Zaveza št. 90 – Ehrlich in (civilni) pogumGovor ob 71. obletnici umora Lamberta Ehrlicha. (Janez Juhant)


§

Pestra dejavnost prvega političnega katoliškega lista Slovenec nas ob 140-letnici njegovega izhajanja lahko navdaja po eni strani z močno in slavno,
a po drugi tudi s tragično zgodovino slovenskega katolištva. Že pred njim je koroški
Slovenec pod Einspielerjevim in Levstikovim vodstvom dal podlago, da je bil Celovec v šestdesetih
letih 19. stoletja slovenske Atene. Ljubljanski Slovenec pa nam niza podobe delovnih, vsestranskih in mogočnih katoliških shodov. Pred nami
se odpirajo duhovna, kulturna, socialno-gospodarska in politična dejanja naših zavzetih
in delovnih katoliških mož in žena. Spremljamo njihove vzpone in padce v tej razburljivi
dobi življenja Slovencev. Mahničeva duhovna moč se prepleta s gospodarsko-socialno
in politično vlogo Antona Gregorčiča. Jegličevo odprtje prve slovenske gimnazije je
omogočilo natanko pred sto leti prvo maturo v slovenskem jeziku. Majniške deklaracije
ne bi bilo brez Jegliča, Kreka in Korošca, pa tudi ne brez Ivana Šusteršiča, Evgena
in Frančiška Lampeta, Andreja Kalana, Ignacija Žitnika in drugih. Sredi vojne Slovenec 13. oktobra 1917 na dan Krekovega pogreba na prvi strani z naslovom Prvobojniku za svobodo Jugoslovanov slika neutrudnega delavca za svobodo Slovencev na Jugu. Slovenci smo šli iz enega
v drugo kraljestvo ter izgubili skoraj polovico narodnega ozemlja. V kraljevini Jugoslaviji
smo se veličastno spominjali 1900-stote obletnice Kristusove smrti leta 1933. Sledilo
je evharistično gibanje in kongres leta 1935 ter kongres Kristusa Kralja leta 1939.

Bralke in bralci Slovenca pa so spremljali tudi prizore prve in druge svetovne vojne, od katerih je bila ena
grozljivejša od druge. Slovenke so žalovale za svojimi fanti in možmi, padlimi in
pogrešanimi na soški in drugih frontah. Po dobrih dvajsetih letih so se znova odpirali
grobovi. Če je bila prva svetovna vojna grozljivo mesarjenje, je bila druga še bolj
krut splet človeške hudobije, zvijačnosti in zahrbtnosti. Slovencem in drugim narodom
je silovito izpirala možgane in jim uničevala srčni zaklad, kar so mukoma ustvarjali
rodovi. Ruski Žid Vasilij Grossman v knjigi Življenje in usoda označuje to kot občutek
usodnosti, ko pisateljeva junakinja, židovska zdravnica Sofja Osipovna, onemi pred
dogajanjem: »Sama pri sebi se je celo čudila, ker je bilo potrebno le nekaj dni, da
je prešla obratno pot od človeka do umazanega in nesrečnega brezimnega živinčeta,
oropanega svobode, medtem ko je pot do človeka trajala milijone let.«

Tako je 27. maja 1942 Slovenec poročal o zahrbtnem umoru Slovencem dobro znanega in vplivnega katoliškega voditelja,
moža izrednega poguma, odločnosti in predvsem krščanske svetosti. To je bilo leto,
ko je skupina ljudi izkoristila narodovo stisko za svoj pohod na oblast. Že jeseni
leta 1941 je Ehrlich pogumno napisal izjavo Slovenski problem, v kateri je celostno in poglobljeno predstavil slovensko narodnostno vprašanje in
se zavzel za samostojnost Slovencev. Maja istega leta je predlagal načelniku konzulte
dr. Marku Natlačenu, naj se takoj oblikuje vlada v ilegali in se organizira odpor.
V Izjavi je opredelil meje slovenskega naroda in razčlenil težaven položaj, v katerem
se nahajajo Slovenci v tej svetovni vojni, ki ga je označil za katastrofo, posebno
zaradi »brutalne germanizacije«, po kateri »mora slovenski narod med Nemci, Hrvati
in jadransko obalo pri Trstu popolnoma izginiti«. Ugotavlja, da so Italijani bili
sicer sprva milejši, vendar »ravnanje komisarjev ni vedno na višku plemenitosti« in
zaključuje, da je treba Slovenijo »zavarovati predvsem s severa«. Drugo njegovo pogumno
dejanje je bila Spomenica Italijanom 1. aprila leta 1942, v kateri je zelo odločno povedal italijanskim oblastem,
posredno pa tudi komunistom, kako vsi izkoriščajo slovenski narod. Čeprav se je zavedal
nevarnosti in so mu prigovarjali, naj pobegne iz Ljubljane, je vztrajal, se pogumno
zavzel za Slovence in v težkih razmerah kot že pred vojno svaril pred apokaliptičnimi
jezdeci, ki so pustošili po deželi. Čeprav so tudi takrat kristjani in drugi Slovenci
računali in trgovali za svoj vsakdanji kruh, so se mnogi odločili, da za ceno življenja
branijo svoje dom in rod. Kot Ehrlichu jim je vera narekovala, da pozabijo nase in
žive in umrjejo za sveta izročila svojih dedov. Poznavalci vedo, da je srčnost oziroma
pogum na tretjem mestu med krepostmi in predpostavlja prvi dve: razumnost in pravičnost.
Krščanski mučenci, tudi slovenski iz polpreteklosti, so dojeli, da gre za biti in
ne biti osebnemu in družbenemu krščanskemu življenju. Prav tako so slutili in potem
tudi doživljali, kako je treba za pravičnost zastaviti tudi svoje prsi. Tukaj ne gre
za nobeno taktiziranje, pač pa so v igri temelji človeške biti oziroma osnove krščanskega
človeka in družbe. Ehrlich je kot razumen, pravičen in veren človek to dojel in se
zavzeto postavil v bran neposrednemu človeku, Slovencu na Koroškem in prav tako potem
v Ljubljani pred in med okupacijo. Ko je prevladoval strah ali brezumje, je on klical
k razumnosti in spodbujal

