Zaveza št. 94

1.1.1.

Ker so tako Stalin kakor Mussolini in Hitler ne le prezirali demokracijo kot družbeno ureditev, temveč tudi države z demokratično strukturo, so gledali glavno nevarnost za svojo hegemonijo ne toliko v teh državah, ki so bile popolnoma različne od njih, temveč drug v drugem, saj so si bili v svoji brezobzirnosti in načinu vladanja podobni. Tako se je zgodilo, da so zasedli prostor na političnem spektru: eni skrajno levico, drugi pa skrajno desnico, kar je imelo predvsem v Evropi težke posledice.

Komunisti so vse skupine, ki so bile desno od njih, stlačili pod skupni imenovalec fašizma oziroma nacizma. Podobno so nemški nacisti in italijanski fašisti vse svoje nasprotnike skušali izenačiti s komunisti. Na ta način so demokrati iz političnih, katoličani pa iz verskih razlogov morali zatrjevati enim in drugim, kaj niso, pa pri tem nehote izgubili nekaj identitete pa tudi iniciative.¹ (Dr. Marko Kremžar)

1.1.2.

Eno od torišč, kjer slovenska tranzicija stopa vzvratno, je prav razdelitev in dojemanje političnega prostora. Že teoretično znanje o tej tematiki je sila šibko, praksa pa je naravnost kaotična. Tu se ne bomo ustavljali pri klasični razdelitvi, ki tudi v svetu nemalokrat uhaja iz učbeniških opredelitev, pač pa le pri nevarnem dogajanju na njenih robovih, se pravi na skrajni levici in skrajni desnici. Tam demokratični prostor nekritično dovoljuje mešanje s pojavi, ki so z njim v protislovju.

1.1.3. Optimistični in pesimistični glušci

Vsi imamo izkušnjo, da je med prešerno razpoloženimi ljudmi težko predstaviti in upravičiti bojazen, ki nima ravno na prvo oko razvidnih razlogov. Sklepali bi potemtakem, da bo resna, utemeljeno zaskrbljena beseda lažje našla pot med neoptimistične ljudi, ki jadikujejo nad situacijo, nimajo vere v prihodnost in so kot nalašč silno podobni današnjemu povprečnemu Slovencu. Toda ne. Morda se komu na čisto človeški ravni še kaj dopove, a potem kot politik, kar smo v demokraciji vsi, povsem odpove. O tem pričajo volilni rezultati, zlasti zadnji državnozborski.

Ljudje se strinjajo, da je položaj slab, a razlage tega položaja so redno reprize medijskih sugestij. Te so navadno v skrajno površnem, in hkrati enostavnem ter učinkovitem pristopu, ki pa ima svojo subverzivno raven, s katero napadajo katero od konstitutivnih elementov bodisi družbe (denimo politiko) bodisi človekove osebnosti (občutek za resnično, pravično, dobro, lepo). Iz tega dogajanja se polagoma poraja prepričanje povprečnega državljana, kako je vse slabo in bo slejkoprej še slabše. Paradoks je, kot že omenjeno, da ta negativna naravnanost človeka ne napravi nič dovzetnejšega za resnične nevarnosti. Četudi te nevarnosti v zadnjih letih dobivajo nepojmljive pojavne oblike. Naj omenimo dve: nasilne demonstracije proti vladi, ki je deloma reprezentirala demokratično stran, in očitno montiran politični proces, ki je bil navzlic nesmislom v spirali (človeških in družbenih) krivic prignan do pravnomočnosti.

1.1.4. Tranzicijski Kako se je začelo

Oba primera bi morala dvigniti ljudi iz otopelosti, da bi s pomočjo volitev vzpostavili red. Kot vemo, so volivci podlegli manipulaciji in odločili ravno nasprotno. Volitve v smislu najosnovnejšega mehanizma, ki zapolni poslanske sedeže, sicer delujejo. Od tu naprej oziroma nazaj pa je vprašljivosti vse več. Danes svoj vrh dosegajo z vključevanjem omenjenega postopka proti voditelju opozicije, pred tem z izigravanjem volilnega sistema in zadevnega referenduma, sam trizborski začetek pa je bil sploh protisloven, intrigantski hibrid totalitarnega in demokratičnega modela.

Podobno je s sodstvom, ki danes v svoji ideološki zadrtosti in prozornosti daje vtis vrhunca, a vmes sta bili dve desetletji bolj ali manj prefinjenega službovanja prejšnjemu sistemu in njegovim nosilcem – bodisi z onemogočanjem rehabilitacije nedolžnih bodisi z doslednim blokiranjem vsakršnega resnega procesiranja največjih zločinov. Vendar je tudi tu osrednji problem v začetku, ko se je izigrala še tista majhna možnost prečiščenja [Stran 002]in boljševiško sodstvo se je nespremenjeno prelevilo v sodstvo demokratične države. Podobno je tudi z gospodarstvom, podobno je s šolskimi sistemi, podobno je z mediji. Vse poti vodijo k prehodu iz totalitarizma v demokracijo. K prehodu, ki je bil in ga ni bilo.

1.1.5. Shirani zmagovalec

V enem gornjih stavkov smo že nakazali, kako je bilo z volitvami skozi tranzicijo. Zelo problematično že samo na sebi, ob pravkar naštetih vplivnih sistemih pa sploh. Volja ljudi je bila izigravana na vse načine, zlasti z indoktrinacijo, z medijskimi manipulacijami, z volilnim sistemom, z ignoriranjem referendumske volje, z goljufanjem na voliščih, z »novimi« obrazi in »novimi« strankami, s prestopi med taboroma, s koalicijskimi preigravanji in nenazadnje tudi z inercijo socialistične brezodgovornosti, ki so se je ljudje nalezli skozi prejšnja desetletja. Pa vendar drži, da je ožje politični del nove države, se pravi ta, ki je vezan na volitve in predstavlja zlasti zakonodajno, posredno pa tudi izvršno oblast, doživel še največ sprememb v smer demokratizacije. A tu nas je čakala nova past.

Po vseh omenjenih Scilah in Karibdah je demokratična stran od volitev do volitev uspela zasesti približno polovico parlamentarnih sedežev. Polovički političnega prostora sta se večinoma imenovali pomladna in leva stran. Poimenovanje se zdi obrobnega pomena, a vendar se prav tu dogaja eden od grehov, ki ima po vseh teh letih hujše posledice, kot se zavedamo. Vseskozi gre za zavajanje, za laž, za neskladnost z dejanskim stanjem. Kaj je rezultat? Najprej katastrofalne številke za demokratično stran, ki so jih prinesle zadnje volitve, potem pa še korak naprej, in sicer nevarno razširjena misel med ljudmi: znebimo se še tega ostanka ekstremistov, teh skrajnih desničarjev, teh zdraharjev, pa bo politični prostor normaliziran (!).

1.1.6. Reči bobu zob?

Storjeni greh se imenuje prepuščanje demokratičnega prostora t. i. levici. Kolikor ni šlo za odstopanje slednji v korist, pa je šlo za priznavanje njenega samopoimenovanja, čeprav ni imelo nobene zveze z realnostjo. Imelo pa je to popuščanje in odstopanje zvezo s t. i. realno politiko in njenimi koristmi (npr. koalicija LDS, SKD, SDSS, ZLSD). Zvezo je imelo tudi z domnevno gosposkostjo, finostjo, uglajenostjo, politično korektnostjo, ko se ne spodobi reči bobu bob. In v zadnjih letih ima zvezo tudi s kontraproducentnostjo. Ko denimo danes vodja opozicije z idejno intoniranim tvitom zadene natančno v črno, požanje zgražanje grozljivo velikega števila ljudi vseh političnih nazorov in večinske religije. Poleg tega so med njimi tudi mnogi resnično strpni, široki, uglajeni in plemeniti ljudje, ki ne razumejo politične situacije.

Demokratična stran ni uspela vzpostaviti klasične razdelitve političnega prostora, ki se deli med liberalno, socialno in krščansko demokracijo. Socialna je žalostno propadla zaradi bede evropskega socializma, do liberalne, če odštejemo Grosove poskuse, pa sploh nismo prišli. Tako nam ostaja gneča na krščansko-ljudskem polju, a ta gneča je le na ravni strank, pripadajoče volilno telo pa je že znatno razredčeno.

Verjetno je razumljivo, da demokratični ostanek brez potenciala, ki je bil pobit, in brez izseljene Slovenije tega projekta ob skrbno insceniranem »sestopu z oblasti« ni uspel niti zasnovati, kaj šele izpeljati. Ni pa razumljivo, da še vedno (!) pada na ravni poimenovanja. Pomladno nazivanje bi moralo biti rezervirano za praznične in romantične trenutke, sicer pa bi morali zase dosledno uporabljati izraz demokratična stran. Prav tako množica demokratično čutečih publicistov, novinarjev, kolumnistov, analitikov in komentatorjev. Dosledna raba bi dosledno vzpostavljala temeljno ločnico. Tudi če ne bi beležila bajnih uspehov – bila bi vsaj skladna z dejansko stvarnostjo.

1.1.7. Nomen est omen

Tako pa je postajala ena stran vse bolj nostalgična, odrinjena ali izpraznjena »pomlad«, druga stran pa večji del ne samo »levica«, ampak celo »leva sredina«! Mirno bi bili tudi desnica, če bi se jim zahotelo, a za to jim ni, saj so poskrbeli za njeno učinkovito kontaminacijo. Danes so si v parlament pripeljali celo par primerkov skojevskega tipa, s pomočjo katerih si še lažje nadevajo videz sprejemljive zmernosti.

Za koga pa je šlo in gre še danes v resnici, ko govorimo o levici ali ljubkovalno radikalizirano o kontinuiteti? Preprosto: za (post)boljševiške, za (post)komunistične stranke. Kar je približno toliko, kot če bi rekli (post)nacistične ali (post)fašistične. Skratka, (post)totalitarne stranke. Niti v Zavezi ni lahko brez okolišenja povedati resnice, a je nujno. Preizkus [Stran 003]

Figure 1. Res ni nikoli prepozno?Arhiv Zaveze

[Stran 004]in mejnik, ob katerem se stranke odločijo, na katero stran sodijo, je seveda NOB oziroma stalinistična revolucija. Vse stranke, ki ne odklanjajo NOB oziroma stalinistične revolucije, so »leve« na pravkar definiran način, se pravi, da bolehajo za totalitarnim sindromom. Pri čemer sklicevanje na zavedenost in domoljubje morda lahko odveže od strašne odgovornosti tega ali onega gverilca, celote pa nikakor.

Težko si je zamisliti, da bi razmere v Sloveniji ne bile bistveno boljše, če bi stvari že takoj ob prelomu in potem naprej dosledno poimenovali s pravimi imeni, z drugo besedo, če bi upoštevali resničnost. Katera demokratična stranka bi šla leta 1993 v koalicijo s Stranko judovskih prijateljev, če bi vedeli, da se za tem imenom skrivajo (novo)nacisti in bi jih kot take tudi dosledno razkrinkavali? Hipotetični zaključki morda niso vredni tegale uglednega mesta. A naj stoji, morda kot spodbuda ob sorodnih odločitvah ali pa za primer, če res velja, da nikoli ni prepozno.

1.2.1.

Poletni meseci 2014 so bili čas, ki je mnoge Slovence, gotovo pa vse zbrane ob Zavezi, pretresel bolj kot kar koli drugega, kar se nam je v zgodovini samostojne slovenske države dogodilo. Sodno kolesje v rokah starega režima je tako rekoč pogoltnilo političnega voditelja slovenske pomladi in demokratične opozicije. Ko smo morali gledati, kako je 20. junija 2014 odhajal proti zaporu, smo nekateri imeli občutek, da je bil pomemben del slovenskega naroda s tem – obglavljen. Takrat smo občutili in za hip zagledali, kaj vse se spleta v vezivu med ljudstvom in njegovim političnim voditeljem: kako kompleksen splet človeških upov in želja, osebe in zgodovine, izpolnitev v skupnem dobrem. Ta vez je bila na simbolni ravni pretrgana. Sledile so volitve z izidom, ki je bil za marsikoga na meji možnega, na meji more.

Po tolikšnem porazu pravice in resnice, ki se je v vsem tem izražal, je kdo med nami morda dočakal konec poletja z občutkom, da Slovenije več ne prepozna.

Razumljivo je, da nas je vse to zelo pretreslo. Vendar se potem, ko naša misel začne tipati za razlogi in vzroki, pretres umiri – ko namreč vidimo, da smo za marsikaj, kar je zdaj udarilo na dan, vedeli že prej, v bolj latentni obliki, in nismo mislili, da bodo »stvari šle tako daleč«. Vedeli smo približno, da so na pomembnih položajih v sodstvu ostali ljudje, ki so sodstvo vselej razumeli kot orožje proti političnemu »sovražniku«. Vedeli smo, da so dominantni slovenski mediji poseben operativni del postkomunistične politike. Predvsem pa smo vedeli, kako zlahka sprejme večina Slovencev neresnico kot resnico – in da se tako v dušah mnogih kopiči neko veliko protislovje. Vidna, vsakomur očitna pojavna oblika tega protislovja je mdr. ta, da je človek, ki je vodil osamosvojitveno vojno Republike Slovenije, že vrsto let najbolj osovražena oseba v Sloveniji – prav v tej državi, za katero ima nemajhne zasluge. Zato se v tem poletju, naj je bilo še tako pretresljivo, ni zgodilo nič, česar bi prej ne bilo v dušah, v pameti, v presojah, v globokih človeških odločitvah ali pristankih glede tega, čemu verjamemo, kaj cenimo in v kaj se pustimo zavesti, z eno besedo: kako smo naravnani do resnice in dobrega.

Nova je predvsem drastična družbena zunanjost, ki so jo notranje drže in zadržanja v dušah Slovencev omogočile, priklicale, ustvarile. Tudi tu se z vso veljavo potrjuje evangeljski stavek: »Nič ni namreč skrito, kar bi se ne razodelo.« Kar je zdaj, je bilo že prej, le da je bilo skrito. Skrito je bilo v duhu, v možnosti; potem se je neki trenutek zgostilo v snov, v zgodovino, v dejanja.

Zakaj se nam vse to dogaja? Zakaj toliko usodnih silnic, ki iz zmotnih misli ter blodnih idej vodijo k slepilnim ciljem, k slabim odločitvam?

Temeljni vzrok temu stanju je, da Slovenci živimo v ne-identiteti s sabo, to je, v sebi vzdržujemo globoko protislovje. To protislovje ima mnoge znane zunanje oblike: načeloma si Slovenci želijo biti v Evropi in imeti njeno blagostanje, toda simpatije in del mentalitete težijo na Balkan; načeloma so vsi Slovenci proti korupciji, toda na volitvah izvolijo najbolj koruptivne ljudi; nominalno so vsi proti [Stran 005]

Figure 2. En sam talent Tamino Petelinšek

[Stran 006]»razdoru«, toda za razdor so obtoženi prav tisti, ki ga edini skušajo reševati; formalno so vsi Slovenci za demokracijo, toda večine ne moti, da se demokratična igra odvija na podiju, pod katerim so gomile umorjenih; formalno se kuje v nebo vladavino prava, toda vse, kar politična levica zmore in premore, ima zaradi političnih umorov izpred sedmih desetletij. Formalno smo »normalna« evropska država; toda v resnici je ta posejana s stoterimi kraji nepopisne groze.

V tem je temeljno protislovje naše osebne in družbene biti. Tu se skriva temeljna razpoka v našem umu, razdor v naših dušah, saj z enim delom svoje pameti želimo kaj dobrega, urejenega, pravičnega, z drugim delom iste pameti pa hkrati pristajamo na neresnico, dopuščamo najtežje krivice in pritrjujemo stihiji.

To protislovje v nas samih, to nasprotje sebi samemu je tista praznina, kamor se, kakor brez uspeha, ugrezajo vsa dobra prizadevanja; to je tisti ponor, ki tudi zmotnim in blodnim idejam daje strmec, vlek in moč za uveljavitev v družbi. To je tisti srh, ki stvarem daje gibanje in pospešek, da potem vendarle »gredo tako daleč«, kakor si ni nihče predstavljal. In bodo šle še dlje.

Kako zapolniti za ponor, ta vakuum? Kako storiti, da se nič spremeni v bitje? Kdo to zna, kdo to more? Ali bolje: Kdo more zlo spremeniti v dobro?

Kristjani o tem nekaj vedo – toda ta vednost jim je dana v veri in upanju. Kot ljudje v družbi, kot Slovenci v Sloveniji pa moremo poskusiti vsaj eno: doumeti, razumeti, videti to, kar je res. To je gotovo začetek in pogoj vsega drugega, če bo kaj sledilo. Kajti mnogi naši predstavniki v politiki glavne stvari ne razumejo. To zmožnost, da razumemo, pa imamo vsi, če le hočemo: ta talent, tisti eden, edini talent, nam je bil dan vsem kot naša resnična možnost. Če smo ga zakopali, ga moramo z vsem trudom odkopati. Kdo ve, koliko časa nam je odmerjenega. Vsaj ta talent moramo uporabiti, od njega je odvisno vse.

1.3.1.

»Svobodne je poslal [na svet] Bog vse ljudi; narava ni napravila nikogar za sužnja,« se glasi navedek iz malo znanega grškega govornika Alkidamanta, ki je bil učenec znamenitega sofista Gorgije. Stavek je bil oblikovan najverjetneje v prvi polovici 4. st. pr. Kr. Čeprav ne vemo natanko, v kakšnih okoliščinah je nastal in del kakšnega besedila je bil, je bolj ali manj očitno, da govori o univerzalni resnici oziroma načelu. Besede »Bog«, »vsi« in »narava« dvigujejo njegov pomen nad vsak historični kontekst.² Prepričanje, da suženjstvo ne izvira iz narave, je bilo v drugi polovici 4. st. precej razširjeno: o tem pričujejo tako različni literarni dokumenti, kot so fragmenti atenskih komediografov in Aristotelova razmišljanja o političnih rečeh.³ Toda družbena realnost se zaradi teh pogledov, ki so povzemali in zaostrovali moralno kritiko institucije suženjstva iz prejšnjega, 5. stoletja, še dolgo ni spremenila. Nasprotno: izključujoči se pogledi so začeli mirno soobstajati celo v intelektualnem svetu, v prostoru refleksije, celo v normativnih družbenih besedilih. V delu, ki pomeni temelj vsega evropskega prava , v Justinjanovem zakoniku iz prve polovice 6. st. po Kr., najdemo tako načelo, da »je suženjstvo v nasprotju z naravo«, kot tudi nadrobno razlago sužnjelastnikovih pravic. Nadaljevanje zgodbe je najbrž znano. Še v 19. stoletju so ameriški sužnjelastniki navdušeno pritrjevali besedam Deklaracije o neodvisnosti, da »so vsi ljudje ustvarjeni enakovredni«.

S čim si lahko razlagamo tako očitna protislovja ne le v dejanskem življenju, temveč tudi v kulturi, ki je stavila na racionalnost? Kaj je vzrok temu? »Neprijetna lastnost ljudi, da hranijo svoje misli v različnih predelkih možganov,« odgovarja znani zgodovinar antične filozofije William Guthrie.⁴ Mogoče pa se v tem kaže tudi nemoč čisto intelektualnega spoznanja pred življenjsko prakso, ustaljenimi obrazci in tradicijo. Mislim, da to dobro ilustrira naslednji primer.

Ena najpomembnejših osebnosti moderne filozfije, Immanuel Kant, je v razpravi Utemeljitev metafizike nravi (1785) formuliral znameniti kategorični imperativ: »Deluj tako, da boš pri tem vedno imel človeštvo, bodisi v svoji [Stran 007]lastni osebi bodisi v osebi drugega, za smoter in nikoli za sredstvo.« Njegov namen je bil razdelati »čisto moralno filozofijo« in izoblikovati univerzalni moralni zakon, zakon, ki bo čist vsake empirije, vsega zgodovinskega in prigodnega, in bo zavezoval vsa umna bitja, torej vse ljudi. Deset let prej je Kant napisal delo z naslovom O različnih človeških rasah (Über die verschiedenen Rassen der Menschen), v katerem gredo njegova izvajanja v nasprotno smer: stran od univerzalne človeškosti. Menil je namreč, da so izvorno sicer v vseh ljudeh enake zasnove (Keime, Anlagen), a se pod vplivom naravnih dejavnikov na različnih koncih sveta razvijejo drugače, in ta drugačnost, ki je nespremenljiva, se izrazi v značilnostih posamezne rase: vsak človeški posameznik je neizbrisno zaznamovan z njimi. Skratka, formuliral je biološko razlago nastanka človeških ras in napisal eno prvih študij o njihovi hierarhiji.⁵ Čeprav je moralo izrecno razločeval od antropologije – v njegovem razumevanju vse empirično sodi v območje slednje – in rasna hierarhija nima (nujno) posledic za njegov univerzalistični koncept morale, njegova biologistična »antropologija« vseeno zbuja čisto drugačen vtis kot etični spisi. Namesto iskanja občega, ki je očiščeno vsega zgodovinskega, ima tu glavno besedo ravno »empirija«, zgodovinske »izkušnje«, kot mu jih je posredovala ali celo narekovala kultura njegovega časa. Ni presenetljivo, da se danes, ko je miselno obzorje tako pogosto zamejeno s socialno antropologijo in sociologijo kulture, precej govori o Kantovem rasizmu. Ne bom se spuščal v utemeljenost teh kritik, ki so v nemajhni meri otroci svojega kratkovidnega časa; poudariti želim, kako zelo je »duh časa«, kultura dobe vedno pomembna za mišljenje posameznika. Najbrž si težko zamislimo bolj reflektirano in miselno samostojno osebnost, kot je bil Immanuel Kant; a celo v njegovih delih najdemo tudi sledi tistih predstav in prepričanj kulturne dobe, v kateri je živel, ki se zdijo v nasprotju z najglobljo težnjo njegovega mišljenja.

Znameniti škotski filozof David Hume (1711–1776) je sodil, da se »pravilna razsodnost omejuje na vsakdanje življenje [ … ] in prepušča bolj vzvišene probleme olepševanju pesnikov ali govornikov ali veščini duhovnikov in politikov«.⁶ Te besede nikakor niso v nasprotju z osnovnimi Humovimi težnjami; pa tudi ne govorijo o spopadanju intelekta z družbeno prakso in njegovi nemoči ali o zapadanju (nezavedno) utrjenim kulturnim predstavam. Tradicionalno kulturo zavestno omenjajo na drugačen način; morda imajo sicer rahel ironičen nadih, a se vseeno zaupljivo opirajo nanjo. Pesniki, govorniki, duhovniki – vsi ti poklici so potrebni in dragoceni, ker strežejo človeški potrebi po ukvarjanju z vzvišenimi problemi, ki so pod obnebjem tradicije Humovega časa še vedno bili sestavni del normalnega človeškega sveta. Danes bi to le težko trdili: razvoj zahodne kulture je te probleme izrinil v muzeje in akademske kabinete ali jih razglasil za zastarele utvare, omenjeni poklici so se znašli na obrobju, in resnici na ljubo Humova filozofija pri tem ni bila povsem nepomembna. Toda z navedenim odlomkom želim pokazati, da se ljudje (in celo največji filozofi) v večji ali manjši meri vedno opiramo na obstoječe oblike kulture; da vedno računamo z neko zalogo normalnosti v družbi, ki je shranjena v njenih institucijah in običajih.

Če na kratko povzamem, nam nanizani zgodovinski fragmenti govorijo približno tole: še tako globoka in resnična spoznanja so lahko družbeno povsem nemočna; pogosto soobstajajo protislovna prepričanja glede zelo pomembnih stvari tudi v zavestno oblikovanih temeljnih družbenih besedilih; tradicijsko utrjena kultura ima precejšnjo moč tudi nad najbolj kritičnimi duhovi; in končno, dobro delujoče, se pravi, s svojim namenom skladne institucije, so prepotrebna dobrina in opora normalnemu človeškemu življenju.

1.3.2. … zlepljeno ogledalo

Vsako od teh sporočilo je na svoj način razsvetljujoče tudi za slovenski poosamosvojitveni čas. Kakšna je slika, ki jo v tej svetlobi uzremo, je druga stvar. Toda v vsakem primeru je uzrtje te slike ključno, če hočemo živeti smiselno. Zato tudi ni važno, ali nas zgodovinske analogije ohrabrijo ali nam vzbudijo še globljo zaskrbljenost – važno je, da jih beremo in s tem razpoznavamo, kje smo. Kaj lahko torej skozi te fragmente razberemo o svoji sodobnosti?

[Stran 008]

Figure 3. Nenormalno postaja normalno Tamino Petelinšek

[Stran 009]

Kompleksno poznavanje in razumevanje zgodovine, še posebej polpretekle totalitarne zgodovine, na kateri temelji življenje sodobne slovenske družbe, ni družbena prednost, temveč hendikep. Poskušati uveljavljaviti to razumevanje v javnem prostoru pravzaprav ne predstavlja le oteževati si življenjsko pot, temveč pomeni kar odločitev za življenje na družbenem obrobju. Zgodovinska resnica tako ni le nemočna, ampak tudi škodljiva za tistega, ki jo javno izgovarja. To je jasen znak obolelosti družbe za posttotalitarizmom.

Izraz double think je George Orwell skoval v svoji znani distopiji (negativni utopiji) z naslovom 1984; z njim je označil mentalno dejavnost običajnih ljudi, ki imajo sočasno dve protislovni prepričanji za resnični. Brez velikega pretiravanja bi lahko rekli, da je double think postal v samostojni, formalno demokratični Sloveniji tako rekoč normalen, če ne celo normativen v odnosu do revolucije in nekdanje totalitarne države in s tem tudi pri razumevanju odnosa med socialistično preteklostjo in demokratično sedanjostjo; od tod je prešel tudi na druga področja kulture in omogočil oživljanje razrednobojne retorike in mentalitete. Dominantna medijska produkcija, velik del umetniške in popularnokulturne dejavnosti in v znatni meri celo akademske in vzgojne institucije na različnih ravneh ga vsakodnevno utrjujejo in tako skrbijo, da postaja normalna (oziroma normativna) oblika mišljenja.

Zaradi takšnega stanja je postala argumentirana diskusija o mnogih vitalnih družbenih vprašanjih skorajda nemogoča. Kdor želi komunicirati, mora uporabljati v skupnosti uveljavljene predstave in pojme; ti pa so takšni, da izredno otežujejo argumentirano govorico. Problematiziranje uveljavljenih pojmov pa je ne le skrajno izčrpujoče opravilo, temveč zbuja sum o radikalizmu in nestrpnosti. Če kdo malce opazneje opozarja na dediščino totalitarizma, si kaj kmalu nakoplje očitek fašizma; ta ne prihaja le iz postkomunistične politike in njene medijske agenture, temveč je vsebolj izraz »spontane« reakcije običajnih, »normalnih« ljudi. Z vsemi sredstvi izvajana vzgoja za moralno in miselno apatijo v času vladavine LDS daje zdaj obilno žetev; sega tako globoko – in to je bistveno –, da je kulturni prostor ne prepoznava (kaj šele, da bi bil sposoben razmisleka o njenem izvoru!) in jo obravnava kot normalno stanje: »normalni« ljudje so razpoložljivi za skorajda poljubno manipulacijo. Če se delovanju etičnih in intelektualnih dominant kulturnega prostora niso mogli odtegniti niti najbolj samonikli in izjemni duhovi, kako bi lahko to pričakovali od tistih, ki so največji le v svojih glavah, ali pa od tistih, ki se vsak dan miselno hranijo z Delom, Dnevnikom, POP TV, Valom 202 ali z – sami lahko dopolnite to dolgo vrsto medijskih izdelovalnic postsocialistične »normalnosti«. A sistem očitno deluje: nenormalno postaja normalno. Naj to ponazorim z eno samo, a živo in nazorno ilustracijo. Leta 2010 je v Ljubljani gostovala Nobelova nagrajenka Herta Müller, ki v svojih delih razgrinja bolečo resničnost življenja pod Ceauşescujevim komunističnim režimom. Brali smo, da je bil to praznik za vso Slovenijo. Med drugimi jo je v Ljubljani s sprejemom počastil tudi župan Zoran Janković.⁷ To je bilo v času, ko so ljubljanske mestne oblasti ponovno poimenovale eno od ulic po Ceauşescujevem somišljeniku in prijatelju Josipu Brozu, imenovanem Tito. Ne spominjam se, da bi ta ponižujoča absurdna epizoda izzvala kakršnokoli reakcijo kulturne javnosti. Zakaj pa bi jo, kajne – kaj pa sploh ima Tito s Ceauşescujem? Prepričanja, da Tito vendar ni bil tak kot njegov romunski lovski tovariš in diktatorski kolega, ni treba dokazovati, bržčas pa ga tudi ni mogoče ovreči z nobenim dokazom. Tudi če sta vladala v imenu iste ideologije, s podobno surovimi metodami in vsemogočno tajno politično policijo, je bil Tito vseeno nekaj povsem drugega. Zakaj že? Kako? Kako! Kako si drznete postavljati tako čudaška in nestrpna vprašanja! Voda je voda in voda je kri. Razumete? Tako je in pika.

Spričo tolikšne moralne in intelektualne otopelosti lahko institucije demokratične družbe (sodstvo, mediji, šolski sistem) mirno delujejo tudi mimo svojega izvornega namena. In tedaj v nekem pomenu ostanemo brez njih. To se nam sicer še ne dogaja v celoti in povsem odkrito, vendar v vse večji meri. Čeprav se zdi, da je ta hip glas demokratične kulture v Sloveniji oslabel, ne sme utihniti. Nikakor ne sme utihniti. Četudi zamolkel, mora govoriti. Neprestano mora govoriti o resničnosti: posameznikom in institucijam, če nočemo, da nas kolesje vidne in nevidne indoktrinacije ne potegne vase. Življenje je mnogo preveč kompleksno, da bi bilo razvidno in bi se povsem prilegalo našim predstavam o konsistentnosti. Vendarle pa ni poljubno in ni razpoložljiva snov za ideološke konstrukcije. To, kar vemo o sebi, svoji zgodovini in družbi, je morda tudi v najboljšem primeru samo delček resnice; a ta delček je nepogrešljiv, če naj bodo človeške ustanove to, kar je njihov namen. Če hočemo kot posamezniki imeti v njih oporo. Brez tega pa tako v Humovih kot v naših in katerihkoli časih ni mogoče živeti normalno in smiselno.

1.4.1.

Pred sedemdesetimi leti se je začela pisati neverjetna zgodba. Zgodba, ki navdušuje in navdihuje. Zgodba, ki bi si zaslužila, da pride na filmska platna ter preko žive slike spregovori o ljudeh, ki so brez vsega uspeli narediti neverjetno. Toda kako naj nagovarja zgodba, ki je bila vsa desetletja zamolčana? O kateri se ni smelo govoriti in ki v pozabi za mnoge ostaja še danes. Govorim o Slovencih, ki so morali po vojni, da bi si rešili življenja, zapustiti domovino. Njihov svet je bil naslednja tri, štiri leta omejen na taborišča v Avstriji in Italiji. Peggetz pri Lienzu, Špital, Judenburg, Št. Vid pri Glini, Servigliano, Senigallia in Monigo so le nekatera izmed njih. Življenje tam ni bilo preprosto. Pomanjkanje hrane in osnovnih potrebščin za življenje, omejeno gibanje, bolečina ob umoru 12.000 domobrancev, strah, da bi v Jugoslavijo vrnili tudi druge – civiliste in da bi jih tam čakala enaka usoda. Vse to je zaznamovalo začetke njihovega bivanja v izgnanstvu. Čeprav brez vsega, jim je uspelo v taborišču vzpostaviti šolstvo, primerljivo najboljšim evropskim šolam, kar dokazuje tudi to, da so bila spričevala, pridobljena tam, vstopnica na univerze po vsem svetu. Čeprav brez vsega, so izdajali številne časopise. Ne zgolj informativnih, temveč tudi za otroke in mladino, časopise z versko vsebino … Za vsakega nekaj. Kultura je bila, poleg vere, tista, iz katere so črpali moč za preživetje. Zato so nastajale številne predstave, organizirali so literarne in bralne večere, pevski zbori so z ubranim petjem privabljali številne poslušalce – ne samo taboriščnikov, temveč tudi domačine iz okoliških krajev ter mnoge mednarodne delegacije, ki so si prišle ogledat ta fenomen. Kot da bi to ne bilo dovolj, so poskrbeli za športne aktivnosti, organizirali so skavte ter številne tečaje (jezikovne, šiviljske, fotografske itd.). Toda ob vsem tem niso zanemarili dela. S svojo iznajdljivostjo, marljivostjo in ustvarjalnostjo so si uredili barake, iz odpadnih kovinskih odpadkov napravili posodo, lijake, umivalnike, njihovi izdelki iz lesa so bili znani po vsej Avstriji.

Da, o tem ne vemo skoraj nič. Vsaj ne tu, v Sloveniji. O tem vedo povedati tisti, ki so si morali svoje življenje zaradi brezbožnega komunizma in krvave revolucije ustvariti na novo nekje v tujini. In ki so to življenje v taborišču tudi živeli. Ko pripovedujejo o tem življenju tudi svojim potomcem, iz njihovega pripovedovanja veje ponos. Upravičen. Res je, spomini vedno polepšajo preteklost, toda tu ni samo njihova beseda. Ostal je materialni dokaz, ki priča o »izbruhu izjemne življenjske moči«. Izdelki, knjige, učbeniki, spričevala, fotografije. Da, tudi številne fotografije. Že nekaj let Rafaelova družba pripravlja razstavo fotografij, ki so v tistih povojnih letih nastale v avstrijskih taboriščih, tokrat pa se je v sodelovanju z založbo Družina odločila, da jih objavi v monografiji. Ko nastaja uvodnik, se ta ravno tiska, ko ga boste brali, bo knjigo z izredno povednim naslovom Cvetoči klas pelina mogoče že vzeti v roke. In skozi fotografijo odkrivati svet in življenje naših beguncev. Resda samo v avstrijskih taboriščih, toda ne dvomim, da ne bo nekoč nastala še ena taka dragocena tiskana izdaja. O življenju v taboriščih v Italiji. Saj, razen klime, tudi tam ni bilo slovenskim beguncem nič lažje. Zato je ta monografija tako pomembna. Ker ni samo fotografski popis tistega časa. To delo je, kot sta zapisala v uvodu direktor Rafaelove družbe in direktor Družine, »ogledalo za naš čas in nosi v sebi seme boljše prihodnosti. Vabi nas k utrditvi skupnega spomina, predvsem pa k ohranjanju upanja in zaupanja v notranjo moč slovenskega človeka, ko se odloča za dobro v najtežjih okoliščinah. Nešteto portretiranih obrazov nam pričuje o tem, da ni življenjske ne zgodovinske preizkušnje, ki je ne bi mogel oplemenititi niz zavestnih človeških odločitev za dobro, lepo in resnično, tudi sredi najhujše negotovosti in navidezne brezizhodnosti.« S tem delom se končno popravlja krivica, ki se je toliko desetletij delala našim rojakom.

Utrjeni v tej življenjski preizkušnji so Slovenci na drugem koncu sveta uspeli ohraniti svojo identiteto. V preizkušnji so prekalili in utrdili vero, ostali zvesti narodu, domovini in maternemu jeziku. Danes, ko se zdi, da v našem prostoru pozabljamo na vse te vrednote, se lahko ozremo tja čez. In vidimo, kaj bi lahko bilo, če bi se zgodovina odvila drugače. Če bi ob koncu vojne zmagal demokratičen tabor. In bi vsi ti, ki so ustvarjali življenje v taboriščih, ostali v Sloveniji. Vem, zgodovinar ne more in ne sme podleči skušnjavi razmišljanja: »Kaj bi bilo, če bi bilo«. Zgodovine se namreč z nobenim pogojnikom ne da spremeniti. Tako smo med drugo svetovno vojno imeli revolucijo, komunisti pri nas so se na oblast zavihteli preko tisočerih trupel nedolžnih, pri nas smo imeli totalitarni režim, ki v slovenstvu in zvestobi narodu ni videl nič dobrega. Še huje, vse, kar je spominjalo na to, so sistematično uničevali. Pri nas so dolga desetletja [Stran 011]na vseh ravneh sistematično vse ustrahovali, vsem prali možgane, predvsem pa ubijali in ubili duha. To se ni spremenilo do današnjih dni. Povprečen državljan Slovenije ni sposoben kritičnosti, ne distance do teh, ki že desetletja vladajo. Argument nima nobene vrednosti. Povprečen državljan Slovenije je pravzaprav najraje povprečen, mlačen, strahopeten in vodljiv. Tako globoko ukoreninjen v strahovladje polpreteklosti, da se boji vsake spremembe.

Preteklosti torej ne moremo spremeniti. Toda prav v skupnostih, ki so jih ustvarili Slovenci po vojni povsod po svetu, predvsem pa v Argentini, lahko vidimo eno od možnosti razvoja slovenskega naroda. Če bi bil konec vojne pri nas drugačen. Zdi se, da imamo na primeru slovenske stvarnosti možnost skoraj laboratorijske preverbe, kaj bi se zgodilo, če bi oblasti ne prevzeli revolucionarji. Tako kot v laboratoriju isti vzorec razdelijo na več delov, potem pa pri vsakem nekaj spremenijo ter opazujejo, kako tista spremenljivka deluje na izbrani del vzorca, tako lahko tudi mi ugotavljamo, kako se je spreminjal slovenski človek pod totalitarno oblastjo ter kakšno pot je šel slovenski človek, ki ga ni okužila komunistična ideologija, temveč se je še naprej razvijal v svobodi. Tisti, ki so morali po vojni oditi, so ohranili ponos in pokončnost, ki sta prežemala slovenskega človeka, da je, kljub viharnim trenutkom večstoletne zgodovine, ostal zvest svojemu rodu. Pri njih se lahko učimo marljivosti, vztrajnosti, požrtvovalnega dela za skupno dobro, zvestobe idealom naših prednikov. Iz te skupnosti so izšla velika imena, kot so Marko Kremžar, Bernarda in Markos Fink, Zorko Simčič, kardinal Ambrožič in kardinal Rode, Milan Komar idr. Čeprav vrženi, izgnani iz domovine, so ljubezen do nje ohranili tisoče kilometrov stran. Zanjo in za slovenstvo so izgorevali v vsakodnevnem delu.

1.4.2. Slovar tujk

Ko danes mladi iz Slovenije množično odhajajo s trebuhom za kruhom, v njihovem besednjaku skoraj ni moč najti besed, kot so zvestoba narodu in maternemu jeziku. V svojo popotno torbo ne spakirajo pripadnosti narodu, temveč notri rinejo potni list, v katerem piše »državljan sveta, Evropejec«. Zvestoba svojemu narodu zanje ni vrednota, ki bi jo morali vzeti seboj. Pravijo, da so to presegli. Da je cel svet njihov. Pa tudi ta ne kot vrednota, ampak kot potrošna roba. Grem v svet, da uspem. Da dobim iz njega največ, kar lahko. Zase, ne za skupnost. Ne za narod, iz katerega izhajajo. Samo zase. Individualizem, ki trga in uničuje vsako navezanost na skupnost, ki ji pripadajo. Družino in narod. Ampak človek, ki ni nekam ukoreninjen, ki ne pripada neki otipljivi skupnosti, prej ali slej začuti, da ni nikogaršnji. In se prej ali slej izgubi. Tudi za narod. To se bo zgodilo tudi mnogim, ki v zadnjih letih zapuščajo Slovenijo in bodo zato zanjo za vedno izgubljeni. Da ne bo pomote – po eni strani jih razumem. Tu zanje ni služb, ne priložnosti, da se dokažejo. Zato iščejo možnosti za človeka vredno življenje na tujem. Toda ko odhajajo boljšemu svetu naproti, s sabo ne nosijo zavedanja in ponosa, da pripadajo slovenskemu narodu. Kako bi lahko od mladih sploh pričakovali, da slovenstvo cenijo kot vrednoto, ljubezen do lastne domovine pa postavijo kot najvišji ideal, za katerega se je vredno vedno znova in znova boriti, tudi za ceno svojega življenja, če pa jih tega ni nihče naučil. Tako kot za vse ostale vrednote je treba vzgajati tudi k temu. Toda v naših šolah so vrgli ven vsako vzgojo, vse, kar je povezano s slovenstvom ali katolištvom (enega brez drugega preprosto ne more biti), je na vsakem koraku omalovaževano. Enako je v medijskem prostoru, enako se dogaja na področju (najraje bi napisala tako imenovane) kulture in politike. Vse, kar je povezano s slovenstvom in našo vero, je drugorazredna tema. S tem lahko vsak dela, kar hoče. Kot svinja z mehom. Lahko jo tepta, zaničuje ali uničuje. Prav te dni so v NUK-u na ogled postavili Cerkovno ordningo Primoža Trubarja. Gre za enega od dveh ohranjenih izvodov te knjige. Čeprav je Primož Trubar za slovenski jezik izredno pomemben, saj je postavil temelje slovenskemu knjižnemu jeziku, pa tako pretirano poudarjanje njegovega prispevka vendarle zmoti. Ker je temu vedno takoj dodana katoliška protireformacija, ki naj bi bila nekaj najslabšega, kar naj bi se nam nato zgodilo. Čeprav so bili dolga stoletja, pravzaprav vse do 20. stoletja, prav katoliški duhovniki tisti, ki so se borili za slovenski jezik. Toda prav v luči sovraštva do slovenstva, neobhodno povezanega s katolištvom, se pozablja na njihov neprecenljiv prispevek pri ohranjanju slovenskega jezika in narodne identitete. To skrajnost so pripeljali celo tako daleč, da mnogi mladi v okviru likovnega pouka zavračajo obiske cerkva, čeprav so te naša kulturna dediščina, ker naj bi bil to objekt, vreden edinole zaničevanja. Da, kako naj mladi, ki odhajajo na tuje, nosijo s seboj ljubezen do domovine. Ko pa so tu na vsakem koraku trčili na iznakažen odnos do [Stran 012]

Figure 4. Zgodba, ki navdihuje Janez Rihar

lastne identitete. Tiste najgloblje, ki se je oblikovala skozi stoletja. Za povojno oblast se je zgodovina začela in končala z revolucijo. Vse ostalo se je podredilo temu. Kako naj bodo torej potem v Sloveniji mladi ponosni na to, da so Slovenci? Kako naj se sploh čutijo pripadajoče narodu, ko pa je vse, kar je z njim povezano, zaničevano?

1.4.3. Upanje proti upanju

Če se vrnem na začetek. Pred sedemdesetimi leti se je začela pisati neverjetna zgodba, ki navdušuje in navdihuje. Iz te zgodbe je črpala monografija Cvetoči klas pelina. In prav ta zgodba nas, če si zopet pomagam z uvodom v knjigo, kliče k trdnosti v temeljnih civilizacijskih vrednotah, nas spodbuja, da se otresemo malodušja in v svoji domovini vztrajno delamo za mir ter za razcvet in razmah narodove ustvarjalnosti in življenjskih sil. Morda se bo pa tudi pri nas zaradi odkritja toliko desetletij zamolčanega koščka zgodovine vendarle nekaj premaknilo. In se bo v mladih in manj mladih vendarle vzbudil ponos do prednikov, ki so iz nič uspeli začeti na novo. In ki so ob tem, čeprav na tujem, ostali Slovenci. Vzgled, ki vleče.

2.1.1.

V tej rubriki se večinoma držimo njenega naslova in skušamo kolikor mogoče natančno prikazati začetke komunističnega nasilja v določenem kraju ali področju, ki je ponekod prej, drugod kasneje privedlo do nastanka vaških straž oziroma Slovenskega domobranstva. Kdor bere Zavezo in spremlja rubriko Kako se je začelo, ve, da smo tudi o Rovtah na ta način že pisali. Tokrat bomo ob praznovanju 70-letnice rovtarske kapelice naredili izjemo in se osredotočili na nastanek kapelice, seveda pa se ne bomo mogli izogniti spominu na žrtve, zaradi katerih je le-ta nastala.

Že leta 1942, ko so Rovtarji prekopali iz Lukančkovega gozda na farno pokopališče deset žrtev italijanske represalije, iz Češirkovega pa Janeza Lukana in druge žrtve partizanskega terorja, so čutili, da nekaj manjka. Nekoč je bila navada, da so na kraju redke nesrečne smrti postavili križ ali kapelico, ki so ji verjetno prav zato dali ime znamenje, sedaj pa je bilo v enem samem dnevu toliko okrutnih smrti in v prvi svetovni vojni je padlo 73 Rovtarjev, ki tudi še niso imeli nobenega »znamenja«. Tako je leta 1944, ko je bilo v Rovtah relativno mirno, nastala zamisel za postavitev kapelice in bila razmeroma hitro uresničena.

Lanskoletna nedelja 25. avgusta nam je ostala v spominu zaradi spominske slovesnosti v Rovtah, še bolj pa zaradi nenavadnega razburjenja »demokratične javnosti«, ki naj bi ga ta povzročila. V Rovtah so se namreč to nedeljo spominjali 20. obletnice blagoslovitve farnih spominskih plošč, na katerih je napisanih 218 v maju 1945 iz Vetrinja vrnjenih in nato pomorjenih domobrancev ter tistih, ki so se šli javit v Logatec.

V tednu pred omenjeno nedeljo je torej nastal vik in krik, češ da bo to »proslava 70-letnice domobranstva, z drugo besedo slovenske kolaboracije z nacisti, nad čemer bi se morala zamisliti vsa slovenska demokratična javnost in tudi Evropa«.V resnici so hoteli Rovtarji ob okrogli obletnici nekoliko bolj slovesno obuditi spomin na 23. avgust 1993, ko je sedaj že pokojni kanonik msgr. Franci Vrhunc blagoslovil spominske plošče, na katerih so vklesana imena mož in fantov, večinoma domobrancev, ki so bili pomorjeni po koncu druge svetovne vojne. Na tisti slovesnosti (leta 1993) je spregovoril tudi obrambni minister takratne slovenske vlade Janez Janša, zato ni nič čudnega, da so ga organizatorji povabili tudi na 20-letnico. Še bolj nenavaden kot medijsko grmenje pred slovesnostjo pa je bil na sam dan slovesnosti nastop nekaterih predstavnikov »demokratične javnosti« pri partizanskem spomeniku na Židovniku ob cesti Logatec–Rovte; s partizanskimi kapami na glavah in rdečimi ter slovenskimi zastavami z rdečo zvezdo v rokah so uprizorili nekakšno protestno zborovanje in žugali avtomobilom, ki so peljali proti Rovtam. Proti komu ali čemu so protestirali ti »demokrati«, med katerimi so bile osebe, za katere ni mogoče misliti, da ne poznajo naše polpretekle zgodovine in krajev, kot je Huda jama, Hrastniški hrib ter Kočevski rog, kjer še danes trohnijo kosti rovtarskih domobrancev, katerim je bila spominska slovesnost 25. avgusta namenjena.

Vodilni motiv letošnje obletne slovesnosti v Rovtah, ki je seveda spet sovpadel z Dnevom spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, je bila 70-letnica blagoslovitve spominske kapelice, namenjene vsem rovtarskim žrtvam prve in druge svetovne vojne ter revolucije do 5. novembra 1944. Takratni časopis Slovenski dom je 11. novembra 1944 takole poročal: »Nedelja, 5. novembra, je bila za Rovte praznik, kakršnega ta mična vasica redko doživi. Vsa slovesnost je bila namenjena počastitvi žrtev rovtarske fare, zlasti onim, ki jih je zahteval komunizem v letih slovenske rdeče revolucije. Po popoldanski pobožnosti je množici spregovoril domobranski kurat Kunstelj Franc. Njegove besede so bile besede iz src vseh Rovtarjev, ki so se oddolžili spominu svojih rojakov s tem, da so jim postavili lepo kapelico, posvečeno Materi Božji. Po nagovoru so duhovniki, z logaškim župnikom g. Skubicem na čelu, odpeli Reši me in molitve za žrtve obeh vojn. Potem se je med zvonjenjem zvonov razvila iz cerkve procesija k novi kapelici. Domobranci so na okrašenih nosilih nesli Marijin kip. Ko je domači župnik g. Zalokar odkril spominske plošče, so zablestele zlate črke, imena padlih v prejšnji in sedanji vojni. Pevci so odpeli Usmili se [Stran 014]me in Oj Doberdob. Kapelico je blagoslovil g. Skubic. Največ zaslug za zidavo imajo domači domobranci. Ti so kupili Marijin kip in sami začeli nabirko za kapelico, ki je umetnina, posebnost med podobnimi spomeniki.«

Temu poročilu o slovesnosti je v Slovenskem domu dodan še podroben opis kapelice in njene simbolike, ki ga tu ne bi ponavljali, povzeli pa bi zaključek: »Iz vsega tega izhaja misel: Marija je kraljica Slovencev in križ daje upanje našemu življenju.« V času, ko je okupator pri nas izobešal zastavo s kljukastim križem, partizani pa slovensko z rdečo zvezdo ali rdečo s srpom in kladivom, je bila na podstavku v kapelici prava slovenska zastava z zlatim nageljnom. Naj še povemo, da je načrt za kapelico naredil duhovnik Jožef Kapus, ki je pred Nemci pribežal z Gorenjskega in je bil tedaj v Hotedršici.

Mislimo, da je prav, da tukaj navedemo nekaj podatkov o župniku Kapusu. Povzemamo jih po nekrologu, ki je bil ob njegovi smrti leta 1969 objavljen v Kanadi, v listu Slovenska država. Rojen je bil 8. marca 1903 v Lescah pri Bledu. Preden je šel »študirat za gospoda«, je bil kovaški pomočnik. Po končani škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano je vstopil v ljubljansko bogoslovje in leta 1928 pel novo mašo. Leta 1938 je postal župnik v Leskovici v Poljanski dolini, od koder je ob začetku okupacije pribežal k prijatelju Jožetu Ferkulju v Hotedršico. Po očetu je Kapus podedoval močno življenjsko energijo in podjetnost. Bil je nadarjen risar in slikar, kar mu je prišlo zelo prav, ko je kot župnik po raznih mestih Kansasa, ZDA – večinoma s svojim lastnim delom – obnavljal cerkve. To nam tudi pojasni, zakaj je g. Kapus leta 1944 naredil načrt za Marijino kapelico v Rovtah. V začetku maja 1945 se je skupaj z župnikom Ferkuljem in drugimi Hotenci umaknil na Koroško in prišel kasneje v ZDA. Umrl je novembra 1962 v prometni nesreči in bil z vsemi častmi pokopan v Fultonu, Kansas.

2.1.2. Tudi kapelica v Rovtah obsojena na rušenje

Kljub svoji prizadevnosti poročevalec Slovenskega doma v zvezi z rovtarsko kapelico ne omenja dejstva, ki se nam zdi še posebno važno. Na plošče v kapelici so tedaj vklesali imena faranov, ki so izgubili življenje v času prve in druge svetovne vojne ter revolucije, ne glede na to, na kateri strani je kdo bil. Niso se ozirali na to, kaj je kdo bil in za katero zastavo je hodil, niso jih ločevali na naše in njihove, ampak so jih zapisali po abecednem redu. Čeprav so bili partizani v Rovtah maloštevilni, se je zgodilo, da je po tem redu med dva partizana prišel viden vaški stražar. Njegov brat – domobranec je bil zaradi tega ogorčen, vendar spremembe ni dosegel, čeprav so gradnjo vodili domobranci.

