Zaveza št. 93 – Miselna lenoba je za resnico uničujoča


§

Pogovor z Antonom Drobničem, prvim slovenskim generalnim državnim tožilcem in dolgoletnim
predsednikom Nove Slovenske zaveze

Anton Drobnič

Figure 29. Anton Drobnič Tamino Petelinšek

Sedemdeset let po koncu vojne v Sloveniji še nihče ni bil postavljen pred sodišče,
da bi odgovarjal za poboje med, še posebej pa po drugi svetovni vojni. Ali menite,
sedaj ko pogledate nazaj, da ste v času, ko ste vodili vrhovno državno tožilstvo,
zamudili možnost odločnejšega pregona komunističnega nasilja? Takrat je bilo nekaj
tistih, ki so poboje ukazali, še živih. Kje so bili razlogi za to, da niste bolj odločno
preganjali teh zločinov?

Vodenje tožilstva sem prevzel še v totalitarni Jugoslaviji 3. decembra 1990. Prva
stvar, ki sem jo naredil po prevzemu tožilstva, je bila takojšnja dejanska prekinitev
vseh funkcionalnih in administrativnih zvez z nadrejenim zveznim tožilstvom v Beogradu.
Zato sem 21. decembra 1990 v Beograd poslal svojega namestnika, ki je na letni konferenci
zbrane jugoslovanske tožilce uradno obvestil, da je slovensko tožilstvo izstopilo
iz sistema jugoslovanskega socialističnega tožilstva. Sporočilo je bilo molče sprejeto.
Osebno z zveznim tožilstvom nisem spregovoril ali mu pisal niti besede. Tako se je
slovensko tožilstvo dejansko osamosvojilo že tri tedne pred plebiscitom in pol leta
pred osamosvojitvijo Slovenije.

Toliko v pojasnilo, da odločnosti, po kateri vprašujete, ni manjkalo. Drugo vprašanje
pa je, kakšne možnosti so bile za pregon vojnih zločincev. Glavna ovira so bili ljudje
tako v policiji kot v tožilstvu in na sodiščih. Ti so z redkimi izjemami ostali isti
tako po miselnosti, znanju in navadah – »moralno-politično kvalificirani« komunisti,
ki si, kot bi rekel zadnji vodja komunistične diktature v Sloveniji, kazenskega pregona
partizanskih zločincev intimno niso mogli niti zamisliti. Po tedanjih[Stran 048] zakonih je policija usmerjala tožilstvo in ne obratno, kot velja sedaj. Zato so bili
za pregon najbolj pomembni policisti in njihovi voditelji, zlasti ministri in vodje
kriminalistične službe.

Koliko je bilo sodelovanja pri njih?

Pri teh kljub mojim odločnim in ponovljenim zahtevam ni bilo nobenega odziva, saj
so vsak dan pričakovali mojo odstavitev, ki jo je nekaj dni pred osamosvojitvijo Slovenije
z znanim pismom zahteval predsednik predsedstva Milan Kučan in 32 tisoč sopodpisnikov,
zlasti t. i. borcev. To še posebej velja za prva dva policijska ministra Igorja Bavčarja
in Ivana Bizjaka. Le tretji minister Andrej Šter je poskušal sodelovati, vendar je
takrat stara udbovska mreža že izšla iz šoka, ki ga je povzročila zmaga demokratičnih
strank in slovenska osamosvojitev, ter spretno preprečila vsa takšna prizadevanja.
O drugih notranjih ministrih, o pravosodnih ministrih in drugih visokih državnih funkcionarjih
ne kaže izgubljati niti besede. Nihče ni o pregonu partizanskih zločincev hotel niti
slišati, kaj šele da bi kaj storil. Tako mi tudi predsednik državnega zbora dr. Janez
Podobnik, moj znanec in nekdanji sodelavec v Medškofijskem odboru za izobražence,
katerega sem s posebnim pismom obvestil o nevzdržnem in nezakonitem stanju na področju
kazenskega pregona vojnih zločinov, ni niti odgovoril, kaj šele da bi obvestil državni
zbor ali kakorkoli ukrepal. Na podobna obvestila prav tako ni bilo nobenega resnega
odziva od ministra za pravosodje Tomaža Marušiča. Ta dva posebej omenjam, ker sta
pripadala stranki demokratičnega izvora, drugih, iz strank totalitarne kontinuitete
pa ne kaže niti omeniti, saj so zavračali vsak pogovor o pregonu vojnih zločincev.

Zakaj Republika Slovenija vojnih zločincev ne preganja niti danes?

Dva, ki sta bila vpletena v strašen zločin na Lajšah pozimi 1944, sem z imenom in
položajem navedel v članku »Tri vrtnice« letos v 92. številki Zaveze. Že leta 2000
je ta zločin podrobno opisal in dokumentiral zgodovinar Boris Mlakar. Janez Stanovnik
ga je kot »napako« javno omenil že leta 2003, 26. januarja letos pa je nekdanji predsednik
ZZB zločin izrecno priznal kot »krivično likvidacijo« in se s tremi vrtnicami javno
poklonil žrtvam. Ta komunistični zločin je še bolj kot drugim že skoraj 40 let znan
sedanjemu generalnemu državnemu tožilcu dr. Zvonku Fišerju, saj ga je obravnaval kot
pristojni tožilec. Prav tako ne more biti zadeva neznana Hariju Furlanu, direktorju
Nacionalnega preiskovalnega urada, nekdanjemu državnemu tožilcu v Novi Gorici in kasneje
vodji specializiranega tožilstva. Tudi o zločinih v Grahovem, o katerih je zadnje
čase mnogo govora, in o njihovih storilcih je bilo že marsikaj napisanega zlasti v
partizanskih virih. Doslej ni bilo slišati, da bi policija in državno tožilstvo kaj
ukrepala niti na Lajšah niti v Grahovem ali kjerkoli drugje, čeprav gre za tisoče
nezastarljivih zločinov zoper človečnost in mednarodno pravo in za mnogo še živih
storilcev. Zakaj trdovraten molk državnih oblasti še sedaj, ko znan zločin po sedemdesetih
letih javno in glasno priznava celo nekdanji predsednik ZZB in ko je že od leta 2010
znana sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kononov proti Latviji,
ki obširno obravnava podoben, le po številu žrtev manjši zločin na binkoštno soboto
maja 1944 v latvijski vasi Mazie Bati, kot je bil storjen 24. novembra 1943 v slovenskem
Grahovem? Zato, ker Republika Slovenija glede pregona komunističnih zločinov ni in
nikoli ni bila pravna država, saj jo ves čas vodijo in nadzirajo komunisti! Zato so
pri nas zločinci »heroji«, njihove žrtve pa »zločinci«!

Možnost odločnejšega pregona komunističnega nasilja in nasilnikov je torej glede mnogih
znanih storilcev res zamujena. Zamudil pa je nisem jaz, zamudila jo je Slovenija,
kot jo zamuja tudi sedaj, čeprav je možnosti več kot nekoč.

Kakšno je bilo sploh stanje v vrstah državnega tožilstva, ko ste prevzeli njegovo
vodenje?

Ob mojem prihodu je bilo stanje na tožilstvu »socialistično«. Vsi tožilci, zlasti
vsi vodilni, so bili »moralno-politično neoporečni«, kot je določal zakon ob njihovem
imenovanju, kar je pomenilo, da so bili ob svojem prihodu vsaj člani komunistične
partije, če že ne pravi komunisti.

Pomembna pa ni bila samo osebna idejna in politična usmerjenost, odločilen je bil
tudi družinski izvor. Vsaj nekdo v tožilčevi družini je moral biti partizan, pogosto
pa vsaj eden od staršev tudi povezan z organi za notranje[Stran 049] zadeve. Izjema je bila le peščica najmlajših, sprejetih v zadnjem letu pred mojim
prihodom, ki seveda niso bili vodilni.

Neposredno z vrha Uprave državne varnosti – UDBE pa so osebno izhajali vsi prejšnji
voditelji republiškega javnega tožilstva, tudi zadnji Pavle Car, ki je mandat končal
pol leta pred mojim prihodom. Meni, nekdanjemu domobrancu, je posle predal začasni
vršilec dolžnosti republiškega javnega tožilca Stane Iglič, nekdanji partizan, zadnji
na slovenskem tožilstvu, kjer je bil vse od leta 1945. Odkrito je sodeloval in mi
pomagal, vendar je kmalu zbolel in umrl.

V nemogočih razmerah vendarle nekaj sprememb …

Koliko se je stanje na državnem tožilstvu med mojim vodenjem spremenilo, bi morali
oceniti in povedati drugi. Nekoliko se je, vsekakor pa ne dovolj, kar se je videlo
takoj po mojem odhodu, ko je naslednica Zdenka Cerar med prvimi ukrepi brez kakršnegakoli
odpora izpeljala vdanostni obisk vodilnih tožilcev pri njihovem nekdanjem partijskem
šefu, njenem prijatelju in usmerjevalcu Milanu Kučanu. Prav tako brez vidnega odpora
je kot inštruktorja vrhovnim tožilcem pripeljala očeta razrednega revolucionarnega
prava dr. Ljuba Bavcona. Malo kasneje je brez tožilskih ugovorov skupaj s pravosodnim
ministrom Ivanom Bizjakom uradno obiskala nekdanji sedež zločinskega partizanskega
tožilca v Semiču. Vse to in še mnogo drugih stvari dokazuje, da bi bila lustracija
še vedno potrebna in nujna.

Kaj pa današnje vodstvo?

Posebno vprašanje je sedanji vodja vrhovnega tožilstva dr. Zvonko Fišer. Nedavno so
njegovo delo obravnavali v državnem zboru in poslanec SD Brulc je navedel, da sem
jaz nekoč pohvalno govoril o Fišerjevi strokovnosti. Ne samo nekoč, tudi danes povem,
da je sedanji generalni tožilec eden najbolj usposobljenih strokovnjakov na državnem
tožilstvu tako po znanju kot po izkušnjah. Drugo vprašanje pa je, kako svojo sposobnost
uporablja, kaj je Zvonko Fišer delal in kako dela. Izjava, ki jo je navajal poslanec,
o tem ne govori, čeprav tako delavce kot funkcionarje sodimo po njihovem delu, ne
po znanju in sposobnostih. Fišerjev mladostni greh v zvezi s hudim zločinom na Lajšah
je znan in zanj sem zvedel kmalu po prihodu na tožilstvo, saj mi ga je priznal in
pojasnil tedanji sodnik, ki je sodil po krivični Fišerjevi obtožbi. Pregledal sem
tudi sodne spise, saj smo zahtevali in dosegli razveljavitev sodbe. Pričakoval sem,
da bo tako kot sodnik storil tudi Fišer, da bo z njegovim znanjem in leti rastla tudi
njegova pravičnost, etičnost in zakonitost njegovega ravnanja. Zmotil sem se, Fišer
se vsaj javno ni jasno odmaknil niti od svoje krivične obtožbe in še manj od težkega
partizanskega zločina na Lajšah, čeprav ga pozna že 40 let in je že dolgo eden najbolj
raziskanih množičnih zločinov v Sloveniji. Pred nekaj meseci ga je kot rečeno izrecno
priznal celo Janez Stanovnik, eden od nadrejenih tedanjim storilcem. Od državnega
tožilstva pa še vedno ni slišati niti šuma. To pomeni, da Fišerjevo delo ni zakonito,
čeprav drugih zadev z odtisi preteklosti ne omenjam in ostanem samo pri Lajšah. Te
so Fišerjev trajni spremljevalec in jasen ter zanesljiv pokazatelj tako njegovega
osebnega kot službenega odnosa do totalitarne preteklosti.

