Zaveza št. 83

Z

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Justin Stanovnik

1.1.1. Kaj se je zgodilo – za vsem, kar se vidi

Pred piscem komentarjev za četrtletnik, kot je Zaveza, se vsakič znova pojavi naloga, da izbere tista dogajanja v konkretnem časovnem obdobju, za katera misli, da bi utegnila – ali pa morala – zanimati njene bralce. Pri tem ga vseskozi nujno spremlja misel, da Zaveza zasleduje določen namen – da ni splošno politična publikacija, ki jo človek vzame s sabo na potovanje, da na vlaku ali letalu ne meče stran časa tja v dan, ampak se da nekoliko poučiti, kako je z zadevami duha in kulture v domovini in svetu. Revija Zaveza ima poseben namen, s posebnim namenom ljudje vanjo pišejo in s posebnim namenom jo ljudje tudi berejo. Čeprav ni na zunaj nič posebnega – saj se praktično lahko komaj kje kupi – imajo njena besedila visok cilj: razumeti veliko zgodovino, največjo od vseh, skozi katere je do sedaj šel ta narod.

Nenavadne reči so se dogajale v tej zgodovini, najbolj nenavaden pa je bil čas, v katerega se je izšla. (Namenoma ne uporabljam zanj besede zgodovina, ker mu nikoli ni bilo dano, da bi to postal.) Nikoli ga nismo, dokler smo ga gledali pred seboj, videli takega, nikoli nismo mogli – tisti, ki nas ni požrl – razumeti, ko smo ga potem gledali nazaj, da se je zgodil takšen. V tej – poglavitni – smeri našega spraševanja nismo prišli dlje od slutnje, da nam bo odgovor, če se bomo kdaj dokopali do njega, povedal, v podobi, v kateri se človeškemu rodu odkriva njegova bistvena resnica, zakaj smo se znašli v tem času, v tem prostoru in v tej fazi civilizacije in zakaj nam je bilo potisnjeno v roke besedilo ravno takšne drame, da ga preberemo in odigramo. Tako nenavadno je bilo vse, kar se je v tem času godilo, da nam nobeno vedenje o tem, kako so si vzroki med seboj podajali roke, tega ne razloži. Vendar nas noče zapustiti misel, da mora vsa zgodba kljub vsemu imeti neki smisel, da mora biti v tem, kako je potekala, skrito sporočilo, ki nam bo razkrilo, če nam ga bo uspelo razvozlati, nekaj zelo dragocenega, nekakšen kažipot, ki mu bomo lahko sledili, odnosno morali, če bomo hoteli obstati. Da torej vse le ni bilo zastonj. Da se je takrat, ko smo se morali poraženi plaziti po tleh in so nas tepli in ubijali, sestavljalo neko besedilo, ki nas bo, ko ga bomo nekoč prebrali, dvignilo in peljalo naprej.

Toda od kod ta misel, ta začetna vera, ta ponovno vračajoča se smiselnost po vsej podobi nesmiselnega? Vendar nikoli ne neha biti tako, da za vsem, kar se je zgodilo, ne bi zaznavali vzgib racionalnega jedra, nekaj, kar je mogoče razumeti in sporočiti, ne še pravo besedilo, prej slutnja besedila. Tako da slutnja, o kateri govorimo, ni nekaj umišljenega, ampak nekaj vzpodbujenega, pokazanega in obljubljenega. Nekaj iz stvari same izhajajočega.

Ali ni v tem, kako so boljševiki izzivali odpor slovenskih katoličanov, ne samo s svojo prisebnostjo, s svojo doslednostjo, s svojo manipulativno obdarovanostjo, ampak tudi z naklonjenostjo časa, se pravi celotnega zavestnega in nezavednega okolja; ne samo, kako so vse izrabili v svojo prid, ampak tudi, kako so se jim stvari dogajale ob pravem času, kako so jim ravno takrat, ko so jih potrebovali, stopale na pot, in se jim ravno takrat, ko jih niso več potrebovali, umikale s poti: kako jih je naklonjeno polaščanje sveta utrjevalo v zmotni veri, da so bogovi in jim je šele na koncu – šele prav na koncu – bilo povedano, kaj v resnici so. In na drugi strani, na strani, na kateri smo stali slovenski katoličani, ali ni bilo tam prav nasprotno? Ali niso bili tam sicer možje in žene, trdni in zvesti in pokorni načelom, ki so jih vodila skozi stoletja, nikakor pa ne, v obrambi sebe, prisebni in rafinirani in dosledni in nepopustljivi kakor njihovi nasprotniki. Pa tudi stvari jim niso prihajale nasproti ob pravem času in se jim niso umikale ob pravem času. Svet jim ni šel na roke, ampak jih je puščal na cedilu, ko bi njegovo pomoč najbolj potrebovali: Britanci so izdali njihovo legalno in legitimno begunsko vlado v Londonu in s tem dejanjem odločilno posegli v državljansko vojno v Jugoslaviji. In ko so v Vetrinju izvedeli, kaj so jugoslovanski boljševiki naredili z vrnjenimi in razoroženimi vojaki slovenske narodne vojske, niso protestirali, ampak povrhu vsega sklenili z jugoslovansko Udbo tako imenovani blejski sporazum, s katerim je bila boljševiški tajni policiji omogočena poljubna kontrola koroških taborišč. In v dogovoru z Unrro na Dunaju, kako so na ta način hoteli doseči, da se njihovi prebivalci »prostovoljno« odločijo za vrnitev v domovino. In kako je Jugoslavija od petdesetih let pa do srede sedemdesetih dobivala od Amerike milijarde dolarjev pomoči za vzdrževanje svoje komunistične ekonomije.

1.1.2. Dobili smo sporočilo, kaj je življenje

Tako fakturo izkazuje torej ta nenavadna bilanca: sile, ki so nastopile proti krščanski kulturi, kakor se je upodabljala in upodobila v zgodovini – ob tem uprizarjale nepojmljive količine človeške bolečine – so bile, se zdi, priviligirane ne samo v barbarski superiornosti lastne vserazpoložljivosti – človeštvu še ne znane, od človeštva še ne izkušene – ampak priviligirane tudi od sil, za katere velja, da delujejo neodvisno od človeških odločitev. To pa pomeni, da je zgodovina, ki je potekala po tem loku, morala biti dopuščena. Kristjani to dopuščenost razumemo in sprejemamo samo tako, da nam je Bog z njo hotel povedati nekaj odrešujočega in odrešilnega. Hotel nam je povedati, kakšno vlogo igra lógos hò toù stauroù – logos križa, v celoti človekovega bivanja in prebivanja. S tem ne mislimo, da nam je po vsem tem jasno, kakšna je ta vloga, v pomenu, da bi jo lahko opisali, hočemo reči samo – mi, ki nismo teologi, mogoče pa bi tako rekli tudi tisti, ki so teologi – da vemo, kako velika je, kako središčna in odrešilna. Samo po sebi pa je jasno, da je vse to moglo biti povedano le tako, da je križ bil naložen pravičnemu. (Pravičnemu, ki je postal pravičen šele v tistem trenutku, ko je bil izbran, da bo nosil križ.)

Kako posebna je zgodba slovenskega dvajsetega stoletja, dokazuje že ta kratki uvod, ki mu njegova naravna miselna gravitacija ni dovolila, da bi svojo pripoved pustil v prostorskih in časovnih mejah, ampak je čutil, da nas mora opozoriti na njene širše ingerence. Ta naravna vzpodbuda pomeni tudi to, da je slovenska zgodba 20. stoletja zgodba, ki se bo v kvartirjih zgodovine počutila doma samo tedaj, če bo ta samo sebe razumela tako široko, da bo poleg zgodovine proprie prirejala tudi dramske predstave in filozofske in teološke diskurze. Skratka, že takoj na začetku našega razmišljanja se je izkazalo, da je slovensko 20. stoletje ne samo zgodovina, ki zajema celega človeka in cel narod, ampak tudi zgodba o tem, »kaj je življenje ubogega pastirja«, kakor je temeljno vprašanje o človeku postavil Leopardi v Nočni pesmi blodečega azijskega pastirja.

1.1.3. Ali smo razumeli to sporočilo?

Sporočilo, da križ ni človekov ilegalni spremljevalec, kakor misli sedanji, še vedno moderni čas, ampak znamenje, ki mu zagotavlja obstoj, ki ga, kljub drugačnemu videzu, postavlja. Človek ne more, da se v ambientu tega razmišljanja ne bi ustavil ob geslu, ki si ga je dr. Gregorij Rožman izbral za svoje škofovstvo v času, ko so se sicer že zbirali oblaki na slovenskem nebu, a niso še dajali podobe, da bo iz njih nastal vihar, skozi katerega bo novi škof vodil svoj katoliški narod. Kdo mu je narekoval te besede – osnovne krščanske besede, a vendar. Crucis pondus et praemium – Križa teža in plačilo. Kakšna biblijska saga je temu sledila: škof in njegovo krščansko ljudstvo – s križem v smrt in izgnanstvo.

Tako mnogopomensko je bilo izkustvo, ki smo ga Slovenci v dvajsetem stoletju zapisali v anale svojega spomina. In kar smo hoteli povedati v uvodnih vrsticah tega komentarja, je prav to: da so državnozborske volitve, ki so pred vrati, tista opozorilna točka, ki nas mora ustaviti, da premislimo, kako ravnamo s tem spominom, na kako visoko mesto ga postavljamo, kakšno spoštovanje mu izkazujemo – ob misli, ki nas napol priznana, napol nepriznana zasleduje, da ni povsem gotovo, ali bomo kot narod ohranili slovenstvo, ali bomo znali, mogli in hoteli do konca sezidati hišo, v kateri se bo moglo živeti. Ali dovoljujemo svojemu spominu, da nam govori v avtentičnem jeziku, ali pa v narodu – in sedaj v državi – obstajajo sile, ki mislijo, da mu smejo predpisovati, kaj sme in česa ne sme.

1.1.4. Dva spomina – spomin jakobinsko-boljševiškega kompleksa

Poskušajmo najprej odgovoriti na to vprašanje. V resnici je tako, da imamo Slovenci dva zgodovinska spomina in ne enega samega. Ena varianta nacionalnega spomina je v lasti in upravi in skrbništvu tistih, ki se druge svetovne vojne niso bali, ampak z velikimi upi nanjo čakali, in ko je slednjič prišla in z njo okupacija, brž oklicali narodnoosvobodilni boj, in ker so se zavedali njegove dragocenosti – njegovega bistvenega pomena – hkrati zasegli izključno pravico, da z njim upravljajo in razpolagajo. Na primer tako, da o njem govorijo in ga prikazujejo kot nacionalno rezistenco, dejansko pa z njim izvajajo vseskozi revolucijo. Začeli so s terorjem, ki je del začetnega rituala boljševiške revolucije. Z njim so postavili na noge strah, ki je potem ostal njihov strateški zaveznik prav do leta 1990, deloma pa – podprt od spomina – še po letu 1990. (Še danes boste najbolje razložili nenavadno obnašanje – milo rečeno – veliko Slovencev z obstojem rezidenčnega strahu, ki nepriznan prebiva v njih in jim šepeta strahopetne besede.) Nosilci tega spomina so si nadalje, s pomočjo kominternskih zvez in izkoriščajoč britanske imperialne interese, postali pridruženi del protihitlerjevskega zavezništva, s čimer jim je bila zagotovljena zmaga v jugoslovanski in tako tudi v slovenski državljanski vojni. Neposredno po koncu meddržavne vojne leta 1945 so se polastili domovine, uvedli totalitarno diktaturo in s serijo genocidnih pohodov svojo oblast utrdili tako močno, da je trajala do leta 1990, ko z nobenimi ukrepi, ne z nasiljem ne s političnimi manevri, ni mogla več skrivati, da boljševiška ideologija ni v stanju nositi organiziranega življenja države. Padec berlinskega zidu je končno pomenil zgrmetje celotnega komunističnega imperija, tudi Sovjetske zveze. In ker se zoper ta nedvomni edikt zgodovine tudi prva med prvimi ni odločila za upor, je sledil tudi ostali del pripadajočega Commonwealtha, tudi Jugoslavija, tudi Slovenija. Morda Slovenija še najprej; njeno ideološko politično elito je uvid v bližajoči se kolaps dosegel med prvimi – že konec sedemdesetih let, gotovo pa na začetku osemdesetih. A tu, kmalu pa tudi drugod, jih je doseglo nadvse pomembno strateško spoznanje, da bo samo popolna vdaja, navidezna in igrana, boljševikom omogočila, da kot travestiti podaljša svoje ominozno obstajanje. Talentiranost njihove manipulativne drže jih tudi tu ni pustila na cedilu.

Čas

Figure 1. ČasLovro Stanovnik

1.1.5. Kako so se boljševiki odzvali na svoj poraz

Sama po sebi se zgodba lahko tudi ne bi tako končala. Ko boljševiki ne bi bili boljševiki, ko bi v njih bilo še kaj spomina na človeka, kakršen je bil, preden se ga je polastil jakobinsko-boljševiški kompleks, bi se lahko, ob tolikem sistemskem izrabljanju človeka po človeku, ob toliki količini zgoščenega zla, ki so ga investirali v svoj projekt, skratka ko bi še bili v območju normalnosti, bi se čisto lahko odločili za odhod. Da jim je uspelo ostati – potem ko so za tolike škrlatne zločine, za tolike rafinirane prevare potem še leta in desetletja prejemali za plačilo odebeljene kuverte in sedali na prva mesta na shodih in zborovanjih! Kakšni ljudje so to bili! Saj so vendar morali vedeti, da se to, kar so delali, ne sme delati, v najglobljem pomenu te besede. Da za človeka velja, da se to ne sme, da je to prepovedano, da človeka, če to dela, doleti največja in najhujša kazen – da neha biti človek. Mogoče pa tega niso vedeli. Mogoče jim je vstop v politično sekto – ob koncu moderne! – vzel pravico, da bi se še naprej udeleževali »obredja nedolžnosti«, o katerem govori Yeats. Da so ostali – s čim bi mogli bolj zanesljivo dokazati, da so drugačni!

To so nosilci enega dela razdeljenega slovenskega spomina. Njihova tragičnost je v tem, da so izobčeni – izobčeni v moralnem smislu. Svoje identitete namreč ne morejo graditi na legitimnem terenu – na zgodovini. Lahko bi jo gradili na ideologiji, a tej je bila vzeta veljavnost in je tako izgubila referenčne pravice. Na tej ideologiji ni mogoče več postavljati nobene stavbe. Zato ne morejo več bivati v premem odnosu do dejstev, na katera se sklicujejo: ne morejo se sklicevati na revolucijo, lahko bi se sklicevati na narodnoosvobodilni boj. Tega pa dokazljivo ni bilo, NOB je bil in je ideologem. Bila je samo revolucija, a nanjo se sklicevati ni več oportuno. V resnici pa niti te ni bilo: bil je samo bolj za oblast. Kateri angleški pesnik že je svojemu junaku položil v usta: Where there should honour be, there is a void – Kjer bi morala biti čast, tam je praznina.

1.1.6. Dva spomina – spomin ljudi Slovenske zaveze

Nosilci drugega od obeh slovenskih spominov smo mi, ki Zavezina besedila ali pišemo ali beremo. Volitve, kot del demokratičnega političnega rituala tudi nas opozarjajo, da svoj spomin, kot del tiste miselne opreme, ki nas nosi skozi življenje in smo od nje življenjsko odvisni, na novo pregledamo in se tako na novo zavemo, kaj smo, kaj od tega, kar smo, lahko pričakujemo, v katerih pogledih lahko nase računamo in v katerih ne. Pregled kartotek, ki jih hrani ta spomin, bo njegove nosilce usposobil za veliko samospraševanje, ki je pogoj za sprejem zrelostnega spričevala za prihodnjo zgodovino.

Med prednostmi, s katerimi nas kljub pogubnim katastrofam seznanja naš spomin, je prva ta, da smo s svojo zgodovinsko odločitvijo imeli prav, da je to zgodovinsko izpričano in da to lahko vsak trenutek dokažemo. Ko so ljudje, ki so leta 1990 prevzeli v upravljanje zavoženi boljševiški ranč, so vzorce za novo politično stavbo poiskali v družbi, v kakršni smo Slovenci živeli pred revolucionarno agresijo. Iz tega sledi, da bi njihove predloge za ureditev družbe morali, če bi hoteli biti zares odgovorni, dati pod lupo tega izkustva. Na to nas je spomnil nedavni predlog številnih poslancev, da bi menedžerjem, ki so že zapravili eno podjetje, za določeno dobo zakonsko prepovedali, prevzeti vodilno mesto v drugem podjetju. (A ta predlog so, ironično, tudi ali celo najbolj vneto zagovarjali ljudje iz strank boljševiškega nasledstva. Niso se zavedli, da s tem zabijajo gole v lastno mrežo: niso opazili, da s tem sedaj sebi jemljejo pravico do političnega upravljanja z državo.)

A ta memento bi bil sicer ne najmanjša, a vendarle drugotna stvar, ko ne bi šlo ravno za volitve. Ker pa govorimo o volitvah, kjer se odloča, kdo bo za neko obdobje pri krmilu države, posebej in zlasti države v vsesplošni krizi, ki njenih razsežnosti, gospodarskih, moralnih in civilizacijskih, še zdaleč nimamo v celoti pred očmi, v sedanjem času torej čutimo, da moramo nekemu lokalnemu političnemu opažanju dati dimenzijo, ki mu bo odobrila značaj doktrine. Če bi boljševiki, iz kakršnihkoli okoliščin, imeli legalne možnosti, da se potegujejo za oblast – zlasti potem ko so državo ne samo kot njeni totalitarni posestniki, ampak potem tudi kot njeni v demokratični proceduri legitimni administratorji, prvič zapravili, drugič pa odstopili, preden bi se to moglo ponoviti – v takem primeru bi morala celokupna demokratična politeja v slogu svoje politične kulture izdelati volilni sporazum, s katerim bi za določen čas, za časovno predvidljiv sanacijski čas, ljudem z boljševiško obveščenostjo ne bilo mogoče, ne kot posameznikom seveda, ampak kot skupini, spraviti državo ponovno v stanje bistvene kulturne, socialne in ekonomske retardacije ali celo eksistenčne krize.

Ljudje, ki, kakor smo rekli, pišemo v Zavezo ali pa beremo, kar v njej piše, nosimo v sebi spomin, ki nam pripoveduje boleče zgodbe, ki pa so hkrati zgodbe, ki govorijo o mučencih. Mučenci pa so ljudje, o katerih je svojemu narodu zelo koristno pripovedovati. Ne samo o tem, kaj se jim je zgodilo, ampak tudi o tem, zakaj se jim je zgodilo, kar se jim je zgodilo. Mučenci so thesaurus nacionalnega spomina, v enem pogledu obveza, v drugem pa jamstvo ali garancija.

1.1.7. Boljševiška hipoteka slovenstva

A sedaj smo pred volitvami. Pred volitvami pa je naša dolžnost, da pokažemo na to, kakšno zgodbo so boljševiki izpisali s svojo politično kariero. Žal nam je, da moramo za Slovence to reči, a to je bila zgodba o zločinu. V nobeno olajševalno formulacijo se ne smemo zatekati, vztrajati moramo pri tej besedi: zločin. Slovenski boljševiki so krivi v vseh treh kategorijah mednarodno registriranih vojnih zločinov iz leta 1945: zločini zoper mir, vojni zločini in zločini zoper človečnost. Ne bomo sedaj vzklikali: kakšna izguba! Rajši bomo rekli: koliko bolečine, kolikokrat ponovljena zadnja človekova bolečina! Tako bomo govorili mi, ki smo nosilci tudi njihovega spomina. Toda ali ste že slišali, da je spomin onih ljudi že kdaj podrl na kolena koga od tistih, ki so te zločine uprizarjali?

Kam pa je šlo usmiljenje, se vprašamo. Ko so 3. marca 2009 razglasili odkritje Hude jame, je ta najumetelnejši izdelek groze 20. stoletja zaposloval domišljijo naših ljudi natanko en teden s presledki, se pravi od časa do časa. Kdaj pa se je pri Slovencih vzpostavil cordon sanitaire med seboj in tujo bolečino? Kölnski kardinal Meisner je to razložil takole: »Obstaja vsakovrsten napredek, ki je v resnici nazadovanje. Kot je znano je sočutje iznajdba krščanstva. Pogani so za nemočne imeli ravnodušnost in prezir. Čim bolj pa se sedaj vrača poganstvo v moderni obliki, tem bolj se niža tudi raven človečnosti.« (Ali se bo nekoč izgubila povsem? Kakšen svet pa bo to? Če malo pogledamo okoli sebe, bomo morda morali reči, da je naše vprašanje odveč. Da že vemo.)

Naše sočutno razumevanje pa ne velja samo tistim, ki so jih oropali življenja. Velja tudi tistim, ki so se znašli v brezizhodnem položaju. Na brezizhodnost slovenskega medvojnega položaja smo se spet spomnili letos jeseni, ko so nas časopisi obvestili, da je ameriški predsednik Barack Obama 11. septembra obiskal vasico Shanksville v Pensilvaniji, da bi počastil kraj, kamor je strmoglavilo letalo, ki bi ga ugrabitelji usmerili v Belo hišo, ko se jim potniki ne bi uprli z obupnim poizkusom, da dobijo letalo spet v svoje roke. Pri tem se skoraj ni moglo zgoditi, da ne bi prišlo do katastrofe.

Čas pretekli

Figure 2. Čas pretekli Lovro Stanovnik

1.1.8. Kako so ravnali z nami – britanska izdaja

Ko so se slovenski demokrati leta 1942 uprli boljševiškim teroristom, so se tudi znašli v položaju, ki je bil nevaren že od začetka in se je zapletal, znotraj, zlasti pa zunaj, bolj in bolj. Katastrofa, do katere je končno prišlo tudi tu, pa ni bila tako nujna kot v Ameriki. Do nje je prišlo zaradi britanske odločitve, da sovjetsko vojno pomoč – ki je bila zelo zelo motivirana že po sebi – plačajo z nekdaj svobodnimi narodi Srednje in Vzhodne Evrope, pa tudi Balkana (Balkan so dodali v zameno za popolno razpolaganje s Sredozemljem.) Da so Britanci to naredili, ni bilo nujno; leta 1943, ko so v Teheranu na to pot stopili, to ni bilo več nujno! Še manj nujno je to bilo leta 1944, ko je Winston Churchill prisilil kralja Petra II., da je privolil v vlado Tito–Šubašič, s čimer je bila raketa z jugoslovansko in tako tudi slovensko pogubo lansirana z vso gotovostjo.

Čas prihodnji

Figure 3. Čas prihodnjiIvo Žajdela

Britanci so bili od vsega začetka jugoslovanski in s tem slovenski zavezniki. Preko begunske vlade v Londonu so nas z njimi vezale prijateljske pogodbe, ki pa so, kot je videti, izgubile vso veljavo, brž ko so prišle navzkriž z britanskimi geopolitičnimi interesi. Potem ko je letalo predsednika poljske begunske vlade v Londonu generala Sikorskega 4. julija 1943 strmoglavilo v Gibraltarju 16. sekund po vzletu, so se takoj oglasili komentarji, da je Churchillova vlada povezana s to »nesrečo«. In niso utihnili do danes. Prav pred nedavnim jim je poljska državna tožilka dala nov zagon. (V tej številki Zaveze dajemo bralcem prevod nekega besedila, ki bo natančneje pojasnilo ta britanski manever, tako zelo poučen za usodo slovenskega protikomunističnega upora.)

Čas ob reki

Figure 4. Čas ob reki Lovro Stanovnik

1.1.9. Kako so ravnali z nami – izdaja ljudi istega jezika

Tako so ravnali z nami. Tako so ravnali z nami Kocbekovci, ki so bili celo Slovenci; tako so ravnali z nami krščanski socialisti, ki so tudi bili Slovenci; tako so ravnale s svojim narodom plebejske liberalne mase po slovenskih mestih in trgih. Eni so prisegali na krščanstvo, drugi so prisegali na slovenstvo, oboji pa so brez pameti – nekateri so sicer vedeli, za kaj gre – zaploskali boljševiškemu projektu, ki je krščanstvo in slovenstvo v prvi fazi spremenil v svojo strateško prvino, v drugi pa obema vzel legitimno pravico do obstoja. Nobene jeze ob tem ne smemo gojiti, a vedeti moramo. Vedeti moramo, če ne, ne bomo vstopili v zgodovino. Večkrat moramo, ko nam bo kdaj kak mesec dlje dobro kot običajno – prebrati tale odlomek iz Zaveze 60, str. 8. Spada pod poglavje Kako so z nami ravnali.

Čas ob morju

Figure 5. Čas ob morjuLovro Stanovnik

Ko so stvari v Sloveniji po letu 90 začele dajati znake, da se utegnejo normalizirati, so se neki ljudje ustrašili. Kateri ljudje? Dr. Hribar je nedoločen in skrivnosten: ljudje iz Demosa. Kateri ljudje iz Demosa bi to utegnili biti, natanko tudi ne vemo, a nam je dr. Hribar pustil neke sledi, ki kažejo v določeno smer. Pravi namreč, da so »neki ljudje v Demosu začeli opozarjati na prebujanje klerikalizma in leta 1992 preventivno izročili oblast liberalnim demokratom«. To gesto, lastno suverenu, dr. Hribar potem še eksplicira: »Niso je osvojili (oblast) na volitvah, predali smo jim jo ljudje iz Demosa.« V Demosu je bila torej neka skupina, ki je imela to v sebi, da je svojevoljno – na način klike – posegla v demokratski proces. To pa so mogli imeti v sebi samo tisti »ljudje iz Demosa«, ki jim je ob strani stala izučenost, ki so si jo pridobili v dolgih letih prebivanja v Partiji. Nekoliko torej vemo, kdo so bili ljudje, ki so preprečili demokratično dozorevanje tranzijskega procesa – ki ni imel drugega namena, kot restavracijo demokracije in človekovih pravic.

Kdo so ti »ljudje iz Demosa« bili, sledi tudi iz jezika, ki se tu oglaša: da je v 90 tih letih v Sloveniji šlo za »duhovno nadoblast«, za to, kdo bo zavzel »izpraznjeno mesto Partije«, za »kulturni boj«, za »prebujanje klerikalizma«.

So pa še pomembnejše reči, o katerih moramo nujno spregovoriti. Znano je, da je leta 1990 Demos zmagal z zelo pičlo večino. Ko ne bi bilo katoličanov, ki so zaradi svojega specifičnega položaja v totalitarizmu bistveno pripomogli k zmagi Demosa, te zmage ne bi bilo. Državni udar, ki so ga izvedli »ljudje iz Demosa«, torej ni bil samo protiustaven – leta 1992 smo Slovenci že imeli ustavo – ampak tudi umazana politična intriga. Kadar premišljam o tedanjih razmerah in o neki slovenski dolini, se z ganjenostjo spomnim treh preprostih kmetov, katoliških ljudi, ki so sami od sebe hodili od hiše do hiše in vzpodbujali ljudi, naj volijo Demos. Bolje je, da ne vedo, kako so z njihovim trudom – in z njihovo ljubeznijo – ravnali »neki ljudje iz Demosa«.

Čas v hribih in planinah

Figure 6. Čas v hribih in planinahLovro Stanovnik

Vedeti moramo, kako so z nami ravnali! Ne samo med vojno v Kairu in Londonu in v Teheranu in na Jalti. Tudi po vojni z maltretiranjem naših ljudi po koroških taboriščih, s tajnimi sporazumi z jugoslovansko Udbo, z mednarodno diplomatsko in finančno zaščito titoizma vse do smrti njegovega kolovodje maja 1980, ko je njegov odhod v večnost počastilo čez sto prvih političnih ljudi iz Evrope in sveta, (med njimi je bila spet Margaret Thacher, predsednica vlade države, ki ga je pod nekim drugim premierom nekaj desetletij prej ustoličila). Tako so ravnali z nami! Če hočemo dozoreti, moramo to vedeti. Eden od načinov, da bi vedenje o tem, kako je tujina z nami ravnala, postalo trajna sestavina našega zgodovinskega spomina, je ta, da bi večkrat prebrali tale zapis iz dnevnika duhovnika in diplomata dr. Franca Gabrovška, (februar 1944): »Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Velesrbi so sicer izgubili na ugledu, a so priznana vlada. Mi nismo v vladi in ne z vlado, smo proti komunizmu – torej v očeh Amerikancev in Angležev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike in vendar imamo mi večino doma za seboj. In vendar imamo prav – toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja.«

Nobene jeze si ob tem ne smemo dovoliti, a vedeti moramo vseeno. Na to opozarjamo tudi zato, ker nas bližnje volitve zavezujejo k temeljnemu premisleku o stvareh naroda in njegove države. Večno ne bomo smeli biti neumni.

Slovenski čas

Figure 7. Slovenski časLovro Stanovnik

1.1.10. Atlas in njegova ideološka zgodovina

Nekateri izstopajoči Slovenci že nekaj časa dokazujejo, da niso pripravljeni, zadovoljiti se z načelom topoumnega kulturnega in političnega obstajanja. S tem mislim na energije kulturnega vzgona njihovih kritičnih besedil, konkretno pa s tistimi, s katerimi so se nedavno soočili s potekom druge svetovne vojne v Sloveniji, kakor je prikazan v nedavno izšlem Slovenskem zgodovinskem atlasu, ki ga je izdala Nova revija (2011). Kako je ta polemični pogovor potekal – kako je mogel potekati – bomo bralcem skušali predstaviti s kratkim preletom replik, ki jih je avtor Atlasovega izdelka naslovil na svoje kritike, zlasti na zgodovinarko dr. Tamaro Griesser Pečar. (Pogledi 9. nov. 2011, Aleš Gabrič, Zakaj ne bom pisal odgovora …)

Najprej tole. Avtor prispevka v Atlasu, zgodovinar Aleš Gabrič, se najprej odloči, da se svojim kritikom, gospodom Matiju Ogrinu, Boštjanu Turku , Ivu Žajdeli, Jožetu Dežmanu ne bo odzival, ker v svojih kritikah niso dovolj pazili na njegovo »dostojanstvo«, ki ga sicer visoko vrednotijo, kar so pokazali na primer pri oceni razsodbe Ustavnega sodišča v zvezi s predlogom poimenovanja neke ljubljanske ulice po Josipu Brozu, imenovanem Tito. Ob tem bi bilo mogoče, pa tudi treba, reči, da je dostojanstvo, ki ga je v neki polemiki morda utrpel Aleš Gabrič, v primeri z dostojanstvom, ki so ga v totalitarnem petdesetletju utrpele žrtve Josipa Broza nekako nesorazmerno. Gabrič je zgodovinar in to zagotovo ve. Kaj ga je premotilo, da je spregledal to groteskno razliko. Ne bi tega omenjali, ko nam s to primerjavo ne bi bilo že na začetku pokazano, da se bomo v spisu tudi sicer morali veliko ubadati z vprašanji optike.

V nadaljevanju avtor tankovestno začuti, da mora kritike poslati iz debatnega kroga, češ da v »znanstvenem zgodovinopisju njihova imena in njihove teze nimajo teže«. Mogoče v »znanstvenem zgodovinopisju« res vsi nimajo teže, imajo pa »težo« v stvareh, ki se tičejo človeka kot človeka – ki pa v »znanstvenem zgodovinopisju« totalitarnega časa – tistemu, ki mu ni uspelo emigrirati – niso imele niti mesta kaj šele »teže«. Da Gabričevi kritiki nadalje s kritiko »označevanja druge svetovne vojne in povojnega režima« – o čemer v tem odgovoru tudi izvemo – ne prodrejo, je čisto mogoče pripisati poznani vztrajnosti totalitarnih družbenih dosežkov, med njimi tudi specifičnemu »znanstvenemu zgodovinopisju« iz te dobe.

Prva postaja

Figure 8. Prva postajaLovro Stanovnik

Zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, ki ji avtor, za razliko od drugih kritikov, sicer prizna manire, pa naj bi vendarle zagrešila to neokusnost, da je ocenila, da je Gabričev prispevek izdelan v slogu »komaj modificiranega režimskega zgodovinopisja«. Navedena ocena se nam zdi zelo dobra, zadeta in celostna tako zelo, da jo bomo na koncu, če bo prostor, za bralce prebrali še enkrat. (Le glede tega, na katero oblast se nanaša pridevnik »režimski«, lahko že tu zagotovimo gospodu Gabriču, da se režimski, v današnjem jezikovnem občutju, prej nanaša na tisto oblast, ki jo je nekoč postavil CK, kot pa danes demokratično izvoljeni parlament. Na sploh bi še rekli, da z besedo režimski označujemo stvari, ki so narejene v sozvočju z oblastjo, ki je ne maramo, in če sedaj primerjamo nekdanjo komunistično oblast in sedanjo demokratično, je, upamo, vseeno jasno, katere civiliziran človek ne mara.)

Tudi menimo, da moramo pritrditi misli, da včasih zagotovo veljata samo dve resnici: naša – pravilna in tuja – napačna. Če na primer obsojam pokol vrnjenih vojakov slovenske narodne vojske nasproti tistim, ki ga skušajo opravičiti z inicialnimi težavami boljševiške države, imamo pred normalnim forumom – tudi zgodovinarjev – nedvomno tako zelo prav, da nam ni treba, da celo ne smemo dopuščati nobene »drugačnosti«. Tudi tega ne razumemo prav dobro, kako se je mogoče čuditi, da so nekateri nepoškodovani prestali znani proces »pranja možganov«. Zgodovinarju res ne bi smelo biti skrito, da je vsa Srednja in Vzhodna Evropa proizvajala posebno vrsto ljudi – posebno species političnega človeka – ki se jih je že tedaj prijelo ime »disidenti«. Nekateri ljudje so tako intenzivno občutili neokusnost in žaljivost totalitarnega postopka, da ni imel nanje nobenega učinka – prej obratno – drugi pa so radostno stopali pod boljševiške prhe in so jim tako dobro dele, da so sklenili, da se še sami zaposlijo v obratu, ki je skrbelo za te »usluge«. Dr. Metod Mikuž (Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, Ljubljana, 1960–1973) je dal tedanjim in prihodnjim kolegom naslednji nasvet: »Pri reševanju in obravnavanju ‘Rožmanovega primera’ bo zgodovinar vsekakor upošteval obsodbo vojaškega sodišča, s katero je bil Rožman obsojen predvsem kot narodni izdajalec in kontrarevolucionar.« (1, 328) Mislimo, da ta navedek z veliko gotovostjo dokazuje, da je bil zgodovinar dr. Metod Mikuž sprejet v enega od obratov tega velikega higienskega podjetja, »za nedoločen čas«. Gornji stavek je bil ponujen slovenski javnosti približno v istem času, ko je neki drugi Slovenec – Jože Pučnik – romal v eksil v Hamburg – z neprizadetimi možgani.

Nekritično naštevanje potez, s katerim so voditelji novega boljševiškega režima pridobivali na ugledu – po mnenju zgodovinarke Pečarjeve neustreznem – je neustrezno (če je neustrezno), ne glede na to, kaj piše na kateri od drugih strani iste knjige. Glede suma Atlasovega apologeta, da nekatere stilne podobnosti kritikov kažejo na »širšo akcijo« – na organizirano skupino – bi mu bilo mogoče pametno svetovati, da je v tem primeru treba biti previden. Tisti, ki smo preživljali in preživeli totalitarni boljševiški čas, se dokaj določeno spomnimo, da je za vsakim primerom, ki ga je razkrinkala totalitarna justica, vedno odkrila tudi elemente organizacije. S takimi miselnimi kretnjami daje avtor po nepotrebnem sorodstvene znake.

Pri tako občutljivi temi, kot je genocid nad lastnim narodom, bi človeška občutljivost od človeka, ki je dosegel tako visoko izobrazbo in bil izbran za tako visoko mesto, pričakovala bolj domišljen jezik, kot ga izkazuje fraza »poboj številnih razoroženih enot kolaboracije in civilistov«. »Številnost« je nadalje neprecizen pojem, predvsem pa ima zmanjševalni pomen. Kar pojdite na cesto in sprašujte ljudi, kaj pomeni beseda »številen«. Ali je pokol 15.000 mladih fantov slovenske narodne vojske in njihovih spremljevalcev in spremljevalk primerno posredovan s to besedo? Ali iz te besede ne veje tiho razumevanje, celo tiho sočutje do tistih, ki so ta pokol uprizorili? Kaj pa »poboj pripadnikov kolaboracije«?

»Kolaboracije«, simpliciter? Ali ni to ideološka beseda, ob kateri bi zgodovinar moral zardeti, ko bi opazil, da mu je pomotoma ušla?

Najbolj vehementno je apologet Atlasove variante »znanstvenega zgodovinopisja« zagorel ob protestu dr. Pečarjeve, da je »nedopustno, da ni karte prikritih grobišč«. Dr. Pečarjeva je to storila iz normalno človeškega in strokovno zgodovinarskega občutja. Prvič je geografija vseh drugih smrti bila že vseskozi znana, dostop do boljševiških polj smrti pa je totalitarni teror varoval pol stoletja. Poleg tega pa so bila množična morišča izum totalitarnih kultur, ki so se uveljavila v Sloveniji, zlasti in predvsem boljševiške. Kar začnimo naštevati: Velike Lašče, Mozelj, Jelendol, Grčarice, Hrastniški hrib, Huda jama, Kočevski rog, Krimska jama, Maverlen, Iška vas, Rupe … Saj ni konca! Poleg tega je tu še množično pobijanje ranjencev, na katere je Atlas povsem pozabil. Kdaj pa je do slovenskega »znanstvenega zgodovinopisja« dospela informacija, da so »vse žrtve vredne enake pietete?« Tu se nam razkrije, kakšen moralni razkroj je povzročila »brezpogojna vdaja« v tako pomembni veji narodnega samospraševanja kot je zgodovinopisje.

A preidimo na Gabričev finale. Zdi se, da sta zanj pomembna dva apologetsko uporabljiva momenta.

Prvič. »Pogosto se sliši, da zgodovinopisje v naših medijih običajno vzbudi pozornost le takrat, ko se okoli njega sprožijo idejno politične polemike.« In drugič. Napad na Atlas je bil je bil »nevreden tehtnega strokovnega odgovora, objavljen v idejno ostro profiliranem časopisu, ki s strokovno javnostjo, ki bi jo bilo treba nagovoriti, nima nikakršne zveze.«

Najprej »idejno politične polemike«. Izumitelj te sintagme je hotel povedati, da so politične polemike nekaj, kar je potegnjeno iz redkega zraka in z realno zgodovino nima zveze. V resnici pa so bile ideje, tudi ideje v službi ideologij – zlasti v zgodovini, o kateri se tu govori – tvorni zgodovinski vzroki »s pravico javnosti«. Slovenci smo bili napadeni od neke ideološko podprte politične sekte, ki se ji je posrečilo z intrigami, tudi mednarodnimi, polastiti se naroda in mu v petdesetletni totalitarni posesti vsaditi kali svoje biti. Za kulturo in politično osveščene ljudi je tako leta 1990 nastopil čas, ki je postavil en sam ukaz: aktivirati vse možne antidote, s katerimi razpolaga normalni razum. Zgodovinar Aleš Gabrič bi moral vedeti, da je njegov nastop eksacerbiral najbolj boleče tkivo naroda. Prebujeni ljudje so njegov poseg začutili kot poizkus perpetuiranja narodove obolelosti.

Peta postaja

Figure 9. Peta postajaLovro Stanovnik

(Pojav ni osamljen. Ko sta pred približno enim mesecem na ljubljanski televiziji nastopila nekdanji predsednik države Milan Kučan in njemu dodeljeni novinar Slavko Bobovnik, sta posebej in še preden sta začela s pravim pogovorom, takorekoč unisono zmolila postboljševiško predvolilno mantro, ki izraža upanje, da se predvolilni boj ne bo spremenil v »ideološko obračunavanje«. Tako smo bili takorekoč na visoki ravni potrjeni v svoji domnevi, da je »ideološko obračunavanje« – v svoji izhodiščni dikciji – tista reč, ki se je nekateri ljudje najbolj bojijo. Razumljivo.

Eno od rešilnih bilk vidi Gabrič tudi v tem, da kritiko Atlasa označi za »napad, nevreden tehtnega strokovnega odgovora«. Njegovo oznako naj bi potrjevalo dejstvo, da je nekaj kritičnih besedil izšlo v Družini, ki je »idejno ozko profiliran časopis«. Mislimo, da lahko rečemo vsaj to, da biti katoličan ni »idejno ozko profilirana« izbira, ampak, v evropski civilizaciji ena od temeljnih legitimnih izbir. Zato bi bilo pričakovati, da bi se »strokovna javnost« redno seznanjala z odzivi te izbire na vsakršno novo stvarnost. Filoboljševiški koncepti na primer tega visokega privilegija nimajo. Oni imajo neki drugačen privilegij, privilegij zablode, dokazane; zablode, ki v civilizaciji ni imela obstanka.

Glede »strokovne javnosti« lahko rečemo še to, da je parcialna manifestacija »javnega uma«. »Javni um« je Kantov dosežek, dandanašnji vzdrževan v redakciji Jürgensa Habermasa. Čeprav bi ta odlični gospod lahko vedel, česar Kant ni mogel, da je pozicija tega uma sedaj močno omajana. Relativizirale so ga totalitarne ideologije s svojim terorjem. »Javni um« se totalitarnemu terorju ni mogel upirati, dócent zgodovine fašizma, nacizma in komunizma. Ko je oni dan na Bledu Slovenec in svetovljan Slavoj Žižek spet dajal prednost »javnemu umu v nasprotju z osebnim umom (ki naj bi ga bilo mogoče kontrolirati), smo si tisti, ki nekoliko poznamo 20. stoletje, mislili: v času, ki ga nosimo v spominu in ga bomo nosili do konca življenja in v katerem je »javni um« žalostno klonil, so se nekatere nadvse pomembne resnice – v tolažbo mnogih – ohranile v »zasebnem umu« nekaterih pogumnih in zvestih ljudi.

Čas spominjanja in pomnenja

Figure 10. Čas spominjanja in pomnenjaV. Furlan

Na avtorja Atlasa iz časa slovenske državljanske vojna meče posebno luč dejstvo, da nekaterih, sicer izstopajočih reči preprosto ne vidi. Kakor da bi ga od časa do časa obhajale težave z razločevanjem. Ko na primer govori o tem, kako je »vodstvo partizanskega šolstva in zdravstva, upravnih in sodnih ustanov ter organov oblasti na osvobojenem ozemlju že načrtovalo, kako bo njihovo delo potekalo po osvoboditvi«, kritično pripomni, da »takšno delo na protipartizanski strani na okupiranem ozemlju ni bilo opravljeno«. Razlog, od kod ta razlika, je viden na prvi pogled: boljševiški gverilci so vsem oblikam družbenega življenja hoteli po vojni dati revolucionarni profil in so morali zato vse postavljati na novo, demokratom pa tega ni bilo treba, ker so hoteli po vojni – vsaj za začetek – preprosto nadaljevati tam, kjer so fašizem, nacizem in boljševizem prekinili življenje, ki je teklo po normativih dosežene kulture.

Da Atlasov avtor tega ni videl, je ne samo čudno, ampak nekaj pove tudi o njem samem. A pustimo to.

Bralcem smo obljubili, da bomo še enkrat prebrali oceno zgodovinarke Pečarjeve, da gre pri avtorju medvojnega Atlasa za slog »komaj modoficiranega režimskega zgodovinopisja«. Ključna beseda ponovnega branja te sintagme je pridevnik »modificiran«. Sam po sebi bi ta izraz lahko pomenil tisti nekajstopenjski premik od zgodovinopisja, ki ga je protokolirala Partija. Lahko pa nakazana modifikacija kaže na to, da so njegove trditve, ki smo se jim morali tako zelo čuditi, proizvod zavestne odločitve in zavestnega prizadevanja, da ohrani nekdanjim interpretacijam – seveda »znanstvenim« – ideološki priokus, z modnimi dodatki, ki jim bodo odpirali pot skozi modernejše čase. Poleg tega je takšnih poizkusov in prizadevanj na raznoraznih področjih toliko, da bi z našim avtorjem, ko se ne bi hkrati tudi že zavedli nečednosti te misli, tvegali hipotezo o »širši akciji«.

Čas zime

Figure 11. Čas zimeSimon Dan
In čas pomladi

Figure 12. In čas pomladiLovro Stanovnik

Stvar je res nenavadna. Že normalna razvitost bi človeku morala zaukazati, da bi bil do ljudi – nobena posebna moralna ali duhovna obdarjenost za to ni potrebna – do tisočev mladih ljudi, ki so pred brezni na Kočevskem rogu, v globini Barbarinega rova, pred žrelom Krimske jame v neznosnih mukah in v neznosni samoti, obdani zgolj od sovraštva, čakali na konec, že normalna razvitost bi morala zadostovati, da bi človeka prešinilo, da so to kraji in ljudje, do katerih je treba biti pravičen in natančen do zadnjih skrajnosti in da je treba besede, ki si jih o njih napisali, pregledati desetkrat in desetkrat, če morda katera ne žali njihovega »dostojanstva«. Kaj bomo rekli o človeku, ki vse to dobro ve, a vendar govori, da so domobranci po prisegi »izgubili vso verodostojnost; da so jim okupatorji odločili, da »skrbijo za red in mir«; da je v tistih razmerah »življenje izgubilo že 52 duhovnikov«; da je bil v Sloveniji »bratomorni spopad«; da so tam bile »vojaške formacije kolaboracionistov«.

A to še ni vse. Navsezadnje bomo res morali slediti Gabričevi sugestiji in dopustiti »širšo akcijo«. Oglasilo se je Delo in napadlo Družino, da je povsem »nevtralno predstavitev nekega obdobja« proglasilo za »politizacijo«. Kulturno osveščeno Delo žali predvsem predmoderni značaj ocene tega katoliškega tednika. To, kar je Družina naredila, namreč ni nič manj kot cenzura. K sreči smo že trdno v enaindvajsetem stoletju, se tolaži Delova novinarka, in nasvetom Družine bodo sledile samo katoliške šole. Kje pa je, prosim, katera? (To ni bilo povedano, to je bilo samo mišljeno.)

1.1.11. Kričeča odsotnost središčnega slovenskega vprašanja

Na začetku prevolilne kampanje za letošnje predčasne volitve, natanko 27. oktobra, so na slovenski televiziji nastopili trije kandidati z najboljšimi volilnimi možnostmi: Janez Janša, Zoran Janković in Gregor Virant. Govorili so o tem, kako je treba skrbeti za državo, ki se je znašla v hudi krizi – vse v okviru ukrepov praktične narave. V tem je Janez Janša, že bolj proti koncu, spodbujen bogve od česa, začutil, da mora povedati nekaj drugega, in prešel v nekaj, kar je učinkovalo kot majhen govor. Rekel je: »V Sloveniji smo po dvajsetih letih samostojnega življenja prišli v naslednjo situacijo. Imamo iluzije, da bomo z zakoni in uredbami in z uvedbenimi akti naredili tisto – s čimer se ravno to ne da – da bomo namreč s temi papirji na splošno določili, kaj je prav in kaj je narobe. To pa je vprašanje morale. To mora biti del šolskega sistema, del življenja, del vrednot. Danes velik del mladih misli, da je frajer tisti, ki je več pokradel, ki se je znašel, ki je hodil po robu zakona, ki ima pri devetnajstih razkošen avtomobil in si lahko vse privošči. Postaja vzornik, zato ker družba teh reči ne sankcionira, zato ker družba na sploh, tudi politika, to na neki način tolerira in misli, da je to pač del novega sistema. Pa ni, enostavno ni. Vse to je razžrlo normalne vrednote v družbi in to se odraža tudi v gospodarstvu. V številnih podjetjih so mi rekli, da jim ne plačajo, ne zato, ker nimajo denarja, ampak zato, ker vejo, da se jim ne bo nič zgodilo. Stvar bo iztožena čez štiri leta, ko nas ne bo več. To se dogaja! Tudi na nekaterih znanih projektih! Ljudje so že delali samomore. Problem je propadanje dobrih podjetij. Takšni ljudje imajo družine, okolica to vidi in mnogi se sprašujejo, ali se splača potem še delati. Če tukaj ne bomo stvari obrnili, če tukaj ne bo nekega družbenega dogovora, nekega soglasja, da tako ne gre več naprej, potem vsi zakoni, vsi pogovori, kako se bo kadrovalo, ne bodo popolnoma nič pomagali!«

Ostala dva udeleženca sta se ob tem začutila izzvana in drug za drugim skušala uprizoriti nekaj, kar bi bilo podobno Janši – in pri tem dokazala, da sta iz drugačne snovi. Kljub ukazom, ki so prihajali iz situacijske logike, iz njiju niso hotele priti besede, ki bi bile v stanju držati korak s pravkar izgovorjenimi. A to ni bilo tako pomembno in tudi ne nepričakovano.

