Zaveza št. 88 – Zgodba iz Meniške vasi (Alex Jerman)


§

V Meniški vasi pri Dolenjskih Toplicah smo obiskali g. Dominika Hrovata. Kljub temu,
da nam je najprej povedal, da težko govori o dogodkih, ki jih je doživel, in da ljudi
to ne zanima, se z njim ne moremo povsem strinjati. Njegova zgodba je zanimiva. Videli
bomo, kako nepričakovano so se predvojna nerazumevanja spremenila v nasilje in kako
osebna bolečina, čeprav skrita v trpljenju desettisočev, ostaja nerazumljiva. Prav
zato, ker gre za osebne in zelo resnične bolečine mnogih posameznikov, ki so iz tega
vseeno rodili življenje, naredili lepši in boljši svet, je zgodba našega sogovornika
neprecenljiv košček slovenske zgodovine.

Družina in otroštvo pred vojno

Oče Janez Hrovat (1895) in mati Marija, rojena Šiška (1899), sta družini desetih otrok
ustvarila dom v Dolenjih Sušicah, blizu bolj znanih Dolenjskih Toplic. Doma so imeli
srednje veliko kmetijo. Najstarejši otrok je bil Stanko (1921), za njim pa Ivan (1923),
Mirko (1924), Milka (1926), Dominik (1928), France (1932), Viktor (1933) in Jože (1937).
Rodili sta se še Majda (1930) in Darinka (1934), ki sta umrli še kot dojenčici. Danes
so poleg Dominika živi še sestra Milka ter brata Jože in France.

Mati Marija je bila zelo napredna. Že kot mlado dekle je kazala veselje do izobrazbe,
pomagala je ljudem pisati razne prošnje, v vasi pa so se zanesli nanjo tudi, ko je
bilo na primer treba narediti pozdravni nagovor škofu. Kasneje sta bila njena prva
otroka edina v vasi, ki sta bila šolana, pomagala pa je tudi pri učenju drugim vaškim
otrokom. Dosti je brala, bila je naročena na Slovenčevo knjižnico, in vedela je tudi,
kaj se dogaja v Rusiji, poznala je boljševizem. Ob zimskih večerih, ko so ličkali
koruzo ali pa prebirali kokošje perje za blazine, se je zbralo kakih 20 žensk, mati
pa je s peči brala zgodbe in druge vesti. Tudi nekateri od otrok so bili takrat že
toliko veliki, da so razumeli.

V Dolenjskih Toplicah je bil kaplan v tistem času Geoheli, za njim pa Martin Mavec
(prišel okoli leta 1936), ki je organiziral fantovski odsek in kasneje tudi dekliško
Marijino družbo. Preko tega je povezoval katoliško mladino in študente, začeli so
tiskati letake in jih skrivaj nosili ljudem. Na ta način so ljudi obveščali proti
komunizmu. Kot je sicer tragično pokazala zgodovina, je bilo njegovo delo v Dolenjih
Sušicah vsaj nekoliko uspešno.

Začetek vojne in čas med vojno

Italijanska zasedba je prišla leta 1941. Postojanke so imeli v Dolenjskih Toplicah,
na Soteškem gradu in v Straži. Tudi partizani so se takoj ob okupaciji zbirali v kočevskih
vaseh. V Kočevskem rogu so imeli zaslombo, takrat je tudi že delovala Baza 20, ki
je bila kasneje glavna baza CK KPS. Sicer pa so se nasprotovanja in sovraštvo med
ljudmi kazala že pred okupacijo. Že v šoli so otroci čutili razlike. V Dolenjskih
Toplicah so imeli tako Sokoli kot Orli svoje društvo in med seboj tekmovali. Toda
kljub temu, da so se med seboj ‘cufali’, pa so (sicer ločeni v dveh kolonah), za glavne
državne praznike vseeno šli skupaj v cerkev. Ni pa bilo skrivnosti, vedelo se je,
kdo je kdo in kdo je na čigavi strani.

Starejši brat Mirko je študiral, malo maturo je po vojni naredil v Italiji. Na študij
je šel iz četrtega razreda. Ko je prišel čas vojne, se je odločil za domobransko vojsko.
Leta 1942, zadnjo noč, preden je od doma šel k ‘legiji’, je prespal na skednju, in
prav tisto noč so ga iskali. Če bi ga dobili, bi ga ubili. Takrat je, skupaj s še
štirimi drugimi, pobegnil iz vasi.

Brat Ivan jse je učil v Dolenjskih Toplicah pri čevljarju Henigmanu, po vojni pa je
živel v Ljubljani. Z organizirano skupino somišljenikov je po italijanskem razpadu
šel k partizanom in se pridružil Ljubljanski brigadi. Pripovedovali so, da je ta potem
šla v Jelenov žleb nad Ribnico, kjer je bila udeležena v nekaj hudih bojih, tako da
jih je od tiste brigade ostalo zelo malo. Precej prestrašen se je nekaj dni skrival
po Suhi krajini, nato pa je prišel domov. Bil je ves prepadel, prebolel je pljučnico.
Mati sploh še ni vedela, da je bil takrat pri partizanih. Oče in Dominik sta mu na
kozolcu uredila skrivališče v senu, kjer se je nato cela dva meseca skrival. Stalno
skrivanje je Ivana tako prizadelo, da ni več zdržal, slišali so ga celo, da se je
pridušal, da tako ni za živeti in da si bo vzel življenje. Pozimi od leta 1943 na
1944, približno dva meseca po tistem, ko se je Ivan vrnil, je v vas prišel partizan.
Vaški zaščitnik ga je napotil k Hrovatovi domačiji, kjer so mu morali priskrbeti prenočišče.
Mati mu je pokazala, kje bo ležal, in mu kljub lakoti doma oddelila enak del večerje.
Bil je mlad Ljubljančan in preden je legel spat, je na steni zagledal sliko, na kateri
je bil Ivan. Prepoznal ga je kot svojega najboljšega prijatelja in po pogovoru z njim
je Ivan spoznal, da se lahko neha skrivati.[Stran 053]

