Zaveza št. 93

1.1.1.

»Zaveza se posveča duhovnim, kulturnim in političnim vprašanjem sedanjosti in preteklosti, pri čemer daje poseben poudarek krizi slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni.« Ta program kljub preprostosti izraža toliko vsebine, da ga kaže večkrat prebrati in premisliti. Ne izvzema ničesar, kar je za rast naroda bistveno, obenem pa tudi jasno pove, kje je izvor premnogih kriznih žarišč.

Eno redkih soglasij, ki ga zmore naša družba, je to, da nismo v obdobju sožitja, da smo razklana skupnost in da kriza že precej vsesplošno kaže zobe. Pojavlja se še eno soglasje, a to je nepisano, neartikulirano in je prej katastrofalno kot razveseljivo: vzrokov za nastalo situacijo nikakor ne iščemo, nočemo iskati pri najočitnejšem izvoru. Pametovanja o razlogih pa je seveda vseeno na ostajanje v člankih, komentarjih, oddajah, raznih omizjih. Kako to izgleda? Najprej bi pomislili na otroško igro slepe miši, s to razliko, da imajo skoraj vsi udeleženci zavezane oči in instinktivno vejo predvsem to, česa ne smejo najti. A ker slovenska stvarnost ni več ravno smešna, velja uvesti resnejšo prispodobo: organizem je poln metastaz, v javnosti pa se v smislu ukrepanja sme govoriti kvečjemu o odpravljanju aken in nakupu ličil.

Osrednja ovira za reševanje nastalega položaja je torej zagotovo ta, da je vzročna povezava do težav nerazvidna. Samo tako je mogoče, da smo kot država zdrsnili na rep uspešnosti, samo tako je mogoče, da smo se vrnili v čase očitnih političnih procesov, samo tako je mogoče, da prepojenost s socializmom v gospodarstvu, uradništvu, sodstvu, vsepovsod pravzaprav, »rešujemo« s propagiranjem (demokratičnega) socializma, z jugoslovanskim domotožjem in s čustvenim podžiganjem v slogu »evviva il comunismo«. Raka torej »zdravimo« z očitno rakotvornimi snovmi. Razmere so tako groteskne, da bi jih dejansko lahko predstavila le groteska. A tudi tu je pomlad v defenzivi: če se na odrih prestolnice pojavi Živalska farma, ta kot družbena kritika biča – satanizirano demokratično stran. Toliko domišljije, kot jo premore slovenska resničnost, torej niti Orwell ni imel; namreč da bi štirinožni zmagovalci po vsem svojem nasilju in intrigah naposled napisali še Živalsko farmo, vloge v zgodbi sprevrnili in svojo totalitarnost pripisali zatiranim.

Resda smo ujetniki takih razmer, a vendarle smo vključeni v Evropsko zvezo, imamo formalno demokracijo in relativno svobodne volitve. Dovolj torej, da bi lahko učinkoviteje uveljavili svojo odgovornost do skupnosti. Kajti ni dvoma, da velika večina slovenskih državljanov ni izrecno in zavestno za izbiro zla. Zakaj potem taki volilni rezultati? Kako je mogoče, da nam že četrt stoletja (z nekaj »motnjami«, se pravi delno pomladnimi koalicijami) vladajo stranke, ki se izrecno utemeljujejo na t. i. NOB, torej na prevari in brezmejnem nasilju, na zlu?

Enega možnih odgovorov nam je nehote ponudil J. Jurkovič s pismom, ki ga je v prvi majski številki objavila Družina. Pisec kljub širokemu vsebinskemu naboru ne skriva propagandnih namenov v prid spornim potezam, ki si jih je privoščil del vodstva Nove Slovenije. Samo po sebi torej tega ne bi jemali v misel, če ne bi spotoma razumu odrekal nadvse pomembno mesto: »Modrost raste v vazi ljubezni, ne razuma.« Iz konteksta je sklepati, da s tem ni imel namena opravičevati se za šepavo modrost oziroma za pomanjkanje razumnosti, pač pa da hoče misel uvesti kot splošno maksimo, ki velja za vsakogar, vedno in povsod.

Navsezadnje se tudi s tem ne bi ukvarjali, če ne bi bila to velika in zelo razširjena, tako rekoč vsenavzoča težava naših sredin. Sredin, ki izhajajo iz demokratičnega izročila, a si pod težo totalitarnega in tranzicijskega enoumja ne mažejo rok z »grdimi stvarmi« in se zanje ne zanimajo. Ali pa se zanimajo površno in vanje posegajo v skladu s prikritimi nitmi javnega mnenja. Sorodnost, ki jo je zaznati med medijskim navijaštvom in nekaterimi katoliškimi skupinami, je neverjetna. Mnogokrat se uporablja celo enake stavke. Bolestno pobožno dušo lahko slišiš pravičniško, samoumevno in prepričano vzdigovati glas, da je Janez Janša fašist. [Stran 002]Obenem seveda kipi od ljubezni do tistih, denimo nekdanjih predsednikov države, zoper katere si drznejo »zadrti in nestrpni« kristjani reči kritično besedo. Svojega bližnjega kristjana, denimo vaškega stražarja ali člana NSZ, lahko slabo prebavljaš, da le ljubiš tiste, ki jih sovražijo.

Pri tem nikakor ni osrednji fokus na pretirani pobožnosti ali karizmatičnih gibanjih. Pojav je žal dosti širši. Podoba je, da gre vsa povojna leta celo močan delež duhovniške formacije v to smer. Na račun (domnevne) ljubezni, čistosti, zmernosti itd. se torej razumnost neprestano poriva iz prve vrste. Celo Kristusova samoopredelitev kot resnica (poleg poti in življenja) se umika ohlapnemu, omlednemu, nemalokrat topoumnemu čustvovanju pod elastično pokrovko ljubezni. S prižnic se velikokrat cedi samo od te besede, ko bi vendar resnična pastirska ljubezen nemudoma zaznala, da so poslušalci zbegani od ne-resnic, da so žejni pravice, da jim bo kot pri otroški vzgoji kdaj koristila jasna beseda, začrtana meja itd. itd. Si kdo upa reči, da je Kristus z naročilom Ljubite se med seboj spodkopaval racionalnost? Ali da je sveti Avguštin z mislijo Ljubi in delaj, kar hočeš, pozival k brezumnosti? Ob zapisanem ljubezen (in še zlasti Ljubezen) ne potrebuje posebne apologije, tudi zato ne, ker jabolk ne kaže preveč po domače primerjati z litimi platišči oziroma božjih kreposti ne z naravnimi. Rokovnjaške sodbe na račun razuma onemogočajo tako ljubezen kot oblikovalko naravnih kreposti kot tudi njeno prvenstvo sploh. S kakršnim koli deklasiranjem razuma je ljubezni napravljena medvedja usluga. Navsezadnje človek svoj etični vrh doseže edino v enakopravnem sodelovanju razumnosti in ljubezni. Z zapostavljanjem razumnosti vsekakor nima nobenih možnosti.

Brez najmanjše skušnjave po razsvetljenskem malikovanju razuma mu je torej treba odrediti pravo mesto. Ena najbolj naglaševanih besed v dveh desetletjih izdajanja Zaveze je razumetje. V tem, v razumetju je ključ za polno sedanjost in boljšo prihodnost. Če besedici razumetje vzamemo razum, od nje ne ostane nič smiselnega. Filozof Josef Pieper, ki je dobršen del svojega znanstvenega dela posvetil krepostim, ima razumnost za mater naravnih kreposti, pred njim pa je že sveti Tomaž Akvinski zapisal, da je razumnost oblikovalni temelj vseh drugih kreposti, »da je torej lahko samo tisti, ki je razumen, tudi pravičen, srčen in zmeren; in da je dober človek dober zaradi svoje razumnosti«. Filozof Milan Komar razlaga isto misel: »pamet je krepost prave mere in brez nje ni drugih kreposti. Brez pameti ni pravičnosti, ki daje vsakomur, kar mu gre. Ni srčnosti, ki daje pravo mero našim borbenim silam. Ni zmernosti, ki daje pravo mero našim težnjam po čutnem uživanju. Prek pameti prodre luč uma v svet volje, čustev in strasti. Zato je pamet izrazita krepost reda in zato krepost miru. Če ni pameti, ni miru.«

In smo sklenili krog, spet pri splošnem stanju v domovini. Zunanji mir, hvala Bogu, imamo, čeprav smo bili ob nasilnih demonstracijah že priče temu, da so nam ga poskusili načeti. Vsekakor pa pravega, notranjega miru, tistega, ki izhaja iz razumnosti, pogrešamo. Mir namreč ni, prosto po dr. Marku Kremžarju, negibnost, praznost, pač pa spokojnost reda, ravnovesje ustvarjalnih sil. Komar je prepričan, da vsega tega ni, ker smo priče vedno večjemu begu pred stvarnostjo in življenjem. »Sodobni človek je izgubil duha resnice, ki bi mu edina mogla pokazati stvarnost in življenje tako, kakršno je. Stvari take, kot so, ga ne zanimajo več; on ima svoje tehnike, sisteme, obrazce, ideje, s katerimi daje mero stvarem.«

Prav isto velja za »krizo slovenstva«, ki je omenjena na začetku, in ima svoj izvor v boljševiški revoluciji. Treba je vložiti ogromno truda, da se morda uspe komu dopovedati kaj resničnega, neklišejskega o naši zgodovini in današnji situaciji. Tudi krščanskim ljudem. Pravzaprav se tudi v tem primeru beg pred resnico začne, že preden pride do argumentacij, ki so zunaj stereotipov. Resnica ne privlači, ker bi zahtevala spremembo obrazcev, tehnik. A prav v resnici in razumu je ključ. Komar pravi, da je resnica močna in globoka, da nudi trdno oporo. Razum pa, ki sledi resnici in ki se hrani iz nje, je krepak, poln sile in zagona. Včasih take obetajoče besede nimajo učinka, zato lahko za zaključek navedemo še temnejše perspektive v zvezi z zanemarjenjem razuma. Navedek je iz Komarjevega eseja Z nezanimanjem smrt potuje incognito, ki je že sam po sebi dovolj poveden. Govor je torej o mrtvilu, o smrti, kadar razum ni vprežen v iskanje resnice: »Kjer razum trpi lakoto po resnici, je volja brez sile. Brez umske jasnosti ni močne volje, ki je umno teženje. Mrtvilo prodira iz sestradanega uma prek šibke volje v vse človekovo zadržanje.« Je pri narodu kaj drugače … ?

[Stran 003]

Figure 1. To troje … (1 Kor 13,13) Janez Rihar

1.2.1.

Ps 80, 9–14

1.2.2.

Psalm 80 je eden tistih, ki so nastali kot žalostinke po uničenju Izraelskega kraljestva in kot prošnja, naj Gospod obnovi Izrael. V gornjih vrsticah pa lahko beremo tudi marsikaj, kar se lahko nanaša na slovenstvo in naš sedanji čas. Egipt je namreč še v baročni kulturi pomenil simbol poganstva: trta, ki jo tu lahko razumemo kot prispodobo slovenstva, je bila vzeta iz poganstva in postavljena v vinograd krščanske omike; v stoletjih je med preizkušnjami in težavami pognala korenine in napolnila našo deželo. Potem pa je Gospod dopustil, da je bila ograja vinograda podrta, v vinograd je vdrlo nasilje, kdor je le hotel, je jemal, trgal in teptal trto; vinograd krščanske omike je razril merjasec iz gozda, bil je za hrano divjačini.

Tako je bilo v času revolucije in po nji – toda ali ni res, da je tudi v sedanjosti marsikaj, kar nadaljuje ta osnovni ton žalostinke? Ali ne sodi v nadaljevanje te žalostinke nezmožnost številnih Slovencev, da bi spoznali in doumeli osnovne stvari iz najtežje dobe naše zgodovine – nezmožnost, ki se navzven kaže kot spoznavna, a je v njenem ozadju predvsem čustvena in duhovna nezmožnost udeležbe v resničnosti sočloveka? Ali naj nas ne navdaja s skrbjo in žalostjo, kar beremo izpod peresa nekaterih znanstvenikov na vodilnih mestih, ki pravijo, da spomenik v Grahovem sprevrača kolaborante – ki naj bi bili eo ipso krivci – v žrtve, partizane kot resnične žrtve fašizma pa v storilce? Kaj je sploh mogoče reči ob takšnem umskem izbrisu čisto osnovnih faktov? Marsikaj še sodi v obširni register stvari, za katere je nemogoče, da bi nam ne povzročale skrbi in žalosti; ena od izstopajočih je nerazumnost, s katero se prav tiste politične sile, ki bi morale po svojem izvoru najbolje razumeti podrto ograjo slovenskega vinograda in opustošenje v njem, od bistvenega problema obračajo vstran in nameravajo vinograd obnoviti, če sploh, čisto po svoje. Kako, tega ne vemo.

V perspektivi teh in mnogih drugih dejstev se zdi, kakor da je podrta ograja podrta še vedno, morda za dolgo, morda trajno, in da imajo vsa človeška prizadevanja, da bi se lotili njene obnove, tako malo, tako malo uspeha … Res, če gledamo le na zunaj, na tem področju ne moremo šteti sijajnih uspehov. Toda črnogledost in malodušje sta skušnjava – namreč skušnjava v pravem, teološkem pomenu besede: vpliv hudobnega duha, ki nam želi preprečiti vpogled v nekaj bolj bistvenega, pomembnega, rešilnega.

Črnogledost ob našem razdejanem vinogradu nam zoži pogled ter dojemanje zgolj na to, kar je vidno, zunanje, zgodovinsko. Kristjan pa veruje in se zaveda, da zunanja povrhnjica dejstev o razdrti ograji vinograda zadeva ob globlji, duhovni svet, in tam je naš vinograd morda videti drugačen. Kadar smo črnogledi, pozabljamo, da je gospodar vse zgodovine Kristus, Kralj vesoljstva, in vsak, tudi najmanjši osebni ali zgodovinski dogodek se steka k njemu, pred njegov sodni stol in pod njegovo gospodovanje. Človeško trpljenje, ki ga poznamo iz naše zgodovine, je resnično trpljenje in nas resnično navdaja z usmiljenjem in žalostjo – toda vsak zase se moramo truditi, da v duhu ob tem ne izgubimo misli na skrivnostno, misterijsko razsežnost vsakega človeškega dogodka, trpljenja, smrti.

Med pisanjem teh vrstic me na to razsežnost posebej opozarja današnji datum, 13. maj – praznik Fatimske Matere Božje. Tega dne leta 1917 so se namreč začela Marijina prikazovanja trem portugalskim otrokom, preprostim in ubožnim prav tako, kakor je bila tedaj večina slovenskih otrok. Poslani angel, nato pa še zlasti Mati Božja sta jim prigovarjala, naj molijo in se žrtvujejo, da bodo zadoščevali za grehe, s katerimi ljudje žalijo Boga. Iz Marijinega svarila, da bo po 1. svetovni vojni, ki se je tedaj bližala koncu (in je Marija otroke prosila, naj molijo za njen konec), prišla še hujša, 2. svetovna vojna, če se ljudje ne spreobrnejo in poboljšajo, mora kristjan prejasno razumeti mdr. vsaj to: da imajo molitev, odpoved, dobra dela – vse, kar poklonimo Jezusu kot svoje osebno zadoščevanje za grehe ljudi – skrivnosten, mističen vpliv na človeško zgodovino, saj morejo prispevati k ublažitvi kazni, ki jo kličejo nad človeka hudodelstva zoper bližnjega in Boga. [Stran 005]

Figure 2. Zakaj si podrl njeno ograjo? Janez Rihar

[Stran 006] Prav zato nam je Mati Božja prek fatimskih vidcev izročila tudi zadostilno pobožnost prvih sobot.

Sporočilo fatimskih skrivnosti, zlasti t.i. druge skrivnosti, je za razumevanje slovenske zgodovine 20. stoletja nadvse pomembno. Bilo je leta 1917, nekaj mesecev pred oktobrsko revolucijo, ko je Mati Božja povedala:

»Če bodo [ljudje] spolnili moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in bo mir; če ne, bo razširila po svetu svoje zmote ter povzročila vojne in preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni.«

Ali ni v teh stavkih razbrati metafizičnega, odzadnjega odseva novejše slovenske zgodovine kakor v duhovnem ogledalu? In ali nas ne ženejo te misli naprej, da bi Marijine besede o mučencih kot posrednikih Kristusove milosti razumeli tako, kakor so gotovo mišljene: da govori tudi o slovenskih mučencih kot posrednikih Božje milosti za nas, Slovence? Teologi in škofje dajo v tej točki slovenskemu kristjanu le malo pojasnil. Razlage, ki bi smiselno povezala našo trpljenja in smrti polno slovensko zgodovino s svetlobnim ozadjem Jezusove milosti, pravzaprav nimamo. Toda vsakdo se more sam poglobiti v kratke stavke Marijinih sporočil v Fatimi in vsakdo more sam brati pričevanja o naših pričevalcih s krvjo, pričevanja o naših tako številnih žrtvah vojnega časa: v duhu imamo pred očmi celo galerijo človeških likov, o katerih piše Zaveza, ki so v svojem ravnanju ohranili slovensko krščansko omiko – za strašno ceno. Da, koliko navzven težko opaznih, dejansko pa izjemnih dejanj zvestobe, poguma, usmiljenja in dobrote, kolikšen potencial človečnosti, kakšna moralna samouresničitev, čeravno v drastičnih okoliščinah in posledicah! Resnično, ko mislimo na Janka Kralja, Iva Brica, Jožeta Geohelija, Srečka Huta, Anico Drobnič in mnoge druge, ki jim niti ne poznamo imena, a vemo, da so bili; ko mislimo nanje v luči fatimskih sporočil, moremo čutiti njihovo duhovno navzočnost zdaj in v slovenski zgodovini kot izjemen dar, privilegij, vzpodbudo in tolažbo. Takšen duhovni pogled nam tudi omogoča, da se – navsezadnje in za začetek – obrnemo k resničnosti in se pristno veselimo darov, na katere pozabljamo, da so darovi: da imamo mir, da imamo slovensko državo, da imamo neki osnovni red in skromno blaginjo, da imamo družbeno svobodo, v kateri moremo narediti toliko dobrega! – Ali ni greh, če se vsega tega ne veselimo? Da, pomislimo, kako bi se oni veselili, če bi te darove mogli uživati, in kaj vse bi iz teh talentov skušali narediti! In kaj vse moremo napraviti z molitvijo in dejanjem mi sami, če resnično verjamemo, da smo kot osebe po božji podobnosti enota duha in telesa in se v nas stikata duhovni in snovni svet?

Da, te stvari so globoke, saj stoji za njimi božja stvariteljska roka, in zato je veselje, ki nam ga morejo dati, tudi globoko – čeravno navzven manj vidno, toda tembolj pristno in životvorno.

Čas, ki nam ga odmerja Gospod, preden pride in napravi z nami račun, naš slovenski čas poteka med resničnostjo žalostinke in resničnostjo hvalnice. Če živimo svoj čas le na površju in zunanje, nas navdajajo predvsem besede žalostinke; če skušamo živeti svoj čas v težavnem, večrazsežnem prostorju duha, pa se v ozadju oglasi tudi globoki, tihi zven hvalnice. Da, ali si moremo misliti hvalnico, ki bi z dovolj odličnimi izrazi predstavila glavno Marijino sporočilo v Fatimi: »Končno bo moje brezmadežno Srce slavilo veliko zmago.« Ali ni tudi vsaka spodbuda, vsak navdih, ki nam ga morejo dati naši slovenski pričevalci za krščansko omiko, majhna zmaga na obzorju velike zmage Božje Matere? Žalostinko, ki jo slišimo odmevati ob razdrti ogradi slovenskega vinograda, bomo v sebi slišali še pogosto; vendar je naše življenje lahko zelo, zelo drugačno, če v globinah slovenskega časa slišimo zveneti tudi hvalnico, ki v njem je, resnično je.

1.3.1. To, kar je nad življenjem

»Trdno verjamem, da morajo koncentracijska taborišča še naprej obstajati, vse dokler bodo obstajali ljudje, kakršen je Aleksander Solženicin. Morda bi morala biti tudi malo bolje varovana, da takšni ljudje, kot je on, ne bi mogli priti iz njih.«1 Ob teh besedah Juana Beneta se morda kdo spomni na razvpiti grafit Luke Jurija: »Zakaj protestirati proti proslavi domobrancev? … Nekaj jih je preživelo, jugo neučinkovitost pač.« Slavnega španskega modernističnega pisatelja je izzvala Solženicinova izjava, da je v postfrankovski Španiji veliko več svobode kot v Sovjetski zvezi, mladega slovenskega politika pa proslava ob 70-letnici domobranstva v Rovtah. Prvi je kasneje svoje misli »absolutno potrdil«, dodal je, da je bil še preveč vljuden, in v negativnih odzivih, ki jih je sprožil, prepoznal slabo vest svojih kritikov. Drugi se je nekako opravičil in pojasnil, da je hotel dejansko izraziti nestrinjanje »s protestiranjem proti domobranski folklori«. Različni časi, kraji in značaji – vse to in še mnogokaj daje besedam dejanski pomen in začrtuje razliko med njimi.

In vendar imata obe izjavi globoko na dnu, zavestnem ali nezavednem, nekaj skupnega: idejo, da so ideje več vredne od človeških življenj. To velja seveda za »moje« ideje: tiste, ki jim sledim sam; in za življenja drugih, tistih, ki stojijo tem idejam nasproti. V posebnih zgodovinskih in psihičnih okoliščinah se sicer dogaja tudi, da ljudje žrtvujejo lastno življenje za nasilno uresničitev kake ideje (to je nekaj povsem drugega od primerov, v katerih ljudje s svojimi življenji branijo druga življenja), a ima oboje isto podlago: zaničevanje življenja, ki ni več presežna, nedotakljiva resničnost, temveč samo še »manjša ideja« in sredstvo za uresničitev tiste »prave« in »največje«. Moderno »demistificirano« kulturo zaznamuje paradoksna dvojnost: izključujoče, skoraj malikovalsko povzdigovanje (razumljivega in obvladljivega) tostranstva na eni in brezobzirno, ničemur odgovorno gospodarjenje z njim na drugi strani. Subjekt se je neovedeno ali vsaj nepriznano preselil v nekakšno transcendenco in začel iz nje obvladovati resničnost. Tako je postalo nepristno vse: imanenca in transcendenca, naravno-zgodovinski in presežni svet.

1.3.2. Dobri ljudje – slabi praktiki in izdajalci

Zgoraj navedeni izjavi zato na prvi pogled ne delujeta kot tradicionalni, »starosvetni« fanatizem, temveč kot priložnostni cinizem ali eksces temperamentnega posameznika. V resnici sta prej izraz pristnega moralnega ogorčenja in sta logična izraza neke miselnosti. To miselnost je zelo težko poimenovati. Benet je pripadal nekomunistični španski levici, Juri pripada slovenski postkomunistični levici, ujemata pa se v točki, ki je nadvse pomembna, vsaj zame bistvena: v odnosu do individualnega človeškega življenja. Poleg tega je velik del intelektualnih in kulturnih energij njenih promotorjev, marksistov in nemarksistov, povsem očitno usmerjen v prikrivanje tega, da je zaničevanje (ne-mojega) človeškega življenja njena logična posledica. (A le tedaj, kadar je to koristno glede na družbeno vzdušje; v drugačnih razmerah se, nasprotno, ravno to z zanosom poudarja – pred časom je takšna govorica začela spet obvladovati ne le ulico, temveč tudi velik del kulturnega esteblišmenta.) Verjamem, da ne avtorja navedenih izjav ne velika večina ljudi, ki priznava isto ali podobno ideologijo, ne ravna dosledno v skladu s to logiko; verjamem celo, da je večina ne bi (ali vsaj ne z lahkoto) udejanjala v vsej radikalnosti. Razlogov za to je toliko, kot je teh ljudi, najbrž še več, a v vsakem primeru je njihovo ravnanje v nasprotju z idejo, ki je zapisana na njihovi zastavi.

Danes je slišati tudi iz ust kakega nesporno razumnega in demokratično opredeljenega človeka, da so ideologije, ki so neločljivo zvezane z nasiljem (čeprav morda tega ne priznavajo izrecno, kot npr. demokratični socializem), lepe ideje, ki pa se lahko izrode v grozljiva dejanja. Celo sedanji papež pripoveduje, da je med marksisti spoznal čudovite ljudi. Kaj je lepšega od takšne človeške občutljivosti cerkvenega poglavarja? Vseeno morda ni odveč pripisati: ti čudoviti ljudje so bili slabi praktiki ali teoretiki, mogoče zagovorniki ene tistih razvodenelih, »počlovečenih« različic marksizma, ki ne s filozofskimi izhodišči ne z realno zgodovinsko prakso niso imeli prave zveze.

Najbrž ima marsikdo podobno izkušnjo. Moj pokojni sorodnik, partizanski kurir in goreč član zveze borcev, je bil tak čudovit človek. Ne verjamem, da je prav veliko ljudi pripravljenih [Stran 008]leta in leta tako požrtvovalno skrbeti za bolno ženo, kot je skrbel on. In – saj veste, koliko prijateljev imate, na katere res lahko računate? Nanj je bilo vedno mogoče: najsi je šlo za električna popravila ali za dobro vzdušje pri večerji, za nasvet glede obrtnika ali za obvladovanje vrtnega žara. Človeška inteligentnost mu je branila, da bi načenjal teme, ki so nas delile. Res da mu je kot »zmagovalcu«, ki se je v naši bivši domovini počutil doma, bilo laže gojiti takšen odnos, in res je, da so tudi moji najbližji z neverjetno rahločutnostjo šli mimo vsega, kar se jim je v družbi dogajalo. A vendar: bil je odličen družinski prijatelj, eden najboljših, ker ideje, v katere je sicer strastno verjel, na naše odnose niso prav nič vplivale. In te niso bile lepe, ker so zaplajale smrt, rojevale laž in preganjale mišljenje. Živelo se je, hvala Bogu, tudi mimo njih; v neki meri so ljudje ostajali dobri navzlic nasilju, s katerim so jih navdihovale.

1.3.3. Kljubovalci lepim idejam

Na drugi strani se medijsko izrisujejo in pomnožujejo grde podobe duhovnikov: izkoriščevalcev naivnih vernikov, ekonomskih prevarantov, nemoralnežev, pedofilov. Za Slovenijo je sicer komajda še mogoče reči, da ima medije, da v njej obstaja javni prostor: neznosni propagandizem in podobno neznosna naivnost večinskega človeka sta ga spremenila v obsežen nikogaršnji prostor, ki ga obvladujejo nekakšne ideološke milice. Iz njega lahko pride (in tudi prihaja) tako rekoč karkoli. A kljub temu: denimo, da ima takšna propaganda nekaj osnove v resničnosti; denimo celo, da je res vse, kar pravi – kaj bi to pomenilo? To bi pomenilo, da ti duhovniki ne ravnajo kot dobri ljudje; toda vse tisto, zaradi česar ne ravnajo tako, je v nasprotju z idejo, ki naj bi jo udejanjali v življenju, in tisti, ki jih s tolikšno vnemo obtožujejo, jim očitajo ravno nezvestobo tej ideji, ki je po njihovi lastni predpostavki lepa. Prodornejši ideologi seveda skušajo kritiko usmeriti drugam; Slavoj Žižek je na primer pred časom pisal o pedofiliji kot sistemski napaki ali pravzaprav kar o sistemskem elementu delovanja katoliške cerkve. Svečeniki katoliške cerkve naj bi torej bili tako rekoč institucionalno uvedeni v pedofilijo. A celo takšna kulturnobojna subverzija v preobleki teorije temelji na postavki lepe ideje, ki naj bi jo ti sistematično pervertirani ljudje izdajali. Vsaka, tudi sistematična potvorba pa je samo potovrba, ki vsebine same ideje ne prizadeva. Slabi in dobri ljudje so od nekdaj tu in tam, tako učijo izkušnje; ali dejansko obstaja sistem potvarjanja, ki je vitalnega pomena za obstoj cerkvene institucije, pa je racionalno odgovorljivo vprašanje. Tragično pa je, da se je o takih vprašanjih posebej težko pogovarjati v intelektualni javnosti. In zato tudi karkoli dokazati ali ovreči, pa naj gre za še tako očitno resnico ali neumnost. Naj za drobno ilustracijo navedem dva primera.

1.3.4. Sirene

Pred kratkim (28. 4. 2014) je bil na spletnih straneh spletnega portala MMC RTV objavljen intervju z enim najbolj znanih sodobnih filozofov Giannijem Vattimom, ki je aktualni poslanec v evropskem parlamentu. Priletni profesor, znani glasnik šibke, nenasilne misli (pensiero debole) je v teh težkih časih pripravljen seči po kalašnikovki. Zakaj se je v častitljivih letih pognal v tako tvegan salto mortale? Kaj neki ga je privedlo od mehke misli k tako trdi družbeni praksi? Jasno: moralna revolta zaradi vnebovpijočih družbenih razlik. »Le kako ne bi bil marksist v takih okoliščinah?« si zastavi retorično vprašanje. In zagotovi, da bo, če bo treba, za pristni komunistični ideal vzel tudi puško v roke: »Za vsako ceno se bom bojeval za brezrazredno družbo, v kateri bodo, kot je rekel Lenin, tako elektrika kot sovjeti. To pomeni gospodarski in družbeni in tehnološki razvoj, ki ga bo nadzirala ljudska oblast, pravi parlamenti, ne pa to, kar imamo zdaj.« Novinarko, ki seveda ne postavlja nobenih sitnih podvprašanj, poduči še o tem, da je bila »Stalinova krivda v tem, da je hotel biti kapitalist. Če bi bil dober komunist, tega ne bi počel«. Skratka Stalin je izdal lepo idejo. Zgodbo o dobrem Leninu in hudobnem Stalinu vsaj malo starejši poznamo iz socialističnih šolskih klopi; ne zgodovinska evidenca ne resne filozofske analize, ki govorijo zoper to, da Stalin pomeni odklon od pravega komunizma, Vattima ne prepričajo: z iskrivo intelektualno avtoriteto nam jo v času primerni obliki pove še enkrat. Tudi tistim, ki sta nam Vattimova odločna lahkotnost in vzvišenost nad realnostjo že zdavnaj vzbujala pomisleke o tem, da utegne biti njegova misel kratke sape, ta potrditev seveda ne prinaša zadoščenja. Še posebej zato ne, ker gre vendarle za pomembno figuro sodobnega evropskega intelektualca. »Nič ni nedoumljivejše od človeka,« poje zbor tebanskih starcev v Sofoklovi Antigoni. Ko sem prebral ta intervju, sem mu znova prikimal.

[Stran 009]

Figure 3. Lepe ideje … Kaj pa dejanja? Tamino Petelinšek

[Stran 010]

Miselna konciznost morda ni ravno glavna odlika, ki jo pričakujemo od Vena Tauferja, še posebej kadar nastopa v močno medijsko ozvočeni aktivistični vlogi predsednika društva slovenskih pisateljev; toda včasih se zdi, da bi kakšno malenkost kljub vsemu le moral opaziti. Prav te dni (10. 5. 2014) se je na že prej omenjenem portalu MMC pojavila njegova kolumna, nastala ob 25. obletnici 2. Majniške deklaracije in 10. obletnici članstva Slovenije v EU. Na slovensko resničnost, naslikano v apokaliptičnih tonih, se iz nje usuvata moralični ogenj in žveplo, vmes je nekaj stavkov, ki se zdijo prepisani z agende kontinuitetnih strank, za intelektualni presežek je navržena še kakšna velika resnica, povzeta po notranjepolitičnih rubrikah t. i. dominantnih medijev. A tudi če zatisnemo eno veko in pol in ne opazimo vsega tega in podobnega, še vedno bode v oči logika njegove ključne ugotovitve: slovenske stranke »niso prišle niti koraka dlje od nekdanje partije«, ki si je lastila celotno državo, ker da jih je ena sama »slepa grabežljivost, klanska privrženost sebi in ‘svojim’, penasto sovraštvo do drugega in drugačnega«. Tauferju je tu ušla drobna malenkost: namreč to, da je bila v socialističnem sistemu stranka ena sama (in se zato, povsem logično, tudi ni imenovala stranka, temveč zveza komunistov), v demokratičnem pa jih je več; medsebojni »spopadi«, kritika in nadzor različnih političnih združenj so ravno smisel demokracije; zato niti ustanavljanje strank niti kritiziranje aktualne oblasti (vsaj načeloma) nista več kaznivi dejanji. It makes all the difference in the world, kot se reče v jeziku, iz katerega Veno Taufer tako vztrajno prevaja poezijo. Malenkost, ki jo je preskočil, konstituira razliko med nedemokracijo in demokracijo.

Seveda daje tako rekoč vsaka vrstica v njegovem besedilu slutiti, da ne gre za spregled, temveč za premišljeno retoriko, za žargon pravšnjosti v času socialistične rekonkviste Slovenije. »Vsenaokrog brezup, apatija, strah in zbeganost, da so razpadle vsakršne vrednote. So. In pogubno so začele razpadati na samem začetku in prav na vrhu in z vrha navzdol,« in vse to »se je skotilo v strankah,« se razlegajo težke, črne besede. Torej se je vse skupaj začelo s pojavom strank? Prej pa so »vsakršne vrednote«, vključno s človeškim dostojanstvom, očitno obstajale? Kdaj že? Kje že? V času tiste ene »stranke«, ki je bila po Tauferjevih lastnih besedah »glasno in tihoma mnenja, da je njena last tudi sama država«? Kako torej: ali logika šepa ali je podivjala v ideološkem transu? Retorično vprašanje … Zaključni stavki, pretnja tistim, ki so nekoč protestirali zoper Kučanovo odlikovanje Ljuba Bavcona, enega avtorjev kazenskega zakonika, ki je ščitil nedemokratični jugoslovanski družbeni red, so zato skorajda nepotrebno pojasnilo, za kaj v resnici gre. Navsezadnje potemtakem tudi ne more biti presenečenje, da so vremenske razmere v društvu, ki mu nekdanji glasnik srednjevropske ideje v literaturi načeluje, takšne, kakršne so: v višjih legah prevladuje zmerno do pretežno nenadarjeno, pogoste pa so politične nevihte z močnimi ideološkimi nalivi.

Slabe ideje potrebujejo dobre ljudi, da bi cvetele v njihovi senci; od njih pa večinoma živijo ljudje, ki niso takšni. »Svobodo« leta 1945 v Ljubljani je označila sirena, ki je običajno znamenje naravne ali vojne nevarnosti. Komu gre pripisati to ironijo: novim oblastnikom ali zgodovini? Težko vprašanje; a bistveno je nekaj drugega: prihod slabih idej tudi danes naznanjajo sirene, ki pa seveda ne svarijo pred njimi, temveč z oglušujočim moralizmom preganjajo pamet. Slišali smo grožnje prof. Vattima s kalašnikovko in Tauferjevo vseslovensko škripanje z zobmi. Kaj naj si ob tem mislimo? Verjamemo, da avtorja verjameta svojim izjavam? Se nasmehnemo? Upamo, da se bodo potrgane niti misli nekoč spet ujele in bomo spet brali filozofijo in poezijo? Kaj naj storimo? Naj ob zvoku siren stečemo v zaklonišče ali na ulice? Nič od tega; dobri ljudje si ob njih zamašijo ušesa, da bi lahko še naprej mislili. In preživeli. Da, tudi preživeli.

¹ Cuadernos para el dialogo, 27. marec 1976.

1.4.1.

» … in fakti se morajo dati na mizo,« je zatrdil predsednik ZZB NOB Tit Turnšek ob soočenju s predsednikom Nove Slovenske zaveze Petrom Sušnikom na Odmevih nekaj dni pred slovesnostjo v Grahovem. Slovesnostjo, ki je vidno razburila in vznemirila člane zveze borcev. Organizatorjem so med drugim očitali, da z napisom na spomeniku potvarjajo zgodovinska dejstva, saj domobranci niso bili slovenska narodna vojska in komunisti ne »tujci po misli«. Ni kaj, ne bi se mogla bolj strinjati s predsednikom zveze borcev, ko pravi, da mora iti vedno za fakte, za dejstva. Da so samo ta odločilna pri razumevanju naše zgodovine. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je fakt oziroma dejstvo lahko samo nekaj, kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo. Tu pa pri naši uradni zgodovini nastopi problem, saj to pomeni, da morajo biti dejstva tudi resnična. Enega brez drugega ni. Če dejstvo ne vsebuje resnice, potem tudi ni dejstvo, ampak izmišljotina oziroma laž. Če hočemo priti na jasno, kaj se je v resnici dogajalo v naši polpretekli zgodovini, moramo torej najprej pogledati, v katerem delu naš zgodovinski spomin temelji na (resničnih) dejstvih in v katerem delu je le plod domišljije, dovršene propagande in potvorbe komunistične ideologije oz. oblasti. Če prav razumem predsednika zveze borcev, si torej vendarle tudi on oz. njegova organizacija želi, da na podlagi dejstev zapišemo našo zgodovino in tako enkrat za zmeraj prenehamo s spori glede le-te. Tega sem vesela, saj to pomeni, da smo po sedemdesetih letih končno prišli vsaj do minimalnega konsenza, kaj moramo narediti, da bi našega naroda polpretekla zgodovina več ne razdvajala.

Tu pa se pojavi vsaj ena težava. Sprejeti dejstvo, da zgodovina nikoli ni napisana enkrat za vselej, ampak da se ta na podlagi novih (ali razkritih) spoznanj in dokumentov vedno znova revidira in dopolnjuje, zna biti za trdne branitelje naše dosedanje uradne zgodovine velika ovira. Še posebej ker se lahko zgodi, da se bo kakšna njihova dosedanja »zgodovinska dogma« sesula sama vase. Upoštevati moramo tudi, da so vsaj do danes vsako soočenje argumentov označili za »poskus potvarjanja in prirejanja zgodovine«. Nekdanji predsednik zveze borcev Janez Stanovnik je niti ne tako dolgo nazaj (leta 2009) celo očital, da »odpiranje razprave o totalitarizmih, stalinizmih, fašizmih, nacizmih in frankizmih pomeni brezplodno tratenje časa in energije in je zato tako početje, ki spodkopava, poigravanje z narodovo usodo«.

Ampak glede na izjavo Turnška dopustimo možnost, da so morda vendarle tudi borci res pripravljeni naredili korak naprej in soočiti svoja dosedanja »dejstva« z novimi spoznanji, novimi odkritji in razkritji ter s pričevanji mnogih, ki so preživeli teror njihove osvoboditve, pa do sedaj niso imeli pravice na glas govoriti. Toda pri zgodovini niso pomembna samo dejstva, temveč tudi, kako stvarnost interpretiramo. Zavedati se je potrebno, da so naša uradna zgodovina in njeni zgodovinarji med- in povojne dogodke interpretirali izredno subjektivno zgolj in samo v luči zmagoslavne komunistične ideologije, njenega utrjevanja in utrjevanja komunistične partije kot absolutne oblasti. Resnica in pravica pri tej interpretaciji nista bili prav posebej zaželeni. Da, dejstva so zelo pomembna, ampak ali jih bodo pripravljeni sprejeti tudi, če bo to pomenilo, da se bodo morali zaradi tega odpovedati svoji dosedanji »zgodovini«? Ali so res pripravljeni pri tem soočenju dejstev, če se bo to izkazalo, odkrito priznati, da njihova dejstva niso imela veliko opraviti z resničnostjo, temveč so bila podrejena zgolj in samo potrebam absolutne zmage rdeče zvezde in njene morilske ideologije?

Za pokušino morda poglejmo samo nekaj trditev, ki jih vsako leto ob dnevu boja proti okupatorju ter ob spominjanju na mnoge »velike bitke« preko servilnega servisa, ki mu pravimo odprt medijski prostor, poslušamo s strani predstavnikov zveze borcev ter njihovih zgodovinarjev. No, v resnici so te trditve prisotne v vseh šolskih učbenikih, s tem pa dodobra usidrane tudi v naših glavah. Pri izbiri trditev sem bila pozorna predvsem na to, da sem poiskala take, ki slovenski narod še posebej razdvajajo. Prav zaradi hudih posledic, ki jih imajo za naš narod, predlagam, da najprej pri teh »damo fakte na mizo«.

1. Bistvo osvobodilne fronte pod vodstvom komunistične partije je bil boj proti okupatorju, ki je predstavljal največjo nevarnost za obstoj slovenskega naroda.

Zdrava pamet in izkušnje mi pravijo, da kadar se spopadeš z nečim ali z nekom, ki je mnogo večji in močnejši od tebe, usmeriš vse svoje sile v to, da ga premagaš. Takrat ni pomembno nič drugega, vse ostalo odmisliš,[Stran 012] skoncentriraš se le na svojega nasprotnika, ker veš, da je vsak trenutek pomemben in da je vsaka nepazljivost lahko zate usodna. Boj proti večjemu nasprotniku zahteva vse tvoje moči ter popolno predanost, ker imaš lahko le tako vsaj minimalne možnosti za uspeh. Nemogoče je v taki situaciji hkrati početi dve stvari. Pomislimo ob tem recimo na konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo razmišljali o naši samostojnosti in o tem, da se konča nedemokratični sistem, ki je prinesel v naš prostor toliko zla. Takrat bi morali kot narod izpeljati sočasno dva procesa – proces osamosvajanja in proces demokratizacije. Pa tega nismo zmogli, saj je vsak proces zase zahteval napor celotnega naroda in njegovega vodstva. Takrat smo kot narod dali prednost osamosvojitvi, zmanjkalo pa je moči za dosledno izpeljavo tudi drugega procesa – procesa demokratizacije. Pa je bil to pravzaprav čas miru.

Poglejmo sedaj na drugo svetovno vojno pri nas – komunistična partija je ob organizaciji boja proti okupatorju svoje sile usmerila še v rušenje starega družbenega reda in izvedbo komunistične revolucije. Toda tudi iz njenih lastnih dokumentov izhaja, da je bila njena skrb bolj usmerjena v izgradnjo moči partije in ideološko čistost partizanskih vrst kot v narodnoosvobodilni boj. Da podkrepim z nekaterimi navedki iz Dokumentov ljudske revolucije (vsi navedki, objavljeni v Dokumentih ljudske revolucije v Sloveniji, so iz obdobja 1941 do začetka 1942!): »Moti se, kdor misli, da je možna široka osvobodilna fronta slovenskega naroda brez čvrstih organizacij KP Slovenije«; »vzporedno s sprejemanjem novih članov v partijo, pa je treba čistiti partijske organizacije«; »ne zanemarite ideološke vzgoje … študirajte vestno naše redne publikacije … Revolucionarna vlada in revolucionarna vojska (Lenin) in O kadrih (Dimitrov)«, »slabost, ki je izredno nevarna, se kaže v omalovaževanju Partije, v poskusih izolirati Partijo od kontrole in vodstva nad delom partijcev, ki delajo v partizanskem gibanju«; »partija ne more trpeti, da bi katerikoli član partije delal stvari, ki so v nasprotju z njeno politično linijo«; »teoretična, politična in ideološka vzgoja partijcev je še vedno naša najslabša stran«; »novi partijski kader pa s svoje strani še zelo boleha na vseh tistih nepartijskih usedlinah, ki mu jih je zapustila tradicionalna slovenska politična in miselna vzgoja … «; »utrditi je treba vodilno vlogo Partije v partizanskih oddelkih … politični komisarji naj bodo izključno partijci … izgradite čvrsto naše proletarske bataljone … « Tudi sam predsednik Turnšek priznava, »da sta naša revolucija in boj proti okupatorju dva procesa, ki sta potekala istočasno in sta nerazdružljivo med seboj povezana in soodvisna«.

Glede na ravnanje komunistične partije in njej podrejenih partizanskih enot med vojno lahko torej upravičeno sklepamo, da je ta kot svoj prvi projekt izbrala revolucijo. Predlagam torej, da pri utrjevanju dejstev zveza borcev pojasni, zakaj je bilo v najhujšem času za naš narod potrebno izvesti tudi (ali predvsem) revolucijo. Zakaj ni bil dovolj le boj proti okupatorju? Ali so morda tudi oni vedeli to, kar je poudarjal demokratični tabor – da je v resnici vsak fizični odpor nesmiseln, saj se vojna ne bo dobila ali izgubila na slovenskih tleh? In da je bila zunanja organizacija odpora zgolj odlična krinka za izvedbo revolucije? Toda če so bili prepričani, da bi se večina naroda s spremembo družbenega reda strinjala, zakaj se ta ni izvedel z njegovim soglasjem v času miru? Ali pa so v resnici izvedli nekaj, česar slovenski narod kot celota v resnici ni podpiral?

Naj ob tej trditvi, ki jo bo potrebno soočiti pri odkrivanju dejstev, dodam še en razmislek – komunistična partija je ob začetku druge svetovne vojne na Slovenskem imela le nekaj sto članov. In vendar je njeno vodstvo že takoj na začetku vojne začelo poudarjati njihovo pomembno vlogo ter zahtevati, da se odpor (po nemškem napadu na SZ) organizira izključno pod njihovim vodstvom ter se vsakega, ki bi organiziral odpor izven nje, obsodi na smrt. Zakaj le? Kdo je bila KP? Zakaj je moral VOS že takoj na začetku likvidirati toliko zavednih Slovencev? Ko še ni bilo ne duha ne sluha o kakšnih vaških stražah? Na katerih dokazih in pričah so sloneli ukazi za likvidacije? Tudi odgovore na ta vprašanja bo potrebno poiskati.

2. Borci narodnoosvobodilne borbe pod vodstvom komunistične partije so slovenskemu narodu izbojevali svobodo.

Kakšno svobodo in za koga? Zgodovinsko dejstvo je, da smo imeli vseh štirideset let po drugi svetovni vojni enopartijski (realkomunistični) sistem, kjer KPS ni dopustila nikakršne politične ali kakšne druge opozicije. Predvidevam, da s tem dejstvom zveza borcev kot braniteljica vrednot prejšnjega režima ne bo imela težav. Vse morebitne nasprotnike, ki jim ni uspelo pravočasno zapustiti domovine, je sprva fizično likvidirala, kasneje pa onemogočila na vseh družbenih ravneh.[Stran 013] Večina Slovencev je bila strogo nadzorovana, nadzirani so bili tudi nadzorovalci. Dolgo časa je bilo gibanje omejeno, izhod iz države dovoljen le izbrancem, mnogi so plačali željo po svobodi s smrtjo na meji (zadnji celo še v osemdesetih letih). Celoten družbeni sistem je bil podvržen ustrahovanju. Kje je torej tu svoboda? Svoboda namreč ni samo v tem, da si se rešil enega totalitarizma, potem pa bil podvržen drugemu.

In ko ravno govorimo o svobodi – Zveza borcev in dvorni zgodovinarji zelo radi poudarjajo, da so bili v vrstah partizanov kot enakovredni borci za svobodo tudi katoličani in da zaradi vere med vojno nikakor niso bili zapostavljeni. In da je demokratični tabor med vojno načrtno zavajal in lagal ljudem, ko je govoril, da je vera in versko udejstvovanje znotraj partizanskega gibanja preganjano in da komunisti ne prenesejo vere. Toda, ali ni njihove medvojne trditve potrdilo prav ravnanje slovenskega komunističnega vodstva in oblasti po vojni, pravzaprav vse do konca totalitarnega sistema? Tu so dejstva, kot je strogo prepovedano versko življenje izven cerkva, nasilje nad duhovniki, preganjanje tistih, ki so hodili k maši, onemogočanje verskih obredov in gradnje ter popravil porušenih cerkva, neizpodbitna.

3. Kočevski zbor odposlancev slovenskega naroda je prvi izvoljeni parlament v slovenski zgodovini in predstavlja temelj slovenske državnosti.

Kdo so bili volivci odposlancev? Kako so bili ti izbrani? Ali so res predstavljali vse Slovence? Niti dve leti kasneje si komunistična partija, ki je po vojni uradno prevzela oblast, ni upala preveriti svoje podpore med ljudmi na svobodnih in tajnih volitvah, ampak je morala že prve volitve ponarediti. In če govorimo o temelju slovenske državnosti – simboli slovenstva so bili prepovedani, uporabljali so se izključno simboli, utemeljeni v rdeči zvezdi, srbohrvaščina je v uradnih institucijah vedno bolj spodrivala slovenščino, še posebej v vojski (pa vendarle je ta vedno ena od simbolov državnosti), ob bežnem pregledu učnih načrtov je hitro razvidno, kje so bili glavni poudarki (zagotovo ne v spodbujanju in utrjevanju slovenske zavesti).

Tu mi še nekaj ni jasno in bi si želela, da mi zveza borcev pojasni – če so že takrat tlakovali pot za našo suverenost in samostojno državo, zakaj potem danes simbolov slovenske državnosti nikakor ne zmorejo imeti na svojih proslavah, temveč še vedno mahajo samo z zastavami preteklega (nedemokratičnega) režima, ki je ves čas onemogočal samostojnost Slovenije? Če so se že takrat borili za samostojno Slovenijo, bi morali danes ponosno vihteti slovenske zastave kot simbol naše samostojnosti. Kako lahko potem v duhu te svoje trditve tudi razložijo in pojasnijo nasprotovanje takratnega političnega vrha slovenski osamosvojitvi?

4. Osvobodilna fronta pod vodstvom komunistične partije je v narodnoosvobodilni borbi izbojevala enakost za vse.

Po vojni je komunistična oblast mnogim Slovencem vzela vse premoženje, ne glede na to, da je nastajalo s trdim delom več generacij. Predlagam, da se ob soočenju dejstev naredi seznam, kaj se je s tem premoženjem zgodilo, kdo je dobil zaplenjene hiše. Ali pa, da se pove, kako so živeli partijski funkcionarji in kako samooklicani narodni heroji, kako je bilo z enakostjo med borci in drugimi »zaslužnimi« med vojno ter ostalimi državljani. Morda se temu doda še primerjavo z gospodarskim razvojem zahodnega sveta ter razvojem v Sloveniji.

5. Vprašanje vladavine prava

Tu bi bilo potrebno odgovoriti vsaj na naslednja vprašanja: po kakšnem ključu so bili izbrani sodniki in tožilci, kdo so bili nosilci sodne veje oblasti, kaj je bilo z moralno-političnimi kvalitetami. Zakaj so bili potrebni montirani procesi, če je bilo zadosti dokazov o krivdi obdolžencev? Zakaj je bilo potrebno ponarejati dokaze, mučiti obdolžence, da bi priznali nekaj, česar niso storili? Zakaj je bilo potrebno zasliševanja opravljati sredi noči? Kako je bilo s spoštovanjem temeljnih človekovih pravic? Ali je osvoboditev res prinesla enakost pred zakonom za vse? Kadar vlada pravo, so storilci kaznivih dejanj, potem ko se jim krivda v pravičnem in poštenem sojenju dokaže, tudi kaznovani za svoja ravnanja. Zakaj ni nihče nikoli odgovarjal za povojne poboje? Zakaj so morali biti pravzaprav zamolčana tema? Zakaj jih je bilo sploh potrebno pobiti, če je bila njihova krivda tako zelo jasna? Zakaj je bilo potrebno izdajati tajne uradne liste?

