1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1.
Obstaja stara in še vedno živa vera, da bodo iz celotnega trpljenja pod totalitarnimi režimi vzniknile nove oblike umetnosti, novo zavestno razumetje človeštva, družbe in oblasti, razredov in narodov, idej in ljudi.
Milovan Djilas, Glad v tišini, Encounter, julij 1973
1.1.2. Vrnitev ponižanih in razžaljenih
V tednu pred cvetno nedeljo je Nova Slovenska zaveza poslala na pot po Sloveniji drobno knjižico avtorja Ivana Košutnaka z naslovom Resnica o domobranstvu. Zaradi svoje neznatne velikosti mogoče ne bo vzbudila posebne pozornosti, a njena vsebina je na tiste, ki smo se z njo seznanili pred izidom, napravila nenavadno močan vtis. Na nepolnih osemdesetih straneh ji je uspelo nanizati in urediti v celoto vsa poglavitna dejstva, ki so zaznamovala Slovenijo v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Koliko ustvarjalne askeze je bilo za to potrebne, bomo nekoliko razumeli, če pomislimo, da se v stoletjih pred tistimi desetimi leti v slovenskem prostoru nikoli prej ni zgostilo toliko duhovne, moralne in človeške energije. Zanamcem pa moramo seveda prepustiti, da bodo tisto desetletje ocenili v razmerju do njegove prihodnosti.
Knjiga je torej – morda bi le kazalo vztrajati pri knjižici – hkrati skopa in obširna. Človek jo odloži z občutkom, da je prebral nekakšen zgodovinski katekizem – besedilo, ki bi bilo lahko povedano tudi v desetih knjigah. Ne bi se pretirano čudili, če bi, potem ko je knjigo končal, prišel kdo od bralcev na misel, da je imel občutek, kakor da bere poročila o dogajanjih, ki so bila posneta z vsemirske točke zunaj Zemlje. To vse seveda prihaja od avtorja, za katerega čutimo, da je tako zelo spoštoval svojo resnico, da ni mogel, da je ne bi oblikoval v resnico za vse ljudi.
Delo, ki se je tako pojavilo pred nami, nas torej navdaja z veseljem že samo po sebi, kot dognan izdelek, kot kulturni dosežek. Na njem pa odkrivamo še druge stvari. Ko ga preberemo, nas obide posebno občutje, nekakšna slovesnost: kar smo pravkar videli, je bil prihod ponižanih in razžaljenih, pravzaprav njihova vrnitev – nekaj, kar ne zadeva samo enega človeka, ne samo ene skupine, ampak ves narod in nazadnje ves svet. Izrečene so bile tu neke besede in povedani neki stavki, ki terjajo rehabilitacijo slovenskega sveta: iz krivičnosti v vseobsegajočo pravičnost. Ob tem govorjenju nam je prihajalo v zavest, kaj je krivica. S tem, da je, krivica žali človeka in mu jemlje notranje dostojanstvo. Nastopila je doba javne, politične krivice – pol stoletja velike krivice. Z največjo silovitostjo in rafiniranostjo je nastopila proti tistim, ki so si najbolj prizadevali in največ tvegali, da ne bi zmagala in se uveljavila. In stavki, ki so bili povedani v tem kratkem besedilu, zahtevajo ravno ponovno postavitev pravičnega sveta. Te zahteve ne postavljajo z nobeno posebno umetelnostjo, samo s tem, da so resnični.
In o teh ljudeh bi sedaj, v trenutku njihove rehabilitacije, morali nekaj povedati. Pokazati bi morali na odličnost, ki je izhajala iz njih in se ji niso odpovedali niti takrat, ko je vse govorilo za to, naj to naredijo. Čutili so, da tega ne morejo, ker bi se s tem odpovedali sebi. Bili so to ljudje, ki so vedeli, da morajo na vsak način ostati to, kar so, ne samo zaradi sebe, zaradi osebne časti in dostojanstva, ampak zaradi ljudstva, iz katerega so izšli, zaradi svojega naroda, ki so se mu bili postavili v službo v času, ko ga je bilo treba braniti. Njihova odličnost je torej zvestoba, ki je vzdržala tudi v preizkušnji, ki jo bomo v naslednjem skušali na kratko predstaviti.
Kaj so udeleženci slovenskega katoliškega odpora proti boljševiški agresiji, posebej pa seveda domobranci, ki so se vseskozi imeli za vojake slovenske narodne vojske, po 3. maju 1945 pa to tudi formalno postali, kaj je vsak od teh ljudi čutil, bi še najlažje pojasnili z zgodbo o Termopilah, ki so v grškem zgodovinskem spominu igrale tako pomembno in tako tvorno vlogo.
1.1.3. Junaki slovenskih Termopil
Termopile so bile gorska ožina na poti, ki je tekla ob morju od severa proti jugu na jonski strani grškega polotoka. Tam so razmeroma skromne vojaške sile grškega zavezništva pod vodstvom Špartancev in njihovega vojskovodje Leonida sklenile počakati perzijskega kralja Kserksa, ki je po nekaterih uspešnih spopadih z Grki na severu prodiral proti jugu z veliko močjo: s stotisoči pešcev na kopnem in tisoč ladjami na morju. Na Termopilah so Grki tri dni preprečevali Perzijcem prehod proti Atiki, tedaj pa je Tesalec Efialt pripeljal Perzijce Grkom za hrbet in s tem odločil boj. Do konca so ostali in se bojevali samo Špartanci in skupaj z Leonidom vsi padli. Termopile pa so že takoj po junaški smrti njenih braniteljev postale simbol poguma, časti in zvestobe. Simonides, pesnik z egejskega Keosa, sodobnik epopeje na Termopilah, je gotovo najpomembnejši umetniški famulus te tradicije:
Slava pripada njim, ki tu jih zemlja pokriva,
ki s tabo umrli so, Leonidas, kralj
Lakedajmona širnega;
potem ko sprejeli so boj
s kopij in konj in Perzijcev silo. (Odlomek 122)
Čas, ki je poskrbel za začetno slavo Termopil, je bilo leta 480 pred Kr. Skoraj dve tisočletji in pol pozneje pa je spet neki grški pesnik, to pot iz Aleksandrije, v simboliki, ki jo je ta kraj že izkazoval, zagledal možnost, da izpove nekaj podobnega kot nekoč Simonides, le da v širšem, občečloveškem duhovnem ambientu. Pesem je nastala leta 1903 in o Termopilah ne samo govori, ampak ima to ime tudi v naslovu. Pesem je kratka in razdeljena na dva dela: prvi obsega deset vrstic, drugi, ki s komponento protislovnosti, bi lahko rekli, prvega dopolnjuje tako, da izostri njegovo moralno sporočilo, pa štiri vrstice. Prvi del se začne s priznanjem tistim, ki so »svojemu življenju dali smisel in stražijo na Termopilah«. Kakšen smisel? »Da so v življenju pravični in dosledni, a ne brez sočutja in usmiljenja; odprtih rok, če so bogati, če pa se zgodi, da niso več bogati, še vedno radodarni, le da v manjši meri; vedno pripravljeni pomagati, kolikor je v njihovi moči; vedno govoreč resnico, a brez sovraštva do tistih, ki lažejo.« Ko preberemo prvih deset vrstic, nam je jasno, da gre tudi tu za človekovo odličnost, le da v nekem povsem drugem ključu, kot je bil tisti, v katerem so jo dosegali junaki antičnih Termopil. Junaki antičnih Termopil so se z orožjem bojevali s sovražnikom domovine, tu pa imamo ljudi, ki imajo predstavo o tem, kakšen mora biti človek, in se, da bi to dosegli, bojujejo s seboj. Antični Špartanci niso vedeli, da jih bo na koncu presenetil Efialt. Ko bi vedeli, se mogoče sploh ne bi bojevali. Kavafisovi nosilci termopilskega moralnega kodeksa pa vedo, da bo nazadnje prišel Efialt in se bo njihov boj končal v porazu. Pesem se zaključuje takole:
»Še večja čast pa gre tistim, ki vedo vnaprej
(in mnogi vejo vnaprej), da bo nazadnje
prišel Efialt in bodo Perzijci končno prodrli.«
Poraz junakov Kavafisovih Termopil je zunanji. Znotraj, v tistem središču, za katero v zadnji analizi človek zares odgovarja – kar imamo lahko tudi za dokaz, da je edino to zares pomembno – pa ostajajo nepremagani. Gre jim še večja čast kot tistim, ki jim skozi to zadnjo preizkušnjo ni bilo treba iti.
Odličnost, ki so jo s svojim zadržanjem izpričali domobranci, vojaki slovenske narodne vojske, je bila torej odraz vztrajanja na moralnih in političnih premisah svojega obstajanja – še potem, ko jim ni bilo več skrito, da že prihaja Efialt in da bodo Perzijci končno prodrli; da se zahodni zavezniki, njihovi nekdanji zaščitniki, že pripravljajo, da jim odvzamejo svojo naklonjenost in jo prenesejo na njihove – ne nasprotnike, ampak smrtne sovražnike. V tretjem poglavju knjige Zapravljena dediščina Titova nam pisateljica Nora Beloff na štiridesetih straneh razloži, kako je britanska politična ljubezen do ene strani plahnela in do druge rastla, in kdo je ta proces vodil in usmerjal. Kjer smo rekli ljubezen, bi seveda morali reči račun.
Izvorni vzgibi tega velikega in usodnega političnega premika so nastajali v britanski obveščevalni službi, ki se je zaradi vojnih razmer širila, tako da so v njej dobili besedo tudi ljudje, ki so bili tuji demokratičnim konceptom britanske tradicionalne politike. Pri tem ni bilo nepomembno, da se je v Kairu organiziralo ločeno središče Izvršnega poveljstva specialnih operacij, kjer so ti svojevrstni, zvečine filokomunistični posamezniki pridobivali vedno večji vpliv. Ime, ki se s tem v zvezi od začetka omenja, je ime komunista Jamesa Klugmanna. Do dokončne odločitve za Tita pa je prišlo šele potem, ko sta vodstvo kairskega centra dobila v roke William Deakin in Fitzroy Maclean. Njuna moč je bila v tem, da sta oba imela zveze, ki so jima omogočile neposreden dostop do Churchillovega kabineta. Uspeh ni izostal, med drugim tudi zaradi levičarskih simpatij, ki so med zavezniki s trajanjem vojne naraščale. Novinarji BBC-ja na primer so komaj čakali, da so mogli svoje propagandno znanje investirati v titoistično Jugoslavijo. Na konferenci v Teheranu konec novembra 1943 so zavezniki na predlog Velike Britanije sklenili prekiniti z Mihajlovićem in se nasloniti na Tita in njegove komuniste. Winston Churchill, je sedaj očitno vzel stvar v svoje roke – in s tem dejansko ovrgel mnenje nekaterih, da je bil žrtev levičarsko usmerjenih informantov – in ji dal dokončno podobo poleti 1944, ko je prisilil kralja Petra, da je privolil v sporazum Tito-Šubašić – s tem pa privolil tudi v lastno politično smrt in fizično smrt več kot sto tisoč Jugoslovanov, med drugim tudi v smrt 15.000 Slovencev. Nora Beloff v citiranem poglavju svoje knjige takole povzame nastali položaj: »Do avgusta 1944 sta bili obe, Britanija in Združene države, že globoko v jugoslovanski državljanski vojni«.
Slovenski domobranci oziroma vojaki slovenske narodne vojske, pa tudi drugi demokratsko usmerjeni Slovenci, so bili že v dovoljni meri opozorjeni na to dogajanje, da so razumeli, kako se je svet obrnil proti njim. Iz ilegalnih radijskih postaj in iz redkih kurirskih stikov pa niso prihajala samo poročila o novem položaju, ampak tudi apeli in pozivi vojakom in nevojakom demokratičnega tabora, naj upoštevajo nastali položaj in naredijo določene korake v taktu njegove logike. Praktično so to bili nedvoumni pozivi, da se tisti, ki so se uprli grožnjam totalitarnega komunizma, z njim ne samo sprijaznijo, ampak se obenem tudi odpovejo svojemu razumetju življenja, svojim političnim in drugim vzorom do take mere, da mu bodo smeli služiti tem, s katerimi so se še včeraj bojevali. Čeprav so vedeli, da se je na obzorju pojavil Efialt – da bodo Perzijci nazadnje prodrli – se normam, za katere so verjeli, da postavljajo človeka v tem, kar je, niso hoteli odpovedati. To je tisto, kar dela domobrance velike: da so šli v smrt z znamenji te odličnosti. S tem so na superioren in občudovanja vreden način dokazali, da so vojaki slovenske narodne vojske, ne pa, kot partizani, politična milica kake partije.
V drugi svetovni vojni ni šlo, kot v prvi, samo za politični in gospodarski prestiž med posameznimi državami, ampak je to bila evropska državljanska vojna med silami, ki so z obrambo politične demokracije stale na strani civilizacije, in silami, ki so s totalitarnimi političnimi koncepti hotele civilizacijo nadomestiti z »novim barbarstvom«, kot bi se izrazil Giambattista Vico. Britancem ni moglo biti skrito, da domobranci v svojem boju stojijo na strani civilizacije, a so jih v zameno za prosto razpolaganje s Sredozemljem prepustili komunistični hemisferi, ki se je tedaj pod Stalinovim vodstvom začela oblikovati. Tega niso storili samo z domobranci, ampak s celotnim političnim ambientom, iz katerega so ti izšli, z vsem slovenskim narodom. Potem ko se je novodobni Kavafisov Efialt odločil za svojo sramotno dejanje, ga je v skladu z britansko tradicijo izpeljal naduto, visokostno in brezčutno (z isto brezčutnostjo, ki so jo visoki britanski oficirji ponovili maja 1945, ko so uprizorili Vetrinj).
1.1.4. Odličnost domobrancev – vojakov slovenske narodne vojske
Za ilustracijo k zgornji trditvi naj na kratko navedem pismo, ki ga je septembra 1975 objavila v reviji Encounter ugledna angleška pisateljica Rebecca West (leta 1941 je v dveh knjigah objavila obširno raziskovalno študijo narodov tedanje Jugoslavije z naslovom Črno jagnje in sivi sokol). V pismu je povedala, da bi rada posredovala »šokantno ilustracijo«, kako je med vojno ravnalo zunanje ministrstvo, kadar je šlo za preganjanje nekdanjih zaveznikov. Potem ko je britanska vlada prenesla svojo podporo od begunske vlade v Londonu, sestavljene od predstavnikov glavnih jugoslovanskih političnih strank, na Tita, se je enemu od njenih nekdanjih članov zgodilo, da je njegova najstarejša hčerka pristopila k Titovcem in se z enim od njih celo poročila. Njena mlajša sestra (12–13) je bila med tem v neki internatski šoli na deželi. Sedaj pa so jo začeli obiskovati neznani ljudje in jo siliti, naj se pridruži starejši sestri in odide z njo v Jugoslavijo, ne da bi seveda o tem obvestila očeta. Vsi, deklica in vsa šola, so se ustrašili. Oče je o tem obvestil zunanje ministrstvo, ki ga je še pred kratkim imelo za ministra zavezniške begunske vlade. Sedaj pa je dobil le hladen odgovor, naj o zadevi obvesti lokalno policijo. Ko je to storil, mu tam sploh niso verjeli, in ko je o tem obvestil zunanje ministrstvo, se za to tudi niso zmenili.
Med tem pa je dekle v internatu začelo dobivati pisma, nekatera podkrepljena z grožnjami, naj zbeži. Tedaj je pisateljica sama poiskala zvezo z nekim visokim uradnikom v ministrstvu, ki ga je dobro poznala in vedela, da ga tudi njeni prijatelji cenijo. Doživela je porazen sprejem. »Noben nacističen uradnik ne bi mogel pokazati, da ga manj briga občutje očeta, ki se je znašel v tuji deželi, ki mu je nenadoma postala sovražna, in ki ima vse razloge, da se boji, da mu bodo prepričali otroka, naj ga zapusti, ali pa ga bodo celo ugrabili. Pisateljica je bila deležna nesmiselnih in neobvladanih zmerljivk, ki niso niti poizkušale zanikati resničnosti njenih navedb. Na koncu avtorica še pove, da so jo ta in številni drugi dogodki prepričali, da obstajajo v Angliji »neke sile, ki za ceno vseh naših načel in ne glede na naše interese delajo v korist Sovjetske zveze«.
Kljub britanski izdaji, za katero se je v veliki meri vedelo, in kljub možnosti, da bodo Perzijci končno prodrli, kar je ta izdaja nakazovala, so domobranci vztrajali na svojih duhovnih, političnih in vojaških pozicijah. To vztrajanje jim je za nagrado prineslo odličnost, ki je v tem, da so kljub porazu zmagali. Nad njimi so se uresničile Kavafisove obljube. A to ni bila prva od velikih, a vendar nekoliko žalostnih slovenskih zmag.
Nekaj let pred tem, jeseni 1941, ko se je boljševiška intervencija v slovenski zgodovini komaj dobro začela, se je v hiši prof. dr. Andreja Gosarja v Ljubljani odigral prizor, ki ga imamo v njegovem pomenskem težišču lahko za intonacijo slovenskega tradicionalnega, se pravi, katoliškega zadržanja do boljševiškega nastopa. Omenjeni prizor je za zgodovino v svojih Obrazih ohranil njegov očividec Josip Vidmar. (Mi povzemamo prizor po verziji, ki je objavljena v knjigi Tomaža Simčiča Andrej Gosar, Krščanstvo in socialno gibanje, str. 52.)
Vidmar je spremljal Kidriča, ki je obiskal Gosarja, da bi ga pridobil za sodelovanje v OF. Razložil je Gosarju, kaj se dogaja, in ga nato vprašal, če ve, kam bo to pripeljalo. Gosar mu je odgovoril, da ve, da bo to pripeljalo do državljanske vojne in da se tega boji, potem pa dodal: »Toda z vami kljub temu ne morem.« Kidrič je potem še hotel vedeti, če mu je jasno, kdo bo v tej državljanski vojni zmagal. Gosar je ponovil: »Vem, da boste zmagali vi. Toda kljub temu ne morem z vami, ne danes in ne bom mogel takrat.« Kidrič je videl, da je razgovora konec. Pred odhodom je še rekel: »Prav, a posledice pripišite sebi.«
Dr. Andrej Gosar je odklonil boljševiško ponudbo za sodelovanje predvsem zato, ker je vedel, kaj je njihov cilj. Vsi drugi oziri, ki so na to odločitev vplivali, so bili spremljajoče okoliščine. Da na primer boljševiki ne poznajo zaveznikov; da so zavezniki, brž ko na to pristanejo, tudi že ujetniki, kar se kaže v tem, da zanje ni več umika, predvsem pa v tem, da ni več možno, da bi še imeli ločeno mnenje od vodilne sile. Predvsem pa se je dr. Gosar zavedal, da z boljševiki ni parcialnih sporazumov za določene konkretne cilje – na primer za narodovo osvoboditev – ampak da so vsi sporazumi tudi že sporazumi za končni cilj – za revolucijo.
Leta 1941, ko je Slovence doletelo, da so morali določiti svoje stališče do boljševikov, ti niso bili več svetovnozgodovinska politična in kulturna neznanka. Vedelo se je, kaj se je v Rusiji po boljševističnem prevzemu oblasti zgodilo z njihovimi nekdanjimi zavezniki; vedelo se je, čemu je bila v letih 1932/33 uprizorjena v Ukrajini Velika lakota in s kakšnimi posledicami; vedelo se je, v kakšnem odnosu je ideja evropskega tradicionalnega prava z montiranimi procesi. Zinovjev in Kamenjev sta Evropi in svetu povedala, kakšen konec tam lahko doleti zaslužne partijske avtoritete; Buharin je opozoril na to, kako lahko konča celo ljubljenec partije; Jagoda in Ježov na to, kaj se lahko zgodi požrtvovalnemu šefu tajne policije. Osip Mandelštam je sprožil tesnobno vprašanje, kje – v katerem od premnogih sibirskih taborišč – izginjajo etablirani pesniki. Trocki je iz Mehike poučeval svet, kako dolga je Stalinova roka; pakt, imenovan po Ribbentropu in Molotovu, pa je postavil mučno vprašanje, ali imajo boljševiki sploh kako načelo. To je bil čas, ki ga je Nadežda Mandelštam pozneje označila tudi z naslednjima dvema od njenih premnogih stavkov: »Vsi smo postali neuravnovešeni, ne ravno bolni, normalni pa tudi je.« In: »Ljudi so ubijali tako mimogrede in v takem številu, da nihče ni imel časa za solze in sočutje.« (M. Djilas, Glas v tišini, Encounter jul. 1973.)
Tudi vodilni slovenski boljševiki so za te stvari vedeli iz prve roke. Ni jim bilo neznano, v kaj se razvija brezrazredna utopija, zgrajena na leninskih premisah. Prej ali slej je v vsakem od partijskih aspirantov moralo priti do dileme in odločitve: ali, spričo vsega, oditi ali pa se podrediti spoznani realnosti; ali sprejeti spoznanje, da z ideologijo o služenju zgodovini in njeni ontologiji nič ni, kot razlog za odhod, ali pa odkriti v sebi pripravljenost sprejeti ideologijo kot sredstvo za revolucionarno dosego družbene moči; ali se odločiti za pot, ki so jo v velikem svetu izbrali ljudje, kot so bili Arthur Koestler, Viktor Serge, Ignazio Silone in André Gide, ali pa odkriti, da so narejeni iz snovi, podobni tisti, iz katere so bili ljudje, ki so v boljševiškem polstoletju delali kariere po partijskih rezidencah in njihovih raznovrstnih depandansah v velikem prostoru srednjeevropskega in vzhodnoevropskega boljševiškega imperija.
1.1.5. Nerazumnost boljševikov – njihova poklicanost
Čeprav zaradi pomanjkanja virov nimamo pravega pregleda, imamo vendar razloge za domnevo, da so odločitve, ki so se dogajale na tem ideološkem razpotju, domala brez izjeme šle v korist vabljivih možnosti, ki jih je dajala totalitarna ideologija. Marsikaj nam to stanje pove. Nedokazanost zgornje trditve nam najprej pove, da Slovenci iz neznanih razlogov raje pišemo voluminozne monografije o Edvardu Kocbeku, Kardeljevo neznanko pa puščamo domala nedotaknjeno. To o nas nekaj pove, mar ne? Glede tega, da se ljudje, soočeni z izbiro, da ostanejo v duhovnem in človeškem prostoru civilizacije, v katero so bili rojeni, ali pa vstopijo v intimno in človeško tvegano avanturo zunaj nje, glede tega nas večinska odločitev za drugo možnost sili, da uvedemo, če hočemo kaj razumeti, pojem poklicanosti. Postati partijec v času cvetočega imperija je lahko stvar eksistenčne oportunosti; postati komunist v predimperialnem času pa pomeni biti poklican. Nekateri so bili poklicani. Poklicanost je stanje, iz katerega se rešijo samo tisti, ki imajo v sebi tenkočutne merilce normalnosti in skrivnostno, bogve od kod vsajeno misel, da je živeti nevarno. Toda poklicanost, na katero mislimo tu, je takšno dejanje, da ga tisti, ki so v posesti finih instrumentov za uravnavanje normalnosti in zaščitnega vedenja o nevarnosti obstajanja, sploh ne slišijo. Njihova duhovna opremljenost jih varuje pred tem. Tisti pa, ki so poklicanost začutili, ki so jo slišali, razumeli in sprejeli, tisti pa so obenem odkrili v sebi razkošje nove moči, nove sposobnosti in nove iznajdljivosti. Vedno bolj se jim razodeva, da je biti poklican in vedeti, da si tisto, kar je v poklicanosti izpisano v stanju izpolniti in uresničiti, eno in isto. Ko ne bi bili poklicani, ne bi hkrati vedeli, da so to, kar jim je sporočeno, tudi zmožni uresničiti.
To, kar smo slišali, da se je dogajalo v revoluciji – ali pa včasih celo sami doživeli – pa predstavlja še neko drugo, globljo zavest – zavest vserazpoložljivosti. Morali so obstajati ljudje, si pravimo, ki so vedeli, da ni ničesar, kar ne bi hoteli storiti – ali pa mogli, ker bi jim kaj branilo. Vedeli so, da zanje ni več meja, ne v njih, kjer bi meje bile, če bi bili še v civilizaciji, ne zunaj njih, kjer jih z revolucijo podirajo ali pa so jih že podrli. Bili so brez meja – niso bili svobodni, biti svoboden je nekaj povsem drugega – bili pa so brez meja v pomenu nevezanosti. Zato smo malo prej neupravičeno nakazovali, da bi naše ljudi sovjetska boljševiška realnost morala slednjič postaviti pred temeljno dilemo: ali – ali. To bi bilo razumno pričakovati, da se bo zgodilo, če bi bili še v civilizaciji, oni pa so bili že zunaj. Zato jih sovjetska realnost ni mogla več človeško doseči. Bili so že zunaj dosega civilizacijskih refleksov. Tam so še danes.
V tem je njihov problem, pa tudi naš – mogoče še bolj. Njihov problem je v tem, da ne morejo nazaj v civilizacijo, ker bi se v tem primeru odpovedali svoji identiteti, v katero so privolili – manipulaciji in hazardu. Naš problem pa je v tem, da so naši cilji vezani na integralne rešitve. Čutimo, da moramo doseči nomos enega spomina in enega jezika. Moramo doseči identiteto, ki bo utemeljila naše obstajanje na tem prostoru za nadaljnjih nekaj stoletij. Kar preprosto pomeni postaviti ustrezno perspektivo. Postaviti moramo normalnega človeka.
Problem, vsaj na zunaj, zadeva jezik. (Njegova prava lokacija pa je v zunajcivilizacijski umestitvi slovenskega postboljševizma.) Gre, če začnemo na začetku, za napačno izbiro med dvema pojmoma za to, kar se je med vojno godilo v Sloveniji. Ali je bil to »spopad« ali »napad«? Ali je bilo to, kar se je zgodilo 6. aprila 1941 med Italijo in Jugoslavijo, »spopad« ali »napad«? Ker ni nobenega dvoma, da je Italija napadla Jugoslavijo, je bilo to, kar smo ta dan doživeli »napad«. Oboji, Italijani in Jugoslovani, rabimo to besedo, če govorimo o tem dnevu. Če pa bi Italija in Jugoslavija obe hoteli imeti na primer avstrijski Celovec in bi obe državi v tekmi zanj druga drugi napovedali vojno, bi ta spor upravičeno imeli za »spopad«. To, kar so slovenski boljševiki naredili 26. aprila in 22. julija in 16. septembra 1941, je bila vrsta »napadov« na legalno in legitimno postavitev slovenskega naroda in njegovo suverenost. Ko je torej neki slovenski novinar v nekem internetnem razgovoru vil roke, rekoč: »Zakaj ne naredi vsaka stran po en korak bliže?«, je tam, kjer bi moralo biti znanje, razkril žalostno praznino. Terjati, da vsaka stran naredi korak bliže, je upravičeno, kadar sta se dve strani nekoč »spopadli«, če pa je ena stran napadla, druga pa se je branila (ali pa tudi ne), pa je logično in normalno in pravično, da sedaj, ko je očitno v korist obema, da se vzpostavi nekdanja integralna narodova celota, nekdanji napadalec naredi sam nekatera moralna in pravna in politična dejanja, na vzpodbudo napadenega ali brez te vzpodbude.
Potem ko so s kolapsom imperija boljševikom bili odvzeti primarni instrumenti totalitarne politike, so v razmerah »nedokončane revolucije« še bolj dosledno in intenzivno začeli izkoriščati legitimna sredstva družbene komunikacije za vzdrževanje oblasti nad ljudmi. Med temi sredstvi so največjo pozornost posvečali jeziku. Tu je prišlo do določenih izumov, ki so potem, ko so jim vidnejši ljudje dali priznanje s tem, da so jih vgrajevali v svoje nastope, postali sestavni del propagandnega arzenala postboljševikov. Jezik je tako postal bojno polje, kjer se je virtuozno izživljala njihova manipulativna duša. Spretna interpolacija besede »spopad« na mestih, kjer bi moral stati »napad«, je tak primer.
1.1.6. Klavirske vaje za dva prsta
Predsedstvo socialistične republike Slovenije je v začetku marca 1990 – dober mesec pred prvimi demokratičnimi volitvami – izdalo Izjavo o narodni in državljanski umiritvi, v kateri je nič hudega slutečega bralca čakala vrsta bravurno izdelanih ideoloških stereotipov. Seveda bomo lahko pokazali samo na nekatere od njih.
Besedilo ne govori o narodni spravi, čeprav jo omenja, ampak o »umiritvi«. Razlika je v tem, da »sprava« nakazuje ureditev nekega spora, »umiritev« pa zgolj njegovo odpravo in odpravo »vsake možnosti sodobnega razkola«. Pisci ali pisec pravijo nadalje, da je sovražnost med ljudmi nastajala »zaradi njihovega različnega razmerja do okupatorja in do narodnoosvobodilnega boja«, čemur nasprotuje dejstvo, da so Slovenci kot celota – z zanemarljivimi izjemami – za razliko od ostale zasedene Evrope poznali samo mednarodnopravno legitimno kohabitacijo z okupatorjem, obenem pa pripravljali odpor, idejni in fizični, dokler jim »narodnoosvobodilni boj« pod boljševiško upravo tega pod smrtno kaznijo ni prepovedal. Tudi ni res, da bi bilo tisto, kar je naletelo na nasprotovanje dela državljanov, narodnoosvobodilni boj, ampak je to bila osvobodilna demagogija komunistične partije, povezana z njenim politično usmerjenim terorizmom. Tudi ni mogoče ljudi, ki so se branili pred boljševiškim terorjem, obtoževati »sodelovanja z okupatorjem«, ker bi ilegalna oblika obrambnega nastopa pomenila preveliko tveganje za narodov obstoj. Domala vsaka trditev v tej Izjavi zahteva ali v celoti ali v kateri od svojih prvin korekturo ali protest. Na primer, da se je v Sloveniji po vojni pravni sistem »utemeljil na načelu enakosti državljanov«. Kakšne možnosti ta Izjava dopušča, govori stavek, ki zahteva, da je treba zagotoviti odsotnost strahu »pred vrnitvijo zlih pojavov iz davno minule vojne«. Kot poizkus legitimirati revolucijo je treba razumeti stavek, ki trdi, da sedanja država vleče kontinuiteto »vsaj od sklepov Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju 1. do 3. oktobra 1943«. Kakšni »odposlanci slovenskega naroda« pa so bili tisti partijski delegati – od partije izbrani in odobreni? Potem pa spet in ponovno, »da so revolucionarne sile predstavljale »edino realno slovensko narodnoosvobodilno bojevanje«. Včasih Izjava pozabi, kaj je trdila nekaj vrstic prej in ponuja diametralno nasprotno trditev. Najprej pravi, na primer, »da je povojni pravni sistem temeljil na načelu enakosti«, čez nekaj časa pa jo slišimo govoriti o »današnji državljanski enakopravnosti« kot o osamosvojitvenem dosežku. Kaj pomeni poziv k »zavestnemu pospeševanju nestrpnosti«, če ne k toleriranju obstajanja protidemokratičnih ideoloških prvin po izhodu iz boljševizma? V formulaciji »usoda zajetih pripadnikov vojaške formacije, ki se je imenovala Slovensko domobranstvo, hoče Izjava minimizirati neko vsenarodno gibanje. Spričo notoričnega dejstva, da je partija ideološko konsolidirala zgodovinsko sfero, je nemalo cinično zahtevati, »znanstveno kvalificirano zgodovinsko raziskovalno dejavnost«, hkrati pa – prisebno – zahtevati, da morajo vsi postopki potekati »organizirano s strani državnih organov in pod nadzorstvom predstavnikov javnosti«. To je tipično boljševiška gesta: pol stoletja zatirani narod omejevati in kontrolirati še naprej!
Najbolj važna pa je temeljna postboljševiška mantra, ki je tudi v Izjavi niso pozabili: doseči, »da se ti problemi ne bi izkoriščali v politične namene«. Za to v resnici gre: da ne bo kdo govoril o tem, kakšni ljudje smo to bili, v kakšne duhovne, moralne in politične nakaze smo se dali izdelati od neke izrojene ideologije. Da se ne bi kdo drznil razumeti! Za to je v tej Izjavi, dani v tako pomembnem predvolilnem času, v resnici šlo! Nazadnje pa, kakor nobena listina, ki se poteguje za splošno veljavo, ne sme iti v obtok, ne da bi bila opremljena z ustreznim žigom, nazadnje ima tudi Izjava svoj ideološki podpis: »Zgodovina se je zgodila in spremeniti je ni mogoče.« Za tem stavkom stoji oholi partijski cinizem. Pobili smo vas, pa kaj za to? Pregnali smo vas, pa kaj za to? Razlastili smo vas, pa kaj potem? Polastili smo se vas, pa kaj potem? Vzeli smo vam zgodovino, pa kaj potem? »Revolucija je ukazala.« (Mitja Ribičič.).
Stavek, »da je treba izhajati iz dejstva, da se je zgodovina zgodila in da je spremeniti ni mogoče«, je mogoče formirati in izreči samo zunaj civilizacije. Znotraj civilizacije pa že od njenega začetka, od hebrejskih prerokov in jonskih mislecev, velja, da se je sicer vse zgodilo na en način, da pa vsak kvantum dodanega časa ne samo omogoča, ampak tudi zahteva drugačno razumetje tega, kar se je zgodilo. Ponavadi se nova govorica tega, kar se je zgodilo, le malo razlikuje od prejšnje, včasih pa kak nov čas spremeni razumetje tega, kar se je zgodilo, v taki meri, da nastopi povsem nova doba – novo razumetje sveta ali pa vrnitev starega in že davno pozabljenega. Glasove časa je treba poslušati pozorno in ponižno, da bi bilo to, kar bi zaslišali, govorica časa in ne govorica lastnih želja in zblojenih ambicij.
V času tik pred aprilskimi volitvami leta 1990 je bil predsednik predsedstva SR Slovenije dr. Janez Stanovnik. S tem ni rečeno, da je bil ta gospod edini avtor Izjave, o kateri se nam je zdelo potrebno izreči nekaj stavkov. Čisto lahko pa je bilo tako, da je predložil osnutek ali kako drugače vplival na njeno pletenje. Zanimivo pa je to, da je skoraj natanko enaindvajset let pozneje v razgovoru z nekim novinarjem na internetu obnovil tematiko državljanske vojne. Razgovor sam res nosi malce provokativen naslov »Državljanska vojna se je spet začela«, kar pa naslovu sledi, je zelo bled, odsev besedila iz začetka devetdesetih let. Z njim pa je v nas dokončno umrlo upanje, da bo kdaj kaj zares premislil.
Najprej, kako naj bi se državljanska vojna začela, če se pa še končala ni? Kje pa obstaja kako besedilo, ki bi ga lahko imeli za mirovno pogodbo po koncu te vojne? Bučarjev vzklik v parlamentu po uspešnem plebiscitu decembra 1990 ne more nadomestiti tega tako potrebnega besedila. O mirovni pogodbi, ki bi bila opremljena z vsemi obvezami in določili in dokumenti, kontinuiteta niti govoriti ni hotela, ker so njeni protagonisti vedeli, da takega besedila ne bi preživeli. S svojim naslovnim vzklikom nas je dr. Janez Stanovnik samo opozoril na neko boleče in usodno umanjkanje: da državljanske vojne nismo civilizirano zaključili in da državljanska vojna še traja.
A se je spet izkazalo, da ima Stanovnik talent za odpiranje nedognanih strani zgodovine. Z navedbo novega imena borčevske organizacije, ki vključuje sintagmo »vrednote NOB«, je ponovno načel temo, katere naj bi te vrednote sploh bile.
1.1.7. Čudovita uporabnost partizanskega zakona
Če narodnoosvobodilnega boja nikoli ne bi bilo – kar bi moralo sedaj že biti tako jasno kot najbolj banalna dejstva fizikalnega sveta – potem tudi ni mogel imeti nobenih vrednot, razen te, da je prikrival mehaniko nastajanja revolucije. Prikrivanje, načrtno in sistematično prikrivanje nečesa, kar se je izkazalo za sekularno zlo, pa je, če le kulturno obvladujemo nomos jezika, težko prekrstiti v vrednoto. Dr. Janeza Stanovnika še vedno vežejo vezi slovesnih obljub, ki jih je dal po Dolomitski izjavi. To je dokazal s tem, da je vse nasilje in strahote revolucije naprtil vojni – ki ni nedolžna, vsega pa tudi ni kriva: »Huda jama je zame simbol strahot vojne.« »Vojne nikdar več!« »Huda jama govori, da je vojna nekaj strahotnega.« Dislokacija gotovo ni Stanovnikova iznajdba, očitno pa je v njej zagledal koristno manevrsko možnost. A bi ga ob tem kljub vsemu morali spomniti na neko razmeroma važno reč: da mora biti človek tudi nekoliko hvaležen, da je to stvar dostojnosti. Ko pa boljševiki obremenjujejo vojno za svoje zločine, dokazujejo, da ne poznajo nobene hvaležnosti. Kaj pa bi bilo z njihovo revolucijo, če ne bi bilo vojne? Saj bi izostala, saj je sploh ne bi bilo! Pomislite, koliko karier bleščečih ne bi bilo! Oj, ta črna nehvaležnost!
Kakor smo že rekli, je prva žrtev boljševiške apologetike jezik. Dr. Janeza Stanovnika na primer »zelo moti, da se tudi Huda jama prikazuje kot moralni madež na partizanstvu«. »Zakaj Huda jama je v nasprotju s partizanskim zakonom«, »partizanstvo tak način obračunavanja najstrožje obsoja«. Prav, toda tri leta pred Hudo jamo je delovala Krimska jama. Vanjo so pahnili med drugimi tudi enajst internirancev, ki so jih »rešili« na železniški postaji Verd in ki so pozneje izjavili, da bi radi šli domov. Po katerem zakonu pa so partizani to naredili, če ne po »partizanskem«? Ali pa ko so partizani maja in junija 1942 brutalno pomorili poldrugsto Ciganov – samo na Mavrlenu pri Črnomlju enainšestdeset. Ob spremljanju harmonike! Ali so partizani za to priložnost dobili dovoljenje od nacistov, da se poslužijo njihove zakonodaje, če že po »partizanskem zakonu« to ni bilo dovoljeno? Po katerem zakonu pa so partizani pomorili osemindvajset ranjencev na Turjaku? Pa vprašajmo drugače. Koliko partizanov – predvsem seveda častnikov, politkomisarjev in raznih delegatov – pa je bilo postavljenih pred sodišče po pokolih v Jelendolu in Movzlju? Kakšen kaos pa je vladal v partizanskih enotah, če so lahko brez kazni tako flagrantno kršili »partizanske zakone«? Mogoče pa je Stanovnik tako zagledan v »vrednote« NOB, da je v tej zagledanosti čisto pozabil, kako je ta reč dejansko potekala. Ne, ne, ničesar ni pozabil. Pozabil pa je, da so boljševiki že nekoč davno zaplenili jezik in so se potem te nezakonite posesti tako navadili, da še sedaj mislijo, da lahko govorijo, kar hočejo: da še sedaj lahko postavljajo in odstavljajo resničnost kakor zahtevajo interesi revolucije – kakor nekoč tudi danes.
Boljševiki ničesar ne pozabijo. Vsi talenti so jim ostali, vsi talenti, ki so jih prejeli v tisti usodni intuiciji, v tistem začetnem sebevidenju ob srečanju z ideologijo, ko so izgovorili: »To sem jaz.« Seveda je še vedno v veljavi tudi papir, ki so ga s temi talenti dobili in podpisali. Na njem še vedno stoji: Uporabljati samo za manipulacijo. Samo za manipulacijo!
1.1.8. Komu služijo mediji
Zvečer 21. aprila sta se ena za drugo na nacionalni televiziji zvrstili dve oddaji, ki sta se pomensko dopolnjevali na način, ki je gotovo presegalo namene ne samo njunih snovalcev, ampak tudi izvajalcev. Prva je bila serijska oddaja, ki jo je, kot ponavadi, vodil novinar Slak. Zbral je kakih sedem ali osem znanih javnih delavcev najrazličnejših profilov. Govorili so o perečih vprašanjih politične in širše sedanjosti, ki se že nekaj časa tako zaostruje, da urgentno terja odgovore, kako ven in naprej. Organizator in sodelavci pogovora so dali vedeti, da taka ocena ni plod retorične eksaltiranosti, ampak eksistenčna nuja družbe – se pravi naroda in države. Pri nikomur nismo dobili vtisa, da ne bi iskreno iskal odgovorov – seveda v okviru svojih siceršnjih gledanj, o katerih pa smo lahko le slutili. Zanimivo je bilo, da so se vsi sukali okrog moralnih vprašanj, ne da bi kdo to naravnost zatrdil in priznal. Le tisti od njih, ki je delal vtis največje prodornosti, je zatrdil, da predvsem potrebujemo veljavo prava in morale, a še on je brž vstavil načelno varovalko: »Nikakor pa ne bi smelo biti vnaprejšnjih ideoloških označb.« Nastopajoči so predvsem dali vtis, da jih bolj zanima načelno iskati rešitve kot pa misliti na to, kako se bodo te rešitve uveljavile v konkretnih razmerah. To misel nam je sugeriral tudi voditelj oddaje, ki je v svoje zaključene besede vpletel tudi misel, da »ne potrebujemo spopada elit, ampak spopad konceptov«. Že, toda kdo bo pa potem izdelal koncepte in jih pošiljal v areno vsesplošne politične debate? Govorci so nazadnje izzveneli dokaj onemoglo – predvsem zato, ker nobeden od njih, še preden je prišel s svojimi recepti, ni zarisal parametrov časa. Od kod ta nemoč in ta vsesplošna onemoglost?
Nekakšen odgovor nam je dala – spet ne da bi izrecno hotela – oddaja, ki je sledila. To je tedenska ura, ki jo televizija posveti turizmu. Vodili sta ju dve šarmantni novinarki in že smo mislili, da nam bosta – po mučnem tavanju Slakovega tima po političnem labirintu – s predstavitvijo kake lepe doline postregli z delčkom slovenske normalnosti. A ne, nič od pričakovanega, pač pa nekaj, s čimer bi lahko razložili brezpotje, na katerem se je na koncu znašel Slak. Spričo bližajočega se partizanskega praznika 27. aprila sta novinarki predstavili partizansko bolnico Franja. Pri tem niso izostale visoke besede v slogu, da je »bolnica Franja spomenik človeške humanosti«, ki mu Slovenci vsako leto prirejajo kolesarski maraton, ki se v spomin te partizanske bolnice imenuje »Maraton Franja« Ob tem se ni nobena od obeh novinark spomnila, da je od trenutka, ko so iz ene od obeh jam Pri konfinu na Kočevskem izvlekli kosti oseminosemdesetih domobranskih ranjencev, ki so jih partizani junija 1945, mnoge brez rok in nog, zvlekli do jame, jih tam postrelili ali pa še žive spehali v globino – da je od tega trenutka, ko je to postalo vsem znano, nedopustno omenjati katerokoli partizansko bolnico, ne da bi obenem govorilo tudi o tem partizanskem zločinu Pri konfinu, ki dosega izjemno mesto v zgodovini človeške izrojenosti.
Ko so pred dvema letoma kosti domobranskih ranjencev iz brezna Pri konfinu spravili na dan, so jih razpostavili po kolovozu nad breznom, jih poslikali, tako da jih je zvečer pri dnevniku lahko videla vsa Slovenija. In vendar se kljub temu še vedno vsako leto zbere nekaj tisoč kolesarjev, da priredijo kolesarski »Maraton Franja«. Lansko leto jih je bilo šest tisoč. To pa je nekaj, kar lahko poimenujemo samo s stavkom pisatelja Borisa Pasternaka iz njegovega romana Dr. Živago: »Orgija slabega okusa. Orgija slabega okusa!«
Novinarki pa se nista zadovoljili samo z bolnico Franja. Peljali sta nas tudi v Bazo 20 in nam predstavili še ta spomenik, njegov nastanek, njegov pomen in njegov status. Kočevski rog je seveda tudi mogočen simbol pomorjenih vojakov Slovenske narodne vojske. Toda to ju ni zanimalo. O njem novinarki nista vedeli ničesar. Le ena od njiju je na koncu mimogrede in v očitni zadregi in komaj razumljivo iztisnila od sebe nekaj, kar bi utegnilo vključevati »čuden občutek povojnih pobojev«. Toliko, da je lahko pokazala svoj prezir in njihovo manjvrednost – nekaj, o čemer ni vredno govoriti.
Na koncu je ena od njiju, kot vedno, dala gledalcem nagradno vprašanje. Nekoliko smo ob tem pomislili, da bo morda hotela vedeti, kako se imenuje katera od jam, v katerih ležijo povojne žrtve. Ne, ne. Hotela je vedeti, kako se imenuje soteska, v kateri stoji bolnica Franja. Tako sta dve slovenski novinarki, hote ali nehote, postali ubijalki avtentičnega narodovega spomina. To pa, če pomislimo, zanika njun poklic. Morda pa je bila takšna zahteva režiserjev? Že, a od nekih reči se človek ne sme dati povoziti!
1.1.9. Zaključni stavki
Vsak razmislek o slovenskem 20. stoletju se nam izide v isto spoznanje. Čeprav se, preden se katerega lotimo, zavestno odpovemo vsaki vnaprejšnji misli ali sodbi in pustimo, da najdena dejstva padajo tja, kamor jih pošilja njihova lastna pomenska teža, se vendar vedno zvrstijo v sheme ali vzorce, ki narekujejo iste pripovedi. Natanko tako se je izšel tudi razmislek, za katerega smo uporabili ta komentar.
Tudi tu se nam na ekranu narodnega spomina pojavijo dvoji ljudje: na eni strani napadalci, ki jim je bila sicer podarjena zmaga, v resnici pa so bili dvakrat poraženi, leta 1945 moralno, leta 1990 pa politično. A so vendar ostali in so še vedno tukaj. Za nagrado, da so prevzeli vlogo nosilcev zgodovinskega zla, so prejeli presežno izvedenost v zadevah politične manipulacije – ki pa pomeni, če postane zadnje načelo, konec politike kot politike. Na drugi strani pa so tisti, ki jim ni mogoče odrekati junaštva, ker so vzeli nase nalogo braniti domovino in njeno svobodo, a so leta 1945 kljub temu po krivdi velikega sveta doživeli poraz, leta 1990 pa formalno zmagali, a bili zaradi zmanipulirane tranzicije kljub temu spet poraženi.
Ta podoba je groteskna, a resnična. Spremeni jo lahko samo konverzija ali spreobrnjenje Slovencev. To je ena možnost. Druga je strašljiva: jakobinska Slovenija zgodovinskih razsežnosti. Kaj naj rečemo? Cives videant. Državljani naj gledajo!
Evropo, posebej Slovenijo, postavlja v nevarnost nereflektirano 20. stoletje. Evropa, posebej Slovenija, se vede in živi, kakor da 20. stoletja ne bi bilo. Ali ne vidite, kako nevaren je prezir njegove izkušnje?
Preberite še enkrat moto k temu komentarju in boste videli, kaj vse smo zamudili, ker nismo premislili celotnega trpljenja pod totalitarnimi režimi«. Zastonj so upali, Milovan Djilas in mnogi drugi!
2. Mesto na gori
2.1. Uvod
2.1.1.
Ob stodvajsetletnici rojstva slovenskega pisatelja Narteja Velikonja želimo njegovi otroci osvetliti njegov spomin na drugačen način. Želimo povedati kakšen je bil v naših očeh in pričakovanjih in v koliki meri ga nismo razumeli.
Rodil se je kot prvorojenec Ignacija Velikonje in Marije, rojene Beuk, v Dolu (sedaj Predmeja) pri Otlici na robu Trnovskega gozda, dne 8. junija 1891. Pozneje se je rodilo še devet otrok. Odrasli so le štirje sinovi in ena sestra. Družini pa sta imela le dva sinova: Narte in Lojze. Ker sta učitelj Čibej in župnik Mežnarič ugotovila, da je Narte bister fant, so ga, ko je bil star deset let, poslali v šolo v Gorico. Mama je upala, da bo »gospod«, pa se je kasneje premislil. Med prvo svetovno vojno je bil vojni dopisnik na Dunaju. Njegovega očeta, ki je bil državni gozdar, so službeno premestili na otok Mljet v Dalmacijo, kjer so ob koncu prve svetovne vojne umrle zaradi španske gripe dve majhni sestrici in mama. Po koncu prve svetovne vojne se je njegov oče vrnil na opustošeno domačijo na Predmejo in do svoje smrti, l. 1926 kmetoval, kot je vedel in znal. Nato je kmetijo prevzel mlajši sin, Lojze. Del njegovega številnega potomstva živi na domačiji na Predmeji.
Narte je po koncu prve svetovne vojne ostal v Ljubljani, kjer je spoznal svojo bodočo ženo, Ivanko Jeglič. Leta 1925, ko so bili že trije otroci in sta stanovala kot najemnika, jima je mamin stric ponudil upravljanje gradu Goričane. Tam so se rodili še trije otroci. Leta 1929 se je družina preselila v Ljubljano na Sv. Petra cesto 93.
2.2. Moj oče
Jože Velikonja
2.2.1.
»Sinu pač ne bo težko pisati o očetu, komu ne, če ne sinu!« Zdi se mi, da je marsikdo tega mnenja; priznati moram, da mi je o svojem očetu vendar dvakrat težko pisati.
Delali so mu krivico, pa so prehitro okrajšali njegovo življenje, da bi jo mogli popraviti. Trdim to predvsem zase. Kaj naj bi bil za mladega fanta oče, ki mu je polmrtva roka visela ob boku, ki se je s palico lovil po cesti, oče, ki je sam trdil, da piše, da je pisatelj, a niti šolske naloge ni pisal za »odlično«. Naloge namreč, ki jo doma sestavi sinu, a je profesor v šoli ne oceni najbolje. Pisatelj, o katerem se niti v šoli nismo učili, pisatelj, ki je moral svoje knjige sam zalagati.
Do spoštovanja očeta sem se prikopal med vojno, do njegove prave cene šele po njegovi smrti.
Za nas je bil naš oče nekaj posebnega, a meni ni bilo popolnoma razumljivo, kaj naj bi to bilo. Da je nekaj pomenil, sem presodil po drugih. Posebno takrat, ko sem kot študent potoval po Primorskem in je bilo dovolj, da sem povedal, čigav sem, da so mi bila vsa vrata odprta.
Ko je bil bolan, dolga časa ni mogel pisati. Zato smo hodili v bolnišnico in pisali, kar nam je narekoval. To naj bi bil pisatelj, ki mu stavek, zapisan tako, kot ga je narekoval, prebran ni bil več dober; pa ga je bilo treba spreminjati, popravljati, napisati dvakrat ali trikrat! Misli brez reda, brez očitne zveze, mislice brez nog in glave, ob tem sem očeta spoznaval, nižješolec, in nisem prav cenil tega dela.
Potem so očeta v zagrebški kliniki toliko pozdravili, da je spet shodil. O počitnicah smo hodili na izlete. Pa je hotel z nami. Danes razumem in vem, takrat pa nisem.Takrat smo morali zaradi njega hoditi bolj počasi. Zina mu je pomagala, jaz sem pomagal mami. Boljše je bilo, če smo hodili sami. Hitreje smo hodili, pa manj po poteh in stezah, več po drčah in po celem. Z njim ni bilo mogoče. Bil nam je v napoto. Danes mi je žal, danes razumem in občudujem njegovo voljo in moč, da je napol hrom lezel z nami na Osolnik nad Loko, na Sveto Katarino, na Šmarno goro in na Krvavec. Na Triglav smo šli brez njega. A z nami je hodil na Golake, na Čaven in na Kucelj ter z nami romal na Sveto goro, hodil po Angelski gori – po svetu svoje mladosti in svojih povesti. Hodili smo bolj počasi, posebno takrat, ko smo ponoči lezli na Čaven, da smo bili pred soncem nad Vipavsko dolino, občudovali vzhajajoče sonce.
Danes, ko boljše poznam vse, kar je napisal, ko sem pretehtal njegovo življenje in delo, se čudim in težko razumem, kje je našel to moč, prezgodnji starček, v svojem šibkem telesu. Hotel je biti z nami, živeti z nami in ob nas, v nas je hotel ohraniti čim večji del sebe; tega bi ne mogel, če ne bi bil z nami.
2.2.2. Drugi rod dominsvetovcev
To je oznaka skupine v slovenski slovstveni zgodovini, ki ji je pripadal tudi moj oče. Pisatelj, ki mu je bilo življenje dvakrat okrajšano, a le enkrat podarjeno: enkrat v bolezni, ko mu je bilo 43 let, je stal pred smrtjo, a je še desetletje živel in delal; drugič ob zmagi rdeče revolucije, ko je ob zaletu zmage pijanih moral izginiti in ni smela za njim ostati niti sled.
Zdi se mi, da danes ljudje, ki pišejo, ne gledajo več tako resno na pisateljsko delo in na odgovornost, ki je v zvezi z njim, kot je gledal nanj moj oče. Priznati moram, da sem vse to nekdaj malo poznal. Ceniti delo šepavega očeta, nadležnega ostarelega moža takrat, ko sem bil sam premlad, ko sem pač sam vse vedel in znal, bi bilo preveč zahtevati. Vendar je on v svojih akademskih letih kazal nenavadno zrelost, razgledanost in predanost svojemu delu, pisateljevanju in študiju za pisanje. Kasneje tega ni več utegnil. Zaposlenost v službi pri Prosvetni zvezi, pri Ljudskem odru, pri Tujskem prometu, upravljanje gradu v Goričanah, vse to mu ni puščalo dovolj prostosti za študij, ki ga je sam imel za nujnega, če je hotel pisati. Zato je marsikaj, kar je bilo napisano takrat, prišlo na papir bolj iz rutine kot po študiju in premišljeni kompoziciji. Žalibog v tistem času – tridesetih letih – tudi ni bilo več tistega odličnega mentorstva Izidorja Cankarja, ki se je zaprl v svet likovne umetnosti in se nato umaknil iz prejšnjega pisateljskega kroga. Nadomestil ga ni nihče.
