Zaveza št. 87

Z
[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Justin Stanovnik

1.1.1. 1. Volitve

Kot se večkrat zgodi, tudi letošnje predsedniške volitve 11. novembra niso uspele ob prvem poskusu. Zato bomo 2. decembra znova poklicani na volišča. Takrat dobljeni rezultati bodo veljali, ne glede, kakšni bodo. Toda čeprav volilni čas še ni končan, nas številke, s katerimi so volilci opremili posamezne kandidate, zaposlujejo že vse od nedeljskega večera, ko so nam bile prvič sporočene. Čeprav, kot rečeno, niso dokončne, čutimo, da so nam povedale pomembne reči o družbi, v kateri živimo. O svetu, v katerem nam je bilo določeno živeti. V predvolilnem času so pred nas prihajali trije možje in pred nas polagali svoj svet, ki mu bodo pomagali do uresničenja, če jim bomo omogočili službo, za katero se potegujejo. Iz njihovih besednih nastopov, še bolj pa mogoče iz specifične zgodovine, ki je hodila za vsakim od njih (in tudi ni molčala), smo precej zanesljivo čutili, v koga bi smeli vložiti svoja pričakovanja. Omenjena reč je v zadevi, ki ji pravimo volitve, prvenstvena, a mi bi se raje še prej ozrli na nekatere splošne stvari, ki postavljajo okvir volitvam v specifični slovenski zgodovini.

1.1.2. 2. Dvoje ljudi – dvoje volilcev

Najprej moramo nujno povedati, da so to bile sicer volitve v demokratičnem političnem okolju, za katerega ne moremo reči, da je brez tradicije, obenem pa tudi to, da je v preteklosti ta tradicija bila radikalno motena, še več, da je prišlo do njene polstoletne zatemnitve. V času tega somraka smemo – ali pa moramo – dopustiti, da se je zgodilo dvoje: ali so ljudje v tej temi na demokratične volitve sčasoma po malem pozabili ali pa so, nasprotno, začutili, da jim je z njihovo odsotnostjo vzeta ena od temeljnih človekovih pravic, ki je v tem, da vplivajo na življenje svoje države tudi, ali predvsem, preko demokratičnih, se pravi, svobodnih volitev.

Z obnovo demokracije leta 1990 se je pokazalo, da sta se, v različnem obsegu, uresničevali obe možnosti. Ena od okoliščin, ki so nakazovale količinsko razmerje enih in drugih, je bila in je volilna udeležba. Neudeležba na volitvah je sicer lahko tudi upravičen protest, a redko, redko. Večinoma je znamenje, da se je iz ljudi izselila tista misel ali vednost ali notranja obveščenost, ki postavlja integralnega človeka. Praznina, ki je v ljudeh s to izselitvijo nastala, je ena od oblik tega, čemur pravimo »totalitarna poškodovanost«. Ljudje, ki so v totalitarizmu boleče čutili omejevanje svojega dostojanstva, so čutili, da ne morejo svojega zadovoljstva, da se je svet odprl, izkazati bolj naravno in bolj pristno kot tako, da se udeležijo enega od temeljnih postopkov, ki ta svet omogočajo in vzdržujejo. Tisti pa, ki so na volitve, ko so bile še obvezen totalitarni ritual, ubogljivo hodili, danes pa, ko bi s potjo na volišče manifestirali svojo svobodo, ostajajo doma, pripovedujejo s tem o sebi več, kot bi želeli, da o njih vemo.

1.1.3. 3. Stanje duha v postboljševiški Sloveniji

To je ena reč, druga – ne manj, temveč bolj pomembna – pa je naslednja. Volitve v državah, ki so desetletja in desetletja živele pod boljševiško diktaturo, stopajo pred volilce s povsem drugimi moralnimi in političnimi terjatvami kot pa volitve v etabliranih demokracijah. Poglavitni vzrok, da so se sedanje postboljševiške družbe – med njimi je tudi in mogoče predvsem Slovenija – znašle v negativnem in napornem političnem stanju, leži v tem, da so države prešle iz fašizma in nacizma radikalno drugače kot pa iz boljševizma. Italijanski fašizem in nemški nacizem sta bila poražena na bojiščih, se pravi, da sta bila odpravljena vojaško. Ločnica med vojno in mirom je dokončna in nedvoumna, mednarodno pravno regulirana: Stran, ki ne vidi več smisla v nadaljevanju vojskovanja, položi orožje, prosi za premirje in sede z nekdanjim nasprotnikom za mizo, da skupaj spišeta mirovno pogodbo in skleneta mir. Fašizem in nacizem sta s porazom Italije in Nemčije bila tudi sama vojaško poražena. Dokončno, v kolikor je sploh mogoče uporabljati to besedo, spričo nesolidnosti odločitev, ki jih sprejema svet. Nasprotno pa se nobeden od nosilcev boljševizma, ne Rusija oziroma Sovjetska zveza ne katera od srednjeevropskih ali vzhodnoevropskih držav ni vpletla, posamezno ali skupinsko, v vojno in zato tudi ni mogla biti premagana, ne v državnem ne v ideološkem smislu. Zato ne sovjetski boljševizem, pa [Stran 002]tudi ne kateri koli drug evropski boljševizem ni končal na bojišču, ampak doma, vsak na svoj način sicer, a hkrati vsi iz istega razloga. Boljševizmi so odpovedovali drug za drugim, ker jih je koncipiral pohujšani prometejski um, ki je bit postavljal, namesto da bi jo spoznaval in sprejemal. Od tod izhaja njihova neustreznost spričo zahtev, ki jih postavljata zgodovina in življenje.

Vendar to umiranje le ni bilo tako spokojno, kot bi zgornja opažanja komu dajala misliti. boljševizem je bil namreč tudi v vojnem stanju: ne sicer s katero od neboljševiških držav zunaj, ampak z lastnim ljudstvom. Tako sta bili obe državi, ki so ju poganjale turbine fašizma in nacizma, zelo zadolženi pred državami, proti katerim sta vodili napadalno vojno, boljševizem pa takih zamer ni povzročal, sploh pa ne v taki meri. Njegova zadolženost ostaja znotraj države, katere se je z revolucijo polastil ali pa mu je bila dodeljena ob delitvi plena po drugi svetovni vojni, v vsakem primeru pa je arhivirana v spominu ljudstva, na katerem je preskušal svoj eksperiment.

To je ena reč. Druga pa je ta, da je začetni upor, ki je boljševike pognal v napad na lastno domovino, kakor se je zgodilo v Sloveniji, še tu, v svežini »prvega jutra«. Dokaz za to trditev izvajam iz svoje nepotešene začudenosti nad tem, da so potem, ko so jim bila prebrana poročila o njihovi uničevalni prisotnosti v tem narodu, mirno ostali, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. Da so z umitimi obrazi prihajali celo na forum in se tam potegovali za prva mesta. Tolika odsotnost sramu jim obeta dolgo življenje, če se zgodovina končno le ne bo česa domislila.

A vrnimo se k naši temi. Pravkar smo ugotovili, da postboljševiško stanje duha terja drugačno naravnanost do družbe, kot jo terjajo tradicionalne demokracije. Če velja trditev, da je boljševiška snov, čeprav zgodovinsko premagana, še vedno prisotna na način, ki ne skriva političnih ambicij, potem velja za vse družbene manifestacije, da jih je treba presojati po tem, koliko katera prispeva k duhovni in politični normalizaciji družbe. Vsako od družbenopolitičnih dejanj ima v sebi možnost, da se skupnost globlje zave, kaj jo v resnici nosi in katerih stranpoti se mora na vsak način izogibati. Volitve, posebej parlamentarne in predsedniške volitve imajo v sebi vzgib, ki posameznika in družbo sili k politični prizemljitvi.

1.1.4. 4. Novembrske volitve in njihova civilizacijska vloga

To je čas, ko nikoli ni daleč misel, da je prebivanje v zgodovini lahko tudi nevarno in da lahkomiselni koraki narod ali državo utegnejo pripeljati na brezpotja, iz katerih se ne bo lahko rešiti, če sploh. Zato za vsake volitve, tudi letošnje, velja vprašanje, koliko so pripomogle k splošni streznitvi.

Nobeni računi, ne politični ne nobeni drugi, ne smejo biti tako impresivni, da bi zameglili prioriteto tega vprašanja: za koliko točk smo napredovali na premici, ki pelje k normalizaciji. Iz kakšne zadolženosti si moramo to vprašanje najprej postaviti in potem v vsej iskrenosti in natančnosti nanj odgovoriti? Zaradi sebe, zaradi svojih prijateljev, zaradi – naj se ne sliši patetično – zaradi slovenskega imena. Zato da bodo še živeli ljudje, ki bodo razumeli in hoteli razumeti besede, iz katerih je izdelana Cankarjeva Skodelica kave;ki jih bo še ustavila tiha slovesnost Murnove Pesmi o ajdi in brezkončnost Balantičevih Zasutih ust in pretresljiva tožba Sirote Jerice; da bo še koga ganilo, ko bo slišal, kako je slovenski vojak umiral na pobočjih Rombona ali kako je za zidovi Przemysla umirajoč klical ime svoje rodne vasi; da se bodo ponavljale in ponavljale besede, ki jih je slovenski fant povedal, potem ko je po treh mesecih pobegnil iz boljševiškega šolskega taborišča: To niso moji ljudje. Najpreprostejše in obenem največje besede, ki so bile izgovorjene v slovenskem dvajsetem stoletju!

Kako lahko v luči teh vprašanj razumemo letošnje predsedniške volitve? Ali jih imamo lahko za znamenje rastoče zgodovinske prisebnosti? Kako si smemo razložiti naklonjenost slovenskih volilcev? Kako moramo razumeti ščuvanje medijev in politično modrost analitikov? Koliko glasov pa je dobil dr. Milan Zver? Ali je bil prvi, ali je bil vsaj drugi? Seveda ne. Toda po perspektivah, ki jih je odpiral pred Slovenci, ali ni bil v tem prvi? In vendar je govoril take besede, da smo zaradi njih slišali tudi tiste, ki jih ni govoril, a smo čutili, da so v njem: da je sedaj čas, da Slovenci odpremo vrata resnične zgodovine in stopimo v svet, v katerem bomo lahko skrbeli zase in obenem z drugimi – z ljudmi dobre volje – ohranjali svet. Saj ni mogoče, da v zgodovini, skozi katero smo šli v minulem stoletju ne bi videli zapisanih velikih poverilnic. Dr. Milan Zver torej.

Več glasov sta dobila Borut Pahor in dr. Danilo Türk. Türk je bil drugi. Kaj naj rečem o njem? Pero se mi ustavlja, a vseeno. Temu gospodu se je moralo zgoditi nekaj, kar ni najhuje na svetu, seveda, a je, če pomislimo, [Stran 003]

Bilo je mnogo zim, samotnih in divjih v gorah

Figure 1. Bilo je mnogo zim, samotnih in divjih v gorahLovro Stanovnik

hudo. Ko poslušamo stavke iz njegove kovnice, nas včasih obide misel, da med njimi ni takega, ki bi ga bil kdo iz prepričanja hotel sprejeti in ponavljati, kakor da bi pripadal vsemu narodu. S tem nikakor nočem reči, da so povsem zgrešeni in napačni, niso pa taki, da bi človek mogel reči, da so pomembni za skupnost, ki hoče živeti kot narod ali država. Pravzaprav žalostno.

In potem Borut Pahor. Protežiranec množic, predestinirani zmagovalec drugega kroga. Toda iz tabora nekdanjih boljševikov najnevarnejši za integralno restavracijo demokratične Slovenije. Omenjena ugotovitev nima ničesar opraviti z njegovo človeško naravo, ki ji ne manjka nobena od stvari, ki jih ponavadi hvalimo na ljudeh. Toda med tem ko Türk nikakor ni človek, ki bi mogel postavljati temelje za kako postrevolucijsko politejo, za kako tolikanj izklicevano sredino, tako drago ljudem kova dr. Gregorja Viranta, v nasprotju z dr. Danilom Türkom je Boris Pahor človek, ki mu je vloga predsednika države pisana na kožo, kot pravimo. Čisto mogoče je torej, da bi si v teku petletnega predsednikovanja pridobil toliko simpatij – toliko kelnaricam bi kdaj pomagal pobrisati posodo – da bi bil dokončno sprejet. (Spomnimo se, kako zelo si je vedno želel biti predsednik in s kolikim odporom je leta 2008 prevzel predsedstvo vlade z zoprnimi operativnimi nalogami.) Pri Pahorju si torej čisto lahko predstavljamo, da bi »pomiril Slovence« in po končani petletni službi, s kreditnimi papirji, ki jih bi imel sedaj v rokah, ustanovil veliko stranko in z njeno pomočjo sklenil mir po državljanski vojni – na boljševiških premisah. To pa bi bilo brez slehernega dvoma za Slovence usodno. To bi bilo mogoče samo tako, da bi se odpovedali zgodovinskemu spominu. To pa ne gre, brez spomina nista ne posameznik ne skupnost nič.

Kar želimo povedati – in katera scenografija bi bila za to bolj primerna, kot je tista, ki jo postavljajo volitve – kar želimo povedati, je to, da moramo Slovenci dokazati svojo polnoletnost in počistiti svoj zgodovinski prostor. Sredi neregistriranih zločinov in sredi zlagane zgodovine ne bomo mogli živeti. Tudi ne bi bilo prav, tudi ne bi smeli, tudi ne bi bilo dopustno. Ne samo da bi nas, če tega ne bi [Stran 004]storili, zadel prezir sveta, prezirati bi začeli tudi same sebe. Ne samo da bi nam drugi začeli odrekati mesto v zboru svobodnih narodov, tudi sami si ne bi upali mednje. In če bi se kdo le drznil vstati, da bi govoril, ali se mu ne bi glas tresel, ko bi čakal, da se bo kdo oglasil iz množice, naj raje gre prej domov in pospravi svojo hišo.

1.1.5. 5. Boljševiška manipulacija z osvobodilnim bojem

A nazadnje zunanji svet vendar ni najpomembnejši. Gre predvsem za nas same. Agresija boljševiške politične sekte na narod, iz katerega je izšla tudi sama, v času, ko so na njegovih tleh stale sovražne vojske, je najbolj zavratno in zavrženo dejanje, ki si ga je mogoče zamisliti. To dejanje ne bremeni samo boljševikov, ampak vse Slovence. Vse, ne samo kocbekovcev in krščanskih socialistov in plebejskega liberalnega podeželja, ki se ni bilo več v stanju držati civilizacije in njenega moralnega kodeksa, ki ga je dosegla in postavila civilizacija in so v boljševiškem razvratu videli nekakšno »osvoboditev«. Ta napad nas je prizadel vse. Tudi nas, ki smo bili njegova prva in največja žrtev. Vsi smo prizadeti, ne samo kot žrtve, saj so snovalci te agresije izšli iz naše snovi, tako da nas že obiskujejo mučne slutnje, da je mogoče z nami kaj narobe. Ne brez vsakega vzroka. Boljševiki so bili povsod, a tega, kar so naredili v Sloveniji, niso naredili nikjer. Ta žalostna in neslavna slovenska prednost bi morala postati ena od osrednjih točk refleksije naše preteklosti, v prvi vrsti 20. stoletja.

In koliko rafiniranosti so slovenski boljševiki investirali v svoj projekt! Pa tudi velikopoteznosti. Ko se pred nami razgrne strašljiva dramatizacija njihove zarote, si pravimo: Kaj je človek! Kaj je vse človek! Pomladne mesece 1942 so uporabili za intenzivni začetek revolucionarnega nasilja. (Poleg tega so z Dolomitsko izjavo iz »pluralne« OF iztisnili odpoved vsaki resnični pluralnosti.) Pet mesecev so po Notranjskem, Dolenjskem, Beli krajini, deloma tudi na Gorenjskem in Goriškem noči prinašale grozo in strah, dokler ljudje niso več vzdržali in zahtevali od Italijanov orožja, da bi se branili. Da so to morali storiti, bi moralo slovenske boljševike tako bremeniti, da bi to moralo biti sprejemljivo za osnovnošolsko pamet. Bi, pravimo, če bi lahko računali na moč argumentov. Ali niso zgodovinarji izračunali, da so boljševiki pomorili 900 ljudi, preden se je to zgodilo? A kaj se varamo. Prav to so ti ljudje hoteli doseči. V nekem pismu jeseni 1942 je Kardelj ukazal vojaškemu vodstvu v Dolomitih, da storijo vse, da bo ta strateški cilj »NOB« ostal nedotaknjen. Kaj je to moglo pomeniti drugega kot to, da z nadaljevanjem terorja poskrbijo, da bodo ljudje ostali povezani z okupatorjem do konca in jih bodo »pobili Angleži, ki bodo prišli ob koncu vojne.« In prav to se je zgodilo. Res se je vse končalo tako, da so jih pobili Angleži! Domiselnim bralcem prepuščamo, da poiščejo besedo, ki bi imela v sebi to moč, da bo povedala, katero zadnjo mejo je prestopilo to početje. Ali ni razumljivo, da na te reči spet mislimo ravno ob volitvah, za katere bi pričakovali, da bi jih tisti, ki imajo v očeh bistvene slovenske reči, imeli za dogajanje, preko katerega bi Slovenci lahko prišli do rešitve temeljnega zgodovinskega problema? Boljševiški vdor v slovenske zadeve ni nekaj, kar bi se izživelo v zgodovinski enkratnosti. Ena od nosilnih prvin boljševiške intuicije je tudi ta, da so tu za zmeraj. To jim je bilo sporočeno takrat, ko so v zanosu zadnje hybris zagledali, da so duhovno in politično počelo Druge Evrope.Od takrat živijo od vere, da jim pripada prihodnost kot prihodnost. Spričo te izbranosti jim je dovoljeno vse: laž ni več laž, umor ni več umor; to so legitimna sredstva za dosego legitimnih ciljev.Ta vera jih vseskozi nosi, kljub preizkušnjam, kot je bila implozija imperija ob koncu tisočletja. Zato so še vedno tukaj – enako prisebni in enako predrzni, kot da se nikoli ne bi bilo nič zgodilo. Takega nasprotnika civilizacija še ni imela.

A zakaj smo se s tem toliko zamujali? Zato, da bi nam postala duhovno prisotna temeljna okoliščina, ki spremlja našo sedanjost in bo spremljala našo prihodnost, če se ne bomo ovedeli akutnega dejstva, da smo Slovenci v protislovju in bomo v protislovju ostali, dokler bodo tu boljševiki kot politično formativna prvina družbene biti. Biti v protislovju pomeni biti v izključujočem nasprotju s seboj, pomeni iz enojnosti spremeniti se v dvojnost, v izključujočo dvojnost: kar enega veseli, drugi odklanja, kar eden kliče, drugi odganja, kar eden ljubi, drugi sovraži.

Odkar so boljševiki sprejeli vero, da so tu zato, da bodo ostali, so se dokopali še do enega spoznanja: če hočeš ostati in biti, se je treba nenehoma spreminjati. Enega največjih doktrinarnih premetov so naredili takrat, ko so iz središča vrgli revolucijo in na izpraznjeno mesto ustoličili »NOB«. A vse to se je omejilo samo na to, kar je bilo zunaj, samo na to, kar je bilo za ljudi. Znotraj je ostalo vse isto, kot da tam nikoli ne bi bilo nič dvojega, ampak ena sama stvar: oblast.[Stran 005]

Mnogo zim, ukročenih s toplino človeških bivališč

Figure 2. Mnogo zim, ukročenih s toplino človeških bivališč Lovro Stanovnik

Tu si ne moremo kaj, da ne bi omenili nekega odlomka iz Orwellovega romana Tisoč devetsto štiriinosemdeset,kjer O’Brian, vodilni član Notranje partije v »ministrstvu ljubezni« zaslišuje aretiranega Winstona Smitha, od katerega hoče izvedeti, zakaj se partija tako poteguje za oblast. Potem pa se odloči, da mu bo to sam povedal: »Partija stremi po oblasti zgolj zaradi nje same. Nam ne gre za dobro drugih ljudi. Nas zanima samo oblast. Ne bogastvo ali udobje ali dolgo življenje ali sreča: samo oblast, čista oblast.« Potem pa še dostavi: »Cilj preganjanja je preganjanje. Cilj mučenja je mučenje. Cilj oblasti je oblast.« Orwell je bil v stanju te stvari tako lucidno videti, ker je 1937 v Španiji doživel svoj »Damask« in je bil čez dobrih deset let v stanju napisati knjigo, ki je postala ep stoletja. Partiji, vsem partijam, ki so vredne tega imena, je vedno šlo samo za oblast. Take reči, kot so na primer »NOB«, so vedno bile samo politični strateški biznis. Dekor.

Slovenski boljševiki danes, tako rekoč uradno – v resnici o tem ne obstaja nobena deklaracija, zgolj usus – stojijo na stališču, da angažma KPS med vojno ni imel nobene zveze z revolucijo. (Morda je mimogrede in spotoma šlo tudi za kake »družbene spremembe«. – Kako nedolžno, kako slučajno!) Njene cilje in njeno prakso je mogoče pravilno zajeti samo s klišejem »NOB«. To gledanje je postalo razpoznavni znak. Kdor tako govori in ravna, se s tem uvršča v kategorijo tradicionalnih boljševikov. »NOB« je postala osrednji articulus fidei– stavek veroizpovedi. Boljševiki se v boj za oblast niso spustili z dvignjenim vizirjem – z razpoznavnim obrazom. Okupacija jim je omogočila, da so uprizorili »narodnoosvobodilni boj.« Na to so čakali. Tako se je začela igra med videzom in resnico, spretno zasnovana in vodena dramatizacija velike prevare.

Kako pozorno je bilo treba to igro voditi, koliko nevarnosti je bilo treba ob tem predvideti, ljudem sedanjega časa nekoliko pokaže neko dogajanje 60 let pozneje.

1.1.6. 6. Težava zgodovinarjev z »ljudsko revolucijo« in »narodnoosvobodilnim gibanjem«

Septembra leta 2001 je izšla 8. knjiga Dokumentov organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji. Izdal jo je Arhiv [Stran 006]Republike Slovenije in pokriva julij medvojnega leta 1943. Na začetku knjige stoji pojasnjevalni uvod, ki ga je podpisalo »uredništvo«. Kdo to »uredništvo« je, ni povedano. Mogoče se za njim skrivajo ista imena, ki so na začetku navedena pod oznako »Pripravile«, na čelu katerih stoji zapisano ime Marjete Adamič. Omenjeni uvod je zelo zanimiv. Iz njega se oglašajo neke nejasnosti ali nedoslednosti, ki izhajajo iz odločitve »uredništva«, da serije teh dokumentov ne bo peljalo naprej z oznako »Dokumentov ljudske revolucije«, pod katero je izšlo sedem knjig te »edicije«, ampak jo bo – spričo novih časov – zamenjalo v oznako »Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji«.

Spomladi in poleti 1942 pa so bili sami pogrebi

Figure 3. Spomladi in poleti 1942 pa so bili sami pogrebi

V oči udarja protislovnost prvega stavka tega uvoda, ki se glasi: »Do leta 1989 je Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani izdal sedem knjig dokumentov organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja na slovenskem narodnostnem ozemlju za obdobje od aprila 1941 do konca junija 1943 pod naslovom »Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji«. Tu vznikajo zanimiva vprašanja. Ali »uredništvo« s tem kritizira Inštitut za novejšo zgodovino (INZ) in ga dolži falzificiranja: dokumente organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja je objavil pod naslovom »Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji«. Kaj je INZ s tem hotel povedati in doseči?

»Po letu 1989 so avtorji edicije nadaljevali s pripravo dokumentov za objavo še za obdobje od julija 1943 do kapitulacije Italije septembra 1943, tako kakor je bilo od začetka edicije načrtovano. Torej pod naslovom »Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji.«

Avtorji so torej »nadaljevali s pripravo«. To so počeli kar deset let. Sledeč besedilu »uredništva«, bi človek sklepal, da je INZ, raziskujoč obdobje med julijem 1943 in septembrom 1943, opazil in spoznal – potem pa potegnil tudi ustrezne konsekvence – da se je »vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja« odločilo za intenziviranje narodnoosvobodilnega gibanja, »predvsem pa prevzemu in organizaciji ljudske oblasti na terenu«. Kako je treba to razumeti? Ne gre drugače, kot v naslednjem

smislu:

Vodstvo NOG je, potem ko je dobri dve leti zasledovalo zgolj svoj cilj, se pravi narodno osvoboditev, sklenilo da se polasti in samo pelje naprej »organizacijo ljudske oblasti na terenu«. (Nič ne izvemo, kdo je to oblast organiziral.) Tudi se zdi, da se je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja tako intenzivno bavilo z »organizacijo ljudske oblasti na terenu«, da je nekoliko pozabilo na svoje začetno opravilo, se pravi na narodno osvoboditev, in vse ali večino svojih sil usmerilo v zadevo »ljudske oblasti«, tako zelo, da jo je nazadnje vzelo v svoje roke ali, z drugo besedo, uzurpiralo, kar je imelo za posledico, da je na koncu (maj 1945) ostala samo še ljudska oblast«, »narodne oblasti« pa ni in ni hotelo biti od nikoder, vse do leta 1990, ko se je njena negotova zarja

le pojavila na obzorju.

Ko se je končno izkazalo, da INZ že deset let pripravlja nadaljevanje svoje »edicije« in da očitno iz tega še dolgo ne bo nič, je celo stvar vzel v roke Arhiv Slovenije in sklenil poimenovati edicijo v »Dokumente organov in organizacij NOG v Sloveniji«. Z novim naslovom je Arhiv Slovenije uskladil naslov z vsebino dokumentov, saj, »novi naslov mnogo bolj natančno pojasnjuje izvor in vsebino objavljenih dokumentov«. INZ očitno tega ni prav dobro razumel in svoje delo – bogve če ne celo na željo ali pa na zahtevo koga drugega – napačno poimenoval.

O vseh teh rečeh je novo uredništvo – upamo, da smo njegovo identiteto prav uganili [Stran 007]

Spomladi 1942 pa so bili sami pogrebi

Figure 4. Spomladi 1942 pa so bili sami pogrebi

– intenzivno razmišljalo. Dešifrirali so »ilegalna imena in kratice«, pojasnili so mnogo »nerazumljivih pojmov in dogodkov«. Le na nekaj je uredništvo pozabilo. Ko se je namreč »v duhu političnih sprememb zadnjega desetletja« – mišljeno je desetletje med 1990 in 2000 – odločilo za drugačen naslov »edicije«, je »uredništvo« čisto pozabilo raziskati, v kakšnem odnosu je celotna vsebina obdelanih dokumentov z »duhovnimi in političnimi spremembami zadnjega desetletja«. Saj vsebina dokumentov celotne »edicije« dobi spričo »duha političnih sprememb zadnjega desetletja« povsem drugačen pomen.

Če vse premislimo, je to velika pomanjkljivost. Le kje se bo našlo novo uredništvo, ki bo opravilo to delo, ki ima dve fakturi: preprostost in enostavnost in zapletenost in herkulovsko težavnost. Najprej se bo moralo novo vodstvo odločiti za povsem nov naslov celotnega gradiva. Tistim, ki bodo izbirali novo moštvo za spopad s temi vprašanji, bi svetovali, da se ozrejo po novi znanstveni lokaciji. Na primer na Univerzo v Ljubljani. Še najbolje bi mogoče bilo, če bi novo ekipo izbral dr. Božo Repe, ki brez dvoma pozna teren in mu ni neznana vsaj periferna geografija problema. (Vendar to pomeni samo to, da bomo potem, ko bomo končali s še tretjo varianto tranzicijskih rešitev, lahko začeli zares.) Zaradi dolgih diskurzov, ki smo se jih privoščili tudi v tem komentarju, bralcem ne bi mogli zameriti, če bi že pozabili, da naš razmislek velja letošnjim predsedniškim volitvam. Rekli smo še, da bi v državi z nedokončano tranzicijo, kot je Slovenija, poleg specifičnih in tehničnih smotrov, ki jih vsake volitve imajo, te morale vzpodbujati tudi razmislek o tem, kako poteka proces vračanja k sebi, ki je vsebina tranzicije. Tudi o tem smo že govorili, da je izhod iz totalitarizma boljševiškega tipa tako zahteven in naporen, da se utegne zgoditi, da ljudje od utrujenosti že mislijo, da je dovolj, da so že dosegli cilj. Če bi bilo tako in če bi se s tem zadovoljili, bi to pomenilo, da bi bili na zahtevno pot v prihodnost opremljeni s hudimi okvarami.

Volitve so v nekem smislu zrcalo vsake družbe. Zrcalna ploskev tega mehanizma ni izdelana samo iz volilnih rezultatov: snov, ki odseva podobo družbe, so tudi nastopi vodilnih tekmecev in njihova retorika: njihovo razumevanje relevantnih družbenih dejstev, natančnost in korektnost njihovega zgodovinskega spomina, njihovo pričakovanje prihodnosti – ali se je veselijo ali jih je pred njo strah, ali izkazujejo znanje in pogum, da se z njo spoprimejo, pa naj bo že kakršna koli.

1.1.7. 7. Osebno sovraštvo – ideološka opora

Če to velja za vsako družbo, velja to za postboljševiško tembolj. Boljševizem, naj ga je po veliki imploziji ostalo malo ali dosti (kot na primer v Sloveniji) deluje vedno enako – protislovno. Med boljševizmom in demokracijo obstaja tako celostno in izključujoče nasprotje, da ga moramo označiti za protislovje. In ker ima sedanja zgodovina na programu epoho demokracije, smemo in celo moramo reči, da se boljševizem upira prihodnosti, in sicer, kot smo rekli, na protisloven način.

To pomeni dvoje: da to, sledeč svoji biti, dela zato, ker ne more drugače – ker je tisti »drugače«, če se kdaj pojavi, zgolj trik in retorika – in da, drugič, dela vse na izključujoč način. Pri vsem moramo upoštevati tudi to, da boljševiki ne delajo samo iz svoje intuitivne biti, ampak tudi iz sovraštva do poraženca, ki je postal zmagovalec. To pa je sovraštvo, ki z velikim količnikom presega sovraštvo do nasprotnika v fazi bojevanja.

[Stran 008]Kakor bomo videli iz neke primere v nadaljevanju, dobi sovražnik najbolj domiselno in napadalno formo, če se usmeri na človeka – na enega človeka, določenega človeka. Pri nas je to aktualni predsednik vlade Janez Janša. Janša je ime za tisto vzmet, ki jih je katapultirala v orbito odsluženih. Ali je to v celoti res ali ne, niti ni tako zelo važno. Važno je to, da so našli nekoga, na katerega lahko zvračajo svojo nezadostnost, ki jo izkazujejo že s tem, da se oprijemljejo praznih reči. Taka prazna reč so sodni postopki, na katere kličejo predsednika vlade v zadevi Patria, ki je že zdavnaj izgubila svojo predmetnost, med tem ko zaman čakamo, kdaj se bodo nadaljevali in končno sodno zaključili primeri težke korupcije. Gre torej za na ničemer utemeljeno napadalnost.

Vlada, ki je na začetku tega leta prevzela z dolgovi obremenjeno državo, ni storila ničesar drugega kot to, da je aktivirala reševalne programe, s katerimi so razpolagali koalicijski partnerji. Obenem pa je sporočila naciji, da je Slovenija v tako težkem položaju, da nas lahko rešita samo skrajna odgovornost in prisebnost. In kako so to držo sprejele leve stranke SD in PS? Ko smo potem gledali kak televizijski prenos, na primer na »parlamentarnem kanalu«, smo se prav kmalu morali vdati nečemu, čemur ni mogoče reči drugega kot slovenska sramota: z ljudmi, ki jim je naloženo težko delo, da rešujejo državo; ki torej opravljajo težko delo in jim moramo zato priznati visoki status delavcev; te ljudi sedaj tisti, ki jih je najprej degradirala zgodovina, sedaj pa še politika v najbolj banalni postavitvi, ti sedaj ljudi z najtežjimi nalogami v tem predelu Evrope obsipavajo s stavki, ki so bili izdelani v področjih temne ideološke mržnje.

In ko je Janez Janša v nekem pogovoru na TVS poizkušal predočiti gledalcem, v kakšnem položaju smo, se je potem predsednik PS Zoran Janković odzval z naslednjimi besedami: »Janez Janša, če ne znaš, ne grozi ljudem, ampak se lepo umakni in prepusti stvar drugemu.« Pri tem, ko je sugeriral Janši, naj »prepusti stvar drugemu«, je pozabil specificirati svoj predlog, ali je s tisto »stvarjo« mislil parlament ali vlado. Nekaj dni prej je, tudi na televiziji, mimogrede pripomnil, da se v parlamentu prav ne znajde – kar je mimogrede v začetku leta tudi dokazal, za vladanje pa da je dober. Žal pa se mora vsak aktualni politik od časa do časa pojaviti tudi v parlamentu.

Scene, ki se sedaj dan za dnem ponavljajo v parlamentu, nam vsiljujejo misel, da so tu dvoji ljudje, od katerih eni mislijo in delujejo tako, da vedno bolj dajejo vtis, da z njimi ne bo mogoče doseči take enotnosti, da bi mogla nositi državo.

1.1.8. 8. Romunska analogija

Letos poleti se je evropsko časopisje veliko ubadalo z Romunijo. Že v začetku se je pokazalo, da so napetosti, ki tam nastajajo tako podobne našim, da bi se splačalo tamkajšnjim razmeram nekoliko bolj slediti. Mi smo to storili z branjem poročil, ki jih je za FAZ iz Romunije pisal Karl-Peter Schwarz. Zadeve, ki so se tikale pravnosti države, so se v Romuniji tako zaostrile, da se je zanje začel zanimati tudi Bruselj. Romunija je pristopila k EZ leta 2007. V petih letih je naredila lep napredek, ki pa ga je koalicija socialdemokratov, ki jih je vodil Victor Ponta – ob sporu, o katerem govorimo, tudi predsednik vlade – in narodni liberali pod vodstvom Crina Antonescuja, sicer predsednika senata, sabotirala. Ta koalicija je začela boj s predsednikom države Traianom Basescujem, ki prihaja iz konservativne stranke in ima v Romuniji, ki ima polpredsedniški sistem, precejšnjo moč. Zdi se, da je Basescu s svojo privrženostjo pravni državi omejeval koalicijo pri njenem samovoljnem razpolaganju z državo, pa tudi z zunajpolitičnimi nadstrankarskimi in, kot pravijo nekateri, tudi mafijskimi navezami. Zato je postajal pri Ponti in Antonescuju vedno bolj osovražen. Ponta ga je javno zmerjal z mafijevcem, lažnivcem in lopovom. Za kritike, ki so na vlado prihajale iz Bruslja, je krivil Basescuja in grozil, da bo vlada že nastopila proti njegovim lažem in fašistični propagandi. Referendum, ki je imel nalogo, odstraniti predsednika Basescuja, je bil napovedan za 29. julij. Udeležilo se ga je 8 od osemnajstih milijonov Romunov; 7 mil. je glasovalo proti Basescuju in eden za, a predsednik je vseeno ostal na oblasti, ker romunska ustava zahteva 50 % udeležbo za veljavnost referenduma, tega pa se je udeležilo le nekaj nad 46 %. Novinar Karl-Peter Schwarz je enega svojih poročil (31. 7. 2012) končal z mislijo, da Pontova in Antonescujeva referendumska kampanja ni uspela, ker sta Basescu in opozicija pozvala k bojkotu. Potem tu dodaja: »Basescuja ima sicer 85 % Romunov dovolj. Toda Romuni so odrekli podporo tudi Ponti in njegovi demontaži pravne države. Niso se dali vplivati od nakopičene oblasti nekdanjih komunistov (sedanjih socialdemokratov)«. Pri tem novinarja obide še interesantna misel, da bodo Ponto in Antonescuja ob njunem neuspehu njuni nekdanji delodajalci (v Sloveniji bi rekli [Stran 009]»strici«) odpustili. Čisto nazadnje pa pristavi še naslednji stavek: »Stabilizacija Romunije bo možna šele takrat, ko se bosta Ponta in Antonescu izselila iz političnega odra.« Sic.

Spomladi 1942 kar naprej neskončno dolgi pogrebi

Figure 5. Spomladi 1942 kar naprej neskončno dolgi pogrebi

1.1.9. 9. Za nacisti in fašisti še Britanci

Največjo uslugo so slovenskim komunistom naredili fašisti in nacisti tako, da so, kot smo že rekli, poskrbeli za okupacijo Slovenije in jim s tem dali možnost, da so uprizorili »narodnoosvobodilni boj«. Izkazal se je za najmočnejše mobilizacijsko sredstvo Partije. Brez vojne in razmer, ki jih je vojna vzpostavila, bi se boljševiki še naprej v ilegali reševali svoje odrešujoče napetosti. Tudi druga usluga se je boljševikom nasmehnila iz prostora, od koder tega nihče ne bi pričakoval. Zanjo so poskrbeli »vojni lordi« zahodnih demokracij, v prvi vrsti britanski premier Winston Churchill. Britanija je bila sicer pogodbeno vezana na jugoslovansko begunsko vlado v Londonu, ki je v ilegali na Balkanu imela svojega vojnega ministra in v kateri so sedeli tudi slovenski ministri. Konec leta 1943 pa je Churchill, iz razlogov, v katere se tu ne bomo poglabljali, prisilil kralja Petra II., da sprejme njegov načrt za sestavo filokomunistične jugoslovanske vlade v Londonu. S tem je bila zapečatena usoda Jugoslavije in s tem tudi Slovenije. Kako se je britanska izdaja pripravljala, dozorevala in zaključila, imamo več zapisov. Za dva je poskrbel angleški pisatelj Evelyn Waugh. Prvi zapis je dosegljiv v tretji knjigi njegove vojne trilogije, ki nosi naslov Brezpogojna vdaja,in se zvečine dogaja v medvojni Jugoslaviji. Za ljudi iz našega dela sveta je to prezanimivo branje. Bralci Zaveze lahko preberejo to pretresljivo zgodbo z naslovom Meč in čast – Izgubljeni boj Guya Crouchbacka na sedmih straneh v Zavezi št. 12. Za njegov drugi prikaz pa bomo prelistali njegov Dnevnik in se za trenutek ustavili pri katerem od tistih njegovih vpisov, ki zadevajo njegova medvojna opažanja, ki so nastala v Jugoslaviji in nakazujejo zbliževanje med Britanci in jugoslovanskimi boljševiškimi gverilci: kako je ta politični manever potekal in kdo je nazadnje od njega imel največje koristi.

Evelyn Waugh je julija 1944 z majorjem Randolphom Churchillom zapustil London in se pridružil britanski vojni misiji pri Titovih partizanih v okupirani Jugoslaviji. Letalo je ob pristanku doživelo nesrečo, zato sta se Waugh in mladi Churchill ranjena vrnila v Italijo in po okrevanju na Korziki septembra spet vrnila v Jugoslavijo. Waugh je bil do decembra [Stran 010]na Hrvaškem, potem pa so ga kot oficirja za zvezo med britanskimi četami in domačimi oblastmi premestili v Dubrovnik. Februarja leta 1945 se je moral vrniti v Italijo, ker so »partizani ugotovili, da ni njihov človek«.

Takšna je bila pomlad in poletje 1942

Figure 6. Takšna je bila pomlad in poletje 1942

Stiki Britancev z jugoslovanskimi komunističnimi gverilci so se začeli že zelo zgodaj. Od jeseni 1941 pa do septembra 1943 so se med drugimi spustili v Jugoslavijo britanski oficirji z naslednjimi imeni: stotnik Hudson, stotnik Hunter in major Jones, stotnik William Deakin in stotnik Stuart. Septembra 1943 pa je odskočil posebni Churchillov odposlanec brigadir Fitzroy Maclean. Z njim se je začela povsem nova zgodba. Njegova poročila, ki jih je pošiljal direktno premieru Winstonu Churchillu – ta ga je tudi poslal v Jugoslavijo – so imela za končno posledico odločitev, ki je padla proti koncu leta 1943, »da zapustimo generala Mihailovića in damo Titu vso možno pomoč.« »Šele neposredna intervencija prvega ministra je končno prekinila to, kar se je vse od začetka zamolčevalo v Londonu in Kairu.« Z zamolčevanjem – z »zaroto molka« – so mišljene velike zasluge boljševiških gverilcev. (Citati so vzeti iz zagovora, ki ga je na razne očitke objavil Fitzroy Maclean v The Timesu januarja 1976.)

V odgovor na neko zgodnejšo Macleanovo »apologijo« v The Timesu10. junija 1946 zapiše Waugh v svoj dnevnik naslednje: »Fitzroy Maclean trdi, da se nikoli ni pretvarjal, da jugoslovansko odporniško gibanje ni komunistično. V resnici pa je bil, pravi Waugh, on tisti, ki je v najbolj kritičnem času opolnomočil Randolpha Churchilla, da uradno obišče Rim in London in zagotovi papežu in Winstonu, da celotno gibanje (mišljeno je gibanje jugoslovanskih komunistov) »teži k liberalni demokraciji«.

Vtisi, ki jih je Evelyn Waugh dobival o partizanih, so bili drugačni od tistih, ki jih je v zvezi s svojo misijo hotel videti Fitzroy Maclean. Nekje (16. 9. 1941) zapiše: »Oni se zanimajo samo za državljansko vojno. Partizani hočejo Nemce čim preje spraviti ven zato, da bi laže dokončali državljansko vojno.« Za nas je še posebej zanimivo, da je neke nedelje pri maši (17. 9. 1944) spoznal dr. Snoja, »člana slovenske klerikalne stranke«. Toda, ko se je odločil, da bo Snoja spremljal v Slovenijo, so mu komunisti to preprečili, češ da je »pohod na sovražno ozemlje nevaren«. Ustrašili so se njegovih stikov s takim človekom, kot je bil Snoj. [Stran 011]

Leta 1991 pa so slednjič slovenski vojaki stali v Ljubljani

Figure 7. Leta 1991 pa so slednjič slovenski vojaki stali v Ljubljani

Po padcu Beograda so postajali partizani vedno bolj samozavestni. Odnosi z Britanci so se slabšali, zgodilo se je celo, da so Randolpha Churchilla klicali na odgovornost zaradi nekih britanskih neuslužnosti. A Angleži, očitno zainteresirani, da se obdržijo stari odnosi, so reagirali tako, da so povečali svoje pošiljke. Komunistom pa je bila pomembna samo državljanska vojna in oblast, ki jo je prinašala. V kaj so komunisti s tem edinim ciljem v glavi spremenili domovino, vidimo iz opisa, ki ga je Waugh naredil med neko vožnjo po Liki: »Lika, opustošena dežela, široka ravna dolina pod snegom, goli griči okoli nas, porušene vasi, nobenih ljudi, razen nekaj komaj človeških postav, ki se plazijo iz hiš in strme v nas.«

Po oktobru 1944, ko so v Jugoslaviji že Sovjeti, se stvari vedno hitreje spreminjajo. Partizani so vedno bolj predrzni. Govorijo, da bodo odklonili UNRRO, »če bodo razdeljevali naši opazovalci.« Waughov položaj v Dubrovniku, kamor so ga premestili, je vedno bolj nevzdržen. Komunisti ga sovražijo posebej zaradi njegovih stikov s »hrvaškimi katoličani«.

A stanje, ki smo ga hoteli nekoliko ilustrirati z izpisi iz Waughovega Dnevnika, nam najbolj približa vest, ki je dosegla pisatelja 7. dec. 1944, da so v Atenah grški partizani napadli Angleže. Njihov položaj (13. 12. 1944) je postajal domala brezupen. »Naše sile so oblegane v majhnem predelu mesta. Nad letališčem imajo sicer še oblast, negotovo, od obale pa so povsem odrezani. Komunisti so jim na primer prekinili dobavo vode z Maratona. »Poleg tega so atenski dogodki razdelili London. Mnogi laburisti, izučevani v določeni smeri skozi štiri leta, so očitali vladi, da se ljudje po svetu Britancem upirajo, ker podpirajo nazadnjaške in nedemokratične režime.« (Ob tej ironiji človek ne ve, ali naj se smeje ali joka.) Toda ker naslednji Waughov komentar zadeva tudi Slovence, ga bomo navedli v celoti: »Krivda je na naših časopisih in na angleških politikih, ki niso hoteli priznati, da so partizani vsepovsod homogena revolucionarna vojska, mi pa smo o njih trdovratno govorili kot o »patriotih«, o »uporniških skupinah«, o »osvobodilnih vojskah« in dajali besedo »komunisti«, če smo jo sploh uporabljali, v narekovaje, kot da bi bila nemška propagandna laž.

Ob tem Evelyn Waugh deprimirano dodaja: »Sedaj bi tu pomagala samo večja vojaška moč, mi pa nimamo ljudi za to, četudi bi se država končno za to odločila.« Tako torej. [Stran 012]

Stali so tam in odločno gledali pred se

Figure 8. Stali so tam in odločno gledali pred se

1.1.10. 10. Krščanstvo – temeljna postavka prihodnosti evropske civilizacije

Gotovo tudi bralci čutijo, da ob vsem, ob čemer smo se v tem komentarju ustavili, lahko končamo svoja opažanja s kratko gloso o krščanstvu ali, ker smo v Sloveniji, o katolištvu. Zakaj trdno in vztrajno obstaja resnica, da smo katoličani v najtežji zgodovini branili Slovenijo in Evropo.

Katoličani smo solastniki mogočnega izročila, ki nam ne dovoljuje, da ne bi vedeli, sleherni čas, za svoje duhovno in zgodovinsko dostojanstvo.

Naši nasprotniki se zelo dobro zavedajo, kaj katoličani izvorno smo in kakšne energije nosijo naša sporočila. Zato nikomur ne more biti skrito, da je prva in najbolj negovana zapoved postboljševiškega programa boj proti katolištvu. To je deloma tudi zato, ker politične in medijske agenture, ki imajo na skrbi izvajanje tega programa, obenem zelo dobro čutijo, da bodo njihove spodbude lepo sprejete tudi od starega in zakompleksanega slovenskega liberalizma. Ta družbeni ambient jim daje moč in jih pomirja.

Noben od katoliških Slovencev ni danes tako daleč od sveta, da ne bi vedel, da živi v deželi, kjer ni izpuščena nobena priložnost, da mu ljudje, ki so samo drugačni, izkazujejo tudi mržnjo. Postavili so to deželo, naredili so jo za slovensko domovino in jo slovensko ohranili tisoč let, potem pa so, ker so to delali tudi v najbolj težavni zgodovini, postali »izdajalci«. In prav ti »izdajalci« so leta 1990 na zavrženem slovenstvu in preziranem krščanstvu ohranili toliko od obojega, da so dosegli, da je zmagala nova Demosova politika.

V 20. stoletju so se neki ljudje, imenovani boljševiki, odločili, da bodo odpravili krščanstvo z nasiljem. Izmišljali so si vsemogoče načine, a se je nazadnje vse končalo tako, da so morali priznati poraz tisti, ki so nasilje izvajali, in ne tisti, ki so ga prenašali. Po tej zgodovinski lekciji so se boljševiki, kljub temu, da smo vsi pričakovali nasprotno, odločili, da bodo ostali: sla po oblasti – libido dominandi – jih ni zapustila. A so se sedaj odločili, da je ne bodo več vzdrževali z nasiljem, ampak z večanjem kaosa in anarhije.

Toda kljub vsemu povedanemu so zadnje volitve spet pokazale, da v slovenskih katoličanih [Stran 013]politični čut le ni razvit do te mere, da bi lahko preprečil frustracijo njihove politične volje: da se ne bi izgubljala v prostorih, ki niso njihovi. Če bi jih kdo opravičeval s tem, da so tudi oni prestajali polstoletni boljševiški kurz, se z njim nikakor ne bi strinjali. Varovale so jih namreč mogočne stvari: vsako nedeljo so poslušali besedila, ki so skozi vso zgodovino civilizacije držala človeka v ravnotežju, in vedeli so za kraje, kot so Kočevski rog in Huda jama in Konfin in tako dalje skoraj brez konca.