[Stran 083]

Civilni pogum

Figure 41. Civilni pogum Tamino Petelinšek

k pravičnosti, predvsem pa za to zastavil tudi svoje življenje kot še številni po
rovih in vrtačah širne domovine.

In kje smo danes? Čeprav morda še vegetirajo telesa, med Slovenci in kristjani toliko
bolj trpijo duše. Koliko je med nami prodanih duš! Kdo ne ve za utrujene, naveličane
in onemogle duše. Lucy Braum je pogumno korakala med črnci, čeprav so jo bolele noge:
»Ko sem se ločeno vozila, me je bolela duša, zdaj je duša svobodna,« je odgovarjala.
Obupanci, ki se prepuščajo sodobnim omamam ali nas za vedno zapuščajo, so samo vrh
ledene gore Šentflorjanske mlakuže. Zato razumni raje odhajajo v širni svet, ne le
s trebuhom za kruhom, pač pa iskat svežine duha in družbene pravičnosti, ki ju med
nami manjka ali je sploh ni. Pa mrtve duše, ki zasedajo položaje, v politiki in gospodarstvu
in medijih, od katerih se širi le zadušljiva megla in smrad; celo v tako imenovanih
tovarnah duha, kot so univerze, akademije, društva pisateljev in umetnikov in žal
tudi Cerkve. Nekdo naj zakriči, je pred desetletji zapisal filozof. Ali bi ne bilo
treba danes že kar vpiti? A srčnost ne vpije, ni niti oholost ali vzvišenost nad drugimi
niti klečeplazenje pred človeško hudobijo in oblastnostjo. Je le preprosta in tiha
zavest: Tega se jaz ne grem. Zato je srčnost odlika duhovno razgledanih poglobljenih
in za pravičnost občutljivih oseb, skratka jagnjet med volkovi. Zato srčnost spričo
zla, ki je v nas in okrog nas, umolkne le pred skrivnostnostjo človeka in sveta ter
prisluhne njunim globinam: »Rešitev pravičnih prihaja od Gospoda, ki je njihovo zavetje
ob času stiske.« (Ps 37,39) Iz tega duha so živeli in delovali Lambert Ehrlich, Filip
Terčelj, Izidor Završnik, Marjan Kremžar, Jože Pučnik in še mnogi med nami, ki so
bili ali so tudi danes pripravljeni ne le »v boju za uresničenje dobrega se sprijazniti
z rano in smrtjo, temveč tudi upati na zmago«, kot pravi Josef Pieper. Čeprav se ne
da uresničiti božjega kraljestva na zemlji, to držo spremlja prepričanje, da smo ravno
zaradi božjega kraljestva soodgovorni za njegovo uresničitev na zemlji. Zato pa ne
žalujemo le za slavnimi starimi časi, pač pa gojimo duhovni dar srčnosti, ki izvira
iz krščanskega blagrovanja: »Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.«
(Mt 5,6) Te pravičnosti gotovo ne bomo našli med povprečneži, ki so se spajdašili
z oblastjo in trobijo v rog preteklosti, pač pa v prisebni in odločni drži pravičnosti,
ki je za to pripravljena zastaviti tudi vsaj delček svojega življenja.

[Stran 084]

Notes
13.

Govor ob 71. obletnici umora Lamberta Ehrlicha.

Date: 2013