Popolnoma drugače je razmišljala in ravnala nova oblast po maju 1945. Ni ji bilo dovolj, da je v prvih mesecih vladanja fizično pospravila večino svojih – tudi samo domnevnih – nasprotnikov v Barbarin rov, v opuščene jaške Hrastniškega hriba in v kočevska ter druga brezna, ampak jih je hotela tudi izbrisati iz spomina. Eno od sredstev za dosego tega cilja je bil ukaz, da je treba nekatere grobove zravnati z zemljo, torej zabrisati vsako sled za njimi, govoriti o njih in njihovi smrti je bilo pa že itak prepovedano. Ponekod so šli še dlje. Na primer, na ljubljanskih Žalah so izpraznili Ehrlichov in Natlačenov grob ter posmrtne ostanke odpeljali neznano kam. Prav tako so naredili na vojaškem pokopališču domobrancev na Orlovem vrhu. Tudi v Rovtah so tedaj dobili odločbo Okrajnega ljudskega odbora, da morajo porušiti spominsko kapelico, ki smo jo pravkar opisali. Rušenje naj bi opravil stavbenik Jože Zupanc, ki je leta 1944 kapelico gradil in sam oziroma s pomočjo sodelavcev ročno izoblikoval njene kamnite stebre. Izgovoril se je, da nima delavcev, saj tedaj v Rovtah razen otrok in starčkov res ni bilo moških. Domači somišljeniki nove oblasti, ki bi se sicer radi znebili pomnika sredi vasi, se pa sami niso lotili neprijetnega opravila. Le za kakšne bi jih sovaščani imeli, če bi se spravili nad kapelico, ki je poleg drugega tudi spomenik padlim v prvi svetovni vojni? Tako je kapelica ostala in leta 1993 – ob postavitvi spominskih plošč po vojni pomorjenim so v njej dopisali še imena tistih, ki so padli v času med 5. nov. 1944 in koncem 2. svetovne vojne ter Miroslava Moljka, ki je izgubil življenje v osamosvojitveni vojni. Ob svoji 70-letnici je rovtarska kapelica edinstven spomenik in konkreten dokaz, da je protirevolucionarna stran že tedaj nudila roko odpuščanja, vendar do danes ni dočakala stiska roke obžalovanja z nasprotne strani.

2.1.3. Plošče z imeni nemo govorijo o trpljenju in zvestobi rovtarskih ljudi

Pomudimo se vsaj nekoliko pri težkih usodah ljudi, katerih imena so vklesana na ploščah Marijine kapelice. Pri tem nam bo pomagala [Stran 015]

Figure 5. Spominska kapelica v Rovtah

knjižica Rovte v viharju vojne in revolucije, ki ima na zadnjih straneh pet preglednic žrtev prve in druge svetovne vojne ter revolucije. V prvi svetovni vojni je padlo iz rovtarske fare 73 mož in fantov, pa vendar je potem za dve leti prišla pod italijansko okupacijo in po odhodu Italijanov leta 1920 zaradi nove meje izgubila sosesko Medvedje Brdo s podružnico sv. Katarine. Sreča, da so imeli v tem času v Rovtah župnika Mateja Sušnika, ki je znal blažiti posledice vojne in kasnejše probleme, ki jih je prinesla nova državna meja. V njegovem času so bile tri nove maše: Leta 1913 jo je pel Franc Gabrovšek, kasnejši ravnatelj Zadružne zveze in vodilni član Slovenske ljudske stranke, dve leti za njim njegov brat [Stran 016]Andrej, leta 1927 pa še Janez Hladnik, ki je kmalu odšel v Argentino in po letu 1945 veliko pomagal našim beguncem.

Žrtve druge svetovne vojne in revolucije – 62 imen je bilo prvotno vklesanih v kapelici – so tako raznolike, da bi bilo treba o njih napisati debelo knjigo. Ker to ni mogoče, bomo skušali osvetliti vsaj nekatere značilne skupine in posameznike. V nedeljo, 2. avgusta 1942, so Italijani v Lukančkovem gozdu ustrelili 10 mož in fantov in jih kar tam površno zakopali. Veliko nam pove že to, da so večino prijeli, ko so se vračali od maše v Podlipi. Med deseterico je bil tudi Matevž Trpin in ko so jih gnali na morišče, so šli prav mimo Trpinove hiše, kjer sta jih pričakala njegov oče in žena z dvomesečnim otrokom v naročju. Matevž je hotel stopiti k njim, da bi se poslovil, toda niso mu dovolili. 31 let kasneje je tisti »otrok« pel novo mašo in na letošnji slovesnosti vodil somaševanje pri Marijini kapelici.

Čeprav so Italijani Franca Hladnika in Janeza Cigaleta s Petkovca ustrelili v juniju 1942 po partizanskem napadu pri Cestah, so ljudje takoj slutili, da je neposreden vzrok njune smrti še nekaj drugega. Pravo pojasnilo o tem dogodku najdemo v poročilu Franca Kogovška, ki ga je že leta 1946 objavil list Ameriška domovina, vendar ga v Rovtah do pred kratkim niso poznali. Kogovšek opiše ustrelitev obeh Petkovčanov in dodaja: »V pojasnilo moram povedati, da so bili tudi naši fantje organizirani v trojke in imeli skrito orožje za pravi čas boja proti okupatorju. Par dni pred napadom pri Cestah pa so partizani Hladniku ukradli mitraljez in nanj napisali njegovo ime. Hladnika so partizani posebno sovražili, ker na Petkovcu niso mogli nikogar pridobiti na svojo stran. Tudi Cigale, ki je imel skrito neko strelivo, je bil izdan. Tako so partizani naredili veliko škodo domačim ljudem in povzročili več trpljenja kot Lah sam.« (Ameriška domovina, 16. 5. 1946, str. 3) Seveda to ni bil edini primer, ko so se partizani za odstranitev političnih nasprotnikov poslužili okupatorja. Kadar pa so to delo opravili sami, so žrtve vedno prikazali kot izdajalce in sodelavce okupatorja. Tako so v noči na 26. julij 1942 od doma na Praprotnem Brdu odpeljali uglednega kmeta Pavla Lukana in ga po mučenju umorili v bližini svojega taborišča v Češirkovem gozdu. Vzrok za njegovo aretacijo naj bi bil, da je v svojem gozdu na ukaz Italijanov odstranil ovire na cesti proti Smrečju, v resnici pa jim je bil na poti, ker je imel vpliv na ljudi in so vedeli, da ga ne bodo mogli pridobiti zase. V Češirkovem so tiste dni pomorili še šest drugih mož in fantov iz okolice; očitali so jim zvezo s komaj ustanovljeno vaško stražo v Šentjoštu. Zaplaninskega župnika Jožeta Geohelija so zasliševali na Vranjih pečinah in ga obsodili na smrt, češ da je bil v zvezi z Italijani in ustanavljal belo gardo.

Ko so Italijani 2. avgusta po Podpesku lovili moške za ustrelitev, so hkrati tudi požigali njihove domačije. Na povratku so se ustavili na Praprotnem Brdu pri Lukanovih, kjer so partizani nekaj dni prej odpeljali očeta in žena ter otroci še niso vedeli, kaj je z njim. Tudi tu so zažgali hlev in hišo, kjer pa se je ogenj le počasi prijemal in prisebna žena je hišo rešila. Med italijanskim divjanjem po okolici Rovt partizanov ni bilo nikjer, takoj ko pa so Italijani odšli, so se spet pojavili in 6. avgusta pri Skrotniku kar doma vpričo žene in otrok ustrelili 61-letnega očeta Janeza Kogovška.

Po vsem tem je tudi v Rovtah nastala vaška straža. V že omenjenem poročilu Franc Kogovšek takole piše: »Ljudje so videli, da ni nihče več varen življenja. Enkrat pobija ropar, enkrat tisti, ki bi moral roparja odgnati. V Rovtah je bilo vedno več beguncev. Partizani so grozili, da bodo pobili vse, ki so iskali zaščite v blokirani vasi, Italijani pa spet, da bodo ob naslednji hajki pobili vse ljudi in požgali vse hiše. Da bi partizani nehali z ropi, ni bilo upanja, da bi Italijani ne požigali nedolžnim ljudem, ni nihče več mislil. Ta obup je rodil vaške straže, ljudsko samoobrambo.«

Ustavimo se sedaj še pri nekaterih imenih v spominski kapelici in prisluhnimo njihovim zgodbam. Franc Modrijan, roj. 1928, Rovte: Med napadom na Vranje pečine, 28. avgusta 1942, je bil ranjen. Mlajši brat, ki je bil z njim, ga je zavlekel za skalo in odhitel po pomoč, toda namesto pomoči so prišli partizani. Ne vemo, kaj so počeli z ranjencem, preden so tudi sami zapustili taborišče. Ko so vaški stražarji kak dan kasneje brez boja prišli tja, so našli Francetov grob in na truplu so bili znaki mučenja. – Jože Bogataj, Anton Lukan in Jože Tušar: Medtem ko so po kapitulaciji Italije nekatere vaške straže razpadle ali se umaknile, je rovtarska ostala na svojem mestu in do konca septembra se ni zgodilo nič posebnega, 29. septembra, na dan sv. Mihaela, pa so z oklepniki pridrveli Nemci. Pod njihovimi streli so takoj padli štirje presenečeni stražarji, ostale pa so razorožili in odgnali v Logatec. Ko sta poveljnik Franc Kogovšek in župnik Zalokar dopovedala Nemcem, da oni niso partizani, so jim vrnili orožje in jih izpustili. Ugasnjenih življenj seveda niso mogli vrniti. Kogovšek piše, da je bilo Nemcem [Stran 017]

Figure 6. Zbrani pred kapelico

sporočeno, da so v Rovtah partizani. Torej spet taktika, da se s pomočjo okupatorja znebiš domačega nasprotnika. – Jože Gruden, Franc Malovrh in Franc Skvarča: Ko je bila v začetku avgusta 1944 v Črnem Vrhu nad Idrijo ustanovljena postojanka primorskih domobrancev, se ji je pridružilo tudi nekaj fantov iz Rovt. Že 1. septembra je slabo utrjeno postojanko napadel 9. korpus in jo po nekaj urah obleganja zavzel. Veliko branilcev je padlo, druge – med njimi navedene tri Rovtarje – pa so zmagovalci odgnali proti Tribuši in za njimi se je izgubila vsaka sled.

Kot smo že omenili, so na plošče v kapelici zapisali tudi rovtarske partizane, ki so do tedaj padli. Pri tem so se dosledno držali abecednega reda. Ko je kasneje krajevna Zveza borcev postavila svojim poseben spomenik, so partizani tudi v kapelici še ostali zapisani.

2.1.4. Pol stoletja zamolčevani genocid

Po zelo površni oceni je 5. maja 1945 iz rovtarske fare odšlo na Koroško več kot 200 ljudi. Nekatere hiše so se dobesedno izpraznile, Dolenčevih je na primer odšlo šest. Praznino, ki je nastala z njihovim odhodom, je blažilo prepričanje, da se bodo čez teden ali dva vrnili. V olajšanje je bilo tudi to, da je kar precej očetov in gospodarjev ostalo doma, tudi taki, ki so bili leta 1942 in 1943 nekaj časa pri vaški straži. Čutili so pač obveznost do družine in domačije in hkrati upali, da se jim ne bo zgodilo nič hudega. Tudi ko je nova oblast čez nekaj dni ukazala, naj se vsi moški od 18. do 50. leta starosti javijo v Logatcu, jih ni preveč skrbelo: »Vsaka oblast pač popisuje moške in tudi ta ni izjema, čeprav je samo začasna. Opravili bomo to formalnost in potem bomo imeli mir.« Okrog 80 rovtarskih mož in fantov se je šlo tiste dni javit OZNI v Logatec. Očitno jih je ta po hitrem postopku poslala v Ljubljano, saj je iz knjig ljubljanskih sodnih zaporov razvidno, da so 13. maja sprejeli 38 Rovtarjev, 15. maja 39 in 16. maja še 6. Večina teh je bila že po nekaj dneh premeščena v zapore OZNE na Povšetovo. V knjigah na Povšetovi je namreč vpisanih 83 Rovtarjev. In kakšna je bila potem njihova usoda? V knjigi je pri večini vpisan podatek: »2. junija ob 22h«. Zgodovinar dr. Tone Ferenc navaja v članku, ki ga je 13. junija 1991 objavilo Delo [Stran 018]pod naslovom »Po 46 letih končno potrjeno, da so mrtvi« imena 54 mož in fantov iz nekdanje občine Rovte, po ugotovitvah domačinov pa se 64 tistih, ki so se šli javit, ni vrnilo.

Več kot dvestoglavo množico, ki je 5. maja 1945 zapustila Rovte, sta sestavljali dve skupini: 44. domobranska četa pod vodstvom komandirja Cvetka Praperja in skupina civilnih beguncev, ki jih je vodil dotedanji okrajni glavar v Logatcu Franc Kogovšek. Skupini sta potovali skupaj samo do Šentjošta oziroma do Gorenje vasi. Kogovšek je na poti pisal dnevnik in tudi nekateri od vojakov so sproti delali zapiske. Skupina civilnih beguncev je v noči na 8. maj šla skozi ljubeljski predor in naslednji dan preko Drave, še preden so partizani zaprli most. Že 12. maja so jih Angleži s kamioni prepeljali v Italijo in 16. maja so prišli v taborišče Monigo. Ker konj in voz, s katerimi so se pripeljali do Celovca, niso mogli vzeti s seboj, so vozniki ostali na Koroškem.

Rovtarski domobranci, s katerimi je bil tudi kurat France Kunstelj, so prišli v Vetrinj v nedeljo, 13. maja. Z njimi pa nista prišla Janez Lukan in Ivan Treven, ki sta padla na poti med Tržičem in Ljubeljem. Vrnjeni so bili v torek, 29. maja, kot del 3. polka pod poveljstvom majorja Maksa Kunstlja. Angleži so jih s kamioni prepeljali v Pliberk, nato pa so preko Slovenj Gradca, Hude luknje in Velenja prišli v Celje in Teharje. Z njimi so bili v transportu tudi Zaplaninci, Vrhovci, Šentjoščani, Horjulci in drugi. V knjižici Rovte v viharju so o tej poti povzeti spomini Jožeta Trevna, Dolenčevega iz Rovt, ki je prišel na Teharje s še petimi brati. Jožeta, ki prej ni bil domobranec, so mobilizirali pred odhodom na Koroško, da bi jim z domačimi konji in vozom peljal pratež. Ker je bil v četi tudi mlajši brat Ludvik, so naslednji dan njega določili za voznika, Jožeta pa vtaknili med vojake. Na Teharjah ga niso obravnavali kot domobranca in tako je že 8. julija zvedel, da gre domov. Druga skupina rovtarskih mladoletnikov, ki pa so jih tretirali kot domobrance, se je vrnila v avgustu. Edini rovtarski mladoletnik, ki je ostal na Teharjah, je bil Nace Celarec, Andrejčetov z Gradišča, rojen 1930. Sojetniki so ga odnesli v jarek za taboriščem in za silo zagrebli. Ker drugi rovtarski mladoletniki po zaslišanju niso bili v isti sobi kot Celarec, se je o njegovi bolezni in smrti le malo zvedelo. Sicer pa tudi Jože Treven očetu ni mogel dati pravega odgovora, ko ga je kmalu po prihodu domov spraševal, kje so ostali bratje.

Le redki so v Rovtah konec junija 1945 vedeli, da je po treh tednih tavanja po gozdovih prišel domov oziroma k tetam na Gradišče Anton Petkovšek, ki se je rešil iz jame na Hrastniškem hribu. Tridesetletni Marjetin Tone, kot so mu rekli domačini, je imel v 44. četi čin narednika. V začetku maja 1945 je šel s četo na Koroško in bil z njo vrnjen na Teharje. V noči med 7. in 8. junijem so ga z drugimi sotrpini pripeljali v Brnico, od koder je potem gol in bos prehodil tisto strmo pot na Hrastniški hrib. Bil je zvezan z Nacetom Križajem iz Rovt. Ko so jih prignali na vrh, so morali nekoliko pred jamo leči na tla in čakati, da so prišli na vrsto. Morišče so osvetljevale jamske svetilke, razobešene po drevju. Pri jami sta stala dva partizana in streljala v tilnik. Ko sta s sotrpinom prišla na vrsto, sta morala stopiti na rob jame. Odjeknila sta strela in oba hkrati sta padla v globino. Petkovška je krogla samo oplazila po licu, vendar je ob padcu izgubil zavest. Ko se je zavedel, je ugotovil, da leži med mrtvimi in ranjenimi; mnogi so vzdihovali in prosili za pomoč. Zgoraj sta se še vedno oglašali brzostrelki. Postopoma se je izkopal iz kupa mrtvih in ranjenih ter zlezel za skalo, kjer je bil varen pred streli. Čez nekaj časa so od zgoraj spustili v jamo še nekaj rafalov in vrgli bombo, nato pa odšli. Ko se je zdanilo, si je Petkovšek najprej ogledal položaj, potem pa med grmovjem in skalami s težavo zlezel na rob. Zunaj ni bilo nikogar in bilo je mirno, kot da se ni nič zgodilo. Ves krvav, bos in v sami srajci ter spodnjih hlačah je začel težko pot proti domu, ki je trajala 22 dni. Ob skrbni negi gradiških tet si je hitro opomogel in se že po treh tednih odpravil v Italijo. Dve leti je prebil v begunskem taborišču, nato pa odšel v Argentino, kjer je okrog leta 1980 umrl. Njegova zgodba je bila v Argentini objavljena v 1. zvezku knjige Odprti grobovi, doma pa v 46. številki Zaveze.

Smrti na Hrastniškem hribu je ušel tudi Jože Hladnik, Janežčev iz Podpeska, bratranec duhovnika Janeza Hladnika. O tem je ohranjen zapis Stanka Kunca, ki je Jožeta dobro poznal. Menda je že med vožnjo do Brnice zrahljal vezi in to mu je pri sestopu s kamiona uspelo prikriti. Med vzpenjanjem proti morišču je izrabil trenutno nepazljivost stražarja – spremljevalca in planil v temo. Streljali so za njim, toda niso ga zadeli. Nekako štirinajst dni po tistem, ko so ga Angleži z drugimi odpeljali iz Vetrinja, se je spet vrnil v taborišče. Med prvimi je odšel v Argentino in tam že leta 1949 umrl v prometni nesreči.

Petkovšek in Hladnik sta se torej rešila s Hrastniškega hriba, več kot 150 njunih [Stran 019]

Figure 7. Domobranci v procesiji h kapelici

sofaranov pa je na koncu tiste strme poti iz Brnice zadela krogla in omahnili so v njegovo temno notranjost. Kakšna izguba je bila to za Rovte, pokaže sledeča primerjava: V začetku prve svetovne vojne je bilo tu okrog 1400 prebivalcev, od tega nekaj manj kot polovica moških. Po demografskih zakonih naj bi bilo približno 30 % populacije v starosti od 18 do 40 let, torej od 650 nekako 195. Če upoštevamo število 150 pomorjenih na Hrastniškem hribu in 60 od tistih, ki so se šli javit v Logatec, smo že pri številu 210. Seveda so vsi ti podatki zelo približni, vendar kažejo na to, da v rovtarskem primeru lahko govorimo o genocidu. Pa še nekaj. Njihova smrt ni zapisana v nobeni matični knjigi in o njej se skoraj pol stoletja ni smelo govoriti. Žene in dekleta za njimi niso mogle nositi črnih rut, kot je bilo tedaj še v navadi, in ne prižgati svečke na njihovem grobu. Vendar spomin nanje ni ugasnil. Kako bi mati pozabila šest otrok, ki jih je izgubila med vojno in po njej? Vse je imela rada. Tudi tistega, ki je padel kot partizan. Vselej ko je prišla v cerkev in se spotoma zazrla v Marijino kapelico tam zraven, jo je zabolelo, da sta v njej zapisana samo dva njena, štirje so pa izginili, kot da jih nikoli ni bilo.

2.1.5. Zaključek

Na koncu naj se še spomnimo treh znanih rovtarskih rojakov. Njihova imena bi v kapelici zaman iskali, čeprav so z njo na poseben način povezani in bi zaslužili v svojem rojstnem kraju poseben pomnik. Franca Kogovška, ki je edini od njih bil navzoč na slovesnosti pred 70. leti, smo že omenili. Mogoče je prav on najbolje poznal polpreteklo zgodovino svojega domačega kraja, saj je bil po sili razmer v njo tudi sam močno vpleten. On je avtor poročila o Rovtah, ki je leta 1946 v nadaljevanjih izhajalo v Ameriški domovini pod naslovom: »Kako je moralo priti do vaških straž in domobrancev. – Opis dogodkov med okupacijo v Rovtah nad Logatcem.« Domnevamo, da mu je objavo omogočil msgr. France Gabrovšek, ki je tedaj živel v Clevelandu.

Msgr. Gabrovšek je aprila 1941 kot eden uradnih zastopnikov SLS (Slovenske ljudske stranke) odšel v tujino in oktobra istega leta prišel v London. Jugoslovanska vlada ga je leta 1943 poslala v ZDA, da bi jo tam zastopal, pa tudi zato, da bi se ga iznebila. Od leta 1944 do 1948 je živel v Clevelandu in poleg dela za vlado pisal pri listu Ameriška domovina kolumno Vesti iz Slovenije, kot duhovnik pa tudi pomagal v slovenski [Stran 020]župniji sv. Vida. Leta 1948 je postal župnik slovenske župnije sv. Janeza Evangelista v Milwaukeeju, Wisconsin, in tri leta kasneje tam umrl. O njegovem delu v ZDA, še več pa o težavah in razočaranjih, ki jih je pri tem doživel, bi lahko veliko povedali, vendar se bomo tu omejili na nekaj odlomkov o njegovem odnosu do komunističnega osvobajanja Slovenije, ki jih povzemamo po knjižici dr. Janeza Arneža »Gabrovškov dnevnik – Msgr. Gabrovšek diary 1941–1945.«

Kljub želji, da bi se povezava štirih zastopnikov SLS: Kreka, Kuharja, Snoja in Gabrovška – izboljšala, je bila vedno slabša. Tudi novice, ki jih je Gabrovšek dobival iz Slovenije, so bile vedno slabše. Iz pisma Miloša Stareta od 29. avgusta 1943 je izvedel, da tajna pogajanja s partizani za prenehanje pobojev in uničevanja niso prinesla rezultatov. Številni zapisi v Gabrovškovem dnevniku – zlasti po 8. septembru 1943 – dokazujejo, kako težko je nanj pritiskal razvoj dogodkov v Sloveniji. Tako je 8. decembra 1943 nastal njegov znani zapis: »Danes je očitno, da podpirajo Tita vsi: Rusi, Angleži in Amerikanci. Koliko vedo ti angleški konservativci o tem, kaj pri nas počnejo komunisti? Tako imam sedaj sovražnike povsod in se nahajam praktično v sovražni deželi, v deželi, ki podpira morilce mojih tovarišev, mladih slovenskih katoličanov.« (str. 58) Ko se je videlo, da je Šubašićeva vlada samo prehodna, jo je Gabrovšek takole ocenil: »Vedno bolj se bojim, da je bila sestava Šubašićeve vlade bolj kapitulacija kot kompromis. Ali smo čisto predani komunistom? Spominjam se besed Edwarda Greya, da mnoge stvari, ki sicer izgledajo zločinske, postanejo v času vojne neizogibne. Izgleda, da se tega drže tudi Angleži in Amerikanci. Kaj morala! Cilj posvečuje sredstva. Politične koristi! Kdor je zaupal Angliji, je gradil na pesku. Bog nam pomagaj!« (str. 65)

Ko se je zavezniška zmaga že vidno bližala, je Gabrovšek 25. avgusta 1944 zapisal v dnevnik: »Vse misli na zmago in zlom Nemčije. In jaz, ki se veselim konca našega največjega sovražnika, se ga obenem tudi bojim. Kako bo doma? Če Titovi s pomočjo zaveznikov zavzamejo vso Slovenijo, potem bo divje klanje naših ljudi. Zmerjali jih bodo kot izdajalce in izpeljali oni načrt, da se pokolje nekaj tisoč vodilnih ljudi in tako omogoči komunistična diktatura. Tu mi ne moremo storiti ničesar. Smo žrtve tega, ker tako zvani zavezniki hočejo povsod ustreči Rusiji. In kaj je Angležu in Amerikancu, če izkrvavi nekaj tisoč Balkancev? To me tlači, mori, boli.« (str. 66)
Ko je Gabrovšek 29. avgusta 1944 izvedel, da je Cankar po BBC govoril slovenskemu narodu in zagotavljal, da »osvobodilno« gibanje ni komunistično, je zapisal: »Kaj nosi revež vodo v Savo? To sta govorila Čok in Furlan, a doma niso verjeli.« Ko je 18. novembra dobil tekst Kuharjevih septembrskih govorov po BBC, jih je takoj prebral in ves razburjen potožil dnevniku: »Težko je brati te govore brez občutka, da je šel Kuhar mnogo predaleč in da je onim tam, naj so naredili še take napake, krivičen. Govorjeno je kot angleška propaganda za vlado. Ali je tu res prepričanje? Zakaj meče toliko izraze izdajalci, zakaj jim pripisuje večje prijateljstvo z Nemci, kot je res, zakaj ne upošteva, da so se branili, zakaj morilce malo da ne proslavljati? Ali res misli, da je storil dobro delo … Ali naj so vsi naši ljudje doma postali tako majhni in slabi in nezavedni? Ne, ne! Tu ni s Kuharjem nekaj v redu. Treba je čakati pojasnil.« (str. 70)

Skozi ves dnevnik se vleče Gabrovškovo razočaranje nad angleško in ameriško zunanjo politiko, posebno nad njeno naklonjenostjo komunizmu. Poleg tega so Angleži prakticirali cinično diskriminatorno politiko do okupiranih narodov. Medtem ko so na Balkanu spodbujali k odporu proti Nemcem in Italijanom, so drugje svarili pred nepotrebnimi žrtvami. Ko je dr. Jure Koce po bombardiranju Novega mesta hotel ob koncu govora po BBC indirektno opozoriti Slovence na previdnost, s tem da bi povedal, kako Beneš svari Čehe, naj ne hodijo z golimi rokami nad Nemce, mu je angleški cenzor prepovedal govor. Gabrovškov komentar k temu: »Tako, ti se tepi, Balkanec, umiraj, imej razvalino. Čeh sme ostati v rezervi.« (str. 78) Ta komentar je napisal 23. novembra 1944, 30. januarja 1945 pa dodal: »Težko je, da se smatra Jugoslavijo kot nekaj, kar mora biti izročeno komunistom. In to se olepšava z voljo ljudstva, z demokracijo itd. In vendar so predani komunizmu samo zaradi kupčije velikih, zaradi tega ker potrebujejo Rusijo. Kaj bo z našim narodom, kaj bo z našimi domovi, ko prevzamejo komunisti oblast? In svetu je itak vseeno, če pokoljejo spet nekaj tisoč! Pa še pišejo, da hočejo preprečiti civilno vojno! Hinavci!« (str. 79)
Prišel je konec vojne, z njim pa nastop komunistične oblasti in slovenski eksodus. 8. maja 1945 je Gabrovšek zabeležil s svoj dnevnik sledeče: »Danes so prva poročila o Slovencih v teh težkih dneh. The News ima vest od Associated Press, da je 20.000 ljudi zbežalo iz Jugoslavije k angleški osmi armadi, ker nočejo biti pod Titom. Associated Press pravi, da so Mihajlovićevi ljudje, v resnici bodo to Slovenci.« (str. 80)

[Stran 021]

Figure 8. Množica pri blagoslovitvi

Med slovenskimi izseljenci v Argentini je tedaj deloval msgr. Janez Hladnik, rovtarski rojak in Gabrovškov sorodnik, in izdajal list Duhovno življenje. Že v marčni številki 1945 je objavil, da se pričakuje, da bo več tisoč Slovencev moralo bežati, če bo prevladala Titova struja, in da se zanje že išče prostor v Ekvadorju in Kolumbiji. Leta 1951 ob Gabrovškovi smrti – poleg drugega je bil Gabrovšek Hladniku tudi novomašni pridigar – mu je Hladnik napisal nekrolog in povedal, kako je leta 1945 dobil od njega sporočilo o umiku tisočev beguncev na Koroško, kjer je pisalo: »In sedaj so po begunskih taboriščih in čakajo kot duše v vicah, kdo jim bo pokazal, kam naj gredo. Upali so, da se vrnejo domov, toda povratka nazaj ni!« Hladnik dodaja: »Od tedaj sem se zavedel, da je padla name ogromna teža odgovornosti za usodo borcev za resnično narodno svobodo … Po Gabrovškovem nasvetu sem začel posredovati po vseh južnoameriških državah, kje bi se dobila možnost vselitve za vse te brezdomce.« Argentinska Direction de Emigrationes tedaj ni izdajala nobenih vselitvenih dovoljenj, najmanj pa tistim, ki niso imeli v redu potnih listin. Pisal je na ministrstva v Čile in Peru. Vse zaman. Dobil je prva pisma od brata in sestre, ki sta bila med begunci. Cel šop pisem – prošenj mu je poslal Gabrovšek iz ZDA. Veliko pisem je bilo namreč poslanih Slovenski pisarni v Rim, od tam so jih poslali Gabrovšku, ta pa Hladniku. Hladnik je poskušal vse mogoče, toda uspeha ni bilo. Končno mu je uspelo priti do argentinskega ministra za zdravstvo, ki mu je odprl vrata do predsednika Perona. Ko je Hladnik prišel k njemu, se mu je mudilo nekam drugam in je prosilca na hitro odpravil: »Že vem, zakaj prihajate. Dam vam častno besedo: vsi, ki izpolnjujejo pogoje po ustavi, naj pridejo, pa naj jih bo 10.000 ali več.« Tako je v Argentino prišlo do 7.500 oseb brez ozira na starost in delazmožnost. Dekan bogoslovne fakultete v Argentini dr. Alojzij Odar je ob Hladnikovi biserni maši zapisal sledeče: »To je bil uspeh, ki bi ga bil vesel zunanji minister vsake države. Hladnik ga je dosegel sam, brez zaledja domače države, brez pomoči diplomatov, sam s svojo žilavostjo in vztrajnostjo. To ga je naredilo legendarnega med Slovenci.«

21. januarja 1948 je prispela v Buenos Aires ladja Santa Cruz z več sto slovenskimi emigranti in s pevskim zborom Gallus, ki je ob prihodu ladje v pristanišče pel pesem: Zmagala si, Devica slavna. (Povzeto po članku v listu Duhovno življenje – september 2002.) Veliko dela in trpljenja je bilo še potem, [Stran 022]vendar lahko rečemo, da je bil to začetek slovenskega čudeža v Argentini. Ali je preveč, če verjamemo, da so k temu pripomogli tudi rovtarski in drugi slovenski mučenci?

Verjetno bo ta ali oni ob branju teh vrstic zmajeval z glavo, češ ali je potrebno to obujanje pozabljenih zamer oziroma odpiranje že zaceljenih ran. Zakaj toliko besed o neki kapelici – koliko jih imamo, pa komaj vemo zanje, ali je res tako važno, da so jo že med vojno postavili domobranci, ali ne bi bilo bolje, če bi namesto domobranci rekli rovtarski fantje, in ne bi s tem zbujali nobenih pomislekov? Ali je kaj posebnega, če so na isti plošči zapisani partizani in domobranci, ko so pa bili vsi doma v Rovtah in celo v sorodu med seboj? In navsezadnje, ali nista odpuščanje in sprava naša krščanska dolžnost, kateri bi moralo biti vse drugo podrejeno? – Ni dvoma, da je sprava naša dolžnost, saj izhaja iz prve in največje zapovedi – zapovedi ljubezni. Ob znanem verzu: »Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo … « nam ne bo težko razumeti, da je sprava tudi naša narodna dolžnost, saj brez nje niti kot narod, še manj pa kot država, ne bomo mogli »stati inu obstati«. Toda ali je o spravi sploh mogoče govoriti brez upoštevanja pravičnosti in resnice? Kako bi na to vprašanje odgovorilo tistih 150 rovtarskih »fantov«, katerih kosti trohnijo nekje v osrčju Hrastniškega hriba in so med njimi tudi tisti, ki so v nedeljo, 5. novembra 1944, nesli Marijin kip v kapelico? Bi se oni strinjali s tem, da sorodniki v Rovtah nekaj desetletij po njihovi nečloveški smrti zaradi »sprave« pristanejo na razlago, da so bili zaradi svoje preproste vere zavedeni in so kolaborirali z okupatorjem in bili tako na napačni strani državljanske vojne, ki je pravzaprav sploh ni bilo – kako bi tudi bila, če je bila v tistem času na eni strani kolaboracija na drugi pa osvobodilni boj – in jih je tako doletela sicer kruta, vendar neizogibna kazen?

Veliko bi lahko še razmišljali, pa najbrž na vse te dileme ne bi našli odgovora. Ali ni sv. Mihael, ki je tudi zavetnik Rovt, večkrat upodobljen s tehtnico, s katero duše »vaga«? Predstavljajmo si, da bi on bil arbiter za spravo in bi na eno stran svoje »vage« naložil obžalovanje, na drugo pa odpuščanje! Zaključimo s preprosto pesmijo Ivana Malavašiča V Rovtah: »Tam med polji in gozdovi bele hiše se bleste, sredi njih mogočna cerkev, Mihael njen varuh je.« V naslednjih vrsticah razmišlja Malavašič o slovenski pesmi, ki je pri Rovtarjih še doma in je izraz njihovega dobrega srca, njihove vere ter delovnega življenja, ki ga spremlja pesem domačih zvonov, in zaključi: »Oj le pojte nam, zvonovi, pojte našim mučenikom, da pozabljeno ne bo, da s krvjo so napojili našo sveto zemljico!« Pridružimo se pesnikovi prošnji!

3.1.1.

Spodnje besedilo je nastalo po obisku v Loški dolini, kjer sem se poleti pogovarjal z domačinom iz Viševka, Janezom Žnidaršičem. Janez je kot otrok od blizu spremljal krvavo revolucijo v domači dolini in povojno nasilje. Čeprav bi lahko ob posredovanju njegove tete Anice, žene komunista in narodnega heroja Janeza Hribarja, tudi sami uživali »pridobitve revolucije«, so Janez in njegova družina ostali pošteni, skromni ter zvesti Bogu in domači zemlji.

3.1.2.

Janez Žnidaršič se je rodil očetu Janezu in mami Frančiški v Viševku v Loški dolini leta 1931. Imel je še dva brata in dve sestri. Njegov oče se je zanimal za politično dogajanje doma in na tujem in Janez je v dolgem pogovoru povedal, da oče ni niti »župe krompirčka poju, ne da bi zraven časopis imu«. Oče Janez je bil med drugim tudi Maistrov borec in je rad pripovedoval o nedostojnem vedenju srbske vojske, ki je v mesecih po končani prvi svetovni vojni šla na Koroško in s svojo prisotnostjo usodno prispevala k slovenskemu porazu na plebiscitu. Oče Janez je med obema vojnama pozorno spremljal razmere v Sovjetski zvezi, zato način delovanje boljševikov v Loški dolini zanj ni bilo presenečenje. ⁸ Kmalu po začetku druge svetovne vojne pri nas so prišli lokalni terenci snubiti za partizane tudi njegovega sina Franca (Janezovega brata). Ta se je najprej navdušil in sporočil očetu, da gre v partizane. Ta mu je dejal: »Pejdi, te ne bom branu. Samo če ti bo Smeli⁹ reku mene prid ubit, pa boš pršu, ali pa bodo oni tebe.« Brat je vzrojil in očeta prepričeval, da se bodo borili proti Italijanom. Oče mu je pa delal: »Italijani bodo sami šli. Tu nimajo kaj iskat. Ti boš šel pobijat ljudi, ki se s komunistično partijo ne strinjajo.« Brata so Italijani kasneje zaprli,¹⁰ a ga je rešil starotrški župnik, ki je po Janezovih besedah za mnoge posredoval. Brat se je po začetku partizanskih likvidacij pridružil vaškim stražarjem in bil kasneje kot domobranec vrnjen s Koroške. Nazadnje so ga videli med transportom v Kranju.

3.1.3. Revolucija

Prvi, ki so pričeli z revolucijo v Loški dolini, so bili po besedah pričevalca Janeza Žnidaršiča delomrzneži. »Večina partizanov ni bila iz doline, ampak iz hribov, bili so manj razgledani, komunizma prej niso poznali. S prvimi umori so začeli v začetku leta 1942,¹¹ ko so med drugimi ubili kaplana Franca Kramar-

Figure 9. Podružna cerkev sv. Jakoba v Pudobu

[Stran 024]

Figure 10. Domobranec Franc Žnidaršič s svojo četo (drugi z leve) …

iča¹² in Katro Telič, ki jo je potem, ko je s skupino partizanov izropal moževo trgovino, ubil partizanski poveljnik Bračič. Njenega moža Jerneja pa je rešil gotove smrti Alojz Kočevar, ki je bil določen za izvedbo likvidacije, a je svojega nekdanjega dobrotnika opozoril na prihod likvidatorjev z glasnim ropotom in dal Jerneju čas za pobeg skozi okno. Za pomilostitev Katice pa Smeli ni hotel niti slišati, čeprav je imela Katrina in Jernejeva hči Milena otroka s cerkniškim partizanom Milanom Meletom.¹³ Pred oblikovanjem vaške straže¹⁴ so partizani pobili že 14 ljudi.«

3.1.4. Padec postojanke v Pudobu

Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 se je v bližnji Pudob premaknila grahovska vaška straža.¹⁵ Nekaj dni zatem je Pudob napadla Šercerjeva brigada. Janez se napada dobro spominja in ga je pripravljen pojasniti tudi na kraju samem. Ko so bili okoli 5h popoldne na paši, se je mimo pripeljala partizanska blinda. Živino so segnali v hlev pod zaščito vaške straže in šli v hišo v Pudobu, kamor so hodili zaradi partizanske nevarnosti prenočevat. Zaslišali so se klici vaške straže, da so napadeni, in partizanski klici k vdaji in zagotovila, da jih bodo pustili pri življenju. V Pudobu sta bili dve kasarni, ki sta se upirali partizanom. Spodnjo postojanko v Kovačevi hiši je vodil legist Peter Skalar (Jakob Petar), zgornjo v gasilskem domu (nekdanja šola) pa Franc Kremžar; spodnja kasarna se je kmalu predala. Janezova družina je v tistem trenutku v kuhinji sosednje hiše molila rožni venec. V hišo je vstopil komandant Šercerjeve brigade, zagrabil Janeza za »reklček« in ga postavil pred vrata, kjer so že imeli zvezanega predanega Petra Skalarja. Janezu je komandant ukazal, da mora h Kremžarju v zgornjo postojanko predat Skalarjev ukaz [Stran 025]za predajo. Kremžar, v čigar skupini se je boril tudi Balantič, pa je po Janezu nazaj partizanom sporočil, da se ne bodo predali, ampak se bodo borili do zadnje kaplje krvi. Zatem se je začelo 13. septembra ¹⁶ ob sodelovanju Italijanov obstreljevanje postojanke z dvema italijanskima havbicama, ki sta stali prav poleg hiše, kjer je stanovala Janezova družina. Ko si je Janezov oče ogledal partizanske položaje, je rekel: »Poglejte, s tujo silo bodo morili lastne brate.« Janezu je Anka Žagar iz Markovca po vojni povedala, da je na njenem domu leta 1943 tolmačila pri pogajanjih med italijanskimi okupatorji, ki so oborožili partizane, in partizanskimi poveljniki (Hribar, Smeli, Novak). Dogodek je Janezu kasneje potrdil tudi partizanski stražar, ki je bil priča pogovorom.

Vaški stražarji zgornje postojanke, ki jih je bilo okoli 50, med njimi tudi Balantič, so v mraku in megli izvedli dva uspešna izpada, ko pa se je 14. septembra zjutraj dvignila megla in je posijalo sonce, izpad ni bil več mogoč. Ko so se ujeti stražarji pričeli predajati, jih je ob izstopu iz kasarne pokosil mitraljez. Mrtve so partizani zlagali na »balinplac« pred postojanko, eden od partizanov, Marjan izpod Lužarjevega brega, po besedah Janeza pravi zlikovec, pa je vse mrtve obrnil na hrbet, jim pljuval v obraz in vsakega še enkrat ustrelil v čelo. Janez je po vojni srečal omenjenega likvidatorja povsem zapitega. Med ubitimi je bil tudi mlad študent gozdarstva Milan, ki je bil v postojanki samo tri dni. Na kraj dogodka je prišel njegov oče in poljubljal mrtvega okrvavljenega sina. »Prasec stari, kakšnega prasca si zredil!«, mu je zakričal eden od partizanov Šercerjeve brigade in brcnil očeta ubitega vaškega stražarja. Enega od ustreljenih vaških stražarjev spodnje postojanke, ki se je bila takoj vdala na partizanski poziv prejšnji dan, Franceta Intiharja (Raušla po domače), sta prišli s partizanskim dovoljenjem iskat njegova mama in sestra iz Viševka in ga mrtvega naložili na voziček. Partizani in domači komunisti so vpili in jo psovali. Janez, ki je dogodek opazoval od pudobske cerkve,

Figure 11. … in z dekletom

ne more pozabiti ganljivega prizora matere z mrtvim sinom in drhali, ki jo je žalila. Mati je obrnila voziček z mrtvim sinom in rekla: »Bog vam plačaj.« In je šla naprej.¹⁷ Sedem predanih vaških stražarjev spodnje postojanke, ki se je bila takoj predala, so z italijanskim kamionom odpeljali na Kozlovko in jih tam metali v jamo, po pripovedovanju borcev kar žive. Janez je vse pobite poznal.¹⁸ Med ubijalci je bila tudi Ivana Mulec. Ko so k jami pripeljali njenega očeta Janeza Mulca (Rajdka po domače), ki je bil vaški stražar, je ukazala ubiti tudi njega z besedami: »Kar si je zaslužil, pa naj dobi.« Mulčeva, ki je bila med vojno in po njej na čelu partizanskega sodišča, je bila po besedah Janeza Žnidaršiča strah in trepet v Loški dolini. Janez o njej še pove, da je po vojni prišla v spor s Partijo in pobegnila v Avstralijo. Nekatere izmed predanih vaških stražarjev spodnje postojanke so po Janezovih besedah partizani Šercerjeve brigade mobilizirali, a vse kasneje pobili.¹⁹

[Stran 026]

Figure 12. Janez, fotografiran v Pudobu na kraju, kjer je stala zgornja postojanka vaške straže, ki so jo partizani ob italijanski pomoči obstreljevali in zjutraj 14. septembra zavzeli.

3.1.5. Zakonca Hribar

Tisti vaški stražarji iz zgornje pudobske postojanke, ki pa jim je uspel izpad, so se premaknili v Grahovo. Janez je povedal, da je pri kasnejšem padcu grahovske postojanke odigrala zloveščo vlogo tudi njegova rodna teta, Anica Hribar, žena politkomisarja Šercerjevega bataljona in kasnejšega ministra in narodnega heroja Janeza Hribarja. Ko so po pripovedovanju Janeza Žnidaršiča metali preživele domobrance v ogenj, je prišel tja sosed, star 78 let in rekel, da se tako z ljudmi ne dela. Hribarjeva je okoli stoječim partizanom rekla: »Kaj pa gledate? Vrzite ga noter!« Ukaz so takoj izvršili. Janez je še povedal, da je med enim obiskom pri teti v času vojne srečal tudi Janeza Stanovnika, ko je ta vstopil v partizane.

Po vojni sta teta Anica in njen mož na Teharjah iskala domačine iz Loške doline in jih odrejala za likvidacijo. Druga Janezova teta, poročena v Nadlesku, je na Teharjih izgubila moža, njena hči pa je bila ena izmed ducatov deklet, nad katerimi so se partizani tam izživljali. Omenjena teta je po vojni svojo sestro Anico Hribar vprašala, zakaj ji ni rešila vsaj hčerke Štefke, če ji že moža ni hotela, pa se ji je ta po Janezovem prepričanju zlagala, da je bila prepozna in je našla na Teharjih le še njen plašček. Po besedah Janeza Žnidaršiča so preživeli pričali, kako je Janez Hribar osebno poiskal ženinega svaka med taboriščniki in ga odredil za likvidiranje.

Figure 13. Janez, fotografiran v Pudobu pred hišo, v kateri je njegova družina dobila zatočišče. V ozadju je stala zgornja postojanka vaške straže.

Tudi Janezovemu očetu ni bilo sorodstvo s Hribarjem, ki je kasneje naredil samomor v rojstni hiši Janezove mame, v nobeno korist. Tudi njega je prišla po vojni Udba aretirat. Pet otrok je zgrabilo očeta in jokalo. Zasliševalci so mu očitali, da skriva sina Franca, ki je bil tedaj že ubit. 100 m od hiše si je moral Janezov oče skopati grob, a se je med kopanjem jame uprl in rekel, naj postavijo celo družino pred hišo, zažgejo poslopje in če bo sin domobranec skočil ven, naj postrelijo celo družino. Po tem uporu so ga zasliševalci odpeljali v kuhinjo, ga polivali z vodo in naprej zasliševali. Preden so odšli, so mu zagrozili s smrtjo, če bo kaj povedal. A je zbral dovolj moči in za njimi zakričal: »Za vami se bo pisala zgodovina kot za Turki.« Med zasliševalci je bil tudi Jože Kraševec. Po vojni je kot partijski funkcionar očetu ponujal različne ugodnosti, a oče ni nič sprejel. Vedno je rekel: »Janez, priden bodi in na svojih nogah stoj. Kar pa ti bo komunist obljubil, se stran obrni, ker ti bo za tisto, kar ti bo dal, dušo iztrgal. Komunist se še ni nikoli po čelu obrisal od znoja, ampak samo od ajdovih žgancev in goveje župe.« Drugega zasliševalca, Jožeta Barago, doma od Roba, je Janez več let po vojni šibkega in invalidnega srečal v Pudobu. Vprašal ga je, če se spominja, kako je zasliševal očeta. Ta mu je priznal, da se tako odločnega človeka, kot je bil Janezov oče, ne spomina. Oče od države ni sprejel pokojnine in drugih ugodnosti, ki mu jih je ponujala povojna oblast, da bi ga pridobila. Umrl je leta 1974.

3.2.1.

Pred vami je članek, ki se bo morda temu ali onemu – vajenemu pričevanj o krvavih medvojnih in povojnih dogodkih – zdel na prvi pogled prelahek in nezanimiv, pa vendar bo v njem kaj hitro odkril izredno živo in nepristransko sliko naše revolucije in kar sama od sebe se mu bo pojavila želja, da bi o posameznih dogodkih zvedel še več, kot je tu povedano, na primer kako so konec leta 1944 in v začetku leta 1945 potekali boji okrog Občin in koliko so pri tem pretrpeli domačini. Zelo nazorno so prikazani tudi nekateri povojni dogodki in osebe, ki v njih nastopajo – od zatiranja koloradskega hrošča do zaplemb premoženja tudi takim, ki so med vojno partizane podpirali, do obveznih oddaj in »prostovoljne« udeležbe v delovnih brigadah ter zanimive svobode na novoustanovljeni stiški gimnaziji. Avtorica na koncu pove, da je bila ob koncu vojne stara komaj devet let, pa je kljub temu nekatere dogodke tako močno doživela, da so se ji neizbrisno vtisnili v spomin, kasneje pa jih je s pogostim obnavljanjem izpopolnila in jim s svojo izobrazbo dodala še poseben pečat.

3.2.2.

Moja rojstna hiša stoji v vasi Pluska, ki je bila ob začetku druge svetovne vojne oddaljena od Trebnjega štiri kilometre, zaradi kasnejše širitve Trebnjega pa je danes le še dobra dva kilometra. Pravzaprav je danes v naši vasi izvoz z novozgrajene avtoceste, z oznako: »Trebnje zahod«. V moji mladosti je bila to idilična vasica, s komaj enajstimi hišami, ki so bile vse razporejene ob takrat glavni cesti Ljubljana – Zagreb. Zaradi povojne izgradnje najprej magistralne ceste in potem še dveh krakov avtoceste je zunanji videz vasi danes povsem spremenjen. Porušene so bile tri hiše in odstranjena košata stoletna lipa, ki je stala sredi vasi. Prav tam pa je še danes križišče s cesto, ki pripelje iz Žužemberka skozi vas Občine, ki leži na najvišji vzpetini. Obe vasici ležita nekoliko višje od Trebnjega, zato nudita izredno dober razgled po večjem delu Dolenjske. Zaradi dobrega razgleda, pa tudi zaradi pomembnega križišča sta bili med vojno obe vasi strateško zelo pomembni za italijansko vojsko, partizane, domobrance in nemške vojake. Vsi našteti so se začasno ali za daljši čas zaustavljali v eni ali drugi vasi ali pa v obeh vaseh istočasno.

Naša hiša je bila med vojno največja trdno grajena stara hiša v vasi, ker je bila nekoč gostilna, v davnih časih pa je bila tu poštna postaja za prenočevanje ljudi, ki so prevažali poštne pošiljke, pa tudi za prenočevanje njihove vprežne živine. Za hišo je bilo in je še danes obširno dvorišče, obdano z dveh strani z gospodarskim poslopjem, z ene strani pa s kamnito škarpo, ki prehaja v sadni vrt. Dostop na dvorišče sta omogočali dobro vzdrževani široki poti na obeh koncih hiše. Med vojno so zato vojaki vseh vrst pogosto zapeljali kar naravnost na naše dvorišče in tam ostajali za krajši ali daljši čas.

Že v juniju leta 1941 so se na podstrešje naše hiše naselili italijanski vojaki in tu ostali do novembra tega leta, ko so se preselili v Trebnje. Iz tega časa se ne spomnim, da bi bil v naši okolici kakšen spopad med italijanskimi vojaki in partizani. Bilo je dokaj mirno.

V aprilu 1942 pa so partizani iz gozda na Medvedjeku, ki je oddaljen od naše vasi dobra dva kilometra, napadli tovornjak z italijanskimi vojaki, ko so se tja pripeljali zaradi popravila telefonske napeljave, ki so jo pred tem partizani prekinili s tem, da so na drogu prerezali telefonsko žico. Po takratnem pripovedovanju Trebanjcev je bil vojaški tovornjak ob povratku v Trebnje ves okrvavljen. Razjarjeni italijanski vojaki so ob povratku preiskali tudi našo hišo, če se morda pri nas skriva kakšen partizan. Že prej pa so se znesli nad prebivalci Medvedjeka in nekaj ljudi odpeljali s seboj. Malo pred Trebnjem, pod vasjo Rožni Vrh (takrat Roženberk), sta slučajno ob cesti stala dva mlada fanta, ki sta želela prečkati glavno cesto zaradi ribolova v Temenici. Razjarjeni italijanski vojaki so takoj skočili s tovornjaka in oba fanta tam umorili. Eden izmed teh fantov je bil Sladinov z današnjega Rožnega Vrha in drugi Kamnarjev iz današnjega Studenca.

Nekaj dni za tem so naši sosedje Andoljškovi (domače ime Malnarjevi) skupaj z več sosedi kopali v svojem vinogradu na Medvedjeku. Vinogradi tu ležijo nad gozdom, blizu glavne ceste. Po končanem delu in malici so se vsi skupaj napotili v gozd, da bi si ogledali, s katerega mesta so partizani napadli italijanske vojake. Nekdo izmed njih je med potjo opazil rdeč predmet, ga pobral in ga takoj odvrgel. Bila pa je bomba, ki je ob padcu eksplodirala in ranila več prisotnih ljudi. Prestrašeni so bežali domov in spomnim se povsem prestrašene starejše sosedove hčere, Andoljškove Mici, ki je prva pritekla do naše vasi in je v svoji zmedenosti na naše vprašanje, kaj [Stran 028]

Figure 14. Trebnje v povojnih letih iz knjige Drago Nahtigal: Podobe dežele ob Temenici in Mirni. Kraji v občini Trebnje na starih razglednicah)

se je zgodilo, odgovorila: »Nič hudega, samo Malnarjevi materi je odtrgalo glavo.« K sreči to ni bilo res, bila pa je ranjena v glavo in je zato močno krvavela. Ranjeni so potem morali iskati zdravniško pomoč. Vsem v vasi pa je bilo to resno opozorilo, da je odslej potrebno v gozdu več previdnosti.

