Zaveza št. 88

Z
[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1.1. Zaveza in solsticij

Lenart Rihar

1.1.1.

V vse manj ulovljivem slovenskem vsakdanu je razmeroma močno odmeval odstop Benedikta XVI. Pomenljivo je bilo, kako je zaresen človek, bodi visokega ali nizkega stanu, ostrmel. Ne toliko nad dogajanjem, kot nad možem tradicije, ki je tako suvereno presekal stoletja trajajočo rutino. Ko doma težko najdemo še kakšno referenco, s katero bi izpričevali normalnost ali se zoperstavljali iracionalnosti, se na pragu obupanosti oklenemo tudi takega po svoje oddaljenega dogodka. Zakaj?

Pod totalitarizmom je slovenski človek dobival kisik za negovanje svoje normalnosti predvsem v rodbinskem in drugih stikih z urejenim svetom iz predvojnega časa, ki ga desetletja enoumja niso mogla povsem izbrisati, in seveda na poseben način v Cerkvi, kar so Zavezini uvodniki mnogokrat naglaševali in razlagali. Sledil je prehod leta ‘90, ki naj bi poleg osamosvojitve prinesel tudi ostro cezuro med totalitarnim in demokratičnim časom. Tranzicija je na vsakdanji ravni odnesla preprosti manihejski svet, ki ga je uradna mitologija nasilno slikala v črno-belih barvah. Med skrajnima poloma je po prehodu nastala vrsta kontur, ki lahko akterje barvajo silno nenadzorovano. Slovenski svet postaja zapleten, ljudje pa zmedeni. Nobene naravne samoumevnosti, kje naj bi se narodovo jedro politično povezovalo, ni več. Naš človek je raztreščen po celotnem političnem prostoru, ujet v nesmisle, navzkrižja in protislovja. Iz tega samo po sebi nemogočega položaja se lahko rešuje le z domnevno trdnostjo, ki mu jo nudi javno mnenje; se pravi umeten svet, ki ga ustvarjajo orkestrirani mediji. Če je uglašen s tem vsenavzočim slovenskim svetom, je prost vsakega zoprnega dokazovanja, vsakega napornega razmisleka, vsakršnega Getsemanija in delovanja proti toku.

1.1.2. On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici

Kakšen je omenjeni slovenski človek? V osnovi gre še vedno za človeka, ki tako ali drugače, vsaj nezavedno v svojem delovanju in odločanju, želi biti vezan na nekaj dobrega. Pri tem se kot rečeno prilagodi javnemu mnenju. To so ljudje, ki hodijo na proteste, ker res nekaj hudo škriplje v naši deželi. So za pravno državo. Na veliko soboto nesejo požegnat velikonočne jedi. Ne marajo privatnega šolstva, ker zajeda javno. Hočejo, da otroci v šoli ne stradajo. Grejo v Dražgoše, ker je hoja zdrava in ker niso za kolaboracijo. To so ljudje, ki so v Virantu ali Jankoviču bliskovito spoznali nekaj svežega, novega. To so ljudje, ki jih lahko nagovori stiska ljudi ob poplavah. Ljudje, ki navdušeno pobirajo smeti, kadar se čisti Slovenija. Skratka, to je človek, ki se po poti najmanjšega odpora prilagodi temu, kar večinsko velja za dobro. Za nekaj v temelju protičloveškega se zavestno in pod takim naslovom ne bo zavzemal. Tudi če Cerkev sovraži, je prepričan, da jo iz plemenitih vzgibov, ker so tam grabežljivci in pedofili. Voli seveda vse, kar ni pomladno ali je vsaj čim manj pomladno. Opisani kliše imajo na vesti različne ustanove, v zadnji, odločilni instanci, zlasti četrta veja oblasti, množični mediji, ki v Sloveniji s televizijo in dnevniki obvladujejo tako rekoč vse.

Javna glasila v veliki meri oblikujejo tudi tisto skupino ljudi, ki se sicer skuša bolj ali manj upirati temu navideznemu svetu. Pri tem se naš oponent mnogokrat zanaša bolj na instinkt, da ne kaže verjeti vsega, kot pa na korenit premislek. Vseeno se zaveda, da slovenski svet, v katerem sicer res nekaj hudo škriplje, ni star šele dvajset let, oziroma da se pred dvajsetimi leti ni začel na čistem, brez obremenilne prtljage. Ve, da se pod lepimi naslovi nacionalnega interesa, Dražgoš, demonstracij, osvoboditve, tovarištva, enakosti, celo bratstva etc. lahko skrivajo stvari s povsem nasprotno vsebino. Ve ali vsaj čuti, da je z grdo besedo, kakršne so revanšizem, delitve, lustracija, nove krivice, kulturni boj, sovražni govor, ideološka obračunavanja, nestrpnost, prekopavanje kosti, politika etc. lahko poimenovane najbolj normalne, upravičene ali celo plemenite stvari. Bolj ali manj močno čuti, da se dobre vzgibe onemogoča prav s tem, ko se pozitivnim pojavom in nevtralnim besedam nadeva negativne predznake, ki z nominalnim pomenom nimajo nobene zveze. Ti ljudje so ne glede na svoj domet praktično edina opozicija trdno in večinsko utirjenemu svetu.[Stran 002]

1.1.3. Totem in tabu

Če govorimo o virtualnem svetu, je povsem jasno, da ta kljub naporu ne more izničiti resničnega sveta. Vendar je prvi dovolj hermetičen in v nekaterih segmentih z dovolj podlage v stvareh, da je samozadosten. Večina ljudi zato ne čuti potrebe, da bi se naprezala za nekim drugim, resničnim svetom. To seveda vzbuja veliko nelagodje v vseh, ki ne pristajajo na virtualnost. Čutijo, da je imaginarni svet, ki jih obdaja, ekskluzivističen, da pluralizem pravzaprav ni dovoljen, da je resnica nezaželena, ker ruši ravnovesje in mir. Kdor pa ruši in vnaša nemir, je seveda nestrpnež. Še več, za našo družbo je naravnost blasfemično predstaviti kako stvar takšno, kot je. Spred let se lahko spomnimo, kakšno pohujšanje je povzročilo branje domobranske prisege v državnem zboru. Ali nedavno misel Ivana Štuheca, da je širša družina dolžna poskrbeti za morebitnega lačnega otroka. Javno izpostavljeni ljudje sicer skoraj brez izjeme čutijo, kakšna je situacija in se skrbno izogibajo poimenovati stvari s pravim imenom. Dovoljeno je razpravljati o razdeljenosti slovenskega naroda, a o bistvenem vzroku nikakor. V najboljšem primeru se kronološko seže do leta ‘45, če pa dlje, je potem na vrsti predvojno obdobje in seveda Mahnič. Vrhunec revolucije iz prvih vojnih let boste iskali zaman. Tudi neštete inkarnirane variacije na temo diferenciacije v povojnem totalitarnem obdobju so tabu. Izmed tisočev intelektualcev in raznih voditeljev ni tako rekoč nikogar, ki bi naravno izhajal iz resničnosti. Resnica te odrine na rob. Le kdo je rad nergač, skrajnež, nestrpnež, prenapetež?

Z nekaj svežimi primeri je mogoče prikazati, kakšen je ta kulturno politični svet, ki resnice ne mara. Boljševiške prizore že poznamo. Bratstvo je pobijanje drugače mislečih, svoboda je Goli otok. Danes neka razvpita sociologinja dodaja, da je nadaljevanje totalitarizma v bistvu slovenska desnica. Nihil novum. Bolj strašljiva sta dva segmenta, ki naj bi bila zunaj neposrednega objema posttotalitarcev. Tukaj vse prevečkrat trčimo na silno šibek domet, ki rešitev išče v ravnovesju med dobrim in zlim. Tako je sociolog dr. Vehovar februarja izjavil: »Oba bloka sta v bistvu do kraja spolitizirana in neverodostojna, ujeta v blodnje fanatikov. ‚Desni‘ blok je ujet v fantazmo ‚komunizma‘, levi pa v fantazmo ‚neoliberalizma‘ .« Iz cerkvenih krogov lahko navedemo Branka Cestnika, ki prav tako rad »uravnoteženo« vnaša simetrijo med obe strani. Nedavno je to počel s tekstom za spletni Časnik: »Vse , kar ima desnica, ima tudi levica in obratno, struktura levice je struktura desnice: od junakov v prvih črtah, do vloge kapitala, mučencev in mitske fundacije.«

1.1.4. Glej na Zavezo, zakaj napolnile so se temine zemlje s pašniki nasilja

Nekateri v hermetični mitski svet vseeno poskušajo vnesti kako zrnce resnice. Treba je veliko jezikovne kompetence, vživljanja in vsakršne telovadbe, da pride misel primerno pasirana za infantilno rabo. Preprosta, tako rekoč gola resnica, je preveč groba, preveč nekorektna. Je nesprejemljiva in ne deluje. Denimo tale: komunistična partija je strahoto vojne izrabila za ekstremno revolucionarno nasilje proti našim ljudem in njen teror je v bolj ali manj rafinirani obliki trajal najprej do prehoda leta ‘90; na nek način, če ni več generiran direktno, pa vsekakor učinkuje prav do današnjih dni. Navedena misel je obenem diagnoza in razlagalni ključ za vrsto negativnih tranzicijskih pojavov v najširši pahljači: od demografskega primanjkljaja do ekonomske krize. A kdo od strokovnjakov, analitikov in mnenjskih voditeljev razloge za gospodarsko krizo išče v revoluciji?! V tem smislu smo primitivna družba tabuja.

Kljub vsemu obstaja neka slovenska oaza, kjer se z resnice smejo odstirati koprene. Oaza, kjer je odkrivanje resnice ne samo dovoljeno, ampak tudi zaželeno. Še več, iskanje in izpovedovanje resnice je smisel njenega obstoja. Zaveza.

Upravičeno se sprašujemo, če je kje kakšna vzvišena beseda, ki še ni bila zlorabljena. Tako je bila na nekem »cerkvenem« zborovanju v Lovranu za blatenje ponižanega in čez vse mere preskušanega slovenskega človeka posiljena ena vélikih Kristusovih misli: »Resnica vas bo osvobodila.« Vendar nobena zloraba ne more izničiti njenega notranjega imperativa in veličastne obljube. Bralci že dvajset let čutimo, da ji, Zavezi, bližina resnice daje svobodo, ki je, kot vidimo, v splošnem na Slovenskem ni. Trdno verjamemo, da bo nekoč osvobojena tudi svoje zunanje odrinjenosti na družbeni rob. Težko je pisati besede, ki so videti kot preroške, a v resnici odčitavajo preprosto matematično enačbo: če nam je preživeti le na podlagi resnice, potem bo z resnico sámo središčno vlogo dobivala tudi Zaveza.

1.1.5. Drugi polčas

Ko je profesor Justin Stanovnik svoja ramena sprostil za uredniški del obveznosti, je večkrat [Stran 003]

Solsticij in svetlobna pot k resnici

Figure 1. Solsticij in svetlobna pot k resnici Philippe Brame

govoril o tem, da se za našo revijo končuje obdobje prvega polčasa. Nobenega dvoma ni, da je tako. Brez njegovih uvodnikov in vrste uredniških posegov bo zazijala vrzel, ki je ni mogoče zapolniti. A prav tako, kot se nek odgovoren pogled odločitvi papeža Benedikta ne more zoperstavljati s cenenim vitjem rok, se tudi naše nelagodje in liliputski občutki ob manjši navzočnosti profesorja Justina pretvarjajo v brezmejno hvaležnost za neprecenljivo delo. In seveda v željo, da bi bili v njegovih brazdah še dolgo dobri, uspešni sodelavci.

Vsi vemo, da odstop ali neodstop papeža ne pomeni prav nič bistvenega za Cerkev. Še naprej bomo občudovali trpečega papeža, ki je hotel zdržati do konca. Vseeno pa bo odločitev njegovega naslednika, dajala na določen segment cerkvenega življenja drugačno, doslej nepredstavljivo prizmo. V eni potezi je opravil z nečim, kar bi lahko bilo predmet brezkončnih eklezioloških in teoloških razpravljanj. Neka stvar je po stoletjih v hipu zagledana v drugačni luči.

Tukaj preskočimo v Slovenijo in k njenemu življenju v laži. Če cerkvena stoletja od zadnjega papeškega odstopa zdesetkamo na naš prostor, dobimo šest slovenskih desetletij, ki nas rutinsko držijo zunaj resničnega sveta. Resnica je za razliko od kakega odstopa bistvenega pomena. Kakor je bila možnost odstopa mnogo stoletij na dosegu papeške odločitve, tako nam je že nekaj desetletij dosegljiva resnica o Sloveniji. Vendar ne sežemo po njej. Zdi se, da bi od presaditve nečesa takega, kar nosi v sebi fenomen papeža Benedikta, resnica in z njo Slovenija kar naenkrat zasijala. Preprosto. Kot solsticij iz polmraka odstre skulpturo romanskega kapitela. Če so seveda snovalci svetišča vložili neznanske napore v orientacijo in natančno arhitekturo svetišča. To počne Zaveza že dvajset let in se bo trudila delati še naprej. Čeprav se zdi, da je trud zaman, ker prave svetlobe in splošne orientacije ni od nikoder. A kadar bo šla prek dežele tako potrebna odprtost za resnico, bodo stvari po veliki zaslugi Zaveze pred Slovenijo prezentne, priobčljive. Izbrancem pa naša revija do takrat ostaja – kot dragocen predujem – nosilka najbolj zanesljive orientacije v slovenskih labirintih.[Stran 004]

1.2. O vitalnosti zgodovinske resnice

Matija Ogrin

1.2.1.

Dobro človeka, kolikor je človek, je v tem, da je razum izpolnjen v spoznanju resnice ter da človek nižje želelne moči usmerja po vodilih razuma. Človeku je namreč to, da je človek, dano s tem, da je razumno bitje. (sv. Tomaž Akvinski)

1.2.2.

Ko so srednjeveški filozofi razmišljali o človeku, niso nikdar dvomili o tem, da je resnica edina prava dobrina človekovega uma. In ker so verjeli, da je um ali razumna duša tisto, kar je v človeku najvišje, so bili zato tudi prepričani, da je resnica najvišja dobrina vsega človeka, da je v nji izpolnjen ves človek in da se v človeku vse postavi na pravo mesto, kadar stoji v resnici. Pri tem so najvišje cenili razodeto resnico o Božjih, božanskih stvareh; toda v njihovem redu so prav tako spoštovali resnico naravnih reči.

Resnica, o kateri pričuje Nova Slovenska zaveza in katere predmet je obsežen sklop novejše slovenske zgodovine, je takšna, da se subtilno umešča v vmesni red med resnico naravnih reči in resnico duhovnih, Božjih stvari. V „vmesni svet“, kjer se prepleta oboje. Zgodovinsko dogajanje je sicer vselej splet človeških in duhovnih sil; toda za tisto predmetnost, ki jo išče in o nji govori Nova Slovenska zaveza, velja ta misel v emfatičnem, stopnjevanem pomenu besede. K nji naj bi se še vrnili.

Ko se s to obsežno, kompleksno zgodovinsko predmetnostjo srečujemo, nam gre torej za dvoje: najprej gre seveda za to, da se pustimo poučiti, kaj se je zgodilo, kdo je kaj naredil, kakšen je bil vrstni red dogodkov, in ko to v čim večji meri spoznavamo, že tudi nekoliko umevamo, zakaj je kdo kaj naredil in kaj ga je k temu nagibalo. Toda s tem smo ostali šele pri zgolj faktičnem, pri zgolj „zgodovinskem“ spoznanju, pri zgolj človeškem deležu resnice, za katero nam gre. Ko se zanimamo za Lojzeta Grozdeta, za Srečka Huta, za Anico Drobnič in mnoge druge, seveda želimo vedeti, kako so delovali, kaj se jim je zgodilo in kako, toda poleg tega želimo predvsem videti, umeti tisto duhovno moč, ki je v njih naredila, da so bili to, kar so bili.

Zavezi gre torej za bistveno več – in v tem je njena posebnost v pojmovanju novejše zgodovine Slovencev: videti in umeti hoče tudi tisto, kar je v človeških odločitvah in dejanjih duhovno, tisto, kar je poleg historičnega fakta tudi nosilec velikih moralnih energij, tisto, po čemer so nekateri čisto „navadni“ Slovenci v tej zgodovini postali izjemni ljudje – vse tisto, z eno besedo, kjer se slovenski človek v času revolucije in po nji kaže ne le kot človeško, ampak tudi kot Božje delo, pot, po kateri ga vodi „nečisti čas“ v strahoto, pa kot nedoumljivi, nerazložljivi preplet človeškega, demonskega in Božjega.

Misel, da se resnica, ki jo išče Zaveza – ter njena predmetna zgodovinska resničnost – nahajata v vmesnem svetu med svetom reči in svetom duhovnih stvari, v „srednjem svetu“, če si izposodim to metaforo, ta misel velja za Zavezo v stopnjevanem pomenu prav zato, ker si šele z uzrtjem duhovne razsežnosti človeških zadržanj in dejanj osvojimo polnejšo resnico, s tem pa polnejšo dobrino, ki jo ta prinaša našemu umu in srcu – to je, polnejšo dobrost našega bivanja na tem svetu.

Ljudje v Novi Slovenski zavezi imajo takšno izkušnjo zgodovine ali vsaj takšno vednost o nji, da samodejno živijo iz zavesti o dobrosti resnice – iz zavesti o tem, da poznavanje zgodovinske resnice – vključno z njeno duhovno, moralno dimenzijo – utrjuje človeka v bivanju, ureja njegovo notranjost, mu daje notranjo gotovost, pa tudi ponižnost pred silami, za katere verjame, da so onkraj in nad zgodovino. Iz tega ponotranjenega vedenja, ki je navdajalo in gibalo ljudi v Novi Slovenski zavezi, se je porajalo pričakovanje, da bo nastajajoča slovenska država po letu 1991 postopoma sprejela v svoja izhodišča, v svoje temelje dobršen del vednosti o zgodovinski resnici Slovencev 20. stoletja. Pričakovali so, da bo mlada Republika Slovenija iz te vednosti zajemala razlog svojega obstoja, da bo to spoznanje seglo v njeno zakonodajo in da bo slovenski narod tako postopoma spoznal, kaj se mu je v 20. stoletju zgodilo, ali z drugo besedo, da bo prišel do sebe, do „svoje podobe“, in se spravil s sabo.

Potek zadnjih dveh desetletij pa je – s tega gledišča – le zgodovina poraznih, dih jemajočih spoznanj, da niti večina slovenskih katoličanov kot Cerkev niti večina slovenskih katoličanov v politiki osnovnih spoznanj o zgodovinski resnici Slovencev v 20. stoletju ni zares sprejela, večina si jih ni osvojila kot merilo in ratio svojega političnega ravnanja, in da slovenska država, Republika Slovenija s svojimi zakonodajnimi ter institucionalnimi sistemi ostaja [Stran 005]povsem nedotaknjena od te resnice. Resnica se je ni dotaknila, notranje je ni oblikovala, niti malo je ni prekvasila – in niti malo ji ni dala življenjskih moči, katere bi ji mogla dati. In vendar je Republika Slovenija, naša država, nastala le iz substance, za katero pričuje naša zgodovinska resnica. Paradoksno. Čeprav je omogočila njen obstoj, je zgodovinska resnica ostala pred vrati Republike Slovenije, zunaj obzidja. Tu bi smeli s pridržki, pa vendarle, spoštljivo ponoviti tisti stavek: V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli.

Zaveza je nemalo svojih plemenitih miselnih naporov posvetila analizi slepilnih manevrov, s katerimi je komunistom et consortes uspelo izpeljati ta dosežek. Toda pomemben se mi zdi tudi tisti vidik, s katerim se to razmišljanje začenja: resnica kot dobrina uma, kot visoka dobrina celega človeka, kot vir trdnosti in dinamizma … Kaj se zgodi narodu, ki ima pred sabo resnico o velikih stvareh, velikih tako, da segajo do neba in bi ta resnica lahko postala njegova visoka dobrina, globinski vir njegove trdnosti in dinamizma … vendar pa se od resnice obrne vstran, ne toliko s pozabo kakor s tem, da noče ravnati v skladu z njenimi ukazi, njenega glasu niti malo ne sprejme kot usmerjajočega vodila, kot mere svojim dejanjem … Da, kaj se zgodi narodu, ljudem, ki iz resnice nočejo živeti?

Zgodi se zlasti to, da se naroda in ljudi v njem polasti mrtvilo: ker je človekov duh ustvarjen za to, da se hrani z resnico, vodi življenje v laži predvsem v mrtvilo uma. Če bi analizirali slovenske časopise 90-ih let, bi lahko sledili žalobnemu loku neavtentičnosti, ko je bila s puhlico „ena revolucija je bila dovolj“ najprej zavržena ideja o pravni razločitvi demokratične države od totalitarnega sistema; nato je prišla doba velikih koalicij, ko so katoličani v politiki hoteli „biti zraven“, pri tem pa so ravnali v nasprotju z zgodovinsko resnico ter s praktičnim ravnanjem tajili njene zahteve. Tako je nastalo mrtvoudno vzdušje, v katerem so ljudje še imeli v spominu resnico, toda hkrati so se zavedali nenaravnosti položaja, ko iz resnice ni sledilo nobeno pravo dejanje, nič v resničnosti se resnici ni več pokorilo, bila je tam prazna, viseča, nemočna. Nastopila je doba velikega pohujšanja. Um ni več opravljal svojega osnovnega opravila: da bi spoznaval resnico in njen logos prevajal v ukaze praktičnega življenja. Zdi se mi, da je milostni trenutek zgodovine, v katerem smo našo državo dobili, trajal nekako dotlej, konec 90-ih let pa se začenja za Slovence doba velike perverzije. Um, ki je središče človeka, vendar ne opravlja več svoje osnovne naloge, je razklan, ustvarja notranjo napetost, izhoda si išče v iluziji. To je zgodovina zadnjih 15 let naše države. Po tem času je um številnih Slovencev, izobraženih kakor preprostih, v mestih kakor na podeželju, tako zaveden, moten in iztirjen, da ne more več presoditi niti tega, kdo mu želi pomagati, kdo ga zgolj izkorišča, kdo pa ga vodi na rob uničenja. Nedavni dogodki v slovenski politiki prvih treh mesecev leta 2013 ponujajo ogledalo – če ga moremo videti – naši popolni dezorientiranosti, naši vdanosti iluzijam, našemu begu od resničnosti. Padec Janševe vlade, ki je v pičlem letu dni Slovenijo povedla na pot iz ekonomske krize, vzpon komunistične oligarhije, ki se izdaja za socialno levico, na oblast – vse to je nasledek globinsko zbeganega uma mnogih, premnogih. Celo opozorila, da bo država morda čez par mesecev bankrotirala, teh ljudi ne skrbijo.

Z vsem tem bi rad poudaril izhodiščno misel o resnici kot vrhovni dobrini človekovega uma – in s tem vsega človeka – ter o usodni perspektivi, ki se odpira skupnosti, ki iz pomembne, velike zgodovinske resnice o sebi noče živeti in je zato v razporu sama s sabo. Velike, pomembne resnice ni mogoče nekaznovano ignorirati; kazen je preprosto v tem, da um čedalje slabše razlikuje usodno stvar: kaj je za človeka dobro, kaj zlo, in s tem človek jenja v svoji človeškosti. Sedanjo politično in širšo družbeno situacijo je treba videti kot eno od postaj v verigi tako zgrešenih 20 let samostojnosti: kot posledico življenja v laži.

Zmožnost Slovencev, da bi uzrli svojo zgodovinsko resnico, jo sprejeli, jo ponotranjili in iz nje kaj storili, se manjša že vse od konca 90-ih let. Upada, krni, jenja – deloma zaradi odhoda starejših rodov in prihoda mlajših, deloma kot notranja konsekvenca življenja v laži. In upadala bo še dalje. Možnost, da bi prišli do sprave, ki jo razumemo kot pravno-politično dejanje najvišje zakonodajne oblasti, parlamenta, je verjetno splavala po vodi v daljave prihodnosti. Le mi se tega nismo zavedli. Medtem, ko smo mi razmišljali o spravi, o pogojih in poteh k nji, so t.i. borci v ZZB znova pognali v tek mašinerijo svojih proslav, ideoloških govorov, pevskih zborov in tečajev streljanja s pištolo; predvsem pa: medtem so osamosvojitev Slovenije krvoskrunsko cepili na mit o enobeju. Komaj si predstavljamo, koliko retrogradnih korakov so že napravili. Sprava kot vsedržavno pravno dejanje je medtem postala – iluzija.

Nova Slovenska zaveza pričuje o resnici naše zgodovine v 20. stoletju, a tudi resnico o današnjem dnevu je treba videti jasno in brez olepšav. Kakor prej bomo tudi poslej sami, [Stran 006]samotni, maloštevilni, kajti v „vmesni svet“ ni lahko vstopiti. Zgodovinsko resnico bomo dopolnjevali in o nji pričevali – ne zato, ker bi to bilo praktično, učinkovito ali donosno, marveč zato, ker je resnica dolg do pokojnih, živim pa vir neslutenega duhovnega vitalizma in novih bivanjskih možnosti. Kakor zdaj, nam lastna država pri tem še nekaj časa ne bo v oporo; spomin na resnico bomo morali negovati domala tako, kakor so ga naši ljudje v daljni emigraciji – v Argentini, Kanadi in drugod po svetu. Tako smo v lastni domovini mala, a notranje živa emigracija. Insula memoriae. Kakor vsaka stvar ima tudi ta svojo dobro plat.

1.3. Na antajevih tleh

Brane Senegačnik

1.3.1.

V eni prvih številk Zaveze, mislim, da je bila tretja, se je aktualno-politični komentar – ki je seveda vedno bil veliko več, kot zgolj to, v tisti številki pa še prav posebej – iztekel v tele misli: Nova Slovenska zaveza mora klicati v polje javnega življenja pamet in normalnost, saj lahko samo na njej temelji svobodna, demokratična kultura. Pamet, ki je neizbežno utemeljena v spominu, pomeni iskanje in mišljenje tega, kar je v resnici bilo in kar je; normalnost, katere »neprecenljiva vrednost se je pokazala ob nenormalnostih dvajsetega stoletja«, pa uravnavanje lastnega in družbenega življenja v skladu s tem, kar takšno mišljenje odkriva. Na ti dve besedi, pamet in normalnost, bi se morali »kar naprej sklicevati tisti, ki bi radi, da izplujemo iz Uročenega zaliva na odprto in veliko morje«. To se, kot je najbrž odveč pripominjati, ni zgodilo. Društvo, ki je na svoje člane in – v skromnem dometu svojih moči – na slovensko javnost – naslovilo tak poziv, si je prislužilo sramotilne oznake fašistične stranke in obtožbe, da odpira zaceljene (!) rane narodnega razkola in razvnema ideološki boj. Reakcije na njegovo prizadevanje in delo so pravzprav razkrile, kako velik deficit pameti in normalnosti v opisanem smislu pesti sodobno slovensko kulturo. Več kot dvajset let potem, ko so bile natisnjene navedene besede, se zdi stanje v marsikaterem pogledu še slabše. Kot da smo še dlje od odprtega morja; kot da se ladja države ne suče več v kalnih vodah nesrečnega zaliva, ampak smo skočili z nje na obalo in odšli v notranjost neke puste dežele. V mitološko libijsko puščavo, ki je domovina velikana Antaja.

Antaj je bil otrok dveh mogočnih božanstev: morskega vladarja Pozejdona in prvobitne boginje Gaje, ki je utelešala Zemljo. Zrasel je torej iz tistega, na čemer se dogaja človeško življenje; iz tistega, kar nosi življenje smrtnikov, bitij, katerih značilnost je, da so »spodaj« – in ne zgoraj – , kot pove nova etimološka interpretacija grške besede »človek« (ánthropos). Antaj je bil čudno bitje: vsakogar, ki je potoval skozi njegovo deželo, je izzval k rokoborbi, ga ubil, njegovo lobanjo pa shranil, da bi nekoč iz takšnih zidakov sezidal tempelj svojemu očetu Pozejdonu. Tudi Heraklu, ki ga je pot zanesla v tiste kraje, je izrazil enako dobrodošlico; Herakles ga je v spopadu sicer vrgel na tla, toda ko je Antaj ležal zemlji, je bil še bolj v stiku s svojo materjo Gajo: od nje je prejel novo energijo in vstal močnješi kot prej. In to se je ponovilo vsakič, ko ga je najznamenitejši grški junak navidez premagal.

V tem starodavnem mitu so nenavadne vzporednice s slovenskim družbenim dogajanjem. Najprej je tu puščavska enoličnost in jalovost kulturne pokrajine, ki jo prikrivajo nanosi peska, neobstojni reliefi in skulpture vetra ter iz žeje nastale fatamorgane. Potem smo sredi nenehnega izzivanja spopadov, ki je smisel in pogoj obstoja ideologije razrednega boja v vseh njenih nepreštevnih različicah. Iz lobanj sezidani templji so podtalni izvor družbenega nelagodja in obenem simbolne točke, kjer se v kalni globini ohranja revolucionarna identiteta sicer nominalno in formalno preobraženega postkomunizma. In navsezadnje smo žive priče nepremagljivosti premagane ideologije, ki ji jo daje njena vraščenost v kulturni humus. Ne ekonomski in politični bankrot svetovnega komunističnega podjetja, ne jalova setev človeških kosti, o kateri je temno pel Dane Zajc, ne uničujoče miselne analize njegovih klasičnih osnov in sodobnih variacij na tradicionalne teme niso privedli slovenske kulture k pametnemu in normalnemu pogledu. Iz ostankov razkrojene ideologije živahno poganjajo nove in nove oblike teorije razrednega boja, neredko veliko primitivnejše od nekdanjih, a na času primeren način enako ali pa še bolj uspešne. In spet – kako zanimivo! – so v prvih vrstah njihovih gojiteljev in uživalcev »imetniki visokošolskih in doktorskih diplom«, če malce prikrojim izraz Milana Komarja.

V najnovejšem kriznem času so se klice, vitice, veje in drevesa te teorije lahko posebej intenzivno razrasle: nastala je nekakšna [Stran 007]

Uzrtje

Figure 2. Uzrtje Philippe Brame

[Stran 008]plantaža radikalne družbene kritike, na kateri s sofisticiranimi intelektualnimi napori pridelujejo eno samo vrsto sadeža: zahtevo po odstranitvi celotne politične elite. Če ta slogan vzamemo zares, je absurden: kakšne pa bi bile posledice hipne odstranitve celotne politične garniture? Kdo bi prevzel nase težo opravilne nesposobnosti države in posledični kaos? Morda liderji protestov, ki so vsebino svoje politične misli izrazili samo s kriki: »Gotov si!« »Morala!« »Poštenje!« »Dol s tajkuni!« »Dovolj je korupcije!« »Smrt fašizmu!« »Delo za vse!« in s podobno duhovitimi in prodornimi mislimi. Ali bi se enako spotano kot ljudje na ulicah pojavile tudi kompetentne nadomestne politične elite z novimi obrazi in čistimi rokami? Če pa slogan vzamemo zares tako, da ga ne vzamemo čisto zares, lahko preberemo tudi tisto, kar je med črkami zapisano z nevidnim črnilom: cilj »vseljudske« vstaje je obračun s političnimi silami, ki si prizadevajo razstaviti kontinuitetne parastrukture v družbenem ozadju in preprečiti nastanek čudaške utopične Jugoslovenije. Kot vse bolj jasno potrjujejo številne izjave ideologov sponatne vstaje, je njen končni cilj pravzprav to, kar je slutiti v ozadju delovanja kontinuitetnih sil že od vsega začetka nastanka samostojne Slovenije: odstranitev parlamentarne demokracije. Zaenkrat so sicer takšne zahteve zelo redko izrečene naravnost, in še tedaj v napol burkaškem vzdušju; toda slovenska medijska in kulturna dejavnost z vztrajno prizadevnostjo izvotljuje realno moč parlamenta in pomaga vzpostavljati dekorativno demokracijo. In to celo po starih vzorcih – pameti se danes seveda ne zapira več! – z brezmiselnim, fanatičnim moralizmom. Zato bi »epidemija pravičništva«, kot imenuje sedanje pogromaško vzdušje v slovenski kulturi pesnica Meta Kušar, pravzaprav ne smela biti presenečenje. O razsežnostih te epidemije se lahko prepričamo tudi tako, da prebiramo strani kakega katoliškega spletnega medija: tudi tam so pravičniki, ki skupaj s kakim patrom žebrajo mantre iz velikih slovenskih medijev in se imajo pri tem za neupogljive mislece z lastno glavo; ko jih kdo malce odločneje povpraša po argumentih, pa začnejo tožiti o cenzuri in se s še večjim ponosom na svojo samoniklost imenujejo »komuniste«.

Vse bolj se zdi, da so tla Antajeve dežele brezmejna. Herakles je ugotovil, da lahko sina Zemlje premaga samo na en način: če ga dvigne v zrak in mu s tem odvzame moč. Mitična metafora je neprimerna, kolikor je nasilna; razsvetljujoča pa je, kolikor kaže, da je pri vsem odločilna pamet. Pamet, s katero edino se lahko vzdignemo nad neznosno pritlehnost aktualnega družbenega in kulturnega dogajanja in hromečim vzorcem nasilja počasi odvzemamo moč. To je seveda proces; če po dvajsetih letih ni videti, da bi uspešno potekal, to ne pomeni, da se je treba odreči uveljavljanju pameti, spomina in normalnosti, temveč le, da je bilo v vse to vloženo še premalo energij. Še veliko veliko premalo.

Herakles je na Antaja naletel mimogrede, na svoji poti na konec sveta, v deželo Hesperid, kamor je šel iskat zlata jabolka. Tudi slovenska družba je na dolgi in negotovi poti: kontekst globalizacije in svetovno obzorje neoliberalizma jo postavljata pred izredno komplicirana vprašanja. Nihče se ne slepi s tem, da so zdajšnje tegobne dogodivščine z Antajem zadnja preizkušnja. Prav nasprotno: »življenje« v pravem pomenu se začenja šele onstran puščavske dežele. Toda če hočemo tja, če hočemo naprej, moramo najprej sploh priti na pot – kajti s tem, kar se dogaja zdaj, smo vsi skupaj padli v globok jarek, kjer ni ne poti ne ciljev.

1.4. Katoličan, kje si?

Helena Jaklitsch

1.4.1.

Štiri leta nazaj je Slovenijo pretreslo grozljivo odkritje. Huda jama je slovenski javnosti razkrila vso grozoto, ki se je dogajala na slovenskih tleh pred skoraj sedemdesetimi leti. Mumificirana trupla, skrita za stotimi metri različnih gradbenih materialov, so zgovorno pričala o krutem povojnem nasilju. Takratni predsednik države je ob tem grozljivem odkritju v kamere jasno povedal, da gre zanj za drugorazredno temo, kateri ne namerava posvetiti posebne pozornosti. Ob takem odzivu sta, presenetljivo, celotni medijski prostor in slovenska javnost zgroženo obstala in upravičeno burno reagirala. Presenetljivo zato, ker je slovenska (medijska) javnost sicer s simpatijo spremljala ravnanja predsednika države, v katerih je očitno kazal naklonjenost kontinuiteti.

Pred tem beseda »drugorazrednost« (kot izgovorjena) kakor da ni obstajala, od takrat do danes pa je bila že tolikokrat ponovljena, da je skoraj izgubila svojo moč – človek sicer nehote pomisli, da se je ponavljala namenoma, da se v zgodovinskem spominu ublaži izjava takratnega predsednika. Če danes govorimo o tem, [Stran 009]da je nekaj drugorazredno, poslušalec bolj ali manj samo še zamahne z roko ter morebiti doda: »Ah, saj ni tako hudo.« In na tej drugi strani smo mnogokrat prav slovenski katoličani, ki smo v našem prostoru pravzaprav ponovno vedno bolj drugorazredni (v začetku 90. let prejšnjega stoletja se je za hip zdelo, da bomo vendarle dobili enakovredno mesto v slovenski družbi). Pa ne drugorazredni kot kakšna slaba predstava ali igralec (se pravi slabi sami po sebi), ampak kot tisti državljani, ki bi ne smeli imeti enakih pravic kot drugi, ki ne bi smeli misliti drugače od tistih, ki so si že dolga desetletja nazaj prisvojili oblast in je za nobeno ceno ne želijo izpustiti. Se pravi: manj vredni od ostalih državljanov. Ob tem se ne morem znebiti občutka, da jim pravzaprav kar s svojim molkom, s svojo pasivnostjo, s svojo (nedopustno) vdanostjo, samopomilovanjem (?) pustimo, da z nami ponovno ravnajo tako, kot so ravnali v času prejšnjega režima.

1.4.2. Upreti se strahu

Po drugi svetovni vojni je takratna oblast kruto obračunala s svojimi nasprotniki – večinoma so bili to pokončni možje in žene, katoličani, ki so v brezbožnem komunizmu videli veliko nevarnost za slovenski narod. Mnogi so tako že med vojno, nato pa tudi po njej izgubili življenje, nekateri so odšli v tujino, da so si rešili življenje. Vem, da je bilo to že nič kolikokrat povedano, vendar je to bistveno za razumevanje današnjega časa in našega mesta v njem. Takrat smo Slovenci izgubili politično, kulturno in družbeno elito, ki je prihajala predvsem iz katoliških vrst, tisti pa, ki so ostali, so se po vsem prestanem trpljenju, ki so ga doživeli ali opazovali v svoji bližnji okolici, naučili živeti neopazno. Da so preživeli, so se naučili ne videti, ne slišati in predvsem ne govoriti. Če je bila ta drža v svojih začetkih samo zunanja, usmerjena v preživetje, pa jo je slovenski katoličan toliko bolj kot drugi, kar je razumljivo, saj je tudi najbolj trpel pod komunizmom, postopno ponotranjil, jo vzel za svojo in jo začel živeti. Vendar pa prav zaradi take drže danes ne znamo ali si ne upamo biti alternativa na političnem ali družbenem prizorišču, ker ne premoremo za to potrebne pokončnosti in odločnosti (najraje bi napisala, da smo riti, vendar bi se to ne spodobilo). Iz nasilja, vidnega ali nevidnega in neoprijemljivega, ki smo ga bili v preteklem sistemu deležni, izvira tudi globok in nezaveden strah slovenskih katoličanov, ki nas hromi in zaradi katerega se še po dvajsetih letih samostojne Slovenije ne upamo postaviti zase (svetla izjema se zdi primer civilne iniciative, ki se je postavila ob rob predlogu družinskega zakonika). Mirno pustimo teptati svoje pravice in namesto da bi se postavili zase, raje premišljujemo, ali je naš stavek politično dovolj korekten za javnost ali ne, kot je v enem izmed intervjujev točno povedal gospod Stanovnik. Zaradi tega po dveh desetletjih verjetno še vedno nimamo voditeljev, ki bi si upali kot kristjani stopiti odločno, ponosno in angažirano v družbeni prostor. Res je že čas, da si enkrat za zmeraj izbijemo iz glave strah, da nismo politično nekorektni, če rečemo, da je človeško življenje sveto od naravnega spočetja do naravne smrti, da je bil komunizem največje zlo, ki smo ga Slovenci kot narod doživeli, da zločini partizanov nikakor niso primerljivi ali enaki zločinom domobrancev (pri prvih je šlo za sistemsko zlo, pri drugih pa za zločine posameznikov), da so slovenski mediji podaljšana roka boljševistične povojne oblasti, ki se je znala v demokraciji odlično zakriti. Enkrat za vselej bi morali tudi jasno povedati, da ne more biti več resnic in da za nas dialog ne bo več »saj imamo lahko vsi po svoje prav«, ampak »da vztrajam pri svojem argumentu, ker vem, da vzdrži presojo skozi prizmo resnice, argument na drugi strani pa zgolj skozi prizmo moči in ustrahovanja«. Enkrat za vselej se bomo morali torej izpostaviti in postaviti zase.

1.4.3. Teptanje po dolgem in počez

Vendar pa ni dovolj, da se postaviš za svoje prepričanje zgolj v varnem zavetju svojega doma. Potrebno se je zanj postaviti tudi javno. In tu katoličan, že tako v sebi boječ in previden, naleti na novo oviro. Medijski in javni prostor mu je v resnici nedostopen, pravica do svobodnega izražanja v javnosti pa mu je odvzeta oz. je označena za sovražni govor per se. Takoj se bodo oglasili pristaši kontinuitete (najbolj tragično je v resnici to, da si njihovi zvesti podaniki, ki jih srečujemo na »slovenskih vstajah«, ne upajo priznati, da so zgolj orodje oz. sredstvo v rokah manipulatorjev, ki si tako ohranjajo oblast) ter trdili, da je slovenski prostor pluralen in vsak lahko svobodno pove, kar misli. Ampak svobodno in neobremenjeno se lahko pri nas izraža zgolj levica, ki jo v njenem govorjenju in razmišljanju podpira ves medijski, šolski in družbeni prostor. Posameznik na »levi« v svojem razmišljanju ni in ne more biti deležen kritike družbene javnosti, saj se njegovo mnenje popolnoma sklada (staplja) z njo. Zaradi tega je ta isti posameznik prepričan, da je svoboda govora ena od tistih pravic, ki zaseda prvo mesto v slovenskem prostoru, saj se mu zaradi tega, kar govori, nikoli ni treba zagovarjati pred okolico, v kateri [Stran 010]biva in deluje. Pravzaprav je celo deležen njenega odobravanja. Tej »skladnosti«, ki daje po eni strani občutek pripadnosti in potrditve, po drugi strani pa razbremenjuje odgovornosti, drugačen pogled na svet predstavlja grožnjo pred soočenjem s samim seboj in praznimi argumenti, s katerimi se vzdržuje.

Tu je verjetno iskati enega izmed razlogov za tako dosledno in sistematično nestrpnost »odprtega, liberalnega in naprednega dela« slovenske družbe predvsem (ali samo) do katoličanov – takšnim in drugačnim alternativcem so vrata namreč na široko odprta. V svojem strahu, (če mene vprašate) neumni ponižnosti se katoličani pravzaprav ne zavedamo, kako zelo se nas v resnici bojijo – nas katoličanov. Prav zaradi tega globokega strahu, ker čutijo, da je vendarle Resnica na naši strani, so neverjetno nestrpni. Ta nestrpnost je na prefinjen način vgrajena v naš celotni sistem, obenem pa se na najbolj grob način deklarira v medijskem prostoru, ki poleg šole najbolj oblikuje javno mnenje. Katoličan, ki brani tradicionalno družino, moralo, ki se je izoblikovala v krščanstvu, ali človeško dostojanstvo, je zato na vsakem koraku označen za največjega nestrpneža, njegovi argumenti kot sovražni govor, poleg tega pa, po njihovem mnenju, katoličan tako ali tako trpi za številnimi fobijami. Kakšna sprevrženost v resnici! Zagovarjati svoj prav ni nobena nestrpnost, noben sovražni govor! Ravno nasprotno – njihov besednjak je v resnici poln sovraštva in nestrpnosti. Če navedemo samo nekaj primerov: če katoličani opozorijo, da je džamija z visokim minaretom v našem okolju nekaj tujega, so skrajno nestrpni, čeprav pri tem posebej poudarijo, da imajo tudi muslimani pravico do molilnice, ko pa nekdo zaradi performansa zažge križ, je to umetnost. Ko Društvo za zaščito ustave in žrtve Cerkve blati Cerkev in verujoče ter javno in preko medijev širi versko nestrpnost, je to svoboda zbiranja in izražanja, katoličan, ki stoji pred parlamentom v podporo družini, pa neti sovraštvo. Ko v šolah organizirajo delavnice, kjer otrokom razlagajo o različnih družinah in možnosti izbire spola, je to znak odprte in tolerantne družbe, ko pa župnik odstopi prostore župnije šoli zaradi pomanjkanja učilnic, je to nespoštovanje ustavne delitve države in Cerkve. In to je samo nekaj primerov. V tovrstnem javnem blatenju so nas pripeljali tako daleč, da se zaradi strahu pred takimi očitki že sami po sebi omejujemo. Samo pomislimo, kolikokrat smo razmišljali, da se ne bi potegovali za kakšno mesto, ker smo katoličani in bi bili zato izpostavljeni dodatnim pritiskom in dvomom v nepristranskost? Namesto da bi na to sprevrženost glasno opozarjali, nasedamo osnovnemu psihološkemu triku, ki ga izvajajo pred/z nami. Človek namreč že po naravi želi ugajati, želi biti všeč drugim. In katoličani pri tem nismo izvzeti -̶ za odobravanje in sprejetost smo se žal vse prevečkrat pripravljeni odpovedati svojim prepričanjem.

Posledica tega je tudi neverjetna samocenzura, v kateri vztraja in živi slovenski katoličan. Ta obrambni mehanizem smo izpilili skoraj do popolnosti. Zaradi že prej omenjenega strahu pred izpostavljenostjo smo postali poosebljena politična korektnost. Povsod, kjer smo: na delovnem mestu, med kolegi, znanci, med naključno zbranimi. Medtem ko levica brez usmiljenja tolče po naših vrednotah in načelih, smo mi skrajno previdni pri artikuliranju lastnih prepričanj. Tu nimam v mislih samo javnih zborovanj ali javnega nastopanja, temveč vsakdanje življenje. Kar pomislimo, kako recimo med kolegi zagovarjamo zakon. Najprej hitimo razlagati, da ima vsak pravico do svojega mnenja, da je način življenja v dvoje izbira vsakega posameznika, ki jo je treba spoštovati. Po dolgem pojasnjevalnem uvodu nadaljujemo, da je po našem mnenju vendarle prav, da se dva poročita, vsaj enkrat ali dvakrat pa še dodamo, da se ima vsak pravico odločiti drugače in da tudi to spoštujemo. Takega samoopravičevanja na drugi strani ni. Ali pa, ko sodelavci brez zadrege glasno in žolčno kritizirajo in pljuvajo po desni oblasti, ne glede na to, če ta kaj naredi ali ne. Zanimivo, da si takrat te iste vlade ne upamo enako glasno zagovarjati ali pa kritizirati tiste, ki jo naši sodelavci hvalijo, ampak smo raje tiho. In ker smo tiho, se zdi, da se vsi strinjajo s tistimi, ki se najbolj glasno derejo, pri tem pa ne pomislimo, da morda temu vendarle ni tako. Volilni rezultati kažejo, da smo razdeljeni na pol, to pa pomeni, da mora biti tako razmerje tudi v okolju, kjer živimo.

1.4.4. Čas je za spremembe

»Sovražili vas bodo zaradi mojega imena, vendar ne premišljujte, kako se boste zagovarjali, kajti jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, kateri vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ji ugovarjati,« pravi Jezus. Da, skrajni čas je, da rečemo »ne« notranjemu strahu in zunanjemu ustrahovanju, skrajni čas, da se odločno, samozavestno in predvsem skupaj postavimo zase, za svoje družine, svoje prepričanje. Samo tako bomo spremenili življenje v naši domovini na bolje. [Stran 011]

2. Kako se je začelo

2.1. Dražgoše – mit in resničnost

Janko Maček

2.1.1.

Ni dolgo tega, ko smo v ožjem krogu govorili o reviji Zaveza in ugotovili, da so v njej nekatera besedila, s katerimi lahko razvozlaš, če že ne kar presekaš marsikateri vozel naše polpretekle zgodovine, ki se na videz zdi nerešljiv. Mediji so prav takrat poročali o proslavi »legendarne« dražgoške bitke in na ekranih so nam kazali nekdanje udeležence, ki so v snežnem metežu, podobnem tistemu pred 71 leti, stali okrog spomenika, ki tam stoji od leta 1978. V nekem Kako se je začelo sem že omenil, da mi taki in podobni prizori vzbudijo asociacijo na poletje 1942, ko se je znani komandir Peter Cafuta – Gad po neuspelem napadu na Šentjošt s svojim udarnim vodom maščeval nad okolico; na našem koncu so tedaj vse požgali, pri dveh sosedih ubili očeta in mater, dveletna deklica pa je umrla v plamenih domače hiše. Ob letošnji dražgoški proslavi smo pričakovali, da bomo vsaj od slavnostnega govornika, intelektualca in poklicnega zgodovinarja slišali kak drobec resnice in objektivnosti. Ni čudno, da sem se ob tem spet spomnil na besedila revije Zaveza.

Kaj je povedala Zaveza o fenomenu Dražgoš v svojih prvih številkah, ki so »padle« kot blagodejen dežek na izsušeno zemljo dolgoletnega enoumja? Je glede na svoje omejene možnosti sploh mogla kaj pametnega in koristnega povedati? Takoj prvi stavek članka Dražgoše, ki sta ga za decembrsko številko 1995 pripravila Mojmir Tozon in Tine Velikonja – oba sta že nekaj let pokojna – nas postavi v srž problema: »Ko se je Tito ob odkritju spomenika v Dražgošah ozrl po obronkih Jelovice, je vzkliknil: ,Pa zakaj se niso umaknili tja gor!’« Ne vemo, kdo in kako mu je odgovoril na to vprašanje, ki bi ga lahko zastavil tudi marsikateri manj pomemben opazovalec dražgoških dogodkov. Je maršalu kdo pojasnil, kako so Dražgošani prosili partizane, naj se umaknejo iz vasi, pa jih niso poslušali, ker so z vrha slovenske komunistične partije imeli ukaz, naj kljub nevarnosti za vas sprejmejo boj – tudi zato, da bi popravili oceno pri svojem jugoslovanskem »predstojništvu«, ki jim je malo prej očitalo slabo aktivnost v odporu proti okupatorju. Že v 5. št. Zaveze Justin Stanovnik kritizira dr. Bučarja, ki je v svojem govoru izjavil, da so bile Dražgoše »izbruh narodove volje po obstoju« in dodaja: »O Dražgošah je mogoče govoriti z dveh vidikov: kot o mitu in kot o resnici. Kaj so Dražgoše v okviru mita, vemo, toda mogoče jih je oceniti tudi s stališča takratne gole resničnosti. S tega vidika pa so bile Dražgoše samo oblika nasilja, in sicer nasilja, ki ga je organizirala komunistična partija, nasilja, vodenega in planiranega od ljudi, ki so se izšolali v Španiji in so imeli v tem primeru en sam cilj, da namreč prisilijo prebivalce v to krvavo igro. (J. S. Slovenska državljanska vojna in njena vprašanja)

Velikonja piše, da ga je zanimalo, kaj pomeni dražgoška zgodba za domačine, kako so doživljali povojni čas in kako sedaj gledajo na takratna dogajanja. Eden prvih njegovih obiskov v Dražgošah je bil leta 1993 pri Malki Šmid v gostilni pri Urbanu. Ob dražgoških dogodkih je bila stara 38 let, izgubila je moža in ostala sama z enoletno hčerko. Velikonja dobesedno navaja njeno pripoved: »Naša gostilna je stala, še preden sem se rodila. Za partizane nismo veliko vedeli … Tisto v Rovtu, 12. decembra 1941, ko so v partizansko zasedo padli nemški policisti, tisto pobijanje je krivo za nesrečo, ki je zadela Dražgoše. Ko so prišli partizani na dan pred novim letom, sem vedela, da bo hudo. Pošteno smo se ustrašili, ko smo jih zagledali v takem številu. Vojske se vedno bojiš, pa čeprav je naša. Glavno so napravili Nemci, a krivi so bili tudi partizani, ker se niso umaknili iz vasi. Tam naj bi bili, od koder so prišli, pa bi bil mir. Povem vam, da si jih nismo želeli, pa so kar tiščali. Vedno sem jih podila, naj gredo gor na Goro. Mislili so, da jih ne maram, pa ni bilo tako. Želela sem samo mir imeti … Moj mož bi lahko šel dol na žago, pa so ga pobrali in sosedove ravno tako, same gospodarje. Spodaj na Rudnem je imel žago in dva, ki sta na njej delala. Če bi šel dol, pa bi bil rešen. Rekla sem mu: ,Pojdi in se skrij!’ pa je ves dan pestoval Rezko. Vsi gospodarji so ostali, ker so mislili, da bodo rešili domačije, če jih bodo našli doma. Pa so jih kar pobrali in peljali gor pa uničili. Osemnajst jih je bilo, pa samo mladih. Tudi več so jih pobrali v eni hiši. Pri Šimnu so tri, pa Markova, Maževa in Kopčeva po dva. Nas so gnali v dolino. Rezko sem peljala v vozičku. Bilo mi je vseeno, kaj bo z menoj. Moške so [Stran 012]

Dražgoše 1900 – Pri cerkvi

Figure 3. Dražgoše 1900 – Pri cerkvi Foto Stele

nam pobrali, za kaj se bomo potem brigali. Peljali so nas zapret v Šentvid, potem pa so nas nagnali domov. Nismo imeli nič, ne za obleč in ne za v usta. Potem sem bila tri leta na Rudnem« …

»Za spomenik sprašujete. Lepega na njem ni nič. Mar bi naredili kapelo tam, kjer ležijo, in napisali imena. Ali pa bi naredili tule spodaj pri pokopališču. Piše, da je grobnica, pa ne vem, če so naši tam. Mene že niso vprašali, če smejo prekopavati. Zdi se mi, da so naši še vedno tam zgoraj, kjer je bila stara cerkev.« Velikonja k temu dodaja, da je Malka, ki je objokovala svojega moža pol stoletja in še malo čez, umrla leta 1994. »Na tisto je bila pa vseeno ponosna, da je prišel Tito in mu je postregla v svoji gostilni. Na to spominjajo fotografije po stenah v gostilni in na eni od njih je tudi ona in sijoči maršal.« (Zaveza 19, str. 24)

Gostilničarka Malka je govorila iz svoje trpljenja polne izkušnje, kjer ni prostora za mitologijo. Justin Stanovnik je nekje zapisal, da je vsako govorjenje o slovenski državljanski vojni govorjenje na pokopališču, zato bi moralo biti posebno občutljivo in premišljeno. Naj bo takšno tudi tole naše razmišljanje o dražgoški bitki in njenih posledicah.

