1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza
1.1. Zlo stoletja na tranzicijski način
Lenart Rihar
1.1.1.
Prav ta čas prihaja na tržišče težko pričakovana knjiga Alaina BesançonaZlo stoletja. Prebrati bi jo morali vsi, saj govori, čeprav z motrenjem totalitarne preteklosti, o naši prihodnosti. Prihodnosti pa v tem, kar gledamo okrog sebe v polju kulturnopolitičnega, prav gotovo ni. Če pogledamo politični vrh, vidimo zavestno naslanjanje na jugo-boljševizem – od vsakršnega agitpropa do nikakršne gospodarske politike. V ozadju čutimo nekdanje veljake. Njihova tarča ni samo omenjena elita, pač pa svoje ideje prek različnih aktivistov cepijo med razočaranimi in stiskanimi ljudmi. Če jih ne spravijo v pogon za svoje destruktivno delo, jih odvrnejo vsaj od nujnega deleža, ki bi ga morali prispevati demokratični strani.
Kaj počne demokratična stran z zaupanjem svojih volivcev, pa je spet drugo vprašanje. Stežka smo poslušali trdo besedo, ki jo je Zaveza namenjala krščanski demokraciji, ko se ji je v devetdesetih letih zdelo nadvse pomembno »biti zraven«, denimo pri Drnovškovi vladi. Skozi leta se je potrdilo, da je imela Zaveza prav. Za tisti čas bi strogost lahko omilili z dejstvom, da je šlo za začetke in da je bil tam vsaj vtis velike politike. Danes pa je znotraj zdravega razuma, osnovne življenjske orientacije in minimalnega političnega instinkta povsem nemogoče razumeti, kako vodstvo sorodne stranke izkazuje največji sprotni angažma zadnjih let pri nekem (najmanj kar lahko rečemo) vprašljivem zakonu s pregovorno (!) kočljivo tematiko, ki ga je v parlamentarno proceduro poslala »stožiška« vlada in ki (najmanj kar lahko rečemo) za sprejetje ni potreboval opozicijskih glasov. Kje je tukaj občutek za volivca, zvestoba izvoru in programu, smisel za smer, vodenje in rast stranke, razumetje slovenskega tukaj in zdaj?
Jedrni volivec je tako znova skrajno neprijetno razpet, saj si njegov vrednostni svet zastavlja pravkar zapisana vprašanja, obenem pa mu je samoumevna tudi zvestoba lastni stranki in praviloma tudi vodstvu; celo takrat, ko slednje idejnega kapitala stranke ne povzema in ne živi ali pa ga ni sposobno prevesti v resno politično delo. Povsem prezrto in skoraj povsem neraziskano je, koliko krivic, ponižanj in onemogočanj je moral ta volivec pretrpeti pod boljševizmom, ko je ostajal zvest slovenstvu in krščanstvu. Iz Egipta je poln upanja izšel kot zmagovalec, a vedno nova zlata teleta, ki mu jih pripravljajo rojaki, mu grenijo častitljiva leta. Začuden ugotavlja, da je Egipt mogoč tudi zunaj njega, tudi na svobodi. Ne samo Egipt, tudi Egipčani so se pretihotapili v nov svet; na zborovanjih poveličujejo zatiranje, vabijo v nekdanje čase in že odkrito propagirajo sužnjelastništvo. Če naš človek od suženjstva ni pričakoval več od mizernega zunanjega preživetja in je za duhovni razmah skupaj z negovanjem ideje o svobodni deželi skrbel v notranjem eksilu, so ga upravičena pričakovanja na drugi strani Rdečega morja po desetletju, dveh, poltretjem začela tirati v obup.
Slovenija postaja karikatura obljubljene dežele zato, ker ni znala ali ni hotela ločiti med suženjstvom in svobodo, ker med njima ni vzpostavila nepremostljivega preloma. Vsi vemo, voditelji katere stranke so zadnji, ki bi si smeli privoščiti zadevno zamegljevanje. Kaj šele denarno nagrajevanje pretihotapljenega faraončka ali »konstruktivno sodelovanje« pri egiptovskih tajnih službah, ki so njihovim ljudem prizadejale največ gorja. Jasna stališča bi jih že v izhodišču varovala pred kakršno koli zlorabo te ali one politične konkurence.
Popolnoma jasno je, da omenjena primera, se pravi dodaten privilegij prvemu izmed privilegiranih ali različica zakona o tajnih službah, sama na sebi nikakor nista bistvenega pomena. Težava je v tem, da kažeta na osnove, na katerih sta sploh mogoča. Te osnove pa so razlog skoraj vsemu, kar nas od pravične in uspešne družbe loči. Kdor razume, kakšen svet je nasledila mlada slovenska demokracija in kako malo ga je uspela razgraditi, bo samodejno obvarovan neštetih podobnih napak. Ključ za rešitev je torej, kot Zaveza brez prestanka poudarja, razumetje stvari. A ker domača beseda prevečkrat ne dobi ustreznega mesta in učinka, [Stran 002]predlagamo misli tujca Alaina Besançona. Gre za trikratnega doktorja, tudi zgodovine, člana Francoskega inštituta, ki je bil pet let član komunistične partije – vse do objave Hruščovovega poročila leta 1956. Ni mogel razumeti tistih, ki so tudi po Poročilu ostali člani francoske komunistične partije. One, ki so jo zapustili, pa ločuje na tiste, ki so si mirno odpustili članstvo v taki organizaciji, in na tiste, ki si niso. Sam si, osramočen, jezen in prevaran, ni mogel odpustiti. Škodo zaradi lastne zablode je hotel popraviti. Več desetletij je vztrajal v poglobljenem raziskovanju ruske zgodovine in sovjetskega komunizma. Da bi razumel. Prepričan je, da bo na sodišču vse človeške zgodovine proces zoper komunizem osrednjega, prav posebnega pomena. Živi v upanju, da mu bo ves dolgoletni napor, ki ga je vložil v raziskovanje, štet v odpuščanje.
Slovenije v njegovi knjigi, razen v predgovoru, sicer ni, a zato jo spremlja odlična študija slovenskega zgodovinarja mag. Jurija Emeršiča. Njegov tekst nakazuje, kako premoščati umetno vrzel, ki se jo v javnosti skuša ustvariti med zakonitostmi sovjetskega in jugoslovanskega boljševizma. Kdor uspe zaobiti splošno javnomnenjsko prizmo, bo zlahka stavek za stavkom prevajal v slovensko stvarnost; najprej takratno, totalitarno, med letoma ’45 in ’90, potem pa še v neštete tranzicijske transmisije.
Denimo o tem, kako je represivno jedro varovano s skrajno gosto ideološko meglo. »Četudi je bila posoda skrivnosti o uničevalnih operacijah predrta, je bila luknja zamašena s splošno voljo do nejevernosti.« Vemo za stotine grobišč, a kot da nočemo verjeti … Če bi pričevanjem verjeli, bi bili prisiljeni korenito spremeniti svoj pogled, ker bi ta vodil v povsem neverjeten svet, pokoren neki zablodeli logiki. Avtor navede primer: »Ko je David Rousset sprožil vprašanje o sovjetskih taboriščih malo pred letom 1950, je bil to škandal. Sartre je brez težav dokazal, da je koncept taborišča v protislovju s socialističnim pojmovanjem in ga zatorej ni moglo biti. Leta 1948 je med Kravčenkovim procesom gospa Buber-Neumann izzvala proteste s svojo izjavo, da je v nemških delovnih taboriščih zaznala ostanke prava, ki jih ni bilo v sovjetskih taboriščih, kjer je bila zaprta, preden jo je Stalin izročil Hitlerju.« Komunizem pozno v tranzicijo ohranja stanje popolnega zanikanja. Nedavno si ga je samoumevno privoščil nekdanji partijski poglavar v slovenskem parlamentu. Privoščijo pa si ga tudi vsi njegovi podaniki, ki sestavljajo današnjo vladno koalicijo. Ne obstaja nič, dokler se ne odpre zemlja in pred nami vstane rov sv. Barbare. A še njen učinek, ki bi moral biti tektonski, se uspe izničiti. Slovenija je zaradi slepilnega manevra o drugačnem obrazu svojega boljševizma potrebna toliko večje pronicljivosti. Posebno zato, ker drži, da nas ni okupirala Sovjetska zveza in da je večina smela kupovati margarino v Avstriji.
Avtor nevarnost komunizma poudari prav na tej točki, kjer najraje klecamo; češ, ideja je pa dobra, to in to je bilo pa dobro. A prav zato je slabši od nacizma. Nevaren je prav zato, ker je njegova vzgoja zahrbtna, postopna in svoja slaba dejanja preoblači v dobra. »Ozračje vsesplošne laži se je zgoščevalo, medtem ko so se dejstva oddaljevala od besed, ki bi jih morala opisovati. Dobro se je na vso silo uveljavljalo, da bi zanikalo resničnost zla.«
Knjiga natančno prikazuje, kako je bila resničnost nadomeščena s psevdoresničnostjo. »Ustanovili so posebne enote lažnih novinarjev, lažnih zgodovinarjev, lažne literature, lažne umetnosti, ki se je pretvarjala, da je fotografsko odražala fiktivno stvarnost. Lažno gospodarstvo je proizvajalo izmišljene statistike.« Tako je bilo in enako delovanje v istih negativnih slovenskih silah čutimo tudi danes. Boljševiška »premoč je bila prav v tej profesionalnosti, ki vključuje zvijačo, potrpežljivost in razum v odnosu do želenega cilja. Kljub vsemu je šlo samo za uničenje. Gradnja ni možna, ker je cilj nesmiseln. / … / Komunizem je bolj sprevržen od nacizma, ker od človeka ne zahteva, da bi bil zavestno udeležen pri zločinu, temveč uporabi vsesplošni čut pravičnosti in dobrote, da po vsej zemlji seje zlo.«
»Ko je bežen tresljaj zrušil hišico iz kart, ki bi se lahko sesula prej ali kasneje, se nam je pokazalo post-komunistično obzorje: mafija in na pol klošarji, ki nimajo moči niti, da bi se spomnili.« S čimer se milijarderstvo ne izključuje … Besançon nekje navaja, koliko zahodnih politikov je bilo prevaranih, ker so verjeli, da so jih sprejeli člani vlade, župani ipd., ne pa partijski funkcionarji. Vprašanje je, če ne bo pronicljivost kakega drugega avtorja čez leta razlagala, kako so se zahodni politiki na iste limanice lovili tudi v tranzicijskem času. Le da so jim družbo delali tudi premnogi plitvi domači politiki t. i. izvorno demokratičnih strank.
[Stran 003]
[Stran 004]
1.2. Pričevanje o zgodovini kot pritrditev življenju
Matija Ogrin
1.2.1.
Iz časa, ko so spomladi 1991 ustanavljali Novo Slovensko zavezo, hranijo starejši člani NSZ neki spomin, ki nam kar sam po sebi obudi zavest, kako zelo se svet okrog nas spreminja, kako naglo nam za hrbtom tečejo njegove neustavljive menjave.
Spominjajo se namreč, da so pred ustanovitvijo nekaj časa tehtali nelahko vprašanje: ali naj Novo Slovensko zavezo ustanovijo kot politično stranko ali kot civilno društvo? Vsebina, ki jo je tedaj v širšo slovensko družbo prinašal osvobojeni spomin na preteklost, je narekovala tako naravne in neogibne zahteve po uresničitvi, tj. po spremembah v družbeni, politični stvarnosti, da se je zdelo resnično in težko vprašanje, katero pot izbrati: pot politične stranke ali pot civilnega, kulturnega društva. Životvorni naboj, ki ga je nosilo in mu dajalo polet odkrivanje zgodovinske resnice o revoluciji in državljanski vojni, je bil med ustanovniki NSZ, kot tudi med mnogimi drugimi ljudmi, tako močan in živ, da se je prehod novih spoznanj v politiko – ter s tem razmah nove politike – zdel neogiben, naraven, organski in – neustavljiv.
V tem ozračju je prevladalo stališče, naj se Nova Slovenska zaveza posveti poglobljenemu raziskovanju ter pričevanju o polminulem času kot civilno društvo, ob trdnem in samoumevnem prepričanju, da bodo politično uresničitev novih spoznanj o tem, kaj se nam je Slovencem v 20. stoletju dogodilo, prevzele in izpeljale demokratične stranke slovenske pomladi. Ta zapis se ne ukvarja z mislijo o pravilnosti te odločitve, pač pa z mislijo, kako drastično drugačen je položaj NSZ v razmerju do politike danes, dvajset let pozneje. Vredno bi bilo napraviti, denimo, dostojen pregled sprejemanja t. i. »Vojnih zakonov« in raznih »spravnih« poskusov, ki smo jih – bolj ali manj nemočno ter v informacijski osami – prenašali v devetdesetih letih in vse do danes. To analizo bo prej ali slej kdo napravil – in iz nje bo morda moč razbrati tudi to, da so bili »Vojni zakoni«, kolikor so jih krojile stare politične sile, sredstvo manipulacije, kolikor pa so pri njih sodelovale demokratične stranke, so bili izkaz postopnega ugašanja zgodovinske zavesti o tem, kar se nam je v 20. stoletju zgodilo – s tem pa ugašanja izvorno pomladne politične misli. Skratka: ob ustanovitvi NSZ pred dobrima dvema desetletjema se je nemara zdelo naravno in samoumevno, da bodo spoznanja Nove Slovenske zaveze stranke slovenske pomladi vsaj v dobršni meri artikulirale kot del svojih dejanskih političnih prizadevanj. Toda že zgodaj se je začelo kazati ter se na koncu pokazalo, da so bila ta politična prizadevanja zadnjih dvajsetih let večkrat le serija razočaranj, iztirjenj in zastranitev. Ta težnja se v zadnjih letih ne spreminja na bolje. Vse kaj drugega. Ljudje danes na splošno poznajo slovensko zgodovino manj in ne bolje: manj iz lastnega izkustva in spomina starih staršev, pač pa tembolj iz šolskega pouka in medijev. Takšni volivci pač ne bodo čutili potrebe in ne zmogli notranje moči, da bi korigirali ravnanje svojih političnih strank in jih opomnili na zvestobo prvotnemu konceptu slovenske pomladi.
Slovenska zaveza je prvotno nastala kot koalicija demokratičnih strank v silah in stiskah vojnega časa. Nova Slovenska zaveza je nastala še v tesni povezanosti z mislijo na politično uresničevanje novih spoznanj v novem času. Dve desetletji pozneje se zdi, da je nemajhen del slovenske pomladne politike že daleč od uvidov in stremljenj ljudi, ki so s svojimi pričevanji o zgodovini ustvarili NSZ. Duhovnega prostora, ki ga je NSZ utemeljila s pričevanji in kulturo spominjanja ter z odtod izhajajočimi idejami o končanju državljanske vojne – tega duhovnega prostora ni vzela za svoje izhodišče nobena politična stranka. Razen kdaj pa kdaj kakšen fragment, tako pač, kakor je bilo komu prav v igri velikih in pogosto tudi prav malih interesov.
1.2.2. * * *
Vse to se bo, tako verjamem, spremenilo, toda verjetno ne kmalu in zagotovo ne v nekaj letih, v času, ki se zdi v dosegu človekovih upov in želja. Bolj realno je sprejeti, da se je naš narod tudi od leta 1990 do danes zelo spremenil in se še bo: mnogi (ki so vedeli) so odšli, mnogi (ki ne vedo ali jim je vseeno) so prišli. Sam sem se večkrat – brez pretiranega pesimizma in grenkobe – spraševal, ali niso ljudje, ki na Slovenskem danes ohranjajo pričevanje ter kulturo spomina, v podobnem položaju, kakor so naši emigranti v daljnih državah po svetu? Ali so bile države, v katerih so in še živijo naši emigranti, kaj bolj tuje njihovi politični usodi, osebnim spominom in pričevanjem, kakor pa sta slovenska država in družba tuji spominom, pričevanjem in političnim stremljenjem ljudi, povezanih v NSZ? Slovenska skupnost v Argentini si je zadala težko nalogo, da za prihodnji čas ohrani, kakor se je s prispodobo izrazil Zorko Simčič, »žerjavico«: spomin, vero, slovenstvo. NSZ je, tako se mi zdi, v podobnem [Stran 005]
položaju: je v domovini, toda v določenem smislu izločena iz slovenske družbe. Je doma, toda kakor v emigraciji. Sredi slovenskih dežel, toda kakor v eksilu. To je faktično stanje še vedno delujočih učinkov državljanske vojne. Toda človeka, ki verjame v moč in vrednost resnice, to ne straši in ne omaja. Ve, da mora predvsem ohraniti »žerjavico«; za kateri čas in za katere ljudi, to ni pomembno. Le eno je pomembno: vsako ohranjeno pričevanje, vsako ime, vsak zapisan spomin na usodni čas revolucije in državljanske vojne je majhna zmaga nad relativizmom in brezbrižnostjo, zmaga osebnega nad brezosebnim, zmaga slovenstva nad mednarodnim in brez-narodnim prevratništvom, je vzpodbuda k pomembnim človeškim uresničitvam v prihodnosti in globoka pritrditev življenju, njegovi vrednosti in svetosti – in to ne more ostati za vselej brez pomena, brez sadu in učinka.
[Stran 006]
1.3. Učinki molka
Brane Senegačnik
1.3.1.
Revolucionarni teror v Sloveniji je imel ogromne razsežnosti in srhljive oblike; kljub temu pa najbrž ni najbolj značilen za komunistično preobrazbo slovenske družbe ta teror sam, temveč dolgotrajni prisilni molk o njem. Ni vsak molk preprosto samo molk: vsak molk ima svoj izvor, svojo globino, obseg, vsebino, težo in pomen. Večji so dogodki, ki jih zastira plašč molka, usodnejši so njegovi učinki; hujši so ukrepi, s katerim je vsiljen, bolj je deformiran družbeni prostor; dalj časa traja, dlje stran od zgodovinske in sodobne resničnosti tavajo posamezniki. Nazadnje začne z nasilnimi ukrepi sankcionirani molk pronicati navznoter, v človeško notranjost: ne le da »zamolčanega« ni v družbi, temveč se začne to, kar so ljudje tako boleče izkusili, zabrisovati in groteskno preoblikovati tudi v psihi posameznikov: in ko se potopi v nezavedno, od tam nevidno kontaminira življenje njihove skupnosti. Skupni prostor postane popolnoma izkrivljen, ne da bi ljudje to dojemali; praznina, ki nastane z zamolkom oziroma »odpravo« resničnih dogodkov, je nekakšna imaginarna parcela, na kateri je mogoče postavljati fantazmične ideološke konstrukcije. Ko v tak svet vstopijo nove generacije, postane še bolj zapleten: čista zgodovinska slika, ki jim jo ponuja uradna (dominantna) kultura, jim, povsem razumljivo, ustreza, navsezadnje je dolžnost staršev, da oskrbijo svoje potomce s čim boljšim vedenjem o svetu; kar kali to sliko, zato občutijo kot oviro za svoje lastno avtentično življenje, kot obremenjevanje s preteklostjo. Tako se dogaja, da jim tisti, ki jih najbolj spodbujajo k neobremenjeni hoji, nalagajo na ramena vedno hujša bremena preteklosti.
Slovenska resničnost je potlačena pod površino tako v psihoanalitčnem kot v dobesednem, fizičnem smislu: tonam sadre, ki se je natekla iz celjske cinkarne na teharsko grobišče, in enajstim betonskim zidovom v rovu sv. Barbare ustrezajo desetletja gradnje celotne družbe po ideoloških planih na temelju molka o zločinih. Poboji, nasilje in prisvajanje lastnine v nacionalnih razsežnostih – takšna je bila podlaga nove stvarnosti. In ta podlaga je bila arhitektonsko dejavna: slovenska družbena stavba od tedaj nikoli ni mogla biti trdna, ker so se tla pod njo premikala. To se potrjuje v desetletjih po razpadu SFRJ: Slovenija se je osamosvojila predvsem iz želje po ohranitvi nacionalne samobitnosti in izhodu iz nedelujočega ekonomskega sistema; po dveh desetletjih pa slovensko kulturo – takšna je vsaj prevladujoča javna podoba – preveva mesečna nostalgija po jugoslovanski socialistični preteklosti. Zaradi podlage, ki jo tvori sistematizirano nasilje in molk o njem. Ki je zato na neki način resnična in neresnična obenem. Demokratizacija ob nastanku slovenske države ni spodjedla te podlage; to pa pomeni, da demokratizacije v pravem pomenu sploh ni bilo, oziroma da je ostala nedokončan proces.
Prizadevanja po tem, da bi slovenska država in družba ostali utemeljeni na tej podlagi, so izredno energična, obsežna in raznolika; poseben pospešek so dobila v drugi polovici devetdesetih let, ko so iz faze latence postopoma prehajala v odkrit projekt restavracije socializma. Privzem površinske liberalne identitete, poudarjanje zgodovinskega relativizma in neodgovornega individualizma, propagandistično svarjenje pred revanšizmom, gesla: »Dovolj brskanja po kosteh!« in »Zgodovino zgodovinarjem!« – vse to je odigralo svojo ne nepomembno vlogo. Besedo »komunizem« je bilo tako rekoč prepovedano uporabljati, tudi ko se je govorilo o najbolj očitnih primerih kontinuitete; a ta prepoved očitno ni izvirala iz sramu (post)komunistov, temveč iz njihovih interesov: ostati, kar si bil, in pri tem ne biti identificiran, je bilo najpomembnejše taktično vodilo boja za oblast. Danes pa se vse pogosteje igra z odprtimi kartami; ne le reaktivirani družbenopolitčni delavci iz starih socialističnih časov, temveč tudi mladi ljudje, rojeni po propadu SFRJ, prepričano zagotavljajo: »Vsi vemo, da smo v socializmu živeli bolje.« Slovita stožiška obnovitev zaobljub komunizmu, ki jo je izvedla celotna tako imenovana leva politična elita, je bila le kulminacija in nekakšna uradna razglasitev tega, kar je bilo nenaivnemu opazovalcu že dolgo očitno: da želi ta elita zasukati slovensko ladjo naprej – v preteklost.
Proces prilagajanja in konsolidacije bivših komunističnih in parakomunističnih organizacij je izredno obsežen: poleg ekonomske ima tudi kulturno razsežnost, ki je sicer od prve odvisna, a ni morda nič manj pomembna in je predvsem bolj vidna. A to seveda ni vsa zgodba. V obnebju zgodovinskega molka se ni samo obnovila moč propadle ideologije, temveč je doživel svojo – morda usodno – preobrazbo tudi tisti del družbe, ki ne pristaja na to ideološko skrčeno obzorje. Ta del družbe, ki vztraja pri tistem, kar je bilo v [Stran 007]začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja videti splošna usmeritev, namreč: uveljavljanje demokratičnega življenja v Sloveniji, je v restavrirani socialistični kulturi pogosto označen (in s tem seveda že tudi obtožen) kot »meščanska kultura«, »kapitalizem«, »globalizem«, »neoliberalizem« in celo »fašizem«. Medijski in akademski ideologi sem pogosto prištevajo še Katoliško cerkev –navidez nevtralna oznaka RKC, ki jo uporabljajo, v njihovem obzorju dejansko deluje kot šifra za najhujše zlo. Takšne oznake so seveda same na sebi dokaz kulturnega boja, v katerem argumentiran dialog ni mogoč. Posledice tega pa so težke: na eni strani so v tem, da tudi najbolj nenavadno umovanje z levičarskim akademskim pokritjem in »doktorirane bedastoče« kakih zofijinih ljubimcev veljajo za resen družbeni diskurz; na drugi strani pa v tem, da se zagovorniki demokracije bodisi nekritično idejno konsolidirajo bodisi prav tako nekritično stopajo v radikalen medsebojni konflikt zaradi nesposobnosti razlikovati nebistveno od bistvenega. Obe vrsti nekritičnosti močno zaznamujeta prizadevanje za demokratizacijo slovenske družbe in zahtevata temeljit premislek. Tu bi rad samo grobo skiciral ti težavi.
Vsaka družba potrebuje elite na različnih področjih; kot je dobro znano, precejšen del slovenskih elit iz različnih razlogov simpatizira s postkomunističo slovensko politiko in podpira njeno družbeno vizijo. Res je, da so argumenti, s katerimi pripadniki teh elit podpirajo svoja stališča, pogosto ne le neelitni, temveč naravnost nedoletni, včasih so brezsramno utilitarni, včasih pa celo dišijo po ideološkem fanatizmu; res je, da je v našem družbenozgodovinskem položaju zelo težko odmisliti tako hudo miselno nekompetentnost, tem bolj seveda oportunizem in instrumentalizacijo morale za lastne interese; toda kljub temu ni upravičeno v celoti zanikati pomena vedenja in znanja teh elit, se pravi tudi njihove segmentalne kompetentnosti. Vsesplošna protiintelektualna nastrojenost je predvsem nesmiselna in nekompatibilna z demokratično kulturo; vodi lahko k zanikanju pomena višjih oblik kulture, na koncu koncev pa lahko deluje tudi kot politični bumerang. Ne trdim, da takšno razpoloženje preveva zagovornike demokracije, prej mi je znano od drugod: spominjam se, kako so v bližnji preteklosti tretjerazredni kulturni novinarji pripisovali populizem družbenokritičnim izjavam, pod katere so se podpisali akademiki Dane Zajc, Lojze Lebič, Niko Grafenauer, pisatelj Rudi Šeligo in filozof Ivan Urbančič; in prav v zadnjih letih so medijski kreatorji literarne scene začeli uvrščati Draga Jančarja v imenitno esejistično druščino Vlada Miheljaka in Tanje Lesničar Pučko. Celo nekateri univerzitetni profesorji, tudi takšni, ki so si s trdim delom prislužili mednarodni ugled, so se pred par meseci za par mesecev prelevili v aktiviste; napadalno so bliskali z očmi in skupaj z množico pretili osovraženim posameznikom: »Gotof si!«, kot da bi bila njihova edina duhovna hrana besedilo Igorja Koršiča »Iz leta zmaja v leto kače« (Pogledi 7. januar 2013), po mojem eno najodurnejših besedil, ki so bila v zadnjih desetletjih napisana v slovenščini. Ampak tovrstne provokacije nikakor ne bi smele biti uspešne, se pravi ne bi smele izzvati podobnih potez na strani, ki ji gre za demokratično kulturo. Ne v obliki počeznega obtoževanja, ne v obliki forsiranja »naših« zgolj zato, ker so »naši«, ne glede na vse ostalo. Prav v takšnem napornem razlikovanju se namreč uresničuje demokratična kultura. To pa seveda ne pomeni, da za njen razvoj ni potrebna kritičnost, pa ne le do pogosto poraznih družbenih potez – tudi sicer nesporno strokovno kvalitetnih – pripadnikov retencijskih elit (ki v nasprotju s površnim prepričanjem niso endemičen pojav v sferi družboslovja in humanistike), temveč tudi do tako imenovanih vrhunskih dosežkov svetih krav in nagih cesarjev etablirane kulture vseh generacij. A to ni stvar kulturnega boja, temveč demokratične kulture, ki ni boj, temveč skrb; če pa že je boj, je najprej boj s samim sabo, boj za lastno dušo, kot je govoril Platonov Sokrat. To pa pomeni: najprej globok, dosleden premislek in potem odgovorna sodba.
Razlikovanje med simptomi in vzroki je ena osnovnih sposobnosti, ki jo mora usvojiti vsak zdravnik; dejansko pa tudi vsako, še tako preprosto razmišljanje o družbi in zgodovini slejkoprej zahteva od nas razločevanje površinskih pojavov in globinskih procesov, videza in pravih vzrokov. Vsaj del nesmiselnih konfliktov na izvorno demokratični strani slovenske politike in kulture izvira iz težav s tem razlikovanjem. Zagotovo igrajo v vsem skupaj svojo vlogo tudi osebni prestiž, ambicije posameznih skupin po večjem vplivu in nadzoru ter takšne in drugačne nedemokratične prakse: nerealistično bi bilo pričakovati, da takšnih destruktivnih pojavov sploh ne bo. Vendar ti le težko dobijo uničujoče razsežnosti, kjer imajo ljudje pred očmi »veliko sliko«, »globinsko podobo« resničnosti in so sposobni videti in razumeti same sebe v njenih razsežnostih. Žal bi lahko rekli, da se v poosamosvojitveni zgodovini nenehoma pojavljajo različice istega vzorca: zmeraj nove skupine in vedno mlajši [Stran 008]
posamezniki, ki imajo nepremostljive težave z globinskim vidom in orientacijo po zgodovinskem prostoru. Kot po pravilu po krajšem času medijsko ozvočenega nasprotovanja kontinuiteti pristanejo v taktičnem zavezništvu z njenimi silami; včasih dobijo za to borno plačilo, včasih pa ob glasnem posmehu istih medijev le brce v zadnjico. In vendar se zdi – zgodba z arhivi močno vzbuja takšne slutnje –, da novi kandidati v dolgi vrsti nestrpno čakajo, da si bodo lahko nadeli nov Harlekinov kostum za njegovo staro vlogo. Uničujoči učinki molka o zgodovinski resnici so, kot kaže, do te mere deformirali družbeno zaznavo in samozaznavo, da se predstava sploh ne more končati. In so tako globoki, da tisti, ki nastopajo v tragediji, mislijo, da so Harlekini in Kolombine. Za naš grenki smeh.[Stran 009]
1.4. Sprava – nedokončan proces
Helena Jaklitsch
1.4.1.
Spravno dejanje v začetku devetdesetih v Kočevskem rogu, ko sta si podala roki Milan Kučan, zadnji partijski sekretar, ter dr. Alojzij Šuštar, takratni ljubljanski nadškof in metropolit, naj bi pomenilo dokončno pomiritev med »revolucionarno« in »domobransko« stranjo. Vsaj tako nam je to spravno mašo kot naslednica povojne revolucionarne oblasti (mnogi njeni aktivni funkcionarji so prevzeli vidna mesta tudi v samostojni državi, stara nomenklatura je prešla v nove elite) dolgo časa predstavljala levica. Ta stisk naj bi pomenil začetek, predvsem pa konec spravnega procesa med preganjanimi in preganjalci, med totalitarno oblastjo in njenimi žrtvami. Že s tem, ko je »dovolila« spravno mašo ter prižig sveč na že znanih grobiščih (ni pa čutila nobene potrebe, da razkrije še druga morišča po Sloveniji), je po njenem mnenju zadostila potrebam preganjanjih po priznanju za njihovo trpljenje. Tega, da takrat zaradi prebujenega slovenskega naroda sploh ni mogla ravnati drugače, čeprav bi si to še tako želela, ne bi priznala niti danes. Tudi zadnji partijski funkcionar se verjetno nikoli ne bi odločil za udeležbo na tej slovesnosti, če ga ne bi k temu (pri)silil zgodovinski trenutek. Toda, ali je bilo tisto dejanje res spravno dejanje, ki je enkrat za vselej pomirilo in povezalo sprti strani? Ali je za spravo naroda, ki v svoji grudi skriva preko šeststo grobišč, res dovolj zgolj stisk roke?
Sprava je zagotovo zahteven proces, še posebej kadar je zlo, ki ločuje obe strani, tako veliko, kot je v slovenskem primeru. Ta proces zahteva, da vsaka stran pri sebi pogleda in ovrednoti svoja ravnanja v času, ko je spor nastal, kritično in v resnicoljubnosti presodi, ali so bila ta resnično narejena iz ljubezni do domovine, do naroda, do sočloveka ali pa so se v njih skrivali tudi drugi, bolj skriti, temačni in sebični nameni, ki si jih morda tisti hip niti sama ni hotela priznati, ali pa so bili celo zavestno zamolčani. Po takem premisleku sprava nujno zahteva tudi ubeseditev tega premisleka in prošnjo za odpuščanje tistega, ki mu je bila storjena krivica in zadana bolečina. Toda odpuščanje mora biti prežeto tudi z obžalovanjem, saj odpuščanje brez obžalovanja, kot pravi Marko Kremžar, »ne more ustvariti novega živega in zdravega razmerja med prizadetimi«. Vendar tudi odpuščanje in obžalovanje nista dovolj, da se spravni proces zaključi. Prisotna mora biti tudi jasna obsodba storjenih hudodelstev (umor, krivične obsodbe, kršitev temeljnih človekovih pravic itd.) in teh, ki so izvajali ta hudodelstva, ter iskrena želja, da se storjene krivice popravi. Ob tem se mi, izhajajoč iz slovenske izkušnje, poraja vprašanje, ali morata obe sprti strani narediti enako velik korak na poti k spravi ali pa morda ena stran nosi večji del krivde in odgovornosti za globok prepad in zlo kot druga in mora zato narediti večji kos poti na poti k spravi. Ali je pravzaprav lahko žrtev kriva in (so)odgovorna za hudo, ki ji ga je naredil storilec? V slovenskem prostoru, ko se govori o spravi, namreč levica kot neposredna naslednica povojne revolucionarne oblasti vedno znova poudarja, da so bile žrtve zaradi medvojnega ravnanja pravzaprav same krive, da so končale v breznih.
1.4.2. Na ločenih bregovih
Vrnimo se torej k spravni slovesnosti, ki je bila junija 1990 v Kočevskem rogu. Tam sta si stala nasproti najvišji predstavnik totalitarnega sistema, kateremu so bili s prvimi demokratičnimi in večstrankarskimi volitvami po drugi svetovni vojni šteti dnevi, ter nadškof Šuštar. Stala sta si nasproti vsak s svojo predstavo o spravi. O tem se prej nista pogovarjala. Svojih pogledov na spravo nista predstavila drug drugemu. Če bi takrat spregovorila in približala svoja pogleda na spravo, bi morda danes, po več kot dvajsetih letih, ne ugotavljali, da smo od nje še dlje kot takrat. Če bi namreč takrat nadškof od zadnjega partijskega sekretarja, kot predstavnika totalitarizma, v okviru te spravne slovesnosti odločno zahteval, da ne samo vsem navzočim, ampak celotni Sloveniji spregovori o krivicah, ki jih je nedemokratični sistem povzročil številnim Slovencem, da razgali vso sprevrženost sistema, ki je toliko desetletij obvladoval tako družbeni kot zasebni prostor, da jasno obsodi med in povojne izvensodne poboje in da se te, ki so ukazali poboje, postavi pred sodišča, potem bi takrat res lahko začeli spravni in očiščevalni proces, ki ga razdvojeni slovenski narod resnično potrebuje. Vendar se to ni zgodilo. Zadnji partijski funkcionar je odlično odigral svojo predstavo, zavedajoč se, da ima tisti hip, ko se je slovenski narod osamosvajal, v rokah slabše karte. Udeležil se je slovesnosti in stisnil roke nadškofu, medijski aparat, trdno v rokah njegovih pajdašev, pa je poskrbel, da si je ves slovenski narod zapomnil ta stisk roke kot začetek in konec spravnega procesa. Živo si lahko predstavljam, kako zadovoljni [Stran 010]so bili sami s seboj, saj so še enkrat izigrali zgodovino ter jo obrnili v svojo korist. Glede na kasnejša dejanja in ravnanja takratnega predsednika predsedstva SRS, pravzaprav celotne kontinuitete, lahko mirno sklepam, da tudi v najbolj pretresljivih trenutkih slovesnosti niso v resnici niti za hip začutili nobenega obžalovanja za vse storjeno zlo. Zanje so njihova dejanja popolnoma legitimna, saj se že od začetka druge svetovne vojne zavedajo, da bi drugače ne mogli priti, predvsem pa ne ostati na oblasti.
Na drugi strani pa je zamolčana in zatirana stran, vsaj takrat močnejša od svojih krvnikov in preganjalcev, zamudila zgodovinski trenutek, ko bi lahko spodbudila očiščevalno pot v slovenskem narodu. Dejstvo je, da nadškof dr. Šuštar niti ni mogel govoriti v imenu ubitih in zatiranih, zato tudi ni bil pravi naslovnik za spravo. V imenu pobitih domobrancev bi lahko govorili predstavniki Nove Slovenske zaveze, toda njih kontinuiteta ni hotela priznati za enakovredne sogovorce. Za komuniste je bil nadškof odličen partner, zato je tudi razumljivo, zakaj so ves čas (še danes) tako poudarjali njegovo pomembno vlogo pri (navideznem) procesu sprave. Mil, tih, brez vsakih zahtev po popravi krivic in zahtev po jasni obsodbi zločinov. Da le ne bi po nepotrebnem vznemirjali predstavnikov kontinuitete, čeprav je moral vedeti, da na drugi strani ni nobene resnične želje po priznanju svojih zločinov, nobenega kesanja za storjene zločine. Vse za ljubi mir. Toda ni sprave brez resnice. Čiščenje ran pa je vedno boleč proces. In rana v slovenskem narodu je zelo velika.
1.4.3. Ko sprava razdvaja
Kako blizu smo torej spravi danes, po več kot dvajsetih letih samostojne in demokratične države? Brez pretiravanja lahko zapišem, da je sprava danes še dlje, kot je bila pred dvajsetimi leti. Spravni proces se pravzaprav niti še ni mogel začeti, saj se sprti strani nista uspeli poenotiti oz. vsaj doseči minimalnega konsenza glede tega, kaj sprava sploh je. Za zadnjega partijskega sekretarja, ki se bo, kako tragično, v slovensko zgodovino zapisal tudi kot prvi predsednik samostojne države, in za kontinuiteto ohranja sprava v resnici popolnoma isto vsebino, kot jo je imela zanje takrat, v Kočevskem rogu. Protirevolucionarni demokratični tabor naj enkrat za zmeraj pred zgodovino prizna, da je kolaboriral z okupatorjem ter naj prevzame nase krivdo in (so)odgovornost za med in povojne poboje, ki jih je pod vodstvom KP izvajala partizanska stran. Zagovorniki protirevolucionarnega tabora naj prenehajo »preštevati kosti« in iskati odgovorne za med in povojno nasilje revolucionarnega tabora, predvsem pa naj enkrat za zmeraj zamolčana stran sprejme nedotakljivost po vojni napisane zgodovine. V luči tega lahko tudi razumemo njihovo vztrajno, pravzaprav bolestno prizadevanje, da bi arhivi ostali zaprti. Sicer pa je že pred padcem njenega sistema tako ali tako poskrbela, da je večino arhiva, ki je pričal o njeni zločinskosti, uničila.
Za zagovornike predvojnega demokratičnega meščanskega tabora pa taka definicija sprave nikakor ni sprejemljiva, saj se ne napaja ne v resnici ne v pravici, prav tako pa ne popravlja storjenih krivic. Še huje, sprava, kot jo pričakuje kontinuiteta, zahteva od žrtve, da se celo odpove temu statusu. Ta stran pričakuje, da bo zgodovina, ko bo enkrat očiščena »dvornih« zgodovinarjev, sprejela in razumela argumente demokratičnega tabora za njihovo ravnanje med drugo svetovno vojno, ko so bili zaradi partizanskega nasilja in komunistične revolucije prisiljeni vzeti v roke okupatorjevo orožje. Prav tako si predstavlja, da bodo v spravnem procesu vse žrtve revolucionarnega nasilja, ki sedaj ležijo zakopane po vsej Sloveniji, vendarle dobile pravico do dostojnega pokopa in groba, na katerem bo napisano tudi njihovo ime. Sprava tudi ni mogoča brez dokončne obsodbe totalitarizma (in njihovih voditeljev), ki je mnogim vzel življenje, ki je sistematično kršil temeljne človekove pravice ter mnogim, ker niso brezglavo kimali novemu sistemu, vzel osnovne pogoje za človeka vredno življenje.
1.4.4. Zlo, ki se mu reče demokracija
Če sem na začetku napisala, da si je kontinuiteta ves čas prizadevala, da bi slovenski prostor v spravnem stisku roke pred več kot dvajsetimi leti videl dokončni obračun s preteklostjo, pa danes tudi sama ugotavlja, da smo od sprave še zelo daleč. V resnici ne more biti drugače, saj, še posebej (ali predvsem) s strani kontinuitete, ki je imela tudi v samostojni Sloveniji večino časa oblast v svojih rokah, ni bilo narejeno nič, da bi pospešila ta proces. Še huje, glavnega krivca za slovensko razdvojenost še vedno pripisuje preganjani strani. Odličen prikaz grotesknosti in miselne sprevrženosti predstavnikov kontinuitete v odnosu do sprave predstavlja pisanje Antona Beblerja v Sobotni prilogi (22. 2. 2014). V prispevku, v katerem se je med drugim zgražal tudi nad RKC ter »njenimi poskusi vpliva na [Stran 011]izide referendumov in volitev preko stikov z vrhovi krščansko obarvanih strank, z objavo stališč v lastnem tisku, večkrat pa kar naravnost s prižnic«1 – sprašujem se, ali je gospodu sploh vredno pojasnjevati, da je ena glavnih pridobitev demokracije svoboda govora ter pravica izbire –, je razmišljal tudi o spravi, pri čemer se ni v ničemer izneveril »sveti komunistični ideologiji«, kateri se lahko kot »eden izmed izbranih« zahvali za številne privilegije ter odlično poklicno kariero, ki mu je bila omogočena.
V svojem pisanju pritrdi sedaj že splošni ugotovitvi, da je do sprave še daleč, še dlje kot smo bili ob osamosvojitvi. Krivdo za to pripiše tisti strani, ki je »začela izrabljati poskus sprave za naknadno prevrednotenje izida druge svetovne vojne«, obenem pa ugotavlja, da je »v nekaj desetletjih totalitarnega in kasneje delno liberaliziranega avtoritarnega režima prišlo do tihe pomiritve in sožitja med nekdanjimi sovražniki ter njihovimi otroki in sorodniki. Celjenje ran je samodejno potekalo v odnosih med sosedi, sošolci, delavci v podjetjih in pisarnah, med kolegi, poslovnimi partnerji, športniki, kulturniki itd. Vse to se je dogajalo na medosebni ravni in brez javnega soočanja različnih pogledov na vzroke, krivce in žrtve bratomornega medvojnega in povojnega nasilja (1945 – 1946). Ugotavljanju kolikor toliko objektivne resnice o tem nasilju pred skoraj sedmimi desetletji sicer ni bilo zadoščeno, toda delna pozaba je le prispevala k prepotrebnemu sožitju med Slovenci«. Kakšna perverzna misel. Tiha pomiritev in sožitje, ki ju omenja, nimata nobene osnove v resničnem spravnem procesu, temveč sta izhajali izključno iz ustrahovanja ter stalnega nadziranja vseh por družbe. Po več deset tisočih pobitih po vojni, po številnih povojnih aretacijah zaradi kritike totalitarnega sistema, ki se je uveljavljal, ter onemogočanja celih družin, ki niso bile ideološko čiste, je bilo kmalu vsakemu kristalno jasno, da ne sme dvomiti v mitologijo povojne oblasti. Dvom je imel za posameznika in njegovo družino vse do padca titoističnega režima grozljive posledice (vidne in prikrite). Tudi delna pozaba, ki jo omenja, ni prispevala k »prepotrebnemu sožitju med Slovenci«, saj ni šlo za resnično pozabo, temveč obrambno držo posameznikov (da ne rečem kar celega naroda), da so lahko preživeli vso grozoto, s katero jim je postregla komunistična revolucija. Posledica te »pozabe« je danes vidna v shizofreniji, za katero trpi slovenski narod.
Ker naj bi po mnenju tiste strani, ki je »začela izrabljati poskus sprave za naknadno prevrednotenje izida druge svetovne vojne«, spravo – kako bogokletno – »omogočilo le globoko kesanje in prošnja klečečih zmagovalcev za odpuščanje«, pomeni tako ravnanje »vrha slovenske RKC ter političnih dedičev kolaborantov dejansko odstop od sprave in vrnitev na okope delno versko obarvanega sovraštva«. Kot bi prebiral propagande floskule, ki jih je bil pretekli komunistični (titoistični) režim poln. Oziroma še huje – v tem zapisu lahko jasno prepoznamo temeljni princip partijskega delovanja: najprej diskreditacija, nato likvidacija. Pričakovati od preganjalca, da se skesa ter prosi odpuščanja, je nujen korak na poti k spravi, ne pa odvračanje od nje.
Gospodu Beblerju, vsaj tako se zdi ob prebiranju prispevka, se najbrž krepko kolca po enopartijskem sistemu, kjer je partija vsem in vsakemu predpisala, kaj mora misliti, in kjer je partija določala, kdo je kriv in kdo ne. Samo tako lahko razumem tudi njegov obup zaradi demokratizacije političnega prostora, »ki je enemu izmed nekdanjih kolaborantov omogočila, da je bil imenovan na položaj generalnega državnega tožilca RS, ki je svoj položaj izrabil, med drugim, za razveljavitev sodbe enemu izmed dveh najbolj vidnih slovenskih kolaborantov«. Gospod očitno pozablja, da sprava brez poprave krivic ni mogoča. Krivična sodba, spisana na podlagi prirejenih dokazov, lažnih pričevanjih ter pričevanjih, pridobljenih na podlagi ustrahovanj in ob odsotnosti vseh dokaznih in pravnih standardov, pač v demokratičnem in pravnem sistemu ne vzdrži kritične presoje. In če je bil nekdo obsojen v takih razmerah, ima vso pravico zahtevati razveljavitev take sodbe. To bi moral gospod Bebler vedeti. Kot tudi, da nista bili razveljavljeni le ti dve sodbi, ampak da so v zadnjih dvajsetih letih v Sloveniji rehabilitirali preko 2.500 krivično obsojenih v času totalitarnega režima. Res pa je, da je težko, če demokratičnega sistema v resnici nikoli ne sprejmeš za svojega ter vse svoje napore usmerjaš predvsem v to, da bi se vrnili nazaj časi, ko se je vedelo »kdo je tu gospodar«.
1.4.5. Ali je sprava torej sploh mogoča?
»Danes menim, da bi bilo dobro prenehati nadaljnja izkopavanja na nekdanjih moriščih, dostojno obeležiti in urediti dostop do odkritih množičnih grobišč, zgraditi v Ljubljani lep osrednji spomenik vsem padlim v zadnji veliki vojni in prepustiti poklicnim zgodovinarjem raziskovanje naše preteklosti, vključno z njenimi najbolj mučnimi poglavji.« S tem Bebler zaključuje svoje razmišljanje o spravi. Tako si spravo dejansko predstavlja kontinuiteta in pisec [Stran 012]
je njeno bistvo odlično povzel. Kontinuiteta, združena v levici, že tako ni bila nikoli naklonjena izkopavanju morišč, po odkritju Hude jame, ki je z vso brutalnostjo razgalila grozljiv zločin, pa je njihov odpor še večji. Izkopana trupla so preveč zgovorna, predvsem pa jih je mogoče prešteti. In številke postajajo vedno bolj strašljive. Vedno bolj tudi razjedajo zgodovinsko mitologijo NOB-ja. Zato je potrebno s tem prenehati. Nehote je Bebler razkril še eno travmo kontinuitete. Da bi se našla še nova grobišča. Če se že moramo ukvarjati z morišči, se dajmo samo še z odkritimi. Že teh šeststo je dovolj, v duhu sprave jih označimo, uredimo dostope in s tem dokončno obračunajmo s tem delom zgodovine. In tako, kot so potvorili zgodovino, tako bi za zanamce postavili še spomenik, ki bi nadaljeval s tem mitom. »Padlim v zadnji veliki vojni« … A kaj, ko jih večina ni padla v vojni, temveč je bila izvensodno pomorjena, pred tem pa popolnoma razčlovečena. Kot zadnji korak na poti dokončne sprave pa za kontinuiteto predstavlja trdnjava, ki se ji reče »poklicni zgodovinar«. Njim prepustimo, da raziščejo našo preteklost, »vključno z njenimi najbolj mučnimi poglavji«, pri čemer je lahko poklicni zgodovinar le s strani kontinuitete poklicani posameznik. Vsi ostali, ki hočejo raziskovati zgodovino in odkrivati njene najbolj temačne trenutke, so le revanšisti, katerih edini cilj je spreminjanje že zapisane zgodovine. Če se torej hočemo kdaj spraviti, naj revanšisti pustijo poklicnim zgodovinarjem, da povedo, kaj se nam je zgodilo. Ti pa nam tako ali tako sporočajo, da je zgodovina že bila enkrat za vselej napisana in da je njihova naloga samo še varovanje in skrb za ohranitev le-te.
Verjetno je res vsakemu jasno, da je tista prava sprava, katere temelj je resnica in pravica, zaenkrat oddaljena nekaj svetlobnih let. Ali vsaj nekaj generacij. To pa nas vseeno ne odvezuje naporov, da se kot narod enkrat vendarle skupaj soočimo z vso travmo naše preteklosti, ki nas duši in bremeni. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledanega, neovrednotenega izrinili iz naše zavesti, je nekoč zapisal Jože Trontelj, velik mislec in še večji Slovenec. Naloga vseh nas, ki se zavedamo, da sprava ni ohranjanje v totalitarizmu oblikovane preteklosti, temveč je osebna dolžnost, »povezana s priznanjem, kesanjem in zadostitvijo, katere ne more nadomestiti nobeno simbolično, to je neosebno podajanje rok« (M. Kremžar). Priznanje, kesanje in zadostitev pa mora opraviti preganjalec in ne preganjani, morilec in ne žrtev. Šele takrat, ko se bo to zgodilo, bo sprava res mogoča.[Stran 013]
2. Kako se je začelo
2.1. Resnica je samo ena
Janko Maček
2.1.1.
Ob slovenskem kulturnem prazniku se je ta in oni gotovo spomnil pesmi, ki jo je naš veliki pesnik posvetil svoji rojstni Vrbi: O Vrba, srečna, draga vas domača … pred ognjem dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval svet’ Marka. Verjetno boste takoj pomislili, kaj bi naša napovedana tema, ki ni prav nič romantična, mogla imeti skupnega s Prešernovo Vrbo. Kdor vsaj malo pozna ribniško dolino, se bo spomnil bele cerkvice na hribu nasproti Nove Štifte in prijazne vasice pod njo; to je podružnična cerkev sv. Marka v Zapotoku, ki spada pod faro Sodražica. Od tu je doma Vladimir Kozina, ki je leta 1974 izdal knjigo Slovenija v plamenih in v njej popisal težko usodo svojih najbližjih, ki jim je komunistična revolucija vzela življenje, oziroma jih oropala doma in jih pognala v tujino. To njegovo pričevanje se nam zdi tako važno, da smo se odločili, da ga vključimo v naš Kako se je začelo, tudi zato, ker vemo, da mnogi naši bralci niso imeli prilike prebrati omenjene knjige.
Dogodki, ki so se zgodili spomladi 1942 v Sodražici, na Slemenih in v okolici, so do temeljev pretresli in v marsičem spremenili tradicionalno življenje teh krajev. »Sodražica ni dosti znana širši javnosti,« je zapisal Vladimir Kozina. »Vzrok temu je pač sosednji trg Ribnica. Ribničan si, pa bodi iz Sodražice ali iz Ribnice. Znan si po suhi robi in krošnji. Ko polja in travniki dremljejo pod snežno odejo, je po hišah vse živo. Izdelujejo različne izdelke ,suhe robe’. Spomladi ali pa med senom in otavo pa si Ribničan oprta krošnjo in gre z njo v svet.« Že spomladi 1941, še bolj pa leta 1942 so bile razmere take, da so Ribničani morali s svojo robo ostati doma – leta 1941 zaradi okupacije in naslednje leto zaradi upora proti njej, za katerim pa se je prikrivala revolucija, ki je močno udarila tudi po krošnjarjih.
2.1.2. Sodražica ob začetku druge svetovne vojne
V zgodbi o učiteljici Ivanki Škrabec Novak v 22. številki Zaveze smo seveda namenili nekaj besed tudi šoli, kjer je poučevala. Dvonadstropna zgradba z velikimi okni, svetlimi razredi in širokimi hodniki je dajala vtis urejenosti in trdnosti. Večina učiteljev je bila liberalno usmerjenih in so se imeli za napredne. Sicer pa v Sodražici niso bili napredni samo učitelji, ampak tudi drugi tržani, predvsem premožnejši, ki so bili člani liberalne stranke, medtem ko so se vasi, ki so spadale pod sodraško občino in faro, opredeljevale za Slovensko ljudsko stranko. Na volitvah po koncu šestojanuarske diktature so po zaslugi vasi v občini zmagali »klerikalci« in povzročili skrbi naprednjakom, vendar je življenje kljub temu razmeroma mirno teklo dalje: Sokoli so hodili na »zlete«, Orli oziroma Slovenski fantje in dekleta na tabore, Društva kmetskih fantov in deklet pa še ni bilo. Za komuniste, ki so že pri volitvah leta 1920 nastopili s svojo listo in dosegli sila skromen rezultat, se skoraj ni vedelo. Šele ko je bil leta 1937 v Ribnici ustanovljen SKOJ (Zveza komunistične mladine), sta postala člana tudi Lovro Kleindienst in Danilo Oberstar iz Sodražice. Leta 1937 je nekako hkrati z Dakijem odšel na pomoč španski republiki Franc Gornik; Lojze Zajec, Kozinov gimnazijski sošolec, in Ivan Fajdiga pa sta ustanavljala Društvo kmetskih fantov in deklet, toda prehitela ju je vojna.
