Zaveza št. 8 – Ljudje v stiski (Janko Maček)


§

Ko se po stari cesti Ljubljana-Postojna skozi drevored bližamo Logatcu, opazimo na
desni strani cesto, ki ob robu logaškega polja hiti proti severu in povezuje Logatec
z Žirmi in s Poljansko dolino. Po tej cesti je z ljubljanske smeri najlažji dostop
v Rovte, ki leže na valoviti planoti med logaško in žirovsko kotlino na nadmorski
višini 700 m. Precej velika vas je razporejena na položnem slemenu, nekoliko vstran
od omenjene ceste. Od Logatca do Rovt je dobrih deset kilometrov.

Še preden pridemo do središča vasi, se nam ob lepem vremenu odpre razgled na Triglav
in okoliške Julijce. Prav blizu pa se proti severu dviga Vrh Sv. Treh kraljev. Vrh
je dobil ime po cerkvi sv. Treh kraljev, ki že dolgo domuje na njegovi 884 m visoki
ploščadi. Po letu 1945, ko je bilo treba izbrisati svetniška imena krajev, so ga preimenovali
v Vrh nad Rovtami; sedaj pa so mu vrnili pravo ime. Na južnem, proti Rovtam padajočem
pobočju Vrha sv. Treh kraljev vidimo med prostrane travnike posajene domačije Hlevnega
vrha, ki preko nizkega grebena na vzhodni strani že prehaja v gozdove okoli Smrečja
v šentjoški župniji. Nad tem grebenom se dviga skoraj 900 m visoki Lavrovec. Ta prehaja
po nizkem prevalu v Goli vrh ter naprej v Zirovski vrh, ki se potem spušča do Kladij,
Hotavelj in Gorenje vasi v Poljanski dolini.

Prtedvojne Rovte

Figure 4. Prtedvojne Rovte

Središče rovtarske vasi je farna cerkev sv. Mihaela, ki je bila zgrajena sredi 18.
stoletja. Rovtarska fara ima dve podružnici: Praprotno brdo s cerkvijo sv. Miklavža
iz 15. stoletja in Petkovec s cerkvijo sv. Hieronima. Seveda pa spada pod Rovte še
več [Stran 008]drugih zaselkov, raztresenih po okoliških gričih in kotlinah med travniki in gozdovi.
Iz središča vaši vodi razgledna cesta proti Zaplani in Vrhniki, druga bolj lokalna
cesta pa pelje mimo Praprotnega brda preko gozdnatega Smrekovca v Smrečje. Tu se razcepi,
ena pelje v Podlipsko dolino, druga pa v Šentjošt in Horjul. Na zahodu mejijo Rovte
na Zavratec, ki že spada pod Idrijo; na jugozahodu pa skozi Zejno dolino ni več daleč
do Hotedrščice.

Glavna in skoraj edina gospodarska panoga pred drugo svetovno vojno je bilo v Rovtah
kmetijstvo. Že od nekdaj pa so se v teh krajih žene in dekleta zlasti v zimskem času
bavile s čipkarstvom ali s klekljanjem, kot so rekli po domače.

Med znanimi Rovtarji iz časa pred drugo svetovno vojno naj omenimo samo dva: Franc
Gabrovšek (1890-1951) je bil duhovnik, politik in gospodarstvenik. Leta 1941 je bil
kot eden prvakov Slovenske ljudske stranke v Beogradu in je že aprila pred nemško
zasedbo preko Grčije odšel v begunstvo. Janez Hladnik je bil rojen leta 1902 na Petkovcu,
v hiši, kjer se je reklo pri Ruparju. Leta 1927 je končal bogoslovje in v Rovtah pel
novo mašo. Leta 1936 je odšel kot izseljenski duhovnik v Argentino. Poleg rednega
dušnopastirskega dela je dolga leta urejal list Duhovno življenje, ki je izhajal v
Buenos Airesu v slovenščini, in tudi sam je tja pisal. Po prizadevanju Janeza Hladnika
je argentinska vlada konec leta 1946 dovolila priselitev slovenskih beguncev v Argentino.
Veliko jim je pomagal in tako odločilno pripomogel k nastanku argentinske Slovenije.
Umrl je leta 1965 v Buenos Airesu.