Partizani so imeli v vasi vaškega zaščitnika. Ta je imel vas pod nadzorom. Ko je prišla
partizanska brigada v vas, jim je povedal, pri kateri hiši naj se ustavijo. Največkrat
je bila prav Hrovatova domačija deležna tega ‘obiska’, ker je bila pač velika kmečka
hiša z dovolj prostora. Malce stran od hiše, pod senikom, so v kotlu kuhali ‘za rajo’,
pri hiši pa, kjer se je nastanil štab, so pekli meso. Vzeli so si tam, kjer se jim
je zahotelo. Ponavadi so izbirali po ključu: »Aha, ta je pri legiji,« pa so vzeli,
kar je ‘ta’ imel – prašiča, kravo, ali kar je bilo … V zameno za tisto, kar so odnesli,
so napisali listek in s tem je bila zanje zadeva opravljena. Ko so pozimi med letoma
1942 in 1943 pri Hrovatovih pobirali ‘za brata’ (zaradi brata Mirka), ki je bil na
‘napačni’ strani, so vzeli kravo, vola, dva prašiča in precejšnjo mero žita. V hlevu
je komaj kaj ostalo. Mati je takrat hudo jokala in skušala izprositi, da ne bi pobrali
vsega, saj je bila družina velika. Ob tistem jo je eden izmed prisotnih močno odrinil,
padla je in doživela živčni zlom. Spomnijo se, da je od takrat večkrat ob razburjenju
padla na tla in dobila epileptične krče.

Takrat so bili Italijani še na svoji postojanki v Dolenjskih Toplicah. Bilo jih je
med 300 in 400, vsak dan so imeli pohode, tovor so jim nosile mule in navadno so si
izbrali eno smer, npr. v Meniško vas ali pa proti Dolenjim Sušicam. Včasih so partizani
z nasprotne vzpetine izstrelili nekaj nabojev proti vojski, če pa se jim je posečilo
koga zadeti, so hitro pobegnili.

Sicer pa so italijanski vojaki streljali talce. Zgodilo se je, da so ustrelili 16
talcev naenkrat, vsi so bili iz okoliških vasi: Meniška vas, Podhosta, Loška vas,
Straža, Vavta vas … Pri tem niso imeli kriterijev za izbiro. Nekoč so razobesili plakate,
da naj se vsi, ki so v ilegali (pri partizanih) javijo, sicer da bodo ubili njihove
družinske člane. Nekateri so se javili in te so kasneje pobili kot talce. Navadno
pa so bili med talci povsem navadni ljudje, ki se niso znašli in se tudi niso imeli
kam obrniti po pomoč.

Med seboj vaščani niso bili nasilni. Hrovatova mati se je nekoč trpko pošalila, češ:
»Mi bomo zmagali … ,« – imela je sina tako pri domobrancih kot pri partizanih, in
to ni bil osamljen primer. Nekoč je prišel s partizani vaški zaščitnik, ko so ti prišli
k njihovi domačiji ‘rekvirirat’. Skrival se je v ozadju, pa ga je mati vseeno videla
in prepoznala. Tudi on je imel dva zeta pri domobrancih, a pri njih niso pobirali.
Bil je pač na pravi strani. Na podlagi te nepravičnosti je nastajalo še večje sovraštvo
med vaščani.

Že od leta 1942 so izginjale cele družine. Naprimer iz Mraševega in drugega konca
blizu

Hiša v Meniški vasi, ki jo je Dominikovi ženi Emiliji podarila
								njena teta Karolina Mrvar (1957)

Figure 35. Hiša v Meniški vasi, ki jo je Dominikovi ženi Emiliji podarila njena teta
Karolina Mrvar (1957)

Novega mesta. Ni jih bilo več nazaj. Oče je večkrat govoril o tem, pogovarjali so
se doma. Dominik je kljub temu, da je bil še otrok, dobro razumel dogajanje. Trupla
nekaterih so našli in jih kasneje prekopali, druge so samo zasilno pokrili z vejevjem
ali jih zmetali v brezna. Govorilo se je o žrtvah potihoma, da so bili izdajalci in
še marsikaj drugega, vendar pri teh, ki so skrivnostno končali, vzroka za smrtno kazen
večinoma niso poznali. Nekoč se je neki vinogradnik zameril, ker je pijanemu partizanu
odklonil kozarec vina. Kasneje so ga odpeljali, najprej mučili in med mučenjem je
prišla na dan obtožba: » … Se spomniš, ko sem te prosil piti, pa mi nisi dal!« Potem
so ga kar ubili. Ubili so tudi mežnarja in pa mater, katere sin je bil pri domobrancih.
Ker je izdajala. Dominik se še vedno sprašuje, kaj ali koga je izdala.