Po naši misli je bilo pomembno nekaj drugega. Res pomemben se nam zdi zadnji Janšev stavek, v katerem je plediral za možnost – in jo s tem tudi že dopuščal – »nekega družbenega dogovora, nekega soglasja, da tako ne gre več naprej«. Po našem videnju stvari, ta dogovor in to soglasje v sedanji konstelaciji političnih sil v Sloveniji nista mogoča. Med tako ne samo različnim, ampak izključujočim zgodovinskim izkustvom, kot ga nosijo v sebi ljudje totalitarne provenience in ljudje demokratične zavezanosti, ne more priti do »dogovorov in soglasij« te narave in te globine, kot jih je imel v mislih Janša. To bi bilo možno samo v tem primeru, če bi bil prehod leta 1990 med dvema tako različnima predstavama o človeku in njegovem življenju tako definiran in postavljen, da bi o njem lahko govorili kot o cenzuri. Takega prehoda pa ni bilo in nas še čaka. To umanjkanje je tudi zato tako važno, ker ga moramo imeti za vzrok sedanje krize – tudi gospodarske.

Slovenski boljševiki štejejo za zgodovinski uspeh, da jim je uspel tak prehod v novo stanje, mehek, komaj opazen ali celo neopazen, ki jim omogoča ne samo sedanji politični obstoj, ampak tudi čakanje na nove možnosti. Ko se je slovenski politik Miran Potrč oni dan na televiziji poslavljal od politike, je mislil, da mu spričo politične neosveščenosti poslušalcev tega veselja ni treba skrivati.

Dejstvo, da si v letošnji predvolilni kampaniji slovenske demokratične stranke niso upale iti v boj za glasove v znamenju tega bistvenega vprašanja, najbolj prepričljivo govori o nevarnosti, v kateri se nahajata slovenski narod in njegova država. S to osnovno nerešenostjo bi morali opredeliti sedanjo slovensko krizo. Analiziral in opisal bo to krizo samo tisti, ki se bo tako potrudil, da mu bo uspelo pokazati, v čem je podobnost med tistimi Slovenci, ki so junija 1988 zborovali na Kongresnem trgu, in tistimi, ki bodo 4. decembra letos hodili na volišča po Sloveniji. Odkril bo prisotnost totalitarne poškodovanosti, če ne kaj hujšega – sedaj in nekoč. Poškodovanost, ki se je najbolj dramatično in pretresljivo pokazala aprila 1990, ko so Slovenci izvolili Milana Kučana in ne Jožeta Pučnika za predsednika svoje prve republike.

Spričo stanja, kakršno v Sloveniji je, moramo razumeti, da demokratske stranke spoštujejo to bistveno okoliščino in ne forsirajo osnovnega slovenskega vprašanja. Ne glede na to, kaj se dogaja v miselnosti njihovih central. Da je to dogajanje vsakovrstno, lahko posnamemo po izjavi prvaka Slovenske ljudske stranke, da ga nič ne briga, kaj so ljudje mislili in počeli pred petdesetimi leti in da je važna izključno sedanjost. Naj bo že kakorkoli, a nekoč bo gotovo pred vsem stopila ali nujnost, da se to vprašanje postavi na program, pa naj se zgodi karkoli, ali pa bridko spoznanje, da je to že prepozno – z vsemi posledicami.

Mi pa zaenkrat kličemo ljudi, posameznike in njihove organizacije, tiste, ki so jih sami ustvarili, in tiste, ki so se jim, že postavljene, samo pridružili. Za vse naj velja: vsi moramo biti odgovorni, vse nas mora skrbeti. (Nikomur ni dovoljeno biti neumen!)

Ko smo v nedeljo, 27. novembra, v Cankarjevem domu poslušali pogovor med kardinalom Rodetom in pisateljem in večkratnim lavreatom Rebulo in se divili občutljivi roki dr. Edvarda Kovača, ki je njuno besedovanje usmerjal, smo slišali tudi, kako je téma, za katero se tu zavzemamo, glasno in pretresljivo spregovorila – per absentiam (s svojo odsotnostjo). Še enkrat se je zgodilo, da ji ni bila priznana zgodovinskost in pravica do vseprisotnosti.

1.2. Ferdreng

1.2.1.

Veš, mama, rada bi zaspala,
zasanjala bi v sen sladak,
da v sanjah bi si obudila nekdanjo srečo – prost korak.
Veš, mama, zdaj jaz klešem kamen,
od kamna dlan mi krvavi …
in kamen v dušo se zajeda,
kako, veš. mama, to boli!
Kaj sem storila?
Res ne vem, čemu nasilnik me preganja
in nad menoj svoj bič vihti.
Čemu v temačni grapi hiram,
bom še kedaj od tod odšla?
Zato, veš, mama, bi kar spala
in sanjala do konca dni.

Vlasta Baš

2. Mesto na gori

2.1. Poskus napada na škofa Držečnika

Francka Šurk

2.1.1.

Nekoč je bilo … se navadno začenjajo pravljice.

Tudi jaz začenjam tako, vendar ne s pravljico, ampak z resnično zgodbo, ki se je dogodila v začetku septembra leta 1951, ko smo se v Hrastniku pripravljali na sv. birmo. A na birmo se je pripravljala tudi naša oblast s člankom v Zasavskem vestniku, kjer je bilo na prvi strani spodaj z velikimi črkami napisano, da škof Držečnik ne sme birmovati naših otrok, ker ima krvave roke. Sledil je dodaten precej velik tekst, njegove vsebine pa se ne spominjam. Birma v Hrastniku naj bi se odvijala v nedeljo popoldan, pred tem pa bi bila na Dolu pri Hrastniku dopoldanska birmanska slovesnost.

Druga tarča sem bila jaz. Bilo je v petek, dva dni pred birmo, ko okrog 8. ure zvečer, sredi največjega dela in priprav na birmo smo bili, pride do mene neka oseba, s katero naj bi nemudoma odšla na hrastniško Rudniško upravo. Šla sem kakor po ukazu. V poslopju Rudniške uprave je predme stopil udbovec, rekli so mu Vodek, baje se je pisal Kralj, bil je doma iz Trbovelj ter me začel zasliševati. Med drugim me je spraševal, če imamo v Hrastniku organizirano kakšno stražo za čas birme. Zame je bilo to vprašanje zelo čudno. Nato me je povpraševal po kozarcih, ki sem jih kupila od nekega moškega za gasilsko četo v Novi Štifti. V trgovinah se jih namreč ni dobilo. Rekel mi je nadalje, da so bili ukradeni, kar pa se je pozneje izkazalo, da nikakor ni bilo res – ker hrastniškega gospoda župnika Joža Sovinška takrat sploh ni bilo doma, ker je bil že 3 mesece na orožnih vajah v Ličkem Osiku. Obesil se je na to svojo trditev, če ne bi našel nič drugega. Trdil je, da je gospod župnik dejansko te kozarce kupil in plačal, jaz pa naj bi plačilo samo podpisala. Dopovedovala sem mu, da o tem gospod župnik sploh nič ne ve, ker je bil v navedenem času odsoten – na orožnih vajah. O vsem tem in verjetno še o čem drugem je bila pred udbovcem na mizi popisana pola papirja, ki naj bi jo na njegovo zahtevo podpisala in se s tem, vedela sem – obtožila. Rekla sem mu, da ničesar ne bom podpisala. Medtem je prišel neki drug moški, ki me je poslal ven iz pisarne, nato pa kmalu zatem še udbovca, ko se je še prej nad njim zdrl, češ da je pijan. Mislim, da je bila ta njuna igra samo zanka. Ta moški me je kmalu zatem poklical nazaj, me nekaj spraševal, se jezil nad pijanim udbovcem in mi nato začel groziti in vpiti name, da moram in moram papir podpisati. Jaz pa nič. Tolkel je od jeze po mizi, tako zelo je tolkel, da je črnilnik, ki je bil v mizni pisalni luknjici, kar skočil iz nje. Vse skupaj, od mojega prihoda dalje, se je dogajalo skoraj tri ure. Nazadnje mi je začel groziti z zaporom, ker se nikakor nisem hotela ukloniti; in ko mu je bilo vsega dovolj, me je spodil pred hišo Rudniške uprave in posadil na moped, da me odpelje (tudi on je bil okajen od pijače) v zapor. Ko sva se pripeljala v križišče pri bivšem Birtiču (gostilna), sem ga prosila, naj grem v župnišče iskat nekaj za obleke – večer je bil hladen, pa mi laskavo reče: saj lahko greš in tam ostaneš, z mano pa ti tudi ne bo treba iti, samo tole podpiši. Seveda nisem podpisala, pa tudi po obleko nisem smela, in odpeljala sva se naravnost v zapor v Trbovlje. Bila sem ne samo premražena, ampak tudi vsa mokra, ker je med vožnjo začelo deževati. Ječar v zaporu je bil z mano prijazen in mi je rekel, naj se dobro pokrijem, da se ne prehladim. Bila sem zelo utrujena, že prej od dela, še bolj pa od tega, kar se je z mano dogodilo. Zaspala sem ko ubita. Zjutraj me zbudijo in vse se je začelo znova. Kaj vse so mi govorili in me obtoževali, več ne vem, kdo se je ukvarjal z mano, tudi ne, ker sem bila kar malo omotična od vsega. Samo tega se spominjam, da so zagrozili s tem, da bodo zaprli gospoda župnika Sovinška, če od mene ne izvedo ničesar. Tega sem se seveda prestrašila; a da bi kaj podpisala, mi še na misel ni prišlo.

V zasliševalnico je nazadnje stopil čisto nov moški, ki mu glavni zasliševalec pravi, le kaj naj naredijo z mano, ker ničesar ne izvejo. Nekaj časa sta si šepetaje nekaj govorila, nato pa drugi pravi: »Ah, spusti jo.« Tako sem bila rešena. Kako sem šla v tisti hrib (čez Terezijo v Hrastnik), ne vem, na vrhu hriba sem se ozrla, če morda ne gre kdo za mano. Nikogar ni bilo. Ura je bila okrog 11h. Domov v župnišče sem prišla okrog 12h. Gospod župnik Sovinšek, si je zelo oddahnil, ko me je zagledal, saj ni vedel, kje sem in kaj je pravzaprav z mano.

Tu pa se začne novo poglavje, pravzaprav druga ovira. Kajti komaj mu povem, kaj vse se mi je pripetilo, mi pokaže kup resolucij s podpisi, ki so zahtevale, da naj škof Držečnik ne hodi v Hrastnik. Že zjutraj ta dan so namreč po tovarnah in podjetjih zbirali podpise. Ne vem, ali so ljudje vedeli, kaj podpisujejo. Vem samo za eno gospo, ki se ni hotela podpisati. Rekla jim je, zakaj ne: »Kot človeka ga ne poznam, toda kot škofa ga zelo spoštujem.« Ko sem videla vse te resolucije, sem kar obsedela, mislila sem, da ne bom več mogla vstati. Kaj takega, kot nekakšno ohromelost, do takrat nisem še nikoli čutila, pa čeprav sem med zadnjo vojno doživela mnoge grozote in bi o njih lahko napisala knjigo.

Škof Maksimiljan Držečnik

Figure 13. Škof Maksimiljan Držečnik

Spet nisva vedela, kaj bi.

Gospod župnik je imel še isti dan popoldan na Dolu pri Hrastniku pogreb in s sabo je vzel vse resolucije, da bi jih naslednji dan v dolskem župnišču lahko videl škof Držečnik in se odločil, kaj storiti. Preden je odšel na pot, je rekel: »Kristus Kralj! Tebi je posvečena naša cerkev, ne dopusti, da ne bi bilo birme.« In je odšel. Škof Držečnik pa je že bil na Dolu. Bežno je pogledal prinešene resolucije in z mirnim glasom rekel: »To bomo čitali po birmi, ko bo čas, jaz pa pridem jutri v Hrastnik.«

Župnik Sovinšek se je vesel vrnil domov. Začeli smo se z veliko naglico pripravljati na slovesnost. Zvečer so nam vzeli »tok«, to je bila stara praksa. Naslednje jutro sva z gospodom župnikom zgodaj vstala, ko se je naredil dan, da sva šla urejat cerkev, preobleč oltarje, itd. do jutranje svete maše. Po njej je moral na Dol na dopoldansko birmo. Ko je odhajal, mi je rekel: »Sedaj pa delaj, kot veš in znaš.« Na moji skrbi je bilo vse. Kar malo bala sem se. Ljudje so hodili spraševat, ali birma bo. Meni se je zdelo čudno, le kaj sprašujejo, a nisem imela časa o tem razmišljati. Okrog enajste ure pride k meni soseda Olgica, nečakinja doktorja Cukale, bila je doma iz hiše zraven župnišča, in mi pravi, da se pripravlja nekaj hudega. K njim domov je namreč prišel neki rudar in ji rekel, naj mi gre povedat, da se pripravlja napad na škofa, in da so tudi njega prosili, da bi ga šel napast. Tu naj omenim, da je stal za hrastniško cerkvijo samski dom, vedno poln rudarjev. Večkrat so se v njem pretepali, pokale so šipe, in ta, ki so ga prosili, da bi napadel škofa, je bil eden glavnih pretepačev. Sedaj pa je rekel Olgici: »Veste, sem baraba, toda takšna pa ne, da bi šel napast škofa. Francki pa to takoj povejte.« Osupnila sem, kakšnih ljudi se Bog poslužuje. Sedaj torej še to! Treba je bilo hitro ukrepati. Krasili smo cerkev, zraven je bilo polno otrok. Poklicala sem najbolj korajžno deklico in jo vprašala, če bi šla na Dol, da je nekaj zelo pomembnega. Bila je takoj zato. Treba je bilo pešačiti, saj ni bilo nobenega prevoza, hoje je bilo za eno uro. Dam ji pismo in ji zabičam, da ga ne sme dati nobenemu drugemu kot župniku Sovinšku ali škofovemu tajniku, ker ni bilo zaupanja CMD. Deklica pravi, da bo dala pismo kar v čevelj, da ji ga kdo ne vzame. Ko je prišla na Dol, je škof Držečnik ravno imel govor, v katerem je zbranim za omizjem takole rekel: »Današnji dan smo z božjo pomočjo začeli, pa upajmo, da ga bomo z božjo močjo tudi srečno končali.« Deklica je predala pismo gospodu župniku Sovinšku. Ta ga je prečital in nato dal škofu, ki pa, ko sporočilo v njem prebere, brez ovinkarjenja pravi: »Dekan Sovinšek, takoj pojdiva v Hrastnik. Samo še preobleč se grem.« Zraven prisotni župnik Gorogranc mu da svoj »balonar«. Potem mu dajo še kolo, naš gospod župnik Sovinšek pa je tako in tako že imel svojega. In sta se s kolesi zapeljala do kapele na Brnici, ju tam pustila in šla najprej peš po bližnjici (čez Tirbek) v Hrastnik. Naj na tem mestu še omenim, da so do kapele na Brnici po koncu vojne maja in junija leta 1945 vozili tovornjaki vse tiste nesrečneže, ki so jih potem postrelili na starem Hrastniku. Na tisoče so jih. To je bila strma pot navzgor, ki so jo morali prehoditi obsojenci na svoji »zadnji« poti, poti, ki se ni zabrisala več let … .

Župnik Sovinšek mi je pozneje pravil, da sta s škofom šla zelo hitro, in ko sta prišla na vrh hriba, je bila tam straža. Na straži sta bili dve gospe, znani kot zagrizeni komunistki. Ko sta zagledali župnika Sovinška in njegovega spremljevalca, ki pa v njem nista prepoznali škofa, sta se takoj spustili v dolino. Župnik in škof sta nadaljevala pot, in ko sta prišla s hriba na cesto ter v bližino bivšega Birtiča, je bila tudi tam straža. Med stražarji nihče ni pomislil, da poleg župnika stopa škof. Šla sta mimo njih. Ura je bila okrog ene popoldan. Župnik pride prvi v cerkev in se z nasmehom na ustih ozre po njej. Ko ga zagledam, mu rečem: »Kje je gospod škof?« Odgovori mi: »V tvoji sobi je, tam kjer vedno prebiva, kadar pride med nas.« Bila sem šokirana, kajti od zjutraj, ko sem vstala, še nisem bila v svoji sobi. Grem, da ga pozdravim, a ga že srečam na stopnicah in vzkliknem: »Joj, gospod škof, kako ste me presenetili!« Odgovori mi: »Danes je tak dan, da vsi doživljamo sama presenečenja.« Opazila sem tedaj, da je imel čevlje čisto bele od cestnega prahu. Stopila sem po krtačo, da bi jih očistila – kar na njegovih nogah.

Postavljena na skalo

Figure 14. Postavljena na skaloLovro Stanovnik

Potem smo čakali, kdaj se iz Dola pripelje škofov tajnik Oberžan in ostali z njim. Birma naj bi se začela ob treh. Ni jih bilo. Tudi ljudi ni bilo veliko v cerkvi. Škof za svoj birmanski obred ni imel ničesar s seboj, kajti tajnik bi mu moral pripeljati njegove stvari. Za začetek smo začeli prevajat obredno besedilo; župnik Sovinšek je škofu posodil talar, nato pa smo še čakali, da se morda le pripeljejo iz Dola. Tedaj pride nekdo povedat, da je pri bivšem Birtiču straža, da je tam vse polno ljudi in da nobenega ne spustijo naprej. V cerkvi je medtem župnik z Dobovca, gospod profesor Pavlič, z ljudmi pel in jim tako krajšal čas. Imeli smo ga sicer za malo čudaškega, toda takrat je bil ravno pravšnji. Ko je izvedel, da ljudi pri bivšem Birtiču ne spustijo naprej, se je odpravil tja kar v duhovniškem talarju, in s svojim gromkim glasom proti množici zaklical: »Ljudje, kaj čakate tukaj? Hitro v cerkev! Škof vas čaka in birma se začenja!« Ljudje, kot bi jih nekdo osvobodil in sprostil, stopijo za njim, ki je že korakal proti cerkvi, in birma z mašo vred se je začela. In vse se je srečno končalo. Birma je bila veljavna, čeprav je bil škof brez »mitre« in škofovske palice.

Medtem pa se je dogajalo tole: na Dolu so na pošti dežurali, da bi sporočili v Hrastnik, kdaj se bo škof s spremstvom v avtu odpeljal iz dolskega župnišča. Čakali so na njihov klic na hrastniški pošti, ki je bila takrat zraven križišča, kjer je stal nekdanji »Riklov most«. Nikdar pa nismo natančneje izvedeli, kako je bilo tam, ko je avto pripeljal do zbrane množice ljudi v križišču. Neka ženska je že prej govorila, da rajši vrže svojega otroka pred avto, kakor da bi škof prišel birmovat v Hrastnik. Nekateri so rekli, da je to storila. Bila je velika zmeda. Avta niso spustili naprej, ko je pripeljal pred naščuvano množico. Šofer je kasneje pravil, da v življenju še nikdar ni tako hitro peljal »rikverc« kot takrat, ko so metali kamenje nanj in pljuvali proti njemu. Gotovo pa množica ni dosegla svojega, saj po načrtu glavnega razgrajača, ki bi moral škofa napasti, ni bilo zraven, seveda pa tudi škofa ne. Kakšen je dejansko bil načrt, ne vemo, a mislim, da če bi šlo po načrtu, se škofu Držečniku ne bi dobro godilo.

V tem času je bila v hrastniški cerkvi birma že zaključena. Proti večeru, okoli 6. ure, so iz Dola znova poskušali z avtom priti v Hrastnik. Tokrat je šlo, ker se je množica že razkropila, in srečno so se pripeljali do cilja. Škof se je nato preoblekel v druga oblačila in sedli so k večerji. Prisotnih je bilo kar nekaj duhovnikov. A mir pri večerji ni dolgo trajal. Prišla sta dva udbovca in zahtevala škofa, da bi ga legitimirala. Takoj sta se oglasila župnik dekan Sovinšek in gospod Volasko rekoč, naj udbovca najprej sama pokažeta svoji legitimaciji. Rekla sta, da ju nimata, in odšla. Kmalu sta se vrnila z nekakšnim uradnim dovoljenjem, ki je zahtevalo škofovo legitimiranje. Škof jima da legitimacijo in ob pogledu nanjo ga začudeno vprašata: »Ja, kako pa ste prišli v Hrastnik?« Škof mirno odgovori: »Peš. Kaj se v Jugoslaviji ne sme peš hoditi?« Bila sta še bolj začudena. Nato se mu zahvalita, vrneta legitimacijo ter se obrneta še na druge prisotne z besedami hvala lepa, hvala lepa in lepo se zabavajte, saj vas nihče ne bo motil. Nakar sta odšla. A vendar, vedeli smo, da bomo na očeh in morda zastraženi celo noč – vsaj tako se nam je zdelo.

Po vsaki birmi je škof naslednji dan počival. Tako je bilo tudi v Hrastniku. Prišla pa sta na obisk dva njegova kolega iz Nemčije. Ne spominjam se, kdo sta bila, samo vem, da se je škof Držečnik z njima in župnikom Sovinškom sprehajal po Hrastniku kar v talarjih. A zgodilo se ni nič. Dan je bil miren. Škof se je s spremstvom poslovil proti večeru, iz Hrastnika ni odhajal peš, ampak z avtom.

Kasneje sem zvedela, da so v ameriških časopisih, verjetno pa tudi v nemških, objavili, kaj se je zgodilo v Hrastniku. Najbrž sta novice posredovala škofova kolega iz Nemčije.

Tako se je končala ta zgodba. Hvala Bogu, da še kar dobro, lahko bi bilo čisto drugače. Ko o tem pripovedujem, se mi zdi, da moje besede premalo povedo. Treba je bilo doživeti. Ni bilo lahko.

Dodala bi, da mi je vedno nekaj narekovalo, naj tole zgodbo napišem, posebno še potem, ko se je o škofu Vovku toliko pisalo, o Držečniku pa skoraj nič, čeprav je tudi on imel velike težave in preizkušnje.

Odlašala sem z zapisom, čeprav me je že pred leti pok. gospod Rybaš iz Laškega večkrat nagovarjal k pisanju. Končno sem se k zapisovanju spravila, ko sem po poškodbi kolka pristala na zdravljenju v Dolenjskih toplicah, a končala nisem. Sedaj, pri svojih 87-letih, mi je to končno uspelo meseca svečana leta Gospodovega 2011.

3. Kako se je začelo

3.1. V viharju boljševiškega terorja

Janko Maček

3.1.1.

Ko sem zvedel, da naj bi za 83. številko Zaveze pisal o Mivškovih iz Miznega Dola pri Zaplani, mi je pred oči najprej stopila podoba iz otroških let. Naša domačija je bila slabe četrt ure hoda oddaljena od vasi, zato sem na poti v šolo in nazaj ob lepem vremenu užival v razgledih na bližnjo in malo manj bližnjo okolico. Eden takih razgledov je bil tja čez Samijo na Podpesek nad Podlipsko dolino in Mizni dol. Mizni dol je bil pravzaprav ravnica nad Podpeskom, v moji domišljiji le malo večja od velike javorjeve mize v naši hiši, in nad njim se je proti rovtarski strani vleklo slemenasto Gradišče, kjer so zadnja leta pred vojno gradili utrdbe Rupnikove linije, na vrhniško stran pa se je širilo pobočje Ulovke, ki smo mu rekli Jamnik, verjetno zaradi tam ležeče Jamnikove kmetije. Vedel sem, da je nekje blizu Miznega dola Zaplana, videl je pa nisem. Za Vranje pečine tedaj še nisem slišal, saj ni bilo nobenega vzroka, da bi odrasli o njih govorili. Kako bi mogel vedeti, da bo nekoč tam na grebenu nad prepadno steno stal velik križ in da bo Mizni dol izhodišče za romanje na to z mučeništvom zaznamovano točko. Kako bi mogel vedeti, da je mladi zaplaninski župni upravitelj Jože Geoheli že tedaj zahajal na tisti greben in se z njega razgledoval na Podpesek, Podlipsko dolino in naše šentjoške hribe, pri tem pa najbrž ni slutil, kako blizu večnosti so ti njegovi razgledi.

Kaj se je zgodilo, da se je na mojo otroško primerjavo Miznega dola in domače javorjeve mize spustila temna senca Vranjih pečin, ne tistih, na katerih je Jože Geoheli užival neokrnjeno naravo, ampak prepadne morilske stene kot znamenja nerazumljivega terorja. Ko pišem tele vrstice, kar vidim, kako tudi nekateri sicer dobro misleči odkimavajo, češ, ali je treba še po sedemdesetih letih tendenciozno obnavljati te zgodbe, ali ne bi bilo bolje pustiti na miru te na pol zaceljene rane, mar obnavljanje teh skoraj pozabljenih zgodb ne priliva olja na žerjavico že ugaslega sovraštva in preprečuje komaj začeto spravo? Zdi se, da je tako gledanje neredko prisotno tudi tam, kjer bi pričakovali dosledno spoštovanje resnice, pravičnosti in človekovega dostojanstva. Kljub tem bolečim pomislekom se bomo lotili zgodbe, ki je bila skozi toliko let zamolčana oziroma prikazovana v neresnični obliki. Naj doprinese vsaj skromen kamenček k mozaiku naše narodne sprave, naj ne ostane samo glas vpijočega v puščavi.

3.1.2. Mivškovi iz Miznega dola pred začetkom vojne

Mivškovi, po domače Frelihovi, so bili pred drugo svetovno vojno velika družina. Oče Franc in mati Marija sta skrbno gospodarila na srednje veliki kmetiji in otroci, ki so drug za drugim odraščali, so jima pri delu pridno pomagali. V družini je bilo pet fantov: France (1921), Jože (1922), Gustelj (1925), Ivan (1927), Rajko (1931) in štiri hčere; najmlajša Matilda je bila rojena leta 1937. Ob začetku vojne so bili še vsi doma, le Ivan je obiskoval šolo pri salezijancih v Veržeju, nazadnje pa na Rakovniku. Jože se je na Vrhniki učil za mehanika, vendar je stanoval doma.

Frelihov grunt je segal tja do Vranjih pečin. Na zahodnem pobočju, ki tedaj še ni bilo zaraščeno, so vsako leto kosili, spodaj na ravnem so imeli njivo, vrh hriba in pečina sta pa bila v lasti sosedovih, ki so se tedaj še pisali Oblak. Gradnja ceste od Zaplane proti Rovtam in utrdb na Gradišču, ki jo je leta 1936 začela jugoslovanska vojska, je sicer prinesla nekaj sprememb v tradicionalno življenje Zaplanincev, vendar so se Frelihovih, ki so se trdno držali svoje zemlje, komaj dotaknile. Oče Franc, ki mu je prva svetovna vojna vzela kar šest let mladosti, saj je bil kot avstrijski vojak ujet na ruski fronti in se je šele po koncu vojne vrnil domov, je dobro vedel, kaj pomeni vojna. V ujetništvu se je priporočal Materi Božji za rešitev in po vrnitvi domov je dal v zahvalo narediti velik Marijin kip, ki še danes stoji na častnem mestu v Frelihovi hiši v Miznem Dolu. Ko je kasneje v Miznem Dolu pri Zaplani prišla v navado devetdnevnica pred božičem, so ta kip nosili od hiše do hiše in se pri tem vsaj včasih spomnili njegovega nastanka. Starejši Frelihovi otroci so bili vključeni v Fantovski odsek oziroma v Dekliški krožek, kjer so poleg izobraževanja imeli tudi druženje s sovrstniki in razvedrilo. Vsi so imeli pevski talent, zato sta France in Mici sodelovala pri zaplaninskem cerkvenem zboru, Rajko je pa kasneje bil celo organist in zborovodja. Prihod novega župnega upravitelja Jožeta Geohelija v začetku leta 1940 je za vse farane, še posebno pa za mlade pomenil pravo pomlad prosvetnega in verskega življenja.

Poglejmo sedaj nekaj podatkov o Jožetu Geoheliju. Rojen je bil leta 1911 v Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju. Njegov oče je bil železniški čuvaj in družina je imela skromno stanovanje v čuvajnici. Po osnovni šoli je obiskoval državno klasično gimnazijo v Ljubljani. Družinski proračun ni dovoljeval, da bi stanoval v Ljubljani, zato se je skozi osem let vozil z vlakom. Na novi maši Viktorijana Demšarja leta 1928 v Žireh se je odločil za duhovništvo in po maturi vstopil v bogoslovje. Kot bogoslovec je večino počitnic preživel na Vrhniki pri dekanu Keteju oziroma pri Petkovškovih v Paukarjevi dolini. Mama mu je namreč zgodaj umrla in oče se je drugič poročil, zato se doma ni dobro počutil. Zato je tudi novo mašo leta 1935 imel na Vrhniki, čeprav so Notranje Gorice tedaj še spadale pod Brezovico. Dobra štiri leta je bil potem kaplan v Dolenjskih Toplicah, v začetku leta 1940 pa je prišel za župnega upravitelja na Zaplano. Z veliko vnemo se je posvetil svojemu delu in farani so ga takoj sprejeli za svojega. V prizadevanju za poživitev verskega življenja v fari se je lotil tudi organiziranja Katoliške akcije in bil kmalu imenovan za asistenta kmečke Katoliške akcije v vrhniški dekaniji.

Ko še ni bilo vojne – Z leve France Mivšek in Janez Šinkovec, nato Dolinarjev in
                  Modestinov

Figure 15. Ko še ni bilo vojne – Z leve France Mivšek in Janez Šinkovec, nato Dolinarjev in Modestinov

Škof dr. Gregorij Rožman je v začetku leta 1939 pisal duhovnikom ljubljanske škofije in jih posebej opozoril, da so izšla pravila Katoliške akcije za kmečko mladino. »Imamo sicer že vrsto mladinskih društev, ki stoje bolj ali manj odločno na katoliških načelih, a Katoliška akcija zaradi tega ni nepotrebna. Katoliška akcija je kvas za vse druge organizacije.« (Jakob Kolarič, Škof Rožman II, str. 199) – V Zakoniku ljubljanske škofije iz leta 1940 najdemo na strani 98 pravila Zveze katoliških kmečkih mladcev. Naštejmo samo nekaj točk: Namen Zveze je izoblikovati po verskih in nravnih načelih novega kmečkega fanta, ki bo resen, značajen, močne volje in požrtvovalen, ki bo svoje kmečko delo krščansko pojmoval, ki bo nadnaravno mislil … Iz tega namena izvirajo temeljne naloge Zveze katoliških kmečkih mladcev kot: Mišljenje članov očiščevati od sodobnih zmot in izgraditi v njih močno katoliško načelnost, buditi in šolati vest, zlasti v stvareh, kjer so sodobne zmote otopile moralno čutenje, boriti se proti vsem oblikam surovosti in proti pijančevanju, šolati za akcijo v kmečkem in družinskem okolju, delati za mir v družini in med sosedi, pridobivati kmečke družine za Kristusa in Cerkev itn. Za škofijskega voditelja – asistenta Zveze katoliških kmečkih mladcev je bil tedaj imenovan lazarist dr. Ladislav Lenček, ki je obiskoval podeželske fare, da bi duhovnike in kmečke fante navdušil za KA in za njen tečaj, ki je bil organiziran v Ljubljani v času od 25. novembra 1941 do 30. marca 1942. Nekateri duhovniki se za to niso veliko zmenili in so celo opozarjali, da bo za tako delo bolj primeren čas po vojni.

Iz povedanega ni težko razbrati, da je bila KA na podeželju šele na začetku in odvisna od razumevanja ter prizadevnosti krajevnih duhovnikov. Jože Geoheli je seveda upošteval škofovo povabilo in odločno zaoral brazde KA v svoji fari. K temu oranju je pristopil tudi Frelihov France, ki je že prej bil cerkveni pevec in član Fantovskega odseka. Verjetno je k temu pripomoglo tudi poznanstvo z novim župnikom, ki je kmalu po prihodu na Zaplano »odkril« Vranje pečine. Z motorjem se je pripeljal v Mizni Dol, ga pustil pri Frelihovih, se sprehodil do grebena na Vranjih pečinah, se tam naužil lepih razgledov in nato vrnil k Frelihovim. Menda je večkrat rekel, da sam ne ve, zakaj sta mu tista pot na greben in razgled z njega tako všeč. Preden se je vrnil v župnišče, je vedno našel nekaj časa za klepet s fanti. France je bil pri tem vedno zraven, izjema je bila le, kadar je v gozdu tesal trame.

Zaključimo to poglavje s še nekaj stavki o KA. Omenili smo, da je bila KA med kmečkimi fanti in dekleti šele na začetku. Vemo, da je bila najbolj organizirana dijaška KA, ki jo je vodil profesor Ernest Tomec in je bil njen član tudi Lojze Grozde. Komunisti so vsako obliko KA, ne glede na stopnjo njene organiziranosti smatrali za sovražnika št. 1 in temu primerno ravnali z njenimi člani. Spomnimo se, kako Ivo Pirkovič v knjigi Vstaja pod Gorjanci piše »o poročnikih bele protirevolucije, ki so jih vzgojili na zimskem tečaju Katoliške akcije v Ljubljani.« Ni dvoma, da je imel Pirkovič pri tem v mislih predvsem domače šentjernejske razmere, kjer so partizani že konec junija 1942 »likvidirali« kaplana Vinka Kastelica in tri fante, člane KA; Janez Guštin, eden izmed njih, je zadnjo zimo preživel v Ljubljani na posebnem tečaju Zveze katoliških kmečkih mladcev. Upravičeno se vprašamo, zakaj tako demoniziranje KA, ko je vendar znano, da nikoli ni bila politična organizacija. In to pripisovanje vseh slabih in izdajalskih lastnosti članom KA traja do današnjih dni, saj visoko izobraženi pisci celo razglabljajo, kako sta si KP (komunistična partija) in KA sorodni v pogledu totalitarnosti in iz tega sklepajo, da bi bilo poleg treh totalitarizmov – komunizma sami še niso obsodili – treba obsoditi tudi klerofašizem. Kljub vsemu temu pa je Cerkev priznala čast oltarja našemu Grozdetu, slovenskemu mučencu, ki je izšel iz vrst KA.

3.1.3. Nenavadna pomlad

Komaj je spomladi 1942 odlezel sneg, so se na Rovtarskem pojavili partizani. Med prvimi je bil Karel Leskovec, ki opisuje doživetja tistih tednov in mesecev v knjigi Križpotja. Njihovo prvo taborišče je bilo v gozdu nad Žibršami. Skupina je dobila ime logaška četa. Prvi komandir je bil Rado Pehaček, kmalu pa se jim je pridružil tudi rovtarski učitelj Franc Krča. Še pred koncem maja 1942 se je skupina, ki je do tedaj precej narasla, preselila na Vranje pečine. Leskovec piše, da jih je v novem taborišču že drugi dan obiskal vrhniški partijski sekretar Djuro (Stane Kavčič), ki ga je spremljal znani partizan Kragulj. Dodaja, da je Djuro na vse naredil močan vtis, ne omenja pa, da je imel v Podpesku sorodnike. V začetku julija je bil tu formiran 2. bataljon Dolomitskega odreda, za njegovega poveljnika pa imenovan učitelj Krča. »Tu so bili bolj doma Češmelovi fantje in Grogov z Logarš pri Praprotnem Brdu.« Že na Žibršah so bili v četi kar štirje Češmelovi: Franc, Avgust, Johan in Tonček, ki je imel komaj sedemnajst let. Glavni terenski delavci so bili Plečnikovi iz Podpeska. (Križpotja, str. 109)

Zanimivo, da niti Leskovec niti Rudolf Hribernik, ki sicer podrobno opisuje začetke OF in partizanstva v vrhniškem in logaškem »rajonu«, ne omenja sestanka, ki so ga partizani in domači terenci organizirali v začetku julija v Podpesku in ga je menda vodil Stane Kavčič – Djuro. Bilo je to ravno v času prehoda druge grupe odredov oziroma ustanovitve 2. bataljona Dolomitskega odreda na Vranjih pečinah. Neko poročilo trdi, da so organizatorji sestanka navzoče nagovarjali k vstopu med partizane, vendar je bil odziv zelo slab, kajti bil je ravno čas košnje in drugih večjih poljskih del. Nikjer ni zapisano, ali je bila tedaj v Podpesku organizirana vsaj narodna zaščita. Možno je, da so bili nekateri s tega konca že prej vključeni v Podlipi, Zaplane pa v zvezi s tem Leskovec in Hribernik ne omenjata.

Iz povedanega si lahko vsaj nekoliko predstavljamo vzdušje, ki je v začetku poletja 1942 vladalo v Miznem Dolu oziroma na Zaplani. Seveda so vplivali še drugi dogodki. Skoraj hkrati s prihodom partizanov na Vranje pečine je prišla iz Ljubljane vest o smrti dr. Ehrlicha in njegovega spremljevalca študenta Rojica. Župnik Geoheli, ki je večkrat skočil na Vrhniko ali celo v Ljubljano, je bil o vsem obveščen in je o tem gotovo govoril tudi s svojimi fanti. Njegovi sprehodi na Vranje pečine so prenehali, odkar je bilo tam partizansko taborišče. Ne vemo, kdaj je Frelihov France stesal zadnji tram v gozdu onkraj Miznega Dola; pravijo, da se pri tesanju s partizani ni nikoli srečal. Močno je odmeval tudi dogodek 11. junija 1942, ko so partizani v Cestah iz zasede napadli italijansko kolono, ki je v Rovte peljala hrano. Italijani, ki so imeli pri tem štiri mrtve, so zato požgali zaselek Ceste, prebivalce pa odpeljali v internacijo. Pri spopadu je Italijanom prišel v roke puškomitraljez, na katerem je menda bilo izpisano ime Franceta Hladnika s Petkovca. Naslednji dan so Italijani pridrli na Petkovec, prijeli Franceta Hladnika in Ivana Cigaleta in ju na robu bližnjega gozda ustrelili. Ljudje so bili prepričani, da je bil tisti kos orožja Italijanom namerno podtaknjen in so imeli Franceta ter Ivana za žrtvi komunistične revolucije. Do Zaplane je hitro prišla tudi vest o smrti horjulskega župana Ivana Bastiča in njegove žene; partizani so ju 14. junija ponoči prišli iskat, ju nedaleč od doma umorili in pustili ležati ob poti. Nekaj dni po pogrebu Bastičevih so Italijani iz zapora v Logatcu pripeljali osem somišljenikov OF in jih blizu Bastičevega doma ustrelili kot talce.

Mizni Dol je razmeroma blizu Vranjih pečin, zato ni bilo nič nenavadnega, ko so se partizani tu in tam oglasili tudi pri Frelihovih. Leskovec v Križpotjih omenja, da so bili pri hiši vedno dobro sprejeti in da so jo imeli za svojo. Ali mu lahko verjamemo? V naslednjem poglavju bomo zvedeli, kako so nekateri domači partizani Franceta zagovarjali in skušali rešiti, nazadnje pa vendarle izvršili ukaz višjega poveljstva. Leskovec ne omenja, ali so po prihodu na Vranje pečine vzpostavili zvezo z župnikom Geohelijem, pač pa piše, da zaplaninski župnik v pridigah ni napadal OF tako kot rovtarski. Župnik Alojzij Jenko, ki je konec oktobra 1942 prišel na Zaplano kot naslednik Geohelija, je kasneje zapisal, kako se je kakih štirinajst dni pred smrtjo z njim slučajno srečal v Ljubljani. Ob tej priliki mu je Geoheli povedal, da se s partizani dobro razume. Ko danes iz razdalje sedemdesetih let gledamo na tiste dogodke, težko verjamemo, da se ni čutil ogroženega. Morda je upal, da mu bo pomagal vrhniški sošolec – partizan. Takratni šentjoški župni upravitelj Jože Cvelbar je srečal Geohelija proti koncu junija na Vrhniki in v pogovoru sta drug drugemu odkrila svoje skrbi. Cvelbar se je tedaj že pripravljal, da se bo za nekaj časa umaknil v Ljubljano, medtem ko Geoheli na to sploh ni pomislil, ampak ga je le skrbelo, kaj bo z njegovimi fanti, ki so bili v nevarnosti tako pred Italijani kot pred partizani.

Levo Janez Šinkovec, desno Franc Mivšek ob Mariji iz Frelihove hiše

Figure 16. Levo Janez Šinkovec, desno Franc Mivšek ob Mariji iz Frelihove hiše

3.1.4. Pod udarci bojševiškega terorja

Če je bilo prej še mogoče upati, da ne bo prišlo do najhujšega, je bilo z vsakim julijskim dnem to upanje manjše. Napetost je iz dneva v dan naraščala. Med prehodom druge grupe odredov so bile vse italijanske enote v popolni pripravljenosti. 8. julija so partizani onesposobili most na cesti med Vrhniko in Ligojno in iz zasede napadli Italijane, ki so se napotili v Horjul. Naslednji dan so Italijani požgali Veliko in Malo Ligojno in ustrelili nekaj vaščanov. Na Zaplani so z grozo opazovali mogočen steber dima, ki se je dvigal v nebo in kot nevihtni oblak visel nad dolino. Komaj ustanovljeni Dolomitski odred je bil zdaj v Češirkovem gozdu, zdaj na Vranjih pečinah. Cesta Rovte – Smrečje je bila prekopana in zasekana, pa so Italijani iz Logatca in Rovt kljub temu prodrli do Šentjošta in naprej proti Polhovem Gradcu. Tedaj so požgali tudi Ljubgojno pri Horjulu in Belco pri Polhovem Gradcu, prehoda druge grupe čez nemško mejo pa s tem niso zaustavili.

Birmanski boter župnik Geoheli in birmanec Vinko Petkovšek iz Paukarjeve doline
                – Zadaj druga z leve Angela Geoheli

Figure 17. Birmanski boter župnik Geoheli in birmanec Vinko Petkovšek iz Paukarjeve doline – Zadaj druga z leve Angela Geoheli

Kmalu po tistem, ko so se Italijani sredi julija vrnili v kasarne, so se partizani iz Češirkovega taborišča oglasili pri Frelihovih. Niso se jih ustrašili, saj so bili večkrat deležni njihovega obiska z Vranjih pečin in nikoli niso šli lačni in žejni od hiše. Tokrat niso prišli zaradi hrane, ampak po Franceta. Leskovec o tem takole piše: »V taborišče so pripeljali kmečkega fanta iz bližnje vasi, ki je bil osumljen, da dela za bele v Zaplani, kjer so se takrat z vso naglico pripravljali, da ustanove belogardistično postojanko. Fant je bil star kakih dvajset let in sem ga dobro poznal. Vprašal sem ga, zakaj je prišel k nam. Vedel sem, da tisti, ki ga privedejo v taborišče, težko odide iz njega. Zmignil je z rameni in dejal, da ne ve zakaj. Z Ivanom sva opozorila komandanta, da bo glede fanta najbrž kakšna pomota. Tudi obveščevalca Rudolf in Franc sta podobno izjavila. Na podlagi teh podatkov, ga je bataljonski štab spustil domov.« (Križpotja, str. 172)

Doma so se Franceta razveselili, saj jih je skrbelo zanj. Sklenili so, naj se za nekaj časa umakne v Ljubljano. Vendar se je kmalu izkazalo, da stvar ni tako preprosta. Že po nekaj dneh bivanja v Ljubljani, je France dobil opozorilo, naj se hitro vrne domov, kajti v nasprotnem bodo »likvidirali« celo družino. France je bil zelo navezan na dom in domače, zato se je takoj odločil, da zaradi njega ne smejo trpeti, in se je vrnil v Mizni Dol. Verjetno je tudi upal, da se mu ne bo zgodilo nič hudega, saj ima med partizani znance, ki se bodo spet zavzeli zanj.

Toda na Zaplani in v Miznem Dolu se je v kratkem času njegove odsotnosti marsikaj spremenilo. To nam nazorno pokaže razgovor, ki ga je župnik Geoheli v soboto 25. julija imel na Vrhniki z dekanom Janezom Burnikom. Le dober teden prej je v Ljubljani sobratu Alojzu Jenkotu še zagotovil, da se s partizani dobro razume, sedaj pa je potožil: »Hudo je na Zaplani, kakor v Španiji.« In ko mu je dekan svetoval: »Ne hodite gori!« mu je odgovoril: »Ne smem jih pustiti samih. Grem, pa naj se zgodi, kar hoče.«

Župnik Geoheli s pevskim zborom – V drugi vrsti z desne druga Mici Mivšek,
                tretji France Mivšek

Figure 18. Župnik Geoheli s pevskim zborom – V drugi vrsti z desne druga Mici Mivšek, tretji France Mivšek

V noči na nedeljo 26. julija je patrulja iz Češirkovega prišla k Šinkovčevim, po domače Petrčkovim, ki so bili sosedje zaplaninskega župnišča. Nameravali so odpeljati sina Janeza, ki pa se jim je zadnji trenutek izmaknil, zato so odpeljali očeta Petra Šinkovca. Oče Peter je bil znan krojač, sin Janez pa član KA in prijatelj Franceta Mivška iz Miznega Dola. Slika, na kateri sta Janez in France ob velikem Marijinem kipu iz Frelihove hiše, nam brez velikih besed priča o njunem prijateljstvu, pa tudi o tem, kakšna fanta sta bila, kakšne fante je Geoheli zbiral v KA. Očeta Šinkovca so torej še po temi pripeljali v Češirkovo taborišče. Nekako ob istem času je druga patrulja s Praprotnega Brda pripeljala Pavla Lukana, kmečkega gospodarja, zadružnika in gasilca. V nedeljo zgodaj zjutraj oziroma dopoldne so pripeljali več mož in fantov iz Podpeska, Podlipe in Smrečja. Antona Leskovca, Smrekarjevega iz Smrečja, ki jim je skušal pobegniti, so ustrelili v bližini domače hiše. Nekatere so po zaslišanju izpustili, Petra Šinkovca in Pavla Lukana, Jakoba in Jožeta Filipiča ter Lovra Kogovška iz Podlipe, Valentina Malovrha iz Smrečja in Franca Bogataja iz Podpeska pa so po hitrem postopku obsodili na smrt in površno zakopali v bližini taborišča.

Čeprav smo o tem pokolu v Zavezi že pisali, bomo ponovili opis Karla Leskovca v Križpotjih. »Še pred sončnim zahodom smo jih pripeljali na hribček nad taboriščem. Bil je soparen dan, še zvečer, ko je sonce že zašlo, je kar puhtelo od vročine. Komandant je ukazal, naj se slečejo, in tako so tudi storili. V spodnjih hlačah so stali pred mitraljezom, za katerim je ležal tovariš Frenk. Nekateri so na glas jokali in prosili, naj jih ne pobijemo… Komandant je proti Frenku zamahnil z roko. Rafal iz zbrojevke je presekal mračno tišino. Odmev rezgetanja se je valil po bližnjih hribih.« (Križpotja, str. 171)

France Mivšek nekaj dni pred smrtjo

Figure 19. France Mivšek nekaj dni pred smrtjo

Že v naslednjem odstavku Leskovec pove nekaj, kar nam vzbudi močan dvom v resničnost njegovega gornjega opisa. Takole piše: »Kasneje so trupla našli belogardisti in zagnali vik in krik. Zvedeli smo, da so trupla iznakazili, jim razbili lobanje, polomili ude in tako slikali ter kazali ljudem, češ, poglejte, kaj so z njimi napravili partizani. Vsakogar bo doletela ista usoda, če jim pride v roke. O dogodku smo se seveda tudi med seboj pogovarjali, marsikdo je rekel, da ne bi bilo treba vseh pobiti. Komandant je objasnil, da mora z izdajalci strogo ravnati. Pokazati jim je treba, da se z nami ne bodo igrali.« (Križpotja, str. 172)

Še živi udeleženci in fotografije izkopa v Češirkovem v začetku novembra 1942 pričajo, da so bili poleg vaških stražarjev prisotni tudi nekateri najbližji svojci žrtev. Tudi med vaškimi stražarji so bili večinoma sosedje in sovaščani žrtev. Le kdo z normalno pametjo bo verjel, da so oni iznakazili trupla. Da pa so se v Češirkovem res dogajale hude stvari – vendar ne ob izkopu žrtev v novembru, ampak že 26. julija ob njihovi smrti – dokazuje tudi dejstvo, da je nekdo, ki se je po zaslišanju vrnil domov, padel v tako depresijo, da je moral iskati zdravniško pomoč. Čeprav se je pozdravil, sta groza in strah tistih julijskih dni do smrti ostala v njem in menda o tem nikoli ni spregovoril.

