Zaveza št. 93 – Moji spomini na dogodke pred II. svetovno vojno, med njo in po njej 1 (Emil Žagar)


Emil Žagar

§

Rojen sem bil januarja 1929 v Stopičah, farnem središču enaindvajsetih vasi in vasic,
v katerih je pred drugo svetovno vojno živelo kakih 22OO prebivalcev. Stopiška fara
se razprostira od nekaj km vzhodno od Novega mesta do vznožja Gorjancev, na delno
gričevnatem in delno že kar goratem, ne posebno rodovitnem svetu. V moji mladosti
se je večina prebivalstva preživljala s poljedelstvom. Bile so tam manjše in srednje
kmetije, velikih posestev ni bilo. Ljudje so delali trdo, živeli skromno in v slogi
ter zato tudi hude revščine ni bilo. V svojem dolgem življenju sem veliko potoval,
pa nisem nikjer drugje srečal tako pristne kulture sobivanja, kot sem je bil deležen
v tistem kotu Dolenjske.

Žagarjev rod je pognal svoje korenine v Stopičah leta 1901, ko sta se tja priselila
ob povratku v Slovenijo iz ZDA moja stara starša Mihael in Veronika s tri leta starim
sinom Mihaelom, našim bodočim očetom. Tako stari oče, rojen blizu Trebelnega, kot
tudi stara mati iz okolice Mirne Peči, oba iz skromnih kmečkih družin s številnimi
otroki, sta se mlada, kot takrat toliko drugih Slovencev, podala v Severno Ameriko
s trebuhom za kruhom. V Calumetu (Michigan) sta oba dobila zaposlitev, Mihael v rudniku
bakra, Veronika pa v rudniški kantini. Tam sta se poročila, pridno delala in varčevala
z mislijo, da se vrneta v domovino, takoj ko bosta prihranila dovolj denarja, da bi
si v Sloveniji lahko kupila manjše posestvo. Po desetih letih se je njun sen uresničil.
Prihranke sta poslala Veronikinemu bratu, ki je živel v Novem mestu, in ta je potem
za njiju kupil v Stopičah hišo z manjšo kmetijo.

Moja stara starša sta bila v Stopičah zelo zadovoljna. Že drugo leto po njunem prihodu
se jima je rodila hčerka Marija. Postopoma sta dokupila še nekaj polja in povečala
kmetijo, okrog leta 1910 pa sta v enem delu hiše uredila majhen lokal, kjer sta odprla
gostilnico, ki je takrat v vasi še ni bilo. S sovaščani sta živela v dobrih odnosih.
Stara mama nam je pozneje velikokrat rekla, da sta bila s starim očetom vedno hvaležna
Bogu, da ju je pripeljal v Stopiče.

Leta 1914 se je začela prva svetovna vojna, ki je trajala polna štiri leta. Tudi v
stopiški fari so bili mobilizirani možje in fantje v avstrijsko vojsko, med njimi
tudi naš bodoči oče, ko je leta 1916 dopolnil 18 let. Poslan je bil na fronto v Galicijo,
kjer je ostal do konca vojne. Domov se je vrnil zdrav, hvala Bogu. V vojni je bilo
ubitih kakih 30.000 slovenskih mož in fantov. Iz stopiške fare jih je največ padlo
na soški fronti.

Šest let po vojni si je naš bodoči oče našel življenjsko družico Marijo v Turkovi
družini v Bršljinu pri Novem mestu. V začetku leta 1925 sta se poročila, potem pa
smo začeli prihajati otroci. Bilo nas je šest, tri dekleta in trije fantje. Stara
hiša je postala premajhna za vse. S pomočjo svojih staršev sta okrog leta 1930 kupila
v Stopičah precej veliko hišo, kjer je bilo, po popravilih in adaptacijah, dovolj
prostora za gostilniški lokal, majhno trgovino s špecerijo in stanovanje za družino.
Ostali sta še dve sobi za tujce. Dela sta imela veliko. Naša starša nista poznala
počitnic. In ker sta imela gostilno, ki je obratovala s polno paro posebno ob nedeljah,
tudi tedenskega počitka nista imela. Imeli smo eno služkinjo in enega fanta, ki se
je ukvarjal z živino, posebno s konji, pomagali pa smo tudi otroci, tako na polju
kot tudi v trgovinici in gostilni. Takrat je bilo popolnoma normalno, da na deželi
otroci od osmega ali desetega leta naprej pomagajo tako pri hišnih delih kot tudi
na polju. Nikomur se to ni zdelo narobe in prepričan sem, da je bilo to tudi za nas
mlade zelo koristno. Posebno rad in z veseljem se spominjam spomladnih, poletnih in
jesenskih popoldnevov, ko sem po šoli s sovrstniki, posebno sosedi, pasel naše krave
na gmajni, kot smo takrat imenovali skupno vaško zemljišče, kamor smo lahko vsi vaščani
vodili na pašo svoje govedo. Rad se spominjam tistih otroških in mladostnih let, ko
smo v Stopičah živeli v slogi in prijateljskih odnosih tako otroci kot odrasli. S
politiko se takrat v našem Podgorju, razen redkih izjem, nihče ni ukvarjal.

