Zaveza št. 82

1.1.1. Slovenska nelagodnost in nedorečenost

Če hoče biti tudi pričujoče razmišljanje o sedanjih slovenskih zadevah aktualno, kot obljublja, potem ne more mimo specifičnega razpoloženja, ki je zajelo Slovence znotraj njihove države, deloma pa tudi zunaj nje, saj ni mogoče, da bi ostali nedotaknjeni od razpoloženja doma. Če bi skušali najti primerno ime za to razpoloženje, in ne bi hoteli povedati preveč, pa tudi ne premalo, bi se morda odločili za besedo nelagodje. Ne počutimo se dobro, predvsem pa ne poznamo vzrokov svojega nezadovoljstva, vemo le, medlo, da ima nekaj opraviti predvsem z nami. Zunanji svet sicer ni bil nikoli pretirano prijazen do nas, a zadnji dve desetletji nam upravniki evropskega političnega gospodinjstva niso bili izrazito nenaklonjeni. Celo ne nepomembna okoliščina, da nas je Slobodan Milošević nepričakovano kmalu izpustil iz svojih integralističnih ambicij in se nam odpovedal, bi morali, čutimo, vnesti na pozitivno stran svojih bilančnih papirjev. (Bilo bi seveda neokusno, če bi za gospoda, za katerega je visoki haaški tribunal imel toliko razlogov, da ga povabi na osebno poročanje, predlagali kakšno priznanje ali celi hvaležnost. Bilo bi pa seveda vse skupaj lahko tudi drugače.)

Od kod torej ta nezadovoljenost in negotovost, predvsem pa ta nepojasnjena neprisebnost?

Za stanje, ki ga skušamo artikulirati, je mogoče tudi trditi, da ni naštudirana drža določenih poklicev, ampak ga izkazujejo tudi množični ljudje, ki so daleč od tega, da bi morali imeti kake javne, recimo politične ozire. Programerji določenih televizijskih oddaj kdaj pa kdaj pošljejo svoje uslužbence na ulice, da tam ustavljajo ljudi in jim zastavljajo vprašanja o tekočih javnih, družbeno zanimivih vprašanjih. In ob takih prilikah imamo kaj videti. Ljudje, ki zelo verjetno blestijo v svojih poklicih in od katerih bi – če bi nanje zelo pritiskali – marsikdo lepo popisal katero od svojih ključnih doživetij; ljudje ki brez najmanjše napake sestavijo seznam stvari, ki jih potrebujejo za izdelavo »plate«, če zidajo hišo; ljudje, ki berejo, ko pride taka ura, ne samo Gregorčiča, ampak tudi Kosovela in Gradnika – ti isti ljudje se pri vprašanjih, ki so sicer v zraku in jih v resnici vsi dosegajo, rešujejo s slaboumnimi stereotipi in zapuščajo prizorišče z nedokončanimi stavki. In potem se človek vpraša: Ali so to državljani? Ali ni mera državljana končno tudi ta, da odloča o vojni in miru? Mogoče je to pretirano in tu ne gre ravno za odločanje, vprašamo pa se lahko, komu na primer bi verjeli, ali Natlačenu in Rožmanu ali pa Kardelju, Rozmanu, Leskovšku, Kocbeku in Lubeju.

1.1.2. Meja in molk

Slovenski človek je torej nezadovoljen, ne da bi vedel prav, zakaj. Ves videz je tak, da nima moči, da bi to odkril, in potem, kar je našel, sebi in drugim povedal. Tudi pred tem ga nekaj zadržuje. To svojo domnevo naslanjamo na vzdušje, ki spremlja večino nastopov naših ljudi. Govorim o tisti prvini človeških komunikacij, ki ne uporabljajo besede, a zato njihova sporočila še ne ostanejo neizražena in nesporočena. Ko poslušamo ljudi, ki so pozvani, da izrazijo gledanje na kako skupno, obče, predvsem politično vprašanje, vidimo, da tik pred tem, ko bi morali povedati kaj določenega, konkretnega in obvezujočega, nenadoma umolknejo. Ta umolknitev – ta aposiopeza, kakor smo temu rekli v šoli – ni nič tako zelo dramatičnega, a vseeno tako vidna, da se pozoren človek ne more slepiti, da tu ne obstaja neka meja, za katero ljudje, bogve zakaj, mislijo, da jo je treba upoštevati. Za nič banalnega in vulgarnega tu ne gre, za nič takega, kar bi zanimalo tajno policijo. Ta meja je nekaj veliko globljega, neko epohalno, nikoli definirano zgodovinsko spoznanje, neka temeljna obveščenost o tem, kako svet je; neko zavedanje, do katerega je človek prišel, ne da bi to ravno hotel. To občutje – da se o nekaterih rečeh ne sme govoriti – ima tudi to v sebi, da je vsem ljudem skupno: da velja tako za pastirja pod Triglavom kot za člana akademije znanosti in umetnosti. Da je tako globoko, da mu vsi podležejo. Da je neka meja, ki jo vsi spoštujejo tako, da se delajo, da je ni in da za njo, ker je pač ni, tudi ni nobenega prostora. Ravno tistega prostora, za katerega pa redki posamezniki verjamejo in trdijo, da bi, če bi ga obstoječa kultura registrirala in legalizirala, razrešil enigmo časa. Da bi vsi nenadoma videli, kako v resnici je, za kaj v slovenski zgodovini ta trenutek gre. Da bi se Ojdipova Sfinga končno vrgla v prepad. Da bi bile slovenske Tebe končno svobodne.

Od kod ta meja, ki nam brani stopiti v ta prostor?

Eden od možnih odgovorov je narodov spomin, s krivdo obremenjen. Ta molk nastopi takrat, ko se nam odkrije, da so grehi, ki smo jih kot narod delali nad seboj, povezani z boljševiško agresijo nad nami in s podporo, ki jo je ta agresija našla med nami. Zakaj čeprav nismo bili vsi izdelovalci te preteklosti in njeni vzdrževalci, ne moremo biti varni in reči, da nismo v nekem smislu njeni sokrivci. Sokrivi smo bili na primer zato, ker smo molčali, ko bi morali govoriti, ko smo se delali neprizadete, ko bi morali vstati in obsojati, ko smo v sebi čutili zadovoljstvo, ko je smrt poiskala druge in ne nas. Ali pa preprosto takrat, ko smo čutili, da smo ljudje in smo bili vseeno pripravljeno prenašati nekaj, kar je bilo narejeno proti človeku, izdelano v delavnicah, kjer so izumljali stroje za uničenje človeka – idejne, družbene, politične. In potem je prišla kazen – z zamudo kot se to običajno dogaja. Prišla je na valovih spomina – nepoklicanega. Prišla je z zahtevo, da si nadenemo oblačila sramu, kot narod, za to, kar smo storili nad seboj. Od tod molk, o katerem tu govorimo. Molk, ki nam brani do spoznanja, da ne bomo prosti, dokler se ne soočimo s preteklostjo, kakršna je bila. To pa bomo lahko storili le tako, da ji bomo vzeli njeno mitsko fakturo in jo predelali v historično. Ko bomo preteklost defetiširali, ko bomo dosegli, da se bo zavest polastila podzavesti in nas osvobodila. Ko bomo spet postali racionalna zgodovinska bitja.

1.1.3. Slediti jeziku

Če hočemo svet, v katerem živimo, razumeti, se moramo najprej dokopati do njegove adekvatne podobe. Šele od te točke naprej smemo upati na stik s tem, čemur pravimo resničnost. Če pa se hočemo resničnosti zares približati, moramo podobo, ki smo si jo pridobili ali zagledali, narediti za kraj svojega zavestnega prebivanja. To pomeni, da se moramo odločiti za dvojni odnos do jezika: da mu izkazujemo pokorščino in zvestobo. S to odločitvijo smo stopili na pot, ki nas bo, če bomo vztrajno po njej hodili, pripeljala do cilja.

Jezik ima to v sebi, da meri na celoto – če mu zavestno in samovoljno ne postavljamo meje. To pa se ravno dogaja v družbah, ki se jih je polastila ideologija. Če jezik kakega naroda dolgo obstaja v takem podnebju, se na njem pokažejo deformacije, ki jim pravimo totalitarna poškodovanost. Ideološka zaplemba stvarnosti je ravno v tem, da so nekatere reči resnične in legitimne, druge pa neresnične in nelegitimne. Poškodovanost jezika nastane prav zaradi tega, ker je naravni domet jezika omejen. Naravna meja, ki je lastna dometu jezika, je končno celota. Nobena prvina stvarnosti, ki jo jezik potrebuje za izdelavo kake konkretne ali splošne resnice sveta, ni apriorno izbirana. Lógos ksyno`s – beseda je skupna – je načelo, ki ga je za evropskega človeka na začetku njegove civilizacije postavil Heraklit: vse domovine so domovine, vse rane so rane in vse smrti so smrti. Človek, ki svobodno odkriva resnico sveta, se pokorava – v dometu celotnega horizonta jezika – asociativni inteligenci jezika, (pokorava v veselju in upanju). Noben od smerokazov te inteligence ni apriorno blokiran. Poenotenja sveta je torej za njegovo razumetje potrebno. Ali, če smemo nekoliko prirediti znani Horacov izrek: greši se zunaj obzidja, a se greši tudi znotraj. V ideološko razparceliranem svetu pa se greši samo zunaj.

Zato bomo v tem razmišljanju veliko govorili o jeziku. In v kakšnem odnosu do jezika so predstavniki treh poklicev, od katerih smo Slovenci trenutno ne malo odvisni: novinar, pisatelj, politik in mislec.

1.1.4. Asociativna inteligenca jezika

Najprej bomo citirali novinarko Barbaro Kramžar, ki je v pogovoru s Florjanom Lipušem, slovenskim pisateljem na avstrijskem Koroškem, v Sobotni prilogi Dela (28. maj) navedla tudi enega svojih spominov iz te dežele: »Tudi meni se je med obiskom parade skozi Celovec desetega oktobra letos zdelo, kot da bi bila v filmu Ples vampirjev Romana Polanskega, še bolj pa na slovesni prireditvi koroških brambovcev, ki še vedno slavijo zmago nad vojsko SHS iz daljnega leta 1919.« Novinarka ni opazila ali pa je v samopoučenosti mislila, da ne sme opaziti, da je z zgornjim spominskim prikazom povedala nekaj, kar ni moglo, da je ne bi spominjalo na to, kar je pogosto imela priliko videti tudi v svoji domovini. Kaj je bilo tisto, kar je v njej blokiralo delovanje asociativne inteligence jezika? Kakšna pa je bila zmaga, ki jo je videla slaviti slovenske »brambovce« v spominu na daljno leto 1945, ko so v množičnih pokolih morili zvezane vojake slovenske narodne vojske in tako z velikopoteznimi storitvami začenjali boljševiško ero. Ali si je tudi ob kateri od teh mnogih priložnostih zaželela, da bi jo Roman Polanski odrešil s kakim umetniškim komentarjem? Kakšen naslov pa bi predlagala za film, ki naj bi ga v ta namen naredil? Toda mogoče je novinarka že tako dolgo na ideoloških drogah, da je samo gledala in malo videla!

Figure 1. Človekovo prebivališče nad meglo Simon Dan

Potem pa je dobil besedo tudi pisatelj Lipuš. Pripovedoval je, kako živijo Slovenci v njegovi tuji domovini. A spet ju nič ni spomnilo na širši slovenski svet, ne njega ne gospe Barbare. Naj navedem nekaj pisateljevih krokijev.

Na primer: »Med drugo svetovno vojno so slovenske sorojake spravljali ob domove, ob imetje, ob življenje, po vojni pa ob pravice, čeprav zapisane v veljavne pogodbe.« Ali niso tudi v Sloveniji spravljali »slovenske sorojake ob domove, ob življenje, ob imetje, po vojni pa ob pravice, v veljavnih pogodbah zapisane«? Ali ustava ni bila veljavna pogodba, z vsemi žigi in podpisi opremljena? Kam pa so potem šle znamenite človekove pravice?

Ali: »Kompromis ne bo omajal ustavljenega duha, saj razsvetljenost ni koroška stvar – še naprej bomo jemali iz teh usedlin, slavili 10. oktober, osmi maj je pa tako ali tako že izbrisan iz deželnega spomina.«

Ali: »Lepe urejene hiše stoje, a iz njih je izginila narodna zavest, je izginil slovenski jezik.«

Ali: »Kar je treba izgnati iz duha koroških Slovencev, »je hitra pripravljenost naših ljudi na asimilacijo, pot najmanjšega upora, prilizovanje in udobno klanjanje tuji družbi, zatajevanje svoje preteklosti in še kaj.«

Ali: »Nikoli nismo govorili o osebnih problemih, teh kratkomalo ni bilo. Nihče o njih ni govoril o otroški dobi, ne pozneje prefekti v internatih ne sošolci ne profesorji niso zinili besedice.«

Ali naj se tu ustavimo in pomagamo jeziku do njegove moči? Ali je na primer »razsvetljenost« stvar slovenskega duha? Ali tudi mi ne bomo še naprej slavili 27. april? In ali ni 25. junij dobil že povsem drugo intonacijo? Kako pa je z narodno zavestjo in slovenskim jezikom v »urejenih hišah«? Ali tudi nas ne bi morala skrbeti pripravljenost naših ljudi na hitro »asimilacijo, prilizovanje, klanjanje tuji družbi«? Kako pa je pri nas z »zatajevanjem naše preteklosti«? Ali so naši otroci smeli govoriti v šoli o svojih majhnih velikih bolečinah? Ali ni bilo tako, da so tudi pri nas vsi molčali, sošolci, prefekti in profesorji«?

Ne ugledna novinarka ne renomirani pisatelj nista z nobeno besedico eksplicitno povedala ali pa vsaj nakazala, da ju te pripombe spominjajo na neko drugo zgodovino z nekim drugimi akterji, ki pa jih je s temi tu gotovo nekaj družilo, če so upoštevali in se ravnali po tako podobni gradbeni doktrini? Kaj pa je družilo naciste na Koroškem in boljševike v Sloveniji? Ne bomo sami odgovarjali na to vprašanje, a če pomislite, kakšne perspektive se z njim odpirajo!

1.1.5. Praznina novih prostorov

S to mislijo zapuščamo novinarko Kramžarjevo in pisatelja Lipuša in prehajamo na misli, ki jih je na slovenski televiziji 25. maja razgrinjal pred nami dr. France Bučar in nas z njimi opozarjal – nehote kot Lipuš – kakšno razumetje Slovenije bi moralo nastajati v prostorih, ki so jih odpirale ali pa vsaj nakazovale njegove besede. Vsakič ko je odprl kak prostor, smo se v pričakovanje nekoliko dvignili, a smo se vsakič, sedaj malce razočarani, spet izročili sedežem, na katerih smo sedeli. Prostori, ki jih je Bučar s svojo logiko odpiral, so ostajali prazni, ker se avtor, bogve zakaj, ni mogel odločiti, da bi spregovoril v pravem pomenu te besede.

A še preden se odločimo za nekaj ilustracij njegovega malce frustrirajočega početja – nismo se mogli znebiti vtisa, da ne more prestopiti neke meje, k čemur ga je sicer logika pogovorne situacije neprestano priganjala – še preden storimo to, se vsaj dotaknimo mučnega vprašanja, ki gre preko Slovenije, zakaj so med nami »tolikšne količine nerazuma«, kakor se bo v povzetku spraševala Bučarjeva televizijska sogovornica.

V isti številki sobotne priloga Dela kot razgovor z Lipušem je tudi razgovor z Josipom Vidmarjem, kjer izvemo, da je bil gospod sicer nepolitičen človek, leta 1941 pa se je moral »odločiti: ali fašizem ali komunizem. Šlo je namreč za civilizacijski spopad«. Ko človek to prebere – da je bil komunizem, bolj neposredno povedano, boj za civilizacijo – ga obide porazno spoznanje: če je mogoče reči kaj takega, je mogoče reči karkoli, in če je mogoče reči karkoli, ni mogoče povedati ničesar. In takšni stavki – tako sovražni jeziku – se v Sloveniji izrekajo že sedemdeset let. Kultura demokracije pa je življenjsko odvisna od tega, da so ljudje v stanju kaj povedati. Če vzameš jeziku predikativno vlogo, ljudje – državljani, cives – ne morejo ničesar več povedati. Povedo lahko kaj samo še tisti, ki so ne samo v boljševiških, ampak tudi v sedanjih postboljševiških časih, jeziku dali novo mero. Upamo, da nas bo ta glosa nekoliko uvedla v Bučarjevo prizadevanje po odpiranju prostora, v katerem bi morali stati določeni stavki, ki pa ga je Bučar iz znanih, mogoče pa tudi neznanih razlogov večidel puščal praznega. S tem je veliko povedal o svojem času, nekoliko pa mogoče tudi o sebi, nam pa je dal možnost, da v njem sami – na zelo visokem, čeprav izposojenem koturnu, povemo kako svojo misel, ki zanjo menimo, da bi tam lahko stala.

Profesor Bučar pravi, da je »treba stvari v temelju spremeniti v nov način družbenega življenja, da tega pri nas ni dojel še noben politik«. Da torej o pravem prehodu pri nas pravzaprav sploh ni mogoče govoriti. Avtor tega očitka je očitno pozabil, da je malo mogoče kriva tudi njegova začetna pretnja, da bo tisti, ki bi mislil na resnejše spremembe, »moral preko njegovega trupla«. Škoda se Bučarju zdi nadalje to, da so stranke prevzele celotno družbeno iniciativo, »vse druge centre pa uničile«. Nenavadno pri tem je to, da Bučar ni izpostavil pomena jezika in ni pomislil, da je prvi med centri družbene veljave jezik. V Sloveniji pa je jezik najprej uničevala totalitarna ideologija – pet desetletij – potem pa dvajset let posttotalitarna ideologija, ki je utrujala in uničevala jezik z nemogočo zahtevo, da dokaže, da totalitarne ideologije sploh ni bilo. Nadalje pravi Bučar, da je stranke treba »obglaviti« in omogočiti »nastajanje drugih centrov moči«, ki jih bodo ljudje »v okviru pravnega reda sami ustvarjali z delom, z uspehom«.

1.1.6. Opustošenost postboljševiške ere

Bučar tu meri na ustvarjalnost. Toda za ustvarjalnost je potreben predvsem humus, ki je sestavljen iz državljanske normalnosti – kulturne, politične, človeške. Ustvarjalni humus je sestavljen iz družbene in duhovne svobode, ki predpostavlja možnost resnice in spoštovanje do nje. Humus, ki je sestavljen iz velikih laži, na primer, da je med drugo svetovno vojno v Sloveniji potekala »narodnoosvobodilna borba«, ali pa humus, ki ga sestavljajo veliki zločini, o katerih govori geografija medvojnega in povojnega boljševiškega terorja, ta humus ne bo omogočal ustvarjalnosti. Tako pridobljeni humus bo sproti uničeval samega sebe in, sterilen, puščal za sabo požganost in jalovost. Ko se Bučar pritožuje, da gospodarskih nosilcev, ki bi bili zainteresirani, da neko podjetje uspe, »pri nas ni«, bi moral vedeti, da je revolucija normalni tok teh tako koristnih ljudi – v bistvu kapitalistov – s sekiro svoje ideološke intervencije presekala in da je v polstoletnem pritisku zadušila celo spomin na nekdanjo ustvarjalno spontanost. Spontano ustvarjalnost ukazati pa enostavno ni mogoče. Tu človeku prihaja na misel obupen klic Franceta Popita sredi osemdesetih let izza enega od avtoritativnih beograjskih mikrofonov: »Ali ne bo že nekdo poskrbel za ta jugoslovanski dinar?« Toda ukazati umor deset tisoč ali dvajset tisoč ali petdeset tisoč ali sto tisoč neoboroženih in zvezanih ljudi je mogoče – dokazano mogoče – sanirati valuto, ki se je izgubila v meandrih ekonomske zamočvirjenosti, povzročene od partijske gospodarske doktrine, tega pa ni mogoče enostavno ukazati. Britanski zgodovinar Timothy Garton Ash pripoveduje, da je odkril v arhivih nekdanje vzhodnonemške državne varnosti dokumente o nekem polkovniku te službe, ki je v osemdesetih letih zbiral zlatnino, stare slike in druge vnovčljive predmete in jih prodajal na Zahodu, da je vlada mogla plačati obresti, ki so zapadle naslednji teden. V takem ni mogoče ničesar ukazovati. V takem ni mogoče več ukazovati, v takem je mogoče samo kapitulirati. To se je kmalu tudi zgodilo – na svetovni boljševiški sceni.

Figure 2. Vsaka te kam pelje Simon Dan

Bučar je nadalje govoril, z obžalovanjem, o neuspehu »trenutno vladajoče elite«, da »produktivna središča izroči v oskrbo osebni odgovornosti«. Toda ta »vladajoča elita«, takšna, kakor je bila, je zagledala samo takšne posameznike, ki so zmogli samo toliko »osebne odgovornosti«, da so se razvili v tajkune. Kakor da bi na gmajni postkomunistične miselnosti mogli zrasti kakšni drugi cvetovi kot tisti, ki jih politična botanika imenuje tajkune. Ali, kakor pravi profesor Bučar, da se je »produktivna ideja te elite izrodila v tajkunizacijo« in s tem realni problem postboljševiške sociologije naprtil nekim brezosebnim in zlobnim sferičnim in htoničnim silam. Bučar se zaveda, da družbeno življenje poganjajo posamezniki, da morajo podjetja in ustanove imeti ljudi, ki bodo zainteresirani za njihovo prosperiteto, ki bodo v tem videli pogoj za »svoj osebni obstoj«. »To je«, pravi Bučar, »največji problem pri nas, ki se ga nihče ne loti.« Bučar spet meri na ustvarjalno angažiranost moralnih ljudi. Toda, kako pa naj postboljševiški svet utemelji moralnega človeka? Katere energije pa naj bi napajale njegovo skrb – človekovo skrb za koga drugega ali za kaj drugega, kot je sam. Zdi se, da Bučarju ta misel ni tako tuja, saj ga obravnavama tema vzpodbuja k lucidni dilemi: »Če pa te skrbi ni, se človekovo prizadevanje nujno spremeni v skrb zase.«

Zdi se, da se Bučar umika pred soočenjem s celotno stvarnostjo. Ko se že loteva veselja do ustvarjalnega življenja, ne bi bilo tako nenavadno, če bi pomislil na razliko med človekom, s katerim so boljševiki začeli graditi svojo državo leta 1945, in človekom, s katerim je leta 1990 bilo naloženo demokratom, da opravijo to delo. Leta 1945 je bil to moralen, zvečine krščanski človek, leta 1990 pa je to bil totalitarno poškodovan človek. V to poškodovanost spada tudi Bučarjeva tožba, da ustvarjalnost povzroča največji problem, ki se ga pri nas nihče ne loteva«. Medtem ko je leta 1945 vsakdo hotel nekaj narediti, hoče po letu 1990 vsak nekaj dobiti. A Bučar tega ni pripravljen tematizirati. Kako naj si razložimo to obzirnost?

Figure 3. Ena do slavnih svetišč Andrej Zgonc

Da hoče komunistično oblikovan človek predvsem nekaj dobiti, ni tako nenavadno. Ali ni ena od osnovnih tez socialistične propedevtike, da problem ni proizvajanje dobrin, ampak njihovo razdeljevanje. Za to – za razdeljevanje – pa smo mi, boljševiki, eksperti. Le bonheur – sreča – ki jo je oklical Saint-Just, je za komuniste preprosta reč. Človek je materialen fenomen in zato nasitljiv. Človeka ja mogoče osrečiti tako, da ga nasitiš in tako pomiriš. Zlasti v času, ko je svet nehal misliti na »ozimnico« in je carpe diem – zgrabi ta dan – postala dnevna zapoved ne samo množice, ampak tudi elite. (Če seveda izvzamemo splošno postboljševiško mantro, da se je treba »treba ozirati v prihodnost«, čeprav seveda vemo, da jo je treba razumeti v maniri postboljševiške semantike, kjer gledati v prihodnost ne pomeni gledati v prihodnost, ampak gledati stran od preteklosti. Torej ne gre za prihodnost kot prihodnost, ampak za prihodnost, ki onemogoča preteklost, za prihodnost kot ideologem. (V obe smeri hkrati namreč zares ni mogoče gledati.)

A vsega tega z očali, ki jih nosi Bučar, ni mogoče videti. Tudi tega ne, od kod prihaja nova norma, da »le špekulacija omogoča hitro bogatitev«.

Od nekod neki, če ne od revolucije, ki je tudi velika špekulacija, in omogoča, če si spreten in so ti dovoljena vsa sredstva – bližnjico do oblasti. (Ne pa da se kot kak nespamentni Adeauer, De Gasperi, Schuman, Korošec ali Krek pripravljaš leta in leta, nazadnje pa izročiš izbiri neukih slehernikov.)

1.1.7. Nemoč razuma

Središčno točko pogovora pa je potem spraševalka označila tako, da je zapičila šestilo pogovora v naslednjo zahtevo: »Povejte mi, dr. Bučar, zakaj ima racionalni razum danes tako malo možnosti v Sloveniji?« Ko smo videli, da vprašani nekoliko okleva, smo na to vprašanje skušali odgovoriti sami. To je zato, smo si rekli, ker je družbo, od katere smo se hoteli ločiti, obvladal nerazum, nas pa so prepričali, da je to družbo mogoče zapustiti, ne da bi hkrati morali zapustiti njeno neracionalno načelo. Zato smo še vedno v družbi, kjer se lahko zgodi karkoli. Kjer te na primer kaznujejo, če si napravil prometni prekršek, če pa si načrtoval in potem izpeljal velik zgodovinski prekršek – ki ni bil prekršek, ampak zločin – da si narod, okupiran od sovražnih sosedov, napadel še sam, pa za to nisi bil kaznovan, ampak povzdignjen in nagrajevan. Kako naj ima v takih okoliščinah razum kako veljavo ali kako možnost? Toda dr. Bučar na to vprašanje tudi pozneje ni odgovoril. »Racionalnost ni pot do napredka.«

Figure 4. Druga do utrjenih dradov Andrej Zgonc

Varuhi razuma in razumnosti so seveda izobraženci. To temo, vprašanje izobraženstva, je na koncu razgovora spet odprla voditeljica in Bučarjeva vzpodbujevalka. Naštela je nekaj momentov: sazujevci molčijo, ekonomisti se zgolj ponujajo vsakokratni vladi, univerze se kot institucije ne oglašajo! Kaj je z našimi izobraženci? Bučar je, se zdi, sogovornico razumel, a vseeno ostal na splošni ravni. »Slovensko izobraženstvo je odpovedalo.« »Slovensko izobraženstvo ni še na evropski ravni.« Izobraženci seveda nosijo na sebi značaj elite. Temu svojstvu se ne morejo odpovedati in izstopiti. A zakaj niso pripravljeni plačati cene za to vlogo, ali bolje, za ta privilegij? Ali jim manjka odličnosti? Ali misel slovenskega izobraženca ni prignana do te višine in do te ostrine, da bi zavarovala svoje avtorje, ljudem zunaj pa kazala razumno in možno pot in si tako utrjevala svoj ugled? Neintelektualnost intelektualcev je ena stvar. Druga pa je zgodovinska in pripoveduje o tem, kako so bili katoliški intelektualci kaznovani za to, da so se v celoti angažirali za obstoj evropske in katoliške civilizacije: vsi – pa tudi vse – se je obrnilo proti njim. S svojo osamljenostjo niso bili vabljiv zgled. Za tako slabo plačanimi in ocenjevanimi delavci nihče ne bo pobiral orodja, ki leži križem po vinogradu, potem ko jim je popadalo z rok. Ali bo ostalo tam in počasi rjavelo? Pred kom moramo zakričati, da je za to odgovoren?

Katoliški razumniki so torej ostali sami. Nihče ni hotel razumeti njihovega osamljenega boja za civilizacijo, nihče ni hotel podpreti njihove, vsiljene, odločitve. Vsi so bili, kot smo rekli, proti njim: doma liberalci, ki so v stiski katoličanov videli možnost, da se jim maščujejo za njihovo nekdanjo veljavo, tem so se pridružili levi katoliški disidenti, zlasti kocbekovci in krščanski socialisti. Vse, kar ni bilo slovensko in krščansko trdno, je začelo kolebati. Tujina je imela svoje račune, ki jih je bila pripravljena plačevati s komerkoli in tudi s slovenskimi katoličani. Za slovenske intelektualce je bila usoda katoličanov dokaz, da se zvestoba ne splača, da je boljše cankarjansko »upoštevati razmere«. Začelo se je nekaj, čemur bi lahko rekli slovenska kohabitacija z boljševizmom. Njena poglavitna prvina je bila molk, oplemeniten z občasnimi vdanostnimi kretnjami – nič pretiranega, a vendar vse tako odmerjeno, izvedeno in uprizorjeno, da gospodarjem ni bilo treba dvomiti, da se pred njimi potrjuje brezpogojna vdaja.

Figure 5. Tretja do skritih dolin Boštjan Zgonc

Za ilustracijo, kako se intelektualci tudi lahko vedejo, bomo navedli dva poljska dogodka iz druge polovice šestdesetih let. Za deseto obletnico poljskega oktobra, 21. 10. 1966, je med študentskimi zborovanju na fakulteti za zgodovino univerze v Varšavi nastopil tudi profesor Leszek Kolakowski. Govoril je o omejevanju svobode govora, o večanju cenzure in o političnem vmešavanju v raziskovalno delo v humanističnih in družbenih vedah, o rastočem prepadu med Partijo in državljani in o poljubni uporabi prava in zakonov. Naslednjega dne je bil Kolakowski izključen iz Poljske združene delavske partije.

Tej odločitvi je sledil val protestov na Univerzi in v intelektualnem miljeju. Pisatelji in univerzitetni učitelji so zahtevali, da se Kolakowski spet sprejme v Partijo. Protestna pisma so podpisovali tudi mnogi člani Partije, od katerih so bili zato nekateri sami odstranjeni iz organizacije ali pa iz nje sami izstopili.

Ko je Centralni komite pozneje šel še dlje in se odločil, da vzame Kolakowskemu stolico za filozofijo, se je temu odločno uprla tudi Poljska akademija znanosti in umetnosti, posebej ugledni filozof profesor Kotarbinski, nekdanji učitelj Kolakowskega.

Naslednji preizkus moralne in politične vzdržljivosti poljskih intelektualcev je sledil čez dve leti, ko je komunistična oblast prepovedala uprizoritev drame Adama Mickiewicza Dedje. Temu ukrepu je sledilo protestno srečanje varšavske veje Zveze poljskih pisateljev. Kolakowski je bil spet eden od govornikov. Govoril je o mehanizmu naraščanja represije: »Če ne pride do odpora na prve represivne znake, so njihovi pobudniki vzpodbujeni k še večji represiji, ki nazadnje nima več nobene meje. V naši deželi se je obseg nasilja povečal tako zelo, da opozicije preprosto ni več.«

Prepovedi Dedov so sledili študentski nemiri, tem pa izgon šestih profesorjev z univerze v Varšavi, med drugimi tudi Kolakowskega. S formulacijo se Partija ni veliko zamujala, ampak je uporabila kar besedilo iz atenske obtožnice proti Sokratu iz leta 399 pred Kr. Tudi oni so bili obtoženi, da »kvarijo mladino«. (Leo Labedz, Encounter 1969/3)

Figure 6. Spet druga do spomenikov zgodovine Lovro Stanovnik

S poljskim intermezzom smo hoteli pokazati, da so same po sebi stvari lahko tudi drugačne. Gotovo je tudi na Poljskem, kot drugod po boljševiški hemisferi, praviloma gospodarila vdaja, a so sredi nje blestela tudi dejanja, od katerih smo dve predstavili. Koliko takih možnosti pa daje kronistu slovenska intelektualna elita? Kaj pa se je zgodilo v SAZU, ko je bilo leta 1945 vzeto članstvo Pitamicu, Ušeničniku in Vebru? In koliko akademskih glasov je leta 1948 in leta 1949 nasprotovalo podelitvi častnega članstva v Akademiji Josipu Brozu in Edvardu Kardelju? Saj ljudem na akademskem nivoju gotovo ni bilo neznano, da se je s tem zgodilo nasilje – in loco sancto! Ni bilo mogoče prezreti, da je bila s tem dejanjem z najvišjega mesta podeljena legitimiteta nasilju sploh. Vdaja na tako visokem mestu je gotovo takrat in dolga poznejša leta veljala za notranje opravičilo mnogim ljudem na nižjih terasah družbenega ugleda – tja do vaških učiteljev in še naprej.

1.1.8. Sočutnost do komunizma

A tu gre za vdajo prestrašenih, upravičeno, saj se je tedaj končno že dobro vedelo, kaj so leninski boljševiki v stanju narediti. A tu vseeno ni šlo samo za prestrašenost, ampak tudi za bojevitost. V sobotni prilogi Dela (28. maj) smo izpod najbolj avtentičnega peresa – članek je napisala njegova hčerka – izvedeli o Josipu Vidmarju, kot smo že omenili, tudi to, da je bil apolitičen človek, leta 1941 pa se je moral »odločiti: ali fašizem ali komunizem. Šlo je za civilizacijski spopad.« Toda leta 1941 je bil ideogram komunističnega nastopa že izdelan in široko znan: tu je bil Kronštat; tu je bila Ukrajina in njena umetna lakota, v kateri je umrlo več milijonov ljudi; tu so bile velike čistke po letu 1936, v katerih so izginili Zinovjev, Kamenjev, Buharin; tu je bila likvidacija Trockega in njegove družine; tu je bilo množično nasilje nad narodi SZ; tu je bil pakt Ribbentrop-Molotov. In tako dalje. Seveda so se države, ki so vzele nase stvar civilizacije, morale upreti modernim totalitarizmom fašizma in nacizma in njunim državnim nosilcem, a vendar ne tako, da bi po zmagi nad temi prostovoljno uvedle totalitarizem boljševiškega tipa v zameno za fašizem in nacizem. Za ta protislovni in samomorilski projekt pa se je odločil Josip Vidmar – ne iz civilizacijskih, ampak ozkih ideoloških razlogov. Najdemo jih v stavku, s katerim je reagiral na vest, kako so izpadle prve posttotalitarne demokratične volitve: »Kako zaboga pa ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?« Tako je torej bilo s tistim njegovim vstopom v politiko leta 1941! Vidmar je v boljševikih videl silo, ki bo opravila s katoličani ali s »klerikalci«, kakor mu je narekoval govoriti njegov liberalni idiom. Liberalci so uporabljali izraze »klerikalci« in »klerikalizem«, da bi z njimi kazali na katoliško ozkost, zlasti v kulturnem življenju. V resnici pa so tako razkazovali svojo nadutost. S kakšno upravičenostjo so to počeli, kaže naslednja okoliščina. Mestna občina ljubljanska je že tik pred vojno začela podeljevati nagrade za visoke literarne dosežke. Učinkovale so približno tako kot sedanje Prešernove, le da niso nosile tega imena. Zanimivo pa je bilo, da sta to nagrado dobila, za leto 1939 Miško Kranjec za roman Kapitanovi, za leto 1940 pa Prežihov Voranc za Požganico. Bilo je sicer nekaj ugovorov, a nagradi sta ostali. Malo nenavadno za Vidmarjevo definicijo »klerikalizma«! Oba prejemnika sta bila, kot znano, ozko povezana ne samo s partijsko ideologijo, ampak tudi s partijsko organizacijo.

Figure 7. Ali do pridnih ljudi Andrej Zgonc

Kako pa je Vidmar tako gledanje usklajeval z nekim svojim ravnanjem iz leta 1948? Tega leta je Prezidij Ljudske skupščine LRS izdal Ukaz o potrditvi članstva SAZU, iz katerega sta bila izbrisana Leonid Pitamic in Aleš Ušenišnik, ker »nista izražala uradnega političnega prepričanja in svetovnega nazora«. Ukaz je podpisal predsednik Prezidija Josip Vidmar!

Tudi dr. Franc Bučar pravi v svoji zadnji knjigi Čas velikih sprememb, če sledimo poročilu v Delu (19. maj), da je bil »komunizem legitimen odgovor na stisko takratnega sodobnega sveta. Napačen odgovor sicer, a legitimen«. Tu bi sedaj imeli razlog, da se spustimo v podrobnejšo analizo, kako je mogoče, da je kak odgovor napačen, obenem pa legitimen, a predlagamo, da še prej premislimo, kaj pa če nemara že vprašanja, ki si jih je postavljal komunizem, niso bila legitimna, ne šele odgovori. Vprašanja, ki so v zadnji analizi izvirala iz njegovega gledanja na to, kaj sta človekovo blagostanje in človekova svoboda. A si raje oglejmo, kaj o tej zapleteni zadevi misli Milovan Djilas (Razgovor z Georgeom Urbanom, Encounter 1979/12): »Napredek v Sovjetski zvezi bi bil ravno tako velik ali večji, če boljševiške revolucije nikoli ne bi bilo. Naj sedaj dodam sorodno misel o kruhu in svobodi, ki je zgoščena v stavku, da je svoboda bolj pomembna kot materialno blagostanje, ali če hočete, da je revščina manjše zlo kot despotizem. S tem preprosto mislim, da bo družba svobodnih mož in žena, če se bo znašla v ekonomski stiski, nazadnje le iznašla sredstva za izboljšanje svojega materialnega stanja, družba pa, obdarjena z materialnimi življenjskimi nujnostmi, ne bo pa imela svobode, nima institucionalnih sredstev, da se premakne iz nesvobode v svobodo. Pazite, nisem za nobeno vračanje v arkadijsko družbo. Sem za industrijsko družbo, temelječo na znanosti in tehnologiji. Toda če gre v svobodni družbi za izbiro med svobodno in revno družbo in družbo, ki je v obilju, a ni svobodna, mi je jasno, da moram izbrati prvo.«

Figure 8. In do žalostnih poti Lovro Stanovnik

Jedro komunistične zmote ali zablode je v tem, da so se njegovi snovalci z zavestnim neupoštevanjem temeljnih Kantovih vprašanj (Kaj lahko vem? Kaj moram narediti? Na kaj smem upati?) vdajali ideološkemu »dogmatskemu snu« – tudi Kantova beseda – ki jim je dovoljeval, da so bili to, kar so hoteli biti: bogovi. To pa je bilo oboje najprej nelegitimno, potem pa tudi zelo, zelo napačno.

1.1.9. Jezik – prva žrtev boljševiškega dotika

Če se bralci morda še spominjajo, smo začeli ta komentar z opažanjem, da se je pod boljševiškim totalitarnim pokrovom z jezikom tako ravnalo, da je vedno bolj izgubljal značaj finega orodja, ki ga je narod v zgodovini izdelal za potrebe skupnosti in slehernika. Bogovi za mikrofonom pa so ga, ne glede na njegovo v zgodovini pridobljeno vlogo, vedno bolj zoževali na njegovo umetno in parcialno vlogo. Tako je počasi izgubljal zmožnost celostnega zajetja sveta: da je vsaka domovina domovina, vsaka rana rana in vsaka smrt smrt. Skupno razumetje sveta in življenja pa je počasi postalo tako, da so domovine bila samo nekaterim domovine, rane samo nekaterim priznane in samo nekatere smrti izguba za vse ljudi. (»Ko zvoni, ne pošiljaj spraševat, komu zvoni. Zvoni tebi!« John Donne, 1611.) Skupno razumetje sveta in življenja je odšlo od nas in postali smo zelo sami in vedno manj smo lahko drug drugemu povedali. Novi bogovi pa so bili vedno bolj svobodni – vedno manj se jim je bilo treba ozirati na refleksne vzgibe jezika.

Aretacijo Ratka Mladića so pozdravili tudi nekateri znani Slovenci. Predsednik vlade Borut Pahor je svoje veselje združil s pridihom obžalovanja: »Zdi se, da je pravica zamujala, a je nazadnje vendarle prišla.« Predsednik republike dr. Danilo Türk je videl »v nasilju nad ljudmi brez zaščite in brez moči za samoobrambo hudo zlo in velik zločin« in kot odgovoren politik izrazil še prepričanje, da se bodo morali vsi zločinci zagovarjati za svoje zločine, ker je to »edina pot do pravice, človeškega dostojanstva in trajnega miru«. Slovenska evropska poslanka Tatjana Fajon pa je – med svojimi političnimi opravki v Srbiji – izrazila svoje zadovoljstvo nad dosežki pravice, »čeprav se je aretacija krivca za tisoče strtih src in prelomljenih življenj zgodila 16 let prepozno«. Čeprav za impozantno geografijo zločina, ki je bila vrisana v domovino teh govorcev, ne obstaja noben posebni tribunal, ne haaški ne noben drug, so to bili vendar zločini in bodo ostali zločini po katerem koli pravu, dokler se nad njimi ne bo izrekla stvarna juridična in ustrezna politična sodba. In vendar našim govorcem ni bilo treba nič pripovedovati, od kod prihajajo: da sami prihajajo iz države, ki je pred svojimi državljani – in pred vsem svetom – veliko bolj zadolžena, kot države, ki sedaj pošiljajo v Haag zadnje delinkvente, ki jih tam terjajo neke civilizacijske ustanove. Ni jim bilo treba, ker so slovenskim organizatorjem genocida priskočili na pomoč mediji in Barbarinega rova, zaradi ideološkega sočutja do avtorjev te edinstvene zločinske mojstrovine, že po nekaj dneh sploh ni bilo več. Ponovo se je uveljavila že nekaj sto let stara resnica, ki se v rahlo variantni obliki glasi: Quod non fuerat in mediis, no est in inellectu. – Česar ni bilo v medijih, tega tudi v glavah ni. In ker slovenske geografije zla ni v glavah, je tudi sicer ni. In zato tudi ljudje, od katerih se zaradi političnih manir to pričakuje, dajejo, plavajoč po bazenih zagotovljene nedolžnosti, primerna sporočila, brez skrbi, da jih bo kdo prijemal za besedo. In ko ljudje to vidijo, ni mogoče, da se ob tem ne bi kvarila moralna dostojanstvenost jezika. Njegov visoki status.

Figure 9. Do starih znamenj, obnovljenih z našo bolečino Franc Popek

Kakšno suverenost nad jezikom je v Sloveniji mogoče uveljaviti, izhaja iz obvestila novinarja Dejana Karbe (Delo, 13. maj), da je ministrica Ljubica Jelušič predlagala, naj bi bili ob dnevu Slovenske vojske povišani v čin generala tisti iz slovenske »soldateske«, ki izpolnjujejo pogoje. Iz časopisnega poročila ni jasno, kdo si je privoščil zgornjo jezikovno gesto, ali ministrica ali novinar, jasno tudi ni, katero od razlag in ilustracij, ki jih za to konkretno besedo daje SSKJ bi se morebitni avtor odločil: »nedisciplinirana, brezobzirna vojska, zlasti sovražna«, »nasilje fašistične, tuje soldatske«, »oblast je prevzela reakcionarna soldateska«. Torej, kakšna soldateska – specifično – je po mnenju redakcije Dela naša vojska?

Razkroj jezika, ki se je začel v strahu, ki ga je uveljavil in umetelno in strateško gojil medvojni teror, po vojni pa uspešno nadaljevala – z zaplembo človekovih pravic – polstoletna partijska monokracija in potem, ko je boljševiški kolaps razgalil nezadostnost nasilja za vzdrževanje totalitarne kontrole nad družbo in je manipulativni genij Partije v nihilističnem poljubnosti odkril nadomestila terorja s trajnimi obeti, je spopad z normami, ki zagotavljajo jeziku prvobitno predikativnost, kontinuiteta postavila na prvo mesto. Danes velja geslo: boj z jezikom. Po vseh medijih poteka vojna z jezikom.

Nikakor ne brez uspeha. Če se človek ozre okoli sebe, ne more, da se ne bi spomnil nekega verza, ki ga je v začetku sedemnajstega stoletja napisal največji že navedeni angleški metafizični pesnik John Donne:

1.1.10. Potem pa še vse drugo

Čez današnji svet, tudi čez današnji slovenski svet, teče ločnica, ki deli ljudi na dva dela. Na eni strani so ljudje – za vsakega moramo biti hvaležni – ki bi lahko s prepričanjem ponovili za Pasternakom, piscem romana Dr. Živago: »Nezmožnost najti in povedati resnico je defekt, ki ga še tako velika sposobnost govoriti neresnico ne more skriti.« Saj jih poznamo, mar ne, tekoče govorce neresnice? Najbolj jih spregledamo, kadar govorijo, zlasti na televiziji; kadar pred nami izdelujejo stavke kot dobro programirani, skrbno servisirani avtomati, vidimo, da so ti stavki prazni, da v njih nič ni. Še taka spretnost in rokohitrstvo tega ne moreta skriti. In ljudje na tej strani črte so tisti, ki to opazijo. To je ena skupina sedanjih Slovencev.

Na drugi strani črte, ki gre čez današnji svet – tudi čez slovenski – pa so ljudje (veliko preveč jih je, veliko preveč), za katere bomo uporabili besede, ki jih je na koncu fašizma napisal italijanski pisatelj Ignazio Silone, (ki je že v leta 1930, bolan, zbežal v Švico). Rekel je: »Človek bi skoraj mislil, da dvajset let fašizma v Italiji ni bilo dovolj, da bi vsi razumeli, za kaj je šlo.« Seveda jih ni bilo dovolj! Saj jih v Sloveniji ni bilo dovolj petdeset!

Figure 10. A bo kmalu prišla s hribov zima in vse pokrila Simon dan

2.1.1.

Sredi poletja, na dan sv. Roka je čez Slovenijo zavela črna vest: Umrl je dr. Andrej Bajuk, ustanovitelj in prvi predsednik Nove Slovenije – krščanske ljudske stranke, predsednik vlade leta 2002 in finančni minister v Janševi vladi 2004 – 2008! Nič ni moglo biti bolj v nasprotju z jasnostjo in svetlobo tistega dne, pa vendar je bilo resnično. Smrt se ne ozira na dan, smrt je del življenja, najbolj zanesljiv del vsakega življenja. Najbolj gotov, da bo, najbolj negotov, kdaj bo. Zaradi tega drugega smo bili tistega dne vsi presenečeni.

Če bi se predali bolj čustvenim besedam, bi rekli, da je Slovenija dr. Andreja Bajuka doživela, kot človek doživi zvezdni utrinek. Dotlej povsem neviden, se je nenadoma pojavil iz neznane tujine, kot meteor prileti iz globine vesolja, naglo in močno zablestel na temnem slovenskem nebu in prav tako hitro ugasnil. Bil je kratek blisk na slovenskem političnem obzorju, pa vendar tako svetal blisk, da nnam bo ostal v prijetnem osebnem spominu in tudi v trajnem, zgodovinskem spominu vsega

nam bo ostal v prijetnem spominu in tudi v trajnem, zgodovinskem spominu slovenskega naroda, z velikimi črkami zapisan v odločilni čas slovenske zgodovine, v zgodbo slovenskega osamosvajanja in graditve suverene slovenske države!

Figure 11. Obkrožen od doma in domovine

Dr. Andrej Bajuk je bil rojen v Ljubljani tistega strašnega leta 1943, ki se ga le še redki spominjamo tako, kot smo ga sami doživeli. Spominjamo se ga z grozo, ker je tedaj že dve leti dolg boljševiški napad na slovenski narod dosegel že drugi vrhunec nasilja in smrti ter zmago nad prvim oboroženim odporom Slovencev v samoobrambnih Vaških stražah in drugih nekomunističnih enotah, z zloglasnim kočevskim zborom in kočevskim procesom pa tudi poraz demokracije in pravne države. Spominjamo pa se ga tudi s ponosom, da kljub krvavi komunistični zmagi nismo obupali, nismo zapustili resnice, ampak smo se prav v dneh Bajukovega rojstva še bolj odločno zbrali v slovensko domobransko vojsko in še bolj uspešno branili svoje domove in narod pred napadi in nasiljem rdeče revolucije, dokler ni v našo deželo s pomočjo Rdeče armade in kramarskih zaveznikov vdrla zločinska Titova armada, Slovenijo zalila s krvjo in posejala s trupli, slovenski narod pa porinila v polstoletno tiranijo.

Mali Andrej je bil dojenček in se tega gorja ni zavedal. Že v drugem letu življenja pa je nehote in nevede že postal politični begunec. Še danes se živo spominjam desetega maja 1945, ko smo v skupini slovenskih domobrancev kakšen kilometer pred nedograjenim ljubeljskim predorom prehitevali manjši voz s konjem. Na vozu je na kovčkih in culah sedelo več otrok. Sredi med njimi se je ponosno držal tudi najmlajši, skoraj še dojenček. Te slike mi desetletja niso načela, ker ni šlo kar za neki voz in neke otroke. Konja z vozom je vodil Marko Bajuk, profesor in ravnatelj Državne klasične gimnazije v Ljubljani, katere dijak sem bil tako jaz kot tudi drugi domobranci v tej skupini. Kasneje sem zvedel, da je mali deček na vozu bil Andrej Bajuk. Njegov ded je vedel, da pred revolucijskimi morilci tudi otroci niso varni. Zato je tudi malega Andreja posadil na begunski voz in ga odpeljal iz rdečega nasilja. Ravnatelj Marko Bajuk je že v nekaj tednih na Koroškem organiziral šolstvo za begunce in svoje veliko delo za slovenstvo nadaljeval v Argentini, kamor je z drugimi vzel tudi vnuka Andreja.

Tako je Andrej Bajuk še kot petletni otrok postal reven begunec v daljni Argentini, še bolj daljni zato, ker Slovencem tedaj ni bila poznana in je miselno niti malo niso obvladali tako kot Združene države ali Kanado. S svojo družino se je končno naselil v še bolj neznani, tudi za pogled iz Buenos Airesa daljni Mendozi, mestecu pod Andi, kamor se je naselila večja skupina Slovencev. Trudili so se in uspeli so, tudi Bajukovi so tam z vztrajnim delom dosegli visoko izobrazbo in ugledna mesta.

Andrej je v idilični Mendozi, ki jo obdajajo obsežni vinogradi pod zadnjimi pobočji Andov, preživel vse svoje otroštvo. Tam je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in dosegel diplomo ekonomske fakultete. Tedanja oblast ga je imela za političnega nasprotnika, zato je le s težavo dobil službo. S Katarino Grintal, kasnejšo magistrico španske književnosti in profesorico tujih jezikov, je ustvaril družino, v kateri so se rodili trije otroci, Tatjana, Sebastijan in Nataša.

Iz vinorodne Mendoze se je Andrej Bajuk z družino za znanjem podal v ZDA. Na znameniti univerzi Berkeley je opravil magisterij in dosegel doktorat. Leta 1973 se je vrnil v Argentino in postal profesor na univerzi v Mendozi. Kasneje je zopet odšel v ZDA in se zaposlil v Svetovni banki v Washingtonu kot pomočnik direktorja banke. Po letu dni se je kot direktor kabineta zaposlil pri Medameriški razvojni banki, ki ga je leta 1994 poslala v Pariz kot svojega predstavnika v Evropi.

Dr. Andrej Bajuk je kljub temu, da je otroštvo in skoraj vse življenje preživel globoko v tujini, postal in ostal čvrst Slovenec tako po jeziku kot po zavesti. Zato je takoj na začetku razumel in se pridružil delu za osamosvojitev. Slovenije na različnih funkcijah, zlasti s prizadevanjem za gospodarsko ozdravitev in vzpostavitev normalnih gospodarskih razmer in odnosov. Leta 2000 je zapustil najodličnejše mesto, ki ga je kakšen Slovenec doslej dosegel v svetovnem finančnem svetu, in se z družino za trajno vrnil v Slovenijo. Prevzel je vodstvo slovenske vlade in uspešno zastavil priprave za vstop v Evropsko zvezo. In v NATO.

Ko je spoznal, da je združitev SKD s SLS v resnici bila sovražni prevzem, je zapustil mesto podpredsednika združene stranke in skupaj z Lojzetom Peterletom in somišljeniki ustanovil Novo Slovenijo – krščansko ljudsko stranko ter postal njen prvi predsednik. Nova stranka je samo nekaj mesecev kasneje uspela priti v državni zbor. Kot finančni minister v vladi Janeza Janše v letih 2004 – 2008 je znižal davke, dosegel v evropskem merilu nadpovprečno gospodarsko rast in znatno znižal državni dolg. Njegovo uspešno delo je Sloveniji bistveno pomagalo vstopiti v območje evra, njemu pa prineslo visoko priznanje evropskega finančnega ministra za leto 2005. Na volitvah leta 2008 pa Nova Slovenija ni uspela ostati v parlamentu, zato je odstopil kot predsednik Nove Slovenije in se umaknil iz dnevne politike.

Slovenska postkomunistična levica dr. Andreju Bajuku ni dala nobenega priznanja. Priznala ga ni niti kot strokovnjaka, niti kot Slovenca in ne spoštovanja vrednega človeka. Kljub njegovi trdni slovenski drži in požrtvovalni vrnitvi v domovino in kljub njegovemu uspešnemu delu na gospodarskem področju, ga je ves čas samo surovo zmerjala in pošiljala nazaj v tujino. Obdala ga je z lažjo in sovraštvom, s tistim, kar je pač premogla. Ni se vdal in ne ustrašil, vztrajal je pri svojem delu in ostal pri svojem prepričanju. Ob njegovi nenadni smrti pa si vseeno niti njegovi nevzgojeni nasprotniki niso upali zanikati Bajukovih velikih zaslug in so zmogli celo nekaj pohvalnih stavkov.

Nova slovenska zaveza, njeni prijatelji in somišljeniki se bomo dr. Andreja Bajuka spominjali kot enega redkih mož, ki se je z vsem srcem povezal z usodo svojega naroda, mu s svojim znanjem nesebično pomagal v najbolj usodnih časih in zanj tudi zgorel. Dolžnosti Slovenca in kristjana je vestno in zgledno izpolnil. Novi Slovenski zavezi je bil dober prijatelj, naši skupni slovenski zavezi in resnici pa vedno zvest pričevalec. Zato ga bomo v našem spominu in v skupni zavesti ohranili kot poštenega Slovenca, velikega človeka in zvestega prijatelja! Naj počiva v božjem miru!

2.2.1.

Moj spomin na očeta sestavljajo le utrinki, posamezni dogodki, ki med seboj niti povezani niso, so pa vplivali na mojo vzgojo in rast.

Štiri leta sem imela, do tja seže moj spomin in vanj vstopa tudi moj papa. Živeli smo v gradu Goričane. Papa se je vsak dan vozil z vlakom v Ljubljano v službo. Nestrpno smo ga čakali, ko se je popoldne vračal domov. Če smo le mogli, smo na vzpetini med gradom in hlevom od daleč sledili vlaku, ki je že zapuščal postajo v Medvodah. Takrat med Goričanami in Medvodami ni bilo hiš, prek njiv in travnikov je naš pogled segel do železniške proge. Papana smo zagledali, ko je prečkal železniške tire, najprej samo kot črno piko, ki pa je hitro dobila obrise človeške postave. Včasih smo mu stekli naproti do potoka pod gradom ali pa smo ga pričakali sredi brega, se mu obesili na roki in ga spremljali do mame. Zvečer se je z nami igral. Po vseh štirih nas je lovil po veliki grajski kuhinji, da smo se pošteno utrudili in nas je zaspane znosil v postelje na drugo stran gradu. Kmalu se mu ni bilo več treba igrati z nami, ker nas je bilo vedno več in zrasli smo, da smo se skrivali in lovili med seboj. Ne spomnim se, da bi nam pripovedoval pravljice, to je prepustil radiu. Imeli smo verjetno enega prvih radijskih sprejemnikov pri nas. Tistih škatel in žic je bilo vsaj en kvadratni meter. Otroci smo spremljali oddaje pravljic in otroških iger. Še danes ne vem, kako to, da je Mirko Kunčič med pripovedovanjem zgodbe naenkrat utihnil in nas posvaril: »Otroci, če ne boste tiho, ne bom povedal konca zgodbe!« Le kako je vedel, da smo bili res že nemirni, se prerivali in se smejali. Opozorilo je zaleglo, pozorno smo ga poslušali, dokler pravljic nismo znali prebirati sami. Doma smo imeli veliko knjig, vendar nam jih je papa skrbno odbiral.

V družini sem bila najstarejša. Za menoj se je zvrstilo še šest deklic in trije fantki. Takrat moj papa še ni vedel, da bo moral svojo ljubezen do otrok, pozornost, vzgojo in učenje deliti na toliko delov.

Meni je posvečal vso pozornost in imel vame tako veliko zaupanje, da sem se vedno trudila, da ga ne bi razočarala.

S šestimi leti sem stopila v prvi razred osnovne šole v Preski, kjer smo pisali še s kamenčkom (grifelčkom) na tablice. Po dveh mesecih smo se preselili v Ljubljano, kjer pa smo v šoli že uporabljali papir, svinčnik, peresnik in črnilo. Preskok je bil hud in takrat je verjetno moj papa ugotovil, da mi mora novo pot olajšati. Ker pri učenju nisem potrebovala pomoči, mu je bilo v večje veselje to, da sem se naučila nekaj Prešernovih pesmi, on pa me je naučil nastopati. Takrat je bil ravnatelj Tujskoprometnega sveta in je pogosto obiskoval znane in tudi še nerazvite turistične kraje po Sloveniji. Potoval je s kolesom, in če ni bilo predaleč, je vzel s seboj še koga od nas starejših otrok. V krajih je organiziral prireditve o pomenu tujskega prometa – turizma, jaz pa sem nastopala z deklamacijami. Tako smo spoznavali mnoge kraje po Sloveniji in se seznanili z zanimivimi ljudmi. Tudi nastopanje na gledališkem odru nam ni bilo tuje, saj je oče režiral več ljudskih iger na Ljudskem odru ali v Prosvetnem društvu. Za proslavo materinskega dne v ljubljanski Drami pa je Mirko Kunčič za naš nastop napisal posebno igrico, v kateri nas je igralo kar osem. V narodnih nošah smo v več prizorih sodelovali pri snemanju dokumentarnega filma o velikonočnih običajih v Škofji Loki. V zadnjih letnikih gimnazije pa sem na literarnih večerih Sedejeve družine čitala papanove črtice in novele.

Moja gimnazijska pot se je začela pri desetih letih na klasični gimnaziji. Papa, ki je bil takrat kar znan pisatelj in profesor slovenščine, je pričakoval, da sem nekaj očetovega talenta podedovala tudi jaz. Prva šolska naloga pri slovenščini je bila prava katastrofa, kot da ne bi nikoli slišala za ločila. Razočarala sem profesorja, predvsem pa papana. Pošteno sva se trudila, da sem na koncu leta le dosegla odlično oceno.

