Zaveza št. 90

1.1.1.

Plemenita naravnanost, ki jo predstavniki Nove Slovenske zaveze (NSZ) izkazujejo do cerkvene hierarhije, je vredna občudovanja. Le tuintam je pozoren bralec Zaveze lahko razbral namig, kako mukotrpno je (bilo) spoprijemanje z nepoznavanjem in nerazumevanjem pa tudi s predsodki ali celo z odporom –, kar se je vse dalo srečati med posvečenimi sogovorniki. Ta spoštljiv odnos do pastirjev je bil sicer značilen za dobo, ki se je končala z množičnim mučeništvom. Od takrat se je ohranjal le še v tradiciji čvrstih krščanskih družin, ki so zdržale pritisk nasilne totalitarne družbe.

Razlog za tako zadržanje NSZ seveda ni samo stvar nekega davnega, finega bontona, ni samo v loku, ki se pne do mučeniških kolegov. Gre predvsem za modrost, ki se nujno izkazuje v upoštevanju realnosti. Realnost pa je to, prvič, da Cerkev niso samo njeni predstavniki, in drugič, da so najodličnejši del slovenske Cerkve prav nešteti mučenci, zaradi katerih NSZ sploh obstaja. To razloži gentlemanski odnos NSZ do cerkvene hierarhije, po drugi strani pa odpira osrednje vprašanje za naš razmislek; namreč kakšen odnos današnja slovenska Cerkev svojim mučencev vrača.

1.1.2. Kordon

Včasih se zgodi, da nam spomin natančno ohrani okoliščine, ki so nas seznanile s kakim izrazom. Tako si zlahka predočim situacijo sredi osemdesetih let, ko birmanci v farovški veži sedimo okrog škofa. Povsem razločno slišim njegov glas; pripovedoval nam je o tisočih fantih, ki so morali iti skozi kordon pretepanja, preden so na koncu teh gnevnih vrst omahnili v brezno in v smrt. Prav tako mi je v spominu ostala druga njegova pripoved. Povedal je, da vedno, ko opazi, da so pripeljali skupino ljudi k »spomeniku«, ki s prstom kaže v škofijske prostore, stopi ven in navzočim razloži, kako iz prve roke ve za krivičnost tega obeležja in kakšen mož je bil v resnici škof Gregorij Rožman. Ne vem, kako sta pripovedi učinkovali na birmance, a škof Stanislav Lenič je takrat zagotovo izpolnil svojo pastirsko in domovinsko dolžnost do nas.

Na podlagi takih ljudi, kot je bil omenjeni birmovalec, zaradi vrste pokončnih duhovnikov in zaradi pasivnega upora, ki ga je predstavljalo osnovno prakticiranje krščanskega življenja, lahko zaključimo, da je slovenska Cerkev kot celota v totalitarnem času dobro opravila svojo nalogo. Zdesetkana, mučena in prestrašena je kot ustanova do konca predstavljala (edino) opozicijo boljševikom, čeprav je njihov represivni aparat proti njej usmerjal največ uničevalne energije. Seveda danes že nekoliko vemo, da pritiska niso zdržali vsi, vemo, da nekateri na pritisk niti počakali niso. To je ostalo precej prikrito do današnjih dni in slovenska Cerkev kot celota je v tranzicijski čas prinesla svojo podobo dokaj dostojanstveno in neomadeževano.

Danes je drugače. Težko se je izogniti misli, da so prav lapsi tisti, ki aktivno ali pasivno, vede ali nevede botrujejo poglavitnim vzrokom za klavrno stanje tranzicijske Cerkve. Če danes, ko bi res ne bilo več treba, zažigajo kadilo pred karikaturami cesarja, potem seveda ni čudo, da je Kristusova nevesta v Sloveniji »obglavljena«, da je njena čreda zmedena, da je na lestvicah priljubljenosti (ne glede na barometrske mahinacije) na dnu in da tudi sicer z vlogo moralnega soigralca v neki srednjeevropski državi izkazuje hudo nemoč. Vpliv izgublja tudi pri povprečnem Slovencu, ki jo vse pogosteje ignorira celo pri poslednjih rečeh, kot je blagoslovljeno slovo od sveta. A kot znajo povedati teologi, je prav kriza priložnost za začetke na trdnih temeljih in s pravo smerjo. Odkar škandal(i) znotraj slovenske Cerkve niso več kuloarska tema, pač pa dejstvo, je opaziti tudi več notranjega diskurza, zaradi česar odprtje dodatnega vprašanja o odnosu do mučencev ne bi smelo biti pohujšljivo. Zlasti zato, ker je namen teh stavkov diametralen kakršnikoli destruktivnosti. Še bolj pa zato, ker navsezadnje, gledano v celoti, kljub vsemu govorimo o sebi.

[Stran 002]

1.1.3. Degeneracija kakovosti

Nerešeno torej ostaja vprašanje, kaj se je s Cerkvijo zgodilo po obratu, da »Leničeve« možatosti v splošnem med pastirji ni več najti. Naj bo ponazorjeno z enim primerom, čeprav jih žal mrgoli. Ko si je pokončnost v bran resnice privoščil beograjski nadškof dr. Perko; v Rogu, javno, in s tem izzval medijski viharček, se je slovenska škofovska konferenca nemudoma ogradila, češ da on ni njen član. Tudi na televiziji ga je kolega škof »zagovarjal«, da ga je treba razumeti, ker je /revež/ pač te stvari sam doživljal in je prizadet. Kakšen zgled, kakšni signali so to za božje ljudstvo, si lahko mislimo. Pa ne samo za božje ljudstvo, ampak tudi za potuhnjene totalitarne sile, ki so nemudoma okupirale vsak odstopljen prostor. Ta se je večal z vsakim dejanjem take narave, z vsako medlostjo, z vsako resignacijo, z vsako maloumno ali prisiljeno »sredinsko« izjavo. V dobrih dvajsetih letih se je vsega tega nabralo nebroj. Sporadično so bile tudi izjeme, a te morda tudi v tem primeru služijo edinole za potrjevanje pravila. Namreč tudi kadar je bila kaka izjava naših pastirjev v tem smislu pogumna, žal ni bila skozi ves škofovski mandat podprta z doslednostjo in vztrajnostjo ter z adekvatnim delovanjem na vseh področjih; pri odnosu do države, pri vzgoji duhovnikov in katoliških šolarjev in seveda pri odnosu do slovenskih mučencev skupaj z njihovimi svojci doma in po svetu. To bi bil neobhoden rezultat razumetja in konsistentne drže.

Škofje in duhovniki upravičeno veljajo za ekstremno obremenjene ljudi, ki svoje življenjske sile zvečine porabijo za plemenite stvari. Zato gornja negativna opažanja držijo le, če velja neka lestvica prioritet. Za kaj gre? Ko gresta duhovnik in levit mimo človeka, ki po napadu razbojnikov nemočen leži za cesto, ga resda prepuščata umiranju (prim. Lk 10,30-37), a morda gresta ravno na predavanje kakega modrega rabina ali pogledat, kako napreduje prekrivanje tempeljske strehe … Permanentno izobraževanje in ohranjanje kulturne dediščine sta vsekakor pomembni stvari. Pa vendar Kristus ni bil videti navdušen nad njima. Mislim, da bi nad mimobežništvom ne bil znatno bolj navdušen niti, če bi bil revež za krajem ceste že mrtev in posut s smetmi … Njegova pričakovanja je pač izpolnil šele tretji prišlek, ki je pustil vse in reveža oskrbel. Kakor se sliši neprijetno, a vse to nekako napelje na misel, da ne moreš biti dolgoročno uspešen v svojih pastirskih naporih, v oznanjevanju evangelija, če istočasno maksimalno antievangeljsko hodiš po nepokopanih, ki so bili ubiti zaradi življenja za isto božjo stvar, če te ne gane njihov pasijon, če te ne boli brezmejna krivica, ki se jim je zgodila, in se vleče v današnje dni. Prav tako se ne zdi preveč evangeljsko, če ignoriraš ali kako drugače ponižuješ redke kolege teh mučencev, ki so sicer preživeli, a za ceno velikih preizkušenj. In ki velike napore vlagajo v to, da bi bila slovenska prihodnost bolj gotova in lepša.

1.1.4. Med izročilom in mitologijo

Obstoj omenjenih (sprevrnjenih) prioritet na krut način dokazujejo tudi mariborske peripetije. V času vzpona je tamkajšnji visoki in silno vplivni predstavnik v nekem intervjuju razlagal, da se jih poboj narodne vojske ne tiče, da je to »ljubljanski« problem. Za tistega, ki mu ni tuja kontemplacija osrednjega slovenskega problema, ne bo težko izpeljati enačbe, kako prav zaradi takih stališč in takega življenja (!) danes vseslovenska Cerkev ne more zanikati, da Maribor pa je (postal) problem celote. Če ne toliko finančno, moralno zagotovo, in sicer tako na strani tranzicijskih vzrokov kot na strani obteženosti s posledicami. Posledice čutimo večinoma vsi, vzroki pa bodo morali biti še predmet raziskovanja, čeprav že danes ni dvoma, da bi se falimentu izognili, če bi agenda vsebovala manj ekonomije in več vprašanj neraziskanega genocida, ranjenega spomina in drugih posledic slovenske tragedije.

Medel ali celo nikakršen odziv tranzicijskega časa na komunistični teror seveda ni slovenska posebnost. A tako ekstremno strinjanje, da preidemo v demokracijo brez resne cezure, nas, kot je na Dragi nedavno ugotavljal dr. Aleš Maver, za razliko od srednjeevropske soseščine in Baltika uvršča v neposredno bližino sovjetskega modela. Danes, ko nas od vsepovsod po naših mestih in vaseh strašijo s totalitarnimi simboli, mi te misli menda ni treba posebej dokazovati. Kardinal Franc Rode naj bi nedavno pozval k prepovedi partizanskih proslav.¹ Tačas tak upravičen poziv zveni kot slaba šala, v začetku devetdesetih pa bi dosledna drža v tem smislu z razmeroma malo napora ves totalitarni ekshibicionizem zadržala v luknjah, kamor se je bil takrat zalezel, in v skladu z zakoni časa povzročila njegov odrešujoč razkroj. Vendar ne. Ni bilo jasnih besed, kakršnih so

[Stran 003]

Figure 1. Vsi slovenski mučenci – prosite za nasRobert Dolinar

[Stran 004]

bili od svojih pastirjev vajeni naši predniki pred in med vojno. »Če omenjamo Katoliško cerkev in njeno vlogo v družbeni areni, mora vsaj za njeno hierarhijo, pa tudi za številne katoličane v slovenskem prostoru veljati, da niso spremenjenih razmer izkoristili nič bolje kot družba v celoti. Iskrene želje, da bi se soočili z miti in pravljicami, h katerih genezi so v preteklosti marsikaj prispevali, ni bilo nič več, naslanjanje na tiste sile, ki so spričo povojnega monopola obdržale realno moč, pa je večino časa potekalo nemoteno ne glede na deklarativne izjave,« ² pravi dr. Maver na istem mestu.

1.1.5. »Ne bom prosil in ne bom skušal Gospoda … « (Iz 7,12)

Ob tem, kaj je moral prestajati slovenski kristjan med vojno in po njej in koliko mučencev je med njimi, preprosto ostanemo brez besed. Še posebej potem, ko vidimo, v kakšnem obsegu je znotraj krščanskega občestva mogoče vse to ignorirati. Pri tem ne gre samo za negativno plat, da pač ni nekega sorazmernega in normalnega odnosa do pobitih pastirjev in črede oziroma sploh do nacionalne kataklizme, pač pa je še bolj neverjetno, da se, če smo v območju vere, zanemarja tak neizmeren ocean milosti, za katerega si ne moremo predstavljati, da po prestanem mučeništvu ne bi vabil: »Prosite in se vam bo dalo« (Mt 7,7). Seveda pa je to v tesni solidarnosti s stvarmi, ki so bile obravnavane zgoraj in ob nevednosti ali odporu seveda tudi priprošnja noče z jezika … Na žalost tudi v našem primeru velja, da je stagnacija že resignacija. Ta pa vidimo, kam nas vodi. Vsak umik, vsak krivičen kompromis, vsak korak stran od resnice, vsak (tudi nezaveden) »ne bom prosil!«, namenjen mučencem; skratka, vsak odstopljen prostor je bil nemudoma zaseden s falango, ki se brez prisile ne umakne in tako danes naduto razkazuje svoje pordelo mišičje.

Za sklep je treba znova poudariti, da, čeprav gre za nekaj splošnih kontur o vlogi Cerkve v posttotalitarni dobi, vendarle ne gre posploševati problematičnega vsevprek oziroma na vsakogar. Saj praktično vse, kar se dogaja pozitivnega v zvezi z razjasnjevanjem naše zavozlane zgodovine, izhaja prav tako od ljudi, ki so člani Cerkve. In res bi bilo greh greniti jih v njihovem samotnem boju z mlini na veter. Poleg tega so bili v tem kratkem zapisu izpuščeni mnogi drugi akterji, ki nosijo veliko odgovornost za stanje, a tudi to ne spremeni vse bolj opaznega deficita, ki bi ga težko nadomestil kdo drug in gre na rovaš Cerkve. Ti deficiti so za našo prihodnost usodnejši od bančnih ali proračunskih.

Zorko Simčič je za časovno umestitev drame Zgodaj dopolnjena mladost zapisal: »Leta 1942 – sredi druge svetovne vojne ter prve ter poslednje revolucije v Sloveniji.« ³ Ob neki priložnosti je potem razložil, da je »poslednja« revolucija zapisal zato, ker druge naš narod zagotovo ne bi preživel. Ko so ob rušenju druge vlade Janeza Janše rjovele ulice, si ni bilo nemogoče predstavljati eskalacije … in Simčičeve prognoze. Če bi dvajset svobodnih let porabili za to, da bi se utrjevali v resnici in skladno z njo delovali, nas mediji ne bi mogli tako banalno vleči za nos in poulični vandalizem bi kot splošno nesprejemljiv eksces, če bi se sploh pojavil, relativno hitro izdihnil. Tranzicijska pot, ki ji sledimo, nas lahko pripelje pred obupno izbiro: ali nesposobna, mafijska vlada ali pa vstajniški teror. Za nameček si bomo morali priznati, da smo tej slepi ulici sami pomagali tlakovati pot. V upanju, da nikoli ni prepozno, je še vedno čas za možato in pošteno soočenje s preteklostjo, vključno s časom tranzicije, in tudi z vlogo slovenske Cerkve v njej.

[Stran 005]

1.2.1.

Glavnino tega, kar je v slovenski družbi in državi nenaravnega in postavljenega na glavo, je mogoče razumeti s pomočjo pojmov izročilo ter kontinuiteta, pač z negativne strani – kot raznotere oblike diskontinutete, to je pretrganja slovenskega narodnega izročila.

Kaj je izročilo ali tradicija? Preprosto rečeno: v objektivnem pogledu je narodno izročilo celokupen sestav duhovnih vrednot, zadržanj in ravnanj – skupaj z njihovo kristalizacijo v slovenskem jeziku, verskem življenju, kulturni dediščini, slovstvu itn. – ki so Slovencem kot narodu življenje lajšala, podpirala, usmerjala, utrjevala … Z eno besedo, izročilo je vse tisto, kar nam je omogočalo, da obstanemo: da ne le preživimo kot posamezniki in biološka bitja, marveč da bivamo kot kulturna, to je duhovna bitja, in se na tej osnovi povezujemo kot narod ter nazadnje na njem zgradimo državo.

Tako je, v grobem, na objektivni strani – na strani stvarnosti. Kako pa je z izročilom na subjektivni strani – na strani človeka, posameznika? Kako pride vanj, če pride, in kakšno delo v človeku opravlja? Posameznik je do izročila v dinamičnem odnosu: iz njega izbira in prevzema tisto, kar čuti, da mu bistveno ustreza; sprejema to, kar v izročenem najdeva kot svoje, kot sebi ustrezno, kot sebi afirmativno. Odnos osebe do izročila je globoko osebna zadeva. Gotovo je tu pomemben tudi vpliv okolja in obdobja; prenos izročila v nekdanji vaški skupnosti je bil gotovo mnogo bolj trdno določen kakor v mestih; in v mestih nekdaj mnogo bolj kakor v mestih danes. Obstajale so naravne človeške razlike v nraveh, značajih, vzgoji, družbenem stanu, poklicu itn. – toda če je bilo »srce na pravem mestu«, je posameznik sprejel od svoje bližnje in širše okolice določene prvine izročila, ki so mu omogočale ne le, da je živel on, marveč, da so ob njem lahko živeli tudi drugi. Zdi se, da je to pomembno določilo krščanskega izročila: ob njem je mogoče živeti. Ko so se namreč našli ljudje, ki so izročilo, tako se zdi, docela zavrgli, so iz svoje akcije sestavili svet, v katerem mnogi ljudje niso več mogli živeti: mnogi so sploh izginili z obličja zemlje, mnogi pa niso več živeli kot polnovredni svobodni ljudje. Ti, ki so tako ravnali in s tem docela presekali izročilo, torej niso imeli »srca na pravem mestu«; in pravzaprav ne vemo, ali so to, čemur pravimo »srce«, sploh imeli.

Kdor pa je imel srce za to, je lahko vselej, v vseh časih čutil, da je v izročilu nekaj, kar njega samega vsaj deloma omogoča, nosi, v določenem pogledu potrjuje, in je intuitivno razumel, da se po tej skrivnostni poti iz preteklosti nekaj pretaka v sedanjost ter da bo to prek njegovih rok, prek njegovega srca teklo naprej v prihodnost – morda do drugega samotnega človeškega srca. Vprašanje kontinuitete, ki je potrebna za prenos določenih nujno potrebnih prvin izročila, je torej v resnici le druga plat tega, kako živimo svoj lastni, osebni, tukajšnji čas. Če ga živimo polno, osebno, čutimo v njem mnogokaj, kar prihaja od prej in kar odhaja v poslej.

Če pri tem svoje napore usmerimo v kaj dobrega, resničnega ali lepega, pri tem na temelju izročila neogibno nastaja tudi novo – in to je omika. Slomšek je dobro vedel, zakaj je uporabljal raje pojem omika kakor kultura. Vedel je, da obstaja tudi kultura, ki ni omika in ki je omiki nasprotna. Že tedaj je obstajala kultura nemškega liberalnega nacionalizma, ki je bila nasprotna slovenski narodni omiki. Kultura smrti dandanes je nasprotna vsej krščanski omiki. Kultura iluzije, slepila in amnezije, ki tako zelo zaznamuje sodobno Slovenijo, je prav tako nasprotna duhovni omiki sodobnih Slovencev. Ni mogoče reči, da tisto ni kultura; verjetno je kultura, toda slovensko omiko naravnost uničuje. Kultura je lahko tudi zla; omika je po Slomšku bistveno usmerjena k resnici in dobremu.

1.2.2. * * *

Glavnina tega, kar v Sloveniji opažamo kot sprevrnjeno, krivično in nenormalno, izhaja prav iz pretrganja slovenskega krščanskega izročila. Posebej boleče je, da pri tem niso izjeme niti tisti, ki bi po svojem posebnem poslanstvu morali obnoviti vez z izročilom in negovati slovensko omiko. Na političnem področju je to zlasti krščanska demokracija. Toda ta je, kar zadeva ključne zgodovinske probleme, skrenila vstran od svojega temeljnega poslanstva. To je oblika življenja in delovanja v ne-stiku s svojim časom, s tem, kar je vsebina časa. Vsebina časa so mdr. nerešene naloge od prej. Te naloge so nam izročene, predane, predložene naši misli, naložene naši volji … Če jih ne vidimo, ne živimo svojega časa, vsaj neke njegove pomembne razsežnosti ne.

Medtem, ko krščanskodemokratske in druge pomladne sile niso reševale ključnega problema sodobne krščanske omike Slovencev – in so s tem izstopile iz časa, tako da je čas šel dobesedno mimo njih – medtem so sile, ki so slovensko izročilo zavrgle, kopičile in akumulirale svoje moči, svoja dejanja, svoje načrte. Prihodnost je vedno neznana, tokrat pa

[Stran 006]

Figure 2. Pogled z goreJanez Rihar

nam je neznana še na poseben način: nihče ne more predvideti, kaj bo v politiko in državo prinesel mraz letošnje zime. Navidezno varen in trden okvir dosedanje slovenske družbe se razgalja kot trhel, nezanesljiv, morda razpadljiv … Zgrajen je bil na pesku neresnice in ni zdržal več kot dvajset let. Zdaj smo na tem, da se bojimo vsakega pretresa, ker ne vemo, kaj bo potegnil za sabo.

Iz tega, da ne živimo svojega časa, svoje naloge, svojega najstva, – da torej ne uresničujemo svojega poklica, ga ne jemljemo nase – iz tega prihaja sedanji in prihodnji brodolom, iztirjenje, odsvojitev.

Ključ za razlago slovenske resničnosti – in za utemeljitev življenja v resnici – je še vedno enak, kakor je bil leta 1991, toda danes ga skoraj nihče noče videti, skoraj nihče ga ne vzame v roke … Tako zelo je nazadovala slovenska omika v dvajsetih letih.

1.2.3. * * *

V času, ki je tako neznan, sipek in neobstojen, kakor je sedanji, in ki tako razgalja tisto, kar je bilo prikrito – v bistvenem pomenu krizni čas – je pomembno znova razmišljati o sebi: kaj je Nova Slovenska zaveza, kaj je Zaveza?

NSZ izhaja – predvsem po vrednotah, vsaj deloma pa celo personalno – iz izročila Slovenske zaveze. Vemo, da je bila ustanovljena v vojnem času kot koalicija demokratičnih strank, izvoljenih še na zadnjih predvojnih volitvah, ki so se povezale v prizadevanju za skupen odpor proti revoluciji in za ohranitev dotedanjega civilizacijskega reda, v katerem je živel in se razvil slovenski narod.

Slovenska zaveza (SZ) je torej morala, pa tudi hotela – v uri nuje in stiske, kakor ju ne pomnimo – braniti svet slovenstva, kakor se je razvil dotlej; ga ohraniti kolikor moč takega, kakor ga je napravil postopen razvoj v teku stoletij.

Ker se NSZ torej sklicuje na SZ in jo nadaljuje, ker je torej NSZ njena kontinuiteta, SZ pa naše izročilo, iz tega sledi, da segajo korenine NSZ vsaj načeloma, vsaj potencialno v daljni svet prevojnega, pred-revolucijskega časa in njegovega izvora v prejšnjih stoletjih. NSZ torej po svoji naravi in umeščenosti v zgodovino našega naroda stoji na tisti gori – če se izrazimo s podobo – s katere se vidi na celotno širjavo slovenstva. Pogled NSZ sega – vsaj kot možnost, vsaj kot naloga in najstvo – k tisti celoti slovenstva in izročila, ki ju revolucija ni pretrgala, ki ju zlo ni izničilo. Tega ozemlja, te »gore« si NSZ nikakor ne lasti, saj ni njena, ampak je lastnina zedinjene Slovenije. Žal, da je na njej tako samotno. Vendar je pogled s pobočij te gore bister in jasen, v vetru njenih višin zveni tek časa neskaljeno in čisto. Četudi ne gledaš v nebo, na tej gori veš, da so v daljavi nad nami zvezde.

[Stran 007]

1.3.1.

Civilizacija je velika beseda; ena takšnih, ki v angažiranem družbenem diskurzu zadnjih desetletij niso bile priljubljene. Odsvetovale so jih tako boleče izkušnje z velikimi ideologijami moderne dobe kot tudi pragmatični duh postmoderne globalizacije. Morda s svojo »velikostjo« preveč opozarja na tista velika, negotova obzorja življenja, ki so jih krvavo osenčili totalitarizmi, te sekularne religije 20. stoletja, po drugi strani pa je premalo uporabna za kvantificirajočo pamet sodobnega, postrazsvetljenskega liberalizma. Poleg tega ima veliko različnih pomenov in nekateri od teh so zgolj neustaljene, tako ali drugače vprašljive »tehnične formulacije« raznih družboslovnih teorij. Čeprav ena najodmevnejših sodobnih družboslovnih razprav nosi naslov The Clash of Civilisations?, se ameriški politolog Samuel Huntington v njej ni posebej posvetil notranjemu stanju naše, zahodne civilizacije, ki je nedvomno pomembno, če ne ključno vprašanje pri raziskovanju vseh medcivilizacijskih razmerij. (Podobno se tega niso dotaknili premnogi njegovi kritiki.) In zgovoren izraz tega notranjega stanja je ravno izogibanje premisleku nečesa tako temeljnega, kot je lastna civilizacija. V zadnjih desetletjih smo navsezadnje priče velikanskim, zgodovinskim spremembam, političnim, tehničnim in kulturnim (in predvsem spremembam v mentaliteti, v dojemanju življenja), ko se tak premislek tako rekoč sam vsiljuje in je zato njegovo umanjkanje še posebej očitno. Vendar to ni samo navadno pomanjkanje zanimanja ali intelektualne in etične motivacije: negativen in že kar destruktiven odnos do lastnih civilizacijskih izročil je postal nekakšna nenapisana ortodoksija sodobne kulture. Krčevitost, s katero se napada evropska (krščanska) tradicija, daje slutiti v ozadju potlačeno in sprevrženo religozno vnemo. Zavračanje tistega, kar te je omogočilo in te še vedno omogoča, pa je pomenljivo znamenje: znamenje nerazčiščenega odnosa s samim seboj in z resničnostjo. Natančneje rečeno: sodobna zahodna kultura je v nemajhni meri izgubila stik s slednjo. Seveda je res, da kultura (človeško) resničnost sooblikuje in je sama njen del. Vendar je manj od nje; če obstaja v ljudeh močna zavest o tem, je pristna in živa; ko pa začne prevladovati miselnost, da je kultura monopolna proizvajalka sveta, postane nerelevantna, ne glede na to kako kompleksna, sofisticirana in družbeno utrjena je. Lahko se sicer ukvarja s še tako realnimi temami, a je neverodostojna, ker »pravo« resničnost, ki jo presega, nadomešča s svojimi modeli. Bogatejši ko je ta nadomestni svet, dlje je od živete resničnosti. Iz življenj, ki jih živimo, pa ni mogoče izstopiti: zato se pojavlja občutek jalovosti kulture in nemoči civilizacije. Obenem se zaradi utvar o samozadostnosti in zaradi strahu pred resnico krepijo težnje po vsakovrstnem nasilju, tako po poenostavljanju kot po zapletanju, po ustvarjanju zmede in uveljavljanju strogega reda. … Sčasoma lahko pričakuješ pravzprav karkoli …

Na žalost zgornje besede niso teoretično poigravanje. V t. i. zahodnem svetu (če ta pojem sploh še ima uporabno vsebino) se počasi kažejo poteze takšnega stanja, morda še ne naznanjajo, da se bo neizbežno uveljavilo, a so razločne. V Sloveniji je, kot najbrž čutimo, že tu; v vseh mogočih oblikah in odtenkih, ki pogosto presenetijo tudi najbolj pesimističnega opazovalca. Prizadete so več ali manj vse razsežnosti življenja: družbeni in osebni spomin, pričakovanja, gospodarstvo, kultura, šolstvo … Kaj bi sploh naštevali: infekcija z nesmislom je tako rekoč pandemična! Njegovo težo prenašamo po svojih službah, ulicah, domovih; v javnosti in ob najbližjih. In vendar je nekaj teatralnega v tem, ko se začne kdo izmed vidnih akterjev v tej resnični drami absurda sklicevati na vrednote, ki predpostavljajo jasna merila, upoštevanje velike slike zgodovinske resničnosti in zanesljivo argumentacijo: na spodobnost, svobodo, suverenost, resnico ali kratko malo – na civilizacijski dolg. Med takšnimi igralci najdemo primere vseh vrst ali, če smem tako reči, umetnike vseh gledaliških žanrov. Naj za vzorec navedem takšne nastope s treh odrov: s tragiškega, tragikomiškega in farsičnega.

1.3.2. Tragedija

Laik, ki ne more presojati teže pravnih argumentov mag. Matevža Krivica, dobi ob njegovih javnih nastopih vtis nepopustljive zavzetosti »za stvar« in strastne želje prebiti se čim bliže resnici. Nekoč pa sem prebral intervju, ki ga je dal za Mladino, v katerem je izjavil tudi tole:

Spomnim se, da sem leta 1984 izstopil iz Zveze komunistov med drugim tudi zaradi prikrivanja odgovornosti za povojne poboje domobrancev. Tako da še vedno menim, da je naš

[Stran 008]

civilizacijski dolg, da pride resnica na dan. Drugo pa so očitni poskusi iskanja političnih koristi v današnjih političnih sporih na račun teh dogodkov. Pri tem vprašanju me vedno preseneča, kako močna je potreba po kaznovanju storilcev. Ne po razkritju resnice, prav po kaznovanju storilcev!

Gotovo je izraz velike etične občutljivosti, da je mag. Krivic leta 1984 drugim razlogom za izstop iz Zveze komunistov prištel še prikrivanje odgovornosti za povojne poboje in se pogumno odpovedal članstvu. Manj gotovo pa je, kaj naj bi pomenil civilizacijski dolg, ki ga omenja. Katerim civilizacijskim zahtevam se pravzprav čuti zazvezanega v tem primeru? Razkrijtu resnice, pravi. Torej civilizaciji, katere velika vrednota je resnica (zlasti o družbenih zadevah in zgodovini). Prav; toda razkritje resnice v tem primeru ne more biti samo razkritje imen za poboje odgovornih posameznikov, ampak edinole razkrijte »vse te stvari«, vse zgodbe, ki je do pobojev privedla, ideološke platforme, ki je to zgodbo zasnovala in jo moralno opravičila – skratka, razkritje, ob katerem bi se bržkone prevrnili maliki in zamajali temelji moderne slovenske mitologije. Ali ni tragično v najčistejšem pomenu besede, da tako nepopustljiv iskalec resnice ne gre po svoji poti, samo tu, samo enkrat ne gre, sicer pa vedno, a ravno ta pot bi mu razkrila, na tleh kakšne preteklosti živi – in mi vsi z njim?

Potem sledi še drugi nepričakovani element tragedije: Kdo neki pa je kdaj pri nas imel politično korist od odpiranja travmatične, zamolčane slovenske preteklosti? Komu je to prineslo glasove na volitvah? Koga je zaradi tega obsijala naklonjenost medijev? Kakšna hamártema, kakšna – seveda nehotena – zabloda!

In takoj za tem še ena: potreba po kaznovanju storilcev, ne po resnici … Seveda je mogoče, da je usoda mag. Krivicu pripeljala na pot ljudi, žejne maščevanja. A očitno ni nikoli pripeljala njega na kako od spravnih slovesnosti, kjer se pri maši vedno prosi Boga za žrtve in za pobijalce in za spravo v slovenskem narodu. In očitno mu ni naklonila branja besed Justina Stanovnika, da premišljevanje tistih dogodkov zbuja v človeku usmiljenje za oboje, na poseben način za žrtve in na poseben za ubijalce? Usmiljenje, ki ne izbrisuje zgodovine, temveč upa na Ljubezen, ki je večja od zgodovine in je ustvarila prav vsakega človeka posebej za večno življenje. On bi jih slišal … Da, tragedija, da so šle take besede mimo njega …

1.3.3. Tragikomedija

V razglabljanjih Spomenke Hribar o povojnih pobojih in spravi so se sčasoma začeli mešati tragični in komični elementi. Odkritje usode domobrancev je neizbežno tudi odkritje vrednostnega sveta njihovih ubijalcev in njihove logike, ki je bila hočeš nočeš tudi motor in krmilo partizanstva, ne glede na vso zapletenost zgodovinske situacije in osebnih zgodb. A bolj kot je to jasno, bolj je v njeni interpretaciji zamegljeno.Ta interpretacija je veličastno nemogoč poskus, da bi zaradi odkritij resničnih sadov NOB vse ostalo še bolj tako, kot je bilo. Kot kaže, je glavni vzvod za dosego tega teza o »znotrajistovetnostni razliki med narodnoosvobodilnim značajem odpora in revolucijo«. Kaj pa to pomeni? Da je, preprosto povedano, neko gibanje imelo svojo svetlo in temno plat. To ni nič posebnega, to velja skoraj za vse stvari in za vsakega človeka. Človek, ki je npr. za ceno velikega tveganja in poškodb pregnal roparja iz hiše, potem pa ubil solastnika in si prilastil njegov del hiše, je hraber branilec imovine, obenem pa morilec in ropar. Oboje v enem. Toda znotrajistovetnostna razlika ga v sodobni pravni državi ne bi rešila zapora. Kdor meni, da si zasluži ostati lastnik in obtožuje revanšizma svojce umorjenega solastnika, ker se glasno pogovarjajo o njegovi usodi, razmišlja nenavadno, tako da v ljudeh, ki niso izgubili razsodnosti, zbuja nelagodje in hkrati smeh.

Naj se dotaknem še ene trditve, ki se večkrat pojavlja v tem kontekstu, namreč da so resnico o povojnih pobojih v javnosti razkrivali le nekdanji partizani ali sodelavci OF. Ta trditev je nevzdržna; gotovo je bil Kocbekov intervju za revijo Zaliv leta 1975 pogumno in družbeno pomembno dejanje, vendar je seveda jasno, da so tisoči svojcev že zdavnaj vedeli za usodo tisočev svojih pobitih sorodnikov; niso je poznali v nadrobnostih, saj je niti danes ne, a kako naj bi si razlagali njihovo odsotnost – po vsem, kar se je dogajalo, po vsem, kar so izkusili, kar so vedeli o komunističnih partizanih? Poleg tega pa je ta misel tudi (morda nehote) perverzna: če je bil prepovedan že spomin na izginule (pobite), kaj šele njihovo javno omenjanje, je bila javnost tako deformirana, da v pravem pomenu sploh ni obstajala, tako nepresegljivo različna je bila vednost ljudi o tem, kaj je bilo in česa ni bilo med njimi (žal je tudi ta stavek v neki meri veljaven še danes). Če ne bi bilo v vsem tem toliko žalosti, bi bilo takšno rezoniranje pravzprav komično.

[Stran 009]

Figure 3. Strma je potTamino Petelinšek

[Stran 010]

1.3.4. Farsa

Niti brutalna napadalnost do Janeza Janše (in vsega, kar hočeš nočeš simbolizira) niti inflatoren jezik nista posebnost Delovega komentatorja Janeza Markeša. Splet okoliščin, ki ga je potisnil na dobro viden družbeni položaj, je kriv, da imajo njegovi neverjetni stavki zaznaven družbeni pomen. Nasprotno pa je njihov slovnični pomen pogosto komajda zaznaven; tako difuzen je, da iz njega ni mogoče sestavljati argumentov, obenem pa ravno ta skrajna površinska razpršenost pri nekritičnih medijskih bralcih ustvarja vtis kompleksnosti in miselne večplastnosti. Namesto argumentov potem na ključnih mestih eksplodirajo apriorne trditve in moralične (ob)sodbe. Intelektualno nabuhel slog in komplicirano zgrajeni izrazi, katerih vsebina je izrazito preprosta, nehote učinkujejo tako kot gledališki žanr, ki ga omenja gornji podnaslov. Farsičnosti tega pisanja, zmesi intelektualne pretencioznosti, moralistične agresivnosti in spindoktorskih vložkov, pravzaprav ni mogoče ponazoriti z odlomki, a nekaj malega vendarle lahko razkrije tudi bolj ali manj naključno izbran kratek primer.

V nekem Markeševem članku o brezplačnikih, ki so izhajali kratek čas v mandatu prve Janševe vlade, stojita tudi tale dva stavka.

Tednika sta delovala kakor koncentrat vseh spornih metod, ki smo jih v Sloveniji v nekem drugem ideološkem okolju kritizirali in obsojali desetletja. Ustavni projekt demokratizacije Slovenije in koncept odprte družbe je tako postal ogrožen najmanj enako kakor v medijskih praksah, ki so bile značilne za preddemokratično in politično nadzorovano Slovenijo.

Ne glede na to, kaj si mislim o teh (in drugih slovenskih) brezplačnikih, je uvodna primerjava povsem deplasirana, tako zaradi razlike med družbenim kontekstom v demokratični Sloveniji in »v nekem drugem ideološkem okolju«, kot zaradi dolžine izhajanja in obsega teh časopisov, zaradi neprimerljivosti celotne medijske situacije v eni in drugi državi; podobno »nečedne« prakse v politično drugače usmerjenih medijih, resnih in rumenih, tiskanih in elektronskih, plačljivih in brezplačnih, ob tem avtor sploh ne omenja. Ne, ugotavlja le to, da sta hujša od vsega, kar so počeli mediji v socialistični Jugoslaviji, in še več: ogrozila sta ustavni projekt demokratizacije Slovenije in koncept odprte družbe bolj (=najmanj enako) kot vsa desetletja komunistične medijske propagande! A kot da to ni dovolj: v zgornjem stavku je povedano, da je bil ta ogrožen že v bivši državi, SFRJ, manj sicer kot v par tednih izhajanja dveh brezplačnikov, a vendarle.

Kaj neki pa je takšno besedovanje? Najprej ni čisto jasno, kaj ta izraz – »ustavni projekt demokratizacije Slovenije«– sploh pomeni (s sprejetjem ustave država že je ustanovljena kot demokratična, demokratizacija je nadaljni družbeni proces, ki sicer temelji na ustavi, a ni samo političen; izraz »ustavni projekt« pa je kvečjemu podoba, toda taka, ki zamegljuje, ne pa razkriva, kar je sicer smoter retoričnih figur, še zlasti pa, kadar se uporabljajo v publicistiki: najbrž je namen Markeševe figure povečati vtis o zločinu brezplačnikov, ki da sta spodkopavala slovenski ustavni red); povsem nesmiselna pa je trditev, da je bil ta ustavni projekt, v kateremkoli mogočem pomenu, ogrožen v SFRJ: ogroženo je lahko zgolj nekaj, kar že je, ustavnega projekta demokratizacije Slovenije pa v SFRJ sploh ni moglo biti: slovenska ustava je v polnem pomenu nastala, ko je stopila v veljavo, to pa je pomenilo konec SFRJ na slovenskem ozemlju. Če pa izraz označuje kar celotno prizadevanje za ustanovitev samostojne demokratične slovenske države, je s to slabo podobo dosežen zares farsičen efekt: dva danes že pozabljena rumena časopisa naj bi bolj ogrozila slovensko samostojnost kot jo je vsa mogočna komunistična medijska mašinerija … Pravzaprav je velika umetnost povedati toliko nerazumljivega v tako malo besedah. Pa je to le kratek odlomek besednih predstav, ki se pojavljajo kar naprej, v tisočih in tisočih izvodov … Občinstvo pa – nekateri odhajajo iz takšnega teatra, drugi se kislo nasmihajo, a mnogi sedijo in gledajo in verjamejo, da ne sedijo na burkaški predstavi, temveč v secirnici, kjer Mojster zarezuje v bolno družbeno telo, da bo iz njega izvlekel resnico. Tema za Hieronyma Boscha …

1.3.5. Epilog

Takšne so, žal, naše stvari. Zdi se, da smo vedno bolj nemočni. Če pa kljub temu obstaja kaj takega, kar označuje visoka beseda civilizacijski dolg, potem je to pred vsakogar postavljena naloga, da se trudi po svojih močeh spoznavati resničnost in govoriti v skladu s svojimi spoznanji. Nihče ne more sam rešiti civilizacije, vsakdo pa lahko zanjo nekaj stori, če se trudi za tisto, kar stoji v naslovu ene Havlovih knjig: Živeti v resnici: moč brezmočnih.

[Stran 011]

1.4.1.

Ko sem čez poletje razmišljala, o čem naj pišem v uvodniku naslednje številke Zaveze, sem se večkrat ujela pri misli, da ne bi več pisala o povojnem času, »zlorabi zgodovine«, simbolih totalitarizma, »razprtijah med domobranci in partizani«. Da je »tega že dovolj in da je morda res čas, da gremo naprej ter se nehamo ukvarjati z našo polpreteklostjo«. Na trenutke se mi je zdelo, da se preveč ukvarjam samo s tem ter da mi bo kdo upravičeno očital, da »ne znam pisati o ničemer drugem kot o času, ki nas samo razdvaja in še danes neti sovraštvo med nami«. Ujeta v teh mislih sem iskala druge teme, o katerih bi spregovorila. Brez skrbi sem jih našla kar nekaj, o katerih bi bilo vredno in potrebno razmišljati, toda ne glede na to sem se vedno znova vračala k izhodišču. Manjka mi besed, s katerimi bi opisala ta notranji boj, ki se je odvijal v meni. Še huje je bilo, ker se o njem nisem upala spregovoriti niti z bližnjimi, saj sem se bala, da bom deležna očitajočih pogledov ali celo zgražanja, da s takim razmišljanjem puščam na cedilu vse, ki ležijo v slovenski zemlji pobiti, ker niso verjeli »Indiji Koromandiji« komunističnega režima. Prebirala sem odzive na Šentjošt, spremljala medijsko gonjo proti slovesnosti v Rovtah, s katero so domačini želeli obeležili 20-letnico postavitve farnih plošč ter 70-letnico ustanovitve domobranstva. Že vnaprej so diskretitirali ne samo dogodek sam, temveč tudi vse in vsakogar, ki bi se ga udeležil. Gibanje Solidarnost je, takoj ko je v javnost prišla novica, da naj bi na slovesnosti maševal tudi kurat v slovenski vojski, od slovenske vlade v odprtem pismu zahtevalo, da se ta opredeli do udeležbe »državnega uslužbenca na prireditvi, ki slavi domobransko gibanje«⁴. Kdo med vami ve, koga sploh predstavlja to gibanje, ki je s svojim odzivom takoj dobilo prostor v naših medijih? A je to tisto gibanje, ki ga je konec leta 2012 ustanovil Jože Pirjevec, isti, ki je bil s peščico somišljenikov v Rovtah deležen večje medijske pozornosti kot osrednji dogodek, zaradi katerega so se ti sploh zbrali? Nenavadno, kajne. No, ampak o tem kasneje.

1.4.2. Manipulacija duha

Naj se najprej vrnem nazaj k svoji stiski, notranji dilemi, ki sem jo načela zgoraj. Razklana sem razmišljala, o čem sploh spregovoriti v uvodniku. Še zvečer pred slovesnostjo v Rovtah sem bila celo v dvomih ali naj se udeležim dogodka ali ne, čeprav sem dobila osebno povabilo. Ko se je moj odgovor skoraj že prevesil v »ne, raje ne«, sem se nenadoma zgrozila. V tistem hipu sem dojela vso razsežnost takega razmišljanja. Skoraj bi se ujela v past, ki jo vsakemu posamezniku in naši družbi kot taki že vsa desetletja (v zadnjem času pa se je celo še radikalizirala) nastavlja ne samo monolitni medijski prostor, temveč tudi ves šolski sistem, kulturni svet in tisti del političnega prostora, ki se napaja in utemeljuje svojo oblast v revoluciji in povojni diktaturi. Postopno in z vsemi sredstvi zastrupljajo naš pogled na našo zgodovino, zaradi česar se prej ali slej celo ponotranjimo zgoraj (poševno) navedene krilatice. Če že to ne uspe, pa nas na vseh frontah prepričujejo, da je potrebno pustiti zgodovino zgodovinarjem (seveda ne katerim koli!, temveč samo »našim«) in da je že čas, da se nehamo obremenjevati s preteklostjo ter se, še posebno sedaj, v času gospodarske krize, raje ukvarjajmo s sedanjostjo in prihodnostjo. Dnevno smo podvrženi prefinjeno prikritemu, v zadnjem času pa tudi vedno bolj odkritemu ustrahovanju, zastraševanju in pritiskom. Vse zato, da se ne bi več spraševali o naši polpreteklosti, o privilegijih, ki si jih je povojna oblast, nato pa kontinuiteta nepošteno in brez zaslug prisvojila. Njihov glavni cilj je, da ostane zgodovina napisana tako, kot je bila zapisana leta 1945. Takrat so jasno opredelili, kdo je zmagovalec in kdo poraženec. Vendar se ta njihova dogma, ki so jo utrjevali na 100.000 pobitih in sistematičnem kršenju človekovih pravic, sedaj silovito maje. Poskušajte si predstavljati njihovo grozo, s katero ugotavljajo, da pobiti in zakopani vstajajo z vso silovitostjo in pričujejo o tem, kaj se je v resnici dogajalo na slovenskih tleh med vojno in po njej. Predstavljajte si, kakšno grozo so morali doživljati še živeči morilci, ki so po vojni morili slovenske fante in celo dekleta nad kraškimi brezni, ko so brali o štirih fantih v Šentjoštu, oblečenih v domobranske uniforme. Spomin nanje bi moral biti že zdavnaj izbrisan, njihova zgodovinska vloga jim je bila jasno dodeljena, še preden so bili sploh ustanovljeni. Ti pa sedaj »vstajajo« v podobi štirih fantov. Na kako trhlih temeljih stoji v resnici povojna mitološka zgodovina, se kaže tudi v tem, da se uradna zgodovina, njeni zgodovinarji in braniki te mitologije tako zelo bojijo vsake razprave o tem, kaj se je dogajalo na slovenskih tleh v času vojne in po njej. Pravzaprav še najraje vidijo, da se krivda

[Stran 012]

za takratno ravnanje KPS in njenega VOS-a poišče kar v predvojni »klerikalni« oblasti, ki je prežemala vse pore družbe. Res je, katoliška stran je bila v času med obema vojnama prevladujoča, toda kljub temu smo imeli tudi takrat liberalno društvo Sokol, liberalni časopis Slovenski narod in Jutro, liberalno stranko. Torej, ne glede na vse njihove očitke, tudi pluralnost.

Tisti hip, ko sem ozavestila to realnost, je bila udeležba na proslavi v Rovtah samoumevna, strah, ki mi (nam) ga skušajo vcepiti, pa razkrit, zaradi česar je izgubil svojo moč. Ne, pred resnico ne smemo bežati, temveč jo moramo odkrivati in se zanjo boriti. In ta resnica ni v komunistični partiji niti ne v njeni potvorjeni zgodovini. Če se pustimo prestrašiti, če se zaradi strahu pred izgubo urejene eksistence ne upamo postaviti za tisto, kar smo prepričani, da je resnično, smo že izgubili. Zaradi tega sem se odločila, da tudi tokrat pišem o naši polpretekli zgodovini, o manipulacijah, ki se dogajajo z njo, in o tem, da ne smemo podleči paroli »dovolj je bilo že povedanega o polpreteklosti, ozrimo se v prihodnost«. Ne, o tem bom pisala toliko časa, dokler ne bo tudi v slovenskih šolskih učbenikih napisano, kaj se je v resnici dogajalo v najbolj temačnem obdobju slovenskega naroda.

1.4.3. Ko spregovorijo Rovte

V tej luči je zato zgovornost Rovt neverjetna. Vse, ki smo se na megleno nedeljo peljali na slovesnost v Rovte iz smeri Logatca, je ob cesti na poti »pozdravila« skupinica ljudi s titovkami na glavi, rdečo zvezdo ter rdečo zastavo s srpom in kladivom v roki. Pod nos (in pred kamere) so molili liste z napisom »Kolaboracija je zločin«, pri čemer je obtožba o kolaboraciji letel na domobrance. Zbrali so se, da s svojo prisotnostjo izrazijo nestrinjanje s slovesnostjo ob 70-letnici ustanovitve domobranstva, ki je potekala v Rovtah. Ne vem, če so se zavedali, da pravzaprav prav z napisi in uporabljeno simboliko »pljuvajo v lastno skledo« oz. postavljajo na laž svoje zatrjevanje, da je prav NOB pod vodstvom partije postavljala temelje slovenski državi. Srp in kladivo nista bila nikoli simbola slovenstva, prav tako ne rdeča zvezda. Rdeča zvezda, kot simbol komunizma, lahko predstavlja morda geslo »proletarci vseh dežel, združite se«, ne pooseblja pa domovine, za katero so dali življenje domobranci, pa tudi mnogi partizani, prepričani, da je to glavna vrednota tudi komunistom, ki so prevzeli monopol nad NOB. »Delavci nimajo domovine, zato jim ni mogoče odvzeti, česar nimajo«, je v svojem Manifestu zapisal Karl Marx.

Napis »Kolaboracija je zločin« pa je pravzaprav govoril o njih samih – Sovjetska zveza, ki je bila obenem oče in mati tudi slovenski komunistični partiji, je že leta 1939 kolaborirala z nacistično Nemčijo. Takrat so slovenski komunisti iz svojih vrst izključili tiste, ki se s takim ravnanjem niso strinjali (npr. Vode). Vse do napada na SZ ne vidijo niti nobene potrebe po oboroženem odporu proti okupatorju (glavni ideolog KP Kardelj je že na 5. državni konferenci KPJ oktobra 1940 v Dubravi pri Zagrebu napovedal, da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost izvedbe revolucije in bo v interesu Sovjetske zveze)⁵. Ves čas vojne so dobivali orožje pri okupatorju, temu pa so pravili »taktika« in ne kolaboracija; ob kapitulaciji Italije so italijansko vojsko mirno spustili domov. Še več – pri tem so celo poskrbeli za varen prehod italijanskih vojakov na italijansko stran, obenem pa so na Turjaku krvavo obračunali s pripadniki vaških straž. Ob koncu vojne maja 1945 so brez upora spustili nemške umikajoče vojaške enote preko Drave, medtem ko so zahtevali izročitev slovenske domobranske vojske ter so jo nato na domačih tleh kruto umorili.⁶ Celo pozdrav, s katerim je Jože Pirjevec svoj nagovor na tej »protestni novinarski konferenci« zaključil, je na nek način ukraden in zlorabljen. »Smrt fašizmu, svoboda narodu« je bil najprej pozdrav Tigrovcev, ki v uradni povojni zgodovini niso našli mesta. KP jih ni nikoli priznala kot antifašiste, mnogi so bili celo likvidirani ter po vojni postavljeni na rob političnega in družbenega življenja pod neprestanim nadzorom tajnih služb.

Popolnoma drugačna slika pa je bila na slovesnosti v Rovtah. Več kot 1.000 ljudi se je zbralo, da bi se tudi tako poklonili spominu na pogumne fante, ki so dali svoja življenja za obrambo svojega doma in družin. Tam je plapolala slovenska zastava, odmevala slovenska pesem, govorci pa niso razpihovali sovraštva, temveč je iz njihovih besed vela skrb za slovenski narod. V tem je bila bistvena razlika med enim in drugim dogodkom, česar pa kamere slovenskih televizij niso bile sposobne predstaviti. Še huje – slovenski mediji so gledalcem in bralcem predvsem prenašali sporočila majhne skupinice ob vznožju Rovt. Še posebej grozljiv, subtilno manipulativen in zavajajoč je bil prispevek na komercialni televiziji. Zgodovinar Oto Luthar se je v njem spraševal, koliko je bilo sploh komunistov

[Stran 013]

Figure 4. Zvest samemu sebi ali … Janez Rihar

med vojno ter ugotavljal, da le 16 % ter da večina »ni niti vedela, kaj je komunizem, kaj šele verjela vanj«. Pri tem je seveda pozabil povedati, da so bili vsi ti komunisti na vodilnih mestih, kar pomeni, da so imeli vodilno vlogo ter da so peljali dogajanje v tisto smer, ki so si jo sami začrtali, to je v smer revolucije. Kot da ne ve, da zgodovine nikoli ne piše masa, temveč posameznik. V prispevku tudi povedo, da je bilo v partizanih le za vzorec tistih, ki niso verjeli v Boga, kar naj bi ovrglo tezo, da so bili proti veri. Kakšno sprenevedanje. Ne gre za to, koliko jih je bilo v partizanih vernih, temveč za to, da so bili proti veri komunisti, kar se je jasno pokazalo po vojni, ko so prišli na oblast. Novinar pa je nato svoj prispevek končal z mislijo, da če bi bilo na eni strani historično pravilno, da bi bila na partizanskih slovesnosti maša, saj je bilo v partizanskih vrstah mnogo duhovnikov, pa naj bi bilo tudi historično pravilno, da bi na domobranskih slovesnostih vsaj glavni govorniki govorili nemško, glede na to, da so domobranci sodelovali z nemškim okupatorjem. Kakšna sprevrženost, ki v historičnosti nima nobene podlage. Domobranske enote so sestavljali zavedni Slovenci, ki jim je bila slovenska beseda dragocena. Povelja in pogovorni jezik sta bila slovenska, njihova vsiljena vojna pa ni bila vojna za okupatorja, temveč proti komunističnemu nasilju. V tem je bistvena razlika. Morebiti ne bi bilo slabo novinarju predlagati, da naredi reportažo o domobranskih družinah, ki so se po vojni, da bi si rešile življenje, zatekle v Argentino. Tam bi se lahko na lastne oči prepričal, s kakšno ljubeznijo sinovi in hčere in vnuki pobitih domobrancev gojijo slovensko kulturo in ohranjajo slovenski jezik. Lahko pa mu tudi prinesem pokazat dijaško izkaznico za vlak, ki jo hrani moj oče in jo je uporabljal za vožnjo med Semičem in Novim mestom v času svojih srednješolskih let. Zakaj? Da se sam prepriča, koliko je slovenski jezik pomenil povojni komunistični oblasti – izkaznica je namreč v celoti napisana v srbohrvaščini, čeprav se je uporabljala v slovenskem prostoru.

