Zaveza št. 90 – Na pragu zapovedanega sovraštvaNapisano za simpozij Mira Mihelič, Svet brez sovraštva, september 2012 (Alenka Puhar)


§

Drama Svet brez sovraštva je tretje pomembno delo pisateljice Mire Puc/Mihelič, ki je pred tem objavila dva
romana, Obraz v zrcalu in Tiha voda. Napisana je bila poleti 1945 in takoj sprejeta
v program SNG Drama. Za to je poskrbel Bojan Stupica (med prijatelji imenovan Buča),
ravnatelj Drame v prvem povojnem letu. Premiera igre v režiji Slavka Jana je bila
v božičnem času in pomemben dogodek: Slovenska noviteta, prva drama na tem odru, ki
jo je napisala (slovenska) pisateljica, neobičajna tema … Skupina žensk sedi v okupatorjevem
zaporu, prestrašene od negotovosti prenašajo muke zasliševanj, trepetajo v strahu
za usodo svojih bližnjih, trpinčijo se (in trpinčijo jih) s strašnimi moralnimi dilemami
in si predstavljajo jutrišnji, povojni svet … Kakšen neki bo? Kakšen bi moral biti?

Dva sklopa sta dominantni temi drame: Najprej zahtevne moralne dileme ob opredeljevanju
za bližnje in proti njim, ko gre za življenje ali smrt, in do izbire med egoizmom
in altruizmom (do otrok, moža, matere …) in nato opredeljevanje do nasilja nasploh,
predvsem do obračunov v novem, boljšem svetu. S to dramo se je prvič zgodilo, da je
slovenska pisateljica ustvarila dramo na temo odvzete svobode in z njo povezanih muk,
predvsem muk materinstva in odgovornosti za otroke; to je tudi ostala edina takšna
drama v slovenski literaturi.

Dramsko delo je nastalo na podlagi osebnih izkušenj, zasnovano je bilo pod bremenom
dveh kratkotrajnih, a mučnih in nevarnih zaporniških epizod, obeh v času nemške okupacije.
Prvič so Miro Puc zaprli jeseni 1943, predvsem zaradi sumljivih odporniških aktivnosti
njenega moža, in jo hitro izpustili. Drugič je bila aretirana februarja 1945 v tako
imenovani ljubljanski provali, ko je bilo izdanih in zajetih dvesto ali celo več aktivistk
OF. Za umevanje drame je važno, da je bila avtorica ob prvi aretaciji noseča in je
imela dva otroka (stara je bila 31 let). Noseča pa je bila tudi, ko je dramo pisala
in ko je doživela premiero.

Da je šla drama Svet brez sovraštva, ki sicer v literarnozgodovinskih ocenah velja
za propagandno literaturo, z nekaj bistvenimi sestavinami proti toku, je mogoče zaslediti
po raznih odmevih. Tu je, denimo, privatno mnenje Edvarda Kocbeka, ki se je z dramo
seznanil v knjigi: »Bil sem presenečen nad človeško samostojnostjo obdelave osvobodilnih
problemov v današnjem času, posebno glede na vsiljeno monopolno etično gledanje.«

In zdaj notranji odmev pisateljice: Na koncu življenja je v spominih želela rešiti
pred pozabo

Mira Mihelič

Figure 40. Mira Mihelič

predvsem to, da sta bili ti dve vodilni temi za marsikoga ideološko sporni, se pravi,
ideološko sporni so bili nekateri ponujeni odgovori. V zvezi z dilemo mlade ženske,
ki se mora odločiti med otrokom in možem, je pisateljica z bridkostjo omenila očitek
kritika, da je nesprejemljivo reševati otroka na račun moža (ki je »naš aktivist«).
Ob pacifističnem zavzemanju pa je potožila, da so ji nekaj vrst črtali. To je samo
po sebi razlog za razgled po posegu, za družbo pa ima še dejstvo, da ne gre za nekaj
obrobnega, temveč za pomensko špico drame, ki je v najtesnejši zvezi z njenim naslovom
in sporočilom. Vendar se bom osredotočila samo na klic po svetu brez sovraštva in
nasilja, temo materinstva v hudih časih pa prestavila na kakšno drugo priložnost.

