1. Aktualni kulturno-politični komentar Nove Slovenske zaveze
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1.
Chestertonov oče Brown se pri svojih detektivskih raziskovanjih pogosto znajde v sobi, kjer se iz neznanega razloga ne počuti dobro. Potem pa se izkaže, da je v njej nekaj narobe: slika na steni ne visi ravno, knjige na polici stojijo na glavi, vaza je na kraju, kamor je človek ne bi bil nikoli postavil. Za očeta Browna je to vedno opozorilo, da je treba začeti iskati.
Če to podobo prenesemo na naše kulturne in politične razmere, takoj vidimo, da tega nismo storili brez razloga: tudi mi se ne počutimo dobro. Kaj je narobe? Kaj ne stoji ravno, kaj je postavljeno na glavo, kako so razmeščeni kosi našega pohištva? Ali pa je s temi stvarmi vse prav in se samo mi ne vedemo tako, kot bi se za hišo, v kateri smo se znašli, spodobilo?
Na prvi pogled je vse v najlepšem redu. Najprej je tu dejstvo, da imamo državo z mejami in mednarodno priznanimi papirji. Če bi kdo rekel, da se je tako izpolnil tisočletni slovenski sen, bi vsi čutili, da je lepo, če kdo tako reče, resnice pa je na tem bolj malo, saj Slovenci, z redkimi izjemami, na lastno državo nismo preveč intenzivno mislili. Država se nam je, kot danes radi pravijo, zgodila. Nismo je ravno odklonili, a pretirane cene zanjo tudi ni bilo treba plačati. Pomislimo na to, kako je armada, ki je nenadoma postala sovražna armada, čez noč pobrala šila in kopita – topove, tanke in letala – in se odselila tja, kjer sedaj počenja stvari, ki bi jih bila lahko počenjala tudi pri nas. Ne bi radi zagrešili neokusnosti in ne videli izredne prisebnosti nekaterih naših vodilnih ljudi, a kljub temu le mislimo, da imajo pri tem največ zaslug naši predniki, ki so se tako globoko zarili v alpske doline, da smo danes natanko na črti, ki jo potegneš z Dunaja do Rima: na enem od notranjih dvorišč Evrope.
Poleg tega nad nami ne visi nobena večja zgodovinska zamera, nihče nas ne sovraži, kot se to dogaja nekaterim drugim narodom. Ker smo majhni, nismo mogli drugim delati opaznejših krivic; prej bi lahko mi od koga kaj terjali kot drugi od nas, če gre že za to. To je eden od razlogov za našo svobodnost: nikomur se nam ni treba opravičevati, pred nikomer se nam ni treba skrivati. Pri tem smo bili kot parod programirani tako, da ne moremo biti brez dela, zaradi česar ne bi bilo prazno, če bi kdo dejal, da bomo čez desetletje ali dve bogatejši od naših sosedov. Po vsem tem bi si z nekaj pravice lahko rekli, da smo srečni, morda celo privilegirani.
A tu se stvari zapletejo. Če se prav pogledamo, opazimo na sebi neko dvojnost, kakor da bi na nas ne svetila ena svetloba, ampak več, tako da so naše sence razmetane po prostoru, se zdi, brez reda. Lahko bi tudi rekli, da se nismo prav potrudili, da bi razumeli svoj čas in svoj prostor, in da zato živimo v določujočem neskladju s svetom.
Človek bi po vsem, kar se je zgodilo, pričakoval spontan razcvet novih in doslej neznanih sil. Ne bi bilo čudno, če bi ljudje – spričo tega, da so šli skozi zgodovinski čas – do neke mere pozabili nase in se dali ujeti ritmu tega, kar jih presega. Človek bi pričakoval, da bo manj računanja in več ustvarjanja; da bodo ljudje od države – ki je že, pa je tudi še ni – manj zahtevali in terjali in bolj mislili na to, kaj bodo zanjo naredili; da se bo v ljudeh zbudil osnovni politični vzgon, ki bo izhajal iz uvida, da je država predvsem res publica – javna stvar, in da bo to izvor nove političnosti, v smislu tega, kar pravi Edmund Burke: »V svobodni državi vsakdo misli, da ima kaj reči v javnih zadevah.« In vendar nismo imeli pogosto prilike slišati govoriti o tem, kako naj se utrdi država, pač pa ne enkrat, praktično kar naprej, kaj bi morala narediti država. Dokaz za tako trditev je stavka učiteljev in zdravnikov. Nič ne bi moglo bolj prepričljivo pokazati na nerazumevanje in tudi nerazumnost, ki je zajela kulturo. S strani, od koder bi najmanj pričakovali, je bil dan znak, kako je mogoče v državi politično obstajati – tako, da jo izsiljuješ, ne glede na to, kje so meje njene zmogljivosti.
Kako so ljudje ravnali z mlado državo, je najlepši dokaz za to, da se jim je v veliki [Stran 002]meri zgodila. Ko bi se bili morali zanjo boriti – ko bi jo bili zares hoteli – bi bili drugačni. Zato ni prazno vprašanje, ali smo Slovenci državo v resnici hoteli, zlasti pa, ali jo res hočemo. Od tega vprašanja je odvisna celota naših odnosov do nje. Kako na kocki je bila stvar, nam dovolj natanko pripoveduje zgodba o plebiscitu. Znano je, da so se Demosovi ljudje zelo borili za navadno večino v plebiscitnem zakonu. Dobro so namreč poznali razpoloženje med ljudmi. Poleg tega so stranke komunistične provenience z dvoumnim odnosom vzdrževale napetost skoraj do konca. Šele ko so se nazadnje komunisti izrekli za plebiscit, je bila zmaga zagotovljena. To dokazuje dvoje: kako negotov odnos so Slovenci imeli do ideje o samostojni državi in kako strašno moč so imeli komunisti nad dušo tega naroda. In jo še imajo!
Misel, ki smo jo pravkar omenili, nam daje priliko, da spregovorimo o stvari, ki jo po pravici štejemo med najpomembnejše v najnovejši slovenski politiki. Kakšen je odnos komunistov do nove demokratične države?
Ta odnos je zaznamovan z globoko, komaj obvladljivo dvojnostjo. Glavno vlogo ima pri tem dejstvo, da je nova slovenska država demokratična država in da so jo zato komunisti hoteli, saj naj bi postala prostor njihovega prihodnjega eksperimenta, a je spet niso hoteli, saj je bila koničasto obrnjena proti njihovi osnovni misli. Razvita demokratična država z razvito demokratično kulturo bi pomenila njihov konec. Zato so bili komunisti vse od velikega spoznanja, da je konec komunistične ere, v situaciji, ki ni bila brez protislovja: da se izognejo krvavi rihti zgodovine, so morali demokratično državo ne samo dopustiti, ampak tudi omogočiti, a so morali hkrati to dopuščanje in to omogočanje modificirati in kontrolirati. Predvsem je niso smeli dopustiti naenkrat in vse, ker bi v tem primeru morali dokončno in brez ostanka izstopiti iz politike. Če so se namreč hoteli pretelovaditi v novi čas, so to lahko naredili samo v somraku ne-več-totalitarne in še-ne-demokratične politike. Zato so dopuščali demokratične sestavine programirano in po dozah. Dober primer te strategije je vztrajanje na tridomnem parlamentu, ki je hromil ekspeditivnost političnega poslovanja, če je bilo treba, pa je nudil celo možnost blokade. Sem spada tudi neodločen odnos do izstopa iz Jugoslavije, kar se je izrazilo zlasti s protiakcijo Majniški deklaraciji.
Samo po sebi se tu postavlja vprašanje, zakaj stranka, preko katere se je zgodilo toliko pravnega, političnega in fizičnega nasilja, ni morala enostavno oditi. Tu moramo navesti dve dejstvi. Najprej je tu okoliščina, da komunisti – ker se pač niso vpletli v vojno – niso bili vojaško premagani. Drugo pa zadeva naravo komunističnega totalitarizma, ki je civilno družbo demoliral tako zelo, da tudi takrat, ko se je ponudila priložnost, ni bila sposobna suverenega političnega nastopa. Nastopila je lahko šele potem, ko je bila dopuščena. To je bistvo cele stvari: v tem dejstvu je vključena vsa tragika – morda bi kdo raje rekel, beda – postkomunistične demokracije.
Prehod iz totalitarizma v demokracijo je bil torej izvorno programiran v središču komunistične elite. Ker ga je izsilila zgodovina, je bil osovražen, ker je nudil preživetje, je bil iskan in gojen. Ljubezen in sovraštvo sta torej rodila in spremljala ta projekt. Oboje je bilo prisotno v drži prenavljajočih se komunistov skozi celotno dveletno obdobje slovenske demokracije pod Demosovim vodstvom.
Ko motrimo slovensko politično sceno, spet in spet ugotavljamo, da stvari niso iz ene snovi ali da se ne pokoravajo eni zavesti. Zato je v njih dvojnost, ki ne dovoli, da bi na naraven in normalen način obstajale v prostoru in času. Videli smo, kako je s silami komunističnega izvora, sedaj pa poglejmo, kaj lahko rečemo o tistih, ki so se zbrale v Demosu.
Demos je bil slovenska oblika revolucije in je imel politične in duhovne zadolženosti. Dejstvo, da pravzaprav ni bil revolucija, na stvari nič ne spremeni. Še toliko bolj bi se moral držati določil pogodbe, ki je bila sklenjena med njim in volilci. Dobro se je namreč vedelo, za katero pogodbo gre. Volilci smo v Demosu videli mnogo več, kot ponavadi povemo z besedo politika. Mislili in pričakovali smo, da se bo spremenil v veliko demokratično gibanje. Mislili smo, da so se v Demosu zbrali ljudje, ki bodo izoblikovali njegovo politično in duhovno misel. Računali smo, da se bo iz vseh mnogoterih majhnih doprinosov počasi izoblikovala velika stavba, ki ji bomo rekli Demosova kultura. Dovolj jasno smo namreč slutili, da iz politične in duhovne [Stran 003]perverzije totalitarizma ni mogoče iziti tako, da se uveljavi zgolj formalni demokratični mehanizem. Vedeli smo, da je umetni svet ideologije zatiral normalno človekovo odzivanje na vprašanje narave, zgodovine, duha tako, da je nazadnje dežela, ki ji je bilo toliko obetano, postajala vedno bolj opustošena. Zato naj bi postala Demosova politika, ki bo tudi kultura, prostor vpraševanja in samospraševanja, po katerem bomo prišli do novih in globljih in osrečujočih spoznanj.
V ljudeh je bilo upanje, da bo Demos prostor, v katerega bodo vstopali ljudje z izostrenim občutkom za kulturo, v njeni odrešujoči normalnosti; z občutkom za pravičnost, ki bo izoblikovala stavke novega prava; z občutkom za zgodovino, ki bo razbila lažne mite in mirno pripovedovala zgodbo preteklosti; z občutkom za človeka, ki hoče biti odgovoren in svoboden gospodar; z občutkom za umetnost, ki se bomo v njeni moči razumeli in prepoznali.
Ko danes iz neke časovne razdalje gledamo nazaj, vidimo, da se je malo tega uresničilo. Demos je bil seveda pisana druščina, v njem so se našli liberali, katoliki, demokrati, zeleni: vse preference na tradicionalnem loku svobodnih sil. A ta raznolikost ni bila prava in poglavitna ovira. Bolj usodno je bilo to, da so bili mnogi demosovci nekdanji partijci. Mnogi so se v sebi spremenili že zdavnaj in so bili sedaj iskreni demokrati. A tisto nekdanje partijstvo le ni bilo brez posledic, iz njega je bilo mogoče iziti samo z globokim uvidom. To je sicer moralo biti narejeno v tišini zasebnosti, a ni smelo ostati samo tam. Moralo je postati tema javnega diskurza, šele tedaj se je razredčilo in odteklo. A tega je bilo malo. Najhujše pa je seveda bilo to, da v Demosu ni bilo pravega duha; v tisti sredini, v kateri smo mislili, da se toliko dogaja, niso vstajale velike ideje. Mogoče ljudje, ki so bili tam, niso imeli dovolj poguma; mogoče niso imeli te moči, da bi stopili v tako distanco do sebe, da bi se videli v perspektivi in tako zagledali, kaj čas zahteva od njih; ali pa jih je bilo premalo in so bili preveč in preveč perfidno napadeni in so imeli premalo podpore; mogoče tisti prostor, kjer vstajajo misli same, kot feniks, iz pepela, ni bil blagoslovljen. Eno ali drugo, ostaja dejstvo, da Demos ni organiziral slovenske[Stran 004]ga naroda v politični in kulturni napor za izhod iz komunizma in obnovo demokratične kulture.
Nazadnje moramo tudi reči, da so ga morali njegovi vodilni ljudje slabo razumeti in ne preveč ljubiti. Na to kaže lahkota, s katero so ga zapustili. A na Dolskem Demosa še ni bilo čisto konec. Tudi po Peterletovem padcu aprila 1992, ko se je tako rekoč razklal in dvignil zoper sebe, bi lahko rekli, da je v nekem smislu še ostajal. Sile civilne družbe, ki so delovale za Demosove cilje, so na skupščinski tribuni še imele svoje ljudi. Zadnji, smrtni udarec, so Demosu prinesle decembrske volitve ali bolje, to kar se je po njih zgodilo: vstop krščanske demokracije v vlado, ki jo je organizirala komunistična levica. Udarec je bil hud in brutalen, nepreklicno je oznanil konec neke dobe. Krščanska demokracija, ki jo moramo imeti za jedro Demosa, ni vzdržala pritiska. Stranka, ki je poznala besede Jordan in Kanaan, je postala pragmatična stranka.
Ali imamo tudi tu nekaj, kar ni več eno?
Vstop v vlado, ki so jo organizirali nekdanji komunisti, bodisi v liberalno-demokratski bodisi v socialnodemokratski preobleki, so krščanski demokrati zagovarjali in utemeljevali z razlogi, ki so bili več ali manj v območju pragmatizma. Vodilni motiv se je glasil: Moramo biti zraven. Oglejmo si malo ta stavek! Krščanskodemokratska apologetika je zelo izpostavljala tako imenovano koalicijsko pogodbo: tam da so pogoji sodelovanja natanko določeni in stranka bo pogodbo nemudoma razdrla, če bi se izkazalo, da se ti pogoji ignorirajo in stranka ne more več uresničevati svojega programa. To se lepo sliši, a pomislimo na naslednje: načelo, da je treba pač biti zraven, ima logično – in ne samo logično – zanko. Naj druga pogodbena stran naredi že karkoli, vedno bo tu načelo, da je treba biti zraven. Vprašanje je, če je ob takem načelu izstop sploh mogoč. Položaj otežuje še naslednja okoliščina: ker strankina elita želi biti v vladi, bo verjetno pazila, da v vladi ne pride do položaja, na katerega bi po določilih pogodbe morala reagirati. Zato je nevarnost, da se bodo stvari ali minimizirale ali celo ignorirale.
Krščanska demokracija se z načelom pragmatičnosti podaja v resno nevarnost. Pragmatičnost je namreč v hudem nasprotju s tem, čemur pravimo identiteta. Ko namreč sprejmeš načelo pragmatičnosti, se izročaš njeni racionalnosti: odvisnosti od logike situacije, ki zahteva ukrep ali dejanje. To, kar je bilo nekoč za teboj, splošna misel o svetu in življenju, se vedno bolj tanjša in slabi, dokler ne ostaneš nazadnje sam v magnetnem polju dogodkov in tekaš levo in desno, naprej in nazaj, kakor terjajo njihove sile.
Poglavitni problem, ki je povezan s tem korakom, smo torej že načel, a mu bomo dali pravo težo šele, ko bomo opozorili na pomen, ki ga ima politika v postkomunističnih družbah. Tu mislimo na politiko v polnem pomenu besede, ki vključuje vedenje, kam hočemo, in voljo, to tudi hoteti, če smemo tako reči.
Sedanjost je namreč takšna, da zahteva poleg tehničnega in upravljalskega znanja še zavest, da je treba vse v temelju spremeniti. Zakaj je treba vse v temelju spremeniti? Zato, ker se stvari niso bile pokvarile slučajno, recimo iz lahkomiselnosti in malomarnosti, ampak jih je ugonabljal v ideologijo spremenjeni um, ki jim ni dovolil naravnega obstajanja. Ideologija je posegla v svet celostno, zato je svet tudi celostno prizadet. Kar sledi, je to: kakor je bil poseg, ki je pripeljal v brezizhodnost, dejanje celostne volje, mora biti tudi obnovitveno delo vodeno po zavestni in celostni volji.
Od tod torej izhaja poseben pomen politike v postkomunističnih državah. Obnovitvene sile je mogoče organizirati predvsem v politiki zato, ker je politika polje zavestnega. Tu so sile pregledne in razpoznavne, mogoče je doseči dogovore in jih kontrolirano izvajati. Hkrati se mora seveda začeti tudi proces v civilni družbi, toda civilna družba je kontaminirana s totalitarno ideologijo, poleg tega pa je nepregledna, tako da so obnovitveni vzgoni sporadični in slučajnostni. Težko jih je programirati in moramo nanje preprosto čakati. Tudi politika je kontaminirana z ideologijo, a se tu ve, kdo je kdo, zato je mogoče delati sporazume in dogovore. V prehodnem obdobju prehoda iz totalitarizma v demokracijo ima politika, kot področje volje, nalogo, da civilno družbo normalizira in jo tako usposobi, da začne opravljati svoje ekstrapolitične naloge.
Kaj s tem natanko mislimo, bomo opisali na nekem delu civilne družbe: na javnem mnenju. Javno mnenje je pomemben del [Stran 005]civilne družbe. Naša želja je, da javno mnenje odraža družbene razmere čim bolj naravno in uravnoteženo. To pa je mogoče samo takrat, kadar se javno mnenje oblikuje svobodno. To pa se spet zgodi samo takrat, kadar imajo vse pomembnejše družbene sile dostop do mest, od koder jih je mogoče slišati.
V komunizmu so vsa ta mesta vodena iz ideološkega centra. Zato tu pravega javnega mnenja ni, tu je samo ideologija, ki se je uveljavila v množici. To je sicer neko mnenje, a je pseudomnenje, ker se je uveljavilo na neavtentičen način.
Tudi v komunizmu so nastavki javnega mnenja, ker so tudi tu ljudje, ki se pristno odzivajo na to, kar se dogaja. Toda ker v totalno kontrolirani družbi ni pretoka misli in nazorov – razen tistih, ki so za politično obliko zavesti nepomembni – ostajajo ti odzivi osamljeni in ugašajo drug za drugim. Zgodi se, da se kaka naziranja uveljavijo tudi širše, v skupnem prostoru, a skupni prostor še ni javni prostor. Tako je bilo v Sloveniji za razliko od južnih predelov nekdanje države biti partijec vedno opremljeno z rahlo senco. Čeprav so ljudje na zunaj dajali partijcem znake spoštovanja, ker so se jih bali ali pa so od njih kaj pričakovali, se je vendar vedelo, da je to skupina ljudi, v katero človek, ki kaj da nase, ne vstopa. Jezik, ki vse ujame v svoje antene, je to takole izrazil: Komunist, a ne slab človek. Sicer pa je bilo v komunizmu oblikovanje javnega mnenja skrbno nadzorovano in ljudje so dobro vedeli, kaj javni prostor prenese in tudi zahteva. Vzporedno s tem pa sta se uveljavili še dve stvari.
Videli bomo, kako globoke sledi je pustil totalitarizem. Ljudje so se namreč kmalu izučili, kako se je treba vesti. Pri tem pa se je počasi dogajalo nekaj, česar se skoraj nihče ni zavedel, a je postajalo vedno bolj odločujoče za oblikovanje človekove javne drže: lahko bi rekli tudi politike. Ker je bil namreč javni prostor monoliten in zgledno enovit in ga je le redko vzvalovilo kaj, kar je bilo naravi tega prostora tuje, in je to trajalo in trajalo, je v zavesti nereflektirane množice monolitnost javnega prostora postala nekaj zelo naravnega: še več – norma spodobnosti. Drugačnost ali celo upornost je vedno bolj dobivala prizvok neprijetnosti, nespodobnosti, ekscentričnosti, nekaj, kar v javni prostor ne spada. To malce pojasnjuje, zakaj naši ljudje ne sprejemajo drugačnosti.
Tu moramo takoj omeniti neko okoliščino, ki je vse to zelo podprla, če ne celo omogočila. Ljudje so sicer vedeli, da vse prihaja iz ideoloških centrov, a ti so bili daleč in jih ni bilo videti, ideologija kot ideologija je bila zmeraj nekaj tujega, toda sredstvo, po katerem je ideologija prihajala, je bilo blizu, tako rekoč del tvojega doma. To je bila televizija. A bližina je bila samo del njene prednosti, pomembnejše je bilo to, da je bila televizija nekaj novega in modernega in izrazito sodobnega. Ljudje so morda nezavedno, a zato nič manj intenzivno čutili, da je televizija nekaj, kar je nastalo z njimi – njihov jezik. Komunistična ideologija je torej prihajala k njim v njihovem jeziku. Komunizem nikoli ne bi imel takih uspehov med ljudmi, če se ne bi bil hkrati z njim rodil jezik, s katerim se je uveljavil. Ker je bila televizija nekaj eminentno sprejemljivega, je postalo sprejemljivo tudi to, kar se je po njej izrekalo.
Druga pomebna reč pa je ta, da se je javni prostor spremenil v prostor, ki je od resničnega življenja ločeno področje. Pravo, resnično, živo življenje vanj nima vstopa. Če spregovorim v tem prostoru, moje mne[Stran 006]nje ni to, kar slutim, mislim, vem, ampak to, kar se od mene pričakuje: kar od mene oni prostor pričakuje. To je bistvo cele stvari in to sega v sedanji čas in ga določa: v javnem prostoru dajem izjave, ki se od mene pričakujejo. Za to, da uganem, kaj se od mene pričakuje, pa sem si v komunističnem času pridobil virtuozno sposobnost. Posameznik je postal funkcija javnosti, pri čemer pa je treba reči, da to ni njegova javnost, ampak od posebnih skupin oblikovana in vzdrževana javnost.
Na primeru javnega mnenja smo hoteli pokazati, kako neugodne so razmere v civilnih družbah postkomunističnih držav. Hkrati pa smo hoteli opozoriti, kako pomembna je politika v takem času, ker je samo s politiko mogoče normalizirati razmere v sferi civilne družbe.
Sedaj pa je pred nami vprašanje, katera politika bo to lahko storila. To bo seveda lahko naredila samo politika, ki se bo intenzivno brigala za vedenje o času in bo hotela ujeti menjavajoči se svet v čimbolj široke in jasne koncepte. Tega nikakor ne bo mogla početi politika, ki se bo zadovoljevala s tem, kar ji daje območje pragmatične operativnosti. Politika, ki bo hotela uresničiti to urgentno zahtevo časa, se bo morala vprašati, če razpolaga s potrebnim vedenjem o zadevah sodobnega sveta: kakšne sile so ga naredile takega, kot je, in kakšne sile ga bodo spremenile, da bo v njem mogoče dostojno, svobodno in častno živeti.
Od teh sil torej zahtevamo napor razumeti sodobni čas. Zakaj samo če ga bodo zelo dobro razumele, bodo o njem lahko govorile prepričljivo. Potem pa od svojega spoznanja, pa naj bo oportuno ali neoportuno, ne bodo smele odstopati. Saj tudi ne bodo. Zakaj čim globlje bo njihovo spoznanje, tem bolj zavezujoča in ukazujoča bo njegova logika. Tem teže se ji bo izmakniti.
V tem komentarju smo že povedali, da ni važno samo znanje, ampak tudi pripravljenost, da se svet spremeni. Za to pa ni potreben samo uvid v potrebnost spreminjanja, ampak tudi vzgon, ki mu pravimo moralna volja. Poleg tega bo morala politična sila, ki bo hotela v tem sodelovati ali celo prevzeti vodstvo, skrbno graditi in varovati svojo integriteto. Poštena igra je danes zahteva, nad katero ni nobene druge. To pravimo zato, ker se je močno razkrojilo to, kar je vez vsake družbe: zaupanje. Zaupanja je vedno manj! In koliko ga je bilo še pred dvema letoma! Tu ne mislimo na komuniste. Ti imajo svoje cilje in načrte. Toda kako smo zaupali demokratičnim silam! Zdelo se nam je, da nam odpirajo in da se pred njimi odpira velika in svobodna prihodnost. Potem pa so začeli padati, posamezniki in cele skupine …
Komaj je treba omenjati, da že ves čas mislimo na dve praktični stvari. Prvič na to, da desne stranke niso imele te moči, da bi izoblikovale enoten demokratičen blok. S tem so pokazale globoko nerazumevanje časa, najraje bi rekli, neodpustljivo nerazumevanje časa. Drugič pa ves čas mislimo na zvezo, v katero je stopila Slovenska krščanska demokracija z levico komunistične provenience. S tem so se zgodile stvari, ki so težko legle na slovenskega človeka, ki je pol stoletja čakal na svobodo in verjel, da bo, ko bo prišla, zlata.
Poskušamo razumeti tudi ta korak. Verjamemo, da ni bil lahek, saj gre za zelo, zelo veliko reč: za našo državo, za Republiko Slovenijo. A moramo pri tem poudariti še nekaj stvari, ki so se s tem zgodile. Prvič so komunisti dokončno dobili legitimnost. Nova slovenska zaveza je bila vedno proti temu, da bi kdorkoli kogarkoli preganjal. [Stran 007]Vedno pa smo bili tudi proti izgubi spomina. Ljudje, s katerimi se je tu sklenila zveza, so delali politično kariero v organizaciji, ki je jemala ljudstvu človekove pravice in uprizarjala nad ljudmi nezaslišane zločine. Kot rečeno, ničesar nočemo, da se komu zgodi, a je vseeno treba vedeti, da so nekje meje. Tako pa je šlo čez deželo veliko pohujšanje: vse si lahko privoščiš, samo dovolj spreten moraš biti, pa se bo vse srečno končalo. Nikar se ne varajmo, do zadnjega je seglo to zlo oznanilo. Mogoče tega še niso vsi razumeli, a ko bodo – in nazadnje bodo – spoznanje ne bo izostalo: če je tako, potem je na tem svetu vse mogoče. Moralna tla slovenskega človeka so se nevarno zamajala.
Vstop krščanskih demokratov v vlado skupaj s komunisti presega značaj dogodka. Takoj ko se je ta dogodek zgodil, že je postal znamenje. In kaj nam govori to znamenje?
Konec je kratke, a velike dobe, v kateri smo mislili, da sta se združila politika in življenje. Do sedaj je med politiko in ljudmi veljala pogodba, da bomo skupaj opravili veliko delo. Na pogodbi, ki smo jo podpisali, piše, da bomo skupaj obnovili slovensko kulturo. Sedaj pa so se tisti, ki smo jih izvolili, odločili, da podpišejo drugo pogodbo in mogoče niso pomislili, da sta obe besedili med seboj preveč skregani, da bi mogli obe držati. Tako se je bati, da bomo ostali sami s svojimi papirji. Ampak, če se je že moralo zgoditi, je bolje, da se je že sedaj. Počasi se bomo navadili na to, da je politika samo del življenja. Poglavitne stvari bomo morali opraviti sami in od politike ne bomo dosti pričakovali. Pa tudi dali ji bomo samo to, kar se nam bo zdelo, da zasluži.
2. Tako se je začelo
2.1. Ljudje v stiski
Janko Maček
2.1.1.
Ko se po stari cesti Ljubljana-Postojna skozi drevored bližamo Logatcu, opazimo na desni strani cesto, ki ob robu logaškega polja hiti proti severu in povezuje Logatec z Žirmi in s Poljansko dolino. Po tej cesti je z ljubljanske smeri najlažji dostop v Rovte, ki leže na valoviti planoti med logaško in žirovsko kotlino na nadmorski višini 700 m. Precej velika vas je razporejena na položnem slemenu, nekoliko vstran od omenjene ceste. Od Logatca do Rovt je dobrih deset kilometrov.
Še preden pridemo do središča vasi, se nam ob lepem vremenu odpre razgled na Triglav in okoliške Julijce. Prav blizu pa se proti severu dviga Vrh Sv. Treh kraljev. Vrh je dobil ime po cerkvi sv. Treh kraljev, ki že dolgo domuje na njegovi 884 m visoki ploščadi. Po letu 1945, ko je bilo treba izbrisati svetniška imena krajev, so ga preimenovali v Vrh nad Rovtami; sedaj pa so mu vrnili pravo ime. Na južnem, proti Rovtam padajočem pobočju Vrha sv. Treh kraljev vidimo med prostrane travnike posajene domačije Hlevnega vrha, ki preko nizkega grebena na vzhodni strani že prehaja v gozdove okoli Smrečja v šentjoški župniji. Nad tem grebenom se dviga skoraj 900 m visoki Lavrovec. Ta prehaja po nizkem prevalu v Goli vrh ter naprej v Zirovski vrh, ki se potem spušča do Kladij, Hotavelj in Gorenje vasi v Poljanski dolini.
Središče rovtarske vasi je farna cerkev sv. Mihaela, ki je bila zgrajena sredi 18. stoletja. Rovtarska fara ima dve podružnici: Praprotno brdo s cerkvijo sv. Miklavža iz 15. stoletja in Petkovec s cerkvijo sv. Hieronima. Seveda pa spada pod Rovte še več [Stran 008]drugih zaselkov, raztresenih po okoliških gričih in kotlinah med travniki in gozdovi. Iz središča vaši vodi razgledna cesta proti Zaplani in Vrhniki, druga bolj lokalna cesta pa pelje mimo Praprotnega brda preko gozdnatega Smrekovca v Smrečje. Tu se razcepi, ena pelje v Podlipsko dolino, druga pa v Šentjošt in Horjul. Na zahodu mejijo Rovte na Zavratec, ki že spada pod Idrijo; na jugozahodu pa skozi Zejno dolino ni več daleč do Hotedrščice.
Glavna in skoraj edina gospodarska panoga pred drugo svetovno vojno je bilo v Rovtah kmetijstvo. Že od nekdaj pa so se v teh krajih žene in dekleta zlasti v zimskem času bavile s čipkarstvom ali s klekljanjem, kot so rekli po domače.
Med znanimi Rovtarji iz časa pred drugo svetovno vojno naj omenimo samo dva: Franc Gabrovšek (1890-1951) je bil duhovnik, politik in gospodarstvenik. Leta 1941 je bil kot eden prvakov Slovenske ljudske stranke v Beogradu in je že aprila pred nemško zasedbo preko Grčije odšel v begunstvo. Janez Hladnik je bil rojen leta 1902 na Petkovcu, v hiši, kjer se je reklo pri Ruparju. Leta 1927 je končal bogoslovje in v Rovtah pel novo mašo. Leta 1936 je odšel kot izseljenski duhovnik v Argentino. Poleg rednega dušnopastirskega dela je dolga leta urejal list Duhovno življenje, ki je izhajal v Buenos Airesu v slovenščini, in tudi sam je tja pisal. Po prizadevanju Janeza Hladnika je argentinska vlada konec leta 1946 dovolila priselitev slovenskih beguncev v Argentino. Veliko jim je pomagal in tako odločilno pripomogel k nastanku argentinske Slovenije. Umrl je leta 1965 v Buenos Airesu.
Med rovtarskimi župniki lahko posebej omenimo župnika Sušnika. Več kot dvajset let je pasel rovtarske duše in leta 1933 v Rovtah umrl. Bil je izobražen, najprej je študiral medicino, potem pa se je odločil za bogoslovje. Bil je izredno delaven in se je nesebično razdajal faranom. Bil je zdravnik, gospodarstvenik, prosvetar, predvsem pa duhovnik. Še danes se ga starejši Rovtarji hvaležno spominjajo in so prepričani, da je prav župnik Sušnik vzgojil rod doslednih kristjanov, ki so tudi po njegovi smrti ostali zvesti krščanskemu prepričanju. Od tega jih niti revolucija ni mogla odvrniti.