Leskovec sicer piše, da so se premaknili iz Češirkovega gozda na Vranje pečine čez teden dni: »Preseliti smo se morali, ker nas je streljanje izdalo«, ni dvoma, da je bil vsaj del Krčevega bataljona že v nedeljo 26. julija na Zaplani. Kaj se je torej dogajalo tisto nedeljo na Zaplani? V župnišču so poleg župnega upravitelja Jožeta Geohelija stanovali tudi njegova sestra Angela ter oče in njegova druga žena. Pričevalci ne povejo, kje je bil tedaj bogoslovec Vojko Seljak iz Žirov, ki je sicer preživaljal počitnice na Zaplani. Že ponoči ali zgodaj zjutraj je nekdo prišel povedat, da so odpeljali očeta Šinkovca, ker niso našli sina Janeza. Po pričevanju Angele Geoheli se je župnik takoj po prvi maši odpeljal v Logatec, da bi prijavil Italijanom, kaj se je ponoči zgodilo in zahteval zaščito. Ko se je vrnil, je bil vznemirjen. Menda so mu Italijani grozili, da drži s partizani, hkrati pa obljubili, da pridejo še tisto popoldne. Pri drugi maši potem ni šel na prižnico, ampak je kar od oltarja povedal: »Danes ne bom pridigal. Molite, molite, veliko molite!« Angela je ob tem pomislila, da je to njegova zadnja pridiga. Popoldne po večernicah se je nepričakovano pojavil župnikov gimnazijski sošolec z Vrhnike, ki je že bil pri partizanih. Prijateljsko sta se pogovarjala in Angela je menda ujela besede: »Sedaj vse veš in me lahko izdaš.«

Proti večeru je prišla skupina partizanov, ki naj bi jo vodil sam komandant Krča. Leskovčev opis aretacije župnika se močno razlikuje od pripovedi nekaterih, ki so jo doživeli na drugi strani in se jim je za vedno vtisnila v spomin. Poglejmo najprej Križpotja, stran 189. »Noč je bila lepa in jasna. Bilo nas je kakih petnajst. Z nami je bil tudi komandant. Neslišno smo obkolili župnišče in delali zelo previdno. Že prej so bili pri njem, vendar jih je župnik prepričal, da so v zmoti, in tudi od ljudi so lahko slišali, da je že dosti dobrega napravil za nas. Župnik pa je naslednjega dne napravil usodno napako. Takoj zjutraj se je z motorjem odpeljal v Logatec k Italijanom in jim povedal, česa so ga partizani obdolžili. Izdal je tudi, da so partizani na Vranjih pečinah, in jih seveda prosil, naj pridejo in jih uničijo. Italijani so poznali njegovo delo, saj jim je poslal že marsikatero poročilo. Vse to je znano iz dokumentov, ki jih je zbral in objavil Franček Saje v svoji prvi knjigi Belogardizem pod poglavjem šentjoški belogardisti…

Vežna vrata niso bila osvetljena in čisto tiho smo stopili v temni hodnik. Na koncu hodnika so bila na pol osvetljena vrata. Župnik je prišel skozi vrata in nas opazil. Kot mačka je skočil proti drugim vratom, ki so držala na vrt. Tedaj pa je že zadonel glas: Stoj! in takoj nato strel iz puške. Šele potem se je ustavil. Z rokami se je držal za pas. Frenkova krogla ga je oplazila na levi strani, med kolčno kostjo in spodnjim rebrom. Bolničarka Marija ga je takoj obvezala in mu ustavila krvavitev. Pri njem sta ostala komandant in Tone, da sta ga zaslišala in preiskala pisarno. Ko je padla odločitev, da bo šel z nami, smo mu tudi nekaj pobrali, seveda precej manj kot drugim v takem primeru. Zaplenili smo tudi motorno kolo, ki smo ga skrili v Turkovi grapi. Še danes ne vem, čemu smo ga vzeli in vlekli v grapo, ker ga nismo nikoli rabili.«

7. septembra 2003 je dr. Janez Zdešar v govoru ob obletni slovesnosti na Vranjih pečinah citiral nekaj odlomkov iz zaplaninske farne kronike izpod peresa Geohelijevega naslednika na Zaplani Alojza Jenka. »Popoldne so se že začeli zbirali okrog cerkve partizani in v gostilni Mesec so bili zbrani tudi domači fantje… Zvečer ob mraku so partizani začeli streljati v župnišče, kjer je bil Geoheli z družino (oče, mačeha in sestra) ravno pri večerji… Župnišče je bilo od tega precej poškodovano. Nato jih je nekaj vdrlo v župnišče in eden je ustrelil v kuhinjo. Strel je zadel župnika v bok. Sicer se je skril v stransko sobo, a so ga kmalu našli. Partizanke so ga obvezale (po tej obvezi so ga kasneje spoznali), nato pa so ga odpeljali s seboj v gozd. Njegova sestra Angela je skočila skozi okno in ušla. Seveda so ,tovariši’ izropali župnikovo premoženje, pobrali cerkveni denar, zaklali prašiča… V gozd sta bila odgnana, na zaslišanje tudi Modrijan Marko in Kogovšek Ivan iz Zaplane. Oba so izpustili, župnika pa ne.« (Zaveza, št. 51 – Duhovnik Jože Geoheli)

Domobranec Jože Mivšek

Figure 20. Domobranec Jože Mivšek

Zakaj so partizani uprizorili pravi napad na župnišče, čeprav so vedeli, da v njem ni nobenega orožja? O tem Leskovec ne piše. Tudi o zasliševanju v taborišču ne pove veliko in zaključi: »Okrog poldneva se je štab dolgo posvetoval in nazadnje sklenil, da se mu izreče smrtna kazen… Še istega dne proti večeru smo ga likvidirali… Zvečer smo odšli čez Podlipsko dolino v taborišče nad Kanjim dolom. Ena četa je še ostala na oni strani doline, kaka dva kilometra od Vranjih pečin.« (Križpotja, str. 192, 193) Nič o tem, da ga niti pokopali niso, ampak vrgli preko pečine, verjetno še na pol živega. Pa se ustavimo za trenutek pri naslednjem Leskovčevem zapažanju: »Dokler je bil župnik med nami, smo se tako čudno in skrivnostno obnašali. Kdorkoli je prišel, vsak je potihoma spraševal, kje ga imamo… V rokah je držal svoj brevir in neprestano molil…« Pogosto nam očitajo, zakaj ne upoštevamo, da so bili med partizani tudi verni fantje. Morda bi bilo bolj prav, če bi rekli, da so izšli iz tradicionalno vernih družin. Leskovec glede tega takole piše: »Materi je bila nedeljska maša edino razvedrilo. Največjo uteho je čutila v molitvi. Iz cerkve se je vračala vesela in potolažena… Nam otrokom so romanja za delom zapustila globoke sledove. Kljub prigovarjanju staršev, naj ne pozabimo na boga, nam te prošnje kmalu niso več segle v srce. Pretrdo nas je pestilo življenje, da bi mislili na molitev… Doma smo vsak večer molili rožni venec. Zaradi neprestanega klečanja sva se z očetom, prvič sprla. Tudi bratje in sestre so godrnjali, češ, kar je preveč, je preveč, toda oče je imel v hiši neomejen ugled. Pregloboko je bil prepričan, da je samo to prav, kar on počne, vsaka druga stvar se mu je zdela pregrešna in celo nevarna. Zato je ob naših ugovorih, zakaj toliko molimo, s pestjo krepko udaril po mizi ali pa z dolgim, težkim molitvenikom (verjetno rožnim vencem, op. J.M.) oplazil čez hrbet tistega, ki mu je ugovarjal. Oče tudi ni maral tistih svojih otrok, ki so hrepeneli po boljšem življenju ali pa se odtujevali veri, kaj še, da bi prisluhnil njihovim nasvetom.« (Križpotja, str. 64-65) – Ko so »tovariši« videli na smrt obsojenega župnika, kako sedi pod bukvijo in moli, so ob takih in podobnih spominih občutili nelagodje. Ali ni župnik, ki je vedel, kaj ga čaka, v tisti molitvi iskal utehe in moči, kot nekoč Leskovčeva mati? Ali ni morda Leskovec še po treh desetletjih, Križpotja so izšla leta 1971, občutil nelagodje ob spominu na ponedeljek 27. julija 1942 in zato o Geohelijevi smrti in »pokopu« ni nič povedal?

Truplo umorjenega Jožeta Geohelija so 30. novembra 1942 izpod Vranjih pečin, kjer je nepokopano ležalo med skalami, le delno pokrito z listjem in vejami, prenesli na Zaplano. Ogled trupla je na kraju, kjer je bilo najdeno, opravil vrhniški zdravnik dr. Žekš, prisotni pa so bili tudi pokojnikov oče, župni upravitelj Jenko, odvetnik dr. Zupan z Vrhnike in Jože Kavčič, poveljnik vaške straže na Zaplani. Podpisali so komisijski zapisnik.

Domnevamo, da France Mivšek tisti večer, ko so odpeljali Geohelija, še ni bil doma. Kmalu potem, ko se je vrnil iz Ljubljane, so ponovno prišli ponj. Leskovec piše, da se je njegov vod tedaj mudil v Novakovi oziroma Turkovi grapi. Iz štaba odreda so namreč dobili ukaz, naj se bataljon zaradi ofenzive razdeli na manjše skupine. Ko je potem iz bataljona prišlo v Novakovo grapo naročilo za ponovno aretacijo Franceta Mivška, so odgovorili, da je z njim vse v redu, toda že naslednjo noč je kurir prinesel pisno »naredbo, ki naj se izvrši brez odlašanja«. Ker so čutili, da je zadeva postala nevarna, so takoj šli ponj in ga pripeljali v taborišče. »Bil je preplašen. Morda je vse skupaj povezal s prejšnjim dogodkom, ko so ga vzeli in pripeljali v Češirkov tabor. Dobro je vedel, da smo ga takrat obdolžili zveze z belimi in da ga imamo za nevarnega človeka. Že popoldne mu je politdelegat povedal, da ne bo ostal pri nas. Še preden je sonce zatonilo za bližnji hrib, smo mu povedali, naj se pripravi za odhod. V taborišču nismo smeli napraviti kaj takega, saj bi se s strelom lahko odkrili…« (Križpotja, str. 175)

Truplo Franceta Mivška so približno eno leto kasneje našli Novakovi z Gradišča, ko so v gozdu spravljali praprot. Potem so ga pokopali na domačem pokopališču. Nekako ob istem času kot France Mivšek je bil umorjen tudi France Čamernik, rojen leta 1905. Zakaj? Ali je bil tudi on član KA? Od kod so v štabu na Vranjih pečinah dobili informacije o Francetu Mivšku, da so ga obsodili na smrt, medtem ko njegov rovtarski vrstnik Karel Leskovec ni vedel o njem nič slabega? Kdo mu je v Ljubljani izročil opozorilo, naj se vrne domov? Ali ni morda prav KA preprečevala tako župniku Geoheliju kot njegovim fantom, da se še niso odločili za samoobrambo? Leskovec najbrž ni vedel, da je France član KA, saj ta svojega članstva ni razkazoval pred ljudmi. KA je bila odločen nasprotnik komunizma, toda njeno nasprotovanje je bilo omejeno na idejni boj.

Dejstvo je, da so možje in fantje iz Rovt ter Zaplane pristopili k samoobrambi šele po pokolu v Češirkovem gozdu in umorih na Vranjih pečinah oziroma v Novakovem gozdu. Med njimi sta bila tudi Jože in Gustelj Mivšek iz Miznega Dola. Kako bi mogli od njiju pričakovati drugačno odločitev po tem, kar se je julija 1942 zgodilo z njunim bratom? Ko je nekdanji rovtarski učitelj Krča v očeh svojih partizanov opazil pomisleke, jih je poučil, da je treba proti izdajalcem odločno ukrepati in jim pokazati, da s partizani ni šale. Da je temu res tako, se je pokazalo konec avgusta 1942, ko so vaški stražarji iz pravkar ustanovljene postojanke na Zaplani napadli Vranje pečine. Partizani so napad odbili in ujeli dva ranjena vaška stražarja Franca Modrijana iz Rovt in Jakoba Jelovška, Zakovškovega iz Zaplane. Zanimivo, da v Križpotjih, kjer je ta spopad opisan, ujeta ranjenca sploh nista omenjena. Še isti večer je Krčeva enota zapustila Vranje pečine in za nekaj časa odšla iz Dolomitov. Vaški stražarji so tako že po nekaj dneh našli Modrijanov in Jelovškov grob. Jelovška so potem pokopali na Zaplani, Modrijana pa odpeljali domov v Rovte. Na obeh truplih so bili vidni znaki mučenja. Ob Francetu Modrijanu je med spopadom bil mlajši brat Janez. Ko je bil France ranjen, ga je zavlekel za skalo v bližini in mu skušal pomagati, nato pa odšel po pomoč. Takoj zatem so od zgoraj naredili protinapad in ranjenec jim je prišel v roke.

Težko si predstavljamo, kaj je nagnilo one na Vranjih pečinah, da so ranjena vaška stražarja mučili, namesto da bi jima pomagali. Če upoštevamo, da so ju vsaj nekateri poznali, da so morda še pred kratkim bili z njima v družbi v domači gostilni ali prepevali na vasi, je to še bolj čudno. Komaj en mesec prej so še čutili nelagodje, ko so v »zaporu« pod bukvijo videli župnika Geohelija. Kaj so čutili sedaj ob ranjenih in mučenih vrstnikih? So se jih besi res že tako zelo polastili?

3.1.5. Zaključek

Navadno skušamo vsaj pri vidnejših osebah naše zgodbe opisati njihovo pot do konca. Naj bo tako tudi sedaj. Frelihova Jože in Gustelj sta bila do kapitulacije Italije pri vaški straži na Vrhniki; kot domobranec je Gustelj še ostal na Vrhniki, Jože pa je nazadnje bil v velikolaškem bataljonu. V začetku maja 1945 sta vsak s svojo enoto prišla v Vetrinj in bila vrnjena. Njuna življenjska in domobranska pot se je končala na enem izmed množičnih morišč.

Čeprav je Ivan postal domobranec le nekaj mesecev pred koncem vojne, bil je v Rupnikovem bataljonu, je prišel v Vetrinj in bil vrnjen. Iz teharskega taborišča je bil avgusta 1945 izpuščen kot mladoletnik. S sotrpinom iz Dragomerja sta se z vlakom pripeljala do Ljubljane in nato nadaljevala pot z »vrhničanom«. Na Logu je sotrpin izstopil, Ivan pa se je odpeljal na Vrhniko. Govorilo se je, da so ga na vrhniški postaji prestregli in odpeljali v smrt. Omenjana so bila nekatera imena, za kar pa seveda ni dokazov. Dejstvo je, da 17-letni Ivan nikoli ni prišel domov v Mizni Dol. Ob tem se nam seveda pojavi vprašanje, ki se marsikomu sploh ne zdi vredno zanimanja, namreč vprašanje o kruti usodi mladoletnih domobrancev, ki so se po amnestiji v skupini vračali iz Šentvida proti Brniku ali od Rakeka proti Begunjam in za katere se vsaj približno ve lokacija, kjer naj bi bili pokopani; za posameznike, ki so se prav tako vračali iz taborišča domov, pa tja nikoli niso prišli, se pa niti to ne ve. Marsikdo bo ob tem zamahnil z roko, češ kaj iščete nekaj novega, saj veste, da niso prišli domov in pika. Res vemo, da so bili pomorjeni, da je bil nad njimi storjen zločin, vendar je razlika v tem, ali je njihovo smrt povzročil neki eksekucijski vod v Rogu ali na Hrastniškem hribu ali pa domačini, sosedje na robu domače vasi.

Ivan Mivšek

Figure 21. Ivan Mivšek

Posredna žrtev Vranjih pečin je bila tudi Matilda Mivšek, ki je bila najmlajša v Frelihovi družini. Ko so nekega dne v tistem soparnem poletju delali na njivi pod hribom, so od nekod prišli Italijani in začeli od daleč obstreljevati taborišče. Ena od min je padla nedaleč od njive, blizu kraja, kjer se je igrala 5-letna Matilda. Ob eksploziji je dekletce padlo na tla in obležalo kot mrtvo. Domači so v prvem trenutku mislili, da jo je zadelo, nato pa ugotovili, da je zaradi strahu dobila napad božjasti.

Zgodba Frelihove družine iz Miznega Dola se na prvi pogled zdi zelo preprosta, v resnici pa temu ni tako. France Mivšek je bil na zunaj čisto navaden kmečki fant. Ko ga je novi župni upravitelj pridobil za delo v KA, se na zunaj na njem ni nič spremenilo. Nikjer ni omenjeno kako dejanje, zaradi katerega bi ga partizani lahko imeli za nevarnega nasprotnika in ga zato obsodili na smrt. KA je bila verska organizacija, zato politično delovanje sploh ni bilo v njenem programu, še toliko manj pa je bilo v njenem programu sodelovanje z okupatorjem, katerega so jo kar povprek dolžili in jo še danes dolžijo.

Vranje Pečine 30. novembra 1942

Figure 22. Vranje Pečine 30. novembra 1942

V že omenjenem govoru leta 2003 na Vranjih pečinah je dr. Zdešar zavrnil tudi članek Druga resnica o župniku Geoheliju, ki ga je 4. septembra leta 2000 objavil vrhniški lokalni list Naš časopis, češ da je partizansko sodišče obsodilo župnika Geohelija zaradi neizpodbitnih dokazov vojaškega sodelovanja z okupatorjem. O tem članku je pisal tudi Anton Drobnič v Zavezi št. 39 pod naslovom Lahkotnost druge resnice in zaključil, da partizani v tem času niso imeli nobene zakonite državne pristojnosti in tudi ne sodne oblasti. Dr. Zdešar ugotavlja, da Geoheli nikakor ni sodeloval z Italijani, ampak ob zanemarjanju lastne varnosti »reševal gola življenja svojih faranov, njih imetje in dobro ime in s tem namenom iskal stika tako s komunističnimi partizani kot z okupatorskimi Italijani. Če bi mu bilo možno kaj očitati, bi bil morda to njegov idealizem – nekateri bi rekli naivnost«. (Zaveza št 51, str. 33) Spomnimo se Geohelijevega zadnjega razgovora z dekanom Burnikom na Vrhniki v soboto 25. julija. Ko ga je dekan opozarjal, naj se ne vrača na Zaplano, mu je odgovoril: »Šel bom, pa naj bo kar hoče. Ne morem jih pustiti samih!«

Če so Geohelija obtoževali sodelovanja z okupatorjem in organiziranja oborožene protirevolucije, kakšno krivdo so naprtili Francetu Mivšku, ki so ga umorili nekaj dni kasneje, česa so dolžili očeta Šinkovca in Franceta Čamernika? Čudno, da Leskovec, ki je pravi vseved, niti z besedico ne omeni radijske postaje, ki je bila že jeseni leta 1941 po delih prinesena na Zaplano in so jo potem Italijani še pred koncem leta zaplenili. Seveda je radijska postaja in dogodki okrog nje dokaz, da je slovenski demokratični tabor že zelo zgodaj mislil na odpor proti okupatorju, in hkrati dokaz, da partija od vsega začetka ni izbirala sredstev v boju proti domačim – tedaj še zgolj idejnim političnim nasprotnikom. Razumljivo je, da Leskovec o tem ne piše, kot tudi ne piše o KA. Iz njegovega zapisa vemo, da je ukaz za aretacijo Franceta Mivška prišel iz štaba bataljona, za izvršitev pa je bil določen prav vod v Turkovi grapi, v katerem je bilo več Francetovih znancev, ki so ga imeli za neškodljivega. Ali niso bili ti znanci morda še premalo boljševiški, da bi razumeli, da njihova prioriteta ni boj proti okupatorju, ampak proti domačim, morda samo potencialnim nasprotnikom revolucije? Vsaka izvršitev »obsodbe nad sodelavcem okupatorja« pa jih je temu razumevanju približala, jih iz preprostih fantov, ki jim »je romanje za delom pustilo svoje sledove«, razmeroma hitro spremenila v prave revolucionarje in prevrednotila njihove dotedanje vrednote; lahko bi rekli, da so v nekem smislu tudi oni postali žrtve revolucije.

3.2. Ladja Cerkve

3.2.1.

Kot že nekoč zvonik se stari maje,
kar z vero naši očetje so zgradili
trdnjavo, tron, oltar – so potopili
tokovi misli odvezanih divjaje.
Kot morje širijo se brez pregraje;
valovi mrki so se zapodili
besneć, za skalo skalo so zalili,
rešitve obala potopljena zdaj je.
V višavi pa obok miru se boči,
ki ne doseže ga ta val rastoči:
tam ladja gre pod mavrice obroči
in nič ne ve, kako so podivjali
vrtinci v plesu smrti zaplesali –
daj, Bog, da tam bi srečno vsi pristali!

Brane Senegačnik

4. Pripovedi

4.1. Ko belo smrt bom vzel za ženo

Vanja Kržan and Janez Borštnar

4.1.1.

Letos pomladi sem bila na obisku v Parizu, kjer mi je znanec pripovedoval o svojih dveh tetah Albini in Franji Zajc, doma iz kmečke družine v predvojni Mali Loki. Albina je bila učiteljica in nato profesorica nemščine, Franja otroška negovalka. Po vojni sta se umaknili na Koroško; iz Vetrinja sta bili poslani v Spittal. Od tam se je Albina vrnila v Slovenijo in sčasoma dobila službo kravje dekle na posestvu v Ihanu. Franji je ponudil zaposlitev lazarist Martin Ocepek v Tuniziji, kamor je po mnogih »postajah« pribežal pred komunističnim nasiljem iz samostana in tiskarne lazaristov v Grobljah. Ob osamosvojitvi Tunizije je Franja državo zapustila, odšla v Pariz in se tam zaposlila. Kasneje se je naselila v Morestellu pri slovenskih sestrah frančiškankah in jim bila do konca življenja v pomoč. Bila je prijateljsko povezana s skupnostjo in takratno predstojnico sestro Emanuello Fras, ki so jo zaradi njene apostolske gorečnosti, vsestranske dejavnosti in srčne dobrote poznali mnogi verni Slovenci po Franciji in v Sloveniji.

V zapuščini Franje Zajc so po njeni smrti našli nekaj pisem, ki so jih izročili edinemu sorodniku Franje in Albine v Franciji, njunemu nečaku. Ta pa je moj znanec. Zanj so pisma dragocena zapuščina obeh tet, ker pa se mu je zdelo, da bi bila zanimiva tudi za Zavezo, jih je pokazal meni, ko sem bila v Parizu. Takoj sem razbrala, da bi bila dragocena za bralce Zaveze, saj jih je pisal eden od tistih vojakov Slovenske narodne vojske, Janez Borštnar, ki mu je bil boj proti zlu uničevalskega komunizma naravnost sveta stvar. Zaradi starosti so črke precej obledele in nekatere besede težko berljive; listi se komajda še držijo skupaj, ker so ob pregibih že natrgani in s posušenimi mokrimi madeži, ki še bolj otežujejo berljivost. Ko preletim enega od listov, zaslutim, da bodo pisma resnično dragocena in vredna, da jih preberejo tudi bralci Zaveze. Prebijala sem se od vrstice do vrstice z velikim spoštovanjem do neznanca Janeza Borštnarja in do tistega, ki so mu bila namenjena. Razumljivo, enemu od deklet, Albini ali Franji, za nas vseeno kateri. Janez je bil prijatelj ene od njiju.

Dobim le fotokopije, od originalnih pisem se moj znanec ne loči. Janez v njih ne opisuje posameznih dogodkov in ne poroča o vojnih novicah, ampak izražajo njegova pisma goreče domoljubje in velik odpor do uničujočega zla komunizma. Pisma so težje berljiva tudi zaradi Janezove globoko občutene slutnje smrti, groze in strahu, ki sta njegovi večni spremljevalki, pri belem dnevu ali v sanjah ponoči.

Štiriindvajsetletnega domobranskega nadporočnika Janeza Borštnarja lahko predstavim le v skopih besedah. Rojen je bil 4. 7. 1919 v Jaršah pri Domžalah, v družini z več otroki. Eden njegovih bratov Matija Borštnar je bil duhovnik in je po vojni emigriral v Argentino. Janez je v Ljubljani obiskoval realko, nato študiral filozofijo in slavistiko. Študija ni dokončal, ker se je že zgodaj pridružil vaškim stražam in bil nato domobranec – nazadnje na Gorenjskem. Ob skorajšnjem koncu vojne, 18. marca 1945, je ob prehodu nemške meje stopil na mino. S kratkim nekrologom v časopisu se ga njegovi prijatelji spominjajo z nekaj besedami: »Ne moremo verjeti, Tvoji prijatelji in soborci, da se je v resnici zgodila nesreča, o kateri smo se s strahom pogovarjali in je nenadoma prizadela prav Tebe. Stopil si na mino, ki ti je v hipu vzela življenje.

Kdor Te je videl pred nekaj dnevi nasmejanega in polnega volje do življenja in želje po končni zmagi, danes res težko zadržuje solze, ko stoji ob krsti s Tvojim razmesarjenim telesom in premišlja tragiko mladega inteligenta. Že bi bil služil svoj kruh po letih napornega študija in postal opora in pomoč staršem. Bil si fant, ki je sredi borbe življenja postal kremenit značaj, in si kot zaveden katoliški akademik prekinil študij tik pred koncem, da si prijel v roke puško za razbičano domovino. Ves čas si stal v okopih v prvi vrsti, v vsako borbo si šel in bil marsikateri trd boj.

Vedno si govoril, da je za človeka največji praznik v življenju dan smrti, ko končno najde Pravico, Dobroto in Ljubezen samo. Tvoj duh je zapustil izmučeno telo, med nami pa živi v sanjavo otožnih pesmih, ki si nam jih zapustil. Tvoje delo in poslednja velika žrtev sta seme, ki bo obrodilo bogate sadove.

Mirno počivaj v zemlji slovenski, ki si jo tako goreče ljubil. Gospodar življenja in smrti pa naj Ti bo plačilo za vse, kar si nam storil.«

Na spominski podobici z njegovo fotografijo sta natisnjeni dve misli pokojnega Janeza. Gotovo bosta za nas zanimivi, saj danes težko razumemo, kako veliko narodno zavest in gorečo ljubezen do domovine in Boga so imeli premnogi domobranci. Zato nam bo lažje razumljiv njihov silovit odpor do komunizma in tistih, ki z njim zastrupljajo in uničujejo slovenski narod.

Borštnar Janez

Figure 23. Borštnar Janez

»Mi smo prej vezani k mučeništvu, kakor pa da bi malo popustili od svoje borbe. Nič ne daruješ svojemu narodu, ako mu ne daruješ samega sebe. Dan smrti je za človeka najskrivnostnejši, največji in najlepši praznik. Ideja naša pa ne bo umrla in naša borba se bo nadaljevala. Mrtvi borci so silnejši od živih.«

»Moja molitev je tista, ki ves trepetam, kadar jo molim: Gospod, pomnoži v meni smrtni strah, vsa tesnoba mojih fantov naj leže na moje srce, da bom trepetal pred smrtjo, kakor Ti na vrtu Getsemani; tako bom dober ud, ki bo dopolnjeval trpljenje na tvojem mističnem Telesu.«

V pismih veliko razmišlja o smrti, ki mu postaja čedalje večja prijateljica. Bila je zvesta spremljevalka njega samega in njegovih fantov, pa tudi rodoljubnih in vernih Slovencev civilistov po mestih in vaseh. Smilijo se mu njegovi fantje, zato je želel prevzeti nase njihovo tesnobo, tudi smrt, saj se bo v smrti s svojo daritvijo Križanemu združil z njim. Njegova smrt bo v odrešenje njemu in trpečemu narodu. Janeza bomo lažje razumeli, če se bomo poglobili v njegova pisma, ki niso lahkotno branje, a veliko povedo o duhu domobranstva in idealih, ki so navdihovali borbo domobrancev proti komunizmu. Pa tudi o izgubljeni mladosti idealnih fantov, ki jih je nasilje komunizma nenadoma iztrgalo iz življenja, jim za vedno uničilo zastavljene cilje in jih prisililo, da so vzeli v roke puške, da ubranijo svoja in svojih domačih življenja, svoje domačije in vasi, svojo domovino.

»Draga Albina!« (Pismo je datirano z 20. prosincem 1943, pisano na Gmajni). »Za novo leto sem ti po dolgem molku spet pisal; pisma nisi dobila, sicer bi prišla čez mejo k meni, z menoj pa šla k Sv. Križu. Vsak dan, ko se je zmračilo, sem te pričakoval, pričakal pa ne.

Dolgo sem molčal, kar je bilo edino pametno, ali ostal sem isti. Še vedno so mi od družbe in ljudi dražja samotna pota, ki jih ljubim od mladih let. V tej družbi še vedno srečavam Tebe in s teboj meditiram. O, kako se duša spočije na teh potih!

Dolgo sem molčal. Si verjela svojim sestram, da zato, ker sem dobil službo, ki mi ves čas požre? Tako lahkoverna vem, da nisi, čeprav si ženska. V resnici je bil vzrok mojega molka vse drugod.

Srečal sem se namreč z novo prijateljico, ki mi je mnogo dražja od Tebe in od vsakega dekleta. Pa tudi jaz sem njej dražji kot ne vem kateremu človeku. Glej, večinoma ima čas zame. Na vsaki poti me spremlja; ko grem predavat o komunizmu in njegovi propagandi, ko imam propagandni govor, na nočnih patrolah in vojaških pohodih in tudi na samotnih sprehodih ob Savi. Ko včasih že proti jutru ves utrujen zadremljem kar pri mizi, me obiskuje. Svoje roke mi polaga na glavo in z ustnicami se dotika mojih las. Ko se po kratkem času zbudim, sem spočit in umit. Vem, spet je bila pri meni, ta zvesta moja prijateljica. Ves sem še odet v sladke vonje njenih ust in hlad njenih belih rok me greje do srca in v dušo. Še v telo sem razgret kakor od ljubezenskega zavzetja. In sam ne vem, ali mi je prijateljica ali dekle; in tudi ne vem, kaj sem jaz njej, ali prijatelj ali dragi.

Ta moja prijateljica! Njeno oblačilo je skrivnost vseh skrivnosti, oči so ji polne sladke groze, njena toplota je hlad, ki kakor magična sila izžareva iz njenega telesa; njeno telo je belo in nasičeno z vonji po zemlji in trohnobi; njen obraz je brez potez, da mu starosti ne moreš uganiti; včasih se mi zdi, da se je vanj strnila vsa večnost vekov, drugič pa je vanj dahnila vsa neizrazna lepota mojih trenutkov. Zdaj se mi zdi podoben Jožetovemu v poslednjih trenutkih življenja, zdaj spet Franjinemu pri njenih dvajsetih letih.« (Jože je bil brat Albine in Franje, študent medicine, ki je umrl med vojno.)

»Njeno prijateljstvo je silno, da od njega srce boli, tiho, hladno, neminljivo kakor grob. Njena ljubezen je blazna kakor strast, a brez poželenja in madeža in njeno ime ni od človeških jezikov …

V zadnji bitki nekje nad Sv. Urhom, ko sem bil že od vseh strani obkoljen in mi je zmanjkalo municije, je prišla k meni … In tedaj sem jo vprašal po imenu. Rekel sem ji: »Jokamo v srčni tesnobi; padel bom in ne bova se več videla. Daj, razodeni mi, kako ti je ime!« Spregovorila je in njena beseda je bila pesem, psalm smrti in psalm življenja. Bila je pesem, ki sem jo iskal od rojstva kot svoj najvišji izraz in utešitev svojega hrepenenja.

Kmalu po tistem dogodku je prisedla k meni, ko sem se po obhajilu vrnil v klop in pokleknil. Bil sem tedaj poln ljubezni do svojih bratov soborcev in prosil sem Jezusa, naj sprejme krvavo daritev mojega življenja za njihovo odrešenje in za vstajenje slovenskega naroda. Zdi se mi, da je ona prosila z menoj in blagoslavljala mojo prošnjo. Bil sem ganjen: »Prijateljica moja bela, ti me od vseh ljudi najbolj razumeš, daj, v človeškem jeziku mi razodeni svoje ime!« Odmaknila se je od mene in rekla: »Smrt.« Jaz pa sem odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog, iz tvoje roke vdano sprejmem že zdaj kakršnokoli smrt …«

Pa ni bila samo bela prijateljica, ki mi je branila Tebi pisati, draga Albina, bila je tudi misel, da me utegneš imeti tudi Ti za izdajalca in plačanca kakor nerazsodna, zapeljana množica. Morda tudi Ti verjameš, da bodo zločinci, postopači, lažnivci, hinavci in večni izdajalci, poleg njih pa še kratkovidni in puhloglavi zapeljanci zbrani v bratovščini izdajalske komunistične osvobodilne fronte, osvobodili narod?! Prinesli versko svobodo! Ljudem pa resnico, pravico in ljubezen!

Ne bom Te pregovarjal in Ti oči odpiral, upam, da si mi zvesta prijateljica, da me poznaš in si ostala zvesta Jožetovemu spominu. Dovolj bo samo eno dejstvo: veruj z vsem srcem v ideale in odrešilno moč našega gibanja in naše pravične borbe in tako boš tudi Ti z mano sodelovala.«

Misel na smrt, darovanje življenja za pravično stvar, kakršna je borba proti zlu in zlaganosti komunizma, postaja v Janezovem srcu vedno bolj prisotna, posebno še, ko ga smrt dragega soborca iz njegove čete globoko pretrese. Pismo, ki ga je ob tej priliki pisal Albini, nam bo zato še bolj približalo njegovo čutenje. Napisano je bilo v Kranju, 16. januarja 1945.

»Draga Albina! Najmočnejše je prijateljstvo med borci, ker je zraslo iz nevarnosti in iz skupnega prenašanja naporov, strahu in groze. Kako si moreš potem misliti, da se bo najino prijateljstvo omadeževalo, ko boš šla skupaj skozi pekel, gnus, kes in bolečino! Ali se ne bo le še bolj poglobilo, ko bova iz pekla vojne vzšla zmagoslavno v svetlo mesto jutra? Samo to Ti morem odgovoriti na Tvoje zadnje pismo. Pridem, kakor hitro mi bo mogoče. Danes pa ti hočem pokazati duhovno podobo Pisuna.« (S tem imenom je podpisoval svoja pisma.) Njegovo duhovno podobo naj bi Albina uzrla v govoru, ki ga je imel na pogrebu svojega umrlega prijatelja soborca in ga ponovi zdaj Albini, tokrat napisanega. Na pogrebu je govoril prosto, kot so mu besede prihajale iz srca.

»Dragi soborec!« (Kranj, 16. 1. 1945.) »Svojo mladost, vseh triindvajset pomladi, svoje moči in stremljenja, svojo srečo, deklico in sanje, dom in njive in življenje, si po naši četi daroval svojemu narodu. Pa se ti ne bom zahvaljeval, zakaj prišel sem te prosit, da nam daš še tisto edino, česar nam nisi dal: besede iz groba. Daj nam še svoje besede iz groba! Ti veš, da je naša borba zrastla in še zdaj raste iz samih grobov, iz naših stoletnih grobov: iz strohnelih src pesnikov, pisateljev in narodnih buditeljev; iz besed in naročil tistih, ki so vse žrtvovali za narod , vero in dom. Iz starih svetinj, izročil in tradicije.

Nekoč si moja povelja zvesto izpolnjeval ti, danes pa zamenjajva vlogi: poveljuj ti meni. Zvesto bom izpolnil tvoja povelja, četudi za ceno svojega življenja. Zvestoba za zvestobo!

Prvo besedo, zdaj povelje meni, sem že izpolnil. Prišel sem na tvoj skrivnostni in največji praznik, ko v lastni krvi umit in v trpljenju očiščen legaš tudi ti v odprto brazdo mučeniške slovenske zemlje; ti, dobro seme, ki boš s tisočimi drugimi semeni vzklilo v svetlo rast.

Radujem se s teboj, ki odhajaš v družbo padlih borcev, slovenskih fantov. Hrepenim, da grem za tabo, ki si dosegel ideal, po katerem vsak človek bolestno hrepeni. To je ideal dobrega človeka. Takega hočemo ustvariti borci za vstajenje naroda. Na ta skrivnostni praznik molim s teboj Boga, ki našo zemljo spreminja v tisočkrat posvečen oltar in vanjo polaga relikvije junakov in mučencev, da se bo na oltarju nad njimi darovala odrešujoča daritev za naš narod …

Tvoja druga, za nas obvezujoča beseda, ki prihaja iz groba, je prav tista, ki jo je izpričalo tvoje delo, le da je zdaj silnejša in jasnejša: vsak kompromis s komunizmom je greh pred Bogom in zločin za narod! V dobi prvega krščanstva je bilo malikovalstvo že to, da si potresel na žrtvenik kadilo, saj si s tem priznal cesarja za boga. Množica prvih kristjanov se je zavedala, da raje izberejo mučeniško smrt, kot pa da darujejo bogovom, ki jih je častil cesar. Podobno je tudi danes malikovanje in vsako ljubimkanje s komunizmom greh, še toliko večji, ker s tem tajiš Boga, hkrati pa narodu pripravljaš najstrašnejše gorje. Zato se tudi mi ne moremo izogniti mučeništvu in ne moremo popustiti pri svoji borbi. S to zavestjo si se boril do zadnjega diha in si tako za vselej izpričal svojo vero in idejo. Vedel si, da so trije, ki pričajo v nebesih in na zemlji: voda, ogenj in kri.

Voda! Ni iskren in zvest ideji, kdor ni prepričan v pravilnost in resničnost svoje ideje, kdor ni vanjo krščen, da bi se v njem razrastla. Ogenj! Ni pravi, kdor se za svoje ideale ne bori z vsem ognjem ljubezni. Kri! Ni izpričal svoje ideje in njene vrednosti, kdor ne bi bil pripravljen zanjo preliti svoje krvi. Kar pa je zapečateno z nedolžno krvjo, je sveto in potrjeno za vekomaj.

In tvoja tretja beseda, ki nam govori iz groba, je beseda žrtvovanje: spregovori nam o naporih v pohodih, bitkah in smrtni tesnobi, le da je zdaj, ko prihaja iz mrtvega srca glasnejša in še lepša: nič ne daruješ svojemu narodu, ako mu ne daruješ samega sebe! Nič ne daruje tisti, ki samovšečno govori na grobu padlih borcev, ko ni nobene nevarnosti; nič tisti, ki le kdaj pa kdaj spregovori v prid narodu; nič tisti, ki je sicer proti komunizmu, a si svojega življenja ne upa izpostaviti in žrtvovati; nič ne daruje narodu celo borec, ki se junaško bori, a predvsem zato, da bi sebe rešil. Darovanje je samo takrat, ko nase pozabiš in ne pričakuješ zase nobenega plačila in nobene koristi. Odrešujoča je samo tista daritev, kjer sta v eni osebi združena žrtev in darovalec. Za odrešenje človeštva je bilo namreč potrebno, da je najčistejši, najpravičnejši, najsvetejši Kristus daroval največjo daritev za vse čase in vse človeštvo: samega sebe. Tako je potrebno za odrešenje naroda neznano število najčistejših in Bogu ljubih njegovih sinov, ki se darujejo za vstajenje slovenskega naroda. Je to skrivnost sicer, a le bolečina in darovanje samega sebe ima odrešujočo moč.

Sprejemam tvoje besede iz groba, ti pa sprejmi od mene še poslednji ukaz: ‘Nikamor ne pojdeš, v moji četi ostaneš!’ Kadar bom malodušen, na te se bom spomnil; kadar bodo fantje oklevali, o tebi jim bom govoril in vem, da bomo šli naprej.

Dragi prijatelj! Pomladne meglice vstajajo nad Kureščkom, Želimljami, Ulako, Veliko in Malo Slevico, Grmado, Ponikvami, Dobrepoljsko dolino, Laščami in Korinjem, nad Škrlavico in Prapročami in Sv. Gregorjem in še nad Mačkovcem. Tihe pomladne meglice kakor bele žalostne roke, ki zakrivajo solzen obraz … Tam sva s puško govorila za svoj narod, tam sva bila zmagovite boje, tam sva darovala svoje sile, tam ja rastlo najino prijateljstvo. Kako lepi so bili tisti časi. Za desno krilo se nisem nikdar bal, desno krilo si vodil ti. Tudi zase se nisem bal, bil si blizu, prijatelj, ki rad da življenje za prijatelja. Ljubezen za ljubezen! Ne bom te pustil samega. Po tvojih krvavih solzah, po tvojih kosteh, ti hočem slediti v smrt!

Ideja tvoja pa ne bo umrla, živela bo v naših srcih in tvoja borba se bo nadaljevala po naših rokah. Zmagali pa bomo mi! Mi, ki smo že dali svojo daritev in zdaj kalimo v domači zemlji. Mi, ki se še borimo in šele bomo vsejani v zemljo kot semena, ki bomo iz teh semen pognali! Hej, dragi Posavec, takrat pa se bomo spet zbrali Sinji orli in objeli s svojimi perutmi slovensko zemljo! Dotlej pa se spočij! Bog s teboj!

Ta govor, draga Albina, sem govoril brez vsake priprave, ker sem hotel biti do dna iskren in povedati samo to, kar mi je srce občutilo in duša slišala ob odprtem grobu. Glej, in povedal sem ves program naše borbe in vsi smo jokali. Ako sem Ti pred časom pisal, da sem Tvoj mali vojak, potem moraš vedeti tudi za ta govor, ki je nekaj tako mojega, kot sta moja srce in duša. Lep pozdrav! Pisun.«

Morda nam bo zdaj, ko smo prebrali to pismo mladega domobranca, ki je tokrat prvič objavljeno, saj je več kot šestdeset let ležalo skrito v predalu, a bilo ničkolikokrat na skrivnem prebrano, lažje razumeli geslo domobranskih vojakov: Mati – domovina – Bog . Do smrti so mu ostali zvesti.

Končajmo s pismom, ki ga je domobranski nadporočnik Janez Borštnar pisal Albini iz Kovorja 12. januarja 1945. Veseli se njune ljubezni, hrepeni po prostosti, a morda ju bo združila šele večnost.

»Glej, deklica, kako sva prišla na mejo izraznega in neizraznega, na mejo večnosti; tja, kjer beseda umolkne, le duša kdaj pa kdaj zaživi trenutek, ko telo zaspi, da more ona prestopiti čez meje vsega fizičnega.

Prav razločno čutim, da se pred nama razprostira svet neizraznega, neskončna planjava češnjevega cvetja, sam sneg in vonj. Vso večnost je ne bova prehodila! Prava je bila najina pot, prav so nama svetile kresnice najinih dobrih besed. Prišla bova, kamor sva se oba namenila, kakor bi drug drugega poklicala, ne, bolje rečeno, kakor da naju je poklical isti skrivnostni glas. In sva vstala, se srečala, tako čudežno. Še malo, pa nama ne bo treba več verovati, ne bedeti in ne veslati, ostala bo sama ljubezen … A za trenutek bo morala biti najina ljubezen res ognjena, kajti iti morava še skozi pekel in tam bo edina luč najina vera. Pripraviva se na to!

Ne zameri mi, da Ti pišem kratko in skoraj uradno, popolnoma v vojaškem stilu. Zdaj sem vojak. Tvojih pisem, ki jih obljubljaš, bom zelo vesel, saj so tisti sinji plašč, s katerim me odevaš te noči, ko pada sneg. Piši mi veliko, jaz pa Ti bom odgovarjal kratko. Vesel sem, radosten sem Tvoje ljubezni: nobena kramarska pogodba naju ne ovira, nobena obljuba ne kali čiste duhovnosti, oba sva uboga, mojega ni nič in tvojega ni nič. Radosten sem Tvoje ljubezni, ker me Ti edina ljubiš takega, kakršen sem in me nočeš spreminjati in nočeš imeti le zase. Prišel bom k Tebi, verjemi, kadar bo le mogoče. Odrešil Te bom, po meni Ti bo odpuščeno; ali zdaj vidiš, kako silne so vezi med stvarstvom, Bogom in vsemi ljudmi. Če pa mi ne bo dano priti pred pomladjo, potrpi, prelivaj hrepenenje v ognjeno vero. Dokler ne prestopiva poslednjega praga, boš ob meni veliko trpela, obema bodo še krvavela stopala! Lep pozdrav! Pisun.«

Janez je prestopil poslednji prag že desetletja pred Albino, ko je marca 1945 stopil na mino. Krvavela stopala so le Albini, ko je ob koncu vojne bežala na Koroško, se od tam vrnila v domovino, ki ji je ponudila službo kravje dekle.

Janez se je v urah samote in tihote rad posvečal poeziji. Njegovi fantje – domobranci – so vedeli za sanjavo otožne pesmi svojega poveljnika. Niso literarna mojstrovina, ampak občutene pesmi mladega fanta intelektualca, ki se mu srce tako rado pomudi v spominih na življenje v nekdanji rojstni vasi, a nenadoma preseka te spomine slutnja smrti.

Levo sedi Albinina sestra Franja Zajc

Figure 24. Levo sedi Albinina sestra Franja Zajc

Izbrala sem eno od njih, morda niti ne najlepše. Zakaj vse so lepe in preproste, kot je bila lepa in preprosta Janezova duša.

Pred praznikom

Mehko pred praznikom pojo zvonovi, / ljudje v trumah k spovedi hite, / nazaj grede veselo jim oči gore, / ker s src odpadli so jim vsi okovi.

Mehko, mehko pojejo zvonovi, / dekleta po vodo na vas hite, / in praznika srčno se vesele: / bo vsaka k maši šla v obleki novi.

Popotnik se je na razpotju ustavil, / obrisal solze z raskavo roko, / zvonovom svojo bol takole pravil:

»Zvonovi, pojte! V gozdu za vasjo / nocoj bom svatbo svojo sam proslavil, / ko belo smrt bom vzel za ženo.

4.2. Da bi na dan prišlo še več resnice

Vanja Kržan and Marija Mandelj

4.2.1.

Na Zavezi smo vedno veseli, kadar slišimo pohvale ljudi, katerih zgodbe objavljamo; veseli zato, ker vemo, da je tem preizkušenim ljudem vsaj malo v uteho, ko vidijo in preberejo zgodbo o svojem trpljenju med vojno in o mnogih krivicah in žalitvah, ki so jih prestajali po vojni. Resnica končno vendarle po delčkih prihaja na dan. Za spravo v narodu pa je potrebna samo resnica.

Pred kratkim me je s prisrčno in preprosto zahvalo – kot je preprosta sama – razveselila v uvodu svojega pisma gospa Marija Mandelj (1930), domačinka iz Marinče vasi, sedaj že dolgo let živi v Ivančni gorici. Medvojno zgodbo o trpljenju njene družine smo objavili v 71. številki Zaveze, ki ji ostaja zvesta od vsega začetka.

Takole se zahvali: »Hvala za ves vaš trud vsem, ki pišete v Zavezo o zamolčanih resnicah, pa še lepo je brati, ker ne pišete nič žaljivega. Bog vam plačaj v zdravju in sreči, da bi lahko še dolgo pisali. Hvala vam osebno, ki ste objavili mojo zgodbo in vsem pri Zavezi; in hvala Bogu, da smete pisati. Hvala Bogu, da je prišla demokracija in se lahko govori, prej smo morali biti samo tiho. No, dobro pa še ni vse.«

Po tej zahvali pa se gospa Mandelj razpiše o tistih dogodkih po vojni, ki se jih –takrat petnajstletno dekle – živo spominja. Vojne grozote in povojne krivice in zatiranje so mlado dekle zaznamovale za vse življenje. Saj piše, da niso bili drugega kot plevel. Mnoge neobjavljene spomine še danes nosi v sebi, a jih v svoji zgodbi v 71. številki ni vseh opisala. Ne more si kaj, da ne bi razkrila še teh, kajti želja, da pride na dan čim več resnice, ji ne da miru.

»Po vojni smo iz Kočevja prišli domov. Ne vsi. Treh bratov ni bilo. Začeli smo vse znova. Orati brez konja nismo mogli. Med vojno so nam ga vzeli partizani, na srečo so nam ga ob koncu vojne domobranci vrnili. Ata ga je šel iskat in žrebec se je tako razveselil, ko ga je ata poklical, da je povesil uhlje, jih dal nazaj in tako zahrzal, da ga ata tako še nikoli niso slišali. Z drugim konjem pa je brat pomagal pogorelcem. Tako smo ga rešili pred partizani, drugače bi nam vzeli še tega. Bili so zelo težki časi veliko let. Drugim ženam pogrešanih mož z majhnimi otroki smo pomagali z oranjem njiv, ali če je bilo treba kaj pripeljati. Seveda vse zastonj. Nekatere so same dale kakšen živež, krompir ali fižol, če so mogle. Nam, ki nismo bili na pravi strani, še živilskih kart niso dali. Sol sem hodila prosit terenke, če jo posodijo malo, oni so imeli vsega dovolj.

Začele so se proslave, mitingi, veselice. Pravo norenje! 9 junija 1945 prinesejo domov poziv, da potrebujejo naš lojtrnik za prevoz ljudi v Žužemberk. Lojtrnik naj ima spredaj in zadaj desko počez in dve po dolgem za sedeti. Ob osmih zjutraj mora biti voz v Zagradcu. Odpeljati sem morala jaz, ker si ata ni upal. Morda ga ne bi bilo nazaj. Vedeli smo, da so med vojno večkrat klicali kakega duhovnika k bolniku, pa so ga ubili ali mučili. Tudi može in fante so speljali na limanice in jih ni bilo več nazaj. Dekleta so morala pot kazati partizanom in tudi njih ni bilo nazaj domov.

Ko pripeljem lojtrnik v Zagradec, pride Lojze Orel in reče: »Zapelji k Šlosarjevim.« Poženem konja tja. Pa pride Ivan Hrovat, gospodar in župan občine Zagradec. Imel je brke kakor Ivan Cankar. Gre okoli voza in reče: «Pa s takim vozom prideš?« Jaz pa: »Nimamo drugega.« Seveda,voz je bil brez ‘žlajfe’ za zavirat. »Imam verigo.« Zapnem jo za leseno kolo, da bo za vožnjo navzdol. Potem je župan šel v hišo. Pridejo ljudje in začeli so krasiti voz in konja: na oba komata so pritrdili zastavice, dve smrečici spredaj in dve zadaj so zataknili na ročice, na vrh smrečic pa zastavice in židane trakce vseh barv. Prinesli so še dolge spletene vence iz bršljana in jih ovili po lojtrnicah in v kolesa. »Zapelji zdaj na cesto.« Bilo me je strah, saj še nikoli nisem peljala polnega voza ljudi, in to sama.

