Zaveza št. 96 – Kdo nam bo (še) lahko delil pravičnost? (Janez Juhant)


§

Civilna pobuda Resnica in sočutje je nedavno odprla razstavo v celicah enega izmed
številnih zaporov bivšega režima na Beethovnovi v Ljubljani, opuščenega v šestdesetih
(dokončno v osemdesetih) letih prejšnjega stoletja. Ljubljančan, ki je prišel na razstavo,
je pripovedoval, kako je iz kleti drugega zapora v križišču na Resljevi cesti večkrat
slišal krike mučenih zapornikov, ki še vedno odmevajo v njegovem srcu, da se pogosto
vrača k usodi zaprtih nesrečnikov. Podobno kot celice na Beethovnovi tudi drugi kraji
trpljenja in mučenja še vedno niso urejeni kot kraji spomina in opomina. Slikarji,
ki so sami pospravljali celice za razstavo, so med drugim po kotih še našli izstreljene
tulce nabojev. O razstavi in pobudi se – podobno kot o neurejenih grobiščih – javno
malo ali nič ni govorilo. Mediji, tudi tako imenovani nacionalni, se teh tem žal izogibajo.
Tako so ob obletnici osvoboditve Auschwitza 29. 1. na Odmevih RTV SLO naštevali vsa
druga taborišča: od Armencev do Bošnjakov, o povojnih v Sloveniji ni bilo niti besede,
kakor da bi Slovenci in druge povojne žrtve pri nas ne bili ljudje, vredni imena.
Taka slovenska »medijska svoboda« pa v osebni in družbeni podzavesti vzdržuje razdor
in seje nemir med nami.

Na drugi strani pa so nas nacionalni mediji posiljevali z obletnico odhoda komunistov
iz Beograda. Kje je čut za človeškost, če se javno poveličuje ljudi, ki so do osamosvojitve
organizirano sodelovali pri zatiranju, nadziranju in zapiranju žrtev ter zlorabljali
sodstvo in druge represivne organe za zatiranje svobode. Tako stanje duha pri nas
omogoča omenjenim, da še nadaljujejo z usužnjevanjem slovenskih državljanov in preprečujejo
normalno delovanje zakonodajne, izvršne, sodne in medijske oblasti ter gospodarstva.
Slovenci zato ostajamo ujetniki laži in krivic ter žrtve političnega, socialnega in
ekonomskega zatiranja.

Rablji imajo privilegije, žrtve so zamolčane, svojci in njihovi somišljeniki pa so
drugorazredni državljani. Poveličuje se socialistične odnose, ki jih itak nikoli ni
bilo, saj gre v resnici za premišljeno strategijo zagotavljanja privilegijev bivše
elite in njenih naslednikov, kakor je že pred petdesetimi leti povedal partijski republiški
sekretar za pravosodje: »Želimo ustvariti pogoje, da bi se sodišča čim bolj uveljavila
kot aktivni dejavnik v preobrazbi človeka in socialističnih odnosov. /…/ Za urejanje
tega problema so zainteresirane razen pravosodja tudi družbeno-politične skupnosti,
ki volijo in razrešujejo sodnike ter sodišča tudi financirajo.«

Te naveze še danes pravosodje usmerjajo po meri privilegiranih, tokrat paradržavnih
družbeno-političnih skupnosti. Te ohranjajo nepreglednost v sodstvu, onemogočajo privatizacijo
in preprečujejo prizadevanja za rehabilitacijo žrtev. V posmeh demokraciji Forum 21
prireja posvet o človekovih pravicah, kjer sodeluje bivši funkcionar, ki je v polpreteklem
režimu z Leninom zatrdil: »V tem smislu je kazensko pravo sredstvo za ‚zatiranje in
za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva‘.« Seveda je v tem razrednem
izključevanju tudi deloval in očitno je namera omenjene združbe, da v sodstvu in drugih
vejah oblasti to še traja.

Resnica in sočutje in Odbor 2014 pa si kot demokratični civilni pobudi prizadevata
za očiščenje te osebne in družbene pohabljenosti. Zato vas, drage Slovenke in Slovenci,
državljanke in državljani, pozivamo k iskanju in spoštovanju resnice. To je prvenstvena
naloga odgovornih v javnem življenju, v politiki, sodstvu in medijih. Le spoštovanje
resnice in pravice ter dobrega imena vsakega človeka, posebej zamolčanih žrtev polpreteklosti
ter novih žrtev omenjenih družbenih stranpoti, lahko oblikuje kulturo sočutja ter
vsem zatiranim vrne človeško dostojanstvo. Le to je pot, da pomorjeni dobijo ime,
dostojen grob in večni mir. Ureditev medsebojnih odnosov med živimi in mrtvimi, spoštovanje
vseh, posebno lastniških razmerij, ter odprto gospodarsko in ostalo družbeno poslovanje
pa sta sestavni del družbenega očiščenja in normalne demokracije. Že srednjeveški
misleci pa so zapisali, da gorje narodu, kjer se vladajoča elita, ki mora deliti pravico,
pokvari. Kdo nam bo sicer še lahko delil pravičnost? Zato je skrb in odgovornost vsakega
državljana, da imamo voditelje, ki bodo iskali resnico, delili pravičnost vsem ter
spoštovali svobodo vsakega državljana, še posebej prizadetega. Ni rekel Jezus zaman:
»Če se pa sol spridi, s čim se bo solila.« Zato, demokrati vseh dežel, združite se!

Date: 2015