Ob koncu prve svetovne vojne je skoraj vsa
rovtarska fara prišla pod Italijo. Novembra 1920 so bile z rapalsko pogodbo urejene meje med novo jugoslovansko državo in Italijo. Tedaj so Italijani zapustili Rovte in se umaknili do Zavratca in Medvedjega brda.
Aprila 1941 je Rovtarjem grozila evakuacija. V neposredni bližini je namreč potekala Rupnikova obrambna linija in bi se tako lahko znašli med dvema ognjema. Toda vse se je tako hitro končalo, da so se ljudje komaj zavedeli. V Rovte so spet prišli Italijani. V začetku so zasedli tudi Ziri in Poljansko dolino, od tam pa so se kmalu umaknili Nemcem. Pri Rovtah je tako nastala tromeja med Ljubljansko pokrajino, med Primorsko, ki je že pred vojno bila pod Italijo, in nemškim zasedbenim področjem.
Prvo leto okupacije so Rovtarji preživeli dokaj mirno. S področja za nemško mejo so prihajale vesti o nemškem nasilju. Pa ne samo vesti, ampak tudi begunci, ki jim je uspelo pobegniti pred preseljevalci. Mislili so, da se bo pod Italijo dalo laže dočakati konec vojne. Ni čudno, da so se ljudje v tem času, ko so bile prosvetne in politične organizacije prepovedane, še bolj oklenili cerkve. Z župnikom Zalokarjem se sicer niso najbolje razumeli, toda še vedno je v Rovtah vladal duh župnika Sušnika, ki je bil s svojim delom in zgledom pridobil farane in jih združil v trdno skupnost. V mnogih povojnih režimskih besedilih beremo, da je Rovtarje prav slepa vdanost duhovnikom obrnila proti OF. Tu beremo, da od tega »najbolj zaostalega dela Dolomitov« kaj drugega ni bilo mogoče pričakovati. Pri tem pa tu ni niti besede o komunističnem in italijanskem nasilju, ki se je razplamtelo na Rovtarskem pomladi in poleti 1942. To je ljudi dobesedno prisililo k samoobrambi.
Od zasedbe aprila 1941 je bila v Rovtah močna italijanska posadka. Morda se je prav zato razmeroma pozno zvedelo za partizane. Govorilo se je, da je na Koreni nad Horjulom uporniško taborišče, toda to je bilo dovolj daleč, da se ljudje zaradi tega niso vznemirjali. Prvi partizani so se v okolici Rovt pojavili zgodaj pomladi 1942, ko je Korena že bila požgana. Konec februarja 1942 je namreč odšlo v ilegalo devet Vrhničanov, malo kasneje pa se je začela zbirati še logaška skupina. K vsaki od teh skupin je pristopilo tudi nekaj fan[Stran 009]tov iz okolice Rovt, nekateri pa so z njimi samo sodelovali.
V soboto, 6. maja 1942 ponoči so partizani prišli v Podklanec pri Rovtah in poklicali iz domače hiše štirindvajsetletno Francko Mravlje. Francka se ni prav nič prestrašila in je zaskrbljeno mater pomirila, da se bo hitro vrnila. Nekaj metrov od doma so jo ustrelili in jo pustili ležati sredi ceste. Na prsi so ji dali papir z napisom: »Tako se bo zgodilo vsakemu, ki bo izdajal slovenski narod.« Domačin Karel Leskovec, ki je tedaj že bil v partizanih, je kasneje opisal ta uboj v svoji knjigi Križpotja: »Nikomur se ni sanjalo, da bi kaj vedela o aktivistih OF, in tudi verjel ni tega nihče. Učinek na večino prebivalstva je bil drugačen, kot so pričakovali tisti, ki so to storili. V Rovtah ljudje niso imeli za tak greh, če je kakšno dekle rado hodilo z Italijani. To se je dogajalo že pred vojno.« (K. Leskovec, Križpotja, str. 70.)
Že pred tem dogodkom se je o ubojih govorilo, toda dogajali so se daleč, zato ljudi v Rovtah niso toliko prizadeli. Sedaj pa se je umor zgodil doma. Ljudi se je polastil strah. Morda je prav to bil namen ubijalcev in njihove organizacije!
Dne 10. junija 1942 so partizani v Židovniku, na pol poti med Logatcem in Rovtami, napadli kolono italijanskih avtomobilov, ki so peljali v Rovte hrano. To so bili partizani, ki so posebej za to prišli s Ključa. Med njimi so bili tudi Rovtarji, nekaj Logačanov in Vrhničanov. Italijani so sredi sončnega popoldneva pripeljali do zasede. Tedaj je zaropotalo. Nekaj Italijanov je bilo takoj mrtvih, nekaj samo ranjenih, ostali pa so se kljub presenečenju znašli in se začeli braniti. Kmalu so dobili tudi pomoč, tako da so imeli partizani nazadnje celo težave z umikom. Italijani so podivjali. Najprej so se znesli nad ljudmi v Cestah, ki ležijo blizu kraja, kjer je bila zaseda. Požgali so več hiš, ljudi pa odpeljali v internacijo.
A to je bil šele začetek. 16. junija se je zgodilo nekaj, kar ima poleg vsega še znake umazane igre. Italijani so prijeli Franca Hladnika in Janeza Cigaleta s Petkovca in ju odvlekli v bližnji gozd. Hladnika so baje pobili s puškinimi kopiti. Cigaleta, ki je bil star komaj osemnajst let, so hoteli že izpustiti, tedaj pa je skočil za njim neki zagrizen fašist in ga zabodel z bajonetom. Med ljudmi se je govorilo, da sta bila zatožena Italijanom, da zbirata orožje. Pravili so, da je bilo ime Franca Hladnika izpisano tudi na mitraljezu, ki ga je partizan Kragulj moral pustiti na kraju zasede. Pri tem so vsi prav dobro vedeli, da Hladnik in Cigale nikoli nista bila za OF in da tisto orožje ni bilo namenjeno partizanom.
Ob prehodu Druge grupe odredov, ki je trajal od 28. junija do 14. julija, je bilo v Polhograjskih hribih zelo napeto. Partizani so nekajkrat napadli Italijane in ti so nato pobijali nedolžne ljudi in požigali vasi. Zagorele so Ligojna, Ljubgojna, Belica. Rovte so bile prizadete že junija po partizanskem napadu na italijanske kamione, vendar jim tudi sedaj ni bilo prizaneseno. Dne 1. julija je močna kolona Italijanov neovirano prodrla iz Rovt do Šentjošta. Od tam je 3. julija peščica karabinjerjev pripeljala v Rovte učiteljico Betko Nagode, učitelja Jožeta Mivška, gostilničarja Tomaža Vrhovca in Leopolda Lebna. Še isti dan so vse štiri ustrelili na robu vasi. Nekaj dni kasneje, okrog 6. julija, so partizani zahtevali od domačinov, naj prekopljejo in zasekajo cesto iz Rovt proti Smrečju. Ljudje so morali ubogati: najprej partizane, nato pa tudi Italijane, ki so zahtevali, naj odstranijo ovire s ceste. Pri tem je bilo nujno, da so se nekateri zamerili partizanom, drugi pa Italijanom.
Tudi Pavel Lukan se je tedaj znašel v težkem položaju. Prav o njem bi želeli nekaj več povedati, saj mislimo, da je njegova usoda pomembna za razumevanje tistega časa. Lukan je bil tedaj star 46 let. Skupaj z ženo Rozalijo je gospodaril na precej veliki kmetiji na Praprotnem brdu [Stran 010]in bil dober oče petim otrokom. Kot otrok je pri igri zgubil levo oko. Morda ga je prav to navajalo, da je s tistim, ki mu je ostalo, gledal bolj pozorno. Pri tem je tudi več mislil in odkrival stvari, ki so drugim ostale skrite. Bil je dober gospodar in se je zato že zgodaj pridružil rovtarski kmetijski zadrugi in postal tudi njen predsednik. Za mesto predsednika zadruge se je tedaj potegoval tudi župnik Zalokar, toda kmetje so se odločili za Lukana. Bil je med vodilnimi člani gasilskega društva in sodeloval je tudi pri rovtarski Prosveti. Njegova beseda je bila povsod upoštevana. Ljudje so vedeli, da ni prazna, da za njo stojijo dejanja.
Rad je pomagal sosedom, če je le mogel. Ko je nekoč sosed, ki sam ni imel vprežne živine, gradil novo hišo, mu je Lukan večkrat posodil konje, da si je navozil opeke.
Teža tistih julijskih dni leta 1942 je pritisnila tudi na Lukana. V Češirkovem gozdu, komaj pol ure hoda od Lukanove domačije, se je utaboril 2. bataljon pravkar ustanovljenega Dolomitskega odreda, ki mu je poveljeval rovtarski učitelj Krča. Prav on je dosegel, da so prekopali in zasekali cesto v Smrekovcu, med Smrečjem in Praprotnim brdom. Zaseka je bila v Lukanovem gozdu, zato so Italijani prišli k njemu in ukazali, da jo odstrani. Lukan je vedel, da se bo s tem zameril partizanom, toda ni imel izbire.
Praprotno brdo, kjer je bila Lukanova domačija, je bilo blizu Rovt, kjer je bila tedaj močna italijanska posadka. Italijani so bili noč in dan na straži. V soboto, 25. julija, so bili še posebno pozorni, saj se je celo noč slišalo streljanje od Šentjoške strani. Veter je prinašal vonj po dimu in zrak je bil težak. Italijani so vedeli, da partizani napadajo Šentjošt, a jim še na misel ni prišlo, da bi se premaknili iz postojanke. Tudi Italijani v Horjulu, ki je precej bliže Šentjoštu kot Rovte, se niso zganili.
Lukanovi so, kot vsako soboto, malo prej končali z delom, se pripravili za nedeljo, nato pa odšli k počitku. Ura je šla že na polnoč, ko je potrkalo na vrata. Lukan je vstal in šel odpirat. Zunaj so stali partizani. Ukazali so mu, naj se obleče in gre z njimi. Vrnil se je v hišo in se oblekel v nedeljsko obleko. Stopil je še v spodnjo sobo, kjer so spali otroci, vseh pet skupaj. Ustavil se je in jih gledal speče. Verjetno je slutil, da jih ne bo več videl. Ko je z vodjem patrole, ki je bil šel z njim v hišo, stopil skozi vežna vrata, so ju obstopili partizani. Potem so vsi skupaj izginili v temno noč.
Tisto noč in naslednji dan so se partizani oglašali še po drugih kmetijah in pobrali več mož in fantov iz Podlipe in Smrečja. Vse so privedli v taborišče v Češirkovem gozdu. Samo v Smrečju se je zapletlo. Ko so prišli po Antona Leskovca, je skušal zbežati. Padel je v sadovnjaku pred domačo hišo. Nekaj mož in fantov so po zaslišanju izpustili, sedem pa so jih verjetno še isti dan pobili in zakopali v bližini taborišča. Eden od njih je bil tudi Pavel Lukan.
Med partizani v Češirkovem gozdu je bilo tedaj tudi nekaj domačinov iz okolice Rovt, ki so Lukana in druge žrtve dobro poznali.
Med njimi je bil Karel Leskovec, ki pravi v Križpotjih tole:
»Imel je zvezo z rovtarskim župnikom in s šentjoškimi belogardisti. Da so ga šli aretirat in da so ga prignali v taborišče, sem zvedel šele zjutraj. Zdelo se mi je, da so se zmotili. Pogovarjal sem se z njim o raznih stvareh. V besedah je bil kratek, zanikal je vse, kar so ga naši obdolžili. V očeh sem mu bral prezir, naše početje pa je smatral za poniževalno. Možakar je bil že pred vojno ugleden in od vaščanov spoštovan. Z njegovo likvidacijo smo si škodovali.« (K. Leskovec, Križpotja, str. 165.)
Fantje, ki so jih privedli v taborišče in jih nato izpustili, so marsikaj videli in doživeli. Eden od njih ni mogel pozabiti, kako ga je komandir Gad ločil od ostalih in ga odvedel vstran za veliko skalo in čisto od blizu meril nanj s puško. Gad je bil oblečen v nekakšno lovsko obleko, okrog vratu pa je imel rdečo ruto. Fant je bil prepričan, da je prišla zadnja ura. Tedaj se je od nekod pojavil Stane Kavčič-Džuro. Ko je Gad zagledal partijskega sekretarja, je povesil puško in se umaknil.
Lukanova žena in otroci so v nedeljo zaman čakali očeta, čakali so ga tudi naslednje dni. Ni se vrnil. Žena je slutila, kaj se je z njim zgodilo. Zato ga je z otroki začela iskati po bližnjem gozdu. Iskala je možev grob in se hkrati bala, da ga bo našla. Spraševala je sosede, a ti niso nič vedeli.
[Stran 011]
Šele precej kasneje ji je neka znanka, ki je bila blizu onim v gozdu, namignila, da je verjetno šel na Dolenjsko. Tam da rabijo pismene ljudi.
Za grobove se je zvedelo šele v začetku novembra 1942, ko je nekdo iz Rovt pobegnil od partizanov k vaški straži. Tedaj so domači in stražarji odšli na kraj, o katerem je govoril pobegli. Odkopali so trupla in jih prepeljali v Rovte na pokopališče. Tudi ta dogodek je Leskovec opisal v Križpotjih: »Kasneje so trupla našli belogardisti in zagnali vik in krik. Zvedeli smo, da so trupla iznakazili, jim razbili lobanje, polomili ude in take slikali in kazali ljudem, češ, poglejte, kaj so z njimi napravili partizani! Vsakogar bo doletela ista usoda, če jim pride v roke.» (K. Leskovec, Križpotja, str. 117). Ali je komentar k temu sploh potreben? Kdo bi mogel tako ravnati z mrtvim očetom in možem, ko je zraven strta stala žena, okrog nje pa otroci, ki jim je iz preplašenih oči žarela groza, da niti jokati niso mogli. Fotografije dovolj zgovorno pričajo o tem. Še danes ne moremo prav razumeti, kako so mogli širiti take laži. Trupla so bila res iznakažena, ko so jih odkopali. Govorilo se je, da v Češirkovem gozdu niso ubijali samo s puškami, ampak tudi s krampi in motikami. Tako si je utirala pot revolucija.
Morda bo kdo rekel, da ni primerno oživljati takih spominov, a le še ostanimo pri njih. Vrnimo se v tiste soparne julijske dni leta 1942.
Nekaj kilometrov od Češirkovega gozda proti Zaplani in Vrhniki je Vranja peč. Tam je bilo še eno partizansko taborišče. Enota, ki je bila v Češirkovem gozdu, se je 26. julija zvečer premaknila tja. Morda tudi samo en del. Komaj so bili torej zasuti grobovi v Češirkovem gozdu, že so besi vdrli v župnišče v Zaplani. Odvedli so župnika Jožeta Geohelija in ga 27. julija popoldne ubili v taborišču na Vranji peči. Njemu niti groba niso privoščili. Pahnili so ga preko pečine in ga pustili ležati med skalami in grmovjem. Župnik je bil tako priljubljen, da so celo somišljeniki OF prosili zanj. Dobili so odgovor, da so ga poslali na Dolenjsko. Pozneje so zgodbo spremenili. Sedaj so razširjali, da »je bil likvidiran, ker je v Zaplani ustanavljal belo gardo.«
In kaj so ob vseh teh dogodkih počele čete in bataljoni oboroženih Italijanov v Rovtah, v Logatcu in na Vrhniki? Ko je pokalo in gorelo v Šentjoštu, so se še bolj stisnili v svoje utrdbe. Ko so v Češirkovem gozdu in na Vranji peči izginjali ljudje, niso hoteli za to nič vedeti. Toda v nedeljo, 2. avgusta zjutraj je dolga kolona vojakov krenila iz Rovt mimo Praprotnega brda proti Podpesku in Podlipi. Razkropili so se po samotnih kmetijah ter začeli požigati. Ravno takrat so se ljudje vračali iz Podlipe od nedeljske maše. Od teh so pobrali več mož in fantov in jih gnali s seboj proti Rovtam. Spotoma so se ustavili na Praprotnem brdu. Tudi tu so požgali več poslopij, med njimi tudi Lukanov hlev. Pri Lukanu so zažgali tudi hišo, pa je materi in otrokom uspelo pogasiti ogenj, ko so vojaki odšli. V dolini med Praprotnim brdom in Rovtami so na robu nekega gozda ustrelili deset mož in fantov, ki so jih bili nabrali na svojem uničevalnem pohodu. Prav tam, na robu gozda, so jih še tisto popoldne zakopali. Na prošnjo župnika Zalokarja so kasneje dovolili svojcem, da jih prepeljejo na pokopališče v Rovte.
Toda kot da vse to še ne bi bilo dovolj, so sedaj spet nastopili partizani. 6. avgusta so šli k Skrotniku in ubili očeta. Pisal se je Janez Kogovšek. Tako se je končal skupni [Stran 012]pohod komunistov in Italijanov na ljudi okoli notranjskih Rovt.
Ali je kaj čudnega, če so se v Rovtah in Zaplani po vseh teh grozotah odločili za samoobrambo? Jedro te samoobrambe so bili možje in fantje, ki so že prej pristopili k Slovenski legiji, tajni vojaški organizaciji Slovenske ljudske stranke. Sedaj so lahko uporabili orožje, ki so ga prej skrivali pred Italijani in pred partizani. Iz Ljubljane je prišel rezervni kapetan Pavle Vošnar in prevzel poveljstvo nad skupino štiridesetih mož in fantov. 12. avgusta so odšli v Šentjošt in se za nekaj časa pridružili šentjoški vaški straži. Skupaj s Šentjoščani so proti koncu avgusta prišli v Rovte in Zaplano. Pridružili so se jim še drugi. Tedaj je nastala vaška straža na Zaplani. Postojanka vaške straže v Rovtah je bila ustanovljena nekaj kasneje.
Z gotovostjo si upamo trditi, da v Rovtah ne bi bilo vaške straže, če partizani ne bi začeli z nasiljem. Ko so s tem začeli še Italijani, je bilo nujno nekaj ukreniti. Pri Lukanovih so to nasilje občutili z obeh strani. Partizani so odpeljali in ubili očeta Pavla, Italijani pa so samo en teden kasneje požgali domačijo. Da bi opravičili uboj, so o Lukanu govorili vse mogoče. Naj ne bi na primer ubogal Italijanov, ko so zahtevali, da odstrani oviro na cesti med Praprotnim brdom in Smrečjem. Še leta 1985 je Tone Kebe v članku Belogardizem v Šentjoštu in na Rovtarskem trdil, da sta Lukan in Skvarča, preoblečena v italijanske uniforme, 1. julija 1942 pripeljala Italijane v Šentjošt in sodelovala pri aretaciji štirih sodelavcev OF, ki so bili potem ustreljeni v Rovtah. Ko bi bilo to res, ali bi Lukan po napadu na Šentjošt čakal doma in mirno odpiral partizanom, ki so prišli ponj? Kako to, da Karel Leskovec, ki je Lukana poznal, o tem nič ne ve? Kebe ne pove, od kod je dobil svoj podatek. Danes ti umori komuniste zelo bremenijo, zato Kebetu ne preostane drugega, kot da govori, kot govori. Mi pa – pa tudi nihče drug, ki to vrsto ljudi pozna – tega ne verjamemo. Lukan je moral pasti, ker je bil pokončen in ugleden mož in ga ljudje novega reda niso mogli pridobiti zase. V tistih poletnih mesecih so na podoben način umrli mnogi ugledni možje po raznih krajih Slovenije.
Skupaj z Lukanom so 26. julija ubili še šest mož in fantov iz Podlipe in okolice. Dolžili so jih, da so bili povezani s Šentjoščani, da so nameravali pristopiti k vaški straži.
Nekateri od njih so bili celo člani narodne zaščite in so marsikaj že naredili za OF in za partizane. A jim to ni nič pomagalo, bili so obsojeni na smrt.
Zanimivo, kako hitro so komunisti reagirali: samo en dan je minil med neuspelim napadom na Šentjošt in začetkom izvajanja novega načrta. V soboto zjutraj so partizani prenehali z obleganjem in se umaknili v svoja taborišča, v soboto ponoči in v nedeljo pa so že pobirali može in fante, za katere so sumili, da bi utegnili iti k vaški straži. Organizacija je delovala brezhibno. V tistem tednu od 26. julija do 2. avgusta so v treh taboriščih, v Češirkovem gozdu, na Vranji peči in v Kajndolu pobili 19 ljudi: iz Rovt, Zaplane, Podlipe in Šentjošta. Poleg tega pa so 1. avgusta ponoči v okolici Šentjošta po domovih pobili še 7 ljudi.
Za zaključek tega krvavega tedna so Italijani v nedeljo, 2. avgusta ustrelili deset mož in fantov, ki s partizanskimi uboji niso imeli nobene zveze. Tone Kebe je v svojem že omenjenem zapisu naprtil kriv[Stran 013]do za ta zločin rovtarskemu župniku Zalokarju, češ da je sestavil seznam, po katerem so Italijani odbrali deset žrtev in jih ustrelili. S tem naj bi Italijanom naredil uslugo in od njih dosegel dovoljenje za ustanovitev vaške straže v Rovtah (Borec, 1985, str. 971.) Nekateri od ustreljenih so verjetno res bili člani narodne zaščite. Verjetno so se tudi udeležili sestanka, na katerem je imel glavno besedo Stane Kavčič. Na te sestanke so hodili vsi. Nikogar ni bilo, ki bi se upal ne iti. Dejstvo je torej, da je za sestanek vedelo precej ljudi. Italijani so za udeležence lahko zvedeli od marsikoga.
Skoraj vsa narodna zaščita v Podlipi in Podpesku je bila tako uničena, bodisi da so to storili partizani bodisi Italijani. Nekaterih najbližjih sodelavcev OF pa Italijani niso prijeli in se jim ni nič zgodilo. Ali so imeli samo srečo ali pa je organizacija naredila svoje? Še mnogo vprašanj se postavlja, toda zanesljivega odgovora nanje nimamo. Preveč kamenčkov nam še manjka, da bi mogli sestaviti popoln mozaik.
Toda ko spet in spet mislimo na dogodke tistih dni, pred nami redno vstaja tudi njihova poglavitna resnica: naj so pobijali partizani ali Italijani, vedno so padali slovenski ljudje.
Rovtarska vaška straža se je znašla po kapitulaciji Italije v posebnem položaju.
Večina vaških straž na Notranjskem in v Polhograjskem hribovju je tedaj zapustila svoje vasi in se zbrala v Borovnici in na Vrhniki. Rovtarji so kljub povelju, naj se umaknejo, vztrajali na svoji postojanki. Komunistični terenci so to izkoristili in Nemcem v Logatcu posredovali sporočilo, da so Rovte zasedli partizani. 6. oktobra 1943 so rovtarsko vaško stražo nenadoma obkolili Nemci. Pri tem so bili štirje stražarji ubiti, nekaj je bilo ranjenih, ostale so pa razorožili. Ko so Nemci spoznali prevaro, so zajete stražarje izpustili in postojanka v Rovtah je bila ponovno vzpostavljena.
Silno velik krvni davek so morale Rovte plačati leta 1945, po koncu vojne. Osemdeset mož in fantov, ki niso šli na Koroško, se je šlo javit v Logatec. Samo petindvajset se jih je vrnilo, za petinpetdesetimi je izginila vsaka sled. Okrog dvesto jih je bilo iz Vetrinja vrnjenih v Teharje. Bog ve, kje so njihova sestradana in izmučena telesa našla zadnje počivališče. Skoraj petdeset let se njihova imena v javnosti niso omenjala. Niso imeli pravice do groba. Sedaj jim domača fara pripravlja spominsko obeležje. Naj vedo tudi ljudje, ne samo Bog, da so bili zvesti sinovi svojega naroda. Bili so pomorjeni, ker so se v tistem apokaliptičnem letu dvainštiridesetem uprli komunističnemu nasilju. Tu se pravzaprav konča tudi zgodba Pavla Lukana, ki je bil med prvimi žrtvami tega nasilja.
3. Mesto na gori
3.1. Umori na Vipavskem
Jožko Kragelj
3.1.1.
V prvih dneh lanskega novembra smo slišali iz ust uglednega moža, da je prišlo v času NOB do pobojev slovenskih ljudi predvsem na Dolenjskem in da se kaj takega na Primorskem in Štajerskem ni dogajalo. Kaznovani so bili samo izdajalci.
Enega takih »izdajalcev« bi vam želel predstaviti, očeta sedmih otrok, Iva Brica. Rodil se je v Dornberku 28. decembra leta 1896. Osnovno šolo je obiskoval v rojstni vasi, štiri razrede gimnazije pa v Gorici. Leta 1915 je bil vpoklican k vojakom. Na ruski fronti je zbolel, se zdravil po različnih bolnišnicah tedanje Avstrije, bil poslan spet na fronto, sedaj na Tirolsko, na koncu pa v Odeso. Za vse to premeščanje, premikanje in vračanje vemo, ker je skrbno pisal spomine, nekak dnevnik. Po končani vojni se je leta 1918 vrnil domov, pa so ga italijanske oblasti zaprle kot nezanesljivega. Ko so ga izpustili, je začasno odšel na Koroško, se vrnil čez dve leti in se oprijel kmetije. Takrat je na Goriškem zavladala prava kulturna pomlad. Oživeli so časniki, revije, ustanov[Stran 014]ljeni sta bili Goriška Mohorjeva družba in Goriška matica, ki sta vsako leto pošiljali med ljudi koledarje in knjige. Bric je sodeloval z vsem žarom. Obnovil je Slovensko čitalnico, obiskoval režiserske tečaje in vodil dramski krožek. Pripravil je veliko kulturnih prireditev in postal celo predsednik spodnjevipavskega prosvetnega okrožja.
Ko je nastopil fašizem, je bilo postopoma vsaj na videz vsega konec. Ukinili so slovenske šole, časopise, društva, prepovedali zbore in šli tako daleč, da so uradno spreminjali slovenske priimke. Brica so ničkolikokrat silili, naj se preimenuje v Brizzi. Slovenska beseda in pesem sta bili dovoljeni samo v cerkvi.
Bric ni miroval. Imel je za tiste čase bogato knjižnico s 500 slovenskimi knjigami, ki jih je rad posojal. Organiziral je izlete in romanja, na katerih so se kot slučajno znašli pomembni govorniki, kot so bili Filip Trčelj, Mirko Brumat in Venceslav Bele. Poleg cerkvene pesmi je zadonela tudi narodna, pa ne samo na shodih, tudi po vinogradih, po opravljenem delu, pred cerkvijo po maši in na večernih obhodih po vasi.
Fašisti so z nezaupanjem in čedalje večjo jezo spremljali Bricevo početje. Zasledovali so ga in opazovali. Zdel se jim je izjemno pomemben, saj je bil tudi tajnik Gospodarske vinarske zadruge in njen poslovodja ter svetovalec dornberške hranilnice. Poglejmo poročilo goriške prefekture, naslovljeno na notranje ministrstvo v Rimu 23. aprila 1929:
»Zelo oprezno širi iredentistično propagando. Izkorišča svoj vpliv in ugled, ki ga ima na območju občine kot uradnik tamkajšnje Kmečke zveze, ki je edina gospodarska organizacija na vasi. Med tujerodnim ljudstvom skuša ohranjati narodno zavest. Tukajšnji karabinjerji ga stalno nadzorujejo.«
Čez slabo leto, 13. februarja 1930, sledi podrobnejše poročilo:
»Bric je duša dornberškega političnega dogajanja, ker je – poleg župnika – s svojo kulturo in moralnim položajem edini človek, ki ima zares vpliv na tamkajšnje [Stran 015]prebivalstvo. Glavno orožje, ki se ga poslužuje v boju proti našim ustanovam, sta njegovi funkciji, ki ju opravlja: tajnik Kmečke zveze in svetovalec dornberške hranilnice. Vzpostavil je pravi sistem pasivnega odpora proti prizadevanju oblasti, da bi utrdila italijanstvo tega področja. Bil je predsednik sedaj razpuščenega slovenskega kulturnega krožka v Dornberku in si prizadeva, da bi mladim ohranil spomin na zatrto ustanovo. Organizira izlete, kot da gre za šport, za njimi pa se skriva politično delovanje. Med nedavno preiskavo na njegovem domu, kjer smo iskali orožje in strelivo, smo odkrili, da ima bogato slovensko knjižnico, ki jasno izpričuje, kakšna čustva goji njen lastnik do Italije. Še vedno je v stikih s predstavniki slovenske nacionalistične stranke iz raznih krajev goriške in tržaške province. Čeprav je odrejeno, naj ga stalno nadziramo, je to težko, saj se pogosto in naglo vozi z motorjem. Da bi omejili njegovo dejavnost in olajšali delo policijskih organov, nameravam predlagati zanj ukrep opomina (»ammonizione«). Pod tem poročilom je podpisan prefekt.
Notranje ministrstvo se ni obotavljalo – Bric je dobil »opomin« za dve leti. Kot kaže, mu ga je bilo malo mar. Po tem času je namreč 4. junija 1932 romalo v Rim naslednje poročilo:
»21. maja je minila dveletna doba opomina. Še vedno goji zagrizena iredentistična čustva. Njegovo zadržanje je sovražno do naših ustanov in režima. Svojih otrok ni hotel poslati v otroški vrtec in ne vpisati v organizacijo Balilla.«
Niso ga pustili pri miru. Zasledovali so ga in nadzirali, večkrat preiskovali hišo, in končno je leta 1936 goriška kvestura predlagala prefektu, naj odredi drastično kazen, policijsko konfinacijo, kar se je kmalu zgodilo.
Deželna komisija je sprejela sklep o policijski konfinaciji za dobo 5 let, ministrstvo pa določilo kraj na koncu italijanskega škornja, Castellucci Inferiore (Potenza). Spremljala ga je naslednja karakteristika:
»Mlad, izobražen, zvit, inteligenten, sposoben voditi vstajo množice drugorodnih. Vodilen element, nevaren propagandist, za katerega sumimo, da pošilja informacije v našo škodo kot dopisnik tujih prevratnih časopisov. Proučevalec in zagovornik slovenskega nacionalizma, organizator tajne slavofilske propagande.«
Doma je pustil ženo in pet otrok. Najstarejša hčerka je imela trinajst let. Čeprav ločen od družine, je skušal tudi na daleč voditi in vzgajati otroke in spremljati njihov razvoj. Tako mu je mimo uradnega nadzora uspelo pretihotapiti domov tudi tole pismo:
»Moja ljuba Milojka, dragi moj otrok! Kako sem srečen, da Vam lahko kolikor hočem in še po slovensko pišem, da me razumete. V zaporu se sme pisati samo enkrat na teden in še takrat dajo majhen kos papirja; spisat se mora hitro in poleg sedi stražnik, da človek ne more niti prosto misliti – in še po laško je treba spisat, če se zna. In kako je težko svojim pisat v tujem jeziku. Človek ne more nikdar tako povedati, kakor bi rad. Hvala Bogu, da imam vsaj to, da dobite, čeprav po ovinkih, mojo pošto. Prejel sem Vaše skupno pismo, saj sem Vam včeraj po dopisnici sporočil (v laščini), pa dobite gotovo prej to pismo. Tudi pretekli teden sem Vam pisal eno tako dopisnico v laščini – pa teh dopisnic – pisal Vam bom še tako – skoro Vam ni treba niti čitat, ker jih pišem bolj zaradi oblasti, ki gledajo na pošto – le, da bi se jim [Stran 016]ne zdelo čudno. Vesel sem Tvojega pisma, lepo pišeš in dosti si mi povedala. V pisavi narediš nekaj majhnih pogreškov: ne piše se Doromberg – marveč Dornberg, ne: na ozeh, ampak: na vozeh, ne jast – ampak jaz, ne: ksno – ampak: kasno; ne zrasel – ampak: zrastel. Saj ni čudno, če narediš kakšen pogrešek – saj te v šoli niso učili. Zato pa le skrbi, da se sama naučiš pravilno pisat lepo slovenščino. Zato le čitaj lepe slovenske knjige in boš videla, kako lep in še lepši je slovenski jezik kot ga mi v Dornbergu govorimo. To sem Ti povedal samo tako mimogrede. Lepo je, da se me vedno spominjate, posebno v molitvi. Posebno sem bil ganjen pri Tvojem sporočilu, da si darovala zame sv. obhajilo na Sveti gori. Ravno ko si bila na Sveti gori, se je odpeljal Tvoj tata – uklenjen v železne okove iz goriških zaporov. In kakor sem od prvega dne v zaporu čutil moč milosti Vaših molitev, tako sem čutil na vsem potu 4 dni, da me spremljajo povsod Vaše molitve. Nič ni bil napor, nič ugrabljena prostost, nič strogi stražniki, nič železni okovi, nič novi in strašnel ,si zapori kot je goriški in nič dolga pot. Cudili so se mi, kako tako vdano prenašam, kako sem vedno korajžen – jaz se pa nisem čudil, ker sem vedel za skrivnost molitve. Enako sem se spominjal in se Vas spominjam v molitvah tudi jaz in sem prepričan, da bomo v vsem zmagali. – Le korajžno, zaupajmo!«
Takole pa se je spomnil rojstnega dne leto mlajše hčerke Nade:
»Tvoj tata se spominja že danes, da bo na 2. 9. Tvoj rojstni dan. Dopolnila si 12. in nastopila 13. leto. Sprejmi moja srčna voščila z željo mi, naj bi te Tvoj angel varoval na vseh potih Tvojega življenja. Blagoslov velja in poljubi te Tvoj tata.
