Zaveza št. 95

1.1.1.

»Dva načina sta, da se ne upremo zlu. Prvi je, da odpustimo osebno žalitev. S tem lahko služimo interesom popolnosti, če nanjo navaja odrešenje bližnjega. Drugi je, da potrpežljivo prenašamo žalitev drugih. Tak način izhaja iz nepopolnosti ali je celo pregrešen, če smo v situaciji, ko bi se lahko uprli tistemu, ki žali.« (Sveti Tomaž Akvinski, Summa theologiae)

»Ponavadi do odpuščanja lahko pride le, če se zanj prosi Boga in žrtev, če je torej greh poprej priznan in prošnja za odpuščanje izražena. Če ti pogoji niso izpolnjeni in je odpuščanje kljub temu enostransko podeljeno, ima odpuščanje vse pogoje, da je nično in da predstavlja celo dodaten greh. Takšno prelahko odpuščanje lahko izhaja iz vzvišene morale, ki podcenjuje pravičnost in človeku omogoča, da je ponosen na veličino svoje duše. Lahko izhaja iz preproste lenobe, da bi preučil dejstva, lahko iz pomanjkanja poguma pred zahtevami pravičnosti, ali iz odpora pred soočenjem z dejavnim ali pasivnim sodelovanjem s tistimi, ki jim toliko lažje odpustimo, ker si hkrati dajemo odvezo brez priznanja.«
(Alain Besançon, Zlo stoletja)

1.1.2.

Knjiga citiranega francoskega avtorja je v Slovenijo nemudoma prinesla svež piš. Gornji navedek je bil osnova za eno osrednjih misli slavnostnega nagovora, ki ga je imel zgodovinar mag. Jurij Emeršič letos na Teharjah. Njegova premočrtna beseda, zasidrana v jasnem spoznanju, ni bila ne solzava ne lepljiva in na teharskega romarja je delovala kot balzam. Nemudoma pa je v (katoliški) javnosti sprožila tudi običajne negativne reakcije, ki se pojavijo ob vsaki dovolj slišani jasni besedi.

1.1.3. Mehka je ta beseda

Zadnja leta je vse pogosteje opaziti, da se večina duhovnih nagovorov na slovesnostih, ki so povezane z masakrom kristjanov od leta 1941 naprej, praviloma zoži v osrednjo misel, da je treba odpustiti. Odpuščanje je pojem, povezan s plemenitostjo, in težko je zastaviti besedo proti njemu. Podobno kot je to pri propagandi za dialog, za širino, za odprtost. Vse te besede sodijo v sklop sodobne laiške dogmatike, ki je pospremljena z neizprosno prisilo – daleč od širine in dialoga. Zlahka je najti vzporednico z »agresivnim krščanstvom« v »mračnem« srednjem veku ali v »klerikalnem« času pred drugo svetovno vojno – kot pač ta obdobja slikajo ekskluzivno ozvočeni »široki, odprti in dialoški« ljudje. Kup narekovajev je zato, ker nakazujejo, da so te besede žrtve sprevrnjenih pomenov. V cerkvi so dogme sicer doma, je pa težava, če včasih preveč nekritično vladajo tiste, ki prihajajo od zunaj. Posebej odvečno je prilagajanje zato, ker gre pri teh sodobnih »vrednotah« večinoma za osiromašeno izpeljanko iz krščanskih izvirnikov.

Vsekakor se na marsikaterem področju tudi Cerkev ni ubranila pred »širino« in »odprtostjo«. To misel slikovito ponazori francoski mislec Fabrice Hadjadj: »Sodobni pridigar svojim ovcam gladi dlako. Vreden je svojega občinstva, se pravi, da jim ne ponuja ničesar, kar bi bilo nad koritom. Samo osnove humanistične morale, ki jim dovoljuje, da se v miru pasejo. Ko mora pridigati o Kristusovi besedi: »Pošiljam vas kakor ovce med volkove«, jo tako previdno ovije v mondene osladnosti, da se človek počuti varnega za električno ograjo. Pojasni, da smo lahko poslani tudi na drugačen način: kot pismo po pošti ali poljubček dami. Da bi Kristus danes tako govoril.« Na tem torišču lahko opazujemo zanimiv trk dveh slovenskih obdobij: vojno obdobje in obdobje tranzicije.

1.1.4. Volk in sedem kozličkov

Slovenski kristjan je bil pred dobrimi sedmimi desetletji resno in v skladu s Kristusovim naročilom poslan kot jagnje med volkove. Na to na naslednjih straneh opozarja škof [Stran 002]dr. Štumpf, ki je v teharski pridigi omenil velike verske dogodke pred vojno. Sklepamo lahko, da so bili dovolj pripravljeni, da bi svojo vlogo dobro opravili. Nimamo razloga za dvom, da bi se dobro odrezali tudi potem, ko je za volkovi običajnih razmer prihrumel okupator ter uvedel izredno stanje strahu in nasilja. Da so to strašno stanje boljševiki potem izkoristili za postoterjen teror in stisko – to je bilo pa preveč. Slovenskega kristjana znotraj skrajno neugodnih svetovnih geopolitičnih razmer z revolucijo zatnejo genocid, eksodus in totalitarizem.

Po sedemdesetih letih stoji ta kristjan izmučen, zdesetkan, postaran, osamljen pred svojimi pastirji in zvesto, vdano posluša: »Tukaj so padle neke žrtve kot splet okoliščin nekega časa. Bog je ljubezen. Odpustite.« Ne zve niti kdo so bile žrtve niti da jih ni povozil avtobus. (Za to informacijo je treba biti proglašen za blaženega.) Kaj šele da bi izvedel, kako se v današnje dni vijejo sledi (skupaj s posledicami) Abela na eni in Kajna na drugi strani. Z evangeljskega vidika, kajpak. No, strani sploh ni. Storilcev ni. Če naj jih v javni zavesti vzpostavljajo resnica, pravica in usmiljenje, pravzaprav niti žrtev ni.¹

1.1.5. Na pomoč krvnikom

Vrnimo se k odpuščanju, ki se, mimogrede, venomer zamenjuje s spravo kot vsenarodnim procesom oziroma državnim aktom. Kot rečeno je težko nasprotovati odpuščanju. A ko se stvari motri pobliže, postane jasno, da se to nelagodje zbudi le zato, ker gre za nesporazum. Po eni strani ni izpolnjenih zahtev po pravičnosti in s tem niti pogojev za odpuščanje, ki bi bilo več kot vprašljivo enostransko dejanje. Po drugi strani pa: kako naj odpusti nekdo, ki bi ga leta nepomirjenosti skozinskoz požrla, če ne bi že zdavnaj odpustil? Odpustil iz svetniških in eksistencialnih vzgibov. Kaj naj napravi, ko neprestano posluša, da naj odpusti? Takó odpuščanje postane samo navidezna tarča, neko poimenovanje, ker je pač neprestano površno tematizirano, v resnici pa je za sprejemnika problematično to, da ni razumljen niti on niti vseslovenska situacija.

Po vseh teh letih premnogim pastirjem ni jasno, da je slovenskemu (krščanskemu) človeku treba zagotoviti reševanje iz težave, ki je sam ne more rešiti in bi potreboval pomoč od svojih voditeljev – svetnih in cerkvenih. On je kot rečeno že zdavnaj odpustil, obenem pa je svetlobna leta oddaljen od vzvišene morale, napuha ali lenobe, ki jih omenja Besançon. Vse je napravil, kar je lahko, a noče, da ostane dejanje enostransko in s tem nepopolno. Tega mu ne narekuje sofisticirana filozofija, ampak prirojen občutek za pravičnost. Ker na državne organe ni mogoče računati, bi mu morali biti v pomoč Cerkev in demokratična politična stranka. Prav zato, da bi v doglednem času lahko računali tudi na državo. Neprestano, že četrt stoletja, bi morali opozarjati na zablodo, na zločin, na kes in na prošnjo za odpuščanje. Tako kot je to napravil teharski govornik: »Tisti, ki pa tega miru nimajo, naj si pa le prizadevajo za spravo. Naj ponižno priznajo greh in prosijo za odpuščanje Boga in svojce pobitih.« Resda gre nežnim slovenskim ušeskom na odhajanje: Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati (Jn 6,60). A zaveza, da smo dolžni svariti svojega brata, ostaja (prim. Mt 18,15).

Tisti, ki so dvigovali prah po Teharjah, bodo morda kratkovidno zamahnili čez Besançona, a upajmo, da se bodo ustavili vsaj pred teološko sumo angelskega učitelja sv. Tomaža. ¹ Predvsem pa ne zvemo, da so to naši mučenci za vero in za domovino; naši priprošnjiki, h katerim se zatekajmo vsak dan s prošnjo za domovino in zase. To bi moralo biti tako kot evharistična molitev del vsake mašne daritve kjerkoli po slovenskem svetu. Če le ima ta verski obred kako zvezo z valovanjem človeške zgodovine.

[Stran 003]

Figure 1. Davni pridigar Tamino Petelinšek

1.2.1.

Ko se peljemo mimo Radovljice proti Jesenicam in se ozremo navzgor proti Stolu, pozoren pogled opazi sredi njegovih pobočij kvišku kipečo skalno vzpetino, obdano skoraj na vseh straneh s prepadnimi stenami. To je Ajdna. Ajdna nad Potoki, refugij iz poznih antičnih časov, ko se je rimsko cesarstvo rušilo in so vanj prodrli barbari. Ajdna, pribežališče in zatočišče rimskih in romaniziranih prebivalcev, ki niso zapustili domačih krajev niti tedaj, ko so premožni Rimljani zbežali pred barbari, marveč so se zatekli gor, na osamljeno višino, od koder se vidi čez skoraj vso savsko dolino in koder prepadi govorijo, kako sam si tam zgoraj in kako odrezan od sveta. V 5. in 6. stoletju je bila Ajdna najbolj poseljena, poleg kakih dvajsetih stavb je bila med njimi tudi – cerkev. Na Ajdni so se pred germanskimi in slovanskimi barbari branili – kristjani. Na prepadni višini so si utrdili majhno, nedostopno mesto, kjer so živeli morda sto do dvesto let. Ni jim bilo dovolj, da so si rešili golo življenje. Lahko bi se namreč predali slovanskim zavojevalcem in kot njihovi robje živeli naprej. Toda zdi se, da so hoteli nekaj drugega. Hoteli so si namreč rešiti svoj način življenja, svojo kulturo, svojo vero, svojo človeško suverenost. Hoteli so ohraniti svojo duhovno bit. To je Ajdna. Ajdna nad Potoki.

Podoba Ajdne nas spremlja, ker spregovarja tudi nam, zbranim ob Zavezi; govori namreč o podobnih stvareh, kakor so jih doživeli Slovenci, ki so se branili pred revolucijo ne le zato, da bi si rešili golo življenje, marveč da bi ohranili svoj način življenja, svojo kulturo, svojo vero, svojo človečnost. To so bile vaške straže, to je bilo domobranstvo. Tudi Ajdna je nazadnje – padla. Bila je premagana, uničena. Kakor mnogo pravičnih pobud in gibanj v zgodovini so bili tudi slovenski branilci tradicije nazadnje premagani. Zakaj je tako, na tem svetu ne bomo izvedeli. Morda zato, ker naše kraljestvo ni od tega sveta.

Podoba Ajdne govori tudi nam, v živo sedanjost. Kdor želi ohraniti svojo duhovno kulturo, svojo človeško celovitost, mora tudi danes stati med ostrimi prepadi resničnosti in opazovati njihove globine.

Na eni strani moramo opazovati našo družbeno resničnost, kjer si ne moremo pomagati, da bi nas ne žalostili številni pojavi, ki kažejo na regresijo zgodovinske zavesti in s tem demokratične kulture. Koliko jih je, žal tudi tam, kjer jih ne bi smelo biti – med predstavniki katoličanov v politiki. Ali se spomnite, kako je Matej Tonin skušal diskreditirati Aleša Hojsa, ki je zagovarjal več sodelovanja med pomladnimi strankami? Rekel je, da želi Hojs spremeniti stranko NSi v satelit SDS. Ljudje, ki sami delujejo kot sateliti politične levice, pripišejo prav to svojemu nasprotniku. Ali nam ni to že znano iz leta 1941 in pozneje? V resnici tiči za tem velika erozija zgodovinske zavesti o tem, kaj katoličani v politiki predstavljajo, kdo stoji za njimi in kaj je bilo v preteklosti. In kakšno regresijo in erozijo je v tem pogledu opaziti šele med mladimi! Mnogo razlogov je, zakaj nas more naš čas skrbeti, saj kaže, kakor da gre marsikaj s slabega na slabše. Zdi se, kakor da stvari, o katerih se trudi govoriti Zaveza, razume čedalje manj ljudi, čedalje več pa je takih, ki jih od tega razumevanja ločuje najdebelejši zid ignorance, nezanimanja in površinskega življenja.

Na drugi strani pa krščanskemu realističnemu pogledu ne more, ne sme uiti, kako iz Stvarnikove roke nenehno priteka nov svet, ure, ki jih še nikdar ni bilo in trenutki, v katerih se lahko staro preokrene v novo, dnevi, ko lahko napoči trenutek milosti, spoznanja, spremembe, preokreta – kot realna možnost, četudi le za peščico ljudi, četudi le za enega človeka, kajti kdo lahko reče, da pozna skrivnostno pot, po kateri Gospod vodi slovensko zgodovino?

Videti kopico slabega, ki drsi vsevprek in se zdi, da bo prekrilo vse preveč resničnosti, tudi tam, kjer smo mislili, da bo ostala čista – videti in se ne slepiti, to je potrebno. Toda bil bi kakor padec v prepad, če bi videli to in samo to. Videti je treba tudi nastajanje novega sveta, rojstvo novih ur, ki so nam dane kot možnosti za dobro, nešteta dobra dejanja, ki so navkljub zmotam in napakam tiho vezivo resničnosti – vse to so drobci absolutne prihodnosti, ki je odprta pred nami in na katero je z nevsiljivo, tiho veličino kazal nedavni praznik Kristusa Kralja vesoljstva.

Stati sredi teh razsežnosti in se zavedati dediščine, ki za Zavezo stoji – to je naša Ajdna, ozka, visoka, obdana s prepadi – toda le na njej moremo ohraniti svoj način življenja, svojo kulturo, svojo vero, svojo človeško suverenost.

[Stran 005]

Figure 2. Namesto pogleda z Ajdne Tamino Petelinšek

1.3.1. »Smo pogovor«

Argumentirati pomeni izražati obzir ali celo spoštovanje do sogovornika in do sveta. Je znamenje, da sami sebi nismo dovolj, da za orientacijo v svetu potrebujemo drugega. Pogovor je seveda lahko samo neobvezna izmenjava mnenj, ki ne vplivajo zares na naše življenje; lahko je brezkompromisno vsiljevanje svojega pogleda ali povsem pasivno vsrkavanje tujih mislih; a v vsakem od teh primerov beseda »pogovor« označuje nekaj drugega, npr. klepet, aktivno ali pasivno indoktrinacijo. Argumentiranje je tu samo miselna igra ali pa sredstvo za prenos izgotovljene misli iz ene glave v drugo. Resnično argumentiranje pa poganja neka čisto druga želja: želja, da bi po svojih najboljših močeh pridobljeno podobo sveta (ali delčka sveta) po svojih najboljših močeh predstavili dejanskemu ali hipotetičnemu sogovorniku. Želimo si, da bi tej podobi pritrdil »od znotraj«: da bi sam uvidel njeno resničnost, primoran samo z močjo argumentov. Za te pa, kot rečeno, naredimo vse, kar moremo. Argumenti niso samo jezikovne in logične narave, ampak sodijo mednje tudi izkušnje, védenje, uvidi, poetične osvetljave in pa – nikakor ne na zadnjem mestu – pričevanje z življenjem: zlasti dobra dejanja, storjena za druge ljudi, ki še posebej odpirajo oči in celo pritegujejo: exempla trahunt. Ko tako storimo vse, kar znamo, pa nastopi pasivni moment: čas za sogovornikov odgovor; svojo podobo izročimo njegovi svobodni presoji. Pri takšnem pogovoru nam ne gre ne za prevlado nad sogovornikom ne za narcistično samopotrjevanje, pri katerem bi nam ta služil kot poligon. Sogovornika življenjsko potrebujemo kot merilo resničnosti; pripravljeni moramo biti tudi na to, da naše podobe sveta ne bo sprejel, in njegovo zavrnitev vzeti resno, potem pa v njeni luči ponovno pretehtati lastno podobo sveta. A to naredimo le tedaj, kadar je očitno, da se je po najboljših močeh potrudil razumeti našo podobo; to pa smemo in celo moramo imeti za pogoj vsakega argumentiranega pogovora, ne samo zaradi samospoštovanja, temveč tudi zaradi spoštovanja do sveta. Po podobi, ki smo si jo izoblikovali o njem, namreč ne le uravnavamo svoje lastno življenje, temveč tudi posegamo v svet, ki je skupen prostor: v njem namreč živi tudi naš sogovornik in nešteti drugi ljudje. Od svoje podobe torej nismo odvisni le mi sami. Brezbrižno ali celo ignorantsko zavračanje, ki izključuje iz pogovora naša pomembna spoznanja in ga tako zaduši, ima lahko široke družbene posledice; konec koncev pa lahko kdaj tudi sogovornik sam v naši podobi odkrije nov delček sveta in zaživi resničneje … Vse povedano seveda velja tudi vice versa: tudi kadar smo mi sami v vlogi tistega, ki posluša sogovornikove argumente in odgovorno sprejema ali zavrača njegovo podobo sveta. A vse to je seveda mogoče samo, če najprej, v samem izhodišču z vso resnostjo priznavamo drugega in svet; če upoštevamo to, da brez njiju naše življenje ni le nemogoče, ampak je tudi nesmiselno. Mogoče je ljubezen na tem mestu pretežka beseda; izvorna naklonjenost in neločljiva navezanost na drugega pa, tako se mi zdi, že nekoliko primerneje opišeta razpoloženje, iz katerega v globini nastaja potreba po argumentiranju. A lepše je to povedal pesnik Hölderlin:

Zgornje besede niso abstraktno, poljubno umovanje: demokracija, vladavina ljudstva, je najgloblje utemeljena prav na takem pogovoru. Soobstoj različnosti, tako bistvena odlika demokracije, je mogoč le v nekem okviru: ta okvir je pogovor, ki temelji na vnaprej sprejeti in neukinljivi, konstitutivni vlogi sogovornika. Iz globoke medsebojne nagnjenosti ljudi, ki je ni mogoče pretrgati, izvira duh demokracije, ki ga zgodovinsko spremenljive politološke in pravne formulacije z različno mero sreče prevajajo v črke. Duh pa se uteleša v črkah in jih spet in spet spreminja v dinamični dejavnosti argumentiranja. To je seveda močno idealizirana podoba in kot taka hudo poenostavljena: v družbeni resničnosti je nikjer ne najdemo. A je kot rentgenski posnetek okostja ali kot slika ožilja: če je to dvoje poškodovano, telo izgubi svojo obliko ali pa celo življenje. Kadar je argumentacija v veliki meri izrinjena iz javnega prostora ali je izmaličena, se zgodi nekaj podobnega z družbenim telesom: demokracija postane disfunkcionalna, čeprav so izpolnjeni institucionalni pogoji za njeno delovanje. V današnji Sloveniji je natanko to osrednji problem, pa naj gre za sedanjost, preteklost ali prihodnost, za gospodarstvo ali kulturo, za medijski svet ali za šolski ali pravni sistem. Oblik, v katerih se kaže ta [Stran 007]disfunkcionalnost in postopno »odmiranje« demokratične kulture, je tako rekoč nešteto, različnih po teži in kompleksnosti. Tu bom za ilustracijo segel na dva skrajna konca palete.

1.3.2. Argument ulice

Pred kratkim je prišel v javnost neki na prvi pogled povsem obroben dokument: odstopna izjava nekdanjega predsednika »progresivne mladinske organizacije« Iskra Klemna Kneza. V njej v slogu obsojencev na stalinističnih sodnih procesih skesano priznava svojo krivdo, mimogrede pa tudi definira končni cilj te grupacije in »logiko« njenega argumentiranja:

» Vzpostaviti moramo politični subjekt – ki bo revolucionaren – kar pomeni samo to, da bo svojo moč črpal iz ulice in ne argumentov znotraj postavljenih okvirjev – kajti argumenti so in vedno bodo stvar politikantskega in ideološkega obračanja zadev na glavo [kurziva B. S.]. Naš boj je boj za oblast in tega nikoli in nikdar ne smemo pozabiti – oblast celotnega delovnega ljudstva … «¹

To je povedano zelo prostodušno, še pred nekaj leti bi bile take besede škandalozne ali pa komične; danes spodbudijo le kak zaskrbljen spletni komentar in par še bolj zaskrbljenih tvitov, v glavnem pa delujejo kot moralno sveže stališče v okvirih normalnega demokratičnega diskurza. Torej kot natanko tisto, kar niso in tudi nočejo biti. To je značilno za mozaično podobo slovenske poosamosvojitvene kulture (ki je bila v osnovi izdelana že v poznih letih socialističnega sistema): v demokratično zarisanem planu se pojavljajo povsem nekompatibilni materiali in podobe. Globlje utemeljena in konsistentna demokratična stališča so pravzaprav vse redkejša, vse bolj se izgubljajo med karikaturami demokratične kulture ali socrealističnimi motivi; demokratični okvir drži le še navidezno, dejansko pa je pod površinsko podobo nastala povsem drugačna podoba, ki je veliko obsežnejša; in ta vedno bolj prodira na površje v obliki monokromatičnih protidemokratičnih vzorcev in sprevrača smisel okvira. Vse v tej kulturi je nekakšna polzavestna igra.

Toda tisto, zaradi česar je navedeni odlomek zanimiv, je prav naivna odkritosrčnost, s katero skesani revolucionar odpravlja potrebo po vitalni demokratični dejavnosti, po argumentiranju. Argumente znotraj postavljenega okvira – s tem je mišljeno vse, kar si pod besedo argument običajno predstavljamo² – naj nadomesti ulica, se pravi kolektivistična gotovost, ki ne dopušča osebnega dvoma in ne potrebuje sogovornika; prav zaradi te brezobzirnosti v dobesednem pomenu je (kratkoročno) družbeno operativna.

Ta misel je dejansko vodilo dominantnih dejavnikov slovenskega javnega življenja, v posebej vidni obliki se to izraža v delovanju medijev. Quod non est demonstrandum, česar po mojem mnenju ni potrebno posebej dokazovati ali ilustrirati. Zdi pa se mi smiselno pretehtati opazko, ki se pogosto pojavlja v takšnile obliki: »Tudi mediji, ki ne sodijo pod okrilje postocialističnega korporativizma, torej izvorno demokratični ali »desni« mediji, v svoji trenutni obliki seveda niso realna alternativa. So ozki, politično profilirani, po slogu pretirano napadalni in prispevajo enakovreden delež k ustvarjanju kulturnobojnega vzdušja.« Kakorkoli resnična že je takšna opazka, pa je kratkovidna in nerealistična.

Nekorporativistični slovenski mediji namreč sploh niso mediji v smislu zares relevantnega družbenega dejavnika: so preprosto premajhni, tako po dosegu publike kot po funkcijah, ki so jih sposobni opravljati. V njih, kakršni so ta hip, zato ni upravičeno gledati alternative.

Drugo pa je vprašanje družbene in zgodovinske odgovornosti enih in drugih medijev. Neprimerljivo večja teža odgovornosti t. i. dominantnih, se pravi »levih« ali »kontinuitetnih« ali postsocialističnih medijev za nastalo družbeno stanje ne izvira le iz njihove premoči v kapitalu in družbenem dosegu, temveč tudi iz tega, da so bili – kot se je v zadnjih letih dokončno izkazalo – transmisija globoke države, sredstvo reakcionarnega obrata družbe v socializem: s tem, da so delovali in da vse bolj odkrito delujejo proti (tudi ustavno) deklariranim družbenim vrednotam. Velika zmeda, ki je temeljno določilo političnega, družbenega in kulturnega dogajanja v Sloveniji, je v nemajhni meri njihovo delo.³

[Stran 008]

Figure 3. Kje je demokratična kultura? Tamino Petelinšek

[Stran 009]

Usoda malih, nekorporativističnih medijev je bistveno določena s takšno stvarnostjo. Ta naša stvarnost zares ni lepa: najbolj vidni dogodki v javnosti se, če jih le ne gledamo skozi lepodušniške filtre in z varne distance kulturne splošnosti, upirajo estetskemu čutu in največkrat žalijo intelekt. Realna obravnava relevantnega dogajanja bo neizogibno zabredla v intelektualno in etično močvaro, kjer namesto argumentov odloča ideološka in/ali interesna pripadnost. Opisovati in razkrivati to močvaro torej vključuje tudi prikazovanje preprostih, odbijajočih, a žal resničnih in pomembnih dejstev. Seveda to ni edino in zadostno opravilo družbenokritične publicistike in ne trdim, da bi ta ne mogla biti boljša. Očitno pa je zanjo potreben pogum – pogum, da žrtvuješ frivolni šarm intelektualistične indolence.

1.3.3. Vaja iz natančnosti

Na drugi strani palete dejavnikov, ki otežujejo argumentiran pogovor in povzročajo motnje v delovanju demokracije, je odpor do zgodovinske in družbene realnosti. Ta je še posebej pogost med kritično navdahnjenimi krščanskimi intelektualci (levi kristjani je v tem primeru preozek izraz). Prepričan sem, da je pri njih ta moralno-estetski odpor zelo pogosto nezaveden in celo nehoten. Pred kratkim je v prilogi Družine Slovenski čas (SČ 55, str. 6–7) izšlo razmišljanje nekdanjega kolega prof. Jožeta Kurinčiča o spravi. Nimam najmanjšega dvoma o avtorjevi dobronamernosti; še več: nanizal je vrsto lepih misli, ki so morda odločilne za spravne in s tem za preživetvene procese slovenskega naroda. »Najgloblje resnice preteklosti in takih hudih dejanj [povojnih množičnih pomorov, op. B. S.] niti ni moč razumeti; pred njo smo nemočni in jo lahko le slutimo, dojemamo le s ponižnim iskanjem in grozo. [ … ] Seveda ni res, da zbrani ne potrebujemo sprave – potrebna nam je vsem kot božja milost.« To je, recimo, religiozno razumevanje zgodovine: ta je na koncu koncev in v svojem jedru skrivnost. Mislim, da je to krščansko, katoliško razumevanje: kristjani bi ga morali zavzeto gojiti in na ta način izražati svoje spoštovanje do nedoumljivega Gospodarja zgodovine. Vsa zgodovina se namreč naposled izteče v božji misterij.

Nasprotno pa nikakor ni upravičeno pričakovati takšnega stališča pri nekristjanih in pri nereligioznih ljudeh. Tudi Kurinčič večkrat poudari, kako pomembno je »misliti in domisliti ter prevzeti nase preteklost«, »odškrniti vrata in kritično pogledati v prostor bratomorne vojne« – vse zato, da ne bi ponavljali napak svojih prednikov. Tu postane zadeva bolj zapletena: religiozni pogled »vidi«, da je naposled vse skrivnost; njegova kritika – razpoznavna moč se dotipa do presežnega ozadja in ne more drugače, kot da prepusti sodbo o zgodovini njenemu Gospodarju. Zgodovinski kritični pogled pa išče vzroke in posledice, razmerja in velikosti dogodkov, namene in rezultate družbenih podjetij na človeški ravni. V obzorju zgodovinskega pogleda mora tudi kristjan uporabljati pristno argumentacijo, če upošteva sogovornike, ki si z njim ne delijo religiozne perspektive; še več, ne more povsem mimo tega, »kdo je imel prav«, pa čeprav ta »zgodovinski prav« potem v religiozni perspektivi relativira, ko ga postavi na eshatološko obzorje. Mešanje teh dveh obzorij in ravni hitro privede do nemogočih situacij, kar se najlepše vidi, če brez dodatnih pojasnil sprejmemo za vodilo avtorjevo maksimo povzeto po Pirjevcu: da naj bi sprejemali drugače misleče, »o nazorsko drugačnih sodržavljanih razmišljali z večjo simpatijo« in »začeli razumeti njihovo mišljenje kot dopolnilo našemu«. Drugače misleča človeka sta bila navsezadnje tudi Adolf Hitler in sekretar fašistične stranke Aldo Vidussoni (oba navaja Kurinčič v svojem besedilu), ki je nameraval težave s Slovenci v Italiji rešiti tako, da bi jih, preprosto, vse pobil. Voditelji slovenske komunistične revolucije so imeli bolj ali manj enak načrt za rešitev težav s svojimi političnimi nesomišljeniki. V veliki, strašno veliki meri so ga tudi uresničili. Še danes žal številni naši sodržavljani – nekateri med njimi so na najvišjih mestih v državi – njihov poseg v zgodovino opravičujejo, vse več je tistih, ki ga celo odobravajo. Seveda si ne smemo lastiti pravice, da bi izrekali nad njimi »dokončno sodbo«, saj verjamemo, da ima sleherni človek svoje osebno razmerje s Presežnim. Vso pravico in dolžnost pa imamo, da zavračamo »zgodovinski prav« takih ideoloških podjetij in navidez plemeniti religiozno navdahnjeni zgodovinski relativizem, pa tudi da skušamo po najboljših močeh varovati demokratično družbo pred posledicami totalitarnih sistemov. Zdi se mi, da prof. Kurinčič ne bi nasprotoval tej moji misli. Če hočemo živeti v demokratični družbi, se moramo pač pogovarjati. Pogovor pa je vaja vseh nas v natančnosti; nenehna, nikoli končana vaja za življenje. »Človek ne more živeti, ne da bi se nenehoma trudil dajati svojemu življenju izraz,« je zapisal filozof Ernst Cassirer. Vsakdo pri sebi ve, kako resnične so te besede.

1.4.1.

Spomin je čudna stvar. Vsakemu, še tako hudemu dogodku, ki se nam v življenju zgodi, vzame otipljivost bolečine, žalosti, morda jeze ali celo sovraštva. Kadar nismo sposobni sprejeti odgovornosti in posledic, ki jih naša dejanja povzročijo nam ali našim bližnjim, pa nam spomin celo pomaga varati same sebe. Oziroma povedano drugače, sami prepričujemo spomin, oz. mu lažemo, da se je nekaj zgodilo drugače, kot se v resnici je. In spomin nam pomaga pri tej laži in nam sledi tako, da spreminja resnično preteklost v iluzijo, po kateri zaradi različnih razlogov hrepenimo.

Če samo pomislim na spomine starejše generacije. Naši stari starši in starši so živeli v težkih razmerah, primanjkovalo je hrane, večino leta so morali biti bosi, ker ni bilo denarja za nove čevlje, tiste rabljene od starejšega brata pa so lahko obuli le za večje praznike. Novo obleko so morda dobili le ob kakšni res posebni priložnosti, do šole je bilo več ur hoda, mnogi so doživeli vso grozoto vojne. Pa vendar se teh časov spominjajo z naklonjenostjo. Ko jih poslušamo, si večkrat zaželimo, da bi tiste čase doživeli tudi mi. Glas starih ljudi je namreč ob teh spominih mnogokrat poln miline, nežnosti in topline. Vse, kar je bilo slabega, se zdi, da so pozabili, oziroma se celo slabega spominjajo z neko naklonjenostjo. Spomin je manj lepe spomine že zdavnaj omehčal. Toda ne samo starejši, tudi mlajši »trpimo« za istim sindromom. To je pač človeško. Saj je tudi razumljivo. Če bi vsa žalost, bolečina ali bes ostajala v nas enako živa kot takrat, ko smo jo doživljali, bi težko živeli. Pisatelj Jorge Luis Borges je nekoč zapisal, da kdor se vsega spominja, živi peklensko življenje. Torej še sreča, da spomin dela za nas in ne proti nam. Pa vendar je spomin zelo pomemben, ker nas spominja na prehojeno pot in na napake, ki smo jih pri tem naredili. Čeprav spomin ublaži hudo, ki se nam je zgodilo, pa obenem ohranja izkušnje in spoznanja iz preteklosti, in pomaga odločati v sedanjosti. Odločitve v sedanjosti pa še kako vplivajo na našo prihodnost. Za vsakega posameznika je zato spomin pomemben, še toliko bolj pa je pomemben za skupnost, za narod. Če posameznik še lahko kaj pozabi, pa si tega ne more privoščiti narod, ki želi rasti in se razvijati.

Marko Kremžar je nekje zapisal: »Kar je posamezniku spomin, naj bi bila družbi zgodovina. V obeh primerih gre za vez s preteklostjo. Spomin in zgodovina se nanašata na resničnost našega bivanja v časovni razsežnosti. Povezujeta sedanjo in preteklo resničnost.« Bolj se ne bi mogla strinjati. Spomin in zgodovina povezujeta sedanjo in preteklo resničnost. Problem pa se pojavi, ko sta spomin in zgodovina popačena do te mere, da spreminjata tako sedanjo kot preteklo resničnost. S tem pa, ko človek pretrga stike z resničnostjo svoje preteklosti, prereže korenine sebi in svojemu rodu. Samo poglejmo Slovenijo. Ker smo se odpovedali pretekli resničnosti, imamo problem tudi s sedanjostjo. Nismo sposobni videti stvari takih, kot so, in zato lahko dela z nami tisti, ki je na oblasti (in je tam skoraj neprekinjeno pravzaprav že zadnjih 70 let), karkoli hoče. Ne samo, da je naš spomin (zgodovina, če hočete) popačen, v resnici je vse prevečkrat pravzaprav celo shizofren, sam v sebi nasproten. Pri tem me vedno znova preseneča, da tega ljudje sploh niso sposobni opaziti. Tega pravzaprav ne morem razumeti. Da v isti sapi trdijo dve popolnoma nasprotni stvari, vendar tega nikakor ne vidijo, ne opazijo. Kako je to možno? V našem okolju se tudi dogaja, da večina ljudi nikakor ne zmore razumeti in sprejeti argumentov, ki so sami v sebi logični, resnični in ki bi v normalnih razmerah iz vsake besedne bitke izšli kot zmagovalci. Kaj se je res v teh sedmih desetletjih, ko smo bili pod bolj ali manj (na zunaj) opaznim totalitarizmom, zgodilo z nami? Je bila to res edina oblika preživetja, ki smo je bili sposobni sprejeti, da smo preživeli najprej nedoumljivo pobijanje lastnih ljudi zaradi »idealov komunistične revolucije« med, predvsem pa po vojni, potem pa še ves totalitarni in oblastni pritisk v »ugrabljeni« državi? Je totalitarizem res zmogel tako zelo poškodovati zdrav razum, da pretekla resničnost ob vseh spoznanjih in odkritjih v času naše samostojnosti ne more sploh več spregovoriti v duhu resničnosti?

1.4.2. Idilični svinčeni časi

Nedolgo nazaj sem vzela v roke knjigo s pomenljivim naslovom Iztrgano pozabi. Avtorica, dolgoletna novinarka pri lokalnem časopisu, celo dobitnica priznanja Društva novinarjev Slovenije, je v knjigi popisala lastno doživljanje časa od svoje zgodnje mladosti, ki se je začenjala še pred drugo svetovno vojno, pa vse do današnjih dni. Zakaj omenjam to knjigo? Knjiga, ki je izšla le nekaj mesecev [Stran 011]nazaj, nazorno prikazuje to shizofrenijo, za katero kot narod trpimo. V njej se razkriva vsa plitkost dojemanja stvarnosti in odsotnost kritične distance in logičnega povezovanja. Pravzaprav je popolna odslikava (povprečnega) slovenskega človeka danes in njegovega dojemanja sveta okoli sebe. Je prototip razmišljanja »novega človeka«, ki brez vsakega racionalnega premisleka ali vsaj nekakšne samorefleksije verjame, da je bilo v »prejšnjih časih« lepo. V časih, ko smo bili vsi enaki.

Seveda, po vojni je komunistična oblast pobrala vsem vse, kar so imeli, tako da so bili v revščini res vsi enaki. Ampak, ali ne bi bilo tu na mestu vprašanje, kam je šlo vse pobrano? To pa zato, da se prepričamo, da res ni nihče imel nič in da so bili res vsi enaki, kot ostaja zapisano v našem (kolektivnem) spominu. Kam je torej šlo vse, kar je bilo zaplenjeno: vredne slike, bogate knjižne zbirke, ki so jih skozi stoletja zbirale posamezne družine, dragoceno pohištvo. Mnoge premožne družine, ki so si bogastvo ustvarjale skozi rodove trdega dela, so imele zlatnino, pa denarno premoženje. Ne spominjam se, da bi kdaj zasledila, da so bili vsi ti predmeti uničeni, domovi predvojnih meščanov pa porušeni. Morda pa vendarle niso bili vsi tako enaki, kajne? Partijski funkcionarji so si po vojni brez slabe vesti prilastili zaplenjene vile, pa tudi drugo zaplenjeno (ukradeno) premoženje. O tem, kako so bili v resnici ljudje neenaki, govori knjiga Dokumenti o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma, ki jo je pred leti izdal Študijski center za narodno spravo. Do zdaj še nisem slišala, da bi kateri od še živečih funkcionarjev to, kar je po vojni ukradel, tudi vrnil. Ali pa da bi to storil kakšen od potomcev le-teh. Da so s tem takrat tistim, ki so jim zaplenili premoženje, storili nepopravljivo krivico, danes ni več pomembno. Prav nasprotno. Posrečilo se jim je celo, da so tudi otrokom tistih, ki jim je bilo po vojni zaplenjeno, vcepili misel, da se je pravzaprav še večja krivica zgodila, ko se je to premoženje ob nastopu demokracije začelo vračati. Kot pravi avtorica knjige: »Bilo je precej nejevolje, ko je država Slovenija po drugi vojni zaplenjeno premoženje začela vračati, zlasti grofom in cerkvi,« pri tem pa še s čustveno prizadetostjo zapiše, da je to naredila velikodušno kot v nobeni drugi tranzicijski državi. Pri tem dodajam, da so tudi njenemu očetu po vojni zaplenili trgovino, lastno delovno mizo in urarsko orodje pa je moral odkupiti, da je potem lahko delal doma. Ampak, pravi avtorica, oče do nove oblasti ni čutil prehude zamere, ker »smo več ali manj vedeli, kaj nas čaka pod rusko komando, smo pa živi in zdravi. Prišli bodo boljši časi.«

Po vojni je takratna oblast naredila tudi vse, da bi uničila kmeta, saj je bil ta zaradi tega, ker je bil samozadosten, manj dovzeten za »spremembe družbenega reda« in je bil za državo, ki je hotela imeti popoln monopol nad vsem in vsemi, preveč svoboden. Za kmete so se takrat začeli hudi časi, pravi avtorica, saj so jim pobrali skoraj vse, kar so imeli, čeprav so mnogi med vojno prostovoljno hranili partizane, mlade s kmetij pa so silili v tovarne. Ampak takoj doda, da so bili ti sprva res nezadovoljni, potem pa, ko so kot tovarniški delavci začeli prinašati domov redne in ne tako slabe plače, so se nehali pritoževati. Kar naenkrat so bili vsi zadovoljni, saj je bilo »ljudstvu vse bolje, kolikor smo se oddaljevali od Stalina … veseli pa smo bili trgovin v prosti prodaji za vse državljane«. Seveda omeni tudi to, da so vsi hodili tudi osnovne potrebščine kupovat v Trst. Ali ni to krasno – Zahodna Evropa je imela polne trgovine raznovrstnih izdelkov, ki so jih Slovenci na tak ali drugačen inovativen način tihotapili na to stran, pri nas pa je zmanjkovalo pralnega praška, zaradi pomanjkanja bencina so se ljudje smeli voziti le vsak drugi dan, za osnovna živila si moral čakati v dolgih vrstah, upajoč, da jih ne bo zmanjkalo. In vendar smo mi imeli zlati socializem, ko nam je bilo vsem res lepo, čeprav nismo imeli nič. Ali kot napiše avtorica »Tako sindikalno kot siceršnjo idilo so kvarile motnje v preskrbi.« (Sic!)

V knjigi lahko še preberemo, kako je bilo služb na pretek, čeprav jih je čez leta zmanjkalo in so zato začeli judje množično odhajati na delo v tujino, kjer so bile plače mnogo višje. Mladi so dobivali štipendije za šolanje, pri čemer so imeli prednost nadarjeni otroci iz siromašnih družin ter otroci borcev in udeleženci brigad. Zatrdi, da ni bilo res, tako kot trdijo danes nekateri, da so bili ljudje prisiljeni delati v delovnih brigadah. Da je bila sicer propaganda močna, ampak da pravzaprav oblast bolehnim in onim s popravnimi izpiti ni dovolila, da bi sodelovali v brigadirstvu. O tem, da so vsi vedeli, kaj se je zgodilo s tistimi, ki so se uprli totalitarnemu sistemu in njihovim »udarnim« akcijam, niti besede. Otroci, katerih starši, sorodniki niso bili pri partizanih, ampak na strani protirevolucionarnega tabora, niso dobili štipendij. Mnogim je bilo nadaljnje šolanje celo onemogočeno. Vasi, za katere se je vedelo, da so bile med vojno »ta bele« so [Stran 012]zadnje dobile asfaltirane ceste, kanalizacijo, vodovod. Nekatere šele v devetdesetih letih. Ampak to je izbrisano iz spomina.

Da je idila tistega časa, ki ga sočasno imenuje svinčeni čas, popolna, avtorica doda še, kako so lahko ljudje zlahka dobivali kredite, ki so jih na koncu odplačali z nekaj tolarji, sindikati pa so skrbeli, da so ljudje prišli do ugodnih cen ozimnice, da so organizirali poceni letovanja in sindikalne izlete.Tujci, ki so prihajali k nam, se niso mogli »načuditi našemu standardu (sic!) in dejstvu, da so bili lastniki večine počitniških hiš navadni delavci«. Ob vzkliku »Raj na zemlji!«, kot zapiše, mimogrede še omeni, da je bilo to res pretirano blagostanje, ki je temeljilo na državnih kreditih, »ki se jih delovno ljudstvo sploh ni zavedalo«, in da so bili tisti, ki so se preveč glasno oglašali v javnosti, utišani. Eni tako, da so bili ob službo, drugi so morali v zapor. In da so morali v zapor tudi tisti, ki so izrekali politične šale. Ampak v zadnjih letih skupne države so se komunisti in oblast tudi do teh pojavov »obnašali dokaj prizanesljivo«. V zadnjem delu knjige, ki govori o življenju v samostojni Sloveniji, se ne pozabi obregniti ob korupcijo, ki smo ji priča, pri tem pa spet pride do izraza pomanjkanje povezovanja in širšega uvida. Tako avtorica istočasno zapiše, da je korupcija sprva v obliki čokolade stekla že v zlatih svinčenih časih in da so bile potrebne včasih bolj včasih manj močne zveze, da si prišel do manjših ali večjih stvari. Ampak tista korupcija v svinčenih časih je bila vendarle nekaj popolnoma drugega. Od tiste korupcije so imeli koristi vsi. Ni čudno, da je bil za gospo najlepši čas tisti svinčeni čas,v katerem »smo bili vsi zadovoljni, saj nihče ni imel nič«.

1.4.3. Izgubljeni spomin

V Sloveniji v resnici danes celotna družba trpi za nasilno povzročeno in od zunaj vsiljeno izgubo resničnega spomina. Pretrgali smo stike z resničnostjo svoje preteklosti. Naša preteklost je tako postala ena sama laž. Na eni strani se spominjamo zgrajenih hiš in ničelne brezposelnosti v svinčenih časih, po drugi strani pa se nočemo spomniti, da se je sosed bal soseda, da je bila kritika družbe nedopustna in se je zato o tem šepetalo le za štirimi stenami in da je bil cel naš prostor prepreden z ovaduško mrežo. Nočemo se spomniti, da postavljena hiša še ni prinašala blagostanja, temveč da smo tega iskali na drugi strani meje. Nočemo se spomniti, da so obstajali ljudje, kot je bila Angela Vode, ki so bili zaradi upiranja totalitarnemu sistemu persona non grata. Iz spomina je bila za dolga desetletja izbrisan pomor bratov in še danes se njihovi grobovi obravnavajo izven zgodovinskega časa in dogajanja, prav tako se je načrtno pozabilo na mnoge, ki so v svinčenih časih na skrivaj bežali iz »raja na zemlji« v zahodni svet in pri tem tvegali svoja življenja, saj oblast ni pustila, da bi njeni prebivalci pobegnili iz »idiličnega sveta«. Prav tako se pozablja, da na delovnih mestih niso napredovali najbolj sposobni in da mnogi niso smeli opravljati poklica, za katerega so bili usposobljeni, ker so se zamerili oblasti (nam je vsem poznan primer Leona Štuklja). Še in še bi lahko naštevala.

S tem, ko človek pretrga stike z resničnostjo svoje preteklosti, prereže korenine sebi in svojemu rodu, pravi Kremžar. Če nočemo, da se nam to zgodi, je skrajni čas, da se kot narod predramimo in se lotimo ponovnega odkrivanja lastne resnične preteklosti. Tako, kot gre posameznik k psihiatru, da ugotovi, kje v preteklosti se skrivajo razlogi za njegovo nerazumno ravnanje v sedanjosti, tako smo tudi kot družba, odgovorna za našo prihodnost, dolžni poiskati pomoč. Ali smo jo še sposobni najti znotraj samih sebe ali bi se morali ozreti drugam, tega ne vem. Vem samo, da moramo res narediti vse, da se soočimo s svojo resnično preteklostjo, če hočemo da bomo imeli tudi resnično prihodnost.

[Stran 013]

Figure 4. Daleč je pomlad Tamino Petelinšek

2.1.1.