Danes, ko gledam od daleč, mi je razumljivo marsikaj, česar tedaj nisem razumel. Razumem, da v času, ko je z družino rasla skrb zanjo, ni mogel delati več tako in toliko kot poprej. Tako je že leta 1931 napisal v oceni njegovih »Otrok« Tine Debeljak o pisatelju, »o katerem se pozablja, da je kdaj pisal in da je pisal dobro«, ali istega leta J. Šilc ob oceni »Sirot«: » … Škoda, da mu talent polagoma zmrzuje, ko se vdaja resigniranemu molku.« Danes čutim, kako so te pripombe očeta zadele in prizadele prav v času, ko mu je delo in pisanje jemalo ves čas dneva in tudi dobršen kos noči. To je bilo v letih tik pred boleznijo. Prezaposlenost mu je oslabila telo in živce ter ga spravila ob zdravje.
Za družino njegovi dohodki niso bili dovolj. Posebno je bilo to očitno tedaj, ko je zbolel in smo bili navezani samo na plačo. Preveč nas je bilo, preveč ust pri isti hiši. Pa so se našli »prijatelji«, ki so mami tudi oponesli, ko je oče ležal v bolnišnici: »Naj bi prej mislil!«
V kasnejših letih ga je pisanje zelo utrujalo. Najprej čisto materialna stran pisanja, ker mu je bila levica, s katero je pisal od bolezni dalje, mnogo bolj okorna in mu je pero teklo mnogo bolj počasi, kot so mu tekle misli, in jih ni mogel sproti loviti na papir. Odtod raztrganost njegovega pripovedovanja, preskakovanje misli, premajhna jasnost in logičnost zgodbe. – Če pa je pisal s strojem, mu je tudi samo levica iskala črke na tipkah in je šlo delo počasi od rok.
Pisanje v teh letih je bilo po večini – zaradi honorarja. Mislim, da je ta stran njegovega dela bolj malo poznana. – Včasih se je norčeval iz »vrstičarjev«, da bi ga ne zadela enaka oznaka.
Celo mamo je učil sestavljati gospodinjska predavanja za ljubljanski radio. Rasli smo, potrebe družine so bile vedno večje. Mi otroci smo pa nestrpno čakali prvega v mesecu, da smo papanu pobrali denar. Če je hotel nato v kavarno ali v »klet«, smo mu »posodili«.
Ni prihranil denarja, da bi peljal mamo na obljubljeno poročno potovanje v Rim – potovanje, ki naj bi bilo enkrat po poroki. Ni bilo denarja, da bi nas vse peljal na Mljet, na grob svoje mame. S honorarjem za »Otroke« smo se peljali na morje – do Crikvenice, s honorarjem za »Besede« je plačal dolg, ki ga je še njegov oče napravil za njegovo šolanje, in nas peljal na Goro.
Zavedal se je, da v svojem pisateljevanju ne napreduje. Njegovo pisateljsko ime je bilo še iz zgodnjih let pisanja, novih stvari, ki bi imele mnogo cene, je bilo malo. Še zgodbe in novele, tiskane po letu 1934, so iz prejšnjega časa. Ležale so v miznici in čakale, da bi imel čas, da bi zgodbe obrusil in izdelal, a se do tega ni mogel več potruditi. Zato so šle v tisk približno take, kot so bile. Pa tudi take so dovolj jasne in bistre, da zaslužijo pozornost. »Naš pes« je n. pr. dragocena zbirka otroških spominov, pisana v jasnem jeziku in lepih zaokroženih zgodbah, a ni bila deležna niti ocene v literarnih listih.
V letih pred vojno, potem ko je toliko ozdravel, da je lahko vsaj nekaj delal, ko se je začelo »podarjeno življenje«, ko je sam pisal, je začel zbirati svoje raztresene spise. Ob tem jih je urejal in razporejal, razvrščal v »dobre« in tiste »za honorar«.
Za tiste »za honorar« je zaman iskal založnika, postal zato sam založnik in razpečevalec ter prodajalec svojih spisov. Za nas, ki smo hodili v šole, hoteli knjige in obleko, pa še marsikaj. »Imaš kaj denarja? So ti kaj plačali? Kdaj boš kaj zaslužil?« smo ga vpraševali, ko je prihajal domov.
»Boljše« izbrane stvari je hranil posebej. Za »Izbrane spise«. A tudi pri tem je delal račun brez krčmarja, ker ni dobil založnika. Vzrokov ne vem. Spomnim se, da so mu ponudili, da bi nekaj bolj »ljudskih« izbral za Slovenčevo knjižnico, kjer so bili pripravljeni tiskati eno njegovo knjigo ob petdesetletnici. Vem, da je bil užaljen. Danes razumem zakaj. Sklepam, zakaj ni našel založnika, razumem, zakaj je bil prizadet. Njegova cena je bila tedaj nizka, njegovo mesto med pisatelji nekje ob koncu, ker je bil pač človek preteklosti in nič več moderen. Danes razumem, da je njegova zadnja novela »Zanka« (tiskana v DS 1943) bila spisana ne le v spomin pobitemu prijatelju dr. Marku Natlačenu, in da pokaže svoje gledanje na razmere, marveč predvsem zato, da pokaže, da zna pisati, da še nekaj zmore in da še ni konec njegovega peresa.
Tožbo, da »niso imeli prostora«, ob petdesetletnici in kasneje, večkrat ponavlja. Iz zapiskov, objavljenih in neobjavljenih, je videti, da je štel leta svojega življenja, štel zato, ker je čutil, da jih ne bo več mnogo. Zadnja leta njegovega življenja so bila neprestano trpljenje. Telesna bolečina, ki ga ni zapustila, mu je jemala spanec in mu sušila telo. Saj je dovolj videti njegovo sliko iz zadnjih let, videti njegovo drobno, omahujočo postavo – v marsičem na zunaj slično Preglju. Na zdravljenje iz Ljubljane ni mogel, moči je imel vedno manj.
Takega je zajel konec vojne, takega je zajela nova oblast, ki ga je pred vojaškim sodiščem obsodila na smrt. 25. junija 1945 je bila sodba izvršena neznano kje. Neki Pirjevec je pisal v Ljudski pravici uvodnik zmagoslavja, od tedaj naprej pa je bil molk o človeku, a tudi molk o pisatelju Narteju Velikonji.
Novele, zbrane pod naslovom »Ljudje«, so že kakih petnajst let pripravljene in čakajo na tisk. Kažejo sicer le majhen del njegove pisateljske žetve, te, ki je najbrž poleg njegovih kritik in literarnih študij (vzorna študija o Plebanusu Joannesu), najmanj poznan. Z njim je prinesel tudi nekaj novega v slovensko slovstvo: psihološko razčlenjevanje človekovega mišljenja in dela – otroka, mladeniča, mladenke, odraslega moža in žene, starčka in starke. V času, ko so novele izhajale, so bile od marsikoga odklonjene kot premoderne, kasneje niso bile cenjene, ker so bile premalo poznane.
Da bi jih bilo mogoče poznati, je bil moj prvi namen. Zbirka je vsekakor taka, da zasluži tiskanje, ne le daleč od domovine, ampak bi ga zaslužila tudi doma. Dosegla bo svoj namen, če bodo tisti, ki jo bodo brali, ugotovili, da je Narte Velikonja »nekoč pisal in da je pisal dobro«.
(Jože Velikonja, uvod v knjigi »LJUDJE«, izdala Slovenska katoliška akcija v Buenos Airesu ob 10-letnici smrti Narteja Velikonje leta 1955.)
2.2.3. Opombe:
(1): Jože Velikonja, rojen leta 1923, živi v ZDA, oče treh otrok in dedek desetih vnukov.
(2): Dušan Pirjevec je v »Ljudski Pravici« št. 54 dne 26. junija 1945 na 1. strani v članku pod naslovom »Sodba«, komentiral smrtno obsodbo enajstih obtožencev, ki je bila izrečena in izvršena (po zapisu v časopisu) dne 25. junija 1945. Članek je primer propagandnega besedila, ki so ga bili tedaj polni vsi časopisi. Danes takemu pisanju pravimo: sovražni govor.
2.3. Moj oče
Tine Velikonja
2.3.1.
V zadregi sem. Očetov obraz vidim sicer še tako živo, kot da sem ga zadnjikrat videl včeraj, ostalo je postalo megleno in se skoraj ne morem spomniti njegovih besed in dejanj. To pisanje bo bolj spominjanje na mladost in oče bo igral samo eno od vlog.
Pred boleznijo, zadela ga je možganska kap, se ga skoraj ne spominjam, saj sem bil takrat star šele štiri leta. Zato sem vedno z radovednostjo in nevero poslušal, kadar so mama, brat in sestre razlagali, kakšen je bil prej. Mama je pravila, da jo je kot nevesto popeljal na Goro iz Idrije kar peš čez Vojsko in Trnovski gozd; poslušali smo, kako rad je hodil na Kamniške planine in kako je bil na izletih glavni nosač za prtljago in onemogle otroke, velikokrat je bil namreč sam kriv, ker je vedno hotel iti nazaj po drugi poti, a pogosto zgrešil in jih je presenetila noč. Pravili so mlajšim, kako smo stanovali v gradu na Goričanah, kjer smo bili brez elektrike in tekoče vode; od tod se je oče vozil s kolesom v službo v Ljubljano, zraven pa imel dovolj časa za vse drugo: od sodelovanja pri Rokodelskem odru in na literarnih večerih do pisateljevanja.
Sam ga nisem poznal drugačnega kot s palico, na katero se je opiral z levico; desnica mu je ohlapno bingljala ob telesu, desno nogo pa je vlekel za seboj. Držal se je naprej in gledal sogovornika navzgor, kar je dajalo njegovemu pogledu trpeč izraz. Nosil je očala s precej debelimi stekli in z okroglim črnim okvirjem, imel je kratke brke, redke temnejše lase je prečesaval preko pleše na čelu in temenu.Najraje je nosil plašč hubertus, ki je bil nekam prevelik za suho drobno telo.
V začetku je še kazalo, da bo splezal na zeleno vejo. Bil je Korošcev tajnik in obetali so mu kariero. Tašča, naša babica, ki je zgodaj ovdovela s šestimi otroki, ga baje ni preveč cenila. Menila je, da bi se moral hribovski fant iz Trnovskega gozda, če se je že priženil v nekdaj fino trgovsko družino, držati ustaljenih pravil, zlasti dobro služiti denar. Tašča je bolj cenila moža mlajše hčerke Anke, dr. Ivana Stanovnika, ki je bil advokat in začel graditi hišo za Bežigradom.
In vendar je ob njeni smrti l. 1926 še kar obetal. Otroci so bili šele štirje in peti na poti. Postal je direktor »Tujskega prometa« (danes bi bila to Turistična zveza). S sodelavcem Ferdom Jelencem je leta 1932 napisal knjigo »Serviranje«, namenjeno natakarjem. Bila je še leta po vojni pomožni učbenik na gostinskih šolah.
Hujši udarec v družinsko blagajno so pomenile Živkovćeve volitve, ki se jih oče v znak protesta ni udeležil. Izgubil ja položaj in nikdar več ni prišel tako visoko, da bi bil pri »koritu«. Takrat nas je bilo že 8 otrok. Brat Nacek (roj. 1927.) pa je umrl zaradi poškodb pri prometni nezgodi.
Prelomnica v njegovem življenju je bila možganska kap, ki ga je zadela l. 1933, ko je bil star 42 let. Tistega dne se je v poletni vročini pripeljal s kolesom iz službe v Goričane, nadaljeval pot v Škofjo Loko, ob vrnitvi mu je bilo nekaj slabo, vendar je še prigonil kolo do Ane (danes Pri Mraku), kjer smo takrat stanovali, in se zgrudil nezavesten.
Nekaj časa so ga imeli v Ljubljani, nato prepeljali v Zagreb. Po mojem ni šlo za klasično možgansko kap, za zamašitev ene od možganskih arterij in odmrtje prizadetega tkiva, ampak za rupturo anevrizme v možganovini blizu motorične regije. Takrat še niso poznali kontrastnih rentgenskih preiskav ožilja in so seveda razsojali samo na podlagi kliničnih znakov. Res pa je, da bi moderna medicina sicer lahko postavilo bolj precizno diagnozo, ravno tako pa ne bi mogla vplivati na možganske okvare in potek bolezni, saj se je drama končala v nekaj urah, kasneje pa ni prišlo do novih napadov in poslabšanj.
Ko je nazadnje prišel k zavesti, je ostala hemipareza po desni strani. Ponovno se je naučil govoriti in navadil pisati z levo roko. Prej je imel lepo pisavo, zdaj pa sunkovito in skoraj nečitljivo. Zato je raje tipkal. Brat Jože ocenjuje, da je oče po tej bolezni sicer veliko pisal, vendar malo kvalitetnega. Kaže, da ga je še vedno gnalo, morda bolj zaradi zaslužka kot zaradi pisateljske nuje.
Ob tem očetu smo živeli skromno, vendar nismo bili lačni. Vsak mesec so bile težave, kako bomo plačali dolg v Konzumu, kjer smo kupovali na knjižico in bili dolžni najmanj en mesec. Jedli smo zdravo in preprosto hrano in bili srečni. Kruh je mama mesila doma, otroci smo ga nosili k peku, potem pa ga je mama za dan ali dva zaklenila, da je postal bolj suh, da ga nismo preveč pojedli. Mama je bila dobra kuharica in je s tistimi surovinami delala čudeže. Prvega sv. obhajila se spominjam predvsem po svinjski pečenki, ki sem jo okusil prvič in se mi je zdela neznansko dobra.
Izjema pri hrani je bil oče. Njega je vsako jutro čakalo surovo jajce in je bil edini, ki je dobil sladkano kavo. Za ostale je bilo mleko, v katero smo na gosto natlačili kruha, da je žlica stala pokonci. Očetova sladkana kava je bila poglavje zase. Nalašč jo je slabo premešal in tako je vedno ostalo na dnu nekaj sladkorja. Na koledarju smo imeli zapisano za vsak dan, kdo je na vrsti, in srečnež si je namazal sladkor na kruh in se še dodatno oblizoval z ostanki.
Vedno sem se čudil, da se je oče navadil na surovo jajce, saj nismo imeli vtisa, da mu povzroča posebne užitke. Ubogal je zdravnike in tudi redno hodil na preglede. Jemal je vitaminske preparate, enkrat ali dvakrat so ga poslali v zdravilišče Lipik, kjer ima voda veliko joda, in ravno ta naj bi bil zanj posebej zdravilen. Vse je lepo in prav, prav čudim pa se tem zdravnikom, da mu niso prepovedali kajenja. Pokadil je vsaj 20 cigaret na dan, ibarce smo hodili kupovat otroci v kiosk k »Balincu«, ki še danes stoji na Hrvatskem trgu. Takrat smo že presneto dobro vedeli, da kajenje škoduje arterijskemu ožilju in da bi lahko oče mirno zavrgel vso medicino in se raje odpovedal kajenju.
V resnici je bil kljub vsemu srečen človek, ki je znal hrabro prenašati udarce usode in svojo pohabljenost. Iz nje se je rad šalil, posebno, ko smo mu zavezovali čevlje ali pomagali zlesti v kopalno kad. Nikdar nismo imeli občutka, da bi nam moralo biti zaradi njegovega nebogljenega videza nerodno ali nas biti celo sram. Nasprotno, nanj smo bil ponosni in ob vsej gosposki revščini in pokrpani raztrganiji smo imeli občutek, da smo nekaj posebnega in nekaj več.Ponosni smo bili, ker nas je bilo kar deset otrok in ker imamo takega očeta. Edino zadrego sem začutil, ko so sošolci odkrili, da ga kličemo »pači«, s skovanko papa, papači, saj so sami imeli ate ali očete.
V slovenskem berilu ali čitanki za II. razred gimnazije je bila njegova novela »Amerikanci«. S tem je bil uvrščen med priznane slovenske pisatelje in za nas je bilo to dovolj. Opisuje obisk iz Amerike in dedovo razočaranje, ko ga vnuki ne razumejo, ker ne znajo slovensko. Po čudni igri usode se je to našemu očetu uresničilo. Njegovih 18 vnukov, ki so sedaj razsejani po svetu, govori slovensko slabo do odlično, pravnuki pa verjetno ne bodo spravili skupaj več kot nekaj besed. Morda se bo le kateri posvetil temu čudnemu jeziku, ki ga po njihovem ne govorijo nikjer, in svoje mnenje bo spremenil, če bo prišel na obisk v Slovenijo.
Zgodba o Amerikancih se je kar brala, sicer pa sem v njegovem pisanju našel malo takega, kar bi mi bilo všeč, morda Višarska polena, manj Otroci; kot trinajstletnik sem si zamišljal, kako čudovito bi bilo, če bi oče pisal tako zanimivo kot Finžgar ali Karl May. Šele pred nekaj leti sem sistematično prebral vse njegovo pisanje, kolikor je dosegljivo, in se mi je zdelo branje dovolj privlačno, da sem marsikaj prebral na dušek, zlasti Besede.
Zbirka krajših tekstov Otroci je bila finančni neuspeh in so se ga založniki izogibali. Poskušal je na druge načine. Tako so se leta valjale po našem podstrešju naročilnice založbe IVE, njegove založbe, ki ni izdala nobene knjige. Zadnje je izdajal v samozaložbi ali prijateljski povezavi z Jožetom Žužkom, ki je odprl knjigarno v pasaži nebotičnika.Ker so šle knjige slabo v denar, smo morali prevzeti vlogo prodajalcev otroci. Bili smo kar uspešni in prodali vsaj toliko, kolikor so znašali stroški izdaje.Vendar me še danes spreleti in se mi zasmili vsak, ki pozvoni pri vratih in ponuja usluge. Žena me že pozna in ve, da kupim vsako reč, zlasti knjige, pa če so še tako nepotrebne in nimam kam z njimi. Zvoniti po stanovanjih od hiše do hiše in ponujati blago, ki mi še samemu ni bilo všeč, je bilo trdo delo. Oče tega ni razumel. Kaže, da nas je hotel na ta način uvesti v tržno gospodarstvo, v katero je verjel, čeprav sam v njem ni bil preveč uspešen. Eden od sošolcev je pred poukom raznašal časopise, drugi pa jih je prodajal po ulicah. Meni se je zdelo tako delo poniževalno in sem očetu posmehljivo omenil, kaj počneta. Vzkipel je in začel ogorčeno razlagati, da je življenje pač tako in da moram ta sošolca posebej ceniti in spoštovati, saj si že tako mlada pošteno služita kruh in še v redu hodita v šolo.
Edina pridobitna dejavnost je bila poleg prodajanja očetovih knjig nabiranje lipovega cvetja. Z njim ni bilo težav, saj so kupci sami prihajali in sproti odkupovali nabrano. Sicer pa je bilo težko priti do postranskega zaslužka.
Vedeli smo, da je v hiši bolj malo denarja, vendar so tako živeli tudi drugi v naši soseski in nas ni skrbelo. Neko napetost smo čutili jeseni, ko je bili treba kupiti drva in premog za zimo, in okrog božiča, ko so morala biti darila. Oče je vsako leto napravil čudež in od nekje izbrskal honorar, pa smo imeli denar za kurjavo, vedno se je našel tudi dobrotnik, enkrat je bil to ban dr. Marko Natlačen, da božično drevo ni bilo prazno in so bili pod njim skrbno zaviti paketi z vsem mogočim: sama praktična darila, kot nogavice, rokavice. blago, nekaj bonbonov in piškotov.
V službo se je odpravljal malo pred nami, vendar smo ga pogosto ujeli in videli, kako potrpežljivo čaka na tramvaj. Zaposlen je bil na banovinski upravi na prosveti. Vračal se je po 14. uri, pokosil, brskal po stanovanju, bral, komentiral dnevne dogodke, vsaj dvakrat na teden pa se je odpravil k svoji druščini v unionsko ali operno klet. Tista srečanja so mu veliko pomenila, vendar se ne spominjam, da bi nam kdaj razlagal, kako so potekala. Tja so hodili literati, ki so pisali v Dom in svet, Mladiko in otroške publikacije. Med njimi so bili: Majcen, Pregelj, Jalen, Koblar, Lovrenčič in ne vem kdo še vse, morda sem povedal koga preveč. Niso se šli velike politike, saj nanjo niso imeli posebnega vpliva, bolj literaturo. Vračal se je ponoči, ko smo že spali, slišali smo ga, kako še kleplje v svoji sobi na pisalni stroj. Zjutraj je bil videti zaspan, nekako zabuhel in siv v obraz.
Nekoč smo zjutraj opazili, da je potolčen po čelu, in smo ga obsodili, da je bil okajen, pa je samo v zadregi opisoval, kako se je spotaknil na domačem stopnišču. Vedeli smo, da ne zapravlja in da popije kavico ali dva deci vina. Sploh s tisto družbo kavarnarji niso veliko zaslužili. Prenašali so jih bolj kot kvalitetno znamko.
Nekaj let je bil gledališki kritik, tako da sta z mamo veliko hodila v dramo in opero. O predstavah sta se tudi doma veliko pogovarjala, zato so mi bila znana imena Gjungjenac, Heybalova, Žan in Rudolf Francl, Lupša, Lipah in Cesar. In ko sem jih prvič sam videl na odru, se mi je zdelo, da gledam stare znance.
Na splošno gledamo na mladost prizanesljivo in verjetno ni bila tako rožnata, kot se nam zdi sedaj. Kar pomnim, smo stanovali nasproti šempetrskega župnišča (od jeseni l. 1928) na škofijskem vrtu. Šempeter je bil prečudovit del Ljubljane, saj je bil naš ne samo vrt, ampak bližnja in daljna okolica. Po cestah je vozil samo tramvaj, zelo redko kak tovornjak, več je bilo vozov. Brž ko sem začel hoditi v šolo, sem s pomočjo brata in sester širil svoje obzorje in teren in ga končno povečal, da je segal od Kodeljevega in Zelene jame pa do stolnice in frančiškanov.
Nismo vedeli, da hočejo očeta invalidsko upokojiti in da bi bila pokojnina znatno nižja od plače. Ne vem, kdo se je potegnil zanj, da je ostal. Poleg drugega je razporejal učitelje po deželi in nekateri so mi pravili kasneje, da je bil dober z njimi in upošteval želje, če je le bilo v njegovi moči.
Na eno svojih inšpekcij je vzel tudi mene. Z vlakom sva se peljala do Stične oz. do Ivančne Gorice, nato pa s kolesljem do Muljave. Deževalo je in koleselj se je počasi vzpenjal v klanec do šole. Še zdaj vsakokrat pogledam staro cesto, kadar se peljem mimo. V učilnici so me posadili na zaboj za drva. Radovedno sem gledal učence, ki so pohlevno sedeli za klopmi. Učitelj je bil nekam poklapan, oče pa v zadregi. Hodila sta noter in ven, gledala zvezke učencev. Šele ob vrnitvi se je oče dotaknil najine naloge: »Dobro, da sem šel sam in zadevo mirno uredil.«
Očetova edina resnična bolečina je bila podjarmljena Primorska. Če je nanesel pogovor na Goro, je otrpnil. Leta 1938 mu je uspelo, da nas je popeljal na počitnice na obisk. Peljali smo se skozi Bohinjski predor in v Podbrdu obstali pod Bohinjskimi hribi, ki so se mi zdeli neznansko visoki. Danes vem, da smo gledali Črno prst. Presedlali smo na motorni vlak, ki je hitel po dolini Bače in zelene Soče, ki še ni bila ograjena. V Prvačini smo čakali dalj časa in zdelo se nam je prečudovito, ko smo videli, da na drevju rastejo fige. Oče je kar sijal od sreče in ponosa. Oblezli smo vso Angelsko goro in zrli na »deželo« pod nami, na Vipavsko dolino. Oče je obiskoval prijatelje, predvsem župnike, nas pa je stari Brus vodil po Golakih in Čavnu, od koder smo občudovali morje.
Sicer smo čutili, da je s to Goro nekaj hudo narobe. Vladalo je mrtvilo, moških skoraj ni bilo na spregled. Nekaj jih je delalo v gozdu, brezposelni so se držali doma, veliko jih je odšlo na Salzburško, kjer so gradili gozdne ceste. Italijanske oblasti skoraj ni bilo čutiti. Čudili smo se čudnim imenom, ki so jih dajali otrokom: Mafalda, Romana, Bruna, Kvirin.
Pri kaznovanju očeta nismo jemali resno. Nastaviti si moral dva prsta, nato pa te je udaril s svojima prstoma. Ker je imel tanke prste in šibko roko, udarci niso boleli. Nekaj smo se sicer kremžili, dokler nas je gledal, potem pa nam je šlo na smeh. Samo enkrat sem jih dobil s palico zares. Mimo hiše je vozil tramvaj, ki je na ovinku v križišču Šempetrske in Škofje ulice vožnjo upočasnil. Radi smo se šli posebno igro, da smo se vozili na odbijačih. Na enem ovinku smo ga zajahali, na naslednjem pa odskočili. Ko sem se ravno tako junačil pogledam navzgor in zagledam preteči očetov obraz. Odskočil sem pred postajo in se doma skril. Potem pa je pela palica, da se je poznalo nekaj tednov, in je zaleglo.
Kar se tiče njegovega krščanstva, ni veliko govoril, ampak ga je kazal z zgledom. Bogastva ni cenil. Po njegovem je bilo dovolj, da nismo lačni, da lahko hodimo v šolo in da bomo imeli službo. Po vojni so ob zaplembi premoženja prišli s tovornjakom, da bi odpeljali karkoli vrednega; a kar niso mogli verjeti, da nimamo ničesar. Imeli smo sicer bogato knjižnico, ker pa smo knjige veliko posojali, so postale »špehi« in so bile nezanimive za nove lastnike. Odločno je nasprotoval splavu in se potegoval za družine. O tem je kar naprej razlagal: prva dva otroka sta za starše, tretji za neporočene tete in družine brez otrok, šele četrti je pravi, ta je za narod. O veri nam ni govoril, ker je nalogo prevzela mama. Ni nas silil v cerkev več, kot je bilo običajno, strpno je gledal na naše zamujanje in lovljenje suhih maš. Bil je sicer član akademskega katoliškega starešinstva, ni pa aktivno sodeloval v nobeni organizaciji, čeprav jih je bilo takrat na pretek. Šele med vojno je večkrat glasno razmišljal in se ustavljal predvsem pri skrivnosti in dogmi vstajenja. Kar naprej je ponavljal: »Priče apostolov, priče apostolov … « Pri tem je hotel povedati, da so apostoli s svojo smrtjo dokazovali resničnost svojega pričevanja.
Sicer je imel še največ veselja z Miklavžem in z našo zaupljivo preprostostjo. Že nekaj tednov pred praznikom se je vračal domov s suhim sporočilom: »Miklavža sem srečal«. Pustil je, da smo brskali po žepih in odkrivali vence fig, bonbone ali piškote. Pri tem nam je prepričljivo pripovedoval, kako sta se menila kot mož z možem. V začetku sem sveto verjel v njegovo srečo, čudno pa se mi je vseeno zdelo, kakor da ga srečuje samo on in ne mama, ki je več hodila v cerkev.
Z našo vzgojo se ni preveč ukvarjal. Učili smo se dobro in zaradi tega nas ni hvalil. Čeprav ga je svetovna politika zelo zanimala, nas je z njo pustil pri miru. Vedeli smo sicer za Mussolinijevo razgrajanje po Abesiniji in Hitlerjevo po Avstriji in Češkoslovaški, a nismo čutili, da imajo ti dogodki kaj opravka z nami. Šele avgusta 1939 sem enkrat ujel očetov pogovor z znanci, ko je dejal: »Vojna bo. V njej je ne bomo tako poceni odnesli.«
Prišla je vojna, hujša, kot smo si jo lahko predstavljali v najhujši fantaziji. Lahko sicer ugibamo, kaj bi bilo, če bi prišlo do beograjskega puča šele ob kapitulaciji Italije ali kasneje, kako bi bilo, če ne bi bilo komunistov in če bi vstal slovenski narod kot eden in če se ne bi pobijali med seboj; vsekakor pa se je uresničila najslabša možnost.
Ob začetku napada na Jugoslavijo se je brat Jože, star 18 let, javil med prostovoljce kot še veliko študentov. Odpeljali so jih proti osrčju države in nekaj tednov nismo vedeli, kje so obstali in če so sploh še živi. Oče je nekako izvedel, da so v Zagrebu. Tak kot je bil, se je sam odpravil na pot. Ker je že prej poznal pisatelja Mileta Budaka, ki je postal v Paveličevi vladi kulturni minister, mu je z njegovo pomočjo uspelo fanta rešiti in pripeljati v Ljubljano.
Vosovske likvidacije so ga silno prizadele. Veliko pomorjenih je osebno poznal ali vsaj preko znancev. Zato tudi njegov naravnost samomorilski protest po ljubljanskem radiu in v časopisju, ko je ta dejanja javno obsodil in patetično zaključil: Med menoj in komunizmom je samo smrt. Ob sodnem procesu se je Dušan Pirjevec oprl na ta stavek in svoj prispevek naslovil: Velikonja si je pisal sodbo sam.
V resnici ni politično deloval, daleč manj kot mama in otroci, zapiral se je v svojo sobo in pisal. Zbiral je anekdote in izdal dve zbirki anekdot. Zaživel je, ko je vodil Zimsko pomoč; zadnje leto pred koncem vojne pa je bil spet na suhem in je nadaljeval s svojim delom na prosveti.
Resnični udarec očetovemu dobremu imenu je zadal France Koblar. Bila sta prijatelja, veliko delala skupaj in se tudi sestajala. V spominih Koblar opisuje, kako je oče zahteval od katoliških kulturnikov, naj napišejo protest zaradi vosovskih likvidacij, kar je Koblar odklonil. Oče je nato napisal dolgo pismo (1). Kakšna je bila vsebina, lahko samo ugibamo. Najbrž, da so te vosovske akcije skrbno zasnovane, da pobijajo vidnejše Slovence, predvsem iz katoliškega tabora, ob tem pa kulturniki tega kroga strahopetno molčijo. Ne izključujem možnosti, da je oče svoje argumente podprl z grožnjo, da tisti, ki se z umori strinjajo, podpirajo komuniste.
Koblar tudi piše, da je oče do konca verjel v zmago Nemcev, kar je nesmisel. Sam sem vsak dan začrtoval in popravljal frontne linije v Rusiji, Italiji in Franciji in že pred razpadom Italije je bilo jasno, kdo bo zmagovalec. Šlo je samo za to, kdo bo prišel prvi v Slovenijo: zavezniki ali sovjetska armada.
Solze na njegovem obrazu sem videl samo enkrat, 8. maja 1945 popoldne, ko sva se z bratom poslavljala za odhod na Koroško. Sam je ostal v Ljubljani. Ker ga takega še nisem videl, sem se čudil, kaj ga je prijelo. Oče se je zavedal, kaj ga čaka, mi pa smo šli na pot, kot bi šli na svatovanje. Vse skupaj se nam je zdelo razburljivo doživetje, saj se bomo čez nekaj tednov že vrnili. In zares smo se …
(1) V članku: Pismo neznanemu prijatelju, Zaveza št. 35, na straneh 42 do 56, je Tine Velikonja predstavil in komentiral vsebino tega pisma, ki je bilo v začetku l. 1944 naslovljeno na F. Koblarja in objavljeno v Zborniku Svobodne Slovenije l. 1956. Pismo je Narte Velikonja pisal več časa. Vzpodbudila ga je smrt dr. Antona Breclja v septembru 1943, njegovega zdravnika in primorskega rojaka, ki mu je reševal življenje, ko ga je zadela kap, in poslovilne besede F. S. Finžgarja na Brecljevem pogrebu. Kaže, da je takrat spoznal, da njegovi prijatelji iz kroga katoliških kulturnikov simpatizirajo s komunisti in jih podpirajo. Pismo je bilo pravzaprav namenjeno F. S. Fižgarju.
(Objavljeno v reviji »Srce in oko«, št. 27, maj 1991, na straneh 348–351, ob 100-letnici rojstva Narteja Velikonja.)
(Tine Velikonja, rojen 1929, smrtno se je ponesrečil 11. julija 2010 na Prisanku. Oče štirih otrok in dedek štirih vnukov. Tine Velikonja je veliko objavljal v reviji Zaveza. V svoje članke je pogosto vpletal svoje spomine na očeta. Vsega se ni dalo zbrati v tem prispevku. Vendar, ko boste brali Tinetove članke v Zavezah, boste nehote več zvedeli tudi o Narteju Velikonju.)
2.4. Moj oče
Meta Velikonja
2.4.1.
Ko je oče zbolel, sem bila stara tri mesece, zato so moji spomini na očeta za čas pred drugo svetovno vojno precej bledi.
V spominu mi je ostal kakšen posamezen dogodek, ki je meni veliko pomenil Zelo megleno se spomnim, da smo bili nekoč na počitnicah na Primorskem na Gori, v očetovem rojstnem kraju. Spominjam se le veliko sonca in da je bilo prijetno. V šolskem letu 1938/39 sem hodila v otroški vrtec, ki ga je vodila gospodična Slavica Vencajz v zgornjem nadstropju učiteljišča (sedaj Gimnazija Ledina). Večkrat me je v vrtec mimogrede spremljal oče, ko je šel v službo na banovino. Ob takih prilikah mi je v pekarni ob koncu sv. Petra ceste (danes Trubarjeve) za malico kupil žemljo. Pot sva nadaljevala mimo zidu Pollakove tovarne usnja, mimo mesarije Musar in po Komenskega ulici. Tista bela žemlja mi je pomenila višek blagostanja in posebne očetove ljubezni.
Drugič zopet je prišel domov iz službe in mi dal neuporabljen »prestopni listek« za vožnjo s tramvajem od Friškovca do Hrvatskega trga. Moja želja po vožnji s tramvajem je bila tolikšna, da mi ni bilo odveč preteči celo Jegličevo (danes Njegoševo) cesto do Friškovca, da sem se potem peljala eno postajo nazaj domov.
Kot srečnih dni se spominjam naših poletnih počitnic v Sori. Ne vem kako je očetu uspelo najti tisto majhno »kaplanijo« takoj pod sorško cerkvijo, kamor smo pripeljali vse, kar smo potrebovali za počitnice. Mama je vzela s seboj tudi šivalni stroj, saj smo bili tam dva meseca in se je kaj tudi raztrgalo. Dopoldne smo hodili po borovnice, popoldne pa na kopanje v Reteče v Soro; ob posebnih prilikah tudi v Goričane na jez pri papirnici. Po borovnice in na kopanje smo hodili otroci sami. Ker nas je bilo »premalo«, smo lahko povabili v Soro svoje prijatelje; med njimi so bili Mehletovi, pa Marjan in Mirica Tršar, Brajševi iz Zagreba in še kdo od Grafenauerjevih.
Nekega jutra veliko razburjenje, češ da je oče ujel podgano, ki je škrabala po kmečki peči v hiši. Na naše razočaranje se je v past ujel polh, čeprav je oče na veliko razlagal, da v teh gozdovih ni polhov!
Zelo dobro se spominjam tiste cvetne nedelje 6. aprila 1941, ko je radio poročal, da Nemci bombardirajo Beograd. Zaskrbljenost odraslih sem čutila tudi sama. V svoji otroškosti sem glasno upala, da je naš Triglav tako visok, da ga Nemci nikoli ne preplezajo. Že na veliki petek, ko smo se z mamo vračali proti domu z »obhoda božjih grobov« po ljubljanskih cerkvah, smo ob ograji sanatorija Emona na Komenskega ulici slišali možaka v uniformi, da je zvonil in prosil za civilno obleko, ker prihajajo v Ljubljano Italijani. Tudi mi (mama in najmlajše tri) smo pohiteli domov. Naslednje jutro me zbudijo in povedo, da so v Ljubljani Italijani. Moje prva reakcija je bila: Ali sedaj ne bomo smeli govoriti slovensko? Nekako so me potolažili, in ker je bila velika sobota, smo šli v cerkev. Tesnobe in zaskrbljenosti se ni dalo skriti!
Vendar je bila vojna tu. Otroci smo jo čutili zaradi zaskrbljenosti odraslih. V šoli so nas obiskale italijanske učiteljice in nas učile italijanščino. Govorile so samo italijansko, zato jih nismo razumeli. V tem času se očeta bolj slabo spominjam. Kot pisatelj bi moral znati pripovedovati tudi pravljice. Eno je le povedal, in sicer: Kako je metuljček izgubil hlače. Naslednji dan smo jo želeli slišati še enkrat in na naše razočaranje se je ni več spominjal!
Poskušal se je tudi igrati z nami, najmlajšimi. Nekajkrat smo se igrali »medvede«. Pri tej igri je moral biti oče medved, nas strašiti in na nas rjoveti, me pa smo vreščale in se skrivale pod mizo. Mama je to igro kmalu preprečila, češ da preveč kričimo. In res smo bile pošteno prestrašene (najmlajše tri).
Za nas najmlajše je imel veliko razumevanja. Glede na gmotne možnosti je vedno našel tudi denar, da nam je obnovil kup mivke na dvorišču. Preko leta smo se z mivko tako intenzivno igrali, da smo jo v enem letu raznesli. Nikoli se ni jezil, le novo je kupil!
Ob nekem pogovoru med vojno je padla tudi beseda »žemlja«. Najmlajša, Lenka, začudeno vpraša: Kaj pa je žemlja? Začudila sta se tudi oče in mama, kako da sta pozabila, da naša najmlajša še ni videla žemlje? Oče se je nato odločil, da nas najmlajše pelje v bife na čaj in žemljo. In smo šli. Dobile smo sladek čaj z limono in vsaka svojo žemljo. Potem smo hiteli domov, ker je bila »policijska ura«. Takrat nismo vedele, koliko otrok po svetu v tistih časih ni poznalo »žemelj«!
Starejšim je kupil mizo za namizni tenis. To je bila velika »družabna« pridobitev za šentpetrsko okolje. Zbirali so se prijatelji in sošolci starejših bratov in sester; tekmovali so med seboj in se junačili. Mlajšim so dovolili, da smo pobirali žogice.
Med vojno smo doma brali očetove črtice in novele »Pod drobnogledom« in »Zbiralna leča«, poznali smo tudi njegovi dve zbirki anekdot, nekatere od njih so prav domiselne.
Enkrat sem brata Tineta spremljala pri prodaji teh knjig. Meni se je zdelo, kot da beračiva. Ljudje med vojno niso kupovali knjig. Vsaj ob nedeljah smo za kosilo vsi sedli skupaj za mizo. Če je bil oče razpoložen, nam je rad povedal kakšno anekdoto. Po odmevu je morda sklepal, ali je povedano primerno za objavo.
Nekoč je prišel zaskrbljen v kuhinjo, in ker ni našel nobenega drugega, me je prosil, če grem nekaj zapisat. Narekoval mi je čudno besedilo, ki ga nisem razumela. Kasneje, ko je hotel ta tekst pretipkati, sva ga le s težavo »dešifrirala«. Zdi se mi, da je bil to del besedila, ki ga je objavil v brošuri »Malikovanje zločina«.
V soboto, 5. maja 1945, smo bili že pripravljeni, da odidemo. Najmlajša, Lenka pa pride domov s potepanja in v maminem naročju jokaje zatrdi, da ona ne gre nikamor! V tisti zmedi in stiski smo ostali doma: mama, oče, jaz in Lenka. Starejše sestre Zina, Zora in Ančka so odšle. Morda bi tudi oče šel, če bi imel prevoz. Peš bi le z veliko težavo kam prišel.
Dogodke tistih dni sem že opisala leta 1995 v Zavezi št. 17 in leta 2005 v Zavezi št. 57, zato jih sedaj ne bom ponavljala. Morda le nekatere, ki se mi zdijo pomembni.
V četrtek, 10. maja, smo še praznovali mamino in očetovo srebrno poroko; ponoči so prišli po očeta in ga odpeljali. Ne vem, če je mami uspelo zvedeti, kje je oče zaprt in ali mu lahko pošlje vsaj perilo ali kaj toplejšega, saj ga je vedno zeblo.
2.4.2. Sojenje
Iz dnevnih časopisov »Ljudska pravica« in »Slovenski poročevalec« smo izvedeli, da mu bodo sodili. »Slovenski poročevalec« je v soboto, 23. junija, pod naslovom: »Krvniki slovenskega naroda pred sodiščem« poročal tudi o obtožbi proti Narteju Velikonji:
»Narte Velikonja, pravnik in književnik iz Ljubljane, med okupacijo pokrajinski inspektor. Obtožnica ga obtožuje, da je kot odločen idejni nasprotnik in sovražnik narodno osvobodilnega gibanja vršil proti temu gibanju ustno agitacijo in pismeno propagando zlasti s tem, da je priobčeval v listih »Slovencu« in »Domoljubu« profašistične članke, ker je objavil v »Dom in svetu« novelo «Zanka« in izdal brošuro »Malikovanje zločina«, da je nadalje kot predsednik Rupnikovega podpornega odbora in »Zimske pomoči« delil podporo predvsem le profašistično usmerjenim prosilcem. Odtegnil je podporo idejnim pristašem narodno osvobodilnega gibanja, si v to svrho organiziral svoj posebni vohunski aparat in se za svoj posel posluževal podatkov okupatorjeve policije. Nadalje je kot predsednik »Zimske pomoči« kriv aretacije odbornikov Rdečega križa ter njih odgona v taborišče. Kot književnik, politik in uradnik je bil v okupatorjevi službi in eden izmed vidnejših idejnih voditeljev slovenskega fašizma«.
»Ljudska pravica« je 26. junija 1945 poročala: V imenu narodov Jugoslavije so bili vsi obsojeni na smrtno kazen s streljanjem, na trajno izgubo državljanskih pravic in na zaplembo premoženja … Višje vojaško sodišče je sodbo za vse obtožence v celoti potrdilo.
Mama ni dobila nobenega dokumenta o sodbi! Hodili so si ogledovat stanovanje: štirisobno s »kopalnico«, zelo mamljivo. Ob prvi prisilni preselitvi smo spravili očetove neprodane knjige in nekaj pohištva, ki ga nismo rabili, na podstreho nekdanjega škofijskega hleva in kolarske delavnice. Ko so na škofijskem vrtu gradili stanovanjski blok in dve stolpnici so izginile tudi očetove knjige. Nekaj smo jih kljub temu le prenesli ob drugi prisilni preselitvi leta 1947 v Gunclje. Selili so nas v vedno manjše stanovanje, da je za knjige vedno zmanjkovalo prostora.
O očetu se skoraj nismo pogovarjali. Mama je bila glede tega zelo tiha. Oblekla se je v črnino in je ni slekla 10 let. Ob prazniku vseh svetih nismo hodili na pokopališče, saj nismo imeli kje prižgati svečke. Tu in tam me je kdo vprašal, če sem v sorodu s pisateljem Velikonjo in morda pripomnil, da je bil sošolec enega od bratov ali sester.
Očetove knjige so bile na seznamu prepovedanih knjig, izločili so jih iz vseh javnih knjižnic, tako kot knjige očetovega prijatelja Janeza Jalna.
2.4.3. Obsojen na izbris iz zgodovinskega spomina
Oče je bil obsojen na smrt, zraven pa še na izbris iz zgodovinskega spomina, kot je v Književnih listih v »DELU« zapisala dne 28. junija 1990 novinarka Alenka Puhar, ob 100-letnici očetovega rojstva. To je bil prvi javni zapis o očetu, ne le kot o ustreljenem nasprotniku komunizma, ampak predvsem o pisatelju, saj ga v Sloveniji, razen Antona Slodnjaka v »Slovenskem slovstvu«, Lj. 1968, nihče ni omenjal.
Kot odmev na članek Alenke Puhar je bilo v »Delu« z dne 12. julija 1990 objavljen kratek zapis priče, ki je bila zraven, ko so izvršili obsodbo, stražil je obsojence in eksekuterje. Obsojence so odpeljali iz zaporov na Miklošičevi cesti v Ljubljani proti Rudniku, kjer je ob vznožju Golovca strelišče. Govorice še vedo povedati, da so kasneje med urejanjem strelišča skupne grobove prekopali …
Ob stoletnici rojstva Narteja Velikonje je v »Književnih listih« v »Delu« z dne 6. junija 1991 Tatjana Božič objavila rezime svoje diplomske naloge »Narte Velikonja in njegova kratka proza«. Društvo Slovenskih pisateljev je postavilo na očetovi rojstni hiši na Predmeji spominsko ploščo. O tej slovesnosti je bil objavljen kratek zapis o očetu v »Ognjišču« (junij 1991, leto XXVII, št. 6) in v »Družini« (16. junij 1991, št. 24). O očetu je razmišljal tudi Alojz Rebula.
Goriška Mohorjeva družba je dne 4. 12. 1991 v Katoliškem domu »Lojzeta Bratuža« v Gorici priredila spominsko slovesnost ob stoletnici rojstva pod naslovom: Ljudje in zanke. Uvodne besede je imela prof. Lojzka Bratuž, portret Narteja Velikonja pa je podala prof. dr. Helga Glušič, mentorica mnogih diplomskih nalog o »pozabljenih slovenskih literatih«.
Celjska Mohorjeva družba je leta 1991 izdala knjigo Franceta Pibernika »Jutro pozabljenih«, ki je antologija padlih, pobitih, prepovedanih, zamolčanih, pozabljenih …
V njej je kot prvega, najstarejšega, predstavil Narteja Velikonjo. Sledila je izdaja ponatisa očetovega romana »Višarska polena«.
Ob 60-letnici smrti je Celjska Mohorjeva družba izdala zbirko očetovih novel in črtic pod naslovom »Satire in humoreske«.
Oče je bil 45 let zamolčan, zapisan izbrisu iz zgodovinskega spomina slovenskega naroda. Spominjali so se ga le v tujini, predvsem v Argentini. V Buenos Airesu je Slovenska kulturna akcija ob deseti obletnici njegove smrti izdala zbirko novel pod naslovom »Ljudje«. Te novele in črtice je oče izbral še sam, med vojno in jih hranil za kasnejšo objavo. Leta 1969 pa je prav tako Slovenska kulturna akcija izdala očetovo zbirko novel z naslovom »Zanke«.
Šele z osamosvojitvijo Slovenije in istočasno z njegovo stoletnico rojstva se je o njem pisalo in govorilo kot o slovenskem pisatelju, s prizvokom, da je bil na »drugi strani« in zato obsojen in ustreljen kot sodelavec okupatorja. »Je že kaj naredil,« kot je oče zapisal v eni svojih črtic.
Brat Tine Velikonja si je prizadeval očetu tudi pravno vrniti čast, ki si jo zasluži.
Vložil je tožbo – zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Izrednega vojaškega sodišča iz junija 1945 v zvezi s sodbo Višjega vojaškega sodišča za Slovenijo z dne 24. 6. 1945, v kateri je predlagal, da naj Vrhovno sodišče RS sodbo spremeni tako, da obsojenega Narteja Velikonjo oprosti obtožbe! Izkazalo se je, da v vseh možnih arhivih Slovenije ter arhivih Vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu ni najti kazenskega spisa oziroma »sodbe«.
Ne samo, da ni nikjer kazenskega spisa oziroma sodbe, tudi njegovo ime in datum smrti so malomarno zapisovali. V seznamu obsojenih oseb, nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen v času od 1945 do 31. 12. 1952, je pod zaporedno št. 204 naveden Velikanje Martin s sicer pravilnimi očetovimi rojstnimi podatki, obsojen kot sodelavec okupatorja na smrt z ustrelitvijo, kazen izvršena 5. 8. 1945. Našel se je zaplembni spis na ime Narte Velikonja, da mu je bilo premoženje zaplenjeno na podlagi sodbe Sod 2/45 z dne 23. 6. 1945. Po podatkih Vrhovnega vojaškega sodišča iz Beograda je Narte Velikonja v vpisniku Vojaškega sodišča vojnega področja Ljubljana II Su evidentiran pod št. II Su 135/45. Okrožno sodišče v Ljubljani je dne 9. 10. 2006 sklenilo, da se predlog za obnovo sodnega spisa zavrne, ker vsa prizadevanja sodišča, da najde dokumente, ki bi bili podlaga za obnovitev sodnega spisa oziroma sodbe, s katero je bil obsojen Narte Velikonja, niso dala nobenih rezultatov.
S smrtjo Tineta Velikonja se je zadeva zapletla. S tožbo lahko nadaljujejo Tinetovi dediči ali drugi krvni sorodniki.
Komunistični oblastniki so se zares potrudili, da za našim očetom ne bi bilo nobene sledi. Groba ni oziroma ga ne bo možno najti. Tudi če kdaj najdejo kakšno skrito grobišče na ljubljanskih Žalah z nametanimi kostmi večjega števila žrtev, bo še vedno težko ugotoviti, čigavi posmrtni ostanki so tam. Ali so tam posmrtni ostanki iz prekopanih grobov dr. Natlačena, dr. Ehrlicha ali z domobranskega vojaškega pokopališča na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu ali s strelišča ob Dolenjski cesti?
Ko je v Ameriki umrla naša mama, leta 1988, nam je vdova njenega brata Franceta Jegliča odstopila v oskrbo grob mamine družine, za katerega je skrbela skoraj štirideset let. Takrat smo na nagrobnik poleg maminega napisali tudi očetovo ime.
Leta 2006 pa je Tine Velikonja v celoti obnovil družinski grob, v katerega smo že pokopali sestro Lenko in vdovo Franceta Jegliča, Marico Valenčič, in njenega drugega moža dr. Vladimirja Valenčiča. Na obnovljenem nagrobniku je dodatno napisano očetovo ime in postavljen očetov doprsni kip. Tine verjetno ni slutil, da bo v obnovljeni družinski grob sam prvi pokopan!
Narte Velikonja je bil katoličan, kulturnik, ki se je uprl zločinu in zločin javno obsodil!
In to takrat, ko je bilo slovenskemu narodu najtežje; to je takrat, ko je moril okupator in ko so morili slovenski boljševiki. Uprl se je javno, glasno in pokončno na način, ki je bil lasten le njemu. Uprl se je z javno besedo. Glasno je po radiu obtoževal slovenske boljševike, zbrane v VOS-u, ko so morili po Ljubljani ugledne može, kot so bili dr. Lambert Ehrlich in dr. Marko Natlačen, na Dolenjskem družina Mavsar in Lojze Grozde v Šetntrupertu in zakonca Bastič v Horjulu. S tem je veliko tvegal in tega se je zavedal. Na sodišču se je zagovarjal odločno, kakor bi imel odgovore že vnaprej pripravljene. Ni klonil, moralno ga niso strli. Čeprav se je takrat že ustanavljalo »Častno sodišče«, ki ga je vodil Josip Vidmar, bi lahko malo počakali. Vse kaže, da so želeli pohiteti, da ga je bilo treba utišati, kakor da so se ga bali, bali njegove direktnosti in resnice.
V njegovem »Nekrologu«, objavljenem v knjigi »Zanke«, Buenos Aires 1969, in v reviji »Srce in oko«, maj 1991, beremo, kako se je v svojem življenju srečeval s smrtjo, a ji vedno ušel. »Tudi sedaj, ko to pišem, gleda čez rame. Toda ne boš, dokler nisem napravil vsega, za kar me je Bog postavil! Saj ne trdim, da sem potreben, in prosim Boga, naj tako ukrene, da bom pripravljen. Marsikdaj bi ne bil, če bi takrat moral pred Njega, ko me je samo opomnil. Od rojstva do smrti je šla z menoj smrt. Ni čuda, da me je ujela. Marsikdaj se me je usmilil Bog, ker nisem bil na obisk pripravljen; prosim ga, naj bi bil zdaj.«
Naj dodam še naslednje besedilo, ki je bilo objavljeno na vabilu k slovenski spominski uri igralske družine NARTE VELIKONJA, ki je bila 25. junija 1950 v Buenos Airesu:
NARTE VELIKONJA
v pričakovanju svojega velikega dne
Tudi tega strahu sem ozdravljen,
da ne bi upal stati za slavo pametnega Bitja.
zahvaljen bodi Bog za to veliko milost,
da mi je dal spoznanje;
prosim Ga samo, da naj mi da še moč,
da bom mogel povsod in uspešno to spoznanje povedati,
potem pa naj On določi čas,
koliko časa želi, da to širim.
Naj ne zgorim na grmadi kot Njegov nasprotnik,
Nimam pa nič proti, če zgorim na grmadi v Njegovi službi.
Morda se kdaj ojunači kateri od njegovih pravnukov ali pa prapravnukov in uredi »zapuščino« Narteja Velikonje. Takrat bo možno slišati tudi nekaj takega kot pri uri zgodovine v osmem razredu OŠ Preska v pogovoru o baročnem dvorcu Goričane, ki je bil nedavno obnovljen. »V tem dvorcu so nekoč prebivali Velikonjevi, ki so bili dobri ljudje!« Ena od učenk je s ponosom ugotovila, da omenjajo njenega pradedka.
VELIKONJA META, roj. 1933, en otrok, dva vnuka. Živi v Ljubljani.
3. Pripovedi
3.1. Pregnani zaradi zmage krivice
Vanja Kržan
3.1.1.
V prejšnji številki smo pisali o Mariji Meše, po domače Mrakovi, ki si je dopisovala z mladostno prijateljico Benkovo Francko, saj sta bili obe doma iz Vrbljen pod Krimom. Francka je po vojni s starši bežala na Koroško in kasneje so se izselili v Argentino. Marija je pridno pisala tudi svojima bratoma Jožetu in Francetu, ki sta se po vojni prav tako umaknila na Koroško, oba ostala živa, in se kasneje tudi onadva za vedno naselila v Argentini. Skupaj z njimi še veliko drugih Vrbljanov, tudi priletnih očetov in mater.
Videli smo, kako dragocena so Marijina pisma bratoma in Francki. Niso le dokument časa, ampak predvsem čutenja in mišljenja ljudi, ki so ohranili zdravo pamet, poštenje in čut za resnico. Zato tudi tokrat nadaljujem z izpiski Marijinih pisem z željo, da bi ta nagovorila še vas bralce z podobnimi občutki in spoznanji, kot so mene.