Mnogi se ob tem postavljajo v bran dr. Fišerju, da je bil takrat mlad, sam pa dodaja,
da je delal v skladu s takrat veljavno zakonodajo. Toda Silvij Šinkovec, ki je sodil
v tem postopku, je v svoji izjavi poudaril: »Osebno 20 let po spremembi sistema ne
vidim nobene potrebe, da na najbolj izpostavljena mesta v pravosodju sploh še kandidiramo
tisti, ki smo take vodilne, izpostavljene funkcije opravljali v prejšnjem sistemu.«

Zvonko Fišer je bil tedaj mlad začetnik v Novi Gorici, kjer Titova zločinstva še danes
razumejo in obožujejo kot osvobodilna junaštva, v kraju, kjer niso in mnogi še danes
nočejo nič vedeti za slovenski holokavst in boljševiško revolucijo. Ravnal je tako,
kot so ga naučili profesorji in kot so sodili vsi, po revolucionarnem razrednem pravu,
kot ga je še nedavno učil zaslužni profesor dr. Ljubo Bavcon. Vsaj v primeru Lajš
je bilo njegovo ravnanje umerjeno, ni izstopalo po ostrini ali celo brutalnosti. Zato
mu v prepričanju, da se je in se bo še spremenil, kot se je sodnik v tej zadevi, čigar
pošteno misel navajate, te zadeve tudi jaz nisem hudo zameril. Bojim se, da se to
ni zgodilo, saj so dejstva, ki govorijo o nasprotnem. Vsekakor pa ni res, da je v
zadevah, ki ga javno bremenijo, delal v skladu s tedaj veljavno zakonodajo, saj je
vrhovno sodišče samostojne Slovenije tedanje sodbe prav zato razveljavilo, ker niso
bile v skladu s tedanjimi zakoni. Bile so v skladu samo s tedanjo totalitarno prakso.

Ali ste imeli sploh kakšno možnost, kakšne vzvode za zamenjavo ljudi, ki so najbolj
sistematično kršili temeljne človekove pravice, ki so najbolj dosledno preganjali
žrtve?

Moje delo na tožilstvu ljudje običajno sodijo po izkušnjah s prejšnjimi komunističnimi[Stran 050]

Kaj vse prenese ustava

Figure 30. Kaj vse prenese ustava Tamino Petelinšek

vrhovnimi tožilci. V resnici so bile razmere bistveno drugačne. Po tedanjem socialističnem
zakonu, ki je veljal do leta 1995, torej še polovico mojega mandata, vodja vrhovnega
tožilstva ni imel nobene pristojnosti nad nižjimi tožilstvi in tožilci. Pravno so
bili povsem samostojni, vezani samo na zakon. Vendar je pravo bilo samo orodje politike,
nad pravom in pravno oblastjo je bila politika in politična oblast, tj. komunistična
partija s tajno politično policijo – UDBO. Vodja vrhovnega tožilstva je zato brez
zakonskih pristojnosti lahko učinkovito nadziral vsa tožilstva in uspešno ukazoval
vsem tožilcem. Jaz takšne politične oblasti in sredstev nisem imel, zato so se moje
pristojnosti in dejanske možnosti končale pri vratih vrhovnega državnega tožilstva.
Tudi znotraj teh vrat nisem imel pristojnosti odločati o imenovanju ali razrešitvi
državnih tožilcev. To je bilo v pristojnosti vlade in parlamenta.

Kaj pa nova zakonodaja?

Tudi po novem zakonu o državnem tožilstvu se pristojnosti generalnega državnega tožilca
niso povečale. Edina sprememba je bila uvedba disciplinske odgovornosti tožilcev in
disciplinskega postopka, ki ga je lahko zahteval generalni tožilec, kar naj bi nekako
nadomestilo nekdanjo partijsko disciplino in odgovornost. V resnici je bila uvedba
disciplinske odgovornosti le navidezna in neuporabna, ker zakonodajalci hote ali pomotoma
v zakonu niso določili, kdo je pristojen za imenovanje enega od treh članov disciplinskega
sodišča. Zakonitega disciplinskega postopka zato tudi po novem zakonu ni bilo mogoče
izvesti, saj napake tudi po opozorilu niso popravili.

Preko zakonske pristojnosti, ki je ni bilo, bi torej na druge tožilce lahko vplival
samo z osebno avtoriteto. Te med nekdanjimi komunisti seveda nisem kaj dosti imel,
zlasti ker sem bil, kot sem že omenil, vsak trenutek tarča za odstrel glavnemu vojaku
revolucije. Pa ne samo njemu, zahtev za mojo razrešitev je bilo več kot nekoč »partizanskih
ofenziv« ali kot sem nekje že rekel: Osemletnega mandata so me devet let razreševali.
Tudi na koncu so »borci« in poslanec Jelinčič glasno zahtevali, da me državni zbor
izredno razreši, čeprav samo dan pred rednim iztekom mandata. Poskušali so, vendar
brez uspeha. Morali bi se potruditi in svoje zahteve tudi strokovno utemeljiti. Delati
pa moji nasprotniki niso znali. Navajeni so bili samo zahtevati, delo so vedno opravili
drugi.

Vendar ste se takrat odločili, da boste na ustavnem sodišču izpodbijali nekatere zakone
iz leta 1945, npr. zakon o konfiskaciji[Stran 051] premoženja. Kje ste dobili to idejo, po kakšnem ključu ste izbirali zakone, ki ste
jih vložili v ustavno presojo?

Z vzpostavitvijo slovenske neodvisnosti junija 1991 je dotedanje republiško tožilstvo
v Ljubljani, ki je bilo samo ena od nižjih stopenj jugoslovanskega socialističnega
tožilstva, postalo tožilstvo samostojne in neodvisne države z vsemi pristojnostmi,
tudi s tistimi, ki so prej pripadale zveznemu vrhovnemu tožilstvu in vrhovnemu vojaškemu
tožilstvu v Beogradu. Dobili smo pristojnost, da zoper nezakonite kazenske sodbe vlagamo
izredna pravna sredstva, kot je zahteva za varstvo zakonitosti. Pri pregledu takih
kazenskih sodb povojnih revolucionarnih sodišč se je hitro pokazalo, da ne gre samo
za sodbe, ki so bile izrečene v nasprotju z zakoni, ampak da so bili tudi tedanji
zakoni v očitnem nasprotju s temeljnimi načeli, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani
narodi in mednarodna skupnost, ter v nasprotju s človekovimi pravicami, ki so temelj
slovenske ustavne ureditve. V postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi, kot je obnova
postopka in zahteva za varstvo zakonitosti, bi torej morala pristojna sodišča povojne
sodbe presojati po neustavnih zakonih, čeprav ti zakoni formalno niso bili več veljavni,
kar bi pripeljalo do novih krivičnih sodb. Zato sem zahteval oceno ustavnosti povojnih
kazenskih predpisov, po katerih so sodila povojna sodišča.

Kje ste se stvari lotili?

Najprej sem zahteval ustavno presojo Uredbe o vojaških sodiščih iz leta 1944, ki je
sploh ni izdal državni zakonodajalec, ampak partizanski poveljnik Tito, in po kateri
so bile izdane prve in najhujše povojne sodbe. Ustavno sodišče je po dolgem tehtanju
zahtevi ugodilo tako, da je prepovedalo uporabo tistih določb uredbe, ki so v nasprotju
z načeli, ki jih priznavajo civilizirani narodi, ni pa uredbe razglasilo za nično.
Za odpravo večine krivičnih povojnih sodb je zadoščalo, načelna rešitev pa to ni bila.
Bil je kompromis, da so dosegli soglasje. Kasneje sem uspešno izpodbijal še več zakonov.
Najteže je šlo pri zakonu o zaplembah, pri katerem je ustavno sodišče razpisalo celo
javno obravnavo moje zahteve, čeprav je to eden najbolj krivičnih povojnih zakonov.
S tem zakonom je komunistična oblast za večino ljudi neopazno z enim samim stavkom
za nazaj legalizirala vse medvojne in povojne partizanske zločine. Po določbi 28.
člena tega zakona je zadoščalo navadno sporočilo Krajevnega narodnega odbora sodišču,
da je bil nekdo ustreljen, da je na begu in podobno. Sodišče je v sporočilu imenovanega
po zakonu moralo šteti za pravnomočno obsojenega sovražnika in narodnega izdajalca
in mu zapleniti premoženje. Krajevni odbor resničnosti sporočila ni bil dolžan dokazati,
sodišče pa ga ni smelo preverjati. Ustavno sodišče je ta očitno boljševiški predpis
s težavo razveljavilo. Neuspeh pa sem doživel pri najbolj razvpitem zakonu o kaznivih
dejanjih zoper narod (ljudstvo) in državo, po katerem je bilo izdanih in kasneje tudi
po težjem postopku razveljavljenih največ krivičnih povojnih kazenskih sodb. Ustavno
sodišče je mojo zahtevo proti temu zakonu neprepričljivo zavrnilo in zakon potrdilo
kot ustavni zakon, čeprav se že iz naslova vidi, da gre najmanj za lex incerta – nedoločen
predpis. Že odgovor na temeljno vprašanje, kaj je »dejanje zoper ljudstvo in državo«,
je bil dejansko prepuščen zgolj idejni in politični presoji tedanjih komunističnih
sodnikov ali, bolj natančno, udbovskih tožilcev.

Dr. Ljubo Bavcon je še danes član katedre za kazensko pravo na Pravni fakulteti v
Ljubljani ter celo soavtor učbenika o Kazenskem zakoniku, ki je izšel letos pri Uradnem
listu. Kaj to pomeni za vzgojo mlajših generacij pravnikov, ki pravno znanje, predvsem
pa miselno ogrodje pridobivajo pri utemeljiteljih razrednega revolucionarnega prava?