Že takoj od hiše je šlo navzdol in sem pripela verigo za kolo in šla peš. Na ravni cesti so čakale afežejevke, tudi žena županova in naša soseda. Zasedejo voz in vse so imele nekakšne cule iz blaga ob nogah. Šele kasneje sem videla, da so imele notri hrano in pijačo, jaz pa nič. Na sredi voza je ena držala zastavo. In rečejo: »Gremo naprej.« Županova je sedela zraven mene in me vodila. Nisem poznala poti, saj še nikoli do takrat nisem bila v Žužemberku. Začele so peti partizanske pesmi. Pridemo v Žužemberk na trg. Je bilo polno voz in ljudi. Morala sem čakati. Bilo je zelo vroče. Rekla sem: »Vzemite vaše cule, grem jaz domov.« – »Ne, morala nas boš peljati v Novo mesto ali v Trebnje,« so mi ukazale neznane ženske. »Ne bom, že zdaj sta konja premočena od te vročine. Jaz grem domov.« – »Kar pojdi, bo pa partizan peljal,« je ena odločila. »Ne bo ne, konji so naši.« Še ukradli bi jih lahko in konja sta se mi smilila, mi jih nikoli nismo takole gnali po vročini. Ko so jih pogostili in so bile site in napite, so se afežejevke spet naložile na moj voz in še druge, ki jih nisem poznala. Županova reče: »Gremo.« In zapeljem v hrib proti požganim razvalinam žužemberške cerkve, nato čez Dobrnič v Trebnje. Ves čas so prepevale partizanske pesmi: Nabrusimo kose, Hej brigade in še polno drugih. Jaz pa sem premišljevala: »Kje je naš Francelj? In druga dva brata? Ali se bodo še kdaj vrnili?« Cesta je bila slaba, prašna, polno ovinkov, klanci v hrib in spet navzdol. Voz brez zavor, samo verigo sem ves čas pripenjala na kolo, da je zaviral. Če je nisem takoj odpela, ko je šlo navzdol, sta konja morala vleči. In spet sem ustavila voz, da sem šla verigo odpet. Takrat pa je nisem mogla. Popoldne je bilo, brez hrane ves dan in tako slaba sem bila, pa sem eno prosila, naj mi pride pomagat. Pa ni nobena prišla. Kar predirale so se naprej in vriskale.

Marija Mandelj

Figure 25. Marija Mandelj

V Dobrniču smo se ustavili in so jih spet pogostili. Konja sta bila tako premočena, da je kar teklo z njiju. Ena mi reče: »Konjem daj vode.« – »Tako vročih se pa ne sme napajati. Morala bi se ohladit in kaj pojesti.« Pa nič. Tudi meni niso nič dali. In spet se naložijo afežejevke na voz in naprej v hrib. Zdaj sta se konja sama ustavljala in to večkrat, kar penasta sta bila, taka vročina je bila. »Dol z voza,« sem rekla, tako hudo mi je bilo za konja, »ne moremo naprej.« Nič se jih nisem bala, če bi bili moški na vozu, bi se jih. Ene so šle dol, druge pa ne. Na vrhu klanca se spet naložijo. Malo pred Trebnjem mi rečejo: »Ustavi pri tisti hiši.« Vse so šle dol z voza. »Bomo šle peš, ker je že blizu. Ti pa pojdi v kozolec po mrvo za konja.« Sem rekla: »Ne upam si krasti.« Zato so šle tri z menoj in vzele malo mrve. Pred hišo je stal starček, pa se je skril v hišo, ko nas je zagledal. Ženske so se spet podprle z malico. Županova mi je dala košček potice in kavino šalčko čaja.

Zdaj je bila moja vožnja končana. Kam naj grem? Nazaj ali naprej? Poti nisem poznala, prvikrat sem bila v Žužemberku in v Trebnjem. Znana mi je bila samo cesta od Radohove vasi proti Ivančni gorici. Stara sem bila petnajst let. Kar naprej po cesti bom šla. Vesela sem bila, da sem bila rešena afežejevk. Ko so vse odšle, se je prikazal tisti starček. Šla sem ga prosit malo vode za konja. »Kaj pa to voziš?« – »Morali smo,« mu povem in od kod sem doma. Dal mi je vedro vode. Konja sta samo glavo dala v vedro in je bilo prazno. Šla sem še enkrat do starčka: »Dajte še malo, konja ves dan nista pila, pa taka vročina.« Dal je še malo. »Ali za nas ne bo,« je rekel. Res je bilo v vodnjaku le še malo deževnice. Pri nas doma smo imeli vodo iz Krke.

Šla sem naprej po neznani cesti. Pridem v Radohovo vas, pride mož naproti. »Kaj pa voziš?« – »Nič, samo sebe.« Na vozu so bile še vedno smrečice, venci so od vročine odpadli. Nič več ni spraševal. Potem pripeljem v Ivančno Gorico, naprej v Muljavo proti domu in v Marinčo vas. Po klancu navzdol dohitim sestro, ki je šla z dnine pri sorodnikih. Začudeno me vpraša: »Od kod si se pa ti vzela?« Vse sem ji pripovedovala, kaj vse sem doživela. Pozno zvečer sem prišla domov. Konja sta bila tako utrujena, da sta šla samo v korak. Mi jih nismo nikoli tako mučili. Kako je mamo in ata ves dan skrbelo, kje sem. Kako strašne skrbi smo imeli, vedo, ki so tiste čase doživeli.

In spet je kmalu prišlo povelje, da moram s konjem in vozom priti v Zagradec ob osmih zjutraj. Nič kam in za koliko časa. Spet so se naložile na voz afežejevke in gremo v Žužemberk. Na trgu je bilo veliko voz in ljudi. Vse padle partizane so izkopali in zdaj jih bodo slovesno odpeljali na pokopališče v Žužemberk pod požgano cerkvijo. Seveda, bili so govori in zmerjanje belčkov in izdajalcev. Bilo je veliko ljudi še iz drugih vasi in vsi so morali peš za pogrebom. Na koncu pa je bil partizanski golaž, samo za partizane in njihove. Bili so že pred pogrebom siti in napiti. To je bilo norenje od zmage, ne pogreb. Ves čas sem pazila na konje, tudi drugi furmani so stali ob svojih konjih. Nič se nismo pogovarjali. Takrat smo se neznanih ljudi bali. Gotovo so tudi njih prisilili v vožnjo. Meni niso nič dali jesti, čeprav sem bila ves dan lačna in sem morala afežejevke zastonj prevažati. Pa še vsi so me grdo gledali in posmehljivo. Mi pa smo takrat mislili na naše, kje so. Če so jih pobili, jih ne bomo nikoli pokopali. Danes vem, da so takrat v začetku junija, ko so afežejevke na mojem vozu prepevale partizanske pesmi, ko so vpili: smrt izdajalcem, ko so jedli partizanski golaž in pili, v Kočevskem rogu pobijali, tudi mojega brata Franceta. Drugega brata Damjana, Minče smo mu pravili, pa so imeli na Teharjih in ga tako mučili, da ni nikoli o tem pripovedoval, ko se je šele čez dolgo časa vrnil. Ostal je čuden in molčeč vse življenje.

Ata Jože in mama Terezija Mandelj

Figure 26. Ata Jože in mama Terezija Mandelj

Podobnih voženj, ki sem jih opisala, je bilo še veliko. Voz je bil slab, konja smo imeli samo za oranje njiv, oni pa vedno na povelje: pelji tja in tja. Opisala bom samo še eno vožnjo. Mislim, da je bilo leta 1952. ali 1953. poleti. Spet moram ob osmi zjutraj v Zagradec z vpreženim vozom. Kam, niso nikoli povedali. Afežejevke so se naložile na voz in pelji nas v Dolenjske Toplice, 30 km daleč, na miting. Bilo je spet partizansko slavje. Proslavljali so obletnico ustanovitve treh brigad v gozdu: Tomšičeve, Gubčeve in mislim Šercerjeve, a ne vem dobro. Takrat je prišel na proslavo tudi Tito. Ustaviti sem morala v neki vasi pred Toplicami. Afežejevke so šle peš čez most na Krki. Vse vozove in konje je pazil partizan, ker sem morala tudi jaz čez most. Zelo nerada sem pustila konja, spet sta bila na soncu, brez krme in vode. Postaviti smo se morali ob cesto, na obe strani, več kot kilometer. Smo Tita dolgo čakali. Videla sem ga čisto od blizu in vse spremstvo tudi. Potem so vsi ljudje drli za njim. Jaz pa hitro nazaj h konjem, da mi jih ne bo kdo ukradel. In smilila sta se mi. Čakala sem afežejevke, da so se spet naložile na voz. Prišle so zadnje, tako da so se že vsi odpeljali, jaz z mojim vozom sem bila zadnja. Spet so bile vse site in opite. Jaz pa lačna in žejna, saj meni niso dale nič.

Afežejevke so šle celo v Beograd ali morda v Zagreb, še danes ne vem, na partijski kongres, ker nekaj tednov nisem videla sosede, ki sem jo večkrat vozila na mitinge. Šle so vpit proti domobrancem, pa so bili takrat, že več let pobiti, pa za ljudsko oblast so vpile in za Tita in druge heroje. Takrat se je zvedelo zunaj naših meja za poboje. Na kongres so šli zato, da so vpili, da je ljudstvo samo obsodilo izdajalce in sovražnike naroda. Železnica do Trebnjega je bila še razkopana, ceste polne jam in slabe, zato sem morala afežejevke peljati do Trebnjega, od tam naprej so šle z vlakom. Pa so vse dobile za to kričanje po mitingih partizanske spomenice, borčevske pokojnine, smrt pa jih enako pobira kot nas.«

Kljub vsemu hudemu, ljudi ni zapustil smisel za humor. »Na mostu na Krki je bila nekega dne obešena kokoš in napisan listek je bil zraven: »Rekli so, da moram tri jajca znesti na dan, pa dva sem, tretjega pa nisem mogla, zato sem se obesila.« To je bilo res.

Na občini Zagradec so odredili, da morajo vsako nedeljo od vsake hiše pobirat koloradskega hrošča po vseh njivah s krompirjem. Ob deseti uri. Seveda, bila je maša ob desetih. Kjer je bilo več otrok, so šli eni zjutraj k maši in potem pobirat, pa nismo nič nabrali. Iz naše vasi je enkrat šla k sv. maši ob desetih Albina Z., zato jo je Jože C. prijavil. Bila je na zaslišanju in zaprta v kleti v Grosupljem dva dni.

Najlepši spomin na tiste čase hranim, ko je škof Anton Vovk prišel birmovat na Krko. Takrat so bile prepovedane vse zunanje slovesnosti in vsi smo bili natlačeni v cerkvi. Čisto od blizu sem ga videla in brazgotine na vratu. V cerkvi je stopil na prižnico in pridigal s tako močnim glasom, da se je slišalo še zunaj na trgu. Povsod so se skrivali prisluškovalci in so ga lahko še oni slišali. Vsi smo čutili, da je naš škof. Že takrat smo vedeli, da je mučenec, in po domovih smo molili, da bi bil proglašen za svetnika. Veliko smo molili za njegovo zdravje. In za konec vojne. Devetega maja 1945. v Sloveniji ni bilo konec vojne, če so še l. 1952 zažgali škofa Vovka in zapirali verne, poštene ljudi. Drugod po Evropi je je bilo konec, samo tam, kjer so bili komunisti, vojne ni bilo konec. Če ne bi bilo komunistov, tudi vaških straž, legionarjev in domobrancev ne bi bilo. V državah, kjer ni bilo partizanov, kakor je povedal gospod Janša, so se ob koncu vojne umaknili vsi okupatorji in bilo je malo žrtev med vojno.

Hvala vsem, ki pišete o drugorazrednih Slovencih. Še danes, če umre kakšen partizan, nas zmerjajo z izdajalci, pomagači okupatorja. Meni se zdi, da sami sebi lažejo, da se tolažijo in mirijo vest, če jo sploh še imajo. Pa jih je čedalje manj. Tisti, ki so še, so obledeli kot stara obleka. Njihova rdeča barva kar bledi. Trubarjeva knjige so zažigali, ker so bile protestantske in proti pravi veri. Potem pa je prišel čas, ko so videli, kako so vredne za Slovence. Morda se bodo tudi za nas kdaj časi spremenili.

Govorijo, da so bili v gozdovih borci, ampak gozd je bil kot brlog divjih živali. Komaj kdo od nas si je upal v gozd. Vedno so šle po tri ženske skupaj grabit steljo, in še to samo, če ni bilo partizanov v bližini. Po vaseh smo jim morali kuhati, zbirati živež in voziti v gozd. Morali smo jim kazati pot za v drugo vas. Moja mama so morali enkrat kazati pot skupini partizanov. Ponoči čez gozd na Sušico. Začelo je deževati zelo močno. Pozno ponoči so prišli domov, vsa premočena in premražena. Takrat so zboleli. Seveda, terenke je bilo škoda, moje mame pa nič, ker smo bili plevel.

Po vojni je moral od vsake hiše eden v Kočevje sekat les po več mesecev. Tam so jim rekli, to so bili starejši tovariši, da so prostovoljci. Kakšna laž! Moj brat, ki je bil star šele petnajst let, je moral oditi z našim konjem, ki smo ga potrebovali doma. Ni imel dobrih čevljev, tudi ne obleke. V Kočevju je vlačil les iz gozda do poti, od tam pa drugi naprej v Kočevje. Seveda vse prostovoljno. Kakšna tlaka! Hujša kot v starih časih, ko so živeli grofje in tlačani. Nekoč je prišla neka delegacija. Tovariši so se hvalili: »To so pa sami prostovoljci.« Eden od fantov pa je nekoč rekel, da je bil prisiljen delati v gozd. Kakšno reč so potem zganjali. Tovariši so ga tako kaznovali, da so ga stradali.

Doma smo že med vojno vedeli, in tudi dolgo po vojni, da nam samo vera lahko pomaga. In upanje. Vsak večer smo molili k Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Spominjam se dogodka med vojno. Šestnajstega julija 1942. so terenci dali ukaz, da ne sme nobeden na njive, bo borba. Pšenica je bila zrela in ker ni bilo dopoldne borbe, smo šli opoldne žet. Ob dveh se je začelo streljanje, skrili smo se za grmado lešnikov in molili. Znašli smo se v navzkrižnem ognju med Italijani in partizani. Ti so iz dveh zased v Marinči vasi in Velikih Lesah pričeli streljati na Italijane, ki so bili dobro vidni na cesti, in je bilo kar nekaj pobitih. Blizu nas pade topniška bomba. Moj ata rečejo: »Bežati moramo!« Ata so bili štiri leta topničar v prvi svetovni vojni in so vedeli, kaj pomeni streljati s topom. Vzeli so srpe in mojo belo ruto in po trebuhu šli proti vasi med streljanjem. Italijani so ga hoteli kar ustreliti, ata so komaj dopovedali, da smo še mi na njivi. Pa pride eden, ki je znal malo slovensko in rekel atu: »Pokliči jih domov, če ni res, boš mrtev.« Ko smo zaslišali ata, smo kar leteli domov, krogle pa so žvižgale okrog nas. Dva italijanska vojaka sta šla za nami s puško v rokah in kar domov. V kotu hiše smo imeli velik križ in sliki Srca Jezusovega in Marije. Gledala sta jih in rekla: »Bodite v hiši, dokler mi vsi ne odidemo. Tudi, če bo kakšen otrok zunaj, bo ustreljen.«

Jože Mandelj v pogovoru z obiskovalcem

Figure 27. Jože Mandelj v pogovoru z obiskovalcem

Molili smo v zahvalo Srcu Jezusovemu in Marijinemu, da sta nas obvarovala smrti. In še toliko drugih nevarnosti. Brat, ki je ostal na domačiji v Marinči vasi, ju ima še vedno obešeni.

Hvala vsem pri Zavezi, če boste pismo objavili, da bo še več resnice prišlo na dan.«

4.3. Kako se je nadaljevalo v Stožicah

Majda Lampič

4.3.1.

Takoj po končani vojni je znani frančiškan dr. p. Roman v stoženski cerkvi začel pridigo z besedami, kako smo vendar zaživeli v miru. Preizkušana kmetica se je zgrozila nad presojo, da je tako stanje mir.

Ko se je zdelo, da se majski cunami 1945. leta že umirja, smo obnemeli 18. decembra zjutraj, ko smo izvedeli, da so v naši soseski čez noč izginile tri družine. Po kakšnem ključu, smo se spraševali. Najbrž zaradi delno tujega porekla. Pisali so se Mezgolits (iz Popovičeve ulice), Klemenc (iz Zupanove ul., mati nemškega rodu,) in Meglič (iz Kadilnikove, prav tako mati Nemka).

Takole poroča Lea Mezgolits Čebokli o usodi svoje družine.

17. december 1945. Malo pred polnočjo je očeta zbudil zvonec. Pri vratih sta stala dva vojaka z naperjeno puško. Eden od njiju je prebral imena naše družine in ukazal, da moramo biti v petih minutah pripravljeni na odhod. Stala sta v predsobi in eden, verjetno glavni, je priganjal oziroma delal paniko z odštevanjem minut. Otroci, jaz sem imela 16 let, en brat 14 in najmlajši 9 let, smo brezglavo letali po hiši. Zase vem, da sem zbirala čaje za mamo, ki je bila bolna, najmlajši bratec pa je stresel iz šolske torbe knjige in spravil vanjo medvedka. Ko smo bili napol oblečeni, je glavni peljal očeta po hiši in mu rekel: »Le dobro si oglejte, kaj ste pustili, da ne boste potem rekli, da smo vas izropali.« Drugi vojak pa se nas je usmilil in rekel očetu: »Kakšno odejo le vzemite, zeblo vas bo«. Oče je potem hitro vzel dve odeji in že smo bili na cesti. Psa so zaklenili v hišo, ključe pa nesli k sosedu. Po plundri sta nas gnala kakšen kilometer do zbirališča, kjer so nas z že čakajočimi naložili na kamion in odpeljali naravnost na kolodvor. Če smo sprva mislili, da gremo le na zaslišanje, nam je bilo zdaj jasno, da bomo izgnani, samo kam, nismo vedeli, saj so vlak premikali sem in tja. Šele čez čas smo se odpeljali proti Gorenjski. Na Jesenicah oziroma Hrušici smo morali izstopiti in oditi v barake, kjer so nas popisali in nam odvzeli dokumente. Nato so nas nagnali v živinske vagone, kjer smo ostali do večera, nakar so nas močno zastražene, ob vpitju, da bo ustreljen, kdor bo izstopil, prepeljali v Avstrijo. Tam so nas sprejeli Angleži in Rdeči križ. Razdelili so nam čaj in nas posuli s praškom DDT. Nato smo morali spet v vagone. Stali smo na odprti progi, v našem vagonu je stala voda, zeblo nas je in lačni smo bili, pa še nikamor se nismo mogli usesti. Prevažali so nas sem in tja do Celovca, kjer smo nekaj časa stali, nato pa so nas zopet premikali, dokler nas niso sredi noči dostavili v Brnico v Ziljski dolini. Nastanili so nas v taborišču v slabe barake, brez peči, naša tudi ni imela pogradov, tako da smo dve noči spali na tleh. Vsakemu so dali eno odejo in hrano, po dveh nočeh prvič. Tu smo bili dva meseca v karanteni, nismo imeli izhoda. Cepili so nas proti vsem mogočim boleznim, nekatere injekcije so bile zelo hude. Od tu so nas odpeljali v taborišče Kellerberg, kjer smo ostali polnih, neskončno dolgih 18 mesecev. Življenje v taborišču ni bilo lahko. Bili smo na tesnem, lačni, pozimi smo prezebali in vsak je moral nekaj delati. Kaj si delal, je bilo odvisno od tega, kako si se znašel. Jaz sem lupila surov krompir, za eno zajemalko juhe, 4 do 5 ur na dan, in še vesela sem bila, da sem prišla do tega. Štirinajstletni brat Leon je žagal in sekal drva za kuhinjo ves dan za 3 cigarete. Oče je bil čuvaj, tudi za 3 cigarete na dan. Mama pa je že v karanteni zapadla v depresijo, padala je iz bolezni v bolezen in bila večino časa v taboriščnem lazaretu. Ker sem bila že po naravi bolj slabotna, se mi je v taborišču po hudem prehladu – imela sem mokro vnetje rebrne mrene – razvila tuberkuloza, ki sem jo pozdravila šele leta 1954, ko so odkrili streptomicin.

Ko je prišla jugoslovanska komisija snubit begunce, naj se vrnejo domov, smo tudi mi prosili za vrnitev, saj nismo storili nič, za kar bi lahko bili kaznovani, vendar so našo prošnjo zavrnili. Medtem pa so tudi naši sorodniki v Ljubljani prosili za našo vrnitev. Prošnjo je podprla tudi tovarna, kjer je bil oče v službi. Prošnja za vrnitev je bila odobrena šele potem, ko sta mamin brat in sestra garantirala s podpisom, da mama in oče ne bosta zahtevala vrnitve premoženja: imeli smo enodružinsko vilo, kompletno opremljeno, nekaj zlatnine in drugih vrednih predmetov. Vrnili smo se 12. junija 1947. Pod policijskim spremstvom smo bili toliko časa, dokler tudi oče in mati nista podpisala enake izjave. Od tedaj naprej smo bili svobodni, vendar brez vsega, odvisni od dobre volje sorodnikov in nekaterih znancev, ki se nas niso bali poznati. K sreči je oče takoj dobil isto službo, kot jo je imel pred izselitvijo.

Ko sem iskala dokumentacijo o zaplembi hiše in ostalega, sem dobila v roke seznam narodne imovine, ki je popisala premoženje kakšen mesec dni po naši izselitvi. Popisano je bilo v glavnem samo to, kar se ni dalo odnesti, vse ostalo so ljudje odnesli že prej, saj so že prvo noč prišli v hišo pobrat vrednosti, kar vemo po tem, ker je bil pes zunaj, ko nas je zjutraj prišla obiskat stara mama, ki o izselitvi ni nič vedela.

Vetrinj – Maj 1945

Figure 28. Vetrinj – Maj 1945

Sedaj mama zahteva vrnitev hiše, vendar so nas odpravili s tem, da je bila hiša prodana, kar je razvidno iz zemljiške knjige. Novi lastnik sedaj, upokojeni oficir JLA, je hišo dozidal in prezidal, zato nam je ne morejo vrniti. Odškodnine v obliki druge hiše ali stanovanja ali denarja, pravijo na občini, ne morejo dati, ker tega nimajo. Lahko dobimo le obveznice, za katere nihče ne jamči. Tega mama ne sprejme.

Kdo pa bo povrnil izgubljeni čas? Otroci smo izgubili dve leti šole, kar potegne za sabo kasnejšo zaposlitev. Jaz sem zbolela za tuberkulozo, ki se je dolga leta nisem otresla. Oče ni tega do smrti prebolel in je za nas prezgodaj umrl. To so stvari, ki jih tudi odškodnina za hišo ne bo nikoli poravnala.

O usodi družine Klemenc piše sin Janez, imenovan Hanzi, v knjigi Fant, nikoli več ne boš hodil, poglavje V, V imenu ljudstva, str. 66:

17. decembra okoli polnoči je zaropotalo po vratih našega stanovanja, ko sem bil le jaz še pokonci in se ukvarjal z električno napeljavo pri jaslicah, ki sem jih to leto z velikim veseljem pripravljal. Oče in mama sta bila že v postelji, starejši brat pa bi moral iz kina priti domov vsak trenutek. Drugi brat je takrat služil vojsko v Makedoniji. Ko je ponovno zaropotalo po vratih stanovanja, sem nekoliko v strahu šel odpret vrata in v stanovanje so stopili trije partizani z brzostrelkami ter dva civilista. Nič kaj prijazno so nam ukazali, naj v desetih minutah zapustimo stanovanje, s seboj pa ne smemo vzeti ničesar, ker se bomo po zaslišanju na sodišču prav kmalu vrnili. Kljub temu sem nekako nagonsko iz omare vzel svojo bogato filatelistično zbirko in zlato nalivno pero, ker sem menil, da bi mi to lahko prišlo prav v hudih časih. Priganjali so nas tako silovito, da sem na torbico z mojim zakladom pozabil in odšli smo v mrzlo decembrsko noč, ko so »osvoboditelji« lepili na vhodna vrata stanovanja nalepko z napisom: »OZNA jamči za premoženje.«

Pred hišo na dvorišču se je v tem trenutku pojavil tudi starejši brat in skupaj so nas odgnali na vojaški kamion, ki je stal na Dunajski cesti. Na njem je bilo že več družin iz naše soseske. S kamionom so nas zapeljali na železniško postajo, kjer se je trlo ljudi z enako usodo. Bile so to številne ljubljanske družine, po večini trgovci, zdravniki, odvetniki in poslovneži. Med njimi je bilo veliko starejših ljudi, celo bolnih in šokiranih zaradi nepričakovane aretacije. Ko danes razmišljam o tem, se mi zdi, da je to bilo neke vrste lastninjenje, saj je oblast s tem naplenila veliko premoženje, poleg tega pa je zagotovila stanovanja številnim partizanskim oficirjem, ki so v Ljubljano prišli z juga države.

Naši ugovori zoper nasilno dejanje oblasti so naleteli na grobe odgovore vojaških oseb in civilnih agentov, ki so vodili deportacijo. Še danes se spomnim, da je med njimi bil tudi general Francelj iz naše soseščine, ki danes ob visoki pokojnini uživa svoj »penzion«.

Ne bi mogel popisati vzdušja, ki je vladalo v mrzlih vagonih vlaka na postaji, panike, joka in stoka pa kletvic in odziva posameznikov. Zapečateni vagoni vlaka so se proti jutru premaknili, vozili zdaj v to, zdaj v drugo smer, končno pa krenili v smeri Gorenjske. V Hrušici pri Jesenicah smo morali izstopiti in oditi v barake tamkajšnjega taborišča, kjer so od nas zahtevali podpis izjave, da prostovoljno zapuščamo državo! Odvetniki, ki so bili med nami, so se temu uprli, zato so nas surovo nagnali na vlak z živinskimi vagoni in odpeljali na avstrijsko stran do Podrožce. Naše odvetnike so seveda pridržali in kdo ve, kaj jih je doletelo.

V Podrožci so nas sprejeli Angleži in nam v postajnem poslopju postregli s toplim čajem, bolničarji Rdečega križa pa so nas na debelo posuli s praškom DDT proti mrčesu, da smo izgledali kot mlinarji. Zvečer v poznih urah smo se ustavili na železniški postaji v Celovcu, kjer je bilo še vidno razdejanje pravkar končane vojne. Na tirih je ležalo na kupe razbitih vagonov in ruševine postajnega poslopja so grozeče štrlele v mrzlo decembrsko nočno nebo.

Starejši in bolni ljudje so drgetali od mraza v prestreljenih živinskih vagonih, pa smo zato mlajši odšli v akcijo, da jim vsaj malo olajšamo prezeblost. Kar v temi smo se zagnali med razbitine vagonov na postaji, trgali z njih kose lesa in trsk, nekje na peronu pa našli tudi večje pločevinaste posode, v katerih smo zakurili kar na sredini vsakega vagona. Kadilo se je, da so vsem solze silile v oči, pa vendar je bilo ljudem že ob pogledu na plamene nekoliko topleje.

Transport se je sredi noči premaknil, spet vozil sem in tja, da je bila negotovost še večja, in v ranem meglenem jutru prispel v Brnico v Ziljski dolini. Pred nami je stalo taborišče, ograjeno z visoko žično ograjo in s številnimi barakami. Blata je bilo do kolen, da smo na ukaz angleških vojakov komaj pričofotali do barak. Nekatere starejše gospe so bile obute v domače copate, saj se v zmedi niso niti primerno napravile.

V barakah so nas pričakali prazni pogradi in mrzla burja je pihala skozi številne reže v stenah in razbita okna. Tu naj bi bilo karantensko taborišče, kot so nam kmalu pojasnili prijazni angleški vojaki, ki so nam v barake pripeljali žimnice, odeje in topla oblačila ter obutev. Povabili so nas tudi v posebno barako z jedilnico, kjer smo po dveh težkih nočeh dobili prvi topli obrok hrane …

V naše barake so nam vojaki privlekli tudi železne pečice in dimne cevi. Z vsemi mogočimi krpami smo mašili reže v stenah barak, s kartonom nadomeščali razbita stekla v oknih. Mlajši smo pomagali starejšim, da so se namestili na svojih pogradih, pripravili pa smo jim tudi prostor okoli peči. Stranišč ni bilo, zato smo mlajši imeli naslednji dan veliko dela s čiščenjem okolice in z gradnjo latrin. Treba se je bilo znajti in organizirati ves potreben material, če drugače ni šlo, pa tudi ukrasti v bližnji okolici. Blizu taborišča je na slepem tiru stal med vojno poškodovan luksuzni nemški električni vlak, ki je kaj kmalu postal naš plen. Iz njega smo v taborišče prenesli vse, kar se je dalo. Mehki vzmetni sedeži v rdečem žametu so nam služili za udobna ležišča v barakah, zavese so prišle prav namesto nogavic, usnjene tapete za izdelavo copat in še marsikaj uporabnega se je našlo …

Prišel je božični večer daleč stran od doma. Vodstvo taborišča nam je pripravilo vse, da bi nam bil ta večer čim prijetnejši. Iz skladišča so nam prinesli številne dobrote v ameriških paketih, pripravili pa so nam tudi zabavo v baraki, ki je služila za skupno jedilnico. Popoldne pred božičnim večerom so nas mlajše vojaki povabili, da smo z vojaškim kamionom odšli v neko hribovsko vas in tam v šoli naložili klavir. Pripeljali smo ga v taborišče. Angleški vojak, ki so ga vsi imenovali »Darling«, nam je božični večer popestril z igranjem na klavir, petjem in raznimi skeči. Vsa vojaška posadka taborišča je božični večer preživela z nami. Čeprav na silo odtrgani od svojih domov, osvobojeni vsega premoženja, smo vsaj ta večer nekoliko pozabili na vse, kar nas je tako iznenada in nepričakovano doletelo …

Kranj – po britanski izdaji

Figure 29. Kranj – po britanski izdaji
Ljubljana – po britanski izdaji

Figure 30. Ljubljana – po britanski izdajiTamino Petelinšek

Po dveh mesecih taborišča v Brnici so nas premestili v veliko večje taborišče Kellerberg v Dravski dolini, tu je bilo že pred nami veliko taboriščnikov. Bili so pripadniki slovenskih domobrancev z ženami in otroki, kmetje iz Banata, ruski vlasovci, Madžari, Poljaki in pregnanci drugih evropskih narodov. Čakali so, da jih razselijo po svetu. Največ jih je odšlo v Kanado. Tudi to taborišče so vodili angleški vojaki. Ob našem prihodu smo prejeli posebne kartončke z napisom »Displaced person« ali po naše razseljena oseba. Kot rečeno, je bilo taborišče veliko, zato je bila tudi preskrba s hrano izredno skromna. Še nikdar v svojem življenju nisem bil tako lačen. Dnevno smo dobivali po deset dekagramov kruha za naslednji dan, pa nisem vedel, ali bi ga pojedel takoj ali bi ga prihranil za jutri. Ponudila se mi je priložnost, da sem dobil delo v taboriščni kuhinji. Vsak dan sem moral že ob štirih zjutraj zakuriti pod velikimi kotli in skrbeti za kurjavo … Za delo v kuhinji so nam v upravi taborišča dajali po tri cigarete na dan. Kadil takrat še nisem, pa sem cigarete zato prodajal, saj je samo ena cigareta veljala takrat 1,5 šilinga. Za šilinge sem si kupil kruh in še kaj drugega, sicer pa tudi v trgovinah nisi brez kart dobil ničesar …

V taborišču se je na pomlad pojavila tudi bolezen. Zaradi enolične hrane, fižol na vse načine dan za dnem, so vsi zboleli za neke vrste grižo. Za mlade to ni bil problem, težje je bilo za starejše in tiste, ki so od starosti že komaj hodili. Poljska stranišča so bila neprestano zasedena, zato si videl fižol na vsakem koraku …

Veliko starih ljudi je bolezen priklenila na bolniško posteljo in poljska bolnišnica v taborišču je bila v nekaj dneh polna. Medicinskega osebja ni bilo dovolj, zato je glavni bolničar Fedja iz ruskega tabora poklical na pomoč nas mlade. Odslej sva s prijateljem Coljo že zgodaj zjutraj praznila nočne posode, čez dan pa stregla pacientom. Za delo, ki sva ga opravljala, sva dobila po pet cigaret dnevno.K najinemu delu pa je sodilo tudi kopanje grobov, saj je v bolnišnici vsak dan tudi kdo umrl. Najbolj se mi je vtisnila v spomin smrt stare gospe iz Ljubljane, ki je dolga leta poučevala klavir. Bila je dobra, visoko izobražena in zelo prijetna … Košček za koščkom sva odbijala zmrznjeno zemljo, da smo staro gospo Bauerjevo položili k večnemu počitku.

Iz taborišča me je pot večkrat vodila v Graz, kjer je starejši brat študiral na tamkajšnji univerzi. Veselilo me je peljati se z vlakom, zaželel pa sem si tudi spremembe, da kot »velik« potujem sam po svetu …

Pomlad 1946 je bila v polnem razcvetu in naši študentje v Grazu so me nagovarjali, naj bi se ilegalno podal preko meje v Ljubljano in tam zanje opravil nekatere nujne posle. Nekateri so imeli pri znancih spravljene razne dragocenosti, drugi nujna sporočila svojim izvoljenkam, pa razna druga opravila naj bi storil zanje. Takrat sem bil še mladoleten, pa se mi seveda ni bilo bati kakih ostrejših ukrepov, če bi me slučajno zalotili. Vedno pripravljen na pustolovščine sem na njihov predlog kmalu pristal. Narisali so mi zemljevid, kje vse moram hoditi, da bom varno in neopazno prišel čez mejo.

V zadnjih dneh aprila sem v Grazu sedel na vlak in se z njim odpeljal do Lipnice ali Leibnitza po avstrijsko. Od tu sem moral peš preko gozdov, vinogradov, hribčkov in dolin proti velikemu hribu Kozjaku, kjer je potekala meja z Jugoslavijo. Ker sem bil oblečen v značilno veliko, zeleno suknjo iz taborišča, obut pa v čevlje iz surovega in kosmatega usnja št. 45, drugačnih nisem dobil, so me že blizu Lipnice ustavili avstrijski policaji. Pokazal sem jim kartonček iz taborišča, jim povedal, da grem na obisk k sorodnikom, pa so me k sreči pustili naprej. Toda hitrih nog sem zavil v gozd, pogledal na karto in jo ucvrl naprej v smeri Kozjaka. Stopajoč proti vrhu, kjer je potekala meja, sem izza grma zagledal patruljo naših graničarjev. Hitro sem se potuhnil nazaj za grm in jih opazoval, kako odhajajo. Dobro, da s seboj niso imeli psa, saj smo si bili čisto blizu …

Ko sem se bližal Šentlovrencu, me strah ni več tako preganjal. Odprl sem nahrbtnik in od nepopisne lakote začel jesti vsevprek …, saj od samega veselja in popuščanja napetosti nisem vedel, kaj počnem. Bil sem na naši strani in korakajočemu po cesti se mi je zdelo, kot da sem vsem sumljiv.

Naj bo, kar hoče, sem si dejal, moško sedel na brod, da me je prek Drave prepeljal do železniške postaje Šentlovrenc. Od tu sem se z vlakom odpeljal v Maribor, kjer mi je zmanjkalo denarja … Prijazna blagajničarka na kolodvoru mi je dala vozovnico do Celja. Sedel sem torej na vlak za Celje in že po kratkem času … globoko zaspal. Zbudil me je šele glas železničarja nekje ne stranskem tiru v Celju in moral sem vlak zapustiti … Ni mi kazalo drugega, kot pozvoniti na stanovanju stare mame, ki se je mojega nenapovedanega prihoda sredi noči močno prestrašila. Prišla je kmalu k sebi in mi ocvrla polno ponev jajc.

Na predvečer 1. maja pa sem že prispel v Ljubljano. Zvoki godbe na pihala in vsakovrstne rakete na nebu so me spremljale na poti v Šiško, kjer je živela moja teta, upokojena učiteljica. Strahopetna in bogaboječa, kot je bila, moje pustolovščine seveda ni odobravala, obljubila pa mi je že takoj ob prihodu, da me nazaj v Avstrijo nikakor ne bo pustila.

Nekega dne sem odšel tudi v naše bivše stanovanje, kjer je tedaj stanoval partizanski komisar z družino. Takšni komisarji so stanovali tudi v drugih stanovanjih, kjer so nekdanje lastnike izselili. V našem stanovanju sem našel strahoten nered, pogrešal pa sem tudi veliko predmetov, tako slike na stenah, očetovo zbirko lovskih trofej, klavir, okrasne vaze, dragoceno stensko uro in še marsikaj. Na podstrešju in v smeteh so se valjale dragocene knjige in redke note klasičnih komponistov, na dvorišču pa so se otroci v pesku igrali z dragocenimi posodami iz najfinejšega japonskega porcelana. Zdaj vem, da so takrat izseljevali zato, da so našim osvoboditeljem zagotovili opremljena stanovanja …

Poletje je minevalo in vse manj sem razmišljal o vrnitvi. Teta me je medtem vpisala tudi v peti razred gimnazije in kar nekako vdal sem se v to, da ostanem. Le veliko sem razmišljal o mami in očetu, ki sta še vedno bila v taborišču. Morda bi me nekega dne le premagalo čustvo, da bi odšel k njima, če se med tem ne bi zgodilo nekaj, kar je popolnoma spremenilo moje življenje.

Opomba: Fant si je pri skoku v Soro poškodoval hrbtenico in pristal na invalidskem vozičku. Morda zato tudi vse to spominjanje.

4.3.2. Usoda Megličeve družine

Prav zadnji hip pa sem odkrila preostale člane prav tako in tedaj preseljene družine Meglič.

Oče, mati in sin Eberle so že umrli. Dobila sem sled za hčerko Eriko, rojeno šele potem, ko se je družina vrnila iz taborišča v Avstriji. Je pa mnogo slišala o tem: oče se je neprestano spominjal, če je le dobil poslušalca. Tudi brat je mnogo vedel povedati, vendar nikjer ni bilo pravega odziva. Oče je bil med vojno delovodja v Vidmarjevi tovarni nogavic v Savljah. Tam je uveljavljal svoje prepričanje, da bo po vojni treba trdo delati in se marsičemu odpovedovati. To pa ni bilo nič podobno obljubam, ki so jim napredno usmerjeni delavci nasedali. Po vrnitvi iz taborišča so ga zaradi strokovnosti vabili v Polzelo, pa je odklonil. Začel je samostojno obrtno dejavnost: izdeloval je otroške vozičke.

Scenarij odhoda v izgnanstvo je bil enak: sredi noči so v petih minutah morali zapustiti stanovanje. Mama je likala in v zmedi je odnesla samo likalnik. Stanovanje je bilo potem izropano. Nazaj niso dobili ničesar.

Kasneje ni bilo več primerov takega nezaslišanega izgona. Nadaljevalo se je z bolj rafiniranim ustrahovanjem.

UBITA 29. NOVEMBRA 1949. To je napis na nagrobniku stoženskega pokopališča. Tako si je drznil napisati oče povožene 14-letne hčerke Majde Snoj. Žrtev je bila tudi 18-letna Vlasta Lampe. Skupaj se je vračala vsa družina s sindikalne zabave ob državnem prazniku v zgodnjih jutranjih urah; tja so šli predvsem zaradi tehnične pomoči: pospravljanja in pomivanja, kot je povedal popolnoma skrušeni oče. Ta dogodek je našel odmev tudi v Kocbekovem dnevniku za leto 1949. Za 30. november piše: »Na cesti od Ljubljane do Ježice so nesli dvoje mrtvih deklet, ki ju je povozil neznani šofer. Pravijo, da so ga že dobili.«

V resnici je oče poizvedoval, iskal krivca, pa so mu zagrozili, naj ne beza v to, ker ni varno.

Pokojna tiha, mila deklica je bila moja sošolka. Druga žrtev, Vlasta Lampe je bila živahno dekle, opazne zunanjosti. Živela je, kot je bilo sokrajanom znano, v svojem prostem času le za opero. Vsak večer so jo videvali na dijaškem stojišču. Tedaj je bilo tam precej navdušene mladine, posebno deklet. Za nobeno njeno drugo nagnjenje ali dejavnost ne vem. Z mamo in kozo je živela v enem samem prostoru. Tistega dne sem videla mamo, ko je z mesta nesreče v samokolnici peljala domov, kar se je pomesti dalo. Vsa otopela se je zagledala vame: »Pogreb imamo.« Kako smo lahko tako mrzlo sobivali! Bila sem žalostna. A ostalo je samo pri tem.

V meni pa se je prvi vtis o novi »stvarnosti«, ki sem jo zaznala 9. maja 1945. leta, kot o neizmerni oholosti, razrasel v tesnobo ob doživetju pošastne objestnosti, da lahko nekateri nekaznovano vse počno, tudi kar tako.

4.4. Glasovi noči

4.4.1.

Globoka, bleda, tiha polja naokrog –
kakšna radost me obliva!
Nad dolinami, gozdovi, o povsod,
povsod
samota čudovita!
Iz mesta nosi le zvonjavo
čez gozdne vrhove do sem.
Splašena srna vzdigne glavo
in spet potopi se v svoj sen.
A gozd v spanju prek skalovja
priklanja svoje krošnje zdaj;
saj Gospod gre čez vrhovja
in blagoslavlja tihi kraj.

Brane Senegačnik

5. Boljševiška polja smrti

5.1. Katin – Kočevski rog – Srebrenica

Tine Velikonja

5.1.1. Uvod

Pisal bom sicer o Srebrenici, vendar kadar govorimo ali pišemo o njej, ne smemo obiti njenih predhodnikov, s katerima jo vežejo številne podobnosti, čeprav je med Katinom in Srebrenico preteklo petinpetdeset let, med Kočevskim rogom in Srebrenico pa pet let manj. V to nas sili zgodba o Srebrenici sama, saj se nam zdi znana že pol stoletja. Povsod je prisotna komunistična oblast, njena notranja policija, njena vojska, vse na podoben način, ločevanje in prebiranje žrtev, njihov transport, zbirališča blizu morišč, priprava teh morišč, prav na koncu tehnika vezanja žrtev, tehnika ubijanja, prikrivanja, zamolčevanja. Menimo tudi, da se Srebrenica ne bi zgodila, če bi bila Katin in Kočevski rog tako natančno raziskana, žrtve spodobno pokopane in zločinci vsaj imenovani, če že ne vsi postavljeni pred sodišče, kot se je zgodilo z njo. Za prva dogodka lahko trdimo, da resnica sicer vedno pride na dan, pa se zločin vseeno splača, tako se je Stalin v Katinu nekaznovano znebil poljske inteligence in Tito v Kočevskem rogu slovenskih protikomunistov. Zločinci, ki so krivi za Srebrenico, je ne bodo odnesli tako poceni. Nekaj je že kaznovanih, Radovan Karadžić se pravkar zagovarja pred sodiščem, nekaj jih na proces še čaka, eden od najpomembnejših, general Ratko Mladić se tudi ne bo mogel izvleči. Še več, žrtve so popisane, tretjina je identificiranih in pokopanih v samostojnih grobovih, drugi v skupnem, ležijo na pokopališču, ki je spomenik in zadnje počivališče, piramide in Partenon obenem.

5.1.2. Katin

Imena Katin, Kočevski rog in Srebrenica imajo simbolni pomen. Katin pomeni 14 500 poljskih oficirjev in policistov, vojnih ujetnikov, ki so bili aprila in maja 1940 leta pobiti na ozemlju Sovjetske zveze, in še deset tisoč Poljakov, ki so jih pobili po zaporih, tako samo v Lvovu preko dva tisoč. Čeprav v gozdu v bližini vasi Katin, ki leži kakih 20 km zahodno od Smolenska, počiva samo tretjina umorjenih, za vse uporabljamo pojem Katin. Ko je v jeseni 1939 ob Hitlerjevem napadu na Poljsko Sovjetska zveza zasedla njen vzhodni del, ji je padlo v roke tudi četrt milijona poljskih vojakov. Oficirje so ločili od navadnih vojakov in jih namestili v taborišča, v nekdanje pravoslavne samostane Kozjelsk, Starobjelsk in Ostaškov. Kozjelsk leži južno med Smolenskim in Moskvo, ti ofocirji so bili pobiti v Katinu, 4300 po številu, Ostaškov je blizu Tvera, takratnega Kalinina, 6500 Poljakov, odpeljanih iz njega, pa leži na morišču Miednoje zahodno od Tvera; iz Starobjelska blizu Harkova, je bilo odpeljanih 3920 žrtev, ki ležijo v grobišču Pjatihatki ob cesti med Harkovom in Belgorodom.

Množica imen, da nas začne boleti glava. Kraji so razmetani širom po evropskem delu nekdanje Sovjetske zveze. V spominu bo ostal samo Katin. Pa ni veliko manjkalo, da tudi zanj ne bi izvedeli nikoli. A zgodilo se je takole. Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je Stalin pristal, da poljske vojne ujetnike izpusti, jih nekaj vključi v lastno vojsko, večino pa prepusti zaveznikom. Pri tem se je pokazalo, da manjkajo častniki. Poizvedovanja so bila neuspešna, poljski veleposlanik se je celo povabil na dveurni sestanek s Stalinom. Na vprašanje, kje so oficirji, je odgovoril, da so bili po njegovih informacijah vsi Poljaki izpuščeni. Nič niso pomagali seznami s podrobnimi podatki. Zvečine so domnevali, da jih Stalin zadržuje nekje v Sibiriji, pri nekaterih pa se je budila zla slutnja. Potem pa so aprila 1943 Nemci v Katinskem gozdu odkrili množično grobišče. Pokazalo se je, da gre za poljske oficirje, pokopane v štiri metre globokih jamah, naložene v desetih vrstah z obrazom navzdol, vse ustreljene v tilnik. Stalin je zagrešil napako, da ni ukazal žrtev pobijati golih, ampak so jih pustili oblečene. Tako je bilo po njihovih uniformah očitno, da gre za Poljake. V žepih pomorjenih so našli številne osebne reči in pisanje, po katerih se je dalo ugotoviti, da so morali biti pobiti spomladi 1940. Titovi partizani kot Mladićeva vojska te napake niso ponovili: njihove žrtve so se pred ustrelitvijo morale sleči do spodnjega perila ali celo do golega. Nemci so zločin izrabili za propagandno vojno, s katero pa niso uspeli. Navajali so številko dvanajst tisoč, sklicali mednarodne komisije in strokovnjake, svet so obkrožile fotografije, a takrat se je že vedelo za koncentracijska taborišča in uničevanje Judov. Stalin je seveda tajil in zločin naprtil Nemcem, šel je celo tako daleč, da je v obtožnico na prvem nirnberškem procesu vključil tudi v Katinu pobite Poljake. Zavezniško sodišče seveda ni nasedlo, ni pa zločina raziskovalo, saj ga je zakrivila zmagovita stran.

Za te poboje je prišlo na dan prav vse, tako povelje z najvišjega političnega vrha kot do podrobnosti izpeljani načrt. Ujetniki naj bi se vrnili domov, odvažali so jih v posebnih vagonih, ki so imeli lino samo na stropu, na končnih postajah v Katinu so jih pobijali posamično tik ob izkopanih jamah, na drugih dveh moriščih pa v posebej prirejenih celicah. Za poboj tristo ljudi so potrebovali najmanj deset ur: najprej posamično preverjanje identitete, vklenitev, prestavitev v morilsko celico, strel v tilnik, odvoz na množično grobišče. Najbolj se nam zapiše v spomin krvnik Blohin: usnjen predpasnik, usnjene rokave do komolca, škornji. Pri streljanju od blizu brizga kri tudi po morilcu. Zato so Titovi partizani ob breznih v Kočevskem rogu, Starem Hrastniku in drugod streljali bolj od daleč, predvsem v prsni koš. Veliko žrtev je padlo v jame živih in umiralo počasi. Kot vemo, jih je zato nekaj tudi pobegnilo in napisalo svojo zgodbo.

5.1.3. Kočevski rog

Kočevski rog je simbolno ime za vseh več kot 600 grobišč v Sloveniji, v katerih je obležalo najmanj sto tisoč ljudi, od tega naj bi jih bilo Slovencev okrog petnajst tisoč, od tega enajst tisoč slovenskih domobrancev, osemdeset tisoč Hrvatov in petnajst tisoč Srbov. Sam sem bil eden od teh domobrancev, čeprav novopečen, saj sem vstopil v vojaško enoto komaj 16-leten z leto mlajšim bratom, prav na koncu, da sem lahko odšel varno na Koroško. Ko sem prebiral zgodbo o Srebrenici in si ogledal polje v Potočarih, se mi je prikazalo Vetrinjsko polje pri Celovcu zadnje majske dni leta 1945, ko so nas Angleži vračali v roke krvi željni Titovi vojski. Da gremo v Italijo, v Palmanovo, kjer je že nameščena množica beguncev iz ozemlja nekdanje Jugoslavije. Enota, kateri sva se priključila, je prišla na vrsto v torek 29. maja. Povzpeli smo se na tovornjake, še na misel nam ni padlo, da gre za prevaro in izdajstvo. Čim pa smo se zapeljali skozi Celovec in zavili proti vzhodu, smo umolknili in se vpraševali, kam gremo, v Italijo prav gotovo ne. V Pliberku so nas Angleži raztovorili na travniku, obraščenem z grmovjem, da ni bilo videti železniške postaje, potem pa nas v skupinah po približno petdeset gnali ob progi. Na lepem postaja, dolga kompozicija tovornih vagonov, špalir partizanov, ne bom pozabil rdeče zvezde na njihovih kapah. Sledilo je povelje: »Ajd unutra!«, zlezli smo v vagon, ko je bil poln do konca, so se zaprla vrata.