Prvega septembra 1939 pa je izbruhnila druga svetovna vojna. Hitlerjeva Nemčija je
potem, ko je sklenila s Sovjetsko zvezo prijateljski pakt, napadla Poljsko, ki je
bila hitro premagana in sta si jo Nemčija in Sovjetska zveza sporazumno razdelili.
Nemčija je nato osvojila še Čehoslovaško, Belgijo, Nizozemsko, Dansko in Norveško
ter 1940 premagala še Francijo in po premirju okupirala dve tretjini njenega ozemlja.
Potem pa je prišla na vrsto Jugoslavija. Hitler je zahteval od jugoslovanske vlade,
da podpiše z njim pakt o sodelovanju. Regent princ Pavel in vlada si nista upala odkloniti
nemške zahteve in[Stran 039] pakt so podpisali dne 23. 3. 1941. Že dva dni pozneje pa je skupina srbskih polkovnikov
in generalov napravila državni udar. Nastavila je novo vlado, na mesto regenta Pavla
pa je postavila mladoletnega kralja Petra II. Zato so Nemčija in njeni zavezniki,
Italijani, Madžari in Bolgari, že 6. aprila napadli Jugoslavijo, ki je 17. aprila
kapitulirala, napadalci pa so si njeno ozemlje razdelili med seboj. Slovenija je bila
izbrisana z zemljevida: Italijani so se polastili Notranjske in Dolenjske, Nemci Gorenjske
in Štajerske, Madžari pa Prekmurja.

Takojšnje posledice te agresije proti Jugoslaviji so bili tisoči mrtvih in ranjenih
vojakov in civilistov, desettisoči vojnih ujetnikov, ki so v okupatorjevih taboriščih
trpeli dolga leta, množice pregnancev itd. itd. Kot veliko drugih je bila prizadeta
tudi naša družina. Naš stric Anton Turk, mamin brat, je bil nemški ujetnik. Zaročenec
mamine sestre Anice Turk, mornariški oficir, si je skupaj z ostalimi oficirji rajši
izbral smrt, kot pa da bi predal ladjo napadalcem. Med Slovenci, ki so jih Nemci imeli
za nevarne in jih kmalu po okupaciji izgnali v italijansko cono, je bil tudi naš stric
Jože Turk, takrat uslužbenec v Krškem. Z ženo in tri leta staro hčerko so se zatekli
k nam v Stopiče. Stric Alojzij Turk, poznejši beograjski nadškof, takrat župnik v
Makedoniji, pa se je kmalu po zasedbi te dežele po Bolgarih znašel v zaporih okupatorja,
nato pa, nekaj let pozneje, v Titovih ječah v Beogradu.

V našem koncu Slovenije so ljudje sprejeli Italijane z mešanico nezaupanja, zaničevanja
in prikritega sovraštva. O njih smo veliko slišali od mož in fantov, ki so se v prvi
svetovni vojni bojevali proti njim na strahotni soški fronti. Veliko pa se je tudi
vedelo o zatiranju zavednih Primorcev pod Italijo, več družin se je med obema vojnama
namreč zateklo v novomeško okolico. V primeri z Nemci pa je bilo ponašanje Italijanov,
tako posameznih vojakov kot oblastnih organov, vendarle neprimerno boljše. V naši
vasi so ustanovili že konec leta 1941 postojanko za čuvanje naprav, ki iz Stopič oskrbujejo
Novo mesto z vodo. Proti prebivalstvu niso izvajali nasilja. Ljudje na splošno niso
čutili kakega posebnega pritiska s strani Italijanov. Sovraštvo do njih se je zmanjšalo,
navdušeni pa nad njimi Podgorci seveda niso bili. Takrat so ljudje pri nas mislili,
da bo vojna v Evropi trajala največ še eno leto ter da bodo kmalu prišli Angleži in
Amerikanci ter pregnali okupatorje. Šušljalo se je tudi, da bo takrat treba osvoboditeljem
pomagati ter da bo orožje, ki so si ga nekateri preskrbeli ob razpadu jugoslovanske
vojske in skrili, takrat »prišlo prav«.

Cerkev Device Marije v Stopičah danes

Figure 23. Cerkev Device Marije v Stopičah danes

Dva meseca po kapitulaciji Jugoslavije je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, svojo dotedanjo
zaveznico. Takrat pa se je v Sloveniji kot tudi drugod po Jugoslaviji »vzdramila«
Komunistična partija, ki se je do takrat ukvarjala predvsem s »protiimperialistično
propagando«. Kar naenkrat sta postali njeni glavni nasprotnici Nemčija in Italija.
Zahtevala je neizprosen boj proti okupatorjem, brez najmanjšega ozira na strahotno
tveganje za naš narod. Voditeljem Komunistične partije se je zdelo popolnoma normalno,
da mali slovenski narod priskoči na pomoč ogroženi Sovjetski zvezi, pa četudi ga to
spravi v smrtno nevarnost. Z neverjetno ihto so začeli pozivati Slovence k uporu,
vzporedno pa so z uboji, posebno v Ljubljani in okolici, strahovali tiste, ki so ljudi
pozivati k previdnosti. Glasilo KP Slovenije »Delo« je avgusta 1941 prineslo poziv:
»Ves slovenski teritorij mora postati eno samo bojišče, kjer se bije boj od vasi do
vasi, od hiše do hiše ….« KP se je oklicala za voditeljico odpora in prepovedala vsako
aktivnost proti okupatorju izven OF.