Da ne bom predolga, tu je torej le nekaj predlogov, za katere menim, da bi predstavljali dobro podlago za začetek pogovorov obeh strani o naši zgodovini. »Fakte je treba dati[Stran 014]

Figure 4. Ne gre jim za resnico Tamino Petelinšek

na mizo«, pravi Turnšek. Res je, dejstva je potrebno dati na mizo, spoznanja o teh dejstvih pa morajo temeljiti na resnicoljubnosti, pa tudi kritični distanci. Šele ko bo zveza borcev pošteno odgovorila na zgornja vprašanja, bo na vrsti naslednje: Ali so bili domobranci in demokratični tabor res narodni izdajalci? Ali se ni v resnici zgodilo prav vse, na kar so opozarjali, še preden so se sploh postavili v bran proti nasilju t. i. NOB? Da komunistična revolucija ni prinesla demokracije, ne svobode, ne pluralnosti, ne enakosti, ne uspešnega gospodarstva, ne razvoja in napredka, ne svobodne Slovenije, ne vladavine prava. To so dejstva, ki jih tudi zveza borcev težko zanika. Ali jih je bilo zato treba izvensodno pobiti? Zanimivo namreč, da do sovražne vojske, ki je »okupirala slovensko zemljo in predstavljala največjo grožnjo slovenskemu narodu«, niso bili tako sovražni kot do lastnega naroda. »Uničevati živo silo sovražnika z vsemi sredstvi – to je najzanesljivejša pot k svobodi. To pa ne pomeni, da partizani vselej pobijajo sovražne vojske ali da se odrekajo političnemu delovanju med njimi. Nasprotno! Partizani so brezobzirni v boju, toda niso nečloveški z ujetniki. Kjer se sovražni vojaki vdajo (zlasti italijanski), jih partizani odvedejo kot ujetnike in vztrajno politično vzgajajo.« (Edvard Kardelj, september 1941!) Toda slovenske domobrance, ki so se v Grahovem predali, so nekatere celo žive zmetali v ogenj … Morda pa so bili komunisti vendarle tujci po misli, znotraj katere so razmišljali le o svoji zmagi in o svojih koristih. Cena, ki jo je moral za to plačati slovenski narod, jih ni zanimala in ne bolela, saj to ni bil njihov narod. Njihova neobčutljivost se meri med drugim tudi s šeststo povojnimi grobišči. In morda bodo morali borci vendarle na koncu priznati, da so bili domobranci slovenska narodna vojska, saj so se uprli tujcu po misli ter dali življenje za svobodno Slovenijo. Tisto svobodno Slovenijo, ki smo jo končno dobili leta 1991.

Da, resnica je velikokrat zelo boleča, saj zahteva tudi soočenje s samim seboj. Zato so pozivi k soočenju dejstev nevarna reč. Ker se lahko zgodi, da bodo morali borci priznati, da dejstva ne govorijo v prid njihovi interpretaciji zgodovine. In za zvezo borcev kot varuhinjo »vrednot NOB« bo to velika preizkušnja. Iskreno upam, da jo bodo zmogli. Zaradi vseh nas in zaradi obstoja našega naroda.

2.1.1.

Ko je pred kakima dvema mesecema prišlo v javnost, da bo na tiho nedeljo v Grahovem spominska slovesnost in blagoslovitev obeležja tam padlim oziroma v ogenj pometanim in zgorelim domobrancem, med katerimi je bil tudi pesnik France Balantič, je nastal vik in krik, da je to spomenik nacizmu, da je v nasprotju z v Grahovem že postavljenimi spomeniki, da »zgodovine, pa naj bo pretekla ali samo polpretekla, ni mogoče mediirati,« itn. Kdo ne pozna že dolgo znanega pravila, da je naša zgodovina že napisana in da je ni več mogoče spreminjati. Seveda lahko takoj pritrdimo, da dogodkov in dejstev za nazaj ni mogoče spremeniti; drugače pa je z njihovo interpretacijo. Nobena skrivnost ni, da imajo danes nekatera zgodovinska dejstva tudi tako razlago, ki je v »že napisani zgodovini« ni, s katero pa imajo nekateri hude težave. Zdi se, kot da bi zanje še vedno veljal Odlok o zaščiti slovenskega naroda iz septembra 1941, po katerem je bil vsak, kdor bi organiziral odpor proti okupatorju mimo OF, postavljen izven zakona.

Sicer pa, ali nismo v naši rubriki Kako se je začelo opisali že marsikaterega dogodka, podobnega onemu v Grahovem? Ni samo XIV. divizija konec leta 1943 napadala domobrancev v Grahovem, Velikih Laščah in Kočevju, izogibala pa se nemškim postojankam, že ob kapitulaciji Italije so partizanske brigade ob podpori italijanskega topništva napadle in uničile najprej četnike v Grčaricah, nato koncentracijo vaških straž na Turjaku in postojanke vaških straž v Begunjah, v Novi vasi na Blokah in v Pudobu. Kljub obljubam o amnestiji so na stotine ujetnikov iz teh postojank, med njimi tudi civiliste, pobili v Velikih Laščah, Bavdljah pri Grčaricah, Mozlju, Jelendolu in nazadnje še na Travni gori ter v Mačkovcu. Ko so jim ob padcu Turjaka, 19. septembra 1943, prišli v roke tudi turjaški ranjenci, so jih naslednje jutro 28 postrelili pred gradom in še danes ne dovolijo, da bi jim na kraju njihove smrti postavili vsaj skromen križ.

Celo leto pred »ognjem groze« v Grahovem se je komunistična apokalipsa razdivjala tudi v Ajdovcu. Takratni komandant Gubčeve brigade in kasnejši pisec njene preko tisoč strani debele monografije je poglavju o uničenju Ajdovca dal naslov Osvoboditev Ajdovca. Tudi nasprotna stran je o tragediji Ajdovca že pisala, pa vendar ji namenjamo tudi tale Kako se je začelo, saj se dotika samega bistva tega, kar nekateri imenujejo že napisana zgodovina.

2.1.2. Pogled na Ajdovec ob začetku druge svetovne vojne

Verodostojno sliko predvojnega Ajdovca dobimo v knjigi Zgodovina Ajdovca, ki jo je napisal župnik iz Šmihela pri Žužemberku Alojzij Zupanc in je leta 1988 izšla v Argentini. Že razlaga, da ime Ajdovec izhaja iz nemškega Heidel – slaba, ilovnata zemlja – pove, da je bilo življenje na ajdovški planoti, kot v celi Suhi krajini, skromno in težko, vendar njeni prebivalci zato niso bili nesrečni, njihova neprostovoljna skromnost jih ni silila k uporu. Verjetno bo kdo takoj ugotovil, da so bili »drogirani z vero – opijem za ljudstvo«. Kdor vsaj malo pozna življenje v teh krajih med obema vojnama, se bo strinjal, da je bila v ljudeh močna želja po napredku in da so marsikaj tudi dosegli. Je bilo torej tisto, ko so ajdovška dekleta za zidanje Gnidovčevega doma s škafi na glavah nosila vodo iz bližnje luže, znamenje »klerikalne« zaostalosti ali volje po mirnem razvoju in napredku? Kdo je imel prav: duhovnik Gregor Mali, ki je leta 1935 komaj 35-leten postal župnik v Ajdovcu in skupaj z mladim županom Štefanom Vidrihom, kmečkim sinom z Brezove Rebri, skrbel za izboljšanje življenjskih razmer v fari in občini ob upoštevanju krščanskih načel, ali dobrniški krščanski socialist in kasneje komunist Jože Slak, ki je morda že tedaj včasih prišel na Frato in tam v miru razmišljal o novem družbenem redu, za katerega se je previdno navduševal tudi žužemberski učitelj Lado Ambrožič, kasnejši komandant Gubčeve brigade?

17. septembra 1939 so imeli v Ajdovcu otvoritev novega prosvetnega doma, ki so ga poimenovali po svojem rojaku škofu dr. Janezu Gnidovcu iz Velikega Lipovca, združeno s prosvetnim taborom. Slovesnost blagoslovitve je vodil škof dr. Gregorij Rožman in ob tej priliki na Domu tudi odkril spominsko ploščo škofu Gnidovcu, ki je umrl le nekaj mesecev pred tem. Poglejmo čisto na kratko nekaj podatkov o njegovem življenju in delu: Rojen je bil leta 1873 v Velikem Lipovcu v ajdovški fari; pri hiši se je po domače reklo pri Janšku. Po[Stran 016]

Figure 5. Ajdovec med obema vojnama: farna cerkev, spodaj župnišče

duhovniškem posvečenju je šel študirat na Dunaj in se usposobil za profesorja klasičnih jezikov. Med leti 1905 in 1919 je bil ravnatelj Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano, nato pa je vstopil v Misijonsko družbo sv. Vincencija in bil leta 1924 posvečen za skopsko-prizrenskega škofa. Škofovsko službo je opravljal v težkih razmerah in že tedaj so ga imeli za svetnika. Pripisujejo mu, da je s svojim zgledom prebudil svetovno znano misijonarko mater Terezijo. V teku je postopek za njegovo beatifikacijo.

Škofov štiri leta mlajši brat Karel, rojen leta 1877, je tudi postal duhovnik in bil od leta 1919 do 1952 župnik in dekan v Žužemberku. Med drugo svetovno vojno in po njej je njegova župnija šla skozi morje trpljenja in preizkušenj. Dekan Gnidovec je bil leta 1952 na posebnem procesu obsojen na smrt z ustrelitvijo; po pritožbi mu je bila kazen spremenjena v 20 let zapora in po ponovni pritožbi so ga izpustili, vendar se nazaj v svojo faro ni smel vrniti. Umrl je leta 1962 kot ekspozit v Olševku pri Šenčurju. Oblast ni dovolila, da bi ga pokopali v Žužemberku. Podobno kot škof Lenič je tudi on v zaporu napisal svoj življenjepis in lansko leto je ob 550-letnici župnije Žužemberk izšla knjiga Spomini dekana Karla Gnidovca. Glede na to, da je bil Karel Gnidovec rojen v ajdovški fari, ki je spadala tudi pod njegovo dekanijo, je razumljivo, da v njegovih spominih najdemo marsikateri dragocen podatek o polpretekli zgodovini Ajdovca.

Čeprav Gnidovčevi iz Gornjega Ajdovca menda niti niso sorodniki onih iz Velikega Lipovca, v zgodbi o ajdovški tragediji ne moremo mimo njih. Nova maša, ki jo je leta 1938 pel Franc Gnidovec, rojen 1914, je bila menda zadnje tako praznovanje pred začetkom vojne in revolucije. Poleg novomašnika Franca je bilo v družini še pet bratov: Tone (1919), Jernej (1921), Lojze (1926), Jože (1928) in Albin (1930) ter sestre Mici, Tončka, Anica, in najmlajša Ivanka, rojena 1933. Družina je bila[Stran 017]

Figure 6. Škof dr. Janez Gnidovec

znana tudi po tem, da je bil stari oče Jernej kar 30 let župan občine Ajdovec. V naslednjih poglavjih bomo videli, kako močno so tragični dogodki leta 1942 spremenili tradicionalno življenje na planoti in prizadeli tudi Gnidovčeve iz Gornjega Ajdovca.

2.1.3. »Zdaj pozabimo na strankarske prepire!«

Za nas je nekoliko nenavadno, ko beremo v Spominih dekana Gnidovca, da so se ljudje v Suhi krajini bolj bali nemške kot pa italijanske zasedbe. Velikonočne praznike 1941 so preživljali v strahu in pričakovanju. Na velikonočni ponedeljek je dekan navezal pridigo na srečanje dveh učencev z Jezusom na poti v Emavs in poudaril, da je treba v času velike narodove nesreče pozabiti na strankarske razprtije in složno »skrbeti, da rešimo čimveč slovenske krvi«. Vedel je, da je ban Natlačen na veliki petek v Zagradcu pregovoril srbskega generala, da z ostanki razpadle jugoslovanske vojske ni začel brezupnega odpora proti prodirajočim okupatorskim četam. Verjetno je tudi vedel, da je bil v Ljubljani že na cvetno nedeljo ustanovljen Narodni svet in zavrnjeno sodelovanje komunistične partije v njem, ni pa mogel vedeti, da bo nekaj mesecev kasneje na pobudo kominterne prav ona pozvala k splošnemu odporu proti okupatorju in kmalu nato ustanovila svoj Narodni odbor ter izdala Odlok o zaščiti slovenskega naroda, s katerim je uvedla monopol nad tem odporom. Domnevamo, da dekan Gnidovec temu niti ni namenjal posebne pozornosti, saj je tudi škof Rožman, ki je tisto poletje birmoval v njegovi dekaniji, le malo govoril o OF, pač pa ga je prijemal, zakaj v župnijah nima Katoliške akcije. (Spomini, str. 22–28) Do Italijanov, ki so imeli v trgu zdaj večjo zdaj manjšo posadko, je bil dekan od vsega začetka zadržan, zameril pa se jim je zaradi deklet: Ko so na veselico ob nekem svojem prazniku zvabili tudi domača dekleta in z njimi veseljačili celo noč, je bil ogorčen in je dekleta naslednjo nedeljo opomnil, »naj ne plešejo na solzah svoje domovine«. Za OF in partizane so v Žužemberku vedeli, celo v župnišču so se oglasili, vendar kakih posebnih problemov zato ni bilo. O nacionalni ilegali je dekan nekaj slišal že pozimi 1942, ko je pri krstu otroka prišel v stik z beguncem iz Litije Radom Slancem, rezervnim oficirjem bivše jugoslovanske vojske. Opazil je tudi, da so h kaplanu Janezu Jenku prihajali nekateri fantje, vendar ni v tem videl nič posebnega, saj je kaplan že pred vojno delal s fanti in bil med njimi priljubljen. Omenjeni kapetan Slanc je stanoval v hiši gostilničarja Smrketa, ki so jo Italijani zgodaj spomladi 1942 požgali, ker so zvedeli, da je bil v njej sestanek domačih somišljenikov OF s partizani, na katerem je menda imel glavno besedo gospodarjev brat Franc Smrke – Jošt. (Spomini, str. 35 in 38)

Sredi maja 1942 je Žužemberk in širšo okolico pretresla vest o smrti organista Franca Požuna. Gnidovec o tem takole piše v Spominih: »Sredi tedna se je naš organist Požun odpravil v Ljubljano, kamor je kot tajnik Hranilnice in posojilnice nesel izpiske poslovnih knjig, da bi mu pri Zadružni zvezi sestavili bilanco. Šel je gor s tem večjim veseljem, ker sta tam študirali dve njegovi hčerki Marija in Milena, obe na gimnaziji in obe odličnjakinji. Ko je bila bilanca sestavljena, se je v petek, 8. majnika, vračal in v nahrbtniku nosil izpiske in drugo, kar je otrokom nakupil v Ljubljani. V avtobusu iz Stične se je z njim vred peljalo več tržanov in tudi en vojak žužemberške posadke. Na sredi pota med Zagradcem in vasjo Breg, kjer pelje cesta skozi gozdiček, so ustavili avtobus oboroženi partizani. Neki partizan z brzostrelko je vstopil in brez besede spustil rafal v organista, ki je sedel na zadnjem sedežu v sredini. Streljal je tudi na vojaka, pa ga ni zadel; vojak se je naredil mrtvega in se zvrnil pod sedež. Partizan je pregledal organistov[Stran 018] nahrbtnik, ga vrgel na rame in z besedami: »Oprostite, pomota,« zapustil avtobus, ki je nato odpeljal v Žužemberk. Kakšen šok je bil za ženo in štiri otroke – starejši hčerki sta bili v Ljubljani –, ko so jim pripeljali mrtvega očeta. Cela župnija je bila pretresena in k pogrebu v nedeljo popoldne je prišlo izredno veliko ljudi. Kaplan Jenko je imel ob grobu kratek govor, ki ga je zaključil z besedami: »Maščevanje pa prepustimo Bogu.« Žužemberški oefarji so mu to hudo zamerili.

V zvezi s pogrebom je za nas pomembna še sledeča dekanova pripomba: »Pogreba se je z mnogimi fanti udeležil tudi hinjski kaplan Henrik Novak, žužemberški rojak, ki je bil šele dve leti v dušnem pastirstvu. Ker sem bil nekdaj njegov katehet v Dvoru in sem jaz pregovoril njegovega očeta, da ga je dal v šole, je rad hodil iz Hinj k meni na obisk. Tudi tokrat se je za kratek čas pomudil v župnišču, da je opravil spoved in povedal, da ne bo ostal do konca pogreba, ker se nameravajo fantje prej vrniti, on si pa zaradi strahu pred partizani ne upa iti sam. To se mi je zdelo čudno, ker prej ni nikdar omenil, da ima kaj proti njim in da ima sploh vzrok bati se jih. Bil sem prepričan, da je njegov strah odveč in sem se v tem smislu tudi poslovil od njega. Videl sem ga zadnjikrat v življenju.« (Spomini, str. 51) Vemo, da so komunisti Novaka 28. maja 1942 hkrati z učiteljico Darinko Čebulj odpeljali in ju potem pri Polomu umorili. (Zaveza, št. 22)

2.1.4. Nacionalna ilegala in Ajdovec

Ivan Korošec piše v knjigi Prva nacionalna ilegala, da je Kranjčev odred 20 mož na binkoštni ponedeljek, 25. maja 1942, prišel v bližino Žužemberka. Pričakovali so, da se jim bo tu pridružilo vsaj 30 mož, v resnici pa ni bilo niti enega. Že omenjeni kapetan Rado Slanc je za neuspeh mobilizacije dolžil kaplana Janeza Jenka, češ da je fantom odsvetoval odhod v ilegalo, drugi pričevalci pa so prepričani, da je bilo vse že vnaprej izdano in da zato kaplan fantom ilegale ni mogel priporočati. Najožji Slančev sodelavec L. Nahtigal je bil ves čas povezan s partizani. Dekan Gnidovec je Slanca že ob krstu januarja 1942 svaril pred njim. Kranjčevi so zato takoj odšli naprej do Podturna in nato preko Sušic do Težke Vode in se ustavili blizu Šentjošta pri Stopičah.

Poglejmo še, kaj o tem piše dekan Gnidovec: »V ozračju strahu so se približale binkošti, ko naj bi se vršila od kaplana Jenka organizirana mobilizacija. Jaz nisem imel o njej niti pojma in tudi nisem opazil nobenega znaka. Če sem na binkoštni ponedeljek mogoče res gledal skozi okno župnijske pisarne in videl može in fante pred prosvetnim domom, se mi to gotovo ni zdelo nič nenavadnega, saj so se po maši tam zmeraj ustavljali, ker je občinski sluga tam bral razglase. Tudi pri mizi mi nobeden kaplanov niti župnik Hafner ni črhnil besede o tem, kar bi bilo zelo čudno, ko bi se res kaj izrednega primerilo. Ko me je bil oni partizan posvaril zaradi pridige pri Sv. Antonu, sem to pri mizi takoj povedal in v nato sledečem posvetu smo sklenili, da bomo v pridigah skrajno previdni, besed partizan, komunist ali podobnih nikoli izgovorili na prižnicah in sploh o vojski molčali. Saj so je ljudje že zunaj siti, kaj jih bomo še mi v cerkvi z njo plašili. V cerkev hodijo iskat dušnega miru in tolažbe, ne pa novic o vojnih grozotah.

Tega smo se potem vsi zvesto držali, zato sem bil silno presenečen, ko mi po večerji 20. junija kaplan Jenko pove, da se je odločil drugo jutro po maši zapustiti Žužemberk in oditi v Ljubljano, češ da se ne čuti več varnega. Meni je bilo zelo žal za njim, ker sem ga v resnici imel rad, a vendar si nisem upal prigovarjati, naj ostane, ker nisem maral prevzeti odgovornosti, če bi se mu res kaj hudega pripetilo. Poslovil sem se torej težkega srca od njega, a sam pri sebi sem bil prepričan, da je njegov strah pretiran, ker sem še vedno mislil, da temelji le na zameri zaradi znanih besed na organistovem pogrebu.« (Spomini, str. 51–53)

Zdi se, da Ajdovec s »Slančevo« ilegalo, ki niti v Žužemberku ni uspela, ni imel kake tesnejše povezave. Tudi če bi bili ajdovški fantje o ilegali na primeren način poučeni, bi se najbrž težko odločili zanjo. Župan Vidrih je sicer bil član Slovenske legije, vendar tega ni razkazoval, saj je bilo nevarno tako zaradi Italijanov, še bolj pa zaradi partizanov, ki so se že pozimi, predvsem pa od zgodnje pomladi naprej stalno zadrževali v gozdarski hiši na Frati. Ljudje, ki Italijanov niso marali in so morda še verjeli, da se partizani res borijo proti okupatorju, so z njimi simpatizirali, ko pa so se spomladi 1942 začeli umori in rekvizicije, sta simpatije izpodrinila strah in tih odpor, ki so ga seveda prikrivali. Vsaj nekateri so pa najbrž vedeli za mirnopeško skupino, v katero se je vključil tudi Tone Gnidovec iz Ajdovca.

Zakaj samo on in prav on? Pri Krevsu v Biški vasi pri Mirni Peči, kjer so poleg kmetije imeli tudi gostilno, ob Temenici pod Vrhpečjo pa še mlin, je bila poročena sestra Gnidovčevega očeta iz Gornjega Ajdovca; otrok ni bilo, ker je bil mož bolan in je zgodaj umrl, zato je teta najprej vzela k sebi 4-letno nečakinjo Tončko, nato pa še 16-letnega Toneta, da je prevzel skrb za mlin. Fantje iz okolice so Toneta[Stran 019]

Figure 7. Dekan Karel Gnidovec leta 1950 kot zlatomašnik

spoznali, ko so pripeljali mlet žito, in se z njim spoprijateljili. V času okupacije, ko druženje v prosvetnem domu ni bilo možno, so se posebno ob zimskih večerih zbirali v mlinu. Verjetno je kdaj prišel mednje tudi kaplan Šinkar, zato so mirnopeški terenci v tem druženju kmalu zaslutili organizacijo bele garde. Že pozimi 1942 so partizani naredili v mlinu preiskavo in mlinarju očitali, da dela proti OF. Od tedaj so fantje postali previdni, saj so vedeli, da jih opazujejo. Ko se je spomladi 1942 skupina fantov, med katerimi je bil tudi Tone Gnidovec, začela pripravljati za nacionalno ilegalo, so znali molčati. in čeprav so nasprotniki sumili, da se nekaj dogaja, jih niso odkrili. Nekega dne proti koncu maja je Tone nenadoma zagledal, da se mlinu bližajo partizani. Vedel je, da ne prihajajo z dobrim namenom, zato se je skozi okno na drugi strani hitro spustil v Temenico in zlezel na drugi breg. Čeprav so streljali za njim, mu je uspelo pobegniti in potem se je z drugimi Mirnopečani, ki so se zbrali na Povšetovi drvarnici v Goriški vasi, pridružil Stamenkovičevi skupini. Znana so imena dvanajstih Mirnopečanov, ki so na binkoštno nedeljo, 24. maja 1942, skupaj s kaplanom Šinkarjem odšli iz Goriške vasi in se v gozdu pri Škrjančah pridružili devetim fantom iz Stopič. Istega dne je k njim prišel tudi kapetan Miroslav Stamenkovič, ki ga je Novak določil za poveljnika. Do 28. maja se je skupina povečala na 30 mož, kar je bil glede na obljube in pričakovanje skromen rezultat, in se premaknila na Potov Vrh med Smolenjo vasjo in Brusnicami.

Ko se po nočnem pohodu še niso niti oddahnili, se jim je neopazno približala italijanska patrulja in odprla nanje močan ogenj. Da je bila zmeda še večja, so jih z druge strani napadli še partizani. Stamenkovičev pomočnik Ivko Lah, ki je ravno tedaj napajal konje v bližnjem potoku, je bil smrtno zadet in je takoj umrl. Anton Mavec je bil ranjen, vendar je zbežal in kasneje umrl, ker se mu je rana zastrupila. Njegovega 17-letnega brata Alojza so ujeli partizani in ga mučili, da bi čim več zvedeli od njega, nato pa ustrelili. Skupina, ki na kaj takega ni bila pripravljena, se je razbežala. Največ se jih je zateklo v Novo mesto. Stamenkovič se je preoblekel v civilno obleko in se odpeljal v Ljubljano. Jože Povše je čez nekaj dni zvečer ves prestrašen prišel domov in povedal, kaj se je zgodilo. Že naslednji dan so partizani prišli v Goriško vas in zagrozili, da bodo pobili celo Povšetovo družino, če še fant ne javi. Ko se je nato javil, so ga zasliševali in hudo pretepali. K sreči je tedaj od nekod prišel bratranec Srečko Povše in ga rešil smrti, toda le za nekaj mesecev. Ko je februarja 1943 kot vaški stražar nič hudega sluteč prišel domov na obisk, ga je na dvorišču domače hiše zadela partizanska dum dumka. Spet se je izkazalo, kako nevarno se je pregrešiti proti Odloku o zaščiti slovenskega naroda. Nekateri člani Stamenkovičeve skupine – tudi Tone Gnidovec – so se vključili v Kranjčev odred, ki se je kmalu po prihodu v bližino Šentjošta oziroma Stopič preimenoval v Štajerski bataljon in se tako za nekaj časa rešil partizanskih napadov. Kljub temu je bilo vedno bolj očitno, da nacionalna ilegala med dvema nasprotnikoma – Italijani in partizani – ne bo vzdržala.

Kolikokrat je bilo že ponovljeno, da so vaški stražarji in domobranci sprejeli orožje od okupatorja in se z njim borili proti partizanom, katerih edini namen je bil izgnati okupatorja iz dežele. Kolikokrat smo že slišali očitek o domobranski prisegi! Nacionalna ilegala ni dobila orožja od okupatorja, ni imela nobene povezave z njim, pa je bila kljub temu trn v peti partizanom. Zakaj ni moglo priti do dogovora med eno in drugo ilegalo za skupen odpor proti okupatorju ali vsaj za medsebojno toleranco? Zakaj so leta 1943 pobijali četnike in vaške stražarje, Italijanom pa omogočili varen odhod iz Slovenije? Zakaj množični poboji še po koncu vojne? Zato, ker je bilo uničenje političnih nasprotnikov predpogoj za izvedbo revolucije in prevzem oblasti.

[Stran 020]

Figure 8. Žužemberski pevski zbor leta 1929: sedijo z leve – tretji dekan Gnidovec, peti organist Požun, zadnji kaplan G. Mali

2.1.5. Ne osvoboditev, ampak uničenje in smrt

Zupanc v svoji Zgodovini Ajdovca ugotavlja, da je v sto letih – od 1838 do 1938 – izšlo iz fare kar 20 duhovnikov, zato se ne čudimo, da večina faranov ni bila za partizane, ker so pač vedeli, da jih vodijo komunisti. Kljub temu so celo pomlad in poletje 1942 molčali in imeli z onimi na Frati nekakšen modus vivendi, ki ga ni spremenilo niti nenavadno italijansko bombardiranje Globodola niti internacija mož in fantov. 24. avgusta 1942 so namreč Italijani po Globodolu pobrali vse moške od 18. do 50. leta starosti in jih odpeljali na Rab. Pri tem je bilo čudno, da je en dan prej vaški zaupnik ljudi obveščal o prihodu Italijanov in priporočal, naj ostanejo doma. Tudi v ajdovški fari so Italijani tedaj odpeljali okrog 40 moških in 15 jih je potem umrlo na Rabu zaradi lakote in bolezni. Gnidovčevi so si to še posebej zapomnili, ker so odpeljali tudi njihovega 21-letnega Jerneja, ki je prav ta dan imel god. Razumevanja med partizani na Frati in domačini pa je bilo v trenutku konec, ko so partizani 16. oktobra na Brezovi Rebri ustrelili priljubljenega župana Štefana Vidriha. Nekateri možje in fantje so že na dan županove smrti odšli v Žužemberk in se ponudili za vstop v vaško stražo. Tako je v Ajdovcu le nekaj dni kasneje nastopila vaška straža, ki naj bi štela okrog 70 mož – čez dan jih je bilo manj, ker so hodili domov na delo – vendar so imeli orožja komaj za polovico. Nastanili so se v sicer prostornem, za obrambo pa neprimernem Gnidovčevem domu. Stražo so imeli tudi v zvoniku, od koder je bil dober razgled po okolici.

Za popestritev tega zapisa poglejmo nekaj stavkov iz poglavja Napad na Ajdovec v knjigi Tomšičeva brigada 1942–1943: »Namestništvo glavnega poveljstva so najhuje bodle v oči belogardistične postojanke okoli Gorjancev. Jaka Avšič – Branko Hrast je za svoj načrt pridobil tudi štab 2. operativne cone Hrvaške, ki je Cankarjevo brigado podprl s 13. hrvaško proletarsko brigado Radeta Končarja. Napad na Suhor se je začel 26. novembra 1942 ob 18. uri in se končal še pred zoro 27. novembra. Partizanska zmaga je bila popolna, padlo je 23 sovražnikov, zajetih pa jih je bilo 99, med njimi popoln štab 3. bataljona legije smrti z razvpitim Vasiljevičem – Iztokom na čelu… Zavzetje Suhorja je med belogardisti povzročilo pravi preplah … Razmere so bile ugodne za nov partizanski udarec. Ta je bil namenjen postojanki na Ajdovcu. (Str. 352)

Dopoldne (11. dec. 1942) so bili sestanki celic KPS in aktivov ZMK (Zveze kom. mladine), na katerih so se dogovorili za agitacijo med borci o nujnosti napada na Ajdovec. O tem je izrecno razpravljal biro KPS v 3. bataljonu. Vzporedno so tekle poveljniške priprave …« (Str. 352–353) Morda ste se ob tem poročilu[Stran 021]

Figure 9. Gnidovčevi iz Gornjega Ajdovca ob Francetovi novi maši l. 1938

spomnili na kako razpravo v naših medijih o manipulaciji.

Pa še odlomek iz knjige Gubčeva brigada: »V noči na 11. december so se 3. bataljon in deli drugega bataljona, ki so bili določeni za neposreden napad na Ajdovec, utaborili v Rdečem Kalu in Jordankalu in tu opravili zadnje priprave za napad. Poleg drugega so naredili mnogo zažigalnih metel in drugih pripomočkov, da bi bili po potrebi pri roki … Okoli 23. ure 11. decembra se je brigada približala Ajdovcu … Mnogi poizkusi miniranja in zažiganja prosvetnega doma so se izjalovili. Tedaj je bataljon zbral avtomatsko orožje in pripravil težki mitraljez … Z močnim ognjem so pregnali belogardiste od oken in strelnih lin ter omogočili, da so partizani s pripravljenimi pomagali zažgali leseno ostrešje prosvetnega doma, ko so bili prej z mitraljezi zbili opeko s strehe in omet z obojev. Kmalu je vzplamtel požar. Najbolj trdovratni belogardisti niso hoteli iz gorečega poslopja, ampak so se zagrizeno borili v prosvetnem domu.« (Str. 96 in 101)

Pripovedujejo, da so se branilci zavedali nevarnosti in nekajkrat prosili v Žužemberku za okrepitev, ki je pa niso dobili, in na dan pred napadom je celo poveljnik ajdovške posadke Mirko Stupica odšel v Žužemberk in se zvečer ni vrnil. Kot že vemo, je neposreden napad izvedla Gubčeva brigada in z njo sta bila tudi Šaranović in Brilej – poveljnik in politkomisar Dolenjske operativne cone. Italijansko poročilo od 19. dec. 1942 navaja, da »je 11. decembra okrog 600 komunistov napadlo 40 pripadnikov MVAC v Ajdovcu«. (Zbornik dokumentov VI/4, str. 533)

Napadalci so torej brez težav obkolili Ajdovec. Vdrli so v nezavarovano župnišče in našli v kleti župnika Malija, njegovega brata Alojza, sestro, služkinjo in župnika Pavliča, begunca z Gorenjskega. Odgnali so jih pod župnijsko gospodarsko poslopje in tam zasliševali. Pri tem je bil prisoten tudi komandant Lado Ambrožič, ki je nekaj let pred tem skupaj z župnikom Malijem poučeval na šoli v Žužemberku. Župnikovega brata so obdolžili, da je v začetku napada iz župnišča metal bombe, kar seveda ni bilo res. Ko so zažgali župnišče, so ga hoteli pahniti v ogenj, on pa se jim je iztrgal in zbežal v Žužemberk. Zdi se, da šole niti niso dobro obkolili, saj se je večina branilcev iz nje prebila in odšla v Žužemberk. Čeprav pišejo o hudi borbi v cerkvi, tam razen dveh stražarjev v zvoniku ni bilo branilcev. Ker so bila cerkvena vrata zaklenjena, so jih razstrelili, zvlekli na kup cerkvene klopi, jih polili z bencinom in zažgali. Ogenj je kmalu zajel tudi leseni kor in se po stopnišču razširil v zvonik, kamor sta[Stran 022]

Figure 10. Mirnopeški fantje s kaplanom Šinkarjem

že pred začetkom napada prišla Dominik Jarc in Franc Štrumbelj; od dveh možnosti, ki sta jima preostali: zgoreti v zvoniku ali se spustiti na tla, sta izbrala drugo. Štrumbelj se je spustil po strelovodu, vrgel pred sebe bombo in mu je kljub hudim opeklinam uspelo pobegniti, Jarc se je spuščal po vrvi, vendar ga je zadelo že na poti, in ko je ranjen padel na tla, so ga odvlekli v dolinico pod župniščem in tam dotolkli. Lojze Vršnik, ki je bil med napadalci, je decembra 1955 v Dolenjskem listu objavil svoje spomine na Ajdovec. Tudi on omenja, da sta se iz gorečega zvonika spustila dva stražarja. Ognjeni zublji so požirali zvonik in »bilo je videti zvonove, ki so od vročine dobili rdečkasto barvo. To pa je trajalo le malo časa, kajti kmalu so zgrmeli na tla«. Omenili smo že, da je bila zgradba Doma neprimerna za obrambo in to neprimernost je še povečala dolga skladovnica metrskih polen pred njo. Kljub temu in kljub stalnim pozivom k predaji, ki so zmanjševali že itak šibko borbeno razpoloženje branilcev, so le ti vzdržali, dokler Dom ni začel goreti. Ko ognja z golimi rokami niso mogli pogasiti, so se odločili za izpad. Nekdanji gubčevec v že omenjenem poročilu piše, kako je težki mitraljez kosil fante, ki so se ob izpadu pokazali pri vratih. »Kolikor jih ni padlo pred Domom, so padli, ko so skušali zbežati iz vasi. Nekateri so se skrili po kleteh, skednjih in podobno. Ko se je začelo daniti, smo zato preiskali vsa poslopja v Ajdovcu.« Ko se je zaradi ognja začel rušiti leseni strop v dvorani in drugih prostorih Doma, so bili tudi neoboroženi in ranjeni prisiljeni zapustiti zgradbo. Nekatere od teh so ob izhodu še podrli streli, druge pa so prijeli. Pri enem od zgornjih oken, kjer se ogenj še ni razdivjal, se je pojavila Vidrihova mati in obupno klicala: »Pomagajte, vsaj otroka rešite!« Proti pričakovanju so od nekod prinesli lestev in po njej rešili enoletno županovo hčerko, ranjeno ženo Julijano ter mater in očeta. Dva moška sta zgorela pod zrušenim stropom dvorane.

Kako je izgledal »osvobojeni« Ajdovec v zimskem jutru 12. decembra 1942? Medtem ko so partizanske patrulje hodile po hišah in iskale morebitne ubežnike, je igrala harmonika in so se slišali posamezni vriski. Napadalci so bili veseli, saj so z majhnimi izgubami uničili nasprotnikovo postojanko. Kaj pa vaščani? 27 ujetnikov so zmagovalci zastražili pri kapelici na robu vasi in jih nato odgnali na Brezovo Reber, kjer so jih zaprli v Grivčevo štalo. Zasliševalo jih je posebno sodišče, ki mu je predsedoval dr. Jože Brilej, član pa je bil tudi komandant Lado Ambrožič. Zapisnik zaslišanja oziroma sodbe je ohranjen. 21 ujetnikov so obsodili na smrt in jih še isti večer po hudem mučenju »likvidirali« v gozdu blizu Brezove Rebri. Ta dan so vaščani z dovoljenjem napadalcev tudi prepeljali na pokopališče na Selih trupla 16 mož in fantov, ki so padli med napadom. Brez krst so jih položili v skupen grob in v nedeljo, 13. decembra, je župnik Mali še opravil pogrebni obred, nato pa se takoj umaknil iz fare. V ponedeljek zvečer so bili Gnidovčevi v Gornjem Ajdovcu ravno pri molitvi, ko je pobutalo na vrata. Bili so partizani. 56-letni oče Franc je šel odpirat in takoj so ga hoteli zgrabiti, on pa se je hitro umaknil nazaj v sobo, objel s pogledom tam zbrano družino in skočil skozi okno. Ker je bila hiša obkoljena, so ga takoj prijeli in ustrelili. Obležal je na dvorišču, vendar domači niso smeli k njemu in mati je morala »likvidatorjem« celo postreči z večerjo. Ko so potem očeta brez duhovnika pokopali, so le redki vedeli, da so hkrati z njim spustili v grob tudi nekaj ožganih kosti Franca Legana, ki so jih našli v ruševinah prosvetnega doma. Njun skupni grob je šele 21. marca 1943 blagoslovil žužemberški kaplan, ko je prišel z oddelkom vaške straže, da so iz gozda pri Brezovi Rebri prenesli v blagoslovljeno zemljo trupla 21 žrtev krivične partizanske obsodbe.

Škof Anton Vovk je po birmi, ki jo je imel v Ajdovcu 9. septembra 1947, zapisal v svoj dnevnik naslednje: »Župnijska cerkev in župnišče je razvalina. Porušena je bila med prvimi v škofiji 12. 12. 1942 … To je menda tudi edina[Stran 023]

Figure 11. Ajdovec kmalu po vojni; desno obnovljeni Gnidovčev dom, ki je služil kot šola

župnija, v kateri so ostali še nedotaknjeni in neporavnani z zemljo domobranski grobovi. So na novem delu pokopališča in jih nisem prav na licu mesta videl in obiskal. Mi v Ajdovcu samem o tem niti ni nihče povedal. Pač pa me je krepko prijemala OZNA v Ljubljani, ko sem bil 8. oktobra dve uri in en četrt zaslišan, da sem šel posebej molit na grob domobrancev v Ajdovcu. Da je to grob kar 40 domobrancev. Povedal sem, da o teh 40 prvič slišim in da sem bil res, kot zahteva obred, pri križu, ki pa je na starem delu in na drugi strani cerkve …« (V spomin in opomin, str. 162)

2.1.6. Trpljenju in preizkušnjam ni videti konca

Ob smrti očeta Gnidovca sta bila od sinov doma samo 16-letni Lojze in 14-letni Jože; France in Albin sta bila v Ljubljani, Tone v neki legistovski postojanki pod Gorjanci, Jernej pa v internaciji. Breme skrbi za družino in domačijo je padlo na mater. Ko se je Jernej po kapitulaciji Italije končno vrnil iz internacije, sta z Lojzetom šla k domobrancem in se tako pridružila Tonetu.

Leto 1944 je prineslo Gnidovčevim nove težave. Julija, sredi največjega dela, so odpeljali na prisilno delo na Kočevsko Tončko, ki je bila pri Krevsu v Biški vasi, čeprav je imela sedem otrok v starosti od 7 let do 5 mesecev, kolikor sta bili stari dvojčici Jožica in Francka. K sreči je bila Krevsova teta kljub svojim letom še toliko pri moči, da je vsaj za silo poskrbela za otroke. Tončkin greh je bil v tem, da je bil mož Janez pri domobrancih. Ko so jo gnali na »robijo«, so se ustavili v Gornjem Ajdovcu. Sedela je pred sosedovim hlevom in gledala proti domači hiši, domov pa ni smela, da bi pozdravila mater. Mati je bila toliko močna in pogumna, da ji je kar tja odnesla skromno malico.

Kljub precejšnji oddaljenosti so Gnidovčevi hodili pomagat v Biško vas, dokler konec avgusta 1944 niso tudi njih izgnali. Taki izgoni z »osvobojenega« ozemlja leta 1944 niso bili nobena redkost, čeprav o njih razmeroma malo vemo. Naša zgodovina je pač napisana tako, da v njej nekaterih dogodkov skoraj ne najdemo, o drugih pa vemo vsako malenkost. Pa pravijo, da je dokončna in da je ni mogoče spremeniti.

V Ajdovcu so tisti dan že zjutraj vedeli, da se nekaj pripravlja. Nekdo, ki je prišel od Dvora, je povedal, da od tam prihaja več voznikov z lojtrskimi vozovi. Ni bilo težko uganiti, kaj bodo iz Ajdovca vozili. Ljudje so bili že vajeni »rekvizicij« in vedelo se je tudi, katere hiše so na udaru. Gnidovčeva iz Gornjega Ajdovca je bila ena takih, saj so očeta ubili partizani, trije sinovi so pa bili domobranci. Popoldne se je že nagnilo proti večeru, ko je »ljudska oblast« prišla k Gnidovčevim in ukazala, naj se takoj pripravijo za odhod. Najmlajše, 11-letne Ivanke, tedaj ni bilo doma, zato so bili že nestrpni, vendar so takoj začeli s plenjenjem. Ko je otrok čez nekaj časa le prišel, so jim ukazali, naj vzamejo svoje stvari, in jih odgnali proti Dolnjemu Ajdovcu, kjer so potem v gozdičku[Stran 024] čakali do poznega večera, da so plenilci dokončali svoje delo. Sredi noči so bili v Dvoru, šli pri Jami na desno stran Krke in potem prespali v Podgozdu. Zjutraj so nadaljevali pot po desnem bregu Krke proti Podturnu. Bil je vroč poletni dan in mučila jih je žeja. Ko so se ustavili pri nekih hišah, so prosili za vodo, pa so bili ljudje neprijazni ali pa so se bali in je niso dali. Prav tedaj, ko so tam počivali, je druga skupina mimo prignala živino, ki so jo zaplenili v Ajdovcu. Gnidovčeve krave so prepoznale svoje gospodarje in žalostno mukale. V Podturnu naj bi bili na komandi zaslišani, toda tam jih niso imeli v evidenci in se sploh niso zmenili zanje. So pa srečali tri ajdovške članice AFŽ, ki so se jim posmehovale. Kmalu je bil ukazan odhod in vračali so se po že znani poti do Obrha oziroma Podhoste, kjer so spet prenočili. Tretje jutro so kmalu po odhodu iz Obrha skrenili s ceste v gozd in se začeli vzpenjati po divji strmini proti Sv. Petru. Mati je ob tem dobila slutnje, da jih bodo nekje v tistem brezpotju ubili. Opozorila je otroke, naj se pripravijo na smrt in začela moliti ter klicati Marijo na pomoč. Kdo ve, kakšen načrt so imeli spremljevalci, da so vlekli izgnance v tisto divjino. Morda so jih hoteli samo zmesti in prestrašiti, saj so čez nekaj časa spremenili smer in se začeli spuščati. Končno so prišli do Smuke in nato sta do Starega Loga šla z njimi samo še dva partizana. Od Starega Loga do Kočevja so šli sami. Ker je bila cesta zasekana, so se s težavo prebijali skoti veje, plezali preko debel, pa vendarle prišli na kočevski blok, kjer so bili domobranci in Nemci. Ivanki je od tedaj ostalo v spominu, kako jo je nemški vojak vzel v naročje in so mu po licih tekle solze. Morda se mu je otrok smilil ali pa se je spomnil svoje hčerke, ki jo je imel rad in ga je skrbelo zanjo.

Takoj ko se je ponudila prilika, so Gnidovčevi z vojaško kolono odpotovali v Ljubljano. S pomočjo brata Franca, ki je bil tedaj prefekt v Baragovem semenišču, kjer je stanoval tudi brat Albin, so sestre in mati tam dobile sobico in v njej čakale na čas, ko se bodo lahko vrnile domov. Jože je kmalu odšel v Biško vas na dom sestre Tončke, ki se je po štirih mesecih zapora vrnila s Kočevskega.

V 25. številki Zaveze smo objavili Dnevnik preprostega domobranca, ki ga je leta 1944 pisal Nace Kastelic, tedaj domobranec v šentviškem bataljonu. Nace je bil najmlajši izmed desetih otrok Kasteličeve, po domače Brezarjeve družine iz Poljan pri Mirni Peči. Poleg njega so bili pri domobrancih še štirje bratje: Janez, Tone, Jože in France. O Janezu piše takole: »Ko sem bil v devetem letu, se je starejši brat Janez poročil v Biško vas – na Krevsovo. To je bilo

Figure 12. Plošča na Gnidovčevem domu – šoli v spomin “osvoboditve” Ajdovca

25. maja 1936. Sedaj je tudi on domobranec, doma ima pa posestvo, ženo in sedem otrok. Občutil sem njegovo skrb, ko so mu partizani odpeljali ženo. Vrnila se je po štirih mesecih.« Pripovedujejo, da sta se Tone Gnidovec in njegov svak Janez Kastelic v začetku maja 1945 nekje pri Radečah pogovarjala, kaj narediti v tisti situaciji, in menda je Tone odločil: »Janez, ti imaš otroke, zato ostani, jaz pa grem!« Potem je Tone Gnidovec šel na Koroško, Janez pa se je do amnestije skrival v bližini rojstnega doma v Poljanah, potem pa se je šel javit in imel srečo, da se je vrnil k svoji družini v Biško vas, ki se je po njegovi vrnitvi povečala še za šest članov. Ali ni tudi to del naše nenapisane zgodovine, v katero pa se zaenkrat vtikamo samo nezgodovinarji!

Gnidovčevi izgnanci: mati, Jože in tri sestre so se po koncu vojne vrnili domov v Gornji Ajdovec. Bratov Toneta, Jerneja in Lojzeta ni bilo več. Po pripovedih so bili vsi trije v Vetrinju, tudi Tone, ki je bil kot domobranec ranjen in je težko hodil, ne ve se pa, na katerem morišču se je končala njihova pot. Doma v Gornjem Ajdovcu je bilo v času izgnanstva domačih vse izropano in uničeno, vendar so kljub zaplembam, obveznim oddajam in drugim težavam vztrajali in po več letih so se razmere uredile, življenje je spet postalo kolikor toliko normalno. Franc Gnidovec, ki je leta 1938 postal duhovnik in bil potem prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, se je maja 1945 umaknil na Koroško in kasneje odšel v Argentino, kjer je poleg tega, da je bil profesor teologije in rektor semenišča, tudi poučeval na sobotni slovenski šoli in s tem prispeval k »slovenskemu čudežu«.

Preden zaključimo to skromno razmišljanje, naj vsaj omenimo še enega Ajdovčana – Alfonza Jarca, ki je bil župnik v Starem trgu ob Kolpi, nazadnje pa v Dragatušu, kjer je obnavljal porušeno cerkev in župnišče. Na procesu[Stran 025]

Figure 13. Tone Gnidovec (1919-1945)

v začetku leta 1949 je bil obsojen na smrt in po dokumentih je bila obsodba izvršena 10. avgusta 1949, vendar so ga baje še več let kasneje videvali v Gotenici. (Zaveza, št. 27) Je to le domišljija ali pa si je takratna totalitarna

Figure 14. Jernej Gnidovec (1921-1945)

Figure 15. Janez Kastelic, preden je šel v Biško vas.

oblast dovoljevala posebno obliko suženjstva? Resnica ima včasih čudna pota, je počasna in hodi po ovinkih, vendar je vztrajna in končno pride na dan kljub železobetonskim pregradam in kljub zaprtim območjem.

Figure 16. Alojzij Gnidovec (1926-1945)

3.1.1.

Dnevnik B. S., moje drage mame, je dnevnik petnajstletnega dekleta, ki, na čustveni in miselni ravni, doživeto opisuje vso trpkost doživljanja zadnjega leta II. svetovne vojne na tujem. Brez varnosti, brez sreče, za višje namene. Je zrela in odgovorna pripoved z imeni in priimki tistih, ki so hodili po isti poti. Težko jo je v svojem kasnejšem življenju podoživljala. Toda za vedno je ostala del nje. To smo čutili vsi, ki smo živeli z njo, njen mož in midva z bratom. Že dolgo je ni več med nami, a sleherni dan svojega življenja še vedno čutim njeno prisotnost. Hčerka B. K.

3.1.2. 5. maj 1945

Dne 5. maja, t. j. v soboto popoldne, je prišla k nam Pavličeva Majda, vsa obupana, češ da se bližajo Ljubljani komunisti. Vso je prešinjala misel na beg iz Ljubljane. Prihitela je k nam vprašat, če sem jaz že pripravljena za odhod. Pripravljena nisem bila, ker na beg sploh nisem mislila. Kmalu za Majdo je prišla k nam še g. Volovškova, ki je bila že skoraj pripravljena za odhod. Mami je izročila ključe od stanovanja in ji dala še nekaj naročil. Nato je odšla – kam, ni vedela. Sedaj sem tudi jaz začela spravljati svoje stvari v kovček. V šolo nisem šla. Skoraj vse popoldne sta bili pri meni Jelka in Marija. Z Marijo sem šla h Kovačevim vprašat Marjano, če gre tudi ona iz Ljubljane. Bila je že pripravljena za odhod. Na hitro sva se poslovili, nato sem žalostna odšla. Zvedela sem, da mislita iti tudi Blažka in Marica. Stekla sem k Blažki in se z njo zmenila, da greva skupaj. Doma sem se hitro napravila, poslovila od mame in šla. Ker naš odhod ni bil dobro organiziran, ni bilo z njim tisti dan nič.

Ob 7h zvečer sem prišla domov, kjer me je mama po pravici začudeno pogledala.