Med rovtarskimi župniki lahko posebej omenimo župnika Sušnika. Več kot dvajset let
je pasel rovtarske duše in leta 1933 v Rovtah umrl. Bil je izobražen, najprej je študiral
medicino, potem pa se je odločil za bogoslovje. Bil je izredno delaven in se je nesebično
razdajal faranom. Bil je zdravnik, gospodarstvenik, prosvetar, predvsem pa duhovnik.
Še danes se ga starejši Rovtarji hvaležno spominjajo in so prepričani, da je prav
župnik Sušnik vzgojil rod doslednih kristjanov, ki so tudi po njegovi smrti ostali
zvesti krščanskemu prepričanju. Od tega jih niti revolucija ni mogla odvrniti.

Ob koncu prve svetovne vojne je skoraj vsa

rovtarska fara prišla pod Italijo. Novembra 1920 so bile z rapalsko pogodbo urejene
meje med novo jugoslovansko državo in Italijo. Tedaj so Italijani zapustili Rovte
in se umaknili do Zavratca in Medvedjega brda.

Aprila 1941 je Rovtarjem grozila evakuacija. V neposredni bližini je namreč potekala
Rupnikova obrambna linija in bi se tako lahko znašli med dvema ognjema. Toda vse se
je tako hitro končalo, da so se ljudje komaj zavedeli. V Rovte so spet prišli Italijani.
V začetku so zasedli tudi Ziri in Poljansko dolino, od tam pa so se kmalu umaknili
Nemcem. Pri Rovtah je tako nastala tromeja med Ljubljansko pokrajino, med Primorsko,
ki je že pred vojno bila pod Italijo, in nemškim zasedbenim področjem.

Prvo leto okupacije so Rovtarji preživeli dokaj mirno. S področja za nemško mejo so
prihajale vesti o nemškem nasilju. Pa ne samo vesti, ampak tudi begunci, ki jim je
uspelo pobegniti pred preseljevalci. Mislili so, da se bo pod Italijo dalo laže dočakati
konec vojne. Ni čudno, da so se ljudje v tem času, ko so bile prosvetne in politične
organizacije prepovedane, še bolj oklenili cerkve. Z župnikom Zalokarjem se sicer
niso najbolje razumeli, toda še vedno je v Rovtah vladal duh župnika Sušnika, ki je
bil s svojim delom in zgledom pridobil farane in jih združil v trdno skupnost. V mnogih
povojnih režimskih besedilih beremo, da je Rovtarje prav slepa vdanost duhovnikom
obrnila proti OF. Tu beremo, da od tega »najbolj zaostalega dela Dolomitov« kaj drugega
ni bilo mogoče pričakovati. Pri tem pa tu ni niti besede o komunističnem in italijanskem
nasilju, ki se je razplamtelo na Rovtarskem pomladi in poleti 1942. To je ljudi dobesedno
prisililo k samoobrambi.

Od zasedbe aprila 1941 je bila v Rovtah močna italijanska posadka. Morda se je prav
zato razmeroma pozno zvedelo za partizane. Govorilo se je, da je na Koreni nad Horjulom
uporniško taborišče, toda to je bilo dovolj daleč, da se ljudje zaradi tega niso vznemirjali.
Prvi partizani so se v okolici Rovt pojavili zgodaj pomladi 1942, ko je Korena že
bila požgana. Konec februarja 1942 je namreč odšlo v ilegalo devet Vrhničanov, malo
kasneje pa se je začela zbirati še logaška skupina. K vsaki od teh skupin je pristopilo
tudi nekaj fan[Stran 009]tov iz okolice Rovt, nekateri pa so z njimi samo sodelovali.

V soboto, 6. maja 1942 ponoči so partizani prišli v Podklanec pri Rovtah in poklicali
iz domače hiše štirindvajsetletno Francko Mravlje. Francka se ni prav nič prestrašila
in je zaskrbljeno mater pomirila, da se bo hitro vrnila. Nekaj metrov od doma so jo
ustrelili in jo pustili ležati sredi ceste. Na prsi so ji dali papir z napisom: »Tako
se bo zgodilo vsakemu, ki bo izdajal slovenski narod.« Domačin Karel Leskovec, ki
je tedaj že bil v partizanih, je kasneje opisal ta uboj v svoji knjigi Križpotja:
»Nikomur se ni sanjalo, da bi kaj vedela o aktivistih OF, in tudi verjel ni tega nihče.
Učinek na večino prebivalstva je bil drugačen, kot so pričakovali tisti, ki so to
storili. V Rovtah ljudje niso imeli za tak greh, če je kakšno dekle rado hodilo z
Italijani. To se je dogajalo že pred vojno.« (K. Leskovec, Križpotja, str. 70.)

