Zaveza št. 96 – Klepet ob kavi (Izidor Rejc)


§

Se blisk zapodil je v temo,
ki v spanju se prestraši,
grom stresal, stresal je zemljo
po domovini naši.

Človeka pogosto obide strah in sram, kako je moglo prej tako dobro ljudstvo iz sebe
»dati« take zločinske osebnosti, da so naredili največjo možno grozo in nesrečo slovenskemu
narodu.

S: »Večkrat te vidim tu, v kafetariji. Že dolgo se poznava, iz mladosti, mar ne? Prisedi!«

T: »Prav, saj se res pogosto vidiva.«

S: »Kako preživljaš?«

T: »Gre, saj sam vidiš. Bolje bi lahko bilo.«

S: »Nekako smo razdvojeni, vedno se kregamo.«

T: »To je gotovo v naši naravi, majhni smo.«

S: »Zaostajamo v Evropi, zakaj se nam to dogaja?«

T: »Bili smo že bolj uspešni, ne vem, skrbi me.«

S: »Manjka nam poguma, samozavesti.«

T: »To je res, kot da bi nekam zašli.«

S: »Pa saj so informacije vsem na voljo. Vsak čas lahko pobrskamo po vseh svetovnih
novicah.«

T: »Ja, razvajeni smo, nekaj pa ostaja vedno v zraku.«

S: »Kaj? Bolje bi se morali razumeti, biti enotni, pogumno gledati v prihodnje dni.«

T: »Že, že, toda hočejo našo zgodovino predrugačiti.«

S: »Kako to misliš, zakaj predrugačiti?«

T: »Vse, kar smo do sedaj trdili, hočejo ovreči.«

S: »Misliš na to našo žalostno zgodovino zadnjih desetletij?«

T: »Seveda, vse hočejo obrniti na glavo, hočejo nam vse podreti in spraviti proti
resnici, kot pravijo. A to zdaj delajo mlajši, sedanja generacija.«

S: »No, resnica je pa vedno največ vredna, to pa le priznaj.«

T: »Tudi ti si eden tistih, vidim.«

S: »Ne gre za to, seveda sem, saj poznaš mojo preteklost in moje sorodstvo. Saj živimo
že dolgo drug ob drugem.«

T: »Moti me. Naj na starost vse svoje predstave obrnem na glavo?«

S: »Nič ni treba predrugačiti, resnico je končno treba spoznati, ji pogledati v oči.«

T: »Kako v oči? Mar je živa, mar hodi med nami?«

S: »Prav to je res, med nami hodi in ne more razumeti, da ne najde prostora.«

T: »Prostor? Saj je lahko več resnic!«

S: »Ne, ravno to je zmotno. Resnica je vedno ena. Saj sem rekel, da hodi med nami.
Nisem rekel, da med nami hodijo resnice.«

T: »Ja, res, tako si rekel. Natakar, prinesite, prosim, še kavo!«

S: »Stvari moramo razčistiti. Kdor nosi v sebi neko bol, nima miru. Tako je z nami,
Slovenci. Šli smo skozi najbolj grozno zgodovino, a bolečina je ostala.«

T: »Mar ni od tega časa že tako daleč?«

S: »Je, samo narod ni posameznik. Narod smo vsi pod tem našim nebom. Je pa tako kot
s telesom: če ga nekaj boli, skeli, telo ni veselo. Če se takega kaže, to hlini.«

T: »Mar misliš, da naše zgodovinske rane skelijo?«

S: »Pa še kako. Prenašajo se iz roda v rod, bolečina ostaja, vsak čas malo drugačna,
a vseeno boli … «

T: »V letih sva oba. Vse to sva dala skozi, mar ni čas, da na vse to pozabimo, pustimo
zgodovini?«

S: »Res sva stara, a tudi mladi čutijo to bolečino. Tudi če hočejo gledati proč, pride
ta del zgodovine pred oči. Zgodovino pa so napisali tako, kot jim je bilo tedaj všeč.«