3.1.3. 6. maj

V nedeljo zjutraj je bilo na koncu pri maši zelo žalostno. Vse oči so bile solzne. – Takoj zjutraj, ko sem se zbudila, sem se že kesala, zakaj nisem šla prejšnji dan s Pavličevo Majdo, Jelko in z gospodoma, ki so že odšli iz Ljubljane. Doma in na cesti je vladalo mučno vzdušje. Komunisti so se veselili (in pekli piškote), mi pa smo bili potrti. Dopoldne me je pa vsaka misel na odhod zapustila. Okrog 10h dopoldne je prišla k nam Milči. Povedala je, da gresta onidve z očetom proti Gorenjski. Rekla je, če hočem iti z njimi. Sprva nisem vedela, naj grem ali ne. Ko mi je pa še mama prigovarjala, sem se odločila za odhod. Čez pol ure sem že šla s kovčkom proti Kolodvorski ulici. Najprej sva z gospodom Lekanom iskala znance. Ker jih ni bilo, je g. Lekan poiskal neki voz, na katerega smo naložili svojo prtljago: Lekanovi trije, Nada in jaz. Bili smo v družbi dveh g. dekanov in Borisa.

Potovanje se je začelo, in sicer peš. Voz smo peljali sami. Po poti se nam je pridružilo še več ljudi. Potovali smo v vročini in [nečitljivo]. Šli smo čez Ježico. Na bloku nas še pogledali niso, na meji pa [nečitljivo] kot Cerkljani, da smo prišli skozi. Sonce je močno pripekalo in nam je bilo precej vroče po poti, na kateri nismo do Mengša nič počivali. V Mengeš smo prišli ob treh popoldne. Kar prileglo se je usesti se na klopco v senco in se najesti. Od tu sem domov takoj poslala pošto. V Mengšu so nam dali v zavetišču še čaj. V Kranj pa so nas zapeljali z vozom. Bilo nas je že ogromno. Med nas smo dobili še g. Burjo. Pot je bila lepa in prijetna. V Kranj smo prišli precej pozno popoldan. Tu sem videla Daneta. Tončka je bila takrat v Domžalah. Prenočili smo na Primskovem, in sicer ženske iz naše skupine pri eni hiši, moški pa pri drugi. Spali smo na skednju na slami.

3.1.4. 7. maj

Že prvo noč sem pogrešala odejo. Spala nisem preveč dobro. Za zajtrk so nam dali žgance in kavo. Po maši smo se odpeljali v Kranj, kjer smo do opoldan postopali brez cilja. Po kosilu (drugi kašo z mlekom, jaz pa juho, krompir in solato) smo se iz Primskovega odpravili proti Predosljam. Marica, Stana, Nada, Marja, Milči in jaz smo šle za vozom s prtljago kar bose. Škoda čevljev! V Predosljah smo bile dodeljene v posebno hišo (komandant postojanke v Predosljah je bil Dane). Tu smo si zopet uredili domovanje na skednju. Družina, pri kateri smo bili, je bila res naša. V Predosljah smo ostale do 9. maja.

[Stran 027]

Figure 17. Petletna B. z mamo in bratom Francetom

Tu sem naletela na Hribarjevo Anko, ki je mislila, da bo kot begunka živela kar počitniško življenje. Me smo jedle v Predosljah trikrat na postojanki v vojaški kuhinji. Cerkev je bila zelo lepa, posebno zvečer, ko je bilo v njej vse temno, le okrog Marijine glave so gorele lučke, sredi oltarja pa je utripala večna luč. Tu se je človek lahko potopil v pogovor z Jezusom, ki prihaja k nam v vseh krajih in razume vse naše težave. Zadnji večer našega bivanja v tej vasici mi je postalo čudno slabo. Želodec me je zelo bolel, da sem se še pri dnevu kar zvrnila na slamo. Čudni občutki obdajajo človeka, ki je bolan, pa ni doma, in misel, da mora naprej v negotovost, je skoraj obupna. Zaželiš si samo doma in domačih, toda prav tega ni.

Drugo jutro sem se zbudila skoraj popolnoma zdrava. Črni oblaki, ki so se prejšnji dan zgrinjali nad menoj, so kar mahoma izginili. Okrog sedmih zjutraj je prišel v Predoslje četniški avto. Z izvidnico treh četnikov. Naložili smo se nanj in se odpeljali proti Tržiču. Po poti so nas Mongoli obmetavali z bonboni in cigarami. V Tržiču smo zvedeli nekaj novic iz Ljubljane: mostovi, elektrarna in vodovod so šli v zrak, domobranci se vsi umikajo. Te vesti so nas nekoliko užalostile. Povsod, kjer sem videla domobrance, sem med njimi iskala znane obraze, posebno Davorina in Franceta. Končno sem zagledala v Tržiču znanca, ki sem se ga najmanj nadejala, in sicer Hinkota. Povedal mi je, da Davorina ni – kje je, ni vedel. Žalostna vest.

V Tržiču smo kot begunci dobili iz Pekove tovarne kakih 60 parov moških in ženskih čevljev. Bili smo jih zelo veseli, ker nihče ni vedel, koliko časa bomo v tujini – proč od doma. Iz Tržiča smo s četniškim avtom nadaljevali proti Ljubelju. Pot je bila zelo težavna, ker so bile na cesti cele kolone Nemcev z avtomobili ali peš. Ko smo prišli do tam, ko se začne cesta vzpenjati proti Sv. Ani, so se nam ponujali vedno novi prizori: na obeh straneh ceste razmetano orožje, ročne granate, celi zaboji streliva, poginule mule in konji, raztresene in polne vreče makaronov, krompirja, graha, kosmičev in drugih živil. Nekaj teh živil smo tudi mi nabrali med potjo za slabe čase.

Vse Nemce je vznemirjala jugoslovanska zastava na našem avtomobilu. Ker je bila cesta zelo zatrpana z Nemci, smo stopili iz avtomobila in nadaljevali pot peš, prtljaga pa je ostala na avtomobilu. Stana, Nada in jaz smo šle po bližnjici. Ko smo prišle do vrha, smo se kar sesedle v travo in nismo mogle iti nikamor več. Nekoliko oddaljene od ceste smo opazovale promet. Okrog nas v travi so ležale puške – cele in zlomljene, granate, prazni in polni zaboji streliva. Tam pod nami je v travi ležal polomljen avto. Od daleč smo zrle tudi na nemške barake, mimo katerih smo šle s strahom, ker nas je neki zelo sumljiv človek spraševal, od kod smo. Seveda mu še odgovorile nismo. Zamislila sem se v pot nazaj. Strme skale, ki so nas obdajale, so imele sijajne vojaške bunkerje. Opazovala sem te mogočne skale, ki bi nam lahko dale zatočišče. Misel na to, da bomo morali prodreti skozi te skale, predno bomo šele varne pred našimi preganjalci – partizani, me je pa kar z grozo navdajala. Kmalu za nami so prišla po bližnjici ostala dekleta, nato pa še g. Burja.

Ura je bila nekako tri popoldne, toda kosile še nismo. Dolga pot in utrudljiva hoja sta nam našo lakoto še povečali. Žeja je naraščala, a smo si jo kmalu potešile, lakote pa le ne pregnale. Tako smo sedele tu že dobro uro, ko smo šele zagledale tam daleč doli naš avto, ki se je počasi pomikal proti vrhu – proti Sv. Ani, kjer smo bili že mi. Ko je avto vendar prišel do nas, smo se kar obesili nanj in se odpeljali naprej mimo cerkvice sv. Ane do predora. Tu je šel naš avto nazaj po neki drug avto, ker sam ni mogel naprej. Mi smo tačas čakali pred tunelom. Z avtomobilom se je kmalu[Stran 028] pripeljal še g. Lekan in drugi, ki so zaostali. S seboj so imeli poln kotel dobre menaže, ki pa je jaz na žalost niti poskusila nisem.

Ko smo ponovno naložili vso prtljago na avto, so se nanj spravili tudi ljudje, le za naju s Stano ni bilo več prostora. Meni je četnik rekel, naj se usedem na streho avtomobila (tovornjaka), kjer je bila prej izvidnica, jaz pa sem za seboj potegnila še Stano. Četniki so sedeli pod nama na blatnikih avtomobila. Tako sva se peljali vso pot skozi predor med orožjem – do gostilne na Koroškem. Ob misli, da bom skoraj na cilju, sem bila vsa srečna in bi kar vriskala. Vožnja skozi predor je bila krasna, a tudi grozna. Bili smo v dveh kolonah. Nemški avtomobili so s svojimi žarometi svetili po predoru tako, da električna razsvetljava skoraj ni prišla do veljave. Vozili smo po lužah, da je škropilo do vrha. S stropa je po nas kapljalo – ponekod več, ponekod manj. Predor, dolg 1,5 km, se je bližal koncu. Skozi široko odprtino se je začelo svetlikati in kmalu smo prišli na prosto. Nudil se nam je naslednji prizor: povsod ob cesti so sedeli Nemci in počivali ter jedli, obrazi pa so jim bili skoraj do smrti utrujeni.

Avto nas je zapeljal do prve gostilne na Koroškem. Naši moški so hoteli od četnikov, da bi peljali še naprej, kljub temu, da so že vedeli, da so v Borovljah partizani. Četniki, ki so imeli povelje priti še ta dan nazaj na Gorenjsko, tega niso hoteli. Njihova dolžnost je bila, da izvršijo vojaško povelje, in to so tudi hoteli. Nihče iz avtomobila pa ni imel za to razumevanja – razen mene. Nazadnje je Jelenc kar na tla začel postavljati kovčke in nahrbtnike. Ko sem videla, da z avtom odhajajo, se nisem mogla premagati in sem zajokala, skrivaj. Hudo mi je bilo po fantih, s katerimi sem preživela dobro polovico dneva, ker nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo z njimi. Se bodo še lahko vrnili srečno med nas, Slovence v tujini? Še zadnjič sem brez solza v očeh pogledala za njimi in odšla v hišo. Tu smo bili vsi precej razburjeni, ker so govorili, da pustijo partizani skozi samo nemške vojake, begunce pa da dajo vse v »lagerje«. Te vesti so nas res prestrašile, saj smo prišli z dežja pod kap. Začeli smo misliti na vrnitev. Prav na hitro smo si še razdelili čevlje, vzeli prtljago, razen nekaj živil, in se odpravili peš nazaj. Pot po hribu je bila zelo utrudljiva, šli smo proti tunelu, vendar brezciljno. Kopica misli se nam je vrtela po glavi. Najprej smo nameravali pred tunelom zaviti v gore. Hrane bi nekako imeli za prvo silo. Po gorah bi nato šli v smeri proti Celovcu. Ko smo prišli do tunela, so vedeli, da se vsi begunci vračajo skozi tunel, in smo šli skozi tudi mi. Nekje smo dobili dve samokolnici, da smo z njima peljali najtežje nahrbtnike in Nadino košaro. Pri vožnji smo se menjavali. Vračanje skozi tunel je bilo grozno. Voda mi je ponekod segala do gležnjev, čevlji so se mi v blatu udirali, s stropa pa je lilo na nas. Nemške kolone so se pomikale počasi naprej. Elektrike v tunelu ni bilo. Paziti smo morali, da se nismo izgubili, zadeli v skalo in se potolkli. Zdelo se mi je, da bo ta tema trajala večno. Končno pa smo hvala Bogu le prišli na svetlo in kamen se mi je odvalil od srca.

Mrak je že padal na zemljo, ko smo prišli do Sv. Ane in nismo vedeli ne kam – ne kako. G. Lekan je najprej misli, da bi to noč prenočili v barakah, zjutraj pa bi šli na vse zgodaj v skalovje, kjer bi živeli, dokler bi bilo nevarno in ne bi bila pot prosta. Da bi šli še ta večer v Tržič peš, je bilo prepozno, saj je bila ura že skoraj enajst. Končno smo se odločili za prenočevanje v vili, kjer je bil tudi g. Pernišek. V vili smo dobili krasno sobo; pred tem je tu stanovala sama gospoda, ki je pustila vse pohištvo, ko so jih pregnali Nemci. Najprej smo še nekoliko povečerjali kruh in suha rebrca in odšli nato okrog enih spat. Stana in jaz na eno posteljo k zidu; Milči, Marja, Nada in Marica pa na dve postelji, ki sta bili skupaj. G. Lekan se je pa samo usedel na divan, kjer je malo zadremal. Spat smo šli vsi oblečeni in obuti za na pot, saj nismo vedeli, če bo noč mirna. Vso noč je bilo slišati streljanje, pokanje ročnih granat in raket. Spala sem izvrstno, le žal premalo. Že ob štirih nas je g. Lekan zbudil. Pozajtrkovali smo nekaj malega, nato pa smo se odpravili po najhujši strmini navzdol. Ko smo prišli do barak, smo videli znane gospode, ki so povedali g. Lekanu, da gredo proti Ljubelju domobranci, ki se bodo prebili do Angležev in tako napravili tudi nam prosto pot. Veseli te novice smo šli spet navzgor do vile, kjer smo spravili prtljago v sobo. Še to dopoldne so začeli prihajati proti tunelu oboroženi domobranci. Med prvimi so bili tudi že znani četniki Jelenc, Bitenc in ostali, ki so nas peljali z avtom. Vesela sem jih bila in z Jelencem sem tudi govorila – rekel je, da bodo šli oni naprej, po varni poti pa bomo šli za domobranci še civili. Vse dopoldne in vse popoldne sem stala ob cesti in iskala med domobranci znance. Tudi ves drugi in tretji dan sem stala ob cesti in čakala Franceta pa tudi Davorina. Drugi dan sem dobila le Hinkota z bratom, ki mi je povedal natančneje o Davorinu. Hinko je ves tisti dan sedel ob cesti v travi in čakal četo za zvezo, ki je bila še zadaj in je prišla šele zvečer.

[Stran 029]

Figure 18. Vrtec v begunskem taborišču v Vetrinju Iz arhiva dr. Janeza Arneža

Zvečer sva šli s Stano iskat Kožuhovega Marjana, ki se je kar nekam izgubil. Šli sva po cesti navzgor in navzdol – pa ga ni bilo nikjer. Ko sva se vračali, sva ob cesti na travniku zagledali brleti lučko. Šli sva bližje in izvedeli, da umira neki domobranec, ki si je po nesreči prestrelil obe nogi. Bil je iz iste čete kot Stanin brat. V odsevu sveče sva videli samo njegov obraz. Stana se je začela vsa tresti. Bil je podoben njenemu bratu in vsa prestrašena je poizvedovala, kako se ta fant piše. Odleglo ji je, ko se je prepričala, da to ni njen brat, ki ga je tudi ona že par dni čakala na cesti. Vendar pa nama je bilo obema hudo za umirajočim Slovencem. Na poti proti vili naju je dohitel g. Burja in povedal, da fant najbrž ne bo umrl. Bili sva veseli in potolaženi.

Na svojem starem mestu je še vedno sedel Hinko, ki je povedal, da bo še to noč odšel naprej s svojo četo. Ponudil mi je mrzel čaj z malinovcem in kos kruha z medom. Vzela sem oboje, ker mi je dal z dobro voljo. Poslovila sva se z upanjem, da se bova na Koroškem zopet videla.

3.1.5. 10. maj

10. maja smo se z vozom odpravili naprej. Ura je bila 8 zvečer. Barake pod Ljubeljem so gorele z mogočnim plamenom, rakete pa so se z rezkim pokom dvigale v zrak in razsvetljevale bližnjo okolico. Pogled na goreče barake je bil grozen. Otroci so od strahu jokali. Stopala sem – begunka – za vozom s prtljago. Gozdna pot navzgor je bila zelo utrudljiva, posebno še, ker smo potiskali voz, ker konji sami niso mogli peljati. Do nekako polovice poti navzgor je še šlo, potem pa nisem več mogla in sem hodila poleg. Med potjo sem se seznanila z dvema četnikoma, s katerima sem šla skupaj do vrha. Bila sta zavedna slovenska fanta, ki sta vedela, zakaj sta slovenska vojaka – četnika. Med potjo smo se pogovarjali o njunih idealnih načrtih. Njun bes nad komunizmom pa se je prelil v ljubezen do slovenske zemlje, naroda, domovine. Na vrhu smo se ločili in odhitela sta za svojim vozom, jaz pa sem ostala pri naših ljudeh. Kljub temi je bil na vrhu prekrasen pogled, okrog nas so bili sami snežni vrhovi, mi pa smo hodili po snegu. Kljub pomladi je bil povsod sam sneg in pred burjo smo se vsi dobro zavili. Zdelo se mi je, da vstopam v čisto drugačen svet.

Točno ob 10h zvečer smo bili na vrhu. Zaspanec me je začel mučiti, toda pot pred nami je bila še dolga in vedela sem, da bomo hodili še vso noč. Oči so se mi kar same zapirale. Stopale smo tik za vozom – Stana, Marica in jaz. Dramili so me posamezni klici: »Žlajfaj, klanec je! Kolona stoj! – Naprej, no!« Vse tri[Stran 030] smo se prijele za roke in srednja je lahko tako brez skrbi stoje oziroma hodé spala. Kar prijetno je bilo, nato smo zamenjale. Tako smo hodile precej časa. Pred nami je na »štangi« voza spal neki fant. Mislila sem pravzaprav, da je to nahrbtnik. Kar naenkrat pa se ta »nahrbtnik« prevrne z voza in zakotali po tleh. Ko sem pogledala natančneje, sem videla, da ni bil nahrbtnik, ampak Mavričev fant. Revež se je takoj pobral, debelo pogledal naokoli, brž sedel na voz in – zaspal.

Hodili smo že precej časa, in sicer sami civilisti. Tam, kjer sem mislila, da se začne že ravnina, sem zagledala, da nas je dohitela vojaška kolona domobrancev. Zopet sem, čeprav v temi, iskala Franceta. Zadnjega fanta je neka gospa vprašala, od kod so. Povedal ji je: »Železniška baterija«. Takoj sem poizvedela, kje je Sevšek. Rekli so, da malo pred njimi. Naši vozovi so se ustavili, vojaki pa so šli nekaj metrov nazaj in se ustavili. Zopet sem povpraševala po Francetu in neki vojak je bil tako dober, da me je peljal do Franceta, ki je sedel ob cesti. Povedal mu je, da ga nekdo išče. France me ni pričakoval, ko pa me je ugledal, je bil zelo presenečen in kar vesel. Jaz pa sem bila tako srečna, da bi ne vem kaj vse dala za tisti trenutek. Usedla sem se k njemu v travo, desno in levo v vrsti pa so sedeli drugi fantje – domobranci. Malo sva se pomenila in bilo mi je tako lepo, saj sem ob sebi imela brata. Rakete so razsvetljevale pokrajino, ki pa tu ni bila preveč lepa. Poslovila sem se od Franceta z žalostjo, pa vendar z upanjem na boljšo bodočnost in skorajšnje snidenje. Potovali smo vso noč.

3.1.6. 11. maj

Okrog štirih zjutraj smo prišli do gostilne, kjer smo se ustavili že prvič, ko smo se pripeljali z avtom. Kakih 20 m pred gostilno se je naš voz ustavil. S Stano in Marico sem šla v gostilno, da bi za par minut zadremale. Vrata so bila na stežaj odprta – na desni ob peči je nekdo sladko spal, na levo na gostilniški mizi pa je drugi molel vse štiri od sebe in prav tako trdno spal. Iz desnega kota je prihajalo glasno smrčanje in izgleda, da je vojak – domobranec prav trdno spal, saj se ni niti premaknil, ko smo se začele kljub zaspanosti glasno smejati. Skupaj z nami pa so se začeli smejati še ostali zbujeni domobranci. Okrog mize so bile postavljene puške, ki so jih fantje odložili. Tudi na mizi, kamor smo se naslonile, so bile puške. Čez kakih 10 min. je bilo našega spanja konec, poklicali so nas, da kolona nadaljuje pot. Kako sem prišla ven k vozu, ne vem, ker sem od utrujenosti še kar stoje nadaljevala spanje. Počasi smo se pomikali naprej in se menjavali za občasno spanje na vozu vsake četrt ure. Zjutraj, ko smo se nekoliko ustavili, me je pošteno zeblo – bila sem brez nogavic – jutro pa je bilo hladno.

Mrazilo me je prav pošteno. Neki ljudje, ki so bili pred nami, so si v kotlu ob cesti skuhali črno kavo. Stala sem poleg ognja, se grela in gledala vsa premražena in lačna v kavo, ki je prijetno dišala in se kadila. Rada bi poprosila za požirek, toda bilo mi je nerodno. Ko sem se malo ogrela, sem se ulegla na mrzlo in od rose mokro zemljo in zaspala za par minut. In zopet smo šli naprej. Moj spanec, ki je trajal kvečjemu četrt ure, me je malo pokrepčal, da sem šla lažje naprej. Okrog 6h zjutraj sem začela opravljati na cesti svojo jutranjo toaleto. Najprej bi se rada umila, toda primerne vode ni bilo nikjer. Nato sem si začela česati svoje zaprašene in umazane lase in to je bilo vse. Prav tedaj sem zagledala prihajati domobrance in spoznala sem železniško baterijo. Zopet sem vsa srečna videla Franceta. Čakali smo kake tričetrt ure, preden smo lahko šli naprej, in to zaradi velikega števila Nemcev.

Ko je sonce že precej toplo sijalo, smo prišli v kraje, kjer je sadje, ki je pri nas že odcvetelo, tukaj šele pričelo cveteti. Ponovno sem se spravila na voz in se peljala kakšen km daleč. Pred nami se je pokazal hrib. Šla sem z voza, ker so konji že samo prtljago težko peljali. Vrhu klanca smo zavili na desno čez most, za katerega smo »nevedneži« mislili, da je dravski most. Ponovno smo hodili v hrib. Ob cesti so ležale poginule mule, ki so bile že vse razjedene od muh, mravelj in drugega mrčesa. Sonce je čedalje bolj pripekalo. Smrad se je širil povsod naokoli. Borovelj, za katere smo mislil, da so že kar za drugim ovinkom, ni hotelo biti od nikoder. Vzpenjali smo se skozi gozd v hrib. Na vrhu je bila vasica: Mali Ljubelj. Torej že nekak drugi, manj strm kot prvi, a daljši prelaz. Kolona se je spet ustavila. Ob cesti so ležali hlodi, na katere sem se kar sesedla in od utrujenosti trdno zaspala. Nekaj je zaropotalo – pogledam – škoda – vozovi so se začeli pomikati naprej in mojega spanja je bilo konec. Stekla sem za našim vozom. Grozno me je začela moriti žeja in komaj sem čakala, da pridemo do vode. Slednjič se mi je ta želja le izpolnila.

Bližali smo se kraju, kjer so bili Angleži s tanki. Ob poti smo pobirali vse, kar smo mislili, da nam bo še prav prišlo. Čudno mučno mi je bilo pri srcu, ko sem zagledala tanke s temi tujci. Videti je bilo, kakor da nas bodo lepo sprejeli. Na levi strani med Angleži je stal[Stran 031] Krener z nekaterimi našimi oficirji. Kar vesela sem bila, ko sem to videla, posebno še, ker so plapolale na levi in desni strani travnika jugoslovanske in slovenske zastave. Ustavili smo se na travniku, ki je bil določen za počitek za nas in za domobrance. Kar sesedla sem se vsa lačna, saj zvečer nisem ničesar jedla, ker je bil za večerjo grah; le ponoči sem pojedla kruh z margarino, ki mi ga je dal France. Malo smo se odpočili, nato je dobil vsak iz naše skupine za zajtrk in kosilo dva tanka koščka kruha s tanko plastjo masla. Ta naša zajtrk in kosilo obenem sta bila okrog pol treh popoldne. Ko sem pojedla skromno južino, sem odšla iskat Franceta, toda brez uspeha. Čez kakšno uro smo se z vozom odpravili naprej proti Vrbskemu jezeru. Vročina je bila že kar neznosna. Obleka, ki sem jo imela že ves čas na sebi, se me je kar držala, nekaj od potu, nekaj pa od umazanije in cestnega prahu. Če so se vozovi le za kratek čas ustavili, sem se naslonila na kakšno ograjo, da bi se odpočila.

Ko smo prišli v bližino dravskega mostu, smo zvedeli, da stojé na mostu titovci. Nič vesela nisem bila te vesti. Tedaj sem se vsaj v kratkem hotela spomniti poti, po kateri smo šli od travnika, kjer smo počivali, pa do sem. Žal so mi ob tako hitro spreminjajočih se dogodkih in od hude vročine živci tako popustili, da se nisem ničesar nazaj spomnila. Ko sem hodila po cesti, se mi je zdelo, da so vse samo sanje.

Dravski most z Angleži in titovci je pred nami. Kar mraz me pretresa, ko gledam v duhu nazaj naše sovražnike z rdečo peterokrako zvezdo na kapi, pred katerimi smo bežali; sedaj pa stojé tu in gledajo domobrance in nas z zlobnim, prezirljivim in zmagoslavnim nasmehom na ustih. Prišli smo čez most. Domobranci so imeli v rokah še vse orožje. Upala sem, da ga bodo morda le lahko obdržali. Pot se je začela zopet dvigovati in po obeh straneh ceste so stale posamezne skupine Angležev, poleg njih pa celi kupi orožja, ki so ga začeli odlagati domobranci. Pogled na oddajo orožja je bil strašen, saj smo v to orožje, ki so ga imeli naši fantje, stavili vse upe. Še bolj kot za nas pa je bilo to strašno ponižanje za domobrance. Na njihovih obrazih se je zrcalila bolečina, ponižanost in razočaranje, saj so vojakom, ki so se borili za domovino z vsem svojim idealizmom, vzeli na tak način orožje. Zraven Angležev so stali največji narodni sovražniki, tisti, zaradi katerih je padlo toliko najboljših slovenskih sinov, tisti, ki hočejo naš narod popolnoma uničiti. Gledali so zmagoslavno na domobrance, ki so oddajali orožje. Naši fantje so kljub razočaranju vračali titovcem prezirljive poglede in mislili naprej, ko bodo zopet dobili orožje in osvobodili ljubo slovensko zemljo komunistov. In ob teh mislih so bili srečni v nesreči.

Titovce in sploh sumljive ljudi smo srečevali čedalje pogosteje. Ob spominu na vse, kar se je dogajalo pred trenutki, minutami, so mi prihajale v oči solze. Jokala sem za druge, jokala sem ob mislih na strtost in bolečino naših fantov, ko so v takih okoliščinah oddajali orožje.

Kolona se je nekaj časa pomikala naprej, nato spet ustavila in naš voz je bil nekje blizu hiš. Mavričev fant, ki je še vedno sedel na koncu voza, je imel čez rame obešeno čedno krušno torbo. V tem trenutku pridrvi do voza kakih 17 let star partizan, se zagleda v krušno torbo in mu jo hoče s silo vzeti. G. Lekan, ki je vse to videl, se je pognal nad partizana, toda nesreča je hotela, da se je spotaknil in padel. Titovec je takrat začel iz žepa vleči samokres. V zadnjem trenutku ga je g. Lekan prijel za roko in mu onemogočil streljanje. Mimo je pripeljal nek angleški avto in Angležem je g. L. povedal, kaj se je zgodilo. Začeli so zasledovati partizana, ki jo je ubral kar čez polje. Izkušnja s partizansko svobodo.

Mrak je že padal na zemljo, ko se je pred nami pokazala cerkev na Kamnu in kmalu za njo Vetrinj, naše začasno bivališče.

Prišli smo na travnik, kjer je bilo že polno domobrancev in civilov. Sredi vsega taborišča je bil še iz šotorov, v katerih so bili domobranci, narejen poseben tabor, na katerem sta plapolali dve zastavi – slovenska in jugoslovanska. Po skromni večerji smo polegli na steptano travo. Prva noč na trdih tujih tleh.

3.1.7. 12. maj

Ob 4h me je zbudila jutranja rosa. Tresla sem se tako, da se še skoraj urediti nisem mogla. Odšla sem se gret k nekemu ognju. To je bilo zjutraj 12. maja. Ker je bila nedelja, sem odšla k maši v do tedaj mi neznano vetrinjsko cerkev.

Od sedaj dalje so se vrstili enolični dnevi. Par dni smo bivali kar na prostem. Tudi France je prišel sem. Ko se je začelo pripravljati k dežju, smo se preselili v tovarno, kjer smo bivali čez en mesec. Spali smo na tleh. Bilo bi precej pusto, če ne bi bilo tukaj Franceta, s katerim sva hodila ob prostem času na sprehode v gozd. Srečna sem bila tudi, kadar sem mu lepo oprala perilo in ga zašila. Prav ponosna sem bila, da sem lahko zanj kaj naredila.

Zvedeli smo, da bodo odšli domobranci naprej.

[Stran 032]

Figure 19. Skupina v tirolskem begunskem taborišču Peggetz pri Lienzu. Od leve proti desni: Slavica Poznič, Marija Lavrič, Marica Jagodic, B. S., Stana Zdešar, Janez Zdešar, Milči Lekan, Jože Lekan – oče, Jože Lekan – sin, Marija Lekan, Boris ?, Ančka Velikonja, Marjan Rajšp, Zina Velikonja, Nada Rajšp, Zora Velikonja.

3.1.8. 29. maj

Prišel je žalostni torek 29. maja. Ob pol sedmih zjutraj, ko smo še vsi spali, je prišel France v tovarno in me rahlo zbudil. Prišel se je poslovit. Dala sem mu perilo, ki sem ga prejšnji dan oprala. Z njim sem šla po stopnicah in ga spremila do vrat. Med potjo mi je pripovedoval, da gredo sedaj najbrž v Italijo; kmalu za njimi bomo prišli pa tja tudi mi, je rekel. Mislila sva, da bomo v Italiji gotovo kje blizu skupaj. Če pa ne, je rekel France, si bo vzel pa par dni dopusta in bo prišel k meni, če ne drugače, pa peš; samo da bova prišla čim prej skupaj. Tako sva delala načrte, ali kaj je sedaj …

Čez 2 oz. 3 dni smo zvedeli, da so Angleži vse naše domobrance predali titovcem, ki so jih odpeljali v Jugoslavijo. Nismo mogli verjeti, saj to je pomenilo največji udarec za naš narod. In vendar je bilo res, slovenski narod je izgubil najboljše sinove. Pregrozno mi je, če pomislim, da morda Franceta ne bom nikdar več videla. Ne, saj to se ne sme zgoditi, saj je pod božjim varstvom. Sicer pa: zgodi se božja volja.

Iz Ljubljane sem zvedela, da je tamkajšnja eksplozija povzročila ogromno škodo. Tudi Jegličeva cesta je menda hudo prizadeta. Bog vedi kje sta oče in mama, sta sploh še živa, in kje je Davorin? Odgovora ni in morda ne bom nikogar nikdar več videla.

Nadaljnji dnevi so enakomerno minevali, na zunaj se ni dogajalo nič posebnega. V meni pa je bilo grozno; spominjala sem se doma, domačih, posebno pa Franceta, za katerega me je najbolj skrbelo. Žalost in skrbi sem nekaj časa dobro skrivala pred drugimi, toda končno je vse to izbruhnilo na dan. Obnemogla sem pod lastno duševno težo. Vsi so se mi čudili, a razumel me ni nihče, in to je bilo najhuje. Ko bi le imela človeka, kateremu bi se lahko zaupala in bi me razumel, bi vse nadloge in trpljenje lažje prenašala. Tako pa sem ostajala sama …

Zvedeli smo, da bomo šli še v tekočem tednu naprej iz Vetrinja ali v Spittal ali Lienz ali Judenburg. Vsi smo si želeli v Lienz. Dan pred odhodom smo se vsi zbrali pred ljudsko šolo, kjer je g. dr. Vračko bral imena beguncev, kam gredo. Poslušala sem do zadnjega, da sem izvedela za znance, kam bodo šli. Zelo sem bila vesela, ko sem izvedela, da gre naša skupina v Lienz. Vsa nestrpna sem čakala prihodnje jutro. Prtljago smo imeli že vso pripravljeno. Proti večeru sem stekla po slovo še h gospe Schellander. Bila sem skoraj razposajena. V meni je bilo polno upov in nad za boljše dni. Gospa se mi je kar čudila. Z njeno nogo pa je bilo že boljše, ker ji je začel gnoj že iztekati. Zdravnika pa ni bilo nič k njej. Domenili sva se, da ji bom takoj, ko mi bo mogoče, pisala. Že skoraj temno je bilo, ko sem prišla nazaj v tovarno, kjer so na dvorišču naša dekleta kuhala čaj za potovanje. Dva, meni zelo zoprna (drugim ne vem) Angleža sta jim pa delala druščino. Poleg deklet sta bila tam še Jože in neki drug gospod, ki je govoril z Angležema italijansko. Precej težav nam je prizadejal čaj, ki smo ga v posodi vlekle navzgor po stopnicah. Od smeha[Stran 033] bi nas skoraj razneslo in napravile smo velik »kraval«. Ljudje iz naše sobe so nas nemara malo grdo gledali, pa saj je vseeno, bil je zadnji večer. Precej pozno smo zaspali.

3.1.9. 29. junij

Drugo jutro dne 29. junija, na praznik sv. Petra in Pavla in na prvo obletnico sklenjenega prijateljstva med menoj in Marjano, smo vstali že ob pol petih. Pospravili smo še preostalo prtljago, nato pa šli ob pol sedmih v cerkev k maši. Na žalost pa je bila ob 6h zadnja in tako smo ostale na praznik brez maše, le obhajilo smo še dobile. Po vrnitvi v tovarno smo pozajtrkovali in nato s prtljago v veži čakali avto. Še enkrat sem stekla s krušno torbo na hrbtu h ge. Schellander, ker ne vem, če jo bom še kdaj videla. Ko sem se vrnila, so bili vsi, razen g. Lekana, ki je šel pred šolo po avto, zbrani v veži. Začeli smo prepevati. Nemci, ki so bili v bližini, so nas grdo gledali in nazadnje smo se še z njimi skregali.

Končno je na dvorišču zabrnelo in avto je bil tu. Vso prtljago smo znosili nanj, sami pa odšli peš do šole. Še zadnjič sem pogledala v okno go. Schellander, ki je stala tam, mi mahala v slovo in jokala. Pred šolo smo se zbasali na tovornjak in pričela se je vožnja, ki sem se je tako veselila. V par minutah smo že bili v Celovcu, ki je bil dokaj opustošen in razbit. Avto je nato drvel po krasnih cestah skozi mesta in vasi. Bili smo skoraj sredi poti, ko je kar naenkrat začelo močno deževati. Kljub temu, da smo bili s plahto zavarovani, je deževalo tudi po nas, na tleh tovornjaka pa so bile cele mlake. Kmalu se je zjasnilo in skozi temne oblake je prodrlo svetlo sonce. Med potjo smo napravili tri postaje.

Pred nami se je odpirala prelepa Tirolska. Na obeh straneh so se vzpenjali hribi, porasli z gozdovi in pokriti s polji in travniki, vmes pa so se videle lepe tirolske kmečke hiše. Skoraj vso pot smo vesele prepevale. Pot, ki je bila dolga okrog 160 km, je trajala cele 4 ure, vendar se je tudi to končalo.

Malo pred Lienzem smo zavozili na travnik, kjer je bilo taborišče. Torej smo tu, kjer bomo verjetno živeli precej časa. Hvala Bogu. Vendar je bil pogled na barake pretresljiv. Izza plota so gledali na nas naši fantje begunci – Slovenci. Rusi so jih sekirali in jih podili 2 m proč od ograje. Prvi vtisi so bili sploh zelo slabi in žalostni. Dodeljeni smo bili v barako št. 19, soba št. 7.

Soba, ki je bila prej tako grda, je sedaj po nekaj dnevih že zelo prijazna.

3.1.10. 11. julij

Današnji dan sem preživela hvala Bogu lepo. Začela sem ga z zgodnjo sv. mašo in sv. obhajilom. Vse svoje dolžnosti sem opravila v redu; moje vedenje v družbi je bilo dobro in zadržano. Ves dan, posebno še popoldan pri obisku naše cerkvice, sem čutila, da sem vsa pod božjim varstvom.

Hrana je bila pa danes bolj slaba. Zjutraj kava brez kruha, opoldne čaj brez kruha in malo goveje konzerve, zvečer zopet čaj s kruhom. Ob tej hrani bi mi res slaba predla, pa smo opoldne hvala Bogu še sami nekaj skuhali. Z dekleti sem se kar dobro razumela razen z Marico, pa še to čisto malo.

3.1.11. 12. julij

Današnji dan sem zopet lepo preživela, posebno po popoldanskem obisku cerkve sem bila močna. Kakor še nikdar sem čutila božjo pričujočnost in božjo pomoč. Na poti v cerkev sem se prav živo spominjala Franceta, Milana, Dragota in Petra. Sklenila sem, da bom zanje še več molila, posebno še za Franceta. Svoje dolžnosti sem izpolnila.

G. Silvo mi je povedal, da je že poizvedel za Franceta po nekom, ki je šel v Celovec. Zelo mu bom hvaležna za vsako vest o Francetu, pa naj bo dobra ali slaba. Kakor je božja volja. Čez par dni bo odgovor že tu.

Za neko stvar, ki sem jo danes zagrešila, se bom pokorila tako, da ne bom jedla kruha danes zvečer, jutri zjutraj in jutri opoldne. Šele jutri popoldan ga nameravam jesti – bom videla, če bo šlo. Hvala Bogu za današnji dan. Končala bom, ker so v sosednji sobi začeli moliti večerno molitev (rožni venec).

3.1.12. 14. julij

Že precej časa sedim pri matematiki, pa je nisem sposobna delati. Lačna sem tako, da kar težko hodim in od lakote se mi kar temni pred očmi. Ura je hvala Bogu 12h in zato bo »juha« kmalu tukaj. Danes nisem jedla še nič gostega. Kruh za danes (20 dkg) sem pojedla že včeraj zvečer, ker sem bila tudi zelo lačna. Danes zjutraj sem popila samo skodelico kave. Poleg tega je še precejšnja vročina, ki me zelo utruja. V sencih mi hudo razbija in boli me glava. Upam, da bo kmalu bolje, le kako bo danes v šoli, pa ne vem, ker se do sedaj nisem še nič pripravila. Res se nisem zmožna učiti. Pa gotovo že mora tako biti, da smo lačni. Žrtev za slovenski narod, za slovenske domobrance.

Ura je ena, pa juhe še ni – lakota narašča.

[Stran 034]

Figure 20. Osemnajstletna B. S.

3.1.13. 15. julij

Nedelja je. Že vse dopoldne se moje misli vrtijo samo okoli domačih. Dobro vem, da mislijo danes, na moj 15. rojstni dan, veliko na mene – če so še živi. Posebno mamo gotovo zelo skrbi, kaj je z menoj, ker sem pravzaprav še tako mlada, pa že daleč proč od doma. Kakšna razlika je med 14. in 15. rojstnim dnevom. Božja pota so nerazumljiva. Kakor domači name, prav tako mislim tudi jaz nanje. Vseh, prav vseh sem se danes spominjala pri sv. maši, posebno še Franceta. Tudi na Marjano in Mirjam sem se danes že večkrat spomnila, saj sta mi dragi kot oče, mama, Davorin ali France. Zvečer so mi dekleta pripravila pod oknom »ofreht«, nakar smo nekako do 10h zvečer pele zunaj. Včerajšnje popoldne pa je bilo zelo dolgočasno. Pozno popoldne so vsa dekleta odšla, doma sem ostala le jaz sama poleg Marjana, Jožeta in Borisa. Nekaj časa sem brala, nato pa sem gledala skozi okno.

3.1.14. 16. julij

Vstala sem ob pol sedmih in šla ob 7h k maši. Res si nisem predstavljala, da bom svoj god preživljala v lakoti in dolgem času. Lansko leto smo bile pri nas doma Ruža, Majda, Marjana in Mirjam. Bilo je res lepo. Doma smo bili še vsi: oče, mama, Davorin, France in jaz. Danes se čutim grozno samo. Spomini na pretekla leta me mučijo; na domače so lepi, a me navdajajo z žalostjo. Kje sta oče in mama? Kje Davorin in France? Odgovora ni in ni. Slišim le enakomerno drgnjenje trdega predmeta ob pilo. Sedim na skrinji levo od vrat, med mojim kovčkom in kupom [nečitljivo]. Okoli mize sedijo: Slavica Pozničeva, Milči Lekanova, Zora Velikonjeva, Stana Zdešarjeva, Zina Velikonjeva (plete), Ančka Velikonjeva (para), Marica Jagodičeva, Marja Lekanova, Jože Lekan. Vsi pišejo, razen Jožeta, ki bere. Nada si pospravlja omaro, gospod L. pa sedi pri svoji mizi in nekaj dela. Vsak ima svoje delo, le jaz ne vem, česa bi se lotila. Prej sem pisala pismo ge. Schellander. Po kosilu ga pa nameravam Marjani v Treviso. Vem, da mi bo lažje, če ji bom pisala, saj mi bo, kot da se z njo pogovarjam.

Ne morem več pisati, ker sem zelo lačna. Tik pred kosilom so mi dekleta voščila h godu in mi dala dve porciji menaže. Zvečer mi je dala Ruža za god 2 podobici. Na eni je zapisano: Vsaka prava moč se rodi ob vznožju križa na Golgoti. Tam se je največje trpljenje spremenilo v moč, ki je rešila svet, v moč, ki je zbila vrata groba in postala vstajenje (oče Damjan).

3.1.15. 17. julij

17. julija – Francetov rojstni dan. Zjutraj sem bila pri 3 sv. mašah, ki sem jih darovala za Franceta. Ves dan sem v mislih pri njem in ni bilo ure, ko se ga ne bi spominjala. O njem nimam še nobenega glasu. Kje je, kako je z njim? Ko bi le malo zvedela, kje je, bi se tudi sama odpravila k njemu, da bi mu lahko pomagala. Tako se pa oklepam z vso močjo molitve, ker le v njej je Francetova rešitev. Čez dan sem se morala večkrat zelo premagovati, da nisem zajokala. Zvečer sem se le ojunačila in vprašala g. Silvota, če je že kaj zvedel o Francetu. Povedal mi je, da še ne, vendar pa upa, da bo kmalu, ker gre sedaj sam ven iz Lienza v tirolske hribe, kjer so še nekateri »stražarji«. Poizvedbe je poslal že v Treviso in v tirolske hribe k stražarjem. Obljubil mi je, da mi bo takoj, ko bo kaj izvedel, poslal pismeno sporočilo.

In začela sva govoriti o Francetu. O njem je rekel: »Gospodična, Vi ste Franceta poznala samo kot brata, jaz pa sem ga poznal tudi kot domobranca in stražarja. Bil je velik idealist, bil je res fant na mestu. Žal mi je le to, da nisva bila v Grosupljem več skupaj, razen ob nedeljah. Razumela sva se dobro, bila sva prijatelja. Pri njem mi je bilo posebno všeč še to, da je bil poleg vse resnosti in idealnosti tudi ‘fakin’, kar mora biti malo vsak fant. Zdi se mi, da je najbrž v Trevisu ali pa kje v tirolskih hribih. In če je kje tu, bova skupaj privriskala tu doli k vam. Ne vem, morda se motim. Če pa je Bog hotel, da je padel, naj[Stran 035] Vam bo v tolažbo to, da je padel kot idealist za svoja načela, za svoj narod in domovino. Padel je čisto na drug način kot domobranci v borbah, katerim vpijejo za hrbtom: juriš, uro boš dobil, čevlje itd. France je padel, če je, na drug, časten način. Bog nas zelo preizkuša. Meni so na primer ubili očeta, mater, brata in zaročenko. Brata, kateremu sem bil zadnje čase tudi oče, sem držal mrtvega v naročju. Kako mi je bilo pri srcu, lahko mislite. Toliko Vam pa po pravici povem, da čeprav verujem, da se bom še z vsemi srečal, se včasih počutim res osamljenega.«

Tedaj sem tudi jaz povedala g. Silvotu, kako mi je hudo ob mislih, da morda ne bom več videla brata, in da mi je silno težko, ker vem, da me nihče ne more razumeti. Poleg tega pa svoje potrtosti in žalosti še pokazati ne smem pred drugimi. Zagotovil mi je, da me on lahko razume, ker je podobno tudi sam doživljal. Rekel je: »Če boste kdaj potrebovali kakega nasveta, sem Vam z njimi na razpolago prav na prijateljski način, če smem tako reči. Sedaj, ko me ne bo tukaj, lahko kako vprašanje pošljete na moj naslov. Pokazati se Vam hočem res pravega prijatelja. Pa še nekaj bi Vam priporočil. Spomnite se, kadar ste zaradi brata zelo potrti, na prof. Ehrlicha, čigar zvesti učenec in borec je bil France. Povem Vam, da si niti misliti ne morete, koliko mora včasih človek žrtvovati za svoja načela. Žrtvovati mora vse, včasih pa tudi svoje življenje.«

Še nekaj časa sva govorila, nato pa sem mu dala roko v zahvalo za prijateljstvo, ki mi ga je obljubil, za lepe besede spodbude in za trud, ki ga bo imel pri poizvedovanju za Francetom. In krepko jo je stisnil.

Odšla sem v sobo k večerni molitvi, kjer pa nisem dolgo ostala, ker me je dušil jok. Čez kake pol ure sem se vsaj malo pomirjena vrnila v sobo. Ko pa sem se ulegla, sem spet jokala in šele pozno ponoči sem zaspala.

3.1.16. 18. julij

Noč je bila zelo nemirna. Sredi noči sem jokala za Francetom. Zjutraj sem vstala takoj, ko sem se zbudila, ob pol sedmih pa sem bila pri sv. maši za Franceta. G. Silvo je odšel že zelo zgodaj. Bog mu daj srečno pot, pa tudi mnogo uspeha pri poizvedovanju za Francetom. Molila bom zanj, svojega prijatelja in dobrotnika.

3.1.17. 27. julij

Ko sem prišla popoldan iz šole, sem zvedela, da se moram zglasiti pri g. Lahu glede nekega

Figure 21. Pred vstopom v dvajseto leto

pisma od g. Lipovška. Torej sporočilo! Sicer ni gotovo še nič o Francetu in vendar vem, da g. Lipovšek poizveduje. Ko sem potrkala na sobo št. 8, mi je vrata odprl Stariha in me predstavil g. Lahu. Ta mi je podal pismo g. L., toda ker nisem znala brati tiste pisave, mi ga je kar sam prebral. V pismu pravi g. Lipovšek, da ni mogel o Francetu še nič poizvedeti, zato naj mu dam točne podatke o njem, da bo skušal poizvedovati v Italiji. Še enkrat mi priporoča, naj ne bom zaradi Franceta žalostna. Prosim naj svetnika Ehrlicha, Francetovega vzornika, naj ga varuje, in gotovo bom uslišana, če je še živ. Če pa je mrtev ali pa bo morda še moral nasilno umreti, naj molim, da bi padel kot pravi borec za vero in narod.

3.1.18. 29. julij

29. julija – nedelja. Dopoldne sem pisala pismo domov. Bog daj, da bi ga le dobili; moje misli pa so pri očetu in mami. V taborišču smo imeli ves dan Najsvetejše. Tudi ponoči bo pri nas v kleti barake št. 30. Adoracije bodo vso noč.

Nedelja popoldne: sedim, mislim, pišem (in zelena jabolka jem). Poleg mene sedi Slavica in tipka božični govor sv. očeta Pija XII. o demokraciji. Ančka je bolna in leži. G. Lekan sedi pri oknu in piše. Drugi so šli vsak na svojo stran. V sobi je tiho, le pisalni stroj[Stran 036] ropota. Moje misli so doma v beli Ljubljani. Predstavljam si mamo vso zaskrbljeno, a vendar močno. Ker je nedelja, ne dela. Bere ali pa premišljuje o svoji tako raztepeni družini. Morda tudi moli za svoje otroke. Vem, da jo zelo skrbi. Oče gotovo kadi, saj je zelo nervozen. Nemara tudi on premišljuje, nato bere in modruje z mamo. Utrujena sta. Eden ali drugi, morda tudi oba sta šla spat. Ali sta še sama svoja gospodarja v stanovanju? France – kje je? Morda se klati kje po hribih in misli na dom in očeta, mater, Davorina in na svojo sestro, ki ga v Lienzu tako željno pričakuje. Morda sedi v gozdu na kakšnem štoru ali podrtem drevesu, morda se prav zdaj bije, ali pa morda prav zdajle, dne 29. jul. ob 6h popoldan kje – umira kot junak, kot borec za svobodo naroda, kot borec za svoja načela. Morda pa je že mrtev in njegovo telo kje trohni, morda pokopano v neblagoslovljeni zemlji, morda pa celo oskrunjeno in nezakopano. Če je že mrtev, je dal za svoj narod, katerega je ljubil bolj kot vse drugo, dal za svojega Boga, kateremu je bil neizmerno vdan, največ kar je mogel – svoje življenje. Davorin – niti pojma nimam, kje je, morda tudi on že mrtev, morda pa doma, da tolaži očeta in mamo. Ali se dobro drži. Ali ga niso morda speljali komunisti. Bog ga obvaruj! Marija, Ti ga vodi, saj ga dobro poznaš in veš, kakšen nestalen in ne preveč trden značaj je. Trdno verujem, da boš Ti Marija njegova vodnica in mati, kakor tudi Francetu.

Marjana: v Trevisu je, močna v Bogu. Morda piše ali bere, ali pa se, kar je najverjetneje, s kom pogovarja.

Mirjam: v kuhinji je in pripravlja večerjo, popoldne pa je bila z gospodičnama na sprehodu. Čuti se samo in pogreša družbo. Verjamem!

Danes je preteklo dva meseca, odkar nisem videla Franceta.

3.1.19. 5. avgust

5. avgusta – nedelja je zopet. Med tednom še časa nisem imela, da bi pisala svoje zapiske. Včeraj sem dobila prvo sporočilo o Francetu, in sicer od g. Revna. Baje je v Ljubljani na Rakovniku pri salezijancih živ. Drugega ne vem ničesar. Najbrž je zaprt, če je sedaj še živ. Danes sem g. Revnu jaz pisala. V pismu sem se mu zahvalila za novico in ga prosila, naj mi sporoči, če ve kaj bolj natančno o Francetu, ali je na Rakovniku zaprt ali kaj? Upam, da bom kmalu dobila težko pričakovani odgovor.

Prejšnji teden sem pisala matematično šolsko nalogo za 2. Pa drugič bolje. Jutri se bom dala vprašati zgodovino. Upam, da bom dobro znala.

3.1.20. 9. avgust

V noči med 8. in 9. avgustom sem se zbudila okrog polnoči, zaradi nemira v sobi. Pogledam kvišku in prisluhnem. Nemir prihaja od naših sosedov. Habjan je prišel Starihi in dr. Gantarju povedat veselo novico, ki jo je slišal po radiu: kralj Peter II. je odstavil Tita. Naše upanje za izboljšanje položaja je veliko. Morda bomo pa le do zime doma. Bog daj!