Že pred tem dogodkom se je o ubojih govorilo, toda dogajali so se daleč, zato ljudi
v Rovtah niso toliko prizadeli. Sedaj pa se je umor zgodil doma. Ljudi se je polastil
strah. Morda je prav to bil namen ubijalcev in njihove organizacije!

Dne 10. junija 1942 so partizani v Židovniku, na pol poti med Logatcem in Rovtami,
napadli kolono italijanskih avtomobilov, ki so peljali v Rovte hrano. To so bili partizani,
ki so posebej za to prišli s Ključa. Med njimi so bili tudi Rovtarji, nekaj Logačanov
in Vrhničanov. Italijani so sredi sončnega popoldneva pripeljali do zasede. Tedaj
je zaropotalo. Nekaj Italijanov je bilo takoj mrtvih, nekaj samo ranjenih, ostali
pa so se kljub presenečenju znašli in se začeli braniti. Kmalu so dobili tudi pomoč,
tako da so imeli partizani nazadnje celo težave z umikom. Italijani so podivjali.
Najprej so se znesli nad ljudmi v Cestah, ki ležijo blizu kraja, kjer je bila zaseda.
Požgali so več hiš, ljudi pa odpeljali v internacijo.

A to je bil šele začetek. 16. junija se je zgodilo nekaj, kar ima poleg vsega še znake
umazane igre. Italijani so prijeli Franca Hladnika in Janeza Cigaleta s Petkovca in
ju odvlekli v bližnji gozd. Hladnika so baje pobili s puškinimi kopiti. Cigaleta,
ki je bil star komaj osemnajst let, so hoteli že izpustiti, tedaj pa je skočil za
njim neki zagrizen fašist in ga zabodel z bajonetom. Med ljudmi se je govorilo, da
sta bila zatožena Italijanom, da zbirata orožje. Pravili so, da je bilo ime Franca
Hladnika izpisano tudi na mitraljezu, ki ga je partizan Kragulj moral pustiti na kraju
zasede. Pri tem so vsi prav dobro vedeli, da Hladnik in Cigale nikoli nista bila za
OF in da tisto orožje ni bilo namenjeno partizanom.

Rovtarski gasilci – peti v prvi vrsti z leve je Pavel Lukan

Figure 5. Rovtarski gasilci – peti v prvi vrsti z leve je Pavel Lukan

Ob prehodu Druge grupe odredov, ki je trajal od 28. junija do 14. julija, je bilo
v Polhograjskih hribih zelo napeto. Partizani so nekajkrat napadli Italijane in ti
so nato pobijali nedolžne ljudi in požigali vasi. Zagorele so Ligojna, Ljubgojna,
Belica. Rovte so bile prizadete že junija po partizanskem napadu na italijanske kamione,
vendar jim tudi sedaj ni bilo prizaneseno. Dne 1. julija je močna kolona Italijanov
neovirano prodrla iz Rovt do Šentjošta. Od tam je 3. julija peščica karabinjerjev
pripeljala v Rovte učiteljico Betko Nagode, učitelja Jožeta Mivška, gostilničarja
Tomaža Vrhovca in Leopolda Lebna. Še isti dan so vse štiri ustrelili na robu vasi.
Nekaj dni kasneje, okrog 6. julija, so partizani zahtevali od domačinov, naj prekopljejo
in zasekajo cesto iz Rovt proti Smrečju. Ljudje so morali ubogati: najprej partizane,
nato pa tudi Italijane, ki so zahtevali, naj odstranijo ovire s ceste. Pri tem je
bilo nujno, da so se nekateri zamerili partizanom, drugi pa Italijanom.

Tudi Pavel Lukan se je tedaj znašel v težkem položaju. Prav o njem bi želeli nekaj
več povedati, saj mislimo, da je njegova usoda pomembna za razumevanje tistega časa.
Lukan je bil tedaj star 46 let. Skupaj z ženo Rozalijo je gospodaril na precej veliki
kmetiji na Praprotnem brdu [Stran 010]in bil dober oče petim otrokom. Kot otrok je pri igri zgubil levo oko. Morda ga je
prav to navajalo, da je s tistim, ki mu je ostalo, gledal bolj pozorno. Pri tem je
tudi več mislil in odkrival stvari, ki so drugim ostale skrite. Bil je dober gospodar
in se je zato že zgodaj pridružil rovtarski kmetijski zadrugi in postal tudi njen
predsednik. Za mesto predsednika zadruge se je tedaj potegoval tudi župnik Zalokar,
toda kmetje so se odločili za Lukana. Bil je med vodilnimi člani gasilskega društva
in sodeloval je tudi pri rovtarski Prosveti. Njegova beseda je bila povsod upoštevana.
Ljudje so vedeli, da ni prazna, da za njo stojijo dejanja.

