Zaveza št. 81 – Od sončne pomladi do politične zmrzali (Anton Drobnič)


§

Neko soboto v zgodnji pomladi 1990 se je dobra desetina preživelih vojakov Slovenske
narodne vojske, ki je bila ob »osvoboditvi« leta 1945 zločinsko umorjena, skupaj z
nekaterimi prijatelji zbrala na klasičnem območju slovenskega protikomunističnega
odpora pri cerkvi sv. Andreja na Planini nad Horjulom. Tam so še vlekle mrzle zimske
sape, prijetneje pa je bilo kasneje na Suhem Dolu, kjer so se na prisojnih legah že
bleščale prve trobentice. Tam so razgovor in načrtovanje prihodnjih prizadevanj nadaljevali
v prijazni gostilni. Tako se je na pobudo profesorja Justina Stanovnika začela težavna,
vendar poguma in upanja polna pot k oblikovanju skupnosti, ki naj bi po temnih desetletjih
komunističnega totalitarizma Slovencem in svetu prižgala luč resnice o medvojnem boljševiškem
napadu na slovenski narod in jim zopet vzbudila s krvjo zatrto željo do svobode in
pravice.

Pot je bila res trnova, vendar kljub vsem oviram in nasprotovanju uspešna. Prva ovira
pred ustanovitvijo NSZ so bili ustanovitelji sami. Takoj na začetku, še na Suhem Dolu
je bilo jasno dogovorjeno, da bodo s formalno ustanovitvijo svoje organizacije počakali
vse dotlej, dokler slovenska Cerkev ne bo na Kočevskem Rogu opravila uradne pogrebne
slovesnosti za zločinsko umorjenimi tovariši, dokler Cerkev bojevnikov proti komunističnemu
nasilju ne bo tudi javno priznala.

Prehod čez to lastno oviro je bil dolgotrajen in ne ravno lahek. Nekateri ga niso
prenesli in so se prej oddaljili. Do prvega sestanka z nadškofom Šuštarjem so pogovori
na obeh straneh privedli šele v drugi polovici aprila 1990. Temu so sledila še vsaj
tri razburljiva srečanja. Ni šlo za nasprotovanje v bistvenih stvareh, ampak za na
videz stransko, v resnici pa usodno vprašanje sodelovanja in udeležbe komunističnega
vodstva. Končno je nadškof 9. junija sporočil, da bo na Rogu maševal v nedeljo 8.
julija 1990.

Z roško pogrebno in spominsko slovesnostjo je bila odstranjena prva ovira in začele
so se formalne priprave za ustanovitev lastne organizacije. Mnogo vprašanj je bilo.
Naj bo gibanje, društvo ali politična stranka? Naj bo samo veteransko združenje ali
kaj več? Kako naj se imenuje, kakšno glasilo naj izdaja? Ta in mnoga druga vprašanja
so se vrstila vso jesen in zimo 1990/91. Ustanovni zbor je bil 12. maja 1991 v Ljubljani
v občinski dvorani na Viču. Ustanovljeno je bilo društvo z imenom Nova Slovenska zaveza,
ki naj združuje preživele vojake slovenskega protikomunističnega odpora, njihove prijatelje
in somišljenike. Sklenjeno je bilo, da bo društvo izdajalo revijo Zaveza, njegova
glavna naloga pa je skrb za resnico o boljševiškem napadu na slovenski narod, za resnico
o slovenskem protiterorističnem odporu, za krščanski pokop padlih in umorjenih slovenskih
vojakov in drugih žrtev partizanskega nasilja ter za njihovo čast in dobro ime.