Upam, da se bomo z zapiski preprostega dvajsetletnega dekleta, takrat le s končano osemletno šolo, zlahka vživeli v njena tankočutna razmišljanja, kritično mišljenje in opazovanje ljudi in dogodkov na vasi v prvih povojnih letih.
3.1.2. Neusahljivo upanje na vrnitev »vseh naših dragih fantov«
‘Naši fantje’ so v srcih domačih in domačinov postali vsi pobiti fantje, bodisi da so to rodni bratje, sinovi, bratranci ali le prijatelji in znanci.
Ko so za novo leto 1945 in za sv. Jožefa 1946 Mešetovi, po domače Mrakovi, zvedeli najprej za šestnajstletnega sina Franceta in potem še za sina Jožeta, da sta živa in živita v begunskih taboriščih, eden v Spittalu in drugi v Senigalliji, so bili doma nepopisno srečni. Istočasno kot za Franceta so zvedeli še za nekatere druge iz Vrbljen, tudi za Benkovo Francko, njenega ata in mamo. Najprej so domači živeli v upanju, da se bodo iz begunskih taborišč prej ali slej vrnili, resnica pa je postajala sčasoma drugačna.
Marija je do njihove smrti pisala obema bratoma in prijateljici Francki. Za novo leto 1946 piše bratu: »Spominjam se Te vedno, ljubi France, saj nam je res težko, ko ti ne moremo z ničimer pomagati. Takole ob praznikih bi ne vem kaj dali, ko bi bila z Jožetom med nami. Božični prazniki so bili lepši od lanskih, ko takrat za Vas, naše fante, sploh vedeli nismo. Čakali, poslušali in ugibali smo, pa nismo verjeli, da so naši dragi tako hudo trpeli. Nekaj mesecev smo bili čisto brez zvez s svetom. Ko smo za Božič rožne vence molili, smo vsi jokali, da še naprej nismo mogli. Zato ni čudno, da nismo vedeli, kaj bi počeli od veselja, ko smo zvedeli, da sta živa. Bog sam ve, kako smo mu hvaležni. Med prazniki je bilo precej dolgočasno. Vasovati nima kdo, Vrbljanov ni. Zdaj so taki resni časi, za veselje kar preresni. Za praznik Brezmadežne sem Mariji darovala željo, za srečno vrnitev vseh ‘naših dragih’. Pomladi bo upanje na vrnitev zraslo in vrnili se boste. Naše upanje je kot nebogljena cvetka, ki ji bomo prilivali in pomagali, da bo obrodila sad – vašo vrnitev.«
Misel na vrnitev fantov je bila vsakdanja spremljevalka življenja pri Mrakovih in bogve še v koliko drugih družinah! Jože in France sta bila tako živo prisotna, da so domači ugibali, kako bi ju sprejel njihov pes Lumpi, ki so ga dobili potem, ko obeh ni bilo več doma. »Ali bi za Lumpija imela še kaj duha od domače hiše, da bi vaju ovohaval?« se sprašuje Marija v pismu bratu.
Srbelo jih je, kako živita, ali sta zdrava, ali se lahko kdaj veselita? »Veselite se, kolikor imate prilike. Ravno v nedeljo smo se kepali in so mi rekli, naj vam tudi to napišem. Ali se tudi tam kaj kepate? Ali se kdaj razveseliš, dragi France, da nisi vedno samo resen? Vesel bodi, saj si mlad. Prav veselje daje zdravje. Bodi priden kot si bil do zdaj, saj so mama tako veseli, če berejo, da se lepo obnašaš. Pozabita še zaenkrat na dom. Boljša je še vedno tujina, kakor pa naša domovina, mačeha.«
Srce ima svojo govorico, razum pa je Mrakovim veleval, da se v tak čas Jože in France ne moreta vrniti, zlasti Jože, ki je bil pri domobrancih. France bi se morda že še lahko, saj je komaj šestnajstleten zapustil domovino skupaj s stričevo družino. »Ljudje pričakujejo razne spremembe, da bi se lahko vi vrnili. Če bo vse to res, ne vem, saj smo že tolikokrat nasedli raznim govoricam. Pa so že govorice nekaj vredne. Takoj smo bolj veseli, ko zvemo kaj takega. Kar lažje prenašamo, ko upamo na vašo vrnitev. Samo da se vrnete, potem bodo gotovo tudi razmere drugačne. Večkrat pravimo, dragi France, da pridi kar domov, pa menda ne gre nobeden, ko tudi Tebe ni. Saj ko bi drugi kdo šel, bi šel gotovo tudi Ti … Veš, ata mi večkrat pravijo, da sem jaz kriva, da si šel Ti tja gor. Če sem kaj kriva, mi odpusti, saj bi dala ne vem kaj, da bi Ti bil varno doma. Ker pa v prihodnost ne vidimo, moramo samo reči, da je taka božja volja. Mogoče Ti je res težko, ko nisi doma. Pa vedi, da bi jaz takoj zamenjala s teboj, če bi bilo mogoče. Kar je naših fantov ostalo doma, mora biti vsak vedno pripravljen, da ga kdo oklofuta ali pa toži.
Imamo z njimi tako malo stika, da še besede ne moreš spregovoriti z njimi. Zaenkrat so tako trdovratni, da nalašč delajo to, kar se dobrim ljudem ne dopade. Sedaj nalašč, pozneje se bodo temu privadili in bodo postali čisto zgubljeni. Tudi nad dekleta je nekaj prišlo. Če silijo v mesto v službo, to ni nič hudega, hudo je samo to, ker potem kar niso več take kakor prej. Samo da se ne bi popolnoma izgubile.«
Maja 1947 piše Marija prijateljici Francki v Spittal: »Draga mi Francka! Če si bila v Spittalu, si morda videla ali govorila z našim Francetom. Kakšen je, ali je zelo suh in ali ima za obleči? Veš, tako se nam smili, saj sam takrat ni hotel od doma, pa je nas ubogal in je šel. Tako nam je hudo, ko vidimo fante njegovih let, kako so brez skrbi pri starših, on pa tako sam. Vem, da ima strica, ki je dober, vem pa tudi, da so mama, ata, sestre in bratje vse kaj drugega. Piši mi kaj o njem! Ali se kdaj kaj razvedri in kaj pravi, ko je moral od doma? Že dvakrat sem mu pisala, naj pride domov, pa ni nič odgovora. Jaz bi tako rada zamenjala z njim, namesto njega vse to prestajala, saj je on tako mlad in bi bil lahko v miru doma.
Trpljenja smo vajeni, vendar dostikrat pravimo, da hujše, kot je, ne more biti, no, pa nas vedno lahko še hujše doleti. Francka! Tudi jaz bi šla rada v mislih s Teboj po tistih krajih, kjer si zadnjikrat videla naše drage fante. In še naprej bi šla: proti Kočevju in na Teharje, prav do madžarske meje. Povsod bi posajala lepe bele nageljne in bi govorila: ‘Življenja delo dokončal, za vero, dom, življenje dal.’ In še bi šla širom naše zemlje, tudi v Mokrec, in nad našo vas v Kocjanov gozd in bi zasajala križe v zemljo, njim, ki jih niso pustili počivati v blagoslovljeni zemlji. Rada bi jokala jaz namesto njihovih mater, sestra, hčera in morda tudi nevest. In svojo ljubezen bi jim delila, ki jo sedanjemu svetu ne morem pokloniti. Toda saj jih Bog tolaži, kajne Francka!«
Zakaj omenja Marija Mokrec? Po vojni so domačini videli, kako se je tri dni kadilo iznad Golega in Škrilj. In si niso vedeli razložiti zakaj. Furlanov ata jim je pojasnil, da »zanje ni več rešitve.« Vedeli so, za koga. Kasneje so opazili, da je bil v tisti dolinici med Mokrecom in Krvavo Pečjo gozd posajen z mladimi smrekami.
In zakaj v Kocjanov gozd? Nekega dne v prvih mesecih po vojni so domačini zagledali tovornjak, ki je pripeljal od Iga in se ustavil pri eni od prvih hiš v vasi. Opazili so nekaj temnega v kotu tovornjaka, iz kabine pa sta dva moška stopila v hišo in se vrnila z lopato in krampom. Tovornjak je odpeljal, a na poti proti gozdu se je pokvaril. Zato pozornim očem ni ušlo, da sta moža z lopato in krampom odgnala v gozd dva ujetnika. Strelov ni bilo slišati. Kmalu zatem sta v vas prišli poizvedovat dve neznani ženski, češ da sta slišali, da je bilo v bližini pobitih nekaj ljudi. Nihče od domačinov si jima ni upal ničesar povedati. Čez čas so popravljali staro cesto, in nekdo je naletel na ’tisti grob’. Ko so delavci odkopali nekaj malega zemlje, so v ‘grobu’ našli dvoje nestrohnjenih trupel enega ob drugem. Začuda sta obe ženski čez čas ponovno prišli in na krajevnem odboru so jima dovolili, da sta trupli odkopali in ju pokopali na domačem pokopališču. Ena je pokopala moža, druga brata. Takrat so bili ljudje še tako pogumni, da so si upali za obe trupli ženskama povedati, kje so ju zagrebli. Vaščanke so kar kričale: »Kaj so vam naredili?!« Takrat ljudje še niso vedeli, »kaj ‘oni’ vse znajo in da so zmožni najhujšega,« ugotavljajo ljudje danes.
3.1.3. »Kar nekako mrtva doba je nastopila«
V naslednjem pismu z dne 23. 3. 1947 Marija odgovarja Francki na njeno pismo, eno redkih, kjer govori o sebi in nič o bratih in ‘naših fantih’: »Mene pa ni treba prav nič slaviti, sem čisto navadno dekle, z vsemi slabostmi in napakami. Dostikrat pomislim, kako sem še daleč od svojega vzora zavednega slovenskega dekleta. Preveč sem sebična, premalo občutim trpljenje bližnjega, in še eno veliko napako imam: namesto, da bi sovražila idejo samo, ki nas je tako daleč spravila, vidim, da včasih zasovražim tudi ljudi, ki po tej ideji živijo. Vem, da to ni lepo, toda njihova dejanja so tako strašna in zlobna, da prevpijejo vso mojo ljubezen do bližnjega. A za sovražnike in ubijalce, ki so nam naredili toliko hudega, veliko molimo. In še tisoč je malenkosti in napak, zaradi katerih se kar ne zdim vredna postati to, za kar je vsaka ženska najprej ustvarjena: da postane žena, gospodinja in mati. Z veseljem delam na kmetiji in rada bi postala gospodinja ne veliki kmetiji. Verjetno mi ne bo dan ta poklic: sem še vedno sama in ne poznam fanta, ki bi se zame resno zanimal. Tako imam čas, da lahko več pišem, berem in premišljujem. Ob večerih, kadar ni drugega dela in šivanja ali pletenja.
Novih knjig nimam, sem pa kar po naši zalogi Slovenčeve knjižnice segla. Zdaj ne prodajajo več takih knjig. Ne vem zakaj, menda pisatelji nimajo kaj pisati. O čem pa bi, o sovraštvu, saj tega je pri nas največ. Kar nekako mrtva doba je nastopila. Fantje na veselicah popivajo, na vasi se sliši pijano petje. Ali so čisto ob pamet, ali pa nalašč to delajo? Še taki, ki pravijo, da so verni. Verni so z usti, če pa se je treba čemu odpovedati, jim pa zmanjka poguma. Nič več zanesljivosti ni v njih.
Podobno kot podržavljanje gozdov in zemlje se lahko podržavi tudi ljudstvo, ki bo zopet na kakšni proslavi ‘manifestiralo’ veselje. Važno pa je, da veš, kdo je tukaj ljudstvo. To so … (sledijo imena nekaterih privilegiranih družin). Drugi, kot so Ančkini, Štefanovi, Mrakovi in njim enaki, so pa samo številke brez imena; o, pač, ime imajo, namreč ‘ta beli’.«
Vemo zdaj, kdaj se je začela delitev na prave in neprave, ali kot danes pravijo temu, polarizacija. Vemo vzroke in namene. Vemo, zakaj se je ‘podržavljeno ljudstvo’ delilo. Žal še danes vodilni politiki načrtno skrbijo za delitev ‘podržavljenega’ ljudstva. »Ata iz Strahomera so na veselici prodajali vino, pa še vse partizanske pesmi prepevali. Če pa komu kaj rečeš, pravi, saj moramo, kar pa seveda ni res. Ne morejo nas prisiliti, če sami nočemo. Kar jezi nas, ker so ljudje premalo narodno zavedni in odločni. Lahko bi bilo precej drugače, pa je že tako.
Takole ob nedeljah gremo z nekaterimi dekleti vselej v gozd. Že kar lep šopek iz pomladanskih cvetlic lahko naredim. Potem vsaj lahko katero zapojemo, pa saj druge zabave ne potrebujemo.«
In zopet je prišel maj, mesec trpkih spominov, ki jih obuja Marija v pismu bratu Francetu: »France, ta mesec smo obhajali že drugo obletnico, ko si šel od doma. Mogoče se bolje spominjaš, kako je bilo, kot pa mi, saj smo kar spomin izgubili, ker nas vsak dan še hujše trpljenje čaka. Včasih res pride dan, ko mislimo, da nam ni več živeti. Ata tarejo skrbi, vaju z Jožetom tako pogrešajo in še toliko drugih nekdanjih znancev in prijateljev. In Dolenčevega ata. Spet drugič se tolažimo, da bo že kdaj kaj boljše, in tako živimo v tej negotovosti že dolgi dve leti. Mesec maj praznujemo, ja, včasih smo ga praznovali, zdaj pa skoraj ne vemo zanj. Šmarnice imamo samo ob nedeljah, službo božjo tudi, in to nam je v veliko tolažbo. Imamo verski list, ki izhaja vsako nedeljo, na dveh listih.«
Opazili smo lahko, da Marija v pismih poleg ponavljajočega se upanja na vrnitev ‘naših fantov’ in njenih dveh bratov ter žalosti, da jih ni več doma, kritično razmišlja o novih ‘mrtvih časih’, ki vplivajo tudi na njo samo. Vedno zrelejša postaja, s svojo glavo razmišljajoče dekle dvajsetih let. »Kako strašna je sprememba,« omenja v nekem pismu Francki, »in privadili se je nikoli ne bomo. Velikokrat se spomnim na čase, ki so bili. Kako živahno je bilo v teh vaseh pod Krimom. Fantov je bilo toliko, da smo se spraševali, kje in kako si bodo ustvarili prihodnje življenje. Pa je Bog vse tako obrnil, da jim je dobro, dosti boljše kot nam.«
Marija ima občutek, da so kar spomin izgubili zaradi žalosti in trpljenja, ki jih še čaka. Pa jim je kdaj pa kdaj v ta brezizhodni položaj posijal žarek upanja, kot zagotovilo, da Bog in njegova Mati nikoli ne zapuščata svojih zvestih. Tako doživetje jim je nudil dogodek v ljubljanski stolnici, ko je podoba Marije Pomagaj z Brezij maja 1947 zapustila stolnico in svoje preizkušeno ljudstvo, ki jo je tam častilo nekaj dni. Vračala se je nazaj na Brezje. Tudi ta dogodek je Marija omenila v pismu prijateljici: »Minulo nedeljo smo imeli pa lepo slovesnost. Prenesli smo Marijo iz škofije na Brezje. Ti ne veš, kako je bilo lepo. Že ves teden prej so se hodili ljudje poslavljat od nje. Zjutraj in zvečer so bili pa govori in molitve Mariji v čast. V nedeljo so šli z njo na Brezje, kjer so jo sprejela dekleta v narodnih nošah. Naš ata, mama in Stanko so bili tudi gor. Ljudi je bilo strašno veliko, iz cele Slovenije.
Procesije na križev teden so bile tudi zelo lepe. Kar čudili smo se, kakšni ljudje vse pridejo k maši. Tako kot včasih seveda ne bo nikoli več, ker ni več tistih domačih ljudi.«
Gotovo so množični in vdani izrazi vernosti trpečega ljudstva vznemirili njihove politične voditelje, pijane od oblasti in moči nad zatiranim ljudstvom. Ali jim torej ni uspelo do kraja ubiti vero v srcu naroda, potem ko so pobili že na tisoče kristjanov, kmečkih gospodarjev in sinov, stebrov zavednih narodnjakov in politikov, uničili narodovo kulturo in civilizacijo s požiganjem cerkva, župnišč, prosvetnih domov, šol, gradov, kmečkih poslopij. Zdaj bodo morali spremeniti taktiko: preživele, ki jih niso do konca zatrli, in mladino, ki je ne smejo izgubiti, saj je njihova svetla prihodnost, bodo poleg zatiranja še zavajali s parolo, da je vera opij za ljudstvo. Pa so s tem človeka osvobodili? Samomorilnost, zasvojenosti in depresivnost današnjega človeka, razosebljenega, osvobojenega vsega, tudi pripadnosti družini, družbi in narodu, so sadovi njihove setve.
3.1.4. Strašne spremembe za kmečke gospodarje
Novi časi pretresajo tudi modre, poštene kmečke gospodarje z zdravo kmečko pametjo. Udarili so jih z nerazumljivo visokimi davki. Kako je to brezizhodno stisko kmetov občutila Marija? Z bridko ironijo je pisala bratu Francetu: »Da bi bila pri nas lakota? Nemogoče. Bila je samo obvezna oddaja žita. Seveda, saj imamo polne kašče. Kmetje damo, samo da delavec lahko dela! Mi damo njim živež, oni pa nam svoje izdelke. Krasno, ali ne? Cel raj imamo: organiziramo zadruge, nič koliko sestankov, če hočeš kar vsak dan, tudi v naši vasi. To bomo učeni in napredni! Imamo same svetle vzore! Po njih krivih stopinjah bomo hodili. To bo prijetno! Kar od sanj bomo živeli. To smo mi, mi mladinci! Menda bi radi kašče spraznili, saj veš, da pomladi ni dosti v njih, v naši vasi vsaj ne. Z davki so nas tako pritisnili, da še nikoli tako. Menda nas hočejo čisto uničiti.«
Boljševizem je načrtno pričel uničevati opustošena kmečka gospodarstva, ki jih je prizadelo že ropanje med vojno, pospešil je razpadanje že med vojno razpadlih družin, uničeval nekdanje življenje na vasi, odnose med ljudmi, vaško prosveto in kulturo, zatiral vero in versko življenje ljudi.
V pismu, datiranem 28. maja 1947, piše Marija prijateljici Francki: »Danes so pobirali davke. Kar na hitro. Včeraj še nismo nič vedeli za to, danes pa daj kar dva, tri, pet ali pa deset jurjev. Kot da bi imeli denar na razpolago. Ljudje so se zelo kregali, saj je še za sto dinarjev hudo. Koliko pravičnosti je pri pobiranju, pa se vidi iz tega, da G. plača 8200 din, L. pa 400 din. Samo mi bomo plačali, drugi pa nič, drugače nam bodo rubili. Stric na Birtovem je davke določal, nam 2500 din, enim pa 400. Ali je še pravica na svetu? Pritisnili so nas tudi za les. Kdor ni v lesni zadrugi, mora oddati po pet kubikov lesa, samo zato, da bi se vpisali v zadrugo.«
Pa se je opogumil kmet zdrave pameti Rudolf Senica iz krajevnega odbora v Tomišlju in 29. 5. 1947 napisal pismo uredništvu Slovenskega poročevalca za rubriko Javna tribuna. Kako lažna, prefinjena politika in izigravanje ljudi, češ, poglejte kako smo demokratični, saj lahko javno izražate svoja mnenja!
Takole je zapisal: »Že precej je bilo po časopisih govora o ureditvi kmečkih davkov in vendar še niso urejeni. To se posebno opazi pri plačevanju davkov. Ker so se nekaterim davki previsoko odmerili, se upravičeno pritožujejo. V našem kraju se to posebno vidi, saj so se davki odmerili ne po obsegu posestva, ampak po osebni naklonjenosti in politični zavednosti. Kaj takega pa ljudje takoj opazijo in ni čudno, da je toliko prerekanja in nasprotovanja proti davkom.
Prosil bi v imenu ljudstva, da se v našem krajevnem odboru uredi zadeva glede odmere davkov s strani odgovornih organov, ker člani davčne komisije ne vedo prave mere. Rad bi tudi vedel, zakaj davke pobirajo kar na hitro brez kakršnega koli obvestila. Prosim, da bi se davki odplačevali na obroke, vsaj polletno, če ne četrtletno. V enem dnevu ne moreš plačati 5000 din, ne da bi bil prej obveščen o tem.
Potem bi še rad vedel, od česa se ti davki računajo in za kdaj. Plačal sem vse davke za leto 1945 in 46, kar lahko dokažem s čekovnimi računi. Davka na dohodnino pa nam malim posestnikom dati ne morejo, saj pridelamo komaj toliko, da imamo živež za čez leto. Davek na dohodnino bi lahko odmerili samo onim, ki lahko v enem letu prodajo lesa za sto tisoč ali pa za deset tisoč din. Mi, ki pa nimamo gozda razen za svoje potrebe, tudi denarja nimamo kje dobiti. Nisem za to, da se davki ne bi plačevali, želel bi pa, da se pravično odmerijo in da se uvede plačevanje na obroke.
Zvedel bi tudi še rad, po kateri uredbi smo dolžni mi mali kmetje oddajati les v zadrugo, ko ga še za lastne potrebe kupujemo in so naši gozdovi že itak preveč razredčeni. Naj odda les tisti, ki ga ima in ga lahko brez škode odda.
V našem krajevnem odboru je tudi vas, v kateri je šest posestev s hišami in gospodarskimi poslopji vred, ki so last narodne imovine. Zemlja je dana v najem, poslopja pa razpadajo in so prepuščena sama sebi in brezvestnežem. Naj bi se z denarjem, ki se dobi od najemnine zanje, uporabi poleg davkov tudi za popravilo teh poslopij, saj se tako samo uničuje narodna imovina. Odgovorni naj se zavzamejo za to.
Prosim, da se to uredi in da tisti, ki morajo gledati na blagor ljudstva, tudi za ljudstvo delajo.«
Pa ni bil Senica edini. Dne 9. 6. 1947 je kmet Andrej Sušnik, prav tako iz Tomišlja, napisal pismo za Javno tribuno. »Prosim, da mi pojasnite, od česa mora plačati naš mali kmet tako velike davke. Zemlje ima komaj toliko, da si pridela hrane za čez leto. Krmo za živino mora kupovati in tako na koncu leta nima enega dinarja, da bi mogel reči, to je pa letošnji dobiček.
Vzemimo primer. Nekdo od nas ima 6 ha zemlje, orne zemlje samo 4 ha. Na tem se živi pet ljudi. Da more obdelovati zemljo, ima dva konja in eno kravo, za katere mora kupiti letno od 1500 do 2000 kg sena. Dohodkov nima, ker je samo kmet; iz hleva proda vsako drugo leto tele, kar znese kakih 900 din. Obrti nima. S tem in kakim krajcarjem, ki ga kje ujame, naj se pa oblači družina. In sedaj mora plačati 2900 din davka na dohodnino. Le iz česa, mar od trdega dela, od katerega živi! V prejšnjih razmerah, ko smo vedno trdili, da se je težko živelo, je plačal 400 do 500 din davka, več nikoli.
Iz tega sledi, da se naš mali kmet ne more dvigniti, čeprav mu obljubljajo zlate čase. Krivi pa so krajevni davčni svetovalci, ki ne premislijo, koliko more kdo davka dati od svoje zemlje in svojih dohodkov. Naj navedem še to, da ima neki drugi kmet iz naše vasi 40 do 50 ha zemlje in da plača samo 5000 din davka. Vse breme je naloženo na našega malega kmeta. Kako in zakaj to?!
Če naši organi ljudske oblasti niso zmožni zadeve glede davkov urediti, naj se za to zavzamejo višji organi, ki so prvi poklicani, da se vrši vse po pravici, v zadovoljstvo ljudstva in tudi posameznika!
Prosim, da to razložite in pojasnite, ker je to prošnja mnogih. Prosimo tudi pojasnilo, kam se lahko zaradi davkov pritožimo, da bi res kaj zaleglo in da ne bi delali nepotrebnih potov. S. F. – S. N.«
Še kratek utrinek, kako so novi ‘lastniki’ gospodarili na podržavljenih posestvih gospodarjev, ki so se pred komunizmom umaknili v tujino, kot npr. družina Marijine prijateljice Francke Benkove. Takole seznani Marija svojo prijateljico: »Vaš grunt je pa slabe gospodarje dobil. Kar ste pred vojno pripravili za zidavo, so vse razvzeli, zdaj pa na pod teče. Veš, pozimi, ko niso imeli drv, se kar deske trgali iz poda, kar so mogli. Lansko leto niso dosti pridelali, tako da jih zdaj zelo daje za hrano. Morda boš pa dočakala, da boš še kdaj ti žela na vaših njivah. Saj so poleti 1945 drugi želi, kar ste vi sejali.«
Povsem razumljivo, da so ljudje sčasoma otopeli, saj jih ‘zmagovalci’ niso vodili v ‘svetlo prihodnost’, nasprotno Marija v pismih večkrat omenja, da se ljudje bojijo še hujših časov. Prisluhnimo spet Mariji, kako piše prijateljici: »Dela je veliko, če ne doma, pa drugje, zdaj ga je pa še več, ko nas je tako malo. Kar za hlapca moram biti, čeprav so doma vedno rekli, da bom šivilja. Sprašuješ me, kje dobim kaj veselja. Skoraj bi ti rekla, da se še v delu ne zamotim. Najbolj se raztresem, ako vzamem roko knjigo, ki mi je še vedno najljubša prijateljica. Delo nam itak ne koristi dosti, če bomo več pridelali, nam bodo pa več vzeli. Kmalu se nam ne bo splačevalo kmetovati. Davki so grozni, cene za pridelke pa nizke, kar pa moramo kupiti, zelo drago plačamo. Ko bi dali na karte kaj več živeža, bi se še najbolj splačalo v službo v kako tovarno.«
3.1.5. »Ni nam žal, da živimo v teh težkih časih«
Ljudi ne morejo ‘podržaviti’, kot se je pošalila Marija. Tudi ne morejo prav vsem duha osiromašiti, takim kot je Marija, pa še posebno ne. Prisluhnimo pozorno njenim besedam v pismu bratu: »Nekateri pravijo, da nas čaka še hujše trpljenje, čeprav smo že toliko strahot doživeli. Pa je Bog z nami in preko naših moči nas ne bi preizkušal. Včasih se malo razveselimo in nekoliko pozabimo naše skrbi, pa le za kratek čas, ker se takoj spet spomnimo vseh, ki jim je dosti huje kot nam. Koliko so nekateri žrtvovali v življenju za resnico, pa ni bilo dovolj: za resnico so dali tudi svoja življenja. In radi so ga dali, da bi bilo nekoč nam boljše in da bi mi živeli v resnici. Čas mineva in z njim vred trpljenje. Zdaj smo mi na vrsti, tudi mi, da damo svoj delež za povzdigo resnice, ki danes tone še v temi. France, še ti, ki si tako mlad, že doprinašaš svoj delež. Prestal si ločitev od doma, od blizu si videl košnjo smrti in zdaj še tvoja mlada leta cvetejo v tujini in morda še ni dovolj. Toda ne misli, da bo vse to zaman. Bog bo vse pravično uredil. Tvoja dobra dela in žrtve se bodo pridružila tisočerim drugim in ta celota dobrih del bo preplavila vse zlo. Sonce bo vstalo iz teme in Vas bo obsijalo.
Kaj pa mi doma, ljubi France, tudi mi žrtvujemo mlada leta. Nič lepega nimamo od mladosti; dostikrat nas starejši pomilujejo, toda zaenkrat nam kljub vsemu ni žal, da živimo v teh časih. Saj jih je toliko, ki potrebujejo našo pomoč. Telesnih bolečin jim ne moremo lajšati, pač pa jim lahko dajemo idejno, moralno podporo. Koliko jih je, ki bi se že izgubili v vrenju sveta, ko ne bi videli vzorov, ki so jim nekoč cveteli in jim še vedno cvetijo v nas mladih, iz naše skupne idejne sile, ki je resnica. Za to pa potrebujemo pri nas močne ljudi, ki jih ne potre vsako govoričenje in so pripravljeni, da se za marsikaj žrtvujejo.«
»Včasih gledam take, ki žive še v zmoti: kako so vsi malodušni, celo za svoje cilje, čeprav so zmotni. Tedaj si mislim, kako moramo biti še veliko bolj navdušeni za svoje cilje mi, saj so naši cilji sveta resnica. Veš, prav hvaležna sem Bogu, da nam je dal vsaj tako pamet, kot jo imamo, in tudi ponos, ki se ne ukloni pred vsako zvezdo. Oprosti, če modrujem, ampak včasih je tudi to potrebno.« Kljub zmedenosti časov, komunistični propagandi in vsakovrstemu nasilju kmečko dekle ugotavlja, da so ‘naši cilji sveta resnica’. Koliko podobno mislečih ima danes Marija med mladini?
3.1.6. »Naš čas je že sam po sebi nekaj velikega«
Običajno v dnevih okrog novega leta ljudje premišljujemo o časih, ki so minili, in se oziramo naprej, kaj nam bodo prinesli. Ali si lahko predstavljamo bridkost in malodušje naših ljudi v različnih taboriščih na Koroškem in v Italiji? Upanje na vrnitev plahni, morda je že ugasnilo, misel na strahote preteklosti jih ne zapusti. Marija sočustvuje in bodri Francko, ki jo v novoletnih dneh 1948 preplavlja žalost. Tudi zaradi treh umorjenih bratov.
»Ljuba mi Francka! Ponovno mi omenjaš svoje brate, kar je meni tako ljubo, saj so bili vsi naši ljubi fantje. Tudi meni večkrat pridejo pred oči, predstavljam si jih vedno kot mlade, močne in zdrave fante, vnete za dobro nas in domovine! Nisi mi napisala o njih vsega do konca, toda moje srce Te razume in iz nepopisanega razbere več, kot bi iz tistih nekaj vrstic. Priprošnjike pa res imamo in še koliko in kakšnih! Goreče upamo, da nam bodo izprosili zaželjeno.
Francka, zdaj pa še nekaj vrstic v Tvoje dobro in v Tvojo korist. Iz Tvojega pisma, ki sem ga brala s tresočim glasom, sem razbrala, da se preveč vdajaš žalostnim mislim, ki Te delajo še bolj nesrečno. Lepo in hvalevredno je, da ne pozabiš na nas druge in nesrečo nas in sebe, ni pa dobro, da v teh spominih živiš noč in dan. To jemlje moči in mladost, ki izgubi na svojem veselju, in spomin nanjo ti bo vedno grenak. Ali ni žalostno že tisto, kar ste morali prestati? Pišeš, da Vam je zdaj že nekoliko bolje, pa bodi tudi Ti veselejša. Vživi se v sedanjost, išči veselje vsak dan v drobnih stvareh, saj hrupnega veselja tudi doma nisi bila vajena. Prihodnost ni v naših rokah in tudi ugibanje nam nič ne pomaga. V božjo voljo se vdati, sedanjost prav izkoristiti in pri tem ne pozabiti na molitev, kar vidim, da je Tvoja lepa lastnost, to je vse. Veliko pa je tudi to, da imaš trdno upanje na boljše, najsi bo iz onstran luže in čez dolgo časa. Spomine pa bomo obujali skupaj doma in takrat nam bo tudi jasno, kar nam zdaj ni: Zakaj nam je Bog naložil ta križ.
Ne vzemi preveč za hudo te vrstice, češ da Ti še na brate branim misliti. Ne tako, Francka! Vem, da si jih ljubila in jih še; in zato se zanašam, da ne bo trpela ljubezen do njih, če boš bolj vesela. Po tem se hočem ravnati tudi jaz.
Pišeš, da si bila v Spittalu pri domačih, ki jih malokdaj vidiš in kadar jih, jih na tihem opazuješ. Postarani in zaskrbljeni so videti. Opiši mi nekoliko tudi življenje naših starejših in drugih mladih, meni tako dragih, saj sem skupaj z njimi rasla. Moje življenje se mi vidi tako vsakdanje, zato si tem bolj želim vedeti, kako drugi doživljajo življenje. Včasih si mislim, če bi vsakdo tako malo doživel kaj velikega kot jaz – razen našega časa seveda, ki je že sam po sebi nekaj velikega – ne bi bilo mogoče napisati niti dva lista kake povesti. No, morda pa. Naj Ti opišem moje življenje nekega nedeljskega dne, na letošnje Novo leto.
Zbudila sem se na klic: ‘Ivanka, Micka, alo, vstat!’ Veš, v cimru spiva, pa naju mama pokličejo kar iz veže. Joj, kaj že, in skok, sem že na nogah. To pa moram reči, da vstanem, takoj ko pokličejo, dočim Ivanka vsaj za pet minut povleče! Pridem dol. Ata, mama in Stane se že napravljajo za k sedmi maši. V nedeljo vstanemo malo kasneje, nekaj pred šesto uro. Opravim se in hajd v hlev. Počistim hlev, krmim živino, če sem razpoložena, zapojem. Včasih se spomnim nočnih sanj, morda tudi kakšnega doživetja iz prejšnjega dne. Vzamem štrigel in krtačo. Osnažim konje, krave, napojim, malo pometem okrog hleva in pod podom: pa je jutranje delo v kraju. To je nekako do osmih. Stopim v kuhinjo. Ivanka je že skuhala tudi zame kavo ob nedeljah. Ko se malo založim, pripravim čevlje in obleko, pa so že od sedme maše, h kateri hodijo samo starejši in nekaj otrok.
Zdaj se bo pa že treba opravit. Mama so prinesli Oznanilo, naš list, malo pokukam v njega, že gredoč, ko se opravljam. Štefanova Francka je že tu. Ona je jako zgodna. Jaz se imam še za počesat. Za novo leto sem si dala trajno na kito, zato še ni razčesana in jaz si samo svileno ruto dam na glavo. Obuta sem v gojzarje in bele kratke nogavice. Malo še smeha in stopimo na cesto. Ivanka, Francka in jaz. Brajdarjeve gredo včasih že prej, Mihela, Pavla, Pepa in Štrumbljeva Ani. Pri Martinovih že Rezka skozi okno gleda in se nam takoj pridruži. Z Brajdarjevimi se ne razume. Pri maši je pa ta dan prijetno. Gostiševa Lojzka je na koru, se to takoj pozna, drugače je že dva meseca v Kranju, se uči kuhanja. Gospodova pridiga nas je zelo ganila, lepo znajo povedati. Maše je konec. Dekleta gremo iz navade vedno med zadnjimi ven. Fantje stoje pa spodaj pred mežnarijo, zato je precej nerodno tam, posebno še, če so naša krila kratka. Domov pridemo malo pred kosilom, ki je okrog poldne, saj se spomniš. Po kosilu pa še v hlev živino napojit.
Že ko grem proti hlevu, vidim nekaj ljudi na produ ob Iški, morda bo kaj družbe, zato še bolj hitim. Stopim še v hišo. Ivanka že v kuhinji pospravlja, Ančka v hiši. Malo se počešem. Ivanka ne gre, ima še delo, grem pač sama. Zame ni nedelje, ako ne grem k maši in v gozd. Na koncu poda še malo postojim, pogledam čez vrtove, nikjer ni nikogar. Toda s proda me že nekdo kliče. Sonce pa sije tako svetlo in toplo, snega ni, skoraj bi trava zelenela. Spomnim se, da je v gozdu že teloh, majhen šopek bo za v kot. Kure se jeze kot spomladi. Grem čez vrt, drevje je golo, debla sem jeseni pobelila, pod drevjem sem pognojila, samo ograja je malo razpadla. Že od daleč sem spoznala vasovalce na produ. Kliče me Štefanova Francka, Štrumbljev Lojze zraven stoji in nekaj vpije. Na krcljih (okleščena smrekova debla, op. V. K.) sedijo, pa še Miščev France zraven stoji: med vojno je bil še skoraj fantič, zdaj je pa zrasel in je velik kot njegov ata in čisto podoben mu je. Pumparice ima in bele nogavice, na glavi kučmo, no kar postaven fant je in kako je še mlad. Malo se nasmejemo, želimo si srečno novo leto, da bi se radi imeli in da bi se kaj ženili. Mihčev ima tako knoflico, kot je planika, in spet se malo hecamo, če mu jo je katera dala. Čez naš vrt pa že tečeta Rezka Martinova za njo pa Martinov France, Matevžev Tone in Kržajev Lojze. Počasi se nas nabere kar lepa druščina. Smejimo se, saj je dan tako lep, mi pa vsi mladi! Zdaj pa zdaj jo kdo primaha po stezi okrog zapuščenega Palovega poda. Na njem se skrivajo otroci. Kar nekak mir je povsod, samo mi postajamo glasni čedalje bolj. Tudi pojemo, samo bolj slabo gre, ker se takoj smejemo. Samo Matevžev Stane je nekam bolj tiho. Venomer pogleduje proti Štrumbljevim. Mi vemo, kam ga srce vleče, malo ga podražimo, pa ni nič hud. Saj ima kaj gledati. Tam na vrtu pri gredi stoji Anica v rdeči bluzi. Namenila se je k nam, pa se je sredi pota premislila. Mlada ljubezen. Bog ve, kako se bo izšlo? Kako mladi so še, ti fantje, za kratek čas delati so pa le. Francka, ne misli kaj nepoštenega, z eno grdo besedo bi se nam čisto zamerili.
Sonce se pa niža, čas mineva kot bi trenil. Senca leze izpod hriba. Moje rožice so danes ostale neutrgane, ura gre proti tretji, živina bo lačna, pojdimo! Še dol čez vrt gremo skupaj, počasi seveda, saj se malokdaj tako skupaj dobimo. Zapojemo še tisto: Fantje po polj’ gredo. Sonce je šlo ravno med bukovim gozdom Šešera in Krimom spat, nas je pa zmrazilo in nas spomnilo, da smo sredi zime na novega leta dan.
Vidiš Francka, ne zameri, če sem bila dolga, hotela sem ti samo opisati domače doživljaje, ki se mi vtisnejo v spomin. Nekaj se jih najde tudi takih, ki v srcu ne pustijo grenkobe in jih v svetli luči nosiš v srcu. Ostani zvesta svojemu načelu: Ne misli stalno le na hudo, Francka! Pozdrav iz domačih krajev s sapicami od juga Ti pošilja Tebi zvesta prijateljica.«
Bog ve, ali se ni Francka ob tem pismu le še bolj razjokala? Zaradi domotožja in minule mladosti. Kje pa naj ona ujame svetle trenutke veselja in si jih vtisne v srce? Le podoživlja lahko nekdanje dni, tudi take, ki jih je opisala njena prijateljica.
Marija je zapisala, da je čas, v katerem živijo, že sam po sebi nekaj velikega. Mi pa se danes ne zavedamo, v kako velikih časih smo živeli! Kako velike čase je prestal zaničevani in mučeniški slovenski narod! Tako velike, da jih Slovenci v tisočletni zgodovini še nismo doživeli in jih morda nikoli več ne bomo. Ljudje, ki jih poosebljajo Marija, njeni prijatelji v sončnem novoletnem dnevu na produ ob Iški, njihovi starši ter sorodniki in vsi njim podobni po tolikih slovenskih vaseh, mestih in izven meja domovine so tudi med tistimi, ki so po šestdesetih letih duhovnega nasilja prinesli pomlad samostojni in svobodni Sloveniji. Predvsem pa tisti, ki so z mučeniško krvjo napajali rodno slovensko zemljo.
3.1.7. »Pomni, da je pravica na vaši strani«
Čas mine, kot bi trenil, ugotavlja večkrat Francka. V zimskih mesecih leta 1947/48 je ob večerih napletla devet jopic, dva puloverja, nekaj parov rokavic in nogavic. Zima je bila nenavadno mila, pomlad zgodnja, čeprav je februarja zapadlo veliko snega. Marija je dopolnila dvajset let. »Ob dvajsetletnici sem jokala,« piše Marija prijateljici, »prav zares. Saj nisem živela tako, kot bi ne smela, in bi se morala zdaj kesati. Le žal mi je za časi, ki so bili kljub trpljenju lepi in težko se mi je bilo posloviti od svojih dvajsetih let.« Najlepša mlada leta so ji minevala ob težkem, enoličnem vsakdanjem delu na kmetiji, brez strojev, brez pomoči obeh bratov, a veselja dvajsetih let, veselja do življenja ji ni mogel nihče uničiti.
»Ne skrbi preveč, kako je nam,« piše Marija Francetu februarja 1948. »Dokler bo ostalo tako, da bo zemlja naša, bo že še. Kadar bo pa kaj drugače, nas bodo pa že privadili, zlepa ali zgrda! Nekateri si pomagajo tako, da gredo k vam. Saj kdor je sam, še najbolje stori, da gre, samo veliko poguma je treba in odločen mora biti, pa še tvegati mora vse, tudi življenje.«
Iz Jožetovih in Francetovih pisem so domači razbrali, da se med taboriščniki, ki so postali begunci »zaradi zmage krivice«, kot meni Marija, govori o tem, da bi šli »kam dlje«, morda tudi »čez lužo«. Tudi s tem se bodo morali domači sprijazniti. »Saj ni, da bi domov prišla,« piše Marija, »saj bi morali potem vse življenje živeti v našem raju. To je pa težko. Bolje od nas vesta, ali je za Vaju bolj varno, kjer sta, ali tukaj. Mi vidimo samo to, kar se pri nas godi, vidva pa morda tudi kam drugam vidita.«
Upanje, da se bodo kmalu videli, vedno bolj plahni, spet priplava na površje žalost ob ponovnem slovesu v še bolj daljne in tuje kraje, čeprav se vsako pismo še vedno konča z gorečim »na snidenje«. »Še vedno Te vidim, France, kako si šel po poti proti Igu z Ljubetovo teto. Nazadnje sem Te še videla, kako si se v Stajah izgubil med hišami. Kako težko si šel od doma. Še malo nisem slutila, da Te za tako dolgo izgubljamo.« Kdaj se bodo spet videli, če se še kdaj bodo?
Prvi se je na dolgo pot čez morje odpravil Jože. Dne 24. 2. 1948 mu je na star naslov sestra še zadnjikrat pisala: »Vedno smo mislili, da vam ne bo treba iti še dalje, pa res ne kaže drugače, zato kar s pogumom pojdi v novi svet. Zopet se boš moral privaditi drugim razmeram in opravilom, pa morda Ti bo boljše, morda boste tam bolj svobodni in si boste po svoji volji izbrali zaslužek. Samo glej, da boš ostal skupaj z domačimi. Veš, domač človek je v tujini zlata vreden. Ko si bil še doma, si večkrat rekel, da bi šel rad v Ameriko. Vse kaže, da boš to doživel. Vendar je naša in najbrž tudi Tvoja želja, da bi se mogli vsaj za nekaj minut videti s Teboj. Pa ni mogoče. Zato Te bomo v mislih in molitvah spremljali na vseh Tvojih potih in prosili Boga, da Ti olajša življenje v tujini, kakor tudi nam doma. Zato z zaupanjem glej v prihodnost, ki zavisi tudi od Tvoje razumnosti in Tvojih delovnih rok.
Po svetu je veliko naših ljudi, ki so tja odšli že v prejšnjih časih, toda oni so odšli prostovoljno in premišljeno, šli so za zaslužkom in za boljšim življenjem. Zdaj boste mednje prišli tudi vi, ki niste odšli prostovoljno, ki ste postali izgnanci zaradi zmage krivice. Oni stari naseljenci so samo od daleč spremljali naše razmere tukaj. Zato pač ne vedo, na čigavi strani je pravica. Spoznal boš največ takih, ki so vam nasprotnega duha. Pa ne misli zaradi tega, da vi nimate prav, saj oni so se nalezli takega duha zaradi zvite propagande naših sedanjih pokroviteljev. Vedno pomni, da je pravica na vaši strani in da ste se borili za dobro stvar. Bodi ponosen na to, ohrani zavest, da nisi delal krivice nikomur, in v miru boš živel kjerkoli.
Jože! Ko boš prišel v nov kraj, nam takoj piši, če Ti bo mogoče. Morda bo tudi France šel kmalu kam drugam, zaenkrat je še tam, kjer je bil. Morda bo kdaj prilika nanesla, da se bosta srečala kje v tujini. Mislimo, da bi bila tega oba vesela, mi pa še bolj.« Marija napiše Jožetu še o domačih novicah in konča pismo z najlepšimi željami za njegov bližnji god: »Iz srca Ti vsi želimo, da ga bi praznoval z veseljem v srcu in v zdravju ter upanju na boljšo prihodnost. Želimo Ti pa tudi, da bi ga še mnogo let praznoval z nami skupaj doma. Zdaj pa sprejmi iskrene pozdrave za na pot od Tvojih dragih.«
Pred odhodom je Jože še zadnjikrat poslal domačim kartico in sestra se mu zahvali: »Zelo si nas iznenadil, saj si nismo mislili, da boste morali zares na tako dolgo pot. Ker vas bo na poti več, Ti vsaj ne bo dolgčas. Želimo, da bi že skoraj prišel v kake stalne razmere.«
Ali se mi zavedamo tega, kar je Francka naročala svojemu bratu: »Vedno pomni, da je pravica na vaši strani! Da ste se borili za dobro stvar!« Žal se zgodi, da srečam bližnje sorodnike tistih, ki so se borili za dobro stvar, zanjo trpeli in mučeniško umrli, pa sorodniki nočejo obuditi niti spomina nanje, kaj šele, da bi nam dovolili, da bi o njih pisali. Le nekaj drobiža za povračilo škode so spravili v žep, pa je zanje s tem zadoščeno pravici.
Bližala se je velika noč 1948. Marija je z vsem srcem pri obeh bratih, Francki in ostalih Vrbljanih. »Francka! Ko boš te vrstice prejela, bodo prazniki Gospodovega vstajenja že za nami. Zato Ti jih ne bom voščila, toda zdajle, ko pišem te vrstice, bom mednje vtisnila vse one želje in prošnje, s katerimi bom prosila za vse vas Vstalega Zveličarja. Z srcem in dušo ga bom počastila v imenu Vas vseh, ki niste z nami v naši farni cerkvi.«
Poleg Jožeta, Franceta in Francke odhajajo iz begunskih taborišč v širni svet še ostali Vrbljani in še mnogi drugi. Pričevalci za resnico se bodo še bolj oddaljili in večinoma nikoli spregovorili, resnica se bo še lažje zatajila. Laž bo zacvetela še bolj bujno in še naprej trosila na tisoče semen po naši domovini. »Še nekaj bi Te prosila, Francka,« na koncu voščil pripiše Marija. »Ali bi hotela in vedela napisati, kar veš od Ivana Bubna iz naše vasi in če Ti je mogoče, da pošlješ njegov naslov. Veš, njegova žena bi rada zvedela samo resnico! Lepo prosim!«
Samo resnico! Buben, tudi sovaščan, se je enkrat med vojno odpravil v Ljubljano in – izginil. Tako kot mnogi drugi. Žena ni o njem nikoli ničesar zvedela. Ostala je sama z dvema fantičema, pet in sedem let sta imela. Nekoč sta se med igro lotila sekanja polen. Mlajši je držal poleno na tnalu, večji je zamahnil s sekiro in malemu odsekal roko. Take in še hujše reči so se dogajale, kjer je ostala žena sama brez moža, otroci brez očeta in domačija brez gospodarja.
3.1.8. Žrtev begunstva
Na pot se odpravlja tudi France. Prav na 6. maj 1948 mu je Marija napisala zadnje pismo v Spittal, ko so domači »obhajali« že tretjo obletnico odhoda bratov in nekaterih domačinov v tujino in mnogih v smrt. Obhajali, je zapisala Marija. Ali nam ta beseda ne prikliče v spomin nekaj svetega? Svet spomin na slovo ob zadnji večerji velikega četrtka? Ko ob tem slovesu tisti, ki se poslavlja, ostaja s svojimi dragimi povezan za vse večne čase? »France, ko smo se zadnjikrat videli in si zadnjikrat podali roke, si bil mlad fantič šestnajstih let. Vem, da Te je bilo še sram roko podati staršem, sestram, bratu, čeprav smo se radi imeli, nikar da bi se še objemali kot nekateri. Tri leta so pretekla in iz Tebe, mladega fantiča, je nastal fant, kar se posebno čuti iz Tvojih pisem. Zrastel si brez nas, brez mame, ki jih je vedno skrbelo, kakšni bomo šli v življenje! Čeprav si sam v boju proti sovražniku Tvoje duše in razuma, je videti, da si zmagovalec vedno Ti, dragi France. Veseli smo tega, saj se iz tega vidi, da nisi podložen slabemu in da se znaš tudi sam vzgajati.
Samovzgoja pa zahteva celega človeka in tak človek bodi tudi Ti! Naj Te ne oplašijo žrtve, ki jih boš moral doprinesti pri vzgoji samega sebe, brez truda se še dnevno delo ne opravi, kaj šele vzgoja, ki je delo celega življenja! Če se pa pravilno vzgajaš, moraš tudi te žrtve sprejeti kot temeljne kamne svoje vzgoje v odraslega fanta. Gotovo si boš mislil, mar moram res vzeti nase tudi žrtev begunstva? Da, ljubi France! Bog, ki vodi in vidi naše življenje, je tudi to žrtev dopustil, da se izpopolniš in utrdiš v vdanosti in potrpljenju! Vem, da ti trpljenja begunstva ni dodelil v Tvojo pogubo, temveč v Tvoje dobro, saj iz vsakega žrtvovanja vstanemo močnejši in trdnejši. Spomni se na trpljenje pobitih mučencev, ki so vstali iz smrti v Življenje. Ti pa boš iz samovzgoje in izpopolnjevanja samega sebe postal značajen človek! To je človek, ki lahko svoje mnoge različne strasti kroti in vodi, ne pa da bi strasti njega vodile. Samovzgoja je največ odvisna od spoznavanja samega sebe. Poglobi se v svojo naravo, značaj, spoznaj se od dobre in slabe strani, nato začni s samovzgojo. Zapomni si, da le samovzgojen, to je značajen človek, v življenju tudi nekaj postane in nekaj doseže. V življenju nekaj biti ali nekaj pomeniti, pa je cilj vsakega človeka.
Seveda ne mislim visokih služb in funkcij, pač pa, da nekaj pomeniš, čeprav samo v svoji družini in med svojimi ljudmi. Za nas skromne in prezirane ljudi je to dovolj, saj se moramo že za to malenkostno prednost zelo truditi. Upam, da si tudi Ti med tistimi, ki gredo navzgor po žrtvah in samoodpovedih. Rada bi, da ne bi bil samo povprečen v dobrem, ampak da v dobrem vedno napreduješ. Iz dobrega fantiča, kot si bil doma, moraš zrasti v dobrega fanta! To je ne samo želja naša, ampak tudi Tvoja dolžnost: do Boga, do soljudi, pa tudi do sebe!
Ljubi France, v mesecu majniku smo. V najlepšem času v letu! Ni čudno, da je ta mesec posvečen tudi najlepši ženi in materi Mariji kot kraljici rož in naših duš. Ali se še spominjaš, s kakšnim veseljem smo hodili k šmarnicam? Kako smo zaupali v Marijo, da usliši naše otroške želje! Danes pa … Mar več ne zaupamo vanjo? O da, še zaupamo, še jo ljubimo, bolj kot kdaj koli, toda častiti jo pri šmarnicah pa nam ni dano, razen ob nedeljah. Zato nam gredo misli rade nazaj na tiste majniške večere, ko smo, med žitom skrivajoč, prihajali v cerkev, k Njej, ki je naša priprošnjica, naša vzornica.
Majnik je tu! Vse zeleni, vse se oblači v praznično obleko. Drevje po vrtovih vse belo cveti, čeprav ne toliko kot druga leta. Tudi šmarnice že cveto, včeraj smo jih šle v Šešer nabrat za majniške šopke. Polja so preorana. Iz gozda v Laščku je tako lep razgled, da se ne nagledaš kmalu. Tako rada bi Ti podala pred oči to lepo sliko domače pokrajine, preden odideš tako daleč proč od domačih krajev.
Pojdi z menoj na kratek sprehod v Lašček nad vasjo. Razgledala se bova po našem ljubem krimskem kotu. Najprej pojdiva čez naš vrt. Pomladi smo vsadili nekaj jablan in hrušk; vse se je lepo prijelo in vse zelenijo. Na vrtu je vsajen krompir, ravnokar je pokukal iz zemlje, fižol pa še ne. Dež vedno primaka.
