Zaveza št. 89 – Pričevanje Zvonke: mojega očeta so sami umorili


Ivanka Kozlevčar

§

Z ljudmi se lahko dolgo srečujemo in pogovarjamo o vsemogočem, ne da bi vedeli, da
nosijo v sebi zgodbo, za katero menijo, da bi jo morali razkriti. Včasih je njena
podoba njim samim nejasna in potrebujejo čas in nove uvide, da dozori. Tako je tudi
Zvonka zlagala drobce v svojih spominih in jih končno zložila v pripoved. Veliko ljudem
se je zgodilo to, kar se je Zvonkinemu očetu, vendar nimajo možnosti ali poguma, da
bi o tem javno spregovorili, zato je njena pripoved dragocena. Takole pripoveduje.

§

Svojega očeta se seveda ne morem spominjati, saj sem imela komaj sedem tednov, ko
so ga ubili. Vse, kar vem o njem, mi je povedala mama, vendar so bili taki časi, da
je raje molčala, kot govorila. Ves čas so jo nadzorovali in ji niso zaupali: najprej
v domačem okolju, pa tudi po preselitvi v Ljubljano se ni tega rešila. Ni dočakala,
da bi mogla svobodno spregovoriti, morala je pristajati na uradno razlago o smrti
moža, tudi zaradi preživetja. Ko smo odrasli, je nam, otrokom, vendarle zaupala, kako
je naš oče umrl. Njena fotografija iz tistih časov kaže, kako hudo je trpela in kako
težek je bil njen boj za preživetje.

Moj oče Franc Žibert je bil doma v zaselku Cvetež, ki je del razloženega naselja vzhodno
od Vač na slemenu med Savsko in Moravško dolino. Naselje obsega dva zaselka Cvetež
in Vovše, ki se zdaj skupno imenujeta Vovše. Obsegalo je le dve domačiji. Njegov oče
Fran Žibert st. je padel v prvi svetovni vojni, ko je imel moj oče šele tri leta.
Mama se je ponovno poročila, saj dela na domačiji ni zmogla sama. Imel je še starejšega
brata Rudija. Očeta je zelo pogrešal. Ni imel možnosti, da bi se izučil kakega poklica,
zato mu ni preostalo drugega, kot da je šel delat v rudnik. Še vesel je bil, da je
dobil delo v Kisovcu. Poročil se je s sofaranko Rozo Žibert z Raven na moravški strani.
Oba kraja spadata v župnijo Zasavska Sveta Gora. Poznala sta se od otroških let. V
njeni družini je bilo 14 otrok, zato so jo dali sorodnikom brez otrok in je morala
težko delati. Želela se je izučiti za šiviljo, pa to ni bilo mogoče. Po poroki sta
se z mojim očetom preselila v Kisovec. Imela sta tri otroke: Franca, Emilijo in mene,
Zvonko. Oba starša sta se zaradi lastnega težkega življenja čutila zelo odgovorna
za svoje otroke.

Med vojno je imel oče to srečo, da je delal v rudniku, ki je imel strateški pomen,
in so ga Nemci pustili doma.