[Stran 014]

1.4.4. Odkriti odkrito

Da, kontinuiteta, ki še danes popolnoma obvladuje medije, šolstvo, pravzaprav celotno civilno sfero, se na vse načine trudi, da bi ohranila podobo, ki jo je zgradil komunizem že med vojno in po njej. V tej luči lahko beremo tudi obširen prispevek Mace Jogan, zaslužne profesorice Univerze v Ljubljani, v sobotnih prilogah Dnevnika in Dela konec avgusta. V prispevku predstavi rezultate raziskav slovenskega javnega mnenja o NOB in socializmu v letih od 1992 do vključno 2012, ki so bile izvedene v Centru za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. O nenavadnem naključju, da sta rezultate te ankete, ki »kažejo, da državljanska zavest ni razklana na pol, temveč asimetrično, pri čemer se opazno krepi pozitivno vrednotenje NOB in socializma«, sočasno objavila oba osrednja slovenska časopisa niti ne bi razpravljala. Tako »naključje« me namreč spominja na čase preteklega režima, ko so morali vsi mediji pisati o istih stvareh na isti način, temu pa je moral slediti (ali obratno) tudi ves družbeni, kulturni in šolski prostor, pluralnost pa je bila beseda, izbrisana iz slovarja takratne oblasti. Zakaj torej omenjam to anketo? Če odmislim, da je bila interpretacija zaupana gospe, ki je svojo poklicno pot preživela na Visoki politični šoli, »trdnjavi ideološkega monopola komunistične partije od njene ustanovitve dalje« (Jambrek), ki se je kasneje preimenovala v Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, da ni nikjer navedeno, kakšen odnos do NOB, komunizma, partije ali domobranstva so imeli tisti, ki so anketirali, kar je pri takih raziskavah zelo pomembno (zanima me, če bi bil rezultat enak, če bi to anketo izvedla recimo Fakulteta za evropske študije) in da je bila objavljena prav v tednu po slovesnosti v Rovtah, je zanimivo brati trditve, do katerih so se morali opredeljevati anketiranci:

– »če se Slovenci pod vodstvom komunistov in Osvobodilne fronte leta 1941 ne bi uprli, bi kot narod verjetno izginili;

– upor proti okupatorju je povzročil preveč žrtev, zato bi bilo pametneje čakati na zmago zaveznikov;

– po zaslugi NOB v Sloveniji smo Slovenci po koncu druge svetovne vojne dobili nazaj precejšen del svojega narodnega ozemlja;

– boj domobranskih enot na strani okupatorja je bil dejanje izdaje lastnega naroda;

– v času druge svetovne vojne je bila partizanska vojska edina prava slovenska vojska, itd.«⁷

Se vam te trditve zdijo kaj znane? Ne dvomim, saj gre za trditve, ki nam jih že desetletja vcepljajo v glavo in v naš miselni svet. Skoraj identične stavke bi našla v svojih osnovnošolskih zvezkih, kar pomeni, da se v našem prostoru z razglasitvijo samostojne in demokratične Slovenije ni pravzaprav nič spremenilo. Kot da je ta ostala le na papirju, vsa ideologija in mitologija totalitarizma pa se prenaša naprej »iz roda v rod«.

1.4.5. Po resnici in pravici

Da, ta ideologija nam, danes še toliko bolj jasno, sporoča, da ne bo dovolila nikakršnih reinterpretacij zgodovine. Nikakršnega poskusa ponovnega ovrednotenja dogodkov ter ravnanj v času med vojno in po njej. Ne glede na to, ne glede na morebitna ustrahovanja, pritiske, diskreditacijo pa smo dolžni vztrajati pri iskanju resnice. Tudi glede naše polpretekle zgodovine, pri čemer ne gre za nobeno idealizacijo in »glorifikacijo« domobranstva, kot bi radi nekateri predstavili trud za demitologizacijo naše polpreteklosti. Tu gre preprosto za to, da se »po resnici in pravici« zapiše naša zgodovina. Kjer bosta razlog in posledica v pravem vrstnem redu.

[Stran 015]

2.1.1.

Ob letošnji uradni proslavi Dneva državnosti so se spet razvnele debate, ali rdeča zvezda sploh spada na tako proslavo. Večina medijev na to vprašanje orkestrirano odgovarja, da je bila rdeča zvezda v času druge svetovne vojne simbol našega osvobodilnega boja, brez katerega nikoli ne bi bilo samostojne slovenske države, in da to popolnoma upravičuje njeno prisotnost. Seveda govori proti taki razlagi dejstvo, da je rdečo zvezdo na svoji zastavi nosila tudi Jugoslovanska armada, ki je hotela preprečiti našo samostojnost, še bolj pa dejstvo, da je že jeseni 1941 v znamenju rdeče zvezde VOS, imenovana tudi udarna pest komunistične partije, morila zavedne Slovence, ki so tudi načrtovali odpor proti okupatorju; z Odlokom o zaščiti slovenskega naroda so si tedaj komunisti uzurpirali monopol nad osvobodilnim bojem, ki pa v resnici ni bil njihov glavni cilj, ampak le sredstvo za izvedbo revolucije in vzpon na oblast. Po koncu vojne in okupacije so ta cilj v celoti uresničili in nad Slovenijo je zavladal komunistični totalitarizem in ostal na oblasti skoraj pol stoletja. Skozi vso njegovo dobo je slovensko zastavo obremenjevala rdeča zvezda in v njenem znamenju so se zgodili Kočevski rog, Hrastniški hrib, Huda jama in šeststo drugih morišč po vsej Sloveniji. Genocid v Srebrenici se po velikosti in načinu izvedbe skrije pred grozoto Hude jame in drugih omenjenih grobišč, o katerih pa naj ne bi govorili, saj v času velike gospodarske krize »ni primerno odpirati ideoloških tem in ovirati že itak težko pot ekonomskega okrevanja«. Ko od časa do časa vendarle začutimo, da vzroki naše krize niso samo ekonomski, temveč tudi moralni, bi lahko razumeli, da v to poglavje spada tudi razčiščenje in dogovor o polpretekli zgodovini in pokopu mrtvih, vendar ni tako.

Mar ni že več kot 70 let od tistih septembrskih dni, ko se je peščica Slovencev oklicala za narod in vzela v svoje roke pravico odločati o življenju in smrti resničnih ali samo domnevnih političnih nasprotnikov, ki so jih že zaradi svojega nazora imeli za (razredne) sovražnike. Mar ne bi bil že čas, da bi se nasprotniki iz državljanske vojne usedli skupaj in ob poštenem upoštevanju vseh dejstev sklenili mirovno pogodbo? Žal, smo od take pogodbe še zelo, zelo daleč, dokler bo na splošno veljalo, da je bil na partizanski strani med vojno samo osvobodilni boj, ki pač ni mogel biti brez napak – kdo le bi v tako težkem času mogel delati brez napak, na drugi strani pa kolaboracija, ki po vojni ni mogla ostati nekaznovana. Če je na strani, ki je leta 1941 objavila Odlok o zaščiti slovenskega naroda in leta 1943 Dolomitsko izjavo, res bil samo osvobodilni boj, zakaj tako sovraštvo do druge strani? Ali more kdo reči, da se je druga stran začela organizirati iz čistega veselja, da bi pomagala okupatorju? Zakaj so partizani septembra 1943 napadali samo četnike in vaške stražarje, Italijanom pa celo pomagali, da so se varno umaknili v Italijo? Zakaj so že tedaj nastala množična grobišča, kot Mozelj, Jelendol, Travna gora, Mačkovec itn. Kakšen cilj je imela Centralna komisija VOS (Zdenka Kidrič in Vito Kraigher), ko je v pričakovanju padca Turjaka prišla v Kočevje? Zakaj so bili partizanski poveljniki tedaj gluhi za skupen nastop partizanov in vaških stražarjev proti Nemcem? Ali ni uničevanje domačih političnih nasprotnikov v času tuje okupacije tudi izdaja in zločin?

Dr. Nežmah je pred nedavnim zapisal v Mladini, da so povojni množični poboji kot matrica našega sodstva. »Prostega pobijanja tožilstva in sodišča niso preiskovala ne leta 1945 ne nikoli kasneje. Današnji status je splošna vednost o teh pobojih in hkrati nekaznovanost organizatorjev in njihovih eksekutorjev.« Ob tej ugotovitvi se nujno spomnimo množičnih pobojev po padcu Grčaric, Turjaka in drugih protirevolucijskih postojank. Ali niso bili ti poboji kot nekakšna generalka za povojne poboje? Tako po padcu Turjaka kot po vojni so pobijali ujetnike in ni bilo milosti niti za ranjence. Sicer pa več o tem, še posebej o ranjencih, v naslednjih poglavjih.

2.1.2. Po padcu Turjaka

V 89. številki Zaveze smo pod naslovom Ob 70. obletnici turjaške tragedije skušali prikazati sliko dogodkov, ki so se v tednu med 12. in 19. septembrom odvijali na Turjaku.

[Stran 016]

Figure 5. Plošča na Turjaku – blizu kraja zločina nad ranjenci

V nedeljo, 19. septembra, so napadalci s težkimi topovi, ki so jih upravljali italijanski topničarji, začeli razbijati grajski stolp, obrnjen proti marofu; ta zid ni bil tako debel, saj je bil stolp zidan kasneje in v notranjosti je bilo tudi veliko lesenega. Vse granate so letele na eno mesto. Bilo je očitno, da se tisti pri topovih spoznajo na svoje delo. Ko sta se streha in del zidu na tej strani zrušila, se je vse zavilo v prah in dim in branilci so se morali od tam umakniti. Okrog pol enajstih so topovi utihnili. Branilci so pričakovali, da bo sledil napad pehote, zato so hoteli ponovno zasesti ruševine, toda izkazalo se je, da so jih napadalci prehiteli. Francetu Kaduncu je v tej stiski prišlo na misel, da je prav pod razvalinami, kjer so se ugnezdili napadalci, skladišče municije, in da bi jih morda pregnal, če bi skladišče zažgal. S težavo se je splazil tja in zanetil ogenj, toda na povratku je bil težko ranjen. V skladišču so nastale eksplozije in ogenj se je kmalu razširil, vendar napadalcev to ni pregnalo iz gradu. Razmere za branilce so iz ure v uro postajale težje in končno so se odločili za predajo.

Iz gradu so se pokazale bele zastave. Bilo je 19. septembra, ko je ura kazala dvajset minut čez eno. Streljanje se ni poleglo, dokler niso prav pred grajska vrata zapeljali italijanski tanki. Velik tank tik pred vrati je top in strojnico obrnil proti vhodu. Ko so videli, da se bodo legionarji res predajali, so se približali tudi partizani; dva s strojnico sta stala poleg tanka in izza zidu so gledale brzostrelke. Iz tanka je od časa do časa pokukala italijanska čepica. »Hitro, hitro! Kdor pride z orožjem, bo ustreljen!« Legionarji so stopali po klancu navzdol. Ob poti je bila straža z naperjenimi strojnicami. Šele pod klancem, kjer se pot odcepi na Želimlje, so jih ustavili. Nekdo je prinesel kolobar zarjavele žice, drugi so prinesli težke vrvi in med zmerjanjem so jih začeli vezati. (Povzeto po brošuri Turjak, Ljubljana 1944.)

Iz gornjega povzetka bo bralec morda začutil stisko, ki so jo doživljali branilci, preden so se odločili za predajo. Seveda noben, še tako dober opis ne more prikazati resničnega vzdušja, ki je tedaj vladalo v gradu. In kakšni so šele bili občutki branilcev, sedaj partizanskih ujetnikov, ko so jih med posmehovanjem in zmerjanjem vezali z žico in pritrjevali na dolge vrvi. Ko so bili vsi, ki so se predali, tako povezani, so jih pod močno stražo odgnali v Velike Lašče in zaprli v skladiščno poslopje na železniški postaji, ki je bilo že ograjeno z bodečo žico, saj so bili v njem še pred kratkim nastanjeni italijanski vojaki.

Prešernova brigada je v svoj operativni dnevnik zapisala, da je bilo na Turjaku 695 ujetnikov. Za njo sta v svojih monografijah to številko povzela tudi Petelin in Strle. Odsek za propagando in statistiko glavnega štaba je v dnevnem poročilu 20. 9. 1943 kratko opisal zavzetje Turjaka in takole navedel število ujetnikov: »V naše roke je padlo cca 700 ujetnikov, med njimi 60 duhovnikov in vojaških voditeljev iz raznih belogardističnih postojank, ki so bile likvidirane v zadnjih dneh in ki so se zatekli v edino še preostalo belogardistično gnezdo – Turjak.« Brošura Turjak ter pisca Grum in Pleško števila ujetnikov ne navajajo. (T. Ferenc, Dies irae, str. 339.)

Čeprav je zgodba o Turjaku že sama dovolj obsežna in zahtevna, se nam zdi za razumevanje tistih usodnih dni primerno, da povemo tudi nekaj o padcu postojank vaških straž na Notranjskem (Nova vas, Begunje pri Cerknici in Pudob) in o tem, kaj se je zgodilo z vaškimi stražarji, ki so tam prišli v roke zmagovalcev. Gradnikova brigada je 11. septembra krenila iz Ribnice proti Blokam, skoraj hkrati s prešernovci, ki so odhajali na Turjak. Z razmeroma močno postojanko vaške straže v Novi vasi so se že pred prihodom

[Stran 017]

brigade neuspešno pogajali domači partizani. Gradnikovci so postojanko obkolili in zahtevali brezpogojno predajo. S pomočjo italijanskih tankov in topništva so dosegli, da se je posadka 13. septembra dopoldne predala. Župnik Hren se je skril, vendar so ga kmalu našli in obsodili na smrt. O tem v Spominih piše tudi Ivan Maček, ki se je prav tedaj s Kardeljem pripeljal na Bloke. Izmed članov posadke, ki se je vdala, so izločili 32 »vodilnih« in jih najprej zaprli v zadružno skladišče v Novi vasi, nato pa odpeljali v kočevske zapore.

Posadki vaške straže v Begunjah je poveljeval inženir Jože Vojska. Pod njegovo poveljstvo sta spadali tudi manjši postojanki v Bezuljaku in Dobcu. Bili so dobro oboroženi, saj so precej orožja in municije zaplenili Italijanom v Cerknici. Ker z Ljubljano ni bilo zveze, so pogrešali navodil, kakšno stališče naj zavzamejo do Nemcev na Rakeku in do partizanov, ki so zlasti v Cerknici postajali glasni. 14. septembra dopoldne je Gradnikova brigada, ki je prišla z Blok, obkolila Begunje in začela s topovskim obstreljevanjem, ki pa ni povzročilo večje škode. Po razmeroma mirni noči se je topovsko bombardiranje okrepilo in v napad sta se vključila tudi dva tanka. Granata iz tanka je zadela zvonik farne cerkve in veliki zvon se je razletel na kosce. Opoldne so bila nekatera poslopja v vasi že močno poškodovana. Zaradi obstreljevanja se je poslabšala zveza med posameznimi, med seboj precej oddaljenimi obrambnimi položaji, kar se je še posebej pokazalo, ko so napadalci ponudili pogajanja. Takoj ko so na nekaterih obrambnih položajih na spodnjem koncu vasi ustavili ogenj, so partizani vdrli v vas in obramba je bila zlomljena. 15. septembra popoldne so se Begunje brez posebnih pogajanj predale. Postojanki v Bezuljaku in Dobcu nista bili obkoljeni. Iz Dobca je patrulja odšla v Borovnico po pomoč in 16. septembra zjutraj je močna skupina Borovničanov skupaj s patruljo prišla na Kožljek; izvedeli so, da so Begunje padle že prejšnji dan popoldne in da so tudi posadko v Bezuljaku zajeli partizani.

Iz poročila Gradnikove brigade je razvidno, da je v Begunjah ujela 165 vaških stražarjev, nič pa ni povedano o njihovi nadaljnji usodi. Takoj po zavzetju Begunj so prijeli župnika Turka, učiteljico Drobničevo in še nekatere. Ker med vaškimi stražarji, ki so jih postrojili sredi vasi, niso našli niti poveljnika Vojske niti namestnika Matičiča, so zagrozili, da bodo vsako uro streljali talce, dokler se ne

Figure 6. Križ na morišču nad velikolaško železniško postajo

javita. Ko sta se potem prikazala iz skrivališča, so ju pridružili ostalim aretirancem in naslednji dan vse odpeljali v Kočevje.

Med notranjskimi postojankami vaške straže je bil tudi Pudob s poveljnikom Jakobom Petrom. Ob kapitulaciji Italije so se v Pudob zatekli tudi vaški stražarji iz Dan in Grahovega, ki jih je vodil France Kremžar, in tako je bilo zbranih okrog 150 mož. Glavno postojanko so imeli v gasilskem domu ob križišču cest, ki peljeta iz Iga vasi in Kozarišč, manjšo pa v gostilni nasproti cerkve. Tudi v Pudobu je začel pogajanja okrožni odbor OF Cerknica; vaška straža je zahteve za predajo najprej zavrnila, potem pa se je zgodilo, da so se tisti v gostilni odločili za vdajo, ne da bi o tem obvestili soborce v gasilskem domu. Po vdaji posadke v gostilni so oni v gasilskem domu celo noč odbijali partizanske napade, proti jutru pa je Kremžar z okrog 30 borci izkoristil jutranjo meglo in se brez boja izvlekel iz obkolitve. Brigada je potem imela lahko delo z branilci, ki se niso pridružili izpadu. Nekaj ujetnikov so takoj postrelili in jih pustili ležati pred gasilskim domom. Sedem ujetnikov so odgnali k jami Kozlovka in jih tam pomorili.

[Stran 018]

Kardelj, ki se je 14. septembra ustavil tudi v Pudobu, je takole poročal centralnemu komiteju KPS: »Danes zjutraj so naši vzeli Pudob. Ker je težava s transportom zagrizenih belogardistov, sva z Matijo odredila, da brigadno sodišče takoj izvrši obsodbo in da se postrelja, kar je treba postreljati. Tudi Hren (v Novi vasi) je hotel pobegniti in z Matijo sva odredila, da se ga takoj ustreli.« (T. Ferenc, Dies irae, str. 390.)

Pa se še vrnimo k turjaškim ujetnikom, ki so noč od 19. na 20. september pretrpeli v Velikih Laščah. Zjutraj so jih začeli popisovati in popoldne je prišla komisija, ki jih je razdelila v skupine. V prvo skupino so uvrstili 12 znanih poveljnikov in jih še isti večer odgnali iz skladišča. Znanih je nekaj verzij, kje in kako so nameravali opraviti z njimi. Komaj so jih privedli iz žice, ki je obdajala silos, so trije pobegnili in zato so ostalih devet postrelili kar tam ob cesti pri Perhajevi gostilni. Naslednje dopoldne so odbrali še petdeset ujetnikov, med njimi sta bila zdravnik dr. Kožuh in sodnik Zalokar, in jih postrelili v gozdu nad železniško postajo. Sodeč po grobovih so jih postrelili v dveh skupinah: V manjši skupini – 8 moških – so bili civilisti, kot zdravnik dr. Kožuh, sodnik Zalokar, profesor Petelin, brata Beno in Ivan Rožanc ter drugi. V večji skupini – 41 moških in ena ženska – so bili predvsem pripadniki vaške straže iz Škocjana in Ambrusa. Ohranjena sta seznama z imeni žrtev. Ni ugotovljeno, kdo in po kakšnem ključu je tedaj odločil, kdo bo ustreljen in kdo odpeljan v Kočevje.

2.1.3. Poboj turjaških ranjencev

Med petdesetimi ujetniki, ki so jih v torek 21. septembra postrelili v gozdu nad velikolaško železniško postajo, je bil tudi zdravnik dr. Ludvik Kožuh. Ob vdaji Turjaka je bil v ambulanti med ranjenci. Ne vemo, kako so ga odtrgali od njih in potem pritrdili na dolgo vrv, ki je povezovala kolono ujetnikov na poti v Velike Lašče. Verjetno so hkrati z njim odšli iz bolniške sobe tudi nekateri bolničarji in lažji ranjenci, saj viri navajajo, da je bilo ob vdaji 36 ranjencev. Lahko sklepamo, da so partizanski bolničarji iz gradu, ki je gorel, ukazali prenesti ranjence v niže ležeče gospodarsko poslopje, kjer sedaj stoji Lovski dom. Tone Ferenc navaja v knjigi Dies irae pričevanje Vinka Kolbezna, pripadnika vaške straže v Semiču, ki je bil ob kapitulaciji Italije mobiliziran k partizanom: 20. septembra je bila njegova enota na Turjaku in Kolbezen je z drugimi prenašal ranjence iz ambulante v gorečem gradu v niže ležeče poslopje, kasneje pa bil tudi priča, ko so na ukaz prihajali iz poslopja in bili na pragu ustreljeni. V 10. številki Zaveze je objavljen članek Dan po vdaji, ki ga je po izpovedi Fanike Bavdek napisal Justin Stanovnik: Bavdkovi, po domače Škindrovi, z Gradeža so imeli na Turjaku očeta in tri sinove: Poldeta, Jožeta in Franceta. Vedeli so, da je grad obkoljen in da je stiska branilcev vsak dan večja. Skrbelo jih je za svoje, vendar tudi v nedeljo, 19. septembra, ko so nepretrgano grmeli topovi in je grad že gorel, niso mogli drugega kot moliti. Ko je tudi do njih prišel glas o vdaji, je Fanika z drugimi dekleti in ženami tekla dol proti gradu. Pri marofu so se skoraj zaletele v prvi del žalostne naveze, ki se je odpravljala v Velike Lašče. Begale so ob vrsti in iskale svoje. Fanika je kmalu našla najstarejšega brata Poldeta in zvedela, da je France ranjen, za očeta in Jožeta pa ni vedel, kaj je z njima. Ker so jih partizani odganjali, pa tudi groza jih je bilo gledati svoje, privezane na vrvi in zasramovane, so se čez nekaj časa vrnile v komaj en kilometer oddaljeni Gradež. Pozno ponoči sta k Škindrovim prišla dva partizana – domačina povedat, da je France težko ranjen in da prosi, če bi ga Fanika prišla obiskat. Takoj je odšla z njima. Ranjenci so že bili v poslopju spodaj in brez težave je našla Franceta. Bil je težko ranjen v trebuh; zadelo ga je s strehe, ko se je umikal iz sobe, ki se je podirala. Potožil je, da je hudo žejen, pa tudi drugi ranjenci so trpeli zaradi žeje. Fanika se je zato vrnila domov po čaj. Medtem ko je mati pripravljala čaj, je skočila še v Škocjan po sestro bogoslovca Lojzeta Breznika, ki je tudi bil med ranjenci. Kati in Lojze Breznik sta bila doma iz Rafolč pri Lukovici in sta leta 1943 preživljala počitnice pri škocjanskem župniku, saj zaradi Nemcev nista mogla domov. Ko so po 8. septembru mnogi odhajali v grad, je šel z njimi tudi Lojze in tam ga je zadelo med reševanjem ranjencev. Fanika in Kati sta si torej naložili posode s čajem in hiteli v grad. S seboj sta vzeli še nečaka Rudija, ki mu je France komaj tri mesece prej vezal birmo. V prostoru je bilo sedaj več ljudi iz okolice, ki so prišli pomagat ranjencem. Straža je bila samo zunaj pred vrati. Medtem ko sta bili Kati in Fanika vsaka pri svojem bratu, je ranjenec Marjan Bajželj iz Grosuplja, ki ni mogel sam hoditi, prosil, da bi mu pomagali na stranišče. S težavo sta ga postavili na noge in pospremili do stranišča, Rudi pa je ostal pri svojem stricu in botru. In tedaj se je zgodilo. Ko se je Fanika vrnila in

[Stran 019]

Figure 7. Videm – Dobrepolje; grobovi na Turjaku pobitih ranjencev – v svobodi so jih morali svojci zravnati z zemljo. V ozadju ruševine videmskega župnišča.

hotela nazaj k bratu, je v prostoru že bilo več partizanov in ni smela k bratovemu ležišču, pač pa je do nje ves vznemirjen prišel nečak Rudi, jo zgrabil za roko in hlipal: »Teta, saj bodo vse pobili; sam sem slišal, ko je ukazal, naj jih spravi ven in začne streljati.«

Ob 60-letnici turjaške tragedije je Kati Breznik, kot ena redkih prič takratnega pokola ranjencev, ponovno obiskala Turjak v spremstvu gospe Ivanke Kozlevčar in obudila spomin na 20. september 1943; iz tega je nastal članek Ranjenci, ki ga je objavila Zaveza v jubilejni 50. številki. Medtem ko je čakala na Bajžlja, da bi mu pomagala nazaj na ležišče, je zaslišala klice: »Civili takoj ven! Ranjenci ven, kakor kdo more!« Videla je mladega fanta, kako je po vseh štirih kobacal k izhodu. Eden od stražarjev jo je nadrl, kaj še dela tam. Soba se je že precej izpraznila. Tam sta prej ležala tudi dva ranjena partizana, ki so ju vaški stražarji ujeli. Sedaj ju je doletela usoda drugih ranjencev. Srečala je odhajajočega brata bogoslovca. Ko mu je prej v razgovoru svetovala, naj pove, da je begunec in da mu pomagajo Tomšičevi, ji je odvrnil: »Ne verjamem, da bodo lepo ravnali z nami, ker je to revolucija«, sedaj pa se je samo poslovil z besedami: »Zbogom in na svidenje v nebesih!« K izhodu iz poslopja jo je pospremil partizan. Zunaj pod stopnico je ležal ubit konj ali mula in pravkar ustreljeni ranjenec je padel nanj. Drugi, prej ubiti, so bili položeni v vrsto tako, da so gledali proti gradu. Za njimi so stali partizani. Ubijalec je stal ob mrtvi živali. Bil je manjše postave, a čokat in v roki je držal velik samokres, vendar je njo pustil, da je šla s stražarjem mimo … Še več let po tem je imela občutek, da bo dobila strel v tilnik.

Pomorjene ranjence so z lojtrskim vozom prepeljali na turjaško pokopališče. Ljudje so si zapomnili, da je od voza tekla kri. Pokopali so jih še isti dan v dve jami zadaj za kapelo, kjer je zdaj potka z živo mejo proti turjaški grobnici. Za praznik vseh svetnikov leta 1943 so svojci na grobove skrivaj prinesli cvetja. Februarja 1944 so Škocjančane in bogoslovca Breznika prekopali na škocjansko pokopališče. Tam počivata tudi ranjena in nato umorjena bogoslovca: Matevž Krmelj iz Škofje Loke in Jože Logar iz Vodic. Tako Breznik kot Krmelj in Logar so se v takratno Ljubljansko pokrajino umaknili pred nemškim okupatorjem, potem pa tu umrli od domače roke.

Med ranjenci, ki so jih postrelili na Turjaku, je bil tudi France Kadunc. Spomnimo se, kako ga je ob petnajstletnici Turjaka v Clevelandu v svojem govoru omenil pisatelj Karel Mauser. France Kadunc je bil ranjen, ko je skušal pregnati napadalce, ki so se ugnezdili v razvalinah grajskega stolpa. Poleg Kadunca je bilo med ranjenci še več Dobrepoljcev. 16-letni Jože Grm iz Zagorice sploh

[Stran 020]

Figure 8. Izkopavanje žrtev v Jelendolu

ni bil pri vaški straži, ampak ga je potegnila s seboj množica fantov, ki so mimo njegovega doma odhajali na Turjak. Njegova sestra Tončka je za knjigo Dobrepoljska Hirošima napisala poseben prispevek z naslovom Turjaški ranjenci. Navajamo odlomek: »Pridrvel je komandant na konju in zavpil: ,Vsi ven! Začni streljati!’ Smrtne sence obsojencev so se prikazale na pragu. Rabelj je oholo razkoračen stal pred njimi in vsakega ustrelil v glavo, da je padel pod prag. Težji ranjenci so se priplazili, kakor so vedeli in znali, nekateri so dobili strel tudi v ležečem stanju. Kako je prišel moj brat po eni nogi do tja, si ne znam predstavljati. – Kup 28 mladih trupel, skoraj samih najstnikov, so potem naložili na lojtrni voz. Kri je tekla po poti, ko so jih peljali na pokopališče … Spomladi so prišli svojci z vozmi in krstami in jih odkopali. Bili so taki kot zemlja in glav skoraj niso imeli. Naš Jože je držal roko na hlačah; mama jo je odmaknila in spodaj se je poznalo čisto blago. Tako ga je prepoznala. Pri pogrebu na Vidmu so se vsuli streli z bližnjega hriba, da se je vse razbežalo, potem pa se je umirilo in smo jih pokopali. Naredili smo vsem enake grobe z okvirji in križi; vsak je imel belo ploščo s podatki in sliko. V svobodi 1945 je prišel ukaz, da moramo vse to razdreti in grobe zravnati z zemljo.« (Dobrepoljska Hirošima, str. 137.) – Iz Zagorice je bil tudi Ludvik Hren, ki je 4. junija 1942 ponoči spremljal kaplana Ivana Lavriha, ko je bežal pred partizani. 19. septembra 1943, ob vdaji, sta bila oba na Turjaku. Preden je odšel skozi glavna vrata, da se preda partizanom, se je kaplan poslovil od Hrena, ki je ranjen ležal v ambulanti. Ker je bil obut samo v sandale, mu je ranjenec ponudil svoje čevlje, češ da jih sam itak ne bo rabil, ker ga bodo ustrelili. Seveda jih kaplan ni vzel. Hren se je potem, verjetno ponoči, odtihotapil iz prostora, kjer so ležali ranjenci, in se zavalil v dolino. Kasneje je bil pri domobrancih, preživel tudi Teharje in leta 2008 umrl v Argentini. (I. Lavrih, V primežu, str. 55–56.)

Verjetno bo kdo vprašal, zakaj navajamo o turjaških ranjencih samo »zgodbice« njihovih svojcev, zakaj se nismo potrudili in poiskali kak dokument. Odgovorili bomo z vprašanjem: zakaj o poboju domobranskih ranjencev po vojni ni nobenih dokumentov?

[Stran 021]

Figure 9. Na poti v blagoslovljeno zemljo

Verjamemo, da bi T. Ferenc, ki v knjigi Dies irae zelo na kratko piše o zločinu nad turjaškimi ranjenci, uporabil kak dokument, če bi ga imel na razpolago, pa je ostal pri pričevanjih, ki jih je večinoma povzel po reviji Zaveza. Tudi Kardelj in Maček o tem dogodku molčita. Kdo je ta pokol ukazal in kdo je bil izvajalec? Ali ni čudno, da so ranjence na Turjaku postrelili, še preden so ujetnike v Velikih Laščah razvrstili v skupine? Med partizani v Laščah je bil tedaj pravnik dr. Jože Brilej, ki mu je gotovo bila znana konvencija o ranjencih, pa ni vzel v bran niti dr. Kožuha, ampak je pustil, da so ga po zaslišanju razporedili v skupino za ustrelitev v Jamnikovem gozdu? Ali ni bil tedaj v Laščah tudi komandant Stane Rozman, po katerem so pred kratkim ponovno poimenovali vojašnico Slovenske vojske? T. Ferenc v svoji knjigi navaja dnevno povelje, ki ga je Glavni štab NOV in PO Slovenije izdal 19. septembra 1943, takoj po padcu Turjaka: »Danes so edinice VII. udarne brigade Franceta Prešerna po osemdnevni žilavi borbi uničile največjo utrjeno belo in plavogardistično postojanko na teritoriju Slovenije, postojanko na Turjaku … Za junaštvo, žilavost in spretnost, ki so jo v tej borbi pokazali, izreka glavni štab borcem, komandirjem, komandantom in politkomisarjem zahvalo in priznanje.« Ali je mogoče, da ta isti glavni štab, ki je izdal to pohvalo, ni vedel za načrtovanje in izvršitev pokola turjaških ranjencev, saj je sicer potrdil in pohvalil tudi pokol? Dejstvo je, da tudi tu vemo za zločin, njegovih povzročiteljev pa ne poznamo in izgleda, kot da jih ni bilo.

Naši predniki so od nekdaj spoštovali mrtve in jim od pokristjanjenja sem na grobovih oziroma na kraju smrti postavljali znamenje križa. Na kraju smrti turjaških ranjencev do danes ni nobenega obeležja in ga po vsej verjetnosti tudi ob 70. obletnici njihove tragične smrti še ne bo. Pristojni organ je namreč zavrnil prošnjo Nove Slovenske zaveze za postavitev križa z utemeljitvijo, da bi bilo to v nasprotju s statusom kulturnozgodovinskega spomenika, ki ga ima grad z okolico. Kako naj torej razumemo, da pa je plošča ob vhodu v grad, v neposredni bližini kraja, kjer je bilo 20. septembra 1943 postreljenih 28 ranjencev, ki opozarja, da je Prešernova brigada tu 19. septembra 1943 »zavzela belogardistično postojanko in zajela 695 sovražnikov«, v skladu s statusom, ki naj bi ga imel grad? Ali ni že v samem napisu nekaj zelo motečega? Proti komu se je na Turjaku borila slovenska

[Stran 022]

Figure 10. Pogreb jelendolskih žrtev v Hrovači

brigada, ki je nosila ime velikega pesnika, avtorja verza: »Slovenec že mori Slovenca, brata; kako strašna slepota je človeka?« Kdo so bili sovražniki, ki so jih zajeli, in kako so ravnali z njimi? Kdo je upravljal s topovi, ki so omogočili zavzetje gradu, in kdo je pomagal vezati ujetnike?

2.1.4. Zadnje postaje križevega pota turjaških ujetnikov

V knjigi Odločitev (str. 364) piše Tone Fajfar o seji izvršnega odbora OF v Velikih Laščah 15. 9. 1943, na kateri je Zdenka Kidrič poročala o zaslišanjih četniških oficirjev, zaprtih v Kočevju, ki da »se delajo kar se da nedolžne – tudi tisti, ki so prej počenjali velike svinjarije nad našimi ljudmi. Večino bomo izročili vojnemu sodišču.« Centralna komisija VOS je v tistih dneh izdala več navodil o ravnanju z ujetniki oziroma s tistimi, ki se ne bi predali. »Vse tiste, ki se še danes drže v posameznih posadkah ali se skrivajo v gozdovih in se ne prijavijo našim oblastem, je treba brezpogojno uničiti.« V Kočevje so najprej prignali ujetnike iz Grčaric, nato pa tudi z Notranjske in Turjaka. Zaprti so bili v Auerspergovem gradu in v Dijaškem domu, nekaj tudi v barakah, kjer so pred kapitulacijo bili Italijani. Število ujetnikov se je zlasti povečalo, ko so jih pripeljali s Turjaka oziroma iz Velikih Lašč. 23. septembra 1943 je kočevska gospodarska komisija pisno opozorila partizansko poveljstvo, da je v mestu že okoli 1000 ujetnikov in ker se povečuje tudi število vojaštva, prihaja do težav s prehrano.

Preselitev velikega dela zapornikov v Ribnico je bila izvedena 2. oktobra 1943. Večinoma so bili to ujetniki s Turjaka in Notranjske. Slavko Zupančič, ki je kasneje pobegnil z morišča v Jelendolu, pripoveduje v svojem pričevanju, kako so celih pet ur zvezani, lačni in žejni pešačili od Kočevja do Ribnice. V Ribnici je namreč bila vojašnica, zgrajena malo pred drugo svetovno vojno, v katero se je spomladi 1941 vselila italijanska vojska, po odhodu Italijanov pa je VOS v njej uredila zapore. S tem je Ribnica postala največje taborišče na takratnem »osvobojenem ozemlju«. 2. oktobra je tu začelo poslovati tudi področno vojaško sodišče, ki se je takole predstavilo sodnemu oddelku glavnega štaba Slovenije: »Sodišče ima svoje prostore na bivšem okrajnem sodišču, kjer so tudi štiri celice, v katerih je prostora za največ 15 jetnikov, trenutno pa je v njih zaprtih 29 osumljencev, 13 osumljenk in 2 otroka. Ostali osumljenci so razmeščeni v zgornjih prostorih vojašnice bivše jugoslovanske vojske. Stanje priprtih dne 8. 10. 43 je sledeče: Zapori na sodišču 44, zapori v vojašnici 396, skupaj 440 ter tvorijo večino tisti, ki so bili ujeti na Turjaku in ostalih postojankah.« (Dies irae, str. 532.)

Razmere v ribniškem zaporu je dokaj dobro opisal nekdanji cerkniški kaplan Boris Femc. Partizani so ga dobili v roke ob padcu Begunj. Zaprt je bil v Kočevju in Ribnici, nato pa interniran v Stični, od koder se je v času nemške ofenzive rešil v Ljubljano. Svoja doživetja od 8. septembra do novembra 1943 od Cerknice in Ribnice do Stične je leta 1944 v 12 prispevkih objavil v Slovenskem domu pod naslovom Spomini slovenskega duhovnika po lanskem 8. septembru. Navajamo kratek povzetek: »Soba je bila kakšnih 16 m dolga in dobrih 5 m široka. V tistem nadstropju so bile še tri take sobe. Vse so bile polne in strogo zastražene. V veži sta stala dva velika zaboja, na vsakem pa strojnica … Postelje menda ni bilo nobene. Razporedili smo se kar po tleh, pa je komaj bilo prostora za vse. Zeblo nas ni, saj nas je menda bilo v sobi 160. Na stranišče smo hodili po vrsti, najprej

[Stran 023]

Figure 11. Mozelj, 7. novembra 1993 – Nagovor dr. Ljuba Sirca

ena soba, potem druga … Da ne bi bilo treba tolikokrat odpirati vrat, so nam prinesli v sobo ‘kiblo’ – dva pločevinasta zaboja od italijanskega streliva … Opoldne in zvečer so prinesli v sobo ‘kazan’. V njem je bila menaža: voda, korenje in neolupljen krompir ali samo olupki. Kruha v Ribnici nismo dobivali.« (Dies irae, str. 526.)

V poglavju Zaslišanja in obsodbe v Ribnici je T. Ferenc v svoji knjigi povedal marsikaj o »sodnem obravnavanju« tamkajšnjih zapornikov in ga dopolnil še s poglavjem o usmrtitvah v Jelendolu. Zaradi omejenosti našega prostora bomo tu skušali prikazati samo najvažnejše. Partizansko vodstvo, zlasti Centralna komisija VOS, je večkrat opozarjalo, naj se z ujetniki ravna po naglem postopku. Eden od razlogov za to je verjetno bilo pričakovanje nemške ofenzive. V večini slučajev je bil postopek zaključen z izvršitvijo smrtne obsodbe. Konkreten primer tega je poročilo varnostnega referenta okrožne komisije VOS, ki ga navaja T. Ferenc v omenjeni knjigi na str. 542: »V noči od 15. na 16. oktober je bila izvršena likvidacija 24 na smrt obsojenih belogardistov: Jereb Alojz /in poimensko navede še ostalih 23. / Likvidacija je bila skrbno pripravljena in je potekla v popolnem redu in največji tajnosti. Kot pomoč pri likvidaciji je bila 1. četa bataljona VOS.«

Verjetno je nemška ofenziva omenjenemu referentu preprečila poročanje o veliki likvidaciji v noči na 23. oktober v Jelendolu, imamo pa o tem pričevanje Slavka Zupančiča, ki je sam bil med obsojenimi, pa mu je uspelo pobegniti iz jame, in kaplana Femca, ki je bil tisto noč priča dogajanju v ribniškem zaporu. Poglejmo najprej Zupančičevo izjavo: »22. oktobra dopoldne so nas začeli klicati, iz vsake sobe nekaj. Nabrali so nas 95 (Ferenc ga tu dopolni. To so bili: 89 obsojenih tisti dan, 5 obsojenih v Rabski brigadi in Ivica Jan.) ter nas zaprli v posebno sobo, z izgovorom, da nas bodo zaradi čiščenja prostorov prepeljali drugam. Za večerjo smo dobili nekaj umazane vode in ukaz, naj bomo pripravljeni za odhod. Okrog devete ure je pripeljal pred kasarno tovornjak, nato je stopil v našo sobo komunist s polo papirja in nas začel klicati. Izmed desetih odbranih sem bil jaz sedmi.

[Stran 024]

Ko pridem v pritličje, vidim, kaj delajo z mojimi prijatelji, kako jim roke vežejo na hrbtu in privezujejo na vrv. Nato so nas naložili na tovornjak in odpeljali proti Dolenji vasi oziroma Jelendolu. Klečali smo na tovornjaku in polglasno molili rožni venec. Okoli nas so stali partizani, dvajset po številu. Pobegniti ni bilo mogoče …« (Dies irae, str. 543.) Boris Femc pa se je po enem letu takole spominjal tiste noči: »Zvečer nam je stražar zaupno povedal: ,Lahko ste srečni, da ste v tej sobi, ker za tiste tam zraven nocoj ne bo dobro.’ Tisti večer so jih 95 odpeljali na morišče v Jelendol. Tudi za nas je bila tista noč nekaj strašnega. Vsake pol ure smo slišali klicanje imen, odpiranje in zapiranje vrat, tek po stopnicah in spet ropot motorjev.« (Dies irae, str. 543, Slovenski dom 25.11.1944)

Končno so Zupančiča prignali k jami. Kljub temu, da je bil strelec od njega oddaljen le poldrugi meter, ga z dvema streloma iz brzostrelke ni zadel, vendar je ob drugem strelu padel v jamo. Ko so zaradi preleta nemškega letala pogasili ogenj, je izkoristil povečano temo, se izvlekel iz jame in zbežal v gozd. Po šestih urah hoje je ob štirih zjutraj prišel v Dolenjo vas … Drugi, ki mu je tisto noč uspelo pobegniti, je bil Matija Mavec z Roba. Zbežal je v trenutku, ko je kamion, ki jih je pripeljal iz Ribnice, ustavil. Po skoraj 23 urah tavanja po gozdovih je le prišel v bližino domače vasi. (Dies irae, str. 544.)

V petek, 2. oktobra 1944, so ribniški domobranci v jelendolskem gozdu izkopali tri grobove, v katerih je počivalo 119 žrtev, ki so jih kruti izvrševalci obsodb 15. oktobra zvečer oziroma v noči na 23. oktober 1943 pripeljali iz ribniških zaporov in postrelili. Pri izkopu sta sodelovala tudi Slavko Zupančič in Matija Mavec, ki sta eno leto prej od tu pobegnila in si rešila življenje. Izkopavanje so spremljali: zdravnika dr. Oražem in dr. Juvan, predstojnik ribniškega sodišča dr. Arko, kanonik dr. Kraljič in še nekateri, ki so podpisali zapisnik o izkopu, poleg njih pa tudi številni svojci žrtev in novinarji. V grobu, iz katerega se je rešil Zupančič, je bilo 38 trupel. Matija Mavec je med njimi prepoznal svojega brata Jožeta. Mnogih niso prepoznali, ampak samo zabeležili podatke in shranili pri njih najdene predmete za morebitno kasnejšo identifikacijo. V drugem grobu, oddaljenem kakih 100 m od prvega, je bilo 57 žrtev. Brez težave so prepoznali ižanskega župana Mirka Mrzela, Urško Železnikar in še nekatere, precej pa je ostalo neidentificiranih. Tretji grob je bil v dolinici pod gozdnim kolovozom. V njem je bilo 24 žrtev in med njimi Anica Drobnič, šolska upraviteljica v Begunjah pri Cerknici. Prepoznala jo je gdč. Mimi Petelinova, ki je bila z njo skupaj v ribniškem zaporu, dokler je v noči na 16. oktober niso odpeljali.

119 izkopanih trupel so položili v krste, jih naložili na 14 voz in v spremstvu domobrancev odpeljali v Ribnico. Pogreb večine jelendolskih žrtev je bil v nedeljo, 4. oktobra. na pokopališču v Hrovači, le nekaj so jih odpeljali v Grosuplje in na Ig.

Zdenka Kidrič je 15. septembra 1943 na seji izvršnega odbora OF v Velikih Laščah omenjala, da bodo četniški oficirji, ki so jih ujeli v Grčaricah in potem zaprli v kočevskem gradu, postavljeni pred vojno sodišče. Znano je, da je bilo med četniki v Grčaricah veliko število aktivnih jugoslovanskih častnikov in da je le enemu uspelo pobegniti. Koliko pa je bilo ujetih? V knjigi Razdvojeni narod piše dr. Griesser – Pečarjeva, da je bilo 171 zajetih, 17 ali 18 ranjenih in 11 mrtvih. Med 21 obtoženci na kočevskem procesu od 9. do 11. oktobra je bilo 16 četnikov in 12 je bilo obsojenih na smrt. Takoj po razglasitvi sodbe so vsi na smrt obsojeni napisali prošnje za pomilostitev in Okrožna komisija VOS jih je poslala v bazo 20 v Rog; kurirju je bilo naročeno, naj počaka na odgovor, »da delo ne bi zastajalo«. Izvršni odbor je prošnje 12. 10. 43 soglasno zavrnil in še isti večer so obsojence odpeljali v Mozelj in postrelili.

Zakaj se jim je v Kočevju tako mudilo za odgovor? So bili v skrbeh zaradi nemške ofenzive? Že 11. oktobra je tudi področno vojaško sodišče v Kočevju obsodilo na smrt 12 ujetnikov iz Grčaric. Naslednji dan se je pred tem sodiščem zvrstilo kar pet skupin četnikov; v največji skupini je bilo 38 obtožencev. Predsednik sodišča Franc Pirkovič – Čort je 13. oktobra takole poročal sodnemu oddelku glavnega štaba: »V dneh 11. in 12. oktobra smo sodili 101 osumljencu, zajetemu v Grčaricah«, sodnik Marjan Vivoda pa je zraven pripisal, da je bila zoper navedene sodba izvršena v noči na 13. 10. 43. Isto sodišče je 14. 10. obravnavalo še 8 obtožencev in tako se je število »procesuiranih« četnikov povzpelo na 123: na smrt je bilo obsojenih 85, na prisilno delo 36, za 2 pa je bil postopek odložen. 15. oktobra je Vivoda pisal Poliču, kako naporne so bile tiste noči, ko so morali hiteti z obravnavo obtožencev, ker je vosovska enota čakala, da jih dobi v roke in izvrši obsodbo. Zamislimo se, kaj to pomeni, kakšno sojenje je bilo to?

[Stran 025]

In kaj se je zgodilo z ranjenci iz Grčaric? Dr. Tamara Griesser – Pečar navaja v knjigi Razdvojeni narod (str. 435) odlomek iz pisma partizanskega zdravnika dr. Obračunča, ki ga je 29. 9. 43 iz Kočevja poslal glavnemu štabu: »Kaj naj storimo z ujetimi plavogardisti? Po večini so nepokretni in teže ranjeni. Vseh skupaj je 14 in porabijo ogromno materiala. Ali naj se jih rešimo, ali kaj? Prosim za hitre direktive!« T. Ferenc v Dies irae ugotavlja, da so bili med ujetniki, ki so jih 22. 10. 1943 tik pred vdorom Nemcev v Kočevje s kamioni odpeljali v Grčarice, poslednji ranjeni četniki: Mirko Kamperle, Aleksander Prešeren in Rado Dubrović. V Črnih bukvah so vsi trije navedeni z oznako, da so bili kot ranjenci ustreljeni v Grčaricah oktobra 1943.

Za grobišče pri Mozlju, kjer so večinoma pokopani četniki iz Grčaric, pa tudi nekateri drugi, se je zvedelo samo približno, zato njihovi grobovi kljub prizadevanju do danes niso bili najdeni. VOS je pač temeljito opravila svoje delo in zarota molka je tudi tukaj ostala trdna.

Med zaporniki, ki so jih 22. oktobra – nekatere s kamioni, druge peš – umaknili v Grčarice, so bili župnik Viktor Turk, stiški pater Placid Grebenc in kaplan Ivan Lavrih. Zakaj so jih do konca držali v Kočevju? T. Ferenc navaja pripoved kaplana Lavriha, da je šlo 47 zapornikov v Grčarice peš preko Kočevske Reke, njega pa so s še 17 sotrpini zvezali in odpeljali s kamionom. Usmiljenka, ki je bila tam zaradi omenjenih treh ranjencev, si je zapomnila, da sta bila tovornjaka dva: na enem poleg ranjencev še kakih 20 jetnikov, na drugem pa okrog 50. V Grčaricah so jih strpali v napol podrto župnišče. Ko se je pokazalo, da bodo Nemci kmalu tudi v Grčaricah, so 24. oktobra odbrali 23 jetnikov, med njimi župnika Turka in patra Grebenca, jih odgnali v četrt ure hoda oddaljeni gozd Bavdle in postrelili. Preostale jetnike so otovorili s hrano in municijo in se z njimi premaknili v gozd, daleč proti Glažuti. 1. novembra se je Lavrihu in menda še desetim posrečilo pobegniti, 39 pa so jih kasneje ustrelili na Travni gori.

2.1.5. Zaključek

Sedemdeset let je preteklo od turjaške tragedije, sedemdeset let od takrat, ko je Rekarjev France iz Zdenske vasi 11. septembra zanosno govoril o slovenskem Alkazarju, dober teden kasneje pa sam ranjen in obnemogel dobil strel v tilnik kot poljski oficirji v Katynu. Zgodovinarji se danes strinjajo, da je bila leta 1943 pri nas državljanska vojna. Čeprav je komunistično nasilje v času od septembra 1941 do septembra 1943 skopalo med dvema nasprotnima taboroma globok jarek, so nekateri še upali, da ga je mogoče premostiti, poleg tega pa so nerealno računali na zavezniško invazijo, ki naj bi v deželo prinesla red in pomirila sprte strani, računali, da bodo partizani sprejeli boj proti Nemcem kot glavno svojo nalogo in bili pripravljeni lojalno sodelovati z ostalimi skupinami ne glede na idejne in politične razlike. Seveda pa to ni bilo mogoče, ker se je revolucionarna stran dosledno držala svoje vnaprej začrtane smeri, ker njen glavni sovražnik po odhodu Italijanov niso bili Nemci, ampak domači idejni in politični nasprotniki. Zgodovinar Stane Okoliš je zapisal, da »Turjak ni bil samo enotedenski boj enih, ki so divje napadali, in drugih, ki so se branili in upali na rešitev in pomoč. Turjak je še vse tisto, kar je obleganju in zavzetju gradu sledilo. Sledil je poboj najprej ranjenih branilcev, nato šestdesetorice izmed zajetih in potem kočevski ter ribniški zapori, zasliševanja, obsodbe in množični poboji. To je bila brutalna in izdelana akcija revolucije, ki v svojih dejanjih ni imela ne nravnih ne drugih pomislekov. Za zmago revolucija ni izbirala sredstev.« (Zaveza št. 25 – Žrtve po padcu Turjaka v Velikih Laščah in obsojeni na kočevskem procesu v jeseni 1943.)

[Stran 026]

3.1.1.

Med stotinami žrtev, ki jih je jeseni 1943 povzročila komunistična revolucija, je bil Viktor Turk, župnik v Begunjah pri Cerknici. »Pasti je moral, ker ni hotel biti previdna, oprezna luč pod mernikom, ker je kot pogumen pastir hodil pred svojo čredo in ni maral varno capljati za njo kamorkoli, tudi v prepad, kakor bi storil marsikdo drugi … Vse njegovo življenje od Cerkelj preko Cerknice, Šmihela in Begunj do kočevskih predsmrtnih ječ ni bilo nič drugega kakor služba narodu in s tem najvišja služba Bogu. Ne prisiljena služba, kakor marsikaj in marsikje drugod, temveč vesela, lahko bi rekli pesem. Pesem dela, pesem žrtve, pesem odpiranja spoznanj, zadnja leta še pesem moškega poguma v boju za dobro, v boju za obstanek vsega naroda.« Te vznesene besede, izrečene ob župnikovem prekopu v blagoslovljeno zemljo, naj nas vpeljejo v podoživljanje zgodbe, ki se je sicer zgodila pred sedemdesetimi leti, pa je še vedno živa pred nami in ima kaj povedati tudi za današnji čas.

Viktor Turk je bil rojen 3. oktobra 1891 v Dolenjskih Toplicah. Po končani gimnaziji je vstopil v ljubljansko bogoslovje in leta 1915 pel novo mašo. Bil je kaplan v Gorjah pri Bledu, v Cerkljah na Gorenjskem in kar devet let v Cerknici. Od leta 1932 do 1938 je bil župnik v Šmihelu pri Novem mestu, nato pa prišel za župnika v Begunje pri Cerknici, kjer je ostal do svoje mučeniške smrti. Bil je skrben dušni pastir, dober govornik, skratka obdarjen z mnogimi talenti, ki jih je koristno uporabljal pri svoji službi in radodarno delil vsem okrog sebe.

Begunje in Menišijo je gospod Turk nekoliko spoznal že v času svojega službovanja v Cerknici. Njegov predhodnik Matej Ježek je bil vzoren oskrbnik begunjskega »vinograda«. Poleg lepega verskega življenja je v fari s polnimi pljuči dihala tudi katoliška prosveta: leta 1930 so zaključili gradnjo prosvetnega doma, kjer so se potem na raznih prireditvah in predavanjih zbirali Meniševci in okoličani. V domu so imeli knjižnico z več kot 400 knjigami, kar za Begunje ni bilo malo. Pri delu prosvetnega društva je požrtvovalno pomagala učiteljica Anica Drobnič, ki je tudi vodila cerkveni pevski zbor oziroma opravljala službo organista. Lahko bi rekli, da so Begunje ob nastopu novega župnika že imele bogato kulturno izročilo, zasidrano na krščanskih temeljih. Katoliška akcija, ki jo je prinesel s seboj gospod Turk, pa je še dodatno pripomogla k poglobitvi verskega in kulturnega življenja.

3.1.2. Nenavadne preizkušnje

Aprila 1941 je tudi Menišija prišla pod Italijane, ki pa so že prej bili blizu. Ljudje jih na splošno niso marali in so verjeli, da njihova oblast ne bo dolgo trajala. Dekleta v Dobcu so na njihovo vabilo na ples odgovorila: »Me bomo plesale, ko boste vi odšli,« in s tem izrazila razpoloženje ljudi. Že poleti 1941 se je začelo šušljati o četnikih, ki da se zbirajo v gozdovih in bodo kmalu pregnali Italijane. Izkazalo se je, da ti glasovi v glavnem prihajajo s Kožljeka od delavcev, ki so gradili vodovod. Marsikdo si je po tem ustvaril mnenje za kakšne »četnike« gre, še preden so se res pojavili v Zali pod Osredkom. Ko so se begunjski fantje, med njimi tudi Hitijevi, navduševali za »četnike«, so jih starejši svarili, naj bodo previdni, naj se ne prenaglijo. Kmalu se je pokazalo, da so imeli prav. V noči od 19. na 20. oktober 1941 so »četniki«, ki so bili zdaj že partizani, ob sodelovanju nekaterih domačinov napadli Italijane v Bezuljaku. Pravzaprav je bil ta napad hkrati z napadom na Lož. Mikuž piše, da je bilo v Bezuljaku skladišče municije, ki ga je varovala manjša inženirska enota. Partizani so skladišče zažgali, Italijani pa so menda imeli tri mrtve in sedem ranjenih. Potem so zaprli okrog 30 moških, vendar so jih kmalu izpustili, ker so vztrajali, da nimajo z napadom nobene zveze. Ljudje so molčali in ščitili sovaščane, sodelavce napadalcev, čeprav se v marsičem z njimi niso strinjali.

K izpustitvi prijetih moških je gotovo pripomogel tudi župnik Turk, ki je v cerkvi javno obsodil podvige nerazsodnih ljudi in farane pozval k pameti. Ni dvoma, da ga je skrbelo za farane, k nastopu pa ga je verjetno vzpodbudilo škofovo pismo, ki ga je dobil tiste dni. 24. oktobra je namreč škof Rožman duhovnikom v škofiji poslal posebno pastirsko pismo, v katerem je analiziral razmere in naročil: »V teh razmerah moramo na vernike z vsemi močmi vplivati, da ne store ničesar, kar bi oblastnike prisililo k strožjemu nastopanju, kar bi oteževalo življenje, ki je že itak dovolj težko … Kdor res ljubi svoj narod, ne bo storil ničesar, kar dejansko narodu škoduje.« (Griesser Pečar – Dolinar, Rožmanov proces, str. 86 in 226.)