Za začetek poglejmo nekaj »razglednic« Loškega potoka, ki so jih vsak skozi svoja »očala« posneli nekateri pisci njegove polpretekle, večinoma tragične in včasih skoraj neverjetne zgodovine. Matevž Hace, ki je prišel tja iz sosednje Loške doline, takole piše v knjigi Komisarjevi zapiski: »Loški potok je ozka dolina na vzhodni strani Loške doline. Okrog in okrog jo obdajajo temni smrekovi in bukovi gozdovi. Tu je domovina revnih ljudi, delavcev – tesačev, ki so v preteklosti sloveli po svetu, je domovina debelega krompirja in lepe živine. Na vzhodu se dvigajo Bele Vode z nekaj hišami, ob njih pa Mušnjevec, strm in obraščen hrib nad cesto Travnik–Laze–Draga. Na jugozahodu je Petelinjek, kjer je bilo leta 1942 taborišče Zidanškovega bataljona … Okrožni komite me je poslal v Loški potok, ki je bil svoboden že maja dvainštiridesetega, da organiziram osvobodilne odbore, mladino, agrarne komisije in osnovne partijske organizacije v petih četah Zidanškovega bataljona.« (Zapiski, str. 5)
Ko je torej Hace maja 1942, kmalu po neuspelem nastopu tamkajšnje vaške straže, začel med Potočani svoje partijsko poslanstvo, mu je eden prvih sodelavcev Karel Lavrič rekel naslednje: »Da veš, Matevž, lahko delo bova imela. Vsi ljudje so za Fronto. Samo tisti kaplanček je bil malo zmešan. Župnik se pa drži ob strani in živ hudič ne ve, kaj tuhta.« Lavrič je bil že pred vojno v partiji. Leta 1940 je bilo v Travniku ustanovljeno Društvo prijateljev Sovjetske zveze. Hace je hitro spoznal, da so Travnik, Bela Voda, Srednja vas in Šegova vas »napredne« vasi, da pa so Retje, Mali Log in del Hriba pod vplivom »klerikalnih« prosvetarjev in župnišča. Katoliška prosveta je bila številčna in dobro organizirana. K njej je spadal tudi Fantovski odsek, iz katerega je v maju 1942 nastala »bela garda«. (Zapiski, str. 7)

Tudi naslednji poznavalec Loškega potoka Matija Škerbec je bil tako rekoč domačin, toda z druge svetovnonazorske strani kot politkomisar Hace. Rojen je bil namreč leta 1886 v Starem trgu pri Ložu in tam leta 1912 pel novo mašo, bil pred vojno župnik in dekan v Kranju, med okupacijo izgnanec v Ljubljani, ves čas pa povezan z rojstnim krajem. Leta 1945 ga spet najdemo med begunci, najprej na Koroškem, nato v ZDA. V Clevelandu je leta 1957 izšel drugi zvezek njegove brošure Krivda rdeče fronte, kjer med drugim opisuje tudi čas vojne in revolucije v Loškem potoku ter dodaja poimenski seznam 267 žrtev. Razumljivo, da v svojem delu ne more mimo nekaterih trditev Frančka Sajeta v knjigi Belogardizem. Poglejmo torej nekaj odlomkov iz Škerbčevega zapisa o Loškem potoku: »Občina Loški potok in njena župnija sv. Lenarta obsegata ozko, koritu podobno kraško polje, ki ga ob hudih nalivih in daljšem deževju poplavi ponikalnica Loški potok. Obronki tega korita so pokriti deloma z bornimi njivami in senožetmi, deloma z gozdovi, ki so večinoma bili last graščaka Auersperga Turjaškega … Dolina se deli v dva dela in sredi obeh se razprostira 816 m visoki Tabor, kjer so farna cerkev sv. Lenarta, pokopališče s podružno cerkvijo sv. Barbare, župnišče, šola in mežnarija. Vsa našteta poslopja razen obeh cerkva so med vojno požgali komunisti. Tabor spada k vasi Hrib, ki je središče občine. Poleg Hriba spadajo v občino še sledeče vasi: Mali Log, Retje, Srednja vas, Šegova vas, Travnik in Bela Voda.« Vse vasi v občini so že pred vojno imele elektriko po zaslugi »klerikalnega« župana Franca Bartola s Hriba, ki pa je bil kljub temu komunistom napoti in so ga umorili. Pred vojno je imela občina okrog 2500 prebivalcev, ki so bili večinoma gozdni delavci in prevozniki lesa (furmani), saj zaradi slabo rodovitne zemlje niti kmetje niso mogli živeti samo od kmetij. »Kljub revščini pa so bili ljudje v veliki večini verni in na visoki moralni stopnji.« Kakor po vsej Sloveniji sta bili v občini v glavnem dve stranki: vasi Hrib, Retje, Mali Log, Šegova vas in del Srednje vasi so se opredeljevale za SLS (Slovensko ljudsko stranko), medtem ko je bila večina iz Travnika in Bele Vode v liberalni JNS (Jugoslovanski nacionalni stranki). Kulturno in vzgojno središče Loškega potoka je bil prosvetni dom, zgrajen v času kaplana Karla Škulja, kasnejšega župnika v Dolenji vasi. Tu je prosvetno društvo Tabor prirejalo razne prireditve, mladina pa se je družila v »Orlu« oziroma kasneje v Fantovskem odseku in Dekliškem krožku. Liberalci in njihov »Sokol«, ki so ga vodili učitelji, so imeli zbirališče v gostilni na Travniku in so se šteli [Stran 015]

Figure 5. Tabor leta 1940, z desne na levo: Farna cerkev, mežnarija, župnišče, cerkev sv. Barbare, šola in pokopališče

za napredne. V času diktature niso skrivali zadovoljstva, ko je oblast prepovedala »klerikalne« organizacije. (Krivda … , str. 55–57)

Pravijo, da gre v tretje rado, in tudi mi bomo omenili še tretjega opazovalca razmer v Loškem potoku, ki pa ni bil domačin in je prišel med Potočane prav v času, ko se je njihovo tradicionalno življenje čez noč močno spremenilo. Partizanski zdravnik dr. Peter, s pravim imenom Aleksander Gala, je prišel na Petelinjek nad Loškim potokom junija 1942, torej po ponesrečenem nastopu prve vaške straže na Taboru in malo pred začetkom italijanske ofenzive. Prišel je skoraj naravnost iz Ljubljane, kjer je malo prej dokončal študij medicine, in najbrž nikoli prej ni poizkusil življenja na podeželju. Sam v svojem pisanju nekajkrat omenja, da ni bil član partije. Verjetno je pa bil pod njenim vplivom. Brez dvoma so se mu prvi tedni in meseci njegovega partizanstva vtisnili v spomin tudi zaradi tragedije, ki se je konec julija 1942 zgodila v partizanski bolnici Ogenjca blizu Bele Vode, ki jo je sam ustanovil in vodil. Leta 1972 je izšla njegova knjiga Partizanski zdravnik, pet let zatem pa še knjiga Ogenjca – tragedija partizanskih ranjencev, kjer se takole spominja napetih julijskih dni pred začetkom italijanske ofenzive: »Dogodki zadnjih dni so kazali na to, da se bo dotedanji tok našega življenja temeljito spremenil. Bilo je slišati, da ljudje v dolini niso več tako enotni. Nekateri so odkrito govorili, da ne marajo partizanov. Čule so se tudi govorice, da gre partizanom v njihovem boju le za komunistično oblast, ne pa za osvoboditev od okupatorja. Ljudje v obeh dolinah – Loški in Loškem potoku so se spremenili. Pogovori z njimi niso bili več tako sproščeni kakor poprej. Postajali so vse bolj nezaupljivi tako do nas kot med seboj. Govorilo se je, da nekateri doma skrivajo orožje.« (Ogenjca, str. 9)

Dr. Gala piše, da so tudi nekateri partizani, predvsem taki, ki so imeli doma družine, zaradi govoric o ofenzivi začeli razmišljati, da bi bilo najbolje oditi domov. Italijani bodo iskali partizane po gozdovih in ne bodo pregledovali hiš. Nihče ne bo vedel, da so bili tudi oni partizani, opravljali bodo svoje kmečko delo in se držali doma, dokler ofenzive ne bo konec.
Zdravnik je pa tiste dni bil v skrbeh za ranjence. Kako naj poskrbi zanje? Kaj bo z njimi, če jih dobijo v roke Italijani? Komisar Hace se s tem problemom ni ukvarjal, ampak je že 26. julija odšel iz Loškega potoka in 28. julija zapisal v dnevniku naslednje: [Stran 016]

Figure 6. November 1944: Tabor v ognju in dimu, zažgali so partizani

»Bila je jasna poletna noč, ko smo se aktivisti iz Loške doline, Loškega potoka in delno iz Sodražice zbrali na Zigmundovem vrtu na Vrhniki. Med nami je bil tudi Franc Popit – Jokl. Proti jutru smo prišli v gozdove pod staro mejo in potem v dopoldanskih urah po skupinah študirali zadružništvo, nekateri pa VKPb (zgodovino vsezvezne komunistične partije boljševikov). Z višine smo videli, kako gorijo prve hiše v Ložu in na Vrhniki in kmalu so se zaslišali tudi rafali.« (Komisarjevi zapiski, str. 23)

2.1.2. Ali so se ljudje v Loškem potoku res spremenili?

Ali se je mogoče strinjati z razlago, da so bili v začetku okupacije vsi ljudje za partizane, potem so se pa spremenili? Vemo, da so se pred vojno delili na »klerikalce« in »liberalce«. Župnik Jožef Pravhar je prišel v faro leta 1910, preživel potem s farani prvo svetovno vojno in Aleksandrovo diktaturo ter vztrajal na svojem mestu do leta 1944, ko ga je »ljudska oblast« obsodila na smrt. Ko so v drugi polovici leta 1941 prišli v faro štajerski begunci, med njimi učitelj Ferdo Skok, ki je kmalu začel organizirati OF, je župnik podprl kaplana Puharja pri zbiranju pomoči zanje. Še spomladi leta 1942 je Potočan Lavrič rekel o župniku, da »živ hudič ne ve, kaj tuhta«. Ni dvoma, da so bili ljudje v dolini proti Italijanom, vendar s tem še ni rečeno, da so bili za partizane, zlasti potem, ko je bilo očitno, da jih vodijo komunisti, in ko so se začeli tudi umori.

Ko so se oktobra 1941 pri Beli Vodi pojavili prvi partizani – marsikdo jih je še imel za četnike – so ljudje brez izjem simpatizirali z njimi, ko pa sta Daki in njegov spremljevalec na pragu njegove domače hiše v Beli Vodi ustrelila Janeza Debeljaka, je marsikdo začel razmišljati. O njem niso vedeli nič slabega. Če je bil tisti dan, ko so se kočevski »furmani« v gostilni na Travniku pogovarjali o partizanih, slučajno zraven, ker je tudi on prevažal les, še ni mogel biti kriv za smrt partizanov, ki so jih Italijani zajeli na Debelem vrhu in postrelili. Bili so prepričani, da Debeljak ni izdal partizanov, da so ga po krivici obdolžili izdajstva. Škerbec tudi piše, da je kaplan Puhar postreljene partizane tedaj kljub italijanski prepovedi cerkveno pokopal na pokopališču sv. Barbare. Prav za tisti čas še nenavaden umor Janeza Debeljaka pa je kaplanu odprl oči, da se je nehal navduševati nad Skokovim pevskim zborom in začel v pridigah opozarjati na [Stran 017]nevarnost brezbožnega komunizma. Posebno odločna je bila njegova pridiga 25. marca 1942 – na praznik Marijinega oznanjenja, ko je OF obtožil za umor Janeza Debeljaka in za italijanske represalije, ki so mu sledile.

9. maja 1942 je partizanska enota, ki se je že nekaj časa zadrževala v okoliških gozdovih in se ji je pred kratkim pridružil tudi učitelj Skok, napadla karabinjersko postajo v Rusovi hiši pod Taborom. Še preden so karabinjerji dobili pomoč, so se partizani umaknili in Italijani so se potem znesli nad nič krivimi domačini. Žrtev italijanske represalije so tedaj postali Franc Šega ter Janez in Jakob Bartol, ki niso imeli prav nobene zveze s partizani in njihovim napadom. Karabinjerji so potem skupaj z vojaštvom, ki jim je z Blok prišlo na pomoč, odšli in Loški potok je bil »osvobojen«. Takoj naslednji dan, 11. maja, so partizani razglasili mobilizacijo, na katero pa ni bilo odziva, saj je bila italijanska represalija zaradi napada na karabinjerje še preveč sveža. Potočani so se zbirali v gostilnah – v vasi Hrib so bile kar tri – in debatirali o nastali situaciji. Že od nekdaj je bila navada, da so »klerikalci« obiskovali gostilno župana Bartola. Tako se je 14. maja dopoldne tam zbralo več članov Fantovskega odseka s Hriba, pa tudi nekaj iz Retij in Malega Loga. Sredi razgrete debate je nenadoma padla odločitev: »Ne bomo se jim pustili. Zakaj pa imamo skrite puške? Uporabimo jih!« Okrog petih popoldne je v zvoniku farne cerkve začelo biti plat zvona in odjeknilo je tudi nekaj strelov. Skupina fantov, ki so na hitro vzeli puške iz skrivališč, je prišla na Tabor in ga zastražila. Spotoma so prijeli nekega partizana in ga zaprli v šolo.

Kot piše Škerbec, po katerem povzemamo tole poročilo, je bila sicer konec leta 1941 v Loškem potoku ustanovljena Slovenska legija, v kateri so bili večinoma člani Fantovskega odseka, vendar je vse skupaj ostalo pri ustanovitvi. Zveza z Ljubljano je bila slaba ali pa je sploh ni bilo, zato so ostali neorganizirani. Kaplan Puhar je sicer pridigal proti komunizmu, o kakem oboroženem odporu proti njemu pa ni imel pojma in prav tako ne župnik, čeprav Saje v knjigi Belogardizem trdi nasprotno. Tudi Škerbec posebej poudarja, da nastop potoških fantov 14. maja 1942 nikakor ni bil organiziran iz Ljubljane. Čeprav so se partizani v četrtek po prihodu oboroženih fantov na Tabor potuhnili, ni bilo dvoma, da se bodo vrnili, takoj ko zberejo svoje sile. Po medsebojnem posvetu so fantje, ki sta jih sedaj vodila Stanko Knavs s Hriba in Ivan Košmrlj iz Retij, poslali k Italijanom v Ribnico odposlanca z obvestilom o situaciji in s prošnjo, da vzpostavijo red, toda Italijani so ga zaprli in odpeljali v internacijo. V petek je bilo še vedno mirno, fantom na Taboru pa se je pridružilo še nekaj novih.

V nedeljo zjutraj, 17. maja, je nekaj fantov odšlo domov in na Taboru jih je menda ostalo le 13. Po prvi maši so dobili pismeni ultimat, da naj se do desetih predajo, sicer bo sledil partizanski napad. Med mašo ob desetih so partizani, ki so se jim pridružili tudi nekateri Travničani, res napadli. Bili so v premoči tako v številu kot po oborožitvi, zato so morali branilci kmalu zapustiti položaje okrog cerkve in šole in se umakniti v zvonik. Napadalci so čez nekaj časa vdrli v cerkev, k zvoniku pa nanesli sena iz župnijskega skednja in zažgali. Zagorela so vrata in gost dim se je valil skozi zvonik. Boja je bilo kmalu konec in branilci so se predali. Napadalci so še izropali župnišče in mežnarijo, nato pa ujetnike, med katerimi je bil tudi kaplan, odpeljali s seboj v gozd. Proti pričakovanju jih niso pobili, pač pa fante vključili v svojo enoto, kaplanu pa zagrozili in ga izpustili. Ko je potem zbežal v Ribnico, so ga Italijani zaprli. Tako se je končal ta spontani upor potoških fantov, dva meseca preden je nastopila vaška straža v Šentjoštu.

S 1. junijem so »osvoboditelji« prevzeli tudi upravo občine in za komisarja je bil imenovan Matevž Hace iz sosednje Loške doline. V pomoč pri delu, zlasti pri izvajanju agrarne reforme, so mu bili učitelji in nekateri domačini. – Prejšnjemu županu Francu Bartolu je komisar Hace takoj po nastopu svoje službe dal vedeti, da »je njegove oblasti za vedno konec in naj z delom na kmetiji dokaže, da je za Fronto.« (Zapiski, str. 8) Kasneje so župana Bartola in njegovega sina odpeljali Italijani in posredovanje župnika Pravharja ju je komaj rešilo smrti, ki pa ju je nazadnje doletela od komunistične roke. Takoj po 1. juniju so po vaseh ustanavljali »osvobodilne odbore«. Ljudje so sprva imeli pomisleke, saj so se bali posledic, če se vrnejo Italijani, potem pa so se vdali in v odbor je prišel tudi marsikateri protikomunist. Ko so proti koncu junija delili zemljo, so bili nekateri navdušeni in se potegovali, da bi dobili čim boljšo in čim več, nekaj bajtarjev iz Retij pa niti na sestanek ni bilo, ker so takole razmišljali: »Kaj bomo sedaj jemali zemljo, ko pa ne vemo, kako bo po vojni. Lahko bomo imeli še sitnosti s kočevskimi grofi. Tesači smo bili in tesači bomo menda tudi ostali.« (Zapiski, str. 12)
Sredi junija, ko se je že govorilo o italijanski ofenzivi, je oblast v Loškem potoku naročala, [Stran 018]

Figure 7. Tabor okrog leta 1950

naj se prebivalstvo umakne v gozdove, odžene s seboj živino in odpelje čim več živeža ter drugih potrebščin. V ta namen so v gozdu gradili posebne barake. K sreči so ljudje od drugod, kjer je ofenziva že prej pokazala svoje zobe, zvedeli, da Italijani preiskujejo tudi gozdove in da tistemu, kar tam najdejo, ni rešitve, zato so zadnji trenutek večino živine in blaga iz gozda spravili domov. V Loški potok so prišli Italijani 29. julija – razmeroma mirno, saj so se partizani in njihova oblast že prej umaknili. Takoj po prihodu so prijeli tri učitelje, Mirka Rusa, ki je imel dva brata pri partizanih, in še nekatere. 31. julija popoldne so se morali vsi moški od 15. do 65. leta starosti javiti pred občino na Hribu, kjer jih je po občinskem seznamu vojaških obveznikov preverjala posebna italijanska komisija, v katero so pritegnili tudi občinskega tajnika Antona Košmrlja. Za tiste, ki se ne bi javili, je bil zagrožen požig. Tako so še isti večer požgali nekaj hiš na Hribu, Belo Vodo in Travnik. V Travniku in Beli vodi je pogorelo 130 hiš in gospodarskih poslopij, kot talce pa so postrelili več moških, druge pa odpeljali v internacijo. S tem je bila ofenziva v glavnem končana in vojaštvo je odšlo, le v šoli na Taboru je ostala četa vojakov.

Ponovno je začela poslovati stara občinska uprava, kjer pa so Italijani namesto župana Bartola postavili svojega fašističnega komisarja. Od italijanske strani je tedaj tudi prišla pobuda za ustanovitev vaške straže, vendar je bil odziv sila skromen, saj je bila večina moških, tudi oni, ki so bili sredi maja v zvoniku, v internaciji. Šele po hudih pritiskih so bile na Hribu, v Retjah in Malem Logu vzpostavljene posadke po približno 10 mož in za poveljnika jim je bil določen nekdanji orožnik Janez Pikelj. Konec novembra so partizani neke noči napadli Mali Log. Šibki in slabo oboroženi vaški straži se je sicer uspelo umakniti, je pa pri izpadu padel Alojz Gregorič. Od tedaj so partizani neovirano prihajali v Mali Log in tam mimo imeli tudi prehod na Travno goro. V opomin vaščanom, ki niso bili zanje, so odpeljali mladega Franca Zbačnika in ga po hudem mučenju umorili. Italijani so po tem odredili, da se morajo vsi prebivalci Malega Loga izseliti na Hrib in v Retje. Ko so Italijani na Taboru postavili veliko vojaško barako, so izvedli mobilizacijo in vaška straža je narasla na okrog stopetdeset mož. Italijanski poveljnik na Taboru je bil tedaj neki Bardelli, ki so ga sumili, da je povezan s partizani. Februarja 1943 se je v Malem Logu ustavila Šercerjeva [Stran 019]brigada in Italijani skupaj z vaškimi stražarji naj bi jo napadli in pregnali. Ko so se stražarji že zapletli v boj, so se Italijani nepričakovano umaknili in pustili stražarje na cedilu. Pri tem sta bila težko ranjena Alojz Mohar in njegov sin Anton; partizani so ju dobili v roke in umorili. Ko je bil naslednji dan pogreb, so partizani streljali na pogrebce. – V noči na 19. marec 1943 je partizanska brigada prišla na Hrib in plenila po hišah, ki so imele kakega fanta pri vaški straži na Taboru. Poveljnik Bardelli je prepovedal streljati na plenilce, ki so tako neovirano opravili svoje delo.

2.1.3. Partizanska bolnica Ogenjca – tragedija ali kaj drugega

Verjetno bo ob gornjem naslovu kdo pomislil, da se ne ujema s temo, o kateri smo do sedaj govorili. Zakaj ne bi raje kaj povedali o breznih pri Konfinu in o domobranskih ranjencih, ki so junija 1945 tam končali svoj križev pot. Morda bi bilo res bolj primerno o Ogenjci – tudi zaradi njene posebnosti in zahtevnosti – govoriti čisto posebej, vendar je tako vpeta v čas italijanske ofenzive leta 1942 in na neki način še danes vpliva na ljudi Loškega potoka, da ne moremo mimo nje. Torej bilo je leta 1942 v času, ki je bil za Potočane nenavaden in nevaren. K drugemu bataljonu Notranjskega odreda na Petelinjeku je 2. junija prišel dr. Aleksander Gala – mladi zdravnik stažist in seveda novopečeni partizan. Kljub pomanjkljivim izkušnjam se je lotil svojega dela. V zasilnem šotoru je organiziral improvizirano bolnico, kjer je bilo na razpolago 10 ležišč, šest od njih kar na tleh. V začetku ni imel v »bolnici« nobenega osebja, saj so ranjenci sami hodili v četo po hrano in celo pomagali v kuhinji. Ko so dobili prve težje ranjence, seveda delo ni bilo več tako enostavno in je že dobil prvo nešolano bolničarko.
Ko so se začele govorice o italijanski ofenzivi, je bil neizkušeni zdravnik v skrbeh, kaj bo z njegovimi ranjenci: »Domenili smo se, da je treba zgraditi bolnico, za katero bo vedelo samo nekaj ljudi, in zagotoviti primerno zalogo hrane in zdravil. Govorilo se je, da Italijani zelo natančno preiskujejo gozdove. Kako torej v takih razmerah zavarovati bolnico? Z Metodom (Metod Rus, sin potoškega podjetnika in gostilničarja, ki je bil študent medicine) sva se odločila za kraj Ogenjca blizu Mrtolazov, kako uro hoda od Bele Vode. Mala ravnica nad dolinico je bila obdana z naravnim težko dostopnim terenom. V smeri proti Loškemu potoku se je teren strmo spuščal. Velike z mahom pokrite skale so skrivale vhod v kraško jamo, ki bi v sili lahko bila dobro skrivališče za ranjence. S pomočjo šestih izbranih partizanov domačinov je na ravnici kmalu zrasla brunarica 6 x 4 metre, pokrita s cerado. Nekoliko vstran od »bolniške sobe« so uredili še kuhinjo. Neke noči sredi julija so potem v največji tajnosti prepeljali ranjence iz stare bolnice pod Petelinjekom. Prebivalci bližnjih zaselkov za bolnico sploh niso vedeli.

V bolnici sta bili sedaj dve bolničarki: Nedeljka in Mimica. Ker bo Mimica kasneje odigrala nenavadno vlogo, povejmo o njej nekoliko več. Dr. Gala v svoji knjigi takole piše: »Od osebja sem Mimico najmanj poznal. Šele pred kratkim jo je pripeljal novi politični komisar Levec in jo postavil za glavno bolničarko. Ni bila iz teh krajev. Ni me motilo, da so jo poslali kot izkušeno bolničarko, čeprav sem po njenem delu takoj opazil, da to ni bila. Bila je požrtvovalna in zelo resna. Večkrat je odšla v štab bataljona in ko se je vrnila, je prinesla razne novice in navodila v zvezi s političnim delom. Takrat nisem bil član partije in tudi nisem vedel, kdo izmed nas to je. O tem se ni govorilo. Mimica je gotovo bila, čeprav sama tega ni povedala. Morda so jo tovariši zaradi njenega obnašanja ali zaradi tega, ker nam je prinašala navodila iz štaba bataljona, začeli imenovati politkomisar. Ni se temu upirala, nasprotno, še všeč ji je bilo.« (Partizanski zdravnik, str. 84)

Tik pred začetkom ofenzive je bilo zdravniku jasno, da za bolnico od bataljona na Petelinjeku ne more pričakovati zaščite. Prav tedaj je moral sprejeti še nekaj težkih ranjencev iz bolnice v Jelenovem žlebu in z njimi so prišli tudi spremljevalci, ki jih sploh ni poznal. Njegov načrt o strogi konspirativnosti bolnice je bil s tem prizadet, vendar si ni mogel pomagati. Na zadnjo sredo v juliju so bili Italijani že tako blizu, da se je zdravnik odločil prenesti ranjence v jamo. Bilo jih je 14, večina nepokretnih. V jamo so spravili tudi vodo, hrano in zdravila. Pri ranjencih naj bi ostala le bolničarka Mimica in rekonvalescent Vinko. V zadnjem trenutku je zdravnik popustil, da v skrivališču ostane tudi Ernest Senčar, revmatični bolnik, ki je prišel z ranjenci iz Jelenovega žleba in je bil do tedaj določen, da se z drugimi umakne globlje v gozd. Pred vhod so še nanosili suhih vej in zakamuflirali skale z mahom, zdravnik pa je zabičal, da nihče ne sme zapustiti skrivališča, dokler on sam ne pride ponje, in nato so se odmaknili od jame.

Tudi epilog zgodbe o Ogenjci povzemamo po Galovi knjigi oziroma po pripovedi VDV-jevca Vinka Smolnikarja, ki je bil tedaj eden izmed [Stran 020]

Figure 8. Taborski uporniki, maj 1942 – sedijo z leve: prvi Stanko Lavrič, tretji Stanko Knavs in peti Franc Bartol; stoji drugi z leve Ivan Košmrlj. Trije so bili pomorjeni jeseni 1943, ostali pa leta 1945 po koncu vojne.

ranjencev v votlini in ostal živ. Navajamo nekoliko skrajšano: »Čas se je nagibal k prvim popoldanskim uram 31. julija. Vzdušje v jami je bilo napeto in moreče. Vinko je čepel na straži vrh lestve ob vhodu v jamo in ob njem je bila Mimica. Senčar je kljub zdravnikovemu naročilu, da nihče ne sme iz jame, že zjutraj hotel ven na potrebo, in sicer vedno neizprosna bolničarka mu je dovolila. Ker ga ni bilo nazaj, jih je skrbelo, da je šel po Italijane. Napeto tišino je nenadoma presekal tanek Mimičin glas: »Italijani, izdani smo!« Začelo je pokati. Streljal je Vinko s puško in Mimica s pištolo. Za hip sta ustavila napadalce. In tedaj je Mimica skočila z lestve v jamo. Bila je čisto mirna. S tihim, a odločnim glasom je vprašala: ‘Tovariši, ali drži, kar smo se dogovorili.’ ‘Drži,’ je bil odgovor. Začela je pri meni. Zamižal sem in že je počilo. Drobci kamenja so se usuli po moji glavi. Odprl sem oči in videl Mimico, ki se je naglo obrnila k sosedu, in zopet je odjeknil strel. Sosed je zastokal, se stresel in se takoj nato umiril. Mimica je vse hitreje streljala in v naglici zgrešila še Ivana Snoja in Ivana Mulca. Ko se je tudi Vinko, ki ni mogel več zadrževati napadalcev, spustil v jamo, je oddal strel na enega od ranjencev, nato pa ustrelil še sebe.

V tem se je od vhoda zaslišalo hripavo kričanje: ‘Predajte se,’ in nekdo se je po lestvi spustil v jamo. Še ves omotičen sem pogledal njegov obraz in ga takoj spoznal. Bil je Senčar. Za njim sta prilezla v jamo dva Italijana, eden je bil menda zdravnik, ki je poklical vojake, da so mene in še nekaj drugih izvlekli iz jame. Mene, Snoja in Mulca so čez nekaj časa spravili do kamionov in po raznih pripetljajih smo končno pristali v posteljah vojaške bolnice v Mostah.«

Kot piše dr. Gala, mu je po razpadu Italije, ko je že poldrugo leto partizanil v Slovenskem Primorju, prišel v roke Partizanski dnevnik, kjer je našel gornje Smolnikarjevo pričevanje. Nekaj kasneje se je z njim tudi srečal, z Mulcem in Snojem pa šele po 27 letih. (Partizanski zdravnik, str.194) Leta 1976 so v spodnjem delu Ogenjce našli žensko okostje in po identifikaciji na Inštitutu za sodno medicino ugotovili, da je bolničarka Mimica bila [Stran 021]Marija Čepon, rojena leta 1922 v Pakem pri Borovnici.

S tem je bilo razjasnjeno še eno vprašanje Ogenjce, veliko pa jih še ostaja odprtih. Pri tem ne mislimo toliko na upoštevanje ali neupoštevanje konvencij o ujetnikih in ranjencih kot na druga bolj preprosta vprašanja, ki se bodo verjetno sama od sebe zastavljala tudi bralcu, če se bo ob tej zgodbi nekoliko ustavil. Kako oziroma zakaj so Italijani odkrili Ogenjco? Kaj bi bilo, če bi se bolničarka namesto s pištolo postavila na lestev z znakom rdečega križa in belo zastavo? Je bilo dejanje, s katerim je prepričala nemočne in zaradi hude stiske nerazsodne ranjence, res herojstvo? Ali veljajo besede, ki jih je pred tremi leti na slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov izrekel akademik dr. Jože Trontelj, samo za jami pri Konfinu in njima podobne? Navajamo: »Moj zdravniški poklic in deontološki kodeks mi velevata storiti vse, kar znam in zmorem, da rešim življenje posameznega človeka. Opustitev te dolžnosti država tudi sankcionira. Moja tedanja vlada pa je brez posebnega obotavljanja izdala pavšalen ukaz za usmrtitev tisočev in tisočev ljudi. Ob tem se s svojo zdravniško vestjo počutim ponižanega, osramočenega, osmešenega. Še posebej ob misli na pokole ranjencev, pobranih iz civilne bolnišnice.« Za pokol v jami Ogenjca ni bil izdan noben ukaz, saj tudi ni bil potreben, ker ga je bolničarka Mimica nosila v sebi in izrazila z besedami: »Živi jim ne smemo priti v roke. Jaz sem skojevka. Sama sem ostala z vami.«

2.1.4. Loški potok, domovina 300 domobrancev

Italijani so 9. septembra 1943 odšli iz Loškega potoka. Ko se je potem zvedelo, kaj se je zgodilo v Grčaricah, je celotna posadka potoške vaške straže odšla na Bloke. Na Hrib so se že v nedeljo, 12. septembra, pripeljali partizani iz Grčaric in razglasili splošno mobilizacijo. Istega dne popoldne je »ljudska oblast« spet prevzela občino. Šercerjeva brigada, podprta z italijanskim topništvom in tanki, je v noči na ponedeljek prišla preko Sodražice na Bloke. Vaške straže, ki so bile proti topovom in tankom nemočne, so se predale in tako so tudi Potočani skupaj s poveljnikom Pavlom Poženelom prišli v roke partizanom. Po navodilih domačih terencev so odbrali posebej zaznamovane in jih s kamioni odpeljali v kočevske zapore, druge pa delno vključili v svoje vrste, delno izpustili z naročilom, da se morajo doma javiti »osvobodilnemu« odboru. Ohranjeni zapisniki zaslišanj pred Področnim vojaškim sodiščem kažejo, kako je tedaj deloval revolucionarni zasliševalni in morilni stroj. (25. 9. 1943: Pavel Poženel; 26. 9. 1943: Anton Bartol, Hrib; Anton Car, Retje; Stanko Knavs, Hrib; – SIAS 1515 Nasprotniki partizanstva, šk 4)

Usode loškopotoških vaških stražarjev po 13. septembru 1943 so tako različne, da bi jim bilo treba posvetiti daljšo razpravo. Tukaj bomo omenili samo nekatere in na njihovem primeru skušali vsaj nakazati glavne značilnosti tistega težkega časa. Nekateri od tistih, ki so jih pripeljali v Kočevje naravnost iz Nove vasi, so bili zaslišani 26. septembra, takoj za Pavlom Poženelom, in nato ustreljeni v Jelendolu. Med temi so bili: Stanko Knavs in France Bartol s Hriba ter Ivan Košmrlj iz Retij, ki so se maja 1942 udeležili upora na Taboru. Cerkovnika in organista Janeza Ruparčiča so pripeljali v kočevske oziroma ribniške zapore od doma. Menda je bil edini v Loškem potoku, ki je znal italijansko, zato so ga večkrat klicali za prevajanje. Po zaslišanju pred vojaškim sodiščem je bil obsojen na smrt zaradi izdajstva in ustreljen v Jelendolu. Pet potoških mož in fantov so na umiku pred nemško ofenzivo vlekli s seboj do Mačkovca in jih tam hkrati z [Stran 022]drugim ujetniki na krut način pobili. Ivan Bartol, ki je menda edini od tistih, ki so po 8. septembru 1943 šli na Bloke, še živ, je bil po vrnitvi z Blok doma mobiliziran in razporejen v Kočevje oziroma v Ribnico, kjer je stražil ujetnike. Ko so Nemci pri Cerknici in Rakeku z nenadnim napadom razbili nepripravljene partizane, je nekaterim Potočanom uspelo pobegniti. Zatekli so se v Borovnico, kjer je že bila organizirana domobranska enota. Slabše so jo odnesli potoški mobiliziranci, ki jih je nemška ofenziva zatekla na Primorskem; kar nekaj se jih od tam ni vrnilo. Preko Loškega potoka je šla nemška ofenziva v začetku novembra. Precej moških, ki so se skrivali doma, je tedaj odšlo na Rakek ali v Kočevje in se pridružilo domobrancem. Marsikateri od teh je bil kasneje v Rupnikovem bataljonu.

Po ofenzivi so Nemci odšli in v dolini so oblast spet prevzeli partizani ter začeli preganjati domačine, ki so jih bolj ali manj upravičeno imeli za politične ali vsaj idejne nasprotnike. Celo leto 1944 je zaznamovano s tem preganjanjem. »Klerikalnega« župana Franca Bartola so odpeljali v Lož in ga postavili pred »ljudsko« sodišče, ki ga je obsodilo na smrt. Njegov sin Franc je bil že jeseni 1943 zaprt v Kočevju in nekje tam umorjen. Po umoru očeta so tudi ostale Bartolove izgnali v Kočevje. Hkrati z njimi je bilo tedaj pregnanih še pet družin. Oboroženi preganjalci so jih spremljali mimo Drage do Medvedjaka, od tam pa so sami šli v Kočevje. Šele jeseni 1945 so se lahko vrnili na svoje izropane in opustošene domove.

Med žrtvami takratnega boljševiškega preganjanja je bil tudi dolgoletni loškopotoški župnik Jožef Pravhar. Čeprav bi zaslužil obširno razpravo, se bomo tukaj omejili na nekaj odstavkov, kjer bomo skušali osvetliti vsaj del grozovitosti boljševiške justice in krivic, ki jih je povzročala svojim žrtvam. Ko so se spomladi 1944 spravili nad župnika Pravharja, je imel za seboj že 34 let dela v fari sv. Lenarta. Ni dvoma, da je dobro poznal svoje farane, saj je mnoge od njih krstil in jih potem spremljal skozi otroška in mladostniška leta do zrele dobe življenja; druge je spoznal ob poroki in potem učil njihove otroke, s tretjimi se je srečal na bolniški postelji, jih spremljal na zadnji poti k cerkvi sv. Barbare in delil žalost z njihovimi svojci. Niso mu bile tuje težave družin, katerih očetje so občasno ali za stalno odhajali od doma zaradi zaslužka. Bolelo ga je nasprotovanje liberalnih učiteljev in veselilo sodelovanje katoliških društev na Hribu. Italijanov, ki so za veliko noč 1941 prišli v dolino, ni maral in kmalu je bil pri njih slabo zapisan, tudi zato, ker je svaril dekleta, naj se jih izogibajo in ne sklepajo prijateljstev z njimi. Z OF je v začetku simpatiziral in konec leta 1941 podprl kaplana pri nabiralni akciji in pomoči beguncem pred Nemci, vendar je bil hkrati zadržan, ker je slutil, kaj se skriva za tem. Ko bi bil maja 1942 vedel za upor na Taboru, bi ga verjetno skušal preprečiti, toda zgodil se je spontano in brez njega. Italijanske represalije, to je požige vasi, streljanje talcev in odvažanje prebivalcev v internacijo je po svojih močeh preprečeval in reševal ljudi ne glede na njihovo politično pripadnost, vendar v danih okoliščinah pri tem ni bil vedno uspešen. »Sodniki« so mu kasneje pripisali krivdo za marsikatero represalijo, ki so jo z neprevidnim ali celo zlonamernim ravnanjem povzročili sami. Ko so Italijani po ofenzivi izvajali mobilizacijo za vaške straže, je temu nasprotoval, ker je bil prepričan, da ne bo prineslo rešitve. Tudi dekleta, ki so se po nemški ofenzivi družila s partizanskim provokatorjem v prepričanju, da je domobranski somišljenik, je opozarjal na nevarnost, vendar mu niso verjela.

Škerbec piše, da so partizani 29. aprila 1944 obkolili Retje ter Mali Log in prijeli 11 deklet ter dve poročeni ženi, ki so bile povezane z omenjenim provokatorjem. Istočasno so aretirali župnika Pravharja in ključarja Jožeta Turka iz Retij. Zaprli so jih v grad Snežnik. Slovenski dom je v že omenjenem članku 26. 8. 1944 verjetno pomotoma navedel, da so odpeljali 23 deklet. Na prvem sojenju pred vojaškim sodiščem notranjskega področja so bili obtoženi sodelovanja z okupatorjem in obsojeni na izgon. To se ujema z naslednjim zapisom v dnevniku črnomaljskega kaplana patra Lojzeta Žabkarja: »7. maja. Župnik iz Loškega potoka je v šoli interniran s kopico svojih ljudi. Včeraj so ga pripeljali. Kaj je le starec zagrešil?«

Iz knjige Cerkev na zatožni klopi, je razvidno, da so bili župnik Pravhar, Jože Turk in več deklet 7. maja 1944 zaradi sodelovanja z okupatorjem pred področnim vojaškim sodiščem za Notranjsko obsojeni na izgon oziroma na prisilno delo. Višje vojaško sodišče VII. korpusa je to sodbo potrdilo, vendar je bila vrnjena prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. To potrjuje naslednji zapis patra Žabkarja v dnevniku od 14. avgusta: »Župnika Pravharja in njegovega ključarja Turka so z avtom odpeljali nazaj v Lož. Obnovili bodo proces. Dr. Brecelj meni, da imajo zbrane zelo obtežilne dokaze. (Izpovedi, str. 127) Ponovno sojenje je bilo 22. avgusta 1944. Župnik Pravhar je bil obsojen na smrt in na izgubo državljanskih pravic. Višje vojaško sodišče pri Glavnem štabu je to sodbo potrdilo 8. 9. 1944.« (Dr. Tamara Griesser – Pečar, Cerkev na zatožni klopi, str. 83; VVS 2/44 – AS 218 Predsedstvo SNOS, Verska komisija, Šk. 1/15)

Poglejmo še, kaj o tem piše pater Žabkar:

»2. septembra. Zvedel sem, da je župnik Pravhar ponovno obsojen na smrt. Čaka eventualno pomilostitev. Je v meščanski šoli v zaporu. Danes mi je po javnem tožilcu poslal pismo, prosi za brevir itd. – 10. septembra. Takoj po maši šel v sodne zapore v ljudski šoli, kjer bom previdel na smrt obsojenega župnika Jožeta Pravharja. Težka naloga, ki mi jo je naložilo sodišče. Vzel sem Najsvetejše in šel k njemu. Povedal se mu, da je bila njegova prošnja za pomilostitev zavrnjena in da bova poravnala račune z Bogom. Malo se je za hip skoraj ustrašil, prebledel, potem pa se takoj znašel: ‘Zdaj me boš spovedal, in potem strel?’ ‘Jože, poklekni kar tu poleg klopi in bova opravila spoved!’ ‘Ti, sem že jedel.’ ‘Nič ne de, saj gre za življenje, si kakor težak, na smrt bolan bolnik.’ ‘Tudi obhajal me boš,’ se je čudil. Jaz sem resen in ves izmučen od žalosti prižgal svečo in ga obhajal. Dal sem mu tudi papeški blagoslov. – Ko sva vse uredila in sem ugasnil svečo, me je vprašal: ‘Ti, kdaj pa me bodo?’ Prešel sem vprašanje, izvlekel iz aktovke papir in kuverto ter rekel: ‘Testament [Stran 023]boš napisal in svoje stvari boš uredil, kar imaš v župnem uradu.’ ‘Bom!’ In potem sva se poslovila. Bil je čudovito miren. Ko sem odhajal, mi je krepko stisnil roko, pogoltnil vso bol v srcu, se mi nasmehnil, dvignil roko proti nebu in rekel: ‘Tam se vidimo.’ ‘Zbogom, Jože. Drži se in Bog Ti pomagaj!’

Takoj nato sem se odpeljal v Rodine na žegnanje … Dan se je nagnil v večer. Ko sem prišel domov, mi povejo: ‘Brž pojdite v zapore! Župnik vas želi še enkrat videti.’ Takoj sem šel v šolo in ga našel v sobi. Vedel je: nocoj me bodo odpeljali na zadnjo pot. Že popoldne so prinesli njegove stvari v župnišče. Jamo so naročili v Vojni vasi za ob desetih in sicer za nekega Švaba, ki da je mrtev. Pa na takem prostoru, ki je proč od naših ljudi … Zadnjikrat sva se še vse pomenila; bil je zelo miren, bolj kot pred odhodom vlaka kakšen železničar. Do vrat me je spremil in stisnil roko. ‘Na, svidenje nad zvezdami!’

Ob devetih zvečer je padel lahen strel za cerkvijo v Vojni vasi; ob izkopani jami je omahnil od revolverjeve krogle zadet gospod župnik iz Loškega potoka

Jožef Pravhar,

star 70 let, v Loškem potoku župnik 35 let,

rojen dne 4. novembra v Voklem pri Kranju,

v mašnika posvečen 14. 7. 1900.

Zatisnil je trudne oči in šel k svojemu Bogu

po večno plačilo. Utrujen od zasliševanja in

gnjavljenja si je smrt kar zaželel. – Bog mu

daj večno luč uživati.

Ivanka ga je srečala, ko so ga peljali v Vojno vas. Imel je roki zvezani na hrbtu in šel je pogumno smrti naproti. Vrgli so ga v izkopano jamo, slekli so ga, samo srajco in spodnje hlače so mu pustili in rožni venec dali na prsi. Grobar Opet ga je našel ob šestih zjutraj v jami nezasutega in ga je zasul. Žal, ni imel nobene rakve na razpolago, da bi ga dali noter.« (Izpovedi, str. 131–133)

Čeprav pater Žabkar tega ne omenja, je verjetno prav on 10. septembra zvečer sprejel od Pravharja dve pismi: eno namenjeno loškopotoškemu kaplanu p. Bogdanu Marklju, drugo pa župnikovi gospodinji Mani. Obe pismi nosita datum 10. 9. 1944, torej jih je obsojenec napisal v zadnjih urah pred smrtjo – moriturus mox, kot se je izrazil v latinščini. V prvem pismu naroča svojemu kaplanu glede sv. maš in ga prosi, naj vsaj nekaj časa še ostane v fari in naj se ga spominja pri oltarju. Enako prosi tudi druge duhovniške znance in jih pozdravlja. Vsem faranom se priporoča v molitev in naroča pozdrave zanje.

Figure 9. Župnik Jože Pravhar

Drugo pismo je naslovljeno na njegovo gospodinjo Mano: »Bog Ti na zemlji in v nebesih povrni, da si celo življenje žrtvovala zame. Lepo pozdravljam dobri sestri Micko in Johano. Po meni Vam ni treba nič žalovati. Umrjem rad in sem zadnje tedne največ molil za srečno zadnjo uro, saj sem čutil, da se mi pripravlja drugi dom pa da Loškega potoka in moje prelepe Gorenjske ne bom več videl. Mojih kosti po smrti ni treba nič prepeljevati.« Naroča še razne pozdrave in zahvale – tudi za p. Žabkarja – in zaključuje: »Končal bom to pismo, dobro pripravljen za zadnjo pot. Čakam Vas v nebesih!«

2.1.5. Zaključek

Omenili smo že, da so Nemci po novembrski ofenzivi 1944 odšli iz doline in potem je bila do maja 1945 delno pod nadzorom domobrancev, delno partizanov in njihovih »osvobodilnih odborov«, ki so bolj ali manj prikrito neprekinjeno delovali. Kljub temu je bilo iz Loškega potoka nenavadno veliko domobrancev, ki so se bodisi z Rupnikovim bataljonom bodisi s kako drugo enoto umaknili v Vetrinj in potem šli skozi Teharje ali Kočevski rog. Ob postavljanju potoških farnih spominskih plošč je bilo ugotovljeno, da je od 219 žrtev boljševiškega nasilja v fari kar 184 iz Vetrinja vrnjenih domobrancev, in da [Stran 024]

Figure 10. Župnikovo poslovilno pismo kaplanu p. Bogdanu

jih samo 12 počiva na domačem pokopališču na Taboru.

Med vrnjenimi iz Vetrinja je bil tudi Karel Turk iz Retij, ki se je rešil iz jame v Kočevskem rogu. Ko se je po dolgem tavanju skozi gozdove končno privlekel domov, ga je šel oče, ki je bil na nasprotnem nazorskem bregu, prijavit na Hrib. Odpeljali so ga in ni se več vrnil. – Za veliki šmaren so Potočani od nekdaj romali k Mariji vnebovzeti v Novo Štifto. Tudi leta 1945 ni bilo drugače, čeprav so vedeli, da nova oblast nasprotuje romanjem in da sta malo prej bila pri Vagovki v spopadu s skrivači ubita dva partizanska oficirja, namenjena v Loški potok. Med praznično mašo so partizani obkolili Novo Štifto, zadržali več romarjev in jih odgnali na Goro, kjer je že bila zbrana skupina partizanov in terencev [Stran 025]

Figure 11. Farne spominske plošče na pokopališki cerkvi sv. Barbare

z ljudmi, ki so jih prignali iz Retij in Malega Loga. Zbrane je nagovoril neki oficir in med drugim povedal, da sta obsojena na smrt Jože Knavs iz Retij in Anton Košmrlj iz Malega Loga zaradi sinov – domobrancev, ki so se borili proti partizanom. Odpeljali so ju proti Vagovki in tam ustrelili. Tako sta ostali še dve družini – Knavs je imel 11 otrok, Košmrlj pa 12 – brez očetov.

O vseh teh grozotah in tolikih krivično pobitih se več desetletij ni smelo govoriti. Bili so izbrisani iz javnega spomina. Kljub temu da je bilo na protirevolucionarni strani neprimerno več žrtev kot na partizanski, se je zgodovina pisala tako, kot da jih ni bilo, kot da sploh nikoli niso živeli. Leta 1972 je na primer izšla izredno zanimiva knjiga »Plenkača pesmi poje – kulturnozgodovinska kronika Loškega Potoka«, kjer povojni poboj skoraj 200 potoških mož in fantov sploh ni omenjen. Ko je »Plenkača pesmi poje« leta 2007 izšla v ponatisu, je že v uvodu poudarjeno naslednje: »Novo izdana knjiga je vsebinsko popolnoma nespremenjena in prinaša podatke, dejstva, dosežke oziroma dogodke, ki so se zgodili v kraju le do leta 1972.« Je torej dejstvo, da je bila večina potoških domobrancev pobitih v Kočevskem rogu ali na Hrastniškem hribu oziroma v Hudi jami, res lahko opravičilo, da jih ni treba niti omeniti?

Seveda Potočani izgube tolikih sofaranov kljub vsemu temu niso mogli pozabiti. Kako bi na primer vas Retje, kjer je zaradi revolucionarnega nasilja ugasnilo kar 97, večinoma mladih življenj, mogla to pozabiti? Kako bi se mogla mati, ki je izgubila več sinov, kar na hitro sprijazniti z mislijo, da jih ne bo več nazaj? Tako so po zgledu drugih in ob podpori Nove Slovenske zaveze tudi v fari sv. Lenarta zbrali podatke o zamolčanih svojcih in vklesali njihova imena na spominske plošče. Za 207 njih, ki niso pokopani na domačem pokopališču, so te plošče tudi simbolni grob. 8. avgusta 1993 jih je sedaj že pokojni kanonik g. Franc Vrhunc po slovesni maši zadušnici blagoslovil in od tedaj sporočajo s Tabora vsem ljudem dobre volje, naj molijo za pokoj mrtvih in spravo med živimi.

3.1.1.

Te pomenljive besede je zapisala v svoj dnevnik devetnajstletna Marjana Kovač iz Ljubljane, ena izmed treh Kovačevih deklet, v begunskem taborišču v Italiji, 11. avgusta 1945. Takrat so ubežniki pred zločinskimi komunisti že vedeli za pokol vrnjenih domobrancev: ljubljenih bratov, sinov, mož, očetov … Pokopati so jih morali v skritih globinah svojih src v veliki bolečini, a v neomajnem zaupanju v Boga. Vzdržali so in bili prepričani, da jih spremljajo v tuji svet slovenski mučenci. »Bog jih je izvolil in izbral zase v svoji nedoumljivi skrivnosti. Zahvaljen bodi Gospod za Tvoje mučence!«

Ali se znamo mi v Sloveniji zanje zahvaljevati? Ali sploh kdaj pomislimo, da so bili pobiti, ker so branili svoja življenja, svoje domove, domovino, svojo civilizacijo in kulturo, svoj narod in vero? Ali pa bi bilo najbolje, da nanje sčasoma pozabimo, odpravimo spominske slovesnosti, maše, zanemarimo svete kraje njihovega spomina, jih pustimo nepokopane in ostanemo nepoučeni in neobčutljivi za to prelomno obdobje zgodovine našega naroda? Vere v trpečega in vstalega Kristusa nam nobeno obdobje ni moglo uničiti, saj nas prav On ves čas spremlja v družbi svojih svetih.

V pričujočem članku bom predstavila družino, iz katere izhaja Marjana Kovač por. Batagelj. Spoznali bomo, da si je Bog v njihovi družini izbral dva mučenca, za katera se lahko Bogu zahvaljujejo, da sta bila vredna postati njegova izbranca. Prvi je najstarejši Kovačev sin Janez, drugi Pavel. Janez je bil ubit v Kočevju, Pavel je umrl letos januarja (2014). Po maši zadušnici v cerkvi v Štepanji vasi je njegov prijatelj in sošolec s klasične gimnazije jezuit p. France Zupančič bežno osvetlil zgodbo njegovega bridkega življenja. V skopih obrisih jo bom opisala v prihodnji številki Zaveze.

Doma so bili v Starem Vodmatu v Ljubljani, od koder je izvirala družina očeta Franca Kovača (1886–1965), ki je doštudiral pravo v Gradcu. Bil je sodnik v Ormožu, nato tožilec v Novem mestu in nazadnje kazenski sodnik na apelacijskem sodišču (kar naj bi bilo današnje vrhovno sodišče) v Ljubljani in eksaminator (izpraševalec) na pravosodnih izpitih, rigorozih. Na sodišču je ostal v službi do leta 1945, saj je bilo takoj po vojni apelacijsko sodišče ukinjeno, on pa upokojen.

Njegova žena in mati osmih otrok je bila Marija (1892–1988) ali Cika, kot so ji vsi pravili, roj. Konšek iz znane fare v Šentgotardu nad Trojanami, kjer je bil njen oče župan. Imeli so svojo gostilno, staro že 250 let, trgovino, pošto in 200 hektarjev zemlje in gozdov. Razumljivo, da je po vojni njihova imovina postala last vsega naroda in sta v gostilni Konškov sin Grega in njegova žena lahko bila le državna uslužbenca za nekaj časa. Marija Konšek se je izobrazila na uršulinskem liceju v Ljubljani v temeljitem znanju nemščine in igranju na različne inštrumente. Nadarjenost za glasbo je podedovala večina njenih otrok. Z očetom sta se seznanila, ko je ta obiskoval svojo sestro Micko na Trojanah, ki je bila učiteljica v Šentgotardu.

