Zaveza št. 82 – Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze (Justin Stanovnik)


Slovenska nelagodnost in nedorečenost

Če hoče biti tudi pričujoče razmišljanje o sedanjih slovenskih zadevah aktualno, kot
obljublja, potem ne more mimo specifičnega razpoloženja, ki je zajelo Slovence znotraj
njihove države, deloma pa tudi zunaj nje, saj ni mogoče, da bi ostali nedotaknjeni
od razpoloženja doma. Če bi skušali najti primerno ime za to razpoloženje, in ne bi
hoteli povedati preveč, pa tudi ne premalo, bi se morda odločili za besedo nelagodje.
Ne počutimo se dobro, predvsem pa ne poznamo vzrokov svojega nezadovoljstva, vemo
le, medlo, da ima nekaj opraviti predvsem z nami. Zunanji svet sicer ni bil nikoli
pretirano prijazen do nas, a zadnji dve desetletji nam upravniki evropskega političnega
gospodinjstva niso bili izrazito nenaklonjeni. Celo ne nepomembna okoliščina, da nas
je Slobodan Milošević nepričakovano kmalu izpustil iz svojih integralističnih ambicij
in se nam odpovedal, bi morali, čutimo, vnesti na pozitivno stran svojih bilančnih
papirjev. (Bilo bi seveda neokusno, če bi za gospoda, za katerega je visoki haaški
tribunal imel toliko razlogov, da ga povabi na osebno poročanje, predlagali kakšno
priznanje ali celi hvaležnost. Bilo bi pa seveda vse skupaj lahko tudi drugače.)

Od kod torej ta nezadovoljenost in negotovost, predvsem pa ta nepojasnjena neprisebnost?

Za stanje, ki ga skušamo artikulirati, je mogoče tudi trditi, da ni naštudirana drža
določenih poklicev, ampak ga izkazujejo tudi množični ljudje, ki so daleč od tega,
da bi morali imeti kake javne, recimo politične ozire. Programerji določenih televizijskih
oddaj kdaj pa kdaj pošljejo svoje uslužbence na ulice, da tam ustavljajo ljudi in
jim zastavljajo vprašanja o tekočih javnih, družbeno zanimivih vprašanjih. In ob takih
prilikah imamo kaj videti. Ljudje, ki zelo verjetno blestijo v svojih poklicih in
od katerih bi – če bi nanje zelo pritiskali – marsikdo lepo popisal katero od svojih
ključnih doživetij; ljudje ki brez najmanjše napake sestavijo seznam stvari, ki jih
potrebujejo za izdelavo »plate«, če zidajo hišo; ljudje, ki berejo, ko pride taka
ura, ne samo Gregorčiča, ampak tudi Kosovela in Gradnika – ti isti ljudje se pri vprašanjih,
ki so sicer v zraku in jih v resnici vsi dosegajo, rešujejo s slaboumnimi stereotipi
in zapuščajo prizorišče z nedokončanimi stavki. In potem se človek vpraša: Ali so
to državljani? Ali ni mera državljana končno tudi ta, da odloča o vojni in miru? Mogoče
je to pretirano in tu ne gre ravno za odločanje, vprašamo pa se lahko, komu na primer
bi verjeli, ali Natlačenu in Rožmanu ali pa Kardelju, Rozmanu, Leskovšku, Kocbeku
in Lubeju.

Meja in molk

Slovenski človek je torej nezadovoljen, ne da bi vedel prav, zakaj. Ves videz je tak,
da nima moči, da bi to odkril, in potem, kar je našel, sebi in drugim povedal. Tudi
pred tem ga nekaj zadržuje. To svojo domnevo naslanjamo na vzdušje, ki spremlja večino
nastopov naših ljudi. Govorim o tisti prvini človeških komunikacij, ki ne uporabljajo
besede, a zato njihova sporočila še ne ostanejo neizražena in nesporočena. Ko poslušamo
ljudi, ki so pozvani, da izrazijo gledanje na kako skupno, obče, predvsem politično
vprašanje, vidimo, da tik pred tem, ko bi morali povedati kaj določenega, konkretnega
in obvezujočega, nenadoma umolknejo. Ta umolknitev – ta aposiopeza, kakor smo temu rekli v šoli – ni nič tako zelo dramatičnega, a vseeno
tako vidna, da se pozoren človek ne more slepiti, da tu ne obstaja neka meja, za katero ljudje, bogve zakaj, mislijo, da jo je treba upoštevati. Za nič banalnega
in vulgarnega tu ne gre, za nič takega, kar bi zanimalo tajno policijo. Ta meja je
nekaj veliko globljega, neko epohalno, nikoli definirano zgodovinsko spoznanje, neka
temeljna obveščenost o tem, kako svet je; neko zavedanje, do katerega je človek prišel,
ne da bi to ravno hotel. To občutje – da se o nekaterih rečeh ne sme govoriti – ima
tudi to v sebi, da je vsem ljudem skupno: da velja tako za pastirja pod Triglavom
kot za člana akademije znanosti in umetnosti. Da je tako globoko, da mu vsi podležejo.
Da je neka meja, ki jo vsi spoštujejo tako, da se delajo, da je ni in da za njo, ker
je pač ni, tudi ni nobenega prostora. Ravno tistega prostora, za katerega pa redki
posamezniki verjamejo in trdijo, da bi, če bi ga obstoječa kultura registrirala in
legalizirala, razrešil enigmo časa. Da bi vsi nenadoma videli, kako v resnici je,
za kaj v slovenski zgodovini ta trenutek gre. Da bi se Ojdipova Sfinga končno vrgla
v prepad. Da bi bile slovenske Tebe končno svobodne.

Od kod ta meja, ki nam brani stopiti v ta prostor?