Zaplet z dovolilnico

Trpljenje družine se je nadaljevalo septembra 1944. Starejša sestra Milka je z dvema
prijateljicama hotela iti po sol v Trebnje – ta je bila takrat dragocena in se je
ni dobilo kar tako. Za to pa so morale od t. i. Dolenjske komande (na Riglu, nad Podturnom)
pridobiti dovolilnico za prosto gibanje. Očetu se je posrečilo dobiti dovolilnico,
saj se je poznal s tedanjim komandantom (kasneje predsednikom okraja v Novem mestu).
Ob tem je moral jamčiti s svojim življenjem, da se njegova hči vrne. Dekleta so srečno
prispela v Trebnje, vendar soli tam niso dobila. Odpravila so se naprej in prišla
do Stične. Tam je Milka srečala brata Mirka, ki je bil takrat v Stiškem domobranskem
bataljonu. Ta jo je nemudoma vzel s seboj, saj so šli z vojsko proti Ljubljani. Morda
ni vedel za dovolilnico, a najsi bo tako ali drugače, drugi dve ženski sta se isti
dan vrnili, Milka pa ne. Oče, ki je dovolilnico pridobil, je šel do komandanta, ki
pa ga je zavrnil: »Janez, garantiral [Stran 054]

Družina pred rojstno hišo Dominika Horvata v Dolenjih Sušicah leta
								1934. Od leve proti desni: Dominik (1928), Ivan (1923), mama Marija
								(1899) s sinom Viktorjem (1933), Mirko (1924), mamin brat (stric)
								Rudl, Milka (1926), oče Janez (1895) s sinom Francetom (1932),
								mamina sestra (teta) Verona in Stanko (1921).

Figure 36. Družina pred rojstno hišo Dominika Horvata v Dolenjih Sušicah leta 1934.
Od leve proti desni: Dominik (1928), Ivan (1923), mama Marija (1899) s sinom Viktorjem
(1933), Mirko (1924), mamin brat (stric) Rudl, Milka (1926), oče Janez (1895) s sinom
Francetom (1932), mamina sestra (teta) Verona in Stanko (1921).

si z glavo, da bo punca prišla domov. Punce ni. – Če je ne bo v 24 urah domov, veš
kaj te čaka!« Nastopil je neusmiljeno, oče pa je ostre besede vzel zares. Takrat so
že vsi čutili teror in so vedeli, da s takimi besedami ni šale. Oče je pritekel domov
in naprej do vaškega zaščitnika prosit, če bi šel z njim zastavit dobro besedo. Ta
se je z njim odpravil do komandanta, a ko ju je ta zagledal, ju je že od daleč ustavil:
»Korl, domov. Če ne, boš tudi ti v tem zosu!« Prestrašil se je tudi vaški zaščitnik,
oba z očetom sta šla domov. Dominik se spominja, da je oče prestrašen prišel domov,
in rekel: »Bejžmo, bejžmo, bejžmo.«

Beg (14. september 1944)

Tako so pustili kmetijo. Oče in mati, Dominik, ki je bil najstarejši doma, in trije
mlajši bratje. Na domači kmetiji je bilo še nekaj živine (kar niso partizani do takrat
pobrali): nekaj prašičev in zajcev. Pustili so vse skupaj in ob štirih popoldne šli
proti Novemu mestu. Zaradi nevarnosti so hodili mati in mlajši bratje po cesti, oče
in Dominik pa sta hodila ob cesti po gozdu. Že pred tem so se dogovorili, da se v
primeru srečnega prihoda v Novo mesto dobijo na Cegelnici, kjer so imeli bližnje sorodnike.
Gospodar Janez Dular je bil namreč očetov bratranec. (Kasneje je njegov sin France
postal kanonik na Šentpetru, tudi dva vnuka sta duhovnika.)

Po treh dneh bivanja na Cegelnici je teta prinesla dovolilnico za varno vrnitev na
dom. Pripovedovala je, da se je brat Ivan, ki je bil pri partizanih kurir (vsak drugi
dan je hodil iz Črnomlja v Žužemberk), vrnil domov. Našel je prazno kmetijo, živina
je tulila, poslopja so bila prazna, videl je, da so partizani pobrali vola, krave
in zakopano žito. Ko je od tete izvedel, kaj se je zgodilo, je po pripovedi očividcev
zgrabil pištolo in se odpravil čez vas Selišče k Bušincu (tam je bila komanda), da
bi ‘onega’ ustrelil. Tam so ga domačini zagrabili in razorožili. Dopovedali so mu,
kaj in kako, ter napisali dovolilnico. Trdili so, naj se družina vrne in da se ji
ne bo nič zgodilo.