Naj tukaj Zvonkino pripoved prekinem in povem nekaj o medvojnih razmerah v teh krajih.
Hribovito obsavsko področje je bilo izpostavljeno vsemu hudemu, ki se ga je spomnil
okupator, zlasti pa še potem, ko se je začelo partizansko delovanje. Tako so maja
1941 izselili izobražence in družbene delavce v Srbijo, novembra in decembra pa še
prebivalce področij, ki jih je zadeval odlok šefa civilne uprave za Spodnjo Štajersko
20. oktobra 1941. Prizadel je prebivalce zlasti nekdanje občine Polšnik. Zelo jih
je prizadevala mobilizacija v nemško vojsko. Ko so začeli delovati partizani, so vsaki
akciji sledile nemške represalije. O takem, po mojem mnenju kar zločinskem partizanskem
izzivanju, poroča Jože Gričar v svojem članku Delo prvih ilegalcev narodnoosvobodilnega
gibanja na Litijskem in Moravškem v Litijskem zborniku na strani 72. »Julija 1942
smo se dogovorili s poveljstvom moravške čete in vaško organizacijo OF Hrastnik na
Limbarski gori, da organiziramo v Hrastniku miting. Izbrali smo nedeljo, ker smo hoteli,
da se pokažejo partizani tudi podnevi. V prvih popoldanskih urah smo zastražili dohode
v vas in nismo nikogar pustili iz vasi. Zbrali smo vaščane in jim govorili o ciljih
naše borbe, nato pa je bila zabava ter pogovori borcev z vaščani. Organizacijo OF
sem opozoril, da naj bo odslej še bolj previdna, zlasti še ponoči, da jih ne bi Nemci
iznenadili.« Kmalu potem sta neko jutro Gričar in poveljnik Risto zaslišala strele
in dobila sta obvestilo, da Nemci selijo Hrastnik. Risto se je odločil, da jih ne
bo napadel, ker je Nemcev preveč. Ob desetih dopoldne (19. julija) se je nad vasjo
začel dvigati dim. Ženske in otroke so izselili, vas oropali in požgali, »vse moške
so zvezali ter jih privezali k mlatilnici na nekem skednju … Ko so Nemci odpeljali
naropane stvari ter odgnali žene in otroke, so vrgli zažigalno bombo v skedenj, da
so vsi moški, devet ali deset, živi zgoreli.«

Natančnost zgodbe bi bilo treba preveriti, grozljivo pa je, da so ljudi tako podlo
zavestno izpostavili nesreči, ki za vaščane ni bila manj huda kot v Dražgošah. Naj
nadaljujemo z Zvonkino pripovedjo.

Leta 1942 se je na očetovem domu v Cvetežu zgodil zločin. O tem lahko govorim le po
pripovedi mame in sorodnikov, ki pa so že pokojni. Ob nevihti je nemška patrulja vedrila
pod njihovim kozolcem, ki je imel nadstrešek za vozove in orodje. Tak kozolec stoji
zdaj skoraj [Stran 062]v isti liniji veliko bliže hiše. Skupinica partizanov z Lojzetom Hohkrautom je prihajala
iz moravške strani pri Vidrgi. Če je prečkala sleme po poti, je šla kakih petnajst
do dvajset metrov stran mimo kozolca. Danes je na mestu, kjer naj bi bil zadet Lojze
Hohkraut, spomenik, ki pa je bolj oddaljen. V tistem času je bila črna tema in huda
nevihta. Nemci naj bi v temi ob svitu strele videli, da se na previsu, v isti ravnini,
kot je stal kozolec, nekaj premika. Spustili naj bi rafal in z njim zadeli Lojzeta
Hohkrauta, organizatorja partizanskega gibanja v tem delu. Niso vedeli, da so koga
zadeli, zato tudi niso nikogar iskali in so kmalu odšli. Mrtvega partizana sta drugi
dan našla na njivi mati mojega očeta in njen mož. Njiva leži v dolinici, precej nižje,
kjer naj bi bil zadet, in če bi se pomaknil še malo nižje, bi bil že v gozdu. Po izročilu
naj bi se ranjen splazil po strmini navzdol do njive in tam umrl. Strmina je zdaj
zaradi vikenda nekoliko spremenjena. Naložila naj bi ga na lojtrski voz in odpeljala
v Vače, saj ga je bilo treba pokopati. Partizani naj bi z bližnje vzpetine nad hišo
opazovali, kaj se dogaja, in videli, da sta ga odkrila. Obtožili so ju, da sta ga
nespoštljivo nalagala na voz in ga izdala. Ponoči so očetovo mater ustrelili v postelji,
njenega moža pa ubili s sekiro že pri vratih. Nad nekom so se morali znesti. Na podstrešju
hiše je spala teta, ki je bila v hudem strahu, ker je slišala, kaj se dogaja. Menda
so na njivi kasneje, ko so orali, res našli neko torbo, o tem, da bi bili v njej kaki
papirji nisem slišala. Uboj moje babice in njenega moža je njune edine sosede Smrgorjeve
tako prestrašil, da so pobrali najnujnejše in takoj odšli na Koroško. Med vojno je
bil tako zaselek Cvetež prazen. Brat mojega očeta, Rudi, je namreč živel pri ženi
na Vačah, teta se je pa tudi odselila.