Najbolj kričeča in zelo huda posledica Bavconovega polstoletnega strokovnega in miselnega
usmerjanja ter obvladovanja slovenskih pravnikov in kazenskega pravosodja je dejstvo,
da v Sloveniji doslej nismo preganjali nikogar od več tisoč zločincev zoper človečnost
in mednarodno pravo, da nismo pravno raziskali nobenega od več deset tisoč umorov
in drugih nezastarljivih zločinov iz časa komunističnega totalitarizma. Po njegovem
nauku teh zločinov sploh ni bilo, bile so samo nekatere politične napake, npr. da
pobitih niso najprej postavili pred sodišče, ki bi jim v roke dalo papir z obsodbo,
kar pa ni bistveno, saj bi bili pač vsi obsojeni na smrt, le nasprotniki ne bi mogli
sedaj govoriti o zločinu. Nekdanjim partizanom za poboje po njegovem tudi ni mogoče
soditi, češ da predpisi o hudodelstvih zoper človečnost in mednarodno pravo med vojno
niso veljali, kasneje sprejeti predpisi pa veljajo samo za naciste in fašiste in ne
za pripadnike protihitlerjevske koalicije. Nobene njegove izjave o sodbi v zadevi
Kononov, s katero je ESČP odločilo nasprotno, nisem bral ali slišal. Zato ni čudno,
da tudi sodniki in tožilci o tej odločilni sodbi ESČP še vedno nič ne vedo in naprej
delajo po naukih Milanu Kučanu najljubšega Slovenca, ki ga je v svojem nastopnem predsedniškem
govoru edinega imenoval.

[Stran 052]

Širša posledica polstoletne Bavconove pogubne miselne dominacije nad slovenskim pravom
in politiko, ki je preprečila pregon najhujših zločincev in jih povzdignila v heroje,
je nerazčiščen odnos do preteklosti in razdvojenost naroda ob vedno večjem sovraštvu,
vračanje v totalitarno preteklost ter splošno duhovno in materialno zaostalost pa
tudi politična apatija in neverjetna toleranca do zločina in zločincev ter vsakršne
nezakonitosti. Posledica niso samo politične sodbe, ampak poguba za ves narod in državo.
Kjer sta resnica in pravica sistemsko onemogočeni, ni svobode in ne napredka.

V razkrivanju in poudarjanju resnice vztrajate že desetletja. Katere uspehe beležite?

Že pred padcem komunizma in osamosvojitvijo Slovenije sem svoje preživele prijatelje
in znance opozoril, da nismo ostali živi kar tako brez smisla in dolžnosti, ampak
nas je Bog rešil tedanje krute smrti zato, da bomo pričali o resnici. Pa tudi na to,
naj ne pričakujemo priznanja ali celo nagrade, ampak nasprotovanje in blatenje vse
do smrti. Res so nekateri oblateni že odšli, druge nas ne čaka nič boljšega, a vendar
je treba vztrajno in neomajno pričati o resnici. Tudi sam se trudim spoznati in govoriti
resnico, tudi kaj narediti, da bi resnico lažje spoznali še drugi. Uspeha ni veliko,
ga pa vendarle je vsaj toliko, da moje delo ni bilo zaman.

Tožilstvo sem dejansko osamosvojil že dobrega pol leta pred osamosvojitvijo Slovenije
in ga v tem času usposobil vsaj toliko, da je kot vrhovno tožilstvo suverene države
delovalo že prvi dan samostojne Slovenije. Dosegel sem oceno neustavnosti in prepoved
uporabe najbolj krivičnih povojnih zakonov. Neposredno ali posredno sem prispeval
k razveljavitvi več tisoč krivičnih revolucionarnih obsodb in odpravi mnogih drugih
krivic. Posebej moram omeniti rehabilitacijo škofa Rožmana in ministra Kreka, kar
je bistveno spremenilo pogled na bližnjo preteklost. Ustanovil in uveljavil sem skupino
državnih tožilcev za posebne zadeve, ki naj bi preganjala vojne zločince in sedaj
– kljub tedanjemu silnemu nasprotovanju Ljuba Bavcona in njegovih občudovalcev – brez
njihovih ugovorov nadaljuje delo kot posebno državno tožilstvo, seveda brez pregona
partizanskih zločinov, ki jih za Bavcona še vedno ni. Napisal sem nekaj člankov in
dal nekaj intervjujev v raznih medijih, ki dejansko in pravno osvetljujejo boljševiški
napad na slovenski narod ter slovenski odpor proti boljševiški revoluciji. Tudi z
večletnim vodenjem Nove Slovenske zaveze sem nekaj prispeval k spoznavanju in priznanju
resnice. Ker drugih zanesljivih podatkov nimam, naj omenim le časopisne podatke o
merjenju javnega mnenja. Spominjam se, da je pred leti na vprašanje, ali odobravate
domobranstvo, pritrdilno odgovorilo 12 do 16 % vprašanih. Pred kratkim je po enomesečnem
hudem blatenju spomenika in spominske prireditve v Grahovem na podobno vprašanje DELU
pritrdilno odgovorilo kar nepričakovanih 28 %. Napredek je očiten. Tudi pri Novi Slovenski
zavezi smo opazili vse več zanimanja mladih ljudi za resnico o temeljnih dejstvih
revolucije in protirevolucije. Prizadevanje za resnico, pri katerem sem sodeloval,
je torej vendarle bilo uspešno. Nasprotovanja so čedalje hujša, vendar so tudi vedno
bolj nesmiselna in protislovna, ker morajo nasprotniki kar naprej zanikati sami sebe.
Zato so nasprotovanja tudi čedalje bolj neuspešna.

Na katerih področjih pa se najbolj zatika in zakaj?

Zatika se na vseh področjih, ki se kakorkoli dotikajo revolucije, njenih izvajalcev
in njihovih naslednikov, njihove oblasti in privilegijev. Te hočejo na vsak način
obdržati, tudi z vsakršno lažjo, prevaro in sprenevedanjem. Težave z resnico pa imajo
tudi mnogi drugi, ki niso nosilci oblasti in privilegijev ter resnice ne zavračajo
zaradi osebnih koristi.

Vzrokov za težak in počasen vzpon celostne resnice o slovenski bližnji zgodovini je
seveda več. Naj omenim le nekatere. Prvi je bistveno različno pojmovanje resnice.
Za marksiste je kriterij resnice korist delavskega razreda oz. njegove avantgarde,
tj. komunistične partije. Kaj je v korist delavskega razreda, določa partija oz. njen
centralni komite, saj se koristnost stvari v času in kraju lahko spreminja. Zato resnica
ni nekaj stalnega, objektivnega, resnica je spremenljiva. Resnic je torej več in ne
ena sama. Gre za popolno nasprotje v pojmovanju resnice, kar ne ovira samo njenega
spoznanja, ampak onemogoča tudi vsak ustvarjalen pogovor o njej. Drugi je deljen pogled
na stvari, drobljenje na posamezne elemente in zgodbe preteklega dogajanja, pomanjkanje
celostnega in časovno urejenega pogleda. Izbrani deli pokažejo izbrano »resnico«.
Za resnico je uničujoča tudi miselna lenoba, v katero sta polstoletna totalitarna
oblast in enoumje privedla mnoge Slovence. Še vedno trajajočega monopola nad skoraj
celotnim javnim življenjem in sredstvi obveščanja ni treba niti omenjati, saj se v
23 letih legalnega obstoja in delovanja Nove Slovenske zaveze še ni zgodilo, da bi
ta v katerem od[Stran 053] javnih občil lahko sama celotno predstavila svoje poglede in svoje delovanje. Če
se nas kdaj vendarle kdo spomni, smo pritegnjeni samo kot vreča, na kateri boksarji
vadijo svoje udarce, lahko se le branimo in upiramo, če in kolikor dopusti trenutni
voditelj pogovora.

Resnica je torej naša moč in obenem nemoč, ker je do nje toliko zaprek. Onemogočata
jo teza o več resnicah, relativizem, nezmožnost soočenja z njo itd. Predvsem pa pristajanje
na polresnice in na laž. Sredi našega pogovora je bilo po televiziji mogoče slišati
cerkvenega funkcionarja F. M. Dolinarja, ki vodi nadškofijski arhiv, govoriti o dejstvu
neetične kolaboracije demokratične strani …

To je bilo rečeno v pogovoru o nedavni postavitvi grahovskih farnih spominskih plošč.
Ob spominu na strašen zločin v Grahovem in na petinsedemdeset žrtev komunističnega
nasilja – tudi enega duhovnika, ki je tja pribežal pred nacisti – je govorjenje o
etičnosti posledic teh zločinov in ne o zločinih samih sprevrženo dejanje, kot je
sprevržen pogled nekega drugega duhovnika, ki naj bi grahovsko prireditev označil
za »sektaštvo«. Mrtve pokopavati je vsaj doslej bilo delo usmiljenja in od nekdaj
bistveni znak človečnosti.

Drugače pa bi morali gospodje bolj jasno povedati, kaj je v Grahovem sektaškega in
v čem je bila kolaboracija grahovskih žrtev neetična. Kaj razumejo pod tujo besedo
»kolaboracija«? Izvorno pomeni sodelovanje, torej sodelovanje domačih prebivalcev
z začasno okupatorsko oblastjo, ki je glede etičnosti lahko bistveno različno: od
pravno obveznega preko nujnega, koristnega, taktičnega do prepovedanega, izdajalskega.
Sodelovanje je lahko v korist domačih prebivalcev, v korist okupatorja ali v večjo
ali manjšo korist enih in drugih. V Sloveniji pa po 70 letih boljševiškega izražanja
kolaboracija pomeni samo izdajstvo, sodelovanje s sovražnikom z edinim namenom pomagati
mu, da doseže svoje vojne in politične cilje.

Naj dodam, da tudi za prepovedano kolaboracijo kot izdajalsko delovanje ni resnična
Kučanova sintagma »zločin je zločin«, ki jo poudarja, ko govori o povojnih pobojih
in kolaboraciji. Tako enačenje je laž, ki je še bolj zavržna, ker naj bi bil njen
raznašalec vendarle diplomiran pravnik. Kazenski zakon, ki je veljal med vojno, kaznivega
dejanja »kolaboracije« kar tako po Kučanovo ne pozna. Za pomoč sovražniku določa kazen
do 10 let robije, za umor pa je bila predpisana dosmrtna robija ali smrtna kazen.
Po sedaj veljavnem slovenskem kazenskem zakoniku tudi ni nedoločene kolaboracije,
pač pa se pomoč sovražniku kaznuje z zaporom do 5 let, umor pa z zaporom od 15 do
30 let ali tudi z dosmrtnim zaporom. Očitno je torej, da niti najhujše oblike sodelovanja
s sovražnikom ni mogoče po Kučanovo enačiti niti z enim samim umorom, kaj šele z organiziranim
umorom mnogo tisoč ljudi na grozovit način, kot so počeli komunisti v Sloveniji. Navaden
umor enega samega človeka po zavrženosti in neetičnosti daleč presega celo najhujšo
obliko kolaboracije.

Nasprotniki bi vam očitali, da je taka razlaga zgolj opravičevanje …

Povedal sem samo dejstva, kako umor, pomoč sovražniku in kolaboracijo v svojih kazenskih
zakonih ocenjujeta nekdanja in sedanja država. Nekateri tega nikoli ne bodo hoteli
niti prebrati, drugi prebranega ne bodo razmislili s svojo glavo, ampak lenobno zavrnili,
kot jim bodo rekli postkomunistični dirigenti. Ti pa imajo vedno prav, saj poznajo
več resnic, vsak čas in za vsako priliko drugo. Nasprotniki pač govorijo drugačen
jezik in z njimi se ni mogoče pogovarjati, saj njihove besede nimajo stalnega pomena.
Zato se proti njihovim propagandnim očitkom sploh ne branim. Govorim tistim, ki iščejo
resnico, ki želijo razen Kučana in komunistične »že napisane zgodovine« brati še kaj
drugega.