Že ves dan in vso noč dežuje. Danes zjutraj smo zagledali Dravo, ki je tako narasla, da je ponekod prestopila breg, most, ki veže Tristach s Peggetzom, pa je odnesla. Sedaj smo na žalost za nekaj časa odrezani od tristaške cerkvice. Zvečer sem dobila od Marjane pismo, ki ga pa ne razumem popolnoma. Zdi se mi, da je nekako čudno napisano; sicer se mi morda samo dozdeva. Ne vem. Sedaj sem ga ponovno prebrala in se mi zdi že bolj razumljivo in lepše.

3.1.21. 13. avgust

13. avg. – ponedeljek. Včeraj je bila rekolekcija za naša dekleta v prostoru pod barako 30. Dopoldan sem pisala Mirjam in Marjani. Kruh za jutri sem pojedla takoj, ko sem ga dobila, t. j. ob štirih popoldne. Že ves dan ležim v »mehki postelji« (na tleh). Kosti me že malo bolijo, pa bo že bolje. Danes imam čas misliti na dom. Pišem na tleh. Ravno sedaj sem zvedela, da je Peter Pogačarjev v resnici ubit. Ne vem, ali je bil ustreljen? Pri Celju je menda skočil z vlaka. Ta vest me je zelo potrla. Hudo mi je skoraj tako, kakor da bi bil ubit moj lastni brat, saj je bil po mišljenju to, kar France. Življenje je podaril svojemu ljubljenemu narodu. Bil je hraber domobranec, vesten častnik, pošten Slovenec in pameten fant. In umrl je, ker je bil Bogu všeč, saj mučeniška kri dobrih Slovencev nas bo očistila in rešila. Petrovo življenje in njegova smrt bosta gotovo v zadostilo pri Bogu, da bo skrajšal dneve našega trpljenja.

3.1.22. 15. avgust

Domov sem pisala pismo – opisala sem pot. Bog daj, da bi pismo kmalu lahko oddala in bi ga domači dobili.

[Stran 037]

Figure 22. Današnji pogled na nekdanji samostan v Vetrinju s cerkvijo, v kateri so slovenski begunci leta 1945 iskali uteho

3.1.23. 26. avgust

Danes smo šli na romanje k naši Fatimski Gospe v Thurn. K njej nas je gnalo močno zaupanje v njeno in njenega Sina božjo moč. Trdno upamo, da se bomo na njeno priprošnjo vrnili kmalu domov v svobodno domovino.

3.1.24. 27. avgust

Sem silno slabe volje. Začela se bom pripravljati na maturo. Upam, da me bo to udobrovoljilo. 25. avgusta smo končali šolo. Matura bo [nečitljivo].

Silno mi je hudo, ker nisem že dalj časa dobila iz Trevisa od Marjane ali od Mirjam nobene pošte, čeprav sem jaz v tem času pisala že dvakrat.

3.1.25. 2. september

Nedelja je. Matura je končana – 30. 8. dopoldan je bila pismena slovenska naloga, 31. dopoldan slovenščina, popoldan matematika. 1. 9. dopoldan nemščina, popoldan zgodovina in zemljepis. Hvala Bogu, da je vse končano, le iz matematike bom imela najbrž popravni izpit.

Za Franceta sem zvedela od g. Lipovška, da je ali v Škofji Loki zaprt ali pa so ga že odpeljali v Kočevski rog. Kaj je resnica, ne vem – samo Bogu je znana.

Tu je lakota včasih neznosna. Kako bo šlo dalje, ne vem. Upam, da bo kmalu tega konec.

3.1.26. Epilog

Dneve od 5. maja do 2. septembra 1945, t. j. ob koncu druge svetovne vojne, sem popisovala na prehodu med 14. in 15. letom starosti. Pred nekaj leti sem hotela dnevnik, ki ga nisem (zaradi prisotne bolečine) v celoti nikdar več brala, uničiti v prepričanju, da ne koristi nikomur. Zapiski, ki pa sem jih tokrat ob prepisovanju brala, so me vrnili v najresnejše in najbolj trpko obdobje mojega življenja, ki sem ga doživljala z vso globino mladostniške duše. Žalost in veselje, razočaranja in pogum so se nenehno vrstili in mi vtisnili doživljenjsko znamenje.

Nikogar od mojih že davno ni več. France verjetno počiva v Kočevskem rogu, njegova duša pa pri Bogu spremlja in prosi za mene in mojo družino. Močno čutim to njegovo prisotnost v mojem življenju.

Davorin je umrl pred leti za težko boleznijo, ko je v krogu svoje družine že dočakal upokojitev. Leta 1945 se je po nekajmesečnem služenju pri domobrancih kot vezist (brez orožja) sam javil in bil ob obljubi, da se mu ne bo zgodilo nič hudega, odpeljan s Kongresnega trga v Ljubljani v Šentvid v Škofove zavode. Nekako po 3 mesecih je bil po hudem trpljenju izpuščen in je prišel domov »kot kost in koža« in z ranami in tvori po vsem telesu.

Oče je umrl pri 76 letih starosti, mama pa pri 74 letih – oba naravne smrti.

Dnevnik sem prepisala okrog leta 1993.

3.2.1.

Rojen sem bil januarja 1929 v Stopičah, farnem središču enaindvajsetih vasi in vasic, v katerih je pred drugo svetovno vojno živelo kakih 22OO prebivalcev. Stopiška fara se razprostira od nekaj km vzhodno od Novega mesta do vznožja Gorjancev, na delno gričevnatem in delno že kar goratem, ne posebno rodovitnem svetu. V moji mladosti se je večina prebivalstva preživljala s poljedelstvom. Bile so tam manjše in srednje kmetije, velikih posestev ni bilo. Ljudje so delali trdo, živeli skromno in v slogi ter zato tudi hude revščine ni bilo. V svojem dolgem življenju sem veliko potoval, pa nisem nikjer drugje srečal tako pristne kulture sobivanja, kot sem je bil deležen v tistem kotu Dolenjske.

Žagarjev rod je pognal svoje korenine v Stopičah leta 1901, ko sta se tja priselila ob povratku v Slovenijo iz ZDA moja stara starša Mihael in Veronika s tri leta starim sinom Mihaelom, našim bodočim očetom. Tako stari oče, rojen blizu Trebelnega, kot tudi stara mati iz okolice Mirne Peči, oba iz skromnih kmečkih družin s številnimi otroki, sta se mlada, kot takrat toliko drugih Slovencev, podala v Severno Ameriko s trebuhom za kruhom. V Calumetu (Michigan) sta oba dobila zaposlitev, Mihael v rudniku bakra, Veronika pa v rudniški kantini. Tam sta se poročila, pridno delala in varčevala z mislijo, da se vrneta v domovino, takoj ko bosta prihranila dovolj denarja, da bi si v Sloveniji lahko kupila manjše posestvo. Po desetih letih se je njun sen uresničil. Prihranke sta poslala Veronikinemu bratu, ki je živel v Novem mestu, in ta je potem za njiju kupil v Stopičah hišo z manjšo kmetijo.

Moja stara starša sta bila v Stopičah zelo zadovoljna. Že drugo leto po njunem prihodu se jima je rodila hčerka Marija. Postopoma sta dokupila še nekaj polja in povečala kmetijo, okrog leta 1910 pa sta v enem delu hiše uredila majhen lokal, kjer sta odprla gostilnico, ki je takrat v vasi še ni bilo. S sovaščani sta živela v dobrih odnosih. Stara mama nam je pozneje velikokrat rekla, da sta bila s starim očetom vedno hvaležna Bogu, da ju je pripeljal v Stopiče.

Leta 1914 se je začela prva svetovna vojna, ki je trajala polna štiri leta. Tudi v stopiški fari so bili mobilizirani možje in fantje v avstrijsko vojsko, med njimi tudi naš bodoči oče, ko je leta 1916 dopolnil 18 let. Poslan je bil na fronto v Galicijo, kjer je ostal do konca vojne. Domov se je vrnil zdrav, hvala Bogu. V vojni je bilo ubitih kakih 30.000 slovenskih mož in fantov. Iz stopiške fare jih je največ padlo na soški fronti.

Šest let po vojni si je naš bodoči oče našel življenjsko družico Marijo v Turkovi družini v Bršljinu pri Novem mestu. V začetku leta 1925 sta se poročila, potem pa smo začeli prihajati otroci. Bilo nas je šest, tri dekleta in trije fantje. Stara hiša je postala premajhna za vse. S pomočjo svojih staršev sta okrog leta 1930 kupila v Stopičah precej veliko hišo, kjer je bilo, po popravilih in adaptacijah, dovolj prostora za gostilniški lokal, majhno trgovino s špecerijo in stanovanje za družino. Ostali sta še dve sobi za tujce. Dela sta imela veliko. Naša starša nista poznala počitnic. In ker sta imela gostilno, ki je obratovala s polno paro posebno ob nedeljah, tudi tedenskega počitka nista imela. Imeli smo eno služkinjo in enega fanta, ki se je ukvarjal z živino, posebno s konji, pomagali pa smo tudi otroci, tako na polju kot tudi v trgovinici in gostilni. Takrat je bilo popolnoma normalno, da na deželi otroci od osmega ali desetega leta naprej pomagajo tako pri hišnih delih kot tudi na polju. Nikomur se to ni zdelo narobe in prepričan sem, da je bilo to tudi za nas mlade zelo koristno. Posebno rad in z veseljem se spominjam spomladnih, poletnih in jesenskih popoldnevov, ko sem po šoli s sovrstniki, posebno sosedi, pasel naše krave na gmajni, kot smo takrat imenovali skupno vaško zemljišče, kamor smo lahko vsi vaščani vodili na pašo svoje govedo. Rad se spominjam tistih otroških in mladostnih let, ko smo v Stopičah živeli v slogi in prijateljskih odnosih tako otroci kot odrasli. S politiko se takrat v našem Podgorju, razen redkih izjem, nihče ni ukvarjal.

Prvega septembra 1939 pa je izbruhnila druga svetovna vojna. Hitlerjeva Nemčija je potem, ko je sklenila s Sovjetsko zvezo prijateljski pakt, napadla Poljsko, ki je bila hitro premagana in sta si jo Nemčija in Sovjetska zveza sporazumno razdelili. Nemčija je nato osvojila še Čehoslovaško, Belgijo, Nizozemsko, Dansko in Norveško ter 1940 premagala še Francijo in po premirju okupirala dve tretjini njenega ozemlja. Potem pa je prišla na vrsto Jugoslavija. Hitler je zahteval od jugoslovanske vlade, da podpiše z njim pakt o sodelovanju. Regent princ Pavel in vlada si nista upala odkloniti nemške zahteve in[Stran 039] pakt so podpisali dne 23. 3. 1941. Že dva dni pozneje pa je skupina srbskih polkovnikov in generalov napravila državni udar. Nastavila je novo vlado, na mesto regenta Pavla pa je postavila mladoletnega kralja Petra II. Zato so Nemčija in njeni zavezniki, Italijani, Madžari in Bolgari, že 6. aprila napadli Jugoslavijo, ki je 17. aprila kapitulirala, napadalci pa so si njeno ozemlje razdelili med seboj. Slovenija je bila izbrisana z zemljevida: Italijani so se polastili Notranjske in Dolenjske, Nemci Gorenjske in Štajerske, Madžari pa Prekmurja.

Takojšnje posledice te agresije proti Jugoslaviji so bili tisoči mrtvih in ranjenih vojakov in civilistov, desettisoči vojnih ujetnikov, ki so v okupatorjevih taboriščih trpeli dolga leta, množice pregnancev itd. itd. Kot veliko drugih je bila prizadeta tudi naša družina. Naš stric Anton Turk, mamin brat, je bil nemški ujetnik. Zaročenec mamine sestre Anice Turk, mornariški oficir, si je skupaj z ostalimi oficirji rajši izbral smrt, kot pa da bi predal ladjo napadalcem. Med Slovenci, ki so jih Nemci imeli za nevarne in jih kmalu po okupaciji izgnali v italijansko cono, je bil tudi naš stric Jože Turk, takrat uslužbenec v Krškem. Z ženo in tri leta staro hčerko so se zatekli k nam v Stopiče. Stric Alojzij Turk, poznejši beograjski nadškof, takrat župnik v Makedoniji, pa se je kmalu po zasedbi te dežele po Bolgarih znašel v zaporih okupatorja, nato pa, nekaj let pozneje, v Titovih ječah v Beogradu.

V našem koncu Slovenije so ljudje sprejeli Italijane z mešanico nezaupanja, zaničevanja in prikritega sovraštva. O njih smo veliko slišali od mož in fantov, ki so se v prvi svetovni vojni bojevali proti njim na strahotni soški fronti. Veliko pa se je tudi vedelo o zatiranju zavednih Primorcev pod Italijo, več družin se je med obema vojnama namreč zateklo v novomeško okolico. V primeri z Nemci pa je bilo ponašanje Italijanov, tako posameznih vojakov kot oblastnih organov, vendarle neprimerno boljše. V naši vasi so ustanovili že konec leta 1941 postojanko za čuvanje naprav, ki iz Stopič oskrbujejo Novo mesto z vodo. Proti prebivalstvu niso izvajali nasilja. Ljudje na splošno niso čutili kakega posebnega pritiska s strani Italijanov. Sovraštvo do njih se je zmanjšalo, navdušeni pa nad njimi Podgorci seveda niso bili. Takrat so ljudje pri nas mislili, da bo vojna v Evropi trajala največ še eno leto ter da bodo kmalu prišli Angleži in Amerikanci ter pregnali okupatorje. Šušljalo se je tudi, da bo takrat treba osvoboditeljem pomagati ter da bo orožje, ki so si ga nekateri preskrbeli ob razpadu jugoslovanske vojske in skrili, takrat »prišlo prav«.

Figure 23. Cerkev Device Marije v Stopičah danes

Dva meseca po kapitulaciji Jugoslavije je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, svojo dotedanjo zaveznico. Takrat pa se je v Sloveniji kot tudi drugod po Jugoslaviji »vzdramila« Komunistična partija, ki se je do takrat ukvarjala predvsem s »protiimperialistično propagando«. Kar naenkrat sta postali njeni glavni nasprotnici Nemčija in Italija. Zahtevala je neizprosen boj proti okupatorjem, brez najmanjšega ozira na strahotno tveganje za naš narod. Voditeljem Komunistične partije se je zdelo popolnoma normalno, da mali slovenski narod priskoči na pomoč ogroženi Sovjetski zvezi, pa četudi ga to spravi v smrtno nevarnost. Z neverjetno ihto so začeli pozivati Slovence k uporu, vzporedno pa so z uboji, posebno v Ljubljani in okolici, strahovali tiste, ki so ljudi pozivati k previdnosti. Glasilo KP Slovenije »Delo« je avgusta 1941 prineslo poziv: »Ves slovenski teritorij mora postati eno samo bojišče, kjer se bije boj od vasi do vasi, od hiše do hiše ….« KP se je oklicala za voditeljico odpora in prepovedala vsako aktivnost proti okupatorju izven OF.

Takrat ko so komunistični voditelji servirali Slovencem naravnost samomorilne ukaze, so vodje francoske rezistence dajali svojim sonarodnjakom diametralno nasprotna navodila. Citiram samo dva primera: 20. 9. 41 je Pierre Bourdan, član francoskega nacionalnega komiteja odpora, po radiu rekel Francozom: »Nikar ne začenjajte danes s presplošnim uporom. Mi v naši pravdi potrebujemo zaveznikov in ne žrtvovancev.« 23. 9. 41 pa je po radiu iz Londona šef francoskega upora general De Gaulle dal naslednje navodilo: »Navodilo, ki ga dajem sedaj za okupirano ozemlje, je, da ne ubijate Nemcev. In to iz enega samega in preprostega razloga: v tem trenutku je našim sovražnikom lahko maščevati se nad našimi bojevniki, trenutno neoboroženimi. Kakor hitro pa bomo sposobni, da napademo sovražnika skupno, od zunaj in od znotraj,

[Stran 040]

Figure 24. Predvojna razglednica Stopič vir: splet

vam bomo dali ustrezna povelja. Do takrat pa potrpljenje, pripravljenost, odločnost ….« Tako kot voditelji francoskega odpora so pozivali na previdnost tudi nekateri slovenski politiki in seveda škof Rožman.

Tukaj vidimo dva radikalno različna odnosa odgovornih ljudi do svojega naroda: francoski voditelji odpora in nekateri slovenski odgovorni ljudje so najprej in v prvi vrsti skrbeli za življenjske interese svojega naroda, slovenski komunistični voditelji pa so vse podredili dvema ciljema: pomagati SZ in ustvariti teren za revolucijo in prevzem oblasti na koncu vojne. Kako ne bi mislili, da je bil tem ljudem njihov rod deveta briga!

V naši fari so takrat živeli ljudje dobre volje, mirni, skrajnežev ni bilo. Politično angažiranih je bilo zelo malo. Vesti o pozivih na upor niso bile sprejemane z odobravanjem, še manj pa tiste o pobijanju ljudi v Ljubljani in okolici po oddelkih OF. Mnenje velike večine naših faranov je bilo, da imajo prav tisti, ki priporočajo previdnost in potrpežljivost. Ljudem je bilo popolnoma jasno, da ni bilo niti najmanjše možnosti, da bi mali slovenski narod sredi Evrope, ki so jo obvladovali hitlerjevska Nemčija in njeni zavezniki, lahko takrat pregnal okupatorje in si priboril svobodo.

Partizani so začeli prihajati iz sosednjih krajev na področje naše fare že v začetku 1942. Izvajali so manjše rekvizicije in skušali pridobiti v svoje vrste fante in može. Pa niso imeli dosti uspehov. Kolikor vem, so se jim v času pred italijansko kapitulacijo pridružili samo kaki trije ali štirje moški, pozneje pa verjetno še kakih šest do deset. Velika večina prebivalstva našega Podgorja že od začetka ni bila naklonjena partizanom.

Nekje aprila 1942 pa se je nekaj km od Stopič, v gozdu blizu vasi Šentjošt, nastanil tako imenovani Štajerski bataljon, menda kakih 50 do 60 mož. Najprej se je mislilo, da so partizani, pozneje pa se je izvedelo, da pripadajo slovenski nacionalni ilegali, ki je bila povezana z Mihailovićem. Govorilo se je, da so nekateri ljudje, omenjali so kaplana Urbanca, imeli stike s tistim bataljonom, ki se mu je pridružilo, preden je pred poletjem odšel iz naših krajev, nekaj mladih fantov iz naše fare.

Partizani so se zopet pojavili meseca junija ali julija in začeli izvajati strahovit teror. V nekaj tednih so ubili kakih dvajset ljudi, med njimi priljubljenega župana šmihelsko-stopiške občine Franca Brulca iz Hrušice in njegovega 16 ali 17 let starega sina Jožeta, dva študenta, dve ali tri ženske, drugi pa so bili manjši ali srednji kmetje in delavci. Pobili bi jih gotovo še več, pa so jim nekateri ušli, dosti ljudi pa se je takrat začelo skrivati. Partizani so požgali tudi tovarno lesnih izdelkov

[Stran 041]

Figure 25. Gostilna Žagar pred vojno vir: splet

na Gorjancih, kjer je bilo zaposlenih precej ljudi iz podgorskih vasi. Vse pomorjene so ljudje v vaseh dobro poznali. Govorilo se je, da nobeden od njih ni storil ničesar proti partizanom. Nekatere naj bi le-ti pobili, ker so jih sumili, da simpatizirajo z nacionalno legijo, večino pa enostavno zato, da bi pošteno prestrašili prebivalstvo Podgorja, ki ni kazalo simpatij do upora in revolucije. Tone, sin župana Brulca, moj sošolec iz nižje gimnazije v Novem mestu in moj najboljši prijatelj, je bil strahovito prizadet zaradi izgube očeta in brata (dve leti preje jim je umrla mama). Velikokrat mi je zatrjeval, v joku in jezi, da so mu umorili očeta in brata popolnoma brez vzroka, da nobeden od njiju ni storil ničesar proti partizanom.

Tisti pokol je vzbudil v naši fari izredno ogorčenje in voljo do samoobrambe. Že nekaj tednov pozneje sta bili ustanovljeni v naši fari dve vaški straži: v Stopičah in na Dolžu. Edini cilj teh vaških straž je bil braniti prebivalstvo pred partizanskim nasiljem. Od takrat naprej pa do italijanske kapitulacije so se partizani izogibali naše fare.

9. septembra 1943 je Italija kapitulirala. Že nekaj dni prej se je vedelo, da se italijanska poveljstva dogovarjajo s partizani, katerim naj bi pred odhodom izročili orožje. Glede na tak položaj, in da ne bi postojanke vaških straž ena za drugo postale žrtve partizanskih napadov, se je več vaških straž zbralo blizu Novega mesta. Tam je bil tudi moj starejši brat Mihael, ki je vstopil v stopiško vaško stražo nekaj mesecev prej. Ko sem 9. septembra prinesel bratu nekaj stvari, so bili vsi legionarji že pripravljeni na odhod. Brat mi je povedal, da bodo šli proti Trstu, ker da so tam že Angleži, in da se bodo z njimi kmalu vrnili. »Nazaj bomo že čez en teden, pojdi z nami,« so mi prigovarjali nekateri znanci in tudi brat sam. Tako sem se lahkomiselno, in ne da bi pomislil na trpljenje, ki ga s tem povzročam svojim dobrim staršem, odločil, da grem z njimi. Neko mater iz Stopič, ki je prišla pogledat svojega sina, vaškega stražarja, sem prosil, naj pove mojim staršem, da sem odšel z bratom in legionarji v Trst in da bomo že čez nekaj dni prišli vsi nazaj. In smo pod vodstvom stotnika Vuka Rupnika odšli: več sto vaških stražarjev in nekaj civilistov, ki so se jim tisti dan kot jaz pridružili. Pa nismo prišli daleč. Partizani so nam s pomočjo Italijanov, ki so jim izročili orožje, tudi topove in tanke, kakih 1O km zahodno od Novega mesta preprečili napredovanje, tako da smo se po sili razmer morali obrniti in smo se znašli proti večeru blizu Kostanjevice. Tu so bili legionarji čez kake tri dni napadeni, vendar so kljub italijanskim tankom napad odbili. Tam okrog smo se nato zadrževali nekaj tednov. Mene in še nekaj drugih mladih civilistov so vtaknili[Stran 042] v rekrutski vod novoustanovljene domobranske skupine. Po povratku v Novo mesto novembra 1943 pa sem bil dodeljen za kurirčka poročniku Vebletu, ki se je nekaj tednov preje vrnil iz italijanske internacije.

Po italijanski kapitulaciji so postali partizani gospodarji večjega dela Dolenjske. Govorilo se je, da so takrat pobili v stopiški fari več ljudi, ne vem pa o tem nič točnega. Takrat bi bil gotovo ubit tudi naš oče, če ga dobri ljudje ne bi pravočasno obvestili o nevarnosti. Konec septembra ali v začetku oktobra je namreč prišla k mojim v Stopiče neka ženska iz ene od podgorskih vasi in jim povedala, da je slišala, ko so se partizani pogovarjali v njeni hiši, da bodo aretirali našega očeta. Oče je seveda še isti dan postal skrivač. Naslednji dan je k nam resnično prišla patrulja in vprašala po očetu. Ker ga niso našli, so mami zabičali, da je v njegovem interesu, da se javi na njihovi komandi v Podgradu, kjer da od njega pričakujejo neke informacije. Seveda oče njihovega povabila ni sprejel, ker je vedel, da ga v Podgradu ne čaka pogovor, temveč smrt. Partizani so v vasi in okolici večkrat postavljali zasede, da bi ga ujeli, pa jim to ni uspelo, posebno po zaslugi sovaščanov. Nekje konec oktobra pa so partizani ob nemški ofenzivi zapustili novomeško področje in se umaknili v kočevski predel. Takrat so se moji z očetom zatekli k bratu in staršem naše mame v Bršljin pri Novem mestu. Odšli so s tistim, kar so mogli spraviti na zapravljivček, zaprežen z enim konjem. Drugo živino so že prej rekvirirali partizani.

V naši hiši je ostal samo naš stric Jože z ženo in hčerko. Leta 1941 so bili izgnani iz Krškega, v Stopičah pa so doživeli še en izgon. Novembra ali decembra je prišla k njim partizanska patrulja, jim ukazala, naj poberejo najpotrebnejše stvari in zapustijo hišo, ki so jo nato zažgali. Takrat so požgali še sosedovo hišo, župnišče in šolo.

V Novem mestu sem ostal do začetka aprila 1944. Takrat je bil poročnik Veble imenovan za komandirja 51. domobranske čete v Beli Cerkvi in sem bil tja poslan tudi jaz. Tam sem malo pomagal četnemu pisarju, veliko kolesaril pri raznašanju pošte, včasih pa tudi spremljal komandirja Vebleta, ko je le-ta obiskoval postojanke. 51. četa, kakih sto mož, je imela štiri postojanke: Kronovo, Bela Cerkev, Draga in Dobrava. Na levem bregu Krke so njeni oddelki patruljirali na področju Škocjana in Šmarjete do Trebelnega, na desnem pa okrog vasi blizu te reke. Partizani se na teh področjih v zadnjem letu vojne niso zadrževali, prišli pa so tja izvrševat rekvizicije, vedno ponoči. Takrat je prišlo do kratkih spopadov s patruljami naše čete in je bilo nekaj mrtvih na vsaki strani. V času, ko sem bil v Beli Cerkvi jaz, to je med aprilom 1944 in majem 1945, so bili ubiti dva ali trije domobranci in trije ali štirje partizani. Osebno nisem bil navzoč pri nobenem od teh »srečanj«, ker mi, razen nekajkrat, ni bilo treba hoditi v patrulje. Sem se pa včasih prostovoljno javil za kakšno, vedno podnevi. Dnevna patruljiranja so bila na tistem področju bolj prijetni sprehodi po lepi deželi kot pa nevarne vojaške akcije.

Ko sem bil v Beli Cerkvi šele dva tedna, sem prvič v življenju prisostvoval resnični vojaški akciji. V noči od 30. aprila na 1. maj 1944 so partizani napadli domobransko postojanko Šentjernej in sem bil tudi jaz prisoten v eni od patrulj, ki jih je 51. četa poslala na desni breg Krke. Partizanski napad ni uspel in partizani so se zgodaj zjutraj umaknili proti Gorjancem. Eden od njih pa se je izgubil, se podal v napačno smer in ga je tisto dopoldne ujela domobranska patrulja iz postojanke 51. čete v Dragi, ki so ji civilisti povedali zanj. Ta patrulja se je kmalu nato srečala s tisto, v kateri sem bil tudi jaz, in ji je predala ujetega partizana, da ga odvede h komandirju čete v Belo Cerkev. Na poti iz Čadraž proti Beli Cerkvi je med hojo, sredi poti, ki vodi delno skozi gozd, podnarednik Ovniček, vodja patrulje, na lastno roko in ne da bi prej o svojem namenu dal ostalim prisotnim kakršnokoli znamenje, ujetnika ustrelil. Pred komandirjem čete Vebletom, ki ga je poklical na odgovor in tudi kaznoval, je Ovniček obžaloval svoje dejanje, zagovarjal pa se je, da je bil takrat naenkrat prevzet s silnim sovraštvom, ko se je spomnil, da so mu partizani julija 1942 na Zajčjem Vrhu pod Gorjanci ubili brata, družinskega očeta in popolnoma nedolžnega. Za uboj tega ujetega partizana so oznovci leta 1955, enajst let po tistem tragičnem dogodku, obdolžili mene, dobro vedoč, da sem bil popolnoma nedolžen, kot tudi vsi drugi takrat prisotni, razen Ovnička. Le-ta pa je bil, z vsemi drugimi razen mene in še enega domobranca, ki se je rešil z begom v inozemstvo, po vojni ujet in ubit.

V Beli Cerkvi sem ostal do konca s presledkom dveh ali treh mesecev, ko sem v Novem mestu obiskoval od avgusta do oktobra 1944 tečaj za dijake domobrance in napravil izpit za četrti letnik nižje gimnazije. Takrat so me vsak dan nekaj ur uporabljali, da sem stal na hodniku pred vrati pisarne podpolkovnika Dežmana in mu najavljal osebe, ki so želele

[Stran 043]

Figure 26. Žagarjeva gostilna po požigu leta 1943

biti pri njem sprejete. Iz te skromne službice so leta 1955 oznovci sfabricirali zelo pomembno funkcijo. Prikazali so me kot osebno stražo komandanta novomeških domobrancev, skoraj kot njegovo desno roko!

Sedmega maja 1945 je naša četa skupno z novomeško skupino zapustila položaje in se usmerila proti Štajerski z namenom, da se prebije do Avstrije, kjer naj bi že bili Angleži. Že prvi dan pohoda sva se srečala s starejšim bratom Mihaelom, ki je bil tudi domobranec. Naše napredovanje ni trajalo dolgo. Že pred Zidanim Mostom so poveljniki ugotovili, da je zaradi natrpanosti cest s srbskimi četniki in nedičevci, hrvaškimi domobranci in ustaši, Nemci in drugimi, pa tudi zaradi partizanskih zased skupna pot naše novomeške skupine nemogoča. Svetovali so nam domobrancem, naj se v majhnih oddelkih vrnemo na Dolenjsko in se tam poskrijemo po vaseh in gozdovih, dokler ne pridejo Angleži, o čemer ni nihče med nami dvomil. Velika večina je tako tudi storila. Nekaj pa se nas je priključilo skupini oficirjev, ki so se odločili, da preko hribov, stran od cest, skušajo doseči Avstrijo. Pot ni bila brez zapletov in midva z bratom sva se v drugi noči naše poti, že blizu Savinjske doline, zgubila in nama ni preostalo drugega kot ubrati pot nazaj.

Na poti nazaj sva drugi dan dopoldne, že pošteno lačna in nič več prepričana, da greva v pravi smeri, zagledala nedaleč od naju kmečko hišico. Potrkala sva in možu, ki naju je sprejel, povedala, da sva iz okolice Novega mesta in da želiva najti najkrajšo pot do tja. Potem ko naju je nahranil, nama je povedal, da je v sosednji dolini vas, v kateri je gostilničarka doma iz okolice Novega mesta, in da naju bo spremil do tja, kjer bova dobila pomoč. Po dobri uri hoje smo res prispeli v vasico Brdce, nekaj kilometrov vzhodno od Dola pri Hrastniku. V gostilni Kozole naju je zelo prijazno sprejela gospodinja, povedala je, da je Barboričeva iz Šentjošta pri Stopičah in da je njena družina tam v prijateljskih stikih z najinimi starši. Ko sva se v kuhinji gostila z dobrotami, ki nama jih je ponudila gospa, so se odprla vrata in so vstopili trije partizani, med njimi sin te gospe in vodja patrulje. Aretiral naju je, čeprav ga je mati za božjo voljo prosila, naj naju pusti nadaljevati pot. Moral pa ji je obljubiti, da bo storil vse, da se nama ne bo zgodilo nič hudega.

Odvedli so naju v vas Dol pri Hrastniku, kjer se je zadrževal eden od bataljonov Kamniško-zasavskega partizanskega odreda, in naju predali politkomisarju, ki mu je gostilničarkin sin povedal priporočila svoje matere za naju. Po zasliševanju nama je komisar dejal, da je tudi on doma iz neke vasi (imena se več ne spominjam) blizu Novega mesta in da pozna našo družino. Pripomnil je, da naju bo

[Stran 044]

Figure 27. Spomenik zamolčanim žrtvam druge svetovne vojne v Stopičah

skušal vključiti v svoj bataljon. Odvedli so naju v izpraznjen hlev, kjer je že domovalo kakih 50 partizanov. Bil je že večer. V zgodnjih jutranjih urah pa so nas zbudili kriki: Uzbuna! Pokonci! … Partizanski bataljon je moral v naglici nekam oditi. K nama z bratom je prišel partizan, ki naju je prejšnji večer nastanil v hlevu, z njim pa je bil še starejši mož, za katerega sva pozneje zvedela, da se piše Ivan Pajk, bivši rudar in takrat pomočnik poveljnika milice na Dolu pri Hrastniku. Milica je takrat tam stražila tudi ujetniški logor – šolsko poslopje in z bodečo žico obdan prostor okoli – kjer je bilo natlačenih več sto srbskih ali črnogorskih četnikov, med njimi tudi več žensk. Odvedla sta naju v tisti »logor« in nama povedala, da bova tam ostala nekaj dni, ko se bo bataljon zopet vrnil na Dol.

Pajk je bil do naju dobrohoten, to sva oba takoj čutila. Smilila sva se mu, saj je vedel da sva v nevarnosti. Naslednji dan nama je povedal, da je o nama govoril s svojim komandirjem in da bo naju le-ta kmalu zaslišal. To se je res zgodilo dva ali tri dni pozneje, in skoraj neverjetno, pa vendarle res, ta komandir, Milan Dolenc doma iz Trbovelj, je bil že tretji, odkar sva bila ujetnika, ki je dobro poznal našo družino. Ko sva mu povedala, kdo in od kod sva, je ugotovil, da je on dober in dolgoleten prijatelj najinega strica Jožeta Turka, ki so ga leta 1941 izgnali Nemci iz Krškega. Njemu je vpričo naju Pajk povedal, da nama je politkomisar obljubil, da naju bo vključil v svoj bataljon. Čez nekaj dni naju je prišel Pajk iskat v logor in nama povedal, da nisva več ujetnika, temveč uvrščena, seveda neoborožena in za »pomožne posle«, v ljudsko milico. Z bratom sva si močno oddahnila. Miličniki, bilo jih je kakih 30, večinoma starejši rudarji, so bili z nama prijazni. Posebno dobrohoten pa je bil do naju Pajkov, prijatelj Ržen, tudi bivši rudar.

Pa so se stvari hitro in temeljito poslabšale. V vas je prispel oddelek srbskih ali črnogorskih partizanov, prevzel od lokalne milice ujetniški logor, oddvojil ženske in jih odposlal menda v Srbijo ali Črno goro, vse moške ujetnike pa že nekaj dni potem pobil nedaleč od Dola. Kmalu nato so sledile tri strahotne noči. Proti večeru so začeli voziti skozi vas kamioni, polni ujetih domobrancev, ki so jih nato streljali nedaleč od Dola in njihova trupla metali v zapuščene rudniške jame. Naslednja jutra pa smo slišali eksplozije: minirali so stene rudnikov in tako pokrivali trupla svojih žrtev. Z bratom sva bila živčno pred zlomom, tiste tri noči nisva zatisnila oči. Nekaj dni zatem pa nama je poveljnik Dolenc sporočil, da je premeščen, in naju je čez teden dni predstavil novemu poveljniku, svojemu nasledniku.[Stran 045] Z bratom sva takoj ugotovila, da je ta proti nama sovražno razpoložen. Pajk nama je povedal, da naju novi komandir noče imeti v svoji enoti in da naju bodo v sporazumu s komando v Trbovljah poslali v Novo mesto. Ta najin zaščitnik pa je takoj dodal, da naju bo v Novo mesto vodil on sam in naj se ničesar ne bojiva. Tako se je tudi zgodilo. Že dva dni nato smo se s Pajkom odpeljali z vlakom v Novo mesto, kjer naju je le-ta predal na komandi novomeške milice poveljniku Matku in njegovemu pomočniku Jožetu Udovču, oba sta bila doma iz Stopič, dobra človeka. Matko nama je povedal, da naju mora poslati v zapore, in dodal, naj si ne delava skrbi. Udovč pa je bil za naju, potem ko sva prišla iz zapora, v tistih strašnih prvih mesecih po vojni pravi angel varuh.

Še tisti večer sva se torej znašla v novomeških zaporih, takrat prenatrpanih z ujetimi domobranci. Hrana je bila nezadostna, prostor premajhen, da bi se ponoči lahko vsi zleknili po tleh istočasno, nekateri čuvaji so bili nasilni. Mene je že prvi teden eden od vodstva zapora, neki oficir, silno pretepel, očitajoč mi, da sem se na Štajerskem s prevaro vtihotapil v partizanske vrste. Najbolj pa je bilo uničujoče dejstvo, da so se ponoči odpirala vrata celic, poklicali so kakega ujetnika, o katerem nato ni bilo več ne duha ne sluha. Nisem slišal nobenega tarnanja, pritoževanja, tudi ne obžalovanja, da smo bili domobranci. Zavladala je neke vrste otopelost, vdanost v usodo v prepričanju, da od partizanov kaj boljšega ni bilo mogoče pričakovati … Midva z bratom pa sva iz izkušnje vedela, da so bili tudi med partizani dobri ljudje in da je bilo kriminalno njihovo komunistično vodstvo.

Potem pa je bila avgusta 1945 objavljena amnestija. Zbrali so nas po skupinah na dvorišču in nam sporočil, da bomo še isti dan prosti, ter nas pozvali, naj postanemo vneti graditelji socializma. Vsi smo bili presrečni, vsakogar pa je morila ista skrb: Kaj bo našel doma? So vsi še živi? Ko so nam odprli vrata jetnišnice, sva se z bratom napotila proti rojstni vasi, kjer se je najina družina po povratku iz Bršljina nastanila v hiši pokojnih starih staršev. Ko sva prišla v Stopiče, naju je pogled na našo družinsko hišo, sosedovo domačijo, šolo in župnišče, ki so jih partizani požgali konec leta 1943, zelo prizadel.

Neizmerno sva bila z Mihaelom srečna, ko sva po dolgih mesecih ločitve padla v objem naše drage, dobre mame in najinih treh sestra ter mlajšega brata. Oba sva globoko čutila, da dolgujeva neverjetno veliko srečo, ki naju je

Figure 28. Stopiče 1943 – po požigu župnišča, šole in gostilne

spremljala med vojno in še posebej ob njenem koncu, predvsem naši ljubi mami in njenim molitvam. Očeta pa ni bilo. V joku nama je mama pripovedovala, da so ga prišli julija aretirat in da so ga nato na hitro obsodili na deset let zapora s prisilnim delom ter da se nahaja v taborišču nekje na Kočevskem. Povedala je tudi, da je bilo tisto poletje aretiranih in obsojenih v novomeškem okrožju pod obtožbo, da so sodelovali z domobranci, veliko civilistov, med njimi tudi njen brat in naš stric Franci Turk iz Bršljina. Je pa takoj dodala: »Bodimo hvaležni Bogu, da so še živi. V naši fari je nešteto družin, ki več kot tri mesece po koncu vojne ne vedo ničesar o svojih možeh, bratih, sinovih, bivših domobrancih. Nihče jim ne more ali noče dati kakih pojasnil. Živijo v grozi, upajo pa še vedno.« Takrat se na našem koncu Dolenjske še ni vedelo ničesar o množičnih pobojih po vojni ujetih domobrancev. Na kaj takega normalni ljudje v vendarle kulturni Sloveniji niti pomislili niso. Midva z bratom pa sva poznala žalostno resnico, a o tem dolgo časa nisva govorila z nikomer, razen z našo mamo. Malo iz strahu pred oblastjo, veliko pa iz bojazni, da bi vzela zadnje upanje trpečim materam, ženam, otrokom …

Z bratom sva torej izvedela, da novi komunistični oblasti množični poboji po vojni ujetih domobrancev, s katerimi se je dokončno iznebila morebitnih bodočih nasprotnikov, niso bili dovolj. S številnimi aretacijami in obsodbami je hotela nevtralizirati civiliste, ki se ji niso zdeli politično zanesljivi, istočasno pa si je oskrbela brezplačno delovno silo. Pravo barbarstvo!

Kot smo zvedeli pozneje, je bil naš oče takrat sojen v skupini štiriindvajsetih obtožencev, doma iz različnih krajev Dolenjske, ki se med seboj niso poznali in niso imeli čisto nobene zveze. Kakor se vidi iz zapisnika o sodbi, so bili vsi aretirani 19. ali 20. julija, javni tožilec[Stran 046] je napisal obtožbe proti njim in jih poslal sodišču 22. julija, sojenje pa je bilo 24. julija pred vojaškim sodiščem ljubljanskega vojnega področja v Novem mestu. Vse je bilo opravljeno zelo hitro, v enem dnevu, v nekaj urah. Ni bilo prisotnih ne prič in ne zagovornikov. Sodnemu senatu je predsedoval en poročnik, kot sodnika pa sta sodelovala en zastavnik in en vojak. Bila sta prisotna sekretar sodišča in tožilec. Sodniki so najprej prebrali osebne podatke vsakega obtoženca, nato pa, česa je vsakdo obdolžen, s pripombo, naj pove, če se z obtožbo strinja ali če ima kake pripombe. Sledil je odmor. Po vrnitvi sodnega senata v dvorano so prebrali obsodbe za vsakega obdolženca in s tem je bila sodna razprava končana. Bilo je v resnici sojenje po tekočem traku …!

Kot je razvidno iz zapisnika o sodbi, je bil naš oče obtožen: »Da je bil v svoji vasi organizator be-ga ter kot tak pripadnik domobranstva, da je imel v svoji hiši štab bele garde, kjer je z domobranci veseljačil in popival ter se družil z organizatorji be-ga in nudil domobrancem podatke o pripadnikih OF ter s tem zakrivil kaznivo dejanje organizacije be-ga in sovražne propagande, sodelovanja z domačimi izdajalci, vse po čl. 14 cit. Uredbe.« Obsojen je bil »na 10 let odvzema prostosti s prisilnim delom, zaplembo imetja z zakonitimi omejitvami …«

Vse, česar je bil oče obtožen, je bilo zlagano, izmišljeno. Oče ni bil nikak organizator be-ga in še manj pripadnik domobranstva. V naši hiši v Stopičah ni bil nikdar štab be-ga. Naš oče je bil gostilničar, gostom je stregel, ne pa z njimi veseljačil in popival. Kar pa zadeva obtožbo, da je nudil domobrancem podatke o pripadnikih OF, pa samo tole: tako kot najmanj 80 odstotkov ljudi v našem Podgorju tudi on ni imel simpatij do partizanov, iz enakih razlogov kot vsi drugi: pobijali so nedolžne ljudi! Ni pa sovražil nikogar in ovaduštvo se mu je gnusilo. Ne takrat in nikdar pozneje niso bili njegovi preganjalci zmožni najti proti našemu očetu najmanjši dokaz o tistem, zaradi česar so ga obsodili na deset let zapora s prisilnim delom …

Očeta so potem dolgih pet let vlačili iz enega gradbišča na drugo in ga končno leta 1950 izpustili na svobodo. Njemu, ki ni nikdar v življenju nikomur storil kaj hudega, so ukradli pet let življenja, ki jih je preživel v zelo težkih razmerah. Dolga leta pozneje, oče je bil že mrtev, sta moji sestri, ki živita v Sloveniji, vložili prošnjo za obnovo sodnega procesa proti očetu, nakar je Okrožno sodišče v Novem mestu 7. januarja 2000 njegovo obsodbo v celoti razveljavilo!!!

Konec druge svetovne vojne za večino ljudi v našem Podgorju kakor tudi v mnogih drugih krajih Slovenije ni pomenil konca trpljenja in začetek resnične svobode, temveč še več gorja: množični poboji ujetih domobrancev, številne aretacije in obsodbe civilistov, koncentracijska taborišča … Pred kakimi dvajsetimi leti so v Stopičah odkrili spomenik žrtvam revolucije. Zapisanih je 264 imen. Tako imenovana OF je med vojno in takoj po njej pomorila 12 odstotkov prebivalstva naše fare. Med njimi je bila večina mladih fantov in mož, po vojni ujetih domobrancev, od katerih sem jih jaz poznal več: sami preprosti, pošteni, delovni ljudje. Pomorjeni so bili v skupinskih pobojih, brez vsakega sojenja, kakor se je to takrat dogajalo tudi v mnogih drugih krajih Slovenije. Pobijale niso redne partizanske enote, temveč oznovci in knojevci, po ukazih komunistov, voditeljev OF. Krutost in divjaštvo, ki so ju takrat izvajali komunistični vladarji nad delom slovenskega naroda, bosta za vedno ostala nekaj nepojmljivega za normalen človeški razum. Jaz sem iz lastnih izkušenj prepričan, da večina partizanov teh morij ni odobravala.

Obdobje druge svetovne vojne je bilo tako za Slovence kot tudi za ostale narode bivše Jugoslavije gotovo najbolj kruto v njihovih zgodovinah. Po nespornih statistikah je bilo v tistih letih ubitih najmanj 1,5 milijona oseb, to je 10 procentov takratnega prebivalstva te bivše države. V istem obdobju je Francija, kjer so upor vodili resnični patrioti, zaradi vojne in rezistence izgubila približno 1 procent prebivalstva, to se pravi, proporcionalno desetkrat manj kot bivša Jugoslavija.

Če se ne bi leta 1941 komunistična partija z nasiljem polastila vodstva uporniškega gibanja, bi bila dogajanja sledečih štirih let v naših krajih podobna tistim v Franciji. Napadov na okupatorje bi bilo manj in manj tudi sovražnikovih represalij. Ne bi bilo bratomorne vojne in tudi ne strahotnih množičnih pobojev nasprotnikov partizanov. Prihranjenih bi bilo stotine tisočev človeških življenj, druga svetovna vojna pa bi se končala, kot se je, z zmago zaveznikov nad nacistično Nemčijo.

3.2.2. Opomba

¹ Pred vami je prvi del spominov, ki nam jih je poslal naš prijatelj Emil Žagar. V drugem delu, ki ga bomo objavili v eni od naslednjih Zavez, nam bo avtor spregovoril o svojem šolanju in o krivicah, ki jih je moral prestati kot nekdanji domobranec in zaradi katerih se je leta 1957 končno odločil za odhod v Francijo.

4.1.1.

Pogovor z Antonom Drobničem, prvim slovenskim generalnim državnim tožilcem in dolgoletnim predsednikom Nove Slovenske zaveze

Figure 29. Anton Drobnič Tamino Petelinšek

Sedemdeset let po koncu vojne v Sloveniji še nihče ni bil postavljen pred sodišče, da bi odgovarjal za poboje med, še posebej pa po drugi svetovni vojni. Ali menite, sedaj ko pogledate nazaj, da ste v času, ko ste vodili vrhovno državno tožilstvo, zamudili možnost odločnejšega pregona komunističnega nasilja? Takrat je bilo nekaj tistih, ki so poboje ukazali, še živih. Kje so bili razlogi za to, da niste bolj odločno preganjali teh zločinov?

Vodenje tožilstva sem prevzel še v totalitarni Jugoslaviji 3. decembra 1990. Prva stvar, ki sem jo naredil po prevzemu tožilstva, je bila takojšnja dejanska prekinitev vseh funkcionalnih in administrativnih zvez z nadrejenim zveznim tožilstvom v Beogradu. Zato sem 21. decembra 1990 v Beograd poslal svojega namestnika, ki je na letni konferenci zbrane jugoslovanske tožilce uradno obvestil, da je slovensko tožilstvo izstopilo iz sistema jugoslovanskega socialističnega tožilstva. Sporočilo je bilo molče sprejeto. Osebno z zveznim tožilstvom nisem spregovoril ali mu pisal niti besede. Tako se je slovensko tožilstvo dejansko osamosvojilo že tri tedne pred plebiscitom in pol leta pred osamosvojitvijo Slovenije.

Toliko v pojasnilo, da odločnosti, po kateri vprašujete, ni manjkalo. Drugo vprašanje pa je, kakšne možnosti so bile za pregon vojnih zločincev. Glavna ovira so bili ljudje tako v policiji kot v tožilstvu in na sodiščih. Ti so z redkimi izjemami ostali isti tako po miselnosti, znanju in navadah – »moralno-politično kvalificirani« komunisti, ki si, kot bi rekel zadnji vodja komunistične diktature v Sloveniji, kazenskega pregona partizanskih zločincev intimno niso mogli niti zamisliti. Po tedanjih[Stran 048] zakonih je policija usmerjala tožilstvo in ne obratno, kot velja sedaj. Zato so bili za pregon najbolj pomembni policisti in njihovi voditelji, zlasti ministri in vodje kriminalistične službe.

Koliko je bilo sodelovanja pri njih?

Pri teh kljub mojim odločnim in ponovljenim zahtevam ni bilo nobenega odziva, saj so vsak dan pričakovali mojo odstavitev, ki jo je nekaj dni pred osamosvojitvijo Slovenije z znanim pismom zahteval predsednik predsedstva Milan Kučan in 32 tisoč sopodpisnikov, zlasti t. i. borcev. To še posebej velja za prva dva policijska ministra Igorja Bavčarja in Ivana Bizjaka. Le tretji minister Andrej Šter je poskušal sodelovati, vendar je takrat stara udbovska mreža že izšla iz šoka, ki ga je povzročila zmaga demokratičnih strank in slovenska osamosvojitev, ter spretno preprečila vsa takšna prizadevanja. O drugih notranjih ministrih, o pravosodnih ministrih in drugih visokih državnih funkcionarjih ne kaže izgubljati niti besede. Nihče ni o pregonu partizanskih zločincev hotel niti slišati, kaj šele da bi kaj storil. Tako mi tudi predsednik državnega zbora dr. Janez Podobnik, moj znanec in nekdanji sodelavec v Medškofijskem odboru za izobražence, katerega sem s posebnim pismom obvestil o nevzdržnem in nezakonitem stanju na področju kazenskega pregona vojnih zločinov, ni niti odgovoril, kaj šele da bi obvestil državni zbor ali kakorkoli ukrepal. Na podobna obvestila prav tako ni bilo nobenega resnega odziva od ministra za pravosodje Tomaža Marušiča. Ta dva posebej omenjam, ker sta pripadala stranki demokratičnega izvora, drugih, iz strank totalitarne kontinuitete pa ne kaže niti omeniti, saj so zavračali vsak pogovor o pregonu vojnih zločincev.

Zakaj Republika Slovenija vojnih zločincev ne preganja niti danes?