Med počitnicami leta 1933 je zbolel. Po dolgotrajnem zdravljenju v Ljubljani in Zagrebu se je vidno prizadet po možganski kapi vrnil domov. Takrat še ni bila razvita rehabilitacija, kot jo poznamo danes. Nekaj obravnav so mu nudili v Zagrebu, sicer pa je bil prepuščen domači oskrbi. S silno voljo in vztrajnostjo je premagoval svojo invalidnost.Otroci smo mu pomagali, ga spremljali pri hoji, mu nosili aktovko, pomagali pri oblačenju in obuvanju. Ni se vdal, še vedno se je družil s prijatelji, še vedno je z nami hodil na izlete.

V najstniških letih, ko smo že ubirali svoje poti, nam je znal predlagati zanimive izlete, počitnice, obiske, potovanja, da smo z veseljem uresničevali vsak njegov predlog. Ker sam ni mogel več na Triglav, je vzpodbudil nas, da smo se štirje, stari trinajst do šestnajst let, z enim nahrbtnikom, v kratkih hlačah in z eno jopico odpravili na vršaca. Sicer je edini nahrbtnik skoraj uničil brata in sneg na Kredarici in pri Aljaževem stolpu nam je pošteno premrazil gole noge, a smo le bili na vrhu in se zdravi pravočasno vrnili domov. Kupil nam je kolesa, da smo se najstarejši trije peljali na Goro, njegov rojstni kraj, ki je bil takrat pod Italijo. Pripravil nam je načrt za kolesarsko potovanje po Primorski, kjer smo obiskali več njegovih znancev in sošolcev, večinoma župnikov. Spoznavali smo njihov trud za ohranitev slovenskega jezika in narodne zavesti in si ogledali razvaline okopov, rovov in kavern iz prve svetovne vojne.

Figure 12. Pisatelj Narte Velikonja – karikatura

Najlepše so bile vedno počitnice. Za dva meseca smo se preselil iz Ljubljane na deželo, v kraje, kjer so bili gozdovi in reka. Tako smo bili Radomljah, v Medlogu pri Celju in večkrat v Sori.

S seboj smo lahko na počitnice pripeljali tudi prijatelje, da je bila družba pestrejša. Na fotografiji s počitnic v Sori je sedemnajst otrok iz šestih družin. Papa je kar lepo prenašal tudi hrupnejše dni, vedno je v družbi našel koga, da je z njim igral šah, ali pa zbral igralce za partijo taroka.

Figure 13. Mija Velikonja med drugo svetovno vojno

Vsega lepega je bilo konec, ko se je pričela vojna. Naenkrat toliko nesrečnih ljudi in moj papa je imel izreden socialni čut. Prve dni po nemškem napadu na Jugoslavijo so se v Ljubljani zbrali študenti in dijaki v enote prostovoljcev in odpotovali proti Zagrebu. Tja so prispeli ravno takrat, ko je Pavelić prevzemal oblast in ustanavljal Nezavisno državo Hrvatsko. Fantje so se razbežali in se po »dolgi trnjevi« poti, kakor jo opisuje Marijan Tršar v knjigi: »Dotik smrti«, vrnili domov. Med njimi je bil tudi moj brat. To je vzpodbujalo mojega papana, da je skušal zainteresirati Rdeči križ, da bi iskal pogrešane. Gospodom se ni zdelo primerno, da bi se spuščali v akcijo v drugi državi, zato je moj papa v mojem spremstvu odpotoval v Zagreb. Tam je ob pomoči odvetnika dr. Brajše poizvedoval po bolnišnicah, v kasarnah, na pokopališču in v zaporih. Fante je našel v zaporu. S pomočjo prijatelja, pisatelj M. Budaka, ki je bil minister v Pavelićevi vladi, je dosegel izpustitev zaprtih fantov. V tistem času sem ga še večkrat spremljala. Ko so nam zaprli univerzo, sem bila nekaj časa njegova osebna tajnica pri »Zimski pomoči«. Nadomeščala sem mu telefonski imenik, razvrščala, iskala in urejala spise, ker je bil sam bolj boemske narave. Zadnji dve leti sem ga videla le za velike praznike, ko sem prišla iz Primorske domov. Na željo njegovih goriških prijateljev sva s sestro tam sodelovali v pripravah na uvedbo slovenskega šolstva.

Za njegovo smrt sem izvedela na krut način. V »osvobojeni« Gorici so naju s prijateljico v začetku maja 1945 ustavili partizani in odpeljali s seboj. O meni niso imeli nobenih podatkov, niso pa me izpustili domov. Tako sem bila zadnje dni v juniju 1945 pod nadzorstvom v Ajdovščini. V gostilniško sobo je stopil mlad vojak in hrupno naznanil:«Pa smo ga, tistega z Gore!« Zbežala sem na vrt, zameglilo se mi je pred očmi in nič več ne vem, kako sem se znašla v ljubljanskih zaporih na Miklošičevi cesti.

Opomba: Mija Kandus, rojena Velikonja, dva otroka, šest vnukov in ena pravnukinja. Živi v Sloveniji.

2.3.1. Prvi spomini: Goričane

Rodila sem se kot tretji otrok pri Velikonjevih, v Ljubljani na Jegličevi cesti v ”Poženelovi hiši«. Mama mi je pravila, da so takrat cvetele akacije nekje v bližini in napolnjevale zrak z opojnim vonjem.

Kmalu potem smo se preselili v grad Goričane. Mamin stric je papanu ponudil upravljanje gradu, da so bili stroški bivanja manjši.

V gradu ni bilo elektrike, svetili smo si s petrolejkami. Tekoča voda je bila samo v kuhinji. Perilo je hodila Johana, naša služkinja, izpirat na Soro. Otroci smo jo večkrat spremljali.

V času bivanja na gradu v Goričanah, so se rodili še trije otroci: Zina, Nacek in Zora.

Papa je bil takrat ravnatelj Turističnega urada za Dravsko banovino. Tako je imel priliko, da je na uradne poti na Dunaj vzel s seboj mamo, Mijo ter Jožeta. Ker sem bila še zelo majhna, so mene pustili doma in sem zelo jokala zavoljo tega. A papa se je odkupil – na sestanke na Bledu, je vzel samo mene. Spremljala me je Razbergarjeva Olga kot varuška. S čolnom sem se vozila po Blejskem jezeru in šla s papanom tudi v Vintgar. Kako je bilo lepo!

2.3.2. Pri sv. Petru v Ljubljani.

Jeseni 1928 smo se preselili v Ljubljano v hišo nasproti šentpetrskega župnišča.

V eni hiši smo stanovali Velikonjevi, v prvem nadstropju, v pritličju pa teta Rezka, mamina sestrična. V sosednji hiši so živeli teta Fani s štirimi otroki, ki so bili nekoliko starejši od nas. Stanovnikovi so stanovali tamkaj v gornjem nadstropju. Teta Anka, mamina sestra, je bila poročena z advokatom dr. Janezom Stanovnikom. Za hišama je bil velik zelenjavni vrt, last ljubljanske škofije. Ob robu vrta je bil hlev za škofijske konje in škofovo kočijo. Kmalu potem, ko se je naša družina preselila tja, so v škofiji kupili avto in konjev ni bilo več. Škofov kočijaž Kučar je imel skromno bivališče v hlevu in tudi kočija je bila se vedno tam. Kučar jo je skrbno pazil in nas odganjal, če smo skušali preizkušati mehkost baržunastih blazin. Stanovnikovi otroci Aca, Jane, Tone in Mimica so se igrali z nami na vrtu.

Vrt je bil obdan z lepo železno ograjo. Ni nam bilo dovoljeno letati po cesti, pa saj smo imeli dovolj prostora za naše igre za varno ograjo. Od časa do časa nam je vrtnar zaplenil žogo, če smo jo prevečkrat brcnili med cvetje ali sočivje. A ker smo bili škofovi nečaki, jo je moral vedno vrniti.

V Ljubljani smo vsi hodili v šolo. Dekleta v Lichtenturn, fantje pa v Marijanišče. Vsako nedeljo je vsa družina odhajala na družinske sprehode. Hodili smo na Rožnik ali preko Golovca do Rakovnika. Večkrat smo šli na Grad, tam celo v stolp, da smo lahko občudovali Ljubljano. Tudi na Šmarno goro smo šli vsaj parkrat na leto.

Papa nas je učil imena dreves, praproti in grmovja. Tako sem že v zgodnjih letih ločila bukev od kostanja in brezo od hrasta, smreke od borovcev, pa še macesen od jelke. Spomnim se, ko nam je papa pokazal rastlino z malimi belimi cvetovi ter rekel, da se imenuje travniška penuša. Kako čudovito ime za tako skromno rastlino.

Pozimi smo se sankali. Jaz sem dobila smuči, ko mi je bilo sedem let. Drsalke sem si pa izprosila, ko sem bila že v gimnaziji. Papa mi je kupil sezonsko karto, da sem hodila na drsališče Ilirija.

Kot otroci smo smeli prelistavati dve knjigi: Sveto pismo, ki je imelo Dorejeve risbe, tako smo se seznanili s Staro in Novo zavezo. Druga knjiga je bil Prirodopis Frana Erjavca. Takrat še nismo znali brati in smo si nabirali znanje le iz slik. Pa mi je to vseeno veliko pomagalo v šoli, saj je bil Erjavčev »Prirodopis« učna knjiga v nižji gimnaziji.

2.3.3. Papanova bolezen

Leta triintridesetega je papa zbolel. Celo leto je bil v bolnici, kjer smo ga večkrat obiskovali. Mama nas je vodila v zatemnjeno bolniško sobo. Papa je bil sicer pri zavesti, a je težko govoril in nam je le roko stisnil od časa do časa. Neko jutro so papana naložili v avto in mama ter dr. Brecelj sta se odpeljala z njim v Zagreb, na kliniko.

Po nekaj mesecih se je papa vrnil iz Zagreba z vlakom. Spet je lahko hodil, le na palico se je moral opirati. Tisto leto smo šli na počitnice v Radomlje, kjer je bil župnik dober papanov prijatelj dr. David Doktorič. Oče je tam stanoval v župnišču. Da ni bil sam, smo se starejši vrstili, da smo malo pazili nanj in mu postregli, kadar je kaj potreboval. Še vedno je bil zelo onemogel. V Radomljah v župnišču sem jaz med Doktoričevimi knjigami odkrila Jurčičeve spise. Tako sem prebrala ”Jurija Kozjaka«, pa »Desetega brata« in sem se seznanila s »Sosedovim sinom« … Tam se mi je odprl svet literature. Našla sem tudi Kersnikove zgodbe.

Iz Radomelj smo romali na Brezje. Mama se je zaobljubila, da bo šla peš na Brezje, če se očetu zdravje izboljša. Tako smo hodili peš iz Radomelj na Brezje: mama, Mija, Jože, Vanki, Zina, Zora, Tine in Jane. Verjetno je mama preštudirala pot na zemljevidu predno smo se podali na pot, ker smo hodili preko polj in vasi in se nismo nič izgubili. V Kranju smo se ustavili za kosilo. Tako dobrega golaža nisem nikdar več jedla.

Na Brezje smo prišli proti večeru, vsi potni in zaprašeni. Mija in Jože sta celo nosila Tineta in Janeta nekaj kilometrov po klancu pri Naklem.

Na Brezjah smo prespali, šli drugi dan zjutraj k maši in nato po kolenih okrog Marijinega oltarja. Po opravljenih pobožnostih je mama naročila kočijaža in smo se gosposko odpeljali na Bled. Naša stara mama, ki je bila ugledna ljubljanska gospa, je namreč vedno končala svoje romanje na Brezje z vožnjo na Bled. Pa nam je hotela mama pokazati, kako ji je bilo lepo v njenih mladih letih. Na Bledu smo obiskali cerkvico na otoku, tam krepko zvonili in prosili Marijo za pomoč. Zvečer smo se odpeljali z vlakom iz Lesc v Ljubljano.

Figure 14. Ivanka maturantka

Kasneje mi je večkrat prišlo na misel, da smo takrat pri Mariji izprosili podaljšanje papanovega življenja.

2.3.4. Počitniška leta v Sori

Poleti je bilo v Ljubljani prevroče. Le eno poletje smo čez počitnice ostali pri sv. Petru in se hodili kopat na Savo, v Tomačevo. Ker je bilo tako vroče nas je papa zvečer zalival kar s vrtno škropilnico na balkonu, da smo se ohladili, predno smo šli spat.

Papa je našel za naše počitniško bivališče kaplanijo v Sori. Župnik v Sori je bil papanov prijatelj in nam je odstopil prazno kaplanijo. Kaplanija je bila prva hiša pod sorško cerkvijo, ki se še zdaj beli pod škofjeloškimi hribi in oznanja božjo čast preko Sorškega polja. Ali veste, kje je suha hosta draga? Pot od Sore do Škofje Loke smo skozi vasice Draga, Suha in Hosta velikokrat bosonogi prehodili, ali pa smo se povzpeli v hrib ter prišli do senožeti okrog Osovnika in se ustavili pri prelepi gotski cerkvici na vrhu.

V Sori smo v jutranjih urah hodili v gmajno po borovnice in si tako priskrbeli sladico za večerjo. Papa je šel večkrat z nami po borovnice. Mi starejši smo tekmovali, kdo bo več nabral. Najhitrejši je bil Jože, nato pa Mija in jaz. Mi smo nasmukali vsak štiri skodelice sladkih jagod. Papa se je raje pridružil »ta malim«, si poiskal grmičevje bolj pri poti, ker je težko hodil v breg, in pomagal malim z nabiranjem jagod. Če so napolnili eno skodelico, so bili zadovoljni in so se nato samo še »pasli«.

Ko je zvonilo poldne, smo se odpravili nazaj v kaplanijo, kjer nas je čakalo kosilo. Polovico jagod politih s sladko smetano smo dobili za poslastico. Ostale pa so prišle prav za borovničev štrudelj, ki ga je mama spekla naslednji dan.

Po kosilu smo si nadeli kopalne obleke, se pokrili s srajcami, pograbili brisače in bosi tekli na kopanje na Soro. Nikomur ni prišlo na misel, da ni dobro iti v vodo s polnim želodcem. Ob vodi smo čofotali, skakali v tolmune kot žabe in veselo preizkušali nove brzice. Sora je namreč vsako leto spremenila strugo in napravila nove nasipe in nove tolmune. Kadar nismo bili v vodi, smo balincali ali pa tolkli kamenje. Sredi popoldneva sta prišla do vode tudi papa in mama, se okopala in kmalu odšla.

To so bili časi brez gramofona in brez televizije, zato smo veliko brali. Sedeli smo pred kaplanijo v Sori na ležalnih stolih in prebirali Sienkiewiczeve romane: Z ognjem in mečem, Potop, Mali vitez. Spremljali smo Stanka in Nelko »Skozi puščavo in goščavo«. Lotili smo se tudi Tolstojeve »Vojne in mir«. Sama sem izpustila poglavja o bitkah in raje občudovala Natašo, jokala ob nesrečni ljubezni kneza Andreja ter se končno potolažila, ko se je Nataša poročila s Pierom.

Papa je nadzoroval naše branje, nam od časa do časa svetoval, kaj nam beremo in nam razlagal zgodovino in zemljepis, nas učil brati zemljevide, nam kazal zvezde na nebu, nam odkrival čudovito božje stvarstvo.

Nikdar se nismo dolgočasili. V Sori se nam je pridružila cela vrsta prijateljev in znancev. K nam so prihajali na počitnice Brajševi otroci iz Zagreba; Tršarjeva Mirca in Marijan sta bila naša stalna gosta. Večkrat so se nam pridružili Grafenauerjevi, eden ali dva. Meni se je malo čudno zdelo, ko je Grafernauerjev Radogost klical našega papana kar »pači«, saj je bil zelo domač pri nas.

Po večerji smo se večkrat igrali vsi skupaj pred cerkvijo, dokler nas ni pregnala tema. V hiši smo potem še dolgo v noč igrali tarok. Papa je igral z mlajšimi otroki kakšno manj zapleteno igro. Če je bilo vreme slabo, smo polegli po slamnjačah, ki smo jih sicer vsako jutro nakopičili ob steno, in si pripovedovali zgodbe iz raznih filmov, ki smo jih videli med letom. Bilo nam je strašno lepo, varno in prijetno. Zapeli smo »Kje so tiste stezice« in veselo »Če student na rajžo gre« … , končno pa še »Zabučale gore … oj mladost ti moja, kam odšla si, kje si«!

2.3.5. Na Goriškem

Goriška Mohorjeva družba je objavila 1936 ali 1937 leta papanovo novelo »Besede«. V tistih časih je Mussolinijeva Italija zaradi vojne v Abesiniji doživljala ekonomsko in politično krizo. Zaradi sankcij in političnega bojkota so Italijani imeli denarne težave. Ker bi izgubil velik del honorarja, ki ga je papa dobil za svojo knjigo, če bi zamenjali lire v dinarje, je vsa družina odšla poleti 1937 na Primorsko, na očetov dom k Bevkovim na Angelsko goro nad Vipavko dolino.

Knjiga je prinesla v hišo precej denarja. Oče je svoje kolo že prej dal Jožetu, midve z Mijo pa sva dobili nova kolesa. Tako smo kolesarili po Primorski. Odpeljali smo se preko Logatca čez mejo pri Godoviču, preko Črnega vrha, Cola in Otlice vse do Predmeje. Očetov dom stoji visoko v hribu. Stric Lojze, papanov brat, je stal pred hišo, ker nas je pričakoval. Ko je zagledal tri študente, ki so porivali kolesa v hrib, je vzkliknil: «Poglej te neumne Tržačane, s kolesi rinejo na Golake!«

Papa in mama sta prišla na Goro naslednji dan iz Ajdovščine, do koder sta se pripeljala iz Gorice z vlakom.

Nam je bilo na Gori zelo všeč. Obhodili smo tamkajšnje izletniške točke. Šli smo na Čaven in Kucelj. Bajtarski stric nas je peljal na Golake, spustili smo se v ledeno jamo, kjer je voda tvorila ledene kapnike, ki se tudi poleti niso raztopili. Mija, Jože in jaz smo se podali s kolesi na daljši izlet preko Lokev v Idrijo in od tam skozi sveto Lucijo po Soški dolini do Gorice, kjer smo prenočili pri papanovih prijateljih. Naslednji dan smo vozili po ravnini mimo Monfalcona do Devina, kjer smo se ohladili v Jadranskem morju. Vrnili smo se preko Doberdoba in se ustavili v Sovodnjah pri gospodu Budkoviču. On nas je peljal do sv. Mihaela in nam razkazal utrdbe na soški fronti iz prve svetovne vojne. Vračali smo se proti Ajdovščini skozi Vipavsko dolino. Naša pot se je končala v Lokavcu. Naslednjega dne smo spet rinili s kolesi na Goro. Meni je bilo takrat le trinajst let. Lepi časi, ko so otroci bili varni sami na tako zapletenem izletu.

Papa je imel za nas pripravljeno posebno presenečenje. Peljal nas je v Benetke. Šli smo z vlakom, ustavili smo se za en dan v Vidmu, si ogledali mesto in prvič bili v mestu, kjer nismo poznali jezika. V Benetkah smo peš iskali svoj hotel. Prvi vtis je bil torej podoben tistemu, ki ga doživi služkinja, ko pride skozi zadnja vrata v gosposko hišo. Pravo razočaranje! A ko smo našli hotel, oddali prtljago, si umili roke in obraz in se podali proti trgu sv. Marka, se nam je nenadoma odkrila vsa lepota tega mesta. Nismo mogli verjeti, kako čudovit je trg, kako velike palače ga obdajajo, kako krasna je cerkev sv. Marka, kako mogočen je moral biti beneški lev. Papa je potreboval kravato in se je podal v eno izmed trgovinic med kolonadami. Nismo vedeli, koliko zna italijansko in smo se bali, da bo namesto lepe svilene kravate dobil vrv, da se z njo obesi. A papa je znal tudi italijansko. Saj je kasneje tudi prevajal Guareschijevega »Don Camilo« in Ignazija Silone »Vino e Pane«.

Otroci smo se hitro naučili: »Gelatto, per favore!« A govorica hrvaških mornarjev na Riva Schivoni nam je zvenela kot najlepša pesem, saj smo jih razumeli. Tako smo odkrili lepoto in dragocenost materinskega jezika.

Vračali smo se z ladjo do Trsta, kjer smo mi šli na vlak nazaj do Ajdovščine, papa je pa počakal v Trstu, da je teta Zofka pripeljala še mlajše otroke, da jim je razkazal Trst, mesto in luko. Papa je vedno pazil, da se ne bi kdo od otrok počutil prikrajšanega.

2.3.6. Vojna leta

Nato pa je prišla vojna. Tistega septembra, ko je Hitler napadel Poljsko smo mi bili še v Sori. Bil je petek, jaz sem likala perilo, papa je poslušal radio, kjer se je Hitler drl na ves glas. Jaz nemščine nisem razumela, a iz papanovega obraza sem lahko razbrala, da se godi nekaj zelo resnega, nekaj zelo hudega.

Še leto in pol smo z grozo sledili zmagan nemške vojske, poslušali smo radijske oddaje iz Londona in Beograda »Bolje rat nego pakt!« so nahujskane množice vpile v Beogradu. V Ljubljani so študentje kričali, da bo Hitler lahko dobil Jugoslavijo »le preko naših trupel«. To se je potem seveda res zgodilo.

Na cvetno nedeljo 6. aprila 1941nas je prebudilo protiletalsko topništvo. Nemška letala so preletavala Ljubljano. Tako se je začela vojna tudi pri nas. Bali smo se Nemcev, a Ljubljano so na Veliki petek zasedli Italijani, Nemci so se ustavili ob Savi. Jugoslovanska vojska je v nekaj dneh razpadla. Začela se je okupacija.

V prvem poletju okupacije se nam je spet odprla pot na Primorsko. Zopet smo odšli tja s kolesi. Batujski župnik Krapež je nas, otroke Narteja Velikonje in še nekaj drugih študentov peljal v deželo Simona Gregorčiča, po soški dolini mimo Tolmina in Kobarida, pa preko Goriških Brd nazaj skozi Gorico in v Vipavsko dolino.

Poletje je hitro minilo. Jeseni, ko bi morali nazaj v šolo, na klasični gimnaziji nismo začeli s poukom. Italijani so zasedli naše gimnazijsko poslopje. Ko je ravnatelj končno našel prostor za nas, smo se selili iz enega poslopja do drugega. Imeli smo pouk v večernih urah na Vegovi ulici, pa na Poljanah, na Rakovniku in jaz sem maturirala v poslopju, ki so si ga gradile Uršulinke za svojo novo gimnazijo. Ta stavba še ni bila končana, znotraj še ni bila ometana in imela je le lesena stopnišča. A vse to je bilo prav malo pomembno ob strahotah, ki so se godile zunaj našega šolskega sveta. Ljubljana je bila obdana z bodečo žico. Bila je kot veliko koncentracijsko taborišče. Ker so bili vsi naši prijatelji ali na Gorenjskem ali na Primorskem, je naša družina dobila le hrano na živilske karte. Otroci smo dobili le en kos kruha na dan, popoldne za malico. Ni bilo mleka, ne masla. Da je bilo malo več zabele, je mama med svinjsko mast raztopila loj in včasih dodala še maslo, če smo ga dobili na živilske izkaznice. Jedli smo veliko kisle repe in zelja, seveda ne s klobasami, le s fižolom. Mama je poskušala prihraniti za papana kakšen priboljšek. A tega je papa vedno delil z otroki, bolj na skrivno, da mama ni videla.

V jeseni 1943 sem se vpisala na pravno fakulteto. Papa je bil zelo zadovoljen z mojo odločitvijo. Dejal ja, da bo zdaj še on poskusil dobiti doktorat. V novembru so Nemci univerzo zaprli in ni bilo kaj delati. Papa je dovolil, da sem sodelovala pri protikominističnih predavanjih. Ta program se je kmalu končal.

Mojo sestro Mijo so povabili, da naj pride v Gorico, da bi pomagala pri novo ustanovljeni slovenski šoli. Takrat je papa odločil, da ni dobro, da bi šla Mija sama po svetu, tako sem še jaz odšla na Goriško. Mija je bila že v Gorici, ko sem odšla za njo 6. junija 1944, na moj rojstni dan. Bilo mi je dvajset let. Ta dan so se zavezniki izkrcali v Normandiji. Odšla sem torej od doma na D-Day. Ne spominjam se, kdaj sem zvedela za zavezniško izkrcanje. Nemci še dolgo niso priznali, da jim bije zadnja ura.

Minilo je še eno leto. Z Mijo sva ga preživeli v Gorici. Le za Božič in za Veliko noč sva se vrnili domov v Ljubljano. Zadnji ponedeljek v aprilu leta 1945 so Nemci preko noči izginili iz Gorice. Srbski četniki so se tisti dan umikali pred Titovci v Italijo, čutili so se ogrožene in so streljali vsevprek. Tako so ustrelili tudi mene v levo nogo, ko sem stala pri vhodu hišo na Piazzuti in jih gledala, kako so se v gosjem redu pomikali ob hišah.

V sredo so prišli v Gorico istočasno zavezniški tanki iz Furlanije in partizanski tanki iz Trsta. Z začudenjem smo gledali, kako so oprezno hodili eni mimo drugih in opravljali vsak zase svoje posle. Niso se družili, a niso si bili sovražni. Ker sem težko hodila, naslednji dan nisem šla z Mijo v cerkev. Ostala sem sama v hiši na Corsu. Mija in njena spremljevalka Zora se tisti večer nista vrnili. Na cesti so ju aretirali partizani. Jaz sem se naslednji dan, bil je petek, pridružila mali skupini deklet. Preko lesenega mostu pri Pevmi smo okrog petih popoldne odšle čez Sočo. Takrat so most stražili le zavezniki, ki jim ni bilo mar kdo hodi preko, le da ne dela škode. Naslednji dan so most zastražili tudi partizani in več ljudem preprečili beg v svobodo. Tako so se začela moja begunska leta. V domovino sem se vrnila šele petindvaset let kasneje.

2.3.7. Zaključek

Ko zdaj gledam nazaj na pretekla leta, mi pride na misel le ena stvar: »Hvala Bogu za vse!« Saj so se vse moje male in velike nesreče spremenile v dobro. Včasih je bilo hudo, večkrat je bilo zelo hudo, zlasti, ko sem zvedela za papanovo smrt, za pomor domobrancev, za Mijine zapore, za mamino trpljenje, ko je ostala sama brez sredstev z malimi otroki in so jo nato še zaprli. Kako so se doma borili, ponižani in razžaljeni za obstanek, za kruh, za življenje.

Meni se je izpolnila želja, da vidim svet, nove dežele, nova ljudstva. Imela sem priliko, da sem končala univerzitetne študije, se srečno poročila. Vedno sem našla veliko pomoči, razumevanja in ljubezni med znanci in med tujci.

Poleg tega me je Bog obdaril s kopico otrok: trinajst »baker dozens« pravijo tukaj. Hvala Bogu, da so vsi ti otroci lahko doštudirali in našli poštena službena mesta v novem svetu.

Zdaj že druga generacija vstopa v življenje. Osem mojih vnukov je že doseglo akademsko izobrazbo in vsako leto se jim bodo pridružili trije ali štirje novi diplomiranci. Njih stari oče in stara mama, Narte in Ivanka, jih spremljata iz nebes. Njih oče Viktor Antolin jim je svetel vzgled, kako ohraniti kulturno bogastvo male, drage domovine in ga združiti z bogatimi kulturnimi dosežki vsega sveta.

Postali smo svetovljani. A hkrati smo ohranili v srcih globoko ljubezen do domače zemlje in do svojega naroda. Narte Velikonja nam je zapustil neminljivo dediščino.

Ivanka V. Antolin, rojena Velikonja, 1924; živi v ZDA, 13 otrok, 24 vnukov

2.4.1.

Očeta se spominjam kot dobrega in skrbnega človeka. Čeprav nas je bilo deset otrok, med nami ni delal razlik. Ker je bil invalid, je hodil s palico bolj počasi kot mi otroci. Vedno smo ga priganjali naj pohiti.

Ob njegovi smrti sem bila stara 14 let. Spomini nanj so bolj posamezni utrinki, ki jih vseeno želim zapisati.

Imela sem šest let, hodila sem v otroški vrtec, ki ga je vodila gospodična Vencajz v stavbi učiteljišča. Z očetom sva imela isto pot: jaz v vrtec, on pa v službo. Spremljal me je in pri tem hodil počasi, jaz pa bi najraje poletela. Dopovedoval mi je, da ne more hitreje, zato sem se morala prilagoditi njegovemu koraku, kar mi ni bilo najbolj všeč.

Dobro se spominjam cvetne nedelje leta 1941. Zjutraj je radio poročal, da so Nemci bombardirali Beograd. Otroci nismo razumeli, kaj to pomeni. Po očetovem žalostnem in zaskrbljenem obrazu smo slutili, da se bliža nekaj hudega. Ko pa je še sam rekel: »Otroci, sedaj prihajajo hudi časi«, smo doumeli, da lahko vojna marsikaj prinese.

Papa je pisal z levo roko, ker je imel desno stran telesa ohromljeno. Ko sem se sama učila pisati, sem ga posnemala in tudi sama pisala z levico. To so opazili precej pozno, ko sem enkrat sama podpisala svoje polletno spričevalo. Morala sem se zelo potruditi, da mi je uspelo pisati z desnico, pri čemer mi je papa zelo potrpežljivo pomagal.

Bil je bolehen. Velikokrat sem mu delala družbo, pri tem me je učil igrati šah. Ko me je matiral, sem bila zelo slabe volje. Podučil me je, da je v življenju treba znati prenašati tudi poraze. Če je delalo očetu družbo več otrok, nas je učil igrati tarok. Pri »tarokiranju« smo se tako razvneli, da nam je mama karte za nekaj časa »zaplenila«.

Ko smo 5. maja 1945 Zina, Zora in jaz odhajale v širni svet, nam je s solzami v očeh dejal:

»Pojdite v svet, saj za vas doma ni več življenja!«

Figure 15. Ančka Vukovac Velikonja, roj. 1931, štirje otroci, deset vnukov, dve pravnukinji. Živi v Sloveniji.

3.1.1.

V lepem nedeljskem dopoldnevu 10. julija smo se letos že šestnajstič zbrali ob kapelici mučencev k obletni maši in kratki spominski slovesnosti. Mašo je vodil domačin salezijanec Franc Končan, somaševal pa je poleg domačega župnika Andreja Severja tudi g. Jože Božnar, župnik župnije sv. Vida v Clevelandu, kjer živi tudi več Šentjoščanov, ki so se leta 1945 umaknili pred boljševiškim nasiljem. V obnovljeni Skvarčetovi hiši je bila ob tej priliki zanimiva razstava, sestavljena iz treh delov: glavni del o življenju in delu nadškofa Alojzija Šuštarja, drugi del o domačem duhovniku Romanu Malavašiču in tretji ob 20. obletnici prvega Demosovega tabora v Šentjoštu. Roman Malavašič je imel novo mašo pred 70 leti, ko je bila Slovenija že razdeljena med tri okupatorje, na obzorju pa se je kazal rdeči sij revolucije, ki je eno leto kasneje hudo prizadela tudi novomašnikove domače. Pomaknimo se torej v čas pred 70 leti in prisluhnimo njegovi zgodbi.

Šentjoška občina oziroma fara je v začetku okupacije najprej v celoti prišla pod Italijo, sosednje Lučine in Črni Vrh pa so zasedli Nemci. Proti koncu leta 1941 je bila meja prestavljena in pod Nemčijo so prišle še Planina ter nekaj hiš Butajnove. Nemci so na svojem področju že prve tedne po zasedbi pozaprli oziroma izgnali duhovnike, zato so ljudje ostali brez duhovne oskrbe. Na prošnjo ostarelega in bolehnega šentjoškega župnika je škofija tedaj poslala energičnega duhovnika Srečka Hutha, ki se je za nekaj časa nastanil na Planini. Domača bogoslovca Roman Malavašič, ki je bil tik pred novo mašo, in Vinko Žakelj sta organizirala, da so šentjoške družine sprejele na počitnice več bogoslovcev, ki zaradi Nemcev niso mogli domov. Ti so pomagali pri pripravi nove maše, sodelovali pa so tudi domači učitelji. Italijani teh priprav niso ovirali.

Slovesnost nove maše je bila 6. julija 1941 v Šentjoštu, naslednjo nedeljo pa ponovitev na Planini, ki je tedaj še bila pod Italijo. Meja tedaj še ni bila tako strogo zaprta, zato je h ponovitvi prišlo veliko ljudi iz župnij na nemški strani. Italijani so ljudi, ki so prihajali k maši z one strani, opazovali, niso jih pa ustavljali. – Novomašnik Malavašič je bil edini moški potomec v družini Jožeta Malavašič in njegove žene Marije, rojene Gabrovšek. Poleg njega so bile v družini še štiri hčere. Oče Jože je umrl, ko je bil sin Roman star štiri leta. Tudi stric Jože Gabrovšek, ki je kot župnik v Vremah doživel fašistično preganjanje, je umrl star komaj 42 let. Ko se je Roman odločil za šole in duhovništvo, je bilo očitno, da ne bo gospodaril na rojstni domačiji, in tako se je sestra Marjanca poročila z Jakobom Šubicem, ki se je kmalu izkazal kot skrben gospodar.

Po koncu počitnic so se bogoslovci vrnili v Ljubljano in tudi novomašnik je imel pred seboj še eno leto študija. V septembru 1941 so se na samotni kmetiji onkraj Samotorice pojavili prvi partizani. Za njihovo oskrbo sta skrbeli horjulska partija in OF pod vodstvom dr. Ceneta Logarja, ki je bil povezan neposredno s Kidričem v Ljubljani. V Šentjoštu so zanje komaj vedeli in nekateri so jih celo imeli za četnike. V noči na 5. december 1941 je Samotoriška četa izvedla napad na železniški most pri Preserju. Italijani so potem pozaprli veliko moških in 16 so jih po procesu pred vojnim sodiščem ustrelili. V decembru 1941 se je začela tudi poljanska vstaja. Tedaj je iz vasi onkraj meje pribežalo v Šentjošt nekaj moških, da so se izognili partizanski mobilizaciji. Marsikdo je namreč že vedel, da vstajo vodijo komunisti. 2. marca 1942 je pri Korenu nad Horjulom prišlo do spopada med partizani in Italijani, ki so zato požgali del vasi, ljudi pa odpeljali v internacijo.

13. aprila 1942 je v Šentjoštu umrl župnik Jože Nagode in v soboto, 18. aprila zvečer, so partizani v gostilni pri Skvarčetu organizirali miting. Jakoba Žaklja so privedli zvezanega in ga obtožili, da organizira belo gardo, novega župnega upravitelja pa ostro prijeli zaradi pridig proti komunizmu. Zagrozili so s smrtjo vsakemu, ki bi sodeloval z belo gardo. Sredi junija so na Brezovici ubili štiri Mravljetove, v Horjulu pa župana Bastiča in njegovo ženo. V Šentjoštu so v tem času izropali Kmetijsko zadrugo in nekaj kmetij, med njimi Možinetovo v Potoku, rojstni dom duhovnika Romana Malavašiča. Zavladal je strah.

Kljub temu je Malavašič po končanem študiju konec junija 1942 prišel domov na zadnje počitnice in z njim tudi Jaka Jerman ter drugi bogoslovci, ki so imeli v Šentjoštu začasni dom. 17. julija je nastopila vaška straža, s katero pa Malavašič ni imel nobene zveze, zato sta z Jermanom tudi po partizanskem napadu na šentjoško postojanko še stanovala na pol ure hoda oddaljeni domačiji. Ker je Malavašič tedaj tudi nadomeščal župnega upravitelja, sta z Jermanom vsako jutro šla k fari in se po opravljeni maši spet vrnila domov. Ko sta tako 30. julija sredi dopoldneva ravno prišla od fare, so se pred hišo nenadoma pojavili partizani. Še preden so hišo obkolili, sta se skozi mala vrata izmuznila v bližnji gozd in nato k sosedu ob nemški meji. Kar od dela na polju so tedaj odpeljali Romanovi sestri Albino in Marjanco, svaka Jakoba Šubic, služkinjo Francko, dva hlapca in dva dninarja. Spotoma so vzeli še Janeza Kogovška, očeta 10 otrok. Vseh devet so potem pobili v gozdu nedaleč od svojega taborišča in zakopali v skupen grob. Dober teden kasneje so spet prišli ponoči in vse požgali pri Možinetovih pa tudi pri dveh sosedih. Ljudi niso našli, ker so se medtem umaknili v postojanko vaške straže. Jakob Šubic in Romanova sestra Marjanca sta imela štiri otroke v starosti od 5 let do 6 tednov. Skrb zanje in za obnovo požgane domačije je prevzela stara mati Marija. Ko je v začetku leta 1946 posebna komisija prišla zaplenit še zemljo z utemeljitvijo, da je bil gospodar Jakob Šubic sodelavec okupatorja, je bil najmlajši Tone star že skoraj štiri leta.

Figure 16. Šentjoščani izrekajo Janku Mačku priznanje za njegovo delo Andrej Zgonc

Za duhovnika Malavašiča sta bila julij in zlasti avgust 1942 silno težka. Dan za dnem so se vrstili pogrebi žrtev boljševiškega nasilja in italijanskih represalij. Za grob njegovih domačih se tedaj še ni vedelo, ko pa so jih novembra prepeljali v blagoslovljeno zemljo, je bil že v Ljubljani kot tajnik škofa Rožmana in ni mogel priti na pogreb. Kot tajnik je bil s škofom pri maši pred domobransko prisego aprila 1944 na ljubljanskem stadionu, zato ga še danes od časa do časa vidimo na televiziji ali v kakem časopisu. Od maja 1945 do odhoda v ZDA v letu 1948 je bil Malavašič v begunskem taborišču v Avstriji. Umrl je leta 1978 kot župnik župnije sv. Jožefa v Jolietu pri Chicagu.

V noči na 1. avgust 1942 so se izvajalci boljševiškega nasilja spet približali Šentjoštu. Vaške straže tedaj niso napadli, pač pa so izropali in požgali šest domačij na Koglu. Pri Bradeškovih in Jesenovčevih so tudi ubili očeta in mater, dveletna Jesenovčeva Ljudmila pa je umrla v plamenih domače hiše. Oddelek Dolomitskega odreda, ki se je proti jutru vračal v svoje taborišče, je nameraval ropati tudi pri Brežniku, a sta se gospodar in njegov svak Stanko postavila v bran z orožjem, zato so zažgali samo kozolec in hlev, Stanko pa je bil v spopadu ranjen in je za posledicami rane umrl. Tedaj so požgali tudi Brežnikov mlin, očeta Oblaka pa ustrelili. V noči na 4. avgust so v Butajnovi ustrelili Janeza Demšarja in Janeza Trčka – vpričo žene in otrok. Že 26. julija so v taborišče pri Češirku odgnali več mož in fantov iz Smrečja in Podlipe, nekatere so po zaslišanju izpustili, sedem pa so jih postrelili. Antona Leskovca, ki jim je skušal pobegniti, so pokosili z rafalom iz mitraljeza na domačem dvorišču. Oglasili so se tudi na domu dveh dninarjev, ki so ju odpeljali 30. julija skupaj z drugimi Možinetovimi, in ustrelili še mater, hčerko Albino pa v naglici samo ranili. Skupno število žrtev boljševiškega terorja v okolici Šentjošta se je tako v nekaj dneh oziroma nočeh povzpelo na preko 25.

Prav je, da tudi povemo, da pri teh pobojih niso prav nič izbirali med nekoliko bolj premožnimi in revnimi, saj so pri Možinetu – na Malavašičevem domu – poleg gospodarja in njegove žene ter njene sestre umorili še 18-letno služkinjo, dva še ne 20-letna hlapca in dva dninarja. Tudi Bradeškovi, Jesenovčevi, Demšarjevi in Trčkovi nikakor niso bili »kulaki«, ampak so živeli bolj v revščini kot pa v izobilju. Dr. Cene Logar je leta 1973 v Spominih zapisal, da »se v Šentjoštu niso delili veliki kmetje kot belogardisti na eni strani, na drugi strani pa mali kmetje, bajtarji in delavci kot pripadniki Osvobodilne fronte. To je reakcija izrabila in iz Šentjošta napravila pravo Vendejo.« Kako, da učeni filozof ni pomislil, da je k šentjoški Vendeji veliko pripomogel tudi sam! Francoska pokrajina Vendeja je znana po tem, da se nikakor ni hotela pridružiti revoluciji. Zaradi zavračanja osvobodilne fronte in odločitve za oborožen protirevolucionarni odpor primerja dr. Logar Šentjošt z Vendejo, pri tem pa ne pove, da je bilo za Vendejo značilno tudi to, kako so revolucionarji kaznovali upornike, ki so se leta 1793 obrnili proti francoski revoluciji. Ni jim bilo dovolj, da so pomorili na tisoče protirevolucionarjev, ampak so posebni oddelki vojske uničevali tudi njihova polja in gozdove.

Zakaj toliko besed o zločinskem terorju nad preprostimi prebivalci šentjoške fare v prvem letu boljševiške revolucije? Zato, ker je bila prav zaradi tega terorja ustanovljena v Šentjoštu vaška straža – za samoobrambo človeških življenj in premoženja. V teh dneh je preteklo 69 let od njene ustanovitve. Slovensko domobranstvo, v katerega se je po septembru 1943 vključila šentjoška vaška straža kot njegova 43. četa, je bilo samo logično nadaljevanje te samoobrambe. Letnica 1945 ob večini imen v naši kapelici nemo priča, da so bili pomorjeni pred 66 leti kot pripadniki Slovenske narodne vojske – verjetno na Hrastniškem hribu ali morda celo v Hudi jami.

Grozotna resnica Hude jame je sicer po odstranitvi betonskih pregrad prišla vsaj delno na dan, vendar še vedno ne vemo, kdo so njene žrtve, in zaenkrat ni izgledov, da bi izvedeli. Tako tudi ne vemo, kje med drugimi čaka vstajenja pomorjena šentjoška četa; ta kapelica, kjer so vklesana njihova imena, pa je njihov simbolni grob in nas opozarja na njihovo veliko zvestobo in hude preizkušnje, skozi katere so morali iti. Naj nas to srečanje in spominjanje spodbudi k delu za boljši svet! Ne tarnajmo nad hudimi časi, ampak naredimo vse, kar zmoremo, da bi jih izboljšali. In pri tem naj nas podpirajo naši mučenci!

3.2.1.

Figure 17. Izročanje novomašnega križa

Figure 18. Sprevod v cerkev

Figure 19. Orate, fratres – molite, bratje

Figure 20. Novomašno kosilo: z desne Franc Škvarča (+ 1945 Teharje), Lojze – Bernard Slovša, Jakob Jerman (+ 1945) in Jože Kvas; stojita učiteljica Betka Nagode (+ 1942) in Anica Žakelj (+ 1945 Teharje)

Figure 21. Ožja novomašnikova družina: z desne mama Marija, hči Marjanca (+ 1942), novomašnik, svak Jakob Šubic (+ 1942) in sestra Albina (+ 1942)

Figure 22. Požgana Možinetova domačija

Figure 23. Osiroteli Bradeškovi otroci s teto Mici pred razvalinami domače hiše

Figure 24. Osiroteli Šubičevi otroci s staro mamo ob krstah obeh staršev, tete Albine in dekle Francke

4.1.1.

4.1.1.1.

Figure 25. Silno se bojim, ker vem, kaj bo prišlo Tamino Petelinšek

5.1.1.

Ko sem se letos v zgodnji pomladi vozila po zeleni Dolenjski, sem se iz Mirne zapeljala do Šentruperta ali kakor so včasih pisali do Št. Ruperta. Naselje je dobilo ime po mogočni cerkvi sv.

Ruperta. Prvotno cerkev je zidala kneginja Ema, zadnja potomka mogočne dinastije Breško-Seliških, ki je na začetku drugega tisočletja vladala mejni grofiji Savinjski. Leta 1163. je sam oglejski patriarh Ulrik Trebanjski, po rodu Korošec, sklical v tej cerkvi kapiteljsko posvetovanje, saj je bila že ta prva stavba sedež takrat ene največjih župnij na Slovenskem. V naslednjih stoletjih se je cerkev spreminjala v dragocen stavbni dragulj zrele gotike. Njen nastanek naj bi bil okrog leta 1450. V času gradnje so bili patroni župnije Celjski grofje, od katerih je imel največji vpliv grof Friderik Celjski, ki je sodeloval tudi pri gradnji kartuzij Bistre in Pleterje. Gradnjo so podpirali tudi grofi Šumberški . V času, ko naj bi se gradila cerkev, je krško škofijo (predhodnico današnje celovške) vodil škof Ulrih III. Šumberški, daljni sorodnik kneginje Eme, ki je bila ustanoviteljica te škofije. Prav Ulrih III. je ponovno sprožil proces za beatifikacijo ugledne in med ljudmi priljubljene kneginje Eme. Pri tem ga je odločno podprl tudi cesar Friderik Habsburški s soprogo. Kot priče Emine svetosti so takrat nastopili ugledni romarji iz Mirenske doline. Spomin nanjo in njenega moža Viljema hrani šentruperška lepotica v portretih, ki sta upodobljena v zvezdi oboka na levi strani ladje. Po mnenju strokovnjakov je šentrupertska cerkev pomemben umetnostni spomenik evropskega gotskega stavbarstva. Tudi grad Škrljevo nedaleč od Vesele gore je bil last grofice Eme in edini kulturni spomenik, ki ga partizani niso požgali.

Kljub lepoti pomladnega jutra in kulturnem bogastvu teh krajev mi je vožnja vzbujala moreče občutke ob spominu na nedavno preteklost teh krajev: na tolike mučeniške smrti v Mirnski in Šentrupertski dolini, ki sta v sončnem jutru dihali spokojnost in spravljivost z vsem hudim na tem ljubem božjem svetu. Občutila sem spoštovanje do tolikega trpljenja, ki so ga ljudje teh krajev med vojno prestajali, pa tudi občudovanje in hvaležnost za njihovo pričevanje, pokončnost in vztrajanje v strahotah vojne, krvave revolucije in zatiranja še dolga leta po vojni.

Ali ne spregovorijo kar sama od sebe imena na farni spominski plošči v Šentrupertu: 246 pobitih med vojno in po njej in še 73 na plošči v Mirni! Na ploščah v Žužemberku, Stopičah in Šentjerneju, teh prelepih krajih Dolenjske, so številke še bolj v nebo vpijoče: 285, 265 in v Šentjerneju 435 žrtev! In še koliko vklesanih imen pobitih je na po drugih krajih Dolenjske! Koliko na farnih spominskih ploščah po Suhi krajini, Notranjski in Beli krajini! Koliko pobojev, mučenj, grozot, strahot, nasilja, krivic in ponižanj na teh lepih krajih slovenske zemlje! Dobila sem občutek, da moja vožnja v tem pomladnem jutru postaja romanje po posvečeni zemlji, prepojeni s krvjo mučencev in mučenk, tudi otrok, deklet in mater, čeprav uradno ne bodo nikoli proglašeni za blažene in svetnike. Grozde je le eden izmed njih, ki jih simbolično predstavlja. Z njegovo proglasitvijo za blaženega postajamo Slovenci še bolj povezani z mnogimi mučenci in mučenkami za vero.

Preden se pripeljem do Šentruperta, se ustavim v znani romarski in po gradbenem slogu edinstveni baročni cerkvi na Veseli gori. V eni od stranskih kapel počivajo posmrtni ostanki dveh mučencev, župnika Nahtigala in kaplana Cvara iz Šentruperta ter semeniščnika Janeza Hočevarja z Vrha pri Šentrupertu. Skupaj z Grozdetom se je peljal na vozu do Mirne. Pred Mirno je skočil z voza in domačin, po domače Fletnov, ga je v teku ustrelil. Srčni in zvesti verniki so kljub komunističnemu divjanju in maščevanju že pred koncem vojne upali prenesti posmrtne ostanke obeh duhovnikov v priljubljeno romarsko cerkev.

Ali ni posvečena zemlja tudi pokopališče v Šentrupertu, kjer sem tisto jutro še lahko obiskala grob blaženega Lojzeta Grozdeta? Ta zemlja hrani tudi edinstveno pričevanje Mavsarjevih, ko sta mož in žena, oče in mama ter njunih pet mladoletnih otrok morali živi zgoreti, dva pa je kasneje pokosila brzostrelka. Samo zato, ker so v življenju in smrti ostali zvesti Bogu.

Ali smo slovenski verniki našim številnim mučencem dovolj hvaležni za njihov zgled pričevanja vere in zvestobe Bogu, narodu in domovini? Ali se znamo zamisliti v te grozne čase, ki jih je preživljal slovenski narod? In sploh vemo, kako veliki časi so to bili? Pripovedujmo in najprej v sebi ozavestimo vso resnico o ljudeh, ki so svojo vero, »svoj pogum, svojo jasnovidnost, svojo zvestobo pokazali v največji krizi, ki jo je doživelo evropsko človeštvo in so jo tako drago plačali kot malokateri narod v zgodovini. Slovenci smo jim dolžni zahvalo za dvojno zaslugo: za njihov zgodovinski nastop in za njihovo veliko žrtev« (Justin Stanovnik). Slovenski verniki pa še za njihov zgled vere.

Figure 26. Marija Zupančič (po vojni)

5.1.2. Šentrupert pred vojno

Gotovo nas zanima. kakšni ljudje so pred vojno oblikovali kulturno podobo Šentruperta? Kako so skrbeli za materialno blagostanje prebivalcev in njihovo razgledanost? Kakšno je bilo njihovo življenje? Kaj je ustvarjalo kulturo njihovega življenja? O tem in še o marsičem se je razgovorila gospa Malči Kostevc roj. Zupančič (1928), po domače Pleskovčeva iz Straže pri Šentrupertu. Bila je prvorojenka v zakonu očeta Franca (1900) in mame Cilke (1895). Mlajši so bili brata Franci (1929) in Ivan (1934) ter sestra Cilka (1932).

»Naš lepi kraj s Šentrupertom v osrčju fare leži v najlepšem delu Mirnske doline. Razvijal se je več kot tisoč let in bil eden najrazvitejših in najnaprednejših v tem delu Dolenjske. Kolikor danes vemo, se je fara Šentrupert raztezala od Boštanja ob Savi do Svibna pod Kumom.

Kraj je bil naseljen večinoma s kmečkim prebivalstvom in rokodelci vseh vrst, ki so jih ljudje potrebovali. Vodili so ga najbolj napredni ljudje iz fare.

Leta 1909 je duhovnik Ivan Štrajhar začel kraj kulturno oblikovati. Zbral je okrog sebe kmečke veljake, napredne gospodarje in obrtnike. To so bili: Prijatelj z Rakovnika, Cerkovnik iz Trstenika, mežnar Odlazek France z Vesele gore, mizar Primožič iz Boštanja, Peterlin iz Zagrada in moj stari oče Franc Zupančič, ki je videl veliko sveta. Delal je v zlatokopih v San Francisku. Vedel je, kako pomembno vlogo ima v življenju knjiga, zato je bil eden prvih sestankov teh mož, namenjen ustanovitni knjižnice v Šentrupertu.

Z deleži, ki so jih vplačali ti možje in še nekateri drugi, so kupili hišo trgovca Pavlina. (Po vojni so jo spremenili v zadružno trgovino). S skupnimi močmi so obnovili še sosednjo stavbo, tudi moj stari oče je pomagal pri zidanju – in celo otroci. V tej stavbi je dobila svoj prostor mlekarna, v nadstropju pa prosvetna dvorana z odrom, s sobo za ličenje in prostorom za kulise. (Bilo jih je za tridesetkrat premenjati prizore, ob začetku vojne so jih Italijani zažgali.) V sobi za ličenje, pravili smo ji manekenska soba, so uredili tudi knjižnico z več sto knjigami, (po vojni so jih iz zabojev rešili le kakšnih 200). V knjižnici so bile tudi pevske vaje. Prostori so bili dobro izrabljeni in skromni, navdušenje in udejstvovanje pa veliko. Pozneje so ti šentrupertski veljaki ustanovili še hranilnico, posojilnico in kmetijsko družbo. V njej so med prvo svetovno vojno nabavljali in oskrbovali ljudi z živežem in tekstilom za obleke, kasneje so nabavljali kmečke stroje, ki jih kmetje še niso imeli. Čez nekaj let so nižje spodaj ob cesti zgradili zgradbo za občino; ta je bila v nadstropju, v pritličju je bil prostor za berače in brezdomce, kjer so se lahko umili in prespali.

Naš ata in mama sta bila s kulturnim življenjem tesno povezana. Poleg dramskega je delovalo še pevsko društvo in bila sta dejavna člana v obeh. V eni najboljših iger, opereti Črnošolec, je mama odpela na odru kar 240 kitic. Ata je igral le v stranskih vlogah. Nastopali so še po drugih krajih. Za otroke je bil obisk predstav velik praznik.

Mama je bila tudi članica Marijine družbe, ata pa načelnik telovadnega društva Orel. Po letu 1933 se je preimenoval v fantovske in dekliške krožke. Ko sem imela devet let, se spominjam tabora nekdanjih Orlov, ko smo deklice izvajale proste vaje. Brat je pri fantovskem krožku igral tamburice. Vodil jih je kaplan Anton Bergant, po vojni dekan na Igu.

Figure 27. Domobranec Franc Zupančič – Pleskovčeva ata 1944

V letih pred vojno (od 1926-1939) je za napredek našega kraja veliko naredil naš dobri župnik Peter Flajnik, ki je bil po rodu iz Bele krajine. Njemu gre zasluga, da so po mnogih prošnjah na občinski svet uredili graben z nekdanjo majavo leseno brvjo, ker je voda v grabnu zastajala ali poplavljala. Uredili so drug graben, da so to preprečili, v nekdanjem grabnu pa zasadili sadovnjak in postavili kozolec za sušenje sena.

Leta 1937 je Šentrupert med prvimi dobil elektriko. Ne morem pozabiti, kako slovesen dan je bil to, ko so zvečer po vsej vasi gorele luči. Ne le po hišah, reflektorji so bili povsod: po strehah in po vsej okolici cerkve. Za nas otroke je bilo kot iz pravljice. Nikoli po vojni ni bil Šentrupert tako razsvetljen. V Krškem je bil t.i. srez, ki nam je pomagal finančno, elektroinženir Gregorčič z Rakovnika je vodil dela. Toda zaradi pomanjkanja denarja se je delo zavleklo. Tedaj je posegel vmes in pomagal grof Robert Barbo, ki je imel na Rakovniku graščino s 365 okni in bil pri ljudeh zelo priljubljen. Pri delu na njegovem posestvu si je opomoglo mnogo kmetov, ker so z zaslužkom lahko odkupili njegove njive in si gradili hiše. Potem, ko je on pomagal, smo kmalu dobili elektriko. 9. septembra 1943 je sedemdesetletni partizanski zaščitnik Andrej Tomšič zažgal grad s snopom slame, namočene z bencinom. Pa je tudi on dobil od grofa Barba zemljo, da si je na njej zgradil hišo.

Tudi pokopališče je bilo treba urediti, bilo je premajhno in grobovi so bili nametani sem in tja. Načrt zanj je naredil arh. Plečnik. Gospod Flajnik je bil premeščen in uresničil ga je njegov naslednik gospod Franc Nahtigal. To je povzročilo veliko hude krvi in zamer, ker mnogi niso več našli grobov svojih domačih, ker so bile čeznje speljane urejene poti.

Leta 1939 so gospoda Flajnika premestili v Kočevje. Ko je odhajal, se je na železniški postaji zbrala velika množica ljudi: že ko se je vlak premikal, je Flajnik stal na stopnicah vagona in nam mahal v slovo. Po vojni je bil obsojen na dvajset let zapora. Odsedel je šest let in v zaporu prevajal iz angleščine sodne zakone. Vrnil se je v Šentrupert in je tukaj tudi pokopan.«

Videla sem, da je gospa Kostevčeva zelo prijetna sogovornica in živi leksikon Šentruperta. Vprašala sem jo, če mi lahko pove še kaj o njihovi družini pred vojno.

»Živeli smo skromno, a lačni nismo bili. Kaj je lakota smo spoznali šele po vojni. Imeli smo srednje veliko kmetijo s sedmimi hektari posestva, vključno z njivami, nekaj travnikov in hosto, v hlevu tri do štiri krave, teleta, prašička, kokoši. Pridelali smo vse za svoje preživetje in vzrejo živine. Najbolj dragocene so bile žitarice: pšenica, ajda, proso in koruza.

Pri hiši je bila mama glava družine. Po značaju je bila zelo pogumna in odločna ženska. S pogumom in optimizmom je prenašala svojo poškodbo. Pred vojno se je tako nesrečno udarila v glavo, da ji je rana iz odprte žile nad nosom bolj ali manj krvavela vse življenje, kri pa iz nosu odtekala ne samo v tampone, ki sem jih ji morala neprestano vstavljati v nos, ampak tudi v želodec. Še hujše je postalo med vojno, ko ni bilo zdravnikov. Sicer pa ji tudi pred vojno dr. Pompe in dr. Pogačnik nista mogla kaj prida pomagati in sta ji prerokovala le še kakšen mesec življenja, pa je hvala Bogu od takrat živela še 44 let.

Po poklicu je bila šivilja in je šivala za obe grofovi hčerki v graščini Klevevš, naprej od Mokronoga proti Šmarjeti. Za šiviljo je izučila tudi mene, a smo morali otroci vedno poprijeti za vsako delo, zato smo bili dela vajeni in pripravljeni delati vse. To nam je kasneje v življenju zelo koristilo. Graščak in graščakinja sta bila zelo dobra, vsa okolica je živela od njih. Grad so partizani požgali 1942, ohranili sta se dve zgradbi gospodarskega poslopja, kjer so si novi (ob)lastniki uredili ljudsko sodišče in mučilnico, pobijali pa so kar v bližnjem gozdu, kjer je danes evidentirano grobišče. Od požganih grajskih zidov ni ostalo ničesar. Ljudje so do zadnjega kamna vse raznesli. Nema priča nekdanjega čudovitega gradu je danes lipa, ki je rasla na grajskem dvorišču.

