Zaveza št. 94 – Betonska logika brezobličnega (Aleš Maver)


§

Dragi prijateljice in prijatelji, z žalostjo in skrbjo v srcu stojim tukaj z vami
dan po tem, ko so padle dolgo varovane maske in je postalo jasno, da so ruski tanki
začeli svoj uničujoči pohod po suvereni evropski državi Ukrajini. Zakaj so bili poslani
k sosedom sejat smrt? Zato, ker se je večina Ukrajink in Ukrajincev po triindvajsetih
letih naveličala večnega ohranjanja istega. To isto, ta status quo pa ni bil ne svoboda
ne avtokracija, ne človeka vredno življenje ne smrt. Partijski aparatčiki iz druge
lige so si kot domnevno uspešni direktorji državnih firm nagrabili velikansko premoženje
in potem vedrili in oblačili v napol demokratičnem sistemu. Po potrebi so bili zdaj
liberalci, zdaj socialdemokrati, zdaj konservativci in nacionalisti. Vedno, kadar
se je pojavila resna grožnja njihovi hegemoniji, se je v zraku pojavila grožnja: Če
ne bo po naše, bomo poklicali Ruse. Ko je najmanj spreten med njimi prekoračil rdečo
črto in s prekinitvijo pogajanj z Evropsko unijo, naj si o njej mislimo kar koli,
ugasnil celo žarek upanja, da bo kdaj mogoče presekati nezdravi status quo, je večina
ljudstva raje tvegala tuje posredovanje, kakor da bi životarila naprej. In tanki drugorazrednega
kagebejevskega oficirčka, ki sedi v Kremlju, so zdaj v Ukrajini za to, da ponovno
vzpostavijo zadušljivi status quo, ki ne bo ne prava neodvisnost ne formalna podrejenost.
Ne vemo, kako se bo zgodba končala, ker v zgodovini ne zmagujejo vedno dobri fantje,
ampak prepričan sem, dragi prijateljice in prijatelji, da mi v tem velikem civilizacijskem
spopadu vsaj vemo, kje naj jih iščemo.

Ob omenjanju ukrajinskega razvoja je bilo težko spregledati precejšnje podobnosti
z našo domovino. Na prvi pogled bi celo rekli, kako srečni smo, ker nad nami ne visi
Damoklejev meč nasilnih sosedov. Vendar je slovenska zgodba zadnjih dobrih dveh desetletij
žal eno samo izbiranje statusa quo, da, panično oklepanje starega, kakor da bi ga
[Stran 088]bilo mogoče v resnici ohraniti. Večina naših sodržavljank in sodržavljanov se je,
to moramo reči, odločala in se tudi 13. julija letos odločila ravno nasprotno kot
Ukrajinci. Še več, Janezu Janši izkazuje največje priznanje s tem, ko ga demonizira
kot rušilca tako zaželenega statusa quo, ki ga je v začetku devetdesetih odločilno
pomagal usodno načeti. Prepričan sem, da je prav za to sedaj zaprt. Kajti ob vsej
fasadi zgroženosti nad domnevno nezaslišanimi kritikami našega pravosodja se ne gre
slepiti, da ni zapreti opozicijskega voditelja med volitvami vedno politična odločitev.
V Sloveniji je postala možna, ker se večina Slovenk in Slovencev oklepa tonečega statusa
quo, ki je samo še mit. In ker se ga oklepa, se je samoumevno načelo in dubio pro
reo pri nas sprevrglo in dubio pro vulgo. Če stvar prevedem zelo prizanesljivo, pomeni,
da se v primeru dvoma odloča po željah množice.

Tega komunikacijskega kratkega stika med nami in večino sodržavljank in sodržavljanov
ne kaže zanikati. A če že ne morem do njih, moram vsaj tukaj z vami ponavljati, zakaj
sem tukaj. Zato, ker verjamem, da prava demokracija ne more biti »neliberalna«, kot
zadnje čase razglaša vse tisto, kar se skuša drenjati pod dežnikom novodobnega ruskega
carja, ki za boljši vtis tu in tam poljubi kakšno ikono. Če je okrog dovolj kamer,
seveda. Demokracija tudi ne more biti vodena in selektivna.In noben oblastnik nima
pravice reči, da njegovi ljudje še niso zreli zanjo. Na drugi strani liberalne demokracije
je namreč samo betonska logika brezobličnega Sistema, ki ga oznanjajo drugorazredni
aparatčiki in oficirčki. Žal prav iz občudovanja slednjih izhaja pristno navdušenje
velikega dela main streama slovenske politike in mnenjskih voditeljev nad kremeljskim
dežnikom, naj se še tako zlovešče razpira nad Ukrajino, ki je rekla ne večnemu ohranjanju
starega, betonskega stanja. Zato Slava Ukrajini in slava Sloveniji, tisti Sloveniji,
v katero moramo ta hip žal bolj verjeti, kot jo gledati.

Govor pred sodiščem, Ljubljana, 29. 8. 2014

Date: 2015