V Urah mojih dni je Mira Mihelič zapustila tole pričevanje: »In ko je v gledališču
zadonel stavek: ‹Ljudi je treba prepričati, ne pobiti!› se je s parterja temu odzval
gromovit glas (baje je bil to Ivan Mrak, kakor so mi pozneje povedali): ‹Tako je!›
in temu je sledilo ploskanje. Nato sva med premorom z Bučo hodila po hodniku za direktorsko
ložo gor in dol in rekel mi je zaskrbljeno: ‹Mira, ta stavek bo treba črtati.› Le
zakaj? Takrat še nisem vedela za tisto nesrečno zadevo z likvidiranimi domobranci
v Rogu. Vdala sem

[Stran 079]

se – kaj pa sem hotela? Nekaj dni pozneje mi je rekel v eni depresij, ki takrat niso
bile pri njem pogoste: ‹Mi smo žrtvovana generacija.› Ne, jaz to nisem hotela biti
… «

Kot kaže, je šele čez četrt stoletja nekoga to dovolj zanimalo, da je šel preverjat
besede in dogajanje. Malina Schmidt Snoj je našla potrdilo, da so res črtali nekaj
besedila, najprej en stavek, nato dva, potem pa so celo napisali nadomestilo in ga
ob treh klicajih in PAZI!!! poslali pred občinstvo. Toda najprej si oglejmo prvotno
dramsko besedilo. Špelca, nosilka ideje o novem, boljšem svetu, ki mora biti svet
brez nasilja, v originalu pravi (v 1. prizoru 3. dejanja):

»Vem … vse, kar počno danes, je tako mračno, bedasto, tako nepojmljivo in peklensko
zlobno in zato se moramo še boriti. A jaz sanjam o tistem dnevu, ko bomo vsi orožje
odložili in rekli: Zdaj se ne bomo več! Kljub vsemu moramo verovati v človeka. Našli
bomo pot iz vsega tega, a ne s sovraštvom. Bolje je ljudi prepričati kakor pobiti!
Moralna revolucija je nemara važnejša od fizične. In včasih si mislim, da smo morali
doživeti vso grozo tega časa, da bodo naposled vsi spoznali, kako zelo nam je treba
nečesa drugega: dvigniti človeško dostojanstvo, da boš lahko spet imel človeka rad!
… Saj je nekaj svetlega pred nami. Naš končni cilj. Svet, v katerem ljudje ne bodo
poznali sebičnosti in samoljubja tako kot danes. Svet brez sovraštva!«

Tekst prinaša klasično poslanico sprave in vere v pomen pacifizma. Kako je to v novi
Jugoslaviji postalo sumljivo in celo neprimerno, kaže iz tipkopisa razvidno dejstvo,
da so najprej črtali stavek Bolje je ljudi prepričati kakor pobiti! Nato pa še tistega o moralni revoluciji. Namesto tega se je v režijsko-suflerski
knjigi znašel z Janovo pisavo vrinjen stavek, ki je dopolnil Ljudi je treba prepričati: »Če pa le ostanejo zakrknjeni, jih je treba odstraniti
– trezno, hladno, brez strasti maščevanja.
«

K sporočilom, ki jih je javnost (s tem so mišljeni tako ansambel kot občinstvo in
širša kulturna javnost) dobila s tem posegom.

– Najprej najvažnejše: O ubijanju se ne govori! Tudi če se kaj takega dogaja, se bomo
delali, da tega ni, da se ni nič zgodilo, da o tem nič ne vemo.

– Drugo, splošnejše: Če si kdo predstavlja, da svoboda pomeni tudi svobodo govora
in ustvarjanja, se moti. Vse bo pod kontrolo in po potrebi popravljeno.

In zdaj v nekaj spiralah razmislek o zamenjavi in prepovedi.