V noči med božičem in sv. Štefanom 1940 je na Strmci nad Sodražico zgorel velik lesen križ, ki so ga farani postavili v spomin na evharistični kongres leta 1935. Ljudje so spraševali, kaj to pomeni, kdo ga je požgal. Neznanci? Kaj prinašajo ti neznanci? Zakaj so se spravili nad križ, ki nima zveze z vse resnejšimi napovedmi napada zahodnih in severnih sosedov? Nekateri so tedaj že govorili o komunizmu in revoluciji, niso pa v tem videli resne nevarnosti, še manj pa, da je že tako blizu. Čutili so bližino vojne in se je bali, niso se pa zavedali nevarnosti, ki je pretila od domačih »čebinskih turistov«, ki so imeli že izdelan načrt, kako bodo vojno in morebitno tujo okupacijo izkoristili za revolucijo in prevzem oblasti.
Ni bilo treba dolgo čakati in zle slutnje, ki so jih ljudje občutili ob gorečem križu, so se začele uresničevati. Na cvetno nedeljo 1941 so Nemci brez vojne napovedi bombardirali Beograd. Tako kot se je napad na Jugoslavijo hitro začel, je bil tudi hitro končan, saj je jugoslovanska vojska že po nekaj dneh razpadla. V Sodražici so bila vojaška skladišča, [Stran 014]
in ko so ljudje videli, da vojska razpada oziroma odhaja, so vdrli in začeli voziti domov, kar jim je prišlo pod roke. Tudi »neznanci« so se takoj znašli. Predvsem jih je zanimalo orožje, pa tudi obleka in hrana. Svoj plen so vozili v Travno goro in ga tam poskrili.
Pehotna enota, v katero je bil ob mobilizaciji razporejen France Kozina iz Zapotoka, je razpadla pri Dolenji vasi in fant je v uniformi in s puško na rami prišel domov na veliko soboto zvečer. Italijani so prišli v Sodražico na velikonočni ponedeljek. V Zapotoku so se ljudje tiste dni držali po hišah. Na veliki ponedeljek po kosilu se je nekaj mož in fantov zbralo pred Kozinčevo hišo in Mirko (Vladimir) jih je fotografiral, potem pa so skupaj šli k »nauku« v Novo Štifto. Po končani pobožnosti so se vračali domov in srečevali Italijane, ki so se pomikali po glavni cesti proti Ribnici. Ko je znanec iz sosednje vasi med potjo omenil Kozinčevemu očetu, da je končno prišel čas tudi za reveže, saj bo Hitler vsem dal belega kruha, je bil oče užaljen in ga je ostro zavrnil. In prav ta možakar je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, ko je partija napovedala osvobodilni boj za vsako ceno, bil med tistimi, ki so brezobzirno nastopili proti domačim političnim nasprotnikom.
V avgustu in septembru 1941 je iz Ljubljane prišlo v Sodražico in okolico precej beguncev. Nemci so namreč na svojem zasedbenem področju začeli takoj preganjati vidnejše Slovence, zlasti intelektualce. Mnogi so tedaj pribežali v Ljubljano, kjer so jih Italijani tolerirali, bili pa so problemi s prehrano in nastanitvijo. V Sodražici so jih ljudje lepo sprejeli in delili z njimi streho in kruh. Nekateri izmed beguncev so začeli kmalu po prihodu govoriti o »četnikih« v Travni gori, ki se pripravljajo na izgon okupatorja in jim je treba pomagati, obenem pa vlekli na ušesa, kaj o tem mislijo njihovi gostitelji. Menda je bilo sredi novembra, ko je bila neke noči vsa dolina brez elektrike. Drugi dan se je razširila vest, da so »neznanci« pri Sv. Gregorju podrli drog električnega daljnovoda, pri Vincah pa ob cesti požagali brzojavne drogove. Malo kasneje so »neznanci« nad Grdim Dolom razstrelili električni transformator in dolina je bila spet v temi.
Pozimi 1941/42 so partizani iz Travne gore prismučali skoraj do Sodražice in od časa do časa so se pojavili tudi na Slemenih. Morda je že tedaj kdo slišal za Dakijevo Letečo patruljo in kasneje opazil spremembo znaka na njihovih kapah. Namesto navadne rdeče zvezde so namreč začeli nositi rdečo zvezdo z rumenim srpom in kladivom v sredini. Kako je prišlo do tega? Dakijeva Leteča patrulja, ki je v začetku štela komaj deset mož, je dobila novo ime »Proletarska udarna patrulja« in v razmeroma kratkem času prerasla v Proletarsko udarno četo, nato pa v Proletarski udarni bataljon oziroma Proletarsko udarno brigado Toneta Tomšiča. Dr. Aleš Bebler je 24. aprila 1942 izdal naslednje povelje: »Zaradi posebne hrabrosti in požrtvovalnosti se dosedanja ‘Leteča patrulja’ tovariša Dakija preimenuje v ‘Proletarsko udarno patruljo’ in se ji dovoljuje nositi na pokrivalu proletarsko rdečo zvezdo z vtkanim srpom in kladivom rumene barve namesto splošno uvedenega partizanskega znaka. (Tomšičeva brigada – Uvodni del. Str. 260) Že 29. aprila 1942 je Bebler izdal še dodatni ukaz o formiranju Proletarske udarne čete, v katerem je naročil, naj se pri izboru moštva za četo upošteva socialno poreklo. Pravkar omenjena knjiga navaja, da se je prve dni maja 1942 v četo vključilo iz Sodražice, Ribnice in Žigmaric 22 novincev, iz Velikih Lašč, Roba in Zapotoka pa še 18. Razen nekaj študentov so bili vsi kmečki sinovi, ki so se izučili kake obrti in so jih zato šteli med delavce. (Istotam, str. 265) V [Stran 015]
isti knjigi zvemo, da je bilo v četi od skupnega števila 108 mož 27 članov partije in SKOJ. Zgovoren je tudi podatek o starostni sestavi čete, saj naj bi od skupnega števila 108 bilo 32 mož mlajših od 20 let, 35 pa v starosti od 20 do 25 let. Po tej statistiki naj bi bilo v četi kar 70 delavcev in samo 5 študentov oziroma dijakov. Komandir čete je bil Daki, njegov namestnik Jože Kamnikar – Arti z Lavrice, Artijev brat Ivan Kamnikar – Matiček komandir voda in Zdravko Prebil – Abi iz Podsmreke, tesen Dakijev sodelavec; sama znana imena, ki jih bomo v naši zgodbi še srečali. (Kdor bi želel o njih izvedeti kaj več, naj v 33. št. Zaveze prebere članek Iva Žajdele Ko so zagospodarili besi in vsaj prelista Uvodni del trilogije Tomšičeva brigada) Te podatke o Proletarski udarni patrulji in četi navajamo, ker se nam zdijo važni za razumevanje dogodkov, o katerih bomo govorili. Pišejo, da so omenjene proletarske enote izstopale od drugih po hrabrosti in požrtvovalnosti, lahko bi še dodali: po izredni krutosti do nasprotnikov. Upamo, da ni treba posebej dokazovati, koga so leta 1942 partizani smatrali za svojega največjega nasprotnika.
2.1.3. Kozinčevi iz Zapotoka
Ivan Kozina se je rodil 17. februarja 1879 v Zapotoku pri Sodražici. Doma so imeli srednje veliko kmetijo, ki pa je prinašala precej skromen dohodek, ali kot so tedaj rekli: dosti dela, malo jela, zato je bilo poleg obdelovanja zemlje treba misliti še na kak dodaten zaslužek. Ivan je znal zidati, v zimskem času pa se je ukvarjal s »suho robo« in vsako pomlad odhajal s krošnjo na hrbtu v Prekmurje prodajat svoje izdelke. Življenjsko sopotnico si je našel v sosednji vasi Sušje pri Trdanovih, po domače pri Mihatovih. V predpustu 1903 je bila pri Mihatovih svatba: nevesta je bila Frančiška Trdan, ženin pa Ivan Kozina iz Zapotoka. Poroka je bila 8. februarja v farni cerkvi sv. Štefana v Ribnici.
Mlada nevesta je pri Kozinčevih v Zapotoku našla urejen dom. Prav tisto leto je vas dobila vodovod in gospodinji ni bilo treba hoditi s škafom na glavi po vodo k studencu. Kdo ne pozna zgodbe o očetu in sinu, ki sta se sporekla zaradi vode? Ko je sin omenil očetu, da bo napeljal vodo v hišo, se je ta razburil: »Kaj ti je tega treba? Moj oče in jaz sva jo nosila od studenca, ti pa tega ne zmoreš! Lahko bi te bilo sram.« No, v Zapotoku so se za vodovod odločili kmalu po letu 1900 in tudi elektriko so potegnili v vas razmeroma zgodaj. Ni dvoma, da je precej zasluge za to imel mladi Kozinec, ki je tudi tedaj, ko je s krošnjo na hrbtu hodil po daljnih krajih, imel odprte oči za svet okrog sebe. Zavedal se je, da se da tudi pri tradicionalnih kmečkih opravilih marsikaj izboljšati in opraviti z manj truda, energijo pa prihraniti za kaj drugega. Sosedje so v začetku kritično spremljali njegove »novotarije«, ko so pa videli, da so koristne, so se jih tudi sami oprijeli.
Leta 1905 je pri Kozinčevih prijokal na svet prvi otrok. Bila je deklica in krstili so jo za Marijo, klicali pa Micka. Dve leti kasneje je bil rojen sin Janez. Bil je zdrav in normalno je shodil, potem pa so se ob nekem prehladu pojavile težave. Zdravniki v Ljubljani so ugotovili paralizo in povedali, da bo deček ostal hrom. Čeprav je skrbna mati romala z njim k Novi Štifti in prosila za čudež, je ljubljanska diagnoza obveljala in fant je ostal invalid. Tretji otrok je bil France in za njim je prišel Jože, ki pa je umrl kmalu po rojstvu. V začetku prve svetovne vojne je bila rojena Franca, leta 1919 Mirko, nato pa Draga in za njo Stanko, ki so ga le nekaj mesecev po rojstvu pokopali pri cerkvi sv. Marka, in nato še Jože »drugi«, Milka in Albina. Pet deklet in šest fantov! Predstavljajmo si, kako bi ob [Stran 016]tem naštevanju reagirali načrtovalci moderne »družine«. Bi se vsaj zamislili, ali pa bi se samo pomilovalno nasmehnili? No, Kozinčeva mama ob tolikih otrokih, ob delu in skrbeh zanje ni imela časa misliti na svoje pravice in udobje. Iz vere in molitve je črpala moč za materinsko poslanstvo in se kljub skrbem in garanju ni čutila prav nič zapostavljeno, ni izgubila življenjske vedrine. Ko je sin Janez zbolel, sta mu mati in oče skušala pomagati z naravnimi in nadnaravnimi sredstvi, ko pa je kljub temu ostal hrom, sta požrtvovalno skrbela zanj in ga usposobila za življenje. Ker ni mogel hoditi v šolo, ga je oče doma učil brati, pisati in računati. Dobro je napredoval in kmalu celo pomagal bratom ter sestram pri domačih nalogah. Kasneje se je izučil za urarja in ljudje od blizu in daleč so mu nosili popravljat ure.
Zaradi Janezove bolezni je bil za očetovega naslednika na domačiji določen France. Postal bo lastnik, toda moral bo izplačati brate in sestre. Kje bo dobil toliko denarja? Ko je France dopolnil 18 let, se je zato odpravil v Kanado in tam delal v rudniku. Po treh letih se je vrnil domov. V tujini je marsikaj doživel, vendar ni izgubil vere in ne ljubezni do domovine. O tem pričajo verzi, ki jih je zapisal v svoj kanadski dnevnik: Kar svetega imaš v duši svoji, ne daj iztrgati nikdar, četudi drugo vse razruši usode trde ti vihar!
Mickini odločitvi, da postane redovnica, je oče sprva nasprotoval, ne samo zato ker ji je bilo treba ob vstopu izplačati doto, ampak tudi ni bil prepričan o njenem poklicu. Ko pa ni popustila, se je omehčal in hči se je za vedno poslovila od domačih, odšla h klarisam v Split in postala sestra Marija Imakulata. Mirka so poslali v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano in po maturi na škofijski klasični gimnaziji je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Jože je malo pred začetkom okupacije odšel za trgovskega vajenca v Kamnik, Francka pa je konec leta 1940 umrla zaradi srčne kapi, stara 24 let. Ostanejo nam še tri dekleta: Draga se je učila za kuharico, Milka za šiviljo, najmlajša Albina je pa bila leta 1942 še doma, saj je bila stara komaj 11 let.
Omenili smo že, da se je France na veliko soboto 1941, ko je njegova enota jugoslovanske vojske pri Dolenji vasi razpadla, v uniformi in s puško na rami vrnil domov. Puško je brez kakšnega posebnega razloga skril, da bi ne bilo težav z Italijani. Prve mesece okupacije je življenje pri Kozinčevih teklo skoraj normalno. Mirko je bil v Ljubljani, za počitnice pa je prihajal domov in vedno prinesel tudi kake novice. Jože iz Kamnika zaradi nemške meje ni mogel domov, so si pa redno dopisovali. Ko se je začelo govoriti o četnikih in kasneje o partizanih, so Kozinčevi kmalu sprevideli, kaj se za tem skriva, saj je bil Mirko o vsem dobro poučen, poleg tega pa so pri hiši imeli tudi radio, ki ga je Janez kupil že pred vojno in ga Italijanom ni prijavil.
Odkar Osvobodilna fronta in partizani niso bili več skrivnost, je France čutil, da ga spremljajo tako rekoč na vsakem koraku. Vedeli so, da ima ugled in da je pri ljudeh priljubljen, zato so ga hoteli pridobiti zase. Seveda so najprej poizkusili na lep način. Hvalili so njegovo delavnost, poštenost in dobre zveze z ljudmi, ki mu bodo omogočile uspešno delo v organizaciji in skozi to tudi vodilno mesto. Ko France za tako snubljenje ni pokazal posluha, so spremenili taktiko in mu začeli pošiljati grozilna pisma. Ko ga tudi to ni premaknilo, je nekega popoldneva v marcu 1942 dobil obisk s Travne gore. Oboroženi obiskovalec se je predstavil kot Abi, predvojni komunist, ki se je v Španiji boril proti Francu; na vse pretege je hvalil partizane in njihov boj proti okupatorju, kritiziral pa londonsko vlado. France ga je nekaj časa poslušal, potem pa odkrito povedal, da mu ne verjame, in ga tudi vprašal, zakaj pobijajo poštene Slovence in povzročajo požige slovenskih vasi. Namesto odgovora se je obiskovalec razjezil, pograbil svoje orožje in z grožnjo »Hudič, ne boš nam ušel,« zaloputnil vrata.
Abi, s pravim imenom Zdravko Prebil iz Podsmreke pri Dobrovi, je bil član Dakijeve Leteče patrulje, ki je tisto zimo s smučkami na nogah križarila po Bloški planoti, se spuščala v Loško dolino in s Travne gore prišla tudi do Sodražice in Slemen. V Zapotoku so vedeli, da je ta patrulja sredi februarja 1942 v Borovcu ustrelila logarja Naceta Križnarja. Kozinčevi so čutili, da Abijev obisk ne pomeni nič dobrega, vendar jim ni prišlo na misel, da bi iskali zaščito pri Italijanih. Zime tisto leto kar ni hotelo biti konec. Komaj je sneg nekoliko odlezel, že so travnogorski partizani razglasili mobilizacijo. Fantje, ki so se po eni strani bali partizanov, če se ne odzovejo, po drugi pa italijanskih represalij, če gredo v gozd, so za nasvet spraševali Franceta. Njegov odgovor je bil kratek: »Jaz v gozd ne grem, vi se pa odločite, kot se vam zdi prav.« Iz Sodražice in okolice je tedaj precej fantov šlo na Travno goro, ko so pa izvedeli za italijanski ultimat, da se bodo maščevali nad njihovimi družinami, so se večinoma vrnili domov. Francetu seveda tudi to ni bilo v prid.
[Stran 017]
2.1.4. »Osvoboditev« Sodražice in usodni dogodki po njej
28. maja zjutraj je italijanska posadka v Sodražici nenadoma pobrala šila in kopita in se odpeljala v Ribnico. Komaj so Italijani odšli, že so se pojavili »osvoboditelji« in prevzeli oblast. Na vseh poteh v trg so postavili straže. Izhod za navadne ljudi ni bil več možen, ob vstopu so pa vsakogar pregledali. Takoj po prihodu so partizani začeli iskati svoje nasprotnike. Kako hitro se je vse to odvijalo, nam nazorno pokaže pričevanje Kovačevih, pri katerih sta tedaj stanovala učiteljica Škrabčeva in njen mož France Novak. Kovačev oče je tisto jutro nekaj urejal na dvorišču in več otrok je bilo z njim. Iz stanovanja sta pravkar prišla učiteljica in njen mož. Niso se še dobro pozdravili, že je s kolesom prisopihal znan tržan in zaklical Novaku, naj takoj beži. Novak je pohitel v stanovanje, se potem kar na stopnicah poslovil od žene, zgrabil kolo, ki je bilo prislonjeno k steni na koncu hiše, in oddrvel proti Zamostecu. Le nekaj minut kasneje so na dvorišču že bili partizani, ki so iskali Novaka, in popoldne je bilo na trgu sredi Sodražice zborovanje, na katerem so poleg drugega tudi zaslišali učiteljico Ivanko. Po mitingu so jo sicer izpustili, vendar so ji ukazali ostati doma, dokler je spet ne pokličejo.
Naslednji dan, 29. maja dopoldne, so prebivalci Zapotoka in Zamosteca videli, kako so partizani spremljali dva voza ciganov proti Sodražici. Prijeli so jih na »meji osvobojenega ozemlja«, ko so se pripeljali od Ribnice. V Sodražici so jih zaslišali in »sodnik« Stante jih je po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam, in ko so v Podklancu izstopili, so si morali tam blizu ceste izkopati grob, nato pa so jih postrelili. Sodba je bila enaka za vseh šestnajst brez izjeme, tudi za žene, dekleta in dojenčke. Mirko Kozina je v že omenjeni knjigi zapisal: »Kot snopje s kozolca na voz padajo cigani v skupen grob: očetje, fantje, matere, dekleta, celo dojenčki.«
Istega dne popoldne je v Zapotok prišla patrulja z Artijem na čelu. Kozinčev oče in France sta pospravljala po kozolcu. Že dopoldne je begunec Torkar, ki je stanoval pri Kozinčevih, svetoval Francetu, naj se hitro umakne v Ljubljano. Vse od Abijevega obiska v marcu je France slutil, kaj ga čaka, vendar se ni odločil za beg, ker se je bal, da se bodo znesli nad domačimi, če njega ne bodo našli. Ko je [Stran 018]
sedaj na Artijevo zahtevo prišel iz kozolca, so ga takoj obkolili in Arti mu je na čelo nastavil pištolo: »Pet minut imaš časa, da mi izročiš puško.« France je vedel, da ga to ne bo rešilo, vendar je stopil v hlev, kjer je imel skrito puško, in jo izročil. Tedaj pa je Arti zgrabil kol in vpričo očeta in hromega Janeza začel mlatiti po Francetu. Ko sta mati in Draga, ki sta okopavali na njivi blizu hiše, slišali preklinjanje in udarce, sta pritekli domov. Tudi sosedje so slišali hrup in prišli gledat, kaj se dogaja, vendar Arti zato ni odnehal, pač pa jih je nahrulil: »Sram vas bodi, da ste tega psa tako dolgo trpeli med seboj!« … Ura je bila tri, ko so ga vsega pretepenega odpeljali proti Vincam. Ker je bil petek, se je pri sv. Marku oglasil zvon. Po eni uri hoje so ga zaprli v sobo Fajdigove gostilne. Kljub pregovarjanju France ni popustil, ampak vztrajal, da ne bo spremenil svojega prepričanja. Bila je že noč, ko se je pod predsedstvom Jerneja Stanteta sestalo »sodišče« in ga obsodilo na smrt. Tudi njega so z avtobusom odpeljali pod Boncar in ustrelili blizu kraja, kjer so popoldne zagrebli šestnajst ciganov. Naslednje jutro je dobra duša zaznamovala Francetov grob s skromnim križem.
Ko so partizani 5. junija zvečer prišli h Kovačevim, so bili domači zbrani pri molitvi in tudi učiteljica Ivanka je bila z njimi. Zahtevali so, da gre z njimi v stanovanje. Kovačev stric se je ponudil, da gre z njo, pa mu niso dovolili. Pozno ponoči se je iz učiteljičinega stanovanja slišalo razbijanje in vpitje, nato pa so jo odpeljali. V gozdu nad Jagerbirtom si je morala sama kopati grob in potem so jo brez strela zverinsko pobili. Bila je v zadnjem mesecu nosečnosti. Pravijo, da je prosila, naj jo pustijo vsaj toliko časa, da bo rodila, pa je niso poslušali in nič lepše niso ravnali z njo. Ko je bilo po dveh mesecih konec »sodraške republike«, so prišli njeni domači, izkopali zmaličeno truplo in ga odpeljali v Hrovačo. Ob izkopu so pod obleko našli preperelo pismo in kasneje se je izvedelo za vsebino pisma in da je bilo namenjeno nerojenemu otroku.
Ali je mogoče razumeti in razložiti nečloveško krutost »osvoboditeljev« Sodražice? List Bogoljub je v novembrski številki leta 1942 zapisal sledeče: »Kar smo to leto doživeli, bi res nihče ne pričakoval, četudi smo svoj čas brali o divjem početju španskih, mehiških in drugih komunistov, kajti vedno smo mislili, da je otrok slovenske matere nezmožen za take strahote.« Ljudje v dolini so bili zgroženi in prestrašeni. Kozinčevi so že v soboto 30. maja izvedeli za Francetovo smrt, pa ne od partizanov, ki so popoldne prišli in pobrali vse njegove stvari, češ da jih bodo odnesli njemu. Ko sta v naslednjih dneh Slovenec in Slovenski dom poročala o Francetovi smrti, pa so obdolžili očeta, da ima zveze z Ljubljano, in grozili, da bo za to plačal.
»Republika« ni trajala niti dva meseca. 25. julija 1942 so najprej priletela letala in bombardirala Sodražico, Vince, Zamostec, Sinovico in Žigmarice, nato pa so se pojavili vojaki in kot živi ščit gnali pred seboj može in fante, ki so jih pobrali po bližnjih vaseh. Večina sodraških partizanov se je že prej umaknila v Travno goro, pa vendar je na Italijane padlo nekaj strelov in to je bilo dovolj, da so začeli požigati. Bolehni župnik Majdič jim je šel naproti in izprosil, da so prizanesli cerkvi, šoli in vzhodnemu delu trga. Od talcev, ki so jih Italijani imeli za ščit, je padel Šimen Lesar iz Zapotoka, ostale so odpeljali v Ribnico in nato naprej na Rab oziroma v druga taborišča. Sodražico so obdali z bodečo žico in bunkerji, na »bloke« pa postavili stražo in prehod »meje« brez posebnega dovoljenja ni bil mogoč.
[Stran 019]
2.1.5. »Smrt izdajalcem!«
Ko so se Italijani vrnili v razdejano Sodražico, so se razmere v dolini nekoliko umirile. »Obiski« s Travne gore so v glavnem prenehali, večina domačih moških je bila v internaciji, starci, ženske in otroci, ki so še ostali, pa so prestrašeni životarili na večinoma opustošenih domovih. V takšnih razmerah v Sodražici in bližnji okolici ni bilo niti želje niti možnosti za ustanovitev kakšne vaške straže. Nekoliko drugače je bilo na Slemenih. Nazorno sliko o tem dobimo v članku Sv. Gregor, ki ga je napisal Tone Oblak za Zavezo št. 66. Umor Franceta Kozinca in učiteljice Ivanke Škrabec je Slemence spomnil na dogodek, ki so mu bili priče v svoji neposredni bližini. Iz lovske koče, dober kilometer od gregorske cerkve, sta izginila Kozlerjev gozdni čuvaj Jože Pečnik in njegova žena Ana in ravno tisti, ki so pri umoru sodelovali, so potem govorili, da sta odšla v partizane. Glavno besedo pri tem umoru so menda imeli divji lovci. Na Jakobovo nedeljo, 26. julija 1942, so Italijani „napadli“ Slemena: na čelu kolone, ki je prihajala k Sv. Gregorju, se je peljal oficir na motornem kolesu. Partizani so jih pričakali pred vasjo, spustili nanje rafal iz mitraljeza in se umaknili. Oficir je k sreči ostal nepoškodovan, njegovo vozilo je pa bilo uničeno. Italijani so po hišah ob cesti pobrali več mlajših moških in jih postavili pred cerkveni zid. Še preden so padli streli, sta iz cerkve prišla stari župnik Krumpestar in kaplan Kristanc, pokleknila pred poveljnika in dosegla, da talcev niso ustrelili, temveč jih postali na Rab. Ostale moške, ki so jih tedaj pobrali po Slemenih, kakih 100 po številu, so odpeljali v Ribnico in jih zaprli v kasarno; od tam so jih pet tednov vozili v Žlebič, da so sekali drevje ob železniški progi.
Tu je treba povedati, da so bili Gregorci že v maju 1942 odločeni za samoobrambo. Poiskali so orožje, skrito od razpada Jugoslavije, in začeli patruljirati po vaseh. Nihče jih ni organiziral, ampak so enostavno sklenili, da se bodo branili. Seveda so se pa zavedali, da jim preti nevarnost tako od partizanov kot od Italijanov. Da bi se zavarovali vsaj pred Italijani, so poslali h karabinjerjem v Sodražico študenta, ki naj bi jim pojasnil situacijo in dobil dovoljenje za samoobrambo. Karabinjerji so bili tedaj že pripravljeni za odhod v Ribnico, zato so gregorsko pojasnilo in prošnjo zapisali, odgovora pa niso dali. V začetku septembra pa so sekače v Žlebiču nenadoma postavili pred izbiro: Sprejmite orožje za samoobrambo ali pa greste v internacijo. Kakih 40 Gregorcev je tedaj dobilo v Sodražici dolge francoske puške prekljevke; odšli so k Sv. Gregorju in se nastanili v prosvetnem domu in v šoli. Čeprav je bil njihov položaj na hribu že sam po sebi ugoden za obrambo, so se zavarovali še z bodečo žico in bunkerji. Ponoči so jim hodili pomagat tudi starejši fantje in možje iz okoliških vasi, ki o se bali spati doma. V tistem času je bil na Slemenih mir in fantje so celo hodili pomagat vaški straži na Goro nad Sodražico.
Sedaj pa je čas, da se vrnemo h Kozinčevim v Zapotoku. Zaradi tega, kar se je zgodilo s Francetom, je bila družina težko prizadeta. Za njegov grob pod Boncarjem so sicer kmalu zvedeli, vendar niso mogli misliti na prekop, dokler se »oblast« v Sodražici ni ponovno zamenjala. Sin Mirko, ki je bil v ljubljanskem bogoslovju, je tisto leto šele pred velikim šmarnom prišel domov na počitnice. Verjetno je to pripomoglo k odločitvi, da Franceta končno krščansko pokopljejo na domačem pokopališču. 19. avgusta so v gozdu pod Boncarjem izkopali Francetove posmrtne ostanke, jih položili v belo krsto, prepeljali v Zapotok in po slovesni pogrebni maši, ki jo je daroval ribniški dekan Viktorijan Demšar, položili v blagoslovljeno zemljo pri cerkvi sv. Marka. Domači terenci so seveda pogreb budno spremljali in o vsem poročali svojemu centru v Kotu pri Sodražici. Od tam je tedaj prihajala tudi grožnja: »Če se boste družili s Kozinci, bo tudi vas doletela kazen.« Neki vaščan je kasneje zaupal Mirku, da mu je sosed, ki je [Stran 020]
videl Kozinčevo mamo jokati ob odprtem grobu, prišepnil: »No, saj bo tudi sama kmalu v jami.«
26. avgusta je bil sedmi dan po pogrebu in Mirko je zjutraj šel z materjo k maši v Sodražico. Doma so tisti dan kosili in sušili otavo. Ko so se po večerji in rožnem vencu odpravili k počitku, je bila ura že pozna. Iz trdnega spanca je Mirka zbudil pasji lajež. Skočil je k oknu in v luninem svitu videl, da partizani obkoljujejo hišo. Takoj je pomislil, da so prišli ponj. Kaj naj naredi? Ali se sploh lahko reši? V trenutku mu pride na misel, da bi se skril na podstrešje. Skozi odprtino v stropu sosednje sobe zleze na podstrešje, potegne za seboj lestev in zapre loputo, nato pa napeto posluša, kaj se dogaja spodaj. Ko so partizani vdrli v vežo, so najprej naleteli na očeta in mater, ki sta prišla iz svoje sobe. Z udarci in vpitjem so ju zrinili v hišo, kjer so spali Janez, Draga, Milka in Albina. »Kje je lemenatar? Njegova postelja je še gorka!« Medtem ko eni iščejo Mirka, drugi odvezujejo krave od jasli, odpirajo svinjake, polnijo nahrbtnike v kašči. Tudi od soseda Jefne ženejo krave in sina Janeza. K zastraženim Kozinovim v hiši pride neznan partizan, jih nekaj časa zmerja, da so izdajalci, ker so se uprli OF, nato pa s pomočnikom zgrabi očeta in ga odvleče v spodnjo klet. Na tej svoji zadnji poti je oče na glas molil. Komaj so prišli v klet, ga je rabelj s puškinim kopitom udaril po glavi in triinšestdesetletni mož se je z obrazom naprej zvrnil na cementna tla. Takoj nato sta dva partizana med jokom matere in deklet odnesla v klet posteljo, v kateri je trepetal hromi Janez, in strel v čelo mu je pretrgal nit življenja. Nazadnje so odvlekli še mater. Draga se je je oklepala in šla za njo, dokler je niso odrinili. Mati ji je tedaj v roko stisnila svoj molek. Ni se mogla posloviti z besedami, vendar je s tem povedala še več. Tudi njo so potem v kleti potolkli z udarci po glavi.
Mirko je na podstrešju slišal materine krike in ropot, kot bi nekdo butal po vratih, potem pa je vse utihnilo. Skozi lino je videl odhajajoče partizane, ki so s seboj gnali Jefnega očeta, mater in dve hčeri. Pri Novi Štifti je ura odbila polnoč. Ali so vsi odšli? Bodo prej še zažgali hišo? Kaj naj naredi, če bo začelo goreti? Dolge so bile tiste ure do jutra. Šele ko je spodaj zaslišal znane glasove sosedov, je verjel, da so morilci odšli. Zlezel je iz skrivališča in bil z drugimi priča groznemu prizoru v kleti. V svoji knjigi o tem takole piše: »Klečimo v krvi junakov in molimo. Ne toliko za pokoj duš pobitih, saj smo prepričani, da jim je mučeništvo odprlo nebeška vrata, v tem kletnem svetišču se priporočamo našim mučencem, naj pri Bogu prosijo na nas … Ko se odpravimo v hišo, se nam s stene pri vhodnih vratih zareži v obraz komunistični grb-srp in kladivo, pod njim pa napis: Smrt izdajalcem! Slika dr. Antona Korošca, ki je visela v veži, je sedaj je razbita in raztrgana.« Pogreb treh Kozinčevih je bil v petek 28. avgusta 1942, komaj 10 dni po pogrebu njihovega, pod Boncarjem umorjenega, Franceta. Vsaka beseda o krutosti zločina, ki se je v noči na 27. avgust zgodil v kleti Kozinčeve hiše, bi bila odveč. Ker je precej ljudi v dolini obsojalo pokol Kozinčevih je OF razširila razne vesti o njihovi krivdi. Tako na primer še danes nekateri verjamejo, da je bil France obsojen, ker je skril zapirač od puške in ga ni hotel izročiti. Kot vemo, knjiga Slovenija v plamenih tega ne omenja.
2.1.6. Zakaj tolikšen strah pred mučenci?
Upamo, da vam ne bomo vzeli veselja do branja, če tukaj navedemo še razmislek, ki se nam ponuja iz najnovejše knjige nekdanjega funkcionarja Ozne, sociologa in politika dr. Zdenka Roterja Padle maske. V tem več kot 700 strani debelem delu je nekaj poglavij namenjenih odnosom med državo in Cerkvijo, s katerimi se je avtor ukvarjal že med službovanjem pri Ozni in tudi kasneje kot profesor na FSPN (Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo) oziroma kot svetovalec predsednika Kučana. Iz njegove razprave sledi, da je bil nivo teh odnosov v marsičem odvisen od razumevanja polpretekle zgodovine, torej od vprašanj, ki se tičejo tudi vsakega izmed nas.
[Stran 021]
Kot Kučanov ožji sodelavec je dr. Roter intenzivno spremljal obisk papeža Janeza Pavla II. v maju 1996, ki je množici vernikov v Stožicah med drugim povedal naslednje: »Kako naj bi pozabili na nasilno komunistično revolucijo? Trpljenju, ki ga je povzročila tuja okupacija, se je pridružila še državljanska vojna, ko je brat dvignil roko nad brata. Božji služabnik Lojze Grozde je samo ena izmed neštetih nedolžnih žrtev, ki visoko dvigajo palmo svojega mučeništva kot neizbrisen spomin in opomin … Škofe, duhovnike, redovnike in laike so med vojno in po njej zapirali, jih mučili, izseljevali in tudi nasilno morili. Vsi ti zdaj prosijo za spravo in slogo med vsemi člani naroda.« (Padle maske, str. 515)
Lojzeta Grozdeta je tedaj papež omenil tudi pri maši v Mariboru. Roter pripominja, da »je do teh ocen, ki so očitno bolj enostranske kot ne in se naslanjajo na presojo večine škofov v takratni škofovski konferenci, prišlo kljub temu, da je delegacija Zveze združenj borcev 10. januarja 1996 preko apostolskega nuncija E. Farhata poslala papežu posebno spomenico o spravi in o nepotrebnem sodelovanju duhovščine ljubljanske nadškofije z okupatorjem. Posebej so omenili nesprejemljivo vsebino izjave slovenske škofovske konference ob petdeseti obletnici zmage nad fašizmom in nacizmom, v kateri naj bi sodelovanje v organiziranem odporu proti okupatorju pomenilo pripadnost zločinski združbi.« (PM, str. 515)
Milan Kučan se je na papeževe izzive odzval v poslovilnem govoru na mariborskem letališču: »Naj znova izrazim svoje prepričanje, da je tako zaželena slovenska sprava mogoča le ob spoštovanju pravice do različnega razumevanja resnice o preteklosti. Do tja nas ne more pripeljati izključevanje ene izključujoče resnice z drugo, prav tako izključujočo. Tako je tudi s sodbo o krivdah. Samo v strpnosti je mogoče tudi resnično odpuščanje za krivice, ki so jih v nekem hudem času ljudje prizadejali drug drugemu in domovini. Verjamem, da ste se prepričali, da ne želimo, da bi nas nenehno obremenjevanje s preteklostjo zadrževalo na poti v prihodnost. Spominjali se je bomo in moramo se je spominjati, a ohranjali bomo tisto, kar je bilo in kar je človeka in naroda vredno.« (PM, str. 516)
Na Kučanov govor o različnem razumevanju resnice o preteklosti se je 7. julija 1996 v Družini odzval dr. Anton Stres in med drugim zapisal sledeče: »Teorija o več resnicah izhaja iz prizadevanja, da bi komunizmu dali enakopraven prostor pod soncem. Vsak naj bi imel svojo resnico: komunisti svojo, nekomunisti pa zopet svojo. Govorjenje o več resnicah je seveda nevzdržno. Resnica je samo ena, kot je samo ena tudi pravica! Zakaj potem eni pri nas ponavljajo, da je več resnic? Zato, ker bi radi, da bi tudi obdobje komunizma, ki je za vse demokrate nesprejemljivo obdobje, dobilo svojo upravičenost.« (PM, str. 517)
Tudi ob drugem obisku Janeza Pavla II., ko se je na Betnavski ravnini zbralo okrog 160.000 vernikov, je Kučan imel z njim razgovor in mu ponovno priporočil razmislek glede beatifikacije Lojzeta Grozdeta, češ da bi povzročila nove delitve med Slovenci. Nam se seveda zdi čudno, zakaj tak strah pred beatifikacijo Grozdeta in morda tudi drugih mučencev, Roter pa ugotavlja, da se je Cerkev vedno bolj oddaljevala od sprave. Še posebej naj bi se to pokazalo 18. junija leta 2000, ko so na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu proglasili slovenske pričevalce za vero. Zanj je to pomenilo obsodbo partizanstva oziroma poveličevanje domobranstva. Kot odklon od sprave omenja tudi besede dr. Šuštarja v Kočevskem rogu 25. junija 1995, ko sta somaševala tudi beograjski nadškof dr. Perko in torontski kardinal dr. Alojzij Ambrožič: »Naši [Stran 022]bratje in sestre, ki so tu v Kočevskem rogu ali drugod izgubili življenje zaradi Kristusa, so ga našli. Trpeli so s Kristusom in zato so doživeli tudi vstajenje.« Po Roterju se je dr. Šuštar s tem vrnil na prvotno izhodišče Cerkve, ki se je zdelo že skoraj preseženo: domobranci so bili borci za vero in zato so morali umreti, torej je treba vztrajati pri oceni, da je šlo med vojno za komunistično revolucijo in je bilo po sili razmer upravičeno uporabiti pomoč okupatorja; padli vaški stražarji in domobranci (in seveda pobiti po vojni) so dali življenje v obrambi vere in Cerkve. (PM, str. 508)
K tem »ugotovitvam« dodaja Roter še svoje mnenje »glede povojnih izvensodnih pobojev, kot tudi medvojnih primerov pobijanja civilistov, da so bila to hudodelska dejanja, za katera ni nobenega opravičila. On sam se je vedno čudil politični nerazsodnosti tistih, ki so o tem odločali, saj so s tem ne le umazali sebe, temveč celotno uporniško gibanje in tudi odločevalcem v Cerkvi dali trajen, sicer majav argument o utemeljenosti medvojnega protikomunizma, tudi za ceno kolaboracije.« (str. 510)
Kaj naj rečemo k vsemu temu? Ponovili bomo stavek dr. Antona Stresa, ki ga je 7. julija 1996 zapisal v Družini: »Resnica je samo ena, kot je ena tudi pravica,« in dodali: Če je neko dejanje zločinsko, potem je tisti, ki ga je povzročil, zločinec, in mora zanj odgovarjati. Pravica do obrambe življenja ostane tudi v času tuje okupacije in se tistega, ki jo po sili razmer uporabi, ne more imeti za kolaboranta. Pobijanje domačih političnih nasprotnikov je tudi v času tuje okupacije zločin. Dr. Roterju je žal, da o odgovornosti vrnjenih domobrancev niso odločala sodišča. Zakaj? Menda ne samo zato, ker bi Cerkev s tem izgubila argument za utemeljevanje protikomunističnega boja tudi za ceno kolaboracije? Ali je Cerkev tak boj sploh kdaj utemeljevala? Kakšna sodišča naj bi odločala o krivdi in nekrivdi domobrancev? Ali se Cerkev ni dolžna vedno in povsod zavzemati za resnico in pravico? Ali bi bilo prav, če bi zaradi katerihkoli ozirov zatajila svoje mučence?
2.1.7. Zaključek
Po pogrebu staršev in brata Janeza so Mirko in sestre dobili zatočišče v Sodražici. Vsaj ponoči jih ni bilo strah, čez dan so pa že tako hodili v Zapotok pospravljat pridelke. Večina ljudi v dolini je z njimi sočustvovala, našli so se pa tudi taki, ki so se jim privoščljivo posmehovali. Od brata Jožeta ni bilo nobenega
glasu, čeprav ga je Mirko pisno obvestil o smrti staršev in obeh bratov. Seveda se ni mogel oglasiti, ker so ga Nemci zaprli kot talca. Za enega padlega Nemca je bilo lahko ustreljenih do 50 Slovencev in Jože je samo čakal, kdaj bo prišla vrsta nanj. Skoraj ni verjel, ko mu je gestapovec nekega septembrskega jutra povedal, da je prost. Rešila so ga sporočila o smrti staršev in bratov. Potem je bil od spomladi do septembra 1943 doma, preživel Turjak in imel srečo, da kot domobranec ni bil vrnjen iz Vetrinja, ampak [Stran 023]
se je junija 1945 pridružil bratu in sestram na Tirolskem.
Kako so pa oni prišli tja? 5. maja so se z vlakom odpeljali iz Ljubljane, pešačili naslednje dopoldne skozi ljubeljski tunel in bili še isti večer v Celovcu. V ponedeljek so se s skupino Mirkovih znancev iz kluba Straža z vlakom odpeljali v Lienz in že 13. maja dobili začasni dom pri dobrih hribovcih v vasi Anras. Za njimi je tja prišel tudi škof dr. Rožman in v nedeljo, 27. maja, podelil Mirku Kozini mašniško posvečenje, na praznik sv. Rešnjega telesa pa je bila nova maša. Škof je v novomašni pridigi govoril o mučeništvu in pretresljivo opisal smrt novomašnikovih staršev in bratov. Novomašno slavje je zagrenila vest o vračanju
domobrancev, ki so jo prav tedaj prinesli v Anras.
Spodobi se, da se na koncu zahvalimo rev. Vladimirju Kozini za knjigo »Slovenija v plamenih« kot tudi za knjigi »Communism as I know it« in »Slovenia, the land of my joy and my sorrow«, o katerih je dr. Tine Debeljak leta 1982 v Svobodni Sloveniji zapisal, da to niso le knjige družinskih spominov, ampak izreden pogled na splošen potek revolucije in protirevolucije v Ribniški dolini in v Sloveniji. Gospodu Kozini, ki si v daljni Kaliforniji kljub svojim visokim letom še vedno prizadeva za uveljavitev ene in edine resnice, pa želimo, da bi mu sonce iznad Sierre Nevade še dolgo osvetljevalo življenjsko pot.
3. Pripovedi
3.1. Spomini Ivana Drajzibnerja iz Bariloč
Renato Podbersič
3.1.1.
Na prvi dan februarja letos je iz mesta San Carlos de Bariloche v Argentini prišla žalostna vest, da je tam umrl rojak Ivan (Janez) Drajzibner, nekdanji mobiliziranec v nemško vojsko in dejaven ter spoštovan član tamkajšnje slovenske skupnosti. Vedno se je rad udejstvoval pri prireditvah Slovenskega planinskega društva v Bariločah, večkrat je bil tudi odbornik in član nadzornega sveta omenjenega društva. Zelo ga je zanimala politika, tako argentinska kot slovenska. Redno je spremljal dogajanje v stari domovini in med rojaki posebej poudarjal potrebo po uveljavljanju volilne pravice tudi med izseljenci. Pokopali so ga na pokopališču Valle del Descanso, kjer počiva še nekaj bariloških Slovencev.
Sam sem imel to srečo, da sem se z g. Ivanom osebno spoznal v začetku decembra 2013, ob obisku na njegovem domu, ki si ga je s pridnostjo in odrekanjem zgradil sredi mesta pod Andi. Kljub letom ga je poleg gostoljubnosti krasil smisel za humor, zelo dober spomin in smisel za podrobnosti iz zelo razgibanega in precej nenavadnega življenja. Njegova pot v izseljenstvo je bila nekoliko drugačna od večine povojnih slovenskih političnih beguncev, ki so domovino zapustili zaradi komunističnega nasilja. Tako je g. Ivan povzel svojo zanimivo življenjsko zgodbo:
»Sem Ivan Drajzibner, doma iz Štajerske, ker pa sem po vojni v taborišču živel večinoma med Kranjci, so mi dali ime Janez. Rojen sem bil 2. februarja 1926 v vasi Sladki Vrh na Štajerskem, blizu avstrijske meje. Med vojno sem služil Hitlerja. Najprej so me Nemci mobilizirali v Hitlerjugend, to je bilo leta 1942, in me poslali v Spittal ob Dravi, za tri mesece. Potem pa so me spustili domov. Ne lepem dobim leta 1943 poziv v SS, naj se javim. Jaz in še eden iz naše vasi, sosed in isti letnik, sva zamudila na vlak, ki naj bi nas odpeljal v kasarno. Potem je bilo vse tiho, nič niso reagirali. Čez nekaj mesecev so me mobilizirali v rajhovsko delovno službo, takrat smo rekli Reichsarbeitsdienst in me poslali na Češko, blizu Prage. Šli smo tudi na Slovaško, tam smo se z ljudmi pogovarjali tako po domače, slovensko, smo se vse razumeli. So bili še posebej prijazni, ko so videli, da nisem Nemec. V delovni službi sem bil šest mesecev. Smo bili zelo mešano moštvo: Nemci, Poljaki, Čehi, Avstrijci, mi. Tam smo tudi veliko prepevali, predvsem nemške vojaške pesmi. Saj veste, takoj ko smo zapustili kasarno in naredili nekaj korakov, smo že dobili ukaz, da zapojemo. Naši oficirji so nas stalno spodbujali, da pojemo, seveda nemško. Pravili so, da Slovenci najlepše pojemo. So bili nekdanji avstrijski vojaki in so še iz tistih časov poznali Slovence, oni so rekli kranjske Janeze. Potem so me poslali v redno vojsko, Wehrmacht. Bil sem pri artileriji, pri kanonih. Moral bi s svojo enoto na vzhodno fronto, proti Rusom. Imel sem srečo, da sem ravno takrat dobil gnojen tur in sem moral v vojaško bolnico. Tako so šli na vzhodno fronto brez mene.
Iz bolnice so me pa poslali v lepe kraje, na Azurno obalo. Saj veste, Monaco, Nica, Antibes, Marseille. Ja, mi nismo bili prav na obali, ampak nekaj kilometrov v notranjosti. Ko sem šel v nemško vojsko, nisem znal nič nemško, pa sem se precej hitro naučil. Tudi plavati nisem znal, saj prej morja niti nisem videl. Ko pa smo bili na obali v Južni Franciji, so nas Nemci preprosto pometali v morje in v štirinajstih dneh smo vsi znali plavat. Tam so bili tudi francoski partizani, toda niso bili kaj dosti dejavni. Jaz sem imel v načrtu, da jo čimprej pobrišem, da dezertiram, nisem se imel namena borit za tuje interese. Nemci so na nas, Spodnještajerce, gledali kot na svoje ljudi, ni bilo nobenega zasramovanja. Saj je še Hitler rekel: »Ich bin nach Heimat gekommen.« Tudi hrano in opremo smo imeli enako. Tam je bilo tudi precej mobiliziranih Poljakov v nemško vojsko. So se visoko držali in bolj zase, se nismo preveč dobro razumeli z njimi. Precej bolje smo se razumeli z mobiliziranimi Francozi, saj veste, tistimi iz Alzacije in Lorene. Tam je bilo tudi precej Avstrijcev, ki so bili bolj zagrizeni kot Nemci. Slabši veste, bolj nacisti, bolj za Hitlerja. Potem so me poslali domov na dopust, februarja 1944, ko drugih Slovencev niso več spuščali zaradi partizanov. Pri nas pa partizanov ni bilo, tudi s Pohorja so jih Nemci pregnali, vse. Že ves čas so nam govorili, da bodo celo družino izselili, če se kdo ne bo vrnil z dopusta. Na odpustu smo gledali zavezniške bombnike na nebu, ki so odhajali bombardirat Nemčijo. Vzdušje doma je bilo sicer slabo, vsi so bili prestrašeni, ampak nihče ni verjel v zmago Rajha.
V naši četi, ko smo bili v Franciji, smo bili samo štirje mobilizirani Slovenci. Tam sem nekajkrat srečal tudi generala Erwina Rommla [Stran 025]
(1891–1944, slavni nemški general – op. RP). Nas je prišel kontrolirat, predvsem naše topove in utrdbe. Ga imam v zelo lepem spominu. Veste, je bil zelo preprost človek, bolj kot naš poročnik. General Rommel je jedel isto hrano kot mi, če je prišel v času, ko smo dobili hrano. Usedel se je med nas, jedel z nami in nas spraševal, kakšna je hrana in kako postopajo z nami.
Poleti 1944 se je fronta sesuvala zaradi izkrcanja zaveznikov in napredovanja proti severu, toda naša enota se je hitro in organizirano umikala proti severu. Podnevi smo bili skriti, ponoči pa smo se umikali. Jaz in vojni tovariš, doma iz Prlekije, sva mislila pobegniti v Švico, tam blizu mesta Besançon. Še dobro, da nisva uspela, kajti Nemci so imeli s Švicarji podpisano pogodbo, da ti vrnejo vsakega pobeglega vojaka. Ustrelili bi naju kot dezerterja. Tako sva midva konec septembra 1944 enostavno ostala skrita v jarku, ko so se drugi nemški vojaki umikali. Vem, da je tisti dan zelo padal dež. Zajeli so nas francoski vojaki, pripadniki vojske generala de Gaulla. Bili so tisti ta črni, saj veste, kolonialna vojska, ampak njihovi oficirji so bili beli. Hitro sva skočila iz jarka in roke kvišku, drugače so te hitro pihnili. Niso hoteli kaj dosti slišat, da sva Slovenca, za njih sva bila samo zajeta nemška vojaka. Tepli nas niso nič, smo pa ujetniki en teden razkladali težke topovske granate z vlakov.
Francozi so nas imeli približno štirinajst dni, potem pa so nas predali Amerikancem. Oni so nas odpeljali v Marseille in od tam z ladjami v ujetniško taborišče v Averso blizu Neaplja v Italiji. Amerikanci so z nami lepo ravnali, slekli smo naše nemške uniforme, oni pa so nam dali nove ameriške. Zadaj na hrbtu so imele velik napis PW, to pomeni vojni ujetnik, Prisoner of War. Pri Amerikancih nismo nič počeli, samo ležali smo pod šotori. Hrana, madona, je bila pa odlična. Pripeljali so jo s kamioni, zamislite si, cel kamion belega kruha, zloženega kot opeka. V Aversi smo bili v našem taborišču sami Slovenci, bilo nas je okrog 800. Nekaj kilometrov stran pa je bilo taborišče za Nemce, z njimi nismo imeli nič.
Tam so nas Amerikanci imeli do januarja 1945. Potem so oni rabili vojsko za Daljni vzhod, so rekli za Pacifik, zato so nas predali Angležem. Oni so nas peljali v taborišče blizu Brindisija. Nasproti taborišča je bila partizanska bolnišnica, kamor so z avioni vozili težke ranjence iz Jugoslavije. V začetku februarja 1945 je prišel med nas partizanski oficir in nas pozval, naj se vključimo v jugoslovansko partizansko vojsko, ker da je sedaj zadnja prilika za to. Ker kdor se ne javi, potem nima kaj iskati doma. In smo se vsi javili. Potem pa nas je prišel slučajno obiskat duhovnik iz Rima, neki Šaruga (Dr. Matija Šaruga (1904–1955), salezijanski duhovnik, med vojno je bival v Italiji. – op. RP), in nas opozoril, da nam bodo Nemci doma vse pobili, če se gremo borit k partizanom. In smo se zbrisali, samo štirideset jih je šlo med prekomorce, od 800. Sem potem enega doma obiskal, čez 28 let, in je rekel, da sem se takrat v taborišču prav odločil. Skoraj vsi, ki so takrat odšli, so padli v partizanih. Prekomorce so pošiljali v prve linije.
Moji domači pa so od nemških oblasti dobili obvestilo, da sem pogrešan, in so jih pustili pri miru. Nas pa so Angleži vključili v svojo vojsko, so rekli, naj se javi, kdor želi. Šlo nas je nekaj sto. Dobili smo angleške uniforme in orožje. Imeli smo po dve uniformi, plačo in odlično hrano, kot angleški vojaki. Za Angleže in Amerikance smo vozili vojni material in razne druge stvari, med Italijo in okupacijskimi conami v Nemčiji in Avstriji.