Kljub bratovemu posredovanju dovolilnici niso verjeli. Sedaj je bila preostala družina
vsaj skupaj, dobili so tudi začasno stanovanje, kjer so lahko prebivali. V naslednjem
tednu je v Novo mesto prišel še brat Mirko. S starši se je posvetoval in sklenili
so, da bi bilo za mater in tri brate morebiti vseeno varno, saj je konec [Stran 055]koncev njihov brat Ivan jamčil zanje. Oče in Dominik sta dobila stanovanje v drugi
hiši, kjer je bilo še štiri ali pet družin. Iz zaščite v Novem mestu nista mogla oditi,
poleg tega so ju rekrutirali v nemško delovno organizacijo Todt. Oče je bil v prvi
svetovni vojni tri leta na soški fronti in je imel od takrat poškodovano ramo, zaradi
česar je bil kot invalid oproščen dela, Dominik pa ni imel takega izgovora. Pokazala
se je druga možnost. Ivan Dular, ki je bil iste starosti kot Dominik, ga je s petimi
drugimi fanti pregovoril, da je bolje, če gredo prostovoljno k domobrancem in se tako
izognejo deportaciji v Nemčijo. » … in nikoli ne bomo več videli mame,« si je Dominik
zapomnil pomenljivi stavek. Takrat sta bila stara 16 let.

V začetku novembra 1944 so se priključili novomeškemu domobranstvu. Bili so nastanjeni
v Sokolskem domu in se cel mesec vsakodnevno urili, 1. decembra pa so dobili tudi
uniforme. Ostal je v posadni četi v Bršljinu, tam je bil čez novo leto, nekako do
začetka aprila 1945. Po nekaj kratkih bojih s partizani v okolici je ob povratku v
Novo mesto dobil povelje, da se mora 1. maja javiti v podoficirski šoli v Mostah v
Ljubljani. Spominja se svoje negotovosti. Za šestnajstletnega fanta je bila Ljubljana
takrat daleč in ni vedel, kaj naj stori. Za nasvet je Dominik vprašal starejšega brata
Mirka, ki pa mu ni znal pomagati: »Ko si prišel, si po svoji glavi, zdaj pa razmišljaj
naprej, jaz ti ne morem svetovati«. Tako se je ‘s svojo glavo’ odločil in z drugimi
mladimi fanti ubogal povelje. Po prihodu v Ljubljano so imeli eno ali dve skupinski
‘vežbi’. Dominik se spominja, da so jih marsikje ljudje že takrat grdo gledali.

Čas takoj po vojni in ujetništvoČez Koroško na Teharje

V noči s 7. na 8. maj so se domobranske čete umaknile iz Most. Po spominu nam je gospod
Dominik povedal: “To je bilo nekje ob enih ponoči. Iz Most, čez celo Ljubljano, pa
proti Kranju. Brat (Mirko) je tudi šel, on je spadal že v Šentvid, jaz sem šel pa
s podoficirsko šolo.« V svoji skupini ni imel znancev. V Novem mestu je sicer poznal
Ivana Dularja, s katerim sta se skupaj odločila za domobrance, vendar je po razporeditvi
Ivan pristal v 34. četi, tj. novomeškem jurišnem bataljonu, Dominik pa v 53. četi,
ki je bila posadna četa. Tudi on je pozneje prišel na Koroško, ampak kot Novomeščan.
(V Vetrinju sta se kasneje spet srečala in bila potem tudi skupaj vrnjena na Teharje.
Sedaj je Ivan Dular pokojni že 35 let.)

V Vetrinju je bilo približno 250.000 begunskih vojakov. Približno 25.000 je bilo domobrancev,
ki so bili razdeljeni v tri polke. Dominik je bil razvrščen v tretjega, po njegovih
takratnih ocenah jih je bilo med sedem in osem tisoč. Spominja se, da so bili ves
čas pod vplivom ‘propagande’, da gredo v Italijo, kjer se bodo pridružili jugoslovanski
vojski, da vkorakajo v Slovenijo. »To so ves čas govorili,« pravi. 29. maja je bil
med tistimi, ki so jih naložili na angleške kamione in jih približno 4 ure peljali
neznano kam. Sam se krajev ne spomni, a pripeljali naj bi jih takrat do Pliberka.
Prišli so pred železniško postajo, kjer so jih razložili na košenine (travnike) z
rahlim vzponom pred postajo. Stalno so bili pod angleškim poveljstvom in pred tisto
klančino so jih še enkrat pregledali, da nimajo orožja. Spravili so jih v vrste po
štiri in jih usmerili proti poslopju postaje. Sam je bil nekje v sredini skupine,
in ko so se bližali postaji, so slišali, kako so tisti, ki so bili prvi v skupini,
začeli vriskati. Prve vrste so namreč že zagledale skupino domnevnih domobrancev pri
postaji – videli so oboroženo vojsko v domobranskih uniformah, proti katerim so jih
vodili Angleži. »Živijo, živijo« in »naši fantje imajo orožje«, so se slišali veseli
vzkliki iz prvih vrst. Nato pa so se toliko približali, da so poleg uniform in orožja
razločno videli tudi »peterokrake« na vojaških kapah. Spoznali so popolnoma oborožene
partizane, ki so s strojnicami čakali domobransko vojsko. Po kolonah je završalo,
od glave skupine proti koncu kolone. Zraven so bili vsi oficirji in tudi komandant
polka, ki so si hiteli trgati čine z obleke. Ko so prišli do postaje, je bilo vse
jasno. Straže tu, straže tam. Odvreči so morali vse, samo prazen nahrbtnik, žlico
in ‘porcijo’ so smeli obdržati. »Pa čutarico. Vse drugo pa stran!« Zgnali so jih v
kolone po dva in jih natrpali v železniške vagone. Nagnetli so jih »kot šibice«, dokler
je bilo v vagonu kaj prostora, nato pa v naslednjega in tako naprej, dokler niso opravili
z vsemi. To je trajalo kar nekaj časa – nekaj ur. Nato je sledila vožnja v zaprtih
vagonih. Koliko časa, ne ve. Tri dni in tri noči? Tudi tega ne ve, kje so se vozili.
Drugi pravijo, da so šli do Maribora in iz tiste strani do Celja, ampak sam o tem
ne more pričati.