Spomladi 1942 so ponoči partizani večkrat trkali na okno naše hiše, z raznimi prošnjami ali zahtevami. Zato smo se otroci bali noči. Bilo nas je strah, kaj se bo zgodilo z nami. Tako je bilo neke noči zopet slišati težke korake okoli naše hiše, kot da je neznanec obkrožil hišo kar trikrat. Ob trkanju sem se zbudila tudi jaz in vem, da smo vsi tiho poslušali in čakali, kaj se bo zgodilo. Naenkrat je nekdo potrkal na naša vhodna vrata. Mama je šla odpret in se dokaj hitro, a brez besed vrnila v sobo. Takoj sem jo tiho vprašala: »Kdo je bil na vratih?« Ona pa je odgovorila: »Partizan je prosil za kruh.« Odgovor me je pomiril, da sem zaspala. V resnici pa ni bilo tako. Na konju je prijezdil Tone Kamin, ki je bil takrat partizanski oficir, nekaj let prej pa naš hlapec. Njegova rojstna hiša je bila ob (tedaj) glavni cesti, malo pred Medvedjekom, zato smo se tudi z njegovimi starši dobro poznali. Prišel je opozorit mojega očeta, da je na seznamu za likvidacijo, zato se naj nekam umakne. Za moja starša tisto noč ni bilo nič več spanja. Le ugibala sta, kaj sedaj. Oče je zgodaj zjutraj, ko je bil še mrak, mami dejal: »Jaz nisem nikomur nič slabega storil in tudi ne vem, kam naj bi se umaknil. Zato grem kosit seno.« In tako je tudi storil. Toda še pred sedmo uro zjutraj se je vrnil in mami dejal: »Vest mi ne da miru. Če je Tone toliko riskiral, moram nekaj storiti. Samo ne vem, kam naj grem.« Mama se je spomnila na koleno, ki ga je bolelo, ker se je nekaj dni prej poškodoval, in dejala: »Kaj pa, če bi šel k našemu zdravniku v Trebnje. Mogoče bi te poslal v bolnico.« In tako se je tudi zgodilo. Zdravnik ga je poslal v bolnišnico v Novo mesto, ki so jo takrat še upravljali usmiljeni bratje. V bolnišnici je ostal do meseca oktobra.

V juniju leta 1942 so neke noči, tako kot že večkrat poprej, partizani prerezali telefonske žice, ki so Italijane povezovale z Ljubljano. To se je vedno zgodilo ob cesti pod klancem, ki je od naše vasi oddaljen le približno štiristo metrov. Zato so vaščanom italijanski vojaki zagrozili, da bodo požgali vas, če se bo to še zgodilo. Na predlog našega najbližjega soseda [Stran 029]Janeza Andoljška, za katerega smo kasneje ugotovili, da je bil partizanski »terenski delavec«, po vojni pa predsednik naše krajevne skupnosti, se je takoj zjutraj zbralo nekaj družin iz bližnjih hiš. Odšli smo do vrha klanca in celo videli dva partizana na telefonskem drogu, ki je stal sredi našega travnika. Iz oddaljenosti komaj 100 m smo ju prosili: »Tone, ne delajte tega, ker nam bodo Italijani požgali vas.« Spomnim se, da smo ob tem otroci tudi glasno jokali. Seveda naša prošnja ni bila uslišana. Eden od njiju nam je celo odgovoril: »Brez žrtev ni zmage.« Zato smo se razočarani vrnili domov. Naša mama je takoj pomislila, da lahko sedaj partizani pridejo tudi v vas, gotovo pa bodo kmalu tudi Italijani opazili okvaro in prišli v vas. Zato je nam otrokom svetovala, da se čim prej odpravimo na bližnjo njivo, ki je ležala na bregu nasproti naše hiše. Okopavali smo krompir, a ne dolgo. Kmalu je nekdo izmed nas zagledal veliko italijanskih vojakov, ki so bili meter narazen razporejeni čez ves klanec in so se z naperjenimi puškami v rokah pomikali proti naši vasi. Mama je dejala: »Hitro domov!« Stekli smo čez ozko dolinico in se že vzpenjali po bregu proti cesti in naši hiši, ko smo zagledali, da so iz sosedove hiše, ki je stala pod cesto nasproti spodnjega dela našega dvorišča in je v njej stanoval Janez Andoljšek s svojo družino, planili partizani, ki so z oblačili in s puškami v rokah tekli pravokotno na nas. Za njimi je tekla Andoljškova hčerka Zdenka s puško v roki in kričala: »Tone, puško si pozabil!« Med tekom, že blizu nas, je enemu izročila puško. Takoj za tem so partizani v naglici prečkali našo vrsto in bežali vzdolž ceste naprej po njivi proti zgornjemu del vasi ter se med tekom oblačili. Mi pa smo stekli čez cesto k naši hiši. Italijanski vojaki so vse to dobro videli od blizu, saj se je vse to dogajalo komaj nekaj sto metrov od njih, niso pa spustili niti enega strela za partizani niti niso tekli za njimi. Posvetili so se samo nam. Postavili so nas in nekaj sosedov na široko kamnito stopnišče naše hiše in v nas namerili mitraljez. Medtem jim je morala naša mama razkazati vse prostore v naši hiši in odpreti vse omare, za njo pa je ves čas hodil vojak z naperjeno puško. Bilo nas je zelo strah in smo samo čakali, kdaj bo počilo. Čeprav sem bila takrat stara komaj šest let, nisem mogla razumeti, da italijanski vojaki ustrahujejo nas, pustijo pa nemoteno bežati partizane.

Kaj se je medtem dogajalo pri sosedovih, od koder so pritekli partizani, ne vem. Vem samo to, da je šlo tja nekaj italijanskih vojakov. Janez Andoljšek pa nam je potem povedal, da so Italijani imeli s seboj vojaka, ki je govoril slovensko, njega pa da so spraševali, zakaj smo zjutraj klicali: »Tone, ne delajte tega!« Hoteli so vedeti, kdo je Tone. Torej so bili ta dan zjutraj Italijani v bližnjem gozdu in so vse slišali. Povedal nam je še to, da jim je razložil, da nismo klicali Tone, ampak to ne. Vsi vaščani pa smo bili potem prepričani, da jim je zagotovo takrat tudi povedal, da njegova hči živi z italijanskim oficirjem v Trebnjem (kasneje se je z njim tudi poročila), ker so po polurnem strahovanju nas nič krivih italijanski vojaki umaknili mitraljez in nam dovolili, da se umaknemo s stopnic, sami pa odšli.

V letu 1942 so partizani večkrat minirali cesto od že prej omenjenega našega klanca do Medvedjeka. To je predstavljalo veliko nevarnost za vse civilno prebivalstvo. Kmetje so imeli v tej smeri oddaljena polja, na Medvedjeku pa vinograde. Vsaka hoja po cesti je bila nevarna, še bolj pa prevozi z vprežno živino. Minirali pa so tudi druge ceste. Ljudje smo se med seboj obveščali, če je kdo opazil, da so se partizani zadrževali na posameznem odseku ceste, in je bilo sumljivo, da so tam zakopali mine. Spomnim se, da je včasih , ko smo bili v vinogradu na Medvedjeku, mama poslala koga z opozorilom, da je nekje na naši poti cesta minirana. Zato ob povratku nismo hodili po cesti, ampak ves čas le po travnatem delu, ob robu ceste. Včasih smo med potjo opazili določena mesta na cesti, ki so bila kar preveč lepo oblikovana, kot da je pravkar tam peljal tovornjak. Taka mesta so se nam zdela sumljiva. K sreči se nam zaradi previdnosti ob miniranjih ni nikoli zgodila nesreča. Zgodilo pa se je Šurkarjevim iz sosednje vasi Korenitka. Mati in njen desetletni sin sta šla zgodaj zjutraj po cesti od doma proti Medvedjeku. Malo pred Medvedjekom je sin stopil na mino, ki ga je povsem raznesla. Del njegove obleke je še celo leto potem visel na obcestnem telefonskem drogu ter nas opominjal na nevarnost min. Na minirano cesto je zapeljal tudi Jože Kek iz sosednje vasi Luža. Bilo je to na cesti med Veliko Loko in Šentlovrencem, ko je z lahkim vozom, ki smo mu rekli samček, peljal svoje žito v mlin. Zapustil je ženo, ki je pričakovala petega otroka, in še štiri mladoletne otroke. Ker je bil to bratranec mojega očeta in se je občasno mimogrede oglašal tudi pri nas, nas je to zelo prizadelo. Njegova žena je potem prihajala k mojemu očetu po gospodarske nasvete. Zaradi mine je umrl tudi desetletni Ivan Gorec, ki je stanoval na drugem koncu naše vasi. Menda je sam nekje našel mino, ki mu je eksplodirala. Po vojni sem občudovala njegova starša, kako [Stran 030]

Figure 15. Kekova družina leta 1946

sta, sicer povsem skrušena, tiho prenašala izgubo tega sina in še treh sinov, umorjenih po vojni. Dva sinova vem, da sta bila domobranca, za tretjega pa ne vem, nekateri so govorili, da je bil partizan.

Neke noči v juniju 1942, dobre tri tedne za tem, ko je moj oče odšel v bolnico, so se partizani pripeljali z večjim vozom in ustavili na našem dvorišču. Mama in otroci smo se zbudili in prestrašeni čakali, kaj se bo zgodilo. Še danes se spominjam te noči in glasnih partizanskih pogovorov sredi noči. Naenkrat smo zaslišali: »Ni prava hiša, gremo k sosedu.« Do jutra nismo vedeli, kaj se je zgodilo. Zjutraj pa smo slišali glasen jok iz sosedove hiše in kmalu ugotovili, da so jim ponoči odpeljali osemnajstletnega sina in čisto izpraznili shrambo za živila ter kaščo. Ostali so brez sina in brez kakršnekoli hrane. Vem, da smo jim zjutraj sosedi nosili hrano, da so jo imeli za zajtrk. Spomnim se sklede z žganci, ki jo je nesla ena izmed sosed čez naš vrt, ko sem pred našo hišo poslušala pretresljiv jok obupanih sosedov. Po nekaj tednih ali še kasneje se je pri nas oglasil neznanec, ki je dejal, da je doma iz neke vasi blizu Šentvida pri Stični. Potem pa je rekel moji mami: »Iz katere hiše v vaši vasi so partizani odpeljali nekega mladega fanta?« Po pojasnilu, da je to nam najbližja sosedova hiša, do katere se lahko pride tudi čez naše dvorišče, je dejal: »Tega so tako mučili v gozdu nad našo vasjo, da je tri dni kričal.« Vsi smo se spraševali, zakaj se je to zgodilo, a nihče ni vedel odgovora. Kakšnih štirideset let kasneje pa je zatrjevala gospa, ki je bila v času umora najbližja soseda njegovega dekleta (»terenske delavke«), da je bil Jože Andoljšek zadolžen, da povsod spremlja mojega očeta, in ker je moj oče nenadoma odpotoval v bolnico, se je to zgodilo njemu. Dokazov o tem seveda ni, pa tudi nasprotnih ne, ker nismo nikjer in nikoli našli pojasnila, zakaj so ga odpeljali in zakaj so ga tako kruto umorili. Matija Maček pa piše v knjigi svojih spominov, da je šel v Šentvid pri Stični opozorit partizane, naj ne ravnajo tako kruto z ljudmi, ker se ljudje že odvračajo od partizanov. Ob branju teh spominov sem takoj pomislila na našega soseda.

V letu 1942 so Italijani ob glavni cesti od našega klanca naprej proti Medvedjeku posekali veliko gozda. Ljudje so takrat govorili, da so posekali pas gozda v širini pol kilometra. Lastnik tega gozda je bil France Bukovec iz Velike Loke. Prav tako so posekali gozd tudi na Medvedjeku. Mislili smo, da so Italijani to storili samovoljno, ker so ves les tudi odpeljali. V osemdesetih letih pa so mi v službi za vztrajno služenje pri istem podjetju podarili knjigo Ivana Mačka, v kateri obuja svoje spomine in med drugim pravi tudi to, da je šel v Trebnje in da je okregal trebanjske [Stran 031]komuniste, češ kam so dali denar od posekanega lesa. Dodaja pa še, kaj so mu odgovorili, in sicer da so denar porabili za dobrodelne namene. Takoj sem pomislila na posek tega gozda.

Jeseni leta 1942 sem šla v prvi razred osnovne šole v Trebnje. Spomnim se, da je bila na začetku Trebnjega cesta zaprta z veliko leseno pregrado, ki je bila povsem ovita z bodečo žico, ob tej pregradi pa je vedno stal najmanj en vojak. Odprl nam je leseno prepreko le, če smo ga otroci pozdravili z iztegnjeno dvignjeno roko. Sicer nam ni odprl. V šoli pa so nas otroke vabili, da se vpišemo v organizacijo fašistične mladine. Nekaj trebanjskih otrok se je vpisalo in zato vsak dan prejemalo brezplačno malico. Občasno so vsi ti otroci dobili še neka darila v velikih papirnatih vrečkah, ki so bile na vrhu odprte, a nikoli nisem videla, kaj je bilo v njih. Seveda smo otroci, ki nam starši niso dovolili, da se vpišemo v »fašiste«, ob tem žalostno gledali darila, predvsem pa malico, ki je tako lepo dišala, a nam ni bila dostopna. Po štirih kilometrih, ki sem jih prepešačila vsak dan do šole, bi se mi veliko bolj prilegla njihova malica s toplim svežim kruhom kot pa jabolko in večkrat napol suh kruh, kar sem vedno prinesla s seboj. Učiteljici s priimkom Pipa (njen mož Rudi Pipa pa je bil ravnatelj šole) sem se verjetno zasmilila, ker me je potem večkrat ob koncu malice čisto samo poslala v kletne prostore, kjer je bila kuhinja. Tam sem lahko pojedla nekaj od tistega, kar je ostalo »fašistom«.

Na griču ob trebanjskem pokopališču, so imel italijanski vojaki velike topove, ki so jih včasih dopoldan preizkušali. Ker je bila zračna razdalja komaj 300 m, je strašno bobnelo. Zato smo si morali po navodilu učiteljice ob odprtih ustih zatiskati ušesa in smo komaj čakali, da bodo prenehali streljati. Na nas prvošolčke je to streljanje delovalo zelo mučno.

Kmalu po božičnih praznikih leta 1942 nas je dosegla strašna novica, da so partizani ob zavzetju in zažigu italijanske postojanke Dob, to je v kraju med Mirno in Šentrupertom, pobili vso Mavsarjevo družino iz Šentruperta, grad pa požgali. Družina se je v strahu pred partizani pred večerom zatekla v ta gradič. V noči na 27. december so ustrelili 60-letnega očeta, ki je bil župan Šentruperta, njegovo 59-letno ženo, 21-letnega sina, 16-letno hčerko, 14-letnega sina in še 9-letnega sina. Sedemnajstletnega sina pa so prisilili, da jim je v gozd odgnal živino, ki so jo vzeli kmetom, potem pa se je za njim izgubila vsaka sled. Po tej novici smo bili otroci tako prestrašeni, da smo se ob najmanjšem nočnem trkanju na okno naše hiše takoj prebudili. Spomnim se, kako sem se po tem dogodku bala vsake noči. Celo leta 1945 sem ob novici, da je vojna končana, najprej pomislila, ali sedaj zares ne bo nihče več ponoči trkal na naše okno, da bomo mirno spali.

V začetku oktobra 1942 se je moj oče vrnil iz novomeške bolnišnice. Tam ga je obiskovala mamina sestra Anica Blatnik, ki je bila učiteljica v Soteski pri Žužemberku. Njen mož Ludvik Blatnik pa je bil v Soteski mesar, sicer pa povsem prepričan in predan komunistični ideologiji. Z mojo mamo, ki je bila zelo verna žena in je zavračala vsako laž in nasilje, se zato v marsičem nista strinjala. Včasih sta o tem sama, brez nas otrok, tudi odkrito spregovorila, a ostajala vsak pri svojem prepričanju. Ves čas pa sta spoštovala drug drugega in bila tudi pripravljena pomagati si v vsakdanjem življenju. Glede na navedeno je bil »stric Ludvik« tudi zelo aktiven partizanski delavec na terenu. Tega tudi ni skrival, čeprav takrat nismo vedeli, kakšne zadolžitve ima, in ga o tem tudi nismo spraševali. Moj oče je zato v bolnici prosil njegovo ženo Anico, naj prosi Ludvika, da mu na neki način omogoči, da bi šel lahko domov k svoji družini. Ob tem ji je tudi dejal: »Saj veš, da nisem nikomur nič žalega storil.« Ona pa je dejala: »Ali zares nisi nič takega storil, kar te dolžijo?« Oče pa je odgovoril: »Prisežem pri svoji družini, ki veš, koliko mi pomeni, da nič od tega ni res.« Ob enem od naslednjih obiskov mu je teta prinesla majhen listič, na katerem je pisalo: »Tine iz doline«, na njem pa je bil odtisnjen še partizanski žig. Ob tem, ko mu ga je izročala, je dejala: »To moraš vedno nositi s seboj!» Po povratku domov si je oče dal listek v čevlje in ga tam imel vedno pri sebi. Ne dolgo za tem, ko se je oče vrnil, so neke noči spet prišli partizani, da bi ga odpeljali. Oče jim je pokazal »listič«, spogledali so se in odšli. Šele po smrti »strica Ludvika«, kakšnih trideset let kasneje, mi je dala teta Anica v branje njegov življenjepis, ki ga je lastnoročno napisal v času svoje neozdravljive bolezni, in sicer potem, ko so ga njegovi sotovariši vrgli iz partije, ker jih je menda opozarjal na nepravilnosti (tako mi je rekla teta Anica). Izključitev iz partije ga je tako hudo prizadela, da od takrat naprej ni maral srečati nikogar več izmed njih. Umaknil se je v osamo in teti napisal, naj njegov pepel raztrosijo (kar takrat še ni bilo pri nas mogoče), samo da ne bodo šli njegovi bivši sotovariši na njegov pogreb. V življenjepisu je med drugim napisal tudi, da sta z ravnateljem osnovne šole v Dolenjskih Toplicah, ki je nosil partizansko ime »Tine iz doline«, z mesom oskrbovala Bazo 20. Torej [Stran 032]

Figure 16. Rojstna hiša avtorice

sta skupaj oskrbovala partizansko vrhovno poveljstvo.

Dne 3. avgusta 1943 se je v naši vasi in po vsej trebanjski okolici nenadoma razširila novica, da so ljudje našli na cesti, ki pelje iz gradu Mala Loka v Trebnje, mrtvega trebanjskega dekana Ivana Tomažiča, ki je večkrat prihajal na obisk tudi k nam domov. Tako kot že večkrat poprej sta bila s kaplanom na obisku pri redovnih sestrah na Mali Loki, kjer so vodile gospodinjsko šolo za številna okoliška dekleta. Najprej so ljudje mislili, da gre za prometno nesrečo, a se je kmalu izkazalo, da ga je nekdo ustrelil z obcestne njive, ki je bila porasla z visoko koruzo. Med župljani je bil zelo priljubljen in spoštovan, saj je bil zelo razgledan in prijeten sogovornik. Dogodek je bil pravi šok za vse, ki smo ga poznali. Na pogrebu je bilo nenavadno veliko ljudi, ki niso mogli skriti prizadetosti in strahu. Ljudje so govorili, da ga je umoril »terenski delavec« z obrobja Trebnjega, ki naj bi ga veliko ljudi poznalo.

Dne 8. 9. 1943, torej prav na dan kapitulacije Italije, se je zdravstveno stanje mojih ledvic tako poslabšalo, da sem okrog osmih zjutraj obležala nezavestna. Mama je takoj poslala nekoga po trebanjskega zdravnika, a ta je bil nekje v gozdu pri partizanih in zato nedosegljiv. Vsi moji domači in nekaj sosedov so nemočni jokali in molili v strahu, da me bodo vsak čas za vedno izgubili. Okrog treh popoldan je končno prišel zdravnik in ugotovil, da se prebujam iz nezavesti. Taka je bila takrat pri nas nujna zdravniška oskrba.

Kmalu po odhodu italijanskih vojakov so se pričeli požigi v Trebnjem. Povsem je zgorela »mežnarija«, v kateri je stanoval cerkovnik Tone Pate. Hiša je stala na mestu, kjer je danes glavna trebanjska avtobusna postaja. Zagorela sta tudi trebanjska železniška postaja in prav tako trebanjski prosvetni dom. Ogenj je bil podtaknjen tudi v glavni občinski stavbi, k sreči pa se ni razširil na celotno občinsko poslopje. Poškodovan je bil le del poslopja. Onesposobljena je bila tudi železniška proga Ljubljana–Novo mesto. Že pred tem pa je bila kmalu po razcepu iz Trebnjega onesposobljena železniška proga, ki je peljala proti Mirni. Vse to je v ljudeh vzbujalo strah in nelagodje. Nihče več se ni počutil varnega nikjer.

Zaradi nevarnosti na cestah in zaradi onesposobljene železniške proge smo vsi čutili vedno večje pomanjkanje živil, ki jih ni bilo mogoče pridelati doma. Najbolj smo vsi pogrešali sol in sladkor, česar ni bilo mogoče [Stran 033]kupiti nikjer, Tudi mila ni bilo, zato so si ljudje pomagali tako, da so ga sami kuhali iz govejega loja. Pred tem pa so perilo namočili v raztopino vode in pepela. Namesto sukanca pa so nekateri ljudje uporabljali celo konjsko žimo. Spomnim se, da sta se dve ženski podali kar peš v Ljubljano, čeprav je bila ta od nas oddaljena petdeset kilometrov. Nabavili sta predvsem sol, sladkor in olje, a ob povratku sta ju v gozdu na Medvedjeku pričakala dva partizana domačina in jima zaplenila vse, kar sta prinesli. To nam je povedala mamina sestrična, Slakova iz Luže, ki je bila ena izmed njiju.

Mislim, da je bilo jeseni 1943, ko se je partizanska vojska ponoči premikala iz smeri Žužemberka in menda (tako so govorili vaščani) proti Štajerski. Kot skoraj vedno so šli tudi to noč mimo naše hiše . Zopet je bilo trkanje na okno, česar smo se otroci tako bali. Vsi so prosili ali največkrat zahtevali kruha. Mama je ob oknu delila kruh, dokler ga je imela, saj je morala vsak dan nahraniti dvanajstčlansko družino. Kruha pa ni pekla vsak dan. Hudo je bilo, ko ji ga je zmanjkalo, ker nekateri partizani tega niso mogli razumeti. Spomnim se, da ji je enkrat eden izmed partizanov zagrozil, da bo vrgel bombo v sobo, če mu ne da kruha. Po vojni se je pri nas oglasil nekdanji partizan in povedal, da je takrat stal blizu našega okna in da je komaj pregovoril tistega partizana, da zares ni vrgel bombe v notranjost hiše.

Proti koncu meseca oktobra je k nam ves zasopel s kolesom pridrvel očetov bratranec, Jože Gabrijel iz Medvedjega sela. Povedal je, da se od Knežje vasi nam približujejo nemški vojaki, ki so v Knežji vasi obesili dva Mežanova fanta, sinova maminega bratranca (vsakega na enem koncu vasi), tretji sin pa je odskočil in so ga zato med tekom ustrelili. Komaj je Jože Gabrijel odhitel domov, so se že pripeljali partizani z manjšim vozom in enim konjem. Obstali so na cesti pred našo hišo, pod krošnjo treh kostanjev, ki so rasli čez cesto nasproti naše hiše. Začeli so se pripravljati, da bodo streljali na nemško vojaško letalo, ki je malo pred tem zaokrožilo nad sosednjo vasjo Občine. Spremljalo je nemško ofenzivo. Oče je šel takoj prosit partizane, naj vendar tega ne storijo, ker prihaja nemška ofenziva. Svetoval jim je, naj raje zbežijo v bližnji gozd in se tako rešijo. K sreči se letalo ni vrnilo, zato so partizani zapeljali na rob našega dvorišča. Njihov komandant ni dovolil, da bi kam bežali, čeprav je nekaj partizanov s tem namenom že skočilo z voza. Naenkrat pa so najbrž zagledali, da so nemški vojaki že zares v naši vasi. Zato so divje speljali na cesto. Razen očeta je bila že vsa naša družina zbrana v sobi, ko so se partizani odpeljali. Za njimi smo gledali skozi okno in videli, da so bili partizani v civilnih oblekah, le nekaterim so vihrale rdeče rute okrog vratu. Očetu so rekli, da so doma s Krke pri Muljavi. Zelo hitro za tem pa smo skozi drugo okno zagledali na cesti nemški motor s prikolico, ki je imel spredaj nameščen mitraljez. Na motorju sta sedela dva nemška vojaka. Odskočili smo od okna, ki je bilo ob cesti, trenutek za tem pa so Nemci že streljali na partizane, ki so po komaj 200 do 300 metrov vožnje skakali z voza in tekli po travniku proti gozdu. Bilo pa je prepozno. Nemci so vse postrelili. Mrtvi in ranjeni so obležali po travniku, a nihče jim ni mogel pomagati, čeprav je mimoidoča videla, da je bil najmanj eden izmed partizanov le ranjen. Potem so se nemški vojaki z avtomobili pripeljali na naše dvorišče in mislim, da tudi na sosedovo. Zaloge hrane so prenesli na veliko gostilniško mizo, ki je stala v razširjenem delu naše veže, ne da bi hrano kakorkoli zaščitili, in ostali ves teden. Po vsem tem, kar so storili v Knežji vasi, smo se jih strašno bali, oče pa je nam otrokom naročil, da moramo biti vseeno do njih vljudni.

Ponoči istega dne so nemški vojaki pripeljali mladega partizana, ki je bil menda star petnajst ali šestnajst let. Vaščani Občin so potem pripovedovali, da so vsi partizani pred nemško ofenzivo zbežali, ta mladenič pa je še vedno čuval neko skladišče za vasjo Občine. Zato so ga vaščani Občin opozorili, da se bliža nemška ofenziva in naj zato čim prej zbeži. Mladenič pa je bežal v nepravo smer. Nemški vojaki so ga ob glasnem hrupu in avtomobilski razsvetljavi obešali na našo jablano, ki je stala čez cesto, pod oknom naše spalnice. Obešenec je glasno klical: »O Marija, o Marija, kaj bo moja mama rekla!« Moj oče je vse to poslušal v sobi in ves zgrožen premišljeval, da verjetno obešajo soseda, ki se je nekaj dni poprej vrnil iz Ljubljane, in da bo to sedaj doletelo še njega. Mlajši otroci smo trdno spali in tega nismo slišali. Zjutraj sem vstala zadnja in šla do okna, da bom pogledala na Kamniške planine (kot običajno vsak dan), namesto tega pa sem zagledala čez cesto obešenega človeka, s popisanim letakom na sebi. Lahko rečem, da je bil to najstrašnejši dogodek v mojem otroštvu. Takoj sem zbežala iz sobe. Na letaku je pisalo: »Tako se zgodi tistim, ki se upirajo nemški vojski.«. Nemški vojaki so potem ostali v vasi še ves teden in obešenec na jablani prav tako. Spali so v spalnih vrečah zunaj, na vrtu. Vmes bi eden izmed vojakov kmalu ustrelil mojega očeta, ker je menda [Stran 034]

Figure 17. Rojstna hiša Friderika Barage in tudi učilnica avtorice (iz knjige Drago Nahtigal: Podobe dežele ob Temenici in Mirni. Kraji v občini Trebnje na starih razglednicah)

z mize v veži izginil kos surovega masla. K sreči je to preprečil drug vojak, ki je povedal, da je videl mačko, ko ga je odnesla. Po vsem naštetem smo bili tako prestrašeni, da se skoraj nismo upali pogovarjati med seboj. Po odhodu Nemcev smo izvedeli, da so ti v Knežji vasi ustrelili tudi duhovnika s priimkom Gomiljšček. Ta je leto ali dve pred tem pribežal pred nemško vojsko s Štajerskega. Redno je učil verouk in maševal v Knežji vasi, kamor smo od tedaj hodili tudi mi. Ker je znal nemško, je na prošnjo očeta treh fantov, ki so kakšen teden poprej pribežali od partizanov, prosil Nemce, naj vendar pustijo mlade fante. Nemci so ga prepoznali in ustrelili nekje pri Dobrniču, fante pa obesili. Po odhodu nemške vojske so sosedje iz zoglenelih osebnih dokumentov obešenca, ki so jih nemški vojaki sežgali v eni izmed sob sosedove hiše, razbrali, da je bil ta doma nekje pri Ložu.

Kmalu je do nas prispela spet strašna novica s Čateža, ki je od naše vasi oddaljen dobrih osem do devet kilometrov. Partizani so iz zasede s pobočja Zaplaza streljali na kolono nemških vojakov in zbežali. Nemška vojska pa se je zato znesla nad civilnim prebivalstvom vasi Čatež. Pomorili so čez trideset ljudi, takrat so govorili celo o številki štirideset, ki so se zatekli v neko klet. Še potem, ko smo večkrat hodili na znano božjo pot na Zaplaz, nas je vsakokrat, ko smo vstopili v vas Čatež, zmrazilo ob spominu na ta dogodek. Vas je na nas delovala zelo spokojno.

Dne 6. 12. 1944 so prišli v vas Občine domobranci in tam ustanovili svojo postojanko. Na robu vasi, tudi na naši strani, so izkopali bunkerje in tam ostali. S tem je bil onemogočen prehod partizanov iz Žužemberka proti Novemu mestu, Ljubljani in Štajerski. Zato so že 8. 12. 1944 partizani napadli vas Občine. Bil je zelo hud boj z mitraljezi in topovi. Sprva so partizani streljali celo izza naše hiše z mitraljezom in medtem kričali: »Pustite nam cesto!«, kasneje so predvsem s topovi obstreljevali vasi Občine in Plusko. Topovske granate so padale ves teden vsepovsod, tako da se nismo upali spati v domači hiši. Skupaj z bližnjimi sosedi Žukovčevimi (imeli so hišo iz lesenih brun) smo spali na slami v naših praznih zidanih svinjskih hlevih, ki so stali za našo hišo. Stari oče Žukovec pa je ostal kar v svoji hiši. Po nekaj dnevih ga je v hiši zadela krogla, da je umrl. Med boji ga ni bilo mogoče pokopati. Šele po enem tednu, ko je bilo konec strašnega obstreljevanja, so ga pokopali najožji sorodniki, a tudi to ni bilo lahko. Medtem so partizani neke noči poškodovali most čez Temenico in celo peš je bilo nevarno hoditi [Stran 035]čezenj, z vozom pa nemogoče. Zato so morali pokojnika peljati po poljski in gozdni poti v vas Kamni Potok in od tam v Trebnje. Med enotedenskim obstreljevanjem obeh vasi pa je priletel izstrelek tudi skozi okno naše hiše in obstal v krušni peči, ne da bi eksplodiral. Žrtev med civilisti bi bilo lahko veliko več, če ne bi topovski izstrelki padali najprej za našo vasjo, potem pa po polju pred njo, kjer sedaj poteka avtocesta. Na našo veliko srečo veliko granat tudi ni eksplodiralo. Le kotalile so se po polju. Spomnim se, da so imele te granate drugačen zvok že v zraku. Vseeno pa smo bili vsi, najbolj pa otroci, zelo prestrašeni.

Kmalu je skrivoma pricurljala novica, da bodo partizani postojanko tudi bombardirali. In res se je to zgodilo sredi jasnega dneva, 4. 1. 1945. Prihrumelo je vojaško letalo in odvrglo več bomb na vas Občine. Prva je padla na električni transformator, ki je stal na vzhodni strani vasi, komaj 50 m od Longarjeve stanovanjske hiše z desetimi otroki, ki so takrat vsi sedeli ob peči in na njej. Strop nad pečjo na veliko srečo Longarjevih ni bil poškodovan, zato se otrokom ni zgodilo nič hudega. Drugi del hiše, ki je bil bliže transformatorju, pa se je poškodoval. Naslednja granata je padla na Štembalovo leseno hišo in k sreči ni eksplodirala. Prebila je le streho nad jedilno mizo in se globoko zarila v zemljo. Mož in žena, skupaj z Longarjevimi starši so bili v istem prostoru, a k sreči so sedeli na peči in ne za mizo. Granata je padla tudi za Štembalovo hišo, na Primičevo dvorišče, a zopet ni eksplodirala. Če bi ti dve granati eksplodirali, bi bilo najmanj pol vasi porušene. Veliko let kasneje so ti granati strokovnjaki izkopali in ugotovili, da sta bili izredno težki. Vaščani so govorili o 100 kilogramih. Ob bombardiranju je bil porušen tudi eden izmed domobranskih bunkerjev, sicer pa so granate padale še po njivah na obrobju vasi Občine. Mi smo ob bombardiranju zbežali v našo obokano klet in zaradi močnega trušča mislili, da je podrte pol naše hiše, a ni bilo hudega. Strah pred letali pa je v nas otrocih ostal še dolga dolga leta potem. Zato smo odslej otroci z leto in pol starim bratcem vsako jutro bežali v Paradiž, to je bila osamljena hiša pod sosednjo vasjo Korenitko. Kraj je bil oddaljen dober kilometer od nas, a tam ni bilo nikoli streljanja in bombardiranja. Tam sta stanovali dve mamini sestri s tremi mladoletnimi otroki, a so nas osem otrok vseeno sprejemali vsak dan in nas hranili. Nekaj hrane pa smo vsak dan prinesli tudi s seboj. Pred večerom smo se vsak dan vračali domov, kjer smo prespali. Upali smo, da ponoči ne bo bombardiranja. Nekega jutra nas je med potjo preletelo neko vojaško letalo, zato smo z dojenčkom v vozičku zavili v obcestni jarek in ležali drug na drugem, vsi prestrašeni, da bo vsak čas z nami konec. A letalo je letelo proti Žužemberku, ki so ga večkrat obstreljevali. Imelo je druge pomembnejše cilje.

Kmalu pa so domobranci razširili svojo postojanko z Občin še na našo vas. Namestili so se v večji sobi naše hiše. Za našim gospodarskim poslopjem ob listnici pa so postavili leseno barako za spanje. Spomnim se, da so bili med domobranci kar štirje bratje Muhič iz Ambrusa, in sicer Frenk, Janez in Stane. Za četrtega se ne spomnim imena. Ti bratje so občasno lepo prepevali. Nekaj vojakov je bilo tudi z Iga pri Ljubljani. Spomnim se Oblaka in Paznarja. Zadnji se je po vojni med redkimi oglasil pri nas, čeprav so ob odhodu na Koroško skoraj vsi obljubljali, da se bodo še oglasili, če bodo preživeli. Občasno sta bila med moštvom na postojanki pri nas tudi dva stotnika. Eden izmed njiju je nekaj let po vojni z ženo prišel na naše dvorišče, da se je zahvalil očetu za pozitivno mnenje, ki ga je menda naključno dal ob neki priliki o njem, ko je prišel k sosedu Andoljšku. Čeprav sta ju moja starša povabila, naj vstopita v hišo, si nista upala vstopiti. Dejala sta, da bi nam to lahko škodovalo, ker je bil mož pred tem v zaporu, tega pa ne želita.

Zaradi pomanjkanja zdravil se je moje zdravstveno stanje zopet zelo poslabšalo. Zato je mama prosila domobranca, ki je hodil občasno v Ljubljano, da mi je v zameno za domačo kokoš prinašal zdravila iz lekarne v Ljubljani. S tem mi je zagotovo rešil življenje in sem mu še danes hvaležna. Take sreče pa ni imela Vera Marinčič, ki je bila toliko stara kot jaz in je med vojno hudo zbolela na srcu ter verjetno zaradi pomanjkanja zdravil tudi umrla. Stanovala je na začetku sosednje vasi Breza, zato smo se dobro poznali.

Potem ko smo bili znotraj postojanke, je ob večerih, ko se je povsem stemnilo, k nam prihajalo več fantov in mož iz okoliških vasi (Vrhtrebnje, Repče, Kamni Potok …) in celo iz nekaterih oddaljenih vasi pri Mirni. Prihajali so z namenom, da bi prespali pri nas na seniku, v hlevu, pa tudi v kuhinji na tleh. Odeje so si prinesli s seboj. Zjutraj pa so odšli. Spomnim se, da je moja mama takrat dva meseca ali še dalj vse noči presedela na prosto stoječem kuhinjskem štedilniku, ker ni imela kje spati.

V letu 1944 in še v začetku leta 1945 smo pogosto poslušali hrumenje iz Žužemberka, ki je bil od nas oddaljen 15 km. Včasih je hrumelo in pokalo po ves teden, da so se nam [Stran 036]

Figure 18. Čatež pod Zaplazom (iz knjige Drago Nahtigal: Podobe dežele ob Temenici in Mirni. Kraji v občini Trebnje na starih razglednicah)

Žužemberčani prav smilili. Letala so prav tiho in nizko občasno preletela tudi Malo vas in Knežjo vas, kamor smo mi pogosto hodili, ter letela dalje v smeri Žužemberka. Spomnim se, da smo se enkrat otroci vračali od popoldanske pobožnosti iz cerkve v Knežji vasi. Za vasjo Mala vas smo zaslišali, da se nam zelo nizko in dokaj tiho po dolini bliža vojaško letalo. Zato smo se naglo razbežali po bližnjem grmovju, da smo bili vsi popraskani, še bolj pa prestrašeni. Neko nedeljsko popoldne se je zgodilo, da so domobranske ranjence z vozovi dovažali pod naše gospodarsko poslopje, pa tudi na dvorišče. Od tam pa so jih odvažali z avtomobili v vojno bolnico v Ljubljano. Hodila sem med njimi in poslušala njihovo težko dihanje. Zato so se mi prav smilili. Med njimi smo prepoznali celo maminega bratranca.

V začetku maja 1945 so domobranci zapustili našo vas in vas Občine. Z njimi je šel tudi moj oče, in sicer jih je peljal z lahkim vozom in z dvema konjema, tako kot več okoliških kmetov. Potem pa dolgo časa ni bilo nikakršne novice o teh voznikih. Čakali smo, kdaj se bo oče vrnil, in vsak večer zanj molili. Vedno bolj smo opažali mamino zaskrbljenost, čeprav o tem ni veliko govorila. Nekje je slišala, da partizani vračajo domobrance in jih pobijajo v Kočevju. To je povedala tudi nam otrokom. Zato smo postali še bolj pozorni na tovornjake, ki so vsako popoldne, po deset skupaj, že teden dni vozili mimo naše hiše in vedno v križišču sredi vasi zapeljali proti Žužemberku. Tako sem nekega popoldneva stala ob robu ceste, malo pred začetkom naše hiše, ko so se spet pripeljali tovornjaki. Pozorno sem gledala za njimi, čeprav sem videla tako kot vedno doslej pri vsakem tovornjaku le dva partizana s puško v roki, ki sta sedela čisto zadaj, za cerado. Ostali del tovornjaka je bil prekrit, razen zgornjega zadnjega dela. Naenkrat sem zaslišala krik: »Zbogom Vidka, zbogom Vidka!« Istočasno sta se z dna tovornjaka dvignila dva mlada fanta in takoj za tem še dva ter so mi z vzporedno dvignjenimi rokami vsi zanihali v pozdrav. Bilo je to že ob naši hiši. Videti je bilo, kot da sta bila po dva in dva zvezana. Nato so vsi tovornjaki zopet peljali proti Žužemberku ali Kočevju. Takoj sem tekla k mami in ji povedala, kaj sem videla in slišala. Vedeli smo, da so bili v tovornjaku naši dobri znanci, saj so me klicali s pomanjševalnico, kot me je klical le oče. Zaradi strahu pred oboroženima partizanoma, ki sta me medtem gledala, nisem nikogar prepoznala in si nisem upala niti pomahati, čeprav bi to rada storila.

Čez dober mesec dni, sredi dneva, smo otroci zagledali, da se nam od našega klanca navzgor bliža več voz s po enim voznikom. Kmalu smo ugotovili, da je na čelu moj oče, le da ima sedaj samo enega konja, odšel pa je z dvema. [Stran 037]Za njim so vozili še Tone Jutraž iz Štefana, Rafael Pavlin iz Štefana in Janez Kamin, ki je pred odhodom na Koroško služil na Občinah pri Špajevih in je bil star komaj trinajst let. (Bil je to brat Toneta Kamina, ki je leta 1942 rešil mojega očeta. Žal pa Tone vojne ni preživel.) Ostalih imen se ne spomnim, vem pa, da je bila z njimi tudi ženska, Ani Cimerman iz vasi Škovec. Lahko da jih je bilo več, a spomnim se le teh, ki sem jih poznala. Bili smo presrečni, da smo spet videli očeta in vse druge. O prevoženi poti nam, otrokom, oče ni veliko govoril, prav tako ne o tem, kako jim je uspelo priti domov. Nas so pa starši že med vojno naučili, da se o ničemer ne sprašuje, če ti nekdo sam ne pove, in da se zunaj doma prav tako čim manj govori. Zato ga nismo spraševali. Bili smo srečni, da se je vrnil. Po več letih, ko smo že odrasli, nam je povedal naslednje: Pot skozi nedokončani ljubeljski predor je bila strašljiva zaradi teme, blata, vode in množice ljudi, ki je zadaj potiskala vse pred seboj zaradi strahu pred partizani. Bilo je veliko joka in kričanja. Med potjo po Koroški je videl v obcestnih jarkih polno orožja, ki so ga morali odlagati domobranci. Zato potem ni mogel razumeti, zakaj so domobranci na vetrinjskem polju veliko časa porabili za ekserciranje. Imel je občutek, kot bi jih nekdo hotel zamotiti. Vse to mu je dalo misliti, kako bi se rešil. Rešiti pa je želel tudi vse voznike, ki so skupaj pripeljali domobrance s postojank Občine in Pluska. Ves čas so bili skupaj in se niso hoteli priključiti ostali množici, čeprav so angleški vojaki to zahtevali. Zato ti vozniki niso dobivali nikakršne hrane. Bili so zelo lačni. Zaradi tega je oče iskal stike s koroškimi Slovenci. Ti pa so mu povedali, da angleški vojaki v gostilni kvartajo s partizani. Vedel je, da se to ne bo dobro končalo in da je potrebno nekaj storiti. Spomnil se je, da so med potjo na Koroško v Borovljah srečali dekle, ki je govorilo slovensko in angleško. Zato si je pri koroških Slovencih izposodil staro kolo in se odpeljal v Borovlje. Našel je to dekle in jo poprosil, če gre z njim na angleško komando. Oba sta se s kolesi odpeljala v Celovec in na angleški komandi dobila dovoljenje, da se zato, ker so bili prisiljeni peljati na Koroško, lahko vrnejo domov k svojim družinam. Povedal je še to, da je pred odhodom iz Koroške srečal Smrekarja iz Trebnjega, ki je bil tam kot partizanski oficir. Ta naj bi mu ob odhodu rekel, naj pozdravijo njegovo mamo. Njegova mama je bila trebanjska babica, ki je pomagala na našem domu na svet vsem devetim otrokom in je zato naše starše zelo dobro poznala. Verjetno vsaj deloma posredno tudi sin. Ali je bil način reševanja ideja mojega očeta ali mu je to kdo svetoval, tega nam otrokom ni nikoli povedal. Vem pa, da je po povratku oče obiskal Smrekarjevo gospo najmanj enkrat, če ne večkrat. Kakšne tri tedne je bil oče doma in se ni nič zgodilo. Potem je dobil poziv, da se mora javiti v Trebnjem. Istočasno je dobila poziv tudi soseda Mici Andoljšek (sestra Jožeta Andoljška, ki so ga leta 1942 partizani odpeljali in usmrtili) ter sosed Nace Korbar. Vse tri so zaprli v Novem mestu. Vem, da je očeta vedno obiskovala le mama in nam povedala, da v zaporu tudi kruh, ki ga prinese, večkrat prerežejo, predno ga oče dobi. Zato smo vsakokrat vsi v družini skrbno pripravljali paket, ki ga je potem mama odnesla očetu. Ne vem pa, koliko časa je bil oče zaprt. Ali en mesec ali tri mesece. Vem le, da je soseda Andoljškova prišla iz zapora pred njim in da je bil sosed Nace Korbar zaprt tri leta. Takrat nismo vedeli, zakaj tri leta. Kasneje je zaupal moji sestri, ki je bila njegova snaha, da so ga partizani menda leta 1943 mobilizirali. Določili so ga za »mulovodjo«. Med drugimi deli je v Soteski skupaj z drugimi partizani moral nositi tudi slamo v grad Soteska, da so ga potem partizani lažje zažgali. Sicer pa je skupaj s še enim partizanom in mulo prenašal kuhano hrano, kamor so določili. Po treh mesecih je med potjo nenadoma priletelo vojaško letalo, zato sta se oba v naglici ulegla na neko vkopano pot. Vojaški pilot ju je opazil in streljal nanju. Njegov spremljevalec je bil na mestu mrtev, mula pa se je splašila in vso hrano razlila vsepovsod. Sosed Nace je takoj po tem dogodku ušel domov in z vso naglico zbežal v Ljubljano.

Oče o zaporu ni nikoli nič spregovoril. Bil je tudi zelo previden ob srečanju s trebanjskimi funkcionarji. V začetku se jim je raje umaknil. Njegovi otroci mislimo, da mu je iz zapora verjetno pomagal ali mamin svak Ludvik Blatnik, ker je v svoj življenjepis napisal, da so ga njegovi nadrejeni »kregali, da se preveč zavzema za svoje sorodstvo«, ali pa njegov svak Nace Bukovec, ki je takrat pomagal še nekaterim drugim Trebanjcem. Pred vojno sta si z ženo Ivanko, ki je bila sestra mojega očeta, zgradila v centru Trebnjega hotel in potem med vojno ves čas podpirala partizane. Kmalu po vojni pa so jim hotel z vsem premoženjem zaplenili in šestčlansko družino strpali v podstrešno stanovanje njegovega hotela. Vsega tega ni mogel prenesti in je že leta 1947 ves razočaran umrl.

Po vojni, ko še nismo poznali ali videli koloradskega hrošča, smo morali (mislim, da od vsake hiše vsaj eden) ob nedeljah dopoldne, torej v času, ko smo šli običajno k maši, obvezno pregledovati njive, kjer je rastel krompir [Stran 038]

Figure 19. Avtorica s svojo družino

in iskati koloradskega hrošča. Vedno je prišel nekdo iz Trebnjega, ki je hodil po njivi pred nami, mi pa za njim, razvrščeni po posameznih vrstah krompirja. Ker hrošča nikoli nismo našli, se nam je zdelo, da je to delo čisto nepotrebno. Zato smo se samo sprehajali po krompirju in izgubljali čas.

Jeseni leta 1945 smo zaradi neprijetnosti, ki bi nas lahko doletele, če bi na državni praznik delali na polju, raje odšli grabit listje v naš gozd, ki je bil blizu vasi. Kot vedno je mama pripravila malico v pleteno košaro, ki smo ji rekli »cekar«, in jo v gozdu obesila na drevo, malo pred iztekom pobočja, po katerem smo grabili listje. Spodaj, malo bolj desno, pa so rasle goste mlade smrečice, kjer smo ob njihovem robu zelo pogosto nabirali gobe, jurčke. Naveličana grabljenja sem se enkrat obrnila nazaj proti smrečju in videla, kako mlad moški, ogrnjen z neko odejo, tiho in z dolgimi koraki stopa proti drevesu, kamor je mama obesila pleteno košaro z našo malico. Odzvala sem se čisto otroško. Zakričala sem: »Mama, nekdo nam bo pojedel malico!« Videla sem da je tisti človek hitro zbežal v smrečje, od koder je skoraj verjetno tudi prišel. Mama je takoj glasno odgovorila: »Nič ne glejte nazaj, ampak grabite listje!« Vedela sem, da nisem ravnala prav, saj mama ni nikoli odrekla hrane beračem, ciganom ali komurkoli, če se je oglasil pri naši hiši. Zato mi je bilo takoj žal in sem skrivaj le pogledovala proti smrečju, a ga nisem več videla. Kar žal mi je bilo, da se ni vrnil. Kasneje sem se večkrat spomnila na ta dogodek in pomislila, v kakšni stiski je moral biti ta človek. Upam, da mu je mama le kaj pustila od naše malice.

Zaradi nevarnosti vojaških spopadov, miniranih mostov in cest smo v šolskem letu 1944/1945 obiskovali osnovno šolo v Knežji vasi, ki je bila pol manj oddaljena kot trebanjska šola. Tam smo lahko nadaljevali pouk do prehoda v nižjo gimnazijo Trebnje. Na steni vzdolž učilnice smo imeli z zelo velikimi črkami izpisano: »Kdor ni z nami, je proti nam«. Nas otroke so nagovarjali, naj se vpišemo v organizacijo Rdeči križ in pionirsko organizacijo. Starši so nam dovolili vpis le v Rdeči križ, ne pa v pionirsko organizacijo. Zato smo morali tisti otroci, ki nismo bili vpisani v pionirsko organizacijo, v primeru sestanka članov le-te čakati pred šolo. Izvolili pa so me za predsednico Rdečega križa. Spomnim se, da je nekega dne voznik z »lojtrnim« vozom peljal naju z učiteljico v Trebnje, kjer so nam naložili blago (oblačila, čevlje in razne druge potrebščine), ki so ga občinski predstavniki Rdečega križa namenili naši šoli iz zalog UNRRE. Vem, da sem prevzem blaga podpisala jaz, otrok, in ne učiteljica, kar se mi je že takrat zdelo zelo čudno. Naslednji dan sta prišli v šolo dve predstavnici AFŽ (poznala sem le eno s Krušnega Vrha), ki sta povsem samostojno razdeljevali stvari otrokom. Med [Stran 039]vojno marsičesa ni bilo mogoče kupiti v trgovini, kmalu po vojni pa prav tako ne, zato bi bila oblačila ali čevlji najbolj zaželeni za vsakega izmed nas učencev. Spominjam se, da so imeli takrat v izložbi naše trgovine v Trebnjem, ki se je imenovala »zadruga«, le zastavo, srp in kladivo ter rdečo zvezdo. Tudi za denar nismo mogli kupiti ničesar. Zato smo, mislim da je bilo v avgustu 1945, otroci nabirali zelišče »sladke koreninice« in jih nosili v zadrugo, da smo lahko v zameno dobili sukanec, gumbe ali elastiko. Zato bi bila tudi jaz zelo vesela vsake najmanjše uporabne stvari, če bi jo dobila v šoli iz zalog Rdečega križa. Doma nas je bilo osem še živih mladoletnih otrok. Od tega sedem deklet, ki bi rade imele kdaj tudi kaj novega, a predstavnici AFŽ sta menili drugače. Ko sem prišla na vrsto, je tista s Krušnega Vrha (vem, da je bila čevljarjeva žena in da je bil njen mož aktiven komunist že med vojno) rekla: »Ta ne rabi ničesar.« Močno so me prizadele te besede in jih še danes slišim. Ne vem pa zakaj, ali jim je na koncu kaj ostalo ali je zame posredovala učiteljica, sta mi čisto na koncu dodelili eno zobno pasto. Drugi otroci so dobili obleke ali čevlje. Čutila sem, da se mi je zgodila krivica.