Castellucio, 29. 8. 1936.«
Bricevi prijatelji, zlasti dr. Janko Kralj, so napeli vse sile, da bi ga rešili. Družina ni mogla ostati tako dolgo brez očeta. Z raznimi prošnjami so dosegli, da mu je prizivna komisija 16. 1. 1937 znižala konfinacijo na 3 leta. Ko pa je bila kmalu nato podpisana pogodba Ciano- Stojadinovič, so del zapornikov in internirancev izpustili, med njimi tudi Brica. Pomilostili so ga 24. 3. 1937. Ko se je tako že po devetih mesecih vrnil domov, se je posvetil družini in kmetiji.
Nad Evropo so se zbirali temni oblaki. Začela se je druga svetovna vojna. Italija se je pridružila silam osi. Zasedla je Albanijo, se neuspešno spravila na Grčijo in si želela prilastiti vsaj del Jugoslavije. Napisi po zidovih »Si va oltre!« so jasno napovedovali, kam želijo. Ko je bila ob napadu na Jugoslavijo izdana vojna napoved, so sumljive osebe pozaprli ali internirali, med njimi tudi Brica. Poslali so ga spet na jug Italije, zdaj v kaznilnico Pisticci, kamor je prispel 20. 4. 1941. z oznako »Slovenski iredentist!«
Po zasedbi dela Slovenije, ki so ga preimenovali v Ljubljansko pokrajino, so se fašisti čutili močne in del internirancev izpustili, hkrati pa pripravili drugi tržaški proces, na katerem so decembra 1941 obsodili na smrt in ustrelili pet Slovencev, ostale pa obsodili na skupno 963 let ječe.
Bric se je vrnil domov že 5. maja 1941. Budno je zasledoval poročila, ki so prihajala iz Ljubljanske pokrajine. Ob nastanku OF ni sprejel sodelovanja, čeprav so ga vztrajno vabili. Nekaj je vedel, kako je v Rusiji, zlasti iz knjig, ki so jih napisali ruski emigranti, in spoznal, da nekaj takega čaka tudi Slovence, če bi zavladal komunizem. Spregledal je prepad med videzom in resnico, med bojem proti fašizmu za osvoboditev naroda in uvedbo novega totalitarnega režima. Iskreno je želel, da se rešimo fašizma, saj ga je bridko okušal na lastni koži, ni pa želel, da pridemo iz dežja pod kap. Zavedne Slovence v svojem kraju je opozarjal pred to nevarnostjo in ga je silno bolelo, ker jih je toliko nasedlo lažni propagandi.
Ostal je pri svojem, čeprav so ga zapuščali. Podcenjeval je značaj novega gibanja in njegovo brezobzirnost. Računal je, da bo šlo tako kot s fašisti. Bil je pod stalnim nadzorom italijanske policije. Bil je previden, ker ni maral, da bi družina zaradi njega preveč trpela. Posvetil se je kmetiji.
Vedel je za umore po Ljubljani in ostali Ljubljanski pokrajini, ko je za vsakim takim dejanjem zavladala krilatica »izdajalec je bil«, ali pa »nekaj je že naredil«.
Pristaši OF so tudi Brica razglasili za sovražnika ljudstva. Ko so terenke hodile mimo njegove hiše, je slišal grožnje: »Ti bomo že pokazali!« Spoznal je, da so obsodili tudi njega in da zanj ni rešitve. Ni se mogel in hotel zateči pod varstvo fašistov, [Stran 017]
skušal je ostajati čimbolj neopazen. Rodili sta se mu še dve deklici, tako da je družina štela kar devet članov.
Zvečer pred usodnim 2. junijem 1943. leta so domači v jasni noči opazili dve postavi s puškama, ki sta se zlovešče motali okrog hiše, nato pa neslišno izginili. Nalašč tako kasno, ob 6. uri zjutraj, ko je bil že dan, so se oče in oba sinova, 15-letni Branko in 12letni Bogdan, odpravili kosit na slabe pol ure oddaljeno Berišče pod Gradiščem. Tam so imeli lep travnik, na katerem so bile zasajene češnje. Komaj je oče nabrusil koso, pokosil prvo vrsto in se vračal, že sta se približala iz bližnjega gozda mladoletna fanta, oba domačina, s puškama v rokah, brez kap in v oblekah, ki sta le malo spominjali na uniformo. Zahtevala sta, naj gre oče Ivo z njima v gozd, da se bo pogovoril z njihovim komandirjem. Ko se je uprl, da se ne premakne nikamor, je bližnji, ki ni bil oddaljen več kot 5 metrov, dvignil cev in hladnokrvno ustrelil. Bric je bil zadet v glavo in z oselnikom na hrbtu padel na tla. Glava je bila v hipu vsa okrvavljena. Morilca sta nekaj zagrozila sinovoma in izginila v bregu. Fanta sta si nemočno ogledovala očeta, ki ni kazal znakov življenja, nato pa po stranskih stezah odhitela domov povedat, kaj se je zgodilo.
Nada, ki je bila takrat stara 19 let, je zapregla kravi in se odpeljala po očeta. Tam so bili že italijanski vojaki, odtod fotografije, in žrtev prenesli na nosilih do ceste in naložili na voz. Ko se je hčerka vračala z mrtvim očetom, je pokrajina kot izumrla. Nikjer žive duše, polkne na oknih so bile spuščene, zavese zagrnjene.
Najstarejši hčerki Milojki, ki je bila že poročena in od doma, so prišli povedat, naj gre domov, ker se je nekaj zgodilo. Slutila je najhujše. Srečavala je ljudi, zbrane v gručah, ki so obmolknili, ko je šla mimo. Nihče ji ni stopil nasproti, da bi izrekel besede tolažbe ali obsodbe.
Iva Brica so pokopali že naslednji dan ob veliki udeležbi. Pogreb je vodil dekan. Mati je ostala sama s sedmimi otroki, najmlajša Boženka je imela komaj tri mesece. Nad družino je padla črna senca »izdajstva»,. Obveljala je partijska resnica in pravica.
Žal komunistom ni bilo dovolj, da so onesrečili družino s sedmimi otroki. Čez dobre [Stran 018]
tri mesece je Italija kapitulirala in zavladalo je splošno veselje. Primorci so menili, da je vojne konec. Tako je razglašala tudi OF, ki je tudi proglasila splošno vstajo. Pod tem zunanjim in kratkotrajnim bliščem, saj so ga Nemci po nekaj tednih krvavo zadušili, pa je divjala neizprosna revolucija. Tako so prišli partizani v Prvačino po Bricovo sestro Jožefo, ki je bila poročena z Andrejem Suličem. Imela sta štiri otroke: Zorko, Rudija, Nado in Marijo. Zorka je bila stara 22 let, Marija pa 14 let. Vso družino so odpeljali v Stomaž pod Čavnom. Tam so jih zaslišali in spustili domov. Zadržali so samo hčerko Nado, ki je imela nekaj šol, da bi bila za tipkarico.
Že prvo noč, ko so bili doma, 18. 9. 1943., so spet prišli ponje, bili naj bi domačini iz Prvačine, ljudje s čudno preteklostjo in sumljivim zadržanjem v času fašizma, in jih odpeljali med vinograde za vasjo. Istočasno so vzeli tudi drugo Bricevo sestro Angelo, poročeno Zorn. Med vinogradi so vse pokosili in zagrebli v dve jami. Sin Rudi se je rešil, ker je bil odsoten, Nada pa je ostala pri partizanih in dolgo časa ni vedela, kaj se je zgodilo z domačimi.
Sorodniki, ki so slišali strele, so odpeljane pozneje iskali in našli. Prenesli so jih na pokopališče in jim postavili dostojen spomenik. Nanj so na koncu napisali: »Naše roke niso umazane od krvi!< Napis pa je preveč bodel v oči in so ga zato morali sorodniki odklesati, sicer bi se spravili na ves spomenik.
Po končani vojni so se starejši Bricevi otroci umaknili v tujino in tam ostali, dokler se strasti in mržnje niso nekoliko umirile.
Bric v krajih, kjer je živel, ni pozabljen. Že prva leta po vojni je prišel k vdovi fant, eden od morilcev njenega moža, prosil odpuščanja in ga tudi prejel. Čez približno deset let so vdovo klicali na odbor in ji ponudili pokojnino po možu, če pristane na verzijo, da so ji moža ubili četniki in ne partizani. Ponudbo je odklonila.
Nedavno je prišel v trgovino, kjer dela ena od Bricevih sorodnic, pobič in zahteval več kruha kot običajno: »Veste, ta kruh bo za tistega, ki je ubil Brica!
3.2. Človek za vse čase
Tine Velikonja
3.2.1.
Leta 1938 je naša družina preživela poletne počitnice na očetovi rodni Angelski gori. Ko smo z roba Trnovskega gozda, z Gore, te prelepe, a za življenje neprijazne planote gledali v dolino, se nam je najbolj vtisnila v spomin cesta, ki se drzno vzpenja po pobočju Čavna iz Vipavske doline na Trnovski gozd. Spominjam pa se tudi bratrancev, ki so stegovali roke in vzhičeno dopovedovali: »Tisto tam spodaj je Dežela! « Dežela, ki se širi proti Gorici in naprej razliva v Furlansko nižino, Dežela, kjjer se cedita mleko in med, v njej uspevajo vinska trta in fige, zlasti pa koruza, ki na Gori ne obrodi. In ravno zaradi koruze je bila med Goro in Deželo tako močna zveza, [Stran 019]saj je bila glavna hrana Gorjanov polenta. Z Gore se spuščajo strme bližnjice, ki so zdaj zanemarjene, po njih so hodili Gorjani v Deželo, da so kaj zaslužili, iztržili, ravno ob našem obisku so nabirali maline in jih zamenjavali za koruzo, pa smo spet pri zgodbi o Deželi in gorjanski polenti.
V poletni vročini je nad Deželo plavala sivina, komaj se je dalo slutiti, kje se proti jugu dviga kraška planota, ki je bila kar nekam revna v primerjavi z drznimi pobočji Trnovskega gozda, ki nadzira Deželo od severa. In tam nekje sredi te Dežele je takrat živel in delal Ivo Bric, za katerega nisem slišal in ne vedel, dokler nisem prebral Kragljeve zgodbe. Bric je takrat že prestal prvo konfinacijo na koncu italijanskega škornja, nekje blizu Carla Levija, ki je o podobnih izkušnjah napisal eno mojih najljubših knjig: Kristus se je ustavil v Eboliju.
Dežela je napravila name mogočen vtis. Ko smo leta 1945 dobili Primorsko, sem najprej vprašal, ali spada zraven tudi Vipavska dolina. Ko so mi pritrdili, se mi je obraz razlezel v blažen nasmeh, saj sem bil prepričan, da smo s tem postali Slovenci bogati in se nam ni treba bati za prihodnost. Dobili smo svojo obljubljeno deželo, ni več povratka v sinajsko puščavo.
Sicer sem vedel, da tudi v tej Deželi nič ne zraste samo, nisem pa si mogel predstavljati, kaj je moral takrat početi oče petih otrok, da je na majhni kmetiji preživel družino.
Vedel sem, da v Italiji vlada fašizem, ki se je na Gori kazal samo tako, da je bil učitelj Italijan. Moških skoraj ni bilo videti, trpeli so v gozdu, veliko pa jih je gradilo gozdne ceste nekje na Solnograškem. Planota je bila polna otrok. Predvsem mlajši so imeli čudna imena. Okrog nas so se podile Mafalde, Brune, Romane, pa Benitti in podobno. Mojemu najmlajšemu bratrancu je bilo ime Kvirin. Revež je pač odvisen od gospodarja in si ne more privoščiti, da bi ravnal po svoje. Treba je bilo živeti in preživeti.
Ivo Bric je bil iz drugačnega lesa, bil je izjemen, človek za vse čase. Čeprav zgledi vlečejo, sem bil vedno nezaupljiv do izjemnih ljudi, ljudi načel, saj se je za tako popolnostjo včasih skrivala prisilna paranoidna osebnost, z idejami, ki so bile skregane z zdravo človeško pametjo. Bric je bil prežet z ljubeznijo do slovenskega naroda in krščanskih vrednot. Šlo je za resnične vrednote, in če govorimo o krščanstvu, bi dal za zgled ravnanje dela primorske duhovščine med revolucijo, ki ni šla tako daleč kot Bric, ampak: »Najprej osvoboditev naroda, z blodnimi komunističnimi idejami se bo dalo nekako opraviti kasneje!«
Ob vseh svojih dejavnostih je Bric vzorno skrbel za družino. Ko si ogledujemo fotografije iz tistih časov, veliko jih je posnel sam, ker je imel fotoaparat, padejo v oči prijetni, okrogli in zadovoljni obrazi, snažno oblečeni ljudje, tudi otroci, pozimi toplo oblečeni v plašče. Na vprašanje, kako je bilo to možno, odgovarjata Bricevi starejši hčerki Milojka in Nada: »Treba se je bilo znajti in zgrabiti za vsako delo!« Veliko Primorcev se je odločilo za pot čez lužo, dekleta so šla za služkinje v Egipt.
Ko so po letu 1926 fašisti pometli s slovenskimi ustanovami in društvi, je Ivo ostal [Stran 020]brez službe in se oprijel drugih poslov. Ker je znal italijansko.in nemško, je pisal ljudem prošnje. Usposobil se je tudi v kletarstvu in filtriral vina. Ker je bil izurjen in zanesljiv, mu dela ni zmanjkalo.
Otroke je imel silno rad, vendar je bil z njimi strog. Nekaj tega sta mu pustila. vojaščina in štiriletni internat. Med večerno molitvijo je hodil po kuhinji in pazil, da ni kdo zakinkal. Bogdan, župnik na Colu, pripoveduje: »Starejšega Branka je zatožil domačin z graščine, da je nekaj napravil njegovemu sinu. Oče se sploh ni spuščal v ugotavljanje krivde. Palica je takoj zapela in to pred tožnikom in ostalimi pričami.« Za današnje čase je tako ravnanje čudaško in nepravično. Milojka in Nada razlagata, kako sta bili lepo in vedno enako oblečeni. Oče je bil neznansko ponosen, ko sta ga dali v sredo in so šli skupaj k nedeljski maši.
Takrat se je veliko molilo, vendar se otrokom ni zdelo, da preveč. Ne samo nedeljska maša in večerna molitev z obveznim rožnim vencem, pogosto tudi maša med tednom, vsako nedeljo ob dveh popoldne »molitve«, prej pa je bilo treba še vse pomiti in pospraviti od kosila, pa šrnarnice in druge pobožnosti.
Bric je nesporno spadal med vodilne Slovence spodnje Vipavske doline. Bil je tesno povezan z duhovniki in sploh pomembnejšimi Slovenci na Primorskem. Ni slučaj, da sta bili birmanski botri Milojki in Nadi ženi dr. Kralja in ing. Rustje. Ko je kot katoličan in izveden Slovenec odklonil sodelovanje z OF, se na začetku verjetno ni zavedal, s kako nevarnim nasprotnikom ima opravka. Fašizem, čeprav izprijen, se je šel vsaj na videz pravno državo z opomini, konfinacijami in internacijami, in dopuščal ostanke civilne družbe, ki je bila sicer globoko ranjena in potlačena, in prišla najbolj na dan v cerkvi z dovoljeno slovenščino. Komunizem pa je deloval hitro in brezobzirno, obenem pa se je odel v tako privlačno oblačilo. Zares se skoraj ni bilo mogoče upreti gibanju, ki je razglašalo čudežne besede o narodni svobodi in pravičnejši družbi.
Niso mu pokazali sodbe, vendar je sčasoma spoznal, da je obsojen, da bodo z njim obračunali in tudi kako. Zaslutil je, [Stran 021]da je smrt neizogibna, čeprav ni slepo silil vanjo in je po svojih močeh skušal preprečiti najhujše. Ker je vedel, da se tisto dogaja ponoči, je zapuščal hišo samo podnevi, vrata so zaklepali, pritrdili dodatne zapahe. Priskrbel si je tudi manjšo pištolo, ki jo je imel v omarici v dosegu roke. Večkrat je omenjal svojo slutnjo bližnje smrti. Tako je ženi, ki je razmeroma stara zanosila in tožila, odvrnil: »Molči, otrok ti bo v tolažbo! « Starejšima hčerkama je kupil črno blago, da bosta spodobno oblečeni za pogreb. Urejal si je tudi bivališče v Trstu, kamor bi se začasno umaknil, če bi zavladala rdeča oblast. Pa kaj, treba je bilo skrbeti za družino in umika ni bilo!
In zdaj smo dospeli do tistih mesecev leta 1943, ko je bilo na razmeroma ozkem področju umorjenih 6 Slovencev. Umor Brica na Berišču 2. junija in pomor njegovih sorodnikov 18. septembra pri Prvačini.
Umor Iva Brica je bil nenavaden in se ne ujema s splošnim obnašanjem v Sloveniji v tistem času. Najprej bi mu lahko rekli »umor z zamudo«. V Ljubljanski pokrajini so bili umori najbolj množični v krvavih mesecih sredi leta 1942, torej eno leto prej. Potem pa je prispelo v Jugoslavijo in nazadnje tudi v Slovenijo povelje Kominterne, da se ne sme prehitevati z revolucijo in da ima prednost domovinska vojna. Pre[Stran 022]nehati je treba z drugo fazo revolucije. S potencialnimi nasprotniki bomo že opravili po zmagi. Pri Bricu je šlo za umor z zamudo, ker je zamujala celotna vstaja na Primorskem. Partizansko gibanje se ni moglo tako razviti, ker je fašistična vlada trdno držala svoje postojanke na ozemlju, kjer je vladala že skoraj 25 let. Tisto, kar se je dogajalo v Ljubljanski pokrajini, je bilo možno na Primorskem šele, ko je fašizem omagal, zlasti pa po kapitulaciji Italije.
Umor Iva Brica je bil nenavaden tudi po svoji izvedbi, bil je umor »iz oči v oči«. Za podobna dejanja po Ljubljani in okolici je bilo značilno, da se žrtev in morilec nista poznala, še več, nista se niti dobro videla. Običajno je šlo za napad iz zasede in ponoči ali pa tako na hitro, da je strel padel, še preden se je žrtev zavedla, kaj jo je doletelo. Bricevi so napadalca poznali, saj sta bila iz bližnjih naselij, eden s Tabora, drugi z Oševljeka. Fanta sta delovala hladnokrvno, čeprav je bil to morda njun prvi uboj in z njim dokazala svojo predanost, se neizbrisno pridružila gibanju in umik ni bil več možen.
Umor Iva Brica je bil »umor nedolžnega človeka«. Šlo je za premišljeno dejanje, na povelje najvišjega vodstva s popolnoma jasnim namenom, vcepiti strah in demonstrirati oblast in moč. Umor prodane duše, ki se je za skledo leče vdinjala fašistom, bi ostal komaj opažen. Ob umoru Natlačena
je Kardelj pisal Titu: »Zdaj smo postali prava oblast!« in nekaj takega so čutili, ko so položili roko na Brica.
Če smo torej ugotovili, da je bil Bricev umor dejanje visokega, a izprijenega duha, pa je bila morija nad Prvačino, ko je za vedno obležalo 5 ljudi in je imela najmlajša žrtev samo 14 let, dejanje poulične drhali. Dogodek nam je nekam poznan, saj nismo pozabili, kako so opravili z Mravljetovimi na Brezovici, Kozinovimi v Zapotoku, Mavsarjevimi pri Šentrupertu in drugod. Dogaja se ponoči, partizani pridrvijo v hišo, pobijejo domačine, predvsem moške, ali pa vso družino vlečejo s seboj in potolčejo nekje v bližini. Šlo naj bi za dejanja neuravnovešenih poveljnikov, za vojvodstvo. V resnici so bila ta dejanja zahtevana, priporočana in zaželena. Nikogar niso zaradi njih zasliševali ali preganjali. Včasih so zaradi lepšega počili koga, ki je čisto iztiril, da so se ga znebili. Pogosto je šlo napredovanje v partizanih preko nasilnih dejanj. Zdaj bo minilo 50 let od dogodkov, o katerih smo pisali, in beremo o pripravah na proslavo letos septembra. Ob visoki obletnici vstaje na Primorskem bo Zveza borcev pripravila slovesnost. Lahko računamo, da bo na častnem odru stalo tudi nekaj tistih, ki so imeli tako ali drugačno vlogo v naših zgodbah.
3.3. Kdo je bil major Rudolf Škof?
Pavel Kogej
3.3.1.
Zavod sv. Stanislava, šentviško taborišče, kamor so prignali več tisoč vrnjenih domobrancev. Junij 1945. Tu so zadnjikrat videli majorja Rudolfa Škofa. Franc Logar, mizar iz Rovt, eden redkih preživelih iz Rudolfove čete pripoveduje, kako se je njihov poveljnik, visok, zravnan, z zvezanimi rokami na hrbtu, povzpel skupaj s svojimi fanti na vagon tovornega vlaka, ki je vozil domobrance v smrt. Vozili so ,~’ih v Kočevje. Zato vemo, da je major Škof končal svoje bogato življenje v enem izmed brezen Kočevskega Roga. In kdo je bil major Škof?
Rojen je bil 11. aprila 1890 kot prvi otrok matere Ivane Potočnik, ki je bila poročena s Francem Škofom, nadzornikom ljubljanskih mitnic. Takrat so še živeli na kmečkem domu matere v Podgori pri Šentvidu nad L’ubljano. Hiša je morala biti polna otrok 6kofovih – Ivana je rodila šest otrok – in drugih. Svojo hišo so kupili šele leta 1902, in sicer v Tesni ulici na Viču. V tej hiši je živel Rudolf Škof do odhoda na Koroško v maju 1945. Oče je hišo prepisal na mater 1908, Rudolf pa jo je prevzel leta 1940. Takoj po vojni je bila hiša zaplenjena. Najprej so bili v njej nastanjeni razni [Stran 023]partizanski oficirji, potem pa jo je dobil general Tavčar. Kasneje, ko si je general pomagal na bolje, je hiša še menjala stanovalce.
Ko se je družina preselila iz Podgore na Vič, je bil Rudolf star že 12 let. Bil je nadarjen in priden dijak. Maturiral je na ljubljanski Realki leta 1908. Kljub temu, da je bilo za veliko družino malo denarja, se je Rudolf odpravil na Dunaj in se vpisal na Tehnično visoko šolo in tam diplomiral 1914. leta. Imel je trdo življenje, od doma je dobival le malo denarja in tako si ga je moral služiti sam. Med študijem – leta 1912 – mu je umrl oče in življenje je postalo še težje. Po končanem študiju ga je v svoj vrtinec potegnila prva svetovna vojna. Ob koncu vojne ga najdemo med upornimi slovenskimi Janezi v Judenburgu, od koder pa je prišel domov živ in zdrav.
1. septembra leta 1919, kot je razvidno iz letnih šolskih poročil in almanahov, je nastopil profesorsko službo na Srednji tehnični šoli v Ljubljani. Tej šoli je ostal zvest do konca – to je do leta 1943, ko je bila po kapitulaciji Italije šola razpuščena. Poučeval je tri predmete, in sicer stavbno mehaniko, stavbarstvo in stavbno risanje. Na svoJem področju je bil izreden strokovnjak. Še nekaj let po drugi vojni je bila njegova Gradbena statika edini uporabni učbenik na gradbeni fakulteti ljubljanske Univerze. Še danes stari gradbeni inženirji govorijo o tem učbeniku izredno pohvalno. V času svojega poučevanja na Srednji tehnični šoli je napisal naslednje strokovne knjige: Stavbna mehanika (1925), Tabele in primeri za presojo in dimenzioniranje železobetonskih konstrukcij (1928), Gradbena mehanika I. in II. del (1937). Poleg pisanja pa je deloval tudi v praksi. Projektiral in vodil je gradnjo osnovnih šol v Bevkah, v Žažarju, v Veliki Ligojni, v Zaplani in na Logu pri Brezovici. Adaptiral je otroško zavetišče na Viču in trgovsko hišo Ivana Samca v Ljubljani. Projektiral in vodil je gradnjo železobetonske konstrukcije v tovarni g. Ivana Bonača na Količevem, v luščilnici riža v Ljubljani, v skladišču za poljske pridelke g. Pogačnika v Ljubljani, v osnovni šoli v Preski; sodeloval je pri železni strešni konstrukciji mestne elektrarne v Ljubljani in pri adaptaciji Narodne galerije.
Ni bil pa samo strokovnjak in praktik, ampak je bil tudi odličen pedagog. Skozi njegove učilnice je šlo na stotine dijakov in že izučenih zidarjev, ki so obiskovali mojstrsko šolo. Vsak vam bo povedal, da je bil Rudolf Škof odličen profesor. Svoje učence je imel rad. Učil je s pravim pedagoškim žarom. Vedno je bil resnično vesel znanja in nikoli ni pri dijakih iskal oz. provociral neznanje. Zato so njegovi učenci odhajali v delovno in poklicno življenje bogato opremljeni s potrebnim znanjem in poklicno moralo. Med drugimi sem obiskal zidarskega mojstra Jožeta Zupanca iz Logatca. Mojstrsko šolo je pri Rudolfu Škofu opravil že leta 1932. To je razvidno tudi iz šolskega almanaha, ki ga je šola izdala ob svoji petdesetletnici 1938. leta. Sedaj jih ima gospod Zupanc že krepko preko devetdeset. S kakšnim veseljem je iz velikega predala potegnil kup map in mi jih razkazoval. Še danes hrani vse skice, risbe in načrte, ki so jih delali pri prof. inž. Škofu. Če ne bi vedel, da je hodil na mojstrsko šolo, bi bil prepričan, da mi bivši študent gradbene fakultete razkazuje svoje vaje iz gradbene statike.
Odkod ta pedagoška vnema? Zakaj se je prof. Škof tako s celim srcem dajal svojim učencem? Nekaj tega je gotovo bilo v njegovi naravi. Zelo veliko je nanj vplivala mati, ki je bila dobra, potrpežljiva, žrtvujoča se ženska in na katero je bil sin Rudolf še posebej navezan. Nenazadnje pa lahko [Stran 024]razložimo njegov prisrčni odnos do mladine v šoli tudi s tem, ker sam ni imel svoje družine. Kot že uveljavljen profesor, ko je bil star že čez trideset let, se je zaljubil v neko študentko. Ko jo je zaprosil za roko, ga je odklonila. Bila je zelo ambiciozna in imela je druge življenjske načrte. In res je kasneje naredila univerzitetno kariero. Po tej odklonitvi pa Rudolf ni nikoli več poskušal navezati resnih ljubezenskih odnosov z nobeno žensko. Kdo bi morda mislil, da se je zaradi tega potegnil vase in živel le za stroko in šolo. Daleč od tega! Bil je izredno družaben in vesel človek. Rad je zahajal v družbo in vsaka ga je bila iskreno vesela. Pravijo, da je bil kar središče družabnih srečanj. Precej časa pa je posvečal tudi svojim domačim. Na mamo je bil, kot sem že omenil, silno navezan in tudi ona nanj. Nečakinja Marija, hči Rudolfove sestre Tilke, pripoveduje, kako radi so imeli strica Rudla in koliko lepih uric so preživeli z njim. Imel je motor s prikolico (takih danes ne poznamo več) in v njej je rad popeljal svoje. S tem motorjem je tudi mamo kdaj pa kdaj zapeljal celo na božjo pot na Brezje. Mama je bila pobožna ženska, Rudolf pa v normalnih moških mejah, pa sta kar lepo skupaj molila.
Tako so prof. inž. Rudolfu Škofu pred drugo vojno tekla poklicno uspešna in razmeroma srečna leta. Na Srednji tehnični šoli je postal pomočnik ravnatelja (ravnateljstvo je odklonil) in pod županom Adlešičem je postal član mestnega sveta. Potem je prišla vojna in okupacija Slovenije. Ljubljano so zasedli Italijani. Do Slovencev so se hoteli pokazati kot narod z visoko kulturo. Z vojaštvom so sicer zasedli nekaj šolskih prostorov (Klasična gimnazija, Mladika), toda šole so pustili, da so delovale naprej, pa čeprav v drugih prostorih. Srednja tehnična šola je delovala naprej skoraj neokrnj’ena. In tako je na njej poučeval tudi prof. Skof.
Drugače pa je bilo po kapitulaciji Italije. Ljubljano so zasedli Nemci. Revolucija v Ljubljanski pokrajini je dosegla svoj vrh. Ustanovljeno je bilo Slovensko domobranstvo v veri, da se vojna bliža koncu in da je potrebno s komunisti pred tem narediti obračun. Nihče ni dvomil v poraz nacistične Nemčije. Srednja tehnična šola je bila takorekoč razpuščena. Prostore so v glavnem zasedli domobranci. Tu so potekali razni tečaji (sam sem tu jeseni 1943 obiskoval radiotelegrafski tečaj). Takrat se je formiral Tehnični odsek Slovenskega domobranstva. Za vodenje tega odseka, ki smo mu rekli tehnična četa, so pridobili prof. inž. Rudolfa Škofa. Vodstvu domobranstva se je zdel nadvse primeren, ker se je na tehnično področje dobro spoznal, ker je poznal hišo in njene diplomante in ker je bil rezervni kapetan jugoslovanske vojske. Bil pa je tudi zavesten nasprotnik komunizma.
Naloge organizatorja in voditelja tehničnega odseka je opravljal odlično. V sestavu njegove čete, ki je šeela okrog 150 mož, so delovali gradbeniki, mizarji (Logar pravi, da jih je bilo okrog 40), mehaniki in avtomehaniki, električarji, čevljarji in krojači. Opravljali so izključno le tehnične in ne vojaške oziroma borbene naloge. Med seboj so imeli dobre pevce in tako so organizirali odličen pevski zbor, ki ga je vodil g. Sadar, prej občinski tajnik na Dobravi. Ker je tehnična četa bila ena večjih ljubljanskih domobranskih enot in vedno dosegljiva, je delovala v celoti ali delno pri raznih manifestativnih in drugih nastopih. Tako so se udeleževali kot paradna četa vojaških pogrebov in prav radi so se v prostih nedeljah odpeljali kam na deželo na protikomunistične shode.