Še v gredi se malo pomudiva, pa sva že na našem ljubem produ. Krave se že tudi pasejo. Naš Stane je tudi pastir in nagajiv, kot so pastirji. Na prod so napeljali krclje, Furlanovih je največ. Most je še vedno star. Če malo poskočiš, se ves zamaje. Vode ni, razen v vodnjaku. Zdaj pa v strmino, France, po Lenčkovih skalah. Ob njih petelinčki, spominčice in zimzelen cvetijo. Precej redki so ti stari gozdovi, saj rastejo na sami skali. Še malo po plazu in že sva na vrhu. Lepa ravnica je ravno za naju. Tu je pogorišče še od lanskega leta, ko smo kresovali. Poiščiva kraj, od koder se vidi po vsej ravnini. Zdaj pa imava razgled! Kot na dlani leži pred nama naša vas. Drevje je belo in zeleno, vse naokoli so polja, menjajo se v zeleni in rjavi barvi, ravna in vijugasta. Na desni je Strahomer z loškimi gozdovi. Krima ne vidiva, je za nama, a že ves zelen, do vrha. Na ravnini pod sabo pa vidiva Iško vas, same nove strehe. Kljub pomanjkanju materiala je večji del skoraj dograjeno, vsaj hiše. Če greva v mislih malo naprej v Iško, bova videla čisto nov hotel. Tam dobiš vse dobrote, če imaš nekaj jurjev. Krimski Kot in Staje ostajata vedno enaka. Ravno nama nasproti vidiva mogočni ižanski grad. Lastnika Palmeja ni več v njem. Za eno nadstropje je višji, in če bi si ga lahko od blizu ogledala, bi videla, da so okna zamrežena. (Grad je bil po vojni dolga leta zapor, op. V. K.). Vse okoli gradu je golo … Do marofa (pristava s hlevom, op. V. K.) pelje nova cesta in tudi marof in vse naokrog je preurejeno. So dobri gospodarji tu, delavci (zaporniki, op. V. K.) pa še boljši … Sredi polja vidiva vasice Loko, Brest, Mateno. Cerkvica na sredi naredi vas še lepšo. Tomišlja pa ne vidiva, samo v mislih poromajva do cerkve z dvema zvonikoma. Pod cerkvijo je mežnarija z našimi dekleti. Lep razgled imajo od tam. Malo niže se vidi nova streha šole, farovž pa še vedno razkazuje požgane zidove, jih pač ne briga to. Nadaljujva pot proti naši vasi. V smrekcah še vedno visi kaj rdečega. Imamo dobre ljudi, ki skrbijo, da se ne pozabi takih krajev. (Ko je bil ustreljen L. Šercer, so na tem kraju Italijani ustrelili šest talcev. ‘Pri smrekcah’ so ljudje pravili zato, ker so po vojni v spomin na ta dogodek po vsej njivi posadili mlade smrečice. V času, ko je Marija pisala bratu, so na tem kraju visele zastave, kasneje so zgradili spomenik. Op. V. K.) Malo sva si odpočila in razgledala in zdaj bi imela čas, da bi šla prav na Krim. Lansko leto smo šli prav na vrh Krima naš ata, Stane, Pavla, farovška Rezka in še veliko otrok. Vroče je bilo takrat, zato smo šli takoj dol. Letos spet nameravamo, da bi šli, pa še ne vem kdaj. Poslali Ti bomo razglednico prav z vrha Krima.«
Župnišče v Tomišlju so obnovili zelo zgodaj, že po letu 1950. Leta 1949 je prišel za župnika salezijanec Jakob Avguštin, ki je na svoji koži občutil trpljenje komunizma in se ljudem posvetil v vso dušo, srcem in razumom. Ljudje so ga zelo vzljubili kot resničnega pastirja. (Marija je posvetila njemu, prenovljenemu župnišču in cerkvi pesem v dvajsetih kiticah.) Zavzeto so zgradili župnišče, prenovili mežnarijo in hlev z delom svojih rok in z denarjem, ki so si ga odtrgali od ust. Jakob Avguštin je kasneje zapisal o njih: »Tudi župnijsko skupnost sem utrjeval, ki je bila med vojno močno prizadeta. Vedno me je osrečevalo, če sem lahko pomagal drugim. Vesel sem bil, ker sem povsod naletel na dobre ljudi, ki so pripravljeni na različne načine priskočiti na pomoč.« Kasneje mu je pomagal salezijanec Stane Okoren, ki je tudi doživel grozote vojne, vrnitev iz Vetrinja in strahote Teharij.
Potem ko se je Marijin brat Jože odpravil v Argentino, se je tudi France z družbo Vrbljanov poslavljal od Koroške in pisal domačim razglednico. Marija jo je bila zelo vesela. Bila je zadnji pozdrav brata in Vrbljanov s Koroškega. »Srčna Vam hvala za kartico. Veselim se z Vami in si želim, da bi si lahko skupaj ogledali lepote toliko opevane in vedno čudno sanjave in otožne Koroške! Z visočin Koroške se ozrite proti nam in preko daljav nam bo vetrič prinesel Vaše vroče pozdrave. Mi izpod Krima vam pošiljamo enake.«
3.1.9. »Še vedno molim vsak večer Oče naš za Vajino srečno vrnitev … «
Ljubemu bratu Jožetu dne 6. 7. 1948 piše sestra Marija, tokrat že v Argentino: »Kar oddahnili smo se, ko si se nam zopet oglasil, to pot z drugega konca sveta. V mislih smo se vozili s Teboj. Posebno mamo je vedno skrbelo, če boš zdrav prišel čez. Saj ne poznajo morja in ladij, zato se jim vse zdi še bolj nevarno. Ali si bil kaj bolan na ladji, saj nekatere rada popade morska bolezen? No, hvala Bogu, pot je že za Teboj.
Zopet stojiš na trdih tleh in pred sabo imaš pot v življenje. Zdaj imaš več prilik in svobode, da si po svoji volji kaj opomoreš. Prav imaš, da se brez dela ne živi, ne tu, ne tam. Zato Ti tudi želimo sreče pri delu.
Komaj si stopil na suha tla, že si se nas spomnil. A na nas ne glej! Toliko še imamo, kar za življenje potrebujemo, več nam ni treba. Jože, le nase glej in se ne pozabi. Zdaj si že v letih, ko si vsakdo išče ustaljeno življenje. Seveda Tebi to ni lahko, saj si misliš, da boš v tujini le nekaj časa, kar tudi mi upamo. Vendar, če hočeš preživeti, se moraš dela z vso resnobo oprijeti, kot da si zdaj tam doma. Tako ti bo tudi hitreje minil čas naše ločitve in več uspeha boš imel pri delu. Čas vrnitve bo prišel brez naglice, morda takrat, ko boš najmanj mislil na to. Želimo Ti, da bi samo še enkrat stopil na pot preko morja, takrat pa za vedno – v domovino!
France pa bolj malo piše. Pričakuje, da bodo šli naprej, mogoče tja, kamor vi. Če bi bila že enkrat skupaj, to bi bili mi veseli, vidva pa tudi, kajne. Veš, saj smo mu že pisali, da bi se vrnil domov, če se mu tako zdi, pa je pisal, da bi prve mesece morda prišel, zdaj pa zaenkrat ne gre.«
Med domačimi novicami Marija pripiše še tole: »Stric na Birtovem se je pa že zelo naveličal takega življenja, čeprav je za predsednika Krajevnega odbora. Večkrat je že pisal Birtovim, da naj bi prišli domov s Koroške, da se jim takoj umakne z njihovega doma, pa mu nič ne odpišejo. Zdaj enkrat pa je šel eden od stričevih gor, menda prav v Spittal, da bo Birtovega in našega Franceta pregovoril za domov. Mi pa vemo, da ne bodo hoteli v te razmere.« Zelo verjetno v Spittalu niso zaupali nobenemu ‘odposlancu’ iz domovine. Strah pred lažjo in prevaro je tičal pregloboko v njih.
Bil je že marec leta 1950, Jože bo godoval, in sestra piše: »Ko boš pismo prejel, dragi Jože, boš že odgodoval. Toda vedi, da sem se Te spominjala na sv. Jožefa dan in se Te vedno spominjam v molitvi in da bo sv. maša zate darovana, da bi dober ostal in zdrav še mnogo let god praznoval.«
Takrat je bil France tudi že v Argentini, toda domači niso še vedeli kje, da bi mu pisali. »Jože, pisal si, da greš na obisk k Francetu. Kakor zgleda, sta res daleč narazen. Vem, da bi bila rada skupaj, kar bi tudi mi nadvse želeli, pa morda ni mogoče, saj so povsod težave in zapreke. Sčasoma upamo, da bosta pa že prišla skupaj. Ali je France še pri stricu? Kako se ima pri njih? Pišita nam vse podrobnosti, da si bomo mogli predstavljati Vajino življenje.«
Velika noč pa je tudi že pred vrati. »Naj Vaju, Jože in France, blagoslavlja vstali Zveličar, naj Vama po svojem trpljenju, zasluženju in vstajenju podeli, kar ga prosita in kar ga prosimo tudi mi za Vaju. Veselo Veliko noč Vama torej želimo, kakor tudi vsem Vajinim znancem in prijateljem.«
Iz Marijinih vrstic lahko razberemo, da je duhovni in kulturni razcvet ter uveljavitev na gospodarskem, kulturnem ali verskem področju mnogih argentinskih in drugih pregnanih Slovencev po svetu tudi sad stisk, negotovosti, skrbi in trpljenja domačih, predvsem pa molitev in žrtev darovanih Bogu. Domotožje po domu in domačih z ene strani oceana, hrepenenje po sinovih, bratih in prijateljih z druge strani, na obeh straneh pa neuničljivo zaupanje v Božjo dobroto in previdnost ter trdna volja, ki premaguje težave in ovire.
3.1.10. Kaj pa razmere doma, ki jih je omenila Francka?
Takole jih zelo na kratko, a dovolj zgovorno opiše v zgoraj citiranem pismu: »Po malem bomo začeli kmetovati. Jaro žito je že v zemlji, jutri bomo začeli saditi krompir. Pri nas ga bomo lahko sadili kot običajno, nekateri ga imajo le za kakšno majhno njivico, mnogi pa prav nič, ker so morali do zadnjega krompirja oddati državi. Pri nas je zdaj tako, da kar predpišejo, koliko moraš oddati, nič ne vprašajo, ali imaš še kaj zase. Kdor ni oddal dovolj mleka, je pa moral namesto mleka oddati mast ali meso, in zato danes marsikdo nima ničesar. Lahko si samo nekoliko predstavljata naš položaj, kako pa nam je, si niti misliti ne moreta. Zaenkrat je pritisk na večje kmetije, počasi pa bomo prišli tudi mi na vrsto. Pravijo, da imajo pri nas prihodnost samo zadruge, zasebniki smo pa brez zaslombe in prepuščeni samim sebi. Vsako pomlad so ljudje komaj čakali, da so šli delat na polje, letos pa nikogar več ne veseli ne delo, ne pridelek, ne žival v hlevu. Pravijo, da se bo bolj splačalo, če bodo šli v tovarno in pustili kmetijo. Tolažijo se, da zemlja počaka. Starejši pa me mislijo tako. Veliko mlajših je že šlo po tovarnah, starejši pa bodo doma za varuhe hiš, obdelovali pa toliko, kolikor bodo mogli.«
In kakšne so bile razmere v domači vasi konec leta 1950? »Ravno ta teden so zaprli Špička (bivšega hlapca pri Furlanu, op.V. K.), predsednika naše zadruge v Vrbljenah. Obtožen je gospodarske sabotaže in prikrivanja orožja. Zaradi pijančevanja in zapravljanja zadružnega denarja so ga izključili iz zadruge, zato jim je na sestanku grozil z ročno bombo, nakar so ga ovadili. Tudi Mihelo bi radi ven vrgli, ker zaradi bolehnosti premalo dela. Zaenkrat je še noter. Zdaj je predsednik Ruparjev Tone. Na novo nobeden več ne pristopi, kesa se jih pa že več takih, ki so že pristopili. Ako bi jih ne podpirala država, bi sploh več ne obstajali. V dobrem letu so prišli ob osem konj. Govejo živino imajo slabo; od 32 krav oddajo komaj 20–25 litrov mleka na dan, pa še to ne vedno. Prašiči se jim tudi ne obnesejo, precej jih je poginilo, ostali bi bili pa komaj za pršut. Med seboj so pa tudi tako ‘prijazni’, da se samo bodejo. To je zanje namesto božjega blagoslova.
Bojimo se, da obvezne oddaje ne bomo zmogli. Letos je bila taka suša, da je pridelek zelo slab. Krompirja bo komaj za oddajo. Kaj bo ostalo nam in za prašiče, ne vemo. Krompirja pa moramo oddati šeststo kilogramov. Lani smo ga morali oddati manj, vendar bi ga lažje dali lani kot letos. Pa to nobenega ne zanima. Fižola ni bilo nič. Tudi otave ni bilo na več krajih, tako da sploh kosili nismo. Zato nam bo za živino primanjkovalo tudi sena. Vodo vozimo iz studenca na produ že skoraj vse leto. Visoke davke pa komaj zmagujemo. Samo delamo in garamo, zato se ljudje tudi prej postarajo in umrjejo. Pa bomo vse prenesli v upanju na boljše čase in na božjo pomoč. Hvala Bogu, doma smo vsi zdravi.«
Med mnogimi pismi nisem naletela niti na enega, da se ne bi domači Bogu zahvaljevali za zdravje. In niti enega, da ne bi po zdravju spraševali Jožeta in Franceta in jima ga vedno zaželeli. Pa ne le njima. Tudi vsem ostalim Vrbljanom. Kmetje niso imeli zdravstvenega zavarovanja, denarja za zdravnika tudi ne, in prav vsake zdrave žuljave roke so pripomogle, da niso že prej propadli ali zabredli v še večjo revščino. Jožetu, Francetu, Francki in njim enakim v tujini je zdravje zagotavljalo njihov obstoj, najsi bi bili še tako zagnani in iznajdljivi pri delu. Mnogi so v delu najlažje pozabili na svoje bridkosti.
Naj končam z vrsticami iz Marijinega pisma na koncu leta 1950, ki izražajo veselje domačih, da sta končno oba brata v Argentini, da jima je dobro in da sta zdrava. Upanje na snidenje, čeprav bogve kdaj, pa še vedno ostaja.
»Tvoje pismo, dragi Jože, namenjeno atu, nas je vse zelo razveselilo. Vsi smo ga brali, tudi Lojzka, Ančka, Francka in Ivanka. Vidimo, da se imata prav dobro, kar nas nadvse veseli. Pri nas se mnogokrat sliši, da vam ni dobro, da nimate dela, da ne zaslužite dosti itd. Mi smo pa tako veseli, da se pohvalita, da sta zdrava, drugo pa še vse pride.
Kakor pišeš, Ti bo morda le enkrat uspelo, da se boš lahko naselil v bližino domačih. Bosta vsaj vidva s Francetom skupaj, ko ne moremo biti vsi. Včasih imamo to veliko upanje, da se kmalu zopet vidimo. Saj božji mlini meljejo počasi, a gotovo. Še vedno molim vsak večer Oče naš … veš, on je Oče vseh nas, tudi otrok naše družine in nas vedno povezuje. Bog je še nad nami in nas sliši in nas ne bo pozabil. Bodita si ljubeča brata, polna razumevanja.«
3.1.11. »Domači kraj je svet kraj«
Marijina brata se nista nikoli vrnila niti dobila prilike, da obiščeta domovino in domače. Obiskala pa jo je Francka kar trikrat in Marijina sestrična Lojzka leta 1996. Na slovesnosti ob priliki obiska ji je v nagovoru Marija med drugim povedala: »Tvoja pot iz Argentine je bila romanje, ker domači kraj je svet kraj. To je tisti košček zemlje, kamor naše misli hite v samotnih tihih nočeh, ko smo sami s seboj in s svojimi spomni. Tudi mi, ki nismo tako daleč kot ti, se v mislih sprehajamo po krajih pod Krimom, kjer so tako radostno tekale naše bose noge, kjer smo z nestrpnostjo čakali sv. Miklavža, se veselili praznikov in vseh lepih dni, ki se zdaj na starost zdijo še lepši kot tedaj. Ob trdem delu, ob majhnem kruhku smo zrasli v pridne, poštene ljudi. Ni nas sram, da se sami s tem hvalimo, kajti videli smo že toliko grdobij in lumparij, da je ostati priden, veren in pošten visoka, visoka moralna vrednota.
… Veliko ste pretrpeli, veliko izgubili … Tudi mi smo izgubljali svoje pravice, čast, navade, verske običaje in praznike in tudi zemljo, vse za blagor komunizma in revolucije. Malo nas je bilo, ki smo z žalostjo mislili na vas in izginule vaščane. Veliko vode je preteklo, preden smo se zavedli krutosti usode, ki je kaznovala pravico in dovolila zmagati krivici. Ni lahko živeti s to zavestjo v srcu. Toda ne moreš reči: Nočem več živeti. Trpljenje nas je naredilo močne. Kljub vsemu smo vztrajali in v novih razmerah načrtovali svoja življenjska pota …
V teh letih smo izgubili svoje očete, matere, bili so na zemljo še bolj navezani kot mi. Zato so tudi več trpeli. Kolikokrat sta moja starša vzdihnila: »Oh, da bi dočakali dan, ko se bodi vrnili naši! France in Jože! Pa Andrejček, Anzelc, Oblak, Benko!« Nista dočakala. Umrla sta s polno grenkobe v srcu in z nam ljudem nerazumljivo skrivnostjo, da se na tem svetu nagrajuje slabo in kaznuje dobro. Božji mlini meljejo počasi, a gotovo. Veliko se je že spremenilo, veliko se še bo. Trdno verujem v to … Draga Lojzka, dragi sorodniki … Tam daleč v Argentini sveti isto sonce, ista luna, veje isti zrak, torej nismo daleč. Svet je majhen, vsaka stezica človeka povede domov, če ne v resnici, pa v sanjah. Ponesi pozdrave tudi vsem dobrim ljudem Slovenije, ki so veliko trpeli, a vendar vztrajali.
3.2. Manifestacija slovenstva sredi okupirane ljubljane
Janko Maček
3.2.1.
V začetku okupacije leta 1941 je Ljubljana štela okrog 90.000 prebivalcev. Že po nekaj mesecih se je to število povečalo zaradi prihoda beguncev z nemškega okupacijskega področja. V Ljubljansko pokrajino je tedaj pribežalo preko 20.000 beguncev in v Ljubljani jih je ostalo okrog 13.000. Med njimi so bili učitelji, duhovniki in drugi izobraženci. Mojca Šorn v knjigi Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno – izdal jo je leta 2007 Inštitut za novejšo zgodovino – navaja nekaj dnevniških zapisov iz tistih dni, ki dajejo prepričljivo sliko takratnih razmer: »Kako bom dobil stanovanje, ko pa je polovica Maribora v Ljubljani? Vse je pribežalo semkaj pred Nemci.« »Vse dere v Ljubljano, kjer se – spričo manj sistematičnega fašizma – obeta modus vivendi.« Po okupaciji torej Ljubljana ni bila samo Ljubljana, ampak je postala Slovenija v malem. (Življenje Ljubljančanov … , str. 28 in 43)
V začetku dokaj tolerantna politika italijanskega okupatorja, ki je dajala domačim prebivalcem in beguncem upanje, da bodo čas okupacije kolikor toliko spodobno preživeli, se je začela spreminjati, ko je Mussolini razglasil Ljubljansko pokrajino za vojaško področje in ukazal obdati Ljubljano z obrambnim pasom. 19. februarja 1942 je začelo več tisoč vojakov okrog mesta zabijati kole in napenjati bodečo žico. Nihče ni več mogel v mesto in ne iz njega brez posebne italijanske prepustnice. In v tako zastraženem mestu so Italijani izvajali čistke; streljali so talce in na tisoče Ljubljančanov strpali v zapore oziroma jih odpeljali v internacijo. Morebitne simpatije do Italijanov, kolikor jih je sploh bilo, so hitro skopnele in teža okupacije je vse bolj pritiskala na ljudi. (Življenje Ljubljančanov … , str. 50)
Ni dvoma, da Italijani že ob prihodu niso imeli samo dobrih namenov, saj so že dvajset let pred tem drastično kazali svoje težnje na Primorskem, vendar bi marsikatera njihova represalija zanesljivo odpadla, če ne bi bila izzvana, če komunisti ne bi začeli osvobodilnega boja, za katerim se je skrivala revolucija. Vos, ki jo je v avgustu 1941 ustanovila partija, ni bila namenjena boju proti okupatorju, ampak predvsem proti domačim političnim nasprotnikom, Odlok o zaščiti slovenskega naroda ni bil naperjen proti okupatorju, ampak proti demokratično usmerjenim Slovencem. Kljub temu je partija oziroma njena OF v kratkem času pridobila veliko somišljenikov, ki so ji verjeli in odobravali njen »osvobodilni« boj. Ko so vosovci 26. maja 1942 pri belem dnevu sredi Ljubljane ustrelili dr. Lamberta Ehrlicha in njegovega spremljevalca Viktorja Rojica, je bil škof Rožman ravno v Rimu, zato je pogrebno slovesnost na Žalah vodil generalni vikar Ignacij Nadrah in ob grobu tudi govoril. V svojem govoru je med drugim povedal sledeče: »Pravijo, da ti, dragi profesor nisi bil pravičen, in tudi ti, dragi mladenič, ki si padel ob njegovi strani, nisi bil pravičen, ker si bil z njim istih misli, istega prepričanja, istih nazorov. Glejte, polovica Ljubljane in morda še več – morda dve tretjini – govorita, da je bila vajina smrt zaslužena kazen. O da, da, strašno je moralo biti vajino hudodelstvo, da vaju je skrivni odbor, ki se ponaša, da sodi pravično, obsodil na tako strašno smrt. Kakšna je vendar bila vajina krivda? Ljubila sta Boga, ljubila sta bližnjega, ljubila sta svoj narod … « Rojic je bil sicer ustreljen po pomoti, saj so pričakovali, da bo Ehrlicha spremljal Ciril Žebot, vendar se zaradi napake niso opravičili, ampak so še Rojica razglasili za izdajalca, čeprav bi morali vedeti, da je ilegalno prišel iz Italije samo zato, da mu ne bi bilo treba hoditi v italijanske šole. Kako to, da ljubljanska OF na to ni pomislila?
9. septembra 1943 je 12.000 mož italijanske posadke v Ljubljani razorožil nemški bataljon planinskih lovcev. Sodnijske zapore so menda zasedli 2 oficirja, 2 vojaka in 3 gestapovci. Ljubljančani so bili presenečeni, ker se nemški vojaki do 11. septembra sploh niso ukvarjali z bloki, in mnogi so to situacijo izkoristili za odhod v partizane, po hrano v okolico mesta ali pa samo za sprehod. Že 10. septembra 1943 so Nemci priključili Ljubljansko pokrajino k novoustanovljeni coni Jadransko primorje in vrhovni komisar cone je postal dr. Friedrich Rainer, nekakšen njegov namestnik v Ljubljani pa policijski general Erwin Rösener. Na čelo pokrajinske uprave je dr. Rainer postavil dotedanjega ljubljanskega župana Leona Rupnika in mu dal naslov prezident. Rupnikova pokrajinska uprava je bila v nekem smislu nadaljevanje predvojne banske uprave in posamezne oddelke so vodili slovenski uradniki. V pokrajinski grb je prišel kranjski orel, vzet iz grba nekdanje vojvodine Kranjske. Tudi mestna uprava se v bistvu ni spremenila. Rupnikova pokrajinska uprava je odstranila sledove italijanske okupacije in spet poudarila slovenski značaj mesta. Ulice, ki so v času italijanske okupacije nosile imena italijanskih veljakov, so bile spet preimenovane in kar nekaj jih je dobilo predvojna imena. Razveljavljenih je bilo nekaj prepovedi, ki jih je uzakonil italijanski visoki komisar, na pr. prepoved vožnje s kolesi in smučanja, in ljudem so bili vrnjeni radijski aparati, ki so od marca 1942 ležali v deponiji. Žica, ki je obkrožala mesto, je ostala in prehod čez bloke je bil mogoč samo s posebno nemško dovolilnico. Šolstvo je tudi pod nemško okupacijo ostalo slovensko. Posebnost tega časa so bila protikomunistična predavanja na univerzi in po srednjih šolah. Spomladi 1944 so se začela protikomunistična zborovanja; zborovanje v Ljubljani, o katerem nameravamo govoriti v našem sestavku, je bilo sicer največje, toda le eno izmed podobnih po raznih krajih Ljubljanske pokrajine.
3.2.2. Mogočno narodno zborovanje v Ljubljani
Pod tem naslovom je liberalni časopis Jutro 30. junija 1944 poročal o velikem protikomunističnem zborovanju, ki se ga je prejšnji dan na Kongresnem trgu v Ljubljani udeležilo okrog 30.000 Ljubljančanov in okoličanov. Tribuna za častne goste in govorniški oder sta bila postavljena na trgu tik ob znamenju Sv. Trojice. Govorniški oder je bil okrašen z velikim grbom kranjske vojvodine in prav tak grb je krasil tudi enega od dveh visokih jamborov, na katera so ob pričetku slovesnosti dvignili nemško državno in slovensko narodno zastavo. Že dolgo pred začetkom zborovanja so po ljubljanskih ulicah odmevale slovenske pesmi, ki so jih prepevali udeleženci z dežele, ko so prihajali z vlakov in avtobusov. Prostor ob tribuni in govorniškem odru so napolnile stotine izbranih narodnih noš, domobranska četa z godbo in združeni pevski zbori, ostala pisana množica pa je napolnila Kongresni trg in se raztegnila še tja v Vegovo ulico in preko Zvezde proti Wolfovi ulici. Po prihodu predsednika Rupnika, njegovih sodelavcev in častnih gostov, med katerimi so seveda bili nemški general Rösener, upravni svetovalec Hermann Doujak in drugi, se je zborovanje začelo. Med igranjem nemške himne so najprej dvignili nemško zastavo, nato pa je godba zaigrala slovensko Naprej zastava slave in medtem so dvignili slovensko trobojnico. Naj tu pripomnimo, da je bila slovenska zastava prepovedana v prvi Jugoslaviji od začetka šestojanuarske diktature in prav tako za časa italijanske okupacije. Otvoritveni govor je imel dr. Ludvik Puš: »Danes, ta dan so uprte v slovensko prestolnico Ljubljano oči naroda od povsod, kjerkoli prebivajo slovenski ljudje. Ali bo Ljubljana pokazala pot, ki pelje iz grozne noči ognja in trpljenja v svetel dan rešenja in življenja? Pozdravljam vas vse, ki ste v minulih tednih in mesecih prisluhnili po tovarnah in obratih, po šolah in dvoranah resnici o komunizmu in njegovi slepilni krinki OF, danes pa na naš klic prišli, da javno manifestirate svoje protikomunistično mišljenje in prepričanje. Pa tudi vsi ostali, ki ste čutili potrebo stopiti na plan in izpričati svoje prepričanje, bodite prisrčno pozdravljeni! Danes namreč hočemo iz srca slovenske domovine – iz naše Ljubljane – glasno in odločno povedati svojemu narodu in vsemu svetu: da sovražimo komunizem in odločno zavračamo njegove z boljševiško-judovskim zlatom plačane oprode, ki hočejo na preliti slovenski krvi in na požganih domovih ustoličiti sovjetsko oblast; da ljubimo svoj narod in njegove vrednote; ponosni smo na svojo kulturo, na svoje dragocene značilnosti, na svojo globoko vernost v Boga in na vsa svetla izročila, ki smo jih prejeli od prednikov; da ljubimo svojo domovino in smo jo pripravljeni braniti pred zločinsko OF in njenimi pomagači do poslednje kaplje krvi ter tako v skupnosti evropskih narodov doprinesti svoj delež za ohranitev krščanske Evrope … Pustimo dosedanje medsebojne prepire in postanimo eno v medsebojni ljubezni in veri v skupno moč pa pojdimo za svojim generalom strnjeno v boj zoper boljševizem. Tako bo sovražnik strt, a po zmagi nad njim bomo veselo praznovali dan, ko bo naš narod, združen v svobodni domovini, stopil v novo, po načelih socialne pravičnosti urejeno dobo svoje zgodovine. To hočemo in v to nam Bog pomagaj!«
Izidor Cergol, ki je stopil na govornico takoj za dr. Pušem, je v svojem govoru posegel v nedavno zgodovino: »Ali se še spomnite, Ljubljančani, manifestacij po puču 1941 in obljub pomoči od enih in drugih? Ali še veste, kako so množice vzklikale pred angleškim konzulatom … ? Oni, ki so nas nepripravljene pognali v vojno, nam niti ene same puške niso dali, ampak so nas pustili pasti. In danes se nas zopet drznejo vabiti z modrostjo židovsko-masonskih kreatur, kot so Roosevelt, Churchill in Stalin – trije obrazi istega, vsemu krščanskemu in nacionalnemu sovražnega lika … Pomislimo na junij 1941. Vi, gospodje komunisti in vsi njihovi tajni simpatizerji ste krivi za širom slovenske zemlje raztresene grobove. Oklicali ste borbo za svobodo, začeli boj proti okupatorju, pravite. Povejte nam, koliko okupatorjev je padlo v Ljubljani! Koliko ste jih ustrelili v prestolnici naše domovine? Čudno, da nosijo vsi – razen ene same – čisto slovenska imena. Ali je bila to borba proti okupatorju? Ali so bili Gonars in umiranje tisočev nedolžnih Slovencev in Slovenk na Rabu, kamor ste jih pošiljali ravno vi s svojimi metodami in zvezami – tudi borba proti okupatorju? Ne, to je bila in je še vedno samo borba proti slovenskemu narodu. Na Turjaku, Grčaricah, Kočevju, Mozlju in drugod niso padali okupatorji, temveč sinovi matere Slovenije in to od vaših in badoglievskih pušk v isti črti pokajočih … Ali naj vam po vsem tem še vedno verjamemo, da se borite za svobodo – proti okupatorju? Res, vi nas osvobajate, toda ne tlačiteljev, temveč tisočev in tisočev dragocenih slovenskih življenj … Slovenci vstajamo in hočemo živeti! Zato pa zahtevamo svojo pravico pod božjim soncem: svojo svobodo in nemoten razvoj … « Po Cergolovem govoru so združeni pevski zbori zapeli Prešernovo Zdravico, ki je zborovalce prevzela in zbudila val navdušenja.
Ko je na govorniški oder stopil pisatelj in domobranski poročnik Stanko Kociper, ga je množica navdušeno pozdravila. Takoj v začetku je povedal, da kot domobranec govori besede domobranstva. »Majhen je slovenski narod in o velikih svetovnih presnavljanjih ne more sam odločati, toda zaradi svojih, v težki zgodovini preizkušenih izročil, je sposoben in vreden, da mu je priznano odgovarjajoče mesto v družbi kulturnih in ustvarjalnih evropskih narodov.« Nato se je Kociper spomnil, kako »je leta 1941 tuji režiser izigral narod v vojno velikanov, ki ga je stala državo … Kruta usoda je kot nalašč za velike čase, ki nam jih je namenila, našemu narodu pobrala zmožne može in za njimi pustila le politično povsem nedorasle epigončiče. Takrat pa so naši slovenski boljševiki zapisali slovenski narod zločincu Brozu, ki si je nadel skrivnostni naziv Tito, da je naša nekritična inteligenca tem bolj slepo drla za njihovo propagando. Toda slovenski kmečki narod je bil le še preveč trezen, da bi jim sledil. Zato so ga začeli poneumljati z izrabljanjem njegovih svetih, globokih in poštenih nacionalnih čustev, s tisočkrat menjano taktiko, z milijonkrat nasprotujočimi si lažmi, za katerimi se je skrivala ena sama ogabna resnica – boljševiška revolucija. – Da, samo zaradi boljševizma je bilo treba napovedati nesmiselni »boj proti okupatorju« in ga izzivati na represalije, istočasno pa se vezati z machiavelističnimi hinavci in rojenimi izdajalci. Za boljševizem so morali slovenski komunisti izdati slovenski narod in ga v dogovoru s strahopetnimi babjeki pošiljati od gladu umirat v italijanska taborišča. Istočasno pa je bilo treba za boljševizem vpiti o nekakšnem izdajstvu bele garde, ki je nikjer ni bilo. Celo zaplombirani vlak s slovenskimi fanti in možmi je bilo treba po predhodnem dogovoru napasti in preluknjati s strojnicami, da je zaradi boljševizma izdana kri slovenskih internirancev tekla za boljševizem. Zaradi boljševizma so morali Kidrič, Vidmar in tovarišija s pomočjo Dakijev in Čortov klati slovenske žene, otroke, može, fante, dekleta, starce in duhovnike, ker pošteni, marljivi, krščanski in evropski slovenski genij še ni bil zrel za azijatsko-židovski komunizem … Toda navzlic vsem grozotam protiboljševiški slovenski narodni ponos še živi. Ohranila sta nam ga naš slovenski kmet in naša zdrava mladina.
Da, slovenski narodni genij se ni uklonil. Bolj kot kdaj stoji danes pred nami čist in veličasten, predstavlja pa ga naše iz upora in trpljenja zrastlo Slovensko domobranstvo. Na zapoved slovenstva so vztrajali naši fantje in možje v lanskih septembrskih dneh. Na zapoved slovenstva je naš general, prezident Rupnik, vzel križ na svoje rame in postal svetal simbol naše želje po življenju … Ne omamljamo se z nikakšnim filstvom in fobstvom. Bili smo in ostati hočemo samo Slovenci. Zaradi tega smo se uprli komunističnemu nasilju in že od začetka postavili naše napore na potrebo po enotnosti, ki smo jo danes dosegli v Slovenskem domobranstvu. Izučile so nas namreč izkušnje Grčaric in Turjaka … Odločitev je samo dvojna: Ali razbiti v smrt ali enotni v življenje!« Ko se je ploskanje po Kociprovem govoru nekoliko poleglo, so zbori zapeli pesem Slovenec sem.
Kot zadnji govornik je na ljubljanskem zborovanju nastopil predsednik Rupnik. Svoj govor je začel z napovedjo, da bo kratek in da bo govoril o sedanji »vojni vseh vojn, ki je odločilna borba med svetovnim židovstvom in človeštvom. Nemški narod izpolnjuje v tej vojni zgodovinsko nalogo. Že šesto leto traja dražestna vojna, ki sta jo sprožila dva glavna zagovornika judov – Churchill in Roosevelt. Preveč bi bilo govoriti o dosedanjem ali bodočem poteku vojne. Kot vojak se držim dosledno resničnih, kratkih in stvarnih poročil nemškega vrhovnega poveljstva in nemških zaveznikov. Navzlic vsem krizam, ki jih je morda še pričakovati, me utrjujejo v veri, da bo pod nemškim vodstvom zmagala protiboljševiška Evropa … Naši kmetje in delavci, ki vendar tvorijo glavno jedro našega naroda, so morali že nekajkrat plačati in še vedno plačujejo ceho za anglofilstvo, kulturni boljševizem in salonski komunizem enega dela naše inteligence. Opozarjam zamo na zločinsko priganjanje na vojno koncem 1940 in začetkom 1941 leta, na Simovićev puč, ustanovitev OF in na septembrske homatije 1943 leta … Nastopil je skrajni čas, da se vsi v resnici z narodom povezani elementi izobraženstva zberejo in tako s kmetom in delavcem vred naredijo konec izdajalskemu početju poedinih nesocialnih, sebičnih častihlepnežev in materialistov … Nas Slovence lahko reši samo zmagovita Evropa, Evropo pa more pripeljati k resnični zmagi samo Nemčija.« Po Rupnikovem govoru je dr. Puš zborovanje zaključil. Med igranjem obeh himn so sneli zastavi, nato je po trgu zadonela pesem Hej Slovenci in množice so se začele razhajati.
3.2.3. Nekaj pogledov iz ozadja ljubljanske manifestacije
O zborovanju 29. junija 1944 so obširno poročali vsi takratni ljubljanski časopisi. Slovenski dom je na primer v soboto, 1. julija, na naslovni strani objavil pod naslovom Ljubljana izpoveduje svoje prepričanje dve veliki fotografiji množice na Kongresnem trgu in Rupnikov govor. Zanimivo je, da je ista številka Slovenskega doma na drugi strani prinesla obširen članek o angloameriški invaziji v Normandiji – začela se je v zgodnjih jutranjih urah 6. junija 1944: »V torek rano zjutraj so potekli trije tedni, odkar so Anglosasi sprožili na evropsko celino prve valove svojih vdorniških čet. Od trenutka, ko so se angloameriške divizije iz letal spustile na kopno ali pa se izkrcale z najtežjim orožjem vred z ladij in ladjic, se je začela usodna bitka, ki bo odločila o usodi Evrope in o bodočem redu v njej.«
Citirani uvod v članek o invaziji se nam zdi primerno dopolnilo k Rupnikovemu govoru in drugim govorom, ki smo jih navedli samo delno, pa vendar dovolj, da se bodo ob tem tudi manj razgledanemu bralcu zbudila nekatera vprašanja: Je bilo res treba toliko udrihati po judih in judovstvu? Kakšen smisel je imelo povezovanje starozaveznega judovstva z boljševiki? So med okupacijo povzročali Slovencem gorje samo badoglievci; kaj pa fašisti, kdo je med obema vojnama preganjal Slovence na Primorskem? Kdo je konec junija 1944 še verjel v nemško zmago? Če je bilo tako govorjenje pogoj za dovoljenje zborovanja, ali bi ne bilo bolje odreči se zborovanju kot pa sprejeti ta pogoj?
Del odgovora na ta in podobna vprašanja najdemo v knjigi latvijske političarke Sandre Kalniete, o kateri smo pisali v 73. številki Zaveze in je leta 2007 v nemškem prevodu pod naslovom S salonarji v sibirskem snegu izšla v Münchnu. Sandrina starša sta bila namreč malo pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo leta 1941 kot otroka v skupini več kot 15.000 Latvijcev izgnana v Sibirijo. Po paktu, ki sta ga leta 1939 sklenila Hitler in Stalin, je namreč Sovjetska zveza stegnila roko tudi nad baltske države. Junija 1940 so sovjetske čete zasedle Latvijo in v Rigo je kmalu prišel Andrej Višinski, kot poseben odposlanec z nalogo, da izpelje »demokratične« volitve. Na prvem zasedanju parlamenta, ki je bil na teh volitvah izvoljen, je bil izglasovan tudi sklep o priključitvi Latvije k Sovjetski zvezi in nekoč samostojna Latvija je tako postala 14. republika Sovjetske zveze. Manj kot eno leto po tem je že sledila množična deportacija Latvijcev v Sibirijo. Sandra Kalniete je bila rojena v Toguru ob gornjem toku reke Ob v začetku leta 1953. Kmalu po njenem rojstvu je umrl diktator Stalin in spomladi 1957 se je družinica Kalniete lahko vrnila v Rigo. Po osamosvojitvi Latvije leta 1989 je Sandra Kalniete delala v latvijskem zunanjem ministrstvu in bila od 2002 do 2004 celo ministrica za zunanje zadeve. Kot evropska poslanka je aprila 2008 sodelovala na mednarodni konferenci Zločini totalitarnih režimov, ki jo je v času slovenskega predsedovanja EU organiziralo v Bruslju naše ministrstvo za pravosodje.
Toda kakšno zvezo ima to z našo temo? V omenjeni knjigi opisuje Kalniete razmere v Rigi, glavnem mestu Latvije, ki so jo po 22. juniju 1941 po enoletni sovjetski okupaciji zasedli Nemci. Po enem letu se je na radiu spet oglasila latvijska himna in po mestu so zaplapolale latvijske zastave. Okoliščina, da je poleg domače zastave visela rdeča nemška s kljukastim križem, ta trenutek ljudi ni motila. Prinašali so cvetje k spomeniku svobode, da bi izrazili veselje nad »osvoboditvijo« in po cerkvah so bile zahvalne maše. Pisateljica ugotavlja, da to navdušenje Latvijcev še danes šokira nekatere Evropejce, ki ne poznajo latvijske zgodovine in zločinov komunističnega režima. Zahodna Evropa je doživela zločine nacionalsocializma, komunizma pa ne, zato si ga mnogi predstavljajo kot nedolžno razumniško navdušenje za enakopravnost in socialno pravičnost. Dejansko pa sta bila tako nacionalsocializem kot boljševizem zločinska in totalitarna režima, ki sta množično pobijala ljudi. Latvijci so najprej spoznali boljševizem in njegove metode, zato so po enem letu trpljenja pod Sovjeti in po množičnih deportacijah 14. junija 1941 sprejeli Nemce kot osvoboditelje. Po vojni je sovjetska propaganda to izkoristila, da bi svoje zahodne zaveznike prepričala o fašistični in protisemitski naravnanosti Latvijcev. Prizori nemškega vkorakanja v Rigo se v zahodnoevropskih televizijskih oddajah do danes vedno znova ponavljajo, a komentatorji so namerno pozabili vzrok tedanjega navdušenja Latvijcev ali pa ga sploh ne poznajo; gledalcem ne pojasnijo, kaj se je v Latviji zgodilo v prvem letu sovjetske okupacije. (S. K. Mit Ballschuhen im sibirischen Schnee, str. 84)
Ko je Stanko Kociper govoril na zborovanju v Ljubljani, je bil še v domobranski uniformi. V svoji knjigi Kar sem živel piše, da je imel poseben občutek, ko ga je množica na Kongresnem trgu frenetično (burno) pozdravila. Pove pa tudi, da je imel ta govor napisan, ker ga je moral predhodno predložiti nemški cenzuri, skoraj vse druge govore, ki jih ni bilo malo, pa je govoril na pamet. (Kar sem živel, str. 137) Ko je kasneje postal Rupnikov osebni tajnik, je bila med drugimi njegovimi nalogami tudi redakcija predsednikovih govorov. »Že pred nastopom je moral vsak govor predložiti nemški cenzuri v slovenskem izvirniku in v nemškem prevodu. Politično povsem poniglavi cenzorji so po njih šarili in črtali, kolikor jih je bilo volja. – Prezident je moral že zaradi svojega položaja v političnih okoliščinah okupacije poudarjati izraze lojalnosti. Vzel je nase sodelovanje z Nemci, da bi pomagal svojemu narodu. Pred temi dejstvi si nikoli ni zatiskal oči. Včasih je moral zaradi ene same fraze voditi dolge telefonske razgovore s cenzorji in z nemškim poveljnikom na tem področju.«
O odnosih med Rupnikom in njegovimi nemškimi cenzorji najdemo precej podatkov tudi v knjigi Rupnikov proces izpod peresa Dušana Željeznova, ki je leta 1980 izšla pri Cankarjevi založbi. Med preiskavo v Ljubljani je Rupnik po nalogu oznovskih zasliševalcev pisal tudi o svoji pokrajinski upravi: Bili so vzpostavljeni vsi oddelki iz časov Dravske banovine in vodstvo so prevzeli stari načelniki oziroma so bili po potrebi postavljeni novi. Bivši podban dr. Stanko Majcen je postal Rupnikov namestnik. Ko se je dr. Majcen zaradi bolezni upokojil, ga je nasledil dr. Josip Hubad. Za propagando je bil ustanovljen poseben oddelek. Rupnik je bil sicer mnenja, da pokrajinska uprava takega oddelka ne potrebuje, saj je dobro in uspešno upravljanje najboljša propaganda, toda Nemci so zahtevali, naj bo to urejeno po zgledu in v povezavi z njihovim Kultur, Presse und Propaganda (Kultura, tisk in propaganda). Moral je upoštevati njihovo zahtevo in po nasvetu drugih je za šefa novega oddelka postavil dr. Ludvika Puša. (Rupnikov proces, str. 214) Vodja nemškega propagandnega oddelka v Ljubljani je bil kočevski Nemec Gladnigg, ki je bil do aprila 1941 grafik v Jugoslovanski tiskarni, nato pa takoj prešel v Kranj, kjer je odprl knjigarno in prevzel neko nacistično funkcijo. Gladnigg je strogo cenzuriral Rupnikove govore in članke, jih po svoje krajšal ter iz njih črtal pomembne stavke. »Ker smo vedno govorili o vseh Slovencih, o slovenskem narodu, o slovenskem kmetu, slovenskem delavcu itd., je obveščal Rösenerja in Karla Lapperja (prvega predpostavljenega v Trstu), da smo šovinisti – predvsem Kociper in jaz.« Dosegel je, da je Lapper izdal navodilo, naj se v bodoče namesto Slovenije, Slovenci in slovenski uporablja ožje ime Kranjec, Gorenjec, Primorec, Štajerska itd. Rupnik je tedaj napisal komisarju Rainerju sledeče: »Kot nemški dijak sem se učil pri nemških učiteljih in vzgojiteljih, da je največja sramota zatajiti svoj narod. Ker sem in ostajam Slovenec, bom tudi v prihodnje ravnal tako kot doslej.« Kasneje je Rupnik vendarle dosegel, da je na mesto Gladnigga prišel iz Berlina neki podpolkovnik, invalid iz prve svetovne vojne, ki pa je bil že po treh tednih odpoklican iz Ljubljane, ker je pokazal preveliko naklonjenost do Slovencev, in Gladnigg je spet prišel do veljave. (Rupnikov proces, str. 216–217)
Upamo, da ne bo odveč, če tu povemo nekaj besed o dr. Ludviku Pušu, ki je gotovo odigral važno vlogo pri pripravi protikomunističnega zborovanja v Ljubljani in drugih podobnih zborovanj v tistem času. Rojen je bil leta 1896 v Šentvidu pri Stični. Kot gojenec škofovih zavodov in dijak škofijske gimnazije je imel priliko tudi za temeljito glasbeno izobrazbo, ki mu je kasneje na Kmetijski šoli na Grmu prišla zelo prav. Po maturi je začel študij pedagogike na filozofski fakulteti, toda kmalu je bil vpoklican v vojsko in na fronti v Galiciji si je nakopal bolezen. Po končanem študiju je bil od leta 1922 do 1932 zaposlen na Grmu kot učitelj in vzgojitelj kmečkih fantov, ki so tja prihajali, da bi se pripravili za bodoči poklic kmečkih gospodarjev. K njegovemu delu je spadal tudi pouk čebelarstva, za kar je opravil potrebne izpite na čebelarski šoli dunajske univerze. Ker je pri svojem delu zagovarjal slovenstvo in nasprotoval ustanovitvi sokolske organizacije na šoli, je v času šestojanuarske diktature leta 1932 izgubil službo. Potem je bil zaposlen v Ljudski posojilnici v Ljubljani, leta 1937 pa je dobil službo na kmetijskem oddelku banske uprave. Veliko svojega časa je posvečal obnovitvi Kmečke zveze, ki se je hitro širila, in ustanovitvi Mladinske kmečke zveze. Vzor teh organizacij je videl v flamski organizaciji Boerenbond (Kmečka zveza), zato se je za nekaj tednov odpravil v Belgijo, da bi neposredno spoznal njeno delovanje. Ker je bral, kako je nemški nacistični totalitarizem zajel mladino, se je ustavil tudi v Nemčiji, da bi se o tem prepričal na lastne oči. Čeprav je nekaj podobnega pričakoval, je bil presenečen, ko je slišal izjavo vodje kmetijskega zavoda, pri katerem je bil v gosteh: »Kar pride od Führerja in centralnih oblasti nacionalsocialistične stranke, je dobro za Nemčijo in za nemški narod. Dober Nemec takih odredb in ukrepov s svojega lokalnega zornega kota zaradi omejene zmogljivosti lastne sodbe sploh ne razčlenja in ne ocenjuje, marveč jih sprejme kot svoje in jih do pičice natančno izvrši.« (Ludvik Puš, Klasje iz viharja, str. 222)
Ko je bil Ludvik Puš še pedagog na Grmu je bila v Novem mestu končana gradnja novega kulturnega doma, pri kateri je tudi sam veliko delal in pripravljal slovesno otvoritev, zato so se mu tisti dnevi močno vtisnili v spomin: »Na ponosni stavbi novega kulturnega hrama, beleči se v jutranjem soncu na bregovitem pobočju sredi kapiteljskega hriba in vidni daleč naokrog, je iz ravne strehe v vogalu visokega nadzidka nad odrom molel proti nebu visok drog za zastavo. Ne v dnevih otvoritvenih slovesnosti ne v mesecih in letih pozneje ni na tem drogu plapolala nobena zastava. Bil je brez nje nem tožnik zoper nasilje, tih klicar po najbolj osnovnih svoboščinah in pravicah slehernega naroda. Režim 6. januarja 1929 je prepovedal izobešati ,plemensko’ slovensko zastavo, simbol, ob katerem se je narod sto let boril za svojo svobodo. Prazni drog je oznanjal brez besed še drugo stvarnost tiste dobe. Oni, ki so novi dom zasnovali, ga zidali in v njem razvijali kulturno življenje, niso bili voljni nanj obesiti druge zastave, dokler ne sme poleg nje plapolati tudi slovenska trobojnica. Menili so, da ima suveren narod nesporno pravico na svoji zemlji izobešati svojo zastavo po svoji volji.« (Klasje iz viharja, str. 196)
7. avgusta 1938 je Kmečka zveza priredila na Brezjah velik tabor, ki so se ga udeležili njeni člani iz cele Slovenije. Ko je Ludvik Puš, eden glavnih organizatorjev tabora, zgodaj zjutraj prišel na Brezje, je na prireditvenem prostoru pred cerkvijo srečal Milana Finca, tajnika Kmečke zveze. Zagledala sta se v vrh visokega mlaja, kjer je plapolala slovenska zastava in Puš je na pol v šali, na pol zares pripomnil: »V keho pojdeš, Milan, ker si razobesil slovensko zastavo.« V že omenjeni knjigi dr. Puš pojasnjuje, da »je bila ta čas še v veljavi odredba, da se ,plemenske’ zastave ne smejo javno razobešati, toda šestojanuarskega diktatorskega režima je bilo konec, z njim pa tudi razpusta slovenskih organizacij, ki se niso strinjale z integralnim jugoslovanstvom enega samega naroda. Obnovljena je bila prosvetna zveza, dovoljene – poleg podržavljenega Sokola – tudi druge telovadne in športne organizacije, zopet je bilo možno poklicati v življenje razna stanovska in strokovna združenja, ki jih je bil 6. januar razpustil in prepovedal. Med slednjimi je bila tudi Kmečka zveza.« (Klasje iz viharja, str. 230)
Tako smo nanizali nekaj podatkov o možu, ki je bil 29. junija 1944 vodja propagandnega oddelka v Rupnikovi pokrajinski upravi. Z dr. Kociprom sta sicer bila sodelavca, vendar so se njuni pogledi na aktualne dogodke in na prezidentove nastope v marsičem razlikovali. Kociper piše, da ga je dr. Puš obiskoval tudi potem, ko je bil že predsednikov osebni tajnik. Ob neki taki priliki je beseda nanesla na zadnji Rupnikov govor in dr. Puš je rekel: »Ampak veste kaj, svetujte mu vendar (Rupniku), naj Nemcev ne časti tako in naj ne oznanja vere v njihovo zmago, ko vendar ne bodo zmagali in naj ne steguje roke! To na naše ljudi strahotno slabo vpliva … Vas bo poslušal. Mene … ?« (Kar sem živel, str. 186) Kociper dodaja, da bivšemu šefu na to ni odgovoril nič konkretnega, saj se z njegovim predlogom ni strinjal, ker je bil prepričan, da pričakuje od Rupnika nemogoče stvari, ki jih tudi sam ne bi naredil.
Kot smo že videli, je Rupnik med preiskavo v Ljubljani zapisal, da je dr. Puša določil za vodjo propagande na predlog drugih. Neskladje med predsednikom in šefom pokrajinskega propagandnega oddelka je opazil tudi nemški podpolkovnik, ki naj bi na Rupnikovo intervencijo zamenjal nemogočega Gladnigga. Ko se je po treh tednih dela v Ljubljani poslavljal od Rupnika, si je namreč dovolil sledeče opozorilo: »Dr. Puš je prevelik klerikalec, da bi lahko delal v vašem smislu. Dajte mu vsaj neklerikalca kot protiutež.« Rupnik piše, da izbira »protiuteži« ni bila lahka. »Ker se mi je ponujal ljotičevec Cergol, sem ga vzel za Puševega pomočnika. Klerikalci so bili globoko užaljeni in Puš me je prosil za premestitev. Sprejel sem njegov predlog in na Puševo mesto postavil Cergola, Gladnigg pa je še naprej motil naše delo.« (Rupnikov proces, str. 217)
Nasprotniki so tedaj govorili, da je večina udeležencev prišla na zborovanje zaradi strahu in prisile. Fotografije, ki so jih objavili časopisi, dokazujejo množičnost udeležbe, ne morejo pa povedati, kaj je tisoče in tisoče privedlo na Kongresni trg. Od pogreba dr. Lamberta Ehrlicha, ko je generalni vikar Nadrah potožil, da polovica, morda dve tretjini Ljubljančanov odobravata njegovo smrt, je minilo komaj dve leti. Ne vemo natančno, kaj se je zgodilo v ljudeh, prav gotovo pa je bilo med njimi malo takih, ki bi verjeli v nemško zmago in ki ne bi bili veseli slovenske zastave in pesmi, narodnih noš in narodne enotnosti. Zanimivo je Kociprovo mnenje, kako so tudi anglofili v domobranstvu pojmovali narodno enotnost: »V Angležih so gledali vzornike demokracije. Zato bodo po svojih demokratičnih političnih načelih morali priznati enoten nastop naroda proti komunizmu, čeprav se je to zgodilo v obliki in okoliščinah, ki jih je pač dopuščala tuja okupacija, saj so komunisti začeli revolucijo v času okupacije.« (Kar sem živel, str. 140)
3.2.4. »S podporo londonske propagande ubijajo Slovence«
Po kapitulaciji Italije je skupina mladih izobražencev iz kluba Straža sestavila spomenico Stališče slovenske mladine k novemu položaju in zahtevala, naj se odgovorni takoj povežejo z novimi oblastniki (Nemci) za uničenje komunističnega terorizma. »Samo to je danes narodna politika, ki se ji mora vse drugo umakniti. Polovičarstvo in nadaljevanje z dvotirnostjo (igračkanje z raznimi ilegalami) postane lahko usodno. Nemec ne bo trpel nobenega mihajlovičevstva in, če ga bo videl, bo udaril po nas vseh še prej in bolj kot po komunistih.« Ko je ta spomenica prišla v roke msgr. Francu Gabrovšku, vodilnemu članu SLS v ZDA, je takoj pisal Alojzu Kuharju v London, da se s takim načinom ne strinja, ker bi to bila prava kolaboracija. Vemo, da Gabrovšek v istem ali v nekem drugem pismu odobrava samoobrambo tudi s pomočjo okupatorja, »kajti ne vidim velike razlike, iz katerega plota potegnem kol, da se obranim razbojnika, ki me hoče umoriti.« (Janez A. Arnež, Slovenska ljudska stranka 1941–1945, str. 150)
Vodilni v Slovenski zavezi so bili v veliki zadregi, kako naj ukrepajo. Velika Britanija (Angleži), ki je v boju z nacistično Nemčijo potrebovala vojaško pomoč, se je povezala s Sovjetsko zvezo, kar je kmalu pripeljalo tudi do povezave s komunističnimi skupinami v Vzhodni Evropi. Churchill je že poleti 1943 povedal v parlamentu, da ima zvezo s Titovim gibanjem v Jugoslaviji. Postopoma je to spremenilo angleške odnose do Mihajlovića in jugoslovanskih demokratičnih gibanj. Iz Londona je prihajalo vse več pobud za organizacijo ilegalnih oboroženih oddelkov, ki pa jim Slovenska zaveza ni mogla slediti, saj se je čutila odgovorno za varovanje slovenskih življenj pred komunističnim terorjem. Bilo je namreč očitno, da ilegalne enote tej nalogi, ki so jo do kapitulacije Italije bolj ali manj uspešno opravljale vaške straže, ne bi bile kos. 30. septembra 1943 je Miloš Stare – Prikazen takole pisal Mihu Kreku v London: »Partizani imajo sezname, na katerih so vsi vidnejši ljudje, ki so nacionalno in jugoslovansko usmerjeni in ki so osumljeni anglofilstva. Vsi ti so določeni za likvidacijo. In naravnost ironija je, da ko preko dneva dobivamo poročila, kdo vse je bil na Dolenjskem ubit, pa zvečer v londonskem radiu slišimo, kako se ves svet divi dolenjski narodnoosvobodilni vojski … Kdor ni komunist, ima pravico, da se nekje reši, ima pravico do samoobrambe, pa naj se potem oni, ki bo sodil, sklicuje na mednarodno pravo, ali na kar hoče. Ni je namreč pravice, ki bi dopustila, da bi smela peščica slovenskih komunistov s pomočjo italijanske vojske in orožja in z vso podporo londonske propagande ubijati in uničevati Slovence.« (Arnež, Slovenska ljudska stranka, str. 153)
Slovensko domobranstvo je nadaljevalo delo vaških straž. Ker predstavniki SLS (Slov. ljudske stranke) v Londonu pomena domobranstva niso razumeli, je prišlo do razhajanja med njimi in ekipo SLS v Ljubljani. »Ko bi Vaši Cankarji, Furlani in Klemenčiči doživljali tragedije, ki so bile pri nas po deželi pred nastankom vaških straž, bi drugače govorili«, je pisal Stare v nekem pismu v London. Problem angleške naklonjenosti do komunistov v okupirani Sloveniji pa je povzročil tudi razkol med reprezentanco SLS, ki je sicer živela v svobodnem svetu, toda zaradi slabih zvez z domovino ni imela prave predstave o razmerah v njej. Krek in Gabrovšek sta priznala, da nista razumela dogodkov v zasedeni Sloveniji, vendar sta zaupala tamkajšnjemu vodstvu SLS. V nekem razgovoru oktobra 1945 v Rimu je Krek izjavil Janezu Dolšini: »Nisem mogel razumeti tega ravnanja, sem si ga pa razložil tako: V domovini je veliko naših ljudi, ki so vsaj toliko katoliški kot jaz, vsaj toliko slovenski kot jaz, vsaj toliko brihtni kot jaz … Če so se ti tako odločili, mora že biti prav.« (Arnež, Slovenska ljudska stranka, str. 158) Kuhar in Snoj pa sta sledila angleškemu prokomunističnemu stališču. Najbrž sta verjela, da bo mogoče doseči s komunisti kompromis. Svojo besedno napadalnost sta usmerila na strankine sodelavce v domovini in ne na komuniste. Oba sta bila hudo poražena. Snoj po prostovoljni vrnitvi v Slovenijo ni dobil stika z domobranci, zaradi česar se je pravzaprav odločil za povratek, pač pa prišel v zapor in pred sodišče. Kuhar pa je do konca svojega življenja z bolečino spremljal strahote komunističnega terorja v Sloveniji in bil odrezan od domovine.