Rad je pomagal sosedom, če je le mogel. Ko je nekoč sosed, ki sam ni imel vprežne
živine, gradil novo hišo, mu je Lukan večkrat posodil konje, da si je navozil opeke.

Teža tistih julijskih dni leta 1942 je pritisnila tudi na Lukana. V Češirkovem gozdu,
komaj pol ure hoda od Lukanove domačije, se je utaboril 2. bataljon pravkar ustanovljenega
Dolomitskega odreda, ki mu je poveljeval rovtarski učitelj Krča. Prav on je dosegel,
da so prekopali in zasekali cesto v Smrekovcu, med Smrečjem in Praprotnim brdom. Zaseka
je bila v Lukanovem gozdu, zato so Italijani prišli k njemu in ukazali, da jo odstrani.
Lukan je vedel, da se bo s tem zameril partizanom, toda ni imel izbire.

Praprotno brdo, kjer je bila Lukanova domačija, je bilo blizu Rovt, kjer je bila tedaj
močna italijanska posadka. Italijani so bili noč in dan na straži. V soboto, 25. julija,
so bili še posebno pozorni, saj se je celo noč slišalo streljanje od Šentjoške strani.
Veter je prinašal vonj po dimu in zrak je bil težak. Italijani so vedeli, da partizani
napadajo Šentjošt, a jim še na misel ni prišlo, da bi se premaknili iz postojanke.
Tudi Italijani v Horjulu, ki je precej bliže Šentjoštu kot Rovte, se niso zganili.

Lukanovi so, kot vsako soboto, malo prej končali z delom, se pripravili za nedeljo,
nato pa odšli k počitku. Ura je šla že na polnoč, ko je potrkalo na vrata. Lukan je
vstal in šel odpirat. Zunaj so stali partizani. Ukazali so mu, naj se obleče in gre
z njimi. Vrnil se je v hišo in se oblekel v nedeljsko obleko. Stopil je še v spodnjo
sobo, kjer so spali otroci, vseh pet skupaj. Ustavil se je in jih gledal speče. Verjetno
je slutil, da jih ne bo več videl. Ko je z vodjem patrole, ki je bil šel z njim v
hišo, stopil skozi vežna vrata, so ju obstopili partizani. Potem so vsi skupaj izginili
v temno noč.

Tisto noč in naslednji dan so se partizani oglašali še po drugih kmetijah in pobrali
več mož in fantov iz Podlipe in Smrečja. Vse so privedli v taborišče v Češirkovem
gozdu. Samo v Smrečju se je zapletlo. Ko so prišli po Antona Leskovca, je skušal zbežati.
Padel je v sadovnjaku pred domačo hišo. Nekaj mož in fantov so po zaslišanju izpustili,
sedem pa so jih verjetno še isti dan pobili in zakopali v bližini taborišča. Eden
od njih je bil tudi Pavel Lukan.

Med partizani v Češirkovem gozdu je bilo tedaj tudi nekaj domačinov iz okolice Rovt,
ki so Lukana in druge žrtve dobro poznali.

Med njimi je bil Karel Leskovec, ki pravi v Križpotjih tole:

»Imel je zvezo z rovtarskim župnikom in s šentjoškimi belogardisti. Da so ga šli aretirat
in da so ga prignali v taborišče, sem zvedel šele zjutraj. Zdelo se mi je, da so se
zmotili. Pogovarjal sem se z njim o raznih stvareh. V besedah je bil kratek, zanikal
je vse, kar so ga naši obdolžili. V očeh sem mu bral prezir, naše početje pa je smatral
za poniževalno. Možakar je bil že pred vojno ugleden in od vaščanov spoštovan. Z njegovo
likvidacijo smo si škodovali.« (K. Leskovec, Križpotja, str. 165.)