T: »Priznam, pisali so jo po naših željah. Po željah nas, zmagovalcev, tudi ideologije.
Imeli smo tedaj moč in jo tudi kazali.«

S: »To smo dobro občutili.«

T: »Kako? Saj smo živeli normalno! Vsi smo bili zaposleni, praznovali smo naša herojstva
…«

S: »Ta herojstva se pa slišijo malo čudno, ostarelo. Bili ste heroji, nekateri, a
zakaj?«

T: »Ne očitaj. To je bilo vse v skladu s časom. Ta doba je bila posebna, veličastna.«

S: »Veličastna?«

[Stran 081]

T: »Da, ko smo zmagali, smo slavili in to je trajalo dolgo. Moraš si dati duška.«

S: »Mar niste videli, kako smo mnogi trpeli, bili odrinjeni, osiroteli? Še danes ne
vemo, kje je oče, brat, kam so jih zagrebli, kje so njihovi zemski ostanki.«

T: »Pustiva to. Daleč v čas gre to, pozabimo … Res ni bilo vse prav, a čas teče naprej.«

S: »Seveda teče, a narodova rana še skeli, vedno se odpira in peče.«

T: »Ne bodi tako občutljiv. Vseeno smo lepo preživeli. Pustimo to zgodovino, danes
in jutri nas kličeta.«

S: »Da, da, a preteklost, tista mračna, trka na duri, na okna, ko je vse tiho. Trka
kot nekoč, ko so prišli iskat očeta, mater, brate, otroke …«

T: »Ne spuščajva se v to dobo, vem, da so bili za nekatere hudi, zelo hudi časi.«

S: »Vidiš, še imaš nekaj vesti, spominjaš se mnogih grozot, vem, da so ti ostale v
spominu.«

T: »Takrat smo mislili drugače. Drugače so nam govorili in zatrjevali. Rekli so: moramo
zmagati za vsako ceno! Veš, komunizem ni enostavna stvar. Ko se ga lotiš, ko ti pride
v kri, ne sme biti preprek. Cilj je jasen, prepreke se odstranijo, tako ali drugače.«

S: »Vendar, saj je tedaj prišel Italijan, Nemec. Mi, Slovenci, naj bi postali del
teh požrešnih dežel. Mi, majhen narod, ki se je komaj pretolkel skozi zgodovino.«

T: »Veš, ideologija je močna stvar. Človeka prevzame. Kako da ne, saj naj bi postali
vsi enaki. Tu, doma, in po vseh deželah sveta bo pesem pel proletarec, delavec. Razlike
bodo odpadle, bogastvo bomo razdelili, kaj lepšega še ostane?«

S: »Ja, vem, a šli ste preko trupel. Ni vas skrbelo, kaj počne Italijan, kako nam
preti, niste poslušali Nemca, ki je vse vaše korake tako ali drugače kaznoval.«

T: »Bila je vojna, okupacija. V taki situaciji je najlažje doseči ideologijo komunizma.
Stiska, požgane vasi, pomori, vse to je ljudi enostavno pripeljalo v naš tabor. In
kako so nam govorili komisarji! Moša Pijade je na prvem zasedanju Avnoja v Bihaču,
novembra 1942, rekel, da moramo mase spraviti v obup, ustvariti toliko množico brezdomcev,
da bodo postali večina. ‘Mi bomo napadali in se umikali, Nemci pa se bodo maščevali
in požigali vasi, streljali talce. Mi moramo napraviti brezdomce, proletarce. Samo
nesrečniki postanejo komunisti. Množico je treba spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki
vsake blaginje, reda in miru …’ Tako so tedaj govorili in mi smo šli po tej poti.«

S: »Mar ni to srhljivo? Zdaj vidim in vem, da vam ni bil nihče nič vreden. Po tej
poti ste odstranjevali tiste, za katere ste vedeli, da ne morejo sprejeti take brezbožne
ideologije. Zdaj mi je še bolj jasno.«