Zelo lepe spomine imam na peti razred osnovne šole. Ravnatelju in našemu učitelju smo vse deklice prinesle za god, na dan sv. Matija, šopke in napisana voščila. Bil je kar ganjen. Vsaki je poklonil perešček in svinčnik. Ob koncu pouka pa nas je v veži pričakala gospa ravnateljeva in vsakemu dala velik kos orehove potice. Učiteljica Mihaela Hvala pa je hranila polno omaro sladkarij, ki nam jih je razdala za Miklavža. Danes pa imajo povedati toliko slabega o predvojnih učiteljih. Med vojno so nekatere učiteljice, sama mlada dekleta, zverinsko pobili. Mnoge bi jih danes lahko prišteli med svetnice.

Na veliko žalost otrok in staršev smo v tem razredu izgubili kateheta, gospoda Antona Berganta, ki smo ga vsi imeli zelo radi. Fantje so ga klicali kar Tonček, čutili so, da je bil eden od njih. Revnim otrokom je iz svojega žepa plačal izlet. Ob nedeljah je bil ob devetih zjutraj v prosvetni dvorani in nas učil petje. Ko je odšel, smo to petje zelo pogrešali.«

5.1.3. Začetek revolucije

Preden mi je gospa Malči spregovorila o svojih spominih na grozote revolucije na Dolenjskem, mi je pokazala napisano pričevanje ljudi, ki so doživeli začetke revolucije in ob koncu vojne zbežali pred boljševizmom v tujino. Za vse napisane dokumente smo piscem danes hvaležni vsi, ki teh časov nismo doživeli. Verjamemo jim, kajti vsak dan znova doživljamo, da še vedno živimo v ideologiji, kjer velja resnica za laž in laž za resnico; kjer se kriminalizira žrtev, ki je še vedno sovražnik naroda in narodni izdajalec, zločinca pa se proglasi za narodnega heroja in se mu pripenja medalja za zasluge narodu. Trije od podpisanih pod dokument so bili domačini iz Šentruperta: Ivanka Primožič-Irena, Jože Jakoš in Jože Sladič, domobranska oficirja; četrti podpisani je France Grum, ki je bil komandant bataljona v Velikih Laščah in doma v Polju pri Ljubljani. Vsi so bili najprej v Štajerskem bataljonu pod Gorjanci, nato v domobranstvu. Poglejmo, kako so opisali začetke komunistične revolucije v Mirenski in Šentrupertski dolini.

»Prijazno gričevje okoli Mirne in Št. Ruperta, posajeno z vinskimi goricami spada med tiste pokrajine Slovenije, ki so največ žrtvovale v borbi proti komunistom in kjer je bilo komunistično maščevanje največje. Globoko verni in narodno zavedni prebivalci se niso navdušili za Osvobodilno fronto. V znamenju osvobodilne fronte so spoznali, da je OF zgolj orodje komunistične partije, ki nima z bojem proti okupatorju in z osvoboditvijo naroda prav nobene zveze. Ti dve dolini sta dali na stotine fantov v protikomunistične odrede, medtem ko je k partizanom odšla le peščica pokvarjencev, izprijencev in delomrznežev. Prvi partizanski maloštevilni odredi so se v tej dolini pojavili že januarja 1942 in kasneje sta na tem področju delovali Prlekova in Gašperjeva četa.

Proti koncu januarja leta 1942 je šest fantov iz Šentruperta odšlo v partizane. Bili so sami mladi pobalini in po vsej dolini poznani po svoji izprijenosti: Milan Tominc, Anton Zgonc, Franc Dolenc, Alfonz Sedlar, Maks Lokar in Alfonz Simončič. Njihov vodja je bil Tominc.

V zimi 1941/42 se je komunistična organizacija vedno bolj utrjevala. Njeni glavni organizatorji so bili Lado Brezovar, brata Tominca, Jože in France Škarja. Delovala je redna kurirska zveza s centrom v Ljubljani in vohunska mreža za zvezo z Italijani. Še pred tem je pričela delovati mreža zaupnikov, t.i. vaških zaščitnikov: agitirali so za OF, predvsem pa pazili, kaj se med ljudmi govori in kdo so nasprotniki komunizma. S tem so olajšali delo komunistom, da so se takoj znebili vsakogar, ki bi mogel škodovati ali se upreti njihovim akcijam. Najbolj dejavni ‘zaščitniki’ komunizma so največkrat bili: Franc Smrke iz Drage, Viktor Butola iz Trstenika, Franc Frelih iz Št. Ruperta, Brzin z Jesenic, Jožef Kolenc iz Bistrice, ki je kasneje postal politkomisar pri Prleku, Leopold Ladiha, ki so ga že kmalu po okupaciji namestili za vohuna pri Italijanih.

Ljudje niso imeli prav nikakršnih simpatij do okupatorja. Tega so se dobro zavedali komunistični organizatorji, zato so spočetka razglašali, da gre za borbo proti okupatorju in vsako najmanjšo priliko izrabili za to propagando in s tem varali ljudi. Poleti leta 1942 je šentrupertsko dolino večkrat preletaval italijanski avion in spuščal zažigalne bombe. Škoda je bila velika, ljudje so trpeli. Komunisti so takoj začeli trobiti laži, da so avion partizani nekje nad Kočevjem sestrelili. Stalno so napovedovali, da bo vojna kratka in da so ruske čete že v Romuniji. Hrabra partizanska vojska pa že pripravlja napad na Trebnje in Novo mesto.

Figure 28. Otroci družine Zupančič – Pleskovčevi: od leve Franci, Cilka, Malči, Ivan

Vse to propagandno nagovarjanje ni imelo učinka. Kljub sovraštvu do okupatorja se ljudje niso mogli navdušiti za partizane. Dobro so poznali ljudi, ki so predstavljali partizane. Komunisti so se zato posluževali vedno novih laži. Začeli so se izdajati za jugoslovansko vojsko, za četnike in podobno.

V začetku leta 1942 sta preko vasi Ravnik prijahala dva partizana v uniformah jugoslovanskih planinskih oficirjev. Izdajala sta se za četnike in ljudje so jima dobrohotno stregli. Vendar ljudi za odhod v hosto nista prepričala. Enako se tudi partizanom mobilizacija prebivalstva ni posrečila, zato so pričeli z maščevalnimi ukrepi. Aprila 1942 so napadli italijansko postojanko na Dobu, da bi izzvali bes okupatorja. Postojanko je bila v manjši graščini, ki je bila last hčerke grofa Barba.

Prve ‘akcije’ šentrupertskih partizanov so bile ropanje pri zavednih in trdnih kmečkih gospodarjih po vseh vaseh v vsej dolini. Ropanja so postajala čedalje hujša. Najraje so ropali po župniščih in odnesli vse, kar se je dalo. Zgražanje nad partizani je postajalo vedno bolj glasno. Zato so komunisti morali dokazati svojo ‘neoporečnost’. Iz Sv. Križa pri Litiji so pripeljali dva mlada fanta in ju javno obtožili kraje. Fanta sta vse zanikala, a so ju komunisti pred vsemi vaščani ustrelili za ‘vzgled’ svoje ‘pravičnosti’ in za ustrahovanje ljudi. S tem so že dani prvi začetki komunističnega ‘pravosodja’. Ponovni ropi so bili dokaz, kako zlagana je bila komunistična obsodba nedolžnih fantov. Strah pred maščevanjem ubijalcev je povzročil, da se ni nihče več upal govoriti o kraji ali se pritoževati.

Izjema je bila Zavodnikova družina iz Bistrice pri Šentrupertu. Ti so ropanje komunistov na široko razglašali, celo z imeni roparskih tolovajev. 7. maja 1942 je komunistična patrulja prišla ponoči na Bistrico, odgnala vso družino v gozd, domačijo pa popolnoma izropala. Aretaciji in ropanju je ‘poveljeval’ Nace Majcen iz Mokronoga, znani politični komisar in agitator vsega komunističnega delovanja za Mokronog, Trebelno, Mirno in Št. Rupert. Zavodnikove so odpeljali v Blatni klanec in tam po mučenju z noži poklali očeta Antona (1884), mamo Terezijo (1880) in tridesetletno hčerko Joži, sin Tone pa je ušel. Delovanje komunistov je tako postajalo vedno bolj jasno: naj ustrahovano ljudstvo ve, kako bodo postopali z vsakim, ki se bo drznil o njih kaj slabega črhniti.

Že pred tem so 6. aprila pobili Kolenčevo družino iz Brezovice pri Mirni: ata, mamo, 4-letno hčerkico, sin Franc je kljub hudim ranam okreval.

Ljudje pa so molčali in trepetali, kdo bo naslednja žrtev komunizma. Prišli so po Uhernikovo družino iz Migolske gore pri Mirni in ubili petinštiridesetletnega očeta Alojzija, deset let mlajšo ženo Amalijo in petnajstletno hčerko Malči. Zakaj? Komunistično pravosodje je odločilo, da so bili izdajalci in sodelavci okupatorja.

Ubogi ljudje niso vedeli kaj jim je storiti. Podnevi so po dolini patruljirale italijanske enote in ropale, ponoči pa partizani. Nikjer pa ni bilo pomoči, nikjer zaslombe in zaščite. Ali naj se fantje in možje pridružijo roparskim in morilskim partizanom? Ali naj čakajo, da jih Italijani odvedejo v koncentracijska taborišča ali postrelijo kot talce? Možje in fantje so hodili eden do drugega in se spraševali, kam bi kdo šel. Odgovor je bil vedno isti: »Sam se odloči, če padeš, te ne bom imel na vesti.

Prva iskrica upanja je ljudem zasvetila v začetku junija 1942, ko se je v dolini pričela zbirati enota, da se pridruži četnikom. Prva skupina se je zbrala na Veseli gori 11. junija. V dveh dneh se je zbralo 35 mož. Partizani so se nemudoma pripravili za ‘akcijo’, zato je zaradi varnosti skupina že 15.junija zapustila dolino, drugače bi se ji morda pridružilo še več mož. Odpravila se je proti Gorjancem in pridružila četniškemu odredu. Mnogi fantje se niso odzvali, spoznali so že partizansko maščevanje in se raje skrivali doma.«

Četnikom se je pridružila tudi dekle iz Šentruperta, Ivanka Primožič, po domače Šmarčeva, po poklicu strojna pletilja. Gospa Malči se spominja, da je bila zelo plemenita in dobro dekle. Postala je bolničarka med četniki in kasneje med domobranci. Iz Novega mesta je spremljala ranjence na zadnjem vlaku, ki je še lahko pripeljal na Koroško. Od tam je odšla v Argentino in ostala samska vse življenje.

»Partizani so zdaj začeli vrsto akcij, da v kali zatrejo četniško gibanje, ki jim ne sme prekrižati njihovih revolucionarnih in oblastiželjnih ciljev. S pomočjo svojih vohunov, vaških zaščitnikov in simpatizerjev so odkrili imena onih, ki so se pridružili četnikom ali jim na kakšen način pomagali. Maščevali so se družinam na najbolj krute načine. Ljudstvo morajo še naprej imeti pod oblastjo izključno le samooklicani boljševiški voditelji.

Že v nedeljo 14. junija, se je med dopoldansko mašo pojavila na trgu pred cerkvijo Prlekova četa. Na cerkveni zid so komunistični agitatorji nalepili plakate z ‘naredbo’ Dolenjskega partizanskega odreda. Naredba pojasnjuje, da se je ‘na tem mestu’ zbrala ‘tolpa belogardistov’, (kdo so bili belogardisti ljudje niso vedeli), ki sodeluje z okupatorjem in izvaja nasilje nad civilnim prebivalstvom. Zato naredba ukazuje prebivalstvu, da vsak pojav te grupe takoj javi partizanskemu poveljstvu. Partizanskim enotam na tem območju pa je že dan nalog, da četnike odkrije in uniči. Likvidirale bodo tudi vse, ki bodo četnikom pomagali ali z njimi simpatizirajo. Izdana je bila tudi ‘naredba’ za oddajo orožja. Kdor ga ne bo oddal, bo kaznovan z ustrelitvijo. Po končani maši so bili ljudje prisiljeni prisostvovati prvemu partizanskemu mitingu pred cerkvijo. Mitingu, ki je napovedoval smrt svobodi, resnici in pravici. Tako so ljudje razumeli govor Prleka in njegove grožnje in tudi vedeli, da se bodo uresničile. Prestrašeni so bili čedalje bolj. Nobenega italijanskega vojaka ni bilo nikjer, čeprav se je prav v tistem času številna kolona italijanskih vojakov pomikala po glavni cesti od Mirne proti Rakovniku in so lahko partizane z lahkoto videli. Še isto noč je partizansko maščevanje sejalo smrt v družinah onih, ki so se pridružili četnikom.«

5.1.4. Poboji iz maščevanja in sovraštva

Partizani niso prišli na sled četnikom. Znesli so se nad njihovimi družinami in ljudmi, ki so med ljudstvom uživali ugled. To sta bila župnik v Šentrupertu, umirjeni in molčeči France Nahtigal in živahni, med mladimi priljubljeni kaplan France Cvar. ‘Mali kaplan’ Brulc, ki je po okupaciji Ljubljane prišel v Šentrupert, je bil znan kot velika dobričina.

Cvara so partizani prvič aretirali in zasliševali že v začetku junija. Iz župnišča so ga zvabili pod pretvezo, da ga pričakuje bolnik na Okrogu, ki želi prejeti sv. popotnico. Na poti so ga aretirali, vendar so ga po daljšem zaslišanju izpustili. Istočasno so aretirali tudi Antona Jamnika, begunca iz Št. Janža in ga v Blatnem klancu ubili. 16. junija, dan po tem, ko je 35 fantov in mož zapustilo Šentrupert, da se pridružijo četnikom, so partizani prišli po župnika Nahtigala in ‘malega’ kaplana Franceta Brulca. Kaplan Cvar je bil na duhovnih vajah pri salezijancih na gradu Škrljevo, kamor so ob začetku vojne pred Nemci pribežali iz Radne pri Boštanju. Spotoma so aretirali še Alojzija Jakoša, kmeta iz Roženberka in očeta štirinajstih otrok ter njegovega sorodnika Staneta Jakoša. Skupaj z njimi še Feliksa Kraglja, mlinarja ter harmonikarja iz Roženberka. Vse so odgnali proti Okrogu v partizansko taborišče, kjer je poveljeval Prlek. Ta je poslal še eno patruljo v Škrljevo. Vodil jo je Pavel Mikec iz Rovnic, znan potepin in tat. Mikec je v gradu prepoznal kaplana Cvara in nemudoma odhitel nazaj v taborišče poročat Prleku, kje je Cvar. Prlek je takoj odredil novo patruljo, ki je aretirala in prignala še Cvara. (Kogar danes zanese pot proti Okrogu, naj ne premišlja o kraju strahu in groze nekdanjega partizanskega taborišča, ampak naj mu srce raje zaigra ob pogledu na tipično slovensko belo cerkvico na vrhu hriba, ki jo je nekoč poleg fresk krasila slika Brezmadežne Fortunata Berganta; po letu 1952 je umetnina izginila in se doslej za njo ni našla še nobena sled. Podobno kot v legendi katerega slovenskih pripovednikov, ko Marija zaradi grehov ljudi žalostna zapusti svoje bivališče na oltarju).

Figure 29. V sredini župnik Nahtigal, ob njem kaplan Cvar, desno kaplan Brulc. Na obeh straneh Nahtigalovi sestri

Vse aretirance je nato Prlek poslal v partizansko taborišče pri Cirniku k Nacetu Majcnu. Majcen je jetnike sam zasliševal. Zasliševanje je bilo kratko. V gozd Češljavko za Roženberkom so 18. junija 1942. odvedli župnika Nahtigala in kaplana Cvara, ‘malega’ kaplana Franca Brulca, Alojzija Jakoša ter Feliksa Kraglja. Kraglja in Brulca so privezali k hrastu, da sta gledala mučenje župnika, kaplana in Jakoša, češ: »Le glejte, kako znamo mi partizani kaznovati tiste, ki niso po naši meri.« Edino sredstvo, da si boljševiki pokorijo ljudstvo je bilo ustrahovanje. Še posebno so mučili župnika in kaplana, nato pa ju je petnajstletni Rudolf Tratnik pobil s krampom in morda so še na pol žive pahnili v jame, ki so jih morali prej sami izkopati. Tratnik je še ob koncu vojne nosil župnikovo obleko. Ko sta se kaplan Brulc in Kragelj vrnila sama, so ljudje zaslutili najhujše in v grozi onemeli: Ubili so jim župnika, kaplana, in očeta Jakoša! Prva je že v nekaj dneh našla njihova trupla teta Malči Kostevčeve, ki je v bližini imela svojo domačijo. Za Brulca in Kraglja, ki sta morala biti priči groznega prizora mučenja in pobijanja, je bila groza prevelika, da je ne bi skrivaj zaupala še komu.

Že naslednji dan so partizani brez sramu ponovno navalili v Šentrupert in do praznega izropali župnišče, pokradli obleko in živež, uničili pohištvo, pobili prašiče in odvedli vso živino. Odpeljali so vse tri hlapce, begunce iz Šentjanža in jih v gozdu pobili. Očividci umorov, ki so bili takrat pri partizanih, kasneje pa so od njih ušli, so povedali, kako strašno so jih pred smrtjo mučili. V tem času so drugega za drugim v enem tednu odpeljali v hosto in pobili tri Gričarjeve brate: Alojzija (1906), Franca (1907) in Stanka (1911) z Jesenic pri Šentrupertu.

Figure 30. Duhovnik Tone Jakoš (1928) na grobu umorjenega očeta Alojzija Jakoša

Kaplanu Brulcu, ki je bil priča pobojev župnika Nahtigala, kaplana Cvara in Jakoš Alojzija, so mesec po tem dogodku 12. julija po strahotnem mučenju, ki ga je ob izkopu trupla potrdil sanitetni referent iz Novega mesta dr. Korbar, pobili njegovega očeta Franca Brulca, ki je bil stopiško-šmihelski župan in sedemnajstletnega sina Jožefa. Ugledni in pošteni župani so bili sploh žrtve boljševističnega iztrebljanja. Istega leta 16. oktobra so ubili tudi župana Vidriha iz Brezove rebri.«

Sin župana Franca Brulca, videli smo, da je bil kaplan v Šentrupertu in priča poboju Nahtigala, Cvara in Jakoša, je bil po vojni kaplan na Jesenicah na Gorenjskem. Bila sem otrok in spominjam se ga, da je dajal vtis živega mrliča: nikoli se ni nasmehnil, med pridigami je gledal v eno in isto točko in govoril le o zgodbah iz Stare zaveze. Danes ga šele razumem.

Uboj Alojzija Jakoša, očeta številne družine in gospodarja na gruntu s petnajst glav živine in dvema konjema v Roženberku je družino zelo hudo prizadel in močno vplival na starejše tri sinove. Marka, ki je bil ob smrti očeta star dvajset let je obsedlo maščevanje in je s streljanjem partizanov hotel maščevati smrt očeta, dokler niso njega partizani ubili 1944 leta. Jože je pristopil k domobrancem, postal domobranski oficir, se rešil na Koroško in zatem v Argentino. Tretji sin Tone je po vojni vstopil v bogoslovje, a je zaradi hudih pritiskov moral doštudirati v Džakovu, posvečen je bil leta 1963. Najstarejša sestra je tudi bežala na Koroško in verjetno še živi v Argentini. Tako je revolucija uničevala trdne kmečke družine po vsej Sloveniji.

Gospa Malči se dobro spominja dogodkov, ki so sledili uboju obeh duhovnikov in Alojzija Jakoša. Partizani so se verjetno zavedali, da morajo pomiriti farane, ki so ostali brez župnika in kaplana. Takoj so izvedli ‘akcijo’. Izbrano zastopstvo, oboroženo s puškami, je takoj v nedeljo, na dan sv. Alojzija, po četrtkovem umoru obeh duhovnikov odšlo na grad Škrljevo po salezijanca Ivana Bakana. Nemudoma mora z njimi, se je glasilo povelje. Aretiranec je bil prepričan, da tudi njega ženejo v smrt. Prignali pa so ga v šentrupertsko cerkev. Partizana s puškami sta ga dobesedno privedla pred oltar in z njim vred še dva mlada partizana, da sta mu ministrirala. Nista bila iz teh krajev, saj ju ljudje niso poznali. Zvedeli so, da je njihov novi župnik zdaj salezijanec Ivan Bakan.

Neverjetno kmalu so vsi ljudje vedeli za kraj zločina, a v grozi molčali. V gozd so skrivaj pričele romati neustrašene žene skupaj z obema sestrama župnika Nahtigala in molile na gomili. Sestri sta prinašali vedno sveže cvetje in zasipale grob s prstjo, da ne bi trupla trohnela v zraku, širila smrad in postala plen gozdnih živali. Če bi ljudje vedeli za vse skrivne gomile mučencev in mučenk, koliko takih romarskih poti bi bilo po Dolenjski in po vsej naši domovini!

»Višek partizanskega divjanja leta 1942 je bil poboj Mavsarjeve družine iz Doba pri Šentrupertu. Starši so se s šestimi od osmih otrok na begu pred partizanskim nasiljem zatekli v bližnjo graščino Dob. Ponoči med 26. in 27. decembrom 1942 so partizani graščino obkolili in nato zažgali. V grozi in v molitvi je družina preživljala noč. Vztrajali so do popoldneva 27. decembra, ko so partizani navalili v grad, jih potolkli in na pol žive pometali v ogenj. Zgorela sta starša in štirje otroci: dvajsetletni Darko, šestnajstletna Marija, trinajstletni Peter in devetletni Stanko. Vinku, dvanajstletnemu fantiču je iz gorečega gradu uspelo zbežati. Živel je pri sorodnikih, toda krvniki so ves čas prežali nanj. Marca 1943 sta ga na cesti proti Šentrupertu v begu ustrelila terenec Nace Jerovšek in njegov tovariš. Vinko ni bil takoj mrtev. Klical je na pomoč, toda nikogar ni priklical. Tako globoko je tičal ljudem strah v kosteh. Sedemnajstletnega Cirila so med požigom prignali iz gradu živega, da jim je s konjem peljal naropano blago v Blatni klanec, kjer je bilo partizansko leglo. Ko ni mogel več naprej, se je naslonil na voz in milo prosil svoje mučitelje: »Pustite me živega! Nič vam nisem storil!« Izginil je brez sledu. Daljni sorodnik je še pred nekaj leti poizvedoval v Dolenjskem listu, če bi morda kdo vedel, kam so zagrebli njegovo truplo. Odgovora ni bilo.

Najstarejši Mavsarjev sin Jože je bil v tem času v Ljubljani v semenišču in po vojni duhovnik v Montani v ZDA. Drugi sin Dolfi je bil vaški stražar v Klečah. Konec aprila 1943 je za nekaj dni prišel domov.Partizani so ves čas vohunili za njim in ga zasledovali. 2. maja 1943 je nekdanji sošolec in rojak Milan Tominc prežal nanj iz cerkvenega zvonika. Dolfi se je z nekaterimi stražarji skrival v bunkerju na trgu pred cerkvijo, kjer so imeli domobranci svojo postojanko. Ko ga je Tominc poklical po imenu, je Dolfi pogledal skozi lino in Tominc ga je ustrelil naravnost v oko.«

Tako mi je povedala o smrti kar sedmih Mavsarjevih otrok gospa Malči Kostevc, čeprav je poboj te družine zaradi nezaslišane krutosti splošno znan in verjetno edinstven primer krvoločnosti slovenskih boljševikov.

5.1.5. Pleskovčevi med vojno

Pleskovčeva hiša, ‘hiša v cvetju’ so ji pravili, je bila vso vojno pod budnim nadzorom partizanov, ki so se že od pričetka leta 1942 zbirali v bunkerju na hribčku nad njihovo hišo. Izsekali so nekaj gozda, da so imeli razgled na vse strani. Bili so stalni gostje pri Pleskovčevih, zlasti kadar je mama imela peko, da jim je dala po več hlebcev, ali pa vse, da so sami ostajali lačni. Naravno inteligentna, razgledana, predvsem pa poštena in verna ata in mama sta kaj hitro uvidela, kakšni borci za osvoboditev so bili partizani. Zato se jim Pleskovčev ata tudi ni hotel pridružiti, pa tudi družino je moral preživljati, Malči je imela še sestro in dva mlajša brata.

»Ata so ovadili partizanom, da skriva mitraljez. Ko je ob začetku vojne prav v okolici Šentruperta razpadel planinski bataljon jugoslovanske vojske, so vsi jemali orožje, nihče pa si ni prilastil konja. Naš ata je vzel samo kotliček za hrano in ga zakopal za štalo. Ko so prišli partizani po mitraljez, jim je lahko dal samo kotliček. In vzeli so ga.

Ko so vedno bolj pritiskali nanj, da se jim pridruži, se je pričel skrivati. Partizani so bili domačini, dobro so vedeli, kdo je in iz kakšnega testa je ata, zato niso mirovali. Prežali so nanj in ga našli. Odpeljal so ga do vasi Draga in tam zasliševali, kot da ne bi o njem že vsega vedeli. Od tod so ga odgnali na sodnijo v Mokronog in zaprli v nekdanji trški zapor. Italijani so namreč Mokronog zapustili in odšli v Trebnje in Tržišče. Partizani so se lahko svobodno gibali, od ljudi pa so kot novi oblastniki še naprej zahtevali propustnice.

Ata je moral vsako jutro na stražo na klanec nad Mokronogom, da partizanov ne bi slučajno presenetili Italijani. Ves gozd do Vesele gore so posekali zaradi varnosti že Italijani, če ga ne bi, bi imeli partizani še eno hosto več za skrivanje in pobijanje. Vse dneve je moral stati ob kapelici, ki jo je dal postaviti grof Barbo v zahvalo za srečno vrnitev po prvi svetovni vojni. Tisti dan, ko so italijanska letala bombardirala Mokronog, pa ata kot nalašč ni bil na straži, ampak je zaprt še z dvema dekletoma sedel v zaporu na sodniji. Groza jih je bila, ko so okrog sodnije sikale in eksplodirale bombe in se rušile zgradbe, oni pa zaklenjeni v zaporu! Molili so kot še nikoli v življenju. Začuda, sodnija je po bombandiranju ostala edina nepoškodovana zgradba v Mokronogu.

Ata je po tem strašnem doživetju sklenil, da ne bo več stražil in Bogu čas kradel, tudi zato, ker je bil zelo delaven in priden, doma pa veliko dela, mama z rano na glavi, otroci še nedorasli. Skril se je, toda budno oko partizanov in terencev ga je izsledilo in hajd, spet na stražo vrh hriba. Tudi ponoči! V atu je dozorel sklep, da ponovno zbeži in se skrije v upanju, da ga tokrat partizani ne bodo izsledili. Ko se pojavi doma, izjavi na pragu. »Dezertiral sem.« Mama, že vsa živčna od skrbi in dela , saj je bila za vsa opravila sama in v stalni nevarnosti pred partizani ali Italijani, začne vpiti: «Takoj se skrij! Dezerter si! Ustrelijo te!« Ata se je nekaj časa skrival na kozolcu. Vedel je, da bo tudi tokrat le začasno lahko ostal neopažen.

Še preden se je odločil, kako naprej, se je zgodil tisti strašen dogodek, ki so si ga Dolenjci za vedno zapomnili. Lepega jesenskega dne 1943 po kapitulaciji Italije in ob pričetku nemške okupacije so se pojavili lističi, na katerih je pisalo, naj pozdravijo nemško ofenzivo. Niso vedeli, kdo raztresa lističe, niti ne zakaj naj bi pozdravljali ofenzivo, zakaj sploh ofenzivo? Ali gre za kakšno komunistično potegavščino? Morda za maščevanje komunistov nad nepokornim civilnim prebivalstvom? Ali pa za idealizem ljudi, ki so hoteli omiliti strahote ofenzive? Ali za skupino ljudi, ki se je od samega začetka vojne bolj navduševala za Nemce kot za Italijane? Ali pa je bila ofenziva zgolj strašen zločin Nemcev, ki so ob okupaciji Dolenjske ljudem nazorno pokazali, da so oni edini gospodarji tega t.i. osvobojenega ozemlja, kjer hočejo napraviti red pred banditi in njihovimi zaupniki, zatreti njihovo delovanje in ustrahovati ljudi?«

26. oktobra 1943 so v Mirenski dolini doživeli nemško ofenzivo. Gospa Malči Pleskovčeva pravi, da je bil to najbolj žalosten in strašen dan v vsem vojnem času: zaradi pobitih ljudi, pogorelih hiš, in kar so spoznali šele mnogo let kasneje, tudi zaradi dogovora med Nemci in Lojzom Kolencem z Mirne. Bil je partizanski zaščitnik in je nosil partizanom pošto, hrano in sanitetni material. On ali njegov stric naj bi ‘zasliševal’ Alojzija Grozdeta, kar je navsezadnje čisto vseeno. Res pa je, da je bila Mirna zelo partizanska.

»Partizanskih čet je bilo tudi drugod vse polno,« pripoveduje gospa Malči. »V Šentrupertu kar tri, na Trsteniku pri Zidarjevih je bil štab Cankarjeve brigade. Kolona nemških vozil z oboroženimi vojaki in tanki se je pojavila pred Mirno že dopoldne. Prvi v koloni je bil motorist s prikolico. Na njej je bila strojnica, ki je tisti dan kosila smrt, kamorkoli je pomerila. Nemci so prišli iz Novega mesta preko Trebnjega. Zgodaj popoldne so se oglasili prvi streli. Spet smo se lahko prepričali, kako zelo hrabri so bili partizani. Nekaj strelov lahkega mitraljeza je bilo slišati, nato so še ti utihnili. Nemci so odgovorili z ognjem iz strojnice in fosfornimi zažigalnimi bombami. Zažgali so Gorjupovo hišo v vasi Zabrdje. Prišli so do Mirne. Na prvem ovinku so zavili na desno in se ustavili pred železnico. K poveljniku je pristopil moški majhne postave in jih pozdravil v lepi nemščini z dunajskim naglasom. Povedal jim je, da na Mirni ni banditov, pač pa so v naslednjih vaseh in pokazal z roko naprej proti dolini. Nemci so se takoj odpeljali naprej proti Trsteniku, Sotli in Šentrupertu. Zaradi sadnega drevja se Trstenika ni dobro videlo, zato so s strojnico pričeli streljati in zažigati z gorečimi bombami vse, kar so lahko zadeli.

Že kmalu po prvih strelih, ko so se naši junaki skušali braniti le z lahkim mitraljezom, jo je Cankarjev bataljon s štabom vred pobrisal v trsteniško gmajno in dalje v gozd. Za sabo so pustili zaščitnico s štirimi partizani. Dva od njih sta takoj zbežala, ostala dva sta nosila eden težki, drugi lahki mitraljez. Tisti s težkim je zbežal, ko so Nemci prekoračili Sotlo, oni z lahkim pa se ni umaknil in nemški oficir ga je pri priči ustrelil z brzostrelko. Zaradi njega je bila požgana Strmoletova hiša na Trsteniku.

Ko so Nemci prihrumeli v Sotlo, so se od tam posamezne grupe usmerile proti Straži, Slovenski vasi, Rakovniku in Šentrupertu. Bilo je kot v peklu: vsa dolina je bila v dimu, žarela je od gorečih hiš, gospodarskih poslopij, kozolcev ter bobnela od streljanja. Na njivah smo pobirali korenje in pridirjali domov, podobno tudi po drugih vaseh. Slišali so se kriki in jokanje. Nemški vojaki so streljali kmečke gospodarje, ki so jih privlekli iz hiš in štal, in sploh vse moške in fante, ki so jim slučajno prišli na pot ali tekli domov z njiv ali iz gorečih hiš. Ustreljena je bila samo ena ženska, dekla pri Zidarjevih na Gmajni, kjer se je do ofenzive zadrževal Cankarjev bataljon; bila je žrtev navzkrižnega ognja.

Prihrumeli so do Straže in se usmerili proti Mokronogu. Hrib za našo hišo je bil poln partizanov. Že ko so nemška vozila hrumela od Mirne sem, so naši vrli vojački spustili nekaj strelov, potem pa jadrno zbežali. Mi pa smo doživeli pravi sodni dan. Gorele so že tri vasi. Na Trsteniku so prignali na vas dva moška in ju ustrelili. »Ljudi bijejo!« je prestrašen rekel ata. Dočakali smo najhujše: prišli so po našega ata, nekega moškega so prignali s seboj, dva iz Straže so že pobili. Na srečo je takrat z Vesele gore priteklo nekaj vaških stražarjev, ki so Nemce prepričali, da nikjer po vaseh ni banditov. Preživljali smo strašne trenutke in strašno noč, še potem, ko so Nemci odhrumeli naprej proti Mokronogu.

Čez nekaj dni smo zvedeli za požgana poslopja in za nekatere postreljene žrtve. Na Trsteniku je zgorela Strmoletova hiša, pri Jermanu ob cesti gospodarsko poslopje, na Straži pri Majcnovih kozolec, pri Anžičkovih gospodarsko poslopje, pri Anderliču na Grilovem hribu gospodarsko poslopje do tal, v Prapročah skoraj vsa gospodarska poslopja. Zgroženi smo onemeli, ko smo zvedeli, da je bilo postreljenih 42 mož, očetov, gospodarjev in fantov. Od teh sem poznala le nekatere: pri Zabukovcu je bil ubit zet; na Trsteniku dva partizana; Brzinov oče in trije sinovi; pri Anžičku oče; v Slovenski vasi Janez Zavrl in kovač Auerspergar; na Straži Štefan Juvanc in Viktor Škarja; na Trsteniku Gričar Anton starejši in Sevšek, brat Frelihove Micke; na Rakovniku Tomaž Prijatelj; pri Zidarjevih na Gmajni pa dekla. Na cesti od Sotle do Slovenske vasi pa vsi, ki so bil takrat zunaj, bodisi da so bežali iz gorečih hiš in hlevov ali z njiv.

Spočetka nismo vedeli, koliko so jih postrelili. Trupla in deli trupel so bila razmetana vsevprek. Pobirala jih je neka stara ženska, nalagala na voz in vozila na pokopališče. Ženske same so kopale jame. Gospod Bakan je naslednje dni blagoslovil 42 novih grobov. Spominjam se ga, kako je s svojo majhno, drobno postavo hodil od ene jame do druge, jih blagoslavljal in nato molil ob grobovih. Kako smo se ves časa bali, da nam komunisti ne bi odvedli še njega in ga umorili! Pogrebci so bile ženske, starčki in otroci. Nekaj trupel je bilo v nekakšnih zabojih, ki so jih starčki zbili iz surovih smrekovih desk, nekaj pa kar brez zabojev. Tako žalostni in strašni so bili tisti dnevi, da si sploh nismo upali hoditi iz ene vasi v drugo. Povsod je prežala smrt, povsod si videl pogorišča ali kakšen ostanek trupla, nikjer nisi srečal živega človeka. Takrat je nastala pesem ‘Po zemlji slovenski pa klenkavček poje’. Vdove in matere so same pokopavale svoje mrtve. Vsi preživeli moški so pobegnili v Ljubljano ‘pod zaščito’, fantje pa k domobrancem. Tudi našemu atu se skrivanje doma ni zdelo več varno in je odšel z njimi. Zaposlil se je v mizarski delavnici v nekdanjem Baragovem semenišču za cerkvijo sv.Krištofa.«

Figure 31. Družina Malči Kostevčeve: z desne Malči, njen mož, sin Franci, Malčin ata Franc Zupančič in najmlajši sin Marjan. Sedi Malčina mama Cilka Zupančič

Ali danes sploh kdo ve po imenih našteti vseh 42 žrtev, ki so bile ustreljene v nemški ofenzivi v Mirnski in Šentrupertski dolini, me je zanimalo. »Nihče,« mi zagrenjeno odgovori gospa Malči. »Ko smo postavljali farno spominsko ploščo v Šentrupertu, sem pisala na borčevsko organizacijo, naj nam posredujejo imena. Pa so mi odgovorili, da jih ne vedo in da imajo na partizanskem spomeniku napisani samo dve imeni žrtev tistega strašnega 26. oktobra. Gospod Tine Velikonja je šel osebno do Janeza Stanovnika in vprašal, če so znana imena talcev in naključno ustreljenih, ki so bili žrtve nemške ofenzive. Odgovoril mu je nekako takole: »Če jih na partizanskem spomeniku ni, ste jih pobili vi.«

Zanimalo me je, kako so izvedeli za Lojza Kolenca iz Mirne, da je bil prav on tisti, ki je usmeril nemško kolono proti Mirni, češ da so tam banditi. »To je pa res neverjeten slučaj,« mi je pojasnila gospa Malči. »Nekako deset let po vojni mi je pisal moj sošolec France Zidar, po rodu iz Trstenika. Omenila sem že, da je bil v njihovi hiši nameščen štab Cankarjeve brigade. Bili so priča, kako je štab ob prvih strelih pobegnil v trsteniško gmajno.

Po ofenzivi je France s starejšima bratoma pristopil k domobrancem, bil vrnjen na Teharje in ob amnestiji izpuščen iz taborišča, ker je bil mladoleten. Toda doma mu ni bilo obstati: stalna zasliševanja in ustrahovanja so bile vsakodnevne spremljevalke negotove prihodnosti. Zato je pobegnil nazaj v Avstrijo in se zaposlil kot delavec na žagi, kjer je delal štiri leta ob cirkularju skupaj z delavci iz Avstrije. Delal je tudi v nočni izmeni in takrat jih je večkrat kratkočasil delavec Leo Edlinger iz Asserfraganta. Najraje je pripovedoval vojne dogodivščine. Tako je France zvedel, da je bil Leo nemški vojak in da dobro pozna Unterkrain (Dolenjsko). Še več: tistega strašnega 26. oktobra je bil tankist v oddelku nemške vojske, ki je preko kraja Treffen (Trebnje) prihrumel do kraja Neudig (Mirne) in se tam ustavil, preden so prečkali železnico. Spominja se moškega majhne postave, ki je nemškega poveljnika v dobri nemščini z dunajskim naglasom prepričeval, da na Mirni ni banditov, so pa v naslednjih vaseh in pokazal z roko v tisto smer. Po tem opisu lahko sodim in mnogi drugi, ki sem jim pokazala Francetovo pismo, da ta ‘prijazni’ in ‘ustrežljivi’ domačin z Mirne in z dunajsko nemščino ni mogel biti nihče drug kot Lojze Kolenc. Njegov oče je nekaj časa živel na Dunaju in tako se je Lojze priučil dunajske nemščine.

Po petih letih dela na žagi, je France skupaj z mlajšim bratom odšel v Kanado. Od tam mi je poslal pismo, v katerem mi je osvetlil ta dogodek. Svet je postal majhen in veliko stvari prihaja na dan, čeprav so mnogi mislili, da bodo ostale za vedno skrite in pozabljene.

Srečni smo bili, da smo imeli v teh težkih časih župnika gospoda Ivana Bakana. Takoj smo ga vzljubili. Bil je zelo delaven, goreč in rad nas je imel. Čutil je z nami in poznal naše gorje. Uvedel je navado, da imamo v fari vsako leto na dan sv. Alojzija celodnevno češčenje v spomin na tisto nedeljo, ko so ga partizani pripeljali pred oltar. Imeli smo srečo, da je ostal naš župnik kar triindvajset let, tudi v težkih letih revščine in mnogih preizkušenj po vojni. Zidal je novo župnišče v času največje revščine s svojo pridnostjo in preudarnostjo. Za prizidek nismo imeli dovoljenja, zato je moral plačati takrat zelo visoko denarno kazen. Župnik, ki ga je nasledil, nas ni razumel, ni poznal našega gorja med vojno in ponižanj po njej. Tudi ni hotel sodelovati, celo nasprotoval je, ko smo začeli s pripravami na postavitev farne spominske plošče, ki smo jo z žrtvami, napori in prostovoljnimi prispevki postavili in blagoslovili s simboličnim pokopom vseh žrtev leta 1995.

Figure 32. Malčina prijateljica Rozi Uhan ob poroki. Zahrbtno ustreljena v Grazu februarja 1945

Morda niti ne bi mogli že marca 1945 pokopati gospoda Nahtigala in Cvara v cerkvi na Veseli gori, če nam gospod Bakan ne bi stal ob strani. Ata se je februarja 1945 vrnil iz Ljubljane, ker je bila pot pred partizani kar varna. Moj ata in mežnar France Odlazek sta v kapeli stranskega oltarju obzidala grobnico. Ljudje so dobro vedeli, kje v gozdu pri Roženberku so zakopana trupla župnika Nahtigala, kaplana Cvara in Alojzija Jakoša. Feliks Kragelj, ki je privezan k hrastu gledal mučenje in končni udarec s krampom, je povedal, kar se je videlo tudi pri odkopu trupel. Vsakič, ko so ženske romale h gomili, nosile cvetje in molile, je moja teta gomilo pokrivala z zemljo, ker je bila jama plitka, da bi se trupla ohranila. Domobranci so vsem trem stesali lepe krste. Dan pred pogrebom, so ležali v farni cerkvi, da so se lahko ljudje od njih poslavljali in molili. Najprej so pokopali Jakoša v družinski grob v Šentrupertu. Po tem pogrebu so domobranci nesli krsti župnika in kaplana na Veselo goro. Pogrebni sprevod se ni pretrgal od cerkve v Šentrupertu do Vesele gore, kjer se začnejo kapelice križevega pota. Romarska pot na goro je zdaj postala še bolj priljubljena, saj smo se v svojem trpljenju lahko priporočali obema in verovali, da sta oba svetniška moža in mučenca. Na njunem grobu so molile vdove in matere, ki niso vedele, kaj je z njihovimi možmi in sinovi, kje so, ali so mrtvi ali živi, kje so pokopani, potem ko so jih umorili. Molila in jokala so dekleta za svojimi brati, ženini, dragimi domačimi fanti. Tudi za mežnarja Franca Odlazka nismo nikoli zvedeli, kje je bil umorjen. Po vojni se je umaknil na Koroško, bil vrnjen in s Teharij odpeljan v smrt. Tako smo molili v tej cerkvi,« se spominja gospa Malči, »da smo ob molitvi križevega pota s koleni drsali od ene postaje do druge. Tako grozni so bili ti časi, da si nihče, ki jih ni doživel, niti predstavljati ne more.«

V Mirnski in Šentrupertski dolini ljudje vedo, da je njihova romarska cerkev na Veseli gori, posvečena svetemu Frančišku Ksaveriju, nekaj posebnega v slovenski baročni stavbni dediščini; ponosni so na baročno lepotico z bogato pozlačenimi oltarji v stranskih kapelah, z glavnim pozlačenim oltarjem novomeške rezbarske delavnice, s freskami in slikarskimi umetninami Valentina Metzingerja in Fortunata Berganta. Od marca 1945 vedo, da hrani še eno dragocenost, ki je zgodovina ne bo mogla nikoli zanikati: relikvije dveh mučencev, njihovega župnika in kaplana. Kasneje so v grobnico iz družinskega groba v Šentrupertu prenesli tudi truplo bogoslovca Janeza Hočevarja, ki so ga ustrelili na Mirni en dan pred Grozdetovo smrtjo. Janezu so med vojno in po njej komunisti ubili še štiri brate. Eden od njih se je šolal na kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu, da si pridobi znanje, ko bo po vojni prevzel gospodarjenje na velikem gruntu. Pokopališče v Šentrupertu je postalo med vojno za vse žalujoče, in teh je bilo veliko, svet kraj z relikvijami Mavsarjevih otrok skupaj s svojim očetom in mamo.

»Moji spomini na vojne čase bi bili zelo pomanjkljivi,« nadaljuje gospa Malči, »če ne bi omenila naših dragih redovnic, usmiljenk. Vso vojno in še nekaj časa po njej so v Boštanju živele štiri usmiljenke kot čudež med nami, toliko dobrega so naredile za vse: za partizane in nas domačine. Same so hodile iz kraja v kraj in oskrbovale ranjence, kogarkoli. Včasih tudi do sto ranjencev, nekaj deset pa skoraj vedno. Kuhale so zdravilne kreme in ob koncu vojne imele že penicilinski prašek, ki je takrat čudežno ozdravljal rane. Pozdravile so jo tudi mojemu bratu, čeprav je trpel zaradi nje vse življenje. Živele so v hiški na Boštanju. Na notranjih vratih so imele napis: Vsi revčki so naši. Dobesedno so se tega držale. Hiško, kjer so stanovale, jim je podarila domačinka, ki je živela v Ameriki, na župnijski zemlji so si lahko uredile vrt.

Spominjam se, da so nekega jutra po delavniški maši na trg pred cerkvijo pripeljali skupino moških, da so jih nameravali postreliti kot talce. Prav takrat so sestre prišle od maše. Med njimi je bila tudi najstarejša, vrtnarica Julija, že vsa onemogla in bolehna. Brez oklevanja gre do oficirja, pade predenj na kolena in ga s povzdignjenimi rokami prosi za može in fante. Niso jih postrelili. Po vojni so predstojnico sestro Deodato zaprli za šest let in nobeden od borcev se ni našel, da bi prosil zanjo. Ko smo praznovali petdesetletnico njihovega delovanja v Šentrupertu, mi je takratni župnik, ki je nasledil dobrega gospoda Bakana, prepovedal, da bi v svoji zahvali zanje in za njihovo delo omenila zapor sestre Deodate. Zakaj se bojimo govoriti o tem, koliko trpljenja, krivic in ponižanj so morali prestajati dobri ljudje med vojno in po njej!

1. junija 1944 je ponovno prihrumela nemška vojska v naše kraje. Partizani, ki so se skrivali v gozdu na Veseli gori, ki z južne strani ni bila izsekana, so začeli bežati. Med begom sta se dva partizana ustavila pri mami v kuhinji, da jima je dala kruh. Nista se hotela pridružiti ostalim, vsega da imata zadosti, sta ji rekla; tistih nekaj belčkov, ki so v Šentrupertu pa bodo že sami ‘pospravili.’ Na klancu za hišo ju je partizanka klicala, naj hitro prideta in se jim pridružita. Toda bila sta odločena, da ne gresta nikamor. Obsedela sta na klopci pred našo hišo. Zaslišimo strele. Oba sta obležala mrtva. Pri tem je bil brat Ivan ranjen v kolk in je vse življenje šepal. Nemca sta vdrla v kuhinjo in hotela ustreliti še mamo, češ da podpira bandite.

Oba partizana so pokopali domači. Eden je bil Anton Zaman iz Šentruperta, drugi Novljanov iz Jesenic. Zamanov brat je nas krivil za smrt Antona in iskal nas je po vsej vasi, da bi nas postrelil. Skrili smo se in ostali skriti vso noč, ko smo zvedeli, da se hoče znesti nad nami.

Od marca do maja 1945 so bili po vaseh domobranci, toda strah pred partizani je bil tako velik, da sta se ata in šestnajstletni brat Franci do konca vojne skrivala in jedla pri Livku na Homu skupaj s tridesetimi skrivači. Bilo jih je preveč in odšla sta k atovi sestri in se skrivala še dve leti po vojni.«

5.1.6. Konec vojne

»Teta je bila iz Brezovščice v Mirnski fari. Po domače se je reklo pri Pakarjevih. Ata in Franci sta si pri njej naredila skrivališče med koruznimi stebli v štali. Da ne bi kdo kaj posumil, nas teta ni obiskovala, prav tako ne mi nje. Po dveh mučnih letih negotovosti in strahu je tetin pastorek, ki je bil pijanček, v gostilni počvekal, da imajo pri njih skrivače. Že naslednji dan so prišli po ata in brata miličniki in poleti 1947 oba odpeljali v zapor v Novo mesto. Brat je imel ob koncu vojne šele šestnajst let, tudi domobranec ni bil, zato so ga po zaslišanjih in ustrahovanjih spustili domov. Moral se je javiti na milico v Šentrupertu, kjer so ga tako temeljito pretepli, da je ves podplut komaj prišepal domov. Obema bratoma so strahote vojske pustile posledice za vse življenje. Najmlajšemu Ivanu so uničile otroštvo, Franciju najlepša mlada leta. Vse življenje sta ostala molčeča, nesproščena in zamorjena. Ata je ostal v zaporu eno leto in pol, čeprav mu niso mogli dokazati nobenega sovražnega dejanja proti državi. Ko je prišel iz zapora, se je lotil kmetovanja, toda nekdanje veselje do dela mu je splahnelo.

V času atovega in Francijevega skrivanja in atovega zapora je bilo doma še posebno hudo. Izjema so bili prvi meseci po vojni do 22. decembra 1945. Avgusta so namreč pri nas naselili nekaj vojakov Prekomorske brigade, ki so bili večinoma Štajerci. V primeru z divjimi partizani so bili pravi gospodje po govorici in obnašanju. Kadar so domači terenci vohunili za atom in Francijem, so vselej odgovorili: »Jih nismo nič videli.« Bili so pravi zaščitniki mame in nas treh otrok. Po 22. decembru so šli v vojašnice.

Potem pa se je začelo. Dve leti, dokler niso našli ata in Francija, so nam delali vraga in pol. Živež so nam kradli že vso vojno, proti koncu vojne so odpeljali še bikca; krmo za živino, ki nam je še ostala, so zmetali po tleh in jo uničevali. Žito so nam ukradli že v mlinu. Še potem, ko se je ata vrnil iz zapora, so ob večerih postopali pred okni, prisluškovali in gledali noter. Nič drugega nismo mogli storiti, kot da smo ugašali luč in hodili oblečeni spat. Pa kljub temu smo imeli tako slab občutek, da smo dolgo v noč bedeli in čakali, kaj bodo storili, kdaj bodo odšli. Tako smo preživljali prva leta svobode. Le kakšne svobode! Če prištejemo še štiri leta grozot vojne, ali je potem kaj čudnega, da sta mlajša brata ostala vse življenje zamorjena? Če ne bi imeli tako pogumne matere, ki nikoli ni pokazala strahu, čeprav se je velikokrat bala, bi mi otroci nosili še hujše posledice.

Grozo so preživljale družine, ki so imele sinove pri domobrancih, čeprav so bili že vsi pobiti ali neznano kje. Osvoboditelji so hodili po hišah in delali preiskave, celo večkrat na dan, podnevi in ponoči. V šali smo govorili, da delajo vizite. Preiskali so vse, do najmanjše škatlice in šivanke v njej, vse prebrskali in razmetali, kot da bi hranili ne vem kakšne zaklade. Pa je bila povsod sama revščina, saj so vse pokradli že med vojno in ob njenem koncu.

Kako veliko zlobo so pokazali 13. julija 1945, ko so prišli k materi Mariji Kranjc iz Šentruperta ‘poizvedovat’ po sinovih Rudiju in Emilu, dvaindvajset in enaindvajset let sta imela! Z domobranci sta odšla na Koroško in bila tega dne že vrnjena v Teharje ali Kočevje ter verjetno že oba ubita. Nesrečno mamo sta partizana spraševala, kje sta sinova. Kakšen sadizem! Ves čas sta imela vanjo uperjeno puško. Obupana mati je odgovarjala, da jih ni videla, odkar sta odšla od doma. In tudi nobenih vesti nima o njih. Nič ni pomagalo. Partizan ji je zagrozil: »Prasica domobranska, če ne poveš, kje sta, te bomo ustrelili!« Tudi če bi vedela, kje sta njena sinova, jih mati ne bi nikoli izdala. Hrabri partizan je sprožil že naperjeno in napolnjeno puško in z enim strelom ubil mater. Pri tem je hčerko Roziko, ki je ves čas splašena stala ob materi, ranil v roko. Partizan se je pisal Petelin in je bil iz zaselka pri Boštanju.

Ljudi so pokončavali tudi na drugačne, bolj zahrbtne načine. Jože Bartolj z Vesele gore se je zdravil v bolnici v Ljubljani zaradi gnojne bule na vratu, po domače se je temu reklo tur. Na njem so delali razne poizkuse, mu vbrizgavali različne injekcije, tako da je umrl ob koncu vojne. Takrat so poznali že penicilin, ljudje pa so znali ozdraviti ture tudi brez njega.

Anton Sladič z Vesele gore je bil domobranski oficir. Ni odšel na Koroško, ampak se je skrival doma, v kapelici pod hišo. Vohunili so za njim, nekdo ga je izsledil, oboroženi partizani so prišli ponj in ga odgnali v Šentrupert. Vso pot je moral glasno ponavljati: »Jaz sem izdajalec slovenskega naroda.« Po ‘zaslišanju’ v Šentrupertu so ga mučili in ubili nekje v Homskih gozdovih.

Podnevi in ponoči smo živeli v neprestanem strahu. Otroci smo se bali za ata in mamo, oni pa za nas otroke. Lahko bi prišli tudi k nam, spraševali po atu in Franciju, in ker mati ne bi izdala, kje se skrivata, bi jo hladnokrvno umorili. Koliko smo premolili! Nikjer ni bilo tolažbe, nikjer upanja, da bo kdaj bolje.

Prve mesece po vojni se je na veliko pobijalo. Morilci – ne vem, ali so bili ubijalci pripadniki KNOJ-a ali ljudske milice, če so sploh imeli kakšno ime – so si izbrali za svoje bivališče nekdanjo cerkveno hišo, kjer so bili pred vojno v pritličju prostori za reveže in berače brez doma, v nadstropju pa občina. Morilci so pritlične prostore spremenili v mučilnico, v zgornjih so bivali oni. Dekleta, tudi midve s sestro smo jim morale vsak dan ribati prostore, da so s svojih morilskih pohodov prihajali v čiste sobe. Gorje ljudem, ki so jih dobili v roke! Vseh morilcev skupaj je bilo 22. Med njimi tudi moji štirje sošolci. Nekateri od njih so se med vojno skrivali, po njej pa so dobili peruti. Morilcem je poveljeval nekdanji občinski sluga! Med vojno je bil kurir, zdaj pa poveljnik! Ampak res se je bilo treba bati vseh. Tudi nekdanja šolska snažilka Malka D. ni bila dosti boljša od njih. Spoznala sem, da se pravih borcev, ki so prestali veliko hudega ni bilo treba tako zelo bati; teh pa, ki so med vojno čepeli v zatišju in se skrivali po bunkerjih, po vojni pa dobili v roke oblast, takih ljudi pa nas reši, o Gospod.

Nekaj poguma sem po materi podedovala tudi jaz. V Šentrupertu je bilo med vojno samo pet razredov osnovne šole; med vojno je učil italijanski učitelj, in ker ga otroci nismo razumeli, se nismo ničesar naučili. Sem pa velikokrat šla v Rakovnik, kjer je grofova hčerka poučevala nemščino. Po vojni so v Novem Celju ustanovili dvoletno šolo za knjigovodstvo, strojepisje in stenografijo. Toda po končani šoli nisem dobila nobene zaposlitve, dokler me niso leta 1957 zaprosili, da bi prevzela knjižnico, seveda prostovoljno. V njej sem delala z največjo ljubeznijo 47 let in vztrajala kljub pomanjkanju prostora, denarja, neizkušenosti vodenja in kljub političnim spletkam. Vsako nedeljo po deseti maši so me čakali ljudje in izpraznili police do zadnje knjige. Danes je vse drugače. Povsod je v ospredju denar. Ali ljudje berejo samo dobre knjige? Na policah knjižnice je tudi veliko slabih.

Krajevno skupnost Šentjernej sem l. 1980 spodbujala k ponovni izdaji knjige Zgodovina župnije Šentrupert, ki jo je spisal domačin prof. Ivan Steklasa (1846-1920) in jo je takratni župnik izdal v samozaložbi. Naletela sem na gluha ušesa. Danes pa je knjiga reprezentativno darilo občine. Morda bo kdaj izšel tudi roman grofa Roberta Barba, Bela krogla, ki ga je izdal pred vojno v samozaložbi. V njej opisuje Majcnove, veljake iz Mokronoga. Grof je vse izvode podaril, žal ga nimam.

Poleg branja in zanimanja za zgodovino in politiko sem pomagala gospodu Tinetu Velikonji pri postavitvi farne spominske plošče in bila tajnica odbora, predsednik pa Janez Livk. Veliko dela je bilo in skrbi zaradi denarja. Najhujše pa je bilo nerazumevanje in prikrito ter očito nasprotovanje takratnega župnika. Toda z božjo pomočjo in priprošnjo vseh umrlih nam je uspelo. Hvaležna sem Bogu in Novi slovenski Zavezi, da farno spominsko ploščo imamo. Spomenik partizanom stoji že od leta 1957 in veliko ur prostovoljnega dela smo morali prispevati. Zdaj imamo po mnogih letih končno še imena teh revežev, ki so toliko pretrpeli! S spravno mašo smo jih vsaj simbolično pokopali. Kadar slišim, da jih kdo zmerja z izdajalci in sovražniki naroda, bi ga rada vprašala: »Ali se sploh zavedate, kako žalite mrtve in njihove domače, ki so še živi? Ali morda veste, kaj vse smo pretrpeli? Med vojno in po vojni! Kaj pomeni prestati tako krvavo revolucijo, kot smo jo mi? Branili smo le svoja življenja in imetje, nismo pa pobijali lastnega naroda! Za vero in narod so naši dragi fantje žrtvovali življenja. Ostali smo brez mož, očetov, bratov, sinov, zaprtih in pobitih neznano kje; in s praznim hlevi, svinjaki, kaščami. Tudi s požganimi domovi! Kje pa ste bili vi takrat? Za kaj in koga ste se borili? »Ljubljanska pokrajina je materialno in mobilizacijsko izčrpana,« je priznal revolucionar Lado Ambrožič – Novljan v knjigi Gubčeva brigada. Pa še nikoli nisem slišala besedice zahvale! Rada bi doživela trenutek, ko bi lahko z največjim veseljem pozdravila predsednika vseh Slovencev. Vseh, tudi nas, ki nas še vedno blatijo z ‘izdajalci’ in ‘sovražniki naroda’.«

Figure 33. Knjižničarka Malči Kostevc s predsednikom prve slovenske vlade

6.1.1.

Ob 30-letnici Kocbekove smrti sta izšli dve obsežnejši knjigi o njem, in sicer Igorja Omerza Edvard Kocbek, osebni dosje št. 584 pri založbi Karantanija leta 2010 in Andreja Inkreta In stoletje bo zardelo pri založbi Modrijan leta 2011. Zdi se mi potrebno, da naši bralci vedo, kaj pišejo o Kocbeku in njegovi vlogi. Tukaj predstavljam Omerzovo knjigo, ki prinaša dokumentarno gradivo o tako imenovanih Kocbekovih aferah. V javnosti je vzbudila precejšen odmev, večinoma v Kocbeku naklonjenih in občudujočih ga člankih.