Stotnik Rudolf Škof (v majorja je bil povišan spomladi leta 1945 še po redni poti pred izrednim podeljevanjem višjih činov, ko so domobranci postali redna Slovenska narodna vojska) je bil svojim vojakom pravi oče. Ostal je še naprej skrben vodja, kot je bil prej dober profesor. Za vsakega je imel lepo, spodbudno besedo. Vsako nedeljo, ko so se oblekli v lepo zlikane uniforme, so skupaj odkorakali k maši v cerkev sv. Jožefa. Pred mašo pa je vedno fantom
[Stran 025]naredil svoj nagovor. Najprej jim je poročal, kaj se dogaja po svetu, kaj na frontah in kaj doma. Iz njegovih informacij so vsi razumeli, da se veseli Hitlerjevega konca in zmage zaveznikov. Poleg pregleda novic pa je svojemu nagovoru priključil tudi vzgojne nauke. Svoje vojake je poskušal vedno oblikovati v visoko moralne osebnosti.
Ko so zavezniška letala spomladi 1945 po nesreči bombardirala Ljubljano (Mirje), je poveljnik Škof takoj poslal svoje vojake na pomoč. Nič ni spraševal, čigava je prizadeta hiša, pomagati je bilo treba, kjer se je z obnovitvenimi deli dalo pomagati.
In vojna je prišla do svojega konca. Zahodni zavezniki niso prišli v Ljubljano. Domobranska protikomunistična vojska se je zato začela umikati iz Slovenije, ki jo je zasedala jugoslovanska rdeča armada. Ko je Rudolf Škof prišel k domačim po slovo, so ga prepričevali, naj ostane doma, naj se nič ne boji, saj ni bil nikoli v borbi s partizani. Rekli so mu, da bo ostal doma tudi poveljnik domobranske sanitete, njegov prijatelj dr. Stane Grapar. Toda major Rudolf Škof jim je odgovoril, da svojih fantov ne bo pustil na cedilu in da bo z njimi skupaj odšel na Koroško. In tako je tudi naredil.
Po prihodu v Vetrinje so imeli major Škof in njegova četa spet polne roke dela. Neprestano si je prizadeval, da bi v okviru danih možnosti uredil znosno življenje v prostranem taborišču, kjer je bila poleg domobranske vojske še množica civilnih beguncev. V drugi polovici maja je prišlo do velike reorganizacije domobranske vojske. Odpravljeno je bilo domobranstvo in vzpostavljena je bila Slovenska narodna vojska v skladu s sklepi SNO z dne 3. maja 1945 na Taboru v Ljubljani. V dokumentu »Zaupna naredba št. 1« lahko beremo, da je major Škof inž Rudolf postal poveljnik tehničnega bataljona s tremi četami.
Deset dni po tej reorganizaciji pa se je začela selitev »v Italijo». Ker bo tam treba pripraviti novo taborišče, je razumljivo, da mora prvi na pot tehnični bataljon. Tako najdemo majorja Škofa z njegovimi vojaki na prvem transportu (skupaj z domobransko policijo) na poti proti Jesenicam, Kranju in Ljubljani. Tako se je znašel v zloglasnem taborišču Šentvid oziroma v Škofovih zavodih. Kaj se je z njim dogajalo na poti od Podrožce do Ljubljane, mi ni znano in ne poznam prič. Pričevalec Logar Franc, preživeli vojak njegove čete, ki ga je videl v šentviškem taborišču, je prišel tja po drugi poti. Ker je bil med umikom v bolnici, ni šel na Koroško, ampak se je oblastem javil na poziv in zaprli so ga v Šentvid. Morda se bo ob branju tega zapisa našel še kdo od preživelih in povedal o tej poti kaj več. Kdo je bil torej major Rudolf Škof? V odločbi okrajnega sodišča v Ljubljani, ki jo je podpisal neki Pleiweis in ima datum 7. 12. 1945 in s katero se zapleni vsa imovina v Tesni ulici 4, beremo: »Glasom poročila Komisije za ugotavljanje vojnih zločinov je imenovani vpisan kot vojni zločinec pod K 3731.«
4. Cena za samostojnost
4.1. Spomenica Stare in Nove Pravde
Justin Stanovnik
4.1.1.
Vse slike v tem spisu so delo mojstra slovenske fotografije gospoda Vlastje Simončiča. Ko se mu zahvaljujemo, da nam je ne samo dovolil, da jih uporabimo, ampak nam jih je dal v last, mu obenem čestitamo k zgodovinskemu čutu, ki mu je ukazoval, da jih je naredil in toliko časa hranil.
4.1.2.
Na praktični strani Marxove družbene analize se je pokazala velika pomanjkljivost. Eden poglavitnih igralcev predvidene zgodovinske predstave namreč ni pokazal ne znanja ne volje, da odigra odkazano vlogo. Proletariat, tako imenovani empirični proletariat, se je izkazal za takšnega, kot ga beseda označuje: za nedoraslega za samostojen nastop. To so nekateri marksistični teoretiki kmalu opazili. Ugotovila se je potreba, da se osnu[Stran 026]je posebno zavestno jedro, ki bo izučilo proletariat za njegove zgodovinske naloge. Lahko bi rekli tudi drugače. Pojavila se je možnost, da radikalne sile novoveškega subjekta uresničijo to, kar je v njem po odhodu metafizike ostalo kot edino določujoče – volja po moči. Praktično je zahteve tega spoznanja izdelal in uresničil Lenin. V prvih letih tega stoletja se je na evropskem obzorju pojavilo tisto, kar je to stoletje potem najbolj določalo: profesionalna, elitna organizacija revolucionarjev ali leninska partija. Njena naloga je bila izvesti komunistično revolucijo.
Toda čeprav je Partija v svoji organizacijski in ideološki konsistentnosti presegla vse, kar je človeštvo na tem področju kdaj proizvedlo, in sta se v njej družila volja in čut za resničnost na tako nenavaden in popoln način, da si tega še danes ne moremo povsem pojasniti, in je poleg tega za vsem stala še neka skrivnostna vera – ali vera v poslanstvo ali vera v lastno voljo, se ne ve – a je bila ta vera le tisto, kar je učinkovitost Partije eksponencialno večala, sta bili vendar tu dve stvari, od katerih je leninski projekt ostajal slej ko prej bistveno odvisen.
Najprej tega projekta ni mogoče uresničiti, če v družbi delujejo politične in kulturne ustanove normalno, tako kakor jih je bila izoblikovala civilizacija. Leninsko revolucijo je mogoče izpeljati – za to imamo, upam, dovolj dokazov – samo tedaj, kadar je družba v katastrofičnem stanju. Tako stanje nastopi zlasti tedaj, kadar je država ali narod vpleten v vojno. Zvišana temperatura, ki jo tako stanje prinaša, ugodno zmanjšuje stopnjo prisebnosti, zlahka se spremeni zaporedje vrednot, nekatere je mogoče celo izločiti in vstaviti nove, revolucionarni načrt je nadalje mogoče legitimirati tako, da se poveže z drugimi, v kulturi tradicije uveljavljenimi in ustaljenimi prizadevanji. Tako se zgodi, da se nazadnje revolucija pripelje v deželo ne na svojem vozu, ampak na izposojenem, a ni zato nič manj tukaj in nič manj odločena, da izterja, kar stoji zapisano v njenih papirjih.
Katastrofično stanje je eno. Drugo pa so zavezniki in pomočniki. Leninska partija je v skladu s tem, kar hoče biti, nujno maloštevilna. Če hoče uresničiti svoje cilje, si mora v vsakokratnem prostoru poiskati zaveznike. Iz svoje razredne lastnine, ki je vedno in povsod delavski razred, ponuja roko zdaj kmetu zdaj intelektualcu zdaj kaki povsem marginalni in dozdevno ali resnično preganjani skupini. S temi sklepa zavezništva, po potrebi jih tudi razdira in spet obnavlja. O tistih, ki so v te odnose vstopili, se odslej v partijskem besednjaku govori kot o pozitivnih in naprednih silah. Tako dobimo na primer sintagme, kot so »pošteni kmetje«, »poštena inteligenca«, in jih iz nedavne preteklosti dobro poznamo. Odnosi med Partijo in skupinami, ki so se iz teh ali onih razlogov znašle v območju njenega vpliva, niso enostavni in jasni vse dotlej, dokler te skupine kažejo voljo, da obdržijo samostojnost. Napetosti izginejo šele potem, ko so vodilne elite teh skupin ali odstranjene – nikoli se ne moremo dovolj načuditi virtuozni prepletenosti nasilja in intrig, s katero se to dosega – ali pa moč argumentov, ki govorijo za to, da se je treba pridružiti Partiji kot agentu zgodovine, doseže, da te elite sprejmejo »zgodovinsko nujnost«.
Ena od postavk od Partije vodenega in priznanega slovenskega zgodovinopisja je bila tudi ta, da je bila OF tako široka organizacija, da je bila sprejemljiva za vse narodove politične sile. To naj bi veljalo tudi za katoličane in njihovo najširšo politično organizacijo. V okviru OF bi bili torej lahko delovali prav vsi katoličani in ne samo krščanski socialisti, ki so veljali za izrazito manjšinski, če ne celo za disidentski del katoliške narodove večine. Kako je s to rečjo?
Ne samo konec vojne, ki je uveljavil takšno monolitno politično organizacijo naroda, da je v njej drastično izginila vsa politična pluralnost, ki naj bi krasila začetno fazo OF, ampak tudi že medvojne izjave in dejanja, predvsem pa tako imenovana Dolomitska izjava, ki je bila prelomnica v odnosu Partije do svojih sopotnikov v Fronti, vse to kaže na to, da je bila OF topilni lonec, v katerem je vse, kar je hotelo fizično preživeti, dobivalo bolj in bolj poteze totalitarne enosti.
Dolomitska izjava je zlovešče nakazovala, kakšna bodočnost se narodu obeta. Seveda je bila Izjava presenečenje samo za popolne nepoznavalce komunistov in njihovih ciljev, ali pa za tiste, ki so bili po naravi taki, da so radi upali proti upanju. V resnici pa je Partija morala uveljaviti to besedilo, saj bi bila vsaka resnična pluralnost proti[Stran 027] njenemu resničnemu bistvu in bi jo tako rekoč ukinjala. Za poznavalce je bila pluralnost OF že od vsega začetka nekaj začasnega in prividnega. Ukinili ali odpravili so jo natanko v trenutku, ko je opravila svoje delo: osnovna mobilizacija je bila opravljena, za tiste, ki so bili vpleteni, ni bilo več umika, elita skupin je bila ali pridobljena ali ustrahovana ali izločena.
Toda Dolomitska izjava nikakor ni bilo prvo dejanje, ob katerem se je onkraj vsakega dvoma pokazalo, kakšni so cilji Partije. Skoraj natanko eno leto pred tem je v okviru OF prišlo do dogodka, ki ga imamo, čeprav je strukturno različen, vendarle lahko za predtakt tega, kar se je zgodilo z dolomitskim besedilom. Konec januarja leta 1942 je bila iz OF izključena neka skupina, ki je imela vse lastnosti, da postane legitimen sestavni del OF, razen ene: hotela je ohraniti svojo identiteto in je zato hotela, da se natanko in konkretno fiksira njeno mesto v OF. To je bila skupina Stare in Nove pravde ali enostavno Pravde, ki jo je vodil dr. Črtomir Nagode.
Povod za obračun je bilo tudi tu neko besedilo, le da ga ni izdelala Partija, ampak ga je sestavilo vodstvo skupine, ki je hotela razčistiti nekatera, po njenem ključna vprašanja, ki so zadevala organizacijo osvobodilnega boja. To besedilo nosi ime Spomenica Stare in Nove pravde in je naslovljena na izvršni odbor Osvobodilne fronte. Besedilo je zanimivo tako po vsebini kot po slogu, saj oboje izraža določeno samostojnost, včasih celo nepopustljivost in načelnost, kar je moralo biti za Partijo, ki ji je bilo pisanje pravzaprav namenjeno in je o njem končno tudi odločala, ne samo nenavadno, ampak tudi vznemirljivo. Nemogoče je, da v njem ne bi začutila volje, da skupina ohrani ne samo svojo organizacijsko samostojnost, ampak tudi pravico, da
[Stran 028]uveljavlja svoje specifične politične in socialne nazore. To besedilo je izražalo povsem drugačno miselnost, kot je je bila vajena pri drugih temeljnih skupinah, ki so z njo sodelovale v OF. Te skupine so zvečine s Partijo že preživele nekakšno uvajalno skupinsko učno dobo v časih Ljudske fronte, zlasti pa v kampanjah v zvezi z delovanjem Društva prijateljev Sovjetske zveze. Tu so se bile namreč znašle skupaj vse štiri skupine, ki so pozneje sestavljale poglavitno strukturo OF: levi kulturni delavci, komunisti, desno krilo Sokola in krščanski socialisti.
Da je v teh skupinah že vladal revolucionarni duh, ki je bil pripravljen radikalno pomesti s starim redom, je spričo revolucionarnega razpoloženja moralo biti za Partijo in njene načrte dobrodošlo. To se lepo vidi iz odlomka krščansko-socialističnega vestnika Slovenska politika, ki ga navaja dr. Janko Prunk (Slovenski narodni programi, str. 105). Znano in frontovsko zvenijo besede, da hočejo krščanski socialisti »v nasprotju z dosedanjimi strankarji delati za celotno slovensko blaginjo«, da »nočejo ideoloških bojev in ustvarjanja razlik«, da hočejo »vzbuditi željo po resnični slovenski skupnosti«.
Največ pa o krščanskih socialistih pove izjava, da bodo sodelovali z vsemi političnimi silami, ki hočejo »premagati sedanjo politično nemoralo in likvidirati sedanji politični red z vsemi njegovimi strankami«. Kaj lepšega si Partija pač ne bi mogla želeti! Dve stvari so krščanski socialisti prinesli za doto v osvobodilno druščino, ki jo je vodila Partija: prvič obljubo, da ne nameravajo ustvarjati lastne stranke (»Zato nočemo ustvariti kake nove verske ali svetovnonazorske politične stranke in Slovencev še bolj deliti«), drugič pa ponudbo, da dajejo na razpolago svoje sile vsakomur, ki hoče radikalno porušiti stari red. Razumljivo, da s takimi ljudmi Partija ni imela težav. Prinesli so ji svoje roke in svojo krščansko zvestobo, ki traja, potem ko so bili komunisti že zdavnaj zapustili svoje pozicije, kakor vidimo, še danes. Kar pa nas čudi in preseneča, je apolitičnost teh skupin. Še danes ne moremo prav razumeti njihove pripravljenosti, izročiti se popolnoma in brez pridržkov. Kakor da bi to bila neka naravna težnja, razpršiti se in izginiti. Težnja po smrti.
Pripadniki skupine Stare in Nove pravde so bili, sodeč po besedilu, ki mu bomo tu namenili nekaj besedi, drugačni.
Najprej je treba poudariti, da je v Spomenici kar nekaj mest, ki načelno ne bi smela biti v nasprotju s partijskimi stališči. Ko Spomenica na primer kritizira neresnost raznih levičarskih uporniških skupin, češ da so nepovezane in »miselno popolnoma neizdelane«, daje vse priznanje Partiji. Priznava ji vsesplošen pomen, poleg tega pa ji je tudi jasno, da je »že iz Jugoslavije razpolagala s podtalno organizacijo ter discipliniranim, aktivnim zaupniškim aparatom«. Tudi se ni, ker je bila pač iz političnega življenja izključena, s predvojno politiko kompromitirala. V svoji naklonjenosti gre Spomenica tako daleč, da Partijo ne samo odvezuje vsake krivde, ampak z njo celo sočustvuje v tem, da »ta stranka žal ni mogla preprečiti, da bi se na primer mase rudarskega delavstva ne bile množično navdušile za kljukasti križ, s katerim so na prvega maja 1941 mazali stare borbene simbole proletarijata«. Niti pomislili niso avtorji tega spisa, da je takrat že veljal Stalinov pakt s Hitlerjem in da se Partija najbrž ni pretirano trudila, da bi preprečila tisto »mazanje«.
(Pred napadom na Sovjetsko zvezo so se podobne reči dogajale po vsej zasedeni Evropi. Znano je, da je de Gaulle obtožil francoske komuniste, da pred junijem 1941 niso bili dejavni v odporniškem gibanju, proti čemur je protestiral levičarski pisatelj Vercors in v zvezi s tem napadel generala. David Caute pripoveduje v knjigi Komunizem in francoski intelektualci (London 1964, str. 164), da je 19. junija 1940 izšel v Parizu l’Humanité legalno z geslom »Proletarci vseh dežel, združite se!« v francoščini in nemščini; podtalna izdaja tega časopisa z dne 4. julija pa je z zadovoljstvom ugotavljala, da francoski delavci prijazno kramljajo z nemškimi vojaki.)
Ob to priznanje postavlja Spomenica kritiko predvojnega političnega sveta: govori o dezorientaciji med narodom, ki jo je povzročil »slovenski poklicni politikaster«; govori nadalje o »pošastnem neznanju, ki so ga pokazale stare stranke v urejanju življenjskih problemov«, zaradi česar člani Pravde odklanjajo z njimi vsak stik; zaradi vsega tega tudi pazijo, da se ne bi mednje vrinili razni »psevdokulturniki«, »advokatarji« in »ideologi-ignoranti«.
Nadalje se je Pravda imela za »revolucionarno skupino« in tudi Slovenska Osvobodilna Fronta (SOF) je bila po njenem [Stran 029]mnenju sestavljena iz »revolucionarnih skupin« in se njena dejavnost deli na »programsko, vojaško ali strokovno revolucionarno delo«. Poleg tega je znano, da so nekateri člani Pravde, zlasti ing. Leo Kavčnik, pisali znanstvene traktate o delu in kapitalu, o odnosu med njima, torej o vprašanjih, ki niso daleč od vprašanj, s katerimi bi se morala ubadati proletarska revolucija.
Sem spada tudi pozitivna ocena, ki jo daje Spomenica zadnji predvojni stalinski ustavi, za katero pravi, da je posebej primerna za moderno državo, ki se je spremenila »iz pravne države v gospodarsko organizacijo». Nadalje najdemo v tem besedilu poudarjeno zahtevo po ozki državni povezavi bodoče Jugoslavije s Sovjetsko zvezo. Zdi se, da se Pravda ne bi upirala niti »direktni vključitvi«, če pa »ohrani Jugoslavija vse prerogative in atribute državne samostojnosti napram SSSR, mora biti njena politična zveza s SSSR podkrepljena z gospodarsko in kulturno izgradnjo«. Z zgornjimi primeri smo hoteli opozoriti na določena idejna stičišča med Pravdo in Partijo kot ideološkim središčem OF. In vendar ta bližina ni imela, se zdi, posebnega vpliva. Sedaj pa pomislimo na to, da o takih stičiščih ni moglo biti niti govora med Partijo in etablirano katoliško politiko – in vendar se neprestano ponavlja, da zaradi trmoglavosti katoličanov ni prišlo do velikega sodelovanja. Pri tem lahko povemo že sedaj, da je bilo logično, da so Partijo posebej zanimala disidentska gibanja in skupine. To ji je prinašalo dvojno korist: prvič so bile te skupine nevplivne, nenevarne zaradi svoje majhnosti in marginalnosti, hkrati pa so Partiji dajale ugodnosti legitimnega ozračja velikih kulturnih in političnih skupin, katerih del so te disidentske skupine nekoč bile.
Kljub temu pa se je Partija odločila, da s Pravdo takoj in odločno obračuna. Poglejmo nekaj razlogov, zakaj je to storila, kolikor so ti razlogi razvidni iz Spomenice.
Najprej, za razliko od ostalih skupin, ki so se za urejanje medsebojnih odnosov in določanje ciljev skupnega boja zadovoljevale z zelo splošnimi, da ne rečem meglenimi zahtevami, je hotela Pravda te stvari precizirati. V uvodu pravi njena Spomenica, da je stanje danes tako, da je potrebna »načelna jasnost o metodah in ciljih osvobodilnega boja« in da spričo tega stanja
pričakujejo »konkretnega, nedvoumnega pismenega ali protokolarično fiksiranega odgovora«. Zdi se, da je vprašanje preciznosti za določanje medsebojnih odnosov Pravdi bilo posebno važno, saj čez nekaj vrstic spet želi »v interesu stvari«, da bo odgovor »čim jasnejši in točnejši«. Brez dvoma je ta zahteva dregnila v zelo občutljivo taktično točko partijske strategije. To danes, ko iz polstoletne razdalje vidimo v partijski strategiji eno samo veliko zamenjavo, en sam velik quid pro quo, če se izrazimo v jeziku logike, bolje razumemo, da so take in tako odločne zahteve Partijo zelo iritirale.
Nadalje si je Pravda v Spomenici lastila prvenstvo v tem, da je bila prva, ki je sestavila program za enoten osvobodilni nastop. Trdila je, da je objavila »prvi formalni koncept in poziv«, s katerim je hotela spraviti k discipliniranemu delu »v nejasnem levičarskem revolucionarjenju tavajoče posameznike in manjše skupine«. Tudi ni brez pomena in brez osti dodatek, da pri tem ljudje od Pravde niso imeli »nobenih političnih ali osebnih ambicij ter niso nikoli reflektirali na kako vodilno mesto v organizaciji«. Ne moremo
[Stran 030]si misliti, da se Partija ob tej pripombi ne bi čutila zadete, saj je, če tega niso vedeli vdani sopotniki, sama prav dobro vedela, da ravno te ambicije ima.
V očeh Partije in Osvobodilne fronte je bila organiziranost osvobodilnega boja januarja 1942 taka, da ji nič ni manjkalo, saj je bil ne samo dobro organiziran, ampak tudi voden, in je imel enotno središče in poglavitne programske dokumente. Stavek, ki ga bomo tu citirali, pa se zdi to omalovažuje in celo negira: »Tudi konkreten boj z okupatorjem, se zdi, ostaja kot tak brez vodilnega koncepta, brez strateške zamisli, omejen na nezvezne in z zunanjimi dogodki neuglašene sunke, često prav šibke taktične izvedbe.«
Osvobodilna fronta je kot široko narodno gibanje, ki ga je proizvedla skrajna krizna situacija, imela v resnici zelo ohlapno organizacijo. Pri tem pa je važno to, da je bilo to gibanje vodeno od ljudi, ki jih je v celoti nosil ideološki vzgon. To je bil novi človek, ki se je popolnoma predal potisni energiji, ki jo je v njem spočenjala revolucionarna prebujenost, in ni dovoljeval, da bi njegovo početje vodilo karkoli razen logike prevratnih ciljev. Zato se mu je, temu vodstvu namreč, Pravda s svojim poudarjanjem strokovnosti pri izboru funkcionarjev morala zdeti ne samo čudaška in smešna, ampak predvsem nevarna. Po njenem mnenju bi se OF morala pretopiti v organizem, »v katerem bodi uveljavljeno načelo osebne odgovornosti ter izbira funkcionarjev po moralni in strokovni usposobljenosti ne le po političnih vezah«. Kakšen pomen pripisuje Pravda strokovnosti in usposobljenosti, vidimo iz tega, da Spomenica kar na štirih mestih govori o tem. Pri tem pazljivemu bralcu ne ostane skrito, da ima Pravda sebe za skupino, ki bi za tako strokovnost in usposobljenost lahko poskrbela. Tako lahko razumemo tale odlomek: »Pravda ponovno opozarja na popolno nemožnost, da bi pod sedanjimi delovnimi pogoji osebnosti – s še tako velikimi voditeljskimi darovi – mogle pravilno usmerjati usodo Slovencev brez dejavne podpore strokovne kompetence … «
Če sta že strokovnost in usposobljenost nesoobstojni z načelom revolucionarnosti, sta toliko manj etika in razum, ki, kot dosežka univerzalne misli, revolucijo lahko samo ovirata. Naj je bil NOB, v organizaciji Partije, voden že po čemerkoli, gotovo to nista bila etika in razum, vsaj ne v obliki, v kakršni sta se uveljavila v civilizaciji.
In vendar Pravda v Spomenici prav netaktno in, bi človek rekel, brez posluha vztraja prav na etiki in razumu. Takole pravi: »Pravda je mnenja, da je za vsako revolucionarno delo v borbi za resnično in trajno narodno in socialno svobodo potrebna pred vsem strogo etična in globoko razumska podlaga, na kateri sloni resnično demokratično tovarištvo in možnosti utemeljivega samoodločevanja naroda v življenjskih vprašanjih.« Zlasti pa zavrača kot metodo boja laž in obrekovanje, za kateri priznava, da včasih pomagata do taktičnih uspehov, »narod pa si z njimi in potom njih ne gradi bodočnosti«. Ta obsodba je imela čisto konkretno ozadje. Že od začetka je Pravda namreč bila tarča obtožb, ki jih je seveda lahko imela le za laž in obrekovanje. Spomenica se glede tega takole pritožuje: »Z obžalovanjem moramo dalje ugotoviti tole: mesto lojalnega sodelovanja je bila tudi po pristopu v OF naša skupina predmet stalnih napadov, obrekovanj in zadnji čas tudi groženj. To blatenje smo pripisovali prvotno življem dvomljive vrednosti, ki se zbirajo na propagandistični periferiji vsake revolucionarne, zmage si sveste organizacije. Raznašale so se govorice, izrekale domneve itd., ki pač niso bile na čast niti moralnim, še manj intelektualnim kvalitetam raznašalcev: Kazinoti! Angleški plačanci! Bela garda! Denuncianti! Peta kolona! Ker pa so se te krilatice pričele sistematsko in istočasno pojavljati na raznih točkah OF, se vsiljuje določna domneva, da so dirigirane.« Zanimivo je pri tem mogoče to, da so se na procesu leta 1947, ki je bil namenjen prav tem ljudem, te obtožbe dobesedno ponovile. A tedaj Partija ni imela samo moči, ki se dosega s kleveto, sedaj je to že bila Partija na oblasti.
A poglavitna razhajanja šele pridejo. Hud prestopek je Pravda po mnenju Partije naredila s tem, da si je predrznila razčistiti »pojem, kako naj si z delom in znanjem uredimo po osvoboditvi novo svobodno državo«. S tem si je lastila nekaj, kar je Partija hotela imeti izključno zase. Partija je bila glede ciljev boja zelo nejasna, predvsem zato, da je v njih vsak lahko videl svoje cilje, poleg tega pa se ni hotela z ničemer vezati. V njeni propagandi se je vedno oglašala misel: ‘Pustite povojne razmere za povojni čas. Takrat bo narod v [Stran 031]
[Stran 032]
[Stran 033]
[Stran 034]miru in svobodi presodil, kaj hoče imeti.« Jasno je, da so bili v takih razmerah ljudje, ki so hoteli imeti jasne in precizne izjave glede prihodnosti, zelo napoti. Zato je Partija, brž ko je zasledila v Pravdi te tendence, takoj napadla. Smešila jih je kot ljudi, ki se, ker se bojijo boja, izmikajo ukazom časa in lagodno pletejo vzorce za prihodnost. V svoji podtalni publicistiki jih je prezirljivo označevala za »načrtnike«. V Spomenici pravi Pravda, da za vse to ve, a dostavlja: »Očitek, da smo načrtniki, nas ni niti malo zadrževal v delu.«
Nič manjši pa ni bil nesporazum glede organizacije OF. Vsi Pravdini očitki te vrste kažejo globoko nerazumevanje partijskega koncepta OF. Kar Pravdo moti, je kratko malo »pomanjkanje vsake sistematične notranje organizacije«. Povsod vlada nered, v organizaciji OF »vlada popolna kompetenčna nejasnost«. Glede tega je posebno zgovoren naslednji odlomek: »Delo terenskih, rajonskih in okrožnih odborov je nedoločno. Proti vsakemu pravilu elementarnega reda so v krajevno razvrstitev vpletene strokovne organizacije in zaupniški sveti po uradih. Sporadično se pojavljajo v OF: odseki, politični odbori, mladinski, kulturni sveti, strokovne in navadne komisije, itd., itd. O njihovi pristojnosti in nalogah niti člani sami nimajo pojma. Smisel vsega tega aparata je danes reduciran stvarno na zbiranje denarnih prispevkov, kar seveda mislečih pristašev OF ne more zadovoljiti in izčrpati njih delavoljnosti.« Nesporazum je v resnici v tem, da je Pravda imela OF za organizacijo sui iuris, v kateri vlada njej lasten organizacijski princip in v kateri je vsak član polnopraven politični subjekt. Imela jo je za organizacijo, ki je v svojem [Stran 035]redu nekaj zadnjega in najvišjega. Partija pa je OF imela za služnostno skupnost, ki je bila ravno toliko organizirana, kot je zahtevala takšna njena vloga. Njena vloga pa je bila splošno mobilizacijska, ne v tem smislu, da bi iskala vodstvenih talentov – te je Partija že imela – ampak v tem smislu, da naj bi ustvarila javno mnenje, pa tudi preprosto v tem, da je zbirala blago in denar. Za tako delo pa nikakor ni bilo potrebno, da bi skupinice, ki so nastajale na spodnji stranici trikotnika – v masah, kot so se radi izražali ljudje iz aparata – imela povezave navzgor. Važni sta bili samo dve stvari: važno je bilo, da jih je bilo čim več, poleg tega pa so morale biti tudi različne, zato, da je čim več ljudi lahko imelo takšne ali drugačne vodstvene položaje. Zato so se te skupinice množile, za zunanjega opazovalca preko vsake razumne mere. Tako je skoraj vsak imel kak položaj in je skoraj vsakdo o čem odločal. Tako je pisanost, s katero je nastopala OF, bila prav to, kar se je z njo želelo doseči, čeprav se je Pravdi zdelo, da je to »proti vsakemu pravilu elementarnega reda«. Ko Pravda ob tem obžaluje, da spričo takega položaja »tudi najvažnejših sporočil ni mogoče dostaviti po hitri in sigurni poti«, je jasno samo to, da ni dobro razumela stvari: Za tisto, kar je bilo za Partijo važno, je bilo poskrbljeno, da je dobila »po hitri in sigurni poti«. Glede njenih ciljev je Partiji ustrezala predvsem nepreglednost. Ljudje pa so potrebovali občutek, da so pomembni udeleženci pri neki veliki stvari. Navduševal jih je občutek, da je nekje veliko vodilno središče, jasnih pogojev, pod katerimi so pripravljeni sodelovati, pa jim nihče ni ponujal, a jih nihče tudi ni zahteval. Takšno stanje je bilo za Partijo izredno ugodno. Prav to je namreč za izvedbo svojega projekta potrebovala. Nemogoče je, da se ne bi, če je kdo tečnaril z jasnostjo, nujno uvrstil med nasprotnike. Poleg tega je Pravda poudarjala spontanost oboroženega upora, češ da si »za njegovo sprostitev ne more lastiti izključnih zaslug nobena centralna revolucionarna organizacija«. Tako je poleg vsega, s čimer se je že bila zamerila, zanikala tudi vodstveno vlogo Partije.