T: »To bi morali že zdavnaj vedeti. Pospravili smo, na tak ali drugačen način, vse
nasprotnike. No, ne vseh. Glavne pa gotovo. Sledil je strah in ta strah je bil naša
moč. Na tem smo gradili in vi ste ta strah poosebljali.«

S: »Čutili smo to, samo, povej mi, kako je bilo to sploh mogoče, saj je bil tu laški
in švabski tiran?«

T: »Ravno v tem je bila zanka, na katero se je slovenski narod ujel. Tako ali tako
smo bili proti Italijanom in Nemcem kot okupatorjem, a tu je bil prostor, čuden prostor.
Vedeli smo, da se bodo ljudje uprli nam, ker bomo pobijali nedolžne. Vsak bi se uprl,
to je normalno. A to je bil hudičev načrt: ne moreš gledati, da ti ubijejo očeta,
mater, brate, sestre, otroke. Upreš se, moraš dobiti orožje od sovražnika, okupatorja.
Druge poti ni. In zgodilo se je, da so se organizirali domobranci, branili domove,
domovino. To smo pričakovali. Normalno je bilo.«

S: »Ta načrt je bil res peklenski. Kdo ga je skoval? Saj smo Slovenci znani, da smo
miroljubni, delavni, dobri. Kaj vse je pisal Prešeren, »…ne vrag, le sosed bo mejak!«
Zdaj pa je sosed vrag. Tisti, s katerim si živel, delil dobro in slabo, skrbi in veselje,
naenkrat postane tvoj krvnik, morilec. Kako to razumeti?«

T: »To je, žal, ideologija o raju na zemlji. Ta nas je prevzela, osvojila.«

S: »Kako raj na zemlji, če je ta v nebesih? Na kakšen način kar naenkrat vse drugače,
vse lepo, za vse enako? Saj vendar vsak človek nosi v sebi svoje sporočilo, svoje
talente, sposobnosti, trud in delo.«

T: »Načrt je bil pač tak. Če hoče revolucija uspeti, mora za vsako ceno. Tako smo
se dogovorili in dosledno izpeljevali.«

S: »Se spomniš zgodovine, ko so nas v začetku 19. stoletja zasedli Francozi. Tako
prisrčen je zapis pisatelja Charlesa Nodiera o nas, Slovencih: ‘Bilo je to ljudstvo
brez morilcev, brez tatov, brez slabih ljudi … Bil je to narod, ki smo ga skoraj učili
rabiti ključavnico in zapah … Sploh najboljša družba dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil
na zemljo; med njimi bi si želel umreti’…«

T: »Lepo se sliši. Nisem še bral tega. A gotovo je tedaj res bilo tako. Bili smo res
poseben in dober narod.«

[Stran 082]

S: »Kako je mogla tedaj, ko smo imeli na svoji zemlji oba okupatorja, stopiti med
nas ta groza neusmiljenih zločinov in je tako uničevala slovensko dušo? Kako ste mogli
kaj takega storiti?«

T: »Nimam odgovora. Res, iz daljave časov se to vidi grozovito. A tedaj smo gledali
drugače. Enostavno je bilo. Povelje, umori, strah. To so bile tedaj čudno samoumevne
stvari.«

S: »Ko gledam nazaj, tudi jaz ne morem najti odgovora. Niti ne morem razumeti, da
ste to počeli hladnokrvno. Le morilca ste vprašali: Si storil? Kako je izgledalo?
Ni več med živimi?«

T: »Tako nekako je bilo. Res, priznam, grozno. Mnogi smo težko živeli, razmišljali.
Ali se to sploh spodobi, od kod ta pravica do življenja? A šli smo naprej, preko trupel,
preko kosti, preko mrtvih, ki ti vedno ostanejo v spominu.«