Teharje

1. junija 1945 zjutraj so prispeli v Celje. Vsak vagon posebej so odprli in jih z
brco ali udarcem pospremili v postroj. To je bilo kar na peronu. Sledil je poziv,
naj se javijo vsi, ki nosijo čine. »K’er ima čin, ven!« Nekaj časa se ni javil nihče,
nato pa se je javil prvi. »Takrat sem bil prepričan, da je to duhovnik Frelih, ki
je bil župnik v Šmihelu pri Novem mestu, a so me kasneje prepričali, da sem se motil,«
pravi naš [Stran 056]

Dominikova družina v Dolenjih Sušicah. Od leve proti desni: oče
								Ivanove žene Marije, brat Viktor, sestra Milka, spredaj Dominikovi
								starši z nečakinjo (hčerko sestre Milke), zadaj brat France,
								Dominik, Ivanova žena Marija in brat Ivan, pred njima brat Jože.

Figure 37. Dominikova družina v Dolenjih Sušicah. Od leve proti desni: oče Ivanove
žene Marije, brat Viktor, sestra Milka, spredaj Dominikovi starši z nečakinjo (hčerko
sestre Milke), zadaj brat France, Dominik, Ivanova žena Marija in brat Ivan, pred
njima brat Jože.

sogovornik. Spomni se, da je imel ta duhovnik čin poročnika. Za njim se je kmalu javilo
kar nekaj vojakov – menda okoli sto. Nekateri so se javili sami, druge pa so s polglasnim:
»Ti pejt, ti pejt!« – verjetno iz strahu – izdajali sojetniki. To stoterico so ločili
od množice ostalih in jih odpeljali neznano kam. Druge so v vrstah po štiri gnali
čez celo mesto Celje pa do Teharij.

Ko so jih partizani v Pliberku nalagali na vagone, so bili še vsi Slovenci, tu v Celju
pa so partizani govorili vsi srbohrvaško. Na konjih so stražili kolono, ki se je prebijala
ob rečici Voglajni. Tedaj so nekateri od jetnikov – tri dni in tri noči so bili brez
vsega na vagonih – planili iz kolone, da bi si olajšali žgočo žejo. Odjeknilo je nekaj
strelov in nesrečniki so obležali, ker jih je zadel nenapovedan strel: v glavo, v
hrbtenico … Kolona pa se je počasi premikala naprej, dokler ni prišla do Teharij.
Kasneje je Dominik z drugimi sojetniki ugotovil, da v taborišče niso priganjali vseh
z iste strani. Kolono, v kateri je bil sam, so ustavili, ko so prispeli do dolgega
travnika, ki se je rahlo vzpenjal in končal s taboriščem. Iz kolone so odšteli po
20 jetnikov in stražarji na konjih so jih nato nagnali v tek po vzpetini, dokler ni
izmučena skupina pritekla do mreže, ki so jo za njimi zaprli. Na ta način so prignali
vse jetnike: »Kakor ovce so nas gnali noter. Ko smo prišli v taborišče, smo se razgledali
in tam so nas natrpali v tisti veliki ograjeni prostor … kamenje belo in tam smo bili
zaprti. … Zdi se mi, da sem enkrat ali dvakrat prespal, potem so pa iz mase začeli
ljudi zbirati.«

Sledil je dolg postopek popisovanja in razvrščanja po taborišču. Po dve koloni sta
vodili do ločene barake, kjer je skozi okno nekdo spraševal, drugi pa zapisoval. Zanimala
jih je starost in čas služenja v domobranski vojski. Mlajši od 18 let in tisti, ki
so bili manj kot pol leta v vojski, so bili razvrščeni v barako A, starejši od 18
let in z manj kot dvema mesecema v vojski pa v B. V skupino C so šli vsi, ki so bili
starejši od 18 let in so bili vojaki več kot dva meseca. Dominik ocenjuje, da je bilo
v A in B barakah med 1000 in 1100 vojakov, vseh ostalih 6 ali 7 tisoč pa je prišlo
v skupino C. Ti niso prišli v barako, temveč v prostor, ki je bil ograjen s 4 metre
visoko žico. Trajalo je kar dva ali tri dni, da so vse to razvrščanje izvedli, [Stran 057]šele nato so dobili redno hrano. V barakah so jo dobili okoli desetih dopoldan in
štirih popoldan. Zjutraj so navadno dobili čorbo – kaj je bila, niso ugotovili – ter
kilogram kruha za 20 ljudi. Bil je to komis, črn nemški kruh. Trajalo je nekaj časa,
da so se navadili in uredili tako, da se je ob prihodu kruh tehtalo in je vsak dobil
pravičnih 5 dekagramov. »Toliko, da nisi mogel ne živeti ne umreti.« Popoldne so dobili
nekaj kuhanega, podobnega zelenjavni juhi. Kasneje so videli, da so imeli Nemci podobno
sušeno zelenjavo za hranjenje konj. Vsake toliko je kdo našel v tej ‘juhi’ koščico,
brez mesa, sklepali so, da je bila konjska ali od mule. Na tak način so nekako preživeli
skoraj tri mesece, od 1. junija do 14. avgusta.