Leta 1947 pa nas niso več potrebovali, ker so se Angleži umikali iz Italije. Morali smo oddati vojaške obleke in se znajti po svoje. Tako sem se znašel v begunskem taborišču Senigallia, zraven Ancone ob Jadranskem morju. Tam sem našel precej Slovencev, nekateri so bili [Stran 026]tam dve leti. Komisija od Unre (United Nations Relief and Rehabilitation Administration, mednarodna človekoljubna organizacija, ustanovljena 1943 – op, RP) nam je rekla, da se lahko vrnemo domov, da se nam ne bo nič zgodilo. Lahko bi šel kamorkoli, toda mene je vleklo po svetu, mislil sem, da imam še čas, da se vrnem domov. Takrat sem tudi spoznal in se kmalu poročil z Mici Arnšek in starši moje žene so leta 1948 že šli v Argentino. Midva sva se poročila leta 1947 v taborišču, pravzaprav v znani romarski cerkvi v bližnjem Loretu. Oni so bili begunci iz Hrastnika, najprej pred Nemci in potem pred partizani.
Midva z ženo sva potem leta 1949 iz Bremerhavna v Nemčiji šla z ladjo v Argentino, njo je tja vleklo tudi zaradi staršev. Ko sem prišel v Argentino, nisem znal španskega jezika, sem pa znal italijansko in to mi je precej pomagalo. Najprej sem bil blizu Buenos Airesa, sem delal pri nekem Nemcu, staronaseljencu, imel je vilo, tam na otokih. Dajal mi je hrano in dobro plačal, dobil sem dvojno kot takrat delavci po tovarnah. Je bil tako vesel, da je lahko z nekom govoril nemško, španščine takrat sploh nisem rabil. Po treh letih sem prišel v Bariloče, so bili že nekateri fantje tukaj, ki sem jih poznal. Ko sem prišel, je bilo meter snega. Sem rekel, to je zame. V Buenos Airesu je bilo prevroče, tudi preveč komarjev je bilo tam. Čeprav sem tukaj dobil eno tretjino tistega zaslužka kot v Buenos Airesu.
Tukaj sem bil brez poklica in brez denarja. V Bariločah sem začel kot oskrbnik in upravnik za tri vile, tukaj v bližini, kjer je tisto znano letovišče Llao Llao. Tam sem bil osem let, sem fajn zaslužil. Ja, veliko sem delal. Potem sva začela s pokojnim Vojkom Arkom (1920–2000, pisatelj in gornik, po rodu iz Ribnice – op. RP) uvažati Elanove smuči, najprej dvesto, potem petsto, nato tisoč in več parov smučk. Potem so tudi drugi začeli uvažat in se ni več splačalo. Sem bil večkrat v tovarni Elan v Sloveniji. Prvič sem šel v domovino leta 1971 z avionom. Ko sem prišel na letališče, so na kontroli gledali na spisek, če je moje ime tam gor. Potem so me prišli udbovci obiskat na dom. In so me vprašali, če poznam tega in tega. Pa sem jim odvrnil, da jih vsekakor poznam, ampak sigurno jih tudi oni poznajo, drugače me zanje ne bi spraševali. Skupaj smo šli v gostilno in smo se pogovarjali, jedli in pili. Pa jim nisem nič povedal, plačali pa so oni. Potem so me pustili pri miru. Domov sem po tistem hodil vsaki dve leti, petnajstkrat sem bil doma. Leta 1970 mi je žena Mici umrla za rakom, potem sem se poročil s primorsko rojakinjo Ivico. Iz prvega zakona imam dva sinova (Peter in Jure), iz
drugega pa hčerko Andrejko in sina Martina, poleg tega tudi šest vnukov. Slovenščino sem v Argentini ohranjal tudi z branjem, naročen sem na Svobodno Slovenijo, Ognjišče in Družino. Doma z ženo sva govorila samo slovensko, tudi z otroki. Ko so oni šli v šolo, sploh niso znali špansko. Toda kljub temu so kmalu postali odlični učenci. Tukaj nismo imeli nobenega problema, ker smo govorili slovensko. Te še bolj spoštujejo, če znaš in govoriš še kakšen tuj jezik, ker te imajo za bolj pametnega. Slovenci smo bili tukaj zelo spoštovani. Družili smo se med sabo, vse te hribe tukaj okoli smo prehodili.
Tukaj je bilo precej Nemcev, tudi nekdanjih nemških vojakov, predvsem oficirjev. So bili štirje nekdanji nemški višji oficirji, se je že po njihovi hoji videlo, da so bili vojaki. Veste, med njimi je bil tudi Erich Priebke (1913–2013, nacistični stotnik in obsojeni vojni zločinec, odgovoren za masovni poboj v Ardeatinskih jamah pri Rimu, po vojni je pobegnil v Argentino, pozneje izročen Italiji – op. RP ), je imel tukaj špecerijo. Sva se osebno poznala, sva večkrat govorila.«
Žal sem se z g. Ivanom srečal samo enkrat v življenju. Takoj je pristal, da posnamem njegovo življenjsko zgodbo. Prevzela me je preprostost in prijaznost tega dobrodušnega Štajerca pod Andi. Razgibano in bogato je bilo njegovo življenje, ki ga je rad delil s sogovorniki. Obljubila sva si, da se spet srečava, ko bo zopet obiskal Slovenijo. Oba sva se zmotila. Spet se bova srečala, spoštovani g. Ivan Drajzibner, življenje je kratko.
[Stran 027]
3.2. Hvala, draga mama, za vse!
Tereza Marinšič Tsonaki
3.2.1.
V Zavezi št. 91 sem objavila pričevanje Roberta Rozmana pod naslovom »Kje je grob mojega očeta?« Z gotovostjo ve le to, da so ga aretirali v prvih dneh maja 1945 in skupaj z njim še štiri družinske očete in enega dijaka. Vsi so bili iz Postojne kot Robertov oče Alojzij Rozman. Že konec maja in v začetku junija so jih odpeljali (skupaj z mnogimi drugimi) – neznano kam. In jih postrelili – neznano kje. V skupini teh mož je bil tudi družinski oče Stanislav Marinšič. Kmalu po izidu Zaveze št. 91 se je iz Grčije s pismom oglasila Stanislavova hčerka Terezija Marinšič por. Tsonaki. Že je opustila vsako upanje, da bi lahko komu zaupala resnico o svojem očetu. Ko pa je prebrala pričevanje svojega znanca iz mladosti Roberta Rozmana, so ji privreli na dan spomini na očeta, njeno otroštvo in mladost. »Dolgo sem premišljevala, ponoči ne spala in danes sem sedla in ‘izlila’ na papir, mislim, da vse.« Tako mi je napisala v začetku pisma in želi, da bi ga objavili v Zavezi. Take želje zelo radi izpolnimo, saj se nam ne ponudijo vsak dan in smo za njeno pričevanje še toliko bolj hvaležni. To ‘vse’ sva razjasnili še v telefonskih pogovorih, ko ji je glas zatrepetal v bolečini in navalu čustev.
Vanja Kržan
3.2.2.
Sem Tereza Tsonaki roj. Marinšič, rojena 15. oktobra 1938, zato so me po moji nebeški zavetnici sv. Tereziji Avilski krstili za Terezo, domači in prijatelji me kličejo Inka. Oče in mama sta bila verna, poštena in delavna in naju s sestro sta lepo vzgajala. Sestra je bila rojena leta 1941, živi v Postojni in želi, da je ne omenjam. Moj oče je Stanislav Marinšič, rojen 11. novembra 1910 v Postojni, od koder je izvirala njegova družina. Poleg mojega očeta je imel stari oče z drugo ženo (bil je vdovec) še sina Ivana. Moja mama je Ana roj. Tavčar (roj. 15. 4. 1910), doma iz Sežane, Kraševka torej, a za strica Ivana in njegovo ženo Kraševke niso bile kaj prida ženske. Mama je večkrat slišala pregovor: »Kraševca ubit, gada spustit.« Kmalu po poroki je uvidela, da je svak in svakinja ne cenita kaj dosti. To mi je mama pravila kasneje, ko sem bila že dekle in sem sama strica pobliže spoznala. Moja mama je bila za naju s sestro najboljša mama in še danes se mi zasmili ob misli, koliko je morala po smrti očeta pretrpeti, tudi od svojega svaka Ivana in njegove žene …
O svojem očetu bi lahko napisala povest, čeprav sem bila ob njegovi smrti stara komaj sedem let. Same lepe spomine imam nanj, največ v srcu; vse življenje hranim predmete, ki me spominjajo na mojega očeta: mamino spominsko knjigo z njegovim posvetilom in z lepo risbo, ker je znal zelo lepo risati. Naj napišem eno od takih posvetil, da se vidi, kako ljubeče, nežno in preprosto naivno srce je imel do mame in do naju s sestrico. Kako sta bila z mamo zaljubljena in se tudi vse življenje ljubila, a kaj, ko je njuna ljubezen trajala le nekaj let! »Oči sem večkrat vprašal, ali smem ljubiti Te, odgovora ne vem. Od daleč gledaš draga me prijazno, prevzetno dvigaš nos, ko mimo Tebe grem. Ako v Tebe obrnjeni pogledi so, odtegneš precej svoj obraz očem, ali ko dekleta druga ogledujem, zakriti jezo ni Ti moč ljudem. Zato: ali me ljubiš, ali me sovražiš, kako bi Ti ustregel, siromak ne vem.« Ali: »Marsikdaj se Ti govorica zmeša, ko me zagledaš med drugimi ljudmi. Marsikdaj me Tvoje srce pogreša, okoli me iščeš s plašnimi očmi. Stano. V Postojni 10. 5. 1935.«
Risal je zemljevide, tako da sem se še v gimnaziji učila geografijo iz njih. Veliko redis peres, ki jih je uporabljal za risanje in pisanja posvetil, hranim še danes. Imel je tudi pribor za slikanje. Hranim knjige in razglednice s posvetili mami in nama s sestro, spričevalo iz osnovne šole z njegovim podpisom, ampak samo iz prvega polletja prvega razreda. Potem nikoli več, ata ni dočakal spričevala ob koncu šolskega leta. Poučevala me je učiteljica Frančiška Ferenčak, ki je bila žena domobranca in me potem ni več učila.
Težko opisujem svojega očeta, ker je imel veliko lepih lastnosti in Bog ga je bogato obdaril z mnogimi talenti: poleg risanja in slikanja je bil nadarjen za jezike, mama mi je pravila, da je govoril več jezikov. Imel je bogato knjižnico, a si jo je po vojni prilastil njegov brat … Tako nisem nikoli zvedela, katere knjige je prebiral. Bil je romantična duša in je mami in nama s sestrico pisal pesmi. Rad je imel naravo in ob nedeljah popoldne smo hodili na sprehode, na obiske ali pa doma poslušali glasbo, ker je imel oče gramofon. Bil je družaben in povsod priljubljen. Vozil je kolo in obljubil je, da ga bo kupil tudi nama s sestro. In skupaj bomo kolesarili. Toda šele takrat, ko bom znala izgovoriti črko r. Imela sem majhno punčko, a zaželela sem si večjo, imenitnejšo. Bog ve, [Stran 028]v kateri trgovini sem jo videla, v italijanski verjetno. Morda mi je prav zato oče ni kupil, a mi je vedno obljubljal, da jo bom dobila po vojni … Imeli smo se zelo lepo, to so najlepši spomini mojega življenja, najlepše otroštvo, ki ga ima lahko otrok.
Seveda, morali smo tudi delati, že mlajši otroci. Moj stari ata je bil premožen, čeprav je bil le pismonoša. Nekaj posesti je podedoval, še več pa si jo je prislužil s svojo marljivostjo in podjetnostjo. Moj oče je bil zelo sposoben uradnik v banki Banca popolare in mama mi je pravila, da so mu ponujali dobro službo v direkciji v Trstu. A jo je odklonil, ker ni hotel pustiti mame in naju s sestrico samih … Moj oče je s prihranjenim denarjem dokupoval posest in že med vojno smo poleg dveh hiš starega očeta z velikim vrtom imeli več njiv, travnikov, gozdov, senožeti in ograd. Stari oče je redil krave in podajal mleko. Spominjam se, kako smo se z vozom vozili na njive ali travnike, a za kakšno večje delo sem bila še premajhna. Lahko pa sem popazila na mlajšo sestrico v vozičku, da je za delo poprijela mama.
Ob pričetku vojne je bil tako kot večina naših mož vpoklican v battaglione speciale. Mama mi je kasneje pripovedovala, kako se je oče pred odhodom z njo posvetoval: »Kaj misliš, komu naj prepustim svoje službeno mesto v banki? Kdo bi me lahko nadomeščal?« Oba sta se strinjala, da bi bila najbolj primerna njuna dobra znanka Stana Kruhova … Ko se je oče po razpadu Italije vrnil, je do konca vojne nadaljeval z delom v banki. Svoji službi, vsem ‘konjičkom’, ki sem jih naštela, predvsem pa svoji družini se je posvečal in ne spominjam se, da bi se z mamo pogovarjala vpričo naju s sestro o vojni in politiki. Konca vojne se spominjam po tem, da so peli zvonovi po cerkvah in da so vsi govorili o zmagi in svobodi. Jaz pa sem pričakovala svojo lepo, veliko punčko …
Nekega dogodka pa se tako dobro spominjam, kot da bi se zgodil včeraj. Ne samo spominjam, vse življenje ga imam pred očmi. Nikoli ga ne bom mogla izbrisati iz spomina. Zame še vedno strašen prizor. Še dobro, da takrat nisem vedela, da svojega očeta vidim zadnjikrat … Ali bilo je kljub temu zelo grozno. Še bolj pa za mamo. Moj oče se dne 4. maja po službi ni vrnil domov. Mama ga je čakala, gledala na uro in bila zelo tiha, še odgovarjala na moja vprašanja ni, kar molčala je. Potem smo se vse tri odpravile k teti Gabrijeli Kristan, ki je stanovala na Ljubljanski cesti. Mama je porivala voziček s sestrico, jaz sem hodila poleg. Mama se je tolažila z mislijo, da
se je verjetno iz službe grede ustavil pri njej. A ga ni bilo. Še nekaj časa je čakala, potem pa je domnevala, da je mogoče že doma in odšle smo domov. Preden smo odšle, ji je teta rekla: »Anica, ne hodi skozi mesto. Saj veš, kaj vse se danes dogaja. Nevarno je. Pojdite raje čez Majlont.« To je bil stari del mesta. Bog ve, kakšna slutnja je gnala mamo, da je šla po glavnih ulicah, po katerih je običajno hodil ata v službo in se po njih vračal domov. Na vogalu Volaričeve in Ljubljanske ceste sva zagledali očeta. In on nas. Oblečen je bil v svetel dežni plašč in pumparice, obut v škornje. Stal je in ob njem naš meščan Franc Čeč z dolgo puško čez ramo. Zame je bil takrat že sam pogled na puško nekaj strašnega in ta strašni človek s puško straži zdaj mojega očeta! Poklical je mamo in stekla je čez cesto k očetu. Ne spominjam se več, ali sem obstala pri vozičku z mlajšo sestrico ali sem stekla za mamo. Verjetno sem kar obstala pri vozičku. »Ko sem šel iz službe domov, so me aretirali. Ne vem, zakaj,« je povedal mami. Čeč je zahteval, da mu mora ata izročiti ključe svoje pisarne. Dal mu je ključe, potem si je oče odpel zlate gumbe iz manšet, snel poročni prstan in ročno uro. Vse je dal mami. Vedel je torej, da gre v zapor in bi mu vse to ‘zaplenili’. Verjetno si takrat nihče ni mislil, da se vidimo zadnjikrat. Njegove gumbe in uro še danes hranim. [Stran 029]
To je zame najdragocenejši spomin na našega atka. Strašen je bil občutek, ko smo se vračale domov same, brez očeta. Mami so vso pot tekle solze. Vse prestrašene smo prišle domov in takrat je mamo zlomilo. Glasno je jokala, klicala očeta in iz obupa udarjala z glavo ob zid … Vedela je, kaj se je dogajalo med vojno in kaj se v Postojni dogaja po ‘osvoboditvi’. Tudi teta je vedela, zato jo je opozorila, naj ne hodi domov po središču mesta, da je preveč nevarno. Kot da bi mama slutila, da se moramo še zadnjikrat videti in za vedno posloviti … In res smo se, čeprav smo očeta vsak dan pričakovali, da se vrne k nam domov.
Zdaj vem, da so takrat aretirali veliko mož in fantov, med njimi tudi Robertovega očeta Alojzija Rozmana. Spominjam se, da je moja mama, kot mnoge druge žene in matere, hodila spraševat za očetom. Tako kot njo, so tudi nje pošiljali na razne kraje, a vse je bilo lažno. Če se ne motim, k pisatelju Bevku v Trst, ali pa v Ajdovščino, tam je bila oblast; Robertova stara mama je pisala maršalu Titu v imenu šestih postojnskih žena in mater. A nikoli od nobenega niso ničesar zvedele. Vedno so dobivale isti odgovor: »Saj bo kmalu prišel.« Več kot mesec dni mu je nosila v zapor hrano in perilo, pazniki pa so se največkrat ženam posmehovali in tudi oni lagali: »Bodo že prišli.«
Živo mi je ostalo v spominu, kako sva vsak dan s staro mamo stali na vrtu ob plotu in čakali ata. Plot je stari oče postavil šele med vojno, ko mu je moj oče pisal iz Italije in ga prosil, naj ga postavijo, da midve s sestrico ne bi kdaj slučajno ušli na cesto … Kako je oče povsod mislil na nas! Stari oče ga je takoj postavil in plot je zdaj postal moje pribežališče za pričakovanje očeta. Stara mama je stala ob plotu gornje hiše, jaz pa niže doli ob naši hiši, ob času, ko so hodili ljudje iz službe. Skoraj vedno sem se spomnila, kako sem očetu stekla nasproti, ko je prihajal iz službe, kako me je vzel v naročje in objel, jaz pa vedno isto vprašanje: »Kdaj mi boš kupil punčko?« Oče pa: »Počakaj, ko bo konec vojne … « In zdaj je bilo konec vojne … ata od nikoder in jaz, sedemletna deklica brez punčke …
S staro mamo sva čakali našega soseda, Jerneja Kruha, njegovi ženi Stani je oče med vojno zaupal svoje službeno mesto v banki. Prva je Kruha zagledala stara mama: »Joj, gospod Jernej, kje so naši sinovi?« Ali: »Gospod Jernej, kdaj bo prišel naš Stanko domov?« »Bodo že prišli, počakajte … « Jaz pa nižje doli ob ograji: »Gospod Jernej, kdaj bo prišel moj atek?« Včasih me je preslišal, kadar pa mi je odgovoril, je vedno rekel: »Kar počakaj malo, bo že prišel.« Glavo je imel sklonjeno in šel naprej, kot da se mu mudi. Ne vem, kako [Stran 030]dolgo smo upali, da bo atek resnično prišel. Kar na lepem se bo pojavil … Kolikokrat sem kasneje stala sama ob ograji in ga čakala. Napeto sem gledala po cesti, po kateri je običajno prihajal iz službe. Morda pa ga bom nenadoma zagledala … mu stekla nasproti in me bo objel kot vedno … in nekega dne bo odvil zavoj in mi položil v roke veliko, lepo punčko … Kakšne lepe sanje! Jernej Kruh pa ni dolgo časa zdržal v Postojni. Ljudje so ga prepoznali za glavnega krivca vseh pomorov po vojni na Postojnskem. Še nekaj let so šepetali, da je udbovec. Ta beseda mi je bila čisto tuja, domnevala pa sem, da predstavlja nekaj groznega. Lepega dne se je z družino odselil v Novo Gorico, kjer je do upokojitve zasedal same vodilne položaje.
Mama je več kot mesec dni vztrajala z obiski in nosila očetu pakete s hrano. Nekega dne pa ni šla več v zapor. Njena prijateljica Francka Šibenik por. Borselino je stanovala na vogalu Ljubljanske ceste in Titovega trga. Iz majhnega podstrešnega okna svojega stanovanja je imela razgled na zaporniško dvorišče. Nekega večera je slučajno opazila skupino mož na dvorišču. Vsi so imeli na hrbtu z žico zvezane roke kot najhujši zločinci. Gospa Francka je kar jokala, potem so jih s kamionom odpeljali. Naslednji dan je to povedala mami in ji rekla, če mama hoče, naj pride zvečer k njej. Morda bo med zvezanimi zaporniki prepoznala svojega moža. Mama je seveda prišla, in ko so spet prignali zapornike na dvorišče, med njimi ni bilo našega očeta. Tudi naslednjega večera ne … Zato sta s prijateljico domnevali, da so ga že odpeljali tisti večer, preden je mama prišla k njej, to je bilo 16. junija. Da ga ni več med živimi, ni in ni mogla verjeti. Mama ga je po teh dneh še vedno iskala v zaporu, a je dobila v odgovor vedno isto laž, da bo kmalu prišel domov. Tudi k prijateljici Francki je še vedno ponoči hodila gledat na dvorišče zapora in upala, da kdaj zagleda svojega moža. A ga ni bilo nikoli več tam. Po 16. juniju ga nihče več ni videl, zato smo z mamo vse življenje imele ta dan za njegov zadnji dan življenja. Niti 35 let še ni bil star, umreti je moral čisto nedolžen, v najlepših moških letih. Šele kasneje smo spoznale, da verjetno zaradi nevoščljivosti …
Obe s sestro sva imeli uničeno otroštvo in mladost, oropali so naju očetove ljubezni in skrbi, ki ju nisva nikoli več občutili. Do svojega šestega leta sem ju v polni meri občutila, bila sem očetova ljubljenka. Sestrica je bila premajhna in ni doživela niti tega, kar sem jaz, zato je bila ona še bolj oškodovana. V javnosti o očetu niti govoriti nismo smele,
kaj šele, da bi koga od oblastnikov drznile vprašati, kje je naš oče in zakaj se ne vrne. Mama se je vsa tresla, če je imela kdaj opravek z uradnimi zadevami. Vrh vsega je bila ‘sumljiva oseba’. Ob nedeljah nas je večkrat obiskal mamin brat iz Sežane, ki je bil vdovec. Mama je ob nedeljah ves dan delala v jamski restavraciji, zato nam je zjutraj skuhala kosilo in smo s stricem sami pokosili. Takoj po kosilu pa pomili posodo in odšli na obisk k mami v jamsko restavracijo. Take so bile naše nedelje in še dobro, da je bil z nama stric, drugače bi bili ves dan sami doma. Ne vem, po katerem takih obiskov so naslednji dan mamo klicali na UDBO in jo zasliševali, kdo je tisti moški, ki je v nedeljo popoldne v restavraciji z njo govoril. Zato se je mama bala vseh uradnih oseb, ker smo vedeli, da nas sovražijo. UDBA mi je od takrat [Stran 031]predstavljala še bolj nekaj groznega. Vseeno nismo klonile, kar je zasluga naše mame, ki je kljubovala vsem pritiskom povojne oblasti in vsem krivicam. Pa je vse to zmogla, ker ni nikoli obupala in je živela le za najino dobro. Bila je vseskozi globoko verna. Hvala za vse, moja draga mama!
Ne spominjam se, koliko let smo upale, da oče še kje živi, čakale smo ga in molile. Vsakega 15. avgusta, na veliki šmaren, smo romale na Marijina božja pota. Na Sveto goro smo hodile peš od Solkana naprej. Pa ne samo na Sveto goro. Tudi na Brezje. Z vlakom smo se peljale do Ljubljane, tam prestopile na vlak do Jesenic, se odpeljale do Otoč, od tam peš na Brezje. Romale smo ves dan. Kadar smo romale na Trsat, smo se že ob polnoči odpeljale z vlakom iz Postojne do Reke in naprej s tramvajem na Sušak. Stopnice sem imela dobro preštete. Bilo jih je natanko 570. Na vsaki božji poti smo goreče prosile Marijo, naj pripelje atka nazaj. Ko smo bile že prepričane, da ga ni več med živimi, smo še kar naprej molile, da bi zvedele za kraj, kjer trohni njegovo truplo in mu tam vsaj svečko lahko prižgale. Mamina prijateljica, žena postojnskega trgovca Franca Kastelica, ki je bil aretiran in verjetno ustreljen v istih dneh kot naš oče, je čez leta z otrokom in s svojo sestro pobegnila v Italijo, od tam pa kasneje v Kanado. Mamina sestra Pavla Tavčer je živela v Argentini in vabila mamo, da bi vse tri prišle k njej in tam živele. In veste, kaj ji je mama odpisala: Ne morem priti. Kaj pa, če se nekega dne vrne mož in nas ne bo doma. Tako mu je bila mama zvesta vse življenje! Kakšno neuničljivo upanje je imela!
Šele pred petimi leti sem zvedela od prijatelja Roberta Rozmana, da so nekatere zapornike ponoči vozili z zvezanimi rokami, kot da bi bili zločinci, do določenega mesta na Javorniški cesti, jih tam postrelili in zmetali v jamo nekaj metrov proč. Vem, da nikoli ne bom točno zvedela, ali je tista jama tudi grob mojega očeta. Robert se je za svojega očeta že skoraj prepričal, da je, a še ne ve in bo še naprej poizvedoval. Srčno želim, da je ta jama tudi grob mojega očeta, da bi končno vedela, kje je pokopan. Preden umrem, bi rada še enkrat prišla v Slovenijo, da grem na njegov grob in mu prižgem svečko. Mrliškega lista o očetovi smrti ni mama nikoli dobila. Šele leta 2010, ko sva s sestro vložili prošnjo za popravo krivic, sva dobili izpisek iz matičnega registra z datumom smrti 31. 12. 1945. Kakšno sprenevedanje je ta datum, zdaj vsaj vem, da je revež umrl že prej.
Vesela sem svojega nečaka, očetovega in maminega vnuka, ki je po smrti moje mame l. 1984 na mamin grob poleg njenega imena dal vklesati še očetovo ime skupaj z njegovo fotografijo. To mi je v veliko zadoščenje, saj je tako naš ubogi ata našel svoje mesto v javnosti, pa čeprav samo z imenom in fotografijo na grobu svoje žene. Žal mi je, ker nobeden njegovih preganjalcev in morilcev ne živi več, da bi ata videli na sliki, če bi šli mimo. Morda bi jih vsaj malo zapekla vest.
Kako smo v tistih letih živele z mamo ?
Ko je mama hodila prosit za pomoč, so ji odgovarjali: »Tovarišica, pojdi delat, saj si še mlada.« Bila je junakinja, borila se je za naju, za najino preživetje, za najino prihodnost. Zase lahko trdim, da me je vzgojila v pošteno, verno in iskreno žensko. Prijela je za vsako delo, šivala copate, čistila pisarne, prala drugim perilo. S sestro sva ji pomagali, da smo lahko vse tri skromno živele, a bile smo za marsikaj prikrajšane. Pobirale smo kostanj, polže, zbirale staro železo, star papir in krpe. S sestro sva nabirali ciklame in šmarnice in jih prodajali turistom pred restavracijo ob jami. S tem denarjem sva si lahko kupili zvezke za šolo in druge potrebne stvari. Mama je bila zvečer natakarica v jamski restavraciji, da je bila lahko podnevi z nama. Ko je zbirala leta za pokojnino, je ugotovila, da je niso socialno zavarovali. Zadnja leta pred upokojitvijo je bila kuharica v postojnski porodnišnici.
Gimnazijo sem končala v Postojni; želela sem se vpisati na univerzo, a sem hotela mamo razbremeniti stroškov, na štipendijo še pomislila nisem, ker sem bila prepričana, da je ne bi dobila. Po maturi sem se zaposlila na pošti, kjer sem delala dvanajst let do odhoda v tujino, kamor sem se poročila. Vsa leta od maja 1945 me bremenijo spomini na dogodke, ki so mi uničili otroštvo, mladost in jih še danes ne morem izbrisati iz spomina.
Opisala sem že, v kako strašno žalostnem spominu mi za vse življenje ostaja prizor, ko smo z mamo zadnjikrat videle našega ljubega ata. Nič manj strašen mi ostaja v spominu še en dogodek, samo jaz se ga spominjam, mami sem ga zamolčala. Ona bi tudi to prenesla, a je nisem hotela ponovno vznemirjati. Bila sem že odraslo dekle in smo s prijateljico in njenim zaročencem šli po kinu na čaj v kavarno Jadran. Bil je hladen zimski večer. Nenadoma se primaje do naše mize pijan moški z zabuhlimi, rdečimi očmi, sede k mizi in nas nadleguje. Bil je nihče drug kot naš sosed in postojnski župan Adolf Grželj. Prijateljičin zaročenec mu vljudno reče, naj se [Stran 032]odstrani in nas pusti pri miru, ker nas moti. Takrat Grželj vstane, bil je visok dva metra in suh kot prekla, se razkorači na majavih nogah, obrne k prijateljičinemu zaročencu in se zadere: »A ti boš mene podil? Kdo pa si ti, da si to upaš? A ne veš, kdo sem jaz? – Jaz sem njenega očeta ubil!« in pokaže s prstom name, me mimogrede srepo pogleda in se odmaje proč. Kakšna sem bila videti v tistem trenutku, ne vem. Spominjam se, da smo takoj vsi trije vstali, molčali, prijateljica me je prijela pod roko, pomagala obleči plašč in odpeljala ven. Pospremila sta me do doma, molčali smo vso pot. Pred hišnimi vrati smo se poslovili. Mama je na srečo že spala, ker ne vem, kako bi si razlagala moj molk in zaprepaden obraz. Hitro in tiho sem legla in bedela z odprtimi očmi do jutra … Kadar danes pomislim na tisti strašni prizor v restavraciji, mi vstane živo pred očmi njegova dvometrska koščena pojava kot prikazen … Mami o vsem tem nisem črhnila besede. A dvomim, da tudi njej niso prišle govorice o Grželju na ušesa. A mi ni nikoli ničesar omenila. Gotovo iz istega razloga kot jaz ne njej. Nikoli pa je s sestro nisva slišali spregovoriti ene same besedice sovražnosti ali maščevalnosti do ubijalca najinega ata ali udbovca Jerneja Kruha, saj se je v Postojni na tihem to vedelo. Mama naju s sestro ni niti z besedico vzgajala za maščevalnost, samo za odpuščanje. Drugače niti mogla ni, saj je bila tako dobra mama in zelo verna. Tudi jaz vsem odpuščam, pozabiti pa ne morem. Kako naj izbrišem iz spomina vse strašne dogodke?
Adolfa Grželja smo poznale. Včasih je bil naš sosed, potem ko se je poročil, je dobil večje in boljše stanovanje. Pobliže sem se z njim srečala nekoč na občini, ko se je pri njem sestala skupina za popis prebivalstva, saj sem se javila na vsak razpis za honorarno delo. Sprejel nas je in se nam predstavil kot predstavnik ljudstva našega okraja. Z njegovo mlajšo polsestro sva bili prijateljici in sošolki; večkrat me je vabila k njim domov. Vendar nisem šla nikoli. Zakaj ne, si še danes ne znam odgovoriti. Čez nekaj časa, spomnim se le, da je bilo za pusta, se je Grželj pijan z avtom vračal iz Predjame in zgrmel v prepad. Tako se je končalo žalostno življenje morilca mojega očeta … Tudi če je mama zanj vedela, se njeno življenje ne bi v ničemer spremenilo. Revica je zbolela za sklepnim revmatizmom in na srcu in umrla stara štiriinsedemdeset let. Umrla je nenadoma in v največji julijski vročini je prišlo na njen pogreb izredno veliko ljudi. Vsi so jo poznali po srčni dobroti in plemenitosti. Čeprav smo tako zelo skromno živele, je rada
posojala denar, tudi ženam oficirjev, ki jih je bilo v Postojni zelo veliko. Za vsak posojen in darovan dinar je dobila deset novih, taka je bila njena izkušnja.
Očetova smrt je bila za nas največja bolečina in krivica. Bilo pa je še veliko drugih. Ena od njih nas je tudi močno prizadela, morda prav zato, ker nam jo je povzročil moj stric, očetov brat. Ko ni bilo več očeta, sem ga gledala kot boga, saj je bil vendar njegov rodni brat. Že kmalu po tem, ko je oče izginil, je pričel kazati svoj pravi obraz in moja predstava o njem se je pričela rušiti. Omenila sem že, da je bil moj ded zelo premožen in da je k temu premoženju pripomogel s kupovanjem njiv in travnikov tudi moj oče. Ko je še živel, je povedal mami, da je moj ded Ivan (očetov oče) že napisal oporoko in je vse premoženje z obema hišama vred razdelil na dva enaka dela, vsakemu od obeh sinov enako. Vendar smo se takoj po vojni morali preseliti v pritlično, [Stran 033]vlažno stanovanje, očetov brat pa je oddajal stanovanja v prvem nadstropju oficirjem JLA in drugim ljudem. Mama ga je prosila za boljše, bolj suho stanovanje, a zaman. Še hujše spoznanje in ponižanje jo je doletelo čez nekaj let ob dedovi smrti, ko je na sodišču po glasnem branju oporoke ostala brez besed. Oporoka je bila spremenjena. Vse premoženje dobi očetov brat v primeru, da se naš oče ne vrne in se mama ponovno poroči. Nama sirotama s sestro pa pripada le delež od hiše (ne od celotnega premoženja). Mama pa lahko obdrži pritlično stanovanje do smrti. Očetov brat je torej takoj potem, ko je oče izginil in bil ustreljen (za smrt je on vedel, a preračunljivo molčal), samovoljno spremenil oporoko brez mamine vednosti. Prav tako je brez njene vednosti ob dedovi smrti (umrl je nekaj let po vojni) na grob starih staršev dal napisati še ime mojega očeta z letnico rojstva in smrti: Marinšič Stanislav, roj. 1910. umrl 1945. On je to vedel, a pred mamo skrival, medtem ko smo me vsa dolga leta po vojni upale, da je oče še živ, in molile, da bi se enkrat vrnil. Ko smo prišle za praznik vseh svetih na grob, tisto leto, ko je ded umrl, mama ta napis zagleda in od žalosti in razočaranja nad očetovim bratom onemi. Kaj se je takrat dogajalo v njeni notranjosti, je vedela le ona. Nemočna je ostala pred spremenjeno oporoko: lahko bi pripis o njeni morebitni ponovni poroki ovrgla in si za to ovržbo najela advokata, a so jo bolečina ob dokončnem spoznanju in resnici, da je oče mrtev, razočaranje nad njegovim bratom, nemoč osamljenosti in zavrženosti od vseh, strli. Ni imela volje in poguma, da bi hodila od enega do drugega uradnika po sodišču, še manj, da bi si najela advokata in ga plačevala. Ko sem bila pred leti v Sloveniji, sem vprašala daljno očetovo sestrično Ivanko o vpletenosti očetovega brata v to umazano prevaro. Potrdila mi je, da je bil zelo vpleten, a zakaj bi se o tem pogovarjali. Prav je imela. Ob vsem hudem, kar smo z mamo prebolele, to sploh ni najhujše. Boli le krivica, ki jo povzroči najbližji sorodnik nemočni vdovi po nedolžnem ubitega moža in nedoraslima sirotama. Kot »spomin« na to krivico sem kasneje dobila (z mnogimi
posredovanji) od vsega očetovega premoženja vsoto denarja, s katero sem lahko kupila sedemsto nemških mark.
Ni denarja in premoženja, ki bi mi lahko nadomestil očeta, ki sem ga vse življenje zelo pogrešala in ga imam še vedno rada, tako kot more imeti otrok rad svojega ljubljenega očeta. Največja dota, ki sem jo dobila za življenje, je bila očetova in mamina ljubezen in njena vzgoja. Kljub svoji nemoči, preziru, krivicam in razočaranju nad svakom je ostala dobra in plemenita. Iz vere je črpala moč, da se je pogumno razdajala nama s sestro in bila do vseh dobra, saj drugačna ni mogla biti! Še enkrat hvala za vse, draga mama!
[Stran 034]
3.3. Spomini na brata Franceta
Jožefa Zabukovec
3.3.1.
Zabukovčevi, po domače Primoževi, smo živeli v predmestju Loža, v ulici, ki se sedaj imenuje Pod zidom. Naša hiša stoji točno pod ostankom zidu, ki je ostal iz časov, ko je bil Lož obdan z obzidjem zaradi obrambe pred Turki. Lož in Višnja Gora sta bili najmanjši mesti na področju današnje Slovenije, vendar so bili Ložani na svoj mestni položaj zelo ponosni. Do 1938 je imel Lož samostojno mestno občino, tega leta pa je prišlo do združitve s starotrško občino. V Ložu je bila sodnija, davkarija, zdravstveni dom, trgovine in gostilne. Farno središče je bilo v bližnjem Starem trgu, kjer je bila tudi šola. Oba kraja sta se politično razlikovala. Ob volitvah je v Starem trgu zmagovala SLS, v Ložu pa liberalci, pomemben delež so imeli socialisti in tudi že komunisti.
Navadni ljudje smo živeli zelo skromno, zlasti ker so bile takrat družine velike, vendar v glavnem ni nihče »jamral«, da ne more preživeti. Prehranjevali smo se s tem, kar smo pridelali. V trgovino se je hodilo le po kakšen sladkor, sol in olje. Za zajtrk so bili obvezno koruzni žganci z mlekom, opoldne pa dostikrat ajdovi ali beli žganci s kislim zeljem, zabeljeni z ocvirki, včasih ričet in fižolova juha ob petkih. Ob nedeljah pa smo za nedeljsko kosilo imeli govejo juho, pražen krompir, meso iz juhe in solato, včasih pa še kakšen jabolčni zavitek. Mamo sem vprašala, zakaj še čez teden ne jemo nikoli solate, pa mi je rekla, da je solata potrata, seveda zaradi porabe olja.
V naši družini nas je bilo pet otrok: France (roj. 1927), Jožefa (roj. 1929), Ivan (roj. 1931), Marija (roj. 1935) in Vinko (1943). Imeli smo nekaj zemlje, vendar ne dovolj za preživetje. Oče je bil zaposlen v lesnem podjetju na Marofu, mama pa je bila šivilja. Ni imela svoje obrti, zato je šivala na črno, da je nekaj zaslužila. Bila je res velika garačka. Delala je še vse mogoče: na polju, v gozdu, tudi kosit je šla, če je bilo potrebno. Lepo je pela, tudi na koru, in v mladih letih je nastopala v raznih igrah na domačem odru. Mama in oče sta bila zasvojena z branjem. Kadar sem ob nedeljah, tudi kasneje, prišla domov, sta sedela vsak na eni strani mize in brala. Nismo bili bogati, vendar smo bili naročeni na Mohorjeve in Slovenčeve knjige, na časopis Domoljub, otroci pa na Zamorčka. Mama nam je pozimi vsak večer brala kakšno knjigo. Med vojno ni bilo elektrike ne petroleja, ampak brez branja ni šlo. Zvečer smo odprli vratca štedilnika na drva in brali pri taki razsvetljavi. Najstarejši brat France je rekel, da če smo naročeni na knjige, jih moramo tudi prebrati. Takrat ni bilo ne radia ne televizije, sedaj je pa toliko tega, da mladi nič ne berejo.
Življenje med vojno je bilo zelo težko. Nas so okupirali Italijani. Bilo jih je kot listja in trave, ko so se pojavili iz snežniških gozdov. Nobenega odpora ni bilo z naše strani, niti enega strela. Potem so se italijanski karabinjerji in vojaki nastanili v Ložu. Na začetku je še kar šlo. Dobili smo karte, da smo lahko kupovali hrano. Tudi otroke so vabili, naj pridemo, če bo kaj ostalo od večerje za nas. No, in res smo hodili vsak večer čakat, da smo kaj dobili, pa še dobro je bilo.
Odnos okupatorjev pa se je bistveno spremenil po partizanskem napadu na Lož 19. oktobra 1941. Po tem napadu je bilo pa zares hudo. Takrat navadni ljudje še vedeli nismo, da partizani sploh so. Spominjam se, kako je pokalo iz razvalin loškega gradu, od koder so streljali partizani. Italijanski vojaki so bežali po naših »gasah«. Ko so prišli do naše hiše, jih je oče vprašal, kaj da je. Vpili so: banditi, banditi. Moj oče je znal italijansko, ker je bil po prvi svetovni vojni tri leta v ujetništvu v Italiji. Tudi nemško je še nekaj znal, to pa iz šole. Tisto noč po večernem napadu so Italijani za našo hišo prišli s topovi in, mislim, da že po polnoči, začeli streljati na grad, vendar takrat ni bilo več nobenega partizana tam gori. No, drugi dan nismo smeli iz hiše niti po vodo na studenec. Kolikor se spominjam, sta bila ob tem napadu ubita dva civilista iz Loža: petletna hči orožnika Tavčarja in Jožef Telič. Oče je po tem napadu rekel: »Zdaj je pa konec z nami!« Mislili smo, da je napad organiziral Janez Hribar, ki je bil že v stari Jugoslaviji komunist. V resnici pa je napad vodil Ljubo Šercer. Spominjam se, kako se je pogovarjal z mamo: »Ko bomo mi prišli na oblast, ne boš več videla cerkve, ali jih bomo uporabili za dvorane ali za kino.« Moja mama pa mu je odgovorila: »Veš, Janez, peklenska vrata je ne bodo premagala.« No, pa nismo še propadli, čeprav se cerkve res zelo praznijo. Moja mama je bila kar ozaveščena, ob volitvah je očetu zmeraj naročala: »Glej, da boš volil SLS,« čeprav je ta v Ložu imela manjšino. Kljub drugačnim nazorom je oče Janeza Hribarja z ženo prišel krajši čas živet k nam, dokler svoje požgane hiše nista uredila [Stran 035]
toliko, da sta šla lahko živet v klet. Po tem napadu so se Italijani umaknili v Stari trg, kjer so ostali do konca aprila 1942, ko so se umaknili v Cerknico in v Loški dolini so do jeseni tega leta bili bolj ali manj gospodarji partizani, ki so na širšem področju ubili več ljudi in z nesmiselnimi napadi povzročali represalije Italijanov. To je tudi obdobje najhujše morije, odvažanja v internacijo ter požigov z italijanske strani ob njihovih vdorih in ofenzivi poleti. Še sedaj vidim krvave glave loških fantov, ki so jih na vozu pripeljali z morišča na Ulaki, kjer so jih pobili Italijani za represalije 1. 8. 1942 ob ofenzivi sedemindvajset naenkrat, poleg teh pa še osem loških talcev na gmajni Štajnerci. Da je bilo še več hudega, so ob tej priložnosti požgali tudi domove pobitih, od njih so se vnemale tudi sosednje hiše, tako da je bila prizadeta večina hiš. Naša in sosedova hiša sta ostali, ker smo imeli zraven potok Brežiček, da smo lahko gasili. Vidim pa tudi umorjenega zelo priljubljenega in dobrega duhovnika Franca Kramariča, ki so ga ustrelili partizani 9. septembra 1942 v njegovi sobi v Starem trgu, češ da zbira orožje za stražarje. Večkrat sem ga šla kropit in tudi za pogrebom nas je šlo veliko, čeprav so nam partizani grozili in smo se bali, da bodo na nas streljali z Ulake. Partizani so likvidirali že prej 2. 7. 1942 loškega sodnika Vladimirja Muha. Bil je veren, priljubljen in oče več otrok. Stanovali so v sodniji. Zelo so ga mučili. Na Knežji Njivi so ga privezali za voz in ga vlačili okoli. Po tem pa so bili še toliko predrzni, da so prišli k ženi po obleko, češ da jo rabi. To je bilo vse skupaj živa groza! Nenehno smo bili v strahu, da nas bodo prišli pobit, ker nismo bili komunisti. Spominjam se, kako so prišli k nam rekvirirat. Prišli so zvečer. Zaprli so nas v kuhinjo in nam pobrali vso hrano, tudi dosti mesa, ki smo ga prekajevali drugim. Vse je šlo z njimi, potem so pa še streljali pred hišo. Sosedje so mislili, da so nas pobili. Še dobro, da je bila kuhinja v pritličju, da smo iz zaklenjene kuhinje lahko zlezli skozi okno. Bili smo popolnoma brez vsakega živeža, zato ne morem pozabiti, kako nam je prinesla nekaj za v lonec gospa Rožančeva, mati Ivana in Bena Rožanca, ki sta bila kasneje kot vaška [Stran 036]stražarja zajeta na Turjaku in 20. sept. 1943 ustreljena v Laščah. Bila sta odlična, nepozabna pevca, še zdaj ju vidim in slišim. Na poti na morišče sta zapela Avemarijo.
Proti jeseni 1942 je prišlo iz obupa do sprva bolj ali manj spontane in kasneje bolj organizirane samoobrambe v obliki vaških straž. V Ložu nismo imeli postojanke, sicer pa je bil Lož do tega časa že večinoma požgan in redki preostali moški so hodili prenočevat na postojanke oziroma pod zaščito, kot se je reklo. Ne vem, zakaj se odločneje ne pove, zakaj so nastale vaške straže. Partizani so jih sami naredili, saj se je nekaj moralo ukreniti proti takim grozotam. Po italijanski kapitulaciji so partizani uničili postojanke vaških straž in postali smo popolnoma partizansko območje z vsem hudim.
Ko so nam zavladali komunisti, je bila 1944 mobilizacija v partizane, kar je zadelo tudi mojega sedemnajstletnega brata Franceta. Pri partizanih je bil samo kakšen mesec, potem pa je pobegnil. Ni mogel prenašati, da bi moral krasti živino in živila, seveda pri takih, ki niso bili njihovi, ker ni mogel gledati jokajočih lačnih otrok, ko so jim partizani vse pobrali. Odšel je na Rakek, kjer je bila tedaj že domobranska postojanka. Ni se priključil domobrancem, ker ni maral sprejeti orožja. Poslali so ga na delo v Nemčijo. Na našem, takrat partizanskem območju ni bilo pošte, zato smo morali iti na pošto na Rakek, to je 20 kilometrov nevarne poti peš, pa še kaj drugega smo spotoma prinesli, saj v Ložu ni bilo mogoče kupiti ničesar. Tako smo prejemali bratovo pošto pri znancu na Rakeku in smo si lahko dopisovali.
Po končani vojni, maja 1945, pa se je moj brat neke nedelje pojavil doma. Ura še ni bila sedem zjutraj. Do Rakeka se je pripeljal z vlakom, potem pa je šel dvajset kilometrov peš do doma. Med potjo so ga videli, zato je potem bilo, kot je bilo. Ko je stopil v hišo, smo bili doma samo otroci. Mama in oče sta bila pri maši. Vsa v strahu sem mu rekla: »Joj, kaj pa si prišel domov, ali ne veš, kaj te čaka.« Brat pa: »Saj nisem nikomur nič hudega naredil.« Bil je hudo lačen, pa nismo imeli kruha, žganci pa še niso bili kuhani. Ocvrla sem mu hitro samo dve jajci, ti je pojedel brez vsega. To je bilo vse, s čimer smo mu mogli postreči, pa tako zelo lačen je bil, kako žalostno! Mama in oče sta ga samo še videla, ko so ga že prišli iskat, da se mora javit. Potem ni bilo o njem več ne duha ne sluha. Starši so se zelo zanimali, kaj je z njim. Mislili smo, da so ga ubili. Tri mesece smo kar naprej poizvedovali, pa nismo izvedeli nič. Čez tri mesece pa smo dobili pošto, naj prinesemo v Ljubljano perilo in oblačila. Mama se je s stvarmi takoj drugi dan odpeljala v Ljubljano. Ko je prišla domov, je rekla: »On je živ mrlič, sama kost in koža ga je.« Ni bilo čudno, da je bil tak, saj je bil pravi mučenec. Ko so ga prišli iskat, so ga odpeljali na Rakek. Tam so ga začeli zasliševati. Moral je poklekniti, tri ure so ga pretepali in zahtevali, da prizna, da je izdajalec. Odgovarjal jim je, da ni nikogar izdal. Oni pa: »Poglej hudiča, če ga ubiješ, ne bo priznal!« Cel hrbet je bila ena sama rana, pa tudi iz glave mu je kri kar lila od vsepovsod. Potem so ga odpeljali v Ljubljano v Škofove zavode. Tam je ležal s takimi ranami na golih cementnih tleh brez vsake zdravniške pomoči v istih oblačilih, ki jih je imel na sebi ob pretepanju. Potem pa je začelo smrdeti, ker se je vse gnojilo. Zaporniki so se začeli pritoževati, da ni mogoče živeti v takem zraku, zato so le poklicali zdravnika. Strgal mu je oblačila, ki jih je imel na sebi, in rekel: »Kaj takega pa nisem še videl, pa da si preživel brez vsake zdravniške pomoči v enih in istih cunjah po pretepanju!« Po treh mesecih zapora so ga dali v poboljševalnico v Moste, v nekdanji salezijanski učni center na Zaloški cesti. Tam se je moral odločiti za eno od obrti. Odločil se je za mizarstvo. Po treh letih je moral iti služit vojsko. Ko je šel na nabor, so ga pregledali in ga vprašali, kdo ga je pretepel, da ima take brazgotine na hrbtu. Ni si upal povedati, da so ga komunisti, ampak se je zlagal, da so ga Nemci. To mu je izboljšalo položaj v vojski. Potem so ga pa začeli siliti v partijo, on pa je to odklonil. Začeli so se zanimati v domačem kraju, kako je z njim, da ne mara v partijo. Seveda so jim vse povedali in takoj so ga odstavili s prejšnjega boljšega mesta. Pri vojakih je bil v Beogradu. Zadnji mesec služenja v vojski je bil doma na dopustu. Nazaj se je vračal z vlakom. Ko se je vrnil, so ga vprašali, kako se je vozil, s kom se je kaj pogovarjal in kaj so ljudje rekli. Rekel jim je, da se je vozil s kmeti in da so rekli, da je bilo prej boljše zanje kot zdaj. Za tak odgovor je dobil pet let strogega zapora. Jaz sem bila takrat že v Ljubljani. Mama mi je pisala, da bi France že moral priti domov, zato naj grem na poveljstvo vprašat, kaj je z njim, da ga ni domov, pa tudi nobenega glasu ni od njega. Rekli so mi, da je že kaj ušpičil. Ni nam smel pisati, potem pa je po ne vem kolikem času prišlo pismo, napisano v cirilici, da so znali prebrati, kaj nam je pisal. Starši niso znali brati cirilice, zato so morali prositi soseda, da jim je prebral pismo in so zvedeli za obsodbo. V zaporu je preživel dve leti, od [Stran 037]tega nekaj časa v samici, za tri leta pa so ga pomilostili. Ves čas ga nismo mogli obiskati, saj tudi vedeli nismo, kje pravzaprav je. Njegova vojaščina je tako z zaporom trajala pet let. Tako je izgubil najlepša mlada leta. Ostal je sicer živ, vendar zelo hudo ranjen. Ni prenesel, da bi kdo koga udaril, vsako nasilje, tudi nad živaljo, ga je zelo prizadelo. Bral je Sveto pismo in mnogo odlomkov je znal na pamet.
Ko je prišel domov, je iskal službo. Najprej je dobil delo v Cerknici, potem pa v Starem trgu v svojem poklicu. Bil je srčni bolnik, kar po vsem hudem, kar je moral prestati, ni bilo čudno. Ko je šel v pokoj, mu je manjkalo precej let, zato je imel zelo skromno pokojnino. Brat Vinko, pri katerem je živel, je rekel, da zelo varčuje in da mu zmanjkuje za najnujnejše stvari. Ni se poročil, umrl je star 67 let. Moj brat je bil bister, razgledan in občutljiv fant, vendar se ni mogel polno vključiti v življenje v njemu neprijazni družbi, tudi poročil se ni. Ko je bil že v pokoju, je dve leti skrbel za nepokretno mamo. Noč in dan je bedel nad njo. Nekoč sem mu rekla, da molim, da bi mama umrla, ko je tako težko skrbeti zanjo. Pa mi je rekel, da rad skrbi zanjo, s svojo pokojnino pa tudi ona pomaga njemu. Umrla je stara 92 let, on pa štiri leta za njo. Kadar se spomnim na brata Franceta, me zmeraj zaboli, da je moral od vseh nas največ pretrpeti, ker je bil zvest do konca in se ni dal zlomiti.