Eden od možnih odgovorov je narodov spomin, s krivdo obremenjen. Ta molk nastopi takrat,
ko se nam odkrije, da so grehi, ki smo jih kot narod delali nad seboj, povezani z
boljševiško agresijo nad nami in s podporo, ki jo je ta agresija našla med nami. Zakaj
čeprav nismo bili vsi izdelovalci te preteklosti in njeni vzdrževalci, ne moremo biti
varni in reči, da nismo v nekem smislu njeni sokrivci. Sokrivi smo bili na primer
zato, ker smo molčali, ko bi morali govoriti, ko smo se delali neprizadete, ko bi
morali vstati in obsojati, ko smo v sebi čutili zadovoljstvo, ko je smrt poiskala
druge in ne nas. Ali pa preprosto takrat, ko smo čutili, da smo ljudje in smo bili
vseeno pripravljeno prenašati nekaj, kar je bilo narejeno proti človeku, izdelano
v delavnicah, kjer so izumljali stroje za uničenje človeka – idejne, družbene, politične.
In potem je prišla kazen – z zamudo kot se to običajno dogaja. Prišla je na valovih
spomina – nepoklicanega. Prišla je z zahtevo, da si nadenemo oblačila sramu, kot narod,
za to, kar smo storili nad seboj. Od tod molk, o katerem tu govorimo. Molk, ki nam
brani do spoznanja, da ne bomo prosti, dokler se ne soočimo s preteklostjo, kakršna
je bila. To pa bomo lahko storili le tako, da ji bomo vzeli njeno mitsko fakturo in
jo predelali v historično. Ko bomo preteklost defetiširali, ko bomo dosegli, da se
bo zavest polastila podzavesti in nas osvobodila. Ko bomo spet postali racionalna
zgodovinska bitja.

Slediti jeziku

Če hočemo svet, v katerem živimo, razumeti, se moramo najprej dokopati do njegove
adekvatne podobe. Šele od te točke naprej smemo upati na stik s tem, čemur pravimo
resničnost. Če pa se hočemo resničnosti zares približati, moramo podobo, ki smo si
jo pridobili ali zagledali, narediti za kraj svojega zavestnega prebivanja. To pomeni,
da se moramo odločiti za dvojni odnos do jezika: da mu izkazujemo pokorščino in zvestobo.
S to odločitvijo smo stopili na pot, ki nas bo, če bomo vztrajno po njej hodili, pripeljala
do cilja.

Jezik ima to v sebi, da meri na celoto – če mu zavestno in samovoljno ne postavljamo
meje. To pa se ravno dogaja v družbah, ki se jih je polastila ideologija. Če jezik
kakega naroda dolgo obstaja v takem podnebju, se na njem pokažejo deformacije, ki
jim pravimo totalitarna poškodovanost. Ideološka zaplemba stvarnosti je ravno v tem,
da so nekatere reči resnične in legitimne, druge pa neresnične in nelegitimne. Poškodovanost
jezika nastane prav zaradi tega, ker je naravni domet jezika omejen. Naravna meja,
ki je lastna dometu jezika, je končno celota. Nobena prvina stvarnosti, ki jo jezik
potrebuje za izdelavo kake konkretne ali splošne resnice sveta, ni apriorno izbirana.
Lógos ksyno`s – beseda je skupna – je načelo, ki ga je za evropskega človeka na začetku
njegove civilizacije postavil Heraklit: vse domovine so domovine, vse rane so rane
in vse smrti so smrti. Človek, ki svobodno odkriva resnico sveta, se pokorava – v
dometu celotnega horizonta jezika – asociativni inteligenci jezika, (pokorava v veselju
in upanju). Noben od smerokazov te inteligence ni apriorno blokiran. Poenotenja sveta
je torej za njegovo razumetje potrebno. Ali, če smemo nekoliko prirediti znani Horacov
izrek: greši se zunaj obzidja, a se greši tudi znotraj. V ideološko razparceliranem
svetu pa se greši samo zunaj.

Zato bomo v tem razmišljanju veliko govorili o jeziku. In v kakšnem odnosu do jezika
so predstavniki treh poklicev, od katerih smo Slovenci trenutno ne malo odvisni: novinar,
pisatelj, politik in mislec.

Asociativna inteligenca jezika

Najprej bomo citirali novinarko Barbaro Kramžar, ki je v pogovoru s Florjanom Lipušem,
slovenskim pisateljem na avstrijskem Koroškem, v Sobotni prilogi Dela (28. maj) navedla
tudi enega svojih spominov iz te dežele: »Tudi meni se je med obiskom parade skozi
Celovec desetega oktobra letos zdelo, kot da bi bila v filmu Ples vampirjev Romana Polanskega, še bolj pa na slovesni prireditvi koroških brambovcev, ki še vedno
slavijo zmago nad vojsko SHS iz daljnega leta 1919.« Novinarka ni opazila ali pa je
v samopoučenosti mislila, da ne sme opaziti, da je z zgornjim spominskim prikazom
povedala nekaj, kar ni moglo, da je ne bi spominjalo na to, kar je pogosto imela priliko
videti tudi v svoji domovini. Kaj je bilo tisto, kar je v njej blokiralo delovanje
asociativne inteligence jezika? Kakšna pa je bila zmaga, ki jo je videla slaviti slovenske
»brambovce« v spominu na daljno leto 1945, ko so v množičnih pokolih morili zvezane
vojake slovenske narodne vojske in tako z velikopoteznimi storitvami začenjali boljševiško
ero. Ali si je tudi ob kateri od teh mnogih priložnostih zaželela, da bi jo Roman
Polanski odrešil s kakim umetniškim komentarjem? Kakšen naslov pa bi predlagala za
film, ki naj bi ga v ta namen naredil? Toda mogoče je novinarka že tako dolgo na ideoloških
drogah, da je samo gledala in malo videla!

Človekovo prebivališče nad meglo

Figure 1. Človekovo prebivališče nad meglo Simon Dan

Potem pa je dobil besedo tudi pisatelj Lipuš. Pripovedoval je, kako živijo Slovenci
v njegovi tuji domovini. A spet ju nič ni spomnilo na širši slovenski svet, ne njega
ne gospe Barbare. Naj navedem nekaj pisateljevih krokijev.