Naš transport je pripeljal v Slovenj Gradec, kjer so nas za dva dni stlačili v vojašnico, nato pa spet na vlak in v Celje, kamor smo prispeli 1. junija. Vso pot brez vode in hrane. S postaje so nas nekaj ur gnali v bližnje Teharje, kjer je sredi gozda stalo taborišče. Tam so nas razdelili v tri skupine. Videti je bilo zelo preprosto. Postavil si se pred okno barake, kot bi kupoval vozno karto, povedal osnovne podatke in bil tako dodeljen v enega od treh skupin: skupina A za mladoletnike, torej mlajše kot 18 let, tja sem prišel tudi jaz, B za starejše, ki so bili pri domobrancih samo zadnje mesece, večina pa je bila odrejena v skupino C. Nobenega sojenja, preverjanja krivde, samo suhoparno napotilo, kajti skupina C je pomenila smrtno obsodbo. Zanjo ni bilo prostora v barakah. Stlačili so jih na odprt ograjen prostor med dvema barakama, velikosti 50×40 metrov, vseh štiri tisoč ali nekaj takega.

Gledali smo jih, kako so jih odvažali na morišče. Nič dramatičnega. Peljali jih bodo v delovno taborišče, kjer bodo odslužili svojo kazen. Sredi popoldneva se je pripeljalo odprto terensko vozilo, podobno džipu, v njem štirje oficirji. Posedli so za mizo, ki so jo postavili blizu vhoda, klicali po imenu in preverjali identiteto. V tem času je že pripeljalo tudi šest manjših tovornjakov. Dalo se je priti prav do klopi, kjer so klicane vezali. Ujetniki, ki so bili klicani, so morali zajahati klop. Roke so jim zvezali na hrbtu z žico, ki je bila zelo upogljiva, rekli so, da taka »za lonce vezat«. Nato so dva zvezana povezali še z žico skupaj, da sta bila s hrbtom obrnjena eden proti drugemu. Sledila je pot do tovornjakov. Zvezana sta vstala, s težavo stopila na zaboj, še težje je bilo prestopiti ograjo tovornjaka. Nobenega vpitja, nobenih udarcev, ko je bilo vozilo polno, v vsakega so natlačili štirideset ljudi, so vhod od zadaj zaprli s plahto. Ves postopek se je zavlekel v pozno popoldne. Ko so bili vsi tovornjaki polni, so odpeljali. Petnajst transportov, na vsakem pa 240 ljudi. Odpeljali so jih na Stari Hrastnik in Barbarin rov pri Hudi Jami.

5.1.4. Srebrenica

Vsega tega se spominjam, ko v začetku septembra leta 2006 skupaj s svojo ženo prvič obiščem Srebrenico in okoliške kraje. Skozi Užice, čez Kadinjačo in Bajino Bašto. V ušesih mi zvenijo imena Srebrenica, Bratunac in Potočari. Že prej sem preveril, ali jih imam napisane na karti, zato skozi Bratunac kar zapeljem. Prepričan sem, da se tako velika stvar kot je spominski park na desetih kilometrih poti ne more skriti in ga ni mogoče zgrešiti, pa sem se zmotil. Nobenih informacij, nobenih kažipotov, dolina se hitro zoži in že sem v Srebrenici, rudarskem mestecu, ujeti v soteski sredi strmih gričev. Druga Idrija, z razdejanim središčem, kot iz škatlice novo džamijo in obnovljeno pravoslavno cerkvijo na bregu. Nikjer sporočil o dogajanju pred desetimi leti. Pač Republika srpska, ki jo podobno kot pri nas zanimajo slavne bitke in zmage, tudi mrtvi v lastnih vrstah, nočejo pa slišati za umrle na nasprotni strani, zlasti ne za grobišča oz. pokopališče, posvečeno osem tisoč pomorjenim med 11. in 19. julijem 1995.

Nazaj proti Bratuncu. Spominski park s pokopališčem je skrit za ograjo, leži na zahodni strani ceste ravno tam, kjer na vzhodni strani ceste kazijo pokrajino opuščena poslopja, podobna našemu Litostroju. Kasneje izvem, da je bila tam tovarna akumulatorjev, v času poboja pa sedež mednarodnih sil in zbirališče beguncev. Na tem kraju se je dogajalo nekaj podobnega kot na Teharjah pri Celju in v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Najprej enotedenska ofenziva, s katero so prebivalstvo mednarodno varovanega ozemlja Srebrenice, ki v premeru ni merilo več kot deset kilometrov, prepodili v samo mesto. Sledilo je obstreljevanje s hribov, s katerim so ljudi prisilili, da so se odločili za beg do glavne baze mednarodnih sil, ki je bila v Potočarih v prostorih nekdanje tovarne in poleg nje.

Tu sem sedaj. Na površini nekaj hektarjev. Zgnetena množica trideset tisoč ljudi brez vode in hrane, nobenih sanitarij. Samo nekaj dni potrebuješ, pa imaš pekel. Avtobusov, ki so odvažali proč, je bilo petdeset, od 12. do 17. julija 1995, potem je prostor onemel podobno kot izpraznjeno taborišče na Vetrinjskem polju junija 1945. Nekaj tednov je vladalo varljivo tihožitje, dokler žene in otroci, pa tudi nizozemski vojaki, 450 po številu, ki bi morali ščititi varovano področje, niso spoznali, da odpeljanih moških ne bo nazaj. Pri nas v Sloveniji smo začeli razmišljati o tem šele po amnestiji 3. avgusta 1945, ko smo iz taborišč pritavali domov izpuščeni mladoletniki.

Vedno se kdo reši, izjema sta Katin, pri nas pa Brezarjevo brezno in Barbarin rov pri Hudi Jami. Bošnjake so vezali s trakovi ali z vrvjo in ne z žico, prav tako roke od zadaj, tudi slačili so jih do spodnjega perila, niso streljali vsakega posebej, ampak je šlo bolj na hitro. Od Bratunca in načrtovanega morišča je bilo največ 60 km, povsod neka šola ali javno poslopje, podobno kot za transporta iz Vetrinja 28. in 29. maja 1945 vojašnica v Slovenj Gradcu. V prostorih so jih natlačili tako na gosto, da se ni dalo ležati. Avtobusi so od tam vozili naravnost na morišče. Tam so odbirali skupine po deset, na izbrani livadi so se morali postaviti v vrsto, se nato vleči z obrazom proti zemlji, potem pa po njih sprožili rafale iz avtomatskega orožja. Morda še to: čez nekaj ur so šli pogledat, če je kdo še ostal živ, poslušali so namreč, če se sliši stokanje, in otipavali trupla, da bi preverili, koliko so se ohladila.

Eden izmed zadnji prizorov, ki jih je kdaj videl pokojni dr. Tine Velikonja

Figure 31. Eden izmed zadnji prizorov, ki jih je kdaj videl pokojni dr. Tine Velikonja

General Radislav Krstić, poveljnik Drinskega korpusa, na procesu, ki se je odvijal proti njemu pred mednarodnim sodiščem v Haagu od 13. mara do 2. avgusta 2000, na vsako vprašanje odgovarja: »Ne vem nič!« in »Ni me bilo zraven, ne mene in ne mojih vojakov! Za poboje muslimanskih ujetnikov sem izvedel konec avgusta ali v začetku septembra.« Kako podobno je njegovo govorjenje zagovoru našega Mitje Ribičiča, ki je »za poboje izvedel šele, ko so postala trupla higienski problem«. Krstiću niso dokazali nič več kot našemu majorju Mitji. Izhajali so iz dejstva, da je bil takrat poveljnik Drinskega korpusa in da so poboje izpeljali njegovi vojaki. Naložili so mu 46 let zapora, če prištejemo njegovih 47 let, ne kaže, da bo še kdaj zagledal beli dan.

Glavni tožilec Mark Harmon je pospremil svojo obtožbo s stavki, ki veljajo ne samo za Srebrenico, ampak tudi za Katin in Kočevski rog:

»Želel bi, da dobite predstavo, kaj vse akcija takih razsežnosti zahteva. Enote, ki so udeležene, morajo prejeti povelje, ki ga je treba prevzeti in razdelati – način ubijanja, pokopa in prekopa žrtev. Na razpolago mora biti dovolj avtobusov, tovornjakov in drugih transportnih sredstev, s katerimi naj bi tisoče prepeljali iz kraja, kjer so jih zajeli oziroma so se predali, do taborišča blizu kraja ustrelitev. Poskrbeti je treba za bencin. Opozoril bi vas, da je bila takrat zapora za goriva in zato bencin izjemno drag.

Potrebne so bile varnostne sile, vsak transport proti severu je moral biti varovan. Kraji, kamor so ujetnike pripeljali, so morali biti dovolj veliki, zastraženi dovolj blizu kraja eksekucij. Do morišč so morale biti na razpolago ustrezne ceste. Priskrbeti je bilo treba dovolj blaga za rute in trakove, s katerimi so ujetnikom pred ustrelitvijo zavezali oči, in dovolj blaga ali vrvi za vezanje rok. Za varovanje taborišča je bilo potrebno veliko stražarjev, saj so morali biti ujetniki tiste dni ali ure pred ustrelitvijo pod strogim nadzorom. Vozila za prevoz od taborišča do morišča so morala biti brezhibna.

Priskrbeti in prepeljati je bilo treba težke stroje za kopanje množičnih grobov in kasneje poiskati ljudi, ki so tisoče mrtvih prekopali. Ko so namreč septembra istega leta mednarodne inštitucije in vsa mednarodna javnost izvedele, da je na tisoče muslimanov iz Srebrenice pogrešanih in pomorjenih, so se general Radomir Krstić in njegovi sodelavci lotili sistematične akcije, s katero so skušali svoje ravnanje prikriti. Vojaki njegovih enot so mrliče izkopavali in zažigali ali zakopavali na skritih krajih.«

Spominski park v Potočarih je velik nekaj hektarjev. V njem je pokopanih tri tisoč identificiranih žrtev, na najnovejših grobovih gomile zemlje in leseni nagrobniki s podatki, drugi so že urejeni s skrbno izpisanimi nagrobniki iz belega marmorja. Šele sedaj izvem, da muslimani ne dovolijo zažiganja trupel. Za drugih nekaj tisoč, ki jih niso razpoznali, je skupna grobnica, zraven nje molilnica. Delavci se ne pustijo motiti. Eni s strojem kopljejo jarek za zaglavje, drugi vlivajo beton, tretji postavljajo nagrobnike. Edina obiskovalca sva. Najdlje se zadrživa pri centralnem spomeniku: krog s premerom 40 metrov iz granitnih blokov, na katerih so po abecedi izpisana imena vseh osem tisoč žrtev, priimek, ime očeta, lastno ime, letnica rojstva. Za vse je bilo leto smrti 1995. Varnostnik naju opazuje od daleč. Ko spozna, da naju zanima prav vse, pride zraven. Šerif Begić, fant izrazitih potez in resnega obraza. Med žrtvami je tudi njegov 21-letni brat, pokaže na njegovo ime na spomeniku. Pove, da trupla še niso našli. Dovoli, da ga slikava. Podava se v muzej. Razstava je začasna. Fotografije ob izkopavanju: z vrvjo zvezane roke, lobanja s strelno luknjo, razdrapani vojaški čevlji…

Eden izmed zadnji prizorov, ki jih je videl pokojni dr. Tine Velikonja

Figure 32. Eden izmed zadnji prizorov, ki jih je videl pokojni dr. Tine Velikonja

Za povratek iz Srebrenice v Bajino Bašto izberem hribovsko cesto naravnost proti jugu, ker je najkrajša. Na začetku se strmo vzpenja. Spomnim se fotografije srbskih vojakov z Mladičem, kako se prav po tej cesti peš spuščajo proti trgu in se približujejo njegovim prebivalcem. Na to cesto so prepodili prebivalce varovanega ozemlja, da so zbežali v Srebrenico, po njej so prihajali napadalci s svojimi tanki in topovi. Nekje proti koncu največje strmine se ustavim in zazrem v globino: poslopja kot hišice iz kock, obe cerkvi globoko pod menoj. Tu nekje so stali topovi in pošiljali svoj ogenj na nemočno množico. Ko se cesta spušča proti Drini in Bajini Bašti, postane makadamska. Nikjer žive duše. Strah te postane te divjine. Čutim, da zapuščam kraje velikega trpljenja in človeške stiske. Zato so mi tako blizu in znani.

Čez dve leti sem šel ponovno na isto pot, takrat s starejšim bratom. Večina grobov že urejenih, cesta po hribih pa vsa asfaltirana. Srebrenica, Bog se te usmili!

5.2. Spomin na boljševiško Strnišče

Rajko Topolovec

5.2.1.

V nedeljo 30. 10. 2011 so se po šestinšestdesetih letih zbrali sosedje, še živeči znanci ter še okoliški poznavalci in doživitelji »zablode« povojnega realsocializma, ki je v prerani grob spravil tudi g. Lippita. Dogodek se je odvil ob severnem vhodu dvorca, kjer sta se svečano odkrili dve spominski plošči in blagoslovil krščanski križ, ki je sestavni del tega spominskega obeležja. Na ta način so se prebivalci Turnišča in tudi poznavalci tedanjih zlodel komunizma oddolžili spominu na sovaščana, ki so ga nadvse cenili kot dobrotnika. Samo zamisel, organizacijo, designe, fizično opravilo pa tudi stroške je pod vlogo civilne iniciative izvedel domačin g. Marjan Ribič, kateremu so dali moralno podprtje še redki živeči sosedje in znanci grofovske družine.

Gospod Lippit je bil tudi odločen nasprotnik nacizma in je za časa okupacije celo pomagal partizanom. Vse njegove vrline pa s prihodom novih oblastnikov maja 1945 niso odtehtale »strasti« povojnega komunističnega nasilja, katerega so bili še zlasti deležni ljudje z plemiškimi nazivi, ki v skladu z boljševiško ideologijo in Stalinovo doktrino niso sodili v načrtovano brezrazredno družbo. Tako so tedaj, ob nastopu Titove Jugoslavije, bogati oziroma premožni ljudje padli v nemilost komunizma, in četudi nič krivi bili »osvobojeni« lastnine, mnogi pa tudi aretirani in izvensodno pobiti. Lahko bi tudi rekli, da je bil krivec tovrstnih zločinov njihova lastnina in pa plemiški naslovi.

Komunistično – boljševistični pohlep pa je te zaplembe in likvidacije opravičeval z doslednostjo izvajanja avnojskih sklepov, ki menda še danes niso dokončno preklicani, čeravno se je izkazalo, da so pravno nični, saj ob sprejemanju le-teh zasedanje AVNOJ-a ni imelo potrebnega kvoruma.

Z odkritjem tega spominskega obeležja zadnjemu grofu Turnišč so še živeči sosedje in prijatelji grofovske družine Lippit imeli možnost povedati resnico o povojnem komunističnem divjanju , ki ni zaobšlo njihovega dobrotnika, ki je bil pred smrtjo trpinčen in nečloveško poniževan. Mnogi še živeči zaporniki komunističnega nasilja, ki so nekoč podpisali izjavo o molčečnosti in ki še vedno ne verjamejo v demokracijo, pa se še danes »nečesa bojijo«, kar se je opazilo tudi to pot, ko so odkritje spominka (za vsak slučaj) spremljali iz kritja bližnjih grmov. Tudi v nekaterih knjigah in publikacijah, kjer preživeli zaporniki pričajo o »inovativnih« torturah iz bližnjega komunističnega lagerja v Strnišču, je zapisano, da je grofa prišel aretirat človek, ki ga je nato v trugi (voz, namenjen za prevoz gramoza) zapeljal v »Hitlerjev rajh« Strnišče – danes kultno Kidričevo. Ta človek je takrat oblastoval tako v Ptuju kot tudi v lagerju Strnišče. Jetniki so si ga zapomnili po krutosti in po partizanskim imenom Tine. V spisku »Udba.net« pa ga je v zborniku IZ ARHIVOV SLOVENSKE POLITIČNE POLICIJE najti kot Zvonka Sagadina, ki naj bi bil pozneje šef V. odseka politične policije v okrožju Maribor.

V konc. lagerju OZNE v Strnišču – »Hitlerjev rajh«, kot je bil uradni naziv te »firme«, pa so se nad grofom, kakor tudi nad drugimi zaporniki z plemiškimi nazivi (Atems …), na najbolj podel način (z zapiranjem v pasjo uto, s prisilo pasjega laježa, jahanjem na hrbtu, uriniranjem v usta …) izživljali pazniki – »mladi partizani«. Ko pa je nesrečnež izdihnili, je bil zagreben ali v bližnjem gozdu, gramoznici ali morda kje na Pohorju ali v miniranem bunkerju v Slovenski Bistrici. Ostali člani družine pa so bili nato deportirani kot nemško govoreči v Avstrijo, od koder so se razbežali po vsem svetu.

Pred petdesetimi leti – še v »svežem« realsocialističnem in kultnem Kidričevem – sem bil tudi sam za osem let Kidričan in se že takrat potihoma poglabljal v zamolčano zgodovino tega kraja – kraja, ki je po mojem, z zgodovinskega vidika novejše zgodovine, najzanimivejši kraj v Sloveniji. Kidričevo je namreč v prejšnjem stoletju doživelo kar pet menjav krajevnega imena, o šesti pa se še vedno govori. Zato se tudi zavzemam, da se v tem kraju prav tako, kot imamo sedaj lep primer v Turnišču, čim prej postavi podobno spominsko obeležje, ki naj bi bilo zgodovinski muzej – park spomina, saj še prav na prostoru opisanega trpljenja in umiranja stoji primerna zgradba, ki je služila za upravo tako nacističnega kakor pozneje komunističnega taborišča in še tudi poznejših zaporov za politično prevzgojo drugače mislečih Slovencev in še zapora za družbeno koristno delo, kjer so bili predvsem zaprti študentje teologije in tisti, ki niso znali »molče trobentati«. Ta poznejša zapora sta v kultnem Kidričevem delovala vse do zagona tovarne aluminija l. 1954 in se še danes javno ne omenjata oziroma se tajita.

Ko pa so v poletju 1945 zločinska dogajanja v Jugoslaviji prišla na ušesa našim zahodnih zaveznikov za časa NOB, se je na zahodu nemudoma formirala mednarodna humanitarna komisija, ki je bila za Strnišče najavljena za 8. avgust 1945. Zaradi te najave se je v konc. lagerju Strnišče hipoma začelo z lepšanjem in zniževanjem števila zapornikov. Okrog polovica zapornikov je bila nato na hitro izpuščena, vsi otroci do 14. leta pa so bili staršem odvzeti in skriti drugam. Do treh let so se z mamicami vred skrili prav v obravnavani dvorec Turnišče, starejši otroki do 13 let pa v grad v Ormožu. S tem se je število zapornikov v konc. lagerju Strnišče z okrog 17.000 prepolovilo, a je mednarodna komisija kljub temu zahtevala takojšnjo zaprtje .

O uničenju oziroma o stopnji propadlosti gradu pa se je lahko vsakdo, ki se je proti večeru 30. oktobra udeležil opisanega dogodka, prepričal sam. Tako je lahko vsakdo ugotovil , da bo ta biser na ptujskem čez nekaj let le še kup razvalin, če kmalu ne bo »rešitve«. To skepso so na prireditvi izražali tudi nastopajoči pred mikrofonom.

In če še na kratko opišem potek prireditve: Najprej se je opravil krščanski obred blagoslova križa, ki je vgrajen v celoto spominskega obeležja. Primeren nagovor o tem krščanskem simbolu je prav tako podal pater Cristjan Balint iz župnije Sv. Vida v bližnjem Vidmu, kamor kompleks graščine po verski plati tudi spada. Z nagovori in pozdravi so sledili še predsednik Združenja žrtev komunističnega nasilja Slovenje g. Rudi Lesjak, župani in predstavniki iz vseh sosednjih občin in občine Ormož (le iz občine Ptuj, kjer grad stoji, ni bilo nikogar)! O zgodovinskih okoliščinah srednjega veka pri nas in rodbinski veji grajske družine Jozefa Lippita (1884- 1945) ter tudi o prizadevanju njegovih zaposlenih in tistih, ki so ga poznali po dobrih delih, da se krivemu ne bi zgodilo najhujše, pa je spregovoril ptujski prof. zgodovine Janez Janžekovič.

Nagovor p. Cristjana Balinta iz župnije sv. Vida

Figure 33. Nagovor p. Cristjana Balinta iz župnije sv. Vida

V času zakonitega roka prijavljanja denacionalizacijskih upravičencev za vrnitev v komunizmu odvzete lastnine se je sicer vnukinja Eli iz Londona prišla zanimat glede možnosti vrnitve graščine, a jo je videz na razpadajočo rojstni hišo tako prizadel, da je to misel opustila.

V zvezi z postavitvijo spominskega obeležja kakor tudi z organizacijo svečanega odkritja na dvorcu v Turnišču pa se je še enkrat zahvaliti imenovanemu akterju – g. Ribiču, katerega oče je bil prijatelj gospoda Lippita. Bil je v duhovnem in fizičnem smislu v pravem pomenu delavec tega zakasnelega spominskega obeležja. Niti med delom in ne potem ni pomislil, kdo mu bo vse to o plačal! Predhodno je namreč moral obnoviti omet stenske vdolbine ob severnem vhodu, kjer je bil nekoč kip Marije, na nasprotni strani pa kip Jezusa. Tudi ti dve umetnini kot vse ostale umetniške stvaritve v gradu pa so v teh letih izginile.

V prostem pogovoru pod razvalinami arkad dvorca, kjer sedaj stoji opisano spominsko obeležje, pa so najbolj prizadevni in tisti, ki so grofa še osebno poznali, ob prigrizku in kapljici tega lepega jesenskega večera vztrajali do trde teme.

6. Teharje 2011

6.1. Uvodna meditacija

Justin Stanovnik

6.1.1. Teharska nedelja, 2. oktober 2011

Dolgo se nam je zdelo, da bo letos manj ljudi kot običajno. Potem pa, ko smo se že vdali, da vzamemo nase tudi to, se je prostor pred spomenikom in oltarjem, ki je vgrajen v njegovo vznožje, začel nenadoma in pospešeno polniti. Starejši so zasedli stole in klopi, za katere so prijazno poskrbeli naši teharski prijatelji, drugi pa so šli naprej in se postavili ob nizkem zidu, ki v loku obkroža oltar. Ker je nedelja že zgodaj pokazala, da bo vroča, so se mnogi odločili, da bodo spremljali slovesnost izpod dreves na robu travnate ploščadi. Tam, na levi, kjer se ravnica rahlo prelomi navzgor, sem si prostor poiskal tudi sam. Letos sem se namenil – ali pa je kar tako naneslo – da nisem vznemirjal ljudi z raznimi vprašanji, ampak sem jih prepustil prostoru in njegovemu dogajanju, se pravi samim sebi. Toliko pa se je vendar videlo že na zunaj, da se mladih več kot prejšnja leta in več takih, ki so preprosto začutili, da morajo iti na Teharje, ne da bi jih sem poklical spomin na strica ali teto, na bratranca ali sestrično, ali na koga iz vasi, na primer soseda. Tudi taki so bili, tudi taki, a ko si malo stopil med ljudi, se je brž izkazalo, da Teharje niso več toliko prostor družinskega srečevanja živih in mrtvih, ampak vedno bolj le poseben, predvsem pa izreden vseslovenski kraj.

Začutil sem ob tem, da sem izjema. Mene so sem pripeljali – ne samo letos, ampak vsako leto – prizori, podobe in slike. Ne več cele, ampak že malo porumenele, kakor stare fotografije, ki jim je na posameznih mestih čas zbrisal prvotno sporočilo in jim v zameno pustil prazno liso, ki ne zna povedati drugega kakor to, da je tu nekdaj nekaj bilo – nek obraz, neka dlan, neke oči – sedaj pa je ostala samo prazna in brezoblična lisa, znamenje minevanja, odhajanja, smrti. Podobe, ki se jim včasih, ko si jih ogledujemo, pridružijo še kriki, ne vedno isti, a vseeno toliko podobni drug drugemu, da je jasno, da vsi prihajajo iz tega kraja. V Teharjih je bilo vse tako narejeno in uprizorjeno, da bodo vse te reči za vedno ostale avtorska lastnina tega kraja. Nikjer drugod se ni moglo zgoditi kaj podobnega. Tu je bilo vse drugače. Tudi vonj, ki je visel nad taboriščem, tudi trboveljske psovke in kletve, ki so uvajale in zaključevale stavke, tu izgovarjane. Tudi onemoglost, predsmrtna, tudi žeja, tudi lakota. Tudi sovraštvo. Pozneje sem pomislil, kadar se mi je zaradi česarkoli pojavilo v spominu, da so jih morali – agente tega sovraštva – ne mesece, ampak leta in leta vaditi v njem, da se postalo tako njihovo – tako naduto, tako, kako naj rečem, razredno.

In potem, sredi toliko teme, luč. Bogoslovec Pavle. Ko so izpred celjskega kolodvora odvlekli brata, stotnika Lojza, je prevzel skrb za četo – tista dva dni, dokler je še živela. Zanj sem vedel, da ve, za kaj gre – na steni, na kateri se izrisujejo poslednje reči. Vedel sem, da ve več kot jaz. Toliko sem ga poznal, da sem to zanesljivo vedel. Obenem sem videl, da je vedno tam, kjer je bilo treba komu kaj reči. Vem, da se nekako ne spodobi o tem govoriti, a k njemu bi se človek lahko obrnil za pomoč. Bogoslovec Pavle Bastič.

In potem Aljoša Basaj. Ne vem več, ali jih je imel petnajst ali šestnajst, sin predsednika slovenske vlade, postavljena na Taboru 3. maja leta 1945. Vsa naša soba je vedela, da živi med nami pod drugim imenom, stodeset sedemnajstletnih fantov je vedelo za to, a ni bilo nikogar, ki bi si bil pripravljen z njim zaslužiti košček kruha. Kadar mi kaj pokliče v spomin to zgodbo in to sobo, vedno pomislim: Kaj je to mladost! Od nas ni nihče hotel vedeti zanj. Morali so pripeljati od nekod nekoga, ki ni bil več v območju te svetlobe, da so ga odkrili. Nekoč bom povedal, kaj se je še zgodilo, preden so ga odpeljali. Aljoša Basaj. Ali jih je takrat imel petnajst ali šestnajst, to moram na vsak način še odkriti.

In potem Janez Janša, fant iz naše male vasi. Ni bil starejši od nas, le pri domobrancih je bil dlje kot eno leto. In take so nekoč popisali, da bodo šli kak mesec na delo, potem pa domov. Ko je prišel dan odhoda, je Janez dejal, ko smo zjutraj rezali štruco, težko šestdeset dekagramov, na deset delov – da danes sicer ni na vrsti, a da misli, da ima vseeno pravico do krajčka, ker pravzaprav ne ve, kam ga bodo peljali in kaj se bo z njim zgodilo. Med nami je namreč veljalo, da je v vsakem od obeh krajčkov več kruha kot v ostalih osmih rezinah. Janeza so še isti večer odpeljali nekam v zasavske gozdove – mogoče v Dolino zvončkov, o kateri je veliko govoril pokojni dr. Tine Velikonja, ki je te reči malo bolj poznal.

S temi utrinki sem hotel povedati samo to, da imam posebne razloge, da hodim na teharske slovesnosti. Poleg tega seveda, da nosim kot urednik Zaveze posebno odgovornost za to, da sploh je, nekoliko pa tudi za to, kako je. Ko pa pridemo do vprašanja »kako«, pa pomislim tudi na to, da bo mesto Celje, če ne prej pa morda takrat, ko se bo začelo potegovati za naslov »prestolnice kulture« ali pa za kako drugo prestižno kategorijo, morda le začutilo, da ne bi bilo napačno, če bi se lahko postavilo s kako ustanovo, ki bi imela patronat nad Bukovim Žlakom. Saj se končno ne da skriti, da so iz tega mesta, imenovanega »knežje«, nekoč tja izvozili nekaj stotisoč kubičnih metrov svinčene žlindre – na grobove pomorjenih vojakov slovenske narodne vojske. A, kot rečeno, za to se bo moralo pojaviti kaj takega, kar bo moglo prebuditi to mesto iz posttotalitarne kome.

A prej bomo morali doživeti še marsikaj. Počakajmo najprej, kako se bodo obrnile volitve!

Koraka bataljon za bataljonom
od vseh strani dežele te slovenske
v Loko, Hrastnik, Teharje in Celje.
Pred vsemi gre razpelo in jim sveti.

Vzeto in prirejeno iz Velike črne maše Tineta Debeljaka

Po sredi njive teharske

Figure 34. Po sredi njive teharske
Teharski glas

Figure 35. Teharski glas

6.2. Zadnja postaja je vstajenje in novo življenje

Stanislav Lipovšek

6.2.1.

Danes je prva nedelja v oktobru, ki se zaradi bližine praznika Rožnovenske Matere Božje imenuje tudi rožnovenska nedelja. Mnogi naši preizkušani bratje in sestre, žrtve povojnega nasilja, ki se jih danes spominjamo, so prenašali trpljenje in umirali z rožnim vencem ali s križem v roki. To jim je bila edina zadnja tolažba in upanje.

Danes smo priromali na to grozljivo prizorišče povojnega zločina, da bi molili za naše rajne, za preživele, za povojne rodove in generacije, za nas in za rod, ki prihaja za nami, da bi kljub vse večji časovni oddaljenosti spoznali resnico o naši polpretekli zgodovini. Tukaj smo, da bi znali ločiti dobro od zla ter vztrajno hodili v luči Kristusovega evangelija, ki nas vodi na pota sprave, miru, odpuščanja, prijateljstva in sodelovanja. Z novo pripravljenostjo bomo prisluhnili Božji besedi, ki nas edina osvobaja in vliva tolažbo in upanje, da nismo sami. Gospod je z nami, on, ki je šel pred nami in za nas v temo smrti in trpljenja, ki ni zadnja postaja. Zadnja postaja je vstajenje in novo življenje.

Prerok Izaija nas je v prvem berilu prestavil v dolino, ki je bila polna mrtvaških kosti. To je ta dolina, v kateri smo se zbrali, ki je z zemeljsko pregrado podobna enajstim pregradam v Hudi jami. Za njo se razprostira umetno jezero s strupenimi industrijskimi odplakami in smetmi, pod njim pa se nahajajo iznakažena trupla naših dragih svojcev, jetnikov in žrtev povojnega nasilja. Tukaj se je zgodil dvojni zločin. Prvi je bil, ko so pripeljali in tukaj ali v sosednjih moriščih pobijali nedolžne žrtve. Ko so njihova mrtva telesa polili z žlindro in prekrili s smetmi, pa se je zgodil drugi zločin, ker rajnim niso vzeli le življenja, ampak tudi njihovo človeško dostojanstvo, ker so jih izenačili s smetmi in odpadki. Tretji zločin bi se zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na več kot 600 drugih znanih in neznanih grobiščih po naši domovini izvrši civilizacijski in tudi krščanski proces, da bodo vse žrtve povojnih pobojev dobile svoje ime in svoj grob. Ta ne more biti v rudniških rovih in breznih, ampak na primerno dostopnem kraju, kjer jih bodo lahko obiskali svojci ter se z njimi srečali na človeško dostojen način.

Mnogi evropski narodi so to dejanje že storili. Tudi mi upamo, da se to zgodi, zato bomo v ta namen molili ter sodelovali z narodnimi in mednarodnimi ustanovami za temeljne človekove pravice. Slednje so poznali že v antični dobi in so v vseh časih znamenje resnične kulture in civilizacije.

Prerok Ezekijel je že v Stari zavezi napovedal, da bodo mrtve kosti oživele, ko bo prišel Gospod, ki nas bo izpeljal iz naših grobov in nas popeljal v svoje kraljestvo. Prerok govori o delu odrešenja, ki je nastopilo z Jezusovim prihodom na ta svet. To preroško videnje pa lahko obrnemo tudi na naša znana in neznana povojna grobišča, ki kljub vsem oviram, pregradam in zapovedanemu molku prihajajo na dan in vpijejo v nebo. Trkajo na vrata našega srca in na našo vest, ki ne bo mirna, dokler ne bomo zaživeli miru in spravi, med živimi in rajnimi, med žrtvami ter zločinci in ubijalci.

Ta misel je vodila tudi p. Marka Rupnika, ki je na mozaiku kapele v Kočevskem rogu pokazal, da je Kristusovo delo odrešenja namenjeno vsem ljudem in da sta k mizi večnega življenja povabljena oba, zločinec in žrtev. Božja volja je vsezveličavna. Kdaj in kako se to uresničuje, pa prepustimo Božji pravičnosti in ljubezni, ki presega naša spoznanja in naše račune.

Današnje drugo berilo iz knjige Razodetja zagotavlja, da bo Bog ob nastopu novega neba in nove zemlje »obrisal vse solze z oči in smrti ne bo več« ter »ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine, kajti kar je bilo prej, je minilo /…/ in on, ki je sedel na prestolu je rekel: Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec, prvi in poslednji« (prim. Raz 2l, 6-7).

Ko je arhitekt snoval to spominsko obeležje, ki še ni dokončano in mu manjkajo še nekateri pomembni elementi, kot so križev pot in spominske plošče z imeni ujetnikov, ga je gotovo navdihovala podoba Kristusa iz Knjige razodetja, ki samega sebe imenuje alfa in omega. Zato je ta dva simbola upodobil nad oltarnim prostorom, dovolj vidno in tudi skrivnostno zakrito, da je črka omega lahko tudi venec slave, ki so ga prejeli pobiti jetniki, ali pa odprte roke, ki segajo v dolino smrti in sprejemajo vsakega, ki stopi na ta kraj. Odprte roke sprejemajo tudi nas, ko obhajamo to spominsko daritev sv. maše in z vsem srcem in vso dušo vstopamo v skrivnost darujoče se in odpuščajoče ljubezni. Ta doseže najvišjo stopnjo v ljubezni do sovražnikov, v našem primeru do vseh, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli veliko gorja in trpljenja njihovim svojcem.

Sporočilo današnjega evangelija je v Jezusovih besedah: »Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo, in če ti hoče vzeti obleko, mu pusti še plašč. Rečeno je bilo: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim« (prim. Mt 5,38-48). Morda bo kdo rekel, da to ni mogoče. To je preveč. To je utopija. A Jezus vztraja, ker ravno ljubezen do sovražnikov je novost krščanstva, ki nas vabi, da ljubimo in delamo dobro vsakemu človeku, tudi tistim, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli toliko trpljenja in krivic njihovim svojcem in sorodnikom. Darujoča in odpuščajoča ljubezen je edina pot, ki vodi do tako zaželene narodne sprave med živimi in rajnimi, med ubijalci in žrtvami, med preživelimi, ki so bili v vojnem in povojnem času na nasprotnih straneh in so sedaj poklicani k spravi in medsebojnemu odpuščanju.

Za trajen in resničen mir ter za prihodnost našega naroda je nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti ali prihodnosti, ne da bi poskrbeli za spravo s preteklostjo. Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako težka in obremenjujoča. Samo resnica osvobaja. Zato Jezus pravi, da je za to rojen in je za to prišel na svet, da priča o resnici. In ta resnica je njegov evangelij. Blaženi papež Janez Pavel II. v poslanici za svetovni dan miru leta 2002 pravi, da ni miru brez pravičnosti, ni pravičnosti brez sprave, ni sprave brez odpuščanja in ne odpuščanja brez priznanja resnice.

Zato smo hvaležni svetnim in cerkvenim ustanovam, ki si doma in po svetu prizadevajo in ustvarjajo ugodne pogoje za resnično spravo in odpuščanje. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, bi tu morali dajati zgled, pa tega nismo storili. Še ni dolgo od tega, ko so se v naši bližini dogajali spopadi med katoličani in pravoslavnimi. Zato je blaženi papež Janez Pavel II. že pred petindvajsetimi leti v mesto Assisi, ki ga je Sv. Frančišek s svojim vodilom mir in dobro razglasil za mesto miru, povabil predstavnike krščanskih Cerkva in nekrščanskih verstev. Namen je bil, da bi v skupni molitvi in pogovoru našli navdih in moči ter bili v večji meri nosilci sprave in miru v sodobnem svetu. Papež Benedikt XVI. njegovo delo nadaljuje, zato se bodo 27. oktobra letos v Assisiju znova zbrali predstavniki krščanskih in nekrščanskih verstev, da bi poglobili in utrdili prizadevanja za mir, spravo in sodelovanje v sodobnem svetu.

Govori Celjski škof Stanislav Lipovšek

Figure 36. Govori Celjski škof Stanislav LipovšekIvo Žajdela

V Cerkvi na Slovenskem so se v zadnjem letu prižgale kar tri nove luči, ki vabijo k spravi in odpuščanju. Lani, 13. junija, je bil na Slovenskem evharističnem kongresu v Celju za blaženega razglašen Alojzij Grozde, ki so ga zverinsko mučili in umorili v Mirni na Dolenjskem. Minulo soboto je bilo v Sarajevu za blažene proglašenih pet drinskih mučenk, ki so jih 15. januarja l941 v Goraždu grozljivo umorili. Med njimi sta bili tudi dve Slovenki, doma iz novomeške škofije. Vsi trije pričevalci vere in zvestobe Kristusu so po zgledu svojega Gospoda trpeli in umirali z molitvijo, tudi za svoje mučitelje, in so v tem naši vzorniki in priprošnjiki. Podobno pot je prehodil p. Maksimilijan Kolbe, poljski redovnik, ki je 14. avgusta 1943 umrl mučeniške smrti v bunkerju smrti taborišča Auschwitz, potem ko se je javil, da gre v smrt namesto družinskega očeta. Med sozavetnike Evrope je bl. papež Janez Pavel II. uvrstil tudi redovnico karmeličanko Edith Stein, ki je leta 1943 umrla v plinski celici v Auschwitzu. P. Marko Rupnik jo je upodobil v znameniti papeževi kapeli v Vatikanu kot redovnico, v karmeličanski redovni obleki, ovito z bodečo žico, ki je znamenje taborišča smrti. Žica je upodobljena kot goreča, kar spominja na goreči grm v puščavi, kjer se je Mojzes srečal z Bogom. Tako je tudi ta redovnica s svojo molitvijo kraj groze in smrti spremenila v goreči grm, v kraj Božje bližine.

Dobro se zavedamo, da je pot do narodne sprave dolgotrajen in zahteven proces. Dobro vemo, da je treba opraviti še zahtevne zgodovinske raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja. Vemo pa tudi, da če hočemo v vsej polnosti živeti našo sedanjost in graditi prihodnost, se moramo pogumno soočiti in se spraviti z našo preteklostjo. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, smo tu še na poseben način nagovorjeni, da smo ne le v besedi, ampak tudi v dejanju nosilci evangeljskih vrednot. Hoditi moramo po stopinjah Jezusa Kristusa, ki nam s svojo besedo in s svojim zgledom govori, da se krščanstvo začne v ljubezni in odpuščanju, ki vključuje vse ljudi, prijatelje in sovražnike.

Bl. Alojzij Grozde, drinske mučenke in mnogi drugi pričevalci, med njimi tudi v povojnih pobojih umrli ter mnogi drugi preizkušani naši bratje in sestre, njihov zgled, njihova molitev je najbolj zanesljiva pot, ki naj tudi nas, še posebej vse odgovorne v družbi in Cerkvi usmerja in navdihuje, da bomo vztrajno gradili mostove sprave, odpuščanja, miru, prijateljstva in sodelovanja. K temu naj nam pomaga tudi ta spominska sveta maša.

6.3. Mlada generacija mora stopiti skupaj

Federico V. Potočnik

6.3.1.

Dragi rojaki, pozdravljeni!

Prihajam med vas najprej s spoštljivim spominom do tega kraja in do dogodkov v njem, pa tudi z željami in pričakovanji. Imam željo, da bi se na ta kraj hodili žrtvam poklonit brez grenkega občutka, da pravici ni bilo zadoščeno, in gojim tudi pričakovanje, da bo to slej ko prej tako.

Na tem kraju se je dogajalo neznosno trpljenje. Si ga preprosto ne znam predstavljati. Ljudje, ki so doživljali svoje zadnje trenutke, so vedeli, da se bliža njihov konec, in so vedeli, da to ni pravično. Nastavili so lice. Udarjeni so bili. Nastavili so drugo lice in bili znova udarjeni.

Dali so obleko, dali so plašč in bili še bolj udarjeni. Dali so življenje in tudi to ni bilo dovolj, saj so jih prekrili s smetmi. Kdaj je sploh dovolj? Kako je gledati v puškino cev? Kakšna nemoč! Prav nič jim ne zavidam.

Si tudi ne morem predstavljati besa, ki je pripeljal do takih skrajnih dejanj. Kaj se je dogajalo v glavah tistih, ki so držali puške? Ali so videli, da je na drugi strani cevi ČLOVEK? Ali so si domišljali, da tako osvobajajo domovino, ali so se zavedali, da bratu, sosedu, prijatelju odvzemajo življenje? Življenje … najdražje, kar imamo, to je naše vse! Me zanima, ali so kdaj stali na kupu trupel – torej oseb z imeni in priimki, z dostojanstvom! – in bili zadovoljni, če ne ponosni na ta svoja dejanja. Zavedeni, zaslepljeni, spremenjeni v zveri. Ali so lahko mirno hodili po svetu, ne da bi jih preganjala vest? Kako lahko živiš, potem ko narediš nekaj takega?

Kako lahko sploh narediš kaj takega? Tudi njim ne zavidam.

Tak je obraz groze, ki so jo morali eni in drugi nositi s seboj. Ampak tega ne smemo prenašati naprej. Mlade generacije moramo delovati skupaj, ne narazen, če želimo svojo domovino peljati naprej. Dobro se moramo zavedati grozot, ki ste jih doživljali, se od njih učiti in jih nikoli ponoviti kakor tudi ne dopustiti, da se kdaj ponovijo. Ne smemo nemo gledati, kako se današnja družba še vedno deli glede na dogodke izpred 65 let. Želimo si svetlo prihodnost.

Veliko se je govorilo o spravi, malo naredilo, a dejstvo je, da jo potrebujemo in do nje bo moralo priti.

Ampak kaj je sprava? Sprava ni skupen obisk nekega predsednika vlade in nadškofa na enem od naših morišč. Sprava ni stisk rok nekega predsednika in nadškofa v Kočevskem rogu. Se sprašujem, ali sta to sploh prava predstavnika vpletenih strani. Dobivam namreč vtis, kot da je bila naša državljanska vojna med Cerkvijo na eni strani in demokratično izvoljeno slovensko vlado na drugi.

Osebe, pri katerih mora priti do sprave, ste vi. Med vami, ki ste bili prizadeti, in tistimi, ki so trpljenje povzročili. Konec koncev tudi med nami vsemi, ki še danes čutimo posledice teh dogodkov.

Kako? Drznem si reči, da preprosto: Treba je odstraniti gnile temelje in postaviti nove, zdrave. Zdravi temelji slonijo na resnici, na zgodovinskih dejstvih, na tem, da rečemo bobu bob, da priznamo vse totalitarizme kot slabe in da so ti ljudje, ki so bili na teh krajih pomorjeni, vse prej kot drugorazredni. Na tej osnovi lahko začnemo graditi.

Režimske propagande ne smemo zamenjati za zgodovino. Ta že dolgo časa sloni na lažeh, pa čeprav so dejstva jasna. Nekateri celo mislijo, da je bilo pomorjenih premalo in da je to okoli nas le odraz pravične kazni. Predstavljajte si, kakšna zaslepljenost mora vladati med nekaterimi. In rečem zaslepljenost, saj si resnično težko predstavljam, da bi bil kdo tako gnil v sebi, da bi to morijo zavestno podpiral.

Od krvnikov poslušam tudi to, da se je treba pogovarjati. In se strinjam, pogovarjati se je treba. Pomagati jim je treba, da se otresejo vsiljenih prepričanj, da razumejo, da je to okoli nas narobe, da slišijo zamolčano plat zgodbe, da bodo lahko tudi oni prišli do resnice.

In ko bo končno prišlo do tega, da vsi razumemo, kaj se je zgodilo, kdo je izrabil boj proti okupatorjem za dosego oblasti, kdo se je šel revolucijo in kdo se je pred njo branil, kdo je streljal in kdo je padal … Ko bo to vsem jasno, je sprava na dlani.

Mi moramo razumeti, da je pranje možganov predolgo trajalo, da bi lahko čez noč kritično spregledali, kar so nekoč zagovarjali. Čas je potreben, ampak bo, ker mora biti. Razum mora prevladati, ker je tako prav.

Govori Federico Potočnik

Figure 37. Govori Federico PotočnikIvo žajdela

Želim si, da v nas ne bi bilo občutka grenkobe. Želim, da bi bilo pravici in pravičnosti zadoščeno. Vem, da bo, to ni vprašanje. Ampak želim si čim prej, ker to ne bo samo moralno zadoščenje žrtvam in vsem, ki so to morijo preživeli. Ko bo prišla resnica na dan, bodo tudi tisti, ki so držali puške v rokah, lažje razumeli in prenašali svojo težko krivdo.

Razčistilo se bo. Resnica bo prevladala, ker resnica vedno prevlada. Bodimo torej brez skrbi – končalo se bo tako, kot se mora. Hvala lepa!

6.4. Teharje – z mučeništvom zgrajeno slovensko svetišče

Urška Makovec

6.4.1.

Počasi, tiho stopam v ta kraj. Kraj trpljenja, grozot, smrti. Kraj, ki prav zato neskončno presega moj um. Stopam s tesnobo v srcu in s težkim korakom.

Za sabo puščam glasni, nori svet, ki me prepričuje, da je nebrzdano uživanje smisel življenja, kraja le napaka, uboj pa normalnost. Da ima družina lahko tudi dva očeta, da je splav pravica ženske, da vulgarno besedilo predstavlja višek sodobne literature, da so pesmi, ki jih slišim po radiu, vrhunec glasbene umetnosti. Taisti svet mi dopoveduje, da so Teharje kraj, kamor so upravičeno pripeljali sodelavce okupatorja, da so partizani iz moje rodne Primorske v svojem bistvu drugačni, da je Tito narodni heroj, da so komunisti osamosvojili našo domovino in da je Cerkev le središče moči in kapitala, homofobna inštitucija sredi sicer nadvse strpne družbe. Svet za mano me skuša zadušiti, ker glasno povem, da sem Božji otrok, in me označi za čudno, ker se iz lagodnega življenja v tujini vrnem v potapljajočo se Slovenijo. In kar je najhuje – takih očitkov sploh ne morem izpodbijati, saj svet pravi, da je itak vse relativno …

S temi sponami, ki mi ne pustijo, da bi svobodno zaživela, prihajam semkaj – v eno izmed mnogih z mučeništvom zgrajenih svetišč slovenskega naroda. In ko pokleknem pred veličino resnice, ki jo ta kraj razodeva, se naenkrat vse, kar mi je svet sprevračal, postavi na svoje mesto: Kri, na tem kraju prelita, mi razjasni, kaj pomeni ljubezen do matere, domovine, Boga. Tukajšnji mučenci mi s svojim zgledom pokažejo, kje je moje mesto, kaj je moje poslanstvo in kako ga izpolniti. Nebeški mir tega kraja mi namesto vprašanj zunanjega sveta ponudi dokončne odgovore. Kakšna jasnost, preprostost, svetloba! In ko izza oltarja zaslišim glas »Ite, missa est. Pojdite v miru!«, vem, da moram dalje. Ne nazaj, naprej! Čeprav moram v isti svet, iz katerega sem prišla, ga sedaj dojemam drugače. Moja dolžnost je, da mu povem, kar sem tu doživela in za kar sem sedaj prepričana, da je prav. Da nadomestim glasove tistih, ki so za domovino in vero dali svoje življenje.

Zato, dragi bratje in sestre, obljubim, da bom v moči silnih milosti, ki so jih ti mučenci pridobili zame in za mojo domovino, med rojaki zagovarjala resnico in širila veselje. Tega so si želeli, za to so umrli. Njihova srčnost naj me pri tem krepi, zvestoba pa spodbuja k vztrajanju. Če bom padla, se spet vrnem na enega od teh posvečenih krajev, saj jih najdem vsepovsod. Tudi to, da jih je toliko, je – na neki način – milost. Hvala Ti, Bog, da mi prav v času, ko postajam soodgovorna za slovensko in krščansko družbo, odstiraš te velike tokove svoje ljubezni. Daj mi odprto srce, da jih bom sprejemala in z njimi združevala slovenski narod, da bo spet postal in ostal Tvoj. Amen.

Govori Urška Makovec

Figure 38. Govori Urška MakovecAndrej Zgonc

6.5. Nam neprisebnost ni dovoljena

Anton Drobnič

6.5.1.

Spoštovani romarji na Teharje, na kraj neizrekljivih zločinov in trpljenja množice slovenskih mož in žena, romarji na kraj, kjer so umirali, ali od koder so odhajali v smrt še vedno zamolčani, neobstoječi ali pa zaničevani slovenski mučenci in mučenke!