Msgr. Gabrovšek je bil v ZDA osamljen – ločen od drugih predstavnikov SLS, kajti pošto je dobival neredno in večkrat z veliko zamudo. V ZDA je opravljal politično delo kot funkcionar begunske vlade in zastopnik SLS. Po najboljših močeh je skušal obveščati ameriške oblasti in ameriške Slovence o dogodkih v domovini. Večino stikov z oblastmi je imel preko slovenskih rojakov in v njihovem imenu. Pisal je članke v dnevnik Ameriška domovina in organiziral poseben odbor Union of Slovenian parishes (Zveza slovenskih župnij) za obveščanje javnosti. Ta odbor je 11. septembra 1944 izdal poziv ameriškim oblastem za zaščito slovenskih katoličanov, ki so bili izpostavljeni komunističnemu terorju. Konec februarja 1945, ko je bilo že jasno, da bo Titova vojska zasedla tudi Slovenijo, je Zveza slovenskih župnij poslala ameriški vladi posebno spomenico in ponovno prosila za zaščito slovenskih katoličanov pred jugoslovanskimi komunisti. Gabrovšek je ves čas nasprotoval Kuharjevemu prepričanju o možnosti sodelovanja s komunisti in ga imel za naivno. Bil je prepričan, da kompromis ni mogoč, ker se ne bodo odpovedali revoluciji. Vedel je za ravnanje slovenske revolucionarne strani ob kapitulaciji Italije, za Grčarice in Turjak, zato je razumel, da se domobranci ne morejo priključiti partizanom, kot so zahtevali Angleži in je pod njihovim vplivom predlagal tudi Kuhar v govorih, ki jih je imel na londonskem radiu avgusta 1944 po Snojevem odhodu v Slovenijo. Zaradi teh govorov je bil Gabrovšek razočaran in je 19. septembra 1944 takole pisal Kuharju: »Če jim rečeš: udajte se, bodo razumeli: Dajte se pobiti od Kardelja, da ne boste komunistom na poti. Saj poznamo zgodbo iz francoske revolucije. Ko je bilo ukazano bataljonu pred kraljevim dvorom, naj ne rabi orožja, je bil ves poklan. In potem tudi kralj. Če bi se branili, bi bila usoda zgodovine te revolucije čisto druga.« (Arnež, Slovenska ljudska stranka, str. 202) Podobno stališče glede tega je imel dr. Krek, ki je 18. novembra 1944 pisal Gabrovšku, da »se je Kuhar pregloboko zaril v napačno smer. On misli, da se s partizani da reševati katolištvo, mi pa sodimo, da je to prav tako noro početje kot z Nemci reševati slovensko nacionalnost. Partizani imajo političen račun in namen, da nas uničijo kulturno in politično, kot imajo Nemci račun in namen nas uničiti nacionalno.« (Arnež, Slovenska ljudska stranka, str. 217) Zaradi takih pogledov Gabrovšek Angležem ni bil primeren, da bi mu omogočili povratek v Slovenijo kot Snoju, čeprav se je za to ponujal. Ni bil primeren za posredniško vlogo med partizani in domobranci, sicer pa tudi Snoj na tej poti ni prišel dlje kot do izjave, da se je ves čas vojne motil, ko je nasprotoval Titovemu partizanskemu delovanju, da pa je sedaj končno spoznal resnico in zato poziva domobrance, naj polože orožje in se predajo partizanom. (Arnež, Slovenska ljudska stranka, str. 201) Msgr. Gabrovšek je tedaj kljub vsemu še verjel, da bodo po koncu vojne tudi bivši poslanci poklicani v novi jugoslovanski parlament. Ko je pozneje sprevidel, da se je tudi v tem motil in da mu povratek v domovino ni mogoč, je prevzel službo župnika v slovenski fari sv. Janeza Evangelista v Milwaukeeju.
3.2.5. Še primerjava dveh zborovanj
Zakaj toliko besed o slovenskih predstavnikih v Londonu in ZDA in njihovih nesoglasjih, če naj bi bila tema našega razmišljanja protikomunistično zborovanje v Ljubljani? Mislimo, da je treba za razumevanje slovenskih razmer v letu 1944 tudi o tem nekaj vedeti, saj se nam ob tem odkriva tudi politika zahodnih zaveznikov, v katero so mnogi naši ljudje skoraj slepo zaupali. Pa se torej vrnimo k zboru v Ljubljani, ki je zaradi okupatorja moral imeti obliko protikomunističnega izjavljanja, kar je seveda tudi bil, hkrati pa je bil tudi manifestacija slovenstva. Ljubljana je tudi leta 1944 še bila Slovenija v malem, čeprav so okupatorji vedno skrbeli, da bi njen vpliv na druge slovenske pokrajine bil čim manjši. Prva misel dr. Puša v uvodnem govoru na Kongresnem trgu je bila, da je zborovanje namenjeno vsem Slovencem, da naj bi pokazalo »pot v svetel dan rešenja in življenja«.
Slovenska demokratična stran, ki so ji očitali in ji še vedno očitajo kolaboracijo z okupatorji, je od prvih dni okupacije imela pred seboj cilj kolikor mogoče zaščititi slovenska življenja in premoženje. Temu cilju je sledila tudi pri pripravi odpora proti okupatorju, saj mu ni hotela dati povoda za represalije. Revolucionarna stran je to »neaktivnost« izkoristila in ne glede na žrtve začela »osvobodilni boj« za prevzem oblasti; ustanovila je Vos in začela z umori političnih nasprotnikov. Demokrati so bili tako prisiljeni v samoobrambo, ki brez povezave z okupatorjem ni bila možna. Seveda jih je to oddaljilo od načrtovane rezistence, popolnoma prekinilo je pa ni nikoli.
V predhodnem poglavju smo omenili spomenico izobražencev iz kluba Straža, ki so zahtevali, da je treba dati absolutno prioriteto izkoreninjenju komunističnega terorizma. V času ljubljanskega zborovanja je bila okrog Rupnika skupina, ki je imela enako stališče in je nasprotovala kakršnikoli ilegalni dejavnosti. Kljub temu pa je bilo med domobranci veliko ilegalnih prizadevanj, saj so mnogi izhajali iz Slovenske legije in drugih legij. Celo načelnik domobranskega štaba podpolkovnik Ernest Peterlin je bil ves čas povezan z ilegalo. Nemci so v Ljubljanski pokrajini takorekoč do zadnjega dne držali vajeti v svojih rokah. Še ob koncu leta 1944 in v začetku 1945 so prijeli več domobranskih oficirjev – podpolkovnika Peterlina, stotnika Berta Ilovarja, majorja Ladislava Križa in druge, ki so poleg svoje domobranske funkcije opravljali tudi ilegalno delo – in več članov legij. Večino prijetih so poslali v Dachau. O tem piše dr. Tamara Griesser Pečar v knjigi Razdvojeni narod, navaja odlomek iz dela Wernerja Ringsa o taktični kolaboraciji in dodaja, da so tudi omenjeni Slovenci na videz sodelovali z okupatorjem, v resnici pa snovali ilegalne organizacije. (Razdvojeni narod, str. 259, 260) Dr. Pečarjeva omenja tudi razpravo dr. Borisa Mlakarja Problematika nasprotnikov partizanstva o funkcionalni kolaboraciji, kjer »delovanje Vaških straž skupaj z aktivnostjo Slovenske zaveze in drugih protirevolucionarnih organov predstavlja samoobrambo v ožjem smislu kot tudi samoobrambo pred revolucionarnimi perspektivami, pred zmago revolucije. S subjektivnega vidika je šlo pri tem taboru za identificiranje z zahodnimi zavezniki, na določenem segmentu pa za kolaboracijo, ki pa je bila funkcionalnega značaja, torej ni šlo za ideološko srečanje s cilji okupatorja, temveč za postopanje v eksistencialni nuji kot tudi za vprašanje oblasti po vojni … « (Preteklost sodobnosti, Lublj. 1999, str. 196) Seveda pri nas še vedno slabo razlikujemo med posameznimi oblikami kolaboracije, saj velja, da je vsaka kolaboracija nekaj zavrženega in protinarodnega.
Za konec tega razmišljanja pa naredimo še primerjavo med ljubljanskim zborovanjem 29. junija 1944 in zborovanjem 26. maja ob prvem Titovem obisku. Obe sta bili na Kongresnem trgu s to razliko, da je bila pri prvem govorniška tribuna ob znamenju sv. Trojice, pri drugem pa je Tito nagovoril množico z balkona univerze; pri prvem je bilo vreme lepo, pri drugem pa se je prav med maršalovim govorom razbesnela nevihta in dala poseben poudarek njegovim grožnjam; pri prvem so vihrale slovenske zastave in le na drogu poleg častne tribune je bila poleg slovenske tudi nemška, pri drugem pa slovenske narodne zastave ni bilo več, saj se je na njo prisesala rdeča zvezda in poleg nje in jugoslovanske zastave z rdečo zvezdo se je v viharnem vetru zvijala rdeča komunistična zastava s srpom in kladivom; pri prvem zborovanju so po trgu odmevale Prešernova Zdravica, Slovenec sem in druge narodne pesmi, pri drugem pa Hej brigade, hitite, preženite pobijte požigalce slovenskih domov in dopolnjevala Titove besede, ki so napovedovale Hudo jamo, Teharje, Kočevski rog in druga grobišča širom Slovenije. 29. junija 1944 je kljub nekaterim čudnim besedam vstajalo upanje, da bo nacističnega totalitarizma kmalu konec in da bo iz razvalin vojne ter revolucije zrasla svobodna Slovenija, pri drugem pa je bila med gromom in viharjem napovedana nova doba, doba komunističnega totalitarizma, ki je potem trajala skoraj pol stoletja in je še danes ni čisto konec.
3.3. Kako se je začelo v Stožicah 2
Majda Lampič
3.3.1.
Ob razgibanem življenju v ljubljanskem Posavju – tako se je imenovalo področje Ježice, Male vasi in Stožic – še pred 1. svetovno vojno, z vsemi vplivnimi možmi, priča knjiga Mihe Čerina Ljubljansko Posavje v ljudski revoluciji, Ljubljana, 1985, 2. zvezek.
Iz knjige je razviden hitrejši in večji vzpon Orlov in le počasnejša rast Sokolov. Moj oče, Peter Lampič (1899–2001), fotograf na Posavju, je pripovedoval o pretepih med posavskimi in črnuškimi fanti (Črnuče so prva vas čez Savo). Neredko je kdo obležal tudi mrtev. Ko so ustanovili telovadno društvo, je vse to prenehalo. Tudi je trdil, da so bili Orli odgovor na izzivanje Sokolov. Zadnji so imeli prireditve vedno v času nedeljske maše. Orli pa so imeli svoje telovadne nastope samo popoldne, da so se jih udeleževali lahko vsi. Ivanka Dovč (Šafarjeva), tedaj mlada orlica, mi je zagotavljala, kako so se prav idilično vsi dopolnjevali: Orli in Sokoli; tako je bila torej ideološka razklanost prikrita nedolžnim očem. Katoliško prosvetno društvo je prirejalo dramske predstave, kjer so imeli dostop predvsem talentirani in nekateri so se po vojni prebili do poklicnih gledališč. Vsa ta dejavnost je utihnila z italijansko okupacijo. Z nastopom kreatorjev novega scenarija, so se svobodomiselne sile podredile ukazom aktivistov PIF, kasneje OF, kakor je zahteval interes vodstva.
3.3.2. »Spodnje Stožice – jedro narodnega izdajstva proti OF in NOB«
To je eno izmed poglavij v omenjeni Čerinovi knjigi. V Spodnjih Stožicah so živeli predvsem kmetje, ki si niso mogli misliti, da bi jih kak sistem osvobodil trdega dela. Tudi naš ata, ki si je vse prislužil v potu svojega obraza, ni nasedel novim obljubam. Navdušen je prišel od nedeljske maše, kjer je župnik na Ježici Janez Pucelj grmel s prižnice: »Ti gospod, jaz gospa, kdo bo pa šajtrgo vozil«? S temi ugovori so se poistovetili vsi nasprotniki OF. K Pucljevim pridigam je hodila vsa inteligenca našega kraja.
Najbolj pa je bila izpostavljena katoliško zavedna družina Dovč, po domače Šafarjeva. Takole poroča Čerin:
»Dne 28. maja 1942 ponoči so poskušali vosovci, ob sodelovanju Narodne zaščite priti v hišo Šafarjeve družine in odpeljati sinove s seboj. Ker je bila akcija premalo in slabo pripravljena, ni uspela. Nekatere udeležence te akcije so Šafarjevi in Peršinovi prepoznali in jih prijavili karabinjerjem.
Ker so Šafarjevi predstavljali resno nevarnost NOG, ne samo za Ježico, ampak neposredno za ljubljansko območje, je bila avgusta 1942 pripravljena nova akcija ob pomoči enote Dolomitskega odreda. O tem je Tone Kebe takole zapisal: »Znano nam je bilo, da je bila Šafarjeva družina iz Stožic med prvimi, ki je segla po izdajalskem orožju. Vsi so bili zagrizeni belogardisti. Šli smo na zelo tvegano akcijo med nemško-italijansko in med ljubljansko žično mejo, čez Celovško cesto, čez polje, čez glavno cesto v Stožicah in navzdol do Šafarjevih. Izpostavili smo se veliki nevarnosti. Po več kot dveurni hoji smo prišli na cilj. Vseskozi so vodniki opozarjali na previdnost in tišino. Vse do tja smo se obnašali vzorno. Nekateri smo se po prihodu do kmetije takoj zapodili v hlev, drugi pa so razbijali po vratih, da bi jih odprli. Nobeden se ni oglasil. Vrata so bila nanovo obložena z železnimi okvirji. Vse se je dogajalo le nekaj minut, ko sta se z vrha hiše oglasili dve različni sireni, ki sta pretrgali nočno tišino daleč naokoli. Tuljenje nas je močno zbegalo; ko so nam z ljubljanskega gradu zasvetili še žarometi, smo videli, da smo v »kaši«. Že odvezano živino smo pustili na mestu in hitrih nog smo jo ucvrli proti Dravljam (takrat tam še ni bilo postojanke) in dalje do Podutika, kjer je bilo zbirno mesto. Brez plena smo prišli nazaj v slabi uri. Preklinjali smo, ker se nam je tvegana akcija ponesrečila. Pod svetlečimi reflektorji smo koračili v smer Peskov … « (str. 226).
Najmlajša od Šafarjevih, Ivanka Dovč (vseh otrok je bilo 18, v zgodnji mladosti jih je umrlo 9), pa je povedala drugače. Partizani so jih že pred omenjenima dogodkoma napadali. Vrata so imeli podprta. Napadalci so jih zmerjali z belogardisti, oznako, ki so zanjo prvič slišali. Zahtevali so, naj izročijo orožje, ki pa ga niso imeli. Najstarejši, Francelj, je zato spal na hlevu in imel pri sebi gasilski rog. Vedno je zatrobil, kadar je ponoči zaslišal, da se kdo bliža.
Kasneje sta šla Jože in Tone k domobrancem, Janez in Jernej pa sta bila neodločena, pridružila sta se jim šele tik pred koncem vojne. Vsi so se leta 1945 umaknili na Koroško. Za Jerneja pa ve domačin M. P., da je bil pomiloščen, vendar kljub temu strpan na tovornjak in iz Teharij odpeljan v Laško.
3.3.3. Nihče od štirih fantov se ni vrnil.
Tudi Ivanka je bila po vojni nekaj tednov zaprta v hiši Franca Straha, kjer je bila nastanjena OZNA. V njenih zapiskih sem našla: »Ko so me izpustili, je bilo doma celo razdejanje. Delali so hude preiskave, preiskali so celo stanovanje, premetali vse seno, premetali celo šupo za orodje, našli pa niso nič posebnega. Pobrali so ves živež: moko, ki jo je brat pripeljal iz mlina, vso doma pripravljeno mast, iz hleva odpeljali pitanega bika. Preživljali smo se od darov dobrih ljudi, vera pa nam je dajala moč tudi v temnih dneh življenja … Po Stožicah so se vrstile procesije rdečih, začenši pri Čamru, mimo Trkovih, Jesharjevih, Peršinovih, Šafarjevih, tja do vogala pri Sitarjevih in vzklikale: »Smrt belim«!
Ko je prva ujma minila, si je Francelj osnoval družino. Njegova šestletna hčerka Ivanka je doživela prometno nesrečo in zaradi poškodb na glavi ostala vse življenje invalidna. Sin Jernej je pridno kmetoval, pa je neke noči po srečanju s prijatelji v gostilni izginil in čez nekaj časa so ga našli utopljenega. Tako se je končalo življenje na tej kmetiji.
Čerin pa ne omenja zgodbe Povšetove družine. Mama Marija (1886–1976) je bila znana po kritičnem govorjenju. Ponoči, najbrž zgodaj spomladi, 1942. leta so jo ponoči skupaj z najmlajšim sinom odpeljali partizani. Za sinom je izginila vsaka sled, njo pa so vrgli v Savo, pri kopališču Štern; neplavalka, se je ujela za veje in je prišla na suho iz najbolj vrtinčastega dela Save, v bližini današnjega hipodroma. Prišla je ob petih zjutraj na prag bližnje Boljkove kmetije (po domače Jerečeve), od koder jo je gospodar z zapravljivčkom, vso potolčeno in krvavo, odpeljal v bolnišnico.
Zaman sem v Čerinovi knjigi iskala tudi podatke o družini Šijanc. Kmalu po začetku vojne so prišli v Stožice z nemške zasedbene strani. Družinski oče je bil odličen krojač, žena pa šivilja. Jerečevi so nosili tja šivat in so oba zelo cenili. Imela sta pet otrok. Hčerka Mimi je šla dan pred pogromom v Mengeš k stari mami; peljal jo je Jerečev oče čez nemško mejo, ker je imel zaradi njiv na nemški strani prepustnico. Šijančevi so stanovali v baraki blizu Save, že skoraj v Tomačevem. Tam je bila ponoči živahna dejavnost ilegalcev. Iz neznanega vzroka so čez noč izginili oče, mati in sin Franci. Na stožinski farni plošči so napisani vsi trije kot družina Šijanc. Ostali so otroci: Marjan (roj. 1931), Janez in Darinka. Po vojni je na Posavju ostal samo Marjan. Velikokrat je prišel k mojemu očetu in na Črnuče k mojemu bratrancu Marjanu, ki so bili vsi nori na tehniko. Marjan Šijanc je skonstruiral raketo, ki jo je spustil v zrak nekje na Primorskem, ob prisotnosti medijev. Zadeva je že pri tridesetih metrih eksplodirala. Sicer pa se ga spomnim kot velike dobričine, tako tudi drugi znanci.
Toliko, da vidimo, kakšna gnezda so razdirali.
Tudi sicer sem slišala pametne kmete govoriti, da so šli k partizanom pač tisti, ki so si obetali lahek, nagel vzpon. V našem okraju sta si dve aktivistki z nacionalizacijo izbojevali dve zaplati zemlje, ki sta bili potem večno neobdelani, ampak njuni, oziroma ne več kmetovi.
Najbolj me je v Čerinovi knjigi zbodla misel: »Šafarji so bili ob vseh poskusih, da bi jih pridobili za OF, pripravljeni le na izdajstvo in napad«. Še vedno izzveni vsako, tudi še tako dobronamerno opominjanje za nasprotovanje, za upor. Na glasbeni šoli F. Šturma je nekaj časa poučeval klavir prof. Ambroset iz Trsta. Učence je izzival, da so se mu upirali in tega se je prav odkrito veselil, začutil je namreč našo usmrajeno klimo, pogubno zaradi družbene neodzivnosti. Še vedno so znotraj vseh segmentov našega življenja dobrodošli samo dobrikajoči glasovi, kakor hitro pa opazimo, da na fronti ni več »naš«, ne skoparimo z žolčnim pretiravanjem.
Moja prijateljica, svetovljanka, je vzgajala hčerki – vsaj meni se je tako zdelo – v pretirani vljudnosti. Zdaj pa vidim, da ta aristokratska forma ne dopušča surovosti, prepušča pa vse potrebne puščice resnice. Okrog sebe nisem čutila nič potuhnjenega, nejasnega, temnega. V tem ljubeznivem naročju se počutim varno in smem po pameti tudi nasprotovati.
4. Iskanja in besede
4.1. Posmrtnica
Joseph Karl Eichendorff(1788–1857)Prevedel Brane Senegačnik
4.1.1.
5. Dvajsetletnica Nove Slovenske zaveze
5.1. Od sončne pomladi do politične zmrzali
Anton Drobnič
5.1.1.
Neko soboto v zgodnji pomladi 1990 se je dobra desetina preživelih vojakov Slovenske narodne vojske, ki je bila ob »osvoboditvi« leta 1945 zločinsko umorjena, skupaj z nekaterimi prijatelji zbrala na klasičnem območju slovenskega protikomunističnega odpora pri cerkvi sv. Andreja na Planini nad Horjulom. Tam so še vlekle mrzle zimske sape, prijetneje pa je bilo kasneje na Suhem Dolu, kjer so se na prisojnih legah že bleščale prve trobentice. Tam so razgovor in načrtovanje prihodnjih prizadevanj nadaljevali v prijazni gostilni. Tako se je na pobudo profesorja Justina Stanovnika začela težavna, vendar poguma in upanja polna pot k oblikovanju skupnosti, ki naj bi po temnih desetletjih komunističnega totalitarizma Slovencem in svetu prižgala luč resnice o medvojnem boljševiškem napadu na slovenski narod in jim zopet vzbudila s krvjo zatrto željo do svobode in pravice.
Pot je bila res trnova, vendar kljub vsem oviram in nasprotovanju uspešna. Prva ovira pred ustanovitvijo NSZ so bili ustanovitelji sami. Takoj na začetku, še na Suhem Dolu je bilo jasno dogovorjeno, da bodo s formalno ustanovitvijo svoje organizacije počakali vse dotlej, dokler slovenska Cerkev ne bo na Kočevskem Rogu opravila uradne pogrebne slovesnosti za zločinsko umorjenimi tovariši, dokler Cerkev bojevnikov proti komunističnemu nasilju ne bo tudi javno priznala.
Prehod čez to lastno oviro je bil dolgotrajen in ne ravno lahek. Nekateri ga niso prenesli in so se prej oddaljili. Do prvega sestanka z nadškofom Šuštarjem so pogovori na obeh straneh privedli šele v drugi polovici aprila 1990. Temu so sledila še vsaj tri razburljiva srečanja. Ni šlo za nasprotovanje v bistvenih stvareh, ampak za na videz stransko, v resnici pa usodno vprašanje sodelovanja in udeležbe komunističnega vodstva. Končno je nadškof 9. junija sporočil, da bo na Rogu maševal v nedeljo 8. julija 1990.
Z roško pogrebno in spominsko slovesnostjo je bila odstranjena prva ovira in začele so se formalne priprave za ustanovitev lastne organizacije. Mnogo vprašanj je bilo. Naj bo gibanje, društvo ali politična stranka? Naj bo samo veteransko združenje ali kaj več? Kako naj se imenuje, kakšno glasilo naj izdaja? Ta in mnoga druga vprašanja so se vrstila vso jesen in zimo 1990/91. Ustanovni zbor je bil 12. maja 1991 v Ljubljani v občinski dvorani na Viču. Ustanovljeno je bilo društvo z imenom Nova Slovenska zaveza, ki naj združuje preživele vojake slovenskega protikomunističnega odpora, njihove prijatelje in somišljenike. Sklenjeno je bilo, da bo društvo izdajalo revijo Zaveza, njegova glavna naloga pa je skrb za resnico o boljševiškem napadu na slovenski narod, za resnico o slovenskem protiterorističnem odporu, za krščanski pokop padlih in umorjenih slovenskih vojakov in drugih žrtev partizanskega nasilja ter za njihovo čast in dobro ime.
Po prijavi NSZ za vpis v register društev je namesto rutinskega vpisa začela silovito delovati druga ovira, ki so jo postavili in vztrajno obnavljali komunistični nasprotniki. Ti so še v celoti obvladovali notranje ministrstvo in miselnost tamkajšnjih uradnikov. Tajnik NSZ Stane Štrbenk je potrpežljivo izpodbijal njihove izmišljene izgovore. Za mnenje so se obrnili še na zgodovinarje, čeprav je šlo za čisto novo društvo. Njihov odgovor jim ni bil pogodu, zato so za svet vprašali kar drugo društvo, Zvezo borcev NOV, ki je desetletja imela in hoče tudi v neodvisni Sloveniji imeti položaj vrhovne oblasti! Seveda je ta z vrsto temeljnih laži ostro nasprotovala registraciji NSZ in ministrstvo, ki ni našlo nobenega pravnega razloga za zavrnitev registracije, je uporabilo še zadnje sredstvo komunistične uprave: odločitev najvišje politične oblasti. Partijskega centralnega komiteja ni bilo več, zato je upravni organ ministrstva stvar poslal v odločitev kar predsedstvu republike, saj je šlo za istega predsednika in tudi za večino istih članov. Predsedstvo republike, izurjeno v boljševiškem ideološkem odločanju, je zadevo sprejelo in jo brez pomislekov obravnavalo, dokler njihove politične orgije ni prekinil edini član predsedstva brez partijske zapuščine. Vprašal je, od kod predsedstvu pristojnost za odločanje v konkretnih upravnih zadevah. Tako je Ivan Oman z nekaj besedami odstranil najhujšo oviro in ministrstvo je moralo sprejeti prijavo NSZ.
Zlovešče skovikanje nekdanjih partizanov in komunistov ni prenehalo, se je samo spremenilo. Najprej so hiteli prerokovati, da je NSZ usojeno samo nekaj mesecev životarjenja in nato bridki konec. Nato so umolknili in svoje upe stavili na popolno ignoriranje NSZ. Niti molk niti prerokbe se rdečim sojenicam niso izšle! NSZ je res morala skozi nešteto težav in ovir, tudi skozi mnoge namerno in zlobno postavljene, vendar je svoje delo in svoje naloge vztrajno in stalno izpolnjevala vseh dvajset let.
Med največjimi uspehi NSZ je treba omeniti imenski popis neposrednih žrtev komunističnega napada na Slovenijo. Brez kakršnekoli državne ali družbene pomoči ali podpore so ostareli člani NSZ od hiše do hiše zbirali podatke o umorjenih in padlih žrtvah revolucije in sestavili dragoceno zbirko popisnih listov, ko država na tem področju ni mogla še ničesar pokazati. Zbrana imena je NSZ uporabila za drugo veliko nalogo, za postavitev farnih spominskih plošč. Postavila jih je ali pa je pomagala pri postavitvi čez 200 farnih spominskih plošč, ki bodo preprosto in nazorno daleč v prihodnost govorile novim rodovom, kaj se je zgodilo, ko je majhna, vase zaverovana skupina neodgovornih Slovencev, zaplenila narod v času njegove največje stiske in ga na milost in nemilost predala mednarodnemu komunizmu. NSZ je objavila dve knjigi s fotografijami farnih spominskih plošč in s seznami žrtev komunističnega nasilja. Tretja knjiga farnih spominskih plošč pa je pripravljena za izdajo. Plošče in knjige imajo zelo visoko stopnjo zgodovinske verodostojnosti, saj jih doslej nihče ni resno izpodbijal, čeprav so v javnost dane že pred mnogimi leti.
NSZ je doslej izdala tudi osemdeset številk četrtletne revije Zaveza, ki jo od vsega začetka ureja njen pobudnik profesor Justin Stanovnik, tudi najpomembnejši pisec njene vsebine. Revija je dragocen zaklad: zbirka mnogih podatkov in pripovedi o usodnih dogodkih polpretekle zgodovine, zlasti o tem, kako se je rdeče zlo začelo, zbirka mnogih dokumentov tega obdobja, opisov osebnih doživetij, razlag in komentarjev, tudi zbirka analiz in razmišljanj o dogodkih in pojavih v našem času, ki revijo in NSZ trdno držijo v sodobnosti.
Revija Zaveza je še posebej vredna branja za vsakega Slovenca, ki se ukvarja z družbenimi in političnimi vprašanji, ker je ena redkih slovenskih publikacij, ki uporablja jasne pojme, stabilen jezik in dosledno logično razmišljanje ter se zavestno upira meglenemu in zmedenemu jeziku mnogih naših javnih občil in se izogiba nejasnemu in vse dopustnemu brbotanju mnogih naših politikov in javnih uslužbencev. Tako društvo NSZ kot revija Zaveza sta izjema od naše splošne nenormalne »normalnosti«, saj sta nastala iz nasprotovanja sprevrženi komunistični »normalnosti«, iz potrebe, da se Slovenci vrnemo v demokratično normalnost.
Takšne vrnitve kljub začetnim obetom še nismo dosegli. Slovenska tranzicija je bila obremenjena z begom iz sovražne Jugoslavije. To je bila težka in nevarna naloga, ki nas je tako prevzela in zaposlila, da smo pozabili tranzicijo, na izhod iz komunističnega totalitarizma. Ta beg iz Jugoslavije so izkoristili tudi komunisti, ki ne le, da niso sestopili z oblasti, ampak so si k oblasti dodali še nekdanje družbeno premoženje in postali vsemogočni kapitalisti.
Kljub temu Slovenci – tudi po delu NSZ – počasi, vendar vztrajno in vedno hitreje le spoznavajo resnico in so vedno manj pripravljeni verjeti partizanskim pravljicam, ki revolucijsko nasilje proti lastnemu narodu in množične umore idejnih in političnih nasprotnikov zavijajo v osladne zgodbe o junaškem boju proti okupatorju. Tisti, ki vse življenje razkošno živijo od teh pravljic in komunističnih laži, so se ustrašili. Bojijo se, da bo njihovo pravljično stoletje vsak hip treščilo ob zid resnice. Brezglavo so začeli iskati vsaj začasno rešitev, vsaj odlog konca.
Resnice ne poznajo in nikoli je niso priznali. Zato tudi sedaj iščejo uteho v sistemu, ki ga poznajo, v nekdanjih lažeh in prevarah. V formalno demokratični državi so na goljufiv način prevzeli vso oblast, odstranili vse moteče ljudi in postave ter začeli z restavracijo nekdanje komunistične »ljudske demokracije« tako na realni kot na simbolni ravni. Sam predsednik republike je ukazal, da je treba na vsak način ustaviti največjo slovensko opozicijsko stranko in odstraniti »tranzicijsko navlako«, to je tisto, kar je bilo med tranzicijo vendarle doseženo, kamor spada predvsem parlamentarna demokracija. Slovenija se je nenadoma znašla v zimi in objela jo je politična zmrzal!
Janez Stanovnik je takoj pristopil k operativni izvedbi teh ukazov. Ker si z že burkastimi borci ne more več pomagati, je pod partizansko zastavo vpoklical slovensko mladino. Tudi obnovo državljanske vojne je že napovedal. Iz naftalina je za zgled potegnil tudi nekdanjega partizanskega komandanta in razglasil partizanske vrednote. Boljševiškega terorizma med vojno, povojnih množičnih umorov in totalitarne države ni omenil, to je pač krivda nekih posameznikov. Usodno napako pa je zagrešil, ker ni identificiral, ni imenoval okupatorja! Partizani za svoj »osvobodilni boj« vendar potrebujejo okupatorja in njegove pomagače! No, pomagače bo lahko določiti, težje je s tujim okupatorjem. Na pomoč je priskočila Hribarjeva Spomenka, da so največja nevarnost Cerkev in njeni verniki, ki jim poveljuje Vatikan, po boljševiško klerikalizem. Novo klanje »pomagačev« se lahko začne. Slovenska zmrzal postaja vse močnejša.
K sreči smo v demokratični in pravni Evropski zvezi in ne pod okupatorjem, ki bi Stanovniku in njegovim novim partizanom omogočil novo izdajo in nov napad na lastni narod. Ti izbruhi sovraštva in drugih »partizanskih vrednot« pa nas resno opozarjajo, da naloge NSZ še niso končane, da bo njeno delo treba nadaljevati v sedanji ali v novi obliki vsaj še nadaljnjih dvajset let. Politična in idejna zaledenitev slovenske družbe je zavestna in načrtna, ker varuje ukraden denar in oblast. Zato je močna in globoka. Stopiti jo bo mogoče samo zavestno s sodelovanjem vseh demokratičnih Slovencev in njihovih skupnosti. NSZ bo morala še naprej ostati med prvimi, saj ima s tem delom zgodovinske izkušnje in nasprotnika najbolje pozna.
5.2. Dvajset let Nove Slovenske zaveze
Marko Kremžar
5.2.1.
Rojstvo slovenske države pred dvajsetimi leti je omogočilo vzpon Zaveze, ki spominja na ono, katero so sklenili demokratični Slovenci v usodnem času med sovražno okupacijo, ko so zaslutili, da je v nevarnosti obstoj našega naroda. Zakaj je bila potemtakem potrebna Nova Slovenska Zaveza v času, ko naj bi lastna država, o kateri so sanjali že rodovi prednikov, zagotavljala ta obstoj? Mar ne, ker je bila pričakovana varnost notranje šibka in so se ustanovitelji Zaveze tega zavedali? Nič ni namreč trdno in varno, če ne temelji na resnici.
Ko pogledamo na prehojeno pot Zaveze, ki jo jasno zaznamuje poleg neizmerne vrste črnih spominskih plošč tudi 80 številk pomembne revije in pustimo ob strani črko ustanovnih listin, je prav, da se vprašamo, čému so se člani in somišljeniki Nove Zveze zavezali? Ali ima zaveza še smisel po desetletjih, ki so nas pripeljala v novo stoletje, v čas novih generacij? Pogled na dogajanja iz daljave ima svoje pomanjkljivosti, ima pa morda prednost, da ob tem, ko ne zazna kakih podrobnosti, lahko dojema celoto in smer. In iz take perspektive lahko rečemo, da je Zaveza v prvi vrsti zavezana resnici, slovenskemu narodu in krščanstvu. A ti pojmi so tako obširni, da mora človek, ki hoče kaj storiti za okrepitev omenjenih vrednot, svoj delokrog omejiti.
Zavezanost resnici pomeni v danih razmerah spoznavanje in širjenje resnice na področju, na katerem je v našem narodu najbolj ogrožena. To je v prvi vrsti zgodovinska resnica. A tudi ta opredelitev potrebuje nekaj omejitve, da se ne razpusti v splošno zgodovinopisje. Obdobje, ki je bilo in je še podvrženo med našim narodom najbolj intenzivnemu potvarjanju resničnosti, zajema prvo petletje četrtega desetletja prejšnjega stoletja. Vendar neresnica, ki prikriva ta čas, se je kopičila že desetletja pred njim in ostaja med nami kot lepljiva megla v stoletju za njim. Ta neresnica se je pojavljala sprva kot filozofska in družbena zmota, ki je v omenjenih kritičnih letih prešla v revolucionarno nasilje, potem pa se je ohranjala in se še ohranja kot laž. Kakor zmota je tudi laž postala s časom v družbi splošno sprejeta in bo tudi njeno odstranjanje, s širjenjem resnice, zahtevalo časa. Pri tem ne bo dovolj ugotavljanje dejstev, kot so seznami zločinov in krivic in celo pričevanja ne bodo zadostovala, da bi spremenila varljive predstave, ki so se udomačile v javnosti. Dejstva, naj si bodo še tako razvidna, so posledica predhodnih misli in besed. Dokler te niso razjasnjene ostajajo lahko tudi skrbno zapisana dejstva nerazumljiva in zato neprepričljiva.
Zavezanost resnici pomeni razumevati in razčistiti miselno ozračje stoletja pred velikim zločinom, opisati dejstva medvojnega revolucionarnega nasilja in ohranjati spomin na žrtve, pa tudi razkrinkati laži, prikrivanja in zlorabe oblasti v stoletju za njim. Ta naloga, ki jo je pričela in jo skozi dve desetletji temeljito opravlja v okviru Zaveze skupina preživelih pa presega moč ene generacije. Resnica je močna, a da predere oklepe s katerimi branijo neresnico interesne skupine z mediji in državnim aparatom, potrebuje ob vztrajnosti zvestih, tudi čas.
Zaveza je zavezana tudi slovenskemu narodu. Kot živ družbeni organizem potrebuje narod za svojo rast svobodo, da se lahko odloča. Svoboda tako naroda kakor osebe pa je zunanja in notranja. Zunanjo nam morejo do neke mere omejiti drugi, notranje pa nam nihče ne more iztrgati, zapravimo si jo lahko le sami. Slovenskemu narodu varuje zunanjo svobodo zadnjih dvajsetih let lastna država, čeprav se včasih vede, kot da se tega ne bi zavedala. Notranjo svobodo pa si že desetletja postopoma zapravljamo pod meglo neresnic. Kakor namreč osebo in družbo resnica osvobaja, tako ju laž oklepa in duši. V družbi kjer resnica ni cenjena, ali je iz nje celo izrinjena, se pričenjajo izgubljati tudi ostale moralne vrednote. Kjer so resnico žrtvovali bodisi navidezni politični, bodisi neposredni materjalni koristi, je kmalu konec čuta vzajemnosti, konec medsebojnega zaupanja pa tudi konec vere v skupno prihodnost.
Svoboden človek je ponosen nase, na svoje dosežke, na narod kateremu pripada in na njegovo preteklost. Vendar nihče ne more biti ponosen na nekaj, kar ni res. Kljub vsej zunanji propagandi laž ne more roditi v srcih ljudi zdravega ponosa. Lahko je vir napuha, ponosa nikdar. Brez samozavesti in zakoreninjenosti v izročila svojega rodu, brez hvaležnega pa tudi dobrohotnega, kritičnega spomina ni mogoče dolgo ohranjati, tako posamezniku kakor narodu, sredi porabniške družbe svojo prepoznavnost. Z rastočo brezbrižnostjo pričneta izgubljati identiteto, s tem pa tudi svoj življenski in zgodovinski smisel. Gole koristi ne morejo nadomestiti moralnih družbenih vezi pa tudi ne posredovati življenja. Le v duhu resnice bodo med nami lahko ponovno pognale klice veselega, samozavestnega, skupnega pogleda v prihodnost. Naša zavezanost resnici je zato doprinos k okrepitvi vsega naroda.
Člani in prijatelji Zaveze smo zavezani krščanstvu, katerega razsežnost presega prostor in čas. Tudi resnica in laž imata poleg vsakdanje, moralne, filozofske, znanstvene vsebine še drugo, metafizično, ki presega območje naših čutov.
»V začetku je bila Beseda«, je zapisal apostol Janez kot pričetek svojega evangeljskega sporočila. Ta, vseobsegajoča Beseda, je resnična in ljubeča. Prvi upor ustvarjenega, svobodnega bitja proti svojemu Stvarniku je bil zato upor Besedi, Resnici in Ljubezni. Povzročil ga je napuh, ki je v stvarstvo vnesel laž, nemir in nered pa tudi omejitev, če že ne odsotnost ljubezni. Od takrat vsaka laž veča nered, prav kakor pripomore k redu in harmoniji zvestoba resnici in naravnemu redu pa tudi vsako dejanje ljubezni. Tak pogled na resnico nas obvezuje, da je pri tem, ko jo iščemo in širimo, v nas prisotna ponižnost. Resnice, ki nas presega, si ni mogoče lastiti; služimo ji v upanju na mir in dobro, ki ga prinaša. Če bi se resnice posluževali za doseganje kake koristi, se prav lahko zgodi, da bi jo pričeli prirejati tej in jo tako spremenili v njeno nasprotje. Kar spoznamo kot resnično in prav, smo dolžni v duhu ljubezni posredovati drugim. Tako smemo upati, da bodo bližnji po našem posredovanju uvideli kar jim je bilo prikrito, se po svoji poti približali resnici, da se bo po njej krepila notranja svoboda vsega narodnega občestva.
Zavezanost Zavezi je zahtevna, ker ne zasleduje lahkih ciljev, ne izbira lahkih poti, ne išče bljižnjic, ki bi ji morda lahko spremenile smer, predstavlja nalogo, ki potrebuje vztrajnosti in časa. Poslanstva Zaveze zato ni moč omejiti na dobo ene generacije, posredovati ga je treba potomcem hčera in sinov, vnukom vnukov, iz roda v rod. Je breme, a vsak zaklad predstavlja breme, ki ga radi sprejemamo, ker je to kar vsebuje dragoceno in vredno napora. Zaveza v službi vrednot in spomina pa je, kot oživljajoče dejanje zvestobe, tudi v skladu s smislom podarjenega nam življenja.
5.3. Dvajset let Nove Slovenske zaveze – Revija Zaveza
Zorko Simčič
5.3.1.
Rim nam ni zapustil samo Rimskega prava, ene od osnov za pravičnejšo ureditev družbe. Stari misleci so znali formulirati tudi marsikakšno preprosto, splošno, a nadvse pomembno življenjsko modrost. Ena od njih, pomembna za nas, še bolj pa za prihajajoče rodove – saj ne mine dan, da človek ne bi slišal, naj se nikar ne ukvarjajmo s preteklostjo, ampak »glejmo naprej«, pa tudi, da naših mladih preteklost ne zanima – je tista, ki govori o nujnosti, da človek pozna preteklost. »Ne vedeti za stvari, ki so se zgodile, preden si se ti rodil pomeni za vedno ostati otrok; kaj je namreč človeško življenje, če spominu ne uspe povezati se z dogodki prej«? (Cicero).
Spomin …
Revija Zaveza je kraj pričevanj, publikacija, ki hoče odkrivati resnico o dogajanjih med revolucijo in samoobrambi enega dela naroda, ter o dogajanju po koncu vojne. Govori o nujnosti spomina, nekoč v našem jeziku sinonima za – pamet. V tem je njena največja vrednost.
Vsi smo ljudje časa, in kako naj se v njem dokopljemo do pravilnih odločitev, če se družba ne zaveda, da je »sedanjost hčerka preteklosti, hkrati pa mati prihodnosti« (Leibnitz). Kako je sploh mogoče razumeti dogajanja v sedanjosti, če ne poznamo resničnih razlogov za dogodke v preteklosti, predvsem pa, kako predvidevati prihodnost, če ne razumemo bistva dogajanja sedanjosti? Formulacija Tomaža Akvinskega o osnovnih sestavinah intelekta – spomin na preteklost, razumevanje sedanjosti in predvidevanje prihodnosti – še zdaleč ni gradivo za zgolj teološka razpravljanja.
Drugo, kar odlikuje revijo, je slog, nivo govora, v katerem priče odkrivajo preteklost, govorijo o trpljenju, ki so ga doživljali, o zločinih. V teh pričevanjih ni sledu o želji po maščevanju, kaj šele o sovraštvu do storilcev, način izražanja govori tako že sam po sebi o neki še posebni kvaliteti priče. Kdorkoli, ki se ima za zgodovinarja, ali ki bo v prihodnosti mislil, da se sme opredeliti kot tak, ne bo mogel prezreti te komponente.
In tretje, kar postavlja revijo na častno mesto med našimi publikacijami: vsakokratni aktualni komentar urednika o dogajanju v naši državi. Naj zavzema bralec – preprost človek ali profesionalen zgodovinar – tako ali drugačno stališče do naše polpreteklosti: če je iz kakšnih danes izhajajočih analiz mogoče uvideti, kdaj, kako in predvsem zakaj je v našem narodu prišlo do razklanosti, potem je to mogoče iz mirnega, treznega prebiranja prav teh komentarjev. Tu so opazovanja dogajanj v preteklosti pa tudi analize našega današnjega stanja duha, odkrivanja pod lupo sodobnika, osvetljene, pa tudi z odkritji mislecev vseh časov. Odkrivanja preteklosti, analiza sedanjosti, poziv bralcu k razmišljanju o prihodnosti, o naši prihodnosti, potem ko je del naroda »izstopil iz civilizacije«, in ko nas kot narod lahko reši samo ponovna naselitev v njej.
Samo na osnovi vsega tega lahko pa tudi slutimo razvoj »političnega« dogajanja v prihodnosti, slovenski in svetovni, celo več: v določeni meri jih lahko tudi predvidevamo. In česa potrebujemo bolj kot to!
Zaveza je ves čas izpolnjevala svoje poslanstvo, svojo nalogo, ki si jo je ob svojem rojstvu zadala. Ob vsej zaskrbljenosti zaradi sprememb, družbenih in političnih razmer, ki nas čakajo in ko bo vrh vsega zamenjava generacij gotovo prinesla še specifične probleme, ne kaže pozabiti, da je revija svoje delo v bistvu opravila. Tudi če bi naslednja številka Zaveze bila poslednja, njena odkritja sama so že »neizbrisljivi« del zgodovine. Scripta manent … Srebrnobeli snopiči so že našli svoje mesto po knjižnicah, tako doma kakor po svetu, podatek pa, da ima Zaveza med vsemi izstopajočimi slovenskimi kvalitetnimi revijami – in naj gre za literarno, filozofsko, zgodovinsko ali kakršnokoli drugo področje – daleč največ bralcev po svetu, pa je lahko že danes vsem sodelujočim v veliko zadoščenje.
Kdo bi vedel, kolikim svojim bralcem in simpatizerjem je revija vsa ta leta prinašala zavest, da je naposled le slišati jasen in čist glas, tudi druge plati zvona; kdo ve, ali je komu z nasprotnega brega odprla oči – vsekakor: mimo Zaveze ne bo mogel nihče, ki mu je pri srcu, pa ne samo »slovenstvo«, ampak resnica, ki jo bomo morali najti in priznati, če bomo hoteli utrditi zanesljivo pot do spoznanj, ki nas bodo spravila in rešila.
5.4. Za Slovenijo gre in tudi za resnico
Ljudmila Novak
5.4.1.
Ob 20. letnici delovanja Nove Slovenske zaveze čestitam vsem članom za opravljeno delo, ki ga bodo šele prihodnji rodovi in zgodovinarji priznali kot izredno pomemben prispevek k razjasnitvi dogodkov med drugo svetovno vojno in po njej. Čestitam vam tudi za pogum in vztrajnost, saj vas pri vašem delu niso mogle ustaviti niti materialne ovire, niti zasmehovanja, nasprotovanja in omalovaževanja tistih, ki želijo ohranjati prirejene zgodbe in polresnice ter dolgo časa negovane mite o veličini partizanstva in izdajstvu domobranstva.
NSZ opravlja nenadomestljivo vlogo pri povezovanju in opogumljanju vseh tistih, ki še danes trpijo zaradi revolucije in bratomorne vojne, ker so bili sami ali njihovi sorodniki na strani domobranstva in protikomunizma ali pa so bili preprosto žrtev komunistične revolucije na naših tleh. Mnogi so zaradi tega morali zapustiti domovino, dom, domače. Edino ob spominskih srečanjih, ki jih organizira NSZ, ti ljudje čutijo, da so razumljeni, spoštovani in tudi slišani. Slovenska družba je tudi preko aktivnosti NSZ sedaj bolje obveščena, vendar še vedno s premajhnim občutkom za iskanje popolne resnice in za razumevanje vseh okoliščin vojnih in povojnih dogodkov. Očitno bo še potreben čas, da bomo kot družba spoznali in sprejeli vso zgodovinsko resnico ter jo neobremenjeno posredovali prihodnjim rodovom. Nekdanji miti o NOB so tako globoko usidrani v naši družbi in nekaterih ljudeh, zato niso sposobni sprejeti na novo odkritih dejstev ali pa jim je vseeno za resnico, samo da imajo mir. Mladi so preveč zaposleni sami s seboj in s svojo prihodnostjo, ki ni ravno obetavna, zato je večini skoraj odveč razpravljati o preteklosti.
Pričakovanja ob nastanku samostojne slovenske države, da bo naposled vsa resnica dobila ustrezno mesto v slovenski zgodovini, so se žal izjalovila. Preveč ljudi še vedno materialno ali politično živi od te »mitske« preteklosti, zato jo želijo ohranjati za vsako ceno. Kulturni boj in ideološke razprtije med državljani aktualni oblasti dobro služijo za ohranjanje svojih volivcev in materialnih koristi. Ne glede na to, mora NSZ vztrajati pri raziskovanju preteklosti, zbiranju dokazov in pričevanj, dokler so priče še žive. Vse to bo zagotovo pripomoglo k boljši obveščenosti državljanov, ki iščejo resnico, in tudi pomagalo ideološko neobremenjenim in stroki zavezanim zgodovinarjem pri njihovem delu.
Potrebno je k temu delu pritegniti tudi tiste mlade ljudi, ki iz moralne dolžnosti do svojih bližnjih, iz čuta odgovornosti do domovine, resnice in pravice, želijo nadaljevati delo NSZ. To od vseh nas zahtevajo tudi resolucije Sveta Evrope in Evropskega parlamenta, v katerih je povsem jasno zapisano, da je komunistični totalitarni režim v Evropi kriv za mnoge zločine, ki jih je treba raziskati, obsoditi in o njih poučiti tudi mlade, da se iste napake in zločini ne bi ponavljati tudi v prihodnosti.
Kljub nerazumevanju in vedno novim provokacijam levih oziroma levo sredinskih strank, ki so v Sloveniji trenutno na oblasti, naj bo tudi vaše prihodnje delo namenjeno iskanju resnice, ne da bi se pri tem preveč obremenjevali s trenutnim odnosom javnosti do te problematike, ki je rezultat več desetletne indoktrinacije slovenske družbe preko vseh možnih kanalov in medijev. Resnica zmaguje na dolgi rok. To naj vam vliva moči za vaše delo, da malodušje in zagrenjenost zaradi nerazumevanja ne bi dobila preveč prostora pri tem delu in v vašem življenju. Domovina nas ponovno kliče, da jo popeljemo iz težkih časov. To pa lahko naredijo le tisti državljani, ki jo ljubijo in spoštujejo sočloveka ter temeljne etične vrednote.
5.5. Neizbrisljiva znamenja dvajsetih let
Mojca Kucler Dolinar
5.5.1.
Ko sem prejela vabilo, da naj napišem svoje misli o delovanju Nove Slovenske zaveze, je šel skozi moje misli najprej občutek hvaležnosti. Hvaležnosti za vztrajanje pri pričevanju za resnico. Za vztrajnost oprati dostojanstvo kruto umorjenih, mučenih, preganjanih in prezrtih; vseh, ki jih je zamazal nasilni boljševistični režim.
Letos ste praznovali 20. obletnico svojega delovanja in težko bi rekli, da so razmere za delovanje društva kaj bolj enostavne kot na samem začetku. V letu, ko praznujemo tudi dvajseto obletnico državnosti, nas voditelj zveze borcev kliče pod krvavo rdečo zastavo, pesnica in pisateljica pa oglašuje potrebo po preziru zoper vse, ki so se uprli komunizmu, tako lahkotno, kot bi pisala nadaljevanje kakšne od svojih pravljic. In potem je tu še moja osebna izkušnja, zaradi katere lahko z vami delim razmišljanje in občutke, da zasledovati resnico ni lahko.