V mesecu maju 1946 je dobila moja starejša sestra Rozi, ki je imela takrat komaj šestnajst let, z občine poziv, da se mora naslednji dan javiti na občini Trebnje zaradi delovne akcije. Akcija naj bi trajala mesec dni. Starša je zelo skrbelo, kje bo, s kom bo in kaj bo delala. Naslednji dan sta jo odpeljala v Trebnje, tam pa je že čakal tovornjak in veliko ljudi iz okolice Trebnjega, ki so bili prav tako pozvani na »delovno akcijo«. Tovornjak jih je odpeljal v Primož nad Podturnom (pri Dolenjskih Toplicah). Tam je bilo že več voznikov s konjsko vprego, ki so bili prav tako vpoklicani. Vsi skupaj so morali v gozd pripravljat ali vozit drva in drug les. Vsi so tam tudi spali v leseni baraki. Sestra je bila tam nekaj dni, potem pa je nekako uspelo dobremu znancu naših staršev, ki se je imenoval Žlajpahov iz Šentlovrenca, da je bila sestra premeščena na Sela pri Podturnu, kjer je stanovala pri neki tamkajšnji družini in gospodinji pomagala kuhati za omenjene prevoznike. Malo pred iztekom enega meseca so njo in omenjene voznike premestili v vas Smuko, kjer so vsi mobiliziranci skupaj kosili ali sušili ali spravljali seno. Sestra pa je zopet pomagala eni izmed tamkajšnjih gospodinj pri pripravi hrane za vse omenjene delavce. Vsi so spali v povsem izpraznjenem živinskem hlevu, v katerem je malo pred njihovem prihodom strela ubila še zadnjo kravo.

V kasnejših letih sem ugotavljala, da sem imela v osnovni šoli več sošolcev, ki so imeli očete ali brate pri domobrancih in so bili po vojni pogrešani. Ne vem pa niti za enega, ki bi si nam to upal povedati. Drug o drugem sošolci nismo vedeli skoraj nič, saj si nismo upali drug drugega tudi nič spraševati.

Vsa povojna leta smo morali starša, stara mama in otroci pridno delati na kmetiji, da smo lahko obdelali 17 hektarov svoje zemlje. Najbolj se spomnim zaključkov šolskega leta, ko se je večina sošolcev veselila brezskrbnih počitnic. Jaz pa sem vedela, da me čaka samo delo na polju, travnikih in v vinogradu. Najprej sušenje sena, potem žetev (takrat še vse ročno), potem mlačev žita, nato sušenje otave, vmes še večkratno okopavanje njiv in na koncu še pobiranje krompirja. Potem pa spet v šolo. Pri vsem naštetem delu pa prav zato, ker smo bili kmečki otroci, nikomur izmed nas ni pripadala nikakršna štipendija, čeprav smo bili v šoli vsi med boljšimi učenci, niti ni bil nikoli nihče izmed nas določen, da gre lahko v »kolonijo« (počitnice na morju), kamor je hodilo več sošolcev in sosedov. Vedno smo slišali le to, da nam nič ne pripada, ker imamo kmetijo. Najhuje pa je bilo v letih 1949, 1950 in deloma 1951, ko je bila določena še obvezna oddaja vseh kmetijskih pridelkov. Najprej je moral oče dati državi, kar je zahtevala, ni pa je prav nič zanimalo, če je za nas otroke še kaj ostalo. Tako mi je močno ostal v spominu neki dan, ko je oče na dvorišču naložil zvrhan voz raznih pridelkov (predvsem žito, krompir, mast, meso itd.). Otroci smo videli, da je skoraj povsem izpraznjena kašča, kjer je bilo shranjeno žito, in prav tako shramba, ki je bila namenjena živilom. Zato smo v trenutku, ko je oče visoko naložen voz odpeljal z dvorišča, glasno jokali. Za obvezno oddano blago je menda dobil le neke bone (za katere so vsi govorili, da so brez vrednosti), ne pa denarja. Zato je bil velik problem, kako plačati tudi visoke davke, ki so jih očetu nalagali in so morali biti plačani v določenem roku ali pa bi nam zarubili premoženje. Zato smo tisto leto čutili še pomanjkanje hrane. Oče je nekje za nas le kupil koruzno moko, ki pa je bila zaradi slabega skladiščenja deloma pokvarjena. Mama nam je potem pekla kruh iz same koruzne moke (potrebne pšenične moke za dodatek ni imela). Čeprav je imela opravljeno gospodinjsko šolo, iz te moke ni mogla speči dobrega kruha. Vsakokrat se je hlebec kruha razlezel na vse strani, imel pa je tudi priokus pokvarjenosti. Vseeno smo ga jedli, ker nam drugega ni preostalo. Zaradi pomanjkanja denarja nam starša tudi nista mogla kupovati oblačil in čevljev, ki smo jih [Stran 040]otroci kar naprej preraščali. Zato smo imeli pri hiši takrat, česar ni bilo nikoli ne prej ne pozneje, ovce in angorske zajce. Otroci smo na podstrešju našli kolovrat in dekleta smo pridno predla ter pletla nogavice, šale in rokavice. Spomnim se, da mi je čevljar naredil sandale iz usnja, ki je bilo del italijanske čelade, ki smo otroci še našli na našem podstrešju. S tem smo dobili občutek, da le imamo nekaj novega na sebi. Sicer pa smo nosili čevlje drug za drugim. Le za najstarejšega je bilo potrebno priskrbeti od drugod. Včasih nas je osrečila očetova sestra, teta Ivanka Bukovec iz Trebnjega, ki nam je poslala, kar sta prerasli njeni hčerki. To nam je veliko pomenilo. V tem času pa so nekateri sosedje dobivali oblačila in čevlje od Rdečega križa. Mislim, da so to bile pošiljke UNRRE, ker so bili vzorci blaga precej ameriški. A nam tudi od tega ni nič pripadalo, ker smo imeli kmetijo. Vem, da sem šla včasih k sosedi in sem občudovala ter pomerjala njena oblačila.

Po vojni je bil velik pritisk na vse kmete in tudi na mojega očeta, da morajo svoje kmetije vključiti v »zadruge«. To je takrat pomenilo, da se vsak kmet odpove zasebni lastnini ter združi svojo kmetijo in vse, kar ima, v skupno zadrugo. Ljudje so govorili, da naj bi tudi jedli vsi iz skupnega kotla. Seveda so se kmetje temu upirali, zato pa jim je država nalagala vedno večje davke. Spomnim se, da so tako »zadrugo« zares ustanovili v vasi Velika Loka, ki je bila od nas oddaljena 4 km. Moj oče se je takemu združevanju upiral na vse možne načine, ker se mu je zdelo, da to nikakor ne more prinesti dobrih rezultatov ne za kmete in ne za državo. Zato je šel večkrat na ogled »zadružnikov« na Veliko Loko, da bi videl, kako zadružništvo deluje v praktičnem življenju. Vsakokrat se je vračal s še večjim razočaranjem in odporom do zadruge. Doma nam je pripovedoval, kako so vsi med seboj sprti, kako nihče ne skrbi za vzdrževanje delovnih pripomočkov, vozov in strojev. Ob nekem povratku je dejal: »Vse propada, nihče za nič ne skrbi. Še vozovi so brez ročic, ker vsak odnese, kar more.« To pa je pomenilo, da so neuporabni.

V šolskem letu 1950/1951 so v samostanu Stična ustanovili gimnazijo. Razen manjšega pritličnega trakta, ki je bil povezan s cerkvijo, so vsi prostori bivšega cistercijanskega samostana pripadali gimnaziji, dijaškemu internatu in stanovanjem profesorjev. Zaradi zapolnitve gimnazije smo se morali vsi, ki smo stanovali v trebanjski okolici, vpisati v stiško in ne več v novomeško gimnazijo, kar je bilo običajno do tedaj. Tako sem se v šolskem letu

Figure 20. Avtorica z možem Francetom

1951/1952 vpisala na stiško gimnazijo. Zaradi pomanjkanja denarja nisem mogla stanovati v internatu, ampak sem se vsak dan vozila z vlakom, kar je pomenilo, da sem šla vsak dan 4 km peš ali s kolesom do postaje, 17 km sem se peljala z vlakom, potem pa še 2 km peš do Stične. Ob osmih se je začel naš pouk, ki je trajal šest do sedem ur. Po končanem pouku smo »vlakarji« lahko še čakali v za to namenjeni učilnici, potem pa se vrnili po isti poti domov. To potovanje nam je vzelo veliko časa, pa tudi utrujeni smo se vračali okrog petih popoldan domov, a vseeno nas je bilo kar veliko. Že takrat, še bolj pa v kasnejših letih, smo ugotavljali, da smo imeli dobre profesorje, ki so nas veliko naučili. Bila pa je tudi kakšna izjema. Eden izmed njih je prišel verjetno z drugačnimi nameni na to gimnazijo, saj je skrbel prvenstveno za povezavo z lokalnimi političnimi organi. Sicer pa je bilo na tej gimnaziji kar nekaj profesorjev, ki so si morali poiskati nove službe zaradi raznih nevšečnosti v prejšnji službi. Profesor latinščine, Niko Košir, npr. piše v svoji knjigi Simfonija slovesa, ki jo je kasneje izdal in delil nam dijakom ob maturantskih srečanjih, da je bil vsa vojna leta partizan in po vojni zaposlen kot novinar v uredništvu Slovenskega poročevalca. Hoteli so ga pridobiti za sodelavca [Stran 041]Udbe, in ker je to odklonil, je padel v nemilost ter po dolgem upiranju in skoraj popolni psihični izčrpanosti izgubil službo novinarja. Končno je našel novo službo v Stični, tu je stanoval v nezakurjeni sobi in v začetku učil tudi slovenščino. V isti knjigi prof. Košir opisuje tudi usodo našega stiškega profesorja matematike, Vitolda Biskupskega, ki nas je zelo veliko naučil in je bil poleg profesorja Koširja avtoriteta stiške gimnazije. Zanj pravi, da je bil po rodu Poljak, po poklicu pa inženir metalurgije, ki je živel s svojo družino (ženo, sinom in hčerko) v Ljubljani, sicer pa med vojno eden izmed direktorjev Trboveljske premogokopne družbe z velikim družbenim ugledom. Po vojni ga je nova oblast obsodila na 16 ali 18 ječe, ker leta 1941 ni izpolnil ukaza OF in uničil rudniških naprav, da bi s tem onemogočil izkoriščanje zasavskih rudnikov. Kot velik strokovnjak pa je še kot jetnik na službenih poteh spremljal tedanjega jugoslovanskega ministra za industrijo Svetozarja Vukmanovića – Tempa. Pri skoraj osemdesetih letih pa je nekako prišel na stiško gimnazijo in nas učil matematiko. Bil je čisto osamljen in je sam za sebe opravljal vsa gospodinjska dela kljub visoki starosti ter živel predvsem za matematiko. Po vojni je v nepojasnjenih okoliščinah izgubil sina, žena in hči pa sta odšli v Kanado. Med profesorji je bila tudi mlada in simpatična profesorica risanja ter umetnostne zgodovine, Tinca Stegovec, ki je kasneje tudi opisala svoje življenje v knjigi »Bilo je takole«. Tudi ona je imela v Ljubljani veliko težav zaradi Udbe, zato se je umaknila v Stično. Bila pa je to le začasna rešitev. Najbolj pa se nam je smilil profesor predvojaške vzgoje dr. Emil Hrovat, ki je bil menda pred vojno asistent na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na stiški gimnaziji pa je lahko učil le predvojaško vzgojo. Bil je povsem strt človek, ki na našo veliko srečo svojega predmeta ni jemal preveč resno, zato smo mu dijakinje, ki smo imele predvojaško vzgojo ločeno od fantov, skoraj pred vsako uro predlagale, da gremo v naravo, in obljubljale, da mu bomo prepevale skozi vas pesem, ki jo je napisal in uglasbil posebej za nas. Tako smo bili vsi zadovoljni, saj se je na njem videlo, da ga je življenje strlo. Najbolj pa smo bile vesele tiste dijakinje, ki se nam je upiralo karkoli delati s puško.

Ob dokaj utečenem vsakdanjiku na stiški gimnaziji pa so bili včasih dogodki, ki so nas dijake in verjetno tudi profesorje šokirali in jih nikakor nismo mogli razumeti. Tak dogodek se je zgodil tisto leto, ko se je v mednarodni politiki odločalo o tem, komu bo pripadalo mesto Trst. Dijaki smo namesto k pouku odšli na cesto in nekateri so celo glasno protestirali proti dodelitvi Trsta Italiji. To je trajalo nekaj dni. Vsaj nekaterim se nam je zdelo to nesmiselno početje, saj razen stiških prebivalcev ni videl naših protestov nihče drug, po drugi strani pa nam je bilo tudi všeč, da ni bilo pouka. Lahko smo se brezskrbno sprehajali po cesti med Stično in Ivančno Gorico. Nekaterim pa tudi te demonstracije niso bile dovolj. Tako je v dneh stiških demonstracij nekega poznega večera na samostansko dvorišče z velikim hrupom pridrvela truma nahujskanih in opitih ljudi, ki so se postavili pred vhodna vrata trakta, v katerem so še stanovali stiški menihi, in kriče zahtevali, da pride ven na zagovor stiški opat Kastelec. Bil je to starejši gospod, ki naj bi bil po njihovem mnenju kriv za to, da ima država težave zaradi pripadnosti Trsta. Opat je zares prišel na vrata in bil takoj deležen grobih očitkov ter pripomb. Ker pa so bili tam tudi gojenci stiškega dijaškega internata, se je moj sošolec, Franc Kotar, ki je imel brata duhovnika, postavil pred razjarjeno množico in dejal, da opat s Trstom nima kaj opraviti. To pa je bilo za nahujskane prišleke in še nekatere politične aktiviste že preveč drzno dejanje. Takoj naslednji dan je bila sklicana izredna konferenca profesorskega zbora, na kateri so razpravljali o tem, da se dijaka Franca Kotarja izključi iz stiške gimnazije. Čeprav so bili nekateri profesorji ogorčeni nad takim predlogom in bili celo mnenja, da bi morali po pedagoških merilih dijaka celo nagraditi, ker se je zavzel za starejšega človeka, si niso upali glasovati proti predlogu. Vsi so bili tiho. Nato je predlagatelj dejal: »Ker ni nihče glasoval proti, je predlog sprejet.« Naslednji dan so sklicali skupaj vse profesorje in vse dijake stiške gimnazije ter javno izključili dijaka Franca Kotarja iz stiške gimnazije. Ob tem smo bili dijaki zelo prizadeti in prestrašeni, posebno še tisti, ki nismo niti vedeli, kaj se je dogajalo prejšnji večer in kaj je naš sošolec Kotar nepravilnega naredil. Toda zopet si nihče ni upal temu ugovarjati, ker bi s tem izpostavil samo sebe, zagotovo pa ne bi mogel preprečiti izključitve.

Opisani dogodki, ki sem jih doživljala v težkih vojnih in povojnih letih, so iz časa moje zgodnje mladosti, saj sem imela ob koncu vojne komaj devet let. Zaradi močnih doživetij pa tudi zaradi pogostega obujanja spominov v naši družini se mi je vse to še globlje vtisnilo v spomin. Mogoče se bo ob branju teh vrstic našel kdo, ki je bil pri omenjenih dogodkih soudeležen in bo k povedanemu lahko še kaj dodal ali pojasnil. Upajmo pa, da se kaj takega ne bo nikdar več zgodilo.

3.3.1.

»Nobene familijarnosti več,« je konec šestdesetih let na osnovni šoli izjavila starejša učiteljica, ki je bila v vodstvenem organu. Izvolili smo jo, ker smo vedeli, da je starega kova, nismo pa pričakovali take prestrašenosti. Učiteljski zbor je bil zelo sproščen. Marsikaj smo rekli, kar si na drugih šolah niso upali. Prijateljstva, vedrine ni manjkalo. Pa to ni šlo na rovaš vestnosti, odgovornosti. Sproti smo v zbornici reševali vse pedagoške probleme: pa ne zaradi videza, ampak iz pristne zaskrbljenosti nad vsakokratnim zapletom.

Tega sem se spomnila, ko mi je Buhova Mici iz Horjula pripovedovala zgodbo svoje družine. Oče Melhior Buh (Miklavov) je bil kar znan in priznan mizar, tako da je zanj slišal tudi moj oče s Črnuč in naročil pohištvo pri njem. Mojster je bil s svojim sovaščanom (Balenčevim) v I. svetovni vojni šest let v ruskem ujetništvu. Ogledal si je tisti opevani boljševizem. Čeprav zelo redkobeseden, je marsikaj povedal svoji ženi in petim otrokom. Kljub temu je šel njegov najstarejši sin Janez, tedaj 19-leten, v splošni osvobodilni in posebej narodnoosvobodilni psihozi leta 1942 v partizane. Pa se je po nekaj dneh vrnil. Spoznal je vso surovost odnosov. Znani partizan z imenom Gad je vpričo njega ubil soborca, vsem znanega miroljubnega Valdija, zaradi malenkostnega prepira. Janez je začutil svet, ki ni bil njegov. Nato se je 14. junija zgodil v Ljubgojni zraven Horjula grozovit umor. Zvečer sta prišla po župana Janeza Bastiča dva partizana. Žena je zaslutila, kaj nameravata. Ni ga pustila samega: »Kamor gre moj mož, grem tudi jaz.« Tako se je odločila. Oba so odgnali in nedaleč od njunega doma so ljudje zaslišali strele. 20. novembra se je v bližnji vasi Zaklanec zgodilo še nekaj hujšega: partizani so pobili sedem ljudi, med njimi tri dekleta, najmlajša je imela 16 let (podrobnejši opis je v Zavezi 62, str. 52). Takrat je Bastičev sin prišel k Buhovemu Janezu, češ, zdaj pa ni več kaj razmišljati. In Janez je šel k vaškim stražam. Bil je zelo mil in pobožen fant. Dal je pobudo, da so v bohkovem kotu vsak dan prižgali svečko ob zavedanju usodnih dni. Pri očetu se je učil mizarstva. Izredno delaven in iznajdljiv je že pri 19-letih sam izdelal pohištvo. Prijateljeval je s sovrstnikom, očetovim vajencem Krvincevim Francetom. Ta fant je bil kakor njihov, tudi hrano je dobival pri njih, zastonj, tri leta. Mojster ga ni izkoriščal

Figure 21. Oče Melhior Buh (Miklavov) kot avstro-ogrski vojak v I. svetovni vojni. V ruskem ujetništvu v Taškentu je preživel šest let.

za druga hišna ali kmečka opravila. Mici se spominja, kako sta s sestro Metko opravljali vsa dela, tudi težaško kidanje gnoja.

Prišlo je do spopada partizanov z vaškimi stražami, 10. decembra 1942. Buhov Janez je ranjen obležal na njivi, blizu doma. Do konca ga je usmrtil prav njihov nekdanji vajenec, njegov prijatelj. »Frénce, ali me ne poznaš?« je v obupu zastokal Janez. »Od danes naprej nič več,« je odgovoril France. »Najbolj pa me srce boli, da me je ubil najboljši prijatelj,« so bile zadnje besede umirajočega. To je slišala sestra Metka. Ko ga je mama pripravljala za na pare, je v njegovi denarnici na prvem mestu zagledala sliko »najboljšega prijatelja« [Stran 043]

Figure 22. Buhov Janez, obetajoč naslednik očetove firme. Kot vaški stražar je bil ubit 10. 12. 1942.

Franceta. Videvali so očeta, ki je trd in redkobeseden, še dosti kasneje na skrivaj jokal. Saj ta sin je bil njegovo veliko upanje. Nekaj let po tem dogodku se je pri Buhovih oglasil Krvincev France. Z nogo je podrsaval po tleh in zagotavljal mami, da Janeza ni ubil. Mama pa mu je mirno rekla: »Frénce, če ga nisi, Boga zahvali, če si ga pa, ne boš nikoli več lahko živel.«

Figure 23. Mizarski mojster Buh z ženo pred njuno domačijo – spokojna starost čiste vesti po dobro opravljenem delu.

Tukaj sicer ni nobenih pisnih arhivskih virov. Sem pa tolikokrat slišala to zgodbo, pripovedovano vedno z istimi besedami, da lahko jamčim zanjo. Slišala sem pa tudi, kako je strokovnjak zgodovinar dal veliko težo ustnim virom, in kjer se je dalo preveriti, je to naredil, in se je izkazalo za verodostojno.

Vseh »arhivov« ne bo mogoče uničiti.

4.1.1. Pogovor z Jankom Mačkom, pomočnikom glavnega urednika Zaveze in piscem rubrike Kako se je začelo

Figure 24. Janko Maček Tamino Petelinšek

Vaše otroštvo in mladost?

Rojen sem bil leta 1931 v kmečki družini v Šentjoštu. Naša vas kot tudi fara in občina imajo ime po zavetniku najstarejše cerkve na tem področju – sv. Joštu, zanjo se sklepa, da je tu stala že leta 1296 ob ustanovitvi polhograjske župnije. Poleg mene je bilo v družini še pet mlajših bratov in sestra. Oče je bil leta 1936 izvoljen za župana takratne občine Št. Jošt nad Vrhniko in je tudi v času okupacije obdržal to »službo«. Leta 1943 sem se vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani in do konca vojne končal 1. in 2. razred. V tem času sem stanoval v Zavodu sv. Stanislava, ki je tedaj gostoval v na pol dograjenem Baragovem semenišču.

Kakšne spomine imate na začetek okupacije in revolucije?

Že leta 1941 je prišlo v Šentjošt nekaj beguncev z nemškega zasedbenega območja. Sredi poletja je imel domačin Roman Malavašič novo mašo. Sodelovala je cela fara in kot ministrant sem bil zraven tudi jaz. Italijani niso delali težav. Decembra 1941– med poljansko vstajo – so k nam spet pribežali z one strani meje možje in fantje, da bi se izognili partizanski mobilizaciji oziroma nemškim represalijam. Nekateri so že vedeli, da vstajo vodijo komunisti. Tudi v Šentjoštu so jo poskušali organizirati. Učiteljica nam je v šoli razdelila neka vabila, zaradi katerih so pa bili doma slabe volje. Neke sobote v aprilu 1942 so pozno zvečer prišli v vas oboroženi partizani, segnali ljudi v vaško gostilno in jim grozili zaradi bele garde. Oče od tedaj marsikatero noč ni več spal doma. Otroci smo opazili, da je mama zaskrbljena, posebno kadar sta psa čuvaja sredi noči začela lajati.

[Stran 045]

Kdaj ste prvič videli partizane?

Nekega deževnega dopoldneva v juniju, ko smo bili vsi doma, smo nenadoma zagledali, da se hiši bliža kolona partizanov. Oče je hitro stekel v klet in hlapec je nanj poveznil veliko kad, meni pa je mama naročila, naj po stranski stezi stečem v vaško trgovino in povem teti Anici, kdo prihaja. Teta me je takoj poslala naprej na mamin dom. Bos in v kratkih hlačah sem z občutkom posebnega poslanstva tekel po razmočenih stezah. Ko sem prišel na mamin dom, sem tam videl več oboroženih moških, med njimi so bili tudi strici, mamini bratje. Kasneje se mi je odprlo, da so to bili člani šentjoške vaške straže, ki je javno nastopila kakih štirinajst dni kasneje.

Zakaj ste že kot otrok dobili strah pred rdečo zvezdo?

En teden po napadu na Šentjošt – bilo je vroče julijsko popoldne – sem bil sam doma kot varuh nekaj mesecev stare sestrice; oče je bil v postojanki v vasi, mama in drugi domači pa so na precej oddaljeni njivi želi pšenico. Naenkrat so se okrog hiše pojavili oboroženci z rdečo zvezdo na triglavkah. Skozi mala vrata so prišli v kuhinjo; nekateri so takoj šli v shrambo in kaščo ter tlačili v nahrbtnike hlebe kruha, ki ga je mama spekla tisto dopoldne, prekajeno meso in drugo, kar jim je prišlo pod roke. Njihov komandir, mislim da je bil Peter Cafuta-Gad ali pa rovtarski učitelj Krča, je z veliko pištolo v roki stal sredi kuhinje in me spraševal. Ko sem mu na vprašanje, kje je oče, odgovoril, da je šel v Ljubljano, se je zadrl: »Mul’c, lažeš! Vem, da čepi v cerkvi pri belčkih.« Neki drug moj odgovor ga je tako razburil, da mi je primazal dve krepki klofuti, zaradi katerih sem še naslednji dan imel zatečene ustnice.

Še več klofut in maltretiranja sem bil deležen februarja 1948, ko je OZNA po odkritju Bitenca preiskovala Šentjošt. Čeprav sem bil tedaj nekaj let starejši kot pri prvem »srečanju« leta 1942 in sem precej ponižno dopovedoval zasliševalcu, da o Bitencu in njegovi skupini nimam pojma, mi ni verjel in me je s trdo roko hotel prisiliti k priznanju, ki pa ga ni dobil, ker zares nisem nič vedel. Še več let po tistem me je spreletel srh, kadar sem srečal uniformiranca z rdečo zvezdo na kapi. Leta 1956 sem bil po maturi na služenju vojaškega roka v Srbiji. Bil sem navaden vojak, pa vendar sem bil včasih dežurni v četi. Menjava dežurstva je bila na raportu pri komandirju čete, ki je bil strog toda korekten človek. Ne vem, zakaj sem se na tistem raportu zagledal v zvezdo na njegovi kapi in v trenutku se mi je zameglilo pred očmi. S težavo sem še salutiral, nato pa, ko bi moral razločno povedati tistih nekaj znanih besed, nisem spravil niti glasu iz sebe. Kapetan me je prebodel z očmi in rezko vprašal: »Što se bojiš?«, drugih posledic pa ni bilo.

Kako ste doživeli usodno leto 1942 v Šentjoštu?

Še več let po tistem me je spreletel srh, kadar sem srečal uniformiranca z rdečo zvezdo na kapi.

Le nekaj ur po tistem »srečanju« s komandirjem Gadom je prišel oče in odšli smo z njim v postojanko. Zvečer naslednjega dne je v postojanki nastal nemir: »Spet prihajajo. Ali bomo vzdržali še en napad?« Toda postojanki se nihče ni približal, pač pa je kmalu zagorelo na Koglu: pri nas – po domače pri Štantu, pri Cveku in Štefancu, na Hribu, pri Jožetu in nazadnje še pri Kogušku. Pri nas so požgali vsa poslopja: hišo in hlev, bajto in kozolec, kaščo s svinjaki, sušilnico za sadje in čebelnjak, poln čebel in medu, pa tudi vozove, ki so jih domači v pričakovanju nesreče pustili na travniku poleg kozolca, so uničevalci zrinili v ogenj in niti skladovnicam drv na robu bližnjega gozda niso prizanesli. Živino so odgnali s seboj, le dve govedi sta zgoreli. Pri Cvekovih in Štefancovih pa so poleg ropa in požiga ubili še očeta in mater, dveletna Cvekova Ljudmila pa je umrla v plamenih domače hiše. Nikoli se ne bo vedelo, zakaj je ni nihče odnesel iz hiše, preden jo je zajel ogenj.

Prvega avgusta zjutraj, ko so se teroristi vračali v svoje taborišče, so hoteli spotoma opraviti svoje delo tudi pri Brežniku in v Brežnikovem mlinu, kjer pa so naleteli na odpor. Pri obrambi domačije sta bila tedaj težko ranjena 21-letni Stanko Alič in 63-letni oče Janez Oblak. Ker ni bilo zdravniške pomoči, sta oba umrla in pogreb je bil v ponedeljek, 3. avgusta, v sredo, 5. avgusta, pa so pokopali še Janeza Demšarja, Janeza Trčka in Janeza Jankovca, ki so tiste dni oz. noči padli pod streli »osvoboditeljev«. Kot ministrant sem bil pri vseh teh pogrebih in tudi pri naslednjih, ki so se tisto poletje in jesen vrstili drug za drugim. Čeprav marsičesa nisem razumel, se me je dotaknila bolečina svojcev in sirot, ki so ostale brez enega ali obeh staršev. Dogodki leta 1942 so mi vtisnili pečat za celo življenje.

[Stran 046]

Kako je bilo z vašim šolanjem?

Pri nas so požgali vsa poslopja: hišo in hlev, bajto in kozolec, kaščo s svinjaki, sušilnico za sadje in čebelnjak, poln čebel in medu, pa tudi vozove, ki so jih domači v pričakovanju nesreče pustili na travniku poleg kozolca, so uničevalci zrinili v ogenj in niti skladovnicam drv na robu bližnjega gozda niso prizanesli. Živino so odgnali s seboj, le dve govedi sta zgoreli.

Ne vem, kako je leta 1943 prišlo do odločitve, da grem v gimnazijo. V Šentjoštu je bila tisto poletje birma. Meni je bil za botra stric Vinko Žakelj, ki je bil tedaj v tretjem letniku bogoslovja. V imenu birmancev sem nagovoril škofa Rožmana: »Pozdravljeni, prevzvišeni, vam kliče danes vsa župnija, kjer je brezbožna hudobija prelivala nedolžno kri … Prevzvišeni, zaupamo, z Marijo boste nas rešili, za Jezusa nas pridobili, zato se vam izročamo.« Še preden sem potem začel šolanje, je bila naša družina po kapitulaciji Italije nekaj tednov med begunci v Verdu pri Vrhniki, kamor se je umaknila tudi večina vaške straže. Domov smo se vrnili v začetku oktobra in šele potem me je oče pospremil v Ljubljano. Razen domotožja in skrbi, kako je doma, v šoli ni bilo težav. Latinščino me je učil horjulski rojak dr. Anton Čepon. Doma so medtem zidali novo hišo in jeseni 1944 je bila že tako daleč, da so se lahko vselili. Za veliko noč 1945 je umrl stari oče Anton in jaz sem ministriral pri njegovem pogrebu, ker sem bil tedaj na velikonočnih počitnicah. Imel je srečo, da je bil na parah doma v novi hiši in da je ob smrti še bil ob njem tudi moj oče.

Kaj vam je prinesel maj 1945?

Seveda smo tudi v zavodu zvedeli za zasedanje nove slovenske vlade in dobili v roke posebno praznično izdajo Slovenca. Toda veselje ob tem je bilo sila kratkotrajno, saj smo že naslednji dan videli nekatere naše prefekte in profesorje s kovčki odhajati na železniško postajo. Nas, ki smo še ostali v zavodu, je v petek zvečer ali soboto dopoldne profesor Glinšek zbral v obednici in pojasnil situacijo: »Vojne je konec. Ljubljano bodo verjetno zasedli partizani. Kdor more, zlasti tisti iz okolice Ljubljane, lahko gre domov, za druge pa bo poskrbljeno v zavodu, vendar pouka nekaj časa ne bo.« Jaz in še dva sošolca, eden iz Žažarja, drugi iz Šentjošta kot jaz, smo se tako 5. maja popoldne peš odpravili proti domu. Ker je bila cesta pri Dobrovi polna neke srbske ali hrvaške vojske, smo tam prespali pri znancih in v nedeljo po prvi maši nadaljevali pot. Ko sem okrog poldneva prišel domov, je bil oče že pripravljen za odhod. Meni je bilo dano na izbiro, ali grem z njim ali ostanem doma pri mami. Odločil sem se za drugo. V ponedeljek, 7. maja, so odšli še zadnji domobranci. Vas je bila kot izumrla. Zvonovi niso vabili k maši, saj je župnik odšel z begunci, odšli so pa tudi cerkovnik z družino in učiteljici. Trgovina je bila zaprta, ker sta se obe prodajalki pridružili beguncem. Čeprav smo po domovih ostali le otroci, ženske in kak starejši možakar, je bilo treba kaj dati v usta in oskrbeti živino.

Hercegovski partizani, ki so v naslednjih dneh prišli mimo, niso povzročili nobenih težav, ko pa so prišli domači »zmagovalci« z Vrhnike, so se ustavili pri nas in kričali nad mamo, kje ima očeta. Videl sem, kako težko ji je bilo, čeprav se je pogumno držala. Mislim, da sem tedaj nehal biti otrok in postal soodgovoren za dom in mlajše brate ter sestro, pa tudi za vas, kjer so kmalu pozaprli še tiste redke starejše može pa tudi nekaj deklet. Počasi smo se sprijaznili s tem, da se obljuba o hitri vrnitvi očeta in drugih ne bo uresničila. Začela se je košnja in lotili smo se je kljub neizkušenosti ter šibkim močem. Trudili smo se od zgodnjega jutra do poznega večera in ob vsem tem ni bilo časa misliti na Ljubljano in šolo, na katero nisem čisto pozabil, vendar je bila naenkrat zelo daleč.

Kako se je nadaljevalo vaše šolanje?

Ko sem v začetku maja 1945 prišel domov iz Baragovega semenišča, sem mislil, da bom samo kakih štirinajst dni doma, pa ni bilo tako. Očeta ni bilo in začela se je košnja. V začetku nam je pomagal stric, vendar so tudi njega kmalu zaprli. Nismo znali sklepati in nabrusiti kose. Spominjam se, kako smo nekega dne še pri močnem soncu kosili na strmem bregu, ko so spodaj po stezi prišli žirovski električarji, ki so nekje v bližini opravljali svoje delo. Že od daleč so videli, kako nam gre in eden izmed njih se nam je posmehoval: »Se martrate, hudiči, kaj? Prav vam bodi!« Tedni in meseci so tekli. Okrog velikega šmarna so nekateri vaščani, ki so jih zaprli v juniju, prišli domov. Tudi mamin brat, ki je bil kot domobranec vrnjen iz Vetrinja, in je neke viharne noči pobegnil z dvorišča Škofovih zavodov v Šentvidu, se je z drugimi skrival v gozdu blizu doma, vendar mama za to sploh ni vedela. Ne spomnim se, kdaj smo dobili [Stran 047]

Figure 25. Kako se je začelo? Tamino Petelinšek

prvo pismo od očeta, vem pa, da je bila mama potem zamišljena.

Prišla je jesen in kar prav mi je bilo, ko me nihče ni priganjal, da bi šel nazaj v Ljubljano. Pozimi, ko ni bilo toliko dela, sem večkrat vzel v roke kako knjigo, pravega učenja pa ni bilo. Naslednjo zimo sem se že resno pripravljal za privatni izpit čez tretji razred, ki sem ga potem opravil na državni klasični gimnaziji v Ljubljani. Tudi četrti razred in malo maturo sem naredil kot privatist. Edini popravni izpit v tem času sem imel iz matematike. V četrtem razredu je bila tudi grščina, pri kateri se na veliko razočaranje profesorja Koprive nisem izkazal, vendar mi je dal zadostno. Verjetno niti potem še ne bi šel med redne dijake, saj se je doma vedno kaj dogajalo, če ne bi bil na naboru potrjen za podoficirsko šolo, ki je bila tedaj v Bileči in je trajala tri leta. Edina možnost, da se tega rešim oziroma vojaščino odložim do mature, je bil vpis v redno šolo.

Ko ste se ponovno vpisali v gimnazijo, ste bili stari že 20 let; povejte kaj o tem in kako ste potem dokončali šolanje ter šli v službo!

No, ko sem jeseni 1951 spet sedel v šolsko klop med petnajst do šestnajstletne sošolce, obremenjen z mnogimi bridkimi izkušnjami in že iz navade zaskrbljen za dom, ni bilo ravno lahko. Vsa štiri leta višje gimnazije in pet let germanistike sem stanoval pri Osanovih na Mirju, kjer je bila klasična filologija tako rekoč doma in kjer smo bili zelo podobnega mišljenja. Tam sem tudi spoznal profesorja Justina Stanovnika. Diplomiral sem leta 1963 in že po nekaj mesecih nastopil službo pri Slovenijalesu v Ljubljani. Ko sem se leta 1964, star 33 let, poročil, sem se preselil v drugo skromno stanovanje. Življenjsko sopotnico sem pripeljal iz Šentjošta, saj sem kot četrtošolec še bil tam. Po dobrem letu se nama je rodila hčerka in sedaj je najstarejši od štirih vnukov že na fakulteti.

Z diplomo Filozofske fakultete – smer nemški in angleški jezik ter literatura bi lahko šli v profesuro; kaj vas kje nagnilo, da ste se odločili za Slovenijales?

Vedel sem, kaj vse se leta 1963 poleg strokovnosti še zahteva od učitelja in predvideval težave, izvozni oddelek Slovenijalesa pa je prav tedaj iskal sodelavce z znanjem tujih jezikov in tako sem odšel tja.

Vaš oče je med vojno bil župan Šentjošta, bil je tudi vaški stražar. Ob koncu vojne je odšel na Koroško in naprej v Argentino. To [Stran 048]je bil verjetno zadosten razlog za zaplembo premoženja?

Verjetno ne bomo stopili na pot uspeha toliko časa, dokler ne bodo prav te stvari iz Kako se je začelo razjasnjene, dokler ne bomo okrog teh stvari dosegli dogovora.

Januarja 1946 so k nam prišli delat zaplembo. V komisiji so bili: predsednik KLO-ja, dva občinska cenilca, krajevna ljudska tožilka, predstavnik agrarnih interesentov in uradnica Okrajnega sodišča iz Ljubljane. Na mizi v kuhinji so razgrnili zemljiške mape in začeli ugotavljati, kaj pride pod zaplembo in kaj ostane »ženi pobeglega in šestim nedoletnim otrokom kot ohišnica«. Ko so določali parcele in prišli do njive, na kateri smo jeseni 1945 posejali pšenico, so nekateri menili, naj to ostane ženi in otrokom, toda tožilka jih je zavrnila: »Dajte, no, saj bo tisti, ki bo njivo prevzel, vrnil seme!« Spisali so predlog, potem pa smo od sodišča prejeli odločbo, vendar se je komisija slabo spoznala na mape in zato naredila več napak. Jaz sem bil takrat tudi še popolnoma »zelen« na tem področju, sem pa potem spoznal vse mejnike našega posestva, se naučil spremljati geometra, hoditi na zemljiško knjigo pa tudi pisati prošnje in pritožbe. Tisto leto smo njivo poželi in nič se ni zgodilo. Kasneje se je izkazalo, da je bila napaka in da njive sploh ne bi smeli vzeti. Od 25 ha posestva nam je ostala približno tretjina, večinoma njive in travniki, gozd so pa skoraj ves vzeli.

Kaj pa obvezne oddaje?

Tudi te so bile posebna nadloga tistega časa. Ponekod je bil namen tistih, ki so jih predpisovali, spraviti kmete v KOZ-e (Kmetijsko obdelovalne zadruge). Za nas je bilo zbirališče za oddaje v Polhovem Gradcu. Ko sem se nekoč po oddani obvezi s konjem in vozom vračal proti domu, sem nekako na pol poti srečal Piškovega očeta s težko obloženim vozom. Kar na cesti sva se ustavila za kratek razgovor. Presenetilo me je, kakšen optimizem je izžareval ta zgarani in izmučeni starec, ki so ga knojevci malo pred tem hudo mučili, ko so ga zasliševali zaradi skrivačev. Njegov pogum in vera v zmago resnice sta bila zame močan nauk in vzpodbuda.

Kako ste potem sploh preživeli?

Kolikor mogoče skrbno smo obdelali tisto, kar je ostalo, bili smo pa tudi skromni, daleč od današnje razvajenosti, in kljub temu zadovoljni, da smo lahko doma.

Ali nam lahko kaj poveste o svoji politični karieri?

Mislim, da vaše vprašanje ni čisto resno. Je pa res, da sem bil v svojih »kmečkih« letih kratek čas odbornik KLO Butajnova, za kar so me predlagali nekateri Šentjoščani, ki niso razumeli, da ima odbornik v novi »družbeni stvarnosti« drugačne možnosti, kot jih je imel moj oče v nekdanji občini Št. Jošt, oziroma, da jih sploh nima. Z odhodom na redni študij sem bil tudi tega rešen. Niti v študentski brigadi nisem bil nikoli, ker so vedeli, da z eno nogo še vedno stojim na kmetiji in so me zato pustili pri miru. Kmalu po slovenski osamosvojitvi so me »naredili« za predsednika komisije za raziskavo povojnih pobojev in drugih nepravilnosti v občini Vič-Rudnik. Do tedaj sem že naredil »kariero« pri Slovenijalesu in sem na ne preveč pogoste seje hodil iz službe. Tedaj sem tudi dobil precej vpogleda v področje, s katerim se še sedaj ukvarjam.

Kako ste prišli k Novi Slovenski zavezi?

Povedal sem že, kako sem spoznal profesorja Stanovnika. Tudi kasneje, ko sem bil v službi in imel drugo stanovanje, sva se občasno srečevala, čeprav sem ob prostih dneh še vedno odhajal v Šentjošt. Tudi z drugimi pobudniki Nove Slovenske zaveze sem imel stike in zato sem menda bil na vseh pripravljalnih srečanjih: v Šentjoštu oziroma v Suhem Dolu, ko je bil prvič z nami tudi gospod Dejak, rešenec iz kočevskega brezna smrti, v Horjulu na Grdadolnikovem domu, na Rožniku v Ljubljani in verjetno še kje. Včasih mi je bilo nerodno, ko so me spraševali, kje sem bil pri domobrancih in kako sem ostal živ. Na ustanovnem občnem zboru, aprila 1991 na Viču, sem že bil član, nisem pa dobil kake posebne funkcije, potem sem sodeloval pri raznih nalogah, najbolj sem pa bil angažiran pri reviji Zaveza.

Sedaj ste član upravnega odbora in redno še pišete v revijo Zaveza. Povejte kaj o rubriki Kako se je začelo, kjer se stalno pojavljate!

Vedel sem, kaj vse se leta 1963 poleg strokovnosti še zahteva od učitelja in predvideval težave.

Zasluga za moje pisanje gre predvsem dolgoletnemu uredniku Zaveze Justinu Stanovniku, ki me je najprej spodbujal, ko sem pa začel, pomagal z nasveti in razumevanjem. Že za drugo številko Zaveze sem napisal kratek sestavek Njihova smrt ni več skrivnost. Motiv zanj je bil pobeg mojega strica z dvorišča Škofovih zavodov v Šentvidu. Sredi junija 1945 je preko hribov in skozi gozdove prilezel domov in se tam pridružil drugim skrivačem, ki sploh niso šli na Koroško in do tedaj niso verjeli, da so Angleži domobrance iz Vetrinja [Stran 049]vrnili partizanom. Naša mama ni vedela niti za skrivače niti za bratov pobeg iz Šentvida, ker so jo hoteli njeni zaradi nas otrok zaščititi. Ko je kasneje vendarle zvedela, je bila užaljena, ker je imela občutek, da ji niso zaupali. Naslednji moj članek ima naslov: Odpustiti je težko, pozabiti nemogoče. To je zgodba matere desetih otrok, ki sem jo osebno poznal. Takoj po kapitulaciji Italije so ji partizani odpeljali moža. Rekli so, da je mobilizacija in res so nekatere vključili v svoje enote, bila pa je tudi »čistka«. Ko je kolona z mobiliziranci odhajala iz vasi, je žena z dojenčkom v naročju stala pred domačo hišo in že od daleč prepoznala moža. Ni smel stopiti iz kolone, ampak je pozdravil samo s pogledom, ki si ga je za vedno zapomnila. Bilo je hudo, saj je ostala sama z otroki in najmlajša – dvojčka sta bila stara le nekaj mesecev. Ko so pozno jeseni nekje pri Ledinah odkopali možev grob, so na truplu ugotovili znake mučenja in bil je brez oči. Potem se je menda že začela rubrika Kako se je začelo, kjer so bili med prvimi opisani Šentjošt, Rovte, Velike Lašče in Borovnica, potem pa se je to v vsaki številki nadaljevalo in je postalo že skoraj navada.

Vrniva se še nekoliko v čas pred osamosvojitvijo Slovenije. Leta 1948 vas je Udba zasliševala zaradi Bitenca in njegovih zvez v Šentjoštu, ali ste imeli potem, ko ste v Ljubljani spet redno obiskovali gimnazijo, zaradi tega še težave?

Da, še kar precej časa, tudi zato, ker sta dva strica še po Bitenčevem procesu prišla iz Italije domov. Mama tudi tedaj ni imela z njima neposrednega stika, dobila pa je po tej poti pismo od očeta, ki je bil tedaj že v Argentini in bi nas na vsak način rad potegnil za seboj. Ker tedaj tozadevnih dovoljenj še niso izdajali, sta s stricem načrtovala, da bi nas ilegalno spravil čez mejo. Seveda sem tisto pismo bral tudi jaz in smo se takoj odločili, da se v tako tveganje ne bomo spuščali. Poleg tega je bila mama zelo navezana na dom in zemljo in otroci smo že bili do neke mere samostojni. Je pa tudi Udba vedela za tisto pismo, še preden smo ga mi dobili in spet so prijemali mene. Branil sem se s tem, da smo pismo sicer dobili, vendar se nismo ravnali po njem, ker nismo hoteli imeti nobene zveze z ilegalo.

Za moje težave so zvedeli tudi na gimnaziji. Nekoč sem bil klican na Udbo prav tisto dopoldne, ko smo pisali latinsko šolsko nalogo. Ko sem potem prišel na gimnazijo, je bila naloga že mimo, na hodniku pa sem naletel na svojega profesorja latinščine. Takoj je opazil, da nekaj ni v redu, in me vprašal, kaj se dogaja. Ko sem mu povedal, je nekoliko pomislil, nato pa rekel: »Pojdite v razred in se pomirite, saj to ne bo večno trajalo!« To mi je dobro delo. Kasneje, malo pred maturo, so me klicali k ravnatelju. Vprašal me je, kaj je z menoj, kakšne sorodnike imam … Takoj sem vedel, kam meri. V nekaj besedah sem mu povedal težko zgodbo naše družine. Pogledal me je skozi svoja debela očala in rekel: »Pojdite v razred in se naprej pripravljajte na maturo, mislim, da se bo uredilo, da jo boste lahko delali.« Tako je potem tudi bilo. Nihče mi ni nič več rekel v zvezi s tem in pri maturi sem celo dobil knjigo »za lepo slovensko nalogo pri maturi«.

Nekoč so me klicali v mladinsko sobo. Ne bom imenoval vseh, ki so bili tam, bil pa je zraven tudi moj sošolec iz razreda, s katerim sva štiri leta sedela skupaj v zadnji klopi. Bil je zelo aktiven v mladinski organizaciji in kasneje je študiral pravo. Takrat so me vprašali, kaj nameravam študirati po maturi. Sumili so, da mislim na semenišče. Sam sem bil takrat neodločen, nisem pa nikoli imel konkretnega načrta za vstop v semenišče. Po daljšem razgovoru so me odslovili s priporočilom: »Pa le glej, da nam ne boš kdaj pozneje skakal v hrbet.« Ko sta se oba »nevarna« strica končno izselila v ZDA, so se razmere umirile in na fakulteti in kasneje v službi sem glede tega imel v glavnem mir.

Kaj pa skrivni nadzor, mislite, da so vas tajno še nadzorovali?

Ne vem, nikoli se nisem pozanimal za svoj dosje. Kolikor sem hodil v arhive, je bilo v zvezi z mojim pisanjem, ne pa zaradi mene osebno.

Zakaj mislite, da je pomembno vprašanje, kako se je začelo?

Ni dvoma, da je to eno bistvenih vprašanj. Kljub temu, da se z njim ukvarjam že 25 let, to je zbiram podatke in skušam o tem kaj povedati še drugim, ga še zdaleč nisem izčrpal do kraja. Vsekakor je to važno vprašanje, ki ga bo treba prej ali slej razčistiti. Sprave ne zavračam, je potrebna in nujna, če bo hotel narod stati in obstati, mora pa biti taka, da bo za vse sprejemljiva. To ni sprava samo v verskem pomenu. Večina teh, ki so izgubili [Stran 050]svojce zaradi boljševiškega nasilja, je že odpustila ali vsaj ne sovraži. Ne moremo pa sprejeti parol, ki jih pogosto slišimo ali beremo: »Ali ni že čas, da nehamo o tem govoriti, da na to pozabimo, da se zazremo v prihodnost!« Ne moremo pritrditi razlagi, da so bili morilci junaki in njihove žrtve izdajalci. Če revolucionarna stran zahteva opravičilo, sama pa se še ni opravičila in niti dobre volje ni pokazala, sprave ne more biti. Ne moremo dopustiti, da bodo oni, ki še danes ležijo po breznih, za zmeraj omadeževani s kolaboracijo, ki je ni bilo. Bistveno pri vsem tem je prav to, kako se je začelo, da to razčistimo in povemo vso resnico. Kdor malo bolj pozna te stvari, ve, da mnogi zgodovinarji v to kislo jabolko zelo neradi zagrizejo.

Presenetilo me je, kakšen optimizem je izžareval ta zgarani in izmučeni starec, ki so ga knojevci malo pred tem hudo mučili, ko so ga zasliševali zaradi skrivačev. Njegov pogum in vera v zmago resnice sta bila zame močan nauk in vzpodbuda.

In – če »kako se je začelo« skrčite v par stavkov?

Od kraja do kraja se stvari nekoliko razlikujejo, ampak bistveno je enako: povsod so začeli komunisti pobijati ljudi, ki niso imeli nobene zveze okupatorjem. To so bili bodisi verni ljudje ali pa nekoliko bolj premožni. Nikakor pa ne sodelavci okupatorja. Prilepili so jim lažno etiketo, ki se jih še danes drži.

Ob tem se pojavi tudi vprašanje enotnega spomenika vsem padlim in pomorjenim.

Enotni spomenik vsem žrtvam problema ne bo razjasnil, ampak ga še bolj zameglil. Pri nas je bila poleg vojne tudi revolucija in državljanska vojna, zato je vse izredno zapleteno in nobena pavšalna rešitev ne more biti pravična. Skrajno nepošteno do tistih, ki so izgubili življenje v obrambi demokracije, bi bilo, če bi jih pokopali kot sodelavce okupatorja.

Znani ste po tem, da ste pri svojem delu natančni in dosledni. To je zelo pomembno, saj je verodostojnost pri vsem tem bistvena.

Vsakega iskrenega pričevalca sem vesel, obenem pa začutim odgovornost, kako bom verodostojno predstavil njegovo pričevanje. Nekaj težave je tudi v tem, da nisem poklicni zgodovinar, saj je moj zapis navadno obravnavan kot »zgodba«. Seveda je pomembno že to, da je zgodba zapisana, kot pravi latinski pregovor: »Litera scripta manet – zapisana beseda ostane«. Zgodovinar navadno najprej išče pisne vire in šele, če teh ni, prisluhne tudi preprostemu pričevalcu. Tu bi še dodal, da sem pri svojem delu srečal čudovite in spoštovanja vredne ljudi. Ko sem poslušal in zapisal njihova pričevanja, sem z njimi ostal na nek način povezan. Čutim, da nas veže posebna vez, podobna prijateljstvu, kar pomeni, da je bila med nami prisotna iskrenost. Vem, da moje delo ne more biti vsem všeč. Predvsem skušam biti čim bolj objektiven. Hudim besedam se izogibljem, ker sem prepričan, da se vse lahko pove z normalnimi in mirnimi besedami. Seveda pa je zaradi resnice treba povedati tudi kaj težkega, na primer, da je tista mati v Šentjoštu ležala pred hišnim pragom s prerezanim vratom, ob njej pa so jokali trije otroci. Večkrat se poslužim tudi partizanske literature, včasih je skoraj nujno soočiti opise z različnih zornih kotov. Gotovo bi bilo dobro, če bi bila preprosta pričevanja podprta tudi z arhivskimi dokumenti, kar pa marsikdaj iz tega ali onega razloga ni mogoče.

Pri svojem delu ste se srečevali z ljudmi, ki so jim kruto pobili svojce ali pa z ljudmi, katerih svojci so morali za vedno zapustiti domovino. Ali ste pri teh ljudeh kdaj zasledili sovraštvo, nepripravljenost na odpuščanje, morda zagrenjenost?