Knjiga obsega Metodološki uvod in zahvalo in dva dela s petimi poglavji. V prvem delu ima poglavji Premišljevanje o Španiji ter Vojno in povojno strahopogumsko premišljevanje, v drugem delu pa poglavja o razkritju zločina nad domobranci: Od Trsta preko Opatije do Ljubljane, Pričevalec našega časa ter Primer Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča. Dodan je še Epilog z avtorjevimi zaključnimi mislimi.

Omerza je prvotno nameraval pisati o Odboru za varstvo človekovih pravic, pri zbiranju gradiva pa je prišel do predhodnega Kocbekovega razkritja zločina nad domobranci v knjižici Boris Pahor – Alojz Rebula, Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, Trst 1975, in afere ob tem. Nabralo se mu je dosti gradiva o Kocbekovih težavah z oblastjo tudi v drugih primerih, zato mu je dal prednost pred prvotno načrtovanim delom in gradivo izdal v knjigi.

6.1.2. Premišljevanje o Španiji

V tem poglavju obravnava Kocbekovo odcepitev od revije Dom in svet zaradi njegove stopnjujoče se leve usmerjenosti in stališč o španski državljanski vojni v članku Premišljevanje o Španiji, ki ga je objavil v prvi številki Doma in sveta 1937. Omerza v tem članku poudarja naslednje prvine: hudo kritiko zadržanja španske Cerkve v državljanski vojni, obsojanje fašizma in komunizma, pri čemer se Kocbeku zdi fašizem veliko nevarnejši, obsojanje fašističnega in tudi komunističnega terorja. Zadnjega Kocbek pojmuje kot spontan bes ljudstva proti zatiranju, pri tem pa zamolči vmešavanje Rusije. Na kratko omenja tudi odgovore na Kocbekov članek v protikomunistično usmerjenih mladinskih glasilih, Ehrlichovi Straži v viharju in Tomčevem Mi mladi borci, ter v časopisu Slovenec. Od institucionalnih oseb je o članku spregovoril samo škof Gregorij Rožman v Škofijskem listu avgusta 1937 v prispevku Sodbe o dogodkih v Španiji. V njem je obljubil objavo pastirskega pisma španskih škofov o razmerah v Španiji ter na koncu navedel citat iz Kocbekovega članka, ki po njegovem mnenju lahko povzroči pri vernikih zmotno mnenje o Katoliški cerkvi: »Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico.« Pastirsko pismo španskih škofov z naslovom Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta je škof Rožman res objavil v Ljubljanskem škofijskem listu 14. sept. 1937. Vse to gradivo je natisnjeno v knjigi Kriza revije »Dom in svet« leta 1937, ki je izšla 2001 pri ZRC SAZU v uredništvu Marjana Dolgana; dodana mu je tudi tehtna razprava Matija Ogrina pod naslovom Površje in žarišče krize Doma in sveta leta 1937. Omerza sprejema Ogrinovo mnenje, da Kocbek preširoko pojmuje fašizem, saj mu je fašistično vse, kar nasprotuje (zaradi stališča Kominterne takrat aktualni) ljudski fronti (povezavi komunistov s sorodnimi strankami – zmaga socialistov v Španiji in Franciji), kar se dela še danes. Ogrin pravilno izpostavlja tri značilnosti fašizma: ideologija rase ali nacije kot vrhovno načelo zgodovine, močna vloga države ali diktatorske osebnosti in osvajalna imperialistična prizadevanja.

Omerza vidi smiselnost Kocbekovega članka – kljub enostranskosti in napakam – v tem, da je prikazal državljansko vojno v Španiji tudi (rekla bi predvsem) z leve strani, ker so bila v desnih glasilih prikazovana predvsem grozodejstva leve. Poudarja usodnost njegovega prizadevanja za razcep v katoliških vrstah v nevarnem času ob pohodu zelo agresivne tretje totalitaristične miselnosti, na kar opozarjajo že Kocbekovi takratni kritiki in Matija Ogrin.

Kocbek ob tem nastopu ni trpel posledic, saj je takoj lahko začel izdajati lastno revijo Dejanje. Ta revija naj bi se otresla zvez z uradnim katolištvom in se osvobodila njegovega vpliva in omejitev. Omerza pravi: »Podrobna analiza Kocbekovih člankov in revije nasploh … bi nam pokazala pomembno »dejanjsko« etapo, s katero se je krog naprednih katoličanov toliko približal komunistom, da se je, kljub kritičnosti do njih, v vrtincu vojne in okupacije z njimi zvezal v smrtni objem.« (Omerza, Edvard Kocbek, str. 28. Pri navedkih v nadaljnjem besedilu okrajšano v O.). Trditev za krščanske socialiste in Kocbekov krog v glavnem drži in jo podpirajo tudi Kocbekove navedbe v Odgovorih.

6.1.3. Vojno in povojno strahopogumsko premišljevanje

V tem poglavju avtor obravnava Kocbekovo partizansko in povojno obdobje, zlasti vihar ob izidu novel Strah in pogum.

Po Omerzu je Kocbek vojno pričakal kot prepričan antikapitalist, antiimperialist, antifašist in hud nasprotnik katoliškega konzervativizma. Zavzemal se je za socialno pravično, nazorsko pluralistično in nestrankarsko družbo. Bil je prepričan, da bo vojna pometla s starim družbenim redom, zato se je s skupino krščanskih socialistov pridružil komunistom in skupini tako imenovanih naprednih sokolov, čeprav sam pravi, da je mnogo premišljal, o čemer govori tudi v Odgovorih v Pričevalcu. (O tako imenovanih naprednih sokolih primerjaj knjigo Ladislav Bevc, Spomini, Lj. 2006.) Levo usmerjena krščanska skupina in sokoli naj bi bili po Kocbeku prvi pobudniki odpora, saj so komunisti opustili svojo Protiimperialistično fronto in se brez posebnega akta preimenovali v Osvobodilno fronto šele po nemškem napadu na Rusijo. (Po Aleksandru Bajtu se izraz protiimperialističen nanaša na imperialistični državi Francijo in Anglijo, ki sta napovedali imperialistično vojno takrat ruski zaveznici in zato »nedolžni« Nemčiji, ki je skupaj z SZ razkosala Poljsko. Primerjaj Od kod protiimperializem in osvobodilnost OF, Delo 30. 5. 1998, str. 34.) V osvobodilnofrontni obliki je Kocbek videl garancijo za socialno in duhovno preobrazbo slovenskega naroda, zato je predlagal točko o preoblikovanju slovenskega narodnega značaja in ustvarjanju novega lika slovenstva, vendar teh pojmov ni jasno opredelil. (Primerjaj še Odgovori.)

Kocbek je med vojno in po njej intenzivno razmišljal o etičnih vprašanjih. Zavedal se je odgovornosti zaradi svojega (po mojem mnenju navideznega) vodstvenega položaja; vedel je, da gre za revolucijo in ne le za osvobodilni boj. Partija je že leta 1941 osvobodilni boj monopolizirala in začela z likvidacijami. Omerza navaja znano Kocbekovo rešitev tega vprašanja ob umoru Lamberta Ehrlicha v dnevniškem zapisu v Tovarišiji, kjer pravi, da je revolucionarno nasilje določene človeške skupnosti opravičljivo, kadar je njen položaj ogrožen, in v dnevniškem zapisu 14. oktobra 1942 ob uboju Marka Natlačena: »Kolektivno pravo, ki varuje napredovanje človeške družbe, sme v takih izjemnih trenutkih postaviti skupni blagor pred blagor posameznega občana in iz tega izvajati potrebne posledice … Spoznavam, da ima odgovornost za skupno pravo pravico pozabiti na individualno pravo in usmiljenje.« (O., str. 35) V dnevniškem zapisu pred citiranimi mislimi so stavki o krepitvi revolucionarne zavesti in paraliziranju obrambne psihoze, ki jih Omerza ne navaja: »Naše življenje se bo neizprosno politiziralo. … Spor (med kapitalizmom in socializmom) se zaostruje, bliža se svojemu poslednjemu razpletu in v takem stadiju dobivajo vsi življenjski pojavi novo razmerje do revolucionarnih pridobitev in ciljev. V zgodovini so stvari že tako postavljene, da se v takih kritičnih dobah nihče ne more ogniti alternativi: ali si do spora med starim in novim redom razpoložen pozitivno ali negativno. Ta alternativa je tako stroga, da je vsak omahljivec nujno označen za negativno razpoloženega občana. Čim bolj ogroženo je porajanje novega reda, tem strože nastopa revolucionarno pravo.« (Tovarišija, 14. X.)

Ob prebiranju teh stavkov nam postane jasno, da se lahko nasprotnike revolucije prekvalificira v izdajalce in zločince in vsak zločin zagovarja z ljudsko dobrobitjo in revolucionarnimi cilji.

Zanimiv je tudi zapis v Tovarišiji 13. X., ki ga Omerza prav tako ne navaja, vendar ga vključujem zaradi Kocbekovega kasnejšega razmišljanja ob prebiranju emigrantske literature o pobojih pri duhovniku Ignaciju Čretniku v Parizu 1975 in trditev v Odgovorih: »Natlačenova likvidacija je vsekakor konec prve faze boja proti domačim nasprotnikom. Z njim je padel tisti predstavnik klerikalne stranke, okrog katerega so se zbirali vsi njeni pravoverni pristaši. … Lahko rečemo, da v klerikalnem taboru zdaj ni več človeka, okrog katerega bi se mogla bela garda enotno zbrati. Dana je torej možnost medsebojnih trenj med njenimi manjšimi voditelji. Londonski vladi je padel tisti zastopnik, na katerega bi se mogla uradno obračati.«

Kasneje so govorili, da nasprotniki OF niso imeli pravega vodstva, seveda so jim ga načrtno uničili. V gornjih razmišljanjih se Kocbek, po mojem mnenju, ne razlikuje bistveno od komunističnega vodstva.

Partija je Kocbeka v začetku potrebovala. Pri tem Omerza citira Kidričevo in Kardeljevo pismo Titu (O., str. 37). Kidrič piše decembra 1942, da »so v sedanjem položaju nastopa bele garde in njene demagogije s katoliško vero krščanski socialisti za nas prava zlata jama«. Kardelj pa pravi o Kocbeku v pismu januarja 1943: »V vsem svojem naziranju je pravi predstavnik katoliškega intelektualca. … Kadar omahuje, se mora vselej kdo izmed nas znajti na kraju samem in ga vrniti. V Partijo ima veliko zaupanje. Naše mnenje je, da bo šel do konca z nami.«

Kocbek je imel dosti privržencev, ki so mu sledili v njegovih odločitvah in s tem usodno podprli komuniste na njihovem revolucionarnem pohodu ter mu dajali lažno pluralnost.

Po podpisu Dolomitske izjave so imeli komunisti vse že tako trdno v rokah, da so se Kocbeka hoteli znebiti, zato so ga novembra 1943 poslali na drugo zasedanje AVNOJ in ga tam izvolili za člana jugoslovanske vlade.

V začetku leta 1946 se je Kocbek vrnil v Slovenijo in dobil funkcijo podpredsednika GOOF in podpredsednika Prezidija Ljudske skupščine LRS. Zdaj Partiji za krinko pluralnosti kot osvobodilnofrontni sopotnik ni bil več potreben; vseskozi so ga nadzirali, da bi ga v čem ujeli, sam pa je bil tovarišiji in novi ureditvi nepojmljivo vdan.

Leta 1949 je izšel njegov prvi partizanski dnevnik Tovarišija. Knjigo je napadel Herbert Grün (Kriza intelektualne samozavesti, Novi svet, julij 1950). Aprila 1951 je bil III. kongres OF Slovenije. Kocbekov referat se jim je zdel nesprejemljiv, zlasti njegove misli o svobodi: »Svobode ne more uresničiti niti »večna« morala niti aktualna ideologija, temveč človekova stvarna misel … Nihče nima v posesti dokončnih formul za družbeno in življenjsko odrešenje.« (O., str. 49) O tem je razpravljal politbiro in IO OF. Kocbek se je branil, nazadnje pa pristal na resolucijo o predavanju, ki jo je moral sam brati. Obdržal pa je položaj.

Jeseni 1951 je izšla njegova zbirka novel Strah in pogum. Boris Pahor je že 22. novembra napisal navdušeno oceno v Primorskem dnevniku. Potem pa je v akcijo stopila Partija in naredila načrt za napad. Najprej se je 21. decembra 1951 sestal politbiro CK KPS pod vodstvom Borisa Kraigherja, ki je med drugim zahteval budnost v uredništvih in preverjanje kadrov. Šef partijskega agitpropa Boris Ziherl je že 3. januarja 1952 sklical vse urednike in jim naročil, kako morajo čistiti ali zavračati članke. Začeli so se javni protesti. Napade v medijih je že dan po sestanku politbiroja odprl nekdanji krščanski socialist Tone Fajfar, sredi januarja je v Novem svetu izšla Vidmarjeva kritika. Sledili so še drugi napadi. V vse to je posegel partijski vrh: 26. in 27. januarja 1952 je bil plenum CK KPS. Najbolj partijsko vzvišen in zaničljiv je bil Kardeljev nastop, zato naj bodo tu navedene njegove besede: »Kocbek je v bistvu za nas ničla. Iz Kocbeka smo v času vojne sicer skušali nekaj napraviti, ker nam je bilo to potrebno in bi ga po vojni prav tako lahko pokopali, da bi tako rekoč nihče za njega ne vedel, če bi to znali narediti na isti način. Toda mi smo najprej pustili, da se je razrastel, nato mu je dala Državna založba možnost, da je tiskal tako knjigo, sedaj pa sprejemamo resolucije o Kocbeku tako, kot da je strahovita sila in da predstavlja v političnem življenju ne vem kakšno figuro, ki jo je izredno težko potisniti iz pozornice in je zato potrebno mobilizirati ves slovenski narod, da ga z resolucijami in podpisi vržemo iz Fronte ali pa iz tega ali onega organa. To je čisto nepotrebno, kajti Kocbeka lahko izključimo iz vseh organizacij, kadarkoli hočemo, in to pojasnimo našim ljudem brez vsakih resolucij in brez tega, da bi ga delali za politično figuro ali pa celo za mučenika. Zdi se mi, da je treba Kocbeka pred slovenskim ljudstvom predvsem osmešiti, ker je dejansko smešna figura … in mu povedati, da Kocbek spada na Studenec in pa v zapor, če bo nadaljeval s takimi stvarmi.« (O., str. 88)

Po Kardeljevi oceni na plenumu je Miha Marinko naročil Vidmarju, naj se s Kocbekom dogovori glede odstopa. Kocbek je pristal, da odstopi z obeh podpredsedniških mest, vendar s pridržkom, da mu ostane pravica do dela in zaslužka. Na koncu se je še enkrat sestal z Marinkom in ga skušal prepričati o neškodljivosti knjige, vendar brez uspeha. Ob slovesu mu je Kocbek rekel, da so bili partijski tovariši do njega krivični in nezaupljivi. Zdaj se pod pritiskom umika, a se dobro zaveda, »da bo kmalu znova nastal kritičen položaj, ko me boste znova poiskali in povabili medse«, in on se bo odzval in pomagal. »S to mislijo se poslavljam in te prosim, da mi osebno nič ne zameriš.« (O., str. 97)

Človek ob teh besedah ponižne vdanosti tovarišiji onemi. Na misel mu pridejo osebe iz sovjetskih komunističnih procesov, ki so za ugled Partije bile pripravljene storiti vse.

Figure 34. Edvard Kocbek govori na Kongresnem trgu leta 1945

V času po upokojitvi (do leta 1961) je Kocbek mogel objavljati le anonimno v glasilu duhovniškega cirilmetodijskega društva Nova pot, kar mu je omogočil Stanko Cajnkar, njegov že predvojni somišljenik. Leta 1961 je začel objavljati v Naši sodobnosti in 1963 so mu pri Slovenski matici izdali pesniško zbirko Groza, za katero je dobil ob Mišku Kranjcu (za katerega se je postavil Ivan Maček) Prešernovo nagrado. Kritike zbirke so bile pohvalne. Kocbeka je najbolj vznemirila omalovažujoča ocena Jožeta Snoja v Delu 9. avgusta 1963, kar je izrazil v pismu Borisu Pahorju. Ob izidu tega pisma v Peščeni uri 1984 se je s Kocbekovim mnenjem seznanil tudi Snoj in v zaključni besedi h knjigi Romana Leljaka Teharske žive rane odgovoril, da je njegova kritika izraz razočaranja, ker je glede na naslov pričakoval, da bo Kocbek govoril o krvavi dolenjski roški grozi.

Po mojem mnenju tedaj Kocbek ni premogel toliko empatije do teh žrtev, da bi lahko pisal pesmi o njih.

V tem času je Kocbek torej izgubil politične funkcije, ni se mogel družbeno udejstvovati, delno mu je bilo omejeno objavljanje, bil je skrajno nadzorovan, imel pa je pokojnino, da je lahko dostojno preživel. Kakor je bilo to zanj težko, je vendar neprimerljivo s tem, kar se je zgodilo npr. Jožetu Pučniku ali Kocbekovim političnim nasprotnikom. Ti so bili ali pomorjeni ali v begunstvu, v zaporih, taboriščih ter okradeni pravic, premoženja, zasramovani, obrekovani, zapostavljani in prisiljeni molčati. Z zmagovite strani ni še nobeden javno, tudi Kocbek in krščanski socialisti ne, pogledal nanje kot na ljudi z enakim človeškim dostojanstvom, s pravico do svojega mišljenja, nazorov in z enakimi političnimi pravicami. Nihče se ni vprašal, kdo pa nam je dal mandat za tako ravnanje.

6.1.4. Od Trsta preko Opatije
do Ljubljane

V tem poglavju Omerza pripoveduje o nastajanju knjižice Boris Pahor – Alojz Rebula, Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, Trst 1975, in pripravah političnega vrha na njen sprejem, saj so zaradi vohunjenja Ozne vse vedeli o njej že pred izidom.

V Trstu je 1966 začela izhajati revija za literaturo in kulturo Zaliv. Gonilna sila je bil Boris Pahor. Zalagala je tudi knjige zbirke Kosovelova knjižnica, v kateri je izšla Pahorjeva knjiga esejev Odisej ob jamboru. V njej polemizira s Kardeljevo tezo o stapljanju narodov v socializmu. Ta knjiga in revija Zaliv se od tedaj nista smeli pošiljati v Jugoslavijo.

Januarja 1970 je bil Kocbek na zdravljenju v Opatiji in tedaj mu je Pahor rekel, da bi bila nujna izjava o pomorih vrnjenih domobrancev: »Ti kot krščanski socialist in kot pomemben lik osvobodilnega boja in slovenske kulture, ti, ki te poznajo tudi v tujini, se moraš odločiti. Zdaj je čas, da spregovorimo o ljudeh, ki so na tako grozen način in brez procesov končali svoje življenje.« (O., str.141) Kocbek je pristal in Pahor ga je vztrajno priganjal. Omerza pravi, da je več kot petdeset dokumentiranih dokazov za to. Dogovorila sta se za intervju in Pahor mu je še isto leto poslal vprašanja. Kocbeku se čas zaradi odstavitve Staneta Kavčiča in političnih razmer ni zdel primeren. (O., str. 147) Do 70-letnice 25. septembra 1974 še ni napisal odgovorov.

Udba je zasledovala dogovore za intervju in Kardelj je, da bi ga preprečil, 29. junija 1974 v Delu objavil članek Dolomitsko obdobje vodstva narodnoosvobodilne vojske, ki naj bi bil uvodna beseda h knjigi Rudolfa Hribernika – Svaruna Dolomiti med NOB. Kardelj se je dotaknil prav tistih dveh stvari, o katerih naj bi spregovoril Kocbek. Zagovarjal je nujnost Dolomitske izjave, ker da je tedaj prišlo do nesoglasij med Kocbekom na eni strani in KP ter drugimi skupinami na drugi. O Dolomitski izjavi Kardelj pravi: »Prvič, nismo mogli privoliti v nobeno obliko pretvarjanja Osvobodilne fronte zgolj v koalicijo političnih skupin, in drugič, nismo mogli privoliti v slabitev vodilne vloge Komunistične partije Slovenije v narodnoosvobodilni vstaji. Bili smo pripravljeni sprejeti odkrito politično konfrontacijo z vsakim, ki bi od nas zahteval take koncesije.« Nato se je dotaknil bele garde. »Vso zgodovinsko krivdo nosijo organizatorji bele garde. … Zato smo v tem času prav tem organizatorjem napovedali neusmiljen boj do uničenja.« (O., str. 152) Te Kardeljeve trditve so Kocbeka silile, da mora odgovoriti.

Za 70-letnico je urednik Dela Mitja Gorjup naročil jubilejni članek Sedemdeset let Edvarda Kocbeka pri Jožetu Javoršku, vendar so ga za Delo 24. septembra 1974 končno zaupali Francetu Novšaku, ki je že 1950 napisal intervju s Kocbekom ob Grünovem napadu na Tovarišijo. Politično oceno naj bi mu dodal nekdo drug. V tej oceni je rečeno: »Njegov dokončni odhod s političnega prizorišča je bil torej utemeljen v njegovi svetovnonazorski filozofiji, ideološki in politični nezmožnosti, da bi sledil razvoju politične prakse in globokim družbenim spremembam pri nas ter v sodobnem svetu. Bil je privrženec teze, naj se revolucija izvrši v človekovi notranjosti, in gojil je iluzijo, da bi to lahko imelo za posledico nenasilno spremembo družbenih odnosov.« (O., str. 173)

Že naslednji dan pa je v Delu začel izhajati Javorškov Dnevnik, v katerem Kocbeka in sodelavce revije Prostor in čas (kratica Pič) obravnava kot idejne, politične in estetske dvoličneže: »Pičevec je v svojem zunanjem življenju glasno (uradno) ali tiho (tudi uradno) zvest socializmu ali celo komunizmu, v svoji notranjosti in med svojimi notranjimi tovariši pa socializem in komunizem z najrazličnejšimi sredstvi spodkopuje … zato se je tudi pripetilo, da je slovenska literatura prvič v svoji mučeniški, če že ne revolucionarni zgodovini postala v nekaterih prikaznih krinka nazadnjaštva.« (O., str.175) Poleti 1975 je Javoršek dopolnjen Dnevnik izdal v knjigi Pičevci, kjer je še bolj strupen do Kocbeka, pičevcev in njihovega tržaškega zaledja.

Protestnih člankov proti Novšakovemu in Javorškovemu pisanju v Delu niso objavljali. Javoršku je odgovarjal Boris Pahor v Novem listu od 21. novembra 1974 do 24. aprila 1975 v člankih z naslovom Mini dnevnik.

Od 22. decembra do 17. januarja 1975 je bil Kocbek na študijskem obisku v Parizu. Tam je bil na večerji pri duhovniku Ignaciju Čretniku in se seznanil z emigrantsko literaturo o medvojnem in povojnem dogajanju. V dnevniku je zapisal: »Sama kri, razdejanje človeka, nagota Slovenca partizana in Slovenca domobranca … najgrozljivejši samomor malega naroda … Če bi ne bilo teh tisočev nedolžnih mobiliziranih domobrancev, bi mogel dati sam sebi popolno odvezo, kajti nemoč klera in njegovih vzgojenih politikov je bila spričo komunistov očitna. … Slovenci, ki so svojega človeka utemeljevali z vero v Kristusovo novo zavezo, bi morali ali pametno abstinirati ali pa se vključiti v enotno osvobodilno gibanje. Glede vsega tega bi si torej mogel dati sam sebi popolno odvezo. … Toda pokol domobrancev bremeni tudi mene. Ne kot direktnega niti kot indirektnega krivca, ampak kot človeka, ki se vse življenje udeležuje sodobne zgodovine. Name pade sramota bratomora med vojno in s pokolom domobrancev prav tako trdo in brezizjemno kakor (na) tistega, ki se zgodovine ne udeležuje. Krivi smo namreč vsi Slovenci. Naša krivda je v tem, da smo gojili kult notranjega spovedniškega udobja in strah ter sram pred slehernim življenjskim aktivizmom. … V tem smrtno nevarnem plesu nam naša politika ni prav nič pomagala. Slepo smo se šli klerikalce in liberalce v novi obliki, začela se je konkurenčna avantura s komunisti, ne da bi se kdorkoli potrudil za popolno oddaljenost od nacizma in fašizma, da bi se kdorkoli potrudil za jasen dogovor z zavezniki. Vse to priča, da je bela garda od vsega začetka aboten, nesmiseln, tragično smešen pojav, ki je samega sebe ponudil za obliko našega razčlovečenja. Vse, kar sem prebral ta večer pričevanj in izpovedi, kriči in protestira bolj zoper bedaste in krute voditelje antikomunizma, kakor zoper strahotno nečloveški postopek partizanov nad domobranci. … Kaj zdaj? … V porabniški eri današnjosti smo si Slovenci dejansko še bolj oddaljili globoko potrebo po izmirjenju in spravi. Upam le, da v prizadetih tisočih družinah nastaja neka nova življenjska pamet, ki ji ne gre več za zunanje polaganje računov, ampak za rehabilitacijo celotnega narodnega telesa.« (O., str. 188)

To razmišljanje je v glavnem ponovil tudi v Odgovorih. Z njim je, mislim, povedal vse o sebi. Ne kaže kake večje spremembe mišljenja o komunizmu. Ne uvrsti ga k fašizmu in nacizmu. Nima nobenega razumevanja za to, da se vsi le niso mogli podrediti Komunistični partiji (pluralnost OF je bila le krinka) in da je bila to njihova pravica, če niso mogli soglašati s totalitarnim zločinskim sistemom, kot je bil v SZ. Zato tudi zaničljiv odnos do takih ljudi in duhovščine, ki je opozarjala na krivičnost boljševističnega sistema. Nobenega razumevanja nima za spontanost protikomunističnega odpora zaradi umorov 1941. leta ter kasneje, ki so bili enako okrutni kot povojni, in nevzdržnih okupatorjevih represalij, čeprav mu sicer spontanost veliko pomeni. Če so mu njegovi skupinski tovariši pripovedovali o ravnanju komunistov, jih je kar preslišal. Spomniti bi se moral tudi svojega zadovoljstva ob umoru Natlačena. Če upoštevamo še njegovo razmišljanje o revolucionarnem in kolektivnem pravu ob likvidaciji Ehrlicha in Natlačena, potem ni čudno, da ima večje razumevanje za partizanski zločin kot za nasprotnike, krivdo pa porazdeli prav v komunističnem smislu na vse in prizadetim družinam nalaga odgovornost »za rehabilitacijo slovenskega narodnega telesa«. Ni si hotel priznati, da je s svojo vnemo za krvavi odpor in revolucijo ter s povezovanjem z boljševističnimi komunisti sospočel in soustvarjal ta krvavi ples, saj je vendar vedel, kaj je boljševistična revolucija, in tudi evropska varianta v Španiji je bila nepojmljivo krvava, o tem je celo pisal. V času španske državljanske vojne je bil z ženo na študijskem dopustu v Franciji, se tam družil s Kardeljem in dobil celo možnost, da bi šel v Španijo. Lahko je vedel, da ni šlo samo za demokracijo, ampak tudi poskus boljševizacije. Hotel je biti zraven, delati zgodovino in spreminjati slovenski narodni značaj v uporniškem smislu, bil je prepričan o pravilnosti oziroma zgodovinski zakonitost te poti, tudi če ga je kaj motilo. (Primerjaj še trditve v Odgovorih.) Morda ni odveč, če tu navedem še identični Vidmarjevi mnenji: »Slovenski intelektualci pa tudi večina mislečih preprostih ljudi smo vsi videli rešitev samo v Sovjetski zvezi.« (J. Vidmar, Obrazi, Lj. 1980, str. 135) in »Bila sva (s F. Kozakom) ene misli, da je med velikimi težnjami in ideologijami komunizem edina miselnost, ki omogoča in daje dogajanju v človeštvu značaj smiselnega razvoja.« (Str. 313) Kot član Izvršnega odbora OF je Vidmar vedel, da vso politiko in vojaške operacije vodi Partija, Izvršni odbor OF pa njene odločitve le sprejema, vendar se mu je zdelo to prav, »kajti partija je svoje vodstvo dosegla s svojo sposobnostjo, kakršne med Slovenci še ni bilo in, ponavljam si znova, ima čisto preteklost, jasne in človeško dragocene smotre v svoji politiki in se opira na veliko in zmagovito ideologijo socializma, ki postopoma, toda nezadržno zavzema svet.« (Str. 373) Vidmar je bil partiji popolnoma podložen, glede njene omadeževanosti bi pa tudi lahko že vedel kaj. Na ljudi s krščanskim svetovnim nazorom je gledal zviška in ni poznal občutka krivde.

Figure 35. Edvard Kocbek in Boris Pahor 1960

Po Kocbekovi vrnitvi v Ljubljano ga je Pahor obiskal in mu povedal, da bodo jubilejno knjižico izdali – z njegovim tekstom ali brez njega. Omerza meni, da ga je k pisanju prisilila zlasti njegova vest in volja, da pred smrtjo pove svojo resnico o pokolih in drugih stvareh. Za dokaz navaja še dva dnevniška zapisa iz poosvoboditvenega časa. V dnevniku 3. septembra 1945 piše, da mu je Franc Snoj pokazal pismo rešenca. Ob tem ga prešine: »Pravijo, da so naši vsega skupaj poklali okrog 3000 domačih članov domobrancev. Pred očmi se mi je stemnilo zaradi bremena, ki mi je leglo na dušo, in zaradi laži partijcev in nevednosti raznih Vidmarjev, s katerimi odgovarjajo na vedno večji ljudski nemir.« Da bi dobil odgovor o poboju domobrancev, se je oktobra 1946 sešel z nekaterimi člani CK ZKS, ki so mu pomor seveda zanikali. V dnevniku 3. nov. 1949 pa pravi, da je prebiral v kolaborantskem časopisju o partizanski strahovladi na terenu, in razmišlja: »Nič nisem zakrivil do življenja svojega bližnjika, niti kaplje krvi nisem prelil ne z dejanjem ne z mislijo, popolnoma čist sem, in vendar sem v tej čudni popoldanski uri spoznal, da sem kriv, da sem iz dneva v dan nekaj važnega opuščal, da nisem bil dovolj bister in močan, da nisem dal svetu silnega izraza takratni svoji tesnobi. Gledam otroke, in strašna žalost mi razganja srce, na stotine življenj teži Kidričevo in Kardeljevo vest in ju ne vznemirja, mene pa tišči k tlom prav ta strahota, da sem slutil njune grehe in nisem nastopil zoper nje. … Občutek krivde je neznosen, divji, nepremagljiv.« (O., str. 195) . Kocbek še ni dojel svoje vloge in iz dnevniških zapiskov je razvidno, da se je po vojni kar veselo vključeval v družabno življenje vodilnega sloja, ki je bilo glede na splošno revščino pregrešno razkošno in razpuščeno, ter se je upiral izključitvi iz politike.

Nastajanje knjige je Ozna vseskozi spremljala in na njen izid so se marca 1975 pripravili v najvišjih političnih organih. Omerza navaja še predlog Ivana Križnarja, vodja Zgodovinskega arhiva CK ZKS, z dne 18. marca, kako naj se režim odzove na intervju. Križnar ravi, da je Kocbek po razhodu s Partijo to, kar je napovedoval Kardelj: da je zbirališče reakcionarnih sil, da je zapadel pod vpliv slovenske politične emigracije in da hoče Partiji naprtiti krivdo za pomor domobrancev. V vseh stvareh bi se dalo Kocbeka zavrniti, glede pobojev pa ne, zato bodo govorili, da pači in potvarja zgodovino. Sprožiti je treba akcijo proti Kocbekovemu moralnemu svetohlinstvu. Nato navaja naloge, ki naj jih opravijo določene osebe.

6.1.5. Pričevalec našega časa

V tem poglavju Omerza predstavlja Pahorjevo in Rebulovo knjigo Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, napade političnega vrha pred ponatisom v Naših razgledih in po njem, vključitev kulturnikov ter odmeve v inozemstvu, zamejstvu in izseljenstvu.

Pričevalec obsega uvod obeh izdajateljev, Pahorjevo predstavitev polemike ob izidu novel Strah in pogum, Rebulovo Premišljevanje o »Listini«, na koncu pa so Kocbekovi Odgovori. Na začetku Odgovorov Pahor razloži njihov nastanek, pri čemer taktično zamolči, da si je vprašanja na koncu prilagodil Kocbek sam.

Kocbek v Odgovorih najprej pojasnjuje Dolomitsko izjavo kot odgovor na Kardeljeve trditve v članku Dolomitsko obdobje narodnoosvobodilne vojske, po katerih naj bi se po italijanski ofenzivi okrepile težnje, da bi se OF spremenila v koalicijo samostojnih političnih skupin. Kocbek pravi, da je bila v resnici OF že v začetku koalicija skupin, Partija pa tega ni hotela več prenašati. Na avtoritaren način je v podpis predložila izjavo, v kateri se druge skupine umikajo v korist Partiji. S tem je OF postala orodje Partije, ki je začela graditi svojo izključno oblast in začel je delovati tihi teror. Vse to je Partija lahko naredila s podporo jugoslovanskega komunističnega zaledja, ki ni preneslo slovenskega frontovskega odpora. Podpisal je zato, da bi preprečil sovražnosti med skupinami in razdor v lastni skupini. Po Dolomitski izjavi so krščanski socialisti tiho prehajali med partijce ali pa se pasivizirali.

Kocbek razlaga tudi nastanek OF in vlogo krščanskih socialistov pri njem. Krščanski socialisti da so bili 1941 pomembna politična skupina, ki so ji pripadali krščanski delavski sindikat, katoliški razumniški krog ob reviji Dejanje ter dejaven akademski naraščaj. Krščanski socialisti so na sestanku v Laškem 1940 dali prvo pobudo za ustanovitev enotnega in naprednega slovenskega nestrankarskega gibanja, ki naj bi »združilo Slovence v boju za dosego narodne suverenosti, njej ustrezne državnosti in novega družbenega reda. Kot kristjani pa smo interno pomenili človeško poglobitveni in očiščevalni proces v obstoječem slovenskem katolištvu«. (Odgovori, str. 136) Ob okupaciji »smo se ovedali, da je pred nami nekaj, kar so pričakovali rodovi. … Vedel sem, da tvegam usodno igro, vedel sem, da je razlika med nami, spontanimi uporniki, in med njimi (komunisti), profesionalnimi revolucionarji, prevelika. … Skoraj dva meseca je trajal v meni nevidni boj med mojo osvobodilno ekstazo in med treznim pogledom v prihodnost. Toda naj sem se še tako treznil v svojih mislih, življenje okrog mene je drlo vedno hitreje. Na koncu je v meni zmagalo spoznanje, da je treba tako razgibane zgodovine udeležiti se tam, kjer je najbolj vroča in odločujoča, najbolj preoblikujoča se in neposredna.« (Odgovori, str. 139, 140)

Te Kocbekove misli iz Odgovorov se mi je zdelo potrebno citirati, ker kažejo, kako je prišlo do smrtnega objema med krščanskimi socialisti in komunisti, kot to imenuje Omerza.

Središčno je Kocbekovo pričevanje o tako imenovani beli gardi in pokolu domobrancev. Njegov odnos do teh nasprotnikov je izrazito negativen in zaničljiv. O njej povzema že navedene misli ob obisku pri Čretniku v Parizu in dodaja, da »se je bela garda za partijo pojavila kakor naročena, saj so komunisti z njo dobili na zgodovinski šahovnici tistega partnerja, ki so ga za državljansko vojno tako potrebovali. … Partiji je bela garda služila kot integracijsko sredstvo, nam osvobodilnim kristjanom pa je z belo gardo začela groziti dezintegracija.« (Odgovori, str. 144, 145; O., str. 227)

Začela se je bratomorna vojna. Zdaj je Partija »mogla seči po svojem nesrečnem klasičnem vzorcu, ki smo se ga najbolj bali, da bi z njim v Srednji Evropi ponovila svojo revolucijo. Državljanske vojne ni mogel nihče več ustaviti, čeprav na partijski strani ni smel o njej nihče govoriti. … Zadnji dve leti vojne in prva leta po vojni so slovenski komunisti zvesto posnemali sovjetske metode in stalinistično prakso. … Marsikak nadarjen mlad človek se je takrat za vse življenje obremenil s težkimi dejanji zoper bližnjika. Toda to ni le breme posameznikov, to je breme eksaltirane vizije. Kadar se neka zgodovinska izvidnica razglasi za edinozveličavno poslanstvo, mora na tej poti do konca svoje kalvarije.« (O., str. 227)

Naj dodam: Kocbek je vedel, da njegovi nazorski nasprotniki niso »ljubili« okupatorja in da je bila vsa razlika v odnosu do Partije, načinu odpora in končnih ciljih. Komunisti in on z njimi so jih s svojim totalitarizmom, izključevalnostjo, krvavim nasprotovanjem in manipulacijami spravili v okupacijskih razmerah v brezizhoden položaj, s čimer so jim storili največjo krivico.

Da je za pokol domobrancev zvedel že jeseni leta 1945, je bilo že povedano. Kasneje je mislil odstopiti, pa se mu zaradi izjave kominforma ni zdelo primerno. Omerza meni, da je bilo Kocbekovo pričevanje tudi leta 1975 pogumno dejanje.

Človek se zgrozi ob misli, kako zelo smo bili zatolčeni, da smo tako mislili; še sedaj pesnik Ivo Svetina meni, da je Pahor kriv, ker je pripravil Kocbeka do izjave o domobrancih in ga s tem spravil v težave. Ni čudno, da pri takem odnosu do resnice čedalje bolj tonemo v vsakršnem blatu.

Na vprašanje, kako naprej, Kocbek meni, da si moramo zlo usodo domobrancev »vzdigniti iz zanikovanja v javno priznanje. … Odgovorni ljudje nam morajo razložiti, kako je mogla osvobodilna zmaga spočeti iz sebe tako ostudno bojazen pred nasprotnikom. Povedati nam morajo, kako more odgovornost do zgodovine odvezati od odgovornosti do človeka? Toda kako naj se približamo demonu uničevalcu, da ne zdivja znova? Edino tako, da mu zatrdimo, da ni nobene veljavne teorije, ki bi pavšalno določala žrtve svetovno-zgodovinskega poslanstva in abstraktno razpolagala s smrtjo sočloveka. Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler javno ne priznamo krivde, svoje velike krivde. Brez tega priznanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.« ( O., str. 229)

Omerza opaža, da Kocbek v Odgovorih za pokol ne uporablja izraza zločin. Meni, da se je zavedal, da gre za največji zločin, vendar je hotel dati »odgovornim ljudem možnost, da se modro izvijejo iz zagate, se posujejo s pepelom in tako razrešijo to zamolčano, a hromečo narodno travmo. To se seveda ni zgodilo.« (O., str. 235)

Omerza je eden redkih, ki se je ob pobojih zamislil tudi nad trpljenjem svojcev pobitih. Pravi: »Če si samo predstavljamo, da je bilo pomorjenih na tisoče več domobrancev, kot je bilo žrtev Srebrenice, si lahko predstavljamo, ko gledamo žalost in proteste muslimanskih žena, kako huda je morala biti povojna bolečina na domobranski strani in kako uspešno represiven je bil naš režim, ki deset tisočim Slovencem in Slovenk ni pustil nikakršnega javnega govorjenja, žalovanja, da prikrivanja grobišč sploh ne omenjam.« (O., str. 236)

Kot svojci smo Omerzu lahko hvaležni. Po mojem mnenju pri tem manjka ugotovitev, kako je komunistični oblasti s podporo celotne leve strani, tudi Kocbeka in njegove skupine, uspelo uveljaviti pojem izdajalci za vse nasprotnike komunizma, revolucije in takojšnjega krvavega upora, jih predstavljati za zaveznike fašizma in nacizma ter nasprotnike celo zahodnih zaveznikov; jim naprtiti vse, kar je bilo mogoče, in jih s tem politično pa tudi človeško in moralno popolnoma razvrednotiti, tako da je bilo mogoče z njimi delati tako, kot so. Spomnimo se samo, kako so ljudje izdajali na smrt izmučene domobranske rešence in pobijali redke izpuščene mladoletne domobrance, da ne govorimo o grozovitosti pomorov. Preostali svojci domobrancev so bili v veliki meri brez moških članov, čutili so se obglavljene, brez vodstva in njim prijazne ali vsaj nevtralne inteligence, prepuščeni agresivnemu režimu na milost in nemilost, ostali so jim res samo duhovniki, ki so z njimi trpeli. Ne moremo si zamisliti tudi bolečine staršev, ko so jih njihovi lastni otroci zavračali s sovražno šolsko učenostjo.

In kako je danes? Ali ni prav pisatelj predlagal poimenovanje Titova cesta za novo cesto v prestolnici, župan in njegovi kulturni odborniki pa so predlog goreče podprli in s tem izrazili prezir do nečloveško pomorjenih in žalujočih. Ko bodo odpirali to cesto, upam, da bodo vendarle pomislili na to množico in jih bo postalo strah.

Po iziduPričevalca je Kocbek doma namesto odgovora odgovornih doživljal le napade. Javni tožilec je političnim organom predlagal možnost, da vse tri avtorje knjige obtoži sovražne propagande. O knjigi so razpravljali najvišji politični organi. Med drugim se je 31. marca in 1. aprila sestal Republiški svet za varstvo ustavne ureditve in sprejeli so sklepe, da se prepreči nadaljnje izdajanje teh avtorjev, da organi za notranje zadeve opravijo s Kocbekom razgovor in ga opozorijo, da poznajo njegove stike z belogardisti v Franciji, ter da se pripravi seznam revij, ki se jih prepove vnašati v Jugoslavijo. Pahorju so za eno leto prepovedali prestop meje. Pospešili naj bi izid Sajetove knjige o domobranstvu in uporabili naj bi pisanje Jožeta Vidica o črni roki.

Na tajni seji Tiskovnega sveta pri RK SZDL 8. aprila je nastopil proti Kocbeku in Pahorju Mitja Ribičič, ki je razgrnil mednarodno politično situacijo in domačo ob dnevu x (Titova smrt). Nato se je lotil emigracije, ki da je napade na vero in cerkev že izčrpala in je začela govoriti o poboju domobrancev in propagirati spravo. V ta sklop spada Kocbekova knjiga. Kocbek je vso krivdo naprtil Partiji. Proti koncu govora Ribičič pravi: »30-letnica revolucije nam daje šanso, da jasneje, ofenzivneje pokažemo moč in kontinuiteto socialistične revolucije od njenega pripravljanja v osvobodilnem boju in vseh povojnih razdobjih do danes.« (O., str. 252) To so bili svinčeni časi.

Javno je Ribičič omenil Pričevalca 12. aprila na proslavi ob 60-letnici heroja Dušana Kvedra. Ponovno je nastopil proti spravi, namesto izjave o poboju pa Kocbeku pripisal trditev, da »bi se moralo naše revolucionarno vodstvo opravičiti pred belogardistično emigracijo, ker smo uničevali fašistične izdajalce v času okupacije, v zadnjih osvobodilnih operacijah, v očiščevalnih operacijah naših varnostnikov. … Ne more biti nobene pomiritve med borci za svobodo in sodelavci okupatorja, med socialističnim patriotizmom in narodnim izdajstvom.« (O., str. 256)

CK ZKS se je sestal 18. aprila, govoril je Franc Šetinc. Po njegovem politična emigracija išče ljudi, ki bi zagovarjali politični pluralizem in spravo, in žal se je oglasil Edvard Kocbek z Odgovori. »Ta politični pamflet, ki skuša ponarejati našo zgodovino, kot je dokazana in dokazljiva z dejstvi in argumenti, zasluži našo pozornost toliko, kolikor pomeni odpiranje vrat za belogardistično demagogijo in politično akcijo. …« (O., str. 264) Šetinčev govor je objavil Ljubljanski dnevnik, o njem sta poročala tudi Delo in Večer. Šetinc je poslal poročilo tudi kabinetu predsednika Tita.

Nato Omerza navede še nekatere druge napade. Več se pomudi pri Kučanovem članku Zgodovinsko dejanje osveščenih množic v Sobotni prilogi Dela 26. aprila 1975, ki je tudi naravnan protispravno in zamegljuje poboj: »Tisti, ki so v času preizkušnje ravnali v nasprotju s svojo narodno dolžnostjo in nastopili proti lastnemu narodu, so si sami vzeli moralno pravico, da bi še kdaj vstopili v naše politično življenje in soodločali o narodovi usodi. To je razlog, da s tistimi, ki so bili hlapci okupatorja, ki so netili bratomorno vojno in so bili in so še v službi interesov tujega kapitalizma, naše ljudstvo ne sprejema vsiljevane polemike in spravaškega dialoga. Ta dialog je bil enkrat za vselej na drastično razumljiv način končan preko morišč talcev, strelskih jarkov, mučilnic in uničevalnih taborišč. Zato se ne da sprenevedajoče in svetohlinsko izenačiti žrtev, ki so padle v boju za narodovo preživetje in osvoboditev, z življenji tistih, ki so pomagali iztrebljati slovenski narod in svobodoljubno misel v njem. Zato moralne odgovornosti za vse tiste zaslepljene belogardiste in domobrance, ki so jih uspeli zapeljati v brezizgledni križarski pohod proti komunistični nevarnosti in s katerimi je logično obračunalo oboroženo ljudstvo, ni moč prenesti s sebe na oboroženi boj.« (O., str. 272)

Omerza ugovarja: prvič, Kocbek ni zagovarjal belogardizma, in drugič, domobrancev ni pobilo ljudstvo, ampak so jih, zvezane, pobijale posebne enote.

Naj dodam, da Kučanovo trdo protispravno in sovražno stališče pojasnjuje, zakaj tudi v poosamosvojitvenem času ne more priti do sprave in se tako dosledno spregleduje društvo redkih preživelih domobrancev in njihovih svojcev Nova slovenska zaveza, da bi razložili svoja stališča.

Proti Kocbeku sta nastopila tudi njegova nekdanja skupinska tovariša Tone Fajfar na Socerbu in Marjan Brecelj v Kropi.

Nepričakovano so Naši razgledi 9. maja prinesli Pahorjev intervju s Kocbekom.

Omerza ugiba, zakaj so objavili Kocbekov tekst. Navaja Pahorjevo trditev, da bi moralo biti vodstvo Partije Kocbeku hvaležno, da je načel tako neodložljivo vprašanje. S tem kot izvršnik posredno odgovarja tudi zanje. (O., str. 282)

Toda komunisti niso razmišljali tako, tajili so svoj zločin, tarča napadov pa je sprava. Na zasedanju partijskega vrha 15. maja pravi Popit: »S Kavčičem, obtožbo Žebota itn. smo prve adute in možnosti sprave razbili. Zato je bil, po mojem mnenju, Kocbek ena izmed zadnjih možnosti za to, da bi oni skušali dobiti na tej platformi eno osnovo za akcijo proti socialistični samoupravni Jugoslaviji … » (O., str. 286)

Dan po izidu Odgovorov v Naših razgledih so obračunavali s Kocbekom v Delu France Popit, Mitja Ribičič, Tone Fajfar in Josip Vidmar. Naj tu omenim le Vidmarjevo misel, da je bila samo Partija sposobna izpeljati osvobodilni boj, in Ribičičevo sprenevedavo trditev: »Pri zadnjih bojih je na dvajset tisoč slovenskih partizanov ležala teža von Löhrove armade, teža stotisočglave množice belogardistov, domobrancev, ustašev, četnikov in drugih kvizlinških vojska, ki so bile še bolj nacistične kot nemška armada sama, predvsem pa so bile razredno opredeljene, hoteč preprečiti socialistično revolucijo v Jugoslaviji. Te sile kontrarevolucije smo morali fizično uničiti v 45. letu, čeprav smo imeli potem še dve leti opravka z banditizmom.« (O., str. 289)

Omerza pripominja, da je pomembno priznanje, da je šlo »za množičen in neusmiljen obračun z ljudmi, v katerih je nova partijska vrhovna oblast videla potencialno nevarnost za svojo absolutno »proletarsko« oblast.« (O., str.289 )

Potem se je spopad preselil med kulturnike, kot je bilo predvideno v scenariju.

Do reakcije je prišlo v tujem tisku. Omerza obširneje obravnava članka Johanna Georga Reissmüllerja in Heinricha Bölla, objavljena 22. in 24. maja v FAZ in polemiko, ki je sledila med Böllom in Vidmarjem. Vidmar je omalovaževal Kocbekov pomen v OF in zagovarjal svojo oceno Strahu in poguma kot nepolitično. Na Vidmarjev napad je v FAZ odgovoril še Andreas Razumovsky.

Iz te polemike bi poudarila le Böllovo trditev, da »Slovencem soočenje s problemom domobranstva ne bo prihranjeno.«(O., str. 343) Kocbekovo zadevo je v Espritu št. 7-8 predstavil J. M. Domenach, ki je objavil tudi nekaj njegovih pesmi. Novinar švicarskega Die Weltwoche je obiskal Kocbeka avgusta na Lošinju in v svojem članku zapisal trditev, ki je bila predmet novih napadov: »Kocbekov primer bi moral biti svarilo za tiste, ki iščejo kot katoliki zgodovinski kompromis s socializmom vzhodnega kova.« (O., str. 363) Za naše politike je bila spotakljiva tudi vest 18. oktobra v dunajskem Kurierju, da naj bi bil Kocbek predlagan za Nobelovo nagrado, ker je prvi odprl knjigo o komunističnih zločinih v vzhodni Evropi, ki bi morala biti napisana.

Figure 36. Kocbek kot spomenik v Tivoliju

Zaradi napadov v tujini se je Partija obrnila za podporo na slovenski PEN klub in pisateljsko društvo. V imenu pisateljskega društva je Böllu odgovoril Ivan Potrč v Delu 2. avgusta pod naslovom Kam pelje penklubovsko spravaštvo.

Tudi na kongresu Zveze književnikov Jugoslavije 4. oktobra so nastopili proti Kocbeku, in sicer Vidmar in Marko Kravos. PEN klub pa je junija svoje stališče objavil v Delu in odposlali so pismo Böllu. Na Dunaju je od 16. do 23. nov. potekal mednarodni kongres PEN. Od Slovencev ga je v bran vzel samo Lev Detela, čeprav mu je predsednica Mira Mihelič odsvetovala, da si ne bi zaprl vrat domov. Slovenski književniki se, mislim, niso izkazali.

Afera v zvezi s Kocbekovim intervjujem je prodrla tudi v jugoslovanski prostor. V Vjesniku (Nedeljni vjesnik 29. in 30. junij) in v Borbi je Kocbekovo afero povzel Ivo Vajgl in imel primer za končan. Omerza več pove o Javorškovem članku v sarajevskem julijskem Odjeku pod naslovom Taj bijedni intervju. Javoršek pravi, da je Kocbekovo »zaplotniško življenje« dobilo možnost pri Borisu Pahorju, »zastarelem evropskem intelektualcu«. Intervju da je deloval kot pošastno brezumje. »In če bi hoteli Kocbekov problem natančno in s skrajno nepristranostjo na kratko označiti, bi morali dejati, da imamo opraviti s patološkimi spremembami na človeku, ki se bo moral prej ali slej nadčloveško potruditi, da ga ne požre peklenski stroj tujih konzervativnih organizacij.« (O., str. 349)

Javoršek je v svojo sramoto tu izpolnjeval Kardeljevo naročilo, kako naj se Kocbeka predstavlja kot nenormalnega. Kocbeka je Javorškova zloba zelo pretresla in želel mu je, da bi zblaznel.

S tem razpravljanje o Kocbeku ni bilo končano in Omerza podrobno navaja vse zapletljaje doma in na tujem.

Na koncu predstavitve dogodkov v letu 1975 v zvezi s Kocbekom Omerza citira Kocbekovo oceno lastnega prizadevanja iz njegovega dnevnika (29. december 1975). Kocbek vidi povezavo svojega početja s svojim poslanstvom: »Temeljno spoznanje v mojem življenju pravi, da so vsi moji nastopi v slovenski javnosti odziv nekega tihega in zelo razvitega poziva usode. Ponoviti moram tezo, da sem bil tudi letos nekak predhodnik ali napovedovalec spoznanja, ki je dozorelo v italijanski in francoski partiji in ki ga je v preteklih letih že v Križu in zatem v Dejanju moj duh slutil kot najsilnejšo smer v odpiranju zgodovine in usmerjanju socializma v humanizem. Nikoli nisem nehal verovati v marksistično disciplino zgodovine … Moj apel glede domobrancev je bil poziv k napredujočemu odpovedovanju nasilju in proglašenju čistega medčloveštva. Oba dogodka (intervju in ideja evrokomunizma) sta si sledila kaj hitro drug za drugim. Zdaj se ju zavedam kot dveh intimno povezanih pojavov.« (O., str. 428)

Takšno razmišljanje je pa le malo preveč naivno, vendar je zanimivo, da je naše komunistično vodstvo razumelo zlasti Kocbekovo pričevanje o OF in Dolomitski izjavi kot nevarno za komunistično verodostojnost. Na seji predsedstva zvezne konference SZDL v Beogradu 20. januarja 1976 je nastopil Mitja Ribičič s trditvijo, da je Kocbek hotel kompromitirati demokratično zvezo delavskega razreda in Partije in videl celo povezavo z informbirojevci. Konec januarja so prišli v Slovenijo novinarji beograjskega Nina in naredili intervju z Ribičičem (predsednik SZDL), Francem Šetincem (sekretar IK P ZKS) in Benom Zupančičem (podpredsednik skupščine). Intervju je izšel v Ninu 1. in 8. februarja. V prvem članku Šta jih ohrabruje (odgovarjajo vsi trije) je ponovljena teza o povezovanju informbirojevcev in krščanskih socialistov. V drugem članku Kako se povezuju neprijatelji M. Ribičič trdi, da se povezujejo klerikalci, informbirojevci in Kocbek in razpravljajo o perspektivi razvoja. Forsirajo ga za Nobelovo nagrado. Kocbekova zgodba, kako so komunisti v Sloveniji izdali svoje zaveznike, škodi zbliževanju komunistov, socialistov in »krščanarjev« v Italiji, Franciji in Portugalski. Na koncu se izide v parolo: »Ne zaupajte komunistom, oni vas bodo na koncu izdali!« (O., str. 432) Ribičič je svoje teze o Kocbeku ponovil v predavanju na kadetski miličniški šoli.

Kocbek je bil zelo prizadet. Ogorčen nad Ribičičevimi izjavami je v dnevnik 9. februarja 1976 zapisal: »Prvič po tridesetih letih mi je postalo iz vseh vlaken mojega človeka žal, da sem se rodil kot Slovenec, da sem se odločil za partizanstvo. Komunizem je resnično satansko maščevalna in infernalna sila. Česa naj se zdaj oprimem? Kako naj ohranim tiste drobce življenjske sile, ki so mi ostale, do moje smrti?«

Bog vedi, če mu je prišlo na misel, kako so znali komunisti in sopotniki demagoško pripisovati svojim nasprotnikom vse mogoče stvari; kako otročje je razmišljal o svojem poslanstvu še v decembrski bilanci; koliko ljudi je tudi zaradi njegove dejavnosti moralo umreti, zapustiti domovino, pa se je do njih zmeraj z zgražanjem distanciral, saj bi mu bili sprejemljivi samo prevzgojeni nasprotniki.

Na koncu Omerza poda še natančen pregled odmevov na Kocbekovo knjigo v emigrantskem tisku. Zaradi obilice ni mogoče predstaviti vseh. Očitajo mu predvsem, da ni priznal svojega deleža krivde, in pohvalijo, da je o pomoru spregovoril. Tukaj navajam le nekaj primerov. Ruda Jurčec v Siju slovenskega naroda 15. junija 1970, torej pred izidom Pričevalca, v članku Kocbek v Katoliškem domu poroča o Kocbekovem predavanju v Katoliškem domu v Gorici in se čudi, da mu ob petindvajsetletnici pomora domobrancev ni nobeden postavil vprašanja o njegovi krivdi, in pravi: »Kot član vlade nosi torej Kocbek krvave roke in je odgovoren za krvoločno zverinstvo.« (O., str. 444)

V Svobodni Sloveniji 1975 je v članku Edvard Kocbek in pokol domobrancev rečeno: »Edvard Kocbek je storil za zdaj samo šele prvi korak, in še tega manj k priznanju svoje krivde kakor k obtožbi Komunistične partije kot edinega krivca tega pomora.« (O., str. 446)

Mesečnik Glas Slovenske kulturne akcije je prinesel pohvalen prispevek Nikolaja Jeločnika Boris Pahor – Alojz Rebula: Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, kjer je rečeno, da knjiga prispeva k poznavanju medvojne in povojne zgodovine.

V domobranskem Taboru je zelo jasen odgovor rešencev Franca Dejaka in Milana Zajca J. Vidmarju, ki pravi, da mu gre za resnico: »Preprosta in življenjska resnica je, da so nas v Rogu, zvezane in nemočne, podivjani partizani klali kot stekle pse! … Če je bila njihova krivda res tolikšna, da so zaslužili tako kazen brez kakršnegakoli sodnega postopka, čemu se vi in vaše oblasti bojite priznati to dejanje? Če pa ni res, da so bili domobranci poklani, kje pa so potem ti ljudje? » (O., str. 452)

Pomemben je Žebotov članek Pogum in razum v londonskem mesečniku Klic Triglava, ki je v majski številki prinesel tudi Kocbekove Odgovore. Ciril Žebot predstavlja celotno spominsko knjižico, največ pozornosti pa posveča Kocbeku. Poudarja pogum Kocbekovega priznanja, navaja pa tudi šibke strani: nič ne pove o oblikah prisile za podpis Dolomitske izjave; ni zadostno razložil, kdaj in kako je dobival informacije o poboju; premalo pove o prehodu Protiimperialistične fronte v Osvobodilno fronto, zato ostaja začetek in osnovni značaj OF v megli; ne pove, ali so ustanovitelji OF sploh mislili na poskus resnega dogovarjanja s takrat nesporno večinskimi slovenskimi organizacijami, katerih predstavniki so že od napada na Jugoslavijo bili pri zaveznikih; ne pojasnjuje ključnih pojmov, kaj si misli pod demokratično ljudsko revolucijo, politično prevzgojo, oboroženo vstajo; preseneča nerazlikovanje med položajem in izgledi na področjih z nemško oziroma italijansko zasedbo; po partijsko ponavlja kliše o beli gardi.

