Zaveza št. 93 – Izhodišča za končanje slovenske državljanske vojne (Justin Stanovnik)


A. OSNOVNA DEJSTVA

1. Civilizacijski pomen državljanske vojne v Sloveniji

V notranjem slovenskem spopadu, katerega dimenzije so prerasle v državljansko vojno,
ni šlo zgolj za spremembo oblasti in s tem ustrezno politično korekcijo, ampak je
imel ta spopad bistveno ideološki značaj, z ambicijo postaviti novo ali drugačno civilizacijo,
v temelju spremenjeno paradigmo obstajanja.

2. Struktura slovenske državljanske vojne

V skladu s tem za slovensko državljansko vojno ne moremo uporabiti kategorije spora,
ki nakazuje spopad dveh sil za tretjo stvar, ampak je v slovenski državljanski vojni
šlo za napad ene strani na drugo, konkretno napad boljševikov – mednarodno vezanih
na Kominterno – na demokratsko substanco naroda, vezanega na tradicionalne civilizacijske
norme. Slovenci smo bili hkrati napadeni od treh totalitarizmov: od fašizma, nacizma
in boljševizma.

3. Strateška prikritost ciljev

Boljševiki boja, ki so ga začeli, niso vodili enoumno, ampak dvoumno. Svoje ideološke
revolucionarne cilje so maskirali z bojem proti okupatorju, kakor da jim gre za narodovo
osvoboditev. V resnici so sledili logiki revolucije, na zunaj pa so se obenem, včasih
še z večjim poudarkom, šli rezistenco. Z eno besedo, boljševiški angažma je v slovenski
zgodovini potekal v znamenju velikopotezne prevare.

B. ZNAČAJ IN POTEK DRŽAVLJANSKE VOJNE

1. Velika boljševiška manipulacija

Strategija boljševikov je računala na vse in zato vzdrževala dva momenta razpoloženosti
narodove substance: 1. obljubo brezrazredne družbe z novimi možnostmi udeleženosti
na oblasti in 2. ogroženost narodove identitete. Boljševiki so skrbno dozirali svoje
vložke tako, da so omogočali hkrati obe interpretaciji svojega nastopa: socialno in
nacionalno. V resnici pa je strateška uprizoritev rezistence z množično mobilizacijo
naroda omogočila realizacijo boljševiškega revolucionarnega projekta. Iz svojih moči
boljševizem ne bi uspel, ne v miru ne v vojni. Boljševiki so torej uspeli z uporabo
drugotnih dejavnikov, kar je že nakazovalo zgodovinsko nelegitimnost njihovega projekta.

2. Etična nevezanost – strateška prednost boljševikov

Drugi razlog za etapni izid slovenske državljanske vojne, za zmago boljševiških in
poraz izvorno demokratičnih sil, je tudi v moralni neenakosti obeh nasprotnikov. Ali
drugače povedano, v vserazpoložljivosti boljševikov in v vezanosti demokratskih vojaških
in političnih sil na etične norme. Osnovna intuicija, v imenu katere so boljševiki
šli v boj, je temeljila na veri v njihovo zgodovinsko izbranost za integralno spremembo
sveta. Ta osnovna nevezanost ali poljubnost ali vserazpoložljivost je postala poglavitni
dejavnik njihove uspešnosti – kratkotrajne, kakor smo rekli. Zlasti če jo pogledamo
v luči krščanskih norm, ki so vezale njihove nasprotnike. Način, kako je vosovec Franc
Stadler načrtoval in izvedel umor bana dr. Marka Natlačena, ima na sebi vse bistvene
simbolne znake boljševiškega nastopa v slovenski državljanski vojni.

3. Zunaj integralnega pristanka na civilizacijo

Tretji ozir, ki ga moramo upoštevati pri raziskovanju okoliščin, ki so dajale prednost
boljševiškim revolucionarnim silam, je temeljno razpoloženje nekaterih manjših, pa
tudi večjih skupin v narodu, ki so bile različne duhovne in politične provenience,
skupno pa jim je bilo nekaj, čemur bi lahko rekli nagibanje k zamenjavi temeljne duhovne
in družbene paradigme. Ta pa je bila seveda katoliška – trdna in življenjska in katoliška.
Medtem ko sta vodilna izrekovalca slovenskih reči v 19. stoletju, Prešeren na začetku
stoletja in Cankar na koncu, kljub kritičnim vzgibom temelje katoliške paradigme spoštovala,
sta na koncu 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja že nastopili dve sili, liberalni
posamezniki na podeželju in liberalne množice v mestih. Poleg tega pa so bili tu[Stran 067] emancipirani intelektualci, kot je bil Kocbek, in ljudje, ki so, gnani od družbene
nuje ali ne, koketirali s prevratnimi socialnimi idejami. Ker pa sami niso imeli ne
poguma ne moči za odločilna dejanja na odprtem prostoru, so se predali veri, da bodo
boljševiki to naredili namesto njih. A ta odločitev, kakor vemo, ni bila brez kazni:
ta lahkovernost jih je peljala v pokrajine, od koder ni bilo vrnitve. Drug za drugim
so spoznavali, da ne morejo več stran, da so se v resnici spremenili. Da so se odločili
za nekaj, česar ni več mogoče popraviti.