Takrat ko so komunistični voditelji servirali Slovencem naravnost samomorilne ukaze,
so vodje francoske rezistence dajali svojim sonarodnjakom diametralno nasprotna navodila.
Citiram samo dva primera: 20. 9. 41 je Pierre Bourdan, član francoskega nacionalnega
komiteja odpora, po radiu rekel Francozom: »Nikar ne začenjajte danes s presplošnim
uporom. Mi v naši pravdi potrebujemo zaveznikov in ne žrtvovancev.« 23. 9. 41 pa je
po radiu iz Londona šef francoskega upora general De Gaulle dal naslednje navodilo:
»Navodilo, ki ga dajem sedaj za okupirano ozemlje, je, da ne ubijate Nemcev. In to
iz enega samega in preprostega razloga: v tem trenutku je našim sovražnikom lahko
maščevati se nad našimi bojevniki, trenutno neoboroženimi. Kakor hitro pa bomo sposobni,
da napademo sovražnika skupno, od zunaj in od znotraj,

[Stran 040]

Predvojna razglednica Stopič

Figure 24. Predvojna razglednica Stopič vir: splet

vam bomo dali ustrezna povelja. Do takrat pa potrpljenje, pripravljenost, odločnost
….« Tako kot voditelji francoskega odpora so pozivali na previdnost tudi nekateri
slovenski politiki in seveda škof Rožman.

Tukaj vidimo dva radikalno različna odnosa odgovornih ljudi do svojega naroda: francoski
voditelji odpora in nekateri slovenski odgovorni ljudje so najprej in v prvi vrsti
skrbeli za življenjske interese svojega naroda, slovenski komunistični voditelji pa
so vse podredili dvema ciljema: pomagati SZ in ustvariti teren za revolucijo in prevzem
oblasti na koncu vojne. Kako ne bi mislili, da je bil tem ljudem njihov rod deveta
briga!

V naši fari so takrat živeli ljudje dobre volje, mirni, skrajnežev ni bilo. Politično
angažiranih je bilo zelo malo. Vesti o pozivih na upor niso bile sprejemane z odobravanjem,
še manj pa tiste o pobijanju ljudi v Ljubljani in okolici po oddelkih OF. Mnenje velike
večine naših faranov je bilo, da imajo prav tisti, ki priporočajo previdnost in potrpežljivost.
Ljudem je bilo popolnoma jasno, da ni bilo niti najmanjše možnosti, da bi mali slovenski
narod sredi Evrope, ki so jo obvladovali hitlerjevska Nemčija in njeni zavezniki,
lahko takrat pregnal okupatorje in si priboril svobodo.

Partizani so začeli prihajati iz sosednjih krajev na področje naše fare že v začetku
1942. Izvajali so manjše rekvizicije in skušali pridobiti v svoje vrste fante in može.
Pa niso imeli dosti uspehov. Kolikor vem, so se jim v času pred italijansko kapitulacijo
pridružili samo kaki trije ali štirje moški, pozneje pa verjetno še kakih šest do
deset. Velika večina prebivalstva našega Podgorja že od začetka ni bila naklonjena
partizanom.

Nekje aprila 1942 pa se je nekaj km od Stopič, v gozdu blizu vasi Šentjošt, nastanil
tako imenovani Štajerski bataljon, menda kakih 50 do 60 mož. Najprej se je mislilo,
da so partizani, pozneje pa se je izvedelo, da pripadajo slovenski nacionalni ilegali,
ki je bila povezana z Mihailovićem. Govorilo se je, da so nekateri ljudje, omenjali
so kaplana Urbanca, imeli stike s tistim bataljonom, ki se mu je pridružilo, preden
je pred poletjem odšel iz naših krajev, nekaj mladih fantov iz naše fare.

Partizani so se zopet pojavili meseca junija ali julija in začeli izvajati strahovit
teror. V nekaj tednih so ubili kakih dvajset ljudi, med njimi priljubljenega župana
šmihelsko-stopiške občine Franca Brulca iz Hrušice in njegovega 16 ali 17 let starega
sina Jožeta, dva študenta, dve ali tri ženske, drugi pa so bili manjši ali srednji
kmetje in delavci. Pobili bi jih gotovo še več, pa so jim nekateri ušli, dosti ljudi
pa se je takrat začelo skrivati. Partizani so požgali tudi tovarno lesnih izdelkov

[Stran 041]

Gostilna Žagar pred vojno

Figure 25. Gostilna Žagar pred vojno vir: splet

na Gorjancih, kjer je bilo zaposlenih precej ljudi iz podgorskih vasi. Vse pomorjene
so ljudje v vaseh dobro poznali. Govorilo se je, da nobeden od njih ni storil ničesar
proti partizanom. Nekatere naj bi le-ti pobili, ker so jih sumili, da simpatizirajo
z nacionalno legijo, večino pa enostavno zato, da bi pošteno prestrašili prebivalstvo
Podgorja, ki ni kazalo simpatij do upora in revolucije. Tone, sin župana Brulca, moj
sošolec iz nižje gimnazije v Novem mestu in moj najboljši prijatelj, je bil strahovito
prizadet zaradi izgube očeta in brata (dve leti preje jim je umrla mama). Velikokrat
mi je zatrjeval, v joku in jezi, da so mu umorili očeta in brata popolnoma brez vzroka,
da nobeden od njiju ni storil ničesar proti partizanom.

Tisti pokol je vzbudil v naši fari izredno ogorčenje in voljo do samoobrambe. Že nekaj
tednov pozneje sta bili ustanovljeni v naši fari dve vaški straži: v Stopičah in na
Dolžu. Edini cilj teh vaških straž je bil braniti prebivalstvo pred partizanskim nasiljem.
Od takrat naprej pa do italijanske kapitulacije so se partizani izogibali naše fare.