Naj povem še nekaj besed o sebi. Tako kot drugi sem morala v mladosti delati vse od kraja, na polju in doma. Med počitnicami pa smo nabirali gozdne sadeže. Tako smo vstali tudi ob treh zjutraj, da smo šli tri ure daleč po maline. Nabirali smo cel dan in nazaj prinesli težki tovor do prvega trgovca, ki ga je odkupil. Za tako prislužen denar sem si nekoč kupila celo blago za plašč. Ko danes gledam zavrženo pohištvo, se spomnim, da smo spali na slamnjačah, pa smo bili vseeno zdravi. Kolo smo kupili 1939. leta. To je bilo nekaj velikega, ampak kupili smo ga za mamino doto na hranilni knjižici, ki je nismo mogli drugače dvigniti. Bog vedi, če je trgovec kdaj dobil denar. Po vojni sem šla v Ljubljano v službo v Kroj. Malicali smo samo kruh, ki smo ga kupovali na karte, pa še tega je
včasih zmanjkalo, tako da sem bila večkrat lačna. Med vojno pa je bilo tako hudo, da bi pobrala kos kruha tudi iz blata, zato me zelo boli, če danes vidim kruh v kontejnerju. Oblačila so nam pošiljali sorodniki iz Amerike, zato sem bila razmeroma kar dobro oblečena. Dela smo imeli dosti, šivali smo zlasti razne uniforme in včasih smo morali delati po 16 ur, vendar nam nadur niso plačevali. Hoditi sem morala na udarniško delo. Za en mesec sem morala delat v gozdno brigado zastonj. Če ne bi šla, bi izgubila službo. Tako je bilo v socializmu. Začeli so me siliti tudi v partijo, a sem takoj odklonila. Ponujali so mi celo delo v pisarni, pa sem ponujano odklonila, ker bi drugače morala seveda v partijo. Treba je bilo ostati zvest sam sebi. Zdaj živim skromno, a meni se zdi, da v izobilju, če svoje življenje primerjam z nekdanjim. Z veseljem spremljam pota ljudi, ki so izšli iz naše družine, in upam, da ne bodo pozabili svojih korenin. Zato jim želim povedati, kako smo živeli v resnici.
[Stran 038]
3.4. Usoda družine Ilnikar iz Cirnika pri Mirni na Dolenjskem
Marija Korbar
3.4.1.
Iz svojega otroštva se spominjam dveh deklic, ki sta bili v rejništvu pri mojih starih starših in mojih tetah v Korenitki pri Veliki Loki. Večkrat smo se srečevali, ko smo hodili na obisk k maminim staršem ali smo jim pomagali pri delu na polju. S starejšo sestro Stanislavo sva bili istočasno pri sv. birmi in je bila moja teta obema botra.
Ne spominjam se, da bi nam katera od sestric kdaj govorila o svojih prejšnjih doživetjih in tudi ne vem, če smo ju otroci kdaj spraševali o tem. Iz pripovedovanja starejših smo vedeli, da nimata staršev in sta zato tu, ker ne moreta živeti sami. Jožefa je kmalu odšla drugam, Stanislava pa je tu ostala do odraslosti.
Šele sedaj, ko sva s Stanislavo že obe v zrelih letih in je ona močno zbolela, sem jo pogosteje obiskovala in sva se veliko pogovarjali tudi o njunem težkem otroštvu.
Rekla mi je: »Veš, veliko težkega sva doživeli obe s sestro. Če bi znala, bi imela kaj napisati.«
Začutila sem dolžnost, da po svojih močeh zapišem, kar mi pripoveduje, in začela sem pisati.
Stanislava por. Zupančič z Rožnega Vrha pri Trebnjem mi je povedala tole:
»Rojena sem bila v vasi Cirnik pri Mirni leta 1934 v družini Ilnikar kot najstarejši otrok. Sestrica Jožefa je bila dve leti mlajša. Živeli smo skromno, a lepo.
Oče nas je preživljal z ročnim drobljenjem kamenja in popravljanjem vaških poti. Mama je skrbela za družino in obdelovala tisto malo zemlje, kolikor smo je imeli.
Ko je bila mama tretjič noseča, je zaradi preobremenitve prišlo do prezgodnjega poroda. Področna babica, ki je pri porodu pomagala, ni mogla preprečiti smrti niti mame niti otroka. Tega je pokopala kar v vinogradu. Ljudje so ga naslednji dan izkopali, ga uredili in položili ob mami na mrliški oder.
Takrat sem bila stara šest let, sestrica pa štiri leta. Zelo nama je bilo hudo zaradi mame. Hoteli sva imeti vsaj mrtvo mamo, če že ne žive. Krčevito sem se oprijela mrtve mame, da je ne bi mogli položiti v krsto. S silo so me odtrgali od nje in krsto zaprli. Odslej je za
naju skrbel oče sam, čeprav je moral pogosto od doma, da nas je preživljal.
Prišel je čas vojne in čas, ko bi jaz morala iti v šolo, a šole zaradi vojne ni bilo. Leta 1943, ko so iz Čateža Italijani odšli, so prišli Nemci. Partizani so z Zaplaza streljali nanje in izginili. To je bil povod, da so se Nemci znesli nad vaščani, ki so se v strahu zatekli v večjo klet. Pobitih je bilo 32 domačinov. Ti dnevi so bili usodni tudi za našo družino, čeprav je naša vas nekoliko oddaljena od Čateža.
Spominjam se, da sta v našo hišo vstopila dva partizana in zahtevala, naj gre oče z njima, da bo nosil strelivo. Še sedaj vidim, kako sta mu na hrbet privezala težak železen zaboj in moral je oditi z njima. Vojakoma ni bilo mar, da sva s sestrico ostali sami, stari sedem in devet let. Čakali in čakali sva, da se bo oče vrnil, pa se ni nikoli več vrnil živ. Ustreljen je bil v Križkih Ravnah.
Krsto z očetovim truplom smo spremljali v sprevodu iz Cirnika v Sveti Križ. (Sedaj se [Stran 039]imenuje Gabrovka.) Nenadoma smo zaslišali močno streljanje v neposredni bližini. Ljudje so kričali: »Napad! Napad!« Vsi smo se panično razbežali, kamor je kdo mogel. Krsta s pokojnim očetom pa je ostala sama sredi poti do drugega dne. Naslednji dan je bilo vse mirno in pogrebni sprevod se je nadaljeval. Očeta smo v miru pokopali na pokopališču v Sv. Križu.
Po pogrebu je po naju prišla najina teta. Imela je svojo družino. Tam nama ni bilo lepo. Nikdar nisva jedli z drugimi za mizo. Vedno sva jedli sede na hišnem pragu. Čutili sva, da nisva del te družine. Teta je imela vedno delo za naju, če ne drugega, pa sva morali tekati okoli njene njive in odganjati ptice.
Hoteli so vedeti, kje je očetova zlata ura. Meni je oče res pokazal, kam je med vojno skril svojo žepno uro (ki je bila zlate barve), da jo bom našla, če njega ne bo. Te skrivnosti nisem bila pripravljena nikomur izdati. Bratranec pa je na vsak način hotel izvedeti, kje je ura, in je poskusil tudi s silo. Navezal me je na vrv in me počasi spuščal v vodnjak, v katerem je bila voda. Nisem mu povedala, čeprav je vztrajal, a me je vseeno potegnil ven.
Uro sem v poznejših letih našla pod kamnom. Ohišje je bilo nepoškodovano, kolesje pa je bilo zarjavelo. Zame je bila ura kljub temu dragocen zaklad – vez z očetom.
Po naju je prišla najina druga teta, ki nama je lepo nadomeščala mamo, čeprav je imela tudi svojo družino in svojo revščino. Z njenimi imam stike še sedaj.
Pri tej družini nisva mogli ostati za vedno, ker je imela teta premajhno hišico. Ljudje so o tem govorili, in tako so za naju izvedeli Omahnovi iz Korenitke pri Veliki Loki, ker so imeli svoj vinograd v naši bližini. Ponudili so nama življenje v svoji družini. Odšli sva z njimi v Korenitko. Tu nama prvič v življenju ni manjkalo kruha in kmečke hrane. Počutili sva se dobro in radi sva pomagali pri njihovem delu.
Po vojni nama je socialna služba uradno uredila skrbniško razmerje z Omahnovo hčerko Marijo, poročeno Mavrič, ki je imela tri majhne otroke, moža pa je izgubila med vojno. Obiskovali sva šolo za vojne zamudnike, da sva se naučili branja, pisanja in računanja. Poskrbljeno je bilo tudi za najino versko vzgojo. Lepo sva živeli.
Jaz sem bila pri sv. birmi že leta 1946 v Trebnjem. Botra mi je bila Omahnova hčerka Ivanka. Ljudje so takrat govorili, da je to
zadnji obred birme in da odslej ne bo več dovoljena.
Šla sem se učit za šiviljo. Pri učenju mi je v poklicni šoli veliko pomagala botra Ivanka, takrat že poročena Jutraž. Po končanem šolanju me je v svoji pletilski delavnici tudi zaposlila. Nanjo imam še posebno lepe spomine. Stike sva vzdrževali vse do njene smrti leta 2010 in vsako leto sem en dan dopusta preživela pri njej, čeprav sem bila takrat zaposlena že drugje in sem imela tudi že svojo družino.
Sreča mi je bila naklonjena, da sem s poroko prišla v dobro družino in sem dobila dobrega moža. Imava hčerko in vnuka, ki za naju lepo skrbita zdaj, ko nama že močno pojemajo moči.
Sestra je po dveh letih bivanja pri Omahnovih odšla v drugo skrbniško družino in od takrat medsebojnih stikov skorajda nisva imeli. Srečevali sva se šele v odrasli dobi, ko sva bili obe
zaposleni v Ljubljani. Ona je bila izučena kuharica.
Jožefa ni imela sreče z izbiro moža in jo je kmalu zapustil z otrokom. Prestano trpljenje ji je vedno bolj jemalo moči in je pogosto zbolevala ter bila v bolnišnici. S težavo je životarila.
Sin se je pozneje odselil od nje in si ustvaril svojo družino. Ona pa se mi zdaj niti ne javlja več.«
4. Iskanja in besede
4.1. Prijateljstvo
France Papež
[Stran 041]
5. Zavezin pogovor
5.1. Za utrjevanje pravice in spoznavanje resnice smo odgovorni vsi
Urška Makovec
5.1.1. Pogovor z ekonomistom in pisateljem dr. Markom Kremžarjem
Po več kot šestdesetih letih življenja v daljni Argentini, potem ko ste tu študirali in med Argentinci naredili zavidljivo poklicno pot, se zdi, da je Vaše srce in delovanje še vedno popolnoma v Sloveniji. Pa vendarle, čisto pragmatično, imate obe državljanstvi. Kako v Vas sobivata slovenski in argentinski del?
Ni dvoma, da sem Slovenec, večji del življenja pa prebivam in delam v Argentini, v deželi, ki sem ji hvaležen za vse, kar mi je nudila. Ne glede na politično dogajanje je Argentina velikodušna dežela z dobrimi, prijaznimi ljudmi. Čeprav sem začel z najnižjimi deli, mi je dala možnost, da sem se poklicno razvil. Nihče mi ni dal čutiti, ne ob prihodu in ne kasneje, da sem tujec, nihče se ni zgražal nad mojim naglasom. Ljudje te sprejmejo takega, kot si, in to je velika prednost te družbe. Nikoli nisem čutil neskladnosti med svojim slovenstvom in dolžnostmi, ki jih imam do Argentine. Oboje je del moje realnosti, to je moje življenje. S svojim delom sem poskušal doprinesti Argentini, kar sem lahko. Po drugi strani pa sem čutil svojo ne le dolžnost, ampak tudi željo pomagati Sloveniji, da se vanjo vrne vsaj del tistega, kar je zaradi komunistične revolucije izgubila.
Ko spremljam argentinsko politiko in gospodarstvo, me vse skupaj na moč spominja na dogajanje v Sloveniji, le da gre tu za veliko večji obseg. Kaj se dogaja in kako je mogoče, da je med tako oddaljenima državama tako velika podobnost?
V obeh primerih gre za vladi, ki sta sicer prišli na različna načina na oblast, ampak danes doživljata posledice svojih napačnih ukrepov. V Sloveniji je populizem posledica jugoslovanskega komunizma, v Argentini pa je degeneracija peronizma, pomešanega z marksizmom. Na oblasti sta skupini ljudi, ki imata podoben motiv: obdržati oblast in od tega bogateti. Politična elita ne dela za državo, ampak živi od države. Diskurz, ali kot mu rečejo tukaj, »el relato«, je zelo podoben, je populističen, kar pomeni, da je kratkoviden
in kratkoročen. Ne tu ne tam ne gledajo na rast države oziroma družbe, ampak na to, kako ustvariti in obdržati strukture, s katerimi večajo gospodarsko moč svojih elit. Gre za povezanost politične oblasti in razmeroma majhne skupine ljudi v gospodarstvu, ki obvladuje ključna podjetja v državi. Podobnost je res velika, le da Slovenija nima naravnega bogastva, ki Argentini omogoča, da si po takih eksperimentih v nekaj letih treznejšega vladanja lahko hitro opomore.
Lahko pri tem najdemo kakšne skupne izvire, zglede?
Trenutna politična ekipa v Argentini se je vzgajala v marksizmu. O marksizmu se govori, a to, kar delajo, je navaden populizem. V Sloveniji o njem ne govorijo, a imajo podobno vzgojo. Marksizem v svojih začetkih lahko naredi vtis, da gre za neke vrste laično vero. A ko ljudje to vero izgubijo, ostane [Stran 043]sredi praznine le grobi, sebični materializem. Stare marksistične elite uporabijo nekdanjo politično strukturo za utrjevanje skupinske moči in koristi. To je skupinska sebičnost, egoizem, globoko nasprotje krščanstva, ki oznanja ljubezen, ki se kaže v družbi kot vzajemnost, solidarnost. Ti ljudje niso sposobni imeti radi niti svoje domovine, ker so si ta pojem iztrgali, ga nekoč zamenjali s sovraštvom razrednega boja in ga zdaj v svoji psihi nimajo. Marksizem je uporabil idejo sovraštva kot gonilno silo zgodovinskega razvoja in je zato neploden, kakor je neplodna družba, ki išče le kratkoročno, neposredno, sebično korist. Tako iskanje koristi brez vizije in čuta za rast pa se prej ali slej izrodi v pohlep.
V pogovoru s Tinom Mamićem ste pred leti dejali: »Upajmo, da bo Zahod raje sprejel nižanje svojega življenjskega standarda, kakor da bi postavil v nevarnost svetovni mir.« To se zdi podobno nemogoče kot to, da bi se prej omenjene sebične skupine umaknile z vladajočih položajev. Je sploh mogoče, da bi se razvajeni Zahod odpovedal udobju oziroma da bi se vladajoča skupina odpovedala grabljenju?
Prebivalci razvitega Zahoda se po sili razmer že počasi navajajo na nižanje standarda. Ponekod je te vrste tranzicija že v polnem teku, drugje je morda manj opazna, a boljšanje življenjskih pogojev v Aziji in nekaterih deželah Južne Amerike ustvarja na svetu nova gospodarska ravnotežja. Glede vodilnih skupin v teh državah pa bi rekel, da je njihova drža odvisna od njihove politične modrosti in moralnih vrednot, to je, ali služijo svojim rojakom ali jih izrabljajo v svojo korist.
Če pogledamo v Slovenijo in Argentino, bi lahko rekli, da sedanja vodilna plast liberalnih dedičev marksizma ni sposobna tega zaradi pohlepa po imetju in oblasti. Dokler jima vladajo taki ljudje, deželi nimata prihodnosti. Lahko životarimo, lahko zapravljamo rezerve ali si sposojamo denar, dokler nam ga kdo posodi, da se tako vzdržuje vladajoča elita, ne moremo pa skladno rasti. Tako je stanje tranzicije, ki v Sloveniji traja, z majhnimi presledki, že več kot 20 let. Tudi v Argentini je podobno, ker je imela v tem obdobju populistične vlade. Na eni strani torej populistična kratkoročna aktivnost, na drugi strani pa sebičnost skupin, ki so bile formirane v marksizmu in so danes navadni koristolovci. Tako v Sloveniji kot v Argentini je opozicija šibka, ker je populizem nalezljiv. Preiti iz kratkoročne vsakdanjosti v vizijo rasti ni lahko. Potrebuješ pogum, jasen cilj in politično moč. V Sloveniji ni skupine, ki bi bila sama sposobna tega, zato bodo potrebna zavezništva. Ob zavezništvu pa lahko marsikateri sicer dober program zvodeni. Kriza je tudi v tem pogledu lahko velika priložnost. Lahko bi pripeljala do tega, da bi se vsaj pomladne stranke zavedele kritičnega položaja, v katerem smo, si zastavile temeljit srednjeročni delovni program na področju gospodarstva, izobrazbe, kulture in socialne varnosti, kar bi morda nagnilo ljudi, da bi začeli voliti drugače.
Ali torej niti trezne volitve ne morejo prinesti korenite spremembe? Je tudi opozicija preveč okužena s populizmom?
Zdi se, da so zadnje čase v tem pogledu vse stranke v sebi razdvojene. Rekli smo, da je populizem nalezljiv in skušnjava hitrih volilnih uspehov marsikomu zamegli pogled, a imam vtis, da so v vseh pomladnih strankah še ljudje, ki jih populizem ni okužil. Poudaril bi rad, da kritika zgrešenih vladnih ukrepov ni dovolj. Potrebno je postaviti jasne cilje in zaorati na globoko. Populisti prirejajo diskurz po javnomnenjskih raziskavah. Odgovoren politični voditelj pa se zavzame za resnične potrebe ljudi, gospodarstva in civilne družbe, jih kritično presodi in usklajuje z danimi možnostmi. Potem deluje tako, da se čim temeljiteje izpolnijo, čeprav lahko vzame izvedba več časa in sadovi niso takoj vidni. Ker pa to zahteva zaupanje volivcev, se zdi kot začaran krog, posebno še, ker je celoten medijski aparat odvisen od tako imenovane levice. Vendar smemo upati, da se bodo pomladne stranke predstavile kot resnična alternativa kratkovidnemu levičarskemu populizmu ter da se bodo volivci streznili in nehali nasedati praznim, obrabljenim besedam. Ne glede na to pa bo prej ali slej prišel trenutek, ko se država ne bo več mogla zadolževati. Takrat bo populističnega diskurza konec, ker bo potrebna pomoč Evrope. Izpeljati bo treba reforme, ki bodo pomenile preureditev državnega proračuna, racionalizacijo struktur ter prodajo podjetij, od katerih živi bivša partijska elita. Vprašanje pa je, kakšna bo tedaj politična reakcija vladajočih krogov in medijsko usmerjane množice. A tudi na to bi morala imeti sedanja opozicija pripravljen odgovor.
Se vam zdi, da bo na zamenjavo miselnosti treba čakati izraelskih 40 let? Je to stvar časa ali stvar aktivnosti?
Za Izraelce je bilo 40 let potreben, a ne zadosten pogoj družbenega preroda. V tem času [Stran 044]so se upirali svojim vodnikom in Bogu, a so kljub temu obdržali pametno vodstvo, ki je sledilo zastavljenemu cilju. Z zamenjavo generacij se bodo gotovo zmanjšali »egiptovski« vplivi, a to ni dovolj. Treba je delati in kazati na višje cilje. Vseh 40 let je Izraelce oblikovalo trdo življenje, pa tudi vzgoja. Spremenili so način življenja. Zamenjava generacij daje priložnost, a potrebno je globlje spreobrnjenje, ki je sicer verski izraz, a tudi na gospodarsko-političnem polju je treba zamenjati vrednote. Treba se je obrniti naprej, se zavesti, da gradimo državo za svoje vnuke. Nekoč je bilo nekaj naravnega, da so sadili drevesa, ki so rodila sadove prihodnjim generacijam. Danes malokdo misli tako. Danes nihče ne varčuje. Zdi se, da je kapitala na svetu preveč, zato ljudje ne varčujejo. Vendar kapital in dobrine ne bodo vedno poceni, zato bo življenje moralo postati bolj skromno. Takrat se bodo, upajmo, začeli ljudje v večjem številu ozirati po vrednotah, če jim bomo znali te prav prikazati.
Potrebujemo torej hudo krizo?
Krizni časi človeka prisilijo, da razmišlja, a ni prav, da bi čakali, naj kriza opravi, kar je dolžnost nas kristjanov. Ne glede na trenutne okoliščine pričnimo živeti bolj skromno, pa pogumno in veselo. Skromnost osvobaja prevelike navezanosti na materialne dobrine, predvsem pa na družbeno zahtevni videz. Tu vidim marsikje pomanjkanje v katoliški vzgoji, na kar opozarja tudi papež Frančišek. Na življenje ne smemo gledati negativno, poudarek naj bi bil, kako naj kristjani živimo, ne česa ne smemo. Prepovedi na Mojzesovih tablah so predkrščanski moralni minimum. Krščanstvo pomeni več, uči nas živeti pogumno, velikodušno, samozavestno, polno upanja, v ljubezni in veselju. Smemo upati, moramo zaupati Stvarniku, ker vemo, da nismo nikdar sami, da smo po Božji volji del občestva, ki presega prostor in čas. Treba je najti veselje v hvaležnosti, da smo in da smo lahko drugim ne le v pomoč, ampak tudi v veselje.
Predvsem v zadnjih sto letih so papeži izoblikovali trden socialni in družbeni nauk Cerkve, po drugi strani pa je človeštvo prav v zadnjem stoletju ta načela najbolj teptalo.
Res je, da so mnogi ta nauk teptali, a kljub temu je velik del evropske družbe po drugi svetovni vojni zrastel iz krščanskega družbenega nauka. Ne smete pozabiti, da so Adenauer, Schuman in De Gasperi – trije praktični, globoko verni katoličani – ustvarjali družbo, ki se je takrat dobro zavedala potrebe moralnih vrednot. Svobodni trg, ki so ga snovali omenjeni politiki, je danes poznan kot liberalna zamisel, a ima korenine v krščanskem srednjem veku. Petdeset let blaginje je Evropo poplitvilo, pozunanjilo, kljub temu pa so v Evropi še vedno politiki, ki imajo zdrave družbene poglede. Krščanska vest se še oglaša. In končno, mar ni vloga kristjanov, da smo v družbi kakor sol, ki izpolni svojo nalogo, četudi je manjšina? Vloge manjšine ni lahko sprejeti, a jo je mnogokrat treba. Vsi bi radi bili testo – večina, a to ni naš poklic. Biti moramo sol in družba mora biti zaradi nas boljša, pa čeprav ostajamo manj vidni.
Kaj pa v političnem kontekstu? Če ni večine, ni oblasti.
Voditi družbo s položaja oblasti je gotovo cilj vsake politike, a kristjan ne bi smel obupati, če tega ne doseže čez noč. Politika ni edini način spreminjanja družbe. Politika je pomembna, a je »krovno delo«, ki počiva na stebrih kulture in gospodarstva ter na temelju prevladujoče filozofije, vere ali svetovnega nazora. Pri nas pa se zdi, da bi kar vsi radi gradili družbo pri strehi. A tako ne gre. Pričeti je treba pri temelju in nadaljevati pri omenjenih stebrih.
Pri vsej katoliški aktivnosti, ki je ni malo, pogrešam formiranje, družbeno in versko vzgojo celotnih generacij. V Sloveniji so nekoč obstajala prosvetna društva, ki so izobraževala in formirala mlade, ki so razmišljali in čutili krščansko, ne glede na poklicno usmerjenost. Od tam niso izhajali le politiki ali duhovniki, marveč najrazličnejši poklici, kar je dalo družbi neki ton. Podobnega sistema sicer danes ni nikjer v Evropi, a generacija, ki je gradila Evropo, je izhajala iz katoliških društev. Danes nas je individualizem pripeljal do tega, da se vse dogaja v majhnih skupinah, ki so med seboj izolirane. To je, kot bi imel sredi razburkanega morja vsak svoj rešilni pas. Rešilni pasovi pa ne bodo nikdar ladja.
Zdi se, da je slovenska skupnost v Argentini poskrbela za tako formacijo. Mladina ima izobrazbo, duhovno formacijo, je športno aktivna …
Imate prav. Od prvih let je bila vzgoja naša glavna skrb. Zadnje čase pa je opaziti težave pri verski formaciji mladih. Na področju, na katerem smo bili pred desetletji najmočnejši, je začelo šepati. Če tega ne poživimo in poglobimo, ne bo šlo. Kjer ni močne vere, ni argumentov za odpoved in požrtvovalnost, [Stran 045]
[Stran 046]potrebnih za življenje v skupnosti. To drži v diaspori, pa tudi v matični domovini.
V Sloveniji je verskega gibanja vendarle precej, krščanstva v politiki pa zelo malo. Zakaj ga ne znamo prenesti v javno delovanje? Zakaj kristjani ne premoremo toliko samozavesti, da bi si želeli voditi družbo?
To je resno vprašanje. O njem lahko razmišljava, ga poskusiva delno osvetliti, a le kot prispevek k poglobljenemu študiju naše psihe. Vse kaže, da slovenski kristjani zaupamo Bogu, bolj malo pa sebi in svojim bližnjim. To, kar se zdi na prvi pogled lahko celo krepostno, ni tako. Božji Sin nam je naročil, naj ljubimo Boga, pa tudi svojega bližnjega in sebe. Ljubiti pa pomeni tudi zaupati. Naše zaupanje Bogu naj bi bilo neomejeno, zaupanje bližnjemu pa odkrito, trezno in razumno. Vendar se zdi, da naše katoliško občestvo še trpi – po desetletjih verskega preganjanja in splošnega nezaupanja – zaradi nezaupanja do bližnjih in do sebe, kar se kaže v tudi pomanjkanju samozavesti in posledično tudi velikodušnosti.
Kjer ni medsebojnega zaupanja, pomeni, da so načete občestvene vezi, kar jemlje družbenemu organizmu trdnost, pa tudi potrebno gibčnost. Vprašanje je, kako vrniti ljudem medsebojno zaupanje, dokler so v družbi prisotne iste celice, isti vodilni ljudje, isti interesi, ki so v preteklosti nezaupanje povzročali. Pri nas po padcu komunističnega režima ni bilo lustracije, kar nam kažejo nekateri kot vzor strpnosti in nerevanšizma. Vendar ali ni s tem ostal v družbi prav virus nezaupanja? Nezaupanje pa ne prizadene le tistih, ki so bili nekoč preganjani. Nezaupanje se lahko prenaša iz roda v rod, od človeka do človeka in okuži vso družbo. Nezaupljiv človek se bližnjega boji, ne išče stikov, se izolira, kar pripelje družbo v bolesten individualizem in sektaštvo. Na ta način se v družbi s časom nezaupljivost lahko potencira, kar pomeni, da jo je treba pričeti zdraviti čim prej.
Kako vrniti ne le slovenskim kristjanom, temveč vsemu narodu zaupanje vase in v svoje bližnje? Na to vprašanje moramo katoliški verniki najti odgovor, če hočemo izpolniti svojo nalogo v družbi. Brez medsebojnega zaupanja v družbi ni optimizma, ni poguma za življenje, ni pravega veselja, ne more biti zdrave iniciativnosti. Približati se bo treba bližnjim v veri, da je večina ljudi vredna zaupanja, čeprav ne vsi. Takih, ki zaupanja niso vredni, je razmeroma malo. Do teh je nezaupanje utemeljeno, do velike večine rojakov pa je na mestu zaupanje. Treba je ločiti med enimi in drugimi, pa tudi dopuščati, da si kdo zapravljeno zaupanje spet pridobi. Pri tem naj bi nam dajala zgled demokratična država, ki praviloma zaupa svojim državljanom. A ker zaenkrat pri nas ni tako, ne smemo čakati nanjo.
Pa še en razlog utegne pogojevati današnjo šibkost kristjanov v slovenski politiki. Po letih življenja v totalitarni državi, ki ni zaupala državljanom, so mnogi katoličani postali nezaupljivi do države, politike in institucij ter posledično tudi do demokracije. Ne verjamejo, da bi lahko na kak način vplivali na delovanje države. Njihovi nekdanji preganjalci so jih prepričali, da »so vsi politiki enaki«, da je politika nekaj nečednega in naj jo vodijo »tisti, ki znajo«. Najlažje je ostati »čistih rok« lepo ob strani in tožiti nad pokvarjenostjo tega sveta. Seveda je taka pasivna drža prav to, kar hočejo njihovi nasprotniki. Tudi iz te miselnosti je treba najti izhod, kar nas privede spet do vprašanja vzgoje, tako verske kakor družbene. Potrebno je poznati delovanje družbe, v kateri živimo, da se s poznanjem vrneta tudi razsodnost in pogum.
Povsod lahko opazujemo le počasne premike, prav najstarejša organizacija – Cerkev –pa je v zadnjem letu doživela veliko osvežitev. Papež Frančišek je prinesel nov veter, ne v teologiji, dogmah, ampak v pristopu. Preseneča vsekakor, da je po enem letu še vedno ljubljenec tudi sicer Cerkvi nasprotnih medijev.
Mislim, da je papež Frančišek v marsičem podoben Janezu Pavlu II., le da živi v drugem obdobju in prihaja iz drugega kulturnega kroga. Janez Pavel je o problemih tistega časa govoril jasno, odprto, preprosto. Isti način govorice o drugih temah ima Frančišek. Je neposreden. Po drugi strani ima Frančišek prednost, da je imel pred seboj dva papeža, ki sta razvila močno doktrinarno osnovo. Njemu ne bi bilo treba napisati nobene okrožnice, ker lahko razvija svoj pastoralni vidik iz bogastva predhodnikov. Mislim, da se tega zaveda in hoče biti najprej in predvsem pastir. Ne postavlja novih norm, ampak skuša versko sporočilo približati ljudem. Zato si marsikdo njegove besede razlaga po svoje. Videli bomo, koliko časa bo to trajalo. Prišel bo trenutek, ko ta poljubna interpretacija ne bo več mogoča. Stvari bo treba pojasniti, a zdi se, da bo papež velik del te naloge naložil krajevnim škofovskim [Stran 047]konferencam. Kot kaže, hoče decentralizirati ta del cerkvene strukture. Veselje ga je poslušati, ker predstavlja nov pristop do večnih resnic.
Ob njegovi obsodbi kapitalizma so ga liberalci obtožili, da je marksist. Znane so tudi njegove nekdanje povezave s peronisti v Argentini. Kako ga vidite v tej, gospodarski luči?
Nadškof Bergoglio je rad deloval v delavskem, še več, v obrobnem okolju, kjer prevladujejo peronisti, ki so v Argentini dosledno odklanjali marksizem. Sindikati, ki so danes izgubili precej ugleda zaradi primerov korupcije in raznih političnih kompromisov, so nekoč, v prvih letih peronizma, opravili ogromno socialno delo. Bergoglio na političnem področju ni imel dosti izbire. Na eni strani je bil sicer socialno usmerjen, a ne homogen in ne vedno demokratičen peronizem, na drugi pa masonsko ali pa levičarsko usmerjene stranke. Zato lahko govorimo o njegovi naklonjenosti peronistom, ne pa o kakem sodelovanju s peronistično stranko ali sindikati.
Glede njegovega pisanja o gospodarskih temah pa lahko rečem, da ni napisal ničesar, česar ne bi bilo že v okrožnici Rerum novarum, kjer Leon XIII. svari pred takrat brezobzirnim liberalizmom. Kapitalizem zna biti tudi krut, kot je pokazal v času industrijske revolucije in tudi kasneje. To je bil divji kapitalizem, ker ni imel potrebnih omejitev. Take omejitve lahko izvajajo demokratične države, ker je kapital v lasti zasebnikov, kadar pa je država lastnik kapitala, ta nima nobenega nadzora. Država lahko omejuje ali usmerja delovanje lastnikov kapitala ter jim predpiše pravila igre. Kdo pa more postaviti meje državnemu kapitalizmu? Rerum novarum zahteva, da zasebni kapitalizem deluje v okviru pravičnih zakonov. In to želi tudi papež Frančišek.
V zadnjih desetletjih se je pojavila globalizacija. Prej so potrebno delovanje kapitala do neke mere omejevale države. Z globalizacijo, ki se je pojavila sprva kot tehnološki pojav, je kapital prvi skočil čez meje in zgodilo se je to – pred čemer so svarili že Adam Smith, Marx in drugi – da kapital, če nima omejitve, teži v koncentracijo. S tem pa dobiva moč, ki presega moč posameznih držav. Danes malokdo dvomi, da mora priti do neke globalne zakonodaje glede upravljanja in delovanja kapitala.
Papež tudi pravi, da ne verjame v avtomatičen pretok bogastva med družbenimi sloji. Tak pretok obstaja, a je tako počasen in malenkosten, da je s socialnega vidika zanemarljiv. Papež ne govori o ekonomski teoriji, temveč o socialni praksi. Pravični zakoni naj postavijo pravila in skrbijo za primerno delitev in pretok dobrin.
Ameriški konservativci, ki Frančišku očitajo marksizem, tega očitno ne poznajo. Marksizmu ne gre prvenstveno za delitve presežka, temveč za državno lastništvo produkcijskih sredstev, to je za državni kapitalizem. Ta je v popolnem nasprotju s cerkvenim družbenim naukom, ki svetuje odgovorno osebno in čim bolj razpršeno lastništvo kapitala.
Tudi v domači, slovenski Cerkvi je bilo v času režima v odnosu Cerkev – država marsikaj nejasno. A glede na gospodarske deleže Cerkve v pomembnih državnih podjetjih v rokah komunistov je očitno, da so povezave obstajale. Je to vzrok, da se Cerkev na Slovenskem še danes o preteklosti ne izraža jasno?
Da je Cerkev imela deleže v državnih podjetjih, je težko razumljivo. Ne vem, ali je bila Cerkev v navezavi s sistemom, gotovo pa je bil ta ali oni predstavnik Cerkve v marsičem pod njegovim vplivom. Seveda pa je bila prisotna pri vodenju cerkvenega imetja tudi nesposobnost.
Prav bi bilo, da bi Cerkev razčistila odnose, ki jih omenjate. Ti so bili kdaj lahko naivni, vsekakor pa zgrašeni. Spomnimo se, da je celo vatikanska politika pred Janezom Pavlom II. želela vzpostaviti dobre odnose s komunističnimi vladami Vzhodne Evrope in s Sovjetsko zvezo. Kardinal Casaroli, ki je takrat vodil vatikansko zunanjo politiko, je bil mnenja, da bo komunizem trajal, zato naj bi z njim čim bolje sobivali. To, s krščanskim naukom neskladno miselnost, je presekal papež Janez Pavel II. ob svojem prvem obisku na Poljskem, ko je množici rojakov rekel, da se ne smemo bati in moramo v središče svojega življenja postaviti Kristusa. Ta poziv so Poljaki vzeli resno, mi pa ne, imam ta vtis. Zdi se, da je propad komunizma slovensko Cerkev presenetil in jo našel nepripravljeno, vsekakor bolj kot partijo, ki je tranzicijo pripravila.
Slovenija na mentalno in moralno razčiščenje še čaka. Samo transparentnost v Cerkvi, v gospodarstvu in v politiki, kruta transparentnost nam lahko povrne verodostojnost in zaupanje. Tudi to bo naloga novih nadškofov.
[Stran 048]
Zdi se, da nismo znali razločevati duhov.
Ne bi rekel, da ne bi znali. Verjetneje, da so se mnogi bali. Morda tudi niso pravilno ocenjevali globoke škode, ki jo je slovenski družbi in tudi Cerkvi povzročil komunistični režim. Marsikaj so pometli pod preproge zaradi »ljubega miru«, a so se pri tem hudo motili. Vedeti bi morali, da le resnica osvobaja.
Ni transparentnosti brez razločevanja, razčiščenja dejanj in pojmov, kar pokaže na skrite madeže in slabosti. Nekateri se razčiščenja bojijo, ker so krivi, drugi, ker se bojijo prevzeti nase težo dolžnosti. Bojazen in neodločnost imata za posledico nejasnost. Ali ste že kdaj slišali, da bi kdo rekel kakšno dobro besedo o Mahniču, ki je govoril o potrebi jasnosti? Ker bi bil ta mož lahko v marsičem zgled in komu budil vest, ga je bolje pogrezniti v prezir in pozabo, čeprav je svetniški kandidat krške škofije.
Zakaj po Vašem mnenju dr. Anton Mahnič med nami ni cenjen?
Da Mahniča blatijo nasprotniki Cerkve, je razumljivo. Da ga blatijo kristjani, pa bi rekel, da ni naravno. Omenil sem, da se nekateri verjetno bojijo njegovega zgleda. Potreba jasnosti v mišljenju danes ni manj potrebna, kot je bila pred sto leti in več ter tudi zdaj zahteva intelektualni napor in pogum. Jasno mora biti, v čem smo kristjani drugačni od sveta. Ne moreš živeti po pravilih nekrščanske družbe in trditi, da si kristjan. Mahnič je pokazal, kaj je kristjan dolžan zagovarjati v družbi in česa ne sme sprejeti. To je zahtevno in je zato vzbudilo odpor. Dovolj je bil preoster ton v njegovi idejni kritiki Gregorčičeve pesmi, da so ga mnogi obsodili, čeprav je imel prav. Da je kasneje šel Mahnič osebno prosit pesnika odpuščanja, nam pove marsikaj o tem velikem rojaku. Po drugi strani pa so ga nasprotniki napadali, ker je prišel v debati z njimi na dan z argumenti. Politični spor je prenesel na ideološko področje. Zanimivo, da prav zadnja leta v ZDA prihajajo katoličani menda prvič tudi tam do spoznanja, da družba, v kateri živijo, ni več krščanska, in se pričenja tudi med njimi podoben proces, kot ga je pri nas pričel dr. Mahnič s podporo škofa Jakoba Missie.
Danes mu očitajo, da je razdelil narod.
Slovenski narod, kot takrat večji del narodov Evrope, je bil dejansko že razdeljen. Takrat smo na eni strani imeli meščane, trgovce, uradnike, svobodne poklice, ki so se ogrevali za liberalne ideje francoske revolucije, velik del prebivalcev pa so bili konservativni, katoliški kmetje. Ti so bili takrat glavni slovenski podjetniki. Zemlja je bila njihov kapital. Ker so začeli izgubljati posestva zaradi gospodarskih razmer, pa tudi zaradi pijače in dolgov pri krajevnih malih kapitalistih, so cerkveni krogi pričeli iskati zanje rešitev. Eden od namenov prvega katoliškega shoda je bil to stanje izboljšati in rešiti kmeta pijače in zadolženosti, hkrati pa ga izobraziti, da bo uspešnejši pri svojem delu. Tako se je s katoliškim shodom Cerkev postavila na stran slovenskega kmeta. Začela je z akcijami proti pijančevanju, z zadružnim gibanjem in s prosvetnimi društvi. To je okrepilo kmečki sloj, ki je postal manj odvisen od liberalno usmerjenega meščanskega kapitala.
Medtem je liberalizem v meščanskih krogih začel ljudi vzgajati v protiverskem duhu. Proti temu je nastopil dr. Anton Mahnič ter z revijo Rimski katolik kazal vernikom, v čem je liberalna miselnost drugačna od katoliške. Liberalci, ki se pojavijo najprej kot družbena plast, nato pa kot politična stranka, so bili zadovoljni z dotedanjim Bleiweisovim slogaštvom, ki ni imelo svetovnonazorskega predznaka. Upali so, da bodo lahko oni vodili slogaško politiko in ji dali liberalno vsebino. Mahničevo pisanje in katoliški shod sta to preprečila.
Kot vso evropsko družbo je takrat tudi Slovenijo razklal francoski liberalizem. In kakor drugod po Evropi je bil ta tudi pri nas kulturnobojen in protikatoliški. Mahnič je to jasno pokazal in opozoril, da so ljudje ta, takrat nov pojav, lažje opazili in razumeli. Tesno povezan s škofom Missio je odločno nakazal ločitev duhov, a razkola ni povzročil on.
Kaj je pravzaprav slogaštvo? Kako ga moralno presojate?
Sloga je lepa in potrebna družbena lastnost, a prav tako potrebna je različnost, pestrost. Slogaštvo je pomenilo odklanjanje slehernih idejnih ali političnih razlik v dobro narodni enotnosti. Spregledalo je, da je narod živo občestvo, v katerem naj bi sobivale različne težnje in pogledi na svet. Slogaštvo ni priporočalo strpnosti, temveč uniformnost. Zaradi sloge, ki je velika vrednota, ne moremo podpirati nemoralnih odločitev, sprejemati laži, molčati ob krivicah in odločitvah, ki škodijo skupnosti. Treba je imeti jasno lestvico vrednot in iskati čim večjo slogo, a ne na račun moralnih vrednot, ki presegajo področje koristi.
[Stran 049]
Je ta delitev naroda ista še danes ali ga je komunizem razdelil drugače?
Velik del liberalnih izobražencev je šel pri nas ob začetku revolucije s komunisti, a ne vsi. Med njim je prišlo do delitve. Dejstvo, da so bili nekateri liberalci kulturnobojni, to je versko nestrpni, drugi pa le pristaši liberalnega gospodarskega modela, je verjetno zaznamovalo tudi te odločitve. Vsekakor delitev, ki jo trpi naš narod danes, izhaja iz časa revolucije med drugo svetovno vojno. Nekdanja liberalna stranka je že med vojno opustila vse izraze kulturnega boja in je odkrito sodelovala z ostalimi demokratičnimi strankami v ilegalnem Narodnem odboru, kasneje pa skozi desetletja politične emigracije v Slovenske narodnem odboru, vse do slovenske osamosvojitve.
Glede na dogajanje v Sloveniji ne moreva mimo sprave. Ta izraz je danes že tako razvrednoten in zlorabljen, da redko najdemo koga, ki o njem trezno razmišlja. Naša politična emigracija pa ne le, da je odpustila, Vi govorite celo o zadoščevanju.
Govorim o zadoščevanju, ker mislim, da je to zanesljiva pot do sprave. Cerkev nam nudi z zakramentom sprave priložnost za spravo z Bogom in s tem nakaže vse elemente, ki so za to potrebni. Prvo je priznanje krivde, potem kesanje in trden sklep ter končno zadoščevanje. Mar ni prav zadoščevanje ena osrednjih skrivnosti krščanske vere? Božji Sin se je učlovečil, da je s trpljenjem in smrtjo na križu zadostil za grehe nas vseh in nas tako odrešil in spravil z nebeškim Očetom. Nakazal nam je pot.
Bi lahko to misel še malo razvili?
Sprava je potrebna, kjer je bila storjena krivica. S krivičnim dejanjem je ena stran ranjena, druga si je naložila breme krivde, hkrati pa so se med prizadetima osebama pretrgale vezi osnovne, medčloveške vzajemnosti. Sprava naj bi te vezi ponovno vzpostavila, rane zacelila in bremena olajšala. Vendar celo sprava ne more narediti, kot da krivice ne bi bilo. Potrebna pa je, da tako žrtev kakor krivec lahko prerasteta svojo prizadetost in pričneta spet soživeti v novem, medsebojnem razumevanju.
Jasno je, da je za dosego sprave potrebno primerna naravnanost obeh strani. Ker je med obema prizadetima kot nevidna zagozda neka določena krivica, je za spravo potrebno najprej, da obe strani krivico priznata in enako ocenita. To ni enostransko dejanje. Za odstranjanje te zagozde sta potrebna dva, tako krivec kakor žrtev. Imam vtis, da pri nas mnogi pojmujejo spravo kot enostransko nalogo tistih, ki so krivice trpeli. Ti poslušajo z ene strani vztrajno spodbujanje, naj odpustijo, z druge strani pa vedno znova očitke, da gojijo maščevanje. V čemer se obe strani očitno strinjata, je, da se je krivica resnično zgodila. Kajti kdor se boji maščevanja, ve, da bi to bilo posledica storjene krivice, in kdor govori o odpuščanju, s tem priznava, da se je krivica zgodila. Ni dvoma potemtakem, da je bila zagozda vsekana v naše narodno telo, vprašanje je, kako jo odstraniti, če sta za to potrebna dva.
Ker smo tisti, ki smo doživeli krivice komunistične revolucije in totalitarnega režima, po večini kristjani, smo te že davno odpustili in ne gojimo maščevalnosti do tistih, ki so jih zakrivili. Pomeni, da je roka odpuščanja že stegnjena, a še čaka, da bi jo stisnila roka obžalovanja. Pomeni pa tudi, da tako tisti, ki neprestano pozivajo k odpuščanju, kakor oni, ki govore o maščevanju, nimajo v mislih resnične sprave, kajti ne eni ne drugi navadno ne govore o vzporedni potrebi priznanja in obžalovanja storjenih krivic.
Ali je potemtakem med nami sprava nemogoča? Nič ni nemogočega, a ne pride samo od sebe. Priznanj krivde na osebni ravni in zato tudi osebnih sprav je med nami, hvala Bogu, več, kot si morda mislimo. Vendar bodo nosilci struktur, ki imajo od nekoč prizadetih krivic vrsto koristi in privilegijev, težko priznali in obžalovali dejanja in laži, s katerimi že desetletja svoje zločine opravičujejo. Tukaj gre za strukturo krivde in laži, ki posameznikom, ki jih omrežuje, onemogoča ali vsaj otežuje priznanje in obžalovanje zlih dejanj. To je glavna ovira, da ostaja med nami ponujena roka odpuščanja sama in da nemočno počiva na zagozdi, ki je sama ne more iztrgati iz občestvenega organizma.
Kaj zdaj? Ali čakati, da čas prinese svoje, da z zamenjavo generacij novo tkivo prekrije zagozdo, ki bo ostala v našem narodnem telesu za vedno kot nema priča hudih časov? Ali se naloga kristjana izčrpa z odpuščanjem? Mar naj brezbrižno živimo ob rojakih, ki so nesposobni obžalovati prizadeto krivico, kot da nam zanje ni mar? Mislim, da to ne bi bilo prav. Kajti če ti ljudje niso zmožni koraka do sprave z nami in ker ni v naši moči, da bi v tej smeri nagnili njihovo svobodno voljo, je potrebna Božja pomoč, da jih privede vsaj do sprave z Njim. To nas [Stran 050]
[Stran 051]postavlja pred nalogo dejavne ljubezni, ki presega golo odpuščanje, postavlja nas pred nalogo zadoščevanja.
Zadoščevanje pomeni molitev, dobra dela, celo žrtev. Zakaj se o tem med nami ne govori, niti v Cerkvi?
Ne vem, zakaj se o tem navadno ne govori. Spomnil bi le, kar poudarja papež Frančišek, da smo Cerkev vsi krščeni verniki. To pomeni, da smo vsi dolžni iz vere živeti, si pri tem medsebojno pomagati in o skupnih nalogah razmišljati in govoriti.
Kot kaže, ta generacija vprašanja sprave ne bo rešila. Bo torej z njo umrlo ali se bo preneslo na naslednjo?
Tiha sprava med ljudmi je po mojem mnenju vprašanje časa in poteka že od povojnih let, ne glede na zunanje razmere. Gre za odnose med posamezniki oziroma med družinami. Mnogokje je do poravnav prišlo, kjer pa ne, se bodo hladni odnosi prenašali naprej in s časom, upajmo, pomirili.
Nekaj drugega pa je vprašanje sprave v družbi. Gre za zločine, ki ne zastarajo, in krivice, ki so prizadele in zaznamovale vso družbo. Če tega ne reši ta generacija, bo nerešeno vprašanje težilo naslednje rodove, dokler ne pride do pravične presoje obdobja revolucije in totalitarne države ter njihovih žrtev. Čas sam na sebi krvic ne odpravi, laži ne omili. Zato smo za utrjevanje pravice in spoznavanje resnice v družbi vsi odgovorni, v zavesti, da stojimo pred skrivnostjo človekove svobode in milosti spreobrnjenja.
V zadnjem času ste se večkrat oglasili in poudarjali tri besede: poleg zadoščevanja še življenje in svetost, ki po Vašem mnenju manjkajo v PIP-u. Vse bolj se mi zdi, da so prav te tri besede ključne za slovenskega kristjana, ob njih bi moral usmerjati vse svoje delovanje.
Mislim, da je med nami potrebno okrepiti življenje. Življenje je od Boga, smrt pa je posledica greha. Spomnimo se, da je Jezus rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Iskanje resnice in zvestoba poti, ki jo je nakazal Kristus, to je svetost, kar je poklicanost vsakega kristjana. Pomeni usmerjenost naše življenjske poti k Bogu. Je vprašanje neprestanega usmerjanja, sredi luči in senc, sredi večkrat nepoznanih križišč, k večnemu Cilju. Svetost zveni današnjemu človeku ekstremistično, a Jezus, ki nam je naročil, naj iščemo v življenju nedosegljivo popolnost, ni bil fundamentalist. Pokazal nam je smer.
Že davno pred osamosvojitvijo sem pisal, da bo po padcu komunističnega režima treba besedam vrniti pravi pomen. O tem so govorili tudi drugi, ker je bilo jasno, da je v navalu materialistične ideološke vzgoje in laži vrsta besed izgubila prvotni smisel. Tako je bila svetost laicizirana in nacionalni interes prilaščen od nekdanjih internacionalcev. Bral pa sem tudi, kako je med nami nekdo razlagal, da je treba začeti delati na kooperativizmu, ker naj bi to bilo čisto nekaj drugega kot zadružništvo, ki ga večina pozna le iz časov partijskega totalitarizma. In vendar so naši predniki gojili pravo zadružništvo že pred več kot sto leti. Tudi vzajemnost je bila nekoč vsakdanja beseda, danes pa govorimo le o solidarnosti, kot da je pred poljsko pomladjo ne bi poznali.
Komunizem je omajal vezi z našo katoliško preteklostjo ter osiromašil jezik. Zato mislim, da je treba ponovno razmišljati tudi o globokem pomenu besed, kot so življenje, zadoščevanje in svetost.
Vaše življenje in življenje drugih političnih emigrantov je močno zaznamovalo tudi trpljenje – najprej zaradi vojne, izgube bližnjih, izgube domovine, domotožja, borbe v novem okolju, sedaj hrepenenja po domači zemlji. Kako ste se soočali s trpljenjem? Kakšen je za Vas njegov pomen?
Trpljenje je del življenja. Lahko se mu upiraš in se zaradi njega čutiš nesrečen, lahko ga pa sprejmeš kot del preizkušnje, ki jo moraš preživeti. Gotovo ga je težko prenašati in ga lahko občutiš kot krivico, a je del človeške dediščine. Če ga ne sprejmemo, spoznamo le njegovo težo. Ko pa trpljenje sprejmemo, nas okrepi in v nekem pogledu lahko tudi pozdravi. Zgodi se, da je kdaj trpljenje tako težko, da človeka lahko zlomi. Tudi Kristusovo trpljenje na Oljski gori je bilo premočno za njegovo človeško naravo, zato je takrat prosil za pomoč Očeta. Kot vedno, nam je tudi v tem pogledu dal zgled. Kadar zagrne človeka val trpljenja in čuti, da mu zmanjkuje moči, je treba prositi za Božjo pomoč. Prednost, ki jo imamo kristjani, je v tem, da vemo za smiselnost trpljenja in da nas to približa trpečemu Kristusu ter povezuje s skrivnostjo odrešenja.
Generacija politične emigracije, ki je na svoji begunski poti prišla sem, je res živela iz vere in z Božjo pomočjo je šlo. »Križa teža in plačilo«, geslo našega škofa Gregorija Rožmana, je bilo v veliki meri tudi vodilo njegovih vernikov.
[Stran 052]
Omenjate politično emigracijo. Lahko na kratko opišete »vrnitev« zgodovinske SLS iz izseljenstva v domovino, prav v tem obdobju ste ji namreč predsedovali?
Dr. Miha Krek, načelnik SLS, je bil takoj po vojni med ustanovnimi člani zveze srednjeevropskih krščansko demokratskih ljudskih strank. Od takrat ima Slovenska ljudska stranka mesto v krščansko demokratski Evropi. V času mojega predsedovanja SLS, od 1984 dalje, je bil naš predstavnik v tej Zvezi podpredsednik stranke dr. Peter Klopčič iz Kanade. Ker nas je lahko zastopal le na srečanjih v Angliji in Španiji, mu je pomagal požrtvovalni Marjan Struna, ki je živel v Franciji in je pokrival zvezne sestanke v Franciji in Nemčiji. Tako so nas evropski krščanski demokrati zelo dobro poznali že precej pred osamosvojitvijo. V začetku leta 1989 me je poklical Ivan Oman, ustanovitelj Slovenske kmečke zveze, s katerim se še nisva osebno poznala, in mi povedal, da so v Sloveniji odprli register za vpisovanje novih političnih strank ter da se boji, da bodo komunisti uporabili zase ime Slovenske ljudske stranke. Ker nismo imeli v Sloveniji nikogar, ki bi SLS mogel registrirati v imenu stranke v zdomstvu, sem pooblastil Omana, ki je dal besedo, da bo stranko vpisal na svoje ime, a da tega imena ne bo uporabil brez dogovora z nami, ko »bomo vsi skupaj«. Obema je bilo takrat jasno, da jugoslovanski komunistični režim razpada. Oman je obljubo izpolnil in besedo držal.