Današnje spominsko razmišljanje začnimo z lansko zaključno besedo, ki izhaja iz splošnega človeškega spoznanja: Samo z resnico o preteklosti bomo razumeli sedanje stanje in bomo znali odločati o prihodnosti!

To spoznanje se je dramatično in povsem jasno izkazalo letos z nepopravljivim razsulom vladajoče koalicije in katastrofalnim padcem slovenske vlade. Vladajoče leve stranke nikakor niso razumele sedanjega stanja in niso znale odločati o prihodnosti, ker nočejo spoznati resnice o preteklosti. Vladajoči niso razumeli sedanjosti in propadli so, ker niso poznali resnice o preteklosti. Vztrajali so pri komunističnih partijskih »resnicah« in navadah iz prejšnjega stoletja in jih utrjevali z novimi lažmi. Vsa drugačna spoznanja in dejstva so zavračali kot nedopustno revizijo tiste zgodovine, ki so jo sami postavili. Zdaj je resnica, so gola dejstva revidirala njihovo govorjenje in ravnanje ter jih pogreznila v preteklost brez sedanjosti in brez prihodnosti.

Kaj nam je propadla koalicija in njena vlada zapustila po treh letih vladanja in drsenja v lažno preteklost na področju, ki je v središču delovanja in pozornosti Nove slovenske zaveze? Ničesar! Evropskih konvencij in deklaracij o obsodbi vseh totalitarizmov, temeljnega evropskega spoznanja resnice o preteklosti niso sprejeli. Z »vojnimi« zakoni so žive in mrtve nasprotnike boljševiške revolucije in njihove svojce tudi formalno potisnili med drugorazredne državljane. Mrtvih niso izkopali in identificirali, niso jim dali javnega groba niti skupne grobnice. Tudi ta spomenik, pod katerim stojimo, je še vedno brez imen in brez zgodovine.

Vlada in njena ministrstva niso izpolnila nalog, ki jih nalaga zakon o vojnih grobiščih. Niso vzpostavili registra vojnih grobišč, niso odmerili, odkupili in uredili zemljišč z grobišči in niso jim dodelili statusa kulturnega spomenika. Ustavili so sondiranje in raziskavo grobišč. Hudo Jamo so zaprli, ustavili raziskave in izkop žrtev. Spreminjajo jo v muzej, kjer si bodo turisti in drugi obiskovalci proti plačilu tešili svojo radovednost na ostankih žrtev najhujšega zločina. Poleg anonimnega spomenika tukaj nad nami in anonimne »drvarnice« pri breznu pod Krenom bo tako »pietetni muzej« v Hudi Jami tretja velika materializirana žalitev mrtvih in živih žrtev nečloveškega boljševizma.

Tako je, kjer o grobovih svojih žrtev odločajo tisti, ki so jih umorili, ali njihovi nasledniki! Vladne komisije za prikrita grobišča sicer niso razpustili, čeprav je bila nekajkrat tik pred tem. Onemogočili so jo na manj opazen način. Odvzeli so denar za njeno delo in kadrovsko izpraznili službo za vojna grobišča, ki je bila strokovna in administrativna podpora komisije.

Tudi spremenjeni Zakon o žrtvah vojnega nasilja, ki je že sam po sebi nejasen, mnoge upravne enote izvajajo ozko z iskanjem nemogočih razlogov za zavrnitev zahteve. V uradnem postopku pa za mnenje vprašujejo celo tiste, ki so vojno nasilje povzročili. Če pa že komu uspe na prvi stopnji, mu pozitivno odločbo razveljavi ministrstvo za delo v revizijskem postopku. Pogubno stanje, zakone imamo, krivice ostajajo, žrtve pa umirajo!

Pred dnevi je časnikar v kratkem opisu padlega predsednika vlade zapisal, da mu nekaj simbolnih gest za spravo in umiritev ideoloških strasti ne moremo odrekati: Šel je pred Hudo Jamo z nadškofom Stresom, se udeležil spominske slovesnosti in maše pod Krenom. Ali je šlo res za spravo in umiritev ideoloških strasti?

Na zunaj je bilo res tako videti, videz je bil dober. Za videz je tudi šlo! Če stvari pogledamo navznoter, poiščemo vzroke in posledice, pa bomo videli vse kaj drugega. Sprave in umiritve niti simbolno ne! Najbolj prizanesljivo gledano je šlo predvsem za postavljanje pred volivci in javnostjo. Bolj analitičen pregled pa pokaže, da je šlo pri obisku Hude Jame vsaj objektivno tudi za potiskanje škofov na zaničevan položaj poveljnikov oboroženega protikomunističnega odpora, najmanj pa za prezirljivo ignoriranje Nove slovenske zaveze kot legitimnega predstavnika umorjenih slovenskih bataljonov in predstavnika njihovih brezpravnih svojcev. Če je šlo za spravo, zakaj je šel v Hudo Jamo s škofom, zakaj ne s predstavnikom Nove slovenske zaveze, s katerim od preživelih slovenskih vojakov? In če že s škofom, zakaj z ljubljanskim, zakaj ne s celjskim, v katerega pristojnosti je Laško s Hudo Jamo?

Govori Anton Drobnič

Figure 39. Govori Anton DrobničIvo Žajdela

Ne, že dolgo jih poznamo in ne damo se več preslepiti! Neizmerno trpljenje in velika smrt nam neprisebnosti ne dovolita. Videz deluje pri tistih, ki so videli samo predsednikovo pot z nadškofom v Hudo Jamo in njegovo udeležbo pri lanski spominski slovesnosti v Rogu. Pozornost pa je treba posvetiti pravemu namenu in posledicam njegove udeležbe. Borut Pahor, predsednik stranke, ki je pravna in idejna naslednica zločinske Komunistične partije Slovenije, morilke žrtev v roških breznih in drugih jamah po vsej Sloveniji, je na lansko spominsko slovesnost šel zato, da bo tam govoril, da bo govoril romarjem, zbranim ob breznu z žrtvami komunizma. Tako se je tudi zgodilo.

Že sam Pahorjev namen in njegova uresničitev sta nekaj, kar je v normalnem svetu nepojmljivo brezobzirno in neizmerno nedostojno. Še posebej zato, ker je to storil v dogovoru z drugimi, brez privolitve prizadetih in proti jasno izraženem nasprotovanju Nove slovenske zaveze. Svojo brezobzirnost, robato ignoranco do umorjenih in popolno odsotnost sočutja do žalujočih pa je potrdil s svojim nagovorom. Ni obsodil morilcev, obsodil je žrtve, da so držale roko okupatorju! Morilci so s povojnim maščevanjem samo pretiravali. Morili so torej upravičeno, le nekaj oseb so preveč ubili! Nič o komunističnem napadu na slovenski narod, niti besede o partizanskih grozotah spomladi 1941, ki so povzročile in določile vse žrtve in vse trpljenje Slovencev do padca komunizma in odrešitve leta 1991.

Kljub predsednikovemu neznanju o bližnji slovenski preteklosti in njegovi brezbrižnosti do silnega trpljenja, do stvarnega in moralnega razdejanja, ki so ga Slovencem povzročili njegovi strankarski predniki in somišljeniki z boljševiškim nasiljem, ne smemo pretiravati z zgražanjem nad njim. Je pač otrok svojega kraja in svojega časa! Oboje pa deluje skrajno megleno in zmedeno po visoko povzdignjenem komunističnem načelu, da je resnic več. Zato je v Sloveniji vse polno čudnih resnic o času druge svetovne vojne, ne samo pri komunistih, tudi pri mnogih demokratih, celo pri kristjanih.

Omenimo jih samo nekaj. Nekdanji partizan, eden redkih, ki išče resnico /Stanislav Klep/, nam že dolga desetletja ponuja deklaracijo o spravi, katere podlaga je ugotovitev, da je bil t. i. narodnoosvobodilni boj veliko moralno dejanje, obenem pa veliko zlo za slovenski narod. Velika zmota! Zlo ne more biti obenem tudi moralno dejanje.

Večkrat smo že brali, da so se nasprotniki revolucije upravičeno uprli nasilju, da je šlo za dovoljeno samoobrambo, vendar tega ne bi smeli storiti z orožjem. Upor brez orožja proti orožju ni obramba. Pri brezvestnem napadalcu je le vzpodbuda k še večjemu nasilju.

Večina govornikov ali piscev, ki namerava kaj povedati o medvojnem dogajanju, začne pripoved z izpovedjo svoje vere. Do padca komunizma se je to dogajalo tako, da je govornik najprej povedal modro misel Marxa ali Lenina, kasneje tudi Tita, nato pa je lahko nadaljeval tudi s kritično pripovedjo o gradnji prašičje farme ali z razlago delovanja toplotne črpalke. V letih po osamosvojitvi obvezni credo izražajo z besedami o pravici do oboroženega upora proti okupatorju, o moralni dolžnosti upora proti okupatorju, o veličastni vstaji proti okupatorju, o zmagovitem NOB-ju, celo o svetem boju proti okupatorju.

Komunistični NOB je torej sveta krava Slovencev, po letošnjem Prešernovem nagrajencu celo »temeljno dejanje« Slovencev. To je dogma, o tem se ne razpravlja in se ne sme razpravljati. Pa bi morali razpravljati in razmišljati tudi o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji se pravica do upora sme uveljaviti, kakšna je odgovornost tistega, ki sproži oborožen upor proti obstoječi oblasti. Upor pomeni vojno, pomeni smrt in trpljenje. NOB ni bil samo potikanje odraslih in zdravih ljudi po gozdovih, bil je tudi neznosno trpljenje in grozovita smrt neštetih otrok, žena, ujetnikov, bolnikov in starcev. Bil je materialno in moralno razdejanje domovine in naroda. Zato ne gre govoriti o moralni veličini boja proti okupatorju, obenem pa se zgražati nad neznanjem in nemoralnostjo Pahorja in njemu podobnih otrok sedanjega časa.

Značilnost našega stanja in védenja je tudi dejstvo, da o polpreteklem času, katerega bistveni dogodki so bili na Kranjskem, največ govorijo ljudje izven tega ozemlja. Zato je njihova presoja vprašljiva, pogosto očitno napačna. Za primer poglejmo Primorsko. Vsi pripovedujejo in govorijo, kako strašno je bilo fašistično preganjanje primorskih Slovencev, ki so se zato upravičeno uprli z oboroženo organizacijo TIGR. Z navdušenjem govorijo o primorskih duhovnikih, ki so bili zvesto na strani preganjanega ljudstva, junaški Čedermaci. Na drugi strani meje pa so po njihovem gledanju in govorjenju bili izdajalski nasprotniki boja proti fašizmu, sodelavci okupatorja, ki so jih v izdajo in v ljudstvu sovražno delovanje vodili pokvarjeni duhovniki. Celo v Družini je odličen katoličan o nekih duhovnikih pomembno poudaril, da so to bili primorski duhovniki, ne domobranski!

Čeprav Primorcem verjamemo vse o fašističnih zločinih in preganjanju in nimamo v mislih nič lepega o fašistih, pa vendar ne moremo mimo brez primerjave s t. i. Ljubljansko pokrajino pod italijansko okupacijo in komunističnim nasiljem. Fašisti so na Primorskem res morili Slovence. Po podatkih v Enciklopediji Slovenije so v 25 letih fašistične oblasti na Primorskem ubili 16 Slovencev, za katere je znano, kdaj in kje so bili ubiti in kje so pokopani. Preganjali so tudi duhovnike, vendar nam ni znano, da bi umorili tudi kakšnega slovenskega duhovnika.

Poglejmo čez mejo v našo ožjo domovino. Komunistični partizani so v prvem letu »osvobodilnega boja« pred začetkom samoobrambnega odpora vaških straž neposredno umorili blizu 1.500 neoboroženih Slovencev, mož in žena, tudi 20 duhovnikov in redovnikov ter več celotnih družin z dojenčki vred. Ne preprosto ustrelili kot fašisti Primorce, večino so grozovito mučili in tudi žive metali v brezna. Da o ropanju premoženja in uničevanju slovenskih domov niti ne govorimo. Vse to so počeli Slovenci svojim znancem in sovaščanom.

Upoštevaje število prebivalcev že primerjava števila umorjenih fašističnih in komunističnih žrtev nedvoumno pokaže, da je bilo nasilje komunistov v t. i. Ljubljanski pokrajini neznansko hujše kot fašistično na Primorskem. Grob račun pokaže, da je bilo komunistično nasilje v prvem letu »osvobajanja« takšno, kot če bi fašisti v 25. letih na Primorskem umorili več kot 30.000 Slovencev. Umorili pa so jih 16, s tem je oborožen upor TIGR-a opravičen. Oborožen odpor Vaških straž proti komunističnim morilcem pa je za iste razlagalce zgodovine »narodna izdaja« in »zločinska kolaboracija«, duhovniki, ki so s svojimi verniki trpeli pod boljševiškim terorjem, pa »pokvarjeni belogardisti«, ki so hlepeli za izgubljeno oblastjo. Na eni strani junaški Čedermaci, ker so branili slovenski jezik, na drugi strani zločinski izdajalci, čeprav so branili slovenska življenja in domove.

Teh velikih laži in hinavščine mnogi tudi med kristjani nočejo videti in ne spoznati. Je pač prijetno in lepo biti na »pravi strani«, med junaki »največjega moralnega dejanja«, zmagovitega upora malega naroda proti svetovnemu fašizmu. Kot nas je poučil Kocbek in za njim še mnogi, zlo pri tem ne šteje, je del veličastja. V takšni moralni zmedi so zrasli tudi kučani in pahorji, stanovniki in türki, tudi mnogi demokrati. Zato ne poznajo resnice o preteklosti in ne morejo upravljati sedanjosti. Prihodnosti pa z njimi sploh ne bo, saj vemo, da prihodnost na laži ni mogoča!

7. Iskanja in besede

7.1. Domobrančev novoletni sonet

Stane Bračko

7.1.1.

Nasméjal sem se klicem tvojih papagajev,
naljubil se lepote tvojih ustnic,
vsega življenja vrata snel s tečajev,
razvriskan v zvoku godčevskih predpustnic.
Zdaj sem v korak spremenil hoje lahne,
ogrnil s suknjo se vojaških barv,
naperil bajonet, ki smrt zamahne,
slovo bom dal neskrbnostim in čaru
ljubezenskih samot, dokler se domovina
ne nasmehlja kot ljubica šestnajstih let.
Prešel bom rojstni kraj, odšel bom v svet
pojoč koračnice, da zazveni sinjina
drgetajočega neba in vstane rod moj spet
in znova zadehti v oživljen cvet.
 … da vstane rod moj spet in znova zadehti v oživljen cvet

Figure 40. … da vstane rod moj spet
in znova zadehti v oživljen cvet

8. Slovenske teme – December 2011

8.1. Hamburški policijski bataljoni – proces leta 1968

Wolfgan Kopitzsch, Hamburger Polizeibataillone im Zweiten Weltkrieg

8.1.1. Uporaba rezervnega policijskega bataljona 101 v Józefówu 13. julija 1942

27. marca 1942 si je Joseph Goebbels zapisal v dnevnik:

»Pričenja se deportacija Judov v lublinskem okrožju Generalgouvernementa na vzhod. To bo precej barbarski ukrep, raje ga ne opisujem podrobneje, in le malo Judov bo ostalo. Na splošno lahko ugotovimo, da jih mora biti iztrebljenih 60 %, ker jih samo 40 % lahko uporabimo za delo. Bivši dunajski gaulajter (Odilo Globocnik), ki mora izvršiti to akcijo, jo bo izvajal s precejšnjo mero razsodnosti in na način, ki ne bo preveč sumljiv … . Izpraznjene gete v mestih Generalgouvernementa bomo potem napolnili z Judi, deportiranimi iz Nemčije, in po določenem času se bo proces ponovil.«

»Končna rešitev judovskega vprašanja«, t.j. iztrebljenje domačega judovskega prebivalstva na zasedenih vzhodnih ozemljih in od marca 1942 tja preseljenih Judov, se je pričela izvajati v skladu z Göringovim poveljem Heydrichu od 3l. 7. 1941 in je temeljila na izkušnjah posebnih oddelkov na zasedenih ozemljih Sovjetske zveze, kjer se je množično iztrebljanje Judov pričelo takoj po nemški zasedbi poleti 194l. Ti ukrepi so se izvajali pod šifro Operacija Reinhard. SS Brigadeführer Odilo Globocnik, ki je bil določen za izvajanje te operacije, je v svojem poročilu Himmlerju 5. 1. 1944 naštel naslednje naloge:

»Celotna Operacija Reinhard obsega štiri področja:

a) preseljevanje

b) izkoriščanje delovne sile

c) uporaba premoženja

d) zbiranje skritih dragocenosti in lastnine«

Množično iztrebljanje Judov se je izvajalo v uničevalnih taboriščih Belzec (od marca 1942), Chelmno (Kulmhof, od konca 194l), Sobibor (od aprila 1942), Treblinka (od oktobra 194l) ter v koncentracijskih in uničevalnih taboriščih Auschwitz-Birkenau (od oktobra 194l) in Majdanek (od začetka 1942), pa tudi neposredno v mestih in vaseh na zasedenem ozemlju. Enote redarstvene policije (ki je vsebovala uniformirano policijo in žandarmerijo) skupaj s SS, varnostno službo in prostovoljci (največ Ukrajinci) so sodelovale pri transportih Judov v uničevalna taborišča. Ta akcija je bila znana pod olepševalnim izrazom »preseljevanje«. Podpirala jo je lokalna poljska policija.

Leta 1968 je hamburško deželno sodišče glede prve akcije celotnega bataljona na področju Józefówa ugotovilo naslednje:

»Poveljnik bataljona major Wilhelm Trapp je nagovoril bataljon. Moštvu je razložil nalogo. Pojasnil jim je, da morajo biti vsi Judje v mestu postreljeni … Rekel je možem, naj pomislijo na svoje žene in otroke doma, ki morajo prenašati zračna bombardiranja in pri tem mnogi izgubljajo življenja. Kasneje je razkril svoj pogled na te vrste naloge, ko je dejal vojakom bataljona: ”Take naloge mi niso všeč, ampak ukaz je ukaz.” Na koncu svojega govora je rekel, naj tisti starejši člani bataljona, ki se ne čutijo sposobne za to nalogo, stopijo iz vrste. Čez nekaj časa je stopil naprej samo priča S. Postopoma se mu je pridružilo še kakih 10 drugih. Stotnik Wolfgang Hoffmann, poveljnik 3. čete, v kateri je bil priča S., je pokazal svoje nezadovoljstvo z jezno pripombo. Možje, ki so stopili iz vrste, niso bili določeni za eksekucije.

Enote 1. in 2. čete, ki so bile določene za evakuacijo, so imele nalogo zbrati prebivalce judovske četrti, ki so mogli hoditi, na tržnici … Uniformirana policija jih je zganjala tja in preiskovala hiše. V skladu s prejetimi ukazi so uporabljali puške. Tiste, ki niso mogli hoditi, so postrelili v posteljah. Ceste in hiše so bilo polne hrupa od strelov in rjovečih povelj policije, ki je izganjala ljudi iz hiš. Trupla so ležala vsepovsod, v hišah in na ulicah judovske četrti … Z udarci in kriki so Jude postopoma zgnali na tržnico … . Tam se je pričelo izbiranje za delo sposobnih mladih moških. Izbrane, najmanj 100 mož, so ločili od drugih in v teku popoldneva prepeljali v Lublin …

Nato se je pričel transport drugih Judov. Približno po 30 Judov so nalagali na tovornjake in jih pod stražo vozili v gozd. Tam so morali izstopiti in stati v vrsti, zastraženi po uniformirani policiji. Potem se je pričelo streljanje na strani jase, ki jo je izbral obtoženi Wohlauf. Medtem ko je ena enota streljala, je druga jemala nove žrtve z mesta raztovarjanja, kamor so stalno prihajali novi tovornjaki, naloženi z Judi …

Jude so z mesta raztovarjanja privajale enote za eksekucijo. Vsak posamezen policist je pobral novo žrtev iz vrste čakajočih in jo spremljal do mesta streljanja. Tam so se morali Judje uleči na tla z obrazom navzdol. Ubijali so jih s puškinim strelom v tilnik. Strelcem so ukazali, naj nasadijo bajonete in jih namestijo med lopatici, da bi bolje merili. Morišča v gozdovih so stalno menjali … Streli iz bližine so povzročali strašne rane … Kljub temu so bile žrtve na poti k eksekuciji tako mirne in zbrane, da se priče še danes spominjajo tega vedenja z mešanico nerazumevanja in občudovanja. Žrtve nikakor niso bile samo poljski Judje. Veliko jih je bilo iz Nemčije, nasilno pregnanih iz severnonemških krajev. Priča V. je govorila z Judinjo, ki je zavpila: »Ne morete storiti tega, tudi jaz sem iz Hamburga.« Obtoženi B. je povedal, da mu je neka Judinja rekla: »Kaj delate tukaj, kako je mogoče, da so Nemci taki?« Starejši mož je povedal obtoženemu B., da prihaja iz Bremna in da se je bojeval v prvi svetovni vojni. Že umrla priča K. je povedala o svojem razgovoru z neko žensko in njeno hčerjo iz Kassla, ki ga je napeljal, da se je rešil eksekucij. Naloga je bila končana pozno popoldne.«

Trezne besede, ki jih hamburško deželno sodišče uporablja v sodbi, so čisto neprimerne za opis grozovitih dejanj. To velja tudi za številna pričanja. Dejanski dogodki so bili daleč bolj kruti.

8.1.2. Akcija 2. čete v Lomazih 19. Avgusta 1942

Bataljon so v zvezi z operacijami na področju Zamośća prepeljali v severni del lublinskega okraja.

Celotna 2. četa je bila 19. avgusta 1942 poslana v Lomaze, kjer je bila že nekaj časa nastanjena enota 3. voda (cca. 18 mož).

»Akcija se je pričela zgodaj zjutraj naslednjega dne pod poveljstvom poročnika Hartwiga Gnadeja in častnika varnostne službe, ki sta izdajala ukaze in razporejala naloge. 2. četa je imela nalogo zavarovati mesto in ga zapreti od zunaj in znotraj, nato pa izprazniti judovsko četrt. To je bila ubijalska akcija, kajti vse slabotne, bolnike in majhne otroke so postrelili na mestu. Pri tej evakuaciji je bil v glavnem uporabljen 2. vod. Hiše so preiskoval izjemno natančno. Možje so bili razdeljeni v skupine po dva ali tri uniformirane policiste. Priča H. je poročala, da jim je bilo ukazano preiskati tudi kleti in podstrešja. Judje so se zavedali, kaj se bo zgodilo. Slišali so, kaj se je že zgodilo z ”njihovo raso” v Generalgouvernementu. Zato so se poskušali skriti in ubežati smrti. Streljalo se je vsepovsod po judovski četrti. Priča H. je videla približno 15 mrtvih Judov samo v eni ulici. Lahko pregledna judovska četrt je bila očiščena v približno dveh urah.

Jude so zbirali na šolskih dvoriščih ali športnih igriščih. Morali so se usesti na tla v dveh skupinah, ločeno po spolu. Nekaj ur so morali čepeti na žgočem soncu. Med tem so okrog 50 judovskih moških prisilili, da so izkopali množični grob. Tega so napravili na skritem mestu v gozdu blizu mesta …

Nato se je pričelo zganjanje Judov v zbirališče na robu gozda. Skupine po 50 do 100 Judov so odgnali v spremstvu uniformirane policije. Tudi pot do tja je bila zastražena z uniformirano policijo. Predel gozda, v katerem je bil množični grob, je bil zavarovan z redkim kordonom. Judje so se morali še enkrat zbrati na jasi blizu množičnega groba. Ko je bila večina Judov že v gozdu, je na šolskem dvorišču ostala skupina okrog 200 ljudi. Eden od uniformiranih policistov se je spomnil, da bi jih obkrožil z vrvjo in jih tako vse hkrati spravil do zbirališča na robu gozda. Vrvi so prinesli iz raznih kmečkih hiš, jih zvezali in na ta način dobili tako dolgo vrv, da so z njo obkrožili vso skupino. Judje, ki so bili na robu, so morali vrv držati. Tako so gnali proti gozdu vso skupino, a je kmalu nastal nered. Nekaj šibkejših posameznikov je padlo in tako oviralo druge. Nazadnje skupina ni mogla več napredovati. Zato jim je obtoženi B. ukazal, naj vrv spustijo. Med vso operacijo so z Judi ravnali izjemno kruto. Priganjali so jih z biči in palicami. Bolne in šibke, ki niso mogli hoditi, so postrelili.

Zbirališče na jasi v gozdu je bilo 40 do 50 metrov od množičnega groba. Tu so Jude spet ločili po spolu. Množični grob jim je zakrivala skupina dreves …

Ko so bili vsi Judje zbrani na jasi v gozdu, so se moral sleči. Tako moški kot ženske so lahko obdržali spodnje hlače. Obleke so zbrali na velikem kupu. Obtoženi B. je nadzoroval področje slačenja. Potem so morale žrtve spet dolgo čakati. Priče pripovedujejo, da so bile žrtve opečene od sonca. Nazadnje so Jude preiskali, če imajo še kakšne dragocenosti. Preiskovala je skupina uniformirane policije pod poveljstvom obtoženega B.

Streljanje se je začelo, ko so bile vse priprave opravljene in so prostovoljci prišli k množičnemu grobu. Judje so se morali uleči v množični grob v skupinah po približno deset. To je bila predvsem naloga prostovoljcev. Z vpitjem in udarci z biči in palicami so priganjali Jude, naj se gibljejo hitreje. Priča F. opisuje to dogajanje kot zverinsko. Z večkratno uporabo teh enot v genocidnih akcijah so postale amoralna, razčlovečena tolpa. Ko so žrtve naganjali v množični grob, se je zgodil incident, ki dokazuje, da Nemci niso bili nič boljši od prostovoljcev. Pred začetkom akcije je poročnik Hartwig Gnade, poveljnik 2. čete, skupaj z oficirjem varnostne službe obljubil prostovoljcem alkohol. Ko so vodili k eksekuciji skupino starejših Judov, se je poročnik Gnade naenkrat spomnil, naj se uležejo na tla in se plazijo do groba po trebuhih. Hkrati jih je gnal naprej z udarci s palico in kričal: »Kje so moji podčastniki? Ali še nimate palic?« Nato so vsi podčastniki prišli na rob gozda, si priskrbeli palice in pričeli divjaško pretepati Jude … Ni bilo mogoče ugotoviti, ali je kateri od obtoženih sodeloval pri tej krutosti.

Množični grob je bil izkopan za moža globoko. Na obeh daljših stranicah je izkopana zemlja tvorila nasip. Poševni dohod v jamo je bil narejen na eni od krajših stranic. Uniformirana policija je prisilila Jude, da so v teku poskakali v grob in se ulegli. V začetku jih je eksekucijska skupina streljala iz notranjosti groba, nato pa z nasipov na daljših stranicah. Med streljanjem se je na dnu groba nabralo kakega pol metra vode. Voda se je od krvi kmalu obarvala rdeče. Tiste žrtve, ki niso bile takoj mrtve, so se utopile. Judje, ki so sledili, so se morali uleči na vrh trupel ali trzajočih, smrtno ranjenih žrtev.

Prostovoljcem so med streljanjem stalno dajali alkohol in so bili še komaj zmožni meriti. Streljali so tako divje, da so se uniformirani policisti pričeli bati, da bodo zadeli nje. V množičnem grobu je bilo zmeraj več samo ranjenih Judov. Pijani strelci so stali do kolen v krvavi vodi. Oba pijana poveljnika sta se začela prepirati o položaju. Vodja varnostne službe se je večkrat udeleževal streljanja kljub nevarnosti, da pade v grob. Nazadnje je zavpil poročniku Gnadeju: »Vaša prekleta policija sploh ne strelja!« Potem je poročnik Gnade poklical tiste podčastnike, ki so bili blizu groba, in ukazal uniformirani policiji, da nadaljuje s streljanjem. Podčastniki so razvrstili može v eksekucijske skupine … Medtem ko so prostovoljci počivali pod bližnjimi drevesi, kadili ali pijani zaspali, je s streljanjem nadaljevala uniformirana policija. V nasprotju s prostovoljci je uniformirana policija streljala izmenoma z obeh daljših nasutih strani množičnega groba. Razen nekaterih nujno potrebnih straž in posameznikov, ki so izginili v gozdu, je streljala vsa policija. Zamenjali so jo po približno dveh urah. Prostovoljci, ki so si nekoliko odpočili, so nadaljevali s streljanjem še eno uro, dokler ni bilo končano. Skupina Judov je zasula grob. Potem so jih postrelili in zakopali. Naloga je bila končana proti večeru. Ubitih je bilo vsaj 800 judovskih prebivalcev Lomazov…«

8.1.3. »Preseljevanja«, tj. deportacije v uničevalna taborišča, in druge genocidne operacije rezervnega policijskega bataljona 101

Moštvo bataljona je bilo praviloma udeleženo v tako imenovanih »preseljevanjih« Judov iz getov v lublinskem okraju, posebno severnem delu, v uničevalna taborišča, praviloma v Treblinko, včasih pa tudi v Majdanek. Samo iz geta v Miedzyrecu je bilo preseljeno v uničevalna taborišča več kot 20.000 ljudi. Te deportacije – olepševalno ime »preseljevanje« sta prevzela tudi policija in sodstvo – so izvajali izjemno brutalno in z številnimi poboji. Starejši ljudje, ženske z majhnimi otroki, bolniki in nesposobni za transport so bili na mestu ubiti, tudi v postelji, če lahko mesta za spanje v getih sploh tako imenujemo. V enem primeru so policisti bataljona pobili vse prebivalce bolnice – v getu je izbruhnila griža. Jude so zbirali na določenih mestih in jih nato eskortirali na železniške postaje. Tiste, ki so zaostali, so takoj postrelili.

Če ni bilo na voljo dovolj vagonov za deportacijo, kar se je pogosto dogajalo, so v vagone metali ročne bombe ali so ljudi v vagonih postrelili, ali pa so presežek postrelili že prej. Pogosto so pred transportom Jude telesno preiskovali, in to izredno kruto in divje.

T.i. »love na Jude«, tj. preiskovalne in uničevalne akcije, ki niso bile nič drugega kot lov na ljudi, so praviloma izvajali proti Judom, ki so bili na begu ali ki so se skrivali, deloma s pomočjo poljskega prebivalstva in nemške armade. Te akcije so se pričele jeseni 1942 in so se nadaljevale 1943, hkrati s pobijanjem Judov, ki so živeli v majhnih skupinah v mestih in na deželi, in so postale glavna dejavnost rezervnega policijskega bataljona 101. Bilo jih je toliko, da so se po vojni priče s težavo spominjale podrobnosti. Te očiščevalne akcije so izvajali tudi po množičnih eksekucijah. Skoraj vsak dan so pobegle Jude, na katere so naleteli, streljali na mestu. Število je segalo od dva do dvajset. Nemogoče je ugotoviti število tako umorjenih.

Majhen oddelek približno dvajsetih mož pod poveljstvom narednika B. je npr. ostal v Lomazih, potem ko se je ostanek 2. čete po uničenju mestnih Judov 19. avgusta vrnil v garnizijo. Nekaj dni po pokolu je ta skupina prečesavala geto in našla še približno dvajset Judov, moških, žensk in otrok. Odvedli so jih v gozd, prisilili, da so se ulegli, in jih postrelili v tilnik s pištolami.

Še opis drugega dogodka, v katerega so bili vpleteni možje narednika B.:

»En dogodek sem obdržal v spominu do danes. Pod poveljstvom narednika B. smo morali nekam spremljati transport Judov. B. je prisilil Jude, da so peli, medtem ko so se plazili skozi mlako. Ko potem starejši mož ni mogel več hoditi, ga je od blizu ustreli v usta…. Ustreljeni Jud je dvignil roko, kot bi se hotel obrniti na Boga, in se nato zgrudil. Truplo smo preprosto pustili tam. Nismo se brigali zanj.«

Bataljonski policisti so tudi streljali talce, npr. v Talcynu 26. septembra 1942.

8.1.4. Preiskava in sodni postopki proti članom hamburških policijskih bataljonov

Zločini, ki so jih zakrivili člani policijskih bataljonov, so postali znani britanskim in poljskim oblastem takoj po koncu vojne. L. 1946 sta obe izvajali obsežne preiskave. Poljska vojaška misija za preiskovanje vojnih zločinov v Evropi je 4. 10. 1946 zasliševala, med drugimi, komandanta rezervnega policijskega bataljona 101, majorja Wilhelma Trappa. Konec leta 1946 so izročili Poljski štiri člane tega bataljona, Trappa, Drewesa, Bumanna in Kadlerja. Začetek in napredovanje napetosti med Vzhodom in Zahodom sta preprečila, da bi bili Poljski izročeni še drugi.

6. julija 1948 je okrožno sodišče v Siedlcu sodilo Trappu, Drewesu, Bumannu in Kadlerju in jih še istega dne obsodilo; Trappa in Drewesa na smrt, Bumanna na 8 let zapora, Kadlerja je oprostilo. Trapp in najbrž tudi Drewes sta bila usmrčena v Siedlcu 18. decembra 1948, Bumann je bil izpuščen 26. 9. 1952. Kot drugi poročnik (rezerva) 2. čete bataljona 101 je leta 1942 zavrnil sodelovanje pri streljanju in bil kasneje poslan nazaj v Hamburg.

Trapp ja bil obsojen na smrt zaradi sodelovanja pri streljanju talcev v Talcynu in Krzowki v občini Serokomla leta 1942, zaradi udeležbe pri naglih vojaških sodiščih 1939/40 in zaradi operacij 1. čete rezervnega policijskega bataljona 101 v okraju Kielce 1939/40. Drewes je bil obsojen na smrt zaradi svojega neposrednega sodelovanja pri eksekucijah v Talcynu in pri »preseljevanjijh«, tj. deportacijah ljudi iz Lódźa in okolice v uničevalna taborišča. Kadler, ki je, kot je pozneje prišlo na dan v preiskavah v Nemčiji, pogosto ravnal neusmiljeno, je bil oproščen zaradi pomanjkanja dokazov.

1961 in 1962 so hamburški kriminalisti izvajali obsežne preiskave na osnovi »suma umorov ali pomoči pri umorih« in tako nadaljevali preliminarne postopke, ki so se pričeli na zahtevo sodišča v Ludwigsburgu. Preiskovali so vseh 677 policistov, ki so bili člani policijskih bataljonov, delujočih na Poljskem. Policijski bataljoni 101, 102 in 103 in 105 so bili vključeni, 302 policista v preiskavi pa nista bila člana hamburških policijskih bataljonov.

Sodni postopki so potekali ločeno proti policijskim bataljonom 101, 102, 104 in 305. Ugotovljeno je bilo, da je bil bataljon 103 uporabljen v Poznanju, v mestu in okolici, od srede oktobra 1939 do 8. 5. 1940, in je bil vpleten, med drugim, v aretacije talcev, deportacije judovskih in poljskih intelektualcev v Generalgouvernementu, in v streljanje civilnega prebivalstva z udeležbo v eksekucijskih oddelkih.

Sodišče in javno tožilstvo sta glede aretacij talcev in evakuacij ugotovila, da se sprejme termin »evakuacija«; to pomeni, da se zločin deportacij v uničevalna taborišča, če je sploh zločin, smatra za »krivično omejevanje osebne svobode«, ki je medtem že zastaralo. Nobenih dokazov pa niso našli glede udeležbe pri eksekucijah, celo po preiskavah na Poljskem. Nobeni sodni postopki niso bili uvedeni glede eksekucij, izvršenih na osnovi sodb naglih vojnih sodišč. Eksekucije brez dokazanih poprejšnjih sodnih postopkov so obravnavali kot možno pomoč pri umorih/ubojih. 1965 so postopke končali zaradi pomanjkanja dokazov za kazniva dejanja ali zaradi zastaranja.

1967/68 so se na hamburškem okrožnem sodišču spet začele obsežne preiskave proti bivšim članom rezervnega policijskega bataljona 101. Dva prejšnja četna poveljnika in kasnejša glavna policijska inšpektorja v Hamburgu, Julius Wohlauf in Wolfgang Hoffman, ki sta bila, kot tudi številni drugi člani bataljona, ki so ostali v policijski službi, suspendirana že januarja 1963, sta bila aretirana 16. 11. 1864. V zaporu sta bila dolgo časa.

30. 10. 1967 je bil uveden kazenski postopek proti 14 nekdanjim članom rezervnega policijskega bataljona 101. 8. 4. 1968 so bile izrečene naslednje sodbe: Wolfgang Hoffman, Julius Wohlauf in Kurt Dreyer so bili obsojeni vsak na 8 let zapora, Anton Becker na 6 in Heinrich Becker na 5 let. Šest drugih obtožencev je bilo spoznanih za krive, pa ne obsojenih. Tako je bilo obsojenih samo pet častnikov in podčastnikov. Najnižji čini kot prejemniki ukazov in zaradi nizke intelektualne ravni in torej zmanjšane odgovornosti so bili spoznani za krive, a niso bili kaznovani. Po sočasnih poročilih v tisku je glavni sodnik, Landesgerichtsdirektor dr. Klaus-Dietrich Zimmermann, v svojem povzetku pred izrekom sodbe utemeljeval, med drugim, da:

»… je bilo treba ugotoviti, ali so obtoženci ravnali po poveljih, kot so zatrjevali vsi branilci. V vseh primerih je sodišče ugotovilo, da ni bilo tako. Noben od obtožencev … ni mislil, da bi mu zavrnitev povelja pomenila neposredno nevarnost za življenje in telo. Nobeden od njih ni pričakoval, da se mu bodo povečale kake neugodnosti, če bi sprejel ugotovljeno ponudbo, da lahko odstopi od takih dolžnosti. Vsi člani bataljona, vključno obtožence, so morali vedeti, da je bilo povelje zločinsko …

Pet tu obtoženih častnikov in podčastnikov … je imelo dovolj inteligence in možnosti, da bi ravnalo drugače kot v slepi pokorščini. Njihov neodpor … je pomenil razločen zgled za ostali bataljon. Drugih šest obtoženih pa zaradi relativno nizke inteligence ni bilo zmožnih presoditi posledic svojega ravnanja. Bili so, celo bolj kot njihovi poveljujoči častniki, samo pomočniki, sokrivci umorov …

Pri teh procesih je bilo uporabljeno načelo tako imenovane »pomoči in podpore zločincu«. Nemško sodstvo je smatralo vpletene v »končno rešitev judovskega vprašanja« za pomočnike in podpornike pri kapitalnem umoru. Zločinci: Hitler, Göring, Himmler, Heydrich in Globocnik so vse druge vpletene napravili za sostorilce. Amnestijo po členu 47 vojaškega kazenskega zakonika iz l. 1940, domnevno »nezavedanje nezakonitosti« ali domnevno »nujni položaj« po 54. členu kazenskega zakonika je sodišče zavračalo, ker je bilo povelje sámo zločinsko. Načelo »povelje je povelje« glede na taka povelja ne velja, kajti ta povelja niso v skladu s policijskimi ali vojaškimi nalogami. Sodišče tudi ni priznalo stanja nujnosti ali pritiska. Načelo »pomoči in podpore zločincu« je pomenilo znatno manjšo zagroženo kazen.

8.1.5. Kako se je to moglo zgoditi?

Osnovo za razpravljanje o tem vprašanju nudijo skoraj izključno samo ugotovitve pri preiskavah policije in javnega tožilstva ter pri sodnih postopkih. Nasploh je treba razjasniti, da so zaslišanja potekala skoraj dvajset let po storjenih zločinih, zaslišanci so skoraj gotovo vedeli, kako je nemško sodstvo gledalo na pravni položaj (»pomoč in podpora«), mnogi od zaslišanih so bili takrat že starejši, z zdravstvenimi težavami, in zaslišanja je izvajala policija, tako da so kolegi zasliševali kolege. Temeljitost zaslišanj je bila zelo različna, splošne informacije o osebnem ozadju, zasebnem, poklicnem in političnem, so zelo nepopolne in odvisne od individualnih okoliščin.

Nemška akademska javnost je v splošnem zanemarila možnost, da bi izprašala sodobne priče še drugače kot v sodnih postopkih in je tako zamudila priložnost, da bi pridobila celostno vednost o zločinih, o zločincih, o poteku dogodkov in o ozadjih. Danes so razlage o začetkih videti nezadostne: razvoj antisemitizma v Nemčiji, zgodovina hohenzollernskega imperija in Weimarske republike ter učinkovanje nacionalsocializma od 1933 dalje. Poleg že znanih vplivov, posebno posledic poraza v prvi svetovni vojni na nemško družbo in politiko, je treba poudariti še vprašanje »povelja in poslušnosti«. Izjave, dane med preiskavo ali na sodišču, ne pojasnjujejo socializacijskega procesa zločincev. Težko je oceniti učinke stalne protijudovske propagande, tj. »Judje so krivi za vse«. Želje po maščevanju ni mogoče v celoti izključiti, npr. zaradi nacistične propagandne kampanje laži, usmerjene proti Judom, ali zaradi osebnih izkušenj, npr. zavezniškega bombardiranja nemških mest, ali v zvezi z dogodki, ki so jih doživeli tovariši. Treba je upoštevati tudi individualne dejavnike, npr. celoten razpon vedenja od apatije do užitka pri ubijanju, postopno drsenje v nasilnost ali občutek premoči nad šibkejšimi, prav tako proces skupinske dinamike ter zgled predstojnikov in tovarišev. Ne smemo tudi v celoti spregledati sicer čisto neutemeljenega strahu zločincev pred posledicami. Prav tako je treba upoštevati zatiranje vsakega človeškega čustva v teku vojaškega in ideološkega treninga. Posebno mlajši policisti, ki so zelo pogosto prišli naravnost iz SS, so pri akcijah kazali izredno krutost.

Po 1945 je večina zločincev izbrala beg v »življenjsko laž«, ki pa je bila pri posameznikih zelo različna. Nekatere so zločini preganjali vse življenje, drugi so jih popolnoma potlačili, nekateri pa so celo doma hranili spominke, npr. fotografije. Člen 131 zahodnonemške ustave, ki se nanaša na bivše državne uradnike, in pa načelo »pomoči in podpore« dopuščata zločincem možnost, da se izognejo odgovornosti za preteklost.

Desetletja so policija in druge ustanove, npr. armada, banke, podjetja, nepremičninske agencije in pravniki, ki so uživali koristi od arianizacije podjetij, in pa gospodarske družbe, ki so izkoriščale suženjsko delo, zanemarjale kritično presojo svoje nacistične preteklosti. Številni zločinci so bili v petdesetih letih spet sprejeti v policijo, po denacifikaciji in še posebej zaradi uporabe 131. člena ustave. Učinki tega procesa na policijo skoraj niso bili raziskani. Od srede osemdesetih let je hamburško notranje ministrstvo vložilo veliko truda v raziskovanje zgodovine policijskih sil v weimarski republiki in v tretjem rajhu.

8.2. Od običajnih ljudi do množičnih morilcev

Anton Drobnič

8.2.1.

V reviji ZAVEZA 82 iz septembra 2011 je Jožef Kociper prikazal vsebino knjige ameriškega profesorja zgodovine Christoferja R. Browninga iz leta 1992 OBIČAJNI LJUDJE, Rezervni policijski bataljon 101 in končna rešitev judovskega vprašanja na Poljskem, ki prikazuje sistem genocida nad poljskimi Judi, organizacijo in potek nacistične industrije smrti. Ob branju tega opisa bralec v Sloveniji ne more mimo vprašanj in primerjav morilskega pohoda Hitlerjevih nacistov po Poljski, ki ga je prikazal Browning, z množičnimi umori, ki so jih v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej izvajale Titove komunistične tolpe. Tukaj bomo poskušali odgovoriti ali vsaj opozoriti na nekatera najbolj nujna in najbolj izstopajoča vprašanja in primerjave med množičnimi zločini dveh totalitarizmov, nacizma in boljševiškega komunizma, ki sta v istem času v medsebojnem tekmovanju morila in ustrahovala Evropo in grozila vsemu svetu. Poudariti pa je treba, da se ne bomo ukvarjali z voditelji, organizatorji in poveljniki, s tistimi na vrhu, ki so prvi odgovorni za vse zločine. V tem komentarju nas zanimajo predvsem navadni storilci, tisti zadnji v morilski vrsti, ki so morali žrtve s svojo roko ustreliti, zaklati ali poriniti v brezno, torej neposredni morilci.

Nekaj osnovnih dejstev. Nemški Rezervni policijski bataljon 101 je na Poljskem tako ali drugače za seboj pustil najmanj 83.000 trupel. Komunisti so v Sloveniji neposredno umorili okoli 25.000 Slovencev, zaradi njihovega revolucionarne akcije proti slovenskemu narodu pa je smrt doletela čez 80.000 Slovencev. Tako žrtve bataljona 101 na Poljskem kot neposredne žrtve boljševiških pomorov v Sloveniji so bili neoboroženi prebivalci od dojenčkov do starcev, moški in ženske vseh stanov in poklicev, na Poljskem Judje, v Sloveniji večinoma katoliški verniki. Bataljon 101 je moril dve leti med vojno, komunisti v Sloveniji so morili štiri leta med vojno, največ njihovih žrtev pa je bilo umorjenih po končani vojni.

V položaju, statusu in sestavu morilcev so velike razlike. Bataljon 101 je bil zakonita policijska enota mednarodno priznane nemške države. Partizani v Sloveniji so bili med vojno nezakonita paravojaška formacija boljševiške komunistične stranke, podrejene mednarodni teroristični organizaciji. Po vojni pa so tudi morilske partizanske skupine bile enote zakonite državne vojske. Nemški morilski bataljon 101 so sestavljali večinoma starejši delavci iz proletarskega in industrijskega ter razčlovečenega Hamburga in protestantskega okolja, v partizanskih enotah v Sloveniji pa so bili večinoma mladi, mnogi še ne polnoletni ljudje iz konzervativnega katoliškega kmečkega okolja.

V bataljon 101 so bili Nemci mobilizirani, torej prisiljeni, vendar jim je na začetku bilo dano na voljo, da lahko izstopijo iz morilske vrste: od 500 jih je izstopilo samo 12. Tudi Slovenci si bili v partizane večinoma prisiljeni, v ožje morilske skupine pa so praviloma pristopali prostovoljno. Nemci so pred prihodom v bataljon 101 dvanajst let živeli v totalitarni nacistični državi, temeljito rasistično usmerjeni in vzgojeni v hudem sovraštvu do Judov, katere so zaničevali kot izmeček človeštva. Slovenci pa so v partizane prišli iz normalnega evropskega krščanskega okolja, iz relativno demokratične in strpne družbe, v kateri ni bilo načrtno in oblastno gojenega sovraštva in zaničevanja.

Primerjajmo še njihove žrtve na Poljskem in v Sloveniji. Glavna razlika med njimi je ta, da so na Poljskem žrtve v razmerju do morilcev bile popolni tujci. Tujci po kraju rojstva in bivanja, po veri in kulturi, po narodnosti in jeziku. Ne samo tujci, člani tujega naroda, ampak skoraj neljudje, ki so bili nezaželeni tudi pri poljskih sovaščanih. Med storilci in žrtvami ni bilo nobenega poznanstva, prav nobene osebne vezi ali razmerja. Voditelji so poskrbeli, da med njimi ni bilo tudi nobene fizične bližine. Zato so Jude streljali od daleč in tako, da so žrtve pred smrtjo morale ležati obrnjene z obrazom v zemljo in se storilci niso mogli z njimi srečati niti z očmi. Žrtve so za storilce bile zgolj neznan predmet.

Žrtve slovenskih komunistov pa so bili njihovi lastni rojaki, ne samo rojaki, ampak večinoma tudi njihovi znanci in prijatelji, pogosto celo sovaščani ali sorodniki. Oboji, morilci in njihove žrtve so bili člani istega naroda in iste vere, izšli so iz iste kulture in enakih navad. Pred smrtjo so jih morilci zasliševali, zasmehovali in mučili, pri čemer so se gledali iz oči v oči. Ubijali so jih iz neposredne bližine ali pa kar žive pehali v jame in brezna. Med storilci in njihovimi žrtvami je torej bilo mnogo osebnih povezav in poznanstva, tudi osebne komunikacije in fizičnega stika neposredno pred smrtjo.

Zelo pomembna razlika je tudi v kraju umorov. Nemci so pobijali daleč od doma in svoje družine, daleč od običajnega okolja in normalnega življenja, daleč od prijateljev in znancev, v tuji deželi. Bili so popolnoma odvisni od svoje enote, prepuščeni svojim tovarišem in nadrejenim v morilski enoti, ki jih prej niso poznali. Njihovo bivanje je bilo zelo ozko zamejeno s strogo vojaško disciplino. Komunisti v Sloveniji so nasprotno morili v lastni domovini, med svojimi rojaki, v svojih vaseh in mestih, v krajih, kjer so prej živeli, in so poznali ne samo prebivalce, ampak tudi vse kraje, poti, skoraj vsak grm. Delovali so povezani s svojim krajem v zelo domačih razmerah in v znanem okolju. S svojimi tovariši pri morilskem delu so bili pogosto že prej znanci ali celo prijatelji. Njihova disciplina je bila ohlapna, pravila njihovega vedenja so bila zelo prilagodljiva.