V omenjenem pismu je škof ponovno vabil k

[Stran 027]

Figure 12. Župnik Viktor Turk z begunjskimi prvoobhajenci

črpanju nadnaravnih sredstev: »Molite, na čelu svojih vernikov molite, da se nas Bog usmili!« Kot eno nadnaravnih sredstev je priporočal pobožnost devetih prvih petkov. Župnik Turk je to pobožnost v Begunjah pospeševal in se je močno prijela, zato se nam zdi prav, da pogledamo, kaj o njej piše M. Mikuž v svojem Pregledu zgodovine NOB. Takole piše: »Ker je organiziranje prvih oboroženih kontrarevolucionarnih oddelkov naletelo na težave in ker je okupator razpustil vse klerikalne kulturne in politične organizacije, gospodarskim pa postavil komisarje, si je kontrarevolucija na začetku zelo uspešno pomagala s cerkvenimi organizacijami in družbami, ki so še ostale. Razen teh organizacij je škof Rožman že leta 1941 vpeljal posebno cerkveno pobožnost devetih prvih petkov. Pobožnost je zahtevala od vernikov določena pobožna opravila, slonela pa je na znani jezuitski prevari, da se bo tistemu, ki jo opravi, izpolnila neka posebna želja. Namen vpeljave v ljubljanski škofiji je bil torej prozoren: ves slovenski narod naj bi opravljal to pobožnost in si pri tem želel miru in konca vojne ter okupacije. Razen tega je škof uvedel to pobožnost tudi zato, da bi z njo dosegel organizirano in masovno obiskovanje cerkva, kjer so tedaj imeli tudi nagovore in pridige z vsebino, ki je ni težko uganiti. Tako je ta pobožnost postajala od meseca do meseca določnejša propaganda za belo gardo in kontrarevolucijo. Zanimivo je, kdaj se je škof odločil za te vrste propagando. Uvedel jo je sredi septembra 1941, torej natanko takrat, ko se je OF že razvila do tistih revolucionarnih oblik, ki so zahtevale prve odloke SNOO, na drugi strani pa se je slovenska buržoazija zavedala, da se je treba združiti in udariti po OF … Uvedbo pobožnosti prvih petkov je treba torej objektivno imeti, za prvi in čeprav ne direktni udarec po slovenskem narodu, organiziranem v OF.« (M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB, 1/329.) Upamo, da bodo bralci razumeli, zakaj smo navedli ta odlomek. Kdor ima vsaj malo pojma, kaj so prvi petki, bo težko verjel, da teolog in duhovnik dr. Mikuž tako razmišlja in piše. V Begunjah je seveda bilo drugače. Župnik Turk je soglašal s svojim škofom, da je v težkih časih treba uporabljati tudi nadnaravna sredstva, zato je prve petke priporočil. Njegovi Meniševci so mu prisluhnili in begunjska cerkev sv. Jerneja je bila ob prvih petkih tako polna kot ob nedeljah. Mar je bilo v tem kaj slabega?

3.1.3. Vaška straža je v Begunjah nastala zaradi nasilja

Kdo je v Begunjah začel z nasiljem? Mar tisti, ki so ob prvih petkih hodili v cerkev? Že decembra 1941 je partizanski atentator v Begunjah pri belem dnevu ustrelil še ne 18-letnega Marjana Pregeljca – menda po pomoti. Spomladi 1942 se je najprej začelo v sosednji vidovski fari: 23. aprila zvečer so partizani, ki so prišli s Krvave Peči, ustrelili župana Antona Tekavca, občinskega tajnika Franca Strleta

[Stran 028]

Figure 13. Trgovec Alojzij Matičič – narisal župnik Turk v zaporu, kot tudi druge sotrpine

in odbornika Valentina Strleta. Kmalu potem so v Begunjah izpraznili Matičičevo trgovino, njega, Jožeta Kranjca iz Dobca in Mira Koširja iz Bezuljaka pa odpeljali s seboj; Matičič in Kranjc sta se po nekaj dneh vrnila, Koširja pa ni bilo več. 14. julija so ustrelili vidovskega župnika Karla Žužka. Tedaj je že »obratovala« Krimska jama in vanjo so pospravili tudi pet begunjskih deklet, češ da so se družila z Italijani in izdajala.

Nasilju nad nemočnimi prebivalci so se pridružili tudi Italijani. Ko so pri 16-letni Otavčanki Pavli Knap našli partizansko dovolilnico za prehod meje osvobojenega ozemlja, so jo prisilili, da je povedala, kje jo je dobila, in tako prišli še do nekih seznamov; potem so v Otavah pobrali 20 moških in jih 24. julija postrelili pri Stražišču. Še več moških so Italijani po kratkem spopadu s partizani postrelili na Vidovskem. Na pogrebu otavskih mož in fantov – pokopali so jih brez duhovnika – ni bilo nobenega partizana, zvečer po pogrebu pa so prišli, odgnali Pavlo in njeno mater, češ da sta krivi za smrt Otavčanov, in ju pahnili v Mihčevo brezno.
V viharni noči 27. julija so partizani v Begunjah umorili 22-letnega Janeza Hitija, njegovega brata Franceta pa odpeljali v gozd in vrgli v Mihčevo brezno. Zvedelo se je, da so nameravali tisto noč postreliti še več Begunjčanov. Ko je naslednje jutro neko dekle prišlo na Kožljek povedat, kaj se je zgodilo v Begunjah, so bili možje in fantje takoj soglasni, da se raje sami prijavijo za internacijo, kot čakajo, kdaj jih bodo doma pobili Italijani ali partizani. Vas je bila že itak požgana in domovi uničeni. Odpravili so se v Begunje, kjer je že bilo zbranih veliko mož in fantov. Ko so prišli še Italijani, je padla odločitev: ostanite doma in se branite! Tako je tudi v Begunjah nastala vaška straža. Kaj je pri vsem tem mogel narediti župnik Turk? Kakšne občutke je imel, ko je v viharni noči, potem ko so morilci odšli, po razmočeni stezi za vasjo hitel s sveto popotnico k umirajočemu Janezu Hitiju, članu Katoliške akcije? Kakšna teža je pritiskala nanj, ko je pokopoval nedolžne žrtve nasilja, ki se je zgrnilo nad njegovo faro, in trepetal ob misli, kaj jo bo še doletelo? Ali ni oltarna slika Križanega, ki jo je prav v tistem času naslikal za begunjsko cerkev, odraz njegovega doživljanja takratnega trpljenja in stiske? V tem doživljanju je še posebej občutil večni boj med temo in svetlobo in ga je po svojih nemajhnih zmožnostih tudi upodobil na sliki.

Ob kapitulaciji Italije je begunjska vaška straža ostala na svojem mestu. Poveljnik Jože Vojska je pogrešal navodila, kakšno stališče naj zavzame do Nemcev in seveda tudi do partizanov, ki so v bližnji Cerknici postajali vedno bolj glasni. Notranjske vaške straže so bile prepuščene same sebi: posadka od sv. Vida se je takoj umaknila v Borovnico, v Begunjah pa so odlašali tako dolgo, da jih je obkolila Gradnikova brigada in začela obstreljevati s topovi. 15. septembra se je postojanka brez posebnih pogajanj vdala. Ne bomo podrobno opisovali, kako je do tega prišlo, omenimo pa vendarle, da je menda tudi župnik Turk bil za vdajo – seveda pod vplivom skupine, ki je verjela obljubam o amnestiji in mislila, da bo vdaja preprečila žrtve in rešila vas.

Toda takoj po vdaji so prijeli župnika Turka, učiteljico Drobničevo in še nekatere. Ker so med člani posadke zaman iskali poveljnika Vojsko in namestnika Matičiča, so zagrozili, da bodo streljali talce, če se ne javita. Ko sta prišla iz skrivališča, so ju takoj zvezali in kasneje z drugimi zaporniki odpeljali v Kočevje. V Kočevju so bili župnik Turk, inženir Vojska, učiteljica Drobničeva in več drugih Notranjcev zaprti v Dijaškem domu. Največ podatkov o tem najdemo v Spominih kaplana Borisa Femca. Kljub težkim razmeram v zaporu in pričakovanju najhujšega je gospod Turk ostal veder in pogumen, opogumljal tudi svoje sotrpine in jih na razne načine spravljal v dobro voljo. Rad je prepeval in vedno je našel priliko, da je kaj šaljivega povedal. Tudi svoj talent za risanje in slikanje – vemo, da je za glavni oltar begunjske cerkve sam naredil sliko Brezmadežne in Jezusa na križu, ki smo jo že omenili – je uporabil za uteho sojetnikov in jih narisal. Nekaj teh risb, lahko bi rekli predsmrtnih fotografij, se je ohranilo in so bile kasneje objavljene v Slovencu in Slovenskem domu v spomin na kočevske zapornike in na gospoda Turka, ki je z lajšanjem stiske svojih tovarišev premagoval lastno bolečino in naravno grozo pred smrtjo.

[Stran 029]

Figure 14. Ing. Jože Seljak iz Cerknice

Vemo, da so bili T. Ferencu važen vir podatkov za knjigo Dies irae zapisniki področnega vojaškega sodišča oziroma vosovskih komisij. Te zapisnike je proučeval tudi zgodovinar Stane Okoliš in v Zavezi št. 26 objavil razpravo: Ali se ne bi smeli upreti – Zakaj je nastala »bela garda«? O zaslišanju in izpovedi Viktorja Turka 28. septembra 1943 piše takole: »Značilno težke razmere podeželskega prebivalstva in ujetost duhovnika v realnosti trenutka razkriva izpoved župnika Viktorja Turka iz Begunj. Po zaslišanju v kočevskih zaporih so ga brez ohranjene sodbe, mimo glavnine obsojencev, usmrtili konec oktobra 1943 na področju Grčaric. Navajam njegovo izjavo: ‘Okupacija po Italijanih me je močno presunila, kakor tudi moje farane, ker sem poznal postopanje Italijanov na Primorskem in poznal tudi naše ljudi. Bil sem pa prepričan, da ta okupacija ne bo trajna in da bo končna zmaga prišla v roke Angležev. O snovanju bele garde oziroma organizacije za ohranitev statusa quo ante v politiki Slovenije mi ob okupaciji ni bilo nič znanega in nisem v tem pogledu imel nobenih zvez z ljubljanskimi krogi. Bil sem pa informiran po Meden Antonu, trgovcu in bivšem županu v Begunjah, da se snuje neki vseslovenski odbor v Ljubljani, ki naj bi vse politične stranke in skupine združil v osvobodilni borbi in da ing. Sernec želi imeti mene poleg. Kasneje sem tudi dobival Poročevalca, vse do ofenzive 1942. Do OF sem bil dobro razpoložen vse do lanskega leta, dokler niso padli moji stanovski tovariši in nekaj mož, ki sem jih osebno poznal: župan Brulc v Šmihelu, Hrovat in Mišjak, župnik Komljanec in Ehrlich. Videl sem, da naši najboljši padajo.

Do organizacije vaške straže v Begunjah je prišlo po sili razmer. Ker ni bilo v kraju italijanske garnizije, tudi nismo dobivali hrane, vsaj maja meseca ne. Italijani so požgali vas Kožljek in grozili, da bodo požgali Bezuljak, Dobec in Begunje, ker smo vsi partizani. Ko so bile težave prevelike, so se fantje in možje iz vseh vasi zmenili, da gredo prostovoljno v

Figure 15. Oficir Štritof

internacijo. 27. ali 28. julija sta bila usmrčena brata Hitija, tedaj smo bili pa vsi moški pripravljeni, da gremo proč. Še isti dan je prišel oddelek vojaštva v Begunje in Bezuljak in dobil sem poziv od polkovnika Seraglia, naj se naslednji dan oglasim na komandi v Cerknici. Že 15. julija je klical k sebi mene, kaplana Žavbija in učiteljico Erženovo in kričal nad nami, da smo Slovenci manj vreden narod, slični Afrikancem in Albancem, da so Italijani ravnali napačno, ker niso tako kot Nemci že v začetku nastopili z brutalno silo. Ko pa sem bil 28. julija pri njem, je bil zelo prijazen in obžaloval, da je bil takrat v zmoti, da smo vsi partijci, sedaj pa nam je pripravljen dati orožje, da se bomo branili. Bil sem sporazumen in takrat je v Begunjah nastala vaška straža. Ni bil namen organizirati belo gardo s kakšnimi jasnimi političnimi cilji, temveč samo vaško obrambo, ki naj brani imetje vasi in življenje vaščanov. Tudi jaz sem na sestankih, na katerih sem govoril, priporočal fantom poštenost, da bi jim nihče ne mogel očitati kakšnih napak. Govoril sem tudi proti komunizmu po navodilih predpostavljenih in obsojal uničevanje imovine in življenj, pa naj delajo to Italijani, Nemci ali partizani.’« Tako Viktor Turk v svoji izjavi v Kočevju. (Zaveza št. 26, str. 82.)

3.1.4. Poslednji prvi petek

Proti koncu septembra so k Notranjcem v Dijaškem domu pripeljali še bloškega kaplana Tomazina in tako so bili v sobi kar trije duhovniki. Ko je skupaj s komandantom mesta prišel na obisk kočevski dekan Flajnik, so prosili za dovoljenje, da bi v sobi imeli mašo. Res so potem 23. septembra dobili prenosni oltar in

[Stran 030]

Figure 16. Poveljnik Jože Vojska

vse potrebno in naslednji dan, na god Marije Rešiteljice jetnikov, je župnik Turk že maševal. Potem so v sobi vsako jutro imeli mašo. Femc piše, da so pred prvim petkom v oktobru – leta 1943 je bil 1. oktobra – imeli težave, da so dobili dovolj hostij, toda s pomočjo delno naklonjenih stražarjev jim je uspelo. »Prišel je prvi petek. Med mašo, ki jo je imel gospod Turk, sva midva s Tomazinom spovedovala vsak v enem kotu prostorne sobe. Gospod Turk je imel kratek nagovor. Kot vnet častilec Jezusovega Srca ni mogel biti tiho. A bilo bi bolje, če bi bil molčal; njegova pridiga je namreč prišla rdeči komandi na uho in že popoldne nas je obiskal komandant mesta: ‘Danes je bila tu pridiga. Mi smo vam šli na roke in vam dali pravico za maševanje, vi pa ste to zlorabili. Ljudje, ki nam že prej niso dali miru, še tu v zaporu uganjajo politiko.’ Gospod Turk mu je odgovoril: ‘Res sem govoril, toda nič takega. To ni bilo nobeno politično hujskanje. Sicer pa ni bilo nikoli rečeno, da se ne sme pridigati. Ker ni bilo prepovedano, smo mislili, da je dovoljeno. Zato sem vernikom v tolažbo povedal nekaj besed. Ni bilo politike, ampak izključno verske reči. Priznam, da nisem prav naredil, ker nisem vas vprašal. To mi sedaj oprostite, za naprej pa ne bom več govoril.’ Komandant ga je kratko zavrnil: ‘Nisi imel dovoljenja, pa konec. Še vedno hujskaš ljudi. Stražarji, odnesite oltar! Vi si pa tole zapomnite: Bizanc ima povsod svoja ušesa, vse stene slišijo.’« Femc dodaja, da so bili žalostni, ker so jim vzeli oltar, obenem pa zadovoljni, da so srečno obhajali prvi petek v oktobru. Bilo je ta dan razdeljenih 72 obhajil. Za večino je bila takrat zadnja spoved in obhajilo. Tisti večer so še zmolili rožni venec, nato pa utrujeni od lakote in trpljenja pospali. Komaj so 2. oktobra zjutraj vstali, je prišel ukaz: »Vzemite vse svoje stvari in se postavite v vrsto!« Ko so bili vsi v vrsti, je sledil nov ukaz: »Turk, Matičič, Vojska, Zalar in Omerza, stopite iz vrste!« Imenovani so stopili na stran, vse druge pa so odvedli na dvorišče, jih nagnali na kamione in odpeljali v Ribnico.

Figure 17. Predmrtni zapis – oporoko Jožeta Vojske in ing. Seljaka

Zakaj so župnika Turka in še pet vidnejših Notranjcev zadržali v Kočevju? Priprava na Kočevski proces tedaj še ni bila končana. Dr. Griesser – Pečarjeva ugotavlja, da je bil namen procesa poleg vodilnih iz »bele« in »plave garde« postaviti na sramotilni oder tudi Cerkev in da so zato nameravali vključiti tudi šest duhovnikov, med njimi župnika Turka. O njem so posebej zabeležili, da je v zaporu maševal in pridigal proti partizanom. Vemo, da je maševal z njihovim dovoljenjem, pridigal pa v zaporu zagotovo ni proti njim. Sicer pa, če dr. Mikuž v svojem Pregledu zgodovine NOB še leta 1960 piše, da so bili prvi petki »udarec po slovenskem narodu«, ni čudno, če so leta 1943 župnikove besede o zadoščevanju Jezusovemu Srcu smatrali kot napad na partizane.

Ker se je nemška ofenziva vedno bolj bližala, so 22. oktobra umaknili iz Kočevja še zadnje zapornike. Župnik Turk je bil v skupini, ki so jo peš odgnali v Grčarice, medtem ko je kaplan Lavrih prišel tja s kamionom. O zadnjem srečanju z župnikom Turkom piše Lavrih takole: »Nas so v grčarskem župnišču dali v majhno sobo poleg kuhinje, saj so bile druge sobe že polne jetnikov. 24. oktobra zjutraj so jih 21 postavili v vrsto ravno pred našim oknom. Ko sem med njimi opazil župnika Turka in patra Placida, sem župnika poklical. Ozrla sta se proti oknu in dal sem jima odvezo. Turk je še zaklical: ‘Pod štengami!’ Nisem razumel, kaj naj bi to pomenilo, vendar sem pogledal pod stopnice, ki so peljale na podstrešje, in tam našel njegov brevir in štolo. V brevirju so bila zapisana imena onih, s katerimi je bil zaprt in so jih odpeljali v smrt. Župnika Turka in njegovo skupino so odpeljali v gozd nad Grčaricami, v dolinico Bavdle, in jih tam pobili. Po nemški ofenzivi smo jih izkopali in pri tem sem bil sam navzoč.« (V Primežu revolucije, str. 149.)

[Stran 031]

3.1.5. Mučenci, naša narodna rezerva

O izkopu pobitih v Bavdlah, ki so ga 12. avgusta 1944 opravili domobranci iz Ribnice, je 19. avgusta 1944, obširno poročal Slovenski dom. Večino izkopanih so v nedeljo, 13. avgusta, položili v blagoslovljeno zemljo na pokopališču v Hrovači, posmrtne ostanke župnika Turka pa prepeljali v Ljubljano. Pogreb na ljubljanskih Žalah, ki so se ga udeležili tudi begunjski farani, je bil 18. avgusta in vodil ga je škof dr. Rožman. Navajamo dva odlomka njegovega govora: »Še besedo zahvale gospodu župniku, čigar telo deset mesecev po mučeniški smrti polagamo v blagoslovljeno zemljo. Župnik Viktor Turk je v resnici ljubil svoje farane. Vse je hotel privesti k Jezusu; tudi tistim, ki sami ne morejo, je vsaj enkrat na leto hotel dati priložnost biti v cerkvi pri sveti maši in prejeti blagoslov Najsvetejšega. Tako je imel božjo službo za otroke od najmlajših dalje in za bolnike, ki so jih pripeljali z vozovi. Ljubezen do Jezusa v Rešnjem telesu ga je gnala in dober umetniški okus ga je vodil, da je vestno skrbel za lepoto hiše božje. Za to ljubezen do Jezusa je prejel od njega veliko milost, da je mogel še prvi petek v mesecu oktobru, zadnji prvi petek v svojem življenju, opraviti v kočevskih zaporih sveto daritev in je na ta prvi petek podelil sebi in svojim tovarišem v mučeništvu zadnjo popotnico … Dragi gospod župnik Viktor, v svoji mučeniški smrti si postal resnični Victor – Zmagovalec. Vztrajal si v zvestobi Kristusu in njegovi Cerkvi, dal si življenje za svoje ovce. Prosi zdaj pri Kristusu za svojo faro, za svoje sobrate in za ves svoj narod, da vztrajamo tudi mi v veri in da dosežemo uresničenje tega, kar od presvetega Srca Jezusovega trdno upamo.« V imenu Meniševcev se je od župnika poslovil domobranec Jože Kranjc iz Dobca, ki se je že septembra 1942 spustil v Krimsko jamo in se prepričal o njeni kruti resničnosti, sedaj pa je svoje slovo zaključil z besedami: »Gospod župnik, molite za nas, da bomo vztrajali v boju in končno prišli do večnega cilja nad zvezdami. Na svidenje!« Se je spomnil teh besed, ko je manj kot eno leto kasneje sedel na teharskem šodru in čakal, kdaj ga bodo poklicali za odhod čez prag večnosti? Je pomislil, da se bo kmalu srečal tudi z Jožetom Vojsko, tem slovenskim Kolbejem, učiteljico Drobničevo in drugimi?

Pred kratkim smo v Družini brali, kaj je neki francoski jezuit rekel o naših mučencih: »Bog daje milost mučeništva kot nagrado za dolgo zvestobo. Ali ste imeli kaj mučencev v zgodovini? Sedaj jih imate. Ne enega, ne dva, v stotnijah polnijo nebo kot krasni sadovi zvestobe ljubezni. Dobili ste narodne priprošnjike pri Bogu. Oh, kako jih boste potrebovali! Prišli bodo dnevi, ko vaš narod ne bo tako dober, ko ne bo tako zvest, ko ne bo v stanju roditi

Figure 18. Križani, ki ga je naslikal župnik Turk že v času revolucije

svetnikov. Takrat jih boste imeli kot vašo veliko narodno rezervo, da bodo za vaš narod prosili in ga vlekli iz težav.« Zdi se, da se sami tega ne zavedamo, da nas morajo drugi opozarjati na stotnije svetlih zvezd, ki kljub oblakom razsvetljujejo naše nebo. Niso mučenci in svetniki samo tisti, ki so uradno proglašeni, ampak tudi drugi. V težkem času, ki ga doživljamo, so vsi ti naša »narodna rezerva«, naši priprošnjiki in pomočniki; seveda se pa ne smemo obnašati, kot da zanje ne vemo, kot da jih ne poznamo, kot da ni nikogar, ki bi nam lahko pomagal iz stiske, kot da ne vemo, da je po temi velikega petka v vsej svetlobi zažarelo velikonočno jutro, na kar nas opominja tudi župnik Turk s svojo sliko Križanega!

[Stran 032]

4.1.1.

Po padcu fašizma se je nemški okupator znesel tudi nad Primorsko. Medtem ko je uničil slovenske šole na Gorenjskem in Štajerskem, jih je zdaj dovolil na Primorskem. Primorci so se znašli v dilemi: ali naj ponudbo sprejmejo ali zavrnejo, ker jo ponuja okupator. Ali pa naj otroci še naprej obiskujejo italijansko šolo, ki je bila v razsulu, a druge ni bilo.

OF je takoj razglasila: ničesar sprejeti od okupatorja! Zelo domoljubno se bere okrožnica Franceta Bevka, ki je bil takrat pokrajinski referent za prosveto in propagando pri narodnoosvobodilnem svetu za Primorsko Slovenijo. V njej naroča okrožnim narodnoosvobodilnim odborom (samo njim!) naj odpirajo šole po posameznih krajih. Vse ostale, ki bi se utegnile pojaviti, je razglasila za ‘izdajalske’ in ‘belogardistične’. Vsi, ki poznamo komunizem in ki smo kot Titovi pionirčki hodili v povojno šolo, dobro vemo, zakaj si je OF edina in za vsako ceno prilastila oblast nad celotnim šolstvom.

Na Primorskem je takoj uporabila že znane metode: aktivirala je terence, v partijskih tečajih vzgajala aktivistke in aktiviste (vseeno če so bili pred tem nekateri simpatizerji fašizma), ustanavljala mladinske in druge organizacije in kot po ‘tekočem traku’ ‘izšolala’ učiteljice in učitelje in jih seveda ona, OF, tudi nastavljala. Med njimi je bilo veliko požrtvovalnih in dobromislečih učiteljic, pa tudi take, ki se niso mogle prilagoditi ‘novemu duhu časa’, npr. Slavka Premrl, sestra Stanka Premrla – Vojka iz Šembida pri Vipavi.

Dr. Joža Vilfan in učiteljica Mara Samsa sta jo skušala pridobiti za partizansko učiteljico, bilo je že po smrti brata, a je do konca vojne ostala samonikla osebnost. Ko je ob neki priložnosti poslušala Vilfanov govor, je bila navdušena, a morala si je priznati, da je »krasnorečil«. Od Mare Samsa pa se ji je zdelo, da prihaja leden hlad. Ob isti priložnosti se je ta »zarotniško« nagnila k Slavki in jo vprašala: »Povej mi no, Slavka, kaj si pravzaprav ti?« Med tovariši so se vsi tikali. »Tako je bila inkvizitorsko posrečena,« se spominja Slavka, »da sem bušnila v krohot, a ona je resno čakala na odgovor, zato sem ji med smehom odgovorila: »Veš kaj sem, tovarišica Mara? – Svobodna republika! In jaz sama sem njen predsednik.« Zdaj je vsa dobrohotnost izginila iz njenega glasu in v pravo grožnjo je izzvenel njen odgovor: »Kar dobro se skrivaš v svoji žametni škatlici, a le počakaj, te bomo že izvlekli iz nje!« »Oh, kar poskusite,« sem bila še vedno nasmejana, »če vam bo uspelo!« (Radoslava Premrl: Moj brat Vojko, Slovenska matica, Ljubljana, 1992, str.116) … »Tovarišico S. spoštujem kot prizadevno skojevko, vendar nihče ne more zahtevati, da se prelevim v to, kar nisem. Ona si je izbrala politično delo, jaz pa poučevanje, in vedno bom delala tako, kot čutim, da je zame prav …« (str. 117). »Takrat si se vendar moral ali popolnoma vdati nazorom vodstva in se odpovedati svojim ter v slogu in duhu časa, ki je prihajal v našo deželo, napraviti avtokritiko, ali pa tega nisi zmogel in nisi hotel in si ostal, kar si bil. V tem drugem primeru si bil prepuščen na milost in nemilost silam, ki so nam krojile življenje, brez možnosti priziva« (str.119). Do konca vojne je ostala Slavka to, kar je bila: požrtvovalna in med otroki priljubljena učiteljica in vzgojiteljica.

Domala v vsakem kraju je delovala krajevna organizacija OF, Slovenska protifašistična ženska zveza (SPZŽ) in Zveza slovenske mladine (ZSM). Domoljubni Primorci so se vanje navdušeno vključevali, saj so bili vsi protifašistično usmerjeni. Novonastalim organizacijam je OF med številnimi drugimi zadolžitvami zaupala tudi skrb za ustanavljanje slovenskih šol. Toda kakšnih? To nam pojasni okrožni prosvetni referent tovariš Franc-Josip Mezgec: »Kakor je partizan borec, mora biti borec tudi učitelj, samo da se on bori na kulturnem polju.« Zato mora »organizacijo in ustroj šol prevevati duh narodnoosvobodilne borbe.«

Po kakšnih merilih je Narodnoosvobodilni svet za Primorsko ocenjeval stanje po šolah, lahko razberemo iz poročila pokrajinskega šolskega nadzornika za Primorsko Slovenijo Henrika Zdešarja, marca 1944, ko je poročal Okrožnemu odboru za Kras: »Tovarišica Mara nam je med drugimi poročili iz Trsta sporočila tudi sledeče: V Trebčah poučuje neka učiteljica Slekovec. Šola je baje popolnoma belogardistična.« Decembra lahko preberemo še eno sporočilo: »V Trebčah vodi šolo tamošnji

[Stran 033]

župnik in ni bila šteta za našo.« Razumljivo, da tudi otrok, ki so končali to šolo, niso šteli za ‘naše’. V partizanskih ilegalnih tiskarnah se tiska gradivo za učno snov in lističi za otroke in mladino s primerno literaturo, ki so jo izbrali OF-arski tovariši; celo spričevala so morala biti primerno oblikovana: s Triglavom, zvezdo in OF na vrhu.

Komunisti so dobro vedeli, kako domoljuben je primorski človek in so leta 1944 tudi v partizanskih šolah prirejali proslave ob stoletnici rojstva Simona Gregorčiča. Istočasno pa so mnogi terenci odvračali otroke od obiskovanja slovenske šole, če ta ni bila partizanska. Prav nič pa jih ni motilo, če so še naprej obiskovali italijanske, pustili so jih pri miru. Tisk OF je širil svojo ‘domoljubno’ propagando: »Edino partizanska šola je uresničila davne želje ljudstva v dolgoletnem suženjstvu po svobodni Sloveniji in pravični, novi Jugoslaviji. Zato je ljudstvo to šolo vzljubilo.«

O položaju slovenskega šolstva na Primorskem je pisal partizanski učitelj in povojni predsednik prosvetne komisije pri Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru Drago Pahor pod naslovom Prispevki k zgodovini obnovitve šolstva na Primorskem 1943–1945 (Trst, 1974).

Mnogih domoljubov pa okupatorjevo dovoljenje za slovenske šole ni motilo: če smejo imeti Italijani pod nemškim okupatorjem svoje šole, zakaj jih končno po petindvajsetih letih fašizma ne bi smeli imeti tudi Slovenci! Takega mnenja je bilo tudi slovensko domobransko vodstvo v Ljubljani. Profesorja Alojza Geržiniča so septembra 1943 poslali v Gorico, da vodi tečaje za primorske učiteljice in učitelje z diplomo italijanskih učiteljišč, naslednje leto januarja pa še v Idrijo. Konec leta 1944 je postal poverjenik za slovensko šolstvo v tržaški pokrajini. Pripadal je slovenskemu narodnemu vojaškemu zboru (SNVZ) in bil podrejen polkovniku Kokalju. Pri delu mu je bil v pomoč primorski rojak dr. Ivan Martelanc, ravnatelj Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani, ki je bil zdaj kulturni referent pri prosvetnem štabu v Trstu. Pomembna slovenska kulturnika in domoljuba s Primorske sta bila med drugimi še dr. Egon Stare in prof. dr. Anton Kacin.

Takoj po novem letu 1944 je prof. Geržinič pričel z delom za slovensko šolstvo na Primorskem. Njegova dolžnost je bila, da je bil povezan z nemškimi oblastmi pri Vrhovnem komisariatu v Trstu. Seznanjati ga je moral s položajem šolstva na Primorskem in mu predlagati slovenske zahteve. Pri Nemcih mora doseči, da bodo slovensko šolstvo uzakonili in ga tudi finančno podprli. Vse to naj bi dosegel klub temu, da so italijanske oblasti do konca vztrajale na tem, da se mora slovensko šolstvo podrediti italijanski zakonodaji, ki na svojem ozemlju dovoljuje samo italijanske šole in učitelje. Kljub zagrizenemu fašističnemu prefektu v Trstu, Coceaniju, se je Geržiniču do konca vojne uspelo pogoditi z Vrhovnim komisariatom, da je konec marca dobil denar za plače učiteljev.

Geržiničevo delo je bilo garaško: v Trstu so ga vedno čakala pogajanja in moledovanja, sicer pa hoja po primorskih krajih od šole do šole, popisovanje, delanje statistik, iskanje primernih učiteljev, šolskih prostorov, ustanavljanje deželnega šolskega sveta, obiskovanje in pregovarjanja z učitelji, z domačimi župniki, dopisovanje, snubljenje ljudi za šolske svete, spodbujanje, skrb za učbenike in mladinsko literaturo, za tiskanje formularjev, iskanje finančnih sredstev itd. Ali bi tako delo zmogel in sploh hotel prevzeti nekdo, ki mu ni bilo mar slovensko šolstvo in mladina? In do konca vztrajati kljub neštetim oviram?

Razumel je pomisleke, dvome in negotovost staršev, učiteljev in celo nekaterih duhovnikov, tudi mons. Jakoba Ukmarja, saj so prav ti stebri slovenstva plačevali hud davek v času fašističnega preganjanja in zdaj še komunističnega nasilja. Neka učiteljica je Geržiniču potožila: »Fašisti so nas ubili. Izgubili smo vse iluzije in klecnili zaradi nenehnih razočaranj. Pomoč ni prihajala niti od tam, od koder smo bili prepričani, da jo lahko dobimo. Človek mora sam doživeti takih neskončnih 25 let, da more naše razpoloženje razumeti … bodočnost je črna … čemu se boriti, ko bo vse delo uničeno.« Splošni negotovosti je botroval strah, ki ga je mednje trosilo nasilje OF in vojne razmere z bombardiranjem, tudi šolskih prostorov. Nekateri slovenski starši so raje še naprej pošiljali svoje otroke v italijanske šole, čeprav je v njihovem kraju pričela delovati slovenska šola. Na vsakem koraku prof. Geržinič ugotavlja: »Kako popolnoma drugačen bi bil položaj, če ne bi komunisti med Slovence zasejali razdora in stegnili krempljev po mladini!« Kako domače se nam zdijo te besede še po sedemdesetih letih.

Geržinič je šel preko vseh ovir. Njegov cilj je bil garaško vztrajanje in povezovanje med učitelji. Ni se menil za pomisleke nekaterih, češ, kjer se ljudje preveč boje groženj komunistov in kjer šole zato celo nočejo, jih nikakor ne gre siliti, čeprav ga je tako gledanje jezilo. Uvidel je tudi, da brez zaslombe nemških uradnikov na Vrhovnem komisariatu

[Stran 034]

Figure 19. Slovenska šola v Nabrežini v šolskem letu 1943/44 z učiteljico Marijo Ažman..(iz zbirke L. Grudna, objavljeno v knjigi Nabrežina skozi stoletja)

v Trstu organiziranega slovenskega šolstva ne bo mogoče ustanoviti, čeprav si odvisnosti od njih nihče ni želel, najmanj pa sam Geržinič; pred njimi se je moral poniževati, moledovati in se pregovarjati. Ko sta šla nekoč z dr. Martelancem na Komisariat in sta že pri vhodu v zgradbo morala pozdravljati z dvignjeno roko, je ta rekel Geržiniču: »Za slovensko šolo bi tudi nogo dvignil!« (Prof. Alojz Geržinič je podrobno opisal svoja prizadevanja za slovensko šolo na Primorskem v knjižici Pouk v materinščini – da ali ne? (Buenos Aires, 1972.)

4.1.2. Slovenska šola v Nabrežini

Po vsem, kar smo že v prejšnji številki Zaveze zvedeli o Nabrežincih in okoličanih, lahko razumemo in z veseljem pozdravimo njihovo enodušno željo po slovenski šoli. Želja je bila tako velika, cilji jasni in odločno zastavljeni, da so bile premagane vse ovire za njen nastanek, vse dokler so zmogli zdržati komunistično nasilje.

Šolstvo v Nabrežini se je lahko pohvalilo z dolgo tradicijo in s srčiko zavednih Slovencev. Prvo slovensko šolo zasledimo že pred naredbo o splošni šolski obveznosti Marije Terezije. Z gradnjo južne železnice se je povečalo število šoloobveznih otrok na 112. V šolskem letu 1872/73 je prišel v Nabrežino prvi laični učitelj iz Kranjske, Ladoslav Cvek. Večinoma so bili nabrežinski učitelji tudi pevovodje in organisti. Občino na srečanjih z učiteljstvom zastopajo v Nabrežini posestniki ali župani, tako kot npr. l. 1891 Ivan Caharija. Okrajni šolski svet se je sestajal štirikrat letno. Skrbel je za šolsko premoženje, nadzoroval je šolsko poslopje in pripadajoče zemljišče ter skrbel, da so hodili vsi otroci v šolo. Leta 1891 je pričela v Nabrežini delovati tudi obrtniška šola za kamnarje z nadaljevalno risarsko šolo za klesarje in kamnoseke. Vzdrževala jo je občina s pomočjo države in dežele. Razumljivo je torej, da so bili Nabrežinci ob tej bogati kulturni tradiciji svojega šolstva željni in tudi sposobni ustanoviti slovensko ljudsko šolo že 6. januarja l. 1944, podobno kot se je to dogajalo ponekod po Krasu.

Kaj še je gnalo Nabrežince k ustanavljanju slovenske šole? Po prvi svetovni vojni je njihova šola s 176 učenci ponovno zaživela kot povsod na Primorskem. Vendar je fašizem z uzakonjeno Gentilejevo šolsko reformo s 1. oktobrom 1923 postopoma odpravil slovenski učni jezik, poitalijančil slovenska imena in priimke učencev, nastavljal italijanske učitelje in ustanavljal svoje šole, slovenske učitelje pa preganjal in konfiniral. V šolskem l

[Stran 035]

etu 1930/31 je bila pri sv. Jakobu v Trstu ukinjena zadnja slovenska privatna Ciril-Metodova šola, ki je imela vpisanih veliko število učencev.

Slovenski jezik se je ohranil v zavednih slovenskih družinah. Uresničile so se znamenite besede poslanca Engelberta Besednjaka, ki je spregovoril v rimski poslanski zbornici 13. maja 1926: »Ko bodo vse naše šole odpravljene in učitelji odstavljeni, se bo spremenila vsaka slovenska družina v šolo in vsi starši bodo postali učitelji, ki bodo prenašali iz roda v rod naš jezik in našo narodno zavest. Zakoni držav se spreminjajo, narodi pa žive večno.« Morda so tudi te preroške besede velikega Slovenca nagnile Nabrežince, da so ostali narodno zavedni in takoj jeseni 1943 začeli ustanavljati slovensko šolo.

O njenem nastanku med drugimi poroča pokojna Nada Pertot, profesorica slovenščine in publicistka iz Trsta v svojem članku Obnovitev slovenske šole v š. l. 1943/44. Članek je objavila v knjigi Nabrežina skozi stoletja, ki jo je l. 1996 omogočila skupina zanesenjakov iz Nabrežine. Takole piše: »Duhovnih vezi s slovensko šolo ni moglo pretrgati nobeno nasilje: slovenščina je ostala živa doma, v cerkvi in s pomočjo knjig, med katerimi so prevladovale Bevkove, Trinkove in Budalove. Gregorčičevi verzi pa so sploh živeli med ljudmi, saj so jih nadvse radi brali, deklamirali in peli.« In še nadaljuje: »Ob padcu fašizma 1943 se je vsem zdelo, da se pričenja novo življenje, ki bo vsem izpolnilo stare želje. To je bila velika utopija v obdobju, ki ga imamo lahko za višek druge svetovne vojne, ko je vsaj za kratek čas navdala ljudi z novim pogumom in vero vase.«

4.1.3. Učiteljica Marija Ažman – živ spomin svojih učenk in učencev

Nada Pertot piša dalje: »Že konec meseca septembra 1943 je prišla v Nabrežino na obisk k sorodnikom Martinčevim učiteljica Marija Ažman (roj. v Trstu 1907). Potem ko je končala učiteljišče v Tolminu, ji ni bilo mogoče opravljati svojega poklica med slovenskimi rojaki na Primorskem, ker se je že razplamtelo preganjanje vsega, kar je bilo slovenskega.

Dom in šola sta jo bili okrepili v močni narodovi zavesti. Na tolminskem učiteljišču je bil ravnatelj prof. Calvi, ki je hotel v samem bistvu poitalijančiti slovensko učiteljišče, slovenščino pa je poučevala in zanjo svoje učenke navduševala prof. Koršičeva.

Figure 20. Marija Ažman, med drugo svetovno vojno učiteljica v Nabrežini

Omembe vredno je, da je tedaj obiskovala učiteljišče tudi nekoliko starejša Fanica Obidova – Mirjam, s katero si je dopisoval Srečko Kosovel. Njegova pisma je Fanica prebirala svojim prijateljicam in z njimi tudi vplivala na njihovo duhovno rast. Vsa Kosovelova pisma so polna nasvetov dekletu, kaj naj bere, kako naj bere, katere vzornike naj si izbira. Po teh nasvetih so se zgledovale vse Faničine prijateljice.

V Trstu sta se Marija in njena sestra povezali z mladinci, ki so na prvem tržaškem procesu izgubili življenje. Oblasti so izvedele za njuno delovanje, zato je Ažmanova zbežala iz Trsta že leta 1926. Čez Črno prst jo je skrivaj vodil Zorko Jelinčič. Po poučevanju na različnih šolah v Sloveniji jo je pot zanesla med slovenske izseljence na Holandskem, kjer je zanje organizirala slovenski pouk.

Ob padcu fašizma se ji je ponudila priložnost, da se po več letih vrne v rojstni kraj. Fašizem je razpršil njeno družino in edine sorodnike je imela le še v Nabrežini. Iz pogovora z njimi in vaščani je zvedela, da nimajo domačini

[Stran 036]

najmanjšega namena, da bi svoje otroke še naprej pošiljali v italijanske šole, kot je bila to navada v nekaterih krajih Primorske, čeprav so bile zlasti na podeželju italijanske šole v popolnem razsulu.

V svojem mladostnem zagonu se je Marija Ažman ponudila, da organizira v Nabrežini slovensko šolo. Stric Anton Pertot ji je dal stanovanje in jo povezal s tedanjimi veljaki v Nabrežini. Bili so sami ugledni in narodno zavedni Slovenci: Stanko Kosmina, Josip Terčon, Slavko Pertot, Anica Gulič – Pertot, arhitekt Anton Radovič in župan Franc Kakeš. Oporo jim je nudil tudi tedanji župnik Mario Virgulin, po rodu Italijan iz Furlanije, a vedno naklonjen Slovencem. Še danes se ga živeči domačini s hvaležnostjo spominjajo, saj je nesebično pomagal potrebnim in reševal iz stiske vse, ki so trpeli zaradi vojnega nasilja. Pri pripravah za šolo jih ni oviral niti italijanski ravnatelj Zucca, ki je edini od učiteljev prihajal v službo.« To so povzetki iz spominov sloveske profesorice in publicistke Nade Pertot.

Veliko pa so mi povedali o ustanavljanju šole nekateri nekdanji učenci, ki so nekaj mesecev slovensko šolo tudi obiskovali. Za šolo so se takoj našli prostori. Arhitekt Radovič je odstopil svojo opuščeno delavnico, Caharijevi, po domače Štropovi, pa prostore bivšega Dopolavora. Ažmanova ni hotela sprejeti nekdanjega šolskega poslopja, kjer je bila pod fašizmom italijanska šola, ker se je bala, da bi lahko s tem postala šola podrejena Nemcem. Najete prostore so popleskali, znosili in zbili deske, ki so služile za šolske klopi in mize. Tisti, ki so ob propadu fašizma iz šole odnesli opremo, so jo zdaj vrnili. Pozimi so otroci z učiteljico hodili nabirat borove storže, ‘žoške’ so jim pravili, in z njimi kurili.

Brez težav so se dobili ljudje za šolski odbor in še preden je šola zaživela, so odborniki sestavili predlog za ustanovitev šole, ki so ga poslali Vrhovnemu komisariatu. Stanku Kosmini in učiteljici Ažmanovi, ki sta prošnjo osebno oddala, je uradnik povedal, da spada šolstvo pod italijansko upravo, nemški Vrhovni komisariat pa nima nobenih zadržkov proti slovenski šoli. »Dosti se je tvegalo, a bilo je čudovito, kar je bilo narejeno,« se je Ažmanova rada spominjala.

Prošnjo, ki sta jo s Kosmino oddala nemškim oblastem v Trstu, je podpisalo 291 družinskih očetov, tudi tedanji župan. V Kosminovi mapi ‘Slovenska šola v Nabrežini’, ki jo hrani eden od takratnih učencev, je seznam družinskih očetov, ki so šolo podpirali z denarjem; kdor je mogel, je dal več (zlasti družine s šoloobveznimi otroki), revnejše družine so bile dajatve oproščene. Proti koncu vojne je podpora vidno usihala, ker je bilo vedno več očetov po taboriščih in zaporih. Z zbranim denarjem so dobivale učiteljice skromno podporo in kupovale slovenske šolske učbenike.

Iz Ljubljane je Ažmanova pripeljala še dve učiteljici, sestri Ivo in Cirilo Rakovec. Iva je poučevala prvi in drugi razred, Cirila tretji in četrti, sama pa peti in šesti razred dopoldne ter sedmi in osmi popoldne. Tako so tri učiteljice poučevale 205 učencev ! Ažmanova je celotni pouk na šoli tudi vodila, nekakšen šolski nadzornik je bil Stanko Kosmina. Glede učne snovi in za medsebojno pomoč so bile vse tri učiteljice povezane s kolegicami v Devinu, Sesljanu in Sv. Križu. Kadar se je Ažmanova vračala iz Ljubljane, kamor se je vozila po nakupih šolskih knjig, so jo na postaji pričakali Grudnovi fantje, njeni učenci. Vlak je imel na postaji zelo kratek postanek, zato jim je Ažmanova zmetala z vlaka knjige, še preden se je ustavil. Fantje so vse skrbno zložili na voziček in odpeljali v šolo.

Ažmanova se je spominjala, da so otroci vedno zelo radi peli, tudi če so bili po pouku utrujeni, zvečer ob morju pa so ob pesmi in lepoti narave prav uživali. Ladi Gruden še danes obuja spomine na večere, ko je njihova učiteljica pospremila otroke na Kržado k vaškemu vodnjaku, kjer so prepevali slovenske pesmi. Spominja se tudi, da je Ažmanova zadnji šolski dan vsem učencem in učenkam pripela rdeč nagelj in rožmarin.

Tudi Anica Grilanc (1933) iz Nabrežine je bila učenka Ažmanove. Pred leti mi je pripovedovala, da ji je v najlepšem spominu ostalo petje, branje in prepisovanje besedil iz pesmaric. Učiteljica je imela lep glas in je prepevala skupaj z otroki. »Zelo smo jo imeli radi. Bila je blaga, vendar zahtevna in vztrajna. Če nisi znal danes, si bil vprašan naslednji dan. Kadar je prišlo do kakšnih težav, je prišla na dom in se pogovorila s starši. Vse, kar je naredila, nam je bilo prav. Res pa je, da smo bili takrat otroci željni vsega lepega in vse, kar je rekla in naredila učiteljica, nam je bilo samo po sebi umevno, ker smo jo imeli radi. V spominske knjige nam je pisala zelo lepe misli. Risal vanje pa nam je slikar Lojze Perko, ki je nekaj časa živel v Nabrežini in stanoval v bližini Ažmanove.

Učiteljica je bila duhovno zelo globoka. Bila je članica Marijine družbe in v petkih se je

[Stran 037]

postila ob kruhu in vodi. Ko je imel v Sesljanu Albert Metlikovič novo mašo, smo vsi otroci občudovali naše tri učiteljice, ki so se tja odpeljale v narodnih nošah. Veliko mojih sošolk prebiva v Nabrežini in so večinoma še žive. Še danes nismo v ničemer spremenile mnenja o naši učiteljici. Vse smo prepričane, da nam je dala veliko za življenje, predvsem pa je njena zasluga, da smo še danes narodno zavedne. V najlepšem spominu je vsem ostalo prav petje skupaj z učiteljico. Še vedno znamo pesmi in jih ob kakšni priložnosti zapojemo: Je pa davi slanca pala, Tri tičice, Gor čez jezero, Slovenski smo fantje v Primorju doma (Primorje je kar učiteljica priredila). Večkrat me sošolke sprašujejo po njej, če še živi.« (Pritrdila sem ji, ker je bila takrat Ažmanova še živa, čeprav v visoki starosti in zelo oslabela). »Lepo jo pozdravite in povejte ji, da se jo velikokrat spominjamo.« (Pozdrave sem lahko izročila le njenemu sinu, ki je živel skupaj z njo na Gorenjskem).

Šolo v Nabrežini je obiskovalo tudi nekaj otrok iz italijanskih družin; njihovi očetje so bili zaposleni pri železnici ali v kamnolomu. V mapo Stanka Kosmine, ki jo hrani Lado Gruden, je še danes vtaknjen listič s pisno izjavo neke italijanske matere, da pošilja otroka v slovensko šolo brez vsakega pritiska, »senza alcuna pressione«. Šola ni bila niti narodnostno niti politično opredeljena. Imeli so verouk, ki so ga vsi otroci brez izjeme obiskovali.

Ažmanova se je spominjala, da ji je kulturni referent pri domobranskem štabu v Trstu dr. Ivan Martelanc oskrbel tiskovine za spričevala z napisom Slovenska ljudska šola. Drugih stikov z njim ni imela, pritiskov s te strani ni bilo.

4.1.4. Črni oblaki nad šolo v Nabrežini

Ko smo na kratko predstavili šolski živelj v Nabrežini, si z lahkoto predstavljamo, da so se nad šolo od njenega snovanja dalje zbirali črni oblaki. Od samega začetka šole, je bil odnos OF do nje sovražen. Podlo ugotavlja, da postaja delovanje slovenske šole vse bolj sporno. Povsem pa prezre očitno dejstvo, da so bili vsi organizatorji nabrežinske šole somišljeniki, sodelavci in nekateri celo aktivisti OF, vse sodelavke pa tudi aktivne članice SPŽZ (Slovenske pokrajinske ženske zveze) in ZSM (Zveze slovenske mladine)! Preko teh organizacij so Nabrežinci pomagali partizanom z zbiranjem hrane in denarja. Ta dejstva omenja tudi prof. Nada Pertot v svoji knjigi. Kadar je Alojz Geržinič obiskal šolo, so mu zaupali, »da so imeli težave s partizani že od prvega dne«. Vedno so jih organizatorji šole reševali sami, da ne bi vznemirjali staršev, niti govorili jim niso o njih, še manj otrokom.

Sekretar komiteja KPS za okraj Nabrežina Alojzij Kokoravec – Gorazd je v poročilu za prvo partijsko konferenco za Kras od 10.–13. maja zapisal: »V Nabrežini se italijanski živelj pritožuje nad slovensko belogardistično šolo in hočejo tudi svojo italijansko.« Iz poročila lahko razberemo, da so partizani kljub začetnemu privoljenju imeli »slovensko belogardistično šolo« ves čas pod strogim nadzorom. Celo v razrede so prihajali in poslušali pouk učiteljic. Učiteljica Ažmanova se spominja dveh zastrašujočih obiskov, še posebej pa grozilnega pisma, ki so ji ga poslali partizani. Prinesla ji ga je neko črnolaso dekle z naročilom, da ga mora takoj ko ga prebere, uničiti. V njem je med drugim sovražnim natolcevanjem pisalo, da je učiteljičino poučevanje hujše in grše, kot če bi ga vršili Nemci. Pismo je bilo tipkano na pisalni stroj s podpisom Mare Samsa, ki je bila njena sošolka na učiteljišču. Ko jo je Ažmanova po vojni obiskala v Sežani, je Mara Samsa zanikala, da bi ga ona sploh kdaj pisala. Pismo naj bi v resnici napisal dr. Joža Vilfan.

Alojz Geržinič nas v svojih zapiskih seznani, da je tudi h Kosmini večkrat prišlo ‘odposlanstvo z gozda’. Kosmina je kot delaven narodnjak in neomajen nasprotnik italijanskega nasilja užival v Nabrežini velik ugled, zato je bil za partizane še posebej privlačen in bi ga radi pridobili zase. Prosvetna referentka za šolstvo okrožja Kras, Neža Vižintin – Janja iz Gorice, je Kosmini naravnost povedala, da zahtevajo šolo v komunističnem duhu, sicer je ne bodo trpeli. Kosmina je z ostalimi odborniki šole ostal neomajen, zato so se spomladi za nekaj mesecev znašli v tržaškem zaporu. Ali zgolj slučajno? Če so jih prej zapirali fašisti, so jih zdaj ovajali fašistom Slovenci – borci za narodno osvoboditev. Kako bridko spoznanje za Kraševce in Primorce!

Čas, ko so bili šolski odborniki s Kosmino v zaporu, so komunisti izkoristili za svoje podle namene. Okrožni narodnoosvobodilni odbor je 8. maja 1944 izdal poročilo, da je nabrežinska šola belogardistična in tudi to, citiram, da je »tovarišica Janja poslala pozivnice nabrežinskim terenskim odbornikom na sestanek z namenom, da jim pove, da se pouk prekine, a ravno sedaj je okupator odpeljal vse odbornike in pouk se nadaljuje.« Kako prefinjena komunistična podlost: v zapor so

[Stran 038]

jih poslali sami v sodelovanju z okupatorjem (mar ni to očitna kolaboracija?) z namenom, da šolske odbornike in Nabrežince ustrahujejo, medtem ko je vodstvo šole v italijanskem zaporu. Od fašistov in komunistov ustrahovani se bodo vdali.

Nakana jim ni uspela, zato so komunisti sami naredili konec nabrežinski šoli. Tako kot povsod po Sloveniji so si tudi na Primorskem in Krasu v imenu ljudstva z nasiljem prisvajali oblast korak za korakom in zasužnjevali ljudstvo. 10. julija 1944 so se obnovljeni in tako priljubljeni šoli v Nabrežini nepreklicno zaprla vrata. Komunistično nasilje je izpodrinilo fašističnega, še več, prekosilo ga je, saj so ga izvajali Slovenci v imenu lažnega domoljubja. Šola je delovala le šest mesecev, od 6. januarja dalje.