Poseg je sprožila asociacija na strašno morijo, ki je po »osvoboditvi« v veliki tajnosti
stekla na slovenskem (in jugoslovanskem) ozemlju. Koliko ljudi je (poleg izvajalcev)
vedelo zanjo, je nemogoče reči, a tisti Tako je!, izrečen v zavetju temne dvorane, pospremljen z aplavzom, je bilo mogoče imeti za
dokaz, da jih nekaj je. Treba jih je bilo zastrašiti, hkrati pa poslati v svet pravo
resnico o domnevnem dogajanju. Ta je: Nič se ne dogaja! Če pa se slučajno mogoče le,
niti zdaleč na zasluži izraza »ubijanje«! Ne, to je vendar navadno odstranjevanje!
Za nameček gre za odstranjevanje zakrknjencev! In to vse se pravzaprav mirno vklaplja
v svet brez sovraštva, saj ne gre za ukrepe, ki bi jih vodilo maščevanje, želja po
povračilu ali sovraštvo. Ne, sploh ne gre za čustveno ozadje ali strast! Ukrepi so
trezni, hladni, premišljeni …

Po svoje se je popravljeni, dopisani tekst tudi skladal z občasnimi pojasnili na štiri
oči, denimo Kocbeku, kam so izginili vsi tisti tisoči ljudi, ki so manjkali. Baje
so bili pač poslani na prevzgojo, baje so odpravljali njihovo zakrknjenost …

Temu, kar se je decembra 1945 s popravkom zgodilo drami Svet brez sovraštva, je težko
reči drugače kot grda, perverzna salta. Dramska oseba, ki je oznanjala vero v svet
brez nasilja, je nenadoma začela propagirati trezno in hladno pobijanje. Mlada pisateljica,
ki je na podlagi osebne zaporniške izkušnje in vere v novi, boljši svet, napisala
igro o pomenu ljubezni med ljudmi, o obnovi dostojanstva, skrbi za otroke, moralni
obnovi, ki je nujna sestavina povojne dobe –, je nenadoma obstala prestrašena in osramočena
pred zahtevami časa oziroma ljudi, ki so jih poosebljali.

Toda vsaj varuhi slovenščine in njenih lepot so bili lahko zadovoljni.

Ves vojni čas so se naročniki mučenj in moritev radi izogibali izrazu ubijanje, ki
ima silen emocionalni naboj. Namesto tega se je uporabljala beseda likvidacija, kot
kaže tudi besedilo Mire Mihelič v Urah mojih dni, »nesrečna zadeva z likvidiranimi
domobranci v Rogu«. Likvidacija, trdi wikipedia, je »ciljano ubojstvo osoba«, ki se
ga izvrši iz ideoloških, političnih ali vojaških razlogov; pojem likvidiranja se uporablja
tudi kot evfemizem za od oblasti izvedeno ubijanje političnih nasprotnikov, disidentov
ali sovražnikov. Masovne likvidacije so se dogodile med in po raznih revolucijah …
(Hrvaško wikipedio navajam zato, ker ima slovenska wikipedia likvidacijo predvsem
kot »prenehanje pravne osebe«, to je izraz iz gospodarskega prava). Konec leta 1945
pa je bil očitno tudi izraz likvidacija preveč ekspresiven, za nameček še nesprejemljiv
kot tujka, pa so ga v Drami v imenu lepe slovenščine nadomestili s kleno domačo besedo.

Pozornosti je vreden tudi drug, kazensko-pravni vidik: V pravnih predpisih, ki opredeljujejo
zločine in kazni, velja uboj iz strasti, iz slepega

[Stran 080]

maščevanja, iz prizadetih čustev torej, za dosti milejšo kršitev norm kot pa premišljen,
hladen, trezen uboj. To se je večkrat izkazalo tudi v razpravah o povojnih pobojih
v zadnjih dveh, treh desetletjih; ljudje, ki so izrekali razumevanje za strašno povojno
krvavo rihto, so se pogosto sklicevali na prestano gorje v vojni in s tem povezano
čustveno prizadetost ter željo po maščevanju. Kakorkoli, Špelca, ki je prvotno oznanjala
svet brez nasilja, se je po posegu znašla v vlogi osebe, ki hujska k treznim in hladnim
naklepnim pobojem, in s tem si je sama odvzela pomembno olajševalno okoliščino.