Franc Kovač in Marija Konšek sta se poročila na Brezjah leta 1922 in se naselila v Kostanjevici, potem pa v mestni hiši v Novem mestu, kjer je imel oče službo. Iz političnih vzrokov so ga pod Živkovičevo vlado premestili v Maribor. Zaprosil je za premestitev v Ljubljano, kjer je dedoval domačo hišo. Tako sta si z ženo ustvarila dom na Ravnikarjevi 10 v Starem Vodmatu. Mama je prinesla v zakon zelo bogato doto v denarju in hrastovo pohištvo za opremo sedmih sob. Ob starem Kovačevem domu, zgrajenem po ljubljanskem potresu, sta zgradila novo hišo in kupila še 1000 kvadratnih metrov zemlje za sadovnjak in vrt, ki ga je mama sama obdelovala z veliko ljubeznijo do zemlje in narave. Na hišo je dala napisati: Ljubo doma, kdor ga ima, kot da bi vedela, da je srečen in ljubeč dom najbogatejša dota za vsakega od otrok. Zaradi gradnje Kliničnega centra sta bili po l. 1965, ko so se morali izseliti, obe hiši porušeni in vrt uničen.

Najstarejši Kovačev sin je bil Janez (1924), sledile so mu tri sestre: Valentina por. Fink (1925), Marjana por. Batagelj (1926) in Katica por. Dimnik (1927); za njimi so se zvrstili trije bratje: France (1928), Pavel (1932) in najmlajši Jože (1937). Dveletni Andrejček jim je umrl (1930–1932). Starša sta izšolala vse otroke in mama jih je učila igranja na različne inštrumente, poleg tega da je vodila celotno [Stran 027]»družinsko gospodarstvo«. Vsaka od starejših treh hčerk je skrbela za enega od mlajših treh bratov; vsi so pomagali pri hišnih opravilih in tudi fantje ribali lesen pod ali pomivali posodo. V veliko pomoč in v podporo otrokom je bila očetova sestra teta Micka, ki je prišla iz Šentgotarda v Vodmat in se naselila v stari hiši, v svojem nekdanjem domu. Bila je učiteljica na osnovni šoli v Hrušici pri Ljubljani in pred upokojitvijo na osnovni šoli na Viču. Ostala je neporočena in je bila vsem Kovačevim otrokom dobra in ljubeča teta, posebno najmlajšemu Jožetu, ki se je v dijaških letih preselil k njej.

Najstarejši Janez je doštudiral pravo, Tinka se je izšolala na trgovski akademiji, Marjana in Katica sta bili na učiteljišču. France je l. 1946 vstopil v jezuitski noviciat v Zagrebu in tam dokončal gimnazijo. Pavel pa je končal klasično gimnazijo na Prežihovi, a ga je na dan pred prvo maturitetno pisno nalogo iz slovenščine zgrabila roka Udbe in mu za vedno uničila življenje. Najmlajši Jože je prav tako končal klasično gimnazijo, se vpisal na pravno fakulteto in jo končal po dveletni prekinitvi.

Starša sta bila praktična katoličana in sta od malega otroke navajala na življenje z domačo šempetrsko faro. Jože in Pavel sta ministrirala pri Sv. Petru, Jože je s šestimi leti ministriral lazaristu Mirku Kambiču v kapeli porodnišnice pri maši ob petih zjutraj; starejši Janez in sestre so peli na šempetrskem koru. Vsi so bili zelo muzikalni in dobri pevci: Janez je igral violino, Tinka klavir, Marjana pa kitaro, podobno tudi mlajši fantje s Francetom na čelu. Mama jih je navduševala, da so dekleta hodila v Glasbeno matico.

Mama je bila do otrok bolj stroga kot oče, se spominja Jože. Svoje krščanstvo je živela dosledno in kot tretjerednica je rada pomagala drugim: sosedom je dajala zelenjavo s svojega vrta, župnijsko cerkev krasila z rožami itd. Opravljanja ni dovolila, zato tudi stikov s sosedi ni imela preveč, ker se radi izrodijo v opravljanje, kot je večkrat dejala. Njena prijateljica je bila sošolka Francka Vodetova, sestra Angele Vode, in z njo je vzdrževala stike tudi po vojni. Oče je bil srčno dober človek, poštenjak in član Vincencijeve družbe; za vse darove, ki so spolzeli iz njegovih rok v dobrodelne namene, domači še vedeli niso. Politično je bil pristaš Kreka in aktiven podpornik njegove socialne politike.

Vojna z boljševistično revolucijo je treščila kot bomba med slovenski narod, tudi v Kovačevo družino. Vojna leta so Kovačevi prestali brez večjih pretresov, pomlad 1945 pa jih je, tako kot ves narod, zaznamovala za vse življenje.

Vojna in revolucija povzročita razpad Kovačeve družine

Oče je med vojno še naprej opravljal svoj poklic na sodišču, vendar mu je prinašal nova spoznanja in presenečenja. Še vedno je bil apelacijski sodnik in vodja kazenskega oddelka, kar pomeni, da je imel nadzor tudi nad zapori. Od znanega ljubljanskega zdravnika Franta Misa, ki je bil zadolžen, da skrbi za zdravje zapornikov, je od časa do časa dobil obvestilo, kateri ljudje v zaporu so zboleli in jih je bilo treba premestiti v bolnico. Oče jim je moral dati dovolilnico za odpust iz zapora. Dogajalo pa se je tudi, da je »bolne« komunistične zapornike »ugrabila« VOS, še preden naj bi prišli v bolnico, in jih odpeljala na osvobojeno ozemlje. Znano je, da sta bili zaprti Vida Tomšič in Pepca Kardelj in maja 1942 so ju Italijani obsodili na 25 in 18 let zapora skupaj s Tonetom Tomšičem in Mihom Marinkom. Razen Toneta Tomšiča so bili vsi na neki način rešeni iz zapora, še vedno pa ostaja nepojasnjeno dejstvo, zakaj je bila akcija za reševanje Toneta Tomšiča, ki so jo izvedli vosovci, ‘prekinjena’ prav takrat, ko so že bili pred njegovo celico, da ga rešijo. Prav tako se še danes ne ve, zakaj je bil s tem prepuščen Italijanom, da so ga kot talca ustrelili v Gramozni jami. V javnosti je bil znan kot krščanski socialist in poštenjak. Tudi sodniku Kovaču je bilo hudo zaradi njegove smrti, še posebno, ker je bil oče Toneta Tomšiča dober znanec g. Kovača in njegov krojač.

Italijanski in kasneje nemški oblastniki so sodnika Kovača pričeli sumiti, da je zaradi odpustov in reševanja komunističnih »bolnikov« iz zapora povezan s člani OF. Pri Kovačevih so zato stalno delali hišne preiskave. Oče se je hotel rešiti tega sumničenja in je podprl odločitev Janeza in sedemnajstletnega Franceta, da sta odšla k domobrancem. Janez je bil pisar na domobranski postojanki v Grosuplju in proti koncu vojne prestavljen v Kočevje. France pa je bil stražar na Štampetovem mostu nad Vrhniko

Najstarejša od treh sester je bila Valentina. Ob koncu vojne je bila že zaročena s pravnikom Božidarjem Finkom. Podobno kot mnogi Slovenci je tudi on slutil, kaj bo slovenskemu narodu prinesla osvoboditev, čeprav si takega gorja, kot se je nad narod zgrnilo, ni predstavljal, kot si večina ni. Bal se je prihoda Rusov, [Stran 028]

Figure 12. Družina Kovač v Novem mestu leta 1929. Pred mamo in očetom stojijo otroci (z desne proti levi): Janez, Tinka, Marjana, Katica in France.

ki bi utegnili z domačimi komunisti vred izvajati nasilje, kot so to počeli že v Prekmurju, še posebno nad dekleti. Ponudil je Kovačevemu očetu, da skupaj s svojo zaročenko odpelje na Koroško še njeni sestri Marjano in Katico. Oče je privolil, saj so vsi domnevali, da je umik le začasen. Mama pa je bila odločno proti temu, da hčerke odidejo, saj bi se lahko umaknile k znancem v okolico Ljubljane, kot je bilo že domenjeno.

Odločitev, da vse tri hčerke odidejo, je prevzel oče v posvetovanju z drugimi možmi. Zaupal jih je lazaristu Ladislavu Lenčku, ki jih je z manjšo skupino odpeljal v Celovec, od tam pa v taborišče v Italijo. Kakšne čase so preživljali po raznih taboriščih, vedo le pregnanci komunističnega nasilja sami. Marjana se v svojem dnevniku spominja slovesa: mama je bila razburjena, 13-letni Pavel in osemletni Jože sta jokala, Jože je še pokleknil ob postelji. Oče je izražal nekakšno vdanost, teta Micka je pripravila nahrbtnike s perilom in nekaj hrane za »tri dni«. Bodrila jih je, naj vsak večer molijo rožni venec, tako kot ga bodo molili domači: povezani v molitvi bodo pričakali ponovno srečanje doma. Nek bogoslovec je odnesel pošto za Janeza in Franceta, ki sta že odšla z domobranci. »Bog z njima!« jima je v svojem dnevniku zaželela sestra Marjana.

Ko so se iz Celovca še z nekaterimi drugimi zatekli v eno od taborišč v Italiji, so zvedeli, da so bili domobranci, civilisti in Srbi »resnično predani Titu«, doslej se je o tem le ugibalo. Marjana takrat zapiše v svoj dnevnik: »To je blaznica. Ljudje nore. Ženske tulijo, da je groza. Ob tri četrt na tri je pater Prešeren prinesel pošto. Iz Vetrinja Božidar piše med drugim: »Na žalost jih je od tukaj odšlo že precej, med njimi tudi oba Kovačeva, Janez in France … Torej sta šla naravnost v naročje Titu in smrti. Bog bodi z njima in nebeška Mati. Če sta jima to namenila, naj ju sprejmeta čim prej k sebi. Njima in vsem ostalim pa milosti, stanovitnosti, vere daj, Gospod.« Katica se spominja: »Vsaka žena, ki je koga izgubila, je oblekla, kar je imela črnega in razvila se je procesija proti cerkvi … Molitev je bila edina tolažba. Obiskal nas je g. Lenček. Vsaka beseda tolažbe je dobrodošla. Spomnil se je [Stran 029]

Figure 13. Po 20 letih zakona, leta 1942, sta bila Kovačeva starša ponosna na svojo lepo družino. Med mamo in očetom stoji sin Jože, desno od očeta stoji Pavel, v drugi vrsti stojijo (od desne proti levi): Marjana, Janez, Tinka, France in Katica.

Janeza in Franceta. Vedel je, da želi France postati duhovnik. »Bo li enkrat to, kar si je želel? Če ne tu, pa v večnosti,« je tolažil sebe in nas.« Ob desetih zvečer zapiše v svoj dnevnik Marjana: »Prav zahrbtno se krade v dušo spomin na Janeza in Franceta. Jokala bi, pa nočem. A težko je zavračati solze, ko je v duši viharno in se znova in znova oglašajo vezi na dom. Ali Gospod je gospodar moje duše. On bo pregnal vso otožnost. Zgôdi se Gospodova volja.«

»V ponedeljek 18. junija nas je obiskal šempetrski župnik g. Alojzij Košmrlj. Povedal nam je, da je gospod Velikonja zaprt in da bo težko zdržal. Z našim očetom je govoril v petek pred svojim odhodom. Oče mu je priznal, da trpi, a da s svojim trpljenjem ne bo dajal svojim otrokom slabega zgleda.«

»Sam Bog ve, kako je z domačimi. Predvčerajšnjim se mi je tako živo sanjalo, da sem doma. Domov sem prišla samo za nekaj trenutkov, zato nisem upala k mami v spalnico, ker sem vedela, da ne bi dovolila, da se vrnem nazaj v taborišče. A me je premagalo. Stekla sem k mami, jo objela in poljubila. Bila je objokana in mi povedala, da so partizani prišli po očeta in ga ubili. Potem sem še jaz pričela jokati. Katica je sedela v Francetovi sobi in me zavrnila, da to ni nič novega, saj je že v taborišču slišala rahlo cingljanje, ki je prihajalo izpod križa. To naj bi pomenilo očetovo smrt. Prebudila sem se v resničnem joku. Bog daj, da to ni res! A sem si sanj vseeno še želela, ker sem upala, da me bodo ponovno obiskali moji dragi domači: ata, mama, teta, Janez, France, Pavle in Jože …«

»Ko je 2. julija mama praznovala svoj god, je g. Milavec zjutraj daroval zanjo sv. mašo pri oltarju Marije pomagaj, zvečer pa smo bile v duhu doma, ob pesmi in kitari, kot nekoč … Naj ljubi Bog mami in očetu stotero povrne za vsako njuno besedo, za vsako stopinjo, ki sta jo za nas naredila. Ali ne pravi pesem: ‘O, da bi našel, še enkrat oba! Da videl bi jo spet, mamico mojo…’ Kako težko je prenašati negotovost in takrat si mislimo, kako zelo nas Bog preizkuša.«

»G. Šerek iz Grosuplja je s svojim očetom prišel v taborišče 5. avgusta. Vesti o Janezu nima. Pač pa je slučajno prinesel s seboj njegovo aktovko, brisačo in brivski aparat … Slučajno? … Imamo vsaj skromen spomin nanj.«

»Sobota 11. avgusta je bil za nas sestre pomemben dan. Prvo pismo od doma! Pisal je [Stran 030]oče, zelo na kratko, a pomenljivo: »Preveč Gospod! … « Zvečer smo kot vedno šle v kapelo. Žalostni del rožnega venca gre najbolj od srca. Trpi Kristus, trpijo naši domobranci. Kuratu Kunstlju so baje odsekali roke, da ni mogel več blagoslavljati … Na glavo so mu pritisnili krono iz bodeče žice. Pa je kljub temu blagoslavljal. Zahvaljen bodi Gospod za Tvoje mučence. Isto pot Kalvarije je šel brat France. Pa vseeno upam, da bo ostal pri življenju, saj ga bo Gospod potreboval za svojo žetev. Za Janeza nihče, prav nihče nič ne ve. Morda že gnije med tisočimi v kaki jami. Bog z njima. Zgôdi se njegova volja.«

»Naša hiša je vsled junijske eksplozije precej poškodovana. Ti ljubi domek! Kako prav je imela mama, ko je na pročelje dala napisati: Ljubo doma, kdor ga ima … Morda bodo poškodbe še prav prišle, da bodo imeli komunisti manj simpatij do njega. Še čudno, da sta oče in teta sama v hiši brez kakih novih sostanovalcev. Da bi le očetu ne popustili živci … Teta mu je, hvala Bogu, v veliko oporo, to se že iz pisma razbere. Da bi se le mama z obema malima dvema pošteno spočila. Po dolgem času je spet v svojem rojstnem kraju, na rodni zemlji! Ljuba domača gruda! Naj uživa! Pa brata Pavel in Jože! Bog z njimi!«

(Hiše jim po vojni niso zaplenili, a so jo morali kasneje zapustiti s sadovnjakom in vrtom vred zaradi zidave Kliničnega centra. Utesnjeno stanovanje v stanovanjskem bloku brez vrta in rož na Povšetovi ulici jim ni nikoli nadomestilo ljubljenega doma. Ta izguba je bila za očeta in mamo še dodaten hud udarec. Pred smrtjo je oče postajal dementen in je vedno priganjal, da gre domov v Vodmat. Umrl je še isto leto, ko so se morali izseliti.)

»V tistem času« (bile so še v taborišču v Italiji), piše dalje Marjana v svoj dnevnik, »smo sestre kaj bolj točnega izvedele, kadar je teta Micka potovala čez mejo v Avstrijo, ker je imela v Gradcu nečake. Šele od tam je lahko malo bolj prosto poročala o stanju družine doma. Vedeli so, da iz Ljubljane ni varno pisati, ker so bila vsa pisma cenzurirana. V nekem pismu nam je svetovala, naj nikar ne hodimo domov. Za to odločitev sta se domenila teta in oče, ker je mama težko doživljala našo ločitev. Teta Micka nam je tudi pisala, kakšne pritiske izvajajo na mlade v Sloveniji, zlasti iz vernih družin. Ne morejo se izšolati, ne dobijo služb, jim na najrazličnejše načine nagajajo, moralno jih kvarijo, da potem z njimi lažje počnejo, kar hočejo. Tako smo se s tetino pomočjo odločile, da se izročimo v

Figure 14. Kovačeva dekleta – Marjana, Tinka, Katica – v begunskem taborišču v uniformi emigrantskega pevskega zbora

božje roke; druga drugi smo tožile svojo bolečino in čakale, kdaj pride čas, ko bomo lahko spet doma …«

Toda domov se ni nobena vrnila. Z mnogimi drugimi so si morale ustvariti novo življenje v daljni Argentini. V to grenko resnico se je Kovačeva mama le počasi in mukoma vdala. Po mnogih letih se je Katica, najmlajša od treh sester, odločila, da se vrne v domov. Ta odločitev je bila zanjo lažja, ker je ostala samska. Mama je vsa srečna uredila zanjo sobo v stanovanju na Povšetovi in se kot prerojena veselila njenega prihoda. Toda med temi veselimi pripravami in tako željenim pričakovanjem je Katica sporočila, da ostaja v Argentini, ker se bo poročila …

Prav vsa pisma, ki so jih dobivale od domačih, sestre še danes hranijo. Tako zelo dragocena so bila zanje. Večinoma so napisana z drobno pisavo v natrpanih vrsticah, na večjih ali zelo majhnih lističih, na tenkem, skoraj prozornem poštnem papirju, včasih celo na papirčkih za zavijanje cigaret. Podpisi so bili zelo raznoliki: s psevdonimi in izmišljenimi [Stran 031]

Figure 15. Preden so Kovačevim porušili hišo: sedita oče in mama Kovač, zadaj teta Micka in Jože s kitaro

imeni ali nečitljivi. Za pisanje so bili vsi vneti, mama si je kasneje omislila pisalni stroj in pričela pisma tipkati, sčasoma še vnukom …Njena vnukinja gospa Maruša Batagelj je prepričana, da je bil edini namen pisanja pisem, da znova in znova ohranjajo medsebojno povezanost. »Tu v Argentini in tam v Sloveniji,« je zapisala, »so globoko verovali in verujemo, da je po priprošnji vseh mučencev ta povezanost mogoča. Kako neprecenljiva dediščina za nas vnuke in naše otroke, zdaj že pravnuke Kovačeve mame in očeta.«

Živost argentinskih Slovencev je neprecenljiva dediščina tudi za nas v Sloveniji, še posebno, kadar lahko njihova še tako drobna pričevanja, čeprav ohranjena samo na lističih papirja, objavimo v našem skupnem glasilu Zaveza. Vsa so del narodove zgodovine in kulture Slovencev, kar moramo ohraniti mlajšim rodovom. To dobro ve tudi gospa Maruša, čeprav je bilo brskanje po preteklosti za njeno mamo Marjano in obe teti »obujanje težkih spominov«, kot je zapisala, poleg tega pa »starost treh sester potrebuje določene obzirnosti.« Vsem skupaj smo zato še toliko bolj hvaležni. Gospa Maruša doda še eno spoznanje: Na neki način so Kovačevi fantje branili domovino doma, Kovačeva dekleta pa v tujini z delom v šolah, pevskih zborih, dramskih skupinah, na verskem in kulturnem področju. Slutile so, da mora biti domačim v domovini življenje brez svobode pravi križev pot. Zato so svoje otroke in prav tako otroke v slovenskih šolah vzgajale za vrednote vere in slovenstva.

3.1.2. * * *

Na kratko še omenimo, kaj se je zgodilo z najstarejšim Janezom in mladoletnim Francetom, ki sta bila pri domobrancih. Za Janeza so pri Kovačevih zvedeli šele po nekaj mesecih od dekleta iz Kočevja, ki je Janeza spoznala med vojno, ko je bil tam domobranec. Videla ga je ponovno ob vrnitvi domobrancev v Kočevje, zvezanega in vrženega v tovornjak, ki jih je odpeljal na enega od morišč kočevskih brezen. Po njeni pripovedi se je to zgodilo 2. junija. To je vse, kar je do danes znano o Janezu Kovaču.

France se je po vrnitvi z Vetrinja znašel na Teharjah. Po amnestiji je bil zaradi mladoletnosti odpuščen. Preživel je skoraj čudežno in se je vrnil tako spremenjen in izčrpan, da ga lastni oče ni prepoznal, ko se je pojavil na hišnem pragu. Sprejel ga je z vprašanjem: «Gospod, kaj bi pa radi?« – »Oče, ali me mar ne poznaš … ?« Ko si je France fizično in psihično opomogel, je veliko zahajal k jezuitom [Stran 032]pri sv. Jožefu kot že v predvojnih letih, ko je bil v Marijini družbi.

Za mamo in očeta so bili povojni časi zelo bridki. Dolgo časa sama negotovost, skrb in bojazen za otroke. Potem novica o uboju Janeza! Za Franceta do njegove vrnitve niso vedeli, ali je še živ ali so ga že ubili, dobrega, nasmejanega, prisrčnega, skromnega sedemnajstletnega fanta! Mama še ni prebolela smrti svojega prvorojenca Janeza, ko je sčasoma uvidela bridko resnico, da se vse tri hčerke ne bodo vrnile … Nekateri so ji govorili, da bi bil Janez gotovo še živ, če bi se nekaj časa skrival … Bi bil res ali ne? … In če bi ostal živ, kaj bi se z njim zgodilo, če bi se kje skrival? … Kovačeva mama Cika se ni nikoli sprijaznila niti z odhodom obeh sinov k domobrancem, še manj, da so odšle vse tri hčerke. V tako morečem vzdušju je po vojni životarila Kovačeva družina. In nešteto drugih slovenskih družin, če so se, številčno osiromašene in pretresene, sploh še lahko imenovale družine. Od sedmih otrok so pri Kovačevih ostali doma le še trije, ponekod še toliko ne! In koliko družin je ostalo brez očetov ali celo otroci sami, brez očeta in matere! V uteho je bilo Kovačevi mami delo na vrtu in trdna vera. Krepko sta morala poprijeti za delo oba mlajša sinova, gimnazijec Pavel in osemletni Jože.

Avgusta 1949 je oče pisal hčerkam v Argentino: »Pri nas doma gre še nekako naprej …Pavel in Jože sta bila že precej pobita: Pavel je moral paziti na srce, Jože na pljuča, toda upamo, da bo življenje na deželi dobro vplivalo na njuno počutje in ju zopet postavilo na noge in razvedrilo. Iz Pavleta se hitro dela fant, ne le po velikosti, ampak tudi po značaju. Prej je bil lahkomiseln in skoro preveč norčav, sedaj pa postaja od sile priden in tudi resen. Ni še docela ustaljen, vse se še meša – včasih do smešnosti – vendar pa je na dobri poti. Če ne bi imel toliko dela doma, bi bilo tudi šolsko spričevalo boljše, dasi tudi tako ni med slabimi. Jože je bolj komoden, izredno bister in veliko bere. Ročnih del se ne loti zlepa, razen tistih, ki mu ravno pašejo. Tako prav rad seka drva in tudi na kmetih ga pohvalijo za delo. Za dvanajst let je precej velik. Obeta biti po velikosti kakor France, ki se drži kar na Hrvaškem. Iz učnih uspehov je razvidno, da so zdelali Pavle z dobrim uspehom, Jože s prav dobrim, France z odliko. Veseli humor so še vsi trije ohranili. Tega sem še najbolj vesel …«

Zakaj se France »drži kar na Hrvaškem?« Osnovno šolo je končal v Marijanišču v

Figure 16. France Kovač kot semeniščnik 25. avgusta 1953

Ljubljani. Oče ga je hotel poslati na obrtno šolo, ker je bil ročno spreten, toda France se je vpisal na Državno klasično gimnazijo, ki pa jo je dokončal v Zagrebu. Že otrok je bil ministrant v župnijski cerkvi sv. Petra. V letih razvoja je bil zelo živ in ni bilo videti, da bi kdaj postal duhovnik. Že pred vojno je prišel v stik z jezuiti, ki so imeli pri Sv. Jožefu Marijino kongregacijo. Po vojni je France ob trdni roki p. Preaca oblikoval svoj značaj in dozoreval za odločitev, da postane redovnik v Družbi Jezusovi. 3. oktobra 1946. je vstopil v noviciat Družbe Jezusove v Zagrebu. Po takratnem koledarju je na ta dan godovala Mala Terezika (po sedanjem pa njegov krstni zavetnik) in zaradi njene priprošnje je bilo upanje, kot so menili nekateri dvomljivci, da noviciat in dolgoletni študij v Zagrebu živahni mladenič morda le dokonča. Za mašnika je bil posvečen leta 1959, na svečnico 1962. je imel p. France v Zagrebu svoje zadnje zaobljube. Takrat je v zahvali izrekel tele misli: »Sveča, ki sem jo med zaobljubami držal v rokah, se použiva, da more drugim svetiti. Če gori na [Stran 033]enem koncu, dolgo gori in sveti. Če pa gori na obeh koncih, je njene svetloba močnejša, toda zato se prej použije. Moja želja je, da bi se kot redovnik in duhovnik použival kot sveča, ki gori na obeh koncih.«

Res se je použival kot sveča, ki gori na obeh koncih, najprej pet let kot kaplan v novoustanovljeni župniji Dravlje, nato osem let v Borovnici in od jeseni 1975. spet v Dravljah, do tragične smrti 30. aprila 1978. Smrt patra Franceta je izpričala, da je kot sveča resnično gorel »na obeh koncih«, zato je bila svetloba njegove duše močnejša, a njegovo življenje se je hitreje »použilo«.

»Težko je opisati njegovo duhovniško delo. Delal je vse, kar delajo drugi duhovniki, toda v njegovi duhovniški službi je bilo nekaj posebnega. Znal je biti očetovsko nežen do otrok in mladine, z bratovsko ljubeznijo se je posvečal bolnikom, invalidom, starejšim in osamljenim. Delal je s srcem in s pametjo, z rokami in nogami, s celim telesom, delal je s pesmijo in pogovori, s smehom in solzami, delal je kot človek in Jezusov namestnik.« (Iz pogrebnega nagovora 4. maja 1978, potem ko je v prometni nesreči v njegov fičo s silovito hitrostjo čelno treščil mercedes pijanega voznika.)

Ali bi bilo njegovo duhovniško delo kaj drugačno, če bi p. France vedel, da ga je od vrnitve iz Teharij nadzorovala Ozna, ki se je pomladi 1946. preimenovala v Udbo? Verjetno ne. Morda so slutili jezuiti pri sv. Jožefu, zato so se odločili, da so ga l. 1946 kar na hitro in na tihem poslali v gimnazijo in v noviciat Družbe Jezusove v Zagreb. Nikoli pa p. Francetu niti komu drugemu ni prišlo na misel, da ga bodo v množici pogrebcev, ki so se mu prišli na Žale zahvalit za ljubezen in požrtvovalnost, ki jim jo je Bog v Francetu razodel, pospremili tudi tovariši udbovci iz Centra Službe državne varnosti Ljubljana. Tovariš, ki je sestavil poročilo o pogrebu in navedel vse govorce, na koncu potrdi: »Celotni pogreb p. Kovača smo operativno spremljali. Govore smo zadokumentirali – vsi govori so bili brez posebnosti – udeležence pogreba pa fotodokumentirali.«

Ob tem mi prihaja na misel starozavezni izrek psalmista: »Bog, ki prebiva v nebesih, se smeje. Gospod se jim posmehuje.« Iz groba vstali Gospod zagotavlja novozavezno resnico: »Smrt je použita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (1Kor 15,55)

Francetova ljubezen do Boga in ljudi ter dejavna živa vera sta za večno »zadokumentirani«

Figure 17. France Kovač DJ v letih pred tragično smrtjo

in »fotodokumentirani« pri nebeškem Očetu. Razumljiva je izjava Francetove mame, ko so ji povedali za smrt sina: »Za ta svet je bil predober, France je moral umreti«. Tudi njegova smrt matere ni strla, oče je sina Franceta že pričakal v večnosti. Mama pa, kot da mora svojo vero še naprej prečiščevati v preizkušnjah. Teh še ne bo konec …

Vrnimo se ponovno k Francetovemu štiri leta mlajšemu bratu Pavlu. Spomnimo se pisma iz avgusta 1949, ki ga je Kovačev oče pisal hčerkam v Argentino o svojih treh sinovih. Pavlu je bilo takrat sedemnajst let: »Iz Pavla se hitro dela fant, ne le po velikosti, ampak tudi po značaju. Prej je bil lahkomiseln in skoraj preveč norčav, sedaj pa postaja od sile priden in tudi resen … Veseli humor so še vsi trije ohranili … Tega sem še najbolj vesel.« Tudi Pavel je večkrat pisal sestram in istega leta poleg domačih novic in žalosti, da mu je pri kitari počila G struna (kje dobiti novo!), omenja svojo željo, »da bi se bolezen slepote v Sloveniji že polegla«. Sestre se ne spominjajo, da bi jim kdaj v pismih omenil svojo skrito željo, da namerava po stopinjah brata Franceta [Stran 0]tudi on vstopiti k jezuitom. Žal pa je Pavel to zaupal svojemu sošolcu in prijatelju, ki so ga imeli pri Kovačevih na stanovanju … Ta pa ga je verjetno ovadil …

Tokrat tovariši iz vodstva Službe državne varnosti na noben način niso smeli zamuditi priložnosti (kot so jo zamudili pri Francetu), da Pavlu preprečijo vstop v Družbo Jezusovo. Če se jim je pred leti izmuznil v Zagreb France, se jim Pavel na noben način ne sme. Kako peklenski načrt so skovali, je na kratko osvetlil pogrebni nagovor njegovega prijatelja in sošolca p. Franceta Zupančiča ob Pavlovi smrti, letos 22. januarja 2014.

»Bilo je junija, davnega leta 1951. Na Državni klasični gimnaziji v Ljubljani smo se pripravljali na maturo. Dan pred prvo pisno nalogo – bila je iz slovenščine – je Pavletu Kovaču neko neznano dekle prineslo ovojnico zame, češ da pri nas ni nikogar doma. Kot uslužen sošolec je ovojnico sprejel in jo, ne da bi jo odprl, prinesel k nam domov. Bili smo oddaljeni le kakih 200 m. Dekle mu je še reklo, da so v ovojnici maturitetne matematične naloge in naj jih skupaj pregledava, se spominja Pavletov brat Jože. Ko sem ovojnico odprl, sem videl, da je v njej dvajset enakih tipkanih listov, dvajset izvodov z enako vsebino. Pisalo je, da pri nas ni verske svobode in podobne trditve. Ko sem Pavleta vprašal, kdo mu je to ovojnico dal, mi je vedel povedati le to, da mu je bilo dekle, ki mu jo je prineslo, popolnoma neznano. »Je pa dišala po lizolu,« je še dodal (op.: z lizolom so v tistih časih razkuževali po bolnišnicah). O vsebini mu nisem hotel ničesar povedati, da bi ga ne vznemirjal. Sem pa vprašal njegovega očeta g. Franca Kovača, upokojenega sodnika, kaj naj storim …

Naslednji dan sem po končani maturitetni nalogi iz slovenščine povabil Pavleta, naj bi šla skupaj na sprehod, da ne bo vse popoldne sedel pri knjigah. Prihodnji dan naju je čakala maturitetna naloga iz matematike. Ob 14. uri sem se oglasil pri njih doma. Prosil me je, naj ga malo počakam, da do konca pomije posodo po kosilu. Z njegovim očetom sva medtem sedla na klop pred hišo. Nenadoma je prišel na dvorišče mlad moški in hotel govoriti s Pavletom Kovačem. Oče je poklical Pavleta k vhodnim vratom. Mlad moški se je predstavil za uslužbenca SDV, pokazal nalog za hišno preiskavo in Pavletovo aretacijo … Meni je bila stvar takoj jasna. Že prej sem bil eno leto v zaporu … Čez nekaj trenutkov je prišel uslužbenec SDV iz hiše in me vprašal po imenu. Povedal sem mu ga. Pavletov oče je predlagal, da bi jaz – kot hišni prijatelj – mogel biti priča pri hišni preiskavi, a je dobil odgovor: »On ne more biti, ker je prav tako aretiran.« Mirno sem obsedel na klopi. Medtem je prišel še drugi uslužbenec SDV. Tudi ta me je vprašal po imenu.

Kmalu zatem sem moral v hišo in čakati pred Pavlovo sobo, ki so jo preiskovali. »Smem gospodu Francetu ponuditi stol?« je vprašal g. Kovač. Dovolili so mu. Tako sem sedel približno dve uri. Med tem so tudi pri nas doma temeljito preiskali stanovanje. Ničesar niso našli, ker sem ovojnico skupaj z vsemi izvodi lističev še isti večer sežgal. Po dveh urah čakanja so mi ukazali, da moram naravnost domov, nikogar na poti pozdraviti, sploh pa ne skreniti s poti. »Sam odgovarjaš za svoje življenje!« so mi rekli. Za menoj je šel uslužbenec SDV. Ko sva prispela domov, je rekel mojim domačim: »Našli smo ga!« …

Odpeljali so me v prostore Udbe na Poljanskem nasipu. Zaprli v samico. Čez nekaj časa, morda čez nekaj dni sem se začudil, da so me podnevi peljali k zasliševalcu. Spraševal me je, kako se počutim, če kaj potrebujem in podobno. »Nekaj ima za bregom. Le kaj hoče doseči?« sem pomislil. Morda sem dobil odgovor čez tri mesece, ko mi je rodni brat Janez na poti v sodniško dvorano na razpravo mimogrede šepnil: »Pavle je v bolnišnici. Zmešalo se mu je.« Na obtožnici je bilo namreč le moje ime … Bratovo vest o Pavlovi bolezni sem povezal s prej omenjenim obiskom pri zasliševalcu. Se je morda hotel prepričati, če je z menoj vse v redu? V zaporu sem odsedel pet mesecev, »ker policiji nisem prijavil, da sem dobil pismo s sovražno propagandno vsebino …«

Ko sem se vrnil iz zapora, sem Pavleta obiskal na njegovem domu. Nepremično je sedel za mizo. Na moj pozdrav ni odgovoril. Tudi pogledal me ni. S sklonjeno glavo je bolščal v mizo. Bil sem pretresen. Zelo mu je moralo biti težko pri srcu. Še zdaj ne vem, ali me je takrat prepoznal kot starega prijatelja ali ne. Včasih sva namreč skupaj ministrirala pri Sv. Petru v Ljubljani. Skupaj sva nastopala pri kakšni prireditvi v župniji. Spominjam se igre, v kateri je imel glavno vlogo in jo je odlično odigral. Tudi pel je lepo. Pred maturo sva šla včasih skupaj na sprehod na bližnji Golovec.

Kaj se je z njim dogajalo v zaporu in umobolnici, ni mogel nihče izvedeti. Kadarkoli je nanesel pogovor na tisto obdobje, je Pavle vedno postal čudno vznemirjen. Sam sem kasneje o tem razmišljal in zdi se mi zelo verjetna razlaga, da so hoteli iz Pavleta izsiliti izjavo, [Stran 035]

Figure 18. Po igri nogometa: v ozadju levo p. France nekaj ur pred tragično smrtjo

kakšna je bila vsebina pisma. Ker on tega ni vedel – jaz mu je niti z besedo nisem omenil – je njemu, ki je bil vedno izredno iskren in resnicoljuben, to povzročilo tako notranjo stisko, da je ni mogel prenesti. V gimnaziji so ga v razredu vsi poznali kot prijaznega, ustrežljivega, iskrenega in izredno resnicoljubnega sošolca. Kratek čas pred smrtjo, januarja 2014, so pri slikanju Pavletove glave odkrili na lobanji stare poškodbe. Brat Jože jih povezuje z mučenjem v zaporu l. 1951.

Zadnja leta, ko sva se srečevala v Mariboru, kjer je živel pri svojem bratu Jožetu, je bil redkobeseden, a vselej prijazen. Takšen mi bo tudi ostal v najlepšem spominu.

Naj zdaj po skoraj 63 let dolgem zemeljskem križevem potu mirno počiva na Božjem Jezusovem srcu in čaka na poveličano telesno vstajenje od mrtvih!

V Mariboru, 22. januarja 2014

p. France Zupančič DJ

3.2.1.

Travnik Henrik iz Mačkovca pri Dvoru se je rodil 12. 5. 1927 v kmečki družini z devetimi otroki. Oče je bil župan, doma so brali Domoljub in se veliko pogovarjali o politiki. Travnikov najstarejši sin France je šel delat kot šofer v Francijo in je pisal domov o intenzivni propagandi za špansko državljansko vojno, ki se je vršila med francoskim delavstvom. Henrik je medtem obiskoval šolo v Dvoru. Spominja se učitelja Dekvalja, ki je bil odkrit komunist in se je načrtno izogibal kateheta Karla Gnidovca. Intenzivnejše aktivnosti pa so komunisti zastavili poleti 1941. Takrat so prišli prvič v vas oboroženi partizani. Sosed Stane Miklič jih je poznal in pozval Henrikova brata, ki sta odšla z njimi in se vrnila čez dva ali tri dni. Po vrnitvi sta povedala, da so ju partizani prepričevali, naj ostaneta pri njih. Brata sta se izgovorila na kmečka opravila in so ju spustili. Na začetku leta 1942 so pričeli komunisti organizirati mitinge in prinesli bratoma partizanske prepustnice, da sta se udeležila mitinga na Laščah. Spomladi 1942 so pričeli partizani odkrito izzivati Italijane. Z bližine Travnikove hiše so ponoči streljali na italijansko posadko v Žužemberku. Italijani so odgovorili z minometi, partizani pa so se razbežali. Naslednji dan so prišli v vas Italijani in polovili devet moških, med njimi tudi Henrika, njegovega očeta in dva brata. Ko je zanje posredoval dekan Gnidovec, so izpustili Henrika in njegovega očeta, ostale pa skupaj z ujetniki iz Sadinje vasi in od drugod odpeljali na Rab. Gnidovec je kasneje na italijansko oblast naslovil še pismo, v katerem je Italijanom jamčil, da Travnikova fanta nista komunista. Po dveh mesecih so ju Italijani izpustili domov. Ko je brat Anton po vrnitvi šel nekoč v trgovino kupit moko, je nekdo nanj streljal in ga ranil. Italijanski zdravnik mu je oskrbel rano in ga odpeljal v bolnišnico v Ljubljano. Po enem letu je bil odpuščen, šepal pa je do smrti. Po vojni se je brat umaknil na Koroško, bil vrnjen in nato zaprt na Teharjah kot civilist, a je Teharje preživel. Brata Jožeta, ki je bil pri domobrancih, pa so komunisti po vojni ubili.

Ljudje se po Henrikovih besedah niso bali okupatorja, ampak samo partizanov, ki so ubijali domačine. Prva žrtev je bil organist Požun. Po vojni so dali njegovi ženi penzijo,

Figure 19. Dvor pri Žužemberku pred 2. svetovno vojno (iz knjige Spomini dekana Karla Gnidovca, Žužemberk 2013, 43)

[Stran 037]da ne bi povedala, kdo ji je ubil moža. Ajdovskega župana so partizani ubili vpričo žene in otrok. V letu 1942 so Italijani skupaj z legisti partizane razbili, a jih to ni ustavilo za dolgo. Medtem je oče poslal Henrika za vajenca k čevljarskemu mojstru Francu Šuštaršiču na Jamo pri Dvoru. Henrik je delal tudi po 16 ur. Spomladi 1943 je prišel k mojstru partizan z imenom Drago. S seboj je prinesel usnje in sedem delavcev z mojstrom je moralo delati čevlje za partizane. Za oficirje škornje, za druge navadne čevlje. Drago je prinašal usnje in odnašal čevlje. Ko je nekoč v času italijanske kapitulacije Henrik prišel na delo, ni bilo tam nikogar razen mojstra. Iz strahu pred partizani je namreč vse bežalo v Novo mesto. Samo iz dvorske občine okrog 70 ljudi.

Henrik je ostal in je delal skupaj z mojstrom naprej. Samo za partizane 7. korpusa. Kmalu po italijanskem umiku je prišla na Dvor velika posadka Nemcev, ki so ostali kak teden. Z mojstrom sta skrila usnje, Nemci ga niso našli. Požrtvovalnega mojstra so partizani kasneje »nagradili« za njegovo požrtvovalno delo tako, da so mu izropali delavnico. In to prav partizani 7. korpusa. Mojster se je umaknil v okupirano Ljubljano. Pozimi 1943 so po kolinah partizani prišli ropat tudi na Travnikovo kmetijo. Henrik je bil takrat doma, a je vedel, da ne bo mogel ostati, saj dela v delavnici ni bilo več. K partizanom ni hotel, ker je že videl, kaj je revolucija. Zato je 14. februarja 1944 z nekaj fanti iz vasi odšel proti Novemu mestu, kjer so jih nastanili v Sokolski dom. Njegov nadrejeni je bil Stane Zagoršek, nadporočnik. Tam so dobili domobranske obleke in pričeli z vajami. Orožja še niso prejeli. Takrat pa je bila Nemcem sporočena lažna informacija, da je Henrikova skupina ostanek Gubčeve brigade in da bodo pobegnili k partizanom. Preoblekli so jih v italijanske obleke in jih odpeljali na Koroško. Govoriti se je začelo, da jih bodo transportirali v Nemčijo, a so jih odpeljali v Ljubljano. Ko je tam domobranski častnik iz Žužemberka za fante zastavil besedo, so jih pustili pri miru. Nastanili so jih v šentjakobsko šolo, od koder se je deset domačinov, med njimi Henrik, šlo javit k domobrancem. V Polju so na postojanki dobili puške, imeli znotraj žice redne vaje in stražili bunkerje. Od tam je bila njegova četa poslana v Bizovik, kjer so pregledovali prepustnice za vstop v ograjeno Ljubljano. Od tam pa so bili v marcu ali aprilu poslani na sv. Urha. Tam je ostal do konca vojne, ko se je umaknil na Koroško. Čeprav se je kot kurir veliko prevažal naokrog, ni nikoli videl nobenega partizana. Veliko so tudi vadili in hodili na patrulje daleč naokrog, tudi do Litije.

Figure 20. Domobranska posadka s Sv. Urha (Henrik v 4. vrsti drugi z leve)

[Stran 038]Henrik je prepričan, da ni bilo niti na Urhu, niti v okolici med vojno nobenih pobojev. Tam, kjer naj bi bila domobranska mučilnica, kot so po vojni trdili komunisti, je imel Henrik, ki je bil zadolžen tudi za kuhinjo, shranjen krompir.

Ob koncu vojne je šel Henrik med zadnjimi na Koroško. Ko so se s posadko 5. maja odpravili s sv. Urha, so najprej prespali v Štepanji vasi za žico. Tam se je že nabrala velika množica ljudi, ki se je umikala na Koroško. Od tam so šli mimo Šmarne gore počasi proti Tržiču, kolona je bila vedno bolj nepregledna. Cesta je bila natrpana z vojsko in civilisti. Partizani so jih nad Tržičem začeli obstreljevali, a niso nobenega zadeli. Henrikov vod je šel pogledat razbito Pekovo tovarno čevljev. Ko so prispeli do predora na Ljubelju, je bil priča prerekanju med srbskimi častniki in Nemci, kdo bo šel prvi skozi tunel. Četniškemu poveljniku je prekipelo in je ustrelil enega izmed Nemcev. Od izčrpanosti je Henrik v tunelu stoje zaspal. Ko so se na drugi strani spustili v dolino in prišli čez Dravo, so morali odložiti orožje na ogromen kup pušk in opreme. Angleški častnik je nadziral predajo orožja. Malo naprej pa so že srečevali oborožene partizane, ki so jih Angleži spodili proč od beguncev. Ko je množica prišla na Vetrinjsko polje, je Henrik tam videl svojega soseda Jožeta Mikliča, ki je tako kot cela njegova družina vseskozi delal za partizane. Miklič, ki Henrika ni spoznal, je na Vetrinjsko polje prišel kot Krennerjev šofer! Komunisti so tako imeli popoln nadzor nad Krennerjevim gibanjem (Jožetu Mikliču, ki je po vojni živel v Novem mestu, Henrik ni nikoli omenil srečanja). Henrik si je na polju skupaj z dvema tovarišema naredil zasilni šotor. Bili so lačni. Na koncu so začeli na vetrinjskem polju ubijati konje, da so imeli za hrano. Henrik je ostal tam do zadnjega in sodeloval pri čiščenju taborišča. Čeprav je bil med zadnjimi, ni nič vedel o vračanju domobrancev. Prepričan je bil, da gredo v Italijo. S tovornjaki so jih odpeljali čez Dravo, tam pa so jih oboroženi Angleži natovorili na vagone. Ko je vlak odpeljal v Jugoslavijo, so jih partizani ustavili najprej na Jesenicah, kjer so jim pobrali ure in denar. Žepni nož je Henrik uspel skriti, a se je bal, da bi ga partizani našli, zato ga je po prihodu v Kranj skril ob železniških tirih. Ko so jih v Kranju na praznik sv. Rešnjega telesa raztovorili, so častnike pričeli pretepati in jih odpeljali, ostale vojake pa so namestili v nemško taborišče. Namestili so jih v ograjeni prostor ob barakah, kjer so ležali na soncu in dežju. Tam je zagledal svojega brata Jožeta, ki ga ni videl tri leta, in še enega soseda. Pojedli so, kar je kdo imel pri

Figure 21. Vračanje izdane domobranske vojske

sebi. Ko so pričeli mlajše letnike ločevati od ostalih, je hotel Henrik ostati pri bratu, a ga je ta spodbudil, naj gre proč, ker bo verjetno to zanj bolje. Takrat je Henrik zadnjič videl svojega brata. Partizanski stražar je Henriku rekel, da jih peljejo delat v Kočevje.

Naslednji dan so pešačili proti Šentvidu in med potjo so morali peti domobranske pesmi. Ko so prišli do cilja, so se morali tepsti med seboj. Če so partizani videli, da se ne tepejo dovolj, so jih pa oni pretepli. V Šentvidu so morali v tišini ležati v dvorani. Vsak dan so hodili v dvorano terenci in pretepali ter odvažali ujetnike. Vsak dan so umirali od lakote in žeje. Zobje so se jim majali, urinirali so v posodice (porcije), ki so jih zlivali skozi okno. Henrik je samo sedemkrat v več kot dveh mesecih smel ven na veliko potrebo, a blato zaradi dehidracije ni šlo iz telesa. Tam je bil Henrik zaprt več kot dva meseca. Po dveh mesecih so jih partizani fotografirali. Sledila so zaslišanja in pretepanje. Na koncu avgusta so Henrika premesili v drug del stavbe, pretepanje je prenehalo.

Iz nove sobe je Henrik ponoči opazoval odvoze domobrancev. Zjutraj so bile cele sobe prazne. Enkrat v začetku septembra je prišel [Stran 039]

Figure 22. Henrik Travnik leta 2014 v dvorani Škofovih zavodov na kraju, kjer je leta 1945 preživel več kot dva meseca mučenja. Tamino Petelinšek

v sobo partizanski oficir in hotel odpeljati svojega brata domobranca na svobodo. Tisti domobranec pa ni hotel ven; pokazal je na ostale v sobi in rekel: »Če gredo vsi, grem tudi jaz, drugače pa ne grem.« In ni šel. Morala med domobranci je bila na zelo visoki ravni. Med njimi ni Henrik opazil preklinjanja, obupavanja, ovajanja … Med ujetniki je videl tudi mlada dekleta, ki so jih partizani vodili neznano kam. Dekleta so pisala na listke sporočila z besedami spodbude in jih metala skozi okno. Končno je v septembru bila Henrikova skupina osvobojena. Potem, ko so podpisali, da ne bodo nikomur nič povedali, so lahko odšli. Počasi so šli iz Škofovih zavodov do proge, kjer je stala velika skupina ljudi, jih pljuvala in sramotila. Ko so prišli po cesti v Šentvid, pa so jih ljudje gledali in jokali. Eden izmed izpuščenih je imel v Bizoviku sestro. Štirje tovariši so šli počasi tja. Na poti so naleteli na nekega partizana, ki jih je svareče opomnil, naj pohitijo, da jih ne bo ujela tema. Ko so prišli peš do Bizovika, so tam prespali in dobili prvo hrano, kruh in med. Potem ni mogel noben zaspati, ker so jih boleli trebuhi. Naslednji dan so se odpravili čez Lipoglav na Dolenjsko. Na neki kmetiji so dobili kruha in mleka in prespali. Pot so nadaljevali po stranskih stezah čez Križevo. Ko so bili čisto blizu Žužemberka, so zavili na glavno cesto, po kateri se je pripeljal Henrikov brat z vozom in naložil izmučene fante. Pri prvi žužemberški hiši pa so jih ustavili partizani. Peljali so jih v Mlakarjevo hišo in jih pričeli pretepati. To je bilo sredi meseca septembra. Takrat pa je prišla v sobo neka ženska, ki je Henrik nikoli prej in kasneje ni videl, in odločno vprašala pretepače, kaj počno. Takrat so odnehali in jih vse štiri izpustili. Doma so ostali kak mesec, nato pa so se morali redno javljati na komando v Žužemberk. Tam so jih zasliševali, pretepali pa ne več. Ob prihodu Henrik ni našel svojega očeta doma, ker je bil v Kočevju na prisilnem delu. Vrnil se je šele naslednje leto. Brata Jožeta pa so nazadnje videli v Kočevskem rogu.