Tu in tam kakšno zagrenjenost ali pretirano črnogledost in nezaupljivost, ker so nekateri imeli tako težke razmere in nenormalno življenje, da niso mogli ostati neprizadeti. O vsem tem razmeroma malo govorimo in malo vemo, kot tudi ne vemo o samomorih in drugih travmah nasprotne strani. Tudi zgodovinarji se s tem v glavnem ne ukvarjajo in o tem malo pišejo. Lahko pa rečem, da resničnega sovraštva pri naših ljudeh nisem srečal.

Te zgodbe, ta pričevanja so zelo dragocena, so nemalokrat edini vir, od koder lahko črpamo. Ko ste začeli s Kako se je začelo, je bilo živih še kar nekaj pričevalcev. Vemo, da čas dela svoje. Kako je sedaj, se še najdejo pričevalci, ki lahko pripovedujejo iz prve roke?

Zelo redki so še. Potrebno jih je poiskati. Tudi če se lotiš že nekoliko znane zgodbe, še zmeraj najdeš nekatere podrobnosti, ki so bile prezrte, ali niso bile omenjene, in tudi to je dragoceno. Izpostavil bi sledeče: če se pogovarjaš s pričevalcem, je predpogoj, da zadevo sam vsaj nekoliko poznaš. Tako lahko postavljaš vprašanja in podvprašanja, iščeš dopolnitve, pojasnila itd. Če pa sam zadeve sploh [Stran 051]ne poznaš, tudi pričevalec težko pove tisto, kar ga teži oziroma kar nosi v sebi, ker ne gre kar samo iz njega. Včasih je treba stvari preprosto vleči ven.

Večina prič je že pomrla, zdaj je na vrsti že naslednji rod.

Naslednji rod, ki ima čut, da je treba še nekaj povedati ali dopolniti, še bolj potrebuje nekoga, ki ga vodi. Če nekdo čuti, da ima sogovornika, ki ga razume, potem tudi sam drugače odgovarja. Stvari ponavadi pridejo na plan, ko pride vzpodbuda. Redko kdo lahko kar avtomatično zdrdra spomine, ponavadi se ti odpirajo s sprotnimi vprašanji. S pravim pristopom je še mogoče dobiti dragocene podatke.

Ne moremo dopustiti, da bodo oni, ki še danes ležijo po breznih, za zmeraj omadeževani s kolaboracijo, ki je ni bilo. Bistveno pri vsem tem je prav to, kako se je začelo, da to razčistimo in povemo vso resnico. Kdor malo bolj pozna te stvari, ve, da mnogi zgodovinarji v to kislo jabolko zelo neradi zagrizejo.

Ko sem se tudi sama sklicevala na vašo knjigo Kako se je začelo, ste mi dali zagotovilo, da stojite za vsako besedo, ki ste jo zapisali. Velja to tudi za druge vaše objave?

Knjigi: Rovte v viharju vojne in revolucije ter Šentjošt brani svoje izročilo sta po vsebini zelo sorodni »zgodbicam« v Kako se je začelo. Pristop je enak.

Za knjigo o Rovtah, katero sama dobro poznam, se je že po desetih letih, kolikor je minilo od njenega izida, pokazalo, da je dragocena. Veliko ljudi, ki so takrat pričevali, je že pokojnih, zapisane stvari, ki bi sicer šle v pozabo, pa so ostale.

Tudi tu velja, kar sem že omenil: zapisana beseda ostane. Ne glede na to, kako mlajši sodite in boste sodili, so bile te izpovedi iskrene, nekateri dogodki dosti natančno zapisani, nekateri pa seveda bolj preprosto in nepopolno. Sicer pa vsake oči vidijo malce po svoje. Ko je bila v Rovtah predstavitev knjige, sem poudaril, da nisem pisatelj ampak zapisovalec pričevanj. Zapisovalec pa zapiše, kot je slišal. Če je paleta pričevalcev širša, vsak priloži svoj različen kamenček, na koncu pa dobimo lep mozaik. Se pa zavedam, da bi bilo potrebno marsikaj dopolniti, marsikatero zadevo tudi podkrepiti z verodostojnimi dokumenti, ki so na voljo v arhivih. Za to pa je potreben čas in so potrebne moči. Morda bodo v prihodnosti te moje »zgodbice« komu v spodbudo, da se bo stvari ponovno lotil in jih dopolnil še z drugimi viri.

Vaše delo ni ostalo neopaženo. Šentjoški Odbor kapele mučencev vam je podelil priznanje za delo v Šentjoštu.

O priznanjih in medaljah nimam najboljšega mnenja, sicer pa mislim, da je treba priznanje vzeti kot vzpodbudo za nadaljnje delo. O Šentjoštu sem res precej pisal in kar nekaj je bilo tudi objavljenega. To je nedvomno povezano s tem, iz kakšne družine izhajam. Moj oče in moji strici so bili med začetniki šentjoške vaške straže, so bili skrivači, stric Vinko Žakelj, moj birmanski boter, pa je imel novo mašo kot begunec v Vetrinju. Iz Vetrinja je odšel v Belgijo, kjer je študiral sociologijo,vendar ni doktoriral, ker je že prej odšel k slovenskim izseljencem v Limburgu in potem več kot petdeset let bil izseljenski duhovnik v Belgiji. V Šentjoštu se je med vojno in revolucijo zgodilo toliko hudega, da ni bilo težko najti tem in snovi za pisanje. Vendar pa me ni oblikoval samo domači kraj in moj rod, oblikovali so me tudi drugi dejavniki, tudi to, da sem stanoval pri Osanovih in tam prišel v stik z nekaterimi osebnostmi, zraven pa še občutek dolžnosti. Če si malo dosleden, se nekaterim stvarem ne moreš izneveriti.

Smo po volitvah. Kaj so nam po vašem mnenju povedale o naši slovenski družbi?

No, komaj smo opravili parlamentarne volitve, že so pred nami občinske, ki sicer ne bodo tako glasne, pa vendar. Očitno je, da nam izročilo, o katerem sva ves čas govorila, ne pomeni veliko. Mislim, da smo zelo zavzeti za materialni napredek, pa še tu se ne znamo prav obrniti, drugo pa zlahka odrinemo na stran. Verjetno ne bomo stopili na pot uspeha toliko časa, dokler ne bodo prav te stvari iz Kako se je začelo razjasnjene, dokler ne bomo okrog teh stvari dosegli dogovora. Čeprav je bilo pri pripravah na volitve to vprašanje skoraj izključeno, mislim, da je v resnici ves čas prisotno in še zmeraj kliče po odgovoru. Po vsej verjetnosti bo tudi z novo vlado to vprašanje odrinjeno, saj tisti, ki bi bili pristojni, da to uredijo, v veliki želji po všečnosti in uspešnosti to ključno vprašanje vztrajno odrivajo. Sčasoma se pokaže, da so stvari, ki pridejo »od zadaj«, kot pravimo, še težje rešljive, kot če bi jih reševali pravočasno … In vendar jih enkrat bomo morali rešiti.

6.1.1.

»Pozdravljam vas v Kočevskem rogu, na tej naši Golgoti, ki je simbol za vsa nešteta morišča po Sloveniji. Spominjamo se kruto pomorjenih po končani vojni. Dočakali so konec vojne, domov pa se niso nikoli vrnili in v družinah smo jih zaman čakali. Ko je svet svobodno zadihal, je velik del našega naroda sprejemal nase težak križ. Za nas ni bilo razumevanja, ne sočutja, nobene tolažbe. Naš delež je bila odrinjenost, utišanost, drugorazrednost. Še pokazati nismo smeli svoje bolečine. Naše solze so tekle tiho, na skrivaj, naravnost v srce – in še danes bolijo. Zato smo tu, zato ta žalna slovesnost, pri kateri se naših pobitih s spoštovanjem spominjamo.«

6.2.1.

Spoštovani msgr. Andrej Glavan, predsednik Slovenske škofovske konference, dostojanstveniki slovenske Cerkve, predstavniki slovenske politike in javnosti ter vsi, ki ste s svojo navzočnostjo danes potrdili pomembnost spomina in iskanja resnice.

Verjetno je danes v slovenskem narodu le malo stvari, ki bi poenotile ljudi s plebiscitarno enotnostjo tako, kot en sam občutek: razočaranje. Zdi se, da smo vsak zase in vsi skupaj razočarani, čeprav vsak zaradi svojih razlogov: nad politiko, nad šolstvom, nad gospodarstvom, nad pravosodjem, nad vlado, nad socialno državo, nad mladino, nad Cerkvijo. Lahko bi vse skupaj strnili v enostavno ugotovitev: razočarani smo, saj 23. decembra 1990 nismo glasovali za tako samostojno državo, kot jo danes imamo. Stvari bi morale biti drugačne!

V preteklih nekaj letih smo večkrat zasledili poskuse intelektualcev, da bi našli nekaj določnega, kar bi lahko izpostavili kot zgodovinsko križišče, kjer smo po letu 1991 zašli in izgubili optimistično enotnost, ki nas je takrat ponesla v samostojnost. Ker tega enkratnega dogodka nismo našli, smo se zadovoljili s pojasnilom, da smo priča »krizi vrednot«. Tako naj bi bila »kriza vrednot« kriva tudi za razočaranje, ki nas navdaja s pesimizmom.

Danes, ko se oziramo na prehojeno pot oblikovanja države, lahko iščemo vzporednico med našo enotnostjo in Jezusovo priliko o sejalcu, ki nas pouči, da je seme »padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo.« (Mr 4, 5-6)

Naša enotnost pred skoraj četrt stoletja je povsem enaka temu semenu – brez globokih korenin, brez podlage. Obnašali smo se, kakor da je naše zgodovinsko izhodišče kristalno jasno, da je vrednostni sistem naroda povsem določen in nesporen in da nam manjka zgolj pravni okvir državnosti.

To, da smo se danes že petindvajsetič zapored zbrali tu, v Kočevskem rogu, nas sooča s kruto zgodovinsko resnico: država sama po sebi ne pomeni enotnosti naroda. Prav to soočanje pa je potrebno, če želimo državnost ne le ohraniti ampak tudi razviti.

Kočevski rog kot metafora za vse kraje groze in smrti na našem državnem ozemlju nas sooča z vprašanjem civilizacijskega temelja naše državnosti. Če iz leta v leto romamo od grobišča do grobišča ter gledamo enako podobo, mar ni vsakdanje življenje zgolj banalnost?

Evropska civilizacija in kultura krščanskega etosa, ki je v stoletjih oblikovala slovenski narod, od nas zahteva, da se najprej opredelimo do tega, kar v nas zre – nemo, a odločno.

Najprej je pred nami civilizacijska zahteva, da mrtve dvignemo iz anonimnosti: trupla, razsejana po Sloveniji morajo dobiti imena in priimke – postati morajo zgodovinske osebe, dobiti morajo svoje prepoznane sorodnike, ki bodo za njimi lahko iskreno in nemoteno žalovali – na znanem kraju. Komu služi ta nepopustljiva anonimizacija zgodovinskega spomina? Komu lahko služi, da se ne dovoli ugotoviti kdo so, ki tukaj počivajo? Komu služi, da se ne izda niti uradnega dokumenta, da je oče, sin, brat, stric, mož umrl in da bi bil v matični knjigi uradno zapisan kot mrtev?

Ko bomo z vso vestnostjo in poštenostjo lahko rekli, da smo naredili vse, da bi odkrili in raziskali vsa prikrita grobišča po Sloveniji ter z iskrenim srcem priznali, da smo s strokovno vestnostjo zaključili postopek identifikacije trupel, bomo za vse tiste, ki bodo kljub temu ostali brez imena, morali poskrbeti za dostojen pokop in urejen grob.

[Stran 055]

In ko bomo opravili to civilizacijsko dejanje, bo pred nami najpomembnejše vprašanje za prihodnje rodove: zakaj so umrli?

To vprašanje naslavlja temeljni razlog za narodno neenotnost: državljansko vojno, ki traja, a se je ne zavedamo in se je ne trudimo končati.

Ko se je leta 1990 odvila prva slovesnost v Kočevskem rogu, zmotno imenovana tudi spravna, smo se znašli na točki zgodovinskega izziva, da državljansko vojno končamo – v interesu narodne enotnosti pred razglasitvijo državnosti. Nekateri smo bili prepričani, da je tista slovesnost začetek iskrenega poskusa, da pretekle zablode priznamo in si prizadevamo za rast na novih temeljih.

Danes je ta izziv bistveno težji, a težavnost tega izziva zgolj raste in nikakor s potekom časa ni pričakovati, da bi kdo drug namesto slovenskega naroda opravil soočenje z lastno zgodovino. Prav zaradi nesporne ugotovitve, da državljanska vojna v vsej silovitosti divja po brezmejnosti interneta, v pismih časopisnih bralcev in po vseh drugih dopuščenih oblikah udejanjanja pravice do svobode govora, da razplamteva čustva do skorajšnje blaznosti sodelujočih, si jemljem pravico, da kot državljan te države terjam odgovor političnih akterjev v demokratičnem predvolilnem času:

Kako boste državljansko vojno ustavili?

Stranke, nastajajoče ena za drugo, ki se udeležujejo boja za oblast in s tem boja za pravico do odločanja o bodočnosti mojega naroda, zaman čakam, da narodu razložijo, kako si predstavljajo pot v prihodnost, če je le-ta najprej povezana s preteklostjo.

Zavzeti odnos do vprašanja »zakaj so umrli« pomeni zavzeti odnos do vprašanja »kaj so bili«. Pred seboj nimamo žrtev vojne, saj niso umrli v oboroženih spopadih. Pred seboj tudi nimamo obsojenih zločincev, saj jim ni bilo sojeno.

Da je po 69. letih iz zgodovinskega spomina naroda izpuščena resnica o tem, da niso le umrli, ampak da so bili izbrisani, ne le fizično, v jamah odročne divjine, ampak tudi iz javnega in zasebnega zavedanja. Da je bila odvzeta pravica do žalovanja njihovim svojcem z grožnjo kazenskega pregona in da je narodu odvzeta pravica, da bi se jih spominjal kot tistih, ki so imeli prav in so zaradi svojega poguma končali mučeniške smrti.

Letos, 25 let po padcu berlinskega zidu, ki je simbolično predstavljal tudi dokončen zlom komunizma, bi normalnost zahtevala, da se slovenski narod poenoti glede naslednjih ugotovitev:

prvič, da je bila ideologija komunistične partije, njenih predhodnic, njenih naslednic in njenih podložnic v OF Sloveniji vsiljena in da bi brez psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga je v deželo pripeljala, ta ideologija ne bi preživela;

drugič, da je revolucija na slovenskih tleh zaradi tuje ideologije izzvala odpor in oborožen upor;

tretjič, da prav uspešnost revolucije in posledična totalitarna vladavina komunizma ter socializma sama po sebi dajeta zgodovinsko priznanje, da je bil odpor in upor potreben in da je Slovenija na slabšem, ker totalitarnosti ni pobegnila;

četrtič, da ni mogoča sprava brez zavedanja, da je komunizem svetovno zlo, ki nima opravičila, povsem enak fašizmu in nacizmu po metodah dela in po zapuščini;

petič, da je nesprejemljivo utemeljevati slovensko državnost na vrednotah, ki sprejemajo ali opravičujejo totalitarnost.

25 let naše demokratične rasti je zadostno izkustvo, da se iz totalitarnega sistema ne more kar preiti, »tranzitirati«, v demokratično družbo. Ne pravno, ne ekonomsko, ne socialno, ne politično ni mogoča metamorfoza totalitarnosti v demokratičnost, odprtost in svobodo. Vrednostno izhodišče enega je potrebno zanikati, da lahko sprejmeš drugo.

Ker kot narod želimo obdržati navidezne »dobrine« oziroma »pridobitve« socializma, hkrati pa ne želimo prepoznati, da so to sadovi sistema, temelječega na revolucionarnem nasilju, laži, kraji in množični likvidaciji nasprotnikov (bodisi z umorom ali z izgonom v begunstvo), se vedno znova znajdemo, razočarani in pesimistični, na istem, kot smo bili.

Ti sadovi, okusni in narodu všečni, so bili na razpolago zgolj v okviru, ki ga je totalitarnost zagotavljala. Kar si ukradel, si lahko dal zastonj naprej. Če si storil krivico, si lahko drugemu dal privilegij. Ko bomo to manipulacijo prepoznali, se bomo lažje soočili z realnostjo. Dokler pa se o viru teh sadov kot narod ne poenotimo, bo vedno ostalo upanje naivnih, da bo nov obraz, nova stranka ali nova generacija prinesla tudi formulo pravične tranzicije, ki bi hkrati obdržala pridobljeno in vrnila krivično odvzeto ter izbrisala spomin narodu tako, da bomo srečno živeli skupaj, brez oblikovanega in izpovedanega odnosa do metaforičnega Kočevskega roga.

Ta utopija, ki nam razlaga, da je važen pogled naprej, in zagovarja pozabljivost kot rešitev za skupno srečno življenje rabljev in žrtev, nas hkrati posiljuje s politično in družbeno korektnostjo novih vrednot osebne svobode, [Stran 056]človekovih pravic in enakosti. Ta utopija ne priznava moralnih avtoritet ali načel. Ta utopija nam razlaga, da je vse relativno – celo ali tudi resnica, ki da ni samo ena.

Ta utopija nas je razvrednotila, saj le družba, kjer je vse relativno, lahko odpravi zlo, greh in krivdo. In v tem se skriva vsa beda izgovora, da imamo krizo vrednot: dokler ne znamo zločinu reči zločin, dokler ne pokopljemo svojih mrtvih in dokler iščemo izgovore proti obsodbi storilcev, drugih vrednot nimamo pravice postavljati in presojati.

To utopijo pasivno podpira tudi Evropa, ki je pravilno pogojevala vstop novih članic s popolnim sodelovanjem s tožilstvom haaškega tribunala za pregon zločinov iz obdobja nacionalnih balkanskih vojn 20. stoletja, a se je znašla pred moralnim izzivom, saj ni jasno, kako je brez pogojevanja odprla vrata vsem, ki pa niso moralno in pravno razčistili svojega odnosa do istovrstnih zločinov v imenu komunizma oziroma socializma. Je genocid v imenu nacionalne prevlade strahotnejši od genocida v imenu politične ideologije?

Naša naloga je, da se upremo skušnjavi pozabe in minimalizacije v imenu upanja na enotnost. Smo odločno PROTI: proti anonimnosti, proti izgubi zgodovinskega spomina in proti manipulaciji s prirojenimi vrednotami.

Čez točno leto dni, v nedeljo 7. junija 2015, se bomo ponovno zbrali na tem mestu na spominski slovesnosti ob 70-letnici triumfalne norije revolucije. Po 25-ih letih bodo povabljeni, da se te slovesnosti udeležijo vsi, ki bodo iskreno pripravljeni končati državljansko vojno z obsodbo vrednot in metod revolucije ter obžalovanjem posledic, ki jih je njena zmaga zadala našemu narodu. Lepo bi bilo, če bi od takrat dalje prva nedelja v juniju postala državni praznik, dan spomina in premišljevanja, ki bi nam narekoval dostojen vsakoleten premislek krvave slovenske zgodovine neenotnosti.

Molimo za spravo naroda, ki bo iskrena, odkritosrčna in dokončna. Naj nas pri tem spremlja Božji blagoslov in priprošnja nedolžnih, ki so padli v veri v Boga, za slovenski narod, za našo domovino Slovenijo!

6.3.1.

V pozni pomladi 1945 so širom po slovenski zemlji jame, brezna, globeli, rudniški rovi, tankovski jarki … goltali trupla tisočev, kruto umorjenih brez sodb.

6.3.2. Resnica

V pozni pomladi 1945 so širom po slovenski zemlji jame, brezna, globeli, rudniški rovi, tankovski jarki … goltali trupla tisočev, kruto umorjenih brez sodb.

Resnica o pobojih je bila preveč kruta in nedoumljiva normalnemu človeku, zato jo je bilo potrebno skriti v najbolj odročne kraje slovenske zemlje ter jo tam s pomočjo laži in ustrahovanja tudi dolga leta po vojni ohranjati nedotaknjeno.

A resnice se ne da izbrisati. Lahko jo zanikaš, izkrivljaš, umažeš, s silo zatreš, pahneš v najgloblja kraška brezna in rudniške rove, nanjo navoziš kupe smeti, jo zazidaš z enajstimi pregradami, zapreš v nedostopne arhive … vedno bo našla pot na plano. Vedno! Včasih s pomočjo redkih prič, če teh ni, nemo spregovore kosti, kite las, rožni venci …

6.3.3. Spomin

Tu smo zbrani, da počastimo spomin tistih, ki tu počivajo … in tu smo zbrani v opomin … v opomin tistim, ki v dogodkih po končani vojni (še vedno) ne vidijo nič tragičnega in usodnega za slovenski narod, češ, saj je normalno, da zmagovalec pobije svoje nasprotnike, sploh če so bili »kolaborantje« in »sodelavci okupatorja«, »izdajalci slovenskega naroda«. Tako so jih označili in mirno pobijali vsepovprek … tudi ranjence, tudi tiste, ki so ostali doma in so se šli javit na razglas; ti so bili ubiti preventivno. Se zavedamo, kaj pomeni človeka ubiti preventivno? Kaj pa ženske in otroci, tisoči beguncev od drugod … Za njih niti odgovora nimamo.

Ne samo, da so obglavili narod, pohabili so tudi nas, pohabili do te mere, da to kar nekako sprejemamo in mislimo, da bomo brez iskrenega soočenja s to nedvomno največjo tragedijo v zgodovini slovenskega naroda lahko živeli naprej. Sedaj vedno bolj spoznavamo, da to ne gre in kako visoko ceno vsi vsakodnevno plačujemo za to …

Na zločinsko indoktrinacijo je opozoril pisatelj Drago Jančar: »Zadnji veliki zločin totalitarizmov je bila indoktrinacija celih rodov otrok [Stran 057]in mladostnikov, ki se vleče še v današnji čas. To je indoktrinacija o upravičenosti nasilja.«

Pokojni akademik dr. Jože Trontelj pa je dejal: »Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako, ne dovolj pregledan, neovrednoten izrinili iz naše zavesti … Če ne bomo gojili in obnavljali pravičnega zgodovinskega spomina, bomo še enkrat doživeli pretresljivi fiasko gesla, znanega iz časov po prvi svetovni vojni – nikoli več! … Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev – če bo brezčutno preslišal tudi zadnji krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč. Ta brezčutnost – nečlovečni odziv je v nasprotju s starodavnimi temelji morale, je posmeh pravičnosti. Ta brezčutnost je tudi neka vrste čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev.«

Skoraj enako misel srečamo v predgovoru knjige z naslovom Zlo stoletja francoskega avtorja Alaina Besançona, ki je pred kratkim izšla pri založbi Družina: »Slovenski narod mora sam preprečiti brisanje spomina. Če ne poznamo preteklosti, smo v nevarnosti, da jo ponovimo.«

Eden izmed zadnjih takšnih poskusov brisanja spomina je tudi predlog spremembe zakona o arhivih.

V čem je pravzaprav pravi smisel našega zbiranja ob grobovih mučencev? Ne samo, da ohranjamo spomin nanje, ki so tu izgubili življenje, in da počastimo te posvečene kraje slovenske zemlje. To, a vendar več kot to. Zbiramo se pravzaprav zaradi nas, ki smo še vpeti v človeško zgodovino; oni, ki so tam čez, tega več ne potrebujejo. To potrebujemo mi, če hočemo dozoreti v zrelo družbo. Družbo, ki zna obsoditi zla dejanja, ne glede na kateri strani so storjena, družbo, ki zna prepoznati, kaj je resnično dobro za narod in domovino, družbo, kjer resnica in pravica nista vsakodnevno zlorabljeni, družbo, kjer ima svoje mesto, ki ji gre, tudi Resnica, pisana z veliko, in predvsem družbo, ki se ne sprašuje o temeljnih civilizacijskih dejanjih–dostojno pokopati vse svoje mrtve ter ohranjati verodostojen spomin nanje–ker so zanjo samoumevna.

6.3.4. Sočutje

Izgubili smo sočutje kot ljudje in kot narod. Tako smo danes v stanju, ko del slovenskega naroda, ki ga revolucionarno nasilje med vojno in po njej ni tako hudo prizadelo, preprosto zato, ker je bilo med vojno pod drugačnim režimom, nekako stoji ob strani. Kot da se ga Kočevski rog in druga množična grobišča ne tičejo. Del Slovencev ne razume nujnosti in vsiljenosti državljanske vojne, ki je bila potrebna, da je komunistična partija lahko uresničila svoje sanje o revoluciji in prevzemu oblasti. Vaški stražarji niso imeli izbire vstopiti ali ne v državljansko vojno. Vse ostalo je bilo le nujna posledica te prve odločitve.

Kje je torej sočutje Slovencev do svojih bratov Slovencev, kje je sočutje do nedolžno pobitih, do velikega trpljenja, ki so ga ljudje na Notranjskem in Dolenjskem med vojno nosili na svojih plečih, kje je sočutje do Cerkve in duhovnikov, ki so zgodaj sprevideli, kaj stoji za tako imenovanim »osvobodilnim bojem«, in z dolžno skrbjo svarili ljudi ter zato plačali zelo visoko ceno, mnogi celo z mučeništvom in smrtjo, mnogi z izgnanstvom, kje sočutje do močno preganjane Cerkve po vojni, ko so zapirali duhovnike za prazen nič, ko so na vse mogoče načine ovirali delovanje Cerkve in ustrahovali vernike, kje sočutje do ubogih vdov in otrok pobitih, ki ob vsem zapostavljanju in šikaniranju niti vprašati niso smeli, kje je njihov mož oz. oče, kje je sočutje do množice beguncev, ki so za vedno zgubili domovino in je njihov dom postala tujina … ?

Sočutja ni, ker so nam umazali in potvorili zgodovinski spomin ter zameglili resnico.

Leta laži, prikrivanj in indoktrinacije so naredila svoje. Postali smo pohabljen narod. Ne moreš biti sočuten, če verjameš, da je bil škof Rožman izdajalec slovenskega naroda, če verjameš, da je Cerkev pravzaprav kriva za tak grozljiv razplet dogodkov po vojni, češ da je med vojno zavedla ljudi, če verjameš, da so bili domobranci nacisti, ki so se borili za Veliko Nemčijo, če verjameš, da povojni pomori niso nič takega, saj so pobijali »le« »izdajalce« in »sovražnike slovenskega naroda« …

V našem narodu je potrebno ponovno obuditi sočutje, ki bo temeljilo na resnici. Pokojni akademik dr. Jože Trontelj pravi: »Iztrebljanje sočutja je bilo v vojnem in povojnem času prvi korak k zločinu. Ponovno odkrivanje, obnavljanje sočutja bo korak v kesanje in odpuščanje. Bo korak k resnični spravi. Zato je sočutje odrešilno.«

Časi za našo domovino so zelo resni. Ti, ki počivajo tu, so zastavili svoja mlada življenja za vero, narod in domovino. Naj nam ne bo težko zastaviti svoje besede in svojih moči za vrednote, za katere so oni umirali. Še posebno [Stran 058]dolžnost pa imamo stopiti v bran resnici. Samo ona nas bo osvobodila. France Kozina, eden izmed rešencev iz Kočevskega roga, je 4. marca 1998 svojemu znancu med drugim zapisal: »Kar me je tedaj leta 1945 vleklo iz množičnega groba, je bila sila po strašni resnici.« Naj bo sila po resnici tudi za nas tista, ki nas bo povlekla iz te navidez brezizhodne jame zlaganosti, zmedenosti, otopelosti in razdeljenosti. Verjamem, da naš narod še premore toliko zdravih moči in zdrave pameti, da bo obrnil voz v pravo smer.

Storimo, kar lahko. Predvsem pa izkoristimo svojo volilno pravico. To smo dolžni njim, ki se jih danes s ponosom spominjamo, to smo dolžni svojemu narodu, to smo dolžni svoji ljubi domovini.

6.4.1.

Poizkusimo skupaj razmisliti, kakšen pomen ima Kočevski rog za Slovence nasploh in posebej za slovenske katoličane. Kakšno podobo daje in kakšno vlogo poseduje v perspektivi velike zgodovine; posebej pa s kakšnimi besedami in kakšnimi zahtevami se postavlja pred nas v našem specifičnem sedanjem času? Kočevski Rog bo imel vedno dvojno vlogo: vedno bo naša narodna saga, naše narodno besedilo, severna zvezda našega zgodovinskega neba; ali pa planet, ki se je prav sedaj in nenapovedano in iznenada pojavil z nekim nujnim sporočilom, ki nas prepričuje, da ne bo brez nevarnosti, če ga bomo ignorirali in prezrli. Da moramo nujno neke reči povedati in nekatere stvari narediti, pa naj bo komu prav ali ne.

Kočevski Rog bo za zmerom ostal temeljna prvina slovenskega zgodovinskega izkustva. Če bo naš zgodovinski spomin na tem temelju postavil svoje šotore, da tako rečem, bomo vedno vedeli, da utegne veliki svet z nami ravnati natanko tako, kakor so počeli Italijani in Nemci leta 1941, ali pa Britanci v Teheranu decembra leta 1943 (pa tudi Američani), predvsem pa maja leta 1945 spet Britanci, to pot v slovenskem Celovcu in italijanski Casarti. V luči tega spomina bomo vedeli tudi, kakšen čas nam lahko priredijo domači ideološki povzpetniki, če se jih polasti pokvarjena, blazna in nora misel, do so bogovi; kakor se je z nekaterimi našimi ljudmi zgodilo leta 1941.

To je tisti razlog, zakaj bomo svojo mladino vedno pošiljali na ta kraj, da bodo vedeli, kaj lahko pričakujejo od sveta in s čim jih lahko presenetijo njihovi lastni pohujšani bratje. Kočevski rog ne govori, da so te reči za vogalom in da utegnejo priti vsak trenutek na oder, ampak da so možne, da so del življenja in del zgodovine. Za narod, ki to ve, velja, da je v posesti zrelosti, da je dorasel svoji zgodovini.

Slovenci imamo dve domovini. Naša prva domovina je Slovenija. Druga je Evropa. Najprej nekaj o Evropi. Ko bi ob letošnjih evropskih volitvah nekateri sicer kompetentni ljudje morali odgovoriti, zakaj je bila volilna udeležba tako nizka, so zvečine to vprašanje razumeli zgolj v okviru materialnih parametrov: da se sedanja Evropa premalo meni za delovna mesta in za reševanje socialnih problemov in da zato ne vzbuja zanimanja volivcev. V nobenem, ne od vpraševalcev ne od vprašanih, se ni prebudila misel, da je Evropa najprej in v prvi vrsti naša duhovna domovina. Da je več kot polovica stvari, od katerih naša misel živi, evropskega izvora: da je Evropa ime za vero, ki jo imamo; za misel, ki jo gojimo in s katero tolmačimo svet; za umetnost, ki nas učlovečuje; da je Evropa v nas in da zato lahko rečemo, da je naša domovina. Boljševiki so Evropo sovražili in zato preganjali tiste, ki so njene norme spoštovali in jih imeli za svoje.

Ko slovenska kulturna, znanstvena in politična elita od časa do časa tvega kako evropsko oceno, se ta skoraj vedno nanaša na njeno materialno opremljenost in pripravljenost to opremljenost investirati v kohezijske fonde. Izvori njene kulture naše elite zvečine ne zanimajo. Za nas, ki nas zanima Kočevski Rog, pa je važno to, da nas na tem kraju prevzeme neko drugo gledanje; da ta kraj, tudi v tem predstavlja korekturo sedanjosti. Slovenska domobranska narodna vojska, ki leži tam pobita, je zašla v stanje, da se je to moglo zgoditi zato, ker je branila Evropo, kakršna se je oblikovala duhovno in kulturno, od Homerja pa do Prešerna, od demokratične grške polis do predtotalitarne moderne Evrope z njenimi ustavno zavarovanimi človekovimi pravicami.

Odveč bi bilo govoriti o tem, da v polstoletju boljševiške diktature Evropa ni mogla, odnosno ni smela biti naša domovina. Kdor je priznal, da njegove korenine segajo v njem prostor in da se hranijo iz njene prsti, je bil kmalu izločen iz družbe. Tisti, ki so v tem čutili nasilje, so se vedno bolj umikali v zasebnost, vedno več ljudi je bilo za družbeno in politično življenje izgubljenih. Pred nami se je [Stran 059]vedno bolj dokazovalo, da človek je družbeno bitje – zóon politikôn – in da so mu, če mu je vzeta družbenost, vzete tudi najpomembnejše človeške kompetence. Slovenija je vedno bolj dobivala podobo »puste dežele«. Postala je »waste land«, kakor se je izrazil vodilni moderni pesnik T. S. Eliot.

V njej – v deželi, ki je bila nekoč Slovenija – so se vedno v večjem številu začela naseljevati – v podobi povedano – razna bitja, ki jih Slovenci v zgodovini nismo bili vajeni. Naj navedem ime za eno od njih. Ime ji je bilo korupcija. Bila je čista novost. V zgodovini smo bili Slovenci marsikaj, tudi kaj manj simpatičnega, nepošteni ali skorumpirani nismo bili nikoli – predvsem zaradi naše poudarjene vseobsežne katoliške vzgoje. Kaj s katoliško vzgojo ali katoliško kulturo mislim, lahko še najbolj nazorno pokažem z besedami, ki jih je septembra 2011 v Freiburgu povedal Benedikt XVI. Povedal je pravzaprav, da iz stavkov, ki jih oznanja krščanstvo, nastajajo stavki, ki jih potem sprejme država in postajajo tako prvina politične kulture: »Jezus Kristus je prišel na ta svet in njegovo sporočilo je naredilo zgodovino. V področju vpliva zapadnega krščanstva so bistveni elementi krščanskega etosa postale prevladujoče politične vrednote: človekove pravice in odgovornost socialne države«.

Oni dan je v sobotni prilogi Dela dr. Iztok Simoniti v obširnem besedilu hotel dokazati prednost »demokracije« pred raznimi krščanskimi etičnimi normami. Šlo mu je za »spravo«, ki je po njegovem ne bo mogoče doseči brez demokratične zavesti in kulture in dokler se ne bomo rešili moteče intervencije religioznih norm. Ker navedeni argument ni ustrezal mojemu integralnemu občutju, sem znova poiskal neki stavek filozofa Kolakowskega, ki mi je v spominu obljubil, da bo stvari postavil na pravo mesto. Naj ga navedem: »Lahko se prepričam, da je v mojem interesu, da ne ropam ljudi, da jih ne posiljujem in ubijam, ker mi je jasno, da je tveganje preveliko. To je Hobsovski model solidarnosti: poželenje, ki ga kroti strah. Toda v senci takšne moralne anarhije, stoji zmeda ali kaos. Kadar se družba drži moralnih norm samo zaradi razuma, je izredno šibka in se njeno tkivo raztrga ob najmanjši krizi. V taki družbi ni nobenega temelja za osebno odgovornost, za usmiljenje in sočutje«. Ob takem razmišljanju se človek spomni na enega od stavkov papeža Janeza Pavla II, ki pravi, da bo Evropa lahko ohranila svojo kulturo le, če bo ohranila krščanstvo. Mi, ki smo šli skozi vse oblike barbarstva, začenjamo to verjeti skoraj izkustveno.

V začetku je bilo nakazano, da so med pripovedmi, s katerimi razpolaga Kočevski Rog, tudi takšne, ki se posebej nanašajo na naš sedanji čas. A najprej bi rad pokazal na neko reč, ki bo pozneje pomagala razumeti mojo izhodišče. Gre za nenavaden način, kako je boljševizem izstopil iz zgodovine. Naj naveden nekaj vrstic iz knjige The Soviet Tragedy pisatelja Martina Malia. Tam stoji zapisano tudi tole: »Z ničemer ni komunizem bolj začudil sveta kot z načinom izstopa iz zgodovine. Ena od svetovnih sil se je sesedla, ne da bi katera od njenih varovalk začela delovati v njeno obrambo. Najbolj militantno politično gibanje moderne dobe je za konec nudilo zgolj klavrno farso«. In še: »Da se je zrušila neka izrazito industrijska država in velesila, brez kakega velikega vojaškega poraza, po 45-letih miru in zgolj zaradi notranjih vzrokov, je nekaj izjemnega v moderni zgodovini«.

To velja za Rusijo. V nekem smislu pa tudi za Slovenijo. Slovenska partija je izpeljala nekaj dejanj, ki so ji omočili izhod iz Jugoslavije, doma pa uveljavila nekaj ustavnih reform, spričo katerih je na zunaj mogla zagovarjati večstrankarski sistem. S tem je na videz pristala na ukinitev enopartijskega sistema. Na videz. V resnici pa je s svojo družbeno močjo in začetno boljševiško izkušnjo vodila politiko, ki ji je omogočila soobstajanja tako izvedenega premika z ohranitvijo starih, od partije odvisnih in na partijo vezanih struktur. Prehod torej ni bil celosten, ampak se je, spričo stanja v ozadju, izšel v nekakšno diarhijo, v nekakšno dvovladje, v katerem je razumljivo bila močnejša nekdanja monolitna partija, ki je še naprej dajala osnovni ton novi politični kombinaciji. Tako je še danes. Nekaj tega vzorca se je uveljavilo v celotni vzhodni Evropi, a nikjer tako izrazito, lahko bi rekli, tako groteskno kot v Sloveniji. To je bilo zato, ker je bil tu boljševizem, ki je vladal prej in slej, v ne tako majhni meri domač izdelek. Tako približno sta bila videti »perestrojka« in »glasnost«, ki sta bili izumljeni in izdelani v Sloveniji.

Toda, čeprav so nad sistemom, tako zamišljenim in realiziranem, bdele najboljše boljševiške glave, se je počasi le pokazalo, da heterogena dvojnost, ki se je tako uveljavila, ne deluje. Imamo tudi vse razloge, da pravimo, da tudi ne bo – da tudi nikoli ne bo. Tu ta trditev ni izpeljana iz kakega teoretskega stavka, a nam je zgodovina to vedenje vseeno prijazno ilustrirala.

Dvojnost, ki smo jo registrirali v postkomunistični Sloveniji, deluje, ne sicer tako rafinirano izpeljana, tudi v francoskem političnem, kulturnem in gospodarskem prostoru. Kakor namreč pri nas dolžnega spraševanja med [Stran 060]tistimi, ki so se zgodovinsko obvezali uveljaviti demokratične politične norme, in dediči totalitarnega boljševizma – v odhajanju, nota bene – tako Francozi niso razčistili političnih računov med izvorno evropsko Francijo in revolucionarnimi jakobinskimi političnimi rešitvami s konca 18. stoletja. Z nastopom Mitterranda ob koncu 20. stoletja se je že zdelo, da je nasprotja rešil čas sam in da se je revolucija po 200 letih, kot se je govorilo, vendarle končala, so se težave s Hollandom – torej že v našem času – z vso ostrino ponovile. Ko je francoski zgodovinar Alexis de Tocquvielle pisal neko knjigo o francoski revoluciji, je, 60 let po jakobinskih ekscesih začutil, da mora ponovno spregovoriti o »virusu nove in neznane vrste«, o »novi pobesnelosti, za katero mora dognati, »kdo jo je izzval«; »kdo jo je naredil tako učinkovito«, »kdo jo nadaljuje«.

Kaj torej sledi? Če nosilci slovenske izvorne demokracije na naslednjih volitvah ne bodo v stanju postboljševiškim kolegom pokazali dokumentov, ki bodo dovolj prepričljivi glede tega, ali ti lahko ostanejo ali ne – politično ostanejo ali ne, se razume – bomo Slovenci sedanjo bedo nosili še dvesto let, (za Mitterranda se je reklo, da francoska revolucija traja že dvesto let. Slovenci pa (samo pomislite na razliko v številu) dvesto let takega bojnega stanja ne bi prenesli).

Tudi zato, vidite, moramo Slovenci hoditi v Kočevski Rog. Predvsem moramo tja poslati mladino. Tam bodo zvedeli, kaj je zgodovina in kako je treba v zgodovini živeti. Nemogoče je, da tiste pripovedi ne bi razumeli – ob tolikem in tako pretresljivem pričevanju! Jeziku mučencev se ni mogoče ustavljati. Ne moremo si misliti, da je kateri od Slovencev duhovno tako zanemarjen, da bi njihove besede šle mimo njega.

Slovenci mučenci! Na tisoče, na deset tisoče jih je. Ali se zavedamo, kaj imamo? Našega poveljnika, stotnika Lojza Bastiča so odvlekli izpred celjskega kolodvora dopoldne, 1. junija ob devetih zjutraj. Ponovno smo ga zagledali v Bukovem Žlaku, kamor so ob petih popoldne prignali tudi nas. Od nekod so ga pripodili s skupino naših oficirjev. Njegov obraz so mogli prepoznati samo nekateri. Potem so ga odpeljali z ostalimi oficirji. A mi, njegovi vojaki, nismo ostali sami. Njegovo vlogo je prevzel njegov brat, bogoslovec Pavle Bastič. Hodil je od enega do drugega in vsakemu posebej razlagal, zakaj se bo zgodilo, kar se bo zgodilo.

V Celje smo prišli – če se moj koledar ujema z dejanskim časom – v četrtek, 31. maja. Čez dva dni, v nedeljo, 3. junija so večidel naših že odpeljali. V glavnem so jih vozili dvakrat, ob 11h zvečer in ob 2h ponoči. Ne vem, kako je bilo tiste nedelje. Tisti, ki so bili tako blizu, da so njihov odhod videli, so pozneje pripovedovali, da so, že zvezani, mirno stopali na kamione. Mogoče so k temu svoje prispevali tudi besede bogoslovca Pavleta Bastiča.

Iz Teharij –konkretno iz Bukovega Žlaka – so jih vozili s kamioni v rove in stebraste vrtine Hude jame in v odprte jame Hrastniškega hriba. V brezna Kočevskega Roga so jih vozili prav tako s kamioni iz Kočevja, do tja pa z vlakom iz Šentvida pri Ljubljani ali pa naravnost iz Škofje Loke.

A vse to ni važno. Važno je tistih nekaj sto metrov, ki jih je pred vsakim breznom vsak naredil peš in kjer so jih boljševiki nekaj že pobili s koli. Prav zaradi tistih poti je vsako brezno dobilo tudi svoje dimenzije bolečin. Poleg tega je tiste bolečine vsak doživljal po svoje. Prenekateri je tudi čutil, da mora narediti obračun s seboj: zakaj je pred enim letom, pred dvema letoma, pred tremi leti, pred štirimi leti naredil odločitev, ki jo je naredil. Ali so mogli – kljub vsemu – da ne bi videli, da so prav naredili. Tako so se na tistih poteh mešali zanos in ponižnost, bolečina in zadovoljstvo, muka in odrešenje, konec in obljuba velikega začetka. In kolikokrat se je vse to ponovilo? Štirinajst tisočkrat ali pa celo sedemnajst tisočkrat. In koliko nas bi moralo v soboto biti v Kočevskem Rogu, da bi opravičili svoj narod?

Pred nekaj leti smo gledali nemški film Sophie Scholl. Pripoveduje o mladi münchenski študentki, ki je z nekaterimi prijatelji – med njimi je bil tudi njen brat Hans – oblikovala ilegalno protinacistično skupino, ki jo je gestapo nekega dne zalotil, ko je po univerzi trosila letake. Na njih so bile izpisane besede »množični morilec«. Samo po sebi je bilo razumljivo, da slovenski gledalec ni mogel, da ne bi ob tem pomislil na 25. maj 1945, ko je Josip Broz, imenovan Tito, z balkona Ljubljanske univerze oznanil genocid slovenske domobranske narodne vojske (pa tudi umor od Angležev vrnjenih vojakov nekaterih balkanskih armad). Že Slovencev je bilo med njimi toliko, da je število pobitih upravičevalo oznako, ki so jo münchenski študenti napisali na svoje letake.

Ko nas obide misel na to povezavo, si, potem ko pridemo k sebi, vseeno pravimo: Ubogi človek. Ubogi človek! Čutimo, iz splošnih človeških razlogov čutimo, da moramo tako reči. Še posebej pa zato, ker naš spomin razpolaga z nekim stavkom, ki mu podeljuje absolutno veljavo okoliščina, da je bil izrečen na Križu. Stavek pa se glasi: Saj ne vedo, kaj delajo.

7.1.1.

Po osamosvojitvi Slovenije in padcu komunističnega sistema je bilo v Sloveniji v spomin na žrtve komunističnega nasilja postavljenih čez dvesto farnih spominskih plošč kot zapoznelih nadomestkov za nagrobnike zamolčanim žrtvam brez grobov. Večina njih je predstavljena v treh knjigah Farne spominske plošče, ki jih je izdala Nova Slovenska zaveza. Pri nobeni od teh pa ni bilo tako srditega nasprotovanja in javnih izbruhov organiziranega sovraštva kot pri zadnji v Grahovem.

Grahovske spominske plošče je na svojem zemljišču postavila Nova Slovenska zaveza in jih z mašo in blagoslovom ter kratko spominsko prireditvijo odkrila v nedeljo 6. aprila 2014. Na ploščah so zapisana imena 75 žrtev medvojnega in povojnega komunističnega nasilja v grahovski fari. Večina je brez urejenega groba in zagrebena neznano kje. Med njimi je 10 žena in deklet, 25 žrtev je mladoletnih, najmlajša stara komaj 15 let, pa tudi 30 slovenskih domobrancev, ki so kot branilci vasi padli ali bili umorjeni ob partizanskem napadu 24. novembra 1943. Po šestih mesecih je že čas, da lahko pogledamo, kakšne odmeve je ta dogodek imel v slovenski javnosti. Ne samo odmeve, tudi strahove, saj se je bliskalo in grmelo že vnaprej.

Kot se v demokratičnem socializmu spodobi, je za začetek dovolj, da pogledamo, kako se je dogodek v Grahovem prikazal in ga je svojim bralcem prikazalo Delo kot osrednje glasilo postkomunističnega okolja. Že 14. marca, tri tedne pred dograditvijo in odprtjem spominskega parka, je novo akcijo »nekdanjih« začelo s člankom svoje krajevne dopisnice Dragice Jaksetič pod naslovom Grahovski zid podžiga stara sovraštva. Zapis je uvedlo z žalostjo cerkniškega častnega občana Toneta Urbasa, ker «se ne znamo dogovoriti za skupno obeležje». Kaj so sedanji žalovalci počeli zadnjih sedemdeset let, ko so tedanji oblastniki oskrunili in odstranili domobranski grob na grahovskem pokopališču in do zadnjega kamna porušili grahovsko župnijsko cerkev in domačijo, kjer je sedaj spominski park, ga niso vprašali in ne povedali. Tudi ne, zakaj se za skupno obeležje niso znali dogovoriti, ko so na občinskih zemljiščih gradili partizanske spomenike, zadnjega komaj nekaj mesecev prej.

Zveze borcev so v zadnjih 25 letih odločno zavrnile in zatrle vsak, tudi najmanjši poskus kakršnegakoli skupnega spomina, ki jih pri postavljanju farnih spominskih plošč ni bilo malo. Če jim je kaj ušlo, so sovražno delitev na pravo in nepravo stran uveljavili tudi s pomočjo sodišča. Na edinem domobranskem vojaškem pokopališču na Orlovem vrhu v Ljubljani, kjer po nekaj odstranitvah še stoji majhen železen križ brez napisa in celo brez Križanega, ki so ga že odtrgali, so na občini dosegli uradno zahtevo, da se križ odstrani. Na Turjaku, kjer so partizani umorili 32 težkih ranjencev, ne dovolijo postaviti niti navadnega kamnitega križa itd. Cerkniški veljak pa sedaj brez kančka sramu žrtvam partizanskega nasilja očita, da se v Grahovem niso dogovorili za skupno obeležje. To kaže, kako sprevržen je slovenski boljševizem: pripravljeni so govoriti karkoli, samo da bi ohranili oblast »zainteresirane javnosti« in svoj nadzor nad celotno družbo. Zelo »častna« žalost!

Članek se nadaljuje z ogorčenjem cerkniških »borcev in SD«, ker je spomenik zgrajen »brez udeležbe javnosti« in ker »stoji pred obeležjem v spomin na padle in dogodke v NOB«. To jih bode v oči, zato so napovedali, da bodo zahtevali ustavno presojo. Kakšna je bila »udeležba javnosti« in kako je ta sodelovala pri partizanskih umorih petinsedemdesetih žrtev, zapisanih na grahovskih ploščah, pri skrunitvi in odstranitvi groba na pokopališču, pri požigu in rušenju grahovske cerkve, pri gradnji treh partizanskih spomenikov, predsednik SD ni povedal. Je pa spotoma še povedal, da je ZZB ob prenovi svojega spomenika »morala« odstraniti stopnico, kot da je to zahtevala NSZ.

»Pred spomenikoma NOB se gradi zid, ki bo razdvajal ljudi«, se je že vnaprej prikazalo predsedniku cerkniške zveze borcev. Čeprav mu še »nihče ni nič pojasnil«, zlasti ne, »kaj bo tam pisalo«, kot je sam potožil, je vedel, da bodo na ploščah zapisana imena umorjenih nasprotnikov komunistične revolucije, česar pa na pravi strani ne bodo sprejeli. Nič ni povedal o tem, da so »enotnost« dosegli ravno s partizanskimi umori – enotnost v boljševiškem strahu in molku, v totalitarni omejenosti. Mimo resnice pa je povedal, [Stran 062]da so NSZ »prosili za sodelovanje« ob obnovi partizanskega spomenika, dobili pa naj bi odgovor »poln sovraštva«. Nobene prošnje za sodelovanje, samo »obveščamo vas«, in nobenega sovraštva v odgovoru ni bilo, samo čemu «nasprotujemo» in česa »ne dovolimo«. Predsednik ima težave sam s seboj ali s svojimi borci.

Delo je 27. marca objavilo nov članek iste dopisnice S peticijo proti domobranskemu spomeniku, v katerem sporoča, da je ZZB začela po vsej Sloveniji zbirati podpise proti grahovskim ploščam, ki so jih videli kot »prvi spomenik nacizmu v Sloveniji«. Celo dan odkritja spomenika, ki je bil izbran iz povsem praktičnih razlogov, se jim je prikazal kot obletnica nacističnega napada na Jugoslavijo. Pri tem so seveda spregledali, da so v trdnem zavezništvu in sodelovanju z nacisti tedaj bili komunisti. S to primitivno propagando je ZZB prepričljivo dokazala, da resnica pač ni njihova vrednota. Tudi njihov predsednik Tit Turnšek je videl samo »spomenik nacizmu« ter »vzpon in slavljenje fašizma«, kar dobro kaže, da je povsem zgubil stik z dejstvi.

Članek navaja tudi izjavo sedaj že nekdanjega ministra za kulturo Uroša Grilca, da «se mu postavljanje takih spomenikov ne zdi primerno, še manj koristno. Našo polpreteklo zgodovino seveda moramo (s)poznati, vendar skozi pogled objektivne znanosti, ne pa skozi prisvajanje zgodovinskih interpretacij in s klesanjem svojih pogledov nanjo v kamen.« Tudi njemu se zdi, da gre za »poskus razdvajanja ljudi«. Kot je bil vprašan, tako je videl! S tem se je oddolžil borcem, ker jim ni mogel ustreči in preprečiti postavitve spomenika. O partizanskih umorih ni bil vprašan in jih ni omenil. Tudi Delo ni opazilo grozovito umorjenih. Če pokojne žrtve le kje omenja, vidi in govori samo o »ubitih« in »umrlih«.