Zdi se, da totalitarna poškodovanost tudi Cerkvi in mnogim njenim ljudem ni prizanesla?

Očitno je tako in tudi to je pomemben vzrok za težave na poti do resnice. Totalitarna
poškodovanost, ki jo je pustilo polstoletno boljševiško enoumje, je mnoge privedla
v sedanje lagodno brezumje. Tudi cerkveni ljudje niso imuni, tudi med njimi so nekateri,
ki jih želja po resnici ne vznemirja in so se prilagodili vladajočemu pogledu na preteklost.
Ne samo navadni verniki, tudi krščanski politiki in celo mnogi duhovniki brez kritičnosti
sprejemajo in ponavljajo nekatere najbolj vprašljive boljševiške trditve, kot na primer,
[Stran 054] proti okupatorju upravičen in celo dolžnost, da spoštujejo narodno osvobodilni boj,
da je kolaboracija največji zločin in smrtna kazen zanj nekaj splošnega, da so domobranci
prisegli Nemčiji in Hitlerju itd.

Kako je z nujnostjo upora?

Trditev, da je upor proti okupatorju državljanska dolžnost, je čista laž. Če je država
ocenila, da vojaški odpor ni primeren in je kapitulirala, zakaj bi se bili dolžni
bojevati državljani? Da je upor upravičen in spoštovanja vreden, je lahko res in je
lahko laž. Upravičen je samo pod določenimi pogoji, med katerimi ni zadnja zahteva,
da je racionalen, da ima torej realne možnosti za uspeh brez prevelikih žrtev, predvsem
pa da upor ne prizadene civilnega prebivalstva, zlasti žena, otrok, bolnih in starih.
Spoštovanje upravičenega upora je pravilno, izrekati spoštovanje konkretnemu komunističnemu
NOB-ju v Sloveniji, ki se je začel in končal z zločinskimi umori več deset tisoč Slovencev
in z neznatnimi žrtvami med okupatorji ter nas pripeljal v totalitarno Jugoslavijo,
pa je perverznost brez primere.

Zaskrbljujoče je tudi nekritično govorjenje, da je izdajalska kolaboracija pravno
in moralno najhujši zločin. Že prej sem povedal, da je razmerje med zavrženostjo kolaboracije
in umora po kazenskih zakonih povsem nasprotno. Sicer pa prva ogroža državno obrambo,
umor pa ogroža človeška življenja. Postavljati državo nad človeška življenja, ko sama
država tega ne dela, ni ravno krščansko. Zato je nerazumljivo, da se niti krščanski
politiki niti duhovniki takšnemu, v bistvu fašističnemu pogledu glasno ne uprejo.

Prisega ima podoben učinek kot kolaboracija … Znova tudi na demokratični strani.

Nekateri, lahko rečem, kar mnogi demokrati res izgubijo tla pod nogami, jim je nerodno,
ko je govor o domobranski prisegi. Vzrok sem ravnokar povedal: nekritično, lagodno
in oportunistično sprejemajo stare partizanske »resnice«, tudi grdo laž, da so domobranci
bili del nemške oborožene sile in da so prisegli Hitlerju.

Domobranci niso bili nikoli del nobene nemške oborožene enote, saj so nastali v skladu
z določbami haaških vojnih konvencij kot »domača«, torej slovenska varnostna enota.
Vse drugo je lažnivo propagandno nakladanje.

Glede domobranske prisege je za mislečega Slovenca dovolj, da s premislekom prebere
besedilo prisege. Videl bo, da ni nobene po mednarodnem vojnem pravu prepovedane prisege
Hitlerju ali Nemčiji, posebno ne prisege zvestobe, ampak je samo obljuba lojalnosti
do sile, ki je dovolila domačo varnostno enoto in ji dala potrebna sredstva. Takšna
obljuba je dovoljena po haaških vojnih konvencijah iz leta 1907, izhaja pa že iz moralnega
pravila, da dobljenega ne smeš zahrbtno uporabiti proti tistemu, ki ti je to dal.
Več pojasnil in razlage o domobranski prisegi je lahko prebrati v številnih strokovnih
razpravah. Naj zopet omenim le knjigo dr. Borisa Mlakarja »Slovensko domobranstvo«.
Iz vseh strokovnih razprav je jasno razvidno, da ne gre za prisego Hitlerju ali Nemčiji.
Sam naj tukaj omenim samo to, da je prisega ali obljuba enostranski pravni akt, ki
ga ureja obligacijsko pravo. Razlagati jo je treba tako, kot je obljubo razumel tisti,
ki je prisegel, in ne tako, kot so jo razumeli tisti, katerim je bila dana, zlasti
pa ne tako, kot jo zlonamerno razlagajo partizanski propagandisti in politični komisarji.
Če je o vsebini obljube še vedno dvom, velja zadnje razlagalno pravilo, da je tisti,
ki je obljubo dal, obljubil manj in ne več. V dvomu, ali domobranci so ali niso prisegli
Hitlerju in Nemčiji, torej velja, da niso.

Kako torej zaokrožiti to Dolinarjevo neetičnost?

Vaške straže in domobranci niso zagrešili nobene prepovedane ali neetične kolaboracije,
saj njihovo delovanje ni imelo namena in ni pomenilo pomoči sovražniku za dosego njegovih
vojnih ali političnih ciljev. Po letu dni neoviranega partizanskega divjanja in grozljivih
umorov blizu 1500 neoboroženih Slovencev so se vaščani uprli zločinskemu nasilju in
od okupatorja, ki jih ni varoval, kot je bila njegova dolžnost, zahtevali dovoljenje,
da se sami branijo. Dvorni zgodovinar Božo Repe, ki ima sedaj toliko povedati o zločinski
kolaboraciji, je pred leti v svoji knjigi »Mimo odprtih vrat« zapisal, da so se zaradi
partizanskega nasilja ustanovile samoobrambne vaške straže. Samoobramba seveda ni
kolaboracija in ne zločin. Naj od mnogih omenim samo zapis dr. Metoda Mikuža v Slovenskem
biografskem leksikonu h geslu Leon Rupnik: »Ker je bila NOB (narodno osvobodilna borba)
že od začetka tudi ljudska revolucija, Rupnikovega delovanja ne moremo šteti kot kvizlinštvo,
pač pa je bil Rupnik pravi kontrarevolucionar.« Nekdanji škofijski arhivar, partizan
in zgodovinar Mikuž je torej razumel in vedel, da je pri Rupnikovem Slovenskem domobranstvu
šlo za odpor proti revoluciji ali – kot so po boljševiško zapisali na partizanskem
spomeniku v Grahovem – za belogardizem, in ne za neetično kolaboracijo ali kvizlinštvo,
kot se zgraža sedanji škofijski arhivar Dolinar.

[Stran 055]

Kako do resnice?

Figure 31. Kako do resnice? Tamino Petelinšek

[Stran 056]

Ali se spominjate vzdušja pri vas doma, ko ste se odločali za protirevolucionarno
stran? Ali se je sploh bilo potrebno odločati ali je prišlo to samo od sebe – kot
edina možna izbira?

Sploh se ni bilo treba kaj dosti odločati. Do pozne jeseni 1941 smo bili stari in
mladi navdušeni, ko smo slišali, da se pripravlja odpor proti Lahom. Nihče jih ni
maral, le nekateri gostilničarji in drugi zaslužkarji ter njihove ženske so se jim
slinili. Zato so jih kmetje gledali še bolj zviška, kot pritepence, s katerimi se
še pogovarjati ne morejo. Zato so se jih najraje kar izognili. V naši vasi je moj
oče, ki je bil občinski odbornik, sklical prve sestanke za pomoč štajerskim beguncem,
kot so rekli na začetku, oziroma četnikom, kot so govorili kasneje. Kmalu so se pojavili
neki neznani ljudje in sestanke so začeli sklicevati drugi v drugih hišah. Očeta in
še nekaterih drugih kmalu niti vabili niso več. Ni se bilo treba odločati, kar izločili
so nas. Pred božičem pa smo že vedeli, da ne gre za upor proti Lahom, ampak za komuniste
in za njihovo revolucijo. To smo tudi videli, saj so se na deželi ljudje dobro poznali
in kmalu smo opazili, kateri malopridneži in sanjači so glavni »uporniki«. Mnoge je
streznil tudi nespameten partizanski oktobrski napad na Lož, zlasti pa prvi umori
Slovencev v naši bližnji okolici. Že konec novembra so umorili Andreja Mulca z Unca,
dan pred božičem mladoletnega Marjana Pregelca iz Begunj, do konca aprila 1942 pa
vsaj še šest drugih, med njimi tudi eno žensko. Prišlo je tudi do prvih partizanskih
napadov na vaščane pri Sv. Vidu in v Loškem Potoku, ki so – tedaj še ilegalno – stražili
svoje vasi. Spomladi je bilo tako vse jasno, temelji narodnega razdora so bili postavljeni.
Kasneje se ni nič bistvenega spremenilo, samo partizansko nasilje se je naglo in brutalno
povečalo, posledično pa tudi odpor proti nasilju.

Se spomnite, kakšen je bil odziv Slovencev na velike medvojne partizanske zločine,
npr. poboj zajetih vaških stražarjev na Turjaku? Po svoje ni logično, da se vsa Slovenija
ni temu uprla. Ali je tu že dodobra delovala partijska propaganda o izdajalcih?

Velika večina Slovencev takrat za te poboje ni vedela. Na Štajerskem, Pomurskem in
Primorskem zanje še danes mnogi ne vedo ali pa ne verjamejo. Bela Krajina, Dolenjska
in večina Notranjske so bile pod oblastjo partizanov. O njihovih zločinih se je lahko
samo šepetalo. Ljubljančani in okoličani so o zločinu na Turjaku, kjer so umorili
28 težkih ranjencev, in o množičnih zločinih na Kočevskem, pri Ribnici, v Pudobu,
na Mačkovcu in drugod lahko brali v časopisih in knjigah ter slišali na radiu. O tem
so jim pripovedovali tudi številni begunci z dežele. Ljubljana je torej vedela, vendar
je bila še močno pod vplivom komunistične propagande o izdajalcih. Ljubljana se je
resnice počasi začela zavedati šele leta 1944.

Kako ste doživljali zadnje mesece pred koncem druge svetovne vojne, ko je bilo jasno,
kdo bo zmagal?

Pozorno smo spremljali vojna dogajanja. Posebne zaskrbljenosti pa ni bilo, saj partizani
niso bili več pri moči in so skoraj izginili. Spomnim se, kako sem v začetku aprila
šel sam z 20 naboji z Vrhnike skozi gozdove v Logatec in od tam zopet po gozdni cesti
skozi partizanske Laze na Rakek, kar je bilo več ur hoje po samotnih krajih. Brat
pa je nekaj dni prej prav tako sam šel kar na Bloke, doma prespal, šel drugi dan k
maši in se popoldne zopet sam vrnil na Rakek. Oboje je bilo nespametno, strahu pa
ni bilo. Kakšnih deset dni smo nad Vrhniko razoroževali umikajočo se vojsko italijanske
fašistične Socialne republike in precej brezskrbno čakali na konec. Nismo vedeli,
da nas bodo kmalu v smrt prodali Angleži.