2.1.2. Usodni januarski dnevi 1942

Leta in desetletja je veljalo pri nas pravilo, naj zgodovino pišejo zgodovinarji in se je tudi vedelo, kateri, oziroma da je že napisana in da je ni več mogoče spremeniti. Tudi glede dražgoških dogodkov ni moglo biti drugače. Ivan Jan v svojih knjigah obširno opisuje boje Cankarjevega bataljona, trpljenje vaščanov in uničenje vasi pa komaj omeni, govorniki so na vsakoletni obletnici prikazovali bitko kot »izbruh narodove volje po obstoju«, kot »plamenico upora sredi zasužnjene Evrope« in dokaz nemoči nemškega orožja. Kaj pa vaščani? Morda so na proslavi celo ploskali takim in podobnim besedam, obenem pa z bolečino mislili na svoje pobite sorodnike, na uničenje vasi in na trpljenje, ki so ga tedaj prestali. Malka Šmid je v zvezi s tem preprosto povedala: »Glavno so naredili Nemci, krivi pa so predvsem partizani, ki kljub našim prošnjam niso odšli iz vasi.« Pri vaščanih, ki so v času bitke vse izgubili, ki so videli in občutili njene grenke sadove, se mit, ki je nastal kasneje, ni prijel. Resničnost je bila preveč kruta, da bi jo mogli kar tako odriniti od sebe in pozabiti.

Preden bomo na kratko obnovili spomin na dražgoške dogodke iz leta 1942, poglejmo nekaj splošnih podatkov o Dražgošah tistega časa. Povzemamo jih delno po Dražgoški [Stran 013]kroniki, ki jo je župnik Maks Ocepek objavil v Loških razgledih št. 41, leto 1994. V skladu s svojim ponemčevalnim načrtom so Nemci kmalu po zasedbi začeli preganjati duhovnike in tako so tudi takratnega dražgoškega župnika Franca Hitija odpeljali v Šentvid ter izgnali na Hrvaško. Nekaj duhovne oskrbe je potem faranom nudil nemški duhovnik, ki je občasno prihajal iz Škofje Loke. Ob nedeljah je molitve v cerkvi vodil organist Filip Mlinar, ki je tudi pokopaval, kadar ni bilo duhovnika. Dražgoška fara je bila pred vojno versko in prosvetno zelo razgibana. Imeli so kar dva kulturna domova: Pri cerkvi prosvetnega, kjer je imel glavno besedo župnik, Na pečeh pa sokolskega, ki ga je vodil učitelj Bertot, menda že tedaj član partije ali vsaj povezan z njo. Župan občine Selca, kamor so spadale Dražgoše, je bil Franc Benedik, po domače Mlinar iz Dolenje vasi. Imel je žago in je odkupoval les od okoliških kmetov, ki so ga cenili kot dobrega in poštenega plačnika. Imel je zvezo z avstrijskimi trgovci in podjetniki in občudoval njihovo podjetnost ter strokovnost. Pred katastrofo so Dražgoše imele 81 hiš in v dveh zaselkih: Pri cerkvi in Na pečeh je bilo 444 prebivalcev.

Morda ne bo odveč, če sedaj povemo še nekaj o Cankarjevem bataljonu in o poljanski vstaji decembra 1941. Član CK KPS Stane Žagar je konec julija 1941 na Vodiški planini ustanovil Jelovško partizansko četo. Njen prvi poveljnik je bil Jaka Bernard. Ko je Jože Gregorčič pripeljal na Jelovico še Jeseniško četo, je bil v začetku avgusta formiran Cankarjev bataljon, ki je kmalu štel okrog 100 mož. Veliko so se zadrževali pri Sv. Mohorju nad Selci. Njihova odmevna njihova je bila v noči na 2. december 1941, ko so na različnih krajih približno ob isti uri postrelili devet »nemških kolaborantov«, kot so jih sami imenovali; v tej deveterici so bili: čevljarski mojster Jerše in mizar Bertoncelj iz Zgornje Dobrave, gostilničar Benedičič iz Besnice, France Bašelj od Sv. Barbare nad Zmincem in drugi. 11. decembra 1941 je bataljon prišel v Rovt pri Sv. Lenartu nad Lušo in naslednji dan iz zasede napadel kolono nemških policistov; padlo je 45 policistov. Ta dogodek je bil uvod v poljansko vstajo, ki je bila že nekaj časa v načrtu in ki naj bi jo izvedel prav Cankarjev bataljon. Kot navaja Martin Premk v knjigi Poljanska vstaja, se je v dneh od 22. do 26. decembra pridružilo mobilizacijskim patruljam 307 mož in fantov, 27 so jih pobrali že prej, vseh udeležencev pa naj bi bilo 381, od tega kar 276 iz občin Javorje in Poljane. Ista knjiga govori tudi o zaprisegi: »Vsi novi borci so prisegli. Prva prisega je bila 24. decembra v hlevu pri Koširju pod Pasjo ravnjo, druga pa 27. decembra v hlevu kmetije Dolinec v Kovskem Vrhu. Obakrat je govoril Stane Žagar. Napovedal je skorajšnji poraz Nemcev pred Moskvo in konec vojne.« Poročilo o prisegi se zaključi s pripombo, da je Žagar v govoru preveč poudarjal borbo delavskega razreda pod vodstvom KP, zaradi česar so nekateri mobiliziranci godrnjali, da se niso prišli borit za komunizem, nekateri pa so celo odšli domov.

Na božični dan se je od Poljan slišalo streljanje in Ogrinov oče, gospodar kmetije blizu Pasje ravni, je ugotavljal, da se ne obeta nič dobrega, ko na sveti dan streljajo. Skrbelo ga je za 18-letnega sina Jožeta, ki so ga prišli iskat en dan prej. Seveda tedaj ni vedel, da bo sin že 26. decembra mrtev obležal v grmovju pod Bukovim Vrhom. Njegovo na pol razpadlo truplo so našli šele spomladi, ko je odlezel sneg. Že na božični dan so Nemci preko italijanskega ozemlja dovažali svojo vojsko v Črni Vrh, iz Poljan pa prodirali proti Vinharjem in Bukovemu Vrhu. V soboto, 27. decembra, so sklenili obroč okrog Pasje ravni in Bukovega Vrha. Vstajniki so nudili zadnji odpor na Skoblovi domačiji, potem pa so se 27. decembra v varstvu noči izvlekli iz obroča in se usmerili proti Dražgošam. Precej novincev je tedaj odšlo domov. V dneh okrog novega leta so Nemci prehajkali cel Črni Vrh in Poljansko dolino, predvsem pa okolico Pasje ravni, pobrali po samotnih kmetijah več moških, ki so sodelovali v vstaji, in jih odpeljali v zapore. Dvanajst od njih so potem 3. januarja 1942 ustrelili v Dragi pri Begunjah. Pri Jakobcu v Valterskem Vrhu so 29. decembra pred hišo ustrelili gospodarja Janeza Demšarja in hlapca Janeza Šubica, ker so pri preiskavi našli bombo. Naslednji dan so spet prišli in v hišo, kjer sta na parah ležala gospodar in hlapec, nanesli butar ter zažgali. Hkrati s hišo in hlevom sta zgorela tudi mrliča. Pri Gornjem Ostražu v Črnem Vrhu so Nemci 28. decembra požgali domačijo, gospodarja Silvestra Buha, ženo Marijo in sina Rudija pa ustrelili in vrgli v ogenj.

Na novo leto zjutraj je bil Cankarjev bataljon, kolikor ga je še ostalo, že v Dražgošah. Štab se je naselil v gostilni Pri birtu, moštvo pa so porazdelili po hišah. Vseh je menda bilo okrog 200. Precej se jih je nastanilo pri Kavšču Pri cerkvi. Franc Kavčič je bil tedaj star enajst let in se tistih dogodkov še živo spominja. Njegova zgodba pod naslovom Resnica o Dražgošah v očeh domačina je bila januarja 2010 objavljena v Družini in je imela velik [Stran 014]

Prejšnja župnjiska cerkev sv. Lucije v Dražgošah

Figure 4. Prejšnja župnjiska cerkev sv. Lucije v Dražgošah

odmev. Kavčič torej pripoveduje, kako je oče, ki je izkusil prvo svetovno vojno in se je zavedal, kaj lahko naredijo Nemci z vasjo, takoj po prihodu nagovarjal partizane – na Gorenjskem so jim takrat še rekli gošarji, naj se umaknejo v Jelovico, kjer so Dražgošani imeli več gozdarskih koč, in tja bi jim seveda nosili oziroma vozili hrano. Z navadnimi gošarji v Kavščevi hiši sta bila tudi komandirja Jaka Bernard in Alojz Pečnik. Bernard je menda predlog očeta Kavšča takoj zavrnil, Pečnik pa se je z njim strinjal tudi zato, ker je menil, da imajo za obrambo vasi premalo municije. Zaradi tega sta se tedaj komandirja celo sporekla, čeprav nista imela moči, da bi o tem odločala. Znano je, da so Pečnika dva meseca kasneje nekje nad Kropo partizani sami likvidirali. Jan piše, da so v štab bataljona že na novega leta prišli odposlanci vasi in prosili, naj se vojska umakne iz vasi. Njihova prošnja je bila zavrnjena, pač pa so dobili dovoljenje, da o partizanih v vasi obvestijo župana Benedika. Kot piše Jan, je ta prijavo sprejel in odposlancem zagotovil, da se jim ne bo nič zgodilo, saj so izpolnili svojo dolžnost, toda nekateri domačini so prepričani, da je župan naročil, naj partizane pregovorijo, da bodo odšli iz vasi, ker v nasprotnem nihče ne bo preprečil nemškega maščevanja. Najbrž je župan in tudi štab bataljona zvedel, kako so Nemci ukrepali v Poljanski dolini oziroma okrog Pasje ravni, vendar to ni moglo ničesar spremeniti, saj so partizani imeli posebna navodila partijskega vrha.

V tednu pred začetkom nemškega napada se je zvrstilo nekaj mitingov. Govoril je Stane Žagar, se navduševal nad dražgoško republiko in bodril vaščane, naj ne bodo v skrbeh zaradi nemške zveri, ki so ji dnevi šteti. Marsikdo mu ni verjel, vendar si ni mogel pomagati. Nemci so cel teden zbirali svoje enote, in ko so na Rudno pripeljali še topove, se je v petek, 9. januarja 1942, začel napad. Sneg, ki je zapadel v noči na petek, je oviral nemško pehoto pri prodiranju in branilci so napad odbili. Toda napovedi, da bodo Nemci po tem neuspehu odšli izpred Dražgoš, se niso uresničile. Na pečeh je v petek že pogorela prva hiša in nekaj družin se je potem v zavetju noči umaknilo čez Jelovico proti Jamniku. V soboto se je napad kljub snežnemu metežu nadaljeval. Na vas so padale granate in spet je zagorelo nekaj hiš.

France Kavčič pripoveduje, da je bil stric Peter, očetov brat, ki je imel hišo Na pečeh, tiste dni na Jelovici. V soboto je prišel dol in se ustavil najprej na rojstnem domu Pri cerkvi. Ker ga je skrbelo, kako je Na pečeh, sta se zvečer s 16-letnim nečakom Janezom odpravila tja. Že od daleč sta videla, da pri Petru gorita hiša in hlev, kjer je pretresljivo mukala krava. Ko sta jo rešila, sta se hotela povzpeti do hiše, toda v siju požara so ju opazili Nemci in začeli streljati. Rafal je oplazil Petra, mu raztrgal obleko in povzročil nekaj prask na prsih, drugače pa je ostal nepoškodovan in se ves prestrašen vrnil h Kavščevim. Nečak Janez je tedaj, ko so okrog njega zažvižgale krogle, skočil v bližnji svinjak. Kavščevi so bili pripravljeni, da bi tisto noč odšli v Jelovico, potem pa je oče odločil, da brez Janeza ne gredo nikamor. Bili so prepričani, da so ga zadele nemške krogle in da je obležal mrtev. Tako so ostali doma in v ponedeljek so Nemci zbrali vse moške iz zaselka Pri cerkvi, jih čez noč zaprli v farovško klet, naslednji dan enega mladoletnika in tri stare može izpustili, vse druge pa likvidirali. Ne ve se, kako. So jih postrelili in njihova trupla pometali v ogenj ali žive [Stran 015]

Izpraznjeni grob dražgoških žrtev na pokopališču Pri cerkvi

Figure 5. Izpraznjeni grob dražgoških žrtev na pokopališču Pri cerkvi (Pomniki NOB na Škofjeloškem, str. 104)

zaprli v poslopje in zažgali? V požganem župnišču in prosvetnem domu so ljudje našli ožgane ostanke osemnajstih vaščanov in med njimi sta bila tudi Kavščev oče Janez in njegov brat Peter. In kaj se je zgodilo z Janezom Kavčičem, ki se je zatekel v svinjak na stričevi domačiji? Ni dolgo trajalo, ko je pred njim stal nemški vojak z naperjenim orožjem. Bil je tam v bližini in videl, kam je fant skočil. Janez je samo čakal, kdaj bo zaropotalo, zato je bil še bolj presenečen, ko je zaslišal slovenske besede in ga je vojak, ki je bil koroški Slovenec, odpeljal v sosednjo hišo, kjer so že imeli zaprtih več žensk in otrok, ki so jih naslednji dan odgnali na Rudno in s kamioni odpeljali v Šentvid. Ko sta v torek prišla v Šentvid tudi Kavščeva mama in France in so jih razporejali v sobe, se je tam pojavil tudi vojak, ki je oni večer prijel Janeza, vprašal mamo, če je Janez Kavčič njen sin ter ga ji izročil. Tako so bili Kavščevi spet skupaj in po šestih tednih so jih skupaj vrnili v Selško dolino.

2.1.3. Kruta resničnost dražgoške bitke

V nedeljo 11. januarja so Nemci nadaljevali s topovskim obstreljevanjem Dražgoš. Čeprav je veliko granat, ki so padle v visoki sneg, ostalo neeksplodiranih, so druge rušile in zažigale hiše ter povzročale grozo. Že v dopoldanskih urah so Nemci vdrli na Jelenšče. V Grogovcovo klet, kamor so se domačini zatekli pred topovskimi izstrelki, je vojak vrgel bombo; v eksploziji sta umrla Janko Habjan in triletna Rezika Šolar. Šestnajst mož in fantov z Jelenšč in iz zaselka Na pečeh so postrelili pred Grogovčevo hišo, dva pa na begu. Tako je ta dan na tem koncu moralo umreti 20 nič krivih civilistov, med njimi tudi triletni otrok.

Partizani Cankarjevega bataljona so ta dan proti večeru zapustili vas in se po gozdni poti umaknili na Jelovico. Pri cerkvi ta večer še ni bilo Nemcev, zato je pet vaščanov, ki so med tednom drvarili na Jelovici, brez težav prišlo pogledat domov. Ko so videli, da so partizani odšli in da je zavladalo zatišje, so sklenili ostati do jutra doma. Vendar se je kmalu pokazalo, da so naredili napako, kajti ni se še dodobra zdanilo, ko je bilo v vasi že polno vojakov, ki so preiskovali hiše in pobirali moške ter jih vodili v farovško klet. Tudi onih pet, ki so prejšnji večer prišli samo pogledat domov, se je sedaj znašlo med talci. Čez noč od ponedeljka na torek so imeli zaprte v kleti, 13. januarja pa so jih likvidirali. Ne ve se, ali so jih najprej postrelili in nato zmetali v ogenj ali pa žive zaprli v župnišče oziroma v prosvetni dom in zažgali. Ljudje so v župnišču in v prosvetnem domu našli le ožgane ostanke 18 sovaščanov, med njimi sta bila tudi 12-letni Anton Bešter in 13-letni Anton Lotrič. Eksekutorji namreč niso ugotavljali identitete posameznikov, ampak zgolj po zunanjem videzu določali žrtve svoje represalije. Posebno srečo je tedaj imel Pikcov oče, Andrej Marenk. Vojaki, ki so prišli, da bi ga odpeljali, so zahtevali, naj jim postreže z žganjem, potem pa nanj pozabili. Kasneje so ga poslali v koncentracijsko taborišče, ki pa ga je tudi preživel in maja 1945 peš prišel domov. Med žrtve dražgoške bitke spada tudi 36-letna Marija Šolar, Kolendrova mama; bila je med tistimi, ki so pred prihodom Nemcev zbežali na Jelovico. Ko so prišli Nemci z bohinjske strani, so opazili, da se iz koče na Rovtarici kadi. Kar na slepo so začeli streljati v leseno kočo. Marija je bila pri tem ranjena in je potem umrla v bolnici na Golniku.

Ožgane ostanke postreljenih vaščanov in padle partizane so pokopali šele po enem tednu. Prišli so možje iz Selc, saj v Dražgošah ni bilo nikogar več. V skupni grob na pokopališču Pri cerkvi so tako položili 41 vaščanov in 9 padlih cankarjevcev. Pogrebni obred je opravil nemški duhovnik Besel, ki je posebej zato prišel iz Škofje Loke. O duhovniku Beslu in o pogrebu dražgoških žrtev piše Pavel Florjančič v Loških razgledih št. 42/2002.

Kot smo že omenili, so Nemci Na pečeh že v nedeljo streljali talce, ženske in otroke pa zaprli v dve hiši in grozili, da bodo vse skupaj zažgali. Zaradi posredovanja župana Benedika so od te namere vendarle odstopili in jih v ponedeljek odgnali na Rudno, od tam pa s kamioni odpeljali v Škofove zavode v Šentvidu. Podobno so ravnali Pri cerkvi, kamor so prišli v ponedeljek zjutraj. Medtem ko so po [Stran 016]hišah pobirali moške in jih kasneje pokončali kot talce, so ženske in otroke naganjali v Jorcovo hišo in izgledalo je, da jo bodo zažgali z ljudmi vred. Že tedaj so iz doline prihajali vozniki, ki jih je organiziral župan, da bi iz poslopij, določenih za požig, pobrali živež in druge vredne stvari. Ko so potem v torek dopoldne jetniki iz Jorcove hiše v spremstvu vojakov šli proti Rudnemu, kjer so jih čakali kamioni, so videli, kako so za njimi gorele njihove domačije. Vseh Dražgošanov je bilo v Šentvidu 81, in ko so se po šestih tednih vrnili, so bili brez strehe nad glavo, brez najnujnejšega. Tisto, kar so rešili vozniki, ki jih je poslal Benedik, se je večinoma »poizgubilo«. Ljudje, ki so imeli veliko srečo, da so sploh ostali živi – nedvomno tudi po Benedikovem prizadevanju – so si morali poiskati zatočišče pri sorodnikih in znancih v okolici. V aprilu, ko je prenehal veljati nemški ukaz, s katerim je bilo pod smrtno kaznijo prepovedano hoditi na teritorij Dražgoš, so začeli pospravljati okrog razrušenih domov in obdelovati zaplate zemlje, da bi si s skromnimi pridelki vsaj malo olajšali življenje.

Tu je treba povedati še, da okupatorjevo maščevanje nad »uporniško« vasjo z odhodom vojske in policijskih enot ni bilo končano. Poseben minerski oddelek je še cel mesec razstreljeval požgane domačije, dokler niso bile zravnane z zemljo. Domačini so upali, da bodo vsaj cerkvi sv. Lucije prizanesli. Pa niso. Dovolili pa so rešiti nekaj cerkvene opreme: dva manjša zvonova, orgle in izredno bogate pozlačene oltarje; nekaj najlepših kipov pa je neki Nemec kljub temu odpeljal na Tirolsko. Cerkev so zelo strokovno zaminirali. Trdo pri tleh so na meter izvrtali luknje in vložili razstrelivo. Po pripovedovanju očividcev se je ob eksploziji cela cerkev nekoliko dvignila in ko se je oblak prahu in dima, ki je ob tem nastal, razpršil, je ni bilo več. Župnik Ocepek piše v svoji knjigi, da sta ta prizor z Rudnega z daljnogledi opazovala gauleiter Rainer in general Roesener. Dražgoška zgodba naj bi bila tako končana, Dražgoš ni bilo več.

Za zaključek tega poglavja bomo povzeli nekaj misli iz razprave Pavla Florjančiča v že omenjeni številki Loških razgledov: Ko govorimo o dražgoški tragediji, mislimo predvsem na enainštirideset civilnih žrtev in na porušeno vas. Tragedija, pojem so iznašli stari Grki, je v tem, da se junaku zgodi nekaj usodnega, čeprav poskuša narediti vse, da se to ne bi zgodilo. Dražgošani so bili taki tragični junaki. Obupno so prosili partizane, naj jih ne izpostavljajo okupatorjevim represalijam.

November 1944 – »Osvoboditev« Železnikov

Figure 6. November 1944 – »Osvoboditev« Železnikov

Oboji so vedeli, kaj jih čaka. Vedeli so, da Nemci dosledno izvajajo svoje krute maščevalne ukrepe. Še zlasti, ker so komaj čakali prvo primerno priložnost, da se maščujejo za nedavni poraz v bližnjem Rovtu. Partizani so Dražgošanom obljubili, da jih bodo branili pred napadalci, vendar so se zaradi nasprotnikove premoči umaknili in nemočne vaščane prepustili na milost in nemilost sovražniku. – K temu je treba dodati, da ne moremo verjeti, da politkomisar Žagar, ki je na mitingu v Dražgošah govoril, da je nemška zver v zadnjih zdihljajih, ni vedel, kako je s tem v resnici in kaj čaka vas, ko se bodo partizani umaknili. Kakšni cilji so ga vodili pri tem? Gledano s tega zornega kota Dražgoše niso bile samo tragedija, ampak še vse kaj hujšega.

Mile Pavlin, priznan pisec partizanskih monografij, v svojem razmišljanju ob 40-letnici izhajanja revije Borec leta 1989 med temami, do katerih je kritičen, navaja tudi poljansko vstajo in dražgoško bitko: »Zakaj so se glavno poveljstvo in poveljstvo gorenjskih partizanov skupaj s pokrajinskim vodstvom komunistične partije Slovenije za Gorenjsko odločili za tako obliko in množičnost boja? Saj je bila moč nacistične Nemčije kljub porazu pred Moskvo še neokrnjena, vse povsod drugje so bile sile osi zmagovite, preskrba nemške vojske in prebivalstva je delovala nad vse uspešno, po vrhu pa so imeli uporniki oziroma partizani pred seboj še dolgo in ostro zimo. Kakšne so bile posledice neuspešne vstaje, povečanega nacističnega nasilja, požiga Dražgoš in poboja vaščanov v letu 1942?« Upravičeno torej sprašujemo, kaj so mislili tisti, ki [Stran 017]so ob spletanju mita okrog Dražgoš govorili, da je med tridnevnimi boji padlo 1.200 ali celo 2.600 Nemcev? (Enciklopedija Slovenije npr. navaja, da je bilo v bojih udeleženih 2.500 pripadnikov nemške vojske in policije, padlo pa naj bi jih 27.) Dejstvo je, da so bile Dražgoše s svojimi razmetanimi hišami na vzpetini pod prostrano, z gozdom poraščeno Jelovico, kar primerne za začasno bivališče gverilske skupine, saj je zlasti v visokem snegu bila obkolitev kraja zelo težavna, umik v prostrane gozdove Jelovice pa kljub temu možen. Navzlic tej strateški legi vasi pa je bilo gotovo nesmiselno sprejeti boj s številčno premočnim nasprotnikom, ki ni imel težav s preskrbo s hrano in strelivom in je s težkim orožjem lahko iz varne daljave uničil vas in njene branilce.

2.1.4. Nacističnemu nasilju se pridruži še nasilje domačih komunistov

Ko so nemški minerji konec februarja 1942 zapustili Dražgoše, so za njimi ostale le še razvaline in na pokopališču ob ruševinah nekdanje cerkve sv. Lucije grob 41 postreljenih vaščanov in 9 partizanov. Res prava podoba uničenja in smrti. Ko se je 81 vaščanov vrnilo iz zapora v Šentvidu, so se razkropili po okolici k sorodnikom in znancem, ki so jim bili pripravljeni nuditi streho in skromno preživetje. Lahko si mislimo, da je marsikdo od njih vedel in verjel, da se je župan Benedik zavzemal za Dražgoše, da so zaradi njegove intervencije odpeljali ženske in otroke v Šentvid, namesto da bi jih pustili v gorečih hišah, in tudi, da je bila v veliki meri njegova zasluga, da jih po šestih tednih niso odpeljali v nemško taborišče, ampak vrnili v domačo dolino. Če so to vedeli ljudje, vrnjeni iz Šentvida, je vedela cela dolina, sta morali vedeti tudi OF in partija, ki sta bili tu organizirani, pa vendar je bilo odločeno, da je Benedik izdajalec, da je kriv za nesrečo Dražgoš in da zato zasluži smrt. In še tik pred smrtjo je skrbel za svoje občane. Ko ga je na poti iz Selc domov v Dolenjo vas zadela likvidatorjeva krogla, je dobri dve uri umiral in pri polni zavesti ponavljal, da zaradi njega ne sme biti nobenih represalij, nikakršnega streljanja talcev. Pa vendar je za zgodovino, ki se je pisala po maju 1945 in se vsako leto razkazovala na proslavi v Dražgošah, ostal izdajalec. Ta ista zgodovina tudi do danes ni pojasnila, zakaj so borci proti okupatorju januarja 1943 s puškinimi kopiti pobili županovo vdovo Ano, ustrelili njegovega bolehnega sina Franca, dobrodušnega gostilničarja

Zasilni bogoslužni prostor v Dražgošah

Figure 7. Zasilni bogoslužni prostor v Dražgošah (Iz knjige M. Ocepek, Dni premišlja, ki so bili, Družina, 1995)

Jurija Berganta in še nekaj vaščanov Dolenje vasi. Je bilo za njihovo smrtno obsodbo dovolj že to, da so bili tako ali drugače povezani z Benedikom?

In kaj vse so morali prestati Dražgošani, ko so se po koncu vojne vrnili v svojo porušeno vas in začeli razmišljati o obnovi svojih domačij. Na veliki šmaren 1945 jih je obiskal minister za gradnje pri novi slovenski vladi. Sprejeli so ga v pričakovanju, da jim bo dal priznanje za njihovo voljo za obnovo vasi in zagotovil pomoč države, on pa je prišel na dan s povsem drugačnim načrtom. Predlagal je gradnjo skupnih hlevov in stanovanjskega bloka namesto posameznih hiš, skratka ustanovitev kolhoza, s katerim bi uporniške Dražgoše dale zgled celi Sloveniji. Ko je to slišal Pikcov oče, ki je 13. januarja 1942 po srečnem naključju ušel smrti, visel potem več kot dve leti med življenjem in smrtjo po raznih nemških taboriščih in maja 1945 prišel peš domov iz Mauthausna, je kljub svoji mirnosti in preudarnosti pobesnel ter ministru pokazal pot v dolino. Od tedaj Dražgošanov niso več strašili s kolhozom, pomoči za obnovo pa tudi ni bilo. Oni pa so kljub temu vztrajali. Iz začasnih bivališč z Rudna, Češnjice, Lajš in celo z Jamnika ter iz Selc so hodili obdelovat svojo zemljo. Nekateri so si uredili zasilna bivališča na razvalinah porušenih domačij, npr. Kavščevi so pokrili požgano sušilnico za sadje in tam na 3 m2 dobesedno imeli »streho nad glavo«. Menda so Kavščevi že bili v svoji baraki, ko jih je obiskala komisija za izvajanje agrarne reforme. Glavni je materi pojasnil zakon o zemljiškem maksimumu in ji pomolil v podpis predlog o zaplembi viška. Mati se je uprla: »Nemci so ubili očeta in uničili domačijo, vi nam boste pa še zemljo pobrali. Ne, pri [Stran 018]tem ne bom sodelovala!« Ko je potem »oni tip« še silil v mater, se ji je sin France, ki je do tedaj mirno gledal in poslušal, postavil v bran in vsiljivca pognal skozi vrata. Ob takih nevšečnostih pa se je volja Dražgošanov, da si na svoji zemlji po svoje uredijo življenje, samo še krepila. Ustanovili so Obnovitveno zadrugo, uredili žago in si pomagali z lesom. Leta 1944 so zrasle prve barake in stekle priprave za gradnjo gospodarskih poslopij in stanovanjskih hiš. Pri tem so bili vaščani izredno složni in so si veliko pomagali med seboj.

Z obnovo vasi se je začelo obnavljati tudi versko življenje. Maša je bila najprej na prostem, npr. ob »semnju«. Da ne bi bilo treba hoditi k maši v Železnike, so leta 1946 na Maževi njivi postavili barako v velikosti 24 x 6 m, v katero se je vselila samo Maževa družina, ves preostali del pa je bil namenjen bogoslužju. Leta 1947 so poleg barake postavili še zvonik in vanj obesili rešena zvonova. Prvo zvonjenje v tem zvoniku je bilo za padle Dražgošane. V tej zasilni cerkvi je bila 4. junija 1951 birma, prva po letu 1935. Po stari navadi so možje in fantje pred birmo postavili mlaje, miličniki pa so jih zato klicali na zaslišanje. Med fanti, ki so zaradi birme in mlajev imeli opravka z milico, je bil tudi Kavščev France. Ker so bile tedaj pri marsikateri birmi razne nevšečnosti, je škofa Vovka, ki je prenočil v Pikcovi baraki, s sekiro v roki varoval Pikcov stric Tone.

Mozaik povojnih Dražgoš bi bil zelo nepopoln, če mu ne bi dodali segmenta, ki prikazuje gradnjo nove cerkve. O tem imamo največ podatkov v knjigi župnika Maksa Ocepka »Dni premišlja, ki so bili … « Ocepek je konec leta 1959 prevzel župnijo Železnike, v soupravo pa dobil tudi Dražgoše. Čeprav so Dražgošani že prej mislili na novo cerkev, saj je bila baraka na Maževi njivi že dotrajana, so se prave priprave na gradnjo začele šele s prihodom novega župnika. Največja težava je bila, ker se takratna oblast ni mogla sprijazniti s tem, da bi v »partizanskih« Dražgošah gradili cerkev, in je ljudi na razne načine odvračala od tega ter celo pretila, da ne bo ceste, če bodo vztrajali pri cerkvi. Toda Dražgošani so vztrajali, da hočejo oboje. Ko so se farani zedinili glede lokacije in je bil T. Jelenc pripravljen odstopiti njivo Na lopati, so zaprosili za lokacijsko dovoljenje. Prošnja je bila zavrnjena z utemeljitvijo, da je tam obdelovalna zemlja. Ta razlog pa nekaj let kasneje ni veljal, ko so na istem kraju zgradili spomenik Cankarjevega bataljona. Po zavrnitvi prve prošnje je bil za gradnjo cerkve izbran prostor, kjer je stala baraka – cerkev.

Spomenik dražgoškim žrtvam ob vhodu v novo cerkev

Figure 8. Spomenik dražgoškim žrtvam ob vhodu v novo cerkev (Iz knjige M. Ocepek, Dni premišlja, ki so bili, Družina, 1995)

Po raznih dopolnilih in ogledih je bilo julija 1963 končno izdano lokacijsko dovoljenje. Toda nastal je nov problem, ker je občina za izdajo gradbenega dovoljenja zahtevala bančni depozit v vrednosti celotne gradnje. Ko je župnik potrkal na srca faranov, naj v obliki daru ali posojila prispevajo za novo cerkev, je zbral zahtevani depozit in ga 12. februarja 1964 vložil v banko. Še isti dan so ga obiskali uslužbenci TNZ in začeli preiskavo, češ da so bili ljudje k darovanju prisiljeni in da je bilo zbiranje zunaj cerkve. TNZ-jevcem se je kmalu pridružila še davčna uprava in istočasno so blokirali depozit v banki. Bilo je očitno, da hočejo preprečiti zidavo cerkve. To bi dosegli z zaplembo depozita, ko bi dokazali prekrške pri zbiranju denarja oziroma ga obdavčili po najvišji stopnji. Ko se je preiskovalcem pridružila še milica, so se preselili v Dražgoše in začeli zasliševati ljudi, kako in koliko so prispevali za omenjeni depozit. Tudi župnika so ponovno izsiljevali, naj prizna kaznivo dejanje. Dražgošanom je [Stran 019]

Spomenik Cankarjevega bataljona v Dražgošah

Figure 9. Spomenik Cankarjevega bataljona v Dražgošah (Pomniki NOB na Škofjeloškem, str. 109)

končno zmanjkalo potrpljenja. Sestavili so 12-člansko delegacijo in odšli v Ljubljano na Versko komisijo. Predsednik ni hotel sprejeti vseh ampak samo dva predstavnika. Delal se je nevednega in obljubil, da bo kasneje razčistil zadevo na občini Škofja Loka. Dražgošani so se oglasili tudi pri odvetnici Ljubi Prenerjevi, s katero je mladi gospodar Franc Kavčič že prej imel stike. Ponudila se je, da gre z njimi v Loko oziroma v Železnike. Njena intervencija je pomagala, da je bil denar na banki že naslednji dan deblokiran in tudi zasliševanj domačinov ni bilo več, le na župnika so še pritiskali, da bi priznal nepravilnosti pri zbiranju denarja za cerkev. 17. julija 1964 je bilo gradbeno dovoljenje izdano in gradnja se je lahko začela. V nedeljo, 18. oktobra 1964, je bila v Dražgošah slovesnost blagoslovitve temeljnega kamna za novo cerkev. Listino, ki so jo vložili v kamen, sta sestavila prof. Jakob Šolar in prof. Maks Miklavčič. Gradnja je lepo napredovala in slaba štiri leta kasneje je bila cerkev že toliko dokončana, da jo je na binkoštno nedeljo 1968 nadškof dr. Pogačnik ob veliki udeležbi domačinov in okoličanov posvetil.

Na mali šmaren 1971 pa je škof Stanislav Lenič blagoslovil nove orgle in spomenik padlim Dražgošanom ob vhodu v cerkev. Župnik Ocepek o tem v svoji knjigi takole piše: »Malo pred tem so bila namreč izvršena zaključna dela pred vhodom v cerkev: stopnišče s podstavkom, na katerega je kamnosek Vodnik postavil spomenik padlim dražgoškim žrtvam s pomenljivim napisom: PADLIM V SPOMIN ŽIVIM V OPOMIN, ter z imeni vseh žrtev. Zakaj? Žrtvam, ki so padle po nespameti partizanov in krutosti okupatorja, še ni bil postavljen noben spomenik. Zato je gotovo prav, da je poleg spomina na freski v notranjosti cerkve tudi zunaj spomenik z njihovimi imeni.« (M. Ocepek, Dni premišlja, str. 54)

2.1.5. Zaključek

Po nekem logičnem sklepanju bi lahko rekli, da so se Dražgoše z dokončanjem in posvetitvijo nove cerkve vrnile v normalno življenje. S postavitvijo spomenika ob vhodu v novo cerkev, na katerega so vklesali imena dražgoških talcev in padlih partizanov in ki naj bi jih ob vsakem obisku cerkve opozarjal nanje in na kruti čas, v katerem so morali žrtvovati svoja življenja, naj bi bilo tudi izpolnjeno, kar so zapisali na pergament, ki so ga vložili v temeljni kamen cerkve: »S prisrčnimi spomini na drage rajne in z najlepšimi željami za žive in prihodnje rodove. Da se zacelijo rane sovraštva, naj se iz te cerkve razlivata v vsa srca ljubezen in mir!« Dražgoški »rajni«, ki so mišljeni v tem posvetilu, so tedaj še počivali na starem pokopališču ob nekdanji cerkvi, ki so jo nemški minerji zravnali z zemljo.

Toda nekdo, ki ni podpisal omenjenega posvetila, je načrtoval drugače in imel tudi moč, da je uresničil svoje načrte. Na njivi Na lopati, kjer naj bi po prvotni zamisli stala nova cerkev, so postavili mogočen spomenik Cankarjevega bataljona, h kateremu spada tudi obsežen mozaik, kjer je slikar Ive Šubic upodobil dražgoško bitko in spopad med Nemci in cankarjevci na Mošenjski planini, kjer je 13. januarja 1942 padlo 12 partizanov. V sredini tega spomenika je velika bronasta žara – kostnica, v katero so iz groba pri nekdanji cerkvi prenesli kosti 41 talcev in 9 partizanov. Posvetilo, ki je vklesano na spomeniku, je sestavil dr. Josip Vidmar in se glasi takole: V ČAST IN TRAJEN SPOMIN NA VELIKI BOJ SLOVENSKEGA LJUDSTVA ZA OBSTOJ IN SVOBODO NA PADLE IN PREŽIVELE JUNAKE CANKARJEVEGA BATALJONA KI SO 9. 10. IN 11. JANUARJA 1942 IZBOJEVALI VELIKO ZMAGO SLOVENSKIH PARTIZANOV NAD NACISTIČNIMI KRVNIKI DRAŽGOŠE 1976 V KOSTNICI LEŽI 8 BORCEV IZ DRAŽGOŠKE BITKE IN 40 VAŠČANOV ŽRTEV FAŠISTIČNEGA TERORJA. – Spomenik so odkrili 22. julija 1976, 3. maja 1977 pa so ga predstavili Titu ob njegovem obisku v škofjeloški občini. (Pomniki NOB na Škofjeloškem, str. 106)[Stran 020]

Bralcu, ki bo prebral ta sestavek, prepuščamo, da sam razmisli, kakšna zmaga je bila izbojevana v Dražgošah v dneh od 9. do 11. januarja 1942. Ali z zemljo zravnana vas in 41 pobitih ter sežganih vaščanov lahko pomeni zmago? Kakšno svobodo je imel v mislih Stane Žagar, ko je na mitingih pred bitko nagovarjal Dražgošane? Je bila del te svobode tudi »krvava rihta«, ki so jo partizani nekaj mesecev kasneje uprizorili v Dolenji vasi? Svojo misel o prenosu posmrtnih ostankov iz groba na starem pokopališču v bronasto kostnico partizanskega spomenika je povedala Malka Šmid: »Mar bi naredili kapelo tam zgoraj, kjer ležijo, in napisali imena … Piše, da je grobnica, pa ne vem, če so naši tam. Mene že niso vprašali, če smejo prekopavati. Zdi se mi, da so naši še vedno tam zgoraj, kjer je bila stara cerkev.« Ali ni še dodatna tragika dražgoških talcev v tem, da so jim vzeli grob, v katerega so bili kljub terorju okupatorja krščansko pokopani, da nad njihovim sedanjim počivališčem ni znamenja križa, kot je to v navadi v kulturi, v kateri so živeli? Poglejmo še, kaj piše v svoji knjigi župnik Ocepek: »Par mesecev po prihodu (novembra 1959 v Železnike, op. J. M.), ko sem že precej podrobno poznal dražgoška vojna in povojna dogajanja, sem v začetku januarja prvikrat doživel žalostno obletnico dražgoške tragedije. V baraki sem opravil sveto mašo za vse padle Dražgošane in odhitel v Železnike, ker je bila pozneje cesta iz Dražgoš zaprta. Pri maši sem čutil globoko sočutje z materami, očeti, ženami in otroki padlih, tako z navzočimi, še bolj pa s tistimi, ki se maše niso mogli udeležiti, ker so imeli hiše polne smučarjev in vojakov. Čez dan sem prizadeto poslušal radijska poročila o proslavljanju dražgoške bitke. Ta proslava je bila prva leta pred šolo, od leta 1967 pa pri spomeniku na prostoru, ki je bil prvotno predviden za novo cerkev. V ta spomenik so 24. oktobra istega leta iz blagoslovljene zemlje na pokopališču prenesli posmrtne ostanke dražgoških žrtev, čeprav

Nova cerkev v Dražgošah

Figure 10. Nova cerkev v Dražgošah (Iz knjige M. Ocepek, Dni premišlja, ki so bili, Družina, 1995)

mnogi njihovi sorodniki niso bili za to, saj je bil postavljen kot spomenik dražgoške bitke. Ob vsaki proslavi sem se spomnil, koliko gorja je v Dražgoše prinesla ta bitka, in imel občutek, da se hoče s proslavljanjem in pretiranim poudarjanjem te bitke zakriti krivdo za dražgoško tragedijo.« (M. O., Dni premišlja … , str. 38)

Ni čudno, če je gospod Ocepek imel take občutke, saj je tako rekoč hkrati z gradnjo nove cerkve v Dražgošah obnavljal farno cerkev v Železnikih, ki so jo partizani požgali ob »osvoboditvi« Železnikov novembra 1944, in zato dobro poznal tamkajšnje razmere. Kdor vsaj bežno pozna zgodovino Selške doline, ve, da je bila cerkev sv. Antona v Železnikih le ena izmed osmih cerkva, ki so jih partizanski inženirci uničili na podoben način kot nemški minerji cerkev v Dražgošah. Zgodovinarji so doslej o tem in o vzrokih, ki so do tega pripeljali, zelo malo povedali, še manj pa o tem, zakaj se je to zgodilo tik pred koncem vojne. Je bil tudi to sestavni del »velikega boja slovenskega ljudstva za obstoj in svobodo«, kot je zapisal akademik Vidmar na spomenik Cankarjevega bataljona?[Stran 021]

3. Mesto na gori

3.1. Preroški uvodniki Josipa Šimenca v Bogoljubu

Marijan Smolik

3.1.1.

V letošnjem februarju smo se dne 26. lahko spomnili, da se je leta 1888, torej pred 125 leti, v vasi Podgora župnije Dol pri Ljubljani rodil Josip Šimenc. Nekateri bralci Zaveze se ga lahko še osebno spominjamo, morda bo komu še v spominu članek v Družini leta 2005 (št. 12–13 na str. 16) ob 40-letnici njegove smrti, v katerem sem celo izrazil upanje, da bi izbor njegovih člankov in pridig pripravil za objavo v posebni knjigi. To se ni zgodilo. Je pa uredništvo Zaveze pripravljeno objaviti vsaj nekaj Šimenčevih besedil v zahvalo za nekoč tako duhovite urednikove uvide, kar skoraj preroške napovedi, kaj Slovenci utegnemo še doživeti, če se ob hudih zgledih drugih narodov ne bomo pravi čas spametovali.

S tem bomo v naši krščanski javnosti vsaj nekoliko popravili vtis, ki bi ga lahko dobili ob prebiranju Mohorjevega koledarja 1988, v katerem so se spomnili rojstva Šimenčevih sodobnikov pisatelja Stanka Majcna, kiparja Ivana Napotnika in sociologa Andreja Gosarja, Šimenca pa ne. Morda se ga res nihče ni spomnil, ali pa še ni bilo »spodobno« pisati o nekom, ki je kar večkrat okušal tedanje zapore, v javnosti pa je bil znan samo tistim, ki smo v ljubljanski stolnici lahko »uživali« v pridigarjevih duhovitih primerjavah, kot npr. takrat, ko je za Jezusa na križu rekel, da se ni sramoval umirati v družbi dveh tovarišev.

Skoraj neverjetno se mi zdi, da je Družina 10. maja 1965 objavila sliko stolnega dekana, ki je umrl na velikonočni ponedeljek 19. aprila, in nadškofovo pridigo. Nadškof dr. Jožef Pogačnik je poudaril pomen njegove »velikonočne« smrti, ko je premnogim skritim Nikodemom kot dobri pastir pokazal pot do Dobrega pastirja, ki je vesel vsake izgubljene ovce, če najde pot do Odrešenika. Takratni pogrebni obred seveda še ni doživel pokoncilske prenove in je bil še pod vtisom pretresljive Libere in Dies irae.

Na kratko naj bo povzeto še Šimenčevo šolanje. Obiskoval je ljubljansko državno klasično gimnazijo, stanoval pa je v škofijskem zavodu Alojzijevišče (tam je zdaj Teološka fakulteta). Maturiral je leta 1908, vstopil nato v Jegličevo bogoslovje in bil 15. julija 1912 posvečen za duhovnika. Škof Anton Bonaventura Jeglič ga je za kaplana poslal v Postojno (1912–1914), ki je bila takrat še v ljubljanski škofiji. Prvi vojni leti je bil vzgojni prefekt v Zavodu sv. Stanislava, nato kaplan v Predosljah (1916–1920) in v Naklem (1920–1924), pri uršulinkah v Škofji Loki je bil duhovni voditelj in spiritual ter katehet na njihovi meščanski šoli in učiteljišču (1924–1926), škof dr. Gregorij Rožman ga je nato imenoval za kanonika v Ljubljani, hkrati pa je upravljal župnijo v Naklem, dokler ni 1938 postal vzgojni vodja v šentviškem zavodu. Tam sem ga doživel tudi sam, čeprav mi spomin nič ne pove o njem, moja mama pa me je predstavila ob prihodu, ker je bila nekoč na njegovi novi maši v Dolu.

Leta 1941 sva oba doživela nemško okupacijo, ko so nas izgnali iz Zavoda. Najini poti sta se za nekaj časa ločili, v Dobu sem moral spet v nemško osnovno šolo, ker mojih dveh razredov gimnazije niso priznali. Šimenc se je z vsem zavodom (razen štajerskih dijakov, ki niso več mogli priti) naselil v za silo dozidanem delu Baragovega semenišča za Bežigradom. Leta 1945 je tudi tam doživel nasilen razpust, dve leti (1945–1947) je vodil stolno župnijo, kot arhidiakon pa je usmerjal pastoralno delo v ljubljanskih župnijah. Takrat je bil tudi pridigar v stolnici, kakor sem že omenil.

Pastoralno delo se je menjavalo z večkratnimi krajšimi zapori (skupaj pa jih je bilo za več kot 33 mesecev) in s cerkvenimi odlikovanji. Leta 1952 ga je papež Pij XII. imenoval za stolnega dekana, kar je takrat pomenilo tudi pravico, da je ob določenih praznikih maševal po škofovskem obredu z belo mitro na glavi. Častni naslov prelata mu je papež podelil leta 1960, papež Janez XXIII. pa leta 1964 še najvišje odličje apostolskega protonotarja. Častni naslovi pa ga niso ovirali, da ne bi obiskoval bolnikov, umirajočih pripravljal na smrt, iskalcem pravega spoznanja pa pomagal najti pot do Kristusa.

Preden si bomo ogledali nekaj Šimenčevih jasnovidnih uvodnikov, lahko po dobroti njegovih sorodnikov (nečaka Ludvika Kuharja) navedem še nekaj odlomkov njegovih pridig, ki so bile po mnenju sodnikov zanj obremenilne. Pisal jih je na precej majhne liste, besedila tudi popravljal, so pa brez datumov, kdaj jih je govoril.

Prihodnjim novomašnikom je govoril: Pojdi k temu človeku, ki se je duhovno čisto [Stran 022]zanemaril, k temu proletarcu in k onemu finančnemu magnatu; k otroku, ki se še ne zna pokrižati in ne hodi k verouku, k temu vseučiliščniku, ki je vse knjige prebral, k tej nemirni duši, ki vprašuje, k temu alkoholiku, k bolniku in k mlademu človeku, ki ima poklic za kozmonavta. Preden si upaš reči, da si kot krščen in birman kristjan Kristusovo naročilo spolnil, pa preberi, kaj piše apostol Pavel svojim kristjanom v grškem mestu Korintu: »Večkrat sem smrti gledal v oči; petkrat sem od Judov dobil 40 udarcev manj enega, enkrat so me kamenjali; trikrat sem se potapljal; potem pa noči brez spanja, lakota, žeja, mraz in golota.« Če hočeš res biti kristjan, so te Pavlove besede natančen recept za injekcije poguma in za transfuzijo mučeniške krvi; a žal: polno levkemije, edino transfuzija Jezusove krvi [lahko pomaga].

Pa še odlomek ob začetku koncila: Ker smo sredi oktobra in na začetku vesoljnega cerkvenega zbora, je prav, da premislimo, ali je pametno, da molimo rožni venec, ker je to zlasti za današnjega človeka predolga molitev in ker se utegne spremeniti v brezmiselno ponavljanje. Ob takem ugovoru moramo premisliti: Če sploh kdaj, potem velja za ves čas, ko bo trajal cerkveni zbor, Jezusov opomin, da moramo vsak čas moliti in ne odnehati. Ali ni Jezus kar cele noči prebil v molitvi? Ali nas ni sveti oče ob pripravi na koncil že tolikokrat pozval, naj molimo, in ali nam ni prav posebno priporočil sveti rožni venec? Res je: rožni venec je ponavljana molitev. Petdesetkrat rečemo: Zdrava Marija, milosti polna! To je res. A to ponavljanje ni brezmiselno, mehanično mrmranje, ampak življenje. Kakor je življenje dihanje, ki ga vsako minuto dvajsetkrat ponoviš, ali kakor srčni utrip, ki v minuti 70-krat, ali če je nevarnost, stokrat isto pove. Srce sicer na videz neumno, obupno mehanično ponavlja, a to ponavljanje je tvoje življenje! Ali ni vredno petdesetkrat ponoviti tako velikansko važno, pretresljivo resnico, da je Jezus za nas človek postal: To in nič drugega je veseli del: ki si ga devica od Svetega Duha spočela, nosila, rodila, darovala, našla! To je na videz sama Marija, 50-krat, v resnici je pa središče, centrum zdravamarije Jezus, blagoslovljeni sad njenega telesa. A Jezusa je vredno 50-krat imenovati, [in podobno preprosto razlaga še druge dele te molitve] saj božje in tvoje skrivnosti ne razrešiš enkrat, ne v enem dnevu, ne v eni zdravamariji. Za to potrebuješ celo življenje. Zato res moramo vedno moliti in nikdar odnehati. Amen.

Cerkev nam na prvo predpostno nedeljo hoče reči: Potem ko se nam je o božiču prikazala

Josip Šimenc

Figure 11. Josip Šimenc

dobrota in človekoljubnost Boga v postavi Jezusa Kristusa in smo po sv. krstu božji otroci in Kristusovi bratje, moramo prav vsak dan trenirati za tekmo doslednega, pogumnega krščanskega življenja. Ponosnim Korinčanom [berilo iz prvega Pavlovega pisma] pravi: Zastavite vse moči, da ne boste kakor Judje, ki cilja niso dosegli, čeprav jim je bil Bog na potovanju skozi puščavo tako blizu. Mi pa recimo: Ni dosti, da sem bil krščen in birman, da sem se cerkveno poročil in hočem imeti krščanski pokop. Vsak dan moram tako ali tako reči: Verujem v Boga Očeta Stvarnika … Verujem v Jezusa Kristusa, Verujem v sveto katoliško Cerkev. Zato vsak dan z Bogom vsaj tri minute govorim in prosim Jezusa, naj me uči prav živeti in moji duši vliva moči in poguma, da bom čedalje bolj svoboden. Zakaj za resnico in svobodo se moram prav vsak dan znova boriti. Biti moram zares kristjan, ki versko dela, ali z grško besedo prakticira. Toda če se s Pavlom vrnemo v stadion, kakor je bil v Korintu ali kakor je danes v Berlinu, na Dunaju, Parizu, Tokiu, New Yorku, kaj vidimo poleg hvalevrednega športa? To npr., da si lahko navdušen gledalec športnih tekem, ne da bi šport sam gojil in izvajal. Tistih ki prakticirajo, je 22 ali 30 plus sodnik, tistih, ki samo gledajo, je pa [Stran 023]lahko deset ali tudi 90 tisoč. To je še smešnejše razmerje kakor v naših cerkvah! … Igralci in gledalci zastavijo svoje znanje, denar in čas, da se žoga spravi na cilj. In potem? Potem – nič! Vse to gre za nič – to je na videz bedastoča, v resnici pa velika reč! Tu se vidi, da je človek sposoben za prostovoljne napore in čisto nekoristna dejanja. Ali ni to znamenje, da onstran brezkoristnih ciljev skuša doseči to, kar je edino potrebno. Neki glas mu šepeta: ne vprašuj le po tem, kar se tebi zdi koristno, najvišje dobro je v nekem drugem svetu. Tam pa velja Jezusova beseda: Kaj človeku pomaga, če ves svet pridobi, dušo pa pogubi. Nekega dne ga pa zadene žarek njegove milosti: Pojdi še ti v moj vinograd, in kar bo prav, ti bom dal. Amen

Zdaj pa še nekaj uvodnikov v reviji Bogoljub. Najprej iz leta 1936 (str. 242–244), ko so pri nas veliko poročali o krvavih dogodkih v Španiji in jih razlagali na različne načine (npr. Edvard Kocbek v Domu in svetu, stališče španskih škofov pa v Ljubljanskem škofijskem listu). Zdaj je že več skupin španskih mučencev razglašenih za blažene in svetnike.

3.1.2. Ali pri nas zorimo za španske grozote?

Tisti, ki bi tudi pri nas radi zanetili španski požar, mečejo ljudem pesek v oči, češ kaj nam to mar? Pri nas kaj takega ni mogoče.

Mogoče pa je prav tako in še mnogo bolj, kakor je bila mogoča španska bolezen, ki je prav v tem času pred 18 leti razsajala po vsej Evropi.

Res bi človek mislil, da niso mogoče grozote, kakor so jih dan za dnem polni časopisni predali. Npr. tile iz najzanesljivejšega vira črpani poročili. Madridski trgovec pripoveduje, da se je v avgustu mimo njegove hiše pomikal sprevod 200 z bajoneti oboroženih žensk, na vsakem bajonetu pa je bila nasajena glava duhovnika ali redovnice. A to navsezadnje še ni najstrašnejše. Vrhunec groze je v tem, ker so se nečloveške žene smehljale v sladkem zadovoljstvu, kakor da opravljajo »Bogu prijetno delo«!

V tako imenovanem »ujetniškem parku« v Madridu so vsak dan morili osumljene ljudi. Nekatere dni so jih več kot dvesto skupaj najprej ranili s strojnicami, nato pa so jih polili z bencinom in med kriki obupne groze zažgali!

Človek se pri tem nehote spomni besed Dostojevskega: »Včasih kdo govori o človekovi zverski okrutnosti, a to je strašno krivično in žaljivo za zveri. Zver nikoli ne more biti tako okrutna

Prižnica v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani

Figure 12. Prižnica v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani

kakor človek – tako pretkano in umetniško okrutna!«

Res da se je v Špancu srečala Evropa z vročo Afriko in s sanjavo Azijo! Saj je zraslo to ljudstvo iz mešanice Romanov, Keltov, Gotov, Vandalov in Mavrov. To moramo najprej vedeti, če hočemo razumeti, odkod ti vulkanski temperamenti.

A za nas je važnejše vprašanje: Ali bi bil naš dobri, slovenski, katoliški človek zmožen igrati špansko žaloigro?

Jaz mislim, da bi bil. Rekli boste sicer: Saj vernost našega ljudstva je še tako nedotaknjena, tako neomajana! Toda ali niso bili tudi Španci veren, katoliški narod, ki se je stoletja najodločneje branil kakršnega koli krivoverstva. Tudi francoski narod je bil v 18. stoletju v jedru veren in katoliški Cerkvi vdan, a vendar je bil sposoben, da je uprizoril grozote velike revolucije!