Znotraj parlamentarnega dela sem se s to težavo najtesneje soočila ob usklajevanju na vsebini Zakona o verski svobodi, Zakona o sodelovanju Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja in pri tako imenovanih »vojnih zakonih«. Torej predvsem pri temah, ki se dotikajo področij, v katerih nas je zaznamovala naša zgodovina. Jasen odnos do zgodovine v naši družbi še vedno ni splošno sprejet. Zato moramo vsak od nas, posebej tudi mi v politiki prevzemati odgovornosti, da se iskreno zavzemamo za resnico. Besede je potrebno spraviti v zakone in deklaracije, te pa potem v življenje. Svojo nenadomestljivo vlogo ste pri oblikovanju imeli prav člani Nove Slovenske zaveze s svojim intelektualnim kapitalom. Kljub vašemu prizadevanju in podpori somišljenikov še nismo na cilju. Obveza države do zgodovine namreč še zdaleč ni končana, če se sploh more reči, da se je začela … Žal je tako tudi po štiriletnem mandatu vlade, v katero smo vlagali upanja, da se bo to področje končno uredilo v skladu s sodobnimi načeli o človekovih pravicah in odgovornosti za zločinska dejanja, ki jih je boljševizem izvajal na naših tleh. Tudi Nova Slovenija je bila – tako kot Nova Slovenska zaveza – talka trdnosti koalicije in z običajnimi sredstvi ni uspela doseči, da bi se ta problematika reševala. Pri SDS za to ni bilo pravega posluha vse do konca mandata, ko so v teh temah zaznali priložnost za pridobivanje volilnih glasov med kristjani.
Glede na vprašljiv splošen odnos tudi do najnovejše slovenske zgodovine, osamosvojitve naše države in njenega vstopa v evropske integracije, naloga Nove Slovenske zaveze ne bo enostavna. Ko se srečujemo na vaših srečanjih, se mnogokrat sprašujem, kje so mlajše generacije. Kje so, razen nekaterih izjem, sinovi in hčere vaših članov, kje vnuki, kje pravnuki … Ti bi morali biti najbolj trden steber za v prihodnje. Ti, ki so na svet prinesli »gen«, ki mu je mar za resnico, ti, ki so rasli v družini, kjer medvojno in povojno komunistično nasilje ne bi smelo biti tabu. Če namreč o teh rečeh ni uspel prenos na naslednjo generacijo znotraj družine, toliko težje bo uspel v naši družbi nasploh.
Mlad človek po svoji naravi išče resnico, tehta različne argumente. Je pa ob množici informacij zanj težavno razbrati relevantne. Predvsem zaradi dejstva, da mu šola tega ne olajša. Celo nasprotno, proces spoznavanja resnice mu oteži, saj slovenski učbeniki še vedno ne nudijo objektivnega pogleda na resnico. Saj je dovolj drugih knjig, v katerih lahko človek prebere o temnem delu naše zgodovine, boste rekli! To drži, vendar le redko kateri srednješolec ali srednješolka vzame v roke tovrstno literaturo. Zato je bila več kot dobrodošla knjižica Resnica o domobranstvu s kratkimi ter jasnimi odgovori, ki se tičejo protikomunističnega odpora. In kot je dandanes že nuja, vsebina mora biti dostopna tudi na svetovnem spletu.
Vse, ki ali zaradi pomanjkanja védenja ali zaslepljenosti ne znajo povezati desettisočih umorjenih in več kot petsto morišč v majhni Sloveniji z nasiljem komunističnih oblastnikov in njihovih današnjih naslednikov, moramo na to, na nam lasten, dostojanstveni način opominjati, ko se zbiramo na spominskih slovesnostih na mnogih krajih po Sloveniji; Kočevskem rogu, Teharjih, Hudi Jami …
Ne moremo se sprijazniti, da bi bila njihova nedolžna kri prelita zaman, da to ni dovolj za duhovno osvoboditev Slovenije. Kako dolgo se bodo še sklepali kompromisi na hrbtu tiste strani, ki zatiranje trpi že desetletja?!
Ampak dokler bomo imeli Federike, Urške, Klemne, Helene … fante in dekleta, ki upajo zastaviti besedo za resnico, ta ne bo obmolknila.
6. Občni zbor Nove Slovenske zaveze
6.1. Uvod
Jože Pavlič
6.1.1.
Občni zbori so obveznost za društva. Sklicani morajo biti vsaj enkrat letno in takrat upravni odbori društev poročajo članstvu o opravljenem delu za nazaj in o nalogah za naprej, o svojih predlogih, načrtih in programu. Članstvo naj bi o vsem tem razpravljalo, potem pa to sprejelo, potrdilo ali zavrnilo. Če mora biti občni zbor po predpisih sklican vsako leto vsaj enkrat, da člani društva poslušajo poročila ali volijo novo vodstvo, je po potrebi možno sklicati občni zbor tudi večkrat. V društvu NSZ imamo občni zbor navadno dvakrat letno in sicer prvega spomladi, drugega pa na koncu leta. Če na tistem na koncu leta pregledamo in ocenimo predvsem naše delo v tekočem letu in damo več poudarka povezavi članstva med seboj, na pomladanskem zboru opravimo predvsem vse uradne dolžnosti in predvidimo naloge za naprej. Na vsake dve leti imamo občni zbor, ki je tudi volilni, ko izvolimo vodstvo društva. Naš letošnji 16. aprila je bil tak in udeležba na njem je bila kar velika.
Občni zbor smo imeli v Zavodu sv. Stanislava, kot po navadi in kjer se danes kot gostje zelo dobro počutimo za razliko od tistega časa leta 1945, ko smo nekateri izmed nas prav v isti dvorani prestajali črne dni svojega življenja čisto pod drugačnimi pogoji in v čisto drugi vlogi.
Kot vedno je naš občni zbor potekal v umirjenem, zbranem in prijateljskem ozračju, resno in delavno. Izbrali smo vodstvo za naslednji dve leti, v katerem bo, kar je značilnost in posebnost teh volitev in izbora, delovalo poleg dosedanjih starejših članov tudi nekaj mlajših, ki so pokazali voljo za delo in ambicijo, da dajo društvu novega poleta ter poskrbijo za nadaljevanje dela v smislu vrednot in nalog društva. Vsi smo tega zelo veseli in pričakujemo, da bo tako NSZ živela in delovala naprej ter izpolnila še vse tiste naloge, ki jih ima pred očmi vse od njene ustanovitve in jih doslej še ni mogla v celoti izpolniti. Nalog je seveda še veliko in so zelo pomembne. Ker so politične razmere v Sloveniji danes take, kakršne so, si na kratek rok ne moremo obetati večjih dosežkov, zato je toliko pomembnejše, da imamo v naših vrstah mlade, ki bodo imeli čas, da vse tisto, kar je bilo onemogočeno in zamujeno, izpolnijo.
Kot smo že omenili, je naš občni zbor potekal umirjeno in zbrano. Po krajšem in domoljubnem kulturnem programu je bilo izvoljeno delovno predsedstvo zbora. Po pozdravu vseh prisotnih članov Nove Slovenske zaveze in gostov smo se posebej spomnili vseh naših umrlih članov v preteklem letu, vseh bolnih in trpečih, ki niso mogli priti na zbor, in še posebej smo se spomnili našega nekdanjega predsednika, kasneje pa podpredsednika NSZ dr. Tineta Velikonja, ki je lani tragično preminul v naših gorah, in pa gospe Marije Ložar, ki je vsa leta dejavno skupaj z možem pomagala v NSZ.
Besedo so dobili tudi gostje. Naš zbor sta pozdravila in mu spregovorila nekdanji član predsedstva Republike Slovenije in gospa Ljudmila Novak, predsednica stranke Nova Slovenija.
Po sprejemu dnevnega reda, ki je bil tokrat tudi zaradi volitev precej obsežen, je zbor nagovoril predsednik Anton Drobnič in v svojem nagovoru analiziral razmere v državi in društvu. Nato so sledila poročila o delu NSZ v letu 2010, o finančnem poslovanju in poročilo nadzornega odbora. Vsa poročila so bila sprejeta in potrjena. Takoj za tem so dobili razrešnico dosedanji člani vodenja. Nato smo – ko je bila izbrana volilna komisija in določena kandidatna lista – volili nove člane vodenja NSZ. Sam zbor je po kratkem odmoru in medtem ko je volilna komisija štela glasove, z delom nadaljeval. Poslušal je in sprejel predloga upravnega odbora o programu dela NSZ in finančnem planu za leto 2011 ter opravil razpravo še o nekaterih točkah dnevnega reda. Potem pa je sledilo poročilo volilne komisije in bil tudi sprejet ugotovitveni sklep o izvolitvi novega vodstva društva Nova Slovenska zaveza.
V novo vodstvo in to v upravni odbor je bilo predlagano in izvoljeno kar precej novih članov. Kar devet! Večina od njih so mladi in obetavni ljudje, ki so pripravljeni delati za stvar NSZ. Od trinajstih članov novoizvoljenega UO NSZ so bili izmed starih članov v UO izvoljeni štirje. Predsednik NSZ bo še naprej naš dosedanji in zaslužni predsednik gospod Anton Drobnič, za tajnika pa je bil izvoljen gospod Marjan Kovač.
S tem se je približalo delo občnega zbora kraju, če ne bi bila predvidena z dnevnim redom še dva nagovora. Prvi je bil nagovor odgovornega urednika Zaveze profesorja Justina Stanovnika, ki ga udeleženci zbora zaradi njegove aktualne in poglobljene vsebine, čiste besede in jasne misli vedno z nestrpnostjo pričakujejo. Tudi tokrat jih profesor Stanovnik ni razočaral. Njegova pronicljiva analiza razmer, skrbno in jasno orisane perspektive in naloge tako našega društva kot vseh demokratičnih ustanov v državi, jasna stališča in smernice so pritegnile pozornost poslušalcev in kot vedno naredile nanje močan vtis ter žele pristno odobravanje. Spregovoril je tudi o nalogah nas vseh, predvsem pa mladih, ki bodo odločali o nadaljnjem razvoju razmer pri nas in bodo tudi zanje odgovorni. Ob tem je tudi predstavil nove in mlade, izvoljene v organe vodenja Nove Slovenske zaveze, ki jih je zbor pozdravil s ploskanjem. Mladi so ob tem spregovorili o svojih pogledih na zgodovino in pomen NSZ ter ob tem pokazali, da našo stvar razumejo in v celoti podpirajo, in kar je najpomembnejše, izrazili so voljo za predano delo na mestu v NSZ, kamor so bili z volitvami postavljeni.
Zaključni kratek nagovor zbora je po izvolitvi pripadel še ponovno izvoljenemu predsedniku, ki je obljubil, da se bo trudil z vsemi svojimi močmi dobro voditi NSZ in skrbeti za njene prave usmeritve.
Sledil je še zaključek z zahvalo za udeležbo, voščilom za Veliko noč in pozdravom ter pesmijo Naša lepa domovina. Potem smo se, preden smo se razšli po Sloveniji na svoje domove, udeležili še skupnega kosila, poklepetali s svojimi znanci in prijatelji, se poslovili in že premišljali o naslednjem našem zboru v decembru, ko bomo lahko ocenili prve sadove dela našega pomladanskega zbora in sprejetih sklepov. Želimo si, da bi nas tudi takrat prišlo skupaj čim več in da bi bilo naše jesensko srečanje vsem v veselje in zadovoljstvo.
6.2. Nagovor predsednika
Anton Drobnič
6.2.1.
Čez dober mesec bo minilo dvajset let od ustanovitve NSZ in dvajset let njenega delovanja, čeprav so mogočne sile propadle revolucije najprej storile vse dovoljeno in nedovoljeno, da bi preprečile njeno ustanovitev, ji nato prisodile samo nekaj mesecev životarjenja, v nadaljevanju pa si dolga leta prizadevale za njeno ukinitev ali vsaj zamolčanje. Ni jim uspelo, NSZ je po dvajsetih letih živa in živahna, kot je bila na začetku, seveda pa mnogo bolj izkušena in pripravljena za javno delovanje v Sloveniji in med Slovenci po svetu, pa tudi bolj znana in priznana, saj ji je država vendarle že pred leti dala status društva, ki deluje v javnem interesu.
Tudi število članov društva in naročnikov njene revije ZAVEZA ostaja stabilno doma in v tujini. Umrle člane, ki so bili večinoma veterani slovenskega protikomunističnega odpora, uspešno nadomeščajo novi člani mlajšega rodu, zlasti pa vidno narašča število naših prijateljev in podpornikov.
Začetne naloge NSZ so v glavnem že izpolnjene in postavljeni cilji vsaj večinoma doseženi. NSZ je pred državnimi ustanovami brez kakršnekoli finančne, politične ali moralne podpore sama izvršila temeljit popis neposrednih žrtev komunističnega medvojnega in povojnega nasilja, ki jih je prejšnja totalitarna država skrivala in tudi nova še ne priznala. Spodbudila in sodelovala je pri postavitvi in ureditvi več sto farnih spominskih plošč in drugih spominskih znamenj ali pa jih sama postavila. Organizirala in izvedla je več sto žalnih in spominskih prireditev po vsej Sloveniji, pri katerih je opozarjala na skrita in neurejena morišča in na še danes nepriznane in neurejene posledice revolucije v posameznih krajih in v celotni državi. Temu so nekateri – ne samo nasprotniki, tudi prijatelji – rekli, da politiziramo. V redu, bomo še naprej politizirali!
NSZ je izdala ali sodelovala pri izdaji številnih knjig s področja medvojne boljševiške revolucije in protikomunističnega odpora. Prav včeraj je prišla iz tiskarne zadnja z naslovom Resnica o domobranstvu. Zlasti veliko delo za slovensko sedanjost in prihodnost pa je poleg farnih spominskih plošč bilo izdajanje četrtletne revije ZAVEZA, katere jubilejna 80. številka je izšla pred nekaj dnevi. Ogromno delo brez kakršnegakoli plačila, ki izhaja natančno kot zjutraj sonce, bo zanamcem še stoletja prinašalo živo izkušnjo, osebno vedenje in doživetje udeležencev in sodobnikov najtežjega obdobja in usodnega preloma dosedanje slovenske zgodovine.
S temi in še drugimi svojimi deli je NSZ dvajset let utirala pot k dolgo in strogo zamolčani zgodovinski resnici o medvojnem boljševiškem napadu na slovenski narod, ko je ta trpel pod prekletstvom trojne okupacije drugih totalitarnih sovražnikov, resnici o samoobrambi proti komunističnemu nasilju in o še danes trajajočih posledicah do komunističnega napada neznanega sovraštva. To silno sovraštvo stari boljševiki in njihovi novi zagovorniki neprestano obnavljajo in širijo na nove rodove, zato tudi delo NSZ še ni in ne more biti končano. Tako kot Lojz Bastič junija 1942 tudi Slovenci v NSZ pravimo: Mi se bomo branili! NSZ bo delovala in branila resnico tudi v prihodnosti v novih razmerah in z novimi rodovi!
V nagovoru, ki sem ga na tem mestu imel aprila 2009, sem opozoril na dejstvo, da sile nekdanjega komunizma, ki so na oblasti, hitijo in bodo še bolj hitele z restavracijo nekdanjega boljševiškega reda in ustanov. To se je še posebej grobo potrdilo v preteklem letu. Ne samo, da nam predsednik republike Türk še vedno ni odgovoril na nobeno pismo ali izjavo, kot da nas ni, nas prav tako dosledno taji in nam ne odgovarja predsednik vlade Pahor – razen ko se želi na Rogu z nami slikati in nas žaliti, popolnoma so ustavili iskanje, ureditev in preiskavo skritih morišč, ustavili delovanje vladne komisije za prikrita grobišča in iz službe so nagnali vodjo službe za vojna grobišča. Napovedali in začeli so novo etapo državljanske vojne.
Sedanja oblast pospešeno in kar vročično vzpostavlja stari totalitarni sistem na vseh področjih državnega in družbenega življenja. Med zadnjimi najbolj vidnimi koraki v preteklost so imenovanje nekdanjega okrajnega partijskega sekretarja in sodnika višjega sodišča, ki je nekoč nezakonito potrdil oprostilno sodbo v edinem procesu proti partizanskemu vojnemu zločincu, za predsednika Vrhovnega sodišča, plakat s krvavo stisnjeno pestjo, s katero je šolski minister pozval učence k praznovanju 70. obletnice nasilne OF, zaprtje arhivov zločinske SDV, predsednika Türka ukaz, naj na vsak način ustavijo opozicijo, izdaja poštne znamke z rdečo zvezdo, izdaja spominskega evropskega kovanca z rdečo zvezdo in likom vojnega zločinca. Tudi predlog vlade, naj državni zbor za generalnega državnega tožilca imenuje etično spornega tožilca, je del iste akcije. Kandidat je protizakonito preganjal žalujoče za umorjenimi žrtvami na Lajšah pri Cerknem, pravno in moralno mnogo hujše pa je, da niti takrat niti kasneje ni preganjal njihovih morilcev in drugih vojnih zločincev.
Vse to je močno razburilo slovensko javnost in na drugi strani pokazalo vso revščino vladajoče koalicije in še posebej njenega vase zaverovanega predsednika vlade, njegovega pojmovanja zgodovine in svoje lastne predsedniške vloge. Pred nekaj dnevi je izjavil, da komandant Stane Rozman ni sprejemal odločitev, ki bi v »tistem času pomenile državljansko vojno ali razredni boj«, ampak je postavil svoje življenje za osvoboditev slovenskega naroda. In nadaljeval: »Zato stojim za to odločitvijo. Ne stojim pa za odločitvijo tistih, ki so stali za razrednim bojem v času NOB in za državljansko vojno – na obeh straneh.«
»Tisti čas«, kot ga megleno imenuje predsednik Pahor, so bila krvava leta 1942, 1943 in 1944, ko je bilo revolucionarno razredno nasilje najbolj strahotno, ko se je državljanska vojna razplamtela do svojega viška in ko je celo vodja boljševiške revolucije Edvard Kardelj pisal nadrejenim poročila, da slovenski partizani pretirano morijo – ne okupatorje ampak domače prebivalce – in da počnejo tako grozotne stvari, da o njih niti ne more pisati. Komandant teh partizanov je bil Stane Rozman. Za Pahorja ta strašna morija ni bila revolucija in ne državljanska vojna. Kaj je to pomenilo in še pomeni za druge državljane, za drugo polovico slovenskega naroda, Pahorju ni mar. Pomemben je le on, upoštevati je treba samo njegove misli in njegove občutki. Kaj mislijo in odločajo državljani, ni pomembno, skrbi ga samo to, v kako slavnem »zgodovinskem spominu« bo ostal on in njegova vlada. Težka in sramotna prihodnost se obeta narodu, katerega vlada in država razglašata in slavita zločince za heroje!
Ne samo za heroje, druga komunistična avtoriteta Janez Stanovnik je skoraj golobradega Staneta Rozmana, priučenega peka, ki ni bil sposoben voditi niti vaške pekarne in ni odslužil niti obvezne vojaščine, razglasil kar za »vojskovodjo, velikega stratega, državnika in politika«! Take vojskovodje, stratege in državnike smo pač imeli, zato ni čudno, da je med njimi bilo tudi nešteto zločincev in da noben med njimi ni bil kaznovan niti za najhujše zločine zoper človečnost.
Očitno je, da na NSZ čaka še novih dvajset let! Narodne pomiritve ne bo, s trajnim sovraštvom prežetim boljševikom ni dovolj 80.000 mrtvih Slovencev. Ljudstvo pozivajo na odpravo parlamentarnih strank in demokracije, na vzpostavitev nove ljudske demokracije, kot so nekdaj imenovali boljševiški totalitarni sistem, in na nadaljevanje državljanske vojne, slovensko mladino pa na novo partizanstvo, na novo sovraštvo pod rdečo zvezdo.
Slovenski protikomunistični odpor zato ne sme prenehati. Še naprej mora budno spremljati napade na demokratično ureditev samostojne in neodvisne Republike Slovenije, zlasti izbruhe in napade ostankov in naslednikov komunističnega totalitarizma. Organizirati mora odpor proti tem napadom in obrambo parlamentarne demokracije z vsemi sredstvi demokratične in pravne države, zlasti pa z iskanjem in razkrivanjem vse resnice o nekdanji in sedanji komunistični laži in boljševiški prevari.
Šele potem, ko bo slovenski narod spoznal vso podlost komunistične revolucije in partizanskega napada, ko bodo Slovenci prišli k sebi, bo mogoče reči, da je naloga NSZ izpolnjena. Do tistega časa je še dolga pot, zato nadaljujmo z delom in NSZ organizacijsko in miselno razširimo na vse demokratične plasti in skupine, na vse dobre ljudi! Zlasti pa poskrbimo in pomagajmo, da bodo delo in naloge NSZ spoznali in prevzeli novi rodovi. V tem je svetlejša in boljša prihodnost tako NSZ kot Slovencev in Slovenije! Tako nam Bog pomagaj!
6.3. Nagovor urednika Zaveze
Justin Stanovnik
6.3.1.
Dragi prijatelji!
S posebno pravico vas tako nagovarjam. Ne pravim vam prijatelji samo zato, ker nas druži skupna zgodovina, ampak zato, ker je bila ta zgodovina takšna, da smo ljudje, ki smo bili v njej udeleženi, lahko pravi prijatelji. To je zato, ker nimamo ničesar skrivati ne pred sabo ne pred drugimi, to je tisto, kar dela naše prijateljstvo odprto. Ne vežejo nas nobeni računi, kar nas veže je spomin na neko odločitev, ki smo jo naredili pred mnogimi leti in ji, kljub vsemu, ostali zvesti, ne iz svojeglavosti, ampak zato, ker je bila dobra – ker je bila to odločitev, ki jo narod mora sprejeti, kadar gre za njegovo identiteto. Naša odločitev ni bila dobra zato, ker jo je čez pol stoletja potrdil čas, ampak zato, ker je bila dobra sama po sebi. Kar nas navdaja z veseljem, je to, da so temelji našega prijateljstva iz take snovi, da se nanje lahko zanesemo. Nič posebnega si ne mislimo o sebi, a ob tem, da smo se tako odločili – lahko se ne bi, mar ne, veliko se jih ni – ob tem nas navdaja nekaj, čemur bi lahko rekli pogum in upanje. Družba, ki jo nosita pogum in upanje, ni slaba družba.
Kar nas torej postavlja in kar bo postavljalo tiste, ki bodo stopili v prostor naše zgodovine, je dejstvo, da smo legitimni dediči velikih prizorov. Eden od njih je tisti, ki so ga oblikovali ljudje, ki so umirali zazidani v Barbarinem rovu, ali pa ljudje, ki so padali v brezna Kočevskega roga. Nemogoče je, si pravimo, ko te prizore gledamo, da ne bi bile nad njimi velike obljube; da se ne bi, po vrsti, kakor so dokončevali svoj zadnji boj, njihova imena vnašala v knjige, ki se bodo hranile v knjigovodstvu poveličanih.
V tej misli je toliko prepričljivosti, da je sama sebi zadosten argument. A imamo še druge. Premislimo tole. Ko matematik dožene v glavi novo formulo, to ni samo nov artikel njegovega duhovnega razkošja, ampak pride fizik, ki gradi most in projektira polet v vesolje, in uporabi prav to formulo, da zgradi nekaj v svetu, ki je zunaj človekove misli. Matematikova misel in svet sta si torej v sorodu, zakaj ne bi bila v sorodu tudi človekova moralna misel in svet – svet, se pravi vse, kar na kakršenkoli način obstaja. Naj navedemo Alberta Einsteina: »Kako je mogoče, da matematika, ki je od vsega izkustva neodvisni proizvod človeškega uma, tako perfektno ustreza predmetnemu svetu?« Matematik dela po postopku: »Ne more biti drugače.« Tako pravimo tudi mi: »Ne more biti drugače«!
Prizori, o katerih sem govoril, niso samo za nas, ampak za vse ljudi, za ves narod. Vsemu svetu govorijo, kaj je človek in njegovo prebivanje na zemlji. Govorijo o človekovi velikosti in neznanosti. Sporočila teh prizorov niso samo za nas, a jih mi laže razumemo. Mi lahko o njih govorimo in jih, kakor bi še lahko rekli, laže tolmačimo, ker so bili ljudje, ki so jih v zadnji bridkosti oblikovali, naši ljudje.
O teh rečeh sem, vidite, govoril zato, da sem upravičil ali utemeljil svoj pozdrav – tisti dve besedi, »dragi prijatelji«. Hotel sem povedati, da nas druži razumevanje temeljnih reči sedanjega časa. To ja naš privilegij, zaradi njega smo zavezani, da si ne dovolimo, da nekaterih reči ne bi videli. Ta privilegij ni zastonj. Zaradi tistih prizorov moremo več in bolj jasno videti, kot drugi ljudje.
Najprej moramo ugotoviti, da imamo srečo – da smo lahko srečni, ker lahko govorimo resnico. Nekateri morajo, kakor zelo dobro vemo, lagati, če hočejo obstajati v celoti, predvsem politično. Predvsem pa tisti prizori, ki jih nosimo v očeh, ne dopuščajo, da ne bi videli, da je država Slovenija v stanju, v katerem države ne morejo obstajati; in da je slovenski narod sedaj v stanju, v katerem narodi nimajo prihodnosti. Od mislecev, ki jih nosimo v spominu kot snovalce evropske civilizacije, ni nikogar, ki ne bi pisal o državi, od njih pa spet ni nikogar, ki ne bi prišel do spoznanja, da je tisto, kar dela državo za državo, da sta to pravo in pravičnost. Država Slovenija pa stoji na zločinu. Da bi ta zločin skrili pred očmi ljudi, so ga od začetka zaprli v pozlačeni sarkofag »narodnoosvobodilnega boja«, misleč, da se bodo tako pred njim zavarovali. A s tem niso preprečili – nobena prebrisanost ne bi mogla tega preprečiti – da ne bi iz vsake od njegovih treh glav tekli zli sokovi, ne samo v institucije države, v šolstvo, v finančne in znanstvene ustanove, v vojaške in policijske strukture, ne samo v ustanove, ampak nazadnje tudi, kar je najhuje in najbolj usodno, v vsakega od nas, ki nas določa institut državljana. Vsakega je mogoče umoriti, vse je mogoče pobiti, samo zločina ni mogoče. Zločin je mogoče odstraniti samo tako, da se prosi za odpuščanje in da se dela pokora. Čas nam v neskončnost ne bo popuščal. Že čutimo, kako se pod nami majejo tla. Že ne vemo več prav dobro, ali še hočemo biti ali ne. Vsa naša nemoč prihaja iz tistega troglavega zločina.
Če obstaja država v znamenju prava in pravičnosti, pomeni, da je državljanom zagotovljena osnovna varnost in da se lahko v celoti posvetijo svojim opravilom – temu kar delajo. Biti produktiven, konkurenčen in tako dalje in tako dalje, pomeni biti pri sebi, pri tem, kar delaš. Državi, ki stoji na zločinu, tega ni mogoče zagotoviti. Toliko glede države.
Za narod pa velja, da ga mora nositi, lahko bi mogoče rekli tudi, da ga mora gnati, en spomin. Noben stroj, vidite, ne more teči v dveh prestavah hkrati. Narod lahko živi samo iz enega spomina. Če je narod tako nesrečen, da sta se v njem oblikovala dva spomina, se bo eden, če bo narod hotel še živeti, moral umakniti drugemu. V fugi dveh spominov narod ne bo mogel obstati. V boju med spominom, zgrajenim na zgodovini, in spominom, ki ga je oktroirala totalitarna klika, podprta od medijsko šolskega kompleksa, bo zmaga morala pripasti zgodovini, se pravi dejstvom, resnici. To pa se bo lahko zgodilo, če bo način boja ali dialog tekel v nomosu jezika; če bo slednjič obveljalo, da je dvakrat dva štiri; da skozi točko zunaj premice lahko potegneš eno samo vzporednico; da bodo potem, ko je ves dan lilo, tla bolj verjetno mokra kot suha. Če bo dialog potekal v okviru teh manir, ima zgodovina, kljub drugačni tradiciji, še možnosti.
Nedavno sem se peljal skozi lepo podeželsko mesto. Poleg drugih znamenitosti sem videl, da imajo tudi park narodnih herojev. Tri stebre, postavljene v širokem krogu, na vsaki stoji kiparski portret enega od treh herojev. Vsi so bili predvojni komunisti in vsi so med vojno padli v tako imenovanem »narodnoosvobodilnem boju«. V skladu s to tradicijo se tudi imenujejo »narodni heroji«. Neupravičeni, neupravičeno! Septembra leta 1941 je boljševiška partija konfiscirala narodnoosvobodilni boj, ki ga je izklicala na dan nemškega napada na Sovjetsko zvezo. To je storila zato, da je lahko v svojih ideoloških barakah v miru vlagala v kalupe »narodnoosvobodilnega boja« dokumente za izvedbo boljševiške revolucije. Ker so bili vsi trije heroji predvojni komunisti, so za ta manever vedeli in bi se zato skupno ime njihovega posmrtnega druženja moralo glasiti »park boljševiških herojev«, ne pa »park narodnih herojev«. Narod namreč s temi heroji nima nič, razen tega, da je še pol stoletja po koncu formalne vojne moral zaradi njih prenašati muke totalitarne oblasti, ki mu je sicer dovoljevala uporabljati besede njegovega idioma – pod pogojem, da bo iz njih izdeloval ideološko sprejemljive stavke. »Trg narodnih herojev«, pa naj bo že kjerkoli v Sloveniji, je torej zgodovinski lapsus in molče vpije po korekturi.
A tu moramo nujno nekaj vstaviti. Ob nesprejemljivosti visokih komunističnih aktivistov v prostoru avtentičnega narodovega spomina ne smemo pozabiti na ukaz, ki ga postavlja etos krščanske kulture – ki pa nima na sebi tujosti ukaza, ampak govori v tonu najbolj naravnega človekovega občutja – da se nam, ko gledamo tiste heroje v stiski, skozi katero je vsak od njih nazadnje šel, tudi zasmilijo. Ko zelo jasno vemo in povemo, kaj so politično bili in kaj so povzročili, moramo ravno tako jasno vedeti in povedati, da ima vsak človek v stiski zagotovljeno naše sočutje. Ko se je, bogve iz kakšnih razlogov, med enim od svojih nedavnih nastopov predsednik vlade – nekaj banalnega, boste rekli – tako potil, da se je moral neprestano brisati, so se mnogi iz njega norčevali. Toda prizori, o katerih sem govoril in ki jih gledamo v Barbarinem rovu in na Kočevskem rogu in neštetih drugih krajih po Sloveniji in ki so iz take snovi in so tako visoki in tako plemeniti, mogoče bi smel še reči, tako sveti, da nam ne dovoljujejo nobene tuje nesreče spremljati drugače kot s sočutjem. Kljub vsemu.
Slovenci smo do sedaj imeli tako zgodovino, da ne bi bilo čudno, če bi končno zaslišali ukaz, da moramo priti k sebi. Da se končno zavemo, kaj smo in kaj smo dolžni sebi. Najprej nekaj o drugih narodih ob naših mejah. Ali so nam Avstrijci, Nemci, Italijani, Madžari in daljni Britanci, tudi bližnji Hrvati, ali so nam v zgodovini storili kaj dobrega? Ko so slovenski begunci iz Spittala romali k Sv. Krvi pod Grossglocknerjem, jim trgovci niso hoteli prodajati razglednic, da bi pisali domov. Verfluchte Ausländer! Prekleti tujci! In ko je Velika Britanija, da bi ustregla Stalinu in si zagotovila proste roke v Sredozemlju, žrtvovala Slovence in edini narodnoosvobodilni boj, ki je potekal na naših tleh, kaj naj si o tem mislimo? Seveda tega ne bomo nikoli pozabili, toda ali je to dovolj? Moramo se zavedati, kje živimo, moramo vedeti, kdo smo. Toda kaj bomo govorili samo o tujcih? Kaj pa mi, vprašajmo se raje, kaj je z nami. Ko so nas dobra dva meseca po napadu Nemcev, Italijanov in Madžarov, 6. aprila 1941, napadli 22. junija 1941 še slovenski boljševiki, se pravi, naši ljudje, kaj se je s tem zgodilo? Zgodilo se je nekaj norega, nekaj, kar nas izključuje iz ranga politično kompetentnih narodov, zgodilo se je nekaj na meji izrojenega. Tisti Slovenci, ki so imeli takšno dušo, da so postali krščanski socialisti in kocbekovci, pripadniki plebejske liberalne mase po slovenskih trgih in mestih, vsi ti so se odločili, da z vsem, kar imajo in kar so, podprejo boljševiški napad na lastni narod. To so bili ljudje, ki so po tem, s prvim političnim aktom, ki so ga naredili, zaplenili narodu njegovo politično suverenost. Ko se tega spomnimo, si pravimo: moramo priti k sebi, moramo postati to, kar smo oziroma kar bi morali biti. Nedavno mi je znanec iz nekega slovenskega kraja povedal, da je brivec, ki se je z njim ukvarjal v svojem salonu, nenadoma za trenutek prenehal in rekel: »Med vsemi žalostnimi stvarmi, ki se dogajajo, je tolažljivo samo to, da se je Janša tako do kraja razkrinkal«. Čeprav sem vedel, da je znanec ob tem molčal, sem vseeno izrazil obžalovanje, da ga ni, brez vsake vidne užaljenosti in histerije, vendarle vprašal: »Zakaj ga pa tako sovražite, povejte mi, zakaj ga tako zelo sovražite?« Namesto molka bi tam moral stati ta stavek: Res, moramo dorasti, moramo priti k sebi, moramo si pridobiti to dostojanstvo, da bomo hodili pokonci. Lansko leto se je kolesarskega maratona, ki nosi ime po partizanski bolnici Franja, udeležilo 6.000 kolesarjev. To se je zgodilo po tem, ko se je že nekaj časa vedelo, da so komunisti konec junija 1945 k dvema breznoma Pri konfinu zvlekli več kot sto domobranskih ranjencev in jih tam postrelili, mnoge pa še žive spehali v temo skalnate globine. Moramo priti k sebi! Kadar mi pride pred oči množica tistih pedalarjev, se samodejno spomnim besed Borisa Pasternaka iz njegovega romana Dr. Živago: »Orgija slabega okusa! Orgija slabega okusa!« Moramo priti k sebi! Kdo bi mogel to bolje razumeti kot mi? Prizori iz Barbarinega rova in s Kočevskega roga nas k temu zavezujejo.
7. Slovenske teme – Pomlad 2011
7.1. Predsednik Türk in cesar Akihito
Justin Stanovnik
7.1.1.
Spričo slepilnih manevrov, ki jih prireja postboljševiška levica v slovenskem javnem življenju – ki jim ljudje, ki jim okus to dovoljuje, pravijo tudi politika – spričo obupnega napora te levice, da bi legitimirala svojo prisotnost v legalnem spektru oblasti; spričo tega, da v javnem prostoru, tam kjer bi morale stati ustanove države, zrasle iz historičnega spomina in potreb organizirane demokratične družbe, stojijo tudi kulise, izdelane iz neke propadle ideologije; spričo te nevarne dvojnosti, ko se ne ve več, kaj je resnično in kaj je potvorba, kaj deluje in kaj ne deluje, kaj prihodnost omogoča in kaj jo postavlja v negotovost, v takem stanju čutimo, da moramo v nekaj potezah narisati osnovno shemo resničnih dejstev druge svetovne vojne v slovenski odslikavi. Druga svetovna vojna je uterus vseh slovenskih nerazrešenih vprašanj – vseh slovenskih afer, bi morda kdo želel reči.
Prej pa samo še stavek, zakaj ravno boljševiki igrajo to nenaravno igro. To počnejo zato, ker jih je začetna jakobinsko-leninska intuicija zaznamovala s tem, da jim je odvzela normalno človeško skrb za bit – skrb, iz katere rastejo tudi vsa avtentična politična dejanja – in jih v zameno za to oškodovanost obdarovala z nadarjenostjo za manipulacijo – edinstveno v vsej zgodovini. V njihovem osnovnem družbenem uvidu stoji, da ničesar zares ni in da je vse poljubno vzpostavljivo ali manipulabilno. Ta ideološko podprta vera je tisto izhodiščno dejstvo, ki jih dela za zmagovalce vseh revolucij, obenem pa odsotnost skrbi za bit – tudi ali predvsem za bit, ki se imenuje človeška družba in za katero mislijo, da po sebi ni nič – ta odsotnost obenem stori, da vse družbe, ki so jih boljševiki izbrali za teren svojih eksperimentov v času, ki se še vzdržuje spomin na vzročno posledični odnos, gredo v stečaj. To je zato, ker je boljševikom politika identična z manipulacijo oziroma je manipulacija. In kot je v revolucionarni Sloveniji edino resnično manipulativno možnost dajal idiom »narodnoosvobodilna vojna« in se o »revoluciji« ni govorilo, tako je danes, po krahu »revolucije«, vse, kar je ostalo, samo še stara dobra »narodnoosvobodilna vojna«.
Spričo tega je naravno in razumljivo, da se po agitpropovskih centrih zelo trudijo, da bi vzpostavili semantični quid pro quo: da bi obveljalo, da kdor pravi »narodnoosvobodilna vojna«, misli v resnici »revolucija«, in kdor misli »revolucija«, pravi »narodnoosvobodilni boj«. O revoluciji torej še vedno lahko govorim, le da posredno ali manipulativno, tako da rabim izraz, ki ne pomeni nič svojskega (v pomenu, da bi za njim kaj realnega obstajalo), pač pa pomeni ali sopomeni nekaj, česar se je z dolgim soobstajanjem v jeziku navzelo: z »revolucijo«. Toda tudi pri manipulaciji povsem brez težav ne gre.
Če hočemo pokazati na te manipulativne težave, moramo najprej v nekaj potezah pokazati – v odprtem besedilu – kako je slovenska varianta druge svetovne vojne potekala.
Slovenija je bila kot del Jugoslavije napadena. Nemci so jo napadli tudi kot nacisti in Italijani kot fašisti in Madžari tudi v svojstvu neke svoje totalitarne variante. Poleg tega so Slovenijo napadli tudi slovenski boljševiki, ki niso hoteli izpustiti iz rok edinstvene priložnosti, ki jo je za revolucijo dajala okupiranost. Izjemna ugodnost, v kateri so se slovenski boljševiki znašli, je bila ta, da so lahko napovedali »narodnoosvobodilni boj«. Tako so boljševiki revolucijo – nekaj za večino nesprejemljivega – spremenili v nekaj za večino sprejemljivega. To je bilo drugo dejstvo. Obe ti dve dejstvi sta boljševikom že po sebi dajali nekaj možnosti za uspeh. Usoda pa jim je prijazno naklonila še dve, eno doma v Sloveniji, drugo pa v tujini, v demokratskem zahodnem taboru protihitlerjevskega zavezništva.
V Sloveniji so se med dvema vojnama oblikovale v prvi vrsti sile tradicionalne narodne zavesti in katoliške kulture, dve komponenti, ki so te sile uvrščale v krog evropske krščanske civilizacije. Ta krog je tako obsegal večinsko politično odločitev Slovencev – na zadnjih predvojnih volitvah so dosegli 80 % vseh možnih glasov. Poleg navedene večinske nazorske in politične skupine pa so se v Sloveniji, z razvojem, oblikovale tudi disidentske skupine, ki so se s specifičnimi duhovnimi, kulturnimi in političnimi ambicijami v večji ali manjši meri ločevale od katoliške večine. To so bili pristaši Edvarda Kocbeka, krščanski socialisti in plebejske liberalne mase po večjih in manjših mestih in podeželskih trgih. Te duhovno, miselno in nazorsko labilne skupine so se izkazale za naravne zaveznike boljševiških revolucionarjev, ker so v podpori njihove vstaje videle možnost, da se katoličanom maščujejo – kar recimo – za njihovo večinskost.
Drugi od obeh dodatnih dejavnikov boljševiškega uspeha v Sloveniji pa je bila britanska imperialna politika, ki je nastopila – nenadoma in nepričakovano – z vsemi elementi izdaje. Winston Churchill je kot agent te politike novembra 1943 v Teheranu izposloval, da so zavezniki zapustili Mihailovića, ki je s svojo prisotnostjo jamčil kontinuiteto politične družbe, kakor se je oblikovala v predvojni Jugoslaviji, poleti 1944 pa še prisilil kralja Petra, da pristane na sporazum med Titom in Šubašićem, s čimer je dosegel, da se je po koncu vojne Jugoslavija znašla pod oblastjo totalitarnega boljševiškega režima. Ta oblast je z vsemi prvinami totalitarizma in z vsemi boljševiškimi spremljajočimi okoliščinami trajala v Sloveniji do volitev 8. in 15. aprila 1990. Ob tem se človeku od nekod oglasi stih ruske pesnice Ane Ahmatove:
(Ana Ahmatova, Requiem 4)
V torek, 26. aprila, je dr. Danilo Türk, predsednik republike Slovenije, imel slavnostni govor na akademiji ob dnevu upora proti okupatorju. Namesto da bi ostal v zgodovini, ki smo jo pravkar na kratko skicirali, se je vdajal mitu, s katerim so boljševiki že med vojno nadomeščali zgodovino in ga potem gojili vseskozi do današnjega dne. V njegovem četrturnem govoru skoraj ni trditve, ki ne bi zavrgla zgodovine in sledila njeni mitološko-ideološki verziji. Poglejmo.
Preko »upora proti okupatorju« smo si, kakor smo rekli v uvodu, nakopali polstoletni totalitarizem, zato zanj ni mogoče reči, da je bil »najpogumnejše dejanje v zgodovini našega naroda« in »izraz visoke politične zrelosti naroda«. Tudi ni bil to noben »prelom« z našim vraščenim prepričanjem, da o nas lahko »odločajo drugi«. O nas so tudi tukaj po intrigi domačih samozvancev odločali drugi. Sledi trditev, da smo z odločitvijo za ta boj pokazali »politično zrelo razumetje zgodovinskih okoliščin«. To »razumevanje« bi kljub okupaciji – ali pa zaradi okupacije še posebej – morali skrbno varovati, ne pa dopustiti, da smo ga izgubili in zapravili. Velika večina Slovencev je mislila, da je »boj zoper fašizem in nacizem tudi boj za civilizacijo«, toda tisti, ki so v ta boj vstopili tako, da so uveljavili boljševizem, so se bojevali za izstop iz civilizacije. Da je »civiliziran, pravičnejši in boljši svet« bilo mogoče doseči »samo z zmago nad nacizmom in fašizmom«, je tudi res, a ne »samo«. Če se pa obenem bojuješ za boljševizem, je pa taka trditev nedopustna in cinična.
Trditi, da so med »narodnoosvobodilnim bojem« nastajale »obsežne državne strukture«, in ne povedati, da je tedaj nastajala predvsem teroristična VOS, ki je obvladala celotni ilegalni teren, je izraz prezira do neštevilnih žrtev te organizacije. Da bi bili Slovenci na »pravični strani«, ni bila potrebna nobena »narodnoosvobodilna borba«. Slovenci smo bili udeleženi v londonski begunski vladi, kar je bilo dovolj, da smo bili na pravični strani, ki je spravila s sveta zločinsko ideologijo nacizma in fašizma. Če bi ostalo tako, bi bili rešeni tudi zločinskega boljševizma. Zasluga »NOB« je bila, da smo se preselili iz dežja pod kap. To je »ključno za naš zgodovinski spomin«, ne pa da smo krvaveli za to, da smo izgubili človekove pravice. Ali naj nas vodi v prihodnost ponižujoča zgodovinska neprisebnost?
Druga svetovna vojna je res bila, zlasti v Evropi, »globalni spopad« – lahko bi rekli, da je to bila evropska državljanska vojna – a če bi se ta »globalni spopad« za zmerom končal maja 1945, bi ta vojna za zmerom ostala tudi nepravična. Šele s padcem berlinskega zidu pol stoletja pozneje in s sesutjem boljševiške srednje in vzhodne Evrope je ta vojna ustvarila »naš današnji svet in naš mednarodni red« – se pravi, da je ta vojna šele tedaj postala »pravična«. Šele takrat »pripadamo narodu zmagovalcev« – po zaslugi tistih, ki so se nekoč uprli »narodnoosvobodilnemu boju«, ki je v režiji njegovih zločinskih upravljavcev potekal predvsem v bojevanju proti lastnemu narodu.
Dr. Danilo Türk zahteva, da moramo pri študiju »NOB« »spoštovati elementarna etična načela«. To so »poštenost, merila zgodovinske znanosti, pravne norme in postopke«. Prav je, da tako govori. Toda zakaj ni obenem še povedal, da je »narodnoosvobodilni boj« ustvaril družbo, ki je kršenje teh norm uzakonila in to kršenje spremenila v novo družbeno normo? In ko je predsednik začel govoriti o »ponarejanju zgodovine«, ali ga ni ta sintagma, v trenutku, ko jo je izgovoril, udarila nazaj po zobeh, kot pravimo. Mar je edini tujec v Jeruzalemu, če mi ne zameri to krščansko velikonočno sintagmo, in ne ve, da v totalitarizmu – in danes in danes – »ponarejanje zgodovine« velja za stvar dobrega okusa? In da vse parade na sedanji obletnici »upora proti okupatorju« potekajo v znamenju ponarejanja zgodovine. To je, ali bi moralo biti, pravo sporočilo sedanji demokratični Sloveniji in njenim visokim uradnikom! Predsednikov jezik kaže, da tudi takrat, ko govori o odhodu Slovenije iz Jugoslavije v začetku 90-tih let, bolj kot na registracijo in pomen tega velikega in sedaj še neizmerjenega dogodka misli na drugotne reči. Da je bil »razkroj države poln nevarnosti«, je res, še bolj pa je res, predvsem pa pomembno, da je ta razkroj omogočil Slovencem nacionalno osamosvojitev, državnost in vrnitev v civilizacijo. Da so bile nadalje tedaj ogrožene človekove pravice? Že, pa ne šele v 80-tih in 90-tih letih, kot je videti, da misli predsednik. Da je bil potem »prelom« z Jugoslavijo nujen? Že, a kar je bilo dobesedno eksistenčno nujno, je bil prelom s partijsko državo. A Türk se skrbno varuje, da bi govoril o bistvenih rečeh. Raje se sprehaja po periferiji sveta in časa, iščoč novih ideoloških možnosti za svoj predsedniški slog. Predvsem pa človeka zares užalosti, da predsednik ni bil v stanju opaziti, da sta »narodnoosvobodilni boj« in boljševizacija Slovenije, ki jo označujemo s šifro »1945«, in demokratizacija Slovenije, ki gre pod šifro »1990«, dve gibanji z diametralno nasprotnimi smernimi kazalci. Toda na miselni periferiji, do katere ima predsednik Türk toliko razumevanja in spoštovanja, tam hočejo, da bi vsi mislili drugače: da je šifra »1945« bila pogoj za šifro »1990«.
Ko gospod Türk ugotavlja, da Slovenija »velja za uspešno državo z dobrim ekonomskim in socialnim položajem«, smo tega, nekoliko forsiranega patriotizma veseli, a bi nam naredil še večje veselje, če bi sebi in Sloveniji spletal venec iz cvetic resnice. A se zdi, da kar naprej najdeva možnosti, da nas prepričuje, da mu prav te ne dišijo. Ko na primer potoži nad »težavami, ki so se nam nabrale v času po osamosvojitvi«, bi morda, če bi bil njegov vonj bolj orientiran k resničnosti – ugotovil, ali vsaj zaslutil, da je temu kriva »nedokončana revolucija«, kot so temu rekli po nekaterih srednje- in vzhodnoevropskih državah. Mogoče bi se mu ob tem oglasila misel, da so se poglavitnim »nečednostim« lahko vdajali predvsem ali izključno ljudje iz prejšnjega režima, zakaj tudi ta reč ne gre čisto brez znanja in prakse, v čemer pa so bili novi demokrati zelo šibki. Nekaj tega v njegovem govoru dejansko zasledimo: da sta »grabežljivost in korupcija« »zlo tranzicijskih držav«! In kje bi bila rešitev? Po naši pameti bi to bila normalizacija slovenske duhovne, moralne in politične substance. A tega momenta predsednik na našo žalost ni zagledal ali pa ga ni hotel videti, ker se je zbal, da bo v tem primeru moral iti predaleč. Če bi se namreč podal na to pot, bi se mogoče nazadnje znašel pred zaključkom, ki bi se ga poleg vsega drugega tudi nekoliko ustrašil: da bi se ljudje boljševiške provenience morali umakniti iz politike, ne s silo seveda, tudi ne s silo, ki jo predstavlja volja volivcev, ampak tako, da bi, prizadeti, to storili sami od sebe, kot uslugo narodu, ki so ga s tem, da so ga izbrali za teren svojega velikega političnega eksperimenta, tako zelo izmučili, da je potrošil vse sile, ki jih je imel, da je napad teh nenavadnih ljudi prenesel ali, bolje, prebolel. Včasih nam sam predsednik dopusti nekaj upanja. Takrat na primer, ko spregovori o »prelomu s prelomom«. Iz te misli, iz te možnosti bi lahko zrastel naš predlog ali naša ideja. To, kar smo že nekajkrat povedali in bomo še enkrat, ni najbolj razširjena vest, ki bi šla po domovini, a vseeno: boljševiki ne bodo nikoli zamenjali manipulacije za politiko. Ne zato, ker ne bi hoteli, ampak zato, ker tega storiti ne morejo. Odhod boljševikov »vzhodno od raja« ima eno samo alternativo. To je jakobinska Slovenija. Nerešeni jakobinski nukleus francoske revolucije konec 18. stoletja je obremenjeval vso francosko politiko do žalostnega vichyjskega eksperimenta. Takšna perspektiva čaka Slovenijo. Stanje nedokončane revolucije, podaljšano v zgodovinski čas, ni perspektiva za politično skupnost, ki se imenuje država.
Predsednik Türk nam proti koncu govora urgentno priporoča »privrženost temeljnim vrednotam«. A, ko vidimo takoj v nadaljevanju, da med temeljne vrednote spadajo zlasti tiste, ki so nas vodile 1941, takoj vidimo, da s tem ne bo nič. Malo več začetnega upanja nam je dal v naslednjem, ko je spregovoril o »moralni otopelosti«. Res, smo ob tem pomislili, kakor strupena plesen se v nas razrašča pospešeno »moralna otopelost«. Za predsednika se zdi, da je v zadregi, od kod prihaja. Naj ne bo videti vsiljivo, če mu sugeriramo svojo rešitev te uganke.
Slovenija je legalni dedič zločinske države. Dokler se sedanja država ne bo lotila te dediščine na način in s sredstvi, ki jih zahteva zločin, bo tudi sama zločinska. Tudi sedanjo demokratsko Slovenijo tako kot tudi njeno predhodnico boljševiško Slovenijo bremenijo trije poglavitni mednarodno kodificirani zločini: zločin zoper mir, vojni zločini in zločin proti človeštvu.
Dokler bomo živeli v senci zločina, bo moralna obolelost v nas rastla. Dokler bomo molče prenašali Barbarin rov, bomo molčali tudi ob vsem, kar se bo godilo v uporu ali preziru desetih norm, ki so bile razglašene na Sinaju. In naša otopelost se ne bo manjšala, ampak večala. Naj predsednik Türk še enkrat ali stokrat ali tisočkrat razglasi, da je Barbarin rov drugorazredna stvar, bo še vedno in vedno znova spet res, da tak prezir ne ostaja brez kazni. Če se bomo še naprej Slovenci odzivali na glasove Barbarinega rova tako kot sedaj, bomo slednjič postali otopel narod. Vprašanje je samo, ali mu bo potem laže ali teže vladati.
Značaj javnega govora predsednika države mora presegati pojem političnega bontona. Rešpekt do državljanov predsedniku nalaga, da tankovestno upošteva njihov zgodovinski spomin. To velja zlasti za države po državljanski vojni, ki še niso sestavile in podpisale mirovne pogodbe. V takih primerih mora njegov govor dokazovati, da so pri njegovem nastanku sodelovale resnica, pravičnost in modrost.
V slavnostnem govoru, ki ga je predsednik Türk imel 26. aprila na predvečer državnega praznika ob dnevu upora proti okupatorju, je to sodelovanje »vpilo s svojo odsotnostjo«, kot temu včasih pravimo. Bodimo prijazni in pripišimo to odsotnost zgolj predsednikovemu slogu, ki mu načelo ubikvitoznosti ali vsepovsodnosti ne dovoljuje dovolj dolgega prebivanja pri posameznih temah, da bi se mu mogla odkriti njihova globlja in bolj veljavna raven.
Ob tem človek nehote pomisli na neko okoliščino, ki se je zgodila na Japonskem ob času velike nesreče v nuklearki Fukušima.
Ko se je čez nekaj dni oglasil cesar Akihito, je vse Japonce obšlo, da se je moralo zgoditi nekaj zelo pomembnega in hudega, sicer cesar ne bi nagovoril ljudstva. Njegove besede prav zato, ker z njimi ne prihaja vsak dan, so dosegle svoj namen tudi v tem, da so ljudem dale tolažbo in pogum. Tudi za predsednika države velja, smo ob tem pomislili, da mora nastopati varčno – samo takrat, ko se pričakuje beseda prvega človeka v državi – tehtna, odgovorna in nekoliko odmaknjena.
7.2. Deus ex machina
Blaža Cedilnik
7.2.1.