Dva, ki sta bila vpletena v strašen zločin na Lajšah pozimi 1944, sem z imenom in položajem navedel v članku »Tri vrtnice« letos v 92. številki Zaveze. Že leta 2000 je ta zločin podrobno opisal in dokumentiral zgodovinar Boris Mlakar. Janez Stanovnik ga je kot »napako« javno omenil že leta 2003, 26. januarja letos pa je nekdanji predsednik ZZB zločin izrecno priznal kot »krivično likvidacijo« in se s tremi vrtnicami javno poklonil žrtvam. Ta komunistični zločin je še bolj kot drugim že skoraj 40 let znan sedanjemu generalnemu državnemu tožilcu dr. Zvonku Fišerju, saj ga je obravnaval kot pristojni tožilec. Prav tako ne more biti zadeva neznana Hariju Furlanu, direktorju Nacionalnega preiskovalnega urada, nekdanjemu državnemu tožilcu v Novi Gorici in kasneje vodji specializiranega tožilstva. Tudi o zločinih v Grahovem, o katerih je zadnje čase mnogo govora, in o njihovih storilcih je bilo že marsikaj napisanega zlasti v partizanskih virih. Doslej ni bilo slišati, da bi policija in državno tožilstvo kaj ukrepala niti na Lajšah niti v Grahovem ali kjerkoli drugje, čeprav gre za tisoče nezastarljivih zločinov zoper človečnost in mednarodno pravo in za mnogo še živih storilcev. Zakaj trdovraten molk državnih oblasti še sedaj, ko znan zločin po sedemdesetih letih javno in glasno priznava celo nekdanji predsednik ZZB in ko je že od leta 2010 znana sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kononov proti Latviji, ki obširno obravnava podoben, le po številu žrtev manjši zločin na binkoštno soboto maja 1944 v latvijski vasi Mazie Bati, kot je bil storjen 24. novembra 1943 v slovenskem Grahovem? Zato, ker Republika Slovenija glede pregona komunističnih zločinov ni in nikoli ni bila pravna država, saj jo ves čas vodijo in nadzirajo komunisti! Zato so pri nas zločinci »heroji«, njihove žrtve pa »zločinci«!

Možnost odločnejšega pregona komunističnega nasilja in nasilnikov je torej glede mnogih znanih storilcev res zamujena. Zamudil pa je nisem jaz, zamudila jo je Slovenija, kot jo zamuja tudi sedaj, čeprav je možnosti več kot nekoč.

Kakšno je bilo sploh stanje v vrstah državnega tožilstva, ko ste prevzeli njegovo vodenje?

Ob mojem prihodu je bilo stanje na tožilstvu »socialistično«. Vsi tožilci, zlasti vsi vodilni, so bili »moralno-politično neoporečni«, kot je določal zakon ob njihovem imenovanju, kar je pomenilo, da so bili ob svojem prihodu vsaj člani komunistične partije, če že ne pravi komunisti.

Pomembna pa ni bila samo osebna idejna in politična usmerjenost, odločilen je bil tudi družinski izvor. Vsaj nekdo v tožilčevi družini je moral biti partizan, pogosto pa vsaj eden od staršev tudi povezan z organi za notranje[Stran 049] zadeve. Izjema je bila le peščica najmlajših, sprejetih v zadnjem letu pred mojim prihodom, ki seveda niso bili vodilni.

Neposredno z vrha Uprave državne varnosti – UDBE pa so osebno izhajali vsi prejšnji voditelji republiškega javnega tožilstva, tudi zadnji Pavle Car, ki je mandat končal pol leta pred mojim prihodom. Meni, nekdanjemu domobrancu, je posle predal začasni vršilec dolžnosti republiškega javnega tožilca Stane Iglič, nekdanji partizan, zadnji na slovenskem tožilstvu, kjer je bil vse od leta 1945. Odkrito je sodeloval in mi pomagal, vendar je kmalu zbolel in umrl.

V nemogočih razmerah vendarle nekaj sprememb …

Koliko se je stanje na državnem tožilstvu med mojim vodenjem spremenilo, bi morali oceniti in povedati drugi. Nekoliko se je, vsekakor pa ne dovolj, kar se je videlo takoj po mojem odhodu, ko je naslednica Zdenka Cerar med prvimi ukrepi brez kakršnegakoli odpora izpeljala vdanostni obisk vodilnih tožilcev pri njihovem nekdanjem partijskem šefu, njenem prijatelju in usmerjevalcu Milanu Kučanu. Prav tako brez vidnega odpora je kot inštruktorja vrhovnim tožilcem pripeljala očeta razrednega revolucionarnega prava dr. Ljuba Bavcona. Malo kasneje je brez tožilskih ugovorov skupaj s pravosodnim ministrom Ivanom Bizjakom uradno obiskala nekdanji sedež zločinskega partizanskega tožilca v Semiču. Vse to in še mnogo drugih stvari dokazuje, da bi bila lustracija še vedno potrebna in nujna.

Kaj pa današnje vodstvo?

Posebno vprašanje je sedanji vodja vrhovnega tožilstva dr. Zvonko Fišer. Nedavno so njegovo delo obravnavali v državnem zboru in poslanec SD Brulc je navedel, da sem jaz nekoč pohvalno govoril o Fišerjevi strokovnosti. Ne samo nekoč, tudi danes povem, da je sedanji generalni tožilec eden najbolj usposobljenih strokovnjakov na državnem tožilstvu tako po znanju kot po izkušnjah. Drugo vprašanje pa je, kako svojo sposobnost uporablja, kaj je Zvonko Fišer delal in kako dela. Izjava, ki jo je navajal poslanec, o tem ne govori, čeprav tako delavce kot funkcionarje sodimo po njihovem delu, ne po znanju in sposobnostih. Fišerjev mladostni greh v zvezi s hudim zločinom na Lajšah je znan in zanj sem zvedel kmalu po prihodu na tožilstvo, saj mi ga je priznal in pojasnil tedanji sodnik, ki je sodil po krivični Fišerjevi obtožbi. Pregledal sem tudi sodne spise, saj smo zahtevali in dosegli razveljavitev sodbe. Pričakoval sem, da bo tako kot sodnik storil tudi Fišer, da bo z njegovim znanjem in leti rastla tudi njegova pravičnost, etičnost in zakonitost njegovega ravnanja. Zmotil sem se, Fišer se vsaj javno ni jasno odmaknil niti od svoje krivične obtožbe in še manj od težkega partizanskega zločina na Lajšah, čeprav ga pozna že 40 let in je že dolgo eden najbolj raziskanih množičnih zločinov v Sloveniji. Pred nekaj meseci ga je kot rečeno izrecno priznal celo Janez Stanovnik, eden od nadrejenih tedanjim storilcem. Od državnega tožilstva pa še vedno ni slišati niti šuma. To pomeni, da Fišerjevo delo ni zakonito, čeprav drugih zadev z odtisi preteklosti ne omenjam in ostanem samo pri Lajšah. Te so Fišerjev trajni spremljevalec in jasen ter zanesljiv pokazatelj tako njegovega osebnega kot službenega odnosa do totalitarne preteklosti.

Mnogi se ob tem postavljajo v bran dr. Fišerju, da je bil takrat mlad, sam pa dodaja, da je delal v skladu s takrat veljavno zakonodajo. Toda Silvij Šinkovec, ki je sodil v tem postopku, je v svoji izjavi poudaril: »Osebno 20 let po spremembi sistema ne vidim nobene potrebe, da na najbolj izpostavljena mesta v pravosodju sploh še kandidiramo tisti, ki smo take vodilne, izpostavljene funkcije opravljali v prejšnjem sistemu.«

Zvonko Fišer je bil tedaj mlad začetnik v Novi Gorici, kjer Titova zločinstva še danes razumejo in obožujejo kot osvobodilna junaštva, v kraju, kjer niso in mnogi še danes nočejo nič vedeti za slovenski holokavst in boljševiško revolucijo. Ravnal je tako, kot so ga naučili profesorji in kot so sodili vsi, po revolucionarnem razrednem pravu, kot ga je še nedavno učil zaslužni profesor dr. Ljubo Bavcon. Vsaj v primeru Lajš je bilo njegovo ravnanje umerjeno, ni izstopalo po ostrini ali celo brutalnosti. Zato mu v prepričanju, da se je in se bo še spremenil, kot se je sodnik v tej zadevi, čigar pošteno misel navajate, te zadeve tudi jaz nisem hudo zameril. Bojim se, da se to ni zgodilo, saj so dejstva, ki govorijo o nasprotnem. Vsekakor pa ni res, da je v zadevah, ki ga javno bremenijo, delal v skladu s tedaj veljavno zakonodajo, saj je vrhovno sodišče samostojne Slovenije tedanje sodbe prav zato razveljavilo, ker niso bile v skladu s tedanjimi zakoni. Bile so v skladu samo s tedanjo totalitarno prakso.

Ali ste imeli sploh kakšno možnost, kakšne vzvode za zamenjavo ljudi, ki so najbolj sistematično kršili temeljne človekove pravice, ki so najbolj dosledno preganjali žrtve?

Moje delo na tožilstvu ljudje običajno sodijo po izkušnjah s prejšnjimi komunističnimi[Stran 050]

Figure 30. Kaj vse prenese ustava Tamino Petelinšek

vrhovnimi tožilci. V resnici so bile razmere bistveno drugačne. Po tedanjem socialističnem zakonu, ki je veljal do leta 1995, torej še polovico mojega mandata, vodja vrhovnega tožilstva ni imel nobene pristojnosti nad nižjimi tožilstvi in tožilci. Pravno so bili povsem samostojni, vezani samo na zakon. Vendar je pravo bilo samo orodje politike, nad pravom in pravno oblastjo je bila politika in politična oblast, tj. komunistična partija s tajno politično policijo – UDBO. Vodja vrhovnega tožilstva je zato brez zakonskih pristojnosti lahko učinkovito nadziral vsa tožilstva in uspešno ukazoval vsem tožilcem. Jaz takšne politične oblasti in sredstev nisem imel, zato so se moje pristojnosti in dejanske možnosti končale pri vratih vrhovnega državnega tožilstva. Tudi znotraj teh vrat nisem imel pristojnosti odločati o imenovanju ali razrešitvi državnih tožilcev. To je bilo v pristojnosti vlade in parlamenta.

Kaj pa nova zakonodaja?

Tudi po novem zakonu o državnem tožilstvu se pristojnosti generalnega državnega tožilca niso povečale. Edina sprememba je bila uvedba disciplinske odgovornosti tožilcev in disciplinskega postopka, ki ga je lahko zahteval generalni tožilec, kar naj bi nekako nadomestilo nekdanjo partijsko disciplino in odgovornost. V resnici je bila uvedba disciplinske odgovornosti le navidezna in neuporabna, ker zakonodajalci hote ali pomotoma v zakonu niso določili, kdo je pristojen za imenovanje enega od treh članov disciplinskega sodišča. Zakonitega disciplinskega postopka zato tudi po novem zakonu ni bilo mogoče izvesti, saj napake tudi po opozorilu niso popravili.

Preko zakonske pristojnosti, ki je ni bilo, bi torej na druge tožilce lahko vplival samo z osebno avtoriteto. Te med nekdanjimi komunisti seveda nisem kaj dosti imel, zlasti ker sem bil, kot sem že omenil, vsak trenutek tarča za odstrel glavnemu vojaku revolucije. Pa ne samo njemu, zahtev za mojo razrešitev je bilo več kot nekoč »partizanskih ofenziv« ali kot sem nekje že rekel: Osemletnega mandata so me devet let razreševali. Tudi na koncu so »borci« in poslanec Jelinčič glasno zahtevali, da me državni zbor izredno razreši, čeprav samo dan pred rednim iztekom mandata. Poskušali so, vendar brez uspeha. Morali bi se potruditi in svoje zahteve tudi strokovno utemeljiti. Delati pa moji nasprotniki niso znali. Navajeni so bili samo zahtevati, delo so vedno opravili drugi.

Vendar ste se takrat odločili, da boste na ustavnem sodišču izpodbijali nekatere zakone iz leta 1945, npr. zakon o konfiskaciji[Stran 051] premoženja. Kje ste dobili to idejo, po kakšnem ključu ste izbirali zakone, ki ste jih vložili v ustavno presojo?

Z vzpostavitvijo slovenske neodvisnosti junija 1991 je dotedanje republiško tožilstvo v Ljubljani, ki je bilo samo ena od nižjih stopenj jugoslovanskega socialističnega tožilstva, postalo tožilstvo samostojne in neodvisne države z vsemi pristojnostmi, tudi s tistimi, ki so prej pripadale zveznemu vrhovnemu tožilstvu in vrhovnemu vojaškemu tožilstvu v Beogradu. Dobili smo pristojnost, da zoper nezakonite kazenske sodbe vlagamo izredna pravna sredstva, kot je zahteva za varstvo zakonitosti. Pri pregledu takih kazenskih sodb povojnih revolucionarnih sodišč se je hitro pokazalo, da ne gre samo za sodbe, ki so bile izrečene v nasprotju z zakoni, ampak da so bili tudi tedanji zakoni v očitnem nasprotju s temeljnimi načeli, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi in mednarodna skupnost, ter v nasprotju s človekovimi pravicami, ki so temelj slovenske ustavne ureditve. V postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi, kot je obnova postopka in zahteva za varstvo zakonitosti, bi torej morala pristojna sodišča povojne sodbe presojati po neustavnih zakonih, čeprav ti zakoni formalno niso bili več veljavni, kar bi pripeljalo do novih krivičnih sodb. Zato sem zahteval oceno ustavnosti povojnih kazenskih predpisov, po katerih so sodila povojna sodišča.

Kje ste se stvari lotili?

Najprej sem zahteval ustavno presojo Uredbe o vojaških sodiščih iz leta 1944, ki je sploh ni izdal državni zakonodajalec, ampak partizanski poveljnik Tito, in po kateri so bile izdane prve in najhujše povojne sodbe. Ustavno sodišče je po dolgem tehtanju zahtevi ugodilo tako, da je prepovedalo uporabo tistih določb uredbe, ki so v nasprotju z načeli, ki jih priznavajo civilizirani narodi, ni pa uredbe razglasilo za nično. Za odpravo večine krivičnih povojnih sodb je zadoščalo, načelna rešitev pa to ni bila. Bil je kompromis, da so dosegli soglasje. Kasneje sem uspešno izpodbijal še več zakonov. Najteže je šlo pri zakonu o zaplembah, pri katerem je ustavno sodišče razpisalo celo javno obravnavo moje zahteve, čeprav je to eden najbolj krivičnih povojnih zakonov. S tem zakonom je komunistična oblast za večino ljudi neopazno z enim samim stavkom za nazaj legalizirala vse medvojne in povojne partizanske zločine. Po določbi 28. člena tega zakona je zadoščalo navadno sporočilo Krajevnega narodnega odbora sodišču, da je bil nekdo ustreljen, da je na begu in podobno. Sodišče je v sporočilu imenovanega po zakonu moralo šteti za pravnomočno obsojenega sovražnika in narodnega izdajalca in mu zapleniti premoženje. Krajevni odbor resničnosti sporočila ni bil dolžan dokazati, sodišče pa ga ni smelo preverjati. Ustavno sodišče je ta očitno boljševiški predpis s težavo razveljavilo. Neuspeh pa sem doživel pri najbolj razvpitem zakonu o kaznivih dejanjih zoper narod (ljudstvo) in državo, po katerem je bilo izdanih in kasneje tudi po težjem postopku razveljavljenih največ krivičnih povojnih kazenskih sodb. Ustavno sodišče je mojo zahtevo proti temu zakonu neprepričljivo zavrnilo in zakon potrdilo kot ustavni zakon, čeprav se že iz naslova vidi, da gre najmanj za lex incerta – nedoločen predpis. Že odgovor na temeljno vprašanje, kaj je »dejanje zoper ljudstvo in državo«, je bil dejansko prepuščen zgolj idejni in politični presoji tedanjih komunističnih sodnikov ali, bolj natančno, udbovskih tožilcev.

Dr. Ljubo Bavcon je še danes član katedre za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani ter celo soavtor učbenika o Kazenskem zakoniku, ki je izšel letos pri Uradnem listu. Kaj to pomeni za vzgojo mlajših generacij pravnikov, ki pravno znanje, predvsem pa miselno ogrodje pridobivajo pri utemeljiteljih razrednega revolucionarnega prava?

Najbolj kričeča in zelo huda posledica Bavconovega polstoletnega strokovnega in miselnega usmerjanja ter obvladovanja slovenskih pravnikov in kazenskega pravosodja je dejstvo, da v Sloveniji doslej nismo preganjali nikogar od več tisoč zločincev zoper človečnost in mednarodno pravo, da nismo pravno raziskali nobenega od več deset tisoč umorov in drugih nezastarljivih zločinov iz časa komunističnega totalitarizma. Po njegovem nauku teh zločinov sploh ni bilo, bile so samo nekatere politične napake, npr. da pobitih niso najprej postavili pred sodišče, ki bi jim v roke dalo papir z obsodbo, kar pa ni bistveno, saj bi bili pač vsi obsojeni na smrt, le nasprotniki ne bi mogli sedaj govoriti o zločinu. Nekdanjim partizanom za poboje po njegovem tudi ni mogoče soditi, češ da predpisi o hudodelstvih zoper človečnost in mednarodno pravo med vojno niso veljali, kasneje sprejeti predpisi pa veljajo samo za naciste in fašiste in ne za pripadnike protihitlerjevske koalicije. Nobene njegove izjave o sodbi v zadevi Kononov, s katero je ESČP odločilo nasprotno, nisem bral ali slišal. Zato ni čudno, da tudi sodniki in tožilci o tej odločilni sodbi ESČP še vedno nič ne vedo in naprej delajo po naukih Milanu Kučanu najljubšega Slovenca, ki ga je v svojem nastopnem predsedniškem govoru edinega imenoval.

[Stran 052]

Širša posledica polstoletne Bavconove pogubne miselne dominacije nad slovenskim pravom in politiko, ki je preprečila pregon najhujših zločincev in jih povzdignila v heroje, je nerazčiščen odnos do preteklosti in razdvojenost naroda ob vedno večjem sovraštvu, vračanje v totalitarno preteklost ter splošno duhovno in materialno zaostalost pa tudi politična apatija in neverjetna toleranca do zločina in zločincev ter vsakršne nezakonitosti. Posledica niso samo politične sodbe, ampak poguba za ves narod in državo. Kjer sta resnica in pravica sistemsko onemogočeni, ni svobode in ne napredka.

V razkrivanju in poudarjanju resnice vztrajate že desetletja. Katere uspehe beležite?

Že pred padcem komunizma in osamosvojitvijo Slovenije sem svoje preživele prijatelje in znance opozoril, da nismo ostali živi kar tako brez smisla in dolžnosti, ampak nas je Bog rešil tedanje krute smrti zato, da bomo pričali o resnici. Pa tudi na to, naj ne pričakujemo priznanja ali celo nagrade, ampak nasprotovanje in blatenje vse do smrti. Res so nekateri oblateni že odšli, druge nas ne čaka nič boljšega, a vendar je treba vztrajno in neomajno pričati o resnici. Tudi sam se trudim spoznati in govoriti resnico, tudi kaj narediti, da bi resnico lažje spoznali še drugi. Uspeha ni veliko, ga pa vendarle je vsaj toliko, da moje delo ni bilo zaman.

Tožilstvo sem dejansko osamosvojil že dobrega pol leta pred osamosvojitvijo Slovenije in ga v tem času usposobil vsaj toliko, da je kot vrhovno tožilstvo suverene države delovalo že prvi dan samostojne Slovenije. Dosegel sem oceno neustavnosti in prepoved uporabe najbolj krivičnih povojnih zakonov. Neposredno ali posredno sem prispeval k razveljavitvi več tisoč krivičnih revolucionarnih obsodb in odpravi mnogih drugih krivic. Posebej moram omeniti rehabilitacijo škofa Rožmana in ministra Kreka, kar je bistveno spremenilo pogled na bližnjo preteklost. Ustanovil in uveljavil sem skupino državnih tožilcev za posebne zadeve, ki naj bi preganjala vojne zločince in sedaj – kljub tedanjemu silnemu nasprotovanju Ljuba Bavcona in njegovih občudovalcev – brez njihovih ugovorov nadaljuje delo kot posebno državno tožilstvo, seveda brez pregona partizanskih zločinov, ki jih za Bavcona še vedno ni. Napisal sem nekaj člankov in dal nekaj intervjujev v raznih medijih, ki dejansko in pravno osvetljujejo boljševiški napad na slovenski narod ter slovenski odpor proti boljševiški revoluciji. Tudi z večletnim vodenjem Nove Slovenske zaveze sem nekaj prispeval k spoznavanju in priznanju resnice. Ker drugih zanesljivih podatkov nimam, naj omenim le časopisne podatke o merjenju javnega mnenja. Spominjam se, da je pred leti na vprašanje, ali odobravate domobranstvo, pritrdilno odgovorilo 12 do 16 % vprašanih. Pred kratkim je po enomesečnem hudem blatenju spomenika in spominske prireditve v Grahovem na podobno vprašanje DELU pritrdilno odgovorilo kar nepričakovanih 28 %. Napredek je očiten. Tudi pri Novi Slovenski zavezi smo opazili vse več zanimanja mladih ljudi za resnico o temeljnih dejstvih revolucije in protirevolucije. Prizadevanje za resnico, pri katerem sem sodeloval, je torej vendarle bilo uspešno. Nasprotovanja so čedalje hujša, vendar so tudi vedno bolj nesmiselna in protislovna, ker morajo nasprotniki kar naprej zanikati sami sebe. Zato so nasprotovanja tudi čedalje bolj neuspešna.

Na katerih področjih pa se najbolj zatika in zakaj?

Zatika se na vseh področjih, ki se kakorkoli dotikajo revolucije, njenih izvajalcev in njihovih naslednikov, njihove oblasti in privilegijev. Te hočejo na vsak način obdržati, tudi z vsakršno lažjo, prevaro in sprenevedanjem. Težave z resnico pa imajo tudi mnogi drugi, ki niso nosilci oblasti in privilegijev ter resnice ne zavračajo zaradi osebnih koristi.

Vzrokov za težak in počasen vzpon celostne resnice o slovenski bližnji zgodovini je seveda več. Naj omenim le nekatere. Prvi je bistveno različno pojmovanje resnice. Za marksiste je kriterij resnice korist delavskega razreda oz. njegove avantgarde, tj. komunistične partije. Kaj je v korist delavskega razreda, določa partija oz. njen centralni komite, saj se koristnost stvari v času in kraju lahko spreminja. Zato resnica ni nekaj stalnega, objektivnega, resnica je spremenljiva. Resnic je torej več in ne ena sama. Gre za popolno nasprotje v pojmovanju resnice, kar ne ovira samo njenega spoznanja, ampak onemogoča tudi vsak ustvarjalen pogovor o njej. Drugi je deljen pogled na stvari, drobljenje na posamezne elemente in zgodbe preteklega dogajanja, pomanjkanje celostnega in časovno urejenega pogleda. Izbrani deli pokažejo izbrano »resnico«. Za resnico je uničujoča tudi miselna lenoba, v katero sta polstoletna totalitarna oblast in enoumje privedla mnoge Slovence. Še vedno trajajočega monopola nad skoraj celotnim javnim življenjem in sredstvi obveščanja ni treba niti omenjati, saj se v 23 letih legalnega obstoja in delovanja Nove Slovenske zaveze še ni zgodilo, da bi ta v katerem od[Stran 053] javnih občil lahko sama celotno predstavila svoje poglede in svoje delovanje. Če se nas kdaj vendarle kdo spomni, smo pritegnjeni samo kot vreča, na kateri boksarji vadijo svoje udarce, lahko se le branimo in upiramo, če in kolikor dopusti trenutni voditelj pogovora.

Resnica je torej naša moč in obenem nemoč, ker je do nje toliko zaprek. Onemogočata jo teza o več resnicah, relativizem, nezmožnost soočenja z njo itd. Predvsem pa pristajanje na polresnice in na laž. Sredi našega pogovora je bilo po televiziji mogoče slišati cerkvenega funkcionarja F. M. Dolinarja, ki vodi nadškofijski arhiv, govoriti o dejstvu neetične kolaboracije demokratične strani …

To je bilo rečeno v pogovoru o nedavni postavitvi grahovskih farnih spominskih plošč. Ob spominu na strašen zločin v Grahovem in na petinsedemdeset žrtev komunističnega nasilja – tudi enega duhovnika, ki je tja pribežal pred nacisti – je govorjenje o etičnosti posledic teh zločinov in ne o zločinih samih sprevrženo dejanje, kot je sprevržen pogled nekega drugega duhovnika, ki naj bi grahovsko prireditev označil za »sektaštvo«. Mrtve pokopavati je vsaj doslej bilo delo usmiljenja in od nekdaj bistveni znak človečnosti.

Drugače pa bi morali gospodje bolj jasno povedati, kaj je v Grahovem sektaškega in v čem je bila kolaboracija grahovskih žrtev neetična. Kaj razumejo pod tujo besedo »kolaboracija«? Izvorno pomeni sodelovanje, torej sodelovanje domačih prebivalcev z začasno okupatorsko oblastjo, ki je glede etičnosti lahko bistveno različno: od pravno obveznega preko nujnega, koristnega, taktičnega do prepovedanega, izdajalskega. Sodelovanje je lahko v korist domačih prebivalcev, v korist okupatorja ali v večjo ali manjšo korist enih in drugih. V Sloveniji pa po 70 letih boljševiškega izražanja kolaboracija pomeni samo izdajstvo, sodelovanje s sovražnikom z edinim namenom pomagati mu, da doseže svoje vojne in politične cilje.

Naj dodam, da tudi za prepovedano kolaboracijo kot izdajalsko delovanje ni resnična Kučanova sintagma »zločin je zločin«, ki jo poudarja, ko govori o povojnih pobojih in kolaboraciji. Tako enačenje je laž, ki je še bolj zavržna, ker naj bi bil njen raznašalec vendarle diplomiran pravnik. Kazenski zakon, ki je veljal med vojno, kaznivega dejanja »kolaboracije« kar tako po Kučanovo ne pozna. Za pomoč sovražniku določa kazen do 10 let robije, za umor pa je bila predpisana dosmrtna robija ali smrtna kazen. Po sedaj veljavnem slovenskem kazenskem zakoniku tudi ni nedoločene kolaboracije, pač pa se pomoč sovražniku kaznuje z zaporom do 5 let, umor pa z zaporom od 15 do 30 let ali tudi z dosmrtnim zaporom. Očitno je torej, da niti najhujše oblike sodelovanja s sovražnikom ni mogoče po Kučanovo enačiti niti z enim samim umorom, kaj šele z organiziranim umorom mnogo tisoč ljudi na grozovit način, kot so počeli komunisti v Sloveniji. Navaden umor enega samega človeka po zavrženosti in neetičnosti daleč presega celo najhujšo obliko kolaboracije.

Nasprotniki bi vam očitali, da je taka razlaga zgolj opravičevanje …

Povedal sem samo dejstva, kako umor, pomoč sovražniku in kolaboracijo v svojih kazenskih zakonih ocenjujeta nekdanja in sedanja država. Nekateri tega nikoli ne bodo hoteli niti prebrati, drugi prebranega ne bodo razmislili s svojo glavo, ampak lenobno zavrnili, kot jim bodo rekli postkomunistični dirigenti. Ti pa imajo vedno prav, saj poznajo več resnic, vsak čas in za vsako priliko drugo. Nasprotniki pač govorijo drugačen jezik in z njimi se ni mogoče pogovarjati, saj njihove besede nimajo stalnega pomena. Zato se proti njihovim propagandnim očitkom sploh ne branim. Govorim tistim, ki iščejo resnico, ki želijo razen Kučana in komunistične »že napisane zgodovine« brati še kaj drugega.

Zdi se, da totalitarna poškodovanost tudi Cerkvi in mnogim njenim ljudem ni prizanesla?

Očitno je tako in tudi to je pomemben vzrok za težave na poti do resnice. Totalitarna poškodovanost, ki jo je pustilo polstoletno boljševiško enoumje, je mnoge privedla v sedanje lagodno brezumje. Tudi cerkveni ljudje niso imuni, tudi med njimi so nekateri, ki jih želja po resnici ne vznemirja in so se prilagodili vladajočemu pogledu na preteklost. Ne samo navadni verniki, tudi krščanski politiki in celo mnogi duhovniki brez kritičnosti sprejemajo in ponavljajo nekatere najbolj vprašljive boljševiške trditve, kot na primer, [Stran 054] proti okupatorju upravičen in celo dolžnost, da spoštujejo narodno osvobodilni boj, da je kolaboracija največji zločin in smrtna kazen zanj nekaj splošnega, da so domobranci prisegli Nemčiji in Hitlerju itd.

Kako je z nujnostjo upora?

Trditev, da je upor proti okupatorju državljanska dolžnost, je čista laž. Če je država ocenila, da vojaški odpor ni primeren in je kapitulirala, zakaj bi se bili dolžni bojevati državljani? Da je upor upravičen in spoštovanja vreden, je lahko res in je lahko laž. Upravičen je samo pod določenimi pogoji, med katerimi ni zadnja zahteva, da je racionalen, da ima torej realne možnosti za uspeh brez prevelikih žrtev, predvsem pa da upor ne prizadene civilnega prebivalstva, zlasti žena, otrok, bolnih in starih. Spoštovanje upravičenega upora je pravilno, izrekati spoštovanje konkretnemu komunističnemu NOB-ju v Sloveniji, ki se je začel in končal z zločinskimi umori več deset tisoč Slovencev in z neznatnimi žrtvami med okupatorji ter nas pripeljal v totalitarno Jugoslavijo, pa je perverznost brez primere.

Zaskrbljujoče je tudi nekritično govorjenje, da je izdajalska kolaboracija pravno in moralno najhujši zločin. Že prej sem povedal, da je razmerje med zavrženostjo kolaboracije in umora po kazenskih zakonih povsem nasprotno. Sicer pa prva ogroža državno obrambo, umor pa ogroža človeška življenja. Postavljati državo nad človeška življenja, ko sama država tega ne dela, ni ravno krščansko. Zato je nerazumljivo, da se niti krščanski politiki niti duhovniki takšnemu, v bistvu fašističnemu pogledu glasno ne uprejo.

Prisega ima podoben učinek kot kolaboracija … Znova tudi na demokratični strani.

Nekateri, lahko rečem, kar mnogi demokrati res izgubijo tla pod nogami, jim je nerodno, ko je govor o domobranski prisegi. Vzrok sem ravnokar povedal: nekritično, lagodno in oportunistično sprejemajo stare partizanske »resnice«, tudi grdo laž, da so domobranci bili del nemške oborožene sile in da so prisegli Hitlerju.

Domobranci niso bili nikoli del nobene nemške oborožene enote, saj so nastali v skladu z določbami haaških vojnih konvencij kot »domača«, torej slovenska varnostna enota. Vse drugo je lažnivo propagandno nakladanje.

Glede domobranske prisege je za mislečega Slovenca dovolj, da s premislekom prebere besedilo prisege. Videl bo, da ni nobene po mednarodnem vojnem pravu prepovedane prisege Hitlerju ali Nemčiji, posebno ne prisege zvestobe, ampak je samo obljuba lojalnosti do sile, ki je dovolila domačo varnostno enoto in ji dala potrebna sredstva. Takšna obljuba je dovoljena po haaških vojnih konvencijah iz leta 1907, izhaja pa že iz moralnega pravila, da dobljenega ne smeš zahrbtno uporabiti proti tistemu, ki ti je to dal. Več pojasnil in razlage o domobranski prisegi je lahko prebrati v številnih strokovnih razpravah. Naj zopet omenim le knjigo dr. Borisa Mlakarja »Slovensko domobranstvo«. Iz vseh strokovnih razprav je jasno razvidno, da ne gre za prisego Hitlerju ali Nemčiji. Sam naj tukaj omenim samo to, da je prisega ali obljuba enostranski pravni akt, ki ga ureja obligacijsko pravo. Razlagati jo je treba tako, kot je obljubo razumel tisti, ki je prisegel, in ne tako, kot so jo razumeli tisti, katerim je bila dana, zlasti pa ne tako, kot jo zlonamerno razlagajo partizanski propagandisti in politični komisarji. Če je o vsebini obljube še vedno dvom, velja zadnje razlagalno pravilo, da je tisti, ki je obljubo dal, obljubil manj in ne več. V dvomu, ali domobranci so ali niso prisegli Hitlerju in Nemčiji, torej velja, da niso.

Kako torej zaokrožiti to Dolinarjevo neetičnost?

Vaške straže in domobranci niso zagrešili nobene prepovedane ali neetične kolaboracije, saj njihovo delovanje ni imelo namena in ni pomenilo pomoči sovražniku za dosego njegovih vojnih ali političnih ciljev. Po letu dni neoviranega partizanskega divjanja in grozljivih umorov blizu 1500 neoboroženih Slovencev so se vaščani uprli zločinskemu nasilju in od okupatorja, ki jih ni varoval, kot je bila njegova dolžnost, zahtevali dovoljenje, da se sami branijo. Dvorni zgodovinar Božo Repe, ki ima sedaj toliko povedati o zločinski kolaboraciji, je pred leti v svoji knjigi »Mimo odprtih vrat« zapisal, da so se zaradi partizanskega nasilja ustanovile samoobrambne vaške straže. Samoobramba seveda ni kolaboracija in ne zločin. Naj od mnogih omenim samo zapis dr. Metoda Mikuža v Slovenskem biografskem leksikonu h geslu Leon Rupnik: »Ker je bila NOB (narodno osvobodilna borba) že od začetka tudi ljudska revolucija, Rupnikovega delovanja ne moremo šteti kot kvizlinštvo, pač pa je bil Rupnik pravi kontrarevolucionar.« Nekdanji škofijski arhivar, partizan in zgodovinar Mikuž je torej razumel in vedel, da je pri Rupnikovem Slovenskem domobranstvu šlo za odpor proti revoluciji ali – kot so po boljševiško zapisali na partizanskem spomeniku v Grahovem – za belogardizem, in ne za neetično kolaboracijo ali kvizlinštvo, kot se zgraža sedanji škofijski arhivar Dolinar.

[Stran 055]

Figure 31. Kako do resnice? Tamino Petelinšek

[Stran 056]

Ali se spominjate vzdušja pri vas doma, ko ste se odločali za protirevolucionarno stran? Ali se je sploh bilo potrebno odločati ali je prišlo to samo od sebe – kot edina možna izbira?

Sploh se ni bilo treba kaj dosti odločati. Do pozne jeseni 1941 smo bili stari in mladi navdušeni, ko smo slišali, da se pripravlja odpor proti Lahom. Nihče jih ni maral, le nekateri gostilničarji in drugi zaslužkarji ter njihove ženske so se jim slinili. Zato so jih kmetje gledali še bolj zviška, kot pritepence, s katerimi se še pogovarjati ne morejo. Zato so se jih najraje kar izognili. V naši vasi je moj oče, ki je bil občinski odbornik, sklical prve sestanke za pomoč štajerskim beguncem, kot so rekli na začetku, oziroma četnikom, kot so govorili kasneje. Kmalu so se pojavili neki neznani ljudje in sestanke so začeli sklicevati drugi v drugih hišah. Očeta in še nekaterih drugih kmalu niti vabili niso več. Ni se bilo treba odločati, kar izločili so nas. Pred božičem pa smo že vedeli, da ne gre za upor proti Lahom, ampak za komuniste in za njihovo revolucijo. To smo tudi videli, saj so se na deželi ljudje dobro poznali in kmalu smo opazili, kateri malopridneži in sanjači so glavni »uporniki«. Mnoge je streznil tudi nespameten partizanski oktobrski napad na Lož, zlasti pa prvi umori Slovencev v naši bližnji okolici. Že konec novembra so umorili Andreja Mulca z Unca, dan pred božičem mladoletnega Marjana Pregelca iz Begunj, do konca aprila 1942 pa vsaj še šest drugih, med njimi tudi eno žensko. Prišlo je tudi do prvih partizanskih napadov na vaščane pri Sv. Vidu in v Loškem Potoku, ki so – tedaj še ilegalno – stražili svoje vasi. Spomladi je bilo tako vse jasno, temelji narodnega razdora so bili postavljeni. Kasneje se ni nič bistvenega spremenilo, samo partizansko nasilje se je naglo in brutalno povečalo, posledično pa tudi odpor proti nasilju.

Se spomnite, kakšen je bil odziv Slovencev na velike medvojne partizanske zločine, npr. poboj zajetih vaških stražarjev na Turjaku? Po svoje ni logično, da se vsa Slovenija ni temu uprla. Ali je tu že dodobra delovala partijska propaganda o izdajalcih?

Velika večina Slovencev takrat za te poboje ni vedela. Na Štajerskem, Pomurskem in Primorskem zanje še danes mnogi ne vedo ali pa ne verjamejo. Bela Krajina, Dolenjska in večina Notranjske so bile pod oblastjo partizanov. O njihovih zločinih se je lahko samo šepetalo. Ljubljančani in okoličani so o zločinu na Turjaku, kjer so umorili 28 težkih ranjencev, in o množičnih zločinih na Kočevskem, pri Ribnici, v Pudobu, na Mačkovcu in drugod lahko brali v časopisih in knjigah ter slišali na radiu. O tem so jim pripovedovali tudi številni begunci z dežele. Ljubljana je torej vedela, vendar je bila še močno pod vplivom komunistične propagande o izdajalcih. Ljubljana se je resnice počasi začela zavedati šele leta 1944.

Kako ste doživljali zadnje mesece pred koncem druge svetovne vojne, ko je bilo jasno, kdo bo zmagal?

Pozorno smo spremljali vojna dogajanja. Posebne zaskrbljenosti pa ni bilo, saj partizani niso bili več pri moči in so skoraj izginili. Spomnim se, kako sem v začetku aprila šel sam z 20 naboji z Vrhnike skozi gozdove v Logatec in od tam zopet po gozdni cesti skozi partizanske Laze na Rakek, kar je bilo več ur hoje po samotnih krajih. Brat pa je nekaj dni prej prav tako sam šel kar na Bloke, doma prespal, šel drugi dan k maši in se popoldne zopet sam vrnil na Rakek. Oboje je bilo nespametno, strahu pa ni bilo. Kakšnih deset dni smo nad Vrhniko razoroževali umikajočo se vojsko italijanske fašistične Socialne republike in precej brezskrbno čakali na konec. Nismo vedeli, da nas bodo kmalu v smrt prodali Angleži.

Kdaj se je ta brezskrbnost nagnila v svoje nasprotje, se pravi v ogroženost, ki je zahtevala tako radikalen korak, kot je zapustitev doma in domovine?

Ponoči med 4. in 5. majem so bili hudi boji pri Grčarevcu pri Planinskem polju, kamor je od Postojne že prodrla Jugoslovanska armada. Okrog četrte ure zjutraj smo slišali, kako so napadli in zavzeli Logatec in zjutraj smo jih že videli pred nami, pred njimi pa umikajoče se nemške vojake. Pozno popoldne smo zapustili položaje in se umaknili na Vrhniko in nato na Brezovico, kjer smo prespali in ostali do večera 8. maja, ko smo šli na pot in preko Podutika zgodaj zjutraj v Šentvidu prišli na gorenjsko cesto. Umaknili smo se torej pred napredujočo jugoslovansko armado, konkretno pred 29. hercegovsko muslimansko brigado, ki je 9. maja zjutraj prišla v izpraznjeno Ljubljano.

Inštitut za novejšo zgodovino danes sešteva število vseh po vojni pobitih Slovencev znotraj današnjih meja RS. Kako bi razdelili odgovornost za posamezne skupine teh skoraj 100.000 pobitih?

Šele 60 let po vojni, ko smo pri Novi Slovenski zavezi brez kakršnekoli pomoči že opravili veliko delo in sami popisali neposredne žrtve komunističnega nasilja ter jim postavili več sto spominskih plošč in vse objavili v treh[Stran 057] knjigah, so se zganile tudi državne ustanove in preštele vse nasilno umrle med drugo svetovno vojno in po njej. Vsemogočna partija in zveza borcev petdeset let prej tega nista naredili, saj bi številke hitro utišale njihove pravljice o boju proti okupatorju. Objavljali so samo posamezne in izbranim zgodbam prilagojene in tudi izmišljene številke.

Šele sedaj je znana velika večina imen prebivalcev Slovenije, ki so umrli zaradi nasilja med in neposredno po drugi svetovni vojni. Seznami obsegajo skoraj 100.000 žrtev, kar je strašno število, tudi če ga primerjamo s 30.000 žrtvami morije v prvi svetovni vojni. Manj zanesljivo je ugotovljena pripadnost žrtev, ker se je ta med vojno večkrat spremenila, nekatere skupine žrtev pa si je totalitarna oblast kar prisvojila. Nisem strokovnjak za to področje, osebno pa menim, da je okrog 25.000 neposrednih žrtev komunističnih umorov, med njimi tudi 3 do 4 tisoč njihovih lastnih pripadnikov. Potem je okrog 15.000 žrtev, ki so padli kot nemški in italijanski vojaki. Vsi ostali, okrog 60.000, so umrli kot posredne žrtve komunistične revolucije in boljševiškega napada na slovenski narod. Tudi brez izzivanja nesmiselnega in razbojniškega NOB-ja bi zločinski okupatorji koga umorili, vendar menim, da bi umrlo vsaj 55.000 Slovencev manj.

Tukaj je na mestu tudi beseda o talcih …

Za smrti talcev so krivi okupatorji, ki so jih povzročili s svojimi zločinskimi represalijami. Vsi talci pa so posredno bili tudi žrtve boljševiške revolucije, saj brez revolucije ne bi bilo sovražnikovih represalij in jih pred partizanskimi akcijami tudi ni bilo. Vse partizanske akcije so bile ne samo nespametne, ampak tudi zločinske, saj njihov namen ni bil boj proti okupatorju, ampak revolucija in nasilna sprememba družbenega reda in prevzem oblasti.

Za mnoge talce pa so komunisti sami neposredno krivi, ker so jih prav oni namenoma izročili okupatorju, da so se jih na lep način iznebili, umazano delo pa so izvršili tujci. Znano je, da med talci vse do zadnjih ni bilo komunistov. Sezname talcev je sestavljal in podpisoval fašistični poveljnik italijanske policije v Ljubljani Orlando Orlandini. Po padcu fašizma julija 1943 je bil pred italijanskim vojaškim sodiščem obsojen na smrt, ker naj bi sezname sestavljal v sodelovanju in po navodilih slovenskih komunistov.

Kaj pa menite o odgovornosti za umor ujetnikov in beguncev iz južnih delov Jugoslavije?

Že v Vetrinju smo slišali za zapoznele boje in klanje pri Dravogradu. Nismo pa vedeli za obseg morije in število pobitih in zajetih. Blizu nas je bilo na Vetrinjskem polju tudi nekaj hrvaških in srbskih vojaških enot, katere so prve vrnili. Zato smo računali s približno 5 do 10 tisoč vrnjenimi vojaškimi in civilnimi osebami. Za pobijanje vrnjenih nismo vedeli, čeprav se je o tem govorilo in ugibalo. Še zadnji večer nam je na dnevnem raportu poveljnik bataljona kapetan Šabič omenil te govorice in obljubil, da nas bo obvestil, če bo zvedel kaj zanesljivega. Očitno tudi on, izkušen vojak, ni zvedel ničesar, saj je zjutraj skupaj z drugimi oficirji in z nami šel na pot. Nazadnje sem ga videl v taborišču v Kranju, ko nas je na partizansko zahtevo preštel in poročal njihovemu poveljniku. Oficirje so nato takoj izločili in odvedli.

Odgovornosti za umor okrog 100 do 200 tisoč ujetnikov in beguncev iz drugih delov nekdanje države ne bi znal razdeliti. Tudi mnogi partizani niso vedeli, ali so še v partizanski brigadi ali že v Jugoslovanski armadi, kot mnogi domobranci niso vedeli, nekateri pa še danes ne vedo, da ob umiku na Koroško pravno niso bili več Slovenski domobranci, ampak od 3. maja naprej vojaki Slovenske narodne vojske. Znano pa je, da so Slovence morili predvsem Slovenci, vseeno ali kot partizani ali kot vojaki KNOJ-a. Mojo skupino so na Koroškem od Angležev prevzeli Bolgari, pred Jesenicami pa so na vlak prišli slovenski oficirji in vojaki. V njihovih rokah smo bili tudi v Kranju in Šentvidu vse do konca. Za vse hudo pa so bili najbolj odgovorni voditelji partije in države z obojnim predsednikom Titom na čelu, potem pa navzdol do neposrednih morilcev in njihovih pomočnikov.

Ena najbolj trdovratnih stvari v zvezi s polpreteklo zgodovino je dojemanje okupatorjev. Večkrat ste jih postavili v okvir nelegitimne, a legalne oblasti, kar mnogim dvigne pritisk. Ni to preveč spolzek teren?

Zelo je spolzek, saj komunisti ne priznavajo nobene druge oblasti razen svoje. Vendar pri njih ne gre za zmoto, ampak za namerno demoniziranje sovražnika s popolnim[Stran 058] zanikanjem vsake njegove pristojnosti. Le tako so se komunisti lahko sami oklicali za oblast, njim nepokorne rojake pa za hudičeve hlapce, čeprav niso imeli nobenega opravka s sovražnikom. O tem prepričati tudi druge ni bilo težko, saj je napadalna vojna bila velik zločin in tudi sovražnikovo ravnanje tako doma v lastnih krajih, zlasti pa v zavzetih deželah, je bilo strahotno zločinsko.

Sovražnikov napad in zavzetje naše domovine je bil velik zločin in naše sovraštvo proti sovražniku in zločinskim napadalcem je bilo pravno in moralno upravičeno. Ljudje pa samo od vojne in sovraštva ne morejo živeti. Zato je kljub vsemu treba upoštevati določbo mednarodnega okupacijskega prava, da sovražnikova stabilna dejanska oblast nad zavzeto deželo po prenehanju bojev postane začasna, vendar zakonita oblast. Sodobno življenje brez zakonite oblasti ni mogoče. Tudi v okupirani deželi je treba naprej živeti in vsak dan skrbeti za varnost ljudi in premoženja, za zdravstvo, za prehrano, za promet in javne komunikacije ter za celo vrsto drugih javnih služb in dejavnosti. Za vse to je dolžan skrbeti okupator, zato mora imeti tudi nujne pristojnosti kot zakonita oblast. Zato tudi vojna in okupacija nista brezpravno stanje, kot prikazujejo komunisti, da bi upravičili svoje nasilje in zločine. S tem pa seveda ni rečeno, da okupator lahko počne, kar ga je volja. Mednarodno običajno in pogodbeno pravo podrobno določa, česa okupator ne sme, kaj sme in kaj mora narediti. Prav zaradi tega, kar je okupator dolžan storiti, mu pravo priznava zakonitost njegove oblasti, saj oblast ni zato, da skrbi za državo, ampak sta država in oblast zato, da skrbita za ljudi, tudi za varnost pred lastnimi rojaki.

Po drugi strani omenjate tudi to, da so komunisti tako rekoč prijateljsko pustili oditi okupatorske vojske …

Partizanski general Lado Ambrožič Novljan, za katerim je ostalo mnogo slovenskih žrtev prej in potem, je povedal, da so partizani po kapitulaciji vso italijansko vojsko skupaj s fašistično legijo in vsemi oficirji prisrčno pospremili do meje, ne da bi se komu skrivil las. Tudi sam sem takrat videl množico Italijanov, ki so čez Bloke veselo in nemoteno šli proti Trstu, oficirji s pištolami za pasom, medtem ko je tam bil zbran ves komunistični in partizanski vrh s Kardeljem in Mačkom na čelu. Ivan Maček Matija je v svojih Spominih sam opisal, kako je poveljniku zločinske italijanske divizije »Isonzo« generalu Ceruttiju in spremljevalcem po zajetju v Novem mestu ponudil stole in postregel s pijačo, da so se okrepčali za pot, jim pustil pištole in celo tovornjak, da so se lahko peljali. Niti enega oficirja ali fašista niso zaprli ali zadržali, kaj šele ustrelili, kar so množično počeli s Slovenci, čeprav je med njimi bilo mnogo fašistov in vojnih zločincev, ki jih je kasneje za zločince uradno razglasila tudi Jugoslavija.

Kako ocenjujete komunistično kolaboracijo z okupatorjem?

Nič sovražen in celo prijateljski odnos komunističnih partizanov do italijanskih okupatorjev smo lahko večkrat videli že pred kapitulacijo Italije. Zlasti smo lahko opazili, kako so se eni in drugi izogibali resnemu spopadu. Partizani so proti Lahom streljali le iz daljave, da so ti strele komaj slišali, sami pa so se proti partizanom napotili samo podnevi in več ur zatem, ko so ti že zdavnaj izginili v temi. Po neuspešnem partizanskem napadu na tri vaške stražarje, 26. novembra 1942, ki so ga kasneje opisovali in slavili kot bojni krst Šercerjeve brigade, so italijanski vojaki našo vas preplavili naslednji dan popoldne, ko so se partizani na Mokrcu že mastili s pečenko iz zaplenjenih prašičev, saj so vas zapustili že kmalu po polnoči. Mesec dni kasneje se je podobno zgodilo ob napadu na Runarsko. Očiten primer sodelovanja med obojimi slovenskimi sovražniki je bil, ko so Italijani o veliki noči 1943 vaški straži pri Fari na Blokah vzeli večji del streliva le nekaj ur pred večdnevnim hudim partizanskim napadom, ki so ga stražarji odbili samo zato, ker so imeli skrito tudi svoje orožje in strelivo, za katerega Lahi in partizani niso vedeli. Značilno sodelovanje se je pokazalo že marca 1942, ko so Lahi požgali vas Ravnik, drugo noč pa je pogorela še cerkev, ki je ob požaru v vasi ostala nedotaknjena. Ni nujno, da je bilo vse to izrecno dogovorjeno, včasih je lahko šlo tudi za izkoriščanje dobre prilike. Očitno pa je, da ni šlo za naključje. Ni čudno, če je vrhovni poveljnik italijanske okupatorske vojske general Mario Roatta v svoji knjigi spominov na okupacijo Jugoslavije, kot pravijo, res zapisal, da je njegova najtežja naloga bila, kako oborožiti trideset tisoč jugoslovanskih partizanov.

[Stran 059]

Figure 32. Pomlad v senci revolucije Tamino Petelinšek

Če le malo izostrimo širšo zgodovinsko sliko …

… komunistično skrito in javno sodelovanje z okupatorjem ni nič čudnega, saj sta že prej kar tretjino časa druge svetovne vojne politično in vojaško javno sodelovala Stalin in Hitler, Sovjetska zveza in Nemčija, celo njuni tajni politični policiji. Skupaj so okupirali pol Evrope, tudi Slovenijo. Komunisti so državo s sovražno propagando in sabotažami najprej razmajali in oslabili, fašisti in nacisti pa so ob odobravanju in veselju komunistov namesto njih opravili najbolj umazano delo in državo vojaško uničili. Vsak po svojih sposobnostih, nacisti z zločinsko silo, komunisti pa tudi z lažmi in zločinsko pretkanostjo. Njihov kasnejši medsebojni boj je bil le spor med tekmeci za totalitarno oblast nad svetom. Tako je tudi v Sloveniji nacionalno totalitaren nacizem nadomestil še bolj zločinski razredno totalitaren boljševizem, ki si je poleg oblasti prilastil tudi duše ljudi in naroda. Kolaboracija med bližnjimi sorodniki je samoumevna, še posebej med zločinskimi sorodniki, kot sta bila nacizem in komunizem, ki sta oba zrastla v nemškem prostoru.