Dne 16. aprila 1931, torej tik po padcu monarhije, so se v španskem obmorskem mestu Valenciji, ki je še sedaj v vladnih rokah, poklanjali republiki s stotinami zastav na glavnem trgu. Zdajci neštevilna množica zasliši zvonček, ki naznanja, da se duhovnik v kočiji pelje z Najsvetejšim k umirajočemu. Kakor bi trenil, ponehajo vzkliki in vsa množica kakor [Stran 024]en mož pade na kolena in se pokriža. Ali mislite, da bi bil v dobri katoliški Ljubljani tak pojav iskrene vernosti še mogoč? Jaz zelo dvomim.

Pravite: Kaj pa Stična in lanski Evharistični kongres s čudovito procesijo mož in mladeničev?

Na to odgovarjam: Gotovo je to dokaz, da je slovenski narod veren, da je katoliški; ni pa s tem še neizpodbitno dokazano, da je naš narod v celoti, v jedru živo veren, da je vernost v njem pognala korenine na globoko. Kje ste videli veličastnejše verske prireditve, manifestacije kakor na Španskem? Na primer leta 1911, ko se je vsa dežela s kraljem vred posvetila presvetemu Srcu Jezusovemu. Vsak bi bil po pravici mislil, da plameni verskega navdušenja više sploh na morejo zaplapolati, da bolj iskreno, prisrčno, neustrašeno sploh ni mogoče pokazati vere.

Kako upravičeno sta nam prevzvišena nadpastirja po kongresu naročila, da je sedaj treba naprej graditi in versko življenje v znamenju svete Evharistije poglobiti!

Prav pred desetimi leti je slavni indijski pesnik Rabindranath Tagore v spremstvu svoje hčerke nastopil v vseučiliški dvorani v Beogradu. Med drugim je ta pogan dejal: »Danes se je vse veliko in lepo razblinilo. Mi v Indiji se tresemo in nas je strah Evrope, ki hoče človeka odvrniti od Boga.«

Nespametno je misliti, da so samo boljševiki tisti, ki hočejo evropskega človeka odvrniti od Boga! Že od petnajstega stoletja se opravlja to delo, z mrzlično naglico pa od 18. stoletja dalje; zlasti pa se je za to trudil kapitalistični liberalizem 19. stoletja.

A porečete: Pri nas tega ni, ali vsaj ne v taki meri, da bi bilo nevarno!

Kako otroško preprosti ste! Pri nas imamo npr. društvo »Krščanska šola«. To je znamenje, da nimamo krščanske šole. Pravite: »Saj naša šola vendar ni proti verska.« Recimo, da ni, a zato še ni verska. Le poglejte učne knjige! Katera pa je pisana versko? Katera prirodoslovna šolska knjiga npr. prepoji našega učenca ali srednješolca s prepričanjem, da je Bog alfa in omega, začetek in konec vsega, da »v njem živimo, se gibljemo in smo«? Katera šolska zgodovina je napisana tako, da učenec s strmenjem gleda, kako ima vajeti svetovnih dogajanj v roki neko neskončno modro bitje? Katera zgodovina je res vseskozi pravična katoliški Cerkvi in jo prikazuje kot kraljestvo božje na zemlji? Ne delamo krivice naši šoli, če rečemo, da je brez božna, ateistična, to se pravi, da Boga ignorira, da učencu opisuje in razlaga najčudovitejše pojave brez zveze z Bogom, ki je vendar prvi vzrok vsemu. Tako naša šola, ki je na videz verna, v resnici »molče trobenta«, da znanost lahko shaja brez Boga.

Ugovarjali boste: To je preveč črnogledo. Kako? Saj vendar od blizu, kakor ne vsak, poznam narodno in meščansko šolo, gimnazijo in vseučilišče. In vendar ostanem pri trditvi. Niti naše zasebne redovniške šole v resnici niso verske, to pa zlasti zaradi predpisanih učnih knjig in načina, kako poučevati!

Pa saj imamo v vseh šolah verouk! Da, kot enega izmed vseh učnih predmetov. Verouk

»Glava« ene izmed medvojnih številk Bogoljuba

Figure 13. »Glava« ene izmed medvojnih številk Bogoljuba

[Stran 025]je na druge predmete prilepljen, privezan kakor proteza, ne pa da bi bil životvorno, organsko spojen z vsem drugim učenjem. Ker je vse ostalo brezbožno, se v dijaku poraja prepričanje, da verouk ni čista, vse obsegajoča in presegajoča resnica, ampak nekaj, kar je tudi predmet poleg kopice drugih.

»Mi v Indiji se tresemo in nas je strah Evrope, ki hoče človeka odvrniti od Boga.«

Drugih pojavov, v katerih se zrcali odvračanje našega človeka od Boga, se danes morem samo bežno dotakniti.

Na katoliških prireditvah se zadnji čas opaža, da manjka zlasti tistih, ki bi morali stati v prvih vrstah, to so mladi fantje. A kaj čuda, če pa so jim bila že leta in leta odprta samo taka društva, ki so versko brezbrižna ali celo Cerkvi odkrito sovražna! Recite, kar hočete: ko se bo začelo, se bo izkazalo, da so bile te hiše orožarne za španske manevre. Ne mislimo, da nalašč in iz hudobije, ampak zato, ker je resnica neusmiljeno dosledna in ker zlo rodi zlo.

In časopisi! Res, da zadnji čas v splošnem manj udarjajo na protiverske strune. Iz protiverskih so se počasi prelevili v versko indiferentne, brezbrižne. Pisani so tako, da bi ja nobenemu brezvercu ne povzročili verskih težav in očitkov vesti. Da bi pa kdaj odobravali delo katoliške Cerkve in z veseljem beležili uspehe božjega kraljestva, kaj še! Zdaj si pa predstavite preprostega človeka, ki dan za dnem ali vsaj teden za tednom dobiva take injekcije! In koliko jih je danes, zlasti med delavstvom, ki nič hudega sluteč in morda še v dobri veri srkajo ta sladki strup. Ali se bodo na ta način morda imunizirali, utrdili? Gotovo, a ne proti strupu, ampak proti resnicam svete vere!

Kaj šele, če premislimo, koliko komunističnih, marksističnih, boljševiških knjig, knjižic, brošur in letakov se zadnji čas širi med slovensko ljudstvo. Ali je potem neverjetno, če zorimo za špansko tragedijo?

Najhujše pa je to, da je danes pravzaprav vsa atmosfera, v kateri »živimo, se gibljemo in smo«, brezbožna. V srednjem veku je bil Stvarnik središče vsega; od 15. stoletja dalje so Boga bolj in bolj odrivali in v središče potiskali s t v a r. Krono tej miselni revoluciji je postavil boljševiški marksizem s trditvijo, da je centrum vsega materija, snov. Ta zrak današnji človek vdihava, s temi naočniki gleda vse, v tem slogu gradi stavbo svojega življenja. V to materialistično, mamonsko, izključno tostransko ozračje se rodi naša mladina. Res še gre v cerkev, res je še zraven pri molitvi rožnega venca, a iztrgajte takega človeka iz župnijskega občestva, kjer ga drugi nekako nadzorujejo, in ga postavite v industrijsko mesto, ali ga pošljite v izseljenske kraje. Kako lahko bo izgubil vero in sam ne bo vedel, zakaj!

Ali smo že sprejemljivi za bacil španske bolezni? Kdor je oni torek v septembru poslušal delavce in delavke, ki so se vračali iz izpraznjenih tekstilnih tovarn, je moral s strahom ugotoviti: tudi pri nas bi španska žaloigra ne bila nemogoča. Res je sicer, človek je včasih tako nesrečen, da govori, kar ne misli, in misli, kar ni. A najbolj da misliti to, kar so se tiste dni na naslov duhovnikov, Cerkve in vere slišale najgorostasnejše grožnje celo iz ust ljudi, ki redno vrše svoje verske dolžnosti. Zdelo se je, kakor da so nekateri tiste trenutke svojo dobro dušo potisnili v kot in si izposodili neko drugo, maščevalno, uničevalno. Res pravi že Sofoklej: Veliko zlo izmisli duh, bolesti poln; res je tu dvakrat na mestu Jezusova beseda: Množica se mi smili; zelo razumljiv je tudi srd izmozgavanega delavca na brezsrčni kapital. Toda popolnoma nerazumljivo je, zakaj so nekateri delavci ob tej priliki grozili cerkvam, da bodo tudi porušene, evharističnim križem, da so spomeniki suženjstva in duhovnikom, da bodo naredili z njimi tako kakor na Španskem; še bolj nerazumljivo pa je, zakaj so šli oni možje na glavarstvo in se prijavili za izstop iz katoliške Cerkve.

Dne 2. septembra je dejal veleugledni in učeni kardinal Baudrillard pred odličnim občinstvom v Parizu: »Prav osebni viri mi omogočajo, da trdim: pred tremi leti je prekoračilo Pireneje (pogorje med Francijo in Španijo) 60 moskovcev, ruskih židov, da bi pripravljali to, kar se danes godi v Španiji.«

Koliko boljševiških odposlancev deluje v naši domovini, ne vem, samo to vem, da imamo veliko navdušenih, požrtvovalnih, skoraj bi rekel: mučeniško navdahnjenih oznanjevalcev Marksovega in Leninovega evangelija.

Lenin je nekoč dejal: »Od francoskih (brezverskih) modrijanov smo se naučili, da je dve in dve sedem in da se s koprivnim semenom sadijo vrtnice.«

To je za nas lahko dvojni nauk. Najprej to, da iz brezverske vzgoje, iz brezverskega časopisja, društev, kina in zlasti iz brezbožnega ozračja ne moremo pričakovati sijajnih verskih uspehov. Dve in dve je šele štiri, ne pa sedem. Če se drugod že stoletja, pri nas pa desetletja, zlasti pa zadnja leta seje koprivno seme, ne smemo pričakovati, da bodo iz tega zrasle dehteče vrtnice.

Drugo pa je to, da je za velike uspehe treba veliko resnega, navdušenega, vztrajnega [Stran 026]dela. Dve in dve je štiri, ne pa pet ali šest, kaj šele sedem. To delo moramo opraviti najprej pri sebi, zakaj »božje kraljestvo je v vas«! Ne ga torej pričakovati in zahtevati prej povsod drugod, samo ne tam, kjer ga najlaže in najuspešneje gradimo, v nas samih! Potem pa, če hočemo vzgojiti plemenite vrtnice, nikoli in nikjer ne sejmo kopriv, ne v družini, ne v šoli, ne v soseski, ne v delavskem društvu, zlasti pa jih ne sejmo v svojo dušo, ker drugače smo evangelisti zla in pripravljavci španskih grozot.

Jos. Šimenc.

Iz avgustovske številke leta 1940 pa še naslednji uvodnik:

3.1.3. Bomba v francoski šoli

Ko je 18. junija francoska vojska pred premočnim sovražnikom klonila, je sivolasi vladni predsednik maršal Pétain v znamenitem radijskem govoru zmolil očitno spoved francoskega naroda s trikratnim: Moja krivda, moja krivda, moja zelo velika krivda [tako takrat pri maši].

Prejšnje tedne sem redno kupoval francoske in nemške slikane časopise, ker sem hotel v Bogoljuba napisati članek z naslovom: Strahote sodobne vojske. Našel sem tudi tri slike šol, ki jih je porušila letalska bomba. V eni izmed razdejanih učilnic je bilo ganljivo videti šolsko tablo, na kateri se je razločno bralo: Patrie, devoirs (Domovina, dolžnost) itd.

To pa itak veste, da je pri prvem letalskem napadu na Pariz bomba padla tudi zraven predmestne ljudske šole in ubila 37 učenk, ki so radovedno gledale iz zaklonskega jarka, kamor so pribegnile z učiteljico.

Ko sem poslušal Pétainov konfiteor, posebno tisto, da so imeli premalo otrok, mi je stopila pred dušo kot grozna skušnjava slika francoske šole, ki se je zgrudila kakor smrtno zadeta žival.

Francoska državna šola je bila versko nevtralna ali bolje rečeno brezbrižna. O Bogu učenec ni slišal besede, duhovnik je bil v šoli neznana prikazen, namesto verouka so pa imeli pouk o poštenem (moralnem) življenju.

Te dni sem spet odprl knjigo »Nove duše« (Ames nouvelles) in sem bral, kakšne težave so imeli dobro misleči učitelji na takih šolah s predpisano nevtralnostjo.

20. januarja 1920 je zapisal ljudskošolski učitelj:

»Malim sem nekoč razlagal, da se zemlja vrti kakor krogla. Zdajci se oglasi razborit deček:

Naslovnica Bogoljuba

Figure 14. Naslovnica Bogoljuba

‘Gospod, kdo jo pa vrti?’

Ta otrok je s svojimi možgančki mislil bistroumneje kot jaz, da ni učinka brez vzroka, ne gibanja brez koga, ki giblje, in ure ne brez urarja. Jaz nisem mogel odgovoriti. Dejal sem: ‘Ludvik, vprašaj to svojo mamo!’

Ludvik me je pa začudeno pogledal, češ, kako je mogoče, da bi mama vedela nekaj, česar učitelj ne ve. Zato sem se sklonil k njemu in mu dejal čisto tiho: ‘Vprašaj mamo! Jaz ne morem več povedati.’

Spoznal sem, da je pouk brez Boga nemogoč; zato sem se vrnil h katoliški veri. Ni mi bilo treba več veliko preučevati dokaze za resničnost krščanstva, popolnoma mi je zadoščala resnica, ki sem jo z vso jasnostjo doživel v svojem učiteljskem delu: Brez vere je vzgoja nemogoča.«

Vzgoja brez vere v Boga je kakor cvetlica, ki so ji korenine odrezali. To je bridko spoznal drug francoski učitelj (Peter Lamouroux), ki se je kasneje oklenil tudi katoliške vere. Takole pripoveduje:

»Zasačil sem učenca svojega razreda, ko se je nespodobno vedel. Pokaral sem ga s silno resnim glasom:[Stran 027]

‘Prijatelj, tako se ne dela.’

Fant me pa pogleda s svojimi sivimi očmi, ne da bi trenil.

‘Zakaj ne, gospod?’

‘Ker je prepovedano.’

‘Kdo je pa prepovedal?’

Osupnil sem. Saj res, kdo? Ker pa nisem smel ostati spodaj, sem namrščil obrvi in rekel:

‘Kdo? … Jaz!’

Obrnil sem se, fantalin je pa zamrmral sosedu tako, da sem slišal: ‘Kaj mi mar ta šomašter!’

Odsihdob sem zelo mislil, kako bi svojim učencem razlagal pošteno življenje ali z drugo besedo naš moralni katekizem. V najnovejših knjigah, ki so jih napisali naši profesorji za ta predmet, sem bral: ‘Bodi pošten in spodoben, ker to koristi zdravju, ali zato, ker drugače bi moral samega sebe zaničevati, ali zopet zato, ker nepošteno dejanje škoduje človeški družbi, ker moraš po svoje pospeševati napredek, in če treba, se žrtvovati za blaginjo domovine!

A že naprej sem videl, kako moji navihanci odpirajo oči na stežaj, nato pa vsi skupaj prasnejo v smeh. Še nikoli nisem tako bridko začutil, kako siromašen, aboten in bedast je ta »katekizem« brez Boga. Tisti, ki so ga napisali, so prav tako malo verovali vanj kakor jaz, ki sem ga učil. Prepovedano! Prav, toda zakaj in kdo prepoveduje. Ali ni bilo v odgovoru mojega smrkavca več modroslovja kakor v marsikaterem učenem spisu naših profesorjev.«

Prvi teh profesorjev je bil Jules Payot. To je bil Mojzes poslednjih francoskih učiteljskih rodov. V knjigah, ki so jih prodali na stotisoče, je razlagal deset zapovedi, ki pa niso bile z božjim prstom vdolbene na sinajske plošče, ampak s krhko kredo pisane na šolsko tablo.

V eni svojih moralnih knjig pripoveduje ta rektor pariške univerze tole zgodbico:

Državni učitelj je umrl kot žrtev groznega obrekovanja. Oblast je krivico popravila šele po smrti. Ko so ga pokopali, mu je v slovo govoril tovariš, veren učenec Julija Payota, ki je bil tudi pri pogrebu. Zdajci se je govornik obrnil proti profesorju Payotu in mu zastavil preprosto vprašanje: »Gospod rektor, če ni drugega življenja, kje, kdaj in po kom bo prišel naš tovariš do pravice?«

Payot je na to vprašanje odgovoril v časopisu:

»Kakor je zdaj naše znanje, se to vprašanje ne more razrešiti.«

V knjigi Cours de Morale, »namenjeni ljudskošolskim učiteljem in profesorjem srednjih in učiteljskih šol«, pravi na strani 107: »Danes priznavamo, da o kakem življenju duše po smrti prav nič ne vemo.«

Taki in podobni stavki so tvorili šest resnic francoskih učencev in državnih vzgojiteljev. Kje naj bi potem ti ljudje zajemali pogum za trdo življenje, nesebično, požrtvovalno ljubezen, navdušenje za domovino, moč v trpljenju? Z velikanskimi žrtvami so potegnili Maginotovo trdnjavsko črto na vzhodu. Prav, a še bolj bi bilo potrebno zgraditi verskonravne obrambne črte v mladih srcih! A kako naj bi bili to storili učitelji, ki so sami zrasli brez vere v Boga in močne opore, ki jo slabotnemu človeku posreduje Kristusova Cerkev! Že leta 1928 je bilo 75 tisoč francoskih učiteljev včlanjenih pri socialistih (CGT), 15 tisoč jih je pa pripadalo komunistični stranki. Da so v dneh gospoda Bluma te strašne številke še poskočile, to vedo še vrabci na strehi.

Profesor Payot je v poznejših letih spoznal, da se je motil. Zapisal je: »Francoska svetna (laična) šola se zvija v moralni krizi, ki razkraja francosko misel. Možje, ki bi morali pot kazati, ne kažejo nič. Ni več voznika, konji sami peljejo voz. Zlo je vsak dan večje. Če demokracija ne najde uspešnega zdravila, bo mogoče samo dvoje: ali se vrne k edini organizirani moralni sili, ki nam je ostala, h katoliški Cerkvi, ali pa jo bo vrgel vihar, ki ga je spočela neplemenita, neusmiljena borba zato, da bi ljudje lagodno in zabavno živeli.«

Tako vzgojen rod mobilizirati v tako imenovano križarsko vojsko za vzore krščanstva, je pač nadčloveška zahteva. »Mar bero grozdje s trnja ali smokve z osata?« (Mt 7,16)

Toda pravite: Kaj pa na Angleškem in na Nemškem?

Saj veste, da je tu mogoč le skop odgovor. V Angliji ni dosti boljše. Letos o Božiču je kmečki župnik vprašal razred 31 otrok, ki so se [zaradi bombardiranja] izselili iz Londona: »Kdaj in zakaj so praznovali prvi Božič? Kdo se je takrat rodil? Devetnajst otrok v starosti okoli 12 let je odgovorilo, da o tem še nikjer niso nič slišali! … «

V Nemčiji so imeli versko šolo vse do zadnjega časa. Dne 18. aprila 1940 je katoliška šola prenehala tudi v Porenju. Svetovna vojska pa je zdaj, kakor vidimo, v vsakem stoletju štirikrat.

Sicer sem pa ta članek napisal največ zato, ker je zdaj v Jugoslaviji gospodar prosvete – katoliški duhovnik!

Jos. Šimenc.[Stran 028]

4. Pripovedi

4.1. Hrastnik 1941–1945 – od okupacije do kraja žalostnega spomina – I. del

Valerija Dragar

4.1.1. Spomini medvojne občinske uslužbenke Valerije Kišek, poročene Dragar

Štiri leta mladosti, od mojega osemnajstega do dvaindvajsetega leta so bila to. Medtem sem odrastla, se poročila, rodila tri otroke, po »svobodi« še četrtega. Nikoli se mi ni zdelo, da sem v teh letih doživela kaj posebnega in tudi pripovedovala sem v glavnem le o posameznih ljudeh in dogodkih, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin. Ni jih lahko strniti, spomini so največkrat samo slike, na katere navezujemo manjkajočo vsebino, da bi jih tudi drugi lahko razumeli. Včasih nas seveda zanese vstran in pozabimo, da nam ne morejo več slediti.

Rodila sem se 26. maja 1923 v Hrastniku, v najemniški zasebni hiši Logarjevih na Logu, nedaleč od današnje župnijske cerkve (hišo so podrli pred kakšnimi desetimi leti), kot hči rudarja in kuharice. Oba starša, Alojzij Kišek (1898–1929) in Alojzija Podlogar (1896–1967) sta bila domačina, že druga in tretja rudarska generacija, po mamini mami domačih korenin, po večini pa iz bližnjih dolenjskih krajev na drugi strani Save. Ko mi še ni bilo šest let, je oče umrl tragične smrti, šest tednov pred rojstvom edinega brata Lojzeta (1929–2005). Tako sem odraščala z ovdovelo mamo, bratom, vdovo staro mamo Marijo Podlogar (1863–1944) in neporočeno srčno dobro in verno teto Albino – Bino (1908–1972), po poklicu šiviljo, ter sprva še z najmlajšim stricem Mirkom (1910–1945), ki se je učil in izučil za trgovskega pomočnika. V pritličju »naše« hiše je imela stanovanje tričlanska družina mamine starejše sestre Micke, Marije Kotar (1887–1963), pri kateri sem, ko sem nekoliko zrastla, prenočevala tudi jaz in delala družbo enako staremu navihanemu bratrancu, ki smo mu vsi rekli Maks, le njegova mama ga je klicala Milko (1923–1978).V sosednji, prav tako najemniški hiši, je s svojo drugo ženo prebival zabavni »Kiškov stari ata«, moj stari oče po očetovi strani, upokojeni rudniški zidar.

Pri mojih enajstih letih smo se preselili slab kilometer stran v Studence, nasproti današnje rudniške uprave, kjer je mamin brat, stric Alojz – Lojz Podlogar (1892–1956), trgovski poslovodja in pevovodja, zgradil večjo dvostanovanjsko hišo. Naše stanovanje je bilo mansardno, tako kot tisto v prejšnji hiši, a dokaj prostorno in za tisti čas sodobno, s kuhinjo, vežo, straniščem in dvema sobama; v eni smo prebivali mama, brat in jaz, v drugi stara mama s teto. Stričeva štiričlanska družina se je nekaj let pozneje vselila v pritličje in nadstropje.

Vseskozi, vse moje otroštvo, tudi ko še nismo živeli s stricem v istem domu, smo bili z njegovo družino zelo povezani. Njegovi hčerki, Vera (1925) in Nada (1927), malo mlajši od mene, sta mi bili kot sestri, stric Lojz mi je nadomeščal očeta, njegova žena, teta Julčka (1905–1989), je bila skoraj kot moja druga mama. Nikoli nisem občutila, da nisem ena od stričevih rodnih hčerk. Božično-novoletne praznike sem vedno preživljala s sestričnama na stričevem domu, brata Lojzeta pa so za praznične dni sprejeli z bratrancem Maksom, ki je prav tako izgubil očeta, v »fantovsko« družbo štirih bratrancev, zbrano pri drugem stricu, Jožetu Podlogarju (1899–1944), rudniškem pazniku. Tudi na počitnice sva šla kdaj z družinama obeh stricev, včasih oba z bratom skupaj, včasih samo jaz ali on, najdlje do Kamnika.

Hkrati s preselitvijo v Studence sem zamenjala šolo. Enajstletno so me vpisali na meščansko šolo v sosednjih Trbovljah, kamor sem naslednja štiri leta vsako jutro pešačila približno tričetrt ure daleč »čez hrib«, ponavadi s skupino sošolcev in sošolk, pozimi s sanmi. Dobro mi je šla nemščina, drugi predmeti različno. Od štirih sošolk Hrastničank sem šolo končala samo jaz, medtem ko so bili fantje uspešnejši.

Pri petnajstih sem šla jeseni 1938 v službo, in sicer tja, kjer sem ostala do srede leta 1945, torej ves medvojni čas in še malo čez. Mamin najmlajši brat, stric Mirko Podlogar, zaposlen na občini Hrastnik-Dol kot policaj, mi je priskrbel mesto uslužbenke-začetnice na občini, takrat še v stavbi nedaleč od Riklovega mostu (nedolgo tega so ga podrli), med gasilskim domom in Sokolskim domom, poznejšim Partizanom. Uslužbencev tedaj ni bilo veliko, občino je vodil župan domačin Karel Malovrh, socialist, njegova desna roka je bil tajnik Alojz Podrenik, po rodu Zagorjan. V svoji prvi [Stran 029]

Valerija Kišek kot občinska uslužbenka-začetnica v zgornjem delu
								Hrastnika, verjetno pozimi 1940/41.

Figure 15. Valerija Kišek kot občinska uslužbenka-začetnica v zgornjem delu Hrastnika, verjetno pozimi 1940/41. Last Valerije Dragar

službi sem spoznala tudi poznejšega moža Adolfa – Dolfija Dragarja (1912–2004), doma s sosednjega Dola, iz družine organistov in gostilničarjev. Na začetku je iz občinske pisarne na Dolu prihajal vsak dan s kolesom po pošto, pozneje in menda tudi že pred tem pa je imel kot vojaški referent pisarno v občinski stavbi v Hrastniku. Nekoč me je prosil, ali bi mu šla na Dol pomagat urejat neko evidenco in do takrat sva se še vikala. »Jaz sem že prestar, da bi kakšne rožice obljubljal,« mi je rekel, ko se je najina zveza leta 1940 začela. Bilo mu je osemindvajset let, meni šele sedemnajst. Kmalu zatem mu je zaročenka, hči slovenskih staršev iz Banjaluke, v pismu vrnila prstan. Doma so mi ga najprej branili, zlasti stara mama, češ »pa toliko star, vseh je že naveličan«, čeprav se je dobro poznal s stricem Lojzom, ki je bil tako kot Dolfi zborovodja. Ko pa sem ga domačim čez precej časa predstavila, je bilo pomislekov konec. Stara mama je po njegovem prvem obisku sklenila: »A veš, da ga nisi vredna«.

Da se vzameva, je bilo dogovorjeno, pričakovala sem prvega otroka, a prišla je okupacija in pred njo še druge nepričakovane težave. Dolfi je s svojo plačo, ki je bila sicer lepa, neprimerno višja od moje, jamčil, da bo povrnil dolg svojega očeta. Dragarjeva gostilna je dolgovala za 12.000 dinarjev trošarine in presenetilo jih je obvestilo, da jim grozi rubež. Dolfi je napisal prošnjo, da prevzame obveznost nase, poleg tega pa mu je nekaj dolga naredil še brat Nanci, ta pri bližnjem trgovcu za kupljeno usnje. Pozneje je Dolfi dolgove sorodnikov sicer zlahka vrnil, saj je nemški okupator jugoslovanske dinarje menjaval za »rajhsmarke« v popolnoma nerealnem razmerju 20 proti 1. Zadolženi ljudje so se rešili bremen, tisti s prihranki so bili ob vse. Tako tudi moja mama, ki je v letih trdega dela prihranila 30.000 z namenom, da kupi hišo in odpre gostilno. Čeprav izučena kuharica je vsa ta leta raje delala kot natakarica, ker je v tem poklicu bolje zaslužila, in sicer po cele dneve v bližnji Logarjevi gostilni na Logu (tam je danes stolpnica). Ob okupaciji je imela na banki samo tretjino prihrankov – teh 10.000 mi je v markah pozneje podarila kot poročno darilo –, tretjino pa je posodila bratu Lojzu za gradnjo hiše in prav toliko nekemu mizarju. Ko je denar med vojno od obeh dobila nazaj, je bil skoraj brez vrednosti. Brat se ji je oddolžil tako, da ji je za stanovanje v svoji hiši, v katerem smo živeli, zagotovil dosmrtno bivanje, mizarju pa je predlagala, naj ji namesto malo vrednega vračila v markah raje izdela kuhinjo, s čimer se je strinjal. Stanovanja potem niti ni potrebovala do smrti, saj je moj brat zgradil lastno hišo s posebnim stanovanjem za mamo in teto Bino. Kuhinjsko pohištvo je sprva v svoji novozgrajeni hiši uporabljala družina strica Jožeta, ko pa se je nekaj let po vojni brat Lojze oženil, ga je dobil od mame za poročno darilo.

Po nemškem napadu na Jugoslavijo smo okupacijo pričakali na delovnih mestih in se spraševali, kaj bo. Ko so bili Nemci že v Hrastniku, je Dolfi v kleti neke zasebne hiše tri dni skrivaj sežigal občinsko vojaško in drugo dokumentacijo. Med drugim je uničil tudi seznam komunistov, ki ga je vodila občina, a je Nemcem vseeno prišel v roke dvojnik z žandarmerije. Nemški župan Franz Titz, Avstrijec iz okolice Gradca, Dolfija ni trpel in ga je takoj, ko je za začasnim županom prevzel občino, sredi maja 1941 odpustil. Mene je obdržal na prošnjo sodelavcev, ker sem bila noseča, in tega ni obžaloval. Titz, po poklicu mizar, namreč ni bil slab človek, čeprav že pred letom 1938 nacionalsocialist. Znal je sicer rohneti, kot le kaj, zelo pa je cenil delavnost in natančnost in spoštoval je ljudi s takšnimi lastnostmi. [Stran 030]Malo preden je moral Dolfi zapustiti občino, mi je Titz rekel: »Valči, der Dragar ist Ihre Liebe nicht wert.« Kar zacepetala sem: »Ist!« 1 Na začetku še nisem znala dobro nemško, pač tisto šolsko iz meščanske šole, sčasoma sem se novemu jeziku privadila.

Kakšna bo Dolfijeva usoda, ni bilo jasno. Službo je izgubil, bil je na seznamu za izselitev. Samo čakala sva in vse sem imela pripravljeno, da grem z njim, kamor koli ga bodo poslali. Imel je srečo kot tudi velikokrat pozneje, med okupacijo in po njej. O tem, kdo bo izgnan, so odločali domači Nemci iz Steklarne. Za Dolfija, čigar ime je bilo na seznamu, se je potegnil Diermayer, oče njegovega kolega Frica iz orkestra. Dolfi je namreč Fricu pred vojno kot vojaški referent naredil uslugo. Ko si je mladenič, sicer študent v Zagrebu, na lastno pest podaljšal vojaški dopust, mu je priskrbel zdravniško spričevalo. Moj bodoči mož je tako srečno prestal val izseljevanja in ostal doma, čeprav ni skrival odklonilnega odnosa do Nemcev, prej nasprotno. Pripovedoval mi je, kako razočaran je bil 1. maja 1941, ko sta šla z nekim znancem peš iz Trbovelj v Hrastnik in so povsod z velikim pompom praznovali praznik dela, vse je bilo okrašeno kot nikoli pozneje. Nekako v tistem času ga je z nacističnim pozdravom pozdravil znanec Maurer, oblečen v novo uniformo. »Vi?«, se je brez dlake na jeziku čudil Dolfi. »Saj vi ste vendar socialist.« »Ja, saj je zadnji čas, da so prišli,« je odvrnil oni. Leta 1942, ko se je Dolfi izogibal pozivom na vojaške vaje vermanšafta (»Wehrmannschaft«), sta se srečala v vlogi zasliševalca in zaslišanca, maja 1945 pa bi bil Dolfi skoraj priča Maurerjeve smrti.

Tudi ravnanju nekaterih drugih ljudi se nismo mogli načuditi. Nekateri so se na začetku vedli prav neumno, denimo sin italijanskega očeta in slovenske matere, ki se je po Dolfijevem pripovedovanju širokoustil: »Zdaj boste videli, zdaj smo pa mi prišli.« Revež, ki italijansko sploh znal ni, je mislil, da so Nemci in Italijani isto. Njegova pričakovanja se niso uresničila, ostal je navaden delavec.

Prvi udarci so padli po narodnozavednih in učiteljih. A če dobro pomislim, Nemci iz Hrastnika niso izselili veliko vidnejših ljudi. Izgon ni doletel nikogar od sodelavcev z občine. Dolfija so, kot rečeno, črtali s seznama, doma je ostal tudi župan Malovrh, ki so ga seveda takoj odstavili.

Dolfija bi kot odpuščenega uslužbenca brez zaposlitve zlahka vtaknili v kakšno delovno obveznost, a je imel spet srečo. S starejšim bratom Viktorjem Dragarjem (1899–1947), že napol priženjenim v Kržanovo gostilno na Brnici, na pol poti med Hrastnikom in Dolom, sta se dogovorila, da mu Viktor prepusti sodavičarsko obrt. Opravljal jo je na Brnici v hišici, ki je tako kot sosednji mlin spadala k Pustovi kmetiji, na kateri je gospodaril njun stric Alojz Igričnik (1884–1964). To je tista Pustova kmetija, o kateri se je že toliko pisalo v zvezi s povojnimi poboji na Starem Hrastniku. »Sodawassererzeugung« se je imenovala Dolfijeva nova služba. Ni mu šlo slabo, privadil se je delu in tudi dobro shajal, saj je vsak dan samo v Steklarno prodal okoli tristo stekleničk sodavice, »kraherla«.

Nemci so kmalu po okupaciji izvedli rasni in politični popis celotnega prebivalstva. V Sokolskem domu smo se morali skupaj zglasiti mama, brat Lojze in jaz. Mamo so o pokojnem očetu spraševali, ali je bil morda ob smrti neprišteven, ker se je namreč ustrelil. Namesto nje sem odločno vskočila jaz: »Nein!« Vsi trije, tako kot tudi pokojni oče, smo bili svetlolasi, zlasti midva z bratom, kar je komisijo spravilo v dobro voljo. »Schau, reine arische Rasse,«2 so ugotovili zame. V Štajersko domovinsko zvezo (»Steirischer Heimatbund«) smo bili sprejeti skoraj vsi, a smo imeli izkaznice različnih barv. Kot »rasno primerna«, delovna in ker sem tekoče govorila nemško, sem sčasoma po županovi zaslugi dobila celo izkaznico rdeče barve, kakršne so dodeljevali zanesljivim.

7. junija 1941, morda malo pred omenjenim popisom ali že po njem, sem v trboveljski bolnišnici, stara dobrih osemnajst let, rodila nedonošenčka, rojenega v sedmem mesecu, Andreja. Samo enkrat so mi ga pokazali pa tako je bil šibek, da niti jokati ni znal, samo tanek nebogljen glasek je zmogel. Po štirih dneh je umrl in pokopali so ga v Trbovljah poleg mojega očeta, brez mene, ki sem morala ostati v bolnišnici, čeprav ne za dolgo. Bila sem mlada in neizkušena, menda sem mislila, da bo vseeno preživel.

Službe kljub temu nisem izgubila. Kmalu po porodu je nastala edina fotografija iz let mojega službovanja na občini, skupinska slika z županom Titzem, oblečenim v »jodlarske« hlače do kolen. Na njej se vidi, da so skoraj vse stare uslužbence obdržali – Dolfi je bil eden redkih odpuščenih, če ne sploh edini poleg župana Malovrha – , prišlo pa je tudi kar nekaj novih sodelavcev in sodelavk. Pome so za fotografiranje poslali domov, kjer sem še okrevala [Stran 031]

Uslužbenci občine Hrastnik–Dol z županom Franzem Titzem junija
								1941, Valerija Kišek je peta z leve, ob njej predvojni tajnik Alojz
								Podrenik, župan Franz Titz tretji z desne, ob njem Josefine
								Strassnig, v ozadju med vhodnimi vrati Mirko Podlogar.

Figure 16. Uslužbenci občine Hrastnik–Dol z županom Franzem Titzem junija 1941, Valerija Kišek je peta z leve, ob njej predvojni tajnik Alojz Podrenik, župan Franz Titz tretji z desne, ob njem Josefine Strassnig, v ozadju med vhodnimi vrati Mirko Podlogar. Last Valerije Dragar

po porodu. Marsikoga na sliki pogrešam in se nam je torej moral pridružiti pozneje. Vsekakor nas je bilo veliko več kot prej v Jugoslaviji, saj se je tudi obseg dela precej povečal.

Dodelili so me v oddelek (»Dienststelle«) za preskrbo z živežem in obleko, k razdeljevanju nakaznic ali »h kartam«, kot smo rekli takrat. Župan Titz me je pozneje hotel celo povišati v vodjo oddelka (»Dienstelleleiterin«), a sem ponudbo odklonila in raje ostala navadna uslužbenka. Čeprav ni maral Dolfija, me je cenil. Ko sem ga tisto leto prosila, naj Dolfiju podpiše dovoljenje za pot v Zagreb, da bi obiskal svojega strica – izgnanca, mi je ustregel. »To pa zato,« je rekel, »ker ste povedali čisto pravilno nemško.« Seveda ni smel nihče vedeti, da je Dolfi na vlaku za strica tihotapil nemške marke, zašite v kravato. To je povedal znanki, s katero se je znašel v istem vagonu, gospe Safonovi, ženi ruskega emigranta, nekdanjega častnika, in ta mi je rekla, da se je tik pred mejno kontrolo pri Dobovi prijel za kravato. Pozneje je večkrat obžaloval, da se je spustil v takšno avanturo, ki bi ga zlahka stala življenja.

Nemščina je kot uradni jezik povsem zamenjala slovenščino. Večina uslužbencev na občini ni imela opraviti z uradnimi dopisi, ampak le z vodenjem raznih evidenc in podobno. Na našem oddelku smo imeli opraviti s pojmi, kot so »Zuckerkarte«, »Rauchkarte«, »Fleischkarte« ipd. ter seveda zelo veliko računali. Za pisne stike navzven je skrbela županova nova tajnica »Frau Strassnig«, kot smo jo klicali, tako tudi, kadar smo se slovensko pogovarjali o njej, vse do danes.

Pri nakaznicah – kartah, kjer sem delala, se je dalo na različne načine pomagati ljudem. Kmetom smo pri oddaji živeža pogosto v njihovo korist naračunali, kdaj bodo upravičeni do naslednjih kart. Kdor je denimo doma klal, tudi po več mesecev ni imel pravice do kart za meso, vse dokler ni porabil lastnih zalog. Živež in drugo racionalizirano blago je bilo treba v trgovinah seveda plačevati, a dobiti ga je bilo mogoče le ob predložitvi ustrezne karte, enako hrano v gostiščih. Na občini smo vodili evidenco in pri nas so ljudje karte tudi dvigovali. Če kdo ni odjavil bivališča in [Stran 032]so njegove karte tisti mesec ostale neporabljene, smo jih tiho odstopili komu potrebnemu. Tako je nekega dne prišla na občino prijavit bivališče znana komunistka, ki so jo ravno izpustili iz zapora, ženska z zelo neprimernim in tako tem bolj znanim priimkom – Fuka. Njen status je bil drugačen, zato kart sploh ni mogla dobiti. Ko se je spuščala po stopnicah, sem stekla mimo nje in ji v roko potisnila dve karti. Nič ni rekla ne tedaj ne kdaj pozneje. Takšni ljudje ne poznajo hvaležnosti. Dočakala je več kot sto let, umrla drugje in pod dekliškim priimkom, o njej je bilo mogoče slišati in prebrati marsikaj.

Župan Titz je bil, kot rečeno, korekten človek. Namesto prejšnjega občinskega tajnika Podrenika, ki je sicer ostal na občini, a z drugačnimi zadolžitvami, je tajniške posle vodila »Frau Strassnig«, menda Madžarka. V Hrastnik je prišla s svojim možem, kuharjem pri vermanšaftu. Nista imela otrok, bila je tiha, skromna, dobra ženska. Nasprotno smo se bali uslužbenca Esserja, saj je bil »ves s hudičem«, poleg tega »Rheinländer«,3 ki smo ga zaradi renskega naglasa težko razumeli. Službo na občini je dobilo tudi nekaj domačih Nemk iz Steklarne in steklar Franc Lipovšek, Slovenec, ki je imel težave z računanjem, a je bil vendar vodja našega oddelka. Ni bil slab človek, le nekoliko neveden, kot sodelavko me je cenil. Prav zaradi njegove neizkušenosti me je hotel župan namesto njega postaviti za vodjo. Nekaj novih sodelavk je bilo domačink učiteljic, ki so se vrnile v domači kraj, potem ko so ostale brez službe, ena je bila povratnica iz Zagreba, druga je prišla v okupirano domovino svojih staršev iz Belgije, za tolmača so vzeli domačina, dotlej zagrebškega študenta. Moj stric Mirko Podlogar je z mesta predvojnega občinskega policaja presedlal na »Meldeamt«, prijavno-odjavni urad.

Od Slovencev so bili okupatorju naklonjeni trije ali štirje, a ne vsi enako odkrito, vsi pa so prišli na občino šele po okupaciji. Natanko smo vedeli, kdo kam spada, zato se v službi nismo pogovarjali o kočljivih stvareh. Med seboj smo govorili slovensko, z Nemci in njim naklonjenimi domačini pa nemško. Prav smešno se mi je zdelo, ko nas je leta 1943 ali 1944, med enim mojih porodniških dopustov, z občine prišel na dom uradno opozorit sodelavec, da smo ponoči kršili predpis o popolni zatemnitvi. Bil je domačin, starejši človek in nemško je govoril precej slabše od mene, tako da zadeve niti ni znal razložiti brez zatikanja, sama pa sem mu prav dobro odgovarjala.

Kako smo doživljali okupacijo? Vedeli smo, da ne bo večno trajalo. Jaz sem bila še precej otročja in nisem vsega jasno razumela. Dolfi je imel veliko več izkušenj, a tudi on zdaj ni več mislil, da bo vsega konec v nekaj mesecih, kot si je predstavljal leta 1939 ob izbruhu vojne.

Nekaj mesecev po okupaciji se je Hrastnik prenehal imenovati Hrastnigg, občina pa je izgubila dotedanje že predvojno dvojno ime Hrastnigg–Doll. Hrastnik so preimenovali v Eichtal (Hrastova dolina), iz Dola je nastal Obertal (Zgornja dolina), iz Studenc (nemško Studenze) Brunnen. Iz prvega leta okupacije se spominjam še obvezne oddaje slovenskih knjig, namenjenih uničenju. Prinesli naj bi jih tudi od doma, iz domačih knjižnic. Znašla sem se tako, da sem jih nekaj pobrala s kupa oddanih knjig in jih prikazala kot svoje. Sicer pa so se vrstila zborovanja, »apeli«, nekateri na ploščadi pred Sokolskim domom, drugi v zgornjem Hrastniku, pred rudniško kolonijo, nedaleč od našega doma. Nemcem naklonjenim ljudem smo rekli »hitlerjanci«, in to ne glede na narodnost, tako na primer za prave Nemce, ki niso simpatizirali z okupatorjem: »Ta ni hitlerjanec.« Nacistični pozdrav smo imenovali »hajlanje«. Tudi ponorčevati smo se znali iz njega, a neopazno. Tako smo namesto razločnega »Heil Hitler« požrli nekaj glasov, da je bilo slišati kot »hajtle«.

Z Nemci sicer ni bilo šale, a če jim nisi odkrito nasprotoval in nisi izstopal, se je lahko živelo mirno. Seveda smo bili ponosni na prve partizane in jih materialno podpirali. Prvi ali eni prvih hrastniških partizanov naj bi se pred odhodom v gozd preoblekli v stanovanju mojega strica Alojza Podlogarja. Z občine se jim je pridružil nočni čuvaj Ludvik Fajdiga, a so ga prav kmalu ujeli in ustrelili. Dolfi mu je maloprej dal svojo jopo, zato tri tedne po Ludvikovi aretaciji iz previdnosti nobeno noč ni prespal doma, vendar ni Ludvik nikogar izdal. Nemci so začeli mobilizirati v vojsko, prihajala so obvestila o padlih, o ustreljenih talcih in umrlih v taboriščih, za nekaj ljudi smo slišali, da jih je ubil ta ali oni domači partizan. Fronte so bile še daleč.

Pretresljivejše so bile druge stvari, tiste, ki smo jih doživljali od blizu. Tako so v smrt odvažali duševno prizadete in umsko zaostale otroke in odrasle. Ne bom pozabila matere, ki je nekajkrat prišla na občino vprašat, kdaj bodo že vendar odpeljali njenega otroka. O taboriščih smrti nismo vedeli veliko. Šele ko so proti koncu leta 1944 izpustili iz Auschwitza Dolfijevo sorodnico Ivano Šunta (1900–1978) [Stran 033]

Nekdanje središče Hrastnika v sedemdesetih letih 20. stoletja:
								levo novi spomenik vojnim žrtvam, na sredini (s piramidno streho) t.
								i. »Bela hiša« ali »Rdeča hiša«, sedež družbenopolitičnih
								organizacij, pred vojno restavracija Alojzije Šentjurc (matere
								funkcionarke Lidije Šentjurc), v ozadju Sokolski dom, med njegovim
								podaljškom in gasilskim domom (s stolpom) stavba »stare občine«,
								skrajno desno deška osnovna šola, danes glasbena šola; v ospredju se
								vzpenja cesta proti Brnici in Dolu, ki se od glavne ceste odcepi
								malo niže, pri Riklovem mostu; »nove občine« ni na fotografiji,
								stavba stoji desno od glasbene šole. ..Irena Ivančič Lebar,
								Hrastnik, Hrastnik, 2000, str. 86, slika 67

Figure 17. Nekdanje središče Hrastnika v sedemdesetih letih 20. stoletja: levo novi spomenik vojnim žrtvam, na sredini (s piramidno streho) t. i. »Bela hiša« ali »Rdeča hiša«, sedež družbenopolitičnih organizacij, pred vojno restavracija Alojzije Šentjurc (matere funkcionarke Lidije Šentjurc), v ozadju Sokolski dom, med njegovim podaljškom in gasilskim domom (s stolpom) stavba »stare občine«, skrajno desno deška osnovna šola, danes glasbena šola; v ospredju se vzpenja cesta proti Brnici in Dolu, ki se od glavne ceste odcepi malo niže, pri Riklovem mostu; »nove občine« ni na fotografiji, stavba stoji desno od glasbene šole. ..Irena Ivančič Lebar, Hrastnik, Hrastnik, 2000, str. 86, slika 67

iz Gor, sestrično njegove mame, sem se zavedla grozot. Z Dolfijem, ki je bil tedaj pri partizanih, sva se sestala na Šuntovi hribovski domačiji, kjer nama je Ivana povedala nekaj stvari o taboriščnem življenju in naju rotila, naj o tem nikar nikjer ne govoriva. Po imenu smo poznali nekaj medvojnih likvidatorjev, ki se jih je bilo treba bati, videvali pa jih med vojno nismo. Pri prvih umorih je šlo za osebne obračune, denimo nekdanji rudar ubije svojega nadrejenega, rudniškega paznika, kot se je zgodilo Rudolfu Zupanu, ki ga je umoril znani partizan Maks Jakopič – Jur (1920–1994), poznejši predsednik občine Dol pri Hrastniku. Ko so v drugem delu vojne, bolj proti koncu, partizani ubili Ramšakovo, po domače Lorberjevo, kmečko gospodinjo s Kala, jih za to ni nihče obsojal. Dolga leta je namreč imela ljubčka in je lastnega moža, da bi se ga znebila, sama prijavila kot partizanskega sodelavca. Reveža so v zaporu v Trbovljah pred smrtjo strahovito mučili.

Dolfi ni znal vedno skrivati prezira do okupatorjev. Z nacističnim pozdravom je pozdravil le v skrajni sili, pa še to ne vsakič, kadar bi nujno moral, kar bi ga skoraj stalo življenja. Ko so leta 1942 iz odsluženih vojakov, starejših letnikov, organizirali vermanšaft, je vedno našel kak razlog, da se mu ni bilo treba odzvati pozivu na vaje. Enkrat je potem le šel na Dol, kjer je takrat še stanoval pri starših, a so vpoklicani možje »uprizorili neuspeh«. Kamnosek Saksida s Primorske, ki je služil italijansko vojsko, je začel prisotne podučevati, kako se pravilno koraka in se o tem z nekom zapletel v prepir, tako da so jih predčasno spustili domov. Menda je bil Dolfi na urjenju vsega dvakrat, obakrat po nekaj ur na dvorišču dolske šole. Nekaj pozivov k vermanšaftu je kar prezrl. Vodja vermanšafta je nekje izjavil, da ga res zanima, »ali bo Dragar kdaj prišel na vaje«. Prijavili so ga na »višjo komando« v Trbovlje (v prostorih poznejšega kina Svoboda II), ki ga je poklicala [Stran 034]na zagovor. Nedolgo tega sem še našla pisno poročilo prej omenjenega Maurerja o Dolfijevih izgovorih, napisano v zelo slabi pogovorni nemščini. Še dobro, da je Dolfi v Trbovljah srečal znanca, prav tako zborovodjo, Viktorja Malovrha, sina predvojnega hrastniškega župana. Prišel je namreč brez obvezne značke Heimatbunda in Viktor mu je na hodniku posodil svojo. Menda so na Dolfija dolgo kričali, vsega niti ni razumel, v svoji slabi nemščini se je izgovarjal, da se bo poročil in da za vaje nima časa, česa hujšega ni bilo. Za jezike je bil sicer precej trd, čeprav je imel zelo dober posluh. Učila sem ga, pa mu ni šlo, to pač ni bila njegova glasba. Preden se je zaposlil na občini, je leta 1929 končal triletno glasbeno šolo v Celju, kot violinist je do vojne sodeloval v orkestru in skupaj celih šestdeset let vodil pevske zbore.

Veliko hujše kot zaslišanje v Trbovljah je šele sledilo. Ko še nisva bila poročena, sva neko popoldne pešačila iz Hrastnika proti Dolu, ko nama pod Pustovo skalo prideta nasproti dva nemška oficirja. Eden je bil vodja vermanšafta, ki smo ga zaradi nenavadne hoje klicali Račka. Dolfi me je po prazni ozki cesti gladko vodil pod roko tik mimo njega, ne da bi ga pogledal. Nenadoma pa ga je Račka s strani zgrabil za komolec in mu med vpitjem grozil, da ga zaradi nespoštovanja do nadrejenih čaka taborišče. Moral bi ga namreč pozdraviti z nacističnim pozdravom. Grožnja bi se zagotovo uresničila, toda rešila ga je moja mama, tedaj natakarica v Logarjevi gostilni v zgornjem Hrastniku, kjer je Račka večerjal. Mama, ki je hodila v šolo še pod Avstrijo in je znala nemško, mu je skušala pojasniti, da je njen bodoči zet pač takšen, kakršen je, in da ni mislil nič slabega. Ko sta se Račka in Dolfi naslednjič srečala, mu je Nemec oholo zabrusil: »Zahvalite se ženi in tašči za življenje!«

Najbrž mu je nekoliko pomagalo tudi ime Adolf. Dobil ga je po godovnem zavetniku svojega rojstnega dne, 11. februarja. V njegovi družini, ki se je v kraju rada štela za »boljšo«, je bilo dvanajst otrok (trije so kmalu umrli), nekateri z običajnimi podeželskimi imeni, drugi z bolj »meščanskimi«: Viktor, Mirko, Adolf, Oskar. Med okupacijo, menda na samem začetku, ga je neka ženska pozdravila kar: »Heil, Adolf!«

Smrt je začela kositi tudi po naših krajih, vedno bliže. Poleti 1942 sva se neke popoldne napotila do Sv. Katarine [Čeče] med Hrastnikom in Trbovljami. Prijazno naju je sprejel gostilničar Pavel Bauerheim, Slovenec in domačin, ter naju še in še nagovarjal, naj ne hitiva domov, saj imava vendar še čas. Nisva se zadržala, šla sva, še isto noč pa so Bauerheima ubili partizani. Kot postavljeni »Ortsgruppenführer« se je prejšnjo zimo z motorjem odpeljal v Trbovlje prijavit, da se na domačiji pri Vrharju zadržuje skupina partizanov. Opravil je svojo dolžnost, potem ko so mu prisotnost partizanov skrivaj naznanili Vrharjevi sami.

Decembra 1942 bi se z Dolfijem morala poročiti, a mu je nenadoma umrla 84-letna stara mama, Igričnikova, po domače Pustova z Brnice. Poroko sva zato prestavila na 9. januar 1943 in bila je edina civilna poroka na občini, opravljena v popoldanskem času. Tako sva želela, župan pa je želji ustregel ter naju poročil, ko v službi ni bilo radovednih sodelavcev. Zvezo sva potrdila še s cerkveno poroko v hrastniški cerkvi, obakrat pred istima pričama, mojim stricem Alojzem Podlogarjem in Dolfijevim bratom Viktorjem Dragarjem. Spomnim se, kako sem hitela, da ne bi zamudila oklicev, ker sem imela ves čas pred očmi reklo, da bo otrok gluh, če mati sama ne sliši oklicev. Dolfi, ki se mu je mudilo na matični urad, pa je v svečani obleki prisedel kar na navaden vprežni voz za prevažanje premoga, s katerim ga je k poroki pripeljal bratranec Lojze Igričnik, Pustov Lojze (1922–1999). Od cerkve do Podlogarjeve hiše sva šla peš s pričama. Skoraj sva bila že pri vrtnih vratih, ko je za nami pritekel sosed, gostilničar Karel Logar – Logarčkov Korl. Pripravil je pogostitev v posebni sobi svoje gostilne, mi pa smo mu »ušli«, ko je samo za hipec zapustil »stražarsko mesto«. Morali smo ga ubogati in vsaj za kratek čas sesti za pogrnjeno mizo. Ta sosed je pozneje v Dachauu pomagal preživeti stricu Lojzu Podlogarju. Dobro se spomnim, kako je nekega dne prišel na občino, se naslonil na pult in me vprašal: »Valči, bi lahko eno tele crknilo?« Mimo pravil, brez ustreznega potrdila, sem mu naračunala, koliko škode mu je prinesel namišljeni pogin in do koliko živilskih kart je torej upravičen.

Vsa ohcet je bila večerja v naši hiši, v dnevni sobi strica Lojza, kamor smo povabili samo najbližje sorodnike. Od Dolfijevih starše in strica Alojza Igričnika z ženo, od njegovih bratov in sester le Viktorja, ki mu je šel za pričo, in bratovo bodočo ženo, tedaj prvič soočeno s tastom in taščo. Vsi ostali smo bili iz iste hiše: stričeva štiričlanska družina, moja mama in brat, medtem ko sta se stara mama in teta Bina najbrž pokazali samo za hipec, če sploh. Pozno zvečer je po Dragarjeva starša in oba Igričnika prišel Dolfijev prej omenjeni bratranec Lojze, tokrat z zapravljivčkom, s katerim jih je prej tudi pripeljal. Obljubljene potrjenke [Stran 035]Dragarjevi niso naredili, so nam pa potem poslali zelo veliko kolin.