Figure 37. Igor Omerza, avtor študije Edvard Kocbek, osebni dosje št. 584

6.1.6. Primer Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča

V tem poglavju obravnava aretacijo in zapor Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča maja 1976. Kocbek se v tem primeru ni izkazal. Blažič je sodeloval že pri Kocbekovih Odgovorih in za Zaliv je pod psevdonimom napisal članek Ustvarjanje je svoboda. Štiri mesece je odsedel v samici preiskovalnega zapora, obsojen je bil na dve leti zapora, zaradi pritiskov so mu kazen zmanjšali na eno leto in tri mesece. Franc Miklavčič je v Zalivu pod psevdonimom objavil članek Politična laž in zgodovinska resnica. V preiskovalnem zaporu je bil v samici pet mesecev, obsodili pa so ga na pet let in osem mesecev strogega zapora zaradi ogrožanja državne celote in neodvisnosti. V njegovem dnevniku so namreč našli osnutek političnega programa, v katerem je bila tudi ustanovitev slovenske države. Zaradi pritiskov so mu kazen zmanjšali na dve leti in pol. Udba je imela seveda vse pod kontrolo.

V slovenskih časopisih je o njunem zaporu le kratka vest, več je povedanega v jugoslovanskih, ker so jugoslovanski novinarji 7. –10. junija 1976 obiskali Slovenijo in jim je Popit razložil primer Kocbeka, Miklavčiča in Blažiča, ki da se zavzemajo za rehabilitacijo belogardizma, spravaštvo in klerikalizem.

O tem sta poročala New York Times (NYT) in Süddeutsche Zeitung.V zamejstvu se je zanju zavzel Pahor v Zalivu. Pahor je poslal tudi pismo slovenskemu PEN-u in mnogim posameznikom, tudi Kocbeku, a ni bilo odziva. Slovenski pisatelji so se potuhnili ali pa so bili prorežimski. Filip Kumbatovič, Miloš Mikeln in Drago Druškovič so se sestali z Ribičičem, da bi zavzeli pravo stališče na sestanku jugoslovanskih PEN klubov, na mednarodnem zasedanju PEN v Hamburgu in majskem blejskem mednarodnem srečanju pisateljev, kar veliko pove o njihovi podložnosti.

Kocbek ni pristal na Blažičev predlog, da bi odložil izdajo zbranih pesmi in tiskanje potopisov Krogi navznoter, če režim ne odstopi od represije. Zaradi bližajoče se konference KEVS (Konferenca o evropski varnosti in sodelovanju) v Jugoslaviji so namreč umaknili prepoved tiskanja Kocbekovih knjig. V dnevnik je 12. aprila 1977 zapisal: »Pisatelj sem, pesnik in nihče nima pravice, da mi priliko objavljanja odjemlje ali ga ima za prestopek.« Kocbek se ni izkazal. (O., str. 524) Pahor mu je tak odnos zameril, še naprej si je prizadeval za oba zapornika. Že marca 1976 mu je potekla prepoved prihajanja v Slovenijo, vendar po Miklavčičevem in Blažičevem zaporu meje protestno ni več prestopil. Ko so ju izpustili, mu pa prestopa niso dovolili. Maja 1978 naj bi prišel na mednarodno srečanje pisateljev na Bledu. Pritožil se je PEN klubu in Bogdan Pogačnik mu je odgovoril, da bodo podprli njegovo udeležbo na Bledu, ocena o prestopu meje pa je prepuščena obmejnim organom. Pahor se po takem odgovoru srečanja pisateljev ni udeležil. Bil je res dosleden.

6.1.7. Epilog

V Epilogu Omerza navaja svoje zaključke, ki jih je deloma navedel že pri vsakem poglavju.

1. Kampanja proti Kocbeku ob Premišljevanju o Španiji je bila neprimerljivo blažja v primerjavi s poznejšimi. Preko križarstva, španskega premišljevanja in dejanjske etape je načel ključna družbena in politična vprašanja o optimalni obliki socialnega, političnega in družbenega sistema in s tem v zvezi kapitalizma ali socializma/komunizma.

2. V zgodnejšem obdobju njegovega delovanja in vklapljanja v osvobodilni boj je občudoval komunistično odločnost, energičnost, organiziranost in revolucionarni fanatizem. »Mislil je, da bo s pomočjo komunistov preobrnil slovenski svet, ustvaril novega človeka … da bodo torej komunisti prikladen instrument za dosego srečnega konca slovenske (svetovne) zgodovine. V času vere v to utopijo je bil celo pripravljen podpreti nasilje za dosego tega stanja, pod pogojem, da imajo revolucionarni voditelji jasno vizijo ter utemeljene razloge in da torej uporabo takih sredstev odtehta pravilno postavljen vzvišeni cilj.« (O., str. 552) V Odgovorih pa pravi, »da ni nobene veljavne teorije, ki bi pavšalno določala žrtve svetovnozgodovinskega poslanstva in abstraktno razpolagala s smrtjo sočloveka«. (O., str. 554) Okupacijo je imel za veliko priložnost za dosego ciljev. Kocbek se tovarišiji ni nikoli odpovedal, ker bi to zanj pomenilo zanikanje pomena, potrebnosti, pravilnosti in moralnosti osvobodilnega boja, s tem bi njegovo življenje izgubilo ves smisel, on se pa ima tako rekoč za od usode poklicanega. Ostaja pa Omerzu nerazumljivo Kocbekovo voščilno pismo Titu, ko sta bila njegova tovariša v ječi. Glasi se: »Spoštovani tovariš predsednik, prejmite, prosim Vas, moje občudovanje Vašega genija, moje prisrčne čestitke ob Vašem visokem jubileju in mojo globoko zahvalo za skupno doživetje poslednjih bitk, naše končne zmage in polaganje novih temeljev Jugoslaviji.« (O., str. 560)

3. Kardelj in Kocbek sta si identično predstavljala novo družbo glede na odpravo privatne lastnine proizvodnih sredstev in nestrankarski politični sistem. Kocbek je razmišljal o nazorskem pluralizmu, Kardelj pa si je po vojni izmislil pluralizem samoupravnih interesov pod partijskim nadzorom. Omerza ugotavlja, da je kapitalizem učinkovitejši in da ni nič bolj demokratičnega, kot je parlamentarna demokracija.

4. Zaradi zločinskega nasilja Komunistične partije nad pravimi, namišljenimi in potencialnimi nasprotniki med vojno in še bolj po njej moramo moralno »osvoboditi« boj slovenskega naroda proti okupatorju od stalinistično vodene razredne revolucije. Že Kocbek v dnevniškem zapisu 12. novembra 1975 izraža rezerviranost do komunističnega dela tega boja, kar utemeljuje s svojim izkustvom, »ki je vedno znalo razlikovati med partijo in socializmom odnosno med osvobodilno vojno in med partijsko revolucijo, ki ji sledita zakoniti gospodarski kaos in politični duhovni ekskluzivizem«. (O., str. 556)

Nato Omerza navaja razlikovanje med obojim že pri krščanskem socialistu oziroma zarjanu Francu Jezi, ki je sodeloval z OF, a je 1948 pobegnil v Trst. Obširno predstavi njegov članek Sodobna slovenska problematika, ki je izšel v tržaški reviji Stvarnost decembra 1951 in februarja 1952 ter v zborniku Stvarnost in svoboda 1952.

5. Kocbek se zelo negativno izraža o beli gardi oziroma o domobrancih. Omerza predstavi tudi enako strupeno mnenje Franca Jeza v navedenem članku, torej iz leta 1951. Naj tu navedem še del obširnega citata: »Danes lahko rečemo, da je protikomunistično gibanje v Sloveniji sicer do neke meje pravilno ocenilo komunistično nevarnost, popolnoma zgrešeno pa je nastopilo proti njej in je s tem odločilno kompromitiralo ves protikomunistični odpor do današnjih dni. Boj proti Osvobodilni fronti je pomenil … nastop proti osvobodilnemu protifašističnemu boju vsega svobodoljubnega človeštva …« (O., str. 559)

6. Kocbek obsodi zločin nad vrnjenimi domobranci, isto je storil v članku Franc Jeza, saj so naenkrat pobili 2 % moškega prebivalstva. Ker nočejo prevzeti odgovornosti za poboje, se zavedajo, da gre za zločin. Kocbekovo razkritje je pomembno, ker je bil udeleženec in funkcionar osvobodilnega gibanja. Nato navaja mnenje Tineta Hribarja, da bi se zgodovina konec 20. stoletja drugače odvijala, če Kocbek ne bi prisluhnil svoji vesti. Resnica o komunističnih zločinih ne bi stopila v ljudsko zavest, Dušan Pirjevec ne bi napisal dnevniških zapisov, Spomenka Hribar ne bi napisala Krivde in greha, Prispevki za slovenski nacionalni program ne bi mogli iziti 1987, ne bi prišlo do Tez za ustavo Slovenije 1988 in ne bi prišlo do osamosvojitvenega gibanja. Za Omerza so to ugibanja, gotovo pa je po njegovem mnenju vplival na Spomenko Hribar.

Naj zaključim predstavitev knjige še s svojimi mislimi. Svoje mnenje sem v več primerih navedla ob posameznih Kocbekovih trditvah. Želim pa poudariti še naslednje stvari:

Prvič, nerazumevanje spontanega protikomunističnega odpora na osvobojenem ozemlju, ki je bil posledica konkretnih zločinov in ravnanja partizanov zaradi njihovih revolucionarnih ciljev. Ljudje, ki so bili ogroženi ali niso hoteli biti udeleženi pri tem, so se začeli umikati, skrivati in končno organizirati brez pravega vodstva, potem ko so že dolgo prenašali teror. Po mnenju Kocbeka in Jeza bi ga morali prenašati še naprej ali se priključiti partizanom, torej pristati na lastno izničenje. Njihovo ravnanje pa lahko razlagamo tudi drugače, in sicer kot spontan, pogumen moralni odpor proti boljševističnemu pohodu v nemogočih okoliščinah okupacije in skoraj brez upa zmage. Pred končnim pomorom je bila cela vrsta množičnih pomorov. Zato ideološke in sovražne ocene protikomunističnega odpora s strani krščanskih socialistov niso v skladu z resničnostjo in so tlakovale pot k zadnjemu velikemu zločinu. Osvobodilna fronta s svojim protifašističnim in protinacističnim plakatom je bila vsaj od ustanovitve VOS popolno orodje Partije, naj je hotela ali ne.

Drugič, kljub prizadevanju po razločevanju med narodnoosvobodilnostjo in revolucijo praktično to ni mogoče, ker so bile vse glavne skupine za revolucionarne družbene spremembe in za vse je bila okupacija priložnost, da jih izpeljejo ne glede na žrtve. Partizani, ki so mislili samo na osvoboditev, so lahko prav kmalu spoznali, za kaj gre, in včasih plačali to tudi z življenjem, kot pravi Jeza. Da je bila revolucija v ospredju, je bilo zelo očitno. Protifašistka in protinacistka Alma Karlin je po pobegu k partizanom takoj opazila, kakšne so stvari v praksi (prim. Alma Karlin, Moji ljubljeni topoli, Lj. 2007), čeprav Kocbek pravi, da se o revoluciji ni smelo govoriti.

Tretjič, gotovo ne more biti odlika, da se smrtna stiska okupiranega naroda izrabi za dosego revolucionarnih ciljev, naj se komu zdijo še tako visoki. Gre za zločin.

Četrtič, prav nobene osnove ni, da bi osamosvojitev pripisovali tako imenovanemu narodnoosvobodilnemu boju ali njegovi dediščini, saj so ortodoksni partijci to misel zavračali, intenzivno pa je živela med izgnanci. Pomenila je uresničenje starih sanj in prizadevanj več rodov Slovencev. Uspela pa je v času, ko se je komunistična diktatura v Evropi v celoti sesipala, kar so nemara uvideli tudi naši komunistični voditelji. Vse prizadevanje v tej smeri pri nas je bilo le razklepanje objema totalitarizma, v katerega nas je pripeljala revolucija. Ljudje iz tako imenovanega konservativnega tabora, ki so ohranjali duhovno, kulturno in demokratično tradicijo, pa so se seveda veselili tudi padca enoumja in možnosti, da bi lahko enakopravno zaživeli.

Petič, iz citiranega je razvidna protispravna naravnanost vodilnih komunistov in nesprejemanje njihove negativne, tudi zločinske vloge v zgodovini, kar rojeva neprestane konflikte.

Omerzova knjiga je zelo pomembna, ker prinaša dokumentarno gradivo, ki nam pomaga razkrivati bolj resnično podobo naše preteklosti.

6.2.1.

Za poletni čas, ki ga nekateri imenujejo čas kislih kumaric, sem dobil domačo nalogo. Pred menoj je diplomsko delo diplomantke ljubljanske Fakultete za družbene vede z naslovom Slovenska narodna sprava v časopisju (1984-1997). Čeprav sem glede na naslov že vnaprej vedel, da naloga ne bo lahka, me je potem, ko sem prebral zajeten šop gosto popisanih listov, zaskrbelo, ali jo bom sploh zmogel. Ali ne bi bili pusti jesenski in zimski dnevi bolj primerni za analizo in komentiranje tako zahtevnega dela?

O slovenski razdvojenosti in spravi je bilo prelitega že veliko črnila. Kako je nastal tako globok prepad med nami, da smo postali razdvojen narod, da je, človeško gledano, postavljanje mostu preko tega prepada že vnaprej obsojeno na neuspeh? Justin Stanovnik piše v knjigi Slovenija v senci nedokončane preteklosti, da postaja vprašanje sprave vitalno vprašanje našega obstoja. »Če ne bomo rešili temeljne sprtosti s seboj, ne bomo dosegli tiste duhovne kulturne in politične polnosti, ki je potrebna za vzdrževanje zgodovinske in biološke identitete. Dokler se bomo kar naprej spotikali ob stvari, ki nas bodo spominjale, da smo se nekoč med seboj bojevali in ubijali, ne bomo mogli misliti na eno slovensko stvar, ampak vedno na dve, in nevarno je, da ta dvojnost postane način naše biti.«

V zadnjem času pogosto slišimo, da kriza, ki že nekaj časa pesti tudi našo mlado državo, ni samo ekonomska, ampak tudi kriza vrednot, treba pa bi bilo dodati, da tudi kriza zaradi naše nerazčiščene in nedokončane preteklosti. Kako je mogoče, da naši mediji vedno znova z veliko zavzetostjo poročajo o grozotah Srebrenice, Hudo jamo pa enostavno izključijo iz svojega programa? Seveda se temu ne bi smeli čuditi, če je pa bila z najvišjega mesta v državi proglašena za drugorazredno – nepomembno temo.

Ko je nastajalo omenjeno diplomsko delo o spravi, je bila strahotna resničnost Hude jame še skrita za enajstimi betonskimi pregradami in po mnenju izkušenih kalkulantov ni imela nobene realne možnosti, da prodre na dan. Toda dvajset let po padcu berlinskega zidu so padle tudi pregrade Hude jame in slike njenih grozot so obšle Slovenijo in svet. Ostale so še pregrade v glavah ljudi, ki so hujše od tistih železobetonskih. Pri zdravljenju miselnih pregrad pa pomagajo tudi taki pripomočki, kot je razprava, ki jo bomo obravnavali v današnjem Kako se je začelo, čeprav morda sama po sebi nima tega namena. Zaradi omejenosti dolžine prispevka se bomo osredotočili le na nekatera poglavja, druga pa morda samo omenili. Naj to skromno razmišljanje sredi poletne vročine prispeva vsaj delček k zdravljenju naše razdvojenosti.

6.2.2. Narodna sprava v eseju
Krivda in greh

Prvi stavki v uvodu diplomskega dela o narodni spravi se nam zdijo zelo povedni, zato jih navajamo: »Narodna sprava že vse od leta 1984, ko je Spomenka Hribar napisala esej Krivda in greh in v njem frazo prvič omenila, do današnjih dni razburja in deli slovensko javnost. V odnosu do tega vprašanja, ki se najtesneje povezuje s problemom partizanstva in domobranstva, so svojo prepoznavnost v devetdesetih letih gradile celo slovenske politične stranke (in jo do neke mere še vedno). Omenjena tema je bila zato dober vzvod za mobilizacijo javnega mnenja bodisi na komunistično-partizanski strani, ki se je povezala z levo politično opcijo, bodisi na domobranski strani, ki so jo podpirale tako imenovane pomladne stranke.«

V uvodu tudi zvemo, da so bili podatki za razpravo pridobljeni z analizo prispevkov, zbranih pod imenom »narodna sprava« v dokumentaciji Dela. To nam vsaj delno pojasni, zakaj naša revija Zaveza, ki redno izhaja od leta 1991 in je spravi izrecno namenjena, v celem diplomskem delu ni niti omenjena, kaj šele da bi bil iz nje naveden ali povzet kak stavek.

Pojem narodna sprava naj bi torej leta 1984 v slovenski prostor uvedla Spomenka Hribar z esejem Krivda in greh, ki naj bi izšel v Kocbekovem zborniku kot spomin na eno leto prej umrlega pesnika in pisatelja. Zaradi partijske cenzure je zbornik izšel šele leta 1987. Edvard Kocbek je že leta 1948, ko je izšel njegov partizanski dnevnik Tovarišija, povzročil nezadovoljstvo partijskega vrha. Ko je leta 1951 izšla zbirka štirih novel Strah in pogum, so sprožili proti njemu val kritik, da v novelah s partizansko tematiko tako partizanom kot domobrancem priznava enak delež krivde, kar je vsekakor nedopustno, in ga prisilili, da se je odpovedal vsem političnim funkcijam ter za nekaj časa onemogočili tudi njegovo delo na kulturnem področju.

Leta 1975, ko je v Trstu izšla knjiga Borisa Pahorja in Alojza Rebule z naslovom Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, se je Kocbek ponovno izpostavil kot disidentski mislec. Ob tej priliki sta časopisa Zaliv in Naši razgledi objavila intervju s Kocbekom, ki je bil pravzaprav odlomek iz knjige, v katerem je pisatelj spregovoril o pobojih domobrancev po koncu druge svetovne vojne in pozval k priznanju krivde. V partizanskem dnevniku Kocbek premišljuje o nekakšnem prevrednotenju vrednot, s katerim je dobrobit skupnosti postala pomembnejša od dobrobiti posameznika. Človeka je bilo dopustno ubiti že zgolj zato, če je pripadal nasprotni strani, ne da bi presojali njegovo osebno odgovornost. Z revolucionarnim prevrednotenjem vrednot je nastala nova lestvica: Čist je tisti, ki gradi novi svet, pa čeprav pri tem greši, kriv pa tisti, ki temu nasprotuje. Tako stališče je odobraval tudi Kocbek za čas, ko je narod v nevarnosti. Kljub temu pa se je zavedal tragike vsake človeške smrti. Po njegovem je tisti, ki ubije človeka nasprotne strani, kriv, vendar je to blažena krivda, saj se je z njo resnično zavezal zgodovini in soljudem.

O tej blaženi krivdi razmišlja Hribarjeva v svojem eseju in v diplomskem delu je to razmišljanje v zgoščeni obliki povzeto približno takole: Nihče ne more ljudem, ki so krivi po nedolžnem, odvzeti njihovega nemira, in prav to je njihova žrtev, ki so jo darovali celotnemu narodu – krivdo so vzeli nase, zato da bo narodu lepše in bolje. Tudi zanje je prav to prevzemanje krivde brez strahu in očitkov njihovo očiščenje. Hribarjeva nato na podlagi analize Kocbekovih razmišljanj uvede še greh kot posebno kategorijo: »Krivda je nujna, v greh se pa spremeni tedaj, ko se ta nujnost prekorači, ko se ubija zaradi ubijanja. Ali zavoljo maščevanja!« Nato se vpraša, ali je bilo med vojno res vse storjeno, da bi belo gardo zlomili brez bratomornega boja in brez nesmiselnega uničevanja, ali je bil boj z belo gardo torej krivda (v primeru, da je odgovor da) ali greh (v primeru, da je odgovor ne). In nato nadaljuje: »In če je bilo res, med vojno, da se sovražnika ni mogoče niti rešiti niti ga preoblikovati, temveč le uničiti, isti postopek po vojni nima enakega pomena in opravičila. Pobiti ljudi brez sodbe kakor klavno živino, v tisočih kosih, je zločin nad narodom! Ne samo nad tistimi, ki so ostali živi! Ni le greh nad poraženci, temveč nad zmagovalci samimi. Nad nami. Če je bilo ubijanje med vojno blažena krivda, po vojni nikakor ne more biti tako, kajti pobiti domobranci so bili tudi del svojega, našega naroda. Kakor sta levica in desnica roki enega telesa, tako so pobiti domobranci deli svojega, našega narodnega telesa. Mojega telesa.«

Od Kocbeka je prevzeto tudi ločevanje med sveto jezo in sovraštvom: Če se ubija zaradi svete jeze, je to blažena krivda. Sovraštvo pa je refleks nagona, z njim lahko le rušimo, a ne moremo graditi. Sovraštvo se povezuje z grehom, do njega pa pride zaradi popolne odveze osebne odgovornosti, ko si neka skupina uzurpira oblast nad resnico, zgodovino, absolutnim. Človek se v tem primeru povsem izgubi, postane neavtonomen, pomembni so le tisti, ki se takšni percepciji sveta lahko prilagodijo. Tiste, ki se ne morejo, je dovoljeno eliminirati, pobiti … Če ne gre drugače, če smo v boju, če tudi sami zastavljamo življenje za nekaj, tedaj je vzeti življenje kljub vsemu blažena krivda, če pa to storimo, ne da bi sami pri tem tvegali, po vojni na primer, potem je to greh, kajti Bog je kaznovanje prihranil zase. Zato je bil poboj domobrancev po vojni greh in zločin. Domobransko usodo moramo torej videti kot usodo sestavnega dela slovenskega naroda in si jo iz potlačene zavesti priklicati pred oči. Jasna in pogumna zavest bi zmogla tudi to, da se ne le prizna zločin, ampak tudi omogoči svojcem obiskovati grobove, če že ne da se prekopljejo in pokopljejo na način, ki je pri nas v navadi. »Ne zato, ker so bili domobranci, ampak zato, ker so bili ljudje!« Nato Hribarjeva zapiše: »Sredi Ljubljane bi moral stati obelisk, ki bi krikal v nebo o tragediji malega naroda, ki je v boju za svoj obstoj po nedoumljivi človeški usodi postal obenem svoj lastni krvnik in kaznovalec. Na tem obelisku naj bi preprosto pisalo: Umrli za domovino! Mi pa smo ostali in če kot narod nismo zmožni vzeti nase vsega tega trpljenja kot trpljenja našega naroda, tedaj tudi nismo sposobni končati državljanske vojne, ki nas je zdesetkala.«

Na koncu eseja Krivda in greh je uveden pojem narodne sprave: »Prvo dejanje narodne sprave je priznanje krivde, te naše velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno prihodnost,« pravi Kocbek Pahorju. To bi bil prvi korak k narodni spravi v najbolj polnem smislu besede. Ne k spravi z belogardizmom kot takim, temveč k spravi med ljudmi kot ljudmi.

Pri gornjem navajanju vsebine eseja Krivda in greh smo se držali besedila avtorice diplomskega dela. Seveda je esej Krivda in greh veliko bolj obširen. Avtorica diplomskega dela je očitno imela pred očmi naslov Slovenska narodna sprava v časopisju (1984–1997), zato je odločno omejila prostor za esej, ki pa ga je vendar potrdila kot začetek slovenske sprave. V tej svoji racionalnosti je seveda izpustila nekatere poudarke, ki bi bili za dobro poznavanje vsebine skoraj nujni. Naj zato njenemu opisu po svoji izbiri dodamo nekaj stavkov: V intervjuju z Borisom Pahorjem v knjigi Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki so ga 9. maja 1976 ponatisnili Naši razgledi, je Kocbek pri nas prvi neprikrito javno spregovoril o poboju domobrancev. Skrivaj pa se je o tem vendarle govorilo, saj izginotje več tisoč fantov in mož, v cvetu mladosti in ustvarjalnosti, v malem narodu, kot je naš, ne more biti neopaženo. Poleg tega je med našo emigracijo o tej narodni nesreči nastalo kar precej literature, ki je kljub prepovedi po skrivnih poteh prihajala v Slovenijo, zbrana pa je bila tudi v tako imenovanem bunkerju Narodne in univerzitetne knjižnice in vsaj izbrancem dostopna. Seveda pa za kruto usodo domobrancev marsikdo ni vedel in tako Hribarjeva v eseju zapiše tudi naslednje: »O tem poboju nisem prej, preden je o njem spregovoril Kocbek, slišala ničesar. Udrla so se mi mirna in varna tla pod nogami. Dolgo sem bila čisto zmedena. Je to sploh res? Je to sploh mogoče? Nisem mogla verjeti. Še manj sem mogla razumeti in vzeti nase. Zbudila sem se v zgodovino. Potem sem morala na dolgo in mučno pot. Začela sem se spraševati, koliko ljudi je bilo pobitih? Na tisoče. Koliko? Deset, dvanajst, trinajst, štirinajst, petnajst tisoč … Kdove, koliko jih je bilo zares?

Figure 38. Boljševiške norme – požig

Mojbog, koliko je to ljudi! Koliko mladih fantov, mož in očetov in sinov?! Koliko je bilo med njimi nedolžnih? Ne vemo. Sodbe in obsodbe ni bilo. Kdo jih objokuje? Ne vemo. Kje je njihovo počivališče? Ne vemo. Kdo jim prižiga sveče? Na grobu nihče. Njihovo grobišče je neznano. Kdo jim je izkopal grobove? Jim je kdo izkopal grobove? Ali pa so pogreznjeni v kraške jame, da so izginili, kakor da bi jih nikoli ne bilo. Vsega tega ne vem, vsega tega ne vemo. Le eno je gotovo: vsa človeška zloba se je zbrala v odločitvi, da se ti ljudje brez obtožbe in sodbe – in torej brez vsaj načelne milosti – kaznujejo s smrtjo, in ves zločinski pogum, da se je to tudi dejansko izvršilo.« (Kocbekov zbornik 1987, str. 33)

»Kdo so bili kaznovalci – maščevalci sicer nedvoumne belogardistične krivde? Ne vemo. Kako so vzeli nase svoj greh? Ne vemo. Kako so doživeli svoje lastno človeško očiščenje? Ali so ga sploh doživeli ali pa tega niso doživeli in svoj greh opravičujejo z ne vem kakšno nujnostjo in svoj greh utemeljujejo, ‘opravičujejo’ z novimi grehi zoper bližnjika? Si pilatsko umivajo roke, kakor da krvi sploh ni bilo? Kakor da poboja sploh ni bilo? Kakor da umor zločinca sploh ne šteje. O zločinu govorim; zločin nad zločincem je tudi zločin!« (Kocbekov zbornik 1987, str. 46)

»Ko pravim, da je ta zločin začetek, to nikakor ne pomeni, da menim, da je to dober začetek ali celo, da je bil nujen prav tak začetek. Začetek je bil, razporen začetek. Samo dejstvo tega in takega poboja je gotovo opredeljevalo naše povojno življenje tako v političnem kot v moralnem pogledu. Deset in več tisoč družin, ki so objokovale svoje drage, ki so se vdrli v zemljo, je moralo nekako preboleti te smrti. Tudi iz veličine tega preboletja, ,pozabe’, raste naš čas. Kdo bo izmeril njihovo trpljenje, ko niti niso vedeli – in ne vedo danes, kje počivajo njihovi dragi? … Nikoli v vsem povojnem obdobju ta zločin ni bil predstavljen – nismo si ga predstavili kot zločin, kot dejanje nad narodom, ki ima svoje vzvode, svoj namen, svoj pomen. Nihče ni stopil pred svoj narod rekoč: krivi smo, ker smo izvršili našo sodbo nad krivci bratomornih zločinov; krivi smo, ker smo mislili, da moramo to storiti in smo to tudi storili, ker smo tako hoteli končati sovraštvo, ki ga je spočela ta vojna. Začeli bomo znova, povsem znova, na široko bomo odprli vrata v demokracijo, naredili bomo vse, da se sovraštvo konča in da se nikoli več ne začne znova.« (Kocbekov zbornik 1987, str. 56)

Verjamemo, da bo bralec sam pretehtal gornje stavke, pa vendar nekaj pripomb: Zakaj taka gotovost o »nedvoumni« belogardistični krivdi? Res, da je zločin nad zločincem tudi zločin, toda od kod pravica nekoga, ki ni bil nikoli obsojen, zmerjati z zločincem? Ali ni to še en zločin nad njimi, nič manjši od uboja samega?

Leta 2003 je izšla knjiga Viktorja Blažiča Semena razdora, ki pa v obravnavanem diplomskem delu ni omenjena. Za našo razpravo je posebno zanimivo zadnje poglavje te knjige z naslovom Senca slovenskega holokavsta, ki nas v začetku seznani s sestankom vodilnih slovenskih partijcev, na katerem so razpravljali o reviziji dachavskih procesov. Stane Kavčič je predlog revizije utemeljil s tem, da so bili na teh procesih obsojeni samo komunisti in španski borci: »Nihče nas ne more siliti, da bi odpirali tudi druga vprašanja; imamo vsa politična in druga sredstva do naših razrednih sovražnikov, da jim zavežemo usta, kar se tiče naših revolucionarnih postopkov. Torej zame ni sprejemljiva logika, češ, če tu popustimo, bomo odprli plaz, tako da bi bilo vprašanje, kam bi to pripeljalo.« (Semena…, str. 129) Kardelj, ki je tudi bil na sestanku, je nasprotoval rehabilitaciji žrtev, saj bi postopek v zvezi s tem zahteval odpiranje zgodovinskega gradiva oziroma prekinitev molka. Kardelj je v svoji previdnosti in strahu celo svaril, da bi gradivo prišlo v roke sodišču, čeprav je za sodnike veljalo nenapisano pravilo, da so pri svojih postopkih predvsem upoštevali interese Partije.

Kljub vsej previdnosti pa je duh ušel iz steklenice. Spomladi 1975 je nenadoma udarila novica, da je Kocbek v brošuri, ki je izšla v Trstu, obsodil pomor domobrancev. Za mnoge, zlasti tiste iz mlajše generacije, je bila ta obsodba prvo javno sporočilo, da se je to sploh zgodilo. Proti pričakovanju sta se tedaj Kardelj in Partija odločila za objavo Kocbekove brošure: Naši razgledi, glasilo partijske inteligence, so 10. aprila 1975 objavili celotno besedilo, seveda s primernim komentarjem, ki naj bi služil kot vodilo na partijskih sestankih. Obtožili so Kocbeka, da se je z nekaterimi sodelavci dal vpreči v gonjo sovražne emigracije proti samoupravni socialistični stvarnosti. Zaključek tega komentarja je menda vzet iz priložnostnega govora Mitja Ribičiča, tedanjega predsednika republiške SZDL: »Naši delovni ljudje niso nikoli dovolili sprejeti dialoga s politično emigracijo, saj med socialističnim patriotizmom in narodnim izdajstvom ne more biti nobene pomiritve in sprave. V pamfletu, ki je izšel v tržaškem Zalivu, pa je zapisano, da bi se moralo naše revolucionarno vodstvo opravičiti pred belogardistično emigracijo, ker so uničevali fašistične izdajalce v času okupacije, v zadnjih osvobodilnih operacijah in v očiščevalnih akcijah naših varnostnikov v boju z banditizmom … Seveda tako ne bomo ravnali (ne bomo se opravičili, op. J. M.) niti mi, ki smo stopili v jesen življenja, niti mladi rod, ki prevzema zastavo naše revolucije, ker bi to pomenilo razorožiti naše ljudstvo.« (Semena…, str. 134)

Blažič dodaja svojo razlago, da je bil pisec te označbe eden izmed visokih funkcionarjev v oddelkih »naših varnostnikov« in je natanko vedel, za kakšne operacije je šlo pri dogodkih, ki jih je označil za »očiščevalne akcije«. Nobenega dvoma ni, da množično streljanje razoroženih ujetnikov, ki jih poleg tega niso razorožili »varnostniki«, temveč jih je že razorožene izročila tuja vojaška sila, ne spada med operacije, ki bi jih lahko označili kot očiščevalne. »Tako grobe in brezvestne potvorbe so seveda zmožni – ko ti gledajo naravnost v oči brez občutka, da lažejo – samo kadri, ki so vzgojeni in izšolani v prepričanju, da tisto, kar sicer civilizirani svet razume kot resnico ali ugotovljeno materialno dejstvo, nima nikakršne vrednosti po sebi, temveč je na svetu samo zato, da služi ,stvari’, obstajati pa sme le taka resnica, ki je ,v funkciji’ te stvari … Toda pravo poslanstvo te formulacije tiči v tem, da obenem opravlja vlogo skrivalnice: z njo se namreč prikrijejo tista najbolj obremenilna dejstva, namreč, da ta množica ni izginila v bojih, niti ne v postopkih naglih vojaških sodišč, temveč je bila brez slehernega legalnega postopka preprosto pomorjena, ne glede na mero kake osebne krivde.« (Semena razdora, str. 136)

V svoji knjigi razmišlja Blažič tudi o eseju Krivda in greh. Razumljivo, da ga zanima vse okrog tega eseja, saj je utemeljen na Kocbekovi brošuri, zaradi katere je bil tudi sam preganjan in zaprt. Že po bežnem pregledu eseja začuti pisateljičino zavzetost in natančnost: »Navedeni podatki o mogočem številu žrtev – vrtijo se okrog števila petnajst tisoč – se pravzaprav ujemajo s tistim, kar je bilo mogoče razbrati iz emigrantske literature, oziroma z oceno, ki je kot podtalna, zaupna govorica krožila med ljudstvom … Kdor je torej hotel o tem kaj vedeti, je vedel, seveda če se je za to posebej zanimal. Ni pa treba posebej poudarjati, da je bila radovednost take vrste izpostavljena določenim nevarnostim, če je v javnomnenjskem prostoru za vsebine te vrste trdo vladala zapoved hermetičnega molka oziroma z zastraševanjem vzpostavljeni tabu … Tudi samospraševanje o grobovih – o neznanih grobiščih, o prižiganju sveč, o kraških jamah – kaže na dokaj stvarne podatke, ki jih očitno ni bilo težko dobiti, kakor hitro se je zbudilo zanimanje zanje; tako podobo – da gre za preštevilna skrita nahajališča, na katerih svojci skrivaj prižigajo sveče, in da gre za kraške jame – so potrdile tudi terenske preiskave v zadnjem desetletju, ko je prekletstvo nad temi kraji izgubilo svojo moč. Toda vprašanje, koliko mladih fantov, mož in očetov in sinov, je tisto najdragocenejše med vsemi drugimi … Da je iz tiste množice, iz tistih grozljivih številk znala uzreti naravno človeško podobo, iz katere so se prikazali mladeniči s komaj poganjajočim puhom, pobje, ki so v smrtni grozi še vedno klicali mater, pa družinski očetje s kopicami otrok, in končno vsi, ki so bili obenem tudi bratje, možje, sinovi, zaročenci, skratka ljubljene osebe.« (Semena razdora, str. 150)

Ruska pisateljica Jevgenija Ginzburg, ki je osemnajst let pretrpela v Stalinovem taborišču na Kolimi, je kasneje v knjigi Krutoj maršrut izjavila, da čuti dolžnost spregovoriti prav o vsem in s tem posvariti pred nadaljevanji in ponovitvami takega početja. V svoji knjigi primerja Blažič ruske razmere z našimi in ugotavlja, da pri nas ni take odprtosti. »Poskusi odgovorov se bolj nagibljejo h kakemu zasilnemu, čimbolj neškodljivemu izhodu iz zagate, ali k rešitvam, s katerimi se še vedno ostaja na svojem bregu, ki pa je obenem tudi breg storilcev. Če je v sestavku Krivda in greh rečeno, da je breme neizbrisnega dejstva o povojnih pomorih treba vzdržati, ,vzeti nase’, je tu že odsotnost zahteve po razkritju vse resnice, celotne faktografije o teh dogodkih, odstopanje od te zahteve.« (Semena razdora, str. 154)

Ko Blažič v Krivdi in grehu naleti na idejo o zločinu kot začetku, se globoko zamisli. Po njegovem to ne more pomeniti drugega kot sprejeti premišljeni, zaukazani (ne spontani) množični pomor za nekakšen ustanovni dogodek ali kot nekaj, kar naj bo razumljeno »kot groza, ki nas utemeljuje kot narod«. Res je tudi ameriška država utemeljena z državljansko vojno oziroma z v njej doseženo odpravo suženjstva. In kaj je nerazumljiva začetna groza pomorov prinesla nam? Ali ni bil prav pomor domobrancev uvod v skoraj polstoletno dobo boljševiškega totalitarizma? Čeprav je o eseju Krivda in greh ostalo še marsikaj nedorečenega, je prav, da se sedaj lotimo naslednjega poglavja »naše« diplomske naloge.

6.2.3. Zgodovinski pregled dogajanja
na Slovenskem med 2. svetovno vojno in neposredno po njej

V začetku poglavja avtorica napoveduje, da bo skušala čim bolj objektivno odgovoriti na vprašanja, okrog katerih so se v časopisju vrtele domala vse polemike, povezane s slovensko narodno spravo. Naša pozornost pa bo namenjena predvsem tistim, s katerimi ne bomo mogli soglašati.

Aprila 1941 so si ozemlje Slovenije razdelili Nemci, Italijani in Madžari. Nemci so na svojem okupacijskem področju takoj prepovedali uporabo slovenščine v javnosti in začeli s ponemčevanjem, h kateremu je spadalo tudi izseljevanje duhovnikov, učiteljev in drugih zavednih Slovencev – tudi celih družin. Precej Gorenjcev in Štajercev se je tedaj zateklo v Ljubljansko pokrajino, kjer je bila italijanska okupacijska oblast bolj tolerantna. »Kasneje, ko se je protiitalijansko razpoloženje v pokrajini kljub vsemu krepilo, so oblasti začele z represivnejšo politiko, hkrati pa so se vedno bolj naslanjale na tiste, ki so bili z njimi pripravljeni sodelovati.« – Mislimo, da je ta stavek potreben komentarja. Razpoloženje med Slovenci je bilo od vsega začetka protiitalijansko. Seveda neko »sobivanje« je bilo nujno. Začetne poklonitve Italijanom in sodelovanje v sosvetu – verjetno je kaj od tega bilo tudi nepotrebno – niso bile kolaboracija, ampak nujnost zaradi »sobivanja«, ki se mu v trenutnih razmerah ni bilo mogoče izogniti. Ali je mogoče trditi, da so se Italijani naslanjali na Slovence, ko so začeli z represivnejšo politiko, če so pa požigali cele vasi in povsod streljali talce? Vsi so jim bili sumljivi, vsi ribelli – uporniki. Slovenci so okupacijo odklanjali in zvečine verjeli v končno zmago zahodnih zaveznikov.

Demokratični tabor, ki je v aprilu 1941 predstavljal Slovenijo, je takoj mislil na odpor proti okupatorju in že maja 1941 je bila v okviru predvojne SLS ustanovljena ilegalna Slovenska legija, kasneje pa še Sokolska in Narodna legija. Namen vseh treh je bil oborožen odpor proti okupatorju, ko pride primeren čas, v trenutni situaciji pa delovati strogo konspirativno in varovati slovenska življenja in premoženje. Tudi od begunske vlade v Londonu, ko je bila zveza z njo končno vzpostavljena, so prihajala opozorila, da je treba z oboroženim odporom počakati do primernega trenutka.

»Na pobudo CK Kom. partije Slovenije je bila 27. aprila 1941 v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta; v njej so bili poleg Komunistične partije še krščanski socialisti, sokoli in kulturniška skupina. Ključna točka, ki je združevala te skupine, je bila nujnost takojšnjega upora proti okupatorju, sicer pa so se skupine načelno strinjale tudi glede nezadovoljstva z družbenimi in socialnimi razmerami pred vojno in glede ureditve narodnega vprašanja.» Kot dopolnilo tem stavkom iz diplomskega dela povejmo, da je Kardelj že oktobra 1940 na konferenci jugoslovanskih komunistov v Zagrebu povedal, da bodo šli v protifašistični boj samo pod pogojem, če ga bodo lahko spremenili v socialistično revolucijo in če bodo koristili Sovjetski zvezi. Angela Vode je bila leta 1940 izključena iz partije, ker je kljub prepovedi nasprotovala nemško-sovjetskemu paktu in svarila pred nacistično nevarnostjo. V prvi medvojni številki Slovenskega poročevalca se Boris Kidrič v članku Naša nesreča in naša vera sprašuje, kdo je kriv naše katastrofe (okupacije) in našteva, da imperializem, najbrutalnješa oblika kapitalizma, nemški in italijanski kapitalistični grabežljivci, angleški in ameriški imperialisti, predvsem pa naša domača kapitalistična gospoda. »V zaupanju na moč našega proletariata je treba odločno obračunati z izdajalskim meščanskim vodstvom. Naša vera pa temelji na obstoju socialistične države – Sovjetske zveze, ki je up delovnega človeštva …« Tudi v temeljnih točkah osvobodilnega boja, ki jih je sprejel plenum tedaj še Protiimperialistične fronte, je revolucionarna nota močno poudarjena: Osvoboditev je mogoča samo na ruševinah imperializma. Brez boja proti izdajalski lastni imperialistični gospodi se slovenski narod ne more osvoboditi! (Lešnik, Rdeče in črno, str. 19) – Torej spodbujanje in priprava za revolucijo v času tuje okupacije, izkoriščanje tega usodnega časa za obračun z domačimi političnimi nasprotniki in vzpon na oblast.

»Do oboroženega odpora pa je (tudi ali predvsem zaradi prej obstoječega sporazuma med Hitlerjem in Stalinom) prišlo šele po napadu na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941. Takrat je vojaška komisija KPS postala Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, PIF pa se je preimenovala v OF – Osvobodilno fronto slovenskega naroda in pozvala k oboroženemu boju proti okupatorju.« Ali ni tudi iz teh stavkov razvidno, kdo je od začetka vodil in usmerjal slovenske partizane? Ta slika se še spopolni, če upoštevamo, da so partizanske enote že zgodaj dobile politkomisarje, ki so praviloma vsi bili komunisti. Podatek, da je bilo tedaj v Sloveniji le okrog 1000 komunistov in da je večina partizanov bila vernih, tega dejstva, da so namreč celotno partizansko gibanje od vsega začetka vodili komunisti, ne more spremeniti.

»Septembra 1941 se je Vrhovni plenum OF preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO),« ki je kmalu po imenovanju izdal Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev. S tem odlokom je bila »uzakonjena« že prej ustanovljena Varnostno obveščevalna služba OF in monopolizirana pravica do upora proti okupatorju; odslej je v smislu tega odloka imela to pravico samo še komunistična partija oziroma njena OF. »VOS je 15. avgusta 1941 ustanovila KP za boj proti ideološkim nasprotnikom in za njihovo likvidacijo. Vosovski likvidatorji so že leta 1941 ubili približno 100 ljudi.«

Kdor trdi, da bi slovenski demokratični tabor lahko organiziral svojo rezistenco in s tem onemogočil komunistični monopol nad uporom proti okupatorju, ne upošteva ali ne pozna razmer, ki so nastale po Odloku o zaščiti slovenskega naroda. Dopuščamo, da je del krivde za to tudi v počasnosti demokratične strani pri organiziranju lastne rezistence, s čimer je bila iniciativa popolnoma prepuščena komunistom. Pa vendar: Fanouša Emmerja, ki je že v prvih mesecih okupacije navezal stike z bivšimi jugoslovanskimi oficirji in podoficirji – v Ljubljani oziroma v Ljubljanski pokrajini jih je bilo preko 1000 – je VOS likvidirala 4. decembra 1941, češ da je sodeloval z gestapom. Sredi marca 1942 so Italijani na pobudo komunistov večino bivših oficirjev in podoficirjev odpeljali v internacijo in s tem bistveno zmanjšali možnost za razvoj nekomunistične rezistence.

6. aprila 1942 je bila sprejeta ustanovna listina Slovenske zaveze, ilegalne »koncentracije« demokratičnih strank, o kateri avtorica diplomske naloge zapiše, da »je skušala s svojim programom in s svojo organizacijo vzpostaviti alternativo OF in je zato celo imela predvideni dve mesti za komuniste«. V pismu, ki so ga 22. maja 1942 Mačkovšek, Šolar in Šuklje poslali v London, med drugim piše sledeče: »Edina politična sila, ki je še ostala izven koncentracije, so komunisti. Tudi njim so odprta vrata, če bi mogli vsaj do časa, ko bo zagotovljena politična svoboda, zapostaviti svoje strankarske koristi in spoznati, da v dobi sovražne okupacije krvavo obračunavanje med narodom in teroriziranje neoboroženega naroda v resnici koristi samo sovražniku.« (Dosje Mačkovšek, str. 147)

Pomislimo, da je to pismo nastalo, ko so bile likvidacije, ki so jih izvajali VOS in partizani, že v polnem razmahu. Obravnavano diplomsko delo o tem takole poroča: »Na osvobojenem ozemlju pa je prišlo tudi do samovoljnih revolucionarnih dejanj … Takšno ravnanje je vodstvo OF obsodilo, kajti kmalu je postalo jasno, da se ljudje obračajo proč od njihove organizacije. Nasilje so označili za ,vojvodstvo posameznih samovoljnih poveljnikov, ki jim je uspeh v ofenzivi stopil v glavo in so prezgodaj začeli z revolucijo’.« Ali je mogoče, da bi okrog 1000 pomorjenih, med njimi cele družine, bilo posledica samovolje posameznih preveč zagnanih komandantov? Ali ni to konkreten dokaz, da je bil cilj partije odstranjevanje idejnih in političnih nasprotnikov, z drugo besedo revolucija? Torej se je revolucija začela že leta 1941 oziroma 1942 in je treba tudi medvojne pomore smatrati za zločin, ne pa za »blaženo krivdo«.

»Revolucionarni teror na eni strani in mehka italijanska politika na drugi sta na Dolenjskem in Notranjskem spomladi 1942 povzročila nastanek vaških straž. Obrambo pred komunizmom so katoliški duhovniki, ki so imeli velik vpliv na javno mnenje prebivalstva, v večini podprli, razvoja dogodkov pa so se razveselile tudi italijanske oblasti. Vaške stražarje so začele izdatno podpirati, že poleti pa so jih kot prostovoljno protikomunistično milico (MVAC) vključile v svoj vojaško-upravni sistem. V MVAC so vključili tudi do tedaj ilegalni četniški štajerski bataljon. Konec leta 1942 je bilo v vaške straže vključenih že več kot 4.500 ljudi.« Precej čuden opis. Bolj prav bi bilo reči, da so vaške straže nastale zaradi partizanskega terorja in neučinkovite italijanske zaščite oziroma represalij nad nič krivimi ljudmi. Prve vaške straže so nastale popolnoma spontano zaradi nevzdržnega nasilja in so bile oborožene z ilegalnim orožjem od aprila 1941 (na primer Sv. Vid nad Cerknico in Loški Potok), vendar niso vzdržale. Prva vaška straža, ki so jo dovolili tudi Italijani, je nastopila 17. julija 1942 v Šentjoštu. Zanjo in tudi za druge vaške straže bi težko rekli, da so se jih Italijani razveselili. Ko so šentjoški stražarji po partizanskem napadu ostali skoraj brez municije, Italijani iz nekaj kilometrov oddaljenega Horjula kljub celonočnemu streljanju in požaru, ki je bil viden daleč naokoli, niti drugi dan niso prišli pogledat. Ker Italijani vaškim stražam niso zaupali, so jim dajali slabo orožje, niso dovolili večjih enot in podobno.

»KP je februarja 1943 organizirala sejo Izvršnega odbora OF, na kateri je izpostavila, vprašanje enotnosti v OF. 1. marca 1943 je bila podpisana t.i. Dolomitska izjava, v kateri je bilo določeno, da pripada KP kot predstavniku delavcev, najnaprednejšega družbenega razreda, avantgardna vloga v OF, preostale skupine pa so se morale odreči lastnemu političnemu delovanju.« Dejansko je bilo delo OF od vsega začetka vodeno in kontrolirano od KP. Več vidnih sopotnikov OF je že pred Dolomitsko izjavo pristopilo h KP.

»8. septembra 1943 je Italija kapitulirala. Glavni štab je tedaj izdal ukaz, da je treba belo- in plavogardiste razorožiti, voditelje in organizatorje zapreti, ,zapeljane’ pa pozvati, naj se priključijo partizanom. Poleg tega je CK okrožnim in rajonskim komitejem KPS naložil, naj v mestih in naseljih vzpostavijo oblast OF, mobilizirajo vse za boj sposobne moške od 17. do 45. leta in z njimi zasedejo mesta. Partizansko gibanje je tedaj postalo še številčnejše in samo na Primorskem je nastalo več kot 30 bataljonov, med njimi italijanski Garibaldi. – Belo- in plavogardisti so že pred kapitulacijo Italije poskušali preiti v ilegalo, da bi zaveznike pričakali kot slovenska narodna vojska. Takrat je prišlo tudi do poskusov skupnega nastopa s partizani proti okupatorju, a sta bili obe strani preveč nepopustljivi, da bi se to lahko uresničilo. Namesto tega so se vneli krvavi boji in partizani so četnike hudo porazili pri Grčaricah, enote MVAC pa pri Turjaku. Veliko zajetih se je pridružilo NOB, ostali pa so kasneje postali del domobranskih enot.«

To je vse, kar nam diplomsko delo, ki je napovedalo odgovore na vprašanja, povezana z narodno spravo, pove o dogodkih ob kapitulaciji Italije. Kakšni so bili tisti poskusi skupnega nastopa proti okupatorju? Krvavi boji se niso vneli, ampak so jih začeli partizani s podporo Italijanov. Četniki so v Grčaricah mirno in seveda zaman čakali na okrepitev iz Like, ko so jih obkolile partizanske brigade. Taktika četnikov je bila že pred tem, da se čimbolj izogibajo spopadom s partizani. Ko so bili v Grčaricah napadeni, so se branili, toda granate italijanskih topov so njihov odpor kmalu zlomile. In kako so ravnali z njimi po vdaji? Kako so jih gnali v Kočevje in postrelili v Mozlju? Vaške straže na Turjaku so se držale navodil o nenapadanju partizanov in zaprte v gradu čakale, da so jih obkolili in s pomočjo italijanskih topničarjev prisilili k vdaji. In potem? Delček tiste groze kaže slika, kako jih privezujejo na vrv. Več kot 600 tako zvezanih so gnali nato v Velike Lašče, 28 ranjencev pa pred gradom postrelili. Kdo je začel boje pri Novi vasi na Blokah, v Begunjah pri Cerknici, v Pudobu? Zakaj Jelendol, Travna gora in Mačkovec v diplomskem delu niso niti omenjeni? Kaj naj rečemo o stavku: Veliko zajetih se je pridružilo NOB, ostali pa so kasneje postali del domobranskih enot?!

Gregor Tomc v knjigi Rdeče in črno, ki jo diplomsko delo nekajkrat navaja, priznava, da je usmeritev partizanske vojske najprej določal revolucionarni in šele nato osvobodilni naboj in v zvezi s tem citira odstavek iz članka A. Rota Odgovor Ivanu Janu v Novi reviji leta 1990. Navajamo: »Kolaboracija, izdajstvo vpijete sedaj. Pozabili pa ste na kolaboracijo, ki je bila vzpostavljena med vrhovi partizanske in italijanske, nato pa tudi nemške vojske. Sestanek generala Guida Cerutttija v Dolenjskih Toplicah s poveljstvom partizanske vojske je obrodil obilne sadove – zdravil na pretek, Dolenjska je mesece kadila, čikala in njuhala italijanski tobak … Spomnite se malo na Turjak. Kdo je kolaboriral s kom? Kdo je vodil tanke, kdo streljal s topovi po branilcih? Isti borci za slovensko svobodo – Italijani.« (Rdeče in črno, str. 153)

V jeseni 1943 je bilo ustanovljeno Slovensko domobranstvo. Na osmih straneh poročila o domobranstvu najdemo v nalogi le malo pozitivnih podatkov, pač pa take, da so bila »Rupnikova prepričanja zelo skrajna in precej podobna nacifašističnim«, da je poleg domobrancev pri obračunavanju s partizani poslej sodelovala tudi Črna roka, da so domobranci ujete partizane izročali Nemcem, vendar so včasih z njimi tudi sami obračunali in eno takih mest je bil Sv. Urh ter podobno. Po mnenju Gregorja Tomca je bilo glavno določilo domobrancev antikomunizem. Pripadnost katoliški religiji jih po njegovem ni mogla čvrsto povezovati, saj jo je njihov liberalni del odklanjal, prav tako ne nacionalizem, ki ga je pod vprašaj postavljala kolaboracija z okupatorjem. Zmedeno in neresnično je poročilo naloge o odnosu med domobranci in četniki: »Kolaboracijo bi torej lahko razumeli zgolj kot taktično dejanje, če bi se domobranci v določenem trenutku odločili za samostojen nastop proti okupatorju. Poleg tega so z Nemci kolaborirali tudi pri preganjanju četnikov. Ti ne le, da niso bili komunisti, ampak so se lahko sklicevali na status jugoslovanske vojske. (V Grčaricah partizani tega niso upoštevali. Op. J. M.) Domobranski org. štab je poleti 1944 zaradi vse pogostejših samovoljnih odhodov v ilegalo celo zagrozil s smrtno kaznijo za take primere.« Gregor Tomc to razlaga tako, da so jih k temu silili Nemci, verjetno pa zaradi stalne kolaboracije niso več razločevali med legitimnim in nelegitimnim delovanjem. Res pravo »nakladanje«! Večina domobrancev, z izjemo ozkega kroga okrog Rupnika, je četnike podpirala in z njimi sodelovala. Ukrepi zaradi odhodov v ilegalo so bili nujni zaradi Nemcev. Kdo je obsodil na smrt polkovnika Peterlina, ki je kot šef domobranskega štaba ves čas delal za zahodne zaveznike? O domobranski prisegi se naloga razpiše na dveh straneh, mi pa o tem vsiljenem dogodku ne bi izgubljali besed. Dejstvo je, da so nasprotniki domobrancev to zadevo na debelo izkoristili za svojo propagando.

Figure 39. Boljševiške norme – umor

Nedvomno je bil povojni poboj domobrancev in drugih resničnih ali domnevnih nasprotnikov novega reda neprimerno usodnejši od domobranske prisege, pa vendar mu diplomantka kljub napovedi, da bo obravnavala predvsem vprašanja v zvezi z narodno spravo, nameni komaj toliko prostora kot prisegi. Z ozadjem in vzroki pobojev opravi v dveh stavkih: »Razmere po vojni so bile zelo kaotične in grozila je celo vojna med samimi zavezniki, zato se je nova revolucionarna oblast bala za mesto, ki si ga je pridobila med vojno. Temu sta se pridružila še sovraštvo in maščevalnost do svojih vojnih nasprotnikov, vse skupaj pa je privedlo do povojnega poboja 10.000 – 15.000 ljudi brez sodnih procesov.«

Na podobno kratek način opravi diplomsko delo tudi s celotnim obdobjem 1945–1984: Obnova uničene domovine, reševanje vprašanja meja, agrarna reforma, informbirojevski spor, ki je pripeljal do odpiranja proti zahodu in gospodarskih reform. »Slovenija med vsemi šestimi republikami se je najhitreje približevala tržnemu gospodarstvu in socialne razlike so se zmanjšale, kar je delavstvo pozdravilo kot uveljavljanje pravičnejše družbe in podpiralo politiko KPS.« Reformno strujo v Sloveniji je predstavljal Stane Kavčič, ki pa je bil leta 1972 odstavljen.

Razmeram v Sloveniji v letih 1984 do 1997 namenja naloga kar 18 strani. Čisto na koncu tega poglavja je pod naslovom Medijske razmere 1984–1997 naveden seznam pomembnih časopisov, ki so izhajali v tem obdobju. Revijo Zaveza v tem seznamu zaman iščemo, medtem ko takoj najdemo revijo Borec, saj je začela izhajati že leta 1949 in se je iz revije za ohranjanje revolucionarne tradicije preoblikovala v revijo za zgodovino, literaturo in antropologijo; brez težave najdemo tudi TV-15 naš tovariš: glasilo Zveze združenj borcev NOV in Zveze rezervnih vojaških starešin Slovenije z razlago, da se je tako imenovalo od 1963 do 1987, nato je imelo naslov TV-15: časopis borcev NOB, od leta 1991 pa izhaja kot Svobodna misel.

6.2.4. Narodna sprava v slovenskem časopisju

Končno smo vendarle prišli do poglavja, po katerem ima naslov tudi celotno diplomsko delo. Zaradi omejenosti s prostorom bomo vzeli pod drobnogled le nekaj važnejših točk in jim po potrebi dodali kako pripombo.

Vse se je začelo leta 1984, ko je Spomenka Hribar napisala esej Krivda in greh in v njem obsodila povojne poboje ter predlagala, naj bi umrlim partizanom in domobrancem postavili skupni obelisk z napisom: Umrli za domovino. Takratne oblasti so ostro reagirale, izid zbornika z esejem je bil prepovedan, v časopisju pa so njeno pisanje zavrnili z argumentom, da z izdajalci ne more biti sprave in da so s kolaboranti na podoben način obračunali tudi v drugih državah, na primer v Franciji. Javnost tedaj za povojne poboje na splošno še ni vedela in v interesu Partije je bilo, da tako tudi ostane.

V letu 1985 je bilo na temo sprave objavljenih 27 člankov. Borci so v tem videli poskuse razvrednotenja NOB, Društvo slovenskih pisateljev je Hribarjevo, ki je bila 28. maja 1985 izključena iz Zveze komunistov, podprlo. V novembrski številki Nove revije je potem kljub vsemu objavila svoj članek 2 Zapisnika in razložila svoje poglede na spravo. V letih 1986 do 1989 je izšlo na temo sprave le 32 člankov, vendar pa je med njimi bilo vedno več takih, ki so spravo zagovarjali. V razpravo se je vključil tudi Stanislav Klep in med drugim zapisal, da bi poleg drugih dejstev morali upoštevati tudi »privrženost – našo in mojo – Velikemu bratu in vzoru. Te dejanskosti ni mogoče prezreti. Vsaj jaz je ne morem, ker sem tudi sam razlagal njen nauk, nekaj tudi iz zgodovine VKP/b (Vsezvezne kom. partije boljševikov), ki sem jo poleg nabojev za brzostrelko zvesto nosil v svoji komisarski torbi.« (Delo, 1. 3. 1986)

Leta 1987 je v Mariboru vendarle izšel Kocbekov zbornik, z njim pa tudi spis Krivda in greh. To leto je posebej pomembno zaradi izida 57. številke Nove revije, v kateri je bil tudi članek Hribarjeve Avantgardno sovraštvo in sprava. Klep in Hribarjeva sta se zavzela za posaditev lipe sprave na Žalah in povabila k žalni slovesnosti 27. junija v spomin tistim, ki so bili maja 1945 v Vetrinju izročeni jugoslovanskim oblastem in nato pomorjeni.