Edino vas sem slišal govoriti o prevajalskih zapletih, ko gre za NOB in slednja s tem dobi protiokupatorsko noto. Nam lahko na kratko razložite? Ali molk o tem pomeni, da vaša teza ni prepričljiva?

Že v šoli so nas poučili, da je pomen besede narod, naroden v slovenščini dvojen. Glavni pomen je »nacionalen«, redkeje pa tudi »ljudski«, kot npr. v zvezi narodna noša, ki ni nacionalna ampak ljudska noša. V srbščini pa ista beseda narod, naroden pomeni »ljudstvo, ljudski«. Zato sem postal pozoren, ko so kakšno leto ali dve po drugi svetovni vojni v Sloveniji skoraj vsa komunistična poimenovanja z besedo narod, naroden zamenjali z besedo ljudstvo, ljudski. Tako so prejšnji narodni odbori postali ljudski odbori, narodne skupščine ljudske skupščine, narodna milica je postala ljudska milica, JNA je postala JLA. V drugih republikah pa je poimenovanje ostalo brez spremembe besede narod, naroden, ker je bila pomensko pravilna.

To pomeni, da je slovenski »… svoboda narodu« brez prevoda besede narod v ljudstvo napačen prenos iz srbščine. Imena narodni odbor, narodna milica in drugi so bila napačna, zato so jih popravili v pomensko pravilne ljudske odbore, ljudske milice itd. Nekatere besedne zveze z narod, narodni pa so kljub napaki pustili nespremenjene. To velja[Stran 060] za že omenjeni partizanski pozdrav in zlasti za NOB – narodnoosvobodilni boj. NOB tako lahko obenem pomeni boj proti okupatorju kot boj za osvoboditev ljudstva – ljudski osvobodilni boj, tj. revolucija. O nujnosti »narodnoosvobodilnega boja« je govoril že partijski dokument iz leta 1938, torej tri leta pred okupacijo, ko boja proti okupatorju sploh še ni moglo biti, kar dokazuje, da je ta besedna zveza samo drug izraz za revolucijo. Nespremenjeno so pustili, ker je napaka večini ljudi neopazna, nudi pa veliko možnosti za manipulacijo. To se stalno dogaja, ko poudarjajo, da je šlo za narodnoosvobodilni boj in ne za revolucijo. V resnici pa oboje govori o osvoboditvi ljudstva, to je o razredni revoluciji.

Nekje ste zapisali, da državljanska vojna še vedno traja. Kako jo končati? Kakšna je naloga ene in kakšna naloga druge strani?

Gre za nadaljevanje državljanske vojne brez orožja, čeprav nekateri grozijo tudi s tem in obžalujejo, da leta 1945 niso pobili vseh nasprotnikov, zlasti ne pravih. Končati bi jo bilo mogoče samo z normalnim pogovorom in priznanjem temeljnih dejstev preteklosti. Tak pogovor je mogoč samo med enakopravnimi sogovorniki. Dokler bodo slovenski zakoni eno stran povzdigovali in ji priznavali privilegije, drugo stran, ki je večinoma v hudih jamah in neštetih breznih, pa še naprej onečaščali, zamolčevali in ji dajali manj pravic kot drugim državljanom, pa enakopraven pogovor ni mogoč. Zato je že zdavnaj bila ustavna in človeška dolžnost državne oblasti, zlasti najvišjih oblastnikov, da bi zakonsko diskriminacijo, pri tem mislim zlasti na t. i. vojne zakone, končno ukinili.

Pri tem mora »prava stran« opustiti sovraštvo, ki ga stalno povečuje in z njim slepi velik del naroda in tudi sama sebe, nasprotnikom pa priznati vsaj osnovno človeško in narodno dostojanstvo. Druga stran pa mora vztrajati pri mirnem in častnem, vendar bolj odločnem zagovoru in pojasnjevanju resnice ter pri zahtevi po enakopravnosti in enakih možnostih. Popuščanje, prilagajanje in iskanje všečnosti pri nekdanjih boljševikih in njihovih sopotnikih, pri onih, ki še vedno zagovarjajo zločinsko revolucijo in vedo za več resnic, ne vodi k resnici in dobremu. Brez resnice ni svobode.

Ali bo Slovenija kdaj sposobna postaviti komunizem ob bok nacizmu in fašizmu? Ali bo, po vašem mnenju, kdaj sposobna obsoditi zločine, storjene pod komunistično revolucijo med vojno in po njej?

Nekoč bo tudi Slovenija postavila komunizem ob bok nacizmu in fašizmu ter ga obsodila kot zločinsko ideologijo in zločinsko družbeno prakso. Ne dvomim, da bo obsodila tudi neštete zločine, ki jih je boljševiški komunizem v Sloveniji storil med vojno in po vojni. Resnica in pravica sta božji dekli, zato sta lahko tudi počasni, saj sta večni in ne umrjeta. Pa vendar ne smemo samo čakati, kdaj se bo pravica sama prebila skozi goro molka, laži in prevar. Resnica se je marsikje že pokazala, priče in zgodovinarji so opisali že mnogo zločinov, ki kar kričijo po ukrepih proti zločincem, kot na primer že prej omenjeni zločin na Lajšah ali zločin v Grahovem. Podobnih je še mnogo, zato moramo vsi glasno zahtevati, da pristojni oblastniki storijo svojo dolžnost ali pa zapustijo državne položaje.

Koliko imate razumevanja za nerazumevanje npr. primorskih ali štajerskih rojakov glede slovenske zgodovine?

Imam veliko razumevanje za dejstvo, da Primorci ali Štajerci svojo zgodovino razumejo drugače, kot jo razumemo na Kranjskem, poudarjam svojo, ker je v nekaterih pogledih tudi res drugačna. Razumem tudi, da vsi ne razumejo naše zgodovine, zgodovinskega dogajanja na Kranjskem. Nobenega razumevanja pa nimam in ne morem imeti za nekatere tudi izobražene Primorce, Štajerce in Prekmurce, ki se niti malo ne poučijo in ne potrudijo, da bi jo razumeli, ampak nas in našo kranjsko bližnjo zgodovino sodijo po svoje, brez poznavanja osnovnih dejstev, če ne celo z njihovim namernim zamolčevanjem. To se je v zadnjem času dobro videlo ob spominski prireditvi v Grahovem, ko so najbolj nesmiselni napadi in psovanja priletela s Primorske in Štajerske. Celo tako velik Slovenec, kot je profesor Samo Pahor iz Trsta, je pohitel in silovito brcnil v črno temo. Morda pa bo tudi kakšen Čedermac kdaj spoznal, da je obramba življenja in doma pred domačimi nasilniki vredna vsaj toliko spoštovanja kot obramba jezika pred fašisti. Navsezadnje pa fašisti na Primorskem v 24 letih le niso umorili nobenega slovenskega duhovnika ali bogoslovca, komunisti pa so jih v dveh letih kar devet. Vsaj svojo zgodovino bi lahko tudi Primorci bolje poznali, da ne bi tako vzvišeno in izključujoče sodili naše.

Nekoč ste namignili, da ste s Stanovnikom, ko je prevzel borčevsko vodstvo, pričakovali bolj civiliziran pristop, pa se pričakovanje ni uresničilo. Danes je to organizacijo prevzel politik SLS (!), kar bi z nekaj dobre volje spet lahko bil razlog za podobno upanje. Vendar – ali ne spomnijo tudi prvi njegovi nastopi na čase enoumja?

Stanovnik je vsaj včasih – zlasti v odsotnosti časnikarjev – zablestel s kakšno za komunista[Stran 061] presenetljivo izjavo ali priznanjem. Naj omenim samo sestanek, ki ga je jeseni 2006 sklical tedanji predsednik državnega zbora dr. France Cukjati. Povabil je predsednike parlamentarnih strank in naju z Janezom Stanovnikom, da bi se pogovorili o možnostih za spremembo neustavnih določb danes že omenjenih vojnih zakonov. Ko sem govoril o komunistični revoluciji, me je poslanec Franc Žnidaršič ostro zavrnil, da ni bilo nobene revolucije, ampak samo boj proti okupatorju. V besedo mu je vskočil Janez Stanovnik in z drugega konca sejne mize zakričal: »Bila je revolucija, bila, pa še kakšna!«. Drugače pa je vsaj javno dokaj stalno govoril ene in iste komunistične zgodbe, le kadar sva bila sama, je bilo tudi drugače.

Izjave sedanjega predsednika borčevske organizacije Tita Turnška so prava katastrofa, ker niso niti enoumje, ampak samo še brezumje. Stanovnik vsaj natančno ve, kaj je bilo res in kaj samo partizanska propaganda in pravljice, četudi drugače govori in kriči. Pri poslušanju Turnška pa imam občutek, da ničesar ne ve in tudi ne razume, zato svoje pripovedi niti ne more tako urediti, da bi bila vsaj malo logična in verjetna. S Stanovnikom sem se lahko pogovarjal, s Turnškom se ne bi mogel. To velja tudi za druge mlajše vernike revolucije, zato je pogovor z njimi težji kot s starimi. Ti dobro vedo, kaj se je dogajalo, zato tudi znajo povedati tako resnico kot tudi propagandno laž.

Kako gledate na evropski pravni red? Če se je izkazal (vsaj na drugi stopnji) pri primeru Kononov, ki ste ga že omenili se zdi, da je spet padel pri Katinu.

Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu je v zadevi Kononov proti Latviji izdal znamenito sodbo, o kateri naši mediji že četrto leto trdno molčijo, saj bistveno spreminja tudi slovensko »že napisano zgodovino«, zlasti Bavconovo razredno pravo, s katerim je še vedno prepojeno tudi slovensko pravosodje. Vasilij Kononov je bil poveljnik latvijskih partizanov, ki so med vojno napadli latvijsko vas Mazie Bati z izgovorom, da so med vaščani oboroženi sodelavci okupatorja in izdajalci, ki jih je partizansko sodišče obsodilo, ker naj bi nemškemu okupatorju naznanili skupino partizanov. Kononovi partizani so po hišah poiskali šest moških, jim vzeli puške, ki so jih dobili od Nemcev, ter jih na mestu postrelili. Eden je za vasjo umiral do drugega dneva. Prijeli so tudi tri žene, zažgali njihove hiše in jih žive vrgli v ogenj. Ena je v ognju rodila in zgorel je tudi otrok!

Latvijsko sodišče je po 12-letnem sojenju le končalo postopke in Kononova obsodilo za vojne zločine in zločine zoper človečnost. Kononov se je branil s klasičnimi partizanskimi stališči: da je bil na »pravi strani« in mu zato ne morejo soditi po predpisih, ki veljajo za naciste, da so vaščani bili belogardistični in nacistični izdajalci, ki so imeli nemško orožje, da je le izvršil partizansko sodbo itd. Vse dobro znano po Repetu, Bavconu in še mnogih drugih slovenskih zagovornikih NOB!

Latvijsko sodišče je vse ugovore zavrnilo, zato se je Kononov, ki je med tem dobil rusko državljanstvo, da je na sodišču zanj lahko nastopala tudi Rusija, pritožil na ESČP. Senat prve stopnje je pod predsedstvom slovenskega sodnika dr. B. M. Zupančiča ugodil pritožbi, veliki senat pa je leta 2010 sodbo prve stopnje razveljavil, ker je ugotovil, da latvijsko vrhovno sodišče s svojo sodbo Kononovu ni kršilo nobenih človekovih pravic. Latvijska zavrnitev partizanskih stališč in ugovorov je postala evropska. Partizanski napad na latvijsko vas je bil zločin, tam so partizani bili zločinci! Ni treba posebej kazati na Grahovo, Lajše in neštete druge slovenske vasi, kjer so se zgodili enaki zločini.

Kaj pa Katinski primer?

V gozdovih pri Katinu, zahodno od Smolenska, in drugje v nekdanji Sovjetski zvezi so sovjetski komunisti spomladi leta 1940 umorili več deset tisoč poljskih oficirjev in intelektualcev, kar so dolgo zanikali in pripisovali Nemcem, dokler ni zločina priznal zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov. Kljub priznanju pa ruske oblasti svojcem žrtev niso hotele pomagati, zločinov niso raziskale, nobenemu zločincu niso sodili. Rusko sodišče je preiskavo kar ustavilo. Zato se je nekaj prizadetih Poljakov pritožilo na ESČP. Na prvi stopnji je bila Rusija obsojena, da je z zavračanjem pomoči svojcem žrtev in ustavitvijo preiskave kršila človekove pravice in določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah. Veliki senat pa je oktobra 2013 razsodil nasprotno, da sodišče nima časovne pristojnosti za obravnavo zločinov v Katinu, ki so se zgodili pred ustanovitvijo tega sodišča.

Evropska sodba v zadevi Kononov proti Latviji je zelo pomembna, ker je partizanske[Stran 062] umore opredelila kot zločine zoper človečnost in mednarodno pravo. Sodba ESČP v zadevi Janowiec in dr. proti Rusiji o postopku ruskih oblasti pri preiskavi umorov v Katinu pa je zmanjšala procesne možnosti za obravnavo komunističnih zločinov pri evropskem sodišču. Ali se je sodišče ustrašilo, ker je teh zločinov nešteto? Prav zato bi moralo s potrditvijo prvotne sodbe prisiliti matične države, da jih preganjajo. Evropski pravni red je torej komunistične umore jasno in odločno opredelil kot zločine, kar bo morala upoštevati tudi Slovenija. Postopek pred evropskim sodiščem pa je časovno zelo omejil, kar je huda ohromitev evropskega prava in varstva človekovih pravic.

Podoben nerešen problem Zahoda je očiten pri priznavanju komunističnih zaveznikov. Kako je to mogoče?

Države, ki niso doživele boljševiške totalitarne oblasti, ne vedo prav, kaj je komunizem. Zato se zahodne države povezujejo s komunističnimi, misleč, da so to navadne države. Menim pa, da se nekdanja naivnost in nepremišljena zaupljivost Zahoda vendarle zmanjšuje, saj mu slabih primerov in izkušenj ne manjka.

Ustavni sodnik Jan Zobec je na okrogli mizi aprila letos dejal: »Kako zelo krhka je demokracija, nas uči zgodovina – in da je med demokracijo in avtoritarnim ali celo totalitarnim sistemom samo tanka črta, iz dneva v dan bolj vemo«.

Z navedenim mnenjem ustavnega sodnika Jana Zobca soglašam. Ne vidim pa resne nevarnosti, da bi parlamentarno demokracijo zamenjali s kakšno drugačno oblastjo. Res postajamo vedno bolj monolitna družba, vendar ne v moči, ampak v zmedi in slabosti, zlasti pa v vedno večjem in bolj iznajdljivem sovraštvu. To je danes popoln anahronizem, saj sovraštvo ničesar ne ustvarja. Zato tudi ni sposobno spremeniti oblike vladavine, saj smo del Evrope, ki kljub slabostim le napreduje in bo ostala demokratična. Vseeno ne smemo biti naivni in nedelavni, demokratično ureditev je treba podpirati in jo nenehno braniti. Tudi s političnim ozaveščanjem državljanov.

Se ne bojite, da bi neke vrste pasivnost, apatičnost ali pa popoln odpor do obstoječih struktur pri mladih pripeljali do sprememb družbenega reda?

Ustavne in formalne spremembe naše parlamentarne demokracije v avtokracijo ali celo v diktaturo »ljudske demokracije« ne pričakujem. Dejansko pa je naša demokracija že sedaj zelo šibka, saj nam že preko 20 let vladajo nekdanji teroristi z zadnjim diktatorjem v Sloveniji na vrhu. V resnici torej že imamo enoumno, zadnje čase že brezumno politično glavo s parlamentarno frizuro.

V zahodnem svetu in tudi v Sloveniji smo vedno bolj priča razpadu klasičnih vrednot. Kaj to pomeni za pravo, pravni sistem, ki je utemeljen prav na vrednotah? Ali se lahko spremeni celo v svoje nasprotje – nepravo ter v nespoštovanje pravnih norm?

Seveda se pravni red lahko zruši, posebno tam, kjer so mnogi državljani brez pravne in politične zrelosti in še vedno zaupno lezejo za nekdanjimi boljševiki. V Sloveniji smo na nekaterih področjih že od nekdaj izven prava. Povsem brezpravno je stanje pri odkrivanju in pregonu zločinov zoper človeštvo in mednarodno pravo. Prav tako povsem nezakonito je stanje in ravnanje s prikritimi grobišči ter odsotnost vsake državne skrbi za izkop in človeka dostojen pokop žrtev. V nasprotju s pravili mednarodnega prava in z načeli, ki jih od nekdaj priznavajo civilizirani narodi, naša oblast ne dovoli postavitve nagrobnega križa umrlim na »nepravi strani«. Ljubljanska občina zahteva celo odstranitev neznatnega in že oskrunjenega križa na edinem domobranskem vojaškem pokopališču na Orlovem vrhu. Očitno se drži zločinskega ukaza povojnega ministra Zorana Poliča, da je treba grobove nasprotnikov zravnati z zemljo.

Ob ideji o postavitvi spomenika žrtvam vseh vojn ste izpostavili, da v Sloveniji še vedno velja več protiustavnih zakonov, ki imajo različne predpise za pripadnike in somišljenike različnih strani državljanske vojne in revolucije. Še bolj različna je uporaba zakonov in obravnava posameznikov v pravnih postopkih …

V Sloveniji še vedno veljajo zakoni, ki imajo različne predpise za udeležence obeh strani državljanske vojne pred 70 leti. To so t. i. vojni zakoni, kot so zakon o vojnih pokopališčih, zakon o vojnih invalidih, zakon o vojnih veteranih, zakon o žrtvah vojnega nasilja in drugi. Nasprotniki boljševiškega nasilja ne morejo imeti vojaškega pokopališča, kot ga imajo partizani in tudi okupatorski vojaki. Pravzaprav ne morejo imeti nikakršnega

[Stran 063]

Figure 33. Tranzicija izgubljenih priložnosti Tamino Petelinšek

pokopališča, kot dokazuje prej navedeni ljubljanski primer. Nimajo statusa vojnih veteranov in ne morejo biti vojni invalidi, čeprav so v boju izgubili nogo ali roko. Niso žrtve vojnega nasilja, čeprav so jih med vojno umorili partizani. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da so določbe teh zakonov zelo nejasne, opredelitve pa ideološko politične in pravno nedoločne. To omogoča zelo svojevoljno uporabo zakona, kar večinoma partizansko usmerjenim uradnikom daje možnost še bolj krivičnega odločanja.

V čem je spomenik v Grahovem drugačen od vseh dosedanjih spominskih obeležij, ki jih je postavila Nova Slovenska zaveza? Ali predstavlja kakšno prelomnico v spominjanju na vojne in povojne grozote?

Spomenik je podoben drugim farnim spominskim ploščam. Na njem so zapisana imena zamolčanih žrtev komunističnega revolucionarnega nasilja v grahovski fari. Drugačen je le v tem, da so na istem spomeniku zapisana tudi imena žrtev partizanskega napada v novembru 1943, ki niso bile iz grahovske fare. Morda je posebnost v tem, da je postavljen blizu spomenika partizanskim brigadam, ki so napadle Grahovo. Tja ga nismo postavili zaradi partizanskega spomenika, ampak preprosto zato, ker so prav na tistem kraju bili umorjeni branilci Grahovega.

Posebnost grahovskega spomenika je tudi srdito in nebrzdano nasprotovanje t. i. borcev in njihovih vernikov, kakršnega ni bilo pri nobenem od več sto prej postavljenih podobnih spomenikov. Zakaj mu tako sovražno nasprotujejo, niti sami dobro ne vedo, saj so v različnem času navajali različne razloge, ali pa nas napadali tudi brez navedbe razlogov. Spomenik je očitno postavljen na pravo mesto in ima pravo vsebino, da je prizadel in zbudil tisto skupino Slovencev, ki bi morala biti zaradi zločinske smrti 75 žrtev boljševiškega nasilja že zdavnaj prizadeta.

No, spomenik v Grahovem govori o slovenski narodni vojski, čeprav je bila ta uradno ustanovljena šele v začetku leta 1945, dve leti po Grahovski tragediji …

Takoj po italijanski okupaciji so se začele priprave za formiranje odporniških enot in že 29. maja 1941 je Slovenska ljudska stranka (SLS) ustanovila tajno Slovensko legijo. Kmalu za tem je Jugoslovanska napredna stranka (JNS) 2. avgusta 1941 ustanovila Sokolsko legijo. Tako je nastala slovenska narodna vojska. Ko je bila 1. maja 1943 ustanovljena še liberalna Narodna legija, so se vse tri povezale[Stran 064] in julija 1943 tudi formalno nastopile kot Slovenska narodna vojska (SNV). Pod tem imenom so po italijanski kapitulaciji nastopale tudi nekdanje Vaške straže in slovenski četniki. SNV je bila obnovljena 21. januarja 1945 s sklepom Narodnega odbora, legalno pa je SNV nastopila 3. maja 1945, ko je Slovenski parlament na Taboru ukinil Slovensko domobranstvo in ustanovil Narodno vlado.

Partizani niso bili slovenska vojska, saj se nikoli niso imenovali slovenski. Pridevnik slovenski je bil tako pri partizanih kot pozneje v njihovi totalitarni državi prepovedan. Vse, kar je prej bilo slovensko, so preimenovali z geografskimi imeni. Partizani niso bili slovenski, ampak Partizanski odredi Slovenije (POS), slovenska društva so se preimenovala v … društva Slovenije (izjema je bilo Slovensko planinsko društvo), narod pa je po Marxu in njegovih sledilcih, kot je bil Kardelj, zapisan smrti in se zato ljudi po narodnosti niti ni smelo vprašati.

Morda še komentar k trditvam, da bi morali pustiti preteklost za sabo. Kako ljudem vendarle razložiti, da je poznavanje zgodovine nujno za preživetje naroda?

Po polstoletnem načrtnem zatiranju naroda in sistematičnem gojenju komunističnega internacionalizma, zaničevanju domoljubja in nespoštovanju slovenskega jezika je zanemarjanje naroda in jezika razumljivo. Poznavanje zgodovine mnogim ne pomeni ničesar. Zakaj pa bi jim, če jih najvišji državniki in profesorji, celo nekateri duhovniki že desetletja prepričujejo, da je zgodovina že napisana, torej nekaj mrtvega in za življenje neuporabnega. Brez razčiščene zgodovine, kar pa se ne zgodi naenkrat za vselej, ni jasne in stabilne sedanjosti. Če narod in njegovi ljudje ne vedo, od kod njihova sedanjost in zakaj je takšna, nimajo jasne vizije, ne morejo dobro načrtovati prihodnosti in so obsojeni na nazadovanje ali celo na propad. Vsak kmet mora pred novo setvijo pomisliti, kaj je na njivi sejal zadnja leta in kakšen je bil pridelek. Če misli samo naprej in ne upošteva preteklosti, se bo lahko hudo zmotil in ostal lačen.

Pretekle elite še vedno obvladujejo večinski medijski, pravosodni, družbeni, gospodarski in (pretežno) politični prostor. Mlajšim generacijam, pa tudi nekaterim starejšim, se zdijo take ugotovitve le teorija zarote oz. lažna paranoja.

Izkušenj nimajo, izkušenih pa nočejo poslušati. Ta oholost je velika človeška slabost, ki smo ji Slovenci nedvomno preveč podvrženi. Vsak začenja na začetku. Če se uspe prebiti skozi vse vladajoče neumnosti in nesmisle, je ob spoznanju resnice že star. Večina pa že mnogo prej preneha iskati in omaga nekje na začetku. Prepusti se voditeljem, ki skoraj vsi izvirajo iz totalitarnih časov in so nosilci starih sistemov in privilegijev, ki jih branijo s tujo mislijo in slavijo s tujo pesmijo. Zato nekateri lažje živijo v miselni kletki kot v svobodi.

Seveda ne moremo mimo procesa proti Janezu Janši, ki je vsekakor prvovrstna juridična kot tudi politična tema. Po katastrofalnih kritikah od Krivica do Šturma je vtis, da so z boljševiško prakso šli le predaleč in bi to vendarle mogel biti začetek njihovega konca?

Celoten proces, zlasti pa obtožba in obe sodbi v zadevi Patria so tako nenavadni, da res kažejo na obup tistih, ki so za ta proces odgovorni. Ne bom ponavljal neštetih ugovorov znanih pravnikov vseh barv in usmeritev, saj jih je že za celo knjigo. Ta proces je nerazumljiv celo za boljševiško prakso, ki jo iz neštetih povojnih sodb dobro poznam. Udbovska sodišča so hitro in jasno zapisala, česa je kdo kriv, ne glede na to, ali je bilo res ali le izmišljeno, ponarejeno ali drugače zmontirano. V dveh urah so obsodili tudi preko 30 obdolžencev naenkrat, sodba pa je imela dve strani obrazložitve. Takoj in jasno se je videlo, kam pes taco moli.

Zadeva proti Janši in drugim obdolžencem pa se je vlekla kot čreva in po dolgih letih precejanja komarjev smo dobili mlakužo brez barve in okusa, dolgo pleteničenje brez vidnega vzorca in zaključka. Če po dolgih letih obravnave in pisanja vidim sodbo, ki ima deset ali več deset gosto tiskanih strani, vem, da so bili avtorji v velikih težavah in da sami ne razumejo stvari, sicer bi svojo odločitev zapisali na treh ali petih straneh. Kar je več, ni od resnice! Tudi nesmisel, da je obtožbo na okrajnem, to je najnižjem sodišču, zastopal vrhovni, to je najvišji državni tožilec, ki nastopa samo pred vrhovnim sodiščem, nedvomno kaže, da gre za zelo nenavaden kazenski pregon. Zelo me moti nepojasnjena menjava besed ‘sprejel’ in ‘prejel’ obljubo. Pravni pomen teh besed je bistveno različen. Sodba na podlagi indicev je mogoča, vendar ni ravno običajna. Indici lahko nadomestijo neposredne dokaze, ne morejo pa nadomestiti[Stran 065]

Figure 34. Življenje proti betonu Tamino Petelinšek

dejstev, ki jih sodba sploh ne navaja, čeprav brez njih ni možen noben zagovor in tudi ni kaznivega dejanja.

Če bo proces proti Janezu Janši in soobdolžencem postal slovenski pravosodni standard, bo zelo lahko obsoditi vojne zločince in krivce sedanjega gospodarskega in duhovnega poloma. Če bo sodba razveljavljena, bo treba temeljito pregledati pravosodje. Spoštovanja pa tako nenavadna in nerazumljiva sodba v nobenem primeru ne zasluži.

Pred nami je referendum o arhivih. Zakonodajalec oz. ministrstvo za kulturo, ki je novelo zakona pripravilo, pravi, da z novelo razširja dostop do gradiva UDBE, pobudniki referenduma pa ravno obratno – da se arhivi zapirajo. Kakšno je vaše mnenje? Ali se je sploh smiselno prerekati o odprtosti arhivov, ko pa vemo, da je bilo v Sloveniji več kot 90 % vsega arhivskega gradiva, ki se je nanašalo na obdobje totalitarizma, konec 80-ih let uničeno?

Prav zato, ker so večino najpomembnejšega arhivskega gradiva že uničili, mora ostanek biti še bolj dostopen in na razpolago raziskovalcem in vsem, ki se zanj zanimajo. V vašem vprašanju ste uporabili dve ključni besedi: dostop do gradiva in odprtost arhivov. Gre za dve različni stvari, ki jim lahko rečemo tudi zakonsko besedilo in dejansko življenje. Zakonsko besedilo res razširja število listin, ki jih bo dovoljeno videti, vendar pa zmanjšuje vsebino listin, ki bo vidna. Po drugi strani pa so dejanske možnosti vpogleda v arhivske dokumente že z zakonom zmanjšane, saj bo listine treba predhodno pripraviti za pregled in nekatere dele počrniti. Čeprav bo na razpolago več listin in mnogo več dela z vsako, ni predvideno nobeno povečanje dejanskih sposobnosti arhivov. To pa pomeni zmanjšanje dostopa. Četudi bi bilo res, da novi zakon odpira arhive, v kar sam dvomim, to ni povečanje, ampak v vsakem primeru samo pomanjšanje dostopnosti arhivskih listin za državljane. Ob vsaki spremembi zakona pa se na slabše spremeni še vrsta drugih okoliščin, ob vsakem brisanju se lahko izbriše tudi kaj, kar ni dovoljeno brisati. Zakonske besede niso dejanja in ne življenje. Za oceno novele arhivskega zakona zato mislečemu človeku zadošča dejstvo, da je spremembo pripravila, predlagala in sprejela tista stran, ki se arhivov boji kot hudič križa in je zato 90 % arhivskih listin ob izgubi totalitarne oblasti že uničila. Preostale listine morajo zato biti v celoti, hitro in neomejeno na vpogled, kar bomo lahko dosegli samo na referendumu z glasovanjem proti spremembi zakona o arhivih.

5.1.1. A. OSNOVNA DEJSTVA

1. Civilizacijski pomen državljanske vojne v Sloveniji

V notranjem slovenskem spopadu, katerega dimenzije so prerasle v državljansko vojno, ni šlo zgolj za spremembo oblasti in s tem ustrezno politično korekcijo, ampak je imel ta spopad bistveno ideološki značaj, z ambicijo postaviti novo ali drugačno civilizacijo, v temelju spremenjeno paradigmo obstajanja.

2. Struktura slovenske državljanske vojne

V skladu s tem za slovensko državljansko vojno ne moremo uporabiti kategorije spora, ki nakazuje spopad dveh sil za tretjo stvar, ampak je v slovenski državljanski vojni šlo za napad ene strani na drugo, konkretno napad boljševikov – mednarodno vezanih na Kominterno – na demokratsko substanco naroda, vezanega na tradicionalne civilizacijske norme. Slovenci smo bili hkrati napadeni od treh totalitarizmov: od fašizma, nacizma in boljševizma.

3. Strateška prikritost ciljev

Boljševiki boja, ki so ga začeli, niso vodili enoumno, ampak dvoumno. Svoje ideološke revolucionarne cilje so maskirali z bojem proti okupatorju, kakor da jim gre za narodovo osvoboditev. V resnici so sledili logiki revolucije, na zunaj pa so se obenem, včasih še z večjim poudarkom, šli rezistenco. Z eno besedo, boljševiški angažma je v slovenski zgodovini potekal v znamenju velikopotezne prevare.

5.1.2. B. ZNAČAJ IN POTEK DRŽAVLJANSKE VOJNE

1. Velika boljševiška manipulacija

Strategija boljševikov je računala na vse in zato vzdrževala dva momenta razpoloženosti narodove substance: 1. obljubo brezrazredne družbe z novimi možnostmi udeleženosti na oblasti in 2. ogroženost narodove identitete. Boljševiki so skrbno dozirali svoje vložke tako, da so omogočali hkrati obe interpretaciji svojega nastopa: socialno in nacionalno. V resnici pa je strateška uprizoritev rezistence z množično mobilizacijo naroda omogočila realizacijo boljševiškega revolucionarnega projekta. Iz svojih moči boljševizem ne bi uspel, ne v miru ne v vojni. Boljševiki so torej uspeli z uporabo drugotnih dejavnikov, kar je že nakazovalo zgodovinsko nelegitimnost njihovega projekta.

2. Etična nevezanost – strateška prednost boljševikov

Drugi razlog za etapni izid slovenske državljanske vojne, za zmago boljševiških in poraz izvorno demokratičnih sil, je tudi v moralni neenakosti obeh nasprotnikov. Ali drugače povedano, v vserazpoložljivosti boljševikov in v vezanosti demokratskih vojaških in političnih sil na etične norme. Osnovna intuicija, v imenu katere so boljševiki šli v boj, je temeljila na veri v njihovo zgodovinsko izbranost za integralno spremembo sveta. Ta osnovna nevezanost ali poljubnost ali vserazpoložljivost je postala poglavitni dejavnik njihove uspešnosti – kratkotrajne, kakor smo rekli. Zlasti če jo pogledamo v luči krščanskih norm, ki so vezale njihove nasprotnike. Način, kako je vosovec Franc Stadler načrtoval in izvedel umor bana dr. Marka Natlačena, ima na sebi vse bistvene simbolne znake boljševiškega nastopa v slovenski državljanski vojni.

3. Zunaj integralnega pristanka na civilizacijo

Tretji ozir, ki ga moramo upoštevati pri raziskovanju okoliščin, ki so dajale prednost boljševiškim revolucionarnim silam, je temeljno razpoloženje nekaterih manjših, pa tudi večjih skupin v narodu, ki so bile različne duhovne in politične provenience, skupno pa jim je bilo nekaj, čemur bi lahko rekli nagibanje k zamenjavi temeljne duhovne in družbene paradigme. Ta pa je bila seveda katoliška – trdna in življenjska in katoliška. Medtem ko sta vodilna izrekovalca slovenskih reči v 19. stoletju, Prešeren na začetku stoletja in Cankar na koncu, kljub kritičnim vzgibom temelje katoliške paradigme spoštovala, sta na koncu 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja že nastopili dve sili, liberalni posamezniki na podeželju in liberalne množice v mestih. Poleg tega pa so bili tu[Stran 067] emancipirani intelektualci, kot je bil Kocbek, in ljudje, ki so, gnani od družbene nuje ali ne, koketirali s prevratnimi socialnimi idejami. Ker pa sami niso imeli ne poguma ne moči za odločilna dejanja na odprtem prostoru, so se predali veri, da bodo boljševiki to naredili namesto njih. A ta odločitev, kakor vemo, ni bila brez kazni: ta lahkovernost jih je peljala v pokrajine, od koder ni bilo vrnitve. Drug za drugim so spoznavali, da ne morejo več stran, da so se v resnici spremenili. Da so se odločili za nekaj, česar ni več mogoče popraviti.

4. Imperialna igra zahodnih zaveznikov

Četrti faktor, ki je odločilno vplival na boljševizacijo Slovenije, pa nas že pelje v zgodbo, kako je svet v zgodovini ravnal z nami. Tu ne mislim samo na italijanski in nemški napad in s tem na agresijo fašizma in nacizma, tu mislim zlasti na dvojno britansko izdajo – samo v modernem času. To, kar se je zgodilo po Teheranu decembra leta 1943 in z vlado Tito–Šubašić poleti 1944, presega meje dovoljenega; vetrinjska odločitev Britancev, da vojake slovenske narodne vojske izročijo boljševiški Jugoslaviji, pa že postavlja stvari v območje vojnega zločina. Neizbrisnega vojnega zločina nad Slovenci!

Iz zgoraj opisanih dejstev se sama po sebi oblikuje, na nov in poudarjen način, vrhovna slovenska moralna in politična norma za vso prihodnost: Vse, kar na kakršenkoli način zmanjšuje enotnost naroda, kaj šele oboroženi spor – je največji greh, najbolj zavrženo dejanje. Spričo naše majhnosti bomo samo enotni lahko vzdržali. Boljševiški poseg presega oznako zločina.

5.1.3. C. BILANCA SLOVENSKE DRŽAVLJANSKE VOJNE

1. Negotovost edinega opravičila boljševikov

Edina pridobitev, ki daje boljševikom nekaj začetnih možnosti, je pridobitev dela rapalske Primorske. Toda tudi ta edina možnost se kmalu izkaže za problematično, ker ne prenese legitimnega vprašanja, kaj pa bi prinesla izvorno demokratska rezistenca, ki je obstajala in bi se gotovo krepila, ko ne bi bilo začetne polastitve naroda s strani boljševikov. Sicer pa bilančna pola boljševiške revolucije na pozitivni strani ostaja prazna. Za boljševiško revolucijo moramo zato reči, da je bila koncipirana in izpeljana zaman (da je bilo abortivno dejanje). Na negativni strani pa bi zmanjkalo prostora za vpis vseh »pridobitev«, ki po svojem moralnem značaju gravitirajo tja. Ustavimo se za trenutek in jih nekaj naštejmo:

2. Nekaj postavk iz negativne bilance boljševiškega angažmaja

a) Inicialni leninski teror, ki je – z 900 žrtvami že do junija 1942 – dosegel registriranje obrambnega upora Vaških straž.

b) Kulminacija boljševiškega nasilja jeseni 1943, ki izstopa s 600 žrtvami posamičnih in množičnih umorov. Sem spadajo umor 28 ranjencev drugi dan po padcu Turjaka in množični masakri v Jelendolu in Mozlju. Sem spada umor 160 ciganov (predvsem žensk in otrok, ker so moški še pravočasno zbežali iz nevarnega območja). Pri tem je treba omeniti, da so boljševiki Italijane, potem ko so jim ti s topovi odprli vrata v Turjak in Grčarice, s fanfarami pospremili do meje.

c) Z masakrom slovenske vojske po vrnitvi iz Vetrinja je število boljševiških žrtev naraslo na okroglo 20.000. Če prištejemo še tiste, ki so padli posredno zaradi reklamnih uprizoritev t. i. NOB, pa število žrtev naraste na 40.000.

d) Če se ravnamo po tem, kar preberemo v Londonski listini iz avgusta 1945, je bila KPS kot organizator in naredbodajalec pomembnejših dejanj med vojno in po njej, kriva – dokazano kriva – v vseh treh postavkah Londonske listine: zločini zoper mir, vojni zločini in zločini zoper človečnost. Gre torej za eno najglobljih ali najvišjih zločinskih vpletenosti stoletja.

3. Totalna poškodovanost – zgodovinska dediščina revolucije

Če se z eno besedo dotaknemo še obdobja od leta 1945 do leta 1990, v katerem sta vladala in odločala samo dva dejavnika, boljševiška partija in tajna policija, potem ni čudno, če ob pogledu na Slovence, ki so se v tem obdobju oblikovali, pridemo do obtežilnega spoznanja: »totalitarna poškodovanost«.

Iz tega izhajata dva zgodovinsko overovljena normativna stavka: rast nove elite, hranjena iz avtentičnega razumetja civilizacije; in vrnitev slehernika k sebi, zaukazana iz krvi mučencev.

5.2.1.

Doletela me je čast in odgovornost, da poiščem nekaj besed za obletnico tiste, sedaj že davne nedelje, ko so bile blagoslovljene te plošče in izročene ljudem in zgodovini. Na njih so imena mladih ljudi, ki so nekoč živeli po vaseh te široke doline, danes pa počivajo, kakor pravimo, po grapah in breznih in vsakterih divjih jamah, ki so se v mnogih tisočletjih naredile tudi v tej zemlji. Čast sem rekel zato, ker spomin na ljudi, ki so se v času, ko je po domovini šel vonj po smrti, odločili, da se uprejo njenim izdelovalcem – izdelovalcem smrti – visoko presega vsak drugi spomin; odgovornost pa zato, ker sem se zavedal, da mora biti to, kar bom o njih povedal, resnica – po možnosti bistvena resnica. Vsa in bistvena resnica pa je, v kratkem, ta, da so tvegali in dali svoja življenja zato, ker so branili Slovenijo in Evropo. Tako visoka je bila njihova odločitev – braniti Slovenijo in Evropo. Bili so takega duha in volje in uma in srca, da so zaslišali glas zgodovine, ga razumeli in šli za njim. Takšni so bili ti ljudje. Branili so civilizacijo, kakršno je naredila še antična krščanska kultura.

Boljševiki pa ne bi bili boljševiki, ko ne bi potem, ko so ti ljudje že bili mrtvi – potem ko so jim že vzeli življenje – pol stoletja ubijali še njihov spomin. Vedeli so, da njihova fizična smrt, če se hočejo polastiti naroda v celoti, ne bo zadostovala. Več kot pol stoletja je trajalo to drugo ubijanje in veliko tisočev in deset tisočev je v njem sodelovalo: hudobne učiteljice, uslužni novinarji, stremuški aparatčiki, ki so na ponižanih in razžaljenih gradili svoje bedne kariere. Na tisoče knjig je bilo napisanih, na stotine filmov narejenih, brez števila radijskih in potem televizijskih oddaj izdelanih. Po deželi je šla organizirana laž in skrunila to, kar je bilo vredno in plemenito in dobro. Šlo je zato, kako žrtve, ponižane in žaljene, še bolj ponižati in žaliti. Boljševiki so vedeli, da morajo svoje delo opraviti tako, kakor je pisalo v dokumentih njihovega osnovnega navdiha. To pomeni na totalitaren ali celosten način.

Kakor drugod po svetu, so se boljševiki tudi v Sloveniji predstavili s svojo izvirno pisavo. Tisoč let je komunikacija v slovenskem narodu potekala v besedi in preko besede. Takemu sporazumevanju pravimo dialog – po slovensko preko besede. Ko pa je vosovec Franc Štadler 13. oktobra 1942 pozvonil pri banu Natlačenu, je prišel z revolverjem, tudi s pismom za prevaro, v žepu pa je imel revolver, ki ga je, ko je ban začel brati pismo, potegnil in nameril v čelo tedaj edinega legitimnega slovenskega politika. Tako je v Sloveniji prišlo do boljševiške zamenjave dialoga.

Pri vas je ta zamenjava potekala natanko tako, le da še bolj neposredno in grobo. Boljševiki so hoteli predvsem eno reč – strah. V sredo, 13. maja 1942, so odpeljali komaj dvajsetletno Marijo Urbančič. Kmalu za tem so se oglasili pri Hrenovih in očeta mizarja ustrelili doma, sinova Franceta in Stankota pa odpeljali. Lahko si predstavljamo materin strah. Ne, zmotili smo se, ne moremo si ga predstavljati. Pa tudi tega, kako so mogli, slovenski ljudje to početi, si ne moremo predstavljati. Nihče ne more tega razumeti. Naj kaka fakulteta ali akademija ali pa samostan, če hočete, študira to vprašanje sto let, pa ne bodo prišli vprašanju do kraja. Samo ena stvar je vsakomur jasna: morilci so morali najprej ubiti v sebi človeka.

Tako so boljševiki začeli razvijati novo filozofijo dialoga in jo začeli uveljavljati po Sloveniji, dokler ni rodila posledic, ki so jih želeli doseči. Dosegli so to, kar so pomenile besede sina umorjenega župana v moji dolini, ki je ob očetovi krsti izgovoril znamenite besede: Jaz se bom branil. Boljševiki so tako dosegli državljansko vojno, ki so jo tako zelo potrebovali za uresničenje svojega ideološkega projekta.

In potem je šla stvar naprej. Boljševiška manipulacija je tekla dalje. Začetni temeljni slovenski stavek se je, kot sem omenil, glasil: Jaz se bom branil. Drugega pa je tudi povedal neki fant iz neke slovenske doline, ki je neke noči prišel domov iz boljševiškega taborišča v gozdovih, kjer je preživel nekaj mesecev, in rekel domačim: To niso moji ljudje. To je bil drugi temeljni slovenski stavek: To niso moji ljudje. Še danes nas gane domet tega stavka in razum in pogum njegovega izrekovalca. Koliko razredov osnovne šole pa je imel ta mladi človek? In vendar je zmogel stavek, ki ga niso zmogli ne Kocbek, ne Vidmar in ne Oton Župančič – kronani slovenski pesnik!

A boljševiška igra je tekla naprej. Mogoče moram sedaj povedati, zakaj govorim o boljševikih in ne o partizanih. Zato, ker so slovenski partizani bili boljševiki. To so sami povedali[Stran 069] o sebi. V Dolomitski izjavi z dne 1. marca 1943 stoji tale stavek: »Komunistična partija Slovenije je zgrajena in vodena po organizacijskih in političnih načelih boljševizma.« Eden teh načel je bilo prav to, o čemer sem malo prej govoril. Celo leto 1942 so stopnjevali svoj teror, dokler julija ljudje niso mogli več prenašati in šli k Italijanom po orožje. Potem pa je, že novembra, Kardelj pisal generalu Avšiču v Dolomite, da je sedaj njihova naloga samo še ta, da s terorjem dosežejo, da ljudje tam tudi ostanejo, da jih bodo Angleži, ko bodo prišli, sami uničili. Taka je bila zločinska boljševiška manipulacija s svojim narodom! Angleži pa domobrancev niso sami pokončali, ampak so jih – potem ko so jim že dali azil – izročili boljševikom, da so oni z vajeno roko to naredili.

A tu je še nekaj drugega, o čemer moram spregovoriti. V soboto, 26. maja 1945, je Josip Broz z balkona univerze v Ljubljani napovedal uboj vrnjenih domobrancev. Z dvema stavkoma je napovedal uboj narodove politične elite, ki je tisti prostor, v katerem nastajajo osnovne misli, ki jih ima narod o sebi. Če pa te elite ni, tudi misli, ki so nujne za obstoj naroda, ni. Josip Broz je napovedal, z drugimi besedami, narodov genocid. A to ni bilo najhujše. Najhujše je bilo to, da je množica na Kongresnem trgu ob teh besedah ploskala. Ali ste že kdaj pomislili, da ima te`ma, v kateri smo; da ima nemoč, iz katere nikakor ne moremo, kaj opraviti s tistim ploskanjem lastni smrti? Ali se je to že kdaj kakemu narodu zgodilo? Ali je že kdaj kak narod ploskal lastni smrti? Sedaj boste razumeli, zakaj je neko dekle na Vetrinjskem polju, ko se je zvedelo, kaj se je z domobranci zgodilo, zavpilo: »Ali ne bo že sodni dan!«

Dragi prijatelji, ali ne bi bilo razumno, če bi pretreseni od tega prizora pomislili, da bi bil že čas, da bi kateri od sinov ali katera od hčera nekdanjih izklicevalcev smrti začutil – kakor smo slišali, da je storil ameriški kolesar Lance Armstrong –, da mora še enkrat napolniti Kongresni trg in tam s svojimi zmoliti slovenski Confiteor. Saj se še spomnite stavka, ki ga je po svojem razkritju ponavljal skesani Lance Armstrong: Vse je bila laž in prevara. Vse je bilo laž in prevara.

Mi pa se od svojih poslovimo. Naredimo to v tišini. Kako bi svojim mogli izkazati večje spoštovanje kakor tako, da odidemo v tišini. Da jih počastimo s tišino.

A preden gremo, moramo skupaj premisliti še eno stvar. To je zato, ker posebej zadeva nas, ki smo danes tukaj.

Vsi veste, da je na pomladni strani slovenske politike sedaj novo to, da se zbližujeta Nova Slovenija in Slovenska ljudska stranka. Ali nas to veseli? To nas zelo veseli, hkrati pa tudi nemalo skrbi. Naj vam kdo pove, kaj se je zgodilo 18. januarja 1993, kaj se je zgodilo 27. februarja 1997, kaj se je zgodilo 13. julija 2000. Poizvedite kje, če se sami ne spomnite, kaj se je takrat zgodilo, in boste razumeli, zakaj ob tem zbliževanju vstopa v nas nemir.

Nedavno je poslanec Nove Slovenije gospod Jože Horvat izjavil, da slovensko državo lahko reši samo novi Demos. Če je omenjeno zbliževanje dveh strank podlaga za to, da se izdela ta rešilni splav – da se osnuje novi Demos – potem boljše novice ne bi mogli izvedeti. Toda ker poznamo one tri datume, vemo, da se omenjeno gibanje lahko izteče tudi v novo Osvobodilno fronto (ki seveda ne bo nosila tega imena, a bo igrala takšno vlogo; to se pravi, da bo omogočala nadaljno vlado postboljševiške ideologije).

Preveč je bilo krvi! Povejte jim to. Preveč je bilo krvi.

¹Objavljamo govor, ki ga je imel gospod Justin Stanovnik ob dvajseti obletnici postavitve farne spominske plošče – v Šentvidu pri pri Stični, 30. marca 2014.

7.1.1. Uvod

Ko je z okupacijo aprila 1941 razpadel politični sistem predvojne Slovenije in so se razrahljali dotedanji družbeni odnosi ter se je začelo obdobje zelo negotove prihodnosti, so že 22. junija 1941 z napadom Hitlerjeve Nemčije na Sovjetsko zvezo, ki je bila prva komunistična država na svetu in za vse komuniste obljubljena dežela, nastali ugodni pogoji za družbeni prevrat in izbruh svetovne revolucije, ki se prekriva s pravičnim bojem za nacionalno osvoboditev. Ideja takojšnjega odpora proti okupatorju je zato lahko izhajala samo iz neizmerne vere komunistov v zmago sovjetskega orožja, ki je bilo garancija tudi za zmago revolucije. Brez vere v odrešitev, ki je prihajala z vzhoda, se potemtakem ne bi sprožila nobena patizanska puška. Ker so bili komunisti že pred vojno odločeni, da gredo v revolucijo za vsako ceno, je bila okupacija primerno izhodišče pri načrtovanju dokončnega boljševističnega prevrata ob koncu vojne. V normalnih razmerah ga ne bi bilo mogoče izpeljati. S spretno izdelano taktiko in po dovršeni krvavi strategiji pa je za njegovo uresničenje bilo mogoče prav med okupacijo izrabiti številna plemenita nacionalna čustva.

Dogodki na domačih tleh so sledili logiki dogodkov na vzhodni fronti. Tudi odpor proti okupatorju se je začel prav zato, ker je Kominterna pozvala komuniste po vsem svetu v boj za obstoj Sovjetske zveze, od katere je bila odvisna usoda svetovne revolucije. Komunisti so z odporom proti okupatorju storili tudi svojo internacionalistično dolžnost. Samo z zmago sovjetskega orožja je bilo povezano pričakovanje konca vojne, ob katerem je komunistična partija s prehodom v drugo fazo revolucije že od vsega začetka načrtovala množično odstranitev političnih in ideoloških nasprotnikov. Ker so zahodni zavezniki na drugi strani takšne načrte ogrožali, so nasprotovali njihovemu izkrcanju v Dalmaciji in v Istri, pa četudi jim je po izčrpanju domačega kmeta prav njihova materialna pomoč v največji meri omogočila preživetje.

Partizani so bili jasno izdelana politična vojska in priročno orodje komunistične partije za izvedbo revolucije. Bolj kot vojaški so bili zanje pomembni politični cilji. Vsak partizan je moral biti v vsakem pogledu vojak revolucije. Za njegovo politično izgrajenost so skrbeli politični komisarji, za partijsko pa njihovi namestniki. Komunistična partija s strogo hierarhično strukturo je učinkovito uveljavljala svojo politično voljo ne le med partizani, ampak v vseh organizacijskih strukturah, ki jih je osnovala in vodila. Z razpredeno obveščevalno mrežo je globoko prodrla tudi v vrste nasprotnikov.