Z Dolfijem ob poroki nisva imela skupnega stanovanja. Občasno je čez noč ostal pri nas, dokler mi občina čez slabega pol leta ni priskrbela stanovanja v zasebni hiši pri Jagrovih na Frtici, v spodnjem delu Hrastnika. Enosobno stanovanje s kuhinjo je izpraznil neki lekarnar, zato nisem mogla verjeti, ko sem prvi večer v postelji zagledala stenico. Hotela sem kar nazaj domov in nekaj časa je trajalo, da smo se nadloge znebili. Preselila sva se ravno tiste dni, ko se je 21. junija 1943 v trboveljski bolnišnici rodil najin drugi sin, Janezek. Samo štiri mesece je živel, tudi on tako kot Andrej nedonošenček. Imel je težave s prebavo, hudo drisko, in zdravil ga je znani hrastniški zdravnik dr. Jože Dolanc (1909–1975), svak predvojne komunistke in političarke Lidije Šentjurc (1911–2000) in stric politika Staneta Dolanca (1925–1999). Predpisal mu je napačno prehrano, namesto lahke hrane močno, ki je otrok ni mogel prebaviti. Janezek je umrl na domu moje mame 29. oktobra in pokopati bi ga morali dva dni zatem. Hrastniški župnik Ludvik Prelog, v vojnem času hkrati upravitelj na Dolu, nas je prosil, ali bi lahko pogreb odložili za en dan, do praznika vseh svetih, 1. novembra. Procesija na dolsko pokopališče namreč ob prazniku ni bila dovoljena, zato so jo »pridružili« pogrebu. Tako je Janezka na zadnjo pot pospremilo ogromno ljudi.

Ko je še živel, sem tudi edinkrat v življenju prenočila pri Dragarjevih na Dolu. Večerilo se je, hotela sem domov, a me je Dolfi prepričal, naj ne hodiva, čeprav je bilo do najinega stanovanja na Frtici le slaba dva kilometra. Postlali so nama v veliki sobi »pri klavirju«. Naslednje jutro pri zajtrku sem nenadoma planila v jok. »Žena, ki izgubi poročni prstan, bo izgubila moža,« sem se spomnila. Prstan je potem nekje pri postelji ali v njej srečno našla svakinja Lojzka. Moža nisem izgubila. Takrat sva bila poročena dobrega pol leta in dano nama je bilo še celih 61 let skupnega življenja do Dolfijeve nenadne smrti. Preminil je v 93. letu 2. julija 2004.

Se nadaljuje

4.2. Smrt moje matere

Mari Žužek

4.2.1.

Moja mati Marija Krese je bila rojena v družini Nadu, kjer je bilo poleg nje še osem drugih otrok. Vojna je prišla, ko so bili mladi odrasli z družinami ter vsako teh družin tako ali drugače prizadela. Mater je zelo skrbelo za brate in sestre, zato je pogosto govorila, da te vojne ne bo preživela.

Mož mamine sestre Angele je bil v ujetništvu, zato je Angela z dvema otrokoma prišla živet k nam, v našo skromno malo hiško v Gorenjem Mokronogu. Leta 1943 so moža njune sestre Ančke mobilizirali partizani, proti njegovi volji, nekaj dni zatem, ko je njegova žena rodila petega otroka. Angela je za tisti čas odšla k Ančki, da bi ji pomagala v prvih tednih po porodu, enega sina je vzela s sabo, drugi je ostal pri nas. Po kakem tednu se je ta mamin svak in moj stric, neprostovoljni partizan, z dvema tovarišema ustavil pri nas na kratkem obisku. Eden je bil zagrizen partizan, drugi pa prav tako mobiliziran. Materi je bilo hudo za sestro in njene otroke, zato je svaku rekla tako, kot je mislila: »Vrzi ´flinto´ v grmovje in pojdi domov, k ženi in otrokom.« To je bilo dovolj, da so jo že tisto popoldne prišli iskat iz mokronoškega štaba. Moj oče se je vrgel na kolena in jih rotil, naj jo pustijo pri otrocih. Stara sem bila osem let, sestrica Martina je imela tri leta, pri nas pa je živela še rejenka Cvetka ter sin tete Angele.

Vojak je prijel mamo pod roko in jo vlekel iz hiše, jaz sem jo prijela pod drugo roko in jo vlekla nazaj. Tako smo se prerivali čez dvorišče do ceste, potem mi je vojak zagrozil s puškinim kopitom, v očeta, ki je tudi silil za njimi, pa je nameril cev.

Oče je šel takoj prosit za posredovanje znanko, ki je bila partizanska aktivistka. Nemudoma se je napotila na štab. Nazaj grede je srečala očeta, ki se je tudi namenil tja, da bi še enkrat poskusil s prošnjami za ženino življenje. Lahko mu je povedala samo, da naj se obrne nazaj proti domu, kajti niti njej niso pustili do besede, ampak so jo grobo nagnali. Med hojo nazaj je oče zaslišal pokanje puške. Pomislil je, da so jo zdaj usmrtili, in se zgrudil na tla.

Čez nekaj tednov je možakar, ki je v gozdu pripravljal drva, našel gomile. Prišel je povedat očetu, da naj poskusi z odkopom, lahko bi bila tam zakopana ravno naša mama. Oče [Stran 036]

Mari, mačeha Francka, oče Franc in mala Martina

Figure 18. Mari, mačeha Francka, oče Franc in mala Martina

je šel najprej v Mokronog prosit dovoljenje za izkop, tam so ga nadrli, da bi moral biti kaznovan, ker je iskal grob. Po posredovanju znanca pa so takoj izdali dovoljenje za odkop vseh treh gomil. Skupaj z našo mamo so namreč usmrtili tudi njenega svaka in drugega mobiliziranca, ki je bil z njim na obisku pri nas.

Oče je v odkopani gomili res našel mamo. Njeno truplo je bilo oropano vsega vrednega: manjkale so koščene lasnice, s katerimi si je pripenjala svojo dolgo kito, klotast predpasnik in zlati uhančki, ‘murčki’. Prepeljali smo jo na pokopališče in jo položili v grob njene matere. Še zdaj se spominjam vonja razpadajočega telesa moje mame.

Oče Franc, sestra Martina, mačeha Francka in Martinin mož, spredaj
								teta Mica, vdova materinega brata Janeza, padlega v vojni. Stojijo
								prav na mestu, kjer so vojaki nasilno odtrgali mater od osemletne
								deklice, ki se jo je krčevito oklepala.

Figure 19. Oče Franc, sestra Martina, mačeha Francka in Martinin mož, spredaj teta Mica, vdova materinega brata Janeza, padlega v vojni. Stojijo prav na mestu, kjer so vojaki nasilno odtrgali mater od osemletne deklice, ki se jo je krčevito oklepala.
Mari in Martina s stricem Jožetom, bratom pokojne matere.

Figure 20. Mari in Martina s stricem Jožetom, bratom pokojne matere.

[Stran 037]

4.3. Dobro je puščati svoje sledi, široke in globoke

Vanja Kržan

4.3.1.

V Zavezi št. 86 smo obiskali Dornberk in nekoliko spoznali domoljubje pri domačinih ter zavzetost za ohranjanje slovenstva in narodove kulture v dobi fašizma. Bridko je bilo spoznanje, da je komunistični totalitarizem že med vojno, posebno pa po njej, zamenjal fašističnega in je moril ter na različne načine onemogočal prav tiste narodnjake, ki so bili največji nasprotniki fašističnega raznarodovanja in bili zato že v dobi fašizma preganjani, zapirani, konfinirani. Ta članek bomo ponovno posvetili enemu od številnih primorskih domoljubov in kulturniku v najžlahtnejšem pomenu besede, Jožetu Čotarju, po domače Pepču Betenemu iz Tabora pri Dornberku. Njegova mladostna dejavnost se prepleta z znanimi imeni mnogih rojakov, prijateljev, dobrotnikov, učiteljev in vzgojiteljev, ki so v dobi fašizma s kulturno dejavnostjo ohranjali slovenstvo in kljubovali fašizmu. Na žalost pa so dočakali komunizem z barbarskimi metodami uničevanja posameznikov, slovenskega življa, kulture in civilizacije. Z mladostno vnemo in srčnostjo so kljubovali fašizmu, kot bomo videli tudi v tem članku, a zločinskemu komunizmu niso mogli. Z leti so mnogi postali drugačni, bolj prilagodljivi ali pa so pred komunizmom pobegnili v tujino.

Jože Čotar, po domače Pepč Beten, se je rodil 18. decembra 1906 v Vipavski dolini, v vasi Tabor pri Dornberku. Imel je tri starejše brate, Alojza, Franca, Danijela, za njim sta bila Lovrenc in Ivan. Mlajši sta bili sestri Antonija in Ana (1920), poročena Terčon, ki danes edina še živi v Klancu pri Komnu. Starša Lovrenc Čotar (1876) in Jožefa, roj. Šinigoj (1875), sta izhajala iz premožnih kmečkih in vinogradniških družin iz Tabora. Bogato razvejana Čotarjeva rodbina izvira iz Dornberka in živi tam že najmanj štiristo let, saj je 22. februar 1681 zabeležen kot datum smrti Urbana Čotarja, iz katerega se razrašča mogočno družinsko drevo Betenih.

Hujša preizkušnja je doletela družino med prvo svetovno vojno, ko so bili kot mnogi drugi zaradi bližine soške fronte izseljeni v Mirno na Dolenjsko h gostoljubni kmečki družini. Oče Lovrenc je bil poslan na rusko fronto in je dočakal konec vojne kot ujetnik in invalid zaradi zamrznjenih prstov na nogah.

Gospodarska kriza je neusmiljeno požirala primorske in kraške domačije in tudi domačija Lovrenčevega očeta se je pričela zadolževati, vendar jo je mladi Lovrenc zaradi svoje pridnosti in podjetnosti počasi postavil na noge. Zaprosil je, da so mu polnoletnost priznali že pri osemnajstih letih namesto pri enaindvajsetih. Poleg kmetovanja in vinogradništva je v prostem času delal pri čevljarju, mesarju (klal mu je prašiče) in celo pri brivcu. Ko je napadla vinograde trtna uš, je med prvimi zamenjal stare trte z ameriškimi sadikami in jih cepil. Pri vsem svojem pehanju za denar, da odplača dolgove, ni pozabil na kulturno dejavnost: bil je dejaven v čitalnici in v klerikalni stranki, a hkrati nekaj let tudi odbornik kmečke zadruge, posojilnice in župan Dornberka. Bil je ljubitelj lova in predsednik lovskega društva. Nadvse pa mu je bilo pri srcu petje in vsi so ga poznali po njegovem mogočnem basu. Vseh šest sinov in obe dekleti so bili pevci, kot da bi izhajali iz slavčkovega gnezda, so ugotavljali rojaki. Oče je znal veliko narodnih in cerkvenih pesmi in z njim vred so ob delu in v prostem času prepevali tudi sinovi.

Po rojstvu najmlajše hčerke Ane (1920) je mama Jožefa pričela bolehati in naslednje leto je umrla. Oče Lovrenc je moral zdaj še gospodinjiti, vendar so mu fantje pomagali, posebno pripravna sta bila sinova Jože in Ivan, ki sta med kuhanjem vedno prepevala. Oče Lovrenc se je po dobrem letu spet poročil, saj sta bili deklici še majhni in dom je potreboval gospodinjo. Poročil se je z vdovo brez otrok Marijo Kavčič por. Mrevlje, ki je bila otrokom kot prava mati, skrbna in ljubeča. Žal pa je po enem letu tudi ona zbolela in umrla. Nekoliko jo je nadomestila dekla, kmalu pa se je poročil najstarejši sin Lojze. Njegova požrtvovalna žena je prevzela gospodinjstvo, sicer pa so se fantje zgodaj zaposlili in osamosvojili. Oče Lovrenc je umrl maja 1931 v Dornberku.

Omenili smo že, da bomo tokrat predstavili najbolj izstopajočega Lovrenčevega sina Jožeta, po domače Pepča Betena (1906). Veliko smo o obdobju fašističnega zatiranja povedali že v 86. številki Zaveze, zato se bodo v pričujočem članku mnoge življenjske zgodbe prepletale s Pepčevo izredno plodovito mladostjo. Bil je poln prekipevajočega veselja do slovenske pesmi, igranja na harmonij in orglanja, nastopanja na ljudskem odru in požrtvovalnega dela za dobro rojakov. Utrinke iz njegove prekipevajoče mladosti sem z [Stran 038]največjim veseljem in občudovanjem do vseh njegovih rojakov prebrala v začetnih poglavjih povesti »Takrat so ravno cvetele marelice«, ki jo je po zapiskih in pripovedovanju Franca Berceta – Žopanovega iz Dornberka zapisal Milan Čotar, Pepčev nečak, in izdal v samozaložbi l. 2006. Poglavji, v katerih predstavlja mladostno dejavnost svojega strica, je naslovil S knjigo in pesmijo proti tujemu nasilju (str. 17–24) in Pravi obraz fašistov (str. 25–29). V posvetilu knjige je nečak zapisal:

»Dobro je puščati svoje sledi, široke in globoke, za tiste, ki ne zmorejo svoje gazi; in tiste, ki v strastnem iskanju zgrešijo dobre smeri; in zase, da bi hodil tod in tod in oblikoval svojo pot.« Prepustimo se torej, da nas Franc Berce – Žopanov popelje po širokih in globokih sledovih mladih dni Jožeta Čotarja, skupaj z njunimi rojaki. Slovenski narod že več kot pol stoletja išče pot v resnično svobodo in pravo demokracijo, a še vedno v negotovosti in tesnobi stopicamo na mestu ali celo nazadujemo. Mar nam niso pokazali poti že naši predniki? Morda pa bi lahko našli kakšen napotek prav ob branju tega članka, ko nas ogrevajo in navdušujejo srčnost, rodoljubje, načelnost in zvestoba mladih primorskih fantov, zbranih ob Jožetu Čotarju, Pepču Betenemu.

4.3.2. Naša pesem – znamenje upora in sredstvo boja

Takole piše Franc Berce – Žopanov v svojih spominih: »V fantovskih letih smo se včasih zbrali in kaj zapeli. A kmalu smo spoznali, da fašisti ne slišijo radi slovenskih pesmi. Od takrat nismo več peli zaradi petja samega, pesem ni bila fantovska radoživost, ampak smo čutili, da moramo peti, da moramo braniti sebe in svoje. Hoteli smo kljubovati Italijanom, naša pesem ni bila več podoknica, harmonija ubranih glasov, fantovsko darilo čakajočim dekletom, bila je nekaj drugega in mnogo več. Bila je znamenje upora in sredstvo boja, zato smo morali peti. In peli smo, a ne brezskrbno, ampak skrivaj v okrilju noči. Od samega začetka smo se zbirali okrog Jožeta Čotarja iz Tabora, Pepča Betenega po domače. Kdo je bil Jože Čotar?

Že kot otrok je bil posebnež. Vsi so ga imeli za inteligentnega fanta. Ljudje so se spraševali, kaj da je za en fant: nikoli ne gre v gostilno, da bi igral karte ali balincal ali se kaj družil, vedno je bil le s fanti, ki so kaj zapeli. Takrat smo še prepevali s starimi pevci, ki so danes že zdavnaj pokojni. To so bili sami

Jože Čotar pri vojakih v Torinu 1926/27

Figure 21. Jože Čotar pri vojakih v Torinu 1926/27

dobri pevci, npr. Štefanovi (Šinigoji), krasni tenorji. No, on, Jože Čotar nas je tudi mnogo učil kot naraščajnike, takrat smo bili že mladi fantje, vpisani v naraščaj, in Jože je bil kot naš voditelj. (Naraščajniki so bili otroci do štirinajstega leta, zbrani v telovadnem društvu. Telovadili so tudi starejši, vsi Jožetovi bratje, sestri in Jože.) Imel je zelo lep nastop in smo ga tudi spoštovali. Bil je on pa še Vodopivec Lojze s Klanca. No, in potem je leta 1926. odšel Jože k vojakom in mi smo ostali nekako sami, pogrešali smo ga. Ko se je vrnil od vojakov, je pogosto zahajal v Batuje, kjer je bil za učitelja petja Lojze Bratuž, za župnika pa je bil Ignacij Leban iz Prvačine, ki je bil tudi dober glasbenik. Tam je Jože jasno kazal, da ga zanima petje. In takrat je g. dekan naročil cerkvenim ključarjem (v Dornberku), da se bo Jože izučil za pomožnega organista, ker da je organist že v letih … in ko se je razvedelo, da se Jože pripravlja za pomožnega organista, staremu organistu to ni bilo všeč. Ta ni bil najbolj zadovoljen niti s tem, da njegov sin Viktor igra, je bil [Stran 039]nekako ljubosumen celo na sina, kaj šele na nekoga drugega. Medtem pa je Jože vztrajal in je imel pri dekanu Godniču (takrat še župniku) podporo; dekan ga je imel rad, ker je bil res vreden. (V Batujah je kasneje tudi vodil cerkveni zbor in igral.)

No, in potem je bilo petje povsod prepovedano, nikjer nismo nič peli, le včasih smo si zapeli kakšno pesmico; takrat nismo še dobro znali. Ko pa smo se spravili skupaj: Jože Čotar, njegov brat Ivan, z njim sva bil velika prijatelja in sva večkrat prepevala podoknice, potem je bil še Skomina Lojze, pa še drugi Skomina Lojze (nista bila nič v sorodstvu), pa je prišel še dober tenorist Vinko Rojc pa Ernesto Šinigoj. Tako smo začeli kot nekakšen kvartet. Pojavilo se je vprašanje, kje bomo vadili. Jože je videl, da imamo veselje, in je rekel, da bomo prišli v Tabor, da bomo vadili v Taboru. In smo res hodili v Tabor. Hodili smo k njemu domov. Prihajali smo skrivaj po nekem vrtu, tam je še neka graščinska stavba, še ostanek bivšega gradu, in skozi okno te graščine smo se splazili v prostor, kjer je imel Jože harmonij in smo prepevali, se naučili marsikatero pesem. Lahko rečem, da smo se na novo naučili prek dvajset narodnih pesmi. Nato pa smo nastopali; najprej, ko smo se naučili novo pesem, smo šli v prvo klet in tam malo popili; takrat je bilo povsod polno pijače, a največkrat smo šli k sorodnikom. Potem smo šli na vas in na vasi zapeli. Kar naenkrat so bila vsa okna svetla, in ko smo končali peti, ploskanje. To je bilo nekaj časa; so pa bili v bližini tudi razni ovaduhi, naši ljudje, in so se kmalu pojavili beli pasovi (italijanski orožniki) in takrat smo ubrali najkrajšo pot domov. In to je trajalo dolgo, dolgo let.

Mislim, da je bilo leta 1934, ko nas je povabil gospod Viktor Berce, ki je bil kazensko premeščen iz Postojne na hrvaško mejo, na rob Brkinov, da bi ga obiskali in ob tej priložnosti tudi kaj zapeli. Gospoda Viktorja je kazensko premestil škof Margotti, ker je v Postojni kot kaplan mnogo delal z mladino, mladi so bili vsi z njim. Bil pa je g. Viktor tudi izreden za petje.

Zato smo se hoteli za ta obisk dobro pripraviti in se pokazati z dobrim petjem. Z Jožetom sva šla s kolesi v Kromberk k Vinku Vodopivcu, ki je bil komponist in duhovnik v Kromberku, da bi nam pripravil eno mašo in še eno pesem za sv. Martina. Tam v Brkinih je bila namreč cerkev posvečena sv. Martinu in na Martinovo naj bi šli tja. In res smo dobili oboje in Jože nas je vse to naučil. Na ta obisk smo se dobro pevsko pripravili.

Takrat nas je bilo že malo več, dobili smo okrepitev pri tenorjih in pri basih, tako da nas je šlo takrat dvaintrideset pevcev. Šli smo s kolesi. Najprej do Materije pa gor na Golec, z Golca pa spet dol v Vodice. Tam je bila ena majhna župnija, na robu Čičarije, že na Hrvaškem. Ljudje so govorili pol na pol, pol po naše, pol hrvaško. Lepo so nas sprejeli in imeli smo se dobro, na hrani smo bili v neki gostilni. Tudi za tisto vas je bil to nekakšen dogodek, saj niso pričakovali kar tako toliko pevcev. In drugi dan smo šli pet v cerkev sv. Martina, ravno na god sv. Martina. In res smo prepevali dobro, ljudje so nas poslušali z odprtimi usti in po maši smo morali še peti pred cerkvijo. In ljudje nas niso pustili; bili so zelo veseli, da slišijo spet slovensko petje. To je bila za nas velika spodbuda. Ko smo končali slovesnost, naslednji dan, smo se odpravili domov. In ko smo prišli skoraj do Branika, smo naleteli na orožnike, tu so nas že čakali. Gotovo so bili obveščeni. In so nas vprašali, kje da smo bili. Pa je nekdo odgovoril, da smo šli na semenj v Sežano, tam je bil prav tisti dan sejem, in da smo šli gledat za živino. Ne vem, če jih je prepričal, a z odgovorom so bili zadovoljni in mi smo stopili na kolesa in se odpeljali domov. To je bil naš prvi tak pevski nastop.

Potem smo se spet pripravili in povabil nas je Virgilij Šček, takratni poslanec, povabil nas je v Avber. Tam smo prepevali cel dan. Nato smo šli tudi v Ponikve. Tja nas je povabil g. Dominik Pegan, duhovnik tam. Veliko smo prepevali tudi v Mirnu. Po vsem tem so nas imeli Italijani za sovražnike.

Naš zborovodja Jože Čotar je imel stalne prijateljske stike z Lojzetom Bratužem. Bila sta tesno povezana, tesno sta sodelovala, saj ga je Lojze Bratuž učil prve lekcije glasbe v Batujah. Bila sta zelo dobra prijatelja. Pri nas v Dornberku so imeli tudi koncerte, ki jih je Jože organiziral in na katere je povabil ugledne goste. Prišli so g. Lojze Bratuž, njegov brat Jožko, pa g. Arčon iz Bukovice, ki je bil mizarski mojster, in g. Lado Piščanec, ki je bil kaplan v Cerknem. Spominjam se, kako je Piščanec pel Ave Marijo s svojim prekrasnim tenorjem. Vsi smo poslušali. Lojze Bratuž je tudi večkrat obiskal Jožeta v Taboru, na domu. So bili veliki prijatelji. Po koncertih smo pogosto šli v kakšno klet, spili kozarček vina in kakšno zapeli. Nekako smo drug drugemu dajali upanje, da bo gorje minilo in da bo bolje.

Zadnji naš pevski nastop pa je bil v Komnu. Tam je bil takrat kaplan g. Pepi Žorž (Žefkin), [Stran 040]

Zadnji nastop dramske skupine Dornberk pred fašistično prepovedjo.
								Fotografija je nastala na Pelconovem dvorišču leta 1927

Figure 22. Zadnji nastop dramske skupine Dornberk pred fašistično prepovedjo. Fotografija je nastala na Pelconovem dvorišču leta 1927

dekan pa g. Kos. In smo celo noč prepevali in molili pri Bršljanski Materi Božji. Se še dobro spomnim, da smo zjutraj prišli v farovž in nas je g. Kos hecal, ali bomo maslen kruh s kavo, ali pa nanoški sir in teran. Seveda smo vsi izbrali sir in teran. Pa smo malo pojedli in spili kozarec dobrega terana in jo ubrali domov. Še pred dnem smo bili že pred cerkvijo v Dornberku in smo zapeli tisto O, Devica pomočnica, in ljudje so se začeli prebujati, saj je bilo še zgodaj in se še ni napravil dan.

Naj povem, da smo najraje prepevali Gregorčičevo pesem, ki jo je uglasbil Vodopivec, Mojo srčno kri škropite. Ko ni bilo več slovenstva, ko je bilo preganjano, smo to pesem zelo radi peli. To je bila takrat strašna pesem, pretresljiva pesem, kot molitev za naš narod. In še pesem Kraguljčki, ki so jo zapeli Bratužu, ko je umiral. Po njegovi smrti smo imeli mašo zanj v Vitovljah. Mašo je imel g. Filip Terčelj. Prisotni so bili vsi za nas Primorce pomembni ljudje. To je bila neke vrste vlada v senci: dr. Engelbert Besednjak, slovenski poslanec v rimskem parlamentu, Virgilij Šček in Abram, takrat dekan pri Sveti Luciji. Besednjak je tisto noč prespal pri nas doma. Navadno je prespal v gostilni Pri Lojzetu v Dornberku, takrat pa je želel ostati bolj skrit radovednim očem.

Italijani pa niso prepovedovali le petja, ustavili so tudi čitalnico, prepovedali igranje iger. Imeli smo ogromno iger, po vojni do leta 1926 smo naštudirali kakih deset lepih in zahtevnih iger. Mnogo vlog je igral tudi Jože. In spominjam se, kako sem v pisarni, kamor sem zahajal zaradi očeta, ki je bil takrat predsednik posojilnice, večkrat videl Jožeta Čotarja, kako nekaj prepisuje. Pa me je zanimalo, kaj piše. Povedal mi je, da prepisuje vloge za vsakega igralca posebej. Prva igra po prvi svetovni vojni je bila Naša kri, nato Dom, Mati, Dekle z biseri, Volkašin, Babilon, Povodni mož, … zadnja igra pa je bila Petrčkove poslednje sanje. Za vse te igre je Jože prepisoval posamezne vloge iz knjig, vse dokler ni šel k vojakom leta 1926. Bil je neke vrste tajnik v društvu, čitalnici.

Leta 1927 smo zadnjikrat uprizorili Petrčkove poslednje sanje. To igro smo igrali tudi v Trstu in Gorici. Ljudje so bili navdušeni. V Dornberku smo jo štirikrat ponovili. Leta 1926 smo imeli velik telovadni nastop na dvorišču Posojilnice pred dvorano, kasneje pa smo bili na travniku, na polju; takrat je bilo kakih štiri do pet tisoč ljudi … Tekmovale[Stran 041] so v telovadbi ekipe iz Idrije, Goč, Šturij, Mirna. Prvi so bili Mirenci, druga Idrija, tretji pa smo bili Dornberžani. Spomnim se, kako lepo so prepevale telovadke iz Mirna, vodila jih je neka Vukova, zdaj so že vse pokojne. Ob telovadni vaji so hkrati prepevale pesem Kaj pa delaš, angelček. Ljudje so jokali, ko so videli in slišali te punce, kako krasno telovadijo in prepevajo … Veselje se je mešalo s ponosom.

Naslednje leto smo načrtovali tak nastop v Mirnu, a so nam prepovedali. Imeli smo že pripravljene drese, zato je bila to za nas velika žalost. Kar naenkrat konec, prepoved. Nekaj se je v nas dogajalo, ni se dalo povedati kaj. Takrat smo bili kot mravlje, ko jim nekdo stopi na mravljišče: bili smo razkropljeni in nihče ni vedel ne kod ne kam. Takrat je vodil društvo Ivan Bric, bil je vseskozi tajnik. Pa ne samo Bric, delali so še mnogi drugi. Ko smo pripravljali igre, je bilo treba delati z igralci … Delali smo pravzaprav vsi, cel Dornberk je bil v tem društvu, vsi so se žrtvovali, mladi fantje, dekleta. Zelo smo bili navezani na našo čitalnico. Tam smo se tudi marsikaj naučili …

Pa so nam vse prepovedali in nismo smeli niti prepevati, celo v cerkvi ni smel gospod pridigati v slovenščini. In spominjam se, kako je enkrat v cerkvi začel brati evangelij v italijanščini in takrat so vsi ljudje v cerkvi vstali in začeli kričati: »Kaj je zdaj to, ali ste se pomešal, a smo postali Italijani,« in seveda ni bilo več maše. Ta glavni so šli ven iz cerkve in zdelo se mi je, da je kot takrat, ko je Kristus stopil v tempelj in razgnal … tako je bilo takrat. To je bilo leta 1925.«

Franc Berce – Žopanov se v naslednjem poglavju svojih spominov v knjigi »Takrat so ravno cvetele marelice« (str. 25–27) še dalje spominja fašističnega raznarodovanja in uporniške drže svojih prijateljev in rojakov ter njega, ki je bil vedno in povsod z njimi, Jožeta Čotarja, njihovega Pepča.

Bilo je leta 1935, ko so fašisti priredili proslavo in nanjo povabili nekaj mladih fantov, tudi Franca Berceta, Žopanovega. Takole se spominja te proslave in vsega, kar je temu sledilo. »To je bilo v stari dornberški dvorani, ki je danes ni več. Potem so šli vsi plesat in takrat je prišla k meni neka gospodična in me povabila na ples. Rekel sem, da ne znam, pa ni bilo res. Plesati nisem hotel, ker nihče od nas fantov, ki smo bili tam, ni plesal, ker so prirejali ples fašisti. Mi se nismo hoteli pokoriti, že od šolskih let naprej ne, jih enostavno nismo sprejeli, kot so oni mislili in pričakovali. In

Z nekaterimi zvestimi pevci za časa fašizma. Jože Čotar
								sedi.

Figure 23. Z nekaterimi zvestimi pevci za časa fašizma. Jože Čotar sedi.

to jih je, seveda, jezilo. S te proslave sem se umaknil tako, da sem zbežal po lestvi, ki je vodila iz garderobe. To sem dobro poznal še iz časov, ko je bila tu naša čitalnica. In sem prišel domov.

Okrog polnoči slišim neko govorjenje in so kar vdrli v hišo brez čakanja ali dovoljenja. Tako so delali fašisti. Aretirali so me. Zvezali so mi roke, železen drog so mi dali pod kolena in me odpeljali v neko na pol podrto hišo. Suvali so me, zdaj eden, zdaj drugi; bil sem kot jež, zvit v klobčič, kotalil sem se zdaj sem, zdaj tja, nisem mogel ujeti ravnotežja. Nato so me zaprli v Gorici. Zahtevali so, da jih moram spoštovati. Dali so mi piti ricinusovo olje, bilo je strašno. Z mano je bilo še sedem drugih. Nismo imeli stranišča. Za nas vse je bil sod z dvema deskama na vrhu, da si je vsak popravljal, kakor mu je ustrezalo. Bil je strašen smrad in tam smo bili zaprti okrog štirideset dni. Dokončno sem spoznal fašistične metode.

Kasneje so me hoteli celo konfinirati, ker so me ovadili, da sem govoril čez italijansko armado. Res se je pripetilo, ko je bila v gostilni [Stran 042]

Pod fašizmom so se fantje zbirali na shodih. Fotografija prikazuje
								shod na Sv. Višarjah.

Figure 24. Pod fašizmom so se fantje zbirali na shodih. Fotografija prikazuje shod na Sv. Višarjah.

Pri Lojzetu v Dornberku neka italijanska konjenica. Vojaki so jedli in pili in opazil sem, kako so se med seboj dogovarjali, da bodo zbežali, ne da bi plačali. Pa sem jim rekel, da sem bil tudi sam italijanski vojak, pa nisem nikoli zbežal, ne da bi plačal. In to so obrnili narobe, češ da sem sramotil italijansko vojsko. Srečo sem imel, da sta me reševala dr. Janko Kralj in gospod Vitežnik.

G. Vitežnika so napadli, ko je govoril v dvorani. Začeli so streljati nanj in komaj smo ga rešili po lestvah skozi garderobo, kjer sem se tudi sam nekoč rešil. Fašisti so prišli oblečeni, kot da bi prišli iz vinograda, kjer naj bi škropili trte. Hoteli so se norčevati iz nas.

Videli smo, kaj se dogaja in nismo mogli stati križem rok. Začeli smo se združevati in se dogovarjati, kaj in kako naj se vedemo. Pogosto smo imeli sestanke na Vitovljah. Takrat smo bili že mladi v Zvezi antifašistične mladine. Imeli smo se za tigrovce. Peli smo tisto Trst, Gorica, Reka, svoboda nas čeka. To nas je naučil Jože Čotar, on je bil vedno z nami. Tudi za tigrovce smo takrat že slišali, a je bilo vse zelo tajno in zavito v tančico skrivnosti. Mladim, ki smo bili vključeni v Zvezo antifašistične mladine, so dali posebne izkaznice na nepremočljivem papirju in na njej je pisalo ZAM, Zveza antifašistične mladine.

Spominjam se, ko nas je prvič imel dr. Kralj na Vitovljah. Vsi smo imeli v sebi neko željo, neko vez, da moramo nekaj ukreniti, da se moramo na nek način organizirati, da ne smemo priti na stran fašistov. Ko smo bili na predvojaški vzgoji, ki je bila kar tukaj v Dornberku, so nam dali kape s cofi. Pa jih nismo hotel nositi, skrivali smo jih kam za srajco. Zato so nas preganjali in pogosto tudi pretepali. Na teh sestankih na Vitovljah pa na Avški gmajni pa v Šturjah je bil vedno le en cilj, da ostanemo Slovenci. Ustvarjali smo neko navdušenje in se razšli z nekim optimizmom, z upanjem, da bomo kot narod zdržali.

Organizator teh srečanj je bil v glavnem spet Jože Čotar. On je vse naročal svojemu bratu Ivanu in ta je sporočila prenesel naprej. Na srečanja smo vabili le tiste, ki smo jim popolnoma zaupali. Tudi nekaterim pevcem, ki so imeli zelo dobre glasove in bi jih zato [Stran 043]potrebovali, nismo zaupali, zato jih nismo poklicali s seboj. Morali smo se paziti. Janko Kralj nam je nekoč naročil, naj bomo zviti kot kače in preprosti kot golobi. Razmišljali smo, kaj naj bi to pomenilo.

Dr. Janko Kralj, Minčin iz Zalošč, je bil odvetnik v Gorici in tudi slovenski poslanec v rimskem parlamentu. V spominu Dornberžanov nima pravega mesta, pa bi si zaslužil. Naredil je zares veliko za Dornberk in za slovenstvo. Umrl je v Rimu in pred smrtjo ni mogel priti v stik z družino. Fašisti mu niso dovolili. Niti umreti mu niso dovolili med svojimi. Bil je zares pravi človek, ponosen Slovenec.

Zanimiv je bil prvi sestanek, ko smo se zbrali pod Trsteljem. Poklicali so nas vse, ves naraščaj. Seveda, bil je tudi Jože z nami. Govoril pa nam je dr. Lojze Berce. Spominjam se, kako smo nato prišli na Goro. Tam so bile še štiri hiše, v katerih so živele štiri družine. Lojze Berce je naročil Katri, stari gospodinji, da je kupila kruh in vsak je dobil po četrt kilograma kruha in vodo iz štirne. To je bila takrat za nas že pojedina. Bilo je veliko pomanjkanje. Ljudje niso bili siti niti polente.

Takrat smo tudi zelo veliko brali. Medsebojno smo si izposojevali knjige, kot npr. Pod svobodnim soncem, Na krvavih poljanah, Pajčevina itd. Treba je bilo čakati, da si prišel na vrsto. Res je, da so nam fašisti večino knjig pobrali, a so naši fantje še marsikaj zadržali. In te knjige si lahko dobil le po prijateljih. Ko so odprli knjižnico, je delovala od enajste do trinajste ure. Takrat so ljudje čakali v vrsti: ves čas gor in dol po stopnicah po dva in dva skupaj. V tem času so dnevno posodili po tisoč knjig. Vsi smo brali. Navadni ljudje, izobraženi, vsi.

Pomembno je tudi, da povem, da smo ustanovili kongregacijo Marijine družbe. Vključenih nas je bilo okrog trideset fantov in naš predsednik je bil, kdo drug kot Jože Čotar. Ves čas, dokler se nismo z začetkom vojne razkropili, nas je držal skupaj. Mnogo smo brali: Glasnik Srca Jezusovega, Pastirček, Goriško stražo, iz Trsta smo dobivali Edinost. V Trstu je bil takrat pomemben gospodarstvenik naš rojak g. Lojze Berce.«

Poglavje, kjer se avtorjevi mladostni spomini ves čas prepletajo z osebnostjo Jožeta Čotarja, se konča z ugotovitvijo: »Bili pa so ves čas med domačini tudi simpatizerji s fašisti, moški in ženske, cele družine. Teh smo se morali še posebej paziti. Med njimi je moral biti nekdo posebno hud, saj je kvestura, sedež italijanske policije, vedela za vse, kar se je dogajalo. Sčasoma se je pokazalo, kdo so bili tisti in zakaj so to počeli. Največkrat je šlo za materialne koristi, službo, občutek moči. Mnogi med njimi so kasneje v spremenjenih razmerah postali zanesljivi sodelavci drugega nasilja. Najbrž je posebna slast biti zraven močnih, imeti moč in jo uporabiti, kadar se ti zahoče.« Taki »zanesljivi sodelavci drugega nasilja« so se po vojni in priključitvi Cone A k Jugoslaviji pojavili tudi v življenju Jožeta Čotarja kot bomo videli v nadaljevanju njegove življenjske zgodbe.

A še prej dopolnimo zgoraj navedene spomine na Jožeta Čotarja v obdobju fašizma. Jože se je zaradi težkih domačih razmer že zelo zgodaj zaposlil v trgovini usnja v Gorici, a to ga ni odvrnilo od zanimanja za kulturna dogajanja v tem mestu. V prostem času je obiskoval društvo Mladika in poslušal predavanja znanih slovenskih kulturnikov F. Terčelja, R. Bednarika, J. Kralja, V. Ščeka, D. Doktoriča, Brajša, in bral vsa slovenska glasila. Ohranjen je Jožetov dnevnik, iz katerega mi je njegov sin Danilo poslal dve strani iz obdobja fašizma, ki bosta dopolnili in osvetlili, kar smo že zvedeli o Jožetu in njegovem času. Takole je zapisal: »Na pobudo svetokriškega župnika Rejca se je ustanovilo na Vipavskem nekaj fantovskih Marijinih kongregacij, a kmalu so fašisti tudi to vzeli politično. Rejca in organista Črnigoja so konfinirali. Tudi misijonar Zdravljič z mirenskega gradu je moral zaradi slovenskih pridig za pet let v konfinacijo. Politična oblast je hotela tudi pri nas ustanoviti »Dopolavoro«, društvo za poitalijančevanje naših krajev, a je naletela na tajno organiziran odpor pod vodstvom Ivana Brica, ki so ga tudi zaprli in konfinirali. Torej huda nam je predla, sledile so hišne preiskave, zasliševanja na kvesturi in na orožniški postaji v Prvačini. Nastala je še gospodarska kriza in mnogi so se izselili v Argentino. Pogosto smo spremljali prijatelje in sorodnike na postajo, jim zapeli v slovo, čeprav so nam vsem silile solze v oči; večina teh izseljencev že krije tuja zemlja. Leta 1928 nas je zapustil tudi brat Franc in odšel v Argentino. Ko smo zadnjikrat vsi bratje skupaj okopavali vinograd, smo tudi zapeli, da se je razlegalo po vinskih gričih. Pri mizi po večerji smo tudi včasih intonirali primerno pesem, pa še tata je prisedel k svojim šestim sinovom in pomagal. Ko je odšel France, je bil zelo žalosten; čez štiri leta je umrl. Jaz sem v tistih kritičnih časih hodil v Gorico k Lojzetu Bratužu, ki me je učil teorijo in harmonijo, kakor več drugih kmetskih fantov, [Stran 044]

Poroka Jožeta Čotarja z Zofijo Terčon 28. 9. 1940

Figure 25. Poroka Jožeta Čotarja z Zofijo Terčon 28. 9. 1940

ker je manjkalo požrtvovalnih organistov. Harmonije me je učil batujski župnik Ignacij Leban. Po dveh letih učenja so zaprli Lojza Bratuža, v Batujah je pa odstopil organist in župnik me je prosil, naj ga nadomestim. Seveda nisem mogel odreči, saj sem se tam izpopolnjeval. Kmalu sem začel spremljati na orgle tudi latinske maše.«

Od Jožetovih številnih sorodnikov še izvemo (saj je imel trideset nečakov in nečakinj), da mu je dornberški župnik podaril harmonij. Lahko je vadil in učil doma na skrivnem narodne, umetne in cerkvene pesmi svoj priljubljeni fantovski zbor, ki smo ga že omenili, velikokrat le po dva in dva fanta na večer in pozno v noč, da ne bi pri orožnikih zbujal suma. Njegova najmlajša, še živeča sestra Ana se spominja, kako je po fašistični prepovedi slovenskega petja stražila v kuhinji ali pred hišo, da bi fante pravočasno opozorila pred orožniki. Če pa so kljub temu kaj posumili, se je pošalila, češ da ima veliko snubcev. Jožetu je bil ta zbor najljubši.

Nekoč so ga prišli Italijani vabit, da bi z zborom pel v italijanščini in bi se zato pričel učiti italijanskega jezika. Takrat so se vsi otroci, še preden so začeli hoditi v šolo, doma naučili brati in pisati po slovensko iz slovenskega učbenika »Prvi koraki«, ki so ga brezplačno delili po Taboru in Dornberku, kot se tega danes spominja sestra Ana. Jože je ponudbo fašistov odklonil. Pa so ga dalje spraševali, koliko je plačan za vodenje zbora. Niso mu verjeli, da vse, prav vse dela brezplačno. Še naprej so ga »mehčali« in mu ponujali lepo plačo, če pristane na njihovo ponudbo. Kako slabo so poznali Jožeta in njegove fante! Toda miru mu niso dali. Ko je nekega dne delal v vinogradu, so prišli orožniki k njim domov in Ana je morala ponj. Naslednji dan ob osmih zjutraj mora biti na orožniški postaji v Prvačini. Tam so ga zasliševali ure dolgo in končno izpustili. A prav lahko bi ga konfinirali kot mnoge druge.

V zahvalo in plačilo za darovani harmonij se je Jože obvezal, da bo tri leta igral pri prvi maši v Dornberku. Ves ta čas pa je orglal tudi v precej oddaljenih Dutovljah, kamor se je takoj po prvi maši odpravil s kolesom, poleti in pozimi, ob vsakem vremenu, da je za deseto mašo že sedel za orgle v Dutovljah. Harmonij je Jože imel do smrti in še v pozni starosti rad zaigral nanj. Po njegovi smrti ga je sin poklonil goriškemu muzeju, da so ga restavrirali, saj je bil preko sto let star.

4.3.3. Za fašističnim še komunistično nasilje

Leta 1940 se je Jože poročil z Zofijo Terčon iz Klanca pri Gorjanskem. Skromen dom si je uredil v Taboru, v starem poslopju ob graščini. S pričetkom vojne so časi postali še težji, fašistični pritisk še hujši. Ko so se začeli pojavljati partizani, so se jim posamezniki pridružili, fašisti pa so vse, ki so ostali doma, takoj poslali v t. i. battaglione speciale na jug Italije. Jožeta so 8. marca 1943 v zgodnjem jutru na cesti ustavili orožniki in še isti dan je moral odpotovati! Pet minut za slovo od žene in komaj rojenega sinčka Danila in že se je vozil s primorskimi fanti in možmi v živinskih vagonih na jug Italije v mesto Potenza v pokrajini Basilicata. Tamkajšnje prebivalstvo jih je s strahom opazovalo, saj so mislili, da so »banditi«, razbojniki, kot so slišali od oblasti pred njihovim prihodom. Ves strah jih je minil že prvo nedeljo, ko so fantje pod Jožetovim vodstvom zapeli pri maši: fantje, ki tako lepo prepevajo [Stran 045]pri službi božji, vendar ne morejo biti razbojniki!

Po izkrcanju zaveznikov l. 1944 so večino slovenskih fantov in mož odpeljali za nekaj časa na Sardinijo in nato preko Korzike v Marseille na obalo južne Francije. Isto pot je napravil tudi Jože. Po koncu druge svetovne vojne so vsi tam od ameriških zaveznikov zajeti slovenski fantje in možje ustanovili svoj edinstveni pevski zbor, ki je štel preko petdeset pevcev in so ga poimenovali »Gregorčičev slovenski moški zbor«. Razumljivo, da je bil Jože takoj eden od glavnih organizatorjev in pevovodij. Z velikim uspehom je zbor nastopal tudi v Lyonu in Grenoblu.

V Marseillu je Jože delal v bolnici. Tam je takoj pokazal svojo plemenitost, rahločutnost, resnično krščansko usmiljenje do sočloveka in naravno inteligenco ali, kot rečemo, zdravo pamet. Zbiral je odpadli sanitetni material, ga očistil, pral in prekuhaval, da ga je lahko prodajal; z izkupičkom je pomagal otrokom, ki so umirali od lakote. Novembra 1945 se je delo vojnih ujetnikov pri zaveznikih končalo. V glavnem zbirališču v Grenoblu so imeli še zadnji koncert v navzočnosti ameriškega oficirja in jugoslovanskega poslanika iz Švice in njegove žene. Govor jugoslovanskega častnika je ameriškemu oficirju tolmačil ameriški zdravnik. Jože je zapisal v svoj dnevnik: »Seveda ta govor, ki je proslavljal le partizane in Tita, ni šel prav ameriškemu poveljniku, zato je poslal tolmača, naj poslanika prekine. Le še vzkliknil je: Živel Stalin! Živel maršal Tito! Živeli naši veliki zavezniki! In govora je bilo konec. Mi smo zapeli še nekaj pesmi.« Preko Švice in Milana so se pripeljali v Videm, tam so morali sleči ameriške vojaške uniforme in obleči črne. S tovornjaki so Kraševce pripeljali v Komen, tam so jih naložili na tovornjak, ki je peljal nekatere navdušence na miting v Trst; do Gorjanskega v Klanec so Jožeta in Lojza Semoliča pripeljali jugoslovanski vojaki s konji.

4.3.4. Spet doma

Doma v Klancu jih ni nihče pričakoval. Pepčeva žena Zofija se je z dveletnim sinčkom Danilom preselila iz Tabora nazaj na rodni dom v Klanec, kjer je prav tako samevala Pepčeva najmlajša sestra Ana s triletnim sinčkom Pepijem; l. 1941 se je priženila v Klanec in je l. 1944 ovdovela. (Mož je bil ubit pri zavezniškem bombardiranju Kölna).

Potenza (Basilicata) marca1943. V posebnih bataljonih desno Jože
								Čotar, sedi brat Danijel, levo svak Danijel Terčon

Figure 26. Potenza (Basilicata) marca1943. V posebnih bataljonih desno Jože Čotar, sedi brat Danijel, levo svak Danijel Terčon

Poglejmo v Jožetov dnevnik, kaj je zapisal o svoji vrnitvi in srečanju z domačimi. »Zofija z mamo, Ano in otrokoma so bili na njivi pred hišo, kjer so žele ajdo. Mala fantiča Danilo in Pepi sta začudeno gledala črnega vojaka z rdečo zvezdo na kapi. Če bi ju srečal na cesti, bi ju tudi jaz ne spoznal po skoraj treh letih. Zadnjikrat sem sinčka videl 8. marca 1943, vrnil pa sem se 7. novembra 1945. Zato je bilo srečanje toliko prisrčnejše. Grenka kaplja je kanila v to srečo, ker svaka ni bilo več. Pa je kot jaz hrepenel po tem snidenju. Takoj sem se oprijel dela na tej večji, a zdaj precej zanemarjeni kraški kmetiji, saj zaenkrat je bilo tako najbolj prav za vse. Mladi so se navduševali za svobodo in prirejali mitinge, pa tudi kakšno ljudsko igro po stari navadi, seveda so tudi plesali. Mene so prosili, naj vodim gorjanski pevski zbor, ker se je organistka nameravala izseliti. Pevci so me imeli radi in je šlo kar dobro.[Stran 046]

Vaščani so me hoteli izvoliti v vaški odbor, a sem odklonil, ker da ne poznam razmer … Sestankov je bilo odveč, pa taki, da joj! Ko so odrezali, po zasedbi, Trst od Krasa, je sledilo veliko razočaranje in so ostali predavatelji v zadregi, ker niso mogli prepričati Kraševcev, da je tudi tako prav … Ko je odšla organistka, sem eno leto orglal v Gorjanskem, za večje paznike pa tudi v Komnu in Velikem Dolu, kjer so tudi izgubili organista. V Komnu sem nekaj časa vadil tudi prosvetni zbor in vodil dva nastopa. Tako dela res ni manjkalo. Za božič 1947 sem orglal v Komnu pri polnočnici ob pol polnoči, potem pa brž s kolesom v Gorjansko, kjer so me čakali do enih po polnoči. Z župnikom v Gorjanskem g. Oblakom, ki je bil dober pevovodja, sva se dobro razumela, enako z dekanom g. Kosom. V tem letu je bil 15. septembra tudi ta del Krasa priključen Jugoslaviji. Malo pred tem je bila Zofija operirana v Trstu in so ji končno le dali dovoljenje, da je šla na pregled k specialistu, ki jo je operiral. Povedala je, da jo je povsod zasledoval ovaduh z Gorjanskega.

Že takoj prve mesece smo občutili pomanjkanje živil, posebno kmetje, ker nismo dobili nakaznic in šlo je vse bolj po prijateljih … Ob nedeljah med mašo so nas klicali na udarniško delo, a jaz nisem šel in sem rekel, da pridem jutri … Dornberžani so se tudi upirali nedeljskemu delu. Čez nekaj mesecev so aretirali tamkajšnjega dekana Godniča, cerkovnika B. in nekaj drugih in jih obsodili na več let prisilnega dela, ker so bili med ustanovitelji Demokratske zveze v coni A. Le dekana Godniča so po več zaslišanjih izpustili.

Kmalu zatem, 6. marca 1948, so tudi mene klicali v Sežano, češ da se bomo pogovorili glede poučevanja petja. Ko sem se oglasil na dogovorjenem kraju v neki knjigarni, me je tovarišica peljala v drug prostor. Tam me je sprejel neki komisar in me začel zasliševati in očitati veliko izmišljenih stvari: da hodim čez mejo in imam stike z nasprotniki Jugoslavije in še veliko drugega. Ko mi je vrgel v obraz, da sem proti narodu, sem ga vprašal, zakaj so me pa fašisti preganjali? Takrat je besno zakričal, kaj nam zdaj to mar, kar je bilo pred štirimi leti. Mislil sem si: Ta je najbrž nosil črno srajco in dajal piti ricinusovo olje kakor marsikdo, ki je postal zadnji čas rdeč … «

Jože ni mogel priznati, kar mu je komisar očital, zato mu je zagrozil, da bodo proti njemu pričali razni ljudje. Jože bi jih rad videl in slišal. To pa je komisarja do konca spravilo v bes. Pograbil je samokres, ga nastavil

Jože Čotar – po domače Pepč na 50. obletnico poroke 1980

Figure 27. Jože Čotar – po domače Pepč na 50. obletnico poroke 1980

Jožetu na senca in mu rekel, da gresta na Ozno, kjer ga bo zaslišal nekdo drug. Če bo po poti poskušal zbežati, ga bo pri priči ustrelil. Na Ozni je ta drugi hotel vedeti, kakšne stike je imel z Američani v Franciji, ki so iz italijanskih bataljonov preko Sardinije in Korzike prišli v Francijo. Z nesmiselnim in uničujočim zasliševanjem so odnehali po dolgih, mučnih devetih urah. Ali so spoznali, da Jože ni nevaren, in se prepričali, da so razne ovadbe proti njemu lažne? se je spraševal Jože. To je Ozna vedela že ves čas in tudi to, da uživa med ljudmi velik ugled. Morda so tudi zato na koncu deveturnega zaslišanja prišli na dan s »ponudbo«, naj takoj začne sodelovati s tajno policijo, in mu že določili, da se mora čez dva dni srečati s tem in tem oficirjem v Senožečah. Če smo iz tega članka vsaj malo spoznali Jožeta Čotarja, v vsej okolici znanega Pepča Betena, smo se lahko prepričali, da ni niti za hip pomislil, da bi sprejel službo ovaduha za Ozno. S to ponudbo so ga nizkotno ponižali. Toda kako se izviti iz uničujočih krempljev srhljive Ozne? Kaj naj stori? Njegova prva misel je bila: Takoj proč od tod! Toda kako najprej priti iz tega [Stran 047]prostora na Ozni, proč od zasliševalcev in njihovih peklenskih načrtov?

Hipoma se mu je ponudila rešilna misel kar sama od sebe. Prav tisti večer, 6. marca, je imel napovedane pevske vaje v Komnu in pevci ga bodo čakali. Toda to bi bilo zasliševalcu kaj malo mar. Vaje pa imajo vendar zaradi nastopa naslednjega dne, ko bo proslava na večer pred osmim marcem. Ta pa ne sme odpasti. Vse to je vneto razložil zasliševalcu. Brez nadrejenega ni smel ničesar ukrepati, zato je telefoniral v Ljubljano in dobil dovoljenje, da Jožeta izpustijo na pevske vaje in naslednji večer na proslavo. Pripeljali so ga v Gorjansko do mesta, od koder so ga zjutraj odpeljali. Hvala Bogu, kolo ga je čakalo. Mežnarjevi so mu skuhali klobaso, saj ni ves dan nič jedel, kje je bil, pa Jože ni povedal. Odpeljal se je v Komen in se tudi pri vaji obnašal tako, kot da se ni nič zgodilo.