Seveda se je s tem osrednji lik drame zelo spremenil. Njene sogovornice, ki so zagovarjale
obračune in talionsko načelo zob za zob, glavo za glavo, so ostale brez prepričljive
soigralke, saj je bila nenadoma tudi vizionarska Špelca v bistvenem na njihovi strani.
Zgodilo pa se je še nekaj za oblast prevzemajoči režim pomembnega: Za svoje ravnanje
je novi režim vnaprej, recimo pol leta pred koncem vojne in povojno krvavo rihto,
dobil odobritev, tako rekoč dokaz za morilsko voljo ljudstva, brez glasu proti.

Omeniti moram še zanimiv paradoks: Ženske, ki se v vojnem času – v zaporu, v trdem,
krutem sistemu, ki ga vzdržujejo nacisti z »domačimi pomagači« – lahko pogovarjajo
o vsem, prav vsem, pa zdaj, v svobodi, nenadoma ne morejo in ne smejo več svobodno
govoriti o tem, kar mislijo in čutijo … Čudna svoboda!

In končno ne morem brez še ene pozornosti vredne dimenzije. Dramo je napisala ženska
in v njej nastopajo samo ženske; moški so le kruti akterji za kulisami. Ker je iz
vse zgodovine razvidno, da so za nasilje moški precej bolj odgovorni kot ženske, deluje
skrajno nenavadno in neprepričljivo, če se kdo trudi iz ženske igre narediti enoglasno
moško, k neusmiljenemu obračunu usmerjeno dramo.

Kakorkoli torej obrnemo, naveza Stupica/Jan – ob pomoči koga še bolj kompetentnega
ali ne, kdo bi vedel – je poskrbela za grd umor nesrečne Špelce. Vendar sta na srečo
ob tem naredila toliko neumnih napak, da dejanje ni bilo popoln umor. Misel trpinčene
mlade ženske, da je pobijanju treba narediti konec in zaživeti s spoznanjem, da le
»kadar sovraštvo ugasne, pride mir«, je vendarle uhajala v svet. Predvsem po zaslugi
knjige, ki je bila neokrnjena natisnjena v Trstu, na drugi strani meje, in je našla
pot do mnogih bralcev, še preden so v ljubljanski Drami ugotovili, da je z njo nekaj
narobe. V nekaj letih je postala izredno priljubljena, izvajali so jo pretežno (domnevam)
s politično nekorektnimi pozivi vred. V marsikaterem gledališču so v njej prepoznali
univerzalno sporočilo, pa se je zanjo odločil tudi kdo, ki je podobne najhujše muke
doživel po vojni, po zdavnaj premaganih in pobitih »Simonih in njegovih hlapcih«;
tako je, denimo, storila Milena Godina leta 1975.

Za to dramsko delo je pisateljica Mira Puc dobila nekaj ostrih kritik, vsaj sotto voce pa tudi veliko priznanj. Po tistem skrivnostnem vzkliku Tako je! in aplavzu še Kocbekovo pohvalo in veliko pisem. Med njimi je posebno zanimivo pismo
Leona Kavčnika, ki ji je čestital in sporočil, da tudi on težko prenaša ta prevladujoči
kult mržnje in da je spisal knjigo o tem, kako ga premagati. V mislih je imel verjetno
Evolucijo k socialni pravičnosti (iz leta 1940), kjer je intoniral:

»Dandanes je zelo razširjeno mišljenje, da se da socialna pravičnost doseči le z nasilnim
prevratom in pokoljem resničnih ali namišljenih nasprotnikov. Namen tega spisa je
pokazati, da mi krizo lahko prebrodimo tudi brez revolucije in s samo evolucijo dosežemo
novo ravnotežje, ki ga zahteva razvoj sveta. Pokazati hočemo, da sta revolucija in
protirevolucija nepotrebno zlo. Pokazati hočemo pot po sredi, ki vodi naravnost do
cilja socialne pravičnosti. Pokazati hočemo, kako je mogoče poedince in njih interese
tako razpostaviti, da bodo morali delati v korist skupnosti, ako bodo hoteli delati
za svojo korist, pri tem pa ohraniti najdragocenejše vrednote: osebno svobodo in človeške
pravice sploh.«

(Avtor je bil spomladi 1947 aretiran in obsojen na dolga leta ječe. Njegova knjiga
je bila zaplenjena, spravljena v D-fond in na svobodo izpuščena šele leta 1976.)

