Zaveza št. 94 – Organizirano gledanje proč (Karl-Peter Schwarz)


§

V mnogih postkomunističnih državah še vedno vladajo stare elite

Praga, junija 2014

§

Pred dvema mesecema je ameriška ambasada v Bukarešti odlikovala romunsko časnikarko
Ondine Ghergut za njene raziskave o politični korupciji in o navezah komunistične
tajne službe Securitate. Sedaj pa je bila na prvi instanci obsojena na denarno kazen
300 000 evrov, ker je v svojih člankih omadeževala »javni ugled« nekdanjega javnega
tožilca, ki mu sodijo zaradi korupcije. Pri povprečni mesečni plači pičlih 100 evrov
pomeni taka obsodba vseživljenjsko prisilno delo.

Prejšnji petek je bil konservativni vodja opozicije in bivši slovenski ministrski
predsednik Janez Janša obsojen na dveletno zaporno kazen. Kriv je korupcije, se je
glasila obsodba v postopku, v katerem so bile kršene njegove pravice kot obtoženca
in kjer niso bili dopuščeni zanj razbremenilni dokazi. V montiranem procesu, ki ga
je proti njemu leta 1988 uprizorilo jugoslovansko komunistično vojaško sodstvo, pravi
Janša, so ga obravnavali bolj korektno. V treh tednih bodo v Sloveniji, članici Evropske
zveze, parlamentarne volitve, kot vrhunski kandidat bo Janša vodil volilni boj iz
zapora.

KGB se je zanimala za Mustafo Džemileva, odkar je ta leta 1961 pri osemnajstih letih
ustanovil mladinsko zvezo krimskih Tatarov. Pripadal je krogu disidenta Andreja Saharova
in je v sovjetskih časih prebil več časa v zaporih, taboriščih in pregnanstvu kot
na svobodi. Ker je nasprotoval ruski zasedbi Krima, je moral svojo domovino spet zapustiti
in sedaj živi v pregnanstvu v Kijevu.

Džamileva je evropski delovni program »Spomin in vest« v Pragi odlikoval za njegov
vseživljenjski boj za svobodo. Ta delovni program koordinira dejavnost institutov
in organizacij, ki se ukvarjajo z zgodovino totalitarnih režimov. 25 let po prelomnem
letu 1989 je predstavil porazno bilanco: v Vzhodni in Južni Evropi se ni posrečilo
uspešno obvladati dediščine komunizma; njegovi zločini se komaj preganjajo in pravna
država ne deluje v nobeni postkomunistični državi. Komunizem se je ideološko sicer
poslovil, »novi razred« pa je svojo moč obdržal.

Milovan Djilas ga je leta 1957 definiral kot »izkoriščevalski razred posestnikov«,
sestoječ iz skupnosti članov komunistične partije na oblasti. Pod novimi političnimi
etiketami ta razred še zmeraj ohranja svoje interese. V Rusiji je stopila na mesto
sovjetske diktature plebiscitarna diktatura predsednika, ki si s protizahodno in nacionalistično
retoriko zagotavlja podporo svoji politiki agresije in destabiliziranja sosednjih
držav. V Vzhodni in Južni Evropi vlada za demokratično fasado kartel postkomunističnih
oligarhov, ki si je prilastil države, stranke in medije.

V zgodnjih devetdesetih letih smo možnosti srednjevzhodnih in južnovzhodnih evropskih
držav vsekakor presojali optimistično. Pluralistični sistem vzajemnega nadzora naj
bi preprečil vnovični nastanek monopolov moči. Tržnogospodarske reforme in vključitev
v Nato in Evropsko skupnost naj bi pomnožile blagostanje in poskrbele za trajno stabilne
razmere. Pravna država naj bi se uveljavila proti politični korupciji in organiziranemu
kriminalu. V desetletjih diktature priučene navade izogibanja konfliktom in gledanja
vstran naj bi se umaknile živahnemu angažiranju civilne družbe. Mediji naj bi kritično
spremljali proces prenavljanja družbe in opozarjali na napačne usmeritve.

Zdelo se je, da se zarisuje nova, mirna ureditev odnosov med Vzhodom in Zahodom. V
skladu s temi pričakovanji in z ignoriranjem prav nasprotnega razvoja so Američani
in Nato zmanjševali svoj angažma v Evropi, kar je bilo, če se ozremo nazaj, enako
povabilu Putinu, naj spet osvoji izgubljeni teren. Med tem so oligarhi drugih postkomunističnih
držav ugotovili, da se tudi v Evropski skupnosti vse ne poje tako vroče, kot se skuha.
Medtem ko se je v baltskih republikah, na Poljskem, Češkem in Slovaškem ter Madžarskem
do neke mere posrečilo prenoviti stare elite, so te v Romuniji, Bolgariji, Sloveniji
in na Hrvaškem ter Madžarskem ostale skoraj nedotaknjene – v politiki, gospodarstvu
in justici kot tudi v visokem šolstvu ter v medijih.

Bertelsmannova ustanova je v svojem zadnjem indeksu razvoja demokracije in tržnega
gospodarstva v tranzicijskih državah ugotovila poslabšanje v dvanajstih od sedemnajstih
postkomunističnih držav srednjevzhodne [Stran 090]in jugovzhodne Evrope. Ta negativni trend ni nekaj novega, poroča sociologinja Petra
Guasti v Pragi, primerjalne študije ga kažejo že nekaj let. Razločna poslabšanja so
nastopila v Bolgariji, Romuniji in Madžarski. Samo v baltskih republikah in na Poljskem
je prišlo do napredka.

Ni slučajno, da so se prav države, ki so se odrezale najbolje, tudi najbolj soočile
s svojo preteklostjo. Posebej na Zahodu vedno znova hudo grajana lustracija, ki je
izključila bivše funkcionarje iz javnega življenja, se je obnesla. Odpovedala pa je
v justici. Temu ustrezno je justica dovzetna za politične vplive in korupcijo. To
je največji problem vseh postkomunističnih držav, pravi Vytautas Landsbergis, prvi
predsednik Litve po proglasitvi neodvisnosti leta 1990.

S tem je povezana neuspešnost postkomunističnih držav pri razkrivanju in preganjanju
komunističnih zločinov. Francoski zgodovinar Stéphane Courtois, izdajatelj »Črne knjige
komunizma«, ocenjuje, da so komunisti po vsem svetu pobili 85 do 100 milijonov ljudi.
Milijoni in milijoni pa so končali v kazenskih in delovnih taboriščih, bili so deportirani
ali pregnani. V Romuniji je med letoma1945 in 1989 pristalo v zaporih, taboriščih
ali kazenskih bataljonih okrog 1,6 milijona ljudi, s sodno odločbo ali brez, pravi
Ioana Boca, ravnateljica spominske ustanove Sighet, ki jo je ustanovila pisateljica
Ana Blandiana. Romunski zgodovinar Andrei Muraru, ki je do pred nekaj meseci vodil
inštitut za raziskovanje komunističnih zločinov, je primerjal te številke s številom
kazenskih postopkov, ki so bili v preteklih 24 letih uvedeni proti storilcem: samo
v štirih (!) primerih je tožilstvo obtožnico spisalo do kraja. Med letoma 2005 in
2013 zaradi političnih zločinov, ki so bili storjeni pred letom 1989, sploh ni bila
vložena nobena obtožnica več.

Date: 2015