Štiri leta kasneje je moral Henrik na služenje vojaškega roka v Srbijo. V Banjici v bližini Dedinj so vojaki gradili zapor za informbirojevce. Tam so s Henrikom, ki je bil dober zidar, spoštljivo ravnali, ga za delo tudi plačali in mu priznali 13 mesecev, ki jih je preživel pri domobrancih, za dobo služenja vojaškega roka. Po preteku služenja so ga vabili, naj ostane v Srbiji, a se je Henrik raje vrnil domov v Mačkovec.

¹ Članek je nastal po avtorjevem pogovoru s Henrikom Travnikom spomladi 2014.

3.3.1.

Mirko Kregar je bil rojen leta 1904 v znani mizarski družini v Šentvidu nad Ljubljano. Bil je bratranec duhovnika in slikarja Staneta Kregarja. Po osnovni šoli in nižji škofijski gimnaziji se je učil mizarstva in opravil izpit za mizarskega mojstra. V letu 1937 se je zaposlil v Trošarinskem uradu mesta Ljubljana, kjer je ostal vse do maja 1944, ko je bil razporejen na kontrolo potnih listin na enem od ljubljanskih blokov. V začetku maja 1945 je kot civilist odšel na Koroško, kar opisuje v pričujočih spominih. V mlajših letih si je ustvaril družino, v kateri je bilo rojenih pet otrok, in zgradil stanovanjsko hišo. Po vojni se je zaposlil v Železniškem gradbenem podjetju v Litostroju, kjer je opravljal dela skladiščnika vse do upokojitve v letu 1961. Še istega leta je napisal spomine, ki nam jih je sin Janez dovolil objaviti v naši reviji. Umrl je leta 1983 v starosti 79 let.

3.3.2. Od začetka okupacije do maja 1945

Leta 1941, 6. aprila, je Nemčija brez vojne napovedi napadla Jugoslavijo, ki se je že v nekaj dneh razsula. Tudi Slovenci smo bili močno prizadeti, saj je bila naša mala dežela razdeljena med tri okupatorje. Štajersko in Gorenjsko so takoj zasedli Nemci, Prekmurje Madžari, Dolenjsko, Notranjsko in Ljubljano pa Italijani. S to zasedbo je Ljubljana postala obmejno mesto; na vzhodu je bila meja na Ježici, na severu pa sprva v središču Šentvida, nato poleg tovarne Štore, končno pa ob cesti, ki vodi na Dobrovo. V času, ko meja še ni bila dokončna, se je govorilo, da bi Šentvid prepustili Ljubljanski pokrajini, v zameno pa bi Nemci dobili kraje okrog Kostanjevice na Dolenjskem.

Sprva so bili Gorenjci bolj za Nemce kakor za Italijane, ko pa so Nemci začeli preganjati duhovnike in druge ugledne Slovence ter zasedli Škofove zavode, je bilo naklonjenosti konec. Ker je bila strogost na mejah iz dneva v dan večja, sem tudi sam začel ostajati v Ljubljani, kjer sem imel dokaj dobro službo, družina pa je ostala v Šentvidu. Nekaj časa sem taval sem in tja po mestu, dokler nisem dobil skromnega stanovanja zunaj mesta pri dobrem prijatelju, v delavnici, kjer je močno dišalo po čevljarski smoli. V tem času se je doma ponesrečil moj sedemletni sin in tudi umrl. Leta 1941 smo imeli za praznike vseh svetih precej snega. Ker je bila moja soba ločena od hiše, so začeli ponoči pod okno hoditi neznani ljudje, kar smo ugotovili po sledeh v snegu. Bil sem obveščen, da me imajo partizani »na tapeti« in da mi grozi »likvidacija«. Na srečo sem se tedaj preselil v Posavje, kamor je iz Šentvida prišla tudi moja družina.

V novem kraju sem se hitro prilagodil in dobil prijatelje, ki so bili enakega mišljenja kakor jaz. Navezal sem stike z dobro kmečko družino, v kateri je bilo pet sinov, ki so bili vsi nasprotniki komunizma. Štirje od njih so bili potem ob koncu vojne »likvidirani«, eden pa je preživel, čeprav je bil tudi on obsojen na smrt. V to družino so prav radi zahajali moji otroci, saj jim je mati vedno dala kruha. Nekega dne sem bil povabljen na tajni sestanek, ki ga je vodil znani uradnik iz bivše bolniške blagajne, po imenu Češnovar. Razlagal nam je, zakaj se je moralo ustanoviti protikomunistično gibanje. Ko sem ga vprašal, kako naj se pred narodom opravičujemo, ker se družimo z okupatorjem, je dejal: »Ti imaš v svojem kraju dva zdravnika, eden je tvoj prijatelj, drugi pa nasprotnik. Ko hudo zboliš, iščeš seveda najprej pomoč pri prijatelju, toda on je prav tedaj odsoten. V stiski, ko ti preti smrt, seveda ne boš pomišljal, ampak se boš obrnil na drugega zdravnika, čeprav ga sicer ne maraš.«

Na prve oborožene protikomuniste, ki so se v avgustu 1942 nahajali v Klečah pri mestnem vodovodu med smrekami, me je opozoril prijatelj. V Ljubljani se je nenadoma razpasla močna propaganda za OF in partizane, v tisku in po zidovih. Glede na takratne razmere sem si vedno predstavljal, da je Ljubljana tudi na znotraj bela, saj so se ljudje polnoštevilno udeleževali zborovanj, kjer so obsojali komunizem. Tudi v cerkvah so opozarjali na nevarnosti brezbožnega komunizma, niso pa napadali osvobodilnega gibanja. Seveda v cerkev ni nihče nikogar silil, ampak so prišli le tisti, ki so to sami hoteli, in ni jih bilo malo.

Posebno velika udeležba je bila na Kongresnem trgu 18. decembra 1943, ko je bilo [Stran 041]slovo od 34 domobrancev, ki so padli v boju za Kočevje. Takega pogreba Ljubljana še ni videla. Izredna udeležba je bila tudi 29. maja 1943 pri spokorni procesiji na Rakovnik.

Ko so 26. avgusta 1943 zasedle Ljubljano nemške čete, se je življenje v mestu v marsičem spremenilo. Poparjeni Italijani so klavrno zapuščali Ljubljano in Nemci so jih smatrali za vojne ujetnike. Ko je 8. septembra 1943 kapitulirala Italija, smo bili na splošno prepričani, da se zmaga nagiba na stran zaveznikov. 17. novembra 1944 sem dobil poziv, da naj se zglasim na domobranski komandi v Dravljah, in po nekaj dneh priprav sem bil dodeljen kot kontrolni organ na blok ob žični meji, ki je obkrožala Ljubljano.

Vse bolj je bilo očitno, da nemška moč hitro peša in da se zmaga nagiblje k zaveznikom. S sodelavci smo debatirali, kaj nam je storiti, če Ljubljano zasedejo partizani. Pojavile so se govorice o „začasnem umiku k Angležem na Koroško«. Sprva je menda bil v načrtu umik v Bohinjski kot, kjer naj bi bila še zadnja obramba. Na današnji Titovi cesti (pisano l. 1961, op. ur.) smo videli prve dolenjske begunce, ki so se umikali na Koroško: na vozu s konjsko vprego je spredaj sedel kmečki očanec, poleg njega žena, zadaj pa otroci in za voz je bila zadaj privezana tudi kravica. Vsak dan je bilo več takih beguncev, zato smo začeli razmišljati in kmalu sklenili, da moramo tudi mi oditi, če hočemo ohraniti življenje. Hitro smo se pripravili za pot: odšli smo s kolesi, na ramo nahrbtnik, zadaj pa še kovček. Nismo pozabili na rožni venec in mašno knjižico.

Tri leta sem pisal dnevnik v obliki kronike, ki jo še danes hranim, in pred odhodom sem zapisal sledeče: »Ker moram tudi jaz tja, kamor gredo drugi, zaključujem to kroniko s prošnjo, da bi nam Bog in Marija pomagala, da se čim prej vrnemo k svojim družinam.

Lepo prosim in vam polagam na srce, da tudi vi molite zame in za naš narod, da bi bila med nami sloga, da bi zmagala pravica. Ti, žena, oprosti zaradi mojega odhoda. Še enkrat, molite in molite, saj sem trdno prepričan, da nam bo Bog na priprošnjo Marije pomagal. Zbogom!«

Dne 6. maja dopoldne smo odšli skozi ježensko mejo in nato po Nemški cesti proti Šentvidu. Najprej sem se ustavil pri domačih, ki mi niso nič prigovarjali, zakaj bežim. Spotoma smo se ustavili še v Smledniku in tam našli kaplana Dolšino, nato pa odšli naprej v Predoslje. Proti večeru smo že bili v Tržiču,

Figure 23. Mirko Kregar, avtor spominskih zapisov, fotografiran junija 1983

kjer smo se utaborili v bivšem sokolskem domu. Tam smo brez vsakih navodil prebili tri dni. Reka beguncev skozi Tržič je bila vsak dan večja. Da ne bi zaostali, smo se, skupina šestih mož, dogovorili, da tudi mi nadaljujemo našo pot. Takoj zunaj mesta se začne precej strm klanec. Videli smo, kako je tam s težko naloženim vozom obtičal poslanec Brodar iz Hrastja pri Kranju. Ker na klancu konji niso mogli speljati, je moral kar ob cesti odložiti del tovora, in šele potem je lahko peljal naprej.

Zaradi navala na cesti nismo mogli uporabiti koles in vseskozi do Ljubelja smo pešačili. Ko smo prišli do predora, ki še ni bil gotov, je bilo tam veliko prerivanje; prednost so seveda imeli Nemci, nato četniki, potem pa ostali. Nas Slovence je s svojim govorom navduševal visokošolec Rigler, ki sem ga po 15. juniju videl kot zapornika v Šentvidu. Pri predoru smo eno noč prebili na prostem in se takoj zjutraj odpravili naprej. V predoru je bila tema pa polno blata in vode. Okrog 11. ure smo prišli do Podljubelja, nekako do tja, kjer je danes trgovina Mali. V daljavi je bilo slišati močno streljanje in prišlo je povelje, naj se umaknemo nazaj na Ljubelj. Proti večeru smo bili zopet na Ljubelju in odšli smo zopet [Stran 042]

Figure 24. Pogled na Šentvid leta 1928, desno v ozadju Škofovi zavodi, kjer je Mirko najprej kot dijak doživljal prijetne kot ujetnik pa zelo bridke izkušnje.

skozi predor na našo stran. Ponovni povratek na Koroško skozi predor je bil skoraj nemogoč, ker je bila tema, in odločili smo se za strmo pot čez preval. V ozadju proti Tržiču so švigale rakete in vse je bilo v nekakem siju. Na tej poti smo naleteli na primer, ko je kmet pretepal konja, ki nista mogla speljati težko naloženega voza, in zraven grdo preklinjal, na vozu pa so žena in otroci molili rožni venec in istočasno odmetavali razne predmete v breg.

Ko smo končno le prišli na vrh do spomenika, smo si vzeli nekaj časa za potrebni počitek, zjutraj pa zopet nadaljevali težko pot in popoldne prispeli do mostu na Dravi. Ker sem bil žejen, sem stopil v bližnjo hišo in poprosil za vodo, pa me je gospodinja vprašala, zakaj bežimo. Povedal sem ji, ona pa mi je rekla, da so v hiši tudi partizani, če jih želim videti. Odšel sem do Drave in tam zaužil umazano vodo iz reke. Takoj čez most je oster klanec združen z ovinkom, tam je moral vsakdo odložiti orožje, ne glede na pripadnost. Bila je tam cela gora raznega orožja. Na vrhu klanca stoji na levi strani velika domačija, tam smo počakali noči in zopet prespali na prostem. Srečali smo partizane, pa ni prišlo do kakega nesoglasja.

3.3.3. Vetrinjsko taborišče in žalostna vrnitev v domovino

13. maja smo prišli do znanega taborišča Vetrinj. S prijateljem sva si takoj pri vhodu postavila skromno bivališče. Poleg je bil potok, cesta, onkraj ceste pa mlin. Vse taborišče je bilo zasedeno, opazili smo razne narodnosti, vse v velikem kaosu, brez organizacije. Naslednji dan smo videli, kako je bil bližnji smrekov gozd, od tal pa do koder seže roka, ves olupljen. Skorjo so uporabili za streho svojih skromnih bivališč. Vsak si je pač skušal pomagati, kakor je vedel in znal. Odhod iz taborišča je bil prepovedan, pa sem se vendar ojunačil in krenil do Celovca. Zelo pogosto smo hodili v vetrinjsko cerkev in tam z molitvijo in petjem prosili, naj nam Bog pomaga. V tistem času je bilo v Vetrinju tudi več novih maš, ki so jih opravili novomašniki – begunci. Ko sem leta 1960 z mopedom obiskoval te kraje, sem ugotovil, da je v vetrinjski cerkvi na desni strani pri oltarju vzidana spominska plošča z napisom v latinščini.

Hranili smo se večinoma s tem, kar smo imeli s seboj, dobili smo le nekaj prepečenca, po katerega smo sami hodili v neko skladišče. [Stran 043]

Figure 25. Napis na spominski plošči iz leta 1955 v vetrinjski cerkvi (na desni stranski steni prezbiterija) je v latinščini zaradi takratne nestrpnosti do slovenskega jezika. V prevodu se glasi: Begunci iz Slovenije, živeči v čezoceanskih deželah, so v spomin bratov, od tod v letu Gospodovem 1945 izročenih v roke sovražnikov, v čast blažene Device Marije hvaležni prispevali svoj delež za obnovo tega svetišča.

Prihajale so razne novice, ki so nas razveselile ali užalostile. Ena takih novic je bila, kako se Angleži in partizani dogovarjajo, da se partizani brez vsakih obveznosti gladko umaknejo, če jim Angleži izročijo domobrance. Govorili so nam, da nas bodo odposlali v Trst, nato pa naprej v Ameriko. In res so začeli odvažati s tovornimi avtomobili v neznano smer. Nekega dne pa se pojavi v taborišču domobranski oficir z imenom Šporn ali Šturm, ki je ušel, ko so Angleži izročali naše ljudi partizanom. Pa mu nismo mogli verjeti in smo sumili, da namenoma dela propagando.

S prijateljem sva sklenila, da greva tudi midva iz Vetrinja, ker tu ni bilo več življenja. Odhod je bil zaenkrat še prostovoljen, zato sva se vkrcala na tovorni avto. Znašli smo se na železniški postaji Sveče. Predse smo morali položiti svojo prtljago, ki so nam jo pregledovali Angleži, če niso bili to partizani, preoblečeni v angleške uniforme. Po pregledu so nas napodili v živinske vagone in jih tesno zaprli, da je bil vsak beg nemogoč. Vlak je potegnil in ustavili smo se na postaji Podrožca. Silno smo bili presenečeni, ko smo ob postanku zaslišali srbske kletve. S temi kletvami smo faktično prišli v klešče partizanom. Vrata vagona se surovo odpro, vstopi »južni brat« partizan in zavpije: »Koji ima sat, neka ga metne u moju šajkaču!« Strmeli smo, kaj to pomeni. Ponovno zavpije in začne mahati s pasom. »Koji ne da sat, dobit će šamar!« Počasi so začele padati ure v šajkačo. Čez nekaj časa je spet grozil in tako nabral polno kapo ur. Ko so se vrata spet zaprla, je vlak potegnil v predor in se ustavil na izhodu pred Hrušico. Čakali smo v predoru in dim nas je močno dušil. Silno smo bili v skrbeh. Po kratkem postanku na Jesenicah smo nadaljevali pot in radovedno gledali, v katero smer bo krenil vlak, ali proti Bohinju v Trst ali proti Kranju. Zavozil je v smer Kranja. V Kranju se vlak ustavi in pride komanda: »Izlaz!« Nato smo se morali postaviti v kolono po dva in dva in odšli smo proti izhodu. Kmalu je neki partizan opazil, da imam dobre čevlje, in zavpil: »Skini cipele!« Ubogal sem ga, kolikor sem mogel hitro, vendar je kolona že odšla naprej. Dobim brco in opozorilo: »Ajde! Brzo, brzo!« Na pot v Kranj sem šel v nogavicah. Ker je bil glavni most zaradi okvare neprehoden, smo odšli preko provizoričnega mostu, ki je bil kakih 100 metrov nižje. Tam sem opazil tri znance, med njimi nekoga iz Mednega, ki je vprašal druga dva, kaj je ta kolona. Pojasnita mu, da so to belogardisti, na kar pripomni: »Ti so vsi za pobiti!«

Na poti skozi Kranj so nam meščani iz rok jemali prtljago in bili do nas neprijazni. Ustavili [Stran 044]smo se pri barakah poleg vodovodnega stolpa. Ker pa v barakah ni bilo prostora, smo prvo noč prebili kar na prostem. Bila je ravno sreda pred praznikom Sv. Rešnjega Telesa in Krvi in slišali smo, kako so v Kranju lepo pritrkavali. Ko se je naredila noč, je nastala huda nevihta z dežjem, da smo bili na mah do kože premočeni. Naslednji dan pa je bil jasen in sončen. Iz nas se je močno »kadilo« in šele popoldne so nas namestili v barake. Pri vhodu v barake so nas temeljito pregledali in nam pobrali ves denar in vse, kar smo še imeli vrednega pri sebi. Tam smo do 15. junija lenarili, pometali in čistili okolico. K temu delu nas je priganjal starejši partizan, po poreklu iz Litije, ki se je partizanom pridružil v zadnjih dneh vojne, prej pa je sodeloval z Nemci. Kmalu je izginil, ker so ugotovili njegovo vlogo in ga baje tudi likvidirali. Stražil nas je majhen partizan, ki se mu je puška skoraj vlekla po tleh. Za stranišče smo imeli skopan jarek z drogom in v njem smo opazili bankovce, ki so jih iz bojazni odmetavali zaporniki. Hrana je bila kot za prašiče, kruha sploh nismo videli. Iz dneva v dan smo bili bolj lačni in ušivi.

Na dan 15. junija smo šli v koloni po dva in dva peš proti Šentvidu. Hodili smo z veliko težavo. Na Sorškem polju smo ljudi, ki so delali na njivi, prosili za kakšno hrano. Dali bi nam, a stražar ni dovolil. V koloni nas je bilo okrog sto. Med nami je bil nekdo s pohabljeno nogo, ki si je močno prizadeval, da bi nam sledil. Ko je prišel mimo kmet z vozom sena, se je obesil zadaj na žrd, da si je malo opomogel. V Mednem pri gostilni Cirman smo si odpočili. Glavni stražar je skočil v neko hišo, da se je tudi on odpočil in nekoliko podprl. Ugotovili smo, da je bil iz Medna doma. V Šentvidu me opazi neka gospa, ki je imela v roki skromen zavitek, če bi slučajno bil med nami njen mož, ki je bil interniran v Nemčiji. Ko je hotela ta zavitek dati meni, ga je vzel stražar in pripomnil, da bo že on oddal meni, kar pa se ni zgodilo.

Leta 1917 sem bil v Škofovih zavodih kot dijak, leta 1945 pa kot zapornik

Okrog 13. ure 15. junija smo prispeli na dvorišče bivših Škofovih zavodov in kmalu je prišel k nam cel partizanski štab. Začeli so nas spraševati. Ko sta prišla na vrsto dva fanta iz Velikih Lašč, je glavni partizan proti njima ostro nastopil, ker ju je menda poznal. Ko mu njuni odgovori niso bili všeč, je ukazal, naj klofutata drug drugega, dokler ni eden od njiju padel na tla. Po tem pregledu, so nas namestili po sobah. Jaz sem bil dodeljen v majhno sobo in ker na tleh ni bilo prostora, sem se ulegel na mizo. Proti večeru je prišla močna nevihta, zunaj pa je bilo še veliko jetnikov, ki so jih hoteli stlačiti po sobah. Pridrveli so pijani partizani, prekucnili mizo, na kateri sem pravkar zaspal, in padel sem na spodaj ležečega sotrpina. Pogosto so nas prestavljali iz sobe v sobo, dokler se nismo znašli v veliki sobi, kjer nas je bilo okrog 100. Bili smo tako natrpani, da smo morali ležati izmenoma. V to sobo so nam vtihotapili za nekaj dni tri partizane, da bi opazovali, kaj se dela in o čem se pogovarjamo. Iz te sobe je bilo težko priti na WC, čakati si moral ure in ure, da se nas je nabralo določeno število in nas je potem spremljal stražar. Dobil sem krvavo drisko, zato sem se javil v ambulanti, kjer sem dobil malo črnega prahu (oglja). Ko smo tako šli na potrebo v jamo zunaj zavoda, smo iz sob na pročelju zgradbe slišali grozno vpitje, tuljenje in udarce. Nekajkrat so nas ob taki priliki peljali na notranje dvorišče. Tam so bile izkopane razne jame, ki so gotovo služile za odlaganje trupel.

Ko smo bivali v veliki sobi, so nas posamezno klicali na hodnik, kjer je imel neki partizan mizo in vsakega povprašal, pri kakšnih organizacijah je sodeloval, kje so sodelovali njegovi svojci, če od njih kdo sodeluje pri OF itd. Ta spraševalec je bil menda neki Golob, doma iz Žirov. Iz te sobe so jih nekaj izpustili na svobodo, med njimi mojega prijatelja, s katerim sva bila veliko skupaj. Ko sva se poslovila, sem naročil, naj pozdravi moje domače, in da ne vem, če se bomo še kdaj videli. Nekega dne nas vse, tudi iz drugih sob, natrpajo v velik hodnik. Klicali so nas posamezno po imenu. Če se nisi hitro odzval, si dobil brco. Ko si prišel do komisije, so po že pripravljenem seznamu ugotovili, kam spadaš. Eni so odšli na levo, drugi na desno stran. Ena stran je bila določena za najhujše. Nato so nas namestili v kapelo. Tam me je spoznal neki partizan in vprašal, kako sem prišel v zapor. Odgovoril sem, da tako kot drugi. Ko sem ga vprašal, kaj bo z nami, je rekel: »Boga zahvalite, da ste tukaj notri.« S temi besedami mi je dal nekaj upanja.

V kapeli nas je bilo veliko, vendar nismo bili več tako natrpani. Od tu nismo hodili na potrebo ven, ampak smo vse opravljali v dva velika prerezana soda od nafte. Hrano smo dobivali neredno, zajtrk je bil ob 6. ali 10. uri, kosilo ob 12. ali ob 16. uri, večerja pa ob 18. ali celo ob 22. uri. Hrana je bila skrajno [Stran 045]slaba, pa vendar porcij ni bilo treba pomivati, ker smo jih očistili kar s prsti in polizali. Zaporniki, ki so že okusili taborišče v Gonarsu, so povedali, da je bilo tam veliko bolje.

Iz kapele so poklicali nekaj oseb, ki so bile pozneje obsojene na več let. Med njimi je bil neki Jeglič iz Ljubljane, neki Capuder in še nekaj drugih. Iz kapele so nas potem premestili v dvorano. Tam so bile razmere podobne kot v kapeli, tudi dva soda za WC. Tam sem našel nekaj pristnih Gorenjcev iz Cerkelj, Šenčurja in Velesovega. Imeli smo svoj krog in vsak je imel svoj referat, eden o sadjarstvu, drugi o žganjekuhi, tretji o vlaganju sadja in drugih jedil. Kratkočasili smo se tudi z mojo skromno in prav majhno mašno knjižico »Življenje mojega življenja«, ki jo je sestavil p. Angelik Tominec. Ta moja knjižica je romala iz rok v roke. Tudi ta spomin še danes hranim. V dvorani smo večkrat slišali, kako so jih sredi noči klicali in ti so potem odhajali na vlak, ki je čakal tik pred Zavodom, da jih odpelje v smrt. Baje jih je med vožnjo nekaj ušlo, ker so slutili, kam gredo.

Menda je bilo 2. avgusta, ko se je že govorilo o amnestiji in smo prvič dobili kruh. Prinesli so velike košare s hlebčki koruznega kruha in vsaka četverica je dobila en hlebček. Obrazi so na mah postali veseli. Jaz sem bil določen, da sem ta hlebček v premeru 15 cm prav previdno razrezal in razdelil med nas štiri. Oh, kako je bil ta kruh dober, saj ga že tri mesece nismo videli, še manj pa jedli. Končno je tudi uradno prišla vest o amnestiji. Dobili smo nalog, da se moramo vsi obriti in očediti. Zopet smo se morali postrojiti, da so nas fotografirali od spredaj in od strani, kakor največje zločince. Prav zadnje dni je mlad fant, doma s Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem, jedel kruh, ki ga je malo prej dobil, se na odru v dvorani zgrudil in umrl. On je baje edini, ki je bil pokopan na pokopališču v Šentvidu. Sprašujem se, kam so pokopavali druge, ki so umrli v Zavodih.

Dne 6. avgusta so nas iz dvorane posamezno klicali, vsak je dobil odpustnico in odšli smo na prostor severno od Zavodov, v bližino gospodarskega poslopja. Čez nekaj časa je prišel k nam komandant zaporov in nam naredil poslovilni govor. Silno je bil nejevoljen, ker je prav takrat, ko je on začel svoj govor, v cerkvi zvonilo poldan. Ko smo tam čakali, so se partizani norčevali iz nas. Končno smo lahko odšli skozi ograjo, pa se od veselja kar nismo mogli posloviti. Ko smo se pozneje nekateri spet srečali, je vsak pripovedoval o

Figure 26.

Figure 27. Izsek s plošče s kronologijo stavbe, v kateri je danes Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu.

svoji poti domov in kako so po hišah prosili hrano. Nekateri so ubrali razne bližnjice, nekateri pa kljub odpustnici niso prišli do doma, ker so že prej padli v zasedo in bili pomorjeni.

Ko že zaključujem ta opis, naj spomnim še na to, kako so ponoči vozili s tovornjaki zapornike v do tedaj neznano Brezarjevo brezno pod Toškim čelom. Ob neki taki priliki so imeli na poti karambol, da se je avto prevrnil, in tedaj so se nekateri rešili. Tako je pripovedoval Tomo Manić, po rodu iz vasi Srđevići pri [Stran 046]Livnem v Bosni, kako je lezel po vseh štirih, se končno osvobodil vezi in srečno prišel domov. Mnogo žrtev Brezarjevega brezna je bilo iz južnih krajev. Zaradi množice trupel v breznu je postala voda v bližnjem potoku krvava in umazana, zato so dobili skupino nemških ujetnikov, ki so pobrali trupla iz brezna, jih prenesli v približno 250 m oddaljeno Kucjo dolino in tam pokopali. Ujetniki grobarji so menda bili čez noč nastanjeni pri bližnjem kmetu. Med njimi je bil tudi zdravnik, ki je bil velik šaljivec. Ko so Nemci delo opravili, so jih postrojili in tudi nje postrelili. Eden od Nemcev je baje ušel in ostal živ.

Na Škofove zavode in na prvo slovensko gimnazijo me vežejo žalostni pa tudi veseli trenutki. Tu sem bil v šolskem letu 1916–1917 kot dijak, pozneje pa 52 dni zapornik. Ta slovenska gimnazija je znana po vsej naši državi in tudi izven nje. Posebno radi poizvedujejo po njej Bosanci in Ličani z vprašanjem, če ti Škofovi zavodi še obstajajo.

3.3.4. * * *

Pripis sina Janeza: V prispevku je zaslediti le en primer umrlega zapornika, ki je bil odnesen v mrtvašnico na pokopališče v Šentvidu. Podatek ni popoln, saj sem dnevno spremljal prinašanje mrtvih zapornikov preko železniške proge v mrtvašnico, kjer je bil delno prebit pokopališki zid v širini ca. 90 cm. Dnevno sem zasledil 3–4 mrtve zapornike. Po zunanjem videzu so umrli za posledicami bolezni, znakov nasilja ni bilo zaslediti. To sem spremljal, če bi morda našel svojega očeta, ker sem zvedel, da je v zaporu zbolel. To moje početje je opazil takratni cerkovnik Franc Menard, ko me je vprašal, kaj tu vsak dan počnem. Povedal sem, da sledim, če bi morda našel svojega očeta. Tega početja nisem nikoli povedal svojemu očetu.

Prineseni so bili pokopani za pokopališkim zidom, kraj je bil v kasnejših časih obeležen na Dan mrtvih. Verjetno so bili pokopani evidentirani v župnijskih knjigah, o čemer naj bi bili obveščeni njihovi svojci, ki so na ta dan prinašali sveče, cvetje in vence.

4.1.1. Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem – I. del ⁴

Figure 28. Janez Zdešar Tamino Petelinšek

»Glej,« mi namigne diskretna roka proti postavi, malone za glavo večji od večine, »to je pa Janez Zdešar iz Münchna«. Tako je srh svobodne Drage v mladeniško srce zapisal novo zveneče ime. Do prvega pogovora z njim je sicer preteklo vsaj petnajst let, ampak oko ga je ujelo ob vsaki priliki, zadoščeno, kot da je že s tem za spoznanje odrinilo monstrum, ki je dušil domovino.

Ne brez razloga, kajti za sovjetski režim v Sloveniji je bil dr. Zdešar sovražni element par excellence. Bil je namreč član politične emigracije. To bi zadostovalo. Pa je za nameček duhovnik, ki je organiziral izseljensko pastoralo v Nemčiji, intelektualec, zgodovinar in velik poznavalec sistema, ki ga je preganjal. Pravzaprav niti to še ni vse: že kot najstnik je pretental vsemogočnost omenjenega sistema in njegovi smrtni sapi iztrgal kar nekaj desetletij svojega – kot se je izkazalo – izjemno polnega življenja.

Z eno potezo: rodil se je v Ljubljani leta 1926 v verni katoliški družini. Vključenega v razgibano mladinsko življenje ga zatne vojna. Kot domobranec se umakne na Koroško, vrnjen je na Teharje, od koder pobegne. V Lienzu maturira, vpiše teologijo, v Rimu doktorira iz svetopisemskih znanosti, potem pa na prošnjo škofa Gregorija Rožmana deluje med slovenskimi izseljenci. Tudi po upokojitvi zavzeto študira in sledi dogajanju v Sloveniji.

Dr. Janez Zdešar je nadvse prijeten sogovornik. Zdi se kot živ dokaz, pričevalec, da je mogoče svetno brezizglednost presvetliti s transcendenco. Tako je njegova beseda jasna in klena, brez nergavosti in oprezave »politične korektnosti«. Za dober delovnik ur pogovora z njim je minilo, kot bi trenil, in nabralo se je misli za več nadaljevanj.

4.1.2.

Vaš življenjski poklic ni bil zgodovina, pa vendar veljate za njenega dobrega poznavalca. Obstaja niz področij, za katera vas poiščejo, bodisi za posvet bodisi za podatke … Kaj vas posebej mami pri tej znanosti?

Z zgodovino se ukvarjam amatersko. Amare je latinski izraz, amor pomeni ljubezen; torej da, z ljubeznijo se posvečam zgodovini. V njej je več področij mojega zanimanja. Najprej svetovna zgodovina, a ne v smislu, da bi se zanimal za vse narode sveta, za vse kulture, ampak predvsem za tiste skupne mehanizme, ki stojijo za svetovno zgodovino.⁵ Mi je simpatično, da nekateri novejši zgodovinarji skušajo najti ključ za razumevanje svetovnega dogajanja in svetovne zgodovine. Končno gre za smisel človeka in sveta, kajne?

Veste, radikalna menjava stališč je v komunistični partiji malenkost. Važni so ji izključno revolucionarni cilji.

Potem me seveda zanima slovenska politična zgodovina, zlasti tista povezana z zadnjim stoletjem, pa devetnajstim, to se pravi od francoske revolucije oziroma od revolucije leta 1848 naprej. Tukaj postajajo vidna nasilja in krivice, in nato vsi totalitarizmi. Kako naj bi mi nekaj takega ne bilo pri srcu, da jih preučim globlje, saj sem jih sam doživel in posledice še danes vsi nosimo. Posebej moram omeniti svoje nagnjenje – ljubezen do študija revolucije med vojno na Slovenskem. Nato – se mi samemu zdi čudno, da sem se v to vrgel – me je zanimala zgodovina Kominterne in komunističnih partij, zlasti slovenske. Če so že delali revolucijo, bi rad vedel, kdo jo je delal, kdo so bili ti ljudje, od kod so prišli.

Omenjate Weltgeschichte, svetovne zgodovinske silnice, ki jih nekateri filozofi dajejo v središče svojega sistema kot bistveno gibalo sveta. Kje vi vidite vlogo zgodovine?

Predvsem skušam dobiti odgovor o smislu zgodovine, o smislu bivanja v času in prostoru. In sicer tako za človeka kot za svet, v katerem živi. To vprašanje o historični eksistenci kaže iz sebe ven na transcendenco. Pravzaprav sta možni le dve rešitvi: ali zgodovinski determinizem, ki ima vse dogajanje vnaprej določeno in ve, kako bo, izključuje pa transcendenco. To je bilo tipično za naš »uradni« historični materializem in pa dialektični materializem. To je pravoverni marksistični pogled na svet, na zgodovino, na dogajanje v svetu, pogled, ki prevladuje še sedaj v neoliberalizmu. Je determinizem, transcendence ni. O tem se niti ne debatira, ampak je samo po sebi umevno. Zame pa zadnjega odgovora ne daje filozofija, ampak in predvsem teologija. Gre za vprašanje stvarjenja, za evolucijo, za odrešenje. Osnovno vprašanje vse človeške filozofije, ki je obenem življenjsko vprašanje številka ena, je vprašanje smrti. Nihče me ni vprašal, ali hočem živeti, in vendar sem nastal in živim. Nekdo ali Nekaj me ima pod sabo v totalni oblasti. Nihče me ni vprašal, če hočem umreti, a enkrat me bo smrt pobrala. Zgodovinsko zagotovljena je samo ena izjema: Jezus iz Nazareta …

Povezana sta tudi zgodovina in spomin. Ima tudi tu besedo teologija?

Zares: facere memoriam, »delati spomin«, obhajanje spomina, »to delajte v moj spomin«, gojitev spomina, vse to poznata Stara in Nova zaveza. Spomin je tisto, kar me žene v prihodnost, brez spomina jaz ne bi bil jaz, bi bil animalično bitje, torej bistveno manj plemenito, manj žlahtno bitje.

In kje potem pride stik z zgodovino?

»Jaz brez spomina ne bi bil jaz«. Šele če gledam preteklost in se orientiram za prihodnost, se moja sedanjost skuša pravilno uresničevati, sem na pravi poti. Tisti, ki tega ne dela, je revež. To uresničevanje je ontično, bitno povezano z mojo sedanjostjo, ki pa je rast in zato vedno nekaj nedokončnega, pomanjkljivega. Samo večnost ni pomanjkljiva, v večnosti so združene preteklost, sedanjost in prihodnost. Tudi polnost bitja je šele v večnosti, kamor težimo in kjer se bomo dokončno uresničili. Kot se je Jezus, Sin človekov, to pomeni čisto pravi človek, dokončno uresničil v svojem vnebohodu in sedenju na Božji desnici. On je umrl zato, da je vstal in šel v nebesa. Kristusovo zemsko življenje poteka od rojstva do vnebohoda. Vnebohod pomeni intronizacijo Božjega kraljestva – in smisel človeške individualne in kolektivne zgodovine!

Kako pa je s praktično, vsakdanjo vrednostjo zgodovine?

Zgodovina je na žalost silno redko »magistra vitae«. Silno redko, a vendar naj bi bila. Učili naj se ne bi samo ob njeni zgrešenosti in napakah, ampak še posebej na krepostih. Kristijani imamo herojske zglede: to so naše [Stran 049] svetnice in svetniki, katerih spomin obhajamo vsak dan v liturgičnem letu. Spomin na celoto, communio, je pomemben. Brez svetnikov bi bila svetovna zgodovina znatno ubožnejša.

Ali lahko človeka zapelje v depresijo, v travme, če se preveč vrti okrog težkih obdobij zgodovine?

To je nevarno za tiste, ki so težke stvari doživljali, manj za zgodovinarje. Za prve je potem res hudo in lahko rečem, da do neke mere niso sposobni objektivno vsega dojeti, ker je osebna bolečina tako močna. Vendar če se a priori reče, da, ker je bil živa priča nekega dogajanja, ni sposoben pisati objektivne zgodovine, je tako in še bolj treba reči tudi o tistem, ki tega ni doživel. Popolnoma enako. Da bi bil zgolj zato, ker tega nisi doživel (»neobremenjen«), bolj objektiven?! To je nesprejemljivo.

Kako je v tem kontekstu z vprašanjem časovne oddaljenosti?

Poznam to izgovarjanje: prezgodaj je še, da bi zdaj o tem govorili, ne vemo še vsega, to je šele petdesetletna zgodovina … Vendar: zgodovina je v svojem bistvu revizionistična, ali pa je ni. Za primer: na podlagi raziskovanja sem prišel do teh in teh spoznanj. Ta spoznanja tudi zapišem, ker se mi zdi, da je tako res. Ne rečem, da je vse res, kar trdim. Morda marsikaj tudi ni res, čeprav trenutno tega uvida nimam. Zanesljivo znanje o nečem preteklem je možno šele s prispevki mnogih.

Polne resnice ni mogoče vedno doseči, kar pa zopet ne pomeni, da je vse subjektivno. Kot zgodovinar moram razložiti in imeti svoje kriterije, da lahko vrednotim. Nisem sodnik in ne obsojam, nisem tožnik in ne obtožujem. Pač pa vrednotim in ocenjujem kot človek.

Mi dovolite vprašanje: kakšen je slovenski zgodovinar, koliko ima tega globljega uvida?

Pred leti sem vprašal dr. Borisa Mlakarja, koliko so imeli študentje na univerzi teorije historiografije, koliko so razpravljali o objektivnem zgodovinopisju, koliko so odpirali filozofska vprašanja o tem. Če se ne motim, je omenil, da je imel le prof. Bogo Grafenauer nekaj semestrskih ur o tem vprašanju. To je bilo čisto vse.

In to je ravno tisto, kar opažam, ko razmere primerjam s tujino: da pri nas grozeče manjka neke teorije spoznanja, zgodovinskega spoznanja. Od tu vedno znova vrsta napak v pisanju zgodovine, ki bi jih ne bilo, ko bi vsaj majčkeno premislili. In tukaj je več napak, gledano z logičnega stališča kot pa z zgodovinskega stališča. Ne dela se toliko napak pri ugotavljanju dejstev, ampak opazni so logični preskoki, ko ne znajo do konca misliti, premalo mišljenjske izobrazbe, premalo logično-filozofskega razmisleka.

Če že pri logiki ne moreš biti konsistenten …

Ja, to, to! In to se zelo zelo pozna. Tudi pri dobrih zgodovinarjih se pozna! Da ne govorim potem o drugih nelepih rečeh, ki se še vedno dogajajo.

Kaj imate v mislih?

Na primer ko dr. Jože Pirjevec napiše debelo knjigo v italijanščini Le guerre jugoslave in v njej opisuje, kako je bilo v Sloveniji leta 1990, 1991 in v njej ni omenjen Lojze Peterle. Kako je možno pisati o tem dogajanju, ne da bi omenil to ime?

Mislim, da je ena najhujših stvari, ki se nam dogajajo, mešanje in zmešnjava pojmov ter absolutizacija polresnic. Že zdavnaj bi bilo potrebno napisati marksistično-slovenski slovar. Ki bi razložil vse pojme, ki smo jih dobili iz marksizma, napačne, na glavo obrnjene, pa tudi zamolčane.

Ali pa dr. Peter Vodopivec. Napiše zgodovino SlovencevOd Pohlinove slovnice do samostojne države, kjer opisuje tudi medvojno dogajanje. Med navedki literature najdeš vse mogoče, zaman pa bi iskali imena določenih avtorjev, kot je denimo Tamara Griesser Pečar, torej zgodovinarjev, ki so napisali več standardnih del, na katera, če jih bo kdo hotel ovreči ali pa napisati na novo in boljše, bo treba čakati nekaj desetletij. Zgodovina se ne napiše v treh letih. Veste, taka (zavestna?) neobjektivnost in nestrokovnost boli!

Iz tega sledi še kak imperativ za zgodovinarja …

Omenil sem že, da zgodovinar ne obsoja, ne obtožuje, ne brani, temveč vrednoti. In sicer vrednoti po kriterijih, ob katerih se lahko vsi ljudje dobre volje združimo. Te splošne norme so prevzete iz najboljše evropske tradicije in iz krščanske etike. Ni treba biti veren, ni nujno biti kristjan, ampak neka evropska tradicija nastopa tu, to lahko zatrdim. Se pravi, da se [Stran 050]

Figure 29. Poti zgodovine Tamino Petelinšek

bobu res reče bob in se zna razlikovati med dobrim in zlim. V modi je misel, da je višek znanstvenosti, če kriterijev kot takih ne sprejmem in jih ne upoštevam. Če ni kriterija, to je menda Žarko Petan nekje zapisal, potem imajo vsi prav. Potem imamo vsak svojo resnico, po kateri naj bi živeli – po Kučanovem receptu, in to je seveda zgrešeno.

Kako se to odraža na konkretnih primerih?

Pogosto pišejo, denimo, o predvojnem klerikalizmu. Moramo biti pravični. O tem je treba govoriti iz predhodnega in takratnega srednjeevropskega konteksta. Politični klerikalizem smo dobili, pa to niti ni bilo slabo, iz Nemčije in Avstrije, ko so bili v vladah duhovniki ministri (in ne najslabši), ko je imela vsaka škofija izvedenca za politična vprašanja. In nekaj podobnega smo imeli tudi mi Slovenci, nič več in nič manj.

Kaj se skriva za strahom pred klerikalizmom?

To je končno strah pred javnim oznanjevanjem in širjenjem transcendenčnih vrednot. Táko antiklerikalno zgodovinopisje skuša celotno totalitarno dogajanje predstaviti kot nujno reakcijo na neko nevzdržno predstanje. Pri tem ljudi delijo po domnevno splošnem človeškem pravilu v napredne, to so vedno uporniki in revolucionarji, in v nazadnjake. Ta dva izraza sovražim. Zakaj smem enkrat biti konzervativen, zakaj sem drugič napreden? Pri vožnji avtomobila je treba o pravem času pognati, o pravem pa zavirati. Drugače se v življenju ne da shajati. Na nekem določenem področju je nekdo lahko začasno konzervativen, ni pa nujno da je tak tudi v celoti in za vedno.

Nasprotno zgodovinopisje pa posplošuje, daje nalepke. Na primer dr. Božo Repe je napisal knjigo Rdeča Slovenija in pravi, da je bila od leta 1970 do 1980 Cerkev v Sloveniji partnerica partije. (Morda zato, ker jo je partija kot institucijo najbolj preganjala?) Potem pa pride 1999 drugi korak. Zdaj imamo neomarksizem in neoliberalizem, ki totalitaristično partijo vsaj na zunaj obsojata. Ampak če je bila Cerkev partnerica partiji, je treba potem odpraviti tudi Cerkev, ker naj bi bila tudi ta totalitarna. In to dejansko dr. Hribar naredi. Nekje o tem jasno – po smislu – pravi: »Partije smo se znebili, zdaj se je treba še Cerkve.« Saj to je čisto logično, če je tako mišljeno, ima prav. Vendar pa ne razlikuje med totalitarnim sistemom in neko totalno družbo. Cerkev je totalna, oznanja resnico, ki me kot vernika [Stran 051]v Jezusa totalno prevzame. A zato še malo ni totalitaristična.

Ampak za normalno pamet …

»Kdo pa je danes normalen?« bi lahko vzkliknil. Mislim, da je ena najhujših stvari, ki se nam dogajajo, mešanje in zmešnjava pojmov ter absolutizacija polresnic. Že zdavnaj bi bilo potrebno napisati marksistično-slovenski slovar. Ki bi razložil vse pojme, ki smo jih dobili iz marskizma, napačne, na glavo obrnjene, pa tudi zamolčane. O tem, kaj ni res in kaj je res in kaj kdo z določenim izrazom misli …

Spomin je tisto, kar me žene v prihodnost, brez spomina jaz ne bi bil jaz, bi bil animalično bitje, torej bistveno

Glejte primer škofa Mahniča, ki ga dr. Hribarjeva tako rada očita slovenskemu katolicizmu. Ampak: poleg bojevitega Mahniča smo imeli tudi Lampeta, za katerega so znanci vedeli povedati, da naj bi bil mehka, plemenita duša. Se pravi, mi imamo lahko istočasno v nekem prostoru v nekem gibanju ne samo enega, ki mi zdajle po sto letih ustreza kot tarča, da nanj streljam, ga pobijem in pri tem računam, da pobijem celoten sedanji nasprotni tabor, temveč je bila v tem taboru raznolikost, istočasnost različnih idej in različnih smeri, različnih načinov delovanja.

Kakšen je skozi taka očala pogled na partijo?

Omeniti moram nekaj povsem nedopustnega, kar opažam v zgodovinopisju na Slovenskem: ko pišejo o revoluciji in o medvojnem času, komunistično partijo obravnavajo kot neko normalno politično demokratično stranko. Vendar je to čista zmota! Bila je revolucionarna, kriminalna združba, to je bil organizirani politični terorizem. Stranka, ki ni zmagala zaradi ciljev, ki jih je zastopala, ki ni zmagala, ker bi bila najmočnejša, ampak zato ker je ubijala politične nasprotnike. Torej ne znajo oceniti partije kot izjemen, nenormalen, družbeno patološki pojav v zgodovini. Ne upoštevajo njenega antihumanega in totalitarističnega programa.

Ampak med vojnama komunizem ni bil edina nevarnost.

Seveda ne! Treba je poudariti, da je med obema vojnama pri slovenskih katoličanih tekla debata o vprašanju, kateri totalitarizem je Slovencem bolj nevaren: ali nacizem in fašizem ali komunizem. Na katoliški strani s škofom Rožmanom je bilo ocenjeno, da komunizem. In kdo je imel prav?

Meni se zdi, da je Rožman leta 1938 situacijo pravilno ocenil. Hic et nunc, bi rekel: zdajle nam nacizem in fašizem nista tako nevarna, ker ju Slovenec prirojeno odklanja. Ne prenaša ju, ker smo Slovenci doživeli leta 1920 izgubo Koroške, ponemčevanje Koroške, potem pa 1938 Anschluss, na Primorskem pa je od leta 1922 divjal fašizem. Torej je bil komunizem tisto, kar je bilo za nas dejansko najbolj nevarno, ker je gradil na tovarišiji, na prijateljstvu vseh narodov za boljšo in lepšo prihodnost. Zato voditelji na katoliški strani niso bili usmerjeni toliko v boj proti fašizmu in nacizmu, ker je bilo samo po sebi razumljivo, da ju noben pošten Slovenec ne more sprejeti. Kar je trenutno nevarno za nas, je komunizem, so ugotavljali.

Ali neposredna nevarnost fašizma in nacizma ni bila tako izrazita, da bi zradirala naš narod?

Ja, ga bi. O tem sem prepričan. Ampak bili smo prepričani, da fašizem in nacizem ne bosta zdržala. Oboje smo vedeli: da sta silno nevarna, da pa ne bosta zdržala in ne zmagala. Zlasti potem sredi vojne, leta 1943, po Stalingradu je bilo povsem jasno, da so Nemci vojno izgubili. In zato je domobranstvo lahko toliko lažje vojaško taktiziralo z Nemci.

O tem zadnjem bo še govor. Včasih je vtis, da nas kot narod in družbo bistveno določa predvsem tisti del zgodovine, ki zadeva revolucijo. Kaj pa čas pred njo?

Kar nas določa, je bila na primer v začetku slovenske zgodovine rešitev dileme, ali se odločiti za Avare ali za Bavarce. Borut se je takrat obrnil na Bavarce in se zavestno odločil za zahodno krščanstvo. To nas je silno določilo. O tem ni dvoma. To je osnovna opcija v začetku vsega. S tem smo dobili prva krščanska kneza, Borutovega sina Gorazda in nečaka Hotimirja. To je bil dogodek, ki je stalno navzoč v vsej poznejši zgodovini. Fundamentalna opcija je bila takrat na srečo krščanstvo.

Kaj pa negativne stvari?

O še so pozitivne! Pozitivno zgodovinsko nas določa ustanovitev ljubljanske škofije, ki jo je v času renesančnega razcveta izvedel Pij II., Enej Silvij Piccolomini. Sicer tudi iz političnih razlogov, da bi ustavil Habsburžane. A [Stran 052]on, humanist, katoličan, Neslovenec, ve, da je potrebno, da dobijo verniki na Slovenskem novo škofijo, ker nobena od tedanjih ni imela svojega sedeža v sredini slovenske zemlje. In slovenska Cerkev se je začela ustanavljati s škofijo v Ljubljani, ki je obsegala več ozemelj sedanje Slovenije. Ustanovitev omogoči, da se začne tudi zavestno slovensko delati in kasneje je na primer Trubar v ljubljanski stolnici postavljen za pridigarja v slovenščini … Ustanovitev ljubljanske nadškofije je za slovenstvo vredna vsaj toliko kot Trubar, oziroma Trubarja morda ne bi bilo, če ne bi bilo prej postavitve škofije.