Morili so okupatorji in morili so boljševiki

Figure 41. Morili so okupatorji in morili so boljševiki

Za primerjavo množičnih umorov na Poljskem in v Sloveniji je pomembno tudi vprašanje, kako so se ogroženi ljudje odzivali na nevarnost smrti, kakšen odpor so pri svojem krvavem delu lahko pričakovali morilci. Judje v poljskih vaseh in mestecih so množično smrt sprejemali nekako vdano, brez večjega odpora in obrambe, kot nekaj neizbežnega, danega od usode. Nekaj deset tisoč jih je zbežalo, skrivali so se po jamah v gozdovih in poljih. Ko so jih morilci bataljona 101 našli, so se Judje sami ulegli na zemljo in mirno počakali na smrt. Več od pasivnega odpora, bega in skrivanja, niso zmogli. To je morilcem njihovo zločinsko delo tako fizično kot psihično zelo olajšalo, njihovo krivdo pa še povečalo.

Pri tem je zlasti opazno, da se Judje nacistični »končni rešitvi« niso nikjer učinkovito upirali niti spontano s samoobrambnimi dejanji niti v obliki kakšne večje odporniške organizacije. Takšno pomanjkanje judovskega aktivnega odpora nacističnemu genocidu je zlasti težko razumeti, ker ni značilno samo za pomore na Poljskem, ampak za Jude v vsej okupirani Evropi. Čeprav so imeli dobro povezavo s svojimi številnimi in vplivnimi rojaki po vsem svetu, se niso povezali v enoten in učinkovit odpor. To je še vedno nedokončana zgodba holokavsta. Za našo primerjavo je odgovor na to vprašanje manj pomemben, pomembno je zlasti ugotoviti stanje, v katerem so morilci opravljali svoje krvavo delo.

V Sloveniji je bil odziv žrtev komunističnega nasilja in napadene strani bistveno drugačen. V prvih mesecih partizanskega »boja proti okupatorju« ljudje nikakor niso mogli razumeti, zakaj partizani morijo in ropajo samo domače ljudi. Ker umorov niso dojeli in ne sprejeli, so jim komunistični propagandisti pomagali z gesli »Žrtve morajo biti!« in »Je že moral nekaj narediti!«. Te laži pa števila žrtev niso zmanjšale, nasprotno, spomladi 1942 so se komunistični umori silovito pomnožili in vsaka partizanska enota, ki je kaj dala na svojo boljševiško pripadnost, je poleg svojega taborišča imela tudi svoje morišče, ne za okupatorje, ampak samo za neoborožene Slovence. Ljudje so se začeli zavedati, da ne gre za boj proti okupatorju, ampak za napad na slovenski narod in na njegovo kulturo.

Zaradi tega spoznanja so se ljudje kljub splošnemu začetnemu navdušenju za boj proti okupatorju v strahu pred partizanskim nasiljem začeli pripravljati na obrambo lastnega življenja in premoženja. Najprej kot posamezniki, kmalu pa tudi manjše ali večje skupine, od uspešne, povsem spontane ilegalne samoobrambe proti partizanski morilski četi 27. aprila 1942 pri Sv. Vidu nad Begunjami in neuspelega ilegalnega upora domačih mož in fantov 15. maja 1942 v Loškem Potoku, preko ilegalnih Legij smrti na Dolenjskem do prve legalne in uspešne Vaške straže pri Šentjoštu nad Horjulom 17. julija 1942. V nekaj mesecih je po vaseh v t. i. Ljubljanski pokrajini nastalo 106 postojank Vaških straž z več kot 6.000 prostovoljci. Čeprav slabo oboroženi in brez medsebojne bojne povezave, so se uspešno uprli boljševiškemu nasilju, zaustavili so množične partizanske umore in rope in posredno tudi zločinske okupatorske represalije. Oboje se je bistveno zmanjšalo in slovenske vasi so zopet zaživele bolj sproščeno in bolj normalno.

Zapirali in na smrt obsojali so okupatorji in zapirali in na smrt obsojali so
                  boljševiki

Figure 42. Zapirali in na smrt obsojali so okupatorji in zapirali in na smrt obsojali so boljševiki

Enako je kasneje v času nemške okupacije delovalo še bolj učinkovito Slovensko domobranstvo in tudi Gorenjsko domobranstvo ter Primorski varnostni zbor. Z orožjem so uspešno zadrževali partizanske morilske enote v večji in varni oddaljenosti ter vzpostavili ravnovesje, ki je bistveno zmanjšalo umore in nasilje nad domačim prebivalstvom. Oborožen odpor malega naroda pod trojno sovražno in fašistično okupacijo proti mogočnemu mednarodnemu komunističnemu terorju je bil veliko in edinstveno dejanje slovenskih ljudi za varnost njihovih družin in lastnega naroda. V vmesnem času jeseni 1943 in po vojni pa so tudi komunisti v Sloveniji zopet nemoteno morili, tako da je za njimi ostalo čez 600 skritih grobišč z več deset tisoč žrtvami.

Že smo pri eni zadnjih razlik med pomorom Judov na Poljskem in množičnimi pomori v Sloveniji. Nemški nacizem je bil vojaško uničen in politično premagan. Mnogim pripadnikom morilskega Rezervnega policijskega bataljona 101 so po vojni sodili in jih obsodili. Zato so zbrana mnoga pričevanja in dokazana mnoga dejstva in okoliščine velikega zločina nad poljskimi Judi. Pravici in žrtvam je bilo vsaj simbolno zadoščeno.

V Sloveniji je bil nasprotno zločinski boljševizem na zmagovalni strani, zato ni bil obsojen niti en sam komunistični morilec. Skoraj za 50 let so si državo prilastili in ji vladali prav morilci sami. Sebe seveda niso preganjali. Nasprotno, postavili so se za nedotakljive narodne junake, si postavljali spomenike in izplačevali številne nagrade in privilegije. Vse svoje žrtve, umorjene, pregnane in oropane Slovence pa so z zakonom retrogradno proglasili za zločince in narodne sovražnike in tako za nazaj legalizirali vse partizanske zločine. V njihovi državi ni veljala in v njihovi zavesti še danes ne velja splošna človeška logika in kazenska vzročnost: Kaznovali smo jih, ker so bili zločinci, ampak sprevržena boljševiška »vzročnost«: Zločinci so, ker smo jih ubili! Tako je izrecno določil zloglasni 28. člen Zakona o zaplembah in izvrševanju zaplemb iz leta 1946. Zato žrtve komunističnega nasilja v Sloveniji še danes veljajo za narodne sovražnike, morilci, mrtvi in živi pa so priznani za narodne heroje, čislani in odlikovani. Njihovi predstavniki in pristaši so na vseh najvišjih državnih in družbenih položajih, zato se lahko medsebojno varujejo.

Skupina domobrancev, vojakov slovenske narodne vojske – Sredi med njimi poročnik
                Franc Kužnik, ki so ga boljševiki junija leta 1945 v kleteh teharskega taborišča do
                smrti mučili.

Figure 43. Skupina domobrancev, vojakov slovenske narodne vojske – Sredi med njimi poročnik Franc Kužnik, ki so ga boljševiki junija leta 1945 v kleteh teharskega taborišča do smrti mučili.

Primerjava pripadnikov obeh morilskih formacij kaže, da gre za zelo različne ljudi v zelo različnem položaju in v povsem drugačnih razmerah. Za pripadnike nemškega bataljona 101 je Browning zapisal, da so bili običajni ljudje. Še mnogo bolj takšna oznaka velja za slovenske partizane. Pa vendar so v povsem različnih razmerah oboji iz navadnih ljudi hitro postali brezobzirni in izkušeni množični morilci.

Christofer R. Browning se je v svoji knjigi podrobno in obsežno ukvarjal z vprašanjem, kako so prej povsem običajni ljudje, pripadniki bataljona 101, tako lahko in hitro postali in ostali vsakodnevni množični morilci. Tudi drugi strokovnjaki različnih znanosti analizirajo in preučujejo to težko in usodno vprašanje človeške vesti in zavesti. Predvsem se vprašujejo, ali na takšno spremembo navadnih ljudi vplivajo njihove osebne telesne in duševne lastnosti ali pa so pri tem odločilne zunanje razmere in vplivi okolja.

Tukaj se s temi vprašanji ne znamo in ne moremo strokovno ukvarjati. Pokažemo pa lahko na očitno dejstvo, ki se jasno vidi iz naše primerjave med nacistično morijo poljskih Judov in partizanskimi likvidacijami slovenskih katoličanov in političnih nasprotnikov.

Iz naše primerjave izhaja, da običajni ljudje, čeprav so povsem različne narodnosti, vere in kulture, starosti in izobrazbe, čeprav živijo in delajo v popolnoma drugačnih krajih in razmerah in so v čisto drugačnem odnosu do žrtev, enako lahko in hitro postanejo množični morilci, kakor hitro se podredijo eni ali drugi zločinski ideologiji, enemu ali drugemu totalitarnemu režimu. Odločilna ni človekova osebnost in razmere, v katerih človek živi. Glavni vzrok spremembe običajnih ljudi v množične morilce je zločinska ideologija, ki se ji ljudje niso uprli.

Vetrinj – Prostor, kjer so leta 1945 stali šotori domobranskih oficirjev

Figure 44. Vetrinj – Prostor, kjer so leta 1945 stali šotori domobranskih oficirjev
Kranj zadnje dni maja 1945 – Begunci po britanski izdaji

Figure 45. Kranj zadnje dni maja 1945 – Begunci po britanski izdaji
Ob kolikih slovenskih poteh bi moral stati Jarmov Križev pot?

Figure 46. Ob kolikih slovenskih poteh bi moral stati Jarmov Križev pot?

V Sloveniji je bilo rojake mnogo teže moriti kot Jude na Poljskem. V Sloveniji so bile za delo komunističnih morilcev povsem drugačne, skoraj v vseh pogledih mnogo težje razmere kot na Poljskem za nacistični bataljon 101. Kljub temu so iz običajnih ljudi tako kot v bataljonu 101 na Poljskem tudi pri nas hitro nastale prave morilske pošasti. To kaže, da je bil boljševiški komunizem še učinkovitejši vir, učitelj in voditelj morilcev kot nemški nacizem. Oba pa enako zločinska, ogabna in nečloveška Kljub temu se Slovenci nismo ničesar naučili in Sloveniji še vedno vladajo dediči boljševiškega totalitarizma, ki zna običajne ljudi hitro spremeniti v zločince!

Dva predsednika

MILAN KUČAN – LJUBLJANA – APRIL 1990

Figure 47. MILAN KUČAN – LJUBLJANA – APRIL 1990
WILLY BRANDT – VARŠAVA – AVGUST 1970

Figure 48. WILLY BRANDT – VARŠAVA – AVGUST 1970

9. Oblikovanje slovenske politične misli

9.1. Prebudimo Slovenijo!

Matija Cencelj

9.1.1.

V aprilu letošnjega leta je splošni občutek, da bi se v vse težjih razmerah, v katerih je naša domovina, morali slovenski kristjani aktivirati, prerasel v idejo, da se v ta namen osnuje državljanska pobuda, ki naj zajame čim širši krog slovenskih kristjanov. Od vsega začetka je to pobudo vodil g. Jože Strgar, prvi ljubljanski župan v samostojni Sloveniji in pobudnik društev Slovenski katoliški izobraženci in Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije. Iniciativno srečanje te pobude je bilo 21. maja pri sv. Jožefu v Ljubljani, nanj je bilo vabljenih okrog štirideset oseb, ki so kot kristjani na tak ali drugačen način delovali v slovenskem javnem življenju. Na tem srečanju so se seznanili s pobudo in se pogovorili o nadaljnjem delu. Osnoval se je delovni odbor za pripravo prvega javnega srečanja pobud, načeloval mu je g. Strgar. Pobuda je dobila tudi svoje ime – Prebudimo Slovenijo!

Na Otočcu je bil 18. septembra prvi javni zbor pobude, ki se je imenoval Zbor kristjanov, v vabilih pa so bili nanj povabljeni tudi drugi ljudje dobre volje, ki sprejemajo krščanske vrednote – vrednote, ki so nas oblikovale in ohranile kot samostojen evropski narod. Cilj tega srečanja je bilo slovenski javnosti predstaviti oceno položaja naše družbe, kot jo vidi glavni tok slovenskih kristjanov, in predstaviti tudi vsaj nekatere korake, ki bi jih kristjani morali narediti za izboljšanje stanja. Glavna govornika sta bila prof. Justin Stanovnik (Slovenija, kje si, kaj se je s teboj zgodilo?) in prof. dr. Žiga Turk (Iščemo pot v pravo demokracijo in vsestransko uspešnost), s krajšimi prispevki pa so sodelovali prof. dr. Lovro Šturm, dr. Janez Gril, ga. Mojca Kucler Dolinar, mag. Aleš Primc, prof. dr. Anton Meden, g. Matej Cepin, g. Lenart Rihar, prof. Lojze Peterle in dr. Marko Terseglav. Zboru je prisostvovalo več kot šeststo ljudi. V novembru sta sledila tudi področna zbora pobude v Mariboru in Murski Soboti.

Medtem so se razmere v Sloveniji zaostrile, državni zbor je bil razpuščen, tako se je drugi zbor v Zavodu sv. Stanislava 12. novembra pripravljal že v predvolilnem obdobju, še vedno pa je pobuda želela združevati vse kristjane in ljudi dobre volje. Glavni govorniki drugega zbora so bili dr. Tamara Griesser Pečar (Pogled na Slovenijo iz Evrope), Urška Makovec (Kulturni in politični temelji Slovenije) in dr. Bojan Žalec (Pasti slovenske družbe). Krajše prispevke so imeli g. Milan Gregorič, dr. Ivo Kerže in mag. Bernard Brščič, akad. dr. Janko Kos pa je sklenil zbor s predavanjem Pomladne stranke, na vrsti ste.

Jože Strgar, organizator Otočca I in Otočca II

Figure 49. Jože Strgar, organizator Otočca I in Otočca II

9.2. Pogled na Slovenijo iz Evrope

Tamara Griesser Pečar

9.2.1.

Slovenija je po osamosvojitvi veljala za vzgled celotnemu prostoru prejšnje Jugoslavije, ker v nobeni od prejšnjih jugoslovanskih republik prehod v čas po hladni vojni ni potekal tako hitro in na videz neproblematično. Slovenija je bila gospodarsko najmočnejša republika prejšnje Jugoslavije, pa ne samo Jugoslavije, temveč celotnega prej komunističnega sveta Vzhodne Evrope. Bruto domači proizvod na osebo (BIP) je bil leta 1990 dvakrat večji kot npr. na Madžarskem, danes je precej na dnu lestvice EU. Samo leta 2009 je zdrsnil navzdol za 8,1%. Prehod iz državnega kapitalizma – nič drugega namreč komunistično gospodarstvo ni bilo – v socialno tržno gospodarstvo se je ustavil. Vzrok je, kot je napisal ugledni švicarski časnik Neue Züricher Zeitung maja letos, socialistični balast, ki ga dežela ves čas vleče za seboj, balast, ki so ga druge postkomunistične države že zdavnaj zavrgle.1

Tranzicija je v Sloveniji potekala povsem drugače kot v ostalih postkomunističnih državah Vzhodne Evrope. Medtem ko so te z radikalnimi reformami prestrukturirale svoje gospodarstvo, je Slovenija obdržala stare strukture in šla je po poti majhnih korakov, ki pa so celoten proces zelo podražili. Zaradi tega dramatično pada konkurenčnost Slovenije v primerjavi z drugimi državami EU. Na lestvici, ki jo objavlja »World Economic Forum« (»Svetovni gospodarski forum«) vsako leto, je letos na 57. mestu od 142, za Azerbajdžanom in Indijo.2 Slovenija je padla kar za 12 mest, kar se ni zgodilo z nobeno drugo državo EU. Še leta 2009 je bila na 39. mestu pred Slovaško, Italijo, Latvijo, Litvo, Poljsko, Malto, Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo (pred njo sta bili le Češka in Estonija). Za to je Svetovni gospodarski forum navedel predvsem tri vzroke: neučinkovito birokracijo, omejen dostop do finančnih virov in neprimerno delovnopravno zakonodajo. Medtem ko so v Nemčiji mala in srednja podjetja gonilna sila gospodarstva, nudijo tudi največ delovnih mest, so to v Sloveniji še vedno velika podjetja, ki pa se čez mero zadolžujejo – in to ne zaradi investicij in novih delovnih mest, temveč zato, da konsolidirajo lastništvo. Še vedno je veliko podjetij v državnem lastništvu, v katerem kadrovanje poteka po političnih kriterijih. Po podatkih OECD je še 50 podjetij v državni lasti, indirektno preko KAD-a in SOD-a pa je država udeležena še v 96 podjetjih. Prisotna je v podjetjih, v katerih nima ničesar iskati in kjer je v direktni konkurenci s privatnimi podjetji. Prek obeh omenjenih fondov država vpliva na operativne in personalne odločitve privatnih podjetij. Seveda pri tem prevladujejo politični motivi in ne gospodarski vidiki. Klientelizem in birokracija zavirata razvoj dobrih podjetij, ki imajo sicer dobre izdelke in ki bi lahko bila uspešna na trgu. V Sloveniji podjetja čakajo povprečno 1300 dni na rešitve gospodarskih zadev, da ne govorimo o kreditih, ki jih uspešna podjetja od bank ne dobijo, ker sploh ni pomembno, da imaš dobre produkte, pomembna je pripadnost pravemu političnemu taboru. Denar je na razpolago, če pripadaš t. i. »novi«, v resnici pa stari gospodarski eliti. Vse to je v javnem sektorju povsem nezakonito. Nivo tujih direktnih investicij je zelo nizek, ker je izredno močna skepsa pred tujimi investicijami, ki jo podpira določena politična opcija, ki se boji za svoje stolčke. Hoče preprečiti, da bi v Sloveniji zavladalo pravo socialno-tržno gospodarstvo oz. pravična država, v kateri bi bili v ospredju kvaliteta in znanje in ne neke tajne politične povezave iz prejšnjih časov. Iz vseh navedenih razlogov je svetovna finančna kriza Slovenijo prizadela veliko bolj kot druge države EU. Na lestvicah mednarodnih bonitetnih hiš Slovenija pada, pa še ni pristala (medtem ko je v času Janševe vlade 2006 rastla). Gospodarsko gledano je bila vlada Boruta Pahorja, kot je to formulirala Frankfurter Allgemeine Zeitung, ena sama katastrofa3. Državni dolg se je skoraj podvojil v izredno kratkem času – od 27 % leta 2005 na več kot 40 % letos –, država se dnevno zadolžuje za financiranje proračunskega pomankljaja, konkurenčnost je, kot smo videli, padla, nadpovprečno je padla tudi rast gospodarstva, medtem ko so davki in dajatve med najvišjimi v EU (55%). Vedno več je stečajev, krivulji brezposelnih in zaposlenih se dramatično približujeta. Jean-Claude Juncker, luksemburški premier in vodja skupine finančnih ministrov držav s skupno evropsko valuto, je Slovenijo svaril pred nadaljnjim dvigom državnega dolga, sicer da obstaja nevarnost, da bo Slovenija delila usodo Grčije4. K vsemu temu pa moramo prišteti še številne afere, ki jih tukaj ne bom naštevala, o katerih pa so tuji časopisi poročali in ki bi vsaka zase v urejenih državah kot v Nemčiji zadostovala za odstop ministra.

Note: 1 NZZ, 3. 5. 1911.

Note: 2 Nemčija 6., Francija 18., Avstrija 19., Estonija 33., Češka 38., Poljska 41., Italija 43., Litva 44., Slovaška 47., Madžarska 48. – samo Litva, Romunija in Bolgarija so za nami, na 68., 64. in 76. Mestu

Note: 3 FAZ, 26. 9. 2011.

Zavod sv. Stanislava, 12. november – Otočec II

Figure 50. Zavod sv. Stanislava, 12. november – Otočec II

Pa seveda vse to ni samo in sploh ne v prvi vrsti problem gospodarstva. Kot smo že ugotovili, da ni bilo strukturnih reform v gospodarstvu, kljub novi ustavni ureditvi tudi na politični ravni ni bilo prave prelomnice med totalitarnim režimom in demokracijo. »Komunistične strukture so živahno preživele,« je napisal Karl-Peter Schwarz v FAZ5. Opozoril je na stare naveze, ki v ozadju še vedno vlečejo niti in pridejo na površje tisti trenutek, ko nekdo ogroža njihove privilegije (Patria in podobno)6. V Ljubljani je bila na Hitlerjev rojstni dan na novo imenovana cesta po Titu, ki je bil odgovoren za številne zločine, ki jih je komunistična partija povzročila med drugo svetovno vojno in po njej. To imenovanje je ustavno sodišče ustavilo, ker je v neskladju z načelom spoštovanja človekovega dostojanstva. Tudi odlikovanje zadnjega šefa Udbe je bilo zelo odmevno v časopisih daleč preko mej Slovenije, predvsem seveda v Avstriji zaradi bombnega napada v Velikovcu leta 1979. Zadnji tak signal pa je izdaja jubilejnega kovanca s podobo partizanskega komandanta Franca Rozmana – Staneta in peterokrato zvezdo. Komunistični simboli so npr. na Poljskem, Madžarskem, Litvi in Latviji prepovedani.

Note: 4 Stafen Menzel, »Slowenien wird zum neuen Sorgenkind der EU«, Handelsblatt, 30. 10. 2011.

Note: 5 Karl-Peter Schwarz, »Die alten Seilschaften knüpfen ihre Netze“, FAZ, 1. 10. 2010, str. 36.

Note: 6 Karl-Peter Schwarz, »Schattenreich Slowenien. Die Kommunisten ziehen immer noch die Fäden im kleinen Land«, FA Sonntagszeitung, 12. 12. 2010, str. 8.

Slovenija je edina postkomunistična država v EU, ki na državni ravni ni obsodila vseh totalitarizmov, torej poleg nacionalsocializma in fašizma tudi komunizma. Danes nekateri iz vrst prejšnjih nosilcev oblasti trdijo, da komunizma od leta 1953 pri nas praktično ni bilo. Državni zbor tudi ni sprejel resolucije evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, vzel jo je zgolj na znanje. V slovenski debati o resoluciji se predvsem v levi politični opciji vedno znova pojavlja argument, da ne upošteva slovenske posebnosti in zato ne more biti obvezujoča, češ države za železno zaveso so bile okupirane od Sovjetske zveze, Slovenija pa je svojo državno suverenost zgradila sama in s tem začela že leta 1941. Prav trenutno smo priča potvorbi osamosvojitve prav s strani te politične opcije. V Sloveniji tudi ni bilo nobene lustracije, če izvzamemo Zakon o sodniški službi, ki v 8. členu daje možnost odvzema trajnega sodniškega mandata tistim, ki so sodili v procesih, v katerih so bile kršene človekove pravice. T. i. udbovski amandma je propadel, temu je posebno glasno nasprotoval tedanji predsednik državnega zbora dr. France Bučar. Tudi tukaj izstopa Slovenija v EU. V Nemčiji npr. sodelavcem tajne policije Stasi določene javne oz. državne službe niso bile dostopne. Obremenjeni profesorji, pravniki, uradniki so se morali umakniti z univerz, pa seveda tudi iz drugih inštitucij in uradov. Pravkar so podaljšali preverjanja določenih javnih funkcij do leta 2019, in to preverjanje, ki ga opravlja t. i. Gauckov inštitut, oz. kot se uradno imenuje, »Urad zveznega pooblaščenca za zadeve nekdanje službe državne varnosti v NDR«, na čelu katerega je sedaj Roland Jahn, celo razširili. Po noveli zakona so sedaj izločili vse, ki so že prej delali za Stasi kot uslužbenci ali kot njeni neformalni sodelavci7. Medtem ko so do sedaj preverjali predvsem tiste, ki so zavzemali določene visoke službe oz. tiste, za katere je obstajal utemeljen sum, se od sedaj naprej lahko avtomatično preverja vse višje javne uslužbence in tudi honorarne župane. Po sprejeti noveli se je za znanstvenike in publiciste tudi znatno izboljšal dostop do arhiva. V Sloveniji pa smo priča zapiranju arhiva Udbe, praksa, ki se po propadlem referendumu še ni spremenila. Drugače kot v večini postkomunističnih držav, kjer so se arhivi tajne policije po vzpostavitvi demokratičnega sistema dobro ohranili, je slovenski politični policiji oz. Službi državne varnosti uspelo ob osamosvojitvi uničiti velik del arhivskega gradiva. Takih čistk je bilo že prej več, ob vsaki krizni situaciji so najprej uničevali dokumente. So zelo različne ocene, koliko tega gradiva je bilo uničenega. Če rečemo 80%, smo še zelo previdni. Vinko Gorenak, predsednik odbora DZ za notranjo politiko, ki je pred nedavnim na problematiko opozoril na mednarodni konferenci o totalitarnih režimih v Bruslju, govori celo o 90 do 95%.

Note: 7 Gre za 45 uslužbencev.

Ker ni bilo lustracije, so seveda obremenjeni ljudje ostali na svojih pozicijah. Karl-Peter Schwarz, korespondent, je v nedeljski izdaji Frankfurter Allgemeine Zeitung – v Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung, ki se žal v Sloveniji ne prodaja – napisal: »Sodniki, ki so nekdaj sprejemali politične obsodbe, še vedno uradujejo, in isti žurnalisti, ki so jim ploskali, pišejo še danes uvodne članke. Isti ljudje, ki so prej predpisovali marksizem in jugoslavizem, sedaj poučujejo o liberalizmu in parlamentarizmu, o akcijskem pravu, o svobodi medijev in pomenu državljanske zavesti.«8 Študijski center za narodno spravo, ki je bil ustanovljen leta 2008, je po nalogu Ministrstva za pravosodje sestavil komisijo, ki je na špansko »Poročilo o zločinih, ki so bili storjeni po totalitarnih režimih v Evropi« dala pripombe in med drugim opozorila na to, da »na univerzah še vedno predavajo zgodovinarji, ki so delovali kot orodje komunistične partije, tako denimo v zgodovinski komisiji Centralnega komiteja KP, oz. taki, ki zagovarjajo le nekoliko modificirano zgodovinopisje prejšnjega režima. Ti seveda vzgajajo učitelje oziroma profesorje (poveličevanje NOB, zanikanje komunističnih zločinov med drugo svetovno vojno …)«. Odmev v delu slovenske javnosti je bil močen, liberalna akademija je celo uprizorila srečanje, kjer so ostro nastopili proti tej izjavi in nekateri od prisotnih so celo hoteli zbirati podpise za ukinitev Študijskega centra.

Poseben problem v Sloveniji so mediji. Teolog Ivan Štuhec je v Südosteuropa Mitteilungen (Vzhodnoevropska sporočila) napisal, da so za njega »strukture slovenske medijske pokrajine zrcalo politike«9. Eden od glavnih stebrov demokracije so svobodni mediji, ki so važna kontrolna inštanca, oz. kot se velikokrat imenujejo, četrta veja oblasti. Ker vsi Slovenci v kiosku ne morejo kupiti dnevnika, ki bi vsaj približno pokrival njihovo družbeno-politično usmeritev, o pluralnosti in uravnovešenosti medijev v Sloveniji ne moremo govoriti. Povprečni državljan ni dobro informiran, in to je usodno prav na volitvah. Večina medijev je sicer prišla v privatne roke, vendar v last podjetij, tesno povezanih s silami kontinuitete in brez vsega potrebnega profesionalnega znanja. Leta 2006 je sicer 571 levičarskih novinarjev podpisalo peticijo o cenzuri in z njo zavajalo Evropo, našli so tudi dežurnega krivca za vse, ki ga še vedno preganjajo, najnovejša lestvica nevladne organizacije »Novinarji brez meja« (»Reporters without borders«), ki je objavljena za leto 2010, pa ugotavlja dramatični zdrs Slovenije od 30. mesta leta 2008 na 46. mesto, in s tem na peto najslabše mesto v EU10. Zanimivo je, da so opazovalci Organizacije za varnost in sodelovanje (Ovse), ki spremljajo letos slovenske volitve, podvomili, da bodo mediji javnost o kampanjah vseh strank in kandidatov na volitvah uravnoteženo in enako informirali.

Note: 8 Karl-Peter Schwarz, »Am Anfang war der Schutt«, Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung, 23. 12. 2007.

Note: 9 Karl-Peter Schwarz, »Die alten Seilschaften knüpfen neue Netze“, FAZ, 1. 10. 2010, str. 36.

Zelo močne so še posledice večdesetletnega marksističnega šolanja, tako npr. v gledanju in ocenjevanju verskih skupnosti, tukaj predvsem Katoliške cerkve. Evropa temelji na krščanskih vrednotah. Takega nespoštovanja v urejenih državah ni. Tudi pravna država ne deluje, kot bi morala. Edino načelo, ki velja, je delitev oblasti – zakonodajne, izvršne in sodne. Po preobratu tudi na področju sodstva ni bilo potrebnih sprememb. V kratkem času, ko niso vladale stranke kontinuitete, je vlada sicer začela uveljavljati spremembe, vendar za to ni imela dovolj časa. Še nedavno je bil npr. na mestu ustavnega sodnika RS predsednik Zveze komunistov Slovenije oz. Socialdemokratske prenove (SDP). Nihče od odgovornih za zločine med komunističnim režimom se ni zagovarjal na sodišču. Za Mitjo Ribičiča naj ne bi bilo dovolj dokazov. Posebno pogubno za pravno varnost pa je seveda, da sojenje ne poteka v razumnem roku. Zadeve se vlečejo leta in leta in včasih zastarajo. Ker je Slovenija v številnih primerih kršila pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, so se nekateri Slovenci obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice in dobili tam prav (primer Lukenda).

Po prevratu komunistična partija ni bila prepovedana kot npr. na Češkem. Predsednik Vaclav Havel je pozneje izjavil, da bi že pol leta pozneje take prepovedi ne dosegel. Seveda je bila situacija v Sloveniji izredno težavna in Demos za tako prepoved prešibak. Nekdanja komunistična partija se je dvakrat preimenovala in končno prelevila v socialdemokratsko stranko. Postala je članica frakcije socialnih demokratov v evropskem parlamentu, čeprav se idejno ni res približala nivoju zahodnoevropske socialne demokracije. Nemška socialndemokratska stranka z Willijem Brandtom na čelu je bila odločen nasprotnik komunistične ideologije. Nemška komunistična stranka SED sicer tudi ni bila prepovedana, najprej se je preimenovala in končno pristala v stranki »Die Linke«, s katero pa na državnem nivoju ustaljene demokratične stranke nočejo sodelovati. Pa tudi evropske liberalne stranke s slovenskima t. i. liberalnima strankama nimajo nič skupnega. Liberalne stranke v Evropi zastopajo pozicije desno od sredine, zagovarjajo samoiniciativo, odgovornost kapitala in omejujejo poseg države na zelo ozko definirana področja.

Note: 10 Za Slovenijo so samo Italija (49), Romunija (52), Bolgarija in Grčija (70).

Na evropskem simpoziju v samostanu (Paulanerkloster) blizu Brna na Češkem maja 2010 sem imela referat o Hudi jami. Prisotni so bili predstavniki različnih držav EU – z zahoda in vzhoda. Vsi so bili izredno pretreseni, posebno ko sem jim pokazala nekaj slik iz tega brezna smrti. Prizadelo jih je bolj, kot se to zgodi marsikdaj v Sloveniji sami. In to mi je dalo misliti. Seveda je bila reakcija na Češkem povsem normalna, ker če se soočiš z zločini take obsežnosti, ne moreš drugače, kot da si zelo prizadet. Nenormalna je neobčutljivost za takšne zločine, ki jo pogosto srečujem na Slovenskem, ki kaže, da se je moralo zgoditi v naši družbi nekaj izredno dramatičnega, da ne čutijo vsi tako oz. da ne kažejo normalne reakcije ob takih grozotah. Kako je mogoče, da prvi mož v državi, ko se sooči s takimi zločini, govori o drugorazredni temi. Tudi o tem smo govorili v Brnu, pa tudi pol leta prej v sklopu debat o dvojnem spominu, ki jih je organizirala Evropska skupnost v Berlinu. Danes se v Sloveniji veliko govori o propadu vrednot. To delajo politične opcije različnih barv. Seveda se s tem lahko samo strinjamo, vprašanje pa je, ali je to zgolj prazna fraza za mogoče volivce ali pa smo resnično zaskrbljeni in skušamo ugotoviti, kaj je vzrok, da doživljamo ne samo gospodarski, temveč predvsem tudi moralni propad države, za katero smo se pred dvajsetimi leti tako prepričljivo odločili. Postavlja se vprašanje, kaj nameravamo storiti, da se stanje spremeni.

9.3. Smisel katoliške politične stranke

Ivo Kerže

9.3.1.

V današnjem slovenskem katoliškem prostoru se uveljavljata dve tezi, ki sta za katoliško družbeno-politično delovanje nadvse nevarni:

1) prva je teza, ki zadeva naš angažma na ravni civilne družbe in pravi, da se pri nas odločna javna obramba katoliških načel (kar nekateri imenujejo kulturnobojna nastrojenost) ne izplača, saj naj bi v takem idejnem spopadu redno zmagovali nasprotniki teh načel, ki imajo za tak boj izdelano dobro delujoče propagandno orožje še iz časa totalitarizma;

2) druga pa je teza, ki zadeva naš ožji politični angažma in pravi, da avtonomija zemeljskih stvarnosti, ki jo je proglasil 2. vatikanski koncil, v tolikšni meri zadeva politično sfero, da je že sama zamisel katoliške politične stranke v bistvu protislovje in nesporazum, nekaj vsekakor preseženega, kar izvira iz obdobja t.i. »konstantinovske«, s svetno oblastjo močno povezane in pomešane Cerkve, od katere naj bi se 2. vatikanski koncil dokončno poslovil.

Obe tezi sta med seboj povezani in se vzajemno krepita, saj če rečemo, da pri nas civilno-družbeno glasna in jasna Cerkev ni zaželena, potem je jasno, da umanjka osnova, na kateri graditi katoliško politično delovanje. Laik bo namreč lahko deloval po katoliškem družbenem nauku le, če ga bo Cerkev o tem nauku jasno in odločno informirala, usmerjala in podpirala na civilnodružbeni ravni. Če se to usmerjanje utiša, potem je jasno, da se bomo znašli pred nazorsko dezorientiranim, nepoučenim laikom, ki bo politično več ali manj popolnoma neučinkovit.

Prav tako velja razmislek v nasprotno smer: katoličan, ki meni, da je politično udejanjanje smernic družbenega nauka Cerkve nekakšna »konstantinovska« zloraba tako Cerkve kot politike, bo prej ali slej rad pristal na tezo, da je odločna drža Cerkve v civilni družbi nepotrebna oz. škodljiva, saj bi imela prej ali slej politične učinke.

Tako se ustvarja v notranjosti Cerkve same drža, ki pasivizira tako družbeno kot politično delovanje katoličanov.

Ti dve tezi dobivata v zadnjem času prav posebej perfidno obliko, saj so ju nekateri začeli povezovati s spretno kamufliranimi agitpropovskimi prikazi polpretekle zgodovine. Tako denimo t.i. prvi filozof v deželi, ko le more, omenja tezo, da sta bili Komunistična partija in Katoliška akcija po duhu sorodni, totalitarni organizaciji. Najbrž ni potrebno na tem mestu posebej utemeljevati nesmiselnosti take izjave: KA je namreč vzgajala mučence Grozdetovega kova, svojim članom je celo strogo prepovedovala vključitev v sicer povsem upravičen oborožen boj zoper komunizem. KA je bila namreč izrazito nadnaravno, duhovno usmerjena organizacija. Kaj ima vse to opraviti s profesionalnimi množičnimi morilci Kidričevega in Kardeljevega tipa? Vendar pa je zanimivo, da take izjave, ki očitno ne temeljijo na branju resnega zgodovinopisja, pač pa agitpropovske literature v stilu Sajetovega Belogardizma, ne ostajajo brez učinka tudi na katoliško sredino. Najbrž je temu tako tudi zato, ker je bila KA sicer organizacija brez političnih ambicij, vendar pa taka, ki je v pokorščini škofu cerkveni nauk dosledno živela, pa tudi jasno, glasno, odločno in sistematično oznanjala na civilnodružbeni ravni. Demonizacija KA in predvojne Cerkve nasploh, o kateri smo govorili prej, je zato prikupna vsem tistim slovenskim katoličanom, ki so tako ali drugače nasedli navedeni tezi o potrebi po civilnodružbeno tihi Cerkvi ter tezi o posledični dezaktivaciji katoličanov kot katoličanov v političnem prostoru. V tem smislu je najbrž treba razumeti npr. zadrego, ki jo je bilo znotraj Cerkve čutiti ob nedavni beatifikaciji vzornega člana KA, bl. Alojzija Grozdeta. V tem ključu je treba najbrž brati tista panična zagotovila organizatorjev o tem, kako da je imel lanski Evharistični kongres z onim iz leta 1935 skupno le ime. In v tej luči gre verjetno razumeti tudi nelagodje, ki v slovenski Cerkvi vedno znova nastane, ko se omeni ime škofa Gregorija Rožmana, duhovnega očeta slovenske KA, kaj šele ko se omeni, da bi bilo primerno njegove posmrtne ostanke prepeljati tja, kamor sodijo: v ljubljansko stolnico. In še bi lahko naštevali.

Vse zastonj je potem govoriti o tem, kako bi morali katoliški laiki prevzeti aktivno vlogo v politiki. Dokler bomo pristajali na floskulo o civilnodružbeno tihi Cerkvi, take politične aktivacije ne bo. V tem smislu sem z zanimanjem bral knjigo sedanjega tržaškega škofa mons. Giampaola Crepaldija, ki je med drugim mednarodno priznan poznavalec družbenega nauka Cerkve in je bil zato izbran za predsednika mednarodnega observatorija Van Thuan o tem nauku. Knjiga nosi pomenljiv naslov: Katoličan v politiki, Priročnik za nov začetek. Knjiga je izšla leta 2010 pri založbi Cantagalli, s predgovorom kardinala Angela Bagnasca, predsednika italijanske škofovske konference. V njej mons. Crepaldi piše tudi o vprašanju, s katerim se sedaj ukvarjamo, in pravi o njem takole: »V ozadju politične diaspore katoličanov (neučinkovitost katoličanov v politiki torej ni le slovenski problem, ampak tudi za italijanski in pravzaprav tudi širše evropski, op. I. K.) je na delu konec koncev predvsem pomanjkljivost na ravni samega nauka. Gre namreč zato, da nauk Cerkve ni ustrezno podan in ni ustrezno dojet, da duhovniki niso primerno nagovorjeni, da teologi ne delujejo upoštevajoč svoje cerkveno poslanstvo, da katoliške šole ne proizvajajo dosledne katoliške kulture, da katoliške knjigarne ne opravljajo svoje dolžnosti evangeliziranja skozi kulturo, da katoliška kulturna središča ne delujejo v skladu s cerkvenim učiteljstvom. Prav gotovo ni katoliški laik tisti, ki naj opravi premik na teh nevralgičnih področjih, je pa obenem jasno, da je ravno katoliški laik njihov zadnji prejemnik in da zmeda na ravni nauka onemogoča možnost enotnega nastopa katoličanov v politiki […]« (str. 91–2). Mislim, da to, kar trdi mons. Crepaldi v zvezi z italijansko situacijo, velja morda še toliko bolj za našo, slovensko. Skratka, brez močne civilnodružbene podpore s strani Cerkve si bo slovenska katoliška politika težko bistveno opomogla.

Naj navedem poučno misel, ki jo je v tej zvezi podal Lech Walesa, znameniti voditelj poljskega sindikata Solidarnost in vodilni lik pri demokratizaciji te dežele. Ko se je spominjal poteka ključnih dogodkov nastajanja Solidarnosti, je rekel nekako takole: »Prvih deset let svojega sindikalnega delovanja sem porabil, da sem pridobil svojih prvih deset somišljenikov. Če ne bi bilo pogumnega papeževega obiska na Poljskem leta 1979, ko je bl. Janez Pavel II. javno podprl naše gibanje, bi naslednjih deset let rabil, da bi zbral še deset somišljenikov. Z omenjenim papeževim obiskom in podporo pa sem jih kar naenkrat dobil nekaj milijonov in nastala je Solidarnost«.

Predavateljski zbor Otočca II v zavodu sv. Stanislava. Od leve: Jože Strgar,
                Milan Gregorič, Bojan Žalec, Tamara Griesser Pečar, Bernard Brščič, Urška Makovec,
                Janko Kos, Ivo Krže.

Figure 51. Predavateljski zbor Otočca II v zavodu sv. Stanislava. Od leve: Jože Strgar, Milan Gregorič, Bojan Žalec, Tamara Griesser Pečar, Bernard Brščič, Urška Makovec, Janko Kos, Ivo Krže.

Brez podpore Cerkve, skratka, ne bomo prišli nikamor. Z njo pa bomo prišli zelo daleč.

Načine, kako naj se taka podpora izvrši, dobro poznamo iz preteklosti. Reče se jim katoliški shod (katerega zametek je, upam, tudi pričujoči zbor) in katoliška akcija (skozi katero naj se udejanja organizirana prisotnost nauka Cerkve v družbi).

Na nas laikih pa je predvsem, da pri razvijanju teh zamisli sodelujemo z vsemi močmi. Še prej pa je naša naloga, da odločno zavrnemo pri sebi in pri sogovornikih omenjeno tezo o tihi Cerkvi kakor tudi tezo o tem, da je katoliška stranka stvar preteklosti.

Slednjo tezo bomo najlepše zavrnili tako, da bomo na prihajajočih volitvah volili v skladu s katoliškim družbenim naukom, da bomo volili torej tisto edino stranko, ki je po programu in po dejanjih, de iure et de facto, s tem naukom skladna. Pri tem ne pozabimo, kar je zapisano tudi v Kompendiju družbenega nauka Cerkve (§ 570), in sicer, da »dobro oblikovana krščanska vest nikomur ne dovoljuje, da bi z lastnim glasom podprl udejanjanje političnega programa ali posameznega zakona, ki spodkopava bistveno vsebino vere in morale s predstavljanjem alternativnih predlogov ali predlogov, ki so takšni vsebini nasprotni«.

9.4. Revija Zaveza – Pozdrav in priporočila

Justin Stanovnik

9.4.1.

Tudi revija Zaveza bi želela izreči nekaj stavkov v pozdrav temu impozantnemu političnemu zborovanju slovenskih katoličanov. Ne bi ga bilo, ko ga ne bi bil sklical urgentni čas. Slednjič so nam vsem stvari tako jasne, da vemo, zakaj gre. Slednjič!

Druga svetovna vojna je bila evropska državljanska vojna med civilizacijo in demokracijo na eni strani in totalitarnimi ideologijami na drugi. Toda med tem ko sta bila nacizem in fašizem premagana na svetovnih bojiščih, je nad komunističnim boljševizmom moralo izreči sodbo pol stoletja pozneje življenje samo. To je poglavitno dejstvo, ki nam razloži, da je ta – v metamorfozah, ki jih kar naprej izumlja – še vedno tukaj. Saj veste, da je boljševizem še vedno tukaj, mar ne? Zlasti v Sloveniji, kamor ga ni prinesla tuja vojska, ampak ljudje, ki so govorili isti jezik kakor mi (Samo iste besede seveda, ne isti jezik, za božjo voljo, ne isti jezik.). Kardelj, Kidrič, Maček so od začetka govorili nek povsem drug jezik. Kocbek in Vidmar pa sta se ga z lahkoto naučila, ker sta njegovo slovnico nosila v sebi – tudi od začetka.

Nova Slovenska zaveza, ki izdaja revijo Zaveza, je daljna naslednica Slovenske zaveze. Njen spomin je zato takšen, da ne more, da ne bi govorila resnice. Ko je hodila po tistem dnu – najglobljem, kar jih je bilo kdaj skopanih, se zdi – so njeni ljudje začutili, da po tem, kar so tam videli, nikoli ne bodo mogli govoriti ničesar razen resnice. Ne zato, ker bi bili kaj posebnega, ampak zato, ker smo naredili tisto dolgo pot po tistem preglobokem dnu in ker smo videli, kar smo videli. Zato nam tudi lahko verjamete, ko vam sporočamo in govorimo naslednje: Nismo svobodni! Ker nismo svobodni, nismo odgovorni, in ker nismo odgovorni, nismo ustvarjalni. In ker nismo svobodni in ustvarjalni, nam grozi, da bomo morali sprejemati miloščino od tistih, ki so svobodni in ustvarjalni. Skrb svobodnega človeka pa dela domovino, ki je lahko domovina za vse. Vsako časovno okno, mimo katerega gremo, je naša preizkušnja. Čez tri tedne, v nedeljo 4. decembra, bo to okno spet odprto. Ali ga bomo Slovenci zagledali v tem, kar nam ponuja? Mogoče namreč teh oken ne bo več veliko. Mogoče bo to zadnje, v katerem bo še mogoče kaj narediti. Ko bomo šli potem mimo naslednjega, bo boljševizacija Slovenije napredovala že tako zelo, da bomo samo onemoglo gledali, ker ne bomo več kompetentni državljani. Zato premislimo vsi: vsak od nas ima koga, ki ga lahko prepriča, če je seveda sam prepričan. Vsi, ki smo tukaj, pa smo prepričani, sicer nas ne bi bilo sem. Tudi o tem prepričani, na primer, da ne smemo, da pod nobenim pogojem ne smemo dovoliti, da Nova Slovenija ne bi sedela v naslednjem parlamentu. To je zato, ker ima Nova Slovenija prave besede. Mogoče vseh še ni našla, a v njej so – v njenem slovenskem, katoliškem in evropskem spominu. Živeli! Gospe in gospodje! Živeli!

10. Iz tujega tiska

10.1. Vendarle umor iz državniških razlogov?

Rainer Blasius, FAZ

10.1.1.

Rolf Hochhuth bo pomagal poljski državni tožilki razjasniti smrt generala Sikorskega.

Osemdesetletni Rolf Hochhuth se veseli. Poljska justica se končno zanima za njegove »Vojake«. Zaradi te zgodovinske drame o vojnem premieru Churchillu in generalu Sikorskem je »že desetletja zapisan v britanski knjigi tiralic, čeprav ali pa ker je bila njegova drama že veliko več kot stokrat igrana v Londonu«, kot ponosno meni. »Močno se čudim, da so v Varšavi z zasliševanjem prič čakali toliko časa, da so bile zanesljivo vse mrtve.« Zanj zanesljivo velja: »Sikorski je bil 1943. v Gibraltarju umorjen.«

Ali smrt 1881. rojenega častnika in politika, ki je od konca septembra 1939 predsedoval poljski begunski vladi v Parizu in kasneje v Londonu, ni bila nesreča? 4. julija 1943 ob 23.07h je pri britanskem vojaškem oporišču Gibraltarju 16 sekund po startu treščilo v morje letalo Liberator AL 523, skupaj s Sikorskim, njegovo hčerjo in sodelavci. Samo pilot je preživel. Generalovo truplo so rešili iz morja in pokopali na pokopališču poljskih pilotov v Newarku pri Nottinghamu. Po padcu komunizma so 1993 posmrtne ostanke prenesli na krakovski Wawel. Konec leta 2008 so zaradi suma »komunističnega zločina« opravili sodnomedicinsko preiskavo. Kot vodja odbora za pregon zločinov proti poljskemu narodu jo je vodila državna tožilka Ewa Koj. Sedaj se je povezala s Hochhuthom; vprašalnik je posredovalo berlinsko državno tožilstvo.

Hochhuth je leta 1963 s prvencem »Namestnik« (Der Stellvertreter) dosegel svetovni uspeh. Štiri leta pozneje se mu je z »Vojaki« (Soldaten) posrečilo isto. Nato se je lotil bombardiranj nemških mest v obliki preproge in strmoglavljenja letala s Sikorskim. Tu se je oprl tudi na deli takrat uspešnega poljudnoznanstvenega pisca in kasnejšega zanikovalca holokavsta Davida Irvinga »Uničenje Dresdna« (The Destruction of Dresden, 1963) in »Nezgoda. Smrt generala Sikorskega« (Accident. The Death of General Sikorski, 1967). Pred prvo izvedbo sta Hochhuth in Irving oktobra 1967 skupaj nastopila na televiziji. V prid domnevi, da je dal Churchill ministrskega predsednika umoriti, se je Hochhuth skliceval na »izjavo rojenega Britanca. Ta človek še živi.« Na Irvingov ugovor, naj pove podrobnosti, je dejal Hochhuth: »Raje bi privolil, da bo drama naslednja desetletja prepovedana, kot da bi povedal ime.« Spodbujen s pričo, ki je dogodek doživela, je našel mnogo indicev za »neverjetno dejstvo«: »Trdno sem prepričan, da Churchill, če je storilec, ni imel nobene druge izbire, kajti to je bil ukrep iz državniških razlogov.« Begunska vlada je 1943. provocirala Stalina z zahtevo, naj razišče »katinske mrtvece«. Obstajala je celo nevarnost nemško-sovjetskega separatnega miru: »Prepričan sem, da je Churchill rešil zahodno Evropo in da je pri tem reševanju moral najti in uporabiti sredstva in poti, ki so nam navadnim državljanom prepovedani.«

Kmalu po začetku nemškega pohoda v Rusijo sta poljska begunska vlada in Sovjetska zveza julija 1941 navezali diplomatske stike. Ti pa so bili obremenjeni s spori o povojnih mejah in načrtih za vzhodnosrednjeevropske konfederacije. Najhujša kriza se je začela, ko je nemška poročevalska agencija 13. aprila 1943 sporočila, da so v gozdu pri Smolensku – takrat pod nemško zasedbo – odkrili množična grobišča s trupli tisočev poljskih častnikov, ki so jih spomladi 1940 pomorili Sovjeti. To je Kremelj zavrnil kot »najhujše klevetanje« in za te pomore obtožil tretji rajh. Nacionalsocialistični režim se je obrnil na mednarodni odbor Rdečega križa in celo poljska begunska vlada je prosila ta odbor za nepristransko preiskavo. Ta prošnja je dala Sovjetski zvezi povod, da je 26. aprila pretrgala zveze z begunsko vlado, še preden je Sikorski pod britanskim pritiskom 4. maja zahtevo po preiskavi umaknil.