Stali so tam in niso slišali tihega joka kosti po breznih

Figure 9. Stali so tam in niso slišali tihega joka kosti po breznih Blaža Cedilnik

Treba pa je le priznati, da je nova metoda nevarnejša. Nazadnje sicer tudi ta ne bo uspela, a koliko opustošenja bo po njej ostalo, človeškega in političnega! A ker ni nobenega dvoma, da je boj napovedan in sprejet, vemo, kje bomo v prihodnosti morali stati – in tam vedno več vedeti in tam vedno bolj razumeti, za kaj na svetu končno gre.

Leta 1999 je izšla knjiga Hansa Maierja, »najuglednejšega krščanskega znanstvenika«, sicer profesorja na univerzi v Münchnu (in še marsikaj) z naslovom Svet brez krščanstva – kakšen bi bil? O njej nekaj pove že to, da je letos spomladi doživela peto izdajo. Pisatelj je knjigo končal s kratkim poglavjem Kaj bi izginilo s krščanstvom? V odgovoru se je odločil za eno samo stvar: svet bi ostal sam, izgubil bi kriterij.

Kaj bi izginilo s krščanstvom? Ne enostavno samo neka dediščina, neko izročilo, nekaj kar bi se v skrajni sili dalo tudi »sekularizirati,« nekaj kar bi v drugih podobah lahko živelo naprej. Izginila bi protiutež, prvina nasprotovanja, neka interakcijska sila. Izginila bi dialektika med Cerkvijo in svetnim redom, ki označuje in oblikuje Evropo in moderni svet. Družba bi se, kot v antiki, vrtela okoli ene same osi. Ugovori Cerkve proti svetu in sveta proti Cerkvi bi ostali brez odziva. To bi lahko pripeljalo v stanje nenapetosti in dolgočasja, v pragmatično udušeni svet, v katerem ne bi

bilo nikogar, ki bi se vnemal za »nemogoče«. Lahko pa bi se tudi – in to je precej bolj verjetno – pojavile nove koncentracije moči, ki smo jih doživeli z modernimi totalitarnimi režimi.

Na začetku enaindvajsetega stoletja sta obe možnosti odprti. Zamisliti si je mogoče tudi tretjo možnost: da medsebojna dialektična [Stran 014]igra Cerkve in Sveta na novo oživi. V novejšem času so religiozne in kulturne sile pridobile na moči ne samo v zunajevropskem prostoru. Laične in krščanske sile v Evropi iščejo neko ravnovesje. Totalitarna izkušnja kliče in sili k ponovni preizkušnji starih front. Cerkev in svet bi tako tudi v prihodnji zgodovini bila navezana in bila odvisna drug od drugega.

Krščanstvo ni rešitev vseh svetovnih ugank. Tudi ni enostavno načelo napredka, nekakšen politično socialni terapevtik. Krščanstvo je merilo – za kristjane pa merilo sploh. Z njim bo svet izmeril svojo pot, krščanstvo pa svojo zvestobo božji besedi.

O, moj kraj

Figure 10. O, moj kraj Bara Remec

[Stran 015]

2. Mesto na gori

2.1. Uvod

2.1.1.

Danilo Cimprič se je rodil 1. novembra 1924 v Volčah, umrl pa je 5. februarja 2008 prav tako v Volčah. Posvečen je bil 24. junija 1956 na Sveti gori. Bil je administrativno kaznovan in je v zaporu preživel več kot tri leta. Prijatelji se ga takole spominjajo.

2.2. »Cimprič nikoli ne bo duhovnik!«

Stanko Sivec

2.2.1. Ljubezen do domovine

Kot šolar in dijak je kruto občutil jarem fašizma. Slovenski jezik je bil prepovedan in vsa leta šolanja so bila zabeljena s tujo, sovražno ideologijo. Našo lepo Primorsko so 20 let neusmiljeno teptali vojaški škornji, ki jih je vsak dan srečeval v bližnjem Čiginju, kjer so imeli skladišče orožja in v Tolminu, kjer je bila močna vojaška posadka. Ni klonil pred temi pritiski, ker je Bog močnejši od vseh sovražnih sil.

Figure 11.

2.2.2. Ljubezen do boga in matere božje

Ta dvojna ljubezen se je rodila že s prihodom na svet in se krepila v številni, zdravi kmečki družini, kjer ni bilo materialnega razkošja, bilo pa je duhovno bogastvo. Družina in župnija sv. Lenarta s podružnico sv. Danijela in zlasti z romarsko cerkvijo Matere Božje na Mengorah sta oblikovali krepak in neuklonljiv značaj mladega Danila. Tako je mogel pozneje kot bogoslovec in duhovnik zdržati nečloveške pritiske v zaporih in duhovno svoboden premočrtno vršiti svoje poslanstvo, četudi je povsod čutil omejitve, ker mu je bila tajna policija stalno za petami, bodisi da je poučeval verouk ali pridigal ali se srečeval z župljani ali sobrati duhovniki. Njegova ljubezen do Matere Božje je posebno ganljiva v njegovih pesmih, zlasti v pesmih Svetogorski Kraljici, kjer je bil tudi posvečen v duhovnika. To je bila njegova izvirnost in srce kar kipi iz te solzne doline h Kraljici, ki ga čaka, da ga predstavi svojemu Sinu Jezusu Kristusu. Njegov duh, tako trpinčen in ponižan, že štiri leta uživa tisti mir, ki ga svet ne more dati in ga uživajo le Božji otroci.

Danilo, šel si, kakor prerok Danijel, skozi ogenj treh peklov, fašizma, nacizma in komunizma, pa te noben niti ožgal ni, ampak kot Božji ljubljenec si zablestel v večni slavi.

Prvačina, 30. novembra 2012

2.3. V spomin

2.3.1.

Na Danila Cimpriča, sojetnika in posebnega prijatelja iz skupine bogoslovcev, zaprtih z nami v komunističnem taborišču za prisilno delo v Strnišču v letih 1949 – 1950.

2.3.2.

Danilo, kot nemirna, svetla zvezda si preletel obzorje našega trpljenja v taborišču, razdajal si se v telesni in duhovni pomoči vsakomur! Nisi vprašal, ali je potrebno, vprašal si samo, kako je treba pomagati. Takrat kot neutrudna pomoč jetnikom, kasneje kot duhovnik Kristusove Cerkve vsakemu, ki si ga srečal. Danilo, spominjamo se te, vendar ne bomo ti klicali, počivaj v miru, saj je tudi za mejo zemeljskega življenja kdo potreben pomoči in ne počivaš. Kličemo ti samo: Mir s teboj in hvala ti!

Tvoji taboriščni prijatelji in občudovalci

Anton Drobnič, Justin Stanovnik and Stane Štrbenk[Stran 016]

2.4. »Cimprič nikoli ne bo duhovnik!« (Jože Lampret, verski referent)

Danilo Cimprič

2.4.1.

Spoštovani gospod Zdravko,

na strani 417 knjige Palme mučeništva se omenja tudi moje ime. Sicer Vam najprej čestitam k velikemu delu, ki ste ga skupaj z gospodoma Darkom in Pustom opravili pri zbiranju podatkov in pri sestavi tako epohalne knjige, ki naj priča zanamcem in naj odpira oči tudi sedanjemu rodu, kaj vse smo duhovniki pretrpeli in koliko duhovnikov je bilo po zaporih in pobitih od strani brezbožnega komunizma. Tudi jaz sem g. Pustu posredoval fotografije za nekatere, ki so v knjigi. A po izidu sem opazil, da so moji podatki pomanjkljivi in netočni, zato mi je g. Pust svetoval, naj kar Vam pošljem točne podatke in tudi kratek opis mojih zaporov.

Jaz sem bil sicer velikokrat zaprt, potem kot duhovnik, za vsako stvar so me preganjali in sem moral pred sodnika za prekrške in odsedeti po 10, 20, 25 dni.

A moj zapor se je začel v Ljubljani; aretirali so me v bogoslovnem semenišču in sicer 13. decembra 1948. Končal se je 19 marca 1952.

Že prej sem bil aretiran doma, v Volčah in sem bil v zaporu na Ozni v Tolminu 14 dni. Takrat so me silili, da bi pustil študij teologije, ali pa naj bi sprejel špijonažo v semenišču. Če bi tega ne sprejel, da me bodo aretirali.

V jeseni sem šel v Ljubljano in začel z drugim letnikom. 13. decembra so me aretirali. Še prej sem prejel pismo v zvezi s poročanjem in ga nesel gospodu špiritualu dr. Čeponu. On je rekel: »Strgaj!«. To sem tudi storil in čakal, kaj bo. Nisem se namreč bal, ker nisem imel ničesar na vesti. A, kot že omenjeno: 13. decembra 1948 so prišli popoldne ob 16 h in me aretirali. Pobrali so v knjižnici razne knjige iz časa domobrancev, ki so tam ostale in vse tisto meni naprtili. Seveda pri podpisu zapisnika nisem hotel podpisati.

Peljali so me v Centralne zapore na Udbo na Poljanski in sem ostal tam do svečnice 1949. Med tem sem bil samo v bunkerju in so me vsega preslikali in stalno zasliševali. Nič mi niso mogli, saj se nisem v nobeni stvari čutil krivega. Ker niso ničesar našli proti meni, so me 2. februarja premestili v Tolmin. Vsega skupaj sem bil v štirinajstih zaporih. 17 mesecev sem bil sam po bunkerjih in samicah. V Tolminu sem bil v samici do 13. maja 49. Od tam so me vklenjenega peljali na oblastno Udbo v Postojno. Od tam 13. julija istega leta spet v Ljubljano na Udbo v skupno sobo. Od tam s transportom v taborišče Strnišče – Kidričevo na Štajersko, kjer sem bil skupaj s še enajstimi bogoslovci (Kobal Vinko, Zajc Feliks, Zdolšek Franc, Štejner Štefan, Škafar Štefan, Zalesnik Jaka, Kovačič Vlado in drugi) do razpusta taborišča v aprilu 1950 (bilo nas je 700), nekatere so takrat izpustili, mene pa so premestili v Litostroj, kmalu za tem v Tacen, kjer je bil Frančiškanski noviciat? in nato v Medvode in iz Medvod v Pržan pri Šentvidu, od tam spet v samico na Miklošičevo in 22. oktobra 1951 mi je potekla kazen (po prestanih bunkerjih in samicah), ki so mi jo dodelili na dveh odločbah, na katerih je bil podpisan tudi neki Poglajen in sicer na prvi je bilo napisano, da se me obsodi na tri mesece družbeno koristnega dela, ker da sem širil alarmantne vesti. Ko sem se pri zasliševalcu pritožil, kje naj bi bil širil alarmantne vesti, saj sem po bunkerjih in samicah že sedem mesecev sam, mi je ta odgovoril, da ni važno. Nikdar nisem imel nobenega advokata, javnega tožilca, nikdar nisem bil v nobeni sodni dvorani, mesece in mesece sem bil brez obiskov, brez pisanja domačim, bil sem popolnoma brez vsake pravice, ker me niso imeli za kaj soditi. In še tisti dan sem prejel še eno odločbo, na kateri je pisalo, da se me obsodi še na 24 mesecev prisilnega dela v taborišču, to pa zato, ker se predvideva, da se v treh mesecih ne bom poboljšal. Izpustili so me torej 22. oktobra 1951.

Bil sem doma samo 100 dni. Takrat je bila množična aretacija duhovnikov tolminskega procesa. In po vsej sili so me hoteli poriniti v ta proces, da bi bili opravičili moj dolgi zapor, kjer sem bil popolnoma po nedolžnem.

In spet so me peljali vklenjenega v Ljubljano in spet v bunkerje in samice. Tam se je začela moja prevzgoja in pritiski, naj bi pustil študij. Nisem popustil, preveč sem žrtvoval in pretrpel, zato nisem klonil. In v zaporu sem dočakal tolminski proces, kjer je bil Kragelj na smrt obsojen, drugi pa na dolgoletne kazni. In tisti dan, 19. marca 1952, na praznik sv. Jožefa, ob 16 h sem bil izpuščen.

A takrat se je začel moj drugi križev pot. Moral sem v vojsko v Bihač. Vrnil sem se domov [Stran 017]in spet sem moral v vojsko pa za Trst in ko sem bil prost, sem se napotil v Ljubljano in šel k dr. Stanku Cajnkarju in ga prosil, če bi me sprejeli nazaj na fakulteto. Dr. Toroš, naš apostolski administrator, me je namreč pod pritiskom Ozne, kot protinarodnega elementa, izključil. Dr. Cajnkar je bil v negotovosti, ker je glede mene gotovo dobil kake namige, zato me je napotil h gospodu Lampretu, ki je bil takrat na verski komisiji in sem šel. G. Lampret me je zelo lepo sprejel (rekel sem mu namreč, po nasvetu dr. Cajnkarja, da se bom vpisal v CMD, še vedel nisem, kaj je to) in mi je rekel, da naj pridem čez en teden. Prišel sem. G. Lampret, da je odsoten, naj pridem drugi teden, tako sem parkrat šel in nič. Napotim se h gospodu škofu, mons. Vovku. On mi reče: Pojdem pa jaz. Tudi on mi reče, naj se zglasim čez teden dni. In ko sem spet prišel k njemu, mi je povedal, da je bil pri g. Lampretu, a da je ta, ko ga je ugledal, dvignil roke in zakričal: Cimprič ne bo nikoli duhovnik, in ni me smel sprejeti v Ljubljansko bogoslovje in bil sem na cesti. Dr. Justin, zdravnik v Šentvidu pri Ljubljani, ki je bil edini sojen v Strnišču, mi je rekel, da bo on poskrbel pri prijatelju, dr. Josipu Srebrniču – škofu na Krku – solkanskemu rojaku. In on me je res sprejel in sem šel v bogoslovje na Reko. A to semenišče so že naslednje leto zaprli in pozaprli razne bogoslovce, češ da so ustaši. In spet nisem vedel kam. Spet je posredoval dr. Justin in dr. Srebrnič me je poslal k dr. Nežiču v Pazin, tam sem končal študije in bil leta 1956, 24. junija na Sveti gori pri Gorici posvečen v duhovnika. 8. julija sem imel novo mašo v Volčah in že prej prejel dekret za Trebušo in Roče. A tudi tam so mi nagajali in pritisnili na dr. Toroša, da če me da proč, ker da je Trebuša partizanska vas, da mu izpuste g. Ivana Kobala, ki je bil že devet let v zaporu. In dr. Toroš me je prestavil v Brda, tam so me tudi preganjali prva leta, tam sem bil 25 let in zdaj sem tu v Desklah 10 let in še vedno delam, čeprav sem lani praznoval 70 letnico. Na kratko in na hitro sem nametal na papir te misli, spomine na tiste hude dni, ki smo jih prestajali samo zaradi vere, zaradi Kristusa, in mu hoteli ostati zvesti. Njemu slava vekomaj in Njegovi in naši Materi Mariji, ki nam je vlivala moč v tistih težkih časih. Vsem sem odpustil, za sovražnike in preganjalce molim, Bog daj, da bi naše trpljenje koristilo našemu narodu in naši domovini Sloveniji!

Deskle, 8. januar 1995

[Stran 018]

3. Kako se je začelo

3.1. Suha krajina v plamenih

Janko Maček

3.1.1.

V sobotni prilogi Dela smo 13. oktobra letos brali članek z nekoliko nenavadnim naslovom: Ta »prekleta revolucija« ali čas brez boljševikov. Po vsej verjetnosti ta članek ne bi pritegnil naše pozornosti, saj smo že navajeni, da najdemo v osrednjih dnevnikih le negativne poglede na preteklost in sedanjost, ki je kakorkoli povezana s tako imenovano desnico, če ne bi bil izrecno naperjen proti Novi Slovenski zavezi in reviji Zaveza, v kateri bo, kot upamo, objavljen tudi tale KAKO SE JE ZAČELO. Nekako samo po sebi umevno je, da se Nova Slovenska zaveza in revija Zaveza v javnosti ne omenjata, kot da ju ne bi bilo, kot se tudi o Hudi jami in drugih neštetih grobiščih, raztresenih širom Slovenije, ne piše in ne govori, kot da jih nikoli ni bilo. Saj, kako pa bi do njih sploh prišlo, če tudi revolucije ni bilo in so se Partija ter partizani med vojno borili samo proti okupatorju? Toda ali ne stoji v Ljubljani mogočen spomenik revolucije? In o čem pišejo knjige Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, če ne o revoluciji, in kdo je revolucijo izvajal, če ne komunisti s svojimi sodelavci? Železobetonske pregrade Hude jame so bile sicer grajene tako, da je bilo upravičeno pričakovati, da bo tisto, kar so zakrivale, ostalo skrito nekaj stoletij, vendar se je obrnilo drugače in neverjetno kruta resničnost je prišla na dan. Dolga desetletja se o tem ni smelo govoriti in miličniki ter Udba so nadzorovali grobišča in skrbeli, da na primer ob prazniku vseh svetih ne bi kdo tja prinesel svečko ali cvetje. Marsikatera mati do smrti ni mogla javno žalovati za svojimi sinovi, in ko si morda sedaj njeni vnuki prizadevajo za pietetno počastitev svojih očetov, je to njihovo dejanje ožigosano kot »revitalizacija poražene ideologije«, kot odraz »neizpolnjenega revanšizma«. Kot da Odlok o zaščiti slovenskega naroda v septembru 1941 ne bi bil napisan v imenu ideologije, s katero se je peščica Slovencev oklicala za narod in genocidne umore političnih nasprotnikov uzakonila kot del osvobodilnega boja.

Sapienti satis! Namen tega članka nikakor ni odgovor na omenjeni sestavek v sobotni prilogi Dela, ampak nadaljevati zgodbo o usodnem pohodu revolucije v dolini Krke oziroma v Suhi krajini, ki smo jo začeli v septembrski Zavezi. Verjetno se bo tudi tole pisanje komu zdelo »skrajno tendenčno«, vendar bo govorilo o konkretnih dogodkih in ljudeh tistega časa, ki jih tu in tam skušamo dokumentirati tudi »s starimi fotografijami zakmašno oblečenih kmetov pred hišo ali v sadovnjaku, na katerih je še čutiti sklenjeno vaško skupnost in božjo roko, ki pošilja nekdanjim obrazom svetlobo z bližnjega zvonika«, kot je lepo povedal pisec omenjene sobotne priloge. Ni treba biti niti modrijan niti zgodovinar, da tudi iz teh fotografij razbereš, kdo je bil v slovenskem državljanskem spopadu napadalec in kdo se je branil.

V knjižici Suha krajina v ognju beremo v uvodnem poglavju sledeče: »Pridelkov je bilo zelo malo in še ti so bili kakšno leto prav slabi, ker jih je pogostoma prizadela suša. Iz tega tudi izhaja ime pokrajine – Suha krajina. Krajinčani so živeli v zelo trdih življenjskih razmerah in večkrat tudi v pomanjkanju. Skozi življenje so se prebijali z garanjem. Zemlja je skopo rodila in jim ni dajala tistega, kar bi ti garaški ljudje s svojo pridnostjo zaslužili, zato so odhajali na tuje. A redkim se je posrečilo, da so v tujih deželah našli srečo … Taka revščina je bila vzrok, da Krajinčani niso mogli v korak z ostalim slovenskim svetom. Bili so slabo razgledani in prosvetljeni, zato tudi niso vedeli, kaj se dogaja po širnem svetu. V takih življenjskih razmerah so Krajinčani živeli stoletja, prav vse do novih dni.« Tako Franc Smrke in Slavko Dokl v omenjeni knjižici. Kritik Nove Slovenske zaveze v Delu bi lahko k temu dodal, da kljub revščini niso bili tako nesrečni, ker so čutili »varstvo vaške skupnosti in božje roke«. Zakaj je torej bil potreben pohod naprednih partizanskih brigad proti tem revnim ljudem in njihovim skromnim, s slamo kritim domovom?!

3.1.2. Napad partizanskih brigad na Suho krajino

Glavno poveljstvo slovenskih partizanov je že septembra 1942 izdalo ukaz o »protibelogardistični akciji«: »Kolikor je trenutno mogoče izvrševati ločene napade na belo gardo, ne da bi istočasno prišli v spopad z Italijani, [Stran 019]potem je takim napadom treba dati prednost pred Italijani.« Za področje Suhe krajine je bila tedaj organizirana posebna »očiščevalna akcija«, ki pa ni prinesla večjih rezultatov, čeprav so bile v njo že vključene tudi brigade. Cankarjeva brigada je bila ustanovljena 28. septembra 1942 v vasici Lapinje nad Kolpo. Po navedbi pisca njene monografije Lada Ambrožiča je ob ustanovitvi štela 360 mož. Za ustanovni dan Šercerjeve brigade se šteje 6. oktober 1942. Ob ustanovitvi na Mokrcu naj bi štela do 380 mož. V prejšnji številki Zaveze smo opisali ustanovitev Prvega proletarskega bataljona Toneta Tomšiča v maju 1942 in omenili njegovo geslo: maščujmo smrt Toneta Tomšiča. Ko se je bataljon 14. junija 1942 prvič »postrojil« pred odhodom proti Muljavi, kjer naj bi zamenjal Drugo grupo odredov, je pred njim plapolala rdeča zastava z všito peterokrako in srpom ter kladivom. Ustanovitev Tomšičeve brigade so razglasili v Ambrusu 16. julija 1942. Tedaj je bilo v njenih štirih bataljonih okrog 600 partizanov.

Prva odmevna akcija, ki so jo partizani Cankarjeve brigade izvedli skupaj s 13. hrvaško (kordunsko) brigado, je bil napad na Suhor v noči od 26. na 27. november 1942. V suhorski postojanki je bilo tedaj 120 legistov in slučajno tudi 39 Italijanov. Padlo je 23 legistov, nekaj jih je našlo smrt v ruševinah župnišča, od zajetih mož pa so jih partizani osem pobili po hudem mučenju – med njimi sta bila poveljnik Vasiljevič in kurat p. Klemen Norbert (Stalinistična revolucija na Slovenskem, str. 258).

Druga uspešna akcija, ki sta jo izvedli Gubčeva in Tomšičeva brigada, je bil napad na postojanko vaške straže v Ajdovcu. Poglejmo na hitro, kako je ta napad opisan v knjigi Franca Smrketa Suha krajina v ognju: Prebivalci ajdovške fare so bili naklonjeni partizanom, ki so se že zgodaj zadrževali v gozdarski koči na Frati. Ta naklonjenost pa je močno popustila, ko so Italijani v avgustu 1942 odpeljali več moških v internacijo. Glavni krivec za to je bil – po Smrketu – župnik Gregor Mali, ki je v povezavi z žužemberškim dekanom Gnidovcem delal na tem, da bi poleg Žužemberka tudi Ajdovec dobil vaško stražo.

Prvi vaški stražarji na Krki. Večina jih je bila pomorjenih po padcu
                        Turjaka ali po koncu vojne. Ta slika nam pomaga, da si predstavljamo fante,
                        napisane na farnih spominskih ploščah. V sredini sedi Tone Mohorič s Kotnega
                        Vrha. Njegovi hranijo to sliko.

Figure 12. Prvi vaški stražarji na Krki. Večina jih je bila pomorjenih po padcu Turjaka ali po koncu vojne. Ta slika nam pomaga, da si predstavljamo fante, napisane na farnih spominskih ploščah. V sredini sedi Tone Mohorič s Kotnega Vrha. Njegovi hranijo to sliko.

Dejstvo je, da je bila 20. oktobra 1942 v Ajdovcu ustanovljena vaška straža, toda resnična zgodba njenega nastanka je bistveno [Stran 020]drugačna od Smrketove. Ljudje so v začetku res s simpatijo gledali na ilegalce, ki so se zbirali na Frati. Tudi župan Vidrih, ki je imel svoj dom na Brezovi Rebri, jim je od časa do časa odpeljal ostanek živeža, ki ga je občina vsak mesec dobila za preskrbo prebivalstva. Ni dvoma, da je vedel, kaj se skriva za organizacijo na Frati, saj so bili nekateri dogodki preveč očitni, da bi jih bilo mogoče prezreti. Ko so partizani 16. oktobra 1942 ustrelili župana Vidriha na njegovem domu, je odločitev padla. Nekateri možje in fantje niti pogreba niso počakali, ampak so že na dan uboja odšli v Žužemberk in se ponudili za vstop v vaško stražo.

 Ambrus s cerkvijo sv. Jerneja okrog leta 1955

Figure 13. Ambrus s cerkvijo sv. Jerneja okrog leta 1955

Ajdovška vaška straža naj bi štela okrog 70 mož, vendar jih je bilo podnevi manj in orožja so imeli komaj za polovico moštva. Nastanili so se v velikem Gnidovčevem domu, ki je bil neprimeren za obrambo. Napad je v noči na 12. december 1942 izvedla Gubčeva brigada ob podpori Tomšičeve brigade in pod vodstvom štaba Dolenjske operativne cone. Pri obrambi vasi je padlo 16 mož in fantov, eden je umrl v plamenih Gnidovčevega doma in 27 jih je prišlo v roke napadalcem, ki so jih odpeljali na Brezovo Reber. Posebno sodišče pod predsedstvom teologa in pravnika Jožeta Brileja jih je 21 obsodilo na smrt in 12. decembra 1942 so jih po mučenju zagrebli v gozdu pri Brezovi Rebri.

To je samo del »osvobodilnega boja« partizanskih brigad, preden so 15. marca 1943 začele ofenzivo proti postojankam vaških straž v Suhi krajini. Šercerjeva brigada, ki je bila določena za napad na Korinj, je 15. marca zvečer skupaj s Cankarjevo brigado in delom Gubčeve odšla z Dobrave pri Dobrniču, pri Zagradcu prekoračila Krko in se usmerila k cilju svojega napada. Toda načrt, da bodo nasprotnika obkolili še ponoči in ga presenetili, se šercerjevcem ni posrečil, saj so jih na Korinju pričakali na položajih, pripravljeni za odpor. Ko se je napadalcem kljub temu posrečilo zažgati šolo, so se branilci iz gorečega poslopja umaknili k nekoliko više stoječi cerkvi, ki je imela tudi to prednost, da je bila obdana z zidom. S tem je bil izid boja za Korinj pravzaprav že odločen. Branilci so bili združeni na ugodni lokaciji, s katere so brez večjih težav obvladovali okolico in odbijali partizanske juriše, ki so se vrstili čez dan 16. marca in v noči na 17. marec. Kot piše Milan Guček, se je komandant Šaranović, ki je bil s svojim štabom pred Korinjem, razburjal zaradi neuspeha šercerjevcev, zato je bilo odločeno, da bo jurišal tudi brigadni štab pod vodstvom Bojana Polaka – Stjenke. Rezultat [Stran 021]tega je bil, da je Stjenka ranjen obležal pod obzidjem in je bil potreben poseben juriš, da so ga izvlekli. Tako je brigada 17. marca 1943 proti jutru prenehala z obleganjem Korinja in se premaknila na nove položaje pri Ratju in Lopati.

Seveda nas zanima, kaj se je medtem dogajalo pri Hočevju, ki naj bi ga napadla Cankarjeva brigada. Tudi ta je hkrati s Šercerjevo 16. marca proti jutru prešla Krko in nato pri Lazah ubrala svojo pot proti Hočevju; tudi ona je na cilj prišla z zamudo in zato je načrtovano presenečenje odpadlo. Lado Ambrožič piše v knjigi Cankarjeva brigada, da je cankarjevce v utrjenem Hočevju pričakalo okrog 60 vaških stražarjev, pripravljenih na odločno obrambo. Ko je prišla vest, da obkoljenemu Hočevju prihaja pomoč iz Zagradca in Dobrepolja, so cankarjevci prekinili napad in se skozi Kal premaknili na Kamni vrh. Do Hočevja so res že pred poldnevom prišli vaški stražarji in Italijani iz Dobrepolja, ki jih je priklical član hočevske posadke, ki se mu je kljub številnim zasedam uspelo prebiti in poklicati pomoč.

3.1.3. Napad na Ambrus

Čeprav imamo o napadu na Ambrus pričevanje enega njegovih branilcev Ivana Hrovata, bomo najprej pogledali, kaj o tem piše F. Strle v knjigi Tomšičeva brigada 1942–1943. »Tomšičeva brigada je prešla na drugo stran Krke čez leseni most pri Marinči vasi. Njena kolona je zavila po desnem bregu Krke proti Globokemu, od tam pa se je začela vzpenjati po cesti proti Ambrusu. Pomembno je bilo to, da ni naletela na kako belogardistično patruljo. Iz Ambrusa jih je tisto noč šlo ven lepo število, vse pa so rinile proti Dvoru in Smuki. Potemtakem je Tomšičeva dosegla kar dvojno presenečenje: belogardisti je niso pričakovali niti ob tem času niti s te strani. Tam, kjer se cesta prevesi in se poti odcepita proti Kamnemu vrhu in Kalu, je bil kratek počitek. Brigada se je razdelila in borci ter nižji poveljniki so šele tam izvedeli za naloge, ki so jih čakale … Najbolj se je mudilo 2. bataljonu, ki bi moral zasesti vse glavne točke v Ambrusu, vas čvrsto obkoliti, jo preiskati in v njej obvladati posadko 69 belogardistov in še 30 fašistov. (Tukaj je potrebna pripomba, da je bilo vaških stražarjev v Ambrusu bistveno manj, kar bomo kmalu videli tudi iz zapisa Ivana Hrovata, Italijanov pa v začetku napada sploh ni bilo. Op. J. M.) Morali so pohiteti, zakaj bližal se je svit …

Tomšičeva brigada je požgala Ambrus 16. marca 1943

Figure 14. Tomšičeva brigada je požgala Ambrus 16. marca 1943

Ko so padli prvi streli, je v šoli in izven nje nastala zmešnjava. Partizani niso zasedli položajev, ki bi jih v prvem trenutku lahko, njihovi sovražniki pa so brezglavo iz zgornjih prostorov (šole) metali ročne bombe; te so padale po belogardistih, ki so hiteli v okope in bunkerje. Ker se je že zdanilo, pa so njihove krogle dobro zadevale … Utrjeno postojanko pri Peregrinu so branili samo trije belogardisti, a so morali kmalu zbežati … Medtem je 1. četa obvladala že ves zahodni del vasi. Kljub temu so streli sekali partizanom v hrbet in iz hiš so letele bombe … Od partizanov je bila po nesreči zadeta Ivanka Mišmaš, skrivna sodelavka OF, ki je prav tedaj stopila iz hiše in je kmalu potem umrla. Ko so partizani vdrli v Gočkovo hišo, so našli tri domača dekleta s polno košaro rdečih italijanskih bomb. Hoteli so jih ustreliti, pa komandant ni dovolil. Bombe so letele tudi iz Kopinčkove hiše. Tej niso prizanesli. Zažgali so jo in gospodarja ustrelili. Tako je končal Jože Muhič. Bombe pa je na partizane lučal celo 85-letni Anton Vidic in si zaslužil smrt … Bombe so našli tudi v župnišču, kamor so vlomili skozi stranski vhod. Tam je bilo vsega: mesa, klobas, vina, jajc in drugih dobrot. Župniku niso skrivili niti lasu, pač pa so na farovška okna postavili mitraljeze in nabijali z njimi proti šoli. Poleg bomb je bilo po hišah še vse polno makaronov, riža, sladkorja in denarja; v prehodnem skladišču za ambruške in hinjske belogardiste so imeli sovražniki 18 ton moke in riža, 800 kg sladkorja ter veliko slanine in cigaret. To blago je bilo v hiši trgovca in mesarja Jožeta Mikliča, ki je bil komandant ambruških belogardistov …

Medtem se je po ambruških domovih razvnel pravi sodni dan. Partizani so zažgali samo dve domačiji, iz katerih so letele bombe. Toda takrat je bilo že dolgo sušno vreme, mnoge hiše pa na pol lesene in s slamo krite, zato je plamen zajel skoraj ves zahodni del vasi. Med [Stran 022]dimom so ječali ranjenci rdečih in belih, ženske so vreščale, otroci vpili, najbolj presunljivo pa je tulila živina.« (F. Strle, Tomšičeva brigada 1942–1943, str. 526–528.)

Dopolnimo Strletovo pripoved še z odlomkom iz Dakijeve knjige Najboljši so padli II. »V jutranjih urah sva šla z načelnikom štaba v Ambrus. Pri gasilskem domu sta naju prestregla dva komandirja prvega bataljona in robantila: ,Preklete barabe! Še civilisti mečejo bombe na nas!’ ,Kdo?’ sem ga vprašal in že je drugi komandir zaklel in rekel: ,Greš po cesti, pa ti z okna prileti bomba. Borci že

godrnjajo in nočejo več med hiše.’ Vse v meni je zadrhtelo: ,Požgite vse’, sem zavpil, za menoj pa je ponovil moje povelje tudi načelnik štaba. A svoj ukaz sem takoj popravil: ,Spustite civiliste po cesti proti jugu, potem pa požgite!’ Borci so začeli izganjati iz hiš ljudi, ki so se sicer upirali, a so morali iti, ker jim je že gorelo za hrbti. Borci so požigali vse od gospodarskih poslopij do stanovanjskih hiš, civiliste pa nagnali v koloni iz vasi. Tudi živino so pognali iz hlevov. Ko sem vprašal, kako je v cerkvi in v župnišču, so mi povedali, da je tam vse mirno, da so v župnišču že naši in da se župnik prav nič ne upira. Naročil sem jim, da naj cerkev in župnišče puste, vse drugo pa naj zgori. V Ambrusu nisem imel več kaj iskati. Šel sem na vrh hriba in od Izaka gledal gorečo vas.« (S. Semič – Daki, Najboljši so padli II., str. 125.)

3.1.4. Pričevanje enega od branilcev

Čas je, da prisluhnemo še drugi plati zvona. Med branilci Ambrusa je bil v tistih težkih dneh in nočeh tudi Ivan Hrovat, tedaj star 23 let, ki je pred dvema mesecema umrl v Ljubljani. Čeprav je večino svojih let preživel v Ljubljani, se je vsaj v mislih stalno vračal v rojstni Ambrus in k dogodkom viharnega leta 1943, ki jih je tudi popisal in nam zapustil svoje pričevanje. V naslednjih odstavkih ga v nekoliko skrajšani obliki navajamo.

Ivan Hrovat (1920–2012), eden od branilcev Ambrusa

Figure 15. Ivan Hrovat (1920–2012), eden od branilcev Ambrusa

»Po trenutni zmedi, do katere je prišlo v začetku napada, se je vzpostavilo stanje normalne obrambe šole. Prva ura borbe za šolo je bila najtežja za branitelje: osem vaških stražarjev in sedem civilistov je bilo ranjenih. Število povsem sposobnih braniteljev – skupaj z vpoklicanimi civilisti – se je zmanjšalo na devetnajst. Lažji ranjenci – tako vaški stražarji kot civilisti – so pomagali braniti postojanko. Iz tega je lahko ugotoviti, kako malo stražarjev je branilo šolo v prvih dvanajstih urah boja. Treba je pripomniti, da so partizani v prvem naletu brez odpora zasedli celo vas, saj vaških stražarjev ni bilo v hišah. Zasedli pa niso utrjene šole niti ne Peregrinove hiše. Z vaščani so delali, kar so hoteli. Nihče jih ni ogrožal, iz nobene hiše ni priletela bomba … Vas so popolnoma obvladovali, razen najbližje okolice utrjene šole in okolice utrjene Peregrinove hiše. Pa tudi iz teh dveh utrdb niso bili ogroženi, razen takrat, ko so jurišali … V prvih urah obstreljevanja so brez ovir z vžigalicami požigali vas. Do okoli 10. ure je trajalo srdito streljanje. Medtem je poveljnik vaške straže Jože Miklič določil upravljalca strojnice, kar je opogumilo branitelje. Nekako po 10. uri so se tomšičevci umaknili na nove položaje. Ostali so samo v župnišču, oddaljenem od šole manj kot 200 m, pri Vidmarjevi žagi nasproti Peregrinove hiše in pri Tiničevi hiši nad Ambrusom. Do začetka popoldneva je bilo slišati le posamezne strele. Nato pa sta se od Kala približali šoli dve dekleti: 24-letna Leopolda Rus in 21-letna Marija Urbančič. Nosili sta raztegnjeno belo rjuho. S seboj sta prinesli pisno zahtevo in pogoje za predajo postojanke in tudi sami sta prosili [Stran 023]poveljnika, naj se preda, ker ni drugega izhoda, saj je partizanov kot listja in trave. Poveljnik ni upošteval njune prošnje in ni dovolil, da bi se vrnili domov z odgovorom, kot jima je naročil štab Tomšičeve brigade, ki je bil takrat v vasi Kal. Zakaj je bila prošnja deklet za vrnitev domov zavrnjena? Dekleti sta videli v šoli dva mrtva civilista in 15 ranjencev. Kakšno veselje bi naredili štabu brigade, če bi zvedel za stanje v šoli. Kmalu po prihodu obeh deklet se je posadka iz Peregrinove hiše pridružila posadki v šoli in tako združeni so branilci dobili novo voljo za obrambo. (Hrovat ne govori o številu branilcev Peregrinove hiše – v knjigi Tomšičeva brigada namreč piše, da so bili samo trije – medtem ko Muhič v svoji knjigi o Ambrusu izjavlja, da je bilo v Peregrinovi hiši 20 mož, pretežno iz Korinja, ki so se v večernih urah umaknili v šolo. To se ujema s Hrovatovo ugotovitvijo, da ‘so združeni branilci dobili novo voljo za obrambo’, saj je 20 mož podvojilo posadko v šoli. Ne vemo, zakaj F. Strle v na videz zelo natančnem opisu napada na Ambrus piše, da so bili v Peregrinovi hiši samo trije branilci. Op. J. M.)

Ko se je stemnilo, so partizani spet začeli napadati. Skoraj neprestano so streljali in jurišali na šolo. Vsake pol ure so zahtevali predajo postojanke. Kadar je za trenutek prenehalo streljanje, se je zmerjalo na obeh straneh. Na partizanski strani je bil posebno glasen Stane Semič – Daki. V tej nočni borbi je branilcem pomagala težka strojnica – breda. Streljala je z vseh mogočih položajev, čeprav na slepo, ker je bilo temno. (Ivan Hrovat v svoji skromnosti ne pove, da je bil ta iznajdljivi upravljalec težke strojnice prav on sam. Op. J. M.) Tudi ročne bombe (imenovane paradajzarice) so odigrale pomembno vlogo. Partizani so na vse načine poskušali, da bi se približali bunkerjem in jih uničili, pa se jim ni posrečilo. Treba je povedati, da v silovitem streljanju te noči ni bil ubit noben vaški stražar niti ne ranjen. Verjeti pa je, da tudi napadalci niso imeli žrtev. Oboji smo streljali in metali bombe na slepo. Ko se je začelo daniti, so tomšičevci prenehali napadati in vas zapustili.

Po njihovem odhodu smo se branilci spustili v vas. Imeli smo kaj videti: požgane hiše in gospodarska poslopja, poginule živali. Žalostno je bilo srečanje s svojci ustreljenih: dva civilista v šoli, dva moška in eno dekle v vasi; starejša žena je umrla zaradi kapi, verjetno od strahu. Sredi dopoldneva 17. marca je spet nastal preplah, ko se je pojavila dolga kolona severovzhodno od vasi, manj kot 600 m od šole. Nekaj časa je vladala negotovost, kdo je v koloni. Ko smo ugotovili, da so partizani, je poveljnik skočil k strojnici in spustil proti njim rafal, oni pa se niso zmenili in so nadaljevali svojo pot. Skrbelo nas je, kako bomo vzdržali še eno noč, če ne bo pomoči, saj so bile zaloge streliva že močno izčrpane, predvsem pa je bilo težko zaradi ranjencev, ker jim sami nismo mogli nuditi prave pomoči. Tudi ta problem je bil rešen, ko je 17. marca okrog treh popoldne prišla v vas posebna enota, sestavljena iz vaških stražarjev in Italijanov. Po prihodu te enote smo si branilci postojanke oddahnili. Okoli šole se je razživelo. Žalosten pa je bil pogled na svojce ustreljenih civilistov in Ano Tekavčič, ki jo je zadela kap – verjetno zaradi strahu. Ko se je znočilo, smo utrujeni branilci šole zaspali. Jaz sem se zbudil šele zjutraj. Ugotovil sem, da ni več streljanja. Vaščani so se prikazali iz skrivališč. Zvedeli smo, da je bila ponoči kratka bitka med posebno enoto in partizani. S to kratko bitko, pri kateri pa mi nismo sodelovali, je bil napad na Ambrus končan.

Šolo v Žvirčah je požgala Tomšičeva brigada 18. marca 1943

Figure 16. Šolo v Žvirčah je požgala Tomšičeva brigada 18. marca 1943

Spominjam se, da med nami branitelji ni bilo nobenega strahu več pred napadalci. Povsem smo bili sproščeni in tudi druge vaščane smo opogumljali. Bitko med tomšičevci in nami smo si pa predstavljali kot nepomemben dogodek, ki bo hitro prešel v pozabo. Dogodki na Turjaku pa so že po šestih mesecih pokazali, da smo se motili.« Tako Ivan Hrovat (I. Hrovat, Borbe v Suhi krajini marca 1943, Ljubljana 2011, str. 5 do 9).

Upamo, da ne bo odveč, če gornjim podatkom o dogodkih v Ambrusu dodamo še nekaj pojasnil. Kolikor toliko natančen bralec je gotovo opazil razliko med pisanjem Fr. [Stran 024]Strleta in S. Semiča – Dakija o požigu Ambrusa. Strle, ki sicer omenja grozo v goreči vasi, piše, da so partizani zažgali samo dve domačiji, iz katerih so letele bombe, druge pa so se vnele same, ker so bile na pol lesene in krite s slamo, medtem ko Daki odkrito pove, da je ukazal požgati vse in potem s hriba od Izaka opazoval izpolnitev svojega povelja. Hrovat zelo umirjeno priča, da je bila obramba vasi samo v šoli in v Peregrinovi hiši in da od drugod ni bilo niti strelov niti bomb. Zanimivo je, kako oba partizanska pisca vidita v vaščanih nevarne sovražnike, ki ne zaslužijo drugega kot uničenje. Jože Muhič, ki so ga ustrelili v Kopinčkovi hiši, ni bil gospodar, ampak njegov brat – paraplegik, priklenjen na bolniško posteljo. Ko so vdrli v hišo, od koder ni bila vržena nobena bomba, so ga našli v postelji. Ker na ukaz ni mogel skočiti pokonci, so ga ustrelili in potem za opravičilo govorili, da je nanje metal bombe (Milan Muhič, Ambruška župnija, str. 76 in 79). Ni res, kar piše Daki, da je ukazal najprej spustiti civiliste, nato pa zažgati: Štacnarjevo (Muhičevo) hišo so zažgali, ko je bilo v njej več vaščanov, ki so jih tja segnali. Ker je bila hiša zidana in krita z opeko, se je ogenj počasi prijemal in ujetniki so ga sami pogasili ter se rešili. Tudi v hiši Jožeta Mikliča, poveljnika ambruške vaške straže, so zadrževali ljudi. Blago v trgovini, ki pa ga je bilo veliko manj, kot piše Strle, in je bilo namenjeno prebivalcem Ambrusa, so pobrali, od Mikličeve žene pa zahtevali, da gre v šolo iskat moža. Ker tega ni mogla narediti, so v trgovini nametali na kup nekaj opreme, zažgali in odšli. Tudi Mikličeva hiša je bila zidana in ženske so ogenj pogasile ter ostale žive. (Muhič, Ambruška župnija, str. 9.)

Hrovat piše, da je bilo takoj v začetku napada ranjenih osem vaških stražarjev in sedem civilistov, na drugem mestu pa omenja, da sta dekleti, ki sta prinesli v šolo partizanski ultimat, videli dva mrtva civilista in 15 ranjencev. Kako je treba to razumeti? Ko se je v Ambrusu zvedelo za nevarnost partizanskega napada, so nekateri možje, ki sicer niso bili pri vaški straži, sami odšli v šolo oziroma so bili tja poklicani; s tem so hoteli okrepiti posadko, ki je bila maloštevilna tudi zaradi patrulj, ki so bile zunaj in so se morale zateči v hinjsko postojanko, ker jim je bila pot domov zaprta. Civilista: Ivan Šinkovec, Ratnčanov (1914) in Alojz Muhič, Mlekarjev (1902), oče treh otrok, sta bila smrtno zadeta v šoli 16. marca zjutraj, ko se je napad komaj začel.

In Strletova pravljica o treh Gočkovih dekletih, ki naj bi jih našli skrite v hiši pod mizo, poleg njih pa košaro bomb? Povprašajte v Am brusu in boste zvedeli, da 16. marca 1943 niti ene od Gočkovih deklet ni bilo doma in da v njihovi hiši nikoli ni bilo bomb. No, če je pisec v svoji bujni domišljiji lahko kar tako spravil tri »sovražna« dekleta pod mizo in jih skril z velikim prtom, zraven njih pa postavil košaro italijanskih bomb in nato še navdahnil strogega komandanta, da je dekleta zaščitil pred besnimi partizani, potemtakem tudi ni čudno, če v siromašni Suhi krajini najdejo partizani po hišah velike zaloge hrane in kupe denarja in če je v župnišču vsega tega še več, potemtakem je možno vse in nič čudnega ni, če nam hkrati dopovedujejo, da je to naša zgodovina, ki je ni več mogoče spremeniti.

3.1.5. Partizansko maščevanje nad Bakercem

V noči na 18. marec 1943 so brigade še enkrat napadle Ambrus. Za obrambo je tedaj poskrbela posebna enota, ki je prejšnji dan prišla na pomoč. Strle piše, da se je napada udeležila Tomšičeva brigada, dva bataljona Cankarjeve in en bataljon Šercerjeve brigade. Računali so na uspeh, v najslabšem primeru pa, da bodo nasprotnikom, ki se zaradi prevelikega števila niso mogli nastaniti v utrjeni šoli, prizadejali hude izgube. Napad naj bi se začel ob treh zjutraj, toda zaradi zamude

cankarjevcev se je zavlekel za dobro uro in tedaj se je Ambrusu že približal 3. posebni bataljon. Zgodilo se je, da so morali partizani naenkrat skrbeti za lastno obrambo. »Dopoldanski boji so pokazali,« tako piše Strle, »da se bodo brigade prej ali slej morale umakniti od Ambrusa, zato je Cankarjeva brigada dobila ukaz, da kazensko zažge Bakerc, vasico, v kateri so bili 22. januarja izdani in napadeni Ivan Maček, Jože Rus, Edvard Kocbek in Viktor Stopar s spremstvom. Takrat sta padla dva partizana in s tem požigom sta bila vsaj delno maščevana.« (F. Strle, Tomšičeva brigada 1942–1943, str. 568.)

Kako je prišlo do tega, da so bili tako vidni člani OF in Partije januarja 1943 »izdani in napadeni« sredi Suhe krajine? CK KPS, ki je bil tedaj v Polhograjskih dolomitih, je določil Ivana Mačka, da gre v Bosno poročat Titu o razmerah v Sloveniji. Ker je Izvršni odbor OF skoraj istočasno izbral Kocbeka in Rusa za delo v predsedstvu AVNOJ-a, naj bi odšli skupaj na pot. Pridružil se je še sekretar [Stran 025]pokrajinskega komiteja SKOJ Viktor Stopar, ki je odhajal na delo na Dolenjsko. Mačka se je tik pred odhodom lotila gripa, vendar ni odložil potovanja.