Ali lahko potem iz tega sklepam, da nimamo tako slabih zgodovinskih izkušenj, da je naša obremenilna stvar predvsem druga svetovna vojna? Kaj pa janzenizem?

Janzenizem, ja, ja, imate prav. Janzenizem je bil duhovna mora. Ampak spet, poglejte, vedno moramo na zgodovino gledati uravnoteženo. Janzenizem je bil ena plat, ampak istočasno je bilo navzočega tudi kaj drugega, nasprotnega: so duhovniki, ki ga ne prenesejo, pa grejo v Ameriko in postanejo tam škofje, npr. Baraga. Beži pred janzenizmom. Škof Slomšek gre v Regensburg in tam dobi antijanzenistično formacijo in to je danes naš blaženi. Zlahka v zgodovini odkrijemo veliko pozitivnega. Ne smemo se fiksirati samo na negativno. Negativna zgodovina je pogosto zgodovina tistih, ki ne marajo Cerkve, jo sovražijo in govorijo o preganjanih čarovnikih in čarovnicah, o inkvizicijah in indeksu, o križarskih vojnah in Aleksandru VI. To je približno vse, kar vedo povedati o dva tisoč letih njenega življenja in delovanja.

In kaj vi pravite na to?

Smešen je, kdor ne vidi mnogih pozitivnih stvari. Jaz rečem takole: Cerkev je čudovita; lep, rajski vrt. V vsakem vrtu je, če ga od blizu pogledaš, tudi kup gnoja. Potem pa je od tebe odvisno, ali greš v vrt brskat gnoj ali pa občuduješ rože.

Ali ima tudi komunizem kot svetovni pojav kaj rajskega v sebi?

Vaše vprašanje me spominja na aforizem, ki sem ga pred kratkim bral: »Ateizem je edina religija, ki se bori proti Bogu«. Dejansko oznanja »raj na zemlji«.

Komunizem je utopija, ki se ne da uresničiti, ker suponira, da je človek determiniran k dobremu.

A izkušnja uči, da smo notranje razklani. Človek je sposoben delati tudi slabo, ne samo dobro. Zato je moralo priti odrešenje in novo življenje, pravzaprav novo ustvarjenje, kar pomeni dokončni sestop Božjega kraljestva na zemljo.

Tudi Božje kraljestvo je utopija, in sicer edina »realna utopija« – ker je že tu, čeprav še ne »dokončno izdelano«.

Utopij nikoli ni manjkalo. Vendar so šle mimo evangelija, in ker so šle mimo evangelija ali proti evangeliju, so propadle.

Vendar če se a priori reče, da, ker je bil živa priča nekega dogajanja, ni sposoben pisati objektivne zgodovine, je tako in še bolj treba reči tudi o tistem, ki tega ni doživel. Popolnoma enako. Da bi bil zgolj zato, ker tega nisi doživel (»neobremenjen «), bolj objektiven?! To je nesprejemljivo.

Čeprav je komunizem utopija, ima tudi zunanje razloge za propad.

V slovenskem zgodovinopisju se pojavljajo nove podmene, hipoteze, kdo je pravzaprav tisti, ki je končno zbil komunizem v Sloveniji. Mimogrede, tudi v Nemčiji je nedavno neka slovenska avtorica utemeljevala, da je pravzaprav pop subkulturna glasba v Sloveniji razbila režim … Danes se govori o tem, da je konec komunizma predvsem izborila Zveza socialistične mladine Slovenije. Ti oznanjevalci »resnice« so tisti naveličanci svojih očetov, ki so uživali vse privilegije. Pravzaprav so tem analitikom sprejemljive vse razlage, razen uvida in priznanja, koliko je k padcu totalitarističnega sistema pripomogla zvestoba in vernost slovenskih katoličanov.

Kako gledate na pojav komunizma v najširšem pomenu?

Komunizem je eden od totalitarizmov in je s fašizmom in nacizmom skoraj istočasen pojav. 1917. leta imamo rusko revolucijo, 1922. imamo Marcia su Roma, 1933. pa nastopi Hitler. Vsi trije se pojavijo v Evropi in vsi trije, ne samo Stalin, tudi Mussolini in Hitler, izhajajo iz marksizma. Mussolini je bil socialist, tajnik italijanske socialistične stranke, potem je postal fašist. Hitler je bil pri Deutsche Arbeiterpartei, potem pa je ustanovil nacionalsocialistično stranko. Lenin in Trocki pa itak. Vsi so izšli iz tega nesrečnega marksizma, ki je potem poln raznih oblik, ki so en sam nestvor in en sam neuspeh, in kot je nekoč rekel [Stran 053]kardinal Ratzinger, največja sramota dvajsetega stoletja na svetu.

Bleščeča zapeljivost in nič drugega je propagandni komunizem, kateremu strašno lahko zapademo, ker je na zunaj jasen in simpatičen: »Toliko krivic se dela. Je prav tako ali je treba to spremeniti? Treba je spremeniti. Ali zadosti naredimo za to, da se spremeni? Premalo naredimo. Kaj je treba narediti? Organizirati se. Dajmo, organizirajmo se! Za boljšo prihodnost? Itd. Itd.« Vse drži. Ostaja samo vprašanje, kakšen je pogled na človeka in svet.

Ampak utopija nima nekega zla za podstat.

Ne, hoče dobro, a na zmotni podlagi. Saj ravno zato je utopija.

Toda ali je možno, da pride iz neke nedolžne utopije sto milijonov človeških žrtev?

To ni nedolžnost utopije, to je logična posledica utopije. Marx je najprej res poskušal v teoriji razložiti, od kod prihaja kapitalizem in zlorabe, ki si jih danes sploh predstavljati ne moremo. Ampak reševanja se je lotil narobe: krivice in nasilje odpraviti z istimi sredstvi, z nasiljem in z novimi sredstvi.

Ali je bila ta stvar prepuščena inerciji, da se je tako grdo izrodila ali so nastopili neki hudobni ljudje, ki …

Veliko ljudi najde in goji tisto, kar jim najbolj ustreza, da lahko potem uresničuje svoje bolne instinkte . Iz tega se rodi tisto zlo, ki ima videz, da rešuje, v resnici pa posameznika in družbo »ozdravlja« z nasiljem, z razkrojem in končnim propadom posameznika in družbe.

Ali je mogoče, da bi bile najbolj znane zgodovinske osebnosti, povezane s totalitarizmom, recimo Hitler, Stalin ali Lenin in Mussolini le figure?

Tudi ti so obenem realnost in simbol za sistem kot tak. Za njimi so stali stotisoči, milijoni ljudi, ki so prav tako mislili in delali kot oni. Mi vsi smo Hitler je naslov neke nemške knjige.

Kdo je odgovoren, kdo je »prvi gibalec« komunizma ?

Za totalitarne sisteme je značilno, da v začetku nihče ni hotel sam vladati. Na koncu se je sicer sprevrglo v totalen kult osebnosti in božanstva, toda na začetku so bili vedno samo kolegi, ki skupaj odločajo. Nobeden ni hotel imeti zadnje odgovornosti, vsi pa so hoteli imeti prvo mesto.

Zdi se kot da je bil Josip Broz od samega začetka razmeroma izpostavljen. Vsem naj bi bil vzgled.

Poslušajte, kakšna ironija je to, kako je mogoče reči, da je Tito lahko zgled?! Ko so se naši mladi pari poročali, so na civilni poroki dobili v dar knjigo Njuno življenje. Velika, barvna knjiga z albumom o Jovanki in Titu. Danes pa vemo, da je Jovanka postala Titova žena zato, ker je libido tako obvladoval Tita, da pred njim ni bila varna nobena ženska in je partija rekla, da tako ne gre več naprej. Tako so mu ob koncu vojne po znanem Djilasovem pričevanju z neverjetnimi manevri uredili poroko z eno samo žensko, z Jovanko. Sledi varanje z ene in izdaja z druge strani itd. Takrat tega sicer nismo vedeli, danes se pa ve, koga so dajali za vzor mladim.

Ko pišejo o revoluciji in o medvojnem času, komunistično partijo obravnavajo kot neko normalno politično demokratično stranko. Vendar je to čista zmota! Bila je revolucionarna, kriminalna združba, to je bil organizirani politični terorizem.

Vendarle so jim želeli dati nekaj idealnega …

Ne morete nuditi slabega pod vidikom slabega. Nihče ne bo prijel.

Ali je tukaj mogoče ena bistvenih stvari pri socializmu, da vedno igra na pozitivne vrednote?

Res je. In imel je tudi možnosti za to. Veliko analiz obstaja o tem, kakšen je bil čas pred komunizmom. In marsikaj, kar želi komunizem spremeniti, drži. Vse, kar je slabega na svetu, je dostikrat zaradi tega, ker kristjani opuščamo dobro. O tem ni dvoma. In tega smo se prej še veliko manj zavedali.

Če pogledamo nazaj na slovenske predvojne razmere, je sicer težko spregledati razmeroma velika nasprotja med liberalci in klerikalci, pa vendar komunistično gibanje prinese nekaj povsem novega.

Ko sta bili med obema vojnama glavni politični stranki na vseh področjih življenja, je kljub velikim konfliktom veljalo neko pravilo politične kulture: nasprotnik je nasprotnik in ne sovražnik. Lahko so se prepirali in celo zasmehovali. Z revolucijo pa se relacije zavestno spremenijo: moj nasprotnik je sovražnik a priori, kdor je sovražnik, je izdajalec, kdor je izdajalec, ga je treba fizično iztrebiti. Pred [Stran 054]tem političnega umora v Sloveniji tako rekoč ni, z nastopom komunistov pa je politika ukinjena in se začne ubijanje in teror, psihofizični teror. To je ravno tako kot danes Al Kaida. Kominterna je delala isto in če hočemo razumeti katerokoli evropsko komunistično partijo, moramo poznati delovanje kominterne.

H kominterni se še vrnemo. Zanima me, kako je lahko do te nove politične kulture prišlo iz tistih, kot ste prej razlagali, jasnih, upravičenih, pozitivnih idej?

Vsi trije se pojavijo v Evropi in vsi trije, ne samo Stalin, tudi Mussolini in Hitler, izhajajo iz marksizma. Mussolini je bil socialist, tajnik italijanske socialistične stranke, potem je postal fašist. Hitler je bil pri Deutsche Arbeiterpartei, potem pa je ustanovil nacionalsocialistično stranko.

Treba je paziti. To, kar sem rekel, velja za vodstvo partije, ki ve, kaj dela in za te cilje uporablja VOS. Pristaši pa ne pozivajo k ubijanju nasprotnikov, ampak vabijo k uporu proti okupatorju. To pa je zopet nekaj silnega, visok cilj, ki je sam po sebi upravičen. Čeprav spet samo načelno. V konkretnem slovenskem primeru pa bi bil to samomor, samouničevalno dejanje. Takojšen upor bi bil upor zaradi upora. »Upor, ti si sveto ime množic, upor!«, poje Bor s himnično zanesenostjo.

Prej ste omenili, da veliko študirate zgodovino komunistične partije, zakaj je pravzaprav tako pomembno, da midva zdajle o tem govoriva?

Zato da lažje razumemo slovensko revolucijo. Samo zato. Treba je vedeti, da slovenski komunisti, kot sta denimo Ivan Maček in Edvard Kardelj niso bili kaki idealisti, pod bledim vplivom komunizma. Ne, to so bili poklicni revolucionarji, ki so se terorizma in ubijanja učili v Moskvi. Praktično usposabljanje pa so si privoščili v španski državljanski vojni. In prav španski borci so bili partizanski komandanti od prvih tednov naprej.

Pa začnimo od začetka …

Najprej bi rad poudaril, da partija sploh ni bila tako monolitna, kot se rado govori. Enotnost je bila samo optična prevara. V partiji so bila vedno prikrita načelna in osebna nasprotja. Ustanovila se je aprila leta 1920.

To je bilo nasploh usodno leto za Slovence.

Res je. Poleg ustanovitve partije smo novembra z vsiljeno Rapalsko pogodbo izgubili Primorsko. Že mesec prej smo s koroškim plebiscitom izgubili ozemlje severno od Karavank. To pomeni vnos treh komponent (italijanizacija, germanizacija in boljševizacija), ki posledično vse do danes tlačijo slovenskega človeka. Poleg naštetega je leto 1920 prineslo tudi že prvi revolucionarni poskus.

Kako je izgledalo rojstvo komunistične partije?

Izšla je iz Jugoslovanske socialdemokratske stranke kot njeno revolucionarno krilo. Že na ustanovnem zboru, ki je potekal v Ljubljani, so sprejeli unitaristično strankino organizacijo in pristali na boljševiški in socialni program Kominterne.

Omenili ste revolucionarni poskus.

Že nekaj dni po ustanovitvi 15. aprila je vodstvo partije organiziralo splošno stavko železničarjev, ki se je kasneje spremenila v splošno delavsko stavko. »Ne gre samo za zmago železničarjev, temveč da zmaga razredno zavedni proletariat«, je demonstrantom v Ljubljani zagotovil Marcel Žorga. Iz tega je jasno vidno, da se je socialno mezdna stavka razvila v politično razredno demonstracijo. Policisti in orožniki so upor zatrli, vendar je spopad terjal trinajst smrtnih žrtev in nad šestdeset ranjencev. Stavka ni prinesla uspehov in seveda niti prevzema oblasti. Zaradi svojega programa in svojega delovanja je bila decembra istega leta z razglasom stranka prepovedana.

To pa ni posebno dolga zgodovina …

Ni jim preostalo drugega, kot spremeniti neučinkovito prakso in začeti z novo taktiko. Do leta 1923 se je stranka slovenskih komunistov kar petkrat preimenovala in s tem začela prakso, ki traja do današnjih dni. Danes so, kolikor vem, Socialni demokrati.

Kljub propadu organizacije se je notranja povezanost med ostalimi komunisti ohranila. Načrtovali in pisali so nove programe. V letu 1923 kar tri. V njih uveljavijo termin samoobramba proletariata, s čimer začnejo ilegalno oboroževati svoje člane. Ustanavljajo »samoobrambne stotnije«, ki so dobile ime Proletarske akcijske čete, PAČ. Tu je neizbežna primerjava z italijanskimi fašističnimi »Fasci di combattimento« in s hitlerjevskimi SA oddelki, kjer gre prav tako za vojaške enote političnih strank. Odveč je dodajati, da gre za eklatantne novosti v slovenskem političnem prostoru.

[Stran 055]

Figure 30. Varni časi pred revolucijo Tamino Petelinšek

[Stran 056]

Domnevam, da ni šlo za samoobrambo?

Seveda ne. Dokaz je prišel že leta 1924 ob drugem revolucionarnem poskusu, tokrat je šlo za oborožen spopad v Trbovljah. Zopet je osem oseb ubitih in petdeset ranjenih. Sledijo sodne obravnave, potem pa njihova moč kopni in v drugi polovici dvajsetih let slovenski komunisti niso bili več dejavnik, ki bi mogel vplivati na konkretno politiko. Nekaj vpliva so ohranili v socialdemokratskih sindikatih in v delavskih prosvetnih organizacijah. Zaradi nadzora so delovali konspirativno in se umikali v emigracijo, kot delavci v Francijo in Belgijo, kot politični aktivisti pa v Sovjetsko Zvezo.

Kako pa je s tretjim poskusom revolucije?

Nov zagon so dobili po nastopu diktature kralja Aleksandra, 6. januarja 1929, na katerega Centralni komite odgovarja s pozivom k revoluciji, oboroženi vstaji. Tudi tokrat razmer niso ocenili realno in poziv ni imel širšega odmeva. Ostalo je pri tiskanju in širjenju ilegalnega gradiva ter pri nekaterih osamljenih protestnih akcijah. Vlada je kljub temu reagirala razmeroma ostro, nekaj jih je bilo sodno preganjanih, nekaj jih zopet odide v tujino.

Ostaja nam še mariborska afera.

To je komunistični poskus vojaškega udara leta 1932, ko je skupina oficirjev pripravljala zasedbo mesta in v nadaljevanju uvedbo revolucionarne komunistične oblasti po vsej državi. Priprave so sicer stekle že prejšnjo jesen, vendar je bila zaradi slabe organiziranosti preložena. Še preden se je akcija začela, so jo odkrili in sankcionirali. Tako tudi četrti poskus revolucije ni uspel.

Prej ste omenjali partijski unitarizem. Za kaj gre?

KP je državno tvorbo Jugoslavije sprejemala kot en narod z več plemeni, in sicer v obliki centralistične države. V revolucionarni histeriji je ignorirala narodnostna vprašanja, ki so tedaj klicala po rešitvi. SLS je na primer že leta 1921 zahtevala avtonomistično ureditev jugoslovanske države, leta 1923 pa je kot prva politična stranka oblikovala slovenski federalistični državnopravni program. Veste, radikalna menjava stališč je v komunistični partiji malenkost. Važni so ji izključno revolucionarni cilji. Tako je leta 1924 KPS naredila preobrat in pristala na tezo o treh posebnih narodih, srbskem, hrvaškem in slovenskem. Zanimivo je, da se je z vprašanjem jugoslovanskih narodov ukvarjala tudi Kominterna, čeravno po drugi strani KPJ ni predstavljala neke teže, pa čeprav je bila ena najzvestejših članov. In bila je tudi najbolj zagnana, saj je omenjeno revolucijo in splošno vstajo leta 1929 oklicala, preden sta pretekla dva meseca od kongresa in preden ga je kolikor toliko zadovoljivo pripravila.

Bilanca prvih desetih let?

Prvo desetletje vsekakor ni bilo uspešno. Vsi štirje revolucionarni poskusi so propadli in komunistična partija ni prišla do tako želenega razbitja Jugoslavije in osvojitve oblasti. Izgubljala se je, kot že omenjeno, v osebnih zdrahah in idejnih sporih, pa tudi podložniška povezava s tujo revolucionarno silo in s tujo državo ji ni prinesla ugleda in teže. Največ članov so slovenski komunisti izgubili takoj po Obznani oziroma zakonu o zaščiti države leta 1921. Od več kot 12000 članov stranke jih je ostalo samo nekaj deset.

Od leta 1920 do ’23 se je stranka slovenskih komunistov kar petkrat preimenovala in s tem začela prakso, ki traja do današnjih dni. Danes so, kolikor vem, Socialni demokrati.

Ali po teh letih tudi dejansko sledi kak prelom?

Dejansko je stara generacija komunistov v tridesetih letih nekako izumrla. Ti so se v diskusijah znotraj partije še zavzemali za določeno demokratičnost in odkritost, tako rekoč »proletarsko demokracijo«. Čeprav je bila njihova ideološka izobrazba na splošno nizka, so v nastopih kljub fundamentalizmu ohranjali določeno prožnost. Z mlajšo generacijo pa zapiha nov veter. Bila je prav tako fundamentalistična, vendar so bili ideološko in organizacijsko bolj usposobljeni. Z železno disciplino so sprejemali in dajali ukaze. Precej kadra je šlo skozi zapore in so bili vajeni ilegalnega dela in konspirativnosti. Tukaj se začnejo pojavljati nam bolj znana imena Kardelj, Kidrič, Kraigherji, Tomšič in drugi.

5.1.1.

Dragi svojci, sorodniki in prijatelji teharskih žrtev, dragi preživeli jetniki iz taborišča Teharje in iz drugih krajev povojnega nasilja, dragi predstavniki Nove slovenske zaveze, sobratje duhovniki, pevke in pevci mešanega pevskega zbora celjske stolne župnije, sestre in bratje v Kristusu!

Blaženi škof Anton Martin Slomšek je Cerkev rad primerjal z vinogradom. To Božje polje, zasajeno z dušami ljudmi, je smatral za svoje največje veselje. Dolžnost dobrega oskrbnika ga je gnala do skrajnih naporov. Obetal si je dobre sadove – čim več ljudi pridobiti za Boga.

Kot sin kmečkih staršev je dobro poznal zakonitosti vinograda. Garanja pri tem oskrbništvu ne manjka – še posebej zaradi nepredvidljivih bolezni in vremenskih nevšečnosti. Vinogradnik mora biti odločen, vedno pripravljen, da gre v vinograd in tam poseka bolne trse, obreže mladike, če je potrebno celo zredči grozdje. Če tega ne stori, sadov ni. Vinograd propade in nima več vrednosti.

Slomšek je bil odločen pri upravi Božjega vinograda. Ker je živel v odločilni uri tudi za slovenstvo, je videl, da mora ukrepati. Ljudem dati slovenske knjige, jih utrditi v veri, jim dati jasne moralne vrednote in jih tako povezati v močno narodno skupnost. Ni se obotavljal celo preseliti Božjega vinograda – škofijo, v Maribor. Slomšek je tako omogočil zedinjeno Slovenijo.

Še bolj kot ozemeljska celovitost je bila pri tem pomembna povezanost ljudi. Slomšek je že takrat čutil nevarnosti za Slovence. Bil je za napredek, zavračal pa je revolucijo. Ljudi je svaril pred strastmi, ki so v ljudeh netile sovraštvo do tedanjega družbenega reda in do voditeljev. V nasilju in krvi za Slomška ni bilo napredka, ampak samo neizmerno gorje in revščina.

Kot kristjan in škof je čutil dolžnosti, da ohranja med ljudmi red, mirno razpoloženje in v njih prebuja voljo do napredka v blaginji. Ogibal se je politiziranju in raje ljudem dajal napotke za zdravo družinsko in narodno življenje. Dom in družina sta kot zdrava celica, ki omogoča zdravje narodu. Slomšek zato zakonce vabi k dolžnostim do verskega življenja in do verske vzgoje otrok. Pogosto je svaril: »Slaba vzgoja je slabih časov mati!«

Slomšek je zaznal grožnje nevere, ki jo je smatral za gnil madež na duhovno bolni družbi. V neveri je gledal razjedajočega črva na deblu vsake resnične sreče. Socializem in komunizem je okrivil zaničevanja Božjih in človeških pravic, kjer hočejo brez zakonov deliti, brez dela in zaslužka samo uživati, kar privede človeško družbo v propad. Rešitev za družbo je videl samo v popolni vrnitvi k Bogu (prim F. Kosar, A. M. Slomšek, CMD 2012, 274).

Slomškova opozorila so v liberalnih krogih odmevala v posmeh. Toda osemdeset let po njegovi smrti, se je Slovencem zgodila tragedija, na katero si najbrž niti Slomšek ni upal pomisliti – bratomorstvo. Tega niso več mogli preprečiti niti štirje veliki verski dogodki v Ljubljani: V. katoliški kongres leta 1923, že naslednje leto Marijanski kongres, leta 1935 II. jugoslovanski evharistični kongres in leta 1939, torej neposredno pred 2. svetovno vojno, VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja. Viri poročajo, da so duhovna dogajanja na teh shodih bila temeljita. Štirikrat je bila v Ljubljani navzoča skoraj vsa duhovna in intelektualna elita Slovenije, da si okrepi vero. Skoraj ni bilo človeka, vernega in nevernega, ki bi ne mogel dojeti osnovnega sporočila teh dogodkov: vsi smo bratje in sestre v Kristusu.

Komaj so ti verski dogodki minili, se je že brat postavil proti bratu, sosed proti sosedu, Slovenec proti Slovencu. Prej združeni po cerkvah v molitvi in pri sveti maši, nato sprti v sovraštvu in razdeljeni. V Sloveniji so nastala taborišča po nacističnem, fašističnem in boljševističnem modelu. Njihov namen je bil en sam: uničiti brata in sestro. Tako je nastalo tudi taborišče na Teharjah.

Priče so mi povedale, da so na tem kraju, v taborišču bili skupaj ljudje: eni kot stražarji in mučitelji, drugi kot taboriščniki in žrtve – nekoč pa skupaj v isti cerkvi pri verskem nauku in v isti cerkvi pri nedeljski sveti maši.

Stražarji in taboriščniki – mnogi so imeli družine. Doma so jih hrepeneče čakale žene ali možje. Doma so jokali otroci. Vendar so eni možje tukaj ubijali, drugi možje in žene pa so tukaj umirali. Zakaj?

[Stran 058]

Figure 31. Škof dr. Peter Štumpf s somašniki Alojz Miklavčič

Teharsko tragiko lahko razumemo samo v besedah papeža Frančiška, ki jih je pred kratkim povedal v Albaniji in so po sporočilu povsem enake Slomškovim nekdanjim opozorilom: »Ko se hoče v imenu ideologije izključiti Boga iz družbe, se konča s čaščenjem idolov, in kaj kmalu človek izgubi sam sebe, njegovo dostojanstvo je poteptano, njegove pravice kršene.«

Če ni dostojanstva in pravic, ni več identitete. Tudi taboriščnikom na Teharjah so zaradi ideologije odvzeli identiteto. Niso več smeli biti to, kar so: ljudje. Spremenili so jih v brezosebno maso za uničenje. Tukaj se je ubijalo in umiralo samo zaradi sovraštva – zaradi primitivnega, brezumnega sovraštva. Sovraštva, ki je ušlo kontroli čustev, in se razbesnelo v strast. Sovraštvo do enega pa kmalu preraste v sovraštvo do vseh. Vojna pa je kot povodenj. Poplave sovraštva ni več mogoče zajeziti. Grozote se umirijo šele, ko je vse uničeno.

Sovraštva ni mogoče iztrebiti z nasiljem. Nasilje sovraštvo samo še povečuje. Sovraštvo domuje v skritih kotičkih srca. Lahko se potuhne mnogo let in šele potem udari z vso močjo. Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik.

Sovraštvo ima zakonitosti atomske bombe. Eksplodira šele pri visoki temperaturi, ki jo sprosti vžigalnik. Tudi sovraštvo lahko eksplodira pri visoki temperaturi, ki jo podžgejo strasti, prebujene od skrajnih ideologij. Nad tem pa je treba biti buden. Slomšek je bil buden, zato je opozarjal ljudi, naj ne nasedajo idejnim novotarijam.

Pri ogibanju sovraštvu ima krščanska identiteta močan pomen – je kot cesta, je pot, kjer ostajamo z Jezusom. Kdor ostaja z Jezusom se zmore ogniti sovraštvu.

Evangelist Matej nam je danes povedal, da so viničarji ubili dediča vinograda. Sovraštvo do gospodarja vinograda so podvojili: zasovražili so tudi njegovega sina in se polastili vinograda. Krivična polastitev dediščine je bila samo še posledica njihovega sovraštva (prim. Mt 21, 33–43).

Podobno je bilo po vojni pri nas – najprej pobiti, nato se polastiti. Ubijalci niso odvzemali pobitim lastnine samo zato, ker so bili pohlepni. Odvzem lastnine nekomu pomeni ponižanje. Lastnina pomeni dostojanstvo in ponos. Lastnina pomeni prednike in njihovo čast. Razlastiti nekoga, mu vzeti lastnino, dobesedno pomeni, uničiti ga – eksistencialno in človeško. Razlastitev pomeni izbrisati iz družbe in končno tudi iz spomina.

Tudi tisti, ki so ostali živi in so jih razlastili, so bili uničeni. Taki ljudje so bili ožigosani s [Stran 059]poniževalnimi pridevki. Njihovi otroci so trpeli ponižanja po šolah. Za takšne ni bilo prihodnosti. In to je povzročilo tudi nove politične in ekonomske eksoduse v tujino.

Tragična drama slovenskega naroda odseva v današnjem evangeliju. Toda Jezus, ki sebe predstavi kot gospodarjevega sina, se ne da. Čeprav ga bodo ubili, bo prav njegova smrt postala vogelni kamen (prim. Mt 21, 42). Sam je moral doživeti in preživeti dramo sovraštva tistih, ki ga niso sprejeli. Sovražni Judje so Jezusa zlorabili in ga Rimljanom predstavili kot političnega nasprotnika. V resnici pa ga niso sprejeli zaradi ošabnosti. Raje so se držali toge tempeljske tradicije, ki jim je omogočala varno zavetje v grešnih navadah. Niso zmogli sprejeti resnice o sebi in se spreobrniti. Bali so se svobode, ki jim jo je ponujal Jezus. Raje so ostali v suženjstvu sovraštva.

Jezus se sovraštvu ni pustil premagati. Ponižanje in smrt na križu je spremenil v zmago. Poteptanost se je spremenila v rodovitnost. Seme, ki je umrlo, je rodilo sad večnega življenja – ne samo za Jezusove učence, ampak tudi za njegove tožnike in ubijalce.

Po svojem vstajenju od mrtvih je Jezus pustil svojo srčno rano odprto. Ni je zacelil. Ta rana je dokaz, da večno živi. Toda ta rana ga boli. Vsakič, ko poči puška in naredi nekomu smrtno rano, Jezusova rana ponovno zakrvavi. Krvavela bo do konca sveta v vseh mučencih.

Zaradi Jezusove srčne rane mučenci ne padejo v grob in tam ne strohnijo, ampak prav skozi to rano vstopijo v vstajenje od mrtvih. Jezusova srčna rane je slava in nesmrtnost mučencev.

V tej Jezusovi srčni rani verni Slovenci gledamo na naše mučence – na tiste, ki so bili ubiti in na tiste, ki so preživeli. Mnoga grobišča po Sloveniji so kot kamen, ki so jih oblastniki zavrgli, vendar postajajo vogelni kamni naše prihodnosti.

Na šeststo vogelnih kamnih slovenskih grobišč je postavljena novodobna Slovenija. Pod temi kamni niso razpadajoče kosti. Pod temi kamni so relikvije, sveti ostanki slovenske plemenitosti in žlahtnosti. To, kar pa je sveto, je Božje. To, kar je sveto, ni mrtvo. To, kar je sveto, živi. Če je kri mučencev seme novih kristjanov, potem je kri mučenih Slovencev seme nove Slovenije.

Iz vseh slovenskih grobišč lahko slišimo en sam krik:»Nikar več sovraštva! Mi smo plačali veliko ceno. Naša kri vpije pred Bogom po usmiljenju, odpuščanju in spravi. Nočemo maščevanja. Hočemo, da bi vi, ki hodite po zemlji našega počitka, živeli – ne životarili, živeli složno in v edinosti!«

Že sedaj je Bog napravil čudovite reči – spomini, svete maše, molitve, osebna sprava nekaterih, odkrivanje resnice zgodovinarjev, obeležja …

Kako mukotrpno je odkrivanje resnice! Vendar resnica se mora zgoditi! Sprava se mora zgoditi in se bo zgodila! Vsa prizadevanja za resnico in za spravo so preroška dejanja, ki Slovenijo razstrupljajo od sovraštva.

Ne bomo iskali morilcev, čeprav to zahteva pravičnost. Bog jih je že našel. Upamo in molimo lahko, da jim je milostljiv v sodbi. Naši mučenci jim ne želijo večnega pogubljenja. Prepričan sem, da jim privoščijo dušni mir, ki ga zaradi zločina na zemlji niso imeli. Ni hujše kazni na tem svetu, kot očitajoča in nemirna vest. Takšna vest zločinca zelo počasi ugonobi in ga celo spravi v grob.

Če so bile zadnje besede mnogih naših mučencev: Jezus, Marija, Jožef, – te svete besede moramo razumeti kot molitev za odpuščanje: Jezus, Marija, Jožef, odpustite jim, saj ne vedo kaj delajo!

Molimo tudi za ubijalce naših mučencev. Bog se bo na to našo držo odzval z velikim blagoslovom. Takšna molitev bo med nami izzvala velike spremembe – naučila nas bo usmiljenja in odpuščanja, med smrtne sovražnike bo prinesla spravo, vedno bolj bomo pomirjeni. Naša vest bo mirna, ker bo v njej počival Božji Duh.

Mir in veselje v Svetem Duhu pa pomenita Božje kraljestvo med nami. V tem smislu so še kako zelo blagodejne besede apostola Pavla v pismu Filipljanom: »Bratje in sestre, nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu« (Flp 4, 6–7).

V marijanskih litanijah tudi molimo: »Kraljica mučencev, prosi za nas!« Mati Marija je objela mrtvega Sina. Kdo bi lahko razumel bolečino matere, ki objame mrtvega otroka? To lahko dojame samo Jezusova Mati. Njena bolečina je bolečina mučeništva.

Povezani v molitvi rožnega venca tudi v tem mesecu oktobru bolečino naših mučencev spletajmo v prošnjo Bogu za odpuščanje in spravo Slovencev.

Kraljica venca rožnega, naj Slovenija ti hvalo da!

5.2.1.

Dragi svojci in prijatelji mučencev! V čast mi je govoriti vam na kraju, od koder so vaši dragi šli v nebesa. Možje in žene, fantje in dekleta, otroci in dojenčki. Prava nebeška armada. Titovi partizani so takrat pod Triglav prinesli kulturo smrti, ki so se ji naši mučenci uprli, se proti njej borili, bili izdani in pomorjeni. Opustošeni Sloveniji so zavladali leni, klečeplazni in neumni Homo sovieticusi. Tako vladajoče komuniste v knjigi Zlo stoletja opiše francoski zgodovinar Alain Besançon. In jim predlaga resno zdravljenje na psihiatriji.

Po več kot 20 letih samostojne slovenske države je vsem že, upam, jasno, da so se ob prehodu v formalno demokracijo Homo sovieticusi obdržali na oblasti. Lenobe, klečeplaznosti in neumnosti niso ozdravili, ampak so jih naredili za vrlino. Svojega temeljnega poslanstva, to je ubijanja, v urejenih mednarodnih razmerah sicer ne morejo izvajati. Zato so se prilagodili zgodovinskemu trenutku in v danih okvirjih uresničujejo svojo sprevrženo vizijo. Prstne odtise puščajo danes na vseh ključnih družbenih in oblastnih nivojih. Tolerirajo in celo nagrajujejo zločince, zapirajo pa nič krive in arhive … Posebej ljubosumno bdijo prav nad zgodovinopisjem. Njih oblast je namreč utemeljena na lažnem in nepoglobljenem prikazovanju predvojnih in medvojnih razmer. A zgodovina ni vesoljna sodba, je zapisal veliki filozof Milan Komar. Tudi zgodovina bo, kot vsak posameznik in narod, morala pred božji stol. Morda bo že naslednja generacija bolj sočutna in razumna in se bo sedanjim zgodovinarjem smejala, jih pomilovala, ali pa jih obsojala kot aparatčike režima. … Zgodovina ni vesoljna sodba. Za nas, ki verujemo, je namreč zadnja pritožbena instanca veliko višje kot na Miklošičevi ali pa v Strassbourgu. Na tistem sodišču bo Bog sodil po pravici in resnici!

Spravo potrebujemo, nam pravijo … Tukaj zbrani sprave ne potrebujemo. Naša srca so mirna. Tisti, ki tega miru nimajo, naj si pa le prizadevajo za spravo. Naj ponižno priznajo greh in prosijo za odpuščanje Boga in svojce pobitih. Šele potem naj se nam pridružijo v molitvi na Teharjah, Rogu, ob Krimski jami in na še več kot 600 množičnih grobiščih po Sloveniji. Z veseljem jim bomo stisnili

Figure 32. SCNR

roko in z njimi živeli v miru. Če pa zgornji pogoji niso izpolnjeni in zločinci ne prosijo odpuščanja, pa mi odpuščanje kljub temu enostransko podelimo, je tako odpuščanje nično. Po besedah Besançona predstavlja tako odpuščanje celo dodaten greh. Ker je posledica lenobe, da bi preučili zgodovinska dejstva in pomanjkanja poguma, da bi zadostili pravičnosti. Ali pa je posledica vzvišene morale, ki se naslaja nad lastno lažno krepostjo. V tem trenutku torej pogoji za odpuščanje niso izpolnjeni.

Gledati moramo v prihodnost, nam pravijo. Kako naj narod gleda v prihodnost, medtem ko se mu pod nogami odpirajo brezna in se jaški polni trupel sesedajo? Delfsko preročišče je Solonu dalo jasno navodilo: »Grobne [Stran 061]daritve opravi za spravo herojem domačim, knezom dežele, ki krije naročje jih zemlje.« To je bil civilizacijski minimum vseh normalnih kultur. Minimum, ki so ga rdeči prvaki leta 1945 poteptali. Uničili niso samo mladih življenj, ampak oskrunili tudi njihove grobove in zasvinjali spomin na pokojne. Kateri civiliziran narod lahko na poljih smrti gleda v prihodnost? Kateri civiliziran narod zliva na množično grobišče industrijske odpadke? Kateri civiliziran narod postavi na množično grobišče golf igrišče?

Preden usmerimo pogled v prihodnost, se bomo morali temeljito pogovoriti o naši preteklosti. Ne samo zato, da je nikoli ne ponovimo, ampak tudi zato, da ovrednotimo genocid, ki se je tukaj zgodil. Da ovrednotimo trpljenje in smrt tisočev mučencev … Če želimo skupaj gledati v prihodnost, poglejmo najprej preteklost. Star mongolski pregovor pravi, da tisti, ki ne pozna lastne zgodovine, ni človek, ampak neumna opica … Pripovedujte svojim otrokom svojo družinsko zgodovino, da se Slovenija spet počloveči.

Konsenz glede preteklosti potrebujemo, nam pravijo … Mi pa odgovarjamo: resnica za nas ni nekaj relativnega, ampak je absolutna. Resnica o naši boleči preteklosti je ena. In edina, ki nas lahko osvobodi. Ni nekje na sredini. Zato na konsenz o resnici ne pristajamo. Vem, da tukaj zbrani zelo dobro veste, kdo se je med revolucijo in obrambno vojno komu upiral in kdo je s kom ideološko kolaboriral, zato tega ne bom ponavljal. Tistih pa, ki živijo v zmoti in bi iskreno želeli v dialogu priti do resnice, bomo zelo veseli. Začetek dialoga bo zaznamovan z zdravljenjem spomina. Spomina, ki ga moramo očistiti zgodovinske nesnage, s katero so marksistični zgodovinarji desetletja kvarili otroke. Spomina, ki preprečuje odraslim osebam normalen dialog. Konsenz ni cilj dialoga! Naš cilj je resnica in resnico ponavljajmo, četudi bodo naša omizja prazna. Resnica, včasih neizprosna, ne potrebuje množičnega pritrjevanja. Laž je tista, ki potrebuje glasno javnomnenjsko podporo in polne Stožice. Resnica pa se ne boji tišine. Boji se samo gnilega slogaštva in iskanja konsenza za vsako ceno.

Nič se ne da narediti, nam pravijo … V barbarizirani krajini, ki so nam jo ustvarili sprevrženi arhitekti komunizma, je edina rešitev katarzična lustracija. Danes se zdi dan, ko se bodo vremena zjasnila, zelo daleč. Morda nedosegljiv. Morda se res ne bo zgodil. A ker ne vemo ure ne dneva in je zgodovina skrivnostna, in kot pravi Komar, ji nihče ne vidi do dna, nas morda tisti dan preseneti. Dan, ko bomo zapustili katakombe in glasno spregovorili o tem, kar sedaj govorimo v manjših skupinah, komemoracijah, pridigah, manjših spletnih forumih … Biti moramo pripravljeni na ta dan. Da takrat ne bomo jecljali, ampak govorili kristalno jasno.

Nič se ne da narediti, nam pravijo … Demokracija pri nas je danes resnično ohromljena … A ne predajmo se malodušju. Ta je sovražnik duše in zaveznik revolucionarjev. Revolucionarjev, ki blatijo parlamentarizem in evroatlantske povezave, ki so varovalka pred totalitarizmom in balkanizacijo. Stabilna parlamentarna demokracija v Sloveniji in evropska krščanska civilizacija ostajata naš cilj. Na poti do tega cilja imamo veliko svetilnikov. Veliko svetlih zgledov duhovnih velikanov in mučencev.

Slomšek, Mahnič, Krek, Jeglič, Rožman, Grozde, Terčelj, Ehrlich, Kralj, Halas, Tomec, Vovk in še mnogi drugi …

Stojimo trdno na zemlji, pogled pa obračamo k njim. Oni so naši priprošnjiki in vodniki. Kaj bi oni storili na našem mestu? Njihova misel in priprošnja več tisočev mučencev nas vleče iz mlake totalitarizma in nam pomaga v tej od Turkov in komunistov opustošeni Sloveniji. Stati in obstati.

5.3.1.

Spoštovani g. murskosoboški škof Peter Štumf in somašniki s teharskim župnikom Mihom Hermanom, predstavniki oblasti in vsi udeleženci spominske maše, zlasti svojci žrtev revolucije in državljanske vojne!

Kakor v Kočevskem rogu se tudi tukaj udeležujemo 25. obletne spominske maše za žrtve revolucionarne povojne oblasti nove Jugoslavije. Poleg mnogih morišč po Sloveniji sta to kraja, ki sta zaznamovana z žalostjo in upanjem iz Vetrinja sem privedenih ljudi, ki so tja zbežali pred komunistično-boljševiško oblastjo. Angleži so jih po koncu vojne s prevaro vrnili jugoslovanskim boljševiškim oblastem, ki so se odločile kakor med vojno s poboji in brez sodbe na zločinski način likvidirati vse nasprotnike revolucionarne oblasti.

Z padcem berlinskega zidu pred 25. leti je nastala priložnost, da se slovenski narod osamosvoji in tudi osvobodi nasilne revolucionarne oblasti. Nastalo je močno upanje, zlasti med zapostavljenimi in po svetu razseljenimi Slovenci, da nastopa čas osvoboditve in sprave in priložnost za novo sožitje naroda na temelju resnične demokracije in v samostojni državi. V tem demokratičnem civilnem gibanju Demosa in z ustanovitvijo Svetovnega slovenskega kongresa – SSK – se je udejanjalo močno gibanje za sožitje in sodelovanje naroda v celoti. Toda to je trajalo samo do osamosvojitve oziroma do ustanovitve samostojne države s parlamentarno demokracijo. Takoj potem se je začelo oblastniško in prevarantsko medstrankarsko prerivanje za oblast, ki so ga vodili avantgardni kontinuitetni kadri in stranke. Razglasili so konec državljanske vojne. V naivnosti in dobronamernosti tako ni bila izvedena lustracija boljševikov, ki so z parolo, da »sestopajo z oblasti«, z prevaro, dejansko prevzemali oblast.

Danes smo prišli v stanje, ko prevladuje en sam občutek razočaranja; tako pri avantgardni kontinuiteti zaradi izgube vizij kakor na Demosovi strani zaradi neuspešnega prehoda na demokratično in tržno, lastniško gospodarstvo s socialno orientacijo. Seveda to ni nastalo slučajno, ampak je posledica »sestopa na oblast«, ki je bil prevarantsko načrtovan.

To se vidi tudi tukaj v tem spominskem parku, ki je bil veličastno zasnovan in je sedaj nedokončan, kot je nedokončana demokratična prenova družbene ureditve. Vedno bolj

Figure 33. Alojz Miklavčič

se uveljavlja preživela praksa revolucionarnega čaščenja zlaganih dejavnosti OF, ki ustvarjajo nerealno in nepristno nostalgijo za lepim videzom bivšega režima in onemogočajo realizacijo dobrin in stvarnih medčloveških odnosov.

Treba je začeti znova in projekt osnovati na civilizacijski normi, da ima vsak človek pravico do groba, kar izhaja iz pietete in dostojanstva človeka. Obuditi je potrebno sočutje, ki je izraz človekove dobronamernosti, ki preprečuje zlo in ki onemogoča sovraštvo ter ponavljanje zločinov. Tu smo na mestu, kjer so se dogajali nasilje in zločini, materam so jemali otroke in ljudi odvažali na morišča v razne jarke in Hude jame. Tu so ljudje umirali in bili tudi ubiti in zakopani. To je torej kraj, kjer se mora človek zjokati, in to dvakrat: prvič zaradi zločinov in drugič zaradi neetičnega odnosa do trupel in neresnega urejanja okolja z namenom, da bi se prikrila resnica.

Teharski park spomina je potrebno postopoma urediti v park opomina na grozljivost genocida in nujnost katarze. Ljudem, ki z [Stran 063]njim živijo in ki ga obiskujejo, naj vzbuja občutek dostojanstva in utrjuje delo za mir in sožitje med ljudmi. V park je potrebno dodati elemente, ki bodo prikazovali resničnost povojnega dogajanja. Postaviti je potrebno železniški vagon in barako, v kakršnih so bivali ujetniki; to bi sedaj služilo za pogovore in ponudbo prospektov ter literature za promocijo miru in prikazovanje nesmisla vojne in nasilja. Veličastni spomenik je potrebno funkcionalno dograditi, vmesni travnik do vhoda pa preurediti v pokopališče za prekopane človeške ostanke, po možnosti z osebnimi podatki ali vsaj kraji morišč na grobovih. Na ta način bi Teharje postalo osrednji in dostojanstveni, pietetni, vzgojni in kulturni center ter pričevalec slovenske katarze.

To prizadevanje lahko rodi sadove, če se za to zavzame civilna družba, sestavljena iz ljudi domačega okolja in ljudi, ki še danes pogrešajo svojce iz časa te morije. Ta civilna družba še ni formalizirana, zametek že obstaja v iniciativi Teharje-Petriček, v njenem imenu se trudi g Stanko Kračun; koordinirala naj bi vse strokovnjake, oblastne organe in že obstoječe organizacije, ki jih je kar nekaj in ki dobro delujejo pri odkrivanju in raziskovanju ter spoznavanju prikritih morišč. Zaslužijo si s tega mesta iskreno zahvalo in spodbudo za naprej. Ta civilna družba bi omogočila tudi katarzično pričevanje o življenju s teharskim taboriščem in na ta način osvobodila ljudi molka, ki jim greni življenje. Tozadevna resnica osvobaja in odrešuje ter sprošča energijo za sožitje in sodelovanje, to pa ustvarja mir in zadovoljstvo.

Ta pobuda zahteva veliko dela in prizadevanj, ki so vredna, kajti »dobro delo dobro dene« in ne zahteva nobenih predhodnih sankcij, ker je to čisto pietetni in kulturni dolg do ljudi našega rodu. Zločinska dejanja, ki ne zastarajo, je potrebno prepustiti državnim organom kriminala, policije in sodstva, ki so to dolžna opravljati po politično verodostojnih načelih.

To pobudo dajem kot človekoljubno vzgojen in dejaven človek, narodno zaveden ter ponosen v prizadevanjih za demokratično in pravično državo Slovenijo. Kot tak sem dejaven v SSK od vsega začetka v letu 1990, kjer je bila narodna sprava veliko upanje in pričakovanje. Danes je v nekem zastoju, vendar upanje ostaja in prizadevanje tudi. Mislim, da zadeva v duhu besed blaženega Slomška: »Ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik,« in: »Sveta vera bodi vam luč in materin jezik ključ do zveličavne omike,« mora pripeljati do sožitja in narodnega sodelovanja.

To pobudo dajem kot domačin tega področja. Tu mimo sem se vozil v gimnazijo iz Dramelj s kolesom v letih od 1949 do 1957 in poslušal opozorila, da tu nekaj straši, več si ljudje niso upali ali znali povedati. Leta 1975, ko je Edvard Kocbek z pomočjo Alojza Rebule, Borisa Pahorja in Viktorja Blažiča javno sporočil o obsodbe vrednih povojnih pobojih domobrancev, so se zadeve začele odkrivati in spoznavati. V meni se je vzbudilo sočutje in prizadetost. Tako sem začel spoznavati slovensko kalvarijo in si prizadevati za spravo, resnico in sožitje narodnih različnosti, ki so naše bogastvo.

Danes pričujem o tem s pobudo za Teharje kot pietetni vzgojni center za katarzo in delo za mir, že drugič. Leta 1996 sem na povabilo kolega dr. Tineta Velikonja kot domačin prikazal potrebo po takem dejanju, ker sem leta 1962 videl tako ureditev za žrtve nacizma v takrat vzhodnem Berlinu. Do danes sem spoznal pietetne ureditve v Auschwitzu in pred kratkim v Jeruzalemu v Yad Vashemu. To so dejansko kraji, kjer človeka gane tudi do solz in se lahko zamisli o nesmislu vojne in smislu življenja za dobro. V tem smislu zaključujem in navajam pesem »Teharska legija«, ki jo je napisal g. Ciril Turk:

6.1.1.

France Papež

6.1.2.

[Stran 065]

Figure 34. Slovenska pokrajina Tamino Petelinšek

7.1.1.

Zbrali smo se v času, ki se ni izoblikoval tako, kakor bi se moral ali celo lahko. Zato naš zbor nima značaja ustaljene vsakoletne obrednosti, ampak se mu pozna pridih urgentnosti ali nujnosti. Spričo časa, kakršen je, se je v nas izoblikovala zahtevna misel, da se bodo nekoč, čez desetletja ali stoletja ljudje – čisto lahko celo povsem drugi ljudje, če se bodo ozirali nazaj, kjer smo sedaj mi, začudeno spraševali, zakaj niso določenih reči rekli ali določenih reči storili takrat, ko je bil še čas. To se pravi danes.