9. septembra 1943 je Italija kapitulirala. Že nekaj dni prej se je vedelo, da se italijanska
poveljstva dogovarjajo s partizani, katerim naj bi pred odhodom izročili orožje. Glede
na tak položaj, in da ne bi postojanke vaških straž ena za drugo postale žrtve partizanskih
napadov, se je več vaških straž zbralo blizu Novega mesta. Tam je bil tudi moj starejši
brat Mihael, ki je vstopil v stopiško vaško stražo nekaj mesecev prej. Ko sem 9. septembra
prinesel bratu nekaj stvari, so bili vsi legionarji že pripravljeni na odhod. Brat
mi je povedal, da bodo šli proti Trstu, ker da so tam že Angleži, in da se bodo z
njimi kmalu vrnili. »Nazaj bomo že čez en teden, pojdi z nami,« so mi prigovarjali
nekateri znanci in tudi brat sam. Tako sem se lahkomiselno, in ne da bi pomislil na
trpljenje, ki ga s tem povzročam svojim dobrim staršem, odločil, da grem z njimi.
Neko mater iz Stopič, ki je prišla pogledat svojega sina, vaškega stražarja, sem prosil,
naj pove mojim staršem, da sem odšel z bratom in legionarji v Trst in da bomo že čez
nekaj dni prišli vsi nazaj. In smo pod vodstvom stotnika Vuka Rupnika odšli: več sto
vaških stražarjev in nekaj civilistov, ki so se jim tisti dan kot jaz pridružili.
Pa nismo prišli daleč. Partizani so nam s pomočjo Italijanov, ki so jim izročili orožje,
tudi topove in tanke, kakih 1O km zahodno od Novega mesta preprečili napredovanje,
tako da smo se po sili razmer morali obrniti in smo se znašli proti večeru blizu Kostanjevice.
Tu so bili legionarji čez kake tri dni napadeni, vendar so kljub italijanskim tankom
napad odbili. Tam okrog smo se nato zadrževali nekaj tednov. Mene in še nekaj drugih
mladih civilistov so vtaknili[Stran 042] v rekrutski vod novoustanovljene domobranske skupine. Po povratku v Novo mesto novembra
1943 pa sem bil dodeljen za kurirčka poročniku Vebletu, ki se je nekaj tednov preje
vrnil iz italijanske internacije.

Po italijanski kapitulaciji so postali partizani gospodarji večjega dela Dolenjske.
Govorilo se je, da so takrat pobili v stopiški fari več ljudi, ne vem pa o tem nič
točnega. Takrat bi bil gotovo ubit tudi naš oče, če ga dobri ljudje ne bi pravočasno
obvestili o nevarnosti. Konec septembra ali v začetku oktobra je namreč prišla k mojim
v Stopiče neka ženska iz ene od podgorskih vasi in jim povedala, da je slišala, ko
so se partizani pogovarjali v njeni hiši, da bodo aretirali našega očeta. Oče je seveda
še isti dan postal skrivač. Naslednji dan je k nam resnično prišla patrulja in vprašala
po očetu. Ker ga niso našli, so mami zabičali, da je v njegovem interesu, da se javi
na njihovi komandi v Podgradu, kjer da od njega pričakujejo neke informacije. Seveda
oče njihovega povabila ni sprejel, ker je vedel, da ga v Podgradu ne čaka pogovor,
temveč smrt. Partizani so v vasi in okolici večkrat postavljali zasede, da bi ga ujeli,
pa jim to ni uspelo, posebno po zaslugi sovaščanov. Nekje konec oktobra pa so partizani
ob nemški ofenzivi zapustili novomeško področje in se umaknili v kočevski predel.
Takrat so se moji z očetom zatekli k bratu in staršem naše mame v Bršljin pri Novem
mestu. Odšli so s tistim, kar so mogli spraviti na zapravljivček, zaprežen z enim
konjem. Drugo živino so že prej rekvirirali partizani.

V naši hiši je ostal samo naš stric Jože z ženo in hčerko. Leta 1941 so bili izgnani
iz Krškega, v Stopičah pa so doživeli še en izgon. Novembra ali decembra je prišla
k njim partizanska patrulja, jim ukazala, naj poberejo najpotrebnejše stvari in zapustijo
hišo, ki so jo nato zažgali. Takrat so požgali še sosedovo hišo, župnišče in šolo.

V Novem mestu sem ostal do začetka aprila 1944. Takrat je bil poročnik Veble imenovan
za komandirja 51. domobranske čete v Beli Cerkvi in sem bil tja poslan tudi jaz. Tam
sem malo pomagal četnemu pisarju, veliko kolesaril pri raznašanju pošte, včasih pa
tudi spremljal komandirja Vebleta, ko je le-ta obiskoval postojanke. 51. četa, kakih
sto mož, je imela štiri postojanke: Kronovo, Bela Cerkev, Draga in Dobrava. Na levem
bregu Krke so njeni oddelki patruljirali na področju Škocjana in Šmarjete do Trebelnega,
na desnem pa okrog vasi blizu te reke. Partizani se na teh področjih v zadnjem letu
vojne niso zadrževali, prišli pa so tja izvrševat rekvizicije, vedno ponoči. Takrat
je prišlo do kratkih spopadov s patruljami naše čete in je bilo nekaj mrtvih na vsaki
strani. V času, ko sem bil v Beli Cerkvi jaz, to je med aprilom 1944 in majem 1945,
so bili ubiti dva ali trije domobranci in trije ali štirje partizani. Osebno nisem
bil navzoč pri nobenem od teh »srečanj«, ker mi, razen nekajkrat, ni bilo treba hoditi
v patrulje. Sem se pa včasih prostovoljno javil za kakšno, vedno podnevi. Dnevna patruljiranja
so bila na tistem področju bolj prijetni sprehodi po lepi deželi kot pa nevarne vojaške
akcije.