Po tej pripovedi me je zanimalo, kaj je napisanega o Lojzetu Hohkrautu in zlasti o
njegovi smrti. V Krajevnem leksikonu II, str. 290, piše: »V Zalem logu z. od Vovš
se je spopadel 29. 5. 1942 Ristov bataljon z Nemci in je tu padel organizator vseljudske
vstaje v Zasavju Lojze Hohkraut, ki ima v vasi spomenik.« V Enciklopediji Slovenije
pa je o Lojzetu Hohkrautu (Bukovca, 8. 6. 1901 – Cvetež, Litija, 31. 5. 1942) napisanega
nekaj več. Rečeno je, da je delal v Rudniku Trbovlje, bil od 1925 član Partije, se
1937. leta udeležil ustanovnega kongresa KPS na Čebinah, bil od 1940 član CK KPS,
organizator narodnoosvobodilnega upora v Zasavju, politični komisar Revirske čete
itd. »Med pripravami za prehod 2. grupe odredov čez Savo na Štajersko je padel v nemško
zasedo, bil ranjen in se nato sam ustrelil.« Še več je o tem

Franc Žibert ml. in žena Roza kmalu po poroki

Figure 29. Franc Žibert ml. in žena Roza kmalu po poroki

povedanega v Litijskem zborniku NOB I, 1969 v sestavku Jožeta Gričarja Delo prvih
ilegalcev narodnoosvobodilnega gibanja na Litijskem in Moravškem na strani 67 in naprej.
Pripoveduje, kako je z Dolenjskega prišla četa, ki jo je vodil Franc Mazovec – Risto,
da bi pomagala pri prehodu II. grupe odredov čez Savo. Ta četa se je že prvi dan po
prihodu uspešno spopadla z žandarmerijsko patruljo z Vač, za kar naj bi bilo krivo
izdajstvo kmeta Rosinčka. S prehodom ni bilo nič zaradi spopada II. grupe na Jančah.
29. maja so imeli pri tuštanjski graščini sestanek med gorenjskim in štajerskim političnim
vodstvom. V okrožnem odboru se je prav takrat nahajal sekretar pokrajinskega komiteja
za Štajersko Sergej Kraigher – Rudi, ki jim je dal navodila za delo. Še isti večer
so Gričar, Kraigher in Hohkraut odšli na pot. Pred Cvetežem je Gričar tovariša opozoril,
da so pred vasjo, kjer se je borila Ristova četa in sta prejšnji večer prišla v zasedo
dva kurirja. Šli so pod vasjo »po visoki mokri travi tesno drug za drugim, ker je
bila trda tema. Naenkrat je počilo več strelov iz neposredne bližine. Vsi trije smo
se vrgli na tla, toda brž sem opazil,
[Stran 063]