4.1.5. Odprto pismo slovenskemu učiteljstvu v primorski Sloveniji

Z veliko grenkobo so Primorci in Kraševci ob pričetku ustanavljanja slovenskih šol sprejeli t. i. Odprto pismo slovenskemu učiteljstvu v primorski Sloveniji. Njegov avtor ni bil nihče drug kot pisatelj France Bevk, ki je v Kaplanu Martinu Čedermacu ovekovečil lik pred fašističnim nasiljem neupogljivega Primorca. Z njim so se Primorci in Kraševci poistovetili v dobi najhujšega fašističnega raznarodovanja in nasilja. Prof. Nada Pertot zapiše: »V njem so naši ljudje gledali simbol od Italijanov preganjanega primorskega Slovenca.«

Pismo je izšlo v prvi številki Učiteljskega lista februarja 1944. V njem France Bevk napove boj slovenskim šolam na Primorskem in njihov konec. Vsem, ki niso partizanske. Zato tolika grenkoba in razočaranje mnogih Primorcev in Kraševcev nad Bevkom. Takole piše:

»Zgodilo se je, da se nekaterih šol lastimo mi in Nemci, oboji hkrati, da se v teh šolah odpirajo vrata našemu in nemškemu šolskemu nadzorniku, da se učiteljstvo teh šol boji zameriti tako eni kot drugi oblasti, zato je ubralo zlato sredino. Mi smo nasproti takim šolam takoj zavzeli jasno, odklonilno stališče. Naš narod, katerega pretežni del se je strnil okrog OF, je danes v boju z okupatorjem, zato tudi za ceno žrtev odklanja vsako sodelovanje z njim, odklanja njegove župane in aprovizacijo, odklanja posebno njegove šole. A ni dovolj, da take šole odklanjamo le z besedo, ampak jih moramo v interesu našega narodnega obstoja zatreti z vsemi sredstvi, kjerkoli se pojavijo, tudi za ceno žrtev. Prav tako morajo izginiti šole dvoživke. Ali bodo šole naše, da bomo prosto v njih poučevali, ali pa jih zdaj sploh ne bo. Srednje poti ni. Ne stopite v učilnice, ki so jih odprli Nemci in njihovi hlapci! Od Nemcev nastavljenim šolskim nadzornikom pokažite vrata in jih naznanite najbližji partizanski edinici. Vaša beseda naj bo svobodna v pisavi in govorici, kjer pa to ni mogoče, podučujte otroke rajši privatno in v manjših skupinah.« Tako France Bevk.

Iz pisma lahko razberemo, da so za OF največja ovira šole, ki jih odpirajo Nemci (brez njihovega dovoljenja ustanavljanje šol ni bilo možno, kot smo že videli) in njihovi hlapci (ali z drugimi besedami belogardistični učitelji). Le-te je »treba naznaniti najbližji partizanski edinici«, »šole pa zatreti z vsemi sredstvi … tudi za ceno žrtev«.

Poziv v okrožnici prosvetnega referenta Josipa Mezgeca – Franca, kjer stoji jasno zapisano: »Organizacijo in ustroj šol mora prevevati duh narodnoosvobodilne borbe,« se pričenja uveljavljati. A Nabrežinci grozečega poziva še vedno ne morejo jemati dobesedno in upajo proti upanju.

4.1.6. Nabrežinci se ne vdajo

Kraška vztrajnost, predvsem pa domoljubje in odgovornost do otrok, je gnala Nabrežince, da so šli preko vseh podlih podtikanj in razpihovanja sovraštva. Pisali so prošnje, da bi jim OF dovolila ponovno odpreti šolo. Toda vsakič so bili zavrnjeni. To zvemo iz poročila predsednika prosvetne komisije pri PNOO Draga Pahorja, ki citira pismo okrožnega šolskega nadzornika pri Okrožnem odboru OF (morda tovariša Henrika Zdešarja). Pismo z dne 28. 9. 1944 je vzorec hujskaškega razpihovanja mržnje in sejanja razdora med ljudmi, kar je eno od načel komunizma. Takole piše:

»V Nabrežini ne otvarjamo slovenske šole. Z druge strani pa razvijte med prebivalstvom Nabrežine najintenzivnejšo propagando, da bojkotira italijansko šolo. Starši naj ne vpisujejo svoje dece v to šolo in v kolikor so jo vpisali, naj jo izbrišejo ali vsaj z izostankom otrok od pouka demonstrirajo proti italijanski šoli. Formalno naj prebivalstvo zahteva, da se ukine italijanska šola in osnuje slovenska.« (Kot da prepovedana šola ni bila slovenska! »Osnuje« naj se torej komunistična!) In še dalje piše Pahor: »Seveda je to le taktična poteza, s katero naj se pobija le imperialistična

[Stran 039]

Figure 21. Nabrežina nekoč..(Iz zbirke Janeza Osetiča)

težnja italijanskega fašizma, da še danes odpira italijanske potujčevalnice na slovenskih tleh. Medtem pa smo prepričani, da se bodo dogodki tako razvijali, da bo Nabrežina skoro dobila slovensko šolo. Smrt fašizmu – svoboda narodu!«

Govor o nabrežinski šoli je bil še na II. pokrajinski prosvetni konferenci decembra 1944 v Gorenji Trebuši. Tudi o šoli v Kanalu in Morskem je bil tedaj govor, ker »sta tudi tam bili sovražni postojanki.« Zato je pokrajinska konferenca vse tri naštete šole – prepovedala!

4.1.7. Komunistična propaganda in nasilje si polastita šolstvo

Skupaj s kulturo naroda sta šolstvo tudi uničila, tako da se še danes ni opomoglo. Prepovedi ukazuje pokrajinski šolski nadzornik tovariš Henrik Zdešar. »Pri Sv. Križu pri Trstu je treba takoj prepovedati javen pouk in mesto tega uvesti tajne šolske krožke,« se vrstijo zahteve tovariša Zdešarja, druga za drugo.

Učiteljica Slekovčeva iz Gropade je potožila Geržiniču: »Ne mine dan, da ne bi jokala zaradi ponižanj in drugih bridkosti.« Tudi iz drugih krajev v zaledju Trsta, učitelji tarnajo Geržiniču: »Na Občinah so dvakrat poskušali s slovenskim poukom, in dasi so se zbrali v zasebni hiši, so delo ovirali Italijani, predvsem pa partizani. Italijani so prijeli učitelja Slekovca, kako si drzne v Mussolinijevi Italiji poučevati slovensko. Župnik sumi, da je v ozadju OF-arska spletka. Tudi v Devinu niso mogli obnoviti pouka v slovenskem jeziku. Župnik Filej je opisal Geržiniču tamkajšnje razmere: »Ti kraji so najbolj žalostni … Nemci mirno gledajo, Lahi so po večini sami komunisti. Terenci so zelo delavni … večina ljudi pa je zapeljanih in so zagrizeni.« Lahko bi hodili od kraja in kraja in si beležili take in podobne razmere. Komunistom ni šlo za slovensko šolstvo, ampak za oblast, za mladino, vzgojeno v komunističnem duhu.

Bežno si oglejmo še razmere v šolah po sosednjih vaseh pri Nabrežini. Že omenjeni Alojz Kokoravec – Gorazd se je v poročilu za prvo partijsko konferenco pritoževal: »V Cerovljah, Mavhinjah, Slivnem, Sesljanu-Vižovlje sploh ni naših odborov … Tu postavlja bela garda tudi svoje šolske nadzornike.« Zaslutimo

[Stran 040]

lahko nakano komunistov, da bo treba te vasi drastično kaznovati … To se je zgodilo kmalu zatem, ko so Nemci zaradi neprestanih in drznih partizanskih akcij, ki so bile sestavni del »osvobodilnega boja«, vse štiri vasi zažgali. Je bil torej požig teh štirih slovenskih vasi, kjer je postavljala bela garda svoje šolske nadzornike, zgolj slučaj? In partizanske sabotažne akcije slučajne?

Bruna Legiša (1935) iz Sesljana-Vižovlje se je ob mojem obisku spominjala, da je bila takoj po padcu Italije v kraju ustanovljena slovenska šola na željo staršev. Prostore je imela v gostilni pri Blažinovih. Delovala je od aprila 1944. Učiteljici Majda Peterlin in Jožica Gabrovec sta približno 60 učencev razdelili v dve skupini. Njena učiteljica v tretjem razredu je bila Jožica Gabrovec, zaročenka slikarja Lojzeta Perka in znanka Ažmanove. Učila je več predmetov hkrati.

Kaj pa je, poleg petja, gospe Legiši najbolj ostalo v spominu na slovensko šolo? »V šolo smo vsi otroci hodili z največjim veseljem. Dajala nam je občutek domačnosti. Zame je bilo najlepše, da nam ni bilo več treba pozdravljati s fašističnim pozdravom. Zelo dobro se spominjam, kako smo se tistega 16. avgusta, ko so gorele Vižovlje, stanovali smo v Sesljanu, zbudili zgodaj zjutraj in videla sem goreti našo šolo! Ne da se povedati, kako smo bili otroci žalostni! Po vojni so zavezniške vojaške oblasti ponovno ustanovile slovensko šolo, toda hujskanje komunistov je bilo tako veliko, da so starši otroke raje vpisali v italijansko šolo. Po vojni so bile odvzete posesti slovenskim kmetom in nanje so se naselili begunci, večinoma Hrvati iz Istre.«

Zamislimo se lahko tudi nad usodo šole v Mavhinjah. Pričela je delovati že novembra 1943. Poučevala sta župnik Mirko Filej in učiteljica Danica Legiša. Okrajni prosvetni referenti so dosegli, da so »odstavili duhovnika, ker je usmerjen v belogardističnem duhu in hujska ljudstvo«. Tajnik okrajnega odbora je štirinajst dni po odstavitvi Fileja, 20. januarja 1944, ugotavljal, da je v Mavhinjah pravcata »babilonija«, kot je stanje opisal on sam. Babilonijo je povzročila pisna prošnja, ki so mu jo izročile mavhinjske žene s svojimi 45 podpisi: »Podpisane matere šoloobveznih otrok smo izvedele, da je bil odvzet pouk v šoli č. g. župniku iz Mavhinj, kateri mu je bil poverjen od Mavhenskega odbora. Ker smo pa sedaj me ženske enakopravne in imamo vsi pravico do besede in glasovanja, si dovolimo prositi OOOF, da se pouk vseh učnih šolskih predmetov spet vrne našemu č. g. župniku, in to za višje razrede kot do sedaj. Svojo prošnjo utemeljujemo s tem, da je gospod župnik uspešno učil ne samo sedaj, ampak že pred tremi leti.

Zato ne najdemo vzroka, da bi mu bil pouk sedaj odvzet, če smo me matere z njim najbolj zadovoljne. V nadi, da bo naša prošnja čim prej ugodno rešena Smrt fašizmu! – Svoboda narodu! Živela OF!

N.b. V našo šolo prihajajo otroci tudi iz Vižovelj in Cerovelj, vsega okoli 160 otrok; tega ni mogoče, da ženska opravlja, treba je energično in strogo osebo, kakor je ravno gospod župnik sposoben.«

Želja mater Smrt fašizmu! – Svoboda narodu! Živela OF! je podobno kot celotna prošnja zapisana iskreno. Takšno je še takrat bilo čutenje primorskega človeka, ki ga je slepila in izrabljala v svoje namene OF. Njen odgovor na prošnjo mater je bil okupatorjev požig vasi in šole 16. avgusta zjutraj.

Ista usoda je doletela tudi vas Cerovlje. V arhivu OOOF je iz tistih strašnih dni požigov ohranjena izjava VOS, da so v Cerovljah zaplenili več belogardističnih knjig, med njimi tudi V znamenju osvobodilne fronte. Knjige naj bi poslal v Cerovlje mavhinjski župnik. Okrožni nadzornik predlaga, da je v vasi »treba postaviti trden roditeljski svet, ki naj ima nalogo razkrinkati delovanje tamošnjega župnika«. Toda niti »VOS ni imela točnih podatkov za postopanje proti župniku belogardistu«. Pouk je bil prepovedan že pred 2. aprilom 1944, ko je bilo III. zasedanje okrajnih prosvetnih referentov. Takrat so tudi modro ugotovili, da »šole ni bilo mogoče obnoviti«. Rešitev se jim je ponudila s požigom vasi, ljudje pa so bili izseljeni.

Resnično, prava »babilonija«, če se sprehajamo po primorskih in kraških šolah v tem času, bodisi da nas po njih vodi Drago Pahor ali Alojz Geržinič. Kdaj nam bodo nepristranski zgodovinarji povedali za krivce in priznali razloge te »babilonije«, ki ni bila delo človeškega napuha, ampak podlosti in oblastiželjnosti? Njene posledice pa so več kot očitne med Slovenci v zamejstvu in doma.

4.1.8. Slovensko šolstvo v obdobju zavezniške vojaške uprave

O slovenskem šolstvu na Primorskem v obdobju ZVU (Zavezniške vojaške uprave) je veliko gradiva. Prof. A. Geržinič je poleg svojih zapiskov zbral in uredil vso dokumentacijo

[Stran 041]

Figure 22. Pogled iz Vižovelj proti morjuWikipedija

prof. dr. Srečka Baraga v knjigi Boj za slovensko šolstvo na Primorskem – za delovanja dr. Srečka Baraga pri ZVU, ki jo je izdala Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires, 1983. Po vojni je Baraga prišel v Trst kot poslanec slovenske begunske gimnazije v Monigu, postal ravnatelj slovenske realne gimnazije v Trstu in referent za slovensko šolstvo pri ZVU. Pri ZVU se je Baraga boril za slovensko šolstvo na Primorskem kot »lev in lisica« skupaj in pri tem imel veliko odličnih sodelavcev, kot npr. prof. dr. Antona Kacina iz Gorice.

Imel pa je predvsem ogromno nasprotnikov in sovražnikov, Italijanov in komunistov. Italijani so uspevali tudi pri ZVU s svojo zvijačnostjo in lokavostjo, komunisti pa so zapravljali ugled s svojo sovražnostjo do »nacističnih domobrancev«, »slovenskih fašistov«, »sodelavcev mednarodne reakcije in imperialistov« in podobno.

Veliko škode je napravila komunistična zaslepljenost mnogih, propaganda med ljudstvom in ustvarjanje zmede. Komunisti sodelovanja in pogajanj niso poznali. Za doseganje svojih ciljev so izrabljali domoljubnost primorskega Slovenca. S takim ravnanjem pa so samo škodovali nastajanju slovenskega šolstva na Primorskem.

Vodja prosvetnega oddelka pri ZVU, poročnik John P. Simoni, se je kljub zmedi hitro znašel in Barago podprl. Prav tema dvema dolguje zahvalo razcvet slovenskega šolstva na Primorskem po vojni. Na Baragov predlog in po zaslugi njegovega garaškega dela in njegovih sotrudnikov je ZVU pripravila Slovencem v Trstu nižjo srednjo šolo, višjo realno gimnazijo in trgovsko akademijo; v Gorici pa nižjo srednjo šolo, klasično gimnazijo in učiteljišče. Seveda pa tudi slovenske šolske učbenike. Pod ZVU so se ustanovile tudi slovenske ljudske šole na podeželju, vendar so zaradi strahu in groženj starši svoje otroke raje pošiljali v italijanske šole. »Samo politična dejanja ne dajejo popolne slike narodove duše, ne odkrivajo vseh kulturnih vrednot, ki jih je ustvaril genij naroda,« je zapisal dr. Baraga.

Po vojni ga je komunistično sodišče v Ljubljani v odsotnosti obsodilo na smrt. Gotovo, da so za njim kot za mnogimi drugimi po vojni vohunili v Trstu. Dr. Martelanca so skupaj z ženo ugrabili v Trstu, prepeljali v ljubljanske zapore, od koder je za njima izginila vsaka sled. »Trst je bil v tistem času pravi pekel,« se spominja dr. Baraga. »Ne le zaradi povojnih razmer, pač pa predvsem zaradi osebne nesigurnosti, skoraj bi rekel brezpravnosti. Takrat so se še vedno vršila ponoči ugrabljanja oseb, celo umori, katerih ni nihče nikdar ugotovil in tudi ne kaznoval. Kdor bi hotel politično kaj pomeniti in ne biti komunist, je bil slej ko prej zapisan smrti, in to v mestu, da o podeželju sploh ne govorim.«

Razumljivo, da je moral pobegniti pred komunisti v daljno Argentino cvet slovenskega naroda, da je lahko tam nadaljeval z ustvarjanjem kulturnih vrednot genija slovenskega naroda.

[Stran 042]

4.2.1.

Napis na spominski plošči na cerkvi v Pamečah: »Vinko Vrhnjak *19.12.1900 kmet, inženir gozdarstva, cerkveni ključar. 20. 5. 1945 iz te cerkve odpeljan v neznano smrt – za vero in dom. Njegova nesmrtnost – potomci 19. 12. 1990.« Vsaj s tem napisom sem hotela prvič javno rehabilitirati zamolčano in omadeževano ime očeta Vinka Vrhnjaka. Ne da bi svojim najbližjim povedala o namestitvi spominske plošče, sem povabila mamo, najmlajšega brata in štiri mlajše sestre k sveti maši za očeta na njegov 90. rojstni dan. Takrat, 19. 12. 1990, ob družinskem grobu Vrhnjakovih z novo spominsko ploščo z imenom očeta Vinka Vrhnjaka v ozadju na cerkvenem zidu, je nam vsem zastal dih. Le mama je prestrašena zajokala: »Vida, saj ti jo bodo razbili!« Hvala Bogu, spominska plošča je ostala nedotaknjena. Tako smo vsako leto ohranjali svoj tihi spomin na očeta ob njegovih rojstnih dnevih in ob 20. maju, dnevu, ko so ga aretirali komunisti.

4.2.2. Naša zgodba

Naš dom je bil v Pamečah št. 16, po domače »pri Gruntnem mežnarju«, poleg farne cerkve Pameče. Oče se je leta 1933 poročil z učiteljico Marijo Ferenčak, roj.1906. V Ribnici na Pohorju ju je poročil očetov stric Alojz Vrhnjak (glej Palme mučeništva) v prisotnosti bodočega mariborskega škofa dr. Maksimiljana Držečnika.

Oče se je začasno zaposlil v svoji gozdarski stroki šele leta 1937, v kar ga je prisilila takratna gospodarska situacija, izplačilo dediščine sestram in vedno številčnejša mlada družina. Skrb za vodenje kmetije je prepustil ženi Mariji – Marici, ki je bila takrat že upraviteljica ljudske šole v Pamečah. Na kmetiji so ji bili v pomoč očetov stric Simon, očetova mlajša sestra Ančka, mačeha Helena in Jaka, hlapec, kot smo takrat rekli pomočnikom na kmetijah. Očetova prva kratka služba se je začela na upravi razlaščenih Auerspergovih gozdov v Kočevju, vendar je bil kmalu prestavljen za šefa gozdne uprave Straža pri Novem mestu, kjer je imel manjše stanovanje na podstrešju male upravne stavbe.

Po nemški okupaciji Štajerske, 6. aprila 1941, je oče opustil občasno vračanje domov v Pameče, pač pa je k sebi v Stražo vzel najstarejši hčerki, to je mene, rojeno 1934, in leto mlajšo Jelko, pri ženi Marici v Pamečah pa sta ostali mlajši hčerki Majda, roj. 1936, in Cenka, roj.1939. (Leta 1938 je umrl enoletni sin Cici.) Nova vojna nemška oblast je takoj ukinila slovensko šolstvo, učitelji pa so ostali brez služb v pričakovanju vsega hudega, med njimi tudi naša mama. Večina je bila izseljena na jug Jugoslavije.

V Straži na Dolenjskem je bila zame velika sprememba, ker sem nadaljevala prvi razred ljudske šole v drugem kraju, v Vavti vasi, in med drugimi sošolci. Pred koncem šolskega leta me je oče pripravil za prvo obhajilo, tako da niti nisem pogrešala skrbne mamine roke – le oče pri slovesni sveti maši ni mogel skriti solznih oči. In še sedaj sem ponosna na to, da me je 15. 6.1941 med 527 birmanci v cerkvi v Žužemberku birmal spoštovani dr. Gregorij Rožman. Nepozabno!

Lepe poletne šolske počitnice 1941 so se prekinile za naju s sestro Jelko že kar sredi avgusta. Na mamin god, 15. avgusta, praznični veliki šmaren, sva šli z očetom v sosednjo vas Sele k njegovemu prijatelju kmetu Drčarju. Živahnemu moškemu pogovoru v vinski kleti sta se pridružila dva, po mojem mnenju prijazna italijanska oficirja, kar ni motilo najine igre na kmečkem dvorišču.

Naslednji dan, 16. avgusta, o groza, pa so zjutraj v pisarni aretirali najinega očka italijanski vojaki. In ni se vrnil. Ostali sva sami med tujimi ljudmi. Mislim, da ne dolgo. K sebi naju je vzela v gorski kraj na Brezovo Reber mamina sestra teta Ivanka, ki je bila poročena z revirnim gozdarjem Milanom Bajcem. Stanovala sta v manjši enonadstropni graščini, logarnici, skupaj z drugim gozdarskim osebjem. In od tu sem v jeseni začela hoditi v drugi razred ljudske šole v oddaljeni Ajdovec, znan po vseh kasnejših partizanskih grozodejstvih.

Sredi oktobra 1941 se je mami posrečilo, da je z mlajšima hčerkama, Majdo in Cenko, pobegnila od doma iz Pameč, iz nemške okupacijske cone, na Dolenjsko na Brezovo Reber v graščino, kjer sva bili že midve starejši hčerki v oskrbi tete Ivanke. Čez dober mesec pa je mama le dobila začasno učiteljsko službo na ljudski šoli Ajdovec. In tu smo doživljali prve spopade med partizani in italijansko vojsko. Sredi zime z obilico snega so bile v graščini velike koline za partizane. Pa je prišla iz doline italijanska hajka in odpeljala strica

[Stran 043]

Figure 23. Oče in mama z drugo in četrto hčerko pred našo rojstno hišo l. 1938 v Pamečah

Milana v novomeški zapor. Medtem pa so se potepuški psi mastili z mesom, ki so ga gospodinje poskrile v globok sneg.

Okrog novega leta 1942 je bil oče izpuščen iz zapora v Benetkah. Očitano mu je bilo komunistično prepričanje. Z enakim argumentom, da je komunist, ni dobil več službe na gozdni upravi Straža. Njegov nadrejeni na direkciji razlaščenih gozdov v Ljubljani je bil ing. Franjo Sevnik, moj bodoči profesor na gozdarski fakulteti. Oče je tako ostal brez službe in tudi brez stanovanja na gozdni upravi v Straži.

Našel pa je skromno stanovanje na Selah blizu prijatelja Drčarja in le nekaj metrov od zelene Krke. Ostali smo odvisni od skromne začasne mamine službe na šoli Ajdovec, in tako je prihajala le ob nedeljah v dolino k družini. Preplah v družini pa je nastal, ko nekoč v soboto ni prišla k svojim v Sela. Oče je bil z našo grozo seznanjen šele naslednjo soboto. Partizani so namreč pokazali svoj način obvladovanja terena in prebivalstva: zapor, grožnje, zaslišanja itd. za tri dni, in to za obe učiteljici. Zato odslej nisem spraševala očka, zakaj ima za posteljo skrito hladno orožje. Dolino Krke je namreč obvladovala italijanska vojska, gozdnato območje Brezove Rebri, Ajdovca in dalje proti Mirni Peči pa partizani.

V novem šolskem letu 1942/43 pa je mama dobila novo začasno službo v ljudski šoli Vavta vas. Tako je bila družina spet skupaj in še vedno nezaposleni očka je varoval novo pridobitev, sestrici Ireno in Cenko, ko smo bile mama in me najstarejše tri hčerke v šoli.

Sredi leta 1943 smo se morali iz neznanega vzroka spet preseliti, in to v Vavto vas k Berkopcu. V eni sobi smo se stiskali naša družina in tričlanska družina tete Ivanke, ki je tudi ušla z Brezove Rebri. Z lastniki smo imeli souporabo kuhinje. Mama je kot učiteljica nas in druge šolske otroke naučila neko igrico, ki smo jo 8. septembra 1943 igrali na provizoričnem odru na dvorišču Berkopčeve hiše, kjer smo stanovali. Zaključek igre pa je nenadoma preglasilo vpitje odraslih: »Italija je kapitulirala …« Ali je bilo to veselje ali strah, kaj nas še čaka? Zgodil se je TURJAK!

In res, 9. 10. 1943 je mama dobila pisno sporočilo: »Upravna komisija osvobojenega ozemlja te postavlja za učitelja v Vavti vasi.« Čez deset dni pa prejme novo sporočilo od šefa pokrajinske uprave v Ljubljani, da ji je poverjen pouk v ljudski šoli Vavta vas za šolsko leto 1943/44. Odločili smo se, da sredi ognja ne moremo ostati. In pri komunistih tudi ne.

Novo, spet začasno bivališče smo dobili v Novem mestu v stavbi, kjer je sedaj galerija Božidarja Jakca. Z nami se je tja preselila tudi tetina družina, Berkopčevi iz Vavte vasi, Jenkovi iz Straže (moji birmanski botri) in še

[Stran 044]

druge družine, ki so zbežale pred partizani. Vsi možje so se konec oktobra priključili domobrancem, ki so se v tem času organizirali. Nemške vojske pa niti opazili nismo. Oče je zaradi svoje izobrazbe dobil najprej čin nadporočnika in je bil razporejen na mejni blok v Bršljin pri Novem mestu. Vsak dan se je tako lahko vračal k družini na stanovanje, saj smo januarja dobili še sina Ivančka.

Očetova dosledna krščanska načela, glasno izražanje političnih stališč in človeški odnos na mejnem bloku do vseh, ki so pobegnili od partizanov – to je bil verjetno vzrok, da je bil oče spomladi 1944 degradiran v čin poročnika in prestavljen najprej na postojanko v Mačkovec in nazadnje k straži mostu čez Krko. In ni bil več vsak dan pri družini v Novem mestu, le mene je občasno vzel tja k sebi, včasih tudi preko noči, in tam sem doživela ognjeni krst.

Edina dobra stran bivanja v Novem mestu je bil slovenski jezik v šolah in javnem življenju. In mama je dobila tam zaposlitev za šolsko leto 1943/44. Me dekleta pa smo hodile v šolo pri frančiškanski cerkvi, kjer nas je vedno veselo ogovarjal in tolažil pater Ciprijan. Pomanjkanje hrane pa smo otroci najbolj čutili, ko je za tuberkulozo zbolela sestra Majda in ji je mama v bolnico nosila priboljške, ki jih drugi nismo bili deležni. Najmlajšemu članu naše družine Ivančku pa je mama tolikokrat prižigala svečo, da smo končno razumele, da ga lahko za vedno izgubimo.

Poleti 1944 smo se srečali na mejnem bloku v Kostanjevici oče z vso družino in teta Ančka ter Tončka (sestri očeta in mame), ki sta prišli iz Pameč s strašno novico: Nemci so kot talca pod našo domačo hišo v Pamečah ustrelili očetovega brata Ivana in še deset mariborskih zapornikov. Brat Ivan je bil zadnjo noč celo zaprt v naši hiši, to je v svojem rojstnem domu. Groza, najstarejši očetov brat pa je padel na soški fronti 1917. leta.

Sčasoma smo se najstarejše tri le zavedele grozot vojne. Pogosto zavijanje siren nas je opozarjalo na letalske napade iz zraka, namenjene domobranski vojašnici, ki je bila soseda hiše, kjer smo stanovali. Ljudje so se križali, ko so gledali mamo z dojenčkom na roki, z dveletno v drugi in z ostalimi štirimi za njo, ko smo tekali po strmi skalni stezici navzdol proti Krki, kjer je bilo v skalo izdolbeno zaklonišče za množico ljudi. Jeseni 1944 sem začela hoditi v prvi razred gimnazije in se prvič srečala z obveznim tujim jezikom, nemščino. Zračni napadi na Novo mesto so bili vedno bolj pogosti, zato je mama z mlajšimi petimi otroki zbežala na Dobravo v bližino očetove vojaške obveznosti in občasno učila v Št. Petru, jaz pa sem zaradi šole ostala pri teti Ivanki v Novem mestu. Ko sem nekoč doživela bombardiranje tudi na mostu čez Krko, sem še jaz zbežala k staršem na Dobravo. Uživali smo kratkotrajno gostoljubje na revni kmetiji, kjer so naše lačne oči občudovale črne glinene lonce, polne dišeče »godlje«, zelja ali repe, ki jih je gospodinja z burklami vlekla iz krušne peči. Nepozabno za lačne.

Veliki petek 1945: spomin, ki me spremlja vse življenje. Naša družina v neki cerkvi. Mama je odložila enoletnega suhca Ivančka na klop, potem pa sta z očetom drsala po kolenih po vsej dolžini cerkve do razpela, ki je ležalo na tleh pred oltarjem. In me dekleta za njima v gosjem redu, da po njunem zgledu poljubimo Kristusove krvave rane. Le tišina nas je družila.

Bližala se je zadnja postaja in selitev le za kratek čas v Dobruško vas v hišo ob glavni cesti in s kapelico pred njo. Spet smo bili v eni sobi združeni mama, nas šest otrok in teta Ivanka z dvema. In nismo čutili prostorske stiske. Pa je prišel dan, 9. maj 1945. Ob 8h so nas otroke mame razporedile na »šošu« – hišnem stopnišču, pod nami po cesti pa so se vile kolone mož z nahrbtniki. Naenkrat sta bila pred nami naš očka s kolesom in stric Milan. Bilo je trpko slovo od žen in otrok. Gledali smo za njima, ko sta odhajala, v meni pa je zvenel glas: »Videk, ubogaj mamo!« Solze in ovinek so zakrili njuni odhajajoči postavi. Tako so odhajali usodi naproti domobranci šentjernejskega področja v smeri proti Zidanemu mostu. Lep sončen majski dan je kazal žalostno podobo. Kolone beguncev pred komunisti so se kar naprej vlekle mimo hiše, Hrvati kmečkega porekla, večinoma z vprežnimi vozovi z najnujnejšo zalogo. Uniformiranih in oboroženih ni bilo med njimi, zato smo dekleta brezskrbno tekala okrog hiše in se igrala. Močno kljuvanje v nožnem palcu (sestra me je pri igri urezala s koso) me je zadržalo budno vso naslednjo noč, da sem slišala nepretrgano premikanje po cesti mimo hiše. Mama in teta sta se skrivali za zaveso, skozi okno opazovali dogajanje na cesti in vedno tiše molili rožni venec, ko so se iz dvorišča za hišo slišali čudni glasovi. Drugo jutro so lastniki domačije našli v »kevdru» posledice nočnega plesa zmagovalcev. Tla, pokrita s slamo, so skrivala velike madeže sveže krvi, na vaškem napajališču pa so ostali sveži grobovi hrvaških kmetov. Prihodnost je postajala vedno bolj temna.

Čez dva dni sta mami našli dobrega kmeta, ki si je upal in zapregel konja, na voz pa so

[Stran 045]

Figure 24. Oče Vinko v skupini domobrancev jeseni 1944 (prvi z leve nad njim stoji Jože Jenko, moj birmanski boter)

naložili naše cule in nas otroke. Za voz so privezali še našo kravo, ki nas je spremljala od odhoda iz Novega mesta. Na poti proti Brežicam je bila cesta polna v obe smeri predvsem civilnega prebivalstva: peš in z vozovi, na konjih pa partizani v lepih uniformah. Malo pred Brežicami nas je ustavila partizanska kontrola, z namenom, da nas preusmerijo za Krko. Odločno posredovanje našega prevoznika nas je rešilo, da smo tu preživeli. Po dolgem, mučnem potovanju nas je dobri kmet razložil na Selih pri Dobovi pred hišo starih staršev. Njihovo sedemčlansko družino so namreč leta 1941 Nemci izselili v Šlezijo, v njihovo hišo pa naselili Kočevarje, ki so jo izpraznili nekaj dni pred našim prihodom. Zapuščenost, mrtva praznina, brez žive duše … še sreča, da smo imeli kravico in obilno pašo daleč okrog revne, lesene rojstne hiške naše mame in tete Ivanke. Žalost in lakota – le enoletnemu bratcu in enoletni sestrični je mleko zadoščalo.

V soboto 2. junija smo pešačili mama in nas šest otrok (stari od enega do enajst let) s tem, kar smo imeli in kar smo lahko nesli, v Dobovo na vlak proti Mariboru. Nestrpnost, čakanje na zvezo, prestop na drugi vlak. V Dravograd smo prišli šele ob 11h ponoči. In naprej deset kilometrov še peš: mama in šest otrok v temni noči na samotni cesti, brez luči v redkih oddaljenih hišah. Skromen otroški voziček je škripal pod težo treh najmlajših in navešeno prtljago na ročajih. Stisnjeni v klobčič ob vozičku smo lezli proti Pamečam – svojemu domu. Na mamino rahlo trkanje po hišnih vratih se nihče ni odzval. Strah pred nočnimi obiskovalci je še vedno grozil. Le jok najmlajših je odprl vrata in priklical teto Ančko – očetovo sestro. Zaman smo upali in se tolažili, da nas doma čaka očka. Ni, ni, ni ga – tetina pozornost je veljala le najmlajšemu suhljatemu bitju z vprašanjem, ali bo preživel.

Kot nam in naši žalosti v posmeh se je naslednji dan v nedeljo na našem dvorišču, ki meji na cerkev, dogajal partizanski miting: veselje, harmonika, rdeče zvezde in še kak strel iz pištole. Le skrivali smo se v hiši in z mamo vred jokali. Naš stari – novi dom je bil prazen, oropan, brez hrane. Teta Ančka je tožila, kako hudo je bilo, ko so partizani odnašali. K sreči je v hlevu ostalo nekaj živali, predvsem za mleko.

[Stran 046]

In kje je naš očka? Po slovesu z njim in stricem Milanom v Dobruški vasi se je skupina bivših domobrancev na poti proti Zidanemu mostu vedno bolj redčila, saj so nasedli partizanskim obljubam, da kdor se vrne … Temu je verjel tudi stric in najprej pristal v novomeških zaporih in nazadnje nekje v kočevskih breznih. Oče pa se je čez dva dni, to je 11. maja, s kolesom in nahrbtnikom pojavil pri svoji najstarejši sestri, »Marovšici« v Turiški vasi pri Slovenj Gradcu. Tam se je zadržal nekaj dni, ne da bi dobil dober življenjski napotek. Domov v Pameče je prišel 17. maja in naslednja dva dneva s sosedi po polju pod vasjo odstranjeval odvrženo orožje in drugo, kar je ostalo za kolonami, ki so se umikale proti Avstriji. Po polju je takrat prijahala oblast – Ivan Lakovšek, Anza po domače in Rok po partizansko. Pred vojno je bil delavec v Kelnerjevi tovarni kos in je občasno pomagal očetu pri podiranju drevja v gozdu. Ob tem srečanju sta se z očetom rokovala in oče mu je rekel: »A tudi ti, Anza?« Naslednji dan, na binkoštno nedeljo popoldne, je bil oče s sestro Ančko in 20-letno hčerko ubitega brata Ivico pri večernicah v cerkvi. Tja so prišli ponj domači terenci in ga aretirali ter odpeljali v slovenjgraški zapor. Spotoma so aretirali tudi nekaj žensk iz vasi. Edina sled za vsemi temi so le imena na spominskih ploščah v Slovenj Gradcu. Očeta so še videli čez pet dni, ko so ga odpeljali iz zapora. Kam?

Toda mi otroci smo še dolga leta upali, da se nam očka vrne, ker smo verjeli govoricam, da so ga videli v delovnih taboriščih tam in tam, celo v ruskih, ali pa da je ušel v Avstralijo itd. Obenem pa je mama iskala uradne informacije o njem na Divizijskem vojnem sudu Celje, na Kontrolni komisiji pri narodni vladi SRS, na Javnem tožilstvu okrožja Celje in nazadnje sprožila sodni postopek za proglasitev, da je mrtev. 5. januarja 1948 je dobila sklep, ki ugotavlja, da Vinko Vrhnjak ni preživel 1. septembra 1945.

Treba je preživeti. In živeti za otroke. Sredi poletja 1945 se je pričel dopolnilni pouk po vseh šolah. Malo pred koncem vojne od partizanov požgana pameška šola je dobila nadomestne prostore kar v župnišču. Mama se je takoj vključila v poučevanje, vendar je bila čez dva dni izgnana od domače »terenke«, češ žena belogardista ne bo učila naših otrok. Za nas se je začenjala druga vojna. Jaz in Jelka pa sva hodili na dopolnilni pouk v meščansko šolo v Slovenj Gradec. Spremljal naju je poziv odraslih, naj ne gledava na levo, ker so tam zakopani ustaši in straši. (Sedaj je tam res evidentirano povojno grobišče.)

Ne samo izgon mame iz šole, namesto odgovora na pisno vlogo je sledilo nadaljnje poniževanje v pisnem pozivu, naj mama »sestavi točno poročilo o zadržanju v času okupacije z dokazili in potrdili OF odborov« (18. 7. 1945) in nekaj dni pozneje »Poziv obdolženca Vrhnjak Marija« na zaslišanje na Sodišče slovenske narodne časti – MO OF Slovenj Gradec. 18. 8. 1945 je mama zopet oddala vlogo za učiteljsko službo Narodni vladi –- ministrstvu za prosveto. Namesto odgovora je dobila poziv, da mora vlogo kolkovati. Ponovno je 5. 9. 1945 oddala kolkovano vlogo s prilogo »Izjava KNO Pameče«, da se je mama umaknila na Dolenjsko, da je ne bi izgnal okupator (tako kot večino slovenskih učiteljev), in o njenih predvojnih zaslugah za šolo in kraj. Odgovora seveda ni bilo, le ministrstvo za prosveto je uveljavljalo odlok o »deponiranju plače V. M.« v vednost OO OF Celje. Le kako je mama zmogla, da je na vsako vlogo na koncu pripisala »Smrt fašizmu –svoboda narodu«? Smrtni strah …

Kako preživeti številno družino, ko je mama brez službe, pri hiši je poleg nje je šest otrok, očetova ne več mlada sestra in njena mačeha, pa tudi ostareli hlapec, kmetija pa potrebuje fizično močne delavce? Že med vojno se je hlev pretežno izpraznil, poleti 1945 pa je oblast vzela še zadnje vprežne vole. Med našo medvojno odsotnostjo pa je bilo iz hiše odneseno vse, kar je bilo kaj vredno.

Že od marca 1947 hranim mamino pritožbo na okraj Prevalje proti zaplembi očetovega premoženja. V naslednjih uradnih dopisovanjih med Agrarno komisijo, ki jo podpisuje že prej omenjeni Ivan Lakovšek – Rok in OLO Dravograd, pa je zapisano, da je bil Vinko Vrhnjak domobranski major itd., da je bil takoj aretiran in kmalu likvidiran (dopisi 6. 2. 1948 in 5. 5. 1948) in naj se zapleni vse imetje V. V., to je zemljišča in stavbe, za potrebe ekonomije Tovarne meril. K sreči je mama že 5. 1. 1948 od Okrajnega sodišča Prevalje dobila sklep, da oče ni preživel 1. septembra 1945 (Matični urad MLO 30. 1. 1948 izda mrliški list) in potem od istega sodišča 15. 3. 1948 odločbo o dedovanju premoženja Vinka Vrhnjaka za šest otrok. Plačan je bil davek na dediščine in urejen izbris zastavnih pravic na obeh zemljiškoknjižnih vložkih. Toda že 1. 5. 1948 pošlje Okrajno tožilstvo Okrajnemu sodišču kot »nujen postopek« zoper Vinka Vrhnjaka zahtevo, da izreče zaplembo njegove imovine v državno last, kot sekvestracijo premoženja odsotnih oseb. Ne glede na to, da je že od 5. 1. 1948 veljal sodni sklep, da oče ni preživel 1. 9. 1945, je isti sodnik istega

[Stran 047]

Figure 25. Oče, mama in njunih šest otrok ter soseda, jeseni 1944 v Novem mestu

Okrajnega sodišča Prevalje France Ruper 5. 6. 1948 izdal sklep o »cenitvi imovine, ki jo je zapleniti na dan 21. 7. 1948«, in kjer dalje imenuje Vinka Vrhnjaka »pogrešanega«. Ni kaj, socialistični pravni sistem je unikaten! Opravljen je bil popis imovine, nakar se je mama pritožila in Okrožno sodišče Maribor je 28. 8. 1948 razveljavilo sklepe Okrajnega sodišča Prevalje.

Preživljanje številne družine (šest mladoletnih otrok, mačeha stara 70 let, svakinja 51, stric Simon 80, hišni pomočnik 68) je mamo prisililo, da se je od maja 1948 do novembra 1950 dodatno zaposlila kot administratorka pri Kamnoseški zadrugi. Sredi leta 1949 pa je Kmetijska zadruga Pameče vzela v najem prazne gostinske prostore v naši hiši in tako se je mama po prenehanju dela pri Kamnoseški zadrugi zaposlila kot natakarica pri Kmetijski zadrugi v lastni hiši do 31. 10. 1953, ko je občina ukinila gostilno.

»Vse sile za socializacijo vasi«, parola, ki je v vasi pomenila pritisk najprej na našo kmetijo, da je mama maja 1949 za tri leta dala v najem Kmetijski zadrugi večino posestva, gospodarsko poslopje, kozolec, živino in kmetijsko orodje. Obdržala je le ohišnico in dve kravi. Kljub temu, da je dala zemljo v uporabo Kmetijski zadrugi, je kasneje dobivala odločbe za obvezno oddajo: za prelahkega prašiča doplačilo ali 40 dni zapora, za 14 prijavljenih kokoši oddajo 140 jajc, za oddajo 224 kg krompirja itd. Obveznosti iz najemne pogodbe pa Kmetijska zadruga ni izpolnjevala.

Konec leta 1949 je oblast ponovno uvedla postopke za zaplembo vse imovine z navedbo: »Vrhnjak Vinko kot belogardistični kapetan, kot narodni sovražnik od NOV likvidiran.« Ker je bil postopek dedovanja že izpeljan 15. 3. 1948, je drugostopenjsko sodišče v Mariboru 8. 11. 1949 na mamino vlogo sklep Okrajnega sodišča Slovenj Gradec razveljavilo. Nato sledi 19. 11. 1949 sklep Okrajnega sodišča Slovenj Gradec, da zaukazuje zemljiški knjigi vpis zemljišč Vinka Vrhnjaka na dediče – to je šest mladoletnih otrok.

Toda s tem ni bilo konec socialističnega pritiska na družino Vrhnjak. 25. 8. 1950 mama ponovno pošlje vlogo za učiteljsko službo na OLO Slovenj Gradec, oddelek za prosveto, ker ji Kmetijska zadruga ne plačuje najemnine itd. V negativnem odgovoru pa je samo citiran odlok Predsedstva vlade z dne 30. 8. 1945. 21. 11. 1950 ponovno odda dopolnjeno vlogo na Ministrstvo za prosveto – brez odgovora. In kot končni udarec ponižani,

[Stran 048]

življenjsko ogroženi družini dobimo posredno preko KLO Troblje na ime Marije Vrhnjak odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 20. 7. 1951 »za razlastitev ležeče zapuščine po umrlem Vrhnjak Vinkotu« – za vsa zemljišča nad 3 ha.

Odgovor na pritožbo Glavni upravi za kmetijstvo Ljubljana (30. 12. 1951, direktor Franc Simonič) je bil kratek: »Odločba za razlastitev je dokončna!« Dodan komentar, da se po Zakonu o agrarni reformi upošteva stanje na dan 10. julija 1945, takratni lastnik Vinko Vrhnjak pa po odločbi ni preživel, kot piše v mrliškem listu, 1. 9. 1945, dalje, da ni bil kmet (bil le tri leta v službi), da se otroci (čeprav mladoletni) šolajo in ne nameravajo kmetovati itd.

Res sva najstarejši hčerki v šolskem letu 1948/49 nadaljevali šolanje na višji gimnaziji na Ravnah (takrat še Guštanj). Seveda za naju ni bilo prostora v dijaškem domu, zato sva hodili zjutraj ob petih na vlak in v Dravogradu na drugega za Ravne. Domov sva prišli z vlakom ob petih popoldne. Leta 1950 pa se je nama pridružila še tretja, Majda. Mama seveda ni dobivala otroških doklad, mi otroci pa tudi ne kakšnih štipendij, bili smo zaznamovani po očetu. Zato je tudi sestra Jelka po 6. razredu gimnazije zaključila s šolanjem. Kako nas je mama zmogla preživeti, je ob naši drugorazrednosti pravi čudež. In ob tem se je še trudila, da bi nadaljevala predvojno prosvetno dejavnost z režiranjem uspešnih ljudskih iger, ki so se predvajale v naši vasi Pameče, pa tudi v Slovenj Gradcu in na Ravnah (Sneguljčica, Pod svobodnim soncem itd.).

Dokončna odločba mame ni omajala: 1. 12. 1952 je oddala na Prezidij LRS prošnjo za razveljavitev razlastitve zemlje, saj je 17-letna hčerka Jelka zaključila šolanje, da bo delala na kmeiji. Odgovor LRS, Odbor za prošnje in pritožbe 11. 2. 1953, predsednica Ada Krivic, je bil kratek: »… se zavrne … Vaš pokojni mož pa se je izselil prostovoljno« (namreč ob začetku vojne, ker so mu grozili domači hitlerjanci, kar potrjuje dokument, ki sem ga dobila od Ministrstva za notranje zadeve leta 1993). Potem sem se ojunačila še jaz in odšla 28. 2. 1953 (takrat sem že študirala na gozdarski fakulteti v Ljubljani) v Beograd na Prezidij FRLJ z namenom, da pridem do Tita. Zaustavili so me vratarji pred vladno palačo, sprejeli pa so pisno vlogo s potrdilom št. 3782. – Vračala se potrta in žalostna, ker sem porabila zadnji denar za vlak.

Sredi leta 1953 je že bilo predvideno, da se konec oktobra 1953 ukine gostilna KLO v naši hiši. S tem je bilo konec mamine natakarske službe. Zato je zopet zaprosila za učiteljsko službo na OLO, svet za prosveto. Ker decembra še ni bilo odgovora, je vložila prošnjo na LRS, odbor za prošnje in pritožbe, z dodatno razlago, do je morala iz 5. gimnazije vzeti še četrto hčerko Cenko, ker ni zmogla stroškov. In konec decembra je le prišel odgovor samo na prvo vlogo na OLO: »… komisija je pretresala vašo vlogo in jo odklonila.« Podpis Markovič D. Za njo so bila tri leta prijavljene službe, zato se je prijavila na Zavod za zaposlovanje in naslednje leto dobila odločbo, da ji za čas nezaposlenosti pripada oskrbnina do 50% zadnje mesečne plače. In končno je s 1. 3. 1954 dobila zaposlitev za pisarniške posle na OLO Slovenj Gradec, upravi za ceste.

12. 1. 1954 je mama spet vložila prošnjo za vrnitev posestva na Državni sekretariat za gospodarstvo LRS in nato je še v Ljubljani dr. Ljuba Prenner v mojem imenu sestavila vlogo za vrnitev kmetije, ki sem jo poslala 22. 3. 1954 na naslov: predsednik FNRJ maršal J. B. Tito – in že 31. 7. 1954 dobila obvestilo (podpisano Slavko Repe) od Izvršnega sveta LRS, da so vlogo odstopili Javnemu tožilstvu LRS. To je 10. 1. 1955 kratko ugotovilo, da ni zakonite osnove za razveljavitev odločbe, z dodatkom, naj se za vrnitev plačanega davka na dediščine (zdaj 5-kratna zadnja mamina plača) obrnemo na OLO Slovenj Gradec, kolikor zahtevek ni zastaran.

Še vedno smo nepriznani dediči posestva Vinka Vrhnjaka vztrajali, da se nam že dvanajst let godi krivica, zato smo spet v svojem imenu 10. 7. 1957 vložili prošnjo za obnovo postopka zaradi razlastitve po agrarni reformi na Državni sekretariat za finance LRS. Odgovor 16. 10. 1957 je bil seveda odklonilen, med drugim, ker smo za pol leta zamudili petletni rok za obnovo postopka. Zaradi te zadnje izjave smo že 5. 12. 1957 vložili Tožbo na Vrhovno sodišče LRS zoper odločitev Državnega sekretariata za finance in dodali dodatne dokaze (Anton Legnar – Izjava). – »Sodba v imenu ljudstva« z dne 29. 3. 1958: Tožba se zavrne … dolžni v osmih dneh plačati 500 din sodne takse!

Mama je še enkrat poizkušala izprositi službo v svojem učiteljskem poklicu s prošnjo 17. 11. 1957 na Svet za šolstvo pri Izvršnem svetu LRS. Ni bil potreben odgovor – nismo bili »ta pravi«. Čez tri leta, ko je bila stara 54 let, se je upokojila s polno delovno dobo 30 let. Zaposlila se je z 19 leti, 5 let pa je znesla nezaposlenost med vojno in v socializmu. Zato je po upokojitvi delala še 3 leta na isti Upravi

[Stran 049]

za ceste, da bi si družina še malo opomogla in najmlajša hčerka Irena dokončala študij. Zaradi 3,68 ha ohišnice nikdar ni bila upravičena do otroških doklad in tudi me hčerke ne za svoje otroke, ker smo bile solastnice do 1/6 ohišnice.

Izguba očeta v povojnih komunističnih morijah in po agrarni reformi nepošteno odvzeta prej očetova zemlja, kmetija, je nas otroke zaznamovala za vse življenje. Leta 1970, to je 25 let po vojni, v času Kavčičeve vlade, nas je prevzela iskrica upanja, da nas je vseh šest nepriznanih dedičev očetove kmetije zadnjič podalo vlogo za razveljavitev odločbe po agrarni reformi na Izvršni svet SRS, oddelek za prošnje in pritožbe. Po enem letu, 18. 3. 1971, smo dobili negativen odgovor z dodatki: »… zakon se ni izvajal kot kazen, temveč kot nujen gospodarski ukrep … trditev, da ste bili z odvzemom zemlje kaznovani, nima nobene osnove.« Kako ciničen odgovor, saj so pred našimi očmi našo dolinsko zemljo večinoma dodelili v last »zaslužnim borcem«, ostalo pa kmetijski zadrugi, da jo je dajala drugim v najem, gozdove pa gozdnemu gospodarstvu.

Naš oče Vinko Vrhnjak je leta 1925 diplomiral na fakulteti za gozdarstvo v Zagrebu. Kot bodoči lastnik se po očetovi smrti 1927 ni zaposlil v svoji stroki, pač pa se je takoj lotil naprednega kmetovanja in zato prejel številna priznanja na področju sadjarstva in vzgoje plemenske živine. Sodeloval je tudi v javnem političnem življenju, kar dokazuje red »Jugoslovenska kruna V.« št. 2360. Bil je tudi banski svetnik. Kot vnet pristaš ljudske stranke in dr. Ivana Korošca si je prislužil negativno oznako hitlerjancev – posledice smo čutili vsi njegovi. Bil je tudi aktiven v sokolskem društvu, še posebej pri gradnji sokolskega doma v Slovenj Gradcu. V domači farni cerkvi Pameče je bil cerkveni ključar, bil je dober znanec pisatelja Frana Ksaverja Meška in znanega mestnega župnika g. Jakoba Sokliča. Še sedaj se živo spominjam njegove izjemne slovenske zavednosti, ko me je kot najstarejšo med vojno v Novem mestu tolažil, da bo, ko bo konec vojne, on v službi v Celovcu, me dekleta pa bomo tam hodile v gimnazijo – seveda slovensko. In upanje je z njim umrlo! V zaposlitev leta 1937 ga je namreč prisilila finančna kriza, izplačila dediščine sestram in poroštva plačilno nesposobnim prosilcem.

Naša mama Marija – Marica Vrhnjak (roj. Ferenčak 1906) se je šolala na učiteljišču šolskih sester v Mariboru in šolanje zaključila 1925. leta. Njena prva zaposlitev je bila na šoli v Trnju – srez Lendava, v začetku leta

Figure 26. Ko odraščamo brez očeta le ob mami l. 1950

1930 je bila prestavljena za učiteljico na ljudsko šolo Pameče, od leta 1936 pa imenovana še za upraviteljico te šole. Tu je delala do 31. 3. 1941, to je do pričetka vojne, ko so bili slovenski učitelji izgnani iz šol. V tem 11-letnem obdobju je povečala šolsko stavbo iz enorazrednice v trirazrednico, zgradila stavbo za dvoje učiteljskih stanovanj, uvedla aktivno kulturnoprosvetno delovanje, režirala je številne ljudske igre in različne proslave. Obenem je podeželsko žensko mladino poučevala v raznih ročnih delih, ki se jih je sama naučila na učiteljišču šolskih sester v Mariboru itd. Vse te njene zasluge za kraj pa niso bile pomembne za povojno socialistično diktaturo, ki je zahtevala moralno-politično neoporečnost.

Leta 1971, ko smo dobili zadnji negativen odgovor socialistične oblasti, ki se je kitila s parolo »V imenu ljudstva«, mi pa smo na prošnje ponižno dopisovali »Smrt fašizmu – svoboda narodu«, nam je dokončno zamrlo vsako upanje na pravičnost in enakopravnost. Naše roke in v pomanjkanju pridobljena izobrazba in zaposlitev naj bi preživljale naše mlade družine. Sestra Jelka, ki je dokončala šest razredov gimnazije, je čez leto ali dve dobila pisarniško službo na Elektro Slovenj Gradec in tam dočakala upokojitev, pa žal umrla l.

[Stran 050]

Figure 27. Družinski grob in na cerkveni steni spominska plošča za očeta 19. 12. 1990 v Pamečah

2000. Sestra Majda je dokončala osem razredov gimnazije, se kratkotrajno zaposlila v banki, ob delu opravila dopolnilno pedagoško izobraževanje in nekaj let delala v šolstvu, pa spet ob delu dokončala prvo stopnjo prava in bila do upokojitve zaposlena na Zavodu za socialno zavarovanje. Četrta hčerka, sestra Cenka, ki je zaradi finančnih težav po enem mesecu izstopila iz pete gimnazije na Ravnah, se je naslednje leto vpisala na laborantsko šolo v Rušah, nato delala v Železarni Ravne, ob delu dokončala popolno kemijsko srednjo šolo in v radioizotopnem laboratoriju bolnišnice Slovenj Gradec delala do upokojitve. Peta hčerka Irena, pa je opravila prvo stopnjo tekstilne fakultete v Ljubljani in se tam tudi zaposlila do upokojitve. Najmlajši in edini sin in brat Ivanček, rojen v vojnih letih, ni imel pogojev, niti zdravja, da bi izpolnil očetovo željo in postal naslednik očetove kmetije. V svojem kratkem življenju je bil zaposlen kot izredno kvaliteten poklicni tapetnik in lastnik mogočne kmečke hiše, velikega gospodarskega poslopja in skromne kmetijske zemlje – ohišnice, ki je ostala po agrarni reformi. Umrl je pri 52 letih brez naslednikov po krvi. Za vse dolžim vojno in revolucijo.