Ko sem bil v Beli Cerkvi šele dva tedna, sem prvič v življenju prisostvoval resnični
vojaški akciji. V noči od 30. aprila na 1. maj 1944 so partizani napadli domobransko
postojanko Šentjernej in sem bil tudi jaz prisoten v eni od patrulj, ki jih je 51.
četa poslala na desni breg Krke. Partizanski napad ni uspel in partizani so se zgodaj
zjutraj umaknili proti Gorjancem. Eden od njih pa se je izgubil, se podal v napačno
smer in ga je tisto dopoldne ujela domobranska patrulja iz postojanke 51. čete v Dragi,
ki so ji civilisti povedali zanj. Ta patrulja se je kmalu nato srečala s tisto, v
kateri sem bil tudi jaz, in ji je predala ujetega partizana, da ga odvede h komandirju
čete v Belo Cerkev. Na poti iz Čadraž proti Beli Cerkvi je med hojo, sredi poti, ki
vodi delno skozi gozd, podnarednik Ovniček, vodja patrulje, na lastno roko in ne da
bi prej o svojem namenu dal ostalim prisotnim kakršnokoli znamenje, ujetnika ustrelil.
Pred komandirjem čete Vebletom, ki ga je poklical na odgovor in tudi kaznoval, je
Ovniček obžaloval svoje dejanje, zagovarjal pa se je, da je bil takrat naenkrat prevzet
s silnim sovraštvom, ko se je spomnil, da so mu partizani julija 1942 na Zajčjem Vrhu
pod Gorjanci ubili brata, družinskega očeta in popolnoma nedolžnega. Za uboj tega
ujetega partizana so oznovci leta 1955, enajst let po tistem tragičnem dogodku, obdolžili
mene, dobro vedoč, da sem bil popolnoma nedolžen, kot tudi vsi drugi takrat prisotni,
razen Ovnička. Le-ta pa je bil, z vsemi drugimi razen mene in še enega domobranca,
ki se je rešil z begom v inozemstvo, po vojni ujet in ubit.

V Beli Cerkvi sem ostal do konca s presledkom dveh ali treh mesecev, ko sem v Novem
mestu obiskoval od avgusta do oktobra 1944 tečaj za dijake domobrance in napravil
izpit za četrti letnik nižje gimnazije. Takrat so me vsak dan nekaj ur uporabljali,
da sem stal na hodniku pred vrati pisarne podpolkovnika Dežmana in mu najavljal osebe,
ki so želele

[Stran 043]

Žagarjeva gostilna po požigu leta 1943

Figure 26. Žagarjeva gostilna po požigu leta 1943

biti pri njem sprejete. Iz te skromne službice so leta 1955 oznovci sfabricirali zelo
pomembno funkcijo. Prikazali so me kot osebno stražo komandanta novomeških domobrancev,
skoraj kot njegovo desno roko!

Sedmega maja 1945 je naša četa skupno z novomeško skupino zapustila položaje in se
usmerila proti Štajerski z namenom, da se prebije do Avstrije, kjer naj bi že bili
Angleži. Že prvi dan pohoda sva se srečala s starejšim bratom Mihaelom, ki je bil
tudi domobranec. Naše napredovanje ni trajalo dolgo. Že pred Zidanim Mostom so poveljniki
ugotovili, da je zaradi natrpanosti cest s srbskimi četniki in nedičevci, hrvaškimi
domobranci in ustaši, Nemci in drugimi, pa tudi zaradi partizanskih zased skupna pot
naše novomeške skupine nemogoča. Svetovali so nam domobrancem, naj se v majhnih oddelkih
vrnemo na Dolenjsko in se tam poskrijemo po vaseh in gozdovih, dokler ne pridejo Angleži,
o čemer ni nihče med nami dvomil. Velika večina je tako tudi storila. Nekaj pa se
nas je priključilo skupini oficirjev, ki so se odločili, da preko hribov, stran od
cest, skušajo doseči Avstrijo. Pot ni bila brez zapletov in midva z bratom sva se
v drugi noči naše poti, že blizu Savinjske doline, zgubila in nama ni preostalo drugega
kot ubrati pot nazaj.

Na poti nazaj sva drugi dan dopoldne, že pošteno lačna in nič več prepričana, da greva
v pravi smeri, zagledala nedaleč od naju kmečko hišico. Potrkala sva in možu, ki naju
je sprejel, povedala, da sva iz okolice Novega mesta in da želiva najti najkrajšo
pot do tja. Potem ko naju je nahranil, nama je povedal, da je v sosednji dolini vas,
v kateri je gostilničarka doma iz okolice Novega mesta, in da naju bo spremil do tja,
kjer bova dobila pomoč. Po dobri uri hoje smo res prispeli v vasico Brdce, nekaj kilometrov
vzhodno od Dola pri Hrastniku. V gostilni Kozole naju je zelo prijazno sprejela gospodinja,
povedala je, da je Barboričeva iz Šentjošta pri Stopičah in da je njena družina tam
v prijateljskih stikih z najinimi starši. Ko sva se v kuhinji gostila z dobrotami,
ki nama jih je ponudila gospa, so se odprla vrata in so vstopili trije partizani,
med njimi sin te gospe in vodja patrulje. Aretiral naju je, čeprav ga je mati za božjo
voljo prosila, naj naju pusti nadaljevati pot. Moral pa ji je obljubiti, da bo storil
vse, da se nama ne bo zgodilo nič hudega.