4. Imperialna igra zahodnih zaveznikov

Četrti faktor, ki je odločilno vplival na boljševizacijo Slovenije, pa nas že pelje
v zgodbo, kako je svet v zgodovini ravnal z nami. Tu ne mislim samo na italijanski
in nemški napad in s tem na agresijo fašizma in nacizma, tu mislim zlasti na dvojno
britansko izdajo – samo v modernem času. To, kar se je zgodilo po Teheranu decembra
leta 1943 in z vlado Tito–Šubašić poleti 1944, presega meje dovoljenega; vetrinjska
odločitev Britancev, da vojake slovenske narodne vojske izročijo boljševiški Jugoslaviji,
pa že postavlja stvari v območje vojnega zločina. Neizbrisnega vojnega zločina nad
Slovenci!

Iz zgoraj opisanih dejstev se sama po sebi oblikuje, na nov in poudarjen način, vrhovna
slovenska moralna in politična norma za vso prihodnost: Vse, kar na kakršenkoli način
zmanjšuje enotnost naroda, kaj šele oboroženi spor – je največji greh, najbolj zavrženo
dejanje. Spričo naše majhnosti bomo samo enotni lahko vzdržali. Boljševiški poseg
presega oznako zločina.

C. BILANCA SLOVENSKE DRŽAVLJANSKE VOJNE

1. Negotovost edinega opravičila boljševikov

Edina pridobitev, ki daje boljševikom nekaj začetnih možnosti, je pridobitev dela
rapalske Primorske. Toda tudi ta edina možnost se kmalu izkaže za problematično, ker
ne prenese legitimnega vprašanja, kaj pa bi prinesla izvorno demokratska rezistenca,
ki je obstajala in bi se gotovo krepila, ko ne bi bilo začetne polastitve naroda s
strani boljševikov. Sicer pa bilančna pola boljševiške revolucije na pozitivni strani
ostaja prazna. Za boljševiško revolucijo moramo zato reči, da je bila koncipirana
in izpeljana zaman (da je bilo abortivno dejanje). Na negativni strani pa bi zmanjkalo
prostora za vpis vseh »pridobitev«, ki po svojem moralnem značaju gravitirajo tja.
Ustavimo se za trenutek in jih nekaj naštejmo:

2. Nekaj postavk iz negativne bilance boljševiškega angažmaja

a) Inicialni leninski teror, ki je – z 900 žrtvami že do junija 1942 – dosegel registriranje
obrambnega upora Vaških straž.

b) Kulminacija boljševiškega nasilja jeseni 1943, ki izstopa s 600 žrtvami posamičnih
in množičnih umorov. Sem spadajo umor 28 ranjencev drugi dan po padcu Turjaka in množični
masakri v Jelendolu in Mozlju. Sem spada umor 160 ciganov (predvsem žensk in otrok,
ker so moški še pravočasno zbežali iz nevarnega območja). Pri tem je treba omeniti,
da so boljševiki Italijane, potem ko so jim ti s topovi odprli vrata v Turjak in Grčarice,
s fanfarami pospremili do meje.

c) Z masakrom slovenske vojske po vrnitvi iz Vetrinja je število boljševiških žrtev
naraslo na okroglo 20.000. Če prištejemo še tiste, ki so padli posredno zaradi reklamnih
uprizoritev t. i. NOB, pa število žrtev naraste na 40.000.

d) Če se ravnamo po tem, kar preberemo v Londonski listini iz avgusta 1945, je bila
KPS kot organizator in naredbodajalec pomembnejših dejanj med vojno in po njej, kriva
– dokazano kriva – v vseh treh postavkah Londonske listine: zločini zoper mir, vojni
zločini in zločini zoper človečnost. Gre torej za eno najglobljih ali najvišjih zločinskih
vpletenosti stoletja.

3. Totalna poškodovanost – zgodovinska dediščina revolucije

Če se z eno besedo dotaknemo še obdobja od leta 1945 do leta 1990, v katerem sta vladala
in odločala samo dva dejavnika, boljševiška partija in tajna policija, potem ni čudno,
če ob pogledu na Slovence, ki so se v tem obdobju oblikovali, pridemo do obtežilnega
spoznanja: »totalitarna poškodovanost«.

Iz tega izhajata dva zgodovinsko overovljena normativna stavka: rast nove elite, hranjena
iz avtentičnega razumetja civilizacije; in vrnitev slehernika k sebi, zaukazana iz
krvi mučencev.

Date: 2014