Barake so bile dolge približno 50 metrov, ločevalo jih je dvorišče. Sobe so bile predeljene,
Dominik pa je bil v prvi sobi, kjer je bilo okno obrnjeno tako, da so lahko videli
dogajanje na ograjenem prostoru, kjer je bila večina ujetnikov. Med barako A in barako
B je bilo približno osem metrov prostora. Tukaj je bila tudi civilna baraka, v katero
so strpali ženske, otroke in nekatere moške. Od ostalih barak je bila ena za ambulanto,
ena za skladišče (tam so bile konzerve, ki so jih vzeli jetnikom ob prihodu), ena
za kuhinjo. Vseh barak je bilo kakih sedem. Stika z zaporniki iz drugih barak niso
smeli imeti, le občasno so se videli skozi okna, kadar ni bilo stražarjev. Enkrat
v času kosila so h kuhinji šli zaporniki iz ograde (‘cejevci’) in Dominik je skozi
okno ugledal bivšega kaplana iz Dolenjskih Toplic, takrat nadporočnika Martina Mavca,
ob njem pa je prepoznal še dva sovaščana.

Približno deset dni po prihodu v taborišče je (verjetno) šest jetnikov pobegnilo iz
ograjenega prostora. Stražarji so ostalim jetnikom rekli, da je nekdo od civilistov
pretihotapil škarje za žico. Tako naj bi jetniki preščipnili žico, zadavili stražarje
in ušli. Proti jutru so slišali streljanje. Tisti dan niso dobili hrane, vse jetnike
so postrojili pred barako. Pred njih so prignali nekaj jetnikov, verjetno tistih,
ki so jih ujeli. Komandant je rekel: »Pa so mislili, da se bodo rešili, pa se ne bodo!
Nekaj smo jih že rešili mi, nekaj jih bomo pa še.« Potem so jih pred vsemi pretepali
in maltretirali.

Dogajalo se je, da so jih stražarji namerno izzivali in potem pretepali. Iz barake
je Dominik opazoval, kako je fant njegovih let (16 ali 17 let) v spremstvu dveh stražarjev
šel med ujetnike v mrežo, hodil od enega do drugega, kot bi izbiral … Rekel je enemu:
»Ti, pridi sem!« Ujetnik, ki je slutil, kaj bo sledilo, se je naredil, da poziva ni
slišal in se rahlo obrnil vstran. Stražar pa je vztrajal: »Ti, ti, pridi sem!« Tako
je poklical dva domobranca in ju postavil nasproti. Enemu je dal pendrek v roke in
nato zahteval, naj udari drugega. Zapornika sta se gledala in se spraševala, zakaj
naj bi ga vendar udaril. Stražar je pendrek vzel iz rok prvemu in ga dal drugemu ter
ponovil zahtevo. Ta je sotrpina blago oplazil. »To ni nič! Udari ga bolj!« Vzel je
pendrek in ga dal spet prvemu. Začeli so padati udarci, vedno hujši in težji … Padali
so tako, da na koncu nista imela na sebi za prst cele kože …

Dominik pravi, da je bilo takih dogodkov še mnogo. Sedaj je marsikateri spomin že
spustil v pozabo, včasih pa so ga take slike preganjale cele noči. Še sedaj večkrat
ne more spati, razmišlja o teh stvareh, se zbuja iz morečih sanj.

Usoda jetnikov v ogradi C

Nekega dne se je začelo. Popoldne so pripravili skupino jetnikov iz osrednjega prostora,
zvezali so jim roke zadaj, po dva skupaj, skupino približno dvajsetih ljudi. Ujetnike
so pripravljali še podnevi, v barake se je slišalo pretepanje in pa jok ter molitve
ujetnikov. Ko je padel mrak, so pripeljali majhne angleške kamione s kabino in ‘kesonom’
zadaj. Pokriti so bili s ponjavo in vsak posebej je ritensko zapeljal po osrednji
poti taborišča do rampe. Tam so dvignili ponjavo in nagnali skupino zvezanih jetnikov
– tudi s pomočjo brc – na tovornjak. Sedeli so ali pa klečali na kolenih, vsi so morali
ostati sklonjene glave, dokler ni bil tovornjak poln, nato pa so s ponjavo pokrili
ujetnike. Prvič, ko je tovornjak zvečer prišel, so ujetniki v barakah dobro videli
dogajanje. Okno barake A je gledalo na prizorišče tega mučenja, ki je bilo dobro razsvetljeno,
saj je že padel mrak. Ko so stražarji videli, da ujetniki v barakah spremljajo dogajanje
na ravnici, se je eden izmed njih obrnil in kar tako na slepo spustil rafal. Trije
ali štirje so takrat umrli, več jih je bilo ranjenih. Večkrat so streljali brez opozorila,
tako da so se ujetniki odtlej skrbno skrivali pod oknom, ko so zaslišali dogajanje
okoli ograjenega prostora.

Večer za večerom so poslušali trpinčenje in nato nalaganje živega tovora. Trajalo
je kakšen mesec, da so ‘pospravili’ celo skupino. Ujetnikom v barakah je bilo rečeno,
da jih odvažajo v Rusijo, na delo v rudnike. Kasneje so izvedeli kruto resnico, da
so jih peljali v bližnje rudnike, Hudo jamo, Barbarin rov … in ne na delo.