Odvedli so naju v vas Dol pri Hrastniku, kjer se je zadrževal eden od bataljonov Kamniško-zasavskega
partizanskega odreda, in naju predali politkomisarju, ki mu je gostilničarkin sin
povedal priporočila svoje matere za naju. Po zasliševanju nama je komisar dejal, da
je tudi on doma iz neke vasi (imena se več ne spominjam) blizu Novega mesta in da
pozna našo družino. Pripomnil je, da naju bo

[Stran 044]

Spomenik zamolčanim žrtvam druge svetovne vojne v Stopičah

Figure 27. Spomenik zamolčanim žrtvam druge svetovne vojne v Stopičah

skušal vključiti v svoj bataljon. Odvedli so naju v izpraznjen hlev, kjer je že domovalo
kakih 50 partizanov. Bil je že večer. V zgodnjih jutranjih urah pa so nas zbudili
kriki: Uzbuna! Pokonci! … Partizanski bataljon je moral v naglici nekam oditi. K nama
z bratom je prišel partizan, ki naju je prejšnji večer nastanil v hlevu, z njim pa
je bil še starejši mož, za katerega sva pozneje zvedela, da se piše Ivan Pajk, bivši
rudar in takrat pomočnik poveljnika milice na Dolu pri Hrastniku. Milica je takrat
tam stražila tudi ujetniški logor – šolsko poslopje in z bodečo žico obdan prostor
okoli – kjer je bilo natlačenih več sto srbskih ali črnogorskih četnikov, med njimi
tudi več žensk. Odvedla sta naju v tisti »logor« in nama povedala, da bova tam ostala
nekaj dni, ko se bo bataljon zopet vrnil na Dol.

Pajk je bil do naju dobrohoten, to sva oba takoj čutila. Smilila sva se mu, saj je
vedel da sva v nevarnosti. Naslednji dan nama je povedal, da je o nama govoril s svojim
komandirjem in da bo naju le-ta kmalu zaslišal. To se je res zgodilo dva ali tri dni
pozneje, in skoraj neverjetno, pa vendarle res, ta komandir, Milan Dolenc doma iz
Trbovelj, je bil že tretji, odkar sva bila ujetnika, ki je dobro poznal našo družino.
Ko sva mu povedala, kdo in od kod sva, je ugotovil, da je on dober in dolgoleten prijatelj
najinega strica Jožeta Turka, ki so ga leta 1941 izgnali Nemci iz Krškega. Njemu je
vpričo naju Pajk povedal, da nama je politkomisar obljubil, da naju bo vključil v
svoj bataljon. Čez nekaj dni naju je prišel Pajk iskat v logor in nama povedal, da
nisva več ujetnika, temveč uvrščena, seveda neoborožena in za »pomožne posle«, v ljudsko
milico. Z bratom sva si močno oddahnila. Miličniki, bilo jih je kakih 30, večinoma
starejši rudarji, so bili z nama prijazni. Posebno dobrohoten pa je bil do naju Pajkov,
prijatelj Ržen, tudi bivši rudar.

Pa so se stvari hitro in temeljito poslabšale. V vas je prispel oddelek srbskih ali
črnogorskih partizanov, prevzel od lokalne milice ujetniški logor, oddvojil ženske
in jih odposlal menda v Srbijo ali Črno goro, vse moške ujetnike pa že nekaj dni potem
pobil nedaleč od Dola. Kmalu nato so sledile tri strahotne noči. Proti večeru so začeli
voziti skozi vas kamioni, polni ujetih domobrancev, ki so jih nato streljali nedaleč
od Dola in njihova trupla metali v zapuščene rudniške jame. Naslednja jutra pa smo
slišali eksplozije: minirali so stene rudnikov in tako pokrivali trupla svojih žrtev.
Z bratom sva bila živčno pred zlomom, tiste tri noči nisva zatisnila oči. Nekaj dni
zatem pa nama je poveljnik Dolenc sporočil, da je premeščen, in naju je čez teden
dni predstavil novemu poveljniku, svojemu nasledniku.[Stran 045] Z bratom sva takoj ugotovila, da je ta proti nama sovražno razpoložen. Pajk nama
je povedal, da naju novi komandir noče imeti v svoji enoti in da naju bodo v sporazumu
s komando v Trbovljah poslali v Novo mesto. Ta najin zaščitnik pa je takoj dodal,
da naju bo v Novo mesto vodil on sam in naj se ničesar ne bojiva. Tako se je tudi
zgodilo. Že dva dni nato smo se s Pajkom odpeljali z vlakom v Novo mesto, kjer naju
je le-ta predal na komandi novomeške milice poveljniku Matku in njegovemu pomočniku
Jožetu Udovču, oba sta bila doma iz Stopič, dobra človeka. Matko nama je povedal,
da naju mora poslati v zapore, in dodal, naj si ne delava skrbi. Udovč pa je bil za
naju, potem ko sva prišla iz zapora, v tistih strašnih prvih mesecih po vojni pravi
angel varuh.