Kocbek piše v Tovarišiji, da so 17. januarja v mraku odšli od Kelnača na Hruševem po cesti mimo Dobrove, skozi Podsmreko do glavne ceste in železniške proge in nato mimo Vnanjih Goric do Črne vasi. Preko Ljubljanice so se prepeljali z zasilnim čolnom. V taborišču Šercerjeve brigade na Mokrecu so si privoščili nekaj počitka. Maček je odločil, da bodo šli preko Suhe krajine. Prvi dan v Suhi krajini so prebili v zaselku treh hiš blizu Hočevja. V prvem mraku so nadaljevali pot. Kljub izjavi domačinov, da je Hočevje varno, so se mu izognili. Kasneje so izvedeli, da je v Hočevju vaška straža. Maček o tem piše v Spominih: »Lahko bi jim prišli prav na muho. Spoznal sem, kako so Krajinčani ,naklonjeni’ partizanom in tudi o Javoršku sem si svoje mislil.« Malo prej mu je menda Jože Javoršek poročal o uspešnem delu v Suhi krajini. Maček nato nadaljuje: »Ponoči smo prišli v Bakerc, vzhodno od Ambrusa. Zasedli smo dve hiši: v eni je bilo nekaj fantov iz zaščite, v drugi Kocbek, Rus, Stopar, jaz in preostali del zaščite. Bil sem do kraja izčrpan, vendar sem komandirju zaščite še naročil, da nihče od domačih ne sme iz hiše in če slučajno pride kak tuj človek, naj ga zadrži do našega odhoda. Posebej sem ga opozoril, da nam Krajinčani niso naklonjeni in da jim zato ne moremo zaupati. Eden izmed borcev me je prosil, naj mu dovolim obisk pri dekletu. Ustregel sem mu in zabičal, naj se vrne še po temi … Ko sem legel na toplo kmečko peč, me je v trenutku zmanjkalo … Medtem so domači fantom postregli. Prijaznost jih je hitro omehčala in alkohol jim je skalil misli, da so pozabili na moja opozorila. Iz hiše se je izmuznil domači sin in odhitel v Ambrus povedat, da so pri njih partizani. K sreči ni vedel, kdo smo« … Ko se je zaščitnik, ki mu je Maček dovolil obisk, proti jutru vračal, je naletel na Italijane in vaške stražarje, ki so se bližali Bakrcu; spustil se je v beg, oni pa so streljali za njim in ga zadeli v nogo. Ti streli so Mačkovo zaščito opozorili na nevarnost. Prišlo je do spopada, v katerem je bil en zaščitnik smrtno ranjen, zaščitnika vasovalca so Italijani našli skritega v kozolcu in ga kasneje ustrelili, vsi drugi pa so se rešili in po naporni poti prišli do Podturna, kjer so našli tri partizanske brigade (Ivan Maček, Spomini, str. 184 do 188).

Ignac Pugelj

Figure 17. Ignac Pugelj

Kocbek opisuje dogodek v Bakercu in nevaren umik proti Smuki v Tovarišiji pod datumom 22. januar. Prav je, da tudi povemo, da sta se Kocbek in Rus iz Podturna kmalu vrnila v Dolomite, medtem ko sta Maček in Stopar ostala v Beli krajini. Predvideno potovanje v Bihač je namreč bilo odloženo zaradi sovražne ofenzive. Kaj torej zvemo o 22. januarju 1943 od Kocbeka? Zakaj so se sploh odločili za prenočevanje v Bakercu? Po prvotnem načrtu naj bi šli tisto noč preko Tisovca in Žvirč do Hinj, nato pa so se odločili za pot preko Krke mimo Korinja in Ambrusa. Ker je Maček zaradi vse hujšega prehlada težko hodil, so sklenili, da bodo skrajšali potovanje tiste noči. Maček je izbral Bakerc, samoten zaselek štirih manjših kmetij blizu Višenj. Ko so vstopili v hišo, kjer naj bi prenočili, je domači sin vstal s peči in prižgal luč. Na postelji v kotu je ležal starejši mož, hišni gospodar, in poleg njega se je stiskal petleten otrok. Kocbeku je padlo v oči, da je sin imel na sebi dva suknjiča; pod gornjim, ki ga je ob vstopu partizanov hitro zapel, je opazil širok pas. Fant jim je postregel z jabolčnikom, nato pa rekel, da gre spat na hlev, oni pa naj se kar razkomodijo v hiši. Maček je zlezel na peč in takoj zaspal. Ko jih je prebudilo streljanje, so bili zmedeni, le Maček je bil takoj buden in dajal ukaze. [Stran 026]Preden je šel iz sobe, se je obrnil k postelji, kjer je ležal gospodar: »Kako se pišeš, starina?« Ni čakal odgovora, ampak se je še zadrl: »Čakaj, hudič, bomo že še govorili!« (E. Kocbek, Tovarišija, str. 399.)

V knjigi Ambruška župnija 1941 do 1945, kjer je Milan Muhič objavil »seznam pogrešanih v vasi Bakerc od leta 1941 do 1945« in »seznam uničenih ter požganih domačij vasi Bakerc od 16. do 19.3.1943« najdemo tudi tale zapis: Bakerc so požgali 18.3.1943 v popoldanskem času. Vaščane, kolikor jih je še bilo, so odpeljali v Višnje. Zadrževali so jih na Jakljevem vrtu in neki oficir jih je obtoževal in jim grozil: »Vse vas bomo z vašimi bajtami vred zažgali in zravnali z zemljo, da se zbriše vsaka sled za vami, ker niste vredni življenja. S požigom vaših hiš se bo oglasilo tudi orožje, ki ga skrivate po hišah.« Kasneje se je izvedelo, da je bil tisti oficir domačin iz Les. Kinetova mama se je opogumila in rekla: »Ni res, kar govorite. Vprašajte Koščakovega Frenka iz Les, kolikokrat sem mu dala jesti in kolikokrat je spal pri nas.« Seveda mati ni vedela, da je bil ta, ki jih je zmerjal, Frenkov brat. Čez nekaj časa so Bakrčane odpeljali v Brezov Dol. Zaradi italijanskega bombardiranja so se partizani naslednji dan umaknili iz Brezovega Dola in Bakerčani so bili rešeni (M. Muhič, Ambruška župnija …, str. 83 in 85).

Nekako v istem času, ko so ognjeni zublji požirali Bakerc, je del Tomšičeve brigade opravljal »bojno nalogo« v Žvirčah. Kot piše Strle, je bilo treba zažgati šolo, ki »so jo belogardisti spremenili v utrdbo, potem pa v strahu zapustili in odšli v Hinje. Obiskati je bilo treba tudi gostilno in trgovino Naceta Puglja, ki je bil glavni organizator bele garde … Šola je pogorela z vso opremo vred, na domu Naceta Puglja pa so se intendanti obilno založili s hrano, živino in drugimi potrebščinami.« (F. Strle, Tomšičeva brigada 1942–1943, str. 568.)

3.1.6. Zaključek

V dneh od 16. do 18. marca 1943 je bila Suha krajina res v ognju in ni čudno, če se je Ivan Hrovat tistih dni in dogodkov spominjal do konca življenja in se trudil prodreti do njihovega bistva. Ni se mogel sprijazniti z zgodovino, ki je o njih napisana, rad bi povedal in dokazal resnico. Tudi pred nami je kopica vprašanj, pa smo se dogodkov v Suhi krajini komaj dotaknili. Zakaj so se partizanske brigade spravile ravno nad vaške straže v Suhi krajini? Morda zato, ker so bile njihove posadke razmeroma šibke in je bilo pričakovati, da bodo rezultati napada podobni kot v Suhorju in v Ajdovcu? Tudi če verjamemo, da je vodstvo revolucije marca 1943 že vedelo, da se bo kmalu spet selilo na Rog in je zato Suha krajina kot zaledje Roga postala bolj pomembna, bi z uničenjem omenjenih treh postojank še ne bila varna, saj so bile na njenem področju močne italijanske postojanke, proti katerim pohod brigad očitno ni bil usmerjen, so se pa – morda proti pričakovanju – kljub temu vključile v spopad in povzročile brigadam, predvsem pa domačinom velike človeške izgube in ogromno materialno škodo. Spomnimo se, kako je Daki v Ambrusu ukazal: »Požgite vse!« in kako je Cankarjeva brigada požgala Bakerc zaradi domnevne izdaje Mačka in njegovega spremstva, Italijani pa so bombardirali Višnje, Brezov Dol in druge vasi, kjer so se zadrževali partizani, ki so se pred bombardiranjem vsaj delno umaknili.

Partizanskega pohoda na Suho krajino so se udeležili tudi politični delavci Bogdan Osolnik, Radko Polič in Angel Venturini; Polič je bil dodeljen Cankarjevi brigadi, Osolnik Šercerjevi, Venturini pa Tomšičevi. Napada na Korinj se Osolnik spominja v knjigi Z ljubeznijo skozi kruti čas (1989). Njegova naloga na tem pohodu je bilo politično delo med Suhokrajinčani, toda »v tem peklu ni bilo mogoče pričakovati, da bi se trezno pogovorili z vaščani. Tisti, ki so imeli svoje v zvoniku, so razmišljali samo o tem, kako bi jih rešili. Bili so prepričani, da smo edino mi krivi za vso nesrečo, ki jih je zadela. Le iz strahu so poslušali naša pojasnila in razlage. Največkrat me je v hiši, kamor sem vstopil, sprejel kljubovalen pogled ali iz strahu in obupa izgubljen izraz na obrazu.« S kolono, ki je peljala ranjence v roške bolnišnice, se je Osolnik vrnil na Pugled. Piše, da je bil močno pretresen. Ni si mogel odgovoriti, kako je mogoče, da ravno v siromašnih, s slamo kritih suhokrajinskih hišah, kjer je človek od rojstva do smrti trpin, nimajo posluha za oznanilo novega, pravičnejšega in lepšega življenja. Začel je razmišljati, da bi morda zapisana beseda laže prišla do teh ljudi, in tako je v nekaj dneh nastal njegov spis Suha krajina v plamenih, ki so ga v obliki brošure razmnožili v bližnji tehniki Urška.

Naj navedemo nekaj odlomkov tega spisa: »Tam nekje je košček kamnitega, nehvaležnega sveta. Zgarani, siromašni ljudje so ga vsega prepojili s svojim znojem, da jim je dal košček koruznega kruha. V skromnih s slamo [Stran 027]kritih bajtah so se porajali otroci, ki jim je bila že v zibelki usojena beda in pomanjkanje, trda usoda slovenskega delovnega človeka. Marsikateri ni našel kruha doma in je moral za njim po svetu. Drugi so se ukvarjali s čimerkoli, da so le prišli do skromnega zaslužka, pri tem pa bili gospodarsko odvisni od raznih izkoriščevalcev in dobičkarjev … Oderuh Pugelj iz Žvirč, ki je nakupoval ježice, robidovje in mahove, je zaslužil pri tem več kot vsi tisti, ki so se mučili in potikali po hostah in grmovju.« (Brošura Suha krajina v plamenih je izšla kmalu po tistem, ko so tomšičevci na Žvirčah požgali šolo in »obiskali« Milana Puglja. Takrat so ga še pustili doma, dobro leto kasneje, 22. aprila 1944 pa so spet prišli, ga odpeljali s seboj in ni se več vrnil. Op. J. M.)

»V Suhi krajini se je začel teror bele garde. Kompolje in Ambrus sta postala center belogardističnega nasilja. Med ljudmi je zavladala mržnja in nezaupanje. Brat je moral biti previden nasproti bratu … Na Bakercu so z zvijačo zadrževali partizane, da so jih izdajali in lovili. Tako je Kenig Ivan tekel ponoči v Ambrus in obvestil belogardiste, da je v vasi partizanska patrola, in povzročil smrt dveh partizanov … Duhovščina je imela glavno zaslugo pri tem, kaplan Henrik Novak iz Hinj in učiteljica Čebuljeva sta bila med belogardističnimi organizatorji. Časopisi ju slikajo za nedolžni žrtvi, sama pa sta priznala svoje izdajalsko delovanje.«

Potrebna bi bila temeljita razprava, da bi razkrili in zavrnili vse te neresnične trditve na račun suhokrajinskih ljudi, vendar se bomo omejili na zgodbo Ignaca Puglja iz Žvirč. Justin Stanovnik je za 14. številko Zaveze napisal članek Vas na meji in z njim postavil pred nas pravo podobo Žvirč in Suhe krajine v času revolucije in pred njo. Navajamo: »Trdo življenje je bilo to in zahtevalo je pridnost, prisebnost ter pozornost. Ne bomo mu rekli revščina, ker so revni tam, kjer so tudi bogati, tu pa so bili vsi približno na istem, če seveda izvzamemo enega ali dva sabejnikarja, ki res nista imela nič, razen izposojene strehe nad glavo. Če se današnjemu človeku, pohujšanemu od tega, da ima, to zdi črna ali celo obupna slika, povejmo takoj, da predstavlja samo polovico resničnosti in da je še druga in drugačna. Navkljub trdemu življenju – ali prav zaradi njega, kdo ve – v vasi ni bilo zavisti, agresivnosti ali celo sovraštva, ni bilo kraje ali ropov ali ubojev, kar dandanes vrli sociologi izvajajo iz pomanjkanja. Nasprotno, vas je izkazovala presenetljivo visoko raven kulture.

Pugljeva domobranca iz Žvirč

Figure 18. Pugljeva domobranca iz Žvirč

Poskušajmo z nekaj potezami nakazati to drugo sliko. V vasi je bilo najprej dosti vedrosti in veselja. Bilo je manj kot šeststo ljudi, kar je v primeri z današnjimi dvestotimi veliko. Dosti je bilo tudi mladih, ki so dajali življenju ton. Ko so se ob večerih vračali od košnje ali od kakega drugega dela, niso bili nikoli tako utrujeni, da ne bi proti vasi grede zapeli. To so bili časi, ko ti k sosedu ni bilo težko stopiti, bodisi da si si šel kaj sposodit ali pa kar tako. Ko danes ljudje gledajo nazaj v tisto življenje predvojnih Žvirč, se spominjajo tudi, da ni bilo tožarjenja. Tudi za zemljo ne. Svojih meja niso prestopali, in če bi se utegnila sosedu delati škoda, so se rajši ustavili že prej. Ne bomo se spuščali v vprašanje, ali je vse to nosila kultura kot del zavesti ali pa je vse to uveljavil način življenja. Važno je, da je ta kultura prinašala veliko varnost. Soobstajanje, ki je tako nastajalo in se obnavljalo, je v najosnovnejši obliki ostalo tudi med vojno. V vasi je sicer bilo nekaj terencev, tudi se je vedelo, kdo je kdo, a se je vendar nekako pričakovalo, da kljub nasprotovanju obstajajo neke meje.

Kdo je bil Ignac Pugelj? Bil je seveda marsikaj, kot vsak človek. Kar pa ga je tako zelo ločevalo od drugih, je bila njegova naravna in mnogostranska nadarjenost. Od stvari, ki jih ni naredil in pridobil sam, je bila stara kajža, ki mu jo je v Žvirčah kupil oče. Tam je začel z ženo, ki jo je pripeljal iz Hinj, postavljati stavbo svojega uspeha. Bil je najprej trgovec in gostilničar. Po vino je sam s konji hodil na Štajersko, Primorsko in celo v Dalmacijo. Imel je izrazit čut za to, kaj svet potrebuje in kupuje, in razmišljal je, kaj od tega bi se našlo v njegovi lastni okolici. Česar je bilo v Suhi krajini res dovolj, so bile vsakovrstne zeli in zelišča, to kar sta dajala gmajna in gozd. Potrebne so bile samo [Stran 028]pridne roke, ki jih v Suhi krajini nikoli ni manjkalo. Tako se je začela znamenita trgovina z zelišči. Krajina se je sproti odzivala na zahteve trga in vneto nabirala in dobavljala. Vse se je stekalo v Žvirče. Posušeno blago je Pugelj pošiljal v Ljubljano Severju, na Vrhniko Pišljerju itn. Pugelj je bil predvsem posloven človek in politika ni bila nikoli njegovo področje. Bil pa je tudi veren. Kakor ostali vaščani se je ob zvonjenju odkrival in z molitvijo pokazal, da je krščanski človek. In čeprav je bilo delo velika zapoved hiše, se je upoštevala svetost nedelje … Čeprav je bil Pugelj proti koncu – lahko bi tako rekli – imovit človek, so ga ljudje spoštovali, saj so vedeli, da je povezal vas s svetom in jim omogočil vsaj skromen zaslužek.«

Škof Vovk na birmi v Ambrusu

Figure 19. Škof Vovk na birmi v Ambrusu

Prepričani smo, da bi do podobnih ugotovitev kot v Žvirčah prišli tudi po drugih vaseh Suhe krajine, če bi jih raziskali, da tudi Ignac Pugelj, ki je sicer v tem in onem izstopal iz povprečja, ni bil nobena izjema med Suhokrajinčani. Ko je Kocbek 31. maja 1942 v Hinjah govoril možem, ki so jih po nedeljski maši zadržali pred cerkvijo, je morda imel nekoliko boljši položaj kot Osolnik, ki je kar med napadom na Korinj hodil po hišah in agitiral za OF in partizane, pa vendar ga je (Kocbeka) »obšlo mučno občutje, da je kljub krščanstvu tujec med temi kristjani«. (Tovarišija, str. 36.) Težko razumemo, zakaj tedaj ni šel vase in razmislil o vzrokih svojega tujstva, ampak je takoj zvalil krivdo na podtalno delo kaplana Novaka in učiteljice Čebuljeve, čeprav za to ni imel nobenih dokazov. Tako kot Osolnik je verjel zapisniku partizanskega sodišča ali pa se je sam pred seboj pretvarjal, da mu verjame.

Preprosti Suhokrajinčani so na to gledali bistveno drugače. Vedeli so, da niti sami niti njihovi duhovniki ne marajo okupatorja, vedeli so, da Pugelj iz Žvirč ni bil oderuh in da hinjski kaplan in učiteljica nista bila okupatorjeva sodelavca, čutili so, da rdeča zvezda ter srp in kladivo kljub lepim obljubam Suhi krajini ne morejo prinesti prave svobode in blagostanja, čutili so, da ne bo dobro, če bo namesto kulture soobstajanja zavladalo nezaupanje in sovraštvo oziroma razredni boj, kot se je temu reklo v »oznanilu novega, pravičnejšega reda«. Gotovo je imela pri teh odločitvah svojo vlogo tudi vera. Po birmi, ki jo je škof Vovk 12. septembra 1947 opravil v Ambrusu, je zapisal v svoj dnevnik: »Silno redek je v župniji, ki opusti nedeljsko mašo. Uničila je vojska skoraj tretjino hiš v župniji [Stran 029]in zmanjkalo je cca 200 mož in fantov. Moči in tolažbe pa iščejo farani pri Bogu.« (Anton Vovk, V spomin in opomin, str. 163.)

Dejstvo je, da je ljudem teh krajev vera skozi stoletja dajala moči, da so v težkih časih vzdržali na svoji skopi zemlji, jim pomagala pri soobstajanju in bila temelj njihove kulture. Nič čudnega torej, če jim je bilo »oznanilo novega, pravičnejšega reda« tuje. Vendar pa vaške straže niso nastale zaradi tega. Vaške straže so nastale kot samoobramba in upor proti nasilju, s katerim so partizani začeli uveljavljati svoj »pravičnejši red« – z umori resničnih in domnevnih političnih nasprotnikov ter plenjenjem in uničevanjem njihovega premoženja. Večina mož in fantov, ki so v času od 16. do 18. marca 1943 odbijali napad na Hočevje, Korinj in Ambrus, je bilo pol leta kasneje med branilci Turjaka in marsikdo je tam izgubil življenje. Tisti, ki so preživeli Turjak, so kasneje postali domobranci. Kljub vsemu hudemu, ki je doletelo Suhokrajinčane med vojno, kljub pregnanstvu, ki je nekatere družine in vasi doletelo že leta 1944, druge – kot Hinje in Žvirče – pa tik pred koncem vojne leta 1945, je Suha krajina največji krvni davek plačala po vojni, ko je nekaj sto njenih najboljših sinov izginilo v breznih Kočevskega roga in v opuščenih jaških Hrastniškega hriba. Pa o tem morda še kdaj drugič, sedaj pa samo še iskrena hvala vsem, ki ste pomagali pri tem Kako se je začelo, posebno avtorju knjige Ambruška župnija, gospodu M. Muhiču.

Današnji Ambrus – farna cerkev in novo župnišče

Figure 20. Današnji Ambrus – farna cerkev in novo župnišče

[Stran 030]

4. Pripovedi

4.1. Kaj je meni prinesla »osvoboditev«

Leopold Žužek

4.1.1.

Rojen sem bil decembra 1930 kot prvi otrok Marije in Janeza Žužka na Vrhu pri Trebelnem. Mati je bila očetova druga žena, prva je zgodaj umrla in mu zapustila sina Janeza, rojenega leta 1923.

Za menoj so prišli na svet še brata Lojze in Jože ter sestre Micka, Nežka in Anica. Slednja je še kot dojenček umrla. Čez čas smo spet dobili sestrico, tudi to so starši krstili za Anico. Žal tudi njej ni bilo dano dolgo živeti. Umrla je za grižo v dneh po koncu vojne, stara okrog štiri leta, prav v tistem času, ko so nam z doma za vedno odpeljali tudi očeta.

Moj polbrat Janez je bil hlapec pri nekem kmetu na Jezeru pri Trebnjem, ko so ga mobilizirali partizani. Udeležen je bil v napadu na Mirno Peč, po tej bitki pa jim je pobegnil. Doma je bil le nekaj dni, potem sta se z nekim znancem podala čez Savo, kjer je bila nemška meja. Tam so jima dali na izbiro: ali na rusko fronto ali k domobrancem. Janez se je odločil za domobrance, tako so ga razporedili v grosupeljski obrambni bataljon kot mitraljezca. V borbi, ko je razkrečen ležal za mitraljezom, mu je bomba padla točno med noge in mu jih raztrgala. Zavlekel se je v grmovje, kjer so ga po bitki našli njegovi in ga odpeljali v bolnišnico v Ljubljano.

Naš oče Janez je odšel k domobrancem 19. marca 1944. Bil je na postojanki v Novem mestu, v akcije ni hodil, ker je bil že starejši. Od našega doma je bilo to več kot dve uri hoda, vendar je hodil ob nedeljah domov na obiske za nekaj ur. Tudi jaz sem ga šel večkrat obiskat na postojanko, štirinajstleten peš čez drn in strn, čeprav sem bil doma poleg matere tudi najstarejši in tako glavni za vsa težka dela. Od doma sem hodil ponoči, bilo je nevarno. Če so te zalotili partizani in ugotovili, da greš na obisk k svojcu domobrancu … nekateri se s takšne poti niso nikoli vrnili. Tudi mene sta ob takšni priložnosti ustavila dva. Poskusil sem se izmazati z lažjo: Trdil sem, da grem na Daljni Vrh k sorodnici povedat, da je mati hudo zbolela, naj nam pošlje svojo hčer za pomoč. Toda takrat smo se med seboj vsi poznali, partizani so imeli tudi vsepovsod svoje obveščevalce, ki smo jim rekli terenci. Ti so stalno hodili okrog po vaseh in poizvedovali. Za vsako družino se je vedelo, na kateri strani je. Tako mi je eden od oboroženih možakarjev, ki sta me seveda poznala, jaz pa njiju tudi, zabrusil, da ve, kam grem v resnici – na obisk k očetu, in me obrnil nazaj proti domu. Šel sem del poti nazaj, potem pa počepnil in opazoval, kam gresta onadva. Ko sta jo mahnila po drugi poti, sem tudi jaz krenil nazaj v smer, kamor sem bil namenjen.

Med enim od nedeljskih obiskov pri nas se je oče ranil z granato. Nekaj dni prej sva z nekim fantom našla italijansko mino »paradajzarico« in ker je nisva znala deaktivirati, sva jo skrila, da ne bi koga poškodovala. Ko je prišel oče, sem mu jo pokazal. Poskušal jo je razstreliti, vendar se ni aktivirala, nazadnje pa mu je eksplodirala v roki. Z raztrgano roko in drobci granate v predelu reber je pristal v novomeški bolnišnici. Njegov sin in moj polbrat Janez se je takrat zdravil v Ljubljani. Očetu je nekako uspelo posredovati, da so ga premestili v novomeško bolnico; tako sta bila tam nekaj časa skupaj. Oče je okreval prej in prišel domov, Janez je še ostal v bolnišnici. Nikoli več ga nismo videli niti zvedeli česarkoli o njem. Iz različnih pisnih pričevanj lahko razberem, da so po koncu vojne vozili transporte ranjencev proti Teharjem, na poti so jih na več mestih del raztovorili in že tam usmrtili. Tako ne moremo vedeti, kje je zakopan.

Oče je bil torej pri domobrancih od sredine marca 1944. Maščevanje nasprotne strani je sledilo že prej kot v mesecu dni: 14. aprila so nam požgali domačijo. Tistega dne se je z vrha hriba do naše hiše v pobočju spustila skupina partizanov. Zavzeli so položaje in začeli streljati v nasprotni hrib, kjer so se premikali Nemci. Vnel se je hud spopad, pokalo je vsenaokrog. Z materjo smo zbežali v hrib proti vasi, po kakih sto metrih pa me je mati poslala nazaj, naj vzamem še preostale obleke zame in za brata Lojzeta. Ko sem hotel z oblekami v rokah spet iz hiše, je pokalo še huje, da nisem vedel, kam naj se obrnem. Vprašal sem partizanskega komandanta v bližini, v katero smer naj bežim. Rekel mi je, naj se zaprem v hišo in tam počakam. Nisem ga poslušal, ampak sem se z vso močjo pognal v hrib. Pod vrhom mi je zaprlo sapo, padel sem na zemljo. Ko sem spet prišel do zraka, sem tekel naprej in dohitel svoje. Pribežali smo na vrh hriba, kjer je vas, in se skrili v Cvetanovo [Stran 031]klet. V vasi je bilo polno partizanov, vsevprek je pokalo in se kadilo, vmes se je slišalo petje in vriskanje, v sosednji hiši je za spodbudo igrala harmonika. Na nosilih so prinesli ranjenega partizana. Izstrelki so leteli tudi v hišo, kjer smo se skrivali. Cvetanova mati je izgubila oko. Nezakonskemu otroku ene od njihovih osmih hčera je raztrgalo trebuh. Fantka so nesli uro in pol daleč k zdravniku, ki pa mu ni mogel pomagati. Otroka sem k pogrebu nesel jaz.

Trebelno leta 1960

Figure 21. Trebelno leta 1960

Ko je streljanje ponehalo, smo prišli iz kleti. Naokrog po hribih je gorelo. Zgorela je skoraj vsa vas Trebelno razen Klemšinove hiše, v zaselku Reber blizu nas je zgorelo nekaj hramov in cel hrib gozda. Dim se je vil tudi iz smeri našega doma. Mati je vprašala vojaka, ki je prihajal iz tiste smeri, kje gori. Povedal je, da gori domačija, kjer je na koncu poslopja »štirna«. Vedeli smo, da je to naš dom.

Tedaj je prišel mimo drug partizan, poznan človek iz ene od bližnjih vasi, in vprašal našo mater, zakaj joka. »Dom mi gori,« je odgovorila v solzah. »Pa veš, kdo je zažgal tvoj dom? Tvoj mož ga je zažgal, in njegov sin!« je važno povedal funkcionar.

Okrog petih popoldne tisti dan sem šel pogledat proti domu. Skrajni severni del skednja je že pogorel do tal, srednji je še tlel, hiša na južnem koncu je bila še v plamenih. Tako se je videlo, da je bil ogenj načrtno podtaknjen in ne naključno zasejan med bitko. Živina je v hlevu živa zgorela. Če bi poslušal tistega partizana, bi lahko v hiši zgorel tudi jaz.

Prenočevat smo šli k družini Železnik v zaselek Brezje. Pred mrakom sem se še enkrat vrnil pogledat uničeni dom. Nameraval sem se oglasiti še pri sosedi, ki je živela v kamniti hišici malo pod nami. Ko sem stopil navzdol po stezi, je iz gozda v hribu za menoj začel streljati mitraljez. Izstrelki so se zarivali v zemljo okrog mene in dvigali stebre dima. Vrgel sem se na tla, se zakotalil navzdol na pot, kjer me je zakrival breg. Soseda mi je v naglici nametala v koš nekaj oblek za mater, spremila me je nekaj deset metrov po poti proti gozdu. Tam se breg zniža; ko sem se prikazal na planem, je mitraljezec znova užgal po meni. Ni me zadel, v nekaj skokih sem bil v zavetju gozda.

Naslednji dan je mati prosila dva soseda, da sta prišla skopat jamo in zasut zoglenela trupla živine. Vse orodje in material za nosila sta morala prinesti s seboj, saj pri nas ni bilo več ničesar. Nekaj dni pozneje je pritaval mimo lačen in razcapan partizan. Mati ga je [Stran 032]zalotila, ko je poskušal vdreti v našo zidanico, ki je še edina stala blizu pogorišča. »Pomolzite kravo in mi dajte mleka,« je prosil. »Naša krava je tamle zakopana,« mu je pokazala mati, »kar sam jo pomolzi.«

Oče Janez Žužek, umorjen po vojni, najverjetneje v Kočevskem rogu

Figure 22. Oče Janez Žužek, umorjen po vojni, najverjetneje v Kočevskem rogu

Nekaj časa smo prenočevali pri Železnikovih, kjer sem spal najprej na peči, pozneje pa v hlevu pri njihovih fantih. Čez čas smo dobili v vasi Češnjice majhno hiško, v kateri so prej prebivale kokoši. Čez zimo smo prenočevali tam, spomladi pa smo se vrnili na domačijo, kjer smo spali v majhni, temni in vlažni zidanici, kateri je požar prizanesel. V ruševinah naše hiše je še stalo ognjišče, kjer nam je mati kuhala pod milim nebom, kadar je imela kaj. Če je padal dež ali sneg, je kuhala pod dežnikom.

Za vse otroke po tem požigu ni bilo več dovolj hrane pri hiši. Doma sva ostala najstarejša dva, jaz in sestra Micka, ter mala Anica, ki se je še držala matere za krilo. Trije pa so morali po svetu. Enajstletni Lojze je dobil streho nad glavo pri nekem kmetu na Brezovici pri Ljubljani, tam je pomagal na kmetiji do konca osnovne šole, potem se je vrnil domov, da se je pri mojstru na Trebelnem učil za krojača. Sestra Nežka je bila nekaj časa pri sorodnikih očetove prve žene, kjer ji ni bilo slabo. Od tam je šla služit na Trebelno k družini, ki je imela očeta v zaporu. Delati je morala vse, od gospodinjstva do oranja in vožnje s konji. Po nekaj letih jo je vzel v mesto za gospodinjsko pomočnico in varuško človek iz naše vasi, ki je bil policijski načelnik. Omogočil ji je, da se je izšolala za kuharico in si lepo uredila življenje. Brat Jože je bil v času našega brezdomstva star komaj šest let, a je prav tako moral k tujim ljudem. K sebi ga je vzela družina iz sosednje vasi, kjer pa so z njim grdo ravnali. Pogosto je bil tepen. Ob nedeljah je prihajal domov »na obisk«, zvečer pa nerad odhajal nazaj. Po nekem takem obisku ga je morala mati neštetokrat opomniti, da mora na pot, ker se bo vsak čas znočilo. Še in še je hodil za materjo, nazadnje pa jo je vprašal: »Mama, kaj jaz nisem vaš?« Takrat je vendarle smel ostati doma. Ko je še malo zrasel, pa je moral v isto vas kot prej, vendar k drugemu kmetu, kjer je pomagal na kmetiji in od tam hodil v šolo. Po osnovni šoli je šel v mladinsko delovno brigado, da bi pozneje lažje dobil službo. Oba brata sta kmalu dobila dobre službe v Ljubljani in ostala tam, sestra Nežka pa v Mariboru. Sestra Micka je našla delo v Novem mestu, kjer je še čisto mlada doživela hudo nesrečo. Povozil jo je avto, po več tednih kome in mesecih okrevanja se je pokazalo, da nikoli več ne bo samostojna. Namestili smo jo v »dom onemoglih« v Impolci, kjer živi še zdaj. To je bil še en udarec za našo družino, ko smo si komaj malo opomogli od vojnih grozot.

Tisto leto po požaru sem bil stalno na poti med Češnjicami in domom, seveda peš. Na eni takih poti sem srečal dva terenca, ki sta bila itak stalno na poti po vaseh. Eden je bil le dve ali tri leta starejši od mene, pred nekaj leti moj sošolec – večkratni ponavljalec. Vprašala sta me, kam grem in kje sem dobil svoje vojaške škornje s kovinsko kapico, jaz pa sem na oboje odgovoril, da ju to nič ne briga. »Saj vem, da ti jih je prinesel tvoj stari, pa ti nobenih več ne bo, ker smo ga sinoči pospravili doli pri Žalovičah. Zdaj bova pa še tebe!« se je repenčil moj bivši sošolec. Glede očeta mu nisem nasedel, nisem pa bil gotov, da me ne bosta res ustrelila, ko sta me odvlekla kakih sto metrov nazaj po poti in me prislonila k stebru na koncu vinograda. Začela sta repetirati svojo zarjavelo puško, jaz pa ju nisem čakal. Skočil sem v vinograd in se pognal navzdol po strmem bregu, za menoj pa je pokalo.

[Stran 033]

Birma 1. junija 1940 – z leve stojijo birmanka Marija, botra Ana Primc,
                        polbrat Janez Žužek, Anton Primc, sedijo pa (z leve) oče Janez Žužek, mama
                        Marija Žužek – spredaj otroci Nežka, Lojze in Polde

Figure 23. Birma 1. junija 1940 – z leve stojijo birmanka Marija, botra Ana Primc, polbrat Janez Žužek, Anton Primc, sedijo pa (z leve) oče Janez Žužek, mama Marija Žužek – spredaj otroci Nežka, Lojze in Polde

Nekaj pred koncem vojne se je oče iz bolnišnice vrnil domov. Junija 1945 smo začeli z obnovo poslopij. Možje so tesali novo ostrešje, jaz pa sem stražil. Če bi se bližala patrulja, bi se oče hitro skril. Po poti mimo nas je pogosto hodil neki terenec, samo eno leto starejši od mene. Po dvakrat na dan je šel v Mokronog, kjer je bil štab, tja je hodil poročat. Tudi tisti dan je šel mimo in se ustavil pri nas. Oče se je pogovarjal z njim in ga pogostil z vinom. Ponoči pa so ga s štaba prišli iskat. Skupaj z nekaj drugimi možmi so ga odpeljali na vozu, ki so ga mobilizirali, v Mokronog in jih najprej zaprli v klet Majcnove vile. Nekdo nas je obvestil, da je oče tam, mama mu je nesla nekaj hrane in kos obleke. Takrat ji je naročil, naj pazi na otroke, on jih ne bo videl nikoli več. Kmalu so ga premestili v Novo mesto. Ko je preko znancev prišla do nas vest o tem, smo ga šli spet obiskat, vendar ga ni bilo več tam. Odpeljali so jih v Šentvid. Tam so nekatere izpustili domov, nekatere poslali v zapor, nekatere pa na morišče – v Kočevski rog. Odločali so na podlagi informacij, ki so jih dobili od KLO-jev – krajevnih ljudskih odborov. Za našega očeta so bili ti podatki pogubni, saj se je že pred vojno družil z možmi, ki so opozarjali na komunistično nevarnost in se zavzemali za ohranitev vere.

Takrat seveda nismo vedeli, kako se bo vse skupaj končalo. V temni, vlažni zidanici je ležala na mrtvaškem odru sestrica Anica, umrla za grižo. Odlašali smo s pokopom, kolikor se je dalo, če bo oče prišel nazaj, da bi bil pri pogrebu. Ni ga bilo, ne takrat ne nikoli.

Za oskrbo uničenih domov z gradbenim materialom so bile pristojne obnovitvene zadruge. Naša je bila v Mokronogu, približno 10 kilometrov daleč. Šel sem k predsedniku zadruge, ta mi je napisal naročilnico za potrebni material, s to sem moral na KLO Trebelno po žig, od tam pa spet nazaj k predsedniku. Uradnica na KLO je na hrbtno stran naročilnice napisala: Oče in brat sta bila domobranca. Tisti, ki smo imeli naročilnice opremljene [Stran 034]s takšnimi opombami, smo prejeli material zadnji; v nekaj letih pa smo morali tudi vse odplačati z obrestmi, tako material kot delo tesarja in drugih mojstrov. Tistim, ki so bili na pravi strani, pa tega ni bilo treba. Ko je končno prispel vagon z materialom za našo hišo, sva ga s še enim fantom sama raztovorila, in to s praznim želodcem.

Birma na Trebelnem – na levi škof Rožman, v ozadju Janez Žužek v orlovski
                        obleki

Figure 24. Birma na Trebelnem – na levi škof Rožman, v ozadju Janez Žužek v orlovski obleki

Po izgubi doma in očeta smo bili odvisni od dobrih ljudi, še bolj pa od lastnih rok. Očetov brat nam je odstopil kravo za toliko časa, da nam je dala nekaj telet. Kobilo sem dobil po nizki ceni preko odkupa vojaških konj ob koncu vojne, še preden so odpeljali očeta. Star lesen plug sem prislužil z enotedenskim mlatenjem žita s cepci pri nekem kmetu. Tako smo počasi začeli znova. Enkrat v tistem letu, po vseh teh izgubah, strahu in negotovosti, se je tudi moje telo uprlo. Obležal sem z vročino, popolnoma brez moči, karkoli sem poskušal zaužiti, sem izbruhal, razen skodelice mleka zjutraj. Tako sem oslabel, da je mati poklicala duhovnika, da me je obhajal. Po šestih tednih sem se spet postavil na noge, ki me za silo držijo še zdaj, v mojem 82. letu.

Družina en mesec pred mamino smrtjo

Figure 25. Družina en mesec pred mamino smrtjo

4.1.2. * * *

Moja žena Mari, pet let mlajša od mene, je med vojno izgubila mater. Zgodilo se je tako, da je mati svojemu bratu partizanu, ko je prišel k njej na obisk, poočitala, da »lazi po gozdovih«, doma pa je zemlja neobdelana, njegova žena in otroci pa nimajo kaj jesti. Zraven sta bila dva njegova tovariša, ki sta jo očitno ovadila, saj so že v kratkem prišli ponjo in jo odvedli v zapor v Mokronog. Njen mož je hodil tja prosit in moledovat, a ni nič pomagalo; niti to ne, da je imela hčerki, stari 7 in 2 leti. Čez čas so jo usmrtili in zakopali v gozdu. Po vojni so nekako zvedeli, kje je gomila; odkopali so razpadajoče truplo in ga prepeljali na pokopališče.

Hiša Žužkovih, kakršna je mogla zrasti iz vojnega požara

Figure 26. Hiša Žužkovih, kakršna je mogla zrasti iz vojnega požara

[Stran 035]

4.2. »Vojaško organizirana trojka« dornberških rodoljubov

Vanja Kržan

4.2.1.

Spomnimo se, da je bil v 86. številki Zaveze naš sogovornik gospod Jožko Berce (1932), ki nam je nekoliko osvetlil medvojno obdobje v svojem rojstnem kraju Dornberk. Tokrat pa nam bo pripovedoval o aretaciji in obsodbi svojega očeta Jožefa Berceta (1904), po domače Mežnarjevega Pepča. Preden pričnemo s to pripovedjo, se opravičujemo Bercetovim za nekaj napak, ki so se

prikradle v zgodbo prejšnje številke Zaveze: v enem od odstavkov se nam je namesto Bercetovi zapisalo Brecljevi; v Bercetovi družini je umrla petletna deklica Marija in ne petletni fantek; dnevu, ko so prodajali trgovcem vino, so pravili ‘pounca’ in ne pouca; huda zima je bila leta 1929 in ne 1925. Gospod Jožko Berce zanika, da bi bila v Dornberku domobranska postojanka, kot piše v članku, pač pa je bila v šoli fašistična postojanka, ki so jo partizani razgnali in šolo požgali.

Pričnimo torej z zgodbo Bercetovega tata Jožefa, kot nam jo je povedal njegov sin Jožko. »Ko smo živeli še v coni A, smo slutili, da bomo pridruženi komunistični Jugoslaviji in da se bo življenje zelo spremenilo, na slabše seveda. Tata je imel na Tržaškem prijatelja. Ponujal mu je lepo posestvo, da bi se vsi preselili in se rešili pred komunizmom. A tata je odklonil: »Tu smo zrasli, tu živeli in trpeli.« 15. septembra 1947, dan pred prihodom komunistične oblasti, sta tata in dekan Jožef Godnič dolgo v noč modrovala, kako bo pod novo oblastjo. Kako bodo živeli? Ugotovila sta, citiram dobesedno: »Požreti bomo morali vse, s čimer nas bodo ‘futrali’, v dejanskem in prenesenem pomenu besede, tudi to, kar je sicer za zdravo pamet neprebavljivo.«

Počasi smo se vživljali v nove razmere, komunizem je postopoma kazal svoj pravi obraz. Na praznik Brezmadežne, zvečer po deseti uri, zaslišimo razbijanje po vratih. Spali smo že in Zalka je sanjala, da nam podirajo hišo. Pred vrati so bili trije moški: eden v civilni obleki, dva pa v dolgih, črnih usnjenih plaščih. Dobesedno kot psi so planili po stopnicah v tatovo sobo. Zunaj sta stražila dva domačina. »Z nami greste! Aretirani ste!« so se drli na tata. In že so pričeli s hišno preiskavo. Najbolj so razmetavali mojo sobo; vedeli so, da sem bil gojenec goriškega semenišča, zdaj pa dijak šempetrske gimnazije. Imel sem še vse zvezke in učbenike iz semenišča, v omari se je našla tudi kakšna knjiga mojega strica duhovnika. Takoj po končani vojni so bile v coni A obnovljene slovenske šole: dve gimnaziji, semeniška klasična in državna gimnazija, tehnična šola, ekonomska in Glasbena matica. Ustanavljali so jih profesorji, ki so pred komunizmom pribežali iz Ljubljane, in

nekateri domobranci.«

Škof Carlo Margotti je za župnika v Solkanu (že v času cone A) nastavil izobraženega in gorečega duhovnika dr. Franca Močnika, ki mu je katedra za matematiko univerze v Bologni ponujala mesto profesorja, a ga ponudba ni premamila. Po priključitvi cone A Jugoslaviji je bilo v Gorici razpuščeno semenišče, ki je ostalo prazno, semeniščniki pa brez semenišča. Dekan Jožef Godnič je takoj videl stisko mladih fantov. Posredoval je v Vatikanu in že čez nekaj tednov je dr. Močnik dobil dekret za apostolskega administratorja jugoslovanskega dela goriške škofije. Zdaj je Godnič poslal Jožka in mlajšega brata Bogdana k dr. Močniku, naj ustanovi zavod za semeniščnike. Toda to so bile samo pobožne želje dekana in mladih semeniščnikov; nahujskana drhal, med njimi mnogo mladine, je kar dvakrat zapored izgnala župnika dr. Močnika iz župnišča v Solkanu in ga dobesedno vrgla preko žice v italijanski del Gorice. Zgodba dr. Močnika bi bila srhljiva zgodovinska kronika! A vrnimo se nazaj k Jožkovi pripovedi o aretaciji njegovega tata.

»Ves čas preiskave sem moral močno tiščati pokvarjeno stikalo na viseči žici s svetilko; prsti so mi že otrpnili, toda vselej, kadar so mi popustili in je luč ugasnila, so vpili in zmerjali. To je trajalo dve uri. Niso iskali knjig, ampak listine in dokumente. Vsak listič posebej so vzeli v roke in si ga pozorno ogledali. Po dveh urah so tata odpeljali. Bil je že med vrati, ko je prosil može v črnem, če se sme od mene posloviti. Prihitel je po stopnicah k meni v sobo, me poljubil in zašepetal: »V zakristiji pod omaro.« Razumel sem. Takoj naslednje jutro sva šla z mamo v zakristijo; segel sem pod omaro in privlekel na dan šop papirjev. Vedel sem, da so verjetno tisti papirji, ki so jih možje v črnih plaščih prejšnji večer iskali. Doma jih je mama bežno pregledala, a nič razumela. Ker pa smo domnevali, da so ti papirji za tata obremenilni in da se lahko možje v črnih plaščih nenadoma spet pojavijo, jih je mama ročno vrgla v ogenj.Podobno kot našega tata so aretirali dekana Josipa Godniča in še dva tatova prijatelja: Franca Vodopivca iz Klanca in Franca Pavlica [Stran 036]iz Dornberka, po domače so mu rekli Profeserjev Frenck. Poleg njih pa še tri druge, ki so bili povezani z dekanom Godničem, a so jih po nekaj dneh izpustili.

Devet dni smo se grozno počutili. Ali bo tata ostal živ? Morda so ga že likvidirali? Vedeli smo, kaj vse se dogaja v Jugoslaviji, tudi to, da mnogi za vedno izginejo. Molili smo devetdnevnico v čast patru Leopoldu Mandiču. Pa tudi veliko prejokali. Po osmih dneh smo prišli nekoliko k sebi in se domislili, da gremo lahko vprašat na milico, kje je tata. S kolesom sem se odpeljal do Branika, takratnega Rihenberka, kjer je bila postaja ljudske milice. Miličnik mi je dal točna navodila: »Odpeljite se v Solkan. Prvega miličnika, ki ga srečate na cesti, vprašajte, kje je urad Točka. Kasneje sem zvedel, da je bila beseda Točka le geslo za zapor v nekdanji vili Nanuta, premožnega človeka v delu Solkana, ki se mu pravi Žabja vas ali Žabji kot.

Deveti dan po aretaciji sem se s kolesom odpeljal na Točko. Vse se je zgodilo tako, kot mi je povedal miličnik v Braniku. Dovolili so, da lahko očetu prinesemo kakšen kos perila. Mama je šla z vlakom do Solkana in potem peš. Lahko mu je osebno izročila, a spregovoriti nista smela niti besedice. Tata je ostal v Solkanu nekaj tednov. Potem so ga premestili v Postojno in nazadnje v Ljubljano, v sodnijske zapore na Miklošičevo, kjer je dočakal polnomočno razsodbo. Zapori so bili tako natrpani, da je bilo v sobi kakih trideset zapornikov. Spoznal je monsinjorja Jožeta Šimenca, ki je bil med ljudmi znan kot ‘atomski pridigar’, ko pa je v zaporu na kolenih ribal hodnik, ga je Ribičič zajahal in ga gnal: ‘Ribaj, far, ribaj!’ Velik vtis je na tata napravil tudi semeniški profesor Jakob Šolar, za humor med jetniki pa je skrbel nekdanji direktor jeseniške železarne dr. Klinar. (Njegova zgodba bi v Zavezi zaslužila samostojen članek, ker je več kot absurdna. Ker med vojno jeseniške ‘fabr’ke ni v luft’ pognal, čeprav je dajala kruh več tisoč delavcem, so ga obsodili na smrt. Že pred vojno je kot velik metalurški strokovnjak gradil železarne v Indiji in po vojni ga je Nehru hotel ponovno dobiti v Indijo; pozanimal se je zanj pri svojem ‘prijatelju’ maršalu Titu; ta ni poznal dr. Klinarja in ni vedel, da ga je ljudska oblast obsodila na smrt. Ko je maršal prišel mimogrede na obisk v jeseniško železarno, je spraševal za človekom, ki se mu je treba zahvaliti, da tovarna še stoji in obratuje. Po takih in podobnih peripetijah je bil nemudoma izpuščen na svobodo, toda v socialistični izgradnji nove Jugoslavije zanj ni bilo primernega mesta. Bilo pa je v tujini.) Kadar so se jetniki smeli pogovarjati, je bilo to zanje zelo razbremenjujoče. Dobro pa so vedeli, da so med njimi ovaduhi, in so bili zato previdni, kaj smejo reči in česa ne. Tudi mi doma smo morali biti zelo previdni. Ko je nekoč mama pometala cerkev, je vstopil neznan moški, jo poklical in jo spraševal, kam naj se skrije, ker ga zasledujejo. »Tega pa ne vem. Prav nič ne vem.« Delal se je zelo zaskrbljenega in skrivnostnega. Namignil je na Jožka, češ, kdo je ta fant, da slučajno ne bi kaj slišal. »Tiho! Tiho!« je šepetal in polagal prst na usta. Mama je vztrajno ponavljala svoj ‘ne vem’, dokler se neznanec ni naveličal spraševati in je končno odšel. Če bi mu mama le s kakšno besedo namignila, kje naj se skrije ali ga skrila pri nas doma, bi jo takoj obtožili, da je skrivala ubežnika, sovražnika naroda, in bi jo zaprli.