Po prijavi NSZ za vpis v register društev je namesto rutinskega vpisa začela silovito
delovati druga ovira, ki so jo postavili in vztrajno obnavljali komunistični nasprotniki.
Ti so še v celoti obvladovali notranje ministrstvo in miselnost tamkajšnjih uradnikov.
Tajnik NSZ Stane Štrbenk je potrpežljivo izpodbijal njihove izmišljene izgovore. Za
mnenje so se obrnili še na zgodovinarje, čeprav je šlo za čisto novo društvo. Njihov
odgovor jim ni bil pogodu, zato so za svet vprašali kar drugo društvo, Zvezo borcev
NOV, ki je desetletja imela in hoče tudi v neodvisni Sloveniji imeti položaj vrhovne
oblasti! Seveda je ta z vrsto temeljnih laži ostro nasprotovala registraciji NSZ in
ministrstvo, ki ni našlo nobenega pravnega razloga za zavrnitev registracije, je uporabilo
še zadnje sredstvo komunistične uprave: odločitev najvišje politične oblasti. Partijskega
centralnega komiteja ni bilo več, zato je upravni organ ministrstva stvar poslal v
odločitev kar predsedstvu republike, saj je šlo za istega predsednika in tudi za večino
istih članov. Predsedstvo republike, izurjeno v boljševiškem ideološkem odločanju,
je zadevo sprejelo in jo brez pomislekov obravnavalo, dokler njihove politične orgije
ni prekinil edini član predsedstva brez partijske zapuščine. Vprašal je, od kod predsedstvu
pristojnost za odločanje v konkretnih upravnih zadevah. Tako je Ivan Oman z nekaj
besedami odstranil najhujšo oviro in ministrstvo je moralo sprejeti prijavo NSZ.

Tine Velikonja

Figure 36. Tine Velikonja

Zlovešče skovikanje nekdanjih partizanov in komunistov ni prenehalo, se je samo spremenilo.
Najprej so hiteli prerokovati, da je NSZ usojeno samo nekaj mesecev životarjenja in
nato bridki konec. Nato so umolknili in svoje upe stavili na popolno ignoriranje NSZ.
Niti molk niti prerokbe se rdečim sojenicam niso izšle! NSZ je res morala skozi nešteto
težav in ovir, tudi skozi mnoge namerno in zlobno postavljene, vendar je svoje delo
in svoje naloge vztrajno in stalno izpolnjevala vseh dvajset let.

Med največjimi uspehi NSZ je treba omeniti imenski popis neposrednih žrtev komunističnega
napada na Slovenijo. Brez kakršnekoli državne ali družbene pomoči ali podpore so ostareli
člani NSZ od hiše do hiše zbirali podatke o umorjenih in padlih žrtvah revolucije
in sestavili dragoceno zbirko popisnih listov, ko država na tem področju ni mogla
še ničesar pokazati. Zbrana imena je NSZ uporabila za drugo veliko nalogo, za postavitev
farnih spominskih plošč. Postavila jih je ali pa je pomagala pri postavitvi čez 200
farnih spominskih plošč, ki bodo preprosto in nazorno daleč v prihodnost govorile
novim rodovom, kaj se je zgodilo, ko je majhna, vase zaverovana skupina neodgovornih
Slovencev, zaplenila narod v času njegove največje stiske in ga na milost in nemilost
predala mednarodnemu komunizmu. NSZ je objavila dve knjigi s fotografijami farnih
spominskih plošč in s seznami žrtev komunističnega nasilja. Tretja knjiga farnih spominskih
plošč pa je pripravljena za izdajo. Plošče in knjige imajo zelo visoko stopnjo zgodovinske
verodostojnosti, saj jih doslej nihče ni resno izpodbijal, čeprav so v javnost dane
že pred mnogimi leti.

NSZ je doslej izdala tudi osemdeset številk četrtletne revije Zaveza, ki jo od vsega
začetka ureja njen pobudnik profesor Justin Stanovnik, tudi najpomembnejši pisec njene
vsebine. Revija je dragocen zaklad: zbirka mnogih podatkov in pripovedi o usodnih
dogodkih polpretekle zgodovine, zlasti o tem, kako se je rdeče zlo začelo, zbirka
mnogih dokumentov tega obdobja, opisov osebnih doživetij, razlag in komentarjev, tudi
zbirka analiz in razmišljanj o dogodkih in pojavih v našem času, ki revijo in NSZ
trdno držijo v sodobnosti.

Revija Zaveza je še posebej vredna branja za vsakega Slovenca, ki se ukvarja z družbenimi
in političnimi vprašanji, ker je ena redkih slovenskih publikacij, ki uporablja jasne
pojme, stabilen jezik in dosledno logično razmišljanje ter se zavestno upira meglenemu
in zmedenemu jeziku mnogih naših javnih občil in se izogiba nejasnemu in vse dopustnemu
brbotanju mnogih naših politikov in javnih uslužbencev. Tako društvo NSZ kot revija
Zaveza sta izjema od naše splošne nenormalne »normalnosti«, saj sta nastala iz nasprotovanja
sprevrženi komunistični »normalnosti«, iz potrebe, da se Slovenci vrnemo v demokratično
normalnost.