Fantje, ki so jih privedli v taborišče in jih nato izpustili, so marsikaj videli in
doživeli. Eden od njih ni mogel pozabiti, kako ga je komandir Gad ločil od ostalih
in ga odvedel vstran za veliko skalo in čisto od blizu meril nanj s puško. Gad je
bil oblečen v nekakšno lovsko obleko, okrog vratu pa je imel rdečo ruto. Fant je bil
prepričan, da je prišla zadnja ura. Tedaj se je od nekod pojavil Stane Kavčič-Džuro.
Ko je Gad zagledal partijskega sekretarja, je povesil puško in se umaknil.

Lukanova žena in otroci so v nedeljo zaman čakali očeta, čakali so ga tudi naslednje
dni. Ni se vrnil. Žena je slutila, kaj se je z njim zgodilo. Zato ga je z otroki začela
iskati po bližnjem gozdu. Iskala je možev grob in se hkrati bala, da ga bo našla.
Spraševala je sosede, a ti niso nič vedeli.

[Stran 011]

Šele precej kasneje ji je neka znanka, ki je bila blizu onim v gozdu, namignila, da
je verjetno šel na Dolenjsko. Tam da rabijo pismene ljudi.

Za grobove se je zvedelo šele v začetku novembra 1942, ko je nekdo iz Rovt pobegnil
od partizanov k vaški straži. Tedaj so domači in stražarji odšli na kraj, o katerem
je govoril pobegli. Odkopali so trupla in jih prepeljali v Rovte na pokopališče. Tudi
ta dogodek je Leskovec opisal v Križpotjih: »Kasneje so trupla našli belogardisti
in zagnali vik in krik. Zvedeli smo, da so trupla iznakazili, jim razbili lobanje,
polomili ude in take slikali in kazali ljudem, češ, poglejte, kaj so z njimi napravili
partizani! Vsakogar bo doletela ista usoda, če jim pride v roke.» (K. Leskovec, Križpotja,
str. 117). Ali je komentar k temu sploh potreben? Kdo bi mogel tako ravnati z mrtvim
očetom in možem, ko je zraven strta stala žena, okrog nje pa otroci, ki jim je iz
preplašenih oči žarela groza, da niti jokati niso mogli. Fotografije dovolj zgovorno
pričajo o tem. Še danes ne moremo prav razumeti, kako so mogli širiti take laži. Trupla
so bila res iznakažena, ko so jih odkopali. Govorilo se je, da v Češirkovem gozdu
niso ubijali samo s puškami, ampak tudi s krampi in motikami. Tako si je utirala pot
revolucija.

Pavel Lukan

Figure 6. Pavel Lukan

Morda bo kdo rekel, da ni primerno oživljati takih spominov, a le še ostanimo pri
njih. Vrnimo se v tiste soparne julijske dni leta 1942.

Nekaj kilometrov od Češirkovega gozda proti Zaplani in Vrhniki je Vranja peč. Tam
je bilo še eno partizansko taborišče. Enota, ki je bila v Češirkovem gozdu, se je
26. julija zvečer premaknila tja. Morda tudi samo en del. Komaj so bili torej zasuti
grobovi v Češirkovem gozdu, že so besi vdrli v župnišče v Zaplani. Odvedli so župnika
Jožeta Geohelija in ga 27. julija popoldne ubili v taborišču na Vranji peči. Njemu
niti groba niso privoščili. Pahnili so ga preko pečine in ga pustili ležati med skalami
in grmovjem. Župnik je bil tako priljubljen, da so celo somišljeniki OF prosili zanj.
Dobili so odgovor, da so ga poslali na Dolenjsko. Pozneje so zgodbo spremenili. Sedaj
so razširjali, da »je bil likvidiran, ker je v Zaplani ustanavljal belo gardo.«

In kaj so ob vseh teh dogodkih počele čete in bataljoni oboroženih Italijanov v Rovtah,
v Logatcu in na Vrhniki? Ko je pokalo in gorelo v Šentjoštu, so se še bolj stisnili
v svoje utrdbe. Ko so v Češirkovem gozdu in na Vranji peči izginjali ljudje, niso
hoteli za to nič vedeti. Toda v nedeljo, 2. avgusta zjutraj je dolga kolona vojakov
krenila iz Rovt mimo Praprotnega brda proti Podpesku in Podlipi. Razkropili so se
po samotnih kmetijah ter začeli požigati. Ravno takrat so se ljudje vračali iz Podlipe
od nedeljske maše. Od teh so pobrali več mož in fantov in jih gnali s seboj proti
Rovtam. Spotoma so se ustavili na Praprotnem brdu. Tudi tu so požgali več poslopij,
med njimi tudi Lukanov hlev. Pri Lukanu so zažgali tudi hišo, pa je materi in otrokom
uspelo pogasiti ogenj, ko so vojaki odšli. V dolini med Praprotnim brdom in Rovtami
so na robu nekega gozda ustrelili deset mož in fantov, ki so jih bili nabrali na svojem
uničevalnem pohodu. Prav tam, na robu gozda, so jih še tisto popoldne zakopali. Na
prošnjo župnika Zalokarja so kasneje dovolili svojcem, da jih prepeljejo na pokopališče
v Rovte.