Kot vsako leto sva šla tudi letos v Ameriko. Vsako leto spremljava dogajanja v domovini preko računalnika po raznih spletnih straneh in gledava televizijske oddaje in poslušava radio, tako da sva ves čas na tekočem. Letos pa, ne da bi se kaj dogovorila (kot se dogaja med starimi zakonci), ni nihče od naju niti enkrat, ves mesec, niti malo pogledal na kakšno spletno stran, tako da se nama ni niti sanjalo, kaj se dogaja v Sloveniji. Namreč, ko sva odhajala, sva imela vsega več kot dovolj. Poslušala sva leporečenje predsednika vlade, kako gospodarstvo okreva, pa smo lahko vsi opazili, kako propadajo gospodarske družbe ena za drugo in število brezposelnih se veča preko vsake meje. Leporečenje o tem, kako smo tako rekoč že izšli iz krize, statistični kazalniki se obračajo navzgor, razen seveda inflacije, ki se zmanjšuje. Ampak mi, ljudje, tega nismo opazili. Cene so rasle vse od kraja, pokojnina pa se je zato zvišala za kakšen evro. Ljubljanska banka je spet potrebna dokapitalizacije, kar smo že nekajkrat storili. Denarja za nujno potrebne reči ni bilo, ga je pa bilo dovolj za nagnusno velike odpravnine in nagrade tistim, ki so zafurali banke in podjetja.
Dogajale so se same afere, za katere se je že vnaprej vedelo, da bodo brez epiloga. Da se bodo vse zadeve lepo počasi pometale pod preprogo. Da pa ne bi komu prišlo na misel, da je treba zamenjati vlado, ki je, bog se nas usmili, absolutno nekompetentna, je treba opozicijske voditelje umazati tako, da se v ta namen sproducirane in že nekajkrat prežvečene stare afere znova in znova vlečejo na dan, brez konkretnih dejstev in brez dokazov.
Vsega tega sva imela, kot sem rekla, več kot dovolj in sva očitno podzavestno sklenila, da se bova v Ameriki, daleč stran od tega dogajanja, vsaj malo odpočila od vsega tega.
Potem se je pa začelo. Sorodniki, prijatelji in znanci, ki jim iz Amerike pošiljava najine dnevnike, so nama v svojih pismih začeli pisati, kaj vse se v Sloveniji dogaja. Nisva dobro razumela, kaj hočejo povedati, pa sva začela poslušati radio (val 202 poslušava na radiu v jedilnici) in ugotovila sva, da je edini problem, ki tare Slovenijo, finančni zlom mariborske nadškofije, sicer pa je vse krasno. Potem sva začela brati še spletne časopise.
Vikileaks je sporočil, da je Pahor obljubil, da bo sprejel zapornike iz Guantanama v zameno za slikanje z ameriškim predsednikom. Seveda se je vse to z naše strani demantiralo, ampak kmalu se je pokazalo, da je vse skupaj resnično. Vladajoča koalicija je sicer razlagala, da gre pri tem za pomoč Združenim državam, ampak nihče več ni nasedel tem izjavam.
Svetovna recesija se je začela leta 2007, pa ljudje v Sloveniji tega niso opazili. Opazili smo šele, ko se je zamenjala vlada. Takrat nas je recesija udarila s polno močjo. In ko se je vsa Evropa že izkopala iz recesije, je Slovenija še vedno tonila vse globlje in globlje in še vedno tone.
V arabskem svetu se dogajajo »spontane« revolucije, ki odstavljajo voditelje držav. Revolucije se širijo in postavlja se vprašanje, kdo stoji za njimi. V spontanost menda nihče ne verjame. Kot vedno bo nekdo izkoristil stisko ljudi (vsaj sama tako mislim) in se bo nam in tem ljudem še kolcalo za raznimi mubaraki in gadafiji …
Vre tudi na Hrvaškem. Ljudje so nezadovoljni, stiska je prevelika. Spet se govori, da je to gibanje spontano, a vsakomur je jasno, da jih podpirajo »leve« stranke, lahko rečemo komunisti, ki hočejo oblast. Najlažji, najbolj enostaven način je revolucija – to obvladajo in prav tako znajo dobro izkoristiti stisko ljudi, kot so to že storili.
Evropska zveza ima tudi velike probleme. Več držav je na robu bankrota. Vsakomur je jasno, da je treba nekaj spremeniti, a ideje, ki nam jih ponujajo, so popolnoma napačne. Vse skupaj ima pridih komunizma – saj veste, kaj je rekla moja stara mama. Da bo ves svet komunističen, šele potem bodo ljudje spoznali, kakšno zlo je in se bodo odvrnili od njega. Bolj ko opazujem dogajanja po svetu, bolj sem prepričana, da je imela prav. Prav s svojo zdravo kmečko pametjo, ki nam je vsem skupaj, posebej še našim voditeljem, močno primanjkuje.
Torej, ves svet je v nekakšni prekuciji in vsi od kraja iščejo nekakšne globalne rešitve. Nekaj bo treba spremeniti. Ampak ne tako, kot so to naredili v Združenih državah. Izvolili so demokratskega kandidata zato, da bodo imeli predsednika, ki se ne bo vpletal v druge države, ki ne bo začenjal novih vojn. Pa še dali so mu Nobelovo nagrado za mir – kar tako, na lepe oči. Moj zet in z njim moja hči sta zagrizena demokrata in se vedno vključujeta v predvolilno kampanjo, nosita letake in različne table naokrog, prepričujeta ljudi itd. Oče mojega zeta pa pravi, da so vse, kar je bilo dobrega storjenega v Združenih državah, naredili republikanci. Pred kratkim je nekdo (pozabila sem, kdo) izjavil, da je stvar taka: liberalci zapravljajo in peljejo državo v bankrot, potem se zamenja vlada in konservativci popravljajo nastalo škodo. In tako se svet vrti naprej.
Kako pa je pri nas. Saj to nas najbolj zanima, čeprav tudi svetovna dogajanja vplivajo na razmere pri nas. Ampak za svoje razmere smo v veliki meri odgovorni sami – sami, oziroma vlada, ki jo izvolimo.
Počasi lepo lezemo nazaj v komunizem – karkoli se dogaja, bodisi na gospodarskem bodisi na kulturnem, skratka, na katerem koli področju, to dokazuje. Najlepši dokaz je zadnji praznik, tako imenovan »praznik upora proti okupatorju«. Vsi vemo, da je to popolnoma zlagan praznik, pravzaprav njegova vsebina. Ampak naši voditelji veselo hodijo naokrog in na različnih proslavah trosijo znane, stokrat prežvečene laži. In na proslavah se pojavljajo ljudje s titovkami in rdečimi zvezdami. Človeku postane slabo. »Najlepšo cvetko« je letos izustil predsednik države, ko je kot slavnostni govornik na proslavi dejal, da moramo ob tem prazniku skrbeti za »čistost zgodovine«. Nimam besed. Sledil je prvi maj. Ista groza, ista žalost. Titovke, partizanske pesmi.
V komunizem pa lezemo tudi drugače. Saj se še spomnite šale, da je socializem družba na robu prepada, komunizem je pa korak naprej. In ta vlada nas je pripeljala na rob prepada. Njen predsednik Pahor pa še vedno sadi rožice. Še vedno misli, da on vodi vlado. Nikakor mu ne kapne v glavo, da je bil od vsega začetka samo marioneta, postavili so ga za mandatarja zato, da je zaradi njegove (nekdanje) priljubljenosti njegova stranka dobila tistih nekaj glasov več in zmagala na volitvah. Zdaj pa je šla njegova priljubljenost rakom žvižgat in kosom pet in zato jim ni več potreben, zato se ga hočejo znebiti. Ampak država je tako zavožena, da niti zlepa niti zgrda ne bodo našli nekoga, ki bi bil pripravljen voditi vlado. Če ga bodo pa kljub temu našli, saj ga iščejo z »žegnano lučjo«, se nam pa slabo piše. Če bo sicer ostala vlada v glavnem ista. Če pa bodo predčasne volitve, bo imel novi mandatar oziroma nova vlada preklemano težko delo, kajti Slovenija z vsakim dnem globlje tone, z vsakim dnem se bolj zadolžuje. Kriza se še kar poglablja.
O Pahorju še to. Polomil ga je, ker ni kandidiral za predsednika države. Prepričana sem, da bi bil neprimerno boljši od Turka, ker se je pripravljen pogovarjati z vsemi in tudi vse poslušati. In mislim, da bi naredil manj neumnosti in nesramnosti, čeprav … Kdo ve.
Kakorkoli, zdaj je tudi že vsem botrom jasno, da bo ta vlada skupaj s predsednikom zavozila državo. In zato noro iščejo mandatarja, ki bi prevzel vlado, ki bi imel več besede kot jo ima Pahor. Kdorkoli, samo ne Janša. Spomenka se je zelo aktivno vključila v iskanje novega mandatarja. Skrbi jo, da ne bi prišli na oblast »fašisti«. Glede na to, da vsi botri govorijo, da potrebujemo nove, sveže obraze, je od nekod privlekla neko neznano žensko. Kar malo me je strah, kaj vse si bodo še izmislili, da bi naplahtali ljudi. Rabijo čas. Čas, da ustanovijo in ustoličijo novo stranko, ki naj bi prestavljala rešitev nastale situacije in bi popeljala »naš narod novim zmagam naproti.«
Moje mnenje je pa tako: glede na situacijo, v kateri smo, si ne moremo privoščiti eksperimentiranj. Vlado in državo mora voditi nekdo, ki je dokazal, da zna voditi državo in vlado.
Če povzamem, tako v svetu, v Evropski zvezi in v naši državi se odvijajo težke drame. Vse je zamotano in zavozlano. Le kako se lahko izmotamo iz tega. Spomnimo se starih grških dram. Ko so se stvari zamotale, da ni bilo videti izhoda, se je pojavil »deus ex machina« in rešil situacijo. Kot sem že rekla, naši botri ga že iščejo, ampak pri Grkih se je pojavil sam, in izza kulisja usmerja dogajanje. Kučan?
8. Po branju
8.1. Iz zapisov Mirka Geratiča
Slavko Žižek
8.1.1.
V prejšnji številki Zaveze je predstavljeno delo in življenje Mirka Geratiča. Tokrat ponujamo v branje nekaj odlomkov iz njegovih kroniških in dnevniških zapisov. Najdene kronike so v dokaj dobrem stanju, kljub temu da so bile v skrivališču slabo zavarovane pred vlago. Zapiski so pisani z lepo čitljivo pisavo, nekaterim dogodkom ali osebam so dodane še fotografije, vendar je nekaj le-teh odstranjenih. Ob kronikah je bilo najdenih še nekaj knjig, med njimi Nacionalizem in krščanstvo Franceta Vebra s posvetilom Iva Peršuha. Ne ve se, ali je poleg Mirka še kdo od domačih vedel za skrivališče v ostrešju domače kapele. Morda oče, katerega so lokalni aktivisti po koncu druge svetovne vojne nasilno odvedli od doma. Domači so ga še enkrat videli delati na gradbišču v avstrijski Radgoni, nato pa bi naj končal nasilne smrti nekje v okolici Hrastovca.
Predstavljeni Geratičevi teksti niso popravljeni ne slovnično ne vsebinsko. So odraz nekega časa. Zaradi lažje berljivosti je dodano oziroma odvzeto le kakšno ločilo. Zvezke Kronika Slomškovega okrožja ZFO v Mariboru, Kronika in Dnevnik 1942 II hrani Muzej NO v Mariboru in še čakajo na strokovno delo zgodovinarja. Iz prvega predstavljamo, opremljenih z avtorjevimi podnaslovi, samo nekaj opisov dogodkov, ki so se pomembneje dotaknili delovanja fantovskega gibanja pred drugo svetovno vojno, iz dnevniških zapisov pa povzemamo le del zanimivejših odlomkov. Dnevnik je voden od 29. decembra 1941 do 31. julija 1942. V celoti ga je v nadaljevanjih leta 1994 objavil časnik Večer (od 25. 2. do 19. 4.).
8.1.2. Iz kronike slomškovega okrožja ZFO v Mariboru
Razpust orlovske organizacije v zimi leta 1929 je hudo zadel slovensko mladino. Mnogi naivni ljudje so pričakovali, da bo slovenska mladina sedaj trumoma hitela v novoustanovljenega Sokola Kraljevine Jugoslavije, ki pa je takoj že v prvih početkih pokazal, da hoče nadaljevati z delom prejšnjega Sokola, t. j. z vzgojo po svobodomiselnih Tyrševih načelih.
Toda slovenska mladina, ki je že desetletja črpala iz neusahljivih virov Terseglavove »Zlate knjige«, se ni dala zmotiti. (Franc Terseglav, Zlata knjiga slovenskih Orlov, 1910, op. S. Ž.) Nenadni udarec je povzročil sicer trenutno zmedo, a vendar so se fantje hitro znašli. Odklonili so vstop v brezverskega Sokola, oklenili so se s tem večjim navdušenjem dela v verskih organizacijah, zlasti v prosvetnih društvih.
Mladeniške zveze, katere so po vojni vsled velike delavnosti Orla skoraj povsod prenehale delovati, so postale zopet predmet pozornosti vseh, ki so hoteli najti primerno nadomestilo za razpuščenega Orla.
V okvirju mariborske Prosvetne zveze so delavci bivše mariborske orlovske podzveze takoj uvideli potrebo poživiti v okvirju Prosvetne zveze mladeniško organizacijo ter povsod, kjer je deloval Orel, zbrati njegove člane pod okrilje prosvetnega društva v mladeniški zvezi, ki se naj času primerno reorganizira in sprejme delovni program orlovske organizacije.
Tako so nastali Fantovski odseki, ki so delovali v okvirju obstoječih prosvetnih društev. Prevzeli so program razpuščene orlovske organizacije: umska, nravna in telesna vzgoja mladine. V Mariboru pa se je pod predsedstvom preizkušenega prosvetnega delavca in mladinskega organizatorja, dr. Jožeta Jeraja, osnoval Osrednji odbor fantovskih krožkov Prosvetne zveze.
Razumljivo je, da so se pojavile velike težkoče pri ponovnem obnavljanju fantovske organizacije. Zlasti na deželi in trgih so jugo sokoli skušali na vse možne načine preprečiti kakršnokoli vidnejše delovanje teh fantovskih krožkov. Oporo so imeli v takratnem, Slovencem in katolištvu nenaklonjenem framasonskem režimu. Oblasti so strogo pazile na delovanje fantovskih odsekov, zlasti na športno, odnosno telovadno udejstvovanje. Navdušeni člani orlovske organizacije so skrivaj še zmeraj gojili telovadbo. Tudi osrednje vodstvo v Mariboru je skušalo nadaljevati s tradicijo Orla ter je propagiralo zlasti šport. Mnogi fantje so imeli zaradi tega sitnosti z oblastmi, klicani so bili na sreska načelstva ter ponekod tudi kaznovani zaradi nedovoljene telovadbe in neprijavljenih sestankov. Orožniki so bili stalno za petami, izvrstno vlogo vohunov in ovaduhov pa so dovršeno igrali liberalni učitelji in druga liberalna inteligenca. / … /
8.1.3. Črni dan v zgodovnini prosvetnega gibanja – prosvetna zveza razpuščena
Slovenska mladina vkljub razpustitvi Orla ni klonila, temveč je neumorno delala naprej. Fantovski odseki prosvetnih društev so rasli iz tal kakor gobe. Kljub neštetim težkočam so ti odseki delovali prosvetno in celo športno. Vse to je bilo zagrizenim nasprotnikom katoliške in slovenske misli – zlasti Sokolom in proslulim JNS-arjem – trn v peti. Ubiti in zatreti so hoteli vse prosv. oganizacije, zlasti obe Prosvetni zvezi v Mariboru in Ljubljani, ter s tem zadati zadnji smrtni udarec tudi mladini, ki je pričela s tako lepim in uspešnim delom v Fantovskih odsekih in tudi že v Dekliških krožkih. Ban dr. Marušič je dne 11. februarja razpustil obe Prosvetni zvezi ter vsa prosvetna društva in s tem seveda tudi Fantovske odseke. (Obe prosvetni zvezi sta bili z odlokom razpuščeni 17. februarja 1933, op. S. Ž.) Prosvetne domove, knjižnice so varnostni organi zapečatili. / … /
Slovensko ljudstvo se je zdrznilo ob tem krutem udarcu. Tujim oblastnikom so bila kat. prosvetna društva trn v peti, a razpustiti se jih niso upali. To žalostno dejstvo je bilo prihranjeno primorskemu Slovencu, banu dr. Marušiču. A eno drži! Organizacija se lahko razbije, članstvo se lahko z bajoneti in pendreki razžene, a načela, katera so oznanjala kat. prosv. društva, se ne dajo uničiti z ukazom, niti s silo, temveč bodo živela naprej in končno, o tem smo vsi prepričani, bodo tudi zmagala.
8.1.4. Fantovska katoliška akcija
Po dolgih razmišljanjih in debatah ter načrtih je dr. Jože Meško, tajnik mariborske podzveze, izdelal osnutek pravil Fantovske kat. akcije, ki bi naj fantom poleg verske vzgoje nudila tudi prosveto in po možnosti šport. Pravila je škof. odbor KA odobril ter jih predložil ordinariju v odobritev. Mladinski pokret prehaja v novo razdobje, ki se odlikuje po versko obnovitvenem delu.
8.1.5. V nove zarije
V času, ko se je ves slovenski narod pripravljal na jugoslovanski evharistični kongres, ko je molil ves narod za srečen potek kongresa, ko se je verno slov. ljudstvo z veliko gorečnostjo zbiralo k evharističnim proslavam in so se po naših gričih med vinogradi in polji dvigali evharistični križi, je nastal tik pred evharističnim kongresom nenadni preobrat. Zrušil se je diktatorski režim B. Jevtića, v vlado je vstopil katoliški notranji minister, naš voditelj dr. Anton Korošec. Odpirajo se novi pogledi svobodnega udejstvovanja. Grozeči oblaki, ki so ležali nad slovenskim ljudstvom ter onemogočali svoboden kulturni razmah, so se razpršili, posijalo je sonce svobode. Kresna noč 1935, tik pred evh. kongresom, je mejnik novega zagona sil, ki bodo kmalu sproščene zopet vstale.
8.1.6. Naš je vstajenja dan
Nepozabni so vtisi s celjskega tabora, prvega po ponovni zgraditvi naše organizacije. Kraljeva banska uprava je meseca junija odobrila pravila nove fantovske organizacije, Zveze fantovskih odsekov, ter tudi njen novi kroj. Kdo bi pričakoval tolikšno zmagoslavje slov. mladine? Ogromen je bil sprevod, ki se je na Petrovo, dne 29. junija 1937, vil ob nepopisnem navdušenju po celjskih ulicah. Nihče ne bo pozabil ognjevitih besed vladike A. B. Jegliča, ko je govoril o taboru Kristusa kralja in o taboru antikrista ter o velikem času, ki zahteva velike ljudi. Popoldanski nastop je bil ponosna manifestacije slovenstva, ki je na čudovit način pokazala krasne sadove komaj polletnega telovadnega dela. Ob tej priliki so se vršile tudi prve zvezne tekme v lahki atletiki. Mariborski fantje so se dobro odrezali. Odseki našega okrožja so bili prav lepo zastopani.
8.1.7. Usodni trenutki Evrope
Svet drhti v silni nervozi in v pričakovanju nadaljnega razpleta usodnih dogodkov v Evropi. Kri milijonov ljudi, ki si stojijo nasproti kot sovražniki, teče v potokih na bojiščih Belgije in Francije. Poročila govore o neprestanem prodiranju Nemcev. Ljudi se polašča strah in se sprašujejo, kaj bo? Naši fantje, člani odsekov, odhajajo v vojašnice na orožne vaje. Delo radi tega trpi, ponekod so društveni domovi zasedeni od vojaštva. Okrožni odbor, ki je tudi že okrnjen, dela s polno paro, delijo nasvete in korajžo. Naša parola je: nič malodušnosti, temveč podvojeno delo na vseh področjih! Verujmo z mladostnim optimizmom v besedo našega narodnega voditelja: »Pot našega naroda se šele začenja, ne v zaton, temveč v življenje z vero v Boga in v samega sebe.«’
8.1.8. Domovini na razpolago
»Predsednik odseka Maribor I, je stavil vso članstvo odseka voj. oblasti na razpolago za slučaj potrebe. Med zavedenim članstvom vlada samo ena misel v teh resnih usode polnih urah: »Domovina, mi vsi smo tvoji!«
8.1.9. Dr. Anton Korošec – umrl
/ … / Dajal je, dokler ni razdal vse. Umrl je brez premoženja. Kot sveča, ki se za druge použiva, dokler ne izgori, se je daroval ves za svoj ljubljeni narod. Narod žaluje, mladina se zbira, da pohiti v Ljubljano na njegovo zadnjo pot, da ga še enkrat v slovesnem sprevodu popelje, žal tokrat zadnjič v Panteon, v počivališče umrlih zaslužnih mož. / … /
8.1.10. Veliki teden slovenskega naroda
Na cvetno nedeljo dne 6. aprila 1941, rano v jutro, po celo tedenski živčni vojni, ko so Nemci po časopisju in po radiu sramotili in napadali Jugoslavijo, zlasti Srbe in Slovence, je Nemčija brez vojne napovedi napadla našo državo. Ob šestih zjutraj so sirene v Mariboru s turobnim glasom oznanile prihod sovražnih letal. V stolnici je bilo takrat novomašniško posvečenje. Vendar napada ni bilo. Vsi zavedni Slovenci so v sveti jezi stisnili pesti in prisegli – ne vdamo se! Prostovoljci, predvsem dijaki, odhajajo. / … /
Ponedeljek, 7. aprila so se raznesle vesti, da vojska ne bo branila Maribora. Vedno bližje se je slišalo streljanje, zlasti od Kamnice, sv. Urbana in od Pesnice. Ob petih pop. so naši pognali v zrak glavni most, ob pol sedmih nato pa še železniški most. Pričakuje se prihod sovražnih čet. Vse se sprašuje, kaj bo? Nemci in nemčurji nosijo visoko glave.
Torek, 8. aprila tekom noči so mariborski Nemci in nemčurji (V. kolona) zasedli vse važnejše urade v mestu, pošto, policijo, sresko načelstvo in magistrat, kjer so izobesili zastavo s kljukastim križem. Policijo so razorožili. V jutru okrog devete dopoldan so prišli prvi oddelki, katere so sprejeli marib. Nemci in njih simpatizerji z velikim vikom in krikom. Pojavili so se že razni narodni izdajalci, o katerih marsikateri ni vedel ničesar. Znali so odlično igrati svojo vlogo. / … / Splošno pa lahko rečemo, hvala Bogu v vrstah verne katol. mladine ni izdajalcev. Le tu in tam kakšna redka izjema.
Velika noč, 12., 13. aprila … Žalostna je, kakor da bi bila na vernih duš dan. Zveličar naš je vstal iz groba, dasiravno v cerkvi – izven cerkve ne sme. Procesije vstajenja so se vršile povsod samo v cerkvah. Velikon. jedila uživajo družine s solzami v očeh. Jugoslavije je konec. Hrvati s Pavelićem na čelu so jo izdali. V Mariboru je na velik. soboto zvečer bil izdan ukaz, da morajo v teku 24 ur izginiti vsi slov. napisi. Na velikon. praznik delavci odstranjujejo slov. napise. Na velikon. ponedeljek je prišel šef Spodnještajerske Überreither v Maribor ter v govoru zapovedal preganjanje. Upajmo, daj Bog, da pride po velikemu tednu tudi za Slovence zmagovito velikon. jutro! / … /
8.1.11. Iz dnevnika II
31. december 1941
Zgodaj sem vstal. Napravil se, pozajtrkoval. Ni mi prav nič dišalo. Prišel je čas slovesa. Petrčku, mojemu malemu nečaku in nagajivčku, sem v spanju pritisnil na čelo poljub in križ. Bog te čuvaj, dragi malček. Sestri Roziki sem dal roko, očetu in teti. Vsi so imeli solzne oči. Stisnilo me je v grlu – besed mi je zmanjkalo – naglo sem odšel, priporočivši se božjemu varstvu. Poslovil sem se med potjo še od sestre Mime in od svaka. Maribor! Obiskal sem prijatelje. Žal mi je, da nisem našel Ivana. Z zagotovilom, da me spremljajo molitve dragih, sem odpotoval z vlakom ob pol treh iz Maribora v Zagorje. Zagorje! Voznik me je že čakal. V eni uri sva z voznikom dospela k Šešlerjevim v Podlipnico, blizu kopališča Medija–Izlake. Tu sem prenočil.
4. januar 1942
Prvi dan v Ljubljani. Že se je na neki, meni neznan način zvedelo med meni poznanimi: »G. je pribežal«. Srečeval sem vse polno znancev. Zdi se mi, da je pol Maribora v Ljubljani. Moral sem pripovedovati!
6. januar 1942
Začasno zavetišče sem našel pri frančiškanih, kjer so me tudi prijavili policiji. Obiskal sem nekatere družine iz Maribora. Šele danes lahko ugotovim splošni vtis Ljubljane: ako bi ne bilo italijansko-slovenskih napisov in italijanskih vojakov, bi človek mislil, da živi Ljubljana normalno življenje. Vojaštva pa polno. Vsak hodi okrog s puško. Pravijo, da niso ravno preveč korajžni. Zelo smešni so v svojih napoleonskih klobukih karabinjerji. Vsak dan ima vojaštvo obhod v mestu z godbo. Slišim tudi razne zgodbe o »partizanih«. Res neumno in naravnost zlobno je njih početje, ki ne koristi nikomur drugemu kakor sovražniku.
7. januar 1942
Dolgčas mi je. Dela še nimam. Prijavil sem se na Rdečem križu. Dobil sem za deset dni 50 lir podpore. Čudno, nekdaj sem sam dajal podporo, sedaj pa sem sam odvisen od milosti drugih.
17. januar 1942
Prvič na poti na Dolenjsko. Obiskal sem bivšega narodnega poslanca, č. g. duh. svetnika Karla Škulja. Mož je velika dobričina in menda pozna vse prebivalce svojega kraja. Ponoči me je v postelji hudo zeblo. Zima na Kočevskem je hujša kot na Štajerskem.
20.–24. januar 1942
Poslan sem bil v Belo krajino. Doslej sem o njej samo čital. Prehodil sem ves črnomeljski okraj, 11 župnij, dnevno po 25 km, skupno nad sto km, ob velikem mrazu -25 do -30. Bila je nadvse naporna pot. Hodeč ob Kolpi sem gledal hrvaške ustaše, ki so stražili mejo. Neprijetno so me povsod dirnili italijanski napisi po zidovih in slike Duceja in kralja. Sicer pa so bili gospodje župniki povsod zelo gostoljubni, tudi Italijani, katerih sem se bal, me niso snedli.
27. januar 1942
Naročil sem se na dnevnik Slovenec. Veliko zadrego mi dela nabava obleke. Kovček s perilom je ostal na oni strani meje. Tu pa vse na karte! Samo 40 točk lahko uporabim v 1. četrtletju od 120. Če si kupim obleko, mi potem nič ne ostane za čevlje, če pa kupim perilo, nič nimam za obleko. Čevlje sem komaj dobil brez karte. Ko bi na ta način dobil še obleko! Sv. Anton in mala Cvetka, pomagajta revežu, da dobim kmalu kovček s perilom, potem bo že šlo!
31. januar 1942
Menda bo le res, da so mi sojenice položile v zibelko popotno palico. Od 28. 1. do danes sem skoraj po večini peš prepotoval ves logaški okraj, začenši pri Starem trgu, končavši pa v Rovtah. Hvala Bogu, da je mraz nekoliko popustil. Je pa vendar potovanje zelo naporno. Bolela me je povrh še precej močno noga. Tudi v vratu me je nekaj davilo. Tudi precej nevarno je tako potovanje z ozirom na Italijane, ki v svoji plašljivosti radi »pucajo«, pa tudi radi delovanja Osv. fronte, pred katero me je zelo plašil begunjski župnik Turk. Pa hvala Bogu, ni bilo nič hudega. Angel varuh me je skrbno varoval. Da mi ni bilo na poti, ki je bila ponekod zelo pusta in skoraj brez vsakega človeškega bivališča, dolgčas, sem se pogovarjal z Bogom v molitvi sv. rožnega venca. Danes, ko sem se vrnil, pa sem opazil, da sem rožni venec med potjo izgubil. Marsikaj človek vidi in sliši med potovanjem. Eno pa človeka, zlasti begunca, zelo boli. Needinost iz osebnih razlogov! Nekateri menijo, da je danes najprimernejši čas za izbiranje »novih voditeljev«.
»Ali je ta sedaj na mestu?« in »Ali je oni res tudi mož bodočnosti?« Mesto, da bi danes vsi, kateri imajo dobro voljo, narodu res pomagali, strnili svoje vrste, podredili svoje osebne interese interesom skupnosti ter v složni disciplini priznavali enotno vodstvo, pa rinejo v ospredje ljudi, ki so morda dobri, toda čas ni primeren za iskanje novih osebnosti. Več je vredno disciplinirano ubogati, sodelovati in žrtvovati, kakor pa trošiti energijo za malenkostne osebne zadeve. Naj prvo si moramo s skupnimi močmi pozidati porušeni dom, šele potem, ko bo naš skupni dom popolnoma urejen in njegova varnost zajamčena, si izbirati voditelja, pa naj bo to Marko ali Andrej. Toliko nasvetov sliši človek od raznih ljudi, le tega nasveta »edini bodite« pa zelo malo. Potem pa ta malodušnost! Nasprotniki so številčno tako brezpomembni, a po smelosti in odločnosti nas posekajo. / … /
6. februar 1942
Prvi petek v februarju – prvi, kar sem v Ljubljani. Prvo, kar sem danes opazil pri frančiškanih, je to, da so Ljubljančani iz drugačnega testa kakor Mariborčani. Mnogo več je verskega življenja. To se vidi pri nedeljskih sv. mašah, v cerkvi med tednom, zlasti pa prvi petek. Ogromno število sv. obhajil. K mizi Gospodovi pristopajo ne samo ženske, marveč tudi moški, med njimi odlični javni delavci, odvetniki, profesorji, ravnatelji, … Kdaj si videl v Mariboru kaj takšnega? Ali ni morda prav ta verska mlačnost pahnila naš Maribor v tako strašno nesrečo in ponižanje?
7. februar 1942
Ko sem sinoči šel od jezuitov, sem naletel v cerkveni veži na komunistični letak, ki poziva na Prešernovo proslavo in na Gubčevo proslavo. Zaključuje se z znanimi komunističnimi vzkliki. Po ulicah sem opazil slovenske zastavice s petokrako zvezdo.
Oblast je izdala odredbo o podaljšanju policijske ure in sicer od pol šestih zvečer do pol sedmih zjutraj. V tem času ne sme nihče na ulico. To velja za celo ljublj. pokrajino. Delo Osvob. fronte, katera je popolnoma pod komunist. vplivom, je blazno in za narod škodljivo. Kaj dosežejo s svojim ravnanjem? Nič drugega kot vedno večji pritisk od strani Italijanov in vedno nove žrtve od strani Slovencev. Vsakega Slovenca je škoda, ki je zaprt ali pade, ker bomo vsakega nujno potrebovali ob koncu. Konec pa bo za »demokracijo« zmagovit takrat in ne sedaj! / … /
9. februar 1942
Včeraj je bil Prešernov spominski dan. Komunisti so to hoteli izrabiti za svojo demonstracijo, pa jim je oblast preprečila z zgodnjo policijsko uro. Danes okrog enajstih dopoldne pa so bili na spomenik na Marijinem trgu položeni venci in cvetje. Okrog spomenika se je zbirala mladina, zlasti dijaška. Ni je bilo ravno mnogo. Najbrž simpatizerji komunistov in njih zapeljanci. Okrog pol dvanajste pa so fašisti začeli pretepati zbirajoče. Začel se je paničen beg na vse strani. Nekaj ljudi je bilo aretiranih, druge nesreče ni bilo. Nikoli se komunisti niso brigali za naše velike može, tudi ne za Prešerna, danes pa njihov spomin profanirajo s takimi manifestacijami, ki bi naj bile voda na njihov mlin.
Gledal sem v frančišk. dvorani zabavno komedijo »Upniki na plan«. Radi policijske ure nisem mogel iti k večerji, ker lokale zapro že ob petih! Bom se pač v postelji »troštal« z jutrišnjim dnem.
13. februar 1942
Po nekaj dnevni odsotnosti zopet doma. To se pravi v Ljubljani. Prehodil sem Dol. Vas, Dobrepolje, Struge, Vel. Lašče in Sodražico. Zelo neprijetno dirne človeka, ko vidi popacane zidove z napisi fašistov, na pr. »Credere, obedire, combattere« itd. Italijani menda mislijo, da bodo s takimi izreki Duceja vlili slovenskemu prebivalstvu smisel za fašistične vzore. Pa se motijo! Ljudstvo je po teh krajih zelo dobro. Verno je zelo, vsak večer opravi družina kleče družinsko molitev – sv. rožni venec. Žal, da je ta navada na Štajerskem izginila. Pač pa so ti kraji zelo revni. Niti od daleč se ne dajo primerjati z našo lepo Spodnještajersko.
Tudi nepričakovano veselo snidenje sem danes doživel. P. Fidelis Kraner, rojak iz Ščavnice, župnija sv. Benedikt v Sl. Gor., je prišel iz Udin v Ljubljano. Nameščen je v Štepanji vasi, kjer bodo kapucini uredili svojo postojanko.
15. februar 1942
Pustna nedelja! Zares pustna, ker je bila v resnici pusta in dolgočasna. Mislil sem dan preživeti doma, a sem moral v Novo mesto! Oj, ta vožnja na dolenjski progi! Počasi kot polž! Na vsaki postaji dolg postanek – v celem smo imeli nad eno uro zamude. Nazaj grede ravno tako. Niti k večerji radi preklemane policijske ure nisem mogel. Značilna podoba za življenje v vojni nastane na dolenjskem »brzcu«. Vagoni so natrpani. Potniki so obloženi z nahrbtniki, cekarji, kovčki, v katerih so same jestvine: zabela, meso, moka, fižol, krompir, itd. Huda prede meščanom. Tudi cene so strašne. En kg masti pod roko 100 lir, itd. Kmetje preveč izrabljajo stisko meščanov. Ti pa zopet v stiski dajo več, kot bi smeli, samo da bi imela družina kaj za pod zob. Na deželi ne dobiš skoraj v nobeni gostilni kosila, niti kruha. Pri kmetih pa tudi le koruznega. Ljubljanska pokrajina je uboga že sama po sebi, sedaj pa mora rediti še nad sto tisoč Ljubljančanov in še italijanske uzurpatorje povrh.
17. februar 1942
Pustni torek. Kakor da ga ni! Pomanjkanje se pozna in resnost dni vsiljuje slehernemu resne misli. Šele danes sem videl, kako nekateri, zlasti trgovci izrabljajo stisko. Predvčerajšnjim sem kupil sukanec, za katerega sem dal 8 lir (brez karte seveda). V izložbi pa sem videl danes ceno 2 liri. Za pulover sem dal, brez karte seveda, 80 lir, v izložbi cena 60 lir (30 točk). Pa je res pustni torek, ne samo danes, ampak vedno. Ljudje so zmešani in si sami še bolj težijo in grenijo čase. Ali ni to pustna neumnost? Med seboj se prepirajo, ubijajo, vsak vleče na svojo stran, kakor norci na pustni torek! Tretji – Italijan – pa se smeje in kuje iz bratomornih trenj dobiček. Ne priznavajo narodnega vodstva ter sanjajo o »odrešeniku« iz Moskve. Kakor pustne šeme, kakor pustni norci tiščijo svojo glavo v nesrečo, nočejo poslušati pametnega sveta, češ pravico imamo, da »norimo« po svoje.
Tudi jaz sem obhajal pusta po svoje. S prijateljem Gašperšičem sva šla na pol litra rebule ter kramljala o dogodkih, ki so za nami. Za sebe pa sem kupil za »kovača« salame za zvečer, kot spomin na domače dobrote v dobrih, mirnih časih. Po samostanu je dišalo po krofih, toda samo dišalo …
23. februar 1942
Danes ob štirih popoldne je bil objavljen proglas Graziolia, da je prepovedan do nadaljnega vsak izhod iz mesta. V mesto smejo prihajati le oni, ki imajo kak važen opravek ter osebne legitimacije. Vojaštvo ima nalog, da strelja na vsakega, ki pride v mesto na drugem mestu, kakor je določeno. Prestopke sodi vojaško sodišče. Bog ve, kaj naj zopet to pomeni. Sami ukrepi, ki skoraj onemogočajo normalno življenje. To je red in pravica Rima!
24. februar 1942
Sveti Matija led razbija … pravi stari ljudski pregovor. Danes se je sveti Matija res oddolžil temu izročilu. Južno vreme z dežjem je krepko talilo led in sneg ter povzročilo brozgo po ulicah, ki je vdirala v luknjave čevlje. Širijo se govorice, da je snoči padlo šest žrtev vsled prehoda čez »ograjeno« Ljubljano. Tudi so mnogo ljudi zaprli. Zakaj, ne vem!
Veliko presenečenje! Po osmih mesecih sva prišla skupaj z g. dekanom Gomilškom. Moj Bog, kako se je postaral … Tudi našega pesnika in trpina msgr. Ksaverja Meška sem danes prvič videl ter imel čast z njim govoriti. Postno pridigo pri frančiškanih je imel tudi štajerski begunec župnik Soklič. Razvil je lepe misli o Križanem in o Križu, katerega se naj vsi trpeči z zaupanjem oklenemo.
26. februar 1942
Posledica zaprtja je, da so začeli Italijani delati preiskave po stanovanjih. Gotov del mesta dve do tri ulice ali še več obkolijo, da še miš ne more skozi. Nato pa preiščejo sleherno hišo in pretaknejo vsako luknjo. Kaj iščejo? Eni pravijo, da komuniste, ker vse moške od 15 let naprej odvedejo v vojašnice, kjer jih po ponovni preiskavi izpustijo, osumljene pa obdržijo. Pravijo, da imajo med komunisti Italijani svoje zaupnike. Morda iščejo tudi tajno radiooddajno postajo in propagandni material. Ljudje so vznemirjeni.
3. marec 1942
Širijo se vznemirljive govorice o postopanju Italijanov. Da ne pozabim. V petek, dne 27. febr. ob četrt na sedem zvečer, je prišlo do streljanja v Ljubljani. Pokalo je kot na bojišču – bombe in puške. Na Gallusovem nabrežju, v neki gostilni (menda Maček) je prišlo do spopada med pijanim italijanskim vojakom in med ravno tako pijanim civilistom. Naenkrat so začeli Italijani metati ročne granate, ki so eksplodirale s peklenskim pokom. Menda so jih metali v Ljubljanico. To je bil menda signal ali kaj? Italijani so pridrveli iz vseh strani in so bežali od Mestnega trga, drugi po obeh nabrežjih proti Čevljarskemu mostu, kjer se je razvilo krepko streljanje. Streljali so vse navzkriž, ljudje so begali in se skrivali po jarkih ter ležali na tleh. Ves dogodek sem opazoval izpred Frančiškanov. Le čudno, da ni bilo ranjencev in mrtvih. Splošni vtis je, da so Italijani sami inscenirali ta dogodek, da na ta način dokažejo svetu, da je potrebna krepka vojaška posadka v Ljubljani in v vsej pokrajini. Na ta način se hočejo odkrižati odhoda na rusko fronto.
6. marec 1942
Prvi petek v marcu. Zopet praznovanje prvih deveterih petkov v zadoščenje božjemu Srcu Jezusovemu. Zopet ogromna množica ljudi vseh stanov, od najmlajših do najstarejših. Poznalo pa se je, da je manjkalo okrog 1000 ljudi, to pa zaradi tega, ker je vojaštvo zaprlo Tromostovje radi preiskave v centru mesta okrog stolnice. Ganljivo je, da so bili nekateri tešč do popoldanskih ur, samo da so lahko prejeli sv.obhajilo. Ljubi Zveličar pač ne bo pozabil na tolikšno žrtev.
7. marec 1942
»Slovenec« poroča o groznem uboju družine Urbanc od strani partizanov. Oče in mati sta mrtva, hčerka težko ranjena, le sin se je rešil. Moj Bog, kdaj bo konec vsega tega! Brat, ki brata mori, pač ne more biti srečen. Bog nas varuj Osvobodilne fronte in njenega »osvobodilnega« dela.
Od doma pa še vedno nobenih vesti. Kako je le doma? Ves prosti čas sedaj izrabljam za študij. Učim se italijanščine in čitam zgodovinske knjige.
10. marec 1942
Danes pa je bil od vojaštva blokiran Marijin trg in sosednje ulice. Preiskali so tudi samostan. Bil sem cel dan doma in vojakov, ki so vršili preiskavo, nisem videl. Popoldne je imel postni govor č. g. R. Tominec. / … /
14. marec 1942
Prav mrzel, neprijeten dan je zunaj. Razmere v mestu se zaostrujejo. Vojaški kamioni zopet vozijo množice moških v kasarne. Danes je blokiran Bežigrad, tudi tramvaj ne vozi. Celo po mestu ni varno iti, zgodi se lahko, da te stakne vojaška patrulja in vzame s seboj. Mnogi so bili že po trikrat aretirani. Vsi pečati, s katerimi pečati vojaška komisija osebne izkaznice, nič ne pomagajo. Mnogi se ne vrnejo več nazaj k svojim domačim, odpeljejo jih ponoči na kamionih v Italijo na prisilno delo. / … /
20. marec 1942
Danes je v smislu odredbe visokega komisarja prepovedan ves promet v času od pete do devete ure dopoldan. Zakaj, ne ve nihče. Ulice so kakor izumrle. Cerkev je bila ob osmi uri še popolnoma prazna. Tudi običajnega vojaštva v čeladah ni videti. Tudi danes sem daroval sv. obhajilo za pokojnega Župca in Kiklja.
Kako je le p. Mariofil dober. Že večkrat mi je prinesel jabolk. Danes pa mi je prinesel cel zavoj sladkega štruklja, belega kruha in jabolk. Že tri mesece, od kar sem odšel od doma, nisem imel v ustih takih dobrot. Ljubljanske mamice še imajo zaloge iz dobrih časov …
Sinoči so Italijani aretirali vse aktivne oficirje jugoslovanske vojske ter jih odvedli v internacijo. Bo menda v ozadju strah … Naknadno se izve, da so med aretiranimi tudi rezervni oficirji, na pr. dr. Terseglav in drugi.
25. marec 1942
Kikljeva mama je prispela včeraj v Ljubljano. Prejela je brzojavko, da naj pride nujno v Ljubljano radi Jaroslava. Ni slutila, kaj prikriva brzojavka. Dospela je. Tu pa je zvedela grozno resnico. Uboga mati – žalostna Mati božja naj jo tolaži. / … /
Popoldne je bil pokopan Hubert Leiler. Množica ljudi ga je pospremila na božjo njivo. Pogrebni obred je opravil škof dr. G. Rožman. V slovo mu je govoril dekan Škrbec, na podlagi reka: »Kaj sem Ti storil, ljudstvo moje, ali s čim sem Te žalil, odgovori mi!« Razgalil je vso grdobijo in zločinsko delo Osvobodilne fronte, ko je pokazal na zadnje požige na Golem in Kureščku, katerih so sokrivi partizani s svojim zločinskim delom. Da, kdaj bodo prišli ljudje k pameti? Saj se celo med nekaterimi duhovniki najdejo, ki zagovarjajo O. F.! Strašna slepota je človeka!
Nocoj je bila izdana odredba o prepovedi kolesarjenja v mestu in na deželi. Treba bo tudi za kolesarjenje potrebnega dovoljenja.
28. marec 1942
Sinoči so partizani zopet na ulici ustrelili tri moške in eno žensko, ker so bili baje »izdajalci«. Tako sem danes slišal zunaj na ulici. Zdi se, da je Ljubljana slepa in naivna ali pa zlobno neumna. Doslej se še ni znašla, temveč slepo gre za komunističnimi partizani. Vsaj iz govorjenja na ulici in v lokalih je to spoznati. Hvala Bogu, da je prevzvišeni g. škof dr. Rožman v zadnjih dneh tako odločno nastopil ter obsodil zločinstva partizanstva. Jaroslav, naj bi ne bila tvoja kri prelita zaman. Prosi za nas in za tiste, ki še niso spregledali.
Danes po ulicah patruljirajo ojačane straže in karabinjerji. Zakaj – ne vem! Popoldne sem zvedel, da je bil na obisku zastopnik hrvaškega poglavnika Pavelića in neki nemški generali. Železniška postaja je bila okrašena in izvešene zastave na državnih uradih. Le kaj neki so zopet stuhtali? Gotovo nič dobrega!
Popoldne sem bil na Žalah, kjer zopet ležita dva mrliča – italijanski žrtvi – eden je petošolec. Pregledal sem celo ljubljansko pokopališče, obiskal sem grobove naših mučenikov Kiklja in Župca, poklonil se spominu nadškofa dr. Jegliča in dr. Ev. Kreka. / … /
31. marec 1942
Današnji popoldanski listi prinašajo novo odredbo okupatorjeve oblasti. Odvzem radijskih aparatov. Kaj naj rečemo na to? Nič drugega, kakor da je resničen naš narodni pregovor: »Resnica v oči bode«. Tudi ta odredba ne bo prinesla rešitve!
10. april 1942
Ponoči je v samostanu umrl p. Ananija Vračko, zlatomašnik. Večni mu mir! Moje misli pa so v Mariboru – kako je z mojimi fanti. Težko čakam poročil o položaju na Štajerskem. Po poročilih, ki jih imam, je okrog 160 tisoč Slovencev brez doma kot begunci, izgnanci, preseljenci, okrog tisoč življenj je doslej padlo pod kroglo okupatorja in okrog 400 slovenskih hiš požganih. O narod moj, kako si v prah teptan, kdaj sine ti vstajenja dan?
12. april 1942
Danes ob pol desetih dopoldne je na Šelenburgovi ulici zopet padel nekdo kot žrtev terorja OF. Kdo je, nisem zvedel. Župnija Marijinega oznanjenja je danes praznovala svoj patrocinij namesto 25. III. Pridigo in sv. mašo je opravil prezvišeni g. škof dr. G. Rožman. V govoru je ponovno obsodil brezvestno ravnanje ljudi, ki se ne držijo zapovedi božjih – »njih ravnanje ne bo korist narodu in ne bo prineslo narodu prave svobode«. Popoldan pa sem obiskal Navje, kjer sem pomolil na grobu dr. A. Korošca, voditelja slovenskega naroda. Vstala mi je misel, kako bi bilo, ako bi bil še živ? / … /
15. april 1942
Pripravlja se ustanovitev Narodnih straž kot protiukrep proti terorju komunistov in uredbo za njih iztrebljanje. Seveda, če bo na to pristala okupacijska oblast! / … /
17. april 1942
Skoraj ne morem verjeti, kako malenkostni so ljudje in kako si drug napram drugemu otežujejo že itak težko življenje. Vsak vidi predvsem sam sebe, svojo okolico, svoj krog in svojo organizacijo. Ne zna pa se brigati za splošnost, za skupnost ter tako doprinašati žrtve, ki so za končni uspeh, v našem slučaju – narodno osvoboditev – potrebne. V laseh sta si skupini »Straža« in »S. L.« V ozadju je, kakor kaže ozkosrčnost … OF ima doslej na vesti iz Ljubljane 45 oseb, na deželi pa okrog 60. / … /
27. april 1942
Italijani zopet vršijo blokiranje posameznih mestnih predelov in iščejo – najbrž sami ne vedo kaj … ! / … /
V nedeljo je umrl po krajšem bolehanju profesor dr. Ernest Tomec. Pokojnika sem osebno poznal iz časa bivše Orlovske organizacije. Bil je mož železne doslednosti, brezpogojne načelnosti in trde discipline. Baš radi tega je marsikje naletel na odpor in nerazumevanje, tudi v katoliških vrstah (n. pr. spor radi akademskega Orla) in pred dvema letoma med Mladci in Stražarji. Po razpustu Orla se je posvetil predvsem »Mladcem Kristusa kralja ter dijaške K. A.« Žel je lepe uspehe, predvsem v boju proti komunizmu. S svojo železno doslednostjo je nastopal zlasti proti vsakemu paktiranju katoličanov s komunisti. Bil je, lahko mirno rečemo, drugi dr. Mahnič za naše brez načelne razmere.
1. maj 1942
/ … / Begunci živijo v obupnih razmerah. Denar, ki so ga morda imeli, so ali vzeli Nemci ali pa so ga porabili. Pokrajinski odbor R. K. je ukinjen že od februarja. Podpore dajejo Italijani. Zavedni Slovenci se le v največji sili in stiski zatečejo k Podpornemu uradu. Zato je pomanjkanje najpotrebnejšega v teh begunskih družinah. Hudo se mi je danes tožila gospa Trampuševa iz Maribora. Le težko je pridrževala solze. Dal sem ji skromen prispevek 20 lir, da bo vsaj za en dan. / … /
3. maj 1942
Zopet zelo mrzel dan. Tudi snežinke se pojavljajo med dežjem. Snoči so nalepili po Ljubljani po vseh zidovih velike lepake s slikami Duceja in kralja, menda v spomin obletnice ustave Ljubljanske pokrajine, ki je bila dana lansko leto na današnji dan. Po mestu so na ukaz razobešene zastave.
G. Lojz Golec je pisal iz Trsta. To je prvi stik po razsulu s članom našega uredništva. Kakor je videti iz njegovega poročila, »Slovenec« ne sme v Italijo.
4. maj 1942
/ … / Vlak proti Kočevju vozi samo do Ortneka. Kočevje pa je blokirano. Včeraj, ob obletnici ustave za Ljubljansko pokrajino, je govoril Grazioli, ki je povedal, da bo odpuščeno onim, ki so šli med partizane, če se do 10. 5. javijo oblastem, seveda če že niso bili zapleteni v kakšne zločine. Naslovil je tudi apel na begunce, »ki so naj lojalni, sicer jih bo oblast stirala nazaj od koder so prišli.«
Danes sem po enomesečnem čakanju dobil propustnico (lasciapassare), in sicer permanentno za celo Ljubljansko pokrajino.
9. maj 1942
Nekje pri Polhovem gradcu je prišlo do bojev med Italijani in partizani. Na pokopališču pri sv. Križu je naročeno skopati 26 grobov za italijanske vojake. Obnovil sem zavarovanje za »Karitas«, ki sem ga bil primoran prekiniti aprila lanskega leta.
11. – 15. maj 1942
Hvala Bogu, zopet sem v Ljubljani. Človek se kar nekam oddahne, ko stopi na mestna tla. Potovanje zunaj mesta v teh nemirnih in na pol norih časih ni prav nič prijetno in tudi ne varno. Meni se ni sicer nič hudega zgodilo, celo legitimacijo mi ni bilo treba kazati, a nekam rajši bi bil doma na varnem. Toda za narodno svobodo je treba velikih žrtev.
Prehodil sem vse občine črnomeljskega okraja – po veliki večini peš. Začel sem v Črnomlju, končal pa v Semiču. Duhovniki so tu zelo gostoljubni, ljudje pa napram tujcu nezaupni, kar ni čuda, saj ne vedo, kdo je prijatelj in kdo sovražnik. / … /
Nazaj grede sem se vozil v vagonu, ki je kazal znake napada od prejšnjega dne. Bil je preluknjan od strelov. / … /
Streljanje talcev se nadaljuje skoraj vsak dan. Ljubljanska pokrajina je danes po zaslugi partizanov skoraj na istem kot uboga Gorenjska in Sp. Štajerska. Ves teden sem lahko na potovanju bil pri sv. maši, sv. obhajilu in pri šmarnicah.
19. maj 1942
Službeno v Kočevskem okraju. Izstopil sem v Vel. Laščah, v domovini Trubarja, Stritarja in Levstika. Po opravljeni reviziji tamkajšnje mlekarne pa sem pešačil proti Ribnici. Vmes sem obiskal še prijatelje v sodraški fari ter se znašel okrog dveh popoldne v Ribnici. Tu sva obujala spomine na prvo srečanje pred 15 leti v polit. šoli SLS z g. Stankom Škrabernetom, banskim svetnikom. Okrog štirih pop. pa sem že pozdravil g. svetnika Škulja v Dol. Vasi. Tu sem videl od Italijanov demolirano hišo gospodinjske šole, kjer so pred tremi tedni Italijani ubili nedolžnega in zavednega slov. fanta Slavka Levstika. V zidovju se poznajo sledovi krogel in bomb, okna in vrata so vsa preluknjana. Na pročelju je vdolbinica, kjer je bil kip Matere Božje. V to vdolbino je italijanski krvolok zagnal bombo, ki je kip je razbila na drobne kose. Čudim se, kako sta gospodinjski učiteljici ostali živi. Zvečer je prišel k meni 20 letni fant ter se mi prestavil za brata ubitega Slavka Levstika. Tudi on je bil član F. O. S solzami v očeh mi je pripovedoval o bratu in o tragičnem dogodku. Le težko sem našel primerne besede za tolažbo. Bil sem pretresen ob bolečini tega dobrega kat. fanta.
Večerja. Dobimo obisk – v obednico je vstopil – partizan. Bil je domačin, župnik ga je dobro poznal. Zapravil je premoženje, s pomočjo dobrega g. svetnika so s težavo rešili le hišico, na kar je izginil ter zapustil ženo in otroke. Sedaj je šel propalica med sebi enako družbo. G. svetnika je vprašal, »če kaj ve o neki njim nasprotni organizaciji, beli gardi?« Gospod mu je odgovoril, da pozna samo eno organizacijo: katol. cerkev in da moli za mir in da bi se nehalo s strašnim klanjem. Kmalu je odšel. Zunaj sta ga čakala tovariša, oborožena s puško in bombami. Ponoči so streljali po vasi ter ubili mežnarju psa in enkrat ustrelili v kuhinjo. G. svetniku Škulju grozijo z umorom. Od vaščanov je dobil več svarilnih pisem. Noč sem prespal zelo nemirno, ker me je motilo streljanje pa tudi podplati so me pekli od naporne hoje.
24. maj 1942
/ … / Potovanje na Kočevsko je skoraj onemogočeno. Vsak vlak je skoraj redno napaden. Poročila z ruskega bojišča pravijo o gigantskih bojih in o velikih pripravah na obeh straneh.