Kaj je tisto, s čimer nas čas, kakor se je razvil, tako vznemirja? To je dejstvo in je pred nami in ga ne more nihče zanikati, da namreč ni opravil naloge, ki mu jo je naložila zgodovina in za katero se je zavezal, kot se vsi še dobro spominjamo, da je bo uresničil. Naloga pa je bila epohalnega značaja. Vsebovala je stoletno delo. Pomenila je nič manj kot izstop iz totalitarizma boljševiške izdelave in vrnitev v kulturni in politični ambient Evrope. V poznih 80-tih in v začetku 90-tih let, ko je bila ta naloga dogovorjena in sprejeta, se je vedelo, v čem obstaja in kakšna bo podoba časa, ko bo opravljena. Toda videz je bil varljiv. Eden od podpisnikov slovenske pogodbe, ki je v luči, ki je zasvetila z boljševiškega Vzhoda – konkretno iz Moskve – uvidel, da je zgodovina tudi njegovemu eksperimentu odtegnila naklonjenost in da mu je ukazala, naj odide. In da je z njim konec. Podpisnik je sporočilo, da je z njim konec, sprejel, a se ni odločil na odhod na odprti sceni. V svoji tradicionalni manipulativni inventivnosti se je odločil, da bo opravil glasnost in perestrojko v slovenski maniri. Sklenil je, da bo še pred dogovorom, na svojo roko začel tranzicijo in jo tako pilotiral, da se bo zdelo, kakor da odhaja, v resnici pa je za sceno ustvarjal stanje, ki mu bo omogočilo nadaljnji obstoj. Ponovilo se je, v velikem slogu, to, kar se je zgodilo med vojno.

To je v kratkem razlog, zakaj politično stanje, ki se je uveljavilo v državi Sloveniji, ne deluje: v njem sta dva subjekta. Historični subjekt, ki bo lahko svojo prisotnost gradil na ontoloških temeljih in je v posesti vseh parametrov resničnosti in je zato v svoji historičnosti ali zgodovinskosti naraven in svoboden. To je en subjekt, drugi subjekt pa je parahistoričen, to se pravi, ideološko postavljen,ki mu je bila vzeta resničnost in ne more obstajati, razen z nasiljem in s prevaro. Danes predvsem s prevaro.

Politični sili s tako različnimi usmeritvami ne moreta sobivati in družbi zagotoviti statusa države. Naj stvar nekoliko razložimo.

Boljševiki so žrtve svoje intuicije ali svojega globinskega spoznanja. Podlegli so zavratni skušnjavi, da so bogovi; da bodo naredili boljši svet, kot je prišel iz božjih rok. Ko pa so se dela oprijeli in spoznali, da niso bogovi, je prišel odločilen trenutek. Ko so bili tako poraženi v osnovni obljubi, ki jim je bila dana, da bodo ustvarili sistem, ki bo tako popoln, da človeku ne bo treba biti več dober, kot je rekel znamenit pesnik; ko pa so videli, da niso bogovi, v svoji poraženosti niso ubogljivo odšli, ampak so se odločili, da bodo igrali bogove. Odločili so se za manipulacijo. In začeli izdelovati neko drugo popolnost, izdelano iz laži, prevare in nasilja. Popolnost manipulacije.

Boljševiki so torej vstopili v zgodovino s praporom, na katerem je pisalo, da bodo človeštvu prinesli absolutno srečo, ki bo zagotavljala tako zgodovino, da človeku, kakor smo rekli, ne bo več treba biti dober. V njihovih osebnih dokumentih pa je pisalo nekaj drugega. Tam je bilo zabeleženo osnovno geslo: Non serviam. Ne bom služil. V zgodovino so torej vstopili s to dvojnostjo. Ta prevara jih je naredila za to, kar so. Dano jim je bilo, da države rušijo. Zato jih usposablja manipulativna genialnost. Ni jim pa bilo dano države graditi, zato bi jih usposobila politika, a ta jim je bila – zaradi vdaje – vzeta in je nimajo.

Dokaz je v tem, da vse revolucije dobijo, vse države, ki jih z revolucijami dobijo, pa izgubijo. Ko je sovjetski Andropov, človek med Brežnjevom in Gorbačovom, videl, da aparat več ne deluje, je misleč, da je vse samo v nefunkcioniranju, sklenil, da bo za povečanje storilnosti in zmanjšanja korupcije uporabil tudi policijo, ukrep, ki ni prinesel bistvenega [Stran 067]izboljšanja. Ni se domislil, da niso stvari tiste, ki ne delujejo, ampak sistem.

Moderna država je razumna tvorba in si lahko privošči toliko in tako različnost, kot jo razumna tvorba prenese. Protislovja tudi moderna država, ali zlasti moderna država ne prenese. Protislovja ne prenese.

Tu smo sedaj že na tistem mestu našega pogovora, ko moram postaviti nekaj, kar bi mogoče smel šele na koncu: slovenski primer – ki po malem postaja nekoliko že evropski primer – je dolgoročno rešljiv samo z radikalno reorganizacijo obstoječe slovenske politične scene. To pa pomeni – predvsem in v prvi vrsti – postavitev Novega Demosa. To je trenutno edina demokratična pot, po kateri bomo lahko prišli k sebi – v stanje, v katerem bomo suvereno govorili, kaj smo mi sami, in hkrati soodločali o tem, kaj je Evropa, ki je že sedaj – in bo vedno bolj – edino jamstvo civiliziranega obstanka človeka naše vrste.

Z Novim Demosom bi si Slovenija lahko zagotovila uresničitev svojih zgodovinskih smotrov v začetku novega tisočletja. Kar nam sedaj še manjka, je to, da poglavitno slovensko politično misel oblikujemo v parametrih tistega zgodovinskega prostora, tiste izhodiščne točke, iz katere bo mogoče zajeti vsa kompetentna dejstva, ki jih je treba upoštevati pri izdelavi globalnega načrta nove države. Govorim o rečeh življenjskega pomena, zato boste razumeli, da pričakujem vašo naklonjeno prisotnost in notranjo pripravljenost na sprejetje urgentnih spoznanj in dejanj.

Zadnje 14 dni ali tri tedne sem prisostvoval dvema diskusijskima večeroma z izrazito katoliškim vzgonom, ki kljub odličnim retoričnim in miselnim učinkom nista dosegla pravega realnega učinka. Adekvatnost slovenskega sedanjega dogajanja, vidite, in njegovega pomena za nastanek in razvoj države, je mogoče videti in razumeti, kakor smo že rekli, samo iz zgodovinskega prostora, ne pa iz kakega specifičnega prostora, ki bi ga v razumevanju sebe izbrala kaka politična sila in mu, z razliko od varovanja zgodovinskega prostora za vsakokratne potrebe, spreminjala naravo, vlogo in pomen. Zgodovinski prostor ima, da spet ponovimo, to organsko prednost, da ga ni mogoče poljubno spreminjati in da je njegovo avtentičnost vedno znova mogoče dokazati.

Kadar v medijskih inštalacijah gledate razvoj dogodkov iz poljubno izbranega izhodišča, boste morali na koncu ugotoviti zgolj to, da nimate s čim povečati in obogatiti svojega védenja, ali pa, da je neki uslužni medijski personal z napačno izbiro izhodišča boljševiški substanci prihranil kak neprijeten ali celo smrtonosen zadetek. Pravo izhodišče je jamstvo, da boste do razumetja sedanjosti prišli po poti, ki se imenuje zgodovina, ne pa po kaki izmišljeni trasi, ki so jo začrtali bistroumni in iznajdljivi uradniki ideologije.

Izhodišče za razumetje slovenskega vprašanja je torej eno samo. To je prva polovica 40-tih let preteklega stoletja, ko so boljševiki začeli uresničevati Kardeljev načrt, ki se je po njegovi formulaciji glasil takole: »Vojna mora nujno voditi reakcijo, da se razkrinka kot izdajalska.« Ali: »Za nas je važno da bo reakcija razbita na narodnoosvobodilnih pozicijah.« Te izjave je Kardelj dal na partijski šoli na Rogu od 31. 1. 1944. do 13. 3. 1944, ko je za nazaj razmišljal, kako je osvobodilni boj mogoče izkoristiti za uresničenje revolucije.

To je bila velikopotezna boljševiška manipulacija s slovenskim narodom, ki si jo je, sklepamo, zamislil Kardelj, v izvedbo pa jo je prevzel celotni boljševiški aparat.

Kaj so bile bistvene prvine te diabolične manipulacije s slovenskim narodom? V nekem pismu, ki ga je novembra 1942. Kardelj pisal generalu Jaki Avšiču v Dolomite, je približno naslednje sporočilo: »Dosegli smo to, da so naši nasprotniki šli k Italijanom in od njih zahtevali orožje, da se branijo. Tako smo dosegli, da so se umazali v očeh zapadnih zaveznikov. To nam je uspelo. Sedaj je na nas, da dosežemo, da se uresniči tudi drugi del načrta. To pa pomeni, da s še bolj z intenzivnim in povečanim terorjem dosežemo, da bodo ti ljudje pri Italijanih tudi ostali in da jih bodo Angleži, ko bodo prišli, tam našli. Tako bodo na koncu z njimi tudi obračunali. V poglavitnih točkah se je ta »peklenski načrt«, spričo britanske prislovične verolomnosti, tudi uresničil: jeseni 1943, po italijanskem izstopu iz vojne, so po Turjaku in Grčaricah, po pokolu v Mozlju in Jelendolu, to morali boljševiki še sami opraviti; maja 1945 pa, v skladu s pogodbo, ki jo je sklenil v Celovcu z jugoslovanskimi boljševiki, britanski general Toby Low na podlagi dokumenta Deception Order – Ukaz ukana, s katerim je predal Slovensko narodno vojsko boljševikom vedoč, da jo bodo zmasakrirali. Jugoslovanski boljševiki so to storili tako virtuozno, da slovenski jezik nima izraza, da bi jim kolikor toliko adekvatno sledil. Knjiga Iana Mitchella The Cost of Reputation razmeroma dobro pokriva avstrijski del te zgodbe. Ko pa so vojaki Slovenske narodne vojske prišli v roke [Stran 068]slovenskim boljševikom, so vse besede odpovedale. Kakor je rekla Škindrova Fanika iz Gradeža pri Turjaku: glavni razlog je bil v tem da naši fantje niso bili, kot se je izrazila, »dovolj krvoločni«. Poznal sem jih, zato lahko rečem: res niso bili. Nekoč se bo moralo to razodeti. Ne bi bilo pravično, ko se ne bi. Da ne bi Slovenci zvedeli, da so katoliški Slovenci vedno obdržali svoje moralno dostojanstvo.

Da torej ponovimo: če ne bomo razrešili začetnega vozla, ne bomo nikoli vedeli, kdo je kdo. In če ne bomo vedeli, kdo je kdo, se bo zmeda z vsakim poizkusom, da jo rešimo, samo obnavljala: dobivala bo vedno nove podobe, značaj zmede pa bo vedno ohranila in ga jemala s seboj. Na vsak način moramo odgrniti zastor, da se bo videlo, kaj je na odru in kakšna pripravljenost za pričakovanje resnice in iskanje resnice. A na prvem mestu prej ko slej stoji nezamenljiva podoba Novi Demos. Rešitev, ki jo je za Slovence zagledal prvi poslanec NSi-ja Jože Horvat. Novi Demos. Če bodo pomladne stranke omogočile, da bo skozi njihovo zgodovinsko, politično, duhovno in moralno snov šla izvorno slovenska in evropska misel, intonirana s slovensko bolečino, naj ponovim, s presežno slovensko bolečino, potem bo to misel, ki bo oblikovala to novostaro politično idejo, potem bo ta misel, ki bo človeško uravnotežila in zgodovinsko usposobila to idejo, ki ima tako aktualno podobo.

Dve žarišči bi rad videl, da bi se zasvetili v ideogramu Novega Demosa. V znaku Novega Demosa. Prvo žarišče bi rad opisal z nekaj verzi irskega pesnika Yeatsa iz njegove pesmi Drugi prihod, ki jo imamo lahko za svarilo, ki ga je pesnik namenil Evropi na začetku 20. stoletja. Pesem ima dve težišči, ki ju pesnik vzročno poveže. Eno težišče se glasi takole:

Ko ta dva verza preberemo, nas posebej in najprej soočita z mislijo ali z vprašanjem, kako je mogoče kaj tako resničnega opaziti in povedati. Ko se ozremo okoli sebe, si pravimo, da je to prava resničnost sveta. Potem nam pesnik razloži, zakaj je tako. Za to razlago se moramo vrniti na začetek pesmi. Tu nas najprej čaka neka podoba, za katero sta potrebna dva verza, potem pa je ista misel še enkrat ponovljena v verzu, ki je tak, kakor da bi bil vzet iz kakega znanstvenega priročnika. Naj oba navedem:

Yeats nam hoče povedati, da je svet v človeški in duhovni krizi. Vzrok krize je, v njegovih očeh, umik Boga, odpoved središča. Morda pa tudi človekova samovoljna pota. Človekov umik od središča v iskanje svojih specifičnih smotrov.

Kaj je v takem mogoče storiti? Pisatelj Martin Walser nam sugerira svojo rešitev:

Čeprav nas pisateljeva solucija, ne verujem, a poklekam, zadene kakor nekaj zadnjega; kot nekakšno zatočišče, zagledano in najdeno v brezupu; čeprav se nam zdi, da je tako, nam po ponovnem premisleku postaja njegova rešitev vedno bolj razumljiva in resnična. Ko to misel namreč ponavljamo, jo tudi sami vedno bolj vidimo v soglasju z neko enačbo, za katero sami vemo in jo čutimo zapisano v naše duhovno tkivo:

Biti pomeni iskati rešitev.

Smisel biti, smisel, da smo, je v tem, da iščemo Rešitev.

S tem razglabljanjem smo hoteli povedati, da bo eno od žarišč v duhovnem ideogramu Novega Demosa moralo kazati na osnovni evangelijski Subjekt, ki človeka utemeljuje in hkrati omejuje. Ali: ki ga utemeljuje tako, da ga omejuje. Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo.

Drugo žarišče Novega Demosa pa bi moral pokazati v pogumnem in zvestem romanju slovenskega človeka, ko je zgodovinsko utemeljeval svojo državljansko eksistenco, ko še ni bil državljan. Če bi hoteli utemeljiti politično prisebnost Novega Demosa, politično prisebnost, ki bi jo moral imeti Novi Demos, bi vam predlagal, da si ogledamo nekatere prizore, ki izhajajo iz politične prisebnosti, ki jo je izkazoval slovenski človek še v neki temi, še v nekem kaosu.

Neke noči jeseni 1942. se je pri neki hiši v zgornjem delu naše doline oglasil domači sin [Stran 069]in potrkal na okno sobe, kjer je spala njegova sestra. Ta je vedela o njem samo to, da živi v nekem boljševiškem taborišču višje gori v hribih. Ko se je prebudila, ji je brat rekel: »Daj mi deset lir, da grem na Vrhniko. Tam gori ne morem več biti. To niso moji ljudje.« Ko sem prvič slišal to pripoved in stavek » To niso moji ljudje « , so se mi misli ustavile. Preprost človek je zmogel stavek, ki ga niso zmogli ne Kocbek, ne Vidmar, ne Župančič; ne profesorji, ne sodniki, ne advokati, ne pesniki in ne pisatelji. In ko sem kdaj pozneje v ganjenosti pomislil na ta stavek – ko me je kaj k temu nagnilo – sem začutil, da bi ga morala kaka visoka kulturna ali politična instanca proglasiti za »slovenski stavek« in ga zapisati v posebno knjigo, na kateri bi morda pisalo » nacionalni album «. »To niso moji ljudje!« Posebno še, če bi vedeli, da so tega fanta v nedeljo zvečer, 3. junija 1945 odpeljali v odprte rudniške jarke na Hrastniškem hribu.

Nekega junijskega jutra 1942. se je v neki hiši v Ljubgojni pri Horjulu izoblikoval tale prizor: V županovi hiši sta bili krsti, v eni je ležal oče Janez Bastič, v drugi pa njegova žena Marjana; oba sta bila že prejšnji večer v samoti zunaj vasi umorjena. Žena je bila ustreljena, očeta pa so v neki ne tako oddaljeni samotni kmetiji slišali, ko je zakričal: »Zakaj me pobijate?« Očitno so ga pokončali s kmečkim orodjem. Zgodaj zjutraj – pravzaprav še ponoči, ko so bili kropivci, če sploh, še redki, je prišel – ob velikem tveganju – njun sin Lojz, ki so ga potem, ko je pokropil očeta in mater, slišali izreči naslednje besede: » Jaz se bom branil . « Ko sem pozneje ta stavek kdaj slišal, ali pa ga kje prebral, me je vedno obšel občutek, da tudi temu stavku pristoji slovenski status. Nemogoče si je misliti, da bi mu kdo ne hotel priznati tega visokega mesta. Posebno če bi vedel, kar vemo nekateri: da smo ga zvečer v teharskem taborišču – izpred celjskega kolodvora so ga z oficirji odpeljali ob 9h zjutraj – zaradi razbitega obraza spoznali šele potem, ko nam ga je pokazal njegov brat bogoslovec Pavle. Toda s stavkom, ki ga je izrekel 14. junija zjutraj v neki neznatni vasici, je pred celim svetom utemeljil naravo slovenskega protiboljševiškega boja. »Jaz se bom branil.«

Ko se je na Vetrinjskem polju ali 30. ali 31. maja 1945 dokončno zvedelo, da Britanci izročajo polke Slovenske narodne vojske boljševikom v Jugoslavijo, so se očetje in matere in sestre in bratje pa tudi otroci, pa tudi vaščani, v tišini zbirali. Le neko dekle je potem, ko je tudi sama nekaj časa tiho strmela v pomladansko nebo, dvignila roke in zavpila: »Ali ne bo že sodni dan!« Vidite, slovenščina ima nekaj deset tisoč besedi – vse so sedaj že zbrane v Slovarju slovenskega knjižnega jezika – in, recimo, da bi z vsemi temi tisoč besedami aktivno razpolagali, je vprašljivo, če bi izbrali katero, ki bi se lahko postavila ob te, ki so prišle iz ranjenega srca tega ubogega slovenskega dekleta. »Ali ne bo že sodni dan!«

Dne 25. maja verjetno popoldne ali že proti večeru je žena slovenskega pisatelja Narteja Velikonje pred Stolnico pričakala svoji hčerki, devetletno Lenko in dvanajstletno Meto, ju prijela vsako za eno roko, odpeljala skozi stranska vrata pred veliko razpelo in jima rekla (in, kakor se spominja Meta, z veliko stisko v glasu): »Sedaj bodo ustrelili našega papana.« Na morišču pa se je takrat enkrat zgodilo še nekaj, na videz nekaj preprostega, v tem, kar je tisto bilo in kar je tisto pomenilo, pa nekaj neznanskega. Ko se je Velikonja bližal izkopanemu grobu, ko je bi le še kak korak pred njim, je snel očala »z izrazito srebrnim okvirom« in jih ponudil svojemu spremljevalcu ali svojemu rablju, ki jih je vzel, ali le toliko, da jih je lahko vrgel v grob. Priča tega dogodka, ki je stal kakih deset metrov proč, je opazil, da je ta kretnja Velikonjo bolj prizadela kot smrt, ki ga je čakala čez nekaj trenutkov. Po pripovedovanju priče je ta prizor pozneje, kar nekaj desetletij pozneje, zapisala lastnica najboljšega slovenskega novinarskega peresa Alenka Puhar, kar sicer ni bistveno, simpatično in prijazno in primerno pa zelo.

Tista kretnja sama pa ima velik, komaj izračunljiv pomen za neko drugo slovensko vprašanje: Kakšne možnosti ima sprava z boljševiki?

7.2.1.

Nagibi, ki so nas v letu 2011 spodbudili za ustanovitev in delovanje civilne iniciative Prebudimo Slovenijo so še vedno prisotni. Ljudje smo še vedno pomanjkljivo družbeno in politično razgledani in še vedno nam primanjkuje narodne in krščanske zavesti. Slabe razmere med ljudmi, v družbi in državi se ne zboljšujejo, upravičeno lahko rečemo, da se celo poslabšujejo. Saj skoraj nobena reč v javni upravi, v gospodarstvu, šolstvu in tako naprej več ne funkcionira. Na prizorišče in v odločanje prihajajo ljudje, začenši z zadnjimi vladami, pač po politični pripadnosti, ki svojega dela niso sposobni opravljati. Razpad države gre svojo pot.

Vsa ta leta, odkar gibanje Prebudimo Slovenijo deluje, smo skušali ustvarjati prijateljske navezave in sodelovanje med vsemi pomladniki. Kljub naši dobri volji, podprti z dejanji, smo večkrat ostajali kakor osamljeni. Očitna politična dejstva, jasna znamenja, da posamezne stranke ne morejo uspeti, da je uspeh mogoč samo s skupnimi napori, a niso zalegla. In na volitvah se je to dobro pokazalo.

Od jeseni leta 2011, ko smo na Otočcu pri Novem mestu priredili prvi Zbor kristjanov in ljudi dobre volje, smo se z geslom iz naslova kar naprej srečevali. Leta 2012 in 2013 spet na Otočcu, a vmes tudi po drugih krajih Slovenije – v Mariboru, Murski Soboti, Kopru, največkrat pa v Škofovih zavodih v Šentvidu. V teh treh letih se je zvrstilo štirideset predavateljev. Številni nagovori so bili krajši, obravnavali so določeno družbeno, kulturno ali versko tematiko, kar nekaj pa je bilo izčrpnejših, tehtnih nagovorov, ki so obravnavali aktualne državniške zadeve in so našli svoje odmeve v številnih medijih – zlasti v Slovenskem času, Financah, Družini, elektronskem časniku c asnik.si, na radiu Ognjišče in še kje. Predavatelji niso bili zgolj iz ene same stranke.

Ali smo z vsem tem dosegli uspehe? Čeprav smo po prvi prireditvi septembra 2011 tu in tam slišali, da je to bil velik dogodek, moramo biti z besedo »velik uspeh« previdni. Veliki uspehi so v zgodovini bolj redki, čeprav smo enega izmed njih doživeli. To je osamosvojitev Slovenije, rojstvo samostojne države, ki so jo v letu 1991 k življenju priklicale združene demokratične stranke z imenom Demos, na čelu s Krščansko demokracijo, naslednico predvojne Slovenske ljudske stranke, ki se danes imenuje Nova Slovenija – krščanska demokracija. Ta naša zgodovinska stranka, nas je, kot narod in kot državo, v letu 1991 ponovno priključila v enakopravno sožitje z drugimi evropskimi narodi. To je bilo nekaj tako velikega, da še vedno prav ne doumemo, kaj vse se je v resnici dogodilo. Od začetka druge vojne in do osamosvojitve smo živeli, ali bolje, životarili brez svoje državljanske zavesti. Naše današnje pomanjkljivo državljansko obnašanje izvira tudi od tod, ker je komunizem zatiral politično zavest. Od konca druge vojne naprej smo sprejemali, ali bolje, morali smo sprejemati teorijo, da skrb za narod, za medsebojno razumevanje in spoštovanje drug drugega, da vse to ni pomembno. Podobno se je dogajalo z narodno zavednostjo, češ da ohranjanje svoje identitete tudi ni pomembno. Narodov in držav kmalu ne bo več – tako so nam govorili. Takšne teorije so k nam prinesli bratje po krvi, torej naši ljudje, a s tujim miselnim obzorjem, ki so si ga pridobili v Stalinovih šolah, v središču zlohotnega komunizma. V tem tiči najvažnejši  razlog  za naše današnje pomanjkljivo zanimanje za državo in narod. Reči smemo, da je to stanje pogubno za vse nas.

Vsak človek ima, ali bi moral imeti svoje središče, ki se začenja z družino in vero, z narodnostno pripadnostjo in družbeno zasidranostjo. Nekam moraš pripadati, nekaj moraš imeti, vsaj zavest, da nisi sam, sicer tavaš po svetu in si v nesrečo sam sebi ter skupnosti. Je pa tak človek ubogljiv in lahek plen vsakršnih spletk – političnih, verskih in čisto človeških. Takega človeka so zlepa in zgrda gojili zgoraj omenjeni učenci, ki so hkrati bili premeteno prilagodljivi in so se počasi preimenovali v »tovariše« in »tovarišice«, češ da smo vsi enaki. Koliko ljudi jim je nasedlo in najdejo se tudi takšni, ki še danes, v letu 2014 žalujejo za tistimi časi. Da so razvrednoteni kot ljudje, tega še opazili niso.

Naš plemeniti misijonar, Peter Opeka, nam je pred veliko množico v unionski dvorani novembra 2013 v obraz povedal: Slabe razmere imate zato, »ker ste zapustili Boga«. Vsa zgodovina, zlasti pa najnovejša, ki smo ji priča, govori o tem, da družba brez božjih zapovedi ne more funkcionirati. Tako nam je p. Peter govoril in vse okoli nas – današnje stanje in zgodovina, temu pritrjuje.

Kristjani in ljudje dobre volje, torej tisti, ki smo kljub težavam ohranjali svojo slovensko in krščansko zavest, Bogu hvala, da nas je še nekaj, smo se ves čas, že v zatohlem socializmu in pozneje, tako ali drugače upirali [Stran 071]nečloveškemu komunizmu, branili svojo krščansko istovetnost. Naše gibanje Prebudimo Slovenijo je tudi danes sredi te naloge. Ob tem se vedno znova sprašujemo o stanju duha in kulture, ki nas obdaja. Kaj in kako delovati je vprašanje, na katerega ni lahko odgovoriti. Kajti, tudi danes so med nami prizadevni in pokončni krščanski sodržavljani. Še več pa je takih, ki so nasprotje temu. Podlegli so pritiskom in manipulacijam, za kar so komunisti in njihovi potomci veliki mojstri in mnogi ljudje, celo kristjani, svoji Cerkvi komaj še verjamejo. Tu pa tam še stopijo v cerkev, a da bi se čutili pravi njeni pripadniki, da bi volili kandidate iz naši vrst, ali da bi naročili in prebirali naše krščanske tiske, tisto pa ne več – »kaj bodo pa rekli sosedi«, se kaj radi in odkrito izgovorijo? Niso več trdni ne v tem ne v onem in še vedno ne razumejo, da komunizma več ni.

Takšni drži mnogi rečejo brezbrižnost do vsega, kar se v javnosti dogaja. Justin Stanovnik to imenuje »totalitarna poškodovanost«. Komunisti so priznavali zgolj poslušnost, popolno podrejenost njihovi ideologiji. Hoteli so biti, kot nadljudje – človek »boga ne potrebuje«, so nam govorili. Seveda, njihovega boga, človek zares ne potrebuje. A zavestni kristjani stavimo na Boga, na Jezusa Kristusa, ki nam je kakor dobri pastir. Pastir, ki vodi svoje ovce po razvodjih sveta, po koordinatah vsega dobrega, poštenega in pravičnega, ki nam zagotavlja življenje zdaj in vekomaj. Kako vse razdvojenim ljudem dopovedati, tudi to je del dejavnosti civilne iniciative Prebudimo Slovenijo.

Zavedamo se, da moramo družbo v celoti obnoviti, in kar je najvažnejše, da smo k temu poklicani vsi, še posebej kristjani in ljudje dobre volje, da smo za državljanske in javne potrebe na vrsti najprej vsi tisti, ki smo ohranili  versko ter kulturno bogastvo naših očetov.

Osamosvojitev in utrditev države Slovenije je izpeljala koalicija pomladnih strank, na čelu s krščanskimi demokrati, kakor smo že rekli. Dokler je bila koalicija enotna in so zares sodelovali, so stvari funkcionirale. Kakor hitro pa so posamezniki pričeli delovati po svoje ali na svoje, na čelu z liberalci, kakor nam poroča Ivan Oman, je Demos pričel propadati. Prijatelj Jože Pučnik, ki je bil takrat  predsednik, je tožil, da raznotere stranke ne more  »držati skupaj«. Svoje razdiralne manevre so gotovo dodajali preoblečeni stari revolucionarji in njihovi potomci, ki so bili razporejeni v vseh novih strankah. Vse te razdiralne navade so se ponavljale  še naprej, vse do danes, ko sleherno prizadevanje za novi Demos, za koalicijo pomladnih strank, za kar so nas javno pozvali Ivan Štuhec, poslanec Jože Horvat in Justin Stanovnik, da bi delovali skupaj in resnično uredili politično zapletenost, vse to je tudi danes na novo prisotno.

V tem zapletenem političnem in družbenem ozračju, ko gre med ljudmi in v državi skoraj vse po zlu, ko so toliki ljudje politično zbegani in so plen spretnih manipulacij, ko je med nami toliko državljanske brezbrižnosti, z vsemi negativnimi posledicami vred, deluje civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo. Z našimi dejavnostmi in nastopi želimo, da bi bili državljani o družbenih in političnih razmerah verodostojno poučeni, da bi se v večji meri zavedali svojih državljanskih dolžnosti, hodili na volitve in da bi volili resnično demokratične, poštene in odgovorne ljudi, vsak v svoji pomladni stranki. Tik pred drugo vojno, v letu 1938 so bile v Sloveniji splošne volitve. Kot krščanski narod smo z 82 % podprli Ljudsko, to je krščansko stranko. Takrat so se naši stari očetje pokazali kot politično zrel narod. Politična zrelost se je pozneje pokazala. Najprej med vojno, med dvojno okupacijo – okupatorsko in komunistično. Moji strici, ki so bili odborniki Ljudske stranke, so že takrat, v začetku vojne vedeli in govorili, da bodo okupatorji propadli. Bali pa so se komunizma, saj je bilo dovolj znano, kaj vse se je dogajalo v Rusiji. Kaj kmalu se je vsa njihova zločinskost pokazala tudi v Sloveniji in so se ji uprli. Svojo načelnost in odgovornost do domovine so drago plačali, eden izmed njih celo z življenjem  Drugič smo se izkazali ob plebiscitu in osamosvojitveni vojni, kjer smo spet bili na čelu procesa, kakor smo že zgoraj omenili. Tiste predvojne volitve sem s svojimi devetimi leti že doživljal. Spominjam se, kako skrbno so se ljudje nanje pripravljali in vsi iz moje vasi so se jih udeležili. Med pogovori o volitvah, pred njimi in po njih nisem slišal nobenega obrekovanja nad strankinimi voditelji – nad drugimi že, a ne nad lastnimi. Danes pa nas nadleguje še težava, da kaj radi tudi svoje stranke in njene voditelje kar vprek kritiziramo. Te navade niso dobro znamenje, kajti tisto, kar je moje, čemur pripadam, je dobro. Najprej je dobra in  navdušujoče celotna pomladna opcija, potem pa še konkretna stranka, ki ji pripadam. Kar je v njej manj dobrega, bom skušal s svojim prispevkom popravljati. Če se ne da, so spremembe mogoče na naslednjih volitvah. Če nekdo, bodisi kot človek ali kot politik ne izpolnjuje osnovnih pravil igre, ga naslednjič pač ne bomo več volili. Kakor se morajo funkcionarji strank in izvoljeni poslanci truditi za vse dobro, tako se moramo truditi tudi vsi tisti, ki smo njihovi pripadniki.

Pozneje, v letih naše samostojnosti je naša politična zrelost vse bolj nazadovala. Že na [Stran 072]prvih predsedniških volitvah, ko smo tako na široko nasedli navedbi, ki jo je izrekel predsedniški kandidat M. Kučan, ko je zatrdil, da so pri hiši imeli Sv. Pismo in so toliki mislili, da je normalen demokratičen kandidat – čeprav bi morali vedeti, da je bil med tistimi, ki so vero in tudi Sv. Pismo preganjali. In potem naprej, na vseh naslednjih volitvah, ko so stari komunisti in njihovi miselni nasledniki pretirano zmagovali tudi z glasovi kristjanov in ljudi dobre volje.

Seveda, za vse težave in politično zmedenost okrog nas moramo del krivde pripisati tudi samim sebi. Najprej na osebni ravni, ko se za javne zadeve premalo zanimamo in vse prepuščamo ljudem iz starih struktur. A tudi na drugačen način – ko se za realen politični razgled ne poslužujemo niti tistih medijskih možnosti, ki jih imamo, ko jih ne naročamo in prebiramo, začenši z Zavezo, elektronskim casnikom.si, Družino, Tretjim dnem in imamo tudi redne programe na Radiu Ognjišče. Če vse to opuščamo, ostaja pogled na politično prizorišče kakor v megli. Nekaj vidimo ali slišimo v starih medijih, nekaj slišimo takole mimogrede, na koncu je vse približno ali celo napačno. S takšnim »orodjem« smo potem pred odločitvami.

In kaj naredimo? Najbolje se to vidi na volitvah. Stari dobivajo večino in vladajo, nam preostane zgolj godrnjanje. V tej vlogi ostajamo neprekosljivi. Koliko smo se ukvarjali z nekim napačnim glasovanjem, ali recimo s tako imenovanimi arhivi. Kaj je od te moreče debate ostalo ali bilo doseženo? Nič, prav nič, vse je ostalo, kakor so se »tovariši » odločili. Če kdo meni, da v presoji negativne politične zavesti pretiravam, naj omenim nekaj konkretnih  izkušenj. Govoril sem s «katoliškim« razumnikom, ki se tu in tam s članki v javnosti oglaša. Ko sva prišla na snov, ki je bila lepo obdelana v Družini, se je najprej čudil, da Družina zares redno izhaja. Dajal je vtis, da zanj, razumnika, Družina ne pomeni kaj važnega in potrebnega. Seveda, pa o življenju in delovanju katoličanov v Sloveniji in v svetu ni vedel nič zanesljivega. Je pa sicer pismen – tu in tam se v javnosti pojavi njegov članek. Brez dvoma lepo napisan, a stran od življenja in akutnih problemov. V nekem članku sem že napisal primer, ko neki katoličan nima naročene Družine zaradi tega, ker, »kaj bodo pa rekli sosedje«? In še to: Ugleden katoliški razumnik je odpovedal že najavljeno javno predavanje, ker se je bal, da njegova hčerka ne bo dobila službe. To je sicer resna težava, ki je med nami še vedno prisotna. A tudi pri njej smo spet tam – na volitvah. Kako smo mogli dovoliti, da je pred letom zavladala politika Zorana Jankoviča? Ali drugače: Prav radi se prepiramo o nedosegljivih in drobnih rečeh. Karavana s politično močjo pa gre naprej in uničuje vse, kar je še dobrega ostalo.

Letošnjemu jesenskemu Zboru kristjanov in ljudi dobre volje, ki je bil spet na Otočcu, dne 18. oktobra, smo dali naslov: Slovenci, pridimo k sebi. To je kakor klic v sili. Ne preslišimo ga. Ob spodbudnih napotkih za družbeno in državljansko oživitev med nami vsemi, ob virih za dostojno življenjsko naravnanost, si bomo medsebojno utrjevali slovensko zavest, vse tisto dobro in koristno, kar nam je potrebno za obnovo naše domovine.

7.3.1.

Bliža se nam 70-letnica konca druge svetovne vojne in revolucije na Slovenskem. Vse to odpira strahotne posledice tragedije, ki je doletela slovenski narod. Vsi trije totalitarni apokaliptični jezdeci so teptali Slovence in pobrali svoj krvavi davek. Pustošili so po tej zemlji, na kateri naj bi po božji zamisli živeli veseli ljudje, in zagrnili deželo v žalost in črnino. Iz dežele sodelovanja in vzajemnosti, kakor nas je učilo krščansko izročilo, so napravili opustošeno tiranijo smrti, sužnosti in maščevanja. Uničevalno sovraštvo, pohlep in sla po osebnem uveljavljanju in žrtvovanju drugih še danes puščata posledice osebne in družbene zaznamovanosti, travmatiziranja in ran, ki še vedno pod površjem zavesti najedajo osebno in narodno samobitnost. Še vedno v veliki meri laž kraljuje nad resnico, krivica in krivosodje nad pravico in pravičnostjo, umor v različnih oblikah in posledicah nad radostjo življenja. Tragične usode nam potrjujejo razsežnosti te resnice in nas spodbujajo k sočutju in usmiljenju. V arhivu Komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic je takih zgodb okoli 30.000. Če zgodbam prištejemo še družine in sorodnike, emigrante, ki niso ali niso mogli več vložiti zahtevkov za popravo krivic, se število povzpne več sto tisoč. Torej toliko zamolčanih zgodb, življenj, ljudi oseb kot ti in jaz. Prisluhnimo eni izmed njih:

[Stran 073]

»Po smrti očeta so doma ostali mama in onadva. Bili so brez vsakih sredstev za preživljanje. Mama je morala veliko delati pri okoliških kmetih, da je kaj zaslužila za hrano. Poleg tega je delala tudi, da so najeli njivo, ki so jo obdelovali in kaj pridelali sami. Mama si je sama odtegnila od ust, da je bilo kaj za otroka. Hudo je bilo tudi to, da so jima drugi ljudje dajali vedeti, da sta manj vredna od drugih, ker sta sinova domobrancev. To je trajalo do 18. leta, ko sta se izučila in začela delati ter s tem zaslužila za preživljanje sebe in mame. Tudi v šoli so se jima dogajale krivice. Učiteljice, ki so bile iz partizanskih družin, so ju ves čas zaničevale. Velikokrat sta bila neupravičeno kaznovana. Imela sta najslabše ocene, kljub temu, da sta bila dobra učenca. Učiteljica je Stanislavu rekla, da če bi prišlo do nove vojne, bi bil on ravno tak izdajalec kot njegov oče. Ko je povedal mami, je ta prišla k učiteljici, a jo je ta pred vsemi osramotila ter ji rekla, naj se le pritoži, če se ima kam. Tudi kasneje v poklicni šoli sta bila nadzorovana in vodstvo je njune prijatelje ščuvalo proti njima.«

Domobranci, mobiliziranci, partizani, podjetniki, plemiči, intelektualci, verni in številni drugi, ki so ohranjali svobodo, osebni pogum in dostojanstvo, na eni strani, na drugi pa rablji, ki so se vpregli v sistem zločinov in sodelovanja; vsi so postali žrtve popolnega nadzora velikega brata, ki ga je gnala sla po oblasti in popolni podreditvi vsega njegovi volji. Narod, zgodovina in usode oseb so postale revolucionarni plen in žrtev izživljanja peščice, ki je potrgala tradicionalne narodove življenjske korenine ter jih posadila v krhko zemljo novih, za lase privlečenih družbenih ureditev. Razumljivo, da je potem vse životarilo, stagniralo in propadalo do svojega tragičnega konca. A prijele so se in ostale zgrešene navade, vzorci in mehanizmi na glavo postavljenega in nečloveškega sveta. Da je bilo ustrahovanje po vojni prav tako nečloveško in brezobzirno in totalitarizem vseskozi uničevalski, potrjujejo povojne zgodbe: Otroci »navajajo, da so nekega dne (avgusta 1949) prišli možje s črnim avtomobilom in odpeljali mamo, katere nikoli več niso videli. Prikrajšani so bili za materinsko ljubezen v najnežnejših otroških letih, kar jih je zaznamovalo za vse življenje.« Eden od sinov je zapisal: »Možje, ki so jo prišli aretirat, so se pripeljali v črnem avtomobilu, premetali vso hišo in mamo odpeljali. V naročje mi je dala osem mesecev starega bratca ter naročila, naj pazim nanj, dokler se ne vrne.«

Številni so bili pobiti po vojni od sosedov, zaradi zelo sebičnih razlogov, zavisti, pohlepa po zemlji, ljubosumja in podobno. Potomce žrtev je smrt in vsestransko šikaniranje s strani oblasti, šole in sosedov zaznamovalo za vse življenje: »Ubili so ga brez sojenja. Jaz imam še danes psihične posledice mučenja naše družine.«

Poleg društva Združeni ob Lipi sprave in drugih pobud se številni v civilni pobudi Resnica in sočutje zavzemamo, da resnica slovenske osebne in družbene travmatiziranosti le pride na dan. To je naš dolg do žrtev in naš prispevek k bodočemu zdravemu življenju oseb in naroda. Tako žrtve postajajo seme novega narodovega življenja in upanje za prihodnje rodove. Ko se klanjamo njihovemu spominu, Boga prosimo, naj nam pomaga obuditi ukleti spomin ter razkleniti človeška srca, kajti kot pravi P. Ricoeur, nas spomin povezuje v posamezne osebne identitete, vse skupaj pa v narodovo identiteto, ki je naša obveza in zaveza. A dokler ne uvidimo resničnosti te povezanosti, ni mogoče dojeti resnice o povojnih pobojih in o totalitarizmu bivšega sistema, ki ga imajo nekateri še vedno za normalnega. Žalostno je, da tako razmišlja celo predsednik državnega zbora demokratične Slovenije in skuša opravičevati takratne oblastnike za povojne poboje z golim upoštevanjem naravnega prava. Kaj pa usode vseh žrtvovanih ljudi? Kje so torej etični standardi SMC, o katerih je bilo toliko govora? Ali moramo eni še vedno vse prenesti, kot pričajo navedene zgodbe in dogajanje danes, ko si v demokratični državi določeni še vedno dovoljujejo imeti del naroda za drugorazrednega oziroma za neenakopravnega? Ali ni že čas, gospod Berglez, da nehamo teptati dostojanstvo dela državljanov in posebno, da se državne ustanove in njeni služabniki oziroma službeniki (ministri) poklonite spominu vseh žrtev in jim končno dovolite počivati v miru? Šele ko boste nehali manipulirati z zatiranim delom naroda, takrat bomo lahko vsi zaživeli v svobodi in pravičnosti in začeli skupaj tlakovati pota sprave med nami. Zato imate odgovorni v državnih ustanovah svoj dolg tako do revolucionarnih kot tudi vseh drugih žrtev do danes ter na razpolago tudi sredstva, da končate revolucijo in institucionalno zagotavljate uresničevanje družbene pravičnosti za vse, ob postavki seveda, da daste kaj na človekovo dostojanstvo.

¹ Nagovor ob lipi sprave, 2. 11. 2014.

8.1.1.

Ljudem, ki prihajamo sem, je skupno to, da se resnice, če jo kje slišimo ali preberemo, razveselimo. To je zato, ker smo celo stoletje njeno pomanjkanje in njeno odsotnost tako težko prenašali. Nekoč v davnih časih so Slovenci mislili, da samo pesniki govorijo, da je resnica kot vsakdanji kruh, danes pa vemo, da, kot od kruha, tudi od nje živimo. To vemo bolj zato, ker nas kar naprej kaj opozarja, da se moramo za njeno preživetje zavzemati. Specifičnost tega napora izhaja iz tega, da se je Slovencem zgodilo to, da smo postali narod z dvojno vpletenostjo. Vsi veste, iz izkušnje, da morate, če hočete izpeljati pogovor z ljudmi druge vtirjenosti, še preden tak pogovor začnete, skleniti neko pogodbo: obljubiti vam morajo, da bodo, v podobi povedano, vsak trenutek priznali tri stvari, ali tri dejstva: da je dva krat dva štiri; da je voda vedno mokra in da kamen, če ga spustiš, nikoli ne odfrči v redki zrak, ampak vedno trmasto pade na tla. Da je torej trditev, da je dva krat dva tri ali pet, neresnična in neuporabna; da voda, brž ko postane suha, tudi izgine in da se kamen dosledno obnaša po nekih zakonih. Če hočete, da bo pogovor imel kake možnosti, vam morajo ljudje, ki jih želite o čem prepričati, obljubiti, da bodo vaše trditve, če jih boste mogli primerjati s kako od navedenih podob, enostavno in brez ugovora sprejete. Toliko o težavah z resnico v Sloveniji.

Pred nekaj meseci smo v Delovi Sobotni prilogi lahko prebrali mnenje enega njenih novinarjev, da si je predsednik Pahor »privoščil napad na sodstvo« in tako, v sicer nekoliko zastrti obliki, vzel za tarčo »eno od samostojnih vej oblasti«. V zvezi s tem, kar se je zadnje dve leti dogajalo z eminentnim slovenskim politikom Janezom Janšo, predsednikom Slovenske demokratske stranke in nekdanjim predsednikom vlade –vse je imelo, kot veste, opraviti s takimi ali drugačnimi sodišči – sta se, kot epiteton ornans v kaki povprečni poeziji, kar naprej ponavljali dve besedi: o Janši se nikoli ni pozabilo povedati, da je bil »pravnomočno obsojen«, o sodišču, ki je obsodbo izreklo, pa to, da predstavlja »eno od treh samostojnih vej oblasti«. Oba izraza sta kljub svoji izstopajoči vsepovsodnosti sicer uporabna in po sebi veljavna, danes pa, ko smo dokumente 20. stoletja že vse evidentirali in jih pospravili v svoje zasebne in javne spominske arhive, danes noben od obeh pojmov – po vsem, kar vemo, da se je zgodilo – ne nosi na sebi moralne garancije legitimnosti. Vsi tisoči in stotisoči juridičnih zločinov stoletja, ki je za nami, so bili »pravnomočni« in vse nepopisne krivice, ki so prihajale, zasnovane in spočete v ustanovah, za katere se je reklo, da so sodišča, in so zato nosile prizvok »samostojne tretje veje oblasti«, v resnici pa so bile vedno zgolj funkcija prve ali druge.

Osnovni sodnikov instrument pri ocenjevanju človekovih dejanj in nedejanj, registriranih v aktih, ki prihajajo na njegovo mizo, je Zakon. Zakon je za sodnika sveta beseda, a ne absolutno merilo. Tudi nam, ki sodstvo poznamo iz slučajnega in obrobnega branja, tudi nam je znano, da je sodnikom kdaj pa kdaj svetovano – včasih celo naročeno ali ukazano, v najboljših besedilih o tem, kaj je pravo – da se ozrejo tudi v svet, ki ga zakon neposredno ne zajema. Tudi to smo že kdaj prebrali, da se mora pozitivni zakon, če obeta, da se bo v konkretni situaciji spopadel z veljavnimi moralnimi normami, umakniti in njim prepustiti odločilno besedo. Širše povedano: sojenje, ki mora biti seveda najprej v skladu z voljo zakonodajalca, mora upoštevati tudi kulturo časa in prostora. V kulturi našega časa in prostora pa gre za izstop iz totalitarizma in vrnitev v civilizacijo. Vsa naša prizadevanja bi se morala podrediti temu zgodovinskemu cilju. Zato sodnikova služba ni v mejah kake poštevanke, ampak zahtevno ali celo zelo zahtevno delo.

Za sedanje slovenske razmere bi v skladu s to strokovno licenco tvegal naslednji predlog: Če upoštevamo boljševiški totalitarni čas, ki je drugo polovico 20. stoletja – natanko od štiridesetih let dalje, dajal slovenskemu prebivanju v našem zgodovinskem prostoru odločilno mero, potem moremo reči, da je to prebivanje potekalo v normah, ki si jih narod ni postavljal sam, ampak so mu bile vsakič naložene od samozvane ideološke elite. Z drugimi besedami to pomeni, da je življenje potekalo pod oboki političnega in duhovnega nasilja. Predvsem pa ni bilo za vse enako: tisti, ki so imeli to v sebi, da so se mogli z nasiljem – predvsem z njegovimi nosilci – identificirati, ti so bili privilegirani. S postopno asimilacijo so se zraščali z vodilno plastjo in postajali z njo eno. (In postajali snov, iz katere je naraščala tista masa, ki jo je – kakor smo nakazali na začetku, če se še spomnite – tako težko [Stran 075]

Figure 35. Odbor 2014

seznanjati z resnico). Nekaterim to seveda ni bilo mogoče, nekateri pa tega tudi hoteli niso. To so bili predvsem katoličani, a tudi ne samo katoličani. Ti so potem tudi na sebi nosili »težo in vročino totalitarnega dne«, kot se reče.

V zvezi z zgoraj registriranim stanjem je sedaj čas, da povemo naslednje: tisti, ki so takrat poznali stanje prava v življenju sploh, zlasti pa v sodstvu, in tisti, ki so danes odgovorni za stanje prava v življenju sploh, zlasti pa v sodstvu, vsi tisti, niso odvezani od velike dolžnosti: pravno nasilje, ki so ga v sodstvu ali zunaj njega videli ali celo soustvarjali, jih zavezuje, da ne bodo, spominjajoč se preteklih krivic in preteklega slovenskega gorja, sami ali kdo, ki je v območju njihovega službenega vpliva, izdelal, ali zagovarjal in službeno uveljavljal kakega mnenja ali dejanja, ki ne bi – prav zaradi spomina na preteklo nasilje – šlo prej skozi zadnje prekate njegove strokovne ali človeške moralne akribije, ali po slovensko tenkočutnosti, zavestne tenkočutnosti.

Dodatno in posebej pa bi v imenu obnove civilizacijske zavesti in v spomin tistim, ki so že nekoč, tudi za ceno velikih žrtev to zavest podpirali ali vzdrževali, dosledno uveljavljali in utemeljevali misel, da bi vsi absolventi pravnih fakultet in pravnih akademij po državi, v svarilni spomin slovenskega totalitarnega stoletja, ob prejemu diplom skupaj svečano prebrali besedilo, ki bi jih zavezovalo k miselni in politični zavezanosti civilizaciji. To besedilo, slovesno in zavezujoče, bi moral sprejeti parlament. Pravne vzgojne institucije pa vnesti v svoje statute.