Ob vsem, kar nam je do sedaj povedala Spomenica o odnosu Pravde do OF odnosno do Partije, je protest proti napadu na Mihajloviča, ki ga je prinesel Slovenski poročevalec, pravzaprav nekaj povsem zunanjega. Prav tako je nekaj zunanjega tudi zadeva, ki jo Spomenica takole ocenjuje: »Naravnost porazno je učinkovala na informirance ona stilizacija dveh dodatnih programskih točk OF, glasom katerih bi stvarno morala Slovenska vojska, zrasla iz partizanskih in zaščitnih oddelkov, smatrati jugoslovansko … kot nasprotnika.« Gre za izjavo, ki razgalja pravo naravo OF morda bolj kot vse drugo. Samo Partija ima, preko OF, pravico organizirati oborožen odpor proti okupatorju. Smrtna kazen bo doletela »vsakogar, ki dela na tem, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz slovenskih narodnoosvobodilnih čet in narodne zaščite pod političnim in vojaškim vodstvom OF.« (L. Sirc, Med Hitlerjem in Titom, str. 65). Ob tem bi morali reči vsaj dvoje: Nobena partija v okupirani Evropi si ni upala izjaviti česa tako nezaslišanega in žaljivega in nikjer drugod si niso sile, ki so s Partijo sodelovale v odporniškem gibanju, dovolile, da jih posiljujejo z nečim, kar bi tako nasprotovalo normalnemu čutu za človekovo politično dostojanstvo. Zato je prav, da že tu izrečemo priznanje ljudem okoli Pravde, ker so imeli toliko prisebnosti, da so proti temu protestirali. Spomenica pravi kratko: »Pravda je naravno dotični pasus odklonila!« Toda prav s tem si je mogoče določila usodo, ki jo prikazujejo fotografije, ki so priložene temu besedilu.
Med začetkom Spomenice in njenim koncem je opazna razlika. Začenja se namreč v razmeroma nizkem ključu. Včasih daje celo vtis obrambnega spisa, potem pa dobiva njen jezik vedno ostrejše konture in se
[Stran 036]nazadnje konča v skoraj presenetljivem crescendu. Nenavadno samozavestno, domala ultimativno zveni že izjava, da bo narod, potem ko bo OF precizno odgovorila na nekatera vprašanja, odločil, »ali smer OF ustreza njegovemu pojmovanju lastnih interesov ali ne«. Iz zavesti lastne politične integritete, se zdi, raste visoki ton naslednje obtožbe: »Vezati delovnih rok, slepiti bistrih pogledov spričo neenake borbe, ki jo bijemo s sovražnim Nemcem, Italijanom in Madžarom, pa ne sme nihče med nami!« Prav tako ne puščata naslednja dva poziva nobenega dvoma, proti čemu ali proti komu sta namenjena: »Od krivenčastega taktiziranja v megli k premim načelom! Od demagogije k resnici!« V orbiti boljševiške politike se tako govorjenje lahko izteče samo v en konec: izključitev in smrt.
V uvodu smo rekli, da je Spomenica spričo vsesplošnega oportunizma v levem taboru pretresljiv dokument skupine ljudi, ki so v nekem zapletenem času skušali ohraniti osnovno samostojnost in dostojanstvo. Hvaležni pa moramo biti tem ljudem tudi zato, ker so nam zapustili dokument, ki zelo jasno govori o tem, da s komunisti sodelovanje, kot to besedo razumemo v civiliziranem svetu, ni bilo mogoče. Mogoča je bila samo vdaja, popolna vdaja, ali pa odkrit upor. Časi so bili taki – Evropa je bila taka, svet je bil tak –da je ta upor bilo treba plačati z življenjem.
Branje spominskih besedil iz časa, v katerem je nastala Spomenica, nam vzbuja vprašanja, na katera ne najdemo pravih odgovorov. To so tiste vrste vprašanja, na katera lahko odgovarjamo na sto načinov, a pri tem čutimo, da nobeden ni pravi. Vsi odgovori so zasilni, toliko da se nekaj reče. Mogoče je to zato, ker vprašanja, na katera naj bi odgovarjali, merijo v sredo nedoumljive zgodovine.
Ko na primer listamo po knjigi Sirčevih spominov Med Hitlerjem in Titom, se zlasti, ko prebiramo prvih sto strani, ne moremo ustavljati misli, ki nam jo vsiljuje tako rekoč vsaka stran: Kako virtuozno in spretno in uspešno so komunisti ravnali s slovenskim svetom. Če si za trenutek privoščimo športno stališče, moramo občudovati dovršenost njihove tehnike. Očitek, da so dosegali te zavidljive uspehe v popolnem moralnem vakuumu, v katerem je bilo pač »vse dovoljeno«, ne razloži vsega. Ostaja še dejstvo, da je vsak od njih deloval natanko tako, kot so od njega terjali cilji organizacije in prostor, v katerega ga je postavila Partija. Te ljudi je odlikovala tako izostrena in vsepovsodna prisebnost, da ji, ko jo opazujemo, ne najdemo racionalnih razlogov in razlag in se moramo zato zatekati v metaforiko, h govorjenju o milosti zgodovine, ki sicer ne razloži ničesar, a vsaj ohranja neznanskost in nerazumljivost pojava. To so bili torej ljudje, kot pravi Yeats v pesmi Drugi prihod, polni strastne napetosti in naperjenosti. Ni čudno, da je prof. Bučar, ki jih je imel priliko od blizu opazovati, ugotovil v knjigi Usodne odločitve, da so bili komunisti »najbolj izbrani ljudje, pravi cvet slovenskega ljudskega potenciala«.
A to je samo en pol te tako uspešne zgodbe. Drugi del predstavlja kakovost družbene snovi, v kateri so komunisti uresničevali svoj projekt. Tu mislimo tako na tiste, ki so se jim postavili na razpolago, kakor na tiste, ki so do njih ohranili razdaljo ali pa so se jim celo odkrito uprli. Za te veljajo neke druge besede iz iste Yeatsove pesmi, da so namreč »najboljši brez vsakega prepričanja«. Res, nobena beseda jih ne bi bila mogla bolje označiti. Komunisti so uresničevali svoj načrt v svetu, ki je že bil brez trdnega prepričanja. Ko gledamo nazaj, moramo reči, da sta omika in demokracija imeli pravzaprav slabe branilce. Niso namreč domislili svoje vloge, ostali so do zadnjega, do poraza in morda še po porazu, na nestabilnem in neizdelanem terenu. Vedno so ostali na pol poti, v misli in dejanju. Pravda je na primer dopuščala, da je kateri od komunističnih ubojev moralno utemeljen, a se je obenem sam dr. Črtomir Nagode bal, da ga bodo komunisti ubili, in zato vso vojno ni zapustil stanovanja! Za Nagodetovo skupino lahko rečemo, da so razmeroma dobro poznali slovenske komuniste – za sovjetske so mislili, da so drugačni – in jih odklanjali, a so si vendarle prizadevali, da bi lahko z njimi sodelovali. To je bilo seveda predvsem zaradi njihove revolucionarnosti, ki se je v glavnem kazala v odporu do starega. Tu smo morda najbliže bistvu vprašanja: staro je bilo diskreditirano, vsi upi so se vlagali v novo, v to, kar prihaja. Čim radikalneje je kdo zavračal staro, čim drznejše obete je dajal glede prihodnosti, tem bolj se je mislilo, da mu daje čas pravico, da prevzame organizacijo prihodnosti v svoje roke. Takemu se ni gledalo pod prste, kaj dela; takemu se je vse oproščalo: prevare, [Stran 03]vratolomni politični obrati, manipulacija, zločini: vse se je opravičevalo.
Za vse to vendarle obstaja neka razlaga. Ves svet na levici bodisi v svoji socialistični bodisi liberalni fakturi je bolj ali manj zavedno, večji del pravzaprav instinktivno, živel iz logike razsvetljene moderne. Ta pa je dajala umu pravico, da organizira svet po svoji podobi. Odločitev za um je bila tako celostna odločitev, da je tudi pozneje, ko se je dovolj jasno videlo, da se rojeva um, ki bo prekinil vse vezi s tradicijo in normami, bil to vendar še dogodek v horizontu moderne. Tudi če so se tu pojavljale stvari, ki so bile neprijetne in neznosne, so jih ljudje na levici imeli v najširšem smislu za svoje. To bi utegnila biti možnost neke razlage.
Leta 1947, od 29. julija do 18. avgusta, je bil pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani proces, ki je bil nekakšen epilog zgodbe o Stari in Novi pravdi. Na tem procesu je stalo pred sodniki nekaj vodilnih članov te organizacije. Trije, dr. Črtomir Nagode, dr. Boris Furlan in Ljubo Sirc, so bili obsojeni na smrt, a so to kazen izvršili le na prvem, ostala dva sta bila pomiloščena na dolge zaporne kazni. Obtoževali so jih vseh stvari, ki so predstavljale standardni seznam obtožb na povojnih stalinskih procesih v Ljubljani: sabotaža pri obnovi domovine, rušenje ljudske oblasti, špijonaža. Stalinski so bili ti procesi ne samo zaradi specifične organizacije sodne predstave, temveč tudi zaradi tega, ker je imel vsak od teh procesov namen eliminirati eno od skupin, ki bi kdaj utegnila postati jedro oživele politike. Poleg tega je šlo tudi za boljševiški teror: že na začetku je bilo treba deželo ustrahovati, drastično in dokončno. Zato je Partija, poleg množice sprotnih ukrepov, izvedla še tri stvari, s katerimi je upala, da bo dokončno pacificirala deželo. Najprej je izvršila holocidni pomor domobrancev, s čimer je sterorizirala tradicionalni večinski slovenski svet;
[Stran 038]nato je organizirala pekel na Golem otoku, s čimer je duhovno ubila Partijo. Oboje je opravila tako rekoč naskrivaj, o obojem se je samo šepetalo, oboje je bilo zavito v skrivnost. Tako se je stvar plazila med ljudmi, imela je čas, da se naseli v zadnje celice družbe. Tretja stvar pa je bila primerna, da se opravi na odru: to je bil proces proti Nagodetovemu krogu, ki je bil proces proti slovenskim liberalcem. Z njim je bilo povedano liberalni inteligenci, naj si, kolikor tega že sama ni bila uvidela in se vdala, ne domišlja, da ima kaj od privilegiranega mesta, ki ga je bila vajena iz predvojnega časa.
Za nas je tu važno predvsem to, da so poleg sodnika in javnega tožilca dobili vlogo tožnikov tudi predstavniki inteligence same. Tako so nastopili dr. Metod Mikuž (6. avgusta), dr. Makso Šnuderl (9. avgusta) in najbolj zanimiv od vseh, Ferdo Kozak (31. avgusta), prva dva v Slovenskem poročevalcu, zadnji v Ljudski pravici. Vsem trem je bila skupna napadalnost, ki se slogovno in vsebinsko ni razlikovala od napadalnosti javnega tožilca. Šnuderl je najprej povedal, kdo ti ljudje so: »Pred ljudstvom daje svoj obračun meščanski in politični liberalizem.« Pred sodniki stojijo »tipični predstavniki slovenskega naprednjaštva«. Naprednjaštvo pa je bilo vseskozi jalovo, saj se je izčrpavalo »v farški gonji« z namenom, »da bi izrinili enakovrednega klerikalnega konkurenta«. Jasno je, da se takšni ljudje 1941 »niso vključili v OF«. Najbolj pa »izkoreninjencem« Šnuderl zameri naslednje: »Da bi formirali legalne politične stranke in šli na volitve z odprtim vizirjem, tega se spričo ljudskega razpoloženja niso upali.«
Mikuž se je, se zdi, bolj osredotočil na moralno stran obtožnice. Odrekel jim je status »delovne inteligence« in jih obenem obtožil protiljudskosti. Poleg tega je še povedal, katere lastnosti pripeljejo ljudi tako daleč. To so »lažnjivost, skrivaštvo pred delom in delomržnost, zmožnost biti prava ljudska pijavka in obremenjenost s kakršnimikoli zločini«. Poleg tega so to izdajalci – in to naj bi bila politična stran obtožbe – ki jim »v zgodovini slovenskega naroda ni para«.
Posebno mesto med temi tremi tožniki ima Ferdo Kozak zaradi svoje visoke politične službe – bil je predsednik ljudske skupščine LRS – poleg tega pa ugleden gimnazijski profesor, čislan pisatelj in urednik predvojnih in povojnih literarnih in političnih revij. Kot pisatelj se je najbolj uveljavil v dramatiki. V članku v Enciklopediji Slovenije pravi o njem dr. Lado Kralj tudi tole, kar je mogoče iz naše perspektive zanimivo: »Predmet njegove kritike je bila tudi duhovna ozkost slovenskega meščanskega izobraženca v tridesetih letih.«
Tudi Kozak je ugotovil, da so stopili pred sodnike »ljudje iz nekega kroga ljubljanskih izobražencev«. Toda »njihova navidezna poduhovljenost ni nič drugega kot naduta, parazitska gospoščina«. V nasprotovanju novi oblasti so ti »bivši liberalci in brezbožniki« šli tako daleč, da »godrnjajo zoper podržavljenje redovniških zavodov, kakor da ni klerofašistična vzgoja sistematično pehala našega ljudstva v pekel srednjeveškega mračnjaštva«. Posebej pa se je zgrozil ob stavku, ki so ga obtoženci nekje zapisali, da jim namreč »manjka enotna ideologija, program, ki nam bo res kaj pomenil« in to izrazi takole: »Ali ni s tem priznanjem do kraja obeležena vsa praznota pravih izkoreninjencev?« Zato se mu ne zdi čudno, da je ljudsko sodišče izreklo svojo sodbo »temu izbruhu mračnega desperatnega fanatizma« .
Že iz teh maloštevilnih, a dokaj zgovornih stavkov, je mogoče videti, da je bil proces res »preočitno zaznamovan s skrajno zaostrenim in zanesenim vzdušjem časa, v katerem je potekal«, kot se je o njem zadržano izrazil dr. Peter Vodopivec v Novi reviji (št. 65–66). S tem stavkom se je mogoče v celoti strinjati. Glede stavka pa, ki ga tudi najdemo na citiranem mestu, da so namreč tu sodili slovenskim izobražencem, ki so že pred vojno in med vojno »odkrito izpričali svojo pripadnost slovenstvu in izkazali svoje simpatije za levico« in da je to razlog, da je ta proces nekaj izjemnega in da ga ni mogoče enostavno prepustiti preteklosti, pa bi kazalo prvič postaviti vprašanje: Koliko Slovencev, obsojenih v prvih povojnih letih, pa ni odkrito izpričalo svoje pripadnosti slovenstvu? Glede »simpatije za levico« pa bi radi izrazili misel, da so bili tudi procesi, v katerih so bili obsojeni ljudje, ki niso izpričevali simpatij za levico, prav tako krivični in jih ne bi smeli »odložiti na rob zgodovinskega spomina«.
4.1.3. Odlomek iz Nagodetovega dnevnika
Arhiv ministrstva za notranje zadeve
Nagodetov dnevnik 80–1
111 (1–3)
Pravda je bila ustanovljena kot nestrankarska organizacija. Koordinirala naj bi vse neštevilne skupine, ki so se pojavile po našem (zlomu) zasužnjeni. Y je spisal program na dveh temeljih: nacionalni koordinaciji Jugoslovanov in socialnem radikalizmu bodi zgrajena nova Jugoslavija. Maso pristašev naj bi tvorili oni izobraženci, ki so spoznali zablode preteklih let in bi bili s požrtvovanjem sposobni organizirati narodni odpor in voditi priprave za gradnjo nove države.
Ta koncept smo z veliko muko vlekli do danes naprej. Glavne ovire, na katere smo naleteli je bila inercija izobraženega sloja, njegova strahopetnost, pasivnost in previdnost z ozirom na to, kaj bo prišlo in kdo bo zmagal po prevratu (zanimivo je, da skoraj nihče ni računal, da bi Italijani ostali pri nas, a je bil nekaterim pretekst za gojitev dobrih odnošajev do Italijanov, ker itak niso resni). Vzgled pretirane previdnosti so dali skoraj vsi, na katere se je Y kot prve obrnil. Zlasti značilni so bili npr. Bajič, Majster, Kolar itd. Druga velika
ovira je bila pri mladih popolna nediscipliniranost, netočnost in strahotno neznanje. Njih dobra volja je bila izravnotežena na slabo stran s temi defekti. Če se je hotelo delati sploh kaj se je m oral Y nasloniti na te otroke, ki so bili stari od 19–25 let. Stara pravda (krstil jo je Boltežar) je torej bazirala svoje delo in svojo propagando na intelektualistično spoznavanje položaja in nalog bodočnosti. Po nujnosti je bila torej nekako centrumaška skupina ter je kot taka doživljala tudi usodo vseh centrumov v revolucionarnih periodah. Napadali in sovražili so jo z desne in leve, sumničili reakcionarstva in boljševizma. Borbo so vodili komunisti s sredstvi obrekovanja (denar) in mešanja pjmov. Desnica je očitala Y-u moralno diskvalifikacijo, etično pokvarjenost itd.
Poleg pomanjkanja (delovne sile) delavcev srednjih let, nediscipline otrok, je bila glavna težava »tračarsko« razpoloženje vse slovenske javnosti, ki je verjela vsakomur vse, samo če ni bilo dobro. Kampanja obrekovanja z desne in leve je dobro uspevala in mesto da bi bila pravda oni koordinacijski forum, ki bi bil prevzel vodstvo osvobodilnega gibanja v skladu s podzavestnim hotenjem širokih mas Slovencev, je storila to slovenska osvobodilna fronta pod vodstvom komunistov. Komunisti pa so dobro čutili, da jim je koncept pravde nevaren in so se zato proti njej borili ne glede na to, da je bila pravda član OF.
5. Iskanja in besede
5.1. Iz labodjega tabora
Marina Cvetajeva
5.1.1.
27. julija 1918
5.1.2.
27. julija 1918
5.1.3.
December 1920.
5.1.4. Jok Jaroslave
[Stran 040]
5.2. Pesmi
Mirko Kunčič
5.2.1. Ded pripoveduje
5.2.2. Na dedovih kolenih
6. Slovenske teme – pomlad ’93
6.1. Blebetanje o spravi
Blaža Cedilnik
6.1.1.
Zgodilo se je silno omizje: soočili so se komunisti in protikomunisti, rdeči in beli, oboji iz velikih časov slavnih dni, ko se je začela naša zgodovina, ko se je začelo naše štetje. Seveda je bilo zraven tudi nekaj »nevpletenih«, »neodvisnih«, »neobremenjenih«. Zato, da je bilo vzdušje čimbolj »pluralistično« (upam, da je izraz še spodoben, če pa ni, je pa ustrezen). Voditelj je zelo pazil, da ne bi bil videti opredeljen, pazil tako vneto, da se je to videlo iz aviona. Zato je bil tudi pogovor zelo mlačen in bolj nezanimiv kot zanimiv. Manjkalo mu je ostrine, angažiranosti, osebnega odnosa do vsebine debate. Govorilo se je površno, neosebno, nekonkretno. Dokler ni gospod Velikonja izustil znamenitih besed »blebetanje slovenskega predsednika o spravi ob slovesnosti na Kočevskem Rogu«. Kot mina so se razpočile te besede sredi omizja, ki je nenadoma postalo živahno, pogovor je postal zanimiv in konkreten, vsak od sodelujočih je pokazal svoj osebni odnos do zadeve, pokazal je svojo »barvo«, kot se navadno pravi v žargonu.
Nima smisla pisati obnove celotnega pogovora. Zanimiva je le izjava gospoda Dolničarja, pravzaprav ne njena vsebina, ki je bila znana vnaprej po svoji konfiguraciji: najprej nekaj božajočih besed o spravi, pa še kakšna pohvala, potem pa preobrat z besedo »ampak«, ki ji sledi cela golida gnojnice (Ta način govorjenja je lepo opisal Kocbek v svojih spominih). No, pa to samo mimogrede. Besede, ki so me pripravile k pisanju, je izgovorila gospa Hribarjeva: »Da se kaj narediti samo za prihodnost, za prihodnje rodove, za preteklost nič.« Naj se izrazim v prej omenjenem žargonu: saj ima prav, ampak … Sama mislim, da se da veliko narediti za prihodnje rodove iz preteklosti, ne le veliko, ogromno: da se povedati resnico. Morda ne popolne resnice, ampak toliko, kolikor se je pač da.
Malo si grem (sama sebi namreč) že na živce, ker sem nekatere zadeve že tolikokrat ponovila, ampak, naj se tudi sama nekaj naučim iz komunistične logike: Če neko stvar dovolj intenzivno, dovolj agresivno in dovolj pogosto poveš, potem jo ljudje registrirajo in začnejo verjeti, da je najbrž nekaj na tem (glej: Narte Velikonj a, Malikovanje zločina). Pa tudi, kakor pravi nekdo v Snojevem uvodu v Teharske žive rane: treba je o teh rečeh pisati, pisati, pisati. Pa če pomislimo, koliko literature (tu mislim literaturo v najbolj splošnem smislu: romani, črtice, zgodovinske knjige, študije, eseji – za odrasle, za otroke, za uporabo v šoli; pa oddaje po radiu, televiziji, v časopisih: toliko je tega, da se ti utrga ali, kot se reče lepo po starem, zmeša) je bilo že napisane in se še piše na »tapravi« strani, potem bi pač lahko pisali in pisali, pa ne bi spravili stvari v ravnotežje.
Naj spet napišem eno štorijo iz mojih rosnih, boljše rečeno najstniških let. Ko sem hodila še v gimnazijo, sem bila predsednica kulturnega odbora, to pomeni, da sem sodelovala pri vseh mogočih zadevah, ki so se dogajale na šoli, od organizacije proslav, sodelovanje pri dramskem krožku, pri novinarskem krožku, pri urejanju šolskega glasila, vse kar pač paše pod kulturo. Profesor, ki je bil naš mentor, mi je dal oziroma nam je dal proste roke in zagnala oziroma zagnali smo se v delo in rezultat je bil tak: Vsi smo sami od sebe hodili na proslave (sami smo jih naredili in to take, kot so nam bile všeč), šolski časopis je redno izhajal, radi smo ga brali.
Potem pa so nam zamenjali mentorja. Nova mentorica je bila menda kazensko premeščena na moščansko gimnazijo, ker ji ni bilo vse čisto jasno v zvezi z informbirojem. Seveda si je na vso moč prizadevala, da bi popravila svoj greh, da bi jo Partija spet ljubeznivo vzela v svoje naročje, jo pobožala in rekla, saj si moja. In tovarišica profesorica mentorica je stvari spravila v red. Proslave so bile spet polne govorov o socializmu, Rozi Luxemburg in Slavi Klavora. In spet je stalo pri vratih telovadnice nekaj profesorjev, ki so pazili, da dijaki ne bi pobegnili iz telovadnice in se v kakšnem kotu po svoje zabavali. In.. In … Šolsko glasilo smo spet z veseljem raztrgali in delali iz njega aviončke, kajti: »Tak kot je [Stran 042]bil, časopis ne more več biti. Ti sestavki nimajo nobenega pomena. Pišite kakšne aktualne, angažirane spise. Naj vam pomagam. Dekleta, mislite si, da ste partizanske mamice. Pišite o tem, kako težko čakate sina partizana, kako se razveselite, ko pride na obisk, kako ste žalostne, če ga ubijejo, kako sovražite okupatorje in domače izdajalce. Fantje, vi pa pišite o tem, kako ste bili kurirji, borci … «. Poskušala sem reči, da imamo sami kupe različnih resničnih problemov in lepih doživljajev, da se nam ni treba izmišljevati stvari, ki so tako in tako povsod napisane. Vendar moja beseda ni kaj dosti zalegla. Odkorakala sem iz sobe in se s temi stvarmi nisem več ukvarjala. Tudi tako je nastajala zgoraj omenjena literatura in na vseh koncih in krajih lezla v možgane otrok, tako da danes vse skupaj nikogar ne moti. Ampak, če pa kdo napiše kaj takega, kar je v nasprotju s tem, s čimer so prepojeni, se v njih zbudijo protitelesca in jih silijo k bruhanju plamena v tistega, ki si je to drznil. Sledi, treba je pisati in pisati in pisati, da uničimo to alergijo, da se bomo lahko brez predsodkov pogovarjali.
Upam, da se da iz tega razbrati, kaj sem hotela reči. Namreč eden od udeležencev tega omizja je z očitno najboljšimi nameni (saj vemo, kam vodi pot, ki je tlakovana z dobrimi nameni) rekel, da je on neprizadet, ker je rojen leta 1945. Predlagal je, naj se ustanovi častno razsodišče s hudičevim advokatom. Sodelujejo naj sami neprizadeti strokovnjaki. Jaz pa mislim, da ni tako. Ne smejo sodelovati neprizadeti strokovnjaki. Znanstvenik, ki ni prizadet ob svojem raziskovanju, ki ne živi za svoje delo, ne bo kaj dosti dosegel. Zato trdim, da ne smejo biti neprizadeti, ampak neobremenjeni, kar je čisto nekaj drugega. Bojim pa se, da bo take ljudi težko dobiti. Če malo spustim kriterije, bo tudi dobro. Naj bodo torej kar se da prizadeti in čim manj obremenjeni, da se bodo lahko pogovarjali. Ampak, saj mene tako ne bo nihče nič vprašal, povem pa lahko, če koga zanima.
No, zdaj pa naj se vrnem k blebetanju o spravi. Zakaj pravim blebetanje. Zato, ker se popolnoma nič ne naredi za to, da bi prišli do resnice (ne do popolne in celotne resnice, bla bla bla, ponavljanje do onemoglosti, sicer mi bo takoj kdo skočil v besedo). Pa če vsaj malo mislijo resno s to spravo, potem bi morali narediti prav vse, da se dobijo spiski (bla bla bla bla – veste, kaj to pomeni, namreč, ne vsi spiski, popolni spiski.) žrtev komunističnega nasilja. Tako se pa člani Nove slovenske zaveze sami na lastne stroške podijo okrog in brez kakršne koli podpore delajo spiske, preverjajo govorice. Vsaj arhivi bi morali biti na razpolago, če že ne kakšna drugačna družbena pomoč, ki bi kazala na resnično voljo po spravi in ne le dobre namene. Toliko časa, dokler bo stvar taka, lahko z vso pravico rečemo govorjenju o spravi blebetanje o spravi.
Žal sem tudi sama na neki način obremenjena s to preteklostjo. Pogovarjali sva se, obe rojeni isto leto. Sva prijateljici. Imava veliko skupnega. Beseda je nanesla na to, kako je bilo takrat, ko sva bili še majhni. Obe sva rasli brez očeta, njen je padel kot partizan, moj je bil ubit kot domobranec. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem rekla, kako lažje bi bilo moje življenje, če bi moj oče živel. Ne bi mi bilo treba začeti z nule. Začela bi tam, kjer začenjajo moji otroci. Ena generacija je živela zaman.. Pa mi je presekala misel in rekla, da je bilo z njo natanko isto. Pa ni bilo čisto tako. Res sva bili obe prikrajšani za očeta, to je bilo isto. Ampak, oni so dobili lepo veliko družbeno stanovanje, nas pa je policija preselila v majhno stanovanje, kjer ni bilo ogrevanja, stranišče na mrzlem stopnišču, pozimi srež na stenah. Njej so bile vse poti odprte, mene niso sprejeli na klasično gimnazijo, čeprav sem bila najboljša na šoli (sprejeli pa so jih z naše šole precej, torej slabše od mene). Ona je hodila vsako leto na morje v Banjole, jaz pa sem videla morje le na šolskih izletih. Itd. Pa še cel kup bonitet. Pa ji nisem mogla reči: Res je, obe sva bili brez očeta, AMPAK. Ona je vse te stvari vedela, pa je kljub temu rekla, da je to isto.
Le kaj je narobe z mano, da nisem mogla reči tega, kar sem mislila, kar sva obe vedeli. Za zunanjega opazovalca bi moj molk pomenil vdajo, pomenil, da me je ,»zabila«. Pomenil, da nimam kaj odgovoriti. In to se ne dogaja samo meni. In to, da se to ne dogaja samo meni, me skrbi. Ali smo neka čudna rasa, ki bo preživela samo z neke vrste ponižnostjo in neko čudno pokončnostjo. Ali pa sploh ne bo preživela. Kdor lahko paktira s hudičem, naj pač to stori. Kdor pa ne more, bo še naprej drugorazredni državljan in seveda veljal za neumnega oziroma norega. V [Stran 043]letih, ko smo bili »zapentljani« z Balkanom, so besede poštenost, pokončnost neumnost in norost postale sinonimi. Rada bi rekla, da upam, da ne bodo dolgo ostale sinonimi, ampak tako hudo religiozna pa spet nisem.
In prav v tem grmu tiči zajec. Vsa ta leta poveličevanja in malikovanja udeležencev NOB so vsadila njihovim otrokom občutek večvrednosti, ki se vleče iz roda v rod. Neke vi-ste nova plava kri. Zato se očitno niti ne zavedajo svoje arogance.
Po Bibliji so otroci krivi grehov svojih staršev. Po komunistični veri so prav tako krivi. Ubogi otroci.
Naj končam s Steinbeckom. V svoji Zgodovini človeštva ugotavlja, pravzaprav dokazuje, da je bil človek skozi vso zgodovino enako neumen in da je še danes prav tako neumen in da kaže, da se zadeve tudi v bodočnosti ne bodo spremenile. Ob upoštevanju njegove ugotovitve in glede na to, kako se stvari pri nas razvijajo, ni verjeti, da pri nas v naši »mladi demokraciji« ne bi bilo tako. Najbrž bi se morala držati Mlakarjevega nasveta »Sed se u kot, pa tih bod«, da ne bi morda moji otroci čutili posledic mojega neodgovornega blebetanja (o spravi).
6.2. Bese je treba identificirati
Boštjan Zmago Kocmur
6.2.1.
»Sedaj, ko je konec komunizma, enoumja in diktature, ko je Slovenija stopila na pot demokracije (…) sedaj je za nas prišel dan, da (…) pomagamo pri izoblikovanju nove demokratične in svobodne Slovenije« (T. D., Svobodna Slovenija 15. 10. 1992).
Ta stavek bi lahko služil kot propagandna floskula nove slovenske levice. Najprimernejši odgovor na nerealnost takšne evforije, se mi zdi, je razmišljanje Alaina Besanona, ki ga je ponatisnila Svobodna Slovenija 14. 5. 1992 pod naslovom: »Kaj danes pomeni biti proti komunizmu?«
Pisec pravi, da »je antikomunizem danes sestavni del političnega realizma.« Citira Baudelaira, ki je dejal, »da je največji hudičev uspeh takrat, če nas prepriča, da ga ni.« Prav k tej metodi so se danes zatekli komunisti. Podrejanje pobožni želji, »komunizma ni več, živimo v postkomunizmu«, je zelo opazno v deželah, ki se osvobajajo in še ne vedo docela, kaj naj s svojo svobodo počnejo (…) Čeprav se zdi, da je tu komunizem že med mrtvimi, so tukajšnji komunisti še zelo živahni in nikakor ne nameravajo iz rok izpustiti vzvodov oblasti.«
Ideja presežnega zla in pojava besov v slovenski zgodovini usmerja pogled od varljivih površinskih političnih premikov v globino, kjer odkrijemo tok, ki goni kolo slovenske zgodovine. Ta orientacija nam šele omogoča razumeti bistvo slovenske stvarnosti.
Iz tega zornega kota vrednotijo sedanji slovenski kulturni in politični položaj kritični opazovalci dogajanj v domovini.
