Zaveza št. 8 – Človek za vse čase (Tine Velikonja)


§

Leta 1938 je naša družina preživela poletne počitnice na očetovi rodni Angelski gori.
Ko smo z roba Trnovskega gozda, z Gore, te prelepe, a za življenje neprijazne planote
gledali v dolino, se nam je najbolj vtisnila v spomin cesta, ki se drzno vzpenja po
pobočju Čavna iz Vipavske doline na Trnovski gozd. Spominjam pa se tudi bratrancev,
ki so stegovali roke in vzhičeno dopovedovali: »Tisto tam spodaj je Dežela! « Dežela,
ki se širi proti Gorici in naprej razliva v Furlansko nižino, Dežela, kjjer se cedita
mleko in med, v njej uspevajo vinska trta in fige, zlasti pa koruza, ki na Gori ne
obrodi. In ravno zaradi koruze je bila med Goro in Deželo tako močna zveza, [Stran 019]saj je bila glavna hrana Gorjanov polenta. Z Gore se spuščajo strme bližnjice, ki
so zdaj zanemarjene, po njih so hodili Gorjani v Deželo, da so kaj zaslužili, iztržili,
ravno ob našem obisku so nabirali maline in jih zamenjavali za koruzo, pa smo spet
pri zgodbi o Deželi in gorjanski polenti.

V poletni vročini je nad Deželo plavala sivina, komaj se je dalo slutiti, kje se proti
jugu dviga kraška planota, ki je bila kar nekam revna v primerjavi z drznimi pobočji
Trnovskega gozda, ki nadzira Deželo od severa. In tam nekje sredi te Dežele je takrat
živel in delal Ivo Bric, za katerega nisem slišal in ne vedel, dokler nisem prebral
Kragljeve zgodbe. Bric je takrat že prestal prvo konfinacijo na koncu italijanskega
škornja, nekje blizu Carla Levija, ki je o podobnih izkušnjah napisal eno mojih najljubših
knjig: Kristus se je ustavil v Eboliju.

Ivo Bric s svojimi tremi sestrami – Angela Zorn (+ 1943), Ivo
                                Bric, Francka Bric, Jožefa Sulič (+ 1943)

Figure 12. Ivo Bric s svojimi tremi sestrami – Angela Zorn (+ 1943), Ivo Bric, Francka
Bric, Jožefa Sulič (+ 1943)

Dežela je napravila name mogočen vtis. Ko smo leta 1945 dobili Primorsko, sem najprej
vprašal, ali spada zraven tudi Vipavska dolina. Ko so mi pritrdili, se mi je obraz
razlezel v blažen nasmeh, saj sem bil prepričan, da smo s tem postali Slovenci bogati
in se nam ni treba bati za prihodnost. Dobili smo svojo obljubljeno deželo, ni več
povratka v sinajsko puščavo.

Sicer sem vedel, da tudi v tej Deželi nič ne zraste samo, nisem pa si mogel predstavljati,
kaj je moral takrat početi oče petih otrok, da je na majhni kmetiji preživel družino.

Vedel sem, da v Italiji vlada fašizem, ki se je na Gori kazal samo tako, da je bil
učitelj Italijan. Moških skoraj ni bilo videti, trpeli so v gozdu, veliko pa jih je
gradilo gozdne ceste nekje na Solnograškem. Planota je bila polna otrok. Predvsem
mlajši so imeli čudna imena. Okrog nas so se podile Mafalde, Brune, Romane, pa Benitti
in podobno. Mojemu najmlajšemu bratrancu je bilo ime Kvirin. Revež je pač odvisen
od gospodarja in si ne more privoščiti, da bi ravnal po svoje. Treba je bilo živeti
in preživeti.

Ivo Bric je bil iz drugačnega lesa, bil je izjemen, človek za vse čase. Čeprav zgledi
vlečejo, sem bil vedno nezaupljiv do izjemnih ljudi, ljudi načel, saj se je za tako
popolnostjo včasih skrivala prisilna paranoidna osebnost, z idejami, ki so bile skregane
z zdravo človeško pametjo. Bric je bil prežet z ljubeznijo do slovenskega naroda in
krščanskih vrednot. Šlo je za resnične vrednote, in če govorimo o krščanstvu, bi dal
za zgled ravnanje dela primorske duhovščine med revolucijo, ki ni šla tako daleč kot
Bric, ampak: »Najprej osvoboditev naroda, z blodnimi komunističnimi idejami se bo
dalo nekako opraviti kasneje!«

