Zaveza št. 82 – Odprimo vrata našim mučencem (Ivo Kerže)


§

Počaščen sem, da me je NSZ povabila, naj izgovorim nekaj besed na tem posvečenem kraju.
V ta namen bom izhajal, kot že toliko govornikov pred menoj, iz osebne izkušnje: iz
boleče odsotnosti starega očeta, Zorka Ščuke, ki ga nisem nikoli spoznal, ker je v
teh krajih poleti 1945 omahnil v brezno pod strelom komunističnega rablja. Bil je
vodilni tržaški tigrovec, obsojen na smrt na 2. tržaškem procesu, a pomiloščen. Zaradi
njegove proangleške nekomunistične usmerjenosti pa so ga slovenski komunisti pokončali
s strelom v tilnik, najverjetneje avgusta 1945 na Konfinu. Njegovi pokončni, načelni
drži, in drži vseh, ki so iz istih razlogov omahnili v ta gozdna brezna, se imamo
zahvaliti za zgled, iz katerega raste in mora še dalje rasti tudi naša pokončnost.
Slava jim!

Vendar se v tem spominskem nagovoru ne bi rad zaustavil le na ravni osebne zgodbe.
Rad bi, da svoj pogled za trenutek usmerimo v širši okvir, znotraj katerega je potrebno
dojeti to strahotno zgodovinsko dogajanje, v katero smo mi vsi zaradi njegove »nedokončanosti«
še usodno vpeti. Tu ne mislim le na širši zgodovinski okvir, ki ga vsakoletni roški
govori redno in natančno osvetljujejo, pač pa na neki drugačen, nam manj znan nadzgodovinski
okvir, ki pa je bil žrtvam, ki so padale v ta brezna, bolj znan, kot si morda mislimo.
Ta nadzgodovinski okvir ni vezan na kako bolj ali manj nedoločno in poljubno duhovnozgodovinsko
interpretacijo tega ali onega avtorja, pač pa gre za prerokbo, katere avtor je sama
brezmadežna Devica Marija, in katere časovne terprostorske koordinate so povsem določene:
reče se jim Fatima 1917.

Tam je Mati Božja trem pastirčkom, Jacinti, Frančišku in Luciji, napovedala strahote
druge svetovne vojne in divjanja totalitarizmov, če ljudje »ne bodo nehali žaliti
Boga«. Mati Božja je pri tem napovedala velik severni sij, ki je bil v noči od 25.
na 26. januar leta 1938 viden po vsej Evropi (tudi pri nas) in o katerem je rekla:
»Ko boste videli neko noč razsvetljeno z neznano lučjo, vedite, da je to znamenje,
ki vam ga Bog daje, da bo kaznoval svet zaradi njegovih hudodelstev z vojno, lakoto
in preganjanji Cerkve in Svetega Očeta«. Kmalu po tem nenavadnem modro-rdečem severnem
siju se je dejansko začela druga svetovna vojna z vsemi napovedanimi grozodejstvi.
Med njimi so tudi ta, o katerih nam govori kraj, na katerem smo danes zbrani. Glede
na avtoriteto Nje, ki je (kakor Cerkev potrjuje) izrekla to prerokbo, in glede na
natančnost njene izpolnitve menim, da je fatimska prerokba neizbežen, nujen in ključen
okvir, znotraj katerega kaže izmeriti to, kar se je pred 66 leti na tem kraju dogajalo.

Žrtve tega dogajanja so vključenost v to prerokbo imele jasneje v zavesti, kot si
morda mislimo. Imel jo je jasno v zavesti njihov duhovni nadpastir, škof Gregorij
Rožman, ki se je na vso moč trudil, da bi slovensko ljudstvo v zadostni meri izpolnilo
Marijine prošnje iz Fatime, po katerih bi bilo rešeno napovedanega gorja. Med temi
prošnjami je zlasti izstopala pobožnost prvih sobot. Imel jo je pred očmi tudi France
Balantič, osrednji pesniški izpovedovalec tega usodnega časa, saj je najverjetneje
ravno iz poznavanja fatimskih sporočil zapisal ob začetku gorja, ki je prihajalo nad
Evropo, nam vsem znani verz: »Prerokbe že zore v dopolnjevanje.« Fatimska sporočila
so nenazadnje bila močno v zavesti našega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta, katerega
god smo prvič praznovali ravno prejšnji petek. Vemo namreč, da je na svoji zadnji
poti v domači kraj imel v torbi podobice s sporočili iz Fatime, ki jih je nameraval
deliti domačim, in da je prav to gradivo, poleg članske izkaznice KA, tisto, ki je
v očeh komunističnih rabljev zapečatilo njegovo usodo. Prav gotovo je torej tudi večina
izmed padlih v teh breznih vedela za Fatimo in je vedela, da je, kar se jim dogaja,
povezano z imenom tistega daljnega kraja na Portugalskem, v katerem je Božja jeza
nad brezbožnim novoveškim človeštvom tako otipljivo stopil v zgodovino.