Justin Stanovnik v junijski številki »Zaveze«, glasila Nove slovenske zaveze, v članku »Slovenske teme – Poletje 92, opozarja na nalogo, ki jo ima kultura pri identifikaciji besov, rekoč: Iz polpreteklega zgodovinskega dogajanja izhaja za Slovence nauk, ki mora preiti v našo skupinsko zavest, »da se v zgodovini pojavljajo besi in da jih je treba identificirati«. To je naloga kulture. Če narodna kultura ni sposobna identificirati besov, je malo vredna. »Kajti v prihodnje se bodo besi še pojavljali (…) v različnih oblikah, ne vedno v podobi politkomisarskih krvnikov, ampak lahko v povsem drugačnih podobah. Bodo pa za narodovo prihodnost in za narodovo zdravo in normalno življenje v zgodovini ravno tako usodni. In spet bo odvisno od kulture, ali bo sposobna, ali bo tako trezna, ali bo tako zrela, ali bo tako poglobljeno reflektivna, da bo izjavila: To so sile, s katerimi pod nobenim pogojem ne smemo sodelovati!«
V isti številki revije, društvo »Nova slovenska zaveza« v uvodnem članku pod naslovom: »Biti v zgodovini«, položaj v domovini takole presoja:
»Trditev, da je izhod iz komunizma opravljena naloga, je v tako intenzivnem nasprotju z resnico, ki jo poznamo iz [Stran 044]vsakdanjega izkustva, da ne moremo verjeti, da nima drugotnih ali ideoloških vzgonov. Nihče ne dvomi, da je stari totalitarni red v svoji industrijski fakturi enkrat za vselej za nami, a ostaja dejstvo, da so poražene sile še tu, združene v političnem bloku nove levice z mogočnim ozadjem civilne družbe, ki so jo te sile generirale v času neomejene oblasti (…) Jasno je, da ni več komunizma komitetov in sekretarjev, sedaj smo sredi komunizma v njegovih posledicah (…) V ustanovah civilne družbe (…) še vedno vlada stara in nova partijska elita (…) Najvažnejša področja so pod njihovim vplivom (…) Smo torej sredi delujočega neokomunističnega aparata.«
Podobno presoja sedanji politični trenutek Anton Stres, med pismi bralcev v Delu z 20. 6. 1992, ko pojasni, da »strankarski pluralizem še ni demokracija v vsej polnosti (…) Mi sicer imamo kopico strank, toda v gospodarstvu, policiji in javnih glasilih obstajajo isti monopolni centri moči, kot so obstajali poprej.«
Ivo Žajdela ugotavlja, da je »Slovenija ena zadnjih trdnjav ostankov toliko osovraženega komunizma (…) Večina institucij«, pravi, »sploh ni bila dekomunizirana. Še več, sploh nobenih pravih poskusov v tej smeri ni bilo, oz. so bili zamujeni na začetku Demosove vlade«. Ni bilo radikalnih potez nove oblasti, na katere je bila po volitvah pripravljena Slovenija; niti spomenikov revolucije niso odstranili, zato so »stare strukture proti jeseni leta 1990 že začele dvigati svoj glas, v letu 1991 pa organizirano nastopati«. (I. Ž. »Potrebe samorefleksije», Slovenec 18. 7. 1992).
V članku »V spomin pobitim domobrancem« (Slovenec 11. 7. 1992) isti časnikar poroča o eni takih oblik organiziranega komunističnega nastopanja. 23. maja 1992 so namreč na Bazi 20 v Kočevju proslavljali 50-letnico »partizanske zaščitne enote NOB. Na zborovanju je predsednik borčevske skupnosti izročil poveljniku TO specialne enote »MORIS«, polkovniku Tonetu Krkoviču, zastavo partizanske enote v varovanje. Na proslavi sta v prvi vrsti sedela dva »narodna heroja«, Lidija Šentjurc in »legendarni« Ivan Maček – Matija. Neki dopisnik se v Slovencu z 2. 9. 1992 sprašuje »ali imamo morda pod imenom MORIS novo proletarsko brigado?«
Častna četa TO je nastopila tudi 6. junija 1992 v Kranju na proslavi 50-letnice ustanovitve Gorenjskega in Koroškega odreda. Na slavju je Ciril Ribičič poveličeval Kočevski proces oktobra 1943 kot »edinstven primer po pravilih kazenskega postopka izvedene obsodbe bele in plave garde, prej ko je to veljalo za kvizlinge in vojne zločince v drugih delih Evrope«.
Predsednik M. Kučan ne zamudi prilike, da na borčevskih zborovanjih dviga partijsko moralo. Tako je 18. julija 1992 počastil s svojo prisotnostjo 50. obletnico ustanovitve partizanskih brigad na Pokljuki, 25. julija pa v govoru na proslavi 50-letnice ustanovitve kočevskega odreda izjavil, da partizanom ni mogoče naprtiti odgovornosti za zločine med vojno in po njej, saj so ti med vojno častno opravili svojo dolžnost in zato, da slovenska vojska temelji na čvrsti zvezi med Majstrovimi borci, partizani in sedanjo TO.
»Sodniki, ki so v t.i. svinčenih časih opravljali totalitarne eksekucije,« so še danes funkcionarji v slovenskem vodstvu. (Viktor Blažič na okrogli mizi, Slovenec 3. 8. 1991).
Še in še bi lahko navajali simptome sedanje slovenske demokratične svobode. Najmočnejši dokaz pa se mi zdi razkritje Janeza Strehovca v članku »Težave knjigovodstva kosti« (Delo 29. 8. 1992), ko z drzno roko odrine kulise z odra, kjer se predvaja veseloigra sprave in pokaže na zakulisno stvarnost prireditve. Začudenim očem se razkrijejo rekviziti odrskega iluzionizma in se predstavijo znani igralci slovenske drame brez mask, odrske preobleke in demokratičnega lepotičja.
Člankar najprej brez sramu pokaže svojo pravo barvo, ko opsuje tiste, ki se intenzivno ukvarjajo s preteklostjo, s konjunkturnimi mrhovinarji, nato pa z neverjetno odkritostjo razgali pravo naravo sestopa partije s formalne oblasti.
Piše, da je slovenski realni socializem »predvsem skozi 70. in 80. leta fantastično profiliral ‘družbeno zavest’, mojstril je ‘našega’ z levo vrednostno orientacijo profiliranega človeka in ga zanjo tudi stimuliral. Komunistični oblastniki so predvsem skozi 80. leta postajali neverjetno razsvetljeni in tolerantni: postavljali so si opozicijo in se celo demontirali, kajti vedeli so, da so tako zelo močni, da si lahko privoščijo takorekoč vse, celo sovražnike in samoironijo. Za več generacij naprej so proizvedli konsistenten in perfekcionističen ideološki mo[Stran 045]del ‘socialistične Slovenije’. Socialistično enoumje sploh ni bilo neumno in naivno.«
»Tudi demokratične volitve v Sloveniji so (…) pokazale«, nadaljuje, »da je Demos spravil skupaj večino le s pomočjo tistih, ki so se ob njegovi demontaži izkazali kot veliko bolj levi od poklicnih prenoviteljev samih. Leva vrednostna orientacija ni zasidrana samo v smislu čiste politike, ampak sega tudi k zadevam načrtovanja družine, vzgoje in izobraževanja, kulture in pogleda na narod. Kaj dosti ni pri tem spremenilo niti zadnje (…) Peterletovo obdobje (…) Znotraj tega sistema (je) deloval še varnostni, informativni, protiobveščevalni in obrambni sistem, ena SDV (po domače Udba) ali morda kar dve.«
Kdo so bili udbovci? Ali so bile »skrivnostne, redkobesedne gorile, ki so se ves čas gibale v mraku,« se sprašuje J. S., ali je bil »med njimi kdaj tudi kak novokomunističen in neomarksističen mladec, ki se je največ upal, ki je proizvajal ekscese, v resnici pa le dogovorjeno, organizirano provociral svojega očeta?
»Ali je vlogo politične policije« se nadalje sprašuje, »dejansko opravljala samo SDV (…) ali pa je zveza komunistov kot bleščeče funkcionirajoč stroj (v navezi s SZDL, ki je bila še bolj režimska) sama znotraj svojih struktur razvila informativno, varnostno in samozaščitno dejavnost, s katero je, vsemogočna, nastavljala kadre, onemogočala drugače misleče, izrinjala od vplivnih družbenih vlog vse tiste, ki niso razvijali marksistične pameti. Ali ni bila SDV (…) komaj kaj pomembna operativna podružnica partije; dejansko nadzorovanje in kaznovanje, organiziranje, nastavljanje in onemogočanje kadrov pa je opravljala predvsem partija, skupaj z vsemogočnimi koordinacijami na raznih sekretariatih SZDL«. Člankar meni, da si je partijski sistem »sam nastavljal opozicijo«. Komunistični sistem ni mogel dopustiti, da bi njihovo partijo in poglavitne družbene ustanove mehčali desničarski domobranci in klerikalci ali njihovi potomci. »Kompartijski očetje so mirno spali, če so bili med proizvajalci ekscesov prav njihovi sinovi, ali pa kaki zagrizeni neomarksisti.«
Iz odkritja tega pripadnika nove »postkomunistične« levičarske linije sledi, da se s formalno demokratično spremembo politične scene na Slovenskem ni v bistvu nič spremenilo. Dejanska oblast je vedno ostala v rokah partije, ki je samo spremenila ime in taktiko. To potrjujejo tudi še vedno obstoječa obeležja revolucije in njene proslave, kar karakteristično opredeljuje slovenski politični prostor. Tako se je proslava dneva neodvisnosti na Trgu republike vršila pred spomenikom revolucije, na katerem stoji napis, da smo Slovenci »v vseljudski OF in socialistični revoluciji … pod vodstvom komunistične partije … zdrušili družbeni red.« (Delo, junij 1992)
6.3. Prepričanje in strpnost
Justin Stanovnik
6.3.1.
Tisti, ki bi določil prepričanje in strpnost za temo razprave, bi verjetno videl v tem, kar ti besedi pomenita, kako težavnost, bodisi da se je ta težavnost drži zmerom bodisi da je vezana predvsem na sedanjost. Tudi bi lahko videl problematičnost v vsakem členu od zgornjega tematskega para zase, ali pa bi se mu zdel posebej vprašljiv in razmišljanja vreden odnos med obema. Ta zadnji razlog se mi zdi še najbolj verjeten. Zdi se, da bi prepričanje in strpnost morala biti skupaj, da je to nekakšen ideal ali vzor, stanje, ki bi si ga bilo treba želeti, da pa je resničnost drugačna, da to, čemur v življenju pravimo prepričanje, pogosto ali prepogosto kaže znake nestrpnosti. Tako da se je počasi uveljavilo prepričanje in mnenje, da prepričanje in strpnost ne moreta hoditi skupaj.
Naša naloga naj bi torej bila gledati, v kakšnem odnosu naj bi bila prepričanje in strpnost, da bi lahko postala prvini kulture v njeni normalnosti. Za normalno v kulturi imamo lahko tisto stanje, ki se vzpostavi na človekovi naravi v njeni celoti, na naravi, iz katere ni bilo nič izključeno, kjer pa je hkrati to naravno obvladano od volje, ki je gnana od vrednostnih uvidov. Pri tem pa je tudi ta obvladanost v nekem smislu naravna, se pravi v dosegu neforsiranih človekovih moči, ne[Stran 046] pa morda spazmično, v krčih in sunkih. To naravno stanje v kulturi danes posebej cenimo, ker dobro vemo, da samo kultura v svoji naravni normalnosti omogoča in utrjuje človeka.
Iz povedanega že sledi, da bi radi razmišljanje o prepričanju in strpnosti postavili v okvir normalnosti. Tako prepričanje kot strpnost po tej misli pripadata človeku kot nekaj, kar izhaja iz njegove narave in ne dela nad njim nasilja. Dokaz za to je dejstvo, da je povedano mogoče v diskurzu utemeljevati, če že ne utemeljiti. Pri tem pa se seveda izkaže – prav v diskurzu samem se to izkaže – da to, kar realno ali empirično nastopa kot prepričanje ali strpnost, ni nujno del človekove normalnosti. Z drugimi besedami: izkaže se, da prepričanje ni kakršnokoli prepričanje in strpnost ne kakršnakoli strpnost.
Preden nadaljujemo, se mi zdi umestno, da spregovorimo še nekaj besed o normalnosti, ki smo jo določili za okvir naše razprave. Pred kakimi petimi ali šestimi leti je arhitekt Boris Podrecca v slavnostnem govoru ob podelitvi Prešernovih nagrad postavil besedo normalnost v središče svojega izvajanja. Ko je bil namreč premišljeval, kaj je tisto, kar ga v Prešernovi poeziji vedno znova tako priteguje, je končno spoznal, da je to nekaj podobnega kot doživlja, kadar hodi po trgih in ulicah starih, lepih evropskih mest. Opazil je, da je tudi Prešernova poezija kakor ta stara evropska mesta narejena po človekovi meri. Potem smo slišali z odra besedo, ki nas je s svojo preprostostjo vse tako pretresla: velika normalnost. Nenadoma smo videli, da je ta govor prav zaradi tega uvida političen govor v najglobljem pomenu te besede. Nenadoma smo videli, da je beseda normalnost najbolj protiideološka beseda v slovarju. Bolj kot sto razprav, smo si rekli, ta beseda razkriva artificiralno in nasilno naravo ideologije.
Organ, s katerim registriramo stvari v njihovi normalnosti, je okus. Ena od pesmi, ki jih je napisal poljski pesnik Zbigniew Herbert, mislim da v zbirki z naslovom Iz obleganega mesta, nosi tudi naslov Okus. Okus, pravi pesnik, nam ni dovolil, da bi sledili vašim zlim obredom. Zaradi okusa so knezi naših čutov odpovedali sodelovanje z vami. Okus ni nekaj poljubnega, nekaj alogón ti, kot bi rekel Aristotel, nekaj, kar je čisto brez logike. V njem je tenka in odzivna struktura, ki deluje, ne po proceduri argumentov, ampak tako rekoč na dotik. V taborišču v Strnišču nas je kmalu po vojni v žalostnih razmerah zabaval eden od zapornikov z naslednjo zgodbo. Čeprav je bil v stari Jugoslaviji policijski oficir, so ga ne vem iz katerih razlogov povabili v partijo. Odgovoril jim je takole: » Veste, z mano je tako. Če je treba, grgram kamilice, če je treba, grgram tudi hipermangan, rajsnedlnov pa ne morem.« Take so torej zadeve z okusom.
Po vsem, kar smo v svojem času okusili, bi lahko normalnost postavili za nekakšen kriterij, za nekak postideološki métron hapánton – merilo vsega. Kar pojdite z idejo normalnosti v glavi in opazujte, kaj se dogaja v politiki, pa tudi v kulturi in medijih, in premislite, kaj boste o tem, kar boste videli, morali reči. Šele ko boste te stvari zavestno merili z normalnostjo, boste prav videli, do kakšne stopnje neomikanosti smo prišli, kot bi rekel Platonov Sokrat. Kaj boste na primer rekli, ko boste na radiu slišali vidnega univerzitetnega profesorja, doktorja socioloških ved, reči približno tole: tisti, ki imajo kaj proti komunizmu, naj bodo kar tiho. Imeli so 40 let časa, da so to povedali. Kaj boste rekli na primer, ko boste slišali, da je zmagovita demokracija 1990 pretrgala dialog med civilno družbo in politiko, ki naj bi se bil začel z osemdesetimi leti. In kaj boste dejali, ko boste slišali, da si je oblast, ki je bila izvoljena 1990. leta, podredila medije. In kaj si boste mislili, ko boste slišali, da je levi revolucionarni ekstremizem na Slovenskem bil direktna posledica intenzitete ekstremne predvojne fašistične desnice. Posledica česa pa je bil potem povojni levi revolucionarni ekstremizem na Češkem?
Treba se je vprašati, kaj je normalnost, in potem to, kar najdete, vzeti kot bazanos, preizkusni kamen, pa boste videli, kaj se dogaja okoli nas. Če je torej za post-ideološki čas normalnost tako odločujoča, da je nekakšen kriterij celotnega družbenega razvoja, potem je morda na mestu, da smo tudi mi v začetku našega razmišljanja opozorili na to.
6.3.2. Prepričanje
Kaj bi kazalo reči glede prepričanja? Jezik pozna stavke, kot so: ta človek nima nobenega prepričanja, ali, ta človek skriva svoje prepričanje, ali, ta človek je vedno [Stran 047]stal za svojim prepričanjem, ali, ta človek še ni prišel do svojega prepričanja. Če si te stavke malo bolj od blizu ogledamo, vidimo več stvari.
Najprej je prepričanje nekaj stalnega, trajnega in obstojnega, pa naj je že osebno pridobljeno in domišljeno ali pa sprejeto z vstopom v katero od tradicij, ki jih pozna civilizacija. Prepričanje torej ni nekaj, kar človek menja vsak dan, čeprav tudi tu prihaja, bi človek rekel, do legitimnih sprememb. Nietzschejev Zaratustra je deset let v gorah užival svoj mir in samoto in se deset let miru in samote ni naveličal: Endlich aber verwandelte sich sein Herz – Preprosto tako, končno se je spremenilo njegovo srce. S tem stilizmom – grška govorniška teorija bi ga verjetno označila za aprosdóketon, figuro presenečenja – s tem silnim stilizmom uvede avtor bralca v naravo konverzije in ga obenem spomni, kako nevarno je lahko življenje. Prepričanje se torej lahko spreminja tudi zares, ne samo v karikaturi, od katerih nam je eno tako odlično narisal Cankar. Na sploh pa se z besedo prepričanje označuje človekova trajna drža, če smemo uporabiti to malce obrabljeno besedo.
Nadalje pa nam prepričanje pomeni ne morda kakšno nepomembno reč, kaj banalnega, ampak so predmet prepričanja, tega, o čemer prepričanje je, samo stvari, ki jim med človeškimi stvarmi pripada visoko, če ne najvišje mesto. Prepričanje ima človek lahko samo o čem, kar zadeva celega človeka. V horizont človekovega prepričanja vstopajo politična vprašanja in odločitve: kaj je narod, kaj država, kaj je skupnost, kaj posameznik; sem spadajo moralna vprašanja: ali je človek v čem odgovoren, ali ima kake naloge in obveznosti, ali pa se mu morda ni treba na nič ozirati; prepričanje zadevajo tudi vprašanja o tem, ali kaj spoznamo, ali pa je to, kar mislimo, da vemo, zgolj utvara. Nazadnje pa je prepričanje odziv na to, čemur pravi Dostojevski v Bratih Karamazovih »večna vprašanja«: ali je mogoče verovati ali ne, vprašanja o obstoju Boga in nesmrtnosti; pa tudi vprašanja o socializmu in anarhizmu, o preoblikovanju človeka po novem vzorcu – ista vprašanja, samo obrnjena. Tem vprašanjem upravičeno pravimo zadnja, ker čutimo, da se ob njih človek končno odloča, da za temi vprašanji ni ničesar več in da se zato z njimi človek usodno zavezuje. Zadnja
[Stran 048]vprašanja so to tudi zato, ker se v kulturi, ki ta vprašanja ukinja ali postavlja v oklepaj, nujno uveljavi provincializem. Provincializem se seveda uveljavi v kulturi tudi, če se ta vprašanja načenjajo nepripravljeno in površno.
Človekovo prepričanje je torej trajen način njegovega odzivanja na vprašanja, ki na bistven način zadevajo njegov obstoj. Ta vprašanja je tradicija organizirala v področjih, kot so politika, etika, filozofija, religija. Lahko bi torej rekli, da se človek odziva na vprašanja, ki jih vključujejo ta področja. Prepričanje je nekaj trajnega, zato, ker je tesno povezano s tem, čemur pravimo človekova oseba. Ko človek srečuje razne rešitve – arhetipsko so vse rešitve v civilizaciji dane – ko človek torej srečuje razne rešitve, se nanje odziva na način poistovetenja. Človek si pravi: to sem jaz. Ne bi se rad spuščal na negotovo področje psihologije, toda obstajajo izkustveni dokazi, da se to dogaja zlasti v zelo mladih letih, ko človek v nekem izrednem trenutku, ki bi mu lahko rekli trenutek sebevidnosti, pravi samemu sebi: to sem jaz, to je moj svet. Na vsak način pa se človek odloča osebnostno, torej najbolj notranje od vsega, kar je možno, iz česar izhaja tudi trajnost ali obstojnost njegove odločitve. Morda ste opazili, da vseskozi govorimo o »odločitvi«. O tem bi bilo morda treba reči kaj več, a bomo zaenkrat ostali samo pri pripombi, da odločitve niso vedno tako zelo dramatične, da je odločitev pogosto komaj zavedna, dostikrat niti izražena, in je ta odločitev pogosto samo dejanje ali kretnja, ki pa je vseeno takšno dejanje in takšna kretnja, da ima simbolno vrednost in nosi zato vse znake odločitve. Tako se odločamo vsi, pogosto na zunaj neopazno. Potem pa pride poseben čas v življenju ali v zgodovini in s presenečenjem gledamo, da ljudje ravnajo drugače, kot bi pričakovali. To je zato, ker so se v sebi, ne da bi se tega natanko v celoti zavedeli, že bili odločili.
Za prepričanje smo torej rekli, da je trajno, osebno in da zajema ali izraža bistvenega človeka. Sedaj pa bi rad segel spet na začetek, kjer smo prepričanje pripisali človekovi normalnosti. Pogledali bomo, če je kaj, kar človeka v kontekstu vsega sili, da se odloči. Z drugimi besedami, ali je, kot bi rekel Kolakowski, v pisavi sveta kaj, kar postavi človeka pred zahtevo, da o svetu da izjavo. Samo po sebi je namreč možna tudi druga odločitev: vzdržati se sodbe ali izjave v smislu stoične epohé: zaradi pomanjkanja podatkov ali zato, ker še ti, ki so, ne dajejo možnosti, da se z njimi sestavi vzorec, je ne samo priporočljivo, ampak tudi edino normalno, da ne dajem dokončnih izjav o svetu.
Kaj je mogoče k temu reči? Ali je v tem, kar bi se po mojem mnenju dalo povedati v podporo misli, da je kljub razpršenosti sveta treba dati o svetu izjavo, se pravi, izoblikovati ali sprejeti sklop misli, ki jih bomo imeli za svoje prepričanje, ali bo v tem kaj kogentnega, torej kaj takega, kar bi bilo v stanju izsiliti logično pritrditev?
Odgovor na to vprašanje prepuščam bralcem. Verjetno se bodo za analitično delujočo pamet pokazale v naslednjem premisleku tudi razpoke, a poskusimo vseeno lahko.
Dve stvari vstopata v argument. Prvič je tu dejstvo, ki ga vsaj v našem kulturnem krogu sprejema večina ljudi, da živimo enkrat, da tega, čemur pravimo življenje, ni mogoče poljubno ponavljati, kot lahko ponavljamo izpit ali eksperiment ali večino drugih stvari v življenju. To je vznemirljivo že samo po sebi. Absolutna enkratnost dela življenje dramatično in podeljuje eksistenci avro skrivnostnega pomena.
Enkratnost in neponovljivost življenja je prva reč v našem razmisleku. Če se hočeš odločiti, se lahko odločiš samo sedaj. Druga reč pa je človekova misel. Misel je splošna, zajema celoto, razne celote, in nazadnje hoče zajeti vse: totaliteto. V misli je vzgon in ambicija, ki jo sili k vedenju in razumetju. Svet seveda ni transparenten in je njegova prva značilnost ta, da se misli upira: v njem so neprodirne kepe, črne luknje, zato svet po sebi nikoli ne more postati noema noeseos, nekaj v celoti v spoznanju videnega. Toda čeprav je svet, kot pravi Eliot, kup razbitih podob, dajejo te podobe vendar tako očiten nastavek racionalnosti, da ga ni mogoče ne videti. In to je – v skladu z našim prvim stavkom o neponovljivosti človekove eksistence, da je to življenje edini čas, ki mi omogoča, da dam o svetu in sebi izjavo – nagib, da spričo narave misli v tem času, ki je čas mojega življenja, to izjavo ne samo morem dati, ampak moram dati.
Če kdo v tem razmišljanju najde kaj takega, čemur je mogoče pritrditi, potem bo [Stran 049]tudi razumel, zakaj smo na začetku rekli, da je imeti prepričanje del človekove normalnosti.
Lahko pa gremo še malo naprej. Življenje je namreč mogoče tudi enostavno živeti, mogoče ga je enostavno prebiti, degere vitam – sominevati z življenjem, na svetu je mogoče zgolj prebivati, ne da bi si zastavljali vprašanja: odkod, kam, čemu. To je več ali manj sploščeno življenje, s čimer nočemo reči, da je nujno pusto, dolgočasno, brez mikavnosti, a je vendar v osnovi amorfno in torej nima podobe. Ta bi namreč lahko bila le proizvod duhovnega opravila, če hočete, napora, muke, pa tudi sreče, ki se konča v aisthesis, ki se nujno konča v veliki aisthesis – v vzretju celote, ki se je pred človekovimi očmi spremenila v podobo. Ta korak smo v svojem dokazovanju napravili v imenu tega, da smo ljudje estetska bitja ali bitja estetike, česar mogoče ni treba posebej dokazovati.
Neka pot v smeri naših trditev se nam odpira tudi z naslednjim premislekom. Vzpodbudo zanj najdemo v filmu režiserja Tarkovskega Andrej Rubljov. Kakor se tisti, ki ste film videli, spominjate, se slikar Rubljov odzove na zlo sveta tako, da sklene, da ne bo več slikal. To je njegov upor. Pred našimi očmi se vrstijo morije, ubijanja, izdaje, nasilje, norost. S takim svetom Rubljov noče več sodelovati in pogodbo s svetom, če smemo tako reči, prekine v tem, kar je v njem, v njegovem najglobljem bistvu, v svojem slikarskem daru. Šele pozneje, ko se sreča z mladeničem, ki prevzame nalogo, da knezu ulije zvon, čeprav za to nima nobenega pravega znanja – saj mu oče na smrtni postelji ni zaupal skrivnosti, kako se ulivajo zvonovi, čeprav ljudje mislijo, da se je to zgodilo – šele srečanje s tem človekom in šele, ko vidi neznansko tveganje tega mladega človeka, se Rubljov zave malenkostnosti in celo ničevosti svojega upora.
In kje je tu paralela? Tudi spoznavanje sveta je oblika našega sodelovanja s svetom. Spoznavati svet je pravzaprav oblika prastare zapovedi, da je treba svet obdelovati. Oboje pa je samo dvoje različic iste osnovne zapovedi, da je treba svet sprejeti. Kakor se je Rubljov uprl v tem, kar je bilo najbolj njegovega, v svoji stvariteljski moči, tako človek, ki ali iz obupa ali iz upora noče spoznavati tega, kar je prišlo iz Stvarnikovih rok, odpove sodelovanje s svetom v tem, kar je najbolj njegovega, v svojem umu.
Kakor vidite, skušamo uvideti, ali obstajajo razlogi – in če obstajajo, kakšni so ti razlogi – da je naravna človekova stvar, da vzpostavi odnos s svetom, ali drugače, da je prepričanje sestavina človekove normalnosti.
Sedaj pa se za trenutek ozrimo na prepričanje, s katerim imamo najpogosteje opravka. To prepričanje je religiozna vera. Kakšne vrste prepričanje je religiozna vera? Kakšen metafizičen status daje človeku vera? Kakšna so strukturna določila bitja, ki izjavi: Verujem?
Recimo, da bi bil človek bitje, ki ne bi moglo proizvesti več od tega, čemur pravimo mnenje – doksa. Njegove predstave ne bi imele nobene obstojnosti, ampak bi se, brž ko bi nastale, že prelile druga v drugo. Bitje, ki bi ostajalo v celoti v horizontu mnenja, ne bi zmoglo vere. Recimo nadalje, da bi bil človek bitje gotovosti, zadnje in celostne gotovosti, tako da bi zanj bil svet prozoren in ne bi bilo nobenega dvoma, katero je njegovo ustanovno besedilo. Taka gotovost predpostavlja determiniran svet. Odkod bi sicer gotovost bila, če ne uvid v nekaj, kar je tu, določeno in nespremenljivo. Čisto jasno je, da v človeku kot bitju gotovosti tudi ne bi mogla nastati vera.
Človek je izrekovalec besede credo, verujem, zato, ker je mejno bitje med mnenjem in gotovostjo. Zaradi te mejne umeščenosti je v človeku tudi upanje, ki ga gotovost ne potrebuje in ga mnenje ne bi zmoglo. Prav iz tega mejnega mesta, ki je mesto vere in upanja, izhaja tudi vpletenost. Mnenje se ne vpleta, ker je pač mnenje, v svetu gotovosti pa bi vpletenost bila absurdna.
Vero omogoča človeku mejna pozicija. Vera je tisto dejanje, s katerim človek v horizontu kontingentnosti ali slučajnosti spremeni svoj metafizični status. Vera je izstop iz končnosti. Z vero se zgodi pravzaprav dvoje: Človek se po njej radikalno konstituira v ne-gotovosti in z vero se ponovno konstituira v gotovosti, ki pa je prav gotovost po veri. Vera je torej gotovost v negotovosti ali gotova negotovost. Tako prepričanje je torej religiozna vera. In čeprav so stavki, ki so bili pravkar povedani, zdijo paradoksni, jih izkušnja vendar potrjuje. Vsi smo že slišali za ljudi ali pa smo jih celo poznali, ki so rajši umrli, kot pa da bi se odpovedali veri. In če kdo da za kaj svoje življenje, mora biti tisto v njem [Stran 050]predmet komaj slutene gotovosti, ki pa spet ne more biti brez negotovosti, saj se vendar dogaja na terenu končnega človeka.
S povedanim se seveda nismo niti dotaknili tiste vere, ki obstaja v posameznem človeku. Ta vera je seveda posledica milosti in sprejetje besede. To je treba povedati, da ne bi kdo mislil, da hočemo racionalizirati to, kar je v končni analizi misterij. S povedanim smo hoteli pravzaprav nekaj drugega. Hoteli smo pokazati na prostor, v katerem se ta misterij lahko dogaja.
Gratia praesupponit naturam – milost predpostavlja naravo.
Kako je vera, kot odločitev in prepričanje, zelo človeška stvar, kako človeka na poseben način dopolnjuje in izpopolnjuje, sem lahko opazil kmalu po vojni v taborišču v Strnišču. Tam je bilo tudi nekaj bogoslovcev, ki so jih tisto zimo v hudem mrazu mnogo vlačili po betonskih bunkerjih in jih maltretirali in šikanirali tudi sicer. In ko si jih tako gledal, ko so vse to prenašali in pri tem ostajali to, kar so bili, ni bilo mogoče ne opaziti na njih nekaj, čemur, ko si razmišljal, kaj naj bi to bilo, nazadnje nisi mogel reči drugega kot lepota. To je bilo takrat, pozneje so se stvari morda spremenile, toda takrat smo bili mladi in smo na te stvari tako gledali. Takrat sem si izoblikoval stavek, ki sem ga večkrat ponavljal in tudi zapomnil: Največja lepota je v žalosti in bolečini spoznavajoč in verujoč človek.
Prepričanje je torej ne samo sokonstituent človekove normalnosti, ampak tudi zelo človeška reč. Toda, kako je danes s človekom glede prepričanja? Irski pesnik Yeats je leta 1920 napisal znano pesem Drugi prihod, v kateri stojita tudi dva verza, ki sta se zadnjega pol stoletja dobesedno neštetokrat navajala: »Najslabši so polni strastne delavnosti, najboljši so brez vsakega prepričanja.« Ta dva verza sta zelo zanimiva. Pesnik namreč implicitno prepričanje pripisuje samo »najboljšim«, za »najslabše« namreč pravi samo, da so polni strastne delavnosti, kar pa nikakor še ni prepričanje. Prepričanja v sodobni kulturi torej ni, je samo strastna napetost ali delavnost, in to na strani najslabših. Kaj se je zgodilo?
Evropska misel se je razvijala tako, da je bilo v svetu zmeraj težko videti celoto. V misel je stopil čas, ireducibilni čas, sveta ni bilo več mogoče izvesti na eno, svet se je znašel v procesu, v radikalni diahroniji. Vrednote so izgubile večno veljavo, postale so pogojene od časa, torej relativne. Poleg tega se je zanimanje odselilo od središčnih vprašanj na periferijo: na enkratno, na marginalno, na tisto, kar je v diferenci.