S: »Nekaj še morava spiti. Tako sva se razgovorila, da časa ne opaziva. Vendar govoriva
o naju, o našem narodu, o tisti zgodovini, ki nas dela najbolj grozljive v zgodovini
narodov. Prihajali so Turki, drugi zavojevalci, nas morili, ustrahovali. A bili so
tujci, od daleč, ne naše krvi. Ja, to, kar ste počeli, kot da ni od naše krvi. Od
daleč je moralo priti, od kod ta zločinskost?«

T: »Res, ni od naše krvi. Prišlo je iz Rusije, od tistih čudnih načrtov, brez milosti,
pokorno in dosledno. Izvajali smo jih, kot da ni v nas nobene vesti.«

S: »Pa res, kaj pa vest? Ali jo imate? Ali vam je ugovarjala? Je bila težka?«

T: »Včasih sem trpel in se spraševal, zakaj tako? Živeti bo treba naprej, toda kako?
Kako bodo na nas gledali ljudje, sosedje, vdove, sirote, premnogi? Zanašali smo se
na čas. Ta naj bi pocelil rane, oddaljil naš spomin.«

S: »Vidiš, pa ni tako. Te rane ni nihče obvezal, nihče. To rano bi lahko obvezal le
tisti, ki jo je povzročil. Samo tako se lahko zaceli narodova rana in prikliče na
narodov obraz nasmeh in smel pogled naprej.«

T: »No, malo preveč dramatiziraš in nas postavljaš pred zid.«

S: »To ni noben zid. To je pot do resnice, ki je le ena. Za vas zelo boleča. Poglej,
kaj se je dogajalo ob koncu vojne: mnogi so bežali v Avstrijo, ker so vedeli, da bo
doma zanje konec. Tako je tedaj kazalo in tako je res bilo. Kako je bilo videti to
prebeglo ljudstvo, vojaki, ženske, otroci, starci? Kolona gre v obupu in poti ni konca
… Kam vse so morali iti, tja preko širnega morja. Tako daleč. Iztrgani iz prsi domovine,
kot zavrženci, ki nimajo prostora doma. Kako so vsa desetletja v svojih mislih božali
nas, ki smo ostali tu, božali doline, planjave, ravnine, sestoje gora – tako lepih
ni nikjer na svetu.«

T: »Preveč melanholije je v tebi. Nekako tako pa je najbrž bilo. Pozabili smo nanje.
Povojna poplava jih je odnesla daleč med tuje narode.«

S: »A to še ni bilo vse. Kaj pa naši vojaki? Kaj pa je bilo z njimi, domobranci? Spet
vražji načrt komunistov in Tita. Angleži so nas izdali. Vrnili so jih vse v roke krvnikov
– te so bile še vedno krvave! Začela se je tragedija brez primere. Kako so partizani
delali z ranjenci! Nič človeškega ni bilo tedaj v vas, nič.«

T: »Bil je konec vojne, vem, bilo je hudo. A kaj, tako smo se odločili. Kaj vse še
se je drugod dogajalo, kar poglej.«

S: »Mi smo edinstven primer grozodejstva brez primere. Kaj je bilo treba te fante
in može mučiti in jih metati v jame, zazidavati v rove? Kje je tu kaj človeškega?
Kje je tu vest? Mar ste morali biti hujši od barbarov? Ti so bili tujci, pa česa takega
niso počeli.«

T: »Ne naštevaj več. To poznam, to pišejo, to pogrevajo.«

S: »Dosti pišejo, a nič ne pogrevajo. Zakaj Huda jama, Krim, Kočevski rog in čez 600
grobišč? Kakšen je občutek, ko stopiš na to lepo zemljo, pa kdo pravi: ‘Ne tja, tam
je grobišče!’ Ali pa: ‘Ne po tej poti, tod so jih vodili, mučili, morili!’ Kako lepa
je naša zemlja, pa bi ji lahko rekli najlepše morišče sveta!«