Doma je vso noč tuhtal, kaj naj naredi. V Senožeče do oficirja ne bo šel, to je že sklenil, toda z Ozne bodo prišli ponj in ga odpeljali … Ponovno ga bodo postavili pred odločitev: ali bo sodeloval z njimi ali ne. In kaj bo potem, ko jim pove, da z njimi sodelovati ne more? Spet je začutil mrzlo jeklo samokresa na sencih … Naslednji dan, 7. marca 1948, je bila nedelja. Namesto v ponedeljek 8. marca so ženske že ta dan praznovale svoj praznik, zato je Jože že v nedeljo vodil pevski nastop v Gorjanskem in zvečer v Komnu. Naslednji dan je vneto delal na kmetiji skupaj s svakom Jožetom Terčonom in mu to in ono razlagal, kot da mu naroča, kaj bo še treba postoriti. Svak se je po dolgih letih vrnil iz Afrike in se je moral ponovno vživljati v kmečko delo. V Jožetu pa je medtem dozorevala odločitev. Edino rešitev je videl v pobegu. Svoj načrt je razkril tašči in jo prosil, naj kasneje vse previdno razloži bolehni ženi. Zjutraj je bil pri maši, ki je bila darovana za vse padle v vojni, prejel je tudi sv. obhajilo. Zvečer je vzel suknjič, kakor da odhaja na pevske vaje v Komen. Poslovil se je od žene in petletnega sinčka Danila, tokrat že drugič, in čutil nepopisno žalost. Zapuščal je Klanec in odšel čez Kraški dol naravnost proti Mavhinjam. Prišel je do mesta, kjer je bila z apnom zaznamovana črta, približno petdeset metrov pred mejo. Le korak čez apneno črto in stopil bo v smrtni obmejni pas. Jugoslovanske dokumente je stlačil v špranjo kamnitega zidu in zmolil rožni venec. Začel je laziti skozi grmovje, a pri tem je izgubil orientacijo za pravo smer. Zašel je proti zahodu v smeri Brestovice, vzporedno z mejo, tako da je sploh ni prečkal. Vso noč je taval in zjutraj se je znašel nad Brestovico, še vedno na jugoslovanski strani. Opazila ga je mejna patrulja, Jože pa je zavzeto zlagal kamenje na zid, kot da ga popravlja okoli svoje njive. Stražarji ga niso spustili izpred oči in so ves dan hodili gor in dol, Jože pa je pridno ves dan popravljal zid in čakal noči. Potuhnil se je pod gosto brinje, in ko je v cerkvi v Mavhinjah odzvonil večerni ave, se je začel previdno plaziti proti apneni mejni črti. Bilo je zvečer 9. marca. Ob enajstih ponoči je srečno prišel v Mavhinje in prenočil pri znancu B. Semoliču. Ta je šel v Slivno, da je vnaprej opozoril Jožeta Kralja, ta pa svojo svakinjo pri Lupinčevih v Praprotu. Prenočil je nekaj noči pri Jožetu Kralju in oskrbeli so mu začasno osebno izkaznico za Svobodno tržaško ozemlje, ki je bilo pod upravo zahodnih zaveznikov. V Slivnem ga je obiskala tudi svakinja Marica iz Praprota. Prijatelj ga je vabil k sebi v Gorico, češ da je tam varnejše. Na Svobodno tržaško ozemlje so namreč prihajali preko meje agenti Ozne, ugrabljali ljudi in jih vodili v Jugoslavijo v zapore in smrt. Jože se je za nekaj časa zaposlil v Krminu, ker pa ni imel italijanske izkaznice, so ga odpustili. Končno je dobil zatočišče v Gorici, v Zavodu Svete družine, ki je bil sirotišnica in so ga upravljale slovenske šolske sestre sv. Frančiška. Zaposlil se je kot vrtnar in ostal v tej službi deset let. Vodil je petje in orglal v kapeli sirotišnice in pri slovenskih mašah na Placuti. Prepeval je v društvenem pevskem zboru, ki ga je ustanovil prof. Mirko Filej.

Kaj pa se je po njegovem pobegu dogajalo doma na Klancu? Ker Jože ni prišel v dogovorjenem času v Senožeti k oficirju Ozne, se je na Klancu še isti dan pojavil miličnik. Grozil je domačim, ti pa niso ničesar vedeli. In ni prišel enkrat, hodili so kar naprej in grozili. In ne samo v Klanec, vohunili so tudi po Taboru in okrog nekdanje Jožetove domačije, kjer so živeli njegovi sorodniki. Prva poročila od Jožeta so domači dobivali iz Praprota in kasneje iz Gorice. Ko je dobil zaposlitev vrtnarja in stanovanje v majhni hiški na vrtu Zavoda Svete družine, si je Jože želel, da prideta žena in Danilo za njim, seveda legalno. Sorodniki iz Praprota so imeli prijatelje v Ljubljani, ki bi morda lahko preskrbeli potni list za ženo in Danila. Na policiji v Komnu so ženi zabrusili: »Nikoli ne boste dobili potnega lista!« Pa ga je dobila, čudežno, bi lahko rekli. Čez eno leto ga je isti miličnik prinesel ženi na dom in ji ga razumevajoče izročil: »Tam kjer je mož, mora biti tudi žena!« Še danes je domačim uganka, od kod in zakaj je prišlo to dovoljenje. Tako sta leta 1952 odšla za [Stran 048]

Bratje in sestra Jožeta Čotarja. Z leve Lojze, France, Danijel,
								Jože (Pepč), Lovro in Ivan. V sredini Ana, Tončka je v
								Argentini

Figure 28. Bratje in sestra Jožeta Čotarja. Z leve Lojze, France, Danijel, Jože (Pepč), Lovro in Ivan. V sredini Ana, Tončka je v Argentini

Jožetom žena in devetletni sin Danilo, da so končno zaživeli skupaj, kar po vojni toliko drugim ljudem ni bili dano.

Po desetih letih bivanja v Gorici se je Jože, zdaj že cenjen vrtnar, z ženo in sinom preselil na Tržaško in urejal vrtove v t. i. poletnih hišah premožnih Tržačanov na Opčinah in v Trstu, pri tem pa ostal zvest pevec cerkvenih in prosvetnih zborov na Opčinah in v Trstu ter organist v dveh openskih podružnicah, pri Banih in pri Ferlugih. Upokojil se je v 68. letu starosti in se vrnil v Gorico. Skoraj vsak večer, preden je legel spat, je sedel k tistemu zgodovinskemu harmoniju in si zaigral kaj v počasnem tempu, kakor se spodobi za prste, ki so več kot devetdeset let gibali po klaviaturi in obdelovali zemljo, da je preživljal sebe in družino. Umrl je v Gorici leta 2003, v sedemindevetdesetem letu starosti.

Do takrat so vsi njegovi nekdanji zbori že utihnili, umirati so začeli že po vojni, sicer bi mu gotovo zapeli Gallusov motet »Glejte, kako umira pravični«. Toda ali bi se našel zbor, ki bi mu tako srčno zapel tisto »strašno« pesem, domoljubno in sveto »himno«, kot so jo Pepčevi fantje prepevali na skrivnem v času fašizma »Mojo srčno kri škropite«? Ali bi mladi, »deve zorne, dečki zali« še znali prisluhniti pesnikovi goreči želji, da jim cvetje, »vzraslo iz krvi«, ogreje srce, »da za rod in dom plamtelo bode jim do konca dni«?[Stran 049]

4.4. Ljubiteljski fotograf Marjan Hočevar

Slavko Žižek

4.4.1.

Pred leti sem pomagal organizirati eno od postavitev potujoče fotografske razstave o delu in življenju Slovencev v povojnih begunskih taboriščih na avstrijskem Koroškem. Takrat sem se prvič srečal z bogato zbirko fotografij, ki jih hrani Rafaelova družba. Ta je tudi glavni organizator premične zbirke. V svojem arhivu ima fotografsko gradivo več avtorjev. Ob iskanju fotografij za potrebe enega od prejšnjih zapisov sem pregledoval obsežne albume s preslikanimi filmi ljubiteljskega fotografa Marjana Hočevarja. Ker gre za velik in zgodovinsko pomemben opus, je prav, da s pomočjo njegovega sina Janeza Hočevarja vsaj na kratko predstavimo avtorja.

4.4.2.

Marjan Hočevar se je rodil leta 1913 v Ljubljani. Njegov oče Janko Hočevar, poročen z Vido Velkavrh, je bil bančni uradnik, doma iz Zagorja pri Pilštanju. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je Marjan obiskoval in končal v Ljubljani. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto, vendar študija ni dokončal. Februarja 1941 se je poročil z Ljudmilo Bajec. Ženin oče Alojz je bil iz Podkraja pri Colu. Po drugi svetovni vojni je bil zaprt v Kočevju, ker je mladoletnemu sinu Janezu pisno dovolil, da se je pridružil slovenskim domobrancem. Dva starejša sinova sta bila leta 1945 kot domobranca vrnjena v Slovenijo in ubita neznano kje. Izguba sinov, službe in krivični zapor so ga popolnoma strli. Umrl je leta 1949.

Marjanu in Ljudmili Hočevar se je 12. februarja 1942 v Ljubljani rodil edini sin Janez. Italijanski okupator je očeta Marjana, ki je bil kot uradnik zaposlen v trgovski bolniški blagajni, meseca maja 1942 odpeljal v internacijo v Gonars in nato v Renicci, od koder se je vrnil v Ljubljano marca 1943. Kmalu po vrnitvi ga je obiskal znanec in ga ob opozorilu »enkrat smo te spravili ven, drugič te ne bomo« povabil k protikomunističnemu delovanju. Kasneje se je vključil v politično policijo, ki je delovala pri tedanji pokrajinski upravi. Tu je opravljal delo analitika. Maja 1945 se je v prepričanju, da gre le za kratek čas, odpravil čez Ljubelj v Avstrijo in pristal v množici beguncev na prepolnem Vetrinjskem polju.

Ko so zasedbene oblasti pričele konec junija 1945 s preseljevanjem beguncev iz vetrinjskega taborišča, se je Marjan Hočevar skupaj še z 2600 drugimi nastanil v taborišču Peggez pri Lienzu. Od tu je pisal domov razglednice in sporočal da je živ in zdrav. Pošiljal jih je na različne naslove, saj se je bal, da bo pošta prestrežena. Kljub bojazni je večina poslane pošte dosegla naslovljene. Vse dopisnice je oštevilčil z zaporednimi številkami in sistem številčenja uporabljal vse do konca. Pisma je pisal na pisalni stroj, kopije pa kot vesten uradnik hranil pri sebi. V pismih je podrobneje opisoval dogodke in življenje v taborišču. Žal se to gradivo ni ohranilo.

Življenju v taborišču se je hitro prilagodil. Vključil se je v različne aktivnosti, sodeloval pri gledališki dejavnosti in pomagal v taboriščni tiskarni, kjer so s pomočjo ciklostilnih strojev razmnoževali časopise, revije, učbenike in leposlovje. Sredi novembra 1946 se je skupaj s celotnim peggeškim taboriščem preselil v Spittal na Dravi, kjer je ob drugih dejavnostih sodeloval tudi pri posebnem radijskem studiu, ki je nastal leta 1947 in je bil namenjen prinašanju novic in uradnih obvestil taboriščnih oblasti. Preko zvočnikov, nameščenih po taborišču, pa so predvajali tudi glasbo.

Že v Pegezzu je najprej skupaj s sodelavcem, kasneje pa sam, pričel intenzivno fotografirati in izdelovati fotografije. Izkušnje si je nabral že kot dijak v Ljubljani, kjer se je s to dejavnostjo ukvarjal ljubiteljsko. S tem delom je nato nadaljeval v Spittalu vse do konca bivanja v Avstriji. V posebni temnici je razvijal in izdeloval fotografije, po katerih je bilo veliko povpraševanje. Ljudje so jih potrebovali za spomin in za različne dokumente. S fotoaparatom Contax in kasneje Kodak Retina je ujel na film trpko pa tudi pestro življenje beguncev. Beležil je cerkvene dogodke in bogoslužja, kulturni utrip, športne prireditve in dejavnost skavtov, razvoj obrti in različnih delavnic, šolstvo, zdravstvo, poroke, krste in pogrebe, vsakodnevno življenje v taborišču in okolici, veliko pa je tudi posnetkov poslavljanja in odhodov. Prav za slednje je bilo potrebno izdelati veliko fotografij za osebne dokumente. Da bi prihranil material, je velikokrat fotografiral dve osebi na enem posnetku. Kadar je bilo potrebno fotografijo izdelati hitro, je film odrezal in razvil poslikan del, ostalo pa uporabil kasneje. Filme je številčil, na svoje fotografije pa s pisalnim strojem dodajal pojasnila in komentarje. Redno jih je pošiljal tudi svojim domačim.

Zakaj se maja 1945 na poti čez Ljubelj Marjanu Hočevarju ni pridružila žena Ljudmila, ni znano. S sinom Janezom je ostala v Ljubljani na Kodeljevem. Pred vojno se je učila pri frizerju na Kongresnem trgu v Ljubljani in tam tudi delala do poroke. Po vojni se je morala zaposliti v tovarni Pletenina. V hiši sta živela [Stran 050]

Pred mikrofonom taboriščnega radia. Marjan Hočevar sedi.

Figure 29. Pred mikrofonom taboriščnega radia. Marjan Hočevar sedi. Rafaelova družba

še Marjanova starša. Dedek Janko je tako nehote moral marsikdaj nadomeščati Janezovega očeta. Do svojega vnuka je bil ljubeč in mu je pomagal skozi mladost, kolikor je le mogel.

Janez je bil z očetom ves čas v stiku preko pisem, poslanih fotografij in maminega pripovedovanja. Spominja se, da sta z mamo večkrat sedla na vlak in se odpeljala do Tržiča, od tam pa do prve vojaške zapore peš po cesti proti Ljubelju. Tam sta skupaj z drugimi posedala, pomalicala in se čez čas vračala nazaj v Ljubljano. Kasneje je izvedel, da je mama poskušala priti do mejnega prehoda, kjer jo je na avstrijski strani čakal oče, da bi se srečala. Enkrat jima je uspelo. Enako so počeli tudi mnogi drugi, ki so si želeli srečanja s sorodniki in znanci. Ko je politična napetost malo popustila, je Janez v počitnicah leta 1953 obiskal očeta. V Spittal se je odpravil z vlakom in tam ostal čez poletje. Kadar je le bilo mogoče, sta se sama ali s prijatelji odpravila na izlete po bližnjem in daljnem hribovju ali pa hodila čolnarit na Milštatsko jezero. Janezu je še posebej ostal v spominu izlet na Grossglockner, kamor sta se odpravila z 98 kubičnim motorjem DKW, ki ga je oče v Avstriji uporabljal za svoje potrebe. Vzpon do koče Franca Jožefa je bil za tako šibak motor velik zalogaj, zato je moral Janez na večjih klancih večkrat kar med vožnjo skakati z motorja in ga peš dohitevati. Pred tem je Marjana obiskal že oče Janko, obema pa je kasneje sledila še žena Ljudmila, ki je na zadnje ostala pri njem skoraj leto dni.

Marjan Hočevar se ni odločil, tako kot večina beguncev, za selitev v prekomorske države. Ves čas je razmišljal, kako bi ponovno združil družino, ki ji je pomagal tudi materialno, kolikor je pač bilo v danih okoliščinah mogoče. Ker je za svoje rojake na jugoslovanskem konzulatu v Celovcu redno urejal administrativne zadeve, je gotovo imel dovolj priložnosti, da je ocenil in ugotovil, kdaj bi bil pravi čas za varno vrnitev.

Slovenski begunci čakajo sorodnike na Ljubelju. Marjan Hočevar
								prvi z desne.

Figure 30. Slovenski begunci čakajo sorodnike na Ljubelju. Marjan Hočevar prvi z desne. Rafaelova družba

Tako se je 2. februarja 1956 iz Spittala preko Podrožce z vlakom odpravil v Slovenijo. Na carini ni imel nobenih problemov, tudi s filmi in fotografijami, ki so bili spravljeni med skromno begunsko prtljago, ne. Policijski uslužbenec, ki ga je pričakal na ljubljanski železniški postaji, mu je naročil, da se mora naslednji dan zglasiti na notranji upravi. Od tam se je po nekajurnem razgovoru vrnil domov in nato ni imel zaradi tega nikoli nobenih težav. Hitro po vrnitvi je kot referent dobil zaposlitev pri špediciji Globus, v pokoj pa je odšel kot direktor izpostave Intertransport v Ljubljani relativno pozno, saj mu je manjkalo enajst let delovne dobe. Star 79 let je umrl konec februarja 1992 v Ljubljani.

V domači župniji na Kodeljevem je ves čas javno živel tudi svoje versko življenje. Z znanci iz taborišča je imel bolj malo stikov. Največ z nekaterimi soigralci iz taboriščnega gledališča. Za domače potrebe je še naprej fotografiral in razvijal filme. V družini se niso na veliko pogovarjali in z drugimi govorili o preteklosti, pa tudi množice filmov niso pregledovali. Ti so bili lepo spravljeni v manjših kartonskih škatlicah in zloženi v večji kartonski škatli od pralnega praška. Tako shranjeni so na podstrešju ležali leta, dokler jih ni sin Janez izročil v hrambo Rafaelovi družbi. Ta skrbi in pomaga slovenskim izseljencem in zdomcem pri gojitvi in ohranjanju njihovega slovenstva in katolištva. Spremlja in povezuje prav vse rojake po svetu. Njena pomembna dejavnost je tudi zbiranje in arhiviranje arhivskega gradiva o delu in življenju izseljencev, še posebej o življenju Slovencev v povojnih begunskih taboriščih na avstrijskem Koroškem. Del tega je tudi organizacija potujočih razstav fotografij, katerih avtor je večinoma prav Marjan Hočevar. Prva takšna razstava je bila v organizaciji Rafaelove družbe postavljena leta 2006 ob stoti obletnici njene ustanovitve. V arhivu so še tudi fotografije drugih avtorjev, a Hočevarjevih je preko 17000, nekaj malega tudi barvnih. [Stran 051]

Srečanje zakoncev Hočevar na Ljubelju.

Figure 31. Srečanje zakoncev Hočevar na Ljubelju. Rafaelova družba

Velika poznavalca tega obsežnega gradiva sta v Spittalu živeča zakonca Alojz in Majda Starman, ki sta tudi sama živela v taboriščih in se neumorno trudita krajem in osebam na fotografijah dati imena. Žal je le del tega bogatega arhiva dostopen širši javnosti in knjiga, ki se menda pripravlja, bo zaobjela le drobec tega, kar je na razpolago. Nekaj malega je sicer objavljeno na internetni domači strani Rafaelove družbe, a prav ta medij bi morda veljalo bolj izkoristiti, saj bi z malo truda in dobre volje bilo moč arhiv spremeniti v zanimiv virtualni muzej, brez težav dostopen prav vsakemu. Verjetno je še kar nekaj živečih, ki bi na fotografijah prepoznali sebe ali sorodnike in znance.

Janko, Janez in Marjan Hočevar pred taboriščno barako v Spittalu.

Figure 32. Janko, Janez in Marjan Hočevar pred taboriščno barako v Spittalu. Rafaelova družba
12. 8. 1953, Janez Hočevar na kolodvoru v Beljaku.

Figure 33. 12. 8. 1953, Janez Hočevar na kolodvoru v Beljaku. Rafaelova družba

O problematiki ohranjanja, shranjevanja in skrbi za takšno in drugačno arhivsko gradivo je bilo že veliko zapisanega. Za nas Slovence, ki smo majhen narod, je ta skrb še posebej pomembna. Mladi rod velikokrat nekritično zavrže različno gradivo, češ, koga bo pa to še zanimalo. Zato je trud posameznikov in raznih organizacij vreden posnemanja. Gospod Janez Hočevar je prav v zavesti o pomembnosti očetovih filmov le-te iz zasebnosti preko Rafaelove družbe namenil na ogled javnosti in nam tako omogočil, da s pomočjo fotografije podoživimo čas, ko se je rešenemu življenju skušalo dati novo upanje, najti nov smisel in poiskati nov prostor.

Nastop taboriščne gledališke skupine. Marjan Hočevar četrti z
								desne.

Figure 34. Nastop taboriščne gledališke skupine. Marjan Hočevar četrti z desne. Rafaelova družba

[Stran 052]

4.5. Zgodba iz Meniške vasi

Alex Jerman

4.5.1.

V Meniški vasi pri Dolenjskih Toplicah smo obiskali g. Dominika Hrovata. Kljub temu, da nam je najprej povedal, da težko govori o dogodkih, ki jih je doživel, in da ljudi to ne zanima, se z njim ne moremo povsem strinjati. Njegova zgodba je zanimiva. Videli bomo, kako nepričakovano so se predvojna nerazumevanja spremenila v nasilje in kako osebna bolečina, čeprav skrita v trpljenju desettisočev, ostaja nerazumljiva. Prav zato, ker gre za osebne in zelo resnične bolečine mnogih posameznikov, ki so iz tega vseeno rodili življenje, naredili lepši in boljši svet, je zgodba našega sogovornika neprecenljiv košček slovenske zgodovine.

4.5.2. Družina in otroštvo pred vojno

Oče Janez Hrovat (1895) in mati Marija, rojena Šiška (1899), sta družini desetih otrok ustvarila dom v Dolenjih Sušicah, blizu bolj znanih Dolenjskih Toplic. Doma so imeli srednje veliko kmetijo. Najstarejši otrok je bil Stanko (1921), za njim pa Ivan (1923), Mirko (1924), Milka (1926), Dominik (1928), France (1932), Viktor (1933) in Jože (1937). Rodili sta se še Majda (1930) in Darinka (1934), ki sta umrli še kot dojenčici. Danes so poleg Dominika živi še sestra Milka ter brata Jože in France.

Mati Marija je bila zelo napredna. Že kot mlado dekle je kazala veselje do izobrazbe, pomagala je ljudem pisati razne prošnje, v vasi pa so se zanesli nanjo tudi, ko je bilo na primer treba narediti pozdravni nagovor škofu. Kasneje sta bila njena prva otroka edina v vasi, ki sta bila šolana, pomagala pa je tudi pri učenju drugim vaškim otrokom. Dosti je brala, bila je naročena na Slovenčevo knjižnico, in vedela je tudi, kaj se dogaja v Rusiji, poznala je boljševizem. Ob zimskih večerih, ko so ličkali koruzo ali pa prebirali kokošje perje za blazine, se je zbralo kakih 20 žensk, mati pa je s peči brala zgodbe in druge vesti. Tudi nekateri od otrok so bili takrat že toliko veliki, da so razumeli.

V Dolenjskih Toplicah je bil kaplan v tistem času Geoheli, za njim pa Martin Mavec (prišel okoli leta 1936), ki je organiziral fantovski odsek in kasneje tudi dekliško Marijino družbo. Preko tega je povezoval katoliško mladino in študente, začeli so tiskati letake in jih skrivaj nosili ljudem. Na ta način so ljudi obveščali proti komunizmu. Kot je sicer tragično pokazala zgodovina, je bilo njegovo delo v Dolenjih Sušicah vsaj nekoliko uspešno.

4.5.3. Začetek vojne in čas med vojno

Italijanska zasedba je prišla leta 1941. Postojanke so imeli v Dolenjskih Toplicah, na Soteškem gradu in v Straži. Tudi partizani so se takoj ob okupaciji zbirali v kočevskih vaseh. V Kočevskem rogu so imeli zaslombo, takrat je tudi že delovala Baza 20, ki je bila kasneje glavna baza CK KPS. Sicer pa so se nasprotovanja in sovraštvo med ljudmi kazala že pred okupacijo. Že v šoli so otroci čutili razlike. V Dolenjskih Toplicah so imeli tako Sokoli kot Orli svoje društvo in med seboj tekmovali. Toda kljub temu, da so se med seboj ‘cufali’, pa so (sicer ločeni v dveh kolonah), za glavne državne praznike vseeno šli skupaj v cerkev. Ni pa bilo skrivnosti, vedelo se je, kdo je kdo in kdo je na čigavi strani.

Starejši brat Mirko je študiral, malo maturo je po vojni naredil v Italiji. Na študij je šel iz četrtega razreda. Ko je prišel čas vojne, se je odločil za domobransko vojsko. Leta 1942, zadnjo noč, preden je od doma šel k ‘legiji’, je prespal na skednju, in prav tisto noč so ga iskali. Če bi ga dobili, bi ga ubili. Takrat je, skupaj s še štirimi drugimi, pobegnil iz vasi.

Brat Ivan jse je učil v Dolenjskih Toplicah pri čevljarju Henigmanu, po vojni pa je živel v Ljubljani. Z organizirano skupino somišljenikov je po italijanskem razpadu šel k partizanom in se pridružil Ljubljanski brigadi. Pripovedovali so, da je ta potem šla v Jelenov žleb nad Ribnico, kjer je bila udeležena v nekaj hudih bojih, tako da jih je od tiste brigade ostalo zelo malo. Precej prestrašen se je nekaj dni skrival po Suhi krajini, nato pa je prišel domov. Bil je ves prepadel, prebolel je pljučnico. Mati sploh še ni vedela, da je bil takrat pri partizanih. Oče in Dominik sta mu na kozolcu uredila skrivališče v senu, kjer se je nato cela dva meseca skrival. Stalno skrivanje je Ivana tako prizadelo, da ni več zdržal, slišali so ga celo, da se je pridušal, da tako ni za živeti in da si bo vzel življenje. Pozimi od leta 1943 na 1944, približno dva meseca po tistem, ko se je Ivan vrnil, je v vas prišel partizan. Vaški zaščitnik ga je napotil k Hrovatovi domačiji, kjer so mu morali priskrbeti prenočišče. Mati mu je pokazala, kje bo ležal, in mu kljub lakoti doma oddelila enak del večerje. Bil je mlad Ljubljančan in preden je legel spat, je na steni zagledal sliko, na kateri je bil Ivan. Prepoznal ga je kot svojega najboljšega prijatelja in po pogovoru z njim je Ivan spoznal, da se lahko neha skrivati.[Stran 053]

Partizani so imeli v vasi vaškega zaščitnika. Ta je imel vas pod nadzorom. Ko je prišla partizanska brigada v vas, jim je povedal, pri kateri hiši naj se ustavijo. Največkrat je bila prav Hrovatova domačija deležna tega ‘obiska’, ker je bila pač velika kmečka hiša z dovolj prostora. Malce stran od hiše, pod senikom, so v kotlu kuhali ‘za rajo’, pri hiši pa, kjer se je nastanil štab, so pekli meso. Vzeli so si tam, kjer se jim je zahotelo. Ponavadi so izbirali po ključu: »Aha, ta je pri legiji,« pa so vzeli, kar je ‘ta’ imel – prašiča, kravo, ali kar je bilo … V zameno za tisto, kar so odnesli, so napisali listek in s tem je bila zanje zadeva opravljena. Ko so pozimi med letoma 1942 in 1943 pri Hrovatovih pobirali ‘za brata’ (zaradi brata Mirka), ki je bil na ‘napačni’ strani, so vzeli kravo, vola, dva prašiča in precejšnjo mero žita. V hlevu je komaj kaj ostalo. Mati je takrat hudo jokala in skušala izprositi, da ne bi pobrali vsega, saj je bila družina velika. Ob tistem jo je eden izmed prisotnih močno odrinil, padla je in doživela živčni zlom. Spomnijo se, da je od takrat večkrat ob razburjenju padla na tla in dobila epileptične krče.

Takrat so bili Italijani še na svoji postojanki v Dolenjskih Toplicah. Bilo jih je med 300 in 400, vsak dan so imeli pohode, tovor so jim nosile mule in navadno so si izbrali eno smer, npr. v Meniško vas ali pa proti Dolenjim Sušicam. Včasih so partizani z nasprotne vzpetine izstrelili nekaj nabojev proti vojski, če pa se jim je posečilo koga zadeti, so hitro pobegnili.

Sicer pa so italijanski vojaki streljali talce. Zgodilo se je, da so ustrelili 16 talcev naenkrat, vsi so bili iz okoliških vasi: Meniška vas, Podhosta, Loška vas, Straža, Vavta vas … Pri tem niso imeli kriterijev za izbiro. Nekoč so razobesili plakate, da naj se vsi, ki so v ilegali (pri partizanih) javijo, sicer da bodo ubili njihove družinske člane. Nekateri so se javili in te so kasneje pobili kot talce. Navadno pa so bili med talci povsem navadni ljudje, ki se niso znašli in se tudi niso imeli kam obrniti po pomoč.

Med seboj vaščani niso bili nasilni. Hrovatova mati se je nekoč trpko pošalila, češ: »Mi bomo zmagali … ,« – imela je sina tako pri domobrancih kot pri partizanih, in to ni bil osamljen primer. Nekoč je prišel s partizani vaški zaščitnik, ko so ti prišli k njihovi domačiji ‘rekvirirat’. Skrival se je v ozadju, pa ga je mati vseeno videla in prepoznala. Tudi on je imel dva zeta pri domobrancih, a pri njih niso pobirali. Bil je pač na pravi strani. Na podlagi te nepravičnosti je nastajalo še večje sovraštvo med vaščani.

Že od leta 1942 so izginjale cele družine. Naprimer iz Mraševega in drugega konca blizu

Hiša v Meniški vasi, ki jo je Dominikovi ženi Emiliji podarila
								njena teta Karolina Mrvar (1957)

Figure 35. Hiša v Meniški vasi, ki jo je Dominikovi ženi Emiliji podarila njena teta Karolina Mrvar (1957)

Novega mesta. Ni jih bilo več nazaj. Oče je večkrat govoril o tem, pogovarjali so se doma. Dominik je kljub temu, da je bil še otrok, dobro razumel dogajanje. Trupla nekaterih so našli in jih kasneje prekopali, druge so samo zasilno pokrili z vejevjem ali jih zmetali v brezna. Govorilo se je o žrtvah potihoma, da so bili izdajalci in še marsikaj drugega, vendar pri teh, ki so skrivnostno končali, vzroka za smrtno kazen večinoma niso poznali. Nekoč se je neki vinogradnik zameril, ker je pijanemu partizanu odklonil kozarec vina. Kasneje so ga odpeljali, najprej mučili in med mučenjem je prišla na dan obtožba: » … Se spomniš, ko sem te prosil piti, pa mi nisi dal!« Potem so ga kar ubili. Ubili so tudi mežnarja in pa mater, katere sin je bil pri domobrancih. Ker je izdajala. Dominik se še vedno sprašuje, kaj ali koga je izdala.

4.5.4. Zaplet z dovolilnico

Trpljenje družine se je nadaljevalo septembra 1944. Starejša sestra Milka je z dvema prijateljicama hotela iti po sol v Trebnje – ta je bila takrat dragocena in se je ni dobilo kar tako. Za to pa so morale od t. i. Dolenjske komande (na Riglu, nad Podturnom) pridobiti dovolilnico za prosto gibanje. Očetu se je posrečilo dobiti dovolilnico, saj se je poznal s tedanjim komandantom (kasneje predsednikom okraja v Novem mestu). Ob tem je moral jamčiti s svojim življenjem, da se njegova hči vrne. Dekleta so srečno prispela v Trebnje, vendar soli tam niso dobila. Odpravila so se naprej in prišla do Stične. Tam je Milka srečala brata Mirka, ki je bil takrat v Stiškem domobranskem bataljonu. Ta jo je nemudoma vzel s seboj, saj so šli z vojsko proti Ljubljani. Morda ni vedel za dovolilnico, a najsi bo tako ali drugače, drugi dve ženski sta se isti dan vrnili, Milka pa ne. Oče, ki je dovolilnico pridobil, je šel do komandanta, ki pa ga je zavrnil: »Janez, garantiral [Stran 054]

Družina pred rojstno hišo Dominika Horvata v Dolenjih Sušicah leta
								1934. Od leve proti desni: Dominik (1928), Ivan (1923), mama Marija
								(1899) s sinom Viktorjem (1933), Mirko (1924), mamin brat (stric)
								Rudl, Milka (1926), oče Janez (1895) s sinom Francetom (1932),
								mamina sestra (teta) Verona in Stanko (1921).

Figure 36. Družina pred rojstno hišo Dominika Horvata v Dolenjih Sušicah leta 1934. Od leve proti desni: Dominik (1928), Ivan (1923), mama Marija (1899) s sinom Viktorjem (1933), Mirko (1924), mamin brat (stric) Rudl, Milka (1926), oče Janez (1895) s sinom Francetom (1932), mamina sestra (teta) Verona in Stanko (1921).

si z glavo, da bo punca prišla domov. Punce ni. – Če je ne bo v 24 urah domov, veš kaj te čaka!« Nastopil je neusmiljeno, oče pa je ostre besede vzel zares. Takrat so že vsi čutili teror in so vedeli, da s takimi besedami ni šale. Oče je pritekel domov in naprej do vaškega zaščitnika prosit, če bi šel z njim zastavit dobro besedo. Ta se je z njim odpravil do komandanta, a ko ju je ta zagledal, ju je že od daleč ustavil: »Korl, domov. Če ne, boš tudi ti v tem zosu!« Prestrašil se je tudi vaški zaščitnik, oba z očetom sta šla domov. Dominik se spominja, da je oče prestrašen prišel domov, in rekel: »Bejžmo, bejžmo, bejžmo.«

4.5.5. Beg (14. september 1944)

Tako so pustili kmetijo. Oče in mati, Dominik, ki je bil najstarejši doma, in trije mlajši bratje. Na domači kmetiji je bilo še nekaj živine (kar niso partizani do takrat pobrali): nekaj prašičev in zajcev. Pustili so vse skupaj in ob štirih popoldne šli proti Novemu mestu. Zaradi nevarnosti so hodili mati in mlajši bratje po cesti, oče in Dominik pa sta hodila ob cesti po gozdu. Že pred tem so se dogovorili, da se v primeru srečnega prihoda v Novo mesto dobijo na Cegelnici, kjer so imeli bližnje sorodnike. Gospodar Janez Dular je bil namreč očetov bratranec. (Kasneje je njegov sin France postal kanonik na Šentpetru, tudi dva vnuka sta duhovnika.)

Po treh dneh bivanja na Cegelnici je teta prinesla dovolilnico za varno vrnitev na dom. Pripovedovala je, da se je brat Ivan, ki je bil pri partizanih kurir (vsak drugi dan je hodil iz Črnomlja v Žužemberk), vrnil domov. Našel je prazno kmetijo, živina je tulila, poslopja so bila prazna, videl je, da so partizani pobrali vola, krave in zakopano žito. Ko je od tete izvedel, kaj se je zgodilo, je po pripovedi očividcev zgrabil pištolo in se odpravil čez vas Selišče k Bušincu (tam je bila komanda), da bi ‘onega’ ustrelil. Tam so ga domačini zagrabili in razorožili. Dopovedali so mu, kaj in kako, ter napisali dovolilnico. Trdili so, naj se družina vrne in da se ji ne bo nič zgodilo.

Kljub bratovemu posredovanju dovolilnici niso verjeli. Sedaj je bila preostala družina vsaj skupaj, dobili so tudi začasno stanovanje, kjer so lahko prebivali. V naslednjem tednu je v Novo mesto prišel še brat Mirko. S starši se je posvetoval in sklenili so, da bi bilo za mater in tri brate morebiti vseeno varno, saj je konec [Stran 055]koncev njihov brat Ivan jamčil zanje. Oče in Dominik sta dobila stanovanje v drugi hiši, kjer je bilo še štiri ali pet družin. Iz zaščite v Novem mestu nista mogla oditi, poleg tega so ju rekrutirali v nemško delovno organizacijo Todt. Oče je bil v prvi svetovni vojni tri leta na soški fronti in je imel od takrat poškodovano ramo, zaradi česar je bil kot invalid oproščen dela, Dominik pa ni imel takega izgovora. Pokazala se je druga možnost. Ivan Dular, ki je bil iste starosti kot Dominik, ga je s petimi drugimi fanti pregovoril, da je bolje, če gredo prostovoljno k domobrancem in se tako izognejo deportaciji v Nemčijo. » … in nikoli ne bomo več videli mame,« si je Dominik zapomnil pomenljivi stavek. Takrat sta bila stara 16 let.

V začetku novembra 1944 so se priključili novomeškemu domobranstvu. Bili so nastanjeni v Sokolskem domu in se cel mesec vsakodnevno urili, 1. decembra pa so dobili tudi uniforme. Ostal je v posadni četi v Bršljinu, tam je bil čez novo leto, nekako do začetka aprila 1945. Po nekaj kratkih bojih s partizani v okolici je ob povratku v Novo mesto dobil povelje, da se mora 1. maja javiti v podoficirski šoli v Mostah v Ljubljani. Spominja se svoje negotovosti. Za šestnajstletnega fanta je bila Ljubljana takrat daleč in ni vedel, kaj naj stori. Za nasvet je Dominik vprašal starejšega brata Mirka, ki pa mu ni znal pomagati: »Ko si prišel, si po svoji glavi, zdaj pa razmišljaj naprej, jaz ti ne morem svetovati«. Tako se je ‘s svojo glavo’ odločil in z drugimi mladimi fanti ubogal povelje. Po prihodu v Ljubljano so imeli eno ali dve skupinski ‘vežbi’. Dominik se spominja, da so jih marsikje ljudje že takrat grdo gledali.

4.5.6. Čas takoj po vojni in ujetništvo
Čez Koroško na Teharje

V noči s 7. na 8. maj so se domobranske čete umaknile iz Most. Po spominu nam je gospod Dominik povedal: “To je bilo nekje ob enih ponoči. Iz Most, čez celo Ljubljano, pa proti Kranju. Brat (Mirko) je tudi šel, on je spadal že v Šentvid, jaz sem šel pa s podoficirsko šolo.« V svoji skupini ni imel znancev. V Novem mestu je sicer poznal Ivana Dularja, s katerim sta se skupaj odločila za domobrance, vendar je po razporeditvi Ivan pristal v 34. četi, tj. novomeškem jurišnem bataljonu, Dominik pa v 53. četi, ki je bila posadna četa. Tudi on je pozneje prišel na Koroško, ampak kot Novomeščan. (V Vetrinju sta se kasneje spet srečala in bila potem tudi skupaj vrnjena na Teharje. Sedaj je Ivan Dular pokojni že 35 let.)

V Vetrinju je bilo približno 250.000 begunskih vojakov. Približno 25.000 je bilo domobrancev, ki so bili razdeljeni v tri polke. Dominik je bil razvrščen v tretjega, po njegovih takratnih ocenah jih je bilo med sedem in osem tisoč. Spominja se, da so bili ves čas pod vplivom ‘propagande’, da gredo v Italijo, kjer se bodo pridružili jugoslovanski vojski, da vkorakajo v Slovenijo. »To so ves čas govorili,« pravi. 29. maja je bil med tistimi, ki so jih naložili na angleške kamione in jih približno 4 ure peljali neznano kam. Sam se krajev ne spomni, a pripeljali naj bi jih takrat do Pliberka. Prišli so pred železniško postajo, kjer so jih razložili na košenine (travnike) z rahlim vzponom pred postajo. Stalno so bili pod angleškim poveljstvom in pred tisto klančino so jih še enkrat pregledali, da nimajo orožja. Spravili so jih v vrste po štiri in jih usmerili proti poslopju postaje. Sam je bil nekje v sredini skupine, in ko so se bližali postaji, so slišali, kako so tisti, ki so bili prvi v skupini, začeli vriskati. Prve vrste so namreč že zagledale skupino domnevnih domobrancev pri postaji – videli so oboroženo vojsko v domobranskih uniformah, proti katerim so jih vodili Angleži. »Živijo, živijo« in »naši fantje imajo orožje«, so se slišali veseli vzkliki iz prvih vrst. Nato pa so se toliko približali, da so poleg uniform in orožja razločno videli tudi »peterokrake« na vojaških kapah. Spoznali so popolnoma oborožene partizane, ki so s strojnicami čakali domobransko vojsko. Po kolonah je završalo, od glave skupine proti koncu kolone. Zraven so bili vsi oficirji in tudi komandant polka, ki so si hiteli trgati čine z obleke. Ko so prišli do postaje, je bilo vse jasno. Straže tu, straže tam. Odvreči so morali vse, samo prazen nahrbtnik, žlico in ‘porcijo’ so smeli obdržati. »Pa čutarico. Vse drugo pa stran!« Zgnali so jih v kolone po dva in jih natrpali v železniške vagone. Nagnetli so jih »kot šibice«, dokler je bilo v vagonu kaj prostora, nato pa v naslednjega in tako naprej, dokler niso opravili z vsemi. To je trajalo kar nekaj časa – nekaj ur. Nato je sledila vožnja v zaprtih vagonih. Koliko časa, ne ve. Tri dni in tri noči? Tudi tega ne ve, kje so se vozili. Drugi pravijo, da so šli do Maribora in iz tiste strani do Celja, ampak sam o tem ne more pričati.

4.5.7. Teharje

1. junija 1945 zjutraj so prispeli v Celje. Vsak vagon posebej so odprli in jih z brco ali udarcem pospremili v postroj. To je bilo kar na peronu. Sledil je poziv, naj se javijo vsi, ki nosijo čine. »K’er ima čin, ven!« Nekaj časa se ni javil nihče, nato pa se je javil prvi. »Takrat sem bil prepričan, da je to duhovnik Frelih, ki je bil župnik v Šmihelu pri Novem mestu, a so me kasneje prepričali, da sem se motil,« pravi naš [Stran 056]

Dominikova družina v Dolenjih Sušicah. Od leve proti desni: oče
								Ivanove žene Marije, brat Viktor, sestra Milka, spredaj Dominikovi
								starši z nečakinjo (hčerko sestre Milke), zadaj brat France,
								Dominik, Ivanova žena Marija in brat Ivan, pred njima brat Jože.

Figure 37. Dominikova družina v Dolenjih Sušicah. Od leve proti desni: oče Ivanove žene Marije, brat Viktor, sestra Milka, spredaj Dominikovi starši z nečakinjo (hčerko sestre Milke), zadaj brat France, Dominik, Ivanova žena Marija in brat Ivan, pred njima brat Jože.

sogovornik. Spomni se, da je imel ta duhovnik čin poročnika. Za njim se je kmalu javilo kar nekaj vojakov – menda okoli sto. Nekateri so se javili sami, druge pa so s polglasnim: »Ti pejt, ti pejt!« – verjetno iz strahu – izdajali sojetniki. To stoterico so ločili od množice ostalih in jih odpeljali neznano kam. Druge so v vrstah po štiri gnali čez celo mesto Celje pa do Teharij.

Ko so jih partizani v Pliberku nalagali na vagone, so bili še vsi Slovenci, tu v Celju pa so partizani govorili vsi srbohrvaško. Na konjih so stražili kolono, ki se je prebijala ob rečici Voglajni. Tedaj so nekateri od jetnikov – tri dni in tri noči so bili brez vsega na vagonih – planili iz kolone, da bi si olajšali žgočo žejo. Odjeknilo je nekaj strelov in nesrečniki so obležali, ker jih je zadel nenapovedan strel: v glavo, v hrbtenico … Kolona pa se je počasi premikala naprej, dokler ni prišla do Teharij. Kasneje je Dominik z drugimi sojetniki ugotovil, da v taborišče niso priganjali vseh z iste strani. Kolono, v kateri je bil sam, so ustavili, ko so prispeli do dolgega travnika, ki se je rahlo vzpenjal in končal s taboriščem. Iz kolone so odšteli po 20 jetnikov in stražarji na konjih so jih nato nagnali v tek po vzpetini, dokler ni izmučena skupina pritekla do mreže, ki so jo za njimi zaprli. Na ta način so prignali vse jetnike: »Kakor ovce so nas gnali noter. Ko smo prišli v taborišče, smo se razgledali in tam so nas natrpali v tisti veliki ograjeni prostor … kamenje belo in tam smo bili zaprti. … Zdi se mi, da sem enkrat ali dvakrat prespal, potem so pa iz mase začeli ljudi zbirati.«

Sledil je dolg postopek popisovanja in razvrščanja po taborišču. Po dve koloni sta vodili do ločene barake, kjer je skozi okno nekdo spraševal, drugi pa zapisoval. Zanimala jih je starost in čas služenja v domobranski vojski. Mlajši od 18 let in tisti, ki so bili manj kot pol leta v vojski, so bili razvrščeni v barako A, starejši od 18 let in z manj kot dvema mesecema v vojski pa v B. V skupino C so šli vsi, ki so bili starejši od 18 let in so bili vojaki več kot dva meseca. Dominik ocenjuje, da je bilo v A in B barakah med 1000 in 1100 vojakov, vseh ostalih 6 ali 7 tisoč pa je prišlo v skupino C. Ti niso prišli v barako, temveč v prostor, ki je bil ograjen s 4 metre visoko žico. Trajalo je kar dva ali tri dni, da so vse to razvrščanje izvedli, [Stran 057]šele nato so dobili redno hrano. V barakah so jo dobili okoli desetih dopoldan in štirih popoldan. Zjutraj so navadno dobili čorbo – kaj je bila, niso ugotovili – ter kilogram kruha za 20 ljudi. Bil je to komis, črn nemški kruh. Trajalo je nekaj časa, da so se navadili in uredili tako, da se je ob prihodu kruh tehtalo in je vsak dobil pravičnih 5 dekagramov. »Toliko, da nisi mogel ne živeti ne umreti.« Popoldne so dobili nekaj kuhanega, podobnega zelenjavni juhi. Kasneje so videli, da so imeli Nemci podobno sušeno zelenjavo za hranjenje konj. Vsake toliko je kdo našel v tej ‘juhi’ koščico, brez mesa, sklepali so, da je bila konjska ali od mule. Na tak način so nekako preživeli skoraj tri mesece, od 1. junija do 14. avgusta.

Barake so bile dolge približno 50 metrov, ločevalo jih je dvorišče. Sobe so bile predeljene, Dominik pa je bil v prvi sobi, kjer je bilo okno obrnjeno tako, da so lahko videli dogajanje na ograjenem prostoru, kjer je bila večina ujetnikov. Med barako A in barako B je bilo približno osem metrov prostora. Tukaj je bila tudi civilna baraka, v katero so strpali ženske, otroke in nekatere moške. Od ostalih barak je bila ena za ambulanto, ena za skladišče (tam so bile konzerve, ki so jih vzeli jetnikom ob prihodu), ena za kuhinjo. Vseh barak je bilo kakih sedem. Stika z zaporniki iz drugih barak niso smeli imeti, le občasno so se videli skozi okna, kadar ni bilo stražarjev. Enkrat v času kosila so h kuhinji šli zaporniki iz ograde (‘cejevci’) in Dominik je skozi okno ugledal bivšega kaplana iz Dolenjskih Toplic, takrat nadporočnika Martina Mavca, ob njem pa je prepoznal še dva sovaščana.

Približno deset dni po prihodu v taborišče je (verjetno) šest jetnikov pobegnilo iz ograjenega prostora. Stražarji so ostalim jetnikom rekli, da je nekdo od civilistov pretihotapil škarje za žico. Tako naj bi jetniki preščipnili žico, zadavili stražarje in ušli. Proti jutru so slišali streljanje. Tisti dan niso dobili hrane, vse jetnike so postrojili pred barako. Pred njih so prignali nekaj jetnikov, verjetno tistih, ki so jih ujeli. Komandant je rekel: »Pa so mislili, da se bodo rešili, pa se ne bodo! Nekaj smo jih že rešili mi, nekaj jih bomo pa še.« Potem so jih pred vsemi pretepali in maltretirali.

Dogajalo se je, da so jih stražarji namerno izzivali in potem pretepali. Iz barake je Dominik opazoval, kako je fant njegovih let (16 ali 17 let) v spremstvu dveh stražarjev šel med ujetnike v mrežo, hodil od enega do drugega, kot bi izbiral … Rekel je enemu: »Ti, pridi sem!« Ujetnik, ki je slutil, kaj bo sledilo, se je naredil, da poziva ni slišal in se rahlo obrnil vstran. Stražar pa je vztrajal: »Ti, ti, pridi sem!« Tako je poklical dva domobranca in ju postavil nasproti. Enemu je dal pendrek v roke in nato zahteval, naj udari drugega. Zapornika sta se gledala in se spraševala, zakaj naj bi ga vendar udaril. Stražar je pendrek vzel iz rok prvemu in ga dal drugemu ter ponovil zahtevo. Ta je sotrpina blago oplazil. »To ni nič! Udari ga bolj!« Vzel je pendrek in ga dal spet prvemu. Začeli so padati udarci, vedno hujši in težji … Padali so tako, da na koncu nista imela na sebi za prst cele kože …

Dominik pravi, da je bilo takih dogodkov še mnogo. Sedaj je marsikateri spomin že spustil v pozabo, včasih pa so ga take slike preganjale cele noči. Še sedaj večkrat ne more spati, razmišlja o teh stvareh, se zbuja iz morečih sanj.

4.5.8. Usoda jetnikov v ogradi C

Nekega dne se je začelo. Popoldne so pripravili skupino jetnikov iz osrednjega prostora, zvezali so jim roke zadaj, po dva skupaj, skupino približno dvajsetih ljudi. Ujetnike so pripravljali še podnevi, v barake se je slišalo pretepanje in pa jok ter molitve ujetnikov. Ko je padel mrak, so pripeljali majhne angleške kamione s kabino in ‘kesonom’ zadaj. Pokriti so bili s ponjavo in vsak posebej je ritensko zapeljal po osrednji poti taborišča do rampe. Tam so dvignili ponjavo in nagnali skupino zvezanih jetnikov – tudi s pomočjo brc – na tovornjak. Sedeli so ali pa klečali na kolenih, vsi so morali ostati sklonjene glave, dokler ni bil tovornjak poln, nato pa so s ponjavo pokrili ujetnike. Prvič, ko je tovornjak zvečer prišel, so ujetniki v barakah dobro videli dogajanje. Okno barake A je gledalo na prizorišče tega mučenja, ki je bilo dobro razsvetljeno, saj je že padel mrak. Ko so stražarji videli, da ujetniki v barakah spremljajo dogajanje na ravnici, se je eden izmed njih obrnil in kar tako na slepo spustil rafal. Trije ali štirje so takrat umrli, več jih je bilo ranjenih. Večkrat so streljali brez opozorila, tako da so se ujetniki odtlej skrbno skrivali pod oknom, ko so zaslišali dogajanje okoli ograjenega prostora.

Večer za večerom so poslušali trpinčenje in nato nalaganje živega tovora. Trajalo je kakšen mesec, da so ‘pospravili’ celo skupino. Ujetnikom v barakah je bilo rečeno, da jih odvažajo v Rusijo, na delo v rudnike. Kasneje so izvedeli kruto resnico, da so jih peljali v bližnje rudnike, Hudo jamo, Barbarin rov … in ne na delo.

4.5.9. Sojenje A-jevcem in B-jevcem

Ko se je odvažanje ujetnikov z osrednjega prostora končalo, so začeli soditi ujetnike iz barak (A-jevce in B-jevce). Zjutraj so poklicali [Stran 058]približno 50 jetnikov in jih v spremstvu stražarjev peljali v barako znotraj mreže, kjer so morali postrojeni čakati. Po trije so po stopnicah vstopali v barako in skozi vežo prišli v glavni prostor, kjer so bile postavljene mize, za katerimi sta sedela po dva stražarja. Zasliševali so vsakega posebej: prvič, drugič in tretjič. Dominik je imel nekaj sreče. Ko je prvemu zasliševalcu povedal, da je iz ‘Toplic’, je preiskovalca zanimalo, če prav iz Dolenjskih. Izkazalo se je, da očitno pozna Dolenje Sušice, od koder je bil pravzaprav Dominik, vendar več ni komentiral. Drugi ga je izprašal po času, ki ga je preživel pri domobrancih, tretji pa po razlogu, da se je odločil za domobrance. Po opravljenem zasliševanju so se posamezniki vrnili v postroj, kjer so z ostalimi čakali. Ko so postopek izpeljali pri vseh v skupini, je komandant prišel ven in prebral obsodbo. Dominik je dobil kazen 18 mesecev prisilnega dela in dve leti odvzema pasivnih volilnih pravic. Ko je skupina prišla nazaj, so se med seboj pogovarjali. Večina si je želela, da bi bili čim prej prosti, da bi lahko šli na delo v rudnike, tam bi ob delu dobili tudi hrano … Niso vedeli, da so nekateri njihovi soborci v rudnikih na drugačen način končali svojo pot.

Sojenje je trajalo toliko časa, da so končali sojenje približno dvema tretjinama jetnikov. Vmes je prišel 6. avgust 1945 in z njim t. i. amnestija. Takrat so najprej izpustili tisto tretjino jetnikov, ki še ni bila obsojena. Med neobsojenimi je bil tudi Alojz Počervina, edini znanec, ki ga je Dominik še imel v taborišču. Pred izpustom ga je prosil, naj domačim sporoči, kje da je – kljub obljubi tega ni storil, preveč se je namreč bal. Dominik je ravno takrat zbolel in bolničar, ki ga je videl, mu je rekel, naj se naslednji dan oglasi pri njem, da mu bo dal zdravila. Iz barake pa so lahko videli, kako so vsako jutro ob 6h čistili ‘bolnišnično’ barako in ob tem nosili preminule bolnike, ki so bili od stradanja in bolezni ‘kot dilce’. Nosili so jih v tankovski jarek, ki je bil pod cesto še iz časa nemškega taborišča. Te ljudi so zmetali noter in nanje nasuli nekaj lopat zemlje. K sreči je bil naslednjega dne na vrsti za izpust in tako je – namesto, da bi se zglasil v ambulanti – srečno dočakal prostost. Dominik Hrovat in ostali, ki so jim že izrekli obsodbo, so do svobode prišli kakšnih 10 dni za prvo (neobsojeno) skupino. Niso jih pa kar naenkrat izpustili, temveč v skupinah, ki jih je še nekaj časa spremljal stražar.

Dominik ve, da je kraj, kjer je bilo nekoč taborišče, danes povsem spremenjen. Takrat je gozd s treh strani obdajal prostor, tako da je bil dostop možen le z ene strani. Danes akumulacijsko jezero pokriva večji del nekdanjega prostora. Leta 1990 je bil s prijateljem Počervinom iz Jurke vasi prvič ponovno tam. Voznik buldožerja, ki je povedal, da tam dela že 16 let, je trdil, da je nad grobiščem najmanj 14 ali celo 20 metrov debela plast zemlje. Od skupine jetnikov, ki so bili v barakah A in B, jih je le 380 ali 400 dočakalo odhod domov – ostalih 600 ali 700 sojetnikov, ki so umrli zaradi stradanja, bolezni, mučenja ali uboja, počiva pod to zemljo, če jih niso pred zasutjem odpeljali drugam.

4.5.10. Čas po izpustitvi

Mati je ostala doma, kjer je bilo pravo razdejanje. Samo ena krava je ostala v hlevu, prašiči, kokoši, zajci in vse drugo pa je šlo. Komajda je životarila do konca vojne, ko se je vrnil oče. V Novem mestu je ostal še od prvega bega od doma. Ker je znal govoriti nemško, si je s tem pomagal in se nekako znašel. Tudi on je bil med tistimi, ki so s 7. na 8. maj bežali proti Koroški, vendar se je nekje pri Zidanem Mostu obrnil, prišel do Novega mesta in od tam nazaj domov. Imel je srečo, zgodilo se mu ni nič posebnega.

Starejši brat Stanko je umrl že med vojno. Leta 1942 je imel vnetje slepiča, morali bi ga odpeljati, vendar je ravno v tistem času prišla partizanska brigada v vas in nobenega niso pustili ven. Drugi dan so ga sicer pustili k zdravniku, a pripeljali so ga le do Straže, med potjo pa je prišlo do razlitja slepiča in čez dva dni je umrl, star 21 let.