Na primer: »Med drugo svetovno vojno so slovenske sorojake spravljali ob domove, ob
imetje, ob življenje, po vojni pa ob pravice, čeprav zapisane v veljavne pogodbe.«
Ali niso tudi v Sloveniji spravljali »slovenske sorojake ob domove, ob življenje,
ob imetje, po vojni pa ob pravice, v veljavnih pogodbah zapisane«? Ali ustava ni bila
veljavna pogodba, z vsemi žigi in podpisi opremljena? Kam pa so potem šle znamenite
človekove pravice?

Ali: »Kompromis ne bo omajal ustavljenega duha, saj razsvetljenost ni koroška stvar
– še naprej bomo jemali iz teh usedlin, slavili 10. oktober, osmi maj je pa tako ali
tako že izbrisan iz deželnega spomina.«

Ali: »Lepe urejene hiše stoje, a iz njih je izginila narodna zavest, je izginil slovenski
jezik.«

Ali: »Kar je treba izgnati iz duha koroških Slovencev, »je hitra pripravljenost naših
ljudi na asimilacijo, pot najmanjšega upora, prilizovanje in udobno klanjanje tuji
družbi, zatajevanje svoje preteklosti in še kaj.«

Ali: »Nikoli nismo govorili o osebnih problemih, teh kratkomalo ni bilo. Nihče o njih
ni govoril o otroški dobi, ne pozneje prefekti v internatih ne sošolci ne profesorji
niso zinili besedice.«

Ali naj se tu ustavimo in pomagamo jeziku do njegove moči? Ali je na primer »razsvetljenost«
stvar slovenskega duha? Ali tudi mi ne bomo še naprej slavili 27. april? In ali ni
25. junij dobil že povsem drugo intonacijo? Kako pa je z narodno zavestjo in slovenskim
jezikom v »urejenih hišah«? Ali tudi nas ne bi morala skrbeti pripravljenost naših
ljudi na hitro »asimilacijo, prilizovanje, klanjanje tuji družbi«? Kako pa je pri
nas z »zatajevanjem naše preteklosti«? Ali so naši otroci smeli govoriti v šoli o
svojih majhnih velikih bolečinah? Ali ni bilo tako, da so tudi pri nas vsi molčali,
sošolci, prefekti in profesorji«?

Ne ugledna novinarka ne renomirani pisatelj nista z nobeno besedico eksplicitno povedala
ali pa vsaj nakazala, da ju te pripombe spominjajo na neko drugo zgodovino z nekim
drugimi akterji, ki pa jih je s temi tu gotovo nekaj družilo, če so upoštevali in
se ravnali po tako podobni gradbeni doktrini? Kaj pa je družilo naciste na Koroškem
in boljševike v Sloveniji? Ne bomo sami odgovarjali na to vprašanje, a če pomislite,
kakšne perspektive se z njim odpirajo!

Praznina novih prostorov

S to mislijo zapuščamo novinarko Kramžarjevo in pisatelja Lipuša in prehajamo na misli,
ki jih je na slovenski televiziji 25. maja razgrinjal pred nami dr. France Bučar in
nas z njimi opozarjal – nehote kot Lipuš – kakšno razumetje Slovenije bi moralo nastajati
v prostorih, ki so jih odpirale ali pa vsaj nakazovale njegove besede. Vsakič ko je
odprl kak prostor, smo se v pričakovanje nekoliko dvignili, a smo se vsakič, sedaj
malce razočarani, spet izročili sedežem, na katerih smo sedeli. Prostori, ki jih je
Bučar s svojo logiko odpiral, so ostajali prazni, ker se avtor, bogve zakaj, ni mogel
odločiti, da bi spregovoril v pravem pomenu te besede.

A še preden se odločimo za nekaj ilustracij njegovega malce frustrirajočega početja
– nismo se mogli znebiti vtisa, da ne more prestopiti neke meje, k čemur ga je sicer logika pogovorne situacije neprestano priganjala – še preden
storimo to, se vsaj dotaknimo mučnega vprašanja, ki gre preko Slovenije, zakaj so
med nami »tolikšne količine nerazuma«, kakor se bo v povzetku spraševala Bučarjeva
televizijska sogovornica.

V isti številki sobotne priloga Dela kot razgovor z Lipušem je tudi razgovor z Josipom
Vidmarjem, kjer izvemo, da je bil gospod sicer nepolitičen človek, leta 1941 pa se
je moral »odločiti: ali fašizem ali komunizem. Šlo je namreč za civilizacijski spopad«.
Ko človek to prebere – da je bil komunizem, bolj neposredno povedano, boj za civilizacijo
– ga obide porazno spoznanje: če je mogoče reči kaj takega, je mogoče reči karkoli, in če je mogoče reči karkoli,
ni mogoče povedati ničesar
. In takšni stavki – tako sovražni jeziku – se v Sloveniji izrekajo že sedemdeset
let. Kultura demokracije pa je življenjsko odvisna od tega, da so ljudje v stanju
kaj povedati. Če vzameš jeziku predikativno vlogo, ljudje – državljani, cives – ne
morejo ničesar več povedati. Povedo lahko kaj samo še tisti, ki so ne samo v boljševiških,
ampak tudi v sedanjih postboljševiških časih, jeziku dali novo mero. Upamo, da nas
bo ta glosa nekoliko uvedla v Bučarjevo prizadevanje po odpiranju prostora, v katerem
bi morali stati določeni stavki, ki pa ga je Bučar iz znanih, mogoče pa tudi neznanih
razlogov večidel puščal praznega. S tem je veliko povedal o svojem času, nekoliko
pa mogoče tudi o sebi, nam pa je dal možnost, da v njem sami – na zelo visokem, čeprav
izposojenem koturnu, povemo kako svojo misel, ki zanjo menimo, da bi tam lahko stala.