Naj vas sedaj, da bi videli, o čem govorim, spomnim na enega od izstopajočih primerov totalitarnega boljševiškega sodstva. Mislim na aretacijo in usmrtitev pisatelja Narteja Velikonje. S tem bi vam rad pokazal, kaj mislim. Rad bi ilustriral zgornje trditve.

Leta 1945 je bil pisatelj Narte Velikonja že bolan. Po možganski kapi leta 1933 je imel desno stran paralizirano. Pisal je le z levo roko in kar naprej ga je zeblo – podnevi in ponoči. Maja 1945 sta bila v Ljubljani samo še on in žena, zraven še hčerki Meta (12 let) in Lenka (9 let). 9. maja 1945 so prišli boljševiki. Velikonja v svojem stanovanju ni hotel izobesiti zastave.

Že v noči na 11. maj so ga aretirali. Ljudje so se jih začeli izogibati. Meta pravi, da ji je tisti občutek ostal za zmerom. O sestri Lenki pa je zapisala še tole: »Jeseni 1945 je začela hoditi v četrti razred osnovne šole. Morala je sedeti sama v prvi klopi. Učiteljica jo je predstavila razredu kot ‘hčerko vojnega zločinca’.«

[Stran 076]

Medtem so očetu že sodili. Mati ni smela v sodno dvorano, Meta in Lenka pa se nista upali pred sodišče, ker sta se bali, da ju bodo ljudje napadli. V ponedeljek, 25. maja proti večeru je bilo Meti in Lenki sporočeno, naj gresta proti stolnici. Tam ju je že čakala mama. Naj tu navedem Metina stavka: »Prijela je vsako za eno roko in naju odpeljala v cerkev. Pred tistim velikim razpelom nasproti stranskemu vhodu je rekla (in v njenih besedah je bila velika stiska): »Sedaj bodo ustrelili našega papana. Nisem ga smela videti pred smrtjo. Tudi duhovnika mu niso dovolili.« O Velikonjevi smrti je nekdo, ki je bil priča ustrelitvi potem povedal tole: »Prišel je k jami gospod v sivi obleki in z izrazitimi srebrnimi očali. Pred jamo je očala snel in jih ponudil tistemu, ki ga je spremljal, ta pa je očala zagnal v jamo. Zdelo se je, pripoveduje priča, da je Velikonjo prizadelo bolj kot bližnja smrt«. 2. julija je mama pisala v Rim bratrancu Antonu Prešernu pismo o tej smrti. Pismo je končala takole: »Tako sem si želela, da bi vsaj besedo slišala od njega, če ga že videti nisem mogla. Želela sem si od njega rožni venec.« Zaradi tega pisma je bila potem zaprta 13 mesecev.

Ko smo tako z nekaj prizori spomnili na obračun, ki ga je Partija v taki naglici naredila s prominentnim katoličanom in pokazala, kdo bo še naprej njen poglavitni nasprotnik, bi morali ob podobe, mimo katerih smo pravkar šli, postaviti še kako sliko liberalne Stare in Nove Pravde, ki jo je vodil in usmerjal dr. Črtomir Nagode – če ne zaradi česa drugega, pa zato, da damo priznanje izvorno liberalni drži, ki je bila v tako kričečem nasprotju s plebejsko liberalnim proletariatom, ki je frenetično ploskal umoru dr. Lamberta Ehrlicha 26. maja 1942 na Streliški in potem še enkrat, tri leta kasneje, na Kongresnem trgu, ko je Josip Broz z balkona Univerze napovedal slovenski genocid. Nagodetov liberalni ambient je bil drugačen. V Spomenici, ki so jo ljudje pri Pravdi v začetku 1942 poslali Partijski OF, so se postavili v ostro nasprotje »z nejasnim levičarskim revolucionarjenjem«, kot so se izrazili v pismu, in hkrati zahtevali »čim jasnejši in točnejši odgovor«, kakor so se še izrazili. Partija je bila iritirana. Tako se z njo ne govori! Kocbek in njegovi so bili drugače spoštljivi. Sodba je bila torej verjetno izrečena že takrat, objavljena in uresničena pa šele poleti 1947, ko so Pravdo obsodili »vsega, za kar je v povojnih stalinskih procesih bilo mogoče koga obsoditi«. A iz našega zornega kota je pomembno to, da je ta proces uprizorilo Vrhovno sodišče v Ljubljani, v redakciji slovenske pameti torej »eno od samostojnih vej oblasti«. Za slovenske sodnice in sodnike pa je po naše pomembno še vedeti, da so vse insinuacije in vsi »indici«, ki je z njimi razpolagalo tožilstvo, bili z odobravanjem sprejeti in da so zagovorniki – uradni in plačani – izčrpno in zavzeto opravili svoje delo!

Procesi so bili eno od sredstev, s katerimi je Partija opozarjala na svojo nadzorno vseprisotnost v družbi in svojo skrb za ideološko čistost političnega prostora in za čistost individualnih miselnih gospodinjstev, za katera so skrbeli prebivalci.

Drugo sredstvo pa so bile velikopotezne rekvizicije ali zaplembe. Tu ne mislimo na lastnino in imetje ljudi, ki ga je – tacite – Partija tudi imela za svojega, javno pa je posameznikom le puščala utvaro, da je kaj tudi neločljivo njihovega.

Z rekvizicijo ali zaplembo mislimo najprej na velikopotezno gesto, s katero se je Partija že na začetku svoje katastrofalne avanture polastila naroda. Storila je to 16. septembra 1941, tako, da je Vrhovni plenum OF preimenovala v Slovenski narodno osvobodilno odbor (SNOO) in za izhodiščno točko postavila načelo, da ta odbor edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«. To je bila izzivalna uzurpacija, ki ni mogla, da ne bi povzročila državljanske vojne. Slovencem pa je bila tako predvajana tudi demonstracija boljševiškega manipulativnega genija. Toda nihče s kapaciteto osnovne pameti poslej ni mogel reči, da ne ve, zakaj pri celi stvari gre. Dr. Lovro Šturm še mnogo let pozneje ob tem ni mogel, da ne bi zapisal: »Gre za tipičen primer zlorabe prava. Oba akta, tako sklep o Narodno osvobodilnem odboru in tako imenovanem Zaščitnem odloku nista bila namenjena zagotavljanju svobode in vzpostavitvi svobodne demokratične družbe, ampak sta bila uporabljena kot sredstvo za ustrahovanje in za izvedbo komunistične revolucije in za vzpostavitev totalitarnega družbenega sistema pod monopolno oblasto komunistične partije«. (Cit. po Tamara Griesser Pečar, Razdvojeni narod, str. 147). To je bila ena uzurpacija, konfiskacija naroda.

Z drugo zaplembo pa so boljševiki segli dlje. Tudi je niso uresničili z eno kretnjo, ampak s svojim celotnim nastopom: z vsem, kar so storili pred revolucijo, med revolucijo in po revoluciji (in kar delajo še danes, ko so sicer rekli, da bodo odšli, a so na skrivnosten način še vedno tu – vedno drugačni in vedno isti, banalni do skrajnosti in nedosegljivo skrivnostni). Ali si zamislite, da bi bilo mogoče o njih napisati knjigo »Duševni profili«, kakršno je o naših preporoditeljih napisal dr. Ivan Prijatelj? Ne, nič takega ne boste nikoli brali [Stran 077]ne o Kardelju, ne o Kidriču, ne o Mačku, ne o komerkoli drugem. Kaj naj sedaj rečem? Žal. Zakaj zelo radi bi vedeli – ne, ne, morali bi vedeti, na vsak način bi morali vedeti, iz kakšne snovi so bili ti ljudje, da so vse to zmogli – da so vse to mogli storiti svojemu narodu.

Polastitev, ki se ji bomo tu skušali približati, je polastitev jezika. Boljševiška partija se je polastila tudi jezika, a moramo, če hočemo nekoliko razumeti, kaj to pomeni, seči nekolikanj širše.

Kaj izraz »polastitev jezika« pomeni, sem malo bolj razumel šele potem, ko sem prebral roman, ki ga je v nemščini napisala slovenska koroška pisateljica Maja Haderlap in ima naslov Angel pozabe. Leta 2011 je to delo dobilo tako imenovano Bachmannovo nagrado (takrat je, mimogrede, znesla 250.000 evrov, koliko je vredna v denarju danes, ne vem). Avtorica pa je poleg nagrade povabljena tudi na vsakoletno podelitev, kjer ima možnost kaj povedati. Letos je tam prebrala svoje predavanje V luči jezika, kjer je predstavila svoje razumetje nelahkega soobstajanja dveh koroških jezikov, nemščine in slovenščine, od katerih ima slovenščina status manjšinskega jezika. Še ob njenem rojstvu (1961) je bilo slovenskemu prebivalstvu, ki tam živi že stoletja, priporočano, naj v javnosti svojega jezika ne uporablja. Takole se je Haderlapova izrazila: »Še preden sem mogla povedati, kaj je jezik, da je to sredstvo mišljenja, sredstvo poimenovanja, mišljenja in razumetja sveta, dela, domišljije in hrepenenja; še pred vsem tem so mi predstavili tu na Koroškem vkoreninjena jezika kot dve ideološki, politični kategoriji, kot dva med seboj izključujoča se pola, med katerima se moram odločiti«. Dodala je tudi tole: »Še desetletja po drugi svetovni vojni je slovenskemu prebivalstvu, že stoletja tam živečemu, nemškonacionalna Kulturna zveza dopovedovala, da človek samo takrat velja za polnopravnega Korošca, če se je pripravljen odpovedati svoji slovenščini v družini in v javnosti«. Nekje ja Haderlapova še dodala, »da je v osemdesetih letih pisala tudi v slovenščini, ne morda za to, da bi materin jezik utrdila, ga raziskala in bolj osvojila, ampak tudi zato, da bi zaustavila umikanje slovenščine na Koroškem«. A včasih, je priznala, je pomislila tudi že na umik. Tu pa se razveselimo njene odločnosti. Piše naslednje: »Toda kako naj zapustim nekaj, kar potrebuje mojo pomoč? Kako naj preneham s pisanjem v jeziku, ko pa vem, da je umik iz slovenščine nekaj, kar se na Koroškem pričakuje?«

Ali ni razumljivo, da ob tem govorjenju samodejno pomislimo nase – na Slovenijo? Tudi mi nismo smeli govoriti slovensko. Lahko smo uporabljali slovenske besede, svojih stavkov pa z njimi nismo smeli delati. To pa pomeni, da nismo smeli govoriti slovensko. Celo polstoletje, od 1940 do 1990 – in še čez in še čez – je bil naš slovenski svet mutast. O stvareh, o katerih naši ljudje niso smeli govoriti v javnosti, tudi doma, vidite, niso govorili. Tako je s temi rečmi. Jezik se ustvarja na forumu, jezik ne nastaja v šepetu. Jezik je instrument in proizvod javnega ali političnega človeka. Kaj to pomeni? To pomeni, da se je ustvarjal polsvet. Oziroma dva polsvetova. Tudi oni drugi svet namreč ni govoril. Da to dela, si je samo domišljal, v resnici pa ni govoril, ker mu ni bilo treba. Ni bilo nikogar, ki bi ugovarjal njihovim fantazmam, in jih zato ni bilo treba braniti. Njihov jezik in njihov spomin sta zato tudi krnela. In oni z njima. In mi z njimi.

Ob tem moramo povedati nekaj zelo pomembnega, pravzaprav nekaj najpomembnejšega. Če pol stoletja – in več in več – narod ne sme govoriti svojega jezika; če več kot polovica ljudi v narodu ne more zjutraj v kiosku ne more kupiti svojega časopisa, potem se v narodu zgodi nekaj tako hudega, da moramo zato uporabiti podobo mutacije. Z neznosno težo pritiska torej na nas vprašanje: Ali smo tudi Slovenci narod, ki se ne bo nikoli rešil totalitarne poškodovanosti? Že sedaj pa velja, da moramo vsi, od najbolj subtilne elite pa do preprostega pastirja pod Triglavom, od medijskih uslužbencev pa do duhovnika, ki se vzpenja na nedeljsko prižnico, vsem kličemo, naj se trudijo in končno sprejmejo en cilj: da je treba storiti vse, da se rešimo poškodovanosti, ki nam je ostala od naloženih kalupov in postanemo slednjič svobodni.

Za konec bi rad drugo ob drugo postavil še dve sliki. Ne zaradi njiju, ampak zato, da bomo bolje razumeli tretjo. Pod eno piše Konfin in govori o tem, kako so boljševiki med Grčaricami in Glažuto pokončevali domobranske ranjence. Onemogle in mnoge brez rok in nog so vlačili po gozdni strmini od ceste v dolino do kraja, kjer si je čas v tisočletjih izdelal globoko skalnato brezno. V to globino so jih pehali, potem ko so vsaj večino, upamo, prej pokončali. Ali je bil to zločin? Ne, to ni bil zločin. Ko to besedo izgovorimo ali nanjo pomislimo, nam jezikovni refleks takoj pove, da tistega, kar so neki ljudje tam počeli, ta beseda ne dosega.

Druga slika pa v eni podobi želi spomniti na dva teharska prizora. Na njej se vidi vrsta teharskih žena in deklet, ki jih, še preden se jim posreči – na povratku od nečesa, čemur so tam pravili večerja – zdrenjati se v svojo barako, kakih štirideset ali petdeset oddelijo in stlačijo v plav avtobus, ki tam že čaka. Po [Stran 078]enourni vožnji proti jugu, jih potem pri neki hiši v vasi Dol pri Hrastniku izložijo in jih po polurni hoji navkreber ob odprtih jaških rudnika na Hrastniškem hribu postrelijo. Ali je bil to zločin? Ne, no ni bil zločin. Spet nam jezik takoj neovrgljivo pove, da ta beseda ne ustreza prizorom, o katerih smo pravkar govorili.

Na omenjeni sliki sem vas hotel opozoriti zato, da bi vas, kot sem rekel, bolj vznemirila neka druga, da bi bolj – v nekem smislu pa mogoče tudi manj – razumeli prizor s poti slovenskega politika Janeza Janše v jetnišnico na Dobu. Ni šel sam, ampak ga je spremljalo veliko ljudi, ki so dajali prepričljiv videz, da delajo to zato, ker bi radi povedali, da se tu dogaja nekaj, kar se nikakor ne bi smelo. Hoteli so očitno povedati, da se tukaj dogaja huda in usodna in zgodovinska pomota; da tistih šest ustavnih sodnikov ni moglo potrditi obsodbe nekega dejanja, o katerem se je morda lahko govorilo, dokazati pa ga niti približno ni bilo mogoče. Soočenje z neznanskimi krivicami v slovenskem 20. stoletju, ki sem se jih za ilustracijo nekaj dotaknil in za katere gotovo niso vedeli samo Janševi spremljevalci, ampak toliko bolj ustavni sodniki, ljudje od stroke par excellence, tisto soočenje jim gotovo ni dovoljevalo takega tveganja in tako nevarnega dejanja nad sabo. Zlasti in posebej še zato, ker so jim trije ugledni kolegi pokazali drugo pot. Sodniki česa takega enostavno ne bi mogli storiti. Tu je moral biti nekdo drug. To so tisti Janševi spremljevalci hoteli povedati. Pretresljivo! Kaj bo z nami? Ali se moramo vprašati, kaj bo z nami?

8.1.2. * * *

UTRINKI Z EVROPSKEGA POLITIČNEGA NEBA, ZLASTI SLOVENSKEGA

Jan Olszewski pred glasovanjem o nezaupnici v Sejmu: »Ni mogoče ustvariti nove Poljske, ne da bi obnovili moralne temeljne nekdanje Poljske«.

Sovjetski eksperiment je postal totalitaren, ne kljub temu, da je bil socialističen, ampak zato, ker je bil socialističen.

Václav Havel je izjavil leta 1992, ko mu je postalo dobro znano stanje v državi: »Kar se je zgodilo z družbo, presega mejo naših najhujših pričakovanj«.

Kolakowski o boljševizmu: »Ta lobanja se ne bo več nasmehnila«.

Hannah Arendt: »Človekove možnosti, da reši svojo naravo, so samo v tem, da si znova osvoji, preko zavesti in dejanj, dimenzije antične heroične eksistence«. Mislimo, da je to varljivo upanje.

Po naše je boljši nasvet, ki tiči v naslednjem stavku znanega pisatelja Martina Walserja: »Ich glaube nicht … und ich knie«.

Prava elita je bila pobita in odstranjena. Zato ne vemo, kdo smo in kam gremo, kot pravi nekdanji minister Pličanič. Nadomestna elita o tem ne ve nič povedati.

Nova Slovenska zaveza mora govoriti. Opremljena je z izvirnim védenjem. Smer in mero in moč pa ji daje rešpekt pred veliko bolečino.

Vsi naši pogovori in iskanja in vpraševanja se končajo tako, kakor so se začela: z novim vprašanjem. Temu klavrnemu stanju je krivo nerazumetje besede boljševizem. Nihče ne ve, kaj je v resnici tisto, kar nas je pahnilo v to brezizhodno stanje. Iščejo se ljudje, ki so v stanju gojiti poglobljen študij. Za te ravno pa je boljševizem poskrbel, da jih ne bi bilo.

»Vojna mora nujno pripeljati reakcijo do tega, da se razkrinka kot izdajalska«. Kardelj je takole povzel spoznanja sedmega kongresa Kominterne. Praktično, slovensko! Kardelj je naredil načrt in ga dal v postopek.

V nekem intervjuju je eden pomladnih politikov svoje razumetje Hude jame povzel takole: »Toda obsojanja vreden je tudi vsak poizkus političnega izrabljanja te tragične teme«. Toda, si drznemo tu pripomniti, Huda jama ni bila uprizoritev enega umora in enega zločina. Bila je politično dejanje izrojenega boljševiškega genija.

Veliki svetovalec: »Komunisti so nas v Proglasu CK KPS konec marca 1941 poučili, da so »Nemci in Italijani imperialistični osvajalci in ne morda nacisti in fašisti«.

Jožica Grgič nas je pred dobrim letom posvarila, da je z »neobveščenim ljudstvom zlahka manipulirati«. Pardon, morda pa se gospa moti. Čisto lahko je tako, da je še mnogo laže manipulirati s »pravilno« poučenim ljudstvom.

Msgr. Rudolf Klinec, Dnevniški zapisi. 8. junij 1945. Pride vest, da so Angleži izročili domobrance partizanom. O Bog, zakaj si to dopustil? Toliko smo molili! Ne. Ni tako. Bog nas posebno ljubi. Bog nas hoče poplačati za našo vernost. Zato je naredil iz nas narod soodrešujočih; zato nam je dal največje odlikovanje: mučence. Kri teh mučencev je največje zagotovilo naše boljše bodočnosti. Reči smemo s Cankarjem: Še nam bodo cveteli kostanji! Sedaj se kot David jokam nad našo narodno nesrečo. Vsak pravi Slovenec in Slovenka naj nosi zapisano v srcu in na obrazu našo narodno nesrečo ali preizkušnjo!

8.2.1.

Že dolgo se dan za dnem zbirate na protestih, dragi vztrajniki in vztrajnice, zoper krivično obsodbo Janeza Janše in Toneta Krkoviča, zoper krivice, ki jih del sodnikov prizadeva ljudem v tej državi, ne da bi zaradi tega komur koli odgovarjal. Zbirate pa se tudi zoper ignoranco, pomanjševanje in poniževanje, s katerimi se mediji lotevajo vašega plemenitega prizadevanja za resnico in pravico, vaše budne skrbi za demokratično in svobodno družbo. Zbirate se zoper medijsko ustvarjanje resničnosti, ki je skozi leta postala takšna, da se v njej že dolgo dolgo ne moremo več prepoznati. Naj naštejemo te obrate za proizvodnjo resnice in njihove najimenitnejše izdelke? Ne, ne bomo jih naštevali, ker jih poznamo. In predvsem jih ne bomo naštevali, ker jih je preveč. Leta in leta bi se lahko vsak dan zbirali in govorili o njih, pa ne le za eno uro, temveč od jutra do večera, ki bi mu vsakokrat sledil še nočni maraton. Nobenemu ne bomo izkazali časti, da bi posebej razmišljali o motivih njegovih avtorjev in nečastnem navdušenju urednikov za to, da ponaredijo resničnost. Ali bi mogoče morali opevati epski pogum tistih, ki po dominantnih medijih napadajo zaprtega politika ali pa prepovedujejo demokratično usmerejene časopise, ki se brez vsake državne podpore na obrobju bojujejo za preživetje?

Pa tudi se ne bomo veliko zaustavljali ob tako imenovanih umetnikih, ki z zasoplo ideološko vnemo pomagajo pri tem projektu gradnje nadomestne resničnosti. Saj poznamo filme, knjige, predstave, celo oratorije, vseh vrst dela, ki so zares velika le v nečem: v slepem sovraštvu. Tarča tega sovraštva je največkrat Janez Janša, včasih tudi kak drug posameznik, včasih katoliška cerkev ali potvorjena, če ne izmišljena slovenska desnica, včasih pa kar tista pošast, o kateri vsi govorijo, pa je nihče ne pozna: neoliberalizem. A za temi tarčami so skrite še druge: slovenstvo, družbena svoboda, demokratična kultura. Kdo postavlja take tarče? Zamera tistih, ki niso preboleli SFRJ, in tragikomična neprištevnost tistih, ki verjamejo njihovim pripovedkam o deželi, »kjer smo si bili ljudje kot brat in brat«. Pravzaprav se te tarče in nasilne metode niti ne skrivajo več; žal se predvsem med mladimi intelektualci vse pogosteje znova pojavljajo nebuloze o znanstvenem urejanju sveta in nujnosti nasilja. Naše življenje, »če le si ogleda ga hladna zavest, je klavrna burka in bedasta šala«, bi lahko povedali z besedami pesnika Mihaila Jurjeviča Lermontova.

To je torej naša resničnost, zaradi katere stojimo tu, kjer stojimo. Pred kratkim nas je v Bruslju doletela ura evropske resnice in izkazalo se je, v kakšni stavbi živimo in kakšni so ti, ki so nas baje še malo prej reševali in ki naj bi si zaslužili naše spoštovanje in zaupanje. Napuh in pogoltnost sta se pokazala v vsej svoji grdi goloti. Tisti, ki so prej vrteli molilne mlinčke na čast svojemu ad hoc ustvarjenemu ženskemu idolu, se mu sedaj posmehujejo tako glasno, da preglašajo vse druge, predvsem tiste, ki so imeli o tem idolu že prej drugačno mnenje. Samo, da se ne bi slišala resnica! In kakšen odgovor je potem prišel na vse to? So se tisti, ki vodijo proizvodne obrate resničnosti, ovedeli? So se zamislili nad seboj? So se streznili? Ah, kje pa, saj veste! Ponovno so ad hoc ustvarili idol, ga stresli iz rokava, mu dodali še ščepec bizarnosti. Nov obraz je to, tako proseven, da se skozenj vidi dobro znano obličje človeškega socializma. Ljudje so žejni; dajejo jim piti morsko vodo in se čudijo, zakaj niso zadovoljni.

Mnogo je nezadovoljnih, a mnogi ne vedo, kaj bi. Nekateri čakajo. Kaj čakajo? Čakajo, kaj bo, čakajo, da se kaj spremeni, ker to, kot pravijo, nikamor več ne pelje. Pesnik Horacij pravi: ko pride bedak do reke, se usede na breg in čaka, da bo reka stekla mimo. Prav gotovo je, da reka slovenskih laži in neumnosti ne bo kar tako odtekla; nasprotno, vse bolj poplavlja in odnaša mostove in brvi. Tu ne pomaga čakati. In predvsem ne pomaga molčati. Če kdo v Sloveniji to ve, ste to vi, dragi vztrajniki in vztrajnice. Iz dneva v dan, mirno, dostojanstveno, a odločno, kot pravi Aleš Primc, zahtevate pravično sojenje za vse državljane te države, tudi za Janeza Janšo in Toneta Krkoviča. In zahtevate resnico v javnem prostoru, saj je resnica kot zrak: če je ne bo, se bomo slejkoprej vsi zadušili. In da, tu včasih tudi vpijemo. A naj se tisti, ki bi nas radi utišali, nikar ne slepijo. Če bomo mi utihnili, bodo vpili kamni.

8.3.1.

Atenski državnik Solon je na vprašanje, v kateri državi je najbolje živeti, odgovoril: »V tisti, v kateri ob storjeni krivici neprizadeti državljani prav tako vneto kot prizadeti zasledujejo krivce, da jih izročijo kazni.« Krivci za storjeno krivico v montiranem procesu Patria so znani. Ergo: več kot se nas bo tukaj zbiralo, bližje idealni državi bomo …

Do zjasnitve vremen se bomo zbirali pred to stavbo, ki nam simbolizira krivice, nagrmadene v zadnjih desetletjih. Patria je le vrh ledene gore, ki kriči po lustraciji. Francozi so leta 1789 Bastiljo, ki je simbolizirala stari red, enostavno podrli. Mi bomo zaenkrat pustili stati ta avgijev hlev, ki je nekoč ljudi navdajal z grozo. Tukaj je komunistični režim obračunaval s svojimi nasprotniki. Tov. Ribičič je leta 1952 na diskusiji o organizaciji pravosodnih organov pozval k večjemu nadzoru partijskih organizacij nad sodstvom. Po njegovih navodilih mora sodstvo »ažurno in efektno kaznovati sovražnike že na prvi stopnji, kjer ljudstvo najbolj začuti kaznovalno politiko.« Ribičičeva navodila do danes niso bila preklicana ali kritizirana in pridni učenci se jih še danes držijo.

Po formalnem padcu komunističnega režima na začetku 90-ih je hitro postalo jasno, da je Partija ohranila nadzor nad glavnimi centri moči. Tudi nad sodstvom, kjer idejne in rodovno-plemenske povezave s starim režimom onemogočajo prevetritev. Nedotakljivost mandatov in sodniška imuniteta pa delajo sodnike arogantne in neobčutljive na kritiko. Celo tov. Ribičič je v prej omenjenem referatu poudaril potrebo po občutljivosti sodstva na javno kritiko … Je pa seveda takoj dodal, da je javna kritika pridržana samo določenim izbrancem; ljudje, ki se na sodstvo ne spoznajo, naj molčijo! Ta zadnji stavek je dopisal po hudi nočni mori, v kateri se mu je prikazoval Aleš Primc z vztrajniki …

Dr. Šturm je v zadnjih 10 letih naštel stotine kršitev človekovih pravic na naših sodiščih. Odbor 2014 našteva konkretne kršitve ob konkretnih imenih. Vse ob znanem času, na znanem kraju! Kljub visokim plačam in rekordno velikemu številu sodnikov na

Figure 36. Odbor 2014

prebivalca ne uspejo odpraviti zaostankov. Ker morajo delati v naglici, hitro zaprejo koga preveč ali pa koga premalo. Ker naša sodišča katarzične lustracije očitno ne bodo opravila sama, jih ta javna tribuna poziva, naj zaprosijo za pomoč mednarodne institucije, ki že pomagajo sodiščem v Romuniji in Bolgariji.

Nekoč bo na tem mestu stal spomenik Odboru 2014 in drugim zaslužnim za lustracijo in demokratizacijo Slovenije. Nekoč se bo v stavbi za menoj delila pravica. Nekoč bodo ljudje ugotovili, da je cesar Milan nag. Danes se zdi ta nekoč daleč. A počakajmo. Vse velike stvari rastejo počasi. Vse ima svoj čas. Naj zaključujem z jasno Pučnikovo mislijo. Upam, da bodo na sodišču še jutri slišali odmev: »Jugoslavije ni več! Zdaj gre za Slovenijo!«

8.4.1.

Starogrški državnik Pitakos je na vprašanje, kdaj v neki družbi vlada pravičnost, odgovoril takole: Takrat, kadar v neki polis (državi) ni mogoče, da bi vladali slabi ljudje, in prav tako ni mogoče, da ne bi vladali dobri ljudje, takrat je v njej uresničena pravičnost.

Druga, srednjeveška opredelitev pravičnosti pravi, da pravičnost vzpostavlja red med stvarmi, red med ljudmi, se pravi, red v družbi.

Najbolj univerzalno veljavo pa obsega opredelitev velikega sholastika, ki pravi: »Pravičnost je drža (habitus), v moči katere človek s stanovitno in trajno voljo prizna vsakomur njegovo pravico.« (Akvinski)

8.4.2. * * *

Ko si prikličemo v spomin te opredelitve, se morda znova in jasneje zavemo, kako velika je krivica, zaradi katere se zbiramo pred sodiščem. Zavemo se, kako krivična je slovenska družba in kako velika krivica se godi Janezu Janši in Tonetu Krkoviču.

Prva opredelitev govori o tem, kakšni ljudje so za pravičnost potrebni: pravi, da je pravičnost uresničena tedaj, ko ni mogoče, da bi v državi vladali slabi ljudje, in ko ni mogoče, da bi ne vladali dobri. Toda koliko slabih, krivičnih ljudi vlada Sloveniji, dobri pa so potisnjeni ob stran ali celo – po krivem v zapor. Druga opredelitev pravi, da vladavina pravičnosti v družbi ustvarja red; toda krivice ena vrh druge v naši domovini kopičijo nevarno množino nereda in sprevrnjenosti. In končno glavna opredelitev: da je pravičnost krepost, ki človeka nagiblje, da vsakomur daje, kar je njegovo. Skoraj vsak dan občutimo v raznih oblikah, kako zelo je kršeno v Sloveniji načelo – da pravičnost vsakomur daje, kar mu pripada. Kakšne socialne in politične krivice, na drugi strani pa goljufija, koristolovstvo, kopičenje oblasti. In navsezadnje: pomislimo, koliko je Janez Janša dal slovenskemu narodu, slovenski državi vse od procesa proti četverici do danes, ko je bistveno soustvaril slovensko državnost, nato pa bil dolga leta eden redkih, ki so v družbenem življenju ohranjali prisebnost za slovensko stvar. Po vsem tem in po četrt stoletja – ali je zapor tisto, kar mu pripada in kar mu gre?

8.4.3. * * *

Mi, ki se zbiramo na tem kraju, smo bili od otroštva vzgojeni drugače; od malih nog nam

Figure 37. Odbor 2014

je bil domač duh opredelitve, da pravičnost daje vsakomur, kar je njegovo, kar mu gre. Zato si le težko predstavljamo, kako hudo popačenost naravne človeške pameti povzročajo te velike krivice v glavah naših sodržavljanov – krivice, ki so predstavljene kot juridično potrjena pravica. Krivica, ki se družbeno uveljavi pod krinko pravice, ljudem maliči pamet in voljo, da ne zmorejo več presojati, kaj je res, kaj je prav in pravično. S krivično sodbo proti Janši in Krkoviču sta seveda neposredno udarjena onadva in nujni družini; toda posredno je udarjen ves slovenski narod, ker je bil z zvijačo zaveden v zmoto, v soglašanje z veliko krivico – in za to soglašanje s krivico najdemo pravi izraz le v tradiciji: po starem bi rekli, da je ta sodba premnoge Slovence pohujšala, se pravi: naredila jih je slabše, kakor so bili prej. To je postalo še posebej očitno v ravnanju politikov drugih dveh pomladnih strank: del vodilnega establišmenta si je ob procesu zoper Janšo umil roke, privoščljivo molčal ali pa z nezaslišano hinavščino govoril o zaupanju v ustanove pravne države. Naj ne [Stran 082]omenjam tistega, kar zdaj govorijo ljudje, ki Janše že prej niso marali.

Krivična sodba zoper Janšo torej kaže in bo v prihodnosti, bojim se, še kazala temeljno resnico o pomenu pravičnosti: da namreč s krivico ni prizadet samo tisti človek, ki ga je krivica direktno zadela, ampak da je zaradi sprevračanja ali pohujšanja človeške pameti prizadeta tudi vsa družba, v kateri se zlo krivice dogodi in uveljavi. Zlo je vselej tudi družbeno zlo: deluje tudi na skupnost in jo uničuje.

8.4.4. * * *

Toda ne čudimo se preveč. Ko stojimo tule pred sodiščem, se spomnimo, da so tamle, 50 metrov stran, pred kavarno na Tavčarjevi ul. 4, vosovci leta 1942 umorili podjetnika Avgusta Praprotnika. Tamle zadaj je Pražakova ul. 12, kjer so skušali umoriti Marjana Sternišo, žandarmerijskega poročnika. In tamle, nekaj hiš vzhodno, stoji med Komenskega in Trubarjevo ulico nekdanji Rokodelski dom, kjer so umorili Fortunata Majdiča. Vse spomladi in poleti leta 1942. Naj ne govorim o tem, v kakšnih razsežnostih je tisti čas divjala groza v Polhograjskih hribih, na Notranjskem in Dolenjskem …

Menim, da se ob osamosvojitvi Slovenije in pozneje nismo dovolj potrudili, da bi uzrli in razumeli to bistveno stvar, katere spoznanje nam pojasni vso nadaljnjo zgodovino Slovenije in poglavitne obrise naše sedanjosti. To govorim tudi sebi. Nismo se dokopali do dovolj jasnega, temeljitega spoznanja, kako veliko zlo nas je Slovence zadelo s komunizmom in kako veliko breme so vzeli nase v dobro Slovenije tisti, ki so se v tisti težki uri komunizmu zoperstavili. V političnih umorih iz zgodnjega leta 1942 in pozneje je bil umor uveljavljen kot normalno sredstvo političnega boja – v najtežjem trenutku narodovega življenja, ko je bil okupiran. Tako so komunisti med okupacijo z umori napadli slovenski narod. Ti umori s strani slovenske države še danes niso uradno obsojeni, čeprav se nekateri, ki sem jih omenil, skorajda vidijo z oken tega sodišča in so jih vosovci v svojih spominih po vojni dokumentirali sami. Kako naj bi torej – ob takšni zgodovini, nepremagani zgodovini – dandanes ne bilo političnih procesov in političnih sodb? Čas je nepretrgana navzočnost; kar je bilo, je še in bo tudi jutri, če tega ne spremenimo. Vidite, zato mislim, da nismo dovolj premislili in spoznali, kaj se nam je v novejši zgodovini zgodilo. In če smo že to spoznali osebno, vendar tega nismo dovolj uveljavili kot svoj družbeni pogled, kot načelo slovenske državnosti.

8.4.5. * * *

In vendar – ne verjamem, da obstaja kakšna druga pot k prenovi kakor pot velikega in očiščujočega spoznanja o tem, kaj smo Slovenci doživeli v 20. stoletju. Osebno menim, da resnični predhodniki Janeza Janše in Toneta Krkoviča ležijo v kraških breznih; onadva sta danes v zaporu, mi pa na ulici pred sodiščem. Ničkaj obetavnega za ljudi, ki cenijo videz, ugled in moč. Toda jasnost uma in notranja trdnost, ki ju človeku daje resnica, sta vredna neskončno več kakor videz, ugled in moč. Sta skromen, toda edino realen začetek prenove, ki bo nekoč zagotovo prišla – prenove, ki bo izhajala iz dolge niti slovenskega izročila.

Bog živi Slovenijo!

8.5.1.

Ko sem z zamudo prihajal na enega od teh zborovanj in je bilo že od daleč slišati vzklike: »Janša! Janša!«, sem tamle čez, v Miklošičevem parku, videl gospo, ki je divje gestikulirala z rokami in z močno povišanim glasom spraševala mimoidoče: »Kaj pa jim je dal? Kaj pa jim je dal?« Seveda vemo, kaj je Janez Janša prispeval za osamosvojitev Slovenije; in vemo, kaj vse daje za demokratizacijo Slovenije: tudi svojo osebno svobodo. Vendar se tu ne zbiramo zaradi njegovih zaslug, temveč zaradi resnice in pravice, ki sta tako očitno napadeni v tem procesu. Janez Janša in Tone Krkovič nista edini žrtvi tega napada, in če dopustimo, da se takšna merila obsojanja uveljavijo, se lahko zgodi dobesedno karkoli komurkoli izmed nas, državljanov Slovenije; teh, ki nas to skrbi, in tistih, ki se na vse požvižgajo ali celo mislijo, da je Janez Janša glavna nevarnost za slovensko demokracijo.

Janez Janša je že zdavanaj postal simbol slovenske osamosvojitve, danes je tudi simbol prizadevanj za normalizacijo življenja v slovenski družbi. A tudi gospa, ki sem jo omenil, je na neki način simbol: simbol slovenske kulture, ali bolje rečeno, tako imenovane [Stran 083]

Figure 38. Odbor 2014

slovenske kulture. Vprašanje, ki bi ga bilo treba postaviti, ni: »Kaj je Janša nam dal?«, temveč: »Kaj je Janša vam storil, da ga tako sovražite?« Tega vprašanja pa na žalost ni mogoče postaviti. Zakaj ne? Za kulturo je značilno osnovno medsebojno spoštovanje in argumentiran pogovor. Za tako imenovano slovensko kulturo pa je značilno tole: če omeniš Janeza Janšo, se zgodi tako, kot bi mobilnemu telefonu zmanjkalo energije – nadaljni pogovor postane nemogoč, deležen si samo še nezaupanja, besa, sovražnosti in – neumnosti. Krivice, ki se dogajajo v stavbi, pred katero stojimo, so samo del te tako imenovane kulture, najbolj boleč del, a vendarle samo del, in to ne bi bilo mogoče brez nečesa, čemur bom rekel: splošni ljudski odpor proti demokraciji. Nalašč sem uporabil to frazo iz časov življenja v SFRJ, kajti bedna zgodba, ki jo doživljamo, ni od danes. Od avtobusov mestnega prometa, prodajaln in frizerskih salonov pa do studijev državnih medijev, dominantnih časopisov, televizijskih in radijskih hiš se vsakodnevno goji nerazpoloženje do demokracije in Slovenije. V središče te tarče je postavljen Janez Janša, zato ker v demokracijo, ki je abstrakten pojem, ni mogoče streljati, v njen človeški simbol pa je mogoče. Ta proces se je začel še preden je bila samostojna država razglašena in ni bil nikoli prekinjen; predvsem pa ni bil nikoli jasno priznan: zmeraj je bil skrit, nekoč za parolami o liberalizmu in gledanju v prihodnost, danes za hinavskim moralizmom, ki govoriči o »novih obrazih« in postavlja na vodilne položaje v državi nekdanje visoke funkcionarje SZDL. Danes vsepovsod učijo ljudi sovražiti t. i. neoliberalizem in oznanjajo socialistično odrešenje družbe. A poskusimo se malce spomniti: kdo pa je v Sloveniji propagiral in prakticiral najbolj brezobziren in amoralen liberalizem (ki je sicer samo karikatura pravega liberalizma)? Bila je neka stranka, morda se je kdo še spominja: imenovala se je LDS. Nastala je iz Zveze socialistične mladine Slovenije. V tistih krogih je nastala tudi Liberalna akademija; ko se je veter obrnil, so njeni člani, člani Liberalne akademije, začeli hujskati zoper liberalizem in podpihovati poulično nasilje pod socialističnimi prapori. Tako se jim je mudilo, da se niso utegnili niti preobleči v svoje stare kostume. Tragična [Stran 084]farsa ali žalostna komedija zmešnjav, karkoli že je to, jasno je, kakšen je cilj: izbrisati zgodovinski spomin in omrtvičiti pamet. Vztrajniki ste dragoceno zdravilo zoper to epidemično okužbo!

Jože Pučnik je opredelil življenje v SFRJ kot življenje v konsenzualni laži; takšna laž je posebno strašna, ker je ljudje skorajda nič več ne dojemajo, sprejemajo jo za resničnost. A to ne ostane brez posledic: družba počasi izgubi zgodovinski in etični kompas. In potem se v takšni družbi lahko zgodi karkoli brez posledic. Npr. tole: ko se neizpobitno dokaže, da je novinar osrednjega časopisa na prvih straneh insinuiral neresnico z namenom dikreditirati slovenskega kardinala, se novinarski kolektiv solidarizira z njim, še več – vsi prevzamejo njegovo identiteto. »Vsi smo on!« so izjavili. Lepo in prav, ampak ali se sploh zavedajo, kaj to pomeni? Kaj so s tem povedali o sebi? Nadalje: ljudem, ki se zbiramo pred sodiščem, očitajo, da smo drhal in da gojimo kult osebnosti Janeza Janše. In kdo to počne? Ljudje s Titom na majicah, transparentih in v glavah, zlasti v glavah: tam se je mrtvi Tito očitno tako razrastel, da ni ostalo kaj prida prostora za lastne misli. Ena od hudobnih izmišljij, ki nastajajo v takšnih glavah, je tudi, da je Janez Janša odžagal Jožeta Pučnika z vodilnega strankarskega položaja. Resnica pa je to, da sta bila oba žrtvi splošnega ljudskega odpora proti demokraciji, ki ga organizira in vodi idejno ista nomenklatura, ki samo spreminja agregatna stanja. Ta zgodba namreč ni od danes. Dobro se spominjam, kako mi je Pučnik po nekem sestanku na Novi reviji prizadeto razlagal svoj domači ljubljanski vsakdan: s kako srepim, celo sovražnim pogledom se vanj ob vsakem srečanju zazirata neka mlada soseda in celo njena šest- ali sedemletna hčerka. Njega, ki je bil topel in občutljiv človek, je to bolelo. »Kaj sem jim storil?« se je prizadeto vprašal. Odgovor je preprost: živel je za Slovenijo, živel je za demokracijo. Ta odgovor bi lahko bil porazno spričevalo Slovencev, še posebej zdaj, ko se kar očitno kaže, česar se je bilo bati, namreč, da se ne gre preveč zanašati na razumevanje in pomoč Evrope pri demokratizaciji. A kljub vsemu slovensko spričevalo ni porazno: ni – zaradi vas in zaradi vseh, v imenu katerih se zbirate in vztrajate: v obrambo spomina, v obrambo svobode, v obrambo pameti; za demokratično in svobodno Slovenijo.

9.1.1.

Zgodovina državnosti na področju Ukrajine se začenja z dvema arhetipsko evropskima srečanjema. V srednjem veku je prišlo, kakor v Franciji in Angliji, do srečanja z Vikingi. Možje s severa so hoteli odpreti trgovsko pot med Vzhodnim in Črnim morjem in so uporabili ob Dnjepru ležeči Kijev za trgovsko postajo. Njihov prihod je sovpadel s propadom hazarske države in njihovi voditelji so se poročali z ženskami domačega slovansko govorečega prebivalstva. Tako je nastala tvorba, ki je znana kot Kijevska Rusija. Kot vse države v srednjeveški Evropi je bila Rusija poganska. Nihala je med Rimom in Bizancem, dokler se niso njeni vladarji odločili za slednjega in prestopili v pravoslavno vero. Rusijo so oslabili boji za nasledstvo, dokler je ni uničil prihod Mongolov v 13. stoletju.

Na tej točki se je zgodovina Rusije razdelila. Največji del je prevzelo veliko vojvodstvo Litva, ogromna vojaška država s prestolnico Vilno. Litovski veliki knezi so postali dediči Rusije in so prevzeli številne kulturne pridobitve, npr. pravne tradicije in slovanski jezik kot dvorni jezik. Veliki knezi so bili sicer poganski Litovci, njihovi podložniki pa po večini vzhodni kristjani. Ko so litovski veliki knezi s personalno unijo postali tudi poljski kralji, so največji deli Ukrajine pripadli takrat največji evropski državi. Z ustavno reformo leta 1569 se je država konstituirala v plemiško republiko, dvojno državo Poljska-Litva. V tej »republiki obeh narodov« so ukrajinske dežele pripadle poljski kroni, beloruske pa veliki kneževini Litvi. Tako je znotraj stare Rusije nastala nova mejna črta.

To je bilo prvo razdobje oligarhičnega pluralizma v Ukrajini. Ukrajinsko plemstvo je imelo sedeže in pravico do glasovanja v predstavništvih republike, največji del prebivalstva pa je bil naseljen na ogromnih kmetijskih posestvih, kjer so proizvajali žito za izvoz. Krajevnim vojskovodjem so se pridružili poljski plemiči in tudi Judje, ki so pomagali uvesti v deželi fevdalni red. Takrat so sodelovali Judje pri nastanku malih mest, ki so prišla v zgodovino kot »štetli«.

Politične razmere so privedle do kozaške vstaje leta 1648, v kateri so svobodnjaki, ki so se izognili obstoječemu sistemu, postavili njegov obstoj pod vprašaj. Sklenili so usodno zvezo z rivalsko državo, ki je svoje korenine prav tako imela v stari Rusiji, z Moskovsko veliko kneževino. Mesto Moskva je ležalo na vzhodni meji Rusije in je ostalo, drugače kot večji del Rusije, pod neposrednim mongolskim gospostvom. Medtem ko so področja današnje Belorusije in Ukrajine prišla preko Vilna in Varšave v stik z renesanso in reformacijo, nobeno od teh dveh gibanj ni doseglo Moskve. Osvoboditev Moskve izpod mongolskega gospostva se običajno datira z letom 1480. Prav tako kot litovski veliki knezi so se tudi moskovski veliki knezi imeli za dediče Kijevske Rusije. Vendar po uničenju te srednjeveške države skoraj pol tisočletja niso izvajali nad njenim področjem nobene oblasti. Največ časa sta Kijevu vladala Vilno in Varšava.

S kozaškimi upori se začenja propad dvojne države Poljska-Litva; ustvarili so pogoje za to, da je oblast nad Kijevom prešla od Poljske na moskovsko veliko kneževino. 1667 je bilo ozemlje današnje Ukrajine razdeljeno med Poljsko-Litvo in Moskvo, pri čemer je Kijev pripadel Moskvi. Tako je prišla velika kneževina Moskva v stik z Evropo. Izobražena elita s kijevske univerze je odšla na sever, da bi delala kot uradniki in strokovnjaki v rastoči državi. Ta vzorec se je ponovil, ko je bila Poljska-Litva konec 18. stoletja popolnoma razdeljena med veliko kneževino Moskvo (ki je med tem postala rusko carstvo), Prusijo in habsburško monarhijo. Rusko carstvo, ki na področju višje izobrazbe ni imelo nikake tradicije, je izobražence iz Vilna in Kijeva uporabilo v svoje namene.

V 19. stoletju je ukrajinsko narodno gibanje sledilo tipično evropskim zgledom. Nekateri izobraženci, laiki in duhovniki so se začeli upirati svojim lastnim biografijam in so razlagali, da subjekt zgodovine niso elite, ampak množice. Ta razvoj se je pričel v Harkovu in se je od tam razširil v Kijev ter preko rusko-habsburške meje v Lvov. Ukrajinski zgodovinarji 19. stoletja so spadali k vodilnim zastopnikom vseevropskega gibanja »narodnjakov«, ki so romantizirali preprosto ljudstvo. To gibanje je omogočilo predstavo o enotnem ukrajinskem narodu prek meje med ruskim carstvom in habsburško monarhijo (kjer so na majhnem področju, imenovanem Vzhodna Galicija, živeli ljudje, ki so, kot bi rekli danes, govorili ukrajinsko).

[Stran 086]

Prva svetovna vojna je prinesla konec velikih imperijev in obenem prizadevanja, da bi na osnovi Wilsonovega načela samoodločbe ustvarili nacionalne države. Kar zadeva Ukrajino, je prišlo takoj do dveh tovrstnih poskusov, enega na področju habsburške monarhije in enega v ruskem carstvu. Prvi poskus so preprečili Poljaki, ki se jim je posrečilo, da so Vzhodno Galicijo vključili v svojo državo. Drugi pa je imel proti sebi tako Rdečo kot tudi Belo armado, ki sta se sicer med seboj bojevali, vendar pa sta soglašali v tem, da mora ostati Ukrajina del večje politične enote. Čeprav je bilo ukrajinsko narodno gibanje primerljivo z gibanji v drugih delih Evrope in čeprav se je za Ukrajino bojevalo in zanjo umrlo več ljudi kot za večino drugih po letu 1918 nastalih nacionalnih držav, je poskus propadel na celi črti. Po zapleteni vrsti dogodkov, med katerimi je bil Kijev kakih dvanajstkrat zaseden, je zmagala Rdeča armada. 1922 je nastala sovjetska Ukrajina kot del nove Sovjetske zveze.

Ravno zato, ker je bilo ukrajinsko narodno gibanje tako težko zatirati in ker je sovjetska Ukrajina tvorila zahodno mejno regijo Sovjetske zveze, je bilo vprašanje njene evropske identitete od vsega začetka osrednjega pomena za sovjetsko zgodovino. Za sovjetsko politiko je bilo značilno ambivalentno stališče nasproti Evropi: sovjetska modernizacija naj bi kapitalistično moderno Evrope posnemala – vsekakor samo zato, da bi jo prekosila. Pri tem so prikazovali Evropo kot napredno ali kot dekadentno, glede na čas, perspektivo in razpoloženje vodstva. V dvajsetih letih je sovjetska politika pospeševala razvoj intelektualnega in političnega razreda v Ukrajini, ker so mislili, da se bodo razsvetljeni Ukrajinci odločili za sovjetsko bodočnost. V tridesetih letih je poskušala modernizirati podeželje Ukrajine, tako da je prenesla zemljo v kolektivno lastnino in kmete napravila za uslužbence države. To je vodilo k množičnemu odporu kmetov, ki so verjeli v zasebno lastnino, in k zmanjševanju pridelkov.