Brat Ivan, ki je bil pri partizanih, je po vojni ostal v vojski. Visoko je napredoval in bil deležen vzpodbude, naj ostane v vojski, toda bil je izučen čevljar. Že pred vojno je bil vajenec v Dolenjskih Toplicah pri mojstru Maksu Henigmanu, kasnejšem narodnem heroju. Nekoč, že po vojni, je dejal, da »njemu se bolj sigurno zdi s kladivom v roki kakor pa s puško.« Pri tem je vztrajal in prevzel obrt v Ljubljani, na Poljanski cesti v Pegleznu. To je trajalo, dokler mu niso začeli nagajati in je zaradi vedno večjih davkov čevljarstvo pustil in odprl majhen lokal.

Dominik je prišel iz taborišča domov. Kljub temu, da je v mladosti hrepenel po tem, da bi šel od doma, je prevzel kmetijo, saj je bil edini dovolj star za zahtevno delo na kmetiji. Po poroki pa sta se z ženo Emilijo (rojeno Šenica) preselila v Meniško vas, kjer z družino živijo že 35 let.

Drugi brat Mirko je po umiku na Koroško ostal še nekaj časa tam. Kasneje se je prebil [Stran 059]

Leta 1955 je požar uničil pol vasi, skupaj 29 poslopij. Na sliki
								je pogorišče kmetije v Dolenjih Sušicah, ki jo je vodil Dominik
								Hrovat. Požar so med igro povzročili trije otroci, katerih oče je
								bil komandir milice. Za »kazen« so šli za nekaj mesecev na morje.

Figure 38. Leta 1955 je požar uničil pol vasi, skupaj 29 poslopij. Na sliki je pogorišče kmetije v Dolenjih Sušicah, ki jo je vodil Dominik Hrovat. Požar so med igro povzročili trije otroci, katerih oče je bil komandir milice. Za »kazen« so šli za nekaj mesecev na morje.

na Primorsko, vendar je od tam po enem letu šel v Italijo. Tam so ga zaprli v Torinu, kjer je bil enajst mesecev. Želel je emigrirati, pa ni mogel – ni imel namreč ‘garantnega lista’ in vize. Takrat je bilo potrebno, da je nekdo za morebitnega emigranta jamčil. Nezavidljivo je čakal v zbirnem taborišču v Raveni v Italiji. Po srečnem naključju je dobil zvezo s komandantom taborišča – ta je imel brata, ki je bil kapitan na trgovski ladji. Konec leta 1950 se mu je kot slepemu potniku posrečilo vkrcati na to ladjo in v štirih mesecih je prišel v Severno Ameriko, kjer je spet pristal v zbirnem taborišču. Preko materinih sorodnikov je končno dobil ljudi, ki so ga vzeli in zanj ‘garantirali’. Tam je zaživel in se poročil z ženo Jelko, Ljubljančanko, katere brat je bil domobranec in s katero sta se spoznala že v taborišču v Italiji.

Po vojni so Hrovatovi v Dolenjih Sušicah močno občutili zaznamovanost, čeprav je to veljalo za celo vas, saj jih je bilo malo več kot polovica na domobranski strani. Poniževanje se je najbolj čutilo, ko je prišel čas obveznih oddaj. Iz Dolenjskih Toplic je prišla kolona ljudi, s seboj so imeli transparente »Dolenje Sušice belogardisti«, »Belogardisti«, »Ne dajo obvezne oddaje« in podobno. To je bilo prva leta. Izmeriti so morali svojo posest, prijaviti njive in orno zemljo. Glede na tiste odmerke so jim odredili oddaje: krompir, žito, koruzo, jajca, vino … Vse glede na velikost posesti. V družinah, kjer so bili delavci, ki so delali v tovarnah, so dobili karte, kmečke družine pa ne. Hrana je bila tako borna, da so jedli koruzo in krompir, ki je bil namenjen prašiču. Dve leti je trajalo, da so ga zredili za zakol. Pred eno od oddaj je morala iti mati v Drganja sela, kjer je kupila masti, da so imeli dovolj za obvezno oddajo. Cena, po kateri so jim odkupovali, pa je bila minimalna, skoraj zastonj.

V družini kljub nasprotnim položajem med vojno ni bilo sovraštva. Manj stikov so imeli z bratom Mirkom, ki je bil v Ameriki. Nekje v 80-ih letih so se dogovorili, Ivan pa je organiziral srečanje. Dominik, Ivan s svojo hčerko in sestra Milka so šli na obisk v Cleveland, kjer je živel brat Mirko z ženo.

K sreči so se Dominikovi otroci lahko šolali. Zaživeli so polno življenje in si ustvarili domove, družine, kljub temu, da so živeli v svetu, kjer je bilo vse pisanje o dogajanju izkrivljeno na »našo« stran. Telesno trpljenje je minilo, a neresnica še danes boli. Mi pa vemo, da čeprav bolečine z zapisom ene zgodbe nismo zmanjšali, smo jo s tem naredili dostopno tudi drugim. In tako smo – upamo – korak bližje resnici o slovenskem narodu.[Stran 060]

4.6. Teharje po Teharjah

Janez Kraševec

4.6.1.

Da na kratko opišem življenje v Teharjah: v Celje smo prišli konec maja. Sprejeli so nas z močnim pretepanjem, ko smo skakali iz vagonov. Nato smo se morali postrojiti po štirje v vrsto, nakar so nas podili po celjskih ulicah in morali smo kričati: »Mi smo belčki, mi smo belčki, mi smo izdajalci slovenskega naroda,« in ker nisem dovolj kričal, sem jih dobil s puškinim kopitom po hrbtu. Nato je bilo »Lezi, diži se,« morali smo z usti pobirati smeti po tleh, pa naprej trčeči korak, nato so nas ustavili in eno skupino od moje vrste naprej pognali, mi smo pa čakali.

Nato so prišli trije pretepači s težkimi opasači in po vrsti od prvega do četrtega spraševali, koliko si jih pobil, koliko si jih poklal, pa tolkli po glavah, tako da nisem vedel, kje sem. Ostale so mi bule kot debeli orehi in sem jih nosil nekaj tednov. Za mano v vrsti je bil pa od poznanih Ivan Škrlj s Slemena in Fran Bečaj z Milave.

Potem smo prišli noter med barake. Na tla so razpeli šotorska krila in ukazali vsem prav vse oddati na krila, kar imamo, tudi žlice, nahrbtnike posebej, ostalo iz žepov pa posebej. Zatem je bil ukaz, da odnesemo te naše stvari gor v štabno poslopje, tudi jaz sem bil odrejen za to. Prinesli smo stvari gor v dolg hodnik, tam je bilo nekaj partizanov, z opasači so nas tolkli kot živino. Tam sem izgubil še kapo, tečem nazaj in je ni bilo časa pobrati, nato jo pobere neki partizan, me pokliče, se ustavim, ozrem nazaj, vrže mi kapo, jo poberem in tečem naprej oziroma nazaj k našim, kletvin in zmerjanja ni manjkalo.

V nekaj dneh so nas razvrstili v A, B in C. Mladoletni smo bili v A, nekoliko starejši, ki so bili malo časa domobranci, v B kategoriji, v C pa vsi ostali.

Nas so dali v barako, C so bili pa zunaj na kamenju, na gramozu.

Mi smo bili prav na koncu, v zadnjem prostoru, nas je bilo notri okoli stodvajset. Bili smo tik pod štabom, pod bunkerjem, tako da smo videli marsikaj, kaj se dogaja.

Tri dni nismo dobili nobene hrane, četrti dan pa so nas zgnali v stroj in nam razdelili nekakšne zverižene stare porcije in delili hrano. Hrana pa je bila veliko slabša kot za prašiče, nekakšna umazana voda pa malo zelja, ki so ga imeli Nemci za konje. Mi smo bili zadnji v vrsti, za nas je zmanjkalo, tako da štiri dni nisem dobil nič. Hodili so si nas ogledovat in pretepat vsakršno uro, tudi ponoči.

Da se vrnem nazaj: ko so nas razporejali, je bil vsak pred komisijo zaslišan. Povedati smo morali rojstne podatke, ali imaš doma brate in sestre, koliko stare, kje je bil oče, kje si služil ti, koliko časa itd. Nato so nas slikali do pasu, okoli vratu so nam obesili karton s številko, jaz sem imel številko 246. Bil sem obsojen na dve leti prisilnega dela, dve leti in dva meseca. Ob tej sodbi so nas razporejali, kam gre kateri; jaz sem bil določen za v C. Ko sem že odšel stran, se obrnem pa pravim, da jaz še nisem star osemnajst let, sem rojen decembra. »No, pa pojdi v A,« sem šel, pa sem ostal živ.

Potem pa so stalno iskali med nami oficirje in podoficirje, dobil se je tudi kakšen izmed nas, da je izdajal, pa tudi tisti ni preživel, so ga ravno tako odpeljali in vrgli v brezno.

Življenje je bilo neznosno, bili smo ušivi, umazani, vode nisem videl niti enkrat, lakota je bila, žeja pa še hujša. Enkrat smo stali pred barako trije Dolenjci pa jaz, pa pride partizan, in eden od Dolenjcev prosi: »Tako smo žejni, dajte nam malo vode.« »Ja, lahko, kar z menoj pojdite,« in vsi trije so šli, jaz pa ne vem, zakaj nisem šel. Odpeljal jih je malo stran od barak, trikrat je počilo in jih nisem nikoli več videl.

Delali so z nami, kar se je komu zljubilo, med seboj smo se morali pretepati, če kdo ni dovolj tolkel, mu je partizan na njem pokazal, kako se tolče.

Dobil sem drisko in so mi rekli, da moram v ambulanto, to je bil prostor za take, nič posebnega, edino po tisto hrano je šel bolničar, pa po dve žlici kavne usedline sem dobil ves čas, ko sem bil tam, to so bila vsa zdravila. Od mene je šlo krvavo blato, za oprati nobene vode nikjer. Kaj sem naredil, gate sem slekel, šel pred barako, kjer smo imeli kiblo za na stran hodit, tam v urinu opral gate, ovil, šel nazaj do ležišča, pogrnil in se ulegel na tisto, da se je posušilo. Za nas ni bilo vode, ves čas, vse tri mesece se nisem enkrat umil, ne spomnim se, da bi se.

Naše nahrbtnike so imeli shranjene v neki kleti; enkrat so trije Dolenjci zašli noter v klet in iskali po teh nahrbtnikih kruh, pa so jih dobili in nato prignali do nas, postrojili in prebrali naredbo, da so obsojeni na smrt z ustrelitvijo z utemeljitvijo, da so jih dobili pri kraji. Bilo je rečeno, da se pri njih ne krade. Nato je poveljnik taborišča vzel pištolo v roke in jim ukazal, da grejo pred njim. Še zdaj vidim, kako je eden klical mamo: »Mama, kje si, pomagaj mi!« Poveljnik jih je gnal za barake [Stran 061]

Suha krajina 1944

Figure 39. Suha krajina 1944

in jih ustrelil. Bili so stari šestnajst, morda sedemnajst let.

V Teharje so si nas hodili ogledovat razni funkcionarji, enkrat je bil prišel tudi Hribar z ženo, doma iz Loške doline, saj jaz ga nisem poznal, Ložanje so rekli, da je Janez Hribar, minister za kmetijstvo.

Da napišem še en, zame izreden dogodek: stojim v sobi pri oknu, pa pride mimo barake po cesti partizan pa drži v naročju zavitek s hruškami pa da eno v usta pa jo vrže stran čez cesto. Jaz pa sem zapičil oči in gledal, kam je padla, in si zapomnil. Hitro vzamem kapo z glave in po tleh nametem nekaj smeti, dobim kartonček, tiste smeti gor in hitro do stražarja, da ga prosim, ali lahko nesem na smetišče. Hitim in točno sem zadel, kje leži hruška, jo hitro poberem, hruško v žep in tako vesel nazaj, pa je bil priboljšek.

V Teharjah sem si stalno želel, in seveda vsi ostali, da bi se še enkrat najedel. Tudi oral bi, sam bi plug vlekel, samo da bi bil sit, travo in korenine bi jedel, pa jih ni bilo.

Imel bi veliko povedati, pa ne morem več, tako postanem vznemirjen. Fante so pretepali na vse mogoče načine, mučili, streljali, ampak so jih samo obstrelili v roko ali pa kam, da so se še mučili. Sam sem videl po domače Tazadnjega Lojzeta iz sosednje vasi, partizan ga je gnal dol na izhod, glavo povito v neke cunje, rame krvave, po hrbtu krvav, kolena krvava. Jaz mislim, da so ga prišli terenci iskat. Drugemu pa so čeljusti zdrobili, da mu je kri zalivala grlo. Tega si ne more nobeden predstavljati, če ne vidi.

Okleval sem več let, da bi obrazložil, kaj vse sem prestal, potem ko sem se vrnil iz Teharij. Tam je bil pekel in smo upali na rešitev, maloštevilni smo bili izpuščeni, kar sem doživljal kasneje, pa je bilo mnogo huje, ker je poleg mene trpela tudi družina. V Teharjah si vedel, kdo in kdaj te bo maltretiral, toda doma je bil psihični pritisk in strah tako močan, da te je živčno popolnoma izčrpalo. Posebno še, ker se je to dogajalo v dolgem razdobju od leta 1946 pa skoraj do 1990. leta, v krajših in daljših presledkih. Nekaj meni podobnih si je vzelo življenje, ker so obupali. To je bilo UDBI po volji, ker so nam tako vcepili še večji strah. Samo tisti to vedo, ki so doživljali, kako so se te zveri v človeški podobi naslajale s prav sadističnim zadovoljstvom.

Da opišem čas, ko sem prišel domov.

Spuščen sem bil 16. avgusta 1945. Naslednji dan, 17. avgusta 1945, sem se moral javiti na KNO Bloke, zatem pa drugi dan na okraj Cerknica, bil ponovno deležen zaslišanja in bil med pretepanjem zelo poškodovan, opomogel pa sem si šele konec februarja 1946.

Povsod zaničevan, maltretiran, vzeli so mi tudi odpustnico in je nisem več dobil. Bilo nas je skupina šestih, sedmih. Pet so jih spustili, [Stran 062]

Poročna slika

Figure 40. Poročna slika

mene pa Ivana Laha iz Nove vasi pa so pridržali. Poznal naju je Remžgarjev Ciril iz Žirovnice. Bil je sprva partizan, nato je bil ujet, potem pa domobranec in je imel zvezo s partizani. To so izsledili in ga zaprli, nato je pa divjal. On naju je peljal čez dvorišče in zaprl v eno klet ter zaklenil. Nato so se zbrali, bilo jih več, med njimi je bil tudi moj sosed Anton Intihar, po domače Matevžkov z Ulake, partizansko ime Gams.

Potem je prišel eden, vzel iz kleti Ivana Laha, ga odpeljal v eno drugo klet in začeli so ga pretepati, ta je pa vpil, kričal kar nekaj časa, jaz pa trepetaje čakal, kaj bo z menoj.

Zatem sem bil pa jaz na vrsti. Pride po mene, mi zaveže z eno umazano cunjo oči, nato pridejo še ostali, bilo jih je po moji oceni kakih šest, sedem, bila je tudi ena partizanka iz Loške doline. No, in začelo se je. Tolkli in tolkli so v glavnem po hrbtu kar dolgo časa. Potem je partizanka rekla: »Pa nehajte, dosti mu je.« Jaz sem med tistim dol zlezel, me je prijel in dvignil Stane Šega iz Grahovega in vlekel, nesel me je čez dvorišče do vhodnih vrat, odprl vrata proti cesti in rekel: »Zdaj pa, če boš komu povedal, boš ustreljen,« me brcnil v rit, tako da sem poletel proti cesti, klecnil na koleno in na roke, hitro, kolikor sem mogel, vstal in šel kakih 150 do 200 metrov do očeta, ki me je čakal z vozom. Že od daleč me je vprašal: »Kaj pa je?« ko je videl, kako grem. Pridem bliže »Kaj pa je?« Pa nič povedati, kaj je, nič. Zatem me je peljal domov. Noč je bila težka, doma me je mama slekla in rekla: »Ja, kakšen pa si?!« Po hrbtu sem imel krvave podplutbe.

Da povem še to: ko me je oče pripeljal z vozom iz Cerknice domov na Ulako, je čez nekaj minut že prišla k moji mami soseda, sestra Antona Intiharja, vprašat: »Pa menda ni bil tepen?« Mama ni pa nič rekla, ne da ne, ne da ja. Da bi rekla, da sem bil tepen, me sigurno ne bi bilo več med živimi. Drugi dan pa nazaj v Cerknico, pa k zdravniku. Zdravniku je oče povedal, da so me pretepli, ta ni nič rekel, samo to: »Takoj v bolnico!« Nato je oče dobil nekega voznika, pa plačal boš, mu je ta rekel. Koliko pa bo? Pa 500 lir. No, in so me dali noter, da me je odpeljal v bolnico. Prestrašen kot sem bil, sploh nisem verjel, da me res peljejo v bolnico.

Takrat so bile v bolnici še sestre usmiljenke Bila je tudi moja soseda Alojzija Mramor z Ulake, ki je še živa in bi lahko povedala, kakšen sem bil. Po hrbtu so me mazale z nekakšno blažilno mastjo in se je kar hitro izboljšalo, samo vročina ni nikakor upadla. Imel sem 41,3, za toliko vem, tako da se mi je bledlo. Bil sem na posteljo privezan kar precej časa in nikakor niso mogli zmanjšati vročine. Rekli so, da imam ledvice pretolčene in je šla kri na vodo, tako da sem celih 6 tednov ležal v bolnici. Za to vesta tudi moji sestri – Dani Modic, ki stanuje na Škofljici in Slavka Žnidaršič, ki živi na Bločicah. Saj to se ni smelo govoriti, da sem bil pretepen, rekli smo, da sem imel tifus, ne da sem bil tepen.

Leta 1948 marca meseca sem odšel v JNA in se vrnil novembra 1949. Leta 1950 pa sem se poročil na kmetijo v sosednjo vas. Poleg žene je tukaj živela še njena bolehna sestra, srčna bolnica, ki je kasneje umrla, stara komaj 50 let, in tast, prav tako zelo bolan zaradi posledic ujetništva v prvi svetovni vojni. Za težko delo na kmetiji sva bila sama z ženo. Rodilo se nama je šest otrok, v težkih časih, ko je bila obvezna oddaja največja, dohodkov nikakršnih, otroci majhni, pa je leta 1956 še umrl sin, star devet mesecev. Tako imam danes pet otrok – dve hčerki in tri sinove, osemnajst vnukov in štiri pravnuke.

Ko je prva hčerka odraščala, je bilo treba misliti, kam bo šla po osnovni šoli, in želela je iti v medicino. Šel sem v Cerknico v zdravstveni dom vprašat, če bi jo vzeli. Za direktorja je bil takrat Boris Kravanja in vprašal me je, po kaj sem prišel. Povedal sem mu in dejal je, da če imam kakšno priporočilo od zveze borcev, da bi jo vzeli, drugače pa ne. Tam pa nimam možnosti, sem dejal, in sem šel. Potem je šla pa v gostilno za natakarico, zame je to najslabši poklic, kasneje pa v tovarno v Cajnarje, zdaj je pa na kmetiji in ima opravka s kravami. Dva sinova sta bila pri vojakih v Makedoniji, sta pa tudi nesla s seboj karakteristiko, da je bil oče domobranec, in sta večkrat občutila, da niso delali z njima tako kot z ostalimi, neobremenjenimi.

No, aprila 1952 je žena rodila prvega otroka, hčerko. Julija meseca pa dobim poziv, da se javim na narodni obrambi. 1. avgusta 1952 so nas poslali na orožne vaje v Bosno, vrnil pa sem se 15. novembra 1952. Tam je bil še Lojze [Stran 063]

Družinska slika leta 1973

Figure 41. Družinska slika leta 1973

Marolt z Raven na Blokah, pa France Bauman iz Cerknice, za ta dva se spomnim, pa nekaj Primorcev, bili so od vsepovsod. Peljali smo se v Bosno v kraj Kosapovići pri Travniku. Tam so bile velike barake v obliki loka, v katerih smo živeli. Dali so nam nekakšno vojaško obleko, ki je ni bilo razpoznati, čigava je bila, iz več formacij, sivozelena, rjava, vse že kar izrabljeno. Še huje je bilo pa s čevlji. Velikokrat sploh niso ustrezali, pri vsakem koraku pa smo se še ugrezali v blato – v dolini je bilo samo blato.

No, in tam smo delali po deset, dvanajst in več ur na dan. Gradilo se je mesto ki se je kasneje imenovalo Novi Travnik. Delalo se je vse obenem – stanovanjski bloki, menze, hoteli, kanalizacija, vodovod. Naša skupina je delala šolo pod vodstvom Franceta Baumana iz Cerknice. On je bil naš delovodja, mojster. Podjetje pa se je imenovalo Petar Mečava, Kosapovići kod Travnika. Tam sem delal ravno sto dni. Doma na kmetiji pa žena z dojenčkom, štiri mesece starim, pa naj počne, kar hoče – v štali živina, na polju žito, krompir za kopati, mlačev in vse ostalo, povrh vsega tega pa še davki veliki tako, da je bilo za znoreti. Ko smo se tam pogovarjali z ostalimi, prav vsak je rekel, jaz sem po kazni, jaz vem, zakaj sem tukaj, in tako je bilo tudi z menoj. Bil sem domobranec, hodil sem vsako nedeljo k maši, v glavnem nisem bil za komunizem, zato so me pa na vsakem koraku preganjali na vse možne načine, tudi z obvezno oddajo, smo dajali veliko več kot nekateri, ki so bili njihovi.

Če pogledamo, samo gozda imamo 5 ha, dva rodova sta šparala, je prišla pa ta oblast in posekano je bilo do malega vse, pa nič nismo dobili za tisto. Bilo je leta 1950, 1951, za časa obvezne oddaje, in dobili smo odločbo, da poleg hlodovine in ostalih sortimentov pripravimo tudi drva, in to 30 prostorninskih metrov za tisto leto. Tako je bilo tri leta, kar pomeni 90 metrov v treh letih; in kdo je pripravljal? Sama z ženo sva delala z ročno žago in s sekiro, posekala, cepila, vse sama. Poleg tega je bilo pa še vse drugo delo na kmetiji, treba je bilo vse na roke pokositi, žito ročno požeti, orali smo z enim volom kar nekaj let, dohodka pa tako rekoč nikakršnega. Toliko enega trpljenja, skrbi in stroškov, pa ni bilo ne motorne žage ne traktorja, le garanje pa samo garanje.

Da malo opišem kasnejši čas.

Leta 1980 so prijeli Vinka Teliča, doma iz Loške doline. Bil je domobranec, bila sva v isti četi. On je ostal na Koroškem in je kasneje prišel domov na obisk, pa so ga spoznali in ga nazaj grede na meji prijeli.

Zatem se je pa začelo mučno življenje tudi za nas, ki smo kot mladoletni preživeli Teharje. [Stran 064]

Odkritje spominske plošče (Sveta Trojica na Blokah)

Figure 42. Odkritje spominske plošče (Sveta Trojica na Blokah)

Začelo se je zasliševanje in maltretiranje na vse mogoče načine, in to velikokrat.

Prvo moje zaslišanje je izgledalo takole, jaz za čas in datum ne vem, ker si nisem zapisoval. Bilo je dopoldne, je prišel udbovec k nam domov in vprašal, kje je ta pa ta, ja tukaj, samo ga ni doma, je v gozdu, pa žena tudi. To je bila sestra od žene in jo je poslal, naj me pokliče domov. Pojdi, je prišel eden iz Ljubljane, vprašal sem, kdo, ne vem, je rekla; kar reci mu, da ne morem iti, pa je šla in kmalu prišla nazaj, češ da je rekel, da moram priti domov in takrat se je v meni nekaj premaknilo, posumil sem. Grem domov, pa me čaka poleg kozolca en možakar. On zdravo, jaz pa dober dan. Se predstavi, mi na hitro pokaže en kartonček, pa zelo na hitro, nekakšno osebno, ne vem, kaj je bilo, in jo pomakne v žep, pa reče, z menoj greš in me je odpeljal, tako da žena ni nič vedela, kam sem šel in kdaj se vrnem.

No, in me je peljal v Novo vas na krajevni odbor, to je bilo pred poldnem, mi ukaže iti v eno sobo in reče: Tukaj boš napisal kot domobranec vse, kar se je dogajalo, kod ste hodili, kje ste vse bili, kaj ste počeli in tako dalje vse, vse.

Pa nimam ne svinčnika ne papirja. Mi je prinesel svinčnik, papir, jaz pa: »Slabo vidim,« mi je še svoja očala dal in rekel, zdaj pa piši, ko pridem nazaj, da bo napisano, pa je šel. Zaklene vrata, pa gre. In ga ni bilo do noči. Malo pred mrakom pride, odklene, pride do mene: Daj tisto, kar si napisal, mu dam. Ja, to ni nič. Rekel sem mu, da jaz nisem pisatelj. Potem mi je pa določil dva dni časa, in da pride zvečer iskat. Jaz nisem ne spal ne jedel nič, samo premišljal, kaj bom napisal.

No, in ob določenem času pride, me pokliče ven, ni prišel noter v hišo, mu dam tisto pisanje, potisne v žep, pa gre, tebi nič meni nič.

Ja, tako je bilo moje življenje v zlati svobodi, bilo je obupno. Ustrašil sem se vsakega, kdor je prišel. Ko sem ob jutrih vstajal in sem se v garaži odpravljal za v hlev, mi je toliko živo prišlo, da me zunaj za vrati čaka udbovec, da me bo zaklal, obenem pa sem mislil, naj bo že konec te muke, pa odprem vrata, pa nikogar.

In ta napetost, ta mora, ta strah, vse to je trajalo vse do devetdesetega leta. Včasih sem razmišljal, koliko bi v letih od 1945 do 1990 nabral takih dni, da sem se kolikor toliko sprostil, in bilo bi za kakšni dve leti dni in tednov, da sem vsaj malo pozabil. Nič čudnega ni, če so si nekateri moji kolegi iz krajev blizu mene, s katerimi smo bili skupaj zaprti v Teharjah, vzeli življenje. Eden je bil Anton Kovačič iz vasi Ravnik, ta se je obesil, drugi je bil Ivan Kotnik, Mežnarjev iz Topola, enostavno nista prenesla tega maltretiranja. Tudi v Loški dolini poznam primer, ko je človek naredil samomor.

Naj povem še to: v Teharjah je bil pekel, pa si nisem nikoli želel smrti, doma potem pa kar nekajkrat.[Stran 065]

5. Slovenske teme

5.1. Zima 2012/2013

Justin Stanovnik

5.1.1.

Na kaj bi moral nekdo pokazati, da bi se tisti, ki je to naredil, in tisti, pred katerimi je bilo to narejeno, mogli slednjič sporazumeti, da so zadeli na to, kar središčno določa slovenske reči v zgodovinski sedanjosti. Najprej pa, ali je to sploh mogoče? Ali pa je morda tako, da je vsako prizadevanje te vrste zgrajeno na utvari in že vnaprej obsojeno na neuspeh? Ali pa je na vsem še kaj hujšega: da bi iskalci, zavedeni od neuresničljivega pričakovanja in v preveliki vnemi, v kakem perifernem pojavu zagledali znake središčnosti in ob tem od tam začeli gledati na tako najdeno celoto. Stvari celote bi se, ker bi jih gledali iz napačne perspektive, pokazale v bolj ali manj neresnični podobi, odvisno od tega, kako razsrediščena bi utegnila biti izhodiščna točka.

To je ena od reči, ki bi se je morali pri našem iskanju zavedati. A res samo zavedati, se pravi zanjo vedeti, da ne bi v hevristični zagnanosti prehitro razglasili naših središčnih odkritij. Ta odkritja pa morajo na vsak način biti naš cilj, zakaj od njih je odvisna celost našega razumetja in uspešnost naših intervencij.

Ko sem v neki razpravi prvič prebral naslov Furetove knjige Misliti francosko revolucijo – Penser la révolution francaise – me je ponovno obšla ta misel. Če pravim, ne misliti o francoski revoluciji, ampak misliti francosko revolucijo, če naredim stavek z direktnim objektom, imam pred seboj nenadoma celoto z njenim središčem; brez središča namreč ni celote. Če hočem razumeti celoto, moram identificirati središče.

Opozorjeni od našega francoskega primera bi se torej morali posloviti od razmišljanja o našem sedanjem slovenskem času in začeti misliti slovenski sedanji čas: morali bi jemati v roke kos za kosom in jih odlagati, ko bi videli, da ne izkazujejo sposobnosti, da bi prevzeli in opravljali središčno vlogo, vse dokler ne bi našli takšnega, ki bi mogel kandidirati za status središča sedanjih slovenskih reči. Iskanje središča je torej podobno postavljanju hipoteze, ki se šele na koncu izkaže za pravilno ali ne. Naj sedaj preidem k stvari.

To, kar danes upravičeno postavljamo v središče slovenskega družbenega obstajanja, v tem smislu, da dosega vse poglavitne momente njegove celote in z emanacijo svoje specifične narave in svoje specifične moči nanje usodno vpliva, je latentna državljanska vojna. To je težka, morda najtežja konstatacija, v katero nas je resničnost prisilila, da jo naredimo. Pomeni namreč nič manj kot to, da je Republika Slovenija država v vojnem stanju s seboj. Strašno ironijo nam je torej zgodovina priredila. Uspelo nam je postaviti državo, a se je prav kmalu izkazalo, da je ta zapozneli zgodovinski dosežek v protislovju s seboj. V zgodovinskih dimenzijah taka država ne more obstajati. Da je vojna, ki poteka v Republiki Sloveniji, latentna, je dejstvo, ki to vojno dela posebej nevarno in na dolgi rok posebej uničujočo. Defektov, ki jih izkazuje država na vsakem koraku zaradi nepriznanosti tega stanja, ne moremo imenovati s pravim imenom, kar povzroča med državljani vedno večjo dezorientiranost – vse zato, ker jezik tega osnovnega dejstva ne pokriva. Nazadnje – v konkretnem času, ko postaja zmeda vedno bolj akutna – jim ta osnovna negotovost začne jemati politično, moralno in človeško kompetentnost.

Da ima latentnost državljanske vojne v Sloveniji tako trdno in dolgo življenje, je predvsem posledica prizadevanj postboljševiške levice v politiki, v medijih, v kulturi. Državljanska vojna je za obstoj te levice ne samo koristna, ampak nujna, a le dokler se ljudje pokoravajo dogovoru, da je nihče ne bo videl. Dokler sicer deluje, a o njej nihče ne govori, je torej ni. Beseda politika, na primer, se že nekaj časa uporablja brez atributov, kakor da je ena sama, kakor da ne bi bilo nobene razlike, ali jo izvajajo postboljševiške ali pa izvorno demokratične sile. Toda to sta dve, v svojem zgodovinskem vzgonu tako različni sili, da je v njima koničasto nasprotje: ena od njiju teče v tradiciji Demosa, ena pa v tradiciji totalitarnih boljševiških sil, formalno prilagojenih demokratskim postideološkim shemam. Ena politika je pristna, druga nepristna; ena se lahko sklicuje na zgodovino, druga na ideološki mit, v lastni režiji postavljeni mit. Nasprotje med njima je tolikšno, da dosega razsežnost, ki smo jo označili za državljansko vojno. Nasprotje, ki pa mora ostati latentno in mutasto, kakor smo rekli.

V nekem nedavnem televizijskem razgovoru se je po sebi, takorekoč, pojavila potreba, da [Stran 066]spregovori o odsotnosti prava in politične kulture. Voditeljica se je nad tem škandalizirala: »Kje pa je razlog? Saj nismo bili rojeni brez vse kulture in vsega védenja. Nekaj se je moralo zgoditi v vsem tem času. Kaj se je zgodilo?« Napeto sem čakal, da bo slednjič počilo in bo padla odločilna beseda. Vedel sem, da se ne bo nič zgodilo, a sem vseeno čakal, ker se mi je to sprenevedanje zdelo tako zelo nenaravno. Vedel sem, da bo tudi ta trenutek šel mimo neizkoriščen, kot vsi doslej, a sem v brezupu vendar upal, da se bo kdo oglasil in povedal, da je ozadje, ki generira našo nemoč in našo bedo, dejstvo, da duhovne in družbene parametre našega bivanja določa latentna državljanska vojna – v vseh svojih aspektih. V fizični državljanski vojni, ki je divjala v Sloveniji med vojno, so s pomočjo tujih političnih agentur zmagali boljševiki, ki so v deželi zrušili tradicionalni evropski red in uvedli svojega, zgrajenega na umetni ideološki zasnovi. (To je bil razlog, da so morali ta red vzdrževati s političnim nasiljem in biološkim iztrebljanjem ljudi drugačnega gledanja). Potem pa, ko so bili s sesutjem sistema, ki so ga postavili, poraženi tudi oni, so zaradi koncesije, da ruševin svojega sistema vojaško ne bodo branili, uspeli tudi v tem, da mirovna pogodba po državljanski vojni ni bila niti predlagana, kaj šele napisana in podpisana. Poraz boljševikov tako ni bil registriran, kar jim je omogočilo, da so v okviru demokratskih shem, formalno sprejetih, še naprej lahko uprizarjali svoje manipulativne posege v družbo in njene politične, gospodarske in kulturne strukture. To so izvori latentne državljanske vojne v Sloveniji.

Prva ciljna točka kriptoboljševiške strategije je bila nova država, ki je nastala na ruševinah njihove psevdopolitične tvorbe. Država, ki je formalno nastala tudi s pomočjo njihovih plebiscitnih glasov – bili so ti glasovi del njihove sestopne igre – a je bila ta država vendarle nezaželen otrok, ker jih je venomer spominjala, da jih je zgodovina, njihova tolikanj izklicevana zaščitnica in garant, osmešila s svojo javno nezvestobo.

Tako se je zgodilo, da je samostojna slovenska država postala predmet njihovega visceralnega sovraštva. A sovražiti neko stvar ni tako lahko. Mnogo laže je sovražiti človeka. Tu stopi v igro Janez Janša, ki ni bil samo viden politik te države, ampak človek, ki je bil z njo takorekoč še pred rojstvom, ne ravno njen oče, gotovo pa najmanj boter in varuh. Vedno se je zgodilo kaj, kar mu ni dovoljevalo, da bi branil njene interese. Poleg tega je bil Pučnikov človek, v poudarjenem pomenu te besede. Bil je tudi različen od drugih: drugače je hodil, drugače je govoril. Ni bil meščan. Tisoč let bi bilo premalo, da bi postal Darko Štrajn. Salonski boljševiki so čutili, da jih prekaša, vseslovenska liberalna klientela pa jim je sledila že zaradi tega, ker masa šele takrat najde svoj mir, ko najde koga, ki ga lahko sovraži. V preteklosti so videli lepo pravljico in to jim je Janša uničil. Obenem pa niso bili takega duha, da bi jih totalitarizem motil.

Dvajset let so ga prenašali in sprašujemo se, kaj se je zgodilo, da so ga sedaj sklenili odstraniti. Že lani spomladi so preko sindikatov dokazovali, da lahko na vitalnih sektorjih onemogočijo državo. Kaj pa jih je nagnilo, da so se odločili za to simbolno smrt. Res, le kaj? Ali so bili to njegovi začetni uspehi pri saniranju slovenske finančne in gospodarske krize? Ali je nastopila nevarnost, da postane nekakšen rešitelj naroda in države? To bi bilo res neznosno, po vseh porazih, ki so zadnje čase doleteli levico: Pahorjeva politična Canossa; zasilni značaj njegove predsedniške zmage; nerodno Jankovićevo štorkljanje po političnem parketu; v celoti pa moreča slutnja konca postboljševiške kariere sploh.

Nazadnje le ne bi bilo tako čudno, če bi ljudje končno zagledali nekaj tako enostavnega, kot je končni seštevek in bilanca boljševiškega posega v zgodovino naroda. Naj ga predstavimo v nekaj črtah.

Najprej njegova montaža. Montaža boljševiškega socializma je dokazano stala štirideset tisoč slovenskih življenj: dvajset tisoč jih je vzela boljševiška roka neposredno, dvajset tisoč pa posredno, z reklamnim vodenjem takoimenovanega narodnoosvobodilnega boja. Toliko glede montaže. Demontaža pa sicer vsaj doslej ni zahtevala nobenih življenj. Razgradnja nečesa tako nenaravnega, kot je družbena lastnina v zasebno lastnino, pa je tako zapleten proces, da daje obilo prostora za protipravno ravnanje. Poleg tega pa so se tega sekularnega lova na imetje lahko udeležili samo tisti, ki so imele določene teoretske, še bolj pa praktične izkušnje v ravnanju z velikim premoženjem. To pa so bili izključno – ponavljam, izključno – ljudje, ki so bili del nomenklature ali pa z njo v tesnih navezah. Ljudje, ki so kravalizirali po ulicah in trgih, bi lahko vedeli, katera politika jim je torej »ukradla državo«. A ni šlo za to. Šlo je za izgon Janše iz politike. Kar sledi, je neizogiben sklep. Bilanca slovenskega dvajsetega stoletja je naslednja: montaža boljševiškega socializma je stala štirideset tisoč, lahko rečemo nedolžnih življenj; njegova demontaža pa neki [Stran 067]mnogokratnik številke 40.000, ki označuje depriviligirane izgubaše v lastninski tekmi in ponovno pavperizacijo slovenskega proletariata. Bilanca je jasna, akterji tudi in pomen celotne zgodbe tudi.

In vendar je evropska poslanka mag. Tanja Fajon med nedavnim obiskom v »starem kraju« mogla formulirati željo, da bi rada peljala ljubljanske protestnike v evropski parlament, da bi tam »argumentirano povedali, kako se pri nas rušijo pravna država in evropske vrednote«. Kdo ruši pravno državo in evropske vrednote?

To je ena od tisoč izprevrženih informacij in deformiranih dejstev, ki jih slovenski mediji vsak dan servirajo domači in tuji javnosti. Da bi pokazal, kako to učinkuje, bom še sam izdelal eno tako informacijo. Dr. Božo Repe je v nedeljo 13. januarja 2013 rekel, da so »banditi postali osvobodilna vojska«. Ta citat je seveda ponaredek. Repe ni povedal nič takega. Rabil je sicer iste besede v istem zaporedju, njihov pomen pa je bil čisto drug. S to malverzacijo pa smo hoteli povedati samo to, kaj se dogaja v ljudeh tisočkrat in tisočkrat na dan, ko morajo – v svoji nemoči – prenašati ohole domislice medijskih gospodarjev resnice.

Naj vam navedem še en primer. V Delu 14. jan. 2013 je Lojze Sočan (ES me je poučila, da je gospod profesor s FDV) plediral za to, da bi si Slovenci postavili za vzgled »družbo konsenza«. Prav, toda družbe konsenza so dveh vrst. Eno družbo konsenza je tisoč let ustvarjala in potem še tisoč let branila antično-krščanska civilizacija. Druge »družbe konsenza« pa so tiste, ki so jih v dvajsetem stoletju zagotavljale tajne policije in katera od variant partije. Zamislil pa si je to »družbo konsenza« in idejni osnutek zanjo izdelal padli evropski intelektualec.

Družba konsenza, ki so jo po različnih slovenskih mestih nedavno izklicevali zaripli protestniki, je bila družba konsenza druge vrste

5.2. O resnici in resničnosti

Marko Kremžar

5.2.1.

Na začetku križevega pota stoji Pilatova zavestna obsodba nedolžnega in njegovo vprašanje: »Kaj je resnica?” (Jn 18,38)

Ker evangelist Janez ne poroča, da bi Jezus na to vprašanje odgovoril, se upravičeno vprašamo, zakaj je molčal On, ki je še prejšnji večer ob Tomaževih dvomih dejal o sebi, da je Pot, Resnica in Življenje. (Jn 14,6) Če smemo tvegati odgovor, lahko rečemo, da naš Odrešenik ob tej priložnosti verjetno ni spregovoril, ker je bil odgovor izražen že v samem vprašanju.

5.2.2. Kaj je resnica?

Človek se lahko vpraša o resnici na več načinov. V trenutku dvoma se lahko obrnemo k nekomu, ki mu zaupamo, in ga prosimo, naj nam pomaga prav odgovoriti na vprašanje: Kaj je resnica? Tudi je mogoče, da se zamislimo ob vrsti različnih mnenj in sami pri sebi zaskrbljeno rečemo: Kaj je resnica? V obeh primerih si želimo odgovora, ker smo prepričani, da resnica je. Dvomimo o svoji zmožnosti, da bi jo našli brez pomoči ali brez dodatnega napora, a ne dvomimo, da resnica je in da nam je potrebna. Mogoče pa je tudi, da brezbrižno skomignemo z rameni in z istimi besedami odrinemo od sebe vsak poizkus iskanja resnice. V tem primeru ne gre več za pravo vprašanje, temveč za izraz dvoma o obstoju kakršnekoli resnice.

Iz Pilatovega stavka: »Kaj je resnica,« ne zveni želja po spoznanju, marveč skeptičen prezir do iskanja resnice, ki je zanj neoprejemljiv in konec koncev nezanimiv pojem. Njegovo navidezno vprašanje je odgovor na slovesno izjavo, s katero je Jezus zaključil svoj zagovor pred svetno oblastjo: »Zato sem rojen, in zato sem prišel na svet, da pričujem resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37 in sled.)

Zadnje Kristusovo sporočilo in opozorilo, izrečeno svetni oblasti, govori o pomembnosti resnice. In ko oblast, poosebljena v Pilatu, malomarno zavrže moralno vrednoto, ki jo predstavlja resnica, brez oklevanja javno ponovi svoje prepričanje o obtoženčevi nedolžnosti in ga hkrati obsodi na smrt. Zanimivo, da je ta vzornik skeptikov in sodobnih relativistov pokazal hkrati prezir do resnice in do pravice. Obsodil je človeka, ki ga je spoznal za nedolžnega, in si nato umil roke. Lahko si ga predstavljamo, kako si ob tem dejanju posmehljivo zamrmra: »Kaj je pravica?«

V tej povezavi dogodkov lahko vidimo potrdilo, da je spoštovanje resnice neločljivo povezano s pravičnostjo, oboje pa z vladarsko, lahko bi rekli, s politično dejavnostjo. Še več. Gre za moralni vrednoti, ki s svojo prisotnostjo ali [Stran 068]odsotnostjo zaznamujeta slehernega javnega delavca, pa tudi njegovo delo in posredno celotno družbo. Pilatov primer nas opozarja na težke posledice nespoštovanja resnice in preziranja pravice. Ni mogoče zavestno zavreči resnice, ne da bi hkrati na neki način povzročali krivico, ki doseže v naravnem redu svoj višek v uničenju življenja.

5.2.3. Ena ali več resnic?

Dandanes se širi po svetu in celo med kristjani dvom glede obstoja objektivnih resnic. Od vseh spoštovana resnica z veliko začetnico se umika mali resnici, ki je iz dneva v dan bolj podobna osebnemu, razpoloženjskemu mnenju. Resnica, ki bi morala povezovati človeštvo okrog svoje veličine v smiselno enoto, postaja, razveljavljena v okviru relativizma, sredstvo naraščajočega drobljenja družbe in tudi že njenih temeljnih naravnih občestev. Vse bolj pogosto je, da živijo celo verni ljudje ne le dvojno moralo, marveč da sprejemajo v praksi tudi neko medlo dvojno resnico.

Pojav sprejemanja več resnic, »moje«, «tvoje«, »naše« in »vaše« resnice, izhaja, ne glede na filozofske osnove, iz vsakdanje želje povprečnega sodobnika po ugodnem, neodgovornem, predvsem pa nekonfliktnem življenju. Sodobni človek beži pred konflikti, boji se biti drugačen, različen od množice. Jasnost mišljenja mu je neprijetna, ker bi utegnil ob svetlobi opaziti ob sebi kak, morda še težko sprejemljiv, sodobni poganski »tótem«.

Sprejemanje možnosti, da obstaja več resnic, pa je lahko tudi posledica nekritičnega sprejemanja več, lahko tudi vzporednih realnosti. Od nekdaj je človek ob objektivni, ontološki stvarnosti, katere izraz je resnica, iskal oddiha v magični, fantastični, ali kot jo imenujemo danes, tudi virtualni realnosti, ki se izraža v čustvenem doživetju in pripovedi, pa tudi v srhljivem užitku zunanjih vtisov.

To je realnost, ki jo doživlja pisatelj ob snovanju povesti in bralec, ko se vživi v njegovo pripoved. Tako, magično realnost vsebuje tudi slika ali kip kot umetnina, poleg objektivne stvarnosti, predmeta samega na sebi. Tudi igra, bodisi kot teater ali kot hazard, vpelje človeka za nekaj časa v svet fantastične realnosti. Podobna je virtualna računalniška realnost, ki ni isto kot objektivna stvarnost računalnika. Taka fantastična, neresnična realnost je od nekdaj vplivala na čutenje ljudi, a verjetno malokdaj v preteklosti tako množično kot v zadnjih desetletjih v svetu televizije in računalništva. Čeprav zaradi svoje minljivosti ne more nadomestiti v vsakdanjem življenju objektivne realnosti, jo vendarle lahko zastre do take mere, da človek za hip nanjo pozabi. Iz vsakdanje prakse vemo, da se ljudje zatekamo ne le v poezijo, v umetnost ali v hipnotični čar televizijskega ali računalniškega zaslona, ampak tudi v svet hazardne ali virtualne igre in športa, da pozabimo za »kratek čas« na težo in objektivno realnost dneva.

Pri tem je treba poudariti razliko med poezijo, glasbo, skratka, med umetnostjo in med drugimi oblikami magične realnosti. Medtem ko ostajajo te na površju čutnega dojemanja, pa se resnična umetnost, ki je sicer lahko tudi razvedrilo, ob poustvarjanju lepote nagiba k uvidom globlje, ne manj resnične stvarnosti. Ta lastnost, ki jo dojame, kdor umetnino doživlja, daje umetniškim delom trajnejšo veljavo, ki je ostale oblike kratkočasnih, a površinskih razvedril nimajo.

Kolikor sega omenjena namišljena, fantastična realnost na področje človekovih čutov in čustev, je subjektivna in kratkotrajna. Srečujemo se pa še z drugo neresnično »realnostjo«, ki jo je imenoval npr. de Athayde v svojem času mitološka realnost,4 a bi jo danes verjetno laže prepoznali pod imenom kake ideologije. Ta ima globlje korenine in trajnejše posledice.

Mit si ljudje ustvarimo tako, da dajemo nečemu, kar osebno cenimo, značaj vrednote, ali da damo neki resnični, a relativni vrednoti nižjega reda značaj absolutne vrednote. V vsakem primeru vsebuje mit ob nečem, kar je subjektivno vredno, nekaj, kar ni resnično. Pri velikih družbenih mitologijah, kot so ideologije zadnjih stoletij, gre za prevrednotenje resničnih vrednot, kot so npr.: svoboda, država, narod, pa tudi imetje in napredek, ki so si jih postavili ljudje na vrh svoje vrednotne lestvice. Tako so si ustvarili mite, ki pogojujejo njihov pogled na svet in na vrednotenje v okviru bolj ali manj okrnjene stvarnosti, ki ji lahko rečemo tudi ideološka realnost. V sodobnem svetu se ta izraža kot ideologija, pa tudi kot sekta, s stališča objektivne resničnosti pa kot zmota. Ta sicer neresnična realnost lahko pritegne in tudi zasvoji človeka zaradi delne resničnosti ali vrednote, ki jo vsebuje. Iz istega razloga imajo miti lahko močan in dolgotrajen vpliv tako na posameznika kakor tudi na družbo.

Ker moremo vrednost vrednot med seboj le primerjati, se celotna hierarhična piramida vrednot ureja z ozirom na eno in edino absolutno vrednoto, ki z vrha vrednotne piramide ali lestvice pogojuje vse druge relativne, nižje [Stran 069]stoječe vrednote. Kadar si ljudje postavimo na vrh te lestvice neki mit, smo s tem pogojili celotno strukturo vrednot in z njo, če se tak pogled na svet razširi, zaznamovali kulturo z nekim svetovnim nazorom, z ideologijo, in smo v skladu z njo pričeli usmerjati družbo.

Verstva, ki priznavajo Boga kot najvišje Dobro in popolno vrednoto, poznajo mistiko, to je globoko doživet, neposreden stik človeka z Bogom. Podoben, a ne enak enostranski odnos si ustvarjajo ljudje tudi do mitov. Kakor resnična vrednota, ustvarja tudi mit s posamezniki bolj ali manj močno vez pripadnosti. Tak, mistični odnos do mita omogoča ljudem, da živijo nekritično v mitološki ali ideološki realnosti, da v skladu z njo delujejo in so se za svoj mit tudi pripravljeni žrtvovati. Ker miti, kljub delnim vrednotam, ki jih vsebujejo, niso resnični, se prej ali slej izčrpajo, izgubijo prepričljivost in privlačnost. Vendar ljudem, ki so se navadili na te vrste »realnost«, ni težko zamenjati preživelega mita z drugim ali pa zdvomiti nad vsako resničnostjo in nad sleherno resnico.

Še ne oddaljena preteklost je pokazala, da pripadnikom nacistične kakor tudi komunistične ideologije ni bilo težko zamenjati prej nedotakljivih mitov z novimi, ne da bi to vplivalo na njihovo življenjsko prakso. Ustvarjanje novih mitov in prilagajanje starih novim razmeram omogoča »izbrancem«, ki razpolagajo s potrebnimi sredstvi, da ohranjajo videz neprestane »naprednosti« tudi potem, ko se je izkazala nerabnost njihovih dotedanjih dogem.

Pri mnogih sodobnikih pa je ob razočaranju nad izčrpanim mitom zazijal na vrhu njihove vrednotne lestvice vrednot nov mit, ki je praznina. Nihilizem kot odsotnost sleherne vrednote, kar ima kot posledico radikalno skepso, postaja z vsakim dnem močnejša družbena silnica, usmerjena proti temeljni, eksistenčni vrednoti, ki je življenje.

5.2.4. Resničnost in življenje

Sprejetje objektivne resničnosti, ki je naša naravna danost in izhodišče realizma, je potreben pogoj za življenje iz resnice in končno za obstoj človeškega rodu. Ta trditev bi se lahko zdela še pred nekaj leti pretirana, a jo današnji svet potrjuje, ne morda s filozofskimi dokazi, temveč z vsakdanjo prakso.

Svoboda je velik dar, ki zaznamuje človeka in mu daje posebno odliko sredi živega stvarstva, ki ga obdaja. Zato upravičeno trdimo, da je svoboda naša prirojena pravica, a pri tem ne bi smeli prezreti, da vsaka pravica nalaga odgovarjajočo dolžnost. Svobodo moramo živeti odgovorno. Pomeni, da bomo za naše svobodne odločitve dajali odgovor pred Stvarnikom, ki nam je ta dar zaupal, pa tudi pred soljudmi, pred družbo, ki jo s svojimi dejanji in opustitvami duhovno in tvarno bogatimo ali oškodujemo.

Za ljudi, ki ne verujejo v Stvarnika, se odgovornost omejuje na dejanja, ki jih zahteva, prepoveduje ali dovoljuje družbeni dogovor v obliki zakona. Ker pa zakone pišejo in po njih razsojajo ljudje, pomeni, da v takem primeru človeštvo samo odloča, kaj je dobro in kaj slabo. Tako postajamo ljudje odgovorni le sami pred seboj, kar spominja na prvo skušnjavo človeškega rodu, o kateri nam govori Geneza. Prva človeka sta verjela Zapeljivcu, da se jima bodo, ko prelomita ustvarjeni red, »odprle oči in bosta kakor Bog«, ker bosta »spoznala dobro in hudo«. (1Mz 3,5) Pomeni, da bosta lahko sama, po svojem spoznanju, odločala o tem, kaj je dobro in kaj ne. Kolikor so zakoni, ki jih ljudje spreminjamo po želji večine, odsev le našega lastnega vrednotenja in naših želja, smo odgovorni le pred seboj. Na ta način se krepi v družbi skupinska, v posameznikih pa osebna sebičnost. Sebičnost pa je nasprotje ljubezni, ki je vir življenja. Tako je razumljivo, da je postala smrt, ki je prvotni človek ni poznal, kot beremo na prvih straneh Geneze, posledica naše, vase zagledane, izvirne sebičnosti.

Sebičnež, ki se usmerja vase, izgublja s tem čut za potrebe bližnjih in za njih pravico, pa tudi za globljo stvarnost, ki ga obdaja, ter postane brezbrižen tako do resnice kakor do Stvarnika. Zapira se v ozek svet svojih neposrednih koristi, vtisov in čutov. To je lepo povzel prof. Milan Komar v svojem eseju »Pot iz mrtvila« takole: »Pomanjkanje smisla za resnico in z njim združena nesposobnost za dobroto, ki jo tolikokrat opazujemo v današnjem svetu, sta v veliki meri posledica propadanja zavesti, da je stvarnost božje delo, da za stvarmi stoji Bog.«5

Še dolgo po tem, ko je človek zbrisal s svoje vrednotne lestvice Boga, je po tradiciji vendarle vrednotil še velik del dejanj v skladu z naravnim redom, čeprav ga ni priznaval. Relativne, a resnične vrednote, katerim je dajal človek absolutno vrednost, so vendarle vsebovale toliko resnične veljave, da so lahko pomagale živeti, četudi so, kolikor so bile zgrešene, življenje tudi otežkočale. Morda so bile kdaj celo vzrok trpljenja in smrti, a niso bile namenoma usmerjene proti življenju. Ko pa je [Stran 070]

Pot … resnica … življenje

Figure 43. Pot … resnica … življenje Janez Rihar

iz našega osebnega in družbenega življenja izginil pojem najvišje, absolutne vrednote in se je s tem sesul ves vrednotni sistem, ki je, celo kljub večkrat zgrešenemu vrednotenju, skozi tisočletja predstavljal moralno strukturo družbe, smo pričeli ljudje uporabljati svojo svobodo samomorilno.