Tik pred dogodkom je Delo 4. aprila pod naslovom Pahor zaskrbljen zaradi grahovskega spomenika poročalo o zaskrbljenosti predsednika republike, ker bi »postavitev spomenika in morebitni odzivi nanjo utegnili vzbuditi prizadetost«. V izjavi za javnost je rečeno, »da je bilo v zadnjem času v prizadevanjih za narodno pomiritev doseženih nekaj pomembnih korakov, predsednik Borut Pahor pa si želi, da bi se vzdržali dejanj, ki bi šla v nasprotno smer.«

Kje so bili doseženi pomembni koraki k narodni pomiritvi, ni bilo slišati, razen če je predsednikov urad te dosežke uvidel na kričečih in z oboroženo enoto grozečih zborih ZZB, na državni partijski slovesnosti v Stožicah ali na zastavah in simbolih totalitarne preteklosti. To so res pomembni koraki, vendar ne k pomiritvi in strpnosti. Pri teh korakih nismo slišali nobene predsednikove zaskrbljenosti. Njegove skrbi potrebna je le prizadetost na »pravi strani«.

V članku je še poročilo o obisku borcev pri ministru Urošu Grilcu, kateremu so izročili peticijo proti spomeniku v Grahovem s 3260 podpisi (proti meni so jih nekoč zbrali desetkrat toliko!). Minister se je izkazal z videnjem, da ima zid v Grahovem »zgodovinsko netočen in hujskaški napis«. Tit Turnšek pa naj bi dodal, da na spomenik v Grahovem spadajo tudi »imena treh nemških podoficirjev, ki so padli tam z domobranci«. Ker ti niso zapisani, spomenik po njegovem mnenju ni pieteten. Noben partizanski vir, ki podrobno opisuje partizanska junaštva v Grahovem, ne ve za nobenega Nemca. Najbližji so bili na deset kilometrov oddaljenem Rakeku in v še bolj oddaljeni Postojni. Nič hudega, če jih ni bilo, si jih je lahko zamisliti!

Dan po odprtju spominskega parka je isti časopis pod naslovom Ob spomeniku domobrancem veljaki SDS in NSi objavil kratko vest o dogodku in obeležju, »ki je znova razdelilo slovensko javnost«. Ne množični zločinski umori, spomenik umorjenim je razdelil javnost, saj so ob spomeniku videli sovražne veljake SDS in NSi!

Naslednji dan, 8. aprila, je Delo na mnenjski strani objavilo osebno videnje časnikarke Dragice Jaksetič z naslovom Grahovska sporočila. Povedala je, da je dolgo vedela samo za »eno zgodovino NOB«, dokler je ni šokiralo poročilo o Teharjah in kasneje še Barbarin rov. Zato poskuša razumeti zgodbe o pobitih in pravico svojcev do spominjanja. Iz Grahovega pa se je vrnila razočarana, ker »je starozavezna reka težkih besed sproti zalivala molitev za mir in spravo«. Tudi ob človeškem priznanju osebne prizadetosti je avtorica navedenih člankov uspela v grahovskih sporočilih najti hude besede, ki so potrebne javne graje.

Starozavezne težke besede pač pripadajo vodji komunistične partije, ki jih je miroljubno uporabil že leta 1990 v Kočevskem rogu, in vladnemu »spomeniku neimenovanim« na Teharjah. Pri spomeniku z imeni žrtev komunističnega nasilja pa starozavezne težke besede o resnici in pravici niso stvar duhovnikov, ti naj molijo in govorijo lahke novozavezne besede o ljubezni in odpuščanju!

Dan kasneje, 9. aprila, se je pod naslovom V ognju groze plapolam o svojem videnju ali [Stran 063]

Figure 27. Grahovska prikazovanja Tamino Petelinšek

bolj verjetno o prividu »grahovske ceremonije« razpisal še pesnik Peter Kolšek. Zanj so le nasprotniki spomenika bili »dovolj pametni, da niso prišli«. Vse je bilo »zmerjanje komunizma«, ki ga je opisal z netočnimi ali neresničnimi trditvami. Pri koncu pa je vendar povedal, da ga teži posvetilni napis. Besede o domobrancih kot Slovenski narodni vojski so zanj »absurdna trditev«. To dokazuje, da pesnikovo vedenje o domobranstvu ne obsega niti zgodovinske knjige Borisa Mlakarja, kaj šele kakšne »domobranske«. Drugače bi vedel vsaj to, da so že od leta 1942 z imenom SNV nastopale tajne vojaške legije Slovenske zaveze: Narodna, Sokolska in največja Slovenska legija, kateri so pripadale in jo priznavale tudi javne Vaške straže in kasneje Slovensko domobranstvo, dokler ni bilo 3. maja 1945 uradno ukinjeno in so legije tudi javno postale »Slovenska narodna vojska«. Na grahovskih ploščah zato ne gre za absurd, ampak le za ime vojaške formacije, ki so ji umrli pripadali. Do oznake vojaške pripadnosti na grobovih imajo pravico vsi umrli vojaki in vojni ujetniki tako po domačih kot po meddržavnih predpisih.

Za »generalno povabilo k prepiru« pa se je Kolšku prikazala »izjava, da so bili komunisti Neslovenci po mišljenju«. V resnici napis ne govori o nasprotju »Slovenci – Neslovenci«, ampak o nasprotju »bratje – tujci«, kar izhaja tako iz besed kot tudi iz oblike zapisa. Kolšek na dejstva ne da nič, zato se mu v nadaljevanju prikaže »politična desnica«, s pomočjo katere naj bi NSZ uspela svojo misel »zazidati na nekem javnem trgu«. V resnici ni bilo nikakršne pomoči nobene politične stranke. Tudi ni nobenega javnega trga, saj je vse do obeh cest zasebno zemljišče v lasti NSZ, kar je edino ostalo od nekdanje domačije, ki so jo ob napadu zažgali partizani in kasneje porušili komunistični oblastniki. Kolšek bi le moral vedeti, da pesniška svoboda ni isto kot neresnica. Zato Balantičev stih »Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust«, s katerim Kolšek dovoli samo molčeč, zaseben spomin na 32 žrtev – drugih 43, ki so zapisana na grahovskih ploščah, niti ne omeni – velja predvsem za njega samega. Ne želimo mu »s prstjo zasutih ust«, dovolj bi bilo, če bi jih ob stvareh, ki jih ne pozna, sam zaprl!

[Stran 064]

12. aprila je v Sobotni prilogi Dela pod naslovom Igra partizanov in domobrancev svoje videnje zapisala specialistka za narodni razdor Jožica Grgič. Grahovski spomenik in spominsko slovesnost je na primitiven in deloma prav otročji način v zmedeni sestavljenki proti SDS uspela pripisati kar Janezu Janši. S tako neresnim besedičenjem, ki ni samo zaključek ampak tudi dno Delove grahovske kampanje, se razen omembe ne kaže ukvarjati.

Po enomesečnem grmenju proti grahovskemu prvemu nacističnemu spomeniku domobrancem je Delo 14. aprila bralcem postavilo še vprašanje, ali podpirajo postavljanje takšnih »spomenikov domobrancem«. Dobili so 54 % negativnih in 28 % pritrdilnih odgovorov ter razglasili: »Spomenik domobrancem v Grahovem brez podpore«.

Nič novega, v organiziranem sovraštvu, laži in prevari, v manipulaciji z dejstvi so »na pravi strani« že od nekdaj nedosegljivi mojstri!

7.2.1.

Bolj kot vse drugo nas ganejo glasovi ljudi, pred katerimi je bilo uničenje; prav zaradi njihove popolne nemoči, njihove nedolžnosti, njihove osamljenosti in njihovega brezupa.

Saul Friedländer ob prejemu nagrade nemškega knjigotrštva, v nedeljo, 14. 10. 2007

Narod, ki se s svojo sodno vejo oblasti ni dotaknil Konfina, je izgubil pravico dotikati se česarkoli drugega.

7.2.2.

Rimski zgodovinar Publius Cornelius Tacitus je v nekem trenutku začutil, da bo značaj in domet strahovlade cesarja Domicijana ob koncu 1. stoletja po Kr. zapustil prihodnost z naslednjim stavkom: »Z jezikom bi bili tedaj izgubili tudi spomin, če bi bilo, kot je v naši moči molčati, v naši moči tudi pozabiti.«

Potem ko so boljševiki enkrat med 21. in 25. junijem leta 1945 uprizorili Konfin, tudi tisti, ki so vedeli ali vsaj slutili, kaj se je nekje med Grčaricami in Glažuto zgodilo, o tem niso govorilli. Boljševikom sicer ni bilo treba objavljati nobenih tovrstnih prepovedi, ker so imeli že dovolj dokazov, da jezik več ne deluje; da že nekaj časa ni več cel in svoboden, da ga do popolnosti obvladuje samouveljavljeni mehanizem totalitarne avtocenzure.

Tu skoraj ni mogoče, da ne bi zagledali podobnosti s Tacitovim predvidevanjem. Ljudje so zavestno upoštevali meje, ki so bile postavljene jeziku. Za spomin pa teh meja ni moglo biti, zato je tam Konfin živel še naprej. Živel, moramo takoj dodati, a ne v celoti, prav zato, ker jeziku ni bila naložena in omogočena naloga, da vanj upre žaromete svoje pradavne kulture. Tako je Konfin moral počakati, da so prišla devetdeseta leta – pol stoletja torej.

Tedaj pa se je ob srečanju z jezikom izkazalo, da jezik ne razpolaga z besedo, ki bi se mogla potegovati za njegovo interpretacijo. Kot je bilo pričakovati, so ljudje najprej poizkusili z besedo zločin; komaj pa se je ta beseda približala prizorom, ki so se tam – na poti od kamionov zgoraj ob cesti do jame spodaj v dolini – odvijali, je bilo izvajalcem eksperimenta jasno, da ta beseda ne bo zmogla naloge, ki ji je bila naložena. Izkazalo se je – jezik je sam za to poskrbel – da Konfin presega območje zločina, da beseda zločin Konfina ne bo nikoli obvladal. Da jezik ni razpolagal z ustrezno besedo, je treba razumeti v luči dejstva, da se kaj takega v zgodovini še ni zgodilo.

Kaj nam torej ostane? Ostaneta nam dve stvari. Ena od njiju je čakanje na novo kulturo; ki je ne bo, če ne bo zrastla iz refleksije slovenskega 20. stoletja; ki je ne bo, če ne bomo dognali, zagledali in razumeli, kaj se je tedaj z nami v celoti zgodilo; ki je bo, če ne bomo v tem, kar se je z nami zgodilo, zagledali ene same zapovedi, ki nam bo ukazovala, da moramo spričo tega, kar se je z nami dogajalo, biti boljši ljudje: bolj modri, bolj pogumni, bolj zvesti. To bo slednjič kultura, ki bo v stanju izdelati tudi pravo besedo za Konfin. Do tedaj pa Konfina v celoti ne bomo razumeli. Pa tudi drug drugega ne; kar pa lahko pomeni samo to, da ne bomo več ne narod in ne država. Če mogoče že niste opazili česa, kar bi lahko imeli za prve znake – poti v pogubo.

To je ena stvar. Druga pa je spomin. Za spomin, vemo, da lahko, kakor smo rekli, preživi brez besede. Dokler [Stran 065]nam nova kultura ne bo izdelala besede, preživi brez besede. Dokler nam nova kultura ne bo izdelala besede, s katero bomo lahko govorili o Konfinu, bomo morali vanj usmerjati luči svojega spomina. Tako bomo lahko, če že ne bomo mogli o njem govoriti, lahko vanj gledali in doživljali, kar bo ob tem gledanju sploh mogoče doživljati: sočutje. V nas bo moglo nastajati usmiljenje. Mar si, tudi če nas ni bilo zraven, ne moremo predstavljati tistega dogajanja: koliko bolečine je rastlo tam, med cesto zgoraj in pogoltnim žrelom spodaj; koliko bolečine, ki ne odide, dokler ne mine njen čas, koliko bolečine je tam, sredi poniževanja in sovraštva in zapuščenosti dotrajalo; dokler ni vsakega, drugega za drugim, vzelo vase žrelo pohlepnega brezna.

In ko tako pred njimi prebiramo besedilo svojega spomina, jim povemo, da vemo, kaj se je z njimi zgodilo in da zato niso sami in nikoli ne bodo, odidemo domov, v to, kar terjajo naša življenja. Hvaležni za mučence, ki nam posvečujejo domovino, vedoč, da imamo kam iti, kadar bo v nevarnosti.

A s tem moralna drama, imenovana Konfin, ni končana.V nekem trenutku v njej nastopijo ljudje, ki nas zavezujejo s svojim pogumom in svojo človeško prisebnostjo. Prva med njimi je s. Jedert, usmiljenka Marija Kršmanc, doma iz barjanske vasi Bevke. Med vojno je bila kot usmiljenka zaposlena na kirurškem oddelku Splošne bolnice v Ljubljani. Opazila je, da je med papirji, ki jih je hranil oddelek, tudi imenik petinšestedesetih hudo ranjenih vojakov slovenske domobranske narodne vojske, ki so bili 8. junija 1945 premeščeni iz bolnice v centralne zapore Ozne na Poljanski cesti. Njena izrednost je bila v tem, da je nenadoma z vso gotovostjo vedela, da se papirji s tistimi imeni nikakor ne smejo izgubiti, ker so dragoceni sami po sebi, poleg tega pa se kdaj utegnejo izkazati za pomemben dokument. To spoznanje jo je nagnilo, da je zbrala pogum – če pomislimo, kakšen čas je to bil, si lahko predstavljamo, koliko ga je moralo biti – in prevzela skrb za tiste papirje.

Vedoč, da tako odkriti dokument pri njej ni povsem varen, ga je izročila v varstvo zanesljivemu človeku iz domače vasi.To je bil Franc Lešnjak, ki ga je čez nekaj časa, ko je opazil, da tudi njega nadzorujejo, izročil svoji poznejši ženi Mariji Sedej iz neke kmetije na Lesnem Brdu. Ta ga je spravila na varno mesto, kjer je ostal do časa, ko je tudi do nje – po mnogih letih, skoraj po polstoletju – prišel glas, da utegne koristiti dr. Lovru Šturmu, ki se je prav tedaj s prijatelji odločil, da razišče usodo ranjenih vojakov slovenske domobranske vojske, ki jim ni uspelo pravočasno zapustiti Ljubljane ali pa so jih boljševiki na poti prestregli in jih po raznih poteh spravili nazaj v Ljubljano. Tako so dragoceni in skrbno varovani papirji priški v roke pravemu človeku in imena, tam zapisana, lahko preberemo v Šturmovi knjigi z naslovom Brez milosti. Občutljiva roka avtorja je s tem naslovom zadeto predstavila naravo v njej opisanega dogajanja.

A nič od tega ne bi bilo mogoče, ko nekoč ne bi bilo prisebnega in odgovornega človeka v osebi s. Jedert, usmiljenke Marije Kršmanc. Toda, kakor tem, ki jim je s svojim dejanjem ohranila spomin, tudi njej ni bilo dano umreti tam, kjer je živela. Kakor drugim sestram so boljševiki tudi njej razmeroma kmalu ukazali, naj se ne prikažejo več v bolnišnici. Bilo je to na znameniti dan žena, 8. marca leta 1948. Z mnogimi drugimi sestrami se je zatekla v Makedonijo, kjer je še ne petdeset let stara umrla v Bitoli kot aktivna usmiljenka. A tudi Franc Lešnjak in njegova bodoča žena Marija Sedej sta preživela naporna, nevarna in zahtevna leta, preden sta mogla zaživeti skupno življenje. Kakor s. Jedert se je tudi njima to zgodilo zato, ker sta se tako odločila – ker sta se odločila, da bosta tako živela, kakor sta mislila, da človek mora živeti. Kdor bi hotel podoživeti ti dve zahtevni a vzpodbudni življenji, lahko to stori tako, da prebere dve pripovedi, eno v Zavezi 39 in drugo v Zavezi 40. Tam bo izvedel, v kakšnem ključu so slovenska leta tedaj tekla, v podobi, ki jo je o tistem času izrisala pripoved Marije Lešnjak in jo je nam in slovenski prihodnosti sporočila njena zvesta poslušalka in zapisovalka Vanja Kržan.

Ob tej zgodbi, o kateri ni mogoče reči, da nam ni za zgled, ne moremo, da ne bi še enkrat poudarili, kako pomembno je, da slehernik razume svoj čas. Ne samo slehernik v svoji enkratnosti in osamljenosti, narod v celoti se mora pokoravati ukazom, ki jih zgodovina izpisuje na svojih spletnih portalih. Naj ilustriramo to trditev z naslednjo ilustracijo iz nedavne slovenske resničnosti.

Pred nekaj nedeljami – ni jih minilo toliko, da se tega ne bi več spominjali – je bila na Prešernovem trgu v Ljubljani slovesna predstavitev tako imenovane Tretje majniške deklaracije. Predstavili so jo štirje govorniki. Z izbranimi besedami in pronicljivim razumetjem so trkali na našo slovensko in evropsko zavest. Njihova moč je bila tolikšna, da smo že mislili, da bodo osvojili čas. Prav to so tudi [Stran 066]hoteli. Zaradi njegove nevarne zgoščenosti so vedeli, da morajo biti tako prepričljivi, da bodo času postavili na ogled njegovo vznemirljivo podobo. A niso v celoti uspeli, preprosto zato, ker tam ni bilo dovolj ljudi. Tam je sicer bilo nekaj, čemur bi lahko rekli množica, a ni bila dovolj velika. Besede, tam izgovorjene, so bile skrbno izbrane in vsaka od njih je imela svojo natančno smer, a nas je bilo premalo, da bi jim nudili adekvaten odmev. Morda nas je bilo nekaj tisoč, a bi nas moralo biti dvajset tisoč. Šele tedaj bi njihove besede s pomenom, ki je bil vanje vdelan, imele svojo moč. Po tolikih letih boljševiške manipulacije bi že morali vedeti, da je besedam ostal le še fizični pomen: od tega, koliko ljudi jih posluša in potem izgovarja. Tako smo spet pri s. Jedert in njenem srcu; kakšno prebivanje v svetu ji je narekovalo, h kakšnim dejanjem jo je zavezovalo.

Zborovanje na Prešernovem trgu se je, ne da bi to kdo posebej hotel, razvilo v najpomembnejše politično dejanje časa – v protest proti pravnemu nasilju nad edinim politikom, ki ga v resnici imamo. Pravo in država sta pogoj drug drugemu. Ljudje so začutili aksiomatično vrednost tega odnosa in mu še in še pritrjevali. Srce, ki jih je tja pripeljalo, jih je nagnilo, da so pritrjevali protestu, ki se je tam samodejno razvil. Ko so branili integriteto nekega človeka, so branili državo. A bilo jih je premalo! Sto tisoč ljudi v dometu Prešernovega trga je čutilo isto, a jih ni bilo tam. To je slovenski problem.

Da bi bolje razumeli, k čemu nas Konfin opominja, naj bralce opozorimo na še en prizor iz tistih časov. Prve dni maja 1945, ko je eden od vlakov, ki je peljal domobranske ranjence na Koroško, na svoji poti prišel do Jesenic, so tam že bili boljševiki, in ker jih je bilo malo, se mu je posrečilo zapeljati nazaj na Lesce. Tu se je zgodilo nekaj človeško razumljivega, a nas vseeno še danes pretrese: nekaj spremljevalcev je vlak zapustilo in se odpravilo peš proti Ljubelju; drugi pa so se zavestno odločili, da ostanejo z ranjenci.

Ustavili se bomo pri zadnjih, ker predstavljajo pozitivno območje tudi sedanje slovenske politične, moralne in državljanske zavesti. Ker njihov zgled s svojo zavezujočo energijo sega tudi v sedanjost! Začnimo s tremi, ki niso mogli veliko dvomiti, kaj jih čaka, če ostanejo. To so bili kurat Janez Jenko in dva bogoslovca, ki sta med ranjenci opravljala bolničarsko službo. To sta bila Franc Mikunda in Marijan Pavlovčič. Vse tri so boljševiki v nekaj mesecih pomorili. Z ranjenci je ostal tudi bogoslovec Feliks Zajec, ki pa se je izognil usmrtitvi zato, ker je bil vključen v neki sodni proces, ki se je preko mere zavlekel.

Ostali sta tudi dve medicinski sestri, ki sta ranjence spremljali takorekoč službeno. To sta bili Marija Popit in Anica Kožar. Obe sta preživeli, a je Popitova kmalu po letu 2000 umrla, Kožarjeva pa je bila leta 2005 še živa. Ko jo je tedaj dr. Tine Velikonja prosil, naj pove kaj o sebi, se je branila, češ da želi imeti mir. Velikonja se je temu nemalo čudil, saj je bilo »njeno življenje tako junaško in drzno, da bi zaslužila vso zemeljsko slavo. Njo bi si medicinske sestre morale izbrati za zgled, kako je treba opravljati svoj poklic«. Še bliže temu, kar občudujemo na zgledu s. Jedert, sta bili dve mladi dekleti iz Ljubljane, ki sta bili na vlaku takorekoč zasebno in po potrebi prostovoljno stregli ranjencem. In ko so ju ti, ko so videli, kako mnogi bežijo, obupano spraševali, če jih bosta zapustili tudi onidve, je Kristina za obe odgovorila: »Ne, medve vas ne bova zapustili«. Zaradi teh besed, ali, bolje, zaradi srca s. Jedert, ki sta ga ob tej odločilni uri začutili v sebi, sta potem pet let v lakoti in mrazu, sredi žalitev in sovraštva preživeli po slovenskih in jugoslovanskih boljševiških delovnih lagerjih.

Konfin, malo znan kraj nekje med Grčaricami in Glažuto, nam s tem, kar se je tam godilo, in s tem, kar to vsakemu posamezniku in narodu kot celoti pomeni, razkriva, iz kakšne snovi smo ljudje. Pogum nam daje spoznanje, da so med njimi tudi taki, ki nas spominjajo na srce uboge usmiljenke Marije Kršmanc, doma iz neke malo znane barjanske vasi. Hvala Bogu, da jih imamo. Mogoče pa so seme, s katerim bo zgodovina nekoč posejala širna slovenska polja; mogoče lahko v njih gledamo obljubo, da se bomo Slovenci nekoč osvobodili zla, ki nas je obiskalo, in postali normalen narod, kot smo v zgodovini že bili. Zaenkrat obstajajo sile – nikakor ne moremo razumeti, da imajo tako dolgo življenjsko dobo – ki ne dovolijo, da bi seme prihodnosti vzklilo in pognalo. To so v prvi vrsti mediji, časopisi, radio, televizija, predvsem pa številni – še vedno številni ljudje – ki so, bodisi sami, bodisi skupaj z drugimi storili toliko zla, da se z vsemi silami upirajo temu, da bi zagospodarila resnica in bi se zagledali v tem, kar so bili in so. Predvsem pa so med nami ljudje, ki sovražijo državo, ki je bila z velikimi napori postavljena leta 1990. Zakaj jo sovražijo? Sovražijo jo predvsem zato, ker jim kar naprej govori – s tem, da obstaja, s svojo osnovno in še ne uresničeno drugačnostjo [Stran 067]– da je to politična stavba prihodnosti, sami pa so kljub vsem naporom in še neslišani človečnosti zgodovinski poraženci.

Njihova bilanca je resnično neznosna. Kruta, mar ne? Prišel je čas spreobrnitve, zaslišal se je klic po spreobrnjenju. Za nekatere žaljiv, za nekatere tudi tolažljiv. Odvisno od razumetja. Njihova osnovna zasluga je ta, da je domovina dobila novo geografsko karto, njena osnovna pisava so znaki za morišča. In potem, pomislite – čez pol stoletja – sesutje. In kaj je pol stoletja za zgodovino? Nič. Toliko smrti za nič! Ali po tem soočenju postajajo ljudje boljši ali slabši?

Ko sta se avtobusa, eden na čelu kolone, drugi pa na njenem koncu, vmes pa trije tovornjaki, vračali od Konfina, potem ko so ljudje na njih naredili, kar so naredili, se je kolona vedno ustavila v Rakitnici. Iz postanka v tej vasi večini pripovedovalcev zgodbe o Konfinu ni ušla neka podrobnost. Ljudje so tu izstopili in šli k vodnjaku sredi vasi, da bi si umili krvave roke.

Ne vemo, kako so bili sami zadovoljni s svojim prizadevanjem, a človeka ob tem obide neka misel in ga potem ne zapusti več. Za umivanje rok po delu, ki so ga vzeli nase ti nesrečni ljudje, voda ni dovolj. V krščanski poučenosti obstaja neko védenje, da je vodi za tako rabo treba nekaj dodati, kar jo naredi močnejšo. Morda bi kaj pomagalo že navadno človeško usmiljenje ali sočutje. Kljub vsemu neko sočutje. Zakaj v to verjamemo? Zato, ker obstajajo neke knjige, kjer stoji to zapisano. Pa tudi zato, ker nam glede usmiljenja, še neka reč ni povsem neznana. Če namreč vse razpostavimo po mizi, se prej ali slej izkaže, da usmiljenje potrebujemo vsi. In da je zdravilno in očiščujoče za človeka, ki se ga dotakne – pa naj bo že kdorkoli in karkoli. Usmiljenje je ena reč, so pa še druge.

Sedanjo in nekdanjo zadolženost slovenskih boljševikov nad domovino bi občutno zmanjšali tako, da bi se tudi z mislijo nanje čez kak teden opravili na neko pot – da bi skrbno in odgovorno skrbeli, da tistih nekaj korakov, ki so v nekaterih papirjih označeni za »državljansko dolžnost«, ne bi pozabili narediti. Da nam srce s. Jedert ne bi dovolilo, da bi na to nadvse pomembno stvar pozabili.

7.3.1.

Na kraju groze je težko govoriti. Najbolj prav bi bilo – molčati in moliti. Toda ob tem breznu smo zbrani, ker se spominjamo, ker žalujemo in ker želimo, da bi bili novi časi drugačni; in zato moramo tudi misliti in govoriti.

Vsako brezno v slovenski pokrajini zla in trpljenja revolucije ima svojo posebno pripoved, polno groze, nedopovedljivega in neznanskega. Vsako brezno bi moglo pripovedovati, toda njihovi glasovi so nam skoraj neslišni, nedostopni, saj so se tu godile stvari, ki so na skrajni možni meji človeške narave – in celo onkraj nje. Med vsemi temi glasovi, s katerimi ječi slovenska zemlja zaradi groze v breznih in jaških, je govorica brezna ob Konfinu še prav posebej nedoumljiva v svoji grozljivosti. Na tem kraju so namreč partizani v dneh okrog 22. junija 1945 pomorili domobranske ranjence in druge ranjene vojake, odpeljane iz ljubljanskih bolnišnic v t.i. zapore OZNE in nato na ta kraj – v nedopovedljivo strašno smrt.

Pomislimo: vojak, ki je bil v boju ranjen in poškodovan, trpi bolečine, pohabljen, ogrožen, odvisen le od dobrote sočloveka; človek v bolečinah in nemoči; človek, ki potrebuje nego, skrb, usmiljenje. Ranjen, nemočen človek, ob katerem so v vsakem času ljudje začutili, da morajo zanj poskrbeti, ga negovati, vsaj zasilno, in so sčasoma to izrazili tudi v pravnih konvencijah, ki posebej varujejo ranjence. Toda naše ranjence so sem po dolgem trpljenju pripeljali – v zadnjo, nedopovedljivo strašno agonijo. Pričevalci so povedali, da so videli ob jami ortopedske pripomočke, proteze in opornice, strgane z ranjenih udov … Ne, ni si mogoče predstavljati besov, ki so obsedli morilce s tako strašnim divjanjem; ni si mogoče misliti, česa je človek zmožen in kako hudo se more zadolžiti s krivdo.

Ob ranjencih tu na Konfinu mislimo na vse ranjence protikomunističnih vojsk, zlasti Slovenske narodne vojske, ki so bili v maju in juniju 1945 odpeljani iz slovenskih bolnišnic [Stran 068]in jih ni nihče več videl. Mislimo na komaj predstavljivo trpljenje, ki jim je bilo naloženo za konec njihovega mladega življenja. Verujemo, da so s tem svojim trpljenjem zajemali v Jezusovem velikem petku – in da po Jezusu tudi v njihovo agonijo prihaja svetloba večnega življenja in milost, ki jo mi, razdvojeni, poškodovani od ideologije, zbegani od relativizma, tako zelo potrebujemo.

Renesančni zdravnik Paracelsus je v svojih zdravniških spisih pisal, da v procesu zdravljenja po močeh narave (denimo po naravnih močeh zdravil) v bolniku deluje – Bog sam; kajti le v Bogu obstaja vsakršna oblika zdravja. Bistvo zdravljenja je bilo za stare zdravnike v tem, da zdravje prehaja iz Boga kot ena od popolnosti znova v človeka. Upamo in verujemo, da so ranjenci, ki so padali v brezno pri Konfinu, tam v globini prestopili v večni svet, kjer žari Božje obličje in jih objema z nasmehom večnega zdravja, večne utehe in popolnosti.

Mi, Slovenci 21. stoletja, ki smo še vedno tako nesrečno ranjeni z zlom revolucije in državljanske vojne, ki smo še vedno tako zelo poškodovani z enobejevsko ideologijo, ki smo v očeh zaslepljeni in v umu pohabljeni, da ne vidimo in ne spoznamo – mi, mi smo zdaj tisti, ki potrebujemo zdravnika. Potrebujemo zdravilnih moči za naš vid, da bi videli resničnost; potrebujemo oživitev duha za naš um, da bi mogli presojati, kaj je res, kaj je prav, kaj je dostojno … Duhovnega zdravja potrebujemo, tistega, ki mu pozabljeno duhovno izročilo krščanskega zahoda pravi – kreposti; kreposti razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. Krepostno ravnanje je namreč po definiciji ��� ultimum potentiae, je vzpon na najvišji vrh tega, kar lahko smo, na vrh tega, kar moremo biti. Ob naših ranjencih v konfinskem breznu je prav, da pomislimo tudi na svojo lastno ranjenost, na poškodovanost nas samih in celotne slovenske družbe. Kako zelo nam je potrebna krepost razumnosti, s katero človek razbira resničnost, jo vrednoti in z njo upravlja. Kako zelo nam je potrebna krepost pravičnosti, ki daje vsakomur to, kar je njegovo, kakor pravi starodavna definicija. Pomislimo, ali okrog nas vsakdo prejme to, kar mu gre, kar mu pripada – ko vidimo, da je voditelj politične opozicije krivično poslan v zapor, dediči revolucije, tudi zločina ob Konfinu, pa so častni meščani in ugledni veljaki.

Da, in kako zelo potrebujemo v teh okoliščinah krepost srčnosti, ki stori, da smo pripravljeni vzeti nase neko trpljenje, neko rano – zaradi nečesa dobrega, vrednega. Srčnost ali pogumnost ne izključuje strahu, ki ga gotovo tudi občutimo, ko vidimo, kako nam slovenska družba nasprotuje; pač pa srčnost stori, da nas strah ne ohromi in ne ustavi, ko moramo storiti kaj dobrega, pravičnega, čistega.

Kreposti, večno veljavne, kakor je vekovita človekova narava, ki jo je zasnoval Stvarnik! Tako so tudi kreposti vekovite in temeljne poti k zdravju in razmahu človeka; poti k ozdravitvi duhovnih ran in poškodb. Naj nam naši mučeni, pomorjeni ranjenci, ki se jih danes spominjamo, pri Bogu izprosijo nekaj tega zdravila – zdravila kreposti, ki v polni meri biva v Bogu in kot zdravje milostno prehaja iz Boga v človeka. Zdravstveno stanje slovenske družbe je namreč tako resno, tako zelo prizadeto in poškodovano, da se je bati, da po zgolj naravnih poteh ne bo našlo zdravila. Upam, da so naši konfinski ranjenci med tistimi, ki pri Bogu posredujejo za nas – za zdravila kreposti in popolnejšega življenja.

1 Za domobranske in druge ranjence, pomorjene v dneh okrog 22. junija 1945 v breznu pri Konfinu, je 25. junija 2014 daroval sveto mašo v cerkvi v Dolenji vasi pri Ribnici župnik Aleš Pečavar. Pred tem je bilo ob breznu pri Konfinu prebrano razmišljanje.

[Stran 069]

Figure 28. V nedopovedljivo strašno smrt Tamino Petelinšek

7.4.1.

Naj se že uvodoma opravičim vsem tistim, ki na takih svetih krajih, kot je ta, ne želijo poslušati t.i. »političnih« govorov in bi raje slišali zgolj mehke in nevtralne besede odpuščanja, kesanja, sprave ter molitve. Strinjam se, da je vse navedeno vsekakor nujno potrebno, vendar manjka tu osnovni predpogoj – to pa je RESNICA.

Oz. bolje povedano splošen konsenz vseh vpletenih oz. vseh ljudi glede veljavnosti ene in edine resnice glede teh najbolj travmatičnih dogodkov v narodovi zgodovini. Dokler pa v Sloveniji še vedno obstaja več resnic in se tista druga, ki je povsem zlagana, še vedno razglaša v medijih, šolskih programih in na raznih spominskih prireditvah kot edino zveličavna, je dolžnost NSZ in vseh demokratično čutečih posameznikov, da skozi ohranjanje spomina na te dogodke ponavljamo in opozarjamo na vzročno-posledične povezave dogajanja v obdobju ’41–’45 oz. da stvari poimenujemo s pravimi imeni. Kar se je namreč Slovencem zgodilo sredi 20. stoletja, je nekaj tako neizmerno hudega oz. nedojemljivega, da nam ob tem enostavno ni dovoljeno le skomigniti z rameni, si po pilatovsko umiti roke in to najtemnejšo plat zgodovine zavestno potisniti nekam v najbolj skrit kotiček naše podzavesti.

Vsem tistim, ki teh stvari ne poznajo oz. ki si množice zgodovinskih podatkov ne znajo razvrstiti v logično zaporedje in zaradi tega vlečejo povsem napačne zaključke, je treba jasno povedati, da je leta 1941 Slovence poleg tujih okupatorjev predvsem zahrbtno napadel domači boljševizem, ki se ni šel nikakršnega plemenitega NOB-ja, temveč je izvajal le brutalno dvoetapno komunistično revolucijo po navodilih iz marksistično-leninističnih učbenikov. Danes tu stojimo na prizorišču enega najhujših pokolov, ki jih je v tistem krvavem juniju ’45 načrtno izvršila slovenska KP. Dogajanje na Starem Hrastniku je bilo zgolj segment v širokem mozaiku zaključnega »čiščenja« vseh dejanskih in potencialnih političnih nasprotnikov komunističnega režima, ki je tedaj v Sloveniji prevzemal popolno oblast. V tukajšnje rudniške razpoke so padali slovenski domobranci in tudi mnogi civilisti, predvsem ženske.

Pred 70 leti so se torej na naših tleh dogajali zločini, ki se lahko po svoji pošastnosti zlahka kosajo z največjimi nacističnimi zločini, Stalinovimi čistkami ali pomori Pol Potovih Rdečih Kmerov v Kambodži. Zato lahko komunizem brez nadaljnjega postavimo ob bok drugima dvema totalitarizmoma, t.j. fašizmu in nacizmu. Ker pa nas je komunizem večplastno dušil najprej štiri vojna leta, nato pa še dolgih 45 let, je to totalitarizem, ki po vsej svoji razdiralnosti in škodljivosti za Slovence in slovenstvo daleč prekaša preostala dva.

Zdaj pa mi dovolite še nekaj misli o stanju duha, ki dandanes vlada na Slovenskem. To, da se anarhični boljševizem v našo domovino vrača skozi velika vrata, opažamo vsi. Približno pet let vladanja levičarskih strank je pač dovolj dolga doba, da se omenjeni povratek udejani v praksi, če se le ima pod kontrolo vse ključne dejavnike v družbi, od medijev, šolskega sistema, sodstva, gospodarstva in politične oblasti. To dejstvo samo po sebi nalaga demokratičnemu političnemu polu obilico dolžnosti in nalog, da skuša državo in narod iz ponovnih zablod oz. stranpoti zopet preusmeriti na pot evropskega, demokratičnega načina razmišljanja, čutenja in delovanja. Praktično nerešljiv problem pa nastopi, če demokratični pol v odnosu do načrtne revitalizacije boljševizma ni enoten. In ravno to se žal zdaj dogaja pri nas. V zadnjem letu dni smo bili priča celi vrsti pojavov, ki to trditev potrjujejo. Zadnji tak primer so bila povsem nasprotujoča si stališča dveh pomladnih strank glede referenduma o arhivih. Na tem mestu nikakor ne morem tudi mimo odnosa, ki ga določeni predstavniki slovenske katoliške cerkve kažejo do dogodkov med slovensko državljansko vojno in predvsem do številnih žrtev, zaradi katerih smo danes tudi tu. Fantje, ki ležijo v nedrjih tega pobočja, so bili namreč vsi brezmejno zvesti in vdani katoliškim naukom in si že zato zaslužijo naše najgloblje sočutje in razumevanje.

Brez enotnosti na t.i. desnem političnem polu si Slovenci pač ne moremo obetati kakršnihkoli sprememb na bolje. Tranzicija ne bo izvedena in vse ključne funkcije v državi bodo še naprej zasedali ljudje s totalitarnimi miselnimi vzorci.

Čez mesec dni so na vrsti izredno pomembne parlamentarne volitve. Sanje so baje pri nas še dovoljene in zaradi njih se zaenkrat še ne odide v zapor na Dobu. Zato bom svoje razmišljanje zaključil z željo, naj Slovence vsaj ob teh volitvah zopet sreča zdrava pamet. V nasprotnem primeru je namreč pred nami nič kaj obetavna prihodnost.

Nagovor na spominski slovesnosti na Starem Hrastniku 15. 6. 2014.

7.5.1.

Pred sedemdesetimi leti, aprila leta 1944, je slovenski človek na Gorenjskem preživljal težke čase. Teklo je že tretje leto nemške okupacije, ki je povzročila številne težave in veliko trpljenja. Okupator je postopal skrajno surovo in tako ustrahoval ljudi. Duhovnike so skoraj vse pregnali, cerkve so bile zaprte. Redki duhovniki, ki so ostali, so smeli maševati samo v svoji fari in tiste maše smo lovili, kolikor in kakor smo jih mogli. Učitelje in druge izobražence so prav tako pregnali, šole so bile nemške, uradni jezik je bil nemški, slovenskih časopisov ni bilo, dobivali smo le »Karawanken Bote« z le tu pa tam kakšnim člankom v slovenščini. Številni fantje so morali v nemško vojsko in vsakega toliko časa so domači prejeli sporočilo, da je njihov sin padel na kateri od svetovnih front, kjer se je moral boriti za tiste, ki so njegove domače zatirali in preganjali.

Te težke razmere je še poslabšala pojava v gozdovih t. i.»gošarjev«, ki so nastopali kot borci za osvoboditev slovenskega naroda izpod osovraženih okupatorjev. V začetku so jim ljudje verjeli in jih podpirali. Kmalu pa je postalo vidno, da gošarji bolj kot nemškega okupatorja napadajo domače ljudi. Vse bolj je postajalo vidno, da imajo pri tem gibanju glavno besedo ljudje, ki so bili znani kot komunisti in so vsakega, ki ni slepo verjel njihovim navodilom, označili kot izdajalca in ga ubili. Ljudi je prevzemala groza, ko so v gozdovih vse pogosteje odkrivali plitvo zagrebena trupla z znaki brutalnega mučenja. Redki napadi na Nemce in nepomembna sabotažna dejanja so dala tem samo povod za še hujše zatiranje Slovencev. Pričelo se je požiganje vasi, prisilno preseljevanje ljudi v Nemčijo, aretacije nedolžnih ljudi in streljanje talcev. Na vse prošnje pametnih ljudi pri gošarjih, naj prenehajo s tem brezplodnim izzivanjem okupatorjev, so od njih dobivali le ciničen odgovor: «Žrtve morajo biti«. Ljudje so se znašli v strašnem primežu nacističnega in komunističnega terorja, ponoči so bili na udaru partizanske komunistične VOS, podnevi pa nacističnega gestapa.

Ta čas je bilo prav v okolici Škofje Loke najtežje. Ker so se ljudje izmikali partizanski mobilizaciji in stalnim rekvizicijam hrane, so mnogi hribovski kmetje začeli zapuščati domačije in se preseljevati v Škofjo Loko k sorodnikom in znancem. Partizani so se nad njimi kruto maščevali; samo v okolici mesta so pobili več kot 20 takih ubežnikov. Ko so načrtovali uboj Dolenčevega Franceljna, se je atentator nepredvidoma srečal z nemškim policistom in ga ubil. Nemci so kot povračilo ustrelili 9. februarja 1944 v Kamnitniku 50 nedolžnih talcev, med njimi več uglednih in znanih ljudi, kot na primer priljubljenega loškega zdravnika dr. Kocjančiča in mesarja Keka. (V zelo podrobnem in natančnem zapisu na spletni strani »Partizanske enote in borbe v Selški dolini 1943/45« avtor le-te, Ciril Zupanc, tega dogodka sploh ne omenja. Tipičen primer pisanja partizanske zgodovine.) Zavoljo nekaj strelov, oddanih na policijsko patrolo, so Nemci požgali tri domačije v vasi Pevno. Ljudje so trpeli zaradi ponočnih nasilnih obiskov partizanov, ki so dostikrat izropali obiskano hišo, večkrat pa tudi ubili koga od domačih, če niso dovolj hitro ustregli njihovim zahtevam. Številne posameznike so tudi odpeljali v gozd, od koder se mnogi niso nikoli več vrnili. Gozdovi, nekdaj zavetje in vir blagostanja, so postali grozljiv prostor, iz katerega so pogosto odmevali obupni kriki strašno mučenih žrtev, ki so v njihovih grapah našle zadnji dom. Podnevi pa so pridrveli Nemci in zasliševali ljudi o nočnih obiskih partizanov, aretirali, kogar se jim je zljubilo, požigali vasi, selili cele družine, včasih streljali talce kar na mestu. Kako prav je imel ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ko je zapisal: »V teku 14 stoletij naš narod ni pretrpel na tej zemlji kaj hujšega.« Domačin iz teh krajev, Vencelj Dolenc, je v glasilu Tabor (Buenos Aires, štev. 5, leto 1964) zapisal: «Ne samo te nedolžne žrtve, tudi pretežna večina vseh drugih Gorenjcev je brez moči pred komunističnim nasiljem čakala na nekaj, kar bi v tej stiski moralo priti! Pa ni, kot da v tem razdobju Gorenjci nenadoma niso bili več del slovenske skupnosti, kot da niso bili samo okupirani, ampak resnično odrezani od skupnosti slovenskega narodnega telesa. Pa so vendar nekoč imeli kopico voditeljev. Preveč! V tej največji stiski pa jih nenadoma niso imeli več. Ali kje so bili? Spričo komunističnega nasilja Gorenjci niso vedeli, kaj storiti, na koga se obrniti; zaman so čakali jasnih, odločnih navodil svojih voditeljev, ki pa jih, žal, ni bilo … Gorenjska duša je bila osamljena v svoji stiski.«

Poglavje zase so bili slovenski fantje, mobilizirani v nemško vojsko. Po nemškem porazu pri Stalingradu v začetku leta 1943 so se razmere na vzhodni fronti stalno slabšale. Vedno [Stran 072]več je bilo padlih in ranjenih, dopusti so bili vse redkejši. Vojaki slovenskega rodu so dobili dovoljenje za dopust največ na področju Koroške, vstop v Slovenijo jim je bil prepovedan zavoljo možnosti, da prebegnejo k partizanom. Mnogi so bili pripravljeni iti kamorkoli, samo da bi se rešili vrnitve na vzhodno fronto. Tisti, ki so se bili pridružili partizanom, so kmalu uvideli, da niso dosti na boljšem. Mnogi so bili razočarani nad nesposobnostjo in naravnost zločinskim obnašanjem partizanskih komandirjev in politkomisarjev. Na vodstvenih mestih so bili samo komunisti, ne glede na njih sposobnost. Za vojake, navajene reda in discipline v nemški vojski, je bilo to stanje porazno. Kmalu so se pričeli vse pogostejši pobegi od partizanov. Večina se je skrila v bližini svojega doma v dobro zakritih bunkerjih; postali so skrivači. Po nekaterih virih je bilo septembra 1943 v škofjeloški okolici okrog 300 skrivačev. Partizani so tudi te iskali in jim grozili s smrtjo, če se jim ne javijo. Do najhujšega zločina je prišlo 14. marca 1944, dober mesec po strašni tragediji streljanja 50 talcev v Kamnitniku. V hišo, ki je stala v predmestju Škofje Loke, kjer se je po domače reklo pri Bičku, se je zateklo šest mož in fantov, ki so se umaknili iz svojih domačij pred partizansko mobilizacijo. V mraku tega dne je morilska partizanska VOS-ovska trojka vdrla v hišo in vseh šest postrelila. Nato so odšli še v hišo po domače pri Čiku, kjer so pobili še štiri osebe, rešil se je samo Janez Čik, ki se je, čeprav že ranjen, branil z majhno 6,35 mm pištolo in pognal morilce v beg. Tako je bilo tisti večer pobitih deset slovenskih ljudi, ki niso storili nič drugega kot to, da so se skušali umakniti komunističnemu nasilju. To so bili: trije Pustovrhovi: (Janez, žena Ivana in šestletni sin Janez), Matevž Erbežnik – Šink in Janez Erbežnik, po domače Staniškov, Janez Pušar – Biček in žena Ivanka, Franc Lavtar – Brojan iz Sv. Barbare, Krmelov Jaka in Burjovčev Lipe. Ta zločin komunističnih partizanov bo zapisan kot sramotni žig in za vedno v zgodovino partizanstva v Škofji Loki in okolici, ker je bil zadnja kaplja, ki je šla čez rob polne kupe trpljenja slovenskega človeka, ki ga je povzročil brat po krvi, a tujec po mišljenju.

V tistem obupnem položaju, ko je šlo za golo preživetje, so se ljudje po naravnem pravu in po splošno priznanih zakonih o človekovih pravicah smeli braniti, kakor so vedeli in znali. Še kar naprej je bilo ozračje napolnjeno z grozo, ki jo je povzročil pomor s streljanjem 50 talcev, ki so jih zavoljo partizanskega izzivanja pobili Nemci pred dobrim mesecem, sedaj pa še 10 nedolžnih žrtev vosovskega terorja. Pred njimi sta bili za izhod iz te more možni samo dve poti: čakati, da jih pobijejo, kot so to storili z njihovimi prijatelji, sovaščani in znanci, ali pa stopiti v samoobrambo, kot se za pokončnega in odločnega človeka spodobi. V obrambi lastnega in svojih dragih življenja so odpadli vsi rasni in politični pomisleki, iskali so pomoč kjerkoli, bilo »prilično ali neprilično«. V obupu in grozi pred trupli desetih nedolžnih žrtev se je sedem preživelih njihovih sodrugov odpravilo na težko pot po pomoč – na gestapo, tedanjo oblast. Šli so: dva Sušenkova, Janez in Lovre, Muretov Peter, Šeferski Pavle, Cibrov Tone, Jošk Stanonik – »od ta starega« – in Jože Stanonik – »od ta mladega«. Obrnili so se na domačina Rudolfa Humerja, bivšega jugoslovanskega aktivnega oficirja in učitelja, ki je imel lažji dostop do Nemcev. Humer je, v njihovem imenu, na gestapu razložil njih položaj in zaprosil za pomoč v orožju, da se bodo lahko branili, preden jih zadene podobna usoda kot njihove sovaščane. Spričo negibnih, v nasilni smrti spačenih trupel nedolžnih gorenjskih trpinov so prosili pomoč za obrambo edinega, kar jim je še preostajalo: lastnega življenja. Sami so naredili ta korak, nihče jih ni k temu napotil, nihče jim ni ponudil druge rešitve. Čeprav z grenkobo v srcu so vzeli v roke tuje orožje, da se branijo. Ko so 18. marca pokopavali deset pobitih žrtev, so bili ti možje in fantje ob njih pokopu kot častna straža že v uniformah in oboroženi. Čeprav je bilo oboje tuje, niso v sramu povešali oči, ampak ponosno dvignili glave in pokazali, da so se pripravljeni boriti proti krvavi komunistični sramoti, za obrambo svojih življenj, za svoje domače, za svoje prepričanje, za Boga, za Narod in Domovino.

Po dobrem mesecu je škofjeloška domobranska postojanka štela že nekaj čez sto mož. Več kot 30 % škofjeloških domobrancev je bilo prebežnikov od partizanov. Vodil jih je Rudolf Humer, ki je bil kljub mnogim klevetam globoko v srcu zaveden Slovenec. Velike zamere pa so bili deležni tisti, ki so ob njegovem pokopu v Kranju njegovo krsto prekrili z nemško zastavo, potem ko se je 29. oktobra 1944 smrtno ponesrečil pred kranjsko gimnazijo. Nihče pa ni nikoli povedal, da je on predlagal in dosegel dovoljenje, da so gorenjski domobranci na uniformah lahko nosili grb s kranjskim orlom in slovenskimi barvami. Za to je moral dobiti odobrenje prav iz Berlina. V pošteni zgodovini bo ostalo zapisano, da je Rudolf Humer v tistem obupnem položaju prvi nudil roko v pomoč brezpravnemu slovenskemu človeku, ki je bil v grozni [Stran 073]

Figure 29. Kaj se je pojavilo v gozdovih? Tamino Petelinšek

stiski med dvema ognjema, med okupatorjem in komunističnimi morilci. Po ustanovitvi in nagli rasti škofjeloške postojanke so se tudi po drugih krajih ljudje zbirali in ustanavljali obrambne skupine in komunistični partizani niso več nekaznovano ropali in pobijali. Pri njihovih napadih se je vse bolj pogosto dogajalo, da so naleteli na odločen odpor, Koderkoli so se pojavljali, že so jih gorenjski domobranci pognali v beg. Kmalu se je v Škofji Loki ustanovila močna udarna četa, strah in trepet komunističnih partizanskih tolp, vodil jo je pogumni Jaka Klobovs.

V začetku marca 1944 so partizani v okolici Kranja ugrabili inž. Franca Erpiča, ki pa jim je potem srečno ušel in se rešil gotove smrti. Zasliševal ga je sin bivšega poštnega upravnika Slavca v Kranju, politični komisar je bil neki Matija, bivši Bučarjev pekovski pomočnik v Kranju. V tednu, ko je bil med njimi, je iz pogovorov med partizani izvedel, da so v tem času pobili 67 Gorenjcev. To in pa spoznanje, da odloča o življenju ljudi nekaj delomrznežev in kriminalcev, ga je tako prevzelo, da je trdno sklenil storiti vse, kar bo mogoče, da se to zverinsko početje, če že ne popolnoma prepreči, pa vsaj zmanjša. Pri prvi nepazljivosti stražarjev mu je uspelo, da jim je pobegnil. V sili se je javil na gestapo v Kranju in prosil za dovoljenje, da odide v Ljubljano k domobrancem. Podšef kranjske izpostave, Erich Dichtl (Oberscharführer), mu je svetoval, naj se za nekaj časa prikrije, ker da bo verjetno kmalu prišlo dovoljenje od glavne komande na Bledu, da se tudi na Gorenjskem organizira nekaj podobnega kot v Ljubljani.

Približno v istem času je bil Milan Amon uslužben na Okrožnem uradu v Kranju kot nadzornik bolnikov. Z motorjem je križaril po vsej Gorenjski in dobro poznal razmere. Že januarja mu je pristaš OF Žerjal v obraz rekel: »Če se ne poboljšaš in pridružiš nam, te bomo likvidirali.« Ker ni klonil, sta uslužbenca na Okrožnem uradu, omenjeni Žerjal in Kermavnerjeva žena, organizirala atentat nanj. Pravočasno je njuno namero odkril in zaprosil šefa dr. Paskolotija za premestitev na Koroško. Ta mu je to odobril in ga poslal na novo službeno mesto v Spittal na Dravi. Ni bil dolgo časa tam, kakor hitro je izvedel za dogodke v Škofji Loki in Erpičev pobeg od partizanov, se je vrnil v Kranj in stopil z njim v stik.