Ko je bil tata v preiskovalnem zaporu na Miklošičevi v Ljubljani, se je lepega dne pojavil pri nas doma moški, star okrog štirideset let. Povedal je, da je bil skupaj z očetom zaprt, da ga pošilja k nam oče in bi rad za eno noč prespal pri nas. Prenočili smo ga na seniku. Ko je pozajtrkoval, je segel po robec in mama je videla, da je imel v njem zajeten šop bankovcev. Ponudil je mami denar za zajtrk, a ga ni hotela. Prosil me je, če ga lahko pospremim do železniške postaje. Med potjo mi je zaupal, da je v senu pustil skrito pištolo, ki jo pušča meni. Pri šestnajstih sem bil ravno prav neumen, da sem bil pištole vesel. Takoj sem jo pokazal prijatelju, katerega oče je bil prav tako zaprt in se mi je zato zdel vreden zaupanja. Tudi njemu je bila pištola tako všeč, da mi je ni nikoli vrnil. Kdo je bil neznanec, ki mi jo je podaril, nismo nikoli zvedeli. Vedeli smo samo to, da je na begu v Italijo. Takrat je veliko ljudi bežalo v Italijo, cele skupine fantov, ali pa fant in dekle, in zgodilo se je, da so dekle ustrelili na begu, fantu pa je uspelo zbežati. Mnogi so bili samo zaradi poskusa pobega obsojeni na dolgoletne zaporne kazni.«

8. avgusta 1948 je bila za Berceta, Vodopivca in Pavlica pravnomočna obravnava. Bercetovi so najeli advokata iz Ljubljane, ki so jim ga svetovali sorodniki. Mama je podpisala pooblastilo in mu povedala vse, kar ga je zanimalo. Obravnava bi morala biti v Ljubljani v sklopu Bitenčevega procesa. Profesor Bitenc naj bi bil tvorec »diverzantske skupine« in zato obsojen na smrt z ustrelitvijo. (Izčrpen članek o polkovniku Bitencu, o njegovem delovanju med vojno, o ilegalnih prehodih meje iz Gorice v Jugoslavijo, o njegovi aretaciji, sodbi [Stran 037]in obsodbi na smrt z ustrelitvijo je napisal Janko Maček v 9. številki Zaveze.) V Solkanu pa so ‘organizirani trojki’ sodili v solkanskem procesu, saj so si po vzoru Bitenčevega v tistem času procesi kar sledili; tako je narod lahko spoznaval svoje sovražnike in izdajalce. Bitenčevo obravnavo so prenašali po zvočnikih, da je grmela vsa Miklošičeva, Bercetovi so jo poslušali po radiu in slišali: njihov tata Pepč, Franc Vodopivec iz Klanca ter Franc Pavlica so bili ‘vojaško organizirana trojka’, ki je pripravljala atentate na komuniste, Pepč Berce je bil njihov idejni vodja. Ta je tega in tega dne prinesel v Ljubljano tako in tako pošto neki omenjeni osebi. Spočetka je bilo mišljeno, da bi bila organizirana trojka ‘obravnavana’ v sklopu Bitenčevega procesa v Ljubljani. Toda v tem primeru krivda trojke ne bi prišla tako do izraza, zato je bilo odločeno, da bo obravnava potekala v Solkanu, ločeno od Bitenčevega procesa. Poleg tega naj Primorci vidijo in slišijo po zvočnikih, kaj pomeni, da imajo zdaj novo oblast, ki razkrinkava zločince in izdajalce.

Dornberk leta 1930

Figure 27. Dornberk leta 1930

‘Organizirana trojka’ je bila najprej osem mesecev v preiskovalnem zaporu v Točki v Žabji vasi pri Solkanu. To so bili meseci hudega trpljenja in negotovosti za domače in obsojence. Vsega hudega so bili vajeni že iz vojnih časov, zdelo se jim je, kot da se je trpljenje pri njih že udomačilo. Ves čas so jih zasliševali in pri tem pretepali, tako da so po dveh brutalnih postopkih morali menjati zasliševalca, ker obtoženci sploh niso mogli spregovoriti. A ga verjetno ne bi zamenjali, če se Bercetov tata ne bi pritožil. Dekan Godnič je po treh mesecih zapora bolan in živčno razrvan umrl. Zapornike so še naprej mučili na najrazličnejše načine in jim nastavljati pasti. Latrino so imeli nekje na prostem. Stražar, ki je nekoč spremljal Bercetovega tata, naj bi bil pred latrino tako trdno zaspal, da ga je moral tata za spremstvo nazaj grede prebuditi. Stražar je bil vidno presenečen, da se mu lahko kaj takega primeri, a tata je dobro vedel, zakaj je stražar zaspal: takoj bi streljal, češ da je tata hotel pobegniti.

Za ‘vojaško organizirano trojko’ so torej načrtno pripravili obravnavo v Solkanu: ljudstvo bo sodelovalo ‘v živo’ in hkrati spoznalo moč in strahovlado »pravosodja« ter mogočnih oblastnikov. Mama Fani je bila preveč prizadeta, da bi šla na obravnavo; s stricem Viktorjem, ki je tisti dan prišel iz Slivja v Brkinih, sta poslušala prenos obravnave po radiu. V Solkan pa sta šla najstarejša hčerka Zalka (1928) in sin Jožko (1932). In videla sta prizor, ki ga nista nikoli pozabila: vse tri obtožence so vklenjene kot hudodelce peljali skozi Solkan. Njihov tata in Vodopivec sta bila vklenjena skupaj z enimi lisicami, Pavlica je imel le na hrbtu zvezane roke. Nahujskana množica je vklenjene obtožence pospremila v dvorano in tam še glasneje kričala: »Smrt izdajalcem!«, »Smrt reakciji!« Še posebej glasne so bile na novo »pečene« uslužbenke.

[Stran 038]

Z leve zadaj tata Pepč, hčerka Zalka, stric Viktor, Anica, mama Fani –
                        spredaj Joško in Bogdan – na steni Toneta Kralja Srce Marijino

Figure 28. Z leve zadaj tata Pepč, hčerka Zalka, stric Viktor, Anica, mama Fani – spredaj Joško in Bogdan – na steni Toneta Kralja Srce Marijino

Tata Pepč je že med sprevodom po cesti skozi Solkan opazil Zalko in Jožka. Zalka je rahlo upognjena strmela predse. Tata pa ni gledal v tla ali predse, ampak je takoj opazil Zalko in Jožka. Za hip se je ustavil, vzravnal prsi, vzravnal vrat, kar je pomenilo: »Drži se pokonci!« Razumela ga je Zalka, razumel Jožko. Vzdržala sta obravnavo in se ves čas držala pokonci.

Ko so obtožence pripeljali pred dvorano, se je v gneči prikazal glavni tožilec: »Kaj pa je to?« in z roko pokazal na zvočnike. »Kaj ste neumni? Dvesto metrov od meje smo. To se nam bodo Italijani smejali, ko nas bodo poslušali!« V Solkanu so hoteli posnemati Bitenčev proces v Ljubljani, ki je bil ozvočen, a so se po tej tožilčevi pripombi premislili in zvočnike sneli.

S sestro sva sedela nekje na sredi dvorane in še dobro, da naju v množici hujskačev ni nihče poznal, sicer bi se sadistično izživljali še nad nama. Po končani razpravi so prebrali obsodbo: »vojaško organizirano trojko« so obtoženci ustanovili z namenom, da strmoglavijo vlado. Tata je bil obsojen na dvanajst let odvzema prostosti, petdeset tisoč dinarjev denarne kazni in po prestani kazni še na pet let izgona iz domačega kraja. Na pritožbo advokata, da je bilo obtožencu dovoljeno pošiljati pošto iz Gorice v Ljubljano, ker je takrat prebival še v coni A, je javni tožilec, prišel je iz Ljubljane, samo zamahnil z roko. Pa tudi je cona A spadala pod zavezniško upravo in ta bi morala obsoditi obtožence, če so česa krivi. Advokat je oporekal obsodbi tudi zato, ker je temeljila le na izjavi tožilca in obsojencev, brez prisotnosti priče. A je tožilec tudi tokrat zamahnil z roko, češ, govori kar hočeš. Vsi smo vedeli, da je glavni vzrok za obtožbo ta, da je tata veren, da je mežnar in da ima brata duhovnika. Sodnik Venturini iz Trsta, brat skladatelja Venturinija, je bil načrtno izbran. To, da je bil Tržačan, pa sodišča ni motilo. Narodno zavedni Primorci so vedeli, da iz Trsta ne prihaja nič dobrega. Etbin Kristan je že v času Avstro-Ogrske tam ustanovil delavsko gibanje Rdeči prapor in po vojni je bil Trst leglo komunističnih vohunov in izdajalcev. Sodnika je zanimalo, če je tata katolik in če hodimo v cerkev! Kot da ne bi tega vedeli! Ali pa so [Stran 039]pričakovali, da bo tata to zanikal? Nasprotno, postavil se je v bran vseh narodno zavednih Primorcev, saj so bili le-ti za boljševike največji sovražniki naroda. »Lepo je slišati, da so se partizani borili za osvoboditev,« je izjavil tata, »mi Primorci pa smo se kar petindvajset let borili za slovenstvo in trpeli pod fašizmom!« Še danes je primorskim boljševikom in njihovim somišljenikom tega kaj malo mar, sicer rodoljubnih Primorcev ne bi poniževali s sramotnim Titovim napisom na hribu nad Branikom v bližini Renč, pod katerim je, kot se domneva, neraziskano množično grobišče pobitih primorskih domoljubov. Rodoljubni Primorci tudi vedo, da je bila v levičarsko delavskih Renčah že leta 1937. ustanovljena celica komunistične partije in da so bile med vojno Renče leglo partizanstva.

Profesor Bitenc na boljševiškem sodišču – v ozadju javni tožilec dr.
                        Vladimir Krivic in pomočnik Martin Žalik

Figure 29. Profesor Bitenc na boljševiškem sodišču – v ozadju javni tožilec dr. Vladimir Krivic in pomočnik Martin Žalik

Ko je tata med drugim v obrambi omenil svoje posestvo, s katerim se družina preživlja, mu je Venturini takoj segel v besedo z ironično pripombo: »Kakšno posestvo le! Če imate dva hektara in pol pa nekaj njivic, pravite temu posestvo? Trepetate za tiste borne kvadratne metre zemlje, istočasno pa se bojite priznati, da ste bili skupaj z Vodopivcem in Pavlico »vojaško organizirana trojka«! Prirejali ste sestanke.« Tata se je branil: »Nobenih sestankov nismo imeli.« Sodnik pa kar naprej: »Vendar ste se sestajali.« Zdaj je posegel vmes advokat: »Nobenih sestankov niso imeli, ampak snidenja. Sestajali so se s somišljeniki na vasi.« Advokat je bržkone vedel, da je beseda ‘snidenje’ edina, ki jo je toleriralo takratno sodstvo. Samo komunistom je bilo dovoljeno, da so se hvalili s sestanki. Tako je bila na hiši v Renčah pritrjena spominska plošča z bahavim napisom, da je bil leta 1937 v tej hiši ustanovni sestanek Komunistične partije za Primorsko. Torej so sestanke smeli imeti samo komunisti, da so se zmenili, kaj vse bodo lagali ljudem, kot npr. to, da so med vojno v Cerknem delali lokomotive; potem so take in podobne floskule tvezili ljudem na mitingih.

Za tatovo obsodbo je bilo predvsem obremenilno pismo, ki ga je dobil v trgovini Alpina v Gorici, ki je bila last zavednih Slovencev iz Mirna, po domače se je reklo pri Krpanu. Tata je nesel pismo neki ženski v Ljubljani, ki ji je povedal geslo, nato je vzela pismo. Za vsebino pisma ni nikoli zvedel. Verjetno je ta Ljubljančanka izdala tata in bila povezana [Stran 040]z invalidno, šepavo žensko v Gorici, ki je vohunila za partizane. Že med vojno in posebej po njej sta bila Gorica in Trst prepredena z ovaduhi, ki so vohunili za komuniste. Tako so komunisti vdrli tudi v trgovino Alpina in na zaslišanjih izvedeli imena ljudi, ki so bili že v času cone A povezani z domoljubnimi Slovenci, ki so se srečevali v trgovini. Zato so jim na sodni obravnavi tudi očitali, da je bila trgovina njihova ‘javka’. Če bi bil tatov delikt samo v sklopu Bitenčevega procesa, verjetno ne bi dobil tako stroge kazni, kot si jo je nakopal z omenjenim pismom in stiki z ljudmi v trgovini Alpina.

Bercetov tata je bil prepričan, da so s pomočjo ovaduhov in izdajalcev, ki so dan in noč vohunili okrog hiše dr. Janka Kralja, ukradli njegov arhiv, ki ga je bil zakopal na vrtu. Partizanski osvoboditelji so prišli v Trst in Gorico z seznami ljudi, ki jih je treba ugrabiti, zaslišati in pobiti. Za Bercetovega sorodnika trgovca Karla Kerševana iz Gorice je znano, da so ga vrgli v fojbo. Toda to so druge zgodbe, ki bi nas oddaljile od obsodbe ‘trojke’ Berce, Vodopivec in Pavlica. Vodopivec, Maistrov prostovoljec za severno mejo, je v svoji obrambi odločno zavrnil tožilko, ki ga je vprašala, ali je optiral za Jugoslavijo ali za Italijo. »Boš ti mene, Maistrovega borca, spraševala o mojih odločitvah v času zavezništva? Ti, ki si se takrat pajdašila z Italijani! Pojd’ k vragu!« Ta izjava je bila za vse prisotne v dvorani kot hladen tuš in je vidno vplivala nanje. Dekan Godnič in še nekateri drugi so bili po treh mesecih preiskovalnega zapora odpuščeni, ne pa naša ‘trojka’. Najstrožja kazen je bila izrečena Bercetovemu tatu, kot smo že omenili kar dvanajst let strogega zapora, Vodopivcu sedem let in Pavlici osemnajst mesecev. Glavna obtožba je bila, da se je trojka sestajala z namenom, da strmoglavi obstoječi družbeni red in da je bila povezana z imperialističnimi velesilami.

Ob odhodu iz Solkana v Ljubljano je tata prestregel besede miličnika, ki jih je polglasno zašepetal stražarju: »O tem odhodu,« in pomignil na tata ter pristavil prst k ustom, »niti besedice.« Tata je bil prepričan, da ga bodo likvidirali. V Ljubljani so ga strpali v sodnijske zapore na Miklošičevi in na Povšetovi. Obiski niso bili dovoljeni. Toda kot smo že videli, se je na Miklošičevi vsaj lahko pogovarjal s zanesljivimi in pametnimi ljudmi. Iz Ljubljane so tata premestili v Maribor, na Pobrežje. Kadar sta tata obiskala Jožko in Zalka, sta potovala kar dva dni. Prenočiti sta morala v Ljubljani in v Mariboru. S tatom pa sta lahko govorila le deset minut.

Eden takih obiskov jima je ostal še posebej v spominu. Vselej je bila pred vrati zgradbe dolga vrsta obiskovalcev, ki bi vsi hkrati radi prišli do zapornikov, in veliko stražarjev v črnih oblekah. Jožko se spominja miličnika, ki ga je spraševal, h komu sta s sestro namenjena: »Alora, pojdita naprej.« – »Prekleti Primorec,« za slišita za seboj jezen glas. Oba z Zalko sta bila prizadeta. Kaj pa sta mogla, če so že po pr vi svetovni vojni ‘jugobežniki’ dobili službo policaja, še več pa po drugi vojni, ko je oblast novačila mlade primorske fante za službo miličnikov.

Iz Maribora so ata poslali na prisilno delo na ‘avtoput Bratstvo i jedinstvo’ Zagreb–Beograd. Zvedeli smo, da je zaprt v Resniku, ki je devet kilometrov oddaljen od Zagreba. Tisto poletje je tudi novogoriška gimnazija organizirala delovno brigado pri Novi Gradiški. »Odšel sem v brigado, čeprav je bilo doma ogromno dela, toda upali smo, da bo to koristilo tatu. Ko se je septembra pričela šola, je novogoriška gimnazija organizirala ekskurzijo na zagrebški velesejem s posebnim vlakom. Ekskurzija je bila skoraj zastonj in prijavil sem se z namenom, da obiščem tata. V Zagrebu je večina dijakov odšla na velesejem, jaz pa sem se z velikim, težkim pletenim kovčkom, naloženim s hrano, odpravil peš do Resnika. Vreme je bilo sončno in še zelo vroče. S tem tovorom sem se potil po prašnem kolovozu, vedno bolj utrujen, žejen in prepoten. Priganjal me je čas, saj me je čakala dolga pot še nazaj do Zagreba in točen prihod na postajo, da ne zamudim vlaka. Končno sem se privlekel do Resnika in se znašel pred velikim, z lesenimi deskami ograjenim prostorom, s stolpom na sredi. »Stoj!« je zagrmel s stolpa stražar z brzostrelko. Le to sem mu povedal, da sem prišel na obisk k tatu, Jožefu Bercetu, potem sem se takoj umaknil nekaj korakov vstran v senco slive. Tedaj spet zaslišim povelje: »Makni se!« Bil sem tako utrujen, da sem bil odločen ostati v senci in se za stražarjevo kričanje nisem zmenil. Nenadoma sem zagledal obrite glave jetnikov, ki so pričele poskakovati izza visoke lesene pregrade; hoteli so me videti. Kasneje mi je tata povedal, da so vsi jetniki hoteli videti Bercetovega sina, ki se drzne kljubovati stražarju in mirno obsedi v senci pod slivo. Čestitali so mu, da ima tako pogumnega sina. Stražar se je hočeš nočeš vdal, pride do mene in mi pove, da tata ni! Le dan pred tem je bil s transportom poslan na gradbišče Novega Beograda: brusil je rezila za stroje v mizarski delavnici, kjer so izdelovali notranjo opremo [Stran 041]za Rankovićevo notranje ministrstvo, ki je bilo prava palača.

Ko sem se vrnil z nekoliko lažjim kovčkom nazaj do Zagreba, so mi sošolci vedeli povedati o velesejmu le to, da so brezplačno delili kondome. Naj socialistična mladina uživa in se zabava, da bo čimprej ‘naša’! Šele naslednje leto sva šla s stricem Viktorjem obiskat tata v Beograd. Potovanje z vlakom je bilo dolgo in mučno zaradi vročine. Množico obiskovalcev je hotel stražar razgnati, pa sva s stricem moledovala, da sva prišla na obisk iz Slovenije. Dovolil je pogovor za osem minut, ko so te pretekle, je dodal še dve minuti. Tudi Vodopivec je bil s tatom v Beogradu, Pavlica pa na Igu.

Doma smo po svoje tudi mi trpeli zaradi tatove odsotnosti in njegovega trpljenja po zaporih in delovnih taboriščih. Denarna kazen petdeset tisočih dinarjev je bila zelo huda. Takrat je bila plača zidarjev približno tisoč petsto dinarjev. Na srečo so pri pritožbi odobrili, da bomo lahko to ogromno vsoto odplačevali v obrokih. Garali smo še naprej in služili le s prodajo vina in žganja, tako da smo toliko prihranili, da smo lahko vsak mesec plačali obrok. Naša edina želja je bila, da tata ostane živ in se čim prej vrne. Stric Viktor Berce, duhovnik, nam je pomagal kmetovati, saj z Zalko in mamo nismo vsega zmogli, kljub vsem našim naporom. Danes vem, da sta nas ves čas podpirala Božja previdnost in blagoslov.

Nekoč sva šla z mamo čistit štirno, ker so nalivi nanosili vanjo ilovico do vrha. Kopal sem s krampom v trdo ilovico, mama jo je s kanglico metala ven. V nižjih plasteh je bila ilovica mehkejša, zato sem odložil krampič in z roko grebel ilovnato blato. Nenadoma začutim pod roko nekaj trdega in okroglega. Bila je ročna bomba, »balila« smo ji rekli, takrat smo jih vsi poznali. Za trenutek sem bil zmeden, saj nisem vedel, kaj početi z njo. Pazljivo sem jo prijel pod detonatorjem, ker sem vedel, da mi lahko vsak čas v roki eksplodira. Tako sem bil zmeden, da sem jo enostavno vrgel ven. Nedaleč od naju je z velikim pokom eksplodirala. Oba z mamo sva zakričala – in v grozi čakala. Bomba se je razletela ob kolu trte, le en delček je ranil mamo v nogo. Kaj bi bilo z nama, če bi kopal naprej in s krampom udaril v bombo, na to raje nisva pomislila. Že med vojno smo se navadili, da smo molili v zaupanju, da nas Bog ne bo zapustil. Zdaj, ko smo bili brez tata, smo molili še bolj goreče. Vsak večer smo se zbrali pod sliko Srca Marijinega Toneta Kralja in molili. Kot refren naših molitev je bila prošnja stalnica: Sveta Marija, apeli (t. j. pripelji) našega tata domov. In pisali smo prošnje za pomilostitev, eno za drugo. Bogdan se je tata komaj še spominjal, rojen je bil leta 1944.«

Šentjoški skrivači septembra 1945 – z leve Viktor Tominec, Pavel Žakelj,
                        Stanko Guzelj, Jakob Žakelj in Florijan Duh

Figure 30. Šentjoški skrivači septembra 1945 – z leve Viktor Tominec, Pavel Žakelj, Stanko Guzelj, Jakob Žakelj in Florijan Duh

Kdaj se bo tata vrnil domov, domači niso vedeli. »Nekega dne je tata prišel domov,« se spominja Jožko. Bilo je junija 1951. »Z vlakom sem se s sošolci peljal iz Prvačine v gimnazijo v Šempeter. Nenadoma začnejo kričati: »Glej, tvoj tata gre domov!« Zagledali so ga, ko je šel peš ob progi. Takoj ko pridem v šolo, poiščem razrednika in skoraj zakričim: »Tata je doma!« Ni mi dovolil domov! Tako sem bil vznemirjen, da sem ves iz sebe ponavljal: »Saj je res doma. Sošolci so ga videli!« Toda vztrajal je pri svojem. Danes vem, da se je bal. To je bil profesor Margon, maturant Škofijske klasične gimnazije iz Šentvida.

Ko po pouku pritečem domov, je dopoldanska procesija ljudi, ki so hodili pozdravljat tata, že ponehavala. Mnogi od njih, tudi nekateri sorodniki, so ga prišli prosit odpuščanja: bali so se, da bi bili v težkih letih preizkušnje solidarni z nami.«

Za lažje razumevanje obdobja, ko so bili obsojeni Berce, Vodopivec in Pavlica, bo za bralce zelo zanimiv prispevek Tineta Velikonje v Zavezi št. 31 »Celice Franca Pavlica« na straneh 23 do 40. Pavlica (1904), kmet iz Dornberka, rekli so mu »Profeserjev Frenck«, je namreč Velikonji zaupal svoje zapiske o dogodkih tistih dni. Na kratko si oglejmo samo bistvene stvari, ki nam bodo še bolj osvetlile aretacijo in zapor dornberške trojice.

V Gorici je bila 17. januarja 1947 pod zavezniško upravo ustanovljena Slovenska [Stran 042]demokratična zveza, SDZ, v kateri je sodelovala omenjena trojica. Tudi to sodelovanje je vplivalo na njihovo aretacijo. Zaprli bi tudi organista in rodoljuba Joža Čotarja, če ne bi pobegnil v Italijo. Pavlica naj bi širil glasilo Demokracija in sovražno propagando proti Jugoslaviji. Domoljubje, ki so ga gojili pod fašizmom, tudi po koncu vojne pod zavezniško upravo ni prenehalo. Dornberški rodoljubi in demokrati niso bili pravi za fašiste, še manj za komuniste. Berce je bil edini prebivalec Dornberka, ki mu Italijani niso izdali potnega lista, da bi lahko šel v Jugoslavijo, in tudi eden redkih, ki do leta 1960 ni smel v Italijo.

Obisk Vinka Žaklja pri prijateljih v Italiji oktobra 1945 – sedijo z leve
                        Stanko Guzelj, Pavel Žakelj, Vinko Žakelj, Jakob Žakelj, zadaj Florijan Duh,
                        Franc Zorec in Jože Žakelj

Figure 31. Obisk Vinka Žaklja pri prijateljih v Italiji oktobra 1945 – sedijo z leve Stanko Guzelj, Pavel Žakelj, Vinko Žakelj, Jakob Žakelj, zadaj Florijan Duh, Franc Zorec in Jože Žakelj

Pavlici so sodili tudi zaradi kurirske vohunske službe, vendar sta bila vpletena v kurirske poti ilegalnega prehoda čez mejo Mirka Bitenca in njegovih tesnih sodelavcev le Vodopivec in Berce. Bitenc je moral po aneksiji 15. septembra 1947 iskati druge zveze in poti, če se je hotel iz Gorice vračati v Jugoslavijo. Prvi stik z Bitencem naj bi imeli Dornberžani 5. novembra 1947 v svoji vasi; sledilo je nekaj potovanj v Slovenijo in skrivno prenašanje literature in sporočil. Enkrat je odnesel pošto v Ljubljano Vodopivec, 7. decembra pa zadnjikrat Berce. Naslednji dan so ju že aretirali. Pavlico malo kasneje.

Mirko Bitenc se je zadnjikrat odpravil iz Gorice v Jugoslavijo 29. novembra 1947 skupaj z Jakobom Žakljem iz Šentjošta in še dvema drugima. Tudi tokrat so za ceno lastnih življenj prenašali literaturo in ideje v domovino. V Šentjoštu so neke noči obkolili senik, kjer so se zadrževali, in pričeli nanje streljati. Bitencu se je posrečilo, da se je prebil skozi obroč. Šest tednov kasneje so ga aretirali na ženinem stanovanju v Ljubljani, in kot smo že videli, 16. aprila 1948 obsodili na smrt skupaj s Sokličem na t. i. Bitenčevem procesu, ostale obsojence pa na dolgoletne zaporne kazni.

Bitenčevemu procesu so po stalinističnih metodah sledili še štirje drugi, kjer so bili ljudje obtoženi, da so sodelovali z Bitencem, dajali zatočišče skrivačem, sodelovali s četniki itd. Prav tako tudi solkanski proces trojici iz Dornberka ni bil edini. Težko si predstavljamo, kako zelo do kraja izdelan je bil aparat OZNE, ki je bila na preži za svojimi žrtvami štiriindvajset ur na dan.

In današnje stanje v državi, ali ni zgolj logična posledica zametkov državne ureditve, sodstva in tožilstva iz leta 1945? Ali nismo državljani še vedno žrtve revolucionarnega prava, paradržave in teh, ki po njej hočejo še vedno in do smrti vladati ? [Stran 043]

5. Spominjanja

5.1. Uvod

5.1.1.

Ob breznu v Zagori je bil 6. oktobra 2012 blagoslov novega, kamnitega križa v spomin na med vojno pobite žrtve, katerih ostanki počivajo v njem. Pomnik so postavili svojci in Nova Slovenska zaveza. Poročilo o slovesnosti in nagovor med mašo objavljamo spodaj.

Naj omenimo, da smo že leta 2003 v sklopu zgodb o Hotedršici objavili pripoved o usodi Štefana Menarta iz Novega Sveta. Bil je oče 10 otrok. Partizani so ga nekega junijskega večera 1944 odpeljali neznano kam in družina ga ni nikoli več videla. Da oče Štefan in brat Dolfi počivata v Zagorskem breznu, so izvedeli šele desetletja po vojni, ko so si nekateri očividci želeli olajšati vest. Zaradi prižiganja sveč na tem kraju so bili svojci v naši nekdanji državi celo policijsko preganjani. (Pripoved dveh Menartovih otrok, gospe Marije Rupnik in gospoda Jožeta Menarta, ki je bila objavljena leta 2003, lahko najdete na naši spletni strani http://www.zaveza.si, kjer poiščete revijo Zaveza številka 49.)

5.2. Blagoslovitev križa pri breznu Zagora

Stanislav Nagode

5.2.1.

Nova Slovenska zaveza je pred leti sprejela odločitev, da pri breznih umorjenih in pomorjenih med vojno in po njej postavi križ. Manj znano Zagorsko brezno je bilo izbrano med prvimi; vanj so že leta 1942 metali žrtve revolucionarnega nasilja, predvsem iz župnij postojnske dekanije. Dve leti je trajalo prizadevanje in namerno zavlačevanje za pridobitev vseh potrebnih dovoljenj.

Ko je bilo vse urejeno in križ postavljen, je Nova Slovenska zaveza po dogovoru s postojnsko dekanijo določila dan blagoslovitve, soboto, 6. oktobra 2012. Prijetno jesensko dopoldne je kazalo, kot bi narava z raznobarvnimi listi okoliškega drevja božala in blagoslavljala vse, ki so prihajali na spominsko slovesnost. S srčnostjo in zaupanjem smo molili rožni venec. Sledila je misel mladenke. Po kratkem premoru in tihoti se je pričela sveta maša. Sveto mašo je vodil predstavnik Nove Slovenske zaveze mag. Simon Onušič. Ob njem so somaševali duhovniki iz župnij, katerih župljani so bile žrtve v breznu: Ervin Mozetič, župnik in dekan v Postojni, Gašper Lipušček, kaplan v Postojni, msgr. Vinko Lapajne, župnik na Ubeljskem in v Hrenovicah, Zdenko Štrukelj, župnik v Košani, in Niko Štrancar, župnik v Zagorju in Trnju, Lojze Šinkovec, župnik na Colu in Podkraju, ter Bogdan Berce, župnik v Godoviču.

V nagovoru je voditelj poudaril, kako v vsakem času posamezniki obljubljajo blagostanje in raj na zemlji, vendar raja ni, ker se križ vedno pne navzgor. Do Jezusovega križanja je bil križ znamenje sramote, prezira, zavrženosti, kazni in najstrašnejše smrti.

Bilo pa je okrog šeste ure. Vertikala in horizontala se srečujeta v eni točki križa, na mestu za Kristusovo srce. Drama na Kalvariji. Trije križi. Križ nedolžnosti! Križ pokore! Križ zakrknjenosti! Pogled na Kristusov križ je odrešenje, je tudi smisel osebnega trpljenja in odpuščanja. »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«

V izbranem berilu so strupene kače smrtonosno pikale Izraelce na poti v obljubljeno deželo. Strup napada človekovo srce, uničuje medosebne odnose. Bronasta kača je napoved dogodkov na križu. V puščavi preteklega stoletja se je razlil ta strup.

Molitev ob križu

Figure 32. Molitev ob križu

[Stran 044]Potrebno je povedati resnico, pričevati, kaj se je zgodilo, da padejo maske zločincev, ki se še danes skrivajo pod krinko uvoženih simbolov.

Zakaj komunizem še ne počiva v miru, se je vprašal voditelj? Zakaj se ne otresemo strahu?

Bila je ura trpljenja, križ za vse žrtve v tem breznu. Brez križa ni naše prihodnosti, toda če svoj križ prislonimo ob Kristusovega in je pod njem Marija, smo močni do konca.

Naj naše življenje razodeva vero in upanje in pogum spominjati se žrtev v Zagorskem in v številnih drugih znanih in neznanih breznih.

Slovesnost blagoslova je spremljal trobilni kvartet pod vodstvom Robija Albrehta in ljudsko petje navzočih. Pred blagoslovom križa je zbrane nagovorila predstavnica Nove Slovenske zaveze ga. Blaža Cedilnik. Poudarila je, da se mora o teh stvareh še naprej govoriti, posebej o spravi, ki še ni uresničena in si utira pot majhnih korakov. Vedno več je odkritih grobišč, kjer so pogumni slovenski možje in fantje končali svoje zemeljsko življenje.

Ob sklepu slovesnosti je zadonela pesem »Zdrava bodi domovina …«

5.3. Naša domovina je utrujena od zanikanja resnice

Simon Onušič

5.3.1.

Spoštovani sobratje duhovniki, gostje iz Nove Slovenske zaveze, dragi bratje in sestre!

V vsaki dobi se najdejo ljudje, ki z lepo zvenečimi besedami govorijo o vsesplošnem napredku in obljubljajo življenje brez nadlog, trpljenja in križev – skratka, neki raj na zemlji. Človek, ki trdno stoji na zemlji, razširja roke v solidarnosti in pozornosti do bližnjega in usmerja svoj pogled proti nebu, pa ve, da ta svet nikogar ne more zares osrečiti in do kraja umiriti; ve tudi, da so nesreče, preizkušnje, bolezni in smrt sestavni del našega življenja in ne bodo nikoli pregnane s sveta. Križ neizbrisno zaznamuje življenje slehernega zemljana. Resnično, vedno »žari skrivnost križa« in nam razsvetljuje naše zemeljsko življenje.

V evangeliju smo slišali, da je bilo okrog šeste ure. V navadi je bilo, da je bil križ znamenje najhujšega gorja, ki more doleteti človeka, saj so tedaj največje zločince in brezpravne sužnje obsojali na smrt s križanjem. Na tisoče jih je tako umiralo. Vsak od teh križev je bil znamenje sramote in prezira, zavrženosti, kazni, predvsem pa najstrašnejše smrti. Bilo je okrog šeste ure. Naenkrat se je med množico teh križev vzdignil eden, ki je postal znamenje življenja, rešitve in osvoboditve, veselja in upanja, z eno besedo, znamenje zmagoslavja. Ta križ, na njem Začetnik življenja, se je spremenil v drevo življenja. On, ki je bil nanj povzdignjen, je tretji dan vstal od mrtvih. Ko je Jezus visel na križu, se je spolnila beseda: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« S križa priteguje k sebi vse, ki se zaupno ozirajo vanj.

Križ! Navpičen drog, vertikalna linija, Jezus se povezuje s svojim nebeškim Očetom, nam v pomoč, da upiramo svoj pogled navzgor. Prečnik, horizontalna linija, razširjene Jezusove roke, kažejo na njegovo prisotnost med nami in našo zavzetost v svetu. Vse hoče objeti. Vertikala in horizontala se srečujeta, križata, v eni točki križa, na mestu za Kristusovo srce. Njegovo srce bije v ritmu ljubezni in ta ljubezen ga žene, da se povzdigne proti Očetu, a tudi proti svetu, da bi vse objel.

Največja drama, kar jih je svet videl, se je zgodila na Kalvariji v Jeruzalemu. Kot Jagnje, ki ga peljejo v zakol, je Jezus prišel na strašen kraj smrti. Križ, njegov oltar je pripravljen. Krvavi žeblji predrejo skozi roke in noge, kri teče iz odprtih ran, a Jezus molči. Trpi in molči kot jagnje, ki ne odpre svojih ust. Da bi ranili tudi njegovo dušo, se mu njegovi sovražniki posmehujejo in rogajo. Slišimo njegov odgovor: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Nebeška potrpežljivost! Božanska krotkost!

Križ stoji tudi na njegovi desni in levi. Na enem je razbojnik rešen, na drugem zavržen. Trije križi, poučno ogledalo življenja, podoba trpečih ljudi. Križ nedolžnosti! Križ pokore! Križ zakrknjenosti!

V Kristusovem križu vsak izmed nas odkriva smisel osebnega trpljenja. Le v moči tega križa je vsak sposoben tudi odpuščati. »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Ne s človeško močjo, ampak z Božjo milostjo, v moči vere. Kdor odpušča, gradi nov svet. Kristusov križ je pravzaprav naše povišanje, če smo z njim povezani, kajti v tem znamenju smo [Stran 045]rešeni. Satan pa je tista strupena kača, ki vnaša v človekovo srce nered, strup, sovraštvo. Tudi vojna je sad pokvarjenega in zastrupljenega srca. Zato glejmo na križ kot na znamenje svojega povišanja, svojega novega stvarjenja, ker s križa se je razlilo odpuščanje.

V berilu smo slišali, da so strupene kače v puščavi pikale pripadnike izvoljenega ljudstva, da bi bil vsak, ki bi se zazrl v bronasto kačo, ozdravljen. To je napoved prihodnosti. Strupena kača napada človekovo srce, uničuje medčloveške odnose. Kar je napovedovala bronasta kača, se je v polnosti uresničilo na križu.

V puščavi preteklega stoletja se je razlil ta strup iz človeških src, uničeval medsebojne odnose, brat je stegnil roko zoper brata, prelita kri vpije proti nebu. Maščevanje? Sovraštvo? Ali kar tako mimogrede pozabiti, kaj in kako se je zgodilo?

Mašnik župnik Onušič pridiga

Figure 33. Mašnik župnik Onušič pridiga

Tu sem, da bi z usti in s srcem izrekel, kar tisti, ki so bili pomorjeni na tem morišču, ne morejo izgovoriti. Poklicani smo, da se z vso močjo, brez strahu upremo krivici in se borimo za resnico in pravico. Čas je že, da se snamejo lažne maske osvoboditeljev, okrvavljenih mučiteljev, rabljev in zločincev, ki se danes skrivajo pod krinko antifašistov in uvoženimi simboli. Izgovor, da so bili na pravi strani in zmagovalci, ne vzdrži in ne opraviči storjenega dejanja, na tisoče pomorjenih. Naša domovina je zelo utrujena od vseh nasprotovanj resnici, kar nas kristjanov ne sme omajati v naših prizadevanjih po medsebojni spravi. Le resnica, ki vedno pride na dan, nas bo osvobodila.

Vprašujem se, zakaj je komunizem propadel, čeprav še ne počiva v miru, če je bil kakor mleko in med, takšna neizmerna sreča za ves narod? Zakaj se ne otresemo najprej strahu in osvobodimo že enkrat tega klanjanja zločinskemu režimu? Ne bo sreče v našem narodu, dokler država ne obsodi vseh totalitarizmov enako, prav tako njihovih zločincev in simbolov!

Bilo je okrog šeste ure! Ne vemo za uro, dan, pomorjenih v tem breznu. Težko si je predstavljati njihovo trpljenje, njihovo zadnjo uro. A v moči Kristusovega križa? »Ko [Stran 046]bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« S križa priteguje k sebi vse, ki se zaupno ozirajo vanj.

Spoštovani! Če smo resnično doživeli, da je Jezus Kristus vstopil v naše življenje, če doživljamo, da nas Marija spremlja na življenjski poti, potem ljubimo življenje. Narod, ki ne ljubi življenja, propada. Kdor ljubi življenje, bo skrbel za svojo družino in spoštoval svoje bližnje. To je šola vere. Tam, kjer je življenje, je blagoslov. Učimo se od Jezusa, ki je ljubil življenje, in ne bojmo se križa. Križ smo postavili v svoje hiše, na svoje prsi, na številna mesta, tudi tu v spomin na vse pomorjene, toda ko križ pritisne k tlom, tedaj želimo od njega pobegniti, se ga znebiti. Vendar brez križa ne moremo graditi blagoslovljene prihodnosti. Beg od križa zmanjšuje našo odgovornost. »Kdor hoče biti moj učenec, naj vzame križ na svoje rame« – je jasen Jezus. Ne bojmo se križa, ne bojmo se žrtev! Če je Bog z nami, kdo je zoper nas! Pogum! Prisloni svoj križ ob Kristusovega, pod katerim je Mati Marija. V strahopetnosti se ni nič spremenilo, a v junaštvu in ljubezni se svet spreminja.

Bog daj, da bi vse naše življenje razodevalo našo vero in upanje, da bomo preko križa dosegli vstajenje v poveličanje.

 Maša nad breznom v Zagori

Figure 34. Maša nad breznom v Zagori Blaža Cedilnik

[Stran 047]

6. Teharje 2012

6.1. Kakor vsako leto in hkrati kakor prvič

Jožica Friedrich

6.1.1.

Letos smo se v spomin na dogodke po koncu II. svetovne vojne zbrali na Teharjah v nedeljo 7. oktobra. Kljub slabi vremenski napovedi je bila udeležba množična. Romarji smo se pripeljali iz različnih krajev Slovenije. Med nami so bili taki, ki so grozote povojnega teharskega taborišča sami doživeli, spremljali so jih otroci in vnuki, sosedje in prijatelji. Prišli pa smo tudi taki, ki v družini nismo imeli podobne izkušnje, vendar nas zamolčana narodova zgodovina boli in se želimo pokloniti »vsem tukaj umrlim in iz tega kraja v smrt odpeljanim«, kot nas opomni napis na vhodu v Park spomina. Pot nas vodi mimo Kapelice Jezusovega bičanja po Stezi tišine mimo zemljišča, kjer so bile nekoč barake in tudi nesrečno dvorišče C, s katerega so ponoči odvažali jetnike na okoliška skrita morišča. Ploščad s kapelico in steza sta simbolično dvignjeni nad zemljo, da ne oskrunimo svetih tal, prizorišča mučeništva tisočih, katerih »zločin« je bil svetovni nazor s tisočletno tradicijo v civiliziranem svetu, ki se ni prilagodil novi, uvoženi ideologiji zmagovalcev.

Že od daleč smo slišali glasno molitev rožnega venca. Pred osrednjim spomenikom z »vencem zmage« smo prižigali sveče in se v tišini poklonili žrtvam. Pridružili smo se molivcem, da bi v občestvu, spoštljivo in zbrano pričakali začetek slovesnosti. Vreme se je zjasnilo, sonce nas je prijetno ogrelo, v rahlem vetru so plapolale zastave. Slovesnost se je začela z mašo, ki jo je zaradi odsotnosti domačega škofa, dr. Stanislava Lipovška, ob somaševanju župnika Mihe Hermana in drugih duhovnikov daroval upokojeni koprski škof, msgr. Metod Pirih. V nagovoru je izrazil globoko sočutje do vseh, ki so na tem mestu trpeli, kot tudi do vseh njihovih bližnjih. Poudaril je nujnost jasne opredelitve do dobrih in slabih dejanj v naši preteklosti ter moralno [Stran 048]zahtevo po ohranjanju živega spomina na pobite (pridigo v celoti objavljamo v nadaljevanju). Z ubranim petjem so slovesnost polepšali mešani pevski zbor iz Stranj pri Kamniku in solisti Marko Fink, Andreja Zakonjšek – Krt in Primož Krt.

Po maši je sledil kulturni program v organizaciji Nove Slovenske zaveze. Program, sestavljen iz petja in govorov, je povezovala gospa Marija Zgonc. Govorili so Marko Mehle, Helena Jaklitsch in Boštjan Zadnikar. Iskali so razloge za nedoumljivo stanje v naši družbi, ki tako lahkotno ignorira globoko bolečino velikega dela slovenskega naroda (vse tri govore objavljamo v nadaljevanju). Po zaključku smo spokojno odhajali s prizorišča z zavestjo, da smo dostojno počastili spomin na trpeče očete in matere, brate in sestre, sosede in prijatelje, o katerih se desetletja ni smelo vedeti, da so sploh obstajali. Pred izhodom nas je na steni kapelice ohrabril napis iz Knjige modrosti: »Očem nespametnih so se zdeli mrtvi, njih odhod je veljal za nesrečo in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru« (Mdr 3).

Biti pri maši na Teharjah

Figure 35. Biti pri maši na Teharjah Blaža Cedilnik

6.2. Brez spomina ni prihodnosti in miru

Metod Pirih

6.2.1.

Kot človeka, ki sem kot otrok preživljal težka leta medvojnih in povojnih spopadov med drugo svetovno vojno, me globoko gane, da sem danes z vami tu na Teharjah, kjer se spominjamo, koliko vaših sorodnikov je na tem prostoru izgubilo svoje življenje, ker so se uprli silam zle ideologije ali pa ker bi lahko nasprotovali novemu režimu.

Teharje so kraj strašnih spominov. Tu ni prostora, ki ne bi bil napojen s človeško krvjo. Koliko je tu okrog razmetanih in še nepokopanih človeških žrtev?

Zločini medvojnih pobojev in pobojev po drugi svetovni vojni so v zavesti ljudi še živi, o tem pa se javno ne govori in ne piše prav dosti. A kar ni zapisano, kar ni v medijih, česar ne slišimo v šoli, naj se ne bi zgodilo. Nasprotovanje odkrivanju preteklosti pa še kar traja.

Pogosto slišimo, naj že enkrat pozabimo preteklost, ki nas samo razdvaja in se zazrimo v prihodnost. Ne moremo pristati na to, da nekdo trdi, da nečesa ni bilo, ali da nekaj ni vredno pomnjenja in spomina. Dokler o svoji preteklosti ne bomo povedali, kaj je bilo prav in kaj narobe, do takrat ne bo sprememb.

Na Slovenskem imamo evidentiranih več kot 600 grobišč, vendar ni politične volje, da se to razišče. Vse je več ali manj odvisno od dobre volje nekaterih ljudi. Druga svetovna vojna je na Slovenskem terjala 95.000 žrtev. Več kot 30.000 ljudem je bila odvzeta pravica do spomina, do pokopa in groba. Za več kot tretjino žrtev se sploh ni smelo trditi, da so bili ubiti. Pravica do pokopa in do negovanja spomina je ena od osnovnih civilizacijskih pridobitev. Civiliziranost kakšnega naroda in razsežnost sprave je v tem, da ljudi poimenujemo z imenom in jih pokopljemo. Tudi če gresta odkrivanje grobišč in identifikacija pobitih največkrat brez sodbe le počasi naprej, moramo to delo nadaljevati. Omalovaževanje in potiskanje žrtev v pozabo je nedopustna krivica. To je hudo kršenje človekovih pravic.

Kot vsako leto se želimo tudi letos spomniti na pobite tu, na Teharjah, in tod okrog ter na vse pobite na Štajerskem ter moliti zanje.

Naš Bog je Bog življenja in ne smrti, Bog ljubezni in ne sovraštva, Bog odpuščanja in ne maščevalnosti. On je temelj in varuh našega dostojanstva, ki ga imamo vsi, ker smo vsi enako ustvarjeni po Božji podobi in odrešeni z istim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa. On je tudi trden in zanesljiv temelj miru. Samo tako dolgo, dokler bomo imeli njegovo voljo in zgled jasno pred očmi, bomo zmogli v vsej širini in globini naših medsebojnih odnosov spoštovati drug drugega in delati za mir.

Z vojno človek spreminja ustvarjeni svet v kraj smrti in uničenja, ga osiromaši globokega smisla ter ga oropa Božje slave, ki odseva iz sveta.

Samo Duh resnice lahko utrdi v človeku in med ljudmi dragoceno dobrino miru. Če je mir delo pravičnosti, je po drugi strani pogoj za pravičnost resnica, sleherna resnica in posebno resnica o človeku. Če sta vrednoti mir in pravičnost skaljeni, če sta samo na papirju ali ustnicah, če sta ti vrednoti poteptani in uničeni, potem ni miru in ni možna sprava. Do sprave pridemo prek iskrenega priznanja napak, njihovega obžalovanja, prošnje za odpuščanje in prek poravnave krivic. Vse to samo s človeškimi sredstvi težko uresničimo, potrebujemo tudi obilno Božjo pomoč.

Ohranjati živ spomin na pobite tu na Teharjah in drugod ni samo zgodovinska, ampak [Stran 049]tudi moralna zahteva. Prihodnosti ni brez spomina in tudi miru ni brez spomina. Dovolj je vojne, zgradimo mir. In potrebno je dejavno delati, da bi porušili pregrade in prepreke, ki preprečujejo uresničenje miru. Mir je skupen poklic vsakega človeka in vseh narodov, mir je naše poslanstvo.

Gospod Bog, darujemo ti danes odrešilno daritev tvojega Sina, Kneza miru, za vse pobite tukaj in drugod. Gospod, podeli umrlim svoj večni mir, nam pa daj Duha moči, da bomo med vsemi ljudmi učinkovito pospeševali mir, katerega nam je zapustil Kristus, naš Odrešenik.

Mašnik škof Metod Pirih

Figure 36. Mašnik škof Metod Pirih

6.3. Človek ima pamet, srce in dušo

Marko Mehle

6.3.1.

Spoštovani! Dovolite mi nekaj besed ob današnji slovesnosti v imenu mlajše generacije Slovencev, ki jim je mar za našo preteklost.

Človek bi ob vsem, kar se je nekoč dogajalo na tem kraju, rad verjel, da je šlo za nekakšen zgodovinski nesporazum, napako ali neposrečen slučaj. Rad bi verjel, da se je nekdo le zmotil in da je v dobri veri del prebivalstva želel izvesti svobodoljubni prevrat v blagor vseh. Vendar je v to težko verjeti, ker mnogi tukaj zbrani, ki ste bili v dogodkih neposredno udeleženi, veste, kako se je zgodba odvila. Videli ste neko posebno, strašno moč divjati po tej zemlji in ste jo čutili na lastni koži. Težko je verjeti v takšno dobronamernost, ker smo vsi videli posnetke in slike rudniških jaškov in kraških jam in smo brali razne dokumente, ki nakazujejo drugačno zgodbo. Zlasti mladi bi radi verjeli, da je šlo le za nesporazum, ker nam ne gre v glavo, da sta bila komaj pred pol stoletja brat in sosed vrag. Ampak vsa naša dobra vera in pripravljenost nekako ne moreta preko tega, kar vemo, da se je zgodilo. Ne gre za maščevalnost, gre za bolečino, ki jo nosimo v sebi. In za poštenost.