Pozneje sva nekajkrat govorila z Omanom in tudi s Peterletom o potrebi združitve vseh krščansko demokratskih strank pod imenom SLS. Bil sem mnenja, da naj bi to storili čim prej, ker se v volilnih kampanjah lahko pojavijo nepotrebna nasprotovanja in nesporazumi. Drugi so menili, da je iz taktičnih razlogov bolje odložiti to na čas po volitvah, a se je zgodilo prav to, česar sem se bal. V zdomski SLS – krščanski demokraciji, kot je bilo že desetletja uradno ime stranke, smo se kmalu pričeli pripravljati na združitev s Slovenskimi krščanskimi demokrati, kar je bilo storjeno na kongresu SKD leta 1992. Slovenska kmečka zveza se je med tem preoblikovala v stranko, ki je dobila precej članstva iz bivšega levo usmerjenega agrarnega sektorja. Tem se je posrečilo prevzeli vodstvo stranke, ki so jo preimenovali v SLS. Ivan Oman je v znak protesta iz nje izstopil in pristopil v SKD.
Zdaj, ko se govori o povezovanju SLS in Nove Slovenije, se pojavljajo isti akterji, ista imena kot takrat. Kaj menite o povezovanju?
Mislim, da je prav, če se združita, ker imata veliko skupnega in sta vsaka zase šibki, a ne za ceno idejne jasnosti. Vprašanje je, kakšna bi bila načelna vsebina nove, združene stranke. En tak poskus je v preteklosti zaradi vsebinske nejasnosti slabo končal. Upajmo, da ne bodo ponavljali istih napak.
Zdi se, da nimamo politikov z vsebino, ampak le PR-ovske strokovnjake ali nestrokovnjake. Kje se je izgubila vsebina?
Ne bi rekel, da nimamo politikov, morda bi potrebovali več razgledanih državnikov. Res pa je zdajšnje ravnanje opozicijskih strank v marsičem težko razumljivo. Ustvarjajo vtis, da ne vedo, kaj hočejo. Izgubljajo dragoceni čas in sile v medsebojnih trenjih. Doživljamo izredno hudo gospodarsko krizo, a ob vladni neodločnosti ne predstavijo alternativnih rešitev. Biti proti ni dovolj. Kjer ni vizije, je težko pravočasno in pravilno ukrepati.
Smo brez vizije tudi zato, ker o sebi nikoli v zgodovini nismo sami odločali?
Ne bi rekel, da nismo nikdar odločali o sebi, a pustiva to zgodovinarjem. Vsekakor je v preteklosti, ko je bilo morda manj političnih izkušenj, slovenski narod imel vizijo. Vodili so ga ljudje, ki so imeli široka obzorja in so imeli svoj narod radi. Sledili so jim tisoči, ki so čutili enako. Vizijo dobite, ko neko stvar resnično poznate, jo imate radi in skrbite, kako bo rasla. Kako gledamo na otroke? Mislimo, kako bodo rasli, kaj bo iz njih, skušamo jih razumeti, skrbimo zanje. To je dano v naravo. Če pa je za nekoga družba, v kateri živi, le material, delovna sila ali porabniška masa, ga zanima le, kaj bo iz nje iztisnil zase. Danes. Zadovolji se s tem, da se »znajde«. Znajti se, to je isto kot »nadmudriti« bližnjega. To je sebičnost, o kateri smo že govorili. Kdor je zagledan vase, kdor nima nečesa rad, nima vizije, zanima ga le trenutna korist. Lovi trenutke.
Ob velikih dosežkih slovenskega naroda, med katerimi gotovo lahko na prvo mesto uvrstimo osamosvojitev, se ne moremo izogniti občutku, da za nami stoji neka mogočna sila – slovenski mučenci. A kje je ta duhovna moč zdaj, ko se zdi, da država tone na vseh področjih?
Tudi jaz verjamem, da se imamo za osamosvojitev v veliki meri zahvaliti slovenskim mučencem. Lahko bi rekli, da so oni svojemu narodu pomagali, mi pa smo nanje počasi [Stran 053]pozabili. Res smo lahko srečni, da imamo blaženega Grozdeta, a zanj se imamo zahvaliti predvsem papežu Janezu Pavlu II., ki je spomnil slovensko Cerkev, da ima mučence. Na poti do priznanja mu bo sledil še ta ali oni posameznik, kar je razveseljivo, vendar imamo na stotine znanih in neznanih mučencev iz dobe komunistične revolucije in tudi po njej. Imena nekaterih hranijo v nadškofijskih arhivih, a se o njih ne govori, kot da ne bi znali prav ceniti njihovega zgleda, niti nadnaravne vrednosti njihove žrtve.
Tudi v prvih letih krščanstva so mučence njihovi krvniki obtoževali, da so sovražniki države in cesarja, prerekli so jim vse in poganska javnost se jim je posmehovala. A takratni kristjani so svoje mučence častili, občudovali, se jim priporočali od prvega trenutka naprej – sto let, dvesto let, tristo let in vse do danes. Več ko je bilo mučencev, bolj so jih častili v veri, da je kri mučencev seme novih kristjanov. Pri nas pa je, kakor bi mučence ponovno zakopali, da se ne bi zamerili družbi, v kateri živimo. Oni nas niso zapustili, nas pa še čaka naloga, da počastimo njihovo žrtev, osvetlimo njihov zgled in jim izkažemo hvaležnost.
Če se obrneva še k slovenski skupnosti v Argentini, ki jo vedno občudujemo – kot politična emigracija je namreč ostala trdna, izjemno živa, izpolnila je svoje poslanstvo. Od osamosvojitve dalje pa se zdi, da je ostala brez cilja, da nekje tava …
Že precej pred osamosvojitvijo sem opozarjal, da bo, ko bo politična emigracija izpolnila svoje zgodovinsko poslanstvo, v veliki meri odvisno od Slovenije, ali bo znala sprejeti in uporabiti svojo diasporo. Diaspora, posledica velike nesreče, je še neuporabljen kapital slovenskega narodnega občestva. Politična emigracija je imela svoje poslanstvo, ki ji je dajalo smisel in življenjsko silo. Zdaj bi poslanstvo lahko bilo povezovanje, medsebojno dopolnjevanje in oplajanje, večanje kulturnega in gospodarskega potenciala z matično in zamejsko Slovenijo. V zdomstvu naj bi videli slovenske postojanke v svetu. A če država ne bo znala teh silnic oživljati, gojiti, uporabiti in stkati iz njih kulturne in gospodarske mreže, bo ta zgodovinska možnost prej ali slej izgubljena.
Kaj Vam pomeni Slovenija? Kaj ste čutili do nje pred 40 leti, kaj pred 20 in kaj danes?
Mislim, da skoraj enako. Vedno je bila domovina. Včasih je trpela na en način, včasih na drug, a vedno je bila moja domovina.
Kaj pomeni domovina?
To je kraj, kjer so korenine mojega rodu in moje kulture. Slovenija je sicer majhen, a zelo jasno definiran del Evrope. Geografsko, zgodovinsko, kulturno in politično smo v družini evropskih narodov nekaj različnega, posebnega. Smo! To se ne izgubi v neki evropski ali globalni splošnosti. Vsak človek je s svojo enkratnostjo nekam vsajen in to vsajenost je treba hvaležno sprejeti in gojiti, ker edino iz nje lahko rasteš.
Večkrat ste omenili potrebo vizije, dolgoročne zamisli za slovensko državo in slovenski narod. Kako gledate vi na slovensko prihodnost?
Če govori o prihodnosti neka stranka in je to izraz politične volje, ali če razpravlja o njej skupina oseb, ki hoče prekvasiti družbo, pravim temu vizija. Ta je pred programom, ki je konkretna pot do njenega dosega. Moji pogledi na prihodnost našega naroda in države pa so lahko le želje in pa – upanje.
Sloveniji se bo odprla doba novega zagona, ko bo rešila dve temeljni vprašanji, ki jo priklepata k tlom, da se ne more dvigniti iz meglene pritlehnosti. Eno je razčiščenje revolucionarne in totalitarne polpreteklosti z zavezanostjo resnici in pravici, kar bo privedlo do umiritve notranjih napetosti. Drugo pa je rešitev demografskega primanjkljaja z odločitvijo za življenje, z dvigom rojstev in z vzporednim manjšanjem umorov nerojenih otrok. Tako bodo dani osnovni pogoji za kulturno in gospodarsko rast ter za politično trdnost države.
Slovenija mora postati resnična pravna država in demokratična republika, ki bo ob varstvu svobode in uresničitvi življenjskega potenciala slovenskega naroda skrbela za blaginjo vseh prebivalcev; kjer bo neodvisno sodstvo preprečevalo sistemsko in kaznovalo sleherno korupcijo; kjer bo zaupanje pravilo in nezaupanje izjema; kjer bo medijska ponudba pestra in raznolika; kjer bodo tekmovala na trgu domača in tuja podjetja ter bodo sindikati branili koristi zaposlenih brez političnih navez in kompromisov; kjer bo vitka in gibčna državna uprava v oporo zasebnemu gospodarstvu ter okvir in ne oklep civilni družbi.
Slovenija ima izredno pomembno strateško lego v Evropi. Njeno ozemlje je naravno križišče in stičišče vzhoda in zahoda, severa in juga, ki pa ga na vseh robovih križajo državne meje sosednih držav. Te meje, ki so bile včasih skoraj neprehodne, so danes [Stran 054]
simbolične črte in nas ločijo od rojakov na drugi strani meje manj kot mentalne meje, ki jih nosimo v sebi od nekdanjih časov. Ločujejo nas, kolikor to dovolimo sami. Republika Slovenija naj postane gospodarsko tako razgibana, podjetna in inovativna, kulturno pestra in živahna, njeni prebivalci velikodušni, odprti in razgledani, da bo dežela pod Triglavom izžarevala življenje ter postala privlačna za rojake, ki živijo onkraj meja, pa tudi da bo njihove poglede, storitve in izkušnje sprejemala kot doprinos k blaginji in skupnemu kulturnemu zakladu. Kulturna in gospodarska izmenjava med rojaki na obeh straneh meja bo tedaj tako vsakdanja in samoumevna, da se bo povečala samozavest in se bo slovenska jezikovna meja pričela vračati na nekdanjo obsežnost. Začutili bomo tudi s srcem, kar vemo, da imamo ob različnih državljanstvih isto narodnost, da imamo ne le skupno preteklost, ampak tudi skupno prihodnost.
Osmina slovenskega življa prebiva in dela v različnih državah, na raznih celinah zemeljske oble. Slovensko izseljenstvo, Slovenija v svetu je bila skozi sto in več let del slovenske realnosti, a večina rojakov jo je sprejemala kot neizogibno izgubo življenjske sile. V zadnjih desetletjih je tehnologija razdalje skrčila. Dane so možnosti povezave slovenskih talentov, izkušenj, podjetnosti in volje do življenja kjerkoli so, ne glede na razdalje. Slovenskim podjetnikom in umetnikom v domovini in po svetu naj bo, tudi s pomočjo rojakov iz diaspore, ves svet priložnost za poklicni razmah. Slovenci iz matične republike naj imajo prijateljske, študijske in poslovne stike s slovenskimi vrstniki, ne le v bližnjem zamejstvu, marveč tudi po širnem svetu, ki je dvakrat zanimiv, če ga spoznavaš skupaj z rojakom, domačinom, ki ti je blizu in ki mu lahko nato vrneš gostoljubje na domači zemlji. Tako se bodo pletle vezi med matičnim, zamejskim in zdomskim slovenstvom v krepko narodno občestvo, v našo skupno Slovenijo.
6. Slovenske teme
6.1. Družba mora biti v stanju sebe misliti
Justin Stanovnik
6.1.1.
Mogoče na svetu ni veliko ljudi, od katerih bi spomin s tako avtoriteto terjal, da se enkrat na leto zberejo za isto mizo in premislijo, kako vsak novi čas razume ali ne razume njegovega besedila. Na spominskih mašah in spominskih slovesnostih med letom se posvečamo ljudem, ki so oblikovali naš zgodovinski čas in jih zato nosimo v sebi, današnji dan pa hoče dognati, kakšni ljudje rastejo ali rastemo iz velike zvestobe ljudi v tistih dneh. Ali novi ljudje izrekajo prave besede ali pa jih, če v njih že nastajajo, zadušijo, še preden nastopijo svojo kariero v svetu. Ali pa jim njihova nova snov celo ne dovoli več, da bi nastajale. Kaj naj torej rečemo na ta dan, ki ni, kakor smo rekli, spominska maša, ampak politični zbor? Kljub svoji skromnosti, najpomembnejši slovenski zbor.
Oni dan je predsednik države zbral ljudi iz političnega ospredja, da bi skupaj našli pot do volilnega sistema, ki bi omogočil bolj učinkovite zakone in oblast. Katero razumevanje družbe je vodilo to zamisel? Da zakon rešuje državo? Zakon je gotovo nujen, a je tukaj še prej človek, ki zakon uresničuje. Toda kako bodo zakon udejanjali ljudje, ki državo, za katero so zakoni narejeni, sovražijo? V Sloveniji mnogo, mnogo ljudi državo sovraži. Demokratična država, normalna evropska država, je namreč znamenje njihovega zgodovinskega poraza, zato jo sovražijo. In ljudi, ki so jo postavili. Človek, ki naj bi izvajal zakone, mora biti v prvi vrsti cel človek. Nad današnjim slovenskim človekom pa v skladu s tem, kar smo o njem rekli, visi dvoje obremenitev – toliko hujših, ker ju prav ne razume. Skozi somrak sedemdesetletne ideološke dresure je le prodrlo toliko resničnosti, da so ljudje zaslutili, da boljševiki ne bi smeli zmagati. Spričo njihovega tisočletnega védenja taki ljudje, kot so boljševiki, ne bi smeli zmagati. A, pravijo, tako se je torej obrnil ta svet! Tako moraš ravnati, da boš dobil zgodovinsko igro. To je bilo prvo pohujšanje. Drugo je hujše. Sredi države je ograjen in skrbno varovan prostor, kjer so skriti dokumenti presežno velikega zločina. Vsi vedo, kaj v tistih papirjih piše, a vsi hodijo mimo, kakor da se jih ne tičejo – kakor da jih sploh ne bi bilo. To je drugo pohujšanje – naše, sedanje, sedaj delujoče. Pomislite, kako potem delujejo zahteve po pravni državi in kako bodo delovale, dokler tisti dokumenti ne bodo javno prebrani in ocenjeni. Kljub falangi medijskih dirigentov, kljub discipliniranemu molku postkomunistične levice toleriranje tistih zločinov daje vsakomur vedeti, da država hkrati je in je ni. Ni vam treba drugega, kot da preberete 3. točko Temeljne ustavne listine iz leta 1991 ali pa 18. točko Ustavnega zakona za izvedbo te listine. Družba, ki se ima za državo, mora biti v stanju sebe misliti, zločin s svojo moralno temo pa jemlje človeku celost, ki jo vsaka misel zahteva, toliko bolj pravna.
Spričo pomena, ki ga vidimo na zločinu in ga skušamo posredovati, se čudimo, da med vidnimi ljudmi ne obstaja več takšnih, ki bi pokazali na javno tajno slovenskega zločina; ki bi bili iz take snovi, da bi vsem pokazali tisti nerazrešeni klobčič, ki nam ga je zgodovina naložila razrešiti, da bi mogli svojemu narodu postaviti državo; da bi vsi povedali, da nam s svojo prisotnostjo jemlje svobodo, brez katere ne bomo zmogli tega zgodovinskega opravila.
Sedaj nam je že jasno – pravzaprav nam je že vseskozi bilo jasno – da bi še pred vsemi konstrukcijskimi zamislimi, ki so jih na tisti kronski seji pri predsedniku države možje polagali na mizo, nekdo moral predlagati, da se razreši tista zločesta novotvorba, vzdrževana v političnem bunkerju sredi države. Nič ne pomaga, da se delamo, kakor da bi bilo vse v redu. Nič tudi ne bo pomagalo. Še naprej nam bo šlo vse narobe, mi pa trmasto ne bomo hoteli vedeti zakaj.
Tako Slovenija. Kaj pa širša Evropa? Ali je nad njo čisto nebo? Meseca decembra 1943 je bil v Teheranu sestanek velikih treh: Roosevelta, Churchilla in Stalina. Tam je takrat padla strateška odločitev: kakor bodo z zahodne strani Nemčijo napadli samo zahodni zavezniki, predvsem Američani, tako bodo vzhodno fronto prevzeli nase samo Sovjeti. Po vsem videzu je to zamisel podpiral in pogojeval predvsem Roosevelt. Njegovo vztrajanje si še najlaže razložimo z njegovo željo, da Vzhodno Evropo osvoji in zasede samo in izključno Stalin. Tako se je tudi zgodilo. In še več. Kakor vemo, se je ustavil šele pred Dunajem in Berlinom. Zakaj je predsednik ZDA hotel tak potek vojne? Zato, da ne bi bilo videti preveč nenavadno, ko bo srednji in vzhodni del Evrope ostal v Stalinovi lasti tudi po vojni. To se je tudi zgodilo: spuščena je bila železna [Stran 056]zavesa na severu od Szczecina in na jugu do Trsta, in vse, kar je bilo vzhodno od nje, je bila sovjetska posest od začetka hladne vojne leta 1949 pa do razpusta Sovjetske zveze leta 1991. Po 8. maju 1945 sta bili dve Evropi. Tisti, ki so bili zahodno od zavese, so se pripeli na predvojno zgodovino in živeli v civilizaciji in demokraciji, za tiste vzhodno od nje pa se je okupacija nadaljevala, to pot boljševiška. Danes ima Evropa zato dva spomina – a zelo, zelo različna spomina. Moje vprašanje pa se glasi: Ali je v Bruslju, v evropskem parlamentu, bilo že kdaj postavljeno, javno, to vprašanje? Nekdo od Višegrajske skupine bi moral vstati in povedati, kako se je delala zgodovina. Ne samo ti seveda, tudi drugi. In še.
4. julija 1943 se je pri Gibraltarju zgodila sumljiva letalska nesreča poljskemu predsedniku generalu Sikorskemu, ker je preveč vztrajno postavljal Katin na sovjetski prag. Kdo je to smrt zahteval, vemo. Kdo pa jo je zrežiral? Naslednik Sikorskega Stanislaw Mikolajczyk je baje klečal pred Rooseveltom, naj prizanese Poljski. Zaman, kot vemo. Pod nobenim pogojem se ne smemo vdajati sovraštvu, na vsak način pa moramo tudi vedeti, kakšen je svet. Če hočemo servisirati državo, kakor moramo servisirati hišo, ki smo jo zgradili, moramo vedeti, kakšen je svet. In če bo sovražnik napadel domovino, v njej ne bodo vstali samo tisti, ki jo bodo branili, ampak tudi Kardelj in Kidrič in Ribičič, pa tudi Edvard Kocbek in Josip Vidmar. S takim svetom moramo računati. To danes vemo. Oziroma bi morali vedeti.
Slovenska evropska zgodba pa se je zapletla z Angleži. Med nami in Angleži obstajajo računi, ki še niso poravnani. Preko begunske jugoslovanske vlade v Londonu smo imeli tudi mi z njimi pogodbene zveze. V okviru druge svetovne vojne, ki je tekla v logiki državljanske vojne med demokratično politično kulturo, ki jo je dosegla naša civilizacija, in totalitarno ideologijo nacističnega in boljševiškega tipa je Slovenija opravljala svoj del skupne naloge v boju z boljševiki, pred katerimi smo se, napadeni, branili. Vse torej v skladu z logiko druge svetovne vojne.
In vendar. Potem ko je slovenska narodna vojska maja 1945 iskala na avstrijskem Koroškem pri Britancih azil – in ga tudi dobila – se je zgodilo naslednje: 13. maja je Macmillan prišel iz Caserte v Celovec, kjer je s šefom štaba 5. korpusa, Tobyjem Lowom in jugoslovanskimi boljševiškimi oficirji sklenil pogodbo, ki ji je pisatelj Nikolaj Tolstoj dal potem ime: celovška zarota. Na podlagi te pogodbe je potem, ko jo je administrativni šef Aleksandrovega štaba v Caserti general Robertson odobril, Toby Low 17. maja v Celovcu napisal povelje, ki je pozneje dobilo ime Deception Order – Povelje ukana – ker je bilo v njem določeno, da vojakom slovenske domobranske vojske ne bodo odkrili, da jih ne peljejo v Italijo, kakor jim je bilo obljubljeno, ampak v boljševiško Jugoslavijo. Ker nismo poznali geografije Koroške in geografije britanske pokvarjenosti in nismo vedeli, kam se peljemo, smo na kamionih prepevali! Pomislite!
Na to, kakšen okus so imeli Britanci – ali naj rečemo, imajo – kaže tudi to, da so nam, čeprav so vedeli, da nas peljejo v smrt, pred odhodom vsakomur dali zavojček keksov. V najboljšem primeru jim je bilo vseeno. Tako je tudi ameriškemu delegatu v Alexandrovem štabu, Kirku, ki je nekoliko nasprotoval vrnitvi domobrancev (pravzaprav je le rekel, da mora prej vprašati svojo vlado), general Robertson odgovoril takole: »Jaz se ne morem ubadati s tem, koga bomo vrnili v Jugoslavijo in ga bodo tam ustrelil in koga ne.« (I cannot bother … ). Tako smo na hitro pregledali, kako sta z nami ravnali demokratična Evropa in demokratična Amerika. Ali kot pravi angleški pisatelj David Martin v knjigi Mreža lažnih informacij: »Ali ni ironija zgodovine, da sta Tita ustoličili kapitalistični demokraciji, Velika Britanija in ZDA?«
Sedaj se pa za hip še enkrat vrnimo v Slovenijo, o kateri smo govorili uvodoma. Gre za primer, ki veliko pove.
Pred dvema mesecema so v Ljubljani predvajali film Hannah Arendt. Gledalec se v njem sooči s podobo zla, ki ga je uprizarjal nacistični zločinec Adolf Eichmann. Judinja Hannah Arendt je v tem zlu odkrila nekaj, čemur je – zaradi odsotnosti diaboličnosti – rekla banalnost. Razraščanje banalnosti zla je po Kantu mogoče razložiti s praznostjo sveta – z odsotnostjo, kakor je Delova poročevalka o tem filmu rekla, javnega uma. S tem pa je nehote pokazala na nekaj, kar velja tudi za Slovenijo. Tudi v slovenskem postboljševiškem stanju duha ni zaslediti javnega uma. Ko je zapisala frazo »odsotnost javnega uma«, kako to, da je nič ni udarilo nazaj? Saj tudi slovenske množice ne opazijo Hude jame, Kočevskega roga, Krimske jame in tako naprej in tako naprej. Ali ni tudi to zaradi tega, ker se je odselil »javni um«? A zakaj novinarke na to nič ni opozorilo? Ko je že govorila o odsotnosti javnega uma! Če pa se za trenutek spomnite, o čem smo govorili na začetku, boste ta stavek razumeli. Javnega uma, od katerega[Stran 057]
skupnost živi, ne samo da v državi Sloveniji ni v normalnem pomenu besede, ampak ga tako zelo ni, da ljudje tega niti opazijo ne. In ali ni to zaradi tega tistega velikega zločina sredi naroda ali sredi države, o katerem smo govorili na začetku?
Sedaj, za konec, še tri konkretne reči iz življenja NSZ. Slovesnost, ki so jo letos avgusta priredili v Rovtah, je bila oziroma je nekaj novega. Njene ambicije so presegle zadeve nekega kraja in sprejele v svoj razmislek širši okoliški notranjski svet, v poglavitnih črtah in vprašanjih pa vso domovino. Odlika tega zborovanja je bila njegova širina. Boljševiki niso udarili samo Bele krajine, samo Dolenjske, samo Notranjske, samo Gorenjske in Primorske. Povsod so udarili. In povsod so hoteli samo eno: hoteli so se polastiti slovenskega človeka in mu zapleniti njegov tisočletni jezik in mu vsiliti nov, nekrščanski idiom; z eno besedo, zamenjati so mu hoteli dušo. Upamo, da bo od tega, kar so sestavili v Rovtah, kaj ostalo. Na primer odbor, ki bo posredoval svoje izkušnje drugim krajem pri organizaciji takšnih vseslovenskih zborovanj. Nujno jih potrebujemo. Ne pozabite tega! Ne pozabite tega!
Druga stvar, o kateri bi smeli ali celo morali spregovoriti na občnem zboru NSZ, pa so vsakoletni obiski farnih spominskih plošč. Neke nedelje v letu, mogoče celo na obletno spominsko nedeljo, gredo ljudje po maši pred ploščo in tam nekaj zmolijo, nekaj zapojejo, po možnosti kdo kaj pove, potem pa duhovnik še vse blagoslovi, tiste, ki so sedaj tukaj, in tiste, ki so tudi tukaj, le da na drug način. Ti vsakoletni obiski ne zahtevajo posebne organizacije, so preprosto dejanje krščanskih ljudi. Tak obisk bi morala enkrat na leto doživeti vsaka farna spominska plošča. Če pa bi kje le bili v zadregi, kako to izvesti, jim ne bi bilo treba drugega kot vzeti v roke Zavezo št. 70, kjer je prof. Kozlevčarjeva opisala, kako to naredijo v Višnji Gori. Lepo, po mojem okusu zelo lepo.
Nazadnje še dve besedi o reviji Zaveza. Pravzaprav bi moral govoriti samo o njej. Že sedaj je tako, da o nekaterih slovenskih rečeh govori samo ona. Mogoče ne vedno ne vem kako umetelno, a samo ona. Naj bo med nami še deset let, naj bo še sto let. Naredite, da bo tako. Naredite, da bo mogla govoriti čim več ljudem. Vsem, ki jih poznate.
Besedilo je bilo pripravljeno za občni zbor Nove Slovenske zaveze, 7. decembra 2013.
[Stran 058]
6.2. Tri vrtnice
Anton Drobnič
6.2.1.
V nedeljo 26. januarja je nekdanji predsednik borcev t. i. narodnoosvobodilne borbe Janez Stanovnik govoril na prireditvi v spomin na smrt udeležencev partijskega tečaja pred sedemdesetimi leti ob nemškem napadu na Cerkno. Popoldne je šel še na Lajše in tam položil tri vrtnice pri breznu, kjer so komunisti iz maščevanja za poraz ustrelili 13 domačinov in dva duhovnika pod obtožbo izdaje, kot še zdaj razglaša napis na spomeniku v Cerknem. Čeprav je popoldanski obisk brezna na Lajšah napovedal že dopoldne, ni šel z njim nihče od številnih udeležencev borčevske slovesnosti.
Grozljive umore na Lajšah je ukazal Pokrajinski komite Varnostno obveščevalne službe za Primorsko, v katerem so bili načelnik Miroslav Perc – Maks in člani Slavko Furlan – Dušan, Miroslav Remškar – Boštjan, Branko Jerkič – Živko, Vidko Hlaj, Franc Pokovec – Poki in Anton Šega – Tonček. Vse dogajanje je opisal zgodovinar Boris Mlakar v knjigi: Tragedija v Cerknem pozimi 1944, ki jo je leta 2000 izdala Goriška Mohorjeva družba.
Obisk brezna z žrtvami boljševiškega nasilja je Janez Stanovnik naznanil z besedami: »Danes popoldne se bom žrtvam te druge tragedije na Lajšah poklonil in jim podaril tri rdeče vrtnice.« Kot je dejal, je dan po poboju na Lajšah partizanska oblast v Kočevju sklenila ukiniti Varnostno obveščevalno službo (VOS), ki je bila tajna komunistična policija. »Zaradi tega, ker je centralni komite komunistične stranke Slovenije prišel do zaključka, da je bila ta likvidacija krivična,« je povedal Stanovnik. Ukaz o ukinitvi VOS-a so po Stanovnikovih besedah podpisali Josip Vidmar, Boris Kidrič in on sam. Z vzklikom: »S to roko sem ga podpisal tudi Janez Stanovnik!« je v Cerknem dvignil desnico.
Po pripovedi idrijskega novinarja Damijana Bogataja, ki naj bi po naključju izvedel za slovesnost v Cerknem, se je Stanovnik do brezna na Lajšah povzpel le v spremstvu sina in Bogatajeve kamere. Drugi naj bi Stanovnikovo dejanje napačno razumeli kot opravičilo, vendar naj bi šlo le za dejanje njegove vesti.
O dogodkih v Cerknem in na Lajšah je poročala STA, nekatere televizijske postaje in tiskana javna občila. Odziv javnosti je bil različen. Leva stran je presenečena in zmedena. O Stanovnikovem početju predvsem molči. Na desnici pa so se takoj našli nekateri vzhičeni lastniki krščanske ljubezni, ki vprašujejo, kdaj bo tako velikega »spravnega dejanja« kot partizani sposobna tudi druga stran. Očitno so bolj redko prišli na spominske prireditve, drugače bi vedeli, da so domobranci že pred dvajsetimi leti tudi na partizanske grobove položili več kot tri vrtnice in storili še kaj drugega.
Slovenski narodni razdor, ki je nastal zaradi boljševiškega napada in strašnega nasilja ter skoraj polstoletne komunistične diktature vendar ni tako preprosta zadeva, da bi jo bilo mogoče popraviti z eno spolitizirano mašo na Sveti gori in s tremi vrtnicami na Lajšah. Zato si moramo Stanovnikovo zapoznelo dejanje in njegova pojasnila pogledati bolj natančno in z vseh strani.
Predvsem je treba tako, kot so storili nekateri časnikarji, vprašati, zakaj izpoved šele po sedemdesetih letih, ko pa Stanovnik priznava, da mu je bilo vse znano že naslednji dan po umorih na Lajšah. Če gre za dejanje vesti, zakaj se je ta prebudila šele pri njegovih 91 letih? Zakaj se ni zdramila vsaj nekaj mesecev prej, ko je bil še predsednik borcev in bi lahko še kaj ukrenil, npr. na Lajše pripeljal še koga od njih, ali pa vsaj poskrbel za izbris lažnivega napisa na spomeniku v Cerknem o »belogardističnih izdajalcih«, saj ta napis hudo žali že tretjo generacijo prizadetih domačinov in vsem krati ustavno pravico do osebnega dostojanstva. Očitno se boljševiška vest zelo razlikuje od navadne človeške vesti.
Vsiljuje se tudi misel, da je nekdanji prvak komunističnih borcev s priznanjem počakal tudi zato, da je s tega sveta odšlo mnogo nekdanjih voditeljev VOS-a in partizanskih poveljnikov, ki bi jim bilo mogoče očitati neposredno odgovornost ali vsaj podporo storilcem zločina na Lajšah. Nekateri so umrli, drugi so se sami ubili. Stanovnik vseeno nobenega ni niti imenoval, čeprav jih zgodovinar Boris Mlakar mnogo navaja in opisuje njihovo udeležbo pri zločinu. Saj tudi pred sedemdesetimi leti ali kasneje Stanovnik nikogar ni postavil pred sodišče, čeprav je vse vedel in je pri partizanih imel tako veliko moč in oblast, da je mogel in smel čez noč ukiniti celotno VOS.
Stanovnik naj bi sicer v Cerknem že leta 2003 obžaloval smrti na Lajšah. Vendar tedaj ni govoril o »krivični likvidaciji«, torej o hudih [Stran 059]zločinih, kot jih je vsaj posredno priznal sedaj, še o tragediji ne, saj so bili nekateri visoki komunistični poveljniki, katerih pristojnost je segala na Cerkno, kot npr. generalmajor Lado Ambrožič – Novljan, generalpolkovnik Franc Tavčar – Rok in generalpolkovnik Rudolf Hribernik – Svarun, tedaj še živi in bi lahko imeli kakšno sitnost. Govoril je samo o »napaki«, nekem nedoločenem in neljubem dogodku, ki se je pač zgodil, »bila je vojna«, enako kot je Milan Kučan na Rogu julija 1990 o povojnem klanju znal povedati samo: »Kar je bilo, je bilo.« Plehke misli predsednika republike in lažniva beseda predsednika borcev, vse skladno z boljševiško moralno puščavo! Še za tedanje Stanovnikovo objokovanje napake je javnost zvedela šele sedaj.
Sicer pa tudi letos Stanovnik ni govoril naravnost in odkrito o zločinu zoper človečnost in mednarodno pravo, kar so umori na Lajšah bili, saj mu to preprečuje njegov boljševiški dialekt. Omenil je samo »krivično likvidacijo«, kot se v partizanščini reče komunističnim umorom, in še to samo kot ugotovitev Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in ne kot svojo misel. Umore na Lajšah je imenoval »druga tragedija na Lajšah«. Kaj je bila prva tragedija, ni pojasnil, iz konteksta pa sledi, da je s tem mislil na smrt 47 mladih tečajnikov pod nemškimi kroglami.
V resnici pa niti prvo niti drugo za poveljujoče, kar je očitno bil tudi Janez Stanovnik, čigar desnica je v družbi z dr. Josipom Vidmarjem in Borisom Kidričem podpisala ukaz za ukinitev VOS-a, ni bila nikakršna »tragedija«, kar po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni »velika nesreča«, ampak je oboje bilo težak zločin. Tragedija ali nesreča je slučajen dogodek, ki nekoga zadene brez krivde druge osebe, škoda, ki jo drugemu nekdo povzroči namenoma, pa je zločin. Za usta pobožnega ateista pa je zločin pregroba, preveč resnična in premalo manipulativna beseda.
Voditeljska odgovornost je bila že nastanitev partizanskega tečaja pozimi v zaprti kotlini, samo nekaj ur hoda od močne nemške posadke v Idriji, kar ni moglo ostati skrito. Še težja je krivda VOS-a in partizanskih poveljnikov za slabo ali nikakršno varstvo med potekom tečaja, saj je močna nemška vojaška kolona prišla iz Idrije skozi več vasi v samo središče Cerknega, ne da bi jo partizanski obveščevalci in straže opazile. Množica padlih je posledica odgovornosti za slabo varovanje pred napadom in odgovornosti za slabo obrambo proti napadalcem ter brezglavi beg v zasneženo strmino. Ker so se šli vojno, so bili dolžni vsaj za svoje ljudi poskrbeti kot vojska, ne pa veseljačiti kot razpuščena drhal.
Druga Stanovnikova »tragedija«, umori na Lajšah, pa je tako po nastanku kot po pomenu še mnogo težja, saj ni nastala zaradi malomarnosti kot prva, ampak po izrecnem ukazu visokega partizanskega vodstva, premišljeno in namenoma proti ljudem, za katere so vedeli, da so nedolžni, in z gnusno namero, da bi s tem skrili lastno odgovornost za prvi zločin. Za nedolžnost ugrabljenih in ustreljenih so dobro vedeli, saj so iste ljudi isti partizani preiskovali in zasliševali kot »izdajalce« že nekaj mesecev prej, vendar niso ničesar našli in niso nikomur ničesar dokazali. Morali so jih izpustiti, vendar so jih imeli »na zalogi« za primer hude potrebe, ki se jim je v njihovi pokvarjenosti pokazala, ko bi morali priznati lastno krivdo za poboj tečajnikov in sprejeti ustrezno kazen.
VOS-ovci so žrtve s pomočjo domačinov poiskali na svečnico 2. februarja 1944 zvečer: kaplana in pesnika Lada Piščanca in njegovo sestro Marto, ki je bila bolna. Namesto nje je z ugrabitelji odšla prijateljica Malka Purgar iz Zakriža. Pri Mihu na Placu so vzeli Angelo Eržen. Kaplana Ludvika Sluga so aretirali pri dekanu Kunšiču. Odpeljali so Katarino Mezek Božič, trgovko in cerkveno pevko, Pavlo Sedej, nečakinjo nadškofa Sedeja, trgovca Josipa Bavcona iz Gradiške, poročenega v Cerknem, Karolino Zorzut, Janeza Ambrožiča, Filipa Bevka, Rudolfa Bogataja, mesarja Alberta Kavčiča, Antona Mlakarja, učiteljico Pavlo Paa in trgovca Franca Rojca.
Ugrabljene prebivalce – dva duhovnika in 13 domačinov – so odvlekli na zasnežene Lajše visoko nad Cerknim, jim tam v seniku boljševiško »sodili« in jih pri bližnjem breznu ustrelili. Jože Bavcon je s prestreljenim očesom ostal živ in se rešil iz brezna, kasneje pa opisal, kaj vse so umorjeni prestali. Skrival se je, preživel vojno, vendar je bil po pripovedi njegovega nečaka do smrti leta 1984 ogrožen, ker nekdanjim partizanom ni hotel podpisati lažne izjave, da so ga ustrelili Nemci, za kar so mu obljubljali borčevsko pokojnino.
Zlasti žalostno je dejstvo, da so umorili kar šest žensk, tudi Malko Purgar, ki je z njimi šla sama namesto bolne prijateljice. Partizani, ki so nedolžnim žrtvam odredili ugrabitev in smrt, so znani, saj so podpisani na »obsodbi«. Nikomur se nikoli ni zgodilo nič hudega, nihče jih ni poklical na odgovornost, nasprotno, hitro so napredovali, mnogi so postali visoki oficirji v Titovi armadi, celo generali in narodni heroji. Tudi Janez Stanovnik jih ni nikoli [Stran 060]poklical na odgovornost niti kot partizanski voditelj niti kot visok državni funkcionar in ne kot predsednik borčevske zveze, čeprav so nekateri bili dolga leta njegovi najožji sodelavci v vodstvenih organih borčevske zveze in je kdo še danes tam, npr. predstavnik VOS-a generalpolkovnik Branko Jerkič.
Včasih je Stanovnik nepričakovano izbruhnil tudi kakšno resnico, zaradi česar je koga obšla misel, da se v njem morda skriva več modrosti in pravičnosti kot pri navadnih boljševiških teroristih. Razmislek in vsa znana dejstva pa vendar napotujejo na mnenje, da Stanovnikov obisk brezna na Lajšah nima kaj dosti opraviti niti z njegovo vestjo niti z opravičilom in ne s spravo. Vse bolj se kaže, kot govori tudi »slučajno« navzoča kamera, da gre tudi pri Stanovnikovih vrtnicah samo za »javno manipulacijo tragedij in izkoriščanje pietete do mrtvih in njihovih posmrtnih ostankov«, kot je predsednik borcev obsodil objavo dokumentarca avtorja Jožeta Možine Zamolčani – moč preživetja.
Za Stanovnika značilno in za premislek o njegovih Lajšah pomembno je tudi nadaljevanje te izjave: »Zato je nepošteno in krivično nepravilnosti in zločine, ki so jih storili – najpogosteje že pokojni – posamezniki, uporabljati za satanizacijo plemenitega odporništva ogromne večine slovenskega naroda.« Stanovnik torej vidi in prizna samo zločine posameznikov. Le zakaj vendar je čez noč ukinil celoten VOS, če pa je šlo samo za posamezne zločine v sicer plemenitem odporništvu! So bili tudi umori na Lajšah, ki jih je ukazala PK VOS-a in je bil vanje vpleten tudi štab IX. korpusa NOV in POS z načelnikom Ladom Ambrožičem – Novljanom vred, samo zločini posameznika? Ne, zločini na Lajšah so bili bistveni del sistematičnega revolucionarnega nasilja, ne prvi, ampak samo zadnji v strahotni vrsti zločinov, ki jih je proti slovenskim ljudem vse od avgusta 1941 storil VOS, nato pa so jih pod drugimi imeni – VDV, OZNA, UDBA in SDV – nadaljevali isti zločinci pod istimi voditelji vse do leta 1991.
VOS so komunisti samo preimenovali, vendar ne zato, ker je bil množični morilec nedolžnih Slovencev, ampak zato, ker so njihovi zločini postali preveč znani in škodljivi za boljševiško revolucijo. To izhaja tudi iz brzojavke Edvarda Kardelja, ki je po umorih na Lajšah VOS-u za Primorsko prepovedal nadaljnje likvidacije brez obsodbe, češ da ima »napačen odnos do stvari«. Likvidacije nedolžnih torej niso zločin, ampak samo napačen odnos do stvari!
Vseh sedemdeset let je Stanovnik molčal o strašnem zločinu. Krivcev ni kaznoval, za pokop žrtev ni poskrbel, za njihove svojce ni ničesar ukrenil. Še vedno so »izdajalci« in svojci »belogardistov«, ljudje druge vrste. Čeprav gre vsaj pri »drugi tragediji« na Lajšah za najhujše zločine zoper človečnost in mednarodno pravo, ki ne zastarajo in jih je bil po zakonu dolžan prijaviti, Stanovnik te zakonske in moralne dolžnosti ni izpolnil ne kot državljan, ne kot visok državni funkcionar in ne kot predsednik borčevske organizacije. S protizakonitim molkom je skrival resnico in zločince in skrbel samo za ugled »plemenitega odporništva«, ki pa je tudi zaradi njegovega zadržanja izgubilo vsako plemenitost!
Za obe »tragediji«, katerih se je letos z vrtnicami spomnil Janez Stanovnik, obstaja sum, da je kot tedanji visok voditelj tudi sam odgovoren, bodisi subjektivno, ker podrejenih ni učinkovito nadziral in ni poskrbel, da bi pravilno in zakonito opravljali svoje dolžnosti, kar je povzročilo smrt 47 mladih tečajnikov v Cerknem in smrt 14 domačinov na Lajšah, ali vsaj objektivno kot neposrednim morilcem nadrejeni. Neposredno sam pa je odgovoren, ker pristojnim oblastem ni prijavil težkih, nezastarljivih zločinov in njihovih storilcev.
V slovenskih osrednjih javnih občilih so o Stanovnikovi predstavi na Lajšah in njegovem priznanju, ki je tudi samoovadba, umolknili hitreje, kot so ovenele njegove vrtnice. Bodo še naprej molčali tudi pristojni policisti in državni tožilci, kot da niso še nikoli ničesar slišali o zločinih na Lajšah?
V resnici so slišali in tudi ukrepali že pred skoraj štiridesetimi leti, vendar ne proti tistim, ki so nedolžne ljudi na Lajšah umorili, ampak proti tistim, ki so njihove žrtve počastili s preprostim lesenim križem. Bo tudi sedaj Janez Stanovnik obtožen, ker se je z vrtnicami poklonil in javno počastil umorjene »belogardistične izdajalce in narodne sovražnike«, ali pa bo on in vsaj kdo od neposrednih storilcev odgovarjal za gnusne umore nedolžnih, za »krivično likvidacijo« 3. februarja 1944 na Lajšah?
[Stran 061]
6.3. Duhovnikovo pismo ob pokopu škofa dr. Gregorija Rožmana
Franci Seničar
6.3.1.
Spoštovani g. nadškof dr. Anton Stres!
Pišem Vam, čeprav ni moja navada odzivati se pisno na stvari, ki me prizadenejo ali se me posebej dotaknejo.
Pišem Vam v zvezi z vrnitvijo in pokopom + škofa dr. Gregorija Rožmana v Slovenijo in v ljubljansko stolnico. Za oboje velja, da sta njegovi, in kot ste tudi Vi rekli, je to njegova pravica, biti doma oz. biti pokopan v domači zemlji, svoji domovini.
V zvezi s tem me čudi niz stvari, ki mi ne dajo miru. Zato sem sklenil, da to prelijem na papir in Vam pošljem.
Mislim, da to ni samo moje opažanje, ampak se o tem sprašujejo tudi drugi duhovniki in ljudje, ki jim ni vseeno za vse, kar se tiče poprave krivic in ohranjanje dobrega imena + škofa dr. Gregorija Rožmana.
Pogrešal sem navodila duhovnikom v zvezi s prenosom in pokopom ter njihovo ravnanje. Če se spomnim na Vaše ravnanje v zvezi z izpraznjenim sedežem po odstopu sv. očeta Benedikta XVI., s konklavom in z izvolitvijo novega papeža, bi nekaj takega bilo umestno in potrebno. Zdi se mi, da komuniciranje preko tiskovk in medijev ni pravo. Zanimivo se mi je zdelo, da se je v zvezi s pokopom škofa dr. Gregorija Rožmana pojavilo konkretno navodilo šele 12. aprila nekaj po 18.00. Posredoval ga je tajnik g. Boštjan Prevc.
Ne gre za to, da bi duhovniki ne znali ravnati. Gre bolj za to, da bi bilo naše ravnanje enotno in tako tudi bolj prodorno.
Tudi v zvezi s prekopom in prenosom škofovih posmrtnih ostankov bi bilo lahko sporočeno konkretneje, da bi lahko odgovarjali na vpraševanja ljudi.
Če vse, kar se tiče ravnanja ob dogodkih, ki zadevajo krajevno Cerkev, spremljajo tudi priporočila za ravnanje, kako to, da je taka praksa izostala ali pa odpovedala v primeru vrnitve in ponovnega pokopa + škofa dr. Gregorija Rožmana!?
Nekaj mi narekuje dvom v iskrenost in pietetno ravnanje v tej zelo občutljivi zadevi.
Pogrešal sem Vaše predhodno pastirsko pismo vsem verujočim in ljudem dobre volje v ljubljanski nadškofiji o vrnitvi in pokopu škofa dr. Gregorija Rožmana v Sloveniji oz. ljubljanski stolnici. Verjemite, da je takšen način komunikacije ob dogodkih, ki vplivajo na življenje občestva, zelo potreben. Prvič je to »stališče« prvega med pastirji krajevne Cerkve«, drugič to vpliva na javno mnenje.
S takim načinom stvari pridobivajo na pomenu in vplivu.
Mislim, da bi lahko več pojasnili in ustvarili tudi primerno klimo za to, pa tudi primerno zanimanje, recimo, cerkvene javnosti. Vse, kar ste povedali na tiskovki in v izjavi za medije, ni doseglo verujočih tako, kot bi jih nanje naslovljena beseda.
Zakaj je ta institut pastirskega pisma ali izjave o dogodku v primeru vrnitve škofa dr. Gregorija Rožmana izostal? Ali je bilo morda odsvetovano?
Bedno se mi je zdelo sklicevanje na 550. obletnico ustanovitve ljubljanske škofije ob hkratnem zatrjevanju o pravici, ki je povezana s pokopom sleherne človeške osebe. Še bolj bedno pa sklicevanje na zadnjega sekretarja ZKS in, žal, »demokratično« izvoljenega predsednika RS Milana Kučana.
Mislim, da bi v pastirskem pismu to lahko povedali bolj tehtno in utemeljeno glede na našo polpreteklo zgodovino in vse, kar nas še vedno duši.
Premalo so samo izjave v medijih ali pa trud Radia Ognjišče. Izjave, vemo, da ne odsevajo vedno našega prepričanja v polnosti, ker moramo pač paziti na besede in razloge, na katere se bo ali bi se kdo »obesil«.
Sploh se mi zdi, da se je vse zgodilo kar tako, mimogrede; brez vnaprejšnjega ustvarjanja ozračja pričakovanja poprave krivice, ki je sedaj postala še bolj boleča glede na ozadja, na katera lahko ob takem ravnanju sklepamo.
Če se je + škof dr. Gregorij Rožman vrnil v svojo škofijo in svojo stolnico, bi se, po mojem skromnem mnenju, to moralo pokazati v samo po sebi razumljivem ravnanju, kot je bilo v navadi, in upam, da bo še, da umrli škof leži na škofiji vsaj dan ali dva in se šele na dan pokopa truplo prenese v stolnico. + škof dr. Gregorij Rožman pa je lahko prišel samo do dvorišča nadškofijskega doma. Ali se Vam ne zdi tako ravnanje vprašljivo? Vsi škofje ordinariji so ponavadi ležali v dvorani v 2. nadstropju (ob dvorani prednikov). Ob krsti na katafalku je bil nameščen njihov uradni portret. Ljudem je bilo omogočeno, da so prihajali kropit skozi ves dan. Ali se morda na [Stran 062]škofiji bojite ljudi? Ali pa je bilo to namenoma izpuščeno, odsvetovano?
Poglejte! Še na deželi so nekoga, ki je pri hiši služil dolga leta (recimo za hlapca), položili na mrtvaški oder v »hišo«, kjer so ležali domači ob smrti. Niso ga pripeljali samo na dvorišče in ga potem pospremili v cerkev! Doma je ležal!
Če pa to ne bi bilo mogoče, bi škof ležal v škofijski kapeli, da bi se vsaj duhovniki lahko poslovili od njega v njegovem škofijskem domu. Pa bi mogoče skupnost nadškofijskega ordinariata čula ob njem in mu pokazala, kako ceni njegovo delo, življenje in žrtev njegovega življenja. Gotovo bi se za čutje ob pokojnem odločili tudi mnogi duhovniki, redovniki in redovnice.
Vsekakor bi lahko bilo drugače in bi tako ravnanje pokazalo na iskrenost geste vrnitve + škofa dr. Gregorija Rožmana domov.
Mislim, da bi takšno ravnanje prineslo hiši (ljubljanski nadškofiji, Cerkvi na Slovenskem) blagoslov in priznanje. Tako pa … !?
Naslednja zadeva je zvonjenje. Vedno se je ob smrti ordinarija posebej zvonilo. Že ob smrti, še posebej pa ob pogrebu. Tudi posebej naročeno je bilo, kdaj in kako naj se zvoni. Nisem slišal, da bi mu zvonilo ob njegovem prihodu na letališče Jožeta Pučnika na Brniku (vsaj na področju dekanije), niti potem v cerkvah ljubljanske nadškofije, ali pa vsaj ob pogrebu. Kdo se boji zvonov in zvonjenja? Ali se naenkrat pozabijo vse navade, in končno, tudi dolžnosti ob takih primerih? Ali je kdo to prepovedal, kot so bili menda prepovedani vsi govori ob pokopu v stolnici in smo skoraj 20 minut poslušali pesem slednico Dies irae! Cui bono?
In še naslednje. Ob smrti škofa se v vseh cerkvah škofije opravijo maše zadušnice zanj. Kako je bilo ob njegovi smrti, vemo. Ali ni bila sedaj izjemna priložnost, da bi se takratna krivica popravila tudi na ta način, da bi priporočili maše za + škofa dr. Gregorija Rožmana vsem župnikom in rektorjem cerkva, kjer se opravlja vsakdanje oz. nedeljsko in praznično bogoslužje? Tudi redovne skupnosti ne bi smele biti izvzete! Če pa ob takem dogodku odpade tako pomembna gesta do umrlega, mora biti nekaj hudo narobe!
G. nadškof! Naj to pisanje sklenem z dvema ugotovitvama.
Škofu dr. Gregoriju Rožmanu se je zgodila nova krivica, ki je po svoje še bolj boleča od prve. Vrnil se je, kot rečemo ob takih primerih, skozi stranska vrata! Tega si ni zaslužil in tega se ne bo dalo nikoli popraviti.
Tako pomembno dejanje je bilo narejeno s figo v žepu.
V čigavem imenu, ne vem. Zgodovina bo pa to gotovo povedala. V sramoto nam, ki smo zamudili enkratno priložnost popraviti krivico.
In druga ugotovitev? Pokazalo se je, da je ravnanje krajevne Cerkve pogojeno z nekimi ukazi iz ozadja. To je bilo pa tako čutiti v neki zadregi, ki je že vseskozi spremljala vsa dejanja, povezana z vrnitvijo + škofa dr. Gregorija Rožmana.
Če je bilo tako ravnanje cena za »bolj milo in razumevajoče« ravnanje do Cerkve v Sloveniji, je bila ta cena visoka. »Strošek« pa bo velik. Pustiti se držati na vrvici ni izhod iz sedanje situacije. Odpreti je treba okna in vrata, prezračiti, stvari postaviti na pravo mesto in prenehati z neprestanim taktiziranjem.
Vse skupaj me spominja na dogajanje v nekdanji Sovjetski zvezi med partijo in Rusko pravoslavno cerkvijo, kakor ga je tako iskreno odkril in prikazal pogovor z oporečnikom, duhovnikom Glebom Jakuninom, ki ga je pred davnimi leti objavila Sobotna priloga Dela (takrat se jo je še splačalo prebirati!).
Po domače bi povedal tako: Partiji je treba vzeti veter iz jader. Tudi s soočanjem z resnico, ki pa je vedno osvobajala in kazala pot naprej. S tako »pohlevnostjo«, mislim dobesedno, pa bo v Cerkvi v Sloveniji še dolgo smrdelo in vedno bolj bo postajala neverodostojna. Škoda!
+ škofu dr. Gregoriju Rožmanu se je zgodila nova krivica!
G. nadškof, natočite nam čistega vina! Hvaležni Vam bomo in tudi Vam bo odleglo. Pa ne samo Vam. Mislim, da kler ljubljanske nadškofije to zasluži!
Odslej bom te stvari izročal tudi v priprošnjo + škofu Gregoriju Rožmanu!
Z dolžnim in odličnim spoštovanjem!
[Stran 063]
6.4. Kdaj spravni spomenik?
Vanja Kržan
6.4.1. 1. Kakšen spomenik?
V dvorani Kazine v Ljubljani je 27. januarja t. i. Socialna akademija organizirala posvet o vlogi umetnosti v spravnem procesu ali natančneje o postavitvi spomenika vsem žrtvam vojne. Postavitev je odobrila državna komisija, potem ko je bila v državnem zboru septembra 2009 sprejeta novela zakona o vojnih grobiščih.