Toda kot da vse to še ne bi bilo dovolj, so sedaj spet nastopili partizani. 6. avgusta
so šli k Skrotniku in ubili očeta. Pisal se je Janez Kogovšek. Tako se je končal skupni
[Stran 012]pohod komunistov in Italijanov na ljudi okoli notranjskih Rovt.

Ali je kaj čudnega, če so se v Rovtah in Zaplani po vseh teh grozotah odločili za
samoobrambo? Jedro te samoobrambe so bili možje in fantje, ki so že prej pristopili
k Slovenski legiji, tajni vojaški organizaciji Slovenske ljudske stranke. Sedaj so
lahko uporabili orožje, ki so ga prej skrivali pred Italijani in pred partizani. Iz
Ljubljane je prišel rezervni kapetan Pavle Vošnar in prevzel poveljstvo nad skupino
štiridesetih mož in fantov. 12. avgusta so odšli v Šentjošt in se za nekaj časa pridružili
šentjoški vaški straži. Skupaj s Šentjoščani so proti koncu avgusta prišli v Rovte
in Zaplano. Pridružili so se jim še drugi. Tedaj je nastala vaška straža na Zaplani.
Postojanka vaške straže v Rovtah je bila ustanovljena nekaj kasneje.

Z gotovostjo si upamo trditi, da v Rovtah ne bi bilo vaške straže, če partizani ne
bi začeli z nasiljem. Ko so s tem začeli še Italijani, je bilo nujno nekaj ukreniti.
Pri Lukanovih so to nasilje občutili z obeh strani. Partizani so odpeljali in ubili
očeta Pavla, Italijani pa so samo en teden kasneje požgali domačijo. Da bi opravičili
uboj, so o Lukanu govorili vse mogoče. Naj ne bi na primer ubogal Italijanov, ko so
zahtevali, da odstrani oviro na cesti med Praprotnim brdom in Smrečjem. Še leta 1985
je Tone Kebe v članku Belogardizem v Šentjoštu in na Rovtarskem trdil, da sta Lukan
in Skvarča, preoblečena v italijanske uniforme, 1. julija 1942 pripeljala Italijane
v Šentjošt in sodelovala pri aretaciji štirih sodelavcev OF, ki so bili potem ustreljeni
v Rovtah. Ko bi bilo to res, ali bi Lukan po napadu na Šentjošt čakal doma in mirno
odpiral partizanom, ki so prišli ponj? Kako to, da Karel Leskovec, ki je Lukana poznal,
o tem nič ne ve? Kebe ne pove, od kod je dobil svoj podatek. Danes ti umori komuniste
zelo bremenijo, zato Kebetu ne preostane drugega, kot da govori, kot govori. Mi pa
– pa tudi nihče drug, ki to vrsto ljudi pozna – tega ne verjamemo. Lukan je moral
pasti, ker je bil pokončen in ugleden mož in ga ljudje novega reda niso mogli pridobiti
zase. V tistih poletnih mesecih so na podoben način umrli mnogi ugledni možje po raznih
krajih Slovenije.

Skupaj z Lukanom so 26. julija ubili še šest mož in fantov iz Podlipe in okolice.
Dolžili so jih, da so bili povezani s Šentjoščani, da so nameravali pristopiti k vaški
straži.

Nekateri od njih so bili celo člani narodne zaščite in so marsikaj že naredili za
OF in za partizane. A jim to ni nič pomagalo, bili so obsojeni na smrt.