Mednarodna zdravniška komisija je bila konec aprila 1943 v Katynu in je protokolirala svoje delo. »O vprašanju storilstva se zapisnik izjavlja samo posredno, ko med drugim na osnovi dokumentov in drugih predmetov, najdenih pri žrtvah, pa tudi na osnovi stopnje razpada trupel ugotavlja, da so se eksekucije morale dogajati marca in aprila 1940. Ker so bili poljski častniki takrat v sovjetskem ujetništvu, je bilo očitno, kdo nosi odgovornost za pomore,« je povzel 2004 berlinski zgodovinar Paul Stauffer.

Po praizvedbi »Vojakov« je označil Randolph Churchill, sin premiera in njegov biograf, tezo o atentatu kot »prekleto laž«. In predsednik vlade Harold Wilson je 11. februarja 1969 pred spodnjim domom v odgovor na londonsko prvo uprizoritev izjavil, da lahko »Hochhuthove domneve zavrnemo in odrinemo s prezirom, ki ga zaslužijo«. Za avtorja je imela stvar drage posledice: pilot Sikorskega je menil, da je obrekovan, in je dobil 420 000 mark odškodnine.

Šele aprila 1990 je uradna sovjetska poročevalska agencija priznala, da je bil Katyn eden najhujših zločinov stalinizma. In konec decembra 1990 se je – po demokratičnih volitvah na Poljskem – v Londonu, kjer je tudi muzej Sikorskega, razpustila begunska vlada. Ob izkopu Sikorskega v začetku 2009 je bilo ugotovljeno, da je umrl zaradi notranjih poškodb, »ki so običajne pri trčenjih. Utrpel je zlome kosti in poškodbe na lobanji« – tako Thomas Urban v Süddeutsche Zeitung. Ni bil niti ustreljen niti zaboden niti zastrupljen. Vendar pa poročilo pušča »odprto, ali je bil zasilni pristanek posledica sabotaže ali pa ga je pilot celo namenoma izvedel«. V predelanem bombniku so sedeli potniki v spodnjem delu. »Vanj je po prisilnem pristanku vdrla voda. Pilotova kabina je ostala nad vodo.« Pilot, češki begunec, je neposredno po dogodku izjavil, da »je bila pilotska ročica blokirana, tako da se letalo ni moglo dvigniti«. V knjigi »Eseji in pesmi« (Essayistische Prosa und Gedichte, 2011) imenuje Hochhuth pred 44 leti zamolčano pričo: Britanka Jane Ledig-Rowohlt, vdova založnika Heinricha Maria Ledig-Rowohlta, ki je med vojno delala za britansko obveščevalno službo, mu je pripovedovala, da je Churchill osebno ukazal umor Sikorskega. In po oddaji »Churchillova izdaja Poljske« na postaji Arte l. julija 2011 »komaj obstaja dvom«, da je bilo strmoglavljenje namerno, pobujeno po Stalinu, tolerirano po Churchillu.

Državna tožilka Kojeva je zastavila Hochhuthu 18 vprašanj, med njimi, »ali je bil pred izdajo drame ‘Vojaki’ na Poljskem«. Hochhuth zanika. Kako je lahko v Varšavi »raziskoval, ne da bi ga Rusi ali poljski komunisti takoj« aretirali? Vsi Poljaki, »ki so bili povezani s Sikorskim, so lahko živeli samo v tujini, predvsem v Angliji«. Do sedaj neobjavljenega gradiva nima: »Mnogi vprašani so me prosili, naj njihova pisma sežgem – kar sem samoumevno tudi storil, tako tudi s pismi gospe Rowohlt.« In Hochhuth imenuje Milovana Djilasa, »Titovega medvojnega poslanika v Kremlju, ki ga je Stalin osebno posvaril, nekako z besedami: ‘Če se sedaj Tito sreča s Churchillom, mu povejte, naj pazi, da se mu ne bo zgodilo kot Sikorskemu, ki ga je Churchill umoril.’ … Ta citat je britanska obveščevalna služba v Trstu iz kasneje svetovno znane Djilasove knjige ‘Razgovori s Stalinom’ odstranila.«

Nazadnje se zmeraj bojeviti dramatik in pesnik Hochhuth v svojih odgovorih državni tožilki Kojevi pritožuje nad »najhujšo duševno boleznijo zgodovinarjev pri vseh narodih«: vero v akte. »Absurdno je domnevati, da bi kadarkoli kdorkoli dokumentiral, da načrtuje umor!« Zgodovinarji včasih pišejo »z vrzelmi«, ki potem postanejo »laži«, »ker se boje, da bi jih sorodniki navedenih v njihovih knjigah tožili za odškodnino«. Morda bodo pravkar v poljščino prevedeni »Vojaki« kmalu v domovini Sikorskega tudi uprizorjeni in bodo tam po tragični letalski nesreči predsednika Kaczyńskega 10. aprila 2010 pri Smolensku – na poti k žalni slovesnosti za katinskimi žrtvami – gotovo vzbudili pozornost.

11. V spomin

11.1. Antonu Perparju v spomin

Janko Maček

11.1.1.

V ponedeljek, 10. oktobra 2011, je v novomeški bolnišnici umrl naš član in zvesti bralec revije Zaveza Anton Perpar. Tudi v zadnjem času se je redno udeleževal vseh naših slovesnosti in srečanj. Kljub zdravstvenim težavam je bil vedno veder, pripravljen prisluhniti sogovorniku, in tak bo ostal v našem spominu.

Rodil se je 6. novembra 1927 kot četrti otrok Perparjeve, po domače Poznikove družine v Koritih pri Dobrniču. Otroška leta je preživel v varnem zavetju Poznikove domačije, ki je bila v času pred drugo svetovno vojno znana ne samo v Koritih, ampak tudi širše. Oče se je namreč kljub delu na veliki kmetiji ukvarjal z zdravilstvom in iz bližnje ter daljnje okolice so ga klicali za pomoč pri živini, pa tudi za bolnega človeka je vedno imel kako zdravilo ali vsaj koristen nasvet. Poleg tega je bil dober gospodar in njegova kmetija je bila med najbolj naprednimi v okolici. K ugledu Perparjeve rodbine je pripomogla tudi znana univezitetna profesorica in znanstvenica na področju organske kemije dr. Marija Perpar. Tone Perpar je obiskoval osnovno šolo v Dobrniču, nato pa se je vpisal na škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani. V tem času je stanoval v na pol dograjenem Baragovem semenišču, kjer je med vojno gostoval iz Šentvida pregnani Zavod sv. Stanislava. Do odhoda k domobrancem v letu 1944 je dokončal tri razrede klasične gimnazije.

Večino svojega domobranskega »staža« je Tone preživel na oklepnem vlaku, kjer sta bila skupaj z dobrniškim rojakom Stanetom Štrbenkom. Njihova naloga je bila varovati železniško progo Ljubljana–Kočevje. Ob eksodusu v začetku maja 1945 so spremljali vlak, ki naj bi odpeljal na Koroško domobranske ranjence iz ljubljanske bolnišnice. Čeprav so odpeljali iz Ljubljane že v nedeljo 6. maja, so bili v sredo 9. maja še vedno pri Otočah oziroma Globokem. Ko je bilo očitno, da partizani, ki so bili že v Radovljici in na Jesenicah, vlaka ne bodo spustili čez mejo, je posadka oklepnika dobila povelje, naj spremlja kolono pokretnih ranjencev in zdravnikov ter strežnega osebja, ki so zapustili vlak in se peš odpravili proti Brezjam in Tržiču. Na vlaku so ostali samo nepokretni ranjenci, nekaj strežnega osebja in kurat Jenko. Konec maja sta bila Štrbenk in Perpar z drugimi vrnjena in potem dobra dva meseca pretrpela v Škofovih zavodih v Šentvidu. Kolikokrat ju je skrbelo, da bosta zaslišala svoje ime, ko so jih ponoči klicali za odhod v Kočevje in v smrt, toda zaradi mladoletnosti jima je bilo prizaneseno in po amnestiji so ju izpustili.

Ko se je Tone Perpar po tisti težki preizkušnji končno vrnil domov v Korita, ni več mislil na šolanje, ampak se je oprijel dela na domači zemlji. Leta 1954 se je priženil k Ribničanu v Dobrnič in tako postal prvi sosed farne cerkve in župnišča v Dobrniču. Z ženo Anico sta poskrbela, da so njuni otroci: Tone, Jurij, Ivan in Ana imeli topel in varen dom. Zakaj je domačija sredi Dobrniča dobila ime pri Ribničanu? Pravijo, da zato, ker so nekoč pravi Ribničani pred hišo prodajali suho robo. Tone Perpar se seveda v Dobrniču ni ukvarjal s suho robo, ampak je marljivo in preudarno skrbel za srednje veliko kmetijo, da je kljub kmetu nenaklonjenim časom postala vzor vsem drugim. Pri tem se pa ni zapiral vase, ampak je sledil zgledu svojega očeta, ki je bil vedno pripravljen pomagati sosedom in drugim pomoči potrebnim. Predstavnik dobrniških gasilcev se mu je ob grobu zahvalil za sodelovanje z društvom, za pomoč in delo pri gradnji nove šole v Dobrniču itn. Kot prvi sosed farne cerkve je bil zraven pri vsakem popravilu in prenovi, ki jih skozi več kot petdeset let njegovega življenja v Dobrniču ni bilo malo.

Veliko delo, za katero mu je Nova Slovenska zaveza še posebno hvaležna, je Tone Perpar opravil v času po osamosvojitvi. V veliki meri je prav njegova zasluga, da je Dobrnič razmeroma zgodaj dobil farne spominske plošče, na katerih je vklesanih skoraj dvesto imen domobrancev in drugih žrtev boljševiškega nasilja. Treba je bilo zbrati imena in sredstva ter prepričati še vedno prestrašene svojce in sofarane, da niso nasprotovali postavitvi. Koliko potov je opravil, da bi svojcem žrtev pomagal pri uveljavitvi skromne odškodnine po zakonu o popravi krivic. Ko se je ob taki priliki mudil v Ljubljani, je skoraj vedno potrkal tudi na vrata naše pisarne, ker je morda potreboval kakšen nasvet, predvsem pa da je prinesel pozdrave in zvedel novice o tekočem delu društva.

Pogreb pokojnega Toneta Perparja je bil 15. oktobra 2011 v Dobrniču. Na tej zadnji poti so mu izkazali čast tudi dobrniški gasilci. Poleg domačega župnika Florijana Božnarja ga je k grobu pospremil tudi župnik iz Ajdovca gospod Janez Zaletelj. V pridigi med pogrebno mašo se mu je domači župnik zahvalil za zgled vere, za dosledno življenje po krščanskih načelih in za zavzeto sodelovanje s farno cerkvijo, katere bližnji sosed je bil več kot petdeset let. Tudi Nova Slovenska zaveza mu izreka iskreno zahvalo za njegovo zvestobo in veliko delo, ki ga je opravil, svojcem pa globoko sožalje. Naj počiva v miru tam ob cerkvi sv. Jurija in naj mu bo dobrniški zavetnik »bližnji sosed« tudi v večnosti!

Grosupeljski prijatelji – z leve prvi Anton Perpar, tretji Stane Šterbenk

Figure 52. Grosupeljski prijatelji – z leve prvi Anton Perpar, tretji Stane Šterbenk

11.2. Jožetu Berniku v spomin (1924–2011)

Tamara Griesser-Pečar

11.2.1.

Pravnik in ekonomist dr. Jože Bernik je bil izjemen človek, velik Slovenec in mecen. Namesto, da bi po upokojitvi užival sadove svojega dela, se je po dolgih desetletjih skupaj s soprogo, zdravnico in znanstvenico dr. Marijo Bernik vrnil v domovino, ker je v sebi čutil dolžnost, da Sloveniji na poti v osamosvojitev in demokracijo po svoji moči pomaga. Bil je soustanovitelj Slovenskega svetovnega kongresa, od 1994 pa do leta 2000 tudi njegov predsednik. Na predlog Svetovnega kongresa je leta 2004 dobil Zlati častni znak svobode iz rok takratnega predsednika države Slovenije dr. Janeza Drnovška. V utemeljitvi ob prejemu je bilo zapisano: „Dr. Jože Bernik je vrsto let živel v Chicagu, kjer je ves čas povezoval Slovence, predvsem pa slovenske študente v tujini. V kraju Lemont, blizu Chicaga je organiziral izgradnjo slovenskega kulturnega doma. Vedno je našel čas za srečanje s Slovenci, ki so si prizadevali v prid svobodne in enotne Evrope ter neodvisne in samostojne Slovenije. Njegov dom je bil odprt za mnoge generacije slovenskih študentov. Vse svoje moči in tudi finančna sredstva ter bogate zveze pri najvišjih predstavnikih ZDA je namenjal razvoju demokracije in uveljavljanju slovenstva in zavedanja o Sloveniji.“

Dr. Boris Pleskovič, predsednik Slovenskega svetovnega kongresa je ob njegovi smrti zapisal: »Zapustil nas je veliki ambasador slovenskega naroda v svetu.«

Kot mnogo Slovencev, je tudi on ob koncu druge svetovne vojne zapustil domovino, ker je bil za komuniste »na napačni strani«. Preko Avstrije, Italije in Španije je emigriral v Združene države. Študiral je najprej v Rimu in Madridu, potem v ZDA, kjer je diplomiral iz mednarodne trgovine, leta 1960 pa končal študij prava z doktoratom. Do upokojitve 1989 je kot pravnik dolga leta deloval v farmacevtskem podjetju Abbott Laboratories v Ilinoisu blizu Chicaga. Po vrnitvi je bil leta 1997 kandidat Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) in SDS za predsednika države, dosegel tretjo mesto in dobil skoraj 10 procentov glasov. Predsednik SDS Janez Janša je izpostavil štiri temeljnje vrednote, ki jih je Bernik poosebljal: svobodo, pravičnost, solidarnost in patriotizem. Vendar domovina tistih, ki so se vrnili iz emigracije ni vedno ravno prijazno sprejela. To velja tudi za Bernika. Kot se je sam izrazil v intervjuju v Demokraciji, 26. decembra 2002: »Bil sem moteč kandidat, ‚tujec‘, Američan, izstopal sem iz profila običajnega kandidata in sem pripadal napačni politični opciji.« Dobil je številna žaljiva pisma in grožnje. Med drugim so mu očitali, da je bil gestapovski sodelavec, ker se je kot civilni uradnik kranjskega domobranskega centra udeležil kot pozdravni govornik nekega propagandnega tečaja. Tudi politični tednik Mladina je to nepreverjeno in neresnično trditev objavila in nesorazmerno dolgo je trajalo, predno je bil za to žalitev na višjem sodišču obsojen. Seveda tednik sploh ni upošteval dejstva, da je bil Bernik kvečjemu žrtev gestapa, saj ga je ta v začetku leta 1945 poslal v zapor. Bil je tudi med soustanovitelji Nove Slovenije in bil na njeni listi 2002 izvoljen za poslanca. V devetdesetih letih je investiral večjo vsoto denarja za časnik Slovenec, ker se je zavedal, da je v Sloveniji alternativni dnevnik izredno potreben. Žal je časnik propadel, vendar pri njem ideja ni nikoli zaspala.

Gospoda in gospo Bernik sem prvič srečala v ljubljanski škofiji, ko sem skupaj s kolegom Dolinarjem predstavila knjigo »Rožmanov proces«. Po predstavitvi me je dr. Bernik nagovoril, ker sta s soprogo iskala zgodovinarja, ki bi objektivno preučil stanje v Sloveniji med drugo svetovno vojno. Načrtovala sta tudi mednarodnopravno študijo. Hotela sta spodbuditi kulturni dialog v »našem, še vedno tako razklanem narodu.« (Razdvojeni narod, str. 9). Zapisala sta, »da se moramo zavedati težkih bremen naše polpretekle zgodovine in ob tem nujne potrebe po našem strpnem skupnem iskanju dejstev te preteklosti. To smo dolžni sebi in samostojni državi.« (Blumenwitz, str. 13) Iz te ideje je nastala raziskava Razdvojeni narod in prva mednarodnopravna študija slovenske situacije med drugo svetovno vojni iz peresa uglednega, žal tudi že pokojnega, pravnika prof. Dietra Blumenwitza. V svojem govoru na Kočevskem rogu je poudaril: »Ugotovitev resnice in opuščanje neresnice je sestavni del sprave; zato je potrebno osvetliti vse dogodke, o katerih se ni smelo javno razpravljati in ovreči neresnične obtožbe.«

Figure 53.

Danes ko splošno ugotavljamo propad moralnih vrednot bomo Jožeta Bernika s svojo pokončnostjo in načelnostjo še posebej pogrešali.

12. Iz Zavezinega arhiva

12.1. Resnica o domobranstvu – Nujni klic k sodelovanju

12.1.1.

OPOZORILO! Samo da ga ne spregledate! OPOZORILO!

Natančno si oglejte to PISMO!

Iz njega boste izvedeli, da lahko postanete nosilec velike RESNICE. Preberite ga enkrat, dvakrat, trikrat. Vsakič boste bolj vedeli, da lahko pomagate do veljave ne čemurkoli, ampak RESNICI. Ko boste to spoznali, vas bo obšlo veliko zadovoljstvo. Kaj zadovoljstvo, v vas se bo naselilo veselje. Preberite najprej pismo, potem pa si na naslednji strani oglejte fotografijo te RESNICE. Videli boste, v kaj se lahko spremeni Slovenija. A najprej natanko preberite naslednje PISMO!

PISMO

PREDMET:

Širjenje knjige Ivana Košutnaka:

RESNICA O DOMOBRANSTVU

Dragi prijatelji!

V naslovu knjige, za katero želimo, da pride med Slovence, stoji beseda resnica. Ker smo že dolgo prijatelji, gotovo veste tudi vi, da je resnica tista beseda, ki drži pokonci vse ljudi dobre volje – tiste, ki želijo dobro sebi, svoji domovini in svetu. Če ima tam, kjer živite, zadnjo besedo to, kar ni res, je svoboda, iz katere živite – iz katere živi vsak pravi človek – v nevarnosti. Žaljeni, torej v nevarnosti. So vsi pravi ljudje!

Gotovo veste, o čem govorimo. Govorimo o neznosni krivici, ki se je zgodila mladim fantom, tudi drugim ljudem, a predvsem tisočem in tisočem mladih fantov, ki so oblekli uniforme domobrancev, vojakov slovenske narodne vojske, edine slovenske narodne vojske v Sloveniji v letih 1941 do 1945. (Partizani niso bili vojaki, niso mogli biti vojaki, ker so bili politična milica boljševiške partije.) Slovenske vojake pa so partizani, izročene in zvezane – ne v boju premagane, s čimer so ponovno dokazali, da niso vojaki, ampak samo eksekutorji – pomorili, potem pa pol stoletja zasipali s tonami in tonami laži.

Tu sta prizadeta naša čast in naše sočutje. Nekaj lahko naredimo, nekaj moramo narediti! Trenutno lahko največ naredimo, če omogočimo, da bo Resnica o domobranstvu prišla med ljudi. Če bo prišlo med ljudi veliko teh knjižic, 50.000 ali 100.000, bodo postale slovensko branje in ne bo nikogar, ki ne bi prišel v stik z resnico.

Knjiga ali bolje knjižica stane 4,00 EUR. Pridite v Ljubljano na Beethovnovo, vzemite 20, 30, 50, 100 izvodov, poiščite dva, tri štiri ali več mladih fantov ali deklet, ki bodo pred cerkvijo neke nedelje te knjižice prodajali. To ni veliko, a to ni pomembno. Pomembna je zavest, da fara misli na te uboge ljudi – na te velike ljudi.

Lepo Vas pozdravljamo, veseli, da niti malo ne dvomimo, da se boste udeležili tega velikega vsenarodnega dejanja.

Podpisniki:

V Ljubljani, maj 2011Za upravni odbor
Nove slovenske zaveze:

Predsednik: Anton Drobnič

Anton Drobnič

Figure 54. Anton Drobnič

Podpredsednik: Jože Pavlič

Jože Pavlič

Figure 55. Jože Pavličslika podpisa1

Tajnik: Marijan Kovač

Marijan Kovač

Figure 56. Marijan Kovač

Za uredništvo ZAVEZE:

Urednik: Justin Stanovnik

Justin Stanovnik

Figure 57. Justin Stanovnik

Pomočnik urednika: Janko Maček

Janko Maček

Figure 58. Janko Maček
Kočevski rog – 8. julij 1990

Figure 59. Kočevski rog – 8. julij 1990

12.2. Izjava o možnosti in pomenu sprave

12.2.1.

V Celju in delno v Ljubljani je v organizaciji Teološke fakultete Univerze v Ljubljani od četrtka, 3., do nedelje, 6. novembra 2011, potekala mednarodna znanstvena konferenca z naslovom The possibilities and meaning of reconciliation (Možnosti in pomen sprave). Udeleženci so ob tej priložnosti pripravili tudi naslednjo izjavo.

12.2.2. Izjava

Udeleženci mednarodne znanstvene konference z naslovom Možnosti in pomen sprave pozdravljamo vsa prizadevanja, da se spravni procesi v Sloveniji in v svetu nadaljujejo, poglabljajo in utrjujejo. Ker so pogoj in nujnost za preživetje slovenske in svetovne družbe, si prizadevamo raziskovanja širiti tudi v družbeni prostor. Veseli smo podpore akademskih in drugih ustanov, kot so Evropska akademija znanosti in umetnosti v Salzburgu, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, parlament EU, Študijski center za narodno spravo, in vseh ostalih, ki podpirate naša prizadevanja. Z zavzetim delom in vztrajnostjo posameznikov in skupin lahko delujemo v smer poprave preteklih krivic in omogočamo vsem posameznikom spoštovanje njihovega človeškega dostojanstva. V tem smislu soglasno pozdravljamo ugotovitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da pomenijo totalitarni simboli kršenje človekovega dostojanstva in jih je zato treba odstranjevati. Volja do resnice in pravičnosti, s katero ne dopuščamo kakršnega koli kršenja človeškega dostojanstva, je pot k resnici in spravi vseh ljudi. Želimo, da bi prizadevanja ljudi temeljila na tem spoznanju in volji. V svojih nastopih in delovanju si bomo prizadevali, da spoštujemo in upoštevamo dostojanstvo vsakega človeka in da v svojem delovanju nikogar ne žrtvujemo za kakršne koli cilje. Menimo, da je tako delovanje v vzgoji, politiki, gospodarstvu, skratka na vseh področjih človekove osebne in družbene dejavnosti, pogoj za spravo in sodelovanje ter tako za uspeh družbe.

12.3. Poveličevanje komunizma v Sloveniji

12.3.1. Kongres ELS v Bonnu obsodil poveličevanje komunizma v Sloveniji

Danes dopoldne so v Bonnu na rednem triletnem kongresu največje politične družine v Evropi, Evropske ljudske stranke (ELS), 1400 zbranih delegatov iz Evrope nagovorili med drugimi člani te politične družine Janez Janša (vodja slovenske opozicije), Angela Merkel (nemška kanclerka), Francois Fillon (predsednik francoske vlade), Jerzy Buzek (predsednik Evropskega parlamenta), Herman van Rompuy (prvi stalni predsednik EU) in José Manuel Barroso (predsednik Evropske komisije).

Kongres je soglasno in brez glasu proti sprejel tudi resolucijo z naslovom Totalitarni komunistični režimi (celoten tekst najdete v prilogi). V tej resoluciji se ELS ob dvajseti obletnici spominja pomena demokratičnih sprememb v Evropi in močno obsoja to, da se v nekaterih državah članicah EU sistematično spodbuja oboževanje komunističnih diktatorjev, kot na primer v glavnem mestu Slovenije – Ljubljani, kjer je bila ena od glavnih cest letos poimenovana po vodji komunističnega režima, diktatorju Josipu Brozu Titu.

Soglasno so podprli resolucijo, ki obsoja nekritično podporo simbolom oziroma posameznikom nekdanjih represivnih režimov in ostro obsodili podelitev državnega priznanja Tomažu Ertlu s strani predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka. Ob tem so navedli, da je UDBA v Sloveniji pomenila to, kar je bil Stasi v Vzhodni Nemčiji ali Securitate v Romuniji.

»Podelitev odlikovanja nekdanjemu načelniku tajne komunistične policije (UDBE) v Sloveni je podobno, kot če bi odlikovali nekdanjega vodjo Stasija v Vzhodni Nemčiji.«

Največja evropska politična družina obsoja taka in podobna dejanja, ki potvarjajo zgodovino, dodatno poveličujejo težke kršitve človekovih pravic, ustvarjajo razlike v družbi, dajejo slab zgled mlajšim generacijam in upočasnjujejo celjenje ran v družbah, ki zaključujejo tranzicijo v demokracijo.

Bonn, 19. julija 2010

Tri slovenske pomladne stranke (SDS, NSi in SLS) bodo resolucijo predstavile tudi na skupni tiskovni konferenci.

12.4. Odločba Ustavnega sodišča o Titovi cesti

12.4.1.

Objavljamo točki 15. in 16. odločbe ustavnega sodišča o protiustavnosti poimenovanja neke ulice po Josipu Brozu Titu, sprejete na seji 26. septembra 2011. Menimo, da je utemeljitev, podana v teh dveh točkah, posebej zanimiva za naše bralce.

15. Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom imena Josipa Broza Tita, jugoslovanskega maršala in kasnejšega dosmrtnega predsednika SFRJ. Ime Tito ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni vojni, kot to zatrjuje nasprotna udeleženka, temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti v desetletju neposredno po drugi svetovni vojni. Zgodovinska dejstva, zabeležena v številnih dokumentih, listinah in strokovnih zgodovinskih delih, pričajo tudi o izvensodnih povojnih pobojih, političnih kazenskih procesih, eksekucijah prebežnikov na državni meji ter o zlorabah oblasti za ohranjanje enostrankarskega sistema in preprečevanje demokracije. Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito vodja nekdanje države, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Titovega simbolnega pomena ni mogoče razcepiti in upoštevati le pomena ravnanj, ki jih nasprotna udeleženka pripisuje njegovi zgodovinski vlogi in osebnosti. Ponovno uvedbo poimenovanja ceste po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima je mogoče razumeti kot podporo ne le njemu kot zgodovinski osebnosti oziroma njegovim posameznim dejanjem, temveč kot podporo celotnemu zgodovinskemu obdobju njegove vladavine in tej vladavini kot taki. Zato ni pomembno, kaj so mestne oblasti želele doseči z uvedbo Titove ceste oziroma katere cilje so zasledovale, pomembno je, da je izpodbijani Odlok mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu.

Oblastno izražanje priznanja totalitarnim režimom, ki so v 20. stoletju pretresali Evropo in vodili k milijonom žrtvam in sistematičnim kršitvam človekovih pravic, je v nasprotju z zavzemanjem za spoštovanje človekovega dostojanstva, človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih vrednot, ki jih delijo sodobne evropske ustavne demokracije. V preteklih letih so tudi različne evropske institucije sprejele dokumente, ki obsojajo totalitarne režime, kot so nacizem, fašizem in komunizem. Omeniti je treba Resolucijo št. 1481 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 25. januarja 2006 o potrebi po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov in Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu. V teh resolucijah je poudarek predvsem na spominu in izkazovanju spoštovanja konkretnim usodam posameznikov, ki so v totalitarnih režimih, kamor sodi tudi komunistični režim pod vodstvom Josipa Broza Tita, na lastni koži izkusili kršitve človekovih pravic v kazenskih ali drugih postopkih oziroma sta jim bili zaradi protipravnega trpljenja bližnjih povzročeni huda žalost in bolečina. Žrtvam vseh totalitarizmov morajo oblastni organi na vseh ravneh izkazovati, če že ne aktivno sočutje, razumevanje in priznanje za njihovo trpljenje, pa vsaj pasivno spoštovanje z opustitvijo ravnanj, ki so nezdružljiva s temeljnimi ustavnimi vrednotami in za katera je mogoče vnaprej predvidevati in pričakovati, da bodo povzročila novo prizadetost. Tudi Državni zbor Republike Slovenije je v Deklaraciji o seznanitvi z Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu z dne 2. aprila 2009 (Uradni list RS, št. 84/09 – DeReEPEZT) med drugim zapisal, da s sprejetjem te deklaracije izraža »spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih režimov« ter da si bo »prizadeval, da se tragična dejanja in delitve med 2. svetovno vojno in v času enopartijskega socialističnega sistema po njej ter njihove posledice pomnijo kot zgodovinska dejstva, ki naj ne povzročajo novih delitev, nasprotovanj in sovraštev.«

12.5. Narodna sprava in sprava med kristjani

Miran Mihelčič

12.5.1.

V tem letu se vrstijo razni dogodki, ki so v javnosti označeni kot korak k narodni spravi. Seveda pa je ta lahko čista in uspešna le ob obojestranskem zavedanju in potrditvi resnice – tudi resnice o »izvirnem grehu«, ki je bil načrten razdor med katoličani oz. kristjani in s tem tudi razdor med Slovenci; ta je šele pogojeval nastanek množične revolucionarne vojske, ki je postala podstavek za peto militantnega škornja mednarodnega komunizma, njegove krvave revolucije in uvedbo diktatorske oblasti.

Kadar navadni državljani presojamo verodostojnost razglašanja korakov k narodni spravi, običajno presojamo dejanja, nekateri, žal, zgolj »modre« besede, ki jih nekdo nameni širši javnosti – drugim.

Slovenski katoličani vemo, da je najtežje ponižno pred očesom Boga drug drugemu neutrudno podeljevati sol dejanj iz resnice. Tudi zgodovinsko spravo lahko podelimo drug drugemu, toda pred Bogom šele, ko smo njeno besedo in misel očistili izvirnega greha našega razkola. Logično je, da se lahko slovenski katoličani – kristjani spravimo z drugimi šele potem, ko smo tako spravljeni med seboj, ne moremo pa se spraviti z izvirnim grehom upora proti Bogu oz. dejanji tega greha z ukinjanjem slovenskega naroda in cerkve, kot nekateri pričakujejo.

Tega upora proti Bogu nista zagrešila le fašizem in nacizem, ampak prav tako in še bolj komunizem s svojo krvavo revolucijo, diktaturo in nenehnim zavajanjem in preoblačenjem …

Da je peščica šolanih organizatorjev mednarodnega komunizma na Slovenskem lahko pridobila revolucionarne oborožene sile in z njimi zanetila požar slepega upora proti Bogu, ga je na začetku preoblekla v upor proti okupatorju in socialnim krivicam. S tako prikrito revolucijo je lahko povzročila razdor s politično osveščenimi kristjani.

Ključni izvirni greh vodstva slovenskih krščanskih socialistov ni bil kolaboracija z mednarodnim komunizmom v uporu proti okupatorju, ampak da je tajno pristalo na brezpogojno vojaško in politično vodstvo partije v tem uporu, za katerega so vedeli in se strinjali, da bo krvava revolucija, saj se je v Rusiji že zgodila.

Kristjani lahko gremo v medsebojno spravo šele potem, ko vsi obsodimo takratno dejanje tega vodstva in še danes ponavljanje te zablode. V trenutku podpisa take pogodbe z vodstvom komunistične partije je vodstvo krščanskih socialistov v bistvu vsebinsko nehalo biti krščansko, ampak je postalo zgolj socialistično oz. komunistično, čeprav so nekateri to prikrivali in se namenoma vpisali v partijo šele kasneje.

To pa lahko razumemo le kot prevaro množice domoljubnih krščanskih socialistov, ki so temu vodstvu še naprej verjeli in mu brezpogojno sledili, ne da bi se zavedali, da jih partija rekrutira v svojo revolucionarno vojsko. Brez tega brezpogojnega podpisa podrejenosti partijskemu vodstvu komunisti ne bi mogli izvesti množičnih krvavih pobojev Slovencev med vojno in po njej niti uvesti usodne diktature. Pri tistih slovenskih kristjanih, ki se tega ne zavedajo, ni obžalovanja, ni obsodbe revolucije in njenega ločevanja od upora proti okupatorju. Ni ločevanja upora proti okupatorju od upora proti Bogu. Zato lahko ta izvirni greh – povzročitelj razdora v slovenskem narodu, v občem političnem in družbenem, celo verskem prostoru preoblečena partija še naprej preoblači celo v narodno in zgodovinsko vrednoto zavezniškega upora proti nacifašizmu.

Sprava z Bogom in med ljudmi je mogoča z očiščenjem iz resnice, sprava z izvirnim grehom oz. dejanji, ki upor proti Bogu nadaljujejo, pa ni mogoča, ker bi se kristjani ukinili sami. Današnja slepota globalno pranih možganov v svetu grozi z globalnim uničenjem človeštva. Ali naj vsak najprej trezni drugega ali sebe? Kako naj slovenski kristjan verjame v rešitev – v novo Zemljo, če na svojih duhovnih tleh v odločilnih trenutkih oblikovanja svoje notranjosti, družbe in države obenem ne verjame v novo Slovenijo?!

12.6. Zaskrbljena državljanka

Herica Kumer

12.6.1.

(Uredništvo Zaveze prejema številna pisma, ki izražajo vse mogoče. Pretežno so to dobre želje in spodbude ali pohvale, vendar so nekatera tudi taka, ki govorijo predvsem o zaskrbljenosti Slovenk in Slovencev spričo razmer v naši domovini.

Eno od teh je tudi pisanje Herice Kumer, ki smo ga prejeli v teh dneh in ga tukaj v drobcih in neredigiranega objavljamo. Pisanje kaže na lucidno videnje stvari, globoko in iskreno pripadnost domovini ter s tem toliko večjo skrb in odgovornost zanjo.)

12.6.2. Učiteljem in vzgojiteljem

Kako ste izšolani? O izobrazbi bi bila potrebna razprava? Ta je izključena! Ne gre! Indoktrinacija boljševiškega komunizma je v krvi, če sodim po izjavi Milana Kučana Poljaku Adamu Michniku, da je komunizem pil po materinem mleku …

Torej, kakšni so učitelji, ki so po zahtevi Milana Kučana morali sprejeti dejstvo, da so vojaki revolucije … Mislim, da prave zgodovine tistega časa ne poznajo. Škoda na naši mladini je zato neznanska tudi po krivdi učbenikov, ki so vsiljeni in enostranski.

Za primer. FRANC JEZA, pisatelj, publicist, etnolog in dahavec (iz kroga Borisa Pahorja), član OF, je po vojni deloval v Trstu in zapisal v zborniku za družbene vede ALTERNATIVA (Trst 1978): »Kakor nikjer se tudi v Sloveniji alternativa niti tedaj niti kdajkoli prej ali pozneje ni glasila: Ali fašizem ali totalitarizem, ampak:

Ali svoboda ali totalitarizem. In kakor velikanska večina tistih, ki so se borili kot aktivisti OF ali z orožjem v partizanskih vrstah, ni bila s tem hkrati za uvedbo komunističnega sistema v Sloveniji in za novo podreditev slovenskega naroda Beogradu, tako tudi velikanska večina tistih, ki so zgrabili za orožje, da bi se branili pred nasiljem nevrednih partizanskih komandantov, ki so v svoji ideološki zmedenosti v vsakem kmetu videli kulaka, ni bila hkrati tudi že za fašizem ali za kolaboracijo z okupatorji. NOBEN RESEN ZGODOVINAR ne more pristati na to tezo. Slovenskim protikomunističnim politikom se lahko očita neodločnost in nesposobnost ter zaslepljenost spričo imperativa časa, NE MORE PA SE JIM OČITATI NARODNEGA IZDAJSTVA.

Vaške straže in pozneje domobranci so sprejeli orožje od tistega, kdor jim ga je bil pripravljen dati, z namenom, da bi branili sebe in svoje domove, svojo zemljo in svojo svobodo, kakor so jo pač pojmovali, v smislu vsakršnega antitotalitarizma, enako kakor so prejeli orožje od Nemcev Finci in drugi baltski narodi v boju proti Sovjetom, ki so jih ogrožali, ne da bi jim danes to kdo očital.«

12.6.3. Obtožujem

Dogaja se mi, da komu prek zajetne pisemske pošiljke pošljem le drobtinice (z dokaznim gradivom) naše, slovenske, genocidne preteklosti 1941–1991, in se zgodi, da utrinek iz trpkega spomina dejstev objavi revijalni, tedenski, (celo) dnevni tisk. Zavedam se, dobro se zavedam NIČNOSTI svojega početja, izčrpavanja svojih zadnjih življenjskih sokov. Za kaj? Škodo delati sebi. Misli se mi mudijo pri pisateljih in novinarjih, ki drhali spet pomenijo mrčes – tako se jih pobija. Kaj žene te ljudi, da se izpostavljajo samouničenju?

Je to Krivica, ki obvladuje svet? Pravica ima namreč zavezane oči. Razjedi Krivice postaviti se po robu je pot v prerani grob.

NE, KAR MORA, KAR MORE, TO MOŽ JE STORITI DOLŽAN! (Simon Gregorčič) Na Slovenskem sem doma, tu je moj rod od zdavnaj. V zibel mi je dana ljubezen do rodu in domovine. Na slovenskih tleh so nastali Brižinski spomeniki. Trubar nam je dal prvo knjigo. Dvigala nas je v kulturni rod duhovna misel, duhovna beseda. Do leta 1941 smo dosegli znanje, omiko, kulturo in visoko gospodarsko raven. Bili smo prežeti z ljubeznijo do naših veličastnih cerkva, cerkvic na holmih in gričih, ob poti kapelic in križev. Usodno, strašno pogubno leto 1941! Vojna in revolucija! Predvsem revolucija, vodena po iztirjencih, Slovencih, izšolanih pri boljševikih. Boljševizem so res udejanjili mojstrsko. Okradli, pobijali, izkoreninjali so svoj rod, mu prepovedali življenje, ki ga je živel skozi tisočletje. Ne fašizem, ne nacizem nista storila tistega zla, ki nam ga je navrgel komunizem. Poleg množice pobitih, pregnanih in duhovno pohabljenih Slovencev, je pohodil in izničil v tisočletju privzgojene VREDNOTE. Zato krivica vpije do neba in vse, kar storim, je le obramba pred terorjem, ki še kar traja, in storim, kar morem.

12.6.4. Le vkup, le vkup!

Slovenci doma in po svetu bomo dosegli pomiritev in sožitje le, ko bo obsojen zločin na slovenskih tleh. Zločin tisočletja, genocidnih razsežnosti! Storili so ga komunisti med vojno 1941–1945 in po njej v miru in »svobodi«! Vojni zločini pa ne zastarajo! Pobitih je bilo na tisoče in tisoče ujetnikov in civilnega življa vseh narodnosti Evrope, tudi Amerike.

Zločinu komunizma, storjenega na slovenskih tleh, mora soditi MEDNARODNO SODIŠČE.

Le tako bo zadoščeno pravici in bo odpravljena krivica, ki je bila storjena slovenskemu narodu, bo pa tudi svarilo, da se zločin ne bi kdaj ponovil. Nikdar in nikoli ne bi bilo Srebrenice, če bi bilo v letu 1991 sojeno komunističnim zločinom na slovenskih tleh!

12.7. »Vsi smo za rdeče«

Blaža Cedilnik

12.7.1.

Končno! Končno je Bernard Nežmah v oddaji Studio city povedal nekaj pravih besed. Na vprašanje, kaj misli ob situaciji, ko je Slovenija v zelo čudnem položaju: levica je v razsulu, lider desnice pa pred sodiščem. Nežmah je odgovoril, da je še huje, da levice sploh ni. Da se je treba kdaj spomniti, kaj je levica. Da sta danes kot dva znaka levice to, da si za partizane ali pa simpatizer gejevskih asociacij. Rekel je še, da se klasična levica ukvarja z drugimi vprašanji, z vprašanjem izkoriščanja proletariata s strani lastnikov kapitala, predvsem pa z vlogo, ki jo mora imeti država, skrb za javne službe, predvsem šolstvo, zdravstvo, promet, skratka, ustvariti mora situacijo, skozi katero imajo tudi deprivilegirani šanso, da tekmujejo v družbi. To so pa vprašanja, s katerimi se sedanja vlada ne ukvarja, zato ni razumeti, zakaj se jo označuje z levico. To, kar se pa sicer dogaja, pa bolj spominja na reklamno akcijo: iskanje novega imidža, novih idej, novih liderjev. Ker pa je prostor na levici prazen, je nevarnost, da ga zasedejo populisti.

Vsekakor imajo v zvezi s tem, kakšno vlado imamo, prav tisti, ki pravijo, da je rdeča. To še najbolje odslikava njeno vsebino. Vendar sem hotela reči nekaj drugega. Namreč, kljub zgoraj navedenim izrečenim besedam je ves pogovor tekel o tem, da potrebujemo levo vlado. Ampak žal, kot je rekel Nežmah, pri nas je alternativa t.i. desni vladi le rdeča vlada. Kljub temu, da sedanjo vlado vsi kritizirajo, da so vsi opazili, da tako nekompetentne vlade še nismo imeli, kljub temu nihče nima dobre besede za prejšnjo vlado. Kar naprej poslušamo, kakšna groza bo za Slovenijo, če bi prišla na oblast spet t.i. (bog-nas-varuj) Janševa stranka. Vsi gruntajo, kako bi izvalili novo levo (rdečo) stranko, ki bi prevzela oblast in premagala Janšo, ki v vseh javnomnenjskih anketah premočno vodi.

Bila sem na pogrebu našega prijatelja Andreja Bajuka. Ogromno ljudi se je prišlo poslovit od njega, poklonit njegovemu spominu in če pravijo mediji, da jih je bilo okoli tisoč, pomeni, da jih je bilo še veliko več. Po smrti je nenadoma postal človek z mnogo kvalitetami. Poudarjene so bile celo zasluge njegove kratkotrajne vlade, ki je pripravila ustrezno zakonodajo za vstop v EU, kajti brez njegove (kratkotrajne) vlade bi proces trajal še bistveno dlje. Omenjeno je bilo tudi, da je dobil kot finančni minister laskavi naslov evropski minister leta, na kar sicer pozabljamo, prav tako pozabljamo njegove zasluge za vstop v evro območje. Nenadoma se je pojavila še cela vrsta njegovih kvalitet, prej pa so nanj letele samo kritike in izjave kot: »Naj se vrne nazaj v Argentino,« pri tem pa so se še norčevali iz njegovega domoljubja. Sedanji finančni minister je napravil, predvsem pa izrekel celo vrsto neumnosti, pa se ni nihče spomnil, da imamo človeka, ki je bil finančni minister evropskega formata in bi ga lahko vprašali za mnenje. Sedanji finančni minister govori, ne da bi premislil – to mu je poočital celo njegov šef Pahor, Bajuk pa je pogosto na razna vprašanja odgovoril, da mora premisliti, pregledati podatke, analizirati. In prav to so mu šteli za najhujše zlo. Kakšen minister je to, če ne ve odgovora na izust. To me spominja na moje poučevanje v osnovni šoli. Ko sem prvič učencem na neko vprašanje odgovorila, da ne vem, da se na to ne spoznam, da moram preštudirati, so vsi učenci z odprtimi usti okameneli v klopeh. Kaj takega še niso doživeli. Da nek učitelj ne bi česa vedel! Vendar so jim te moje besede ne nek način odprle oči in so začeli opazovati druge učitelje in skrbno poslušali njihove odgovore. In kmalu so ugotovili, kdo je tisti, ki zares veliko ve in zna. In moram neskromno priznati, da sem bila kmalu deležna velikega spoštovanja. Prav zaradi tega: »Ne vem, se ne spoznam.« In zaradi podobnih besed je bil Bajuk deležen mojega velikega spoštovanja. Ker ni bil blefer, ker se je vedno opiral na podatke in analize, ker je vse preštudiral in premislil.

Naj se vrnem k naši Sloveniji, moji ljubi Sloveniji. Srce me boli, ko gledam, kaj delajo z njo. Prepričana sem, da nas bo zaradi te vlade še zelo, zelo dolgo bolela glava. In veliko vprašanje je, če bomo sploh lahko popravili njene, milo rečeno, napake. Naj omenim samo sporazum o arbitraži. Ne upam si niti pomisliti na to. Na nekakšno srečo je cel kup bedastih zakonov padlo na referendumih. Če bojo še dolgo vladali, bojo seveda spremenili oziroma oklestili možnost referenduma. Bog se nas usmili, kaj nas še vse čaka. Najhujša pa sta dva njihova »uspeha«. Prvi je ta, da so na vsa kolikor toliko ključna mesta postavili svoje ljudi, kar bo seveda prihodnji vladi, če ne bo iste provenience, močno otežkočalo delo. Drugi pa je neizmerno zadolževanje, ki se ga dve tretjini porabi za vzdrževanje socialnega miru. Eno kot drugo bo za prihodnjo vlado težak zalogaj. In to je tudi razlog, zakaj se tako zavzemajo za predčasne volitve, namreč, da rešijo, kar se še rešiti da.

Poleg vsega tega se je ta vlada še sesula. Podgane zapuščajo potapljajočo se ladjo. Računajo, da jim bo to prineslo dovolj volilnih glasov, da se spet uvrstijo v parlament. Upam, da bojo ljudje spregledali njihovo namero. Ampak, žal, zdrava pamet je pri nas bolj redka vrlina.

Torej, pri nas je vse rdeče. In mora bit rdeče. Vedno. Za vselej. In tak je seveda tudi predsednik države. Prav grozljivo je, za kaj vse si vzame čas, o čem vsem se mu zdi pomembno, da daje javne izjave. Kar naprej mi hodi po glavi njegova izjava ob Hudi jami kot o drugorazredni temi. Kajti zadnje čase je bilo veliko prvorazrednih tem. Izrazil je podporo paradi ponosa, paradi homoseksualcev. Nimam besed. Zelo pomembna prvorazredna tema pa so »nevidni delavci«, delavci iz bivše Jugoslavije. Šel je mednje, jih tolažil in obljubil, da bo naredil zanje vse, kar je v njegovi moči. Ne bom rekla, da se mi ne smilijo, da se mi zdi prav to, kar delajo z njimi. Ampak tudi naši delavci so (veliko je takih) tudi v takem, če ne še slabšem položaju. Ampak spet se mi mota po glavi Huda jama. Kakšen predsednik je to, da ni prišel med nas, ki imamo svoje ljudi v tej jami, da bi nam izrekel tolažilne besede in nam obljubil, da bo naredila vse, kar je v njegovi moči. Nič od tega se ni zgodilo. Kako naj ga torej cenim, spoštujem? Kako naj ga imam za svojega predsednika? Ne, on ni moj predsednik! To bi morala reči in napisati stokrat, tisočkrat, pa bi bilo še premalo. Tako, kot imamo slabo vlado, ki nas pelje v maloro, imamo tudi predsednika države, ki ni vreden tega. Mislim, da nismo še imeli slabše vlade in mislim, da bi težko bila še slabša. In mislim, da še nismo imeli slabšega predsednika države, čeprav tudi prejšnja dva nista bila kaj posebno prida. Ampak dejstvo je, da ko misliš, da ne more biti še slabše, kmalu ugotoviš, da je lahko. Da je lahko še veliko slabše. Naj si misli kdorkoli, kar si hoče ob teh mojih besedah. On ni moj predsednik, pa nisem edina, ki tako misli. Upanje, pravijo, da umre zadnje. In jaz močno upam, da bomo imeli »nekega lepega dne« pravega predsednika, ki ne bo rdeč, ki bo predsednik vseh, ki bo tudi moj predsednik.

Pravljica za lahko noč: Rdeči orkester je mrzlično iskal nekoga, ki bi v njihovem imenu in za njihove potrebe zmagal na volitvah in sestavil novo vlado. Kajti s Pahorjem niso več računali, saj je zavozil in si prislužil predčasne volitve. Pa so ga našli in se zbrali in ga skoraj na kolenih prosili, naj vendar kandidira. Seveda jim ni mogel odreči. Ne bom razglabljala o tem in o njem. Naj navedem tri misli, ki so bile izrečene v zadnjem času. Prva na televiziji, druga iz ust našega skupnega prijatelja, tretjo pa je izrekel naš sosed.

Za predsednika vlade ni dovolj, da narediš kakšno cesto, postaviš kakšen mostiček in podobno. Za predsednika vlade je treba veliko več.

Ne pozabimo, da je bil Hitler najprej izvoljen na demokratičnih volitvah. Ko pa je bil enkrat na položaju, si je sam nagrabil vse ostalo.

Ha, s tujim … je lahko po koprivah mlatit.

Dodaj komentar