Mnenja povabljenih predavateljev o samem spomeniku, o primernosti postavitve spomenika in lokacije so bila objavljena v tedniku Družina (št. 5, 2. februarja 2014, in na spletu www.druzina.si) zato jih ne bom v celoti navajala, temveč podala nekatera mnenja razpravljavcev in tudi svoja lastna. Hvalevredno je, da so bili udeleženci v razpravi dokaj enotni z nedvoumnimi mnenji dveh najpomembnejših predavateljev: etnologa Silvestra Gaberščka in arhitekta Leona Debevca.
Arhitekt Leon Debevec je mnenja, da mora biti spomenik »nujno uglašen na poslednjo resnico, ki se zbistri šele v potrpežljivem in uravnoteženem dialogu med ustvarjalcem in skupnostjo, kateri bo spomenik pripadal«. Etnolog Silvester Gaberšček se sprašuje, ali »želimo prestižen spomenik kot druge evropske prestolnice ali spomenik narodne sprave? Lahko oboje združimo v enem spomeniku? Slovenci še nismo prišli do te točke, da bi tak spomenik postavili.« Posvetovanje je bilo namenjeno vlogi umetnosti v procesu sprave, zato umetniška stvaritev kot npr. Michelangelova Pieta lahko »vsakemu nekaj sporoča, ga umiri in naredi bolj človeka. In to je poslanstvo umetnosti: naredi nas bolj ljudi«. Razmišljanje je sklenil s spodbudo, da moramo vztrajati pri iskanju nečesa, kar nas bo poenotilo. Predsednik ocenjevalne komisije Aleksander Ostan pa nam je povedal, da je komisija že izbrala izmed sedemintridesetih arhitekturnih predlogov prvonagrajeno rešitev: spomenik predstavljata »dva, v temelju povezana stebra«, ki sta po njegovem »v svoji abstraktni obliki metafora in aluzija enotnosti v dvojnosti, različna sta le vizualno«. Mnenja je, da je tudi lokacija primerna, saj se spomenik posrečeno umešča v prostor.
Spomenik naj bi pripadal celotnemu narodu. Zato naj bi skupnost vseh Slovencev »prepoznala prepričljiv vzgib blagodejne moči najdene resnice, jo posvojila in postopoma spremenila spomenik v novo duhovno žarišča kraja, kateremu pripada«, je prepričan arhitekt Leon Debevec. Sprašujem se, ali lahko to upamo, ali pa se moramo zadovoljiti zgolj z »metaforo in aluzijo enotnosti v dvojnosti«, ki jo bo spomenik predstavljal. Ali nas bo bolj približal resnici ali pa od nje še bolj oddaljil. Nas bo res lepota umetnosti prevzela, ali pa ne bomo prepoznali v spomeniku tiste lepote, ki nas napravi bolj ljudi, kar je po mnenju etnologa Gaberščka poslanstvo umetnosti. Ali nas bo metafora, ki je le prispodoba in aluzija, le namigovanje na »enotnost v dvojnosti« zbliževala ali pa še naprej ločevala? Na splošno je bilo ugotovljeno, kot meni dr. Igor Škamperle, da »stanje in razpoloženje v slovenski družbi« za postavljanje spomenika še ni zrelo. Poleg njegovega smo na video komentarju lahko slišali še mnenji Antona Drobniča in predsednika Zveze borcev Tita Turnška.
6.4.2. 2. Zakaj razdvojenost naroda?
Ni se nam treba sklicevati na stoletno preteklost narodove razdvojenosti. Človek mora biti slep in gluh, če ne uvidi, kako zelo nas je ločila revolucija in z njo državljanska vojna, vrh vsega še dolga leta komunističnega totalitarizma. Tako zelo, kot nas doslej še niso razdvojile nobene zgodovinske okoliščine. Resnično mnogi vidimo v spomeniku le »metaforo in aluzijo enotnosti v dvojnosti«. Že sama prispodoba in namigovanje na »enotnost« je laž. Zakaj hočemo še vedno živeti le v prispodobi in namigovanju na »dvojnost«, čeprav v eni državi in enem narodu? Kdo pa hoče še naprej vztrajati v prevari in ji postavljati celo spomenik?
Vprašajmo se najprej o resničnih vzrokih naše sedanje razdvojenosti: kje so vzroki za revolucijo, državljansko vojno in povojni totalitarizem? S spomenikom na zapletenost teh vprašanj ne bomo odgovorili in jih razjasnili. Zakaj leta 1941 trojno okupacijo naroda izrabijo boljševiki, da pridejo na oblast, čeprav preko krvavečega trupla narodovega telesa, tudi če pobijejo do zadnjega vse, ki niso idejni zagovorniki boljševizma ali mu nasprotujejo? S kakšnimi sredstvi in načini so po krvi prigazili do oblasti? Zakaj so še v povojnem totalitarnem nasilju svojo oblastno mogočnost namenili ustrahovanju, zapiranju, mučenju in pobijanju resničnih ali namišljenih nasprotnikov? Čemu kazenska [Stran 064]in delovna taborišča? Zakaj Goli otok in s kardeljansko hudobijo prefinjeno mučenje ljudi? Čemu že med vojno Vos, Ozna, Udba, terenci, partizanske diverzantske akcije in napadi na vasi, ropanje premoženja in požiganje, pobijanje civilistov, kolaboracija z Italijani in Nemci? Zakaj Udba še danes obvladuje celoten slovenski prostor? Vse to je zamolčana zgodovinska resnica, ki je mlajši ne poznajo in ne sprejemajo kot del narodove zgodovine. Žal posledice zamolčane resnice že krojijo tudi njihov sedanjik, še bolj bodo prihodnost. Zakaj jim je težko razumeti, da so se nasprotniki boljševizma uprli pobijanju civilnega prebivalstva, tudi žensk, deklet, otrok, fantov ali priletnih gospodarjev kmetij, uglednih meščanov, vseh vplivnih in premožnejših ljudi in celotnih družin? Pobili so nosilce narodove civilizacije in kulture, vplivne ljudi, politike, gospodarstvenike, duhovnike in redovnike, skratka vse dejanske in domnevne nasprotnike. Steber in cvet naroda! Ali niso bili ustrahovani in napadeni ljudje dolžni braniti svojih življenj in življenj svojih domačih? Ali so zato vaški stražarji in kasneje domobranci res izdajalci, ki jih je treba pobiti? Ali njihovo geslo MATI – DOMOVINA – BOG izraža sovraštvo ali domoljubje? Ali z domoljubnim prepevanjem narodnih pesmi svoj narod izdajajo ali pa le branijo civilizacijo, kulturo in vero Slovencev od Brižinskih spomenikov dalje?
Kaj je resnica in kaj je laž? Kaj pravica in kaj krivica? Kaj so zgodovinska dejstva in kaj potvarjanje zgodovine? Kdaj bomo končno zvedeli, kdo vse so žrtve boljševikov? Saj imajo vendar imena in priimke! Bili so možje in žene, matere in očetje, sinovi in hčerke, bratje, sestre, otroci, nekateri celo še nerojeni! Kje je bila vsa ta nepregledna množica »sovražnikov naroda« pobita? Kakšni so njihovi zločini, tako težki in nedopustni, da jih je bilo treba pred smrtjo še zverinsko mučiti? Kam so bila zmetana njihova trupla? Kakšne »obsodbe« so jim zapisali partizanski politkomisarji? Kdaj bodo znani datumi njihove smrti? Kdaj izdani vsi mrliški listi s točno navedenimi datumi in ne z izmikajočim pripisom: datum smrti neznan ali 31. 12. 1945 je dan, ki ga pokojni(-a) ni preživel(-a). Po tolikih letih iskanja, pisanja najrazličnejših prošenj in brskanja po arhivih, da bi izsledili vsaj kakšno sled za svojimi dragimi domačimi, ki so še vedno samo »pogrešani«, svojcem ostaja le še eno in zadnje vprašanje: Kje je grob mojega očeta, moje mame, mojega brata, sestre? In morda še zadnje upanje, da bo grob končno našel. Kopica neodgovorjenih vprašanj iz leta v leto. Ali mar zato, da bodo vsi, ki jih postavljajo, končno pomrli? In z njimi vred tisti, ki bi nanje lahko odgovorili, a ostajajo nemi, brez iskanja in priznanja resnice in krivde, brez opravičil za storjene zločine in žalitve.
Zaradi inteligentno prefinjene hudobije boljševiške ideologije še danes ne najdemo odgovora na vprašanje, kaj je boljševizem v svojem bistvu. Imensko poznamo njegove idejne nosilce v Sloveniji, znana so imena večine partizanov, predvsem njihovih komandantov, padlih in pobitih, povečini so znani njihovi datumi smrti, častimo njihove grobove, postavili smo jim spomenike, napisali imena znanih na spominske plošče, pojemo hvalo njihovi junaški borbi za svobodo naroda, izkazujemo jim čast in trajen spomin z mahanjem z boljševiškimi prapori in simboli, s petjem revolucionarnih pesmi: vse v slavo in čast padlim junakom in preživelim borcem. Ali se današnjim potomcem boljševistične ideologije prikrade kdaj v srce drobec sočutja do vseh, ki še danes žalujejo za svojci in iščejo njihova trupla, dolga leta po vojni zasliševani in nadzorovani, še danes žaljeni, poniževani in ustrahovani? Ali sploh vedo, kaj je ‘sočutje’?
Potrebujemo spomenik sočutja, razumevanja, priznanja krivde in odpuščanja, da bomo končno lahko postavili na trden temelj narodne sprave eno samo zgodovinsko resnico. Lahko se sramujemo spomenika, ki naj bi iz temelja enotnosti povzdigoval dva stebra naše razdvojenosti. Kakšna pa je danes enotnost našega naroda, če ne zlagana? Ali ji niso boljševiki postavili betonskega temelja v Dolomitski izjavi, ki so jo s krvjo podpisali že pred tem pomorjeni »izdajalci naroda«? Napisi na obeh ploščah ločenih stebrov še niso znani. Na enega bi lahko napisali kar zgodovinsko utemeljeno Dolomitsko izjavo in z njo postavili temelj spomeniku sprave.
6.4.3. 3. Kdaj lustracija?
»Edinost, sreča, sprava / k nam naj nazaj se vrnejo! / Otrok, kar ima Slava, / vsi naj si v roke sežejo«, so bile pesnikove želje pred sto sedemdesetimi leti. Prav tako naše v času Demosove vlade. Pa so idejni nasledniki revolucije hitro poskrbeli, da so jih uničili. Tedanji prvi predsednik demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta dr. France Bučar, ki bi moral dati v razpravo zakon o lustraciji, je kratko in odločno razsodil: »Samo preko mojega trupla.« Zato še vedno hodimo preko [Stran 065]trupel šeststo znanih grobišč in več sto neraziskanih jam in brezen s trupli pobitih, zlasti na Primorskem, tudi množičnega, ki ga je dolgo časa zaznamoval pomenljiv napis TITO. Kako naj torej govorimo o resnici, ki bi edina pripeljala do sprave, če pristaši boljševizma še vedno slavijo enega največjih zločincev in krivca za pokole med vojno in množičnega pokola slovenske vojske po vojni? Ne dolgo tega so nas žalili z razstavo o Titu, s plakati njegovega portreta asketskih potez odločnega borca za svobodo – maršala nove Jugoslavije. Ali morda tudi zato dr. Bučar danes daje izjave, da je »Slovenija še vedno komunistična država«, da smo »Slovenci še vedno v totalitarnem sistemu«?
Neugotovljena resnica in nespravljivost sta arogantno in pritlehno pohodili nepokopana trupla, ponovno so žalili in sramotili njihove svojce s prostaškim govorjenjem o »preštevanju kosti«, jim grozili s »še premalo smo jih pobili«, se pravičniško hlinili, da je nedopustno delati »nove krivice« in »odpirati stare rane«. Uničevali so sledove preteklosti v arhivih, saj je treba »gledati naprej«, verjetno v lepšo prihodnost, ki se že kaže na obzorju. Kadar se iz krepkih grl borčevske vojske oglasijo hrabre partizanske pesmi – pridruži se jim predsednica vlade, ki naj bi predstavljala vse državljane – in se zasvetijo na ponosnih prsih simboli boljševizma in totalitarnega nasilja, takrat prav oni svojim žrtvam, svojcem pobitih, ponovno odpirajo »stare rane« in »povzročajo nove krivice«. Ne moremo brezskrbno »gledati v prihodnost«, prav zato, ker se še nismo osvobodili laži in dokopali do resnice. Za domovino s Titom – naprej!, smo pozdravljali nekdanji pionirčki. Naprej, toda kako, s kriminalnimi dejanji, s skorajšnjim bankrotom? Imajo mladi sploh še kakšno prihodnost? Morda prihodnost modernega suženjstva? Ne moremo se otresti črnogledih misli, ko smo bili priča norčevanja iz državljanov: predstavniki vlade s predsednico vlade – ki naj bi predstavljala vse državljane – so nam ob dnevu državnosti s petjem Internacionale zaželeli: Vstanite v suženjstvo zakleti! In to v dvorani v Stožicah, ki so jo zgradili brezpravni, izkoriščani, resnično v suženjstvo zakleti delavci, opeharjeni za pravični zaslužek, dopust, celo zdravje!
Na posvetu o postavitvi spomenika je bila s potvarjanjem zgodovine ponovno žaljena zgodovinska stroka. Predsednik Zveze borcev Tit Turnšek nam je preko video komentarja spregovoril o »nepotvorjeni resnici«, o »vsej resnici« in »zgodovinskih dejstvih«. Po njegovem je »okupacija povzročila, da je RKC začela kolaborantstvo« … »Tako, da to moramo videti in je RKC zvabila v to kolaboracijo in potem v bratomorno vojno ljudi in se njim za to še nikoli ni opravičila – tudi nam se ni. Ampak to je pač približno tako.« Na koncu prizna, da so se lahko na partizanski strani »dogodili kakšni izpadi, ki pa jih je vodstvo Osvobodilne fronte kaznovalo – tako mimogrede.« Zanj je »vojna pač vojna«, zato se »izdajalci, ovaduhi ponavadi postrelijo v vseh državah – in to je to.« In »to« ne potrebuje nobenega komentarja.
6.4.4. 4. Ali je le spomenik umetnost v procesu sprave ?
Med posvetom o umetnosti v procesu sprave sem večkrat pomislila, kako upravičeno smemo biti ponosni na revijo Zaveza, ki je glasilo Nove Slovenske zaveze. Delovanje celotnega društva in revija sta uglašena na temo sprave. Vsak izvod je drobno literarno-umetniško delo. Uvodni eseji so visoko filozofsko, psihološko, zgodovinsko in družbeno-politično pisanje filozofa, klasičnega filologa in publicista, nekdanjega urednika revije prof. Justina Stanovnika in v novejšem času njegovih naslednikov. Vsak zase je literarna umetnina, a jo le malokdo prepozna. V vsakem izvodu je nekaj prispevkov, ki so uglašeni na temo o spravi; mnogi osvetljujejo in rešujejo pozabe medvojne in povojne dogodke, ki so del naše zamolčane zgodovine; svojci pobitih lahko v svojih pričevanjih končno izpovedo svojo resnico in bolečino. Vodstvo NSZ leto za letom vabi in prireja več spravnih slovesnosti, ki že same po sebi izražajo željo in prizadevanja za spravo in nihče od prisotnih ne drži roke s figo v žepu. Nasprotno: v tišini in v sveti zbranosti kočevskega gozda, Krimske jame, na Teharjah, na Lajšah in drugod prisotni spremljamo spravno daritev svete maše. Prepričana sem, da so te daritve na grobiščih naših mučencev ne le posvečujoče, ampak za žrtve in njihove svojce odrešujoče, hkrati pa enkratno kulturno doživetje za vse občestvo. Ali ni vsak kulturni dogodek tudi svojevrstna umetnost? Vsaka farna spominska plošča s podatki umrlih (postavljenih v veliki meri po zaslugi požrtvovalnega dvajsetletnega dela pokojnega dr. Tineta Velikonje) je zgodovinski dokument in pomemben prispevek za narodovo spravo. Skoraj vsaka, kot npr. na ljubljanskih Žalah, je poleg tega pravi kulturno-umetniški spomenik, s posvetilom vred. Ko človek postoji ob njih in se zamisli, kljub bolečini božajo [Stran 066]srce in dušo s tolažbo, z mirom, kesanjem in odpuščanjem, s spravljivostjo in z upanjem. Tako tudi NSZ z umetniškimi stvaritvami in s kulturnimi dejanji polaga dragocen mozaik na poti do sprave vseh Slovencev. Zavedamo se, da lahko bodisi osebna nespravljivost bodisi nespravljivost celotnega naroda pripelje v še večje zlo. Vsega hudega, reši nas o Gospod! so vedeli včasih moliti.
6.4.5. 5. Ali res sovraštvo in maščevalnost?
Po uvodnih treh video komentarjih je na posvetovanju prva spregovorila gospa Spomenka Hribar. Ob ustanovitvi slovenske države so jo zaradi njenega domoljubnega govorjenja in čutečega pozivanja k spravi in »pietetnemu« pokopu mrtvih nekateri proglasili za slovensko Antigono! Upali so, da bo tudi ona zmožna tako herojskega dejanja kot grška Antigona, ki je na bojišču poiskala in pokopala truplo svojega umorjenega brata Polinejka, čeprav se je boril na sovražni strani in je grozila smrtna kazen vsakemu, ki bi si ga drznil pokopati. Mnogi so upali, da si bo morda gospa Hribarjeva skušala prizadevati, da bo tudi država Slovenija pričela pokopavati svoje pobite brate, da se jim vrne čast in pravica do groba, svojcem pa tolažba in mir. Vendar je vedela, da bi s takim spravnim dejanjem tvegala politično smrt, podobno kot je bila Antigona živa zazidana v grobnico. Kmalu se je pokazalo, da je bila njena politična volja in moč le še v »zaustavljanju desnice«. Izdajalci, kolaboranti in sovražniki naroda pa so čakali v Hudi jami – zazidani.
V vsem, kar je gospa na posvetovanju povedala, pri najboljši volji nisem zaznala kančka spravljivosti, čeprav je govorila o svojih preteklih prizadevanjih za spravo, žal, bila so zaman. Tokrat smo bili deležni očitka »desnica – domobranska stran«. Večina domobrancev ni več živih ali so ostareli; tudi vsi »desničarji« ne izhajamo iz domobranskih družin. Gospa je dosledno omenjala le domobrance, čeprav dobro ve, da je bilo med vojno in po njej pobitih na tisoče civilistov in več sto že pred nastankom domobranstva. Še manj razumem, zakaj nas gospa še vedno ločuje na eno in drugo »stran«. Na »naši strani« smo samo demokratično misleči, lojalni državljani demokratične države, enakopravni in enakovredni z drugimi, brez vsakršnih privilegijev, uslužni plačevalci davkov ipd. Na osnovi česa in po katerih kriterijih nas gospa ločuje? Mar domneva, da mora spomenik zato že na prvi pogled predstavljati »dvojnost v enotnosti«, saj se sodeč po svojih besedah ob koncu nagovora gospa strinja s tako izbiro spomenika. Zaupala nam je tudi, da so jo pred leti naprosili, naj napiše knjigo o zločinih domobrancev, a je odklonila; ni hotela narediti v narodu še večjega razdora. Škoda, da knjige ni napisala: razjasnila bi drobec narodove zgodovine in s tem prispevala k bolj temeljitemu poznavanju resnice, po kateri bi lažje in hitreje prišli so sprave.
Najbolj me je presenetila njena trditev, da se po triindvajsetih letih naše državnosti maščevanje le še stopnjuje: »Bilo je vedno več sovraštva, zahtev po maščevanju, češ, petdeset let ste vi nas, zdaj bomo pa mi vas!« Verjetno gospa zamenjuje pojem lustracije in sprave z maščevalnostjo? Ali pa razume kot maščevalnost in nespravljivost zgolj željo svojcev in peščice zgodovinarjev, da država omogoči izkop in dostojen pokop ostankov trupel prav iz vseh jam po Sloveniji, več sto še neodkritih, čeprav so zasuta s smetmi in odpadki? Morda pa se naši oblastniki z gospo vred bojijo tisočev nestrohnjenih trupel, ki sta z njimi še vedno natrpana oba jaška rudnika Huda jama. Ali so zato prepovedali nadaljnji izkop in bodo počakali, da podporno ogrodje strohni in se zruši, tako da bo v jašku izkop trupel onemogočen? Ali je to odgovor na našo »maščevalnost«? Zakaj se bojijo celo kostnice za pokop posmrtnih ostankov že izkopanih trupel? Tako so svojcem uničili še zadnje upanje, da bi lahko ob njej prižigali sveče svojim dragim. Zakaj so onemogočili tudi identifikacijo trupel? Ali želijo preprečiti, da se pred jamo morda ne bi zbirali »maščevalci« in bi bilo »vedno več sovraštva«? S tako žaljivim govorjenjem gospa želi postavljati spravni spomenik žrtvam vseh vojn! Katerih vojn sploh? Potemtakem tudi naši državljanski vojni, ki očitno še vedno traja. Torej se spomenik vsem žrtvam vojne postavlja tudi žrtvam naše državljanske vojne! Ta še vedno traja in je zato resnično prezgodaj govoriti o postavljanju spomenika. Toda kljub naši nespravljivosti gospa ostaja sočutna in pravičniška. Razume, da smo »z mrtvimi povezani z lastno bolečino«.
Še vedno se sprašujem o resničnosti njenih besed. Ali je bilo res »vedno več sovraštva, zahtev po maščevanju«? (Prav danes sem prebirala članek, priobčen v tej številki revije »Hvala ti, draga mama za vse!« gospe Terezije Marinšič in spoznavam prav nasprotno.) S sodelovanjem pri Zavezi sem se v zadnjih dveh desetletjih seznanila s pričevanji mnogih svojcev pobitih. V njihovi notranjosti [Stran 067]ostaja le trpka bolečina in globoka rana, ki ob vsakem mojem obisku ponovno zakrvavi; dolga desetletja trpljenja jih je notranje očistilo, mnoge žalitve in krivice utrdile. Z molitvijo so si izprosili milost odpuščanja, ki jim jo podarja vera in ljubezen v pravičnega Boga. Vsaka sveta maša je zanje spravna in odrešujoča daritev, ne le tiste na moriščih v kočevskem gozdu in na drugih znanih. Zavedajo se, da je čista vest poroštvo notranjega miru in luči. Zmožnost odpuščanja je včasih dolgotrajen proces, toda njihova pričevanja so me prepričala, da je bilo le-to, po božji milosti in zasluženju, vsakemu v dolgih letih trpljenja že podarjeno, saj je trpljenje, darovano Bogu, zmagovalcu zla, že samo po sebi očiščujoče in odrešujoče. Poučeni so o krščanskem nauku in sami so izkusili, da je za odpuščanje potrebno najprej iskreno kesanje. Toda ne samo njihovo, pričakujejo še priznanje krivde in opravičila krvnikov. Predvsem pa zelo dobro vedo, da bi maščevanje in sovraštvo škodilo le njim samim, morilcem bo sodil Bog. Z veliko mero pomilovanja mi mnogi vedo povedati o samomorih, nesrečnem življenju, pijančevanju in družinskih tragedijah morilcev, nekatere so osebno poznali ali pa zanje slišali.
Pričevanja vdov in njihovih otrok so me prepričala, da so matere svoje sirote vzgajale v spravljivem, krščanskem duhu in s podvojeno ljubeznijo. Z velikim pogumom in nesebičnim garanjem za njihovo preživetje so se še posebej trudile, da ohranijo v ranjenih otroških srcih svetlo in neokrnjeno podobo očeta, ki jo je v njih uničevala vsa povojna leta lažna propaganda, smešenje in vnebovpijoče krivice. Kakšno nasilje nad otroki! Plemenite matere in poniževane vdove so dobro vedele (brez znanja današnje razvejane in mnogostranske psihološke stroke), da otroških src ne smejo bremeniti in kvariti še z maščevalnostjo, ki so ji bili kruto izpostavljeni ‘otroci belčkov’.
Člani Zaveze vemo, da spravni proces ni samo stvar človekove intime, ampak tudi nujno potreben družbeni in politični proces, ki ga postavitev spomenika ne bo naredila. Takega mnenja smo bili tudi razpravljalci na posvetu o spomeniku. Toda spravnega procesa na družbeni in politični ravni gospa ne omenja. »Domovina smo vsi, mrtvi in živi. Vsak ima svoja čustva in predstave o domovini.« In še posvari nas: »Žal, naša razdeljenost med mrtvimi in živimi je še vedno navzoča. Morali bi že enkrat nehati sektašiti okoli mrtvih!« Zanjo različnih mnenj o spomeniku in primernosti za postavitev očitno ni, kajti njena dokončna odločitev je bila: »To bo spomenik naše razdvojenosti, žal.« Na vsakem od stebrov bo plošča z napisom, kakšnim, nam gospa ni zaupala. Ponovno je obžalovala, da niso bili sprejeti Župančičevi verzi, ki jih je pred leti predlagala: »Domovina je ena, / nam vsem dodeljena, / in eno življenje / in ena je smrt.« Res lepi, domoljubni verzi, toda ali je domovina v resnici vsem dodeljena? Ali tudi tistim sto tisočim pobitim, ki zmetani v jame čakajo na dostojen pokop in njihovi svojci na sočutje? Ali ne bi bili Prešernovi verzi bolj primerni in bliže naši skupni želji po spravi: »Edinost, sreča, sprava, / k nam nazaj naj se vrnejo, / otrok kar ima Slava / vsi naj si v roke sežejo, / da oblast / in z njo čast, / ko pred, spet naša bosta last.« Žal ta napis ne bi potrjeval »enotnosti v dvojnosti«, ki jo spomenik predstavlja.
6.4.6. 6. »Da vrne resnica vam voljo za rast«
Razumem, da mladi ne poznajo zgodovinske resnice našega naroda, težje razumem, da mnogim zanjo ni mar, ne morem pa razumeti, če ostajajo ravnodušni in neprizadeti ob zločinu Hude jame, največjega od množice zločinov širom Slovenije. »Kri po Kranji, Korotani / prelita, napolnila bi jezero,« tudi v naši bližnji zgodovinski preteklosti. Saj je Huda jama končno tudi pred očmi mladih razgrnila lažno, a tako opevano ‘zgodovinsko resnico’. V sedemdesetih letih je veliki človek, duhovnik in filozof prof. dr. Janez Janžekovič, eden od iskrenih in poštenih pobudnikov za dialog med vernimi in neverujočimi, zapisal v skrbi za obstoj slovenskega naroda: »Nekdo naj zakriči!«
Danes kriči Huda jama, kričijo vedno nove krivice in nespravljivost na državni ravni. Zamolčana resnica in vztrajanje v nespravljivosti lahko vodita v še večje zlo. Spomenik ga ne bo odpravil. Ne potrebujemo spomenika, potrebujemo sočutje! Sočutje do svojcev pobitih! Potrebujemo spoštljive pokope iz vseh raziskanih in še neraziskanih jam, jarkov in brezen! Potrebujemo sočutno razumevanje do vseh, ki še upajo, da se iz neraziskanega jaška Hude jame izkoplje še približno dva tisoč trupel, ki bi utegnili biti njihovi očetje, mame, bratje, sestre. Zaenkrat ostajajo vera, upanje in ljubezen, to troje. Lux perpetua luceat eis! Vhod v Hudo jamo je zaprt: v posmeh vsem razžaljenim svojcem, v posmeh prizadevanjem vseh, ki se trudijo za dostojen pokop, v posmeh spravi slovenskega naroda. Posmeh je celo napis na zaprtem vhodu v rudnik: »Rudnik Barbarin rov. Vojno grobišče. [Stran 068]Republika Slovenija.« Ali postane koga sram, da je državljan te republike? Ali se komu zazdi, da je plošča z napisom na vhodu kot v posmeh vsem, ki namesto nje željno pričakujejo postavitev kostnice in ureditev spominskega parka?
Morda je mnogim nerazumljivo, zakaj tako velika želja svojcev, da pokopljejo svoje mrtve. »Na grobu mojega brata najdem mir … « To je izkustvo rudarja Mehmedalije Alića. Nobenega maščevanja, samo mir. Našel je truplo svojega brata na morišču Srebrenice in ga pokopal v domači vasi, kjer so bratje in sestre skupaj s starši preživljali revno, a srečno otroštvo. Truplo drugega brata še išče in trdno upa, da ga bo našel. Njegova knjiga Nihče ni le osebno pričevanje o zločinu v Srebrenici in odkrivanju dokazanih zločinov v Hudi jami, ampak je mnogo več. Odseva človekoljubnost in vero v človeka, pa gospod Alić ni humanistični filozof, je preprost rudar, a človek s plemenitim in resnicoljubnim srcem. Tudi ni pravnik, a jasno zapiše: »Zločince je treba kaznovati, kajti če tega ne naredimo, sedanji in vsem bodočim generacijam pošiljamo napačno sporočilo.«
Kakšno sporočilo mladim pa pošilja dr. Marko Kremžar iz Argentine? Verze je sicer napisal za nagrobni spomenik zgorelim domobrancem v Grahovem, a jih je bolj kot mrtvim namenil mladim: »Čakamo strjeni v prst, / da rod, ki iz vaših poraja se vrst, / zdrobil bo lažnivega molka okove; / da spet pridobimo ukradeno čast, / in vrne resnica vam voljo za rast.«
Razpravi o postavitvi spomenika »Umetnost v procesu sprave« je dodal svoje strokovno in kritično razmišljanje še priznani arhitekt in urbanist dr. Boris Gaberščik. Objavljeno je v Demokraciji št. 5, 30. januarja 2014, pod naslovom Problem nacionalnega spomenika žrtvam vseh vojn v prestolnici. Njegovi razlogi proti postavitvi spomenika so tehtni in strokovno utemeljeni. Problem ni eden, ampak jih naniza od arhitekturnih, prostorskih in urbanističnih. Prav vsi bi ponovno kvarili umetniško podobo Plečnikove Ljubljane, kot jo že žali betonska plošča Mesarskega (Kebetovega) mostu.
Omejila se bom le na njegovo mnenje o primernosti za postavitev spomenika. »Zmotna je predstava, da bo lahko arhitektura, to je materialna postavitev kakršnihkoli kamnov, pripomogla k spravi Slovencev. Sprava Slovencev ni arhitekturni problem, temveč psiho-socialni problem tega naroda. Ali bomo morda s spomenikom zabrisali povsem neprimerno izjavo nekdanjega predsednika države o drugorazrednosti povojnih pobojev, Hude jame in šeststotih morišč po vsej Sloveniji? Ne bomo. Nasprotno, na široko se odpirajo vrata sprenevedavim ceremonialom z znanimi teatrskimi scenami in s starimi obrazi. Te ne bodo izbrisale sedanjih ukrepov leve politike, da z vsemi sredstvi preprečuje nadaljnjo raziskavo Hude jame in onemogoča dostojen pokop žrtev tega neciviliziranega hudodelstva. Naš narod bolj kot spomenik potrebuje dolgotrajno duhovno terapijo in prenovo, priznanje krivde, sankcioniranje krvnikov in odpuščanje svojcev žrtev, nikakor pa ne pozabe krutega dejanja. Čas za postavitev spomenika ob vseh političnih problemih današnjice niti malo ni primeren za kaj takega. Prej se morajo v državi in v naših dušah utrditi druge vrednote, pluralistična demokracija, pravna država in evropski civilizacijski kodeks. Začnimo raje z narodovo duhovno preobrazbo v šolstvu, kulturi, novinarstvu, z resničnimi dejanji politične sprave.
Šele takrat bo pravi čas za pomnik drugačne vsebine, pomnik razumevanja in miru, kjer spomenik ne bo politična groteska in platforma za fototermine politikov, temveč poklon, pozitivna gesta plemenitih ljudi, civilizacijska usmeritev novega, odprtega življenja naroda … Takrat bo stal spomenik sredi življenja nove generacije, ki ga bo razumela brez razlage in sprejela kot simbol novih narodovih in državnih vrednot.«
[Stran 069]
6.5. V iskanju izgubljenega sočutja2
Jože Trontelj
6.5.1.
Evropa je za vrednote in etiko občutljivejša kot ostali svet. Danes razumemo, zakaj. Za nami je strahovita izkušnja druge svetovne vojne, za nami so totalitarizmi dvajsetega stoletja. Dotedanjo kulturo, relativno demokracijo in relativno blagostanje je brutalno zamenjalo nepopisno trpljenje v obeh svetovnih vojnah in revolucijah, bili so milijoni žrtvovanih življenj, bilo je nasilje in pomanjkanje, pozneje pa nesvoboda in diskriminacija. Groza te dobe je postala del evropske in tudi slovenske zgodovinske zavesti. Poseben del naše zgodbe pa so številna grobišča desettisočev žrtev povojnih pomorov, ki jih je zagrešila oblast. Pogosto slišimo pozive, da je treba vse to čim prej pozabiti, posvetiti se sedanjosti in prihodnosti.
To je nepremišljen, če ni nameren pogled stran od etike, proč od temeljnih vrednot. Klici, naj se vendar že nehamo ukvarjati s preteklostjo, in porogljivo norčevanje iz »preštevanja kosti« iz množičnih grobišč so v šokantnem nasprotju z zdravo človeško empatijo, ki naj bi bila podlaga socialno čuteče družbe. Kot je zapisal nadškof Stres,3 »tu gre za moške, ženske in otroke, vsakdo je imel ime in priimek, … « zato je protestiral, kot je rekel, »proti tej podli besedni zvezi … «. Tem pozivom k pozabi bi rad nocoj namenil nekaj misli.
Včerajšnji dan je Evropa posvetila spominom, mislim in čustvom na svojce, znance in prijatelje, ki so se tragično znašli v morilskih strojih nacizma, fašizma in komunizma. Osrednja prireditev, počastitev tega dneva spomina na žrtve in mednarodna konferenca o totalitarnih zločinih je bila v Varšavi, prestolnici trenutno predsedujoče države EU.
Danes pa je dan, ko skušamo tudi pri nas vsaj pri sebi poplačati del moralnega dolga tistim nesrečnim možem, ženskam in otrokom, ki so bili žrtve doslej najhujše vojne na naših tleh. Še posebej se moramo spomniti nesrečnežev, nad katerimi je bil pred 66 leti, že po vojni, storjen najhujši zločin, hudodelstvo pošastnih razsežnosti. Zgodil se je na slovenskih tleh, a poleg slovenskih žrtev je bilo še nekajkrat več pripadnikov drugih narodov. Bili so pretežno fantje in mladi možje, a vsaka deseta žrtev je bilo dekle ali odrasla ženska. Med pobitimi so bili tudi mladostniki in celo otroci.
Pietetni spomin bomo posvetili tistim, ki jih je vzela noč in jih jutro ni vrnilo. Ne prvo, ne naslednja. Spomnili se bomo tistih, ki jim je bila ona noč zadnja.
Onih, ki so umrli v gozdu pod roko sodržavljana, soseda, nekdanjega prijatelja. Pod roko, ki je v orgiji množične moritve zadajala smrtne rane, ko je prožila razbeljeno strojnico, z okrvavljenim nožem rezala vratove zvezanih žrtev, še žive nesrečneže in nesrečnice porivala v brezna in za njimi metala ročne bombe.
Vse to se je dogajalo na ukaz odgovornih oblasti v času, ko bi morali veljati zakoni, ko ni bilo več vojne stihije. V nekem povelju je celo zapisano, da se mora »čiščenje« opraviti čim prej, ker bo kmalu začela veljati amnestija (!). Opravičujem se za čustveno predstavljanje prizorov groze – priznam, da me mučijo kot nočne more. Moj zdravniški poklic in deontološki kodeks mi velevata storiti vse, kar znam in zmorem, da rešim življenje posameznega človeka. Opustitev te dolžnosti država tudi kazensko sankcionira. Moja tedanja vlada pa je brez posebnega obotavljanja izdala pavšalen ukaz za usmrtitev tisočev in tisočev ljudi. Ob tem se s svojo zdravniško vestjo počutim ponižanega, osramočenega, osmešenega. Še posebej ob misli na pokole ranjencev, pobranih iz civilne bolnišnice.
Enako težko pa mi je pri branju pisem kakega od današnjih bralcev naših časopisov, ki te pokole odobrava. Človeka z razumom, pismenega Slovenca, ki ni sposoben toliko empatije, da bi se vživel, denimo, v predsmrtno grozo vsaj enega samega nedolžnega mladega fanta ali dekleta, si predstavljal obup staršev, ki so gledali mesarjenje svojih otrok, ko so čakali, da pridejo na vrsto še sami. Desettisoči pobitih …
Za vsako od teh danes brezimnih številk je bil tedaj živ človek, vsak s svojo zgodbo, domala vsak je imel svojo družino, svoj poklic, svojo nadarjenost, svoje mesto v družbi. Imel je svoja upanja in veselja, ljubezni in bojazni, morda je imel nad seboj večjo ali manjšo krivdo, morda je samo verjel slabemu nasvetu, morda ni imel izbire, morda ni bilo ne enega ne drugega ne tretjega. Oni, ki danes odobrava poboje, pozablja, da je tudi sam dedič materialne in duhovne kulture, ki jo je nekoč soustvarjala ta strahotno kaznovana množica Slovencev. Če bi se odprl človeškemu čustvovanju, bi bil vsaj obmolknil. Težko je verjeti, da si je nekdo upal privoščiti sarkastično pripombo o preštevanju kosti na račun žrtev in tistih, ki si častno prizadevajo, da bi umorjenim nesrečnežem in nesrečnicam vrnili vsaj prastaro pravico do identitete in dostojnega groba.
[Stran 070]
Mlade vojake oficirji med šolanjem učijo pomembnega pravila o tem, kako se morajo boriti na blizu: ko nasprotnika zabodeš z bajonetom ali ga ustreliš, ga ne smeš gledati v oči. Zakaj ne? Ker v njem ne smeš videti človeškega bitja. Ne smeš dovoliti, da te prevzame sočutje. Preden strelski vod naperi puške v obsojence, tem prevežejo oči. Da je lažje strelcem, ne obsojencem.
Danes se marsikdo sprašuje, kako so izvajalci množičnih moritev mogli tako okrutno pobijati ljudi čisto na blizu. Po štirih letih vojne in grozot, ki so jih spet in spet prizadejali drug drugemu, so ljudje posuroveli. Pravilo o izogibanju stika z očmi žrtve je postalo nepotrebno. Sočutja že dolgo ni bilo več. V žrtvi so ubijalci videli človeka, ki je kriv, nad katerim se je treba maščevati. Maščevanje je po stoletnih naporih za civiliziranje kaznovanja ponovno postala sprejeta moralna kategorija. Spominjam se uglednega slovenskega razumnika, ki je v povojnih letih zapisal: »Hvaležen sem, da me je ta vojna naučila sovražiti.«
A ni šlo samo za maščevalnost. Vsi trije totalitarizmi so šli še korak dlje. Likvidirali, kot se je tedaj reklo, so tudi ljudi, ki so bili po vseh možnih, tudi njihovih merilih, nedolžni, ki niso nikomur storili nič žalega, a se je nekomu zazdelo, da bi utegnili kdaj delovati kot nasprotniki novih režimov. Torej so jih pomorili preventivno.
Človeku, ki se ga je oblast odločila znebiti, so najprej odvzeli dostojanstvo človeškega bitja. S tem so žrtvi ukinili tudi status človeškega bitja. Bitja, ki mu med drugim dolgujemo sočutje, ker je eno naših, naše vrste.
Razčlovečenje žrtve je bilo torej prvi korak zločina, je bilo uvod v naslednja okrutna dejanja in priprava za končni umor. Zato je bilo treba človeka ponižati, preimenovati. V povojni Sloveniji je postal izdajalec, okupatorjev sodelavec, vojni zločinec, črnoborzijanec, kulak. Kot tak je izgubil vse pravice, tudi pravico do sočutja. Tako označen nesrečnež četam krvnikov ni več zbujal moralnih pomislekov. Njihovo strahotno delo je bilo lažje.
Vendar je groza umorov, ki so jih opravljali na ukaz, nekaterim vseeno šla do živega. Te ljudi so psihiatri videvali še dolga leta.
Zločin je prizadel tudi nekatere od tistih, ki so ga zaukazali. Vem za intimno tožbo znanega revolucionarja – o njem je bilo rečeno, da je imel hudo okrvavljene roke. Dolžnost varovanja zdravniške skrivnosti mi prepoveduje, da bi povedal ime. »Vsako noč prihajajo … Oni, ki sem jih dal pobiti … Hudo je. Vsako noč mi prihajajo pred oči in me mučijo. Bojim se umreti. Čakajo me … «
Danes po svetu in pri nas umirajo še zadnji udeleženci tega strahotnega početja. Mnogi z olajšanjem pomislijo, češ, s tem bo v kratkem konec tudi moreče sence, ki visi nad narodom, ki je dedič teh grozot. Nekateri mislimo drugače. Mislimo na grenkobo krivic, ki so prizadele tudi naslednji in morebiti še en rod Slovencev. Mislimo na spremenjene moralne standarde današnjega rodu Evropejcev in Slovencev. Ne vemo, ali naj del krivde pripišemo moralnemu bremenu treh totalitarizmov. O nečem pa smo prepričani. Zgroženi smo nad površno krivičnostjo nekaterih komentatorjev in zagrizeno sovražnostjo drugih. Mislim na avtorje številnih pisem bralcev naših časopisov in na anonimne pisce pogosto vulgarnih spletnih odzivov na resne razprave o teh temah.
Slog in vsebina teh prispevkov spominjata na nacistično demagogijo, na besedila, ki so pripravljala ozračje za judovski holokavst. Prizadeti smo zaradi nonšalance urednikov, ki vse to pisanje objavljajo, kljub temu da ima značilnosti tako imenovanega sovražnega govora. Kot pravi Drago Jančar:4 »Zadnji veliki zločin totalitarizmov je bila indoktrinacija celih rodov otrok in mladostnikov, ki se vleče še v današnji čas. To je indoktrinacija o upravičenosti nasilja.«
Zgodovina je polna zgledov o tem, kako nevarno je tako prepričanje. Ne le zgodovina, tudi sedanjost. Spomnimo se na islamski ekstremizem. Cunje pred očmi zaslepljencev so pogosto čudno natrgane. Pisci, ki obžalujejo, da je bilo po vojni pobitih premalo Slovencev, se morda zgražajo nad pokoli Muslimanov iz Srebrenice ali Afričanov v Darfurju.
Tolerantnost do te socialne patologije, ki se propagira z zlorabo medijev, ima lahko silovit kvaren učinek na ljudi. Najeti manipulatorji javnega mnenja (danes jim rečemo lobisti) so se ob nekem švicarskem bioetičnem referendumu pobahali, da so sposobni v nekaj mesecih tako preoblikovati javno mnenje, da bo dosežen natanko tak rezultat, ki si ga želi njihov naročnik. Težko je verjeti, da so volivci res tako naivni. A kako naj si drugače razložimo nekatere presenetljive volilne izide v raznih državah Evrope? Usodna pa je manipulacija za dovzetne posameznike in skupine mladih, ki se razvijejo v ekstremiste. Imamo neonaciste in neofašiste, islamske ekstremiste, slišimo tudi o novem komsomolu.
[Stran 071]
[Stran 072]
Zato imajo narodi s posebno travmatsko preteklostjo, kakršna je naša, pomembno moralno obvezo. Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. Spoštljiv odnos do pobitih – Tine Hribar govori o posvečenosti mrtvih5 – je kot posebno močno moralno načelo vsajen v našo kulturo, v začetke človeške civilizacije, še iz časov davno pred staroveškim Sofoklejem in njegovo Antigono. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti. Če bomo to storili še pred pietetnim pokopom žrtev in pred spravo med živimi. Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev – če bo brezčutno preslišal tudi zadnji, kot je rekel pesnik, presunljivi krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč. Ta brezčutnost – nečlovečni odziv je v nasprotju s starodavnimi temelji morale, je posmeh pravičnosti. Ta brezčutnost je tudi neke vrste čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev.
Letošnje poletje je med drugim zaznamovala objava druge knjige o Hudi jami.6 To je še en pretresljiv dokument, ki bo presegel okvire tedanjega in našega časa. Ne samo zato, ker s faktografsko natančnostjo ponovno zarisuje komaj predstavljive pošastne dimenzije zločina, pravzaprav enega iz vrste zločinov, ki so v tistih povojnih tednih in mesecih iz Slovenije naredili deželo groze. Ne samo zato, ker ponovno odkriva podrobnosti moritve, ki človeka globoko presunejo. Pač pa tudi zato, ker pripoveduje o odnosu današnjega rodu Slovencev do desetin očetov in dedov, ki so zagrešili zločin nad desetinami tisočev drugih očetov, mater in dedov. In govorijo o odnosu do velezločina samega.
Izvemo, da je pietetno dejanje izkopavanja in iznosa trupel žrtev ustavljeno. Da je spoštljiv pokop odpovedan, da je sklep o ureditvi skupnega grobišča zunaj, pred vhodom v Jamo, preklican. Da je na najvišji ravni odločeno, da trupla, tudi ona že izkopana, ostanejo v Jami. Da je tudi evidentiranje novo odkritih grobišč po Sloveniji ustavljeno. Ali se nam res obeta nova doba molka?
Če ne bomo gojili in obnavljali pravičnega zgodovinskega spomina, bomo še enkrat doživeli pretresljivi fiasko gesla, znanega iz časa po prvi svetovni vojni: Nikoli več! Vredno je prebrati še nekaj misli Draga Jančarja o povojnih pomorih: Komunizem in njegov totalitarizem sta zgodovina.
Tako ju je treba obravnavati … Toda, da bosta tudi v naši zavesti postala to, kar sta, se pravi zgodovina, si ju moramo najprej v celoti priklicati v spomin. In ko se bo to zgodilo, bomo razumeli, da ne smemo ničesar pozabiti. Še najmanj življenj, ki jih je ta sistem uničil ali poškodoval. Ne smemo, kakor v nedavni preteklosti, še enkrat pasti na izpitu človeške solidarnosti in se predati brezbrižnosti, pa četudi je to samo solidarnost v spominu. In stvari je treba poimenovati z njihovimi pravimi imeni.
Vedeti moramo, da so del naše zgodovine in današnje zavesti tudi Rog, Goli otok, Teharje in Šterntal, neznana grobišča, ljubljanski in mariborski zapori, ženska taborišča Rajhenburg in Ferdrenk … Tudi iz vednosti o zablodah komunizma in slehernega totalitarizma raste jasna zavest o demokraciji.
Zato sem nocojšnje razmišljanje naslovil kot iskanje izgubljenega sočutja. Iztrebljanje sočutja je bilo v vojnem in povojnem času prvi korak k zločinu. Ponovno odkrivanje, obnavljanje sočutja bo korak v kesanje in odpuščanje. Bo korak k resnični spravi. Zato je sočutje odrešilno. Empatija je pogoj za človečnost. Upanje, da bomo uspešno gojili strpnost, človekove pravice, človeško dostojanstvo, solidarnost, je brez sočutja prazno. Brez empatije ne bomo imeli demokracije.
7. Nagovora dveh predsednikov NSZ
7.1. Nikdar verjeti njihovim obljubam!7*
Anton Drobnič
7.1.1.
Danes končujemo podaljšani mandat sedanjega vodstva NSZ. Ob takih prilikah se vsako vodstvo rado pohvali z uspehi, kaj vse je naredilo v svojem času. Tudi jaz bi se rad pohvalil, vendar se bojim, da nimam na razpolago kaj dosti stvari. Nekaj smo pa le izvršili. Letne prireditve smo več ali manj v redu opravili, tako Kočevski rog, Teharje, Hrastnik, Hudo jamo, Krimsko jamo, Konfin, potem komemoracije ob prazniku vseh svetih, zlasti komemoracijo pri ljubljanskih spominskih ploščah in pa komemoracijo na domobranskem pokopališču na Orlovem vrhu.
Tudi na materialnem področju smo naredili kaj opaznega. Postavili in odkrili smo nekaj farnih spominskih plošč. Zlasti me veseli, da smo uredili nekoliko zagatno in sporno stanje v Ajdovcu na Dolenjskem, v kraju, ki je simbol naše žalostne, krvave zgodovine. Prav tako smo v Ljubljani dopolnili ljubljanske farne spominske plošče. Postavili smo nekaj spominskih križev, predvsem pa skoraj že dogradili domobranski spominski park v Grahovem pri Cerknici. Ta park bi moral biti že odprt, vendar smo zaradi neugodnih vremenskih razmer to preložili v poznejši čas. Predvidevamo, da bo odprtje tega parka, kjer so potrebna še zaključna dela, 6. aprila, torej na tiho nedeljo. Datum še ni dokončen, bo pa odprtje vsekakor spomladi.
Kot pomemben uspeh lahko štejemo tudi redno izdajanje revije Zaveza natančno na vnaprej določene dneve in bogato vsebino te revije. Čez nekaj dni bo izšla že 91. številka, tako da se že dvaindvajset let stara napoved naših prikritih prijateljev, da bomo izdali samo dve številki, na njihovo žalost in na naše veselje nikakor ni izpolnila. In se niti sedaj ne bo, saj revijo že ureja pomlajeno uredništvo. Z resnico in napovedmi imajo pač smolo tako za nazaj kot za naprej!
V sedanjem času je naša skrb predvsem prehod iz pretežno veteranske organizacije na novo obdobje z novimi ali vsaj dodatnimi nalogami. Ko smo leta 1990, formalno 1991, ustanovili Novo Slovensko zavezo, smo bili prepričani, da bomo njene temeljne naloge opravili v desetih ali petnajstih letih svobodne in samostojne države v demokratičnih pravnih razmerah. To se na žalost ni zgodilo! Razmeroma hitro smo dobili samostojno državo, nismo pa dosegli polne svobode, pravega demokratičnega življenja in pravne ureditve. To pa ima za posledico, da naloge Nove Slovenske zaveze niso do kraja izpolnjene. Zlasti nismo mogli raziskati in storiti vsega potrebnega, da bi slovenska in evropska javnost spoznala resnico boljševiške revolucije v Sloveniji med drugo svetovno vojno, da bi v slovensko družbeno in politično življenje vsadili bolj resničen pogled na usodna dejanja in dogajanje v zadnjih sedemdesetih letih, tudi večjo občutljivost za žrtve in druge posledice komunističnega napada.
V naši družbi še vedno prevladujejo misli, pogledi, ugotovitve in trditve naših nasprotnikov, tistih, ki nas imajo za sovražnike in to sovraštvo vzpodbujajo in utrjujejo iz dneva v dan, iz leta v leto in – kar je najbolj žalostno – iz generacije v generacijo. Zato Nova Slovenska zaveza ne more prenehati s svojim delovanjem. Mora ga prenoviti in predati novemu rodu, ki osebno ni bil udeležen v boju proti boljševiškemu nasilju in ne spada med veterane, ki pa bo vedel, znal, mogel in hotel našo misel, resnico in pravico ponesti naprej. Tako nam je že uspelo prenoviti uredniški odbor revije Zaveza in novo uredništvo in novi sodelavci so že pokazali, da so iz pravega testa, da znajo, da morejo in da hočejo.
Danes bomo izvolili tudi novo vodstvo društva. Upam, da bomo tudi tukaj uspešni. Izvolili bomo novega predsednika, podpredsednika, tajnika in nov upravni odbor. Res smo jim skrajšali mandat, ker smo skoraj enoletni zbor s pomladi prenesli na jesen. Vendar se nismo obotavljali s predajo oblasti, ampak prej nismo mogli najti pravih ljudi. Upam, da bo ta, za koga zapravljeni čas, prinesel dobre rešitve, vsaj take, ki bodo našemu društvu še dolgo zagotovljale uspešno prenovo in delovanje.
Za neke vrste uspeh lahko štejemo tudi dejstvo, da so se v zadnjem obdobju bolj jasno oblikovale tudi nekatere naše lokalne skupnosti, naši lokalni odbori. Najprej je seveda treba pohvaliti naše vztrajne somišljenike in prijatelje iz Šentjošta in drugih krajev zahodne Notranjske, ki so bili ves čas jasno naklonjeni in jasno opredeljeni za svobodo, proti revoluciji, proti nasilju in proti boljševizmu. V zadnjem letu smo imeli jasno opredeljene prireditve v Šentjoštu, v Rovtah, v Hotedršici in še v drugih krajih tega območja. Tudi v [Stran 074]
Celju so že dvakrat poskusili z romanjem pred teharsko prireditvijo. Posebej je treba omeniti Ribnico in Dolenjo vas, kjer si zelo prizadevajo z lokalnimi prireditvami v Žiglovici in pri Konfinu. Tudi drugod se dogaja mnogo prireditev, ki obetajo, da se bodo razvili tudi novi krajevni odbori našega društva.