T: »Ali nisva preveč zašla? Vnašaš mi nemir. Razmišljam, zgodbe se vrste pred mano,
čudno se v meni nekaj prebuja … Kaj je to? Je morda vest? Oh, ti vest neusmiljena,
vedno manj miru imam. Trka, brska, včasih zapeče …«

S: »Mar se ti ne zdi, da smo barbarska dežela? Jaz menim, da še slabša. To grozo,
ta genocid smo napravili sami, ne tujci. Od tedaj je že 70 let, pomisli. Imamo se
za kulturen narod, trkamo se na prsi za Prešerna, Cankarja, pa pomisli, kako ste ugonobili
Grozdeta! Pravo klavsko početje. Pa kako je bilo z Balantičem, enim največjih talentov!
Ta biser ste zdrobili v pesek, ne, v pepel … Koliko mož in fantov v najboljših letih
ste spravili v prezgodnji grob na najbolj podel način. Koliko je ostalo žena, mater,
vdov, deklet, otrok, sirot, zapostavljenih. Glej, kakšna je bila tedaj naša domovina,
mati. Koliko večji bi bil slovenski rod, ko bi ti možje in fantje živeli. Koliko več
otrok, veselja, zemlja bi pela, vriskala. Tako pa jo je zajel molk, žalovanje, strah,
prezir, odrinjenost, drugorazrednost.«

T: »Hudo se sliši. A najbrž je bilo res tako, po vaše.«

[Stran 083]

S: »Nič po naše! To je resnica, ki je vedno vpila proti nebu. Samo Bog in vera sta
bila sopotnik, up, tolažnik. In čas, ki je celil rane, a jih nikdar zacelil.«

T: »Marsikaj je bilo narobe, to vem, a se najbrž še da popraviti …«

S: »Ko ni bilo domače delovne sile, ste napravili še drug udarec narodu: vabili ste
delavce iz jugoslovanskega prostora in na ta način uničevali slovensko zavest. Vse,
kar se je dogajalo, je bila pot, po kateri je izginjalo slovenstvo in se mešalo z
drugimi narodi. Pa še to: ko smo se po vojni »osvobodili«, nekateri, seveda, smo ostali
še vedno okupirani – z jugoslovansko vojsko!

T: »To zadnje je bilo logično, saj smo bili v skupni državi.«

S: »Nič kaj logično. Ena in edina »jugoslovanska narodna armija« je zagotovila, da
so različni narodi, jeziki, vere ostali in bili nadzirani, da se ne bi kaj zgodilo.
Seveda pa je bila Udba tista, ki ni spustila z oči nikogar, ki bi lahko storil kaj
»čudnega«.«

T: »Dolgo že sediva. Veliko sva obdelala in priznam, povedal si mnoga dejstva, na
katera nimam ugovora, se kar nekako strinjam.«

S: »Glej, ko gledava v prihodnost, nas naša posebno mlajša zgodovina ne sme vedno
skeleti, imeti rane in jih ne zaceliti. Govorimo o skupni poti, o naši prihodnosti,
a posredi je laž, laž, ki je bila skozi ves vojni in povojni čas naše vodilo. Laž
je bila del življenja in laž ne more biti resnica.«

T: »No, nekatere stvari smo olepševali, tako nam je prijalo in to je bil del ideologije
in politike. Nekako pa smo prezrli mnoge hudobije, ki smo jih počeli.«

S: »Hudobija je kar prenežen izraz. Gre za zločin nad narodom, nameren zločin, ki
je bil sad revolucije. Revolucija ni kakršenkoli izraz: ta izraz nosi s seboj vse
mogoče grozote, ki jih je bil zmožen napraviti človek. Tak človek je nečlovek in ta
se je zgodil pri nas.«