Novembra 1989 je bil v Sloveniji uzakonjen večstrankarski sistem. Januarja 1990 so slovenski predstavniki protestno zapustili 14. kongres ZKJ v Beogradu. Aprila so bile prve večstrankarske volitve, na katerih je s 54 % glasov zmagala združena opozicija Demos, Slovenija je začela uriti teritorialno obrambo in na plebiscitu 23. decembra 1990, ki se ga je udeležilo 93 % upravičencev, jih je 95 % glasovalo za slovensko samostojnost. V letu 1990 je bilo objavljenih kar 188 prispevkov o spravi in le 11 avtorjev ji je še nasprotovalo. Vse več je bilo mnenj, da na političnem področju sprava ni nič drugega kot demokracija. Spomenka Hribar je ob neki okrogli mizi dejala: »Kaj je sprava? Na družbeni ravni je to strpnost do drugače mislečih, v političnem smislu pa demokracija.« (Dnevnik, 10. 2. 1990) France Bučar je ob izvolitvi za predsednika nove skupščine napovedal konec državljanske vojne.

Preprosta kmečka pamet ve, da sta za pobot, za spravo vedno potrebni dve strani. V vsej tej poplavi črk in besed pa vidimo samo eno stran. Seveda, saj do uzakonitve večstrankarskega sistema druge strani ni smelo, ni moglo biti. Ali naj bi »strpnost do drugače mislečih« pomenila, da bodo svojci pobitih v Kočevskem rogu in na drugih moriščih strpni in ne bodo spraševali, kdo so njihovi morilci? Kako naj mati, ki so ji umorili pet sinov, strpno sprejme razlago, da so bili pač krivi, ker so sodelovali z okupatorjem, ko pa ve, da to ni bilo res! Ali naj bo zadovoljna že s tem, da jim sme pred breznom prižgati svečko?

5. marca 1990 je predsedstvo SR Slovenije objavilo Izjavo o narodni in državljanski umiritvi, ki jo je povzelo tudi časopisje. Ta izjava je seveda bila v skladu s siceršnjo politiko KPS, ki je želela polemiko o spravi utišati. V časopisih je večina avtorjev, tudi Spomenka Hribar, izrazila zadržanost glede iskrenosti izjave predsedstva. Na veliki četrtek 1990 je Dnevnik objavil prispevek, v katerem je nadškof Alojzij Šuštar ponovil besede svojega predhodnika iz leta 1977 o odpuščanju: »Vse, kar se je v imenu krščanske vere krivic zgodilo, obsojamo, kakor smo obsojali med vojno in je obsojalo tudi tedanje cerkveno vodstvo – in v imenu krivcev prosimo odpuščanja.« (Dnevnik, 21. 4. 1990) S tem je soglašala tudi Slovenska škofovska konferenca, ki je v času Izjave predsedstva izdala svojo izjavo o narodni spravi. Najvažnejša pripomba na te cerkvene izjave je tedaj bila, zakaj cerkvena stran ne prevzame soodgovornosti za kolaboracijo.

»Časopisje je v tem času postalo povsem odprto tudi za bivše domobrance ali njihove privržence, ki so uredništvom začeli pošiljati svoja pisma. Ta so bila sprva še precej umirjena in resnično v spravnem duhu (na primer pisanje Justina Stanovnika v tem letu), sčasoma pa so postajala vse napadalnejša in so hotela vsiliti svojo resnico.« (Diplomsko delo, str. 73) Peter Urbanc iz Kanade je tako na primer napisal, da je zanj sprava priznanje, da so za državljansko vojno krivi partizani in njihov teror nad ljudmi v letih 1941 in 1942, ter obžalovanje tega. (Delo, 29. 9. 1990)

Junija 1990 so časopisi pisali o pripravah za spravno slovesnost v Kočevskem rogu. V začetku julija je tudi Komisija pravičnost in mir izdala nekaj smernic v zvezi s spravno slovesnostjo. Združeni ob lipi sprave so sestavili predlog deklaracije o narodni spravi in ga poslali v parlament, objavili pa so ga tudi časopisi. Slovesnost v Kočevskem rogu je bila 9. julija 1990: najprej nadškofova maša in simbolni pogreb ter molitve za vse žrtve vojne, nato pa govor predsednika Kučana in besede pesnikov. Predsednik Kučan in nadškof Šuštar sta si simbolično segla v roko. Časopisi so o slovesnosti poročali, vendar pa se niso potrudili, da bi posegli v njeno bistvo. – V avgustu 1990 se je v Delu začela polemika o Kardeljevem ukazu, ki ga je oktobra 1942 poslal Glavnemu štabu: Belo gardo uničujte neusmiljeno! Na to temo, ki se je kmalu spremenila v obračunavanje med posameznimi avtorji, je bilo potem do začetka novembra objavljenih kar 33 pisem.

V letu 1991 je bilo zaradi drugih prelomnih dogodkov (osamosvojitev, 10-dnevna vojna, diplomatski boj za priznanje Slovenije) vprašanje narodne sprave v ozadju. Delova Sobotna priloga je 18. aprila 1991 objavila prispevek Spomenke Hribar Zaustaviti desnico: »Zdaj je pomembno, da se ustavi pretiran pohod desnice, ki je do neke mere razumljiv, saj je odziv na dolgo obdobje prisiljenega molka, vendar hkrati tudi škodljiv – tudi za narodno spravo.« Združeni ob lipi sprave so tudi v tem letu priganjali k sprejetju svoje deklaracije, ki pa sta jo zavrnili tako borčevska organizacija kot Nova Slovenska zaveza. V letih 1992 in 1993 je izšlo po 44 člankov o narodni spravi. Nadaljevala se je razprava, kaj naj sprava pomeni. Spomenka Hribar je vztrajala pri tem, da je protikomunistična struja postala preveč »fundamentalistična«, odobravala je zmago LDS in grajala Cerkev, češ da spodbuja sovraštvo.

V letu 1994 je bilo objavljenih 78 prispevkov in nadaljevali so se stari argumenti ene in druge strani. Tako je na primer predsednik škofjeloške borčevske organizacije zapisal, da so bile likvidacije za tiste čase edino primeren in nujen ukrep proti kontrerevoluciji, na drugi strani pa je Božidar Fink menil: »Dokler ne bo spoznanja in priznanja, da je bilo v komunizmu leglo vse verolomnosti in izdajstva na Slovenskem, tako dolgo ne bo moralne integracije in ne pravega miru.« (Delo 11. 6. 1994) Na prispevek Hribarjeve Strah pred svobodo v Delu 31. 12. 1993 je prišlo kar 23 odzivov in nekateri so bili prepričani, da je bila sprava le del projekta sestop z oblasti: »V projektu sprave tiči cinizem postkomunistične mentalitete, taktika ohranjanja pozicije moči in privilegijev. Predlog za spravo lahko da le žrtvena stran, če to sploh ima za moralno upravičeno in seveda s svoje pozicije še mogoče.« (Železnikar, Delo 5. 2. 1994)

V marcu tega leta je ljubljanski pomožni škof Alojz Uran na Javorovici pod Gorjanci daroval mašo v okviru spominske slovesnosti 50. obletnice, ko je tam padlo 113 partizanov. Slovenec je tedaj opravil s škofom Uranom intervju, v katerem je ta dejal, da s takimi konkretnimi dejanji morda lahko najbolj pomagamo k spravi med ljudmi. S prispevkom Maša za domoljube se je v Dnevniku oglasil tudi škof Vekoslav Grmič in kot edino pravo pot označil upor proti okupatorju, ki »nas je hotel uničiti in razdeliti našo zemljo«. Ivo Žajdela je v Slovencu poročal o slovesnosti, ki so jo tudi to leto pripravili Združeni ob lipi sprave: v okviru slovesnosti je bila maša nadškofa Šuštarja, ki je poudaril potrebo po spravi, odpuščanju in priznanju krivde. Na obletni slovesnosti v Rogu, kjer se je zbralo okrog 8.000 ljudi, je spet maševal nadškof Šuštar. – Tu se nam kar samo vsiljuje vprašanje, zakaj med spravnimi slovesnostmi niso omenjene niti Teharje niti Krimska jama. Pri Krimski jami je dr. Hribarjeva celo govorila in njen govor je ohranjen v knjigi Svitanja, ki je izšla leta 1994. Časopisi so tedaj o tem vsekakor poročali. Zakaj so bila ta poročila manj pomembna kot na primer poročilo o slovesnosti na Javorovici?

V letu 1995 se je število prispevkov o spravi spet povečalo na 156 in se tako po številčnosti uvrstilo takoj za letom 1990. Značilnosti pisanja so seveda ostale v glavnem enake kot v prejšnjih letih. Aprila je Svetovni slovenski kongres pripravil okroglo mizo o spravi. Tugomer Kušljan je potem zapisal, da je Svetovni slovenski kongres v resnici domobranski kongres. Spomenka Hribar je svoje poglede na spravo v tem času spremenila: v nasprotju s prejšnjo mislijo, da mora vsak posameznik vzeti nase preteklost celotnega naroda, je sedaj pisala, da je neetično podžigati sovraštvo in izpostavljati račun za prestano vsem generacijam. Združeni ob lipi sprave so se še bolj približali domobranski strani. Med obiskom pri metropolitu Šuštarju so govorili tudi o proslavi 50. obletnice konca druge svetovne vojne in ga pozvali, naj se je ne udeleži, če na njej ne bodo plapolale črne zastave, kajti tedaj bo tudi obletnica našega holokavsta.

Veliko prahu je dvignil predlog cerkvenih predstavnikov, naj se v proslavo vključi tudi domobrance in revolucijo. Anton Drobnič, tedaj generalni državni tožilec, je v televizijskem intervjuju opravičeval domobransko prisego z argumentom, da so prisegli svojim nadrejenim, ki so bili Slovenci, in se obvezali za boj proti komunistom in njihovim zaveznikom, s čimer so bile mišljene ostale skupine v OF. Mladina je poročala o tem intervjuju 11. 4. 1995 in dodala še medvojno izjavo Stanka Kocipra: »Danes se je treba odločiti ne le za tolovajstvo ali proti njemu, temveč za svetovni boljševiški blok ali proti njemu … tudi proti njegovim zaveznikom, londonskim borznim špekulantom in washingtonskim židovskim režiserjem.« Z mnenjem o proslavi se je oglasil tudi Vekoslav Grmič in označil komunizem za laiciran evangelijski nauk o bratski skupnosti vseh ljudi, Janez Jerovšek in drugi pa so vladi in parlamentu poslali poziv, naj ob 50. obletnici v skladu z dejstvom, da je bil konec vojne tudi začetek komunistične vladavine, ugotovita, da so državni organi v povojnem obdobju izvrševali zločine. Ko sta potem SKD in SDS bojkotirali proslavo in se je tudi cerkveni predstavniki niso udeležili, jih je Spomenka Hribar kritizirala, za Cerkev pa še posebej zapisala, da je popustila pritiskom »zadrtih domobrancev« in da ponovno sodeluje pri razcepljanju slovenskega bitja.

Leto 1996 je bilo volilno, vendar se je število prispevkov, ki so se nanašali na narodno spravo, zmanjšalo na 26. Spet so se oglašali zlasti Združeni ob lipi sprave. Ob 5. obletnici ustanovitve Svetovnega slovenskega kongresa je njegov podpredsednik Jurij Terseglav v Delu razmišljal, da je kongres s svojo politično nevtralnostjo zašel v neverodostojnost in da mora v bodoče razčistiti in sprejeti odnos do preteklosti. Leta 1997 je bilo objavljenih samo še 5 prispevkov in kar trije so bili pozivi Združenih ob lipi sprave k sprejetju njihove deklaracije v državnem zboru. Kljub tem prizadevanjem je vprašanje narodne sprave vsaj začasno spet potihnilo.

Figure 40. Boljševiška sprava – Kočevski rog, 8. julij 1990

6.2.5. Zaključek

Zadnje poglavje diplomskega dela nam nudi pregled časopisnih člankov o narodni spravi v letih 1984 do 1997. Ni dvoma, da je avtorica opravila veliko delo, saj je morala prelistati kupe časopisov, iz izbranih člankov izluščiti njihovo jedro ter ga predstaviti v nekaj preprostih stavkih brez posebnih komentarjev. Seveda pa z njenim izborom člankov nismo in ne moremo biti zadovoljni. Ne dvomimo, da je, na primer, bila maša škofa Urana ob 50. obletnici smrti 113 partizanov na Javorovici nad Šentjernejem pomembno spravno dejanje, ne razumemo pa, zakaj tak pomen ni priznan slovesnosti v Šentjerneju, kjer so se po 50 letih zamolčanosti ob blagoslovitvi farnih spominskih plošč in simbolnem pogrebu spomnili 435 žrtev medvojnega in povojnega komunističnega nasilja, in podobnim slovesnostim ob blagoslovitvi drugih farnih spominskih plošč.

Figure 41. Na raziskovalnem letu

Ko razmišljamo o slovenski narodni spravi, je treba upoštevati, da ena stran iz naše državljanske vojne ali, če hočete, domobranska stran, ni bila samo premagana, ampak je bila večinoma pobita (pometana v kraške jame in zabetonirana v rudniške jaške), v manjšem delu pa je emigrirala v prekooceanske dežele, od koder ni mogla bistveno vplivati na življenje v domovini. Svojci pobitih in izseljenih, ki so ostali doma, so bili kot drugorazredni državljani prisiljeni k molku. O teh razmerah priča tudi esej Krivda in greh, ko predlaga »ne samo priznanje zločina, ampak da se svojcem tudi omogoči obiskovati grobove, če že ne, da se prekopljejo in pokopljejo na način, ki je pri nas v navadi.«

Maja 1991 je bila ustanovljena Nova Slovenska zaveza in tedaj je tudi začela izhajati revija Zaveza; do sedaj je izšlo 81 številk te revije, v kateri obravnavamo tematiko, ki je tako ali drugače povezana z narodno spravo. Upamo, da ni treba posebej pojasnjevati, zakaj organiziranje takega društva oziroma revije prej ni bilo mogoče. Ena od važnih nalog Nove Slovenske zaveze je postavljanje farnih spominskih plošč. Za vsako od 200 doslej postavljenih plošč je bilo treba najprej zbrati podatke o zamolčanih medvojnih in povojnih žrtvah boljševiškega nasilja in dobiti soglasje svojcev, da se njihova imena lahko napišejo na kamen, ki je za mnoge postal simbolni grob. Ob blagoslovitvi vsake plošče je bila spravna slovesnost in simbolni pogreb – in zamolčani so tako po tolikih letih spet postali del krajevne oziroma narodne skupnosti. O teh slovesnostih so zlasti v začetku pisali tudi časopisi, vendar ta poročila niso prišla v bibliografski pregled časopisnih prispevkov o narodni spravi kot tudi revija Zaveza ni bila sprejeta v seznam pomembnih časopisov obdobja od 1984 do 1997. Kdo ve, po kakšnem kriteriju in kateri družbeni vedi je tako prav! Mar nista za spravo potrebni dve strani? Kolikokrat je bilo že rečeno, da je za spravo potrebna resnica: »Resnica vas bo osvobodila!« Vendar sprave ne bo, če bosta sprti strani imeli vsaka svojo resnico, če se ne bosta zedinili o eni, edini resnici.

6.3.1.

V letih 1948-1949 so bili na ljubljanskem sodišču v vrsti odmevnih sodnih procesov tudi Dachauski. Na njih so obsodili tiste člane slovenske komunistične partije, ki so jih Nemci med vojno internirali v taborišču Dachau pri Münchnu. Srečno so se vrnili domov, obtožili pa so jih, da so bili v taborišču gestapovski sodelavci in zato ostali živi. Izraz sem si sposodil, ker opisujem življenje in smrt nekaterih nemških duhovnikov, Hitlerjevih nasprotnikov, ki so bili obsojeni in obglavljeni, čeprav vsi niso trpeli v Dachauu, pred kratkim pa so bili razglašeni za blažene mučence.

Spodbudo za ta opis so mi dali javni očitki ob beatifikaciji Alojzija Grozdeta, da Cerkev slavi samo tiste, ki so jih umorili komunisti, ne pa tistih, ki so bili žrtev nacistov. Med imeni naših pričevalcev za vero, tudi žrtev z vseh strani, ki so v seznamu Slovenski mučenci, sestavljenem leta 1998 za veliki jubilej 2000 na pobudo papeža Janeza Pavla II., je doslej uspešno zaključen samo Grozdetov postopek, za številne druge se še niti začel ni, ker nimamo dovolj potrebnih izvedencev, manjka nam pa tudi potrebna volja in vztrajna molitev.

Pred nedavnim smo doživeli beatifikacijo več nemških duhovnikov, žrtev nacizma. Njihovo delo in trpljenje je natančno popisano, ob prebiranju življenjepisov pa se kar ponujajo vzporednice s stanjem pri nas.

Najbrž nam ni dovolj v zavesti, da so bili med prvimi taboriščniki v Nemčiji njihovi katoliški duhovniki, ker niso sprejemali poveličevanja nemške krvi, češ da je več vredna kot kri drugih, zlasti slovanskih narodov in Judov. V Berlinu sta bila že 23. junija 1996 za blažena razglašena duhovnika Bernard Lichtenberg (1875–1943) in Karl Leisner (1915–1945). Oba sta navedena tudi v slovenskem Letu svetnikov, daljša življenjepisa pa sta v tiskanem nemškem seznamu Zeugen für Christus. V Würzburgu je bil 15. maja 2011 razglašen za blaženega Georg Häfner (1900–1942), ki je od lakote umrl v Dachauu; daljši članek o njem je bil 12. 5. v časniku Frankfurter Allgemeine Zeitung. V Dresdnu je 13. junija 2011 dosegel čast mučenca lužiškosrbski duhovnik Alojzij Andritzky (1914–1943), tudi dachauski taboriščnik. Bil je član slovanskega naroda v Lužici (Lausitz), ki se je v nemškem »morju« obdržal do naših dni: en del je protestantski, drugi katoliški, oboji pa so večje narodnostne pravice dobili v Vzhodni Nemčiji (DDR). Spoznal sem jih, ko smo v Erfurtu imeli mednarodno zborovanje o cerkvenem petju.

Večja skupina nemških duhovnikov mučencev so trije lübeški (Lübeck) kaplani, obsojeni na smrt z obglavljenjem 10. novembra 1943, skupaj s protestantskim prijateljem pastorjem. O vseh so več pisali ob beatifikaciji treh duhovnikov 26. junija 2011 v Hamburgu. Tudi zanje sem prvič slišal ob podobnem zborovanju v Lübecku (prim. krajše poročilo v Družini 1948). Čeprav so bili lübeški mučenci zaprti in obsojeni v severnih krajih, vendar sodijo v naš članek, ker so doživeli enako usodo. Dachau nam je bližji in pri nas bolj znan kakor Lübeck na nemškem severu. Med pripravami na beatifikacijo je 2010 izšla dokumentirana knjiga o njihovem življenju in smrti: Peter Vorwinckel, Geführte Wege. Die Lübecker Märtyrer in Wort und Bild (leta 2011 je pri založbi Butzon & Bercker v Kevelaerju izšla že tretja izdaja).

Ob branju sem začutil, da jo je treba predstaviti našim bralcem, ob tem pa ugotoviti, koliko so bili s takratnimi razmerami v Nemčiji podrobneje seznanjeni Slovenci, zlasti zato, ker so pri nas takrat veliko pisali o preganjanju vernikov pod komunizmom v Rusiji, Mehiki in Španiji, manj pa o nemških razmerah.

Nobeden izmed treh kaplanov v Lübecku: Hermann Lange, Eduard Müller, Johannes Prassek in pastor Karl Friedrich Stellbrink, ni bil rojen v tem mestu ob reki Trave, povezalo pa jih je nasprotovanje nacistični ideologiji v času med majem/junijem 1941 in marcem 1942. Za pastorja Stellbrinka so nekateri njegovi luteranski sobratje dolgo oklevali, ali je bil res žrtev za vero ali bolj kot politični nasprotnik države. Zamerili so mu tudi to, da je prijateljeval s katoliškimi kaplani. Med luteranskimi pastorji sta bili namreč dve struji: ena za odločno stališče proti nacizmu (pričevalci – Bekenner), druga pa za bolj zvesto nemško usmeritev. Oboji so bili namreč v mladosti vzgojeni v nemškonacionalni zvestobi, kot vojaki pa oboji sodelovali v nemškem napadu na Poljsko in na Sovjetsko zvezo. Šele več let po vojni so javno začeli obujati spomin na pričevalce obeh konfesij: katoliških kaplanov in pastorja. Tujci so imeli pri tem večji delež: leta 1945 je v Lübecku namreč našlo zatočišče 90.000 beguncev pred boljševizmom z vzhoda. Jezuitu p. Josefu Schäferju je uspelo 1945 najprej izdati droben zvezek, 1947 pa knjigo o mučeniški smrti vseh štirih. Pozneje je izšlo več knjig s pismi na smrt obsojenih, ki so jih ponatiskovali po zahodnem svetu.

Figure 42. Hermann Lange

Vsi štirje so bili pod močnim vtisom ob branju pogumnih pridig münsterskega škofa von Gallena (leva iz Münstra), saj so kaplani tam študirali teologijo, služba pa jih je zanesla na sever v diasporo, kjer so bili katoličani v manjšini, zelo močna pa je bila tam Hitlerjeva stranka NSDAP (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei).

Doživeli so, da je papež Pij XI. 14. marca 1937 izdal okrožnico proti nacizmu Mit brennender Sorge. V Nemčiji so jo skrivaj natisnili v različnih tiskarnah (pozneje kaznovanih), da so jo lahko brali isto nedeljo v vseh cerkvah. Tudi slovenski prevod je takoj izšel v ljubljanskem Škofijskem listu (1937, št. 4-6, str. 59-73; v isti številki je na str. 39-59 tudi prevod okrožnice istega papeža o brezbožnem komunizmu Divini Redemptoris). Mimogrede: ta je datirana na praznik sv. Jožefa 19. marca, v slovenski izdaji pa je natisnjena najprej ta in šele nato »mlajša«; lahko bi ob tem ugibali, da so se v Sloveniji bolj bali komunizma, ki je bil državno sicer še »daleč«, vendar zelo aktiven, kot nacizma, ki je imel vpliv v bližnji Nemčiji. Morda je tudi to vzrok, da so okrožnico proti komunizmu objavljali tudi v poljudnih izdajah, protinacistično pa še zdaj komaj kdo pozna in upošteva. Kako sproti so bili Slovenci seznanjeni s papeškimi izjavami, je vidno tudi iz tega, da je isti Škofijski list že v naslednji (7.) številki na str. 87-90 objavil papeževo pismo škofom v Mehiki (tudi to pozneje bolj razširjeno). Kot dodatek istemu Škofijskemu listu pa je bil natisnjen prevod pisma španskih škofov (»zaradi vojne v Španiji«), potem ko je v reviji Dom in svet izšlo Kocbekovo »Premišljevanje o Španiji«, ki ga je škof Rožman takoj ocenil kot neprimerno. To omenjam, da nekoliko zaslutimo, kako je bilo versko življenje v Sloveniji takrat v tesnem stiku z dogajanji po svetu. Vrnimo se k protinacistični okrožnici:

Bolni papež Pij XI. je zapisal, da so mu nemški škofje poročali o življenju svojih rojakov in njihovi zvestobi kljub nasprotovanjem. V daljšem odstavku o mladini je zapisal npr.: »Le pojte svoje pesmi o svobodi, toda ne pozabite ob njih svobode otrok božjih! … Veliko vam govore o veličini junaštva, ki jo vedoma in napačno devajo v nasprotje s ponižnostjo in potrpežljivostjo … Veliko vam govore o človeških slabostih v zgodovini Cerkve. Zakaj vam pa zamolčujejo velika dela, ki jo spremljajo na njeni poti skozi stoletja?« Že ti stavki dovolj dokazujejo, kako je morala okrožnica vplivati na nemške katoličane in državno/partijsko oblast. Ali ne čutimo, kako to še danes velja za naše razmere? Zakaj tega nihče ne navaja, ko govori ali piše o razmerah v Sloveniji?

V tej papeževi okrožnici je tudi beseda »koncentracijsko taborišče«, za katero verjetno takrat pri nas nihče ni razumel, kaj pomeni, pozneje pa so ga izkusili tudi naši rojaki, tudi duhovniki. Nemci so namreč v taka taborišča, npr. v Dachau, zapirali najprej svoje rojake, ki so zavračali nacistično rasno teorijo. Pozneje so prišli na vrsto tudi tujci, zlasti Slovani in Judje. V okupirani Poljski so zanje uredili še hujši Auschwitz, v katerem sta umrla tudi minorit sv. Maksimilijan Kolbe in filozofinja Edith Stein judovskega rodu – karmeličanka sv. Terezija od Križa; oba zelo znana tudi pri nas, sv. Terezija pa je od 1999 tudi sozavetnica Evrope.

Ko sem ugotovil, kako bogato vsebino je imel takratni Ljubljanski Škofijski list, me je radovednost gnala, da sem prelistal bolj razširjene poljudne slovenske verske liste, mesečnika Bogoljub in Glasnik Srca Jezusovega, nato še mladinske liste Naša zvezda in Mi mladi borci. V vseh je bilo veliko več besedil proti komunizmu, vendar nekaj tudi o razmerah v Nemčiji.

Mladčevsko glasilo Mi mladi borci je v načelu najbolj udarno od vseh pregledanih revij.

Na str. 67 prvega letnika (1.1.1937) beremo: »Nemška mladina je uklenjena,« ker je članstvo v Hitlerjugend obvezno. »V besedah so izjave o svobodi, v dejanju pa neizprosen boj,« vse to kljub konkordatu, ker da se je treba »oprostiti vseh formalno juridičnih pomislekov«. Minister Goebbels: »Samo država ima pravico do vzgoje mladine,« (Slovenski komentar v listu: »Članek obeta gotov propad,« je bil napisan že 1. 1. 1937, propad pa se je zgodil šele 1945!). Str. 107: Nemški minister je izdal uredbo o pouku verouka na državnih šolah, kjer je nekaj točk proti Stari zavezi in o »nemškem doživljanju Boga«. Naklade nemških katoliških mladinskih listov so porastle. Str. 119: pod naslovom »Hitlerjeva mladina« je objavljen dolg prikaz, kako nemški narodni socializem vzgaja mladino, da bo z dušo in telesom hitlerjanska, zato proč od družine in proč od Cerkve (opomba: to je veljalo tudi v letih, ko je bil sedanji papež še mladi Josef Ratzinger!); na str. 121 omenja, da so te dni izšle tri znamenite okrožnice, za naš boj pa je najvažnejša o brezbožnem komunizmu; na str. 125 več o drugi »S pekočo skrbjo« o nacizmu; na str.126 še o filmu »Vigilanti cura« in na str. 129 še o okrožnici »Za novo Mehiko«; str. 135: nemški dijak se mora vzgajati v vojaških vrlinah; str. 126: tudi deklice morajo imeti skrbno telesno vzgojo; preden gredo na univerzo, vsi še v delovna taborišča; »praznota atletskih teles z gibkimi udi« – »nemška mladina je čudovit stroj«; še o stiski nemške mladine in povabilo, da molimo za brate in sestre, ki so preganjani in za to, da bi bilo to gorje nam prihranjeno (13. 8. 1937!); str. 208: Hitler je razpustil kulturne ustanove Lužiških Srbov in katoliška društva sv. Cirila in Metoda.

Mi mladi borci 1937/38, str. 16: Na cerkvenem indeksu prepovedanih knjig je nova nacistična knjiga o samostanih (B. Assmuss, Klosterleben, Berlin 1937); str. 18: Nemška umetnost v oblasti nacizma: Goering zahteva pregled vseh javnih umetniških zbirk, dela je treba presoditi z nacionalno-socialističnega stališča; o posameznih delih odloča Goering; str. 34: Nemški učenjaki ne smejo v Rim ob ustanovitvi papeške akademije znanosti (omenjen Max Planck); str. 36: Nemci ne smejo sprejemati Nobelovih nagrad. Rosenberg pa je prejel glavno nemško nagrado kot znanstveni utemeljitelj narodnega socializma; str. 61: ob sklepu leta hvala Piju XI., ker je z obema okrožnicama razjasnil, kaj sta komunizem in narodni socializem; str. 63: poročilo o tednu nemške knjige v Weimarju, da je treba odstraniti vse knjige o židovstvu, prostozidarstvu, marksizmu in klerikalizmu; str. 61: pasijonske igre v Oberammergauu bo treba modernizirati; str. 88: pod naslovom Hitlerjevci v Sloveniji povzemajo vsebino brošure z istim naslovom, ki jo je izdala Ljudska fronta, in jo zavračajo; str. 89: omenjeni trije nemški duhovniki, ki so pisali zoper Vatikan, da ni pravilno poučen o hitlerizmu. Že omenjeni Max Planck je v Berlinu predaval o veri in naravoslovju; str. 94: povzetki iz hitlerjanskega katekizma v slogu: Naš Bog je narava, naš Bog je Hitler; str. 112: povzetek nemškega članka o vojakih, ki naj svobodno in brez prisile hodijo k maši; str. 117: pod naslovom »Poganstvo totalitarizma« je veliko o novi nemški religiji države in rase (slovenski pisec optimistično že leta 1938 piše, da bo to propadlo!); str. 119: daljši odlomki iz govora škofa Bornwasserja v Trierju: »Ostali bomo zvesti Bogu, Kristusu, Cerkvi« kot odgovor na ukrepe zoper katoliške šole; str. 132: o poljskih katoličanih in Judih (ki jih je 3 milijone, torej 10 %); škofje so obsodili protižidovske izgrede; str. 134: Avstrija je priključena Reichu – škofje so pozvali k plebiscitu za Veliko Nemčijo, ki je postavna oblast (dunajski nadškof Innitzer je celo sklenil pismo s Heil Hitler!). Vatikanski radio je to kritiziral, razočarani so bili tudi nemški škofje; str. 139: iz Osservatore Romano povzete sodbe o rasističnih zablodah o nordijski rasi in drugih manjvrednih rasah; označeno kot strupeno seme; str. 141: članek »Ponovna obsodba rasizma« povzema papeževo pismo (kongregacije za univerze in semenišča), ki navaja osem rasističnih zmot. Zapisano je tudi, da je Cerkev v Nemčiji »strahotno preganjana«; str. 164: pišejo, kako narodni socialisti varajo, da niso proti krščanstvu, objavljeno besedilo himne nacistične mladine pa je izrazito protibožje; str. 169: v članku »Zakaj je Avstrija podlegla rasizmu?« navajajo Francoza Cismora, ki je potoval po Avstriji pred priključitvijo in ugotavljal, ali so ljudje res verni ali samo iz tradicije. Ugotovil je, da nimajo Katoliške akcije; kot pokazatelj pa primer, da ima 12 mestnih družin tri otroke in 16 psov! Pisec se vprašuje, kaj to pomeni za slovenske katoličane. Prav takrat so bili v Ljubljani veličastni mladinski dnevi!; str. 178: za najboljše nemške knjige leta 1937 so razglašene: Zbirka Hitlerjevih govorov, album njegovih slik; knjiga o njegovem Obersalzbergu in dve Rosenbergovi knjigi. Hitlerjev Mein Kampf izhaja v velikih nakladah; str. 193: izbor papeževih obsodb rasizma.

Po tem pregledu, kaj so Slovenci lahko vedeli o življenju v Hitlerjevi Nemčiji (seveda je bilo najbrž več v dnevnem časopisju), moram dodati obljubljene kratke življenjepise lübeških mučencev.

6.3.2. Lübeški mučenci

V navedeni nemški knjigi je najprej opisan Hermann Lange. Edini od vseh štirih je bil doma v urejeni katoliški meščanski družini učitelja pomorstva. Rodil se je 16. aprila 1912 v Leeru v Vzhodni Friziji in bil krščen tretji dan po rojstvu. Še v času njegovega otroštva so se preselili v Emden. Imel je dve sestri in dva brata. Ko so se vrnili v Leer, je hodil v katoliško ljudsko šolo, 1933 pa maturiral na državni gimnaziji. Odločitev za duhovništvo je sprejel že kmalu, imel pa je tudi strica duhovnika dr. Hermanna, ki je 1942 umrl kot stolni dekan v Osnabrücku, ko je bil nečak že v zaporu. Stric je imel teološki doktorat, a je bil zelo socialno usmerjen, da se ga je prijel naziv »rdeči pastor« (v Severni Nemčiji so tudi katoliški duhovniki na župniji »pastorji«). V hudih letih gospodarske krize je skrbel za brezposelne tudi kot poslanec stranke Centra. To se je seveda nehalo z nastopom Hitlerja. Na oba Hermanna je močno vplival škof v Osnabrücku dr. Wilhelm Berning, ki je nad 40 let vodil to po površini največjo nemško škofijo. Leta 1927 je v Leeru birmal mladega Hermanna. Škof se je udeležil evharističnih kongresov v Amsterdamu, Chicagu in Sidneyu v Avstraliji. V naši knjigi je opisan, da je bil velike postave in pogumen pridigar (ob tem se spomnim našega škofa Vovka, ki je imel tudi enake lastnosti). Leta 1931 so praznovali 1100-letnico ustanovitve škofije v Hamburgu, škof je takrat in pozneje odločno govoril zoper naraščajoče novo poganstvo, češ da so tudi rimskokatoliški Nemci zvesti svojemu narodu. Svoje tri kaplane je pogumno obiskal tudi v zaporu in 6. julija 1943 pisal staršem Lange o njihovem zaprtem sinu. V knjigi je tudi Hermannovo pismo škofu iz zapora (tudi slovenska pisma na smrt obsojenih iz nemških zaporov so znana in objavljena, le iz komunističnih jih menda ni!).

Mladi Hermann je bil seveda član katoliške Zveze Nova Nemčija, kjer so se liturgično vzgajali ob Guardinijevi knjigi Sveta znamenja (prevedena tudi v slovenščino), kot dijak je vodil vzgojo mlajših ministrantov, med počitnicami pa je deloval tudi v Kolpingovih družinah. Po maturi ga je škof sprejel med bogoslovce in 8. maja 1933 je skupaj z Johannesom Prassekom postal slušatelj teološke fakultete univerze v Münstru. Tam je bil oktobra 1933 posvečen za škofa Clemens August von Galen, ki je že v prvem pastirskem pismu za veliko noč 1934 ostro nastopil zoper nacistično ideologijo čaščenja krvi in rase namesto razodete vere. Dva dneva po prihodu novih bogoslovcev v Münster 1. maja 1937 so tam doživeli uradno zažiganje knjig v navzočnosti rektorja univerze in dekanov fakultet (razen teološke). Obvezno so se morali udeleževati tudi vojaške vzgoje kljub takrat še veljavnemu konkordatu. Škof je dosegel le to, da teologi niso morali obvezno vstopati v oddelke SA. Tudi nekateri svetovno slavni profesorji, kot npr. Anton Baumstark, so bili člani nacistične stranke.

Figure 43. Eduard Müller

Papeževa okrožnica »Mit brennender Sorge« je marca 1937 ostro pokazala na nasprotje med nacistično ideologijo in katoliško vero, čeprav je bilo v novih besedilih polno besed o veri v Boga in o božji previdnosti. Minister Goebbels je kot učinkovito propagando zoper vernike spodbudil procese zoper duhovnike, ki naj bi se pregrešili zoper moralo (tudi to nam je Slovencem znano iz povojnih časov!). Verniki pa niso nehali obiskovati božjepotnih cerkva: poleti 1937 je prišlo v Aachen s svojimi škofi v več skupinah nad milijon romarjev in tako »tiho protestiralo«. Hermann Lange je 17. decembra 1938 v skupini nekaj desetin novomašnikov postal duhovnik, na štefanovo pa je v Leeru obhajal slovesno prvo daritev, pri kateri je bil stric dr. Hermann častni diakon. Župnik (pastor) Heinrich Schniers je bil kmalu nato zaprt in obsojen, marca 1942 so ga v jetniški obleki peljali po njegovi župniji, aprila pa so ga odpeljali v Dachau, kjer je že 30. avgusta umrl verjetno od lakote (med 1938 in 1945 je bilo v Dachauu 2762 duhovnikov, 1034 jih je tam umrlo).

Novomašnika je škof poslal za nekaj časa v dve župniji, nato pa je 1. junija 1939 postal vikar v Lübecku, kjer je že bil kaplan Prassek, potem se jima je pridružil še Eduard Müller. Lange je zelo rad vodil pogovore z mladino, tudi z mladimi vojaki. Poslušali in brali so plošče z nagovori papeža Pija XII. (izvoljen 2. marca 1939), ki je poznal nemške razmere, saj je bil več let nuncij v Nemčiji. Veliko njegovih pisem staršem, zlasti očetu, je ohranjenih. Kaj se je dogajalo med letoma 1942 in 1943, pride na vrsto pozneje, ker so vsi trije kaplani in pastor zapor, zasliševanje, obsodbo in smrt doživljali nekako skupaj, čeprav vsak posebej. Zato najprej o življenju in poklicu Eduarda Müllerja.

Eduard Müller je bil rojen 20. avgusta 1911 v Neumünstru, industrijskem mestu dežele Holstein; krščen je bil teden dni po rojstvu. Oče Eduard, čevljar, je pred poroko postal katoličan, vendar je leta 1919 zapustil družino in katoliško vero. Mati Karoline je morala sama skrbeti za številno družino, sin Eduard pa je dobil oskrbo v otroškem vrtcu, ki so ga vodile sestre sv. Elizabete (ustanoviteljica Maria Merkert je bila 2007 razglašena za blaženo). Šestleten je začel hoditi v katoliško ljudsko šolo in prejel prvo sv. obhajilo. Leta 1922 ga je škof Berning tudi birmal. Zavzeto je ministriral, si doma uredil oltarček, čeprav se je zavedal, da duhovnik ne bo mogel postati, povezoval pa je svoje sodobnike na izletih Kolpingove družine in katoliške mladinske organizacije, ki so posebej častili Kristusa Kralja (Pij XI. je leta 1925 uvedel poseben praznik). Tri leta se je učil mizarstva, postal pomočnik pri svojem mojstru, v ekonomski krizi pa je postal brezposeln, kaplan dr. Bernhard Schräder mu je preskrbel dobrotnike, ki so mu bili pripravljeni plačevati šolanje. S težkim srcem je moral svojega očeta prositi za podpis glede dovoljenja za šolanje. V študijskem domu sv. Klemena za pozne poklice se je nato 6 let pripravljal na privatno opravljanje mature marca 1935 na državni gimnaziji Paulinum v Münstru. Aprila 1935 se je že mogel vpisati na univerzi v Münstru.

Müller je prišel v Münster prav v dneh, ko se je razplamtelo nasprotje med Cerkvijo, škofom von Gallenom in nacisti. Škof je celo poskusil preprečiti Rosenbergov nastop v mestu, 8. julija 1935 je nad 19.000 katoličanov pokazalo, da podpirajo škofa. Na koncu zborovanja je napovedal, da se kristjanom obetajo nevarni časi in da bodo morda zaprli tudi njega. Mladi teolog je moral premagati kar nekaj strahu, da se je vpisal na teologijo (ko še ni bil bogoslovec) prav v času, ko je Hitlerjeva mladina pela vedno bolj protiverske pesmi. Na fakulteti je poslušal tudi svetovno znane profesorje Petra Wusta, Josepha Lortza in Michaela Schmausa. Kot Kristusov vojak pa je hotel uživati tudi v lepoti božje narave. Z mladimi prijatelji je s kolesom križaril po bližnji in daljni domovini. Prevozili so na tisoče kilometrov, s fotografiranjem pa je ohranil spomin na ta potovanja. Leta 1937 so z avtostopom prišli tudi v Rim, v celoti so »prevozili« nad 4000 km. Na tretjem potovanju so z vlakom prišli do Dubrovnika, v notranjosti Jugoslavije pa na skoraj 5000 km dolgi poti spoznali tudi Sarajevo in Zagreb.

Ponovno je preko Rima, kjer se je na grobu papeža Pija XI. zahvalil za vse, kar je ta papež naredil za Nemčijo, prek Neaplja in Palerma prišel tudi v severno Afriko (Libijo), ki je bila takrat italijanska. Tam je 31. avgusta 1939 že videl plakate s pozivi na mobilizacijo. Po vrnitvi v domovino je še obiskal mamo in sestre. Na očetovem pogrebu pa ni bil, ker je ta spet izstopil iz katoliške Cerkve. Ena izmed sester je ohranila v spominu bratovo napoved, da se bo kmalu seznanil z gestapom in da njegova pot vodi v koncentracijsko taborišče. Poleti 1939 se je vselil v semenišče v Osnabrücku in tam doživel slovesnosti ob srebrnem škofovskem jubileju škofa Berninga; udeležil se ga je tudi škof von Galen. Kot fotografski amater je Müller oba ohranil na barvnem diapozitivu, plošča je še ohranjena kot velika redkost. Prvič je bila objavljena leta 2008, seveda je tudi v knjigi, iz katere črpam vse te podatke. Izjemoma se je takrat (8. oktobra 1939) oglasilo tudi slovesno zvonjenje, ki je bilo sicer že prepovedano. Kljub temu pa je oblast ukazala ob nemškem zavzetju Varšave, da so v vseh cerkvah ves teden opoldne zvonili po eno uro!

Eduard je postal mašnik 25. julija 1940, in ker je bil ta dan praznik apostola in mučenca sv. Jakoba, so imeli vsi mašne plašče v rdeči barvi (pozneje so v tem videli skrivnostno napoved mučeništva). Nova maša je bila 28. julija v Neumünstru, v župnišče v Lübecku pa se je novi kaplan vselil 17. septembra, pastoralno skrbel za mladino, tudi za delavske vajence, z njimi je hodil v naravo in veliko fotografiral. Povezanost z delavstvom je ohranil vsa leta, še leta 1943 je iz zapora pisal svojemu rektorju, da se v zaporu počuti kot delavec v tovarni municije, ki jo vojaki v svobodi potrebujejo za obrambo. Ljudem je rad pomagal z nasveti in delom, pozneje v času letalskih napadov je ljudi bodril v zakloniščih, pomagal prenašati bolnike iz bolnišnice v zaklonišče in pri gašenju požarov. Oblast mu je podelila posebno odličje, a šele dva dneva po usmrtitvi! O zaporu in procesu več pozneje za vse mučence skupaj, kakor je v knjigi Voswinckla.

Tretji kaplan in mučenec je Johannes Prassek. Njegova mama Maria Hartmann je iz Mecklenburga z mlajšo hčerjo leta 1901 prišla služit v neko gostilno pri kolodvoru v Hamburgu. Službo je večkrat zamenjala, v času nosečnosti pa je gospodinjila pri starejšem judovskem gospodarju. Tam je 13. avgusta rodila Johannesa, ki so ga 23. februarja 1912 krstili v protestantski cerkvi. Mati se je nato poročila z otrokovim očetom, zidarjem Johannesom Prassekom, in se preselila v Hamburg-Barmbek. Potem ko sta se oče in mati katoliško poročila (mati je za božič 1913 uradno postala katoličanka), so malega Johannesa 13. septembra 1912 pogojno še katoliško krstili. Prvo obhajilo je prejel leta 1921, po ljudski šoli je obiskoval katoliško progimnazijo v Hamburgu, birmal pa ga je škof Berning leta 1923. Maturiral je februarja 1931 in že takrat navedel teologijo kot prihodnji študij. Aprila mu je škof dovolil, da se je vpisal na filozofsko-teološki študij univerze St. Georgen v Frankfurtu/Main. Oče se za verske stvari ni zanimal, mati mu oktobra 1931 ni mogla več plačevati študija, zato je prosil škofa, naj mu dovoli prekiniti študij, da bo sam kaj zaslužil, vendar je mami uspelo najti dobrotnike, ki so posodili potrebni denar (pozneje je v oporoki skrbno zapisal, komu ga je treba vrniti). Maja 1933 je nadaljeval študij v Münstru, kjer je bil takrat tudi Hermann Lange. Med drugimi je še lahko poslušal profesorja dogmatike in zgodovine Josefa Schmidlina, ki se je uprl obveznemu pozdravljanju z nemškim pozdravom (iztegnjena desnica in Heil Hitler), aprila 1934 so ga že upokojili. Višek nasprotovanja škofa uradnemu nauku je bilo, ko je von Galen 1934 dovolil, da je v škofijskem listu izšla daljša študija proti Rosenbergovemu »Mitu XX. stoletja«, v katerem je med drugim zapisano, da je bil Jezus arijskega rodu. Prassek je poleti 1935 končal študij v Münstru in se preselil v semenišče v Osnabrücku. Mama je umrla 1937 pred sinovo novo mašo. Mašniško posvečenje je bilo tam 13. marca 1937, nova maša v cerkvi Kristusa Kralja v mestu Haste (del Osnabrücka), v domačem Hamburgu pa ponovitev 4. aprila 1937. Škof ga je 23. marca poslal v diasporo v mecklenburško mestu Wittenburg. Pomagal je ostarelemu župniku, ki je za župnišče pridobil zasebno hišo, maševali pa so v gostilni. Veliko je bilo previdevanja, ko se je s kolesom vozil k bolnikom. Rad je katehiziral otroke in se z njimi prijateljsko pogovarjal.

Seveda sta bila oba duhovnika proti nacizmu in zato pod gestapovskim nadzorom. Prassek v tej diaspori ni bil zadovoljen z neokusnimi plakati, ki so vabili na božjo pot v Aachen, kjer da so ohranjene Jezusove plenice – seveda so se nasprotni plakati in časopisi vneto norčevali iz takih relikvij. Prassek je tedaj močno zbolel, da je bil več mesecev v bolnišnici v Hamburgu, župnik pa je nujno prosil škofa, naj mu pošlje novega duhovnika, vendar takega, ki se bo znal pogovarjati s sezonskimi tujimi delavci (precej Čehov je takrat prišlo na prisilno delo).

Figure 44. Johannes Prassek

Prassek je aprila 1939 nastopil novo kaplansko službo v Lübecku. Katoliške otroke je učil verouk v mestnih gimnazijah, skrbel za spovedovanje kot ženski dušni pastir in za pogovorne večere z mladimi možmi in vojaki. Zmogel je pridigati tudi brez prejšnje priprave in napisanega besedila; ni se ustrašil govoriti proti krivicam, ki so jih bile tudi v Lübecku deležne poljske in ruske mlade prisilne delavke. Teh je bilo takrat tam ok. 15.000, zanje je zbiral karte za hrano in obleko, kljub prepovedi je skrivaj spovedoval Poljakinje in celo krščeval otroke, ki so jih rodile v barakah (menda okrog 360, a so večinoma pomrli). Ob bombardiranjih marca 1942 je ohranjal mirno kri in pomagal pri reševanju. Z mladino je rad prepeval, zaradi svoje velikosti (1,94 m) je bil rojen voditelj; hodili so k bližnjemu morju na kopanje. V času študija ga je namesto staršev podpiralo več duhovnikov in sestre redovnice Srca Jezusovega.

Figure 45. Karl Friedrich Stellbrink z nevesto

Po kratkem pregledu življenja štirih kaplanov, poznejših mučencev, je v omenjeni knjigi še opis življenja njihovega protestantskega sopastirja:

Karl Friedrich Stellbrink je bil rojen 28. oktobra 1894 v Münstru v družini višjega pruskega carinika Carla. V družini je doživel pretrese ob sinovi smrti in smrti prve žene. Mali Fritz, kakor so dečka klicali, je hodil v ljudsko evangeličansko šolo v Münstru, ko se je leta 1902 družina preselila v bolj protestantsko mesto Detmold. Z očetom ni našel tesnejšega duhovnega stika, ker je ta sanjaril o nemškem prodiranju v takratni svet in je sina Fritza poslal v seminar za šolanje misijonarjev v Braziliji. Leta 1902 je bil najprej v pripravljalni šoli, za veliko noč 1904 pa začel študij na knežji gimnaziji. Bil je zelo nadarjen za risanje in glasbo, šolanje pa je prekinil leta 1911, ker naj bi se vpisal v umetnostno akademijo v Düsseldorfu. To se ni zgodilo, v tedanjem protirimskem kulturnobojnem vzdušju, ko je državo vodil protestantski cesar, pa se je Fritz navzel katoličanom zelo nasprotnega mišljenja in govorjenja. Ko je bil že pastor, je bil prepričan, da rimska Cerkev ni več varuhinja prvotnega krščanstva. To je pozneje spodbujala še Rosenbergova oznaka, da je katoliška Cerkev judovsko-poganska ustanova. Germanom je Bog določil vodilno mesto na svetu in v vrsto voditeljev je Bog zdaj poklical tudi Adolfa Hitlerja.

Starši so za šolo malo navdušenega Fritza nato poslali v evangeličanski Johannesstift v Berlin-Spandau. V Detmoldu je bil aprila 1911 še konfirmiran, v veliki noči pa že v zavodu. Tam so imeli tudi telovadbo vsak dan, posebej pa še vojaške igre. Marca 1913 je Fritz zapustil to ustanovo in takoj začel študij za inozemskega pridigarja v Soest/Westfalen. Pripravljali so se za utrjevanje nemštva v Braziliji bolj kot za širjenje evangelija.

Izbruh vojne 1. avgusta 1914 je povzročil začasno zaprtje zavoda, Stellbrink pa je bil februarja 1915 poklican v vojaško službo. Razočaran je bil, ker zaradi bolezni ni mogel takoj na fronto. Šele leta 1917 je prišel na zahodno fronto na Sommi, kjer pa je bil kmalu deležen ognjenega krsta. Hudo ranjen je nadaljeval vojaško službo po lazaretih. Kot invalid je imel pravico, da je neobvezno poslušal predavanja na berlinski univerzi. Med drugimi je bil tam profesor tudi Adolf Harnack. Septembra 1918 je smel za nazaj opraviti tudi maturo.

6.3.3. Posredovanje Benedikta XV.

Nemška vojna sreča pa je bila zelo prizadeta tudi zaradi tega, ker je papež Benedikt XV. vabil obe sprti strani, naj skleneta mir, protestanti pa so morda prav zaradi Lutrovega leta 1917 hoteli biti zmagovalci. Vmes se je dogodila tudi revolucija novembra 1918, ko so pozivali cesarja, naj se umakne. Nemški nacionalni ponos je tudi mladega Stellbrinka spodbujal, da je postal navdušen član nacionalističnih združenj. Kot risar je ustvarjal tudi embleme in obeske s kljukastim križem (svastiko – celo za svojo zaročenko), kakršnega se je pozneje polastil Hitler. Končno je 20. aprila 1921 odpotoval misijonarit v Brazilijo, potem ko se je poročil z večletno zaročenko Hildegardo. V Braziliji je deloval v letih 1921–1929, v družini so se jima rodili štirje otroci, pridružili pa so se jima tudi ženini starši. Okolje je bilo zelo nemško nacionalno, protikatoliško in protižidovsko. Šolski in pastoralni napori so zakonca skrajno izčrpali, zato sta šla na dopust v Nemčijo; tam pa so ju čakali novi naporni dogodki, zlasti ker je nihal med Brazilijo in domovino. Šele oktobra 1932 je opustil misel na misijon. V času hude ekonomske krize z naraščajočo brezposelnostjo je 1929 postal župnik (pastor) v Steinsdorfu pri Weidi in ostal tam do leta 1934. Pritegnile so ga obljube narodnih socialistov, leta 1932 je že pridigal pri slovesnem shodu stranke NSDAP, 1. maja 1933 se je v stranko tudi včlanil. Kmalu pa je začutil sovraštvo rjavosrajčnikov in Hitlerjeve mladine do krščanstva, zato je 22. aprila 1934 iz stranke izstopil. Poklicali so ga za župnika v Lübeck, kjer je nastopil novo službo hkrati z novim škofom Balzerjem. Takrat je še zagovarjal prepričanje, da je Jezus arijskega izvora in da je bil zato sovražnik Judov. Stara zaveza je bila bolj judovska kot božja knjiga. Leta 1935 je urejal glasilo protirimske in protijudovske smeri v protestantizmu »Die Deutsche Kirche«. V neki šoli je februarja 1935 predaval o posebnostih nemške duše in med drugim rekel tudi: Tretji Reich potrebuje tudi tretjo Cerkev, oktobra pa je izjavil, da je Lutrovo reformo treba nadaljevati in dokončati ter zgraditi nemško narodno Cerkev, popolnoma očiščeno rimskega in judovskega duha. Leta 1937 mu je v Lübecku uspelo zgraditi novo Lutrovo cerkev, edino novogradnjo v Tretjem Reichu.

Nasprotoval je državnemu mladinskemu vzgajanju in javno govoril, da je izbruh vojne leta 1939 nasproten javnim napovedim tisočletja miru maja 1939 v lübeškem časopisu. V letih 1939–1942 je bil edini pastor za 15.000 protestantov tega mesta, kar ga je zelo izčrpavalo, zavračal je tudi izključevanje krščenih protestantov judovskega porekla iz skupnosti (v nemški državi naj bi bilo okrog 250.000 »ne popolnoma arijskih« protestantov; katoliška Cerkev pa je nasprotno prav s krščevanjem omogočala rešitev – pobeg mnogim judovskim pripadnikom). Ohranjena so tudi pričevanja njegovih prijateljev, da je v nadaljevanju vojne vedno bolj napovedoval nemški končni poraz.

Vedno bolj so se širile tudi vesti o tajnih navodilih, da je narodno-socialistični nazor v popolnem nasprotju s krščanskim (Bormann poleti 1941). Ukinjeni so bili vsi cerkveni časopisi, evtanazijski posegi so bili vedno bolj znani. V tem napetem času se je Stellbrink prvič srečal s katoliškim kaplanom Prassekom, in sicer ob nekem pogrebu: v trenutku sta začutila sorodnost duš, začela izmenjavati novice, tiskovine in pastirska pisma. Pastor se je celo udeležil pobožnosti Kristusu v čast na praznik sv. Rešnjega telesa, ko je bila katoliška cerkev polna kljub temu, da je bil ta dan uradno delavnik; v njegovi Lutrovi cerkvi je bilo pa vedno manj vernikov pri bogoslužju. Pastorjevi otroci so postali prijatelji katoliških sošolcev, obojim vernikom pa ni ostalo skrito, da njihova duhovnika nista sovražna drug drugemu. Katoliški kaplani so skrivaj razmnoževali pridige münstrskega škofa von Galena, ki so jih prebirali tudi protestanti. V obeh župniščih pa je gestapo našel može, ki so bili voljni poročati, kaj so duhovniki obeh Cerkva na srečanjih razpravljali. V sodnijskih arhivih so take izjave ohranjene. Zelo zanimivo je poročilo, kako so v pokopališki kapeli, v kateri je bil središče velik Križani, med pogrebi članov NSDAP ta križ zakrili, da jih ne bi motil, (Spomin ob tem, kaj se je podobnega dogajalo v kapelah na Plečnikovih Žalah, oziroma se dogaja še zdaj.) Lübeck je 28./29. maja 1942 doživel strahovito bombardiranje, Stellbrink je menda takrat izjavil: »Zdaj pa Bog govori z mogočnim glasom«. Katoliškim prijateljem svojih otrok je Stellbrink nato napovedal, da računa z aretacijo, kar se je res zgodilo 7. aprila 1942.

Katoliške kaplane so še nekaj časa opazovali in zbirali dokazno gradivo. Prassek ni nehal v pridigah govoriti, da tudi poljski prisilni delavci zaslužijo enake človečanske pravice kot drugi delavci. Müller je med debatnimi večeri imel pri rokah projektor s filmom o starem Rimu, da bi ob morebitnem prihodu gestapa lahko dokazal, da ne govorijo o nevarnih zadevah. Omenjali so tudi odlok bavarskega šolskega ministrstva, ki je 28. avgusta 1941 odločilo, da je treba iz šolskih prostorov odstraniti razpela. (Spomin nam tudi glede tega poroča o podobnih razmerah pri nas.)

6.3.4. Aretacije

Prassek je bil aretiran 28. maja 1942, Lange 15. junija, Müller pa 22. junija. Zaprli so tudi nekaj laikov, ki so se udeleževali razgovorov v župnišču, a večinoma so bili izpuščeni po krajših zapornih kaznih. Vso to dejavnost gestapa je v Lübecku vodil kriminalistični svetnik John, ki je leta 1936 izstopil iz evangeličanske Cerkve, za božič 1942 pa je bil posebej odlikovan. Duhovniki so bili sprva po dva in dva zaprti v dveh zaporih v Leipzigu. Potem ko so jih obsodili na smrt, so jih premestili v zapore v Hamburgu, kjer so bili usmrčeni (z modernizirano giljotino obglavljeni) 10. novembra 1943. Poleti 1943 so Hamburg bombardirali, velik del mesta je pogorel, druge zapornike so premeščali, le na smrt obsojeni so morali z vklenjenimi rokami ostati v celicah. Lange je 25. julija pisal staršem, kako je napad doživljal kot predigro »vesoljne sodbe«. V zaporu so smeli moliti brevir, župnijska gospodinja jim je smela prinašati sveže perilo, knjige, pribor za britje, drugih stikov s svetom pa niso smeli imeti. Napisali so tudi svoje oporoke; ohranjenih je nad 150 njihovih pisem. Med perilom jim je uspelo dobiti tudi hostije in stekleničko vina. Zapor je za Stellbrinka trajal 585 dni, za Prasseka 532, za Langeja 514 in Müllerja 507. Aprila 1943 je kaplane prvič smel obiskati jetniški duhovnik Bernhard Behnen, ki jim je nato skoraj dnevno prinašal obhajilo. Z njimi je smel moliti pred usmrtitvijo, pri njej pa izjemoma zaradi izrecne prepovedi iz Berlina ni smel biti navzoč, čeprav je bila to splošno uzakonjena pravica.

6.3.5. Obsodba in obglavljenje

Drugi senat Ljudskega sodišča (kako znano nam zveni ta izraz!) je v Lübecku zasedal od 22. do 24. junija 1942. Obširno obtožnico je že v marcu v Berlinu popravljal Hitler sam, kar je seveda izjema, saj je 1943 takšno sodišče izreklo nad 1600 smrtnih kazni. Toda zdaj je bil prvič obtožen protestantski duhovnik, med obremenilnimi dokazi pa so bile pridige glavnega Hitlerjevega nasprotnika škofa von Galena. Hitler je osebno črtal iz obtožnice vse omembe škofovih pridig. Avtor naše knjige sklepa, da si v času poraza pri Stalingradu Veliki vodja ni želel, da bi se škof von Galen morda ponudil v zamenjavo za izpustitev treh kaplanov. Njihov škof Berning si je prizadeval, da bi zaprtim olajšali zapor, da bi jih lahko obiskoval kaznilniški duhovnik in da bi pripravili obrambo. Smeli so posamič maševati (ne samo skrivaj).