No, da moja razprava ne bo morbidno črna, jo bom začinila s humorjem. Ali mogoče veste,
da bi bilo treba Franceta Prešerna postaviti pred sodišče? Res? Zakaj neki? Zaradi
verza Slovenec že mori Slovenca brata. To je neodgovorna in politično nesprejemljiva izjava, saj je splošno znano, da je
edino pravilna trditev Ljudstvo pravično kaznuje protiljudske elemente …

Da je po vojni resnično zavladal kult sovraštva in da je bil poziv Špelce/Mire Pucove
osupljiva in komaj tolerirana redkost, ni težko dokazati. Verjetno pa bi za visoko
stopnjo prepričljivosti potrebovala veliko časa in prostora. Z nekaj potezami pa moram
le poskusiti.

Ker v sodobnih razpravah o povojnih pobojih prevladujejo teze, da je šlo za maščevanje
nad izdajalci, ki so se spajdašili z okupatorji in so torej bolj ali manj dobili,
kar so zaslužili, bom predvsem navedla nekaj nasprotnih dejstev. Za začetek prej citirano
Kavčnikovo sodbo iz leta 1940: »Dandanes je zelo razširjeno mišljenje, da se da socialna
pravičnost doseči le z nasilnim prevratom in pokoljem resničnih ali namišljenih nasprotnikov«,
misel, ki so jo razglašali predvsem komunisti. Njihova ideologija je oznanjala trdno
vero, da bo socialna

[Stran 081]

pravičnost izvedljiva šele potem, ko se bo ljudstvo znebilo izkoriščevalcev; kapitalistične
in aristokratske sloje, kler, buržujske politike, protiljudske elemente ipd. je treba
najprej brez usmiljenja uničiti, potem pa bo zavladal mir, blagostanje …

Za ilustracijo ponujam v razmislek primer Mateja Bora. V partizanih je postal daleč
najslavnejši slovenski pesnik in po vojni poosebitev novega človeka in umetnika. Uredništvo
Mladinske revije ga je kot takega povabilo, da mladim predstavi, kako se je izoblikoval.
To je storil leta 1947 v obsežnem izpovednem spisu, kjer je predstavil svojo mladostno
zmedenost ob mnogih protislovjih, iskanja, se označil za »anarhistično žverco« in
»bojevitega fanta, ki gre na pretep z vsem svetom«. Pravo razodetje pa je doživel,
ko je iz Štor prišel študirat v Ljubljano, vstopil v študentsko društvo Triglav in
začel brati marksistično literaturo: »Na barikade pojdemo, ker vemo, da moramo zrušiti
kapitalizem, ki je škodljiv, ne glede na to, kako bo zategadelj pri srcu direktorju
Hruški, njegovi ženi in otrokom ali pa gospodu Korošcu, Kramarju in njegovim prijateljem.
Verjetno bo hudo, tem huje, ker bodo v svojem srcu, pa naj si ga bodo še tako izpraševali,
sodili, da se jim je zgodila huda krivica. Nemara so med njimi celo ljudje, ki so
v bistvu pošteni in dobri, toda tudi te mora revolucija pomesti, če se ji bodo ustavljali,
ker so škodljivi, ker so coklja življenju, čeprav tega ne vedo ali pa ne marajo priznati
… Samo v revoluciji se more človek moralno preroditi, prekaliti in osvoboditi.«

Marksizem je torej ponudil preprosto, shematično podobo sveta, skupaj s tem pa kritje
in blagoslov vsem bojevitim fantom; pokazal jim je cilje, na katere je treba streljati
z barikad, jim pojasnil, kako odveč in smešni so vsi tradicionalni moralni oziri ter
jim vnaprej ponudil odvezo. Rdeči teror je nekaj čisto samosvojega, razredno sovraštvo
je zunaj doslej veljavnih standardov, saj visoki, celo znanstveno dokazani cilj opravičuje
čisto vse. Mladi ljudje, zlasti fantje, prepolni testosterona, so radostno podlegali
čarom takšnih militantnih gibanj. Med bojevitimi fanti je bilo tudi nekaj žensk, recimo
Mica Šlander, ki je komaj čakala vojno: »Bila je celo nekako olajšanje, začetek tistega
cilja, ki je bil že prej pred nami.« Se pravi, vojna je poskrbela za začetek težko
pričakovane revolucije in velikega preporoda ter prekaljenja.