Kdaj se je ta brezskrbnost nagnila v svoje nasprotje, se pravi v ogroženost, ki je
zahtevala tako radikalen korak, kot je zapustitev doma in domovine?

Ponoči med 4. in 5. majem so bili hudi boji pri Grčarevcu pri Planinskem polju, kamor
je od Postojne že prodrla Jugoslovanska armada. Okrog četrte ure zjutraj smo slišali,
kako so napadli in zavzeli Logatec in zjutraj smo jih že videli pred nami, pred njimi
pa umikajoče se nemške vojake. Pozno popoldne smo zapustili položaje in se umaknili
na Vrhniko in nato na Brezovico, kjer smo prespali in ostali do večera 8. maja, ko
smo šli na pot in preko Podutika zgodaj zjutraj v Šentvidu prišli na gorenjsko cesto.
Umaknili smo se torej pred napredujočo jugoslovansko armado, konkretno pred 29. hercegovsko
muslimansko brigado, ki je 9. maja zjutraj prišla v izpraznjeno Ljubljano.

Inštitut za novejšo zgodovino danes sešteva število vseh po vojni pobitih Slovencev
znotraj današnjih meja RS. Kako bi razdelili odgovornost za posamezne skupine teh
skoraj 100.000 pobitih?

Šele 60 let po vojni, ko smo pri Novi Slovenski zavezi brez kakršnekoli pomoči že
opravili veliko delo in sami popisali neposredne žrtve komunističnega nasilja ter
jim postavili več sto spominskih plošč in vse objavili v treh[Stran 057] knjigah, so se zganile tudi državne ustanove in preštele vse nasilno umrle med drugo
svetovno vojno in po njej. Vsemogočna partija in zveza borcev petdeset let prej tega
nista naredili, saj bi številke hitro utišale njihove pravljice o boju proti okupatorju.
Objavljali so samo posamezne in izbranim zgodbam prilagojene in tudi izmišljene številke.

Šele sedaj je znana velika večina imen prebivalcev Slovenije, ki so umrli zaradi nasilja
med in neposredno po drugi svetovni vojni. Seznami obsegajo skoraj 100.000 žrtev,
kar je strašno število, tudi če ga primerjamo s 30.000 žrtvami morije v prvi svetovni
vojni. Manj zanesljivo je ugotovljena pripadnost žrtev, ker se je ta med vojno večkrat
spremenila, nekatere skupine žrtev pa si je totalitarna oblast kar prisvojila. Nisem
strokovnjak za to področje, osebno pa menim, da je okrog 25.000 neposrednih žrtev
komunističnih umorov, med njimi tudi 3 do 4 tisoč njihovih lastnih pripadnikov. Potem
je okrog 15.000 žrtev, ki so padli kot nemški in italijanski vojaki. Vsi ostali, okrog
60.000, so umrli kot posredne žrtve komunistične revolucije in boljševiškega napada
na slovenski narod. Tudi brez izzivanja nesmiselnega in razbojniškega NOB-ja bi zločinski
okupatorji koga umorili, vendar menim, da bi umrlo vsaj 55.000 Slovencev manj.

Tukaj je na mestu tudi beseda o talcih …

Za smrti talcev so krivi okupatorji, ki so jih povzročili s svojimi zločinskimi represalijami.
Vsi talci pa so posredno bili tudi žrtve boljševiške revolucije, saj brez revolucije
ne bi bilo sovražnikovih represalij in jih pred partizanskimi akcijami tudi ni bilo.
Vse partizanske akcije so bile ne samo nespametne, ampak tudi zločinske, saj njihov
namen ni bil boj proti okupatorju, ampak revolucija in nasilna sprememba družbenega
reda in prevzem oblasti.

Za mnoge talce pa so komunisti sami neposredno krivi, ker so jih prav oni namenoma
izročili okupatorju, da so se jih na lep način iznebili, umazano delo pa so izvršili
tujci. Znano je, da med talci vse do zadnjih ni bilo komunistov. Sezname talcev je
sestavljal in podpisoval fašistični poveljnik italijanske policije v Ljubljani Orlando
Orlandini. Po padcu fašizma julija 1943 je bil pred italijanskim vojaškim sodiščem
obsojen na smrt, ker naj bi sezname sestavljal v sodelovanju in po navodilih slovenskih
komunistov.

Kaj pa menite o odgovornosti za umor ujetnikov in beguncev iz južnih delov Jugoslavije?

Že v Vetrinju smo slišali za zapoznele boje in klanje pri Dravogradu. Nismo pa vedeli
za obseg morije in število pobitih in zajetih. Blizu nas je bilo na Vetrinjskem polju
tudi nekaj hrvaških in srbskih vojaških enot, katere so prve vrnili. Zato smo računali
s približno 5 do 10 tisoč vrnjenimi vojaškimi in civilnimi osebami. Za pobijanje vrnjenih
nismo vedeli, čeprav se je o tem govorilo in ugibalo. Še zadnji večer nam je na dnevnem
raportu poveljnik bataljona kapetan Šabič omenil te govorice in obljubil, da nas bo
obvestil, če bo zvedel kaj zanesljivega. Očitno tudi on, izkušen vojak, ni zvedel
ničesar, saj je zjutraj skupaj z drugimi oficirji in z nami šel na pot. Nazadnje sem
ga videl v taborišču v Kranju, ko nas je na partizansko zahtevo preštel in poročal
njihovemu poveljniku. Oficirje so nato takoj izločili in odvedli.

Odgovornosti za umor okrog 100 do 200 tisoč ujetnikov in beguncev iz drugih delov
nekdanje države ne bi znal razdeliti. Tudi mnogi partizani niso vedeli, ali so še
v partizanski brigadi ali že v Jugoslovanski armadi, kot mnogi domobranci niso vedeli,
nekateri pa še danes ne vedo, da ob umiku na Koroško pravno niso bili več Slovenski
domobranci, ampak od 3. maja naprej vojaki Slovenske narodne vojske. Znano pa je,
da so Slovence morili predvsem Slovenci, vseeno ali kot partizani ali kot vojaki KNOJ-a.
Mojo skupino so na Koroškem od Angležev prevzeli Bolgari, pred Jesenicami pa so na
vlak prišli slovenski oficirji in vojaki. V njihovih rokah smo bili tudi v Kranju
in Šentvidu vse do konca. Za vse hudo pa so bili najbolj odgovorni voditelji partije
in države z obojnim predsednikom Titom na čelu, potem pa navzdol do neposrednih morilcev
in njihovih pomočnikov.

Ena najbolj trdovratnih stvari v zvezi s polpreteklo zgodovino je dojemanje okupatorjev.
Večkrat ste jih postavili v okvir nelegitimne, a legalne oblasti, kar mnogim dvigne
pritisk. Ni to preveč spolzek teren?

Zelo je spolzek, saj komunisti ne priznavajo nobene druge oblasti razen svoje. Vendar
pri njih ne gre za zmoto, ampak za namerno demoniziranje sovražnika s popolnim[Stran 058] zanikanjem vsake njegove pristojnosti. Le tako so se komunisti lahko sami oklicali
za oblast, njim nepokorne rojake pa za hudičeve hlapce, čeprav niso imeli nobenega
opravka s sovražnikom. O tem prepričati tudi druge ni bilo težko, saj je napadalna
vojna bila velik zločin in tudi sovražnikovo ravnanje tako doma v lastnih krajih,
zlasti pa v zavzetih deželah, je bilo strahotno zločinsko.

Sovražnikov napad in zavzetje naše domovine je bil velik zločin in naše sovraštvo
proti sovražniku in zločinskim napadalcem je bilo pravno in moralno upravičeno. Ljudje
pa samo od vojne in sovraštva ne morejo živeti. Zato je kljub vsemu treba upoštevati
določbo mednarodnega okupacijskega prava, da sovražnikova stabilna dejanska oblast
nad zavzeto deželo po prenehanju bojev postane začasna, vendar zakonita oblast. Sodobno
življenje brez zakonite oblasti ni mogoče. Tudi v okupirani deželi je treba naprej
živeti in vsak dan skrbeti za varnost ljudi in premoženja, za zdravstvo, za prehrano,
za promet in javne komunikacije ter za celo vrsto drugih javnih služb in dejavnosti.
Za vse to je dolžan skrbeti okupator, zato mora imeti tudi nujne pristojnosti kot
zakonita oblast. Zato tudi vojna in okupacija nista brezpravno stanje, kot prikazujejo
komunisti, da bi upravičili svoje nasilje in zločine. S tem pa seveda ni rečeno, da
okupator lahko počne, kar ga je volja. Mednarodno običajno in pogodbeno pravo podrobno
določa, česa okupator ne sme, kaj sme in kaj mora narediti. Prav zaradi tega, kar
je okupator dolžan storiti, mu pravo priznava zakonitost njegove oblasti, saj oblast
ni zato, da skrbi za državo, ampak sta država in oblast zato, da skrbita za ljudi,
tudi za varnost pred lastnimi rojaki.

Po drugi strani omenjate tudi to, da so komunisti tako rekoč prijateljsko pustili
oditi okupatorske vojske …

Partizanski general Lado Ambrožič Novljan, za katerim je ostalo mnogo slovenskih žrtev
prej in potem, je povedal, da so partizani po kapitulaciji vso italijansko vojsko
skupaj s fašistično legijo in vsemi oficirji prisrčno pospremili do meje, ne da bi
se komu skrivil las. Tudi sam sem takrat videl množico Italijanov, ki so čez Bloke
veselo in nemoteno šli proti Trstu, oficirji s pištolami za pasom, medtem ko je tam
bil zbran ves komunistični in partizanski vrh s Kardeljem in Mačkom na čelu. Ivan
Maček Matija je v svojih Spominih sam opisal, kako je poveljniku zločinske italijanske
divizije »Isonzo« generalu Ceruttiju in spremljevalcem po zajetju v Novem mestu ponudil
stole in postregel s pijačo, da so se okrepčali za pot, jim pustil pištole in celo
tovornjak, da so se lahko peljali. Niti enega oficirja ali fašista niso zaprli ali
zadržali, kaj šele ustrelili, kar so množično počeli s Slovenci, čeprav je med njimi
bilo mnogo fašistov in vojnih zločincev, ki jih je kasneje za zločince uradno razglasila
tudi Jugoslavija.

Kako ocenjujete komunistično kolaboracijo z okupatorjem?

