Zaveza št. 81 – Dvajset let Nove Slovenske zaveze (Marko Kremžar)


§

Rojstvo slovenske države pred dvajsetimi leti je omogočilo vzpon Zaveze, ki spominja
na ono, katero so sklenili demokratični Slovenci v usodnem času med sovražno okupacijo,
ko so zaslutili, da je v nevarnosti obstoj našega naroda. Zakaj je bila potemtakem
potrebna Nova Slovenska Zaveza v času, ko naj bi lastna država, o kateri so sanjali
že rodovi prednikov, zagotavljala ta obstoj? Mar ne, ker je bila pričakovana varnost
notranje šibka in so se ustanovitelji Zaveze tega zavedali? Nič ni namreč trdno in
varno, če ne temelji na resnici.

Ko pogledamo na prehojeno pot Zaveze, ki jo jasno zaznamuje poleg neizmerne vrste
črnih spominskih plošč tudi 80 številk pomembne revije in pustimo ob strani črko ustanovnih
listin, je prav, da se vprašamo, čému so se člani in somišljeniki Nove Zveze zavezali?
Ali ima zaveza še smisel po desetletjih, ki so nas pripeljala v novo stoletje, v čas
novih generacij? Pogled na dogajanja iz daljave ima svoje pomanjkljivosti, ima pa
morda prednost, da ob tem, ko ne zazna kakih podrobnosti, lahko dojema celoto in smer.
In iz take perspektive lahko rečemo, da je Zaveza v prvi vrsti zavezana resnici, slovenskemu
narodu in krščanstvu. A ti pojmi so tako obširni, da mora človek, ki hoče kaj storiti
za okrepitev omenjenih vrednot, svoj delokrog omejiti.

Zavezanost resnici pomeni v danih razmerah spoznavanje in širjenje resnice na področju,
na katerem je v našem narodu najbolj ogrožena. To je v prvi vrsti zgodovinska resnica.
A tudi ta opredelitev potrebuje nekaj omejitve, da se ne razpusti v splošno zgodovinopisje.
Obdobje, ki je bilo in je še podvrženo med našim narodom najbolj intenzivnemu potvarjanju
resničnosti, zajema prvo petletje četrtega desetletja prejšnjega stoletja. Vendar
neresnica, ki prikriva ta čas, se je kopičila že desetletja pred njim in ostaja med
nami kot lepljiva megla v stoletju za njim. Ta neresnica se je pojavljala sprva kot
filozofska in družbena zmota, ki je v omenjenih kritičnih letih prešla v revolucionarno
nasilje, potem pa se je ohranjala in se še ohranja kot laž. Kakor zmota je tudi laž
postala s časom v družbi splošno sprejeta in bo tudi njeno odstranjanje, s širjenjem
resnice, zahtevalo časa. Pri tem ne bo dovolj ugotavljanje dejstev, kot so seznami
zločinov in krivic in celo pričevanja ne bodo zadostovala, da bi spremenila varljive
predstave, ki so se udomačile v javnosti. Dejstva, naj si bodo še tako razvidna, so
posledica predhodnih misli in besed. Dokler te niso razjasnjene ostajajo lahko tudi
skrbno zapisana dejstva nerazumljiva in zato neprepričljiva.

Zavezanost resnici pomeni razumevati in razčistiti miselno ozračje stoletja pred velikim
zločinom, opisati dejstva medvojnega revolucionarnega nasilja in ohranjati spomin
na žrtve, pa tudi razkrinkati laži, prikrivanja in zlorabe oblasti v stoletju za njim.
Ta naloga, ki jo je pričela in jo skozi dve desetletji temeljito opravlja v okviru
Zaveze skupina preživelih pa presega moč ene generacije. Resnica je močna, a da predere
oklepe s katerimi branijo neresnico interesne skupine z mediji in državnim aparatom,
potrebuje ob vztrajnosti zvestih, tudi čas.