Seveda ne smemo pozabiti našega odbora na Škofljici, ki ga posebno prizadevno vodi in se ga trudi izboljšati gospod Anton Mušič. On je eden zelo prizadevnih, stalno delujočih mož. In takih voditeljev si želimo tudi drugod, da bi vneto delovali kljub slabim razmeram.
Moram pa govoriti tudi o neuspehih, o težavah in delu, ki nas še čaka. Stanje v Sloveniji izgleda čedalje slabše. Po dvajsetih letih samostojnosti smo gospodarsko čedalje bolj odvisni od drugih. Pa ne samo gospodarsko, mnogi v Sloveniji bi radi, da bi bili tudi politično, da bi zopet zlezli nazaj v neke jugoslovanske okvire, v neke balkanske čase in tudi v neke oblike takšnega ali drugačnega preživelega socializma. Slovenija je sicer članica Evropske zveze, vendar je edina, ki ni sposobna obsoditi totalitarnega komunizma. Še več, mnogi med nami ga štejejo kar za temelj naše družbe, našega življenja. Samo še Romunija se lahko deloma primerja s Slovenijo. Svetu je zato lahko jasno, kaj se v resnici pri nas dogaja. Ne samo, da ni nobene javne obsodbe totalitarnega komunizma, tudi ni nobene obsodbe zločincev. Nasprotno, so odlikovani, so počaščeni, so na visokih državnih in družbenih položajih.
Nasprotna, umorjena stran še vedno ni priznana. Omenjena je samo takrat, kadar je treba nanjo zlivati gnoj, zmerljivke, klevete. Pri pogovorih o našem življenju, o naši ureditvi, o prihodnosti druge strani ni. Najvišji politiki poudarjajo svobodo, enakopravnost, enake pravice za vse. Vedno, vedno pa delajo tako, da vidimo, da vemo, da čutimo, da pri teh besedah mislijo samo na svoje. Ko govorijo o človekovih pravicah, mislijo na svoje … Ko govorijo o enakopravnosti, mislijo na vse, razen na nasprotnika … In tako naprej. Njihove besede niso nikoli čiste, nikoli jasne. Vedno so laž, prevara, goljufija. Zanje pomeni beseda to, kar si v tistem trenutku želijo.
Najbolje poznam razmere v pravosodju. Zato bom kot primer neznosnega stanja v Sloveniji povedal nekaj v zvezi z resolucijo Evropske ljudske stranke, ki za razgradnjo ostankov socializma zahteva tudi lustracijo pravosodnih funkcionarjev. Lustracija kljub nekaterim poskusom ni bila izvedena, predlagani zakoni so bili zavrnjeni. Potem je bil v Zakonu o sodniški službi vendarle dodan 8. člen, ki določa, da na sodišču službe ne more opravljati nekdo, ki je v prejšnjem sistemu sodeloval pri kršenju človekovih pravic. Čeprav je bilo v Sloveniji desettisoče umorjenih, čeprav je bilo tisoče krivično obsojenih, so na podlagi 8. člena zavrnili [Stran 075]enega samega kandidata in še ta naj bi zagrešil le kršitev postopka in ni bil komunist.
Ne samo, da ni lustracije pri imenovanju funkcionarjev, ampak proti nekdanjim komunistom ne morete zahtevati niti navadne izločitve, ki jo od nekdaj pozna praktično ves svet. Če je v nekem postopku sodnik nekdo, ki je v sorodu s stranko ali je v nekem drugem podobnem položaju v razmerju do stranke, potem se mora tak sodnik izločiti. Pri nas po odločbah Vrhovnega sodišča ta zakonska odločba ne velja oziroma se je ne sme uporabljati. Ko so sodišča pred nekaj leti odločala o obsodbi škofa Rožmana, so o tem odločali komunisti. O sodbi komunističnega sodišča zoper katoliškega škofa so v Sloveniji odločali komunisti, med drugimi tudi sedanji predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša. Ko je v predlogih za rehabilitacijo zahteva, da se morajo sodniki, nekdanji komunisti, izločiti, predsednik vrhovnega sodišča zahtevo zavrne. Ne samo, da jo zavrne, ampak celo grozi odvetniku stranke, da takšna zahteva pomeni omalovaževanje, nespoštovanje sodišča. Poimenske zahteve za izločitev predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše predsednik kar sam zavrača, čeprav po zakonu ni pristojen.
Dejstvo, da na slovenskem vrhovnem sodišču o obsodbah protikomunistov odločajo senati komunistov, je nekaj neverjetnega, ne samo zato, ker dejansko ukinja zakonsko pravico in obveznost izločitve, ampak predvsem zato, ker prizadete neznosno žali in grobo krši človekovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva! O sedemdeset let starih komunističnih sodbah in o usodi obsojenih protikomunistov še dvajset let po propadu komunizma odločajo komunisti!
Zato seveda ni čudno, da Nova Slovenska zaveza naleti na popolno nerazumevanje ne samo v pravosodju, ampak tudi drugod. Naj omenim samo to, da Ministrstvo za vojsko letos ni hotelo dati častne straže dveh mož za petnajst minut na Turjak, kjer je bila pobita Slovenska narodna vojska. Ob sedemdesetletnici Turjaka je Ministrstvo za obrambo našo prošnjo brez obrazložitve zavrnilo. Enako se je zgodilo pred enim mesecem, ko smo prosili za častno stražo pri komemoraciji na domobranskem vojaškem pokopališču na Orlovem vrhu. Tudi tukaj so nam brez razlogov zavrnili.
Zažiganje križev je v Sloveniji za državno tožilstvo umetniška instalacija, kot je Marija s podgano za slovensko sodišče umetniška stvaritev. Postavitev preprostega križa pred turjaškim gradom, kjer so komunisti leta 1943 zločinsko umorili 28 težkih ranjencev, pa bi po stališču Ministrstva za kulturo bilo nekulturno dejanje, motilo bi kulturni spomenik. Ne samo, da niti po sedemdesetih letih ne dovolijo postaviti novega križa, tudi neznaten križ, ki že leta označuje oskrunjeno vojaško pokopališče na Orlovem vrhu v Ljubljani in nadomešča 140 prvotnih nagrobnih križev, nam je ljubljanska občina letos ukazala odstraniti.
Tako je v Sloveniji v skritem ozadju. Kakor je v ozadju, tako je v resnici. Sedaj vemo, da je boljševiška revolucija v Sloveniji povzročila smrt petinosemdeset tisoč Slovencev, požgano in porušeno domovino ter popolno moralno razdejanje. Kljub strašnim posledicam nam številni politiki, tudi tako imenovani naši, ob vsakem javnem govoru poudarijo, da spoštujejo narodnoosvobodilni boj. Ne vem, kako je mogoče spoštovati delovanje, ki ne priznava temeljnih človekovih pravic, ki je povzročilo smrt petinosemdeset tisoč Slovencev, ki je razrušilo domovino in je sedemdeset let ne pusti iz svojih krempljev. Takšen boj je vreden samo obsodbe in zaničevanja, ker je zločin proti posameznikom, proti slovenskemu narodu in proti celotnemu človeštvu. Kmet plevela ne spoštuje, kakor hitro more, ga uniči.
Naše dolgoletno skupno prizadevanje v NSZ bom končal s turjaško prisego, ki velja tudi za nas. Letos je minilo sedemdeset let od znamenitih in strašnih dogodkov na Turjaku, kjer so vojaki slovenske narodne vojske, prej vaški stražarji in slovenski četniki, po enem tednu bojev v nedeljo 19. septembra sklenili, da bodo popustili veliki premoči komunistov. Partizani so jim obljubili prostost, preden so izobesili belo zastavo, pa so turjaški junaki svečano prisegli s temi besedami:
Če bi sovražnik, naš brat, tudi sedaj prekršil slovesno dano besedo o amnestiji in bi se komu med nami skrivil las, tedaj prisegamo pri Vsemogočnem Bogu, da se bodo tisti, ki bodo ostali živi, kakor eden dvignili in nadaljevali borbo proti verolomnemu sovražniku in ne bodo nikdar več verjeli njihovim obljubam. Tako nam Bog pomagaj!
[Stran 076]
7.2. Mi se resnice ne bojimo
Peter Sušnik
7.2.1.
Na začetku najlepša hvala za podporo, ki mi je bila izražena na volitvah. Seveda pa te podpore ne bi bilo, če ne bi bilo vztrajnosti mojega predhodnika, gospoda Drobniča. Na tem mestu se moram iskreno zahvaliti gospodu Drobniču in pa profesorju Justinu Stanovniku, ki sta z veliko vztrajnostjo čakala in me prigovarjala k temu, da bi dal soglasje h kandidaturi. Dvomim, da bi danes stal tu med vami, če te vztrajnosti ne bi bilo. Zato menim, da za to zaslužita ne samo mojo zahvalo, ampak priznanje vsega članstva, ker se zavedata, da včasih pride do tega, da se mora kdo umakniti in prepustiti mesto novi generaciji za skupno dobro, čeprav bi ju še najraje videli na istem mestu kot do zdaj. Njuno delo nima črne pike, zato si zaslužita naziv častnih članov upravnega odbora.
Zakaj sem sprejel kandidaturo?
Če bi živeli v normalni državi, to vprašanje sploh ne bi bilo potrebno, ker bi bila Nova Slovenska zaveza stanovska organizacija veteranov, nekdanjih vojakov in njihovih sorodnikov, padlih, preživelih, tistih skratka, ki so se borili na strani legalne slovenske oblasti. V normalni državi bi bila to ena izmed organizacij civilne družbe, ki bi imela družaben namen: družiti med seboj tiste, ki jih povezuje enako izhodišče.
Mi, žal, ne živimo v normalni državi. Mi smo si predstavljali, da bomo živeli v normalni državi, ko smo v poznih osemdesetih letih in v začetku devetdesetih let odločali na demokratičnih volitvah, na plebiscitu in dočakali razglasitev osamosvojitve.
Če bi živeli v normalni državi, potem bi ta država sama želela z uradnimi institucijami razčistiti svojo zgodovino pod enim samim vtisom, in ta je: kaj je resnica? Ker te volje ni bilo, je civilna družba prevzela pobudo in sama pokopavala svoje mrtve, preštevala svoje ranjence, preštevala svoje izginule, preštevala svoje begunce, preštevala grobove in odkrivala kosti. Ker te uradne volje ni bilo, je revija Zaveza opravila tisto delo, ki bi ga sicer v vseh normalnih pogojih moral opraviti inštitut z državnim značajem, morda celo Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije, da ne govorimo o katedri za zgodovino na Filozofski fakulteti. Tam bi morali biti izdani uradni leksikoni, uradna enciklopedija slovenske zgodovine 20. stoletja in njeni izvlečki bi morali biti brez kančka dvoma dostopni kot splošni učbenik vsakemu osnovnošolcu in srednješolcu. O tem ne bi smeli razpravljati. Žal nismo normalna država. Ko bi bili normalna država, bi spoznali, da se je eden največjih zločinov, ki se je zgodil po letu 1945, ki je bilo najbolj krvavo na Slovenskem, zgodil v osemdesetih letih. Ta zločin je najmanj enak tistim, ki so se dogajali med vojno, med revolucijo in po vojni. To je zločin pritlehnega zanikanja in uničevanja duha resnicoljubnosti in resnice.
Če gledamo iz današnje perspektive in opazujemo, kaj se je zgodilo: v osemdesetih letih je partija dovolila takratnim navideznim disidentom, da so javno spregovorili o tem, kar smo drugi že vedeli – da so se dogodili povojni poboji. Spomenka Hribar in njeni somišljeniki so o tem javno spregovorili in na ta način uzurpirali koncept sprave, ki je bil po mojem trdnem prepričanju zvijačno voden. Zvijačno voden zato, ker je bil namen tega razkritja spraviti na dan tisto, kar je oteževalo vest vseh povojnih generacij komunistov in tistih, ki so vedeli, kaj se je zgodilo.
Zločin je namreč bil in resnica o njem veste, da se je preganjala na vse mrtve in žive, tudi za ceno življenja: da bi kdorkoli ne spregovoril o tem, kaj se je zgodilo. Meni to pove, da so vendarle imeli slabo vest. Kljub vsej podpori partije, kljub nedotakljivosti partije, kljub udbovski podpori in vsej drugi podpori so vendarle tako kot v Hudi jami postavili zidove, zasuli jame v Kočevskem rogu, postavili smetišče na Teharjah in naredili vse, da bi se prikrilo, kaj hudega so storili, zakaj bali so se resnice. Ko je ob koncu osemdesetih let ta resnica prišla vsem vidna na dan, se je zgodilo to, da so si odvezali slabo vest, češ, zdaj je to prišlo na dan in na tej točki smo zaključili. Na tej točki, ko vsi vemo, da je ta zločin bil, se bomo spravili in ne bomo več brskali po kosteh, ne bomo iskali krivcev, ne bomo se več pogovarjali o tem, kdo je bil kriv, kdo ni bil kriv: vsak bo odnesel svojo krivdo sam na drugi svet in na tej točki bo slovenski narod spravljen.
Vse skupaj smo kronali, po mojem mnenju, s prevaro v Kočevskem rogu, katere udeleženec je bil nehote takratni nadškof dr. Šuštar. Partija z Milanom Kučanom, z Janezom Kocijančičem in celotno vodilno elito je zlorabila sveti kraj, sveto daritev za to, da so si oprali slabo vest in da jim ni bilo več treba skrivati, [Stran 077]da so zločinci. Na drugi strani pa je tekel popolnoma drug proces, ki teče še danes in njegove posledice so bistveno bolj daljnosežne: v slovenskem narodu je prevladalo prepričanje, da je s tem, ko vse vemo, stvar zaključena. In kdor jo želi ponovno odpreti, razdvaja slovenski narod, dela škodo javnemu interesu in da se zaradi tega nima smisla kakorkoli pogovarjati, ker je lahko resnica samo tista, ki je bila uradno znana ves čas. Eni so bili kolaboranti in drugi so bili zveličavni osvoboditelji in borci za boljši jutri.
Na tej točki in v takem stanju duha sem pristal na kandidaturo, ker se mi zdi, da je potrebno stvari spremeniti na bolje. Če ne bomo spremenili stanja duha, nam ne pomagajo pravna sredstva. Ne pomaga ne resolucija evropskega parlamenta, ne pomaga niti zakonodaja slovenskega parlamenta, ker ljudje ne čutijo, da bi se karkoli spremenilo in bodo svoj odnos vedno temeljili na tistem, kar jim je bilo manipulativno vsajeno, da je prav, četudi ni resnica in ni prav.
Naše delo v Novi Slovenski zavezi ob tem, ko ostajamo veteranska organizacija, ko bomo še naprej združevali vse tiste, ki ste bili vojaki ali njihovi sorodniki, je, da usmerjamo svoje moči v spremembo stanja duha. Stanje duha v Sloveniji namreč ni doraslo do mere, da bi lahko neka evropska inštitucija z zamahom roke stvari spremenila. Ne, ker ni sankcij! Večina nas je bila zgrožena, ko je letos ob 27. aprilu doživela farso v Stožicah. Podobna ikonografija avstrijske stranke, nemške stranke, italijanske stranke s fašističnim ali nacističnim prizvokom bi za seboj potegnila izolacijo tiste stranke in tiste vlade, v kateri bi taka stranka sodelovala. Podobno se je zgodilo, ko je Jörg Haider stopil v avstrijsko vlado. Država je bila s strani Evropske unije osamljena. Nam se kljub resolucijam evropskega parlamenta ni zgodilo nič. Naslednji dan so bili povsod po Evropi in brez zadržkov dobrodošli sogovorniki: od predsednice vlade navzdol do ministrov in državnih uradnikov. Nihče, ne veleposlanik Evropske unije, ne veleposlanik katere od držav Evropske unije, ni kakorkoli protestiral, kakorkoli dal vedeti, da je bilo kaj narobe.
To je stanje duha. Stanje duha v Sloveniji je, da smo mi s tem, kar se je zgodilo v Kočevskem rogu, stvari zaključili in gremo naprej. Privilegirani uživajo svoje privilegije dalje, borci uživajo svoje pokojnine dalje, partija uživa svoje pridobitve dalje, denacionalizacija pa je prikazana kot velika napaka, kakor so označene za napake tudi vse druge oblike poprave krivic, četudi simbolično malenkostne. To je stanje duha. Evropsko stanje duha je, da socializem ni enak nacizmu in fašizmu, kljub vsemu svojemu totalitarnemu in morilskemu značaju. Naša dolžnost je, da novejše rodove, mlade rodove prepričamo z resničnim pričevanjem, ki ga je zbrala revija Zaveza kakor tudi vsi živi pričevalci, da začnemo premikati stanje duha v drugo smer. Mi se resnice ne bojimo! Ne moremo se bati resnice, ker jo poznamo. Morda smo živeli v naivnem prepričanju, da bo s tem, ko je nastopil demokratični preboj v letu 1990, prišlo do spoznanja naroda, da je tisto, kar je živel, zgrešeno, da nima nobene osnove za prihodnost.
Danes, kot je že povedal gospod Drobnič v svojem nastopu, ugotavljamo, da to ni tako. Mi smo se kot narod poenotili glede osamosvojitve, nismo pa se poenotili glede odnosa do preteklosti. Kot narod smo enotni, da Slovenija ostane samostojna država. Kot narod pa nismo enotni niti ne večinsko prepričani, da je bil socializem kot ideologija farsa … Morda smo naivno na desni strani pričakovali preveč. Če gledamo danes, potem verjetno igralcem v Demosu z dr. Pučnikom na čelu ni uspelo dojeti duha zvijačnosti tistih, ki so bili obremenjeni z duhom totalitarne preteklosti. Za njih je bilo popolnoma nepomembno, ali se bomo najprej osamosvojili in potem ocenili komunizem in opravili z lustracijo, saj je bilo za njih samo po sebi umevno, da se bo to zgodilo. Nasprotniki so si kupovali čas. Ko smo se osamosvajali, so oni izpeljali ekonomsko tranzicijo. Ko smo sprejemali zakon o denacionalizaciji in zakon o popravi krivic, so oni veselo razmišljali o svojem preživetju in ekonomski nadvladi. In ko smo prišli do priznane državnosti, so rekli, da se zdaj ne moremo več pogovarjati o lustraciji, ker smo vendarle demokratična država. Vmes je dr. Bučar spravil skozi še ustavo in ostalo je zagarantirano, da smo šli iz enega družbenega sistema v drugega v enem dnevu, čez noč. Ni bilo postopkov ali ustavnih možnosti za ugotavljanje kršenja človekovih krivic iz preteklosti niti ne za ugotavljanje, zakaj je nekdo, ki je bil včeraj sodnik v komunizmu, neprimeren za isto funkcijo v demokratični državi, niti ni bilo kakršnihkoli drugih osnov, ki bi posegle v pore družbe, ki so ključne: učiteljstvo, univerza, znanost, humanistična znanost še posebej. V teh sferah je ostalo vse točno tako, kot je bilo. In ker je tako ostalo, smo danes priča farsi, da si dovoli oficir OZNE napisati knjigo spominov in da iz tega naredijo cirkus in se čudijo, kakšna modrost prihaja iz ust človeka, [Stran 078]ki je zasliševal škofa Vovka. Čudimo se, da je bil lahko vsa leta svetovalec predsednika republike, da je bil eminentni recenzent knjig osrednje javne izobraževalne ustanove humanistične znanosti v Sloveniji in da si zdaj s cinizmom dovoli gledati slovenski narod in mu svobodno predavati o svojih doživetjih. Kot da gre za simpatične anekdote ali preprosto povest o dobrih starih časih in ne za vodilnega moža tajne policije totalitarnega režima, ki popisuje svojo vlogo v revoluciji. In nič mu ne moremo! A to, da nikomur nič ne moremo, nas napeljuje, da ne smemo odnehati. Ne vem sicer, kdaj bo dozorelo prepričanje v zdravem delu slovenskega narodnega telesa, da se bo znal dvigniti proti tistim, ki ga imajo vztrajno za norca. Prihajajo in odhajajo volitve, nič … Prihajajo in odhajajo referendumi, nič … Prihajajo in odhajajo resolucije, nič … In čakamo, čakamo, čakamo …
Kaj nas, Novo Slovensko zavezo, čaka prihodnji dve leti? Letos obeležujemo sedemdesetletnico zelo krvavih dogodkov revolucije in vesel sem, da se premika proti koncu projekt grahovskega domobranskega spominskega parka, v katerega sem tudi sam vpet. Še bolj nevarno se mi zdi pogledovati proti naslednjima dvema letoma iz enega samega razloga. Če si predstavljamo farso, ki se je brezsramno zgodila v Stožicah ob 27. aprilu, potem lahko za trenutek drzno pomislimo na histerijo, ki se bo zgodila leta 2015, ko bo normalen, demokratičen svet praznoval sedemdesetletnico konca II. svetovne vojske. To bo istočasno tudi zadnja okrogla obletnica večine še živečih revolucionarjev. Njihov podmladek se, brez skrbi, zelo resno pripravlja na te proslave. Ko bodo zahodne države nedvomno dostojanstveno proslavile izkrcanje v Normandiji kakor tudi vse ostale dogodke, ki so pripeljali do osvoboditve Evrope, bo to čudovita krinka za naše revolucionarne sile, da zmagoslavje 9. maja ponovijo tudi v domačih krogih; podprte po možnosti z državnim proračunom, neomejeno lojalnimi mediji in z možnostjo ponovnega tolmačenja svoje »resnice«.
Ali bomo v stanju dostojno proslaviti sedemdesetletnico Kočevskega roga? Mislim, da je to temeljno vprašanje teh dveh let. Ali bomo takrat sami žalostno čakali v zaprti dvorani, da se nas kdo usmili in pride vprašat, česa se mi sploh spominjamo?
Poslanstvo Nove Slovenske zaveze si zato predstavljam, da je:
Prvič – združevati veterane in njihove sorodnike.
Drugič – začeti intenzivno delo s katerimkoli dobro mislečim posameznikom, inštitucijo, družbeno organizacijo, društvom, ki se ima namen resno in poglobljeno pogovarjati o resnici: o resnici med vojno in po vojni. Mi moramo začeti javno ofenzivo za to resnico, ki bo trajala dve leti, da nas čas ne prehiti in ne preseneti. Moramo združiti vse sile, tudi tiste, s katerimi smo se morda v preteklosti iz različnih razlogov razšli. Povabiti jih moramo nazaj in jih spodbuditi k temu, da vsak po svoje ne monopolizira resnice, ampak da k njej prispeva.
Tretjič – ena temeljnih nalog je, da vzpostavimo deloven, normalen odnos s slovensko Cerkvijo. Žal slovenska Cerkev v trenutnih razmerah, ne samo da je dejansko brez glave, tudi njeno obnašanje kaže, da je brez glave. Ne ve, kaj bi … Na eni strani se distancira od naših pomislekov, od našega gibanja, od naših predlogov, od naših pogledov, želi igrati stransko vlogo, nekakšen servis: sporočite, ko bo potrebno darovati sveto mašo, potem pa imejte vašo proslavo … po maši. Na to ne bomo pristali, vsaj jaz ne. Slovenska Cerkev je bila vpeta v medvojna in povojna dogajanja. Slovenska Cerkev je trpela med vojno in po vojni, njeni duhovniki, njeni bogoslovci in vsi tisti fantje, ki so zaupali Cerkvi, so trpeli. Je del vseh teh dogodkov, tega trpljenja, in če slovenska Cerkev ne bo podprla resnice, potem ne bomo mogli eden drugemu pogledati v oči in reči: vsi delamo za isto, skupno prihodnost. Kočevski rog in spominska slovesnost ne moreta postati talca koledarja. To je dogodek v zgodovini slovenskega naroda, ki je prvi in nad vsemi. Želim si najti v Cerkvi poštenega sogovornika, ki bo ugotovil, da s tem, ko nam nudi podporo, ne dela sebi škode. Nikakor ne, ampak podpira tiste, ki so ji bili brezmejno vdani.
Četrtič – naš cilj je ohraniti spomin na tiste, ki so padli kot posledica komunistične revolucije. Spodbujali bomo predvsem lokalne odbore – fare, tudi tam, kjer Nova Slovenska zaveza nima svojega odbora. Naj ga naredi kdo drug: krajevna skupnost, fara ali le človek dobre volje. Naj ga naredijo svojci pobitih in izgnanih. Tam, kjer je kaj bilo, naj se na to spomnijo in naj se spominjajo redno, tudi če le na pet let, samo da reden spomin ne ponikne. Spomin bo tisti, ki bo v prihodnjih rodovih gojil spoštljivost in v končni fazi tudi postavil neizbežno vprašanje: če je moj sorodnik tukaj, koliko je še drugih drugod in zakaj? S pomočjo teh vprašanj bomo počasi prišli do tiste nove večine v slovenskem narodu, ki je zdaj indiferentna v boju za resnico. [Stran 079]
To je glavni greh današnjega slovenskega človeka: da je indiferenten do javnega dogajanja. Morda zaradi tega, ker je potolčen do skrajnosti, ker enostavno ne zaupa nikomur več, ker ni inštitucije, ki bi bila drugačna, ki bi bila vredna njegovega zaupanja. Morda iz brezupa, ker ne vidi več poti naprej, saj smo se po dvajsetih letih vrnili na izhodišče. Pa vendar nova generacija, moja generacija, kritično razmišlja, nima pa osnove, da bi postavljala prava vprašanja.
Mi si ne moremo privoščiti, da bi napadli nekoga, ki ne pozna zgodovine. Lahko pa si privoščimo, da napademo tiste, ki to zgodovino načrtno napačno interpretirajo. In tukaj ni kompromisov.
Sam se bom kot predsednik Nove Slovenske zaveze v tem mandatnem obdobju zavezal k temu, da bom spodbujal vse tisto, kar je bilo od ustanovitve dobrega. Želim si pripeljati zraven nekaj več mladih obrazov in jih prepričati, da sprejmejo odgovornost. Najtežje je sprejeti individualno odgovornost, zato se tistim, ki so se že vključili, zahvaljujem, da so to sprejeli in z imenom in priimkom izpostavili sebe kot člane Nove Slovenske zaveze oziroma člane organov vodenja. Želim povabiti tudi tiste, ki niso vključeni neposredno, pa jih poznamo preko medijev, preko lokalnega okolja, da se z nami usklajujejo, da poskusimo najti dialog, da eden drugemu pomagamo.
In v končni fazi je moja želja, da bi tudi takrat, ko na strani Nove Slovenske zaveze ne bo več nobenega živega veterana, zavezanost resnici in ponos na to, kaj so ti veterani bili, živela naprej in oblikovala slovenski narod.
8. In memoriam
8.1. Akademiku dr. Jožetu Trontlju v spomin
Lenart Rihar
8.1.1.
Oboje, nenadni odhod in lepota, zgoščena v človeški osebnosti, oboje sili k molku. Besede se – prešibke, nezadostne – izmikajo. To občutje ne pojenja niti po nekaj mesecih, odkar dr. Jožeta Trontlja ni več med nami. Kako tudi ne, saj za sabo ob duhovnem bogastvu pušča veliko vrzel, ki je nihče ne bo mogel zapolniti. Tako blagodejno je bilo živeti z občutkom, da znanost in umetnost nista popolnoma prepuščeni poljubnosti, da nekdo zaščiti hrbet etiki, vredni svojega imena, da nekdo bdi nad svetlimi stebri naše civilizacije. Varnost je vela iz široke pahljače; tisti, ki jih skrbi polis, so imeli zadoščenje, da vsaj katera od najvišjih funkcij v državi ni prepuščena komurkoli, na drugem, intimnem robu iste pahljače pa so ljudje v bližnjih krajih in vsi, ki so ga poznali, vedeli: »Kadar bo hudo – dr. Trontelj je strokovnjak in vedno vsakomur rad pomaga … «
S polovico dolenjskih in po četrt štajerskih oziroma notranjskih korenin se je leta 1939 rodil v Kamniku. Maturiral je na klasični gimnaziji v Ljubljani, potem pa se je kljub ljubezni do filozofije odločil za študij medicine. Po diplomi se je specializiral za nevrologijo in leta 1972 doktoriral, tri leta za tem pa si je že poiskal dom v Polhovem Gradcu.
Kljub profesuri, vrhunskemu znanstvenemu in raziskovalnemu delu na področju klinične nevrofiziologije in neštetim drugim obveznostim je vseskozi ohranjal stik z bolniki. Inštitut za klinično nevrofiziologijo, ki ga je vodil, spada med najboljše na svetu, pri čemer sam velja za očeta mikroelektromiografije. Podobno zgoščeno bi lahko povzeli njegovo delovanje na področju bioetike, znotraj katerega je skoraj dve desetletji vodil državno komisijo za medicinsko etiko, obenem pa je bil član neštetih domačih in mednarodnih forumov. Od leta 2002 je bil v vodstvu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, vse od 2008 tudi njen predsednik. Za svoje delo je prejel vrsto najprestižnejših nagrad, priznanj in odlikovanj.
A kljub osupljivemu življenjepisu je njegova bogata in čista osebnost tista, ki šteje in ki daje bežno nakazanim življenjskim dosežkom podstat, obenem pa presežen lesk. Zlepa ni najti človeka, v katerem si táka veličina in takó pristna skromnost podajata roko.
Kljub razumevanju nekaterih najzapletenejših stvari našega stvarstva je ostajal preprost in tih. In kljub bojevanju z najtemačnejšimi silami tega sveta je ohranil vero v svetlo plat vsakega človeka.
Družina s hčerjo in sinovoma je bila vseskozi njegov ljubeč pristan, čeprav ji ni mogel posvetiti toliko časa, kot bi rad. Tudi za štedilnik je stopil, če je utegnil, in to je bil zanj praznik. Večinoma pa je poklone namenjal svoji soprogi Tatjani. Neskončno je cenil dejstvo, da je bila tudi pri službenih in drugih obveznostih njegova tesna sodelavka.
Vzplamtel je ob neodgovornem odnosu do narave in, kot bi bil pesnik, govoril o prodovih, brzicah, tolmunih, mrtvicah in zatokih, o postrvih, lipanih in klenih, o pupkih, močeradih in vodnih žuželkah. Podobno kot do narave tudi do materinščine ni prenašal grdega odnosa. Čeprav iskriv in sproščen sogovornik, je vedno skrbno negoval svoj jezik. Obžaloval je, da mu zmanjkuje časa za branje celo strokovne literature, kaj šele leposlovja.
[Stran 081]
Bil je nosilec najvidnejših odgovornosti v državi, vendar se deročemu nasprotnemu toku navkljub ni bal spregovoriti o »hudem moralnem bremenu slovenske nerazčiščene preteklosti«. Trdil je, da ostajajo »preslišani in v pozabo odrinjeni kriki nedolžnih žrtev vsa povojna desetletja glasnejši kot samozadovoljne besede različnih elit«, in da »očiščenja brez priznanja krivde in vsaj moralne poravnave ne more biti«. Enega njegovih tekstov si lahko preberete tudi v tej številki Zaveze.
Svojo modrost je plemenitil z modrostnimi vrhunci celotnega človeštva, ki jo je v nekem pogovoru takole zaokrožil: »Z vsem srcem upam, da se ne motim: ni toliko pomemben cilj, kot je pomembna smer, pot proti cilju. Kot rečejo angeli v sklepnem prizoru Goethejevega Fausta, vélikega iskalca: ‘Wer immer strebend sich bemüht, den können wir erlösen.’ – Kdor koli se zares potrudi, je lahko odrešen.«
Rad je imel domače kraje in naše ljudi. »Vsakokrat, ko se s soprogo peljeva domov, naju pogled na našo vas in na najin dom že z vrha klanca iz Srednje vasi navda s tistim posebnim sproščenim notranjim mirom.« Nekega decembrskega jutra se je – zgaran od neprestano prenatrpanih urnikov – iz svoje ljubljene vasi, iz svojega ljubljenega doma kot običajno odpravljal na delo. A utrujeno srce mu ni pustilo … O zadnjem smislu ni nikoli veliko govoril. Zanj je živel in delal. In nenadoma je legel v njegovo mehko naročje.
8.2. »V iskanju izgubljenega sočutja« – dr. Jože Trontelj
Judita Treven
8.2.1.
Nisem vas poznala osebno. Sem le ena izmed tistih Slovencev, ki jih je močno zaznamovala naša polpretekla zgodovina. In vendar ste se me s svojo besedo dotaknili tako globoko in neposredno, da so mi polzele solze po licu, ko sem se srečala z vašim nagovorom »V iskanju izgubljenega sočutja« ob Vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov 24. avgusta 2011 na Ptuju. To so bile solze olajšanja, da naš narod še premore prave ljudi. Ljudi, ki vedo, kaj je prav in kaj narobe, ljudi, ki so pripravljeni zastaviti svojo besedo in ugled za pravično stvar, ljudi, ki so sposobni resničnega sočutja.
Tudi vi niste poznali mene osebno, niti »mojih« ljudi. Mojih pravim, saj sem od njih prejela življenje, jezik, vero in kulturo. In vendar ste govorili, kakor da bi govorili o mojih ljudeh, mojih sorodnikih, mojih sovaščanih … Govorili ste o grozljivih dogodkih, s katerimi smo zaznamovani, a smo morali o njih vrsto let molčati. O vsem tem ste govorili preprosto, neposredno, s človeško prizadetostjo, s pristnim sočutjem in empatijo. Čeprav le po besedah, ste mi bili blizu, zelo blizu v svoji človeški solidarnosti in sočutju in vaše besede so bile pravi balzam za stalne očitke o »preštevanju kosti«, »odpiranju starih ran«, pozivom k »pozabljenju preteklosti in zretju v prihodnost« ter ostalim poskusom brisanja zgodovinskega spomina.
Govorili ste o tistih, ki jih je vzela noč in jih jutro ni vrnilo, ne tisto, ne naslednje, o tistih, ki so umrli v gozdu pod roko sodržavljana, soseda, nekdanjega prijatelja, o zvezanih, ki jih je množično kosila strojnica ali pa so jih klali z noži, o tistih, ki so jih kar žive pehali v brezna in rudniške rove in za njimi metali bombe … In to v času po končani vojni, ko bi morali veljati zakoni.
Sama sem sorodnica žrtev povojnih pobojev. V Teharjah je za vedno ostal očetov stric. Imel je domobranski čin, zato so ga verjetno že tam kruto mučili in ubili. Iz Teharij se tudi nista več vrnila moja dva strica domobranca, očetova brata, stara 20 in 22 let. Po vsej verjetnosti je njuno poslednje bivališče na Hrastniškem hribu. Moj oče je kot mladoleten Teharje preživel. Komajda. Še kakšen teden dlje bi bil zanj usoden … Skorajda usodne so bile Teharje za mojega drugega strica, mladoletnega maminega brata. Po izpustitvi ni več zmogel poti do doma in je zaradi popolne izčrpanosti omagal na poti. K sreči je to bilo že blizu doma, kjer so ga našli ljudje, ki so poskrbeli za prevoz do doma in mu tako rešili življenje.
Mnogo let po vojni je oče izvedel, da so jih na poti iz taborišča domov čakali. Rešila jih je zamuda vlaka. Ker so namreč prepozno prispeli v Ljubljano, so zamudili zadnji vlak proti Vrhniki. Primorani so bili prenočiti kar na železniški postaji v Ljubljani. Proti Vrhniki so se z vlakom napotili šele naslednji dan. Tako noč ni več imela svoje moči … Fantov iz sosednje vasi pa ni bilo več nazaj, ni jih vrnilo [Stran 082]jutro, ne tisto ne naslednje. In to po tem, ko so dali skozi vso kalvarijo Teharij in ko je bila razglašena amnestija.
V naši vasi se je zgodil skorajda popoln genocid nad generacijo 18-45 let (90%, po nekaterih ocenah celo 95%). Tisti, ki se niso umaknili na Koroško, so se na poziv šli javit oblastem. Tudi večino teh popolnoma nedolžnih ljudi so za vedno pogoltnila kraška brezna … In tako je v raznih jamah, breznih, rudniških rovih in jaških, tankovskih jarkih, pod kupom smeti, … »izginilo« 218 mojih sorojakov in PETNAJST TISOČ (!!!) Slovencev. Brez kakršnekoli sodbe. Kruto pobitih. Po končani vojni.
Poleg teh žrtev pa je bilo po končani vojni na naših tleh umorjenih še nekajkrat več pripadnikov drugih narodov. Ti niti imena nimajo. Bog ve kje je mati objokovala svojega sina ali žena svojega moža? Med begunci je bilo tudi veliko žensk in otrok … Celo zanje ni bilo milosti.
Pozabiti pa ne smemo tudi številnih civilnih beguncev, ki so se v strahu za svoje življenje umaknili čez mejo in za vedno izgubili svojo domovino.
Še s posebno tenkočutnostjo, lastno vašemu zdravniškemu poklicu, ste se dotaknili vseh teh hudih stvari naše polpretekle zgodovine – povojnih pobojev tisočev nedolžnih žrtev, celo ranjencev in otrok. Ob tem pa izrazili tudi svojo bolečino nad neprizadetostjo in neobčutljivostjo današnje družbe ob nespornih dejstvih teh zločinov.
Težko je najti prave besede za tako hude stvari. Vi ste to imenovali »najhujši zločin«, »hudodelstvo pošastnih razsežnosti«. Ob vsem tem pa ste bili zgroženi nad »površno krivičnostjo nekaterih komentatorjev in zagrizeno sovražnostjo drugih« ter opozarjali, kako nevarna je indoktrinacija o upravičenosti nasilja.
Vendar žrtvam niso vzeli le življenja, ne, to ni bilo dovolj. Vzeli so jim tudi dobro ime in nam, še živečim, pravico do dostojnega spomina. O »izginulih« se dolga leta po vojni ni smelo govoriti, ni se smelo niti vprašati, kje so. Če pa se jih je že omenjalo, so bili to »izdajalci slovenskega naroda«, »okupatorjevi sodelavci«, »vojni zločinci«, »kulaki« … In vendar nič od tega ni bilo res. Ljudje, ki so jih poznali, povedo, da so to bili ugledni, razgledani, zavedni, verni, izobraženi in gospodarsko uspešni ter napredni Slovenci. Najprej so jim odvzeli dostojanstvo človeškega bitja, jih razčlovečili, jih kruto umorili, nato pa so oskrunili še njihove posmrtne ostanke ter jim tako vzeli tudi pravico do groba, še živečim pa do žalovanja. Zadnji izmed zločinov, pomanjkanje sočutja, pa se dogaja še danes. Kot pljunek v obraz je bila izjava enega izmed mlajših poslancev o »jugo(ne)učinkovitosti«.
Odkrito in odločno ste se postavili na stran žrtev. Obsodili ste pozive, češ »pozabimo že enkrat vse te stvari, ki so se dogajale, saj so tisti ljudje večinoma že pomrli«. Z njihovo smrtjo se vse hude stvari niso končale, kajti z njimi ni zaznamovan samo en rod Slovencev. Z vam lastno tenkočutnostjo ste opozorili na grozljivi neporavnani dolg, ki ga imamo do svoje polpretekle zgodovine, pa tudi na današnjo brezčutnost, ki je neke vrste »čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev«. In z vam lastno preroškostjo ste nakazali smer odrešitve: spet obuditi v človeku, ljudeh, narodu sočutje. Sočutje, ki je pogoj za človečnost, sočutje, ki je odrešilno, ker vodi v kesanje in odpuščanje, v spravo. Vaša beseda je bila jasna: »Brez empatije ne bomo imeli demokracije.«
Svoje življenje ste posvetili tistim, ki se niso sposobni sami braniti: nerojenim, onemoglim, množici kruto umorjenih … Presunljiv je bil vaš klic vsem nam, ki nis(m)o sposobni temeljnega sočutja, ki bi ga kot posamezniki in kot družba morali imeti do tako velikih deviacij v družbi, kot so kruti povojni poboji. Govorili ste o človekovem dostojanstvu, o pieteti, o pravičnem zgodovinskem spominu, o solidarnosti in o sočutju. S(m)o vas sploh slišali?
Pravijo, da več kot znaš, več veljaš. To drži, vendar ne povsem. Tisto, kar v resnici velja takrat, ob koncu našega tuzemskega potovanja, ni, koliko znanstvenih nazivov smo dosegli, niti koliko strokovnih del smo objavili, niti to, v koliko komisijah, društvih in združenjih smo delovali. Tisto, kar ob koncu edinole šteje, je, koliko smo v resnici bili človek, Človek z veliko začetnico. Vi ste to bili, Človek z veliko začetnico.
Počivajte v miru Božjem!
[Stran 083]
8.3. Milanu Zajcu v spomin
Janko Maček
8.3.1.
20. decembra preteklega leta je v Clevelandu, ZDA, v 89. letu življenja umrl Milan Zajec, zadnji od znane trojke: Dejak, Kozina, Zajec, ki so se ob množičnem poboju vrnjenih domobrancev v začetku junija 1945 rešili iz brezna smrti v Kočevskem rogu. Poglejmo najprej, kako se je od njega v SAT v imenu clevelandskih prijateljev poslovil Pavle Borštnik. Navajamo: »Njegovo življenje je potekalo kot življenje mnogih izmed nas. Sin sončne Dolenjske si je zamišljal življenje v rodni domovini. Ni dosegel nekega zvenečega akademskega naslova, toda usoda mu je priznala častni naslov, ki ga je nosil do svoje resnične smrti: bil je Slovenski domobranec! Ko se je preko naše zemlje razdivjal vihar rdeče revolucije, je Milan s svojimi brati stopil v bran svoje vasi, njenega življenja in tradicij, v bran svoje vere in domovine. S tisoči soborcev je prehodil svoj Križev pot, ki pa se po čudežu ni končal z njegovo smrtjo v masovnem grobu, ampak je našel pot v svobodni svet, kjer ga je sprejela slovenska begunska skupnost. V travmatičnih dneh in nočeh nepopisne groze, ki jih je preživel ob strani mrtvih soborcev v breznu Kočevskega roga, je odkril resnični namen svojega življenja, ostal je Slovenski domobranec … Sedaj pa je dočakal tudi dan svoje resnične smrti, vrnil se je v svoj bataljon in v njem in z njim bo sprejel še nas, ki zamujamo.« Tako Pavle Borštnik.
Milan Zajec je bil rojen 8. 10. 1925 v ugledni Zajčevi, po domače Mivčevi družini v Velikem Gabru na Dolenjskem. Doma mu ni bilo dolgčas, saj je bilo poleg njega še 10 bratov in 2 sestri; en brat je kmalu po rojstvu umrl in tako jih je odraslo 12. Veliki Gaber je tedaj v cerkvenem pogledu še spadal pod faro Šentvid pri Stični, imeli pa so že svojo občino in Mivčev oče je bil izvoljen za župana. Vsaj osem Mivčevih fantov je bilo – nekateri bolj, drugi manj – vključenih v domobranstvo. Janez, rojen 1914, je bil domobranec v Šentviškem bataljonu in je padel 14. novembra 1944 pri Miklarjih, ko sta se med pohodom v Belo krajino po pomoti spopadla Rupnikov in Šentviški bataljon. Dvojčka Nace in Tone (1917) sta bila pri domobranski policiji v Ljubljani in kot verna fanta odrejena za varovanje škofijskega dvorca. Preko njiju se je dr. Stanko Lenič spoznal z Zajčevimi in kasneje pomagal Milanu pri umiku v Italijo. Ciril (1927) se je nekako prebil skozi vojno in leta 1953 imel novo mašo, nato pa do svoje smrti pred nekaj leti kot salezijanski duhovnik deloval v Srbiji. France je umrl v Argentini, Karel pa še živi v ZDA. Sestri Tereza in Pepca, ki sta Milanu po
prihodu iz jame veliko pomagali, sta že pokojni in na domu Mivčevih v Velikem Gabru sedaj gospodari Pepčin sin.
V knjigi Ušli so smrti, ki je leta 1998 izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu, Milan Zajec opisuje svojo odisejado od Vetrinja preko Jesenic, Kranja in Šentvida do Kočevja in brezna v Kočevskem rogu, iz katerega se je rešil po petih dneh. Na pot so odšli 29. maja. Če so ob vzpenjanju na angleške kamione v Vetrinju še verjeli, da odhajajo v Italijo, se je ta vera zamajala, ko so v Podrožci na živinske vagone prišli partizani, in se dokončno razblinila na Jesenicah in v Kranju. V Kranju se je Milan srečal z bratom, ki je tudi bil v skupini. Zadnje njegove besede so bile: »Moli in bodi pripravljen na smrt! Ne boj se, saj greva skupaj in se bova kmalu srečala na onem svetu.« 1. junija zjutraj so skupino domobrancev iz kranjskega taborišča spet naložili na vlak in odpeljali proti Ljubljani. Pred porušenim mostom čez Soro so izstopili in lačni ter žejni pešačili do Šentvida – na dvorišče Škofovih zavodov. Z vlakom, ki je prišel čez nekaj ur iz Ljubljane, so se odpeljali do podrtega železniškega mostu čez Grubarjev prekop pri klavnici. Spet so morali izstopiti in med vpitjem ter udarci stražarjev teči na drugo stran, kjer so jih natlačili v drug vlak. Ko so se končno odpeljali, je ravno zvonilo avemarijo.
V Kočevje so prišli ob sončnem vzhodu in takoj so jih odgnali najprej v gimnazijo, od tam pa v Sokolski dom. Ko je Milan tam čakal, da mu z žico zvežejo roke, so mimo njega šli štirje njegovi bratje. Lahko sklepamo, da so bili to [Stran 084]Jože, Tone, Nace in Stane. Ni mogel govoriti z njimi, le z očmi so se pozdravili. Ko je bil že na kamionu, je še videl, da so na drugi kamion naložili tri brate; dva sta bila zvezana skupaj, tretji pa s prijateljem, s katerim sta bila ves čas skupaj pri domobrancih. Med mučno vožnjo proti Rogu se je nekdo spomnil, da je prva sobota, in rekel: »Ker smo ta dan vedno šli k obhajilu, bomo šli tudi danes; obhajala nas bo sama Marija.« Med njimi je bil družinski oče, ki je doma imel ženo in šest otrok. Ko je slišal, da nekateri mlajši vzdihujejo, jih je opomnil: »Vi ste sami in gre vse z vami. Jaz pa doma zapuščam nepreskrbljene otroke. Kako bodo brez mene, kaj bo z njimi?«
Komaj so se kamioni ustavili, že so rablji vlekli zvezane domobrance na tla, jim spotoma rezali jermene na čevljih in jih sezuvali. Pri tem so nekatere ranili, zato je bilo tam okrog vse krvavo. Na poti proti morišču so morali skozi špalir partizanov, oboroženih s koli in na palice nasajenimi krivimi noži, ki so neusmiljeno udrihali po njih. Preden so prišli k jami, so jih toliko razvezali, da so se slekli, nekateri do golega. S tem so jih do kraja ponižali in razčlovečili. Tega niso počeli niti Rusi s poljskimi oficirji v Katynu. Navajamo Milanovo pripoved: »Ko sem tekel, nisem prav nič videl pred seboj. Naenkrat sem zagledal brezno in pred njim razmesarjeno truplo. Bil sem popolnoma pri zavesti in sem si želel takojšnje smrti, da bi bil rešen muk. Ko sem pritekel pred jamo, sem preskočil tistega mrliča in se pognal v globino. Slišal sem dva strela, potem pa nič več. Ko sem se čez nekaj minut zavedel, sem videl, da ležim na kupu golih, krvavih trupel. Pod mano je bilo vzdihovanje in stokanje, name pa so padale nove žrtve. Kri je tekla po meni in se zlivala v usta.« Čez nekaj časa je zaslišal, da ga nekdo kliče, in se začel izkopavati izpod trupel. Težko je šlo, saj je imel roke zvezane na hrbtu, vendarle se je nekako privalil do tistega, ki je klical, in potem sta drug drugemu razvezala roke. Kmalu se jima je pridružilo še nekaj živih, v jamo pa so neprestano padale nove žrtve. Nekateri so na glas molili za svoje sovražnike, nekdo je v zmedenosti pel latinske psalme, vzdihovanje v kupu mrličev in ranjencev je zbujalo grozo. Partizani so od časa do časa v jamo streljali in metali bombe, zato so se preživeli odmaknili od žrela, kolikor so mogli. Noč so prebili v nekem rovu, kjer so bili vsaj za silo varni pred streli in bombami. Da bi jim bilo topleje, so se stisnili skupaj, pa so kljub temu trepetali od mraza. Mučili sta jih lakota in žeja. Na kapniku so odkrili kapljice vode, toda kaj, ko so si z njo komaj zmočili ustnice. Ko se je zdanilo, so v jamo spet začeli padati domobranci …
Četrti dan v jamo niso več padale žrtve, pač pa so sredi dneva zgoraj odjeknile močne detonacije in v jamo se je vsul cel plaz skal in kamenja. Zaradi dima in prahu je bilo nekaj časa temno kot ponoči. Po tistem je ostal z Zajcem samo še en sotrpin, pa še ta je bil na koncu svojih moči, zato peti dan, ko se je zmračilo, ni mogel bežati z njim. Milan je najprej poskušal plezati po skalah, nato pa opazil, da je ob miniranju padla v jamo mlada bukev. Z nadčloveškim naporom je po njej zlezel navzgor ter končno zagledal nad seboj zvezde in ozek srp meseca. Milan Zajec je torej padel v jamo 2. junija dopoldne, 6. junija zvečer pa je priplezal ven. Bil je izčrpan, predvsem pa žejen in bolela ga je noga, ki si jo je ob padcu v brezno ranil z žico, pa vendar je čutil, da mora pred svitom priti čim dlje od kraja groze. Nimamo konkretnih podatkov, koliko dni in po katerih potih je taval, da je prišel do svojih domačih oziroma sorodnikov, pri katerih je dobil zatočišče. Sam je v pismu uredniku knjige Ušli so smrti leta 1998 zapisal, da zaradi strahu pred partizanskimi represalijami nad domobranskimi družinami in dobrotniki ni mogel navesti pravih imen ljudi in krajev. Istega pravila se je držal tudi pri opisu svojega umika v Italijo. Kljub temu pa si iz nekaterih drugih virov lahko sestavimo precej točno sliko.
Ker je že na poti zvedel, da so v domači vasi partizani, je odšel k približno eno uro oddaljenim sorodnikom, ki jim je zaupal. Res so kljub nevarnosti poskrbeli zanj. Doma niso takoj zvedeli, da se je Milan rešil. Oče in sestra sta bila ob njegovi vrnitvi v zaporu, mater je pa predvsem skrbelo, kako je z drugimi sinovi. Do pozne jeseni se je skrival v neki kolibi sredi gozda, potem pa se je tudi zaradi preskrbe s hrano preselil v skedenj v vasi, toda tu je bil v stalnem strahu, da ga bodo odkrili. Še vedno je imel pri sebi Marijino svetinjico in stalno prosil za Njeno varstvo. Nekega dne proti koncu zime je k skednju prišel otrok in se igral z vžigalicami. Naenkrat je bil skedenj v ognju in Milan je moral zlesti iz skrivališča, čeprav so bili okrog ljudje, ki so prišli gasit. Zakril se je z odejo in mimo njih odšel v gozd. Nihče ga ni spoznal, pa vendar je takoj prišla Ozna in začela preiskavo. Nevarni so bili tudi nekateri domačini, ki bi ga takoj prijavili, če bi zvedeli zanj.