V svojih gimnazijskih letih na Ravnah sem najbolj občutila razliko med dijaki borčevskih staršev in med nami, posebej Vrhnjaki, »izdajalčevimi otroki«. Vem, da smo bili toliko zaznamovani, da nihče okrog nas niti pomislil ni, da bi nas povabil ali na delovno akcijo, v brigado, mladinsko organizacijo itd. Le pouk, čakanje na vlak v študijski knjižnici in po dvanajstih urah odsotnosti spet domov k mami na pomoč pri delu in oskrbovanju mlajših. – Najbolj hudo mi je, kadar se spomnim, da je bil moj sošolec v gimnaziji Hanzi Duft vedno nekaj posebnega: odsoten, zamišljen, ob strani, in šele po letu 1990 sem zvedela, da mu je povojni zločinski sistem neznano kje pokončal oba starša. Pa tudi on ni vedel za mojo bolečino. Tako smo vsi prizadeti le molčali. Lep spomin ohranjam le na ravnatelja gimnazije dr. Franca Sušnika, ki je poznal očeta iz njunih gimnazijskih let v Mariboru. Ob zaključku gimnazije smo morali dijaki izpolniti anketo, kaj nameravamo študirati. »V spomin na očeta želim študirati gozdarstvo,« sem zapisala. To je ravnatelja tako ganilo, da je tudi mamo potolažil, naj mi nikar ne brani tega lepega namena, čeprav v tistem času to še ni bil tudi ženski poklic. – Na ljubljanska študentska leta nimam lepih spominov. Vedno lačna, lačna, od mame le denar za vlak, brez vsake štipendije, le kakšen drobiž od katere od tet in prihranek od počitniškega dela na poljih kmetijske zadruge, pozneje pa od počitniškega terenskega dela v gozdarstvu. In triletno bivanje v »Mojzerju« v sobah z osmimi posteljami, kot nalašč za študij. Tako kot sem vsa leta v gimnaziji z odliko zaključevala razrede, sem tudi na fakulteti prva opravljala izpite in s kolegico Marjo sva tudi prvi (pred fanti) zaključili študij gozdarstva. Potrditev, da spadam med drugorazredne, sem dobila po drugem letniku, ko sem se tudi jaz prijavila za inozemsko prakso z namenom, da tudi izpopolnim znanje tujega jezika, pa mi je študentska organizacija ZK to preprečila (vodilen je bil starejši študent iz naših krajev, R. F.). Lep spomin pa ohranjam na profesorja ing. Sotoška, ki mi je edini pri izpitu priznal, da se spominja mojega očeta in obžaluje njegovo trpko usodo. Obratno pa prof. ing. Sevnik ni trznil ob priimku Vrhnjak, saj očetu po vrnitvi iz italijanskega zapora ni dovolil ponovne zaposlitve na prejšnjem delovnem mestu, češ da je komunist. Zamolčana preteklost pa je preprečila meni in študentskemu kolegu ing. Marjanu Šolarju z Bleda, da bi spoznala, da naju je zaznamovala enaka usoda. Pozorna

[Stran 051]

sva postala šele konec 80. let, ko sva ob službenih srečanjih spoznala, da oba vzdržujeva krščansko tradicijo in da nikdar nisva bila člana ZK ali KP. Nato sva bila z možem edina poleg njegove družine pri blagoslovitvi znamenja ob najdenem zamolčanem grobu njegovega očeta Franca Šolarja v gozdovih Jelovice leta 2005.

Moj študentski položaj se je končno nekoliko izboljšal v tretjem letniku fakultete: dobila sem občinsko štipendijo, se poročila konec tretjega letnika s priimkom Vrhnjak v spomin na očeta na prvem mestu in Duler na drugem. Konec počitnic sem rodila prvega sina Matjaža in s pričetkom sedmega semestra sem dobila še stanovanje v študentskem domu v dvoposteljni sobi. Toda le za eno leto; tako da mi je v devetem semestru nudila streho številna tetina družina v Mengšu, očetova zapuščina – kolo pa je bilo moje prevozno sredstvo do fakultete in pogosto tudi po makadamu do doma v Pamečah. Moja prva in zadnja služba do upokojitve je bila na Gozdarskem obratu Slovenj Gradec, sprva kot pripravnik, nato ves čas kot referent za gojenje gozda, in zadnje desetletje sem bila še dodatno odgovorna za varstvo pri delu. Seveda je bilo to tipično terensko delo, ki sem ga opravljala enakovredno z moškimi sodelavci. Tudi drugega sina Tomaža sem rodila še v času študija, tako da nisem delala problemov delovni organizaciji niti stroškov državi. Nikoli se nisem potegovala za višji delovni položaj, tudi ponujen mi ni bil, saj sem bila najbolj srečna v stiku z neposrednimi fizičnimi gozdnimi delavci. S svojim priimkom sem marsikomu od nadrejenih povzročala slabo vest. In ne brez vzroka. Moj prvi nadrejeni je postal šef obrata po zaslugi partizanske preteklosti. Čez pol leta po moji zaposlitvi je šel na »šnelkurz« v gozdarsko šolo v Idrijo. Potem sva bila oba po položaju kot referenta enakovredna, toda le nekaj let, ko ga je na borčevskem pohodu zadela kap. Takrat sem tudi jaz jokala, ker še nisem vedela, da je on sokriv za aretacijo in likvidacijo mojega očeta.

Upokojila sem se v začetku leta 1991 s polnimi pogoji. Dovolj mi je bilo navideznega samoupravljanja, kjer se najprej odloča v zaprti partijski celici. Pred mano pa je bilo veselo upanje na popravo ali vsaj priznanje krivic. Nepoškodovana spominska plošča z očetovim imenom mi je dajala pogum. Posledica moje aktivnosti v občinskem Združenju lastnikov razlaščenega premoženja pa je bila le ta, da je postopek denacionalizacije premoženja očeta Vinka Vrhnjaka trajal kar 15 let (od 1991 do 2006). Rezultat je bil, da je bilo

Figure 28. 17. 10. 2004 Slovenj Gradec, cerkev Sv. Elizabete, posvetitev spominskih plošč: dr. Jožef Smej, mariborski pomožni škof

vrnjenih v naravi le 60% površin, ostalo pa v po uradni vrednosti slabo ocenjenih obveznicah. Postopek so izvajali prejšnji preverjeni kadri. Pozornost pa so mi zbudili razlaščenci: večina njih so bili ali otroci ali najbližji svojci po vojni pobitih oseb, ki so do takrat skrivali svojo tragično preteklost. In v meni se je vzbudilo usmiljenje in dolžnost, da tem svojcem in javnosti vrnemo zamolčana imena pobitih. V svojem primeru sem to zmogla 19. 12. 1990 s spominsko ploščo na cerkvi v Pamečah. K sreči so me kot »gozdno Vido« poznali po vsej občini na podeželju in tudi v mestu. Kot svetnica SKD 1994–98 sem dosegla imenovanje »komisije za poboje itd … «, tako sem s tem občinskim dovoljenjem leto in pol trkala na vrata svojcev med vojno in po njej pobitih zamolčanih žrtev komunizma. Ne odpirati ran, so se branili – potem smo pa vsi jokali. Pri iskanju imen mi je tudi pomagal »graški seznam« že pobitih in »Kidričev seznam« oz. medvojni načrt likvidacij (pod št. 3830 moj oče Vinko Vrhnjak). Priznati pa moram, da je z mojim delom soglašal direktor Koroškega pokrajinskega muzeja dr. Marjan Linasi kot član komisije. Zbrana dokumentacija z imeni, temelji za spominski objekt na mestnem pokopališču in drugo pa

[Stran 052]

Figure 29. Vida Vrhnjak pred spominskimi ploščami 17. 10. 2004

so aktivirali podtalno borčevsko oblast, da je avgusta 1997 vsako nadaljnje tovrstno delo preprečila. Ne za večno! Zbrano gradivo je mag. Linasi uporabil za obsežno študijo »Žrtve druge svetovne vojne na področju občine Slovenj Gradec«, in to je bila zame uradna osnova, da smo kot civilna družba zbrali denar, vsa soglasja itd. in 17. oktobra 2004 je javno in slovesno blagoslovil spominske plošče (s 133 imeni žrtev revolucije) mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. – Hvala Bogu in v spomin mojemu očetu!

Nad 2.000 po vojni pokončanih žrtev komunizma (sondiranje 29. 1. 2007) v grobišču Žančani pa še čaka »mesto – glasnika miru Slovenj Gradec«, da jim grobove kulturno zaščiti in uredi!

4.2.3. Zaključek – za razmišljanje

Bila sem v sedmi gimnaziji na Ravnah in vsi dijaki smo šli v Kotlje na pogreb koroškega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. Zame je bil to prvi veličastni pogreb z množico pogrebcev, govornikov, pevcev … slovesno in žalostno. »Solzice« so imele dvojni pomen. Tudi meni je bilo hudo. Spomnila sem se, da moj oče še znanega groba nima, da bi tam potočila solze. Naslednji dan pri slovenski šolski nalogi o pomenu pisatelja pa sem kot medklic napisala o svoji žalosti. Namesto običajne ocene 5 je bila tedaj samo 4 in stavek, kjer omenjam očeta rdeče prečrtan. O očetu je torej treba molčati!

Ko berem o neizkopanih grobiščih ali hodim po njih, me v prsih stisne – morda je tu moj oče? In je povsod, kjer je komunizem pustil svojo krvavo sled.

Še vedno razmišljam, zakaj je oče ravnal tako, kot je. Strinjam se z njegovim ravnanjem do konca vojne, toda zakaj se je 11. maja 1945 ustavil v Turiški vasi? Zakaj je potem 17. maja. pospravljal orožje po polju, da ga je prišel preverjat terenec Rok na konju in da ga je čez dva dni s pomočniki aretirala domača terenka Milka Tretjak – Misson (vojna veteranka, + 2002)? Na moja pisna vprašanja je odgovarjal njen brat Jože, »da nič ne ve«! Le značilna partizanska izguba spomina!

Zakaj ni oče pravočasno odšel daleč na Koroško? Saj je kot intelektualec po radiu in časopisih že pred vojno spremljal svetovne novice. Saj je slišal o ruskem komunizmu in dogodkih v Španiji. Saj je poslušal pridige škofa dr Gregorija Rožmana! Možno je samo dvoje: da se je zavedal, da ni kriv za noben zločin ali slabo dejanje proti državi, kar bo lahko dokazal na sodišču, ali pa je tako dobro poznal partizansko-komunistično nrav, da se je namensko pustil pokončati, samo da bi zavaroval nemočno nedolžno družino.

Nam je ostala le njegova pravljica: »Skupaj bomo šli h Gospe sveti!«

In kako je zmogla naša mama in z vsem trpljenjem dočakala 89 let? Pri 39 letih so ji vzeli moža in pustili šest mladoletnih otrok. Bila je zaznamovana in ponižana. Zadnje leto življenja pa je pokopala še najmlajšega, 52-letnega edinega sina Ivančka.

Ob televizijskem pogovoru Sandija Čolnika z nedeljskim gostom grofom Nikolajem Tolstojem, ko je komentiral novo ljubljansko Titovo cesto, ki nima primerjave niti v Berlinu niti v Moskvi, in našo Hudo jamo, ki po grozovitosti nima primerjave v svetu, me je prvič prevzel sram, da sem Slovenka – del tega naroda!

[Stran 053]

4.3.1.

Znanka mi je pripovedovala, kako zelo jo je v Kočevskem rogu pretresel sledeči prizor. Ob breznu je stal starejši, že sivolas, od dela in življenja utrujen moški. Strmel je v jamo, sklepal roke in polglasno govoril: »Oče, ali ležiš morda tukaj, daj mi kakšno znamenje, da bom vedel, da sem te našel in ne bom še naprej iskal tvojega groba, oh moj oče!« Po licih so mu tekle solze in ni nehal vzdihovati. Tiho je postala ob njem, presunjena od njegove bolečine in skrušenosti, potem pa še bolj tiho odšla, da ne bi zmotila klicev njegovega srca in veličine trenutka. Otrok ne more pozabiti svojih staršev ne v dobrem ne v hudem in pogreša njihovo varstvo, zlasti če so mu bili odvzeti nasilno, se želi pogovoriti z njimi vsaj na grobu.

To klicanje očeta mi je obudilo v spominu zgodbo Janeza Škufca iz Zavrtač št. 3.

Janezov dom je bil na Velikih Vrheh, ki ležijo na skrajnem vzhodnem delu Polževske planote ali Polževega. Ta se začne s stehanskim klancem na zahodu in spusti na jugovzhodu v dolino med Muljavo in Krko. Zdaj je na planoti okoli Kriške vasi dosti novih hiš, ker je bilo področje določeno za počitniške hišice, zdaj pa so te v precejšnji meri že stalna bivališča. V času Janezovega otroštva je bila planota še redko poseljena. V območju Višnje Gore so spadala naselja Peščenik ali Peščenjek, Pristava, Kriška vas, Nova vas in Zavrtače, v območju Muljave pa Male Vrhe in Velike Vrhe. Mnogo slabša je bila nekoč tudi cestna povezava tako z višenjske strani kot z Muljave in Ivančne Gorice.

Med vojno je bila Polževska planota zaradi položaja na poti proti Suhi krajini in kočevskim gozdovom za partizane strateško pomembna, zato so si jo prizadevali obdržati v svojih rokah. V takih primerih so najprej teren pripravili, to je »očistili«, kot so rekli. Pobili so, navadno na grozovit način, nekaj ljudi, domačinov ali pa so jih pripeljali od drugod, in si s takim ustrahovanjem podredili prebivalce. Na tem področju sta bili dve taki zastrašujoči sintagmi: odpeljali so ga k Sv. Duhu, to je v gozd okrog cerkvice s tem imenom na Polževem, ali pa vrgli so ga v Poljančevo jamo. O Poljančevi jami je kratek zapis v Črnih bukvah, 1944, str. 121. Tam je rečeno: »Dne 3. novembra 1942 so domačini potegnili iz Poljančeve jame, 2 km od Potoka pri Muljavi, dve trupli, od katerih je bilo eno truplo neznanega dekleta, drugi pa 39-letni tesar Janez Drobnič iz Potoka pri Krki, oče osmih otrok. … V jami trohni še mnogo trupel – sodijo, da okoli 30.« Tam sta navedeni tudi imeni morilcev Janeza Drobniča. O umorih na tem področju in tudi Poljančevi jami je pisal Janko Maček v 86. številki Zaveze pod naslovom Med dvema pomnikoma pobitih Slovencev, kjer je navedel tudi vire, zato tega ne bi ponavljala. Tako na tem področju ni bilo izdaje bunkerjev ali česa podobnega, tudi če so ljudje za kaj vedeli, preveč so bili ustrahovani. Izdaja česarkoli okupatorju pa se jim je zdela tudi nečastno dejanje. Ljudje so okupatorja enotno odklanjali, tudi če so bili nasprotniki komunističnih partizanov.

Vsaka vas je imela svoje terence, ki so ljudi skrbno nadzirali in o njih poročali partizanom. Nič jim ni ušlo. Ljudje se niso več upali niti pogovarjati, zaščite pa niso pričakovali od nikogar. Partizanski zločini so vendarle pri mnogih vzbudili poleg strahu tudi odpor. Moški so morali hoditi s partizani v zaščito. V zaščiti na Škrjančem so jim ob italijanskem vdoru ukazali umik. Invalidni fant se je skril, ker se ni mogel umakniti, in V. V. ga je ustrelil. Tako so začeli misliti na samoobrambo. Neki gospodar iz Znojil mi je pripovedoval, da so imeli pripravljene sekire ob vratih v veži, da bi se branili, če bi prišli ponje. Seveda to ni bila rešitev pred oboroženimi partizani, ki so za take zločine uporabljali tudi sprevržene ljudi, kot se je o njih ohranil ljudski glas. Začele so se tudi italijanske represalije. Ob partizanskem incidentu so na Polževski planoti 17. junija požgali Pristavo in čez teden dni še koči na Polževem in dva kozolca v Zavrtačah (prim. Ivanka Kozlevčar, O medvojnih požigih in uničenjih v višenjski fari, Zaveza, št. 46). V Zavrtačah so odpeljali moške in višenjski župnik Franc Vidmar je šel prosit zanje, tako kot že prej za odpeljane moške s Spodnjega Brezovega. Posredovanje je bilo uspešno. Naj ob tej priložnosti povem še svojo misel. Ali ni nenavadno, da so se naši duhovniki upali pri italijanskih oblastnikih zavzemati za naše ljudi, pri komunističnih pa ne. To nam veliko pove. Najbrž to sploh ni bilo mogoče, ker so si komunistični partizani lastili absolutno oblast, delali so na skrivaj in zelo hitro, duhovnik jim je že sam po sebi pomenil sovražnika, in če bi se zavzemal za žrtev, bi ga ubili. Ne vem za primere posredovanja. Tudi redki duhovniki pri partizanih ali Kocbek se niso izpostavljali kot zagovorniki žrtev, sprejemali so tako imenovano revolucionarno pravo in pobijanje razmeroma mirno prepuščali komunistom. Na popolno nerazumevanje ljudi kaže Kocbekov zapis o Hinjčanih v njegovem dnevniku.

[Stran 054]

Figure 30. Cerkev sv. Duha na Polževem pred požigom gostilne 1942

Pravkar so jim na grozovit način ubili duhovnika in učiteljico, ljudje so bili zgroženi. Njega pa ni bilo sram, da je v takih okoliščinah imel pred tako prizadetimi ljudmi propagandni nastop. Seveda je lahko že po obrazih opazil, da ga zavračajo. Popolna gluhota.

Tako je bilo vzdušje pred italijansko ofenzivo julija 1942. leta, to je v času, ko so Janezu Škufci ubili očeta.

Kadar Janez Škufca (roj. leta 1936) pripoveduje o očetu, ne more premagati ganotja, tako močno v njem še živi bolečina otroka, ki je z mamo in bratom šel za zvezanim očetom proti gozdu, kamor so ga odpeljali. Ob koncu košenine so obstali, ker niso vedeli, kam bi šli. Še danes ve, da so ga klicali – mama z njegovim poamerikanjenim imenom Džo (Joe) – in da se je nekajkrat oglasil, potem pa nič več. To je njegova groza. To njegovo klicanje že dolgo živi v meni in nekaj me je sililo, da moram o njem spregovoriti. Koliko otrok je klicalo očeta ali mater, ko so jim jih odpeljali v smrt, pa tudi koliko fantov in deklet, ki so jih vodili v smrt, je klicalo očeta ali mater. Zmeraj znova me je groza ob misli na njihovo strašno samoto in zapuščenost na tej poti in na bridkost umiranja. Ljudje pa, kot da to ni nič, se znova pripravljajo, da bi kot podivjani izničili človeško podobo svoje žrtve. Ne najdem izraza za to naskakovanje žrtve, če pojav primerjam z živalskim svetom. Ljudje pa, kot da niso prisebni, ne razumejo in ne spregledajo te satanske igre, kljub tragediji, ki še odmeva v naš čas. Nobene katarze!

Jože Škufca (24. 10. 1901– junij 1942) je bil gospodar Strojinove domačije na Velikih Vrheh. Z ženo Jožefo Mehle, po domače Lavrihovo iz Velike Loke, sta imela štiri otroke: tri fante (Jože 1934, Janez 1936, Tone) in hčerko Jožico. Bila sta zelo delavna in vzgojena v verskem duhu. Na tem vrtačastem svetu ni kruha brez trdega dela. Jože je bil nekaj let v Ameriki in tako pridobil razgledanost, znal pa je tudi obdelovati les in je s tem še kaj zaslužil. Tako je gospodarju Reštu naredil kozolec, ko mu je pogorel, vendar ga ta kasneje kot terenec ni rešil pred smrtno obsodbo. Morda tudi ni imel dovolj moči.

Kosil je na košenini, ko so prišli partizani. Nekdanja sovaščanka pravi, da je bilo to na god njegovega sina Tonija, torej 13. junija 1942, čeprav je v nadškofijski mrliški knjigi naveden 15. junij 1943, pokopan pa naj bi bil po podatku v tej knjigi, 17. junija. Torej drugi dan po smrti, kot je običaj, v tem primeru pa je malo verjetno. V Črnih bukvah je navedeno samo leto smrti 1942, ta letnica je navedena tudi v knjigi Zamolčane žrtve … in v prvi knjigi

[Stran 055]

Farne spominske plošče. Zapisi v mrliški knjigi v tem času niso zmeraj točni, ker naj bi bili narejeni naknadno. Iz izkušenj vemo, da so datumi smrti za vojne in povojne žrtve na uradno izdanih dokumentih bolj ali manj fiktivni. Malo verjetno je, da bi ga v tistih okoliščinah takoj našli, ga izkopali in ponovno pokopali. Sovaščanka mi je pripovedovala, da je videla njegovo aretacijo, ko je šla z njive. Tedaj je bila stara 13 let. Poskušal je pobegniti, pa ni uspel. Videla je, kako so ga zvezanega peljali domov. Tam je moral zvezan, ležeč na tleh gledati, kako ropajo njegov dom in nakladajo imetje na vozove. Vse so pobrali, celo plenice, le pod pečjo v hiši (pod podmuznikom) je ostala vreča soli. Z zvezanimi rokami je otroke pokrižal, najmlajšega je imela mati v naročju, nato so ga odpeljali. Vse to je gledalo več ljudi. Žena in starejša otroka so šli za njim v smeri, kot so ga odpeljali, proti Prestrani, vendar samo do gozda, kjer so ga klicali, kot je bilo rečeno. Bali so se, da so očeta vrgli v kako brezno, vendar so njegov grob domačini kmalu našli. Nanj je bila posajena smrečica, verjetno za zakritje. Ljudje so gledali izkop, vendar otrok niso pustili zraven, ker je bil brez obleke. Telo še ni razpadalo in so bile vidne črne rane na hrbtu, najbrž od pretepanja. Teh se sin dobro spominja. Pokopali so ga na farnem pokopališču na Krki.

Razmišljali so, zakaj so morali ravno njega ubiti. Res ni bil za komunizem in so versko živeli. Terenci so ga morali očrniti kot nevarnega. Nevaren je bil že zato, ker je bil dober gospodar in ker z dejanji komunističnih partizanov ni mogel soglašati, zanj so bili to zločini. Že to je bilo dovolj, da je bil uvrščen v skupino ljudi, ki jih je treba likvidirati. V knjigi Zamolčane žrtve druge svetovne vojne 1941–1945 v župnijah Krka, Šmihel in Zagradec piše, da je bil vaški stražar. Če velja letnica 1942, junija še ni mogel biti vaški stražar v smislu, kot so bili kasneje pripadniki Vaških straž, je pa res, da so se spomladi 1942 moški že začeli skrivati, navadno niso več spali v hišah, zaradi ovaduhov pa niso bili varni nikjer.

Na izropani domačiji so ostali samo žena in štirje majhni otroci. Najstarejši je imel osem let. Brez dobrih sosedov in pomoči sorodnikov bi težko preživeli. Mamini starši so jim dali kravo, da so imeli vsaj mleko. K njim je prišla na pomoč tudi gospodinjina sestra Angela, ki je bila izjemno delavna in je opravljala tudi najtežja kmečka dela. Pomagala jim je prebroditi nekaj težkih let, dokler se ni poročila na Vrh oziroma Kalce. Zanimivo je, da je v njen novi dom prišla moževa sestra usmiljenka, ki jo je nova oblast pregnala skupaj z drugimi sestrami iz samostana, in je Angeli požrtvovalno

Figure 31. Jože Škufca

pomagala, dokler se ni vrnila v samostan. Bil je čas največjega kmečkega dela in tudi otroci so se morali spoprijeti z njim. Osemletni Jože je moral prijeti za koso, bilo je konec otroštva. Vsi so bili zelo delavni in bistri. Fantje so se kasneje izučili in odšli: Jože se je izučil za mizarja, Tone je bil avtoprevoznik, Janez se je priženil v Zavrtače, sestra pa je prevzela domačijo. Vsi so si uredili lepe domove in starejši niso pozabili očeta. Hči je povedala, da mati otrokom ni veliko pripovedovala o očetu. Tudi drugi odrasli o medvojnih zadevah niso govorili pred otroki. Spominja se, da se je celo s Požarjevo mamo, ki so ji tudi ubili moža, pogovarjala le na samem in po tihem. Mama se je zaprla vase, zato otroci malo vedo in o vsem raje molčijo, zlasti ne želijo nikogar prizadeti.

Na farnih spominskih ploščah župnije Krka je pri vasi Velike Vrhe zapisanih sedem imen.

Letnica smrti 1942 je napisana v prvi knjigi Farne spominske plošče še pri Erjavec Rudiju, po domače Požarjevem očetu, ki v Črnih bukvah ni naveden. Njega so po izročilu ubili kmalu za Škufcem. Skrival se je doma, pa ga je nekdo ovadil in so ga prišli aretirat. Preiskali so hišo in ga našli v dimniku. Odpeljali so ga k Sv. Duhu in ubili. Ker so ga slabo zakopali, so ga začele raznašati lisice. Zanj v škofijski mrliški knjigi piše, da je bil pokopan 10. oktobra

[Stran 056]

Figure 32. Tomažinovi otroci pred domačo hišo pred odhodom najmlajših dveh k staršem v Ameriko

1943. Tudi ta datum je vprašljiv, saj je bilo to po italijanski kapitulaciji osvobojeno ozemlje in je malo verjetno, da so v evforiji opravili kaj takega. Morda je zopet napaka v letnici. Vsaj moški, ki so se čutili ogrožene, so se v tistem času poskrili, se umaknili v Ljubljano, nekatere pa so mobilizirali.

Kot član Vaških straž je bil iz te vasi na Turjaku leta 1943 zajet in v Jelendolu ubit Janez Škufca, bratranec Jožeta Škufca, pri katerem je v 1. knjigi Farne spominske plošče pomotoma navedena letnica 1945.

Drugi so bili pobiti leta 1945. Kot vrnjeni domobranci so bili verjetno v Kočevskem rogu ubiti Erjavec Rudi, sin leta 1942 ubitega Požarjevega očeta Rudija Erjavca star., Florijan Hočevar (Koželjev) in Trunkelj Franc (Anzetov). Florijan Hočevar (1926) je bil gimnazijec za Bežigradom in se je sam preživljal z inštrukcijami, pomagala mu je tudi profesorica Pelhanova. Najprej je šel k partizanom, nato pa je pobegnil k domobrancem. Leta 1945 je bil ubit tudi Florijanov brat Hočevar Anton. Bil je poročen in v službi na železnici. Mobilizirali so ga v delovno enoto TOT in se je po osvoboditvi nekaj časa skrival, potem pa javil na Grosupljem. Od tam so ga poslali v Škofove zavode in je za njim izginila vsaka sled.

O tem, kako so bili partizanske žrtve partizan Jože Šušteršič, po domače Markotov, in prav tako mobilizirani partizani z Velikih in Malih Vrhov, ki so po razbitju Levstikove brigade na Mokrecu odvrgli orožje in bili na Škriljah izdani in pobiti, podrobneje piše Janko Maček v že omenjenem članku. Iz Velikih Vrhov so to bili Jože Šuštaršič, po domače Mahnetov, oče šestih otrok, in France Šuštaršič, po domače Jabčev; z Malih Vrhov pa Milan Podržaj, po domače Kozmjanov, in Alojz Hočevar, po domače Ribčev. Posebno usodo so imeli Tomažinovi, po domače Cesarjevi. Ob neki hajki so pri njih v listju našli skrita partizana in jima vrgli bombo in ju ubili. Iz strahu pred partizanskim maščevanjem sta starša z najstarejšim otrokom pobegnila na Grosuplje, doma pa teti pustila štiri majhne otroke. Ob koncu vojne so vsi trije bežali na Koroško in od tam v Ameriko. Sin je postal duhovnik in misijonar Lovro Tomažin, doma ostali otroci so kasneje dobili dovoljenje, da so lahko odšli k staršem, le hči je ostala doma.

Vas je imela glede na število gospodinjstev (16) veliko žrtev. Dosti otrok je ostalo brez očetov. Vsi tukaj niso omenjeni. Skupaj z mamami, sorodniki in sosedi so se morali v težkih časih boriti za preživetje. Nihče jih ni vprašal, kako jim je in kaj jih boli, morali so se sprijazniti s trdim življenjem in revščino. Utrjeni so bili za življenjske preizkušnje, nekateri pa so tudi omagali. Kolikokrat so v svojih srcih klicali očeta in na tihem jokali, pa ve samo Bog.

[Stran 057]

5.1.1.

V Kočevskem rogu je tišina nepredirna in globlja kakor v vsakem drugem gozdu. Gozdna tihota je tu drugačna. Kajti to, kar so videla ta drevesa in te skale, je nepojmljivo, človeški misli komaj dostopno. Tisto, kar se skriva za tihoto tega gozda, je nekaj tako izrednega, da se dviga nad vse drugo, kar se nam je Slovencem v tisočletni zgodovini dogodilo. Zlo, ki je tu delovalo, je bilo drugačno od vsega znanega; prav je bilo rečeno, da je bilo tu na delu neko – presežno zlo. Trpljenje slovenskega človeka na tem kraju je nedopovedljivo. In moralna veličina ljudi, ki sta jih zlo in trpljenje tu zadela, je zato komaj dosegljiva.

5.1.2. * * *

Pomenu, ki ga ima Rog za nas, sodobne ljudi, se nekoliko približamo, ko uvidimo, da je Rog temeljna resničnost slovenskega naroda in države. Nikjer drugod med Slovenci ni bilo toliko in takega trpljenja, pa tudi takšne človeške veličine, kakor na stotinah slovenskih morišč, ki jih Rog vse skupaj predstavlja – od Primorske do Prekmurja.

In skorajda bi rekli, da nikoder drugod človeška veličina ni mogla zrasti više kakor tu, kjer so izmučene, polomljene žrtve globoko v breznu v smrtnih zdihljajih prosile Boga za odpuščanje morilcem. Na drugi strani pa ljudje, ki so se tukaj vedli kakor bogovi, niso mogli sami sebe še bolj spremeniti v pošasti in še bolj prizadeti svojo človeškost.

Človek ne more imeti nobene želje po domu, po domačih, po nežnosti in utehi, ki bi ne bila na Rogu doživeta v stopnjevanem pomenu besede. Nobene želje po pravici, rešitvi in usmiljenju ne moremo občutiti, ki bi tukaj ne bila v človeških srcih občutena pomnoženo in podeseterjeno. Predvsem pa: nobene bolečine ni, ki je ni bilo na Rogu in nas tukaj čaka kakor mogočno ogledalo. Rog je zato antropološko središče in moralna norma slovenskega človeka.

Ničesar Slovenci nimamo in ne moremo imeti, kar bi nas v vsej zgodovini bolj prizadelo in bolj spremenilo življenje našega naroda, kakor Rog. Ničesar ni v našem narodu, kjer bi si tako ostro in dokončno stala vsaksebi slovenska katoliška omika in barbarstvo, civilizacija in njeno zanikanje. Tukaj se z ostro ognjeno črto ločuje vse, kar je v stoletjih našega

Figure 33. Bogomir Štefanič

naroda vodilo h kulturi, omiki in ohranjanju življenja; na drugi strani pa na Rogu dočaka svojo končno kulminacijo to, kar je po raznih poteh, vidno ali manj vidno, vodilo v razkroj omike in v uničenje človeka. Rog daje vsemu temu končno potrditev, pečat, razvidnost in nedvoumnost. Rog je kakor tisto polje, na katerem dozorita pšenica in ljuljka – in se pokažeta v dokončni razvidnosti. Zato je Rog tudi v pogledu omike in kulture naša središčna realnost, je civilizacijsko in narodnostno središče Slovencev.

Za Rog pa je bistvenega pomena tudi tisto, kar pomenijo in ponavzočujejo rožni venci, križci in svetinjice, strgani žrtvam z vratu in odvrženi ob breznu na kup. Tista dokumentarna fotografija prepletenih rožnih vencev in križcev, ki jih načenjata rja in zeleni volk, pove vse. Tu sta si stala v prečudnem boju nasproti vera in sovraštvo do vere, vdanost v

[Stran 058]

Božjo previdnost na eni in bojevito zanikovanje Boga na drugi strani. Ni se moč izogniti misli, da se je tu dogajala neka drama, katere resnično prizorišče je presežno, duhovno, in da nam je izid te drame v metafizičnem pomenu – nam kot živečim ljudem – neznan in nedostopen. Nedvomno pa nam je duhovni, metafizični pomen Roga do neke mere dostopen in najbolj razložen s fatimskim sporočilom (kakor je bilo na tem mestu že rečeno: v fatimski viziji Kristusovo kri, ki teče s križa, v čaše prestrezajo mučenci in jo kot Božjo milost posredujejo vernim). Zato smemo reči, da Kočevski Rog ponavzočuje delovanje duhovnega zla in dobrega v naši zgodovini, ju napravi očem vidna in očitna kakor morda nikoder drugod, zato je v tem smislu Rog tudi metafizično središče slovenstva.

Ko prisluhnemo pričevanjem rešencev iz Kočevskega roga – Milana Zajca, Franceta Dejaka, Franceta Kozine in drugim pričevanjem o revoluciji – se nam eden v drugem odpirajo ti trije aspekti Roga kot središčne slovenske realnosti: antropološki ali osebno-človeški vidik, vidik omike ali slovenskega narodnega življenja ter nazadnje – metafizični pogled. S tem tremi vidiki Rog obsega tako rekoč vso slovensko zgodovinsko resničnost. Zato vsekakor moramo reči, da je Rog središčna slovenska realnost, je najbolj zgoščeni, jedrni del naše resničnosti, je kakor stržen, mera, kriterij našega ravnanja. Vsako naše dejanje je ob Rogu premerjeno, stehtano in postavljeno na svoje mesto.

Rog torej premerja vse vidike, od zgodovinskih in političnih do etičnih in religioznih. Je višja resničnost, vmesni prostor, v katerem se stekata slovenski zgodovinski in nadzgodovinski svet in kjer vsako naše dejanje dobi v razmerju do našega naroda svoj dokončni značaj, vrednost in mero.

5.1.3. * * *

Vsak narod mora živeti iz sebe, iz svojih danosti, iz tega, kar je. Prva danost slovenskega naroda v moderni dobi pa je – Rog. Za slovenski narod moramo zato v družbenem pogledu reči, da je v njem toliko demokratičnega življenja, kolikor je zavesti o tem, kaj pomeni Kočevski rog. Za slovensko politiko pomeni delovati iz resnice o Kočevskem rogu in delovati demokratično eno in isto stvar. Usihanje zavesti o Rogu in praktično omalovaževanje njegove resnice zato za Slovence pomeni – usihanje demokracije in ugrezanje v totalitarizem.

Rog se razprostira prek 600 krajev naše domovine. Toda te temeljne resničnosti vseh 25 let v samostojni državi nismo hoteli zares videti in se pokoravati njenim ukazom. Slovenska država doslej ni dala z ničemer vedeti, da zla Kočevskega roga in vsega, kar kot simbol predstavlja, ne šteje v območje sprejemljivega, dopustnega, legitimnega. Demokratična država namreč vse pomembne stvari pove samo na en način: z zakoni, ki jih sprejme parlament. Tu se v več kot 20 letih ni zgodilo praktično nič. Republika Slovenija je še naprej dedinja gorostasnega zločina.

Ignorirati nekaj tako temeljnega in bistvenega, nekaj, kar tako jedrno stoji v osrčju naše resničnosti – pomeni pasti v praktični relativizem, v katerem se lahko zgodi vse in izreče kar koli, saj ni več nobene mere za nobeno stvar. Če smo bili s tem, kar slovenski Rog pomeni, pripravljeni neurejeno živeti že dve desetletji, smo se s tem sami obsodili na dve desetletji ugrezanja nazaj v totalitarizem, s tem pa na socialne krivice, krajo skupnega dobrega in nazadnje še – na politične sodne procese.

Kdo ob vsem te ne občuti skušnjave pesimizma in pobitosti? To resnično je skušnjava – v verskem pomenu besede, – saj v pesimizmu izgubljamo vero v dobro; v pesimizmu pozabljamo, da je za in nad zgodovino še nekdo, Vsemogočni, ki nam nenehoma daje obilni delež svoje mogočnosti v naše roke kot naše, človeške možnosti. Tisti, ki ležijo v breznih Roga, so srčno branili demokracijo in slovensko izročilo; in če ju hočemo utrjevati mi, smo hočeš nočeš njihovi nadaljevalci. Ali nočemo biti to, kar smo?

5.1.4. * * *

Da, prav to hočemo biti. Kočevski rog nas v tem utrjuje. Ko Sveto pismo stare zaveze pove za katerega od očakov, da umrje, ne uporabi te besede, marveč pravi: »Bil je pridružen svojemu ljudstvu.« Tudi mi lahko rečemo za žrtve Roga in drugih morišč: »In bili so pridruženi svojemu ljudstvu.« Ta biblična perspektiva nam pravi, da resnično ljudstvo, resnični narod ni le ta, v katerem smo tukaj in zdaj, marveč je predvsem tisti, ki je bil pred nami, ki je že pri Bogu in pri njem v polnosti biva kot »moje ljudstvo«. Tudi mi jim bomo pridruženi. Upajmo, da pred tem ne bo več noben Slovenec moral po tisti hudi poti, ki so jo prehodili oni. Vendar pa je Rog kraj tako posebnega stika časa in večnosti, da moremo biti roškim žrtvam pridruženi že na tem svetu, že v tem življenju – takrat, ko sprejemamo resnico Roga in iz nje ravnamo. Takrat smo – že tu in zdaj – pridruženi svojemu ljudstvu.

[Stran 059]

5.2.1.

Prebiram dnevno časopisje, poslušam radio, gledam televizijo. Dan za dnem me zasipajo z raznimi seznami. Seznam politikov, ko so bili deležni poceni letalskih kart, seznam upravičencev do visokih bančnih kreditov, prejemnikov privilegiranih borčevskih pokojnin, tajkunov, ki so si nepošteno prigrabili premoženje, prebiram o neenakih merilih v slovenskem pravosodnem sistemu, o neverjetnem medijskem odzivu ob nastopu partizanskega pevskega zbora v Stožicah.

Zdi se mi, da prihajam iz nekega drugega sveta in nisem članica te družbe. Ob vseh teh novicah se počutim odmaknjeno, ponižano, manjvredno, zazrto v preteklost, neprilagojeno času in prostoru, ki me obdaja, skratka drugačno. In res sem. Kajti …

Moj seznam je precej drugačen od zgornjega. Pet mojih stricev, atovih bratov je zapisanih na seznamu 165 umorjenih med drugo svetovno vojno in po njej v Šentjoštu nad Horjulom. Dom njihovih posmrtnih ostankov mi ni znan. Stari ata po mamini strani je še vedno na seznamu vojnih zločincev, kamor ga je povojna oblast zapisala leta 1945. Dve teti in stric so na seznamu beguncev, ki so morali istega leta zapustiti domovino in si poiskati nov dom v severni Ameriki in Argentini. Ata, ki se leta 1947 ni vpisal med pionirje, je v osnovni šoli Šentjošt ostal na seznamu tistih otrok, ki se niso smeli igrati z žogo, niso dobili boljše malice in niso bili deležni mednarodne pomoči. Mama je zabeležena na seznamu učencev, ki so imeli leta 1952 v spričevalu oceno iz vedenja štiri (kar je bilo za tiste čase velika sramota), in to samo zato, ker so se udeležili procesije sv. Rešnjega Telesa. Šentjošt je bil po vojni na seznamu vasi, ki so morale biti izbrisane. Lansko leto, ko je bila v Šentjoštu spominska slovesnost ob 70. letnici ustanovitve vaške straže in smo tam zapeli nekaj domobranskih pesmi, so si nas nekateri novinarji in komentatorji pošteno privoščili in nas ponovno postavili na seznam izdajalcev, kolaboracionistov in tistih, ki sodelujejo z okupatorjem.

Kot da Slovenija živi dvotirno življenje, življenje dveh seznamov, od katerih gre vsak v svojo smer.

Odgovor na vprašanje od kdaj, kdo in zakaj so nas začeli v Sloveniji deliti na vaše in naše je jasen. Sprevržena in v svojem bistvu

Figure 34. Bogomir Štefanič

proti človeku obrnjena ideologija, ubesedena in organizirana po navodilih iz Moskve v KP Slovenije in preko nje v OF, je leta 1941 z ustanovitvijo VOS in z Odlokom o zaščiti slovenskega naroda ustvarila takšne pogoje, da je bil vsakdo, ki se ni podredil ravnanju OF, kot izdajalec kaznovan s smrtjo ali je bil podvržen nasilju. Svojega programa se je partija jasno in temeljito držala. Med ljudstvo je zasejala strah, razdor in delitve, ki nas še vedno obvladujejo.

Pred menoj se kot v filmu zavrtijo številni umori med vojno, strahoviti povojni masaker, zaplembe premoženja, povojni sodni procesi, desettisočglava množica beguncev, taborišča, zatiranje kmetov, izobražencev, obrtnikov, umetnikov, duhovnikov, neenaki pogoji za šolanje in zaposlitve, nadzori udbe, omejena pravica do svobode gibanja, mišljenja – skratka neskončni seznami … izbrisanih, umorjenih in ponižanih.

Ostaja vprašanje, kako naprej, kako ven iz tega pekla norosti, ki nas Slovence duši in oklepa tudi danes. Odgovor ni enostaven in

[Stran 060]

jasen. Gre za proces, številne procese, ki jih mora izpeljati pravna država, zgodovinopisje, psihoterapija, teologija, umetnost in druge znanosti. Slovenska država brez jasnega vpogleda v to, kaj se je nekoč dogajalo in brez soočenja z zgodovinsko resnico nima prihodnosti. Prepričana sem, da je med nami dovolj ljudi, ki zmorejo z zdravo pametjo opraviti to delo. Vsakega izmed nas čaka naloga, da smo glasniki resnice. Da smo luč na gori. Da smo sol in kvas. Naj se nas sliši – tudi mi smo tukaj in še dolgo bomo!

Kaj lahko, moram in bom ob tem storila jaz? Nič velikega in odločilnega, nič revolucionarnega. Moja naloga je, da delam in verjamem. Svojim trem hčerkam s ponosom govorim o pogumnem in mučeniškem boju svojih petih stricev domobrancev. O svoji stari mami, Snopkovi Julijani, ki kljub izgubi petih sinov nikoli ni govorila o maščevanju. Pripovedujem jim zgodbo svoje vasi. Pripovedujem jo tudi komu drugemu, ki me je pripravljen poslušati. Vem, da so iskanje resnice, pošteno delo in skrb za drugega temelji za življenje v sožitju, za varno prihodnost Slovenije, za spravo in mir.

Na pot, po kateri hodim, so pred menoj stopili že moji starši in stari starši. Učili so me, da se ne smem bati, da si moram z besedami in dejanji prizadevati za širjenje resnice, da moram znati sprejemati, odpuščati, a hkrati ostati zvesta svojim vrednotam in idealom. To je dediščina, ki sem jo prejela in jo želim prenašati naprej, ker sem soodgovorna za to, da je Slovenija svobodna in demokratična država. V to trdno verjamem, saj kljub vsem poskusom, da bi Šentjošt v času komunističnega totalitarizma zadušili, danes še vedno v polnosti cveti.

Verjamem, da bo resnica iz naših ust postopoma premagala vse laži, ker je ljubezen močnejša od sovraštva. Kraji, kot so Teharje, Barbarin rov, Kočevski rog nas zbujajo iz otopelosti. Verjamem v blagoslov slovenskih mučencev, ki so naši priprošnjiki pri Bogu in hvala vsem vam, ki ste se danes prišli poklonit njihovemu spominu in trpljenju, ki mora roditi sadove in spravo za vse nas.

5.3.1.

Lahko rečemo, da Slovenci do začetka druge svetovne vojne nismo imeli primerljivih izkušenj z množičnim nasiljem in sistematičnim teptanjem človekovega dostojanstva. Gotovo pa smo imeli v tistem času zanesljive vesti o nasilju v povezavi z revolucionarnimi pojavi z različnih delov sveta …

Spominjam se, kako sem kot še ne petnajstleten deček v šestdesetih letih prejšnega stoletja poslušal staro mamo, ko nam je govorila o nasilju in preganjanju vere in Cerkve po svetu, predvsem o grozotah v Rusiji, kot je dejala. Kmečka ženica iz župnije Osilnica, kjer je dvajset let župnikoval prizadevni župnik in pričevalec za vero Jakob Omahna, je imela v domači in župnijski knjižnici dovolj možnosti, da je izvedela kaj se je dogajalo po svetu

Tako je bilo v oddaljeni obkolpski župniji. Drugod po Sloveniji so bile drugačne razmere in boljše možnosti za kulturno in versko izobraževanje. Slovenski narod se je tedaj ponašal z visoko ravnijo kulturne identitete in ob začetku okupacije ni premogel nepismenega človeka. Pa vendar mnogi komunisti,

Figure 35. Bodomir Štefanič

[Stran 061]

med njimi tudi intelektualci, niso hoteli vedeti in so se sprenevedali o tem, kaj se je dogajalo v Sovjetski zvezi, kljub temu da sta, med drugim, tudi časopisa »Slovenec« in »Jutro« v letih 1930 do 1940 obširno poročala o tamkajšnjem boljševiškem terorju in stalinističnih čistkah.

Liberalno »Jutro« je 2. julija 1932 objavilo razgovor z voditeljem ruskih emigrantov, sociologom in akademikom dr. Petrom Struvejem. Za analizo in razumevanje, tudi sedanjega, stanja duha v Evropi in v svetu je zanimiv njegov odgovor na vprašanji »Kaj je z današnjo evropsko krizo?« in »Kakšne posledice bo imela ruska revolucija za zgodovino človeštva?« Takole pravi: »Povem vam, da ne spadam med ljudi, ki zagovarjajo sociološko fantastično idejo o propadu Zahoda. Kriza, ki jo preživlja Evropa pa je realna in nje poglavitni znak je izguba mnogih kulturnih sil, ki so prej držale Evropo, zlasti vere v resnico pravnega reda, slonečega na svobodi in lastnini. Koketiranje s komunizmom, z njegovimi idejami in emocijami je vznemirljiv znak duhovne kapitulacije in duševne slabosti kulturnih sil po vsem svetu. Po mojem nazoru je ruska revolucija globoka reakcija pod masko revolucije. Rusija je nekak »pijan helot« socializma. Rusija se je nalezla idej zahodnoevropskega socializma, toda v nji se niso te ideje organično vkoreninile in razrasle. One so samo podžgale strasti in razgoličile tiste plasti narodne duše, ki so še tičale v 17. stoletju. Boljševizem je zame barbarstvo, ki je vrhu tega duhovno in duševno še opustošeno z brezbožništvom.« Nadalje časopis »Jutro« navaja razlago dr. Struveja zakaj je rusko brezbožništvo toliko nevarno: »Na Zahodu je krščanstvo ustvarilo v vsej kulturi nekako svojo sesedlino, ki leži tudi na dnu izrazito svobodoumnih pokretov in ki se kaže kot nekaka moralna metodika. V ruski duši tega ni, zato je tolikanj izložena viharjem negativizma, ki jo tudi zdaj ostro bičajo.«

Tako govori dr. Struve o pojavu boljševizma desetletje pred vstopom slovenskih komunistov v revolucionarno dogajanje na naših tleh … Mnogi naši rodoljubi, preprosti in izobraženi, so bili tedaj dobro poučeni o dogajanjih v Sovjetski zvezi. Pokojni ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je dosledno zavračal komunistično ideologijo in opozarjal na pogubne posledice komunističnega delovanja, prav tako Cerkev in demokratične stranke na Slovenskem.

Ali niso bili torej tudi naši komunisti seznanjeni s tem, kaj se dogaja izza zaves Sovjetske zveze? Ali pa je bila njihova skušnjava priti na oblast za vsako ceno in osvojiti slovensko dušo le prevelika? Na obe vprašanji je odgovor pritrdilen; navdihnjeni in vodeni od sovjetskih boljševikov so odgrnili zavese in vstopili v slovensko zgodovino. V času velike narodove stiske, okupacije, so izvedli revolucijo, ki s svojimi implikacijami še vedno zaznamuje današnjega slovenskega človeka …

Kočevski rog je simbolni in fizično resnični kraj. Tu nas tisoči pomorjenih žrtev boljševiškega nasilja vodijo k viru razumetja časa, v katerem se je to nerazumno nasilje dogajalo. Razumeti ta čas je prvi in nujen korak na poti v narodovo prihodnost, je izraz naše moralne občutljivosti …

Več kot dvajset let se že zbiramo tu in na drugih številnih moriščih in grobiščih po Sloveniji in se sprašujemo, kako dolgo bo še naša država, tu mislimo na levosredinske stranke, izkazovala ignoranco in prelagala uresničevanje spravnih dejanj v nejasno prihodnost. Komaj nekaj simbolnih premikov v tej smeri zbledi ob dejstvu, da boljševiška miselnost še vedno prevladuje v stvarnem življenju in s tem zastruplja ljudi ter onemogoča sožitje med njimi.

Kristjani se še vedno ne gibljemo povsem prosto po poteh slovenskega političnega prostora. Še vedno nismo dojeli, da je politika v celostnem smislu, materialnem in moralnem, prva kristjanova dolžnost, ki po Stvarnikovem naročilu terja od nas odgovornost, potreben trud, odrekanje in žrtvovanje, pa tudi veselje ob zaupanih nalogah za usodo tega sveta …

Torej odgovor na vprašanje, kako dolgo še, bomo morali poiskati mi sami, pri nas samih, demokratih, kristjanih in ljudeh dobre volje. Oditi bomo morali na volitve in izvoliti demokratično večino, ki ji politično delovanje ne bo služilo kot sredstvo manipulacije, laži in prevar …

Bog živi Slovenijo in vse tiste, ki si prizadevajo za blagor njene prihodnosti!

[Stran 062]

6.1.1.

V že zelo obledelem izvodu tuje revije sem pred kratkim bral razmišljanje na temo »kje se je cela reč zataknila« in pri tem dobil poduk, da klic k takemu opravilu ni tako redek, kot se zdi tistemu, ki ga prvič sliši. Toda, če gre pri stvari, ki naj bi se bila »nekje zataknila«, za osnutek prve države, ki ga je narodu uspelo izdelati in uresničiti, potem pogostost takega spraševanja ne prinaša velikega olajšanja. Tako veliko dejanje, kot je postavitev države, ne obeta prav veliko ponovitev, če sploh katero. In nepopolnost ali celo polomija takega projekta pri drugem poizkusu ne obljublja več vere in zagnanosti, ki je napolnjevala prvo ekipo. Res je seveda tudi, da bi izvajalci ponovljenega poizkusa razpolagali z izkušnjami, ki jih pionirji niso imeli, sploh pa, če ne bi šlo za obnovo celote, ampak samo za odstranitev posameznih nepopolnosti, samo za korekturo.

A preidimo k stvari. Kar v Sloveniji posebej ovira postavitev take družbene skupnosti, kot je država – ki je, kot vemo, res communis, skupna reč – je to, da so tisti, ki naj bi jo sestavljali, njeni državljani, iz tako različne snovi, da si vsakič začudeni pravimo: saj je nemogoče, da bi bili ljudje tako različni, kaj različni, nasprotni, kaj nasprotni, izključujoči.

Oglejmo si v kratkih potezah to slovensko posebnost. Ljudi, ki nas je danes pripeljalo na ta kraj, določa to, čemur pravimo civilizacija. Civilizacijo sestavljajo stvari, ki so nastajale dva tisoč ali tri tisoč let in so jih ljudje sprejeli in so še tukaj: od prvih nepozabnih stavkov, ki jih je povedal hebrejski prerok ali potem grški mislec ali pa izhajajo iz katere od podob v štirih knjigah krščanskega evangelija do Horacijevih stihov ali misli iz Dostojevskega. Narodi, ki so čutili, da si morajo te stvari na vsak način zapomniti, so uresničili to, čemur še pravimo Evropa.

Egiptovske piramide niso Evropa. Partenon, tempelj na atenski Akropoli pa je Evropa. In če imamo pred očmi oboje, popolnost in eleganco dorskega stebra ter težo in gmoto piramide v egiptovski Gizi, potem razumemo, zakaj je ruski disident Andrej Sinjavsky, ko je razmišljal, ali bo kdaj mogoče komunizem spremeniti v demokracijo, rekel: »Ali je mogoče piramide spremeniti v Partenon?« Civilizacija je stvar skladnosti – in ravnotežja in izmerjenosti in pravičnosti in postavljanja vprašanj in iskanja odgovorov. Poljski filozof Leszek Kołakowski je v knjigi Razsvetljenstvo na zatožni klopi opozoril na naslednje: ko se je krščanstvo znašlo pred razumom in vero, se ni odločilo za eno, ampak za oboje. In potem za postavo in ljubezen, za državo in Cerkev in še in še: vedno oboje. Tako je krščanstvo reševalo človeka pred herezijo, se pravi, da ga je ohranjalo v normalnosti, v ravnotežju, ali najširše, v civilizaciji.

Ljudje, ki sodijo v drugo skupino – podzavestno, a se tja, če je treba, tudi uvrstijo – celote, o kateri smo govorili zgoraj, ne nosijo v sebi. Ne dolgo tega je Delov novinar poročal, da se je britanski premier David Cameron med obiskom v Indiji opravičil za pokol 379 ljudi, ki so ga v začetku 20. stoletja Britanci uprizorili v mestu Amritstar, z besedami: »To je eno od najbolj sramotnih poglavij v zgodovini Velike Britanije.« Ali ni nenavadno, da se v novinarjevi ideološko očiščeni glavi vendarle ni oglasila asociacija, kaka pomisel? Ali pa mu ni nikoli nihče povedal, kaj se je maja 1945 zgodilo v Vetrinju. Ali ne bi bil prispevek k utrditvi nove slovenske države, če bi novinar izkoristil priložnost in bi povedal, da je bila pred nekaj leti v Sloveniji kraljica Elizabeta II, ki bi lahko naredila nekaj podobnega kot Cameron v Indiji. Toda ne. Ravnotežja ni več, eni so ljudje, drugi niso. Eni nekaj pomenijo, drugi ne pomenijo nič. Civilizacije ni več. Namesto nje je tu razkroj, razdejana misel.

Ob dnevu državnosti je nekdanji predsednik države Milan Kučan – zdi se, da ponovno – zatrdil, da smo Slovenci uspešni, »ko strnemo vrste brez izključevanja, predsodkov in etiketiranja« (Delo, 24. 6. 2013). Kako naj razumemo te besede? Ali v smislu Zaščitnega odloka, sprejetega 16. 9. 1941, da bo namreč smrtna kazen zadela vsakogar, ki bo prispeval, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne bi rasla iz slovenskih narodnoosvobodilnih sil partizanskih čet, torej, kot skrita predsednikova kritika grožnje, ki je bila še bolj ultimativno izražena maja naslednje leto (1942), da bo »ustreljen vsakdo, ki bo vršil priprave za formiranje kakršnihkoli grup, oboroženih grup izven partizanov …«? Ali naj torej razumemo Kučanovo trebanjsko retoriko kot obsojanje nekdanje boljševiške revolucionarne pragmatike z njenim izključevanjem ali kot primer polaščanja jezika s strani kontinuitete za svoje potrebe? Ali mora

[Stran 063]

torej biti jezik vsem skupen, kot je nekoč trdil stari Heraklit, če se želimo med seboj razumeti, ali pa naj bo jezik sredstvo za vsakokratno obvladovanje ljudi? Ali naj bo izključevanje enkrat norma in celo ukaz, drugič pa nekaj negativnega? Če bi bili politični predhodniki gospoda Kučana takega mišljenja, kot se zdi, da je danes sam, revolucije sploh ne bi bilo.