Profesor Bučar pravi, da je »treba stvari v temelju spremeniti v nov način družbenega
življenja, da tega pri nas ni dojel še noben politik«. Da torej o pravem prehodu pri
nas pravzaprav sploh ni mogoče govoriti. Avtor tega očitka je očitno pozabil, da je
malo mogoče kriva tudi njegova začetna pretnja, da bo tisti, ki bi mislil na resnejše
spremembe, »moral preko njegovega trupla«. Škoda se Bučarju zdi nadalje to, da so
stranke prevzele celotno družbeno iniciativo, »vse druge centre pa uničile«. Nenavadno
pri tem je to, da Bučar ni izpostavil pomena jezika in ni pomislil, da je prvi med
centri družbene veljave jezik. V Sloveniji pa je jezik najprej uničevala totalitarna
ideologija – pet desetletij – potem pa dvajset let posttotalitarna ideologija, ki
je utrujala in uničevala jezik z nemogočo zahtevo, da dokaže, da totalitarne ideologije
sploh ni bilo. Nadalje pravi Bučar, da je stranke treba »obglaviti« in omogočiti »nastajanje
drugih centrov moči«, ki jih bodo ljudje »v okviru pravnega reda sami ustvarjali z
delom, z uspehom«.

Opustošenost postboljševiške ere

Bučar tu meri na ustvarjalnost. Toda za ustvarjalnost je potreben predvsem humus,
ki je sestavljen iz državljanske normalnosti – kulturne, politične, človeške. Ustvarjalni
humus je sestavljen iz družbene in duhovne svobode, ki predpostavlja možnost resnice
in spoštovanje do nje. Humus, ki je sestavljen iz velikih laži, na primer, da je med
drugo svetovno vojno v Sloveniji potekala »narodnoosvobodilna borba«, ali pa humus,
ki ga sestavljajo veliki zločini, o katerih govori geografija medvojnega in povojnega
boljševiškega terorja, ta humus ne bo omogočal ustvarjalnosti. Tako pridobljeni humus
bo sproti uničeval samega sebe in, sterilen, puščal za sabo požganost in jalovost.
Ko se Bučar pritožuje, da gospodarskih nosilcev, ki bi bili zainteresirani, da neko
podjetje uspe, »pri nas ni«, bi moral vedeti, da je revolucija normalni tok teh tako
koristnih ljudi – v bistvu kapitalistov – s sekiro svoje ideološke intervencije presekala
in da je v polstoletnem pritisku zadušila celo spomin na nekdanjo ustvarjalno spontanost.
Spontano ustvarjalnost ukazati pa enostavno ni mogoče. Tu človeku prihaja na misel
obupen klic Franceta Popita sredi osemdesetih let izza enega od avtoritativnih beograjskih
mikrofonov: »Ali ne bo že nekdo poskrbel za ta jugoslovanski dinar?« Toda ukazati
umor deset tisoč ali dvajset tisoč ali petdeset tisoč ali sto tisoč neoboroženih in
zvezanih ljudi je mogoče – dokazano mogoče – sanirati valuto, ki se je izgubila v
meandrih ekonomske zamočvirjenosti, povzročene od partijske gospodarske doktrine,
tega pa ni mogoče enostavno ukazati. Britanski zgodovinar Timothy Garton Ash pripoveduje,
da je odkril v arhivih nekdanje vzhodnonemške državne varnosti dokumente o nekem polkovniku
te službe, ki je v osemdesetih letih zbiral zlatnino, stare slike in druge vnovčljive
predmete in jih prodajal na Zahodu, da je vlada mogla plačati obresti, ki so zapadle
naslednji teden. V takem ni mogoče ničesar ukazovati. V takem ni mogoče več ukazovati,
v takem je mogoče samo kapitulirati. To se je kmalu tudi zgodilo – na svetovni boljševiški
sceni.

Vsaka te kam pelje

Figure 2. Vsaka te kam pelje Simon Dan

Bučar je nadalje govoril, z obžalovanjem, o neuspehu »trenutno vladajoče elite«, da
»produktivna središča izroči v oskrbo osebni odgovornosti«. Toda ta »vladajoča elita«,
takšna, kakor je bila, je zagledala samo takšne posameznike, ki so zmogli samo toliko
»osebne odgovornosti«, da so se razvili v tajkune. Kakor da bi na gmajni postkomunistične
miselnosti mogli zrasti kakšni drugi cvetovi kot tisti, ki jih politična botanika
imenuje tajkune. Ali, kakor pravi profesor Bučar, da se je »produktivna ideja te elite
izrodila v tajkunizacijo« in s tem realni problem postboljševiške sociologije naprtil
nekim brezosebnim in zlobnim sferičnim in htoničnim silam. Bučar se zaveda, da družbeno
življenje poganjajo posamezniki, da morajo podjetja in ustanove imeti ljudi, ki bodo
zainteresirani za njihovo prosperiteto, ki bodo v tem videli pogoj za »svoj osebni
obstoj«. »To je«, pravi Bučar, »največji problem pri nas, ki se ga nihče ne loti.«
Bučar spet meri na ustvarjalno angažiranost moralnih ljudi. Toda, kako pa naj postboljševiški
svet utemelji moralnega človeka? Katere energije pa naj bi napajale njegovo skrb –
človekovo skrb za koga drugega ali za kaj drugega, kot je sam. Zdi se, da Bučarju
ta misel ni tako tuja, saj ga obravnavama tema vzpodbuja k lucidni dilemi: »Če pa
te skrbi ni, se človekovo prizadevanje nujno spremeni v skrb zase.«

Zdi se, da se Bučar umika pred soočenjem s celotno stvarnostjo. Ko se že loteva veselja
do ustvarjalnega življenja, ne bi bilo tako nenavadno, če bi pomislil na razliko med
človekom, s katerim so boljševiki začeli graditi svojo državo leta 1945, in človekom,
s katerim je leta 1990 bilo naloženo demokratom, da opravijo to delo. Leta 1945 je
bil to moralen, zvečine krščanski človek, leta 1990 pa je to bil totalitarno poškodovan
človek. V to poškodovanost spada tudi Bučarjeva tožba, da ustvarjalnost povzroča največji
problem, ki se ga pri nas nihče ne loteva«. Medtem ko je leta 1945 vsakdo hotel nekaj
narediti, hoče po letu 1990 vsak nekaj dobiti. A Bučar tega ni pripravljen tematizirati.
Kako naj si razložimo to obzirnost?