Morda smemo prvič, odkar je modri Sirah pred tisočletji zapisal: »Pred človekom sta življenje in smrt, kar hoče, se mu bo dalo (Sir 15,17),« te besede razumeti dobesedno. Človeški rod ni le zmožen uničiti zemlje z energijo, ki jo je odkril ob spoznavanju in drobljenju materije, ni zmožen uničiti življenja le z zastrupljanjem narave, marveč je z mamljivim občutkom popolne, neodgovorne svobodnosti brezobzirno segel v srčiko naravnega reda, v človekovo najglobljo danost, v njegovo spolnost, v spočetje življenja in v družino.6

Človek, ki ne veruje v Stvarnika in ne spoštuje resničnosti stvarstva, tudi ne spoštuje sebe, ker vidi v sebi in v človeštvu produkt slučaja in ne smiselnega izraza božje ljubezni. Neodgovorna svoboda in prezir naravne danosti imata za posledico, da hoče po božji podobi ustvarjeni človek sam sebe ustvariti na novo, po lastni podobi. To poskuša doseči na več načinov, značilno pa je, da je pri tem zagledan vase kot v svojo stvaritev. Pomeni, da svojo sebičnost veča, dokler povsem ne izgubi čuta za drugega. Tako postane svet za sebičneža, kot pravi Milan Komar, »le skupek možnih orodij in sredstev za njegove cilje. Ko sebičnež gleda stvari in ljudi le s tega stališča, jim vzame, kar imajo na sebi najzanimivejšega in najbolj živega, to je njihovo posebnost in osebnost«.7

Posplošena sebičnost, ki je odsotnost ljubezni, drobi družbo, jo spreminja v neosebno množico, razkraja občestvene vezi in jih ob iskanju neposrednih koristi nadomešča z impulzi medsebojne manipulacije. Pri tem sebičnost močnejših v praksi omejuje svobodnost ostalih, kar skušajo prekriti s poudarjanjem človekovih pravic, ne da bi se pri tem vprašali, od kod človeku te pravice. Odsotnost odgovora na to vprašanje ima za posledico, da pripisujemo vedno pogosteje iste, človeku lastne pravice, v enaki meri vsem živim bitjem, ne da bi razmislili o njih izvoru.

Poudarjanje temeljnih človekovih pravic je potrebno, vendar če pri tem ustvarjamo videz, da so te pravice neomejene, da jih ne [Stran 071]uravnovešajo enako pomembne dolžnosti, prepričujemo sebe in druge o človekovi neomejeni suverenosti, kar lahko zapelje prej ali slej razočarano človeštvo v uporno nezadovoljstvo in nemir. Posledičen občutek frustracije skušajo omiliti arhitekti sodobne družbe z mitom popolne in neomejene svobodnosti, ki se izraža v iskanju nenehnega užitka v spolnem razvratu, v uživanju mamil, pa tudi v mitu trajne, neomejene blaginje. Taka življenjska praksa vodi človeka v nerealni svet zunanje, večkrat bolestne aktivnosti, ob razpuščeni notranji pasivnosti, trpnosti, kjer je pod vplivom zunanjih vtisov doma razgibana »animacija«, kjer pa je le malo življenja.

Iskanje popolne, neodgovorne svobodnosti usmerja ljudi v rahljanje zakonskih in družinskih, pa tudi drugih družbenih vezi. Ločitev zakoncev je olajšana do take mere, da zakonske obljube ne pomenijo več trajne varnosti ne zakoncema in ne otrokom. Na ta način postane zakonska pogodba formalnost brez globljega pomena. Kot tako jo nove generacije upravičeno opuščajo in pričenjajo živeti brez dolgoročne perspektive, ki jo daje družina. Živijo v nerealnem svetu neprestane sedanjosti, brez korenin pa tudi brez upanja.

Človeški rod je od nekdaj grešil z uničevanjem življenja s pomočjo vojn, preganjanj in revolucij. Človeštvo je sprejemalo te vrste množično uničevanje življenj kot nujno zlo, medtem ko je bil uboj, nasilna prekinitev življenjske poti posameznika, vse čase obsodbe vredno dejanje. Podobno je bil splav, uničenje človeškega življenja pred rojstvom, v evropskem kulturnem krogu zločin, dokler je bila to izjemna, posamična praksa. Ko se je spremenil te vrste poboj v svetovno razširjen genocid, je družba, pogreznjena v prakso neomejene in neodgovorne svobodnosti, poiskala za svoja dejanja, s prezirom naravnega reda in življenja, vrsto opravičil. ZNOVA si je vzela pravico odločati o tem, kaj je dobro in kaj je hudo, ter tako naredila odločilni korak k uveljavljanju kulture smrti.

Poskusi kloniranja človeka in spolni relativizem sta izraza človekove zagledanosti vase, to je nagnjenja, katerega korenine segajo v Genezo, v pričetke človeškega rodu. V Svetem pismu beremo, da je Stvarnik »ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko ju je ustvaril«. (1Mz 1,27) Vendar sta prva človeka kmalu hotela postati »kakor Bog« in sta s tem povzročila sebi in svojemu rodu trpljenje in smrt. Tudi sodobni človek iz istega napuha prezira resničnost božjega stvarstva, zavrača svoje mesto v svetu ter hoče postati stvarnik; vzvišen nad sleherni naravni zakon in red hoče ustvarjati življenje brez dejanja ljubezni, in če mogoče, tudi klonirati novega človeka, enakega sebi.

Zavračanje po naravi dane spolnosti, začrtane v genskem zakoniku, z vedno pogostejšim uzakonjenjem »pravice«, da si vsak lahko izbere svoj spol po lastni volji, pa enačenje istospolnih in zato nerodovitnih združenj z družino, je le eden od pojavov, ki kaže na prezir življenja. Tudi posplošeno preprečevanje naravnega spočetja, praksa neplodne spolnosti, ob hkratnem iskanju umetnega oplojevanja, s skladišči zamrznjenih zarodkov, vodi v razvrednotenje družine in človeškega življenja. Kolikor bi se taka praksa, skupaj z množičnim morjenjem nerojenih otrok in rastočim hlastanjem po lažnih videzih mamil, razširila po vsem svetu, bi ogrožala zdravo rast, če ne preživetje človeškega rodu.

Podobno, kot je smrt Pravičnega sledila Pilatovemu skeptičnemu preziru resnice, vodi tudi v današnjem času, morda še v večji meri kot sicer, prezir resničnosti in resnice v kulturo smrti. A kakor v Pilatovem primeru smemo upati tudi zdaj in vedno, da bo končno in po preizkušnji trpljenja življenje premagalo smrt.

5.2.5. Stvarnost in dobro

Čeprav je Pilatov primer dokaz, da nespoštovanje resnice ni nov pojav, pa je vendarle res, da je razvrednotenje resnice doseglo s sodobnim relativizmom tako širok razmah v svetu, da bi ga lahko prištevali med značilnosti tako imenovane »postmodernosti« ali morda bolje »pozne modernosti«. Če je bila politika od nekdaj področje, na katerem se je relativizem počutil nekako doma, je njegov vpliv postal prevladujoč tudi v kulturi in v osebni vsakdanjosti. Relativizem postaja pravilo – splošno sprejet princip – in predstavlja prav zato, prej kot novo zmoto, posplošeno življenjsko prakso sodobne družbe.

Trdne verske resnice, ki so nekoč zaznamovale družbo, ostajajo zdaj zaprte v okviru osebne religioznosti, medtem ko naj bi znanstvene, tudi filozofske resnice, usmerjale svet. Na ta način postaja vera, kljub oznanjanemu personalizmu, vsaj na videz hroma in neživljenjska, medtem ko ima družbeno sprejeta resnica vrednost zadnje mode ali trajnost najnovejših znanstvenih dognanj. Sodobni človek, ki naj bi povezoval celotno in pestro resničnost v trdno in organično enoto, nima več potrebne notranje sile in ne volje za to zahtevno in nikdar dokončano delo. Zato čuti v sebi razklanost in napetosti med različnimi in spreminjajočimi se »resnicami«.[Stran 072]

Tak način življenja in mišljenja je izraz človekove notranje izpraznjenosti in plitvosti. Le v globini človekovega srca je skrita moč, ki lahko druži transcendentno resničnost z resničnostjo duhovnega, čustvenega in tvarnega sveta. Potrebna harmonija, ki si jo človek želi v osebnih in družbenih odnosih, se izraža v razumsko utemeljenih dejanjih, a ima svoje korenine v človekovem srcu. Družbena razklanost, ki presega socialno problematiko ter otežkoča skladnost mišljenja in strpnega pogovora, je le viden izraz človekove notranjosti. Vzroke in tudi rešitev neštetih konfliktov na področju kulture, gospodarstva in politike je iskati v globini, v bistvu človekove biti, na kraju, kjer sta doma kreposti ljubezni, pa tudi srčnosti.

Ni mogoče služiti dvema gospodoma, pa tudi ne živeti intenzivno več resničnosti, niti nositi v sebi dveh ali celo mnogih nasprotujočih si resnic. Odločitev za eno samo resnico ni pričetek kake družbene nestrpnosti, temveč je za vsakega človeka pogoj za dosego notranje skladnosti, to je, notranjega miru. Kot vsaka odločitev pa zahteva tudi ta najprej razumno spoznanje, potem pa pogum, da se v skladu s spoznanjem odločimo. Ko je storjena ta prva in osnovna odločitev, je s tem nakazano izhodišče za pot, ki vodi k celovitemu, harmoničnemu pogledu na svet, kar preseže posameznika in deluje pomirjujoče tudi na družbo.

Gre za priznavanje ustvarjenega, v bistvu dobrega (prim.1Mz 1,31) naravnega reda, ki je v diametralnem nasprotju s teorijami o začetnem kaosu in o človekovi popolni suverenosti pri ustvarjanju »svojega« reda. Če je namreč red, ki je pred človekom, dober, ker je izraz Stvarnikove zamisli, potem se je mogoče približevati harmoniji le po spoznavanju globoke urejenosti, ki je v stvareh. Josef Pieper v svoji razpravi o resnici in dobroti poudarja staro sholastično misel, da temelji vsaka moralna dolžnost na resničnosti biti. »Stvarnost je osnova etike. Vse dobro je v skladu z resničnostjo.«8 Stvarnost – realnost – je osnova vsega, kar imenujemo »dobro«, kajti biti dober pomeni biti v skladu z bistvom stvari, to je z ustvarjenim redom in s samim seboj. Potemtakem smemo z gotovostjo trditi, da bodo kakor pretekli tudi sedanji ideologizmi prej ali slej v svoji zagnanosti omagali, ker ne sprejemajo danosti stvarstva in zato tudi ne upoštevajo človekove narave take, kot v resnici je.

Spoznavanje bližnjega in tudi narave vodi do razumevanja, to pa do spoštovanja, in če gre za osebo, lahko tudi do ljubezni, ki je najvišja stopnja skladnosti in harmonije, pa tudi tega, kar imenujemo dobro. Poglabljanje našega poznavanja resničnosti je potemtakem izhodišče za zorenje osebnih odnosov ter znanstvenega in socialnega, pa ne nazadnje tudi apostolskega dobrega dela.

Če pa je tako, potem sloni vse javno delo, od politike pa do kulture in gospodarstva, na usklajanju spoznanj stvarnosti z vsakdanjimi odločitvami in z načinom življenja. Napake v presojanju globinske filozofske, psihološke, sociološke in tudi materialne realnosti vodijo v osebno in družbeno nejasnost, v zmedo, v konfliktnost in nesrečo. Ni mogoče govoriti o moralni družbeni ureditvi pa zanemarjati resničnost, kajti resnica kot temeljna moralna vrednota je izražanje tega, kar je: je izraz resničnosti.9

Goethejeva pesniška intuicija je poenostavila to misel takole: »Vse zakone in moralne norme je mogoče povzeti v eni sami, ki je: resnica«.10 Pomeni, da z resnico stoje in padejo vse moralne kreposti, tudi pravica, z njimi pa tudi upanje na kakršnokoli družbeno harmonijo. To bi si morali priklicati v spomin vsi, ki mislijo, da je mogoče doseči družbeni mir in rast preprosto s pozabo ali s prikrivanjem sedanje ali pretekle večkrat boleče resničnosti.

5.2.6. Iskanje resnice

Vendar priznavanje resničnosti ni dovolj. Poklicani smo k njenemu spoznavanju, k prodiranju v njeno nikdar doseženo globino. Najgloblji razlogi pa tudi bližnje in daljne, neslutene posledice človekovih dejanj presegajo, kakor vse božje stvarstvo, naše neposredno izkustvo; izmikajo se nam v nepoznano, kjer slutnje, intuicije, odpirajo pot znanosti. Vendar skrivnost sama na sebi ne obstaja, kajti vse, kar je ustvarjeno, izžareva Stvarnikovo luč. Naša, človeška omejenost povzroča skrivnostnost še nepoznanega. Misterij ni v nekakem božjem zagrinjalu resničnosti, temveč v človekovi omejenosti, da bi mogel dojeti neskončno. Poklicani smo torej, da se poglabljamo v skrivnosti, ki so hkrati izziv stvarnosti našemu umu in Stvarnikov opomin človeku, da se kot posameznik in kot družba zave svoje majhnosti, pa tudi veličine, ter ga tako usmerja k ponižnosti in k zaupnem iskanju.

Skrivnost je odmikajoča se meja našega spoznanja resničnosti, nikakor pa meja resničnosti same. Ker skriva vsaka stvar v sebi resnico, je človekova moralna, ne le praktična naloga, da to mejo neprestano širi in s tem veča svoje gospodstvo nad svetom. Pri tem človek odkriva, a ne ustvarja. Odkriti pa ne moremo ničesar, kar ne bi obstajalo pred nami. Na znanstvenem, gospodarskem in na [Stran 073]kulturnem področju naj bi odkrivali resničnost z radovedno vedoželjnostjo in s čutom za koristno, to je za dobro ter za pravično in lepo, na političnem pa vse odkrito urejali pod vidikom skupne blaginje.

Resničnost stvari vsebuje po sholastični analizi dvojni pomen. Prvi je, da pozna Bog vse stvari.11 Zato ni nobena stvar sama na sebi iracionalna ali nerazumljiva. Drugi pomen pa je, da je božje poznanje stvariteljsko. Sv. Auguštin pravi v zaključku svojih »Izpovedi«, da vidi človek stvari zato, ker so, vendar stvari so, ker jih vidi Bog. Isto misel najdemo v zaključnem zboru Eliotove drame »Umor v katedrali«: »Vse stvari so, in vztrajajo v svojem obstoju, ker jih gledaš Ti, le ker jih Ti sam poznaš. Vse stvari obstajajo le v Tvoji luči.« Tako lahko razumemo Tomažev argument proti panteizmu, ko pravi, da je pravilneje umevati, da so vse stvari v Bogu, kakor da je Bog v stvareh.12

Ob tem pomislimo, da je za nas ljudi resničnost, to je stvarnost, časovno pred resnico, ki mora biti izrečena, da je, medtem ko obstaja resničnost ne glede na naše spoznanje. Ko se ljudje poglabljamo v realnost, jo odkrivamo, jo izrekamo, da postane resnica, če je naše spoznanje pravilno. Če pa se v naši presoji realnosti motimo, smo izrekli zmoto. Le v Bogu, ki je Stvarnik (1Mz 1,1) in Beseda (Jn 1,1), se resničnost in resnica od vekomaj krijeta. Sta eno. Zato je Jezus upravičeno rekel o sebi, da je Resnica, ker ga od vekomaj izreka Beseda, da je Pot, katero nenehno vidi Stvarnik, in Življenje, ki ga v večni Ljubezni povezuje z Očetom in s Svetim Duhom. S tem je Odrešenik nakazal vernikom smer za pot skozi čas, hkrati pa tudi izpovedal svoje božanstvo.

Vendar, kakor je izrazil že Anselm Canterburijski: »Le malo jih je, ki mislijo na resnico, ki je položena v bistvo stvari.«13 Ta ugotovitev ni nekaka odveza od razmišljanja, ki naj bi bilo morda monopol poklicnih filozofov. Gre za ne ravno razveseljivo, a vedno veljavno ugotovitev, da je veliko ljudi, ki bi radi »ustvarjali«, a da jih je malo, ki bi se zavedali, da je potrebno najprej umevati ustvarjeno, spoznavati to, kar je. Sicer se lahko zgodi, da s prezirom reda, ki nam je bil zaupan, s svojim nesmotrnim poseganjem v naravo ustvarjamo v sebi in okrog sebe nered in z njim prinašamo sebi in drugim nesrečo.

Med poklicanimi k iniciativni ustvarjalnosti, ki naj bi jo vodilo spoznavanje resničnosti, imajo svoje obvezno mesto izobraženci, javni delavci, vzgojitelji, politiki, in na poseben način tudi inovativni podjetniki. Verniki pa po svoji veri še v posebni meri dojemamo resnico o stvarjenju in hvaležno sprejemamo Stvarnikovo neskončno dobroto. Vsem pa je potrebna ob tem tudi zavest, da živimo sredi podarjenega nam neizmernega stvarstva, da smo zanj odgovorni in da smo kot posamezniki in kot družba njegov neločljiv del.

5.2.7. Vloga dvoma

Omenili smo že, da dvom, ki je znak negotovosti v odnosu do resnice, sam na sebi ni slab, saj izraža skoraj nujno oklevanje pred odločitvijo. Lahko je celo znak moralne in intelektualne rasti, lahko je metoda pri poglabljanju resnice. Dvom je nujno povezan s človekovo naravno težnjo po spoznavanju resnice, pa tudi z njegovo končnostjo in svobodnostjo. Zato dvom ne povzroča v človeku nujno razklanosti, temveč lahko ohranja v njem živo zavest o lastni naravni omejenosti in krepi v njem skrito silo, ki hoče gotovost, ko usklaja med seboj različna spoznanja in jim skuša najti pravi smisel.

Ima pa dvom večkrat tudi drugačne oblike in razloge. Pogost izraz razkrajajočega dvoma je želja izogniti se odgovorom na vznemirljiva vprašanja. Morda slutimo, da bi nas razjasnitev dvoma postavila pred neprijetna osebna spoznanja in odločitve, morda nam je odveč že sam napor razmišljanja, morda bi se radi otresli opredelitve, ki vodi v konflikt s prevladujočim mnenjem, kar bi lahko v družbi povzročilo napetost. Kadar dvoma nočemo razjasniti, tedaj morda zanikamo obstoj vprašanja, ali se zatečemo v meglo »dvojne resničnosti« in v temo relativizma.

Druga oblika dvoma, ki je doma predvsem pri mislečih ljudeh, je iskanje odgovorov brez volje za izbiro. Gre za intelektualno brkljanje, brez jasnih zaključkov, z mnogimi odprtimi vrati, kar je lahko silno zanimivo, na videz morda duhovito, a ki dvom le potencira in zato ne vodi nikamor. Res je vsak človeški odgovor nedognan, ker smo ljudje omejena bitja, a kdor čaka z odločitvami do tedaj, da bo sam, brez pomoči, videl in dognal vse do konca, v resnici noče jasnosti, noče odločitve, ker se je boji. Odločitev za resnico pomeni odgovornost, ki vodi v dejanje, kar zahteva poleg razumnosti tudi krepost poguma. Zato prikrivajo bojazljivci svoj strah z dvomom in odlagajo spoznanje resnice v nedogled.

Najbolj radikalen dvom je priznanje, da ne verjamemo v objektivno resnico. Tu pravzaprav ne gre več za dvom, temveč za dokončno, negativno stališče do resnice, kot smo ga videli pri Ponciju Pilatu. Dvomimo nad resnico kot tako in ne le nad odgovorom na to ali [Stran 074]ono vprašanje, ki se nam zastavi ob iskanju resnice. Tak načelni relativizem je poseben znak današnje dobe. S trditvijo, da resnice ni, naj bi človek postal osvobojen, bolj človeški, bolj strpen. Vendar ni tako. Tam, kjer skušajo odpraviti resnico, vdere v nastalo praznino roj majhnih, začasnih, a skrajno nestrpnih »resnic«. Relativizem ne more odpraviti v človeku naravne težnje po resnici, vzame pa pojmu resnice globino, jasnost in s tem povezano veličastnost. Neskončno resničnost božjega stvarstva zamenja s fata morgano spreminjajočih se človeških predstav. V luči dednega pranapuha oznanja človek z dogmatično gotovostjo celo zanikanje resnice, ker hoče biti tudi v svojem nihilizmu kakor nezmotljivi Bog.

Odkod sodobni razmah relativizma? Po obdobjih liberalizma in marksizma, ki temeljita na resničnih, a relativnih vrednotah, katerim pa dajeta absolutno vrednost, svojim izhodiščem pa dogmatičen pečat znanstvenosti, so postali ljudje skeptični do vsega, kar jim ponujajo kot resnico. Če je namreč resnica zamisel tega ali onega človeka, pa naj bo še tak genij, smo do nje upravičeno previdni. Ker je človek, vsak človek, kdaj nevreden zaupanja in se kdaj lahko zmoti, je potemtakem vsaj delno nevredna zaupanja tudi njegova resnica.

Pri tem je primerno poudariti, da v resnico verjamemo, ne le ker se nam zdi evidentna, temveč tudi, ker zaupamo tistemu, ki nam jo odkriva, o njej govori in jo razlaga. Kadar se človekova vera izčrpa v sočloveku, ni dosti razlogov za prepričanje o globoki, nespremenljivi resnici. Zato se drobi človeštvo, kolikor stavi svoje zaupanje samo nase, okrog majhnih, delnih ter večkrat med seboj neskladnih resnic, od katerih ena je univerzalni dvom in zanikanje vsake resnice.

Alternativa, edina trdna alternativa, je resničnost božjega stvarstva in božje razodetje o njem. Stvarnik, ki je večen, popoln in zato nespremenljiv, je edini lahko vir nespremenljive resničnosti in resnice. Ta resnica je tista, o kateri pravi Kristus, da osvobaja (Jn 8,32), ta edina druži, ker je sama v sebi skladna in je lahko zanesljivo izhodišče za pravilno, pa tudi pravično presojo naše ožje osebne in družbene stvarnosti. Vse, kar je resnično, je del te stvarnosti in zunaj nje ni nič resničnega. Kajti tudi tisti drobci resnice, ki jih vsebuje sleherna človeška zmota, so del te vseobsegajoče resničnosti.

Močan razlog, ki nagiba sodobnika v radikalni dvom relativizma, je napuh, lastnost, ki spremlja človeški rod po svetopisemski pripovedi že od prvih dni. Napuh je izraz človekovega nepriznanja resničnosti o lastni naravni omejenosti, je zanikanje in praktičen prezir naravnega reda, kar pogojuje njegov odnos do stvarstva in do Stvarnika. To je po krščanskem vrednotenju upor Bogu ali greh. Vendar to ne zveni prepričljivo v svetu, za katerega je postal greh pojem brez vsebine. Morda bodo prepričali vase zagledano človeštvo, da je na slabi poti, šele za mnoge nepredvidljivi, a neizbežni hudi sadovi preziranja naravne danosti, kar je izraz napuha in vir zmede.

Sodobnik, človek, ki je s tehnologijo stopil v vesolje, ki je položil nogo na naš naravni vsemirski satelit, ki je prodrl v sestavne dele materije in se približal virom življenja, ki že govori o umetni inteligenci in veča spomin človeštva v dimenzijah, ki so se zdele še pred nekaj leti nemogoče, je prepričan, da je tik pred tem, da obvlada svet. Človek, ki obvladuje vedno nova področja tvarnega sveta, hoče obvladati celotno stvarnost in postati tako tudi gospodar resnice. To pomeni zavračati vse, kar je zunaj dosegljivosti našega uma, in odklanjati skrivnostnost. Tako misterij s svojo neoprijemljivostjo kot resnica s svojo trdnostjo nimata prostora v postmodernem, neoliberalnem, pa tudi ne v neomarksističnem in novopoganskem svetu, ostajata pa večkrat prikrita v tihi, neizrečeni resničnosti človekove intimnosti.

Zdi se, da se sodobni človek ob uspehih, ki jih ima pri odkrivanju stvarstva, težko sprijazni z mislijo, da stoji pred izzivom, ki ne bo nikoli povsem dognan. Kar je končno, ne bo nikdar povsem dojelo neskončnega. Nesprejemanje te praomejitve žene človeka, da hoče obvladati vse in takoj, pa tudi, da obenem, ko dvomi o vsem, sprejema kot nezmotljiva mnenja, gesla in navade svojega okolja. Ta radikalnost, ki nam je poznana kot značilnost revolucionarnih gibanj, zavzema v postmodernosti svoje položaje neredko na področju družbenih odnosov pa tudi kulture. Odtod nestrpna nasilnost javnega mnenja, ki se giblje pod vplivom dnevnih vtisov in ki sprejema kot resnico teorije, o katerih ni nihče dokončno prepričan, a ki so nedotakljive in vzvišene nad vsak dvom, dokler se ne zrušijo in jih zamenjajo nove, nič manj dokončne. In ker je svet moralnih vrednot del naravnega reda, ki ga človek, ki gradi realnost po svoji volji, ne priznava, je jasno, da hoče pojem takih vrednot najprej relativizirati, potem pa nadomestiti s svojimi novimi »univerzalnimi« vrednotami in resnicami, ki naj bi ne dopuščale dvoma.

Tako se odpro vrata do manipulacije vsega vidnega in nevidnega sveta. Kjer ni smisla za globine in skrivnosti stvarstva, kjer ni vere v neskončno modrega Stvarnika, ki dopušča [Stran 075]

Lepota brez resnice?

Figure 44. Lepota brez resnice? Philippe Brame

človeku svobodo dvoma, tam postaja moda, lahko pa tudi znanost in celo »sodobnim« razmeram prirejena etika uporabna snov za dogmatično manipulacijo človeštva.

5.2.8. Krepost poguma

Če se vrnemo k sodbi, ki stoji na začetkih naše krščanske preteklosti, opazimo, da je v kratkem, a bistvenem posegu Poncija Pilata v človeško zgodovino tragično odsotna še ena moralna krepost. To je že nekajkrat omenjeni pogum. Predstavnik rimskega imperija in najmogočnejši človek v Jeruzalemu je bil strahopetec. Vladar, ki ni resnicoljuben, ne pravičen in ne pogumen, je manj kot nesposoben, je slab vladar v najtršem pomenu besede. V tisti usodni uri pokaže Pilat kar dvakrat pomanjkanje srčnosti, ki je moralna krepost. Ko sliši Jezusove besede: »Nobene oblasti ne bi imel, če bi ti ne bilo dano od zgoraj,« se ustraši odgovornosti in išče, kako bi obtoženca oprostil. Vendar se takoj nato še bolj ustraši kričanja množice: »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj.« (Jn 19,12) Oblastnik je nato zavestno izrekel krivično obsodbo iz strahu pred javnim mnenjem in pred cesarjem. Praznino, ki jo v človeku zapustita resnica in pravica, ki sta naravna opora pogumu, kadar ju zavestno izrinemo iz svoje duše, napolni bojazen. Ko se nekdo »osvobodi« službe resnici in pokorščine pravici, postane suženj svojih strahov.

V dva tisoč letih se glede tega ni nič spremenilo. Iz strahu pred konflikti prenaša množica sodobnikov vso težo konfliktnosti vase in tako poskrbi, da psihiatrom ne zmanjka dela. Iz strahu pred množico in pred cesarjem je krivično sodil Pilat in iz strahu pred drugačnostjo, pred pritiskom javnega mnenja in neredko pred nestrpnostjo močnejših se zateka današnji povprečnež v mlačnost mnogih resnic.

Morda je v teh časih še težje kot nekoč biti zvest resnici. Strah pred javnim mnenjem, pred drugačnostjo je danes neopazno prisoten v družbi in prizadeva tako vladarje, politike in javne delavce kakor slehernega človeka pri delu, v šoli in celo v družini. Pa tudi strah pred nosilci oblasti ni omejen na bolj ali manj izrazite politične pritiske. Danes se križajo vplivi politične moči z gospodarskimi in medijskimi interesi, ki v večji ali manjši meri vplivajo na življenje posameznikov in tako brez hrupa in skoraj nevidno ustvajajo bojazen, z njo pa željo po anonimnosti.

Skriti se, izginiti v množici in se s tem izogniti osebni odgovornosti pa je lahko tudi posledica slabe vesti, zavesti, da sem nekje, nekoč, [Stran 076]nekaj slabega storil ali dobrega opustil. Čim več bo okrog mene takih, kot sem sam, manj opazen bom in moja krivda se bo porazgubila, bo izginila z mano v anonimni množici. Odgovornost, če sploh kaj takega je, ne bo več osebna, temveč kolektivna, vsi bomo enako neodgovorni, in tudi če bi bili krivi, bo to krivda vseh, ne moja. Taka drža spominja na ravnanje prvega človeka, ki se je skril po prelomu s svojim Stvarnikom, kot beremo v Genezi. (1Mz 8-10) Prva posledica greha je bil strah, ki ga prej človek ni poznal.

Tudi prikriti civilni strah širi v družbi tesnobo, kar ni dovolj, da bi človeka privedlo do upora, a je dovolj, da mu vzame iniciativnost, da ga zapelje v previden molk. Molk, za katerega vemo, da je lahko znak, pa tudi pogoj notranje zbranosti ali dobrohotne obzirnosti, je vendarle nasprotje izgovorjene besede, ne more nadomestiti resnice. Molk je dragocen, ko se v njem oblikuje misel ter dozoreva globoka in živa beseda. Z molkom porojenim iz bojazni pa se človek obsodi sam na pasivno nemoč.

V svojem znanem govoru na univerzi v Harvardu leta 1979 je Aleksander Solženicin opozoril, da »utegne biti upadanje poguma ena najbolj pretresljivih značilnosti, ki jih opazi zunanji opazovalec na Zahodu.« Ta lastnost, ki se kaže tudi med kristjani večkrat v nekritičnem in nemočnem pesimizmu ter v tihem predajanju navidez nepremagljivim tokovom materializma, moralnega razvrata in z begom v bolestno zasebnost, se je v naslednjih desetletjih še razširila.14

Edini način, da preženemo strah, je, da ga premagamo. S strahom ni dialoga. Treba ga je premagati v vseh ozirih in na vseh področjih življenja. Za resnico ni dovolj, da jo spoznamo, tudi ni dovolj, da jo poglabljamo. Treba jo je izreči. S tem, da resnico izrečemo, kar zahteva vedno nekaj poguma, osvobodimo najprej sami sebe strahov in neredko tudi dvomov, dokažemo, da so bojazni večkrat neupravičene, hkrati pa posredujemo resnico drugim. S tem pa smo storili tudi sami korak na poti iskanja in poglobitve.

Pilatova zgodovinska pojava je žalosten model oblastnikov, politikov, javnih delavcev in ljudi vseh vrst, ki jih vse prepogosto srečujemo v današnjem svetu. Sredi družbe, ki sanja o neomejeni svobodi, so to nesvobodni ljudje, ki polni negotovosti, bojazni in dvomov, ob pomanjkanju trezne samozavesti, podrejajo svoje vedenje, govorjenje in odločitve centrom moči, modi, javnemu mnenju in strukturam, brez katerih se čutijo nemočne in izgubljene.

Tudi način Pilatove sodbe je značilen za ljudi brez hrbtenice. Obtoženca izroči v smrt, a ni zapisano, da bi sodbo glasno izrekel. Naj drugi opravijo, naj bodo drugi odgovorni, samo da se on reši iz nadležnega položaja. Obnašal se je kakor mnogi sodobniki, ki ne storijo svoje dolžnosti, potem pa se zgražajo nad drugimi, ki delajo slabo tam, kjer bi oni mogli, a niso storili dobrega. Po Janezovem pripovedovanju sodeč gre za greh opustitve, v katerem se družijo strahopetnost, udobnost, hinavščina, ki pa Pilata ne rešijo soodgovornosti za vse, kar je sledilo preziru resnice in neizpolnjeni dolžnosti.

5.2.9. ***

Če razmišljamo o medčloveških odnosih, o poteh, ki naj privedejo človeški rod v boljše čase, nam je Pilat lahko le v svarilo. Gotovo so javni delavci, politiki, vzgojitelji, kulturniki, pa tudi podjetniki, prvi poklicani, da se včasih pred zrcalom vprašajo, če ne zapazijo na sebi kakih Pilatovih potez. Res pa je tudi, da nihče ne živi povsem zasebnega življenja. Vsak je do neke mere javni delavec, ko se srečuje z vsakdanjimi dolžnostmi, z malimi in velikimi izzivi, z izrečenimi in neizrečenimi vprašanji, z vidnimi, pa tudi z le njemu znanimi odgovornostmi. Vse ljudi nas veže dolžnost resnicoljubne pravičnosti, vsakemu posebej je zaupana skrb za resnico in za življenje. Dostojanstvo svobode nas zavezuje, da se podpiramo na življenjski poti in da v velikodušni vzajemnosti, s pomočjo Duha, ki krepi in oživlja, pomagamo drug drugemu razčistiti dvome ter vedno znova z odprtim in pogumnim srcem odgovarjati na vprašanje: Kaj je resnica?

[Stran 077]

5.3. Na dan skavtov

Miran Mihelič

5.3.1.

Slovenija danes potrebuje aktivno civilno družbo. Ta pa ne bo zapustila postboljševiško-tajkunske prakse, ki nadaljuje izključevanja drugače mislečih s kulturnim bojem ob podpori 90% medijsko zakupljenega prostora in večine vej oblasti, če v njej ne bo osveščenih aktivnih kristjanov »nove generacije«.

Slovenija danes potrebuje državljana s spominom, ki ne pozabi, kdo je v resnici ukradel državo in njeno imetje, zaslužen kruh zaposlenim; spomin, ki ostaja zvest svojim prepričanjem in sodeluje s svojimi somišljeniki tako, da z aktivnostjo v civilni družbi in stranki – politiki uveljavlja merila, po katerih hrepeni on in vsak pošten človek, bi lahko povzeli nekaj tega, kar je bilo med drugim izrečeno na nedavnem shodu za republiko.

Sodelovati se lahko učimo že mladi in to prenašamo skozi celo življenje sproti v prakso, sicer nas »vozijo« drugi, zlasti mlade, kar dokazuje politična zmeda v glavah tistih kristjanov, ki se udeležujejo »vstaj« in volijo protikrščanske stranke, ki omogočajo svoji »eliti« tudi gospodarsko plenjenje in uničevanje kulturno – verske dediščine slovenskega naroda in njegove države; z montiranimi sodnimi procesi, podprtimi z mediji pa krivdo zvrnejo na svoje žrtve. Samo če se čim več mladih ljudi dobre volje aktivno vključi v javne zadeve, da bodo imeli vsi čim več prakse v reševanju odprtih vprašanj naše družbe za skupno dobro, se lahko rešimo osebno in vsi skupaj.

Bog je duhovnim voditeljem in vsem nam dal talente in naročilo o javnem delovanju, ki ste jih, smo jih zakopali in po padcu komunizma mnogi odgovorni še vedno niso pri sebi, spravljeni s svojo vestjo – pri pameti.

Večjo vlogo župnij smo mnogi zaman pričakovali z obuditvijo različnih krščanskih organizacij, ki jih je oblast po revoluciji prepovedala. Ker bi se lahko imenovale tudi drugače, smo pričakovali več od župnijskih svetov … , skavtskih organizacij. Toda, žal, te niso organizirane niti na škofijskih gimnazijah. Začetek teh gimnazij je obetal odločilno vzgojo in usposobljenost za javno delovanje mladih kristjanov. Kolikor bi bili dijaki vključeni v skavte in bi v okviru te organizacije potekale tudi duhovne vaje na terenu, bi postali »pripravljeni, vedno pripravljeni!«. Toda, kot da se je razvoj načrtno ustavil s premestitvijo takratnega edinstvenega metropolita v Vatikan, čeprav smo ga krvavo potrebovali v Sloveniji.

Bivša dijakinja iz ene od škofijskih gimnazij, ki je končala šolo lani, je potrdila, da ostaja družbena neaktivnost na škofijski gimnaziji še vedno zakopan talent pedagogov po krivdi usmeritve ustanovitelja velik problem. Katastrofalen je podatek iz nekdanjih šolskih klopi, da skoraj nihče od teh dijakov ni šel niti na volitve!
Spodbudno je njeno mnenje, da bomo morali škofijske gimnazije prevetriti. Pri tem pa ne smemo čakati na klerike, ampak moramo k temu spodbuditi mi laiki, starši. Ne moremo se izgovarjati na »agitprop« levice, ki še vedno deli kristjane na »oefovce«, ki jim je bilo včasih spregledano nekaj obvezne oddaje in jih danes kupujejo z nekaj kmetijskimi subvencijami, »projekti« in drugim. Toda starši se čudijo, da v teh gimnazijah še vedno ni nikakršne vzgoje za krščansko družbeno aktivnost ne za domoljubje ne za resnično versko poglabljanje. Tako ostaja ŠG nekdanje dijakinje le »neka gimnazija, kjer je malo več reda«. Škoda, ker je le to. Pa nas to ne sme potreti, ampak le spodbuditi k večji aktivnosti! Žal so starši tu nemočni. Dokler bo tako, se bomo še naprej spraševali, kje so v javnosti stotine katoliških izobražencev, ki so šli skozi katoliške gimnazije: ni mladih duhovnikov, ni laikov in javnih, politično angažiranih delavcev, v vinogradu pa se zaraščata protikrščanska robida in osat razdora – tudi najboljši pogoji za sovražne prevzeme vsega, od neke denarne ustanove do politične stranke.

Z veseljem pa bi roko stisnil maloštevilnim in jih vprašal, kako vidijo pot naprej kot aktivni mladi, družbeno uspešno angažirani javni delavci, za katere sem bral, da so obiskovali eno od škofijskih gimnazij. Ena je poslanka v državnem zboru, druge dragocene prispevke beremo v Družini; še koga srečaš med publicisti, kot predavatelja na Nikodemovih večerih o Slovenskih izseljencih v Argentini, tudi za govorniškim odrom v Kočevskem Rogu, v Moji zgodbi na Radiu Ognjišče in v Luksemburgu, na srečanju treh Slovenij na Višarjah …[Stran 078]

6. Iskanja in besede

6.1. »Vse je bilo velika laž«

Urška Makovec

»Vse je bilo velika laž, ki sem jo ponavljal znova in znova,« je ob priznanju jemanja prepovedanih substanc dejal ameriški kolesarski zvezdnik Lance Armstrong. Priznal je, da je vseh sedem zmag na Tour de France dosegel s pomočjo poživil in da je bil njegov edini cilj zmagovati ne glede na sredstva. Zato je vse očitke o dopingu ostro zavračal in celo tožil tiste, ki so mu preveč oporekali. Zbolel je za rakom in ga v isti neizprosni želji obvladovati svoj svet tudi premagal. Bil je idol mnogim športnikom in simbol borca proti raku. Vse to na podlagi mita. Streznil ga je menda šele pogovor s trinajstletnim sinom.

»Vse je bilo velika laž, ki sem jo ponavljal znova in znova,« je ob priznanju sodelovanja pri komunističnih grozodejstvih dejal Janez Stanovnik. Priznal je, da so bile vse partizanske zmage dosežene v sodelovanju oziroma z izkoriščanjem okupatorja in da je bil edini cilj komunistov prevzeti oblast ne glede na sredstva. Zato so vse očitke o pri tem zagrešenih zločinih ostro zavračali in celo pobijali ter zapirali tiste, ki so jim preveč oporekali. Zgodila se je osamosvojitev Slovenije, a so se v isti neizprosni želji obvladovati jo uspeli obdržati na oblasti. Bili so idoli mnogim Slovencem in simbol borcev proti okupatorjem. Vse to na podlagi mita.

Sinovi pa so po tolikih letih ideologije že preveč sprijeni, da bi jih streznili, zato bo zgornji odstavek še nekaj časa čakal na uresničitev …

[Stran 079]

 splet/Harpo, Inc.

Figure 45. Lance Armstrong splet/Harpo, Inc.
[Stran 080]

7. Živeli so slovensko življenje v Argentini

7.1. Svoboda neke Slovenije, ki je komunizem ni zatrl

Urška Makovec

7.1.1.

Biti med našimi ljudmi v Argentini je kot biti doma. Zares doma. Ali na pravem oddihu, na duhovnih vajah. Ne potrebuješ filtrov, ne ko govoriš ne ko poslušaš, ker veš, da vsaj v temeljih nič od slišanega ne nasprotuje tvojim prepričanjem. Lahko le srkaš domoljubje, lepo slovenščino, veselje do življenja, svežino, se polniš z njihovo duhovno in intelektualno močjo.

Ta vtis ni le bežen. Med njimi sicer nisem preživela veliko časa, a kolikor ga je bilo, je bil intenziven. Skušala sem dojeti njihov način razmišljanja, dojemanja sveta, Slovenije, slovenstva, način življenja – posameznika in skupnosti. Nisem si želela le videti, kakšno je njihovo življenje, ampak ga tudi resnično začutiti in ponotranjiti.

Morda je moje doživljanje slovenske politične emigracije v Argentini nekoliko idealistično, a idealizem se ponavadi ruši, ko si na terenu, med njimi, meni pa se ta občutja le še utrjujejo. Že res, da bom v nadaljevanju pisala o najboljših, najbolj zvestih, najbolj vidnih v skupnosti – o eliti, a ta drži skupnost pokonci, ustvarja »javno mnenje«, po njej se ostali ravnajo. Kamor vodijo elite, bo verjetno šla vsa skupnost.

Naj takoj na začetku povem, da država Argentina že dolgo ni več taka, kot si jo mi Evropejci predstavljamo. Ni krščanska, ni demokratična, ampak drvi v pravi komunizem in moralni propad, da katastrofalnih varnostnih razmer sploh ne omenjam. Nemorala in pranje možganov sta tam v nekaterih vidikih v zadnjem času presegla tovrstne »dosežke« v Sloveniji. Argentinski okolici torej ne moremo pripisovati prevelikih zaslug za zgledno življenje skupnosti. Svojo moč črpajo predvsem od znotraj. Iz tega, kar so prinesli iz Slovenije. Predrevolucionarne Slovenije.

Če je torej med njimi duh tak, kot sem ga opisala v prvem odstavku, je treba nujno ugotoviti, zakaj je tak, iz česa je zrastel. Odgovor mi bo pomagal, da ga bom lahko širila tudi drugod. Pri tem imam seveda predvsem v mislih domovino, ki se je popolnoma vdala mrtvilu.

Jasno je, da je miselnost v slovenski skupnosti v Argentini drugačna, ker jim je bilo prizaneseno z dolgimi režimskimi leti in pranjem možganov. Rasli so v svobodi, v – vsaj nekoč – razmeroma krščanskem svetu. Ker so bili primorani zapustiti domovino, so po njej hrepeneli in oddaljenost je še utrdila njihovo ljubezen do nje. A »le« zaradi tega skupnost ne bi bila taka, kot je. Na podlagi doživetega sem izluščila deset, po mojem mnenju ključnih stebrov, iz katerih skupnost črpa svoje bogato življenje.

7.1.2. 1. Poznavanje zgodovine

Pa ne le, da se je učijo v slovenskih sobotnih šolah, ampak o njej poslušajo tudi od svojih starih staršev, se zavedajo njene pomembnosti za prihodnost. Ne govorim samo o poznavanju resnice glede dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej, ampak o celotni slovenski zgodovini, iz katere je rastel slovenski značaj. Vsak pozna rojstne kraje svojih starih staršev, svoj rodovnik, življenjske zgodbe svojih prednikov. Tako ve, od kod prihaja in kdo pravzaprav je, in zato tudi, kam lahko gre.

7.1.3. 2. Odpuščanje

Politični emigraciji je bila nasilno odvzeta domovina, zaradi pobojev in izseljevanja je marsikdo ostal brez družine, zapustili so dom in tako rekoč vse tisto, kar jim je bilo drago. Razlogov za žalost, travme, pesimizem in zamere gotovo ni manjkalo. Pa tega ni prav veliko čutiti. Mogoče le žalost, ko govorijo o stanju duha v Sloveniji. Sicer pa se od njih lahko učim, kaj za kristjana pomeni vstali Kristus – zmaga življenja nad smrtjo, odpuščanje namesto zamer, veselje namesto sovraštva, svoboda namesto zagrenjenosti. Če bi v Sloveniji ljudem dali orožje, bi me zelo skrbelo, da ga ne bi kdo tudi uporabil, tam pa je jasno, da se ga ne bi dotaknili, čeprav bi pred njimi stali njihovi krvniki.

7.1.4. 3. Skupni temelji

Slovenska skupnost v Argentini stoji na enotnih temeljih – črpa iz poznavanja resnice o [Stran 081]slovenski zgodovini, zvestobe slovenstvu in trdnosti v veri. Morda je nekoč k enotnosti prispeval tudi komunizem kot zunanji sovražnik, a ga že dobrih dvajset let (vsaj formalno) ni več. Danes je očitno, da bi že propadla, če bi bila to njena edina vez. A skupnost živi dalje, ker je že od nekdaj živela zaradi višjih vrednot.

V Sloveniji imam vedno občutek, da sem v minusu. Karkoli začnem, se moram najprej izkopati iz blata, šele nato lahko gradim nekaj novega. Zapletamo se z najosnovnejšimi vprašanji, ki nam bi morala biti že zdavnaj jasna, če želimo kaj ustvarjati, zato ne pridemo nikamor. Če pa so, nasprotno, temelji vsem jasni, izhodišča nesporna, se lahko ustvarja. Nikakor ne morem reči, da med rojaki v Argentini ni razprtij, a ko govorijo o zgodovinskih, verskih, moralnih, domovinskih vprašanjih, so stvari jasne. Različnost mnenj, ki se pojavlja, je kvečjemu ustvarjalna – spodbuja zdravo tekmovalnost in inovativnost.

7.1.5. 4. Organiziranost

Po eni strani se zdi, da so naši rojaki ob prihodu v Argentino preprosto »čutili«, kaj vse potrebujejo, da bo skupnost zaživela in se ohranila, po drugi strani pa dobimo vtis, da je bilo vse skrbno načrtovano. Šolski sistem, mladinske organizacije, politična dejavnost, šport, tisk, gledališče, pevski zbori – nič se ni zgodilo kar tako, zato je nepošteno govoriti o »argentinskem čudežu«. Ni čudež, je sad trdega, vestnega, odgovornega dela.

Pomemben vidik organiziranosti pa je tudi dejstvo, da se tisti, ki so vključeni v te organizacije »spontano« učijo prevzemati odgovornost, delati v skupini, voditi, nastopati, pogajati se, delati za skupno dobro, strateško misliti … Iz takih struktur rastejo odgovorni državljani.

7.1.6. 5. Šolstvo

Dobro šolstvo je temelj vsake skupnosti. Ob sobotah se od vrtca do srednje šole otroci in mladostniki zbirajo po slovenskih domovih. Pouk začnejo vsi skupaj – s slovensko in argentinsko himno ter dviganjem zastav. Potem jih čakajo slovenščina, slovenska zgodovina, verouk, petje, zemljepis Slovenije, etnografija, filozofija, svetovni nazori, retorika … Ta izbor predmetov mi vedno znova da misliti!

7.1.7. 6. Človek je telo, duh, duša

Ni treba posebej govoriti o mnogih dejavnostih, ki potekajo v slovenski skupnosti. Njeni voditelji niso hoteli ustvarjati nekakšnih parcialnih elit ali je paralizirati s poudarjanjem le ene od komponent človeške osebnosti, ampak so razvijali vse razsežnosti in potenciale, vzgajali celotno družbo.

Iz družbe, ki spodbuja razvijanje talentov, lahko izidejo uspešni podjetniki (Herman Zupan), filozofi (dr. Milan Komar), misijonarji (Peter Opeka), veliko število duhovnikov (menda le iz ene ulice v Buenos Airesu sedemnajst, od tega so trije škofje) in izjemni kulturniki, kot so na primer letošnji (kar trije!) Prešernovi nagrajenci – Zorko Simčič ter Bernarda in Marko Fink. A našteti niso vsi. Skupnost v Argentini ima še veliko drugih zelo uspešnih posameznikov, velikih osebnosti.

7.1.8. 7. Relativna zaprtost

Pogost je očitek, da je skupnost zaprta – najprej za Neslovence, pa tudi za ljudi, ki niso čisto po njenih merilih. Mislim, da deloma drži, a le to jo ohranja pri življenju. Samo poglejmo na primer Nemčijo, ki je že ugotovila, da jo pretirana odprtost vodi v pogubo. Jasno je, da vsesplošno sprejemanje vsega, kar »pride mimo«, ni sprejemljivo. Samo določena mera pravil in omejitev lahko zagotovi red in napredek. Ob tem je treba poudariti, da v skupnosti najdemo veliko število narodnostno mešanih zakonov, ki se odlično vključujejo, kar dokazuje, da ne gre za a priori odklanjanje drugih. Mnogim pa delovanje skupnosti in njena (delno toga) pravila ne ustrezajo, zato so jo zapustili, pa so kljub temu odlični ljudje, odlični Slovenci.

Poudariti je treba tudi, da Slovenci državi Argentini neprestano izražajo hvaležnost, da jih je kot begunce sprejela in jim omogočila, da so si ustvarili nov dom. Čeprav jim je ohranjanje slovenstva prva skrb, so sicer popolnoma vključeni v argentinsko družbo, zavedajo se svoje dolžnosti do države, v kateri živijo.

7.1.9. 8. Inteligenca

Politična emigracija je imela to srečo, da so z njo (če ne v Argentino, pa v ZDA ali Kanado) odšli tako rekoč vsi preživeli slovenski izobraženci. Ti so s svojim znanjem in modrostjo lahko držali skupnost pokonci, jo [Stran 082]organizirali in vodili do danes. Ni manjkalo ne filozofske podlage ne duhovne oskrbe ne podjetniške žilice. Zdi se mi, da so odlično združili tradicijo z izzivi sodobne družbe, saj je zastarelost v jeziku in navadah predvsem stereotip, ki ga imamo o politični emigraciji. Rekla bi, da gre bolj za konservativnost, ki nam v domovini vsaj v določeni meri sploh ne bi škodila. In predvsem, voditelji skupnosti so videli ne le štiri leta naprej niti ne samo do svoje smrti, ampak so imeli pravo, dolgoročno vizijo za skupnost.

7.1.10. 9. Velike družine

Dr. Iva Keržeta smo na oktobrskem Zboru kristjanov na Otočcu lahko slišali govoriti o nuji, da bi imela vsaka dobra slovenska družina vsaj pet otrok. Tega se med Slovenci v Argentini niso zavedli šele sedaj ob črnih demografskih trendih v svetu, ampak je bil to sad logičnega razmisleka, zdrave pameti, preprostega ekonomskega izračuna, če želite. Sodobni trendi so sicer tudi med njimi zmanjšali družine, a kljub vsemu še vedno ostajajo daleč nad povprečjem.

7.1.11. 10. Zvestoba Bogu in domovini

Krona bitja, delovanja in obstoja slovenske skupnosti v Argentini je zagotovo zvestoba – Bogu, slovenstvu in slovenskim mučencem. Iz svetosti slednjih črpajo moč za ohranjanje slovenstva in krščanstva. Skupnost se zaveda, da mora ostati zvesta tistemu, zaradi česar so naši rojaki umirali. Zvestoba tem velikim rečem določa lestvico vrednot, postavlja tudi vse ostalo na pravo mesto.

Kratko sem skušala pokazati, da je tudi slovenska družba lahko uspešna in polna življenja. Če seveda ne pusti, da jo zgodovina zasužnjuje. Če v Sloveniji zaradi ideološke ujetosti marsikdaj ne zmoremo razločevati, kaj je resnica in na čem graditi, postane ob duhu, ki veje med našimi rojaki v Argentini, to popolnoma jasno. Čeprav ne bi poznala njihove zgodovine, bi vedela, da črpajo iz resnice, saj sicer ne bi mogli biti tako sveža, svobodna skupnost.

Verjetno sem teh deset točk iskala in izoblikovala z vidika nekoga, ki živi v Sloveniji, kjer mu (skoraj) vse našteto manjka. O zgodovini vemo bore malo, še najmanj o slovenski, sprave in odpuščanja še ni na vidiku, skupnega imenovalca ne znamo najti, namesto organizirane dejavnosti obdelujemo vsak svoj vrtiček, šolstvo je le prebavljanje informacij, na presežno naravo človeka smo pozabili. Ne samo, da ne vzgajamo elit, ampak ne vzgajamo sploh ničesar, saj nima kdo vzgajati. Inteligence ni, ker je v letih po vojni odšla ali bila pobita, kar je je ostalo, pa je otopela. Nova se ni razvila, saj smo morali biti »vsi enaki«. Otroci so postali preveliko (finančno) breme, da bi si jih želeli, zvestoba pa ni več pojem, saj je – odkar je padel komunizem – vse relativno, torej absolutnega, čemur bi bil zvest, ni več. Edino, kar je morda podobno, je zaprtost. Ta je značilna tudi za matično državo, a ne zato, da bi ohranili slovenstvo, ampak bolj kot strah pred svobodo, ki veje onkraj meja.

Dediščina režima je torej znana, kaj bi namesto njega lahko imeli, tudi. Ne trdim pa, da bi bila Slovenija, če bi se revolucija ne zgodila, danes taka, kot je naša skupnost v Argentini. Čeprav postavljeno na trdnih temeljih, bi jo do neke mere gotovo razjedal globalni duh nihilizma, svobodnjaštva in uživaštva, saj ne bi stopila tako tesno skupaj, kot je v Argentini, »ogrožena« od španskega sveta in postavljena kot protiutež komunizmu v domovini. A ostali bi temelji, ki jih slovenstvo goji že stoletja in za katere se zdi, da jih je režim v pol stoletja uspel uničiti ali vsaj tako razgraditi, da obnova pri večini ljudi ni več možna.

Tako vidim dve poti – obe vsebinsko zgrajeni na istih, zgoraj naštetih temeljih, razlika je le v izvedbi. Prva je v tem, da imajo svobodni (ki jih je v Sloveniji dovolj, a niso vidni in se ne povezujejo) toliko otrok, da prek njih in njihove dobre vzgoje prekvasijo vso Slovenijo, druga pa v razumevanju novega slovenskega genskega zapisa in vzpostavljanju temu primernega novega apostolata. Ne gre namreč tarnati, ker Slovenec ni več to, kar je bil pred drugo svetovno vojno. Danes je drugačen, v svojem bistvu drugačen. (Režim je dobro opravil svojo nalogo!) Takega moramo razumeti in najti način, kako ga nagovoriti.

Obe poti nam bosta koristili. A treba se je končno resno podati na eno ali drugo, in to takoj![Stran 083]

Figure 46.

Figure 47.

Figure 48.

Pokončni oznanjevalci vrednot, ki jih goji slovenska skupnost v Argentini, so tudi trije letošnji Prešernovi nagrajenci. Akademiku Zorku Simčiču ter pevcema Bernardi in Marku Finku iskreno čestitamo in se jim zahvaljujemo za pristen zgled domoljubja, zvestobe in vere.[Stran 084]

8. Božično-novoletno srečanje

8.1. Pravica, da smo slišani

Marta Keršič

8.1.1.