Začetki revolucije

Ko so nemške armade decembra 1941 na vzhodu doživele prve neuspehe, se je med slovenskimi komunisti in njihovimi zavezniki močno dvignila morala in okrepila vera v revolucijo. Večji kot so bili uspehi sovjetskega orožja, bolj so bili prepričani v njeno zmago. Čeprav ni vse potekalo tako hitro, kot so upali in napovedovali, saj so morali skorajšnji konec vojne v pretirani vnemi pogosto prestavljati, so se po boljševiškem katekizmu na ta trenutek vneto pripravljali.

Kumunisti so pod oznako Osvobodilne fronte že čez poletje 1941 intenzivno pletli terenske organizacije, ki so postale podlaga vsega njihovega nadaljnjega političnega dela. Ugodna okoliščina je bila, da je italijanska vojska v Ljubljanski pokrajini čez zimo 1941/1942 opustila več izpostavljenih posadk v težje dostopnih podeželskih krajih. Vloga terenskih organizacij se je večala s širjenjem njihovih pristojnosti. Poleg vzdrževanja zvez s partizanskimi enotami, skrbi za njihovo prehrano in namestitev ter pridobivanja novih pristašev so prevzemale tudi obveščevalne naloge in preraščale v organe nove oblasti. Opravljati so začele tudi bolj zaupne naloge proti političnim in ideološkim nasprotnikom. V glavnem so bile prav terenske organizacije tiste, v katerih se je odločalo, kje bodo partizani rekvirirali in koga bodo likvidirali.

Ko so komunisti spomladi 1942 v pričakovanju hitre sovjetske zmage organizirali splošno vstajo in predvsem na območjih Ljubljanske pokrajine ustanavljali prve sovjetske republike, so partizani 11. maja 1942 v večernih urah tudi v Grahovem napadli kolono petih italijanskih vojaških vozil, ki se je s hrano vračala v vojašnice na Bloke. Namen vojaške[Stran 073]

Figure 36. Grahovo Jože Žnidaršič

akcije, v kateri je padel en partizan, je jasno nakazoval poziv, ki se je dopoldne istega dne raznesel po vasi. Vsi moški v starosti od 18. do 55. leta so morali v gozdove, ker naj bi jih drugače za talce pobrala italijanska vojska. Ko so se po nekajurnem skrivanju iz gozdov vrnili, so v vas prišli partizani, zasedli pošto in prekinili vse telefonske in telegrafske zveze ter ljudi pred spopadom ponovno pozivali v gozdove, ker naj bi v Italiji prišlo do prevrata in svetovne revolucije. Večjih italijanskih represalij nad civilnim prebivalstvom v naslednjih dneh sicer ni bilo, čeprav je italijanska vojska grozila s požigi hiš, nazadnje pa je v okolici zgorelo le nekaj skednjev.

Partizani so v sodelovanju s terenskimi odbori začeli izvajati revolucionarno oblast z razglasi, s katerimi so prevzeli policijski nadzor nad prebivalstvom predvsem z omejitvami svobode gibanja in s prepovedmi vsakršne gospodarske aktivnosti, ki bi koristila okupatorski oblasti. Največje posledice za nadaljnji razvoj pa so povzročile rekvizicije in likvidacije. Patrulje iz bližnjih partizanskih taborišč so po nalogu terenskih odborov ali z odredbami vojaških komand brez priziva izvajale krvavi posel. Rekvirirale so premoženje in morile ljudi, ki so jih označili za italijanske ovaduhe in sodelavce, belogardiste ali narodne izdajalce. V Grahovem so 8. junija 1942 v večjem obsegu plenili pri veleposestniku in lesnem trgovcu Krajcu, ki je bil eden najpremožnejših v tem delu Notranjske. Prav tako kakor pri Krimski jami so bile tudi v Grahovem poleg nekdanjih orožnikov med prvimi žrtvami partizanov ženske, ki so iz najrazličnejših razlogov prišle v stik z italijanskimi vojaki. Še pred veliko italijansko ofenzivo poleti 1942 so bile kruto umorjene na Križni gori, kjer je bilo taborišče čete Zidanškovega bataljona.

7.1.2. Vaška straža

Vaško stražo v Grahovem so vaščani zaradi internacij in novih italijanskih groženj in pritiskov s požigi in izgoni v internacijo ustanovili sporazumno s člani terenskega odbora. Italijani so avgusta 1942 oborožili 30 oseb, ki so pri tem v prvi vrsti zasledovale lastno preživetje. Ko je v Grahovo 11. decembra 1942 s svojo skupino iz Ljubljane prišel France Kremžar, ki se je pred tem boril proti[Stran 074] partizanom v Štajerskem bataljonu na Dolenjskem, je moštvo vaške straže pomladil in preuredil. Vpliv in kontrolo nad njo so si izpod italijanskega oklepa prizadevale pridobiti različne ilegalne in napol ilegalne protirevolucionarne skupine. Župnika Franca Kanduča, ki je bil kot begunec iz Krope tudi zaupnik Slovenske legije, so domači partizani ubili 26. decembra 1942 na poti od sv. maše pri Sv. Štefanu.

Po italijanski kapitulaciji se je glavnina vaške straže iz Grahovega priključila večji posadki v Pudobu v Loški dolini, kjer so jih v pričakovanju angleškega izkrcanja 13. septembra 1943 napadli partizani. Prva skupina se jim je po pregovarjanju in zagotavljanju amnestije predala, četudi so jih nato deloma na mestu pobili, deloma zmetali v jamo Kozlovko, deloma odpeljali pred partizansko vojaško sodišče v Kočevje, od koder so jih nato na različnih krajih pobili, več pa so jih mobilizirali tudi v partizanske enote. Druga skupina, ki jo je vodil France Kremžar, ob njem pa je bil tudi pesnik France Balantič, se je ponudbi za predajo odločno uprla. Partizani pa so imeli za obračun z njimi že pripravljeno zaplenjeno italijansko težko orožje in zajete italijanske topničarje, ki so za prost odhod iz Slovenije, podobno kot na Turjaku, s topovi razdejali utrjeno postojanko in zlomili odpor oblegancev. Le golemu naključju so se imeli zahvaliti, da jim je v gosti jutranji megli iz porušene postojanke uspel izpad.

7.1.3. Slovenska domobranska legija

Dobra desetina vaških stražarjev, ki se je rešila iz Pudoba, je po javorniških gozdovih prišla na Rakek, od tam pa v Ljubljano, ki so jo skupaj z glavnimi prometnimi povezavami takoj po italijanski kapitulaciji zasedli Nemci. Ker so bili zahodni zavezniki še daleč, je v protikomunističnem taboru v strahu pred popolnim fizičnim uničenjem, ki ga je s seboj prinašal razkroj vaških straž in četniških enot Jugoslovanske vojske v domovini, ter v strahu pred zmago komunizma in njegovih posledic, kakor so jih poznali iz Sovjetske zveze, prevladalo mnenje, da se je ob ilegalni povezavi z legalno jugoslovansko londonsko vlado potrebno za boj proti komunizmu kot največjemu narodnemu in idejnemu sovražniku začasno dogovoriti tudi z nemškimi okupatorji, ki so na svetovnih bojiščih doživljali vse hujše poraze. Preživeli ostanki vaških straž so postali jedro nove vojaške organizacije, ki si je kot tedaj legalna sila s slovenskimi nacionalnimi obeležji pred nemško okupacijsko oblastjo poskušala v boju proti komunizmu pridobiti polno organizacijsko samostojnost. Po vzpostavitvi Pokrajinske uprave v Ljubljani in imenovanju generala Leona Rupnika za njenega predsednika je bila pod njegovim vodstvom z razglasom z dne 24. septembra 1943 ustanovljena Slovenska domobranska legija.

Z uničenjem vaških straž je revolucionarna oblast, ki je svojo samopotrditev v začetku oktobra izpeljala na zasedanju v Kočevju, kjer so na drugi strani na javnih procesih in po hitrih postopkih kot narodne izdajalce na smrt obsojali zajete vojaške, politične in ideološke nasprotnike, postala nesporen gospodar obsežnega območja Ljubljanske pokrajine zunaj železniških povezav in središč, ki so bila življensko pomembna za nemške oskrbovalne poti. Okrožna komisija VOS za cerkniško okrožje je sredi septembra na zaslišanja v Kočevje tudi iz Grahovega poslala več vaščanov, ki so bili prej pri vaški straži, in se nikoli več niso vrnili na svoje domove. Janez Drobnič, roj. 1875, p. d. Fužinar, ki je imel hčerko pri partizanih, je bil sicer pred partizanskim vojaškim sodiščem oproščen, a so ga domači vosovci pred domačo vasjo kljub temu prestregli in pobili. V večji nevarnosti so bili tudi drugi nekdanji vaški stražarji, ki so jih mobilizirani v partizanske enote in so med njimi veljali za nezanesljive.

Z nemško ofenzivo konec oktobra in v začetku novembra 1943 so partizanske enote, v katere je bilo mobiliziranih tudi veliko neizkušenih, orožja neveščih in za orožje nesposobnih ljudi, množično razpadale. Poleg nemške vojaške sile so razpad partizanskih enot povzročale tudi dezertacije, do katerih je zaradi slabih medčloveških odnosov in neizdelane vojaške strategije prihajalo že pred nemško ofenzivo, množične pa so postale med ofenzivo, ko so se posamezni deli partizanskih enot razbežali in med seboj izgubili vsak stik. Največ tistih, ki so takrat od partizanov dezertirali, je bilo nasprotnikov komunistične ideologije. Zaradi drugačnega dojemanja sveta, odnosa do življenja in na podlagi lastnih doživetij med partizani niso videli svojega mesta med njimi. Večinoma so se zatekli na svoje domove in se skrivali pred novimi mobilizacijami.

7.1.4. Domobranska postojanka v Grahovem

Z nemškimi enotami so se med ofenzivo na prejšnjih mestih pojavili tudi prvi[Stran 075] domobranci. Kremžar je s svojo skupino ponovno prišel tudi v Pudob, kjer so se iz Loške doline, Blok in okolice zbirali vsi tisti, ki so se izognili mobilizaciji v partizane ali so od njih zbežali. Ker se zaradi bližine obsežnih gozdov, ki Loško dolino obdajajo z vseh strani, niso počutili dovolj varne, so odšli v Grahovo, ki je bilo bližje železniški postaji in močnejšim domobranskim in nemškim enotam na Rakeku. Prvi domobranci so v Grahovo prišli konec oktobra 1943. Kremžarjeva skupina je vas že od prej poznala, vendar pa ta zdaj ni bila več taka, kot so jo ob italijanski kapitulaciji zapustili. Šest nemških bombnikov je namreč Grahovo sredi dneva, 30. septembra 1943, bombardiralo in ga razdejalo. Nemška letala so sledila vojaški komori Tomšičeve brigade, ki se je ne glede na možne posledice namestila v vasi, ki je v dobri uri utrpela 25 civilnih žrtev, v glavnem otrok in žena, poleg tega pa je bilo še 25 težje in 30 lažje ranjenih.

Po seznamu 4. čete 4. domobranskega bataljona v Cerknici z dne 21. novembra 1943 je bilo v postojanki v Grahovem 63 domobrancev. V strahu pred partizansko mobilizacijo pa so vsakodnevno prihajali novi, večinoma mladi fantje, stari med 15 in 20 let, ki so v novo nastali domobranski postojanki iskali predvsem varnost in zaščito. Jedro postojanke je predstavljal Kremžarjev krog, moštvo pa so sestavljali domobranci iz Grahovega in okolice, iz območja sv. Trojice, z Blok in iz Loške doline. Organizacija nove vojaške formacije je bila še na začetku in je v vseh pogledih imela veliko slabosti in pomanjkljivosti. Domobranci so bili nastanjeni na več mestih v vasi, ena njihovih glavnih nalog pa je bila stražarska služba. Glavnina moštva s poveljstvom je bila sredi vasi v Krajčevi hiši, ki je stala nasproti cerkve. Ker je imel Jože Baraga, ki so ga partizani po zaslišanju v Kočevju sredi oktobra ubili v Jelendolu, v njej v najemu trgovino, so jo imenovali tudi Baragova hiša. Manjši deli domobranske posadke so bili še v Sokolskem domu, v bližnji Krajčevi vili in v Fužini na severovzhodni strani vasi.

Ko se je nemška ofenziva končala in je nemška vojska odšla, so v izpraznjeni prostor takoj, ko so o tem dobili zanesljive obveščevalne podatke, prišli partizani. Razbite in zdesetkane enote XIV. divizije, ki so preživele nemško ofenzivo, so se že po 14. novembru 1943 začele zbirati v Loški dolini. V Vrhniki pri Ložu se je najprej nastanil štab Tomšičeve brigade, za njim pa tudi divizijski štab. V neposredni bližini je bila tudi Šercerjeva brigada. V divizijskem štabu, ki ga je medtem obiskal tudi komandant glavnega štaba Franc Rozman – Stane, so analizirali posledice ofenzive in skupaj s cerkniškim okrožnim odborom OF tudi ugotovili, da so nekdanji vaški stražarji med nemško ofenzivo izrabili priložnost za pobeg k domobrancem. 22. novembra 1943 so razglasili, da za domobrance ne bo nobene milosti in da jih morajo partizani začeti takoj uničevati. Napovedali so, da bo domobranskim družinam zaseženo premoženje, v posebnih primerih pa naj bi jih iz njihovih domov tudi izgnali.

Z obnavljanjem razbitih enot in predvsem z mobilizacijo v Loški dolini ter na Blokah partizanski štabi niso bili zadovoljni. Večina za orožje sposobnih moških se je mobilizaciji že prej izognila. Iz Loške doline je zadnja večja skupina odšla pod domobransko zaščito na Rakek tik pred prihodom partizanov, na Blokah pa partizanom v prvih dneh po nemški ofenzivi ni uspelo mobilizirati niti enega moškega. Na boljši mobilizacijski odziv niso imeli večjega vpliva niti številni partizanski mitingi, na katerih je sodelovala kulturniška skupina XIV. divizije. Večji izplen kot pri mobilizaciji so partizani dosegli pri rekviriranju premoženja. Za prehrano partizanskih enot in njihovih štabov so zato prav družinam, iz katerih so moški odšli k domobrancem ali pod njihovo zaščito, iz hlevov jemali še zadnjo živino in iz shramb še zadnja živila ter jih tako spravili na rob preživetja. Ob zahtevi za izgon cele vasi pa tudi izgoni posameznih družin niso bili več redki.

7.1.5. Priprave za napad na postojanko

Po prvih obveščevalnih sporočilih, da se v Grahovem snuje domobranska postojanka, partizanskim štabom ni uspelo pridobiti zanesljivih podatkov o njeni številčni moči in oborožitvi ter o razpoloženju posadke. Razpolagali so le z obvestili, da je okrog sto domobrancev nastanjenih v štirih poslopjih, ki niso bila utrjena, in da na cestah, ki vodijo v vas, stražijo. Z ozirom na cilje partizanskega boja in smisel njihovega prizadevanja niso bili v nikakršnih dvomih, kakšne bodo njihove nadaljne naloge. Tudi CK KPS je 20. novembra 1943 vse partijske celice v partizanskih enotah opozoril, da je njihova prva naloga po končani nemški ofenzivi uničevanje nasprotnika, še preden bi se mogel utrditi, in da morajo v najkrajšem času osvoboditi ves teritorij, ki so ga imeli pred ofenzivo.

Ukaz za napad na domobransko postojanko v Grahovem je 22. novembra 1943 izdal[Stran 076] štab XIV. divizije v Loški dolini. Za uničenje postojanke je bila določena Tomšičeva brigada, ki so ji dodelili oddelek z gorskim topom, medtem ko je morala Šercerjeva brigada poskrbeti za zavarovanje napada v primeru pomoči, ki bi postojanki v Grahovem prihajala od zunaj. Vse priprave in premike so morali pripraviti v največji tajnosti. Štaboma obeh brigad je bilo posebej naročeno, naj partizane na napad vojaško in politično pripravita, ker gresta v prvo partizansko akcijo po nemški ofenzivi, ki mora na vsak način uspeti.

Številčno stanje obeh brigad se je med nemško ofenzivo močno zmanjšalo. Predvsem zaradi dezerterstva jih je bilo tudi poslej ob vsakem novem štetju manj. Šercerjeva brigada je tako 22. novembra 1943 imela na mestu 478 borcev, Tomšičeva brigada, v kateri se je skupno število pred nemško ofenzivo povzpelo že krepko čez tisoč, pa je brez enega od bataljonov za napad razpolagala z okrog 430 borci. Med njimi je bilo tudi 36 žensk, ki so bile na položajih od bolničark pa vse do komisark bataljonov.

S položajev v Loški dolini je glavnina obeh brigad krenila čez Knežjo Njivo v Metulje na Bloke in se od tam mimo Velikih Blok premaknila na Ulako in na Radlek pod Slivnico, kjer so 23. novembra potekale zadnje priprave za napad na Grahovo. Medtem ko so se enote Tomšičeve brigade začele v mraku bližati vasi in jo z vseh strani obkoljevati, je Šercerjeva brigada z zasedami zapirala dohode v vas. Najbolj pomembno je bilo vprašanje, kako bodo zasedli položaje sredi vasi okrog glavne postojanke v Krajčevi hiši.

7.1.6. Domobranci pred napadom

Podatki o zbiranju partizanov v Loški dolini in o premikih partizanskih enot čez Bloke so prišli tudi do domobrancev v Grahovo. Prinašali so jih njihovi sorodniki in drugi, ki so se bali zanje, prav tako pa tudi begunci, ki so jih partizani izgnali in so bežali pred njimi pod domobransko zaščito. Domobranci so zato napad pričakovali. Večina je bila po lastnih izkušnjah prepričana, da pojavljanje partizanskih enot v bližini postojanke ne pomeni nič drugega kot skorajšnji napad. Pred več kot desetimi dnevi so se iz Loške doline v precej podobnih okoliščinah prej umaknili.

Domobransko vodstvo v Grahovem očitno ni računalo na to, da bi jim partizani mogli do živega. Ali niso vedeli za njihovo število in bojno moč ali pa so jih podcenjevali? Težko bi se mogli zanašati na lastno moč, saj je bila večina domobrancev vojaško neizkušena, veliko pa se jih je v postojanko zateklo v strahu pred partizansko mobilizacijo. Kljub temu so bili domobranci odločeni, da se bodo ubranili morebitnega napada. V skrajni sili so računali tudi na pomoč. Partizani se po ofenzivi, ki jih je močno prizadela, še niso pokazali v večji vojaški akciji. Njihovo bojno moč je bilo zato težko pravilno oceniti.

Namestnik poveljnika postojanke, Stanko Tomažič, je bil na dan napada, 23. novembra 1943, v štabu 4. domobranskega bataljona v Logatcu, kjer je za posadko zahteval okrepitev, strelivo in avtomatsko orožje. Na posvet v Logatec je isti dan s poveljnikoma domobranskih postojank v Ceknici in v Begunjah šel tudi poveljnik grahovske postojanke Kremžar. Ko sta se na poti ob pol sedmih zvečer srečala, ga je Kremžar obvestil, da so begunci iz Starega trga prinesli sporočila, da se okrog Dan v Loški dolini giblje 200 partizanov, in mu naročil, naj razpošlje izvidnice ter naj ima posadko v pripravljenosti.

Med domobranci v Grahovem se je ob novicah o premikih večjega števila partizanov, ki so jih tistega dne prinesli tudi civilisti z Velikih Blok, pojavila napetost in zaskrbljenost. Po vrnitvi iz Logatca so domobranski poveljniki v Grahovem še enkrat presodili položaj. Poveljnik cerkniške postojanke Rado Petrovič in Lojze Debevc, p. d. Gornji Kranjc iz Begunj sta se nato odpeljala, iz Grahovega pa je ob pol devetih zvečer proti Blokam odšla patrulja 25 domobrancev, ki pa ni opazila nič sumljivega in ni sporočila, da bi se vasi kdo približeval.

Domobranska postojanka v Grahovem ni imela neposredne zveze niti s štabom bataljona v Logatcu niti z organizacijskim štabom Slovenskega domobranstva, slabe pa so bile tudi povezave s sosednjima postojankama v Cerknici in v Begunjah, ki sta bili tako kot grahovska oranizacijsko kot tudi bojno še neusposobljeni za večje vojaške posege. Navkljub prepoznani nevarnosti so se v Grahovem preveč zanašali na pomoč, ki naj bi prišla iz bližnje Cerknice, poleg tega pa so upali in se slepili, da do napada ne bo prišlo

Na večer partizanskega napada je bilo v Grahovem na izpostavljeni prometni poti, ki cerkniško dolino v več smereh povezuje z Blokami in Loško dolino, 78 domobrancev. Med njimi so bili tudi mladoletni. Razdeljeni so bili v posadke po vasi. V Krajčevi hiši nasproti cerkve, kjer je bil sedež postojanke, je bilo nekaj več kot trideset domobrancev. Na poveljstvo postojanke je bila usmerjena[Stran 077]

Figure 37. Goreča Krajčeva hiša

tudi glavna ost partizanskega napada in prav Krajčeva hiša je postala prizorišče grozovitih dogodkov.

7.1.7. Napad na domobransko postojanko

Partizani so se hiši v temni noči s torka 23. novembra na sredo 24. novembra 1943 okrog pol desetih zvečer pritajeno približali. Pod vodstvom partizana, ki se je pred vojno v Grahovem izučil mesarske obrti, za vodiča pa jim je bil še domači obveščevalec, je 2. bataljon Tomšičeve brigade v vas prišel z zahodne strani. Pred vasjo so obšli prve hiše, prekoračili cesto proti Martinjaku, se prikrili med poslopji, zasedli bližnje hiše in se pri cerkvi in župnišču z orožjem, uperjenim proti postojanki, namestili v ugodne položaje.

Po prvotnem partizanskem načrtu naj bi se naskok začel ob desetih zvečer na dan znak z raketo, vendar se je vse skupaj začelo že nekoliko prej. Ko je stražar pred Krajčevo hišo opazil napadalce in je bila izstreljena svetlobna raketa, je počil prvi strel blizu župnišča. Nato je počilo v drugo in v tretje, kar je izzvalo splošno streljanje. Poleg streljanja se je okrog postojanke slišalo divje vpitje, grožnje, kletve in zmerjanje. Medtem so domobranci v postojanki organizirali obrambo.

Po prvih strelih sredi vasi so partizani začeli stiskati obroč okrog vasi, zasedati posamezne hiše ter jih pleniti. Domobranci iz drugih posadk v vasi so se pred napadom partizanov umikali in se iz njihovega objema po večini izmuznili in rešili v bližnje gozdove. Iz nadaljnega boja s partizani pa so bili izključeni in je posadka v Krajčevi hiši ostala sama. Samo dobre tri desetine domobrancev so se poslej upirale veliki premoči Tomšičeve brigade, ki je neposredno oblegala postojanko sredi vasi in je štela čez štiristo partizanov in partizank.

Po približno enournem streljanju je napad pred glavno postojanko nekoliko popustil. Partizani so okrog postojanke sloneli v zaslonih in se za naskok še dolgo niso odločili. Čeprav so imeli ogromno premoč, se niso upali blizu. Divje so vpili in pozivali obkoljene domobrance, naj se predajo. Medtem se je v vas z osebnim avtom skupaj z dvema[Stran 078] domobrancema pripeljal poveljnik domobranske postojanke v Cerknici Rado Petrovič. Nenavadno je bilo, da jim je uspelo priti skozi močno partizansko zasedo, ki jo je pri Marofu med Martinjakom in Cerknico postavil bataljon Šercerjeve brigade, in se pridružiti oblegancem v Krajčevi hiši.

7.1.8. Topovski ogenj

Do enih ponoči so okrog postojanke brez posebnega učinka streljali mitraljezi, regljale strojnice in pokale puške. Potem so partizani pripeljali težko orožje in ob ostrih bliskih in grmenju začeli streljati z dvema topovoma. V temi sprva niso bili najbolj uspešni, proti jutru pa je oblegano hišo začelo vse bolj stresati in zidovje se je pod silo granat začelo rušiti in zasipati oblegance. Kremžarjeva skupina je topovsko obleganje pred nedavnim izkusila že v Pudobu, vsi drugi pa so strašno topovsko obstreljevanje občutili prvič. Granate so padale na hišo z vseh strani, ker so partizani topove tudi premikali.

Med prvimi je topovska granata že nekoliko v jutranjih urah ubila poveljnika cerkniške postojanke Petroviča, ki je bil na mestu mrtev. Domobranci so upali na pomoč, ki pa je ni bilo. Partizani so jih vso noč pozivali, naj se predajo. Proti jutru se je boj stopnjeval. Okrog šeste ure so padle prve večje žrtve. Skupina domobrancev je poskusila z izpadom, toda partizani so vse takoj postrelili in jih zložili v vrsto pred cerkvijo. Preostalim so ponovno zagotavljali, da jim jamčijo življenje, če se predajo. Med topovskim ognjem so mladi in vojaško neizkušeni fantje v postojanki jokali, klicali starše na pomoč in molili. Domobrancem so se pridružili, da bi bili varni pred partizani. Čeprav so tako kot starejši vedeli, kaj jih čaka, če se partizanom predajo, so v obupu vendarle upali, da se ne bo zgodilo najhujše.

Po sedmi uri zjutraj je partizanom uspelo vdreti v pritličje hiše. Več kot deset mladih fantov se jim je predalo. Zvezali so jih in jih odvedli v zgornji del vasi, kjer je bil partizanski štab. Med njimi je bil tudi mlad fant, ki ni bil oborožen in je zvečer prišel v postojanko samo zaradi večje varnosti v primeru napada. Ob njem sta se v bojnem metežu v Baragovi trgovini znašli tudi dve trgovki. Domobranci, ki se niso hoteli predati, so se umaknili v gornje prostore hiše in se borili naprej. Ker so odločno branili stopnišče, si partizani niso upali iz pritličja v prvo nadstropje hiše.

7.1.9. V ognju groze

Ker partizani oblegane postojanke po zavzetju pritličja še vedno niso mogli osvojiti, so približali top in pod zapornim ognjem v zidu hiše naredili veliko luknjo. Več domobrancev je bilo pri tem ranjenih. Partizani so po končanem topovskem ognju jurišali, vendar so bili odbiti. Zagrozili so, da bodo zažgali, če se ne predajo. Ker so bili oblegani domobranci po vseh dotedanjih izkušnjah s partizani prepričani, da se jim v ujetništvu ne obeta drugega kot strašna smrt, tega nikakor niso hoteli storiti. Partizani so nato v zavzeto pritličje postojanke prinesli slamo in hišo sredi dopoldneva zažgali. Ta del domobrancev, med njimi poveljstvo postojanke in pesnik France Balantič, so večinoma hudo ranjeni v goreči hiši rajši živi zgoreli, kot da bi se predali. Sedem se jih je v zadnjem trenutku srečno rešilo s skokom čez goreče stopnice v skrivnem prostoru pod veliko živinsko vago pred hišo.

Med napadi na postojanko, ki so tudi med partizani zahtevali več ranjenih in nekaj mrtvih, se je skupini domobrancev iz oblegane postojanke posrečilo zateči na bližnji zvonik. Partizani so ob istem času in iz istih razlogov kot Krajčevo hišo zažgali tudi zvonik. Od zvonika se je nato vnela tudi cerkev. Od šestih domobrancev na zvoniku se je dvema ob poznejšem odhodu partizanov posrečilo čudežno rešiti iz goreče cerkve, dva sta zgorela, enega so zadele krogle pri skoku iz plamenov zvonika na stransko kapelo, eden pa se je pri poznejšem skoku s cerkvene strehe močno poškodoval. Iz goreče cerkve so domačini lahko rešili le najbolj dragocene stvari. Krajčeva hiša je gorela z velikim plamenom, cerkev pa v gostem dimu. Stopnice v zvoniku so bile lesene in so gorele. Razdejanje je bilo popolno: ogenj, dim, ruševine, padle žice električne napeljave in tresenje električnega toka, vpitje, streljanje.

Ko je bil boj že končan, so partizani h goreči hiši iz štaba v zgornjem delu vasi privedli domobrance, ki so se jim prej predali. Slečene v spodnjem perilu in pretepene so enega za drugim streljali ter napol mrtve metali v ogenj. Večina je bila še živa, saj jih niso streljali do smrti. Vpili so ter prosili pomoči. Enega od njih so pred smrtjo prisilili, da je držal žico pod električno napetostjo. Z rožnim vencem v roki je ves tresoč s prosečim pogledom klical svoje starše, preden je svoje mlado življenje pustil v plamenih goreče hiše. Drugemu je prav nasprotno pred gotovo strašno smrtjo uspelo srečno pobegniti, tistim[Stran 079] pod veliko živinsko vago pa je bilo dano, da so slišali hropenje, stokanje in umiranje svojih sotrpinov. Nihče od njih ni mogel dati nikoli več ničesar na partizanske obljube.

Nekaj partizanov je po končanem boju po hišah iskalo tudi vaščane, ki so jih imeli zapisane na posebnem seznamu. Prisilili so domačine, da so jih spremljali in jim kazali pot od vrat do vrat. Vse tiste, ki so jih prijeli, so privedli na sredo vasi. Nekateri so si v zadnjem trenutku izprosili življenje. Za tri starejše može, dva sta bila stara čez sedemdeset let, eden pa čez štirideset, ni bilo usmiljenja. Pobili so jih pred Bovščevo hišo, nasproti goreče domobranske postojanke, in jih na dolgi lestvi, kakor hlebce v peč, položili na ogenj.

7.1.10. Na pogorišču

Ko je Tomšičeva brigada pod poveljstvom komandanta Staneta Semiča – Dakija končala krvavi posel, so njegovi partizani iz goreče postojanke pobrali vse, kar ni pogorelo. Popolnoma so izropali Baragovo trgovino in dve domačiji v vasi. Veliko hrane so zaplenili tudi po okolici. Rekvirirali so pri tistih, ki niso bili naklonjeni partizanom. Odšli so proti Blokam in za seboj so pustili veliko pogorišče, ki so ga do mraka nadzorovale partizanske patrulje in zasede. Kolona domobrancev in nemških vojakov z Rakeka je v Grahovo prišla naslednji dan, 25. novembra 1943.

Čeprav je bila postojanka v Grahovem uničena in je veliko domobrancev umrlo grozovite smrti v ognju, se jih je veliko tudi rešilo, večji del posadke pa je bil že od prvih ur napada izključen iz boja. Od 78 domobrancev, kolikor jih je bilo na večer napada v Grahovem, se jih je rešila več kot polovica. Izvidnica, ki so jo pred napadom poslali na Bloke, se ni več vrnila. Z izpadi iz stranskih posadk se je prav tako rešila velika večina. Razmeroma veliko se jih je rešilo tudi iz nemogočega položaja v Krajčevi hiši in na cerkvi. Pod veliko vago se je rešil tudi težko ranjeni Anton Strle z Vrha v Loški dolini, ki se je nato zdravil v ljubljanski vojni bolnici. Partizani, ki so odšli iz goreče hiše, niso opazili, da se je sedmim domobrancem posrečilo rešiti pod veliko vago, in so bili trdno prepričani, da so popolnoma vsi domobranci v Krajčevi hiši zgoreli. V sredo 24. novembra 1943 so ves dan čepeli pod vago in čakali noči. Ko so partizani že odšli, so se v temi okrog devetih zvečer spravili na cesto in odšli proti Cerknici. Po odhodu partizanskih zased sta se z ostanka strehe na stranski kapeli rešila tudi dva poponoma okajena

Figure 38. Grahovska cerkev po požigu leta 1943

domobranca, ki sta se ves dan med požarom na cerkveni strehi umikala pred ognjem in srečno dočakala rešitev. Edinstven je bil samostojen pobeg Franca Komidarja iz Klanc v Loški dolini, ki se mu je pred strašno smrtjo v goreči hiši posrečilo rešiti že čisto pred likvidatorjem. Velika večina domobrancev, ki se je v Grahovem srečno rešila, je bila pobita v povojnih množičnih pobojih.

7.1.11. Število žrtev

Partizani so bili prepričani, da je v Krajčevi hiši zgorela celotna domobranska posadka. V vojaškem poročilu Glavnega štaba partizanskih enot o boju XIV. divizije v Grahovem so decembra 1943 poudarili predvsem ugotovitev, da je bila v obupnem odporu domobrancev popolnoma likvidirana celotna posadka in da je bilo pri tem ubitih 63 sovražnih vojakov. Tej navedbi sledi tudi vsa povojna partizanska literatura. Glede na število rešenih in na konkretne podatke je jasno, da je številka izrazito pretirana. V popisu žrtev[Stran 080] spopada je v grahovski mrliški knjigi navedenih 34 oseb, prav toliko jih moremo zaslediti v gradivu Komisije za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti občine Cerknica, ki je izšlo leta 1996 pod naslovom Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem. Nekateri domačini k tej številki naknadno dodajajo omenjene tri vaščane, medtem ko nekateri očividci dogodkov in pogreba navajajo do 41 trupel. V poročilu, ki ga je o dogodku 1. 12. 1943 objavil tednik Domoljub, se navaja okrog 35 žrtev.

O žrtvah med partizani se v literaturi omenja podatek, da je imela Tomšičeva brigada 3 mrtve in 7 ranjenih, trije pa naj bi od nje v Grahovem tudi pobegnili. V poročilu višjih partizanskih vojaških enot številk sploh ne navajajo, ampak dajejo samo oceno, da so bile izgube na njihovi strani neznatne. Na drugi strani so v poročilu v Domoljubu in v drugih medvojnih ljubljanskih časopisih želeli poudariti, da je ob odločni obrambi domobrancev padlo tudi veliko partizanov, kar pa naj bi partizansko vodstvo želelo na vsak način prikriti.

7.1.12. Pokop žrtev

Ostanki sežganih človeških trupel so začeli kmalu močno zaudarjati. V vasi se je širil neznosen smrad, ki ga je bilo še težje prenašati, ker so bila okna hiš po letalskem napadu večinoma brez stekel zabita z deskami. Razpadajoča trupla so izpod ruševin hiše pobirali domačini in vaščani iz sosednjih vasi, ki so iz Baragove trgovine pobrali še zadnje, kar se je dalo odnesti. Ker ni bilo krst, so tisto, kar je od trupel še ostalo, postavljali na odeje. Črni ožgani zglavniki, kakor iz peči, so bili večinoma neprepoznavni, brez rok in nog. Na župnijskem pokopališču so jih položili v skupen grob, ki ga je povojna partijska oblast prepovedala vzdrževati in je do leta 1990 ostal zravnan z zemljo.

7.1.13. Sklep

Napad na Grahovo je prvi napad partizanov na domobrance. Po nemški ofenzivi še ni bilo jasno, s kakšno bojno silo razpolagajo eni in drugi. Ob vsej prizadetosti zaradi grozovitosti partizanskega ravnanja je napad razkril slabosti domobranske vojaške organizacije. Domobranci so ob uničenju postojanke v Grahovem morali spoznati, da bo za boj proti partizanom potrebna boljša vojaška usposobljenost, boljša povezanost med domobranskimi enotami in boljša oborožitev. Nenavadno je bilo, kako so mogli pričakovati napad in se zanašati na pomoč, ki je ni bilo. Neposredna posledica padca postojanke v Grahovem je bil umik postojank iz Cerknice in Begunj, kjer bi se tragedija lahko ponovila. Razvoj domobranstva je bil zaradi tega poraza začasno zaustavljen. Prav tako je padec postojanke pospešil izgone domobranskih družin na večjem delu Notranjske. S storjenimi hudodelstvi v Grahovem pa se niso strinjali vsi partizani. Čeprav se je strateški položaj partizanskega gibanja s teheransko konferenco od zunaj in s preživetjem med nemško ofenzivo na znotraj popravljal, so mnogi partizani iz obeh brigad, ki sta sodelovali v napadu na Grahovo, dezertirali. Ker se v imenu človečnosti niso mogli strinjati s postopanjem partizanskih štabov, so bili v podobni nevarnosti, kakor tisti starejši vaščan, ki v svoji prizadetosti ni mogel razumeti dogodkov pred gorečo hišo in je zato moral tudi sam končati v ognju. V Grahovem se je tudi prvič zgodilo, da so partizani svoje nasprotnike v večjem številu na grozljiv način likvidirali pri belem dnevu in tako rekoč na očeh javnosti, ki pa je morala o dogodku pred gorečo Krajčevo hišo molčati skozi celotno povojno obdobje.

7.1.14. Uporabljeni viri in literatura:

Arhiv Republike Slovenije, AS 1931 – šk. 461, šk. 931; AS 1852 – šk. 5.

Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo 1943–1945, Ljubljana 2003.

Dom in svet, 1944, leto 56, str. 155–157.

Domoljub, Ljubljana, 1. december 1943, št. 46, str. 3.

Milan Guček, Strmi lazi, Šercerjeva brigada I, Ljubljana 1984.

Stane Okoliš, Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana 1996.

Pričevalci / ustni viri: A. T., D. J., F. H.

Stane Semič – Daki, Najboljši so padli III, Ljubljana 1972.

Slovenec, 27. nov 1943, št. 270, str. 2.

Franci Strle, Tomšičeva brigada 1943, Ljubljana 1989.

Vinko Šega, Dano tisto uro, Ljubljana 2008.

Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov VI, knjiga 8 in 9, Ljubljana 1962.

7.2.1.

Minilo je dobrih 70 let, odkar sem nekega mrzlega jutra, v ponedeljek 22. novembra 1943, s skupino bloških študentov na vozu s konjsko vprego potoval proti Ljubljani, da bi nadaljevali s poletnimi dogodki prekinjeni študij. Še v temi smo se odpeljali iz Nove vasi. Takoj po zadnjih hišah je izza obcestne kapelice stopilo nekaj partizanov, ki jih sicer zadnje dni ni bilo videti. Vodja partizanov je bil moj bratranec, najstarejši sin našega prevoznika. Ko nam je zagrozil s smrtjo vse družine, je njegov oče zavihtel konjski bič in ga s tovariši vred pognal s ceste. Tako je bilo tiste čase na Notranjskem.

Tukaj v Grahovem nas je pred hišo, ki je stala na tem kraju, ustavil vojak v jugoslovanski vojaški opravi. Stal je sredi cestnega križišča. Z bratom Stankom sva ga poznala. Bil je Bogdan Lavrič, dijak iz Ljubljane, in bilo je dva dni pred njegovo strašno smrtjo v plamenih cerkve. Napotil naju je v domobransko pisarno, ki je bila v sedaj že odstranjeni hiši na klancu. Tam sem se bežno seznanil z drugim, smrti v ognju groze zapisanim Francetom Balantičem. Ta nam je izročil papirje za nadaljevanje potovanja.

Zadnje, kar mi je ostalo v spominu od tega turobnega dneva, pa je bila že resnična smrt. Pred Cerknico je ob cesti ležala mrtva partizanka s svetlimi lasmi, kot pahljača razprtimi po zmrznjenem snegu. Njeni so jo zapustili, sovražniki je še niso našli.

Naslednji dan, v torek zvečer se je začel partizanski napad na Grahovo, ki je že malo prej doživelo dva velika zločina. Prvega 11. julija 1942, ko so partizani na Križni gori umorili kar 5 Grahovčanov, od tega 4 ženske. Drugega pa slaba dva meseca pred partizanskim napadom, ko so 30. septembra 1943 nemška letala barbarsko razrušila vas in z bombami umorila 24 vaščanov, med njimi tudi učiteljico Pavlo in 4-letnega otroka.

Posadka slovenskih domobrancev, ki je v Grahovem nastala nekaj tednov prej, se je kljub premoči nasprotnikov vso noč uspešno branila. Zjutraj pa so partizani privlekli še topove, s katerimi so obstreljevali že razdejano vas in branilce v Krajčevi hiši, ki je stala na tem kraju, dokler pred poldnevom niso razbili debelih hišnih zidov. Nekaj branilcev v pritličju se je uspelo rešiti iz sovražnega obroča, 13 pa so jih partizani zajeli. Hišo so zažgali. Branilci v prvem nadstropju s poveljnikom Francetom Kremžarjem in pesnikom Francetom Balantičem pa so vztrajali in končali v plamenih.

Napadalcem pa je to bilo premalo. Sovraštvo, ki je tukaj govorilo, ni hotelo samo zmage, zahtevalo je strah in grozo. Zato so na pragu goreče hiše vse ujete branilce z ranjenci vred postrelili in mrtve ali še žive pahnili v ogenj. V gorečo hišo so vrgli tudi padle domobrance in onečastili mrtve. Pa tudi to ni bilo dovolj, ugrabili so še tri vaščane, dva stara 74 let, jih prav tako ustrelili in vrgli v ogenj. Zažgali so še cerkev, oropali trgovino in dve kmetiji.

V skladu z boljševiškim protokolom so požgano Krajčevo hišo in cerkev kasneje odstranili s temelji vred, skupni grob 32 zoglenelih branilcev Grahovega pa so ukazali zravnati z zemljo. Tako je ostalo do padca komunizma.

Vse to neznansko gorje so Slovencem počeli pod geslom »boja proti okupatorju«. Danes pa govorijo o vojni, v kateri je normalno, da vojaki umirajo, o slučajni žrtvi med civilisti ter o posameznih storilcih med partizani, ki so včasih zgubili živce.

V resnici je šlo za dosledno izdelan in v okupirani Sloveniji že dve leti delujoč sistem boljševiškega ustrahovanja in odstranjevanja vsega in vseh, ki so med Slovenci bili ali bi lahko bili v napoto komunistični revoluciji.

Tudi v cerkniškem okrožju so že prvo leto »boja proti okupatorju« in pred nastankom prve vaške straže zverinsko umorili najmanj 65 neoboroženih Slovencev, med njimi 21 žensk in 15 mladoletnih oseb. K umorom so pozivali vsi najvišji partizanski voditelji, komunistična partija pa je v ta namen že avgusta 1941 ustanovila tajno politično policijo VOS, ki je pod spremenjenimi imeni delovala vse do osamosvojitve Slovenije. O tem je napisanih že kupe knjig, odkritih je že čez 600 komunističnih morišč.

Dobra dva meseca pred napadom na Grahovo je ista partizanska enota pod istim poveljnikom, mojim bloškim rojakom, ki si je prve morilske izkušnje pridobil že v Španiji, na Velikem Osolniku umorila 25 ujetnikov, pripadnikov svobodne Slovenske narodne vojske na svobodnem slovenskem ozemlju. Poveljnik je kasneje cinično zapisal, da so jih poslali v »trinajsti bataljon«, politični komisar je pripomnil, da tudi on »ne bi drugače postopal«, vrhovni partizanski poveljnik, prav[Stran 081]

Figure 39. Jože Žnidaršič

tako znan pobijalec Slovencev s španskimi kvalifikacijami, pa je le jezno pogledal in vse odobril z besedami: »Kar je, je.«

V tistih dneh so partizani na Turjaku umorili 28 zajetih ranjencev Slovenske narodne vojske. Tudi njim sedanje Ministrstvo za kulturo ne dovoli postaviti niti navadnega križa, češ da bi to bilo nekulturno. Ubijanje ranjencev pa je očitno kulturno. Naslednji dan so v Velikih Laščah umorili 60 na Turjaku zajetih pripadnikov Slovenske narodne vojske. Nekaj sto drugih pa kasneje v okolici Kočevja in Ribnice, v Mačkovcu in drugje.

Tudi v Pudobu, od koder se je dobra dva meseca pred grahovskim pokolom poveljniku Kremžarju s svojimi možmi uspelo rešiti, so partizani zajete nasprotnike, kot je bilo kasneje zapisano, »postavili v vrsto in zanje ni bilo milosti«. In še so zapisali: »Postrelili smo, kar je bilo treba postreliti.« Tako preprosto to gre pri komunistih!

Vse te in neštete druge partizanske umore ujetnikov, ranjencev in civilnih oseb ter onečaščenje mrtvih je soglasno odobril t. i.»zbor odposlancev« v Kočevju oktobra 1943. Še več, ta zbor je med svojimi dvanajstimi sklepi sprejel tudi ukaz, da morajo partizani nasprotnike neusmiljeno »iztrebiti«. To je tudi edini sklep tega zbora, ki so ga dosledno izvršili!

Komunistična taktika in namen partizanskih napadov na slovenske vasi sta jasno in iskreno zapisana v nekem poročilu partijskega komiteja za cerkniško okrožje iz decembra 1942, ki je zahteval več vojaških akcij, » … da bi se ti ljudje ne počutili več varne za nekim obzidjem ter bi tako rajši pristopali v vrste NOV ter bi se tako v veliki meri olajšalo politično delo na terenu … «.

Kakšen boj proti okupatorju, resnični namen partizanskih napadov na slovenske vasi je bil s strahom in grozo spraviti ljudi v gozdove in olajšati politično delo za prevzem oblasti, za komunistično revolucijo! Zato so padali tisoči domačih žrtev, tudi te v Grahovem. Prestrašiti Slovence, da bodo pokorni boljševiški partiji!

Vso zločinsko okupatorsko armado z vsemi fašisti in z vsemi generali, večkratnimi vojnimi zločinci, pa so, kot se je pohvalil kasnejši poveljnik partizanskega korpusa, »prisrčno pospremili do meje«. Ali kot je partizanski poveljnik in kasnejši načelnik OZNE, komunistične tajne policije, v svojih spominih poročal o ujetem fašističnem generalu: »Cerutti je prebledel in se začel tako tresti, da se mi je zasmilil. Rekel sem, naj mu prinesejo stol. Ceruttiju in njegovima spremljevalcema smo potem postregli s pijačo, da so si nabrali moči za odhod.« »Po starem vojaškem običaju, da se poraženim oficirjem ne odvzame orožja, sem jim pustil pištole.« Tako s poveljnikom zločinske okupatorske divizije, v istem času s slovenskim župnikom Antonom Hrenom pa: »Nimamo kaj pomišljati! Pospraviti!«

Za umore vzgojeni voditelji partizanov, narodni heroji – nekateri od teh so dva meseca kasneje sodelovali tudi pri nedavno javno priznanem zločinu na Lajšah – so torej napad[Stran 083]

Figure 40. Spomenik v Spominskem parku Grahovo, postavljen aprila 2014 Jože Žnidaršič

na Grahovo izvedli na preizkušen boljševiški način. Žrtev tega zločinskega napada se danes spominjamo. Med njimi je skoraj polovica mojih bloških rojakov in vsaj 5 sošolcev in znancev. Vendar pa to niso edine žrtve, to ni bil edini komunistični zločin v grahovski fari. Na desnih dveh ploščah je zapisanih še 40 drugih grahovskih mučencev, žrtev komunističnega nasilja. Naj omenimo samo najbolj zgodnje.

Že julija 1942 so v Racni gori umorili komaj 18-letno Veroniko Mišič z Bločic in 63-letnega Anzelma Barago iz Grahovega. Na Križni gori so 24. junija 1942 umorili 45-letnega Jakoba Marolta iz Žirovnice, 11. julija 1942 pa so tam umorili 58-letno Marijo Martinčič, 44-letno Ano Martinčič, 31-letno Jožefo Krajc, 28-letno Frančiško Žagar, 56-letnega Ivana Žagarja, vse iz Grahovega. Bili so zverinsko umorjeni, preden je v Grahovem stal prvi vaški stražar, prvi oborožen nasprotnik revolucionarnega nasilja. Decembra 1942 so umorili tudi 55-letnega duhovnika Franca Kanduča, ki je v Grahovo pribežal z Gorenjske pred nacisti.

Nešteto je bilo komunističnih umorov po vsej Sloveniji. To, kar so storili novembra 1943 v Grahovem, pa je nekaj posebej strašljivega, kajti nikjer, v nobeni slovenski vasi niso tako veliko število ljudi tako grozljivo umorili prav sredi vasi in sredi belega dne. In prav nikjer postavitvi spominskih plošč za zamolčane žrtve partizanov njihovi zagovorniki in idejni nasledniki niso tako sovražno nasprotovali, kot zadnje mesece nasprotujejo spominskim ploščam v Grahovem.

Nerazumno in nečloveško, sedemdesetletno in sedanje sovraštvo kaže, kako neizmeren je bil tedanji zločin komunističnih voditeljev, ki ga skušajo nekateri še naprej skrivati in zanikati. Upamo, da so storilci spoznali svojo krivdo. Ne bomo jih preklinjali, za njihov večni pokoj tudi mi molimo. Nočemo in ne moremo pa na tem svetem kraju nobenega imenovati, kajti njihova imena so in bodo ostala za vedno povezana z neizmernim zločinom in sramoto.

Za Grahovo in za nas pa je danes dan milosti, dan, ko se moramo ponižno zbližati z mislijo slovenskega pesnika in slavnega generala Rudolfa Maistra – Vojanova, ko je pel: »Naši v nas so pokopani, mi smo njih nagrobni križ.«

Četudi bi razgreto sovraštvo razbilo te spominske plošče ali porušilo ta zid objokovanja, bosta spomin na naše mučence in slava slovenskih junakov, branilcev slovenskih domov in vere očetov, naše narodne in duhovne svobode v najhujših časih slovenske zgodovine živela v naših srcih, v zavesti slovenskih ljudi.

Spoštovane Slovenke in Slovenci, naši so, mi smo njih nagrobni križ, bodimo njihove priče in njih spomin!

7.3.1.

Zbrali smo se, ker se želimo spominjati ljudi, ki so umrli za krščanske ideale. Ti ljudje bi radi živeli v mirnem in urejenem svetu, kakršnega so bili vajeni. Potreba manjšine po revolucionarnih spremembah pa jih je pripeljala do tega, da so branili življenje, ki je bilo zanje največja vrednota.

Kot ženska in mati jih lahko razumem, saj mi je bilo v skrb zaupanih nekaj novih življenj. Prepričana sem, da je obramba življenja in človekovega dostojanstva naloga vsakogar izmed nas. Tem ljudem so poleg življenja vzeli tudi ime. Življenje jim je nemogoče vrniti, dolžni pa smo jim povrniti dostojanstvo.

Spomniti pa se želimo tudi žalujočih žensk. Brez zaščite so takrat ostale žene, brez pomoči matere in brez pogleda v jutri dekleta padlih. Vse skupaj so ostale same, osamljene, predvsem pa tako kot vse pobite žrtve, tudi one brez imena.