Vse to je pripomoglo, da se je odločil za odhod v Italijo. Verodostojne podatke o tej njegovi poti imamo v knjigi dr. Tamare Griesser – Pečarjeve Stanislav Lenič – življenjepis iz zapora. Na zaslišanju 7. nov. 1947 je oznovec dr. Leniču zastavil tudi sledeče vprašanje: »Kdo je bil skrivač, ki ste ga preko Albine spravili [Stran 085]čez mejo?« Odgovor: »To je bil Milan Zajec iz Velikega Gabra, brat že omenjenih dveh policistov, ki sta med okupacijo stražila v škofiji. K meni je prišla njuna sestra in me prosila, če bi mu mogel pomagati čez mejo. Bilo je v začetku aprila 1946. Fant je potem s kolesom prišel do mene in pospremil sem ga do Št. Jošta, (str. 290) ter ga v veži Stovnikove hiše predal Pavletu Žaklju, ki sem ga poznal, onega, ki je bil z njim, pa ne. Menda je bil iz občine Polhov Gradec, a ni več tam bival (str. 280). Zajec je potem srečno prišel čez mejo in se mi je legalno oglasil iz Gorice oziroma iz Firenc.«
Dr. Lenič je bil na duhovniškem procesu decembra 1947 obsojen na 12 let zapora, čeprav zaradi pomoči Milanu Zajcu ni bil obtožen. Sam je o tem leta 1987 v intervjuju za Novo revijo povedal sledeče: »Ko so me na Udbi vprašali, zakaj sem Zajcu pomagal čez mejo, namesto da bi ga prijavil, sem odgovoril: ‘Vedel sem, da se je rešil iz Kočevskega roga in da bi ga sedaj vi, če bi ga prišel prijavit, morali na neki način likvidirati, kajti takrat so bile kočevske jame še tabu in v javnosti ne bi smeli o njih ne govoriti ne uprizarjati procesov. Bil sem prepričan, da na ta način pomagam reševati življenje nedolžnemu človeku.’« Oblast tedaj res ni imela interesa, da bi se javno razpravljalo o nečem, kar je trdovratno tajila, namreč o množičnem poboju vrnjenih domobrancev (str. 18). Zanimivo, da tudi na procesu proti Malovrhovim (Stovnikovim) iz Šentjošta aprila 1949 niso omenjali Milana Zajca, čeprav so jih v preiskavi glede tega zasliševali. Vsi Malovrhovi so bili obsojeni na daljše in krajše zaporne kazni in še ne 60-letni oče je v zaporu umrl.
Dr. Lenič je pravilno povedal, da je bil »drugi kurir« iz Polhovega Gradca. To je bil France Zorec, ki še živi v Buenos Airesu. Že leta 1942 je prišel k vaški straži v Šentjošt, bil kasneje četnik in domobranec, izredno pogumen, in zato so mu bile zaupane razne naloge. Ni čudno, da je tudi leta 1946 prišel s Pavletom Žakljem v Šentjošt in nazaj grede sta vodila v Gorico Milana Zajca in nekoliko starejšega Franca Filipiča iz Novega mesta. Ob nekem njegovem obisku domovine smo se z g. Zorcem pogovarjali in nastala je zgodba Nevarne poti v službi domovine, ki je objavljena v 58. številki Zaveze.
Tako Milan Zajec kot tudi France Zorec se spominjata nevarne in težke poti, ki so jo prve dni aprila 1946 prehodili od Šentjošta do Gorice. Filipič je bil na koncu že hudo izčrpan. Tik pred mejo je le malo manjkalo, da jih niso zajeli, toda v trdi temi stražar ni hotel tvegati, ampak je hitel po pomoč, medtem pa so bili
naši begunci že na drugi strani. Ko so hodili skozi Trnovski gozd, je Zorec ob postanku le redko sedel na tla, ampak se samo naslonil na palico in tako počival. Del tiste palice je potem v Gorici odrezal, napisal nanj »Šentjošt 1946« in ga vzel s seboj v Argentino. Upamo, da še vedno visi na steni njegovega doma v Loma Hermosa.
Milan Zajec v knjigi Ušli so smrti takole zaključuje svojo zgodbo: »Ob zori smo prišli v mesto. Prva pot nas je vodila v cerkev, kjer je bila takrat shranjena Marijina slika s Svete gore. Vroče sem se ji zahvalil za pomoč in varstvo ter srečno rešitev. Nato sva šla s Filipom na angleško vojaško poveljstvo, oba brez listin, kjer sva natančno popisala svoje doživljaje … « Ko je Milan Zajec pred kratkim vstopil v nebeški Jeruzalem, mu ni bilo treba nič pojasnjevati, saj je bil tam že odprt njegov dnevnik, ki mu je bilo od groze v breznu dodanih še 69 strani, naproti pa mu je prišla Marija, katere svetinjico je imel s seboj v objemu smrti leta 1945 in ga je spremljala tudi na poti skozi Trnovski gozd. Naj mu bo lahka tuja zemlja in Kristus naj mu da svoj mir!
[Stran 086]
8.4. Cvetki Hanuna v spomin
Judita Treven
8.4.1.
»Naši v nas so pokopani,
mi smo njih nagrobni križ«
(Rudolf Maister)
8.4.2.
Osemnajstega decembra 2013 smo na Žalah pokopali dolgoletno članico Nove Slovenske zaveze Cvetko Hanuna, roj. Praper. K društvu je pristopila v maju leta 1992 in mu ostala zvesta vse do smrti. Zelo je cenila našo revijo Zaveza, saj je stare izvode dala vezati in jih hranila. Tudi sama je prispevala k njej. V 76. številki je v prispevku z naslovom Imeli smo ljudi – v poljani cvet opisala zgodbo svoje družine in zgodbo svojega očeta Cvetka Praperja, v jubilejni 80. številki pa je bil objavljen njen obsežen prispevek Ob sedemdesetletnici umora dr. Lamberta Ehrlicha.
Redno je hodila na spominske slovesnosti našega društva, v zadnjem letu pa je potarnala, da jo izdaja zdravje in da ne zmore več daljšega napora.
Zdi se, kot da bi Bog z njo imel posebne načrte že od vsega začetka. Kot triletno deklico sta jo starša, skupaj z leto dni mlajšo sestrico, pustila v varstvu pri dobrih ljudeh v Rovtah, ko sta se v maju 1945 skupaj z domobranci umikala na Koroško. Svoje starše je za vedno izgubila, njeni starši so postali teta Zora in stari starši po očetovi strani.
V študentskih letih se je poročila s palestinskim beguncem Muso, ki je prišel študirat v Ljubljano. Kmalu sta zapustila Slovenijo in se preselila v moževo domovino Sirijo, v Damask. Cvetka je namreč potem, ko je na nek Marijin praznik šla k maši, izgubila službo učiteljice na Ravnah in tako je družina ostala brez sredstev za preživetje. V Damasku so ostali več kot dvajset let ter se postopoma vračali v Slovenijo, nazadnje se je tik pred osamosvojitvijo vrnila tudi Cvetka.
Cvetki in Musi se je rodilo pet sinov, od katerih je eden umrl pri treh letih. Vzgajala sta jih v spoštovanju različnih religij in kultur. Cvetka ni nikoli zatajila svojih verskih in narodnih korenin, bila je zelo ponosna nanje, globoko pa je spoštovala tudi vero in kulturo svojega moža ter druge domovine Sirije. Njena nesebična ljubezen, širokosrčnost in spoštovanje različnosti so dva tako različna svetova združili v enega.
Nekaj mesecev pred smrtjo, na predvečer spominske slovesnosti ob 70. obletnici postavitve farnih plošč v Rovtah, na katerih je vklesano tudi ime Cvetkinega očeta Cvetka Praperja, je pred nabito dvorano v Rovtah pogumno in odločno predstavila življenjsko zgodbo svojega očeta, zadnjega poveljnika rovtarskih domobrancev. Vmes je vpletla tudi svojo življenjsko zgodbo. Bilo je pretresljivo … Še zadnjikrat se je srečala z gospo Cito, pri kateri so jo skrivali leta 1945, Cita pa ji je ob slovesu za spomin podarila staro in že porumenelo fotografijo, na kateri sta bili Cvetka in njena sestrica kot majhni deklici slikani v Rovtah … Fotografijo je Cita skrbno hranila več kot sedemdeset let … Krog se je sklenil.
Ko se je pripravljala okrogla miza v Rovtah, je Cvetka med drugim opozorila na pesem Grobovi Rudolfa Maistra-Vojanova. Dejala je, da ji je še posebej pri srcu. Želela je, da bi jo vključili v program. Bila je prebrana neposredno pred njenim pričevanjem. In prav z njim je Cvetka postavila nepozaben nagrobni križ svojemu očetu … Takrat nismo niti slutili, da se nagrobni križ že pripravlja tudi zanjo …
Cvetka, tiho, a pogumno si odšla v naročje Njega, v katerega si neomajno verovala in zaupala ter mu ostala zvesta kljub vsem preizkušnjam … Pa ne samo Njemu. Tako kot tvoj oče si ostala zvesta tudi narodu in domovini. Hvala ti za vse in počivaj v miru Božjem.
9. Po branju
9.1. Odstiranje zamolčanega
Damjana Kern
9.1.1.
Zbornik Odstiranje zamolčanega, ki ga je konec leta 2013 založil in izdal Študijski center za narodno spravo, je četrti zbornik iz zbirke Totalitarizmi – vprašanja in izzivi8. Zajetno knjigo (372 strani) sestavlja bogat zbir znanstvenih diskusij, študij in premišljevanj večinoma zgodovinarjev, pravnikov, filozofov, psihologov in arhivistov, ki v različnih segmentih vsak s svojega zornega kota razgrinjajo našo totalitarno dediščino.
Uvodno uredniško9 poglavje nam prinaša informacijo o ozadju nastanka ter prelet vsebine zbornika. Sledi 29 prispevkov, ki so nastali ob dveh priložnostih: prvi sklop na znanstvenem posvetu ob četrti obletnici vstopa v Hudo jamo, drugi sklop pa na posvetu o občutljivih osebnih podatkih v arhivskem gradivu tajnih policij.
Prvi del (prispevke, nastale v okviru znanstvenega posveta ob četrti obletnici vstopa v Hudo jamo, ki je potekal 5. marca 2013 v Ljubljani) uvaja besedilo Kraljestvo senc direktorice Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreje Valič Zver. Avtorica razmišlja o pomanjkanju elementarnega sočutja, dostojanstvenega odnosa in resnicoljubnosti, ki ga je bilo med slovensko javnostjo zaznati v času odkritja Hude jame, ko je ob začetnem šoku za trenutek kazalo, da porušene pregrade v rovih »slovenskega kraljestva senc« vendarle povzročajo tudi prepotreben premik blokad v slovenskih glavah. Opozarja, da je zaskrbljujoč tudi odnos slovenske države do ureditve vprašanja zamolčanih, prikritih in nepokopanih žrtev revolucionarnega nasilja, in zaključuje z mislijo, da so »simbolna dejanja sprave pomembna, vendar jim morajo slediti konkretna spravna dejanja na področju politike, pravne države, raziskovanja oziroma znanstvenega proučevanja in izobraževanja. Predvsem pa je temelj spravnega procesa srčna kultura vsakega izmed nas, ki mora izkazovati resnično sočutje, strpnost in odpuščanje«.
V nadaljevanju se zvrstijo prispevki sedemnajstih predavateljev, ki so razporejeni v štiri tematske razdelke.
V prvem razdelku z naslovom Pojmovne opredelitve totalitarizma se prispevki štirih avtorjev posvečajo predvsem teoretičnemu proučevanju, uvrščanju in kvalificiranju totalitarizmov.
Doc dr. Tamara Griesser – Pečar nam v referatu Totalitarnost slovenske povojne oblasti poda natančno definicijo totalitarnosti, naniza glavne skupne značilnosti totalitarnih režimov in ob konkretnih primerih predstavi dve obdobji slovenske totalitarne preteklosti. Prvo, ki se je začelo z revolucionarnim nasiljem že takoj po okupaciji leta 1941 in je trajalo nekako do sredine petdesetih let prejšnjega stoletja, označi za obdobje, ko je partiji šlo za prevzem oblasti in za vzpostavitev njenega monopola; to je obdobje popolnega brezpravja ter najhujše fizične in psihične represije. V drugi fazi, ki je nastopila takoj po tem in trajala vse do osamosvojitve, pa, ugotavlja avtorica, so bile kršitve človekovih pravic manj vidne in subtilnejše, saj se je represija iz taktičnih razlogov spremenila in izvajala na precej bolj prefinjen način. Prispevek zaključuje z bilanco žrtev, kamor ne pozabi uvrstiti tudi vseh tistih, ki s(m)o v slovenskem prostoru podlegli indoktrinaciji in propagandi.
V naslednji študiji prof. dr. Bojan Žalec pojma totalitarizem in genocid pojasnjuje še s filozofske in etične perspektive ter natančno obravnava odnos med obema. Osrednje zlo genocida, ki je etično obložen pojem in neločljivi del totalitarizma, vidi v namernem povzročanju socialne (ne fizične!) smrti. Obenem opozarja, da tudi nasilja v totalitarizmu ne smemo razumeti preozko; poleg fizičnega, odkritega, grozljivega nasilja obstajajo tudi [Stran 088]pojmovno nepokriti pojavi (grožnje, ustrahovanje … ), ki so s totalitarizmom odkritega nasilja pomembno povezani, značilni pa predvsem za posttotalitarne sisteme.
Boštjan Kolarič v prispevku z naslovom Huda jama – primer genocida na osnovi mednarodnih in domačih pravnih pravil natančno definira pojem genocid in pripelje do sklepne ugotovitve, da zločin, ki se je zgodil v Hudi jami, ter vse povojne zunajsodne poboje političnih in socialnih skupin na slovenskem ozemlju lahko po veljavnem Kazenskem zakoniku RS pravno kvalificiramo kot genocid.
Prvi sklop zaključuje študija Zgodovina, spomin in tradicija, v kateri prof. ddr. Igor Grdina tematizira razmerje med zgodovino, spominom in tradicijo v 19. in 20. stoletju in opisuje, kako so se totalitarne ideologije 20. stoletja v času vstopanja zgodovinopisja v območje znanstvenosti kot izraz modernizacije poslužile in izkoristile postopke, značilne za zgodovinsko vedo: racionalizacijske in logizacijske redukcije, najrazličnejša abstrahiranja, izpusti, interpretativne podaljšave itd.
Drugi sklop (Dejstva in interpretacije) je pisan zvečine podatkovno in nam postreže s števillnimi konkretnimi dejstvi in interpretacijami, ki so zelo zgovorne tudi v primerih, ko si mora določene sinteze bralec ustvariti sam.
Žrtvoslovna skica druge svetovne vojne, ki jo v prispevku Smrtne žrtve druge svetovne vojne na Slovenskem in notranji obračun objavi znanstvena sodelavka Inštituta za novejšo zgodovino dr. Vida Deželak Barič, kaže, da 98.000 izgubljenih življenj v obdobju med vojno in neposredno po končani vojni v evropskih primerjavah pomeni, da Slovenija spada v sam vrh prizadetih območij. V oči (in srce) še posebej močno bode statistika žrtev iz časa neposredno po končani vojni, ko je nova jugoslovanska komunistična oblast množično obračunala predvsem s pripadniki domobranskih enot ter z delom civilnega prebivalstva in v tem obračunu zakrivila smrt več kot 15.000 prebivalcev na Slovenskem.
Dr. Ljuba Dornik Šubelj, upokojena višja svetovalka Arhiva republike Slovenije, v naslednjem prispevku piše o oddelku za zaščito naroda ministrstva za ljudsko obrambo. Na kratko predstavi zgodovino organiziranosti in razpravlja o ključnih medvojnih in povojnih akcijah OZNE (od atentatov, pobojev, montiranih procesov, zasledovanja pa do cenzure in prisluškovanja), ki veljajo za najbolje varovane skrivnosti in tabuizirane teme v Jugoslaviji.
Sledijo trije prispevki, ki bralca pobližje seznanijo s tremi koščki slovenske zemlje, ki, prepojeni s krvjo mučencev in junakov, v sebi skrivajo temno skrivnost naše revolucionarne zgodovine. Kriminalist Pavel Jamnik predstavlja štiridesetletno iskanje podatkov o usmrtitvi tridesetih nemških vojakov, ki so zakopani v grobišču Kočna – Poljane nad Jesenicami. Posebej dragocena je podkrepitev zbranih dejstev s pisno korespondenco z eno od prič dogodka ter objavljeno pričevanje gospoda, ki je sodeloval pri izvedbi poboja. Mag. Renato Podbersič nas seznani z (ne)znanimi grobišči na Primorskem, kjer leži več kot tisoč žrtev komunistične revolucije iz tega dela slovenskega ozemlja, dr. Damjan Hančič pa poda oris povojnih množičnih grobišč na Kamniškem.
V tretji sklop z naslovom Pokop in žalovanje so uvrščeni prispevki treh avtorjev. Doc. dr. Jernej Letnar Černič v prispevku Most med preteklostjo, sedanjostjo ter prihodnostjo«: povojna prikrita grobišča in ureditev spominskih obeležij, muzejev in parkov osvetljuje vlogo in normativne obveznosti države pri varstvu človekovih pravic v razmerju do pravice do groba in ureditve spominskih obeležij. Med drugim obravnava tudi simbolično pomembnost spominskega parka v Hirošimi ter predstavlja predlog za ureditev grobišča Huda jama. Sklene z ugotovitvijo, da je dostojen pokop zverinsko pokončanih ter ureditev grobišč nujen ukrep, da zadostimo potrebam človekovega dostojanstva in da se zanikanje hudodelstev odstrani iz vseh plasti javnega življenja.
Marta Milena Keršič razmišlja o tem, koliko je življenjska zgodba oziroma osebna izkušnja pričevalcev, ki so neki zgodovinski trenutek doživeli neposredno, lahko verodostojna, objektivna, kredibilna in kot taka uporabna kot zgodovinski vir.
Prof. dr. Tomaž Erzar pa s psihološkega stališča razčlenjuje faze soočanja žrtev s travmatičnimi izkušnjami ter v povezavi s slovenskim vojnim in povojnim kontekstom razmišlja o odpuščanju kot zadnjem koraku v procesu soočenja žrtev s travmatičnimi izkušnjami. Poskuša utemeljiti tezo, da odpuščanje ne pomeni »opravičevanja krivic ali rehabilitacije storilcev niti pozabe krivic ali sprave s storilci«, ampak izhaja iz človekove notranje potrebe, »da živi v svetu, v katerem travma in zločin ne moreta izničiti sočutja in dostojanstva, zato odpuščanja ni mogoče predpisati ali izsiliti«.
Zadnji, četrti sklop prispevkov z naslovom Detabuizacija spomina v ospredje postavlja [Stran 089]vprašanja spomina, sprave in očiščenja naroda in posameznikov.
Spomin na žrtve je opomin človeških stranpoti in spodbuda k sodelovanju je naslov prispevka prof. dr. Janeza Juhanta, ki med drugim razmišlja o slovenski resničnosti, kjer odločujoči centri moči s pomočjo »medijsko-politično orkestrirane laži« podaljšujejo svojo oblast in preprečujejo soočenje s posledicami totalitarizma, medtem ko prizadeti, potlačeni in travmatizirani spomin ostaja breme za narod in posameznike.
Zgodovinar mag. Jurij Pavel Emeršič razčlenjuje nujna katarzična dejanja (dostojen pokop in spoštovanje teles pokojnih ter pravično ovrednotenje vloge pomorjene protikomunistične vojske, odstranitev vseh ostankov totalitarnih ideologij in vzpostavitev pravičnega pravnega reda), ki bi morala biti izpolnjena, da bi se razmere po revoluciji in neuspešni lustraciji v »barbarizirani krajini« normalizirale.
Jelka Piškurić v prispevku Različni spomini – ista preteklost? obravnava nekatere zakonitosti, ki vplivajo na spominjanje, odnose med avtobiografskim in kolektivnim spominom ter poskuša pojasniti paradoks, do katerega je prišlo po letu 1991, ko se je z osamosvojitvijo Slovenije pravzaprav osamosvojilo tudi spominjanje in je začelo soobstajati več različnih spominov – tudi tisti, ki do takrat niso bili uradno priznani.
Dr. Katarina Kompan Erzar se v študiji Detabuizacija spomina: Očiščenje spomina in vzpostavljanje varnih odnosov v nevarni družbi poda v terapevtsko razgrinjanje spomina, vpliva travm, stresa in strahu na spomin ter razpravlja o očiščenju spomina in vzpostavljanju varnih odnosov.
Sklop zaključujeta dva prispevka Jožeta Dežmana z naslovoma Slovenija – razpad tabujev titoizma in tranzicijska pravičnost ter Muzeji, spomeniki in spomeniška območja titoizma. Prvi je še eden tistih, ki nam postreže s statistiko in ilustrira grozljive razsežnosti revolucionarnega terorja in sistematičnega kršenja človekovih pravic (več kot 1,5 % prebivalstva izgubilo življenje v zunajsodnih pomorih, več kot 50 % prebivalstva Slovenije prizadetega v zrežiranih političnih procesih, na prisilnem delu in z drugimi oblikami represije, zaplembami premoženja in politično-policijskim preganjanjem, več kot 600 prikritih grobišč in morišč, največji pomor neoboroženih ljudi po drugi svetovni vojni v Evropi, največji pomor neoboroženih prebivalcev Slovenije vseh časov, največje morišče Hrvatov v njihovi zgodovini … ). V drugi študiji pa navaja nepregledno množico spomenikov, memorialnih krajev, obrednih ritualov in drugih izročil, ki pričajo o titoizmu in njegovih posledicah na Slovenskem, ter razmišlja o možnosti celjenja in uravnoteženja slovenskega spomina.
V drugi del zbornika so bila uvrščena strokovna besedila, ki obravnavajo tematiko materialne dediščine slovenske totalitarne polpretekle zgodovine, poseben poudarek je na soočanju z varovanjem arhivskega gradiva nekdanjega enopartijskega družbenopolitičnega sistema. Prispevki so nastali v okviru posveta Občutljivi osebni podatki v arhivskem gradivu tajnih policij, ki je potekal v Arhivu Republike Slovenije novembra 2012.
V uvodnem besedilu dr. Andreje Valič Zver (ki je pravzaprav nagovor s posveta) je podana primerjava med ureditvijo dostopa do arhivskih podatkov v nekdanjih komunističnih državah (izpostavlja predvsem posnemanja vredno ureditev te problematike na Češkem). Valičeva je prepričana, da »Evropa ne bo združena, dokler se ne bo vzpostavila kot prostor, ki prepoznava fašizem, nacizem, komunizem ter druge totalitarne in avtokratske režime kot svojo skupno dediščino ter vzpostavlja odkrito razpravo o zločinih totalitarnih režimov v preteklosti«. Slovensko politiko, pravo, zgodovinopisje, izobraževanje … čaka v t. i. spravnem procesu ali procesu tranzicijske pravičnosti še veliko dela. Še posebej pomembno mesto pri razčiščevanju s totalitarno preteklostjo in »odstiranju zamolčanega« avtorica pripiše arhivski stroki, saj je arhivsko gradivo, ki ni bilo uničeno, izredno »dragoceno za žrtve, njihovo rehabilitacijo in raziskovanje njihovih usod. Ne nazadnje se v gradivu skrivajo tudi podatki o odporu proti totalitarnim režimom, ki bi morali biti mladim generacijam zgled pokončnosti in zvestobe idealom.«
Arhivist Tadej Cankar v svojem prispevku predstavlja glavne karakteristike ohranjenega arhivskega gradiva represivnih organov nekdanjega enopartijskega družbenopolitičnega sistema, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, in naredi primerjalno analizo pomembnejših vidikov hrambe in upravljanja z arhivskim gradivom v nekaterih postsocialističnih državah. Študija nazorno pokaže, da so ta vprašanja v Sloveniji precej bolj problematična kot v večini primerjanih držav.
Naslednja dva prispevka dr. Gregorja Jenuša in dr. Dragana Matića se dotikata problematike (ne)dostopnosti občutljivih osebnih podatkov v arhivskih gradivih nekdanjih organov [Stran 090]jugoslovanskega enopartijskega političnega režima po drugi svetovni vojni. Vsak s svojega zornega kota spregovorita o zahtevnem in odgovornem postopku anonimizacije občutljivih osebnih podatkov v arhivskem gradivu ter predstavita zagate, v katerih se je znašla arhivska stroka zaradi nejasnih določil.
Dr. Matevž Košir v prispevku z naslovom Odprti arhivi in odgovornost uporabnikov odpira vprašanje dostopnosti arhivskega gradiva na podlagi načel Mednarodnega arhivskega sveta in nekaterih drugih mednarodnih predpisov, ki urejajo dostop do osebnih podatkov v arhivskem gradivu. Poudarja, da je prvo in osnovno načelo to, da ima javnost pravico do vpogleda v arhive, ki so jih ustvarili javni organi; morebitne omejitve dostopa pa morajo biti jasno določene.
Razmerje med splošnimi pravili varstva občutljivih osebnih podatkov in specialnimi pravili o javni dostopnosti arhivskega gradiva nam na praktičnih primerih prikaže Urban Brulc z Urada informacijskega pooblaščenca, ki se kritično opredeli do aktualne zakonske ureditve in prakse dostopanja do tovrstnega arhivskega gradiva ter predlaga možne spremembe zakonodaje.
Vprašanje o svobodi dostopa do arhivov v svojem prispevku na podlagi temeljnih načel ustavnopravnega reda, odločitev Ustavnega sodišča RS in mednarodnopravnih virov analizira tudi dr. Jernej Letnar Černič.
Doc. dr. Tamara Griesser – Pečar kot odlična poznavalka arhiva slovenske tajne policije ugotavlja, da je bila Katoliška cerkev po koncu vojne edina organizirana sila zunaj komunistične partije, za komunistični režim torej sovražnik številka ena in je bila zato ena najbolj spremljanih organizacij na Slovenskem. Glavni vir za razumevanje tega dogajanja vidi prav v arhivu tajne policije, od koder lahko dobimo vpogled v načine omejevanja delovanja Katoliške cerkve, načine preganjanja njenih predstojnikov in vernikov, primere kršenja človekove pravice in dokaze, da je režim skušal Cerkev tudi ekonomsko uničiti.
Zbornik se zaključuje s prispevkoma dveh sodelavcev češkega arhiva tajne policije, mag. Lubomira Augustina in mag. Pavla Kuglerja. Žal uredniki niso pomislili, da bi slovenskega bralca utegnilo od branja obeh besedil odvrniti dejstvo, da sta objavljeni izključno v angleščini. Vsaj povzetek v slovenščini bi si bržkone že zaslužila, saj pomenita dragocen prispevek k poglavju v zborniku. Češke izkušnje s soočanjem s totalitarno polpreteklo zgodovino, ki jih obravnavata, so namreč v marsičem vredne posnemanja. Avtorja se posvetita predvsem vprašanju dostopnosti arhivskih gradiv nekdanje češke tajne službe StB (Státní bezpečnost) širši javnosti. Navajata, da vsak dan digitalizirajo približno 30.000 strani besedila, kar bodo počeli vse do leta 2030, šele tedaj bo arhiv češke tajne politične policije postal del državnega arhiva. Češki zakon, ki ureja upravljanje z arhivskim gradivom, je zelo liberalen. Celotna arhivska dokumentacija je skoraj brez omembe vrednih omejitev dostopna širši javnosti, tako češkim kot tudi tujim državljanom. Glede tega vprašanja imajo na Češkem široko politično podporo, zato niso bili deležni večjih pritiskov, da bi morali omejiti dostop do podatkov. Razlog se po vsej verjetnosti skriva tudi v dejstvu, da je Češka po koncu komunističnega režima izvedla svojevrstno zunajsodno lustracijo, ki sodelavcem komunistične tajne službe onemogoča priti do vodilnih mest v javni upravi, vojski, policiji, sodstvu …
V aktualnem času, ko množica nepreštetih »hudih jam« po naši domovini še vedno pomeni sinonim za nekakšno zoprnijo in povsem odvečno premetavanje kosti in ko med drugim slovenski prostor dodatno vznemirjajo tudi arhivska vprašanja, zbornik Odstiranje zamolčanega nudi veliko priložnosti za razmislek in osebno orientacijo v povezavi s to problematiko. Strokovne diskusije so povečini napisane v razumljivem jeziku in predstavljajo dobrodošlo branje tako za tiste, ki so jim področja strokovno blizu, kot tudi za širšo publiko, ki premore vsaj toliko resnicoljubnosti, da se ne zadovolji z zlaganimi, zamolčanimi ali preinterpretiranimi dejstvi, ki jih prikazuje uradno zgodovinopisje. Da pa bi streznjujoča spoznanja, ki jih prinaša zbornik, prišla v splošno slovensko zavest, se ni bati: vsebina študij odstira vpogled v mnoga poglavja, ki so za današnjo Slovenijo v mnogočem preveč alarmantna, tako da bo knjiga v najboljšem primeru ostala spregledana.
[Stran 091]
9.2. Bela knjiga slovenske osamosvojitve
Blaž Knez
9.2.1.
Bela knjiga slovenske osamosvojitve. Nasprotovanja, ovire, izdaja, Nova obzorja, Ljubljana 2013
V založbi Nova obzorja je lansko leto izšla debela bela knjiga, ki ima 684 strani in nosi naslov Bela knjiga slovenske osamosvojitve in podnaslov Nasprotovanja, ovire, izdaja. Poleg zgovornega naslova pojasnjuje namen knjige predgovor, ki ga je prispeval predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Slavko Kmetič. Ravno vrednote, ki so vodile do slovenske osamosvojitve, pa so v našem vsakdanjiku vedno bolj izpostavljene vsakovrstni eroziji, iz nekaterih političnih krogov predvsem načrtni …
V knjigi so v štirih obsežnih poglavjih zbrani dokumenti v smiselnem zaporedju. Prvo poglavje govori o razorožitvi Teritorialne obrambe v maju leta 1990, ravno v dneh, ko je bil že izvoljen Demos, do prisege nove vlade in primopredaje pa še ni prišlo. Posebno zanimiv del prvega poglavja sta pričevanji Toneta Krkoviča in Janeza Janše. Več kot zanimiva je tudi dokumentacija o neodzivnosti oziroma zapoznelih odzivih Predsedstva republike Slovenije. Mnogo pove tudi jezik, ki ga v fotokopiranih dokumentih lahko srečamo v originalu. Omenjena razorožitev se tako po nekaterih uradih občinskih štabov Teritorialne obrambe poimenuje premeščanje in varovanje, drugod prevzemanje, predaja orožja ali celo vračilo orožja. Tako lahko ob pozornem branju množice dokumentov mimogrede postaneš ljubiteljski psiholog in iz najrazličnejših pomembnih malenkosti spoznavaš vzdušje v posamezni lokalni pisarni občinskega štaba Teritorialne obrambe. V drugem poglavju z naslovom Nasprotovanja ukrepom za zavarovanje osamosvojitve so zbrane poslanske pripombe, amandmaji in predlogi, ki so jih predstavniki političnih strank vlagali kot nadomestilo ali navidezna izboljšanja ukrepov Demosove vlade za osamosvojitev. Branje teh zabeležk pokaže ničelno stopnjo enotnosti naše politike pri najpomembnejših vprašanjih, pomembnih za preživetje tega naroda. Zopet se lahko čudimo parlamentarnemu jeziku, tokrat predvsem jeziku Milana Aksentijevića. Tretje poglavje nastavlja Ogledalo zakulisja. Ob branju tega poglavja lahko pokukamo tudi v kakšno pisarno politika ali diplomata in morda prisluhnemo tudi kakšni tiše izrečeni besedi. Med drugim lahko preberemo izjavo našega diplomata, da
so vlaki sicer naloženi s tanki in čakajo na odhod proti jugu, vendar Hrvati tega nočejo. Vse kaže, da slovenska vlada še ne bo padla. Kar neverjetno je, da sta bila stavka izrečena 29. 7. 1991, mesec dni po osamosvojitvi. Prav neverjetno je, katera in kakšna sredstva je bila pripravljena uporabiti JLA za ohranitev tistega sprevrženega stanja, poleg tega pa se je brigala za »čuvanje časti i dostojanstva JNA«.
Na vsakem koraku po pomladni naravi je prav pretresljivo, kako se prekriva polomija, ki jo je povzročil zimski žled. Podobno je doživetju dneva po nevihti na morju. Sonce takrat sije z jasnega neba, kot bi se ne zgodilo nič. Ptice se spreletavajo nad kot olje gladkim morjem. Le sem in tja lahko na obali najdemo kakšen predmet, ki ga je prineslo od kdo ve kod. Nasprotno pa je vse, kar je bilo nepritrjeno ali po nemarnem pozabljeno zunaj, izginilo in je že prekrito z mivko v temnih globinah morja. Veliko napora in skrbi je potrebnega, da se kakšen tako izgubljen predmet vrne nazaj na svetlo in še težje v vsakodnevno uporabo. Tako je ob branju reakcij na razorožitev TO, prav neverjetno nasprotje med vdanostjo v usodo nekaterih, ki mislijo, da morajo »nekomu vrniti« orožje TO, in osebno zavzetostjo in izpostavljanjem drugih, ki so na vse načine spodbujali Predsedstvo, naj vendar izda ukaz o prepovedi predaje orožja.
Preizkušnje nas delajo zrelejše. Tudi zimski žled mi je prinesel spoznanje o nas samih. Nikoli ne bom pozabil olajšanja, pa tudi nelagodja, ki me je obšlo, ko sem v domačem v led ujetem kraju opazil avstrijske gasilce. Njihova [Stran 092]prisotnost je spremenila obnašanje domačinov. Kar naenkrat so vsi začeli opravljati nujno potrebna dela. Skupno so tudi obžagali nalomljene veje na višini, saj so s seboj pripeljali potrebna dvigala. Moje nelagodje se je razraslo, ko so veje obležale prav tam, kamor so padle. Prav na pločniku v središču kraja. Mimoidoči pa so se zaradi neprehodnosti pločnika preusmerili kar na cesto. Potem ko sem se čiščenja pločnika lotil sam, sem od mimoidočih slišal le vprašanja o odgovornosti za pobiranje vejevja po pločnikih. Ali je za to poklican župan, vlada ali civilna zaščita?
Vprašajmo se, kako nas je kot narod zaznamoval večdesetletni revolucionarni žled? Ves čas smo ob vsakem novonastalem problemu samo počakali, saj je odgovor na situacijo gotovo že obravnaval pristojen organ. Jasno da civilnodružbenega mnenja ni bilo mogoče izreči, saj je bilo vse življenje instrumentalizirano in prežeto z mislijo na Vodjo. Človek se sedaj, v dobi demokracije, vpraša, kje so sedaj odplavljeni slabo pritrjeni predmeti, kot so načelo subsidiarnosti, prislovična pridnost Slovencev in poštenost? Ali nismo Slovenci priden narod? Smo Slovenci nekoč bili pošteni? Smo sploh še Slovenci? Kje so danes pomladanski brsti na polomiji narodovega telesa?
Med zanimivimi spoznanji ob premišljevanju o osamosvojitvenih odločitvah je tudi dvom v upravičenost poudarjanja tega, kako zelo pomembna je bila odločenost slovenskega naroda, da se 1941 upre okupatorju. Iz zbranega gradiva je jasno, da tako kot prvič, leta 1941, tudi drugič, leta 1991, komunističnim Slovencem ni šlo za slovenski narod, vrednote zahodne civilizacije, za človekovo dostojanstvo, svobodo in vladavino prava. Kljub nenehnemu hvaljenju upornikov iz leta 1941 in vztrajnemu omalovaževanju upornikov iz leta 1991 je predstavljala odločitev za akcijo leta 1941 sproženje petelina na avtomatski puški, ki je nato delovala na naših tleh bolj ali manj strnjeno pet desetletij, do druge odločitve za demokratizacijsko akcijo ob osamosvojitvi. Šele takrat so se namreč prenehali sistematični fizični uboji političnih in ekonomskih prebežnikov na naši severni in zahodni meji. Da o vrednosti navadnega človeka in ubijanjih na mnogotere druge načine sploh ne izgubljamo besed.
Četrto poglavje, ki nosi naslov Javna nasprotovanja, politično zakulisje, pa najbolj izstopa kot nedokončano delo. Seveda je zanimivo prebrati, kakšno mnenje je imel januarja 1989 Tomaž Ertl o demokratizaciji in kako je svoje poglede ubesedil na takratnem sestanku sekretarjev za notranje zadeve. Težje pa je sprejeti dejstvo, da so taki in podobni (ne)spodobni možje še danes na mnogih najpomembnejših mestih v naši državi, ki vsaj deklarativno temelji prav na stvareh, ki so jih (jih še?) tako globoko prezirali. Prebiramo lahko tudi dnevna zaničevanja vsakršnih osamosvojiteljskih teženj Demosa, ki jih je zapisoval Neven Borak, s psevdonimom Veno Karbone in objavljal Dnevnik. Za nagrado je kmalu postal svetovalec vlade dr. Drnovška. Takih in podobnih primerov pa kar mrgoli. Občudovanje nasilja, prezir do žrtev, nerazlikovanje med dobrim in zlim, poniževanje posameznika, zaničevanje tradicije, zavračanje naravnega prava, zavračanje odgovornosti za genocid, zatiranje pluralnosti, če ni v okviru skrajno levih sil … vse to je še vedno vsakodnevni gost naših medijev. Oligarhi, ki so ugrabili našo državo, nas poskušajo navaditi, da je tako postopanje običajno. Vse te pojave moramo zavestno spremljati in opozarjati nanje, saj so napad na Slovenijo, na njeno ustavno utemeljeno demokratično ureditev, in pomenijo načrten boj za nekonkurenčnost naše države. Samo taka država in samo tako poškodovano ljudstvo pa je primerno, da mu vladajo najrazličnejši revolucionarji. Bela knjiga slovenske osamosvojitve je dober priročnik za ponovno osebno nastavitev pozornosti na polomijo, ki jo je povzročil v našem narodu levičarski eksperiment.
[Stran 093]
9.3. Odmevi na knjigo Slovenija 1945
Marcus Ferrar
9.3.1.
Avtorji nikoli ne vedo, kako bo njihova knjiga sprejeta. Slovenija 1945 pripoveduje o ljudeh, ki so bežali iz povojne Jugoslavije, in o pobojih, v katere so bili posredno vpleteni Britanci. Lahko se sprašujemo, koliko ljudi se bo ta zgodba po šestdesetih letih še dotaknila. In vendar je knjiga sprožila različna mnenja.
Začelo se je v Britaniji. Ko je bila knjiga konec leta 2005 objavljena, so avtorji pozvali vlado, naj izrazi obžalovanje zaradi repatriacije 12.000 slovenskih vojakov iz Avstrije leta 1945. Britanska armada se je ponašala s slavo, ker je premagala nacističnega sovražnika, ki je grozil vsemu svetu. To pa, da so poslali Slovence domov v smrt, je bilo zavrženo dejanje in bi ga morali pošteno priznati. Tem bolj, odkar je Slovenija neodvisna država in je kot Britanija članica Nata in Evropske zveze. Vsekakor prijateljska država.
Mnogo britanskih prijateljev nam je prezirljivo govorilo, da zapravljamo čas. Vendar pa so Britanci vedeli, da so takrat naredili narobe. Že avgusta 1945 je J. M. Addis, uradnik zunanjega ministrstva, napisal interni memorandum, v katerem pravi: »To, da je osma armada izročila Slovence in druge Titovim silam, je bila strašna napaka … v približno tednu dni konec maja so britanske čete te nesrečne može poslale preko meje, da jih je nato poklala Titova armada.« Drug uradnik zunanjega ministrstva, Jock Colville, prej zasebni tajnik Chamberlaina, Churchilla in Attleeja in kasneje princese Elizabete, je dodal novembra 1945: »Mislim, da ne moremo storiti drugega kot priznati, da je bila narejena huda napaka in da zgodba ni v čast neposredno prizadetim častnikom.« Toda na koncu je neki predstojnik pripisal, da v zvezi s tem ne namerava ukreniti ničesar.
Do današnjega dne britanska vlada ni nikoli odkrito priznala, da so se stvari res dogodile niti ni izrazila obžalovanja. Vendar pa smo tri tedne po izidu knjige Slovenija 1945 dobili pismo Jacka Strawa, ki je bil takrat britanski zunanji minister. Pisal je: »Vaša knjiga obeta prispevati k našemu skupnemu razumevanju tega strašnega razdobja evropske zgodovine … Prav je, da se, ko se Evropa spominja trpljenja vseh narodov v tem času, tudi mi spomnimo tragedije, ki je doletela slovensko ljudstvo.«
Nobenega obžalovanja, nobenega priznanja odgovornosti, pa vendar nepričakovan izraz naklonjenosti z najvišje ravni. Niti John Corsellis niti jaz nisva še nikoli objavila nobene knjige, sedaj pa sva pripravila britanskega zunanjega ministra do tega, da je zapisal te prijazne besede. Predstavljam si uradnike, kako so tekali okrog ministra in ga skušali odvrniti od tega, nato pa ga je glas vesti le prepričal, da je zavrnil njihov nasvet in poskušal biti spodoben. Že to, samo to je bilo osrečujoče. Kolikokrat lahko ponižni pisatelji ganejo vest visokega vladnega ministra?
Keith Miles, OBE10, predsednik Britansko-slovenskega društva, je začutil, da to ni bilo dovolj, in se je obrnil na poslance. Naslednje leto je poslanec John Austin v spodnjem domu parlamenta predlagal pobudo, s katero poziva britansko vlado, da »zaradi te napake izrazi iskreno obžalovanje«. 63 poslancev iz vseh strank jo je podpisalo, tudi Michael Ancram, bivši predsednik konservativne stranke in besednik za zunanjo politiko. Pri tem je ostalo, kar je usoda večine parlamentarnih pobud, izkazalo pa se je, da velik del zakonodajalcev čuti, da se stvari ne sme pustiti nerazrešene.
Kasneje leta 2006 je John Austin kot predsednik vsestrankarske britansko-slovenske parlamentarne skupine ob obisku v Sloveniji govoril, kako si obe deželi delita vrednote odkritosti in demokracije ter da sta privrženi povojni spravi. Izjavil je: »V tem duhu bi rad izrazil obžalovanje za to, kar so naredili Britanci.« Lahko da je to prišlo pozno, pa vendar je bilo plemenita poteza.
Slovenija 1945 se je tudi pri Slovencih dotaknila občutljive točke. Oni so bili tisti, ki so, skupaj z drugimi Jugoslovani, poklali 12.000 vrnjenih vojakov. V času objave knjige v slovenščini leta 2006 je bila slovenska družba globoko razklana glede tega vprašanja, ki je bilo po 1945 tabu. Na eni strani so bili privrženci partizanskega gibanja, ki so ga vodili komunisti, ti so sovražili mrtve vojake kot izdajalce. Na drugi pa je bil velik del prebivalstva, ki je žaloval za žrtvami kot branilci nekomunističnega načina življenja. Tu pa se pojavita dva tujca, ki hočeta predstaviti dejstva na način, ki bi bil sprejemljiv za obe strani. Čakala sva z zadržanim dihom. Lahko bi naju ignorirali kot obstranca, ki ne doumeta zapletenosti zadeve. Namesto tega pa sva opazila val olajšanja, da se je nazadnje vendar eden lotil mučnega vprašanja, [Stran 094]s katerim Slovenci sami niso mogli opraviti. Da sva bila obstranca, je bila prednost. Vse sovražne napetosti, ki so se nakopičile okrog tega problema, so se, kar zadeva naju, razrešile. Knjiga je takoj postala uspešnica. Predsednik slovenske vlade Janez Janša je napisal, da vidi »ta poskus treznega in stvarnega poročila o tem nesrečnem in dolgo prikrivanem poglavju slovenske zgodovine kot dragocen prispevek k vzdrževanju skupnih vrednot, ki jih Slovenija in Velika Britanija delita kot partnerja v Evropski zvezi.«
Ali je Slovenija 1945 prinesla med Slovence pomiritev? Ne zares oziroma vsaj ne do sedaj. Toda Slovenci čutijo pripravljenost, da o zadevi govorijo in pišejo bolj svobodno kot prej. Stopila je na plan. To sem otipljivo čutil, ko sem po tem potoval po Sloveniji. V nekem domu me je star mož, ki ga dotlej še nikoli nisem videl, potegnil na stran in mi pokazal cesto, ki je bila 1945 »vsa zelena od domobrancev«. Njegov brat je bil eden od pobitih. Mlad mož, ki je prišel popravit okno, mi je stresel roko in rekel: »Hvala! Hvala za knjigo. Moj stari stric je bil eden od domobrancev.« Na koncertu na prostem v Ljubljani me je stara gospa potrepljala po hrbtu. Kot otrok je bežala čez ljubeljski prelaz in sedaj me je videla na televiziji. Srečanja je bila nadvse vesela. »To je čudež,« je ponavljala.
»Ali ste hodili čez Ljubelj res tako, kot sem opisal v knjigi?« sem vprašal. »Da, prav tako je bilo!« je zaklicala. To avtor zmeraj rad sliši.
Slovenski emigranti v tujini, ki so predmet knjige, so bili veseli, da je njihova zgodba končno jasno popisana. Nekateri se ne strinjajo s političnimi vidiki, toda če je naša zgodba pomagala razseljenim, hudo preizkušenim ljudem osmisliti njihovo življenje, sva dobro opravila svojo nalogo.
Sčasoma je Slovenija 1945 prišla v roke druge generacije Slovencev v tujini, in njihovi odzivi so bili najbolj čustveni. Kot mnogi otroci med vojno hudo preizkušanih ljudi nikoli niso v celoti dojeli, kaj so njihovi starši prestali. Ali so starši molčali ali pa so jim lahko posredovali le zmedeno podobo svojih nenavadnih izkušenj.
Eden takih Slovencev je prišel do knjige potem, ko je na kanadskih ledolomilcih prebil 20 let, med katerimi, je rekel, »nikoli nisem mnogo spraševal očeta, ker sem vedel, da nerad govori o tem. Sedaj pa me zelo zanima.« Druga je pisala, kako pomembno je bilo zanjo, da je spoznala zgodbo, kajti njen oče je umrl, ko ji je bilo 16 let. Tretji je pripominjal: »Naša preteklost je skrita v podzavesti nas vseh in nas bremeni. Taka knjiga nam bo pomagala, da bomo breme laže prenašali.«
Tem bralcem, ki so sedaj odrasli in imajo že svoje lastne otroke, je knjiga izpolnila vrzel v njihovih osebnih zgodovinah. Občutili so, da so njihove družine imele preteklost, tam, kjer je bila prej praznina. Njihova čustva so se sprostila. Govorili so o »zgodbi, ki me zasleduje v sanjah«, o sreči v njihovih srcih in solzah, ki so tekle ob knjigi v njihovih družinah. Avtor ne more dobiti večje nagrade kot to, da gane srca bralcev.
Končno besedo prepuščam Johnu Corsellisu. Ko so naju intervjuvali na slovenski televiziji, so ga vprašali, kako je njegovo kvekersko prepričanje vplivalo na njegov odnos do zgodbe. Njegov odgovor bi komaj bil lahko bolj jedrnat in stvaren: »Sveto pismo pravi: ne ubijaj, in jaz verjamem, da Sveto pismo natanko to misli.«
[Stran 095]
9.4. Justin Stanovnik – Meškov nagrajenec11
9.4.1.
»Justin Stanovnik je popisovalec ter razčlenjevalec stanja, ki ni nastalo “kar po sebi”, temveč je rezultat demontaže prvin, ki so v človeka položene kot v bitje, katerega zavedanje in intelektualna evolucija sta ga nujno vodili v oblikovanje duhovne in materialne polis, ki je temeljila na razodetju. Šele ko je človek zavrnil Presežno, njegovo besedo in njegov čas, je vstopil v prostor neskončne manipulacije, ki jo je zagotavljal prav teror. Znašel se je v krču poljubnega: zgodovina se je začela, pač v nekem trenutku: tega je arbitrarno določil kar sam (za razmere v domačiji, leta 1941): prav je bilo naenkrat narobe in narobe prav, človek je bil Bog – ta pa je bil prečrtan, mrtev.
Justin Stanovnik je tako pričevalec celovitega humanizma, bolje potrebe po njegovi integralni obnovi. Ta a priori zahteva vrnitev k prvinskemu ustroju jezika, v strukturo, kjer sta označevalec in označevano povezana v skladju, kakršnega je v zahodno mišljenje vneslo prvobitno krščanstvo. Šele beseda, spočeta v simbiozi jezika in stvari, lahko vnovič vzpostavi realna razmerja med tistimi, ki jo za oblikovanje skupnosti uporabljajo, med subjekti polis, med državljani ali ljudmi. V tej zvezi bomo navedli stavek iz govora, ki ga je profesor Stanovnik imel ob odprtem grobu življenjskega prijatelja Tineta Velikonje, poznavalci pa so ga ocenili kot najbolj izčrpno zgodovino slovenstva v 20. stoletju. Profesor Stanovnik v trenutek pred razsnovo, na tisto mesto, ki so ga antični tragedi označevali kot »katastrofo«, vnaša naslednjo misel: »To, kar omogoča politiki, da postane gradbena prvina civilizacije, je njena soobstojnost z integralnim razumom«. To je eden najboljših povedkov, kar jih je bilo kdaj artikuliranih v slovenskem jeziku, glede na stanje v domovini pa morda najbolj usodna misel, ki jo je mogoče izreči. Boljševiškemu človeku je bila namreč odvzeta političnost, ta pa je nastala kot posledica odsotnosti celovite kohabitacije z razumom na sebi, z integralnim razumom. Osvoboditev državljanov današnje republike (slovenske in evropske, svetovne) bo mogoča šele ob hkratni vzpostavitvi razuma, ta pa predpostavlja osvoboditev logosa, kot smo dejali v začetku. Stanovnikov program je program restitucije političnega človeka in njegove polis, v najbolj elitnem pomenu besede.
In prav tu je največja dragocenost Stanovnikovega opusa. Njegovo pisanje pomeni rehabilitacijo logosa, posledica tega pa je nastanek
neverjetne materinščine, ki kar drhti od klicev iz metafizičnega obnebja: slednje se vanjo preliva preko antične, klasične kulture, na ta način pa obuja spomin na zajetje logosa, kakršnega je v človeški jezik v prvih stoletjih našega štetja vneslo razodetje, tradirano v grščini, v naš kulturni prostor preneseno v latinščini. Vse to zahteva neverjetno, za zmožnosti sodobnega človeka prav neuresničljivo krepost.
Justin Stanovnik je zato skupaj s svojim jezikom ena najčistejših postav, kar jih premoremo. To je vtis, ki nastaja ob poglobljenem branju njegovega opusa: ta je veličasten, četudi so mu za realizacijo včasih dovolj najbolj elementarne lege.«
10. Izjava NSZ
10.1. O predlaganem spomeniku žrtvam vseh vojn
10.1.1.
1. NSZ je društvo, ki deluje v javnem interesu na področju ugotavljanja žrtev boljševiškega napada na slovenski narod v času druge svetovne vojne in po njej, ki ga je z nasilno revolucijo izvedla Komunistična partija Slovenije. Zato šteje za svojo pravico in dolžnost, da pove svoje mnenje o predlaganem spomeniku žrtvam vseh vojn.
2. Po 70 letih ni dokončno ugotovljeno niti število morišč in ne število vseh žrtev, zlasti pa velika večina žrtev še ni odkopana iz brezen, jarkov in rudniških jaškov ter spodobno pokopana na urejenih pokopališčih.
3. Urejeni grobovi in pokopališča žrtev revolucije so bila barbarsko oskrunjena ter jih še vedno ni dovoljeno obnoviti. Ministrstvo za kulturo ne dovoli, da bi na Turjaku postavili preprost križ na kraju, kjer je bilo zločinsko ubitih 28 ranjencev, češ da bi to bilo nekulturno, podjetje Žale ne dovoli postavitve nagrobnega križa na grobovih vaških stražarjev, še huje, MO Ljubljana uradno zahteva odstranitev skromnega in že oskrunjenega železnega križa, ki označuje domobransko vojaško pokopališče na Orlovem vrhu in nadomešča prvotnih 140 nagrobnih križev. Istočasno pa državno tožilstvo zažiganje križev skuša uveljaviti kot umetnost!
4. Boljševiška revolucija ima nešteto spomenikov po vsej državi, večinoma s samostojni slovenski državi sovražnimi simboli.
5. Slovenskemu pravosodju ni bil izročen še nihče iz množice udeležencev pri množičnih umorih in drugih zločinih zoper človečnost in mednarodno pravo. Nasprotno, najvišji državni organi sodelujejo pri restavraciji propadle boljševiške misli in ureditve, pri skrivanju in zagovoru zločincev.
6. V slovenskem pravnem redu je še vedno v veljavi več protiustavnih zakonov (»vojni zakoni«), ki imajo različne predpise za pripadnike in somišljenike različnih strani državljanske vojne in revolucije. Še bolj različna je uporaba zakonov in obravnava posameznikov v pravnih postopkih.
7. Tudi nekateri najvišji predstavniki slovenske države nasprotnike nasilne komunistične revolucije, žive in mrtve, še vedno javno štejejo za kolaborante in narodne izdajalce, javno pa slavijo boljševiške zločince.
8. Ob takšnih pravnih in dejanskih razmerah v sedanji Sloveniji je načrtovanje in postavljanje »spomenika žrtvam vseh vojn« samo nova manipulacija, ki naj podaljša boljševiški mit o t. i. NOB, prikrije težke zločine nad narodom in posamezniki ter zavaruje privilegije zločincev. Dokler niso urejene temeljne stvari preteklosti in sedanjosti, nimajo takšni spomeniki ničesar skupnega z resnično spravo ali odpravo narodnega razdora.
Anton Drobnič