Vsa ostrina, ki jo premorejo besede, ne zadostuje, da se naša zgodba prebije v javnost, v zavest vseh Slovencev. Trkamo na vrata naroda in mu poskušamo odpreti ušesa. Zato smo tu in vztrajamo. In verjamemo, da je to pomembno. Naš glas je kakor krik otroka, ki joče od bolečine, pa vendar trpi v nemoči, ker ne najde pravih besed. Kdo nas bo osvobodil bremena naše preteklosti, ki zadeva naše in vaše, leve in desne? Ne ta liberalna stranka ne ona konzervativna, ne tretja popularna ne znajo [Stran 050]ponuditi trajnih rešitev, prav tako ne filozofi, še manj pa gospodarstveniki. Toda prav danes se zdi, da je še edina skrb družbe gospodarstvo, ki naj bi bilo bolj pomembno od vseh zgodovinskih, političnih, kulturnih in verskih vprašanj, zlasti pomembnejše od zadeve, ki nas danes zbira na tem kraju. Kaj se dogaja z nami, da smo postali tako materialistični?

Vsak dan lahko slišimo v medijih ter pri bližnjih in prijateljih mnogo simptomatičnih izjav, ki nakazujejo, da naša kultura ne čuti več potrebe po samoohranjanju. Zgleda kot da je nekaterim vseeno, če bo zahodna krščanska civilizacija čez nekaj let ugasnila. Nezanimanje za politiko, skrb nad globalno prenaseljenostjo, pretiran skepticizem pri primerjalnem vrednotenju kultur ter povsod le objektivnost brez duše, nadvse hladna, razčlovečena objektivnost, vse to so simptomi pomanjkanja družbene samozavesti ali celo kulturnega samoohranitvenega nagona. To je problem ne le Slovencev, ampak celotne evropske družbe. Če NE želimo biti to, kar smo, potem ne potrebujemo več društev in nevladnih organizacij, ne ministrstev za kulturo, niti muzejev, časopisov ali spominskih slovesnosti. Vse to, kar počnemo kot družba, je sad našega prepričanja, da je naša kultura zares vredna in da nam je mar zanjo. Če pa takšnega prepričanja več ni, potem je popolnoma vse, kar se še v naši državi dogaja: vse novice iz medijev, vse televizijske oddaje, vsi koncerti, vse prireditve in zabave, vse javne razprave, forumi in okrogle mize, samo hrup in nesnaga nekakšnega ogromnega tehničnega stroja, ki zadovoljuje zgolj organske potrebe prebivalstva, ki je indiferentno do vsega – pomembno mu je le, da stroj še naprej teče. Nekateri takšen stroj nazivajo zgodovina, drugi trg. Mi smo danes tu, ker verjamemo, da je naša družba več kot razredni boj ali prosti trg in da ima človek pamet, srce in dušo.

Kaj se mora spremeniti, da bomo Slovenci ozdravili zgodovinske rane? Kako predramiti družbo, da bo sposobna zaživeti v polnosti, s samozavestjo ter s prepričanjem v lastne vrednote? In najbolj pomembno: kako spodbuditi razpravo, da bo narod prenehal bežati pred lastno preteklostjo in se soočil z vprašanji, ki ostajajo nerešena?

Prebujenje bo versko in krščansko ali pa ga ne bo. Zagotovo ne bo gospodarsko, ker narod ne črpa svoje eksistenčne energije iz denarja in blaginje, iz gospodarskih forumov, iz izrednih penzij. Čeprav živimo v svetu materialnih potreb, se družba v resnici napaja iz duha, iz religije. Ta je tista, ki jo ohranja vitalno in ji da “željo po obstanku”. Evropska kultura je sad krščanstva, razvila se je takšna, kot se je, zaradi krščanstva, njene vrednote so se usidrale v zavest Evropejcev skozi stoletja krščanske vzgoje. Tudi konflikti, delitve in krize, ki se nas danes dotikajo, imajo korenine v tej zgodbi. Zato se naše preteklosti ne da razrešiti brez sodelovanja tiste sile, ki je neločljivo povezana z oblikovanjem evropske ter slovenske kulture: to je religije. Cela Evropa se mora vrniti k veri ali pa bo propadla.

Marko Mehle

Figure 37. Marko Mehle

Danes smo tu, da se spomnimo naših bližnjih. Njihove zgodbe so različne, vendar so se vsi znašli na tem kraju, ker so hoteli ubraniti dom, kulturo in vero. Naj nam ta spomin pomaga ljubiti to državo tudi tedaj, ko ni lahko, v današnji krizi. Misel na to, kaj vse so prestali, nam da moč in pogum. Če so nam včeraj vzeli njihova življenja, se danes ne pustimo oropati ljubezni do te dežele.

Bodimo to, kar smo, in živimo to, kar nam je dano. Pokažimo svetu, da smo ustvarjalni in da zmoremo več. Zgodovina nam dokazuje, da so majhne skupine ljudi tiste, ki delajo spremembe, in ne masa. Če nam želijo nekateri na vsak način dokazati, da smo manjšina, potem pokažimo, da lahko kot manjšina prekvasimo družbo. Svet ima denar, ima medije, ima oblast in ima nasilje, vendar imamo mi nekaj močnejšega: imamo vero, imamo srce in imamo to dragoceno prepričanje, da je to, kar počnemo, prav.

Hvala lepa!

[Stran 051]

6.4. Imamo tisoče priprošnjikov pri Bogu

Helena Jaklitsch

6.4.1.

Francoski jezuit p. Jaquinot je leta 1949 zapisal: »Pravite, da ste bili Slovenci dobri. Verjamem vam, dasi ne vem niti trohnice vaše zgodovine. Toda verjamem vam, ker sicer ne bi bili vredni tako velike svetniške žetve, kot jo žanjete danes. Bog daje milost mučeništva le kot najvišjo nagrado za dolgo zvestobo. Ali ste imeli kaj mučencev v zgodovini? Sedaj jih imate! Ne enega, ne dva, v stotnijah polnijo nebo kot krasni sadovi dolge zvestobe ljubezni. Dobili ste narodne priprošnjike pri Bogu. Oh, kako jih boste še potrebovali. Prišli bodo dnevi, ko vaš narod ne bo tako dober, ko ne bo tako zvest, ko ne bo v stanju roditi svetnike. Takrat jih boste imeli, te svoje svetnike kot vašo veliko narodno rezervo, da bodo za vaš narod prosili in ga iz težav vlekli.«

Skoraj sedemdeset let je minilo, odkar so bile zapisane te preroške besede. Res, prišel je čas, ko potrebujemo podporo naših svetnikov, da so z nami, ko se zdi, da se slovenska tisočletna zgodovina bliža h koncu. Razklani kot še nikoli, krščanske korenine našega naroda so močno načete, vrednote, kot so poštenost, solidarnost, pravičnost, ljubezen do domovine, imajo velikokrat pridih neke davne preteklosti, medtem ko so kraja, laž, pohlep, nadutost vse prevečkrat občudovani in tako ali drugače nagrajeni. Gospodarska kriza je mnoge družine in posameznike pahnila v revščino, pa vendar se zdi, da še nismo dosegli dna, da nas še čakajo težke preizkušnje.

In ko se me že skoraj loti obup, se spomnim besed, izrečenih pred toliko leti. Da, ni se nam treba bati, saj imamo tisoče priprošnjikov, ki so dali svoje življenje za Boga in našo domovino. Ni se nam treba bati, saj v moči njihove priprošnje zmoremo vztrajati v delu za skupno dobro in ohranjanje naše – slovenske zavesti. Zares, Adamov greh je bil potreben, beremo na velikonočno vigilijo. Zares, smrt mnogih Slovencev je bila potrebna, da lahko v njihovi moči in podpori upamo in verjamemo v našo skupno prihodnost.

Iz hladnega umora, hlepečega po oblasti, se je torej rodilo dobro. Rodil se je svetal zgled, rodila se je milost svetih. Vse zato, da bomo lahko živeli, da bomo v teh težkih časih, ko nismo tako zvesti, ko nismo v stanju roditi svetnike, lahko kot narod obstali. Zato sem hvaležna za vsakega, ki je za nas dal svoje življenje.

Helena Jaklitsch

Figure 38. Helena Jaklitsch

6.5. Zakaj smo Slovenci morali doživeti Teharje

Boštjan Zadnikar

6.5.1.

Prav lepo pozdravljeni, dragi rojaki!

Leto je naokoli in zopet smo se zbrali tu na Teharjah. Čeprav nas je zdaj manj kot v tistih prvih letih po osamosvojitvi, je ta današnji zbor dokaz, da pri nas vendarle še obstajajo ljudje, ki niso podlegli popolni eroziji morale in relativizaciji vrednot – ljudje, ki še ločijo dobro od zlega.

Na Teharjah človek težko pove kaj vzpodbudnega, kaj ohrabrujočega. Ta kraj je namreč za vse čase zaznamovan z neizmerljivo bolečino in z vnebovpijočim zločinom, ki ga je v tistem strašnem poletju ‘45 slovenski Kajn zagrešil nad svojim bratom Abelom.

Kaj se je tu takrat dogajalo, ne bom govoril, saj verjamem, da je vsakemu izmed nas poznan potek komunistične revolucije in predvsem njen genocidni zaključek. Vnaprej tudi zavračam morebitne očitke o politizaciji današnjega dogodka. Vprašajmo se namreč, kaj sploh je politika! To ni nič drugega kot odnosi med različnimi družbenimi skupinami ali posamezniki v času in prostoru. Lahko bi jo opredelili tudi kot usmerjanje človekove [Stran 052]dejavnosti katerekoli vrste k določenemu cilju. Vse našteto pa se dogaja sleherni dan tudi v slovenskem prostoru in zato ne vidim razloga, da o tem ne bi govorili oz. analizirali vzrokov in posledic določenih dejanj posameznikov oz. družbenih skupin.

Teharje – kraj nesrečnega imena torej. Vsako leto hodimo na ta prostor. Nekateri smo, hvalabogu, premladi in nam ni bilo dano okusiti teh grozot na lastni koži. Mnogi izmed vas ste tu izgubili svoje najdražje oz. se je tu za njimi izgubila vsaka sled. Nekateri pa ste Teharje doživeli in k sreči tudi preživeli.

Moje osnovno vprašanje, s katerim si belim glavo praktično sleherni dan, se glasi: Zakaj smo Slovenci morali doživeti Teharje, Barbarin rov, Kočevski rog, Turjak, Vetrinj itd.? Mar se kolo zgodovine ni moglo zasukati drugače in nam prizanesti z vsemi temi strahotami? NE, dragi prijatelji, ni moglo iti drugače! Ob ljudeh, ki so se leta 1937 zbrali na Čebinah in ki so natanko štiri leta kasneje stopili iz sence v prvi plan s pištolo za pasom, enostavno ni moglo iti drugače! Kdo pa so ti ljudje sploh bili? Kako pa so ti ljudje razmišljali? Kaj pa so bili njihovi ideali, njihova hotenja? O čem so sanjarili?

Predvsem je na mestu ugotovitev, da so ti ljudje bili – DRUGAČNI. Tako zelo drugačni od vsega dotlej poznanega, videnega in, lahko rečemo, normalnega za te prostore. Celotna človeška zgodovina je večinoma ena sama kreacija. Ti ljudje pa so plavali proti toku. Uprli so se normalnosti in skušali obrniti ves svet na glavo. Česar sami niso mogli doseči oz. doumeti, so želeli uničiti, zbrisati z obličja zemlje. Njihov osnovni imperativ je bila totalna destrukcija vsega dotlej zgrajenega. V besedilu z naslovom »Revolucionarni katekizem« ruskega avtorja Bakunina je izražen ekstremni nihilizem revolucionarja Sergeja Gennadijeviča Nečajeva, ki razmišlja takole: »Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre, nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse!«. K temu resnično ni potrebno ničesar več dodati. Že če človek prebere zgolj ta citat, mu je jasno vse. Tu, v tem stavku se skriva odgovor na moje retorično vprašanje iz pričetka tega odstavka. Da, tudi v Sloveniji so živeli ljudje, ki so razmišljali natanko tako kot omenjeni Nečajev. Sami sebe so smatrali za tisto izvoljeno skupino, ki bo človeštvo končno popeljala v pravo smer. Imeli so se za absolutne gospodarje Univerzuma. Nad nami ni ničesar več – razen partije, ki pa je nezmotljiva. Za vsa svoja dejanja odgovarjamo zato edino partiji. Kjer ni Boga, je torej dovoljeno vse. Dovoljen je Barbarin rov pa Kočevski rog in dovoljene so tudi Teharje. Za osvojitev oblasti je dovoljeno izdati in z orožjem napasti lastni narod v najtežji uri njegove zgodovine. Dovoljena je laž. Dovoljena je manipulacija. Dovoljeno je najhujše morilce razglasiti za narodne heroje, dobre in poštene slovenske ljudi pa za barabe in narodne izdajalce. Dovoljeno je metati žive ljudi in ranjence v kraška brezna. Dovoljeno je odpeljati otroke na Petrička in dojenčke na žgočem soncu izstradati do smrti. Dovoljeno je odsekati duhovniku roke v zapestjih oz. mu s črepinjo vrezovati v hrbet srp in kladivo. In dovoljeno je pobiti na desettisoče svojih političnih nasprotnikov brez kakršnegakoli predhodnega dokaza krivde. Če nisi za komunizem, si pač izdajalec in avtomatično kriv! Vse to in še mnogo več je bilo dovoljeno oz., bolje rečeno, so si dovolili slovenski boljševiki.

Boštjan Zadnikar

Figure 39. Boštjan Zadnikar

Od teh strašnih časov je minilo približno 70 let. Piše se leto 2012 in Slovenija je danes povsem drugačna. Pa je res? Ne, to žal ni tako. Ljudje, ki so si tedaj dovolili izvajati teror in genocid nad lastnim narodom, so še vedno tu! Živijo med nami. Z drugimi imeni in priimki, toda s povsem identično miselnostjo in ideologijo. Še vedno nastopajo s pozicije moči, so skrajno oholi in arogantni. Zase so prepričani, da so absolutno superiorni nad vsem, kar na Slovenskem ne tuli v njihov rog. Vse te njihove značilnosti pridejo še mnogo bolj do izraza, če se slučajno zgodi, da se v kakšnem izmed mandatov po pomoti [Stran 053]znajdejo v opoziciji. Tedaj postanejo njihove frustracije neznosne, saj to resnično ni zanje. Kakor če mačku porežeš brke. Zanje je edino – OBLAST, OBLAST in še enkrat OBLAST! Zopet si dovolijo izreči in storiti čisto vse, kar jim pade na pamet.

Na letošnjem slovesnem odkritju kopije kipa talca v ljubljanski Gramozni jami je bil slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl, ki je hkrati častni meščan Ljubljane in tudi redni član SAZU – tiste institucije, ki naj bi oz. ki bi morala predstavljati nesporno elito naroda. Elito v vseh ozirih, tudi v moralnem. Govornik je poleg že ničkolikokrat slišanega poveličevanja NOB in očitno pod močnim vtisom neudeležbe partizanskih praporščakov na osrednji državni proslavi tiste ljudi, ki praporščakom niso izrazili dobrodošlice, imenoval z besedami »odpadkarski civilizacijski odpadki«! Po isti logiki smo torej tudi mi, vsi danes tukaj zbrani, ki ne nosimo rdeče zvezde v srcu, odpadki civilizacije. In takšno žalitev izreče sonarodnjakom ne neki od vina opiti klošar brez osnovne šole, temveč vrhunski intelektualec, član SAZU! To je dokaz, kam daleč seže ta rdeča ideologija – celo v akademske kroge.

Na letošnjo zadnjo avgustovsko soboto je bil na partizanski proslavi v Vojskem pri Kočevju slavnostni govornik predsednik stranke SD dr. Igor Lukšič, ki nam je med ostalim ponudil tudi tole svojo trditev: »Kardelj, Kidrič in komandant Stane so bili najboljši ljudje, ki jih je kadarkoli dala naša zemlja.« Človeku gre ob taki izjavi najprej na smeh, takoj nato pa se zresni, kajti zadeva ni niti malo smešna, temveč tragična. O Kardelju in Kidriču oz. o njunem medvojnem delovanju obstaja toliko različnih pisnih virov, dokumentov, dokazov in nespornih zgodovinskih dejstev, da lahko normalen, poudarjam, NORMALEN človek na osnovi vsega tega brez pomisleka zaključi, da sta bila Kardelj in Kidrič kvečjemu največja krvnika lastnega naroda, ne pa heroja. Bila sta tvorca oz. ideologa krvave boljševiške revolucije in najvidnejša člana KPS, ki je sprovocirala bratomorno vojno in tako potegnila v vrtinec smrti na desettisoče Slovencev. Kidrič je npr. na partijski konferenci leta 1942 na Cinku svojim tovarišem povedal tudi tole: »To je vojna za sovjetizacijo sveta. Po zmagi nad nacifašizmom bomo nevtralizirali tudi Veliko Britanijo in ZDA«. Bolj direktno ne bi mogel povedati prave resnice. Ko je Kardelj leta 1943 brigadirju Macleanu razlagal o komunističnem tisočletju, za katerega se borijo partizani, mu je jasno povedal, da so za njegovo dosego posvečena vsa sredstva. »Kdor se postavi po robu dosegi tega velikega cilja, ga je treba uničiti. Takšne žrtve so samo v blagor človeštva. Ali sploh lahko obstaja plemenitejši cilj, kot je ta?«, ga je vprašal Kardelj in mirno pogledal skozi svoja okrogla očala. To je zgolj en primer Kardeljevega razmišljanja. Da njegovih številnih depeš oz. pozivov na pobijanje in klanje Slovencev niti ne omenjam. Na knjigo, ki se pripravlja in ki bo opisovala vse dosežke komandanta Staneta, pa že z nestrpnostjo čakam. Tudi tu lahko torej ugotovimo, da te nevzdržne trditve zopet ni izrekel opiti klošar iz naše prejšnje zgodbe, temveč človek, ki se ponaša z doktoratom in ki je bil v prejšnjem mandatu celo šolski minister.

Priklon visoke umetnosti

Figure 40. Priklon visoke umetnosti Blaža Cedilnik

Na javni tribuni sredi meseca septembra, kjer so sodelujoči analizirali vzroke za sedanje katastrofalno stanje slovenske družbe, je sodeloval tudi predsednik stranke TRS in nekdanji varuh človekovih pravic, Matjaž Hanžek. V svojem ekspozeju se je med drugim tudi retorično spraševal, kako lahko tretjina slovenskega volilnega telesa izbere tistega vodjo, za katerega kar v treh knjigah jasno kaže, da je dobival milijone iz trgovine z orožjem. Volivce, ki so torej Janezu Janši omogočili, da ponovno postane premier, označi za, ne boste verjeli, LUMPENPROLETARIAT! Naj na tem mestu posebej opozorim na eno izmed temeljnih značilnosti boljševizma, ki se nekako glasi takole: »Kar delaš sam oz. kar velja zate, pripiši svojemu političnemu nasprotniku in to ponavljaj v [Stran 054]nedogled.« Takšno početje boljševiki označujejo z izrazom »taktika«. Tu bi lahko omenjal znane okoliščine, ki so Jankovićevi falangi omogočile uzurpacijo ene tretjine slovenskega parlamenta, pa jih ne bom, saj jih je dovolj dobro orisal že neidentificirani Tomaž Majer.

Petnajstega septembra smo v Kopru gledali proslavo ob obletnici priključitve Primorske matični domovini. Namesto dostojne obeležitve tega dogodka smo bili priča pravemu stalinističnemu mitingu z vso komunistično folkloro vred. Poleg starih slovenskih zastav z rdečo zvezdo so plapolale celo partijske zastave. Rdeča zvezda je bila povsod. Transparenti s slavospevi Titu. Vse je bilo rdeče. V prvih vrstah podmladek obeh opozicijskih strank – vsi v majicah z rdečo zvezdo. Bivša atletinja, zdaj Jankovićeva poslanka, si je nadela celo rdeče kavbojke. In kaj je povedal slavnostni govornik, predsednik republike dr. Danilo Turk? Predvsem to, da potrebujemo kompetentno vlado. Kar z drugimi besedami pomeni, da vlada, ki jo imamo, ni kompetentna. Vlada, ki je bila sestavljena po legalni poti in ki se že tričetrt leta na vse kriplje trudi, da slovenska barka, ki so jo na rob prepada spravili predvsem predsednikovi ideološki somišljeniki, ne bi potonila, je torej po predsednikovem mnenju nekompetentna. Resnično ne poznam civilizirane države, kjer bi predsednik republike vsako vaško veselico izrabil za napad na vlado, ki glede na okoliščine, v katerih se je znašla, dela vse za rešitev nacionalnega gospodarstva in prihodnosti Slovenije.

To je bilo zgolj nekaj primerov izjav ljudi, ki so danes še vedno tu med nami in ki s svojimi dejanji in besedami odločilno krojijo našo usodo. Iluzorno bi bilo pričakovati, da se bodo ti ljudje kdaj spremenili in uvideli svojo veliko zmoto. Nikoli in nikdar! In zakaj? Zato ker njih resnica in pravica ne zanimata. Oboje zanje enostavno nista vrednoti. Oni imajo svoj NOB. To je počelo vsega. To je njihov Betlehem. Slovenija se je po njihovem pričela 27. aprila ‘41 pod Rožnikom. Takrat se je dvignil slovenski narod oz. »v prevodu« Komunistična partija Slovenije. Oz., kakor je ‘43 v Loški dolini dejal politkomisar Ante Novak: »Ni važno, koliko ljudi ostane na tem teritoriju, ker za nas ni narod prav nič važen. Edino važno je to, da mi ostanemo in zavladamo.« Povsem enako razmišljajo tudi današnji slovenski neoboljševiki. Najhujša kazen, ki jih je lahko doletela, je samostojna slovenska država in prelom s komunizmom, uvedba parlamentarne demokracije. Zato oni te države ne marajo. Sovražijo jo. Če bi se pokazala priložnost, bi nas tisti hip potegnili nazaj v balkanski jugokotel, na zastavo prišili rdečo zvezdo in po pisarnah, uradih, šolah in vrtcih zopet razobesili Titove slike. Ker jim je iz rok iztrgal njihovo SFRJ, tako nečloveško, bestialno sovražijo Janeza Janšo.

Ker smo Slovenci torej obsojeni na sobivanje s temi ljudmi, ki se nekega dne ne bodo kar preselili npr. na rdeči planet, temveč bodo ostali tu, je naša prihodnost popolnoma negotova. Kot vse kaže, Slovenci zaradi te proklete revolucije nikoli več ne bomo normalen in enoten narod. Letos sem se sprehajal po nemških mestih, kot so Nürnberg, München, Stuttgart, Tübingen. Nikjer, prav nikjer nisem naletel na doprsne kipe Hitlerja, Gobbelsa ali Himmlerja. Celoten nemški narod je enoten v obsodbi nacizma. Pri nas pa nas boljševiki že 70 let prepričujejo, da ponoči sije sonce in da je tri plus tri enako sedem in pol. Mislim, da tako sprti, kot smo sedaj, nismo bili še nikoli. Stanje duha v slovenski družbi je postalo neznosno. Tako enostavno ne gre več naprej oz. tako kot narod ne moremo več naprej. Nujno bi potrebovali takojšnjo duhovno – moralno »arbitražo« od zunaj in posledično streznitev, katarzo. Nemški kancler Willy Brandt je leta 1970 padel na kolena v Varšavi kot znamenje velikega kesanja in spoštovanja do 56.000 žrtev varšavskega geta, ki so jih leta 1943 pobili nacisti. Le kdaj bomo mi dočakali podoben padec na kolena tu na Teharjah ali v Kočevskem rogu? Odgovor je več kot na dlani: nikoli, nikoli. Bog nam pomagaj!

Marija Zgonc – Kako velike reči nosimo v svojem spominu!

Figure 41. Marija Zgonc – Kako velike reči nosimo v svojem spominu! Blaža Cedilnik

[Stran 055]

7. Veliki slovenski spokorni čas

7.1. Spravna in spokorna procesija v Ljubljani 1943

Marijan Smolik

7.1.1.

Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je pozimi 1943 s pobožnostjo prvih sobot povabil svoje vernike, da bi s posvetitvijo Marijinemu Srcu izpolnili Marijino vabilo iz Fatime. To naj bi se zgodilo v nedeljo 30. maja, v soboto pred tem pa naj bi bil spokorni in spravni dan.

V Ljubljanskem škofijskem listu (št. 11, str. 51–53) je škof 7. decembra (na prvi petek, ko je bila že vpeljana pobožnost Jezusovemu Srcu) objavil uradno povabilo k novi pobožnosti, v različnih časopisih pa so njegovo vabilo objavili tudi vernikom (seveda zaradi okupacije takrat samo v Ljubljani in na Notranjskem in Dolenjskem).

Škof se je hotel navezati na posvetitev katoliške Cerkve in vsega sveta 31. oktobra 1941, ko je papež Pij XII. izpolnil Marijino naročilo trem otrokom v Fatimi na Portugalskem. »Fatimski dogodki« iz leta 1917 so postajali vedno bolj znani tudi med Slovenci. V Ljubljani je 1942 ponovno izšla obsežnejša knjiga salezijanca Srečka Zamjena »Fatima«, v kateri je tudi podatek, da je Marija proti koncu takratne vojne 13. julija 1917 omenjenim otrokom Frančišku, Jacinti in Luciji pokazala strahoto pekla: Bog hoče, da se ljudje spreobrnejo, če pa se ne bodo, »bo pod naslednjim papežem izbruhnila druga, še hujša vojska. Ko boste videli neko noč neznano svetlobo, vedite, da je to znak, ki vam ga daje Bog, da je blizu kazen za toliko njegovih zločinov: vojska, lakota, preganjanje Cerkve in papeža … Prišla sem, da dosežem posvetitev sveta mojemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo na prve sobote v mesecu. Če bodo poslušali moje želje, bo gorje odvzeto ali omiljeno … Končno bo moje brezmadežno Srce slavilo zmago«. To je razodela avgusta 1941 takrat že redovnica sestra Lucija škofu v Leiriji (kamor sodi Fatima); dostavila je: »Če se bo od Marije zahtevana posvetitev njenemu brezmadežnemu Srcu izvršila, se bo nato spreobrnila Rusija in bo svetu dodeljena doba miru.«

Omenil sem že, da je papež Pij XII. to posvetitev izvršil med radijskim nagovorom portugalskim katoličanom, škof Rožman pa je hotel temu pridružiti tudi svoje vernike, ki so tako trpeli v času okupacije in revolucije. Vsem je bila v spominu neznana svetloba v noči med 25. in 26. januarjem 1938, vidna po vsej Evropi, tudi v Sloveniji, ki pa so jo seveda racionalistično razlagali kot izredni severni (polarni) sij. Vidkinja Lucija je takrat še živela, vendar kot neznana navadna redovnica. Nihče ni mogel slutiti, da bosta Frančišek in Jacinta 13. maja 2000 razglašena za blažena ob navzočnosti sestre Lucije. Papež, zdaj blaženi Janez Pavel II., je to beatifikacijo sam opravil prav v Fatimi, ko se je hotel Mariji zahvaliti za srečen izid atentata nanj v Vatikanu 13. maja 1981 – datum 13. maj pa je bil obletnica prvega Marijinega prikazanja v Fatimi. Marijina napoved spreobrnitve Rusije se je uresničila z razpadom Sovjetske države, ki je nihče ni mogel pričakovati (prim. Leto

svetnikov 5 /Celje 2001/, 32).

V župnijah, kjer je bilo to mogoče, so 30. maja 1943 opravili osebno (družinsko) in župnijsko posvetitev Mariji, v mestu Ljubljani pa so se na to pripravili s posebno spravno in spokorno procesijo. Redki še živi udeleženci se tega spominjajo, zato me je urednik Zaveze prosil, naj bi oživil spomin na dogodke izpred sedemdesetih let.

7.1.2. Spokorna procesija

Ljubljanski dnevnik Slovenec je 1. junija (str. 3–4) in 2. junija (str. 2) objavil daljše poročilo o procesiji s fotografijami, na katerih so razpoznavni: rektor univerze dr. Milko Kos, prorektor teolog dr. Matija Slavič, pa tudi italijanski visoki komisar, generali in župan Leon Rupnik. V mesečniku Marijinih družb Bogoljub (1943, str. 154–156) je pod naslovom »Pretresljiv dan« opis procesije, ki jo je vodil škof s križem, bogoslovci pa so nosili podobo brezjanske Marije Pomagaj (ki je bila takrat že v stolnici). Poročevalec A. Č. (Anton Čadež) omenja, da je bilo v procesiji 25.000 vernikov, razvrščenih po župnijah z župniki s križem v rokah: »tri ure so korakale urejene množice in skupine mladine iz vseh šol z vseučiliščem vred proti cilju /na rakovniškem stadionu/. Po ulicah in prav tako na stadionu je odmevala molitev rožnega venca, petje Marijinih prošenjskih pesmi in litanij«. Škof je v govoru [Stran 056]omenil, da »so glas iz Fatime sprejeli tudi pri nas …« in nato opozoril na nujnost, ki je pogoj za uslišanje: »Varovati se moramo greha in se ne izgovarjati, da nismo tako hudi grešniki, kakor drugi in drugod. Kdor se s tem izgovarja, kaže, da se ne mara poboljšati. Kaj nam je torej storiti? Najprej moramo priznati, da smo Boga žalili. Koliko je greha med nami, ki je bil pred desetletji nepoznan! Drugo, kar Bog zahteva, če hočemo rešitev, je, da greh pustimo, zlasti tiste grehe, ki božjo pravičnost posebno izzivajo. Tretja zahteva, ki je še večkrat prišla iz ust Marije same v Fatimi, je zadoščevanje za lastne grehe in za grehe nespokorjenih, trdovratnih in zaslepljenih ljudi, da bi spregledali«. (Besedilo škofovega nagovora, ohranjenega v Nadškofijskem arhivu, je na koncu tega prispevka.)

Katehet na Bežigrajski gimnaziji dr. Janez Oražem je v svojih tipkanih Spominih (v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani) na str. 121 pretipkanega izvoda zapisal manj vesel spomin: »Najhuje je bilo s sicer tako lepo zamišljeno posvetitvijo Marijinemu srcu. V začetku je bila ideja še čista, bolj in bolj pa so jo najbrž pod pritiskom italijanskih oblastnikov ali lastni narodni gorečnosti vsaj nekateri izrabljali za politično diferenciacijo. Zato so se nam prijavljale za družinsko posvetitev tudi družine, o katerih smo upravičeno sumili, da gre zgolj za oportunizem ali skrivanje pravega obraza, ne pa za iskreno posvetitev. Nekatere očitne prevare so se pokazale po osvoboditvi. Najhuje smo bili zlasti kateheti in verni profesorji izpostavljeni ob spokorni procesiji na Rakovnik, ko smo grede po vsem mestu skušali ohraniti nekaj verskega, čeprav so se mnogi udeležili zopet iz samega oportunizma in skrivaštva. Najbolj pa smo bili razočarani, ko smo šele na stadionu pod Rakovnikom ugledali tudi oboroženo italijansko spremstvo škofa in slike Marije Pomagaj. Te slike še zdaj radi razkazujejo kot znamenje povezave verskih opravil z okupatorjem. Kakor je bila ideja lepa, je bila izvedba tragikomična. (Bog mi grehe odpusti – in Marija Pomagaj!) Podobno je bilo z nekaterimi posvetitvami po domovih in stanovanjih«.

Ob prelistavanju dnevnika Slovenec so mi padli v oči še nekateri dogodki tistih dni: Politik dr. Albert Kramer je umrl 26. maja, ob obletnici umora dr. Lamberta Ehrlicha pa je izšla knjižica o njem »Stražar naših svetinj«. Skladatelj Matija Tomc je zložil veličastno latinsko mašo V čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu in jo posvetil škofu Rožmanu. Izšla je lepo tiskana, takrat so jo tudi peli. (Po vojni mi jo je avtor, moj nekdanji dirigent v Zavodu Sv. Stanislava, poklonil v Domžalah, kjer je župnikoval.) Zdi se mi, da je pozneje niso več peli v stolnici, ker je bilo natisnjeno posvetilo za povojne razmere preveč »moteče«. Morda jo bomo pa le še kdaj smeli slišati.

 Ko so ob zaključku dvignili sliko Marije Pomagaj in jo ponesli za stolno
                        procesijo po zgornji cesti, so se vsi tisoči začeli ganjeni poslavljati od
                        svoje Zavetnice z mahanjem robčkov.

Figure 42. Ko so ob zaključku dvignili sliko Marije Pomagaj in jo ponesli za stolno procesijo po zgornji cesti, so se vsi tisoči začeli ganjeni poslavljati od svoje Zavetnice z mahanjem robčkov.

7.2. Rožmanov nagovor na Rakovniku

Glas Naše ljube Gospe Fatimske je po 25 letih prišel tudi med nas – in mnogi so z razumevanjem sprejeli in spoznali, da nosi v sebi rešitev sveta iz sedanjih stisk – tudi našo rešitev. Po Mariji Fatimski nas Gospod Bog opominja na nujnost, resnično nujnost, da se varujemo greha, ko je Gospod že vse preveč žaljen in da zadoščamo za tolikšne žalitve božje Dobrote in Pravičnosti z molitvijo in pokoro. [Stran 057]

Na ta božji opomin, ki je bil po Mariji vsemu svetu razodet, smo danes v spokorni procesiji prišli sem, da pred najbolj češčeno podobo Marije Pomagaj napravimo trdne sklepe za bodočnost, sklepe, da se bomo po božjem opominu ogibali greha in zadoščevali za vse žalitve, s katerimi se med nami Bog žali. Tako bomo storili, kar storiti moremo, da bo čim prej bila ura božjega usmiljenja za nas in ves svet.

Vem, da mnogi ugovarjajo, češ, mi pač res nismo toliko grešili, ne posamezniki, ne narod. Drugi so huje grešili, ti se naj spreobrnejo in svoje grehe pred Bogom in ljudmi popravijo.

Predragi v Gospodu! Dokler bomo tako govorili, se ne bomo spreobrnili. Dokler se bomo primerjali drugim, ki so morda pred Bogom več zakrivili, se ne bomo poboljšali, marveč lezli vedno globlje v grehe in kmalu dosegli tiste, ki jih imamo za večje grešnike.

Tudi mi smo grešili in še grešimo – tudi naš narod greši in sicer z novimi, še pred nekaterimi desetletji nepoznanimi grehi bogokletstva, sovraštva do Boga, z onečaščanjem Gospodovih dni, z nespodobno modo in vsemi sodobnimi vrstami nečistosti, s sovraštvom in grehi jezika. Kdor gleda v življenje, kakršno je, kdor zasleduje in posluša utripanje ljudskega življenja, vse to vidi in pozna. Kolikor smo mi in naše ljudstvo udeleženi na teh grehih, toliko smo sokrivi sedanjih stisk vojske – saj je mala fatimska Jacinta iz Marijinih ust povedala: »Vojske niso nič drugega kakor kazen za grehe sveta.« Hudi so grehi, ki so se delali in se še delajo, zato pa je tudi kazen huda.

 Dve uri in pol se je zlivala taka procesija na stadion pod
                     Rakovnikom

Figure 43. Dve uri in pol se je zlivala taka procesija na stadion pod Rakovnikom

Kaj nam je storiti? Trojno! Prvič: priznati, da smo grešili. Ponižno in skesano se potrkajmo na prsi in z izgubljenim sinom priznajmo: »Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj« /Lk 15,18/ in s cestninarjem v templju prosimo: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« /Lk 18,13/. Skesana ponižnost pritegne nase Boga, da se do nas skloni, nas usmiljeno sprejme in nas prizanesljivo sodi.

Drugo je, da moramo za naprej opustiti greh, se ga skrbno ogibati in varovati, da vnovič ne bomo Boga žalili, zlasti ne s tistimi velikimi grehi, ki izzivajo božjo Pravičnost, da nas kaznuje s tem, da moramo uživati grenke sadove lastnih grehov in lastne zlobe. Z drugimi besedami: spreobrniti in poboljšati se moramo – najprej mi sami in ne čakati, da se bodo drugi prej spreobrnili. Prav zaradi tega se je nebeška Gospa presvetega rožnega [Stran 058]venca šestkrat prikazala trem nedolžnim otrokom, da po njih opomni grešnike, naj se spreobrnejo. »Prihajam,« tako je zatrdila pri zadnjem prikazovanju, »da opozorim vernike, naj spremene življenje in naj ne žalijo več z grehi našega Gospoda.«

Tretje je, da moramo zadoščevati za vse grehe, za svoje in za grehe drugih, zlasti zakrknjenih grešnikov, ki z zlobno voljo Boga žalijo. Zadoščevati z molitvijo in pokoro. Zopet nam je mala Jacinta na bolniški postelji, s katere ni več vstala, povedala, kar ji je Marija razodela: »Marija Devica ne more več zadržati pravične roke svojega preljubega Sina, da bi sveta ne kaznoval. Treba je delati pokoro. Če se bodo ljudje spokorili, jim bo naš Gospod še prizanesel. Če pa ne bodo spremenili življenja, bo prišla kazen«. In vidite, prišla je – ker se ljudje niso spokorili. In če se tudi zdaj ne bodo, bo stiska vedno hujša in se bo človeški rod sam uničil v medsebojni borbi brez usmiljenja in brez pameti.

 Na čelu stolne procesije je ob odhodu zopet nosil križ prevzvišeni škof dr.
                     Gregorij Rožman.

Figure 44. Na čelu stolne procesije je ob odhodu zopet nosil križ prevzvišeni škof dr. Gregorij Rožman.

Zadoščevati hočemo. Najprej z molitvijo, Mati Marija sama želi, da to storimo z molitvijo rožnega venca. Radi ji obljubimo, da ga bomo molili, kakor že zdaj – zase, skupno v družinah in v cerkvah. Kdor ga začne prav moliti, ga vzljubi. Kako ne bi ljubili to, kar Marija ljubi! Pa tudi z drugimi molitvami, zlasti s tistimi, s katerimi skušamo nadomestiti slavo in češčenje, ki ga ljudje Bogu ne dajejo, pač pa ga kolnejo in sramote. Prav izrecno v spravo za to darujmo Bogu vse češčenje. Navadimo se, da zjutraj in zvečer s kratko mislijo obudimo željo, da bi se med nami slava in čast in češčenje božje vedno množilo in večalo in tako nadomestilo žalitve grešnikov. Zadostuje kratek vzdih, topla misel, da le pride iz srca, ki je voljno služiti Bogu in ga s tem častiti: Kolikokrat bijejo vsa srca na zemlji, tolikokrat Tebi, vsemogočni Bog, in Tebi, Mati Marija, vsa čast in slava!

Predragi v Gospodu! V naših rokah je, da skrajšamo dneve stiske in olajšamo gorje. Sami se resno in temeljito spreobrnimo, da bomo veselo in vztrajno po volji božji delali in živeli, za grehe nespokorjenih pa zadoščujmo z molitvijo in pokoro. To je naša verska in narodna dolžnost. Vzemimo jo resno in izpolnimo jo zvesto!

Lucija, ki je v Fatimi nebeško Gospo videla in z njo govorila, je nedavno zatrjevala, da Portugalska še ni dosti storila, da bi božjo Pravičnost popolnoma potolažila, še se mora v marsičem poboljšati in spreobrnjenje mora še več src zajeti. Če to velja o Portugalski, ki [Stran 059]se je popolnoma spremenila in kjer je ves narod z malimi izjemami v duhu spokornosti postal res Marijin narod – kaj velja šele o nas! O nas, ki komaj prvi korak k resnični spreobrnitvi začenjamo. Začeli smo s pobožnostjo prvih sobot, nadaljevali s pripravo na skupno posvetitev, ki bo jutri, današnja spokorna procesija je nov korak – a ne mislimo, da smo s tem vse storili. Nadaljujmo vedno boljše, vedno vestnejše in vedno resnejše. S te poti ne stopimo več, vztrajajmo na njej. Spreobrnitev mora biti trajna. Tu pred našo ljubljeno narodno svetinjo, pred milostno podobo brezjanske Marije Pomagaj, pred katero smo toliko molili, toliko milosti in pomoči dobili, sklenimo resno in trdno, da hočemo v bodoče živeti po božjih zapovedih, jih sebi in narodu izbrati za trdni temelj, na katerem bomo gradili lepše in srečnejše življenje in to zdaj jasno in glasno skupno obljubimo:

Marija, pomoč kristjanov!

V času, ko se posvečujemo tvojemu brezmadežnemu srcu, slovesno izjavljamo: Gospodovih dni ne bomo skrunili s hlapčevskimi deli in grešnim veseljem, temveč jih posvečevali, hodili k maši in pridigi. Bogokletna beseda ne bo prišla iz naših ust. Z grehi nečistosti ne bomo omadeževali svojih src. Zahtevam nespodobne mode se ne bomo vdajali, ker nočemo hudo žaliti našega Gospoda. Zakonsko in družinsko življenje bomo živeli tako, kakor Bog hoče. Ogibali se bomo grde sebičnosti in nizkega sovraštva, krivičnosti in grehov jezika. Skrbeli bomo, da izginejo ti grehi iz našega naroda. Molili bomo vsak dan rožni venec, zlasti po naših družinah. Zadoščevali bomo tudi naprej Jezusovemu in Tvojemu Srcu s pobožnostjo prvih petkov in prvih sobot. To bodi vodilo in pravilo našega življenja!

Marija, stoj nam ob strani! Pomagaj nam!

Amen.

 Pred oltarjem z Marijo Pomagaj je škof dr. Gregorij Rožman nagovoril zbrane
                     romarje.

Figure 45. Pred oltarjem z Marijo Pomagaj je škof dr. Gregorij Rožman nagovoril zbrane romarje.

[Stran 060]

8. Iskanja in besede

8.1. Zibel

France Papež

8.1.1.

Na podstrešju sem jo videl
po toliko letih,
v družbi starih, sivih stvari.
In mislim:
kje so otroške glavice,
ki so kipele
in počivale,
božansko mirne,
med temi ograjki!
Sladki sen – še vedno bdiš tu?
Podoba slovenske matere je še nad zglavjem,
čeprav obledela.
Otroci so šli v svet,
a tu je stara zibel,
deviško resnična podoba prvega doma,
nepozabne domačije
v tem svetu.

[Stran 061]

Zibel

Figure 46. Zibel Lovro Stanovnik

[Stran 062]

9. Prebudimo Slovenijo

9.1. Otočec II – Srečanje slovenskih kristjanov in ljudi dobre volje

Jožica Friedrich

9.1.1.

Po lanskem prvem zboru v organizaciji civilne pobude »Prebudimo slovenijo« na Otočcu in drugem novembra v Ljubljani je bil letošnji v soboto, 13. oktobra, spet na Otočcu. Udeležilo se ga je nekaj sto udeležencev in tudi pomembnih predstavnikov Cerkve in države. Program je povezovala gospa Jasmina Rihar. Za slovesen začetek je mladi baritonist Lucas Somoza Osterc z žarom zapel državno himno. Zbrane je v imenu organizatorjev pozdravil gospod Jože Strgar, sledili pa so pozdravni nagovori novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana, dr. Mihe Japlja, gospoda Jožeta Žaklja iz Argentine in evropskega poslanca ter predsedniškega kandidata dr. Milana Zvera. Osrednji govorec, literarni kritik in raziskovalec dr. Matija Ogrin, je predstavil položaj kristjanov v slovenskih razmerah v govoru s pomenljivim naslovom »Trud brez uspeha in vendar življenje polno smisla«. Sledila so krajša razmišljanja strokovnjakov za posamezna področja. Poslanec dr. France Cukjati je govoril o politiki, antropolog dr. Jože Ramovš o kristjanu kot poštenem državljanu, profesor filozofije dr. Ivo Krže o krizi družine kot materi vseh kriz, profesorica Vlasta Sagadin o slovenskem šolstvu, uspešni podjetnik Japec Jakopin o slovenskem gospodarstvu, odvetnik Ivan Kukar o pravu in gospodarstvu, profesorica Helena Jaklitsch o slovenskem zgodovinopisju med znanostjo in ideologijo, pravnik in publicist Miha Movrin o ljubezni in kritičnosti do Cerkve in pisateljica Berta Golob o maternem jeziku.

O dogodku so kratko, a dobrohotno poročali med drugim tudi na TV Slovenija 1 pri večernih poročilih. Spodaj v celoti navajamo govore dr. Ogrina, dr. Cukjatija in gospe Helene Jaklitsch. Vsi govori v pisni obliki kot tudi v obliki video posnetkov pa so dostopni na spletnem mestu http://www.prebudimoslovenijo.si/.

Čakajoč na besedo – Ljudje, ki bi radi z njo pomagali prebujati slovenski
                        narod, ne iz spanja, ampak iz morečih sanj, ki so se vsako jutro spreminjale
                        v resničnost in nas pohabljale

Figure 47. Čakajoč na besedo – Ljudje, ki bi radi z njo pomagali prebujati slovenski narod, ne iz spanja, ampak iz morečih sanj, ki so se vsako jutro spreminjale v resničnost in nas pohabljale

[Stran 063]

Sejalci dobrih semen – Besedniki na Otočcu II. Od leve: Mihael Japelj,
                        Vlasta Sagadin, Ivan Kukar, Japec Jakopin, Ivo Kerže, Berta Golob, Helena
                        Jaklitsch, France Cukjati, Jože Strgar, Matija Ogrin, Miha Movrin in Jože
                        Ramovš

Figure 48. Sejalci dobrih semen – Besedniki na Otočcu II. Od leve: Mihael Japelj, Vlasta Sagadin, Ivan Kukar, Japec Jakopin, Ivo Kerže, Berta Golob, Helena Jaklitsch, France Cukjati, Jože Strgar, Matija Ogrin, Miha Movrin in Jože Ramovš

9.2. Trud brez uspeha in življenje, polno smisla

Matija Ogrin

9.2.1. O delu za skupno dobro v času krize slovenstva

Kdor želi kaj dobrega narediti, se ozira v resničnost okrog sebe, da vidi, kaj je možno storiti; ozira pa se tudi vase, vrača se v svoje srce in v svoj um, da tam prejme spoznanje, kako naj deluje, kakšna naj bo mera njegovih dejanj.

Tudi v tem premišljevanju o delu za skupno dobro bomo ravnali tako, da se bomo ozirali okrog sebe, še bolj pa vase, v notranjost. Vsaj dotakniti se želimo namreč nekaterih temeljnih vprašanj, kakor so: Kaj ob delu za skupno dobro pomeni biti slovenski katoličan? Kaj za nas pomeni, da so naše vrste maloštevilne in da smo »mala čreda«? Ob čem meriti svoj dosežek ali uspeh, ki se navzven pogosto kaže kot neuspeh? In kako upati, da je ob vsem tem mogoče živeti življenje, polno smisla?

Preveč vprašanj za eno kratko predavanje – toda vredno se jih je vsaj dotakniti, ker stojijo v ozadju domala vseh mnogolikih položajev v prizadevanjih za skupno dobro.

9.2.2. I

Ko danes govorimo o krizi, največkrat mislimo na ekonomsko krizo. Toda nekateri pojavi v naši stvarnosti so tako resni in daljnosežni, da je v njih treba videti nič manj kot krizo slovenske zavesti, t. j. duhovno krizo Slovencev, najbrž bi smeli kar reči, da kažejo – krizo slovenstva. Naštejmo nekaj od teh stvari, ki so po naši pameti simptomi krize slovenske zavesti.

– Pomislimo na razne oblike diskontinuitete v naši kolektivni zavesti. Denimo, da je neka raziskava ob 20. obletnici slovenske samostojnosti pokazala, da velika večina mladih ni vedela, da je osamosvojitev Slovenije pripravil in izpeljal Demos; pač pa so z našo osamosvojitvijo mladi v anketi tesno povezali osebo tedanjega predsednika republike.