Še tisti večer sva se torej znašla v novomeških zaporih, takrat prenatrpanih z ujetimi
domobranci. Hrana je bila nezadostna, prostor premajhen, da bi se ponoči lahko vsi
zleknili po tleh istočasno, nekateri čuvaji so bili nasilni. Mene je že prvi teden
eden od vodstva zapora, neki oficir, silno pretepel, očitajoč mi, da sem se na Štajerskem
s prevaro vtihotapil v partizanske vrste. Najbolj pa je bilo uničujoče dejstvo, da
so se ponoči odpirala vrata celic, poklicali so kakega ujetnika, o katerem nato ni
bilo več ne duha ne sluha. Nisem slišal nobenega tarnanja, pritoževanja, tudi ne obžalovanja,
da smo bili domobranci. Zavladala je neke vrste otopelost, vdanost v usodo v prepričanju,
da od partizanov kaj boljšega ni bilo mogoče pričakovati … Midva z bratom pa sva iz
izkušnje vedela, da so bili tudi med partizani dobri ljudje in da je bilo kriminalno
njihovo komunistično vodstvo.

Potem pa je bila avgusta 1945 objavljena amnestija. Zbrali so nas po skupinah na dvorišču
in nam sporočil, da bomo še isti dan prosti, ter nas pozvali, naj postanemo vneti
graditelji socializma. Vsi smo bili presrečni, vsakogar pa je morila ista skrb: Kaj
bo našel doma? So vsi še živi? Ko so nam odprli vrata jetnišnice, sva se z bratom
napotila proti rojstni vasi, kjer se je najina družina po povratku iz Bršljina nastanila
v hiši pokojnih starih staršev. Ko sva prišla v Stopiče, naju je pogled na našo družinsko
hišo, sosedovo domačijo, šolo in župnišče, ki so jih partizani požgali konec leta
1943, zelo prizadel.

Neizmerno sva bila z Mihaelom srečna, ko sva po dolgih mesecih ločitve padla v objem
naše drage, dobre mame in najinih treh sestra ter mlajšega brata. Oba sva globoko
čutila, da dolgujeva neverjetno veliko srečo, ki naju je

Stopiče 1943 - po požigu župnišča, šole in gostilne

Figure 28. Stopiče 1943 – po požigu župnišča, šole in gostilne

spremljala med vojno in še posebej ob njenem koncu, predvsem naši ljubi mami in njenim
molitvam. Očeta pa ni bilo. V joku nama je mama pripovedovala, da so ga prišli julija
aretirat in da so ga nato na hitro obsodili na deset let zapora s prisilnim delom
ter da se nahaja v taborišču nekje na Kočevskem. Povedala je tudi, da je bilo tisto
poletje aretiranih in obsojenih v novomeškem okrožju pod obtožbo, da so sodelovali
z domobranci, veliko civilistov, med njimi tudi njen brat in naš stric Franci Turk
iz Bršljina. Je pa takoj dodala: »Bodimo hvaležni Bogu, da so še živi. V naši fari
je nešteto družin, ki več kot tri mesece po koncu vojne ne vedo ničesar o svojih možeh,
bratih, sinovih, bivših domobrancih. Nihče jim ne more ali noče dati kakih pojasnil.
Živijo v grozi, upajo pa še vedno.« Takrat se na našem koncu Dolenjske še ni vedelo
ničesar o množičnih pobojih po vojni ujetih domobrancev. Na kaj takega normalni ljudje
v vendarle kulturni Sloveniji niti pomislili niso. Midva z bratom pa sva poznala žalostno
resnico, a o tem dolgo časa nisva govorila z nikomer, razen z našo mamo. Malo iz strahu
pred oblastjo, veliko pa iz bojazni, da bi vzela zadnje upanje trpečim materam, ženam,
otrokom …

Z bratom sva torej izvedela, da novi komunistični oblasti množični poboji po vojni
ujetih domobrancev, s katerimi se je dokončno iznebila morebitnih bodočih nasprotnikov,
niso bili dovolj. S številnimi aretacijami in obsodbami je hotela nevtralizirati civiliste,
ki se ji niso zdeli politično zanesljivi, istočasno pa si je oskrbela brezplačno delovno
silo. Pravo barbarstvo!

Kot smo zvedeli pozneje, je bil naš oče takrat sojen v skupini štiriindvajsetih obtožencev,
doma iz različnih krajev Dolenjske, ki se med seboj niso poznali in niso imeli čisto
nobene zveze. Kakor se vidi iz zapisnika o sodbi, so bili vsi aretirani 19. ali 20.
julija, javni tožilec[Stran 046] je napisal obtožbe proti njim in jih poslal sodišču 22. julija, sojenje pa je bilo
24. julija pred vojaškim sodiščem ljubljanskega vojnega področja v Novem mestu. Vse
je bilo opravljeno zelo hitro, v enem dnevu, v nekaj urah. Ni bilo prisotnih ne prič
in ne zagovornikov. Sodnemu senatu je predsedoval en poročnik, kot sodnika pa sta
sodelovala en zastavnik in en vojak. Bila sta prisotna sekretar sodišča in tožilec.
Sodniki so najprej prebrali osebne podatke vsakega obtoženca, nato pa, česa je vsakdo
obdolžen, s pripombo, naj pove, če se z obtožbo strinja ali če ima kake pripombe.
Sledil je odmor. Po vrnitvi sodnega senata v dvorano so prebrali obsodbe za vsakega
obdolženca in s tem je bila sodna razprava končana. Bilo je v resnici sojenje po tekočem
traku …!