Med zapiski, ki si jih je delal Kocbek, ko je bral in zbiral teme za lastno literaturo,
so pogosti drobci kot: »16 letni fant misli, da se bo afirmiral in šele takrat vstopil
med odrasle, če bo prelil tujo kri ali celo koga ubil … Pri nas je bilo to v partizanstvu,
likvidacija je pomenila junaštvo in drznost, znak pravega moštva.« Ali v osnutku za
dramo: »Povsod sovraštvo, povsod demonija, vsepovsod sledovi strasti, povsod razpoloženje
zla, razgibano hudobno ozračje.«

Ves javni prostor je bil preplavljen s pozivi k trdemu, neusmiljenu boju proti razrednim
sovražnikom, iz tuje literature so prevajali vse mogoče o novem človeku, novi morali.
Mlad pesnik Lojze Krakar je klical v svet: »Tovariši, naučiti se moramo sovražiti!«

Nekateri so bili čez nekaj desetletij v zadregi zaradi takšnih besed, nazorov, verzov,
proznih stavkov, drugi pa so, nasprotno, na stara leta na novo odkrili čar bojevitosti.
Tako je dramatik Peter Božič mislil, da so nujni slavospevi Titu in zatrjevanja, da
je bil totalitarizem značilen za vso povojno Evropo. Kar je daleč od resnice in je
mogoče slikovito pokazati prav na primeru literature in dramatike. Christopher Fry,
na primer, je bil daleč najbolj vpliven in upoštevan angleški povojni dramatik; izrazit
in brezkompromisen pacifist, globoko veren človek – kar vse se njegovim dramam zelo
pozna. In če je Velika Britanija nekoliko izjemen primer, saj ni bila nikoli zasedena,
si kaže ogledati Francijo. Več francoskih pisateljev se je takoj leta 1944 uveljavilo
z nastopi proti slepemu maščevalnemu pohodu, proti kulturi sovraštva. Peticija pisateljev,
ki jo je januarja 1945 v korist pomilostitve Brasillacha, enega vodilnih francoskih
pronacističnih avtorjev, osebno odnesel generalu de Gaulleu Mauriac, je imela 59 podpisov,
med njimi so bili tudi najvidnejši francoski avtorji kot Valery in Claudel. Francoski
pisatelji so imeli že pozimi 1944/45 toliko osebne svobode, tudi svobode objavljanja
in polemike, da so v osnutkih lahko razgrnili vse hude dileme povojnega časa in obnove;
vključno s pozivi k odpuščanju in popolnemu pacifizmu.

Drama Svet brez sovraštva je bila dvojno sanjaška: Zaprte ženske sanjajo o lepem,
nekonfliktnem času po vojni. Avtorica pa je bila sanjaška v svoji domnevi, da se bo
o tem smelo govoriti. Oboje je v realnem svetu nove Jugoslavije izpadlo kot sveta
preproščina. Realni svet je bil poln groženj in ubijanja, vsi pravoverni angažirani
ljudje so oznanjali svojo trdoto kot največjo vrlino in se bahali z neusmiljenostjo.

Med mnogimi pokloni, ki jih je Mira Mihelič dobila po smrti, se mi zdi danes pomembno
navesti tega: Eden od teh fantov, ki so nekoč tako zelo verjeli v marksizem, Ciril
Zlobec, je na stara leta zapisal: »Malo je stvari na svetu, ki bi se v tem povojnem
obdobju tako diskreditirale kot načrtovanje prihodnosti na upworabi sovraštva kot
dejavne energije družbenega razvoja. S tega vidika je ponovno branje romanov Mire
Mihelič že skoraj poučno in zabavno.« (Sodobnost, november 1985)

[Stran 082]

Notes
12.

Napisano za simpozij Mira Mihelič, Svet brez sovraštva, september 2012

Date: 2013