V polstoletju boljševiškega totalitarizma so sodniki izrekali sodbe tako, kakor jim je bilo ukazano. Z njimi so ljudem predvsem jemali: prostost, imetje, službe, zlasti pa življenja. Večini je bilo življenje v tistem času odvzeto brez sodbe, včasih pa je bilo boj oportuno, da so sodniki sodbe narekovali tipkaricam in jih potem podpisovali. Vsi smo vedeli, da sodstvo ni bilo sodstvo, ampak sredstvo za vzdrževanje totalitarne strahovlade. Ali ne bi bilo sedaj razumno, da bi najboljše pravniške glave, kar jih premore dežela, sestavile svareče besedilo, ki bi ga pred začetkom vsakega sojenja sodni zbor stoje v slovesni tišini prebral v spomin na vse krivične sodbe, ki so bile v Sloveniji izrečene in izvršene? Da bi tako, izučena od nasilja, začela rasti pravna kultura dežele. Toda, ali je kdo priskrbel tako besedilo? Na primer pravna avtoriteta dr. Ljubo Bavcon? Ali pa sam Milan Kučan, ki je, če se ne motim, tudi pravnik in bi pričakovali, da ne bo ravnodušen do tolike krivice? Vsi se še spomnimo, kako je »prijemal« Slovence, ki so obsodbo proti Janezu Janši povezovali s svojim zgodovinskim spominom in proti njej protestirali, ter razglašal, da se sodbo sodnika mora spoštovati, ne glede na karkoli. Spričo pravne zgodovine, s kakršno razpolaga Slovenija, bi človek pričakoval drugačno intervencijo. Po vsem, kar smo doživeli, je sodbo treba sprejemati kritično.

Kaj se je pravzaprav z nami zgodilo? Zakaj moramo o vsem tem govoriti? Čez nekaj desetletij, prav gotovo pa čez nekaj stoletij bodo stvari postale tako jasne in razločne, da jih preprosto ne bo mogoče ne videti. Vloga 20. stoletja v slovenski zgodovini bo postala očitna. To stoletje se bo izkazalo za epicenter ali središče velike zgodovinske preizkušnje. Znamenja, ki spremljajo ta čas, že sedaj govorijo tako razločno, da bi morala prisiliti k poslušanju vsakega človeka. V 20. stoletju so Slovenijo zadela vsa kataklizmična gibanja, ki so prišla sicer nad Evropo, a ne tako celostno kot ravno nad Slovenijo. Naloge, ki so stopile pred Slovence kot subjekt zgodovine, so dovolj razumljivo govorile, da je to čas krize v izvornem pomenu te besede. Beseda kriza v slovenščini pomeni čas, ko bo prišlo do odločitve: ali … ali. To je crisis, kriza. Čas odločitve: ali vstop v odraslost, v svet dozorele zgodovine ali pa obsojenost na vegetiranje in zgolj obstajanje. Želim, da to oceno sprejmete. Danes smo zato tukaj, da se tega zavemo. Ali slišite, kako vpije ulica? Ne zanima je, kakšna bo Slovenija, samo da bo drugačna, kot je bila tista, ki je preživela zgodovino. Ali vidite, da se majejo celo vrste slovenske pomladi? Ali … ali. Tertium non datur – tretjega ni. Generacija, ki se je danes spominjamo, se pred to odločitvijo ni umikala. Ta pogum ali to zvestobo je plačala z življenjem. Dala nam je zgled, ki nas obvezuje. Kaj bomo storili mi? Ali bomo sprejeli zgodovino, poučeni, kako pomembno je sprejeti zgodovino?

Sredi 20. stoletja so Slovence dočakale preizkušnje: Prvič nas je zajela druga svetovna vojna, ki se je končala z okupacijo dveh ali celo treh, politično in tudi ideološko sovražnih sil. Sil, ki so sicer delovale v Evropi, a so bile po duhu že zunaj Evrope. Italijani, Nemci, Madžari. Otežujoča okoliščina je bila tudi trojna okupacija, ki je imela za posledico fizično razdeljenost naroda in nezmožnost notranje komunikacije. Drugič je bil tu uvid leninske boljševiške avantgarde, da okupacija prinaša epohalno možnost za ideološko revolucijo – z mobilizacijo razrednih sil in spretno izrabo narodove rezistence. Tretji moment, ki je bistveno pripomogel k uspehu boljševiške agresije, je bila vloga liberalcev, ki so v boljševikih videli jamstvo za izhod iz svoje zgodovinske frustriranosti. Plebejske liberalne sile po mestih in po deželi se v svoji zablodi niso uvrstile za svojimi naravnimi zavezniki, ki so bili katoličani, ampak so v svojo in njihovo pogubo iz kratkoročnih razlogov sledili komunistom. Koristna pomoč boljševikom je prišla tudi iz bazena krščanskih socialistov, od katerih so se s svojo zvestobo posebej izkazali kocbekovci.

Takšna je bila, bi lahko rekli, notranja slovenska obremenjenost. Bila pa je tudi zunanja. Zanjo so poskrbeli Britanci, ki so po Teheranski konferenci decembra 1943 pretrgali zavezniško pogodbo z našo begunsko vlado v Londonu in podprli komunistični avnojski projekt. Tako so Britanci zapečatili tudi usodo Slovencev. Ne smemo prezreti, da so s tem nadaljevali to, kar so se obvezali storiti marca 1915 in so uresničili po vojni leta 1920, ko so plačali Italijanom sodelovanje z Antanto s tretjino slovenskega ozemlja. Višek britanske perfidnosti pa je in bo za zmeraj ostal Vetrinj, kjer je britanska dvoličnost presegla samo sebe, ko je 14000 vojakov slovenske narodne vojske, z regularnim statusom vojnih ujetnikov, izročila slovenskim boljševikom, vedoč, kaj se bo z njimi zgodilo. To dejanje sodi v

[Stran 064]

Figure 36. Notranja in zunanja obteženost Tamino Petelinšek

kategorijo vojnega zločina. Tam bo tudi ostal, dokler Republika Slovenija z Veliko Britanijo ne bo dosegla ustrezne mednarodne pravne reparature.

Da boste nekoliko bolj začutili, kako je britanska izdaja leta 1943 zajela slovensko delegacijo v tujini, naj navedemo nekaj vrstic, ki jih je, tedaj že v Ameriki, zapisal v svoj dnevnik Rovtar dr. Franc Gabrovšek, predstavnik SLS v tujini: »Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Mi nismo v vladi in ne z vlado, smo proti komunizmu, torej v očeh Američanov in Angležev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike, in vendar imamo mi večino doma za seboj in vendar imamo prav – toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja.« (Gabrovškov dnevnik, 1941–1945, Studia slovenica, dr. Janez A. Arnež)

Te besede je v Clevelandu zapisala zaskrbljena roka slovenskega duhovnika in odgovorna roka politika, ki je začutil, da se je svet obrnil proti nam. Dobro leto za tem, konec maja 1945, pa je preprosto dekle na Vetrinjskem polju, potem ko se je izvedelo, da so Britanci izročili slovensko narodno vojsko boljševikom, zavpila nekaj drugega, neskončno bolj pretresljivega: »Ali ne bo že sodni dan!« Neznanskost njene bolečine je poiskala najbolj primerno besedo v jeziku.

Slovenska bilanca 20. stoletja izkazuje paradoksno fakturo. Sile, ki so takrat upravljale z Evropo, so preprečile – s tem, ko so reševale sebe, seveda – da bi dve totalitarni grožnji onemogočili našo narodnostno in civilizacijsko bit. Obenem pa so te iste sile zagotovile, da je zavladal boljševiški totalitarizem, ki nam je s svojo rafinirano manipulacijo morda usodno prizadel narodovo dušo. Ko danes gledamo nazaj, si pravimo: Kakor da bi se z nami igrali! Tudi to si moramo dobro zapomniti. Še bolj važno od vsega pa je vedeti, da bi se Slovenci, če bi nam bilo to dovoljeno, boljševizma rešili sami. To morajo naši predstavniki – naši politiki – od časa do časa položiti na evropsko mizo.

Kar želimo odkriti, so poglavitne silnice dogajanja, ki nas bodo, upamo, pripeljale do točke, od koder se bo videlo, kaj nam je storiti. Najprej in predvsem pa moramo govoriti odkrito. To, kar nas bremeni, je med tem že dobilo svoje ime. Med ljudmi se je že uveljavila besedna zveza totalitarna poškodovanost. Prvo dejanje k naši zrelosti je priznanje, da smo poškodovan narod. Tisti tisoči, ki so jih boljševiki pomorili med vojno, in tisti desettisoči, ki so jih pokončali po vojni, pomenijo nepopravljivo škodo na narodovem telesu. Nekateri mislijo,

[Stran 065]

naivno, da so boljševiki to naredili iz maščevalnosti. Nikakor ne! To so naredili zato, da so si zagotovili suvereno oblast nad narodovo prihodnostjo. To so storili tako, da so odstranili prav tisti prostor, v katerem se spočenja narodova misel, prostor rojevanja njegovih duhovnih energij. Saj ste jih poznali, kajne, svoje ljudi? Saj veste, da so bili naša elita. Vsak narod jo ima in tudi mi smo jo imeli. Ta veliki umor so boljševiki uprizorili zato, da so narod obglavili. Nič jim ni branilo, da tega ne bi naredili. Takšni so ti ljudje! Kar je bilo možno, je bilo hkrati tudi dovoljeno. Novi bogovi!

Ne, ni šlo samo za kri. Tudi za pamet je šlo. Ali smo lahko govorili slovensko? Ne, slovensko nismo smeli govoriti. Lahko smo uporabljali slovenske besede, slovenskih stavkov pa nismo smeli delati. Stavke smo lahko delali samo takrat, kadar smo vedeli, da bodo ostali v naših glavah. Ne, ni šlo samo za kri, šlo je tudi za pamet. Nad njo, nad slovensko pametjo, pa so imeli zadnjo ingerenco ljudje na odru: ideologi in nekdanji teroristi. Ti – ne vsi, samo nekateri – so bili tu zato, da delajo stavke, da nekaj povejo. Parter pa je lahko samo govoril. Mi smo lahko samo govorili. Povedati nismo smeli ničesar. S tem, da so narod obglavili, so se polastili njegove pameti.

Prvenstveno torej ni šlo samo za kri. Čeprav je boljševiški fenotip sestavljen iz snovi, ki se upira posegom evropske pameti, moramo vendarle priznati, da je nastal v njenem okviru. A čeprav je boljševizem evropski proizvod, nas njegove manifestacije vračajo v začetno slutnjo, da ga temeljni vektor njegove intuicije vedno znova potiska ven iz dometa evropsko utemeljene človekove orbite.

Neka temeljna izkušnja nam potrjuje zgornji razmislek. Ponovno in ponovno se znajdemo pred osupljivo ugotovitvijo: ko vzamemo v roke in spet odložimo katero od knjig, ki so obljubljale, da nam bodo razložile, kaj je boljševizem, nas, razočarane, prevzame čudna tesnoba, da prava knjiga o boljševizmu še ni bila napisana. Torej ni nenavadno, da ljudje, ki jim je zgodovina dodelila vlogo, da se spopadejo z boljševizmom, delajo vtis, da ne vedo prav, s čim imajo opraviti.

Za ilustracijo k gornjim besedam mislim, da nimam boljših besedi, kot so tiste, ki jih je nekega večera v pismu svojemu prijatelju napisal najuglednejši zgodovinar francoske revolucije Alexis de Tocqueville. Ko je pisal o francoski revoluciji, ki se je Francozi, spominjajo po »jakobinskem protokolu«, je v muki nerazumevanja zapisal naslednje besede, ki seveda veljajo tudi za boljševizem:

»Poleg tega pa je v tej bolezni francoske revolucije nekaj posebnega, kar čutim, ne morem pa niti opisati niti analizirati vzrokov za to. To je virus nove in neznane vrste. Bile so na svetu nasilne revolucije, toda neumerjena, nasilna, radikalna, obupana, drzna, malone nora, pa vendarle mogočna in učinkovita narava prav teh revolucionarjev nima precedensov, tako se mi zdi, v velikih družbenih premikih nemirnih minulih stoletij. Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? Kdo jo je naredil tako učinkovito? Kdo jo nadaljuje? Še zmerom smo namreč pred istimi ljudmi, čeprav so okoliščine drugačne, in razmnožili so se po vsem civiliziranem svetu. Duh se mi izčrpava, ko hočem dojeti čisti pojem tega predmeta in poiskati sredstva, da bi ga dobro naslikal. Neodvisno od vsega, kar je mogoče v francoski revoluciji pojasniti, je v njenem duhu in njenih dejanjih nekaj nerazloženega. Čutim, kje je ta neznani predmet, toda trudil sem se, pa nisem mogel odgrniti zastora, ki ga prekriva. Otipavam ga nekako skozi tuje telo, ki mi onemogoča, bodisi da bi se ga zares dotaknil bodisi da bi ga videl.« (François Furet, Misliti francosko revolucijo, str. 188, prevedel Braco Rotar)

Ko sem pozneje ta odlomek – zase, pa tudi za koga drugega – večkrat prebral, sem se vedno znova prizadet ustavil ob njegovi resničnosti. In ob tem sem tudi vedno znova pomislil: Zakaj med boljševiki, razen redkih izjem, ni konvertitov. Ali ta, kako naj rečem, moralna trpežnost ne govori tudi za to, da so drugačni. Pomislite še naslednje:

Ko sem 24. junija zvečer gledal televizijski prenos slovesnosti za praznik državnosti s Kongresnega trga v Ljubljani, sem pred sabo nenadoma zagledal nasprotje, ki je presegalo vse, kar je kdaj hotelo v mojih očeh obveljati za nasprotje: tu so gospe in gospodje v večernih toaletah, z obrazi, izdelanimi v državotvorne kompozicije, tu je država s častnimi salvami in sto in sto prapori, priznani igralci s subtilnimi interpretacijami človeških in medčloveških stanj, tu je publika s skrbno kontroliranimi nasmehi, da v dometu države z njenim pravom, njenimi zakoni, njeno izmerjenostjo in pravičnostjo ne bi nastalo kaj osebnega. In potem, sunek nekega drugega spomina: 25. junij, samo dan za tem, maša pri Konfinu in njegov spomin: razdrta cesta po gozdnatem hrbtišču in pod njo, sto metrov niže dve brezni, v tisočletjih izdelani v skalnato globino, in nenadoma 81 ranjenih in pohabljenih vojakov, ki jih v vojaške uniforme in medicinske kostume oblečene postave vlačijo s ceste dol po bregu (ali pa tudi nosijo,

[Stran 066]

ker so mnogi brez rok in nog), in potem redki streli in kriki ali pa tudi tihe besede, bogve, s katerim pomenom napolnjene, bogve, kam ali komu poslane. In za konec, čez kako uro še partizanke ob vaškem vodnjaku, ki si kot Shakespearjeva lady Macbeth zaman prizadevajo, da bi si umile krvave roke.

To je bil prizor s konca velikega boja za oblast. A tudi nekaj let prej, ko se je vse začelo, je bilo nekaj tega boja že zraven. Ko so sredi junija v naši dolini ubili župana Ivana Bastiča in njegovo ženo Marjano, so dolino napolnili s tem, kar so takrat najbolj potrebovali, napolnili so jo s strahom. Neko dekle je šlo pokojnika kropit in je moralo skozi tri vasi. Nobenega človeka ni bilo ne v prvi, ne v drugi in ne v tretji vasi. Povsod vse zaprto: vrata, okna, polkna. In drugi dan pri pogrebu nobeden od pevcev ni želel sodelovati, čeprav sta bila oba pokojna cerkvena pevca. Čez dan ali dva smo tudi izvedeli, kako so župana ubili. V eni od bližnjih hiš so slišali županov krik: »Zakaj me pobijate«? Pokončali so ga z orodji, ki so jih sicer uporabljali za obdelovanje zemlje.

Zgodbo o Konfinu in o županu Bastiču smo povedali zato, da bi bolje razumeli njihovo ravnanje po nekaj desetletjih, v času, ko jih je zadela katastrofa – v času, ko jih je zgodovina zavrgla. Pri nas se je pisalo leto 1990. Tedaj je človek pričakoval, da jih bo zapustila napetost ideološkega voluntarizma, blodne sanje, da so bogovi, in da bodo spet dobile veljavo izvorne človeške prvine. Upali smo – spričo mnogih slabih izkušenj ne prav trdno – da bodo, osvobojeni pohujšljivih uspehov, zagledali sebe in svojo vlogo v zgodovini v njeni resničnosti.

Že smo mislili, da jih bomo morali varovati pred obupom. Ne smemo namreč pozabiti, da je mrka senca Londonske liste s svojimi Zločini zoper mir, z Vojnimi zločini in Zločini zoper človečanstvo že grozila, da bo legla tudi nanje. V resnici smo pričakovali – in analiza politične prakse slovenske politične pomladi to obilno dokazuje – da bo Partija s svojo ideološko, policijsko in politično aparaturo sama začela proces zgodovinske demontaže. To smo upali in obenem že videli, da ima v prizadevanju za moralno in politično rehabilitacijo njihova prošnja za sklenitev mirovne pogodbe po državljanski vojni prioritetno mesto.

Toda medtem ko smo mi tako dobročudno naivno razmišljali in upali, je že tekel po vsej komunistični hemisferi Evrope – in seveda tudi v Sloveniji – proces, ki je imel za cilj, da nas prehiti in že vnaprej nevtralizira naše tranzicijske načrte. V komunistični polovici Evrope se je bilo namreč že veliko prej izoblikovalo spoznanje – pomembno je, da tudi ali predvsem v Sovjetski zvezi – ki je njegovim nosilcem sporočalo, da s komunistično bojno napovedjo kapitalističnemu zahodnemu svetu nič ni in nikoli nič ne bo, ne zaradi kakih zunanjih okoliščin, ampak zato, ker je njihov družbeno-ekonomski koncept enostavno zgrešen in napačen. Tako napačen, da s kapitalističnim zahodom nikakor ne more tekmovati. Poznavalci – pripovedujem samo to, kar sem prebral – so ugotovili, da so nekateri ljudje v sovjetskem CK (o tem je nekaj zaslediti tudi v spominih, ki jih je napisal Mihail Gorbačov) prišli do spoznanja, da sovjetski sistem lahko obstaja le tako, da skozi zadnja vrata spušča elemente zahodnega sistema, kateremu je bil nekoč napovedal smrtni boj. Kaj bolj poraznega in uničujočega se ne bi moglo zgoditi. To spoznanje je postalo središče potresa, ki je postopoma – z apercepcijskimi sposobnostmi akterjev v posameznih državah – zajemalo celotno ideološko poloblo. Tudi Slovenijo. Če se prav spomnim, je Gorbačov ob obisku Jugoslavije poleg Beograda obiskal samo še Slovenijo.

Naj bo že kakorkoli, indici kažejo, da je slovenska boljševiška elita, vedoč, da se bliža neizogibni konec, posegla v proces: sama je začela s tranzicijskim postopkom, ki so mu komunisti dali osnovno vodilo, da se mora vse tako spremeniti, da se bo čim manj spremenilo.

Dovolite mi, da vam v podporo te misli preberem dve mnenji Karla Petra Schwarza, dopisnika za ugledni Frankfurter Allgemeine Zeitung, ki je, posebej za slovensko sodstvo, zapisal: Prvič: »Prave reforme so bile slovenskemu sodstvu prihranjene. Mnogi sodniki in državni tožilci so svojo v komunistični Jugoslaviji začeto dejavnost enostavno nadaljevali, kot da ne bi bilo nobene spremembe.« Drugič: »Resnične menjave elit v tej mali deželi sploh ni bilo. Z novimi političnimi elitami so se komunisti vrnili na oblast, njihove naveze so se reorganizirale in njihovi sodniki so ostali na svojih mestih v službi.« Kaj nam je storiti? To je sedaj naše vprašanje.

Demokracija je politična skupnost, ki temelji na dopuščanju različnosti ali drugačnosti. Toda različnosti ali drugačnosti je več vrst. Tiste različnosti, ki so nekoč pripeljale v državljansko vojno, so takšne, da jih država, ki se je konstituirala po koncu državljanske vojne, ne more proglasiti za kompatibilne in jih sprejeti v novo ustavo (sicer ta ustava ne bi jamčila konca državljanske vojne). (Tu moram vstaviti kratko, a bistveno pripombo: Državljanska vojna v Sloveniji ni bila spopad, kot

[Stran 067]

Figure 37. Ne, ni šlo samo za kri Tamino Petelinšek

mnogi govorijo, ampak je bila napad – ideološki boljševiški napad na neko tradicionalno, a moderno evropsko družbo. Zaradi nekih notranjih in zunanjih okoliščin – ne zaradi superiornega družbenega koncepta napadalcev – je bil ta napad uspešen, a le začasno. Po pol stoletja se je moral odpovedati svojim družbenim ambicijam in dopustiti, da se je družba reorganizirala na osnovah, ki so v njej obstajale pred napadom, pred državljansko vojno.)

Torej stran, ki je v slovenski državljanski vojni doživela poraz – razumljen v kontekstu spora, za katerega je v državljanski vojni šlo – v svoji zgodovinski staturi nima mesta v novi ustavi. Če konkretiziram: v slovenski državljanski vojni je stran, ki je izgubila, bila KPS s svojimi ideološkimi depandansami. To pa pomeni, da imajo nekdanji člani komunističnega commonwealtha sicer vse politične in človekove pravice, posamično in skupinsko, pod pogojem, da v ničemer, ne posamično in ne skupinsko, ne obnavljajo katerega od idejnih ali družbenih konceptov, ki bi spominjali na nekdanjo poraženo in obremenjeno totalitarno politično agenturo.

Spoznanje, da bomo nekoč to morali storiti, ni samo stvar abstraktnega argumenta. Zgodovina nam s primerom porevolucijske Francije daje nauk, kakšna bo naša prihodnost, če se temu spoznanju ne bomo pokorili. Primer je zapleten in tukaj moremo nanj le opozoriti, a to moramo narediti, da boste bolj nazorno videli, kaj bo s Slovenijo, če v doglednem času ne bomo raziskali in zagledali, kakšen je bil moralni in zgodovinski domet boljševiškega angažmaja v naši zgodovini. Torej:

Leto 1789 je začetek francoske revolucije, ki pa se je končala, kot je evropski laični in strokovni javnosti dokazal novejši francoski zgodovinar François Furet, šele v času predsednika Mitteranda – dvesto let pozneje. V nekem predavanju leta 1989 – pa seveda ne samo tam – je po mnenju nekega komentatorja Furet dokazal, da je šele »z Mitterandom Francija dosegla tisto demokratično stabilnost in toleranco, ki je prejšnje republike s svojim centralizmom, s svojim etatizmom, s svojim bojevitim antikrščanstvom in s svojimi posegi v avtonomno šolstvo ne samo niso dopuščale, ampak so jo načrtno preprečevale. Šele tedaj je Francija, kot je Furet zatrdil v nekem drugem predavanju deset let prej, dosegla konec »velike in dolge verske vojne«, šele tedaj je nastopila »stabilnost, ki je Francija ni poznala dvesto let«.

Kot nezgodovinar seveda ne morem komentirati v podrobnosti. A nekaj me je tudi kot

[Stran 068]

laika prizadelo. To je bilo ponižanje, ki ga je Francija doživela v drugi svetovni vojni. Na kratko:

Dober mesec po nemškem napadu, 10. maja 1940, se je francoska armada »slabo izvežbana, slabo opremljena, s pomanjkljivo letalsko in oklepno zaščito« začela neredno umikati. Že pred koncem junija je maršal Petain, zmagovalec bitke pri Verdunu leta 1916, po naročilu predsednika države prosil Nemce za premirje, pri čemer si je izpogajal pravico do ozemlja pod francosko upravo, kar seveda ni moglo skriti sramotnega nemškega darila. 10. julija je v Vichyju sklical narodno skupščino in tam »na dan bridkosti in žalosti« oklical »državo Francozov«. Kar si je Petain zamislil kot rešitev, tega so se kmalu polastile povsem druge sile – eden med njimi je bil tudi po vojni usmrčeni Pierre Laval – ki so zapeljale v povsem druge vode.

Toda za našo misel je pomembno nekaj drugega. Spričo dejstva – na katerega opozarja tudi Furet – da so se ruski boljševiki neprestano sklicevali na jakobinsko prvino francoske revolucije, je na Sorbonni, pa tudi na drugih francoskih in evropskih univerzah v prvi polovici 20. stoletja, francosko revolucijo zasenčila ruska revolucija leta 1917. To pa je v veliki meri pripomoglo k temu, da je imela Francija poseben posluh za apele, ki so prihajali iz Kominterne, da je v obrambi proti »fašizmu« potrebno ustanavljati vlade »ljudske fronte«. Te pa vsaj v Franciji niso imele duha, da bi državo usposobile za kompetentno vojaško silo.

Stanje, v kakršnem je država Slovenija, naša domovina, naša kultura, naše gospodarstvo, naš jezik, a vendar predvsem naša država, je takšno, da zahteva prisebnost, nepopustljivo prisebnost. Nas je premalo, da bi vzdržali dvesto let.

Prisebnost ne pomeni nič drugega, kot biti to, kar si, biti pri sebi, biti resničen, biti človek. Stanje države ni nekaj, kar bi bilo zakopano sto klafter globoko pod zemljo in kar bi bilo treba šele odkopati. Stanje države je nekaj, kar hodi po cestah in ulicah, kar srečuješ po pisarnah in ustanovah, kar se razkazuje po medijih. Stanje države je nekaj, česar ni mogoče ne videti. Stanje države je stanje pameti. Pamet pa ni nekaj, kar prinesejo spričevala; tudi spričevala, a je vendar predvsem res, da pamet prihaja od poslušanja sveta in sebe, od razumevanja svojega srca in srca svojega bližnjega. In vendar!

Že nekaj desetletij je od tega, kar sem prvič naletel na Yeatsovo pesem Drugi prihod in v njej prebral dva verza, ki mi potem nista šla več iz spomina. Vedno bolj sta se mi zdela resnična, vedno bolj, vse do danes:

Medtem ko so najboljši brez vsakega prepričanja,
so najslabši polni strastne zagnanosti.

Dovolite mi, da vam ju še enkrat preberem.

Medtem ko so najboljši (najboljši ljudje) brez vsakega prepričanja,
so najslabši (najslabši ljudje) polni zagrizene in premetene delavnosti.

Kar poglejte okoli sebe in se vprašajte, ali je mogoče povedati o tem svetu kaj bolj resničnega? Le kaj se je zgodilo? Le kam je šla skrb? Skrb, ki je, če hoče biti to, kar ji je bilo zaukazano biti od začetka, vedno tudi skrb za to, kar nisem jaz, za to, kar je predvsem drugi človek. Kdaj so ljudje pozabili, da ne morejo ničesar narediti zase, če hkrati ne naredijo kaj tudi za to, kar je drugo in kar je drugi.

A naj vam še povem, kako pesnik William Butler Yeats pesem začenja? Začenja jo z neko podobo, potem pa to podobo še prevede v stvarni jezik. Podoba se glasi:

Krožeč v vedno širših krogih
sokol ne sliši več sokolarja.

Čeprav je ta podoba jasna in razumljiva, se Yeatsu zdi, da jo mora ponoviti v načinu vsakdanjega jezika:

Stvari razpadajo, središče več ne drži.

Tako je pesnik dosegel, da je njegova misel jasna vsakomur, človeku poetu in človeku fiziku. Človek ne razume več celote, je ne razume in je nima. Svet zanj ni več celota, vesolje zanj ni več celota. Tudi človek sam sebi ni več celota. Zakaj ne? Zato, ker nima zveze s svojim izvorom, ker se je tako zelo oddaljil od njega, da ne sliši več njegovih informacij; ker nima več bistvene obveščenosti. Z vsakim krogom je bolj sam, z vsakim krogom manj ve, kdo je.

Za zaključek mi dovolite, da vam pokažem še en prizor. V nedeljo, ne dolgo tega, sem bil povabljen k številni družini na kosilo. Pri hiši imajo navado, da pred kosilom preberejo nedeljski evangelij, in če imajo pri hiši gosta, ta čast pripada njemu. Tako sem tiste nedelje tam jaz prebral zgodbo o usmiljenem Samarijanu. Besedilo sem seveda poznal, saj sem ga že velikokrat slišal in kdaj mogoče tudi prebral. A tisto branje za mizo je bilo nekaj posebnega. Vsaj tak vtis je naredilo name. Ko sem evangelij prebral in knjigo odložil, me je obšel občutek, da tako pomembnega besedila še nikoli nisem imel v rokah. Seveda

[Stran 069]

je izrednih besedil v tej knjigi cela vrsta. A občutje v meni je vztrajalo, obenem pa me je obšla tudi misel, da tega, kar čutim, ne sebi ne drugemu ne bi znal povedati. Da besede, s katerimi razpolagam, za to ne bi zadostovale. In tako je ostalo.

Vse do časa, ko sem začel intenzivno misliti na to, kaj bi bilo mogoče in potrebno povedati slovenskemu svetu v Rovtah 25. avgusta. Takrat pa se mi je naenkrat zazdelo, da bi bilo treba tri stvari reči in bi jih slovenski svet moral vedeti:

Pravega prepričanja, da je za ta svet potrebno nekaj storiti, ni, ker v ljudeh ni tistega naravnega občutja in začetne naravnanosti, ki ji pravimo usmiljenje. Usmiljenja pa zato ni, ker ljudje, »krožeč v vedno širših krogih« okoli svojega središča, ne slišijo Boga in njegove besede.

Enega zadnjih papežev navajajo, da je za Evropo rekel, ali bo krščanska ali pa je ne bo. Včasih smo morda mislili, da so to pač pobožne besede. Kaj pa naj papež reče? Sedaj pa se vedno bolj zavedamo, da so te besede zrasle iz globinskega spoznanja. Antična krščanska Evropa je bila dvožariščna, nosila sta jo razum in vera. Njen človek, evropski človek, je bil zato cel človek, nosile so ga ambicije znanosti in obljube evangelijev.

Današnja Evropa pa je eno od dveh žarišč ugasnila, da ji je ostal samo razum, samo védenje. Na njem je obljubljala postaviti sistem, ki bo, kakor je rekel T. S. Eliot, tako popoln, da človeku ne bo več treba biti dober. A je ta »druga« Evropa čez nekaj stoletij postavila svet, ki so ga zaznamovala imena Auschwitz, Gulag, Kolima, Barbarin rov, Goli otok, Krimska jama in nešteto drugih. Samo v Sloveniji jih je šeststo.

George Rendell, britanski veleposlanik pri jugoslovanski begunski vladi v Londonu, je v svojih spominih zapisal, da so Slovenci mogoče edini zares katoliški narod v Evropi. In ko smo pozneje kdaj premišljali, zakaj je ravno Slovenijo doletelo, kar jo je doletelo, si pravimo, da je to pač zato, da bi mi danes, ko Evropa lovi svoje ravnotežje in še ne ve, če ga bo našla, vedeli – ali bolj vedeli – kje moramo stati in česa nikakor ne smemo pozabiti, če hočemo živeti.

Dragi prijatelji! Ko sem sprejel odgovorno nalogo, da za ta slovesni dan poiščem nekaj besed, sem pomislil, da je na tako pomembnem kraju potrebno najti besede, ki bodo veljale za vse Slovence. Besede za tisto, kar moramo vsi vedeti in kar moramo nositi v spominu, da ne bomo preveč kaznovani za svojo zgodovinsko neprisebnost. O tem kraju posebej torej nismo govorili. O množici fantov in mož, ki jih nenadoma ni bilo več. Bili so mladi, z veliko večino so bili vsi mladi. V Teharjah smo videli, kako je mlademu človeku težko umreti. Ko je politkomisar Škulj prebral smrtno obsodbo Jožetu Kramplju iz vasi pod Turjakom, smo zaslišali krik, ki ga ni bilo mogoče pozabiti. Nobeden od tistih, ki smo takrat tam stali, ga ni pozabil. Pokojni dr. Tine Velikonja je, če je beseda nanesla na Teharje, govoril samo o tistem kriku. Tako težko je umreti mlademu človeku. In koliko jih je bilo. Samo iz tega kraja jih je bilo čez dvesto. Človek se ob tej nedoumljivosti sprašuje: Kako si ti ljudje še upajo hoditi po Sloveniji! Kako si po vsem tem še upajo hoditi po Sloveniji! In vi, ki ste ostali, koga so poslali nad vas? Hudobne učiteljice, pokvarjene novinarje, ljudi iz aparata, ki so iz posvečene tkanine narodove tragedije trgali niti in z njimi krpali svoje bedne kariere. Koliko krivic, koliko nesramnih laži, koliko žalitev so morali vaši ljudje prenašati v zamolkli tišini svojih misli! A vendar. Ne smemo ostati v sebi! Misliti moramo na Slovenijo. Posebej danes moramo misliti na Slovenijo! Posebej danes moramo misliti nase tako, da mislimo prvenstveno na svojo domovino!

Kako bi naš spomin razširili čez vso Slovenijo danes, ko smo se tukaj zbrali, da obnovimo spomin na dan pred dvajsetimi leti, ko so bile tu postavljene farne spominske plošče? Mar ne bi bil ta spomin še najbolj veljaven, trajen, in imen, na teh kamnih zapisanih, vreden, če bi se med nami, seveda predvsem med tistimi, ki ste organizirali in oblikovali ta mogočni množični spomin, spočela misel na Vseslovenski odbor za farne spominske plošče. Pomislite, kaj bi pomenilo za Slovenijo, če bi se dvestokrat na leto zbrali v eni od far – toliko je namreč vseh plošč – in po nedeljski maši pred ploščo zmolili nekaj molitev ali prebrali kratko besedilo, prebrali imena na plošči in bi kdo še kaj povedal. Na ta način bi se v kraju obnavljal spomin, fara bi postajala vedno bolj eno, ne samo v prostoru, ampak tudi v času. To bi bil dan, ko bi v kraj pritekale energije, ki bi ljudem dajale moč preživeti v vsakem času.

Če bi se v Rovtah prebudili ljudje, ki bi jih velika in plemenita misel vodila, da bi to dejanje uresničili in vodili, bi ne samo svojemu kraju, ampak vsej Sloveniji prinesli občutek zadovoljstva, da so sedaj njihovi ljudje, pa naj bodo že kjerkoli, v resnici doma; v tem, kar so bili, kar so sedaj in kar bodo za zmerom.

[Stran 070]

6.2.1.

V prvem delu mojega poročila (ZAVEZA 89) sem na kratko opisal, kako brezupno in neuspešno je bilo prizadevanje za sodno obnovo kazenskega postopka proti škofu Rožmanu, boj pravnika z boljševiško formiranimi in komunistični revoluciji predanimi sodniki ljubljanskega okrožnega in višjega sodišča. Že po prvem sodnem krogu sem spoznal, da normalne obnove ne bo, saj se je hitro pokazalo, da bo sodišče uporabilo vsa dovoljena in tudi nedovoljena sredstva in postopke, da bo obnovo zavrnilo ali vsaj odložilo v nedosegljivo prihodnost. Treba je bilo misliti na drugo rešitev!

Druga možnost ali drugo izredno pravno sredstvo je bila zahteva za varstvo zakonitosti. Slabost te poti je, da ne vodi k iskanju resnice, k spremembi ugotovljenega dejanskega stanja, ampak lahko popravi samo napačno uporabo predpisov ob nespremenjenih dejanskih ugotovitvah. Prednost te poti pa je, da je odločanje enostopenjsko, kar onemogoča neskončno ponavljanje in zavlačevanje. Udeleženih je manj oseb, postopek je enostavnejši in odločiti je treba o manjšem številu vprašanj. Sojenje je pridržano vrhovnemu sodišču, pri katerem je vsaj načeloma manj možnosti za politično ali ideološko sprenevedanje ali drugačno pristranskost.

Zahtevo za varstvo zakonitosti sem začel pripravljati – drugače kot zahtevo za obnovo – sam, brez vednosti drugih tožilcev. Večino dela, posebno pisanje, sem opravil doma. Med študijem in pravno analizo kazenskega postopka in sodbe proti Rožmanu pa sem spoznal, da je krivična in nezakonita tudi obsodba drugih slovenskih obsojencev. Ko je bila spomladi 1998 zahteva glede obsodbe škofa Rožmana že napisana, sem jo zato razširil še na obsodbo drugih štirih slovenskih obsojencev: div. generala Leona Rupnika, upravnika policije dr. Lovra Hacina, ministra dr. Miha Kreka in domobranskega polkovnika Milka Vizjaka. Priprava zahteve se je zato zavlekla do jeseni 1998 in se približala koncu mojega tožilskega mandata.

Zahtevo za varstvo zakonitosti sem preko Okrožnega sodišča v Ljubljani vložil 6. novembra 1998. Do 3. decembra, ko se je končal moj mandat, se ni zgodilo nič. Od 3. decembra naprej je vrhovno tožilstvo vodil moj dotedanji namestnik Jože Friedl, ker se politiki niso mogli dogovoriti in imenovati novega generalnega državnega tožilca. Po zakonu bi sicer moral sam ostati na položaju do nastopa novega generalnega tožilca, vendar tega nisem hotel, ker me je tedanji minister za pravosodje Tomaž Marušič v sodelovanju s predsednikom vrhovnega sodišča dr. Mitjo Deisingerjem in predsednikom državnozborske komisije za volitve in imenovanja poslancem Maksom Lavrincem »razrešil« že 14. novembra, Zveza borcev in poslanec Zmago Jelinčič pa so že prej kričali, naj mi državni zbor odvzame mandat vsaj en dan pred potekom.

Po mojem odhodu so o moji vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti razpravljali na sestanku vrhovnih tožilcev. Pri tej razpravi se je izkazal dr. Zvonko Fišer, sedanji generalni državni tožilec, ki naj bi po pripovedi prisotnih rekel, da pri tej zahtevi ne gre za pravno ampak za politično zadevo, o kateri naj odloča politika in ne tožilstvo, mojo vložitev zahteve za sodno varstvo pa zato označil za »pobalinstvo«.

Nova generalna državna tožilka je bila imenovana 12. marca 1999 in takoj po prisegi za javno televizijo izjavila, da bo vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti proti obsodbi škofa Rožmana umaknila, češ da »zahteva ni v narodnem interesu«. Že čez štiri dni je to tudi v resnici storila in 16. marca sodišču sporočila, da umika zahtevo, »ki jo je vložil Anton Drobnič kot generalni državni tožilec«. Okrožno sodišče je s sklepom sodnice Milene Jazbec Lamut umiku brez pomisleka ugodilo in zahtevo zavrglo, tako da ta do vrhovnega sodišča sploh ni prišla.

Katere sodne vloge je dovoljeno umakniti in kdaj jih upravičenec lahko umakne, natančno določajo predpisi o kazenskem postopku. Tedanji zakon umika moje zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeval. Zahtevo je smel vložiti samo vrhovni državni tožilec, o njej je lahko odločalo samo vrhovno sodišče. Bilo bi sramotno za pravosodje, če bi vrhovno tožilstvo svoje odločitve kar spreminjalo, in žaljivo za vrhovno sodišče, če bi mu tožilstvo poslalo nepremišljeno zahtevo in jo nato umaknilo. Umik zahteve in sodni sklep o zavrženju zahteve sta zato nezakonita in za pravno državo sramotna.

Drugo vprašanje je, kako in od kod je nova vrhovna tožilka poznala zahtevo, da jo je takoj razglasila za nasprotno narodnemu interesu, preden je pravno in dejansko prevzela

[Stran 071]

posle generalne državne tožilke in dobila pravico in dejansko možnost za pregled spisov. In po katerih merilih je ocenila narodni interes, zlasti pa, po katerem zakonu je bila za takšno oceno pristojna?

Zdenka Cerar s svojo neučakano javno izjavo in nepremišljenim umikom moje zahteve ni zagrešila samo sramotne strokovne napake, kot se je izkazalo v nadaljnjem postopku, ko je vrhovno sodišče zahtevi ugodilo, storila je tudi zlorabo uradnih pravic, ko je v kazenskem postopku zavestno odločala po interesih in ne po zakonu, kot bi morala, pri tem pa je bila še tako nespametna, da je ta zločin kar sama javno opisala in razglasila. Tudi kasneje je pred kamerami rada nastopala in »strokovno« povedala mnogo neumnosti!

Ni potrebno ugibati, od kod Zdenki Cerar navodilo za tako sramotno dejanje, ki ga sama nikakor ne bi bila zmožna. Na vrhovni položaj v tožilstvu je bila postavljena po volji zadnjega vodje totalitarne partije Milana Kučana. Z njim je še iz časov študija tesno sodelovala, on je tudi iznajditelj in glavni nosilec »nacionalnega interesa«. Neznano je, ali je tožilka partijskemu navodilu o narodnem interesu podlegla zaradi slepe zvestobe partiji, ali zaradi nesposobnosti pravnega razmisleka ali – kot vse kaže – zaradi obojega skupaj. Znano pa je, da je s tem interesnim dejanjem sama zanikala in za vedno pokopala svojo tako hvaljeno »strokovnost«. Boljševikom so besede vedno bile samo sredstvo za prevaro ali ustrahovanje.

Zdenka Cerar pa se ni zadovoljila samo z nezakonitim in do mene kot vložnika skrajno nespodobnim umikom zahteve. Svoje nečastno dejanje je nadaljevala tudi z neposredno lažjo. Na pismo treh civilnih združenj, Združenih ob lipi sprave, Civilne družbe za demokracijo in pravno državo in Društva za ureditev zamolčanih grobov, v katerem so vprašali o rehabilitaciji škofa Rožmana, je generalna državna tožilka 13. 9. 1999 odgovorila z uradnim pismom št. Tu-305/99-2, v katerem je zapisala, da je zahtevo za varstvo zakonitosti umaknila, »ker je njen predhodnik predlagal razveljavitev sodbe zoper vse obsojence v isti sodbi, ki so predstavljali vrhove slovenske kolaboracije, med drugim tudi nemškega komandanta Ervina Rösenerja«. Združenja je še prosila, naj o zapisanem seznanijo svoje člane! Tudi tukaj se ni pokazala samo njena moralna rahlost, ampak tudi njena nepremišljenost, saj bi morala vedeti, da je zahteva javno dostopna uradna listina in bo njena boljševiška laž hitro odkrita.

Zaradi te laži sem na Okrožnem sodišču v Ljubljani proti Cerarjevi pred devetimi leti vložil odškodninsko tožbo na podlagi določbe 2. odst. 26. člena Ustave RS, ki predpisuje pravico oškodovanca, da terja odškodnino neposredno od tistega državnega funkcionarja, ki mu je škodo povzročil. Predolgo in utrujajoče bi bilo navajati vse sprenevedanje in »strokovnosti«, ki jih je toženka navajala v odgovor. Sodnica Katarina Parazajda je s sodbo št. P 2859/2004-III novembra 2007 zahtevek zavrnila, češ da toženka kot privatna oseba za laž državnega organa ni odgovorna in da njen zapis tudi ni žaljiv. Mojo pritožbo zoper to sodbo je senat Višjega sodišča v Ljubljani v sestavi Irene Veter kot predsednice, Zvoneta Strajnarja kot poročevalca in Antona Panjana kot poročevalca zavrnil, prav tako je senat vrhovnega sodišča, ki so ga sestavljali Anton Frantar kot predsednik in člani Aljoša Rupel, mag. Nina Betetto, dr. Mateja Končina Peternelj in Janez Vlaj s sodbo II Ips III/2009 z dne 10. 9. 2012 zavrnil revizijo zoper sodbi na nižjih sodiščih s pozornosti vrednim stališčem, da ustavna določba 26. člena ne daje nobene pravice oškodovancu, ampak le zakonodajalcu, da lahko neposredno odgovornost povzročitelja določi z zakonom, česar pa ta doslej ni storil! Ali je ustavna določba o neposredni odškodninski odgovornosti državnih funkcionarjev res prazna slama, ali za povzročeno škodo res niso odgovorni in so drugačna zagotovila politikov samo bajke za naivne, bo moralo povedati ustavno sodišče, ko bo odločilo o moji ustavni pritožbi, vloženi 31. 12. 2012.

Po zavrnitvi zahteve za obnovo postopka in umiku zahteve za varstvo zakonitosti ni bilo več nobenega pravnega sredstva in nikogar, ki bi lahko zahteval rehabilitacijo škofa Rožmana. Zato sem novemu ministru za pravosodje dr. Lovru Šturmu predlagal takšno spremembo zakona o kazenskem postopku, da bi izredna pravna sredstva v korist umrlih duhovnikov in redovnikov smeli vložiti tudi predstojniki njihovih verskih skupnosti. To se je zgodilo jeseni 2005 z novelo ZKP-G.

Takoj sem prosil za sprejem pri nadškofu Alojzu Uranu, ki pa nad mojo prošnjo, naj za škofa Rožmana da pooblastilo za novo zahtevo za varstvo zakonitosti, ni bil ravno navdušen, češ da vprašanje škofa Rožmana še ni razčiščeno. Po mojem nekoliko preživahnem pojasnilu, pri katerem se je celo polomil dragocen stol v škofovi sprejemnici, pa je molče vstal in odšel v sosednjo pisarno, se vrnil s podpisanim pooblastilom in mi ga prav tako molče izročil. Zahvalil sem se in mu rekel le, da bo na ta podpis kmalu lahko ponosen.

[Stran 072]

Figure 38. Pravnost slovenskega sodstva Tamino Petelinšek

S hčerko Lidijo Grbec, ki je odvetnica, na katero se je glasilo pooblastilo, sva pripravila novo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je le nekoliko izboljšano besedilo prve zahteve, dopolnjeno s predlogom, da se izločijo vrhovni sodniki, ki so bili ali so še člani katere od komunističnih partij ali njihovih naslednic. Vložena je bila konec decembra 2005.

Na to zahtevo je Alenka Mežnar, spec. vrhovna tožilka, vložila odgovor, v katerem je predlagala, naj vrhovno sodišče sodbo tako spremeni, da bo Rožman oproščen vseh vojnih zločinstev, obsojen pa za vsa dejanja kolaboracije, ki jih je v očitnem nasprotju z mednarodnim vojnim pravom opisala v pravem boljševiškem traktatu še bolj baročno kot prvotna sodba. Pri tem pa tako kot vseh šest dolgih sodnih odločb v postopku za obnovo tudi ona ni niti z besedo omenila partizanskega nasilja in terorja boljševiške revolucije. Za pravosodje, ki je najdalj v boljševizmu zaostali del slovenske družbe, komunistične revolucije pač ni. Bi jo sodniki videli, če bi veliki spomenik revoluciji prestavili pred sodišče, morda pa bi pomagalo, če bi sodišče premestili k Hudi jami? Ne, ker nočejo videti! Seveda je obramba na tožilkino izjavo temeljito odgovorila.

Tedanji predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen je predlog, naj se sodniki – komunisti sami izločijo, spremenil v formalno zahtevo za izločitev in jo nato zavrnil, češ da so sodniki že ob izvolitvi v trajni mandat bili spoznani za »osebnostno primerne«, zato »je mogoče povsem zanesljivo sklepati«, da dvom o njihovi nepristranskosti ni upravičen. Zakaj potem v zakonu predpisi o izločitvi, ni smel povedati, saj bi se drugače morali izločiti skoraj vsi vrhovni sodniki.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 1. 10. 2007 s sodbo št. I Ips 51/2006 v senatu vrhovnih sodnikov svetnika Marka Šorlija kot predsednika in članov Petra Hauptmana, svetnika Branka Masleše, Pavla Dolenca ter Maje Tratnik ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo glede obsojenih dr. Gregorija Rožmana in dr. Mihe Kreka razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. Sodbo je pospremilo s posebnim sporočilom za javnost z dne 11. 10. 2007, v katerem opozarja na ne dovolj raziskano preteklost in na javni interes za raziskavo povojnih kazenskih procesov, s čimer je neposredno zavrnilo izjavo Zdenke Cerar, da zahteva ni v narodnem interesu.

[Stran 073]

#stran ima sivo ozadje#

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA
Ljubljana, Beethovnova ulica 5

Ljubljana, 20. januarja 2009

Velecenjeni gospod
msgr. ALOJZ URAN
ljubljanski nadškof in metropolit,
predsednik Slov. škof. konference

Spoštovani gospod nadškof in predsednik konference!

Letos jeseni, natančno 16. novembra 2009, bo minilo 50 let od smrti ljubljanskega škofa in velikega kanclerja Teološke fakultete v Ljubljani dr. Gregorija Rožmana. Obenem bo jeseni najkasneje 1. 10. 2009 v skladu z novim kazenskim zakonom dokončno ustavljen montirani kazenski postopek, ki ga je proti škofu vodila nekdanja komunistična totalitarna oblast. Ustavitev 63-letnega preganjanja in pol stoletja po smrti preganjanega škofa, enega od vaših velikih prednikov, je nedvomno skrajni čas za temeljni premislek o njegovem življenju in delu v dobi najtežjih preizkušenj in trpljenja slovenskega naroda, o njegovem pomenu za ljubljansko škofijo in njene vernike. Prepričani smo, da boste letos tako v ljubljanski nadškofiji in v novomeški škofiji kot v vsej slovenski Cerkvi, ki jo usmerja Slovenska škofovska konferenca, temu premisleku dali tako potreben teološki in zgodovinski poudarek kot nujen organizacijski okvir, zlasti pa ustrezno duhovno pripravo in zagon.

Posebej pa bi radi opozorili na dejstvo, da je škof dr. Gregorij Rožman tudi po 50 letih še vedno pokopan v tuji zemlji, tam daleč v ameriškem Lemontu, kjer njegov grob obišče le malo Slovencev. S stališča osnovne človeške spodobnosti, pradavne kulture in verske zvestobe je zadnji čas, da že drugi rod vernikov po smrti škofa Rožmana in že peti njegov škofovski naslednik njegove posmrtne ostanke preneseta domov v svobodno in samostojno Slovenijo in jih pokopljeta med njegovimi verniki in njegovimi duhovniki na ljubljanskem pokopališču pri Sv. Križu, kjer bo njegov grob lahko našel in obiskal vsak Slovenec.

Zelo nekrščansko in nekulturno bi bilo, za voditelje pa nečastno, če bi se jeseni 50. obletnice Rožmanove smrti morali v Ljubljani spominjati samo ob njegovi sliki, saj v škofijskem mestu nima še nobenega javnega spomenika ali javne spominske plošče. Nečastno zlasti zato, ker za prenos škofovih posmrtnih ostankov v domovino ni nobenih niti pravnih niti dejanskih ovir ali zadržkov razen nepotrebnega in tako za pokojnega škofa in sedanjo Cerkev kot za vernike in narod žaljivega obzira do škofovih obrekovalcev in zločinskih preganjalcev, nerazumljivega obzira do brezobzirnih nasprotnikov škofa, vernikov in Cerkve.

Ob spominu na škofa Rožmana ne smemo prezreti niti napovedi Slovenske škofovske konference, da bo prihodnje leto v Ljubljani vsenarodni evharistični kongres, na katerega je povabljen in pričakovan tudi papež Benedikt XVI. Zadnji slovenski evharistični kongres je bil tik pred drugo svetovno vojno, pripravil in vodil ga je prav škof dr. Gregorij Rožman. Kaj bodo o tem vernikom, narodu in svetu pa tudi samemu papežu povedali prireditelji in voditelji prihodnjega kongresa, kako se bodo izgovorili, če bo Rožmanov grob še vedno pozabljen v tujini? Molčati o škofu Rožmanu ne bo več mogoče!

Zaradi vsega povedanega je Nova slovenska zaveza, ki je nosilka avtentičnega spomina na slovenski odpor proti komunistični revoluciji, prepričana, da se je potrebno takoj odločiti in pravočasno pripraviti vse, kar je nujno tako na duhovnem, verskem in informacijskem kot na pravnem, družbenem in organizacijskem področju, da bomo škofove zemeljske ostanke lahko še pred 16. novembrom 2009 prenesli v domovino in jih pokopali, kot se spodobi in je pravično.

Spoštovani gospod nadškof in predsednik slovenske konference! Prosimo vas, da z našo prošnjo in pričakovanjem seznanite tudi druge vaše sodelavce in člane Slovenske škofovske konference. Novomeškemu škofu gospodu Andreju Glavanu, ki je tudi Rožmanov naslednik na delu nekdanje ljubljanske škofije, pa sami pošiljamo izvod te pobude, enako tudi frančiškanom v Lemontu.

Prosimo, da bi Bog blagoslovil to naše in – prepričani smo – tudi vaše delo in prizadevanje in vse vodil po pravi poti proti dobremu cilju!

Z iskrenimi pozdravi in spoštovanjem!

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA
predsednik Anton Drobnič

[Stran 074]

Vrhovno sodišče je sodbo razveljavilo tudi zato, ker sta bila Rožman in Krek sojena v odsotnosti in se nista mogla zagovarjati. Zaradi njune smrti te bistvene procesne napake ni bilo več mogoče odpraviti, zato je obramba oktobra 2007 predlagala, naj sodišče kazenski postopek ustavi. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani pa je po okrožni tožilki Katjuši Čeferin šele februarja 2009 sodišču sporočilo, da umika obtožbo proti škofu Rožmanu za vojne zločine. Okrožno sodišče v Ljubljani je nato 10.4.2009 po sodnici Mateji Lužovec s sklepom št. II K 322/2007 ustavilo kazenski postopek proti dr. Gregoriju Rožmanu in dr. Mihi Kreku, ker za nadaljevanje ni procesnih predpostavk in ker je tožilka del obtožbe za vojne zločine umaknila.

Tako je po dolgih letih mojega »pobalinstva« in prizadevanj proti »interesu naroda« le prišlo do nedvomne sodne rehabilitacije škofa Rožmana in ministra Kreka, čeprav bi tožilstvo in sodišče lahko postopek še zavleklo do 1. oktobra 2009, ko bi po noveli zakona o kazenskem postopku novo sojenje zastaralo in bi prišlo le do formalne ustavitve. Nekaj o tem, kakšne razredne učenosti in nesmisle so ob ustavitvi postopka proti škofu Rožmanu napisali zaslužni socialistični profesorji in časnikarji centralnih medijev, sem že zapisal. Vsega je preveč in se bo moral v to greznico spustiti še kdo mlajši.