Takšne vrnitve kljub začetnim obetom še nismo dosegli. Slovenska tranzicija je bila
obremenjena z begom iz sovražne Jugoslavije. To je bila težka in nevarna naloga, ki
nas je tako prevzela in zaposlila, da smo pozabili tranzicijo, na izhod iz komunističnega
totalitarizma. Ta beg iz Jugoslavije so izkoristili tudi komunisti, ki ne le, da niso
sestopili z oblasti, ampak so si k oblasti dodali še nekdanje družbeno premoženje
in postali vsemogočni kapitalisti.

Kljub temu Slovenci – tudi po delu NSZ – počasi, vendar vztrajno in vedno hitreje
le spoznavajo resnico in so vedno manj pripravljeni verjeti partizanskim pravljicam,
ki revolucijsko nasilje proti lastnemu narodu in množične umore idejnih in političnih
nasprotnikov zavijajo v osladne zgodbe o junaškem boju proti okupatorju. Tisti, ki
vse življenje razkošno živijo od teh pravljic in komunističnih laži, so se ustrašili.
Bojijo se, da bo njihovo pravljično stoletje vsak hip treščilo ob zid resnice. Brezglavo
so začeli iskati vsaj začasno rešitev, vsaj odlog konca.

Resnice ne poznajo in nikoli je niso priznali. Zato tudi sedaj iščejo uteho v sistemu,
ki ga poznajo, v nekdanjih lažeh in prevarah. V formalno demokratični državi so na
goljufiv način prevzeli vso oblast, odstranili vse moteče ljudi in postave ter začeli
z restavracijo nekdanje komunistične »ljudske demokracije« tako na realni kot na simbolni
ravni. Sam predsednik republike je ukazal, da je treba na vsak način ustaviti največjo
slovensko opozicijsko stranko in odstraniti »tranzicijsko navlako«, to je tisto, kar
je bilo med tranzicijo vendarle doseženo, kamor spada predvsem parlamentarna demokracija.
Slovenija se je nenadoma znašla v zimi in objela jo je politična zmrzal!

Janez Stanovnik je takoj pristopil k operativni izvedbi teh ukazov. Ker si z že burkastimi
borci ne more več pomagati, je pod partizansko zastavo vpoklical slovensko mladino.
Tudi obnovo državljanske vojne je že napovedal. Iz naftalina je za zgled potegnil
tudi nekdanjega partizanskega komandanta in razglasil partizanske vrednote. Boljševiškega
terorizma med vojno, povojnih množičnih umorov in totalitarne države ni omenil, to
je pač krivda nekih posameznikov. Usodno napako pa je zagrešil, ker ni identificiral,
ni imenoval okupatorja! Partizani za svoj »osvobodilni boj« vendar potrebujejo okupatorja
in njegove pomagače! No, pomagače bo lahko določiti, težje je s tujim okupatorjem.
Na pomoč je priskočila Hribarjeva Spomenka, da so največja nevarnost Cerkev in njeni
verniki, ki jim poveljuje Vatikan, po boljševiško klerikalizem. Novo klanje »pomagačev«
se lahko začne. Slovenska zmrzal postaja vse močnejša.

Zborovalci

Figure 37. Zborovalci arhiv NSZ

K sreči smo v demokratični in pravni Evropski zvezi in ne pod okupatorjem, ki bi Stanovniku
in njegovim novim partizanom omogočil novo izdajo in nov napad na lastni narod. Ti
izbruhi sovraštva in drugih »partizanskih vrednot« pa nas resno opozarjajo, da naloge
NSZ še niso končane, da bo njeno delo treba nadaljevati v sedanji ali v novi obliki
vsaj še nadaljnjih dvajset let. Politična in idejna zaledenitev slovenske družbe je
zavestna in načrtna, ker varuje ukraden denar in oblast. Zato je močna in globoka.
Stopiti jo bo mogoče samo zavestno s sodelovanjem vseh demokratičnih Slovencev in
njihovih skupnosti. NSZ bo morala še naprej ostati med prvimi, saj ima s tem delom
zgodovinske izkušnje in nasprotnika najbolje pozna.

Date: 2011