Ena do slavnih svetišč

Figure 3. Ena do slavnih svetišč Andrej Zgonc

Da hoče komunistično oblikovan človek predvsem nekaj dobiti, ni tako nenavadno. Ali
ni ena od osnovnih tez socialistične propedevtike, da problem ni proizvajanje dobrin,
ampak njihovo razdeljevanje. Za to – za razdeljevanje – pa smo mi, boljševiki, eksperti. Le bonheur – sreča – ki jo je oklical Saint-Just, je za komuniste preprosta reč. Človek je materialen
fenomen in zato nasitljiv. Človeka ja mogoče osrečiti tako, da ga nasitiš in tako
pomiriš. Zlasti v času, ko je svet nehal misliti na »ozimnico« in je carpe diem – zgrabi ta dan – postala dnevna zapoved ne samo množice, ampak tudi elite. (Če seveda izvzamemo
splošno postboljševiško mantro, da se je treba »treba ozirati v prihodnost«, čeprav
seveda vemo, da jo je treba razumeti v maniri postboljševiške semantike, kjer gledati
v prihodnost ne pomeni gledati v prihodnost, ampak gledati stran od preteklosti. Torej
ne gre za prihodnost kot prihodnost, ampak za prihodnost, ki onemogoča preteklost,
za prihodnost kot ideologem. (V obe smeri hkrati namreč zares ni mogoče gledati.)

A vsega tega z očali, ki jih nosi Bučar, ni mogoče videti. Tudi tega ne, od kod prihaja
nova norma, da »le špekulacija omogoča hitro bogatitev«.

Od nekod neki, če ne od revolucije, ki je tudi velika špekulacija, in omogoča, če
si spreten in so ti dovoljena vsa sredstva – bližnjico do oblasti. (Ne pa da se kot
kak nespamentni Adeauer, De Gasperi, Schuman, Korošec ali Krek pripravljaš leta in
leta, nazadnje pa izročiš izbiri neukih slehernikov.)

Nemoč razuma

Središčno točko pogovora pa je potem spraševalka označila tako, da je zapičila šestilo
pogovora v naslednjo zahtevo: »Povejte mi, dr. Bučar, zakaj ima racionalni razum danes
tako malo možnosti v Sloveniji?« Ko smo videli, da vprašani nekoliko okleva, smo na
to vprašanje skušali odgovoriti sami. To je zato, smo si rekli, ker je družbo, od
katere smo se hoteli ločiti, obvladal nerazum, nas pa so prepričali, da je to družbo
mogoče zapustiti, ne da bi hkrati morali zapustiti njeno neracionalno načelo. Zato
smo še vedno v družbi, kjer se lahko zgodi karkoli. Kjer te na primer kaznujejo, če
si napravil prometni prekršek, če pa si načrtoval in potem izpeljal velik zgodovinski
prekršek – ki ni bil prekršek, ampak zločin – da si narod, okupiran od sovražnih sosedov,
napadel še sam, pa za to nisi bil kaznovan, ampak povzdignjen in nagrajevan. Kako
naj ima v takih okoliščinah razum kako veljavo ali kako možnost? Toda dr. Bučar na
to vprašanje tudi pozneje ni odgovoril. »Racionalnost ni pot do napredka.«

Druga do utrjenih dradov

Figure 4. Druga do utrjenih dradov Andrej Zgonc

Varuhi razuma in razumnosti so seveda izobraženci. To temo, vprašanje izobraženstva,
je na koncu razgovora spet odprla voditeljica in Bučarjeva vzpodbujevalka. Naštela
je nekaj momentov: sazujevci molčijo, ekonomisti se zgolj ponujajo vsakokratni vladi,
univerze se kot institucije ne oglašajo! Kaj je z našimi izobraženci? Bučar je, se
zdi, sogovornico razumel, a vseeno ostal na splošni ravni. »Slovensko izobraženstvo
je odpovedalo.« »Slovensko izobraženstvo ni še na evropski ravni.« Izobraženci seveda
nosijo na sebi značaj elite. Temu svojstvu se ne morejo odpovedati in izstopiti. A
zakaj niso pripravljeni plačati cene za to vlogo, ali bolje, za ta privilegij? Ali
jim manjka odličnosti? Ali misel slovenskega izobraženca ni prignana do te višine
in do te ostrine, da bi zavarovala svoje avtorje, ljudem zunaj pa kazala razumno in
možno pot in si tako utrjevala svoj ugled? Neintelektualnost intelektualcev je ena
stvar. Druga pa je zgodovinska in pripoveduje o tem, kako so bili katoliški intelektualci
kaznovani za to, da so se v celoti angažirali za obstoj evropske in katoliške civilizacije:
vsi – pa tudi vse – se je obrnilo proti njim. S svojo osamljenostjo niso bili vabljiv
zgled. Za tako slabo plačanimi in ocenjevanimi delavci nihče ne bo pobiral orodja,
ki leži križem po vinogradu, potem ko jim je popadalo z rok. Ali bo ostalo tam in
počasi rjavelo? Pred kom moramo zakričati, da je za to odgovoren?

Katoliški razumniki so torej ostali sami. Nihče ni hotel razumeti njihovega osamljenega
boja za civilizacijo, nihče ni hotel podpreti njihove, vsiljene, odločitve. Vsi so
bili, kot smo rekli, proti njim: doma liberalci, ki so v stiski katoličanov videli
možnost, da se jim maščujejo za njihovo nekdanjo veljavo, tem so se pridružili levi
katoliški disidenti, zlasti kocbekovci in krščanski socialisti. Vse, kar ni bilo slovensko
in krščansko trdno, je začelo kolebati. Tujina je imela svoje račune, ki jih je bila
pripravljena plačevati s komerkoli in tudi s slovenskimi katoličani. Za slovenske
intelektualce je bila usoda katoličanov dokaz, da se zvestoba ne splača, da je boljše
cankarjansko »upoštevati razmere«. Začelo se je nekaj, čemur bi lahko rekli slovenska
kohabitacija z boljševizmom. Njena poglavitna prvina je bila molk, oplemeniten z občasnimi
vdanostnimi kretnjami – nič pretiranega, a vendar vse tako odmerjeno, izvedeno in
uprizorjeno, da gospodarjem ni bilo treba dvomiti, da se pred njimi potrjuje brezpogojna
vdaja.