Ob vseh svojih dejavnostih je Bric vzorno skrbel za družino. Ko si ogledujemo fotografije
iz tistih časov, veliko jih je posnel sam, ker je imel fotoaparat, padejo v oči prijetni,
okrogli in zadovoljni obrazi, snažno oblečeni ljudje, tudi otroci, pozimi toplo oblečeni
v plašče. Na vprašanje, kako je bilo to možno, odgovarjata Bricevi starejši hčerki
Milojka in Nada: »Treba se je bilo znajti in zgrabiti za vsako delo!« Veliko Primorcev
se je odločilo za pot čez lužo, dekleta so šla za služkinje v Egipt.

Ko so po letu 1926 fašisti pometli s slovenskimi ustanovami in društvi, je Ivo ostal
[Stran 020]brez službe in se oprijel drugih poslov. Ker je znal italijansko.in nemško, je pisal
ljudem prošnje. Usposobil se je tudi v kletarstvu in filtriral vina. Ker je bil izurjen
in zanesljiv, mu dela ni zmanjkalo.

Otroke je imel silno rad, vendar je bil z njimi strog. Nekaj tega sta mu pustila.
vojaščina in štiriletni internat. Med večerno molitvijo je hodil po kuhinji in pazil,
da ni kdo zakinkal. Bogdan, župnik na Colu, pripoveduje: »Starejšega Branka je zatožil
domačin z graščine, da je nekaj napravil njegovemu sinu. Oče se sploh ni spuščal v
ugotavljanje krivde. Palica je takoj zapela in to pred tožnikom in ostalimi pričami.«
Za današnje čase je tako ravnanje čudaško in nepravično. Milojka in Nada razlagata,
kako sta bili lepo in vedno enako oblečeni. Oče je bil neznansko ponosen, ko sta ga
dali v sredo in so šli skupaj k nedeljski maši.

Nagrobnik družine Sulič

Figure 13. Nagrobnik družine Sulič

Takrat se je veliko molilo, vendar se otrokom ni zdelo, da preveč. Ne samo nedeljska
maša in večerna molitev z obveznim rožnim vencem, pogosto tudi maša med tednom, vsako
nedeljo ob dveh popoldne »molitve«, prej pa je bilo treba še vse pomiti in pospraviti
od kosila, pa šrnarnice in druge pobožnosti.

Berišče pri Gradišču – mesto zločina nad Ivom Bricem

Figure 14. Berišče pri Gradišču – mesto zločina nad Ivom Bricem

Bric je nesporno spadal med vodilne Slovence spodnje Vipavske doline. Bil je tesno
povezan z duhovniki in sploh pomembnejšimi Slovenci na Primorskem. Ni slučaj, da sta
bili birmanski botri Milojki in Nadi ženi dr. Kralja in ing. Rustje. Ko je kot katoličan
in izveden Slovenec odklonil sodelovanje z OF, se na začetku verjetno ni zavedal,
s kako nevarnim nasprotnikom ima opravka. Fašizem, čeprav izprijen, se je šel vsaj
na videz pravno državo z opomini, konfinacijami in internacijami, in dopuščal ostanke
civilne družbe, ki je bila sicer globoko ranjena in potlačena, in prišla najbolj na
dan v cerkvi z dovoljeno slovenščino. Komunizem pa je deloval hitro in brezobzirno,
obenem pa se je odel v tako privlačno oblačilo. Zares se skoraj ni bilo mogoče upreti
gibanju, ki je razglašalo čudežne besede o narodni svobodi in pravičnejši družbi.

Niso mu pokazali sodbe, vendar je sčasoma spoznal, da je obsojen, da bodo z njim obračunali
in tudi kako. Zaslutil je, [Stran 021]da je smrt neizogibna, čeprav ni slepo silil vanjo in je po svojih močeh skušal preprečiti
najhujše. Ker je vedel, da se tisto dogaja ponoči, je zapuščal hišo samo podnevi,
vrata so zaklepali, pritrdili dodatne zapahe. Priskrbel si je tudi manjšo pištolo,
ki jo je imel v omarici v dosegu roke. Večkrat je omenjal svojo slutnjo bližnje smrti.
Tako je ženi, ki je razmeroma stara zanosila in tožila, odvrnil: »Molči, otrok ti
bo v tolažbo! « Starejšima hčerkama je kupil črno blago, da bosta spodobno oblečeni
za pogreb. Urejal si je tudi bivališče v Trstu, kamor bi se začasno umaknil, če bi
zavladala rdeča oblast. Pa kaj, treba je bilo skrbeti za družino in umika ni bilo!