Hiša na Cvetežu, v kateri sta bila umorjena Fraceva mama in njen
								mož

Figure 30. Hiša na Cvetežu, v kateri sta bila umorjena Fraceva mama in njen mož

da sta oba tovariša vstala in da bežita. Zopet je počilo iz iste smeri. Spet sem se
vrgel na tla in se nekaj časa plazil po mokri travi. Zdelo se mi je, da je eden tovarišev
v moji bližini … Ko sem se nekaj časa plazil, sem vstal in tekel proti gozdu, kjer
sem se ustavil in čakal, da prideta za menoj. Vendar zaman. Medtem ko sem čakal, se
je močno zabliskalo in še dvakrat ustrelilo. Nemška zaseda je ob močnem blisku zagledala
Hohkrauta, ki je še vedno čisto blizu nje iskal, kam bi se umaknil, ustrelila vanj
in ga zadela v koleno. Pozneje smo ugotovili, da se je tako ranjen plazil po mokri
travi kakih petdeset metrov do njive, na kateri je rasel krompir. V zemljo je zakopal
vse svoje stvari, dokumente in beležke, ter se nato ustrelil v glavo. Zjutraj okoli
sedme ure so našli Nemci njegovo truplo na njivi in ga s kmečkim vozom odpeljali na
Vače. Ker po svojih dokumentih niso mogli ugotoviti, kdo je, so ga dvakrat odkopali
in slikali ter ga končno pokopali za pokopališčem.« str. 68 Drugi dan zjutraj so partizani
poslali Gričarjevega brata in še enega partizana v civilu, da bi poiskala Hohkrauta.
Ob enajstih sta se vrnila in povedala, da so ga Nemci že odpeljali. Še isti dan je
Kraigher sprejel Gričarja za kandidata partije.

Ko prebiramo to zgodbo, se nam vsiljujejo razna vprašanja. Kako je mogoče, da je Kraigher
Gričarja nagradil, če je pa vendar pustil svojega tovariša na cedilu, tudi Kraigher
je odpovedal. Če se je sam ranjen vlekel petdeset metrov, bi se z njegovo pomočjo
lahko še dlje, do bližnjega gozda, ali ne? Hodili naj bi tesno drug za drugim, potem
so se pa čisto porazgubili. Teren je tam tak, da se je bilo mogoče umakniti s previsa
po strmini le na moravško ali litijsko stran ali pa iti proti Vovšam, malo verjetno
pa je, da bi šel kdo proti kozolcu, od koder je streljalo. Spomenik Hohkrautu stoji
približno v isti liniji, kot je nekdaj stal kozolec in na njem piše: Na tem mestu
je 31. 5. 1942 padel narodni heroj Lojze Hohkraut, organizator revolucionarnega delavskega
gibanja v Zasavju, član KPJ od leta 1925, član CK KPS, organizator Revirske čete in
osvobodilnega boja v Zasavju, sekretar okrožnega komiteja KPS in okrožnega odbora
Litija. Po pripovedovanju Zvonke naj bi našli mrtvega precej nižje od nekdanjega kozolca
na litijsko stran. Če bi ga odkrili Nemci, bi verjetno iskali tudi njegove stvari,
saj jih ni mogel temeljito skriti, če je bil ranjen in je bila tako grozna tema. Čudno
je, da so šli po poti, kjer so padli v zasedo Ristova četa in kurirja prejšnji dan.
To je sicer najkrajša pot z moravške na litijsko stran in ni čudno, da so Nemci tam
postavljali zasedo. Čudno je tudi to, da so hodili trije razmeroma visoki funkcionarji
brez spremstva. Kakšno je
[Stran 064]bilo razmerje med njimi?Kako je mogel pisec vedeti, kam je bil ranjen in kaj je potem
počel, če so se pa porazgubil? Mnogo vprašanj in ni čudno, da so morali nekoga narediti
za krivca, saj Hohkraut ni bil kdorkoli. Zanimivo je, da Gričar ne dolži kmeta Rozinčka,
ki so ga naslednjo noč ubili, za Hohkrauta, pač pa za spopad Ristove enote z orožniško
patruljo. Naj nadaljujemo z Zvonkino pripovedjo.