Tretja do skritih dolin

Figure 5. Tretja do skritih dolin Boštjan Zgonc

Za ilustracijo, kako se intelektualci tudi lahko vedejo, bomo navedli dva poljska
dogodka iz druge polovice šestdesetih let. Za deseto obletnico poljskega oktobra,
21. 10. 1966, je med študentskimi zborovanju na fakulteti za zgodovino univerze v
Varšavi nastopil tudi profesor Leszek Kolakowski. Govoril je o omejevanju svobode
govora, o večanju cenzure in o političnem vmešavanju v raziskovalno delo v humanističnih
in družbenih vedah, o rastočem prepadu med Partijo in državljani in o poljubni uporabi
prava in zakonov. Naslednjega dne je bil Kolakowski izključen iz Poljske združene
delavske partije.

Tej odločitvi je sledil val protestov na Univerzi in v intelektualnem miljeju. Pisatelji
in univerzitetni učitelji so zahtevali, da se Kolakowski spet sprejme v Partijo. Protestna
pisma so podpisovali tudi mnogi člani Partije, od katerih so bili zato nekateri sami
odstranjeni iz organizacije ali pa iz nje sami izstopili.

Ko je Centralni komite pozneje šel še dlje in se odločil, da vzame Kolakowskemu stolico
za filozofijo, se je temu odločno uprla tudi Poljska akademija znanosti in umetnosti,
posebej ugledni filozof profesor Kotarbinski, nekdanji učitelj Kolakowskega.

Naslednji preizkus moralne in politične vzdržljivosti poljskih intelektualcev je sledil
čez dve leti, ko je komunistična oblast prepovedala uprizoritev drame Adama Mickiewicza
Dedje. Temu ukrepu je sledilo protestno srečanje varšavske veje Zveze poljskih pisateljev.
Kolakowski je bil spet eden od govornikov. Govoril je o mehanizmu naraščanja represije:
»Če ne pride do odpora na prve represivne znake, so njihovi pobudniki vzpodbujeni
k še večji represiji, ki nazadnje nima več nobene meje. V naši deželi se je obseg
nasilja povečal tako zelo, da opozicije preprosto ni več.«

Prepovedi Dedov so sledili študentski nemiri, tem pa izgon šestih profesorjev z univerze v Varšavi,
med drugimi tudi Kolakowskega. S formulacijo se Partija ni veliko zamujala, ampak
je uporabila kar besedilo iz atenske obtožnice proti Sokratu iz leta 399 pred Kr.
Tudi oni so bili obtoženi, da »kvarijo mladino«. (Leo Labedz, Encounter 1969/3)

Spet druga do spomenikov zgodovine

Figure 6. Spet druga do spomenikov zgodovine Lovro Stanovnik

S poljskim intermezzom smo hoteli pokazati, da so same po sebi stvari lahko tudi drugačne.
Gotovo je tudi na Poljskem, kot drugod po boljševiški hemisferi, praviloma gospodarila
vdaja, a so sredi nje blestela tudi dejanja, od katerih smo dve predstavili. Koliko
takih možnosti pa daje kronistu slovenska intelektualna elita? Kaj pa se je zgodilo
v SAZU, ko je bilo leta 1945 vzeto članstvo Pitamicu, Ušeničniku in Vebru? In koliko
akademskih glasov je leta 1948 in leta 1949 nasprotovalo podelitvi častnega članstva
v Akademiji Josipu Brozu in Edvardu Kardelju? Saj ljudem na akademskem nivoju gotovo
ni bilo neznano, da se je s tem zgodilo nasilje – in loco sancto! Ni bilo mogoče prezreti, da je bila s tem dejanjem z najvišjega mesta podeljena
legitimiteta nasilju sploh. Vdaja na tako visokem mestu je gotovo takrat in dolga
poznejša leta veljala za notranje opravičilo mnogim ljudem na nižjih terasah družbenega
ugleda – tja do vaških učiteljev in še naprej.

Sočutnost do komunizma

A tu gre za vdajo prestrašenih, upravičeno, saj se je tedaj končno že dobro vedelo,
kaj so leninski boljševiki v stanju narediti. A tu vseeno ni šlo samo za prestrašenost,
ampak tudi za bojevitost. V sobotni prilogi Dela (28. maj) smo izpod najbolj avtentičnega
peresa – članek je napisala njegova hčerka – izvedeli o Josipu Vidmarju, kot smo že
omenili, tudi to, da je bil apolitičen človek, leta 1941 pa se je moral »odločiti:
ali fašizem ali komunizem. Šlo je za civilizacijski spopad.« Toda leta 1941 je bil
ideogram komunističnega nastopa že izdelan in široko znan: tu je bil Kronštat; tu
je bila Ukrajina in njena umetna lakota, v kateri je umrlo več milijonov ljudi; tu
so bile velike čistke po letu 1936, v katerih so izginili Zinovjev, Kamenjev, Buharin;
tu je bila likvidacija Trockega in njegove družine; tu je bilo množično nasilje nad
narodi SZ; tu je bil pakt Ribbentrop-Molotov. In tako dalje. Seveda so se države,
ki so vzele nase stvar civilizacije, morale upreti modernim totalitarizmom fašizma
in nacizma in njunim državnim nosilcem, a vendar ne tako, da bi po zmagi nad temi
prostovoljno uvedle totalitarizem boljševiškega tipa v zameno za fašizem in nacizem.
Za ta protislovni in samomorilski projekt pa se je odločil Josip Vidmar – ne iz civilizacijskih,
ampak ozkih ideoloških razlogov. Najdemo jih v stavku, s katerim je reagiral na vest,
kako so izpadle prve posttotalitarne demokratične volitve: »Kako zaboga pa ste mogli
dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?« Tako je torej bilo s tistim njegovim
vstopom v politiko leta 1941! Vidmar je v boljševikih videl silo, ki bo opravila s
katoličani ali s »klerikalci«, kakor mu je narekoval govoriti njegov liberalni idiom.
Liberalci so uporabljali izraze »klerikalci« in »klerikalizem«, da bi z njimi kazali
na katoliško ozkost, zlasti v kulturnem življenju. V resnici pa so tako razkazovali
svojo nadutost. S kakšno upravičenostjo so to počeli, kaže naslednja okoliščina. Mestna
občina ljubljanska je že tik pred vojno začela podeljevati nagrade za visoke literarne
dosežke. Učinkovale so približno tako kot sedanje Prešernove, le da niso nosile tega
imena. Zanimivo pa je bilo, da sta to nagrado dobila, za leto 1939 Miško Kranjec za
roman Kapitanovi, za leto 1940 pa Prežihov Voranc za Požganico. Bilo je sicer nekaj
ugovorov, a nagradi sta ostali. Malo nenavadno za Vidmarjevo definicijo »klerikalizma«!
Oba prejemnika sta bila, kot znano, ozko povezana ne samo s partijsko ideologijo,
ampak tudi s partijsko organizacijo.