Zaveza je zavezana tudi slovenskemu narodu. Kot živ družbeni organizem potrebuje narod
za svojo rast svobodo, da se lahko odloča. Svoboda tako naroda kakor osebe pa je zunanja
in notranja. Zunanjo nam morejo do neke mere omejiti drugi, notranje pa nam nihče
ne more iztrgati, zapravimo si jo lahko le sami. Slovenskemu narodu varuje zunanjo
svobodo zadnjih dvajsetih let lastna država, čeprav se včasih vede, kot da se tega
ne bi zavedala. Notranjo svobodo pa si že desetletja postopoma zapravljamo pod meglo
neresnic. Kakor namreč osebo in družbo resnica osvobaja, tako ju laž oklepa in duši.
V družbi kjer resnica ni cenjena, ali je iz nje celo izrinjena, se pričenjajo izgubljati
tudi ostale moralne vrednote. Kjer so resnico žrtvovali bodisi navidezni politični,
bodisi neposredni materjalni koristi, je kmalu konec čuta vzajemnosti, konec medsebojnega
zaupanja pa tudi konec vere v skupno prihodnost.

Svoboden človek je ponosen nase, na svoje dosežke, na narod kateremu pripada in na
njegovo preteklost. Vendar nihče ne more biti ponosen na nekaj, kar ni res. Kljub
vsej zunanji propagandi laž ne more roditi v srcih ljudi zdravega ponosa. Lahko je
vir napuha, ponosa nikdar. Brez samozavesti in zakoreninjenosti v izročila svojega
rodu, brez hvaležnega pa tudi dobrohotnega, kritičnega spomina ni mogoče dolgo ohranjati,
tako posamezniku kakor narodu, sredi porabniške družbe svojo prepoznavnost. Z rastočo
brezbrižnostjo pričneta izgubljati identiteto, s tem pa tudi svoj življenski in zgodovinski
smisel. Gole koristi ne morejo nadomestiti moralnih družbenih vezi pa tudi ne posredovati
življenja. Le v duhu resnice bodo med nami lahko ponovno pognale klice veselega, samozavestnega,
skupnega pogleda v prihodnost. Naša zavezanost resnici je zato doprinos k okrepitvi
vsega naroda.

Člani in prijatelji Zaveze smo zavezani krščanstvu, katerega razsežnost presega prostor
in čas. Tudi resnica in laž imata poleg vsakdanje, moralne, filozofske, znanstvene
vsebine še drugo, metafizično, ki presega območje naših čutov.

»V začetku je bila Beseda«, je zapisal apostol Janez kot pričetek svojega evangeljskega
sporočila. Ta, vseobsegajoča Beseda, je resnična in ljubeča. Prvi upor ustvarjenega,
svobodnega bitja proti svojemu Stvarniku je bil zato upor Besedi, Resnici in Ljubezni.
Povzročil ga je napuh, ki je v stvarstvo vnesel laž, nemir in nered pa tudi omejitev,
če že ne odsotnost ljubezni. Od takrat vsaka laž veča nered, prav kakor pripomore
k redu in harmoniji zvestoba resnici in naravnemu redu pa tudi vsako dejanje ljubezni.
Tak pogled na resnico nas obvezuje, da je pri tem, ko jo iščemo in širimo, v nas prisotna
ponižnost. Resnice, ki nas presega, si ni mogoče lastiti; služimo ji v upanju na mir
in dobro, ki ga prinaša. Če bi se resnice posluževali za doseganje kake koristi, se
prav lahko zgodi, da bi jo pričeli prirejati tej in jo tako spremenili v njeno nasprotje.
Kar spoznamo kot resnično in prav, smo dolžni v duhu ljubezni posredovati drugim.
Tako smemo upati, da bodo bližnji po našem posredovanju uvideli kar jim je bilo prikrito,
se po svoji poti približali resnici, da se bo po njej krepila notranja svoboda vsega
narodnega občestva.

Zavezanost Zavezi je zahtevna, ker ne zasleduje lahkih ciljev, ne izbira lahkih poti,
ne išče bljižnjic, ki bi ji morda lahko spremenile smer, predstavlja nalogo, ki potrebuje
vztrajnosti in časa. Poslanstva Zaveze zato ni moč omejiti na dobo ene generacije,
posredovati ga je treba potomcem hčera in sinov, vnukom vnukov, iz roda v rod. Je
breme, a vsak zaklad predstavlja breme, ki ga radi sprejemamo, ker je to kar vsebuje
dragoceno in vredno napora. Zaveza v službi vrednot in spomina pa je, kot oživljajoče
dejanje zvestobe, tudi v skladu s smislom podarjenega nam življenja.

Date: 2011