– Pomislimo na falzificirani enobejevski mit, ki ga zadnjih deset let bolestno prikazujejo kot temelj slovenske državnosti, popolnoma odtrgano od resničnosti (ki je bila povsem drugačna). Če neki večji del skupnosti sprejema tako daljne izmišljenine, je v tem treba [Stran 064]videti znamenje resne, krizne oddaljenosti od resničnosti.

– Pomislimo na zamenjevanje vzroka s posledico: mnogi ljudje danes ob težki socialni problematiki porečejo: država ni preprečila zlorab, ni preprečila kraje skupnega premoženja itn. Oblastniki niso hoteli. Ti naj bi bili torej vzrok socialnih stisk, vsepovprek. Toda to, da neki politiki »niso hoteli« preprečiti kraje, je v resnici posledica zavestnih političnih odločitev levih strank, njihovi nameni in odločitve pa so tukaj vzrok. Toda ker mnogi tega vzroka nočejo videti, postavljajo na njegovo mesto posledico.

– Pomislimo, kako hitro so mnogi naši ljudje pozabili na tako otipljive reči, kakor je bilo nasilje prejšnjega, totalitarnega režima, denimo, njegovo vseprisotno ovaduštvo, njegov kapilarni nadzor v podjetjih in šolstvu, njegovo preganjanje drugače mislečih. Ob tem pa hkrati jugonostalgija, idealiziranje totalitarne preteklosti itn. Takšna pozaba še nedavnega totalitarnega nasilja in hudodelstev pač že meji na hotenje: ne videti, ne slišati, ne umeti, ne sprejeti, ne biti v stiku z resničnostjo. Pomanjkanje stika z dano resničnostjo, življenje v milnem mehurčku ideologij je zlasti pri mnogih t. i. intelektualcih prignano do te stopnje, da pri njih peša zdravorazumsko vzročnoposledično sklepanje. Kakšne posledice bo neka odločitev imela? Kaj pride iz tega, kaj pride iz onega? Čut za posledičnost je danes oslabljen. Zavest, da imajo dejanja posledice, tudi takšne, ki si jih ne želimo, je bila pri naših slovenskih prednikih zelo močna. V slovenski verski literaturi 18. in 19. stoletja, denimo, je pri meditaciji o štirih poslednjih stvareh pogosto z barvitimi podobami orisana »dolina Jozafat«– namreč znameniti svetopisemski topos, ki je uvod v poslednjo sodbo. V dolini Jozafat, kjer se zberejo ob koncu časov ljudje vseh rodov in jezikov, se ni moč nikamor skriti ali ubežati, marveč se tam razkrijejo pred vsem svetom vsačlovekova dela, misli in hotenja, vsa resnica o njegovem žitju in bitju. Slovence mnogih generacij je vsaj občasno spremljala ta živa misel – da vsakogar med nami, tudi »mene«, čaka vstop v »dolino Jozafat«. In danes? – Kaj naj sploh rečemo? Niti toliko vzročnoposledične pameti ponekod ni, da bi ljudje razumeli, da če bo kašča prazna, iz nje ne bo več mogoče jemati. Da, tako se zdi: ko izgine misel na poslednje stvari in na večno povračilo dobrega in hudega, navsezadnje prej ali slej zakrni tudi praktična zavest, da imajo naša dejanja posledice.

Vse to žal še kako je očitno znamenje duhovne krize naše narodne skupnosti. Znamenje mrtvila. In kakor drži, kar je filozof Milan Komar zapisal o poti iz mrtvila – da je edina pot iz mrtvila razmah človekovega duha, to je, razmah uma in volje v stiku z resničnostjo – prav tako velja tudi nasprotno, da je mrtvilo le druga beseda za upad uma in volje, za upad stika z resničnostjo. Ko začne temneti spoznanje o resničnem, začne zamirati tudi spoznanje o dobrem in pravičnem.

Matija Ogrin – prvi po vrsti (po prepričljivosti besede so bili vsi
                        prvi)

Figure 49. Matija Ogrin – prvi po vrsti (po prepričljivosti besede so bili vsi prvi)

[Stran 065]

9.2.3. II

Sredi takšne krize nam je živeti in delovati. Z zunanjega, izkustvenega gledišča to za kristjane pomeni predvsem, da so s svojimi cilji in prizadevanji v sedanji družbi največkrat – manjšina. Da torej obstajajo le kot »mala čreda«, če uporabimo evangeljski izraz. In ker kristjani kot manjšina, ki sledi nekaterim absolutnim vrednotam, delujemo v svetu relativizma, pogosto izkušamo neuspeh za neuspehom. Za kristjane v politiki, denimo, so lahko dolgi meseci dela, včasih cela leta, v enem samem trenutku izničeni. Kot da so bili meseci in leta trdega dela – zaman. Veliki napori – kakor da bi izpuhteli v brezdno naše kolektivne nerazsodnosti in duhovnega kaosa. Toda kristjani v politiki so le najbolj izpostavljen in viden primer. Na mnogih drugih položajih v družbi izkušamo manjše ali podobne boje, katerih končni izid se po vsem sodeč kaže kot – neuspeh. Vsaj navzven je tako videti.

Kakšen pa utegne biti notranji pogled na to isto situacijo?

9.2.4. III

Tu vas poprosim, da se spomnite nekega evangeljskega odlomka. Farizeji, ki iščejo, kako bi Jezusa zavrnili, porečejo: »’Ti pričuješ sam o sebi. Tvoje pričevanje ni resnično.’ Jezus je odgovoril in jim rekel: ‘Tudi če jaz pričujem o sebi, je moje pričevanje resnično’,« – in zdaj sledi bistveni del odgovora: moje pričevanje, pravi Jezus, »je resnično, ker vem, od kod sem prišel in kam grem.« (Jan 8,14) Biblicisti pravijo, da se v tem stavku izraža star obrazec iz svetopisemskih knjig, s katerim so potujočega tujca povpraševali o njegovi istovetnosti: od kod prihajaš in kam greš? To je bilo določilno vprašanje identitete. Jezus da temu vprašanju nov pomen, kajti on pričuje o sebi kot Bog, njegova vednost je vzvišena nad vsak dvom. Toda kljub svoji ontološki vzvišenosti je uporabil starodaven obrazec osebne istovetnosti: »Vem, od kod prihajam in kam grem.«

Samo Jezus v polnosti ve za svoj izvor in svoj cilj. Mi drugi pa ju moramo šele iskati in odkrivati. V tem je kajpada velikanska razlika. Toda čeprav ta stavek za Jezusa pomeni nekaj drugega kakor za nas, je v njem izoblikovan temeljni princip človekove identitete (saj je bil Jezus tudi človek): zavest nepretrgane kontinuitete o lastni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Kdor se tako zaveda svojih izvorov ter preteklosti, svojega tu in zdaj ter svoje poti v prihodnost, za njega res velja, da ve,od kod prihaja in kam gre, tak človek je istoveten sam s sabo, in – kakor bi rekel Komar – stoji na svojem. Zato ne potrebuje aplavza drugih, ni odvisen od hvale ljudi, ker je ukoreninjen v resničnosti.

V moči krščanske vere zaupamo, da prihajamo iz Božje stvarjenjske zamisli in da gremo proti absolutnemu cilju v večnosti ter da so zato temelji naše identitete položeni v presežno, v skrivnost. Toda ker smo ustvarjeni kot telesna in časovna bitja, našo istovetnost bistveno dograjujejo in podpirajo tudi časovne prvine: naša osebna ter skupna zgodovina, naša konkretna sedanjost, naša s skrbjo pričakovana prihodnost. To ni nič abstraktnega, marveč pomeni mnogo zelo konkretnih stvari: če hočemo vedeti, od kod prihajamo, se moramo med drugim spomniti na to, da so bili naši predniki – vsaj večinoma – eno ali dve generaciji nazaj še vsi kmetje; da so bili zelo povezani z zemljo in s kmečkimi izročili; da so bili vsi deležni katoliške vzgoje in so prejemali zakramente. Itn. Če hočemo vedeti, od kod prihajamo, se moramo spominjati, kaj vse se nam je katoličanom kot skupnosti zgodilo v času revolucije in totalitarne dobe. Kdor se trudi, da živi v trirazsežju svojega človeškega časa, ta dejansko ve zase, je istoveten s sabo, je priseben in pri stvareh – je navzoč v resničnosti. Neštete drobne niti naše istovetnosti nas vežejo na brezštevilne drobce resničnosti, na našo osebno preteklost, družino in rod, skupnost, deželo, slovenski narod, zgodovino …

9.2.5. IV

Nemški mislec Josef Pieper pravi o kreposti razumnosti tako: »Prvenstvo razumnosti pred drugimi glavnimi krepostmi pomeni, da uresničevanje dobrega predpostavlja poznavanje resničnosti. Delati dobro zna le tisti, ki ve, kakšne so stvari in kako je z njimi.« Za uresničevanje dobrega je neogibno potrebno, da se naše ravnanje sklada z realno situacijo. Če otrok prosi za jajce, mu ne bomo dali škorpijona. Najprej moramo videti resničnost, šele nato lahko v skladu s tem naredimo kaj dobrega. To se zdi preprosto. In vendar mnogi ravnajo nasprotno, denimo v nezaslišani izjavi glede Hude jame ali v trditvi, da naj bi Hitler ne imel nikjer tako dobrih posnemovalcev kakor pri Slovencih – s čimer je avtor te izjave udaril ves slovenski narod. Teh ljudi primarno ne zanima resnica, ampak jih giblje ideologija.

Kristjana, ki se trudi za skupno dobro, pa privlači resničnost sama, da bi v nji lahko uresničeval dobro. Resničnost zanj ni nema, ampak ga nagovarja. Kristjan sluti, da za resničnostjo [Stran 066]stoji Bog, ki je v globino stvari položil neizčrpni smisel. Stvari kristjana nagovarjajo s tem smislom, to je, s tihim glasom vrednot. Ko si prizadeva za skupno dobro, sodeluje z naravnim redom, položenim v stvarnost, nanj odgovarja s svojim življenjem. Kdor je, denimo, kakor koli pomagal pri referendumu o t. i. družinskem zakoniku, je gotovo čutil, da brani mesto družine in človeka nasploh v naravnem redu Stvarstva. Za svojim delom, za svojimi prizadevanji čuti neizčrpno trdnost naravnega reda, ki ga skuša braniti in udejanjati v skupnem življenju. Zato ga neuspehi ne zlomijo, kajti njegova notranja trdnost se opira na trdnost stvarjenjskega reda. Kristjan, ki se trudi za skupno dobro, živi v intimnem in razboritem stiku z resničnostjo, zato sliši glas, ki prihaja iz stvari, in ob tem se njegov duh široko razmahne, ker ga navdaja privlačna sila vrednot. Edith Stein je o duhu dejala: Duh je smisel in življenje v polni realnosti; bolje rečeno, je življenje, polno smisla. Da, kadar naš um razbira globoki smisel stvarnosti, ker je učljiv in posluša glas vrednot, in kadar naša volja sledi temu spoznanju s primernimi dejanji – takrat je naš duh gotovo v polnem razmahu, takrat je življenje polno smisla. Gotovo so tu tudi borbe in »neuspehi«. Toda ti se ne dotaknejo skritega, trdnega temelja, iz katerega tak človek deluje. Tudi ob neuspehih tak človek ostane srčen, kar pomeni: neuspehe prenaša kot udarce in rane zaradi dobrega, za katero se trudi. Dobro, katerega se trdno oklepa,daje njegovemu življenju trdno podstavo smisla.

9.2.6. V

»Neuspeh« kristjana v trudu za dobro je namreč samo nemočen človeški izraz za to, da uspeh pogosto nima takšne neposredne oblike, kakor jo pričakujemo sami in si je želimo, ampak se uspeh naših prizadevanj lahko kaže na povsem drugih področjih ali po časovnem zamiku ali pri osebah, pri katerih tega sploh ne bi pričakovali. Trud za dobro ima nepredvidljive sadove, nad njimi ne gospodarimo mi, marveč nekdo drug.

Kdor ve, od kod prihaja in kam gre, se zaveda, da so bili pred nami drugi ljudje v zgodovini Slovencev, ki so se stanovitno oklepali dobrega,t. j., ki so vztrajali v resnici in dobrem. Mnogi od njih so v času komunistične revolucije za svojo stanovitnost utrpeli najhujšo usodo. Komaj predstavljivo. Njihova zunanja usoda se zdi, po človeško gledano, največji možni neuspeh. Njihova imena so bila prekleta, njih dela zasuta z molkom ali potvorbo, njih grobovi so neznani.

Največji možni »neuspeh«.

In vendar more biti njihova zgodaj dopolnjena mladost (Z. Simčič) vir življenjskega vzgona vsakomur, kdor je odprt za nepotvorjeno resnico dejanskih stvari. Posebna odlika teh ljudi je med drugim ta, da so vedeli, od kod prihajajo in kam gredo, in za nobeno ceno niso hoteli storiti dejanj ali privolitev, s katerimi bi to védenje izgubili. Če bi ti ljudje začeli sodelovati z revolucionarnim prevratom slovenskega sveta ali vanj privolili, bi s tem pretrgali vez s svojim slovenskim krščanskim izročilom, vez s svojim svetom – in potem bi ne vedeli več, od kod prihajajo in kam gredo. Pretrgali bi svojo povezanost s tem, kar nas je v stoletjih izoblikovalo v narod; in bi ne vedeli več, kdo so. Velik del slovenskega naroda je danes dedič tistih, ki so prav to vez na razne načine pretrgali, bodisi dejavno ali s privolitvijo ali z opustitvijo – in zato danes velik del slovenskega naroda ne ve, od kod je prišel in kam gre.

Ne verjamem, da je mogoča kakšna prenova Slovenije, vredna te besede, brez vitalne oživitve prav tega vprašanja. Kakšno in čigavo izročilo nadaljujemo, kar tudi pomeni: kakšno izročilo obnavljamo, prenavljamo, da ga lahko nosimo v nov čas.

9.2.7. ***

Vprašanja o dediščini, kontinuiteti in prenovi ni mogoče reševati drugače kakor osebno. Seveda mora osebni premislek mnogih privesti na koncu tudi do ustreznih strukturnih, pravnih dejanj. Toda začeti se mora na osebni ravni, v naši notranjosti, kakor vsaka prenova. Zato naj to razmišljanje sklenem z odlomkom iz baročnega rokopisa Adama Skalarja iz leta 1643, kjer je to veliko vprašanje o istovetnosti kristjana prvikrat vstopilo iz evropske asketike v slovensko duhovno izročilo. Takole zapiše Skalar po sv. Bernardu in sv. Bonaventuri v svojem rokopisu:

»’Toje premišluvajnje se ima nad tabo začeti, de ti nikar na druge reči na misliš inu sam sebe pozabeš.’ Zakaj pravi on: ‘Veliko ludi znajo velike reči inu je žele vedit, ali sami sebe na znajo inu na spoznajo, na druge gledajo inu sami sebe pozabijo, Boga v zunanih rečeh išejo inu te znotrajne zamude.’ Zato čem jest od teh unanih reči na te znotranje priti, inu od teh na te visoke se ugniti: kam jest grem, od kod sem inu kaj sem, inu taku skuzi spoznajne moje na to spoznanje božje se vzigniti.«

12. okt. 2012, na god sv. Serafina Montegranarskega

[Stran 067]

9.3. Politika, kaj je to?

France Cukjati

9.3.1.

Kaj je politika? Je to skrb za skupno dobro? Skrb za družbo, za narod, za državo?

Ko bi le bilo vedno tako! Pogosto, prepogosto je v bistvu le skrb za lastno korist. Seveda na škodo države in državljanov.

Tudi za politiko in politike velja, »po njih delih jih boste spoznali«. In dela neke zavržene politike se še nikoli niso tako razgalila, kot letos, v letu 2012, ki si ga bomo za vedno zapomnili.

Že pred več kot desetimi leti so nekateri kritični ekonomisti javno opozarjali, da se je slovenske države polastila ozka klika, ki ima svoje lovke v gospodarstvu, politiki, bančništvu, sodstvu in medijih. »State capture«, ugrabitev države, so ponavljali, pa jih uradna politika ni hotela slišati.

Ko je dr. Lovro Šturm leta 2010 (Reporter, 19. 4. 2010) obelodanil svojo trditev, da je največji problem Slovenije v kompleksni »kleptokraciji«, to je vladavini predrznih, brezobzirnih zmikavtov, ki iz ozadja vlečejo glavne poteze in živijo kot paraziti ob državnih bankah, so mu slovenski dnevniki namenili le žaljivo norčevanje.

Maja lani pa je Komisija za preprečevanje korupcije v svojem letnem poročilu že opozorila, da je omejevanje sistemske korupcije za Slovenijo ključnega pomena, saj – citiram – »Pri sistemski korupciji /…/ gre za stanje, ko posamezniki ali interesne skupine /…/ ustvarijo okolje, v katerem načrtno in sistematično izkoriščajo institucionalne organizacijske, kadrovske ali druge mehanizme moči za uresničevanje koruptivnih, nezakonitih, neetičnih, kriminalnih in drugih podobnih namenov in ciljev. /…/ To je okolje, v katerem organizacija, institucija oziroma sistem dejansko postane ujetnik/plen (»state capture«) posameznikov, interesnih skupin oziroma klik, ki delujejo v lastnem ozkem interesu.«Tako torej Protikorupcijska komisija v svojem poročilu za leto 2010.

Od osamosvojitve dalje smo morali slovenski davkoplačevalci kar naprej dokapitalizirati Novo Ljubljansko banko, pa nikoli nismo vedeli zakaj. Še letos spomladi so tekle razprave, ali bo potrebna ponovna dokapitalizacija s tristo ali celo 450 milijoni evrov. Potem pa se je nenadoma odprlo brezno večmilijardne luknje. Še v sanjah si nismo mislili, da smo tako izropana država.

In kam je šel ta denar? V Nemčijo, ki je naša največja gospodarska partnerica, je šlo lani iz Slovenije 20 milijard evrov, v Luksemburg, ki je 160-krat manjši od Nemčije, pa 21 mi-lijard. Ne vemo pa, koliko denarja je šlo na primer na Ciper, s katerim praktično nimamo nobenih omembe vrednih blagovnih menjav.

Izropanega denarja ni več v Sloveniji. So pa v Sloveniji še lastniki tega denarja in tisti, ki so organizirali, izvajali in pomagali pri tem ropanju. Nekateri še vedno zasedajo pomembna mesta v bančništvu, politiki, medijih ali pri drugih vzvodih oblasti. Nekateri bodo ponovno kandidirali in bodo ponovno izvoljeni – v posmeh vsem nam, ki smo ob osamosvojitvi sanjali o pravični državi.

Kako je to mogoče?

Na zadnjih volitvah je bila volilna udeležba v tradicionalno slovenskih okoljih 30%-na, na mestnih voliščih, kjer je nova leva stranka prepričljivo zmagala, pa 80 ali celo 90%-na. Pa tega nisem zvedel iz Majerjevega pisma, ampak so mi še isti večer na dan volitev povedali naši člani volilnih komisij.

In tu smo pri tistem usodnem stališču, ki se glasi: »Mene politika ne briga, volitve me ne zanimajo!« To je tako, kot če bi vas sredi noči žena zbudila in rekla: »Ti, nekdo hodi po dnevni sobi in odpira predale, kjer imamo spravljen denar za – kurilno olje (otroke, hišo …),« vi bi pa zamahnili z roko in rekli: »Pusti me! Mene ne briga, kaj delajo!«

Če nas ne briga politika, nas mora pa brigati usoda slovenskega naroda ali vsaj bodočnost naših lastnih otrok. Lani se je dolg državnega proračuna povečal za več kot 3 milijarde in je ob koncu leta znašal 15 milijard. Če pa k temu prištejemo še večmilijardno bančno luknjo, potem je vsakega državljana, vsakega našega otroka država že zadolžila za 10.000 evrov.

Vlada se očitno zaveda, da bančnega sistema ne bomo mogli sanirati, če ne ustanovimo slabe banke in razkrinkamo omrežja, ki je državne banke spremenilo v svojo samopostrežno. »Rešitev ni le očistiti banko slabih terjatev, ampak tudi slabih ljudi,« pravi Bečir Kečanovič iz protikorupcijske komisije. Predsednika protikorupcijske komisije pa skrbi, »da si ob iskanju rešitev za sanacijo bank ne bomo pripravljeni priznati globine problema, [Stran 068]ki je v delu povezan s sistemsko in politično korupcijo. Prvi korak k reševanju problema je, da ga priznaš. In v Sloveniji tega koraka še nismo naredili – ne lastniki, ne same banke, ne regulator bančnega sistema«, pravi Goran Klemenčič

In še kako prav ima!

Takoj ko je vlada omenila namero ustanovitve slabe banke, na katero bi prenesli slabe terjatve, s čimer bi se razkrili nečedni posli tranzicijskega omrežja, je završalo v opoziciji in v strukturah tega omrežja. Bančna luknja je naenkrat postala minorna, sama zamisel slabe banke pa neumna, čeprav so tudi Nemčija, Irska in druge države tako sanirale in prevetrile svoje banke. Zopet doživljamo široko aktiviranje politične, medijske in kvazi strokovne kritike, da se le ne bi nič spremenilo in ne bi kdo motil koruptivnega omrežja.

No, pa smo pri temeljni značilnosti slovenske politike.

Vaclav Havel, nekdanji češki disident in kasneje predsednik države, je v svoji knjigi Moc bezmocnych zapisal: »Življenje v tem (posttotalitarnem) sistemu je pretkano skoz in skoz s pletenino hinavščine in laži. /…/ Oblast /…/ ponareja preteklost, sedanjost in prihodnost. Ponareja statistične podatke. Ustvarja lažno podobo …« Potem pa dodaja: »’Življenje v laži’ pa ne prenese sobivanja z ‘življenjem v resnici’. /…/ Tako dolgo, dokler ‘življenje v laži’ ni soočeno z ‘življenjem v resnici’, ni videti nobene perspektive, ki bi to zlaganost lahko razkrila.«

To, kar je Vaclav Havel zapisal za češki komunizem leta 1978, velja za Slovenijo še danes.

Samo droben primer, ki ga je opazil tudi Reporter. Sedanji predsednik države je nekoč javno izražal nezadovoljstvo, da je Cerkev aktivna na humanitarnem področju. Sedaj pred volitvami pa je nenadoma odlikoval glavnega tajnika Slovenske karitas za – kot je rekel – »požrtvovalno in uspešno delo pri uresničevanju človekoljubnega poslanstva Slovenske karitas«. Kako lahkotno neka politika prilagaja svoje barve in svoje vrednote dnevnopolitičnim potrebam, poznamo še iz časov Tita. Šele 30 let po vojni je za NOB priznal: »Bila je torej državljanska vojna. No, med vojno o tem nismo hoteli govoriti, ker nam to ne bi koristilo.«

Vaclav Havel temu reče ‘življenje v laži’, ki v Sloveniji še vedno duši resnico. Pa ne samo resnico o dogodkih polpretekle zgodovine, ampak tudi resnico o stanju sodstva, bančništva in korupcije. Koliko energije se še vedno troši za snovanje lažnih afer in za ohranjanje zaprtega medijskega prostora? Kako trdovratno so nam državne banke prikrivale vzroke nenehnih potreb po dokapitalizacijah? In kako orkestrirano se javlja nasprotovanje ustanovitvi slabe banke, da ja ne bi prišla na dan imena tistih, ki so odobravali, in tistih, ki so prejemali stomilijonske kredite na ‘lepe oči’.

Tranzicija še ni končana. ‘Življenje v laži’ še kar traja in resnica še zdaleč ni splošno sprejeta. Spopad med resnico in lažjo pa se celo zaostruje, ker med njima ni možna sprava. Pomiritev, ki bi jo kupili z umikom resnice, ne bi bila pomiritve, ampak še globlja ujetost v laž.

»Le resnica vas bo osvobodila!« To ne velja le za posameznega človeka, ampak tudi za človeško družbo, za narod, za državo. Le ob spoštovanju resnice je možna pravičnost. Le če spoznamo in priznamo resnico o človeku, o njegovih dejanjih in hotenjih, ga lahko razumemo, mu ustrezno pomagamo in smo do njega pravični. In le če spoznamo in priznamo resnico o stanju v državi, v gospodarstvu, bančništvu, politiki, sodstvu itd., smo lahko v svojih sodbah in ukrepih pravični in učinkoviti.

Iskati resnico, jo sprejeti in v skladu z njo ravnati pravično – to je tisto, kar danes potrebuje slovenska politika in kar se pričakuje od slovenskih politikov. Politiki pa smo mi vsi, ki imamo volilno pravico, s tem pa možnost vplivati na zmago resnice in pravičnosti. Ta odprta možnost delovanja za skupno dobro nam ni v breme, ampak je del našega veselja in optimizma.

Pred več kot 2300 leti je grški mislec Aristotel rekel, da so pošteni ljudje tisti, ki jim je v užitek delati dobro. Še več! Človek, ki naredi dobro stvar, pa pri tem ne uživa, po njegovem ni dober človek.

Nas torej, ki smo danes prišli na Otočec, stanje v državi, iskanje pravične rešitve in sploh politika – z volitvami vred – zelo zanima. Pa ne kot dolžnost in breme, ampak kot veselje in strast odkrivati resnico in se zavzemati za pravičnost.

[Stran 069]

9.4. Slovensko zgodovinopisje med znanostjo in ideologijo

Helena Jaklitsch

9.4.1.

V Sloveniji se že vse od osamosvojitve (pa tudi že nekaj let pred tem) ukvarjamo s tem, ali je bila naša, predvsem polpretekla, zgodovina že napisana ali ne. Na eni strani so tako predvsem tisti, ki so svoje privilegije utemeljili na interpretaciji zgodovine, kot jo je dalo povojno, z ideologijo prepleteno, zgodovinopisje. Ti so prepričani, da je zgodovina nekaj, kar se napiše enkrat za vselej. Pri tem kažejo na skladovnice knjig, izdanih po vojni, v katerih je, po njihovem mnenju, napisano vse, kar je za slovensko zgodovino pomembno. Vsak poskus ponovne interpretacije doživlja zato z njihove strani ogorčene napade. Na drugi strani pa predvsem mlajše generacije zgodovinarjev odkrivajo, da spoznanja o preteklosti ne morejo biti dokončna in da vsak na novo odkrit vir dopolni podobo časa, ki ga preučujejo, pri čemer se opirajo na znanstvene pristope raziskovanja. Pri tem jim je jasno, da se mora pri razumevanju zgodovine nujno spoštovati preprosto dejstvo, da je tisto, kar je prej, vedno vzrok za tisto, kar se zgodi po tem in ne obratno, kot se pogosto dogaja v slovenskem prostoru. (Sama ne morem pozabiti besed profesorja na oddelku za zgodovino, ki mi je skušal dopovedati, da je bila najprej kolaboracija, potem šele državljanska vojna.) Med obema skupinama pa je še ena velika razlika. Če prva skupina trdi, da je pri svoji interpretaciji zgodovine popolnoma nepristranska in objektivna, pa druga priznava, da je njena interpretacija vezana tudi na njen svetovni nazor in njen odnos do resnice in da je treba njeno interpretacijo brati skozi to prizmo.

Vse te razlike najbolj pridejo do izraza prav pri odnosu do naše polpretekle zgodovine. Prav na tem polju se pri nas pravzaprav najbolj spopadata znanost in ideologija. Zgodovinarji, ki so tako ali drugače služili komunističnemu sistemu, so prepričani, da je bila napisana že vsa resnica ter da gre pri vsakem morebitnem poskusu ponovne interpretacije preteklih dogodkov najmanj za revanšizem in revizionizem, če že ne kaj hujšega. Pri tem pa pozabljajo, da je režimsko zgodovinopisje pretekle dogodke prikrojevalo glede na potrebe vladajoče politične skupine, medtem ko je bila znanstvena verodostojnost zgolj drugotnega pomena. Zaradi tega je ponovna interpretacija nujna, čeprav se s tem ne strinjajo. Morda se spomnite protestne izjave nekaterih slovenskih zgodovinarjev, v kateri so aprila 2005, ob najavi takratnega ministra za šolstvo, da bi bilo treba v luči odkritij, ki smo jim bili priča po osamosvojitvi (medvojni in povojni poboji, številni montirani procesi itd.), učne načrte za zgodovino spremeniti oziroma dopolniti, izrazili zaskrbljenost, da prihaja do politizacije zgodovinske stroke. Šlo je predvsem za »uradne« zgodovinarje, ki še vedno vztrajajo pri nedotakljivosti slovenske novejše zgodovine, kot je bila napisana po drugi svetovni vojni.

Njihova »zgodovina« je zgodovina poveličevanja narodnoosvobodilne borbe, v kateri zločini, ki so bili storjeni v njenem imenu, dolga desetletja sploh niso imeli mesta ter so bili namerno spregledani in zamolčani. Danes, ko ni mogoče več zanikati medvojnih likvidacij zavednih Slovencev, katerih krivda je bila predvsem, da niso podpirali komunističnega prevrata, Hude jame, Kočevskega roga, te zločine sicer priznavajo, vendar nikakor ne v odnosu do narodnoosvobodilnega boja in delovanja komunistične partije. Saj veste – menda so se zgodili kar sami od sebe in z medvojnimi dejanji partizanov in dejanji povojne oblasti nimajo nič. Še slabše. V zadnjih letih so v javnost celo plasirali misel, da so domobranska stran ter škof Rožman oziroma Katoliška cerkev pravzaprav soodgovorni ter krivi, da je večina nasprotnikov komunizma končala v kraških jamah in breznih. Spomenka Hribar je tako pred nekaj leti med drugim zapisala, da je bil škof Rožman pri nas »simbolna točka vseh faz sodelovanja z okupatorji in je zato soodgovoren za medvojno katastrofo in moralno sokriv tudi za povojni pomor vrnjenih razoroženih domobrancev in civilistov«. Tu gre zagotovo za popolnoma sprevrženo misel, ki vzdrži samo v okviru ideologije, ki je napajala prejšnji sistem, ne vzdrži pa kritične znanstvene presoje. Le v okviru te ideologije lahko tudi razumemo odnos zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca do Tita kot osrednjega lika slovenskega povojnega zgodovinopisja. V enem izmed intervjujev, v katerem je predstavljal svojo knjigo o Titu tako prostodušno pove, da »je bil Tito pastir ljudstev, zato pa tudi klavec …, da je bil vodja likvidatorske skupine v Parizu, da se brez njegove vednosti poboji niso zgodili … ampak glavne plati njegovega življenja pa so bile pozitivne«. V teh dveh primerih se zagotovo vidi, da je odnos do naše polpretekle zgodovine še vedno močno zaznamovan z ideologijo in da mnogi zgodovinarji z njo še vedno niso pripravljeni obračunati. Po drugi strani je vendarle vedno več zgodovinarjev, ki zavračajo ideološko interpretacijo zgodovine in ki želijo na podlagi znanstvenih metod, na podlagi kritične presoje dokumentarnega gradiva odkrivati resnico naše [Stran 070]polpretekle zgodovine. Ob tem sicer lahko vedno znova opazimo, da se tisti zgodovinarji, ki odklanjajo režimsko zgodovinopisje, ki ne poveličujejo narodnoosvobodilnega boja, temveč razkrivajo tudi njegovo zlorabo s strani komunistov ter številne zločine, ki so bili narejeni v imenu osvoboditve, skušajo v javnosti tako ali drugače diskvalificirati. Tako so hitro označeni za nasprotnike antifašizma (ker sta antifašist in komunist tako ali tako sinonima) ali revizioniste, njihova dela za pristranska, podrejena se ve kateri politiki, njihova reinterpretacija med- in povojne zgodovine pa je zagotovo namenjena opravičevanju domobrancev in drugih slovenskih izdajalcev.

Rada bi opozorila še na en problem, s katerim se srečuje slovensko zgodovinopisje in zaradi katerega se njegovo približevanje resnici (vsaj v odnosu do polpretekle zgodovine, čeprav je prav zaradi preteklega režima v veliki meri popačen naš pogled na celotno slovensko zgodovino – tako šele v zadnjih letih v naši zgodovini odkrivamo velike Slovence, ki so bili zamolčani, ker so bili katoličani ali celo duhovniki – recimo Anton Martin Slomšek, Matija Majar – Ziljski, Janez Evangelist Krek, Anton Bonaventura Jeglič, France Balantič idr.) dogaja počasneje, kot si želimo. Še vedno generacije zgodovinarjev na fakultetah oblikujejo predvsem režimski zgodovinarji, ki prenašajo svoj pogled na polpreteklo zgodovino na nove in nove generacije. Te generacije nato prihajajo kot profesorji in učitelji poučevat v osnovne in srednje šole tisto zgodovino, ki jo je napisal totalitarni režim oziroma dediči tega režima. Zavedajoč se, da bi se s padcem njihove »uradne« zgodovine zamajali sami temelji, na katerih so opravičili svojo »nesmrtno« oblast, se kot ena najpomembnejših trdnjav varuje prav študij zgodovine ter inštituti, ki se ukvarjajo z novejšo zgodovino. Tja je dostop tistim, ki ne verjamejo v te temelje, skorajda nemogoč. Verjetno se vsi spominjamo, kakšno gonjo so nekateri režimski zgodovinarji recimo organizirali ob ustanovitvi Študijskega centra za narodno spravo. Če bi verjeli v resničnost svoje interpretacije zgodovine, bi bili verjetno bolj gotovi vase in bi se ne bali takega centra. K ohranjanju režimske zgodovine in s tem tudi ideologije v našem zgodovinopisju zagotovo prispevajo tudi učbeniki, ki jih praviloma pišejo zgodovinarji, ki se kot dediči starega režima še vedno sklicujejo na »idealizirano podobo partizanstva ter posledično črno-belo prikazovanje državljanske vojne«. Zgodovinarjev, ki bi predstavili tudi nova dognanja na področju slovenskega (novejšega) zgodovinopisja, seveda k pripravi takih učbenikov praviloma ne povabijo.

Nakazala sem le nekaj problemov, s katerimi se srečuje slovensko zgodovinopisje, ki je zato razpeto med ideologijo preteklega sistema ter znanstvenim pristopom, kot ga pozna demokratični svet. Ob tem velja vendarle poudariti, da z oddaljevanjem od preteklega sistema tudi ideologija bolj izgublja moč ter pušča prostor resnici. Prepričana sem, da bo v prihodnosti slovensko zgodovinopisje zmoglo kritično ovrednotiti dogajanje v slovenskem prostoru med vojno in po njej, da bo zmogla v rdeči zvezdi videti tudi (ali predvsem) simbol totalitarizma, ki je povsod po svetu (in v Sloveniji) povzročil številne krivice in zahteval milijone nedolžnih žrtev. Tega se zelo veselim, ker bo to pomenilo, da se je tudi slovensko zgodovinopisje očistilo ideologije ter trdno stopilo po poti znanosti in resnice.

9.5. Ali smo se prebudili

Anton Drobnič

9.5.1.

Sredi letošnjega oktobra je bil na Otočcu v organizaciji civilne pobude Prebudimo Slovenijo, ki jo vodi nekdanji ljubljanski župan inž. Jože Strgar, drugi Zbor kristjanov in ljudi dobre volje, ki naj bi pomagal prekiniti idejno in politično spanje Slovencev in zlasti miselno lenobo tistih, ki se štejejo k krščanskim skupnostim. Na tem zboru so razmišljali in govorili, kot poudarja spletna DRUŽINA, predvsem o odnosu sedanjih slovenskih kristjanov do družbene in zlasti politične resničnosti ali kot na spletni strani imenovane civilne pobude pravi Urška, za tehten razmislek o družbeno političnih zadevah ker je trezna krščanska politična misel bila odstreljena, sedanja pa je kompromitirana. Med pozdravnimi nagovori gostov je opazna zelo jasna misel evropskega poslanca dr. Milana Zvera, ko je poudaril pomen krščanstva kot prvega zagovornika demokratične tradicije v slovenski politiki, katere nov razvoj po nasilni revolucijski prekinitvi so omogočile šele nove demokratične spremembe. Tudi novomeški škof Andrej Glavan je bil povsem jasen: »Kristjani smo dolžni iti in posvetiti vse poti človekovega življenja.«

V osrednjem predavanju literarnega kritika in zgodovinarja dr. Matije Ogrina so bila vprašanja slovenske stvarnosti postavljena na splošni, vendar zelo jasni ravni. Opozoril je, da je današnja kriza, s čimer navadno mislimo na [Stran 071]gospodarsko krizo, v resnici predvsem kriza slovenske zavesti. Nekateri znaki te krize so: trganje kolektivne zavesti o naši osamosvojitvi, ponarejeni enobejevski mit o temelju slovenske državnosti, zamenjava vzroka s posledico, hitra pozaba nedavnega totalitarnega nasilja in idealiziranje zločinske preteklosti, Opozoril je, da so bili v zgodovini Slovencev ljudje, ki so stanovitno vztrajali v resnici in dobrem. Mnogi so v času komunistične revolucije za svojo stanovitnost utrpeli najhujšo usodo. Posebna odlika teh ljudi je med drugim ta, da so vedeli, od kod prihajajo in kam gredo. Na noben način tega svojega vedenja in te vezi s slovenskim krščanskim izročilom niso hoteli pretrgati. Mnogi so danes dediči tistih, ki so to storili. Zato ne vedo, od kod so prišli in ne, kam gredo.

Poslanec državnega zbora dr. France Cukjati je rekel, da se takšnega razmisleka ne loteva samo zaradi dolžnosti, ampak zaradi veselja do odkrivanja resnice in zavzemanja za pravičnost. Dodati pa je treba, da je v vsakem primeru, najsi gre za krščansko dolžnost ali za prav tako krščansko veselje do resnice in pravice, obiskovalcev Otočca 2 bilo odločno premalo, samo nekaj sto bolj ali manj sivih glav. Smo kristjani res že sami po sebi dobri ljudje, kot naj bi razodevalo že ime zbora, vprašuje Urška Makovec, ali je tudi drugih dobrih ljudi tako malo, vprašujem sam. Eno je očitno, čeprav tudi vsebina zbora ni bila popolna, je bila dovolj jasna in glasna, da bi se prebudili, vendar se nismo.

Ni nas prebudilo niti glasno povabilo na zbor, kar kaže skromna udeležba zlasti mlajših Slovencev, niso nas prebudile niti jasne besede in misli, ki so odmevale z zbora, kar so dobro pokazali pomembni dogodki po zboru. Nismo jih slišali ali pa jih – kar je še bolj žalostno in še bolj nevarno – nismo razumeli. Vendar jih bomo morali slišati in razumeti, saj druge možnosti za narodovo preživetje ni. Ni druge poti posvetitve, druga pot je samo pot smrti.

Nismo se prebudili! Predsedniške volitve, ki so bile mesec dni po Otočcu 2 in so najbolj natančna slika dejanskega stanja, so naše spanje jasno razkrile. Prvega kroga teh volitev se je od 1,712.500 volilnih upravičencev udeležilo 48 %, ali približno 826.000 volivcev. Kandidat desnice dr. Milan Zver je od teh dobil komaj 24 % glasov, kar pomeni, da je zanj glasovalo kakšnih 198.200 volivcev ali samo dobrih 11 % vseh volilnih upravičencev.

Pred drugim krogom je spanec premagal še nekatere in na volišča je prišlo samo slabih 42 % volilnih upravičencev, t.j. okrog 717.900 volivcev. Za levega Boruta Pahorja, ki je po sili razmer postal tudi predsedniški kandidat desnice, je glasovalo 67 %, t.j. okrog 481.000 volivcev, kar je le dobrih 28 % vseh volilnih upravičencev. Pri tem je treba upoštevati, da so Pahorja volili pripadniki vseh strank razen Jankovičeve Pozitivne Slovenije!

Koliko je od tega bilo kristjanov? Upoštevaje dejstvo, da se h kristjanom z »drugimi dobrimi ljudmi« vred prišteva vsaj 65 % Slovencev, bi smeli reči, da nas je med volilnimi upravičenci bilo več kot 1,100.000. Na volitve pa nas je prišlo okrog 200.000. Priznajmo, takšna številka je v času vsesplošne, zlasti tudi politične in moralne krize, sramotna!

Anton Drobnič – Ali smo se prebudili?

Figure 50. Anton Drobnič – Ali smo se prebudili?

Ne smemo in ne moremo trditi, da akcija Prebudimo Slovenijo ni nikogar prebudila. Brez nje bi stanje morda bilo še slabše. Očitno pa je, da ta pobuda opazne spremembe še ni prinesla, pa tudi da ne vemo, ali jo bo prinesla kdaj pozneje. Treba bo še mnogo budnic! Kakšnih, ko vendar znatne večine slovenskih kristjanov na volišče ne zvabijo niti papeževe besede o družbeni odgovornosti vernikov niti glasni pozivi naših škofov, ne pisanje demokratičnih medijev in ne pobude civilnih združenj. Slovenski kristjan vztraja in ostaja politično mrtev.

Treba je opozoriti še na drugo dejstvo, ki prav tako štrli iz letošnjih volitev. Te je skrajna levica, ki je naposled le začutila svoj moralni [Stran 072]in fizični konec, preko kričečega predsednika »borcev za vrednote« vnaprej razglasila za plebiscit proti sedanji vladi, proti demokratični državni in družbeni ureditvi. Objavila je izjemno stanje in sprožila vse alarme, da bi s strahom za prihodnost mobilizirala doslej vedno poslušne »borce« in druge častilce rdeče zvezde. Kljub viku in kriku so ob prvem volilnem krogu tudi ti ostali gluhi. Zato je bilo potrebno za drugi krog strahove in grožnje okrepiti. Na čelo boja je grozeče stopil sam zamrznjeni patriarh levice, ki je z odprtim pismom Pahorja in njegove volivce po Dolančevem zgledu ostro spomnil, da v Sloveniji oblast pripada samo njegovi besedi pokornim komunistom in nikomur drugemu. Da ni ostalo samo pri kričanju in pismih, so organizirali še ustrezno dogajanje »naroda« na ulicah, katero je predsednik Danilo Türk pohitel javno odobriti za državotvorno, končalo pa se je kot plačan huliganski uničevalni pohod z zločinskimi pozivi na morilsko vstajo. Sam vodja Türkove volilne pisarne Igor Pribac je povedal, kako so pričakovali, da bodo protesti na ulicah »pognali ljudi na volišča« in povzročili premik volivcev v korist njihovega hladnega kandidata.

Nič ni pomagalo, tudi »borci« in drugi »na pravi strani« so do drugega kroga volitev postali še bolj gluhi in so še v večjem številu preslišali histerične klice k varstvu »vrednot enobeja«. So že hudo senilni ali so se na koncu le spomnili tudi na svet zunaj boljševiškega raja in partijskih ukazov? Tako to vprašanje kot tisto o spancu krščanskih volivcev čakata na od govor političnih in drugih analitikov. Še ve, na odgovor čaka tudi vprašanje, zakaj je občudovalca zločinskega maršala in predsedniškega kandidata Slovencem najbolj nasprotne Pozitivne Slovenije poleg te in komunističnih Socialnih demokratov volilo relativno največ volivcev Nove Slovenije in Slovenske ljudske stranke, ki naj bi bili stranki slovenskih kristjanov. Sodeč po zapisu Boštjana M. Turka (Reporter 4. 12. 2012) je za Türka v drugem krogu glasovalo 4 % volivcev SDS, 16 % volivcev DL in kar 23 % volivcev tako NSI kot SLS. Tudi slovenski kristjani, ki zadnjih volitev niso prespali in so šli na volitve, niso bili vsi dovolj budni.

Čeprav odgovor na začetno vprašanje ni vesel, je vendar splošno pomemben izid zadnjih volitev naravnost navdušujoč. Z vrhovnega državnega položaja smo se končno znebili zadnjega boljševiško utirjenega predsednika, po Karlu Čapku bi lahko rekli učenega bedaka, največjo nesrečo za civilizacijo. Njegova bednost je največja v njegovi obljubi, da bo predsednik vseh Slovencev. V resnici je s hladnim prezirom do živih in mrtvih Slovencev tako poglobil njihovo razdvojenost, da so se začeli zavedati njenega strupa za narod. To je povzročilo njegov nepričakovani poraz in konec boljševiških podaljškov za dediče rdeče revolucije. Slovenci so odstranili skalo s poti vrnitve v evropsko normalnost!

[Stran 073]

10. Če bi si ljudje dovolili povedati, kar mislijo

10.1. Nekoč in danes

Blaža Cedilnik

10.1.1.

Bilo je nekoč. Jugoslavija je podpisala pakt z Nemčijo. V Beogradu so bile spontane demonstracije, ljudje so vpili: »Bolje rat, nego pakt!« Dolgo časa so nas futrali s tem, kako se je ljudstvo uprlo, kako so se silne množice same od sebe zbrale in protestirale. Dokler nismo prebrali, da je te demonstracije organizirala angleška obveščevalna služba. Komunisti so bili takrat presenečeni in zmedeni. Pa so se hitro znašli in poslali svoje ljudi med množico, da so vpili proti kralju in vladi.

Kdor je bral Dedijerjeve knjige, kjer so bili zbrani podatki za Titov življenjepis, je lahko med drugim prebral njegov ukaz: »Organizirajte mi spontane demonstracije. Naj se slišijo vzkliki …«

Da ne govorim o demonstracijah, ki sem se jih sama udeležila. Pa ne prostovoljno. Iz šole so nas gnali in natančno pazili, da smo šli vsi tja, kamor je bilo zaukazano. Enkrat zavoljo Trsta, drugič zavoljo Lumumbe …

Zdaj mi pa povejte, kako naj verjamem, da so bile demonstracije v Mariboru spontane. To naj verjamem v času, ko imamo internet, ko imamo socialna omrežja.

Neko dekle je hotelo povabiti na rojstnodnevno zabavo svoje prijatelje. Na Facebooku je napisala vabilo in pomotoma kliknila napačen gumb in namesto da bi poslala vabilo samo prijateljem, ga je poslala vsem, ki so na Facebooku. Prijavilo se je petnajst tisoč (15.000!) ljudi, ki so obljubili, da bodo prišli in pripeljali s seboj še koga. Družina je morala najeti policijo, da je odganjala množice, ki so se zgrinjale proti njihovi hiši.

Tako je torej s spontanimi shodi. Če jih je na rojstnodnevno zabavo prišlo toliko, potem jih je bilo v Mariboru še malo. Nekaj pa je gotovo. Demonstracije so bile organizirane. Kako bi pa izgledale spontane demonstracije. Ja, nekaj me pošteno razkuri, pa napišem plakat in grem na Kongresni trg ali pred parlament. In računam, da je cela množica meni podobnih, ki bodo prav tako prišli tja. Ni šans! Kaj pa, če bom sama tam. Dajte no mir! Ta zadeva ne vzdrži.

Ko ugotovimo, da so demonstracije organizirane, organizator pa se ne javi sam, se vprašamo, kdo bi lahko organiziral te demonstracije, ki naj bi se širile po vseh mestih širom po Sloveniji. Beremo časopise, poslušamo radio, gledamo televizijo, brskamo po internetu. Težko bomo našli organizatorje. Zlahka pa bomo našli njihove botre. Vsekakor so to tisti, ki pljuvajo po vladi, da hoče razprodati slovensko premoženje, da hoče uničiti kulturo, da ponuja varčevanje namesto zapravljanja, kajti le zapravljanje bi prineslo denar v proračun, da hoče uničiti socialno državo, skratka, vse kar dela vlada, je narobe. Vsekakor so to tisti, ki pljuvajo po policiji, ker je uporabila prisilna sredstva, da je razgnala demonstrante. Pri tem ne upoštevajo, da je policija prisilna sredstva uporabila šele, ko so začele leteti granitne kocke in prometni znaki. Tudi sama sem npr. proti uporabi solzivca. Ampak, če bi nekdo vame metal granitne kocke, najbrž ne bi izbirala sredstev, da bi se branila. Torej, ko spremljamo medije, opazimo, da nekaterih ljudi prav nič ne moti nasilje, ki ga izvajajo protestniki. Če bodo žrtve, bo vlada odgovorna zanje, bodo že poskrbeli za to. Botri razumejo, da je ljudem prekipelo. Verjamejo v spontanost množic. Čudijo se, da so ljudje toliko časa vzdržali. In na ta način ščuvajo predvsem agresivne mlade ljudi.