[Stran 074]

Dogodki so se prehitevali. Ko je 14. marca prišlo do komunističnega zločina nad skrivači v Škofji Loki, je učitelj Rudolf Humer izposloval od tamkajšnjega šefa gestapa, Eugena Hitzlerja, orožje in opremo za sedem skrivačev, ki so k sreči preživeli. Inž. Erpič se je povezal z njimi in odšel za nekaj tednov v Škofjo Loko. Dichtl mu je dal imena in naslove Franca Šenka, posestnika s Suhe pri Kranju, in ravnatelja Kmetijske zadruge Alojza Lesjaka, ki da sta se že prej oglasila pri njem in povpraševala, če bi se smela tudi na Gorenjskem organizirati obramba pred partizanskimi tolpami, ki so vse bolj strahovale ljudi, zlasti po oddaljenih hribovskih vaseh. Po dobrih treh tednih se je inž. Erpič vrnil v Kranj, tam je navezal stike s Francem Šenkom, ravnateljem Alojzom Lesjakom in Milanom Amonom ter pričel razgovore z gestapom z namenom, da bi tudi v Kranju dovolili domobransko postojanko, tako kot se je zgodilo v Škofji Loki in še prej v Gorenji vasi in še nekaterih vaseh v Poljanski dolini. Erpič je bil obveščen, da so Nemci zato, da onemogočijo delovanje partizanov, sklenili požgati vse hribovske vasi in planinske koče, ljudi pa izseliti. Začel se je pogajati z Nemci, da bi to namero preprečil. Po posredovanju ravnatelja Alojza Lesjaka so Nemci končno to namero opustili, ni pa bilo več mogoče rešiti planinskih koč, ki so jih že požgali. O tem, kako je bil »poplačan« ravnatelj Lesjak, ko je rešil več slovenskih vasi požiga in desetine ljudi pred izselitvijo, poroča Milan Amon v svojem pismu inž. Erpiču 10. marca 1965 naslednje: »Ravnatelj Lesjak: Ta je tudi emigriral v Argentino. Videl sem ga pred leti in to samo enkrat. Z njim so (tam) tudi grdo ravnali. V Buenos Airesu imamo društvo Zedinjena Slovenija. Pred leti se je imenovalo Društvo Slovencev. Tja se je zatekel tudi takrat ravnatelj Lesjak in so ga tam zavrnili, ker da je bil gestapovec in da je z Nemci delal in tak človek nima kaj iskati v slovenski skupnosti. In mislim, da se je potem čisto odstranil od Slovencev in sedaj živi samo v nemškem okolju. Koliko je bil na nemško stran usmerjen, je bila njegova osebna stvar. Resnica pa je tudi, da je prav on veliko dobrega storil za gorenjskega kmeta, še prej pred okupacijo, med okupacijo sámo pa mogoče še več.« Nehvaležnost je plačilo tega sveta.

Na velikonočni ponedeljek, 10. aprila 1944, je bil v eni od barak na Zlatem polju pri Kranju sestanek, na katerem so položili temelje organizaciji Gorenjskega domobranstva. Navzoči so bili inž. France Erpič, ravnatelj Alojz Lesjak, Milan Amon, Albin Gaser in podšef gestapa v Kranju, Erich Dichtl. Glavno poveljstvo gestapa na Bledu (Alois Persterer – Obersturmbannführer) je obravnavo te zadeve naložilo šefu Gestapa v Kranju (Rudolf Messner – Obersturmführer), ta pa je razgovore zaupal podšefu Dichtlu. Na tem sestanku so predstavili Nemcem pogoje, pod katerimi naj se ustanovi Gorenjsko domobranstvo: 1.) Zaščiti naj se podeželsko ljudstvo, tako da se ne bodo več izvajale nad njimi represalije zaradi partizanskih napadov, kot so požigi, preseljevanje ljudi in streljanje talcev; 2.) domobranstvo se ustanovi na podlagi samouprave, tako vojaške kot civilne; 3.) ustanavljanje domobranskih postojank se določa po nujnosti in o tem odloča domobransko vodstvo po vsej Gorenjski, zasedeni po Nemcih. Podšef gestapa, Dichtl, je pogojno pristal na vse te predloge in zahteval, da se te zahteve zapišejo in take pošljejo na vrhovno poveljstvo na Bledu. To so še isti dan storili. Poveljnik Varnostne policije (SIPO in SD) za Gorenjsko, Alois Persterer, je odobril, kar mu je dopuščala njegova pristojnost, o zahtevi za civilno upravo pa je odgovoril, da mora to odobriti vrhovna oblast v Berlinu. Isti dan zvečer je bil še en razgovor na stanovanju Milana Amona. Prišla sta Albin Gaser in njegova soproga. Pri delu in naporih za slovensko samoupravo na Gorenjskem, ki je bila tik pred koncem vojne v precejšnji meri odobrena, je imel pokojni Albin Gaser največ zaslug. S svojimi nasveti je sodeloval tudi predvojni senator Janez Brodar.

Nemci so domobrancem dali na razpolago dve baraki na Zlatem polju; obe so domobranci takoj uredili in zavarovali. Iz Škofje Loke jim je Humer poslal 10 domobrancev, kmalu se je javilo več skrivačev iz okolice Suhe in zaživela je postojanka Gorenjskega domobranstva v Kranju, ki je kmalu postala središče odpora proti partizanskemu pa tudi okupatorjevemu terorju. Inž. Erpič je v svojem dopisu v Tabor (štev. 11, leto 1964) zapisal: »Prebral sem članek g. V. Dolenca o gorenjskih domobrancih. K njegovim izvajanjem bi pripomnil le toliko, da je bilo Gorenjsko domobranstvo s svojim centrom v Kranju organizirano prav v Kranju. Začetniki so bili res Škofljani, toda bili so le neke vrste vaške straže. Uradno pa smo organizirali Gorenjsko domobranstvo v Kranju v aprilu 1944. Začetniki smo bili trije: Milan Amon, Franc Šenk in moja malenkost.« To nikakor ni v nasprotju z zgoraj navedenim, ker sta se tako ravnatelj Alojz Lesjak kot tudi Albin Gaser po tem začetnem nastopu umaknila in nista aktivno sodelovala pri nadaljnem razvoju Gorenjskega domobranstva.

[Stran 075]

Figure 30. Težke odločitve Tamino Petelinšek

Razmerje z Nemci je bilo že od vsega začetka dokaj napeto, Vedeli so, da jim šef kranjskega gestapa Messner ni bil prav nič naklonjen in da je imel zelo dobre zveze s partizani. Tudi na glavni komandi na Bledu ni bilo vse v redu. Šef Alois Persterer in njegov sodelavec Helmuth Rozumek sta, več ali manj, igrala na partizanske karte. Domobranska protišpijonaža, ki jo je vodil France Šenk, je odkrila več sumljivih povezav, kar je seveda prizadete še bolj razburilo. Z edinim od gestapa, s katerim se je kolikor toliko dalo sodelovati, je bil Erich Dichtl, ki je z domobranci odkrito simpatiziral. Da bi razmerje z Nemci nekako pravno uredili, so jim čez nekaj časa predstavili nove pogoje, pod katerimi bi bilo možno sodelovanje z njimi. Predstavili so jim naslednje: 1.) da se dovoli gorenjskim domobrancem poveljevanje v slovenščini; 2.) da izpusti iz nemške vojske vse vojake z Gorenjskega in se taisti vključijo v Gorenjsko domobranstvo; 3.) da se bodoče enote Gorenjskega domobranstva smejo uporabljati samo na domačih tleh; 4.) da se na Gorenjskem uvede v šolah slovenščina kot učni jezik; 5.) da se pokličejo nazaj pregnani duhovniki in se dovolita služba božja in pridigovanje v slovenščini; 6.) da se preneha s streljanjem talcev in pobijanjem partizanov, zajetih v borbah; vsi ujetniki naj bodo izročeni v prvo zaslišanje domobrancem in v domobranstvo naj sme vstopiti vsak ujeti partizan ali prebežnik, za katerega jamčita najmanj dva domobranca iz njegovega kraja; da preneha požiganje poslopij, v katerih se skrivajo partizani proti volji gospodarja; 7.) da se izpustijo iz koncentracijskih taborišč vsi priporniki, ki so pripravljeni stopiti v enote gorenjskih domobrancev, ali pa tisti, za katere so vložene prošnje preko domobranske pisarne v Kranju. Pod točko 6. so še navedli, da naj se proti vsakemu prestopniku uvede kazenski postopek in se mu sodi po zakonu. Kmalu je od glavne komande gestapa prišel odgovor s sporočilom, da so vse točke razen 2. v načelu sprejete. Točki 4. in 5. pa sta omejeni samo na kraje, kjer bodo osnovane enote Gorenjskega domobranstva.

Gorenjski domobranci so se hitro organizirali. Vsak teden so nastajale nove domobranske postojanke po raznih krajih. Gorenjskim domobrancem se je priključevalo vedno [Stran 076]več gorenjskih mož in fantov. Inž. poročnik Franc Erpič je postal poveljnik Gorenjskega domobranstva in organizator ter komandant udarne čete s sedežem na Brdu pri Kranju, France Šenk je vodil domobransko protišpijonsko službo, Milan Amon pa je imel na skrbi stik z gestapom (v glavnem preko Dichtla), vso intendanco in kriminalistični oddelek. Center Gorenjskih domobrancev je bil vse od začetka v barakah na Zlatem polju, od tam so se 6. marca 1945 preselili v Križnarjevo hišo v Stražišču pri Kranju. Drugo najbolj aktivno središče je bilo v Škofji Loki, odkoder so ustanavljali nove postojanke po okoliških krajih. Tretje žarišče je bila domobranska postojanka v Domžalah in tudi postojanka na Brezjah, kjer je uspešno deloval domobranski stotnik Vidmar. Postojanke so se ustanavljale skoraj do maja 1945. Njihovo število je narastlo na 46 postojank z okoli 2500 domobranci, poleg tega sta obstojali dve udarni četi; v Škofji Loki, ki jo je vodil Jaka Klobovs, in Kranjska udarna četa pod poveljstvom inž. poročnika Franca Erpiča. Domobranci so pričeli z odkrivanjem partizanskih povezav, terencev, javk in potiskali njihove skupine vedno bolj od naseljenih krajev. Odkrili so večje število ugrabljenih in umorjenih partizanskih žrtev in jih prekopali v blagoslovljeno zemljo. Osebno se spomnim odkopavanja sorodnika, kranjskega domobranca Lovra Berčiča iz Bitenj pri Kranju. Tako imenovane hajke so bile zelo pogoste. Posebno obe udarni četi komunističnim partizanom nista dali miru. S stalnimi zasledovanji so jih vojaško onemogočili. Kranjska udarna četa pod vodstvom poročnika Franca Erpiča je bila še posebno uspešna. Za svoje junaštvo v boju je poročnik Erpič dobil nemško odlikovanje, železni križec. To visoko nemško vojaško odlikovanje je poleg njega na Gorenjskem dobil samo še pokojni Rudolf Humer. Če so le mogli, so domobranci te akcije proti partizanom opravljali sami, brez sodelovanja z Nemci. Ugotovili so namreč, da se je vse prevečkrat zgodilo, da je bil njihov napad na partizane izdan in zato neučinkovit ali pa celo z domobranskimi izgubami. Nemcem so vedno manj zaupali. Tako se je, zavoljo izdaje, zgodila največja nesreča Gorenjskih domobrancev, ko so 12. novembra 1944 partizani iz zasede pobili 10 domobrancev, ki so se s kolesi peljali na žegnanje na Trstenik pri Naklu.

Domobranci so bili prava rešitev za mnoge mobilizirance v nemško vojsko. Fantje so dobivali dovoljenja, da preživijo redni dopust le na Koroškem, v Slovenijo niso smeli vstopiti, ker je bila označena kot »banditsko območje«. Amon je s pomočjo spretnih tehnikov pripravljal osebne dokumente s ponarejenim podpisom podšefa kranjskega Gestapa, Dichtla, in z njimi hodil na Koroško iskat mobilizirance na dopustu in jih z vlakom vozil v Kranj. Na ta način je prišlo k gorenjskim domobrancem okrog 350 fantov. Pod lažnimi imeni so bili vključeni v domobranske vrste. Od teh jih je nekaj odšlo v Ljubljansko pokrajino in v Gorenjski četniški odred, ki ga je vodil poročnik Milko Pirih. Šef gestapa v Kranju, Rudolf Messner, je po svojih zvezah kmalu zasumil, da nekaj ni v redu z vedno večjim številom mladih fantov pri domobrancih. Nekoč je na kranjski postojanki postrojil nekaj fantov in jim dal povelje, da stopijo v korak. Korak je bil seveda takšen, kot so se ga naučili v nemški vojski, a osebni dokumenti se niso strinjali s podatki, s katerimi je Messner razpolagal, pa tudi številne brzostrelke v rokah odločnih fantov so napravile svoje. Umaknil se je, še prej pa zagrozil Amonu, da bo s svojo glavo plačal, če najde med domobranci kakšnega dezerterja iz nemške vojske.

Ta nagel razvoj gorenjskega domobranstva je zahteval ustrezno oskrbo z opremo in orožjem. Inž. Erpič je bil stalno na poti, ko je v svoji funkciji obiskoval vedno številnejše postojanke, poleg tega je organiziral tudi udarno četo na Brdu pri Kranju. Amon je imel z intendanco in vodstvom kriminalnega oddelka čez glavo dela, Šenk je bil prav tako z organizacijo in izpopolnjevanjem obveščevalne mreže na robu svojih zmogljivosti. V zgodnji jeseni 1944 se je Šenk odpravil v Ljubljano na razgovore o podpori ljubljanskega domobranskega vodstva Gorenjskemu domobranstvu v obliki propagandistov in izkušenih oficirjev. Zadeva ni bila tako enostavna; poleg težav v Ljubljani so bile še težave z gestapom na Gorenjskem. V novembru 1944 je končno prispela v Kranj večja skupina pomočnikov iz Ljubljane, med drugimi: Ernest Hirschegger, Slavko Krek, Marjan Fludernik, Peter Obad, Božidar Murnik in Jože Bernik. Ustanovil se je Center Gorenjskega domobranstva v Kranju, katerega vodstvo je prevzel poročnik Slavko Krek, nečak ministra dr. Miha Kreka, nekaj časa zaposlen v tajništvu generala Leona Rupnika. Kmalu je postalo jasno, da je bila med glavnimi cilji teh pomočnikov izgradnja politične mreže, ki bi Gorenjsko domobranstvo obvladovala. Začeli so sklicevati tajne sestanke. Imeli pa so smolo, da so nanje vabili tudi človeka, ki je bil trojni agent: partizanov, gestapa in domobrancev. [Stran 077](Rajko Marenčič iz Križ, predvojni član SLS.) Tako je po nekem takem sestanku sredi februarja 1945 v Slavčevi vili v Kranju, še pred Krekom, pridrvel na domobransko postojanko šef kranjskega gestapa, Rudolf Messner, in tam dobil Erpiča, Šenka in Amona in jim na mizo vrgel seznam udeležencev na sestanku v Slavčevi vili, za katerega pa ti trije sploh niso vedeli. Situacija je postajala vse bolj zapletena in napetost med gestapom in Centrom vedno večja. Slavko Krek se je po nekaj dneh skrivanja umaknil v Ljubljano. Po njegovem odhodu so Nemci proti koncu februarja 1945 poiskali še ostale ljubljanske sodelavce Centra in jih odpeljali nazaj v Ljubljansko pokrajino.

Za osvetlitev takratnih odnosov med domobranci in gestapom naj velja tale epizoda, ki jo navajata tako inž. Erpič kot Milan Amon v svojih zapisih: «Nekega popoldneva, v začetku marca 1945, je na domobranski postojanki v Kranju zapel telefon. S poveljstva gestapa so naročili, naj Amon in Erpič nemudoma prideta k njim, ker da hoče Dichtl govoriti z njima. Res sta se skoraj v mraku zglasila na sedežu gestapa v kranjskem župnišču. Tam sta ju na dvorišču, sedeča v avtu, že čakala Dichtl in gestapovec Perko, Slovenec. Dichtl je povabil Amona in Erpiča, da se jima pridružita, ker da gredo z avtom proti Naklu. Perko pa je še prej v prtljažnik avtomobila spravil manjši kramp in lopato, kar sta Amon in Erpič opazila, a se nista izdala. Erpič je imel v rokah brzostrelko, Amon pa v žepu revolver. Dichtl je pognal avto in zavil proti Naklu, Perko pa je sedel poleg njega. V avtu je vladal leden molk. Mrak je legal na zemljo in avto je po samotni betonirani cesti drvel proti Naklu. Erpič in Amon sta se spogledala in takoj ugotovila, da je položaj zelo resen, vedoč, da gre za življenje. Roki sta še trdneje stisnili pripravljeno orožje. Takoj pa sta ocenila, da je Dichtl vede ali nevede naredil kapitalno napako, da ju je posedel v avtomobilu na zadnja sedeža in jima pustil orožje. Prepričana sta tudi bila, da Dichtl to dela po naročilu svojega šefa Messnerja, ki je Slovence in domobrance odkrito sovražil. Tudi za Perka ni bilo čisto gotovo, s kom bi potegnil v slučaju spopada. Grobno tišino so presekale Dichtlove besede – edine, ki jih je znal po slovensko: »Mat kurja, gremo nazaj.« Avto je znižal hitrost in obrnil proti Kranju. Bil je že mrak, ko so prišli na postojanko in stražar jih je začudeno pogledal, kako da so se v tej uri sami vozili brez spremstva. Šli so v Amonovo pisarno, domobranec je prinesel na mizo kruha in klobas in steklenico domačega žganja. Pogovor je stekel o strogo vojaških zadevah in Dichtla je moral Perko že pozno ponoči peljati na gestapo, ker mu je žganje tako šlo v glavo, da ni mogel voziti. Niti Amon niti Erpič od tega dne dalje nista šla nikdar več na komando gestapa. Domobranci so še bolj vneto raziskovali Messnerjeve zveze s partizani in ga tako nekako držali v šahu.

Gonja OF proti Erpiču, Amonu in Šenku se je z nezmanjšano silo nadaljevala. Obkladali so jih z vsemogočimi psovkami, jim grozili in jim stregli po življenju. Hoteli so jih zastrupiti, grozili so domačim, pošiljali nadnje atentatorje, denuncirali so jih pri gestapu itd. Tej gonji so, žal, nasedli tudi nekateri iz »višjih« krogov v Ljubljani. Tako v Vetrinju ne Erpič ne Amon nista bila sprejeta v Slovensko narodno vojsko. Iz zasebnega pisma inž. Franca Erpiča Milanu Amonu 24. januarja 1965 navajam »… Kot pišeš, si imel precej burne čase na Koroškem. Jaz sem se skoro vsem neprijetnostim nevedoma umaknil …So bili pač čudni in zmedeni časi. Meni se je očitalo, da sem gestapovec, kolaboracionist in kaj vem kaj še vse. Slučajno sem se seznanil z nekim Židom iz Zagreba. Čakal je na potno dovoljenje in zaradi tega je hodil pogosto na zavezniško komando v Celovec; povedal mi je, da je zvedel, da bomo vsi, kolikor nas je v Vetrinju, vrnjeni. Ko sem mu povedal, kaj sem bil med vojsko, mi je svetoval, naj zberem kakih 60 do 70 fantov in on bo izposloval, da bomo sprejeti kot pomožni vojaki v angleško vojsko; seveda sem z veseljem zagrabil za ponujeno priliko. Takoj sem začel zbirati fante. Toda, čim se je malo razvedelo, so me že napadli »naši«, češ, prej je kolaboriral z Nemci, sedaj pa z Angleži. Zaradi groženj sem potem stvar pustil v miru. V taborišču sem bil precej osamljen. V Slovensko narodno vojsko nisem bil sprejet, govorilo se je, da bom postavljen pred vojaško sodišče. V tem je bila moja sreča, da nisem bil vrnjen z ostalimi domobranci. Po nesrečni predaji, katere je po mojem mnenju kriv edinole Narodni odbor s svojim popolnoma nerealnim gledanjem na položaj, sem se z nekaj fanti vrnil za dobra dva tedna na Gorenjsko. Ko gledam danes nazaj, se mi res čudno zdi, kako je bilo mogoče, da smo se lahko brez vsakih težav dobro oborožili v taborišču v Vetrinju. Sam sem imel že precej časa v svojem šotoru mitraljez in brzostrelko, zaradi osebne varnosti, ker so mi nekateri naši grozili.« Inž. Erpič je potem odšel čez mejo v Italijo, živel nekaj let v Rimu in nato emigriral v Avstralijo, kjer je umrl 15. julija 2007.

[Stran 078]

Franc Šenk se je 9. maja 1945 umaknil s svojo družino na Koroško in bil v taborišču v Vetrinju. Tudi on je dobil pečat kolaboracionista z Nemci in ni bil sprejet v Slovensko narodno vojsko. Tudi njega je to rešilo, da ni bil vrnjen v Titovino, čeprav so po Kranju takrat govorili, da so med vrnjenimi domobranci tudi Šenk, Amon in Erpič in določen so imeli celo datum, ko jih bodo na glavnem trgu v Kranju obesili. Šenk je preživel dobra tri leta v taboriščih v Peggetzu pri Lienzu in potem v kraju Spittal na Dravi in leta 1948 emigriral v Argentino. Zaposlil se je v gradbeni stroki in si ustanovil dom v sosedstvu z Amonom. Sodelovanje in trpljenje v revoluciji ju je povezalo v trajno prijateljstvo. Šenk je umrl 26. maja 1997 na svojem domu.

Milanu Amonu je podpolkovnik Bitenc v Vetrinju izjavil, da bo zaradi kolaboriranja z Nemci postavljen pred vojaško sodišče in da ga ne sprejme v Slovensko narodno vojsko. V njegovo obrambo je nastopil nadporočnik Milko Pirih, ki je dobro poznal Amonovo delovanje med vojsko v Kranju. Nesprejetje v Slovensko narodno vojsko je tudi Amona rešilo, da ni bil vrnjen z ostalimi domobranci v Titovino. Z družino je odšel v taborišče Peggetz pri Lienzu, kjer se je zaposlil pri angleški taboriščni upravi kot šofer. Večkrat se je na svojih vožnjah po Koroški srečal s sumljivimi ljudmi iz Slovenije in se jim vedno srečno izmaknil. OZNA pa ni mirovala; dosegla je, da so ga dali na listo iskanih vojnih zločincev. Večkratnim racijam v taborišču se je srečno izmikal … Ko je postalo v taborišču že preveč nevarno, se je odločil za umik v ameriško zasedbeno cono. Na vlaku pa ga je malo pred ciljem aretirala avstrijska policija in ga izročila Angležem. Vedno je imel grenek občutek, da je bil izdan. Poslali so ga v zloglasni »373 Detention Camp« v Wolfsbergu, kjer so zapirali Angleži vsemogoče vrste ljudi, ki so jih komunistične vlade iz vzhodne Evrope zahtevale kot vojne zločince. Poleg Amona so bili takrat v tistem taborišču še dr. Stanko Kociper in dr. Jože Basaj in še kakšnih 15 drugih Slovencev. Večino so čez nekaj časa in po zasliševanjih izpustili, medtem ko so pa nekega Kovačiča izročili titovcem. Amon je bil izpuščen 10. aprila 1948, ko mu angleške oblasti niso mogle dokazati nobenega od zločinov, za katere so ga dolžili slovenski komunisti. Kljub nagajanju slovenskih taboriščnih oblasti mu je uspelo, da je z vso družino emigriral v Argentino, kjer se je zaposlil v gradbeni stroki in umrl 29. maja 1967, natanko 24 let po ugrabitvi svojega svaka Jožeta Loboda, znanega katoliškega in javnega delavca iz Dola pri Ljubljani, ki so ga komunisti ugrabili 29. maja 1943 in neznano kje ubili. Ta zločin komunističnih partizanov je v veliki meri usmeril Milana Amona v tako odločen odpor proti komunistični OF.

O gorenjskih domobrancih še zdaleč ni napisana nepristranska zgodovina. Po odpravi lažne komunistične partizanske literature, njihovih zgodbic in »resnic« in njihovega zgodovinopisja upam, da bo tudi ta, resnična zgodovinska pripoved prišla na vrsto. Naj bo teh nekaj vrstic delen prispevek k pravi podobi gorenjskih domobranskih junakov ob sedemdesetletnici njihovega nastopa v obrambo takrat od okupatorjev in komunističnih partizanov stiskanega slovenskega človeka. Upajmo, da za tem slovenskim velikim petkom skoro pride tudi vstajenje velike noči.

Viri

1. Zasebna korespondenca med inž. Francem Erpičem in Milanom Amonom 21. aprila 1964, 24. januarja 1956 in 10. marca 1965 – originale ima Marjan Amon, Buenos Aires.

2. Osebno pričevanje Milana Amona – zapiski in tonski posnetki – Marjan Amon, Buenos Aires.

3. Slovenski eksodus leta 1945 – dr. Jože Rant, Buenos Aires 2007.

4. Kako se je začelo domobranstvo na Gorenjskem – inž. Franc Erpič – Vestnik, glasilo domobrancev in drugih protikomunističnih borcev, Leto IX (1958), štev. 3, str. 40–43 – Buenos Aires.

5. Kako je bilo na Gorenjskem – Vencelj Dolenc – Vestnik slovenskih protikomunističnih borcev, Leto XI (1960), štev.12, str.280–281.

6. Začetki domobranstva na Gorenjskem – Vencelj Dolenc – Tabor štev.5, leto 1964, str. 69–72.

7. Različni pogledi – pisma bralcev – Franc Erpič – bivši poveljnik gorenjskih domobracev – Tabor štev.11, leto 1964, str. 235.

8. Škofja Loka se upre komunistični strahovladi – Janko Maček – Zaveza št. 72, julij 2011.

9. Odstrte zavese – Ivan Jan – Ljubljana 1994.

8.1.1.

Nova Slovenska zaveza se ob dnevu državnosti pridružuje pozivom civilne družbe, ki na slovensko državo, predvsem na pravosodno vejo oblasti z Vrhovnim sodiščem na čelu, naslavlja zahtevo po vzpostavitvi pravne in demokratične družbe, kakor smo si jo zamislili ob plebiscitu.

Od Vrhovnega sodišča republike Slovenije zahtevamo, da se nemudoma opredeli do formalnih in vsebinskih vidikov pritožbe Janeza Janše ter ostalih obsojenih v procesu »Patria«.

Ugled države zahteva, da se Vrhovno sodišče republike Slovenije nemudoma izreče o pomislekih ne le pritožnikov, ampak tudi o dvomih, ki so jih javno izrekli pravni strokovnjaki, ugledni doma in po svetu.

Obsodba in zaporna kazen, ki tako očitno zbuja dvom glede svoje pravne vzdržnosti, sta ugled Slovenije kot demokratične in pravne države postavila na preizkušnjo. Mnogi se sprašujemo, ali je Slovenija kot država še pravična in varna za svoje državljane.

Zaradi nujnosti tega ugleda je dolžnost vsakega organa te države, da v okviru svojih pristojnosti izvrši svoja dejanja za obrambo obstoja države in pravičnosti: odločno in hitro.

Ugled države je predpogoj za verodostojnost njene vlade. Če ugled države do volitev ne bo neokrnjen, bomo kot narod dodatno ogroženi še zaradi neverodostojnosti vlade, ki bo neenakopravna v mednarodnem prostoru.

Ne terjamo drugega, kakor da se zavedate svoje zgodovinske odgovornosti do lastnega naroda in do državne pravne ureditve, za katero ste zadolženi.

Peter Sušnik,
predsednik Nove Slovenske zaveze

8.2.1.

(Corruptio optimi pessima)

8.2.2.

Dragi prijatelji!

Zakaj dragi prijatelji, ko vendar za večino ne vem, kako je kateremu ime in kaj kdo počne v življenju? Zato, vidite, ker vem, zakaj ste tukaj. Ker vem, kakšen je duh tega prostora in kakšna misel ga določa. Zato vas z veseljem pozdravljam: dragi prijatelji.

In katera je misel, ki določa ta prostor – ki jo prinašamo tudi s seboj in tako dopolnjujemo ta prostor? To je misel, da večji del tega, kar mediji izdelajo, prihaja pred nas v dvojni fakturi: prva je družbena, gospodarska in politična praksa, ki jo prepoznamo, in čeprav ne deluje, vemo, da je; druge pa enostavno ni in nas tako opozarja nase s svojo odsotnostjo in praznostjo. Tako prihaja pred nas pohabljena celota. Osnovna misel, ki nas tukaj pričaka, je nezadostnost in celo zmedenost v doživljanju javne biti. (Nefunkcionalnost javnega uma, o katerem je veliko govorila Hannah Arendt.)

Figure 31.

[Stran 080]Da je takšno stanje zavestno vzdrževano, na to nas navaja misel, da takšno, kakršno je, določenim ljudem omogoča dvojno igro. Ta igra jim, umetelno zasnovana in odigrana, omogoča, da hkrati so in niso. To pa je stanje, ki je za obstajanje skupine po njenem ponesrečenem zgodovinskem nastopu, po katastrofalnem poizkusu polastitve sveta, izredno ugodno in olajševalno.

A nas vse to še bolj utrjuje v spoznanju in pritrjevanju stavku, da je resnica in samo ena. Ena sama, a se vendar zdi, da je ljudje ne vidijo. Ali pa jo vidijo, a si v svojem – bogve od kod izvirajočem nezaupanju vase – ne upajo misliti, da je to, kar vidijo, res. Noben, še tako racionalen ukrep, ne bo preprečeval družbenih in gospodarskih ujm, dokler ne bodo zbrali dovolj poguma in poiskali in prepoznali neko temeljno in vse življenje obvladujoče dejstvo. Ali resnico.

Tudi noben vnos zlatega fiskalnega pravila nam, v končni analizi, ne bo pomagal. Pomagala nam bo samo ena reč: če bomo v ustavo vnesli našo bistveno zgodovino. Ko pravimo »našo bistveno zgodovino«, lahko mislimo samo na eno stvar: na agresijo boljševiške totalitarne ideologije in njenega nasilja sredi 20. stoletja.

Boljševiški angažma v slovenski zgodovini predstavlja tisti usodni čas, v katerem moramo, če hočemo res kaj zvedeti o sebi, iskati vzroke za vse stranpoti in vsa v brezpotja našega prebivanja v sedanjosti; pa tudi za vse stranpoti in brezpotja, ki nas čakajo v prihodnosti. To nikakor niso samo velike besede. To je, da tako rečem, fizikalna resnica našega časa in naše zgodovine.

Vidite, o boljševizmu obstaja nekaj sto knjig, a prave, se zdi, ni še nobeden napisal. Izjema, naj že sedaj povem, edina izjema, bi si človek drznil reči, je Fjodor Mihajlović Dostojevski in njegovi Besi. Če boste knjigo prebrali, boste to sami videli. Do sedaj ni bil še nihče, ki je to naredil, razočaran. Brali boste zgodbo nekega provincialnega ruskega mesta, a ko jo boste odložili, boste rekli, da sedaj veste, kaj je to boljševizem. To boste izvedeli iz knjige, ki je bila napisana leta 1872, torej 45 let pred rdečimo oktobrom.

Dragi prijatelji, sedaj bi vas moral opozoriti še na neko določilo, ki velja za tiste, ki so v Sloveniji izvedli agresijo, ki sem jo malo prej omenil. Tudi oni so se zgledovali pri ruskem boljševizmu. V Dolomitski izjavi, ki je izšla 1. marca 1943, sredi državljanske vojne torej, stojijo zapisane naslednje besede: »Komunistična partija Slovenije je zgrajena in vodena po organizacijskih in političnih načelih boljševizma.« Glede teh načel bi vam sedaj nekaj bistvenega povedal, če bi citiral besede iz »Rdečega meča«, organa Čeke, z dne 18. 8. 1919. Takole se glasijo: »Nam je vse dovoljeno.« Tako torej, nam je vse dovoljeno. To je bilo izhodišče in vzor, vidite.

Naj za popolnejšo sliko dodam še eno ilustracijo: Januarja 1942 je potekala v berlinskem predelu Wannsee konferenca s tem imenom, kjer so se dogovarjali o organizaciji nacističnega čiščenja Srednje in Vzhodne Evrope. V zgodovinskem spominu so ostale besede, ki jih je tam izrekel Himmler, eden od poglavitnih organizatorjev. Rekel je: »Jasno je, gospodje, da od vas pričakujem nadčloveško nečlovečnost«. Torej nadčloveško nečlovečnost. Človek ne more, da ob tem ne bi pomislil, če so tudi organizatorji Barbarinega rova in Konfina imeli za potrebno kaj podobnega reči tistim, ki so jih zadolžili za polnjenje rudniških jarkov z ljudmi, ki so jih prej pokončali – ali pa tudi ne. Ali pa tistim, ki so ranjence, bolne in onemogle, prenekatere brez rok in nog, vlačili po strmem gozdu do brezna v neki globoki slovenski grapi. Ali so tudi ti imeli za potrebno izreči kaj vzpodbudnega ali pa so zaupali, da bo že dolgoletna praksa zagotovila primerno in zanesljivo storilnost njihovih izvajalcev.

Če kdo misli, da mu je dovoljeno uprizoriti Barbarin rov in Konfin, potem najbrž misli, da mu je dovoljeno storiti vse. Zadržanje pravnih institucij Republike Slovenije do navedenih dejanj – da jih obdelajo s svojimi legitimnimi orodji – si ne moremo razlagati drugače kot tako, da živimo v državi, v kateri je dovoljeno vse. In ker takega načela v nobeni državi konsekventno ni mogoče izpeljati, izhaja sklep, da je poljubnost dobila poglavitni značaj pravnega presojanja. Ali drugače: da država, ki tako misli o sebi, ni država; in da državljani, na katerih država uveljavi to načelo, niso državljani – kar jim država lahko kadarkoli dokaže. Nedotaknjena dejstva, kot so Krimska jama, Huda jama, Konfin itd. itd., mečejo senco na državo in nakazujejo njeno pravno labilnost in negotovost.

Tu moram uvesti ime človeka, zaradi katerega smo danes tukaj. Janez Janša ni bil obsojen zaradi česarkoli, kar bi imelo kako zvezo z nabavo orožja v neki tuji državi, ampak zato, ker je v svoji celotni politični karieri dajal vedeti, človeško in politično, da mora RS postati država in njeni prebivalci državljani. V tej nameri ali zaradi te politične filozofije je Janša postal nevaren. Zato ga je bilo treba [Stran 081]onemogočiti. Spričo njihove domiselnosti jim gotovo ni manjkalo možnosti, a so se odločili za zapor in jim pri tem ni bilo mar, da so s tem žalili ne samo njega, ampak ves narod. Tako malo nas cenijo, da so mislili, da si to lahko že ali še privoščijo. S tem, da prihajate sem, jim dajete vedeti, da nimajo prav. S tem, da prihajate sem, ravnate tako, kakor da bi kdaj brali znameniti Adornov stavek: »Potreba, krivici, ki se je zgodila, dati glas, je pogoj vse resnice.« Isti avtor govori nadalje še o »avtoriteti tistih, ki prenašajo krivico«. In kdo bi mogel reči, da Janša ni tako sprejel zgodovine – pa naj bi se sam še tako branil te besede – da je postal slovenska avtoriteta. In ali ob tem ne bi kazalo pokazati tudi na bedo tistih volivcev, ki 13. julija niso bili v stanju tega videti. Ne govorimo prvenstveno o kakem človeku, govorim o zgodovini. Zgodovina pa zahteva, da vidimo stvari, ki jih je treba videti. Kateri narod v Evropi pa je imel tako 20. stoletje, kot smo ga imeli Slovenci? »Avtoriteti trpljenja«, še pravi navedeni avtor, »so izpostavljene vse religije in vse kulture človeštva«. Kdo bo torej že prišel in razložil to žalostno jukstapozicijo: slovensko 20. stoletje na eni strani in obstoj postboljševiške medijske služinčadi na drugi? Ali je to soobstojno? Če se nekoliko ustavimo ob količini slovenske bolečine v 20. stoletju, se pred nami pokaže razumno vprašanje: Zakaj nismo boljši ljudje? Zakaj nismo boljši ljudje! Ali ni naravno, da se ob toliki bolečini človekovo srce napolni z usmiljenjem? Kaj se je z nami zgodilo? Kaj se je z nami zgodilo!

Včasih si že mislim, da je imela Svetlana Aleksijevič, beloruska pisateljica in disidentka, bolj prav, kot smo si mislili ob prvem branju: »Komunizem je imel abotni načrt, preoblikovati nekdanjega človeka, starega Adama. To mu je uspelo. Mogoče je to sploh edino, kar mu je uspelo.«

Naj bo slovenska politična bilanca še tako nevzpodbudna, je pri celi reči pomembno to, da jo poznamo: takšno, kakršna v resnici je. Izhodišče vseh rešitev sta razumetje in spoznanje. Od njune globine je nazadnje odvisna tudi volja, brez katere tudi ni nič. Pri obojem, pri razumetju, spoznanju in volji, imamo vse razloge, da ponovno pomislimo na človeka, zaradi katerega prihajamo sem, vedoč, da nam Janez Janša sedaj govori o obojem še z večjo avtoriteto. Lahko bi rekli, z edinstveno avtoriteto na Slovenskem.

Jaz se ga posebno dobro spominjam – mogoče tudi vi – ko so nam, ne vem več natanko ob kateri priložnosti, od nekod z zahoda prenašali njegov govor na platno na Kongresni trg. Kak mesec za tem pa je naneslo, da sem doma slučajno odprl televizijo ravno ob času, ko so začeli ponavljati njegov govor na Kongresnem trgu. Tri ali štiri stavke sem poslušal sedeč pri mizi, potem pa sem začutil, da moram vstati.

8.2.3. Dodatek:

V zvezi z naslovom pričujočega besedila bi me zanimalo in bi si zato drznil vprašati, ali so aktualni sodniki Ustavnega sodišča pri odločanju o primeru Janeza Janše to delali v prisotnosti svarila, ki ga je glede tega konkretnega primera nekaj tednov prej formuliral nekdanji predsednik te visoke pravne ustanove dr. Ernest Petrič. Ali so začutili delikatnost trenutka in še enkrat prisluhnili besedam zaskrbljenega kolege ali pa so se zanašali na lastne resurse (kakršni so pač bili).

Govor pred sodiščem, Ljubljana, 28. julij 2014

8.3.1.

Proti koncu se nagiba že drugi mesec, ko se neomajno zbirate pred Vrhovnim sodiščem RS, ki naj bi odločilo o zahtevi obsojenega Janeza Janše za varstvo zakonitosti proti krivični sodbi. Postopek se je ustavil ob Janševi zahtevi za izločitev predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše, pravnomočno pa tudi še ni rešena zahteva za izločitev vrhovne sodnice Vesne Žalik. Po dveh mesecih se obravnava zahteve še ni niti začela, saj še ni sestavljen petčlanski senat, ki bo odločal.

V podobnih postopkih za rehabilitacijo žrtev povojnih boljševiških procesov, ki so bili sproženi na Vrhovnem sodišču RS, je bila že večkrat postavljena zahteva za izločitev predsednika Branka Masleše zaradi njegove partijske in sodniške funkcije v totalitarni Jugoslaviji in nepojasnjenih ugovorov proti njegovemu imenovanju. Prav tako je bila postavljena tudi zahteva za izločitev sodnice Vesne Žalik zaradi njene partijske in sodniške funkcije v totalitarni Jugoslaviji in tudi krvnega sorodstva z Martinom Žalikom, partizanskim in [Stran 082]

Figure 32. Ljudje pred sodiščem ob montiranih procesih – nekoč na en, … Vlastja Simončič

Figure 33. … danes na drug način. arhiv Zaveze

[Stran 083]povojnim funkcionarjem boljševiškega tožilstva in vrhovnega sodišča.

Kakšne so dosedanje odločbe vrhovnega sodišča o enakih zahtevah za izločitev predsednika Masleše in sodnice Žalikove, kot je sedaj zahteva Janeza Janše? Odgovor je jasen: grozeče nezakonite!

Videl sem že več sklepov o izločitvi sodnikov vrhovnega sodišča v postopkih po zahtevi za varstvo zakonitosti proti povojnim krivičnim sodbam. Bolj natančno jih poznam devet, izdanih leta 2013 in 2014, s katerimi je bilo zaradi nasprotovanja totalitarnemu komunističnemu nasilju obsojenih devet duhovnikov in dva laika na zaporne kazni in en laik na smrt. Vseh devet sklepov se nanaša na zahteve za izločitev predsednika Branka Masleše in sodnice Vesne Žalik (sklepi opr. št. Su 29/2013–12, Su 29/2013–15, Su 29/2013–20, Su 29/2013–21, Su 29/2013–26, Su 29/2013–31, Su 29/2013–35, Su/29/2013–38, Su 110/2014, Su 1087/2014).

S temi sklepi je vrhovno sodišče zavrglo vse zahteve za izločitev predsednika in sodnice, le v dveh je bilo zahtevi za izločitev sodnice ugodeno. Vse te odločbe je izdal in podpisal predsednik Branko Masleša, čeprav po zakonu za nobeno ni bil pristojen. Zahtevo za izločitev bi po zakonu smel zavreči samo senat petih sodnikov, »ki postopa v zadevi«. Tudi če ne bi bilo jasne zakonske določbe o pristojnosti senata, Masleša sam o svoji izločitvi ni smel odločiti, saj je šlo za odločanje o navskrižju osebnih interesov. Razen tega je bil sam v postopku izločitve in ni smel ničesar odločiti.

Zahtevi za izločitev sodnice bi po zakonu smel ugoditi samo drug sodnik, ki bi ga moral imenovati predsednik. Sam tega ni smel storiti, ker je bil tudi on v postopku izločitve.

Kot razlog za zavrženje zahtev za izločitev je Masleša navedel zakonsko določbo, da se zahteva za izločitev »zavrže, če je iz njene vsebine razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka ali spodkopavanje avtoritete sodišča«. Abstraktne zakonske določbe ni z ničimer konkretiziral, navedel ni niti ene besede iz zahteve, iz katere bi bila razvidna očitna neutemeljenost. Namen izpodkopavanja avtoritete sodišča naj bi bil očiten iz tega, da se »kljub jasno zavzetim stališčem« zahteve za izločitev ponavljajo, »kar je treba razumeti kot nespoštovanje in omalovaževanje sodišča«. Svoje mnenje torej dokazuje z istim svojim mnenjem!

Predsednik Masleša je zahteve za izločitev vrhovne sodnice Vesne Žalik zavrgel še z utemeljitvijo, da ni v zahtevi navedeno, v kakšnem sorodstvu je z Martinom Žalikom. V resnici je bilo v zahtevah navedeno, da gre za krvno sorodstvo, poleg tega se je morala o tem izjaviti sama Žalikova. Predsednik bi jo vsak trenutek lahko tudi vprašal ali pa pogledal podatke v svojem uradu. Po številnih zavrženjih pa je predsednik v sklepu pod št. Su 29/2013–35 z dne 24. 9. 2013 kar naenkrat vedel, v kakšnem sorodstvu sta oba Žalika in zahtevi za izločitev Vesne Žalik ugodil »zaradi krvnega sorodstva v ravni vrsti«. Zdi pa se, da je predsednik Masleša zelo pozabljiv, kajti v nadaljnjih sklepih mu je bilo sorodstvo obeh Žalikov na vrhovnem sodišču zopet neznano, v sklepu št. Su 110/2014 z dne 15. 1. 2014 zopet znano, pet mesecev kasneje pa je s sklepom št. Su 1087/2014 z dne 11. 6. 2014 zahtevo za izločitev Žalikove zopet zavrgel zaradi neznanega sorodstva. Je predsednik res tako pozabljiv, ali gre za kaj hujšega?

Masleša pravi, da je bilo »že v več sklepih … pojasnjeno, da je … sodnikovo splošno življenjsko, politično, ideološko ali versko prepričanje stvar njegove intimne sfere … «, kar pa sodnika »ne more in ne sme izključevati od sodelovanja pri sojenju«. V resnici predlagatelji sodnikom niso očitali njihovega osebnega prepričanja in ne samega članstva v neki nedolžni parlamentarni stranki demokratične in pravne države, kot nepošteno govorijo predsednikovi sklepi, ampak funkcionarsko delovanje v totalitarni in zločinski komunistični partiji boljševiškega tipa, ki je bila edini vladar in lastnik totalitarne in zločinske države SFRJ, kot je ugotovljeno že v Temeljni ustavni listini in v številnih zakonih samostojne Republike Slovenije ter v mnogih odločbah tako Ustavnega sodišča RS kot Vrhovnega sodišča RS. Ne gre torej za sodnikovo intimno sfero, ampak za njegovo javno delovanje na represivnih oblastnih položajih totalitarnega boljševiškega sistema.

Masleša v svojih sklepih še trdi, da so pravila sojenja postavljena tako, da sodnikovo prepričanje »ne more in ne sme vplivati« na pravilnost in zakonitost sodbe. Nepravilnost in pristranskost sodnika naj bi izključil tudi postopek njegovega imenovanja v trajni sodniški mandat. Vsi vrhovni sodniki imajo trajen sodniški mandat, kar pomeni, da so bili podvrženi kar dvakratni presoji osebnostne primernosti. Zahteve za izločitev naj bi zato bile sistemsko neutemeljene.

[Stran 084]

Od vsega tega je res samo to, da sodnikovo prepričanje ne sme vplivati na sojenje, ni pa res, da ne more vplivati. Tudi krasti ali moriti se ne sme, pa to vendar ne pomeni, da se krasti ali moriti ne more. Predsednik teh temeljnih pojmov očitno ne razlikuje ali pa noče razlikovati, kot ne razlikuje splošne osebnostne primernosti za imenovanje v sodniški mandat od dvoma v nepristranskost sodnika v konkretni kazenski zadevi. Zato zanika veljavnost zakonskih določb o zahtevi za izločitev.

Zahteve za izločitev tudi niso bile podane na podlagi »domneve o pristranskosti« sodnikov, kot predsednik v svojih sklepih podtika predlagateljem, ampak na podlagi »dvoma o njihovi nepristranskosti«, kar je seveda bistvena razlika. Predlagatelji niso ničesar domnevali, so le dvomili v nepristranskost tako ali drugače prizadetega sodnika. Predsednik zopet ne razlikuje dveh različnih pojmov ali jih noče razlikovati.

Predsednik Masleša v svojih sklepih navaja, da »sistem sojenja vsebuje različne mehanizme za preprečevanje odklonov«. Takšen mehanizem je po njegovem mnenju tudi »varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin«. Zato za sodnika s trajnim mandatom izločitev ni potrebna in predstavlja le spodkopavanje avtoritete sodišča.

Gre za pojmovno zmešnjavo, kot jih je v sklepih še cela vrsta. Človekove pravice seveda niso mehanizem, sredstvo za varstvo, ampak so predmet varstva. Sredstvo za varstvo pravice ni pravica sama, ampak prav zahteva za izločitev. Te pa predsednik ne priznava, saj očitno ne loči med pravico in sredstvom za njeno varovanje. Ali pa se požvižga na smiselnost zapisa in na predlagatelja, kateremu je namenjen.

Brez vsake zveze s predmetom odločanja se Masleša sklicuje tudi na svoj položaj predsednika in na legitimnost imenovanja, čeprav »vrhunski pravnik«, ki je takrat vodil sejo sodnega sveta in je danes pričakovani mandatar, ni hotel pogledati v sodne spise, da bi pojasnil resne ugovore zoper imenovanje. Mimogrede, morda kdo ve, kako je mogoče natančno v čelo ustreliti begunca, ki beži od vas?

Z opisanimi sklepi je predsednik Masleša kršil zakon o kazenskem postopku in ogrozil človekovo pravico do nepristranskega in pravičnega sojenja, kot jo določa 23. člen Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. V vseh opisanih zadevah gre za povojne politične in ideološke obsodbe. Zato je prizadeta tudi človekova pravica do osebnega dostojanstva po določbi 34. člena Ustave RS, saj je v civiliziranem svetu nesprejemljivo, da o rehabilitaciji obsojencev nacističnih ali komunističnih sodišč še po 70 letih odločajo nacistični ali komunistični sodniki. Posebej nesprejemljivo je, da so v opisanih zadevah nekdanji komunistični funkcionarji odločali tudi o rehabilitaciji sedmih duhovnikov in celo dveh škofov. Gre za brezobzirno žalitev živih in mrtvih ter za popolno odsotnost samospoštovanja pri sodnikih!

Tako se je v svojih nezakonitih sklepih predstavil predsednik vrhovnega sodišča. Te sklepe bi si morali ogledati mnogi, tudi varuh človekovih pravic, protikorupcijska komisija in ne nazadnje kriminalisti, saj gre celo za sum kaznivih dejanj.

Za takšne neprimerne in nesposobne sodnike zato ni nič čudnega, da se obravnava zahteve Janeza Janše po dveh mesecih še ni začela, čeprav ima prav Matevž Krivic, da bi vrhovni sodniki lahko odločili v enem dnevu. Tudi sodni pripravnik ima na pravosodnem izpitu časa osem ur, da reši nalogo, ki je navadno pritožba zoper sodbo okrožnega sodišča.

Izgovor sodnice poročevalke, da mora pregledati več tisoč listin, je povsem neresničen. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se –– drugače kot pri rednih pravnih sredstvih –– ne presoja pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ampak samo postopkovna in vsebinska zakonitost, še to samo v tistih delih, ki so izrecno napadeni. Janša uveljavlja predvsem ugovor nepopolnosti obtožnega akta in sodbe, ker razen zakonskih znakov kaznivega dejanja nimata opisa dejanske storitve. To je mogoče hitro ugotovitvi s pregledom izreka v obtožnem aktu in v sodbi. Niti razlogov v obeh aktih ni treba brati. Kdor tega ne zmore v enem dnevu, res ni primeren niti za okrajnega sodnika.

Zmorejo, kadar hočejo, ne zmorejo, kadar nočejo. Leta 1945 so znanega slovenskega pisatelja v enem tednu poiskali, obtožili in obsodili na dveh stopnjah, ustrelili in neznano kje zakopali. Njegova rehabilitacija je bila zahtevana pred 18 leti. Vrhovno sodišče pa obravnave niti po 18 letih še ni začelo! Medtem sta umrla tako predlagatelj, sin obsojenca, in njegov odvetnik. O neki drugi revolucijski smrti je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena pred sedmimi leti. Vrhovno sodišče obravnave še ni začelo, čeprav je [Stran 085]rešitev očitna že po desetih minutah. Tudi pri tistih zahtevah, ki so ugodno rešene, se zelo potrudijo, da niso rešene v škodo komunistične revolucije. Te besede boste v sodbah težko kje našli!

Majhen izsek iz resničnega delovanja vrhovnega sodišča, ki sem ga opisal, jasno kaže, kako globoko v boljševizmu je vrh naše sodne oblasti. Ne gre samo za Janeza Janšo. V hudi nevarnosti je samostojna in neodvisna Republika Slovenija, ogrožena je svoboda, demokracija in prihodnost vseh Slovencev! Takšnim sodnikom in njihovim krivičnim odločbam ne gre niti spoštovanje niti molk! V nevarnosti je treba kričati!

Govor pred sodiščem, Ljubljana, 12. avgust 2014

8.4.1.