Nič sovražen in celo prijateljski odnos komunističnih partizanov do italijanskih okupatorjev
smo lahko večkrat videli že pred kapitulacijo Italije. Zlasti smo lahko opazili, kako
so se eni in drugi izogibali resnemu spopadu. Partizani so proti Lahom streljali le
iz daljave, da so ti strele komaj slišali, sami pa so se proti partizanom napotili
samo podnevi in več ur zatem, ko so ti že zdavnaj izginili v temi. Po neuspešnem partizanskem
napadu na tri vaške stražarje, 26. novembra 1942, ki so ga kasneje opisovali in slavili
kot bojni krst Šercerjeve brigade, so italijanski vojaki našo vas preplavili naslednji
dan popoldne, ko so se partizani na Mokrcu že mastili s pečenko iz zaplenjenih prašičev,
saj so vas zapustili že kmalu po polnoči. Mesec dni kasneje se je podobno zgodilo
ob napadu na Runarsko. Očiten primer sodelovanja med obojimi slovenskimi sovražniki
je bil, ko so Italijani o veliki noči 1943 vaški straži pri Fari na Blokah vzeli večji
del streliva le nekaj ur pred večdnevnim hudim partizanskim napadom, ki so ga stražarji
odbili samo zato, ker so imeli skrito tudi svoje orožje in strelivo, za katerega Lahi
in partizani niso vedeli. Značilno sodelovanje se je pokazalo že marca 1942, ko so
Lahi požgali vas Ravnik, drugo noč pa je pogorela še cerkev, ki je ob požaru v vasi
ostala nedotaknjena. Ni nujno, da je bilo vse to izrecno dogovorjeno, včasih je lahko
šlo tudi za izkoriščanje dobre prilike. Očitno pa je, da ni šlo za naključje. Ni čudno,
če je vrhovni poveljnik italijanske okupatorske vojske general Mario Roatta v svoji
knjigi spominov na okupacijo Jugoslavije, kot pravijo, res zapisal, da je njegova
najtežja naloga bila, kako oborožiti trideset tisoč jugoslovanskih partizanov.

[Stran 059]

Pomlad v senci revolucije

Figure 32. Pomlad v senci revolucije Tamino Petelinšek

Če le malo izostrimo širšo zgodovinsko sliko …

… komunistično skrito in javno sodelovanje z okupatorjem ni nič čudnega, saj sta že
prej kar tretjino časa druge svetovne vojne politično in vojaško javno sodelovala
Stalin in Hitler, Sovjetska zveza in Nemčija, celo njuni tajni politični policiji.
Skupaj so okupirali pol Evrope, tudi Slovenijo. Komunisti so državo s sovražno propagando
in sabotažami najprej razmajali in oslabili, fašisti in nacisti pa so ob odobravanju
in veselju komunistov namesto njih opravili najbolj umazano delo in državo vojaško
uničili. Vsak po svojih sposobnostih, nacisti z zločinsko silo, komunisti pa tudi
z lažmi in zločinsko pretkanostjo. Njihov kasnejši medsebojni boj je bil le spor med
tekmeci za totalitarno oblast nad svetom. Tako je tudi v Sloveniji nacionalno totalitaren
nacizem nadomestil še bolj zločinski razredno totalitaren boljševizem, ki si je poleg
oblasti prilastil tudi duše ljudi in naroda. Kolaboracija med bližnjimi sorodniki
je samoumevna, še posebej med zločinskimi sorodniki, kot sta bila nacizem in komunizem,
ki sta oba zrastla v nemškem prostoru.

Edino vas sem slišal govoriti o prevajalskih zapletih, ko gre za NOB in slednja s
tem dobi protiokupatorsko noto. Nam lahko na kratko razložite? Ali molk o tem pomeni,
da vaša teza ni prepričljiva?

Že v šoli so nas poučili, da je pomen besede narod, naroden v slovenščini dvojen.
Glavni pomen je »nacionalen«, redkeje pa tudi »ljudski«, kot npr. v zvezi narodna
noša, ki ni nacionalna ampak ljudska noša. V srbščini pa ista beseda narod, naroden
pomeni »ljudstvo, ljudski«. Zato sem postal pozoren, ko so kakšno leto ali dve po
drugi svetovni vojni v Sloveniji skoraj vsa komunistična poimenovanja z besedo narod,
naroden zamenjali z besedo ljudstvo, ljudski. Tako so prejšnji narodni odbori postali
ljudski odbori, narodne skupščine ljudske skupščine, narodna milica je postala ljudska
milica, JNA je postala JLA. V drugih republikah pa je poimenovanje ostalo brez spremembe
besede narod, naroden, ker je bila pomensko pravilna.

To pomeni, da je slovenski »… svoboda narodu« brez prevoda besede narod v ljudstvo
napačen prenos iz srbščine. Imena narodni odbor, narodna milica in drugi so bila napačna,
zato so jih popravili v pomensko pravilne ljudske odbore, ljudske milice itd. Nekatere
besedne zveze z narod, narodni pa so kljub napaki pustili nespremenjene. To velja[Stran 060] za že omenjeni partizanski pozdrav in zlasti za NOB – narodnoosvobodilni boj. NOB
tako lahko obenem pomeni boj proti okupatorju kot boj za osvoboditev ljudstva – ljudski
osvobodilni boj, tj. revolucija. O nujnosti »narodnoosvobodilnega boja« je govoril
že partijski dokument iz leta 1938, torej tri leta pred okupacijo, ko boja proti okupatorju
sploh še ni moglo biti, kar dokazuje, da je ta besedna zveza samo drug izraz za revolucijo.
Nespremenjeno so pustili, ker je napaka večini ljudi neopazna, nudi pa veliko možnosti
za manipulacijo. To se stalno dogaja, ko poudarjajo, da je šlo za narodnoosvobodilni
boj in ne za revolucijo. V resnici pa oboje govori o osvoboditvi ljudstva, to je o
razredni revoluciji.

Nekje ste zapisali, da državljanska vojna še vedno traja. Kako jo končati? Kakšna
je naloga ene in kakšna naloga druge strani?

Gre za nadaljevanje državljanske vojne brez orožja, čeprav nekateri grozijo tudi s
tem in obžalujejo, da leta 1945 niso pobili vseh nasprotnikov, zlasti ne pravih. Končati
bi jo bilo mogoče samo z normalnim pogovorom in priznanjem temeljnih dejstev preteklosti.
Tak pogovor je mogoč samo med enakopravnimi sogovorniki. Dokler bodo slovenski zakoni
eno stran povzdigovali in ji priznavali privilegije, drugo stran, ki je večinoma v
hudih jamah in neštetih breznih, pa še naprej onečaščali, zamolčevali in ji dajali
manj pravic kot drugim državljanom, pa enakopraven pogovor ni mogoč. Zato je že zdavnaj
bila ustavna in človeška dolžnost državne oblasti, zlasti najvišjih oblastnikov, da
bi zakonsko diskriminacijo, pri tem mislim zlasti na t. i. vojne zakone, končno ukinili.

Pri tem mora »prava stran« opustiti sovraštvo, ki ga stalno povečuje in z njim slepi
velik del naroda in tudi sama sebe, nasprotnikom pa priznati vsaj osnovno človeško
in narodno dostojanstvo. Druga stran pa mora vztrajati pri mirnem in častnem, vendar
bolj odločnem zagovoru in pojasnjevanju resnice ter pri zahtevi po enakopravnosti
in enakih možnostih. Popuščanje, prilagajanje in iskanje všečnosti pri nekdanjih boljševikih
in njihovih sopotnikih, pri onih, ki še vedno zagovarjajo zločinsko revolucijo in
vedo za več resnic, ne vodi k resnici in dobremu. Brez resnice ni svobode.

Ali bo Slovenija kdaj sposobna postaviti komunizem ob bok nacizmu in fašizmu? Ali
bo, po vašem mnenju, kdaj sposobna obsoditi zločine, storjene pod komunistično revolucijo
med vojno in po njej?

Nekoč bo tudi Slovenija postavila komunizem ob bok nacizmu in fašizmu ter ga obsodila
kot zločinsko ideologijo in zločinsko družbeno prakso. Ne dvomim, da bo obsodila tudi
neštete zločine, ki jih je boljševiški komunizem v Sloveniji storil med vojno in po
vojni. Resnica in pravica sta božji dekli, zato sta lahko tudi počasni, saj sta večni
in ne umrjeta. Pa vendar ne smemo samo čakati, kdaj se bo pravica sama prebila skozi
goro molka, laži in prevar. Resnica se je marsikje že pokazala, priče in zgodovinarji
so opisali že mnogo zločinov, ki kar kričijo po ukrepih proti zločincem, kot na primer
že prej omenjeni zločin na Lajšah ali zločin v Grahovem. Podobnih je še mnogo, zato
moramo vsi glasno zahtevati, da pristojni oblastniki storijo svojo dolžnost ali pa
zapustijo državne položaje.

Koliko imate razumevanja za nerazumevanje npr. primorskih ali štajerskih rojakov glede
slovenske zgodovine?

Imam veliko razumevanje za dejstvo, da Primorci ali Štajerci svojo zgodovino razumejo
drugače, kot jo razumemo na Kranjskem, poudarjam svojo, ker je v nekaterih pogledih
tudi res drugačna. Razumem tudi, da vsi ne razumejo naše zgodovine, zgodovinskega
dogajanja na Kranjskem. Nobenega razumevanja pa nimam in ne morem imeti za nekatere
tudi izobražene Primorce, Štajerce in Prekmurce, ki se niti malo ne poučijo in ne
potrudijo, da bi jo razumeli, ampak nas in našo kranjsko bližnjo zgodovino sodijo
po svoje, brez poznavanja osnovnih dejstev, če ne celo z njihovim namernim zamolčevanjem.
To se je v zadnjem času dobro videlo ob spominski prireditvi v Grahovem, ko so najbolj
nesmiselni napadi in psovanja priletela s Primorske in Štajerske. Celo tako velik
Slovenec, kot je profesor Samo Pahor iz Trsta, je pohitel in silovito brcnil v črno
temo. Morda pa bo tudi kakšen Čedermac kdaj spoznal, da je obramba življenja in doma
pred domačimi nasilniki vredna vsaj toliko spoštovanja kot obramba jezika pred fašisti.
Navsezadnje pa fašisti na Primorskem v 24 letih le niso umorili nobenega slovenskega
duhovnika ali bogoslovca, komunisti pa so jih v dveh letih kar devet. Vsaj svojo zgodovino
bi lahko tudi Primorci bolje poznali, da ne bi tako vzvišeno in izključujoče sodili
naše.

Nekoč ste namignili, da ste s Stanovnikom, ko je prevzel borčevsko vodstvo, pričakovali
bolj civiliziran pristop, pa se pričakovanje ni uresničilo. Danes je to organizacijo
prevzel politik SLS (!), kar bi z nekaj dobre volje spet lahko bil razlog za podobno
upanje. Vendar – ali ne spomnijo tudi prvi njegovi nastopi na čase enoumja?