T: »Malo hudo se to sliši. Poiščiva raje pot naprej, morda jo le najdeva.«

S: »Veliko govorimo o spravi. Vedeti moraš, da mi, v globini svojih misli, odpuščamo
vse grozote. Kako hud davek je bila vaša revolucija! Prevelik! Narod ga je plačeval
in plačeval, a nikoli odplačal. Zakaj? Ker še vedno trdite, da je bilo tako prav in
da je bilo to del prava. Kakšnega prava? To pravo je bilo revolucionarno in nima prostora
v sodobnem svetu in pri nas v Sloveniji.«

T: »To se da urediti. Tudi midva morava to storiti. Razčistila sva mnoge stvari, mar
ne?«

S: »Gotovo. Smo v samostojni Sloveniji, a žal ni videti volje, da se resnica, prava
in edina, udomači v naši domovini.«

T: »Praviš, da odpuščate. To se lepo sliši. To je veliko delo, zelo veliko. Kaj misliš,
da je še storiti?«

S: »Govorila sva o vesti. Povedal si, da se ti oglaša. Vem, vest se oglaša, čeprav
je ne pokličeš. Ta vest ti gotovo kaj govori.«

T: »Da, vest ima besedo. Je tisti najbolj tenkočutni del življenja. Mnogokrat razmišljam.
Tudi v tej tvoji smeri.«

S: »Ja, in v kateri smeri?«

T: »Ne preostane mi drugega, kot da izrazim obžalovanje. Vest mi pravi: ‘Priznaj te
napake, vzemi zlo za zlo in resnico za resnico.’ Ja, tako mi pravi.«

S: »Vidiš, kako nama postaja prijetno pri srcu. Kako lepo bo izgledalo, ko se bo to
zgodilo vsem. Tista velika zavesa žalosti in trpljenja se bo odgrnila. Ostal bo spomin,
a sovraštvo bo odšlo daleč, daleč stran. Postali bomo kulturna dežela, nič več barbarska,
brezčutna, en sam spomin na morišča. Poiskali bomo po zemlji, kje kdo počiva, izpraznili
bomo kraške jame, jarke, rove in grobove, raztresene Bog ve kje. Povedali bomo, kje
je kdo in jih dostojno pokopali. Ne bo treba postavljati spomenika mrtvim za vse mogoče
vojne. Oddahnil se bo tedaj naš končno civilizirani svet, končno civiliziran.«

T: »Ko bo sonce spet vzšlo, ga bova oba gledala in vedela, da sva dala svoj prispevek,
da se je v to lepo deželo naposled vrnila resnica in sprava. Ta sprava bo blagoslov
za narodovo pogumno in uspešno pot. Premik, ki mu ni para. To bo pravi korak človeka,
ki je šel skozi breme prevare, ki je šel brezvestno svojo pot, ko se je pohabljala
narodova duša. Zdaj smo na razpotju. Težko je bilo priznanje krivde in težko mi je
izreči: mnogi, premnogi Slovenci, prosim vas, da nam na nek način oprostite, ker smo
vam storili toliko gorja in z zločini prizadejali neslutene bolečine, strah in odrinjenost.
Priznam, da je komunizem v Sloveniji spremenil njeno podobo, napravil največji razdor
in nas civilizacijsko izločil. Pristanem, da se osvetli resnica o vseh teh dogodkih
in poiščemo ter dostojno pokopljemo vse žrtve. Oprostite nam vsem.«

S: »Še se bova dobila ob kavi. Pogovor zdaj nameniva vnukom, kako napredujejo in kako
raste njihova samozavest. Ta čas bo najgloblje[Stran 084]

Zmeda na vse strani

Figure 36. Zmeda na vse strani Janez Rihar

zapisan v našo zavest. Sprava je vendar dar nad vsemi darovi. Kaj je lepšega kot
veselo ljudstvo v prelepi deželi.«

T: »Res, nastopil je čas, kot je zapisal pesnik, ko edinost, sreča, sprava k nam naj
nazaj se vrnejo … «

Date: 2015