Nova Slovenska zaveza je 20.1.2009 predsedniku Slovenske škofovske konference Alojzu Uranu poslala pismo, v katerem škofa obvešča o spremembi zakona in o ustavitvi postopka proti škofu Rožmanu najkasneje 1. oktobra, opozarja na 50. obletnico škofove smrti 16. novembra in poziva k prekopu njegovih posmrtnih ostankov. Kopijo te poslanice je dostavila še novomeškemu škofu in frančiškanom v Lemontu. Doslej na to poslanico ni dobila nobenega odgovora od nobenega naslovnika.

Pač pa je ljubljanski nadškof Alojz Uran v nedeljo 15. 11. 2009 v ljubljanski stolnici daroval mašo ob 50. obletnici Rožmanove smrti. Javnost je o tem obvestila Nova Slovenska zaveza in s tem napolnila stolnico. Po slovesni maši se je nadškof s spremstvom podal proti glavnemu vhodu v cerkev in se kmalu zopet vrnil h glavnemu oltarju. Nihče ni ničesar pojasnil in šele naslednje dni smo lahko videli, da je blagoslovil nov nagrobni kamen nad sedanjo grobnico z napisom, da je škof Rožman »pokopan v Lemontu«.

Po tej maši sem nadškofu Uranu rekel, da je treba misliti še na prekop. Nasmehnil se je in mi kratko odgovoril: »Da, sedaj je vse pripravljeno in urejeno.« Kako je pripravljeno in urejeno, nisem izvedel, nadškof Uran pa je 29.11.2009, torej dva tedna po maši za Rožmana odstopil. Upanje je zato hitro minilo, zlasti ker tudi dosleden molk vseh namesto odgovora na našo poslanico ni mogel biti slučajen. Precej megleno se je povrnilo šele po treh letih, ko smo pozimi 2013 prebrali sporočilo nadškofa dr. Antona Stresa. Megleno zato, ker se je nadškof skliceval na Milana Kučana kot pobudnika prekopa in navajal njegovo »dovoljenje« za prekop tudi brez rehabilitacije, kar bi bilo seveda ugodno za nadaljnje manipulacije z Rožmanom, pri tem pa se je navedba končala pred Kučanovim navodilom, da mora prekop biti »brez triumfalizma«. Po pogrebu smo iz zapisa v Družini izvedeli še za navodilo, ki ga je že ob Rožmanovi smrti leta 1959 UDBA poslala škofu Vovku, ki je v Rožmanovi odsotnosti upravljal ljubljansko škofijo, da ob smrti škofa Rožmana ne smejo zvoniti in da smrti ne smejo oznaniti po cerkvah.

Vse ukazano se je tudi zgodilo: ob pogrebu nobenega govora, oznanila po cerkvah ni bilo, zvonovi, ki so se ob maršalovi smrti pregreli, so bili ob škofovem pogrebu nemi, objavo pogreba v Družini je večina bralcev prejela šele dan po pogrebu, tudi pri Novi Slovenski zavezi smo za Rožmanov pogreb izvedeli iz Lemonta. Tako so ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana 13. 4. 2013 v njegovi stolnici pokopali po obredu svete matere Cerkve, dopolnjenem po protokolu UDBE in po navodilu komunističnega vodje Milana Kučana.

[Stran 075]

6.3.1.

Sedemdeset let je minilo od obiska škofa Gregorija Rožmana v Šentjoštu. Samo slutim lahko, s kakšnim ponosom, s kakšnim veseljem in spoštovanjem so takrat domačini pričakovali škofa, ki je vodil Cerkev v Sloveniji v njenem najhujšem obdobju. 70 let nazaj je škof dr. Gregorij Rožman podelil zakrament svete birme prav v kraju, kjer je v obrambi pred partizanskim nasiljem nastala prva vaška straža. Škof je vaščanom prinesel tolažbo in jim okrepil vero v Kristusa, vendar tudi sam ni odšel praznih rok. Prepričana sem namreč, da se je tu, med ponosnimi in vernimi katoličani škof takrat spočil in naužil ne samo lepot tega kraja, temveč predvsem pristnega in gorečega slovenstva, pokončnosti in upanja, da bo slovenski človek spoznal in doumel globino sovraštva, ki ga je prinašal komunizem. Tu je gotovo začutil odločnost, ki je jasno sporočala »naše domovine in vere ne damo«. Zagotovo mu je tudi to srečanje dalo moči, da je zdržal vso jezo in bes medvojne komunistične oblasti, ker se ni vdal ustrahovanju brezbožnega komunizma in njegovih podložnikov. Prav zaradi tega so mu ti podložniki, ki so postali oblastniki, sodili za tiste zločine, ki jih je povojna oblast pravzaprav prepoznavala znotraj same sebe – zločine proti narodu, proti slovenstvu in tisočletni slovenski krščanski zgodovini. Ko so na sojenju vpili »izdajalec«, so v resnici vpili proti samim sebi. Rožmana takrat, ko so mu sodili, ni bilo v Sloveniji, zato ga v svojem besu niso mogli ubiti. Vsaj ne fizično. So pa dolga desetletja ubijali njegovo dobro ime, blatili njegovo delo, zaničevali njegovo skrb za Slovence. Veliki petek za škofa Rožmana ni trajal samo en dan, temveč desetletja, ki jih je moral preživeti v izgnanstvu. Ne samo živ, temveč tudi mrtev dolgo časa ni našel miru v slovenski zemlji. Vse do letošnjega aprila, ko smo ga mnogi v ljubljanski stolnici pospremili na njegovi zadnji poti. Bilo je to slovo od velikega slovenskega domoljuba in pastirja, ki je bil zvest svoji domovini do konca. Naj si tu izposodim besede še enega velikega Slovenca, ki si je moral zaradi bratomornega komunizma svoj dom ustvariti daleč od domovine, ki jo je imel tako rad, sedaj že pokojnega Božidarja Finka: »Gregorji Rožman je bil neomajno zvest slovenski domoljub, ki je vzgled in opomin tistim, katerih usta so polna samohvale z bojem za narodno svobodo, njihova dejanja pa so bila nekdaj in so še danes usmerjena v partikularne interese za oblast in bogastvo.«

Da, škof Rožman je bil takrat pravi pastir ovcam, ki so mu bile zaupane – ne samo tistim v demokratičnem taboru, temveč tudi onim, ki so se združevali pod rdečo zvezdo. Bodril jih je, jih spodbujal k zvestobi domovini ter jih učil temeljnih resnic in moralnih načel. Vendar ni bil učitelj in vodnik samo tistim, ki jih je spremljal v času svojega življenja. Njegovo delo in življenje samo nam govorita in nas na različne načine spodbujata tudi danes.

Škof Rožman nam je tako svetal vzgled zvestobe narodu in domovini. Kljub nacističnemu preganjanju, ki ga je bil kot Slovenec deležen na Koroškem, ni izdal svojih korenin, svojega naroda. Zavedal se je, kakšna dragocenost pomeni biti Slovenec. Več kot tisoč let živimo Slovenci na tem ozemlju. Naši predniki so s pesmimi, s kulturo, z običaji, pa tudi s pisano besedo ohranjali slovenščino in slovensko tradicijo. Ne pozabimo, da smo bili med prvimi na svetu, ki smo dobili prevod Svetega pisma v svojem jeziku. To veliko dediščino smo prejeli od svojih očetov, to moramo in smo dolžni prenesti na naše potomce. To je velika odgovornost, ki pa se je premalo zavedamo. To ne-zavedanje je v veliki meri rezultat uspešnega »preoblikovanja slovenskega narodnega značaja«, kar je bila ena temeljnih točk protiimperialistične fronte, ki pa v sebi ni nosila ljubezni do naroda in njegovega čutenja, temveč je stremela »k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda« in k revoluciji ne glede na žrtve. Prav zaradi tega spodbujanje narodne zavesti oblast, ki se ideološko napaja v preteklem sistemu, označuje za nacionalizem, v šolah je slovenska zgodovina potisnjena na rob ter povrhu še dodobra popačena, slovenske klasične avtorje zamenjujejo sodobni »kvazi literati in poeti«, ki namesto pristnih slovenskih besed svojo prepoznavnost in navidezno »mikavnost« gradijo na kletvicah, srbohrvatizmih in vulgarnih izrazih. Takšno literaturo ponujajo, pravzaprav vsiljujejo otrokom v okviru bralne značke ali maturitetnih branj. Kjer le morejo, kot papige ponavljajo, da smo bili pred »osvoboditvijo« narod hlapcev, rdeča zvezda pa nam je prinesla novo svobodo in ustvarila novega človeka. Kako je potem ta narod hlapcev lahko dal tako velike ljudi, kot so bili Trubar, Valvasor, Vega, Zois, Slomšek, Prešeren, Gregorčič, Balantič? Vsak poskus krepitve narodne identitete tisti, ki izhajajo iz dediščine povojne oblasti, zatirajo z diskreditacijo in poniževanjem.

[Stran 076]

Jasno jim je, da se naroda, ki ve, kdo je, ne da tako lahko voditi in z njim manipulirati. Komunisti so zato pred 70 leti naredili vse, da bi slovenskemu narodu odvzeli hrbtenico. Zato je moralo dati življenje toliko slovenskih fantov in mož. Šentjoščani se tega dobro spominjate – v imenu revolucije in njihove »svobode« so pobili skoraj vse može in fante v vasi in okolici. Škof Rožman nas zato danes, tako kot naše prednike pred 70 leti, spodbuja, da krepimo narodno zavest, da ostanemo zvesti svojim slovenskim koreninam. S tem nam je lahko največja spodbuda in opora v naših prizadevanjih, da nas ni strah cene, ki bi jo za to morali plačati. Tudi nam danes, tako kot davnega leta 1942, govori: »Četudi narodu kaj trenutno koristi, v resnici pa škoduje – in če zaradi tega po svoji vesti odklanja sodelovanje in obsoja kako grešno dejanje in če zaradi tega pade pod morilčevo rokov, čeprav obsojen od kogarkoli, je resničen in pravi mučenec tisti, ki je dal življenje za Kristusov nauk, saj je umrl, ker je ostal zvest zapovedim božjim, ki vse ljudi vseh časov vežejo v vesti.«¹⁰ S tem nakazuje še eno pomembno vodilo za slovenskega človeka: vero.

Naša narodna identiteta je neizbrisno in neločljivo povezana z zvestobo katoliški veri. Če pade ena, pade druga. Letos mineva 1150 let odkar sta v naše kraje prišla sv. brata Ciril in Metod ter »vsejala vero, ki je pognala globoke korenine med našimi predniki«, že sto let pred njima pa je sv. Modest »deloval po naši deželi, učil, širil blagovest in posvečeval duhovnike«. Globoka vera je pomagala slovenskemu človeku preživeti vse preizkušnje skozi stoletja. Škof Rožman se je tega zavedal in želel, da se vera naših prednikov še okrepi. Na njegovo pobudo sta bila pred drugo svetovno vojno organizirana dva velika kongresa, Evharistični kongres za Jugoslavijo leta 1935 in mednarodni kongres Kristusa Kralja leta 1939. Z njima je želel poživiti zavest pripadnosti Cerkvi in oba sta pripravljala razpoloženje za odpor proti komunistični revoluciji, ki se je približevala. Ob sklicu kongresa Kristusa Kralja, ki se ga je skupaj udeležilo skoraj 200.000 ljudi, je Rožman zapisal: »Kristus v Presvetem Rešnjem Telesu je naše življenje. Iz njega zajemamo pogum v težavah, veselje v preizkušnjah, upanje v brezupu, veliko vsepresegajočo ljubezen do Boga in bližnjega. Iz takšne ljubezni vzklije mir v narodu in med narodi. Iz takšne se bo našla prava pomoč v tolikeri bedi in prava rešitev zamotanih vprašanj.«¹¹ Da, v tej ljubezni do Boga in do bližnjega je globoko veren slovenski človek moral dati svoje življenje, ker se je zoperstavil brezbožnemu in s krvjo prežetemu komunizmu. Še danes nas morajo pretresti številni rožni venci, ki jih odkrivajo skupaj s kostmi pobitih v grobiščih, razsejanih po vsej naši domovini. V veri so zmogli takrat slovenski fantje, slovenske matere in družine prenesti najhujša poniževanja in v veri so ohranjali svoje dostojanstvo. Mati, domovina, Bog. Za to troje so dali svoje življenje. Komunizem ni prenesel vernega človeka, prav tako ga kontinuiteta ne prenese danes. Razumljivo, saj okrepljeni v veri ljubimo svoj narod in v tej ljubezni zmoremo videti zlo, ki je v njihovih dejanjih. Prav zaradi tega smo katoličani v današnjem času še posebej izpostavljeni. Kristjanofobija se širi iz dneva v dan. Tudi zato, ker oblast dopušča, da se kdo norčuje iz nas, ne obsodi požiganja križev, ne poišče avtorjev hujskaših napisov, ki spodbujajo h klanju katoličanov. Še huje. Celo umetniško delo, ki nosi naslov »Oče naš« ni dobrodošlo v slovenskem parlamentu, čeprav prav Oče naš najdemo med najstarejšimi in prvimi zapisi v slovenskem jeziku. Kakšno sovraštvo in kakšen strah pred slovenskim narodom in njegovo krščansko zgodovino se skriva v tistih, ki ob dnevu državnosti ne dovolijo, da bi zbor zapel pesem s takim naslovom. Žal je tudi Cerkev pri nas večkrat mlačna v svojih odzivih ob takih ravnanjih, moč, tudi moralno, pa ji jemljeta še gospodarski in finančni polom v eni od njenih škofij. In to ravno v času, ko bi njeno oporo najbolj potrebovali. Toda k sreči imamo velikega Slovenca, ki od aprila letos počiva v ljubljanski stolnici in nas spodbuja v zvestobi katoliški veri in nam daje zgled vztrajnosti in poguma.

Še eno spodbudo nam daje škof Rožman za današnji čas. Kot duhovnik in škof se je trudil za vzgojo laikov ter jih vzpodbujal k družbenemu angažiranju po načelih katoliškega družbenega nauka. V ta namen je podpiral ustanavljanje katoliške akcije ter aktivno sodeloval pri oblikovanju pravil za njeno delovanje. Želel je, da vsak katoličan po svojih močeh, sposobnostih in talentih prispeva k družbenemu blagostanju. Ne vem, kakšno pridigo je imel tu v Šentjoštu ob birmi, vendar sem prepričana, da je tudi takrat spodbujal vaše domače, naj se krepijo ne samo v verskem, temveč tudi v narodnem duhu in da naj vsak, v okviru svojih darov prispeva k skupnemu dobremu. Tudi danes smo katoličani poklicani, da se aktivno vključimo v družbo ter jo s svojimi vrednotami in načeli sooblikujemo. Gospodarska kriza, v kateri smo že nekaj let, nam daje odlično

[Stran 077]

Figure 39. Neomajno zvest slovenski domoljub Janez Rihar

priložnost, da pokažemo svojo iznajdljivost in svojo ustvarjalnost. Naša odgovornost je, da se z vsemi močmi in znanjem vključimo v iskanje rešitev za naš čas in prostor. Kdo lahko poišče najboljše možnosti za uresničitev skupnega dobrega, če ne ravno slovenski katoličan, saj ga pri iskanju vodita ljubezen in spoštovanje do drugega? Kdo lahko poišče najboljše rešitve za našo državo, če ne ravno tisti, ki čuti in ljubi slovenstvo? Veliko pri tem lahko naredi politika, ki se je tako radi izogibamo, oz. o njej mislimo najslabše. Res je, da je v slovenskem prostoru veliko politikov, ki si tega imena ne zaslužijo, saj jim je v prvi vrsti mar le za lastno korist in bogatenje. Toda tudi mi vsi smo poklicani, da se vključimo v dogajanje okoli nas in ga oblikujemo v vrednotah, ki jih izpostavlja katoliški družbeni nauk. Spodbude škofa Rožmana odmevajo tudi v besedah sedanjega papeža Frančiška, ki pravi: »Vključiti se v politiko je dolžnost kristjana. Mi kristjani ne moremo biti kot Pilat in si umiti rok. Politika je ena od največjih oblik ljubezni, ker išče skupno dobro. Rekli boste, da to ni lahko. V življenju ni lahkih stvari. Politika je umazana, boste rekli. Naša dolžnost je delati za skupno dobro. Pogosto je pot do tega prav politika.«

Sedemdeset let mineva, odkar je tedanji ljubljanski škof Gregorji Rožman podelil birmo v Šentjoštu. Sedemdeset let, odkar je tu nagovoril zbrane domačine, zavedne Slovence. Takrat jih je spodbujal, naj ohranijo vero in dom ter jih hrabril v trenutkih največje narodove tragedije. Sedaj je vrsta na nas, da mu povrnemo njegovo zvestobo v veri in slovenstvu. Ne samo tako, da mu v naši zgodovini končno damo mesto, ki mu pripada ter povemo, da je »prav presojal takratne razmere« in pravilno opozarjal na zlo komunizma, pritlehno (pri)skritega pod narodnoosvobodilnim bojem. Njegov zgled naj nam bo predvsem spodbuda, da ne omahnemo v skrbi za dobro naše države in naših rojakov.

[Stran 078]

6.4.1.

Drama Svet brez sovraštva je tretje pomembno delo pisateljice Mire Puc/Mihelič, ki je pred tem objavila dva romana, Obraz v zrcalu in Tiha voda. Napisana je bila poleti 1945 in takoj sprejeta v program SNG Drama. Za to je poskrbel Bojan Stupica (med prijatelji imenovan Buča), ravnatelj Drame v prvem povojnem letu. Premiera igre v režiji Slavka Jana je bila v božičnem času in pomemben dogodek: Slovenska noviteta, prva drama na tem odru, ki jo je napisala (slovenska) pisateljica, neobičajna tema … Skupina žensk sedi v okupatorjevem zaporu, prestrašene od negotovosti prenašajo muke zasliševanj, trepetajo v strahu za usodo svojih bližnjih, trpinčijo se (in trpinčijo jih) s strašnimi moralnimi dilemami in si predstavljajo jutrišnji, povojni svet … Kakšen neki bo? Kakšen bi moral biti?

Dva sklopa sta dominantni temi drame: Najprej zahtevne moralne dileme ob opredeljevanju za bližnje in proti njim, ko gre za življenje ali smrt, in do izbire med egoizmom in altruizmom (do otrok, moža, matere …) in nato opredeljevanje do nasilja nasploh, predvsem do obračunov v novem, boljšem svetu. S to dramo se je prvič zgodilo, da je slovenska pisateljica ustvarila dramo na temo odvzete svobode in z njo povezanih muk, predvsem muk materinstva in odgovornosti za otroke; to je tudi ostala edina takšna drama v slovenski literaturi.

Dramsko delo je nastalo na podlagi osebnih izkušenj, zasnovano je bilo pod bremenom dveh kratkotrajnih, a mučnih in nevarnih zaporniških epizod, obeh v času nemške okupacije. Prvič so Miro Puc zaprli jeseni 1943, predvsem zaradi sumljivih odporniških aktivnosti njenega moža, in jo hitro izpustili. Drugič je bila aretirana februarja 1945 v tako imenovani ljubljanski provali, ko je bilo izdanih in zajetih dvesto ali celo več aktivistk OF. Za umevanje drame je važno, da je bila avtorica ob prvi aretaciji noseča in je imela dva otroka (stara je bila 31 let). Noseča pa je bila tudi, ko je dramo pisala in ko je doživela premiero.

Da je šla drama Svet brez sovraštva, ki sicer v literarnozgodovinskih ocenah velja za propagandno literaturo, z nekaj bistvenimi sestavinami proti toku, je mogoče zaslediti po raznih odmevih. Tu je, denimo, privatno mnenje Edvarda Kocbeka, ki se je z dramo seznanil v knjigi: »Bil sem presenečen nad človeško samostojnostjo obdelave osvobodilnih problemov v današnjem času, posebno glede na vsiljeno monopolno etično gledanje.«

In zdaj notranji odmev pisateljice: Na koncu življenja je v spominih želela rešiti pred pozabo

Figure 40. Mira Mihelič

predvsem to, da sta bili ti dve vodilni temi za marsikoga ideološko sporni, se pravi, ideološko sporni so bili nekateri ponujeni odgovori. V zvezi z dilemo mlade ženske, ki se mora odločiti med otrokom in možem, je pisateljica z bridkostjo omenila očitek kritika, da je nesprejemljivo reševati otroka na račun moža (ki je »naš aktivist«). Ob pacifističnem zavzemanju pa je potožila, da so ji nekaj vrst črtali. To je samo po sebi razlog za razgled po posegu, za družbo pa ima še dejstvo, da ne gre za nekaj obrobnega, temveč za pomensko špico drame, ki je v najtesnejši zvezi z njenim naslovom in sporočilom. Vendar se bom osredotočila samo na klic po svetu brez sovraštva in nasilja, temo materinstva v hudih časih pa prestavila na kakšno drugo priložnost.

V Urah mojih dni je Mira Mihelič zapustila tole pričevanje: »In ko je v gledališču zadonel stavek: ‹Ljudi je treba prepričati, ne pobiti!› se je s parterja temu odzval gromovit glas (baje je bil to Ivan Mrak, kakor so mi pozneje povedali): ‹Tako je!› in temu je sledilo ploskanje. Nato sva med premorom z Bučo hodila po hodniku za direktorsko ložo gor in dol in rekel mi je zaskrbljeno: ‹Mira, ta stavek bo treba črtati.› Le zakaj? Takrat še nisem vedela za tisto nesrečno zadevo z likvidiranimi domobranci v Rogu. Vdala sem

[Stran 079]

se – kaj pa sem hotela? Nekaj dni pozneje mi je rekel v eni depresij, ki takrat niso bile pri njem pogoste: ‹Mi smo žrtvovana generacija.› Ne, jaz to nisem hotela biti … «

Kot kaže, je šele čez četrt stoletja nekoga to dovolj zanimalo, da je šel preverjat besede in dogajanje. Malina Schmidt Snoj je našla potrdilo, da so res črtali nekaj besedila, najprej en stavek, nato dva, potem pa so celo napisali nadomestilo in ga ob treh klicajih in PAZI!!! poslali pred občinstvo. Toda najprej si oglejmo prvotno dramsko besedilo. Špelca, nosilka ideje o novem, boljšem svetu, ki mora biti svet brez nasilja, v originalu pravi (v 1. prizoru 3. dejanja):

»Vem … vse, kar počno danes, je tako mračno, bedasto, tako nepojmljivo in peklensko zlobno in zato se moramo še boriti. A jaz sanjam o tistem dnevu, ko bomo vsi orožje odložili in rekli: Zdaj se ne bomo več! Kljub vsemu moramo verovati v človeka. Našli bomo pot iz vsega tega, a ne s sovraštvom. Bolje je ljudi prepričati kakor pobiti! Moralna revolucija je nemara važnejša od fizične. In včasih si mislim, da smo morali doživeti vso grozo tega časa, da bodo naposled vsi spoznali, kako zelo nam je treba nečesa drugega: dvigniti človeško dostojanstvo, da boš lahko spet imel človeka rad! … Saj je nekaj svetlega pred nami. Naš končni cilj. Svet, v katerem ljudje ne bodo poznali sebičnosti in samoljubja tako kot danes. Svet brez sovraštva!«

Tekst prinaša klasično poslanico sprave in vere v pomen pacifizma. Kako je to v novi Jugoslaviji postalo sumljivo in celo neprimerno, kaže iz tipkopisa razvidno dejstvo, da so najprej črtali stavek Bolje je ljudi prepričati kakor pobiti! Nato pa še tistega o moralni revoluciji. Namesto tega se je v režijsko-suflerski knjigi znašel z Janovo pisavo vrinjen stavek, ki je dopolnil Ljudi je treba prepričati: »Če pa le ostanejo zakrknjeni, jih je treba odstraniti – trezno, hladno, brez strasti maščevanja.«

K sporočilom, ki jih je javnost (s tem so mišljeni tako ansambel kot občinstvo in širša kulturna javnost) dobila s tem posegom.

– Najprej najvažnejše: O ubijanju se ne govori! Tudi če se kaj takega dogaja, se bomo delali, da tega ni, da se ni nič zgodilo, da o tem nič ne vemo.

– Drugo, splošnejše: Če si kdo predstavlja, da svoboda pomeni tudi svobodo govora in ustvarjanja, se moti. Vse bo pod kontrolo in po potrebi popravljeno.

In zdaj v nekaj spiralah razmislek o zamenjavi in prepovedi.

Poseg je sprožila asociacija na strašno morijo, ki je po »osvoboditvi« v veliki tajnosti stekla na slovenskem (in jugoslovanskem) ozemlju. Koliko ljudi je (poleg izvajalcev) vedelo zanjo, je nemogoče reči, a tisti Tako je!, izrečen v zavetju temne dvorane, pospremljen z aplavzom, je bilo mogoče imeti za dokaz, da jih nekaj je. Treba jih je bilo zastrašiti, hkrati pa poslati v svet pravo resnico o domnevnem dogajanju. Ta je: Nič se ne dogaja! Če pa se slučajno mogoče le, niti zdaleč na zasluži izraza »ubijanje«! Ne, to je vendar navadno odstranjevanje! Za nameček gre za odstranjevanje zakrknjencev! In to vse se pravzaprav mirno vklaplja v svet brez sovraštva, saj ne gre za ukrepe, ki bi jih vodilo maščevanje, želja po povračilu ali sovraštvo. Ne, sploh ne gre za čustveno ozadje ali strast! Ukrepi so trezni, hladni, premišljeni …

Po svoje se je popravljeni, dopisani tekst tudi skladal z občasnimi pojasnili na štiri oči, denimo Kocbeku, kam so izginili vsi tisti tisoči ljudi, ki so manjkali. Baje so bili pač poslani na prevzgojo, baje so odpravljali njihovo zakrknjenost …

Temu, kar se je decembra 1945 s popravkom zgodilo drami Svet brez sovraštva, je težko reči drugače kot grda, perverzna salta. Dramska oseba, ki je oznanjala vero v svet brez nasilja, je nenadoma začela propagirati trezno in hladno pobijanje. Mlada pisateljica, ki je na podlagi osebne zaporniške izkušnje in vere v novi, boljši svet, napisala igro o pomenu ljubezni med ljudmi, o obnovi dostojanstva, skrbi za otroke, moralni obnovi, ki je nujna sestavina povojne dobe –, je nenadoma obstala prestrašena in osramočena pred zahtevami časa oziroma ljudi, ki so jih poosebljali.

Toda vsaj varuhi slovenščine in njenih lepot so bili lahko zadovoljni.

Ves vojni čas so se naročniki mučenj in moritev radi izogibali izrazu ubijanje, ki ima silen emocionalni naboj. Namesto tega se je uporabljala beseda likvidacija, kot kaže tudi besedilo Mire Mihelič v Urah mojih dni, »nesrečna zadeva z likvidiranimi domobranci v Rogu«. Likvidacija, trdi wikipedia, je »ciljano ubojstvo osoba«, ki se ga izvrši iz ideoloških, političnih ali vojaških razlogov; pojem likvidiranja se uporablja tudi kot evfemizem za od oblasti izvedeno ubijanje političnih nasprotnikov, disidentov ali sovražnikov. Masovne likvidacije so se dogodile med in po raznih revolucijah … (Hrvaško wikipedio navajam zato, ker ima slovenska wikipedia likvidacijo predvsem kot »prenehanje pravne osebe«, to je izraz iz gospodarskega prava). Konec leta 1945 pa je bil očitno tudi izraz likvidacija preveč ekspresiven, za nameček še nesprejemljiv kot tujka, pa so ga v Drami v imenu lepe slovenščine nadomestili s kleno domačo besedo.

Pozornosti je vreden tudi drug, kazensko-pravni vidik: V pravnih predpisih, ki opredeljujejo zločine in kazni, velja uboj iz strasti, iz slepega

[Stran 080]

maščevanja, iz prizadetih čustev torej, za dosti milejšo kršitev norm kot pa premišljen, hladen, trezen uboj. To se je večkrat izkazalo tudi v razpravah o povojnih pobojih v zadnjih dveh, treh desetletjih; ljudje, ki so izrekali razumevanje za strašno povojno krvavo rihto, so se pogosto sklicevali na prestano gorje v vojni in s tem povezano čustveno prizadetost ter željo po maščevanju. Kakorkoli, Špelca, ki je prvotno oznanjala svet brez nasilja, se je po posegu znašla v vlogi osebe, ki hujska k treznim in hladnim naklepnim pobojem, in s tem si je sama odvzela pomembno olajševalno okoliščino.

Seveda se je s tem osrednji lik drame zelo spremenil. Njene sogovornice, ki so zagovarjale obračune in talionsko načelo zob za zob, glavo za glavo, so ostale brez prepričljive soigralke, saj je bila nenadoma tudi vizionarska Špelca v bistvenem na njihovi strani. Zgodilo pa se je še nekaj za oblast prevzemajoči režim pomembnega: Za svoje ravnanje je novi režim vnaprej, recimo pol leta pred koncem vojne in povojno krvavo rihto, dobil odobritev, tako rekoč dokaz za morilsko voljo ljudstva, brez glasu proti.

Omeniti moram še zanimiv paradoks: Ženske, ki se v vojnem času – v zaporu, v trdem, krutem sistemu, ki ga vzdržujejo nacisti z »domačimi pomagači« – lahko pogovarjajo o vsem, prav vsem, pa zdaj, v svobodi, nenadoma ne morejo in ne smejo več svobodno govoriti o tem, kar mislijo in čutijo … Čudna svoboda!

In končno ne morem brez še ene pozornosti vredne dimenzije. Dramo je napisala ženska in v njej nastopajo samo ženske; moški so le kruti akterji za kulisami. Ker je iz vse zgodovine razvidno, da so za nasilje moški precej bolj odgovorni kot ženske, deluje skrajno nenavadno in neprepričljivo, če se kdo trudi iz ženske igre narediti enoglasno moško, k neusmiljenemu obračunu usmerjeno dramo.

Kakorkoli torej obrnemo, naveza Stupica/Jan – ob pomoči koga še bolj kompetentnega ali ne, kdo bi vedel – je poskrbela za grd umor nesrečne Špelce. Vendar sta na srečo ob tem naredila toliko neumnih napak, da dejanje ni bilo popoln umor. Misel trpinčene mlade ženske, da je pobijanju treba narediti konec in zaživeti s spoznanjem, da le »kadar sovraštvo ugasne, pride mir«, je vendarle uhajala v svet. Predvsem po zaslugi knjige, ki je bila neokrnjena natisnjena v Trstu, na drugi strani meje, in je našla pot do mnogih bralcev, še preden so v ljubljanski Drami ugotovili, da je z njo nekaj narobe. V nekaj letih je postala izredno priljubljena, izvajali so jo pretežno (domnevam) s politično nekorektnimi pozivi vred. V marsikaterem gledališču so v njej prepoznali univerzalno sporočilo, pa se je zanjo odločil tudi kdo, ki je podobne najhujše muke doživel po vojni, po zdavnaj premaganih in pobitih »Simonih in njegovih hlapcih«; tako je, denimo, storila Milena Godina leta 1975.

Za to dramsko delo je pisateljica Mira Puc dobila nekaj ostrih kritik, vsaj sotto voce pa tudi veliko priznanj. Po tistem skrivnostnem vzkliku Tako je! in aplavzu še Kocbekovo pohvalo in veliko pisem. Med njimi je posebno zanimivo pismo Leona Kavčnika, ki ji je čestital in sporočil, da tudi on težko prenaša ta prevladujoči kult mržnje in da je spisal knjigo o tem, kako ga premagati. V mislih je imel verjetno Evolucijo k socialni pravičnosti (iz leta 1940), kjer je intoniral:

»Dandanes je zelo razširjeno mišljenje, da se da socialna pravičnost doseči le z nasilnim prevratom in pokoljem resničnih ali namišljenih nasprotnikov. Namen tega spisa je pokazati, da mi krizo lahko prebrodimo tudi brez revolucije in s samo evolucijo dosežemo novo ravnotežje, ki ga zahteva razvoj sveta. Pokazati hočemo, da sta revolucija in protirevolucija nepotrebno zlo. Pokazati hočemo pot po sredi, ki vodi naravnost do cilja socialne pravičnosti. Pokazati hočemo, kako je mogoče poedince in njih interese tako razpostaviti, da bodo morali delati v korist skupnosti, ako bodo hoteli delati za svojo korist, pri tem pa ohraniti najdragocenejše vrednote: osebno svobodo in človeške pravice sploh.«

(Avtor je bil spomladi 1947 aretiran in obsojen na dolga leta ječe. Njegova knjiga je bila zaplenjena, spravljena v D-fond in na svobodo izpuščena šele leta 1976.)

No, da moja razprava ne bo morbidno črna, jo bom začinila s humorjem. Ali mogoče veste, da bi bilo treba Franceta Prešerna postaviti pred sodišče? Res? Zakaj neki? Zaradi verza Slovenec že mori Slovenca brata. To je neodgovorna in politično nesprejemljiva izjava, saj je splošno znano, da je edino pravilna trditev Ljudstvo pravično kaznuje protiljudske elemente …

Da je po vojni resnično zavladal kult sovraštva in da je bil poziv Špelce/Mire Pucove osupljiva in komaj tolerirana redkost, ni težko dokazati. Verjetno pa bi za visoko stopnjo prepričljivosti potrebovala veliko časa in prostora. Z nekaj potezami pa moram le poskusiti.

Ker v sodobnih razpravah o povojnih pobojih prevladujejo teze, da je šlo za maščevanje nad izdajalci, ki so se spajdašili z okupatorji in so torej bolj ali manj dobili, kar so zaslužili, bom predvsem navedla nekaj nasprotnih dejstev. Za začetek prej citirano Kavčnikovo sodbo iz leta 1940: »Dandanes je zelo razširjeno mišljenje, da se da socialna pravičnost doseči le z nasilnim prevratom in pokoljem resničnih ali namišljenih nasprotnikov«, misel, ki so jo razglašali predvsem komunisti. Njihova ideologija je oznanjala trdno vero, da bo socialna

[Stran 081]

pravičnost izvedljiva šele potem, ko se bo ljudstvo znebilo izkoriščevalcev; kapitalistične in aristokratske sloje, kler, buržujske politike, protiljudske elemente ipd. je treba najprej brez usmiljenja uničiti, potem pa bo zavladal mir, blagostanje …

Za ilustracijo ponujam v razmislek primer Mateja Bora. V partizanih je postal daleč najslavnejši slovenski pesnik in po vojni poosebitev novega človeka in umetnika. Uredništvo Mladinske revije ga je kot takega povabilo, da mladim predstavi, kako se je izoblikoval. To je storil leta 1947 v obsežnem izpovednem spisu, kjer je predstavil svojo mladostno zmedenost ob mnogih protislovjih, iskanja, se označil za »anarhistično žverco« in »bojevitega fanta, ki gre na pretep z vsem svetom«. Pravo razodetje pa je doživel, ko je iz Štor prišel študirat v Ljubljano, vstopil v študentsko društvo Triglav in začel brati marksistično literaturo: »Na barikade pojdemo, ker vemo, da moramo zrušiti kapitalizem, ki je škodljiv, ne glede na to, kako bo zategadelj pri srcu direktorju Hruški, njegovi ženi in otrokom ali pa gospodu Korošcu, Kramarju in njegovim prijateljem. Verjetno bo hudo, tem huje, ker bodo v svojem srcu, pa naj si ga bodo še tako izpraševali, sodili, da se jim je zgodila huda krivica. Nemara so med njimi celo ljudje, ki so v bistvu pošteni in dobri, toda tudi te mora revolucija pomesti, če se ji bodo ustavljali, ker so škodljivi, ker so coklja življenju, čeprav tega ne vedo ali pa ne marajo priznati … Samo v revoluciji se more človek moralno preroditi, prekaliti in osvoboditi.«

Marksizem je torej ponudil preprosto, shematično podobo sveta, skupaj s tem pa kritje in blagoslov vsem bojevitim fantom; pokazal jim je cilje, na katere je treba streljati z barikad, jim pojasnil, kako odveč in smešni so vsi tradicionalni moralni oziri ter jim vnaprej ponudil odvezo. Rdeči teror je nekaj čisto samosvojega, razredno sovraštvo je zunaj doslej veljavnih standardov, saj visoki, celo znanstveno dokazani cilj opravičuje čisto vse. Mladi ljudje, zlasti fantje, prepolni testosterona, so radostno podlegali čarom takšnih militantnih gibanj. Med bojevitimi fanti je bilo tudi nekaj žensk, recimo Mica Šlander, ki je komaj čakala vojno: »Bila je celo nekako olajšanje, začetek tistega cilja, ki je bil že prej pred nami.« Se pravi, vojna je poskrbela za začetek težko pričakovane revolucije in velikega preporoda ter prekaljenja.

Med zapiski, ki si jih je delal Kocbek, ko je bral in zbiral teme za lastno literaturo, so pogosti drobci kot: »16 letni fant misli, da se bo afirmiral in šele takrat vstopil med odrasle, če bo prelil tujo kri ali celo koga ubil … Pri nas je bilo to v partizanstvu, likvidacija je pomenila junaštvo in drznost, znak pravega moštva.« Ali v osnutku za dramo: »Povsod sovraštvo, povsod demonija, vsepovsod sledovi strasti, povsod razpoloženje zla, razgibano hudobno ozračje.«

Ves javni prostor je bil preplavljen s pozivi k trdemu, neusmiljenu boju proti razrednim sovražnikom, iz tuje literature so prevajali vse mogoče o novem človeku, novi morali. Mlad pesnik Lojze Krakar je klical v svet: »Tovariši, naučiti se moramo sovražiti!«

Nekateri so bili čez nekaj desetletij v zadregi zaradi takšnih besed, nazorov, verzov, proznih stavkov, drugi pa so, nasprotno, na stara leta na novo odkrili čar bojevitosti. Tako je dramatik Peter Božič mislil, da so nujni slavospevi Titu in zatrjevanja, da je bil totalitarizem značilen za vso povojno Evropo. Kar je daleč od resnice in je mogoče slikovito pokazati prav na primeru literature in dramatike. Christopher Fry, na primer, je bil daleč najbolj vpliven in upoštevan angleški povojni dramatik; izrazit in brezkompromisen pacifist, globoko veren človek – kar vse se njegovim dramam zelo pozna. In če je Velika Britanija nekoliko izjemen primer, saj ni bila nikoli zasedena, si kaže ogledati Francijo. Več francoskih pisateljev se je takoj leta 1944 uveljavilo z nastopi proti slepemu maščevalnemu pohodu, proti kulturi sovraštva. Peticija pisateljev, ki jo je januarja 1945 v korist pomilostitve Brasillacha, enega vodilnih francoskih pronacističnih avtorjev, osebno odnesel generalu de Gaulleu Mauriac, je imela 59 podpisov, med njimi so bili tudi najvidnejši francoski avtorji kot Valery in Claudel. Francoski pisatelji so imeli že pozimi 1944/45 toliko osebne svobode, tudi svobode objavljanja in polemike, da so v osnutkih lahko razgrnili vse hude dileme povojnega časa in obnove; vključno s pozivi k odpuščanju in popolnemu pacifizmu.

Drama Svet brez sovraštva je bila dvojno sanjaška: Zaprte ženske sanjajo o lepem, nekonfliktnem času po vojni. Avtorica pa je bila sanjaška v svoji domnevi, da se bo o tem smelo govoriti. Oboje je v realnem svetu nove Jugoslavije izpadlo kot sveta preproščina. Realni svet je bil poln groženj in ubijanja, vsi pravoverni angažirani ljudje so oznanjali svojo trdoto kot največjo vrlino in se bahali z neusmiljenostjo.

Med mnogimi pokloni, ki jih je Mira Mihelič dobila po smrti, se mi zdi danes pomembno navesti tega: Eden od teh fantov, ki so nekoč tako zelo verjeli v marksizem, Ciril Zlobec, je na stara leta zapisal: »Malo je stvari na svetu, ki bi se v tem povojnem obdobju tako diskreditirale kot načrtovanje prihodnosti na upworabi sovraštva kot dejavne energije družbenega razvoja. S tega vidika je ponovno branje romanov Mire Mihelič že skoraj poučno in zabavno.« (Sodobnost, november 1985)

[Stran 082]

6.5.1.

Pestra dejavnost prvega političnega katoliškega lista Slovenec nas ob 140-letnici njegovega izhajanja lahko navdaja po eni strani z močno in slavno, a po drugi tudi s tragično zgodovino slovenskega katolištva. Že pred njim je koroški Slovenec pod Einspielerjevim in Levstikovim vodstvom dal podlago, da je bil Celovec v šestdesetih letih 19. stoletja slovenske Atene. Ljubljanski Slovenec pa nam niza podobe delovnih, vsestranskih in mogočnih katoliških shodov. Pred nami se odpirajo duhovna, kulturna, socialno-gospodarska in politična dejanja naših zavzetih in delovnih katoliških mož in žena. Spremljamo njihove vzpone in padce v tej razburljivi dobi življenja Slovencev. Mahničeva duhovna moč se prepleta s gospodarsko-socialno in politično vlogo Antona Gregorčiča. Jegličevo odprtje prve slovenske gimnazije je omogočilo natanko pred sto leti prvo maturo v slovenskem jeziku. Majniške deklaracije ne bi bilo brez Jegliča, Kreka in Korošca, pa tudi ne brez Ivana Šusteršiča, Evgena in Frančiška Lampeta, Andreja Kalana, Ignacija Žitnika in drugih. Sredi vojne Slovenec 13. oktobra 1917 na dan Krekovega pogreba na prvi strani z naslovom Prvobojniku za svobodo Jugoslovanov slika neutrudnega delavca za svobodo Slovencev na Jugu. Slovenci smo šli iz enega v drugo kraljestvo ter izgubili skoraj polovico narodnega ozemlja. V kraljevini Jugoslaviji smo se veličastno spominjali 1900-stote obletnice Kristusove smrti leta 1933. Sledilo je evharistično gibanje in kongres leta 1935 ter kongres Kristusa Kralja leta 1939.

Bralke in bralci Slovenca pa so spremljali tudi prizore prve in druge svetovne vojne, od katerih je bila ena grozljivejša od druge. Slovenke so žalovale za svojimi fanti in možmi, padlimi in pogrešanimi na soški in drugih frontah. Po dobrih dvajsetih letih so se znova odpirali grobovi. Če je bila prva svetovna vojna grozljivo mesarjenje, je bila druga še bolj krut splet človeške hudobije, zvijačnosti in zahrbtnosti. Slovencem in drugim narodom je silovito izpirala možgane in jim uničevala srčni zaklad, kar so mukoma ustvarjali rodovi. Ruski Žid Vasilij Grossman v knjigi Življenje in usoda označuje to kot občutek usodnosti, ko pisateljeva junakinja, židovska zdravnica Sofja Osipovna, onemi pred dogajanjem: »Sama pri sebi se je celo čudila, ker je bilo potrebno le nekaj dni, da je prešla obratno pot od človeka do umazanega in nesrečnega brezimnega živinčeta, oropanega svobode, medtem ko je pot do človeka trajala milijone let.«

Tako je 27. maja 1942 Slovenec poročal o zahrbtnem umoru Slovencem dobro znanega in vplivnega katoliškega voditelja, moža izrednega poguma, odločnosti in predvsem krščanske svetosti. To je bilo leto, ko je skupina ljudi izkoristila narodovo stisko za svoj pohod na oblast. Že jeseni leta 1941 je Ehrlich pogumno napisal izjavo Slovenski problem, v kateri je celostno in poglobljeno predstavil slovensko narodnostno vprašanje in se zavzel za samostojnost Slovencev. Maja istega leta je predlagal načelniku konzulte dr. Marku Natlačenu, naj se takoj oblikuje vlada v ilegali in se organizira odpor. V Izjavi je opredelil meje slovenskega naroda in razčlenil težaven položaj, v katerem se nahajajo Slovenci v tej svetovni vojni, ki ga je označil za katastrofo, posebno zaradi »brutalne germanizacije«, po kateri »mora slovenski narod med Nemci, Hrvati in jadransko obalo pri Trstu popolnoma izginiti«. Ugotavlja, da so Italijani bili sicer sprva milejši, vendar »ravnanje komisarjev ni vedno na višku plemenitosti« in zaključuje, da je treba Slovenijo »zavarovati predvsem s severa«. Drugo njegovo pogumno dejanje je bila Spomenica Italijanom 1. aprila leta 1942, v kateri je zelo odločno povedal italijanskim oblastem, posredno pa tudi komunistom, kako vsi izkoriščajo slovenski narod. Čeprav se je zavedal nevarnosti in so mu prigovarjali, naj pobegne iz Ljubljane, je vztrajal, se pogumno zavzel za Slovence in v težkih razmerah kot že pred vojno svaril pred apokaliptičnimi jezdeci, ki so pustošili po deželi. Čeprav so tudi takrat kristjani in drugi Slovenci računali in trgovali za svoj vsakdanji kruh, so se mnogi odločili, da za ceno življenja branijo svoje dom in rod. Kot Ehrlichu jim je vera narekovala, da pozabijo nase in žive in umrjejo za sveta izročila svojih dedov. Poznavalci vedo, da je srčnost oziroma pogum na tretjem mestu med krepostmi in predpostavlja prvi dve: razumnost in pravičnost. Krščanski mučenci, tudi slovenski iz polpreteklosti, so dojeli, da gre za biti in ne biti osebnemu in družbenemu krščanskemu življenju. Prav tako so slutili in potem tudi doživljali, kako je treba za pravičnost zastaviti tudi svoje prsi. Tukaj ne gre za nobeno taktiziranje, pač pa so v igri temelji človeške biti oziroma osnove krščanskega človeka in družbe. Ehrlich je kot razumen, pravičen in veren človek to dojel in se zavzeto postavil v bran neposrednemu človeku, Slovencu na Koroškem in prav tako potem v Ljubljani pred in med okupacijo. Ko je prevladoval strah ali brezumje, je on klical k razumnosti in spodbujal

[Stran 083]

Figure 41. Civilni pogum Tamino Petelinšek

k pravičnosti, predvsem pa za to zastavil tudi svoje življenje kot še številni po rovih in vrtačah širne domovine.

In kje smo danes? Čeprav morda še vegetirajo telesa, med Slovenci in kristjani toliko bolj trpijo duše. Koliko je med nami prodanih duš! Kdo ne ve za utrujene, naveličane in onemogle duše. Lucy Braum je pogumno korakala med črnci, čeprav so jo bolele noge: »Ko sem se ločeno vozila, me je bolela duša, zdaj je duša svobodna,« je odgovarjala. Obupanci, ki se prepuščajo sodobnim omamam ali nas za vedno zapuščajo, so samo vrh ledene gore Šentflorjanske mlakuže. Zato razumni raje odhajajo v širni svet, ne le s trebuhom za kruhom, pač pa iskat svežine duha in družbene pravičnosti, ki ju med nami manjka ali je sploh ni. Pa mrtve duše, ki zasedajo položaje, v politiki in gospodarstvu in medijih, od katerih se širi le zadušljiva megla in smrad; celo v tako imenovanih tovarnah duha, kot so univerze, akademije, društva pisateljev in umetnikov in žal tudi Cerkve. Nekdo naj zakriči, je pred desetletji zapisal filozof. Ali bi ne bilo treba danes že kar vpiti? A srčnost ne vpije, ni niti oholost ali vzvišenost nad drugimi niti klečeplazenje pred človeško hudobijo in oblastnostjo. Je le preprosta in tiha zavest: Tega se jaz ne grem. Zato je srčnost odlika duhovno razgledanih poglobljenih in za pravičnost občutljivih oseb, skratka jagnjet med volkovi. Zato srčnost spričo zla, ki je v nas in okrog nas, umolkne le pred skrivnostnostjo človeka in sveta ter prisluhne njunim globinam: »Rešitev pravičnih prihaja od Gospoda, ki je njihovo zavetje ob času stiske.« (Ps 37,39) Iz tega duha so živeli in delovali Lambert Ehrlich, Filip Terčelj, Izidor Završnik, Marjan Kremžar, Jože Pučnik in še mnogi med nami, ki so bili ali so tudi danes pripravljeni ne le »v boju za uresničenje dobrega se sprijazniti z rano in smrtjo, temveč tudi upati na zmago«, kot pravi Josef Pieper. Čeprav se ne da uresničiti božjega kraljestva na zemlji, to držo spremlja prepričanje, da smo ravno zaradi božjega kraljestva soodgovorni za njegovo uresničitev na zemlji. Zato pa ne žalujemo le za slavnimi starimi časi, pač pa gojimo duhovni dar srčnosti, ki izvira iz krščanskega blagrovanja: »Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.« (Mt 5,6) Te pravičnosti gotovo ne bomo našli med povprečneži, ki so se spajdašili z oblastjo in trobijo v rog preteklosti, pač pa v prisebni in odločni drži pravičnosti, ki je za to pripravljena zastaviti tudi vsaj delček svojega življenja.

[Stran 084]

6.6.1.

Pogosto je zelo koristno, če si postavimo ogledalo in z drugega zornega kota pogledamo na svoje ravnanje. Tako nam mnogokrat pride prav mnenje naših rojakov na drugi strani meje ali z drugih koncev sveta. Pogled od zunaj je pač drugačen – bolj neobremenjen, treznejši, stvarnejši. Nedavno pa sem v roke dobila nekaj člankov iz nemškega dnevnika Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ), ki so se neposredno ali posredno navezovali na Slovenijo. V nekaterih je bilo očitno izraženo, kako Nemci vidijo Slovenijo, v drugih pa, kako se Nemci spopadajo s podobnimi problemi kot mi. Vsekakor zanimivo zunanje videnje slovenskih težav.

Nemčija je pod pritiskom mednarodne javnosti dodobra počistila z nacionalsocializmom, njegovimi zločini in zločinci. Kruta lekcija jih je naučila ničelne strpnosti do desnega ekstremizma in med Nemci je čutiti, da jih nacistični zločini še vedno bremenijo. V delu Nemčije se je kasneje razpasel levi ekstremizem, ki so ga po padcu berlinskega zidu prav tako obsodili kot nedopustnega, še danes pa veljajo nekateri lustracijski ukrepi. A nestrpnost do socializma – zanimivo – nikoli ni prišla do take stopnje kot pri nacizmu. Stranki »Die Linke«, ki je pravna in ideološka naslednica socialistične stranke (SED), poseben zvezni urad za varstvo ustavnosti pa še letos preiskuje kar petindvajset sedanjih poslancev te stranke, se na prihajajočih parlamentarnih volitvah v Nemčiji vseeno obeta kar deset odstotkov glasov. Tudi tako občudovana nemška občutljivost na vse vrste protipravnosti torej ni zelo načelna.

Zlasti v zadnjih letih se je kljub tej občutljivosti ponovno razpasel desni ekstremizem. Nacistični podmladek ima vse več privržencev. Maja letos se je v Münchnu začel odmeven t.i. NSU-proces, v katerem so obtožene osebe, povezane s terorističnim združenjem Nazionalsozialistischer Untergrund (NSU). Obtoženci naj bi med drugim zagrešili deset umorov (t.i. NSU-umorov), kaznivo pa je tudi članstvo v takšni teroristični organizaciji.

Zanimiva je predvsem vsebina polemik, ki se ob sodnem postopku odvijajo v nemških občilih. Pisci opozarjajo na to, da bi morala država takšen teror predvideti, če birokracija, površnost in nekompetentnost ne bi zameglile pogleda na realno stanje v družbi. Nemčija naj bi se preveč »zanašala na moč pozitivnih simbolov, tabujev in moralnega aktivizma«, a to ni zadostovalo, manjkal naj bi stik z resničnostjo. Mnogi tudi opominjajo, da so pričakovanja glede sodnega postopka prevelika – da namreč ne more popraviti vseh teh napak, ki so do ekstremizma pripeljale. »Boj proti terorizmu in ekstremizmu ne sme biti prepuščen sodišču. Njegov začetek in konec je v politiki.« (Jasper von Altenbockum, FAZ, 6. 5. 2013) Če zadnjo trditev prenesemo na slovenske razmere, se verjetno zatakne obakrat – pri sodiščih in pri politiki. Medtem ko s slovenskimi sodišči sploh ne moremo računati, ker so v rokah popolnoma režimskih pravnikov, nam tudi politika ne nudi zatočišča, saj ni bila sposobna sprejeti niti evropske resolucije o obsodbi totalitarizmov, kaj šele, da bi se proti njim borila preventivno in kurativno.

Po eni strani je iz občil čutiti vsesplošen pogrom proti obtoženim v NSU-procesu, po drugi strani pa komentatorji opozarjajo na to, da sodišče ne sme slediti ne javnemu linču, ne nemški vladi, ne komurkoli drugemu. »Udeleženci imajo zelo različne želje glede razpleta postopka, vsakomur ne bo ugodeno. A vsi morajo vedeti: Postopek sam je že eden od ciljev.« (Reinhard Müller, FAZ, 7. 5. 2013) Tudi v Sloveniji bi že začetek postopka proti najhujšim zločincem pomenil velik korak naprej. A zaenkrat ne kaže, da se bo kaj premaknilo.

Za nas posebej sporočilen je članek dr. Kaija Ambosa, uglednega nemškega strokovnjaka za kazensko pravo, z naslovom »Ponovno vzpostaviti pravo«1 (Das Recht Wiederherstellen, FAZ, 3. 3. 2013), v katerem avtor zatrjuje, da preiskave proti nekdanjim zločincem nepravnih režimov pomenijo zvestobo družbe pravu. Po njegovem mnenju namreč kazen nima le preventivne funkcije (ki je v teh primerih zanemarljiva), ampak predvsem povračilno, torej »poravnava« krivdo (»Punitur, quia peccatum est«). Prispeva pa tudi k »vzpostavitvi družbenega miru ter k izogibanju in reševanju medosebnih sporov. A ne glede na to je povračilo ravno pri najhujših množičnih zločinih omejeno, saj se taki zločini s kaznijo nikoli ne morejo popolnoma poravnati.«

Pa vendarle se dr. Ambos ne odpove čisto niti preventivni funkciji kazni v takih sodnih primerih, saj trdi, da se prelomljene norme

[Stran 085]

Figure 42. Za zidovi sveta ni konec Janez Rihar

lahko spet vzpostavijo samo s kaznovanjem. »Tako gledano kazen služi‚ ponovni vzpostavitvi prava‘ (Hegel). Kazen je tako krepitev zaupanja v normo in pravnost celotne družbe.«

V Sloveniji se velikokrat sliši, da je nesmiselno kaznovati onemogle starčke. A poudariti je treba, da ne gre za starčke, ampak za našo družbo. Njihova kazen ne bi pomenila maščevanja ali zadoščenja za storjene zločine, ampak bi ponovno vzpostavila slovenski pravni red in zaupanje v inštitucije.