Imejmo torej Fatimo v zavesti tudi mi, ko prihajamo vsako leto na ta in na podobne
kraje. A spomnimo se obenem, da Fatima ne pomeni le upravičene Božje kazni za naše
zablode. Pomeni tudi upanje. Na koncu drugega dela Fatimskega sporočila namreč Marija
pravi, da bo »končno Moje Brezmadežno Srce slavilo veliko zmago. Sveti Oče Mi bo posvetil
Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo dano obdobje miru«. Med Marijinimi prošnjami,
ki naj bi odvrnile predvideno Božjo kazen, je poleg pobožnosti prvih sobot bila tudi
prošnja, naj papež posveti Rusijo Njenemu Brezmadežnemu Srcu, da bi se spreobrnila
od komunizma. To se je zgodilo šele pod Janezom Pavlom II., in sicer 25. marca 1984.
Šest let potem se je komunizem v Evropi dejansko zrušil.

Ivo Kerže

Figure 54. Ivo Kerže

Ob tem ni mogoče spregledati, da je med nami že dolgo živa zavest, da so za zlom komunizma
pri nas in za državno osamosvojitev, katere 20. obletnico letos praznujemo, zaslužni
zlasti naši mučenci. Da je to bil čudež, ki so nam ga izprosili s svojo krvjo. Tudi
ta razlaga ima svojo osnovo v fatimskem sporočilu, saj njen zadnji, tretji del govori
o tem, kako Gospodovi angeli zbirajo kri mučeniških žrtev totalitarnega nasilja v
kristalnih škropilnicah in z njo blagodejno škropijo svet. Kri mučencev, kakor je
že rekel Tertulijan, je tako postala seme kristjanov.

Toda če v tej fatimski optiki gledamo na kraj, na katerem se danes nahajamo, pa tudi
na širšo slovensko situacijo, v katero smo vkleščeni, se nam vendarle zastavlja nelagodno
vprašanje: glede na to, da 20 let po osamosvojitvi vidimo, kako je bila odprava komunizma,
ki jo je osamosvojitveno dejanje obetalo, dokaj površinska, saj ostaja titoistična
mitologija močno zasidrana v srcu slovenskega slehernika, se namreč sprašujemo, ali
je bil tako pičel rezultat vreden tako velike cene, ki so jo pred Bogom plačali ti,
ki se jih danes spominjamo. Ali ni bil strašanski dolg, ki so ga vnaprej plačali,
prevelik glede na to, kar sedaj imamo? A zlahka vidimo, da nelagodnost tega vprašanja
ne zadeva nikogar drugega kot nas same, ki tukaj stojimo. Mogočen kapital milosti,
ki so nam ga prislužili naši mučenci, ostaja namreč neizrabljen, dokler ga sami ne
začnemo uporabljati. Kaj moramo torej storiti? Prositi. Prositi naše mučence, prositi
za čudeže: v vsakdanjih stvareh, v težjih življenjskih situacijah, pa tudi v naši
skupni želji po globokem družbenem preobratu naše ljube Slovenije. Prosímo – in nam
bo dano – zagotavljam vam iz lastne izkušnje. In prosimo najprej prvega izmed njih,
bl. Alojzija Grozdeta, da bo tako postal tudi prvi slovenski svetnik. Če mi je torej
dovoljeno prenesti znamenite besede sedaj že bl. Janeza Pavla II. na našo situacijo,
bi rekel: ne bojmo se naših mučencev! Ne bojmo se jih prositi! Tu so, da nam pomagajo.
Želijo nam pomagati. Želijo premakniti Slovenijo k Bogu. Odprimo jim vrata na stežaj!

Date: 2012