Sojenje A-jevcem in B-jevcem

Ko se je odvažanje ujetnikov z osrednjega prostora končalo, so začeli soditi ujetnike
iz barak (A-jevce in B-jevce). Zjutraj so poklicali [Stran 058]približno 50 jetnikov in jih v spremstvu stražarjev peljali v barako znotraj mreže,
kjer so morali postrojeni čakati. Po trije so po stopnicah vstopali v barako in skozi
vežo prišli v glavni prostor, kjer so bile postavljene mize, za katerimi sta sedela
po dva stražarja. Zasliševali so vsakega posebej: prvič, drugič in tretjič. Dominik
je imel nekaj sreče. Ko je prvemu zasliševalcu povedal, da je iz ‘Toplic’, je preiskovalca
zanimalo, če prav iz Dolenjskih. Izkazalo se je, da očitno pozna Dolenje Sušice, od
koder je bil pravzaprav Dominik, vendar več ni komentiral. Drugi ga je izprašal po
času, ki ga je preživel pri domobrancih, tretji pa po razlogu, da se je odločil za
domobrance. Po opravljenem zasliševanju so se posamezniki vrnili v postroj, kjer so
z ostalimi čakali. Ko so postopek izpeljali pri vseh v skupini, je komandant prišel
ven in prebral obsodbo. Dominik je dobil kazen 18 mesecev prisilnega dela in dve leti
odvzema pasivnih volilnih pravic. Ko je skupina prišla nazaj, so se med seboj pogovarjali.
Večina si je želela, da bi bili čim prej prosti, da bi lahko šli na delo v rudnike,
tam bi ob delu dobili tudi hrano … Niso vedeli, da so nekateri njihovi soborci v rudnikih
na drugačen način končali svojo pot.

Sojenje je trajalo toliko časa, da so končali sojenje približno dvema tretjinama jetnikov.
Vmes je prišel 6. avgust 1945 in z njim t. i. amnestija. Takrat so najprej izpustili
tisto tretjino jetnikov, ki še ni bila obsojena. Med neobsojenimi je bil tudi Alojz
Počervina, edini znanec, ki ga je Dominik še imel v taborišču. Pred izpustom ga je
prosil, naj domačim sporoči, kje da je – kljub obljubi tega ni storil, preveč se je
namreč bal. Dominik je ravno takrat zbolel in bolničar, ki ga je videl, mu je rekel,
naj se naslednji dan oglasi pri njem, da mu bo dal zdravila. Iz barake pa so lahko
videli, kako so vsako jutro ob 6h čistili ‘bolnišnično’ barako in ob tem nosili preminule
bolnike, ki so bili od stradanja in bolezni ‘kot dilce’. Nosili so jih v tankovski
jarek, ki je bil pod cesto še iz časa nemškega taborišča. Te ljudi so zmetali noter
in nanje nasuli nekaj lopat zemlje. K sreči je bil naslednjega dne na vrsti za izpust
in tako je – namesto, da bi se zglasil v ambulanti – srečno dočakal prostost. Dominik
Hrovat in ostali, ki so jim že izrekli obsodbo, so do svobode prišli kakšnih 10 dni
za prvo (neobsojeno) skupino. Niso jih pa kar naenkrat izpustili, temveč v skupinah,
ki jih je še nekaj časa spremljal stražar.

Dominik ve, da je kraj, kjer je bilo nekoč taborišče, danes povsem spremenjen. Takrat
je gozd s treh strani obdajal prostor, tako da je bil dostop možen le z ene strani.
Danes akumulacijsko jezero pokriva večji del nekdanjega prostora. Leta 1990 je bil
s prijateljem Počervinom iz Jurke vasi prvič ponovno tam. Voznik buldožerja, ki je
povedal, da tam dela že 16 let, je trdil, da je nad grobiščem najmanj 14 ali celo
20 metrov debela plast zemlje. Od skupine jetnikov, ki so bili v barakah A in B, jih
je le 380 ali 400 dočakalo odhod domov – ostalih 600 ali 700 sojetnikov, ki so umrli
zaradi stradanja, bolezni, mučenja ali uboja, počiva pod to zemljo, če jih niso pred
zasutjem odpeljali drugam.

Čas po izpustitvi

Mati je ostala doma, kjer je bilo pravo razdejanje. Samo ena krava je ostala v hlevu,
prašiči, kokoši, zajci in vse drugo pa je šlo. Komajda je životarila do konca vojne,
ko se je vrnil oče. V Novem mestu je ostal še od prvega bega od doma. Ker je znal
govoriti nemško, si je s tem pomagal in se nekako znašel. Tudi on je bil med tistimi,
ki so s 7. na 8. maj bežali proti Koroški, vendar se je nekje pri Zidanem Mostu obrnil,
prišel do Novega mesta in od tam nazaj domov. Imel je srečo, zgodilo se mu ni nič
posebnega.

Starejši brat Stanko je umrl že med vojno. Leta 1942 je imel vnetje slepiča, morali
bi ga odpeljati, vendar je ravno v tistem času prišla partizanska brigada v vas in
nobenega niso pustili ven. Drugi dan so ga sicer pustili k zdravniku, a pripeljali
so ga le do Straže, med potjo pa je prišlo do razlitja slepiča in čez dva dni je umrl,
star 21 let.