Začelo se je z zahtevo po odstopu mariborskega župana oziroma z zažiganjem radarjev. Vmes pa so se čedalje bolj pogosto pojavljali napadi na vladne ukrepe, na predsednika vlade in na nekatere ministre. Nikomur od nas varčevalni in drugi protikrizni ukrepi niso všeč. Ampak kdor premore količkaj zdrave pameti, mu je jasno, da smo zašli v težave, ki jih lahko rešimo le s korenitimi spremembami. Čimprej in čimbolj korenito se bomo lotili problemov, prej jih bomo rešili. In to bi moralo biti predvsem jasno vsem intelektualcem. Mislim, da tisti, ki vodijo državo, vedo, kaj delajo. Meni osebno se zdi večina ukrepov na mestu. Vendar je tu opozicija, ki ves čas skuša rušiti vlado. Ta trenutek pa nikakor ni primeren za kaj takega. Iz njihovega govorjenja je razvidno, da na neki način podpirajo tudi nasilne demonstracije in jih opravičujejo na vse mogoče in nemogoče načine. Bojim pa se, da bo tudi njim vse skupaj ušlo iz rok. Kajti čeprav jim uspe zrušiti vlado in se preriniti na oblast, bodo problemi [Stran 074]ostali. In tudi oni nimajo čarobne paličice, da bi rešili probleme, ki so jih pravzaprav sami zakuhali. Vse skupaj me spominja na državljansko vojno in revolucijo, ki so jo začeli med okupacijo v drugi svetovni vojni. Pozabljajo, da je bila potem Jugoslavija ves čas vzdrževana država, kajti po drugi svetovni vojni je svetovno gospodarstvo cvetelo in so si države lahko privoščile, da zaradi ljubega miru vzdržujejo mir na Balkanu. Sedaj pa ni države, ki ne bi imela svojih problemov in česa takega ni pričakovati.

Kot sem rekla, če se bodo demonstracije nadaljevale in rasle v nasilnosti, bodo ušle iz rok tudi njihovim botrom. Ne upam si napisati, kakšen scenarij nas po mojem mnenju v takem primeru čaka. Ne bo nam pomagala ne rdeča zvezda, ne srp in kladivo, ne internacionala, ki jo predvajajo po televiziji, ko prikazujejo demonstracije. Na koncu nas bodo prehitele vse države, ki so nastale iz bivše Jugoslavije. Lahko se nam bodo smejali in nam govorili, da so tako in tako vedeli, da nismo sposobni živeti sami zase, v svoji državi. Botrom teh demonstracij in seveda tudi sindikatov, ki prav tako grozijo in vzpodbujajo gonjo proti vladi, pa je za narod prav vseeno. Tako kot jim je bilo vseeno med drugo svetovno vojno. Saj gre za iste ljudi oziroma njihove dediče. Žrtve niso pomembne. Pomembno je prevzeti oblast, pa naj stane, kolikor že mora.

Nekoč smo že videli tako zastavo v drugi državi pred mnogimi desetletji

Figure 51. Nekoč smo že videli tako zastavo v drugi državi pred mnogimi desetletji foto: splet

[Stran 075]

11. Tretja knjiga Farnih spominskih plošč

11.1. Tiskovna konferenca ob izidu knjige

Jožica Friedrich

11.1.1.

Kot sad dolgoletnega truda prizadevnih sodelavcev Nove Slovenske zaveze je v sodelovanju z založbo Družina izšla knjiga Farne spominske plošče 3. Ob tej priložnosti je bila 19. septembra tiskovna konferenca, na kateri je uvodno predstavitev pripravil direktor družbe Družina, gospod Tone Rode (govor objavljamo spodaj). V nadaljevanju so knjigo in njen pomen predstavili sodelavci NSZ, gospodje Jože Kočar, Anton Drobnič in Justin Stanovnik. Knjigo posvečajo umrlim za domovino, hkrati pa knjiga predstavlja tudi trajen spomenik pokojnemu dr. Tinetu Velikonji, ki je bil duša zbiranja podatkov in postavljanja spominskih plošč.

Zvedeli smo, da so si že ob sami ustanovitvi društva Nova Slovenska zaveza ob koncu 80. let postavili za eno od temeljnih nalog pripraviti popis neposrednih žrtev revolucionarnega nasilja. Avtor zamisli, da bi podatke s popisnih listov ohranili v obliki kamnitih spominskih plošč, pa je bil gospod Justin Stanovnik. Od drugih organizacij je sodelovala le Katoliška cerkev, brez nje plošč ne bi bilo. V 255 župnijah je sodelovalo veliko število domačinov, ki so žrtve osebno poznali, zato lahko verjamemo, da so podatki verodostojni. Knjige pričajo o največjem zločinu, ki ga je slovenski narod doživel. Kažejo pa tudi na žalostno stanje slovenske pravne kulture, saj do danes nismo dobili niti enega samega krivca.

V treh knjigah je ohranjen spomin na 14.901 zamolčanih žrtev, od katerih je bilo kar 10.248 umorjenih leta 1945. Poleg seznama zadnjih spominskih plošč je tudi seznam imen, ki še čakajo na svoje plošče. Na koncu je povzetek vsebine vseh treh knjig tudi v angleškem jeziku, kar bo omogočilo, da bodo lahko vsaj osnovne podatke dobili tudi tisti sorodniki in prijatelji naših rojakov po svetu, ki našega jezika ne razumejo.

Razloge, da je do projekta Farne spominske plošče sploh prišlo, vidi gospod Stanovnik najprej v boljševiški revoluciji v okupirani domovini, nato v strankah, ki so komuniste podpirale, in tretjič v britanski izdaji. Slovenci smo imeli v zgodovini 20. stoletja tri boleče izkušnje z Britanci. Prvič ob prodaji tretjine slovenskega ozemlja Italijanom z Londonskim paktom med I. svetovno vojno leta 1915. Drugič v pozni jeseni leta 1943, ko so pogodbo z demokratično begunsko vlado zamenjali z dogovorom z boljševiškimi vstajniki. In slednjič maja 1945 z izdajo beguncev in predajo jugoslovanskim komunistom, ki so jih nemudoma pobili. Tako smo v groteskno absurdni kupčiji z Britanci Slovenci plačali izgubo (ne pridobitve!) Koroške s petnajst tisoč mladimi slovenskimi življenji.

Fantje, katerih imena so vklesana v kamnite farne plošče, so bili vojaki, ki so branili svoje družine, svoj narod in evropsko civilizacijo. Bili so mučenci in lahko rečemo, da so bili slovenska elita. Spodobno bi bilo, da bi z ustanovitvijo organizacije Slovenskih farnih spominskih plošč vsaj enkrat letno počastili njihov spomin.

11.2. Trkanje na vest slovenskega narodnega spomina

Tone Rode

11.2.1.

Pozdravljeni na predstavitvi tretje knjige iz cikla Farne spominske plošče, ki je nastajal skozi 17 let v sodelovanju z Novo Slovensko zavezo. V imenu založbe Družina med nami pozdravljam gospoda Jožeta Kočarja, gospoda Antona Drobniča in gospoda Justina Stanovnika, ki nam bodo knjigo predstavili. Dovolite nekaj uvodnih misli v imenu založbe. Ne gre le za neko knjigo, gre za neverjetno veliko opravljeno delo za slovenski narod. Pred nami je torej tretja knjiga farnih spominskih plošč. Spodobno, a asketsko oblikovana v svetlomodre trde platnice, brez motivov in vinjet. Na naslovnici fotografija spomenika, kamnitega križa sredi gozda. Pod njim preprost naslov. Razen križa ne zunaj ne znotraj nobenega državnega ali tujega znaka, grba ali simbola. V knjigi fotografije spomenikov in seznam krajev, imen, letnic rojstva in smrti. Kot publikacija nič posebnega, če ne bi njene strani razgaljale najtemnejše strani naše zgodovine, če ne bi njena vsebina trkala na vest našega narodnega spomina. Ta trikotnik knjig je diagnoza naše narodne bolezni. Je znak razkroja civilizacije. [Stran 076]

Kaj prinaša tretja knjiga Farnih spominskih plošč? – Z leve Tone Rode,
                        Jože Kočar, Anton Drobnič in Justin Stanovnik

Figure 52. Kaj prinaša tretja knjiga Farnih spominskih plošč? – Z leve Tone Rode, Jože Kočar, Anton Drobnič in Justin Stanovnik

Ta seznam tisočev pobitih in zamolčanih, še danes pahnjenih na rob javnega življenja, pretresljivo govori o pomanjkanju iskrenosti do samih sebe, o pomanjkanju zgodovinske zavesti, o pohabljenosti našega značaja, o otopelosti naše človeškosti. V treh knjigah zbrane farne spominske plošče, ki lahko domujejo le v bližini cerkva, so dokaz, da smo kot narod za resnico še zaprti in zaradi tega tudi razdeljeni. Resnico je najprej treba hoteti, za tem s trudom iskati in osvojiti, da se nam bo dano nekoč resnično osvoboditi. Osvoboditev od grehov in padcev iz preteklosti je lahko le sad hotenega soočenja z resnico, volje vsakega posameznika in večine naroda, poštenega zgodovinopisja, kritičnega duha, ki zavrača vsak mit, vse navidezne polbogove in heroje in ima pred očmi človeka, spoštovanega v svoji neponovljivosti in dostojanstvu. O, kako daleč smo še od trenutka, ko bodo imena tisočev slovenskih mrtvih, pobitih med II. vojno in po njej, pravilno vrednotena pred očmi javnosti, ko spominske plošče ne bodo več iz sedanje čiste nuje »farne«, kot pravimo, temveč bodo občinske, državne, slovenske, naše. O, kako daleč smo še od trenutka, ko bo dejstvo o skoraj 1300 pobitih slovenskih civilistih pred letom 1942 od rok nekaj več kot 1000 članov takratne komunistične partije v Sloveniji – ko ni bilo še nobene vaške straže, kaj šele protirevolucionarnega tabora, in v času, ko so revolucionarji komajda napadali okupatorja – sprejeto kot resnični vzrok protirevolucionarnega odpora. Kako daleč smo še …

Pa vendar se vse to mora zgoditi. Danes smo vendar bližje, tudi zaradi vztrajnega dela Nove Slovenske zaveze. Naj njej in vsem njenim članom gre zahvala za programsko usmeritev, o kateri priča že prva številka revije Zaveza: ugotoviti žrtve protikomunističnega odpora, skrbeti, da se znamenja, ki so z njimi povezana, zaznamujejo in vzdržujejo v spomin in opomin sedanjim in prihajajočim rodovom, brez sovraštva do udeležencev. V dneh, ko nam v javnost ponovno vsiljujejo simbole totalitarizma in diktature, ne smemo molčati. Opozarjati moramo še naprej na krivice in neresnice, predvsem pa ne pozabiti, da so v trikotniku knjig na dolgem seznamu vasi naši ljudje.

Zbrani smo zaradi preteklosti, a nas skrbi prihodnost. Danes morda še bolj kot pred 70 leti moramo biti sposobni prepoznati tiste silnice, ki danes v družbi sejejo sovraštvo in laži. Laž in sovraštvo sta namreč prepoznavna znaka tistega duha, ki je pred 70 leti zanetil revolucijo, zločin proti človeštvu, zločin proti lastnim rojakom. Duha, ki je revolucijski teror nadgradil s povojnimi poboji. Duha, ki danes sili na dan v kulturni preobleki, bolj v besedah kot v dejanjih, a ki s prenovljeno močjo doma in v svetu vedno znova zahteva oblast nad umom, srcem in dušami ljudi. Bog nas obvaruj tega duha!

Med nas pa naj se vrne duh spoštovanja, pietete, resnice, sloge, ki naj nas brate vse, kar nas je, združi v sodelovanju za boljšo Slovenijo. Tri knjige spominskih plošč so tako opomin, ki iz preteklosti razsvetljuje ne ravno jasno sedanjost, obenem pa so temelj za boljše prihodnje dni.

[Stran 077]

12. Samozavedanje ob vstopu v drugi polčas

12.1. Katera misel nosi Zavezo

Justin Stanovnik

12.1.1.

Vsa glasila, ki se potegujejo za naziv revije in ki se pozneje uveljavijo kot takšna prvina narodove kulture, da so sprejeta v njegov zgodovinski spomin, ne nastanejo zgolj iz ustvarjalne volje posameznikov, ampak jih je poklical v življenje specifičen čas. Že ob njihovem nastanku, še bolj pa pozneje – včasih šele potem, ko jih že ni več – se pokaže, da so nastale zato, da opravijo neko nalogo. Te naloge so sicer lahko različne, v glavnem – skoraj izključno – pa so se okoli njih zbrali ljudje, ki so hoteli razumeti svoj čas. Lahko bi rekli, da takšne perspektivne publikacije ustvarjajo prostor, v katerem se dogaja avtorefleksija časa. Pomembne revije so vedno bile instrumentarij za doseganje te vrste spoznanj: razumeti čas in ga s poglobljenim razumetjem tudi soustvarjati. Za razliko od posameznikov, katerih um je bil sestavljen iz celic, ki s svojo čistostjo omogočajo, da se v njih oblikuje pisava časa in potem v zasebnosti svojih prebivališč – pri nočni svetilki, kot so se Rimljani z glagolom elucubrare zgoščeno izrazili – sestavljajo svojo pripoved; za razliko od posameznikov, ki v sebi začutijo to moč in ta pogum, da sami izdelajo podobo časa, ki je v celoti že tukaj ali pa so tukaj samo znaki, da prihaja; za razliko od obdarovanih posameznikov, kot je bil Dostojevski in nekaj sto drugih, je revija skupinsko delo mnogih, ki jih obhaja ista slutnja – gotovo razumete, da bi rad poudaril to besedo – ista slutnja,in še to le v posameznikih le fragmentarno, tako da le s sestavljanjem posameznih občutij upajo doseči veljavnejšo sliko tega, kar se je oblikovalo, ali pa obeta, da se bo oblikovalo v splošno stanje stvari, ki jim pravimo čas.

Tak prostor je tudi revija Zaveza. Nastala je tako, da so prišli skupaj nekateri ljudje, ki se jim je zdelo nedopustno, da bi nekdanji čas, ki je prirejal tako velike in tako pretresljive predstave človekove velikosti in celo veličine – pa tudi človekove majhnosti, da bi ta čas ostal nerazumljen ali pa celo v podobi, ki so mu jo dali neki ljudje zato, da bi v njem lahko počenjali prepovedane reči: da bi spremenili človeka v nekaj kar ni, in njegov svet v nekaj, kar ni.

V ta prostor Zaveze so vstopali nekateri ljudje že takrat, ko so se šele nakazovali obrisi novega časa in se je samo slutilo, kaj bo na mestu, na katerem se je spet pojavila tuja in neznanska volja, nekoč ostalo. In izkazalo se je, da ti ljudje niso bili samo prvi, ampak tudi ljudje, ki so dovolj trdno in dovolj zagotovo vedeli, da morajo graditi; da so zato tukaj, da gradijo. To pomeni, da morajo pridobivati spoznanje za spoznanjem in jih sestavljati v vedno večje enote vedenja in razumetja. Tega so bili zmožni zato, ker so v prostor Zaveze prinesli specifično obveščenost in izkustva, ki jim niso dovoljevala, da bi s tem, s čimer so začeli, kdaj prenehali. Čim dlje so bili na delu, tem bolj so se čutili del ekipe, katere cilji imajo zgodovinski značaj. Vsaka nova informacija jim je poleg tega, kar jim je imela povedati po sebi, sporočila še nekaj: da se narod v celoti ne bo ujel v ritem normalnosti, če se ne dogradi to, čemur so se odločili služiti: če se ne dogradi hiša njegove resnice. Da je to sine qua non. Stavki, ki so jih nekoč poznali iz knjig – da človekova svoboda temelji na resnici in da je ni, če ne pozna resnice o sebi, o sebi, pa tudi o svetu – da ti stavki niso samo proizvod nekega visoko intoniranega mišljenja, ampak konstatacija eksistencialno nujnega in brezpogojnega.

Tako govorimo o Zavezi kot o prostoru, ki so ga postavili ljudje samosvojih, a vseeno enakih misli, pa tudi ljudje, ki so bili v ta prostor povabljeni, ker so tisti, ki so že bili v njem, mislili, da vanj spadajo.

Tako organizirano razumevanje časa ima na sebi znake računa. Moralna in ekonomska struktura računa je prihodnost. Rekli bi lahko, da je nekakšen vis a fronte– sila s čela. Odgovornost za Zavezoje mogoče torej sprejemati zaradi narodove prihodnosti, ekonomske, moralne, politične. Zaradi spoznanja kot spoznanja.

To je ena stvar. Druga pa je ta, da se njenemu programu pridružujejo tisti, ki jih k temu sili – ali kar mora – določena preteklost. Recimo neki spomin, nekaj, čemur včasih rečemo vis a tergo– sila s hrbta. Če se jaz na primer spomnim, kako so nekega fanta iz naše doline na poti s celjske železniške postaje v Teharje pretepali, ker je bil na poti čez Ljubelj ranjen in je šepal, če ti to pride pred oči, ne moreš, da ne bi bil zraven.

Kulturno-politični prostor, ki se imenuje Zaveza, je prostor, ki mu je pripadati normalno, v smislu besede norma. Da ponovimo. Med [Stran 078]stvarmi, ki to normo sestavljajo, je na prvem mestu resnica, ki je kriterij človekovega dostojanstva, pa tudi njegovega prebivanja v zgodovini. Prva stvar na resnici je njena velikost: osebne resnice, ki ji pravimo resničnost, pa tudi resnice zunaj, v svetu, ki postavlja kompetentnega človeka. Resnica je ena reč. Njena odsotnost se zelo dobro vidi na boljševiških pripovedovalcih ideoloških mitov, ki nam niso neznani. Drugi dve reči pa sta skrb, ki je ena najbolj nepogrešljivih prvin človeškega slovarja in ki meri na prihodnost, potem pa spomin, ki nosi v sebi preteklost in človeku zagotavlja identiteto.

 Zaveza je revija društva in želi biti nosilec pretehtanega mnenja

Figure 53. Zaveza je revija društva in želi biti nosilec pretehtanega mnenja

Iz prostora, ki ga goji revija Zaveza, se sedanji čas, ki ga iz nje gledamo, spet in spet izkaže za zlaganost in ponarejenost. Nerad bi rekel laž, ker čutim, kako brez moči je že: mrtva beseda, ki se je neradi dotikamo. Njena vrednost je samo v tem, da je njena analiza tehnično najbolj naravna in učinkovita pot do razumetja časa, ki ga živimo.

Sedemdesetletna totalitarna in posttotalitarna slovenska zgodovina je porazno delovala na vsa vitalna družbena področja. O tradicionalnem slovenskem človeku lahko rečemo tudi kaj negativnega, zaman pa bi zanj iskali sinonime iz leksikalnega območja koruptivnosti. Korupcija se je pojavila z uvedbo demokracije po letu 1990, ko je bila umaknjena grožnja, ki je bila v socializmu vedno prisotna (čeprav ne tako zelo oglaševana v zadnjih dveh desetletjih, ker se je izkazalo, da zadostuje spomin na medvojna in povojna leta boljševiške strahovlade). Današnja družba pa ima polno pravico do naziva skorumpirane družbe. Premalokrat se ozremo na to mnogoobrazno pošast. Pri vsem pa nam ni neznano, katere ideološke plasti ji razmeroma varno in brez skrbi pripadajo.

Pravo opustošenje pa je totalitarizem naredil na področju jezika. Največja nenaravnost tega stanja je v tem, da ostaja neopaženo in neregistrirano. Tudi na akademski ravni, tudi med umetniki, tudi med slovenskimi nobelovci. Vse je povezano z maltretiranjem resnice. Resnica ni deležna ne moralne ne estetske zaščite. Nekajkrat smo na ta jezikovni razvrat pokazali tudi v Zavezi. V razmislek smo priporočali dejstvo, da boljševiki samo še govorijo in da so se povsem odpovedali ambiciji, da bi kaj povedali. Vse, kar bi povedali – v avtentičnem pomenu te besede – bi večalo absurd dejstva, da so še tukaj. Spričo moralne peze, ki so si jo naložili, bi se bili že zdavnaj morali odpraviti »vzhodno od raja«.

Nazadnje bi bilo treba povedati še to, da danes v Sloveniji živijo ljudje, ki imajo v sebi in nad sabo to, da so zavezani. Ne mislim, da tisti, za katere to velja, tega ne bi vedeli. A nekatere stvari je včasih treba tudi povedati. Posebno tukaj in danes. Kar smo mi ali sami videli ali pa slišali od tistih, ki so to sami videli, je takšne sorte obveščenost, da ne more biti nikjer drugje kot v središču našega samorazumetja. Hočem reči, da je to nekaj takega, čemur se ne bomo mogli izogniti brez velike škode za sebe.

[Stran 079]

13. Španska predigra slovenskih boljševikov

13.1. Španski borci

Marijan Magister

13.1.1.

Tako imenujemo pri nas tiste mednarodne vojne prostovoljce, ki naj bi se v španski državljanski vojni (1936–1939) borili »za demokracijo, svobodo in proti fašizmu«. Vključeni so bili v znanih španskih mednarodnih brigadah (nadalje MB) in jih navadno imenujemo tudi interbrigadiste ali »špance«.

Njihovo pomoč v boju španske republikanske vlade proti upornim generalom je vsa levičarska mednarodna propaganda načrtno in z vsem mogočim hruščem, zavijanjem in lažjo razvpila kot zgled junaškega in idealističnega boja vseh naprednih sil mednarodnih antifašistov proti »nazadnjaškim ostankom fašistične raje«, katero naj bi podpirala ne samo Mussolinijeva fašistična Italija in Hitlerjeva nacistična Nemčija, ampak tudi španska Cerkev z Vatikanom na čelu.

Taka podoba teh antifašističnih »borcev za svobodo« se še danes skrbno in nedotaknjena ohranja med večino svetovnega – in tudi slovenskega – javnega mnenja, pa celo med nekaterimi samozvanimi »zgodovinarji«. Skriva in potvarja se posebno njihova žalostna usoda po koncu španske vojne, ko so mnogi končali pod streli lastnih antifašističnih »tovarišev«. Še manj se pa govori o pomembnih in odločilnih vlogah, ki so jih igrali mnogi brigadisti tudi v poznejših letih pri vzpostavitvi, organiziranju, delovanju in vzdrževanju komunističnih režimov v različnih evropskih državah.

Kljub vsemu se po več kot pol stoletja počasi začenja razkrivati vsaj delna resnica o tem pravem stalinističnem revolucionarnem gibanju, ki je vsekakor imelo svoj začetek v španski državljanski, svoje nadaljevanje pa v drugi svetovni vojni in še dolgo po njej.

Nešteta so dela raznih zgodovinarjev, ki opisujejo in analizirajo dobo španske državljanske vojne po eni strani in režima generala Franca po drugi. Skoraj več je tujih – posebno angleških – kot španskih avtorjev, ki že desetletja obravnavajo ta pomemben del polpretekle evropske zgodovine. Čeprav jih večina omenja tudi vlogo interbrigadistov, je njihov opis skoraj vedno površen, malo kritičen in iz istega zornega kota, ustvarjenega, začrtanega in propagiranega že od vsega začetka. Tako popisuje še leta 1990 španski samozvani »zgodovinar« F. Olaya (»La intervención extranjera en la guerra civil« – Tuji poseg v državljansko vojno) samo Hitlerjevo in Mussolinijevo pomoč Francu, medtem ko niti ne omenja vojaškega in političnega posega SZ, še manj pa MB.

Zadnja leta pa se začenjajo pojavljati nova dela, mnoga od nič kaj desničarskih avtorjev, ki z dosti bolj kritičnim očesom postavljajo to dobo v resničnejši zgodovinski okvir, posebno odkar se ta zgodovinska dejstva vsak dan bolj potrjujejo z odkritjem uradnih dokumentov stare SZ v doslej nedostopnih moskovskih in drugih sovjetskih arhivih.

Tudi podelitev španskega dvojnega državljanstva starim interbrigadistom ob priliki 60-letnice ustanovitve MB je vzbudila novo zanimanje in nove razprave o tem mednarodnem gibanju, katerega posledice so se razširile daleč prek dobe in prostora španske državljanske vojne. Med novimi zgodovinskimi deli je treba omeniti posebno obširno delo Cesarja Vidala, posvečeno izključno mednarodnim bri gadam (»Las brigadas internacionales«, Madrid, 1998, 637 str.) in pa zadnjo knjigo Pia Moa o vzrokih španske državljanske vojne (Pio Moa, Origenes de la Guerra Civil española, Madrid 1999), na katero se opiramo v tej študiji. Vidal je znan španski zgodovinar in profesor na ameriških univerzah, Moa pa je bivši komunist in bivši član španske anarhistične teroristične organizacije GRAPO.

Skušali bomo vsaj nekoliko razjasniti nekatere doslej meglene ali pa propagandistično pobarvane odgovore na naslednja vprašanja: Kdo in kaj so bili »španski borci«? Koliko jih je bilo? Kakšni prostovoljci in kakšni demokrati so bili? Kakšne demokracije so branili, »imperialistične«, tedanjo sovjetsko ali poznejše »ljudske«? Vzrok in povod njihove ustanovitve? Zakaj so se borili? Kdo jih je podpiral? Koga so podpirali? Njihova vloga v polpretekli evropski in slovenski zgodovini? Skratka, ali so res bili vsi interbrigadisti »borci z vsega demokratičnega sveta, za ohranitev težko pridobljenih socialnih, demokratičnih in političnih pravic, parlamentarizma, proti totalitarističnemu fašizmu …«? (Niko Lukež, Delo 20. 2. 1998.)

[Stran 080]

13.1.2. Začetek državljanske vojne

Državljanska vojna v Španiji se »uradno« začne 18. julija 1936, ko se upre republikanski vladi del vojske pod vodstvom nekaterih nezadovoljnih generalov, kot so bili Mola, Sanjurjo, Goded, Franco in drugi. Neposreden povod ali izgovor je bila policijska nočna ugrabitev in umor Calva Sotela, uglednega desničarskega poslanca v madridskem parlamentu, 13. julija, posreden pa nezadovoljstvo tedaj zapostavljanega vojaškega sloja po eni in nesposobnost republikanske vlade, da bi obvladovala mir in red ter zagotavljala javno in osebno varnost v tedanji Španiji, po drugi strani.

Vsak dan več zgodovinarjev (med drugimi Moa in Vidal) pa ima za pravi začetek vojne že leto 1933, ko so levičarske stranke izgubile parlamentarne volitve. Po mnenju Vidala se tedaj »začne proces nasilne polastitve vlade z namenom, da se vzpostavi diktatura proletariata, … proces, katerega podpirajo socialistična stranka, katalonska levica, anarhisti in komunistična stranka … Prisojati zato odgovornost za državljansko vojno samo Francu in imeti njegov upor za ’fašističen’ bi bilo neupravičeno posploševanje«.

Že samo mesec dni po proglasitvi republike, 14. aprila 1931, se začne načrtno preganjanje vsega »desničarskega«: uradno z izgonom jezuitov, odrejenim v novi ustavi, in s prepovedjo, da bi cerkveni redovi imeli kakršen koli stik s trgovino, industrijo in poučevanjem, »neuradno« pa z anarhijo in terorjem, ki ju istočasno vzpostavi, po ulicah večine španskih mest, od vlade zavestno nenadzorovana in od komunistov podžigana drhal. Vrstijo se ropanja, umori, požigi cerkva, samostanov in drugih desničarskih ustanov (monarhistični časopis ABC itd.). Tedanji republikanski predsednik vlade Azaña opraviči pasivni odnos vlade do teh dogajanj z mnenjem, da »vsi samostani v Madridu niso vredni življenja enega republikanca«. (P. Preston, La guerra civil española, 1936–1939, stran 41.)

Štirinajstmesečno medvladje »desnice« (nov. 1933 – febr. 1936) ni bilo v skladu z načrti levičarskih revolucionarnih sil in stanje se poostri. Delavski štrajki in posebno oborožen upor rudarjev oktobra 1934 v Asturiji, ki mora biti zatrt s topovi in letalstvom, še poslabšajo že doslej nevzdržno stanje, kajti kot sodi Pio Moa, »notranji dokumenti socialistične stranke jasno dokazujejo, da se revolucija leta 1934 ni začela slučajno. Socialistični časopisi in revije so zagovarjali državljansko vojno kot nekaj pozitivnega, kar bi bilo treba doseči na poti do revolucije«. (ABC, 3. 10. 1999.) Zato misli tudi znani angleški hispanist Gerald Brenan, da pomeni rudarska vstaja leta 1934 proti ustavni vladi pravi začetek španske državljanske vojne.

Po državnih volitvah februarja 1936 »nobena od dveh Španij ni bila pripravljena mirno sprejeti volilnega poraza. Uničiti republikansko demokracijo so bile sanje tako španske komunistične stranke, anarhistov in dobrega dela socialistične stranke kakor (desničarskih) falangistov, tradicionalistov ali monarhistov«. (Vidal, Diario 16.)

Pozneje, »z oborožitvijo ljudskih množic, praktično izgine legalnost (levičarske) republikanske vlade … Vzpostavi se neke vrste ljudska fronta sovjetskega stila, popolnoma različna od republikanskega 14. aprila, ki ignorira polovico Španije, fašistične, kot jo sama imenuje«. (Moa, ibidem.) Novo izvoljena vlada te Ljudske fronte ni zmožna nadzorovati oborožene pocestne drhali, še manj pa organizirati uspešno obrambo proti vstaji posameznih enot vojske po različnih mestih Španije.

Tako se Franco že v začetku novembra 1936 prikaže pred vrati Madrida in jih ne zapusti do 27. marca 1939, ko se štiri dni pred koncem vojne odloči vkorakati v mesto. Hitro napredovanje, podprto s Hitlerjevo in Mussolinijevo pomočjo, vzbudi na nasprotni strani mednarodno mobilizacijo vseh svetovnih »naprednih« sil v prid španske »legalne« republike, čeprav v začetku še ni pravega uradnega odziva in podpore levičarskih evropskih vlad. Samo Francija ji v začetku avgusta skrivoma pošlje nekaj letal. Še konec avgusta odredi Stalin, da se v Španijo ne pošilja nobenega vojaškega materiala, čeprav pride še istega dne v Madrid njegov prvi veleposlanik Rosenberg z velikim spremstvom vojaških svetovalcev. Taka »dvojna ruska igra se lahko primerja samo z nemško«. (Hugh Thomas, o. c., 429.) »V Evropi se začenja največja politična komedija vseh časov.« (F. Olaya)

Kmalu se izkaže, da ni bilo na nobeni strani prave volje, da bi se španski dvoboj kmalu končal. Zavlačevanje končne rešitve je šlo v prid tako Stalinovih kot Hitlerjevih daljnosežnih načrtov. To se je videlo že takoj prve mesece vojne. Ko je bil Franco zaustavljen pred Madridom, so hoteli Hitlerjevi svetovalci poslati v Španijo tri nemške divizije. Tedaj »jim je (Hitler) dal vedeti, da nima nobenega interesa, da bi se španska vojna hitro končala … ampak se za nekaj časa zavlekla in [Stran 081]tako obrnila pozornost zahodnih sil v drugo smer«. (Vidal, o. c., 91.)

13.1.3. Rojstvo mednarodnih brigad

Da podpro republikansko vlado, njeno »demokracijo, svobodo in legalnost«, začno prihajati v Španijo mednarodni prostovoljci, katerih glavno geslo pa je »borba proti fašizmu«. Kmalu se jih zbere nekaj tisoč, iz različnih dežel, različnih političnih barv in z različnimi nameni.

Toda začetek in povod za »prave« MB se zavleče do jeseni 1936, ko Stalin uvidi, da se španska vlada brez njegove pomoči ne bo mogla upirati napredovanju Francovih čet, kar pa seveda ni bilo v njegovih evropskih računih. Ruski arhivi odkrivajo sedaj (Vidal, ibidem, str. 52) še drug povod za to Stalinovo odločitev: špansko zlato, s katerim bi Španija lahko plačala to pomoč (kakor se je potem res zgodilo), je pomenilo eno četrtino vsega zlata, kar je bilo tedaj naloženega v sovjetskih bankah. Španska vlada pošlje takrat v SZ 510.000 kg svojega zlata.

Tudi sovjetski zgodovinar K. L. Majdanik postavlja odločitev Kominterne za organizacijo MB v september 1936. Tega meseca se res pojavijo prvi prostovoljci pod okriljem francoske komunistične partije, vsekakor na pobudo njenega voditelja Thoreza, ki ga je malo pred tem datumom sprejel v Moskvi sam Stalin.

Toda sami španski vladi ta »pomoč« ni preveč všeč in z nejevoljo sprejme »nasvet« komaj došlega sovjetskega veleposlanika v Madridu, naj dopusti prihod MB. Tedanji republikanski predsednik vlade Largo Caballero (»španski Lenin«) piše v svojih spominih, da so odobrili prisotnost MB »brez zadostnega časa, da bi preverili njihove namene, vrednost in politično pripadnost«.

Po septembru 1936 začne Kominterna s pomočjo same sovjetske NKVD skrbno organizirati mobilizacijo in urjenje prostovoljcev v mednarodnih brigadah. Središče vsega zbiranja je Pariz, kjer vodijo vse priprave zloglasni André Marty, Italijana Luigi Longo in Giuseppe di Vittorio, Čeh Klement Gottwald in Jugoslovan Josip Broz. Po Parizu se množijo bolj ali manj skrivna zbirališča tako v Franciji kot v drugih državah, predvsem v Nemčiji, Italiji, Angliji in ZDA.

Jugoslovanske brigadiste so »ilegalno mobilizirali v Zagrebu Stevo Galogaža, Bora Baruh, Vukašin Radunović, Rudi Čajavec, Radivoje Uvalić, Dušan Kveder in Rodoljub Čolaković.

»Kljub izrecni vlogi Kominterne kot voditelja in organizatorja (brigad)
                        je bil dan uradni ukaz, da se zanika resnični izvor mednarodnih brigad in da
                        se vedno znova zatrjuje, da so te po vsem svetu popolnoma spontanega
                        izvora.« (C. Vidal)

Figure 54. »Kljub izrecni vlogi Kominterne kot voditelja in organizatorja (brigad) je bil dan uradni ukaz, da se zanika resnični izvor mednarodnih brigad in da se vedno znova zatrjuje, da so te po vsem svetu popolnoma spontanega izvora.« (C. Vidal) foto: splet

Adolf Muk je skrbel za njihov prevoz v Francijo, kjer so bili sprejeti v Parizu na Avenue Marthurin Moreau 54, v restavraciji La Petite Marmite na Rue de l’Échaude in v kavarni La CaDoulade v Latinski četrti. Glavni odgovorni pa so bili Milan Gorkić, Broz – Tito, Milovan Djilas in Edvard Kardelj.« (Vidal, o. c., 482, 483.)

Vso življenjsko dobo kandidatov za prostovoljce na drobno prerešetajo, da se med njimi ne bi izmuznil kak nezaželen element.

Člani MB so podvrženi strogi ideološki kontroli. V vprašalni poli pa mora brigadist izpolniti tudi vprašanja o možnosti svojega sodelovanja s Kominterno po koncu vojne in navesti podatke, ki naj omogočijo odkriti skrite disidente, ki bi jih bilo treba likvidirati. Večini prijavljenih takoj vzamejo potne liste, ki potem služijo Stalinu za pošiljanje svojih špijonov po vsem svetu (enega od njih je uporabil morilec [Stran 082]Trockega, nekega angleškega pa Tito za svojo vrnitev v Jugoslavijo). Čez 2000 potnih listov je bilo vzetih samo državljanom ZDA, zaradi česar je potem ameriška ambasada v Moskvi odredila, da se vsi potni listi zamenjajo pred koncem leta 1939.

Anarhisti in drugi revolucionarji v španski državljanski vojni

Figure 55. Anarhisti in drugi revolucionarji v španski državljanski vojni foto: splet

13.1.4. Nameni in vloga mednarodnih brigad

Veliko tujih prostovoljcev je prišlo v Španijo v veri, da bodo pripomogli k spontanemu ljudskemu boju proti fašizmu, ki naj bi se bil ne samo v Španiji, ampak tudi v njihovih lastnih deželah. V svoji zaslepljenosti so bili trdno prepričani, da sta Sovjetska Rusija in ves mednarodni stroj Kominterne ta boj nesebično in radodarno podpirala – kot se še danes ob vsaki obletnici ali podobnih slavnostih zgodovinsko nevzdržno širi po raznih občilih vsega sveta – ne pa v celoti organizirala, vodila, nadzorovala in izrabila za poznejše akcije.

Tej veri ali demagoškim namenom sledi še leta 1996 španski avtor Santiago Alvarez (stari divizijski politični komisar) v svojem delu »Politična in vojaška zgodovina MB« (Historia política y militar de las BI), medtem ko že delo »Vmeste s ispanskimi patriotami v borbe protiv fašizma« (Moskva, 1986) izrecno prizna, da so bile MB stvaritev Kominterne. Ta prevara je bila od vsega začetka skrbno predvidena in organizirana. »Kljub izrecni vlogi Kominterne kot voditelja in organizatorja (brigad) je bil dan uradni ukaz, da se zanika resnični izvor MB in da se vedno znova zatrjuje, da so te po vsem svetu popolnoma spontanega izvora. Ta laž, ki naj bi bila edina uradna resnica, se odslej stalno ponavlja v vseh opisih in zgodovinskih raziskavah o MB, ki jih objavlja večina interbrigadistov.« (Vidal, o. c., 63.)

Danes noben resen zgodovinar ne dvomi več o resničnosti te sovjetske igre. »SZ najprej in potem vse komunistične partije so močno skrbele, da se ne bi spoznala njihova vloga pri ustvarjanju brigad.« (A. Viñas, 1985.) Če se je ta vloga Kominterne pri organiziranju in delovanju MB namerno in načrtno skrivala, pa se je, nasprotno, podpirala in razpihovala [Stran 083]zavest mnogih idealističnih brigadistov, da je borba v Španiji samo začetek splošnega boja proti fašizmu. Italijanski antifašist Carlo Rosselli je skoval v tem smislu geslo: »Oggi in Spagna, domani in Italia.« Angleški levo usmerjeni zgodovinar, kot se sam označuje, Paul Preston, z mnogimi obsežnimi in temeljitimi raziskavami o španski vojni, piše, da so »prostovoljci verjeli, da so se z bojem v Španiji borili tudi proti fašizmu v svojih lastnih državah. V Evropi, ki še ni vedela za Stalinove zločine, so brigade, organizirane po komunistih, pomenile boj za mnoge pomembne stvari, kot so demokratične pravice in osebna ter sindikalna svoboda«.

Willy Brandt piše že aprila 1937 iz Barcelone svojemu prijatelju W. Reichu: »Zame je jasno, da gresta vojna in revolucija z roko v roki. Tudi mi je jasno, da bo naš uspeh v vojni odločilen za ohranitev revolucionarnih dosežkov in da so vojaške zmage potrebne za oživitev revolucionarnih sil.« (Tageszeitung, Berlin, 12. 3. 1994.) Enako pravi Artur London: »Bili smo prepričani, da je bil boj med demokracijo in fašizmom začetek svetovne vojne in da se je tukaj (v Španiji) začelo odločati.« Vojna v Španiji naj bi bila torej začetek splošnega revolucionarnega gibanja v Evropi, ki bi se s svetovno vojno samo razširilo in pospešilo.

Vsekakor je treba priznati in spoštovati iskrenost in požrtvovalnost nekaterih idealističnih prostovoljcev, ki so prevarani verjeli v svoje utopično »poslanstvo«, čeprav se je to pozneje mnogokrat končalo kot v Orwellovem »Uporu na kmetiji«. Zgodovinar Vidal na kratko označi to prevaro, po eni, in utvaro ter zaslepljenost, po drugi strani: »Motivi tujcev, ki so se v Španiji borili proti upornim generalom, so bili daleč od obrambe španske republike. Res, da so bili v duhu popolnoma antifašisti, toda praktično vsi so prišli ali sodelovat pri revolucionarnem procesu, ki se je dogajal v Španiji, kot anarhisti in nestalinistični marksisti, ali pa služit stalinistični Kominterni.« (Vidal, o. c., 60.)

Kot piše znani katalonski pisatelj J. M. Gironella v svojih otroških spominih, je bila edina zastava, s katero so interbrigadisti prekoračili francosko mejo in korakali proti Barceloni, rdeča komunistična s srpom in kladivom. Prav tako so brigadisti vkorakali v Madrid z vzkliki: »Sovjets partout« (Sovjeti povsod); tam na glavni ulici Alcalá ni visela slika predsednika španske republike, ampak več metrov visoke slike Marxa, Lenina in Stalina, ki so prekrivale čez vso ulico njen najstarejši zgodovinski spomenik. Na nasprotni strani pa se, obratno, nikdar niso videle poleg Francove slike Hitlerja ali Mussolinija.

Ko pa so mnogi tako imenovani »antifašisti«, posebno Nemci in Italijani, spoznali pravi stalinistični obraz MB, zakrit z masko demokracije in svobode, so se raje vključili v anarhistične enote. Neposlušen Kominterni se je med anarhiste zatekel tudi znani angleški pisatelj George Orwell, ki se »ni vključil v MB in bi kmalu to potezo plačal z življenjem«.

Kot pozneje v slovenski revoluciji so bili tudi v Španiji označeni kot »fašisti« vsi, ki niso bili pripravljeni hoditi po poteh, začrtanih in nadzorovanih po Stalinu in Kominterni.

Tako se je tudi zgoraj imenovani Carlo Rosselini, ko je spoznal prave namene Kominterne, »uprl ideji ljudske fronte v Italiji. Odločen antifašist, ki je odkril od vsega začetka osnovno prevaro navodil Kominterne, ko so enačile s fašizmom kakršnokoli kritično držo proti sovjetski diktaturi!« (Vidal, o. c., 58-59.)

13.1.5. Prihod brigadistov v Španijo

Prvi brigadisti so prišli v Španijo 12. oktobra 1936 in se brez dovoljenja španske vlade nastanili v mestu Albacete na jugovzhodu Španije, 240 km od Madrida, ki je pozneje postalo glavno središče MB, organizirano po Kominterni in španski Partiji. Že v nekaj dneh se je v tem mestu zbralo nekaj tisoč prostovoljcev, ki so prišli z vseh koncev sveta. Poleg evropskih narodov ni manjkalo prostovoljcev iz severne Afrike, Južne Amerike in celo Kitajske.

Prva MB je bila organizirana s 500–600 v SZ prebeglimi tujimi komunisti. Kljub temu ni bilo med njimi »niti enega sovjetskega Rusa. Pozneje, ko so MB narastle do 25.000 borcev, niso pustili nobenemu sovjetskemu Rusu, da bi se vpisal vanje«. (General V. Krivicki, šef sovjetske vojaške špijonaže, 1940.)

O skupnem številu vseh brigadistov se do danes različni avtorji ne morejo sporazumeti; cenijo jih na 25.000 do 125.000, kajti obe bojujoči se strani sta te številke napihovali, vsaka iz svojih posebnih razlogov. Po vojaških virih SZ bi jih bilo 31.237. Vidal (o. c., 533) jih ceni na 30.000 do 60.000 (nikdar več kot 20.000 istočasno).

Daleč največ naj bi bilo Francozov (okrog 9.000). Jugoslovanskih brigadistov naj bi bilo vsega skupaj 2.056 (Vidal, o. c.). Med jugoslovanskimi častniki naj bi bilo po računih S. Alvareza: 2 podpolkovnika, 8 majorjev, 35 [Stran 084]stotnikov, 105 poročnikov, 39 četnih, 7 bataljonskih in 1 brigadni politični komisar (Alvarez, o. c., 344). V glavnem središču MB v Albacetu so bili naslednji Jugoslovani: v glavnem organizacijskem in v vojaškem svetu MB Hans Kalmanović, v središču za radijsko propagando pa Karlo Mrazović, Veljko Vlahović in Viktor Koleša. Zastopniki političnih komisarjev za KPJ so bili Blagoje Parović, Božidar Maslarić in Feliks Bruno. Franc Rozman je bil jugoslovanski zastopnik v Organizaciji za moštvo. Šef kazenskih zaporov v Albacetu je bil Čopić (brat poveljnika 15. MB).

Za preprosto špansko ljudstvo pa so bili vsi brigadisti »Rusi«. Nepoznavanje njihovega jezika in prevladovanje sovjetskih zastav in znakov ter sovjetska propaganda so potrjevali to slepo vero v splošno in edino sovjetsko pomoč.

13.1.6. Sestava mednarodnih brigad

Med brigadiste so se vpisali ljudje vseh družbenih slojev, največ pa najnižjih in brezposelnih, ki so se, prevarani, nadejali tudi, da pridejo do boljših dohodkov. »Prejšnji mesec sem bral v nekem časopisu iz Minneapolisa o mestu kvalificiranega delavca v Španiji, da se pokrije mesto tistih, ki gredo na fronto. Oglas je imel podpis Društva za tehnično pomoč španski demokraciji. … Šele ko sem prišel v New York, sem začel sumiti, da bosta moje »orodje« puška in bajonet.« (New York Times, 25. 5. 1937.)

Nemalo je bilo med njimi mednarodnih pustolovcev. Mnogi od njih so bili kmalu »očiščeni«. »Prišlo je več sto internacionalnih zločinskih izvržkov … od katerih so mnogi izrabili nered prvih dni za grozne zločine: posilstva, rope, umore, ugrabljanje oseb etc. … Čeprav so nekateri oprali svoje dolgove in se potem hrabro borili … pri obrambi Madrida, so se drugi pokazali nepoboljšljive. … V teh primerih nisem dvomil in sem odredil potrebne usmrtitve. Teh ni bilo čez 500.« (Poročilo Andréja Martyja francoski KP, 15. 11. 1937.)

Vsekakor ni manjkalo v MB ali v njihovi okolici intelektualcev, kar je znala Kominterna dobro razvpiti, čeprav tolikokrat omenjeni pisatelji, kot Ernest Hemingway, Köstler in drugi, niso bili nikdar bojevniki. Marsikateri od teh (Orwell, Köstler, London ali Eudocio Ravines) je pozneje sprevidel veliko utvaro in močno razočaran zapustil Španijo, še preden bi bil »očiščen« in celo fizično odstranjen.

Čez 85 % brigadistov je bilo komunistov, tem so po številu sledili anarhisti. Številčna premoč komunistov, posebno pa njihova trmasta volja podvreči vse delovanje namenom Kominterne, sta postali kmalu vzrok vedno večje nejevolje in pomanjkanja discipline med nekomunističnimi brigadisti, ki so morali prenašati, med drugim, nesposobne vojaške poveljnike, katerih edina vrlina je bila njihova izkaznica KP.

Nekomunistične brigadiste in še posebno anarhiste ter nestalinistične marksiste so skušali »pravi« komunisti z vsemi močmi postavljati v slabo luč, zaradi česar so se ti začeli kmalu močno bati za svoj fizični obstoj, kar se je pozneje v mnogih primerih res izkazalo za upravičeno.

Od vsega začetka so se v MB prijavljale tudi ženske, kar je vsa svetovna sovjetska propaganda močno izrabljala s poveličevanjem in slavljenjem. Že po nekaj mesecih pa so se začeli iz njih norčevati in se jih otepati. Republikanska vlada je izdala odlok, da se jih odstrani s fronte in da se prepove nova mobilizacija žensk, ki naj bi na fronti »povzročile med moškimi več padlih kot puške«. Znani anarhist Durruti »je bil prisiljen izvajati ustrelitve, ko so cele gruče pocestnic vdrle na fronto, preoblečene v miličarke«. (Willy Brandt, pismo 16. 4. 1937.)

Med znanimi organizatorji in borci MB našteva Vidal (o. c.) naslednje [zaradi pomanjkanja pro stora navajamo samo Jugoslovane, op. ur.]:

Vladimir Čopić, znan in aktiven jugoslovanski brigadist, politični komisar in poveljnik MB.