Že drugič mi je bilo omogočeno, da vas nagovorim; vas, ki se že dva meseca zbirate pred to veliko hišo, ker vas vznemirja, ne vznemirja, ker ste ogorčeni nad tem, da v njenih prostorih nastajajo besedila in se izrekajo misli, ki se – če kje – ravno tu ne bi smele. Prihajate sem, ker se zavedate, da se s tem, kar se tu dogaja, žalijo častivredni ljudje in napada država, ki je še prav zgradili nismo. Napada zato, ker je pri nekdanjih lastnikih nepriljubljena, da ne rečem osovražena. Osovražena zato, ker bi hotela biti takšna, kakršno zahteva zgodovina.

V ilustracijo, kako nedograjenost države deluje, naj vam posredujem kratek medijski utrinek. 26. maja letos je Delov novinar Rok Kajzer imel optimistično videnje prihodnosti, ki ga je uvedel s trditvijo, da se je »nekaj odrešilnega že zgodilo«. Ko je pojasnil, da je s svojo »odrešilnostjo« mislil na okoliščino, da so »nekdanjega premiera poslali za rešetke«, je še nadaljeval, »policisti, tožilci in sodniki pa so se končno brez strahu lotili velikih rib«. »Velike ribe« – zares velike ribe – če v slovenskem merilu naredimo potrebne primerjave, so lahko samo tisti, ki so leta 1945 (za vajo pa tudi že prej) uprizorili vrsto množičnih umorov in iz njih sestavili veliki slovenski genocid; o teh ribah pa še nismo slišali, da bi katerega od »policistov, tožilcev in sodnikov« kaj bolj vznemirjale. Ker ne moremo verjeti, da Delov novinar s tem stanjem ni seznanjen, si ob tem mislimo, da bi bilo prav, če bi meritornost zaporedja svojih predpostavk ponovno premislil. Med bankami in genocidom je kljub vsemu razlika!

Pa kaj bi vam pripovedoval! Rekli smo, da bomo skušali razumeti, kaj je z nami, kaj bi bilo treba reči o nas. Vidite, Heraklit je 500 let pred Kr. v Efezu izgovoril besede, ki veljajo sedaj za nas. Govoril je o »skupnem svetu prebujenosti«, o tem, da se mora človek dvigniti nad »zasebni svet spanja« v »skupni svet prebujenosti«. S tem je postavil – ne da bi prav vedel za velikost svojega odkritja – temelje grške polis, ki je postala evropski kriterij vse do sedaj. V taki ali drugačni obliki se je Evropa pri svojih odločitvah vedno znova k temu kriteriju vračala, vedno znova pa se mu tudi upirala, prav nazadnje tudi z zablodami totalitarnih ideologij. Kadarkoli kdo zagleda skupnost – ne da bi se je hkrati hotel polastiti – se s tem dvigne v stanje prebujenosti, v parametrih evropskih norm. Ne biti samo zase – biti samo zase je »spanje« – ampak biti zase in hkrati za skupnost! To je iztočnica za odgovor, zakaj smo tukaj.

Dovolite mi, da vam sedaj predstavim nekaj prizorov, ki sem jih doživel sam, a govorijo o naši temi in verjamem, da vam ne bodo tuji, saj jim je dramaturgijo določil naš skupni čas.

Junija leta 1949 so na Klasični gimnaziji v Ljubljani aretirali pet maturantov. Namesto da bi šli pisat slovensko maturitetno nalogo, smo šli na Ozno; po nekaj tednih, ki smo jih preživeli v tejle stavbi zadaj za nami, pa so nas premestili v delovni lager Strnišče. Tu se nam je zgodilo naslednje: Že čez kak mesec se je med nami pojavil tudi naš profesor Danilo Korče. Ne vem zakaj, a tako je naneslo, da so ga postavili za vodjo naše skupine, ki je hodila delat v neki peskolom, nekje proti vzhodu. Ne vem, če imate kako predstavo, kako so videti globoki panonski kolovozi, če so napolnjeni z lužami umazane in blatne vode. Nekoč je vsega tega bilo toliko, da je v stražarja, ki nas je spremljal, šinila neka misel. S strogim glasom je ukazal profesorju, naj nam ukaže leči v tisto brozgo. Ko smo se čez čas lahko dvignili, smo zagledali Korčeta sedeti na robu kolovoza in krčevito jokati. Bil je to velik človek, lahko bi rekel ogromen, in tisti jok ni hotel nehati. Tam smo stali, od [Stran 086]nas tekla voda in blato, a tisti jok, v katerem bi bilo težko ne videti protesta, je bil po svoje tolažljiv, lahko bi rekel odrešilen. Instinktivno smo začutili, kaj se je zgodilo in zakaj je profesor naredil, kar je naredil.

V Strnišču smo bili kako leto. Do februarja naslednjega leta domači niso vedeli, kje smo ali če sploh smo. Čeprav smo bili kaznovani »administrativno«, kakor se je reklo, na dve leti in štiri mesece, so nas izpustili prej, ker so Američani v zameno za izkazano mednarodno, pozneje pa trajno finančno pomoč, najprej zahtevali, da jugoslovanski boljševiki razpustijo prisilna delovna taborišča.

Ko nas je enkrat avgusta naslednje leto vseh pet prišlo na gimnazijo vprašat, če bomo sedaj lahko delali maturo, se je dogodilo nekaj, kar, vsaj po mojem razumevanju, spada v izbor te pripovedi. Ko smo se po kamnitih stopnicah dvigali proti prvemu nadstropju, so nas na prečnem hodniku čakali trije profesorji: biolog Kapus, matematik Ziegler in romanistka Vlasta Pacheiner. Ko smo prišli do vrha, so vsakemu dali roko, Pacheinerjeva pa je posebej stopila naprej in povedala naslednje besede: »Fantje, če ste imeli kaka dekleta, vam zagotavljam, da niso toliko mislila na vas, kot sem jaz.« Že samo po sebi, malo pa tudi zato, ker profesor Pacheinerjeva ni bila kdorkoli, smo bili ob tem nemalo počaščeni. Potem so nas vse peljali še v zbornico, kjer smo potem za neko mizo skupaj spili kavo. Klasična gimnazija v Ljubljani je takrat imel a 20, morda 30 učiteljev, trije med njimi pa so bili takšni, da so si omislili ta sprejem, čeprav so pri tem morali nujno prebiti večinsko gledanje. Mogoče malo tudi zato, ker so bili naši učitelji; a vseeno. Gotovo sedaj že veste, kaj vam želim sporočiti: da spadate tudi vi med tiste ljudi, ki hočejo biti del »skupnega sveta prebujenosti«, kakor je to voljo izrazil Heraklit iz Efeza daljnega leta 500 pred Kr. Med tiste ljudi, ki ne bi mogli prenašati, da bi tisti, ki so sprejeli odgovornost za »svet prebujenosti«, ostali sami. Saj se strinjate, da v Sloveniji ni treba segati po imenih, če govorimo o človeku, ki je hotel uveljaviti »svet prebujenosti«. Naj vam povem še en primer.

Boljševiška oblast je prav od začetka izkazovala svojo moč tudi tako, da je, vsaj na podeželju, župnik za vsako nedeljo moral prositi za dovoljenje, če je hotel koga poslati s pušico po cerkvi. Včasih za dovoljenje ni hotel prositi, včasih pa je prosil, a ga ni dobil. V moji dolini se je v takih primerih, od začetka do konca, vedno dogajalo naslednje. Po pridigi je v cerkvi za nekaj minut zavladala tišina, potem pa je v drugi ali tretji klopi eden od kmetov vstal in nesel svoj prispevek na oltar. Za njim so eden za drugim začeli vstajati tudi drugi in na rob oltarja odlagali svoj del. Verjetno jih med njimi ni bilo prav veliko, ki v tem ne bi videli kljubovanja rafiniranemu nasilju. A vidite, ničesar od tega ne bi bilo, če ne bi bilo tistega začetnega vzgiba –tistega človeka, ki je prvi vstal.

Ko se danes soočamo s temi prizori, delamo zato, ker vemo, da naša sedanjost po zgodovini, kakršno smo v preteklem stoletju imeli – in jo še imamo – od nas terja predvsem in v prvi vrsti samo eno: da omogočimo rehabilitacijo slovenske kulture, politične in vsake druge kulture. Kulture, kakršna se je izoblikovala na duhovnih prvinah antike in krščanstva in moderne demokracije – z eno besedo, v evropski civilizaciji.

Boljševiška intervencija je bila za slovensko zgodovino posebej usodna. Bila je izvedena v času, ko narod ni bil avtonomen in ni mogel svobodno organizirati svojih sil za obrambo. Doživel je dva udarca. Prvi udarec so mu napadalci zadali tako, da so mu, bodisi s fizičnim uničenjem, bodisi z izgonom, bodisi z zaplembo svobodne besede vzeli elito, ki je brezpogojni dejavnik narodovega obstajanja zato, ker predstavlja prostor – če je nastajala svobodno – v katerem nastaja osnovna narodova misel o sebi. Če narod nima elite, ne ve, kaj je, ne ve, kam gre, ne kje so meje njegovih možnosti in ambicij.

Drugo vprašanje pa je zadeva slehernika – človeka kot človeka. Še preden so se do kraja polastili naroda, so boljševiki uveljavili kontrolo nad mediji in jih v celoti spremenili v razglasne postaje svoje ideologije. Slehernik je bil vedno bolj soočen z dvema podobama sveta: ena je prihajala od ideoloških agentov boljševiškega sveta, drugo pa je slehernik vsak dan srečeval v vsemogočih depandansah svojega realnega življenja. Zato je vedel, da je resnična. Spoznaval jo je na izkustveni način. V oni drugi, čeprav je bila umetelno in rafinirano servirana, pa ni mogel biti eno s seboj, zato jo je začel prevajati v svoje izkustvo. Celi narodi boljševiškega bloka Vzhodne Evrope so reševali svojo dušo s prevajanjem. Dokler je šlo! Neskončno pa slehernik tega napornega obstajanja ni vzdržal. To se je posrečilo samo ljudem z izjemno človeško nadarjenostjo, ki jih sicer tudi ni bilo malo, vplivne večine pa niso mogli imeti!

[Stran 087]

Mnogo – premnogo – jih je začelo sprejemati servirano resnico. In kmalu in vedno bolj vidno in vedno bolj intenzivno in celo vedno bolj zagrizeno so ljudje – premnogi ljudje – začeli razodevati podobo, ki ji zaradi izvora ni bilo mogoče reči drugače kot »totalitarna poškodovanost«. In kaj nam je storiti? Ali bi bilo sprejemljivo, če bi rekli, da nam ne preostane drugega kot to, da razumno in zvesto in z veliko simpatijo do ljudi še naprej pomagamo ustvarjati »skupni svet prebujenosti«, kot nam je priporočal stari Heraklit?

Kako zares bi morali razumeti in sprejeti Heraklitov opomin, nas opozori slutnja, ki nikakor ni prazna, saj nam jo nakazuje sedanja resničnost, da obstaja kruta možnost, da se nekateri narodi boljševiške poškodovanosti ali boljševiške pohabljenosti sploh ne bodo rešili. Da bo ostala in jih za zmeraj spremljala kot zgodovinska mutacija. Ali je kaka stvar ali kaka možnost, ki bi človeka mogla bolj vznemiriti in strezniti!

Če hočete dokaz, ga imate v slovenskem 13. juliju 2014. Tedaj so nastale moralne in politične razmere, za katere lahko samo v luči hude poškodovanosti razumemo, da se državljani nanje niso ustrezno odzvali in jih z ustavno avtoriteto volivcev sanirali. A tega niso storili. S posledicami, ki temu dejanju ali, bolje, nedejanju podeljujejo značaj stoletne neprisebnosti. Nič jih ni ganilo! Ne pravno nasilje nad človekom, ki je izšel iz naroda in poskrbel za dokaze, da mu je sposoben odpirati evropske perspektive, ne umiranje desettisočev in desettisočev v globinah izkopanih in neizkopanih jam.

Še bolj turoben pa je ob tem molk etablirane nove elite. Nedavno sem prebral razpravo prof. Ernesta Gellnerja »Ponovno rojstvo od spodaj«. Pokličimo torej ljudi. Če je tako, potem je čas, da pokličemo vse ljudi! Pojdite k ljudem in jim povejte, za kaj gre. Če imate pet prijateljev, jih obiščite pet, če jih imate deset, pojdite k desetim. Če jih imate dvajset, poskrbite, da jih bo za vaše spoznanje izvedelo dvajset. Ne dovolite, da bi kdo ostal neobveščen. Da ne bi bilo Slovenca, še tako poškodovanega, ki ne bi slišal, da gre sedaj resnično za nov svet – za »skupni svet prebujenosti«.

Govor pred sodiščem, Ljubljana, 30. avgust 2014

8.5.1.

Dragi prijateljice in prijatelji, z žalostjo in skrbjo v srcu stojim tukaj z vami dan po tem, ko so padle dolgo varovane maske in je postalo jasno, da so ruski tanki začeli svoj uničujoči pohod po suvereni evropski državi Ukrajini. Zakaj so bili poslani k sosedom sejat smrt? Zato, ker se je večina Ukrajink in Ukrajincev po triindvajsetih letih naveličala večnega ohranjanja istega. To isto, ta status quo pa ni bil ne svoboda ne avtokracija, ne človeka vredno življenje ne smrt. Partijski aparatčiki iz druge lige so si kot domnevno uspešni direktorji državnih firm nagrabili velikansko premoženje in potem vedrili in oblačili v napol demokratičnem sistemu. Po potrebi so bili zdaj liberalci, zdaj socialdemokrati, zdaj konservativci in nacionalisti. Vedno, kadar se je pojavila resna grožnja njihovi hegemoniji, se je v zraku pojavila grožnja: Če ne bo po naše, bomo poklicali Ruse. Ko je najmanj spreten med njimi prekoračil rdečo črto in s prekinitvijo pogajanj z Evropsko unijo, naj si o njej mislimo kar koli, ugasnil celo žarek upanja, da bo kdaj mogoče presekati nezdravi status quo, je večina ljudstva raje tvegala tuje posredovanje, kakor da bi životarila naprej. In tanki drugorazrednega kagebejevskega oficirčka, ki sedi v Kremlju, so zdaj v Ukrajini za to, da ponovno vzpostavijo zadušljivi status quo, ki ne bo ne prava neodvisnost ne formalna podrejenost. Ne vemo, kako se bo zgodba končala, ker v zgodovini ne zmagujejo vedno dobri fantje, ampak prepričan sem, dragi prijateljice in prijatelji, da mi v tem velikem civilizacijskem spopadu vsaj vemo, kje naj jih iščemo.

Ob omenjanju ukrajinskega razvoja je bilo težko spregledati precejšnje podobnosti z našo domovino. Na prvi pogled bi celo rekli, kako srečni smo, ker nad nami ne visi Damoklejev meč nasilnih sosedov. Vendar je slovenska zgodba zadnjih dobrih dveh desetletij žal eno samo izbiranje statusa quo, da, panično oklepanje starega, kakor da bi ga [Stran 088]bilo mogoče v resnici ohraniti. Večina naših sodržavljank in sodržavljanov se je, to moramo reči, odločala in se tudi 13. julija letos odločila ravno nasprotno kot Ukrajinci. Še več, Janezu Janši izkazuje največje priznanje s tem, ko ga demonizira kot rušilca tako zaželenega statusa quo, ki ga je v začetku devetdesetih odločilno pomagal usodno načeti. Prepričan sem, da je prav za to sedaj zaprt. Kajti ob vsej fasadi zgroženosti nad domnevno nezaslišanimi kritikami našega pravosodja se ne gre slepiti, da ni zapreti opozicijskega voditelja med volitvami vedno politična odločitev. V Sloveniji je postala možna, ker se večina Slovenk in Slovencev oklepa tonečega statusa quo, ki je samo še mit. In ker se ga oklepa, se je samoumevno načelo in dubio pro reo pri nas sprevrglo in dubio pro vulgo. Če stvar prevedem zelo prizanesljivo, pomeni, da se v primeru dvoma odloča po željah množice.

Tega komunikacijskega kratkega stika med nami in večino sodržavljank in sodržavljanov ne kaže zanikati. A če že ne morem do njih, moram vsaj tukaj z vami ponavljati, zakaj sem tukaj. Zato, ker verjamem, da prava demokracija ne more biti »neliberalna«, kot zadnje čase razglaša vse tisto, kar se skuša drenjati pod dežnikom novodobnega ruskega carja, ki za boljši vtis tu in tam poljubi kakšno ikono. Če je okrog dovolj kamer, seveda. Demokracija tudi ne more biti vodena in selektivna.In noben oblastnik nima pravice reči, da njegovi ljudje še niso zreli zanjo. Na drugi strani liberalne demokracije je namreč samo betonska logika brezobličnega Sistema, ki ga oznanjajo drugorazredni aparatčiki in oficirčki. Žal prav iz občudovanja slednjih izhaja pristno navdušenje velikega dela main streama slovenske politike in mnenjskih voditeljev nad kremeljskim dežnikom, naj se še tako zlovešče razpira nad Ukrajino, ki je rekla ne večnemu ohranjanju starega, betonskega stanja. Zato Slava Ukrajini in slava Sloveniji, tisti Sloveniji, v katero moramo ta hip žal bolj verjeti, kot jo gledati.

Govor pred sodiščem, Ljubljana, 29. 8. 2014

9.1.1.

V mnogih postkomunističnih državah še vedno vladajo stare elite

Praga, junija 2014

9.1.2.

Pred dvema mesecema je ameriška ambasada v Bukarešti odlikovala romunsko časnikarko Ondine Ghergut za njene raziskave o politični korupciji in o navezah komunistične tajne službe Securitate. Sedaj pa je bila na prvi instanci obsojena na denarno kazen 300 000 evrov, ker je v svojih člankih omadeževala »javni ugled« nekdanjega javnega tožilca, ki mu sodijo zaradi korupcije. Pri povprečni mesečni plači pičlih 100 evrov pomeni taka obsodba vseživljenjsko prisilno delo.

Prejšnji petek je bil konservativni vodja opozicije in bivši slovenski ministrski predsednik Janez Janša obsojen na dveletno zaporno kazen. Kriv je korupcije, se je glasila obsodba v postopku, v katerem so bile kršene njegove pravice kot obtoženca in kjer niso bili dopuščeni zanj razbremenilni dokazi. V montiranem procesu, ki ga je proti njemu leta 1988 uprizorilo jugoslovansko komunistično vojaško sodstvo, pravi Janša, so ga obravnavali bolj korektno. V treh tednih bodo v Sloveniji, članici Evropske zveze, parlamentarne volitve, kot vrhunski kandidat bo Janša vodil volilni boj iz zapora.

KGB se je zanimala za Mustafo Džemileva, odkar je ta leta 1961 pri osemnajstih letih ustanovil mladinsko zvezo krimskih Tatarov. Pripadal je krogu disidenta Andreja Saharova in je v sovjetskih časih prebil več časa v zaporih, taboriščih in pregnanstvu kot na svobodi. Ker je nasprotoval ruski zasedbi Krima, je moral svojo domovino spet zapustiti in sedaj živi v pregnanstvu v Kijevu.

Džamileva je evropski delovni program »Spomin in vest« v Pragi odlikoval za njegov vseživljenjski boj za svobodo. Ta delovni program koordinira dejavnost institutov in organizacij, ki se ukvarjajo z zgodovino totalitarnih režimov. 25 let po prelomnem letu 1989 je predstavil porazno bilanco: v Vzhodni in Južni Evropi se ni posrečilo uspešno obvladati dediščine komunizma; njegovi zločini se komaj preganjajo in pravna država ne deluje v nobeni postkomunistični državi. Komunizem se je ideološko sicer poslovil, »novi razred« pa je svojo moč obdržal.

Milovan Djilas ga je leta 1957 definiral kot »izkoriščevalski razred posestnikov«, sestoječ iz skupnosti članov komunistične partije na oblasti. Pod novimi političnimi etiketami ta razred še zmeraj ohranja svoje interese. V Rusiji je stopila na mesto sovjetske diktature plebiscitarna diktatura predsednika, ki si s protizahodno in nacionalistično retoriko zagotavlja podporo svoji politiki agresije in destabiliziranja sosednjih držav. V Vzhodni in Južni Evropi vlada za demokratično fasado kartel postkomunističnih oligarhov, ki si je prilastil države, stranke in medije.

V zgodnjih devetdesetih letih smo možnosti srednjevzhodnih in južnovzhodnih evropskih držav vsekakor presojali optimistično. Pluralistični sistem vzajemnega nadzora naj bi preprečil vnovični nastanek monopolov moči. Tržnogospodarske reforme in vključitev v Nato in Evropsko skupnost naj bi pomnožile blagostanje in poskrbele za trajno stabilne razmere. Pravna država naj bi se uveljavila proti politični korupciji in organiziranemu kriminalu. V desetletjih diktature priučene navade izogibanja konfliktom in gledanja vstran naj bi se umaknile živahnemu angažiranju civilne družbe. Mediji naj bi kritično spremljali proces prenavljanja družbe in opozarjali na napačne usmeritve.

Zdelo se je, da se zarisuje nova, mirna ureditev odnosov med Vzhodom in Zahodom. V skladu s temi pričakovanji in z ignoriranjem prav nasprotnega razvoja so Američani in Nato zmanjševali svoj angažma v Evropi, kar je bilo, če se ozremo nazaj, enako povabilu Putinu, naj spet osvoji izgubljeni teren. Med tem so oligarhi drugih postkomunističnih držav ugotovili, da se tudi v Evropski skupnosti vse ne poje tako vroče, kot se skuha. Medtem ko se je v baltskih republikah, na Poljskem, Češkem in Slovaškem ter Madžarskem do neke mere posrečilo prenoviti stare elite, so te v Romuniji, Bolgariji, Sloveniji in na Hrvaškem ter Madžarskem ostale skoraj nedotaknjene – v politiki, gospodarstvu in justici kot tudi v visokem šolstvu ter v medijih.

Bertelsmannova ustanova je v svojem zadnjem indeksu razvoja demokracije in tržnega gospodarstva v tranzicijskih državah ugotovila poslabšanje v dvanajstih od sedemnajstih postkomunističnih držav srednjevzhodne [Stran 090]in jugovzhodne Evrope. Ta negativni trend ni nekaj novega, poroča sociologinja Petra Guasti v Pragi, primerjalne študije ga kažejo že nekaj let. Razločna poslabšanja so nastopila v Bolgariji, Romuniji in Madžarski. Samo v baltskih republikah in na Poljskem je prišlo do napredka.

Ni slučajno, da so se prav države, ki so se odrezale najbolje, tudi najbolj soočile s svojo preteklostjo. Posebej na Zahodu vedno znova hudo grajana lustracija, ki je izključila bivše funkcionarje iz javnega življenja, se je obnesla. Odpovedala pa je v justici. Temu ustrezno je justica dovzetna za politične vplive in korupcijo. To je največji problem vseh postkomunističnih držav, pravi Vytautas Landsbergis, prvi predsednik Litve po proglasitvi neodvisnosti leta 1990.

S tem je povezana neuspešnost postkomunističnih držav pri razkrivanju in preganjanju komunističnih zločinov. Francoski zgodovinar Stéphane Courtois, izdajatelj »Črne knjige komunizma«, ocenjuje, da so komunisti po vsem svetu pobili 85 do 100 milijonov ljudi. Milijoni in milijoni pa so končali v kazenskih in delovnih taboriščih, bili so deportirani ali pregnani. V Romuniji je med letoma1945 in 1989 pristalo v zaporih, taboriščih ali kazenskih bataljonih okrog 1,6 milijona ljudi, s sodno odločbo ali brez, pravi Ioana Boca, ravnateljica spominske ustanove Sighet, ki jo je ustanovila pisateljica Ana Blandiana. Romunski zgodovinar Andrei Muraru, ki je do pred nekaj meseci vodil inštitut za raziskovanje komunističnih zločinov, je primerjal te številke s številom kazenskih postopkov, ki so bili v preteklih 24 letih uvedeni proti storilcem: samo v štirih (!) primerih je tožilstvo obtožnico spisalo do kraja. Med letoma 2005 in 2013 zaradi političnih zločinov, ki so bili storjeni pred letom 1989, sploh ni bila vložena nobena obtožnica več.

9.2.1.

Rusija podržavlja muzej gulaga »Perm–36« – Kremelj se noče ničesar naučiti iz zgodovine.

Ustanovitelji muzeja »Perm–36« so iz nekdanjega kazenskega taborišča napravili spominsko obeležje sovjetskih zločinov. Mlade generacije naj bi tako cepili proti totalitarni norosti. Toda Putin noče nobenega spominskega kraja v tej obliki.

9.2.2.

Tatjana Kursina je bila v Sovjetski zvezi srečen človek. »Mislila sem, da smo jaz in moji otroci živeli v čudoviti deželi,« pripoveduje 64-letna zgodovinarka v telefonskem razgovoru. Sicer so obstajali dvomi. Odlomki skrivnega govora Nikite Hruščeva o stalinističnem terorju na 20. partijskem kongresu 1956 so pronicali v javnost. Ampak šele perestrojka je razkrinkala propagando in postavila neomadeževano podobo sveta vestne akademske izobraženke na glavo: »Ugotovila sem, da moje dotedanje zgodovinsko znanje ni bilo vredno nič.«

Politika odpiranja Gorbačova je razvezala jezike prič, ki so doživele prejšnje čase, in sprožila kontroverzne diskusije na univerzah. V Permu, desetletja izoliranem centru sovjetske oboroževalne industrije na zahodnem vznožju Urala, so profesorji in študentje leta 1992 organizirali ekskurzijo v nekdanje kazensko taborišče WS–389/36. Zraven je bila tudi Kursina. Docentka zgodovine je hotela kazensko taborišče, ki ga je spočetka imela za grozljivo pravljico, videti z lastnimi očmi. Ko je na nikogaršnji zemlji dobrih 100 kilometrov vzhodno od Perma hodila po zemljišču s razpadlimi barakami, ji je postalo jasno: »Kazenska taborišča so obstajala, in sicer čisto blizu.« Kako so se mogli dogajati taki zločini? Čemu so služila ta taborišča? Kako bi se dalo to preprečiti? Nešteta vprašanja so se ji podila po glavi.

9.2.3. Molk staršev

Vprašanja, ki jih je sedaj zastavila tudi svojima staršema. Ta ji dotlej nista omenila niti besedice o zločinih sovjetske države nad svojimi državljani. Šele sedaj je Kursina izvedela od matere, da je bil njen stari oče – relativno premožen kmet – v tridesetih letih razlaščen, deportiran in z družino izpostavljen nekje v ruskih prostranstvih. Stari oče Kursinine Stalinove kolektivizacije kmetijstva ni imel za dobro idejo, zato je moral plačati. Njegovi otroci so zločin zamolčali. »Strah je bil prevelik. Strah, ki najbrž še danes živi v nas,« pripoveduje vnukinja.

Po materini izpovedi je hotela zgodovinarka oživiti spomin na sovjetske zločine in na njihovih do 20 milijonov smrtnih žrtev. Pomagala je ruski organizaciji za človekove pravice Memorial, ki so ji pripadali mnogi nekdanji [Stran 091]taboriščniki in disidenti, restavrirati barake, celice in stražne stolpe »Perma–36« in jih spremeniti v muzej. V dvajsetih letih intenzivnega dela – najprej kot prostovljke, nato kot ravnateljice – je nastal svojevrsten spomenik vseh obdobij sovjetskega zatiranja. Mnogo sovjetskih delovnih taborišč je bilo po smrti »generalisima« 1953 zaprtih in porušenih. »Perm–36« pa je do 1987 služil sovjetom kot zapor za posebej nevarne politične zapornike in povratnike. Taborišče je preživelo kot tako rekoč zadnja metastaza Arhipelaga gulaga. A tudi tega osamljenega, trdovratnega sramotnega znamenja Kremelj ni hotel več videti.

9.2.4. »Liberalna čarovniška orgija«

Prejšnje poletje se je dogodil prvi udarec v tilnik. Muzej gulaga je moral odpovedati festival »Pilorama«, ker je področna uprava tik pred začetkom zmanjšala finančna sredstva za polovico. Ta festival je s koncerti in političnimi diskusijskim krožki vsako leto privabil več tisoč obiskovalcev iz domovine in tujine.

Po najboljši sovjetski tradiciji je bila malo prej uprizorjena gonja proti vodstvu muzeja in proti festivalu. Reakcionarno gibanje »Bistvo časa« politologa Sergeja Kurginjana je od oblasti v Permu zahtevalo, da poletni festival odpove. Prireditev naj bi imela namen destabilizirati politični položaj v Rusiji. Tako kot Putin tudi Kurginjan razume razpad Sovjetske zveze kot osebno tragedijo. Na spletni strani njegovega gibanja je festival muzeja Gulaga označen kot »liberalna čarovniška orgija«, katere organizatorji se ukvarjajo s »fundamentalističnim antisovjetizmom«.

9.2.5. Povratek rabljev

Od preteklega poletja gonja ni več ponehala. Oblasti v Permu, pa tudi v Moskvi, so zasute z denuncijacijskimi pisanji, toži Kursina. Avtorji so največ nekdanji sodelavci sovjetskega represivnega aparata – taboriščni pazniki, državni tožilci in sodniki. Danes so ti bistveno številčnejši kot nekdanji politični jetniki. Po propadu Sovjetske zveze so čakali na svoj trenutek, in sedaj so se prebudili: »Hočejo biti tudi ponosni na svoje življenje.«

Kremeljska propaganda bivšim rabljem z veseljem nudi podlago. Dva nekdanja paznika sta se pred kratkim pojavila kot priči časa v dokumentarnem filmu državno nadzorovane televizije NTW o »Permu–36«. »Bil sem tam, ko so bili izpuščeni zadnji zaporniki. Vsi so bili špijoni, vsi so se izselili na Zahod,« pripoveduje nekdanji paznik. Film z naslovom »Peta kolona« omalovažuje ruske borce za človeške pravice kot izdajalce, plačane od Združenih držav. Neoimperialistični politolog Valerij Korovin nastopa kot geopolitik in oznanja: »Za ljudi kot Tatjana Kursina tu ni domovine.«

Tudi kulturni minister permske pokrajine, Igor Gladnev, se v filmu zgraža nad konceptom muzeja gulaga in ameriškimi donacijami zanj. »Nenadoma nam hočejo vsiliti, kako moramo vrednotiti zgodovinska dogajanja, osebe in pojave našega nacionalnega značaja.« Ministrstvo je že v začetku leta muzeju popolnoma zaprlo dotok denarja. Ne elektrike, ne vode, še plač nismo mogli pravočasno plačevati. Obenem je pokrajinska uprava imenovala državno vodstvo muzeja in novo direktorico. Na ozemlje »Perma–36« je lahko stopila le še po predhodni najavi pri kulturnem ministrstvu, pravi Tatjana Kursina. Njeni uslužbenci so morali kupiti celo vstopnico: »Zamenjali so ključavnice.«

Ni še jasno, kaj se bo zgodilo z razstavnimi predmeti. Ti pripadajo zasebni muzejski družbi. Kursina in njeni sodelavci pa ne verjamejo več, da se bo muzej kot kraj spoznanja dal rešiti. Ni trn v očesu samo lokalni oblasti, ampak tudi Kremlju.

9.2.6. Konec sanj

Pod prejšnjim guvernerjem Olegom Čirkunovom je veljal Perm za prestolnico civilne družbe in zadnje zatočišče svobode. Poleg muzeja gulaga je Čirkunov podpiral tudi vrsto kulturnih projektov, ki so vzbujali mednarodno pozornost. Perm naj bi postal mednarodno mesto kulture. Vendar pa je Putin, ko je spet postal predsednik, guvernerja v Permu zamenjal. Pod novim vodstvom so marsikateri projekti propadli. Novi kulturni minister Gladnjev ni hotel ničesar provokativnega več. »Davkoplačevalci imajo pravico vprašati umetnika, kaj počne z njihovim denarjem,« je suho povedal v intervjuju.

»Perm–36« naj bi postal mednarodno pomemben muzej, kraj Unescove kulturne dediščine, je sanjala Tatjana Kursina. Muzej, ki bi dajal odgovore na grozo 20. stoletja in jih posredoval seminarjem in šolam. Ampak ta vizija mora za zdaj ostati sen. »Muzej je bil uničen,« ugotavlja Kursina. Njeno zgodovinsko znanje v Putinovi Rusiji ni vredno nič.

10.1.1. ZORKO SIMČIČ: POSLEDNJI DESETI BRATJE Študentska založba 2012

Roman Poslednji deseti bratje avtorja Zorka Simčiča je veličastna, do zadnje potankosti dodelana literarna mojstrovina, za katero se zdi vsakršna ocena čisto premalo imenitna. Roman je izjemen po obsegu; več kot sedemsto strani se je napolnilo v knjigi, ki jo je ob pisateljevi 90-letnici izdala Študentska založba v zbirki Beletrina. Izjemen je po času nastajanja; roman je nastajal, se klesal in pilil več kot tri desetletja, začel ga je pisati v Argentini, ena od verzij je nastajala celo na Danskem, končal pa ga je šele po vrnitvi v domovino. Izjemen je po številu »protagonistov«; vsega skupaj v romanu srečamo več kot 300 značajsko izdelanih likov, ki so postavljeni v različna časovna obdobja in različne geografske prostore, druži pa jih usoda desetništva. Izjemen je po kompleksni pripovedni strategiji, skrbno premišljeni kompoziciji in brezhibno izdelani vsebinski zgradbi. Izjemen je po čistosti, slikovitosti in tekočnosti jezika. Izjemen je v tem, da mu uspe zgostiti težo povojnega dogajanja in usodo slovenskih izseljencev v sporočilo, ki preprosto mora predramiti bralčeva občutja in mu dati dovolj snovi vsaj za resen razmislek. V svoji izjemnosti je v marsičem presegel doslej napisane tovrstne romane in ga lahko brez pretiravanja okronamo za prvi roman slovenske emigrantske literature.

Roman Poslednji deseti bratje je tudi knjiga, ki uspe bralca dodobra izmučiti že po prvih prebranih straneh in nato od njega ves čas zahteva precejšnjo bralsko kondicijo, zbranost in premislek. Že po nekaj straneh je namreč jasno, da se je pisatelj odpovedal linearnemu, vzročno-posledičnemu pripovedovanju in bo zgodbo peljal na čisto poseben način. Bralec lahko bere klasično, stran za stranjo in postopoma dojema, da v resnici ne gre za kaotično montažo nekih na silo iztrganih zgodb, ampak ima pred seboj mojstrsko izdelano lepljenko človeških usod, ki sproti sestavljajo grenko kolektivno usodo v tujstvo pregnanih Slovencev. No, bralec se v resnici lahko loti branja tudi na neklasičen način (preskakuje strani in bere posamezno zgodbo, ne da bi jo pretrgal). Takemu branju

Figure 34.

v pomoč je na koncu knjige poleg običajnega kazala dodano še eno kazalo – nekakšen vodnik za nepretrgano branje zgodb. Kazalo pomaga tudi prvemu tipu bralca, saj na ta način lahko hitro razmakne platnice ter ponovno preleti predhodne zgodbe in se tako spomni, kaj neki protagonist počne oziroma česa ne počne v literarni sedanjosti.

Roman na pripovedni ravni povezujeta dve zgodbi, ki se pojavljata po okruških. Prva se začne tri leta po koncu druge svetovne vojne v prostorih palače na Oberdankovem trgu v Trstu, ko tridesetletni mladenič iz Slovenije zavrne prošnjo za izselitev v Južno Afriko, saj ne more sprejeti dejstva, da je bila prošnja odobrena zato, ker južnoafriška vlada »nujno potrebuje mladih, krepkih belcev, da oplodijo, pomnožijo belo raso«. Taistega mladeniča, za katerega se kaj hitro izkaže, da nosi Simčičeve avtobiografske poteze, v nadaljevanju romana srečujemo kot nosilca osrednjih zgodbenih fragmentov, ki so nekakšno vezno tkivo in celotnemu dogajanju odmerjajo ritem, saj se skozi roman pojavljajo v ravno pravšnjih intervalih, da si bralec lahko nekoliko spočije in zajame sapo. Ta zgodba se odvije približno v šestih urah, iz nekega petka na soboto leta [Stran 093]1969, ko mladenič iz uvoda – zdaj že malce iztrošen pisarniški delavec – sedi v pristaniški kavarnici v Buenos Airesu in dela zadnje korekture svoje »povesti za mladino, zgodbe o desetnici Marjetici«, ki jo je na željo slovenske skupnosti napisal za izseljensko mladino. Ob korigiranju se v njem prebujajo spomini, njegov miselni tok drsi v čase bližnje in daljne preteklosti, kamor se vrivajo najrazličnejše asociacije, vstopajo bralcu znane in neznane osebe ter se spotoma rojevajo nove zgodbe. Drugo zgodbo, ki prav tako genialno uglašuje celotno kompozicijo romana, pa sestavlja pripoved o Desetnici Marjetici – prav ta, ki jo pisatelj zaključuje v pristaniški kavarni. Staroslovanska pripoved o Marjetici, ki mora vse življenje bloditi po svetu, saj je kot deseta hčerka »izbrana, žrtvovana zato, da zlo ne bi pretilo njenemu rodu«, v romanu obsega štiri poglavja in je vanj vgrajena kot knjiga v knjigi. Od »kavarniške« zgodbe se jasno loči tudi oblikovno, saj je napisana v kurzivni pisavi.

Mojstrsko kompozicijo romana (poleg obeh povezovalnih) dopolnjuje kolaž življenjskih zgodb enaindvajsetih predstavnikov slovenske »žrtvovane generacije«, ki so bili po drugi svetovni vojni neprostovoljno izgnani v tujstvo. Podobno kot teh »trikrat sedem od usode zaznamovanih« bega po svetu, tudi delčki njihovih življenjskih zgodb izmenjaje begajo skozi roman, tako da bralec šele postopoma dobiva vpogled v celoto. To so ljudje različnih ozadij, starosti, poklicev, ki jih je usoda razkropila po celem svetu: cestar na jugu Čila, direktor severnoameriškega podjetja, študentka v argentinskem mestu La Plata, misijonar na Japonskem, duhovnik v Torontu, pevovodja v Avstraliji, zgodovinar v Rimu, rektor univerze v Montevideu, inženir v Braziliji, delavec na bencinski črpalki na Bavarskem, profesor zemljepisa v Čikagu, zdravnik v Parizu … Vsak izmed njih predstavlja eno od variant slovenske emigrantske usode in se na svoj način spopada z izgnanstvom. Zdi se, da ves čas nekaj iščejo, da se nobeden od njih na tujem ne more povsem ukoreniniti in zaživeti v polnosti, saj je vsebina njihovih razmišljanj »vedno usmerjena – domov«; sanjajo o vrnitvi, »v katero pa v resnici še sami povsem ne verjamejo«. Večini ne uspeva nič kaj izjemno velikega, ostajajo pa zvesti sami sebi ter svojim duhovnim in kulturnim koreninam. Kljub temu da veliko razmišljajo o smiselnosti svoje usode in pomenu bremena tujstva, ki ga nosijo, praviloma niso zagrenjeni, prej nasprotno – izžarevajo precejšnjo vitalnost, svoje begunstvo in izgnanstvo z vsem trpljenjem, ki jih je doletelo, pa dostojanstveno sprejemajo kot neizogiben del svoje usode.

Glavna rdeča nit romana, ki omenjene zgodbe povezuje v mogočno celoto, je motiv desetništva. Z njim pisatelj pojasnjuje smisel neprostovoljnega izgnanstva, s katerim se je soočil velik del slovenskega naroda; nenazadnje je pričevalec lastne desetniške usode v romanu tudi on sam. Podobno kot mora po svetu mitološka desetnica Marjetica, da bi s svojo eksistenco zadoščevala za krivdo svojega rodu, so tudi vsi Simčičevi »deseti bratje« nič krivi »poslani v svet, da se zanj in pa za onega, iz katerega so prišli, žrtvujejo do smrti.« Izgnanstva niso niti iskali niti izbrali. V dobro skupnosti jim je bila zaupana naloga dejavne ljubezni, ki presega golo odpuščanje; poklicani so, »da vse življenje zadoščujejo za svoje in svojih grehe«. Ne preostane jim drugega, kot da vzljubijo svojo usodo in z njo sodelujejo, zadoščevanje pa sprejmejo kot nekaj, kar osmišlja njihov obstoj. »Tudi ena sama ura bolečine ni bila zaman, ne bo prešla brez sledu: vse to trpljenje ne more biti naključje, mi verujemo, da je vse to del načrta, ki ga ima z nami pa recite temu Bog ali Usoda z veliko začetnico ali Veliki večni zgodovinar …«

Polifonija zgodb o desetnikih 20. stoletja, žrtvovanih v dobro skupnosti, tako izzveni v enkratno, vrhunsko pripoved, skozi katero se postopoma izrisuje in osmišlja podoba slovenskega povojnega izgnanstva nasploh. Kot rečeno, Poslednji deseti bratje niso ne lahko in ne lahkotno branje, ponujajo pa dovolj nastavkov, da lahko nagovorijo vsakega, ki se vanje spusti s kančkom pristnega zanimanja za težke preizkušnje slovenskega tragičnega 20. stoletja. To je velik čar (in moč!) pričujočega romana. Globok poklon avtorju zanj, bralcem pa iskreno priporočilo, da ga čimprej vzamejo v roke.

10.2.1.

Zadnji roman Draga Jančarja To noč sem jo videl (založba Modrijan, Ljubljana 2010) je bil precej časa na seznamu najbolje prodajanih knjig. Dobra uvrstitev ni omenjena zato, ker bi bila kak kazalec kvalitete. Bolj gre za razveseljivo dejstvo, da se na indeksu dobre prodaje sploh znajde kakovostno literarno delo. Pisateljske veščine namreč Jančarju ne upajo odrekati niti njegovi najbolj goreči nasprotniki. Literarnokritiškega konsenza torej ne bomo načenjali.

Čeravno knjiga ni več povsem sveža in je očitno našla pot do mnogih bralcev, kaže kratko nakazati njeno vsebino. Dogajanje ima časovno in tematsko težišče v drugi svetovni vojni. Roman je sestavljen iz petih pripovedi različnih ljudi, ki jih je v življenju zaznamovala glavna junakinja knjige Veronika. Prvi pripovedovalec je jugoslovanski vojak, ki ga je ne preveč uspela romanca s poročeno Veroniko pahnila v nostalgično pogrešanje. Sledi pripoved njene matere, ki razpreda svojo slabo povezano misel, v nedogled sedi pri oknu in čaka pogrešano hčer. Za njo nastopi zdravnik in pripadnik nemške vojske, ki se je znotraj vojaške službe v Sloveniji nekajkrat srečal z Veroniko in njeno privlačnostjo. Predzadnja nastopi dobra in zvesta služkinja Joži s posestva glavne junakinje. Vsi ti popisovalci dogodkov bralcu dvigajo napetost, ki jo z nasilno Veronikino smrtjo izpelje partizan Jeranek kot zadnji kronist. On posega v spomine že iz tranzicijskega časa. V zgodbi je zlahka prepoznati usodo lastnikov gradu Strmol. Zakonca Ksenijo in Rada Hribarja so januarja 1944 mučili in ubili vosovci in v skladu s svojo redno prakso do danes niso povedali, kaj se je dogajalo z njunimi trupli in kje sta »pokopana«.

Materija je torej vzeta iz najbolj boleče in nepredelane točke slovenske zgodovine. Zato seveda bralca, ki vidi čez golo štorijo, zanima, v katero zgodovinsko paradigmo sede. Ali je to še vedno prevladujoča boljševiška zgodovina ali pa je »že« upoštevana zgodovina, ki skuša biti skladna z dejstvi. Avtorju je treba priznati, da zvečine ne podlega splošno razširjenim mitom, sploh če upoštevamo, da je eden od pripovedovalcev partizan. Res se izogne mnogim ključnim »razlagalnim« momentom v smislu relativizacije uradne zgodovine, a se vendarle v romanu najde marsikaj, kar jo načenja. Oziroma bi jo lahko … V čem je težava? »Težava« je v tem, da ima roman

Figure 35.

sam na sebi prepričljivo neideološki pristop, da je pripoved zgrabljena v izrazito osebnem ključu in da bralca neubranljivo odnese vesolje človeškega doživljanja. Tako ni prostora za navijaštvo in knjiga v svojem zajemu brez ostanka stoji taka, kot je.

Pokaže pa na drug problem, na problem slovenskega konteksta. Osebne izpovedi nimajo predznaka. So veljavne, legitimne. A so tudi univerzalne. Delujejo znotraj poznanih konstelacij. V našem primeru torej kljub vsemu delujejo v skladu z vsenavzočo postsocialistično mentaliteto. Narativna moč in univerzalna človeška problematika v romanu tako prevladata nad zgodovino, da zaznavno ne razgrajujeta zgodovinskih laži. Najjasnejši dokaz za to trditev je v tem, da roman prebavljajo tudi povprečni privrženci mitologije NOB. To je razvidno iz ocen romana, v katerih ni sledu o pogromu, ki bi ga brez dvoma spodbudil destilat, napravljen iz zgodovinskih prvin romana. Zgodovinskih odstiranj kot da v romanu ni, osrednji zločin pa naj bi bil izjema (T. Partljič) in brez ideološkega predznaka.

To noč sem jo videl je torej roman za prihodnost, ko bo zgodovinski kontekst slovenskega bralca naposled umerjen po resnici, človeška tragika nekega časa pa bo tako uzrta brez ideoloških motenj.

10.3.1. Julij Bertoncelj: Saga hiše ob gozdu. Obračun s preteklostjo, Berton 2014

Ob prebiranju knjige dr. Julija Bertonclja Saga hiše ob gozdu človek razmišlja o tem, koliko memoarne literature o tistem groznem in zmedenem času med in po drugi svetovni vojni (vse do osamosvojitve) smo dobili Slovenci. V tistem tako usodnem času smo kot komaj dvomilijonski narod izgubili sto tisoč ljudi in utrpeli neznansko materialno škodo, da strahotnega trpljenja, moralne škode ter drugih posledic sploh ne omenjamo! Kot kaže, pa je bilo vse brez koristi in zaman.

Velikanska množica teh besedil je polna komunistične navlake in mitologije, samopoveličevanja, pretiravanj, zgodovinskih potvorb, ideoloških klišejev, laži, zavajanj, nerazumevanja, sovraštva, nespoštovanja življenja in človeka. Vmes pa so tudi taka, ki se napajajo iz resnice in govorijo o stvarnosti, kakršna je dejansko bila. Med avtorji teh knjig so imena, ki jih bo zgodovina kar obšla ali pa jim bo pripisala moralni madež neverodostojnosti.

Besedilo v knjigi Saga hiše ob gozdu je kritično, jasno, čisto in dobronamerno. Pripoved je pravo nasprotje zlaganim zgodbam o partizanstvu, osvobajanju in socialistični uspešnosti. Avtor pristaja zgolj na resnico in poštenost, dokumentira in človeško sočustvuje z žrtvami na obeh straneh. Išče pa tudi razloge za tolika zločinstva in žrtve, daje odgovore na usodna zgodovinska in sodobna vprašanja ter predloge za ureditev nenormalnega stanja in pomiritev sprtih strani, in sicer s ciljem uresničevanja razvoja in napredka. V knjigi zaznamo moralno ogorčenje nad falsificirano in krivično preteklostjo ter veliko iskrenega prizadevanja za dosego pomiritve ne le znotraj ožje skupnosti: družine, soseske in okolice, temveč tudi naroda.

Iz avtentičnega spomina otroka, živahnega in vedoželjnega fantiča, razmišljanj fanta in zrelega moža ter izobraženca in svetovljana dobimo življenjski, stvaren in čist popis slovenske zgodbe iz časa vojne in revolucije. Pred nami je dramatičen prikaz človeškega boja za obstoj, boja, ki se pogosto konča tragično in zaman. Avtor dogajanje presoja razumsko, prizadeto in odgovorno; svojo sodbo ponuja v presojo tudi nam, in sicer z upanjem, da bomo sledili njegovi prepričljivi in jasni

Figure 36.

argumentaciji, ki je vselej podprta s podatki. Vabi nas k razmisleku in dialogu za rešitev iz zagate, v kateri smo kot posamezniki in kot narod znašli zaradi državljanske vojne in revolucije. Rešitev vidi le v radikalnem in poštenem odnosu do dogajanja v preteklosti in sedanjosti, iskreni razpravi, pristajanju na argumente, medsebojnem spoštovanju, sočutju do žrtev ter spravi. Kadar z rahlo ironijo in brez ovinkarjenja razkriva zmote ter kaže na napake in zločine posameznih ljudi, to dela zato, ker njihovo početje razume kot nesrečo, vredno bolj obžalovanja kot očitkov in prezira. Toda o njih govori jasno in glasno, ker ne mara slepomišiti. Ljudje naj bi se namreč zločinov in zmot jasno zavedli, šele tako naj bi prišlo do katarze in nove, prave prihodnosti.

Iz pisanja se vidi, koliko je avtorju do slovenske sprave in do tega, da bi drvenje slovenskega naroda in slovenske države v katastrofo že končno ustavili, se otresli sramote ter svoj razvoj usmerili v zdravo prihodnost. Bertoncelj ni samo znanstvenik, ki niza in vrednoti dejstva, ampak je tudi rodoljub in odgovoren državljan ter predvsem dejaven razumnik, ki mu ni vseeno za sočloveka. Iz njegovega pisanja se čuti, da je odgovoren do sveta in ljudi [Stran 096]okrog sebe. Postavlja si vprašanja in nanje odgovarja. Vprašanja zastavlja tudi nam, saj so aktualna, še kako človeška in bi nas morala vsaj zanimati, če že ne skrbeti. O njih se je potrebno pogovarjati, razmišljati in razpravljati v demokratičnem dialogu, saj imajo vsi ljudje pravico povedati svoje mnenje. Vprašanja so takšna in tako pomembna, da nas bodo le pravi odgovori nanje rešili brezizhodnosti in travm, v katerih smo se znašli. Pisec pa dobro ve, da so za tak dialog potrebne značajske lastnosti, kot so dobrosrčnost, trezno razmišljanje, odgovornost, skrb in zdrava pamet, obenem pa tudi spoštovanje drugih moralnih vrednot ter prastarih zapovedi, temelječih na naravnih zakonih. Brez spoštljivega odnosa do vsega tega ne more biti organizirane in svobodne družbe, lahko je le ustrahovana čreda.

Pisec knjige se dobro zaveda, kako pomembna so za človeka in človeško družbo načela humanosti, ki jih je v tisočletjih ustvarila civilizacija, zato opozarja nanje in jih še kako priporoča. Sam si je v svojem delovnem življenju nabral veliko izkušenj in življenjske modrosti, ki bi jih rad delil z nami, zato smemo in moramo priporočiti knjigo vsakomur, ki je pripravljen razmišljati in se učiti. Učenje in razmišljanje sta generatorja napredka in razvoja. To, kar obravnava ta knjiga, je namreč bistveno povezano z našim napredkom; tako duhovnim kot materialnim in celo z našo rešitvijo. Več kot jasno je razvidno, da si avtor za Slovence želi lepe in uspešne prihodnosti; zato nas opominja, uči in vzpodbuja. Knjigo bi moral prebrati prav vsak in razmišljati o njeni vsebini. To, o čemer pripoveduje, je tako bistveno povezano z nami, našo zgodovino in našo prihodnostjo, da se nam in naši domovini piše črn scenarij, če na vprašanja, postavljena v tej knjigi, ne bomo znali odgovoriti in jih razrešiti.

Mimogrede je treba reči še to, da s to knjigo Slovenci dobivamo avtentičen vpogled v razvoj partizanstva na ožjem področju Gorenjske, v njegov način delovanja in bojevanja, ki je specifično le deloma – morda le po svojem obsegu, po metodah in po svojih revolucionarnih namenih pa je enako kot v drugih slovenskih pokrajinah. Revolucija je vsem prinesla enake posledice: tiranijo in neuspešno gospodarstvo.