Brat Ivan, ki je bil pri partizanih, je po vojni ostal v vojski. Visoko je napredoval
in bil deležen vzpodbude, naj ostane v vojski, toda bil je izučen čevljar. Že pred
vojno je bil vajenec v Dolenjskih Toplicah pri mojstru Maksu Henigmanu, kasnejšem
narodnem heroju. Nekoč, že po vojni, je dejal, da »njemu se bolj sigurno zdi s kladivom
v roki kakor pa s puško.« Pri tem je vztrajal in prevzel obrt v Ljubljani, na Poljanski
cesti v Pegleznu. To je trajalo, dokler mu niso začeli nagajati in je zaradi vedno
večjih davkov čevljarstvo pustil in odprl majhen lokal.

Dominik je prišel iz taborišča domov. Kljub temu, da je v mladosti hrepenel po tem,
da bi šel od doma, je prevzel kmetijo, saj je bil edini dovolj star za zahtevno delo
na kmetiji. Po poroki pa sta se z ženo Emilijo (rojeno Šenica) preselila v Meniško
vas, kjer z družino živijo že 35 let.

Drugi brat Mirko je po umiku na Koroško ostal še nekaj časa tam. Kasneje se je prebil
[Stran 059]

Leta 1955 je požar uničil pol vasi, skupaj 29 poslopij. Na sliki
								je pogorišče kmetije v Dolenjih Sušicah, ki jo je vodil Dominik
								Hrovat. Požar so med igro povzročili trije otroci, katerih oče je
								bil komandir milice. Za »kazen« so šli za nekaj mesecev na morje.

Figure 38. Leta 1955 je požar uničil pol vasi, skupaj 29 poslopij. Na sliki je pogorišče
kmetije v Dolenjih Sušicah, ki jo je vodil Dominik Hrovat. Požar so med igro povzročili
trije otroci, katerih oče je bil komandir milice. Za »kazen« so šli za nekaj mesecev
na morje.

na Primorsko, vendar je od tam po enem letu šel v Italijo. Tam so ga zaprli v Torinu,
kjer je bil enajst mesecev. Želel je emigrirati, pa ni mogel – ni imel namreč ‘garantnega
lista’ in vize. Takrat je bilo potrebno, da je nekdo za morebitnega emigranta jamčil.
Nezavidljivo je čakal v zbirnem taborišču v Raveni v Italiji. Po srečnem naključju
je dobil zvezo s komandantom taborišča – ta je imel brata, ki je bil kapitan na trgovski
ladji. Konec leta 1950 se mu je kot slepemu potniku posrečilo vkrcati na to ladjo
in v štirih mesecih je prišel v Severno Ameriko, kjer je spet pristal v zbirnem taborišču.
Preko materinih sorodnikov je končno dobil ljudi, ki so ga vzeli in zanj ‘garantirali’.
Tam je zaživel in se poročil z ženo Jelko, Ljubljančanko, katere brat je bil domobranec
in s katero sta se spoznala že v taborišču v Italiji.

Po vojni so Hrovatovi v Dolenjih Sušicah močno občutili zaznamovanost, čeprav je to
veljalo za celo vas, saj jih je bilo malo več kot polovica na domobranski strani.
Poniževanje se je najbolj čutilo, ko je prišel čas obveznih oddaj. Iz Dolenjskih Toplic
je prišla kolona ljudi, s seboj so imeli transparente »Dolenje Sušice belogardisti«,
»Belogardisti«, »Ne dajo obvezne oddaje« in podobno. To je bilo prva leta. Izmeriti
so morali svojo posest, prijaviti njive in orno zemljo. Glede na tiste odmerke so
jim odredili oddaje: krompir, žito, koruzo, jajca, vino … Vse glede na velikost
posesti. V družinah, kjer so bili delavci, ki so delali v tovarnah, so dobili karte,
kmečke družine pa ne. Hrana je bila tako borna, da so jedli koruzo in krompir, ki
je bil namenjen prašiču. Dve leti je trajalo, da so ga zredili za zakol. Pred eno
od oddaj je morala iti mati v Drganja sela, kjer je kupila masti, da so imeli dovolj
za obvezno oddajo. Cena, po kateri so jim odkupovali, pa je bila minimalna, skoraj
zastonj.

V družini kljub nasprotnim položajem med vojno ni bilo sovraštva. Manj stikov so imeli
z bratom Mirkom, ki je bil v Ameriki. Nekje v 80-ih letih so se dogovorili, Ivan pa
je organiziral srečanje. Dominik, Ivan s svojo hčerko in sestra Milka so šli na obisk
v Cleveland, kjer je živel brat Mirko z ženo.

K sreči so se Dominikovi otroci lahko šolali. Zaživeli so polno življenje in si ustvarili
domove, družine, kljub temu, da so živeli v svetu, kjer je bilo vse pisanje o dogajanju
izkrivljeno na »našo« stran. Telesno trpljenje je minilo, a neresnica še danes boli.
Mi pa vemo, da čeprav bolečine z zapisom ene zgodbe nismo zmanjšali, smo jo s tem
naredili dostopno tudi drugim. In tako smo – upamo – korak bližje resnici o slovenskem
narodu.[Stran 060]

Date: 2013