Mojega očeta je smrt matere in očima gotovo prizadela, pri somišljenikih OF pa je
dobil črno piko. Zaradi službe se ni upal včlaniti v OF, čeprav so nanj zelo pritiskali
in je moral poslušati pikre pripombe, saj bi s tem ogrozil svojo družino. Izgovarjal
se je na družino in tudi ženino nosečnost. Še pred mojim rojstvom pa je maja 1944
odšel k partizanom v Kamniško-zasavski odred, ker ni zdržal pritiska. Partizanil je
v okolici Kisovca, mama pa se je tri tedne po mojem rojstvu z otroki preselila na
svoj dom na Ravne na moravški strani. Ob zadnjem obisku na Ravnah, ko mi je bilo sedem
tednov, je mami povedal, da bo moral iti drugam. Vzel je v naročje mene in jaz sem
menda prestrašeno zajokala. Mama ga je prosila, naj ostane v bližini in naj pazi nase.
Kako bo sama z otroki! Spominjala se je, da ji je skoraj trdo rekel: »Saj bodo zrasli.«
Ali je bila v njem kakšna slutnja? Prav to noč so načrtno uprizorili hajko, čeprav
ni bilo nikjer Nemcev, in očeta je zadel strel v hrbet. Tak scenarij so si izmislili,
ker se jim je zdel premalo zanesljiv. Kardelj pa je naročil, kako naj s takimi tovariši
ravnajo. Oče ni bil takoj mrtev, ležal je na nekem seniku v vasi Klanec, zdaj Slivno,
in tri dni umiral, zdihoval in molil. Umrl je 2. septembra. Mami niso povedali, kaj
se je z njim zgodilo, čeprav ta vas ni daleč od Raven. Sporočili so ji šele, ko je
umrl, da bi ji oče morda ne povedal, kaj se mu je zgodilo. Tako je mislila, da je
res padel, in to piše tudi na spomeniku. Pokopali so ga slovesno kot partizana z govorom
3. sept. 1944 na Zasavski Sveti Gori. Šele čez pet let je mami njegov prijatelj, ki
je bil med umiranjem pri njem, povedal, kaj se je v resnici zgodilo. Strogo ji je
zabičal, da ne sme tega nikoli nikomur povedati. Veljala je za partizansko vdovo,
dobila je celo spomenico, vendar so politični organi nanjo zelo pritiskali, ker je
bilo njeno sorodstvo protikomunistično usmerjeno in ker nas je pošiljala k maši, verjetno
pa tudi zaradi moževe skrivnostne smrti. Tako ji na primer podpore, ki nam je pripadala,
niso dajali na roke, ampak so jo dajali učiteljici, da nam je kupila, kar smo potrebovali.
Pri tem pa je zelo trpela. Vzgajala nas je v veri, tudi oče je bil veren. Njen zgled
in očetova molitev sta nam

Roza z mamo in hčerko Zvonko

Figure 31. Roza z mamo in hčerko Zvonko

pomagala ohraniti vero, čeprav nas ni nikoli prisiljevala. Nekaj let smo živeli na
maminem domu, kamor smo se preselili po očetovem odhodu k partizanom. Stara mama je
ostala skoraj sama, čeprav je imela 14 otrok. Ker so bili protikomunistično usmerjeni,
so jim zaplenili domačijo. Družinske razmere pri stari mami so se spremenile in moja
mama se je morala preseliti na zapuščeni možev dom. Šla je delat v predilnico v Litijo,
kamor smo se tudi preselili. Zemlje sama z majhnimi otroki in brez vsega namreč ni
mogla obdelovati, zato sta jo z moževim bratom kot dediča prodala. S tem denarjem
si je kupila skromno hiško v Ljubljani. Tudi pri tem je držala roko nad njo organizacija
ZB. Ni se mogla izviti izpod njenega nadzora. Preživljala nas je kot snažilka. Zaradi
njene pridnosti in iznajdljivosti smo živeli sicer nadvse skromno, lačni pa nismo
bili in vsi trije smo prišli do poklicev.

Moja mama je pokopana v moževem grobu na Sveti Gori, kot je želela. Njej ni bilo dano,
da bi javno povedala resnico, mi pa to lahko storimo. Ni potrebno, da bi še naprej
živeli v laži.[Stran 065]

Date: 2013