Ali do pridnih ljudi

Figure 7. Ali do pridnih ljudi Andrej Zgonc

Kako pa je Vidmar tako gledanje usklajeval z nekim svojim ravnanjem iz leta 1948?
Tega leta je Prezidij Ljudske skupščine LRS izdal Ukaz o potrditvi članstva SAZU, iz katerega sta bila izbrisana Leonid Pitamic in Aleš Ušenišnik, ker »nista izražala
uradnega političnega prepričanja in svetovnega nazora«. Ukaz je podpisal predsednik
Prezidija Josip Vidmar!

Tudi dr. Franc Bučar pravi v svoji zadnji knjigi Čas velikih sprememb, če sledimo poročilu v Delu (19. maj), da je bil »komunizem legitimen odgovor na
stisko takratnega sodobnega sveta. Napačen odgovor sicer, a legitimen«. Tu bi sedaj
imeli razlog, da se spustimo v podrobnejšo analizo, kako je mogoče, da je kak odgovor
napačen, obenem pa legitimen, a predlagamo, da še prej premislimo, kaj pa če nemara
že vprašanja, ki si jih je postavljal komunizem, niso bila legitimna, ne šele odgovori.
Vprašanja, ki so v zadnji analizi izvirala iz njegovega gledanja na to, kaj sta človekovo
blagostanje in človekova svoboda. A si raje oglejmo, kaj o tej zapleteni zadevi misli
Milovan Djilas (Razgovor z Georgeom Urbanom, Encounter 1979/12): »Napredek v Sovjetski
zvezi bi bil ravno tako velik ali večji, če boljševiške revolucije nikoli ne bi bilo.
Naj sedaj dodam sorodno misel o kruhu in svobodi, ki je zgoščena v stavku, da je svoboda
bolj pomembna kot materialno blagostanje, ali če hočete, da je revščina manjše zlo
kot despotizem. S tem preprosto mislim, da bo družba svobodnih mož in žena, če se
bo znašla v ekonomski stiski, nazadnje le iznašla sredstva za izboljšanje svojega
materialnega stanja, družba pa, obdarjena z materialnimi življenjskimi nujnostmi,
ne bo pa imela svobode, nima institucionalnih sredstev, da se premakne iz nesvobode
v svobodo. Pazite, nisem za nobeno vračanje v arkadijsko družbo. Sem za industrijsko
družbo, temelječo na znanosti in tehnologiji. Toda če gre v svobodni družbi za izbiro
med svobodno in revno družbo in družbo, ki je v obilju, a ni svobodna, mi je jasno,
da moram izbrati prvo.«

In do žalostnih poti

Figure 8. In do žalostnih poti Lovro Stanovnik

Jedro komunistične zmote ali zablode je v tem, da so se njegovi snovalci z zavestnim
neupoštevanjem temeljnih Kantovih vprašanj (Kaj lahko vem? Kaj moram narediti? Na
kaj smem upati?) vdajali ideološkemu »dogmatskemu snu« – tudi Kantova beseda – ki
jim je dovoljeval, da so bili to, kar so hoteli biti: bogovi. To pa je bilo oboje
najprej nelegitimno, potem pa tudi zelo, zelo napačno.

Jezik – prva žrtev boljševiškega dotika

Če se bralci morda še spominjajo, smo začeli ta komentar z opažanjem, da se je pod
boljševiškim totalitarnim pokrovom z jezikom tako ravnalo, da je vedno bolj izgubljal
značaj finega orodja, ki ga je narod v zgodovini izdelal za potrebe skupnosti in slehernika.
Bogovi za mikrofonom pa so ga, ne glede na njegovo v zgodovini pridobljeno vlogo,
vedno bolj zoževali na njegovo umetno in parcialno vlogo. Tako je počasi izgubljal
zmožnost celostnega zajetja sveta: da je vsaka domovina domovina, vsaka rana rana
in vsaka smrt smrt. Skupno razumetje sveta in življenja pa je počasi postalo tako,
da so domovine bila samo nekaterim domovine, rane samo nekaterim priznane in samo
nekatere smrti izguba za vse ljudi. (»Ko zvoni, ne pošiljaj spraševat, komu zvoni.
Zvoni tebi!« John Donne, 1611.) Skupno razumetje sveta in življenja je odšlo od nas
in postali smo zelo sami in vedno manj smo lahko drug drugemu povedali. Novi bogovi
pa so bili vedno bolj svobodni – vedno manj se jim je bilo treba ozirati na refleksne
vzgibe jezika.