Obtožnica je bila utemeljena s tem, da so poslušali prepovedane radijske postaje in slabili vojaško odporno moč. Obsodba pa je bila očitno določena že prej in je bila obramba brez moči. Ko je odvetnik bral zagovor, ga sodniki niso niti poslušali. Goebbels si je v svoj dnevnik zapisal, da mora biti smrtna obsodba tudi izvršena. Papež Pij XII. je skupaj s sodelavcem Giovannijem Montinijem (poznejšim Pavlom VI.) preko državnega tajnika Maglioneja poslal brzojavko nunciju v Berlinu, naj intervenira v korist obsojenih. Učinka ni bilo. 10. novembra so bili vsi obglavljeni, potem ko so lahko še napisali poslovilna pisma. Trupla so upepelili 15. novembra, žari Langeja in Stellbrinka sta bili pokopani in pozneje prekopani, pepel Prasseka in Müllerja pa so raztrosili po kaznilniškem vrtu. Predmete iz zapuščine so vestno popisane poslali nujnim dedičem. Evangeličanski cerkveni predstojniki niso prosili za pomilostitev Stellbrinka, ker so ga imeli za sovražnika naroda. Prošnjo je vložila samo vdova, seveda brez učinka.

Figure 46. Giljotina iz Hamburga (zdaj na razstavi)

Že omenjene razlike v evangeličanski Cerkvi med izpovedovalci (Bekenner) in drugimi so prišle do izraza še v povojnem času. Stellbrinku so nekateri zamerili sodelovanje s katoliškimi kaplani, pa tudi njegovo razlaganje vojnega opustošenja kot božjo kazen. Le počasi je tudi v protestantski javnosti prevladalo gledanje, da pastor ni bil izdajalec nemškega naroda, ki bi zaslužil smrtno kazen, ampak pričevalec za božjo resnico in torej mučenec. Šele leta 2004 ujim je v mestni hiši v Lübecku uspelo postaviti spominsko ploščo z imeni treh katoliških kaplanov in evangeličanskega pastorja v spomin »lübeških mučencev 10. novembra 1943«. Prej pa je izšlo nekaj spisov o njih.

Katoliška Cerkev je takoj po vojni označevala umorjene kaplane kot mučence za vero in jih vključevala v spominske prireditve, npr. na Katholikentagu avgusta 1952 v Berlinu. Škof v Hamburgu je leta 2003 začel škofijski proces za beatifikacijo, slovesna razglasitev mučencev za blažene pa je bila 26. junija 2011 v Hamburgu.

7.1.1. Kočevski rog, nedelja, 5. junija 2011

Od česa vse je odvisna uspešnost vsakoletne spominske slovesnosti na Kočevskem rogu? Se pravi, če v tem primeru sploh smemo govoriti o uspešnosti. Zdi se, da kljub vsemu smemo. Če pride veliko ljudi; če je petje lepo – občuteno in hkrati mogočno – če pridigarjeve besede tipajo za smislom; če se z obrazov ljudi vidi, da svojim mislim ne dovolijo, da bi bile kje drugod, razen v preteklosti in sedanjosti, ki sta ujeti v te smreke in te skale; če se po medčloveških prostorih pretaka tiho sočutje in spominja vsakogar, mimo katerega gre, da mora na tem prostoru biti človek tak, kakor je od vekomaj ukazano, da je – če se te stvari dogajajo v zadostni količini in v svoji izvorni naravnosti, potem imajo obiskovalci, ko se začnejo razhajati, občutek, da je bil Kočevski rog uspešen in da je bilo to, sredi česar so pravkar bili, lepo – kar ne pomeni nič drugega kot to, da so bili potolaženi: da je nazadnje vse prav, da je kljub žalosti in žaljenosti, kljub bolečini, v kateri so videli goreti telesa ljudi, ki so jih poznali in ljubili – mlade postave vojakov slovenske narodne vojske – da je nazadnje in končno vse prav. To spoznanje nam podeljuje Kočevski rog – ker je bil do sedaj še vedno uspešen – vsako leto, že dve desetletji – v zahvalo, da smo ga razumeli.

Toda Kočevski rog ni postavljen v en svet, ampak v dva svetova: v dvojni svet, ki je nastal in ostaja po človekovem padcu. Če hočeš priti na Kočevski rog, moraš najprej skozi Kočevje. Od tam delujeta v smeri Roga dve sili. Tisto, ki izhaja iz župnišča, žene skrb; z njo prihajajo rože in sveče in mladi fantje in dekleta, ki obiskovalcem, ki prihajajo od daleč, pripovedujejo, iz česa je ta kraj nastal in kakšen pomen ima za slovenskega in krščanskega človeka. To je pripovedovanje, po katerem obiskovalci postanejo romarji. Iz župnišča prihaja tudi molitev, posebno na veliki petek in na dan mrtvih. Vedno bo tako, dokler bo stal svet, bo tako. Nikoli ne bo tako, da Cerkve tam na nek način ne bi bilo. To nam je zagotovljeno.

Kočevje pa izžareva tudi drugačne energije. V njihovih ustanoviteljskih dokumentih stojijo podpisi tistih, ki so se zapisali ljudem, ki so pred šestinšestdesetimi leti uprizorili Kočevski rog. Potem ko se je njihov projekt zrušil, sicer niso, kot je bilo pričakovati, v grozi nad tem, kar so storili, zmolili kesanja, obiskovalcev, ki so sedaj pričeli prihajati, pa tudi niso mogli več odstranjevati na način, ki so ga prav tukaj uveljavili pred pol stoletja neki drugi, a njihovi ljudje. Za kom še vedno stojijo, komu zvestobe – ne glede na to, kaj so storili – še niso odrekli, pa kažejo na druge načine. Cesto, ki pelje do morišč Pod Krenom in Pod Macesnovo gorico, puščajo v takšnih jamah, da dajejo vtis, da so bile namenoma izkopane. Večina smernih kazalcev kaže na Bazo 20, na morišča slovenske vojske pa komaj kateri in komaj opazen. Tudi sicer Kočevje ne daje nobenega zunanjega znamenja, da v gozdove za dvema vasema na vzhodu hodijo neki ljudje obujat največji spomin, ki ga kak narod more imeti. Vsakdanji videz mesta demonstrira, da ne živi v soju narodove zgodovine. Če ne bi bilo tako, bi mesto imelo poseben muzej, ki bi inventariziral znano arhivsko gradivo genocidnega pokola slovenske narodne vojske in raziskoval novo. O tem ni sledu, pač pa se tu razkazujejo vsi uspehi, ki so jih v bližini tega kraja dosegle ideologije in milice tistih sil, ki so imele za cilj zaplembo narodove svobode.

Ko smo pred nekaj leti spraševali gospo Tanjo Starič, voditeljico večernega televizijskega poročila, zakaj v pripoved o roški slovesnosti ni vključila tudi spominskega prispevka kompetentne civilne družbe, se ji na naše vprašanje ni zdelo vredno niti odgovoriti. Ali naj bi ponovno intervenirali? Ne, z ljudmi, ki so izgubili zmožnost zardevanja, ne kaže razpravljati. A stvar gre naprej. Letos se je že vpeljano rasno razlikovanje – v svobodni Sloveniji – spet ponovilo. Za dvajsetletnico njenega obstoja.

Tako ima Kočevski rog tudi to nalogo, da določa demarkacijsko črto med barbarsko in civilizirano Slovenijo.

Kot urednik Zaveze si že nekaj let jemljem pravico, da še pred začetkom slovesnosti spregovorim s tem ali onim od obiskovalcev. Ponovno in ponovno me zanima, zakaj ljudje prihajajo na ta kraj, nekoliko tudi, kaj je sicer v njih in kaj kateri čuti. Na ta način bi rad registriral slovensko razumetje Kočevskega roga. Vsakič se že vnaprej opravičim, da vznemirjam ljudi v njihovi zbranosti. Večidel mi tega ne zamerijo. Sedaj me večina že pozna in ve, da sem urednik Zaveze in da sem njihov človek. To ima za posledico, da tudi oni čutijo, da nas vse druži ista zavezanost. V glavnem se gibljem na obrobju, da čim manj motim molitev, ki prihaja zgoraj od oltarja – v glavnem je to rožni venec, vmes pa še branje imen, ki so ga zadnja leta uvedli. Včasih se ob tem le zalotim v misli, da je to preveč človeško – da bi v Kočevskem rogu morali samo stati in molčati; da bi vsa množica morala tam stati in molčati. A to ne gre, oboje je človeška stvar, molk in beseda, ne samo molk, ampak tudi beseda.

Figure 47. Molčanje gozdov Andrej Zgonc

Potem se začenjajo srečanja. Na skali na obrobju zbirajoče se množice sedi gospa mojih let. Videti je utrujena, a jo vseeno ogovorim. Potem izvem: hčerka je nenadoma zbolela, v glavi ji je počila žila. Za silo so jo sicer spravili k sebi, a me vseeno zelo skrbi, pravi. Ne more govoriti, res ne more. Lahko pa bi veliko povedala. Rojena je bila leta 1931 in ima še vse v glavi, kako se je začelo. A ne more, res ne more. Vidim kako je, se opravičim in odidem. A vseeno pomislim: v težavah je, a je vendar prišla.

Ozrem se naokoli in nedaleč proč zagledam rahlo znan obraz. Izkaže se, da sem ga videval v dijaškem domu na Taboru 12, kamor sem se kot mlad domobranec rad vračal. Ko izvem tudi za ime, mi pride v spomin: Drago Bartol iz Loškega potoka. Ob tem se mi jih vrne cela plejada, tudi iz te doline, ki ji pravijo Potok: lazarist Lavrič, pravnika Zbačnik in Ruparčič, gradbenik Zbačnik in drugi. Sami zvesti ljudje. Bartol je po vojni stanoval v Cankarjevem domu (ki je nastal iz nekdanjega Marijanišča). A ne dolgo. Ko so tam izvedeli, da je iz domobranske družine, so mu stanarino povišali za trikrat. Tega pa domača hiša ni vzdržala in je moral pustiti mestno šolo. (Vse so vedeli, pomislim ob tem. Vsepovsod so bili terenci, od katerih je bilo vsak trenutek mogoče izvedeti vse. Kako je ta zatiralska družba perfektno delovala! Ne smemo pozabiti.) Potem se še pogovarjamo – ob naju se je zbral krog znancev – kako je ta revolucija šla. Slovenski svet se je pogosto delil tudi po vaseh: ene vasi so bile bele, druge pa so se kmalu izkazale za rdeče. A komunisti so imeli svoje ljudi povsod, zato so tudi v vaseh, ki niso bile njihove, vsak trenutek lahko izvedeli vse. Tako je deloval ta sistem. Boljševiki so na ljudeh izkoristili vse, kar jih je delalo za njihova koristna orodja. Zelo koristna na primer je bila zavist. Veliko začetni boljševiških zločinov je povzročila zavist, a so bili ti zločini dovoljeni le, če so bili v korist revolucije. Krogu, v katerem se pogovarjamo, se pridruži Bartolova sestrična Antonija Košmrlj. V revoluciji je izgubila očeta. Ne ve, kje leži. (To je najpogostejši stavek, ki ga je mogoče slišati na Rogu. Pa tudi drugod!) »Čudno pa je vseeno, da jim ni žal za Barbarin rov,« poizkušam razumeti najbolj boleč, pa tudi najbolj neslovenski boljševiški zločin. »Če so bili tako pokvarjeni, da so ga uprizorili, so tudi tako pokvarjeni, da jim sedaj ne jemlje spanca,« pravi nekdo.

Srečanja, do katerih prihaja na Rogu, so skoraj vsa zadovoljiva, žalostna, boleča, a po svoje zadovoljiva. Ljudje vedo, za kaj je šlo. Desetletja ponižanja jim niso vzela meril, s katerimi postavljajo moralni red okoli sebe. Čuti se, da večini ni žal, da so se njihovi ljudje odločili, kakor so se. Čeprav jih je ta odločitev postavila na pot, ki se je končala na Kočevskem rogu. Ne da bi to povedali s politično deklarativnimi stavki, je vseeno v njih zadovoljstvo, da so bili njihovi ljudje na »pravi strani«. Ne samo zato, ker je zgodovina to dokazala! A včasih se moj pogovor vseeno ne razvije tako. Neka zamera, bogve od kod izvirajoča, tudi koga od njih navaja k mislim, ki niso daleč od cinizma. Na primer: »Izgubili smo jih, izgubili, a bodimo raje tiho.« (Ne govoriti, biti tiho, pomislim ob tem, kako slovenski je ta stavek.) Ne na Rogu, seveda. Na Rog ljudje, ki so zmožni takih stavkov nekako zaidejo, slučajno in pomotoma, v avtentično skupnost, ki se je tu v dvajsetih letih ustvarila, pa ne spadajo – vedo, da ne spadajo. A vendar sem tudi slišal stavke: »Na eni in drugi strani je bilo …« In »Enim in drugim je šlo …«, ne rečejo »samo za oblast«, a mislijo tako. Ali: »Moj oče je govoril, vojna je vojna, kar pa se je zgodilo po vojni, je neodpustljivo.« Tudi takšen pohabljen stavek sem slišal letos na Rogu. A taki, ki te stavke izrekajo, vendarle prihajajo. Kljub vsemu prihajajo. Čemu? Mogoče pa zato, ker mimo debel in skozi krošnje dreves segajo tudi do njih glasovi molitev, ki imajo tu drugačno kadenco kakor drugod: takšno, da ljudje kljub vsemu mislijo, da ne smejo zamuditi njihovega tihega vzpenjanja v nebo. Od srečanj s takšnimi ljudmi, če do katerega le slučajno pride, odhajam tiho. Od mnogih izkušenj poučen vem, da je vse zaman, da se tu ne da nič spremeniti. Da bo spremembe dosegel, če jih bo, kdo drug.

A ko gre kako tako srečanje mimo mene, pride, prav tako kakor v življenju, kaj čisto drugega. Na primer dekle z velikimi, čistimi in razumnimi očmi, sedeča na skali sama zase, kakor da bi pripravljala zgodbo za mojo zbirko. Doma je iz cerkniške doline in prihaja sem vedno, nekoč z mamo, sedaj pa sama. Njena zgodba zadeva seveda mamo, še bolj pa njeno staro mamo. Naša kmetija je bila precej velika, pravi, zato so po vojni zaprli stare starše, pa tudi mamo in strica. Zakaj pa so jih zaprli? Saj še sami niso vedeli. Stara mama je imela štiri brate pri domobrancih, predvsem pa je njihova kmetija bila res lepa in velika. S štirimi brati stare mame pa je bilo takole. Vsi štirje so šli v Vetrinj, tam je eden zbolel, eden pa je ostal pri njem, ker ga ni mogel pustiti samega. Ta dva sta nazadnje pristala v Argentini. Druga dva pa so Britanci vrnili: Toneta so boljševiki že drugi dan iz Teharij odpeljali v Hudo jamo, Jože pa je tam čakal na amnestijo. Avgusta je končno prišla, a Jože vseeno ni prišel domov, ker so ga na Kamni gorici čakali domači oznovci in terenci. (Tako so boljševiki postavljali svojo državo, sem o tem pomislil.) Tisti, ki pa so ostali doma, mama, stara starša in stric, pa so tudi dočakali amnestijo in za razliko od Jožeta prišli domov, a našli kmetijo zaplenjeno in razdeljeno. Med ljudmi je tedaj nastala nemajhna panika. Tisti, ki so jih poslali v zapor, so mislili, da jih ne bo nazaj. Ker sem sedaj vedel, da ima moja sogovornica strica v Barbarinem rovu, sem tudi od nje skušal izvedeti, zakaj je tistim, ki so jo uprizorili – v nekem smislu so to nazadnje vsi partizani, saj proti njej niso nikoli protestirali – ker sem to vedel, sem jo vprašal, zakaj tega do nerazumnosti krutega dejanja sedaj ne obžalujejo. »Veste, mi je odgovorila, oni so mislili, da delajo prav. Mislili so, da to niso ljudje. Tako zelo se da spremeniti človeka.« (Pri teh njenih besedah sem se spomnil, da sem pravkar dobil iz Nemčije knjigo Povsem normalni ljudje, ki govori o pomožnem policijskem bataljonu iz Hamburga, sestavljenem iz moških, ki niso bili več za na fronto in so jih zato določili za rezervni policijski bataljon. Ko pa so jih poslali na Vzhodno Poljsko in Litvo, so se ti nebogljeni ljudje nenadoma spremenili v najbolj krute morilce, ki si jih je bilo mogoče zamisliti. To knjigo bomo v naslednji številki Zaveze prebrali za naše bralce, da bodo videli, kako to gre. Saj so tudi Slovenci bili nekoč »povsem normalni ljudje«, pa jih je ideologija spremenila v pošasti, ki so priredile Hudo jamo in Barbarin rov; videli bodo, v kakšne robote smrti ubijalska ideologija spremeni ljudi.) Ko sem pozneje doma zapisoval njene besede, sem se ji iz daljave zahvaljeval za njeno modrost. Potem mi je namreč rekla: »Veste, sedaj se ta čas vrača. Svet je postal tako negotov, da vsak trenutek lahko pride kdo, ki mu bo spet uspelo poneumiti in obnoriti ljudi. Sedaj se ta čas vrača.« In potem, prav na koncu še: »Veste, agresor ima vedno prav. Kar poglejte okoli sebe, agresorji imajo vedno prav.« »Potem pa ne verjamete v pravičnost sveta, v njegovo možnost?« Tiho je odkimala. Ob tem sem pomislil: To dekle je eno od ljudi, ki jih je Slovenija, kakršna je, pohujšala. »Le odprite internet in poglejte,« je potem še rekla, »kar naprej čez Cerkev in domobrance. In kaj naredimo mi? Mi utihnemo in molčimo.« Izreden pogovor je bil to, sproščujoč in tolažilen. In kakor že stokrat in tisočkrat me je tudi sedaj zaskelelo vprašanje: Toliko razumnih ljudi ima Slovenija, zakaj se ne moremo osvoboditi? Ali bo nazadnje res tako, kakor je opazilo to dekle iz cerkniške doline? Ker smo tiho. Ker umolknemo. Molk ne dela zgodovinskega in političnega človeka.

Potem sem se rokoval še z mnogimi ljudmi. Z vsakim sem spregovoril tudi nekaj besed, v vsakem pa sem jih čutil še veliko, ki bi jih tudi rad slišal, ko se ura ne bi tako neizprosno bližala enajsti. A nekaj srečanj moram vseeno še omeniti, ker nam bodo povedala, skozi kaj je morala iti Slovenija.

Na primer zgodba o Angeli Mivšek, doma iz Mizendola pri Zaplani, ki pa sedaj živi v barjanskih Bevkah; pravzaprav ne o njej, ampak o njenih dveh bratih, ki nista bila ubita, ampak umorjena in sta tako umrla mučeniške smrti. France je bil član Katoliške akcije, kar je pomenilo predvsem to, da je vedel, kaj je sam, pa tudi to, kaj je boljševizem. To vedenje je moral plačati s svojim mladim življenjem nekje v gozdovih v bližini Vranje peči. Drugi pa je dočakal amnestijo na Teharjah, domov pa tudi njega ni bilo. Ko ga je nekaj tednov po izpustu iz taborišča obiskal teharski prijatelj, s katerim sta se skupaj peljala z vlakom proti Vrhniki, doma zanj niso nič vedeli. Kje natanko so ga čakali tedanji lovci na ljudi, njegovi doma niso vedeli ne tedaj ne pozneje. Tudi danes tega ne vedo.

Figure 48. Plevica Lojze Perko

Ob takih zgodbah me vse nevarneje napadajo vprašanja, zakaj Slovenci dovoljujemo, da tako ravnajo z nami. Ali morda ta neprizadetost kaže na našo moralno in politično nekompetentnost? Ali morda nismo prištevni? Ali ni človekova življenjska dolžnost, da se »nemudoma dvigne na višjo moralno ravnino, če se znajde iz oči v oči z nepomirljivim svojevoljnim režimom«, kakor je mislil Solženicin. O tem sem spregovoril nekaj besedi z nekim zasebnim podjetnikom, ki je tudi prišel na Rog. Nujno je treba, je bilo njegovo mnenje, opraviti s korupcijo. To je možno z zakoni in ljudmi, ki so zakone v stanju uveljaviti. V načelu je to rešljivo, v načelu taki ljudje obstajajo, treba jih je poklicati. Takoj za tem pa je treba napolniti moralni prostor, ki je sedaj izpraznjen. »Predvsem je treba zamenjati medijske voditelje.« Že, mu pravim, toda ali ni to nasilje? Ni, če to izvede tržišče in pripada zmaga konkurenčno boljšemu.

Čeprav sem od oltarja oddaljen še nekaj sto metrov, postaja množica gostejša in praznih prostorov, ki nudijo možnost za pogovor, vse manj. A včasih me slutnja, da bom slišal kaj pomembnega, pri kom le zadrži. Pri naslednji gospe sem se za trenutek preselil v Sodražico. V vsem dvajsetletnem obdobju svobodnega Roga ju z možem samo dvakrat ni bilo tukaj. Mož ima tukaj strica, ona bratranca. Seveda ju nista osebno poznala. Zakaj pa potem vseeno prihajata? »Čutimo do pokojnih, do vseh pokojnih tukaj«. V odgovoru začutim širino in nadaljujem: Kaj pa je s Slovenijo? Kako to, da smo dovolili komunistom vrnitev? Za odgovor dobim naslednjo misel: »Mogoče se nismo dovolj potrudili? Mogoče se nismo zavedali, za kako pomembno reč gre.« Čez čas pa doda: »Mogoče je pa tudi, da nismo imeli pravih voditeljev.« Res, ob tem pomislim, a meni se, kot običajno, spet pojavi pred očmi Barbarin Rov. Zakaj ga ne postavimo v nacionalni kulturni program? Če bi ga poskušali razumeti z jeziki, s katerimi razpolaga kultura, z jezikom vere in krščanstva, z jezikom poezije, glasbe, slikarstva, arhitekture, ali ne bi bilo mogoče, da bi Barbarin rov, razumljen in oblikovan s temi prizadevanji duha, utrdil slovenske duše za nadaljnjih tisoč let?

(Potem mogoče tudi ne bi bilo toliko javne žalosti nad manjšanjem državnih dotacij menedžerjem, ki »kurirajo« razstave s »križanci med umetnostjo, znanostjo in tehnologijo«, z umetninami, ki prihajajo iz umetnostnih pokrajin, kot so »Klub K4, Kiberepip, Metropol, festival Break in festival Haip« in predstavljajo »kulturo, ki je duša naroda« in se z njo »ne kocka«. Če smemo navesti nekaj zaskrbljenih vrstic, ki smo jih prebrali v Delu, SP, 9. julija 2011).

Ko od svoje sogovornice še izvem, da je že upokojena, si ne morem kaj, da se je ne bi drznil vprašati, kako človek ostane tako dolgo mlad? »Ah kaj, delati je treba, v službi in doma, delo je osnova vsega!« Pogledam jo še enkrat in vidim, da bi lahko bila živa reklama za svojo teorijo.

Ko že čutim, da se bo vsak čas začela maša, pomislim, da moram končno zares nehati. A pred mano sedijo na ležečem hlodu še mama in tri dekleta. V meni se prebudi nekdanji učitelj. Vprašam, ne vem več katero, ali Terezijo ali Kristino ali Anjo, če se v šoli kaj pogovarjajo o vojnem času. Tega da ne delajo. A ko potem hočem izvedeti, če kdaj do takega pogovora le pride, čigava zgodba ima največjo veljavo, ali tista, ki jo pove učiteljica, ali tista, ki jo preberejo v učbeniku, ali tista, ki jo slišijo doma. Ko se ena za drugo odločijo za tretjo instanco, se počutim pomirjenega. Še bolj seveda, ko izvem – ko jih vprašam, če sta jih župnik in kaplan povabila na letošnji Rog – da sta oba to naredila. Potem pa je vse dobro, si pravim, potem pa je vse dobro. V takem razpoloženju se oziram po bližnji okolici, če bi kje bil prostor, od koder bi se dalo spremljati mašo na Rogu. Tedaj pa že zaslišim glas letošnjega maševalca. Ker glas poznam, vem, da je njegov lastnik dr. Janez Gril. Naj še jaz povem: njegova pridiga je bila odlična. (Saj je vedno, a letos so o tem vsi govorili.)

7.2.1.

Letos bo minilo 21 let, odkar smo se prvič in v velikem številu zbrali ob teh roških breznih, v katerih počivajo okrutno in zahrbtno umorjeni slovenski domobranci, naši najdražji: sinovi, bratje, očetje, strici, sosedi, znanci in prijatelji ter druge zamolčane žrtve revolucionarnega nasilja. Sem smo prišli takoj, ko smo smeli. V miru smo izjokali svojo žalost in bolečino, rajnim prižgali sveče, molili in zanje darovali sv. mašo.

Mnogih, ki so sem prihajali prva leta, danes ni več med nami. Eni so že pri Bogu v nebesih, drugi zaradi starosti in bolezni ostajajo doma. Vsako leto se nam pridružujejo mlajši in novi obrazi, ki bodo tudi v prihodnje nadaljevali z molitvijo. Prošnja Bogu je ves čas enaka: Naj se nikoli več ne ponovi to, kar se je dogajalo v Kočevskem rogu, Teharjah, Hudi Jami in 600 drugih skrivnih moriščih po vsej naši domovini. Nikoli več, Gospod!

Bolečina ostaja. Ostajajo tudi vprašanja, na katera še vedno ni odgovorov. Zakaj se je že po končani vojni zgodil ta strašni zločin in kako je mogoče, da slovenska demokratična oblast tudi po tolikih letih še ni našla odgovornih? Zakaj tisti, ki so pri zločinu sodelovali, še vedno molčijo in si ne olajšajo vesti s tem, da bi povedali, kdo je ukazal pobijanje, kdo jim je zapovedal molk? Zakaj se ne opravičijo svojcem žrtev zaradi trpljenja, ki so jim ga povzročili? Pričakujemo preveč, čeprav gre samo za osnovno civilizacijsko dejanje in osebno integriteto? Se bojijo, jih je sram, so jim privilegiji vzeli razsodnost? Ali pa mislijo, da je prav, kar so storili, in so na svoje zločinsko početje ponosni? Tudi molk je odgovor, včasih pove več kot tisoč besed.

Figure 49. Janez Gril

Drage sestre in bratje, odgovore na naša vprašanja in naše stiske bomo tudi tokrat poiskali v Božji besedi, ki smo jo ravnokar poslušali. Pomagala nam bo ohraniti pravilen odnos do sebe in do tistih, ki so žrtvam, nam in našemu narodu povzročili toliko gorja in krivic. Z njeno pomočjo bomo lažje odpustili morilcem in si še naprej prizadevali za resnico, mir in spravo v našem narodu. Takšno ravnanje ni znamenje naše slabosti, nasprotno, je dokaz človeške veličine, krščanske omike in zveste hoje za Kristusom.

»Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov …,« smo slišali prerokove besede v prvem berilu. To božje zagotovilo velja tudi za brezna v Rogu in za vsa druga skrita grobišča na Slovenskem. Zaminirani robovi jam, tone nasutega kamenja, 11 pregrad v Hudi Jami tega niso mogli preprečiti. Peklenski načrti tistih, ki so po končani vojni ukazali pobijanje vrnjenih domobrancev in drugih žrtev, se niso izšli. Resnica je prišla na dan, zamolčane žrtve so dobile imena in obraze. Pobiti so se vsaj na simbolni ravni vrnili v našo sredo in družbo. Že več kot 20 let se zbiramo na krajih njihove smrti in zanje molimo. Postavili smo jim kapele, križe in druga znamenja. »Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril in storil,« zagotavlja prerok Izaija.

Tudi mi smo to spoznali, zato smo Bogu hvaležni. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« Jezusovo povabilo velja vsem. Danes in na tem kraju še posebej tistim, ki so pretrpeli krivično smrt in bili dolga desetletja oropani osnovne človeške časti, celo pravice do spomina in groba. Jezusove besede veljajo svojcem žrtev, ki dolga desetletja nismo smeli vedeti in mnogi med nami še danes ne vedo, kje so bili pobiti njihovi najdražji in kje počivajo njihovi posmrtni ostanki. Jezus vabi k sebi tudi vse tiste, ki so ukazali, izvajali ali zagovarjali zločinsko početje. Njihovo življenje je moralo biti grozljivo. Božja ljubezen ne pozna meja in objema vse ljudi. Kdor je noče, jo lahko zavrne.

Drage sestre in bratje, takšno gledanje na usodo pobitih, ki se jih danes spominjamo, takšno razumevanje nas samih in našega ravnanja je po besedah apostola Petra soudeležba pri Kristusovem trpljenju, ki se bo spremenilo v veselje. »Blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh.« O, kako zelo so nas, sorodnike domobrancev in druge, ki nismo bili za komunizem, sramotili in zapostavljali v šolah, na delovnih mestih, v javnosti in zasebno, teptali naše temeljne človekove pravice in nas v svoji partijski in svetovnonazorski nadutosti silili, naj se odpovemo veri, Cerkvi in krščanskemu pogledu na svet. Apostol Peter nas blagruje in nadaljuje: »Če kdo trpi kot kristjan, naj ga ne bo sram, ampak naj v tem imenu poveličuje Boga.« V tej luči moramo gledati na trpljenje, ki je zadelo naše najdražje in tudi nas same. Te besede nas zavezujejo, da v življenju ne počnemo ničesar, s čimer bi sramotili Kristusovo ime. Če bi ravnali drugače, bi, tako apostol Peter, tudi sami postali podobni morilcem, tatovom, hudodelcem in ovaduhom.

Dragi prijatelji, kljub pomislekom in bolečinam lahko rečemo, da so se stvari spremenile na bolje. Velike preizkušnje in trpljenje slovenskega naroda, ki so ga povzročile totalitarne ideologije in svetovna morija, prinašajo duhovne sadove. 13. junija lani je bil na slovenskem evharističnem kongresu v Celju za blaženega in mučenca razglašen dijak Alojzij Grozde. Od pretekle sobote dalje njegove relikvije počivajo v božjepotni cerkvi na Zaplazu. Tja bodo odslej prihajali verni mladi, da bi se svojemu zavetniku in priprošnjiku priporočili za lepo mladost, pridno šolanje, solidarnost in druge mladostne ideale. 24. septembra letos bo v Sarajevu v Bosni in Hercegovini za blažene in mučenke razglašenih pet redovnic, žrtev četniškega nasilja. Med njimi sta dve Slovenki: sestra Antonija Fabjan iz župnije Hinje, sedaj Žužemberk, in sestra Krizina Bojanc iz Šmarjete. V škofiji Novo mesto, kamor sodi tudi ta kapela v Kočevskem rogu, bomo prihodnjo soboto obhajali peto obletnico njene ustanovitve in se ob tem veselili duhovne podpore treh novih priprošnjikov: enega mučenca in dveh mučenk. Tri razglasitve v enem letu, prej pa 1200 let nobene. Glejte, v kakšnem času živimo! Nekateri postopki za razglasitev novih mučencev so v teku, nekateri se bodo šele začeli.

Figure 50. Žrelo Tamino Petelinšek

Kri mučencev je seme novih kristjanov, pravi stara krščanska misel. Je opora notranji prenovi Cerkve. Lani so se v naši škofiji štirje mladi fantje odločili za duhovniški poklic. Letos se jim bodo pridružili novi. Vedno več je mladih družin, ki se odločijo za tretjega, četrtega ali petega otroka. Tečajev za pripravo na krščanski zakon se udeležuje zelo veliko parov. Mladi iščejo v veri odgovore na vprašanje o smislu svojega življenja in se dajo krstiti. Duhovna gibanja so v porastu. To je odgovor Cerkve na pomanjkljivosti časa in naše politike, ki se ne kažejo samo v napačnem odnosu do žrtev totalitarnega režima, ampak tudi v zgrešenem družinskem zakoniku, opuščanju vzgoje v šoli, v drogah in metadonskih nadomestilih za izgubljene življenjske ideale mladih in na tolikih drugih področjih našega življenja.

Drage sestre in bratje, grobovi so odprti in bodo vedno bolj. Naša soudeležba pri Kristusovem trpljenju prinaša odrešenje in veselje. Kri mučencev je seme novih kristjanov. Ne pozabimo tega in ne dopustimo, da bi nam kdor koli vzel upanje, ki prinaša življenje! Amen.

7.3.1.

Bili so. Njih 12 tisoč. 12 tisoč fantov, ki so začuli klic domovine in stopili kot en mož v bran svojemu narodu, v zanj najbolj usodnih trenutkih.

Bila je tuja okupacija. Toda ne nemški nacist, ne laški fašist in ne Madžar niso tako frontalno in iz vseh registrov udarili po Slovencih, kot so po lastnem narodu udarili naši krvni bratje, indoktrinirani z ideologijo, ki je črpala svoje sokove iz teoretičnih aksiomov nemške filozofske misli 19. stoletja in se hkrati preizkušala v praksi zlasti med oktobrsko revolucijo ter špansko državljansko vojno.

Ko je rdeča pošast uprizorila prva dva množična zločina nad lastnim narodom – na Turjaku in v Grčaricah – je bilo treba nekaj storiti, saj sta bila ta dva masakra jasen znak, za kaj v bistvu gre slovenskim boljševikom in kaj vse so sposobni storiti za dosego edinega in najvišjega cilja – uzurpacije oblasti po vojni, zasužnjenja lastnega naroda in popolne sovjetizacije Slovenije.

Teh 12 tisoč slovenskih fantov je tedaj izbralo edino možno pot, saj druge poti preprosto ni bilo. Uvideli so, odkod preti največja nevarnost narodu oz. kaj je največje zlo 20. stoletja. Nadeli so si ime, ki ponazarja prav to, kar je bil njihov edini namen – braniti domovino. Borili so se pogumno in pokončno, saj so vedeli, da se borijo za najvišje ideale naroda ter da sta resnica in pravica na njihovi strani.

Pa jim ni uspelo. Strašen vihar zla in sovraštva jih je pometal v kraška brezna, jame in jaške in to z obilno pomočjo tistih, v katere so naivno verjeli in jim brezmejno zaupali vse do zadnjega, še ko so se vzpenjali na njihove tovornjake, misleč, da gredo v Palmanovo. Onkraj Karavank pa se je široko režala smrt in jih pričakovala …

Pred nekaj dnevi so srbske oblasti aretirale še zadnjega velikega klavca balkanske morije iz 90. let prejšnjega stoletja. Ta človek je bil izvrševalec bolne velikosrbske ideje in hkrati maščevalec za zdaj že mitski poraz srbske vojske proti Turkom pred več kot 600 leti, kar je tudi sam odkrito povedal v kamero, tik preden je uprizoril Srebrenico. Nad masakrom v Srebrenici se je tedaj zgražal ves demokratični svet, ki je zdaj tudi odkrito pozdravil aretacijo generala Mladića in njegovo privedbo pred roko pravice v Haag.

Srbija želi v Evropo, in to ne zgolj politično, temveč predvsem kulturno oz. civilizacijsko. Zato je Mladića tudi aretirala in ga izročila. Kaj pa Slovenija? Na tem mestu se kar same od sebe ponujajo vzporednice in primerjave s slovensko »zgodbo«. Slovenski mladići in karadžići se namreč še vedno svobodno sprehajajo po naši domovini in zrejo naša prelepa polja in planine oz. jih aktualna oblast ponovno kuje v zvezde z vsemi možnimi sredstvi in s pomočjo vseh mogočih medijev, ki jih ima pod absolutnim nadzorom. Pa je razlika samo ta, da je Ratko Mladić skušal udejanjati nore sanje o liniji Karlobag–Karlovac–Virovitica, slovenski boljševiki pa so zvesto sledili trdi partijski liniji o neizprosnem razrednem boju in likvidaciji vseh, ki bi si jim drznili prekrižati pot do njihovega absolutnega prevzema oblasti. Ob tem sem seveda povsem prepričan, da nikomur iz vodstva Narodne banke Srbije danes ne pade niti na kraj pameti, da bi Mladićev lik ovekovečil na kakšnem izmed kovancev, pa tudi cesta, ki vodi do nogometnega stadiona Crvene zvezde, ne bo nosila njegovega imena …

Figure 51. Boštjan Zadnikar

Slovenija je sicer politično del Evrope, duhovno oz. po načinu razmišljanja pa caplja daleč za njo. Vse dokler Slovenci ne bomo sposobni enotno obsoditi polstoletnega komunističnega izživljanja nad narodom ter predvsem medvojne zločinske komunistične revolucije in simbolično poslati v Haag tudi Kardelja, Kidriča, Mačka, Semiča – Dakija in ostalih glavnih krivcev največje tragedije v narodovi zgodovini, dotlej bomo duhovno capljali za vsemi demokratičnimi evropskimi narodi in vse dotlej bomo tudi sami usodno razklani kot narod. Vse to pa nas duši, mori in nam hkrati preprečuje, da ujamemo korak z drugimi.

Zaradi vsega povedanega na vse vas danes tukaj zbrane naslavljam veliko prošnjo:

Prosim vas torej, da vsi mi fante, ki so tu prav v teh dneh pred 66 leti padali v številna brezna tod okoli, ohranjamo v najlepšem spominu, kajti vsaj to si vsekakor zaslužijo. Niso imeli niti človeka dostojnega pogreba niti nimajo lastnega groba. Režim, ki je dobesedno izplaval iz morja njihove krvi, je na njihova prestreljena in mučena trupla navozil tone materiala, cinkove odplake in odpadke vseh vrst, da bi si opral svojo vest, in predvsem, da bi pred lastnim narodom za vedno prikril svoj pošastni zločin, ki je tako gromozanski in vnebovpijoč, da mu ga ta narod, na katerega se boljševiki vseskozi tako radi sklicujejo, nikoli ne bo mogel odpustiti, še manj pa ga pozabiti. Toda spomina na te fante ter spoštovanja do njih ta režim ni mogel zadušiti. TO SO BILI ZLATI FANTJE! Bili so cvet naroda, ki je mnogo prezgodaj padel, ko bi moral še cveteti.

V Boga so verovali, narod so branili, za domovino pa umrli!!! Večna jim slava!

7.4.1.

Mineva dvajseto leto, kar imamo svojo državo. Ob tem se mi vedno prikliče iz spomina zgodba iz mojih študentskih let. Kolegica iz Maribora, ki se je skoraj vsak vikend z vlakom peljala domov skupaj z mnogimi študenti iz tistega konca, je prišla nek ponedeljek vsa razburjena na fakulteto. Šepetaje mi je pripovedovala, kaj se je zgodilo na vlaku, ko so se peljali proti Mariboru. Nenadoma se je vlak ustavil – kar nekje med postajama – nastal je strašen trušč in v kupe so planili policaji in surovo odvlekli nekega študenta. Brez pojasnila. Vsi so bili strašno zmedeni in prestrašeni in so ugibali, kaj bi lahko to pomenilo. Nikomur ni nič padlo na misel. Rekla je še, da se ne more otresti strahu, ki ji ga je zapustil ta dogodek. Kasneje so fanta izpustili in prijateljem je na skrivaj povedal, da so ga zasliševali, ker naj bi bil član neke tajne organizacije, imenovane Zedinjena Slovenija. Seveda je moral podpisati, da ne bo nikomur nič pravil o tem, a svojim prijateljem se je moral zaupati, saj se je zanesel nanje.

V meni je ta dogodek takrat vzbudil upanje, da se nekaj dogaja, da so ljudje, ki si želijo drugačno Slovenijo, ne komunistične, kakršne je bila; da so ljudje, ki se organizirajo in pripravljajo na trenutek, ko bo mogoče takšno Slovenijo udejanjiti.

Mineva dvajseto leto, kar smo ustanovili Novo Slovensko zavezo. Zbrali smo se tisti, ki smo hoteli, da se uveljavi resnica o komunističnem terorju in iz njega izvirajoči državljanski vojni. Da se izve vsa razsežnost zločinskega sistema, izvirajočega iz revolucije. Da se razčistijo medvojni in povojni zločini in njihovi akterji in se jih primerno ovrednoti, obsodi. Da dobijo naši soborci, naši očetje, naši sinovi, naši bratje nazaj svoje pošteno ime, da se jih spodobno pokoplje in končno, da se ugotovi, kje so njihovi grobovi – če lahko sploh govorimo o grobovih.

Figure 52. Blaža Cedilnik

Rodilo se je upanje, rodilo skupaj z novo državo, da bo roška resnica in resnica 600 morišč in grobišč širom po Sloveniji prišla na dan. Da bo zločinski sistem, ki je toliko let vladal v naši deželi, dobil svoje pravo mesto v zgodovini našega naroda, da bo ocenjen po vseh moralnih in etičnih, političnih in kulturnih kriterijih. Pa smo bili že ob prvem dejanju v tej smeri zelo razočarani. Na Kočevskem rogu smo hoteli izvesti simboličen pokop vseh žrtev tega zločinskega sistema, ki so bile desetletja zamolčane, in ne samo to. Niso bile zamolčane samo žrtve, zamolčani so bili tudi kraji, kjer so bila zagrebena njihova trupla. Ti ljudje niso bili samo pobiti brez sojenja, bili so zverinsko mučeni in tako tudi pomorjeni. Tem ljudem je bilo poleg tega še odvzeto poštenje, čast in dobro ime. Bili so proglašeni za izdajalce domovine, ki jim je pomenila vse, za katero so bili pripravljeni žrtvovati najdražje in najsvetejše, kar so imeli – svoje življenje – in so ga tudi zares žrtvovali.

Figure 53. Udeleženci roške slovesnosti – Slovenska prva vrsta Andrej Zgonc

Torej, hoteli smo simbolično pokopati vse te ljudi z mašo v Kočevskem rogu kot simbolu zločinov komunističnega sistema. Pa so nam to ukradli in naredili nekakšno spravno mašo, kjer sta si segla v roke vrhovni poglavar slovenske cerkve in vrhovni poglavar države – politični dedič morilcev, politični voditelj sistema, ki je vse te zločine zagrešil. Tam so bili tudi drugi dediči komunizma, tam so stali, razkoračenih nog in z rokami v žepih in tako že s svojo pozo dali vedeti, da so oni oblast, da bo vse tako, kot bodo oni hoteli, tudi zgodovina, in da jim nihče nič ne more.

Kje smo pa pri tem mi? Mi, ki imamo v teh breznih, kraških jamah, rudniških jaških, strelskih jarkih svoje soborce, svoje sinove, svoje očete, svoje ljudi. Mi, ki smo hoteli v intimi roške katedrale pokopati svoje soborce, svoje sinove, svoje očete, svoje ljudi. Mi smo bili izločeni, izobčeni, na smrt užaljeni, globoko prizadeti in užaloščeni.

Novinar, ki je v televizijskem prenosu komentiral to, tako imenovano spravno mašo, je med drugim dejal: »Zgodovine ni mogoče popravljati, treba jo bo na novo napisati in predvsem verjeti, da je prav tako.«

Mi smo verjeli in še vedno verjamemo, da je prav tako. Da je treba zgodovino napisati popolnoma na novo; to pot napisati pravo, resnično zgodovino in ne znova in znova ponavljati laži, ki so jih polne zgodovinske knjige in učbeniki, ki zastrupljajo generacijo za generacijo in se tako prenašajo iz roda v rod in netijo nerazumno sovraštvo in delijo naš narod ne samo na dva pola, kar ne bi bilo tako zelo narobe, ampak na dva, nesmrtno sovražna pola. In tako je temelj naše mlade države, o kateri so sanjale generacije naših očetov in dedov, temelj te države je laž, prevara in zločin. Kako naj pričakujemo, da bo država, ki je zgrajena na takih temeljih, prosperirala in cvetela? Če so laži, prevare in zločini ne samo priznani kot vrednote, ampak čaščeni oziroma malikovani, kot je zapisal umorjeni pisatelj Narte Velikonja, potem ne moremo pričakovati, da se bodo v naši državi uveljavile vrednote, kot so poštenje, čast in resnicoljubnost. Javno se govori o krizi vrednot. Kako naj se izvijemo iz krize vrednot, če so množični morilci ne samo svobodni ljudje, ampak okinčani s titulo narodnega heroja in na tej osnovi deležni visokih privilegijev v družbi?

Iz zgodovine bi se morali učiti. Morali bi poznati svojo zgodovino. Morali bi poznati napake, ki so se dogajale v zgodovini, da jih ne bi ponavljali. Morali bi uvideti, da se laž ne izplača, ker pride resnica prej ali slej na dan in odvzame lažnivcem vso kredibilnost in dobro ime. Morali bi uvideti, da je prevara upora proti okupatorju umazala tudi tiste, ki so s tem uporom mislili resno. Morali bi uvideti, da je zločin obsojen in kaznovan, da se zločini ne bi ponavljali.

Vsi bi morali videti slike izkopanih trupel iz Srebrenice, ki so na las podobne izkopanim truplom ljudi, ki so bili po drugi svetovni vojni pobiti in pometani v jarke in jame. Zvezani eden z drugim z enako telefonsko žico, celo na isti način. Ko primerjaš te slike, imaš občutek, da so en in drugi zločin zagrešili isti ljudje. Resnica pa je ta, da jih je zagrešil isti zločinski sistem. Razlika je le v tem, da bodo vsaj nekateri, ki so to zločinsko morijo počeli v Srebrenici, da bodo vsaj nekateri sojeni, obsojeni, kaznovani. Tisti, ki so enak zločin zagrešili po drugi svetovni vojni, pa so, kot sem že rekla, ne samo svobodni, ne samo očiščeni vsake krivde, ampak so narodni heroji in privilegirani v družbi. Torej v moji ljubi Sloveniji, v naši državi, je zločin tako rekoč najvišja vrednota.

Grobovi tulijo, je zapisal pesnik. A mnogo, mnogo glasneje, mnogo bolj zamolklo tulijo brezna, kraške jame, rudniški jaški, strelski jarki. Tu v Rogu tulijo najbolj glasno, v tej tišini neskončnih gozdov. Predsednik države, ki naj bi bil predsednik nas vseh, ta predsednik ni še nikoli prišel v Rog. Kajti tu bi zaslišal, začutil »čisto zgodovino«, kakor se je izrazil ob najbolj nečistem, najbolj zlaganem prazniku Republike Slovenije, 27. aprilu, ki se imenuje dan upora proti okupatorju. Kakšna laž!? Kakšna prevara!?

Zakaj ne zatulimo mi vsi, ko se sistem, ki je ta brezna, jaške, jarke, jame napolnil s trupli, ko se ta sistem pred našimi očmi restavrira, iz dneva v dan raste in se krepi, in če bo šlo tako naprej, nas bo prerasel in zagrnil v novo mračno dobo?

7.5.1.

Počaščen sem, da me je NSZ povabila, naj izgovorim nekaj besed na tem posvečenem kraju. V ta namen bom izhajal, kot že toliko govornikov pred menoj, iz osebne izkušnje: iz boleče odsotnosti starega očeta, Zorka Ščuke, ki ga nisem nikoli spoznal, ker je v teh krajih poleti 1945 omahnil v brezno pod strelom komunističnega rablja. Bil je vodilni tržaški tigrovec, obsojen na smrt na 2. tržaškem procesu, a pomiloščen. Zaradi njegove proangleške nekomunistične usmerjenosti pa so ga slovenski komunisti pokončali s strelom v tilnik, najverjetneje avgusta 1945 na Konfinu. Njegovi pokončni, načelni drži, in drži vseh, ki so iz istih razlogov omahnili v ta gozdna brezna, se imamo zahvaliti za zgled, iz katerega raste in mora še dalje rasti tudi naša pokončnost. Slava jim!

Vendar se v tem spominskem nagovoru ne bi rad zaustavil le na ravni osebne zgodbe. Rad bi, da svoj pogled za trenutek usmerimo v širši okvir, znotraj katerega je potrebno dojeti to strahotno zgodovinsko dogajanje, v katero smo mi vsi zaradi njegove »nedokončanosti« še usodno vpeti. Tu ne mislim le na širši zgodovinski okvir, ki ga vsakoletni roški govori redno in natančno osvetljujejo, pač pa na neki drugačen, nam manj znan nadzgodovinski okvir, ki pa je bil žrtvam, ki so padale v ta brezna, bolj znan, kot si morda mislimo. Ta nadzgodovinski okvir ni vezan na kako bolj ali manj nedoločno in poljubno duhovnozgodovinsko interpretacijo tega ali onega avtorja, pač pa gre za prerokbo, katere avtor je sama brezmadežna Devica Marija, in katere časovne terprostorske koordinate so povsem določene: reče se jim Fatima 1917.

Tam je Mati Božja trem pastirčkom, Jacinti, Frančišku in Luciji, napovedala strahote druge svetovne vojne in divjanja totalitarizmov, če ljudje »ne bodo nehali žaliti Boga«. Mati Božja je pri tem napovedala velik severni sij, ki je bil v noči od 25. na 26. januar leta 1938 viden po vsej Evropi (tudi pri nas) in o katerem je rekla: »Ko boste videli neko noč razsvetljeno z neznano lučjo, vedite, da je to znamenje, ki vam ga Bog daje, da bo kaznoval svet zaradi njegovih hudodelstev z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve in Svetega Očeta«. Kmalu po tem nenavadnem modro-rdečem severnem siju se je dejansko začela druga svetovna vojna z vsemi napovedanimi grozodejstvi. Med njimi so tudi ta, o katerih nam govori kraj, na katerem smo danes zbrani. Glede na avtoriteto Nje, ki je (kakor Cerkev potrjuje) izrekla to prerokbo, in glede na natančnost njene izpolnitve menim, da je fatimska prerokba neizbežen, nujen in ključen okvir, znotraj katerega kaže izmeriti to, kar se je pred 66 leti na tem kraju dogajalo.

Žrtve tega dogajanja so vključenost v to prerokbo imele jasneje v zavesti, kot si morda mislimo. Imel jo je jasno v zavesti njihov duhovni nadpastir, škof Gregorij Rožman, ki se je na vso moč trudil, da bi slovensko ljudstvo v zadostni meri izpolnilo Marijine prošnje iz Fatime, po katerih bi bilo rešeno napovedanega gorja. Med temi prošnjami je zlasti izstopala pobožnost prvih sobot. Imel jo je pred očmi tudi France Balantič, osrednji pesniški izpovedovalec tega usodnega časa, saj je najverjetneje ravno iz poznavanja fatimskih sporočil zapisal ob začetku gorja, ki je prihajalo nad Evropo, nam vsem znani verz: »Prerokbe že zore v dopolnjevanje.« Fatimska sporočila so nenazadnje bila močno v zavesti našega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta, katerega god smo prvič praznovali ravno prejšnji petek. Vemo namreč, da je na svoji zadnji poti v domači kraj imel v torbi podobice s sporočili iz Fatime, ki jih je nameraval deliti domačim, in da je prav to gradivo, poleg članske izkaznice KA, tisto, ki je v očeh komunističnih rabljev zapečatilo njegovo usodo. Prav gotovo je torej tudi večina izmed padlih v teh breznih vedela za Fatimo in je vedela, da je, kar se jim dogaja, povezano z imenom tistega daljnega kraja na Portugalskem, v katerem je Božja jeza nad brezbožnim novoveškim človeštvom tako otipljivo stopil v zgodovino.

Imejmo torej Fatimo v zavesti tudi mi, ko prihajamo vsako leto na ta in na podobne kraje. A spomnimo se obenem, da Fatima ne pomeni le upravičene Božje kazni za naše zablode. Pomeni tudi upanje. Na koncu drugega dela Fatimskega sporočila namreč Marija pravi, da bo »končno Moje Brezmadežno Srce slavilo veliko zmago. Sveti Oče Mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo dano obdobje miru«. Med Marijinimi prošnjami, ki naj bi odvrnile predvideno Božjo kazen, je poleg pobožnosti prvih sobot bila tudi prošnja, naj papež posveti Rusijo Njenemu Brezmadežnemu Srcu, da bi se spreobrnila od komunizma. To se je zgodilo šele pod Janezom Pavlom II., in sicer 25. marca 1984. Šest let potem se je komunizem v Evropi dejansko zrušil.

Figure 54. Ivo Kerže

Ob tem ni mogoče spregledati, da je med nami že dolgo živa zavest, da so za zlom komunizma pri nas in za državno osamosvojitev, katere 20. obletnico letos praznujemo, zaslužni zlasti naši mučenci. Da je to bil čudež, ki so nam ga izprosili s svojo krvjo. Tudi ta razlaga ima svojo osnovo v fatimskem sporočilu, saj njen zadnji, tretji del govori o tem, kako Gospodovi angeli zbirajo kri mučeniških žrtev totalitarnega nasilja v kristalnih škropilnicah in z njo blagodejno škropijo svet. Kri mučencev, kakor je že rekel Tertulijan, je tako postala seme kristjanov.

Toda če v tej fatimski optiki gledamo na kraj, na katerem se danes nahajamo, pa tudi na širšo slovensko situacijo, v katero smo vkleščeni, se nam vendarle zastavlja nelagodno vprašanje: glede na to, da 20 let po osamosvojitvi vidimo, kako je bila odprava komunizma, ki jo je osamosvojitveno dejanje obetalo, dokaj površinska, saj ostaja titoistična mitologija močno zasidrana v srcu slovenskega slehernika, se namreč sprašujemo, ali je bil tako pičel rezultat vreden tako velike cene, ki so jo pred Bogom plačali ti, ki se jih danes spominjamo. Ali ni bil strašanski dolg, ki so ga vnaprej plačali, prevelik glede na to, kar sedaj imamo? A zlahka vidimo, da nelagodnost tega vprašanja ne zadeva nikogar drugega kot nas same, ki tukaj stojimo. Mogočen kapital milosti, ki so nam ga prislužili naši mučenci, ostaja namreč neizrabljen, dokler ga sami ne začnemo uporabljati. Kaj moramo torej storiti? Prositi. Prositi naše mučence, prositi za čudeže: v vsakdanjih stvareh, v težjih življenjskih situacijah, pa tudi v naši skupni želji po globokem družbenem preobratu naše ljube Slovenije. Prosímo – in nam bo dano – zagotavljam vam iz lastne izkušnje. In prosimo najprej prvega izmed njih, bl. Alojzija Grozdeta, da bo tako postal tudi prvi slovenski svetnik. Če mi je torej dovoljeno prenesti znamenite besede sedaj že bl. Janeza Pavla II. na našo situacijo, bi rekel: ne bojmo se naših mučencev! Ne bojmo se jih prositi! Tu so, da nam pomagajo. Želijo nam pomagati. Želijo premakniti Slovenijo k Bogu. Odprimo jim vrata na stežaj!

7.6.1.

Preden se poslovimo od Kočevskega Roga, se v imenu Nove slovenske zaveze, tednika Družine in župnije Kočevje zahvalim vsem, ki so pripravili današnjo slovesnost in pri njej sodelovali.

Hvala prelatu monsignorju dr. JANEZU GRILU in vsem duhovnikom, ki so z njim somaševali.

Hvala nastopajočim:

pel je MEŠANI PEVSKI ZBOR ŽUPNIJE VIDEM-DOBREPOLJE pod vodstvom ANTONA ŠINKOVCA;

solistka je bila RENATA VEREŠ-KLANČIČ.

Govorili so: dr. IVO KERŽE, BOŠTJAN ZADNIKAR in BLAŽA CEDILNIK.

Za udeležbo se zahvalim našim predstavnikom iz družbeno-političnega življenja.

Prisrčna hvala vsem vam, ki ohranjate spomin, zvestobo in ljubezen našim mučencem. Tu enako mislimo, enako čutimo in enako upamo.

Še obvestilo: Televizija EXODUS je posnela celotno slovesnost in jo bo predvajala v soboto, 11. junija ob 10h in v nedeljo, 12. junija ob 18h.

In zdaj zapojmo v pozdrav vsem, ki jih nosimo v srcu in spominu – MOJA DOMOVINA.

Figure 55. Marija Zgonc

8.1.1.

25. junija letos je bila pri Konfinu spominska maša, po njej pa kulturni program v spomin na kruto pomorjene ranjence pred 66. leti.

Prav je, da se spominjamo vseh tistih, ki so bili pomorjeni na tem kraju in drugod po Sloveniji. V dneh od 22. do 24. junija 1945, ko je bila vojna že končana, so pripeljali s kamioni in avtobusom bolnike in ranjence, ki so jih pobrali v bolnicah, in jih pri jamah umorili. Storilci so bili pripadniki partizanov, tudi domačini, saj so le ti vedeli za jame.

To je bil najstrašnejši zločin, storjen po drugi svetovni vojni v evropskem prostoru. Zločin se je nadaljeval vse do leta 1990, saj do takrat svojci niso smeli govoriti o tem, ne žalovati ne prižigati sveče na kraju smrti. V neposredni bližini je bilo zaprto območje, nedostopno, zato ljudje sem niso zahajali. Če bi storilci priznali krivdo, bi tudi sami laže živeli, ker bi se s tem razbremenili, saj so bili nekateri le izvrševalci ukazov, ki so jih dajali predpostavljeni.

Vsaka žrtev kliče po pravici in resnici. To ne pomeni maščevanja. Pravica je v resnici. Pravica je v zavesti, da je bil del sveta, kjer je vladal komunizem, krivično zatiran. »Resnica nas bo osvobodila.« (Jn 8,32) Ne sprenevedanje, laž, samo resnica bo prinesla pomiritev in osvoboditev.

Sveto mašo je poleg domačih župnikov daroval generalni vikar g. Anton Slabe, ki je bil tudi pridigar. Pridiga se je vseh navzočih zelo dotaknila.

8.2.1.

Bog ve, ali še katera dežela na svetu doživlja tako zelo nasprotujoče si resničnosti na dan, ko obhaja 20. leto svoje starosti, da more ob premišljevanju teh dvajsetih let vriskati od veselega upanja in in jokati od nikdar izpete žalosti.

Konfin. Mejni obcestni kamen.

Ob cesti pri njem premeriš pot, ki je za teboj, na njem si lahko oddahneš in počiješ. Drugje te mejni kamen opomni, da si na razcepu dveh posestev ali dveh dežel. Eden ga bo razumel, da ju ta kamen ločuje, drugi morda dojame, da ju dejansko povezuje, ju spaja. Kakor pač razmišljaš, kakor pač doživljaš.