In zdaj smo dospeli do tistih mesecev leta 1943, ko je bilo na razmeroma ozkem področju
umorjenih 6 Slovencev. Umor Brica na Berišču 2. junija in pomor njegovih sorodnikov
18. septembra pri Prvačini.

Umor Iva Brica je bil nenavaden in se ne ujema s splošnim obnašanjem v Sloveniji v
tistem času. Najprej bi mu lahko rekli »umor z zamudo«. V Ljubljanski pokrajini so
bili umori najbolj množični v krvavih mesecih sredi leta 1942, torej eno leto prej.
Potem pa je prispelo v Jugoslavijo in nazadnje tudi v Slovenijo povelje Kominterne,
da se ne sme prehitevati z revolucijo in da ima prednost domovinska vojna. Pre[Stran 022]nehati je treba z drugo fazo revolucije. S potencialnimi nasprotniki bomo že opravili
po zmagi. Pri Bricu je šlo za umor z zamudo, ker je zamujala celotna vstaja na Primorskem.
Partizansko gibanje se ni moglo tako razviti, ker je fašistična vlada trdno držala
svoje postojanke na ozemlju, kjer je vladala že skoraj 25 let. Tisto, kar se je dogajalo
v Ljubljanski pokrajini, je bilo možno na Primorskem šele, ko je fašizem omagal, zlasti
pa po kapitulaciji Italije.

Del pisma, ki ga je pisal Ivo Bric iz internacije julija
                                1936

Figure 15. Del pisma, ki ga je pisal Ivo Bric iz internacije julija 1936

Umor Iva Brica je bil nenavaden tudi po svoji izvedbi, bil je umor »iz oči v oči«.
Za podobna dejanja po Ljubljani in okolici je bilo značilno, da se žrtev in morilec
nista poznala, še več, nista se niti dobro videla. Običajno je šlo za napad iz zasede
in ponoči ali pa tako na hitro, da je strel padel, še preden se je žrtev zavedla,
kaj jo je doletelo. Bricevi so napadalca poznali, saj sta bila iz bližnjih naselij,
eden s Tabora, drugi z Oševljeka. Fanta sta delovala hladnokrvno, čeprav je bil to
morda njun prvi uboj in z njim dokazala svojo predanost, se neizbrisno pridružila
gibanju in umik ni bil več možen.

Umor Iva Brica je bil »umor nedolžnega človeka«. Šlo je za premišljeno dejanje, na
povelje najvišjega vodstva s popolnoma jasnim namenom, vcepiti strah in demonstrirati
oblast in moč. Umor prodane duše, ki se je za skledo leče vdinjala fašistom, bi ostal
komaj opažen. Ob umoru Natlačena

je Kardelj pisal Titu: »Zdaj smo postali prava oblast!« in nekaj takega so čutili,
ko so položili roko na Brica.

Če smo torej ugotovili, da je bil Bricev umor dejanje visokega, a izprijenega duha,
pa je bila morija nad Prvačino, ko je za vedno obležalo 5 ljudi in je imela najmlajša
žrtev samo 14 let, dejanje poulične drhali. Dogodek nam je nekam poznan, saj nismo
pozabili, kako so opravili z Mravljetovimi na Brezovici, Kozinovimi v Zapotoku, Mavsarjevimi
pri Šentrupertu in drugod. Dogaja se ponoči, partizani pridrvijo v hišo, pobijejo
domačine, predvsem moške, ali pa vso družino vlečejo s seboj in potolčejo nekje v
bližini. Šlo naj bi za dejanja neuravnovešenih poveljnikov, za vojvodstvo. V resnici
so bila ta dejanja zahtevana, priporočana in zaželena. Nikogar niso zaradi njih zasliševali
ali preganjali. Včasih so zaradi lepšega počili koga, ki je čisto iztiril, da so se
ga znebili. Pogosto je šlo napredovanje v partizanih preko nasilnih dejanj. Zdaj bo
minilo 50 let od dogodkov, o katerih smo pisali, in beremo o pripravah na proslavo
letos septembra. Ob visoki obletnici vstaje na Primorskem bo Zveza borcev pripravila
slovesnost. Lahko računamo, da bo na častnem odru stalo tudi nekaj tistih, ki so imeli
tako ali drugačno vlogo v naših zgodbah.

Date: 2009