Aretacijo Ratka Mladića so pozdravili tudi nekateri znani Slovenci. Predsednik vlade
Borut Pahor je svoje veselje združil s pridihom obžalovanja: »Zdi se, da je pravica
zamujala, a je nazadnje vendarle prišla.« Predsednik republike dr. Danilo Türk je
videl »v nasilju nad ljudmi brez zaščite in brez moči za samoobrambo hudo zlo in velik
zločin« in kot odgovoren politik izrazil še prepričanje, da se bodo morali vsi zločinci
zagovarjati za svoje zločine, ker je to »edina pot do pravice, človeškega dostojanstva
in trajnega miru«. Slovenska evropska poslanka Tatjana Fajon pa je – med svojimi političnimi
opravki v Srbiji – izrazila svoje zadovoljstvo nad dosežki pravice, »čeprav se je
aretacija krivca za tisoče strtih src in prelomljenih življenj zgodila 16 let prepozno«.
Čeprav za impozantno geografijo zločina, ki je bila vrisana v domovino teh govorcev,
ne obstaja noben posebni tribunal, ne haaški ne noben drug, so to bili vendar zločini
in bodo ostali zločini po katerem koli pravu, dokler se nad njimi ne bo izrekla stvarna
juridična in ustrezna politična sodba. In vendar našim govorcem ni bilo treba nič
pripovedovati, od kod prihajajo: da sami prihajajo iz države, ki je pred svojimi državljani
– in pred vsem svetom – veliko bolj zadolžena, kot države, ki sedaj pošiljajo v Haag
zadnje delinkvente, ki jih tam terjajo neke civilizacijske ustanove. Ni jim bilo treba,
ker so slovenskim organizatorjem genocida priskočili na pomoč mediji in Barbarinega
rova, zaradi ideološkega sočutja do avtorjev te edinstvene zločinske mojstrovine,
že po nekaj dneh sploh ni bilo več. Ponovo se je uveljavila že nekaj sto let stara
resnica, ki se v rahlo variantni obliki glasi: Quod non fuerat in mediis, no est in inellectu. – Česar ni bilo v medijih, tega tudi
v glavah ni.
In ker slovenske geografije zla ni v glavah, je tudi sicer ni. In zato tudi ljudje,
od katerih se zaradi političnih manir to pričakuje, dajejo, plavajoč po bazenih zagotovljene
nedolžnosti, primerna sporočila, brez skrbi, da jih bo kdo prijemal za besedo. In
ko ljudje to vidijo, ni mogoče, da se ob tem ne bi kvarila moralna dostojanstvenost
jezika. Njegov visoki status.

Do starih znamenj, obnovljenih z našo bolečino

Figure 9. Do starih znamenj, obnovljenih z našo bolečino Franc Popek

Kakšno suverenost nad jezikom je v Sloveniji mogoče uveljaviti, izhaja iz obvestila
novinarja Dejana Karbe (Delo, 13. maj), da je ministrica Ljubica Jelušič predlagala,
naj bi bili ob dnevu Slovenske vojske povišani v čin generala tisti iz slovenske »soldateske«,
ki izpolnjujejo pogoje. Iz časopisnega poročila ni jasno, kdo si je privoščil zgornjo
jezikovno gesto, ali ministrica ali novinar, jasno tudi ni, katero od razlag in ilustracij,
ki jih za to konkretno besedo daje SSKJ bi se morebitni avtor odločil: »nedisciplinirana,
brezobzirna vojska, zlasti sovražna«, »nasilje fašistične, tuje soldatske«, »oblast
je prevzela reakcionarna soldateska«. Torej, kakšna soldateska – specifično – je po
mnenju redakcije Dela naša vojska?

Razkroj jezika, ki se je začel v strahu, ki ga je uveljavil in umetelno in strateško
gojil medvojni teror, po vojni pa uspešno nadaljevala – z zaplembo človekovih pravic
– polstoletna partijska monokracija in potem, ko je boljševiški kolaps razgalil nezadostnost
nasilja za vzdrževanje totalitarne kontrole nad družbo in je manipulativni genij Partije
v nihilističnem poljubnosti odkril nadomestila terorja s trajnimi obeti, je spopad
z normami, ki zagotavljajo jeziku prvobitno predikativnost, kontinuiteta postavila
na prvo mesto. Danes velja geslo: boj z jezikom. Po vseh medijih poteka vojna z jezikom.

Nikakor ne brez uspeha. Če se človek ozre okoli sebe, ne more, da se ne bi spomnil
nekega verza, ki ga je v začetku sedemnajstega stoletja napisal največji že navedeni
angleški metafizični pesnik John Donne:

‘Tis all in pieces,
All coherence gone!
Vse je razbito,
Vse, kar veže svet v eno, je šlo!

Potem pa še vse drugo

Čez današnji svet, tudi čez današnji slovenski svet, teče ločnica, ki deli ljudi na
dva dela. Na eni strani so ljudje – za vsakega moramo biti hvaležni – ki bi lahko
s prepričanjem ponovili za Pasternakom, piscem romana Dr. Živago: »Nezmožnost najti
in povedati resnico je defekt, ki ga še tako velika sposobnost govoriti neresnico
ne more skriti.« Saj jih poznamo, mar ne, tekoče govorce neresnice? Najbolj jih spregledamo,
kadar govorijo, zlasti na televiziji; kadar pred nami izdelujejo stavke kot dobro
programirani, skrbno servisirani avtomati, vidimo, da so ti stavki prazni, da v njih
nič ni. Še taka spretnost in rokohitrstvo tega ne moreta skriti. In ljudje na tej
strani črte so tisti, ki to opazijo. To je ena skupina sedanjih Slovencev.

Na drugi strani črte, ki gre čez današnji svet – tudi čez slovenski – pa so ljudje
(veliko preveč jih je, veliko preveč), za katere bomo uporabili besede, ki jih je
na koncu fašizma napisal italijanski pisatelj Ignazio Silone, (ki je že v leta 1930,
bolan, zbežal v Švico). Rekel je: »Človek bi skoraj mislil, da dvajset let fašizma
v Italiji ni bilo dovolj, da bi vsi razumeli, za kaj je šlo.« Seveda jih ni bilo dovolj!
Saj jih v Sloveniji ni bilo dovolj petdeset!

A bo kmalu prišla s hribov zima in vse pokrila

Figure 10. A bo kmalu prišla s hribov zima in vse pokrila Simon dan

Date: 2012