Vedno bolj so se izrivale iz legitimnega diskurza spoznanja, vprašanja, kakšen bi svet moral biti. Poglavitni angažma sveta se je vedno bolj gnal za tehnično zanesljivim vedenjem. Nazadnje smo se, kot pravi münchenski filozof R. Spaemann, znašli v civilizaciji, ki pozna eno samo racionalnost: funkcionalnost. To je hipotetična civilizacija, ki ne priznava absolutnih moralnih stališč. Uveljavila se je Skinnerjeva teza: onkraj svobode in dostojanstva. Svoboda človekova in njegovo dostojanstvo je samo fundamentalistični ostanek, dogmatski predsodek, ki ovira poglavitno normo moderne ortodoksije: racionalnost, ki je v tem in samo v tem, da rešuje sprotne probleme. Vede, ki so se polastile človeka, sociologija, psihologija itd., človeku dopovedujejo, da se obnaša racionalno takrat, kadar se obnaša egoistično. Ob tem, se mi zdi, se splača navesti naslednje Spaemannove besede: »Tendenca, da se vsa prepričanja spremenijo v hipoteze, vodi svobodno družbo v samouničenje; nehipotetična sredstva dostopa do realnosti so prvi pogoj za človeka in njegovo smiselno življenje.« Iz tega sledi, da tudi »odprta družba lahko obstaja le, če je njena odprtost utemeljena na prepričanju, ki ni odprto za pogajanje«.
Neko možnost Spaemann le vidi za to, da se brezpogojnost znova uvede v središče diskursa. Gre za nekaj, čemur bi lahko rekli Spaemannov aksiom. V dveh potezah je stvar tale: Človekove pravice so nekaj, na kar moderna zavest brez vprašanja, lahko bi rekli apriorno, pristaja. Zlasti pa v človeku, ki mu te pravice praktično jemljejo, vstaja z vso evidentnostjo zavest, da ima do njih pravico. Zanj so človekove pravice nekaj tako absolutnega, da o njih ni mogoč noben dvom. Bistvo stvari je v tem, da gre tukaj za zadnjo gotovost. Te zadnje gotovosti pa ni, če ne temelji na ontologiji Absolutnega. Tako vidimo, da se je skozi stranska vrata vselila v hišo, oblečena v človekove pravice, metafizika.
Če se bo obseg takih spoznanj širil, se bo širila tudi upravičenost do obnavljanja [Stran 051]in uveljavljanja fundamentalnih uvidov. To bodo novi nepisani zakoni – ágrapha nómima – o katerih govori Antigona, zakoni bogov in srca. A zaenkrat ni še pravega odpiranja, čeprav se zdi, da so časi dozoreli. Šli smo, vsa vzhodna Evropa je šla, skozi neko ekstremno življenje, ki je osnovne človekove stvari moralo pognati v tista skrajna območja, v katerih se te stvari naravno odpirajo v nove epohalne rešitve. A resnica je ta, da ni nobenih uvidov, nobenih velikih spoznanj in nobenih rešitev. Zgodilo se je namreč nekaj nezaslišanega: intelektualec, prebivalec akademosa, je prepovedal, da se o teh stvareh govori. Če se pa le sliši kak glas, da je treba premisliti, kaj se je z nami zgodilo, kaj se je z nami godilo, da bo to morda scienza nuova, kot bi rekel Vico, že se potegne čez deželo krik, ne nepodoben tistemu, ki ga opisuje v zgodbah iz svojih terarijev Konrad Lorenz.
6.3.3. Toleranca ali strpnost
Skušali smo – vprašanje je, koliko se nam je to posrečilo – pokazati, da je prepričanje normalna sestavina človekovega duhovnega obzorja. Kaj pa strpnost?
V uvodu smo rekli, da se, prima facie, zdi, da je med prepričanjem in strpnostjo napetost, če se med seboj celo ne izključujeta. Kako je s to rečjo?
Strpnost spada med tako imenovane dobre besede. To so besede, pri katerih vsi takoj zaploskamo, vsi se z njimi strinjamo, morda predvsem zato, ker nikoli natanko ne pomislimo, kaj pomenijo. Biti strpen je vljudno, zrelo, napredno, svobodomiselno: s to besedo je mogoče v javnosti kadarkoli z uspehom nastopiti. Toda ravno pri takih besedah je treba biti previden, ker nas lahko s svojo prijaznostjo zapeljejo tja, kamor sploh ne bi hoteli. Zakaj, če samo malo pomislimo, že takoj tudi vemo, da je naša strpnost omejena, da so nekatere reči pač take, da jih ni mogoče prenašati, ne da bi kaj ukrenili.
Metodično bi morda kazalo govoriti o strpnosti posebej na področju politike, tam, kjer se stvari, bi lahko rekli, objektivno razmejujejo, tam, kjer urejajo stvari pravo in zakoni, in pa o strpnosti na duhovnem in moralnem področju.
Najprej nekaj besed o tako imenovani politični strpnosti. Strpnost te vrste je proizvod meščanske kulture. Nastala je v 17. in 18. stoletju kot eno od osnovnih gesel prosvetljenskega filozofskega političnega in kulturnega programa. Prosvetljenstvo se je seveda uveljavilo v prostoru, kakršen je bil. To je bil krščanski prostor. Zato je prosvetljenstvo že od vsega začetka imelo protikrščansko ost, tako tudi v točki politične strpnosti. V začetku so razsvetljenske ideje hotele samo soobstajati. Ideja strpnosti je bila torej strateška postavka prosvetljenske polemike. Tej ni bilo namreč težko dokazati, da je v jedru krščanstva, če ga prav razumemo, strpnost implicitno prisotna; treba jo je samo izpostaviti in ji dati pravo družbeno veljavo. Razsvetljenstvo se je torej hotelo uveljavljati preko strpnosti. In ker se je zahteva po strpnosti uveljavljala v spopadu s krščanstvom, se je s tem nujno krepila pozicija protagonistov razsvetljenstva. S tem pa se je seveda odprl prostor tudi za to, kar je bilo v razsvetljenstvu zgodovinsko novo: avtonomija razuma. Nasproti avtoriteti in razodetju se je uveljavila avtonomija razuma.
Na področjih, na katerih se je uveljavljal avtonomni razum, je na vidnem mestu država. Novoveška država je delo osamosvojenega uma. Po grški polis je to druga država, ki jo je konstituiral razum. In ker je hotel, da država deluje, jo je gradil na
[Stran 052]strpnosti. Poleg tega pa je bilo tu tudi dejstvo, da v transcendenci temelječe avtoritete ni bilo več. V novoveški državi se je torej uveljavila posebne vrste toleranca, politična toleranca, ki je bila pravzaprav ukrep uma za delovanje države. Iz tega so končno zrasle človekove in državljanske pravice. Ker so zgrajene na umu, ker jih je izdelal um, so to pravice univerzalnega človeka. Ta pridobitev je ostala. Na njenem temelju stoji moderna liberalna država s pluralno parlamentarno demokracijo. Politična strpnost je postala del civilizacije.
Predstavniki francoskega razsvetljenstva so poskrbeli, da se njihovo potegovanje za strpnost ne bi razumelo tako, da bi pomenilo hkrati tudi »razpuščenost nazorov glede morale«. Bistvena razlika med politično strpnostjo na nivoju javnosti in države in zahtevo po strpnosti v morali in duhovni kulturi je v tem, da politična strpnost zadeva samo zunanji okvir človekovih odnosov, moralna strpnost pa sega v sredino človekove duhovnosti. In o tem, kakšno mesto ima strpnost na tem področju, bi kazalo spregovoriti nekaj besed.
Strpnost je pravzaprav samo druga beseda za soobstajanje. Čeprav se v njeni osnovi nahaja glagol trpeti, v njej zato še ni konotacij, ki bi kazale na inherentno mučnost tega obstajanja. V besedi je prej glagol trpeti v pomenu, kakor ga izluščimo iz naslednjega stavka: vse skupaj je trpelo več kot eno uro. Strpnost je torej sotrajanje ali soobstajanje. Morda tudi dopuščanje, ker za tiste, ki jih dopuščamo, pravimo tudi, da jih trpimo.
Kaj moramo reči o strpnosti kot o načelu, ki ureja odnos človeka do človeka? Pri strpnosti gre torej v bistvu za dopuščanje. Za odnos, ki ga ta beseda izraža, je značilna trpnost, pasivnost. Za družbo, kjer bi ljudje drug drugega dopuščali, bi morali sicer reči, da bi delovala v določeni etični normi, a bi ta norma ne dosegala ambicij, ki so položene v človeka. Dopuščanje ali toleriranje namreč nikakor ni nujno izraz obzirnosti do človeka, ampak je lahko, in to tudi dejansko je, prej ravnodušnost, indiferentnost, brezbrižnost. Tak odnos že po sebi ni sprejemljiv, še bolj pa je nevarno, celo razdiralno in
rušilno, to, v kar se skoraj nujno razvije. Ravnodušnost namreč nujno povzroča nezanimanje, ki po sebi še ne bi bila tako huda reč, ko ne bi nazadnje prinašalo s seboj nerazumevanja. V skupnosti, ki je pristala na minimalni program medsebojnega soobstajanja, na dopuščanje, se slednjič vzpostavi osnovno tujstvo, ki je v koničastem nasprotju z idejo skupnosti. Ko se je torej princip skupnosti prenesel iz politike, kjer ima zaradi formalne narave političnih odnosov naravno pravico do obstajanja, na področje kulture v najširšem pomenu besede, so se moderne, na strpnosti utemeljene politeje, spremenile v skupnosti odtujenih ljudi.
Krščanstvo ima v teh zadevah drugačne predstave. Tu bomo morali reči besedo, ki je ne rečemo prav radi, ne mogoče zato, ker bi ne bila prava beseda ali ne bi imela dovolj vsebine – saj je to absolutno prva beseda civilizacije – ampak zato, ker je bila beseda zelo izrabljena in je šla čez mnogo nepripravljenih ustnic. Ta beseda je ljubezen. Naj si o krščanstvu misli kdo, kar hoče, naj so kristjani še tako daleč od neznanskih besed, ki jih izgovarjajo, se je vendar v zadnjem od njih naselilo nekaj tiste energije, ki izhaja iz zapovedi, ki pravi, da človek ne sme biti ravnodušen do bližnjega. Ta zapoved, prevedena v praktično formulacijo, zaukazuje najprej osnovno in začetno dobronamernost do vseh ljudi in zato ustvarja znosno družbo. V njenem jedru pa je nekaj nesorazmerno globljega: uvid v eshatološko usodo sočloveka. Iz tega uvida izhaja več stvari: najprej je tu spoznanje o vrednosti človeka, iz česar s skoraj neizogibno nujnostjo raste občutek soodgovornosti. Iz tega uvida ni izvzet nihče, noben človek. Vanj so nazadnje vključeni tudi tisti, ki se z njimi moramo bojevati, torej tudi tisti, do katerih na neki način ne moremo biti strpni. Naj nikogar ne moti vzneseni ton teh stavkov! Vsi namreč vemo, kako se stvari lahko realizirajo. A je vendar tako, da krščanska kultura ustvarja družbo, ki jo kljub vsemu videzu nosi skrb za drugega. To pa, skrb za drugega, presega vsako strpnost.
S temo, ki smo se je pravkar dotaknili, je ozko povezano vprašanje, ki se ga v zvezi s strpnostjo moramo dotakniti. Gre za to, ali je strpnost utemeljena na dvomu. Veliko, morda večina ljudi misli, da moramo biti strpni zato, ker premalo vemo. Pomanjkljivo vedenje nam ne daje pravice oziroma nam celo prepoveduje, da bi silili ljudi, da bi sprejeli naše koncepte. Po tem mnenju bi nekaj pozitivnega, strpnost in toleranca, [Stran 053]temeljile na nečem negativnem, na neznanju in nerazumevanju.
To je, se zdi, splošna liberalna teza. V daljnem 55. letu je profesor Raymond Aron napisal knjigo Opij intelektualcev in v duhu te liberalne teze tam povedal tudi naslednje reči: »Če je strpnost rojena iz dvoma, učimo tedaj vse ljudi dvomiti! Če samo skeptiki lahko odpravijo fanatizem, potem molimo za prihod skeptikov!«
Šibkost te doktrine je poleg vsega tudi ta, da se vsak trenutek lahko spremeni v nasilje. Čisto lahko se namreč zgodi, da se skeptik nekega jutra zbudi z gotovostjo, ki ne pušča nobenega dvoma glede pravice, da se radikalno uveljavi. Jedro problematičnosti utemeljevanja strpnosti s skepso je namreč v tem, da izhaja iz neizvestnosti, ki je v nekem smislu prazen prostor in se lahko napolni s čimerkoli. Strpnost je utemeljena samo, če je oni drugi, sočlovek, viden kot bitje, ki mu strpnost kot skupno ime za spoštovanje, obzir in razdaljo pripada po naravi, ne po tem, kar smo mi, ampak po tem, kar je on.
Dostojanstvo drugega izražam tako, da pravim, da je oseba. Za osebo je v začetku 6. stoletja postavil Boethius tole definicijo: Persona est individua substantia rationalis naturae – oseba je nedeljiva bit umne narave. To definicijo je sprejel Tomaž Akvinski in je tako postala last tudi moderne dobe. Po tej definiciji je oseba vsak človek. In čeprav nekateri moderni misleci vidijo v človeškem bitju predvsem možnost, da se v svobodi oblikuje v osebo, da je potemtakem oseba nekaj pridobljenega, človeku s tem še ni odrečena duhovna narava. »Človek je več kot minljiv proizvod fizikalnih procesov in več kot prividni in neresnični videz absolutnega.« Človek je enkratno bitje, ki obstaja neločljivo povezan z drugimi ljudmi, ni torej sam, a vendar izstopa iz vsake vezanosti po tem, da je zmožen postaviti metafizična vprašanja in da je zmožen odpreti se transcendenci. Strpni smo ali moramo biti ne zaradi nevédenja, ampak zaradi védenja.
Danes smo že enkrat omenili, da je strpnost lepa in sprejemljiva beseda, nekakšen znak javnega bontona. Dejstvo pa je tudi, da se z vsem, kar je okoli nas, ne moremo strinjati, in da ni malo stvari, ki jih tudi trpeti ne smemo. Proti njim je treba nastopiti. Toda kako? Najprej je za to treba imeti določen pogum. Ravnodušnost dobe je namreč danes tako velika, da ne prenese več jasnih izjav. Zdi se, da ni večje žalitve javnega okusa, kakor biti jasen, logičen, precizen. O tem smo se v nedavnih političnih nastopih v javnosti lahko temeljito prepričali. To je evropski pojav. Če na britanskem BBC pravi novinar, da je ta in ta politik kaj izjavil »angrily« – na njem seveda ni bilo nič jeznega, samo jasen in izrecen je bil in morda malo bolj prizadet – je to že uničujoča obsodba.
In vendar – če ne bo določenega števila ljudi, ki bodo s prepričanjem in voljo v imenu tega prepričanja vstopali v javni prostor, bodo naše reke polne mrtvih rib, ki bodo vse mirno plavale s tokom. Zagotoviti je treba, da se bodo v orkestru javnega mnenja slišali vsi glasovi. Toda kako? Aristotel pravi v Nikomahovi etiki ali v Etiki za Nikomaha tudi tole: Etika zagotavlja prave cilje. Sredstva, kako priti do njih, pa so stvar frónesis – pameti in občutka. Gotovo je med grškim stavkom láthe biósas – živi skrito – in angleškim izrekom stick out your neck – vstani in nekaj reci – široko področje, ki ga ureja ravno frónesis – politični, praktični um.
Po tem, kar danes vemo, kar leži v polju naše zgodovinske izkušnje, bi se odgovoren človek moral oglasiti vselej tedaj, ko se pojavijo Besi. Oglasiti bi se moral tudi takrat, kadar po ulicah prepevajo nesramne, odurne in hujskaške pesmi. In akademos in visoke institucije pri odprtih oknih poslušajo, ne da bi kaj rekli, kot pravi Georg Steiner! Oglasiti bi se moral tudi takrat, kadar z maso manipulirajo tako, da pritiskajo na tipke primitivnega egoizma in se pri tem govori, da je to politika. Predvsem pa bi bilo treba vedeti, dobro vedeti in na to nikoli pozabiti, da, kadar komu zvoni, zvoni po malem vsem.
Končal pa bi rad s tole mislijo. Čeprav je intervencija mnogokrat potrebna, bi se človek vendar načelno in na sploh rajši odločil za načelo praktične strpnosti. Tu je najprej spoznanje, da vse, kar je grajeno na nasilju, preprosto ni učinkovito. Martin Luther King je za ameriške črnce naredil več kot vsa črnska nasilja. Ko so maja 1928 sodili Antoniu Gramsciju, je javni tožilec rekel: »To pamet je treba ustaviti za 20 let!« V naslednjih šestih letih je Gramsci napisal v ječi tri debele zvezke premišljevanj, ki so pozneje opravili [Stran 054]ogromno delo v zgodovini italijanskega in mednarodnega komunizma. A to še daleč ni poglavitna reč. Mnogo važnejše je dejstvo, da je strpnost priporočljiva zato, ker nas drugačnost bogati. Če bi kdo to jemal za frazo, bi to bilo prelahko. Življenje je zapletena reč in ga lahke rešitve ne dosegajo. Tudi je prav, da se zavzemamo za stavek: audiatur et altera pars – naj se sliši še druga stran!
7. Poročila in ocene
7.1. Lado Ambrožič Novljan: pol stoletja pozneje
Davorin Vuga
7.1.1.
Pred nami je manjša monografija, spisana spretno in v duhu ene same resnice, zanimivost je tudi v tem, da je izšla dobri dve leti po prvih svobodnih volitvah pri nas, ki so utrle pot nastajajoči demokraciji in hkrati vsaj formalno zapečatile usodo komunističnega režima. Pisatelj Lado Ambrožič, s partizanskim imenom Novljan, je bil pred II. svetovno vojno učitelj, služboval je v več krajih Dolenjske oziroma Bele Krajine, spoznal se je na psihologijo ljudi in pedagoški pristop, kar veje iz njegovega dela. To je v bistvu zmes avtobiografije, političnega agitatorstva in poveličevanja komunističnega pogleda na svet, čisto na koncu sta dodani poglavji, ki sta že soočeni s propadom boljševizma v Rusiji, Vzhodni in Srednji Evropi in seveda pri nas. Ambrožič je knjigi simbolično namenil spominjanje predvsem na usodna dogajanja leta 1942, ki so hkrati nekakšen vrh njegove pripovedi, čeprav mu misel nenehno preskakuje in se vrača tako nazaj kot tudi v zadnje mesece vojne pri nas. Značilnost knjige je torej nenehno preskakovanje misli, ki je vendarle izpeljano mojstrsko, tako da malo razgledan bralec hitro podleže nastavljenim podatkom in si ob njihovi enostranskosti kaj kmalu pridobi mnenje, da kaj drugega od slavne NOB kratko malo ni moglo obstajati, vsaj pozitivnega, poštenega, narodovemu blagru posvečenega ne. Pisatelj tudi sicer vidi dogodke, katerih spremljevalec je in skuša biti celo njihov kronist, izključno v črno – beli luči. Verjetno so posploševanja posledice lastnih izkušenj, od mladih nog naprej, vendar se takšna metoda nikakor ne more uveljaviti kot izključujoča. Zanimivi so opisi kolapsa starojugoslovanske države, predstavljene v luči, ki ustreza splošnim boljševiškim modelom: pač trhla, krivična tvorba, ki se je sesula že ob prvem sunku od zunaj (zanimivo: novojugoslovanska komunistična država se je za razliko od svoje vendarle pravne predhodnice sesula sama od sebe brez sunka od zunaj, ko je za to dozorel čas!). Sicer gleda pisatelj predvojno versajsko umetno tvorbo, ko so se Slovenci znašli po padcu Dvojne monarhije, po enomesečnem interregnumu Države SHS, v balkanski despotovini, v pozitivni luči, saj izgubljeno aprilsko vojno doživlja tako, kot da bi jo izgubila Slovenija. Prav versajski diktat leta 1919 je bil eden izmed vzrokov, da je prišlo do II. svetovne vojne, nadaljevanja Prve. Vse skupaj se je začelo s srbskim izzivom v Sarajevu leta 1914, če to priznamo ali ne! Ker avtor Ambrožič vedno vidi le eno stran zgodovinske resnice, je seveda pri njegovi pripovedi vedno prisotna zagledanost v Sovjetsko zvezo, v ideale boljševizma, kljub temu, da je, kot to zapiše, vedel o silnih zlorabah in teptanju človekovih pravic s strani Stalinovega totalitarnega sistema. Tudi zato so travme našega stoletja, ki ima to smolo, da so ga zatirali kar trije totalitarni sistemi, eden za drugim in eden slabši od drugega, pri pisatelju obravnavane tako površno. Obstajalo je »napredno«, »socialistično«, »komunistično«, »pošteno«, »dobro«, »nesebično« na drugi strani pa ni bilo nič, le slabo, najslabše. Zato ne preseneča besednjak, obreganje ob »kler«, »klerofašiste«, zlasti tiste, ki naj bi izhajali z ljubljanske univerze, »bele« in tako naprej. V knjigi so v zadnjem delu omenjene Ambrožičeve dileme v zvezi z državljansko vojno pri nas, ki jih avtoritarno zavrne z očitkom, da takrat pač ni bilo slovenske [Stran 055]države. Vemo pa, da je obstajal slovenski narod, na eni strani razpet med vojaško zasedbo tujih sil, na drugi strani na zagrete rdeče fanatike, ki so videli v razmerah ugodno priložnost za začetek boja za oblast, ne toliko proti zasedbenim oblastem. Žalostno je, da so »revolucije« našega stoletja vse po vrsti želele ljudi zasužnjevati, najsi je šlo za pisan spekter od črne in rjave do rdeče barve. Zato v knjigi niso niti približno razložena dejstva, ki so ob vse bolj očitnem odstranjevanju dejanskih in potencialnih političnih nasprotnikov zlasti v Ljubljanski pokrajini pripeljala do samoobrambe drugače mislečega in čutečega dela slovenskega prebivalstva. Prav odrekanje legitimnosti udeležencem protikomunističnega odpora je značilnost vseh dosedanjih knjig na temo »NOB«, ki so jih po pravilu napisali le udeleženci »prave« strani, tiste, ki se je znala zvito znajti na strani zmagovite zavezniške koalicije ob koncu II. svetovne vojne. Seveda so bili obračuni državljanske vojne izvedljivi le na tistih ozemljih, ki jih je zasedala italijanska vojska, saj domačih fantov ni novačila v svoje vrste (za razliko od rapalskih ozemelj zahodne Slovenije, kjer so naši fantje morali oblačiti laške suknje), torej v Ljubljanski pokrajini: na nemškem zasedbenem prostoru je mobilizacija v Wehrmacht stekla že leta 1942. Specifične razmere so pripomogle, ob poprejšnji italijanski nedejavnosti, da se je protikomunistični odpor organiziral šele sredi leta 1942, ko je slabo luč na bojevnike metalo tudi divjanje italijanske vojske. Stiska ljudi, ki niso hoteli pod komunizem, je pravzaprav pripeljala do tako imenovane kolaboracije, vendar pri tem ne gre pozabiti, da je šlo po mednarodnem pravu za legitimno oblast, ki je v času vojne nadomeščala oblast tedaj neobstoječe, premagane in razpadle predvojne jugoslovanske kraljevine. S časovno distanco in ob upoštevanju dejstev tudi druge, v boje vpletene strani, so razmere videti povsem drugačne, predvsem je v bratomornem vojskovanju dejansko šlo za »revolucijo«, čeprav avtor Ambrožič piše, da je bil v ospredju boj za narodovo osvoboditev. Prav takšna prikrita formulacija je v partizanske vrste pritegnila marsikoga, ki je šele čez čas spoznal resnično naravo boljševizma.
Dilem, ki se utrinjajo ob branju Ambrožičeve knjige, je na pretek. Predvsem so ekcesni pojavi partizanstva in tako imenovanega vojvodstva obdelani periferno, kot nekaj, kar ni moglo vplivati na nadaljnji krvavi potek obračunov, ki so dosegli svoj vrh v krutih množičnih pobojih ujetih domobrancev in drugih političnih neistomišljenikov po koncu II. svetovne morije. Res, v vojni nobena stran ni čistih rok, tudi protikomunistični odpor je zagrešil marsikaj, kar mu ni v čast. Vendar, ko damo na tehtnico vsa po nepotrebnem izgubljena življenja, se kazalec strmo povesi navzdol v prid brezpravno pomorjenih protikomunistov. Ni etike brez soočanja z lastnimi storjenimi dejanji, ni spoštovanja do sočloveka, če mu nekdo v imenu velikopoteznih sanj o »pravičnosti« zanikuje pravico do življenja, razmišljanja, udejanjanj~i svojega bivanja na zeinlji. Če se je še dalo nekako razumeti sovraštvo do prennaganih nasprotnikov v letih takoj po svetovni moriji, je čas polovice stoletja več kot dovolj, da misel med sprtima taboroma vendarle steče drugače. In to je tragika malega slovenskega naroda, da del njegovih pripadnikov še vedno noče pogledati resnici v oči in se skriva za visokodoneče fraze o »naprednem«, »boljšem«, »pravičnem«. Pravičnost je tudi v tem, da se znamo prikloniti padlim žrtvam nasprotnika. Celo stari Rimljani so bili vzgajani, da pred pepelom padlih sovražnikov spoštljivo sklonijo glave! Mi, Slovenci, smo se šli holokavst nad delom lastnega naroda, zdaj naj bi vse lepo pozabili in gledali le v prihodnost. Ne, prihodnost našega naroda je v tem, da se zavemo, da so bili padli na obeh straneh predvsem Slovenci, najsi se knjige, kot je to Ambrožičeva, resnice še tako izogibajo. Obstaja tudi latinski rek; Habent sua fata libelli – Vsaka knjiga ima svojo usodo! Za objektivne knjige to nedvomno velja, žal Ambrožičeva monografija ne bo dočakala takšne slave. Po vsem tem, kar je boljševizem zagrešil nad našim narodom, bo prenekaterega Slovenca ob njenem branju stisnilo srce, ne le udeleženca bratomorne vojne, tudi mlajše rodove.
[Stran 056]
7.2. Dr. Jera Vodušek Starič: Prevzem oblasti 1944–1946
dr. Andrej Vovko
7.2.1.
Knjiga dr. Jere Vodušek-Starič, o kateri je beseda, ni publikacija tiste vrste, ki bi jo ocenjevalec odpravil na hitro in na kratko. Vsebina te knjige je tehtna in poglobljena zgodovinska raziskava sredstev, ki so leta 1941 številčno zanemarljiva, vendar so slovenski komunistični partiji omogočila, da je leta 1945 z revolucionarnim nasiljem v maniri najboljšega leninizma-stalinizma zaključila državljansko vojno in uveljavila svojo diktaturo »proletariata«. To z znano ceno prigrabljeno oblast je ta partija, ki se je kasneje preimenovala v zvezo komunistov, ob vsem postopnem osipanju, zdržala do poznih osemdesetih let. Tudi njenemu tako opevanemu sestopu z oblasti leta 1990 in vsem prejšnjim in kasnejšim prenoviteljskim levitvam ni botrovala v tolikšni meri osovraženost pri slovenskem narodu, kot ideološka kratkovidnost in okostenelost zlasti njihovih srbskih in črnogorskih »sodrugov« znotraj matične jugoslovanske partije kot tudi splošni evropski val sesutja komunizma.
Dr. Jera Vodušek-Starič si je svojo knjigo, ki je dejansko njena leta 1991 obranjena doktorska disertacija in kot taka sad dolgoletnega raziskovalnega dela, po lastnih besedah zamislila kot »opis socialistične revolucije in politike Komunistične partije, kar ni isto kot osvobodilno gibanje in njegovi plemeniti cilji«. Dalje poudarja, da je revolucija, ki jo opisuje, revolucija od zgoraj, narejena po vzoru Sovjetske zveze, vendar pa se je v določenih prvinah od vzornice tudi razlikovala. Avtorica naglaša, da je imel ta prevzem dve značilni fazi. V prvi naj bi partija sicer še vztrajala pri OF, čeprav naj bi postopoma ukinjala njen koalicijski značaj, v drugi fazi konec leta 1944 pa naj bi OF »kot gibanja za osvoboditev in združitev vseh Slovencev (v katerem so bili dobrodošli vsi, ki niso krnili njene vloge)« več ne potrebovala in je iz nje napravila »množično politično organizacijo, preko katere je izvajala svoje politične odločitve«.
Knjiga dr. Vodušek-Staričeve je razdeljena na sedem temeljnih poglavij. Njena raziskava, ki je nastajala deset let, temelji na arhivskem gradivu in publiciranih virih iz slovenskih in zveznih jugoslovanskih arhivov ter na objavljenih domačih in tujih zgodovinskih publikacijah. V sicer bogatem seznamu pogrešamo nekatera temeljna dela iz tako imenovane slovenske emigrantske literature, poleg drugih predvsem Neminljivo Slovenijo dr. Cirila Žebota in Slovenska katoliška obzorja Franceta Dolinarja. Avtorica začenja svoj prikaz s pomladjo 1944, čeprav se mora pogosto vračati nazaj, vse do leta 1941. Uvodno poglavje je posvečeno partizanskemu sodstvu, zakonodaji, tožilstvu, policiji. Dr. Vodušek-Staričeva ob tem naglaša po njenem mnenju dve temeljni značilnosti: zavestno odločitev tako jugoslovanskega kot slovenskega partijskega vrha, da pravnih norm ne precizira, tako da jih partijska tajna policija Ozna in izredna vojaška sodišča (rednih namenoma ne ustanovijo) lahko s precejšnjo samovoljo interpretirajo. Tako stanje so po avtoričinem mnenju namenoma vzdrževali, da bi si olajšali prevzem oblasti po koncu vojne. Druga značilnost je po njenem prepletanje pristojnosti izdajanja pravnih norm na slovenskem (in hrvaškem) ter jugoslovanskem nivoju. Drugo poglavje obravnava vprašanje političnega poenotenja partizanskega gibanja, ki ga avtorica označuje kot »Narodno osvobodilno gibanje oziroma NOG«. Pri tem obravnava politične prilike posebej po bodočih jugoslovanskih republikah in celo po nekaterih pokrajinah, tako Dalmaciji. Posebno pozornost posveti vprašanjem Titovega dogovarjanja z londonsko kraljevsko vlado ter z zahodnimi zavezniki, zelo pa tudi naglasi vprašanje slovenske politične emigracije v zahodnih zavezniških državah, tako tiste iz vrst SLS (dr. Miha Krek, dr. Alojzij Kuhar, Franc Snoj … ), primorskih narodnjakov (dr. Ivan Marija Čok, Ivan Rudolf … ) ter iz liberalnih vrst (dr. Boris Furlan, Ciril Kosmač…)
Tretje poglavje knjige obravnava nadaljnja dogajanja na jugoslovanskem prostoru v letu 1944 in v okviru odnosov partizanskih oblasti v mednarodnih okvirih protihitlerjevske koalicije. Naj se v okviru tega poglavja dotaknem le enega, dovolj perečega vprašanja: načrtovanega izkrcanja angloameriških sil v Istri in njihovega prodora skozi »ljubljanska vrata« proti Avstriji. Avtorica, ki, po opombah sodeč, citira izključno zahodne avtorje, [Stran 057]trdi, da Tito tej priljubljeni Churchillovi strateško politični domislici niti na sestanku z britanskim premierom avgusta 1944 niti kasneje »ni nasprotoval … zahteval je le, da zavezniki spoštujejo tam že izvoljene organe ljudske oblasti.« Iz drugih virov pa so znane trditve, da se je partizanski vrh s Titom na čelu odločno upiral temu načrtovanemu izkrcanju in da naj bi se za skupno obrambo pred njim dogovarjal kar z Nemci. Najbrž bi bilo prav, da bi avtorica te trditve vsaj omenila in zavzela do njih svoje stališče.