Stanovnik je vsaj včasih – zlasti v odsotnosti časnikarjev – zablestel s kakšno za
komunista[Stran 061] presenetljivo izjavo ali priznanjem. Naj omenim samo sestanek, ki ga je jeseni 2006
sklical tedanji predsednik državnega zbora dr. France Cukjati. Povabil je predsednike
parlamentarnih strank in naju z Janezom Stanovnikom, da bi se pogovorili o možnostih
za spremembo neustavnih določb danes že omenjenih vojnih zakonov. Ko sem govoril o
komunistični revoluciji, me je poslanec Franc Žnidaršič ostro zavrnil, da ni bilo
nobene revolucije, ampak samo boj proti okupatorju. V besedo mu je vskočil Janez Stanovnik
in z drugega konca sejne mize zakričal: »Bila je revolucija, bila, pa še kakšna!«.
Drugače pa je vsaj javno dokaj stalno govoril ene in iste komunistične zgodbe, le
kadar sva bila sama, je bilo tudi drugače.

Izjave sedanjega predsednika borčevske organizacije Tita Turnška so prava katastrofa,
ker niso niti enoumje, ampak samo še brezumje. Stanovnik vsaj natančno ve, kaj je
bilo res in kaj samo partizanska propaganda in pravljice, četudi drugače govori in
kriči. Pri poslušanju Turnška pa imam občutek, da ničesar ne ve in tudi ne razume,
zato svoje pripovedi niti ne more tako urediti, da bi bila vsaj malo logična in verjetna.
S Stanovnikom sem se lahko pogovarjal, s Turnškom se ne bi mogel. To velja tudi za
druge mlajše vernike revolucije, zato je pogovor z njimi težji kot s starimi. Ti dobro
vedo, kaj se je dogajalo, zato tudi znajo povedati tako resnico kot tudi propagandno
laž.

Kako gledate na evropski pravni red? Če se je izkazal (vsaj na drugi stopnji) pri
primeru Kononov, ki ste ga že omenili se zdi, da je spet padel pri Katinu.

Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu je v zadevi
Kononov proti Latviji izdal znamenito sodbo, o kateri naši mediji že četrto leto trdno
molčijo, saj bistveno spreminja tudi slovensko »že napisano zgodovino«, zlasti Bavconovo
razredno pravo, s katerim je še vedno prepojeno tudi slovensko pravosodje. Vasilij
Kononov je bil poveljnik latvijskih partizanov, ki so med vojno napadli latvijsko
vas Mazie Bati z izgovorom, da so med vaščani oboroženi sodelavci okupatorja in izdajalci,
ki jih je partizansko sodišče obsodilo, ker naj bi nemškemu okupatorju naznanili skupino
partizanov. Kononovi partizani so po hišah poiskali šest moških, jim vzeli puške,
ki so jih dobili od Nemcev, ter jih na mestu postrelili. Eden je za vasjo umiral do
drugega dneva. Prijeli so tudi tri žene, zažgali njihove hiše in jih žive vrgli v
ogenj. Ena je v ognju rodila in zgorel je tudi otrok!

Latvijsko sodišče je po 12-letnem sojenju le končalo postopke in Kononova obsodilo
za vojne zločine in zločine zoper človečnost. Kononov se je branil s klasičnimi partizanskimi
stališči: da je bil na »pravi strani« in mu zato ne morejo soditi po predpisih, ki
veljajo za naciste, da so vaščani bili belogardistični in nacistični izdajalci, ki
so imeli nemško orožje, da je le izvršil partizansko sodbo itd. Vse dobro znano po
Repetu, Bavconu in še mnogih drugih slovenskih zagovornikih NOB!

Latvijsko sodišče je vse ugovore zavrnilo, zato se je Kononov, ki je med tem dobil
rusko državljanstvo, da je na sodišču zanj lahko nastopala tudi Rusija, pritožil na
ESČP. Senat prve stopnje je pod predsedstvom slovenskega sodnika dr. B. M. Zupančiča
ugodil pritožbi, veliki senat pa je leta 2010 sodbo prve stopnje razveljavil, ker
je ugotovil, da latvijsko vrhovno sodišče s svojo sodbo Kononovu ni kršilo nobenih
človekovih pravic. Latvijska zavrnitev partizanskih stališč in ugovorov je postala
evropska. Partizanski napad na latvijsko vas je bil zločin, tam so partizani bili
zločinci! Ni treba posebej kazati na Grahovo, Lajše in neštete druge slovenske vasi,
kjer so se zgodili enaki zločini.

Kaj pa Katinski primer?

V gozdovih pri Katinu, zahodno od Smolenska, in drugje v nekdanji Sovjetski zvezi
so sovjetski komunisti spomladi leta 1940 umorili več deset tisoč poljskih oficirjev
in intelektualcev, kar so dolgo zanikali in pripisovali Nemcem, dokler ni zločina
priznal zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov. Kljub priznanju pa ruske oblasti
svojcem žrtev niso hotele pomagati, zločinov niso raziskale, nobenemu zločincu niso
sodili. Rusko sodišče je preiskavo kar ustavilo. Zato se je nekaj prizadetih Poljakov
pritožilo na ESČP. Na prvi stopnji je bila Rusija obsojena, da je z zavračanjem pomoči
svojcem žrtev in ustavitvijo preiskave kršila človekove pravice in določbe Evropske
konvencije o človekovih pravicah. Veliki senat pa je oktobra 2013 razsodil nasprotno,
da sodišče nima časovne pristojnosti za obravnavo zločinov v Katinu, ki so se zgodili
pred ustanovitvijo tega sodišča.

Evropska sodba v zadevi Kononov proti Latviji je zelo pomembna, ker je partizanske[Stran 062] umore opredelila kot zločine zoper človečnost in mednarodno pravo. Sodba ESČP v zadevi
Janowiec in dr. proti Rusiji o postopku ruskih oblasti pri preiskavi umorov v Katinu
pa je zmanjšala procesne možnosti za obravnavo komunističnih zločinov pri evropskem
sodišču. Ali se je sodišče ustrašilo, ker je teh zločinov nešteto? Prav zato bi moralo
s potrditvijo prvotne sodbe prisiliti matične države, da jih preganjajo. Evropski
pravni red je torej komunistične umore jasno in odločno opredelil kot zločine, kar
bo morala upoštevati tudi Slovenija. Postopek pred evropskim sodiščem pa je časovno
zelo omejil, kar je huda ohromitev evropskega prava in varstva človekovih pravic.

Podoben nerešen problem Zahoda je očiten pri priznavanju komunističnih zaveznikov.
Kako je to mogoče?

Države, ki niso doživele boljševiške totalitarne oblasti, ne vedo prav, kaj je komunizem.
Zato se zahodne države povezujejo s komunističnimi, misleč, da so to navadne države.
Menim pa, da se nekdanja naivnost in nepremišljena zaupljivost Zahoda vendarle zmanjšuje,
saj mu slabih primerov in izkušenj ne manjka.

Ustavni sodnik Jan Zobec je na okrogli mizi aprila letos dejal: »Kako zelo krhka je
demokracija, nas uči zgodovina – in da je med demokracijo in avtoritarnim ali celo
totalitarnim sistemom samo tanka črta, iz dneva v dan bolj vemo«.

Z navedenim mnenjem ustavnega sodnika Jana Zobca soglašam. Ne vidim pa resne nevarnosti,
da bi parlamentarno demokracijo zamenjali s kakšno drugačno oblastjo. Res postajamo
vedno bolj monolitna družba, vendar ne v moči, ampak v zmedi in slabosti, zlasti pa
v vedno večjem in bolj iznajdljivem sovraštvu. To je danes popoln anahronizem, saj
sovraštvo ničesar ne ustvarja. Zato tudi ni sposobno spremeniti oblike vladavine,
saj smo del Evrope, ki kljub slabostim le napreduje in bo ostala demokratična. Vseeno
ne smemo biti naivni in nedelavni, demokratično ureditev je treba podpirati in jo
nenehno braniti. Tudi s političnim ozaveščanjem državljanov.

Se ne bojite, da bi neke vrste pasivnost, apatičnost ali pa popoln odpor do obstoječih
struktur pri mladih pripeljali do sprememb družbenega reda?

Ustavne in formalne spremembe naše parlamentarne demokracije v avtokracijo ali celo
v diktaturo »ljudske demokracije« ne pričakujem. Dejansko pa je naša demokracija že
sedaj zelo šibka, saj nam že preko 20 let vladajo nekdanji teroristi z zadnjim diktatorjem
v Sloveniji na vrhu. V resnici torej že imamo enoumno, zadnje čase že brezumno politično
glavo s parlamentarno frizuro.

V zahodnem svetu in tudi v Sloveniji smo vedno bolj priča razpadu klasičnih vrednot.
Kaj to pomeni za pravo, pravni sistem, ki je utemeljen prav na vrednotah? Ali se lahko
spremeni celo v svoje nasprotje – nepravo ter v nespoštovanje pravnih norm?

Seveda se pravni red lahko zruši, posebno tam, kjer so mnogi državljani brez pravne
in politične zrelosti in še vedno zaupno lezejo za nekdanjimi boljševiki. V Sloveniji
smo na nekaterih področjih že od nekdaj izven prava. Povsem brezpravno je stanje pri
odkrivanju in pregonu zločinov zoper človeštvo in mednarodno pravo. Prav tako povsem
nezakonito je stanje in ravnanje s prikritimi grobišči ter odsotnost vsake državne
skrbi za izkop in človeka dostojen pokop žrtev. V nasprotju s pravili mednarodnega
prava in z načeli, ki jih od nekdaj priznavajo civilizirani narodi, naša oblast ne
dovoli postavitve nagrobnega križa umrlim na »nepravi strani«. Ljubljanska občina
zahteva celo odstranitev neznatnega in že oskrunjenega križa na edinem domobranskem
vojaškem pokopališču na Orlovem vrhu. Očitno se drži zločinskega ukaza povojnega ministra
Zorana Poliča, da je treba grobove nasprotnikov zravnati z zemljo.

Ob ideji o postavitvi spomenika žrtvam vseh vojn ste izpostavili, da v Sloveniji še
vedno velja več protiustavnih zakonov, ki imajo različne predpise za pripadnike in
somišljenike različnih strani državljanske vojne in revolucije. Še bolj različna je
uporaba zakonov in obravnava posameznikov v pravnih postopkih …

V Sloveniji še vedno veljajo zakoni, ki imajo različne predpise za udeležence obeh
strani državljanske vojne pred 70 leti. To so t. i. vojni zakoni, kot so zakon o vojnih
pokopališčih, zakon o vojnih invalidih, zakon o vojnih veteranih, zakon o žrtvah vojnega
nasilja in drugi. Nasprotniki boljševiškega nasilja ne morejo imeti vojaškega pokopališča,
kot ga imajo partizani in tudi okupatorski vojaki. Pravzaprav ne morejo imeti nikakršnega

[Stran 063]

Tranzicija izgubljenih priložnosti

Figure 33. Tranzicija izgubljenih priložnosti Tamino Petelinšek

pokopališča, kot dokazuje prej navedeni ljubljanski primer. Nimajo statusa vojnih
veteranov in ne morejo biti vojni invalidi, čeprav so v boju izgubili nogo ali roko.
Niso žrtve vojnega nasilja, čeprav so jih med vojno umorili partizani. Pri tem je
treba upoštevati tudi dejstvo, da so določbe teh zakonov zelo nejasne, opredelitve
pa ideološko politične in pravno nedoločne. To omogoča zelo svojevoljno uporabo zakona,
kar večinoma partizansko usmerjenim uradnikom daje možnost še bolj krivičnega odločanja.