Milovan Djilas, organizator mobilizacije MB v Beogradu.

Milan Gorkić, jugoslovanski komunist, organizator zbiranja MB v Parizu, pozneje usmrčen na Titovo povelje.

Kosta Nadj, poznejši Titov general.

Blagoje Parović, član CK KPJ, komisar 13. MB.

Tito, ki l. 1936 sodeluje pri organiziranju MB. »Čeprav pozneje zanika, da bi bil kdaj v Španiji, je verjetno, da je vsaj ob eni priliki pregledoval vojašnice MB.« Artur London, češki pisatelj in brigadist v Španiji, izjavi (El País, 6. 11. 1977), da Tito »ni bil nikdar v Španiji, toda je res, da je vse svoje najboljše ljudi dobil med starimi brigadisti«.

Med jugoslovanskimi brigadisti so postali pozneje najbolj znani Djilas, Ivan Gošnjak, Blagoje Neškov, Moša Pijade. Med [Stran 085]slovenskimi brigadisti pa je omeniti »špance«, kot so Boris Kidrič, Franc Rozman – Stane in Aleš Bebler, ki je bil že avgusta 1936 na fronti v Aragonu. Jugoslovanski politični komisarji v Španiji so bili, med drugimi, Toma Babin, Maks Baće, Jovan Dajić, Petar Erdeljac, Miloš Gregorijević, Branko Krsmanović, Dušan Kveder, Danilo Lekić, Danko Mirov, Blagoje Parović (padel pri Madridu), Vukašin Radunović, Dimitrij Stanisavljević in Luke Vujačić.

Slovenski brigadisti so bili vključeni v jugoslovanske in te v balkanske ali slovanske enote. Ko se je proti koncu vojne število brigadistov občutno zmanjšalo, tako zaradi množice padlih kot zaradi dezertiranja in lastnih sodnih postopkov in likvidacij, so bile vse vojaške enote reorganizirane. Jugoslovanski brigadisti so bili vključeni v slovanski bataljon Dimitrov, v 139. MB. Dve četi sta bili poimenovani po Ivanu Cankarju in Matiji Gubcu (ta je imela za poveljnika Franca Rozmana).

Poleg tragičnih »spominov« španske vojne, kot so bile zloglasne čeke, likvidacije in vloga političnih komisarjev, so slovenski brigadisti uvozili v Slovenijo tudi špansko muziko: znana partizanska »Kam pa greš, črnolaska?« je točen povzetek španske ljudske popevke z istim naslovom (Donde vas morena?), pa z drugo, bolj romantično vsebino.

Med brigadisti je bilo vsega, vključno z zaslepljenimi in idealisti, ki
                        so mislili, da se borijo za svobodo nekega daljnega in romantičnega naroda.
                        Res je le, da so mednarodne brigade sestavljali v večini komunisti, ki so se
                        prišli v Španijo borit za komunizem.« (A. Ussía, 17. 11. 1996.)

Figure 56. Med brigadisti je bilo vsega, vključno z zaslepljenimi in idealisti, ki so mislili, da se borijo za svobodo nekega daljnega in romantičnega naroda. Res je le, da so mednarodne brigade sestavljali v večini komunisti, ki so se prišli v Španijo borit za komunizem.« (A. Ussía, 17. 11. 1996.) foto: splet

13.1.7. Vojaško udejstvovanje brigadistov

Brigadisti MB so se udeležili, z več ali manj uspehi, skoraj vseh pomembnih bojev v španski vojni, med katerimi so najbolj znani bitka za Madrid, okrog Teruela, pri Guadalajari in na rekah Jarama in Ebro. Posebno njihova udeležba pri epski obrambi Madrida proti Francovemu napredovanju, pretirano napihnjena in razvpita tako z ene kot z druge strani, se še danes vedno znova spominja. MB so bile po vsem svetu razglašene kot sila, ki naj bi preprečila Francovo zavzetje španskega glavnega mesta že leta 1936.

Od francoske obrambe Verduna povzeto geslo »No pasarán« (Ne bodo vdrli) se še vedno znova uporablja v različnih antifašističnih propagandah in manifestacijah v najrazličnejših koncih sveta. Po tedanjem spretno ustvarjenem mednarodnem javnem mnenju naj bi novembra 1936 leta komaj 1900 brigadistov MB »rešilo Madrid« pred napredovanjem Francovih čet na fronti, kjer je bilo udeleženih na obeh straneh več desettisočev borcev (samo na republikanski strani čez 24.000). V isto propagandistično smer se vključi sam italijanski Pietro Nenni, ko trdi, da je bila »pomoč MB, brez pretiravanja, odločilna« in da so tedaj »sovjetski material in MB rešile Španijo«. Res pa je bilo, da je spretna propaganda, ki je stalno napihovala sorazmerno skromno število brigadistov in njihovo udarno moč, dosegla, da so ti res pomenili za oblegane Madridčane veliko moralno pomoč in »dokaz mednarodnega sodelovanja« v njihovi obrambi.

Žrtve brigadistov so bile največkrat višje kot v drugih enotah. Po splošnem mnenju so imeli v bojih okrog Madrida okrog 30 % padlih. Vzrok temu je bila, po mnenju večine zgodovinarjev, njihova nezadostna vojaška izvežbanost, zaradi česar so bili boljši v obrambi kot v napadu. Lizón Gadea označuje [Stran 086]tuje prostovoljce kot »ljudi, od katerih 75 % ni imelo nobene vojaške korajže, 25 % pa jih je bilo pripravljenih žrtvovati življenje, nekateri za svoj ideal, drugi pa v želji ali navadi živeti nevarno«. Velike izgube v moštvu in materialu so povzročile, da proti koncu vojne skoraj ni bilo vojaške enote s samimi brigadisti. Nadomestiti so jih morali tako v moštvu kot v poveljstvu sami Španci.

Cestne barikade med špansko državljansko vojno

Figure 57. Cestne barikade med špansko državljansko vojno foto: splet

Slabo vojaško pripravljenost je vodstvo skušalo nadomestiti z zadostno ideološko prevzgojo, za kar jim je služila predvsem vloga političnih komisarjev, kot se je izkazalo že v ruski državljanski vojni. Politični komisarji, ki so bili po vladnem ukazu (15. 10. 1936) vpeljani v vsej republikanski vojski, naj bi »izvrševali nalogo političnega in socialnega nadzora vojakov«. V MB pa so politični komisarji še posebej skrbeli za politično vzgojo brigadistov. V ta namen so po MB krožili vojaški vestniki v različnih jezikih s komunistično ideologijo, po kateri je »osnovna naloga vseh antifašistov obramba sovjetske Rusije … Sovražniki SZ so smrtni sovražniki človeštva … SZ je nepremagljiv člen miru, prave demokracije, napredka in človečanstva po vsem svetu.« (Informativni vestnik, 2. 11. 1937.) Naslednje mesece trdi isti Vestnik, da so sovjetske volitve »edine resnično demokratične volitve« in da je »SZ najbolj svobodna in demokratična dežela na svetu«.

13.1.8. Sovjetska nadoblast

Od vsega začetka, že ko je tisoče brigadistov postavilo svoj sedež v Albacetu, deset dni preden je legalna republikanska vlada »dovolila« ustanovitev MB, je bila jasna edinstvena vloga SZ in Kominterne pri organiziranju, vodenju in nadzoru vsega delovanja MB.

V resnici španska vlada ni mogla vzpostaviti svoje oblasti nad MB vse do zadnje dobe njihovega obstoja, ko so že morali brigadiste, zaradi njihovih visokih izgub v bojih, nadomestiti španski redni vojaki in posebno vojaški poveljniki.

Vse delovanje MB je bilo načrtovano in nadzorovano po sovjetski ambasadi v Madridu in izvrševano prek sovjetskih vojaških svetovalcev in tehnikov. Prva Stalinova skrb je bila vključiti vso republikansko vojsko in celo državno vlado pod vodstvo in nadzor teh svetovalcev. Ti so odločilno vplivali na Centralni komite španske partije, kjer je bilo [Stran 087]»več tujcev kot domačih« (Togliatti, Duclos, Stepanov, Codovilla in drugi), in ga nadzorovali.

Vse to je povzročalo mnoga trenja tako znotraj vlade kot med vojaškimi poveljniki. Tako se je znani general Kleber kot poveljnik ene od divizij MB na madridski fronti uprl povelju španskega generala Roja, dokler ni za izvršitev dobil dovoljenja sovjetskega svetovalca generala V. Goreva.

To nesoglasje, nezaupanje in pomanjkanje sodelovanja je bilo splošno in vzajemno, tako na vojaškem kot na političnem polju, na najvišji kot na najnižji stopnji. Niti brigadisti niso hoteli biti pod španskim poveljstvom niti Španci pod brigadističnim.

K temu je veliko pripomoglo tudi zadržanje članov sovjetske tehnične »pomoči«. Sam general Krivicki piše: »Člani rdeče vojske so bili čimbolj ločeni od španskega ljudstva, bili so nastanjeni posebej in nikdar se jim ni dovolilo stika s španskim političnimi osebami ali ustanovami. Bili so strogo nadzorovani po OGPU-ju«. Treba je bilo skrivati njihovo prisotnost v Španiji in preprečiti, da bi se rdeča vojska politično »okužila«.

Roka sovjetskih svetovalcev je segala praktično na vsa področja, od vojaškega do političnega in celo kazenskega. Tako je imel, med drugimi, sovjetski svetovalec Mihail Koljcov pomembno vlogo pri poboju 2.400 jetnikov (Hugh Thomas, o. c., 523), ki so bili konec leta 1936 s pomočjo nekaterih članov španske KP odpeljani iz madridskih zaporov in ustreljeni v Paracuellosu, blizu sedanjega madridskega letališča Barajas.

Tudi javno mnenje se obrača v smeri, ki so jo začrtali sovjetski svetovalci. Vsak upor proti tej se obsodi za »fašističnega« in zločinskega, kar je treba takoj izločiti. Vlada, ki noče ali ne more tega storiti, mora po mnenju voditeljev MB odstopiti. »Celo od Partije še tako oddaljeni ljudje se zavedajo, da se v tej gonji skriva peta kolona in protirevolucija. … Vlado in vse neposredno odgovorne se dolži zaradi popuščanja do saboterjev in fašističnih agentov. Largo Caballero (predsednik vlade) mora odstopiti.« (Luigi Longo, Le Brigate internazionali in Spagna, 1956.)

13.1.9. Razsulo mednarodnih brigad

Razkroj MB je imel svoje korenine v sami njihovi osnovi: heterogen zbor različnih narodov, jezikov, družbenih slojev in poklicev, navad, vojaške izvežbanosti, socialnih in političnih idealov itd. K temu so se pozneje pridružili še: spoznanje Kominterninih prevar in laži, množice padlih, nedisciplina, dezertiranja, likvidacije lastnih tovarišev itd. Willy Brandt trdi že aprila 1937 v pismu iz Barcelone: »Mnogi tovariši, posebno internacionalisti, so obupali in celo odvrgli puško. Posebno med anarhisti je veliko primerov tovarišev, ki čutijo, da so bili prevarani.«

Pomanjkanje discipline in bojnega navdušenja je v zadnjih mesecih vojne izzvalo množične smrtne obsodbe in likvidacije članov MB. Znani francoski brigadist Marty prizna sam 15. 11. 1937 pred centralnim komitejem francoske KP, da jih je dal usmrtiti »samo 500«. V Barceloni »dela« več ček (kopija zaporov in mučilnic OGV, NKVD in pozneje KGB-ja), ki »čistijo« nezanesljive brigadiste, posebno trockiste in anarhiste. Sandros Voros, komisar 15. MB, izjavlja v tem smislu: »V MB se poraja teror. Voditelji Kremlja … nam pošiljajo material, pa bolj zaupajo terorju. Oficirji in vojaki so po njihovih poveljih brezhibno usmrčeni.« (Burnet Bolloten, o. c., 860.)

Ko začnejo v Moskvi sumiti, da so v jugoslovanski KP vohuni, postanejo sumljivi tudi jugoslovanski brigadisti in so kmalu odstavljeni z važnejsih položajev.

Kljub temu, da so ljudje še vedno »bolj ali manj verjeli vsemu, kar je govoril NKDV v Moskvi«, kot piše pozneje Vlajko Begović, brigadist na madridski fronti (Ljudska pravica, 5. 4. 1954), so nekateri brigadisti, posebno tisti iz demokratičnih dežel, kot Anglija, ZDA ali Francija, kmalu obupali nad komunistično »demokracijo«, za katero se niso hoteli boriti, in začeli iskati najbolj varen način, kako zapustiti Španijo, kajti Kominterna nikakor ni mogla dopustiti, da bi začele krožiti po svetu nevarne priče.

13.1.10. Konec MB in njihov tragičen razhod po svetu

Splošni potek vojne, številčno zmanjšanje moštva MB zaradi padlih, dezertiranih in likvidiranih, posebno pa novi mednarodni položaj v Evropi so bili vzroki, da se je delovanje MB končalo še pred koncem državljanske vojne.

V Švici so se začela tajna pogajanja med republikansko vlado in Francovimi pooblaščenci. Stalin je očitno zmanjšal svojo pomoč. V ozračju je že dišalo po novi svetovni vojni in republikanska vlada se je hotela približati zahodnim silam. Svojo dobro voljo naj bi [Stran 088]pokazala tudi z ukinjenjem prisotnosti MB v Španiji. V tem smislu je 5. 10. 1938, že 6 mesecev pred koncem španske vojne, med drugimi enotami tudi slovanska 129. MB predala republikanski vladi svoje orožje. Z bojem je takrat prenehalo, v veliko zadovoljstvo marsikaterega španskega republikanca, 10.471 brigadistov, ostanek od okrog 25.000 začetnih v letu 1936.

Ženske naj bi na fronti »povzročile med moškimi več padlih kot puške«

Figure 58. Ženske naj bi na fronti »povzročile med moškimi več padlih kot puške« foto: splet

Beg iz Španije je bil tragičen, ker jim Francija v začetku ni dovolila vstopa, druge države pa so se jih tudi otepale. Mnogi od njih so končali v Francovih koncentracijskih taboriščih, čeprav med njimi skoraj ni bilo nobenega od voditeljev, ki so pravočasno zapustili bojno fronto.

Tako so se že pred koncem vojne začeli brigadisti razhajati po vsem svetu. Mnogi, ki so želeli nadaljevati špansko revolucijo v svojih deželah, so si kmalu premislili, ker so uvideli, da se to ni ujemalo s Stalinovimi načrti in taktiko, še manj pa z njegovim paktom s Hitlerjem. Kjer so bili brigadisti tej Stalinovi strategiji v napotje, so mnogi padli v brezhibno stalinistično hajko. Označeni kot trockisti so šli preko čistk, zaporov in usmrčenj v znanih procesih v Pragi, Budimpešti, Sofiji ali Moskvi. Drugod pa so izginjali brez vsake priče.

13.1.11. Brigadisti med paktom Hitler–Stalin

Stalinov pakt s Hitlerjem 23. 8. 1939, manj kot pol leta po koncu španske vojne, je prekrižal marsikatere račune in upanja brigadistov MB. Ko je Stalin vrgel na mizo pred Hitlerja tudi karto antifašizma oziroma njegove zatajitve, je morala večina preostalih brigadistov slediti navodilom Kominterne, čeprav jih je to pripeljalo do skrajnega nesmisla: zagovarjati in braniti Hitlerjev nacizem, proti kateremu so se šli borit v Španijo.

Toda tak je bil ukaz Kominterne, kot potrjujejo sedaj njeni moskovski arhivi (Fond 495, Opis 18, Delo 1293, str. 2–3.), kjer se popisuje seja Kominterne 15. 9. 1939. v Moskvi, na kateri »se naroči Gottwaldu pripraviti povelje za prepoved vsake uporabe interbrigadistov in drugih komunistov v kakršnih koli enotah, ki bi se borile proti nacistom« (Vidal, o. c., 329). Bili so prisotni Dimitrov, Pieck, Marty, Florin, Gottwald, Diaz, Manuilski in drugi. Vsi zapiski seje so bili označeni kot [Stran 089]tajni. »Gottwaldov spis, pravi primer cinizma, je bil naperjen proti organizaciji enot italijanskih in nemških antifašistov za boj proti Hitlerju. Komunistične partije bi se morale, nasprotno, organizirati »proti imperialistični vojni«, ki jo vodijo »francoski in angleški imperialisti«. (Vidal, ibidem.) Vse to je bilo plačilo za del Poljske, ki jo je Stalin zasedel dva dni pozneje.

Tako so bile obsojene skoraj dve leti, od 23. avgusta 1939 (Hitler–Stalinov pakt) do 22. junija 1941 (Hitlerjev napad na SZ), vse sile Kominterne, in v prvi vrsti brigadisti, ne samo na pasivno zadržanje do nacizma, ampak na aktivno udeležbo v svetovni propagandi in akcijah vseh vrst proti zahodnim »imperialističnim silam«, kot so bile Francija, Anglija in ZDA.

Decembra 1939, tri mesece po razdelitvi Poljske med SZ in nacistično Nemčijo, zahtevajo stari brigadisti MB Lincoln na svojem kongresu v New Yorku, da ZDA nikakor ne sodelujejo z nikomer v tem evropskem sporu. Znani »klavec iz Albacete«, Francoz Marty, zagotavlja brigadistom Lincoln, v zahvali za prejete pozdrave s kongresa, da je bilo »pravilno, da se so uprli borbi proti nacistom« (Arhivi Kominterne, Fond 495, Opis 214, Delo 26, str. 151–162).

Prva tarča teh ameriških brigadistov MB Lincoln je bil tedaj sam predsednik ZDA Roosevelt, ker je začel po nacističnem napadu na Francijo pošiljati pomoč Angliji, češ da »vleče ameriški narod vsak dan bolj v odkrito imperia listično klanje«. (Milton Wolf, maja 1941, še dober mesec po nacističnem napadu na Jugoslavijo.)

Enako pokorščino Kominterni so pokazali tudi interbrigadisti drugih držav. Ko skušata Anglija in Francija vključiti v svojo osamljeno borbo tudi stare brigadiste, se jima pred nosom zapahnejo vrata, ker bi se to ne ujemalo z načrti Kominterne. »Niti padec Francije ni mobiliziral francoskih komunistov niti Josip Broz … se ni postavil proti napadalcem, ko so nacisti vdrli 29. marca 1941 v Jugoslavijo. … Po skoraj dveh letih svetovne vojne, ko se je tedaj Anglija sama borila proti Hitlerju, je bilo zadržanje večine interbrigadistov jasno: njihova prava domovina je bila SZ, njihova edino prava navodila so prihajala od Kominterne in njihov edino pravi voditelj je bil Stalin.« (Vidal, ibidem, str. 331–332.)

Bilo je jasno. Po Stalinovem paktu je bila borba jugoslovanskih komunistov, »Protiimperialistična fronta, kot se je (ta) imenovala do 22. junija 1941« (Franček Saje, Ljudska pravica, 27. 4. 1954), usmerjena proti francoskim in angleškim »imperialistom«, ne pa »antifašistična«, ki bi bila naperjena proti Hitlerjevi nacistični Nemčiji.

Kdor se je na tej poti skril ali zavil na stran, je bil obtožen za trockista ali fašista in kmalu »očiščen«. Tako so v Stalinovih čistkah padli ali izginili znani brigadisti, kot Berzin, Gorev, Rosenberg, Koljcov, generala Kleber in Douglas, Čopić, Gal in mnogi drugi.

V nemilost je padel tudi zloglasni »klavec iz Albacete« André Marty. Zato omenjajo odslej komunistični avtorji njegov bataljon samo kot »francosko–belgijski«. Kot v Orwellovem »1984« se je izbrisala stara zgodovina in napisala nova. Zadosti znana navada vseh komunističnih diktatorskih režimov!

Vse to se je radikalno spremenilo 22. junija 1941, na dan Hitlerjevega napada na SZ, ko se začne mobilizacija vseh antifašističnih sil proti nacizmu. Šele odtlej je bila za »svobodo naroda« potrebna tudi »smrt fašizma«!

Šele 21. avgusta 1941, celo leto po tem, ko zasede Hitler Pariz (14. 6. 1940), padejo v Franciji prvi »antifašistični« streli. Stari brigadist 14. MB Pierre George ubije nemškega oficirja. Več kot eno celo leto niso dobili nacisti nobenega takega vzroka za streljanje talcev!

Po 22. juniju 1941 tudi ZDA in Roosevelt za ameriške brigadiste niso bili več »imperialisti« in njihova vojska »imperialistična«. Prejšnji »demagog« Roosevelt je naenkrat postal »naš predsednik«. Stari ameriški brigadisti MB Lincoln se šopirijo kot petelin in zakikirikajo (za Kominterno): »Zahtevamo od naše vlade, da napove vojno nacistični Nemčiji!« (The Volunteer for Liberty, dec. 1941, str. 2–3.)

Kot drugod po svetu je tudi v Sloveniji nekdanji »imperialist« naenkrat postal prijatelj naroda in obratno, ker sta pač očka Stalin in Kominterna tako odločila. »Ko je 22. junija 1941 Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, je CK KPS na seji v Šiški pri Bernardu ustanovil Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, ki so ga v začetku sestavljali samo komunisti … Na seji 16. julija je Glavno poveljstvo sklenilo, da je potrebno hitro zaključiti vse priprave in povsod iti v dejansko vstajo.« (Franček Saje, o. c.) »22. julija je zapela prva partizanska puška«. (Poročevalec, 20.

7. 1953.)

Zgodovina je tedaj začela potrjevati, da je imel pohod MB proti fašizmu v Španiji dosti bolj dalj nosežne cilje. »Kakor v Španiji ni [Stran 090]bil njihov boj samo boj proti fašizmu, ampak trda in vztraj na pot, ki naj bi se končala z osvojitvijo ob lasti po komunističnih strankah.« (Vidal, o. c., 336.)

13.1.12. Zaključki

1. Organiziranje Mednarodnih brigad kot znak sodelovanja mednarodnih prostovoljcev v španski državljanski vojni (1936–1939) je bila zamisel Stalina in Kominterne in torej nobeno spontano gibanje svetovnih »naprednih sil«.

2. Tako imenovani »boj proti fašizmu« je bil samo Stalinovo orodje za njegove revolucionarne in imperialistične načrte, po katerih naj bi v tridesetih letih dvajsetega stoletja prišel čas za razširitev sovjetske revolucije čez Pirenejski polotok, ki se je nahajal tedaj v za to najugodnejših socialnopolitičnih razmerah. »MB nikakor niso bile spontano gibanje. Ubogale so specifični načrt Kominterne, po izrecni Stalinovi odobritvi s konca septembra 1936. … Bile so od Kominterne ustvarjena vojska kot direkten instrument Stalinove politike.« (Vidal, o. c., 350.)

3. Preko načrtnega ideološkega in vojaškega šolanja naj bi mednarodni brigadisti postali poznejši aktivni agenti Kominterne, ne samo v Evropi, ampak tudi v Ameriki in v drugih delih sveta. Med njihove »zasluge« je treba šteti tako umor Trockega kot rop skrivnosti ameriške atomske bombe.

4. Iskrenost in vlogo »apostolata« španskih borcev »za svobodo in demokracijo« je razgalila sama zgodovina zadnjih desetletij. »Da so se MB borile proti fašizmu, nikakor ne dvomim. Močno pa dvomim, da so se prišle borit za demokracijo. Kot so brigadisti dokazali po 2. svetovni vojni, mnogi od njih na visokih mestih, v najbolj žalostni dobi stalinizma v Vzhodni Evropi, se k nam niso prišli borit za svobodo, ampak izkoristit zmedeno stanje v tedanji Španiji za vzpostavitev komunistične diktature.« (Ob priliki obiska brigadistov v Španiji, v pismu uredniku madridskega časopisa ABC, 27. 11. 1996.) Španski borci so »bili … tudi odločilni za potlačenje človeških pravic na Poljskem, v Jugoslaviji, Madžarski in Čehoslovaški, v Vzhodni Nemčiji in Romuniji, če omenimo samo nekaj primerov«. (Vidal, o. c., 353.)

5. Njihov model »demokracije in parlamentarizma«, vzpostavljen po Evropi in drugih delih sveta s pomočjo in pod vodstvom glavnih španskih interbrigadistov, ni imel nič skupnega s cilji nekaterih utopičnih brigadistov pred prihodom v Španijo. Komunistični totalitarizem, »parlamentarizem« in »demokracija« so se od fašističnih in nacističnih razlikovali samo po imenu! Berlinski zid, ki naj bi jih »branil«, je bil zadnji cinični posmeh Velikega brata vsemu svobodnemu svetu. Njegov padec pa je potrdil napoved enega glavnih »španskih borcev«, italijanskega komunističnega voditelja in glavnega španskega brigadista Palmira Togliattija, ko ob koncu španske vojne spozna: »Mi komunisti moramo imeti jasne pojme, ko se vrnemo domov: ali se iskreno obrnemo k demokraciji ali nas pa bo zgodovina povozila.« Vsekakor je zgodovina naredila svoje obračune o njihovi »demokraciji«, čeprav šele ob 60. obletnici španske vojne.

6. Tudi slovenska komunistična revolucija in državljanska vojna sta imeli pravi začetek v španski državljanski vojni, kjer so se šolali in vežbali njeni poznejši voditelji, ki so s komunistično diktaturo 1945–1990 nad slovenskim narodom in na njegovem hrbtu dosegli svoj »življenjski cilj«.

7. Nimamo namena zanikati ali omalovaževati vloge in žrtev tistih idealistov, ki so se šli v Španijo borit resnično za pravo človekovo svobodo in njegove osnovne pravice. »Med brigadisti je bilo vsega, vključno zaslepljenih in idealistov, ki so mislili, da se borijo za svobodo nekega daljnega in romantičnega naroda. Res je le, da so MB sestavljali v večini komunisti, ki so se prišli v Španijo borit za komunizem.« (Znani španski časnikar A. Ussía, ABC, 17. 11. 1996.)

8. Berimo zgodovino v moskovskih in drugih sovjetskih arhivih, ne pa na propagandnih plakatih KGB-ja in njegovih domotožcev!

[Stran 091]

13.2. Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali (Slavenka Drakulić)

Majda Lampič

13.2.1.

Kadar nenormalnost obvladuje prvinsko čutenje, lahko rečemo tudi prastaro kmečko pamet, takrat se zdravemu človeku upre in mora nekako ugovarjati. Če ima smisel za humor, toliko bolje.

Ne morem mimo nenavadnega doživetja v šestem razredu tedanje osemletne gimnazije. To je bilo približno l. 1950. Pritekla sem zadnji hip k popoldanskemu pouku. Ves naš razred je ležal na travi pred šolo. Zazvonilo je, pa se nihče ni nič zmenil. Čez čas so skozi okna pogledali profesorji in nas opozarjali, pa ni nič zaleglo. Minila je ura, ko smo se vzdignili in odšli v razred. Nič ne bi bilo posebnega, če ne bi bil to velikonočni ponedeljek. Razredni predsednik je bil Leon Mezgolič, ki se je od izgona iz države l. 1945 že vrnil, ne da bi mi o tem kaj vedeli (Zaveza št. 83). Sošolka Agna je imela polno najožjega sorodstva v begunstvu. Sošolec Niko se je tudi brez dlake na jeziku zapletal in razburil profesorje, ko je v slovenski šolski nalogi obžaloval, da je Oton Župančič deset let prepozno umrl. Leon je bil klican na zaslišanje, a iz tega ni bilo nič. V tej mladostni objestnosti so morali predstojniki iskati skrivnega sovražnika in pozabiti na nedolžno mladostno razposajenost.

V slavističnem seminarju pri prof. Slodnjaku sem doživljala klenost tega pokončnega Štajerca. Kako se je posmehnil predlogu za ločen študij jezika in književnosti. Sproti se je obregnil ob oguljeno frazarjenje. »Moje osebno mnenje je … «, se je izvijala študentka. »Vsakdo ima svoje osebno mnenje, nobeden nima Svetega Duha v žepu.« je profesor pribil.

Ko so preveč pametovali, je to učenost prekinil: »To je pa že nadmudrivanje.« »Meni je pa všeč,« je študentka ocenila kolegovo diplomsko nalogo. »Všeč, ne všeč, to je babji kriterij,« je odgovoril na pavšalno in z ničimer podprto mnenje. Čutil je, kakšne nevarnosti prinašata jeziku približnost in ohlapnost. In kmalu se je v vrstah njegovih nasprotnikov ponudila prilika, da so ga obtožili moralnopolitične neprimernosti in to ga je odneslo.

O tej druščini na naši najvišji ustanovi nam je dovolj povedal dr. France Bezlaj v nekem neformalnem pogovoru pri gostilniškem omizju. Nekdo ga je vprašal, s kom od kolegov se najbolje pogovori. Priznal je, da ima le z nekim čevljarjem odlične debate, čeprav vse pove v bolj nerodnem jeziku.

Po končanem študiju sem zaradi izpostavljenega sodelovanja v cerkvi lahko upala le na kakšno neopazno službeno mesto. Vendar se mi je zaradi posebnih razmer na osnovni šoli v Horjulu posrečilo dobiti delovno mesto že sredi šolskega leta. Študent fizike Damjan Razpotnik se je namreč razjezil nad učiteljico slovenščine, ki je bila po rodu Hrvatica, študentka angleščine, in je pravilne slovenske oblike popravljala v napačne. Prihajala sem ob šestih zjutraj z Iskrinim avtobusom. Družbo mi je delal študent, in medtem ko je popravljal naloge, je prepeval: Ti o Marija … , Oljsko goro, Glej zvezdice …, Hej brigade, … Vem, da je izzival, jaz pa sem bila vsa nesproščena. Izzival je tedanje vsevedne mlade učiteljice s končanim triletnim učiteljiščem, ki so kar tekmovale v prostaškem govorjenju. Damjan je segel po svežem pravopisu (1962) in jim postregel z ustreznim izrazom: »Glej, Marija, reci kdaj pizdočivka, da se ti usta ne bodo deformirala.«

Ko so ga hoteli spraviti v partijo, je obžaloval, da si je to priložnost zapravil, ker je šel k polnočnici celo na kor prepevat. Ko smo šli volit na Dobrovo, recimo Micko Kovačevo, je vsem glasno razlagal možnost demokratične izbire: namreč izbereš lahko ali Micko ali Kovačevo.

Tako so se nekega jutra v fičku natrpani pojavili inšpektorji, ravnatelja pa so poklicali v Ljubljano. Pregledali so vso administracijo, do podrobnosti izpraševali in nas hospitirali v razredu. Kakšnih posebnih posledic ni bilo. Kakor je bil ta del mojega službovanja slikovit, sem se zaradi neprimernih prometnih zvez odločila za bolj ugodno lokacijo. Prijavila sem se na časopisni oglas zadnjega avgusta na osnovno šolo v Mengšu in bila zaradi časovne stiske nepreverjeno sprejeta.

Sčasoma so prihajala previdna vprašanja in vedela sem, da so mi na sledi. Ravnatelj Rudi Strehovec je bil sicer navzven zgrajen človek, kot smo se tedaj izražali, privatno pa je bil povsem normalen, razumevajoč. Ko smo na sveti večer pokopavali učenčevega očeta, sem po navodilu šole, in to tudi glasno povedala, preprečila učencem vstop v cerkev. Po pogrebu pa so me otroci povabili v cerkev gledat jaslice. Rekla sem: »Zdaj smo prosti in si lahko privoščimo, kar hočemo.« In smo šli. Nobenih posledic ni bilo.

Vedno sem trepetala ob razlagi Prešernovega Orglarčka. Res je v popolni tišini dvignil roko »tovarišičin« sin in vprašal: »Tovarišica, [Stran 092]ali vi res igrate orgle v cerkvi?« Zvenelo je kot največje grozodejstvo. Kaj pa zdaj, sem si rekla. »No, nisem še slišala, da kdo orgle igra v kuhinji,« sem se znašla. Brez besed je sedel. No tole je pa dokaz za Svetega Duha, sem si rekla. In spet drugič: »Tovarišica, ne bom zmogel toliko naloge, imam še verouk.« Zavrnila sem ga: »Seveda boš zmogel, navadni ljudje ne zmorejo, kristjan pa zmore nekaj več.« Začudeno so me gledali.

V zbornici smo imeli na steni nagačeno sovo. »Joj, tukaj je pa visela slika Tita,« se je zgrozila učiteljica. »Ne žali sove,« jo je posvaril likovnik Mario Petrić. Nič ugovora. Bilo nas je toliko somišljenikov, da nam je to uspevalo.

V šolo sem prinesla zajetno Dalmatinovo Biblijo. »Je to pred Pismom ali po njem,« se je namrščil likovnik Mario. Tedaj je bil osrednji dogodek Titovo pismo. Nihče ni ugovarjal, vsi so se smejali. Razvil se je pogovor o posameznih primerih cerkvene umetnosti.

Na Ostrožnem je bilo partizansko slavje. Tito je izjavil, da pojemo preveč kruha. Naš likovnik je takoj naredil sendvič iz debelih plasti šunke, vmes pa je stisnil tenko rezino kruha. »Sendvič Ostrožno,« je razlagal.

Ko je zelo ognjevita komunistka predlagala nov projekt, so vsi zdvomili o njegovi uresničitvi. Likovnik Mario pa je razsodil: »Z dobro voljo in brzostrelko se vse uredi.«

Na eno od konferenc je neka učiteljica, ki je bila drznejša, prinesla knjigo 100 figur Veneris ali nekaj podobnega. Krožila je pod mizami in vsakdo jo je lahko prelistal, tudi Mario. Takoj je dodatno prepotoval po avditoriju listek z njegovo karikaturo. Narisal je možgane, ki jih napada neki podolgovat predmet s spremnim besedilom : Manjka 101 prva figura »J… te u živi mozak«.

Tako mi je tudi duhovito predstavil Mikija Mustra: »Međunarodni plivać.« Muster se je branil: »Daj no, kaj govoriš!« »Pa plivao si među narodom,« je Mario trmoglavil.

Kar nekaj likovnikov je duhomorno sivo sceno obarvalo s humorjem. Med njimi sem poznala Leona Koporca, ki je imel okrog sebe veliko družbo. Privabljala jo je njegova duhovitost.

Poseben izraz je imel za možganske maloposestnike, zlasti če so posedovali mnogokubičen avto: »V glavi pa moped,« je vedno trdil. Med vsemi domislicami je bilo mnogo družbeno kritičnih bodic. Ko smo po znanem romanju v Trst zlezli iz avta, se je globoko oddahnil: »Ali ni lepo, zdaj pa lahko rečeš, kar hočeš!« Nikogar nisem slišala kaj takega reči v tem nakupovalnem mestu. Za vsak primer je kupil ruski radioaparat, da bi ga v ustreznem trenutku lahko postavil na okno glede na morebitne politične spremembe. Ko je za turistično društvo vrisaval na avtomobilske zemljevide likovne simbole, se je zasačil, kako se krapinski pračlovek namerja z gorjačo nad Titov spomenik v Kumrovcu. To je bila interna zabava. Za tisk je kip obrnil. Smejal se je političnemu frazarjenju, posebno Šetinčevi rubriki v časopisu. Takole je komentiral njegove pogovore: »Koliko je ena in ena?« Odgovor: »Trava je zelena.« Ko so ga hoteli ukrotiti in spraviti v kakšno organizacijo, se je izgovarjal: »Jaz bom za tiste, ki bodo ukinili špital in britof.«

Nekoč je prišel k nam z alarmantno novico: »Čez 30 let ne bo več nafte, čez 100 let pa tudi ne premoga.« Naša mama je rekla: »Ojoj! Kaj pa bo potem?« Odgovoril je: »Nič. Maršal bo star 200 (dvesto) let.« To je najbolj natančno občutenje tistega časa.

Že sem omenila njegov primer etiketiranja novodobnega butalca: balzamiran komunist iz leta 45.

Pri njem sem občutila tisto zdravo kmečko pamet, ki posega v vse segmente življenja, tako da si upa osmešiti vse modne trende. Na vrata kmečkega stranišča je napisal: Na tako stranišče so hodili Mozart, Michelangelo in Shakespeare. Na pojedini si je posebno zaželel prav holesterol. Ko se je drsal v hali Tivoli, kjer je določena obvezna smer in jo je po pavzi treba zamenjati, je utrujeno zavozil iz kroga: »Po 36. krogu me je srečala pamet.«

Kakšno razkošje sem občutila, ker sem v poneumljenih časih srečala izjemne ljudi, da smo si lahko privoščili, čeprav dostikrat v najmanjših banalnostih, drobce življenja v resnici.

[Stran 093]

14. In memoriam

14.1. France Kozina

Stane Štrbenk

14.1.1.

Dne 26. septembra 2012 je v Kanadi umrl – dotrpel v 91. letu starosti France Kozina, preživeli slovenski domobranec in eden od treh rešencev iz brezna v Kočevskem rogu.

France je bil rojen leta 1921 v kmečki družini v vasi Sušje pri Sodražici kot sedmi otrok od enajstih. Do začetka druge svetovne vojne je delal na domači kmetiji. Kmalu po italijanski zasedbi Slovenije so ga italijanske oblasti odpeljale v koncentracijsko taborišče na Rabu. Leta 1942 se je vrnil domov. Ni si še dobro opomogel, že so ga partizani prisilno mobilizirali. Že pred tem je partizane dobro poznal kot boljševiške teroriste in zato je vedel, da med njimi nima kaj iskati. Zato je takoj v začetku svoje partizanščine iskal priliko za pobeg. To je storil v začetku leta 1943 in se pridružil slovenskim domobrancem. In to ne zato, da bi prišel na varno, pač pa v prepričanju, da je tam njegovo mesto v slovenski državljanski vojni. Ves čas svojega domobranstva je služil na oklopnem vlaku v Grosuplju, od koder je dan za dnem do konca vojne varoval železniško progo Ljubljana–Kočevje.

V letu 1945 ob navalu komunističnih hord z juga se je umaknil na avstrijsko Koroško v zavetje angleških vojaških zasedbenih oblasti v prepričanju, da bo tam med zavezniki – prijatelji. Izkazalo se je, da je prišel med sovražnike. Naložili so ga z ostalimi domobranci na kamione ter ga odpeljali v žrelo partizanstva – Slovenijo namesto v Italijo, kot so jim lažno obljubljali, ter jih izročili partizanom. Tu so ga natovorili v živinske vagone z ostalimi domobranci in ga odpeljali v Kočevje. Tam so ga pretovorili na tovornjak, zvezali z žico dva po dva, obrnjena drug proti drugemu, in ga odpeljali proti Kočevskemu rogu. Med potjo so že slutili najgrše, molili so žalostni del rožnega venca, vse dokler niso prišli do roškega brezna. Tam so jih slekli, jim odvzeli prstane, ure, izbili zlate zobe (kdor jih je imel) ter jim naravnost povedali, da jih bodo postrelili. France je pred breznom dobil pričakovani milostni strel, katerega pa je s hitrim skokom v jamo prehitel, zaradi česar ga je krogla le oplazila in France je živ in skoraj nepoškodovan padel v brezno med mrtve in umirajoče soborce. V breznu – odprtem grobu je ostal dve dni in dve noči ter se vseskozi poskušal nekako rešiti iz brezna. Čudežno mu je to uspelo. Bil pa je povsem izčrpan, vendar je imel še toliko moči, da je prišel iz brezna. Za preživetje je lizal roso, jedel listje in vsemogoče gozdne sadeže. France Kočevskega roga ni poznal, da bi se orientiral oz. da bi našel pot domov. Z neke točke na poti v neznano je zagledal cerkvico sv. Ane nad Ribnico, ki jo je dobro poznal. V tej smeri je šel in se rešil Kočevskega roga. Končno je prišel domov. Ker se je bal morilcev, se je skrival na podstrešjih raznih stavb tri leta, da ne bi niti bratje in sestre za to vedeli. Vedel pa je, da tako ne more iti naprej, in se odločil za pobeg preko meje v tujino. Uspelo mu je in končno je po daljšem tavanju prišel do cilja nazaj na Koroško in od tam v Kanado, kjer je srečal ljubezen svojega življenja – Anico in se z njo poročil leta 1949. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok, »ljubeči ata« pa je bil 16-tim pravnukom, ki so skupaj udejanjali Kozinov dom v Kanadi, kar je drugi izraz za Kozinov raj na zemlji.

Ko je France prišel v Kanado, se je takoj zaposlil v tovarni avtomobilov in tam delal do upokojitve. V tem obdobju je zgradil hišo in ustvaril solidne pogoje za življenje družine in s tem izpolnil dolžnosti in naloge moža in očeta.

Sedem let pred smrtjo je Franceta doletela huda bolezen, ki ga je v celoti priklenila v posteljo. Možganska kap mu je vzela tudi sposobnost govora. Tako se je idilični Kozinov dom sesul, Anica pa je Francetu stala ob strani brez pomisleka še naprej, ga hranila, umivala, molila z njim, mu prinašala sv. obhajilo, vse do zadnjega diha.

France se je zavedal milosti rešenja. Ostal je hvaležen Bogu in svojo vero izpovedoval v družini in javno v krogu slovenskih izseljencev v Kanadi in bil ministrant pri slovenskih mašah. Ob njegovi postelji je bila majhna miza, kozarec vode, nekaj zdravil, Sveto pismo, rožni venec in molitvenik.

V slutnji slovesa je opravil kratko oporoko družini z besedami: »Ponudite mi slovo Anica, sinovi in hčere, odhajam na svoje potovanje. Priklanjam se vam v neizmerni hvaležnosti. V krsto mi položite kamenček, ki sem ga s seboj prinesel iz roškega brezna.« In sosedom: »Dolgo smo bili sosedje, dobil od vas sem več, kot sem vam lahko dal. Hvala vam! Jaz sem pripravljen oditi na pot v hišo svojega Očeta.« [Stran 094]Tako je umiral France Kozina, slovenski domobranec.

France tudi nikoli ni pozabil trpinov v kočevskem breznu. Vsako leto ob dnevu spominske slovesnosti se jih je spomnil z vencem, ki ga je v njegovem imenu polagala Nova Slovenska zaveza.

France Kozina je bil in bo ostal blizu naših src in bo tam tudi ostal, hodil bo z nami skozi življenje, dokler se zopet ne srečamo.

France dejak, Nikolaj Tolstoy in France Kozina na slovesnosti v Kočevskem
                        rogu

Figure 59. France dejak, Nikolaj Tolstoy in France Kozina na slovesnosti v Kočevskem rogu

[Stran 095]

14.2. Iz nagovora ob sklepu 550-letnice Ljubljanske škofije

Franc Rode

14.2.1.

… ob koncu 19. stoletja, v času škofa Missia. Tu smo pred drugim velikim problemom, s katerim se je spoprijela Ljubljanska škofija in preko nje celotna Slovenija. Gre za tako imenovano »ločitev duhov«, ki naj bi jo zagrešila slovenska Cerkev v tem času, njen protagonist pa naj bi bil mladi primorski filozof in teolog, poznejši škof na otoku Krku dr. Anton Mahnič. Šlo je za idejni spopad z liberalizmom in za uveljavljanje katoliških načel ne le v politiki, ampak tudi v kulturi. S tem se je poglobil razkorak med liberalci in klerikalci, posebej še, ko je Mahnič postavil katolicizem kot bistveni kriterij pripadnosti slovenstvu, kar je bilo seveda krivično.

Spor se je nadaljeval pod Missijevim naslednikom škofom Jegličem. Ko je ta zvedel za stališče, ki so ga avgusta 1898 zavzeli slovenski visokošolci, da »svojega javnega delovanja ne bodo osnovali na krščanski podlagi«, je nemudoma objavil svoj načrt o ustanovitvi slovenske katoliške gimnazije skupaj z vzgojnim zavodom. Nasprotovanje liberalcev na to drzno zamisel je bilo neokusno in z vidika narodnih interesov škandalozno.

Ločitev duhov se v slovenski javnosti še danes pogosto omenja kot narodna nesreča, za katero naj bi bila kriva Katoliška Cerkev. Kaj reči? Zgodovinsko gledano je duhovna in svetovno-nazorska enotnost in posledično tudi politična soglasnost Evrope začela razpadati že v času razsvetljenstva. Idejno razhajanje in politična diferenciacija se je npr. v Franciji in drugod po Evropi začela veliko prej kot pri nas. Temu se torej tudi mi nismo mogli izogniti. Ali je bil pri nas boj med liberalci in klerikalci bolj srdit kot drugod? Ne bi rekel. Z obeh strani so padali nizki udarci. Gledano iz časovne razdalje lahko vidimo v tem pojavu nekaj neizbežnega in zdravega, saj je ločitev odražala dejansko stanje duha v slovenskem prostoru. Ustvarjala je ozračje pluralizma na področju idej in možnost različnih političnih opcij, kar je temelj vsake demokracije. Čas je, da nehamo obremenjevati Cerkev in Mahniča s tem normalnim zgodovinskim pojavom.

Veliko bolj usodna so bila razhajanja, ki so se pojavila petdeset let kasneje, sredi 20. stoletja. Tu stopamo v najbolj tragično obdobje slovenske zgodovine, ki nam zastavlja najbolj boleča vprašanja.

V začetku 2. svetovne vojne se na slovenskem političnem prizorišču pojavi skupina ljudi, ki načrtno uporablja nasilje v boju za zmago. Tej dobro organizirani in idejno disciplinirani skupini je uspelo vzeti v roke veliko idejo narodnega odpora proti tujemu zavojevalcu in pritegniti v svoje vrste množico poštenih Slovencev. Toda še preden se je povezala z drugimi političnimi silami v Osvobodilno fronto, je tajno ustanovila Varnostno-obveščevalno službo (VOS) za likvidiranje domačih političnih in idejnih nasprotnikov. S tem je jasno pokazala svoj glavni namen: nasilni prevzem oblasti.

Ali je mogla Cerkev sodelovati pri tem načrtu? Vodstvo ljubljanske škofije se je znašlo pred težko dilemo: na eni strani ideja upora proti okupatorju, ki je zvabila v gozdove mnoge kristjane, na drugi strani dejstvo, da je bilo osvobodilno gibanje trdno v rokah komunistične partije. Proti koncu leta 1943 je škof Rožman izjavil: »Do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in najhujša nesreča za slovenski narod.« Kako mu ne pritrditi glede na številne medvojne umore nedolžnih ljudi in glede na to, kar se je zgodilo po koncu vojne, ko je partijski totalitarizem do kraja razkril svoj zločinski obraz in je bilo v popolni brezpravnosti pomorjenih na tisoče mladih mož in fantov? Tragedija, ki da razumeti določena stališča Cerkve v tistem strašnem času.

Kar je sledilo, je še živo v našem spominu: desetletja ponižanj, krivic in zapostavljanj. Pomenljivo znamenje razmer v naši tedanji državi je dejstvo, da Jugoslavija leta 1948 skupaj s Sovjetsko zvezo, Savdsko Arabijo in peščico drugih držav ni glasovala za sprejetje Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Kristjani so totalitarno nasilje prenašali molče, v upanju, da se bodo stvari s časom vendarle normalizirale.

Naše oznanjevanje pa ima nujno tudi svojo kritično plat, to je boj proti malikom tega časa, proti valu relativizma in sekularizma, ki preplavlja svet, je prelom s konformizmom naše dobe. Kristjan je solidaren z vsemi, odgovoren do družbe kot polnopravni državljan, vendar se ne obnaša kot drugi, se ne uklanja volji večine, če ta zavzema stališča, ki so proti njegovi vesti, skratka, ne živi posvetno, se ne prilagaja mišljenju tega sveta. To pomeni, da ima pogum živeti drugače, da ne poklekuje pred maliki časa, da jasno pokaže svojo krščansko različnost. Malike tega časa vidim še posebej v absolutizaciji tega bežnega »sedaj« in v begu pred prihodnostjo, v postavljanju sebe na mesto Boga, v poudarjanju svoje individualnosti in pravic na škodo občestvenosti. Boj proti malikom je boj proti razčlovečenju, je boj za človeka, za njegovo dostojanstvo in svobodo, je zavzemanje za enakopravnost in solidarnost, s posebno pozornostjo do vseh, ki so v stiski, do revnih in trpečih.

[Stran 096]

Dodaj komentar