Med izkopavanjem trupel v Češirkovem gozdu. Ob krsti stoji
                                Lukanova žena Rozalija in trije otroci

Figure 7. Med izkopavanjem trupel v Češirkovem gozdu. Ob krsti stoji Lukanova žena
Rozalija in trije otroci

Zanimivo, kako hitro so komunisti reagirali: samo en dan je minil med neuspelim napadom
na Šentjošt in začetkom izvajanja novega načrta. V soboto zjutraj so partizani prenehali
z obleganjem in se umaknili v svoja taborišča, v soboto ponoči in v nedeljo pa so
že pobirali može in fante, za katere so sumili, da bi utegnili iti k vaški straži.
Organizacija je delovala brezhibno. V tistem tednu od 26. julija do 2. avgusta so
v treh taboriščih, v Češirkovem gozdu, na Vranji peči in v Kajndolu pobili 19 ljudi:
iz Rovt, Zaplane, Podlipe in Šentjošta. Poleg tega pa so 1. avgusta ponoči v okolici
Šentjošta po domovih pobili še 7 ljudi.

Za zaključek tega krvavega tedna so Italijani v nedeljo, 2. avgusta ustrelili deset
mož in fantov, ki s partizanskimi uboji niso imeli nobene zveze. Tone Kebe je v svojem
že omenjenem zapisu naprtil kriv[Stran 013]do za ta zločin rovtarskemu župniku Zalokarju, češ da je sestavil seznam, po katerem
so Italijani odbrali deset žrtev in jih ustrelili. S tem naj bi Italijanom naredil
uslugo in od njih dosegel dovoljenje za ustanovitev vaške straže v Rovtah (Borec,
1985, str. 971.) Nekateri od ustreljenih so verjetno res bili člani narodne zaščite.
Verjetno so se tudi udeležili sestanka, na katerem je imel glavno besedo Stane Kavčič.
Na te sestanke so hodili vsi. Nikogar ni bilo, ki bi se upal ne iti. Dejstvo je torej,
da je za sestanek vedelo precej ljudi. Italijani so za udeležence lahko zvedeli od
marsikoga.

Skoraj vsa narodna zaščita v Podlipi in Podpesku je bila tako uničena, bodisi da so
to storili partizani bodisi Italijani. Nekaterih najbližjih sodelavcev OF pa Italijani
niso prijeli in se jim ni nič zgodilo. Ali so imeli samo srečo ali pa je organizacija
naredila svoje? Še mnogo vprašanj se postavlja, toda zanesljivega odgovora nanje nimamo.
Preveč kamenčkov nam še manjka, da bi mogli sestaviti popoln mozaik.

Toda ko spet in spet mislimo na dogodke tistih dni, pred nami redno vstaja tudi njihova
poglavitna resnica: naj so pobijali partizani ali Italijani, vedno so padali slovenski
ljudje.

Rovtarska vaška straža se je znašla po kapitulaciji Italije v posebnem položaju.

Večina vaških straž na Notranjskem in v Polhograjskem hribovju je tedaj zapustila
svoje vasi in se zbrala v Borovnici in na Vrhniki. Rovtarji so kljub povelju, naj
se umaknejo, vztrajali na svoji postojanki. Komunistični terenci so to izkoristili
in Nemcem v Logatcu posredovali sporočilo, da so Rovte zasedli partizani. 6. oktobra
1943 so rovtarsko vaško stražo nenadoma obkolili Nemci. Pri tem so bili štirje stražarji
ubiti, nekaj je bilo ranjenih, ostale so pa razorožili. Ko so Nemci spoznali prevaro,
so zajete stražarje izpustili in postojanka v Rovtah je bila ponovno vzpostavljena.

Silno velik krvni davek so morale Rovte plačati leta 1945, po koncu vojne. Osemdeset
mož in fantov, ki niso šli na Koroško, se je šlo javit v Logatec. Samo petindvajset
se jih je vrnilo, za petinpetdesetimi je izginila vsaka sled. Okrog dvesto jih je
bilo iz Vetrinja vrnjenih v Teharje. Bog ve, kje so njihova sestradana in izmučena
telesa našla zadnje počivališče. Skoraj petdeset let se njihova imena v javnosti niso
omenjala. Niso imeli pravice do groba. Sedaj jim domača fara pripravlja spominsko
obeležje. Naj vedo tudi ljudje, ne samo Bog, da so bili zvesti sinovi svojega naroda.
Bili so pomorjeni, ker so se v tistem apokaliptičnem letu dvainštiridesetem uprli
komunističnemu nasilju. Tu se pravzaprav konča tudi zgodba Pavla Lukana, ki je bil
med prvimi žrtvami tega nasilja.

Date: 2009