V čem je spomenik v Grahovem drugačen od vseh dosedanjih spominskih obeležij, ki jih
je postavila Nova Slovenska zaveza? Ali predstavlja kakšno prelomnico v spominjanju
na vojne in povojne grozote?

Spomenik je podoben drugim farnim spominskim ploščam. Na njem so zapisana imena zamolčanih
žrtev komunističnega revolucionarnega nasilja v grahovski fari. Drugačen je le v tem,
da so na istem spomeniku zapisana tudi imena žrtev partizanskega napada v novembru
1943, ki niso bile iz grahovske fare. Morda je posebnost v tem, da je postavljen blizu
spomenika partizanskim brigadam, ki so napadle Grahovo. Tja ga nismo postavili zaradi
partizanskega spomenika, ampak preprosto zato, ker so prav na tistem kraju bili umorjeni
branilci Grahovega.

Posebnost grahovskega spomenika je tudi srdito in nebrzdano nasprotovanje t. i. borcev
in njihovih vernikov, kakršnega ni bilo pri nobenem od več sto prej postavljenih podobnih
spomenikov. Zakaj mu tako sovražno nasprotujejo, niti sami dobro ne vedo, saj so v
različnem času navajali različne razloge, ali pa nas napadali tudi brez navedbe razlogov.
Spomenik je očitno postavljen na pravo mesto in ima pravo vsebino, da je prizadel
in zbudil tisto skupino Slovencev, ki bi morala biti zaradi zločinske smrti 75 žrtev
boljševiškega nasilja že zdavnaj prizadeta.

No, spomenik v Grahovem govori o slovenski narodni vojski, čeprav je bila ta uradno
ustanovljena šele v začetku leta 1945, dve leti po Grahovski tragediji …

Takoj po italijanski okupaciji so se začele priprave za formiranje odporniških enot
in že 29. maja 1941 je Slovenska ljudska stranka (SLS) ustanovila tajno Slovensko
legijo. Kmalu za tem je Jugoslovanska napredna stranka (JNS) 2. avgusta 1941 ustanovila
Sokolsko legijo. Tako je nastala slovenska narodna vojska. Ko je bila 1. maja 1943
ustanovljena še liberalna Narodna legija, so se vse tri povezale[Stran 064] in julija 1943 tudi formalno nastopile kot Slovenska narodna vojska (SNV). Pod tem
imenom so po italijanski kapitulaciji nastopale tudi nekdanje Vaške straže in slovenski
četniki. SNV je bila obnovljena 21. januarja 1945 s sklepom Narodnega odbora, legalno
pa je SNV nastopila 3. maja 1945, ko je Slovenski parlament na Taboru ukinil Slovensko
domobranstvo in ustanovil Narodno vlado.

Partizani niso bili slovenska vojska, saj se nikoli niso imenovali slovenski. Pridevnik
slovenski je bil tako pri partizanih kot pozneje v njihovi totalitarni državi prepovedan.
Vse, kar je prej bilo slovensko, so preimenovali z geografskimi imeni. Partizani niso
bili slovenski, ampak Partizanski odredi Slovenije (POS), slovenska društva so se
preimenovala v … društva Slovenije (izjema je bilo Slovensko planinsko društvo), narod
pa je po Marxu in njegovih sledilcih, kot je bil Kardelj, zapisan smrti in se zato
ljudi po narodnosti niti ni smelo vprašati.

Morda še komentar k trditvam, da bi morali pustiti preteklost za sabo. Kako ljudem
vendarle razložiti, da je poznavanje zgodovine nujno za preživetje naroda?

Po polstoletnem načrtnem zatiranju naroda in sistematičnem gojenju komunističnega
internacionalizma, zaničevanju domoljubja in nespoštovanju slovenskega jezika je zanemarjanje
naroda in jezika razumljivo. Poznavanje zgodovine mnogim ne pomeni ničesar. Zakaj
pa bi jim, če jih najvišji državniki in profesorji, celo nekateri duhovniki že desetletja
prepričujejo, da je zgodovina že napisana, torej nekaj mrtvega in za življenje neuporabnega.
Brez razčiščene zgodovine, kar pa se ne zgodi naenkrat za vselej, ni jasne in stabilne
sedanjosti. Če narod in njegovi ljudje ne vedo, od kod njihova sedanjost in zakaj
je takšna, nimajo jasne vizije, ne morejo dobro načrtovati prihodnosti in so obsojeni
na nazadovanje ali celo na propad. Vsak kmet mora pred novo setvijo pomisliti, kaj
je na njivi sejal zadnja leta in kakšen je bil pridelek. Če misli samo naprej in ne
upošteva preteklosti, se bo lahko hudo zmotil in ostal lačen.

Pretekle elite še vedno obvladujejo večinski medijski, pravosodni, družbeni, gospodarski
in (pretežno) politični prostor. Mlajšim generacijam, pa tudi nekaterim starejšim,
se zdijo take ugotovitve le teorija zarote oz. lažna paranoja.

Izkušenj nimajo, izkušenih pa nočejo poslušati. Ta oholost je velika človeška slabost,
ki smo ji Slovenci nedvomno preveč podvrženi. Vsak začenja na začetku. Če se uspe
prebiti skozi vse vladajoče neumnosti in nesmisle, je ob spoznanju resnice že star.
Večina pa že mnogo prej preneha iskati in omaga nekje na začetku. Prepusti se voditeljem,
ki skoraj vsi izvirajo iz totalitarnih časov in so nosilci starih sistemov in privilegijev,
ki jih branijo s tujo mislijo in slavijo s tujo pesmijo. Zato nekateri lažje živijo
v miselni kletki kot v svobodi.

Seveda ne moremo mimo procesa proti Janezu Janši, ki je vsekakor prvovrstna juridična
kot tudi politična tema. Po katastrofalnih kritikah od Krivica do Šturma je vtis,
da so z boljševiško prakso šli le predaleč in bi to vendarle mogel biti začetek njihovega
konca?

Celoten proces, zlasti pa obtožba in obe sodbi v zadevi Patria so tako nenavadni,
da res kažejo na obup tistih, ki so za ta proces odgovorni. Ne bom ponavljal neštetih
ugovorov znanih pravnikov vseh barv in usmeritev, saj jih je že za celo knjigo. Ta
proces je nerazumljiv celo za boljševiško prakso, ki jo iz neštetih povojnih sodb
dobro poznam. Udbovska sodišča so hitro in jasno zapisala, česa je kdo kriv, ne glede
na to, ali je bilo res ali le izmišljeno, ponarejeno ali drugače zmontirano. V dveh
urah so obsodili tudi preko 30 obdolžencev naenkrat, sodba pa je imela dve strani
obrazložitve. Takoj in jasno se je videlo, kam pes taco moli.

Zadeva proti Janši in drugim obdolžencem pa se je vlekla kot čreva in po dolgih letih
precejanja komarjev smo dobili mlakužo brez barve in okusa, dolgo pleteničenje brez
vidnega vzorca in zaključka. Če po dolgih letih obravnave in pisanja vidim sodbo,
ki ima deset ali več deset gosto tiskanih strani, vem, da so bili avtorji v velikih
težavah in da sami ne razumejo stvari, sicer bi svojo odločitev zapisali na treh ali
petih straneh. Kar je več, ni od resnice! Tudi nesmisel, da je obtožbo na okrajnem,
to je najnižjem sodišču, zastopal vrhovni, to je najvišji državni tožilec, ki nastopa
samo pred vrhovnim sodiščem, nedvomno kaže, da gre za zelo nenavaden kazenski pregon.
Zelo me moti nepojasnjena menjava besed ‘sprejel’ in ‘prejel’ obljubo. Pravni pomen
teh besed je bistveno različen. Sodba na podlagi indicev je mogoča, vendar ni ravno
običajna. Indici lahko nadomestijo neposredne dokaze, ne morejo pa nadomestiti[Stran 065]

Življenje proti betonu

Figure 34. Življenje proti betonu Tamino Petelinšek

dejstev, ki jih sodba sploh ne navaja, čeprav brez njih ni možen noben zagovor in
tudi ni kaznivega dejanja.

Če bo proces proti Janezu Janši in soobdolžencem postal slovenski pravosodni standard,
bo zelo lahko obsoditi vojne zločince in krivce sedanjega gospodarskega in duhovnega
poloma. Če bo sodba razveljavljena, bo treba temeljito pregledati pravosodje. Spoštovanja
pa tako nenavadna in nerazumljiva sodba v nobenem primeru ne zasluži.

Pred nami je referendum o arhivih. Zakonodajalec oz. ministrstvo za kulturo, ki je
novelo zakona pripravilo, pravi, da z novelo razširja dostop do gradiva UDBE, pobudniki
referenduma pa ravno obratno – da se arhivi zapirajo. Kakšno je vaše mnenje? Ali se
je sploh smiselno prerekati o odprtosti arhivov, ko pa vemo, da je bilo v Sloveniji
več kot 90 % vsega arhivskega gradiva, ki se je nanašalo na obdobje totalitarizma,
konec 80-ih let uničeno?

Prav zato, ker so večino najpomembnejšega arhivskega gradiva že uničili, mora ostanek
biti še bolj dostopen in na razpolago raziskovalcem in vsem, ki se zanj zanimajo.
V vašem vprašanju ste uporabili dve ključni besedi: dostop do gradiva in odprtost
arhivov. Gre za dve različni stvari, ki jim lahko rečemo tudi zakonsko besedilo in
dejansko življenje. Zakonsko besedilo res razširja število listin, ki jih bo dovoljeno
videti, vendar pa zmanjšuje vsebino listin, ki bo vidna. Po drugi strani pa so dejanske
možnosti vpogleda v arhivske dokumente že z zakonom zmanjšane, saj bo listine treba
predhodno pripraviti za pregled in nekatere dele počrniti. Čeprav bo na razpolago
več listin in mnogo več dela z vsako, ni predvideno nobeno povečanje dejanskih sposobnosti
arhivov. To pa pomeni zmanjšanje dostopa. Četudi bi bilo res, da novi zakon odpira
arhive, v kar sam dvomim, to ni povečanje, ampak v vsakem primeru samo pomanjšanje
dostopnosti arhivskih listin za državljane. Ob vsaki spremembi zakona pa se na slabše
spremeni še vrsta drugih okoliščin, ob vsakem brisanju se lahko izbriše tudi kaj,
kar ni dovoljeno brisati. Zakonske besede niso dejanja in ne življenje. Za oceno novele
arhivskega zakona zato mislečemu človeku zadošča dejstvo, da je spremembo pripravila,
predlagala in sprejela tista stran, ki se arhivov boji kot hudič križa in je zato
90 % arhivskih listin ob izgubi totalitarne oblasti že uničila. Preostale listine
morajo zato biti v celoti, hitro in neomejeno na vpogled, kar bomo lahko dosegli samo
na referendumu z glasovanjem proti spremembi zakona o arhivih.

Date: 2014