Kot je razvidno iz zapisnika o sodbi, je bil naš oče obtožen: »Da je bil v svoji vasi
organizator be-ga ter kot tak pripadnik domobranstva, da je imel v svoji hiši štab
bele garde, kjer je z domobranci veseljačil in popival ter se družil z organizatorji
be-ga in nudil domobrancem podatke o pripadnikih OF ter s tem zakrivil kaznivo dejanje
organizacije be-ga in sovražne propagande, sodelovanja z domačimi izdajalci, vse po
čl. 14 cit. Uredbe.« Obsojen je bil »na 10 let odvzema prostosti s prisilnim delom,
zaplembo imetja z zakonitimi omejitvami …«

Vse, česar je bil oče obtožen, je bilo zlagano, izmišljeno. Oče ni bil nikak organizator
be-ga in še manj pripadnik domobranstva. V naši hiši v Stopičah ni bil nikdar štab
be-ga. Naš oče je bil gostilničar, gostom je stregel, ne pa z njimi veseljačil in
popival. Kar pa zadeva obtožbo, da je nudil domobrancem podatke o pripadnikih OF,
pa samo tole: tako kot najmanj 80 odstotkov ljudi v našem Podgorju tudi on ni imel
simpatij do partizanov, iz enakih razlogov kot vsi drugi: pobijali so nedolžne ljudi!
Ni pa sovražil nikogar in ovaduštvo se mu je gnusilo. Ne takrat in nikdar pozneje
niso bili njegovi preganjalci zmožni najti proti našemu očetu najmanjši dokaz o tistem,
zaradi česar so ga obsodili na deset let zapora s prisilnim delom …

Očeta so potem dolgih pet let vlačili iz enega gradbišča na drugo in ga končno leta
1950 izpustili na svobodo. Njemu, ki ni nikdar v življenju nikomur storil kaj hudega,
so ukradli pet let življenja, ki jih je preživel v zelo težkih razmerah. Dolga leta
pozneje, oče je bil že mrtev, sta moji sestri, ki živita v Sloveniji, vložili prošnjo
za obnovo sodnega procesa proti očetu, nakar je Okrožno sodišče v Novem mestu 7. januarja
2000 njegovo obsodbo v celoti razveljavilo!!!

Konec druge svetovne vojne za večino ljudi v našem Podgorju kakor tudi v mnogih drugih
krajih Slovenije ni pomenil konca trpljenja in začetek resnične svobode, temveč še
več gorja: množični poboji ujetih domobrancev, številne aretacije in obsodbe civilistov,
koncentracijska taborišča … Pred kakimi dvajsetimi leti so v Stopičah odkrili spomenik
žrtvam revolucije. Zapisanih je 264 imen. Tako imenovana OF je med vojno in takoj
po njej pomorila 12 odstotkov prebivalstva naše fare. Med njimi je bila večina mladih
fantov in mož, po vojni ujetih domobrancev, od katerih sem jih jaz poznal več: sami
preprosti, pošteni, delovni ljudje. Pomorjeni so bili v skupinskih pobojih, brez vsakega
sojenja, kakor se je to takrat dogajalo tudi v mnogih drugih krajih Slovenije. Pobijale
niso redne partizanske enote, temveč oznovci in knojevci, po ukazih komunistov, voditeljev
OF. Krutost in divjaštvo, ki so ju takrat izvajali komunistični vladarji nad delom
slovenskega naroda, bosta za vedno ostala nekaj nepojmljivega za normalen človeški
razum. Jaz sem iz lastnih izkušenj prepričan, da večina partizanov teh morij ni odobravala.

Obdobje druge svetovne vojne je bilo tako za Slovence kot tudi za ostale narode bivše
Jugoslavije gotovo najbolj kruto v njihovih zgodovinah. Po nespornih statistikah je
bilo v tistih letih ubitih najmanj 1,5 milijona oseb, to je 10 procentov takratnega
prebivalstva te bivše države. V istem obdobju je Francija, kjer so upor vodili resnični
patrioti, zaradi vojne in rezistence izgubila približno 1 procent prebivalstva, to
se pravi, proporcionalno desetkrat manj kot bivša Jugoslavija.

Če se ne bi leta 1941 komunistična partija z nasiljem polastila vodstva uporniškega
gibanja, bi bila dogajanja sledečih štirih let v naših krajih podobna tistim v Franciji.
Napadov na okupatorje bi bilo manj in manj tudi sovražnikovih represalij. Ne bi bilo
bratomorne vojne in tudi ne strahotnih množičnih pobojev nasprotnikov partizanov.
Prihranjenih bi bilo stotine tisočev človeških življenj, druga svetovna vojna pa bi
se končala, kot se je, z zmago zaveznikov nad nacistično Nemčijo.

Opomba

1 Pred vami je prvi del spominov, ki nam jih je poslal naš prijatelj Emil Žagar. V
drugem delu, ki ga bomo objavili v eni od naslednjih Zavez, nam bo avtor spregovoril
o svojem šolanju in o krivicah, ki jih je moral prestati kot nekdanji domobranec in
zaradi katerih se je leta 1957 končno odločil za odhod v Francijo.

Date: 2014