Zavod Sv. Stanislava, Ljubljana Šentvid, sobota, 15. december 2012 ob 10. uri

Spoštovani gostje, drage članice in člani Nove Slovenske zaveze, prijatelji in vsi zbrani, prinašam vam prisrčne pozdrave zaposlenih na Študijskem centru za narodno spravo, še posebej direktorice dr. Andreje Valič Zver, ki je v teh dneh v tujini, na delovnem srečanju Agencije EU za temeljne pravice, katere članica je postala letos.

V teh prazničnih dneh bi si človek želel, da govorimo o pričakovanju adventa, o pripravah na božične dneve, o prijateljskem klepetu za domačo mizo, kjer bi kakšno lepo povedali o naši mladi državi. Vendar ni čisto tako. Skrb za sočloveka in za sebe zahteva od nas tudi soočenje s trenutnimi družbenimi razmerami v državi in z aktivnim dejanjem v prid izboljšanja sedanjega stanja. Razmere niso rožnate in se ne bodo obrnile na bolje same od sebe. Ali bodo vajeti v roke prevzeli tisti, ki želijo s kaosom in brezvladjem ponovno prevzeti totalno oblast nad našim življenjem na isti način, kot so to storili pred dobrimi 70. leti, ali pa bomo te napade vzdržali in Slovenijo kljub hudemu viharju in burnim valovom popeljali mimo čeri v varno prihodnost.

Vse prevečkrat je tudi med nami kristjani slišati, da je politika grda in da se z njo ne smemo ukvarjati. Hitro podležemo vsiljeni javni miselnosti, ki nam jo vsak dan znova posredujejo mediji, z izjemo katoliških in še nekaterih, da so vsi politiki enaki, da ko prideš enkrat na oblast, se takoj pokvariš, postaneš nepošten, gledaš le še na svoje koristi. To govorijo mediji, ki so zavezani »veliki ideologiji« in širijo samo »resnico« po naročilu mafijskih šefov. Takšno okolje je idealno za manipulacijo z množicami, ki hitro prenehajo razmišljati s svojo glavo in se raje telebansko sončijo v senci svojih manipulatorjev. Pa nam že kratka pamet pove, da ni tako. Ali je bila politika Adolfa Hitlerja enaka politiki, ki jo danes vodi Angela Merkel? Ali današnji evropski politiki uporabljajo Stalinove in Titove metode vladanja? Osebno poznam precej ljudi, ki se ukvarjajo s politiko, pa so dobri, pošteni in vredni zaupanja. Ne živijo na tuj račun, plačujejo davke, skrbijo za skupno dobro, še več, pri svojem delu morajo marsikdaj postaviti na stran svoje interese, potrebe svojih družin v korist skupnemu dobremu. Pod politiko pa ne razumem samo poslancev, ministrov, voditeljev strank. Politika je del vsakega od nas in ji ne moremo ubežati. Politika je cesta, po kateri se peljemo v službo, je šola, ki jo obiskuje naš otrok, je trgovina, v kateri nakupujemo izdelke za dom, je prostor, kjer se družimo s prijatelji, je pravica, da svojo vero javno živimo, in še marsikaj. Je tudi varno okolje, v katerem lahko spregovorimo o tistem, kar nas teži, kar se nam je hudega zgodilo. Pravna država nam mora varnost zagotoviti. Vse prevečkrat mislimo, da nam bo vse to nekdo prinesel na pladnju in ne mislimo politično. Udeležba na volitvah je naša prva in najosnovnejša odgovornost, brez katere nimamo pravice kritizirati. Močno nam primanjkuje tradicije v demokraciji in politične pismenosti, zato smo lahek plen v rokah neokomunistov. Izvor sedanjega stanja je v drugi svetovni vojni, v izpeljani komunistični revoluciji, ki ji je v veliki meri uspelo pretrgati vez s stopnjo družbene dozorelosti Slovencev izpred vojne in nas je postavila ne na nov začetek, ampak v prazen brezzračni prostor, kjer lebdimo brez korenin in se ne zavedamo, od kod prihajamo. Vzeli so nam tla pod nogami in nam pustijo dihati le toliko, kolikor se njim zahoče.

Na Študijskem centru za narodno spravo zbiramo pričevanja žrtev in njihovih svojcev iz časa totalitarizma druge svetovne vojne in po njej. Njihove zgodbe objavljamo v knjigah, ki jih izdajamo in predvajamo v oddaji Moja zgodba na Radiu Ognjišče. Pomenljivo je, da nam je v teh dneh, ko se po Sloveniji širijo demonstracije, kar nekaj že dogovorjenih pričevalcev povedalo, da jih je strah in da nam zgodb v tem trenutku ne bodo povedali. Ali se je v njih zopet naselil tisti strah, ki so ga komunisti zasejali med Slovence z umori leta 1941 in potem vsa vojna in povojna leta? Ko so izkoristili okupacijo in izzvali kaos, v katerem so izpeljali revolucijo in prevzeli oblast? Ali ni naša dolžnost, da z odkrivanjem resnice bistrimo pogled v nedavno slovensko zgodovino, da z glasnim opozarjanjem pokažemo nase, pokažemo, da obstajamo. Veliko nas je, ki podobno mislimo, samo oglasiti se moramo, ker če nič ne rečemo, se zdi, KOT DA NAS NI. Kdo pa je pri tem dosegel svoj namen? Utišati nas, nam vzeti pogum, je cilj vseh tistih, ki jim nismo po volji. Že zavoljo vseh, ki so [Stran 085]

Poklicani, da obhajamo spomin

Figure 49. Poklicani, da obhajamo spomin Janez Rihar

dali življenja za vero in dom in zavoljo naših potomcev ne smemo biti tiho. Naša dolžnost je, da spregovorimo, naša pravica, da smo slišani. Vsak je k temu poklican, v okolju in na način, ki je zanj najbolj primeren. Vsak od vas lahko stori mnogo dobrega v okviru Nove Slovenske zaveze in v svojem domačem kraju. Zaposleni na Študijskem centru se trudimo po svojih najboljših močeh. Oboji skupaj odpiramo pot svetlobi v zatemnjen slovenski prostor. Namesto petard in granitnih kock v rokah nosimo pogumno besedo, s katero bodrimo drug drugega in širimo idejo o odgovorni svobodi.

Dokler ne bomo očistili ran iz preteklosti, ne bomo zmogli naprej. Država še vedno ni obsodila zločinskega komunističnega sistema. Lustracija ni bila izpeljana. Kdaj bomo ugotovili, da pokopavanje mrtvih ni ideološko vprašanje, ampak osnovna človekova pravica, ki izhaja iz spoštovanja in dostojanstva do človeka. Kdaj bomo spoznali, da ima kriza v ekonomiji, gospodarstvu, šolstvu, pravu temelje v nespoštovanju osnovnih moralnih načel. Tako kot pravi profesor Justin Stanovnik, je treba stvari poimenovati s pravimi besedami. Če je nekdo požigal, je to požig, če je nekdo ubijal, je to umor, in ni besede v slovenskem slovarju, ki bi zamenjala ali olepšala izraz za to nekoč storjeno dejanje. Ti grehi zahtevajo obsodbo, v nasprotnem primeru smo namreč zameglili mejo med tistim, kar se sme in kar ne. Tako tanka je meja med obema, a hkrati tako enostavna za vsakega, ki prisluhne svoji vesti.

Kljub težkim časom smo torej lahko mirni, če vemo, da smo odgovorno opravili svoje poslanstvo, če smo naredili vsaj kakšno malenkost za skupno dobro. Še posebej smo poklicani, da ohranjamo spomin na čas totalitarizmov druge svetovne vojne in po njej. Verjemimo vase, v to da smo sposobni z dobrimi deli nekaj premakniti in ne prepuščajmo se malodušju!

Voščim vam blagoslovljene božične praznike, v novem letu pogumno in ponosno praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti naše domovine Slovenije. Naj ne bo med nami hiše, ki je ne bi v prihajajočih prazničnih dneh krasila slovenska zastava.

Hvala za pozornost in prijeten dan vsem, ki ste se udeležili današnjega srečanja, in tudi vašim domačim![Stran 086]

8.2. Uveljavljati temeljno slovensko resnico

Justin Stanovnik

8.2.1.

Dragi bralci in prijatelji Zaveze, veseli me in dobro se počutim, da vas lahko nagovorim s temi besedami. Njihova upravičenost mi daje zagotovilo, da bodo moje besede sprejemali in ocenjevali ne samo ljudje, ki jim človek lahko upravičeno reče prijatelji, ampak ljudje, ki imajo to v sebi, da jih, če povzamem to misel z eno besedo, ki imajo to v sebi, da jih skrbi. Ljudje, ki segajo po Zavezi in ki so se danes zbrali v tem prostoru, imajo to skupno in jih to povezuje, da jim ni vseeno. Ki so, da ponovimo, take sorte, da jim ni vseeno; ki so zrasli v hiši, ki ji ni bilo vseeno, v vasi, ki ji ni bilo vseeno, v dolini, ki ji ni bilo vseeno. Ljudje, ki nosijo v sebi tako srce, in v katere je bila položena taka pamet, da jim nikoli ni bilo dovoljeno, da bi jim bilo vseeno. Ki so nekatere stvari vzeli nase tako zares in tako dokončno, da so – če je bilo treba – svoj obstoj pogojevali z njihovim obstojem. Tako izbrani ljudje so danes tukaj, da ne moremo pretiravati z izražanjem svojega zadovoljstva. Vidite, prišla je velika preizkušnja, tako velika, da so se mnogi prestrašili in zbežali, nad nekaterimi pa je bila ta milost, da so mogli ostati; milost, pridobljena od vernosti mater, od zvestobe očetov, od junaškega zgleda mučencev, tolikih mučencev, da so mogli utemeljiti ime »mučeniški narod«. To govorim zato, da utemeljim naše zadovoljstvo. Saj ste gotovo videli: ni mi bilo treba iskati praznih besedi, imel sem po sebi prepričljive razloge, da sem upravičil besedo zadovoljstvo.

Ob tem ni daleč misel, da bi bilo treba reči dve besedi o našem času, pravzaprav o našem evropskem in našem slovenskem času. Glede obojega časa je anno Domini bis millesimo decimo secundo – v letu Gospodovemu dva tisoč dvanajst, mogoče reči nekaj, česar do sedaj s tako gotovostjo ni bilo mogoče reči o nobenem od obeh. Latinske besede sem rabil zato, da sem pokazal na starost kulture, iz katere živimo.

Najprej evropski čas. V začetku, do 14., 15., 16. stoletja, je v celoti veljal antični krščanski čas. Človek se je imel za ustvarjenega, njegova velikost se je merila s sprejetjem ustvarjenosti, s tem da je stvar. Po tem času pa so prišli ljudje z drugačnim oznanilom: da je človek sam svoj stvarnik, da je vse, kar je komu dolžan, dolžan samemu sebi, samo sebi. Skratka, novi človek je bil v stanju verjeti, da je bog. In vsa stoletja do tega, ki je minilo pred dvanajstimi leti, je to trditev bilo sicer mogoče javno ovreči, a le v glavi, le v misli. V našem času, v stoletju, ki je pravkar minilo, pa je to storila tudi zgodovina. S pošastnimi prizori je zgodovina dokončno ovrgla misel, da je človek bog: nosilec sveta in nosilec sebe. Ta človek je namreč zanikal svojo božanskost tako, da je postavil Auschwitz, Gulag, Lubjanko, Rab, Hudo jamo, Goli otok. Zgodovina je pokazala, v kaj se spremeni človek, če se spremeni v boga. Potrdila se je – ne v mislih, ampak v zgodovini – veljavnost starega hebrejskega psalma: Glej, prihajam, da izpolnim Tvojo voljo, Gospod. To je človek. Njegova velikost je v služenju: sebi, svoji družini, svoji vasi, svoji dolini, svojemu narodu, svoji državi in svoji Cerkvi. Vedno komu drugemu ali čemu drugemu, toda čudno, prečudno, istočasno vedno tudi sebi! Služenje, se je izkazalo, ni sramota, služenje je človekova slava. Zgodovina je s tem uveljavila »večnega človeka«, človeka, kakršen bo v temelju večno, če bo hotel biti človek.

Tudi dialektiko slovenskega modernega časa je zgodovina v našem času pripeljala do konca. Konec osemdesetih let je prišlo do sesutja evropskega boljševiškega imperija. Ko je ta zgodovinski obračun zajel tudi Rusijo ali Sovjetsko zvezo, smo vedeli, da je sodba zgodovine dokončna in celostna. Ilegalni kritiki slovenskega boljševizma v totalitarnem času sicer ni bilo mogoče ugovarjati – v mislih – a zgodovina, se je zdelo, da ga prenaša. Ko pa je na prelomu med osemdesetimi in devetdesetimi leti tudi zgodovina pokazala, da je bila njegova duhovna, družbena in politična interpretacija sveta zmotna, je bilo jasno, da je bila v preteklosti tudi naša kritična misel tja od 30. leta naprej o njem pravilna. Tako je zgodovina zavrgla obe stranpoti, evropsko in specifično slovensko. Tudi pohujšani slovenski človek je v svoji boljševiški zavezanosti delal stvari, ki so ga v njegovi zadnji nadutosti diskreditirale do konca.

Zgodba, ki sem jo na nedopustno skrajšan način tu povedal, je v veliki meri zgodba o katoličanih. V kar se je ta zgodba nazadnje izšla, je bila njihova potrditev. Čudno se nam zato zdi, da naša teza ni bila sprejeta v splošno krščansko interpretacijsko shemo. Morda zato, ker je kljub svoji dokončnosti nedokončana. V čem nedokončana? Tako Evropa kot tudi Slovenija sta se znašli namreč v protislovju: izreka zgodovine sicer ni mogoče izbrisati ali izničiti, mogoče pa se je upreti in [Stran 087]nečesa, kar je dokazano, ne priznati. Tu ne gre za nobeno negotovost, tu gre za Upor.

Takšno je torej stanje v Evropi in Sloveniji: ne gre več za negotovost, nejasnost ali dvom, tu gre za čisto odločitev, za na ničemer utemeljeno odločitev – za Upor. Če ljudje česa nočejo videti, čeprav je evidentno jasno, tej nepripravljenosti ni mogoče reči drugače kot upor. Še to povejmo tu, da ima upor, ki zanika spoznanje, duhovno obeležje in se ga zato drži tveganje, ki ga krščanska vera pripisuje človekovi začetni upornosti. Evropa in Slovenija sta torej v stanju upora. To je najpomembnejša stvar, ki jo imamo ta trenutek povedati svojemu času, evropskemu in slovenskemu. Oba sta naša in za oba smo odgovorni. Zato to delamo.

Nova Slovenska zaveza mora v tem poslanstvu videti ukaz, ki je ljudem dan z najvišjega mesta. Mi smo zato tukaj, da sporočamo in uveljavljamo temeljno slovensko resnico. Če še pomislimo, da zaradi svoje krščanske obveščenosti in zaradi svoje specifične zgodovine – predvsem zaradi strašne smrti, ki nas je zadela – to resnico vidimo bolj jasno izpisano na nebu slovenskega obstajanja, tako jasno in nujno, da nas spremlja, kamor gremo in kjer smo. Spričo te zavezanosti bi nam bilo morda v pomoč, če bi imeli v ušesih besede, ki jih je izrekla Judinja Edith Stein, ki je pred porto karmeličanskega samostana v Echtu, preden je stopila v gestapovski avto, prijela sestro za roko in rekla: »Pojdiva za najin narod!« Le malo bi bilo treba spremeniti ta stavek, pa bi ga mogli kdaj izreči tudi mi.

Danes je v Sloveniji stanje takšno, da ni glasila, ki bi tako odkrito in celostno govorilo o hudodelski agresiji boljševikov na naš narod kot Zaveza. Samo Nova Slovenska zaveza ima to v sebi, da vidi in nekoliko razume pratemo, v kateri se je rodila zamisel tega zavrženega dejanja. Občutek imamo, da smo nekoliko na nivoju, če pravimo, da je to bil izstop iz zgodovine. Neki prijatelj, poznavalec slovenske literarne zgodovine, mi je nekoč omenil, da je liberalni dnevnik Slovenski narod na prelomu stoletja v svoji protikatoliški gonji šel tako daleč, da ga morda tudi poznejša komunistična agitpropovska besedila v tej točki kdaj niso dosegala. A je kljub vsemu treba reči, da so se liberalni napadi vseeno odvijali v slogu dialoga, da je medsebojne odnose tu nazadnje le še urejala beseda. Ko pa je zjutraj 13. oktobra 1942 terorist Franc Štadler banu Marku Natlačenu izročil zaupno pismo, iz katerega naj bi izvedel pomembne reči, in ga je ta za mizo sede začel brati, je Štadler potegnil pištolo in bralca ustrelil v čelo. Gledal ga je in ustrelil. Kakor je bil ta umor načrtovan in izveden, odseva simbolno celoten boljševiški nastop. Pismo naj bi prihajalo od zaupnega človeka, torej je bil umor izveden s prevaro. Morilec je nadalje ustrelil svojo žrtev v čelo, s čimer si je ne samo zagotovil uspeh, ampak je nehote tudi pokazal, kako si boljševiki predstavljajo polaščanje ljudi. Partija je dialog spremenila v umor. Orodje politike ni bila več beseda, ampak uboj.

A za nas je važno, da smo ostali, kakor sem rekel, sami, zato nam je toliko manj dovoljeno pozabiti, kaj smo. Uspeli bomo samo tako, da bomo govorili resnico. Samo resnico. Od tega, kar je resnično, pa bomo poskrbeli, da nič ne bo ostalo skrito. Zato, vidite, moramo vztrajati.

Govoreč o slovenski sedanjosti se moramo dotakniti še nečesa. Moram o tem spregovoriti, čeprav na račun vašega potrpljenja. Ko ste kdaj gledali kako omizje na televiziji ali kak drug javni skupinski pogovor, je skoraj nemogoče, da ne bi vsakič, dobesedno vsakič, opazili, da na koncu niso ne udeleženci ne poslušalci prišli do kakega spoznanja, na osnovi katerega bi bilo mogoče kaj narediti. Med pogovorom je bilo izrečeno vedno tudi nekaj stavkov, ki jim niste mogli odrekati veljavnosti, a ni nobeden od udeležencev za katerega poprijel in ga skušal uporabiti v zaključni izjavi. Če to opažanje združimo v en stavek, bi morali reči, da Slovenci nismo več v stanju organizirati javni pogovor. Naši pogovori so zgolj besedne predstave, med katerimi slišimo nekaj sto stavkov, od katerih nas za trenutek kateri celo prevzame, k našemu končnemu védenju pa ne more prispevati nič, ker tega védenja končno sploh ni. Ker v pogovoru za védenje sploh ni šlo. Šlo je samo za govorjenje.

Naj vam povem, zakaj mislim, da je tako. To je zato, vidite, ker se po nekem nenapisanem pravilu vsi skrbno izogibajo, da bi kdo omenil to, kar je najbolj važno in kar smiselno in usmerjeno razpravo onemogoča. Nihče si ne drzne nakazati, v kakšnem prostoru se pri nas stvari dogajajo in v kakšen prostor naši stavki padajo. Ta prostor pa določa naša bistvena različnost, ki jo je povzročilo slovensko dvajseto stoletje, ali drugače, nerazrešena zgodovina te preteklosti. Ta téma pa se, kot rečeno, nikoli ne odpre. Zato vse miselne uprizoritve ostanejo bedni, nezadostni, frustrirajoči improvizoriji. Tu je jedro slovenske moralne, družbene in politične bede. Zato o sebi tako malo vemo.[Stran 088]

Dogodki in dejanja slovenskega dvajsetega stoletja vstajajo in vpijejo, mi pa smo se domenili, da jih ne bomo slišali, raje se posvečamo šepetanju razstavnih predmetov na provincialnem sejmu ničevosti. Ljudje, ki so nas petdeset let – in potem še in še – mojstrili z grobim pa tudi rafiniranim nasiljem, so nas izšolali do take mere, da tega – bogve zakaj – tudi sedaj ne delamo. Oni pa si za to tako zelo prizadevajo, ker se natanko zavedajo, da bi razmislek o dvajsetem stoletju, če bi se razvil na odprtem prostoru, nazadnje pripeljal do tega, da bi morali oditi. A naj bo že kakorkoli, če v Sloveniji ne bo opravljena politična refleksija 20. stoletja, bomo ali bolje bodo Slovenci čez sto let natanko tako onemogli in brezciljni, kot smo danes. To se pravi, če bomo še naprej dovoljevali, da se bo naša zavest oblikovala in uveljavljala v prostoru, ki ga ne bodo določali parametri zgodovine, ampak ideološko postavljena boljševiška mitologija.

Konec novembra in v začetku decembra so nas presenetili množični protestni nastopi po trgih in ulicah nekaterih slovenskih mest. Mediji – v tem so se jim pridružili tudi nekateri politiki, med drugim tudi nekateri politiki aktualne koalicije – so nas hoteli prepričati o dvodelnosti teh nastopov. V prvem delu naj bi nastopili ljudje, ki jih je v javnost prignala beda in gnev do obstoječe politične oblasti, ki skrbi zase, namesto da bi se posvetila skrbi za skupnost. Ti protesti so bili ocenjeni za legitimne. V drugem delu pa naj bi se pojavili temni elementi, ki so zakonite proteste izrabili za fizično obračunavanje s policijo. Ta razlika je bila sprejeta in je, se zdi, obveljala. Toda s tem so tisti, ki so pri tem sodelovali in nas o tem prepričevali, pokazali, da ne vedo prav dobro, kaj je nasilje. V to kategorijo namreč ne spada samo fizično nasilje, ampak tud nekontrolirano besedno obračunavanje – zlasti na javnem prostoru. In tega je bilo v »legitimnih političnih protestih«, tako imenovanih, toliko, da se človek čudi, kako so tisti, na katere so te žaljive diskvalifikacije letele, to mogli prenašati. Stvar je pravzaprav še širša. Če ljudje vpijejo, da je neka legitimno izvoljena politična garnitura »klika«, so žaljeni tudi tisti, ki so to garnituro izvolili in stojijo za njo še naprej.

Čeprav je v naši državi tako, da zgodovinski politični prostor, na primer v državnem zboru ne deluje v odprtem besedilu, so v vsakem od njegovih postavitev, če besedam, tam izgovorjenim, poiščemo latentni pomen, silhuete tega prostora le določljive. Kljub vsemu se nekoliko ve tudi tam, kdo je kdo. A tu se je domiselno postboljševiško zaledje pojavilo z izumom, ki ga pridno uporabljajo. Saj ste opazili, da kar naprej govorijo na primer o »politiki«, čeprav politike kot politike ni, ampak sta v Sloveniji zagotovo najmanj dve politiki, po svojih osnovnih smotrih druga od druge astronomsko oddaljeni. Pri takem govorjenju pa se ne ve, kdo je kdo.

Nimamo časa, da bi se ob vsem tem podrobno ustavljali, toda nekaj nam le mora biti jasno, nečesa se moramo zavedati. Po tem, kako so se ljudje na teh tako imenovanih protestih obnašali in kaj so hoteli, tisti, ki so bili pripravljeni ubijati z granitnimi kockami, in tisti, ki so hoteli doseči isti učinek s parolami, ki niso mogle skriti, da so bile izdelane vnaprej – spričo vsega tega se ne smemo umikati pred spoznanjem, da so bili ti ljudski protesti inštalacije, natanko tako, kakor je bil instalacija boljševiški narodnoosovobodilni boj. Doživeli smo dovolj veliko lekcijo, da te stvari sedaj nekoliko poznamo.

Slovenci smo se znašli v prostoru, ki ga je predvidel poljski disident Adam Michnik. Rekel je: »Na komunizmu je najhujše to, kar pride za njim.« Tu smo sedaj. Ne recite, da je vse skupaj že prehudo. Slovenski človek, ki v celoti prihaja s trde zemlje, si takega stavka nikoli ne bo dovolil izreči. Voditi nas mora misel, da imamo prav, da nas podpira resnica. Gotovo ste opazili, da nismo potrebovali nobenih jezikovnih premetov in prevalov, nobene retorične telovadbe, ko smo na začetku tega govorjenja to, upam, dokazali.[Stran 089]

9. V spomin

9.1. In memoriam Jožef Kočar 1928 – 2013

Janko Maček

9.1.1.

V nedeljo, 20. januarja, je na svojem domu v Mostah pri Komendi umrl naš član in sodelavec revije Zaveza Jožef Kočar; v torek, 22. januarja smo se od njega poslovili z mašo zadušnico, ki jo je v farni cerkvi v Komendi ob somaševanju še sedmih duhovnikov vodil domači župnik Stanko Žagar in pokojnega skupaj s somaševalci pospremil na pokopališče pri cerkvi sv. Petra. Besede slovesa so izrekli vojaški vikar dr. Jože Plut, generalni tajnik Slovenske Karitas Imre Jerebic, predstavnik Nove Slovenske zaveze in hčerka Majda v imenu domačih ter sorodnikov. Slišali smo, kako veliko delo je pokojni opravil na področju krščanske solidarnosti in dobrodelnosti, saj je bil dolga leta član, nekaj časa tudi predsednik sveta Škofijske Karitas Ljubljana, od ustanovitve leta 1991 pa do nedavnega tajnik župnijske Karitas Komenda, celih dvajset let je v Komendi organiziral nabirko krompirja in drugih živil za Materinski dom na Škofljici, komendskim župljanom v stiski pa delil pomoč škofijske Karitas. Kdo bo nadomestil njegovo delo pri Novi Slovenski zavezi: sad njegovega znanja in truda so trije debeli zvezki z naslovom Bibliografski pregled člankov revije Zaveza in veliko dela je vložil v tri knjige Farnih spominskih plošč; čeprav že hudo bolan je še sodeloval pri predstavitvi tretje, zadnje knjige. S svojim računalniškim znanjem je bil vedno in povsod pripravljen pomagati pri ohranjanju verodostojnega zgodovinskega spomina. Tako je za izdajo pripravil knjigo Requiem za organista o učiteljiščniku Janezu Pavčiču, sodeloval pri knjigi dr. Lovra Šturma Brez milosti, pri knjigi dr. Vinka Škafarja o mučencu Katoliške akcije Jaroslavu Kiklju, pri knjigi Janka Mačka Rovte v viharju vojne in revolucije in še bi lahko naštevali. Pri vsem tem pa je ostal tih in skromen in marsikdo za njegovo delo ni vedel.

Če bi pri tem kdo pomislil, da je Jožef Kočar zaradi dela in skrbi za druge morda zanemaril lastno družino, bi se hudo motil. Ko se je leta 1952 poročil z Marijo Boštic s Klanca pri Komendi, sta se kmalu preselila v lasten dom (brez vode in elektrike) v Mostah pri Komendi. Rodili so se jima trije otroci: Jožef, Stane in Majda. Ker je postala hišica v Mostah za tako povečano družino pretesna, se je pogumno odločil za gradnjo nove; gradila sta jo z ženo, dobršen del z lastnim delom in samo z njegovo plačo, kasneje so jima pomagali tudi otroci. Ker je sam zaradi svoje zaznamovanosti po letu 1945 imel težave s šolanjem, kot bomo videli kasneje, je znal ceniti izobrazbo in je vsem trem otrokom omogočil, da so dokončali univerzitetne študije. Njegovo skrb za dom in družino dokazuje tudi to, da je po upokojitvi v Kemijski industriji Kamnik, kjer je bil najdlje v službi, nekaj časa po Mostah z mopedom razvažal Dnevnik.

Jožef Kočar je eden redkih domobrancev, ki so podatke o svojem domobranstvu, o poti v

Jožef Kočar na predstavitvi tretje knjige farnih spominskih plošč

Figure 50. Jožef Kočar na predstavitvi tretje knjige farnih spominskih plošč Tatjana Splichal

[Stran 090]

Vetrinj in prisilni vrnitvi v domovino tudi zapisali. V članku Postojanka na Ravniku pri sv. Barbari – Zaveza št. 49 – opisuje del svojega domobranstva: „V 46. četo sem prišel v začetku julija 1944. Bil sem usposobljen za telefonista in signalista. Poveljnik 46. čete v Hotedršici je bil nadporočnik Bajc, poveljnik voda na Ravniku pa narednik ali podnarednik Viktor Rozman. Niti v Hotedršici niti na Ravniku ni bilo nobenega Nemca. Sem tisti „deček Kalin, ki je bil signalist“, kot me omenja Grom v svoji knjigi. (Leta 1976 je v Buenos Airesu izšla knjiga: Siena Blažič, Revolucija v Hotedršici. – Siena Blažič je psevdonim za nekdanjega hotenjskega domobranca Franca Groma, ki je leta 1945 ostal živ, v tujini postal duhovnik in župnikoval v Argentini.) Postojanka na Ravniku je bila ustanovljena teden dni pred mojim prihodom. Iz Hotedršice so vanjo poslali tako imenovani udarni vod, ki je štel okrog trideset domobrancev. Utrdil se je pri cerkvi sv. Barbare. Zvečine so bili mladi fantje iz Hotedršice in okolice, iz Podkraja, od Črnega Vrha in Godoviča … Imeli smo telefonsko povezavo z Gornjim Logatcem in Hotedršico ter redno signalno povezavo z Vrhom (Sv. Trije Kralji), z Veharšami in z Rakekom. V zvonik z orožjem nismo šli, ker je bila okolica s tal dovolj pregledna. Pač pa so fantje po končanem napadu navadno šli vanj pritrkavat … Spominjam se, kako so partizani na velikonočno jutro 1945 med Godovičem in Črnim Vrhom napadli domobranski tovornjak, ki se je vračal z Otlice. Štirje fantje so bili takoj mrtvi, med njimi tudi bogoslovec Alfonz Malavašič iz Šentjošta, šest pa ranjenih … Marca 1945 so se začeli na domobranske postojanke partizanski letalski napadi, ki so zelo motili red in slabili samozavest. Letala so bila obarvana črno in so letela zelo nizko. Z Ravnika smo jih videli v isti višini ali celo od zgoraj navzdol. Nekajkrat so Hotedršico samo preletela, ker so šla napadat Idrijo. Najhuje je bilo, ker pred njimi ni bilo mogoče zavarovanje in tudi ne pravočasen alarm. Bližali so se usodni majski dnevi in za 1. maj je zapadel celo sneg. 4. maja se je dokaj prijazna ravniška zgodba zame končala.«

V 56. številki Zaveze je pod naslovom »Trnova pot« objavljen Kočarjev dnevnik od 4. maja 1945, ko je s svojo enoto odšel z Ravnika proti Vetrinju, do 19. avgusta 1945, ko se je po odpustu iz taborišča v Šentvidu vrnil domov v Zalog. Poglejmo vsaj nekaj stavkov. 4. maj, petek. Zvečer je padel Logatec. Ni preostalo drugega, kot da se umaknemo proti Rovtam. Posadka iz Hotedršice je okrog osmih zvečer prišla na Ravnik. Ob pol enajstih smo se skupno z logaškim vodom, ki je držal postojanko na Ostrem vrhu nad Kalcami, umaknili v Rovte. Umik je bil organiziran z vozovi, ki so jih vzeli s seboj domači domobranci. Precej materiala je ostalo v postojanki. Ostale so tudi moje knjige. 5. maj, sobota. Okrog štirih zjutraj smo prišli v Rovte in ob enajstih dopoldne nadaljevali pot proti Šentjoštu, popoldne pa čez Suhi dol in Lučine v Gorenjo vas, kjer smo prespali. 7. maj, ponedeljek. Skozi Poljane, Zminec in Škofjo Loko smo prišli k Sv. Duhu. Iz zvonika cerkve v Škofji Loki je visela dolga zastava, slovenska ali jugoslovanska, seveda brez zvezde. Povsod je bilo popolnoma mirno. Pomislil sem, da bi se lahko odpravil domov, kjer nisem bil skoraj štiri leta. 10. maja, vnebohod. Ves dan smo stali pred Tržičem. Vse poti so bile polne voz in civilnih beguncev. Med begunci je bila tudi družina Zupanc, ki jih nisem videl že od začetka vojne, ko sem se 14. julija 1941 peš odpravil v Ljubljano. 11. maj, petek. Premaknili smo se v Tržič. Popoldne je bil napad. Partizani so s topovi ali minometi obstreljevali cesto v središču Tržiča. Ker je bil Tržič poln beguncev in vojakov, je praktično vsaka granata ali mina zadela v živo. 12. maj, sobota. Ker je bila cesta zabita z vozovi, smo zjutraj pustili komoro in bežali naprej. Pred predorom ni bilo nobene zapore, le vse polno ljudi in voz. V predoru je bila popolna tema, blato in gneča. Ob 10h smo prišli na drugo stran – brez hrane in opreme. 13. maj, nedelja. Šli smo naprej – čez Dravo. Kakih sto metrov od mostu, na vzponu proti prvemu ovinku, sta stala dva Angleža in tam je bilo treba odvreči orožje. Nato smo odšli v taborišče pri Vetrinju. Od 14. do 31. maja smo bili v taborišču. Hrana je bila redna, ampak malo. Enote so se na novo organizirale. Tudi mi nismo bili več skupaj v istem vodu. Bili smo SNV – Slovenska narodna vojska. Imeli smo redno urjenje, kot bi bili na vajah. 31. maj, četrtek – Sv. Rešnje Telo. Kot zadnji je bil na vrsti za transport prvi polk. Vsi drugi so že odšli. Zgodaj zjutraj je bil izredni zbor čete ali bataljona. Poveljujoči častnik je povedal, da so nekateri transporti šli namesto v Italijo nazaj v Slovenijo. Razpustil je enoto in dejal, naj se vsak sam odloči, ali gre na transport ali pa se preobleče in skrije. Novica je delovala kot šok. Bili smo zmedeni, negotovi, kaj naj storimo. Kar precej se nas je odločilo, da gremo, kamor so šli drugi. Ob pol devetih so nas Angleži s tovornjaki odpeljali na železniško postajo Maria Elend (Podgorje).

Kočar nato opisuje, kako so še potem, ko so na vlaku že bili partizani, upali, da bo vlak zavil proti Italiji. Šele ko so se ustavili v Radovljici, so dokončno videli, v čigavih rokah so. Razvrstili so jih v skupine – on je prišel med mladoletnike – in nekaterih, s katerimi so skupaj odšli iz Vetrinja, niso več videli. Verjetno so jih že od tam odgnali v smrt. V nedeljo, 3. junija je s skupino mladoletnikov prišel v Kranj, kjer so [Stran 091]

Z najbližjimi ob biserni poroki

Figure 51. Z najbližjimi ob biserni poroki

na poti s postaje v barake blizu vodovodnega stolpa doživeli sprejem (zmerjanje in pljuvanje) nahujskane množice. 15. junija so jih končno prignali v Škofove zavode v Šentvidu. V sobi, kamor so jih strpali, je bil tudi Kočarjev gimnazijski sošolec Bogdan Pugelj. 6. julija sta v njihovi sobi umrla Turk in Tekavec, oba letnik 1928, ki ju pa ni poznal. Tudi sam je bil bolan, imel je hudo grižo in vročino. Vrstila so se zaslišanja. K sreči njega niso poznali. 6. avgusta Kočar zapiše: Od danes dobimo zjutraj 30 dkg kruha. Od 1. junija, to je 66 dni, nisem imel v ustih niti drobtinice kruha. Sedaj dobro razumem prošnjo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh. 7. avgust, Št. Vid. Ob 9h smo zvedeli za amnestijo. Ob 18.30h jih je šlo 152 domov. Zunaj v zboru nas je bilo vseh 170, vendar nas 18 ni bilo na spisku, zato smo morali razočarani oditi nazaj v sobo. Nič ne vemo in tudi nič ne rečejo, kaj bo zdaj z nami. Najhujša je negotovost.

S še nekaterimi sotrpini je Kočar potem ostal v Šentvidu do 18. avgusta. Pospravljali so sobe, ribali hodnike in čakali, kaj se bo zgodilo z njimi. 16. avgusta, na dan sv. Roka je doživel nenavadno »srečanje« s Stankom Osenarjem, poveljnikom domobranske postojanke v Cerkljah. Osenar je bil zaprt v sobi z oknom nasproti njihove sobe. Ker so bila okna odprta, je lahko poklical in vprašal, če je med njimi kdo iz cerkljanskega konca. Ko se mu je oglasil Kočar, je bil zadovoljen in je naročil pozdrave za svoje v Cerkljah. Tudi on je tedaj še upal na amnestijo, toda v začetku leta 1946 je bil na procesu obsojen na smrt in ustreljen. Ko je bil Kočar 18. avgusta izpuščen na svobodo z ukazom, da se mora doma javiti OZNI in da ne sme govoriti o tem, kar je doživel v zaporu, je odšel k teti v Ljubljano in naslednji dan v njenem spremstvu prišel domov v Zalog. Piše, da je bil zdoma štiri leta, en mesec in pet dni.

Ob delu na domači kmetiji se je Jožefu vrnila volja do življenja in po dveh letih se je vpisal na Srednjo tehniško šolo v Ljubljani, kasneje pa ob delu dokončal še Visoko tehniško šolo kemijske tehnologije in Visoko komercialno šolo ter dosegel naslov diplomiranega ekonomista tehniške smeri. Nič čudnega ne bi bilo, če bi se po tolikih grenkih izkušnjah zaprl v ograje svojega doma, vendar se to ni zgodilo, kajti zavedal se je, da mu je bilo življenje ponovno podarjeno, saj se je vrnil domov, medtem ko so mnogi njegovi sotrpini – taboriščniki pokopani zunaj pokopališkega zidu v Šentvidu ali v Vodiški gmajni, na kar spominja kamen z napisom: Ker nikomur nismo nič storili, bili smo oproščeni, ko pot vodila nas domov je, pa tu bili smo umorjeni … Zavedal se je, da je namesto njih, ki so jim v cvetu mladosti usta zasuli s prstjo, dolžan braniti resnico in delati dobro. 17. novembra 2012 sta z ženo Marijo še praznovala šestdeseto – biserno obletnico poroke in tudi s tem potrdila zavezanost izročilu prednikov. Naj dobri Bog, ki je večna Resnica, Jožefu Kočarju obilno poplača vse njegovo delo in zvestobo ter mu da svoj mir![Stran 092]

10. Po branju

10.1. Komu izstaviti račun?

Jože Pavlič

10.1.1.

»Komu izstaviti račun? Izzivanja in madeži«, tak je naslov knjige, ki jo je napisal dr. Julij Bertoncelj in je izšla pri Založbi Berton d.o.o. v Kranju z letnico izida 2013 v sozaložbi z Novimi obzorji d.o.o. Ljubljana in Novim glasom Gorica v nakladi 1000 izvodov.

Pomenljivi naslov in pa dejstvo, da sta se izdajatelju pridružili tudi drugi dve založbi, sta takoj vzbudila našo radovednost in vzeli smo si čas ter knjigo prebrali. Morda tudi za vas in predvsem zato, da bi nanjo lahko opozorili tudi vas. Knjiga ni napisana kar tako, da bi koga zabavala. Četudi nazadnje tudi to lahko. Za branje pa si je vendar treba vzeti kar nekaj časa, saj obsega celih 527, sicer ne preveč obsežnih strani, a njena vsebina je, lahko bi rekli, vendar kar zahtevno in vredno branje. Prvih približno 300 strani je posvečenih razčlembi naše zgodovine. Najprej razmer pred drugo svetovno vojno, potem pa tistih med vojno in po njej do današnjih dni. Avtor oriše svetovno politiko in njene protagoniste, oceni tudi komunizem in ugotovi, da je bil to zločinski sistem, prav tako vidi v partizanstvu igro komunistične revolucije, ki je povzročila zaporedje absurdov in veliko gorja. Dobro vidi, da se je to bolj posvečalo vaškim stražam in domobranstvu kot okupatorju. Dobro opaža, da se je partizanom predvsem posrečilo vzbuditi veliko sovraštva in ga vnesti med Slovence.

Če listamo po tej, po videzu in obliki všečni knjigi kar tako, si jo ogledujemo in preberemo iz radovednosti malo tu malo tam, je na prvi pogled videti vsebina knjige nekako razbita. Ko pa se zares zaženemo vanjo, preberemo uvod in prve strani, nas potegne vase in težko jo odložimo, dokler ne preberemo njene zadnje strani in njenih zaključkov. Njena vsebina je res večplastna, sicer pa vestno, da, prav inženirsko organizirana, napisana je pronicljivo in premišljeno, v sočnem in razgibanem jeziku. Pripoved bralca, kot rečeno, zagrabi in ga nosi s seboj. Knjiga pa ni roman, ni bajka ali domiselna izmišljija ali kake posebne vrste zabaven priročnik. Čeprav se zdi pripoved lahkotna in duhovita, zavita v navidezno lahkotnost in fino ironijo, je vsebina knjige globoko premišljujoča in poučna, obenem pa še kako aktualna.

Figure 52.

Pravzaprav bi bila lahko in morala biti nam – ljudstvu in našim voditeljem – kar tudi zares pravi priročnik za razumevanje zgodovinskih dogajanj in odpravljanje sedanjih tegob, ki so prizadele in dušijo danes Slovence. Za bolj jasno in stvarno podajanje vsebine je pisec knjige delno res izbral tehniko priročnikov ali učbenikov z vprašanji in odgovori, kar je raziskovalno, poučno, racionalno in praktično. Vprašanjem, ki so izzivalna in zahtevajo odgovore, takoj sledijo odgovori z relevantnimi podatki in referencami znanja iz prakse, pa tudi logično izpeljani zaključki.

Če se nam na začetku zaradi inovativne postavitve teksta branje nekoliko zatakne in se pojavi skrb, da bomo zaradi obsežnosti in nekaterih vnaprejšnjih opozoril avtorja [Stran 093]o organiziranju vsebine branju le težko prišli do konca, nas potem pisanje in vsebina zagrabita in nezadržno potegneta s seboj. Sistematično in miselno jasno si sledijo teme, se postavljajo vprašanja in odgovori, vse v soju zdrave kritičnosti, nepretenciozno, duhovito, logično in racionalno, kot si dogodki ali dejanja zaslužijo glede na svoj pomen in usodnost; včasih tudi z neprikrito ironijo, a vedno odgovorno in s skrbjo ter željo po jasnosti in razsvetlitvi. Knjiga nima namena kogarkoli žaliti kar tako, vse razmišljanje prežema volja po resnici in skrb – prava skrb in ljubezen do naše domovine Slovenije. V skrbi za resnico in poštenost avtor v knjigi vseskozi nagovarja Slovence k pameti, poštenosti in enotnosti, ki so bistvene za obstoj majhnega in ranljivega naroda ostro pa zavrača neresnico, nepoštenost, sebičnost in barbarstva vseh vrst, ki so se naselili med nami. Jasno napoveduje prihodnost, če se ne bomo spametovali – vsi, od voditeljev, naših politikov, ki naj bi nas odgovorno vodili, do gospodarstvenikov, ki vodijo naše narodno gospodarstvo, in nas, preprostih ljudi, ki naj bi imeli tukaj, v tej naši deželi vsak svoj dom in svojo pravico. Vsi smo davkoplačevalci, vsi prispevamo in moramo prispevati za državo po svojih močeh, vsi smo zanjo odgovorni in mora biti naša skrb. Vsi imamo pravico soodločanja. Politiki so plačani od nas in nam bi morali služiti, ne pa nas izkoriščati, z nami manipulirati in nas potiskati v revščino in odvisnost. Mi državljani bi morali biti bolj kritični in bolj odgovorni: vedno bi se morali spraševati, kako je z našo državo, kako je s Slovenijo.

Avtor to isto počne sam, ko gleda to našo situacijo – zablodelo preteklost in sedanjost – in razmišlja o naši slovenski prihodnosti. Logično je, da ne spregleda naše preteklosti, ki bi jo nekateri tako radi pozabili in veselo uživali v sedanjosti, in če bi se dalo, seveda tudi v prihodnosti. Pisec sistematično in preprosto niza dogodke in dejanja, jih analizira, primerja in dela iz njih zaključke. Kot tehnični strokovnjak in raziskovalec jih metodično postavlja in opazuje. Vse je logično in jasno – razjasnjeno in razumljivo. Vzroki in posledice. Sistematično ponuja predloge za nadaljnje raziskave in rešitve.

Julij Bertoncelj je doktor tehničnih znanosti, ki je deloval na ljubljanski univerzi, na Tehniški univerzi Berlin, na Stanfordu v Kaliforniji in MIT v Bostonu, sodeloval je z več poslovnimi sistemi po svetu in je tudi avtor nekaj knjig in izumov. Kot vrhunski tehnični strokovnjak in odgovoren izobraženec z izkustvi, razgledan po svetu in duhovno, pošten, resnicoljuben in človek, ki je zvest sebi in narodu, ki ceni tradicijo in spoštuje našo civilizacijo z njenimi pozitivnimi pridobitvami, ne da ju ne bi hotel tudi izboljšati in nadgraditi, se je, nekako izzvan po dogodkih in stanju pri nas, v tej knjigi lotil kot raziskovalne naloge analize razmer pri nas. Ne zanima ga samo politika, veliko govori tudi o gospodarstvu, ki je materialni temelj družbe. Kot inženir-raziskovalec se je lotil naloge stvarno in strokovno. Postavil si je jasna vprašanja in nanje tudi jasno odgovoril. Soočil se je z našo preteklostjo, jo pregledal in jo povezal s sedanjostjo. Analiziral in ocenil je tudi to in nam potem dal napotke za prihodnost. Ti napotki so jasni, stvarni in brezkompromisni. Zahtevajo našo zresnitev. Dajejo nam upanje, vendar pa tudi kažejo pot našega izničenja, če jim ne bomo sledili. Na nas je, da se odločimo. Neenotnost nas bo ugonobila, morali bi se poenotiti in združiti sile, nalog pa se lotiti s pametjo, odločno in sistemsko. Povsod prihaja do zaključkov, ki jih narekujeta normalnost in zdrava pamet.

Za nas pri Novi Slovenski zavezi njegove ugotovitve niso kako novo odkritje. So le potrditev naših stališč in mnenj. Novo presenečenje pa je morda to, da ta odlična knjiga in analiza razmer slovenske preteklosti in sedanjosti prihaja iz rok nekoga, ki se je kot strokovnjak najprej uveljavil in odlikoval na tehničnem področju, pa je potem prej preprosto in bolje razložil preteklost in razloge za našo mračno sedanjost in prihodnost, kot so tega zmožni kordoni magistrov in doktorjev zgodovine, filozofije, sociologije in vsakovrstnih družbeno-političnih specialnosti. Veseli smo, da se ponovno tudi s to knjigo v splošnem potrjujejo naša stališča in se vendarle, morda nekako počasi, razgrinja megla in tema slovenske medvojne preteklosti in današnje zmanipulirane sedanjosti.

Pogled na slovenska dogajanja v naši bližnji zgodovinski preteklosti in sedanjosti je za nas jasen. Z ugotovitvami, ki smo jih našli v tej knjigi, se stališča NSZ pretežno pokrivajo. S to knjigo Slovenci, naši politiki, gospodarstveniki in vsakršni izobraženci – predvsem pa pravniki – dobivamo kristalno čisto ogledalo. Ob njem, ker odseva polno madežev, absurdov in naše slovenske sramote, nas lahko tako kot pisca knjige grabi sveta jeza. Pomaga ne dosti. Knjiga je tu, a koliko ljudi jo bo prebralo in res razumelo? [Stran 094]Razumelo tako, da bi na osnovi njenih ugotovitev in predlogov tudi kaj spremenili v svojih stališčih in dejanjih.

Kar nas ob tej knjigi nekoliko preseneča, je vendarle dejstvo, da avtor, po našem zaznavanju, ko se vprašuje po vzrokih strašne tragedije slovenskega naroda v drugi svetovni vojni, razmeroma malo spregovori o vaških stražah in slovenskem domobranstvu, čeprav naj bi bili ti zaradi svojega nastopa in krvave eliminacije s prizorišča po našem mnenju eden ključnih problemov. Njihovega pojava ne razčlenjuje podrobneje sam, ampak daje besedo večinoma drugim avtorjem, kot so Mlakar, Vodušek, Zdešar, Kermauner in še kdo. O vzrokih za njihov nastanek torej ni nobenega dvoma, a v ocene kolaboracije, ki je bila sicer legitimna in pravno utemeljena, se sam ne spušča. Za Novo Slovensko zavezo kot društvo, ki že 20 let izdaja revijo Zaveza, je tudi presenetljivo, da v obravnavani knjigi ni nikjer uporabljeno ali vsaj omenjeno védenje, ki ga ta revija prinaša. Je to opozorilo nam samim, kako malo se informacije, znanje in védenje, ki jih imamo in nudimo, v Sloveniji prenašajo v javnost, kako malo vplivajo na stanje duha pri nas? Očitno so raziskovalni izzivi – še tako pomembni – pri slovenskih ljudeh še tako nezaznavni in omejeni ali pa jih sploh ni, čeprav so in to še kakšni! Dr. Julij Bertoncelj jih je zagledal, jih vidi in na mnoge tudi kompetentno odgovori. Njegov odgovor na vprašanje, komu izstaviti račun, kot je tudi naslov njegove raziskave in knjige, je strnjen v zaključku njegovega dela, da so bile vse žrtve zaman, da je bilo vse trpljenje zaman, da smo ponižani, oguljufani, nemočni, izkoriščani in uničeni, pravi statisti v svetu, ki nas obdaja in se razvija. Šokantna bi morala biti tudi njegova ugotovitev, da je pri nas ob približno sto tisoč žrtvah druge svetovne vojne z revolucijo, kakršna je bila, za enega v boju s partizani padlega pravega nemškega vojaka moralo umreti od štiristo do petsto Slovencev. Vse te silne žrtve pa so bile vendarle zaman. Bo morda zdaj ta presenetljiva knjiga deležna več pozornosti slovenske javnosti, ali bo šla kar mimo nje in se bomo še kar naprej delali, kot da je vse v redu in se ni nič zgodilo? Jo bodo branjevke in branjevci z idejami prebrali in kaj rekli o njej? Doslej jih še ni bilo slišati.

K še kar naprej in trenutno po pobudi dr. Štuheca v Družini št. 6 od 10. 2. 13 str. 3 spet zelo aktualni tematiki sprave naj omenimo, da tudi dr. J. Bertoncelj v knjigi Komu izstaviti račun vabi k raziskavi te tematike s seznamom predlogov, ki jih je kar precej, a niso posebej utemeljeni. Domnevamo, da imajo za cilj poiskati zgodovinsko resnico in najti optimalne rešitve. Za katarzo je ponudil nemški model.

Preberite to knjigo!

P. S.: Mnenjem o politikih, pravnikih in drugih poklicih, ki se v knjigi pojavijo, se pridružuje tudi precej negativno mnenje o lektorjih. Gotovo so avtorjeve izkušnje odločujoče za to oceno, vendar bi avtorju za naslednjo izdajo le priporočili kakega boljšega lektorja, ki bo dovolj občutljiv do teksta in bo hitro opravil z nekaj nepotrebnimi slovničnimi ali pravopisnimi napakami, ne da bi knjigi vzel njeno neposrednost, sočnost in svežino, nasprotno, prispeval bo samo k njeni žlahtnosti in izrazni ostrini.

[Stran 095]

11. Na robu

11.1. Živela svoboda itd …

Majda Lampič

11.1.1.

Tak je bil Plečnikov provizorični napis na pečnicah v načrtu za krušno peč privatnega stanovanja.

Kaj Slovencem pomeni prostost, je pa res vprašanje. Po sesutju berlinskega zidu sem mislila, da bo na cestah rajanje, pa je na vse šolnike legla mora zaskrbljenosti: kako pa zdaj učiti in voditi?

Takrat sem na avtobusu od Črnuč do Trzina doživela tale prizor. V polnem avtobusu sta se dva moška ob vsesplošnem molku na ves glas prepirala: »Ti, zdaj je pa lepo, ko se vse lahko reče!« »Ja, pa je vse manj denarja in služb.« »Lahko pa vse poveš!« » Kaj to, ko pa je žep vse bolj prazen.« Izstopila sta na avtobusni postaji in čakala na naslednji avtobus. Najbrž sta skeč ponovila. Zamisliti bi se morali nad tem učinkovitim pouličnim gledališčem.

Postalo mi je jasno, da je svoboda sila nelagodna stvar. »Na varnem in svoboden« – ta izključujoča situacija se je posrečila p. B. Häringu. Ampak to v neki drugi paradigmi razumetja sveta, ki tukaj ni prostora zanjo. Si je pa G. Stridsberg (Mojih pet življenj) od vseh alternativ izbrala čisto vest in jo tudi pred esesovci v svojo škodo izpovedala. Za »Živeti v resnici« (slov. prevod) se Vaclavu Havlu ni bilo treba toliko truditi kot našemu Jožetu Pučniku, ker na Češkem ni bila tako silovito pretrgana normalnost kot na Slovenskem.

Na Havlov pogreb sta šla dva naša neosvetljena državnika, čeprav je bila tam izpeljana lustracija. To je bilo pri nas zamolčano.

Še ena zgodba me veseli in peklí.

Za časa mojega službovanja so bile v nekem času zelo pogoste akcije Nič nas ne sme presenetiti. Naša šola jih je ubogljivo načrtovala. Ravnateljica me je opozorila, da me bodo poklicali ob 4h zjutraj, jaz pa bom morala nemudoma na pot. Tedaj sem imela knjižničarski seminar v Tolminu; zdelo se mi je to bolj koristno. Res je prišel poziv ob 4h zjutraj, mama je povedala, kje sem. Naslednji dan me je ravnateljica zaslišala in zagrozila, da bom pač primerno kaznovana. Pokazala sem zelo radovedno, kako se bo to zgodilo. Ali me bodo zažgali na grmadi, kar bi me močno veselilo, saj so zažigali le velike ljudi. Še bolj se je ujezila. Čez nekaj dni smo praznovali in popili kakšen kozarček preveč. In taista oseba mi je zaupala, da mi zelo zavida in da bi bila rada taka, kot sem jaz.

Takole se je nepričakovano končalo mirnodobno zastraševanje, ki mu množice podlegajo.

Figure 53. Janez Rihar

[Stran 096]

11.2. Voščilo

11.2.1.

Pozdravljen, križ! ,

Figure 54. Pozdravljen, križ! Marta Jakopič Kunaver, 2009

KRIŽ.

NEKOČ ZNAMENJE SRAMOTNE SMRTI.

DANES SIMBOL NAŠE VERE,

UPANJA V VSTAJENJE,

V LJUBEZEN, KI PREMAGA SMRT.

BLAGOSLOVLJENO VELIKO NOČ!

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA

Dodaj komentar