Josip Stalin je ta spodletela prizadevanja spremenil v zmago, tako da je napravil odgovorne na neuspeh ukrajinske nacionaliste in njihove inozemske podpornike. V Ukrajini je množično rekviriral hrano, čeprav je točno vedel, da je na ta način obsodil milijone ljudi na smrt od lakote, in uničeval ukrajinsko inteligenco. Več kot tri milijone ljudi je v sovjetski Ukrajini umrlo od lakote. Posledica je bil nov ustrahovalni režim, v katerem so Evropo predstavljali le še kot grožnjo. Stalin je izrekel absurdno, ampak učinkovito trditev, da so se Ukrajinci prostovoljno izstradali do smrti na povelje iz Varšave. Kasneje je sovjetska propaganda oznanjala, da mora biti tisti, ki omenja smrt od lakote, agent nacistične Nemčije. Tako se je pričela politika fašizma in antifašizma, v kateri je bila Moskva braniteljica vsega dobrega in so morali biti torej njeni kritiki fašisti. Ta učinkovita retorika pa nikakor ni izključevala sovjetskega pakta z nacisti leta 1939. Ob sedanji povrnitvi ruske propagande k antifašizmu je to pomembna točka, na katero se moramo spomniti: retorika moralnega maniheizma je služila samo državi in ji zato ni postavljala nobenih meja. Uporaba antifašizma kot strategije je nekaj čisto drugega kot boj proti resničnim fašistom.

Ukrajina je bila v središču politike, ki jo je Stalin imenoval »notranje koloniziranje«; in ona je bila tudi v središču Hitlerjevih načrtov za zunanje koloniziranje. Njegov »Lebensraum« je bil v prvi vrsti Ukrajina, katere rodovitno zemljo je hotel očistiti sovjetske oblasti in pridobiti za Nemčijo. Nemci so načrtovali, da bodo obdržali Stalinovo kolektivno poljedelstvo, kmetijske proizvode pa preusmerili z vzhoda na zahod. Pričakovali so, da bodo na ta način izstradali približno trideset milijonov prebivalcev Sovjetske zveze. Po tem mišljenju so bili Ukrajinci podljudje, nesposobni za normalno politično življenje in uporabni samo za koloniziranje. Nobena evropska dežela ni bila podvržena tako intenzivnemu koloniziranju kot Ukrajina in nobena ni morala toliko trpeti. Med 1933 in 1945 je bila Ukrajina država z največjo smrtnostjo na svetu.

V današnji Nemčiji ostaja vidik koloniziranja v veliki meri neopažen. Nemci mislijo na zločine proti Judom in proti (zmotno z Rusijo identificirani) Sovjetski zvezi, skoraj nihče v Nemčiji pa ne spozna, da je bila glavni predmet kolonialnega mišljenja in delovanja Nemčije Ukrajina. Tako odlični nemški politiki kot npr. Helmut Kohl se še danes ne obotavljajo izključevati Ukrajincev iz veljavnih pravil mednarodnega prava. Miselnost, da so Ukrajinci manjvredni ljudje, še traja, sedaj z zlonamernim zasukom, da se dela Ukrajince krive za zločine, ki so se zgodili v Ukrajini, ki pa so bili v resnici nemška politika in do katerih brez nemške vojne in nemške kolonizacijske politike nikdar ne bi prišlo.

Čeprav je bil Hitlerjev glavni cilj uničenje Sovjetske zveze, je izhajal iz nujnosti pakta s Sovjetsko zvezo, da je lahko začel oboroženi konflikt. Ko je postalo jasno, da se bo Poljska bojevala, je pridobil Hitler Stalina za dvojno [Stran 087]

Figure 39. Slovenska zima, podobna ukrajinski Tamino Petelinšek

[Stran 088] invazijo. Stalin je že leta čakal na to povabilo, kajti sovjetska politika je že dolgo nameravala razbiti Poljsko. Razen tega pa je videl Stalin v zvezi s Hitlerjem, torej v sodelovanju s skrajno evropsko desnico, ključ do uničenja Evrope. Nemško-sovjetska zveza, je upal, bo Nemčijo usmerila proti evropskim sosedom in privedla do oslabitve ali celo uničenja evropskega kapitalizma. Ta predstava se, kot bomo še videli, sploh ne razlikuje dosti od računov, ki jih danes dela Putin.

Posledica nemško-sovjetske invazije sta bila poraz Poljske in razbitje poljske države, prišlo pa je tudi do pomembnega razvoja znotraj ukrajinskega nacionalizma. V tridesetih letih v Sovjetski zvezi ni bilo ukrajinskega narodnega gibanja; to bi bilo popolnoma nemogoče. Na Poljskem pa je obstajalo teroristično podtalno gibanje z imenom Organizacija ukrajinskih nacionalistov (OUN). V mirnih časih je pomenilo komaj še kaj več kot neprijetnost, v vojski pa je njegov pomen zrasel. OUN se je borila prav tako proti poljski kot proti sovjetski oblasti nad, po njenem mnenju, ukrajinskimi področji in je tako videla v nemški zasedbi vzhoda edino možnost za ustanovitev ukrajinske države. Tako je OUN leta 1939 podpirala Nemčijo pri invaziji na Poljsko in potem spet 1941, ko je Nemčija izdala svojo zaveznico in napadla ZSSR.

Tudi sovjetska zasedba vzhodne Poljske od 1939 do 1941 je ugodno vplivala na ukrajinski nacionalizem. Vladajoči razred Poljske in voditelji ukrajinskih političnih strank so bili deportirani ali umorjeni. Ukrajinski nacionalisti, ki so bili navajeni živeti v podzemlju, so jo bolje odnesli. Mnogi levo usmerjeni ukrajinski revolucionarji, ki so bili pred vojno zelo številni, so po izkušnjah s sovjetsko oblastjo prešli k skrajni desnici. Poleg tega so sovjeti umorili voditelja OUN, kar je spet privedlo do boja za premoč med dvema mladima možema, Stepanom Bandero in Andrijem Melnykom.

1941 so preizkusili ukrajinski nacionalisti politično kolaboracijo z Nemčijo in so bili neuspešni. Stotine se jih je udeležilo nemškega napada na Sovjetsko zvezo kot obveščevalci in tolmači, in nekateri so pomagali Nemcem pri organizaciji pogromov. Ukrajinski nacionalistični politiki so poskušali dobiti plačilo za to kolaboracijo tako, da so junija 194l oklicali neodvisno Ukrajino. Hitler se za tako tvorbo sploh ni zanimal. Mnogi nacionalistični voditelji so bili umorjeni ali zaprti, Stepan Bandera je prebil preostanek vojne v Sachsenhausnu. Mnogi Ukrajinci so še dalje kolaborirali z Nemci, da bi zbrali vojaške izkušnje ali v upanju na politični preobrat in za primer, da bi jih Nemci vendar enkrat potrebovali. Ampak kot povsod v Evropi je imela praktična kolaboracija komaj kaj opraviti s politiko.

V teku vojne so se mnogi ukrajinski nacionalisti pripravljali na vstajo v času, ko bo nemška oblast nadomeščena s sovjetsko. V Sovjetski zvezi so videli svojega glavnega nasprotnika, deloma iz ideoloških razlogov, predvsem pa, ker je kazalo, da bo vojno dobila. V Voliniji so ukrajinski nacionalisti organizirali Ukrajinsko vstajniško armado (UPA), katere naloga je bila, premagati Sovjete, potem ko bi ti premagali Nemce. 1943 je UPA izvedla množično etnično čiščenje med Poljaki in morila hkrati Jude, ki so se skrivali pri Poljakih. Pri tem sploh ni šlo za kolaboracijo z Namci, ampak za morilski del nacionalne revolucije, kot so jo razumeli voditelji. Nato so se borili ukrajinski nacionalisti proti Sovjetom v partizanski vojni, v kateri sta obe strani uporabljali vsa sredstva. Hruščov je bil tisti, ki je ukazal, naj sovjeti nacionaliste še prekašajo v brutalnosti, da bi tako zastrašili domače prebivalstvo.

Politična kolaboracija in vstaja ukrajinskih nacionalistov sta navsezadnje pomenili v zgodovini nemške okupacije samo dejavnika podrejenega pomena. Zaradi vojne je bilo na področju današnje Ukrajine pobitih kakih šest milijonov ljudi, med njimi približno 1,5 milijona Judov. Nemci so preizkusili svoje tehnike množičnega uničevanja v Kamenec- Podolsku in v Babinem Jaru, kjer so z množičnim streljanjem pobili več kot 20 000 oziroma 30 000 Judov. V vsej zasedeni sovjetski Ukrajini so domačini kolaborirali z Nemci, tako kot tudi v zasedeni Sovjetski zvezi in v vsej zasedeni Evropi.

A v Ukrajini so Nemci pobili veliko več ljudi, kot pa jih je z njimi kolaboriralo, in to ne velja za nobeno drugo zasedeno deželo v Zahodni Evropi. Zato se je bojevalo veliko več ljudi iz Ukrajine proti Nemcem kot na njihovi strani, in tudi to ne velja za nobeno drugo zasedeno zahodnoevropsko deželo.Velika večina Ukrajincev, ki se je v vojni bojevala, je nosila uniformo Rdeče armade. V boju proti Wehrmachtu je padlo več Ukrajincev kot vseh ameriških, britanskih in francoskih vojakov skupaj. V Nemčiji vse do danes obstaja slepota za ta dejstva, ker se na Rdečo armado zmotno gleda kot na rusko armado – enačenje, ki ga prakticira tudi propaganda v današnji Rusiji. Če je Rdeča armada ruska armada, morajo biti torej Ukrajinci sovražniki. To miselnost je izumil ob koncu vojne sam Stalin. [Stran 089]Ideja o veliki domovinski vojni je služila trem ciljem: dogajanje naj bi se pričelo 1941 namesto 1939, tako da je bil nemško-sovjetski pakt potisnjen v pozabo; Rusijo je pomaknila v središče dogajanja, čeprav je bila Ukrajina v veliko višji meri v središču vojne; in popolnoma je ignorirala trpljenje Judov.

Današnji politiki spominjanja daje daleč močnejši pečat povojna propaganda kot pa vojna izkušnja. Noben od današnjih oblastnikov se ne spominja več druge svetovne vojne, čeprav, kot se zdi, marsikateri vodilni ruski politik verjame verziji zgodovine, ki se je je naučil v šoli. Današnji politični voditelji Rusije so otroci sedemdesetih let in tako tudi vojnega kulta Brežnjeva. Velika domovinska vojna je stvar Rusov, Ukrajinci in Judje v njej ne nastopajo. Judje so trpeli več kot katerakoli druga skupina sovjetskega prebivalstva, ampak holokavst kot tak v sovjetski zgodovini ni imel mesta. Nastopal je kvečjemu v protizahodni propagandi, v kateri je trpljenje Judov v celoti prikazano kot krivda ukrajinskih in drugih nacionalistov – ljudi, ki so živeli na področjih, ki jih je Stalin zasedel kot Hitlerjev zaveznik, in ljudi, ki so se upirali sovjetski silam, ko so se 1945 vrnile. Na to tradicijo so se priklopili ruski propagandisti v sedanji ukrajinski krizi: popolna ravnodušnost do holokavsta, kolikor ga ne morejo uporabiti kot politični instrument za manipulacijo ljudi na Zahodu.

V sedemdesetih letih je bila Sovjetska zveza rusificirana, in sicer na čisto poseben način. Prišli so do ideološkega zaključka, da obstajajo razredi samo znotraj same Sovjetske zveze, ne pa tudi znotraj posameznih narodov. Tako potrebuje Sovjetska zveza samo en sam misleči razred in ne več nacionalnih razredov te vrste. Kot posledica je bila ukrajinščina pregnana in šol in še posebno iz višjega izobraževanja. Tako je obdržala pomen kot jezik nizke in paradoksno obenem visoke kulture, kajti takrat nihče v Sovjetski zvezi ni osporaval obstoja samostojne ukrajinske tradicije v umetnosti in v humanističnih vedah. V taki atmosferi so razvijali ukrajinski patrioti in predvsem ukrajinski nacionalisti civilnodružbeno razumevanje ukrajinske identitete. V tem so jih podpirali izseljeni poljski intelektualci, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih pripravljali zunanjo politiko za čas po komunizmu.

Ti intelektualci, zbrani okrog Jerzyja Giedroyca in časopisa Kultura v Parizu, so stali na stališču, da je Ukrajina narod v istem smislu kot Poljska, in bodoča neodvisna Poljska mora priznati bodočo neodvisno Ukrajino – ne da bi razpravljali o mejah. Te so bile takrat sporne, kajti Poljska je v teku vojne izgubila ozemlja, ki jih danes imenujemo Zahodna Ukrajina. To je bil z današnjega gledišča prvi korak Ukrajine kot tudi Poljske v smeri pravnih in ustavnih norm povojne Evrope. Predvideno priznanje Ukrajine znotraj obstoječih mej je bilo 1989 osnova poljske zunanje politike po »evropskih standardih«. V odločilni fazi med 1989 in 1991 in prvič v zgodovini so imeli ukrajinski aktivisti samo enega sovražnika: Sovjetsko zvezo. Decembra 1991 je več kot 90 % prebivalcev sovjetske Ukrajine (z večino v vseh regijah) glasovalo za neodvisnost.

9.1.2. *

Nato sta šli Rusija in Ukrajina po ločenih poteh. Privatizacija in brezzakonje sta v obeh državah vodili v oligarhijo. V Rusiji je oligarhe centralizirana država nadzorovala, medtem ko je v Ukrajini nastala neka svojevrstna, čudna oblika pluralizma. Prav do najnovejšega časa so vsi ukrajinski predsedniki v zunanji politiki nihali med Vhodom in Zahodom in v notranji politiki med različnimi klani oligarhov.

Nenavadno pri Viktorju Janukoviču je bilo, da je poskušal napraviti konec slehernemu pluralizmu. V notranji politiki je uvedel navidezno demokracijo, pri čemer je bila njegov najljubši nasprotnik skrajno desna stranka Svoboda. V tej konstelaciji je lahko dobival volitve in razlagal inozemskim opazovalcem, da je vsekakor boljši kot pa nacionalistična alternativa. V zunanji politiki se je hočeš nočeš čutil pristaša Vladimirja Putina. Janukovič je bil tako korupten, da bi resno sodelovanje z Evropsko zvezo – in to implicira priznavanje določenih pravnih norm – pokopalo njegovo gospodarsko moč. Zdi se, da je iz državne blagajne pokradel toliko, da je bila država 2013 tik pred bankrotom, kar je ga je napravilo dovzetnega za ruski pritisk. Moskva je bila pripravljena prezreti njegova dejanja in mu odobriti kredit za pokritje najnujnejših dolgov, vsekakor za določeno politično ceno.

Tudi še iz nekega drugega razloga po l. 2013 ni bilo več mogoče nihati med Rusijo in Zahodom. Moskva namreč od pred kratkim ni več sinonim za rusko državo z bolj ali manj predvidljivimi interesi, ampak se ta zavzema za daleč bolj grandiozen projekt evrazijske integracije. Evrazijski projekt obstaja iz dveh delov: nastanka prostotrgovinske cone med Rusijo, Ukrajino, Belorusijo in Kazahstanom in pa razbitja Evropske zveze s pomočjo podpiranja skrajne desnice v Evropi. Putinov cilj [Stran 090]je bil in je skrajno preprost. Njegov režim je odvisen od prodaje nafte in zemeljskega plina Zahodni Evropi. Enotna Evropa bi lahko pod pritiskom nepreračunljive Rusije ali globalnega segrevanja ali obeh faktorjev našla pot k skupni energijski politiki, ki bi jo napravila neodvisno od Rusije. Neenotna Evropa pa bi ostala navezana na dobavo ruske energije.

Vendar pa, kakor hitro formuliran, se je Putinov ponosni načrt raztreščil na realnosti ukrajinske družbe. Poskus, da bi pritegnil Ukrajino v evrazijsko vplivno območje, je privedel do natančno nasprotnega učinka: novembra 2013 je Rusija s političnimi sredstvi odvrnila Janukoviča od podpisa leta pripravljanega pridružitvenega sporazuma z Evropsko zvezo. To je privedlo v Ukrajini do protestov, za katerih razbitje je Rusija ponudila velik kredit in ugodne cene za plin. Januarja 2014 so po ruskem zgledu uvedeni drakonski zakoni spremenili protest v množično gibanje. Milijoni ljudi, ki so se zbrali za mirne demonstracije, so bili nenadoma ožigosani kot kriminalci. Del protestnikov se je pričel braniti pred policijsko silo. Nazadnje je Rusija jasno povedala, da mora Janukovič Kijev očistiti demonstrantov, če hoče dobiti denar. Februarja je sledil ostrostrelski pokol, ki je prinesel nedvomno moralno in politično zmago revolucionarjem in je Janukoviča prisilil k begu v Rusijo. Poskus, da bi v Ukrajini uvedli diktaturo, je povzročil ravno nasprotno: povratek k parlamentrni oblasti, napoved predsedniških volitev in k Evropi usmerjeno zunanjo politiko.

Ta uspeh ni povzročil le, da je postala revolucija v Ukrajini polom za rusko zunanjo politiko, ampak da je pomenila tudi nevarnost za ruski režim doma. Šibkost Putinove politike je v tem, da ne ve kaj početi z delovanjem svobodnih ljudi, ki se v odzivanju na nepredvidljiva zgodovinska dogajanja sami organizirajo. Ruska propaganda je prikazovala ukrajinsko revolucijo kot nacistični puč in je zahodnim Evropejcem očitala, da podpirajo domnevne naciste. Ta verzija je bila sicer smešna, ampak v Putinovem miselnem svetu daleč udobnejša, ker je umaknila polom ruske zunanje politike iz vidnega obzorja in je spontano akcijo Ukrajincev nadomestila z inozemsko zaroto.

Posledično je prišlo do aneksije Krima in do postopne invazije na Doneck in Lugansk. To pomeni ogromen izziv za evropski varnostni red in za ukrajinsko državo. Kar se je tu zgodilo in se še dogaja, nima nič opraviti z voljo ljudstva ali z zaščito pravic manjšine: mnenjske ankete na Krimu niso nikoli pokazale večine za priključitev Rusiji in rusofoni Ukrajinci uživajo v vsej deželi daleč več svobode kot Rusi v Rusiji. Pri aneksiji Krima si je Putin značilno pomagal s svojimi ekstremističnimi zavezniki v vsej Evropi. Nobena ugledna organizacija ni smela opazovati volilne farse, pri kateri naj bi 97 % prebivalcev Krima glasovalo za priključitev. Ampak z vseh vetrov zbrana delegacija iz desno usmerjenih populistov, neonacistov in članov nemške stranke Levih je bila z veseljem pripravljena priti in potrditi izide. Nemško zastopstvo na Krimu je bilo sestavljeno iz štirih članov Levih in enega člana nove desnice – zelo prozorna kombinacija.

Stranka Levih je delovala v okviru virtualne resničnosti, ki jo je ustvarila ruska propaganda, ki je evropski levici z gledišča Moskve dodelila nalogo kritizirati ukrajinsko, ne pa evropske in še celo ne ruske desnice. Taka kritika pa je brez vsake podlage. Ukrajina ima skrajno desnico. Svoboda, Janukovičeva hišna opozicija, ima v Jazenjukovi vladi tri od dvajsetih ministrov. Glede na 3-odstotno podporo volilcev je tako preveč zastopana. Od tistih, ki so se med revolucijo bojevali proti policiji, so pripadali nekateri – vendar nikakor večina – novi skupini z imenom Rdeči sektor, ki pa bi po anketi aprila 2014 pri volitvah v parlament dobila kvečjemu 1,8 % glasov. Predsedniške volitve maja so nazadnje potrdile, kako malo popularna in kako šibka je v Ukrajini skrajna desnica – zato je Moskva tem volitvam tako nasprotovala. Če ima torej skrajna desnica v Ukrajini določeno podporo, je ta vendar daleč manjša kot v večini članic Evropske zveze.

Revolucionarne situacije so zmeraj ugodne za ekstremiste in gotovo je tu na mestu previdnost. Presenetljivo je, da sta se Kijev in Ukrajina takoj po revoluciji vrnila k redu in da je nova vlada ohranila spričo ruske invazije skoraj neverjetno mirnost. V državi obstajajo globoka mnenjska razhajanja, ampak do nasilja prihaja samo v področjih, ki jih nadzorujejo proruski separatisti.

Opazovalci, ki kritizirajo ukrajinsko desnico, pogosto prezrejo dve bistveni stvari. Prvič je ukrajinska revolucija izšla iz levice. Bila je množično gibanje, kot ga Evropejci in Američani poznajo samo še iz zgodovinskih knjig. Njen nasprotnik je bil avtoritarni kleptokrat, in njene glavne zahteve so bile socialna pravičnost in pravna država. Sprožil jo je časnikar afganistanskega porekla, njeni prvi žrtvi sta bila Armenec in Belorus, podpirali so jo [Stran 091]tako muslimanski krimski Tatari kot številni ukrajinski Judje. Judovski veteran Rdeče armade je bil eden od žrtev ostrostrelcev in številni veterani izraelskih obrambnih sil so se bojevali za svobodo Ukrajine.

Majdan je bil dvojezičen, ukrajinski in ruski, kajti Kijev je dvojezično mesto, Ukrajina je dvojezična dežela in Ukrajinci so dvojezično ljudstvo. Motor revolucije je bil rusko govoreči kijevski srednji razred. Sedanja vlada je čisto samoumevno mnogonarodna in mnogojezična. Ukrajina je kozmopolitska dežela, v kateri imata jezik in narodna pripadnost manj pomena, kot mnogi mislijo. Dejansko domujejo danes v Ukrajini največji in najpomembnejši svobodni mediji v ruščini, kajti ti izhajajo tudi v ruščini in tu vlada svoboda misli. Putinova trditev, da hoče ščititi rusko govoreče prebivalstvo v Ukrajini, je v več ozirih absurdna, in v enem še posebej: v Ukrajini lahko ljudje rečejo po rusko, kar hočejo – v Rusiji tega ne morejo. Separatisti na vzhodu države, ki glede na ankete sestavljajo le manjšino, protestirajo za pravico, da se pridružijo državi, v kateri proteste zatirajo. Blokirali so volitve, v katerih bi lahko izrazili legitimne interese na vzhodu živečih Ukrajincev. Če se te pokrajine priključijo Rusiji, njihovi prebivalci v bodoče ne bodo več imeli možnosti za svobodne volitve.

Druga točka, ki se rada prezre, je, da je avtoritarna skrajna desnica v Rusiji neskončno nevarnejša kot v Ukrajini. Prvič, ker je na oblasti, drugič, ker nima nobenega tekmeca, ki ga bi bilo mogoče resno jemati. Poleg tega se ji ni treba podvreči nobenim volitvam in se ozirati na mednarodna pričakovanja. In zasleduje danes zunanjo politiko, ki odkrito stavi na etniziranje sveta: nobene vloge nima, kaj je državljan v pravnem oziru ali po svojih lastnih referencah. Dejstvo, da govori rusko, pomeni, da je »pripadnik naroda«, ki potrebuje zaščito Rusije, in to upravičuje invazijo.

Ruski parlament je pooblastil Putina, da zasede celotno Ukrajino in da spremeni njene socialne in politične strukture: skrajno radikalen cilj. Poljskemu zunanjemu ministru je tudi poslal pismo, v katerem predlaga, da se Ukrajina razdeli med Poljsko in Rusijo. V popularni ruski televiziji delajo Jude odgovorne za holokavst; v največjem časniku Izvestija je Hitler rehabilitiran kot razumen državnik, ki je reagiral na zahodni pritisk. Na obletnico konca vojne so po ulicah korakali ruski neonacisti.

Vse to je v sozvočju z osnovnimi ideološkimi postavkami evrazijske ideje. Medtem ko evropska integracija izhaja iz premise, da sta bila nacionalsocializem in stalinizem negativna pojava, izhaja evrazijska integracija iz postmoderne premise, da je zgodovina razprodajna miza koristnih idej. Medtem ko evropska integracija predpostavlja svobodno demokracijo, jo evrazijska ideologija izrecno odklanja. Najpomembnejši evrazijski ideolog Aleksander Dugin, ki je nekdaj zahteval fašizem, »tako rdeč kot naša kri«, je danes deležen večje pozornosti kot kadar koli poprej. Njegove tri temeljne politične ideje – nujnost, kolonizirati Ukrajino; dekadenca Evropske zveze; in želja po alaternativnem evrazijskem projektu, ki bi segal od Lizbone do Vladivostoka – so danes formulirane kot uradna ruska zunanja politika, čeprav ne v tako divji obliki kot pri njem. Medtem je postal Dugin svetovalec separatističnih voditeljev na vzhodu Ukrajine.

Predsednik Putin se danes predstavlja kot boter skrajne evropske desnice, in njeni voditelji mu radi sledijo. Protislovje je očitno: ruska propaganda trdi nasproti Zahodu, da ukrajinski problem obstaja v tem, da je njena vlada preveč desna, medtem ko Rusija istočasno kuje koalicijo z evropsko radikalno desnico. Člani zahodnih strank z desnega roba političnega spektra so romali na Krim in hvalili plebiscit kot model za Evropo. Anton Šehovcov, strokovnjak za evropsko desnico, spominja ob tem, da je bolgarska skrajna desnica svojo kampanjo za volitve v evropski parlament začela v Moskvi; italijanska Fronte Nazionale hvali Putina za njegov »pogumen nastop proti mogočnemu homoseksualnemu lobiju«; neonacisti Zlate jutranje zarje vidijo v Rusiji branilko Ukrajine pred »mednarodnim oderuštvom«; Heinz-Christian Strache, šef avstrijske FPÖ, ponavlja, da je Putin »brezmadežen« demokrat, in celo Nigel Farage, predsednik britanske Independence Party, je nedavno menil v televizijski debati, da ima Evropska zveza v Ukrajini »krvave roke«.

Kar povezuje rusko vodstvo in skrajno evropsko desnico, je osnovna nepoštenost, laž, temelječa na samoprevari, v kateri pa je potencial za zrušitev obstoječe mirovne ureditve. Rusko vodstvo zliva na Evropo posmeh in porog, ko jo prikazuje kot zabavišče homoseksualcev, hkrati pa je ruska elita na vseh ravneh, kar si jih je mogoče zamisliti, odvisna od Evropske zveze. Profitira na račun evropske predvidljivosti, pravne državnosti in kulture, v Evropi pere denar, ustanavlja svoja vzorna podjetja, tja pošilja svoje otroke v šole in tam preživlja svoje počitnice. Evropa je tako osnova ruskega sistema kot tudi njegov varnostni [Stran 092]

Figure 40. Je Ukrajina daleč od Slovenije? Tamino Petelinšek

ventil. Prav tako uživa povprečni volivec Stracheja ali Le-Pena neštete elemente miru in blaginje, ki so rezultat evropske integracije, kot samoumevne. Paradni zgled za to je možnost, da se na svobodnih in poštenih demokratičnih volitvah določa evropski parlament – imajo jo tudi nasprotniki Evropske zveze.

Tako kot Putin se tudi Strache in Le Pen zapletata v očitno protislovje. Vse prednosti miru in blaginje naj ostanejo, tudi če Evropa spet postane konglomerat nacionalnih držav. Da so ukrajinske predsedniške volitve 25. maja 2014 sovpadle z volitvami v evropski parlament, sploh ni slučaj. Glas za Stracheja ali Le Pena ali tudi za Faragea je bil v teh okoliščinah glas za Putina – in poraz za Evropo zmaga za Evrazijo.

Resničnost pa je taka, da lahko samo združena Evropa primerno reagira na agresivno rusko petrodržavo, nikakor pa ne skupek sprtih nacionalnih držav. Jasno pa je, da je povratek k nacionalni državi nemogoč. Integracija bo napredovala, samo obliko je mogoče izbirati. Politiki in intelektualci so nekdaj radi govorili, da ni alternative za evropski projekt, vendar ta sedaj je: Evrazija.

Ukrajina nima zgodovine brez Evrope, ampak tudi Evropa nima zgodovine brez Ukrajine. Ukrajina nima bodočnosti brez Evrope, pa tudi Evropa nima bodočnosti brez Ukrajine. Skozi stoletja so v Ukrajini odmevale prelomnice evropske zgodovine. Zdi se, da to velja še danes. Kako se bodo stvari razvijale, pa je odvisno od Evropejcev.

Vir: Transit 45, 2014

Prevedel Marko Kranjec

10.1.1.

Že od sredine tridesetih let je v uporabi izraz antifašizem, ki je genialno premišljeno geslo. V isti koš postavlja nacizem, Mussolinijev fašizem, Francov in Salazarjev režim ter vsak režim, ki nasprotuje komunizmu, nazadnje, v kakšni deželi pod Triglavom, vključuje tudi vsako dejavnost, ki zavrača titoizem. Z govorjenjem o antinacizmu bi zgodovinsko nehote primerjali Hitlerjev režim s Stalinovim. Ugotovili bi, da sta si podobna in da se v naravi razlikujeta od drugih režimov. Takšne in podobne misli se prepletajo ob branju knjige, ki jo je napisal nekdanji član (pet let) francoske komunistične partije. Svoje življenje je nato posvetil večdesetletnemu raziskovanjem totalitarizmov.

Že v Jugoslaviji leta 1971 je izšla knjiga Karla Štajnerja 7000 dni v Sibiriji. Čeprav je avtor v uvod zapisal, da ni njegov namen dokazovati zablode komunizma, bralca ni pustil brezbrižnega. V splošnem pomanjkanju legalnega kritičnega branja na temo komunističnega sistema je knjiga takrat marsikomu pomagala zavrniti razlage o dobrih namenih in slabih partijcih. Leta 1990 je izšla knjiga Rdeči horizonti. Pričevanje šefa Ceausescove obveščevalne službe, ki je iz Romunije pobegnil na Zahod, je druga kultna knjiga, ki jo omenjam in je izšla še v totalitarnem sistemu. Podrobno je opisala diktatorjevo obnašanje znotraj Romunije, odnose med komunističnimi vladarji in vezi z Zahodom. Če si jo v tistem času prebral, si dobil občutek, da je tudi ta pomagala k prebujenju zatiranih narodov in pospešila začetek žametne revolucije. In vendar se odnos do zgodovine ponavlja. Za srednji vek velja, da je bil doba temačnosti. Danes čedalje več ljudi potuje in na lastne oči spoznava in občuduje dosežke tega obdobja. Za nosilko neverjetnega razvoja takratne znanosti je spoznana Cerkev. Inštitucija pa kljub temu še vedno velja za dežurnega krivca za pojav kuge, Turkov, zaostalosti in lakote … Podobno vztrajnost kaže vsesplošni odnos do komunizma, pa tudi do »protifašizma«, v naših krajih pa se vzpostavlja »ljubezen do tovariša Tita«, občudovanje »dražgoške bitke« in podobnih mitov.

Zlo stoletja je knjiga založbe Družina, ki je na 158 straneh natisnjena v 800 izvodih. Njen podnaslov O komunizmu, nacizmu in edinstvenosti judovskega holokavsta pa že pred branjem daje upanje. Morda pa je končno prav avtorju Alainu Besançonu dovolj jasno

Figure 41.

uspelo pokazati, da ni nič nenavadnega, če si upaš primerjati totalitarizme med seboj. Res pa že na prvi strani avtorjevega predgovora k slovenski izdaji začutimo avtorjevo zavedanje ujetosti v vezi družbene sprejemljivosti komunizma in neprimernosti komparacionizma. Spoznanje, da tudi med francoskimi akademiki veljajo določena pravila, je grenko. In pravila se s časom še zaostrujejo. Vredno je omeniti, da so avtorji vseh treh omenjenih knjig (bivši) komunisti!

Zanimivo je avtorjevo razmišljanje o razmerju med pozabo komunizma in skrajno dobrim spominjanjem nacizma. Judje so prevzeli skrb za spomin na holokavst zaradi verske dolžnosti, ki je vezana na hvalo in spraševanje Boga, ki je obljubil posebno varstvo oziroma kazen za krivico in zločin. Človeštvo se torej mora za zavest o holokavstu zahvaliti judovskemu spominu. Ljudstva, ki so pozabila na lastne usode, so v resnici uganka. Kljub temu je holokavst vstopil v zavest ljudi šele več let po vojni, med drugim je k večji prepoznavi pripomogla ustanovitev judovske države. Svoje pa je prispevala tudi slaba vest krščanskega sveta, ki je dolgo gojil mačehovski odnos do judovstva. Vprašanje holokavsta tako deli odnos do dvajsetega stoletja, ko v ničemer ne obravnava komunizma. Nenavadnost je v tem, da so Judje pri komunističnem eksperimentu sodelovali, pri nacističnem pa so bili že v osnovi izločeni iz igre. Po Eichmannovem procesu je holokavst s svojimi razsežnostmi postal osrednji dogodek, [Stran 094]pa tudi temelj in osnova legitimnosti vsega judovstva, predvsem pa judovske države. Na drugi strani pa je že poročilo Hruščova iz leta 1956, ki govori o boljševiškem terorju, ostalo brez promotorja in mecena. Brez pravega odziva so ostala tudi vsa kasnejša razkritja …

Prvo poglavje knjige nosi naslov Fizično uničenje. Po shemi, ki ponazarja uničenje Judov, primerjalno obravnava tudi komunistične prijeme, ki se nenavadno ujemajo: razlastitev, koncentracija, pohodi morilskih akcij, deportacije, lakota in brezimnost. Vleče zanimive vzporednice med prijemi obeh totalitarizmov. Zanimiva je primerjava številk. Pripadnikov Gestapa je bilo nekaj tisoč, medtem ko je število pripadnikov KGB doseglo pol milijona. V DDR je Stasi zaposloval več ljudi kot Gestapo v vsej Nemčiji.

Vendar so pri komunizmu stvari praviloma bolj zapletene, prikrite, zabrisane. Nacizem pa se da lažje razkrinkati, morda tudi zato, ker je bil zasačen sredi akcije. Med težje določljive prijeme sodijo na primer sodne usmrtitve, ki so značilnost komunističnega sistema. Dejstvo, da so se le-te v Sloveniji dogajale v manjši meri, pove prav malo, saj je naše področje po tem kazalniku bližje nacističnemu prijemu z izvensodnimi poboji.

Drugo poglavje govori o moralnem uničenju. Avtor najprej opozori na poneumljanje, ki je sad vsakršne ideologije. Je pa tudi pogoj za moralno uničenje. Del tega demonskega načrta je tudi vzpostavitev liturgičnega jezika. Poglavje razloži, kako družba reagira na totalitarizma. Nacizem je s ponarejanjem dobrega mobiliziral ljudi za »obnovo naravnega reda«, ki naj bi ga porušili krščanstvo, demokracija, vladavina zlata, boljševizem in Judje. Avtor trdi, da so v resnici ljudje Hitlerju sledili zaradi nacionalizma, ne zaradi nacizma. Nacistična vzgoja, ki so jo izvajali nekaj let, je po vojni vsaj v zahodni coni takoj izpuhtela. Komunizem pa je s ponarejanjem dobrega bolje uspel. Obuditi naj bi želel naravo brez hierarhije, ki ni kruta in neizprosna, kakršno je občudoval nacizem. Ljudem naj bi vrnili izgubljeni raj. Od komune do komunizma. Za komuniste so dobra vsa sredstva, ki omogočajo prehod in izhod iz stanja Rdečega morja do končnega cilja. Svet, ki ga hoče komunizem uničiti, je res poln krivic in zatiranj. Komunistov namen pa ni vzbuditi zavesti o pomanjkanju zakonov, temveč željo po družbi, v kateri ureditev ne bi potekala prek zakonov. Kljub vsemu komunizem daje vtis, da gre za dober cilj. Poleg tega v partiji vedno ostaja nek delež »poštenih ljudi«, ki jih še ni dosegel moralni propad. Ta pa vedno sledi, saj je že za uvod pobitih deset odstotkov prebivalstva. Pobijanju sledijo nagrade, nato pa želja po ohranitvi oblasti in rutinsko vodenje ter predvsem zagotavljanje lastne varnosti. S kopičenjem privilegijev in ugodnosti pa vstopi tudi korupcija (in Orwelove svinje). Komunizem vedno zapre svoje meje, sledi nadzor informacij in nadomestitev resničnosti s psevdoresničnostjo. V ta namen se pojavi tudi nov liturgični jezik. Komunistični režim svojih tekočih zločinov ne skriva, vsaki obsodbi sledi miting odobravanja. Ljudstvo, ki je poslej vedelo, da dela hudo, se je zateklo v posebne užitke: neodgovornost, lenobo, životarjenje. Homo sovieticus je doživljal gnus nad samim seboj.

V tretjem poglavju razmišlja o političnem uničenju. Primerja totalitarizma, kot so ju nosilci izvajali v političnem smislu. Četrto poglavje pa se ukvarja s teološkim pogledom. V posameznih razdelkih obravnava različne teme. Najprej obdela zlo. Naslovu Demon in oseba sledi poglavje o odrešenju, kot so razumeli svoje poslanstvo nosilci režimov. Na koncu izpostavi nacistični in komunistični biblicizem. Pri ideologijah tako pokaže na različna poslanstva, prehode v idealizirani svet in podobno. V razdelku Krivoverstva opozori na nekatere kvazi nove ideje, ki so bile zavrnjene že v zgodnejši zgodovini. V petem poglavju se posveti spominu. Razlikuje med pogansko pozabo (Kitajska) ter krščansko in judovsko pozabo komunizma. Posebej pa v različnih lučeh osvetli judovski in krščanski spomin na nacizem. Prav krščanski spomin na nacizem se v teološkem smislu nasloni na priznanje edinstvenosti holokavsta.

Kot dodatek pa je objavljen avtorjev govor na Francoskem inštitutu z naslovom Spomin in pozaba boljševizma. Reakcije nanj so avtorja Alaina Besançona, trikratnega doktorja, vzpodbudile, da je nastala knjiga, ki vam jo priporočam v branje. Vsebino zaokroža še prispevek mag. Jurija Emeršiča, ki knjigo lepo umešča v naš čas in prostor.

Glede na izkušnje, ki jih pri nas sproži že samo omemba podobnosti totalitarizmov 20. stoletja, je objava takih knjig nujno in hvalevredno dejanje založbe Družina. Po branju pa mi vendarle ostaja odprtih nekaj vprašanj. Kako naj se v naši družbi uveljavi mnenje, da je ime za kulturni dom neprimerno, če se le ta imenuje po španskih borcih? Kakšne vrste branje na to temo bi zajelo (kaj) več bralcev? Kaj pomeni dejstvo, da Zahod ni sposoben obsodbe komunizma? Ali je zlorabi žrtev (v primeru holokavsta) za politične namene, na škodo srednje- in vzhodnoevropskih narodov, podlegel prav Zahod? Se še vedno ne zavedamo, da je usoda kmetov na šahovnici odvisna od trenutne situacije?

11.1.1.

V soboto, 8. novembra, je v Milwaukee-ju, ZDA v 103. letu svojega polnega in delavnega življenja umrl profesor Janez Grum. Pokojni je bil tako rekoč od ustanovitve povezan z Novo Slovensko zavezo in je napisal nekaj deset tehtnih člankov za našo revijo Zaveza, zato je prav, da se ga ob slovesu nekoliko obširneje spomnimo.

Rojen je bil 19. oktobra 1912 v Spodnjem Kašlju pri Ljubljani. Po osnovni šoli v Zalogu in maturi na državni klasični gimnaziji v Ljubljani je na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze študiral latinščino in nemščino in leta 1938 nastopil službo profesorja latinščine na ljubljanskem liceju, hkrati pa poučeval tudi na uršulinski gimnaziji. Od komaj začetega profesorskega dela sta ga kmalu odtrgali vojna in revolucija. V času gimnazijskega in univerzitetnega študija se je udejstvoval v katoliških organizacijah, bil je član Katoliške akcije, zato je hitro sprevidel, kaj se skriva za OF. To razumetje so olajšali in pospešili tudi umori, ki so se že leta 1941 začeli tako v njegovem rojstnem Polju kot v Ljubljani. Kot član Slovenske legije je bil septembra 1942 med ustanovitelji vaške straže v Polju in postal tudi njen poveljnik. V Zavezi št. 47 in 48 vse to sam opisuje. Že v 10. št. Zaveze opisuje razmere na Turjaku pred partizanskim napadom – na Turjak je prišel 11. septembra 1943 in po nalogu predpostavljenih še isti dan odšel na Zapotok, v noči na 15. september pa naprej proti Ljubljani. Na tej poti je bil z njim tudi radiotelegrafist Toni Božnar; Grum ga je vzpodbujal, naj nadaljuje pot z njim, on pa je okleval in potem prišel v roke nasprotnikov. (Zaveza, št. 58)

Tudi kot domobranec je bil profesor Grum v domačem kraju, obenem pa opravljal razne naloge za Slovensko legijo, na primer skrbel za povezavo s četniki. Zanimiva je zgodba, kako je pred Nemci reševal ameriškega pilota, ki je 19. novembra 1944 nad Zalogom odskočil iz gorečega letala. Pilot – Maurice Brash je bil hudo opečen in je potreboval zdravniško pomoč. Nemški gestapo je povsod imel svoje oči in ušesa, zato je bila potrebna skrajna previdnost. Domobranci so se dogovorili z usmiljenkami v Leonišču, da so pilota skrile v svoji hiralnici in dr. Janež ga je zdravil. Ko se mu je stanje izboljšalo, ga je Grum pospremil preko bloka k Suhadolčevim v Gabrje pri Dobrovi.

Figure 42.

Maja 1945 se je tudi profesor Grum umaknil na Koroško in kmalu začel vzdrževati stike s slovenskimi begunci v Avstriji in Italiji. V Rimu je tedaj deloval Slovenski socialni odbor, ki ga je vodil dr. Miha Krek, begunska taborišča pa so bila raztresena po raznih krajih obeh držav. Profesor je bil stalno na poti od severa na jug, od enega taborišča do drugega. Srečal se je z neštetimi begunci in občutil njihovo skrb za tiste, ki so ostali doma ali bili iz Vetrinja vrnjeni.

Decembra 1948 se je pri Gospe Sveti na Koroškem poročil z učiteljico Marijo Arnež iz znane jeseniške družine. Njegova potovanja od italijanskega juga do tirolskega severa so se tako zaključila, toda pred njim je bila dolga pot v Novi svet, za katerega je pa že vnaprej vedel, da mu nikoli ne bo prava domovina. Januarja 1950 je prispel z ladjo v New York, od tam pa z vlakom v Milwaukee; tam sta si z ženo Marijo blizu cerkve sv. Janeza Evangelista, kjer je bilo takrat še vse slovensko, ustvarila družinsko ognjišče. Rodili so se jima trije sinovi: Janez, Ciril in Klemen, ki so vsi postali ugledni zdravniki – specialisti, na pr. [Stran 096]Ciril, profesor na univerzi v Michiganu, je leta 2000 dobil nagrado najboljšega zdravnika ZDA. Odlično govorijo slovensko.

Oče Janez je bil v začetku zaposlen v tovarni cevi v Milwaukeeju, nato pa dolga leta v tovarni senzorjev in raznih merilnih aparatov. Da bi spoznal ameriško šolstvo, se je ob delu vpisal na univerzo in leta 1967, star 55 let, še enkrat diplomiral. Ob vsem delu, študiju in skrbi za družino pa je še našel čas za iskanje resnice o vzrokih slovenske razdvojenosti, ki ji še danes ni videti konca. Prav v času njegovega študija na univerzi je bilo veliko vrenje med mladimi izobraženci, ki se ga je tudi sam udeleževal in osebno poznal pobudnike obeh glavnih struj: ena je kasneje začela revolucijo, druga pa se je temu uprla. Tudi v tem spopadu je bil udeležen od začetka do konca, seveda na strani, ki se je branila in bila nazadnje pobita, zato je izkoristil vsako priliko, vsako srečanje za osvetljevanje še nejasnih dejstev, za dopolnitev svojega vedenja. Stalno je bil na tekočem o vsem, kar je bilo o tem napisanega tako doma kot v tujini – in tudi sam o tem pisal.

Omenili smo že, da je obdelal nekatere bolj ali manj zahtevne teme za revijo Zaveza. Tako je že v 6. številki obvestil bralce o knjigi The repatriations from Austria 1945 – vračanje kozakov, četnikov in domobrancev sovjetom oziroma partizanom. V isti številki je pisal tudi o štajerskem četniku Jožetu Melaherju, naslov njegovega prispevka za 8. številko jeVlaki vozijo na Jesenice (o vračanjih domobrancev iz Vetrinja), v 10. številki Razmere na Turjaku pred napadom in Padec Grčaric, v 12. številki Zakaj ni četniška ilegala v letih 1942/1943 dosegla večjega razmaha itn.

Sodeloval je pri pripravi knjige Stalinistična revolucija na Slovenskem, katere prvi del je izšel leta 1984, drugi pa šele po osamosvojitvi, pomagal z nasveti dr. Borisu Mlakarju pri knjigi Slovensko domobranstvo, dr. Griesser-Pečarjevi pri knjigi Razdvojeni narod in še bi lahko naštevali. »Mladina«, ki mu je leta 2003 postavila vprašanje o strateški možnosti obrambe Turjaka, ga je torej upravičeno predstavila takole: » Zgodovinar Janez Grum, danes devetdesetletnik iz Milwaukeeja (Wisconsin), leta 1943 pa eden oficirjev vaških straž s činom podporočnika.«

Skrb za verodostojen prikaz naše polpretekle zgodovine je gotovo bil eden od motivov, ki so ga spodbujali, da je po demokratizaciji Slovenije vsako leto za nekaj tednov prišel v Ljubljano, seveda pa ga je k temu klicalo tudi hrepenenje po domovini, po srečanju s sorodniki in znanci. Njegova pot je bila vsakokrat več ali manj enaka: z letalom do Münchna, kjer je obiskal dr. Janeza Zdešarja, in nato z vlakom v Ljubljano; po Ljubljani je hodil peš ali se vozil z avtobusom, na obisk na Primorsko ali Koroško pa ga je kak ljubljanski prijatelj odpeljal z avtom. Če so bile pri nas tisto leto kake volitve, je čas bivanja V Ljubljani prilagodil tako, da je lahko volil. Če je le mogel, se je udeležil spominske slovesnosti v Kočevskem rogu, Teharjah in podobno. Pri vsakem obisku Ljubljane, je zagotovo potrkal tudi na vrata pisarne Nove Slovenske zaveze.

Profesor Janez Grum nikoli ni vozil avta. Večino svojih poti je prehodil, tudi pot v cerkev sv. Janeza v Milwaukeeju, kamor je redno hodil celo svoje »ameriško« življenje in kjer se je srečeval s slovenskimi frančiškani. Spomnite se, da smo že prej povedali, da sta si z ženo Marijo dom ustvarila blizu cerkve sv. Janeza. Ali je po vsem tem sploh še potrebno posebej omenjati, da je do konca ostal preprost, vendar odločen Slovenec iz Spodnjega Kašlja. Kljub svoji skromnosti pa je bil velik podpornik slovenskih ustanov, predvsem družbe sv. Mohorja v Celovcu in dijaških domov.

Nekako pred enim letom sta se Janez Grum in soproga Marija preselila k najmlajšemu sinu Klemenu, ki živi v predmestju mesta Milwaukee. 19. oktobra letos so še praznovali Janezov 102. rojstni dan. Pravijo, da je bil izredno dobre volje in je z drugimi še pel: Kol‘kor kapljic, tol‘ko let. V tednu po tem se mu je zdravje poslabšalo in v soboto 8. novembra je mirno odšel k nebeškemu Očetu. V petek, 14. novembra, je bila v cerkvi Marijinega obiskanja pogrebna maša in nato pogreb. Pri maši in slovesu od pokojnega je pevski zbor cerkve sv. Janeza, ki jo je pokojni zvesto obiskoval dolgih 64 let, poleg angleških zapel tudi nekaj slovenskih pesmi. Vsekakor bi zaslužil tudi pesem Oče, mati, bratje in sestre.

Najbližjim sorodnikom pokojnega gospoda Janeza: gospe Mariji, trem sinovom, 11 vnukom, 9 pravnukom in vsem drugim izrekamo globoko sožalje, njemu pa se iskreno zahvaljujemo za zvestobo in sodelovanje. Naj počiva v Božjem miru!

13.1.1. SVETE NOČI

(Prevedel Brane Senegačnik)

13.1.2.

Vsem bralcem voščimo doživete božične praznike in upanja polno leto 2015. Uredništvo Zaveze

Figure 43.

13.2.1. Cvetoči klas pelina

Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945

Slovenski begunci so v povojnih taboriščih ustvarili junaško zgodbo,
saj so v skrajno neugodnih okoliščinah in barakarskem okolju razvili red,
disciplino, organizacijo, visoko kulturo in narodno zavest,
ki zbuja spoštovanje.

Figure 44.

Fotografska monografija obsega 300 strani.

Izčrpen oris slovenskega povojnega begunstva je prispevala zgodovinarka mag. Helena Jaklitsch.

Izdala DRUŽINA in RAFAELOVA DRUŽBA
naročila: 01/360-28-28