V poglavju ‘Nove značilnosti političnega sistema do konca vojne’ pomeni po partizanski in sovjetski vojni »osvobojena« oziroma »zasedena« Srbija (odvisno pač od tega, s katere strani gledamo) avtorici svojevrsten laboratorij, v katerem je revolucionarna oblast lahko v živo preverila vse svoje ukrepe za prevzem oblasti, od množičnih aretacij politično neprimernih in navideznega obnavljanja delovanja političnih strank ob istočasni »promociji« Ljudske fronte, KPJ, novih režimskih sindikatov do začetka konfiskacije in sekvestracije premoženja sovražnih tujcev in drugih »sovražnikov nove oblasti«. Avtorica zelo naglasi pomen treh osnovnih stebrov revolucionarne oblasti, ki so prišli do polnega izraza tudi drugje na jugoslovanskem ozemlju pred in po koncu vojne: sodstva, notranjih zadev in vojske.
Za slovenske bralce je osrednji del knjige dr. Vodušek- Staričeve nedvomno naslednje poglavje o prevzemu oblasti in čiščenju v Sloveniji. Medtem ko se še danes mnogi sprenevedajo, kdo je izdal ukaz za množične pomore vojnih ujetnikov in civilov ob koncu vojne, avtorica zelo jasno ugotavlja, da je šlo pri vračanju in pomoru za politično in ne za vojaško odločitev, za katero sklepa, da je »niso mogli sprejeti brez Titovega ukaza in ukaza generalštaba JA« in povzema po Djilasu, da tako obsežne operacije nihče ni mogel speljati brez dovoljenja z vrha. Avtorica pa ob tem omenja tudi možnost, »da je sama Ozna razširila pooblastila, ki jih je dobila od vodstva, in po lastnih, večkrat nedoslednih kriterijih, nadaljevala z eksekucijami tja do konca leta 1945. « Dalje zelo podrobno analizira postopke prevzema oblasti v najrazličnejših dejavnostih, posebno pozornost pa razumljivo posveti sodnim procesom vojaških in drugih sodišč (n. pr. sodišč narodne časti), spreminjanju zakonodaje ter pripravam in izvedbi volitev v Narodnoosvobodilne odbore julija in avgusta 1945. Predzadnje poglavje knjige je posvečeno pripravam in izvedbi volitev v ustavodajno skupščino 11. novembra 1945. Med ostalim navaja avtorica zanimive in doslej skoraj neznane podatke o »čiščenju« volilnih seznamov od vseh nezaželenih, ki dosežejo ponekod prav grozljive razsežnosti (v okraju Velike Lašče so črtali kar 72% volilnih upravičencev, na Ježici pri Ljubljani je lahko volilo 100 volilcev od 4.000 in podobno). Ko obravnava postopke nove oblasti pri onemogočanju takrat še delujočih opozicijskih strank, se avtorica dotakne tudi odnosa te oblasti do katoliške Cerkve. Pri tem glede na nekatere druge znane podatke tako s Hrvaške kot Slovenije nekoliko podcenjuje pomen, ki ga je ta oblast pripisovala organiziranju od Vatikana ločene katoliške »narodne Cerkve«. Znano je, da je oblast proces proti zagrebškemu nadškofu Stepincu organizirala takoj, ko je ta odklonil sodelovanje pri vzpostavitvi take Cerkve. Posebno pozornost posveti dr. Vodušek–Staričeva predvolilni kampanji nove oblasti, v katero so vključili vse možne in nemožne organizacije.
V zadnjem poglavju avtorica predstavi ukrepe za konsolidacijo revolucionarne oblasti, »drugo fazo revolucije«, ustavo FLRJ, ukinjanje OF in ostrejše ukrepe sodnih oblasti, ki niso bili več izključno v službi ideološkega čiščenja, pač pa v znatni meri tudi pospešenega izvajanja razlastitev vseh oblik zasebnega premoženja.
Povsem jasno mi je, da je lahko moja pričujoča predstavitev le povabilo vsem zainteresiranim, da vzamejo knjigo dr. Vodušek-Staričeve v roko. Iz njenega predgovora in ostalih citatov, ki sem jih navajal in ki upam dovolj ilustrirajo njen način razmišljanja, je očitno, da ne gre ne za »partizansko«, ne »za domobransko« zgodovinarko, pač pa za zgodovinarko, ki si ob vseh morebitnih možnih nedorečenostih prizadeva za edini pravilni, znanstveno neoporečni in ideološko neobremenjeni pristop k še vedno zelo »ognjeni« problematiki. Delo, ki je v naši slovenski javnosti že pred svojim izidom, zlasti pa seveda po njem, izzvalo veliko zanimanja in razumljivo mnogo nasprotujočih si ocen (najostreje so ga zavrnili prav visoki »verniki« prejšnjega režima), bo dragocena osnova vsakemu bodočemu resnemu preučevanju omenjenih vprašanj.
8. In memoriam Ludvik Kolman
8.1. Oče, ti si na vrsti
Janko Maček
8.1.1.
27. oktobra 1992 je na svojem domu v Waukeganu v ZDA v visoki starosti 87 let umrl Ludvik Kolman, dolgoletni predsednik Tabora – ZSPB (zveze slovenskih protikomunističnih borcev), ki združuje preživele protikomunistične borce, razkropljene po raznih delih sveta. O njegovem življenju in smrti je obširno pisal Tabor, glasilo te organizacije, mi pa se želimo s tem zapisom vsaj skromno oddolžiti spominu tega pokončnega Slovenca in neupogljivega protikomunista.
Ludvik Kolman je bil rojen leta 1905 v vasi Vrh pri Sv. Vidu na Planini pri Sevnici. Po končani klasični gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in v Ljubljani. V času študija je bil predsednik akademskega društva Danica in Akademske zveze. Ko je odslužil vojake, se je zaposlil na banovini kot šef inšpekcije dela. Večkrat so ga klicali na orožne vaje. Izkoristil je to priliko in naredil kapetanski izpit. Pred začetkom vojne je bil spet vpoklican. Konec vojne je doživel s Celjskim polkom pri Varaždinu. Čeprav so jih Nemci že skoraj zajeli, mu je uspelo priti domov.
Ker se Kolman doma ni več počutil varnega, je odšel v Ljubljano. Tu je imel mir pred Nemci, pojavila pa se je komunistična nevarnost. Septembra 1942 je bila ustanovljena vaška straža v Borovnici in Kolman je postal njen poveljnik.
Leta 1943 se je poročil z učiteljico Maro Kos, ki je bila doma iz Borovnice, službovala pa je na Šentjoštu. Nekateri Šentjoščani se še danes spominjajo postavnega stotnika, ki je prihajal na obisk k učiteljici Mari. Zapomnili so si ga tudi zaradi pipe, ki jo je vedno »kuril«, in na pol civilne uniforme.
Ob kapitulaciji Italije je Kolman s svojimi fanti vztrajal na borovniški postojanki. Kmalu so se jim pridružile še vaške straže z Rakitne, od Sv. Vida in iz Begunj. Borovniška postojanka je tako narastla na približno 600 vojakov, vanjo pa se je zateklo tudi precej civilnih beguncev. Kolman je prevzel odgovornost za vse te enote in dosegel, da jih Nemci niso razorožili. Zavzel se je za vključitev v Slovensko domobranstvo. Maja 1944 so ga Nemci zaprli, ker se je zaradi oborožitve svoje enote sprl z nemškim poveljnikom v Borovnici. Skoraj eno leto je bil zaprt v Ljubljani. Ko so ga malo pred koncem vojne izpustili, je odšel na Šentjošt, kjer je živela njegova žena z enajstmesečnim sinom Ludvikom. Skupaj z domobranci tega področja se je nato umaknil na Koroško.
V taborišču v Vetrinju je Kolman postal šef taboriščne policije. Bil je član Narodnega odbora. Izognil se je vrnitvi v domovino. Po več letih taboriščnega življenja v Avstriji je leta 1950 z ženo in petimi otroki prišel v ZDA. Naselili so se v Waukeganu v državi Illinois. Kot tujec v Ameriki ni mogel dobiti dela, ki bi ustrezalo njegovi izobrazbi. Ni bilo lahko, toda vztrajal je in vsem osmim otrokom pomagal do visoke izobrazbe.
Poleg truda za vsakdanji kruh in skrbi za družino pa je do zadnjega neumorno delal v organizaciji Tabor. Zadnjih devet let je bil njen predsednik. Napisal je številne članke za revijo Tabor, pa tudi za nekatere ameriške časopise. Še v novembrski številki Tabora, ki je izšla že po njegovi smrti, najdemo njegove članke.
Zadnje slovo od dobrega očeta in zvestega Slovenca v Waukeganu je bilo zelo slovesno. Po pogrebni maši v farni cerkvi sv. Dizma se je od očeta v angleščini poslovil tudi najstarejši sin Ludvik. Poglejmo, kako lepo in globoko je spregovoril o njem:
»Naša mama in otroci smo mu vedno rekli očka. Prav tako so ga klicali tudi otroci v soseščini, s katerimi smo se igrali, in starejši sosedje ter celo nekateri prijatelji.
Meni se je sprva zdelo čudno, da so ga moji prijatelji klicali oče. Šele kasneje sem doumel, kako na mestu in celo preroška je bila ta beseda.
Kljub mnogim težavam in preizkušnjam naš oče ni nikoli obupal. Njegov duh je bil velik in nepremagljiv kot gore v ljubljeni Sloveniji. Vztrajal je in garal, ne zaradi [Stran 059]sebe, ampak da bi njegova družina imela lepšo bodočnost. Ime Oče si je res zaslužil.
Življenjska pot ga je vodila skozi različne dežele in kulture, skozi vojne in številne zapreke. Prvih štirideset let je preživel v Sloveniji. Kot pravniku v državni službi se mu je obetalo lepo življenje in ugled v družbi. Druga svetovna vojna je prekrižala vse njegove načrte.
V Sloveniji je izbruhnila državljanska vojna med komunisti in protikomunisti. Oče je bil med organizatorji protikomunističnega odpora in častnik v protikomunistični vojski, imenovani domobranci. V tej vojni je oče izgubil skoraj vse brate in sestre ter veliko svojih vojakov. Še težje pa je bilo, ko so leta 1945 prišli na oblast komunisti.
Oče je zapustil svojo domovino, da se je pridružil ženi in sinu, ki sta bila v begunskem taborišču v Avstriji. Tista pot je morala biti zelo grenka. Oče je zrastel iz tradicionalne slovenske katoliške kulture, ki je lepo izražena v domobranskem geslu: Bog, narod, domovina. Tega gesla se je oče vedno držal. Dodal mu je pa še besedo: družina. Globoko je ljubil svoj slovenski narod in svojo domovino Slovenijo. Ko jo je ob koncu vojne zapustil, je vedel, da je ne bo nikoli več videl. Ta izguba ga je težko prizadela, ni pa mogla streti njegovega duha. Imel je družino, za katero je moral skrbeti. Na prvo mesto pa je vedno postavljal Boga in Bog je bil povsod z njim.
Morije pa še ni bilo konec. Tisoči domobrancev, prijateljev in soborcev so bili z zvijačo vrnjeni iz begunskega taborišča v roke Titovih komunistov, ki so jih pobili. Njihov pokol je strl očetovo srce, ne pa tudi njegovega duha. Zlomile ga niso niti težave skoraj petletnega življenja v begunskih taboriščih. Družina, ki je medtem narasla na pet otrok, ga je potrebovala.
Z emigracijo v ZDA leta 1950 se je začela druga polovica njegovega življenja in prinesla nove izzive. Oče je bil izobražen, široko razgledan mož v pravem pomenu evropske kulture. Kljub temu ni mogel dobiti druge zaposlitve kot delo v tovarni, ki je bilo daleč pod njegovimi sposobnostmi. Evropskih pravnikov v Ameriki niso potrebovali, naraščajoča družina pa ni mogla čakati, da bi se oče prešolal.
Večkrat je izgubil delo, zaprli so tovarne, opravljal je začasna dela in na svoji koži občutil, kaj je brezposelnost. Trpel je, sprejemal ponižanja in se prilagajal. Njegov pogum in ponos sta zmagala. S tem je pomagal tudi družini.
Oče se je upokojil kot oskrbnik Lake Forest Collegea. Nekoč se je ob kozarcu piva razgovoril in potožil, da ga je življenje pripeljalo do tega, da je šolarjem čistil stranišča. Vse to je delal za nas, svojo družino. Kako ga ne bi imeli radi?
Prilagajanje razmeram je bilo večkrat težko. Naš oče je bil človek, ne svetnik. V družini je bilo osem otrok. V raščali smo se v ameriško kulturo in jo prinašali domov. Nič čudnega, če je pri tem prišlo tudi do trenj in nesporazumov. Vse se je pa lepo končalo, ker smo se vedno držali načela: Bog, družina, narod, domovina.
Oče je zaupno in veliko molil, zato smo bili deležni božjega blagoslova. Kljub vsem težavam, nesrečam in razočaranjem ni nikoli izgubil vere v Boga in Bog mu je dajal moč. Dal mu je življenjsko družico, vsaj tako močno, kot je bil on sam, našo mamico – ženo Maro.
[Stran 060]
Da ne bi napačno mislili! Naš oče je živel polno in srečno življenje. Njegov neuklonljivi duh ni dopuščal potrtosti in pomilovanja samega sebe. Zelo je ljubil slovensko kulturo in njeno pesem. Rad je bil v družbi in tudi kak kozarček ga je rad popil. Rad je tudi igral karte.
Ko smo otroci malo odrasli, smo se kmalu naučili tarok, ki je priljubljena igra v Evropi in tudi v Sloveniji. S tem smo vstopili v družbo odraslih, lahko smo igrali in se pogovarjali z njimi.
Ob neki priliki, ko smo igrali karte, je oče napovedal svojo prihodnost. Ko bo umrl, bo šel v nebesa in igral tarok s Cezarjem in Ciceronom. Ker pa je igra bolj zanimiva ‘v štiri’, se jim je pridružil še sv. Dizma, ki je v svojem življenju gotovo igral karte. Prepričan sem, da v tem trenutku sv. Dizma očetu daje karte in mu govori: ‘Oče, ti si na vrsti.’«
Samo dober mesec pred Kolmanovo smrtjo je v septembrski številki revije Tabor izšla njegova okrožnica, s katero se je poslovil od sodelavcev in prijateljev ter jim sporočil svojo oporoko. Takole je zapisal: »To je moja poslednja okrožnica, namenjena vsem odbornikom, članom in soborcem. Kot veste, sem po hudih operacijah onemogočen, da bi še naprej delal v organiza
ciji. Ne morem izraziti, s kakšno težavo sem i7biral besede, da bi vam povedal, kar mi leži na srcu.
Najprej zahvala vsem in vsakemu posebej za vse delo pri naši organizaciji. Prosim vsakega posebej, da mi odpusti vse eventualne nerodnosti, ki sem vam jih povzročil. Imel sem vedno najboljše namene za blagor nas vseh v Taboru. Posebno pa vas prosim – ne glede na to, kakšna bo bodočnost – nikdar ne prenehajte delati za naše cilje: Bog, narod, domovina.
Kot izgleda, se naše delo glede na naša leta bliža nekakšnemu koncu. Vendar vas pro. sim, vzdržite do konca, dokler se da,,4okler končno ne prevzame našega dela nova organizacija tam doma.
Mi vsi pa se bomo pridružili našim pobitim borcem. Bog – narod – domovina.
Vaš vdani Ludvik Kolman.«
Kolmanova oporoka je tudi za nas vzpodbuda in obveza. Imamo srečo, da živimo v svobodni in samostojni Sloveniji. Mnogi te sreče niso doživeli, čeprav so svojo domovino ljubili in zanjo mnogo žrtvovali. Nekateri so odšli in bili vrnjeni v smrt, drugi so odšli in se niso nikoli vrnili, ker so umrli v tujini. Ob spominu nanje nam delo ne bo težko.
9. Vetrinj, oj Vetrinj!
9.1. Ali so zopet kakšne marnje?
Janez Janež
9.1.1.
Na Koroško sem bežal kot civilist. V vetrinjskem taborišču so me dodelili v gorenjski polk, ker je bil brez ambulante in zdravnika. V nedeljo 27. maja dopoldne sem se dobil z Vukom Rupnikom, Bitencem in drugimi oficirji. Skrbela nas je usoda odhajajočih domobrancev. Ko smo se razšli, smo imeli občutek, da nismo ničesar pojasnili. Kmalu po tem razgovoru je prišel do moje ambulante avstrijski policaj z belim trakom in napisom: Military Governement. Nagovoril me je slovensko, da me pozna, ker sem mu v Ljubljani pred 4 leti operiral slepič. Želel mi je srečno pot v Italijo in vprašal po nekih Litijčanih. Na vprašanje, ali gremo zares tja, mi je pritrdil in rekel, da to govorijo Angleži, pri katerih je v službi. Njegova zatrjevanja in razlaganja o našem odhodu v Italijo so me pomirila. Nič me ni zaskrbelo, ko sem zvečer izvedel, da smo drugo jutro, 28. 5., na vrsti Gorenjci in z njimi jaz.
Tega dne sta zapustila taborišče dva transporta, prvi dopoldne, drugi popoldne. Angleži so dovolili, da transportu prik[Stran 061]
ljučimo 3 naše tovornjake. Na enega smo naložili našo ambulanto. Morali bi oditi s prvim transportom. Ker angleški oficir ni bil zadovoljen z ustnim dovoljenjem in zahteval pismeno, smo ga zamudili. Ko smo dobili od komandanta pismeno dovoljenje, smo se priključili drugemu transportu. Moj avtomobil je bil zadnji, za nami pa Angleži v tanku. Takoj po odhodu iz Vetrinja sem se začudil, da gremo v drugo smer kot jutranji transport. Peljali smo skozi Celovec, potem pa obrnili proti vzhodu. Zunaj mesta se je moj avtomobil pokvaril in smo morali ves tovor preložiti na avto pred nami. Vozili smo skozi Velikovec in zavili na jug proti Železni Kapli, prešli Dravo, v Dobrli vesi pa zavili proti Pliberku.
Kolona je prispela na cilj okrog 4 h popoldne. Ustavili smo se 1 – 2 km južno od Pliberka na asfaltirani cesti ob dolgi in široki rženi njivi na desni strani. Naprej od njive proti jugu smo zagledali železniško postajo in vlak, ki je že čakal. Kjer smo se ustavili, je bilo veliko Angležev s strojnicami in brzostrelkami. Pregledovali so naše ljudi.
Ko smo čakali, da pridemo kot zadnji na vrsto, smo se usedli na travnik, major Mehle, kap. Milko Pirih, kap. Knuplež in še drugi. Bili smo nervozni, pa se je Mehle razjezil in rekel: »Vsaj oficirji ne delajte panike! Glavno je to, da ne gremo v Jugoslavijo, ostalo pa prepustimo Angležem!
Meni pa se je zdelo obnašanje Angležev nenavadno – bili so oboroženi do zob in kradli so kot srake. Fantom so jemali predvsem ure. Mene sta pregledovala dva vojaka. Bil sem v civilu, na rokavu pa pripet trak Rdečega križa. Prvi je zagledal v nahrbtniku usnjen etui. Ker mu je ugajal, ga je vtaknil v svoj kaki. Drugi me je vprašal, če sem zdravnik. Ko sem pritrdil, je dregnil tovariša in mu rekel, naj etui vrne. Po krajšem obotavljanju je ubogal.
Ker je bilo do kolodvora daleč, sem prosil oficirja, če smemo tja z avtom. Tolmačil je nadpor. Mihelčič. Oficir je dovolil, stopil na sprednji blatnik in nas spremljal. Vozil je Močilnikar. Ko smo pripeljali na kolodvor, se nam je zavrtelo v glavi: padli smo v sredo partizanov. Anglež je govoril z enim od njih in mu povedal, da je na avtomobilu sanitetni material, ta pa nam, naj počakamo, ker bomo zadnji na vrsti.
Postavil sem se pred avtomobil in opazoval, kaj se dogaja. Angleži so vodili domobrance v skupinah, v katerih je bilo približno po 20 ljudi. Partizanom so jih predajali z besedo: ecco! Z Močilnikarjem sva se domenila, da pobegneva. Mirno sva šla za avto, pa za gostilno. Nikjer nič primernega! Šofer mi svetuje, naj skočim v rž, toda v repi pred ržjo je delala ženska, ki bi naju lahko izdala. Pa nič zato, greva! Če se meni posreči, mi bo takoj sledil. Hitro smuknem mimo ženske in zaplavam v žitu, ki je gosto in visoko. Nihče me ni opazil. Uro pozneje zaslišim na postaji: »Gotovo! Vozi!«. Vlak je odpeljal proti vzhodu.
Zavladal je mir, zmračilo se je in šele ob 11h ponoči grobna tišina. Šele takrat sem se splazil iz rži in stekel v hrib.
Zjutraj sem vpraševal domačine, kje sem in kako bi varno in čim prej prišel v Celovec. Opozorili so me, da so mostovi čez [Stran 062]Dravo zastraženi. Med potjo sem izvedel za kmeta, ki ima čoln, in ta me je zares peljal čez reko. Zvečer sem ves onemogel prišel do Velikovca. Ker sem bil na koncu moči, sem iskal kolo, pa ga tudi za ves denar nisem mogel dobiti. Tako sem v sredo, 30. maja zjutraj, capljal peš po glavni cesti, prišel v Celovec in malo čez poldne dosegel hotel Trst, kjer je stanovalo slovensko vodstvo. Pri stranskih vratih sem naletel najprej na Bitenčevega šoferja, nato pa še polkovnika samega. Vprašal sem ga po Graparjevi, vendar ni vedel, kje je, nato, kje je Narodni odbor. V hotelu sem videl vse polno Angležev in sem že pomislil, da so naše zaprli.
Bitenc je odvrnil, da trenutno z gospodi ni mogoče govoriti in kaj sploh želim. Jaz pa, da bi jih želel vprašati, če vedo, kam vozijo Angleži naše ljudi.
Odgovori mi: »Ali so zopet kakšne marnje?« »Ne, g. polkovnik, niso marnje. Poglejte, kakšen sem! V ponedeljek sem šel s transportom in se mi je posrečilo pobegniti partizanom … «
Na te besede je prebledel in me takoj odpeljal z avtom v Kolodvorsko ulico. Tam sem bil prvič. Peljal me je v prazno sobo in šel klicat ljudi. Kmalu jih je prišlo 15 do 20, vseh nisem poznal. Med drugimi so bili Basaj, Zajec, Bajlec, Zamjen.
Bitenc je začel: »Gospodje! Dr. Janež je odšel v ponedeljek z drugiln transportom in ga prosimo, da nam pove, kaj je doživel.«
Opisal in razložil sem vse, kar so hoteli vedeti in zaključil, da je treba preostalim v Vetrinju pojasniti, kaj se dogaja, in jim svetovati, naj izginejo. Smatral sem za svojo dolžnost, da jim to povem kot predstavnikom, ki naj zadevo izpeljejo organizirano, da ne bi nastala zmeda, ki bi jo Angleži opazili.
Verjeli so mi, le Basaj je izrazil možnost, da jih morda Angleži skozi Jugoslavijo vozijo v Italijo. Zavrnil sem ga, da naj sam poskusi, kdor ne verjame, jaz pa da imam zadosti in ne bom več poskušal.
Domenili smo se, kako bomo ukrepali. Sam sem ostal nekaj dni pri znancu, župniku v Celovcu, dokler nisem izvedel, da je vračanje ustavljeno, nato pa se vrnil med svoje ljudi in z njimi delil usodo.
Zaradi popolne slike še tole:
Ko sem pripešačil do Celovca, sem se usedel na trolejbus. Kmalu je pripeljal nasproti velik transport, ki so ga s tanki spremljali isti Angleži kot nas. Sredi sem zagledal avto z zastavo Rdečega križa. Na vrhu je sedel medicinec, ki me je opazil in tudi vedel, da sem šel v ponedeljek s transportom. Začudeno me je gledal, jaz pa sem se nagnil iz vozila in mu z roko dal znak, naj odskoči. Razumel me je, povedal tudi dr. Rupertovi, ki je bila v avtu. V Velikovcu sta pobegnila.
Šele, ko sem se vrnil v Vetrinj, sem izvedel, da se mojemu šoferju skok v rž ni posrečil. Vendar pa je ušel z vlaka nekje onstran meje in se že v četrtek vrnil v taborišče.
V Rimu, 6. novembra 1974
dr. Janez Janež, l. r.
[Stran 063]
9.2. Vlaki vozijo na Jesenice
Janez Grum
9.2.1.
V soboto, 26. maja 1945 zvečer je pritaval v vetrinjsko taborišče Vlada Ljotič, sin politika Dimitrija, čeprav naj bi bil v skupini prostovoljskega srbskega odreda, ki se je 24. maja odpeljal v Italijo. Povedal je, da je šel njegov transport v Jugoslavijo, in to skozi tunel, njemu pa je uspelo zadnji hip skočiti z vlaka. Nazaj se je prebijal dva dneva in pol. Njegova pripoved je bila tako neverjetna in na videz skregana z zdravo pametjo, obenem pa je govoril zmedeno, se lovil in zapletal pri opisu krajev in navedbi časov, da mu nismo verjeli. Splošna ocena je bila, da nas hoče zaplesti v nepotrebne spore z Angleži.
Naslednjega dne, v nedeljo 27. maja, je šel na pot v Italijo prvi transport slovenskih domobrancev, ki sta ga sestavljala tehnični bataljon in domobranska policija. Ti enoti naj bi na jugu pripravili in uredili taborišče, da bo sposobno organizirano sprejeti tako množico. Ljotičeva pripoved je vseeno zasejala dvom in zato se je nabralo precej ljudi, ki so zanjo vedeli, in spremljali nalaganje na kamione. Zraven so bili Bitenc, Vizjak in več drugih oficirjev, končno je prišel tudi general Krenner. Navzoči so mu izrazili zaskrbljenost nad takim premikom v neznano. General je odredil tri patrole, ki naj bi šle v različne smeri in skušale ugotoviti, kam so Angleži odpeljali dopoldanski transport. Le ena od njih, vodil jo je stotnik Tomic, je prišla z avtom malo dlje, a mi ni znano, do kje. Morda po Gurah do Vrbe? Nobena od patrol ni odkrila, kako je bilo s transportom, kar sta zvečer na štabu povedala tudi podpolk. Drčar in končno Krenner sam.
Zdi se, da je Bitenc že vnaprej dvomil v uspeh takih poizvedovanj in je na lastno pest poiskal Janka Marinška, ki naj bi skušal priti s kolesom do Podrožce, da bi poizvedel kaj bolj določnega o nedeljskem transportu. Janko se je branil, ker je vedel, da je pot dolga in nevarna. Sicer je bil takih podvigov vajen, saj je do konca poletja 1944 vzdrževal zvezo med gorenjskimi domobranci in Slovensko legijo v Ljubljani, torej z Bitencem, Šmajdom in še kom, tako tudi z menoj. Med vojno je bil večkrat na Koroškem. Nič mu ni bilo z motorjem premagati strmi Ljubelj. Zato je bil kot naročen za tako poizvedovanje. Gibanje po Koroškem mu je bilo olajšano, ker je imel kot Gorenjec nemško izkaznico, oblečen je bil kot domačin v zeleno koroško obleko z značilnim klobukom, in bi šel na pot kot že tolikokrat med vojno.
Nazadnje je pristal, da prevzame nalogo. Čakal sem ga do polnoči, vpraševal Bitenca, če se je že vrnil, potem pa odšel spat. Naslednje jutro sem naletel na Bitenca že ob sedmih zjutraj in ga takoj vprašal po Marinšku. Dejal je, da se je pripeljal nazaj šele okoli pol dveh ponoči. Uspelo mu je priti do postaje na Podrožci, govoriti z nekim železničarjem in z neko žensko, zdaj pa je odšel k svoji družini v Žihpolje.
Marinšek je prišel ob osmih v slovensko pisarno. Z njim sem hotel govoriti sam. Pričakal sem ga zadaj na dvorišču in mu povedal, da sem ga čakal do polnoči. Pravil mi je, da je bila pot dolga in naporna in da je imel težave. Nisem ga vprašal bolj natančno kakšne, domnevam pa, da zaradi angleških kontrol. Na samo postajo ni prišel, ker so bili tam Angleži in partizani, pač pa je dobil nekega železničarja in ga vprašal, kako je bilo z domobranskim transportom. Odgovoru se je ta izmikal, vendar je le nekako spravil iz sebe, da naj bi šel transport skozi tunel. Govoril je tudi z neko žensko, ki je blizu postaje obešala perilo. Njeno govorjenje je bilo še bolj nejasno.
Marinšku je nazadnje le uspelo, da je prišel do proge naprej od postaje proti tunelu in tam od daleč videl partizansko stražo ob progi.
Na moje vprašanje, kakšno je njegovo mnenje glede smeri, kamor naj bi šel domobranski transport, je odgovoril: »Po tem, kar sta rekla železničar in tista ženska, bi se dalo reči, da je šel skozi tunel, a za gotovo tega ne morem reči.«
Franc Erpič v spisu »Gorenjsko domobranstvo« /Tabor, 1987, 9-10, 216/ piše naslednje: »… je povedal, da vlaki vozijo na Jesenice«, jaz pa imam v živem spominu njegove besede »…za gotovo tega ne morem reči«.
[Stran 064]
Njegova pripoved pa je napravila name vtis, da ne moremo kar tako odklanjati take možnosti, da namreč Angleži domobrance izročajo partizanom. Stopil sem k cesti pred slovensko pisarno, kjer sta stala Kremžar in Blatnik in gledala zbor gorenjskih domobrancev, preden so se začeli vzpenjati na tovornjake.
Prva četa je bila kakih 30 m proč in pri njej zagledam prijatelja iz D. M. v Polju, komandirja Janka Habiča. Pod vtisom Marinškove pripovedi sem z obema rokama pokazal na domobrance in vzkliknil: »In vse tole naj bi bilo izročeno Titu!«
Kremžar me je zavrnil, da to ni mogoče, da so na angleškem poveljstvu točno povedali, da bodo domobrance preselili v Italijo. Da se upira čutu poštenosti, da bi ravnali drugače … da si ni mogoče misliti, da ne bi držali besede, saj so znani kot gentlemani …
»Tri sinove sem imel, enega so ubili v Srbiji, drugi je zgorel v Grahovem, tretji pa je tu med gorenjskimi domobranci. Če bi dvomil v angleško besedo, bi sinu rekel: Pojdi iz vrste, preobleci se v civilno obleko in ostani z menoj, da mi boš v podporo na stara leta!«
Blatnik ga je podpiral v vsem, kar je rekel, in pobijal vtis, ki sem ga dobil v razgovoru z Marinškom. Sam jima njegovega potovanja in razgovora z njim nisem omenjal.
In epilog k temu prizoru: Štiri do pet metrov stran od nas je stal črnovrški župan Franc Košir, ki sem ga spoznal v jeseni 1944, ko je s Črnega vrha prihajal v Polhov Gradec ali v Ljubljano. Ko sem v jeseni 1946 v spittalskem taborišču stopil v njegovo barako tam na vzhodnem koncu, da bi malo pokramljala, mi je rekel tudi tole: »Vi ste v Vetrinju vedeli, da izročajo domobrance partizanom!« Jaz na to: »Ne, nisem vedel!« On. »Saj sem vas sam slišal.« Nato sem mu povedal, kaj in kako je meni pravil Marinšek. Tiste besede sem izrekel pred Kremžarjem in Blatnikom pod svežim vtisom sporočila, nisem pa bil o tem prepričan.