Bralec FAZ-a je o Sloveniji v minulih mesecih lahko prebral še članek o nepremičninski krizi, v katerem je jasno povedano, da nam Nemčija ne zaupa več in le še pričakuje dan, ko bomo zaprosili za evropsko finančno pomoč. Seveda pa časnik ni mogel niti mimo mariborske tragedije in odstopov nadškofov. Obveščenost nemških novinarjev preseneča. Ali si pa – v nasprotju s slovenskimi kolegi – morebiti le upajo povedati, kar vedo, ker niso podvrženi (samo)cenzuri.

[Stran 086]

6.7.1.

Tudi še danes moramo izvajati preiskave proti zelo priletnim nekdanjim zločincem nepravnih režimov. Kajti gre za zvestobo družbe pravu.

6.7.2.

Spet se začenjajo – in to ne samo v Nemčiji – razprave o kazenskem pregonu nekdanjih nacističnih zločincev. Pri nas gre za obnovitev debate o dokončni obsodbi Johna Demjanjuka pred münchenskim deželnim sodiščem leta 2011. V inozemstvu se npr. dogaja nekaj podobnega na posebnih oddelkih kambodžanskih sodišč glede dokončne obsodbe zločinov Rdečih Kmerov. Vsem tem postopkom je skupno, da so storilci večinoma že v visoki starosti in da pogosto ne doživijo konca procesov, kot se je izkazalo ob smrti Demjanjuka ali člana Rdečih Kmerov Ieng Saryja še pred pravnomočnostjo njune obsodbe. Tem postopkom je skupno tudi, da zahtevajo težavne in dolgotrajne preiskave, ker so zločini največkrat časovno že zelo oddaljeni in primanjkuje zanesljivih dokazov. Če pa gre poleg tega, kot v primeru taboriščnih paznikov, še za »izvajalske storilce«, torej za bolj majhna kolesca v uničevalnem stroju državnega kriminala, ugotavljanje krivde s sredstvi klasičnega individualnega kazenskega prava sploh ni lahko delo.

Kako lahko take postopke utemeljimo s kazenskoteoretičnega vidika? Specialno preventivni, torej na storilce nanašajoči se argumenti so pri preganjanju sistemskih storilcev komaj razvidni, tem bolj, ko se ti nahajajo že na koncu življenja. Saj se sistemski storilci obnašajo v okviru svojega krivičnega sistema vseskozi v skladu z njim. Delajo namreč natančno tisto, kar ta krivični sistem od njih pričakuje, ko npr. zagotavljajo organizacijske postopke v uničevalnem taborišču. Pri spremembi sistema se, kot kažejo izkušnje, njihovo ravnanje prilagodi novim razmeram. S tem novim sistemom pridejo v konflikt samo glede svojih prejšnjih dejanj v premaganem sistemu. Stari sistemski storilci so pogosto dobri, prilagojeni sosedje, ni jih treba resocializirati niti ni treba večinske družbe pred njimi zaščititi.

Na storilca in na dejanje se nanaša, seveda nazaj obrnjeno, tudi klasična ideja o povračilu: Kaznovano bo, ker se je grešilo (»Punitur, quia peccatum est«), ne ali ne samo (odvračalno, preventivno), da se ne bi več grešilo (»Punitur, ne peccetur«). Po Kantovih besedah se storilec kaznuje, »ker je kaj zagrešil«, torej samo zaradi svojega dejanja, četudi se bo kazen izvršila na sicer neobljudenem otoku. V tem pride, moderno rečeno, do izraza ideja o kar najbolj natančni izravnavi krivde, ki ne učinkuje samo kot utemeljevanje kazni, ampak tudi kot omejevanje kazni.

To stališče je neposredno prepričljivo in zato prav do danes uživa veliko priljubljenost, in to prav pri normalni, pravno še ne deformirani populaciji. Na ta način se da seveda upravičiti kaznovanje ne le najhujših sistemskih zločinov, ampak slehernega dejanja, če je bilo le to ob času storitve kaznivo; in to ne glede na družbeno koristnost kazni. Oportunostni vidiki, ki jih npr. obilno najdemo v nemški kazenskoprocesni ureditvi, imajo ob takem stališču prav tako malo prostora kot institut zastaranja (ki pa je bil za umore glede na nacistične storilce pri nas že tako odpravljen). Družbena koristnost kazni pa je v sekularni in pluralistični družbi legitimen dodaten vidik za njeno utemeljitev. Saj kazensko pravo ne obstaja samo zaradi sebe, ampak služi za vzpostavitev družbenega miru in za izogibanje medosebnim konfliktom ter za njihovo reševanje. Ne glede na to pa ravno pri najbolj množičnih kriminalnih zločinih povračilo trči ob meje, kajti taki zločini se s kaznijo nikoli ne morejo izravnati.

Idejo o povračilu moramo izpopolniti. Splošno družbeno nesmiselne kazni se v postmoderni družbi, v kateri je kazensko pravo samo eden od mnogih instrumentov za razreševanje konfliktov, ne da opravičevati. Treba je upoštevati splošno preventivne, torej na skupnost se nanašajoče teorije o namenu kazni. Treba se je torej vprašati, kako splošno družbeno vpliva kaznovanje bivših sistemskih zločincev. O zastraševanju drugih potencialnih storilcev se na splošno dvomi, še manj verjetno pa je to pri politično motiviranih storilcih iz prepričanja, kot so Hitler, Milošević ali Pinochet. Dejansko ne moremo zanesljivo vedeti, ampak lahko samo upamo, da se da zločince krivičnega sistema odvrniti s kaznijo. Morali bomo tudi razločevati med različnimi nivoji odgovornosti znotraj takega sistema. Medtem ko je kak taboriščni paznik pač bolj dostopen za vplivanje svoje neposredne »peer group«¹⁷ kot pa oddaljenega kazenskega preganjanja, je to pri bolje informiranih storilcih na vodstveni ali organizacijski ravni lahko že drugače. Tako se da pregon

[Stran 087]

nekdanjih sistemskih storilcev, posebno če se zgodi dolgo po zamenjavi sistema, prepričljivo utemeljiti – pozitivno splošnopreventivno – samo s pogledom na norme neke družbe. Prelomljene norme se lahko potrdijo v svoji učinkovitosti – tako rekoč kontrafaktično – in s tem spet vzpostavijo samo s kaznovanjem. Tako gledano služi kazen »zopetni vzpostavitvi prava« (Hegel), ki je bilo s kaznivim dejanjem poškodovano (negacija), tako da mora biti s kaznijo spet vzpostavljeno (negacija negacije). Kazen je tako krepitev zaupanja v normo in pravnost celotne družbe, skratka »utrjevanje priznavanja norm« (Jacobs). To ni samo simbolična, ampak vseskozi realna in komunikativna funkcija kazni, kajti brez zaupanja v svoje norme in – naravno – v institucije, ki jih uporabljajo, ne more nobena država trajno zahtevati legitimnosti nasproti »svoji« družbi. Pregon nekdanjih sistemskih storilcev lahko torej utemeljujemo dvojno: s povračilom v smislu izravnave krivde in pozitivno splošnopreventivno v smislu potrjevanja norm.

Glede nekdanjih taboriščnih paznikov – kot golih izvajalskih storilcev brez individualno dokazljivega prispevka k dejanju – je precizno določanje prelomljene norme, ki naj bi se ponovno vzpostavila s kaznijo, vsekakor lahko težavno. In to nas vrne k že nakazani problemtiki odgovornosti. Ali lahko obsodba Demjanjuka zaradi (16-kratne) pomoči pri množičnem umoru samo zaradi njegove splošne službe v uničevalnem taborišču Sobibor brez konkretnega posameznega dokaza dejansko služi kot precedenčen primer za današnje preiskave? Deželno sodišče v Münchnu se je zavestno odvrnilo od sodne prakse, ki je veljala od frankfurtskega auschwitzskega procesa iz 1960-ih let in je zahtevala »konkreten dokaz o posameznem dejanju«, in je imelo za zadostno, da je Demjanjuk opravljal stražno službo med »odpremo« 16 transportov. Kajti Sobibor je služil »zgolj namenu množičnih pomorov judovskega prebivalstva«, tako da »je bila … vsaka dejavnost v taborišču podpiranje glavnega namena uničevalnega taborišča«. Deželno sodišče se je pri tem lahko sklicevalo na prav tako v šestdesetih letih razširjeno sodno prakso, ki je pri »čistih« uničevalnih taboriščih, kot je bil Sobibor, glavno kaznivo dejanje videlo v množičnem uničevanju, za sostorilstvo potreben prispevek pa v vsakršni dejavnosti v takih taboriščih ob zavedanju namena taborišča. Nazadnje se s tem potrjuje kazniva udeležba pri kriminalnem početju v smislu mednarodnokazenskopravnega »joint criminal enterprise«.¹⁸

Odločilna bi bila lahko pri tem kriminalna kakovost početja kakor tudi vrsta splošne dejavnosti udeleženca. Če gre za čisto kriminalno podjetje (»čisto« uničevalno taborišče), je vsako dejavnost, ki služi temu namenu, treba ocenjevati kot pomoč pri kaznivem dejanju. To velja vselej pri dejavnostih, ki se nanašajo na uničevanje (npr. služba pri razkladanju jetnikov), pa tudi pri zgolj upravnih službah (npr. v knjigovodstvu), kajti tudi brez njih uničevalno taborišče ne bi moglo izpolnjevati svojega namena. Vse te dejavnosti služijo izključno namenu uresničevanja zločinske dejavnosti. Pri zunanjih podpornih dejavnostih, ki se ne nanašajo neposredno na uničevanje (kot se npr. dobava ciankalija) gre za to, ali je dobavitelj, npr. živil, poznal uničevalni namen taborišča in s tem podporni značaj svojega delovanja. Če sledimo tem splošnim načelom, ostaja utemeljevanje individualne odgovornosti težavno v primerih, pri katerih gre za udeležbo pri »mešanih« akcijah. Uvajanje tožilskih poizvedovanj pa je v luči tega pravnega položaja in začetnega suma, ki iz njega sledi, vsekakor potrebno.

Prevedel Marko Kranjec

[Stran 088]

7.1.1.

Revolucionarno nasilje na Primorskem: Goriška in Vipavska 1941-1945. Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2011

7.1.2.

Primorsko dojemanje polpretekle zgodovine – tako lastne kot širše, slovenske – deloma še vedno ostaja nerazumljivo. V tančico nejasnosti je ostala zavita takratna (ne)reakcija na dogodke med in po drugi svetovni vojni, preseneča pa tudi nezmožnost današnjega treznega ovrednotenja dogodkov in ravnanj. Teh vprašanj se je ne s filozofskim ali sociološkim, ampak z eksaktnim zgodovinskim pristopom lotil Renato Podbersič, tudi sam doma z Goriškega. Njegova leta 2011 izdana knjiga Revolucionarno nasilje na Primorskem, ki se osredotoča na Goriško in Vipavsko med leti 1941 in 45, postreže z vrsto zgodovinskih dejstev, ki jim niti najbolj zagrizeni revolucionarji niso mogli oziroma ne morejo oporekati. Knjiga namreč ni doživela nobenega nasprotovanja naših postkomunistov. Še več, ko se je Giuseppe Pierazzi (Jože Pirjevec) le oglasil – verjetno zato, ker se je pač moral odzvati na tako »krivoverski« izdelek – je bil edini odziv nanj ta, da je v naslednjih dneh prodaja Podbersičeve knjige bliskovito narasla.

Obravnavano delo je druga knjiga iz zbirke Revolucionarno nasilje, ki jo izdaja Študijski center za narodno spravo. Gradivo za obdelavo tega zelo kompleksnega področja je avtor črpal predvsem iz dokumentov VOS-a in Ozne, CK KPS in Komunistične partije Slovenije za Primorsko. Čeprav delo zaradi pomanjkljivih virov še ni končano, je knjiga pomemben doprinos k boljšemu poznavanju in razumevanju dogajanja na Primorskem. Za predstavitev okoliščin avtor najprej oriše položaj Primorske med vojnama, nato pa je po sklopih opisano dogajanje med vojno. Poglavja o pravu in revoluciji, odnosu primorske duhovščine do revolucije, odnosu revolucionarjev do Italijanov in odnosu do Tigrovcev so pomembno dopolnilo k razumevanju celote. V drugem delu avtor podaja konkretne primere: opiše »primorske Dražgoše« in dogajanje v vasi Vrtojba pri Gorici, predstavi nekaj krutih usod posameznikov in vključi močna, pomenljiva pričevanja.

Figure 43.

Svoje delo zaključi s številnimi reprodukcijami arhivskih dokumentov in poimenskim seznamom žrtev revolucionarnega nasilja na Goriškem in Vipavskem. Ta seveda ni dokončen in se je od izdaje knjige do danes že precej podaljšal.

Jasno je, da si je NOB-jevska naveza želela, da bi tako pregleden izdelek zgodovinske stroke šel neopaženo mimo. A jasno je tudi, da jasnost in resnica slej ko prej začneta prodirati na površje. Tudi na Primorskem. To dokazujejo množično obiskane predstavitve Podbersičeve knjige. Kjerkoli je bila predstavljena, je bil prireditveni prostor poln, obiskovalci pa – glede na vprašanja in razprave – željni resnice. To je bilo tudi zame, Primorko, pozitivno presenečenje, saj bi prej pričakovala ignoranco in nezanimanje.

Avtor prek zgodovinskih dejstev precej dobro nakaže, kaj je tlakovalo pot primorskemu »romantičnemu« dojemanju osvobodilne

[Stran 089]

fronte in komunizma, iz tega pa lahko sklepamo, kaj ga ohranja še do danes. Ko pravim »romantičnost«, navajam filozofa dr. Milana Komarja, ki je v eseju Pot iz mrtvila zapisal: »Na Goriškem je bilo med zadnjo vojno moč opaziti, da se je narodno čuteče prebivalstvo ohranilo na ‚Gregorčičevem nivoju‘, kakor se je izrazil neki partizanski opazovalec, kar pa ni zaviralo le prodiranja marksizma, ampak v veliki meri tudi borbo proti njemu.« To zatrdi, ko govori o tem, da nekateri narodi niso zmogli prehoda iz romantičnega doživljanja sveta (torej ko čustva prevladajo nad razumom) v realizem, kar naj bi veljalo tudi za Slovence, in še posebej za naše obmejne pokrajine. Medtem ko so Kranjsko treznili veliki možje, kot na primer Mahnič, Lampe in drugi, se je Goriška poistovetila z Gregorčičem in pri njem tudi ostala, saj je velikih imen na Goriškem primanjkovalo oziroma so bili njihovi glasovi zatrti. Goriška in Kranjska sta šli torej vsaka svojo pot čustvenosti oziroma stvarnosti, in to že mnogo preden so se začela nerazumevanja zaradi dogodkov med vojno.

Mnoge duhovnike, ki so še v času med vojnama odločilno vodili tako kulturno kot politično delovanje, so v začetku druge vojne aretirali, politično enotnost v do tedaj močnem krščanskosocialnem gibanju pa je razbil notranji spor. Manjša skupina pod vodstvom Janka Kralja, ki je vstopila tudi v SLS in priznavala Slovensko zavezo, je ohranila jasno protikomunistično držo, Besednjakova večina, t. i. goriška sredina, pa je z OF »vseskozi ohranjala odprte stike« in nazadnje leta 1944 vanjo pristopila. Slednje dejstvo očitno pokaže, da tako različna svetovna nazora (kot sta krščanstvo, ki je prevladovalo na Primorskem, in komunizem) ne moreta sodelovati oziroma ne moreta sklepati kompromisov. Eden od njiju slej ko prej požre drugega. A »romantični« Primorec se ni hotel nikomur zameriti – čeprav je kot kristjan vedel ali, bolje rečeno, čutil, da komunizem ni v skladu z njegovim prepričanjem – in je raje ohranjal neke kompromisne odnose, katerih vpliv ga je potem dokončno zavedel.

Slovenska zavest se je med Primorci v času italijanskih pritiskov stopnjevala in vse, kar so si po tolikih letih okupacije želeli, je bilo, da bi lahko živeli kot Slovenci. Čeprav so kmalu spoznali, da z osvobodilno fronto prihaja komunizem, so ga sprejeli v smislu »komunizem bo prešel, narod pa ostane«. Zapisi Rudolfa Klinca pričajo o tem, kaj vse je ljudi motilo pri partizanih (umori, govorjenje o ločitvi Cerkve in države, obračuni z duhovniki, spodbujanje internacionalnosti), a večina je v njih videla požrtvovalne borce – organizacijo, v kateri se lahko povežejo v boju proti okupatorju. Primorsko ljudstvo je bilo, da bi se rešilo Italijanov, pripravljeno storiti vse.

Tu najdemo tudi osrednji vzrok za nerazumevanje dogajanja v Ljubljanski pokrajini. Dojemanje okupatorja kot legalno oblast, h kateri bi se zatekli po zatočišče pred še večjim terorjem, je bilo za Primorce popolnoma nepredstavljivo in nesprejemljivo, smrtni greh, ki mu ni para.

Od takrat do danes se pogled na lastno zgodovino in na sosednjo pokrajino ni kaj dosti spremenil. Duhovniki pa so bili edini, ki so poleg režima imeli vsaj nekoliko vpliva, a komunisti so tiste, ki se demagogiji niso odločno postavili po robu, spretno krmarili. Ljudstvo je torej poslušalo le zmagovalno različico »resnice«, ki je sčasoma postala tudi edina. Zmagovalni partizanski duh je vztrajal in še vedno vztraja. Vemo, kako polni simbolike so bili razni režimski shodi, proslave in povorke – to je le še dvigalo primorski ponos na »zaslužno« partizanstvo. Še danes v Komnu – primorskih Dražgošah – slovesno obhajajo svoj »praznik«, neka kraška osnovna šola pa (slovenski!) dan državnosti praznuje v polnih pionirskih opravah in celo s puškami.

Treznjenje in soočanje z resnico je za Primorca, ki z vso strastjo prepeva »Vstala, Primorska«, prenaporno in raje ostaja v svojem mitu. Toliko bolj dragoceni so zato posamezniki (kot sta na primer avtor Renato Podbersič in novinar Jože Možina), ki so Primorci iz partizanskega okolja, a so presegli romantičnost in pogledali resnici v oči. Uspeh Podbersičeve knjige jasno pokaže, da zasidranost v resnici, obogatena s primorsko strastjo do tistega, kar počne, daje človeku moč za velika dejanja. Ti ljudje so najverodostojnejši pričevalci. Prav zato je pričujoče delo pomemben prispevek ne le z vidika zgodovinske stroke, ampak tudi z vidika razumevanja polpretekle zgodovine med Primorci samimi ter med Ljubljano in Goriško.

[Stran 090]

7.2.1.

JURČEK – Deček, ki je pobegnil pred komunisti, Salve, 2012

7.2.2.

»Svojemu slovenskemu narodu,
tistim, ki so jih pobili,
tistim, ki so zbežali,
in tistim, ki so ostali … «

posveča Jure Langus knjigo, naslovljeno kar s pomanjševalnico imena, ki sta mu ga izbrala njegova starša. Avtor se je rodil leta 1939 v Ljubljani, po drugi svetovni vojni pa z družino pribežal v Argentino, kjer se je izšolal za učitelja, vstopil v salezijanski red in leta 1966 pel novo mašo. Duhovniški poklic je opravljal v številnih mestih province Buenos Aires in La Pampa. Znan je po predanem pastoralnem delu in avtorstvu člankov, veroučnih knjig ter katehetskih priročnikov.

Jurček je zgodba o »dečku, ki je pobegnil pred komunisti« oziroma avtorjevo osebno pričevanje o obdobju med majem 1945 in majem 1948, ko je zaradi komunističnega preganjanja s svojo družino bežal iz domovine, na poti menjal številna begunska taborišča in se slednjič ustalil v Argentini. Knjiga je uresničitev avtorjeve dolgoletne odločenosti, da bo svoja doživetja ob begu zapisal, preden gredo v pozabo. Pisanju »spominov iz otroštva« je posvetil počitnice 1959, nato pa že porumenele liste ponovno vzel v roke spet leta 2004, jih začel prepisovati in nadgrajevati. Sleherno doživetje je želel napisati in podoživeti z očmi osemletnega Jurčka, obenem pa povedati tudi tako, kot čuti danes kot odrasel Jure. Drobna odkrivanja otroškega sveta tako dobivajo dopolnitve in osmislitve v svetu odraslih, dva različna časa in dve pripovedni perspektivi pa se spojita v ganljivo življenjsko pričevanje o dogajanju, ki v splošnem ostaja slabo poznana lisa slovenske zgodovine.

Malega Jurčka začnemo spremljati že v predzgodbi. Mnogo močneje in usodneje kot nenehne bombne eksplozije nedaleč od Langusove družinske hiše odjekne nekega dne očetov telefonski klic in svarilo, da »so komunisti zmagali«, »da bo treba iti proč«. S seboj sicer vzamejo le tisto, kar imajo na sebi, toda izraz na maminem obrazu vzbuja zlo slutnjo, da pot, na katero se odpravljajo, vendarle ne bo samo navaden »sprehod«. Glavna zgodba je zgodba otroka na begu. Od takrat, ko so takoj po koncu vojne 1945 odšli iz Ljubljane, do takrat, ko so tri leta kasneje

Figure 44.

prispeli na obrobje Buenos Airesa, je Jurček skupaj z mamo, bratoma in sestrico dvakrat prečkal Alpe, zamenjal osem avstrijskih in italijanskih begunskih taborišč, z vlakom potoval po ruševinah povojne Evrope od Genove do pristanišča v Bremnu in se od tam z ladjo odpeljal »do dežele, kjer j ih je čakala svoboda«.

Otrokovo pripovedno gledišče je bolj ali manj njemu dostopna konkretnost vsakdanjega sveta. Tako so zanimivi odlomki z opisi razmer v begunskih taboriščih, pripovedi o srečanjih z vrstniki in navezovanju prijateljstev, opisi voženj s kamioni, tovornimi vagoni in vlaki, prizori otroških iger, prigode v šoli, priprave na odhod v Argentino … Skozi pripovedovanje, ki je v otroški spontanosti in neposrednosti dostikrat skrajno ganljivo, lepo oriše raznovrstna odkritja, zaupa otroške želje, veselje in dvome, skozi sanjske privide pa pogosto razkrije tudi velike strahove in trpljenje. Ne zmanjka mu vprašanj, ki se najpogosteje dotikajo drame

[Stran 091]

in nesmislov tedanjega časa: »Kdo začne vojno? Zakaj komunisti še kar pobijajo? Kako so komunisti ubili mojega očeta?«. Toda zdi se, da »veliki ne razumejo«, da »ne odgovorijo, ko jim postaviš vprašanje«, da pogosto celo »ne govorijo resnice«. Dostikrat je edini odgovor, ki ga prejme, mamin objem. Ravno zato kar sam išče odgovore, ugiba in spaja drobce svojega znanja, da bi se dokopal do resnice. To mestoma deluje naivno humorno, pa vendarle prav s tem tabuje slovenske polpretekle zgodovine praviloma postavlja v novo luč, pod katero se ti prikažejo v vsej svoji krutosti in grozljivosti. Rezultat otroškega tolmačenja sveta tako postane pretresljiva resničnost tega, kar otrok vidi in čuti, četudi ne razume popolnoma.

Kontrapunkt neurejenim, povečini nelogično nanizanim otroškim spominom in doživetjem pa so preskoki na pripovedovanje odraslega. Zgodba šestletnega dečka se namreč prepleta z odlomki dokumentarnih zapisov¹⁹, fotografijami, pričevanji znancev in sorodnikov, ki jih je avtor obiskoval v domovini od 1981 naprej. Navedene so tudi molitve in razmišljanja odraslega Jureta – duhovnika, ki odgovore išče retrospektivno, glede na dogajanje v zgodovini slovenskega naroda: »Kakšne dokaze je pri svojem početju uporabljala komunistična partija?«, kot tudi perspektivno: »Kako naprej, Slovenija? … Kdaj bodo imenovali prve slovenske mučence, tiste, ki so jih komunisti umorili, ki v rokah niso imeli orožja, ki niso ničesar storili?« Na ta način sta v pričujoči knjigi otroška in odrasla perspektiva ves čas spojeni, deloma odvisni druga od druge, se dopolnjujeta in mestoma celo izenačita. Mnoga naivno postavljena otroška vprašanja se, denimo, pri odraslem pripovedovalcu še vedno izkažejo za nerešena: »Bo prišel dan, ko nihče ne bo nikogar izključeval? Ko nihče ne bo nikogar izganjal? Ko drug drugega ne bomo pobijali?«

Ko bralec fragmente Jurčkove pripovedi in Juretove nadgradnje skrpa v celoto, pred njim zraste knjiga z izjemno pričevalsko vrednostjo, ki med drugim pomeni tudi bogat doprinos k osvetlitvi zločinov komunističnega totalitarizma pri nas, vpogled v življenje Slovencev v povojnih begunskih taboriščih in prihod povojne emigracije v Argentino. Jurčkova zgodba je čudovit slavospev njegovi mami oziroma kar vsem slovenskim ženam, ki so s tihim privoljenjem in globoko vero prevzele nase vso grozo in bolečino, ko so trepetale za usodo svojih mož in sinov ter se z majhnimi otroki podale na pot begunstva. Obenem pa je to pričevanje tudi poklon spominu na umorjenega očeta, ki je kot številni drugi dal svoje življenje, »da bi se rodila druga Slovenija , brez sovraštva, v resnici, solidarnosti in spoštovanju«. Odrasli Jure je namreč prepričan, da so bili možje in fantje, ki so na tako krut način dali svoje življenje, slovenski mučenci, »ki se niso pustili ukloniti«, saj je bilo za njih »pričevanje za resnico pomembnejše od življenja!«. Avtor priznava, da ravno iz tega prepričanja tudi sam črpa moč. Zaradi očeta in vseh drugih mučencev pa se je čutil dolžnega, da pove, kaj se mu je zgodilo. »Ne morejo me utišati!«

Jurček je v izvirniku napisan v španskem jeziku, zato je na tem mestu potrebno izpostaviti tudi prevajalkino veliko mojstrstvo in izreden občutek za prebijanje skozi poligon besednih in pomenskih akrobacij otroške, odrasle in dokumentarno obarvane pripovedne perspektive. Knjiga namreč bralcu ponuja izredno doživeto in izzivalno branje. Je hitro berljiva, a vseeno počasna knjiga, saj od bralca pogosto zahteva, da se vrne nazaj in jo ponovno podoživi. Toplo jo priporočam v branje tudi zato, ker na nevsiljiv način podaja številne iztočnice za poglabljanje v kruti čas slovenske zgodovine, ki ga moramo poznati tudi zato, da bi razumeli današnji čas.

[Stran 092]

7.3.1.

Florian Thomas Rulitz

Vetrinjska in »bleiburška« tragedija

Nasilje partizanskih enot nad begunci v maju 1945 na avstrijskem Koroškem

Mohorjeva družba, Celovec 2013

7.3.2.

Mohorjeva založba v Celovcu je v letošnjem letu svojo knjižno polico obogatila še z enim zanimivim in za osvetljevanje (tudi) slovenske zgodovine pomembnim delom – knjigo Vetrinjska in »bleiburška« tragedija s podnaslovom Nasilje partizanskih enot nad begunci v maju 1945 na avstrijskem Koroškem. Gre za prevod knjige, ki je sicer v nekoliko razširjeni obliki izšla pred leti v nemščini. Avtor monografije je mlad avstrijsko-koroški zgodovinar Florian Thomas Rulitz, ki je temo podrobno raziskal v okviru svoje doktorske disertacije.

Najprej morda nekaj besed o avtorju. Florian Thonas Rulitz se je rodil leta 1980 v Celovcu, kot sam pravi, »v južno koroško družino, ki je bila na Koroškem v jezikovnem konfliktu med nemškim jezikom, jezikom vindišev in slovenskim jezikom. Ob družinskih srečanjih so zato nasprotna stališča pogosto privedla do hudih prepirov«. Že takrat se je odločil, da bo temo, ki očitno tako razdvaja, nekoč podrobneje raziskal ter s tem »posvetil v temo«.²⁰ Srednjo šolo je obiskoval v Borovljah, maturo pa je leta 2003 opravil na Zvezi trgovski akademiji v Celovcu. Nato je študiral pravo, novinarstvo, politične vede in zgodovino, pri čemer se je v podiplomskem študiju osredotočil predvsem na prostor Alpe–Jadran. Leta 2011 je na Oddelku za zgodovino doktoriral s temo »Kroatiens Bleiburg«/»Sloweniens Viktring« – Partisanengewalt in Kärnten am Beispiel der antikommunistischen Flüchtlinge im Mai 1945 (Hrvaški Bleiburg/slovenski Viktring – Partizansko nasilje na Koroškem na primeru protikomunističnih beguncev v maju l945). Disertacijo je nato objavil v knjižni obliki, kot že omenjeno, pa je bila ta nato v nekoliko skrajšani obliki prevedena v slovenski jezik.

Knjiga je, po mnenju avtorja, »dragocen prispevek k iskanju resnice pri obdelavi zgodovine totalitarnih režimov«. Delo je mogoče označiti tudi kot »zelo pomemben prispevek k zavarovanju virov. V času, ko skoraj ni več oz. kmalu ne bo več živih prič, ki bi lahko iz lastnih izkušenj avtentično pripovedovale o grozotah druge svetovne vojne in povojnega časa,

Figure 45. slika

predstavlja knjiga, ki vsebuje tudi nekatere intervjuje s pričami, pomemben gradnik zgodovine področja od Alp do Jadrana.«²¹ Knjiga je zagotovo zanimivo branje tako za strokovnjake, saj je bogato opremljena z znanstvenim aparatom, kot za tiste, ki jih zgodovina zanima sama po sebi. Za tiste, ki jih zanima povojna zgodovina, je neverjetno dolg seznam uporabljenih virov, dokumentov, arhivskega gradiva prava zakladnica in vodnik za morebitno nadaljnje raziskovanje tega časa in prostora. Kot je zapisala dr. Tamara Pečar Griesser, sodi »znanstvena monografija k temeljnim raziskavam dogajanja na Koroškem ob oz. takoj po koncu 2. svetovne vojne. Tja so se namreč zatekle različne protikomunistične vojaške enote iz jugoslovanskega prostora: slovenski domobranci oz. Slovenska narodna vojska, četniki, domobrani in ustaši pa tudi številni civilisti različnih jugoslovanskih narodnosti.«2 Na vprašanje, v čem vidi glavni doprinos knjige, avtor odgovarja: »Drugače kot dosedanje publikacije, ki so obravnavale partizansko nasilje na avstrijskem Koroškem, izbor virov in predstavljenih dogodkov ni omejen na selektivne tendence h kolektivni stigmatizaciji vseh partizanov kot ideološko

[Stran 093]

motiviranih morilcev.«²² Resnično je seznam literature in virov, iz katerih črpa, izredno širok. Dokumente, na katere se naslanja pri svojem raziskovalnem delu, je tako našel v Britanskem državnem arhivu, Koroškem deželnem arhivu v Celovcu, Arhivu deželnega sodišča v Celovcu, Arhivu koroškega policijskega poveljstva, Arhivih okrajnega poveljstva Beljak in Velikovec, Arhivu krške škofije. Prvič so bili obdelani tudi dokumenti deželnih žandarmerij, številnih župnijskih arhivov, šolskih kronik, krajevnih in zasebnih arhivov ter Arhiva Črnega križa na Koroškem, ki skrbi za vojaška grobišča. V knjigo pa so vključeni tudi intervjuji s pričami tistega časa, ki jih je opravil avtor sam ali pa jih izbrskal iz morda že pozabljenih objav. Morda bi šla lahko drobna kritika le na slabši prevod, čeprav ga je opravil starosta slovenskih prevajalcev France Vrbinc, saj se v strukturi nekaterih stavkov zelo jasno vidi, da je prevajalec izhajal iz nemškega teksta, kar je na trenutke lahko tudi moteče.

Verjetno ni treba preveč ugibati, o čem govori knjiga, saj je že (pod)naslov sam po sebi dovolj zgovoren: »Nasilje partizanskih enot nad begunci v maju 1945 na avstrijskem Koroškem«. Glede na to, da gre za prevod knjige, je morebiti na mestu vprašanje, zakaj se slovenski prevajalec oz. založnik ni odločil dobesedno slediti naslovu v izvirnem jeziku. Tam namreč avtor pred samostalnik »begunci« doda še »antikomunistični«, česar slovenski prevod nima. V nemškem jeziku se tako originalni podnaslov glasi: »Partisanengewalt in Kärnten am Beispiel der antikommunistischen Flüchtlinge im Mai 1945«. Čeprav v slovenskih delih res ne uporabljamo termina »antikomunistični begunci«, pa se mi ta avtorjev poudarek zdi zanimiv in bi si ga želela tudi na platnicah slovenske izdaje. Avtorju se je očitno vendarle zdelo pomembno, da poudari bistveni razlog za odhod beguncev maja 1945 iz Jugoslavije na avstrijsko Koroško. To namreč niso bili »klasični« begunci, temveč ljudje, ki so iz matične domovine bežali zaradi strahu pred komunizmom. Rulitz ugotavlja, da so po koncu druge svetovne vojne oblast v Sloveniji prevzeli »komunisti, ki so osvobodilni boj zoper okupatorja med vojno uporabili za svoje namene«, in da zaradi tega »v Sloveniji ni bilo resnične »osvoboditve«, saj je osvoboditev iz ječe totalitarnega režima okupatorjev privedla le do novega suženjstva s strani nekega drugega totalitarizma – vladavine komunistov. Osvobojena in s tem svobodna je Slovenija šele od 25. junija 1991.«²³ Kot tudi ugotavlja Rulitz, so bili najvplivnejši predstavniki KPJ v partizanih politični komisarji, ki so bili četnim poveljnikom nadrejeni »ne le v politično ideoloških vprašanjih, temveč celo pri operativno vojaških odločitvah«; polit komisar je mogel samostojno dati ukaz za začetek ali konec kakšne akcije, kar je »pomenilo popolno strankino prevlado v vojski, tako da partizani de facto niso bili neodvisni od stranke, ampak so bili pravzaprav strankina vojska«.²⁴ Ta ugotovitev je obenem tudi odgovor na izjavo zgodovinarja Ota Lutharja, s katero se je odzval na slovesnost v Rovtah, v kateri se je cinično spraševal, kako bi lahko imeli komunisti glavni vpliv na partizansko gibanje, ko pa je bilo v partizanih le 16 % komunistov²⁵.

Bistvo avtorjevega dela je torej usmerjeno v čas po uradnem koncu druge svetovne vojne na avstrijskem Koroškem. Da pa bi bralec razumel dogajanje maja 1945, v prvem poglavju najprej predstavi bistvene značilnosti vojne na Slovenskem, Hrvaškem in v Srbiji. Poudariti je potrebno, da knjiga ne govori samo o Slovencih, temveč o vseh treh takrat največjih jugoslovanskih narodih. Tako Srbi kot Hrvati in Slovenci so namreč na avstrijskem Koroškem doživljali podobno (isto) usodo, kljub temu da se je njihova zgodovina med vojno nekoliko razlikovala (razdeljenost Slovenije na tri okupatorske cone, ustanovitev Neodvisne države Hrvaške, četniki pod poveljstvom Draže Mihailovića). V ospredju sta sicer bolj Slovenija in Hrvaška, zato sem prepričana, da bo knjiga prej ali slej prevedena tudi v hrvaščino. Pri tem pa avtor vseskozi ugotavlja, da ne na eni ne na drugi strani Karavank »partizani jugoslovanske Titove vojske niso kazali nikakršnega usmiljenja do svojih političnih nasprotnikov«.²⁶

V nadaljevanju knjige predstavi vse tri poti, po katerih so Slovenci, Hrvati in Srbi bežali iz Jugoslavije. Predvsem Slovenci pa tudi Nemci, Srbi, Hrvati in Rusi so uporabili pot preko Ljubelja v Vetrinj pri Celovcu. Na podlagi koroških dokumentov in pričevanj je avtor potrdil, da so bili glavni boji pri Borovljah (na poti v Vetrinj, na drugi strani Karavank) 10. maja 1945, kar je vedno poudarjal tudi Tine Velikonja, ena izmed tistih prič, ki so takrat občutile spopad na svoji koži, in ne 11. maja 1945, kot to izhaja iz povojne partizanske literature in režimskega zgodovinopisja (Tamara Pečar Griesser je sicer ob predstavitvi knjige na Študijskem centru za narodno spravo opozorila, da to trditev ponovno problematizira koroški

[Stran 094]

zgodovinar Avguštin Malle). Ko smo že pri bojih, velja pohvaliti avtorja, da je knjigo bogato opremil s slikovnim materialom, fotografijami ter predvsem z zemljevidi oz. shematičnimi prikazi različnih spopadov (tudi pri Borovljah), na kar večina zgodovinskih del pozabi. Druga pot je pot preko Mežiške doline v Pliberk, po kateri je bežal glavni konvoj Hrvatov. Britanska kontrola zračnega prostora je tako poročala, da se na avstrijsko-jugoslovanskem mejnem območju nahaja 700.000 Hrvatov – 500.000 civilistov in 200.000 vojakov.²⁷ Že na poti proti meji je prišlo do spopadov med partizani in ustaši. Ivan Dolničar, politični komisar 14. divizije, kasneje predsednik Zveze združenja borcev NOB Slovenije ter predlagatelj ustanovitve medalje generala Franca Rozmana Staneta (ustanovljena leta 2011!), je zapisal, »da je bilo na partizanski strani mrtvih okrog 80 ljudi in na drugi strani kdo ve koliko. Nekaj tisoč gotovo«.²⁸ Še huje pa je bilo v bližini Pliberka (kot poroča Pavla Apovnik, ena izmed prič), kjer so Angleži skupaj s partizani ustašem zaprli pot, da ti niso mogli napredovati. Avtor nato na podlagi pričevanj in drugih virov predstavi pogajanja Hrvatov ob sodelovanju Britancev na pliberškem gradu z jugoslovansko armado, ki jo je zastopal jugoslovanski politični komisar in podpolkovnik Milan Basta, kateremu Rulitz, izhajajoč iz zapisa Srba Marka Lopušina, pripisuje veliko krivdo za odločitev o usodi od Britancev vrnjenih domobrancev ter drugih jugoslovanskih državljanov. Na angleški strani je v pogajanjih sodeloval brigadir 38. (irske) pehotne brigade Scott. Hrvatje so poskušali Scotta prepričati, da bi jih Angleži vzeli pod svoje okrilje, vendar se ta s tem ni strinjal. V svoj dnevnik je napisal, da so bili Hrvati najprej nepopustljivi in so zagotavljali, da tako vojska kot civilno prebivalstvo raje umre, kot da bi se predali »nekakšnim boljševistom«. Na koncu je Basta obljubil, da bo, »kdor bo vrnjen v Jugoslavijo, kot vojni ujetnik obravnavan človeško in pošteno in da se zato beguncem ni ničesar bati.« Izjema naj bi bili samo »politični zločinci«, z njimi pa se bodo ukvarjala zavezniška sodišča. Rulitz tu ne pozabi omeniti, kaj se je v resnici zgodilo s tistimi, ki so bili vrnjeni v Jugoslavijo.²⁹

Na pliberškem polju se nato odvije eden izmed tragičnih dogodkov povojne zgodovine Hrvatov. Po neuspelih pogajanjih je namreč prišlo do pravega pokola beguncev in ustašev, pri čemer »za številne žrtve pliberške tragedije smrt ni bila nagla«. O mučenju so poročali tudi domačini iz okolice. Žal žrtve okrog Pliberka še danes niso preštete, nekateri viri omenjajo celo okoli 2.000 mrtvih. V tem delu knjige odkrivamo tisti del zgodovine, ki večini ni poznan oz. se o njem ni govorilo. Predstavljajte si, kot je ugotovil Rulitz, da so nekatere grobove, v katerih so bili pokopani padli begunci, zaradi propagandnih razlogov celo pripisali partizanski strani, prav tako so nekatere pobite pokopali celo skupaj z mrtvimi partizani, grob pa označili izključno kot grob padlih partizanov. Daljnosežna spoznanja glede narodnostne identitete žrtev sicer omogočajo zapisi v tedanjih žandarmerijskih, občinskih ali farnih kronikah, časopisni članki, poročila prič in zapisi protikomunističnega hrvaškega PBV in Nove slovenske zaveze.³⁰

Poleg tega, tako v svoji knjigi avtor, v tem času niso bili ubiti samo jugoslovanski begunci. Posebne enote Vojske države varnosti in Ozne so na avstrijskem Koroškem prijele tudi veliko civilistov domačinov (avstrijske državljane), vendar pa teh v večini primerov niso umorili na domačih tleh, temveč so jih nasilno odpeljali v Jugoslavijo, tam pa so, tako kot mnogi, končali na moriščih. Tako masovno grobišče je recimo na Bizeljskem v slovenskih Prevaljah.³¹ Kot pravi Rulitz, so »znanstvena pisanja do sedaj popolnoma ignorirala grobišča pomorjenih jugoslovanskih beguncev na avstrijsko koroških tleh«, da pa deloma teh grobišč niso omenjali tudi zaradi propagandnih razlogov.³² V nadaljevanju knjige avtor na kratko predstavi tudi tretjo begunsko pot, ki je preko Kamniških Alp vodila v Velikovec.

V nadaljevanju knjige avtor osvetli vlogo angleške uprave oz. vojske v tem delu Avstrije. Britanci so močno zavirali prodiranje beguncev na avstrijsko Koroško. Tako niso spustili preko Drave nobenega begunca, dali so uničiti prehode čez reko, zaradi česar je bilo prečkanje koroških rek maja 1945 skoraj nemogoče in se je velikokrat izkazalo za smrtno past. So pa Angleži patruljirali vzdolž taborišč, v katerih so bili begunci, da bi preprečili vdor jugoslovanske vojske v taborišča.³³ Mimogrede – avtor pri tem ne pozabi še posebej izpostaviti urejenosti tistih delov taborišč, v katerih so bili nastanjeni Slovenci.

Osrednji in bistveni del knjige je zagotovo četrto poglavje, v katerem avtor spregovori o britanski repatriaciji. Angleži kot tudi slovenski povojni zgodovinarji ali profesorji vojnega prava so se pri vračilu beguncev v matične države sklicevali na dogovore v zvezi z neposrednimi

[Stran 095]

povojnimi vprašanji v Evropi, ki so bili sklenjeni na konferencah v Moskvi in na Jalti med SZ, Veliko Britanijo in ZDA. Jaltski dogovor o repatriaciji, sklenjen 11. februarja 1945, je določal, da morajo biti po koncu sovražnosti vsi državljani držav podpisnic (!) vrnjeni v svoje države. Vendar pa, na kar opozarja Rulitz, so bili begunci iz Jugoslavije izvzeti iz tega dogovora, saj se Jugoslavija pogajanj ni niti udeležila niti ni podpisala dogovora. Jugoslovanska vojaška vlada v Celovcu je celo sama razglasila, da Koroška ni del Avstrije in da zato Moskovska deklaracija nje ne zadeva. Avtor dodobra popiše in z viri predstavi britansko-jugoslovanska pogajanja v Celovcu, pri čemer izpostavi, da se je Harold Macmillan, rezidenčni minister v Sredozemlju, kot »eden najvplivnejših britanskih mož«, 14. maja 1945 pri večerji srečal s feldmaršalom sirom Haroldom Alexandrom, poveljnikom britanske vojske za 8. armado na Koroškem. Na tej večerji naj bi sklenila tajni dogovor o izročitvi »protikomunističnih beguncev«. V tem času sta Koroško sicer zasedli 3. in 4. jugoslovanska armada. Njuni voditelji so se večkrat sestali z britanskimi oficirji, pri tem pa so se dogovarjali, da se v zameno za umik jugoslovanske vojske iz Avstrije izvede repatriacija jugoslovanskih beguncev. Rulitz sicer domneva, da so Britanci zadrževali begunce tudi kot nadaljnji adut pri naslednjih pogajanjih o umiku jugoslovanske vojske. Kot navaja avtor, je brigadir petega korpusa Toby Low 17. maja vsemu korpusu sporočil, da bodo »vsi jugoslovanski državljani, ki se ta trenutek nahajajo na področju korpusa, […] kar najhitreje mogoče predani Titovim četam. Te oborožene sile bodo nemudoma razorožene, o destinaciji pa ne informirane. Ukrepe za predajo bo v povezavi z jugoslovanskimi enotami koordiniral vrhovni štab.«³⁴

Nigel Nicolson, britanski publicist in novinar, v tistem času pa kapetan in obveščevalni oficir pri 6. oklepni diviziji generala Murraya, ki je bila odgovorna za vetrinjsko taborišče, je v svojih spominih zapisal, da so bile repatriacije beguncev v zameno za umik jugoslovanske vojske iz Avstrije »kravja kupčija«, v katero so bili vpleteni najvišji organi. Eden od indicev za njegovo tezo je, da je bilo veliko število beguncev vrnjenih 19. maja, na dan, ko je v Celovcu 3. jugoslovanska armada dosegla soglasje na pogajanjih z Britanci. V sporazumu je bilo tako dogovorjeno, da bodo begunci vrnjeni v Jugoslavijo, jugoslovanske enote pa se morajo do 21. maja 1945 do 19. ure dokončno umakniti s Koroške. Za bralca je to še toliko bolj zanimivo, saj se je končno tudi na podlagi dokumentov potrdilo, da je bilo povojni komunistični oblasti prav malo mar za slovensko zemljo, temveč ji je šlo samo za to, da se maščuje in uniči vse, ki se z njeno revolucijo in prevzemom oblasti niso strinjali. Rulitz v knjigi tako objavi vpise v vojni dnevnik vrhovnega štaba 5. britanskega korpusa, iz katerih izhaja, da se je polkovnik Dragiša Ivanović, namestnik poveljnika 3. jugoslovanske armade, dogovoril, da bo štirinajsta jugoslovanska divizija do 21. maja umaknila vse enote na južno stran jugoslovansko-avstrijske meje in da bodo vsi jugoslovanski državljani, ki so se borili za Nemce in njihove zaveznike: ustaše, domobrance, četnike, bele garde, Nedićeve enote, s svojimi sorodniki vrnjeni ter prepeljani v taborišča v Jugoslaviji.³⁵ Kot je iz na novo pregledanih dokumentov o britanskem vračanju beguncev razvidno, je britanska armada na Koroškem v svojih medijih o tem širila neresnice, češ da so bili protikomunistični begunci vrnjeni v Italijo, vendar pa, tako Nicolson, je bilo tako ravnanje z vidika Britancev razumljivo oz. po njegovem niso imeli druge izbire, kajti če bi jim povedali resnico, bi »prizadete osebe planile v beg iz vagonov in tovornjakov«.³⁶ V nadaljevanju knjige Rulitz na podlagi virov in pričevanj na kratko predstavi potek vračanja beguncev, ne pozabi pa omeniti, da je bila zaradi »nagle reakcije in enotnega nastopa slovenske civilne taboriščne uprave z Valentinom Meršolom in zaradi kanadske neodvisnosti majorja Barreja« preprečena izročitev več tisoč slovenskih beguncev³⁷ ter da so se prisilne repatriacije iz begunskih taborišč v Avstriji in Italiji nadaljevale še vse v leto 1948.³⁸

Za Slovence so ti dokumenti, kot sem že omenila, zelo pomembni, saj dokazujejo, da je povojna komunistična oblast Koroško zamenjala za begunce, zaradi česar smo Slovenci dokončno izgubili ta del. Prav zaradi tega mi je žal, da se založnik ni odločil, da bi tudi v slovenski izdaji objavil kopije teh dokumentov. V nemški izdaji so namreč ti dokumenti objavljeni. Pravzaprav, ko smo že pri objavah dokumentov, je to eden (večjih) spodrsljajev slovenske izdaje, saj je glede na nemško izdajo zelo omejila nabor tega gradiva. Prav zato bi želela vedeti, po kakšnem ključu je bil izbran slikovni material za našo izdajo.

V petem poglavju avtor predstavi kraje na avstrijskem Koroškem, kjer so bile izvedene usmrtitve ter kjer najdemo množična grobišča (Pliberk in okolica, Podjuna, območje občine Železna Kapla, Velikovec, morišča in grobišča vzhodno od Celovca, Kotmara vas, Borovlje, lazareta Kriva Vrba in Vetrinj). Na podlagi

[Stran 096]

pregledanih dokumentov ter drugih virov avtor ob koncu poglavja nedvoumno postavi trditev, da je bil uničevalen partizanski pohod na avstrijskem državnem ozemlju naperjen predvsem proti protikomunističnim slovanskim beguncem in ne proti poraženemu okupatorju, saj so partizani maja 1945 puščali umikajoče se nemške vojaške enote preko Drave, ne da bi jim kakorkoli škodovali. To pravilo pa ni veljalo pri umorih na jugoslovanskih tleh. Za bralca je zagotovo skoraj šokantno prebrati, da so ponekod partizani slekli umorjene slovenske ali hrvaške begunce in jih pokopali kot partizane, s čimer so hoteli v končnem obračunu razmeroma nizko število padlih partizanov nekoliko povečati in tako »obogatiti« mit o prebojih iz sovražih obročev.³⁹ To poglavje je namenjeno tudi krajšemu popisu množičnih grobišč v Sloveniji in na Hrvaškem.

Sledita še dve poglavji. V prvem avtor na podlagi svojih spoznanj ob preučevanju dostopnih gradiv odgovarja na vprašanje, ali so bili pobiti žrtve maščevanja ali revolucionarnega nasilja, v zadnjem pa je sinteza vseh dognanj, do katerih je Rulitz prišel s svojo raziskavo, pri čemer ima vidno mesto tudi soodgovornost Britancev za usodo v Jugoslavijo vrnjenih beguncev.

Ko sem avtorja vprašala, v čem vidi vrednost oz. morebiten doprinos svoje knjige, mi je odgovoril: »Drugače kot dosedanje publikacije, ki so obravnavale nasilje partizanov na avstrijskem Koroškem, izbor virov in predstavljenih dogodkov ni omejen na selektivne tendence h kolektivni stigmatizaciji vseh partizanov kot ideološko motiviranih morilcev. Na poseben način skrbim za to, da bi bil pravičen do mnogoplastnosti partizanskega gibanja. Med drugim opozarjam, da ni bilo največ umorov antikomunističnih beguncev storjenih s strani rednih partizanskih enot, ampak s strani enot tajne policije (OZNE) po neposrednem nalogu komunističnih vrhov partizanskega gibanja. Čeprav je prišlo do posameznih umorov iz maščevanja, je bila v ospredju načrtovana izključitev opozicije. Prevlada komunistov znotraj partizanskega gibanja, njihovo revolucionarno nasilje je privedlo do množičnih pobojev političnih nasprotnikov. Pri tem pa sem našel odgovore tudi na nekatera sporna vprašanja. Tako sem nesporno dokazal, da se boji niso končali 15. maja, kot to dokazuje večina zgodovinarjev, temveč šele 23. maja z zadnjimi množičnimi poboji. Na osnovi koroških dokumentov in navedb prič sem potrdil tudi, da je potekal najpomembnejši boj v Borovljah 10. maja 1945 in ne dan kasneje, kot so to do sedaj opisovali zgodovinarji in partizani. Znanstvena pisanja so do sedaj popolnoma ignorirala grobišča pomorjenih jugoslovanskih beguncev na avstrijsko koroških tleh, delno pa iz propagandnih razlogov teh grobišč niso omenjali. Ko so Titove enote zasedle Koroško, so specialne enote vojske državne varnosti in OZNE aretirale in pomorile veliko civilistov, domačinov na področju Pliberka. 1000 beguncev so umorili v avstrijskem prostoru, večina Avstrijcev, ki so jih na silo odpeljali, pa je končala na moriščih Jugoslavije.«⁴⁰

Da, knjiga je vsekakor vredna branja. Pravzaprav ne bi smela manjkati v nobeni domači knjižnici, saj je s svojo publikacijo, kot je v spremni besedi zapisal Valentin Inzko, »močno posvetila v temo in skušala odgovoriti na obilo vprašanj«. S številnimi dokumenti, ki jih do sedaj nismo poznali, odstira dogajanje na drugi strani meje, ki nam je v veliki meri neznano. Dogajanje na avstrijskem Koroškem po drugi svetovni vojni dokumenti, ki jih je v različnih arhivih našel Rulitz, dopolnjujejo in utrjujejo prepričanje, da komunistom ni šlo za osvoboditev in združitev vseh Slovencev (tudi tistih, ki so po prvi svetovni vojni ostali na ozemlju današnje Avstrije), temveč predvsem za prevzem oblasti in obračun z nasprotniki. S svojo raziskavo Rulitz daje vsem novo nalogo: ponovno pregledati in na podlagi dostopnih virov ugotoviti, kje na avstrijskem Koroškem so v resnici pokopani begunci in kje partizani ter tam, kjer postavljeni spomenik ne ustreza resničnosti, tega zgodovinsko ustrezno popraviti.

Morebiti je potreben pogled na knjigo še iz enega zornega kota. Če bi bil avtor slovenskega ali hrvaškega porekla, bi se takoj oglasili »pravoverni« zgodovinarji, ki bi to delo raztrgali, češ da popolnoma pristransko, neobjektivno in zlonamerno manipulira s pridobljenimi dokumenti ter drugimi viri. Pri nas tisti, ki odkriva zgodovino tudi »z druge« strani, namreč preprosto ne more napisati na resnici sloneče zgodovine, češ da je bila ta napisana že po vojni. Vse zapisano tako zagotovo služi zgolj rehabilitaciji domačih izdajalcev, ki jih predstavljajo domobranci. Pri avstrijskem avtorju pa tega argumenta ali te diskvalifikacije ni mogoče uporabiti, prav tako ni nobenega razloga, da bi ga označili za potvorjevalca zgodovine, ki se nanaša predvsem na slovenske in hrvaške begunce, jugoslovansko armado ter odgovornost Britancev za smrt desettisočih. Prav zaradi tega je njegovo delo toliko bolj verodostojno in dobrodošlo v slovenskem prostoru. Morda bo pa počasi res prišel čas, ko se bomo tudi s pomočjo tujih zgodovinarjev približali resnici o času med in po vojni v Sloveniji.

[Stran 097]

8.1.1.

Figure 46. Sedemdeset let od smrti Franceta Balantiča (1921 – 1943) Janez Rihar