Danes sem dopoldne gledal birmance in botre. Kaka razlika med birmo v prejšnjih letih in sedaj. Deset birmancev imam za seboj. Dva od teh sta se mi žal popolnoma odtujila in postala narodna odpadnika. Molim pogosto za vse, ki sem jim dal svojo roko na desno ramo: Bog, čuvaj jih, sv. Duh, daj jim pravo pamet!
27. maj 1942
/ … / Zanimivo sliko sem danes videl na živilskem trgu. Pred šotori branjevk se nabere od časa do časa precej zelenjavnih odpadkov. Danes sem videl, kako sta neki mož in žena prebirala stročje zelenega graha, ki ga je branjevka vrgla vstran, ker je bilo že suho, nagnitno in črvivo. Naluščila sta polno skodelo fižola oz. graha, ki je ostal v iztrebkih. Enaka slika je včasih tudi pri solati ali pri špinači. O, hudo je za hrano. Kako potrebna je danes prošnja: Daj nam danes naš vsakdanji kruh! / … /
30. maj 1942
/ … / Pokropil sem sinoči takoj po prihodu v Ljubljano pokojnega Ehrlicha in Rojica, ki sta položena na mrtvaški oder v Akademskem domu. V ozadju je znak Stražarjev obdan s trnjevo krono in slov. trakom, ob strani pa kip serafinskega Kristusa, pred katerim je rajni g. prof. redno vsak večer z akademiki molil sv. rožni venec. Akademiki, ki stražijo svojega voditelja, glasno v dveh skupinah molijo sv. rožni venec. Danes zjutraj ob devetih so v velikem sprevodu akademiki prenesli obe trupli v stolnico, kjer je bila sv. maša in mrtvaške molitve. Vse obrede je opravil g. stolni prošt Nadrah. Po opravljenih molitvah so krsti položili v avto furgon in ju prepeljali na Žale. Na Žalah ležita v veliki molilnici med cvetjem in svečami ter ob častni straži akademikov. Popoldne ob petih je bil pogreb pok. Iva Peršuha, uradnika Vzajemne zavarovalnice ter odličnega javnega delavca in organizatorja. Ogromna množica ga je pospremila na božjo njivo, med njimi tudi dr. Natlačen in dr. Adlešič.
V sredo, 27. 5. so komunistični razbojniki zopet ubili mladega fanta, člana delavske katoliške akcije, Ivana Povšeta. Ko so ga ponoči ubili, so ga vrgli v Savo. Pobili so tudi njegovo mater. / … /
31. maj 1942
/ … / Ob štirih popoldne je bil na Žalah pogreb pokojnega Ehrlicha in akademika Rojica. Ogromna množica, kakršne še doslej Žale niso videle, se je zbrala na Žalah. V notranjost Žal so imeli vstop samo dijaki, akademiki, starešine in zastopniki društev in oblasti ter odličniki. Vse ostalo se je razporedilo okrog Žal. Po opravljenih mrtvaških molitvah so dijaki in Stražarji v zbornem govoru svojemu mrtvemu očetu izpovedali še enkrat svojo vero v Boga in kat. Cerkev ter napravili zaobljubo zvestobe slovenskemu narodu. / … /
8. junij 1942
Pri včerajšnjem napadu na dolenjski vlak bi kaj lahko postal kot žrtev tudi eden patrov tukajšnjega samostana. Prestreljen ima habit in aktovko.
10. junij 1942
Študiram dr. Ušeničnikovo »sociologijo«. Kupil sem si knjigo Tomaža Kempčana: »Hoja za Kristusom«. V težkih urah življenja si hočem zajemati iz te bogate zakladnice tolažbe ter dobivati smernic za pravilno življenje.
14. junij 1942
/ … / Popoldanska procesija s svetim Rešnjim Telesom, katerega je nosil prevzvišeni, me je nekoliko razočarala: premalo je bilo moških. O, kako so moški boječi, kljub temu da nosijo hlače, in kako maloverni. V teh časih bi se prav možje morali odlikovati po verski vnemi in odločnosti. Tako pa povsod samo ženske, možje pa povsod, kar se tiče odločnosti v krščanskem življenju, lepo od zadaj, previdno in boječe. Ni čuda, da s pričo takega ponašanja rasto brezvercem še bolj rogovi. Več verske korajže! Ena glavnih nalog bodočega dela v vseh naših organizacijah mora biti vzgoja značajnih versko neustrašnih mož in fantov. Ne samo katoliških mož in fantov v besedah – te so poceni – temveč katoliških mož in fantov v dejanih. »V dejanju le pokaži se bojevnik ti goreč … «
24. junij 1942
Po ulicah se vidi vedno več Italijanov v civilu, ki so seveda vsi fašisti. Zdi se, da so zato tu, da nadzirajo, kaj govorijo in delajo Ljubljančani.
V Rimu pravijo, da bo vojna predvidoma trajala še do jeseni 1943 … !
28. junij 1942
/ … / Italijani so uvedli nov način blokade. Okrog in okrog mesta so začeli istočasno preiskave. Ta krog se vedno bolj oži proti sredi. Nihče ne more iz pregledanega dela v mestu in iz nepregledanega v pregledani prostor. Pri pregledovanju baje tudi kradejo obleko in perilo. Vse akademike in dijake odvažajo v Italijo – bojda v Bologno – v internacijo ali na prisilno delo, ista usoda zadene tudi brezposelne ter marsikoga drugega. Brez perila in brez vseh drugih sredstev morajo iti v pregnanstvo, marsikateri že drugič. Včeraj in danes sta šla transporta z interniranci v smeri proti Italiji. Boga, prsv. Srce Jezusovo, M. P. kristjanov in sv. angela varuha prosim, da me varujejo tudi v bodoče!
30. junij 1942
Že od ranega jutra zopet vozijo kamioni »žrtve« v kasarno na »nabor« za konfinacijo. Danes je na vrsti okolica Trnovega. Govoril sem danes z nekaterimi, ki so bili primorani na to »štelungo«. Dvorišče kasarne je natrpano. Glava pri glavi. Neznosna vročina, prevladuje glad, mnogi so od ranega jutra od petih tešči. Morajo pred komisijo, katero morajo po »rimsko« pozdraviti. Nato več članska komisija odloči na desno ali na levo. Oni na desni lahko gredo domov, na levi pa gredo v »pekel« – v Italijo. Po kakšnih vidikih se delijo »naborniki na desnico in levico«, še ni povsem dognano. Soditi je, da so za »konfinacijo« zreli predvsem sumljivi tipi. Pravijo, da je med to komisijo neki bivši partizan, ki izdaja znance, pa tudi »noter tlači« zavedne narodnjake in katoliške fante, ki so od začetka bili Ofarjem trn v peti. Mnogo naših fantov je na ta način moralo v konfinacijo, na primer Mikunda, Leskovar, absolvent iuris Junež itd. Tudi gospa Šum mi je tožila, da je njen sin Rafko med žrtvami po svoji lastni neumnosti, dobili so ga namreč na cesti. Tudi g. Marko Kranjc je bil na tem »naboru«.
Pravijo, da je bil zadnji transport napaden od partizanov nekje blizu Verda. Nekaj mrtvih, nekaj ranjenih.
Očividec pripoveduje, da so fašisti v nedeljo 21. 6. pretepli 86 letnega dekana v Št. Vidu pri Stični tako zelo, da se je onesvestil. Vzrok: ker ni fašistov po rimsko pozdravil … !
Govoril sem z Mariborčanom, katerega brata (Simčiča Zorka) je včeraj zatekla usoda pregnanstva v Italiji. / … /
Predno zaključim dnevnik za danes, še ena žalostna vest: v Ježici pri Ljubljani so komunisti včeraj popoldne ubili Franceta Straha, poznanega delavca v Orlovski organizaciji in pisca premnogih lepih člankov v »Mladosti«.
5. julij 1942
/ … / Prisostvoval sem lepi slovesnosti, posvetitvi novomašnikov. Petnajst novih delavcev je danes stopilo v vinograd Gospodov ter vzelo nase sladki jarem križa Kristusovega. »Žetev je velika, delavcev pa malo,« to velja tudi za naš narod. Mnogo duhovnikov bo predčasno telesno in duševno upešalo vsled žalostnih razmer, nekaj so jih že pobili brezbožni komunisti, zato bodo ti mladi gospodje dobrodošli zlasti, ko napoči mir ter bo trebalo zopet zasesti fare, kjer so duhovniki pregnani. Daj Bog svojim novomašnikom polno mero božjega blagoslova.
Po mestu se zopet govori o ponovni blokadi in odvažanju moških, ki bi se naj vršilo že ta teden. Kaj nam bo še vse prinesel čas, preden bo zlom! Bog bodi vedno z nami, ne zapusti nas!
8. julij 1942
Po sveti maši in sv. obhajilu. Gospodu življenja sem se iz dna srca zahvalil za milost rojstva. Na današnji dan sem pred 39 leti prijokal na svet. Spomnil sem se v molitvi svojih staršev, babice in botre ter vseh, ki so mi tekom 39 letnega življenja kaj dobrega storili. Naj jim Gospod povrne z večnim življenjem v nebesih. Hitro teko leta. Zdi se mi, da sem že star pa sem tako malo storil še za Boga in za dobro bližnjega ter naroda. Mnogo veselega in bridkega je šlo v teku 39 let mimo mene. Za vse bodi Bog zahvaljen. Varuj me in bodi z menoj tudi za naprej. V 40. leto življenja grem z geslom: Vse iz ljubezni do Boga, bližnjega ter slovenskega naroda. Daj Bog, da v tem 40. letu dočakam največje veselje – svobodo! / … /
9. Iz tujega tiska
9.1. Demokratični državni udar
Karl-Peter Schwarz
9.1.1.
Tako na Poljskem, Madžarskem kakor tudi v Romuniji, v več kakor eni deželi, je Rdeča armada pomagala komunistom na oblast. Na Češkoslovaškem pa to ni bilo potrebno. Dne 25. februarja 1948 so bili češki komunisti na cilju. Druge stranke so se vdale brez boja.
Novembra 1960 se je sovjetski državni in partijski voditelj Hruščov na konferenci komunističnih partij vsega sveta, ki je potekala v Moskvi, pobahal: »Če bi sovjetska armada prišla v Pariz, bi danes lahko kosili pri tovarišu Thorezu. Če bi sovjetska armada prišla v Rim, bi lahko v Rimu večerjali pri tovariših Togliattiju in Longu … Pomagali smo komunistom, da so prišli na oblast«. Pri tem se je obrnil k praškemu partijskemu voditelju Antoninu Novotnemu in pripomnil, da za Češkoslovaško to ne bi veljalo.
V treh evropskih deželah so komunisti prišli na oblast brez pomoči Rdeče armade. V Jugoslaviji in Albaniji sta Tito in Enver Hodža svoje potencialne nasprotnike takoj ob koncu vojne likvidirala in s tem je bil problem notranje opozicije zanju rešen. Samo na Češkoslovaškem so leta 1948 še obstajale stranke, ki so bile sicer zaveznice komunistov, vendar neodvisne. Pustile so se odstraniti skoraj brez zunanjega pritiska.
Ko je KPČ vzpostavila svoj oblastniški monopol, dežela ni bila zasedena, na njene meje tudi niso prikorakale vojaške enote. Namestnik sovjetskega zunanjega ministra Valerijan Zorin, ki je 19. februarja 1948 prišel v Prago, je sicer predsednika češkoslovaške KP in ministrskega predsednika Klementa Gottwalda po Stalinovem naročilu pozval, naj zaprosi za vojaško pomoč, češ da je čas za to dozorel, vendar je Gottwald to odklonil. Njegova stranka, je rekel, naj bi bila tudi brez tega gotova zmage.
Vsekakor so bili češkoslovaški komunisti sami presenečeni, ko so jim nekomunistične stranke prepustile republiko skoraj brez odpora. Da je takrat »molil, da jih nespamet ne bi zapustila«, se je Gottwald šalil nekaj tednov pozneje na zasedanju centralnega komiteja, in »Gospod Bog me je uslišal«.
Nespamet je bila v tem, da je dvanajst ministrov ljudskih socialistov, krščanskodemokratske ljudske stranke in slovaške demokratske stranke 20. februarja 1948 ponudilo odstop. Utemeljevali so ga s tem, češ da komunistični notranji minister Vaclav Nosek ne upošteva vladnega odloka, ko noče razveljaviti premestitve osmih nekomunističnih policijskih častnikov. Njihov namen je bil prisiliti Noska, da bi popustil, ali pa doseči nove volitve, od katerih so si obetali oslabitev komunistov. Toda načrt je spodletel. Socialdemokratski ministri in nestrankarski zunanji minister Jan Masaryk se niso pridružili odstopu.
Komunisti so te tri stranke obdolžili, da si s »protidemokratičnim, ljudstvu sovražnim in protisocialističnim blokom« prizadevajo za »razdiranje razmerij«. Mobilizirali so enotni sindikat, razposlali oborožene ljudske milice in začeli oblastniške organe očiščevati »sovražnikov ljudstva«. »Akcijski odbori«, ki so nastajali vsepovsod, so pričali o zunajparlamentarni podpori, na katero se je naslanjala strategija komunistov. Nekomunistične stranke so osamili in tako niso bile več zmožne mobilizirati svojih privržencev. Nekateri od njihovih voditeljev so se v kritičnih dnevih celo umaknili iz glavnega mesta. Monsinjor František Hala iz ljudske stranke se je odpeljal na neki katoliški ženski kongres, ljudski socialist Peter Zenkl je na Moravskem sprejemal častno meščanstvo, njegov strankarski prijatelj Hubert Ripka pa je obiskal starše. Zunanji minister Masaryk je ležal v postelji zavoljo gripe in ni sprejel nikogar – razen Stalinovega emisarja Zorina.
Nekomunističnim strankam je naposled ostalo samo še upanje, da predsednik države Edvard Beneš odstopa njihovih ministrov ne bo sprejel. Ali jim je to obljubil, je sporno. Vsekakor pa drži, da je hudo bolni in demoralizirani predsednik popustil takoj, ko so komunisti pritisnili nanj. V sredo, 25. februarja 1948, se je opoldne začela splošna stavka, katere so se udeležili celo sodelavci predsedniškega urada. Na Vaclavskem trgu se je zbralo 250.000 delavcev, da bi podprli zahteve komunistov. Pozno popoldne je Gottwald z balkona palače Kinsky na Staromestni krožnici razglasil, da je Beneš odstop ministrov sprejel in je novi vladi izročil listino z imenovanji: »Sporočim vam lahko, da je gospod predsednik vse moje predloge sprejel natanko take, kakor so mu bili predloženi«.
Beneš je tako, kakor je bil l. 1938 podpisal oktroirani Münchenski sporazum, tudi zdaj imenoval vlado, v kateri so bili zastopani samo še komunisti, socialdemokrati in nestrankarski zunanji minister Masaryk. Da ima »svojo dobro stran, da ve, kaj je oblast in jo zna realno presojati«, je Gottwald pozneje dejal o predsedniku, »njegov uvid, da smo bili pripravljeni tudi na kako drugačno rešitev, je prispeval k temu, da je sprejel naš predlog«.
Američanov puč v Pragi ni presenetil, ker so bili Češkoslovaško že zdavnaj odpisali. »V Združenih narodih in drugod,« je rekel zunanji minister George C. Marshall dne 24. februarja , »je Češkoslovaška zvesto sledila sovjetski liniji in vzpostavitev komunističnega režima bi nadaljnjo češko politiko konkretizirala in potrdila.« Na javno mnenje na Zahodu pa so praški dogodki silovito učinkovali. »Tragični konec republike na Češkoslovaškem je na civilizirani svet deloval kot neznanski pretres,« je pred kongresom izjavil predsednik Truman. Dne 17. marca so se Francija, Velika Britanija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg z bruseljsko pogodbo združile v obrabno zvezo, iz katere je leto dni pozneje nastal NATO. Dne 18. aprila je utrpela komunistično vodena ljudska fronta na volitvah v Italiji hud poraz. Dne 24. junija se je začela blokada Berlina, ki je pripeljala Evropo na rob nove vojne.
Gottwaldova taktična uporaba možnosti, ki jih je vsebovala češka ustava, je sprožila zmotne razlage. Tony Judt (»Zgodovina Evrope od leta 1945 do danes«) meni, da so bili češkoslovaški komunisti prepričani, »da bodo prišli na oblast po demokratični poti«. Eric Hobsbawm (»Doba skrajnosti«) celo trdi, da so vse komunistične partije, ki jih je nadzorovala Moskva, tako in tako samo hotele utemeljiti »mešane gospodarske sisteme v parlamentarnih večstrankarskih demokracijah«.
Razmere na Češkoslovaškem do februarja 1948 se sicer razlikujejo od tistih v vzhodno- in južnoevropskih ljudskih demokracijah, vendar so bile prav v temeljih drugačne od tistih v zahodnoevropskih deželah. V Italiji in Franciji je bila parlamentarna demokracija po zaslugi De Gasperija in De Gaulla ustaljena in povezanost z Zahodom utrjena. Češkoslovaški pa so manjkali državniki primerljivega formata. Pakt s Stalinom, ki ga je Beneš sklenil v Moskvi leta 1943, je bil neizpodbiten. Tudi mit o ustavnopravni kontinuiteti povojne Češkoslovaške s Prvo češkoslovaško republiko, ki je še danes osrednjega pomena za samopodobo političnih elit te dežele, ne zdrži kake analize obdobja med leti 1945 in 1948. Po vojni nastale spremembe, tako je presojal češki zgodovinar Karel Kaplan, so bile tako globoke, »da so zadevale skoraj vse pomembne člene v ustavi«.
Oblast je bila v rokah Nacionalne fronte (NF), strankarske zveze, ki formalno v ustavi ni bila predvidena. Navidezno je bila NF koalicija šestih strank – ljudskih socialistov, socialdemokratov, krščanskih demokratov, slovaških demokratov kakor tudi čeških in slovaških komunistov, ki so nastopale ločeno, a so bile podrejene skupnemu vodstvu. Njihove pristojnosti so daleč presegale tiste kake parlamentarne koalicije. NF je na primer odločala o tem, katere stranke bodo dovoljene. Prepovedani niso bili samo fašisti, prav tako stranke Nemcev in Madžarov, ampak tudi češki agrarci in slovaška ljudska stranka, obe najmočnejši politični sili Prve češkoslovaške republike. Politična oblast ni bila več podvržena nobeni omejitvi, njena razsežnost pa je bila velikanska. Nacionalizacije so spravile industrijo in banke pod nadzor vlade. Upanje na moč in vpliv je zadrževalo stranke v Nacionalni fronti. S tem so se izpostavljale pritisku komunistov, ti pa so jih z vedno novimi zahtevami gnali pred seboj.
Dne 8. aprila 1945 je Gottwald na konferenci funkcionarjev KPČ v Košicah takole opisal pomen NF za vzpon partije na oblasti: »Ne češka ne slovaška buržoazija se danes ne more opirati na katero od pravnih, ustavnih in državnih institucij, ki si jih je ustvarila, z Münchenskim sporazumom vred … Kar se tiče državne ustave in državnega aparata, smo to vse razčistili. Graditi začenjamo na novo in od spodaj«. Pri tem naj ne bi bila neposredna perspektiva »sovjetska republika«, temveč »dosledna izpeljava demokratične nacionalne revolucije«. Boj zoper buržoazijo pa da se nadaljuje, »in to na načine, ki so za nas ugodni«.
Na vseh ravneh so nacionalni odbori, ki so jih sestavljale stranke NF, nadomestili prejšnje upravne institucije. Ne samo, da so sprejemale odločitve, ampak so jih tudi izvajali in s tem kršili delitev oblasti, zasidrano v ustavi. Ta radikalna preureditev pa se ni zgodila le zavoljo pritiska komunistov. Karl Kaplan, ki je »kratkemu pohodu« v totalitarno državo posvetil več raziskav, opozarja na to, da so se vse stranke zavzemale za neko »drugo republiko«. Nova država naj bi se notranje-, zunanjepolitično in po ureditvi usmerila na novo, da bi bila zmožna preprečiti kakšen »novi München«.
Motiv zunanjepolitične navezave na Stalina je bil strah pred Nemčijo, ki je izviral iz izkušnje Münchenskega sporazuma, razkosanja Češkoslovaške in strahovlade rajhovskih in sudetskonemških nacistov v času protektorata nemškega rajha nad Češko in Moravsko. Temu se je pridružil strah pred nemškim povračilom za odvzem pravic malodane trem milijonom češkoslovaških državljanov nemške narodnosti, za njihovo razlastitev ter izgon. Nad Francijo in Veliko Britanijo, ki sta v Münchnu odobrili priključitev Sudetov k nemškemu rajhu, so bili Čehi do dna razočarani. Verjeli so, da lahko pričakujejo varstvo samo od Sovjetske zveze. Poudarjale so se panslavistične poteze češkega nacionalizma. Že dolgo pred februarskim pučem je Stalinova slika visela zraven podobe češkoslovaškega predsednika.
Beneš je umeval Češkoslovaško kot most med vzhodom in zahodom, sicer vpet v vzhodni sistem zavezništva, vendar zasnovan pluralistično in na zahod odprt toliko na široko, kolikor bi dopuščala Moskva. Toda manevrski prostor se je čedalje bolj ožil. Ledeno sapo je Gottwaldova vlada začutila, ko je julija 1947 sprejela povabilo na konferenco o Marshallovem planu v dobri veri, da Moskva ne bi imela nič proti. Stalin je Gottwalda in Masaryka osebno opozoril, da ni tako. Vlada je svoj sklep spremenila nemudoma in brez glasu proti. »Povsem jasno je, da je treba udeležbo na konferenci odpovedati,« je vladi sporočil Beneš. Ugodni trenutek, da bi uveljavili češkoslovaško suverenost proti Moskvi in komunistom, je bil zamujen. S poti v »zmagoviti februar« ni bilo več vrnitve.
Predsednik države in nekomunistične stranke so prav do konca podcenjevali totalitarno ogrožanje, in to kljub dogajanju za železno zaveso, na katero je Churchill opozoril že 5. marca 1946 v govoru, ki ga je imel v Fultonu. Zaman je romunski kmečki voditelj Julius Maniu še pomladi leta 1947 upal, da se bo Beneš postavil na čelo »skupne bojne fronte vseh demokratičnih opozicijskih strank v deželah, ki jih zasedajo Rusi«. Beneš je ostal Stalinu zvest prav do bridkega konca.
Češke elite so dogajanje v sovjetsko zasedeni Evropi dojemale selektivno, ne samo zavoljo uperjenosti v nemško nevarnost, ampak tudi zavoljo svoje vizije neke nove, »socializirajoče demokracije« (Beneš). Ljudski socialisti so se sklicevali na načela »nacionalizma, socializma in demokracije«, socialdemokrati niso hoteli »kapitalističnega reda reformirati, temveč ga odpraviti«, krščanski demokrati so socializem kot svetovni nazor sicer odklanjali, v praksi pa se jim je zdel »ne le sprejemljiv, temveč tudi dobrodošel«. Edini, ki niso govorili o socializmu, so bili komunisti. Omejevali so se na kratkoročne, zmerom zelo konkretne zadeve, te pa so korak za korakom zaostrovali. S tem so sprožili neko dinamiko, ki se je izmikala nadzoru njihovih koalicijskih partnerjev in je le-te čedalje bolj pritegovala k svojemu lastnemu cilju.
KPČ se je posrečilo, da je na parlamentarnih volitvah leta 1935 z 850.000 glasovi postala četrta najmočnejša stranka. Vojno je preživela samo pičla tretjina njenih članov, vendar je njihova vnema te izgube kmalu izravnala. V novi KPČ so se reorganizirali preživeli iz koncentracijskih taborišč, češki prostovoljci, ki so se bojevali na strani Rdeče armade, nekdanji partizani in funkcionarji, izšolani od Kominterne, ki so se vrnili iz moskovskega eksila.
Komunisti so bili v silni premoči. Bili so edini, ki so že prav na začetku zavrnili Münchenski sporazum, iz internacionalistov so se prelevili v nacionaliste, razpolagali so z gosto prepleteno organizacijsko mrežo, hrbet pa jim je še vedno krila največja dežela na kontinentu. Njihova stranka je obvladovala podjetja, enotni sindikat in večino nacionalnih odborov. Nadzorovala je notranje, delovno in kmetijsko ministrstvo; obrambni resor je vodil formalno nestrankarski general Ludvik Svoboda, ki pa ji je bil zvesto vdan. Članstvo v KP je odpiralo kariere na vseh družbenih področjih in je privlačevalo tudi srednje sloje, posebno izobražence. Še pomembnejši pa je bil vpliv KPČ na podeželsko prebivalstvo. V vaseh je zapolnjevala praznino, ki je nastala ob prepovedi agrarne stranke. Komunistično kmetijsko ministrstvo je razdelilo zemljo Nemcev, Madžarov in kolaboracionistov – 2.400.449 hektarov obdelovalnih površin, ki so bile zaplenjene brez odškodnine – kmečkemu proletariatu in novim priseljencem na območja izgnancev. Ta klientela naj bi komunistov nikdar več ne pustila na cedilu.
»Vsak dan 1.500 novih članov,« je bilo njihovo geslo. Od maja 1945 do novembra 1947 je število članov KPČ naraslo od 40.000 na skoraj poldrugi milijon – zdaj je imela več članov kakor stranka ljudskih socialistov, krščanskih demokratov in socialdemokratov skupaj. Ne samo, da je komunistom najbolj koristil pohlep po karieri, denarju in zemlji, ampak so izrabljali še gospodarske težave, ki so nastale kot posledica množičnega izgona, nacionalizacij in rdečega terorja v podjetjih.
Zaradi čedalje nižje kakovosti čeških izdelkov je izvoz drastično nazadoval, celo žito so morali uvažati iz Sovjetske zveze. Črna borza je cvetela. Dežela, ki je prebila vojno brez večje gmotne škode in vrzeli v preskrbi, se je leta 1947 znašla v krizi, za katero so komunisti okrivili »špekulante«, »veleposestnike« in »reakcionarno buržoazijo«. Bolj ko so se večale težave, bolj so se zaostrovali njihovi napadi na nekomunistične stranke. Posebne »komisije za prehrano« so zdaj prečesavale trgovine in kmetijske obrate ter iskale »sovražnike ljudstva«.
Generalka za »zmagoviti februar« pa je potekala spomladi leta 1947 na Slovaškem. Drugače kakor v češkem delu države, kjer so komunisti na parlamentarnih volitvah maja 1946 s 40 odstotki glasov postali najmočnejša sila, jih je na Slovaškem prekosila demokratska stranka, ki je dobila skoraj dve tretjini glasov. Komunisti so proti njej ubrali dvojno strategijo. Najprej so ob pomoči nacionalističnih čeških strank omejili pristojnosti slovaškega državnega zbora, nato pa so septembra 1947 uprizorili »zaroto« privržencev prepovedane slovaške ljudske stranke in demokrate obtožili, da so ji krili hrbet. Poskus, da bi demokratsko stranko izključili, je sicer spodletel, vendar pa se je komunistom posrečilo poglobiti razdor med Čehi in Slovaki.
»Boj zoper reakcijo« je bil zdaj njihovo glavno geslo. Nacionalna fronta je odslužila, pobudo so prevzele vzporedne strukture raznih akcijskih odborov, ki so se ustanavljali vsepovsod. Medtem ko so se druge stranke Nacionalne fronte pripravljale na volitve, so komunisti zavzeli ulico. Zanetili so en konflikt za drugim, da bi nasprotnike potisnili v defenzivo. Ko je izbruhnila vladna kriza, je bila Nacionalna fronta samo še votla lupina. Dne 25. februarja 1948 je »demokratična pot« češkoslovaških komunistov dospela na cilj.
(FAZ, 25. februar 2008, št. 47, str. 9)Prevedla Katarina Bogataj Gradišnik
10. Na robu
10.1. Marko Natlačen in njegov sin Stanislav
Marijan Smolik
10.1.1.
Sodelavci Zaveze so že večkrat omenjali bana dr. Marka Natlačena. Tudi nekaj imen iz njegove družine je bilo že omenjenih. Zdaj pa je priložnost, da nekaj več napišem o sinu Stanislavu, duhovniku, ki je skoraj povsem izginil iz naše zavesti.
Obširneje je o banu in njegovi nasilni smrti pisal Tine Velikonja leta 1994 v št. 14: »Umor bana Marka Natlačena« (str. 45–52). Spomnil se je, kako je bil ban dober do Velikonjeve družine s številnimi otroki in invalidnim očetom Nartejem, ki ga je bolj iz sočutja obdržal v banski upravni službi. Sin Tone je bil Tinetov sošolec, zato mu je v pismu iz Kanade 10. 12. 1993 podrobno opisal očetov pogreb, Tine je to leta 1995 objavil v Zavezi št. 17, 26–27, že prej pa je v št. 14, 45–52 objavil pismo starejšega banovega sina Marka, ki je mrtvega očeta našel v stanovanju in se srečal celo z atentatorjem, ki je hotel ustreliti še mamo in njega, a je samokres zatajil.
Natlačenova hiša, takrat na Ciril-Metodovi ulici št. 18 (zdaj Ulica talcev za Poljansko gimnazijo) je zdaj v drugih rokah, ker je bila po denacionalizaciji vrnjena dedičem, ki pa so jo prodali (med interesenti za nakup je bila tudi celjska Mohorjeva družba). Tu ne mislim ponavljati opisov iz navedenih pisem, iz katerih bi bilo mogoče sestaviti scenarij za dokumentarni film, tako so spomini podrobni. V Zavezi št. 66 (2007) je še prispevek Slavka Žižka »Kdo je uprizoril 13. oktober 1942«, v katerem je objavil v arhivu VOS-a ohranjeno poročilo o pripravi in izvedbi Natlačenovega uboja: »Razgovor o pripravah in akciji na Natlačen dr. Marka 13. 10. 1942«. Žižek je razložil tudi prava imena vseh, ki so v tem poročilu seveda navedeni samo s partizanskimi imeni. Objavil je tudi nekaj fotografij nastopajočih in fotografijo z Jegličevega pogreba, na kateri je v vrsti političnih voditeljev tudi ban Natlačen. Na str. 102 je še zapis, da je sin Tone leta 2005 na novem delu pokopališča dal postaviti »kenotaf«, spominski grob, ker je bil pravi grob leta 1946 tako kot drugi podobni grobovi uničen in oskrunjen.
Tone je v že omenjenem pismu (Zaveza št. 17) opisal očetov pogreb, povzel Rožmanovo pridigo in Leničev opis uničenja groba, kakor ga je objavila Mladina. Zapisal je, da so nato v njihov grob pokopali »mlado partizanko« in kaj je bilo napisano na uničenem nagrobniku:
NATLAČENOVI
Vida, roj. Kos 1892–1914
Vladimir 1917–1919
Bogumil 1918–1919.
Razložil je, da je očetova prva žena umrla ob porodu drugega otroka, Tonetova bratca pa sta umrla za špansko gripo. Na spomeniku manjka ime Terezije Marije (1914–1915), ki pa je v matični knjigi župnije Sv. Petra v Ljubljani, kamor je spadala banova družina. Banovega imena niso dodali na nagrobniku, napisano je bilo le »Naš očka« brez letnic.
Ban Marko Natlačen ni pozabljen, njegovi življenjepisi so v vseh leksikonih, seveda pa se avtorji niso ustavljali ob družinskih razmerah, kakor sem jih nekaj tu popisal.
Popolnoma neznan pa je Markov sin Stanislav, ki je povzročil to pisanje. Bil je sin že omenjene prve žene Vide, rojen 2. oktobra 1913, torej pred omenjeno sestro Terezijo. Odločil se je za duhovniški poklic, kot ljubljanski bogoslovec pa je odšel študirat filozofijo in teologijo v Pariz. Škof Rožman ga je posvetil za duhovnika 5. septembra 1937, slovesno novo mašo je jeseni obhajal pri Sv. Petru v Ljubljani. Vrnil se je v Pariz, da bi nadaljeval študij za doktorat, pa je to preprečil vdor Hitlerjeve armade v Francijo. Natlačenu je uspel umik prek Kanala v Anglijo potem, ko je v Bretagni zvedel za klic generala De Gaula 18. junija. Pridružil se je francoski svobodni armadi v Londonu. Pod novim imenom Jean-Baptiste Malec je 18. julija postal član trinajste polovične brigade tujske legije kot vojaški kurat v stopnji poročnika. V septembru se je udeležil bojev pred Dakarjem, v novembru pa bojev za Gabon. Marca 1941 je bil s svojo enoto v Eritreji, kjer je reševal ranjence, pobiral ubite sovojake in bil pohvaljen. Junija 1942 je bil povišan v stopnjo stotnika, boril se je v Libiji, zaradi bojev za Bir-Hakeim je bil spet pohvaljen. V Tuniziji pri gori Djebel Garci je bil 11. maja 1943 ranjen.
Vojna se je nato preselila v Italijo, kjer je bil na gori Leucio še težje ranjen. Odpeljali so ga v Tunizijo, kjer je dolgo okreval. Ob koncu vojne se je lahko udeležil parade zmagovite armade na Champs Elisées v Parizu. Ob koncu leta 1945 je vodil sprejemni center za ranjene legionarje v Saint-Mandé, po demobilizaciji pa je sodeloval z mednarodnim Rdečim križem v Nemčiji v Badnu. V avstrijskem Innsbrucku je nato delal kot uradnik Mednarodnega urada za begunce (IRO). Končno se je preselil v Avstralijo kjer je sodeloval v vladni ustanovi za zemljo. Tam se je upokojil in 5. avgusta 2004 umrl v mestu Brisbane.
(Po ljubeznivosti in iznajdljivosti prijatelja dr. Janeza Zdešarja sem te podatke povzel po računalniškem izpisu: http://www.ordredelaliberation.fr/fr_compagnon/632.html).
10.2. Glosa o Titu
Metod Bohinc
10.2.1.
Radi se spominjamo starih časov, čeprav se nekje v sebi zavedamo, da le ni bilo čisto vse lepo in brezskrbno. Moji starši so velikokrat govorili, kako je bilo vse »pošlihtano« v času Avstro-Ogrske, čeprav vsi vemo, da so tudi takrat bile težke razmere. Toda, bil je red in veljala je pravna država.
Zgodba življenja pod Titom pa je bila seveda nekaj posebnega. To je zgodba, za premnoge nesrečna in žalostna, kakršne slovenski človek do tedaj ni doživel v vsej svoji zgodovini.
Ko naj bi leta 1945, po porazu hitlerjevske Nemčije, zavladala – tako kot na zahodu – v Sloveniji svoboda in demokracija, se to ni zgodilo. Boljševiška ideologija je postavila svoje zakone in vpeljala »diktaturo proletariata« po sovjetskem vzorcu. Nasprotnike svojega projekta je načrtno morila že med vojno, v največji meri pa je »očistila teren« po vojni z množičnimi likvidacijami in silovitimi poboji. Nov red ni dovolil drugačnosti. Zagospodovalo je enoumje in dirigirano čaščenje idolov boljševiške zmage. Od zgodnjih otroških let in naprej – v celotnem programu vseh vrst izobraževalnega in družbenega sistema – je potekala v nadaljevanju povojne zgodbe sistematična preobrazba slovenskega človeka, prepojena z lažjo in polresnicami.
Kljub zlomu rdečega režima in propadu utopične zamisli o »raju na zemlji« so stari vzorci ostali. Nismo pripravljeni sprejeti – tako kot v evropskem parlamentu – »Resolucije o obsodbi totalitarnega komunizma« in svetla podoba preteklosti ter lik ljubljenega maršala sta ostala v mnogih očeh neomadeževana. Predsednik države ga predstavi kot veliko in kompleksno zgodovinsko osebnost.
Nedvomno je bil Tito zgodovinska osebnost. Vprašanje je, kakšna. V svojem času je – na videz – naredil veliko dobrega. Vendar je v imenu razredne doktrine, ki jo je vodil in uveljavljal po sovjetskem vzorcu, vnesel v slovenski prostor toliko hudega in zločinskega, da bi mu težko še vedno pripisali pozitivno zgodovinsko vlogo. Njegova dejanja in odločitve so prinašala smrt mnogim svobodomiselnim ljudem drugačnega političnega prepričanja. Njegov sistem je v najbolj grobi obliki kršil osnovne človekove pravice (zloglasni člen 133). Bil je samoljuben diktator.
Njegov projekt je propadel. (Dr. Marko Kos: »Koliko plačuje Slovenija za zlato dobo socializma« – Delo – sreda 8. avgusta 2007.), celotno državo je pripeljal na rob gospodarskega zloma – potem ko je državljanom s tiskanjem denarja in zahodno pomočjo (politični razlogi: železna zavesa, spor Tito-Stalin) omogočil, da so ljudje še vedno preko svojih realnih uspehov živeli razmeroma varno (zaposlitev, inflacijska najemanja posojil, gradnja hiš itd.). Zlom svetovnega komunizma, vsesplošni upori v vzhodni Evropi, padec berlinskega zidu, nastop in nova politika ruskega Gorbačova – z ženo Raiso (menda je naj odločilno vplivala s svojo filozofsko mislijo o pravi svobodi) – je odrešil tudi Slovenijo. Stopila je na novo pot …
10.2.2. Spomin na Tita ni zbledel …
»Tito je naš, mi smo … «
Pod tem naslovom je v petkovem Delu dne 26. VI. 2009 Saša Bojc napisala povzetek študije knjige dr. Mitje Velikonja, profesorja za družbene vede. Knjiga – menda sad desetletnega raziskovanja – govori o Titu in razlogih za nostalgijo, ki je še vedno prisotna v Sloveniji in državah bivše Jugoslavije. To vprašanje je zanimivo, nekatera dejstva pa nam le dodatno pomagajo pojasniti nekaj razlogov za tako obnašanje.
Samo v Titovi dobi je bilo možno, da imajo vsi zagotovljeno zaposlitev brez posebnega truda. To je bilo uzakonjeno. Da to ne gre, je pokazala zgodovina. Prej ali slej gre vse v »maloro«. Ljudi to seveda danes ne zanima. Hočejo živeti in imeti delo. Tako kot pod Titom. Od tod nostalgija po Titu, po tistih dobrih starih časih, ko smo živeli ležerno in brezskrbno. Službe so bile zacementirane in varne. Plače in vse drugo po formuli »uravnilovke« – enakomerne. Šole niso bile prezahtevne, proizvajale so povprečje – množično (sistem »krompirjeve njive« – glej v Reporterju z dne 1. junija 2009). Pridobitev zvenečega naslova – ne pretežka. Kdo ne bi hvalil gospodarja, ki dovoli hlapcem, da ležijo pod senčnim drevesom v hudi pripeki, medtem ko polje in njiva čakata, da ju kdo obdela? Posledice take politike so sedaj tu, pred nami. Tudi v letih po osamosvojitvi se je premalo postorilo. Stari vzorci so ostali. Princip odličnosti, inovativnosti, enkratnosti, posebnosti – vse, kar naj bi dodajalo vrednost doma in v mednarodnem okolju in česar smo Slovenci v optimalnih razmerah dejansko zmožni – ne najde zadostne opore v politiki in sistemu vodenja. Ostali smo v starih kolesnicah, ob sedanji recesiji – hudi preizkušnji – je vse planilo na dan. Ali res že vse? Zdi se, da trenutek resnice šele prihaja …
***
Kriza, ki je izbruhnila kot požar, nas je oplazila bolj kot druge. Seveda, saj naše zaostalo gospodarstvo nanjo ni bilo niti malo pripravljeno. Tudi za naprej so napovedi analitikov izjemno slabe. Torej, nismo še na dnu. Zadolžili smo se kalokor gre – in še več, toda s tem le pokrivamo tekoče obremenitve in vzdržujemo socialni mir. Vedno bolj je očitno, da smo vse skupaj debelo »zafurali« … Mene ob vsem tem jezi, da smo se Slovenci, ki veljamo za priden in preudaren narod, znašli v tej ideološki »godlji«, ki nam je preprečila normalen razvoj po drugi svetovni vojni. Imeli smo vse primerjalne prednosti – tako kot naši sosedje na severu. Pa kje so oni danes … ? Brez revolucije, Hude Jame in pobijanja imajo precej boljše življenjske pogoje. Krize zanje – kot da je ni. Kako bomo mi vse to nadoknadili? Pri tem, ko nas na vsakem koraku spremlja naša poškodovana miselnost, prestreljena z ideološko doktrino naroda zmagovalcev v vojni in revoluciji. V dvajsetih letih se ni nič spremenilo, »cesarjeva nova oblačila« so komajda malo obledela, šola z vzgojo in svojimi učbeniki ob pomoči medijev skrbi, da je »vse tako, kot mora biti« … Zadnja primera: na novo imenovanje Titove ceste v Ljubljani in anketa v »Delu« 26. VII. 2010: »Spomenik revolucije pred Parlamentom mora ostati!« … Po kakšni logiki vendar – sam Bog nam pomagaj … !
***
V četrtkovi prilogi Dela »Polet« 13. januarja 2011 je novinar Zoran Odić objavil zanimiv prispevek – Dosje – »Dolgi molk o dolgo znani resnici« – pričevanje o strašnem pokolu poljskih častnikov v Katinu v začetku druge svetovne vojne. To je svetovno znana tragedija, ki jo je zagrešila »NKVD«, sovjetska tajna služba na osebni Stalinov ukaz. (Vzorec – slovenski komunistični poboji na osebni Titov ukaz.) Zoran Odić povzema – sicer že dokaj znane – dogodke v zvezi s tem grozodejstvom. Na koncu obsoja obnašanje visoke politike, ki je v preteklosti dopuščala in zamolčevala velike zločine v burskih, irskih, indijanskih, vietnamskih, čečenskih – do najnovejših bosanskih in kosovskih – množičnih pokolih … Ko sem prebral ta zelo izčrpni spis do konca, sem se vprašal, zakaj novinar išče in navaja znane primere z vsega sveta, iz daljne in bližnje preteklosti, naše, domače tragedije pa ne vidi? Saj je bila glede na število prebivalstva največja po drugi svetovni vojni. (Intervju TV novinarja Aleksandra Čolnika z večernim gostom, zgodovinarjem, grofom Nikolajem Tolstojem 22. XI. 2009.) Toliko pomorjenih brez sodbe! Štirinajst tisoč mladih slovenskih fantov – neoboroženih, s strelom v tilnik … Ali na »Fakulteti za družbene vede« mladih, bodočih novinarjev niso seznanili na svojih predavanjih s tem silnim pokolom? Ali pa to poročevalec ve, pa si tega ne upa ali celo noče napisati? Mnogo je tega, kar je zamolčano, izkrivljeno, polepšano … Zoran Polič, notranji minister prve komunistične vlaade, je po drugi svetovni vojni zaukazal zravnati in izbrisati vse grobove nasprotnikov boljševiškega sistema. Ali ta »zatemnitev« še traja … ? Kje so razlogi za tako obnašanje novinarjev? To seveda ni prvi primer. Tako opuščanje neke najbolj pomembne informacije je v našem, slovenskem okolju ustaljeno že kot pravilo. Tudi to je sistem – propagandna manipulacija, katere mojstri so ustvarili tudi mit o lepih preteklih časih, mit o ljubljenem maršalu.
***
Tragika vseh teh diktatorskih zgodb je, da v njih nastopajo glavni igralci z dobrimi nameni kot odrešeniki, mesije, ki spreminjajo s svojimi revolucionarnimi idejami nazadnjaški in krivičen svet. Tudi Titu – čeprav je njegov ideološki projekt žalostno propadel in za seboj pustil boleče posledice – ostala skozi desetletja skrbno negovana avreola odrešitelja, borca za malega človeka. Slovenska zgodovina mu je napisala poglavja osladnih slavospevov in ustvarila kult božanstva.
Načrt, ki ga je s tako demonsko močjo in strastjo speljal Tito med vojno s svojimi boljševiki, je bil neverjeten. Bil je sad dolgoletnih priprav in kaljenja. Glavni cilj – ekskluziven prevzem oblasti. Osvobodilni boj je bil sredstvo in enkratna priložnost, da so lahko uresničili svoje ideološke sanje.
10.3. Na celjskem kolodvoru
Justin Stanovnik
10.3.1. 14. Maj 2011
Dovoljeno mi je bilo, da na začetku naše poti preko Sv. Ane do Bukovžlaka, povem nekaj besedi o njenem pomenu. Kakor vse druge poti, je tudi to v preteklosti prehodilo že veliko ljudi. 1. junija leta 1945 pa je na tem mestu začelo svojo pot 1.500 vojakov slovenske narodne vojske. Tega začetka se dobro spominjam – ne vseh potankosti seveda – ker sem bil zraven. Veliko ljudi je že, kakor sem rekel, opravilo to pot, a vendar še nobeden ne tako kot mi. Posebnost naše poti pred skoraj natanko šestinšestdesetimi leti – razlika je štirinajst dni – je bila ta, da se je začela z velikim ponižanjem in končala s smrtjo. Ponižanje je nastopilo takoj, ko so se odprla vrata tovornih vagonov in so nas pričakali s koli izbrani prebivalci tega mesta, ki jim je bil podeljen ta privilegij, da so nas lahko tepli. Ponižanje se je nato stopnjevalo. Pred kolodvorom smo morali poleči na tla, tako da smo ležali z obrazom obrnjeni k zemlji, in v zboru ponavljati: »Poljubljam zemljo, ki sem jo izdal«. Očitno je obstajal vnaprej izdelan scenarij, kajti, kaj takega se človek ne spomni kar tako. Pravijo tudi, da so partizanski oficirji – razumeli boste, da ne bom rekel častniki – naravnali konje v domobrance, ležeče na tleh, a da konji v tej točki scenarija niso hoteli sodelovati. Tretje dejanje, ki se je tudi odigralo že na kolodvoru, pa je vsaj meni že prineslo tudi nekaj zadovoljstva. Ko je namreč prišla zahteva, naj se javijo domobranski častniki, je med prvimi vstal komandir moje čete, stotnik Lojz Bastič in njegov namestnik Jože Kavčič. Mislim, da sta s tem hotela nekaj pokazati in mislim, da sem razumel, kaj. Potem so častnike, ki so se javili, odpeljali. Videli smo jih šele, ko smo tudi mi prišli v taborišče, a jih sedaj samo po obrazih ni bilo mogoče več prepoznati. Nato pa smo tudi mi, vojaki, ženske in otroci, ki so se v Vetrinju odločili, da grejo z nami, začeli premikati proti Bukovemu Žlaku. S kolodvora smo odšli okoli devete ali desete, na cilj pa smo prispeli ob petih popoldan (danes bomo videli, kako dolgo bomo hodili. A današnja pot – čez hrib Sv. Ane – bo za četrtino ali petino daljša). Med potjo se je poniževanje nadaljevalo, včasih tudi stopnjevalo, v sprevod pa je vsakih nekaj sto metrov tudi že vstopala smrt.
V taborišču je bilo treba oddati vse: dobesedno vse, ne samo nahrbtnike, ampak vse, treba je bilo izprazniti žepe in odvezati čevlje. Najhujše je bila v vročem juniju žeja. Pet dni nismo prišli do vode. Skoraj takoj so tudi že začeli odvažati domobrance. Moja četa je prišla v Celje v petek, 1. junija, odpeljali pa so jo že v nedeljo zvečer, 3. junija ob 11h zvečer ali ob 2h ponoči. Videl sem, kako se domobranci pripravljajo na smrt. Mimo mene je prišel fant iz naše doline: »Samo da bi mi to kaj koristilo na onem setu«. Nikoli ne bi bil pričakoval, da bom kaj takega slišal od njega. Videl sem bogoslovca, stotnikovega brata Pavla Bastiča, kako je hodil od vojaka do vojaka, kot da bi bil že duhovnik. Včasih premišljujem, ali je mir, ki so ga takrat prejemali, zadostoval za tiste pol ure do Hude jame ali pa tisto uro do Hrastniškega hriba.
Z odvažanjem so prenehali 8. ali 9. junija, ko so tovornjake potrebovali za kongres AFŽ v Ljubljani. Ko pa so v noči od 20. na 21. junija nekateri domobranci skušali pobegniti – trem se je posrečilo – so tovornjake hitro od nekod priskrbeli in v dveh nočeh odpeljali še tistih 1.600 domobrancev, ki so do tedaj prestajali žejo in pripeko in lakoto na pesku med dvema barakama.
Da boste bolj živo vedeli, po kakšni zemlji hodite in v kakšen kraj boste nazadnje prišli, bi vam na kratko rad povedal dve zgodbi, seveda zelo na kratko. Želel bi, da bi vsi skupaj začutili, da je zemlja, po kateri bomo hodili, sveta in da je kraj, kamor bomo prišli, sveti kraj. Čeprav je knežje mesto Celje tja napeljavalo na tisoče in tisoče ton strupa, tudi takega, ki nastaja v pokvarjenih glavah, so Teharje vseeno sveti kraj – nič manj sveti zato, ker ljudje za njegovo svetost ne vedo.
Prva zgodba: Moj sošolec Jože Grdadolnik, je bil star že 18 let in je preživljal noči zunaj barake. Zvečer 2. ali 3. dne pride do mojega okna in mi predlaga, naj ga spravim noter. Tam je prespal tisto noč, zjutraj pa ostal. Ker je bil večji in močnejši od nas, ga je eden od komisarjev postavil za starešino sobe. Njegova dolžnost je bila tudi ta, da zvečer počaka komisarja, da pride iz Celja, in mu da poročilo. Zato je bil lahko pokonci in videl, kaj se dogaja zunaj na prostoru, kjer so vezali domobrance in jih nakladali na tovornjake. Na večer 4. ali 5. dne pa zasliši, ko tako opazuje, tudi svoje ime. Šlo je za sekunde. Že se je mislil oglasiti. Mogoče je res šlo za pol sekunde, je pozneje pripovedoval. Tedaj pa od tovornjaka zasliši znan glas prijatelja Trdana, nekje z Dolenjskega doma, morda iz Trebnjega: »So ga že odpeljali. Včeraj so ga odpeljali«. In partizan je prečrtal njegovo ime. Takoj za tem pa je bil poklican Trdan … Ko je kdaj pozneje Grdadolnik pripovedoval to zgodbo, je vedno pristavil: »Pravijo, da mi je tistega večera Trdan rešil življenje. Reševal mi ga je že vseskozi potem. Velikokrat, ko sem že misli narediti kaj, kar se ne sme – kar človek ne sme – pa sem se spomnil na tisti teharski večer in nisem«.
Druga zgodba: Jože Krampelj je bil doma iz majhne vasice v želimeljski dolini po Turjakom. Skupaj z bratom Antonom sta bila z nami v Teharjah. Nekega dne se je javil za pospravljanje nahrbtnikov, ki so nam jih pobrali ob prihodu. Bilo jih je 4.500. Tam je podlegel skušnjavi in vzel iz enega majhen zavojček piškotov. Ob odhodu pa je stražar tisti piškote odkril in komandant taborišča Jože Škulj iz Iške vasi ga je za mizo v svoji pisarni obsodil na smrt. Sodbo je prebral pred celim taboriščem. Ob tem je povedal, zakaj je to naredil, da človek, ki krade, ne bo nikoli dober član socialistične družbe. – Dva grozovita krika sta tedaj šla čez barake: Jožetov, ki mu je bila sodba namenjena in Tonetov, ki je v vrsti stoječ sodbo poslušal. Komandant je potem šel mimo nas vseh in nas deset izbral, da smo šli gledat usmrtitev. Morali smo se postaviti tik za njimi – bili so trije – in jim gledati v tilnik, ko je eden od partizanov hodil od enega do drugega. Ko so že ležali v jami – bila je dolga kakih dvesto metrov in že skoraj do kraja zasuta – natanko se spomnim, sama rumena ilovica – je eksekutor, še preden so jih začeli zakopavati, zagledal, da ima Jože še dobre škornje in z znano trboveljsko kletvijo planil nanje. Ko smo se iz dolinice, s tistim dolgim grobom vračali v taborišče, smo zaslišali od Sv. Ane zvon (zaradi visokih borov, se cerkev sama ni videla). Vedel sem že prej, da je nedelja, sedaj pa tudi, koliko približno je ura. Mislil sem si: Prav sedajle gre Jožetova mama od maše in niti malo ne sluti, kaj se je v Teharjah dogaja. Ob tem se še pomislil, da bi lahko zmolil Oče naš.
Tone pa je, kakor večina mladoletnikov, prišel avgusta domov in moral nazadnje le povedati, da Jožeta ne bo več. Potem se je poročil na Gradež pri Turjaku. Vzel je Škindrovo Faniko, ki je bila sedaj tudi čisto sama. Tri brate so ji ubili na Turjaku: Franceta, ki je bil tam ranjen, že drugi dan po vdaji, Jožeta in Poldeta pa naslednji dan v Velikih Laščah. Rad se je spomnim. Bila je eden najboljših ljudi, kar sem jih poznal: modra in razumna. Spomnim se njenih besedi: »Naši niso bili krvoločni. Takih kot so bili komunisti, pa ni bilo še nikoli nikjer.« Kakšne ljudi smo imeli!. Kakšne ljudi smo imeli! Vsak je poznal koga od njih. Pomislimo danes nanje! Spomnimo se jih!
O Jožetu Kramplju pa se mi je v nekem spisu zdelo, da za konec lahko rečem tole:
»Na prvi od teharskih barak, tistih ob cesti, je še dolgo za tem visel pritrjen list s Škuljevo sodbo. Spodaj je bil njegov podpis: težke in okorne, koma čitljive črke. Danes ne živi več. Vse mine. Mine samota, ki jo je moral prenesti Jože Krampelj, doma iz vasi Ščurki pod Turjakom. Vse mine: Tito in Kardelj in vse drugo. Minejo tudi cinkovi odpadki, ki so jih celjski patrioti zvozili na Krampljev grob in rumene ilovice. Ne mine samo milo povabilo iz stare slovenske pesmi: Fantič le gor vstan … Viselo je to povabilo v revnih krošnjah redkih borov okoli groba, a slišal ga je samo mladi Jože Krampelj.«.