Ženske seveda niso popustile pritiskom in so ohranile svojo vlogo branilk življenja. Do obupa so trpele v fizičnih in drugih preizkušnjah v dneh in tednih po tragičnih dogodkih. In ko so se svetovni vojaški stroji ustavili in ko bi moralo nastopiti vsesplošno olajšanje, je za slovensko vdovo nastopila nova doba trpljenja, ki ni bila v ničemer lažja od prejšnje. Solze so se izjokale, oči posušile, srce je postalo že skoraj neobčutljivo za nove rane. Vedno znova so se pojavljali novi in novi ljudje brez sočutja, brez zmožnosti, da se vživijo v usodo slovenske matere, vdove. Bolečina in strah, ki sta mnogim obvladala življenje, se pri potomcih še danes kaže v umiku v popolno družbeno pasivnost.

In danes, ko nastopam kot že ne vem katera generacija mater, se morajo naši otroci še vedno učiti, da so katoličani v svoji obrambni drži stali na napačni strani. Kot v posmeh spoznanju, da je ideja in politični sistem, zaradi katerega so bili katoličani žrtve napada, že zdavnaj izgubila boj s časom.

Naši otroci odraščajo v družbeni klimi polni sporočil, da je bilo revolucionarno nasilje nujno in celo upravičeno, ker je bilo usmerjeno v tako imenovano pravo smer. Resnica pa je, da že nekaj let živimo v državi, ki ima v ustavi najvišje zapisano dostojanstvo človeka. Čas je že, da vsaj naši otroci v šolah slišijo o pravih vrednotah. O demokratičnih vrednotah, na katerih temelji naša družba. Naj vsaj oni spoznajo, da je svet brez nasilja lepši in uspešnejši.

Kristjani imamo poleg vrnitve v družbeni prostor še eno priložnost, ki jo zamujamo. Obrnimo se na slovenske mučence, ki lahko na našo priprošnjo pri Bogu izprosijo v naš narod prostor za resnico, spravo in skupno prihodnost.

Figure 41. Odprtje spominskega parka in blagoslov farnih spominskih plošč v Grahovem 6. aprila 2014 Tamino Petelinšek

7.4.1.

Ob odkritju spomenika mučencem v Grahovem so nasprotniki tega obeležja v javnost plasirali misel, da so bili tudi partizani katoličani in ne komunisti. Misel bi bila točna, če le ne bi bila izrečena iz ust tistih, ki so svojo sposobnost spriditi in sprevračati dodelali do potankosti in iz nje naredili sistem – komunistični sistem, ki mu pravimo titoizem in je bil za Slovence veliko bolj zločinski kakor nekajletna nemška okupacija ali fašistična Italija.

Res je, praktično vsi partizani so bili krščeni v Katoliški cerkvi. Res je, vse – tudi najbolj zadrte partijce – je Cerkev vzgajala v veri, poštenosti in pridnosti. Res je, vsi so bili prepojeni s katoliškim duhom, ki je v Sloveniji napajal življenje naroda, posebno v času med obema vojnama. Ob tem pa mi prihajajo na misel besede sv. Avguština v neki pridigi, ko pravi: »Med nami so taki, ki ne sodijo med nas,« in prav isto lahko rečemo za tiste, ki so bili pri partizanih.

Odhod mladih fantov in deklet v gozd je bil odgovor na klic KPS, ki je močno odmeval v srcih do dna duše hrepenečih Slovencev po koncu fašizma in okupacije. Za svobodo so bili ti mladi fantje in dekleta pripravljeni vzeti nase veliko trpljenja in naporov. Njihova srca so resnično gorela za svobodo. A da bi se borili za osvoboditev, so si na titovke našili rdečo zvezdo in se tako dejansko borili za okupacijo duha in nesvobodo komunizma. Rdeča zvezda na čepicah je pričala o tem, da s tem bojem nekaj ni v redu. S tem, ko je bil partizan pod kontrolo politkomisarja, VOS-a in KPS, pa se spremeni v vse kaj drugega kot »borca za svobodo«. V gozdovih se je rojevala neka nova Slovenija, tuja naši tisočletni tradiciji, zločinska in krivična, kakor si je še danes nočemo priznati. Predvsem pa so se (po novem poudarjeno verni) partizani začeli boriti za brezboštvo! In tu so svoj odhod v gozd dvakrat zapečatili z izdajo. Izdali so svoj narod, ko si na čepice niso pripeli trobojnic (to so naredili partizani šele nekaj let nazaj!), ampak simbol tiranije, s katero so hoteli zamenjati madžarsko, nemško in italijansko nadoblast. Izdali so svojo vero, ko so se udinjali najhujši in najbolj zločinski ideologiji, kar jih je svet do danes spoznal: komunizmu. Da, dragi bratje in sestre, biti partizan in biti veren se do danes izključuje, ker v posamezniku povzroča tako napetost, da mora priti do odločitve ali – ali.

Znano je, da so največ partizanov pomorili … partizani. »Najboljši so padli,« je bila nekoč parola. Zdaj vemo, da so najboljše pobili. Ne le najboljše v slovenskem narodu, naše mučence, ampak tudi svoje soborce, ki so bili preveč pošteni, da bi se do konca prodali zločinskosti partije. Ali – ali je bilo tako zahtevno, da so partizani celo v letu 1945 nenehno prehajali na domobransko stran, proč od zločinskosti gozdnega raka pod totalno komando partijske rdeče zvezde.

Res je, partizani so bili krščeni v Katoliški cerkvi in so bili kot taki »državljani Katoliške cerkve«. A krst ni kot partijska knjižica, ki ti daje imuniteto, omogoča in dovoljuje vsak zločin. Apostola Janeza še danes poslušamo, ko pravi »zdaj smo Božji otroci, a se še ni pokazalo, kaj bomo«. Bili so Božji otroci, a kaj so naredili iz tega? Ali se je kakšen partizan uprl, ko so sistematično pobijali nedolžne ljudi, cele družine sredi noči, ali kakor v Grahovem, sredi belega dneva ujetnike? Pa Jelendol? Pa Grčarice? Pa Turjak? Morija, ki so jo uprizorili partizani od propada Italije pa do konca 1943. leta, je našemu narodu jasno pokazala, kaj pomeni zanj, če zmaga brezboštvo komunizma. Fanatičnost in krvoločnost KPS in njenih partizanov sta postavila na noge najboljšo slovensko vojsko: domobrance. Do danes ji ni para, ker se niso borili za majhne stvari, temveč za mater (svojo družino), domovino (za to, kar Slovenci smo in hočemo biti) in Boga (svojo katoliško vero, ki jo je ogrožal in jo še ogroža militantni ateizem). V nekaj mesecih so zlo iz gozda ustavili in pognali v beg. V nekaj mesecih so zrasli v urejeno armado 15.000 mož. Malo za svet, veliko za Slovenijo. Partizani, ki so jih vodili zločinci in so se zločinsko obnašali do vseh, jim niso segali do kolen. Le širšemu dogajanju v svetu se imajo zahvaliti, da so zmagali. Njihova zmaga pa je do konca razodela njihovo smrtonosno ideologijo. Njihova svoboda je bila tiranija, ki smo se je znebili šele 1991. leta. Njihova revolucija zaostanek, ki nas še danes mori. Njihova vladavina rakova rana, ki je še nismo preboleli. In kaj je naredila množica krščenih, ki nam je vse to prinesla? Nič. Ne le da so izdali vero in narod, ko so vstopili v partizane in pri njih vztrajali, maja in junija 1945 so izdali še svoje ideale, saj so nam prinesli suženjstvo, čeprav naj bi se borili za svobodo. Fizičnega okupatorja, ki ga nihče ni maral, je zamenjal okupator duha, ki so mu za borčevsko penzijo, naziv »heroja«[Stran 086]

Figure 42. Tamino Petelinšek

in drugih manjših privilegijev ostali zvesti vse do danes, ko laž spet pometa z resnico.

Ne le, da so iz ropa, požiga in umora partizani naredili sistem, ki si se mu lahko uprl le tako, da si prebegnil na nasprotno stran, svojega krsta niso potrdili, temveč so ga izdali, ker so molčali in še molčijo. Svojega naroda niso osvobodili, temveč usužnjili. Partizani so in bodo zaradi svojega tlačanjenja KPS največja tragedija v naši zgodovini.

Partizani niso nikoli hoteli maše za svoje padle, čeprav zdaj poslušamo, da so bili večinoma katoličani. Od osovražene Cerkve, ki so jo naredili za svojega prvega in trajnega nasprotnika, že ne. ZB NOB ni nikoli prosila in povabila duhovnika, da bi maševal ob odprtju kakšnega spomenika padlim borcem, kakor to delajo preživeli domobranci in njihovi somišljeniki. Zdaj ko resnica o njih samih prebuja njihovo vest, so kot za farso uprizorili eno in jo s svojim medijskim strojem reklamirali do onemoglosti. Upam, da je bila iskrena. A iz poročanja in drže utemeljeno dvomim, da je bilo tako. Tudi sam sem pripravljen zanje maševati. Ampak ali bodo prenesli pridigo?

Še preden so nastali domobranci, so se terorizirani ljudje zbirali v vaške straže. Tudi oni so bili katoličani. Poslušali so glas voditeljev, da je v OF skrita prevara. Svojo željo po svobodi so modro uravnavali in v potrpežljivosti in skrbi za življenja in tudi premoženje so hoteli počakati na pravi trenutek. Potrpežljivost pa se navzven mnogokrat kaže v sličnosti z brezdelnostjo. Poslušali so tudi Cerkev, ki še danes pravi in uči, da se ne smemo podajati v boj za dobro v koaliciji z zlom. Katoličan nima kaj delati z brezbožnim, posebno, ko ta uradno razglasi svoj voditeljski monopol. Slovenski katoličani so bili namreč pred vojno in med njo večinska in vodilna politična sila na Slovenskem, KPS pa skupek dobro organiziranih (okoli 200!) fanatikov in zločincev, ki v našem družbenem in političnem življenju niso imeli pomembnejše vloge. Zakaj bi torej katoličani in drugi demokrati svoje delovanje podrejali taki manjšini, ki je prinesla v naš narod politični umor kot sredstvo »argumentiranja«? Za kaj takega tedaj ni bilo razloga in ga tudi sedaj ne bi smelo biti, čeprav smo katoličani postali v zadnjih sedemdesetih letih preganjanja in zatiranja družbena skupina, ki se jo sme po mili volji preganjati, zatirati in diskriminirati. Že sedem desetletij smo in ostajamo priročen notranji sovražnik.

Zločinskost partijskih vojakov je bila takrat torej tako velika, da so mimo in proti volji[Stran 087] demokratičnega političnega vodstva nastale vaške straže. Bile so dovolj učinkovite, da so ustavile komunistični teror do razpada Italije, ki ga je omogočilo nekajmesečno brezvladje in ki je Slovencem prineslo toliko rdečega gorja. Iz pepela teh žrtev so konec leta 1943 kot feniks vstali domobranci. Ne več omejeni na ozemlje, ampak z udarnimi bataljoni, ki so postali strah in trepet partizanskih enot. Slovenija je lažje zadihala.

Kdor se bori za zakonitost, za nekaj reda in miru, za pravico do življenja in premoženja, se bori podnevi, se bori v okviru civiliziranega sveta. S stisnjeno pestjo, v spoznanju, da so jih partijci pahnili v sodelovanje z okupatorjem, ki ga niso hoteli, so sprejeli orožje in podporo od le-teh. Nič ni zločinskega v tem sodelovanju, čeprav prav to partijska propaganda do onemoglosti ponavlja. Takrat je bilo potrebno, edino možno in nujno. Sodelovanje z okupatorjem je bilo tudi znotraj vseh mednarodnih konvencij. Celo domobranska prisega je bila izsiljena in so jo fantje morali izreči, ker bi sicer partizanom prepustili svoje družine, svoje domove, svoj narod in svojo prihodnost. Žal. Tako je bilo. Po 70 letih razumem njihovo stisko, spoštujem njihovo odločitev in cenim njihovo žrtev. Na tej žrtvi smo obstali (mislim, da ni slučajno, da smo junija 1991 razglasili svojo samostojnost in jo obranili proti vojski z rdečo zvezdo – JLA, uradni naslednici partizanov). Ti fantje niso zatajili svoje vere, niso izdali svojega naroda, umrli so za svoje ideale, ki so tudi ideali Cerkve: vera, življenje, svoboda, mir … Umirali so z rožnim vencem v rokah, ko so jih bratje po rodu, tujci po miselnosti morili v Hudi jami, Kočevskem rogu, na Teharjah in na 600 drugih mestih po Sloveniji. Prav po rožnih vencih prepoznavamo danes, kje so Slovenci morili Slovenca. Ateist katoličana. Internacionalist narodnjaka. Zato so naši mučenci, kakor so mučenci vsi neznani partizani, ki so jih v gozdu pomorili, ker so bili kljub vsemu preveč katoliški, preveč pošteni, resnicoljubni in svobodoljubni, da bi se prodali zločinski ideologiji.

Da, za Cerkev ni razlik. Vsi krščeni so njeni otroci, a kaj so naredili eni in drugi iz svojega krsta? K svojim slavnim mučencem se zatekamo po pomoč in priprošnjo. Za krvnike in rablje molimo, za grehe našega naroda zadoščujemo. Premalo, a vendar.

Cerkev v tej večno trajajoči revoluciji, ki ji kljub zmagi ne uspe izbrisati dedičev večne Slovenije z obličja zemlje, ni stranka v postopku, saj ni politična ustanova ali stranka. Še vedno spreminjajo naš narodni značaj, kvarijo vse, kar je slovensko, potujčujejo tako ali drugače, in vendar smo še tu. Hočemo živeti! Umiramo in padamo premagani v tem zemeljskem boju za mater, domovino in Boga in od mrtvih vstajamo in vedno znova sporočamo: »Nad nami nimate več oblasti. Odrekamo vam jo in vas izzivamo z resnico in pravico.«

Pa še nekaj. Če je res, da partizani niso bili komunisti, kakor pravijo, ko zmanjkajo še zadnji očitki, ampak katoličani, potem pričakujem, da se z vseh partizanskih spomenikov umakne rdeča zvezda. Znamenje vere je križ in ne zvezda in ta naj krasi njihov spomin. Ali pa je morda rdeča zvezda znamenje njihove nove (partijske) vere? Če je tako, potem je prazno govorjenje, da so bili katoličani in »naj Cerkev vendarle nekaj naredi« …

Kljub vsemu pa je večina partizanov vsaj ob zadnji uri hotela izpričati svojo vero in smo jih in jih še bomo krščansko pokopali. Sprašujem pa se, zakaj njihovi prapori na teh pogrebnih slovesnostih ostajajo pred vrati cerkva? Zakaj ne pospremijo svojega člana, soborca tudi v bogoslužni prostor? Ali je to zato, ker »Združenje borcev za vrednote NOB« še danes zanika versko razsežnost teh fantov? Smejo torej biti partizani verni? Očitno ne. Poznamo zgodbe o tem, da se je ob zadnji uri preprečil obisk duhovnika pri umirajočem in onemogočal cerkven pogreb. Spet in spet doživljamo, da se eno govori, drugo pa dela. A le po njih delih jih bomo spoznali in po njih delih bodo sojeni. In čeprav so mnogi partizani kljub vsemu ohranili svojo vero, pa je med svojimi soborci niso smeli kazati. Cerkev pokoplje s svojim obredom in priprošnjo Bogu vsakega, ki to želi. Samo tistega, ki to izrecno zavrne, ne, saj spoštuje njegovo voljo.

Na koncu se spet obrnimo na naše mučence, ki v nebesih, prav pri oltarju, »kličejo k Bogu po maščevanju« in se skupaj z njimi veselimo Božjega »maščevanja«, ki je v tem, da sovražniki postanejo prijatelji. Kajti Bog noče smrti grešnikov, ampak da se spreobrnemo in živimo. Vsakega partizana, ki je obžaloval vse zlo, ki ga je v svojem služenju KPS naredil in se vrnil v svoj narod in se oklenil svoje vere, se veselimo in z njim praznujemo, ker bo smel vstopiti v občestvo svetih v nebesih. Veselo oznanilo je tudi za največje grešnike učinkovito. Samo prositi je treba in se pokesati svojih grehov.

Da, vsi so bili krščeni. Vsi katoliško vzgojeni. A niso bili vsi Božji.

7.5.1.

Leta 1944 je pri založbi LUČ izšla drobna knjižica Narteja Velikonje: MALIKOVANJE ZLOČINA, v kateri je objavil svoja predavanja, ki jih je bral na ljubljanskem radiu. Narte Velikonja je bil odkrit nasprotnik komunizma. V svojih predavanjih je obsojal komunizem in komunistično nasilje. V tem boju je bil pri slovenskih literatih osamljen. Uporabil je edino orožje, ki ga je znal vihteti: slovensko besedo! Na sodnem procesu, junija 1945 je bila ta knjižica ena glavnih dokazov njegovega »izdajstva in zločina nad slovenskim narodom«. Narte Velikonja je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo. Ustreljen je bil 25. junija 1945 na strelišču ob Dolenjski cesti v Ljubljani. Njegov grob je neznan. Nedavno sem prebrala njegovo knjižico in našla nekaj zapisov, ki se nanašajo na dogodke v Grahovem 1943 in na tam umorjenega pesnika Franceta Balantiča.

Meta Velikonja

7.5.2. Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci!

Ta napis se je blestel na zastavi nekega prosvetnega društva. Zastavo je nosil Marjan korenjak. Postaven fant, v narodni noši, slovenski pušeljc, svetle škornje! Bože mili, meni se vrti, če pomislim nanj, kaj šele dekletom, kaj šele njegovemu dekletu, ki mu je pripenjala pušeljc, slovenski pušeljc, ko je šla zastava za procesijo ali ko so sprejemali na kolodvoru mile goste.

In vsak je bral, s ponosom razširil prsi in bral:

»Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci!«

Marjan je mislil, da ga bo razneslo od samega navdušenja. Ob strani mu je stopal prav tako ponosen Jana, gologlav, kuštrava glava.

Prišlo je strašno leto 1941, prišla je Osvobodilna fronta. Že beseda fronta je dala misliti, kajti samo komunisti imajo tuje izraze za slovenske besede, samo komunisti so iznašli, recimo, besedo Ljudska fronta, samo oni poznajo politkomisarje in terence.

Marjan je prišel k meni.

»Gospod, kaj naj naredim? Ves narod je proti okupatorju, jaz pojdem v hribe.«

»Počakaj!« sem dejal. »V hribih te bo doletela zima; bolje je, da počakaš doma!«

»Oh, ko pa jih je toliko za Osvobodilno fronto. In saj bo konec v dveh mesecih. Je Stanko, je Tomo, je Dušan, je Edi! Kaj bodo rekli, če ne grem!«

Fantu sem hotel res pomagati iz njegovih srčnih stisk, zato sem mu svetoval: »Pojdi in ugotovi, kdo vodi to fronto. Če so komunisti zraven, potem ne more zraven kristjan. V okrožnici Divini Redemptoris je kristjanu vsako najmanjše sodelovanje s komunisti izrečno prepovedano. Res, papeževe okrožnice res niso dogme, a so vendar – saj si bil vendar pri vojakih – dnevno povelje komandanta. Slaba armada, ki bi nemoteno kritizirala dnevno povelje svojega generala in delala po svoji glavi in sprejela samo to, kar bi ji ugajalo. Komunistom npr. niti na misel ne pride, da bi kritizirali povelja, ki jih prejemajo od Kremeljskega Jožeta. Še manj, niti na misel jim ne pride, da bi bilo treba nekoliko prerešetati vesti, ki jih širijo, ter se nekoliko vprašati, ali so resnične. Kar Kremljev Jože pravi, je res, kar papež pravi, je najmanj: »Ali si slišal?« Po navadi podvržejo povelje ostremu gobezdanju. Kar pravi papež, naj ne bi zadevalo kristjanov. Od tu tako uspešna komunistična agitacija. Na eni strani kritizirati papeževa navodila, na drugi strani pa naj bi jim papež delal čudeže, napravil mir, poklical k življenju vse komunistične mrliče, rešil vse jetnike in internirance, a Bog ne daj, da bi obudil one, ki so se borili Zanj in so jih komunisti žive vrgli v ogenj in so še ljudje, ki jim ta strašna, ta grozna resnica, za katero nimam več niti v Pleteršniku niti med narodom prave besede, nič ne pove. Ta strašna, grozotna resnica. Da je, recimo, naš najboljši mlajši pesnik moral živ zgoreti, ta strašna, do nezavesti neizčrpljiva grozna vest nekaterim nič ne pove.

Če bi bili komunisti vso slovensko literaturo od Trubarja sem ustvarili, če bi bili oni napisali Brižinske spomenike, če bi bil Vodnik komunist, če bi bil Prešeren komunist zločinskega kova, če bi bil Kette s svojim sonetom: »Moj Bog!« dvestoprocenten komunist, skratka, če bi vse, kar imamo, samo oni ustvarili, če bi bilo vse samo njihov beli kruh z vso njihovo pornografijo vred, so vse to zapravili samo z enim samim dejanjem,[Stran 089]

Figure 43. Obeležje na grobu pesnika Franceta Balantiča v Grahovem

da je namreč živ zgorel najmlajši, res nekaj obetajoči slovenski pesnik Balantič, ki je v isti starosti kot Kette napisal sonetni venec večne veljave. Moj Bog, kdo ga ni napisal? Če se spomnim nazaj, me lomi smeh ob rimah: »Sklanja, sanja, pozvanja, brezdanja«. Rime so sicer lepe, a vsebina sonetnega venca, ki smo ga takrat zagrešili za naš dijaški list, no, – čisto žaganje. Znamenja te naše literarne slabosti ne najdeš več. Tu pa imamo Balantiča, ki je mlad izpolnil toliko in toliko let.

A Marjan je šel v hribe:

»Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci!«

Marjan korenjak je bil takrat zraven, ko je Balantič zgorel, Marjan je še danes zraven, dviga pest, vlači se s komunističnimi candrami in deklamira: »Svobodo narodu!«

Torej kako je s tisto zlato svobodo narodu?

Če pomeni svoboda narodu to, da so zločinci svobodni, da sme moriti Daki, da sme Kidrič sam nekaznovan streljati svoje sovražnike, če je svoboda, da gore slovenske vasi, kakor bi šlo za praznične kresove, če je to svoboda, da je zgorel Balantič, če je to svoboda, da so nekaznovano umorili npr. župana Brulca, če je to svoboda, da so umorili enega najboljših gospodarjev Burgerja, če je to svoboda, da so vaške barabe in delomrzneži umorili svojega velikega dobrotnika župnika Komljanca, če je to svoboda, da so smeli umoriti fante, kakor je bil Emmer, Župec, Kikelj, če je to svoboda, da so smeli zmrcvariti osmošolca Grozdeta, umoriti dr. Kejžarja, ker so našli pri njem rožni venec, če je to svoboda, da so smeli in zmogli vreči v prepad takega župnika, kakor je bil Geoheli, potem jaz take svobode ne maram.

Slovesno izjavljam: take svobode ne maram!

7.6.1.

Zemljišče, na katerem danes stoji Spominski park Grahovo, je del v denacionalizaciji vrnjenega posestva družine Krajc. Novi Slovenski zavezi ga je leta 2007 podaril gospod Nikolaj Krajc. Izgradnje parka, ki so ga oblikovali kipar Drago Tršar, arhitekta Izidor Habjanič in Franc Popek, gospod Niko ni dočakal. Aprila 2012 smo ga pokopali na grahovskem pokopališču. Da bi našega darovalca bolje spoznali in ga ohranili v hvaležnem spominu, tu objavljamo govor, ki ga je imel na pogrebni slovesnosti družinski prijatelj in sodelavec Peter Sušnik, danes predsednik društva NSZ.

7.6.2.

Imeli smo priložnost, da po besedah gospoda Nikolaja Krajca, ki jih je ujela filmska kamera, podoživimo nekaj malega iz njegovih 94 in pol let življenja. A za polno sliko je nujno, da se ne spomnimo le njegovega življenja, pač pa tudi njega samega, kot smo ga doživljali in kot se ga bomo spominjali.

Najprej nam bo ostal v spominu kot dostojanstven mož, ki ob vseh tegobah in opešanosti, ki jo prineso visoka leta, niti za trenutek ni bil manj gospod kot prvi dan, ko smo ga spoznali. V sebi je imel čut za to, kaj se spodobi človeku njegovih let in izkušenj. Ni bil ne bahav in ne vzvišen. Pravzaprav je bil v svojih željah in navadah skromen, čeprav mu ne bi bilo treba. Bil je in do konca ostal Gospod, z veliko začetnico.

Ostal nam bo v spominu kot zvedav, razgledan in načitan mož. Pogovor z njim je bil poln presenečenj: Poezija velikih slovenskih mojstrov, ki jo je kot za šalo recitiral bolj mimogrede. Čut za umetnost, ki mu je že mlademu prinesla čedno zbirko danes eminentnih slovenskih slikarjev – zbirko, s katero so se po njegovem povojnem begu nekateri krepko okoristili. Želja po odkritju novih dežel in ljudi, ki ga je že v predvojnih časih peljala od Afrike do Skandinavije, v kasnejših letih pa tako rekoč širom sveta, kamor nedvomno spada tudi pot s transsibirsko železnico od Kitajske do St. Peterburga.

Ostal bo v spominu tudi kot darežljiv, saj je težko rekel ne prošnjam za tak ali drugačen prispevek, a bolj kot to je najraje dal tam in takrat, ko niti ni bil naprošen, pa je vedel, da bi prišlo prav. Od slovenske skupnosti v Avstraliji do posameznikov, katerih stisko je bolj slutil kot poznal. Tudi ta cerkev je bila sezidana z njegovo izdatno pomočjo – zvonili pa mu bodo zvonovi, ki jih je podaril cerkvi on. Ni bil za to, da bi se njemu v zahvalo in ovekovečenje pela slava, a vseeno je cenil iskreno hvaležnost.

Bil je domoljub. Zanj je bil dom Grahovo, pa čeprav se je velikokrat prepričeval, da po vseh doživetih krivicah tu nima kaj več iskati. Bil je tudi zaveden Slovenec, ki svojega porekla ni nikoli tajil in narodnih običajev ni pozabil. Bil je tudi hvaležen Avstralec, saj je čutil spoštovanje do domovine, ki ga je sprejela kot begunca. Čeprav težko, je sprejel dejstvo, da njegovi otroci in vnuki čutijo, da je njihova domovina najprej Avstralija.

Poznali smo ga in spominjali se ga bomo zaradi njegovih načel, prepričanj in vztrajnosti. Od vztrajnosti v zakonu, ki je trajal skoraj 67 let, do poslovnih načel, ki so za današnji svet nerazumna in nelogična, do njegovih pogledov na družino, ki bi danes povzročili zgražanje ali posmehovanje. Pa vendar je iz vseh teh načel vela neka zdrava logika, ki si ji težko oponiral.

Od vsega nam bo verjetno najbolj ostal v spominu njegov instinkt za posel in priložnosti. Prav ta instinkt ga je vodil od Grahovega preko Ljubljane, Lienza in Avstralije nazaj v Ljubljano. Ni bilo ne racionalnih podlag in ne matematičnih študij, a vedel je, kje je priložnost, da nekaj ustvari, kar bo družini koristilo. Ta neverjetni občutek, ki mu je dal slutiti, kaj bo, je bil osnova, da se je lahko iz skoraj brezizhodne stiske povzpel iz begunca v gospoda.

In vendar moram na koncu dodati, da je bil gospod Krajc topla, očetovska figura. Njegov humor, njegova iskrivost in lahkotnost: vse to nam bo manjkalo. Modrost, izkušnje in besede zdrave pameti, s katerimi nas je bodril in opominjal, so utihnile.

Gospod Nikolaj Krajc se je pripravil na svoj odhod. Zadnji dve leti je premišljeval o pravičnosti in dovršitvi odprtih zadev. Z vsakim rešenim problemom je bilo bolj očitno, da manjka izzivov, ki bi mu vlili novih moči. Na koncu je bila miza pospravljena, duša mirna in srce zadovoljno. Častitljiva starost se je iztekla in verujemo, da je šel na bolje.

[Stran 091]

Figure 44. Slovenska volja do svobode – kip Draga Tršarja Jože Žnidaršič

8.1.1.

o delu komunistične osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu, Ljubljana 1944, ponatis 2014

8.1.2.

Knjiga, s katero so si nekdaj »pomagali« pri sodelovanju s hudičem, se je menda imenovala Črne bukve. Bila naj bi skrivnostna in prepovedana. Kdor bi jo imel doma, nikakor ne bi imel mirnega spanca. In to ne pred hudiči niti pred cerkvenimi možmi. Mirko Javornik s sodelavci¹ Ivom Bergantom, Francetom Dolencem, Jožetom Kesslerjem, Ludvikom Klakočerjem, Slavkom Škobrnetom in Francetom Zupanom so knjigi, ki so jo leta 1944 natisnil v nakladi 16 000 izvodov, nadeli kar pravšnji naslov. Javnost je vznemirila že ob izidu, vsebina pa je burila slovenske duhove ves čas Titove Jugoslavije. Bila je simbol odpora proti diktaturi Partije. Kdor je knjigo omenil, jo je vedno le šepetaje. Vsebinsko je dobro opravila svoje poslanstvo, saj je tudi (Leljakov) ponatis leta 1990 pomagal prezračiti zatohli slovenski javni prostor. Za vse tvorce pričujoče knjige ni jasno, kako so nadaljevali svoje delo po letu 1945. Na medmrežju sem odkril, da je Joško Kessler aktivno deloval za nastanek samostojne slovenske države vse do svoje prezgodnje nenadne smrti leta 1956 v Argentini. Mirko Javornik je po življenju, polnem dela proti totalitarni ureditvi v Sloveniji, umrl leta 1986 v ZDA. Poleg dela na kulturnem področju je poklicno deloval za ameriško vlado, uspelo pa mu je tudi pridobiti sredstva, da je za ZDA raziskovalno obdeloval politiko SFRJ. Tudi drugi so verjetno delovali vsaj na kulturnem področju v svojih izseljenskih organizacijah na vseh kontinentih. Nedvomno so si avtorji zaslužili dosmrtno stalno spremstvo UDBE, torej so veljali za »narodne izdajalce«. V zadnjem času, ko so zopet aktualni udbovski umori hrvaških disidentov v tujini, si morda postavljamo vprašanje o reagiranju UDBE na delovanje izseljenih Slovencev. So mar delovali manj agresivno od hrvaških? Je bilo delo na intelektualnih področjih (podobno kot sedaj) partijski državi manj nevarno?

Črne bukve so v osnovnem smislu zamišljene kot propagandno delo. O tem priča že za slovenske razmere zelo številčna naklada. Število tiskanih knjig pa je pripomoglo, da je

Figure 45.

ves čas komunističnega režima, kljub grožnji z zaporom in stalnimi zaplembami, minimalno število knjig, proti koncu še iz izseljenstva, vedno znova zaokrožilo med šepetajočim delom Slovencev.

Črne bukve imajo poleg uvodnih opomb tri velika poglavja. Prvo nosi naslov Slovenska osvobodilna fronta – orodje sovjetskega imperializma. Nastanek osvobodilnega boja opisuje s primerom pesmi »Naglo puške smo zgrabili in odločno z doma šli, ko sovjetski so junaki skupni boj oklicali …« Značilen je tudi objavljen stavek Josipa Vidmarja iz brošure Klevete in laži, ki jo je OF izdala junija leta 1943: »Že Društvo prijateljev Sovjetske zveze, iz katerega se je Osvobodilna fronta razvila, je bilo ustanovljeno na pobudo Komunistične partije.« O tem, kako enostavno je bilo navduševati ljudi tistega časa, pa govori slogan »Slovenija svobodna, sovjetska bodeš ti!«. V času, ko so vsi trije totalitarizmi obsojeni kot zločinski, je presenetljivo, da so taki propagandni prijemi revolucionarjev uspeli nagovoriti naivna pričakovanja dela Slovencev. Ob vseh objavah o stanju v takratni Sovjetski zvezi, ki so se pojavljala tudi v slovenskih medijih, je še enkrat potrjeno, da je človek sposoben slišati samo tisto, kar želi in hoče slišati.

[Stran 093]

Drugo poglavje nosi naslov Komunistični značaj Osvobodilne fronte. Gre za osrednje poglavje, kjer je posebej opisan nastanek, vodstvo, organizacija, njen politični razvoj in značaj »narodnoosvobodilne« vojske. Zanimivo je, da je bil komunistični značaj NOB sporen avtorjem Črnih bukev, po zmagi revolucije pa so na ta značaj s ponosom opozarjali tudi tvorci nove Jugoslavije. Predstavniki združenja borcev za vrednote NOB pa v zadnjem času zopet čutijo nelagodje, če kdo omeni ta nesporno avtentični značaj NOB. Če bi bil Mirko Javornik s sodelavci še živ, bi se v drugem delu Črnih bukev, ki jih je žal samo načrtoval še do leta 1982, po vsej verjetnosti vprašal, katere vrednote vendar mislijo in jih branijo v združenju borcev NOB.

Tretje poglavje govori o Osvobodilni fronti kot o protislovenskem gibanju. Obravnava uničevanja slovenskih življenj, slovenskega narodnega imetja in sodelovanje Osvobodilne fronte z Italijani. Nudi številno slikovno gradivo, kar je takrat še bolj kot z današnje perspektive nudilo boleče pričevanjsko sporočilo. V tem delu ime Črne bukve dobi nov pomen, saj učinkujejo kot knjiga osmrtnic. Spiski pomorjenih pa nehote spominjajo na Mačkove sezname, ki so bili v tistem času na Vinjem vrhu že skoraj popolni. Poglavje analizira tudi že takrat znane številke: od števila padlih italijanskih vojakov, števila umorjenih Slovencev po posameznih delih Slovenije do gospodarske škode, ki so jo povzročile dejavnosti Osvobodilne fronte.

Knjiga je zanimiva, ker vsebuje precej dokumentov, ki so na voljo za prebiranje. To je bila verjetno tudi ena od njenih lastnosti, ki jo je najbolj bremenila v času totalitarizma. Ker so bili naši arhivi očitno vedno z laboratorijsko natančnostjo oskrbovani z režimu zanesljivimi ljudmi, se je bilo v Titovem režimu skoraj nemogoče prikopati do kakšnega sporočilnega dokumenta, ki bi pričal o značaju NOB. Takrat se je namreč zdelo, da bi lahko en sam dokument, ki bi obremenil NOB s komunističnimi zločini, zlomil monolitnost do potankosti izdelanega videza idealizirane NOB. Ko je v današnjem času takih dokumentov kljub njihovemu masovnemu barbarskemu uničenju na pretek, se zdi takšno takratno upanje nekam naivno. Danes pa se lahko, ko imenujemo naše stanje demokratično, zamislimo nad (ne)močjo argumentov, še bolj pa nad močjo in neupogljivostjo medijev in sodstva.

Aktualnost dokaznega materiala, ki ga predstavljajo Bukve, je velika. Trka na vest slovenske politike in sodstva. Podobno kot je pri Balantičevi poeziji opazna njena močna zasidranost v Lepem, ki je v času med obema vojnama še prevladovalo v našem javnem prostoru, se tudi pri Črnih bukvah opazi danes prezrto (ali morda prezirano) kot skalpel ostro razločevanje med tradicijo in totalitarnostjo revolucionarne prakse.

Branje knjige, ki se razteza na skoraj 250 straneh, je kljub temu mučno. Usode posameznikov in celotnega naroda bralca ne morejo pustiti neprizadetega. Moral bi biti popolnoma hladnokrven in še kako drugače duševno pohabljen, da te branje ne bi spravljalo v skrajna duševna stanja. Knjigo je najlažje nekako prebaviti z občasnim prelistavanjem krajših odsekov. Najprimerneje pa je imeti to črno knjigo na polici za pomoč pri argumentiranju ob kakšnemu brezupnem pogovoru o zgodovini našega naroda.

Spodobilo bi se, da se praznično spominjamo sedemdesete obletnice izida knjige, ki takrat sicer ni spremenila toka zgodovine, v stoletju totalitarizmov pa je bistveno zaznamovala Slovence. Od sodobnih ponatisov Črnih bukev pa pričakujem vsaj spremno besedo. Bralec bi si zaslužili tudi študijo o okoliščinah nastanka te knjige, kdo jo je izdal leta 1944, kdo je bil urednik in kdo so bili pisci posameznih poglavij.

¹ Mirko Javornik; Razdalje: izbrano delo, Celje, 2009 str. 409

8.2.1. Spomini Jožeta Lampreta

Za vse, ki smo se v času študija in duhovniške službe srečevali na Verski komisiji z Jožetom Lampretom, je zelo zanimivo branje te knjige, ki jo je leta 2011 izdal Muzej Velenje, gradivo pa je izbrala in uredila dr. Ljuba Dornik Šubelj, ki je zgodovino in sociologijo študirala na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze, doktorirala pa 2010 v Mariboru. Zaposlena je bila v Arhivu Slovenije in kot profesorica na Kadetnici Republiškega sekretariata za notranje zadeve v Tacnu. Leta 1999 je izšlo njeno magistrsko delo OZNA ZA SLOVENIJO.

Napisala je tudi Lampretov življenjepis (str. 15-33 v začetku knjige). Poglavje Spomini (str. 35–175) vsebuje Lampretove rokopisne zapiske (nekateri deli so pisani v tretji osebi, kakor da je spomine narekoval). Redaktorica je dodala pojasnilne opombe, teološko izobraženi pa v njih najdemo tudi kakšno pomanjkljivost, ki izvira morda iz napačnega branja rokopisa. Med besedilom je veliko dokumentarnih fotografij (zelo znana je tista, ki Lampreta prikazuje, ko je pomagal nositi ranjenca; ta prizor kot skulptura krasi njegov grob na ljubljanskih Žalah v bližini grobov talcev). Dragoceno je dodano abecedno kazalo omenjenih oseb na str. 250–262.

Jože Lampret (1903–1969) je bil duhovnik lavantinske (mariborske) škofije, posvečen 1930. V mariborskem bogoslovju, kjer je bilo tudi Bogoslovno učilišče, je v času njegovega študija na iniciativo bogoslovcev in nekaterih vzgojiteljev živahno deloval krožek za študij marksizma. V tem času je tam študiral tudi Anton Trstenjak, med vzgojitelji pa je bil tudi dr. Stanko Cajnkar. Oba smo pozneje poznali slušatelji ljubljanske teološke fakultete, zato je branje Lampretovih spominov za našo generacijo toliko bolj zanimivo. Cajnkar, ki je prej študiral v Parizu, je pri škofu zagovarjal bogoslovca Lampreta in Franca Šmona, da sta bila posvečena. Ko je Lampret leta 1930 imel v sobi policijsko preiskavo, je ostanek literature shranil pri Cajnkarju. Leta 1932 je kaplan Lampret v župniji Sv. Trojice v Halozah doživel tudi policijsko preiskavo in aretacijo.

Novomašnik Lampret je prosil škofa, da bi služboval v kaki delavski župniji ali med slovenskimi izseljenci v Nemčiji ali Srbiji. Ni bil uslišan, kaplanoval je zaporedoma v revnih

Figure 46.

župnijah Sv. Trojica v Halozah, Žetale, Ribnica na Pohorju, Sv. Jurij v Slovenskih goricah, Šmiklavž pri Slovenj Gradcu. Pozimi 1940 je bil »kazensko« premeščen v senjsko–modruško škofijo v hrvaški Liki. Tam je doživljal nastajanje ustaške Nezavisne države Hrvatske (NDH). Sicer pa so tam dokaj mirno drug ob drugem živeli katoliški Hrvati in pravoslavni Srbi, prav takrat pa se je to tragično spremenilo: Srbi so odhajali v gozdove kot partizani, Hrvati pa so postajali vedno bolj sovražni do Srbov. Lampretov predstojnik je bil takrat senjski škof Burić, ki je maja 1945 Lampreta sprejel, ko se mu je prišel predstavit. Lampret se ga je spominjal kot vnetega zagovornika ustaškega poglavnika Anteja Pavelića.

V tej »nezavisni« hrvaški državi pa so imeli vrhovno oblast italijanski okupatorji. Z vojaki je prišel tudi njihov vojaški kurat, ki je šel stanovat kar v župnišče. Lampret, ki je takrat oskrboval to župnijo, ga je opozoril, da so letala »katoliške Italije« napadla in poškodovala župnišče in cerkev, v kateri je kurat maševal za svoje vojake. Lampreta so spet enkrat zaprli, vendar so mu dovolili, da je zastražen v oktobru 1941 zgodaj zjutraj v nedeljo smel maševati v prazni stolni cerkvi. Župnik, Pavelićev pristaš, se ni pokazal,[Stran 095] najbrž je v župnišču molil za »izgubljenega sina sv. matere Katoliške Cerkve«, piše Lampret na str. 77.

V osvobojeni Otočac so julija 1943 prišli slovenski zastopniki Osvobodilne fronte, tudi Tone Fajfar, Lampretov znanec iz predvojnih časov, in Jože Rus, član Izvršnega odbora OF. Kardelj, ki je Lampreta spoznal že pred vojno, ga je povabil, naj gre z njimi v Slovenijo. Takoj se je odločil in sporočil hrvaškemu dekanu, naj obvesti škofa v Senju, da odhaja. V delegaciji slovenskih partizanov je bil tudi Edvard Kocbek, Lampretov znanec še iz bogoslovnih let.

10. septembra 1943 so prišli v Vinico, nato v Črnomelj in Dolenjske Toplice. V Soteski so v gradu srečali tudi Metoda Mikuža. Na njegov predlog je namestnik slovenskega generalnega štaba general Jaka Avšič imenoval Lampreta za verskega referenta 14. divizije, ki se je odpravljala na Štajersko. Mimo Turjaka, ki so ga takrat partizani oblegali (padel je 18. 9. 1943), se je peljal z motorjem. Pozneje so se z avtom peljali skozi Kočevje, kjer so takrat sodili tudi duhovnika Antona Šinkarja, v Velikih Laščah pa so se pridružili štabu njegove divizije. Tam je srečal več znancev, tudi Jožeta Brileja, ki je bil nekoč Lampretov kolega v mariborskem bogoslovju, zdaj pa je bil politkomisar te brigade. Z brigado je pripravil miting v Cerknici in na njem govoril, motila pa ga je hrvaščina, ker je več let preživel v Liki. Prišli so tudi v Novo vas na Blokah, kjer je srečal župnijskega upravitelja Andreja Makovca. Zanj je Lampret zapisal, da je bil »kot naslednik znanega župnika Antona Hrena tak sovražnik partizanov kakor njegov prednik, ki je znal bolje upravljati mitraljez kakor pa dajati blagoslov z monštranco« (str. 156 – čudna oznaka za njemu neznanega sobrata duhovnika, ki so ga partizani ustrelili 14. septembra 1943). Lampret je z Makovčevim dovoljenjem na pokopališču v Novi vasi pokopal bataljonskega komandanta, potem ko ga je pred smrtjo še previdel.

S kulturniško skupino 14. divizije je Lampret nadaljeval pot po Sloveniji. V spominih opisuje, kako hladno so ga sprejemali dolenjski duhovniki v Loški dolini, Cerknici, Begunjah in Grahovem, iz časopisov so namreč vedeli, da je škof dr. Gregorij Rožman Lampreta suspendiral. Pri Lampretovih mašah so peli pevci kulturniške skupine (slika str. 92), ki so nato imeli tudi javni miting z govori in petjem. Prišli so tudi v Babno polje, v vas, ki je pred tem veliko pretrpela. Lampret je imel tam več mitingov (na str. 93 je slika z dvema domačinkama; Lampret je vedno nosil duhovniški kolar, oblečen pa je bil v vojaško obleko). V Loški dolini je doživel »zelo zanimiv« miting v Kozaršču, zagrizeno neprijazni pa so bili ljudje v Nadlesku. Ko pa so pozneje tja prišli nemški tanki, so jim trosili cvetje. V Starem trgu pri Ložu je na velikem mitingu govoril tudi rojak Matevž Hace, zelo dolgo pa politkomisar Janez Hribar. Za Lampretovo spominsko mašo za vse rajne žrtve v Viševku je župnik Franc Presetnik preskrbel hostije in mašno vino. On mu je tudi posodil koretelj in štolo, da je na Mašunu zaprisegel novo Rabsko brigado iz osvobojenih internirancev s taborišča na Rabu (slika str. 161).

V Ambrusu je srečal štajerskega duhovnika begunca Franca Križana, ki je ljudem pomagal obnavljati požgane domove. Peš so hodili tudi po zapuščenih vaseh Kočevarjev. Svoje hiše so pred selitvijo na polje pri Brežicah poškodovali, prav tako tudi oltarje in kipe v cerkvah. Kulturna skupina se je takrat izgubila, šele po dolgem tavanju so spet srečali štab 14. divizije.

Spotoma s Hrvaške na Štajersko se je Lampret ustavil tudi v Stični, kjer je srečal več štajerskih duhovnikov, ki so bili tam deležni »belogardistične druščine«, kakor je zapisano na str. 127, kar naj bi potem prenesli tudi na Štajersko. Tam je bival tudi štajerski župnik in pisatelj Fran Ksaver Meško.

Spomini niso vedno časovno urejeni, zato je včasih težko ugotoviti, kaj je bilo prej ali pozneje. Na str. 97 in 98 je opisan Lampretov obisk v Moravčah, kje je vso vojno lahko ostal župnik Jernej Hafner, ker ga je rešila diploma s Hitlerjevim podpisom, ko je vodil Slovence na olimpijado v Berlin. Lampretu je dovolil maševati na podružnicah, ker da v Moravče lahko nenapovedano pridejo Nemci. Leta 1945 se je Hafner pridružil beguncem na Koroško, pokopan je v Spittalu, kjer je grob našlo veliko Slovencev.

Januarja 1944 je Lampret z divizijo prišel na osvobojeno ozemlje v Zgornji Savinjski dolini med Gornjim Gradom in Mozirjem. Tam je srečal avstrijskega duhovnika, ki je bil s strani mariborskega ordinariata nastavljen na župnijo, kjer je pridigoval in učil verouk v nemščini. Na Štajerskem tudi niso smeli peti slovenskih pesmi. Lampret ga je zelo ostro označil (ob tem se nujno spomnim razlike med Štajersko in Gorenjsko, kjer so tudi pomagali nemški duhovniki, a nikoli spregovorili nemško v cerkvi – maša pa je bila itak povsod še latinska, nekdo je prebral slovensko berilo in evangelij, peli pa smo slovenske[Stran 096] pesmi kot prej). Obisk Gornjega grada ne pove veliko, kaj je bilo tam res med vojno in po njej, kakor to poznamo iz drugih opisov. Pripeljal se je tudi v Studenice, kjer so se nune ustrašile njegovega prihoda, ker je nastopal kot duhovnik s kolarjem in v oficirski uniformi. Pod Svetimi gorami je obiskal tudi župnika Janeza Pavliča, ki je bil v času jugoslovanske diktature poslanec v Beogradu. Srečal je tudi duhovnike, ki niso hoteli biti v stiku s tistimi duhovniki, ki so pripravljali ustanovitev duhovniškega društva (CMD) – (Časovno to seveda ne sodi sem, ker se je dogajalo nekaj let pozneje.) – Prišel je tudi v Šoštanj, kjer so se pripravljali na birmo. Zato je bilo ob cerkvi polno mlajev, a brez »novih« zastav, kar Lampretu dokazuje, da se duhovščina odpoveduje »vsem narodnim pridobitvam,… saj je peterokraka zvezda omogočila, da se danes vrše birme in druge verske slovesnosti« (str. 135). Med spomini je tudi vtis iz julija 1944, ko je obhajal »lepo nedeljo« že na Pohorju. »Nemški« duhovnik je v cerkvi sv. Antona pridigal, ko so se na koru zbrali Lampretovi kulturniki, ki so med darovanjem (ofrom) zapeli slovenske pesmi. Po maši tega duhovnika je šel Lampret v zakristijo, ker bi tudi on rad maševal. Med pogovorom je ugotovil, da je »nemški« duhovnik Slovenec, ki se je uklonil predpisom okupatorja.

Lampret je s svojo kulturno skupino prišel na Koroško v Velikovec, od tam pa se je z avtomobilom lahko peljal v Maribor. Obiskal je škofa Ivana Jožefa Tomažiča (Lampret ni zapisal njegovega imena) in se mu ponudil, naj ga nastavi v cerkveno službo. Do soglasja nista prišla, ker Lampret ni nameraval pustiti svoje vojaške službe verskega referenta.

Urednica je v dodatek spominov (str. 177–179) uvrstila tudi Lampretov pogovor z ameriškim časnikarjem New York Timesa leta 1953 v prostorih Komisije za verska vprašanja v Ljubljani (ne da bi bilo kje zapisano, kdaj je prevzel to službo).

V novem oddelku (str. 180–181) je tudi povzetek o srečanjih z dr. Stankom Cajnkarjem. Prvič je bilo to že leta 1927 na zborovanju Slovenskega katoliškega dijaštva pri Veliki Nedelji, ki ga je sklical takratni bogoslovec Edi Kocbek, Cajnkar pa je tedaj še študiral v Parizu.

V posebnem oddelku Dodatka je poročilo o Občnem zboru CMD 1954, tam je na str. 183 tudi fotografija delegacije duhovnikov pri maršalu Titu leta 1952, Lampret se v civilni obleki rokuje s Titom. Podrobno je zapisano prizadevanje za cerkveno potrditev društvenih pravil in delovanje društvenih članov, tudi z nastopi pevskega zbora. Zapisano je, da oblast od duhovnikov ne zahteva več obsodbe Vatikana, Stepinca in Rožmana (str. 186). Pričakovali bi, da bi Lampret v tej zvezi omenil tudi delo, trpljenje in žrtvovanje duhovnikov v slovenskih zaporih, npr. v Ljubljani na Žalah, kjer so od njih zahtevali take obsodbe. Morda ni neprimerno, če ob tem opozorim na spomine nekdanjega lazarista in fotografskega sodelavca Zaveze Mirka Kambiča, ki so tudi izšli v knjigi Doživetja sredi mojega stoletja (Mohorjeva družba 2000).

Lampret si je s prijatelji zelo prizadeval, da bi bil oproščen cerkvene kazni in je sprejel tudi pogoj za to: daljše duhovne vaje. V knjigi so (na str. 189–232) zapiski Jožeta Lampreta z duhovnih vaj v samostanu v Pleterjah (19. 11. 1966 – 24. 12. 1966). V kartuziji je bil takrat prior Edgar Leopold Lavov, Lampretov prijatelj. Urednica knjige je dodala še dotlej neobjavljen Lampretov spis o kartuzijanih po osvoboditvi (str. 233–242) in še nekaj krajših podatkov o kartuziji in povojnih časih.