Tu pa ne gre za mejo med dvema deželama, ampak je konfin, ki je razmejil življenje in smrt, trpljenje enih in uživanje drugih nad tem, bolečino spomina in krivičnost, ki ga je ustvarila, bolečino srca in strah, da se resnica odkrije. In to sega prav do razmejitve med samovoljo in med vestjo. In prav to je najhujša ločitev, bistvena in usodna, na tej meji se je vse to dogajalo. Spomnimo se misli o Adamu, da je ob mrtvem sinu dejal: »Ubogi Abel,« Eva pa je dodala: »Da, toda še bolj ubogi Kajn.«

Vsako leto se zbirate na tem posvečenem kraju, ki po vsebini spominja na Kalvarijo. Možje, ki so bili tu pokopani, naj bi izginili iz človeštva, onemogočeni v svojih idejah in osramočeni pred novim rodom in vso zgodovino.

Zakaj prihajamo? Gotovo najprej zaradi spomina na ljudi in dogodke, ki so na ta kraj vezani, z njim spojeni. Resda samo od spomina ni mogoče dolgo živeti, kajti spomin sam ne more človeku izrisati poti rešitve. In vendar se moramo spominjati. Le tako ostanemo povezani z njimi in oni z nami. Žalovati moramo v tem spominu, kajti ti možje so bili žrtvovani za nekaj, kar ni moglo prinesti ne svobode ne blagoslova, ampak kvečjemu sprevrženost vrednot. Čeprav so njih kosti iz te zavrženosti spoštljivo prenesli drugam, je tu strohnelo njihovo meso in njihova kri in napravilo zemljo bolj rodovitno. Ker verujemo v moč Božje milosti, ga prosímo, naj na račun tega, kar so dali zemlji, napravi to našo deželo bolj rodovitno za kreposti in vrednote, ki so jih ti fantje in možje gojili, nekateri s pravo gorečo zavzetostjo: poštenje in čistost, ljubezen do naroda in domovine, trdnost zvestobe v zakonu in ljubezen do družine. Niso bili idealni, vendar ni potrebno veliko drznosti, da lahko mirno rečemo, da bi bila sedanjost našega naroda precej drugačna, najmanj manj zmedena v vrednotenju temeljnih življenjskih danosti: življenja, zakona, družine, vere. A takrat je samovolja govorila, preden sta pamet in pravičnost mogli priti do besede.

Bodimo tu tudi zato, da razvijamo globlji čut za pravičnost. Da zaslutimo, v kolikšno globino lahko seže to, kar je v človeku slabega, če ne spoštuje meja in usmeritev, ki so nakazane v Božjih zapovedih. Da razvijamo kulturo sočutja in srce učimo blagra žalostim – v zaupanju, da je to pot do izvira tolažbe. V takih pobojih ne gre za revščino ali brezčutnost srca, ampak za skrivnost zla. Danes bi ti možje svojim vnukom lahko pripovedovali o svoji mladosti. Pa ni ne teh zgodb ne vnukov. In ni Slovenca, ki bi mogel z mirno vestjo reči: »Mene se to ne tiče.« Vsi namreč sanjamo o svobodni in samostojni domovini, toda te sanje lahko rastejo le iz spoštovanja naravnih kreposti: modrosti, pravičnosti, poguma in zmernosti; moč za to pa nam dajejo Božje: vera, upanje in ljubezen.

Ti, ki se jih prvih spominjamo, so morali takrat molčati, zato da se je slišalo vpitje in kletvice, žalitve in norčevanje drugih; in vse naj bi ostalo skrito pokopano, zamolčano, pokopano v skrivnost brezna. Molčati so morali dolga leta njihovi domači, tako da nekateri ne želijo več o tem govoriti, da ne bi na novo odpirali ran. Pa se je tudi tukaj človek zmotil. Jezusova beseda je dovolj jasna: »Nič ni tako skrito, da se ne bi zvedelo.« In naložil nam je, naj na strehah javno povemo, kar smo v njegovem duhu spoznali. Strah pred ljudmi je zadrgnil grlo, da ne morejo in ne upajo govoriti, in so tudi svoje spomine zapečatili s silo molka. Zato zdaj govorijo ubiti s svojo značilno govorico. Tudi mi lahko brez nevarnosti glasno razmišljamo, molimo, postavljamo plošče spomina.

Tudi zato smo tu, da presojamo. Tu sta se resničnost in resnica razšli, je doumel tudi Kocbek. Tu niso bili pokopani le pomorjeni, z njimi je bilo pobito tudi človeško dostojanstvo, tisto, ki je v človeško naravo vklesano; globoko zakopane so civilizacijske norme, ki so znamenje človeške kulture. To obsojamo. Vemo pa, da sama kritika, naj bo še tako natančna v svojem presojanju, ne more razvozlati vezi preteklosti.

Pravimo, da je naša domovina lepa; tudi tu čez gre bohotna lepota pomladi in jeseni. Sredi te lepote želimo prebuditi zavest, kako je vse slovensko telo okrvavljeno od krivično prelite krvi, da je zato njegova duša bolna in razdvojena, ko bolj sluti kot čuti obremenjenost zaradi tolike krivde, naj je zrasla iz kajnovske filozofije, da ni prostora za drugače prepričane, ali preprosto iz divjosti zmage in dokazovanja moči nad nemočnimi. In to je težko opravičiti s socialnimi razlikami in krivičnostmi pred tem časom. Zaradi vseh grehov preteklosti naša domovina ne more živeti v miru in edinosti, ne more v polnost življenja, ki ga Bog ljubi in želi, da bi ga vsi imeli. Vendar začeti je treba nekje drugje.

Dveh bregov ne moreš povezati samo z ene strani, ne seči v roko nekomu, ki jo je skril; niti v obraz ne moreš pogledati človeku, ki ti je obrnil hrbet. Ne moreš se pogovoriti z nekom, ki se je zaprl v trmo molka. Tudi vemo, da ni mogoče zgraditi sprave, razen v njeni trojni razsežnosti: priznanje, obžalovanje in odpuščanje. A najprej mora priti spoznanje vse resnice. To pa je milost. Če tej, resnici, pustimo vstopiti vase, nas bo vodila k polni osvobojenosti.

Zato se moramo zahvaliti tistim, ki sestavljajo zgodovinski spomin in utrjujejo zavest, da ne gre za preštevanje kosti in bilance smrti, ampak za podobe in usode ljudi. Ta resnica mora postati del dediščine mlademu rodu kot pričevanje neke dobe, iz katere raste tudi vsa naša sedanjost. Ne more biti drugače, na neurejenih, nerešenih, nagnitih temeljih ne moreš graditi zdrave sedanjosti. Toda, mar je to vsa resnica? Ko odkrijemo vse, kar je bilo, ko prebrskamo vsa grobišča in opišemo usode vseh teh ljudi, smo prišli šele do resničnosti. Ta pa se mora dopolniti z resnico – to pa niso le dejstva dogodkov in vlog, ampak jo izraža šele tista resnica, ki jo je Kristus oznanjal in jo utelesil.

Pilat je imel pred seboj Jezusa, ko mu je dejal: »Kaj je resnica?« Videl ga, spoznal pa ga ni, kot ga niso njegovi tožniki. In ga je obsodil, kot so ga mnogi svetni mogočniki. Ko bi ga spoznali, ga ne bi križali ne takrat, ne leta 1945. On pa je bil edini, ki je prišel, da bi v celoti izpolnil Božjo voljo,

Zato se moramo še bolj zahvaliti tistim ljudem, ki poleg spomina gojijo tudi kulturo, ki prerašča človeškost: to je kultura polne odločenosti za poštenje in iskrenost, za odkrito odgovornost. To je tudi kultura odpuščanja, to je sposobnost moliti ob grobu za svoje domače, pa tudi za njihove morilce, ker maščevanje prepušča Bogu; ki s ponosom človeškega in krščanskega dostojanstva hodi po vseh svojih potih. Brez vere Bogu ni polne resnice. To zaželimo našemu narodu, naj odkriva skrivnostno moč vere, da ne bo ostal v smrtnih krčih, ampak se odprl življenju Božjega Duha.

Ne pozabimo, ti ljudje so bili posvečeni, nepreklicno zaznamovami s Kristusovim Telesom in njegovo Krvjo, z njegovim življenjem. Z njimi je šlo njegovo zagotovilo, da se jim še las z glave ne bo izgubil, ker so dragoceni v Božjih očeh. Bili so v novem življenju, ki ga je učlovečeni Bog izlil vanje, tako da so bili vdelani in vraščeni vanj, neločljivo in za večno. Zato živijo. Ne naš spomin, to Božje posvečenje jih dela večne.

8.3.1.

66 let je bil gospod Jože Zalar v jami pri Konfinu, pokrit s kupom skal, kamenja, hlodov in drugih odpadkov. V petek, 19. avgusta 2011, pa se je vrnil na domače pokopališče k svojim staršem in sorodnikom. Pogreb je bil v družinskem krogu. Pogrebne slovesnosti je opravil ribniški dekan mag. Tone Berčan.

Jože Zalar se je rodil 19. septembra 1923 v Brežah pri Ribnici. Mati je bila Ivana roj. Košir, oče Jože. Bil je kmečki sin, domobranec v 16. četi v Stični. Ko je prišel na dopust, je imel gnojno vnetje prsnega koša. V začetku se je zdravil doma, od 23. aprila 1945 do 1. junija 1945 pa je bil na zdravljenju v Splošni bolnici na oddelku za kirurgijo.

9. junija 1945 so ga odpeljali v Centralne zapore Ozne, kjer je bil brez zdravstvene oskrbe do 24. junija 1945. Obiskati ga ni smel nihče, niti mama. Od tam so ga odpeljali, kot mnoge druge, na morišče pri Konfinu.

Ko so komunisti po končani 2. svetovni vojni pobili večino protikomunistov, so se spravili tudi na ranjence, bolnike in invalide. Po bolnicah so pobrali bolnike in ranjence, nekatere so poiskali tudi doma, ker so bili iz bolnice odpuščeni v domačo oskrbo. Pobijali so jih na raznih krajih. Ko so napolnili jame v bližini Ljubljane, so vozili ranjence tudi bolj daleč, tudi do Konfina.

Zalarjevi vse do osamosvojitve niso vedeli, da je njihov Jože zakopan tako blizu. Šele v samostojni Sloveniji so šli prvič pogledat do Konfina. Jame jim je pokazal France Lovšin iz Goriče vasi.

Čeprav niso vedeli, da njihov Jože leži pri Konfinu, so prosili za identifikacijo. Kmalu po izkopu žrtev so ugotovili, da DNK ustreza. Ko so zbrali potrdila, so dobili dovoljenje za pokop.

Na pogrebu so običajno solze in žalost. Tokrat je bilo tudi veselje, ker se je Jože po 66 letih vrnil. Storilci zločina pri Konfinu si niti v sanjah niso mislili, da bodo žrtve izkopane in da bodo, čeprav mrtve, spregovorile.

9.1.1. O avtorju

Christofer R. Browning je profesor zgodovine, diplomiral je na Oberlin College leta 1968 in doktoriral na univerzi Wisconsin-Madison leta 1975. Poučeval je na Pacific Lutheran University 1974-1999. Browning je bil izvoljen za člana Ameriške akademije znanosti in umetnosti v letu 2006. Najbolj je znan po svoji knjigi o holokavstu iz leta 1992 »Običajni ljudje. Rezervni policijski bataljon 101 in končna rešitev na Poljskem«.

Browning predstavlja študijo nemške rezervne policijske enote 101, ki je bila udeležena v pokolih in deportacijah Judov v nacistična taborišča smrti v okupirani Poljski leta 1942. Zaključek knjige, ki je bila precej pod vplivom eksperimentov Stanley Milgrama, je bil, da člani enote 101 niso bili demoni ali nacistični fanatiki, ampak običajni ljudje srednjih let iz delavskega razreda iz Hamburga.

Browning trdi, da so policisti enote 101 ubijali iz osnovne poslušnosti do avtoritete in zaradi pritiska znotraj skupine, in ne iz želje po krvi ali zaradi prvinskega sovraštva. Knjiga opisuje uboje, ki jih izvajajo običajni ljudje. V knjigi je izraženo spoznanje: kadar so ljudje v ustreznih okoliščinah in podrejeni avtoriteti, večina izpolni ukaze, tudi če ugotovijo, da so dejanja nemoralna in kazniva.V knjigi dokazuje, da običajni ljudje zelo verjetno izpolnijo naročila, ne glede na osebna vprašanja ob tem, če zaznavajo, da ta naročila izvirajo od priznane avtoritete. To zanimivo hipotezo je raziskoval tudi Milgram v svojih eksperimentih.

Knjiga »Običajni ljudje« je dobila veliko pohval, povsem pa jo je zavrnil Daniel Goldhagen. Glavni očitek je neupoštevanje pomena nemške kulture, ki je povzročila holokavst. V izredno sovražni oceni knjige v New Republic julija 1992 je Goldhagen poudaril, da je knjiga »Običajni ljudje« brez vsake znanstvene vrednosti in obtožil Browninga ponarejanja dokazov. Goldhagen je leta 1996 napisal kontroverzno knjigo »Hitlerjevi prostovoljci«, ki v veliki meri skuša ovreči Browningovo tezo. Browning v spremni besedi argumentirano odgovarja na te kritike.

9.1.2. Kratek povzetek knjige

Avtor Christofer R. Browning opisuje, kako je bil rezervni policijski bataljon 101, kot večina nemške družbe, vpet v rasistično in protisemitsko propagando. Indoktrinacija je potekala tako v osnovnem treningu kot tudi v vsakodnevni praksi znotraj vsake enote. Večina članov tega bataljona ni bila pripravljena za ubijanje Judov. Poskušal je ugotoviti, zaradi katerih razlogov posamezni policisti niso streljali. Bataljon je namreč doživljal izolacijo in odpor, poslan je bil v tujo deželo s sovražno populacijo. Zelo dobro prikazuje nasprotja med zahtevami vesti in moralnimi normami na eni strani in avtoritativnimi normami znotraj bataljona.

Bralec dobi občutek, da zve več o življenju in delovanju bataljona, kot so vedeli v takratnem času posamezni člani bataljona o tem, kaj se dogaja. Večina knjige je osredotočena na rekonstrukcijo dogodkov, v katerih so policisti sodelovali. Lahko se strinjamo z avtorjem, da je večina ljudi v policijskem bataljonu 101 bilo povsem običajnih. Bataljon je štel petsto mož srednjih let, v glavnem so bili delavci nemškega rodu. Večina teh ljudi ni bila včlanjena v nacistične stranke ali v SS. Največ jih je bilo doma iz Hamburga, to je iz mesta, ki ga je nacistična Nemčija okupirala nazadnje. To pomeni, da niso bili dolgo časa izpostavljeni nacističnemu režimu. Ti ljudje se niso sami izbrali ali določili za policiste niti jih niso posebej izbrali, ker bi bili npr. bolj nasilni. Z mobilizacijo so bili iztrgani iz svojega običajnega normalnega življenja, postavljeni v enote in dobili so nalogo, da ubijajo in deportirajo Jude, ker so bili edini na razpolago za to nalogo.

Kar je presenetljivo, je, da so ti običajni ljudje bili povsem sposobni za ubijanje desettisočev. Dejansko so njihove sposobnosti za ubijanje bile tako velike, da so bistveno presegle pričakovanja celo nacističnih voditeljev. Morda je nanje – tako kot na druge Nemce – vplival občutek njihove lastne večvrednosti in rasne izbranosti. Na Jude so gledali kot na manjšino. Močan je bil pritisk skupine in občutek dolžnosti, zato so v večini postali ubijalci. Browning se sprašuje, ali bi v enakih ali podobnih okoliščinah običajni ljudje ravnali enako. To se sprašuje tudi komentator Vlado Miheljak v spremni besedi h knjigi Poslušnost avtoriteti.

Večina knjige temelji na arhivskih dokumentih ter zapisnikih sodnih zaslišanj v zvezi s holokavstom med leti 1962–1972. Glavni vir so posamična pričevanja, zapisniki sojenj, raziskovalni zapisi in dokumenti o zaslišanju članov rezervnega policijskega bataljona 101. Dodatni vir so še druge knjige, ki govorijo o nacizmu in holokavstu, kot v prikazu te knjige omenja Walter Zapotoczny.

Dejstva in ključne točke, ki jih avtor poudarja, se skladajo z drugimi raziskavami o holokavstu. V tej knjigi Christofer Browning pokaže zelo natančna zaporedja dogodkov ter individualne reakcije, ki so običajne ljudi spremenili v ubijalce. Njegovi argumenti imajo smisel. Ne dela nobenih neutemeljenih hipotez. Vzrok, posledice in argumenti so predstavljeni na logičen način in zelo razvidno. Navadni ljudje Cristoferja Browninga so delovali kot običajna nemška zvezna policija. Gre za natančno študijo ubijalcev, ki je tem bolj mogočna, ker je napisana z določenim občutkom in trudom za empatijo in razumevanje. Browning analizira množico teh ljudi, okrog 125, približno 20 let po teh dogodkih, ter zelo natančno razmišlja o njihovi motivaciji. Zelo plastično ponazori, kakšna je bila resnična organizacija policijskega bataljona 101. Knjiga pušča bralcu možnost in prostor, da se lahko sam postavi v to situacijo. Skozi knjigo vse bolj natančno spoznavamo sistematični vzorec delovanja bataljona. Bataljon 101 je dobival svoje naloge vsakokrat sproti in pri tem je postajal vse bolj organiziran in prefinjen. Delitev dela med člani je postajala vse bolj specializirana in v tej svoji specializaciji del so postajali vse bolj učinkoviti – kot skupina in kot posamezniki. Ljudje, ki so doživeli streljanje tako velikega števila Judov, so postali tudi izvedenci v tem, kako ubijati čim bolj indirektno in oddaljeno in vendar pri tem ostati zelo učinkovit. V začetku so bili možje zelo blizu svojim žrtvam, v neposrednem kontaktu. Pozneje pa so postali vse bolj specializirani in večina je ugotavljala, da če streljajo v množičnih pokolih, postajajo Judje vse bolj ljudje brez obraza in ubijalci niso bili več tako prepleteni s svojimi žrtvami. To je ljudem bataljona 101 omogočilo, da so postali vse bolj učinkoviti ubijalci. Zgodil se je nekakšen paradoks: čim bolj so bili fizično oddaljeni od ubijanja in žrtev, bolj metodično in učinkovito je postajalo to ubijanje.

Figure 56. Možje rezervnega policijskega bataljona 101 lovijo po deželi skrite Jude (Iz knjige Chrostofer R. Browning, Običajni ljudje, rezervni polocijski bataljon 101)

Skratka, ta knjiga je izredno informativna in daje bralcu zelo močan in natančen vtis o strahotnih in brezumnih akcijah policijskega bataljona 101. Pokaže neverjetno krutost genocida, ki se je dogajal v holokavstu. Knjiga razodeva resnico, da so posamezni policisti imeli precej priložnosti, da bi se lahko izognili ubijanju Judov. Kljub temu večina med njimi ni izkoristila priložnosti, da bi se umaknili iz strelske vrste. Še več – postajali so zmeraj bolj specializirani izvedenci in eksperti v ubijanju. Knjiga je priporočljiva za vsakogar, ki se zanima za holokavst in predvsem za vprašanje, zakaj običajni ljudje lahko postanejo ubijalci.

9.1.3. Prikaz knjige

V enajstih mesecih, od sredine marca 1942 do februarja 1943, je bilo na Poljskem ubitih okrog 55-65% Judov. Bliskovita vojna, ki ni uspela na bojni fronti v Rusiji, je v ofenzivi zoper Jude popolnoma uspela. Večina Judov v velikih getih v Varšavi in Lodzu je bila takrat že pobita. Toda največ poljskih Judov je živelo v majhnih mestih in vaseh, kjer je bilo med populacijo pogosto več kot tretjina Judov, v posameznih primerih celo do devetdeset odstotkov. Kako so se Nemci organizirali in uničili vso to razširjeno judovsko populacijo? Kje so našli ljudi v tem letu vojne, da so lahko tako grozljivo uresničili svoj manever masovnih pobijanj?

V zapiskih o rezervnem policijskem bataljonu 101 je veliko sodnih zaslišanj zoper 125 ljudi od leta 1960 naprej. V pričevanjih o istih dogodkih, ki so jih doživeli različni posamezniki, je po več kot dvajsetih letih po dejanjih marsikaj spremenjenega. Vsak od teh ljudi je igral drugačno vlogo. Vsak je videl, doživel ter počel različne stvari. Vsak posameznik je tudi potisnil iz zavesti ali pozabil določene vidike svojih izkušenj v bataljonu ali pa je svoje spomine nekoliko preoblikoval. To je v zasliševanjih ves čas prisotno v zelo konfuznem načinu pripovedovanja in spominjanja. Poleg teh različnih spominov in raznih perspektiv pa je prav tako pomembna okoliščina, kako so ta pričevanja nastajala. Večina ljudi se je bala pravnih posledic govorjenja resnice, kot so se je pač spominjali. Tako ni delovala samo represija in popačenje ter distorzija spomina, temveč tudi zavestno laganje. Vsi ti dejavniki so močno vplivali na pričanje.

Seveda bi vsak človek in predvsem vsak zgodovinar na ta material gledal drugače in bi videl te dogodke na različen način. Vendar pa gre za drug pogled, in sicer prakso vsakdanje zgodovine, zgodovine vsakdanjega življenja, ki opisuje izkušnje navadnih ljudi. Kot pokaže zgodovina rezervnega policijskega bataljona 101, so množični ubijalci postali vse bolj rutinirani. V normalnih okoliščinah se nam to zdi izjemno abnormalno. Drug možen ugovor za tak način prikazovanja je, da se kaže prevelika empatija do storilcev in tudi poskus razumeti jih. Seveda takšno pisanje zgodovine zahteva, da ne demoniziramo vsega povprek. V policijskem bataljonu, ki je moral izvajati množične poboje in deportacije, je bilo le majhno število tistih, ki so temu ugovarjali ali se temu izmikali – a so bili vsi človeška bitja. V isti situaciji so eni lahko bili morilci, drugi so se temu izognili, in vendar je oboje bilo človeško, če bi seveda skušali razumeti in razložiti vedenje obojih, kot je najbolj možno. Seveda razumevanje še ni odpuščanje in tudi razlaganje ni opravičevanje. Toda če ne skušamo razumeti storilcev v človeških pojmih, tudi ni mogoče nekega dne študirati zgodovine storilcev holokavsta. Iti moramo prek črno belega mišljenja in enodimenzionalne karikature.

9.1.4. Začetek množičnih pobojev,
poboj v Jožefovem

Bataljon 101 je evakuiral okrog 36.972 oseb od nameravanih 58.628. Okrog 22.000 ljudi je pred evakuacijo zbežalo.

Ko je prišlo do prvega množičnega ubijanja v Jožefovem, je eden od oficirjev, Buchman, jasno povedal, da je sam poslovni človek in da ne bo v nobenem primeru sodeloval v takšni akciji, ko je potrebno ubijati nemočne ženske in otroke. Prosil je za drugo nalogo. Sporočeno mu je bilo, da bo lahko sodeloval kot spremljevalec Judov, ki so jih preselili v delovna taborišča v Lublin. Ko je komandant Trapp dobil navodilo za poboj, je postrojil bataljon. Eden od policistov se spominja, da je Trapp dejal: »O Bog, zakaj so mi dali te ukaze?« in si je ob tem položil roko na srce. Drugi policist je pričal: »Še danes natančno vidim pred svojimi očmi, kako je major Trapp hodil po sobi naprej in nazaj z rokami na hrbtu, dajal je vtis, da je na tleh, in je rekel nekaj takega kot: »Človek, takšno delo ni zate, toda ukazi so ukazi!«

Figure 57. Možje rezervnega policijskega bataljona 101 stražijo Jude iz Miedzyrzeca 26. maja 1943. Potem so jih odpeljali v Majdanek in jih novembra 1943, na tako imenovani »praznik žetve«, pokončali. (Iz knjige Chrostofer R. Browning, Običajni ljudje, rezervni polocijski bataljon 101)

Drug policist se je spomnil, da je videl, kako je Trapp po končanem poboju sedel v skupni sobi na stolu in grenko jokal. »Solze so mu v resnici tekle.«

Pričevanje policista o njegovem stanju, ko je imel pred seboj četrto žrtev: »Streljanje na ljudi je bilo zame tako odvratno, da sem četrtega človeka zgrešil. Nisem mogel natančno meriti. Naenkrat sem čutil slabost in me je sililo na bruhanje, odšel sem stran od strelskega mesta. Vedel sem, da se ne obnašam prav. Videl sem, da ne morem več natančno meriti, a vem, da sem četrtič namerno zgrešil. Potem sem šel v gozd, bruhal sem in sedel na drevo. Nato sem v gozdu glasno kričal, hotel sem biti sam. Danes lahko rečem, da sem bil popolnoma na koncu z živci. Mislim, da sem ostal sam v gozdu kakšne dve ali tri ure.«

Ko so po nekaj urah streljanja možje prišli v barake (v Bilgoraju), so bili vsi depresivni, jezni, zagrenjeni in pretreseni. Jedli so zelo malo, pili pa zelo veliko. Na voljo so bile velike količine alkohola in tako se je marsikateri od policistov popolnoma opil. Major Trapp je hodil okrog in poskušal potolažiti in umiriti ljudi, se zmeraj znova izgovarjal in prelagal odgovornost na višje avtoritete. Toda niti pitje niti tolažba Trappa nista mogla odplakniti občutka sramu in groze, ki je bila prisotna v barakah. Trapp je prosil ljudi, da ne govorijo o tem, toda oni glede tega niso potrebovali prigovarjanja. Tisti, ki niso bili v gozdu, niso želeli ničesar izvedeti o tem. Tisti, ki so bili, pa niso želeli o tem govoriti niti takrat niti pozneje. Tihi sporazum znotraj rezervnega policijskega bataljona 101 je bil, da se o ubijanju v Jožefovem ne govori. Vsa stvar je bila nekakšen tabu. Toda ta sporazum ni mogel zaustaviti nočnih mor. V prvi noči po pomoru v Jožefovem je eden od policistov skočil pokonci in streljal v zrak sredi barake.

9.1.5. Razmišljanje o množičnem ubijanju v Jožefovem

Samo dvanajst ljudi od približno petstotih je instinktivno odgovorilo na ponudbo majorja Trappa in izstopilo iz strelske vrste. S tem so se izognili temu, da bi bili množični ubijalci. Zakaj je tako malo ljudi izjavilo, da ne želijo streljati? Po eni strani je šlo za presenečenje, saj ni bilo nobenih opozorilnih znamenj ali časa za razmišljanje. Večina policistov je bila popolnoma presenečenih zaradi akcije v Jožefovem. Tako tudi niso mogli reagirati na ponudbo majorja Trappa in so s tem tudi izgubili svojo prvo priložnost. Najbolj pomemben pri pomanjkanju časa za refleksijo je bil pritisk prilagajanja – konformističnost. Ljudje so se identificirali z uniformo in s svojimi kolegi in se niso ločevali od svoje skupine, da ne bi izstopali. Bataljon je bil ustanovljen šele pred kratkim in ljudje se pravzaprav med sabo še niso niti poznali. Povezanosti in kolegialnosti med njimi še ni bilo. Izstopiti iz vrste v Jožefovem je pomenilo, da posameznik zapušča kolege in da je preveč šibak ali slabič. »Kdo bi si upal,« je rekel eden od policistov, »izgubiti obraz pred svojo skupino?« »Če vprašanje postavite meni, zakaj sem skupaj z drugimi streljal v prvi vrsti,« je rekel drug policist, »moram odgovoriti, da nihče ni želel biti slabič.« Večina od spraševanih policistov je zanikala, da bi sploh imeli kakšno možnost izbire. Ko so se soočili s pričevanji drugih, večina ni ugovarjala majorju Trappu, da jim je ponudil izbiro kot darilo, temveč so se pritoževali, da njegovega govora niso slišali in se ga tudi ne morejo spomniti.

Nekateri so se izgovarjali na preproste razmisleke, 35-letni kovinarski delavec iz Bremerhavna je rekel takole: »Skušal sem se potruditi in to mi je bilo tudi omogočeno, da sem streljal samo otroke. Navadno so matere imele otroke v naročju. Moj sosed je streljal matere in jaz sem streljal otroka, ki je bil pri njej, ker sem razmišljal v sebi takole: ‘Otrok brez matere ne more živeti sam dlje. To mi je bilo naloženo.’ Tako sem si govoril in tako sem pomiril svojo vest, da ni mogoče pustiti otroka brez matere.«

Figure 58. Možje rezervnega policijskega bataljona 101 so si vzeli čas in prisilili skupino Judov, da so pozirali fotografom, preden so jih odpeljali v smrt v Treblinko. (Iz knjige Chrostofer R. Browning, Običajni ljudje, rezervni polocijski bataljon 101)

Oficir Buchman je navajal etični vidik za svoj odpor. Kot rezervni oficir in poslovni človek iz Hamburga ni hotel in ni mogel streljati na nemočne ženske in otroke. Poudaril je tudi pomembnost ekonomske neodvisnosti, ko je razlagal, zakaj njegova situacija ni ista kot pri njegovih oficirjih, ki so bili člani SS. »Jaz sem nekoliko starejši človek in predvsem rezervni oficir in zame ni bilo posebej važno, da bi si prizadeval ali iskal neko prednost. Doma sem imel vse možnosti za posel. Glavni šefi so bili mladeniči in karierni policisti, ki so želeli postati nekaj.«

Glavni problem, s katerim se je soočil major Trapp in njegovi nadrejeni, ni bil etično in politično utemeljena opozicija manjšine, temveč velika demoralizacija, ki se je zgodila pri tistih, ki so streljali in ki niso bili več zmožni nadaljevati tega. Šlo je za reakcijo na grozo ubijanja kot takega. Če bi rezervni policijski bataljon 101 moral zagotavljati ljudi za nadaljnje uresničevanje »končne rešitve« v Lublinu, bi psihološko breme bilo potrebno nekako olajšati in upoštevati. To psihološko razbremenitev, ki je bila nujna za integracijo rezervnega policijskega bataljona 101, so dosegli z delitvijo dela. Breme neposrednega ubijanja se je premaknilo v koncentracijska taborišča in tako so najbolj grdo od vsega dela opravili drugi. Ta sprememba je bila zadostna, da je ljudem v rezervnem policijskem bataljonu omogočila njihovo nadaljnjo udeležbo v končni rešitvi. Ko je ponovno prišel ukaz in čas za ubijanje, policisti niso več »znoreli« kot prvič. Postali so vse bolj učinkoviti in goreči izvrševalci.

9.1.6. Lov na Jude

Večina tako imenovanih »lovcev na Jude« je bila sestavljena iz majhnih patrulj, ki so bile poslane v gozd, da bi likvidirale posamične bunkerje ali zaklonišča, o katerih so zvedeli od Poljakov. Bataljon je imel široko mrežo informatorjev in »tekačev po gozdu« ali zasledovalcev, ki so poiskali in razkrili skrita mesta, kjer so bili Judje. Večina drugih informacij o Judih v gozdovih je prišla od Poljakov, katerim so ti kradli hrano. Ko so dobili kakšno poročilo, je lokalni policist sestavil majhno patruljo, ki je lokalizirala skrite Jude. Čas in scenarij je bil že pripravljen z nekaj manjšimi spremembami. Policist je sledil poljskemu vodiču direktno do bunkerja ter vrgel bombo v odprtino. Jude, ki so preživeli prvo eksplozijo, so izvlekli iz bunkerja ter prisilili, da so se ulegli na tla. Ustreljeni so bili v vrat. Trupla so običajno pokopali v najbližji poljski vasi.

Te patrulje so bile za večino policistov preveč pogoste. Spominjajo se, kako pogosto so v njih sodelovali. To je bil več ali manj naš vsakdanji kruh, je povedal eden. Izraz »vsakdanji kruh« je pomenil za drugega policista lov na Jude. Občasno so imeli tudi borbe s partizani, vendar so bili večinoma na lovih na Jude. »Te akcije so bile naša glavna naloga in v primerjavi z realnimi partizanskimi akcijami so bile veliko bolj številne.« Čeprav je bil lov na Jude deležen zelo malo pozornosti, je tvoril zelo pomemben in statistično zelo velik del »končne rešitve«. Veliko število judovskih žrtev v splošnem okrožju je izgubilo življenje na ta način. Ne glede na statistiko pa je bil lov na Jude psihološko izredno pomemben za mentaliteto zločincev. Večina nemških okupatorjev na Poljskem je bila udeležena v čisčenju geta, kar se je lahko tudi relativno hitro in zlahka potisnilo v podzavest, toda lov na Jude ni bil kratka epizoda, bil je zelo napeta, neutrudna in nenehna kampanja, v kateri so lovci zasledovali in ubijali svoj plen na direkten in oseben način. To ni bila prehodna faza, temveč bistveni pogoj za stalno pripravljenost in namero, da ubijejo zadnjega Juda, ki ga bodo našli.

Figure 59. Judinje in njihove otroke iz Miedzyrzeca trpajo v tovorne vagone. (Iz knjige Chrostofer R. Browning, Običajni ljudje, rezervni polocijski bataljon 101)

Rezervni policijski bataljon 101 je v prvi akciji v Jožefovem ubil približno 6500 Judov in približno 1000 Judov v »lovu na Jude«. Približno 30500 Judov je bilo ustreljenih v Majdaneku in Poniatovi, tako da je bataljon sodeloval pri smrti najmanj 38.000 Judov. Število Judov, ki so bili poslani na vlak v Treblinko, pa je znašalo okrog 45.000. V tem številu je všteto tudi najmanj 3000 Judov iz Miedryrzreca v maju 1943, ki so umrli v drugih koncentracijskih taboriščih. Bataljon s petstotimi ljudmi je pustil za seboj najmanj 83000 trupel Judov.

Skoraj vsi člani bataljona so preživeli propad tretjega rajha in se varno vrnili v Nemčijo. V neposrednem povojnem obdobju so le štirje člani enote doživeli pravne posledice za svoja dejanja na Poljskem. Aretirani so bili zaradi sodelovanja v uboju 78 Poljakov v mestu Talcyn, izročili so jih Poljski leta 1947. Dva sta bila obsojena na smrt, dva pa na zaporno kazen. Leta 1962 pa je policijski rezervni bataljon 101 kot celota prišel v preiskavo in pregon s strani državnega tožilca v Hamburgu. Leta 1967 je bilo štirinajst članov enote obsojenih. Čeprav je bila obsojena večina, jih je le pet prejelo zaporne kazni (od pet do osem let), ki so bile nato v okviru dolgotrajnih pritožbenih procesov znižane.

9.1.7. Dojemanje Judov s strani članov bataljona

Eden od policistov je poročal, kako je izčrpan star mož kolabiral in dvignil roke k poročniku Bekemayerju ter ga prosil usmiljenja. Poročnik pa ga je ustrelil naravnost v usta.

Za večino policistov so bili Judje umazani in manj čisti v primerjavi s Poljaki. Nekateri policisti so imeli določeno občutljivost ter so Judom priznavali, da so človeška bitja. Videli so, da so bili oblečeni v cunje in na pol sestradani. Podobna razdvojenost je tudi v opisu judovskega vedenja na mestu streljanja. Nekateri so bili pretreseni zaradi judovske pasivnosti, verjetno so ob tem imeli občutke krivde, kar je vključevalo, da so Judje sprejemali svojo lastno smrt. Ni bilo nobenega odpora, nobenega poskusa, da bi ušli. Judje so sprejemali svojo usodo: Takoj so se ulegli na tla, da bi bili ustreljeni, ne da bi čakali, da bi jim kdo zapovedal, naj se uležejo. V drugih zapisih pa se zelo jasno kaže dostojanstvo teh žrtev. Drža Judov je bila »osupljiva in neverjetna«. V Komarovki je imel eden od oficirjev dve judovski gospodinji po imenu Jutta in Hari. Nekega dne je oficir rekel, da ne moreta več biti tam in da ne ostane drugega, kot da jih postrelijo. Eden od policistov se je z Jutto pogovarjal, medtem ko jo je drugi od zadaj ustrelil. Kmalu za tistim so Hari, drugo gospodinjo, ustrelili v hrbet, ko je nabirala jagode. Za policiste je moralo biti izjemno boleče, da so streljali žrtvi, ki sta jim mesece in mesece pripravljali hrano in so ju poznali po imenu. Po standardih nemško-judovskih odnosov iz leta 1942 je veljalo, da je hitra smrt, brez agonije ali opozorila, primer človeškega sočutja!

9.1.8. Poskus z zaporom – Zimbardo

Kako pomembni so situacijski dejavniki nad osebnimi psihološkimi značilnostmi, je pokazal eksperiment z zaporom, ki ga je naredil Filip Zimbardo na Standfordu. Izbral je ljudi, ki so bili po psiholoških testih znotraj normalnega ranga, ter vključil enega posameznika, ki je imel rigidno nagnjenost h konvencionalnim vrednotam ter podrejeno nekritično držo do avtoritete. Zimbardo je razdelil svojo testno skupino na zapornike in stražarje ter jih dal v simulirani zapor, ki bi naj trajal 21 dni. Zunanja fizična nasilnost je bila preprečena, vendar je v šestih dneh zaporniškega življenja, v katerih so stražarji delali v tridelnem turnusu ter so skušali najti načine kontroliranja bolj številčne zaporniške populacije, prišlo do izjemno hude brutalnosti, poniževanja in dehumanizacije. Najbolj dramatično in stresno pa je bilo za Zimbarda opažanje, s kakšno lahkoto se takšno sadistično vedenje lahko spodbudi v posamezniku, ki sploh ni sadistični tip. Zaporniška situacija sama, zaključuje Zimbardo, je zadosten pogoj, da ustvari izkrivljeno, antisocialno vedenje.

Figure 60. Možje rezervnega policijskega bataljona 101 stražijo Jude na igrišču v Lomazih, preden jih bodo pokončali. (Iz knjige Chrostofer R. Browning, Običajni ljudje, rezervni polocijski bataljon 101)

Med storilci zločinov imajo ukazi od zgoraj običajno največjo moč. Najpogosteje so jih navajali kot razlago za svoje vedenje. Avtoritativna politična kultura nacistične diktature jih je naredila netolerantne, bili so prisiljeni v pokorščino ukazom in neusmiljeno disciplino. Tako se je ustvarila situacija, v kateri posamezniki niso imeli izbire. Ukazi so ukazi in v takšni politični klimi posameznik nima možnosti za neposlušnost. Zaradi tega so vztrajali. V situaciji nemogoče trdosti, ostrine niso mogli biti odgovorni za svoja dejanja.

Zanimivo, da se je Zimbardo po petintridesetih letih ponovno ozrl na svoj eksperiment ob pogledu na nove podobe zla, ki prodirajo prek medijev v našo zavest: Irak, zapor Abu Graib, Srebrenica …

9.1.9. Vprašanja za običajne ljudi

Ta knjiga je vznemirljiva in močna. Ne gre samo za spoznanje o tem, zakaj se je zgodil holokavst, temveč kako so se ljudje psihološko spremenili iz navadnih ljudi v aktivne udeležence v najbolj grozljivem zločinu v človeški zgodovini. Tako trdi Walter Reich v recenziji knjige v The New York Times Book Review.

Kako lahko razumemo grozljivost in banalnost ubijanja kot običajni ljudje, ki smo preko socializacije ponotranjili eno od desetih zapovedi? Prepoved »Ne ubijaj!« so v našo kulturo vnesli Judje pred tremi tisočletji. Pred nekaj desetletji je zagledala luč sveta deklaracija o človekovih pravicah, med katerimi spoštovanje življenja zavzema prvo mesto. Mojzes je razumel globino in razsežnost prepovedi »Ne ubijaj!«, saj je kot egipčanski princ pobegnil v puščavo, ker je ubil človeka. Razumel je tudi, da je ubijalec zaščiten, čeprav je ubil človeka. V pripovedi o prvem umoru je Kajn zaščiten s strani Boga, čeprav si je zaslužil kazen za nepotrebni umor brata. Ubijanje namreč gre zelo hitro preko pravila oko za oko, življenje za življenje.

Če pa pogledamo zadnjih nekaj desetletij po deklaraciji o človekovih pravicah, še nikoli ni bilo toliko kršitev in ubijanj ljudi kot v tem času. Moralna deontološka argumentacija, pa naj se naslanja na Boga ali na človekove pravice kot dodatno avtoriteto, je v konkretnih situacijah prešibka in preveč oddaljena. Tam je na delu samo situacijska in teleološka etika. Odločilni igralec pa je človek v svoji trenutni moralni zrelosti ali nedozorelosti.

To nam pričajo mediji z vsakodnevnimi poročili z današnjih front, od Iraka do napadov piratov na neoborožene ladje. O tem imamo izkušnjo v bližini, na bivših bojiščih in množičnih grobiščih bivše Jugoslavije. In kar je še bolj alarmantno, otroci, ki se učijo zgodovine najnovejšega časa na tleh bivše Jugoslavije, se večinoma učijo le z vidika žrtve, kaj so drugi narodi storili njihovemu narodu. Sovražno razmišljanje, ki rojeva ideologije, sovražne do drugih (drugačnih, krivih, manjvrednih) narodov, se hrani s sovražnim govorom, ki ga ustvarjajo intelektualci. To je še en znak, da se iz preteklosti učimo samo tisto, kar smo že prej delali narobe. Torej se iz zgodovine človek ne nauči ničesar novega.

Učitelj verouka in Nemka, dva izmed redkih v Milgramovem eksperimentu, nista hotela dajati smrtne doze električnega šoka ljudem na drugi strani. Učitelj je povedal: »Če ima človek za najvišjo avtoriteto Boga, tedaj ta trivializira človeško avtoriteto.« Nemka pa je povedala: »Morda smo videli preveč bolečine.« Nobeden od teh običajnih ljudi ni bil pripravljen mučiti človeka po nevsiljivem ukazu avtoritet, imeli so samo sočutje do človeka in dovolj moralne moči ter poguma, da so storili, kar je končno edino prav in kar bi verjetno storil vsakdo drug na njihovem mestu, če bi imel dovolj živo vest.

Menim, da je rešitev običajnih ljudi možna takrat, ko bomo znali – mi običajni ljudje – postaviti spomenike tistim maloštevilnim, ki so izstopili iz strelske vrste in niso hoteli streljati. Med petstotimi je bilo dvanajst takšnih, ki so prvič izstopili. Kako bi se pa vi odločili na njihovem mestu?

9.2.1. V spomin Tonetu Oblaku

25. avgusta letos je v Clevelandu, ZDA, v oseminosemdesetem letu starosti umrl Anton Oblak, nekdanji vaški stražar in domobranec, v zadnjih dveh desetletjih pa tesno povezan tudi z Novo Slovensko zavezo, zato je prav, da ob slovesu pogledamo vsaj nekatere točke njegove težke življenjske poti.

Rojen je bil leta 1923 v trdni kmečki družini Antona Oblaka in Marije, rojene Rigler, na Grabnu pri Sv. Gregorju. Ilijevi, kot se še danes po domače reče pri hiši, so bili velika družina: poleg očeta in matere še sedem sinov in dve hčeri. Tone je bil drugi po vrsti. Ker je prvorojenec Stanko šel v ljubljanske šole – v začetku druge svetovne vojne je bil študent farmacije – je bil za očetovega naslednika na kmetiji določen Tone in bilo je v načrtu, da bo šel v Kmetijsko šolo na Grmu, kar pa je potem vojna preprečila.

Pri Sv. Gregorju je skoraj 50 let župnikoval Franc Krumpestar, ki je bil pri ljudeh zelo priljubljen. V njegovem času so Gregorci zgradili velik prosvetni dom z gledališko dvorano, ki ni imela para daleč naokrog. To kulturno in prosvetni središče je obiskovalo staro in mlado. V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno sta bila v okviru prosvetnega društva posebno agilna fantovski in dekliški krožek. Tone Oblak je leta 1992 v nekem razgovoru z Ivom Žajdelo, ki je bil objavljen v Slovencu, povedal, kako so se v društvu izobraževali in zato dobro vedeli, kaj je komunizem. Ko je bilo leta 1940 v Velikih Laščah neko tekmovanje mladinskih organizacij v poznavanju komunistične ideologije, so Gregorci odnesli prvo nagrado.

Ker se je poleti 1941 v Ljubljani nabralo preveč beguncev z Gorenjskega in Štajerskega, so jih skušali razporediti tudi po podeželskih občinah. V Velikih Laščah je bil tedaj v ta namen ustanovljen poseben odbor, pri Sv. Gregorju pa se je za to zavzel župnik Krumpestar in dosegel, da so farani sprejeli precej beguncev, med njimi tudi frančiškanskega brata z Brezij Donata Juga, ki je potem marsikateri medvojni dogodek v fari ovekovečil v tako imenovani Gregorski kroniki. Posebno med štajerskimi begunci je bilo več takih, ki so bili od začetka povezani s komunisti in so se kasneje pridružili partizanom.

Prva žrtev boljševiškega terorja na Slemenih je bil aprila 1942 Jože Zabukovec, gospodar Tomaževe kmetije v Krnčah. Ko so partizani 20. maja 1942 zasedli Sodražico, so tudi Slemena prišla pod njihovo oblast, kajti Italijani v Velikih Laščah in Ribnici se niso več pokazali iz svojih utrdb, pač pa so Sodražico nekajkrat bombardirali. Konec septembra 1942 je bila tudi pri Sv. Gregorju ustanovljena vaška straža in komaj 18-letni Tone Oblak se ji je pridružil. Italijani so jim v začetku dali zelo malo orožja, k sreči pa so ga nekaj imeli že od aprila 1941. S tistim orožjem so stražili po vaseh že pred uradno ustanovitvijo vaške straže, zaradi česar so pa bili v nevarnosti tudi pred Italijani. Štiridestčlanska posadka vaške straže se je torej utrdila pri Sv. Gregorju in od tedaj pa do kapitulacje Italije je na Slemenih vladal relativen mir.

Znano je, da je gregorska posadka vaške straže, v kateri sta bila tudi Tone Oblak in njegov eno leto starejši brat Stanko, študent farmacije, prišla na Turjak v nedeljo 12. septembra 1943 dopoldne. Še isti dan proti večeru so Gregorci z nekaterimi drugimi posadkami odšli proti Zapotoku, kjer je že bil tudi stotnik Cerkvenik, ki si je zelo prizadeval, da bi Turjak izpraznili. Iz približno 700 vojakov, ki so se tako zbrali na Zapotoku, je Cerkvenik formiral 2. in 3. bataljon. V ponedeljek je bil potem 3. bataljon pod poveljstvom Milka Piriha poslan na Osredek oziroma na Veliki Osolnik, kjer jih je v noči na 15. september napadla Tomšičeva brigada in Stanko Oblak je bil med tistimi, ki so jih partizani zajeli. Ko je bil že določen za ustrelitev, je od nekod prišel njegov ljubljanski sošolec – partizan in ga potegnil iz vrste. Več kot dva meseca so ga potem vodili s seboj. Niso mu dali orožja in stalno so ga imeli pod kontrolo. Ko se je njegova enota 26. novembra 1943 zadrževala na Radleku pri Blokah, ga je Daki obsodil na smrt, češ da je hotel pobegniti. V bližini domačije, kjer je bil obsojen, so ga ustrelili in zakopali. Že čez dva dni je neka ženska Oblakovim prinesla žalostno novico. Ker je bil oče bolan, sta se mati in hlapec s konji in zapravljivčkom še isti dan odpeljala na Radlek. Partizani so se medtem premaknili drugam, zato sta Stankovo truplo s pomočjo dobrih domačinov brez težav dvignila iz groba in pripeljala domov. Na pogreb, ki je bil naslednjo nedeljo pri Sv. Gregorju, so prišli tudi domobranci iz Velikih Lašč.

Figure 61. Domobranec Tone Oblak

Kot poroča Donat Jug, je bilo 14. septembra na Velikem Osolniku med 24 na smrt obsojenimi 9 gregorskih fantov. 15. septembra je neka ženska prišla povedat, kaj se je zgodilo, in dva moža sta takoj odšla v Sodražico na rajonski odbor po dovoljenje, da bi jih lahko prepeljali na domače pokopališče. »17. septembra so se že ob šestih zjutraj zbirali vozniki, ki so od raznih krajev pripeljali bele mrtvaške truge za gregorske mučence. Prihajale so tudi črno oblečene ženske, ki so prinašale vence in šopke, da jih bodo vozniki odpeljali s seboj na Veliki Osolnik in z njimi okrasili krste … Pričakovali so, da pridejo vozniki z mučenci k Sv Gregorju okoli druge ure; bila je tedaj tu že vsa fara v žalni obleki. Kmalu po 3. uri se prikažejo prve krste nasproti Levstikov. Tačas pa zapojo gregorski zvonovi svojo turobno žalostinko. Sprevod mučencev skozi Andol proti pokopališču je bil tako ganljiv, da so vsem solze kar lile iz oči.«

Kaj pa se je zgodilo s Tonetom Oblakom, ki je 12. septembra tudi prišel z gregorskimi fanti na Turjak in naprej na Zapotok? Ker ni bil razporejen v 3. bataljon, ni odšel na Veliki Osolnik, kljub temu pa so ga partizani s še nekaterimi gregorskimi fanti zajeli nekje pri Golem. Po raznih ovinkih so jih potem odgnali v Kočevje, kjer mu je ob nemški ofenzivi uspelo pobegniti, in potem je bil domobranec v Velikih Laščah. Tudi ob znanem partizanskem napadu na Velike Lašče je bil Tone med tistimi, ki se jim je posrečilo prebiti iz obroča.

Ravno na Miklavžev večer 1943 je k Oblakovim na Graben prišla močna partizanska enota. Celo noč in še naslednje dopoldne so plenili in nosili na vozove. Ko so okrog poldneva končali rekvizicijo, so v en težko naložen voz vpregli domače konje, mobilizirali pa so še tri druge voznike, da so odpeljali naropano blago. Odgnali so tudi vso živino. Domači so ostali brez vsega; ni bilo kaj dati v lonec, pa saj niti lonca niti žlic ni bilo. Rešila jih je pomoč dobrih sosedov.

Na svečnico (2. februarja) 1945 je bil Tone s skupino velikolaških domobrancev v Žužemberku, ko so nenadoma priletela »titovska« letala in začela bombardirati. V neposredni bližini, kjer je bil tisti trenutek Tone z nekaj tovariši, je eksplodirala letalska bomba. Toneta je zadelo v glavo in mu ranilo tudi pljuča, imel pa je srečo v nesreči, da je nanj padel soborec – skoraj sosed od Sv. Gregorja – in ga zaščitil s svojim truplom. Kljub prizadevanju zdravnikov je Tone postal invalid, saj mu enega očesa niso mogli rešiti. Po odpustu iz bolnišnice je delal v domobranski pisarni. Maja 1945 ni odšel s svojo enoto na Koroško, ampak se je z nekaj tovariši skrival v bližini domačega kraja. Kasneje se jim je pridružil tudi Vinko Levstik, ki je ob vrnitvi iz Vetrinja ušel pri Hudi luknji, in v začetku septembra so se skupaj umaknili v Italijo. Tone se je prav kmalu po prihodu v Italijo premaknil na Koroško in se pridružil domačim v begunskem taborišču v Spittalu.

Medtem ko je Tone v začetku maja 1945 ostal doma, so oče, mati in šest otrok odšli na Koroško. Stisko tistih dni nazorno pokaže dogodek, ki se je zgodil pri Oblakovih na Grabnu tisto dopoldne pred odhodom od doma. Mati je zjutraj zamesila kruh, da bi ga imeli za na pot. Komaj je več hlebcev vsadila v peč, je prišel ukaz, da morajo takoj oditi. Menda so tisti kruh, ki pa niti ni bil dobro pečen, potem pobrali domobranci, ki so se kot zaščitnica umaknili nekoliko kasneje. V pojasnilo, zakaj s starši ni odšlo sedem otrok, naj povemo, da je Vinko, ki se je v Kamniku izučil za trgovca, tudi po nemški zasedbi ostal v službi in ga je doletela mobilizacija v nemško vojsko. Bil je najprej na ruski fronti, nato na zahodni fronti ujet in se je kljub temu prvi od cele družine vrnil domov na Graben. Novembra 1947 so se vrnili starši, hči Kristina in štirje fantje, Tone in Marija pa sta ostala v taborišču. Ko sta v začetku leta 1949 končno dobila garantno pismo od strica Alojza, sta odšla v ZDA in se naselila v Clevelandu.

Kljub svoji invalidnosti je Tone Oblak v Clevelandu ustanovil podjetje za popravilo starih zgradb in stanovanj. Kasneje je celo postal inšpektor za to področje pri mestni komunali. Leta 1958 se je poročil in žena Vida mu je bila potem do konca zvesta sopotnica. Dokler mu je zdravje dopuščalo, je zavzeto pomagal pri delu slovenskih društev in delal v Slovenski pisarni v Clevelandu. Skozi vsa leta svojega prisilnega izseljenstva je spremljal razmere v domovini in bilo mu je v veliko zadovoljstvo, kadar jo je obiskal in preživel kak dan tudi na svojem rojstnem Grabnu. Še posebno srečen je bil, ko je leta 1991 na dan osamosvojitve kot gost lahko prisostvoval slavnostni seji parlamenta. Po ustanovitvi Nove Slovenske zaveze je bil stalno povezan z nami in v Slovenski pisarni zbiral naročnino za našo revijo Zaveza, za kar se mu iskreno zahvaljujemo, njegovim svojcem pa izrekamo globoko sožalje.

Slovo od pokojnega Toneta je bilo 29. avgusta 2011 v Clevelandu: najprej v cerkvi sv. Vida slovesna pogrebna maša, ki jo je daroval župnik g. Jože Božnar, nato pa pogreb na pokopališču vernih duš. Naj mu bo lahka tuja zemlja in naj uživa večno plačilo pri Bogu!

9.3.1.

»Korenine tega zla niso zrastle iz zadržanja Nizozemcev, ki niso hoteli umreti v vojni, s katero niso imeli ničesar. Temna ura Srebrenice je prišla z višjih mest, kjer niso bili pripravljeni Nizozemcem kriti hrbtov, pa tudi iz nezadostnega mandata »plavih čelad« v Bosni, kot tudi iz škandalozne neodgovornosti Združenih narodov. Brez primerne oborožitve in nezadostnega mandata »nizozemski bataljon« ni mogel ničesar napraviti.« (Michael Martens, FAZ, 11. 7. 2011)

Vse to je res, toda ali so bili nizozemski vojaki v Bosni na ekskurziji? Beda! Mogoče se bo nekoč našel kak novinar in raziskal vlogo, ki sta jo v tej bedi igrala David Owen in Lord Carrington. Posebej pa bedo, ki jo je v širšem jugoslovanskem prostoru med drugo svetovno vojno igral Winston Churchill, ki je jugoslovanskim beguncem v Londonu najprej dal azil, potem pa njihovega suverena prisilil, da je pristal na sporazum Tito–Šubašić, za katerega se je z vso možno gotovostjo vedelo, čemu služi in kam bo pripeljal. Čeprav je res, da si je kralj Peter II. s to vdajo zapravil pravico do svoje visoke službe – moral bi bil reči, da bo, če se bo kdaj vrnil v Beogad, poravnal medvojne britanske hotelske usluge, sedaj pa gre raje na Charing Cross trgat vozne listke kot pa da bi izdal ljudi, ki jim je bil postavljen za kralja – čeprav si je kralj Peter s to gesto torej zapravil prestol in se blamiral pred zgodovino, leži odgovornost na glavnem igralcu te pokvarjene igre. To pa je bil britanski premier Winsston Churchill. To je avtor zgodbe, ki je Slovenci ne bomo pozabili. Če se bomo seveda odločili za življenje. Če pa se ne bomo odločili za življenje, bomo pa z vsem drugim pozabili tudi prežalostno štorijo.

Da bi ponovno začutili, kako je eden od slovenskih sodobnikov doživljal to dogajanje, naj ponovimo besede, ki jih je v začetku leta 1944 v Ameriki v svoj dnevnik zapisal politik dr. Franc Gabrovšek: »Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Velesrbi so izgubili sicer na ugledu, a so priznana vlada. Mi nismo v vladi in ne z vlado, smo proti komunizmu – torej v očeh Amerikancev in Angležev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike, in vendar imamo mi večino doma za seboj. In vendar imamo prav. – Toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja.

Upravičeno ponavljamo te besede, ker veljajo tudi v našem času. Vsakega julija nas pozornost, ki se doma in po svetu posveča tragediji, ki je bila uprizorjena leta 1955 v Srebrenici, boleče opozarja na molk, ki ovija Kočevski rog in Barbarin rov, da navedem dva kraja, ki delata paralelo Srebrenici in Potočarom. Ko so zaklenili Barbarin rov, in ključe izročili državnemu trezorju, se ob tem simbolnem dejanju nihče ni ustavil. Saj je bilo to dejanje ponovitev tega, kar se je v miselnosti tistih, ki v deželi kaj pomenijo, že zdavnaj zgodilo. Umetniki, ki tako subtilno občutijo duhovno bit časa, da le z najfinejšo besedo in najdelikatnejšo snovjo za silo obnavljajo za svoje občinstvo utrip časa, umetniki poberejo svoje nagrade – pravijo, da jih čez leto razdelijo kakih sto – poberejo aplavze in se odpeljejo na svoje ranče. Ob vsem pa od vsepovsod prihajajo še glasovi, ki nam priporočajo, naj ne samo odpustimo, ampak tudi pozabimo.

Ob vsem nas prevzame čudno občutje. Nekaj nesvetega se naseljuje v domovini. Poleg vsega pa se dogaja velika škoda in morda velika zamera. Mimo nas gre, zapušča nas odrešilni čas. Kočevski rog, Barbarin rov – šestnajsttisoč mučencev – nam kot pergamentni zvitek morda le ni bil poslan za kazen, ampak kot milostno besedilo, ki mu je bilo ukazano, naj nas obvesti, kaj je človekovo življenje! Da je nad njim lógos toû stauroû – logos križa.

Pravijo, da bodo konec novembra v Ljubljani obnovili ulico, ki bo nosila ime Josipa Broza, imenovanega Tito. Poleg tistih, ki bodo tam ploskali – koliko črnih rut se bo tedaj tam zasvetilo? To bo nekakšen termometer – naše normalnosti.