1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1. Narodova identiteta
Če vas zanimajo vprašanja današnjega človeka ali današnjega časa, boste prej ali slej srečali besedo identiteta ali katero njenih izpeljank. Beseda je tujka in pomeni večjo ali manjšo skladnost česa s seboj, tudi istost ali istovetnost, odvisno od tega, kakšni nameni ali kakšne ambicije ženejo človeka, ki se je odločil, da bo motril svet pod tem specifičnim vidikom. Kmalu se nam tudi pokaže, da so tisti, ki se jim je ta beseda razkrila kot možnost in so se zato podali na pot, ki jim jo je nakazovala, odkrili stvari, ki niso puščale nobenega dvoma, da se je njihova odločitev splačala. Lahko nas celo navda občutje, da za stvari, ki so jih na tej poti našli ali zagledali, sicer sploh ne bi vedeli. To je predvsem zaradi tega – če se že tu omejim na človeka, posameznega in skupinskega, ki ga bomo v naslednjem skušali nekoliko razumeti – ker nam raziskovanje skladnosti česa s seboj ukazuje, da se posvetimo dvema in ne enemu samemu vprašanju: kaj kdo je in kako se kdo – v tem, kar je – uresničuje; ali kaj katera od človekovih skupnosti je in kako – v skladu s tem, kar je – v življenju, se pravi, v zgodovini, obstaja. Pri tem je treba vedeti, da odgovor na prvo vprašanje vključuje tudi bitni razmislek – kaj človek po sebi je ali za kaj se je določena kultura odločila, da bo v človeku kot človeku videla – s čimer dobi drugo, zgolj empirično ali zgolj zgodovinsko vprašanje, kako človek kot skupinsko ali družbeno bitje uresničuje svojo človeškost, kriterij in s tem varnost.
Če se sedaj omejimo na tisto specifično človeško skupnost, ki se imenuje narod, se moramo v skladu s povedanim vprašati, kaj narod kot oblika človeške družbenosti je: kaj človek kot posameznik sme od njega pričakovati in katera upanja in ambicije ima pravico vanj polagati. Torej, kaj se sme in kaj se mora o narodu kot narodu misliti. Poleg svoje bitne identitete ima narod tudi svojo empirično ali zgodovinsko identiteto. Ena od njenih prvin je narodov začetek, o katerem govorijo bodisi arhivi in dokumenti bodisi različne in na različne načine ohranjene pripovedi in miti. Dejstvo je, da želi narod biti utemeljen z bolj ali manj jasnim védenjem o svojem začetku. To je eden od dokazov, da narod ne more preživeti brez zavesti, da obstaja kot subjekt, ki hoče poleg zavesti o svojem začetku imeti še družbene in zgodovinske dokaze, da je sprejet v svoji specifični enkratnosti. To pa seveda najprej vključuje eksistencialno nujnost, da sprejme samega sebe. Narod mora najprej sprejeti samega sebe, kar pa hkrati pomeni, da mora najprej hoteti biti. To hotenje mora biti utelešeno najprej v njegovi eliti, v neki obliki pa mora biti prisotno v vsakem od njegovih pripadnikov. Nosilec tega hotenja je narodova kultura, zavestno gojena in oblikovana od posameznikov, nošena in vzdrževana od vsega občestva. Osnovna prvina, kot pravi Charles Taylor, je duh naroda, »ki je v njegovem jeziku in spontanih storitvah njegove zgodovinske kulture«.
Nosilec narodove identitete je torej primarna in naravna zavest naroda, da je, in tistih vrednostnih in zgodovinskih norm, ki iz tega dejstva izhajajo. Temeljna faktura te zavesti pa je spomin. Narod ima, kot pravimo, zgodovinski spomin. Ta ima v svojih prostorih shranjene fascikle, v katerih je zapisana zgodba o njegovem prebivanju na zgodovinskem prostoru. Vse je odvisno od avtentičnosti zapisanega in pripovedovanega in od ubogljivosti teh, ki poslušajo. Od te je odvisno, ali bodo poročila o tem, kaj je čemu sledilo, imela to moč, da bodo dosegla, če bo to potrebno, korekcijo kurza narodove poti skozi zgodovino. Zgodovinski spomin v narodu je vedno nekaj, vedno je v neki obliki prisoten. Nekateri narodi pa so z njim posebej obdarovani in ga gojijo, bodisi da je takšna njihova čud – njihov etos – ali pa jim je bila izkazana milost, da je med njimi vstal prerok.
Spomin govori o preteklosti, nanaša pa se na prihodnost. V njem je nekaj dvodimenzionalnega. V luči te okoliščine razumemo, zakaj je Reinhart Koselleck, profesor za zgodovino na univerzi v Bielefeldu, napisal knjigo Pretekla prihodnost. Človekova zgodovinska zavest se namreč ne napaja samo iz spomina, ampak nosi v sebi tudi pričakovanja, ki se oblačijo v upanje in strah. Med prostorom preteklega izkustva in prostorom prihodnje pričakovanosti se boči lok, po katerem hodi skrb. Zato je eden najbolj vplivnih modernih filozofov za skrb rekel, da je bit bivajočega. Skrb je torej naravna norma ali zaukazana drža in – še najprej in še najbolj – velika človekova možnost. A človek ni zastonj bitje z dvojnim težiščem – eno ga vleče tudi v ne-skrb. Moderna beseda za ne-skrb je utopija. Ker pa utopije niso samo zaradi lepšega u-topije – kraji, ki jih ni – ampak svet, kakršen je, s takšnim prostorom tudi v resnici in zares ne razpolaga, ga tisti, ki so se obvezali, da takšen kraj kljub temu postavijo, presenetljivo kmalu spremenijo v nasilje. Če pa se en del naroda odloči, da bo do drugega dela naroda vzpostavil odnos nasilja, se nemudoma pojavi vprašanje, ali je ta del še mogoče prištevati k narodu. Krzysztof Michalski, profesor za filozofijo v Bostonu in Krakovu in direktor Instituta za znanosti o človeku na Dunaju, je v uvodniku h knjigi Identiteta v prehodu, kjer je skušal razložiti kompleksnost besedice »mi«, zapisal stavek, ki ga bomo Slovenci hitro in dobro razumeli. Rekel je: »Ali so komunisti, bi se Poljaki danes lahko vprašali, spadali k nam? Ali so bili Poljaki? Ne, bo človek moral odgovoriti, če pa smo se mi, Poljaki, definirali z uporom zoper komunistično zatiranje. V luči postrevolucionarnega časa pa bi morali le reči, da k nam spadajo tudi rablji, ravno tako kakor žrtve.« Mogoče to velja za Poljake, bi pripomnili mi, kjer so rablji odložili svoja orodja in zamenjali oblačila. Pri nas pa ne samo, da rablji niso odšli iz nekdanjih služb in svoj odhod označili z zavezujočimi besedami, ampak so ostali – politično ostali, seveda.
1.1.2. Protislovnost identitete slovenskega naroda – njegova neidentiteta
Slovenija, ki se je vzpostavila 1990, ima protislovno družbeno in politično signaturo. Boljševiki, ki so leta 1941 izvedli agresijo na narod in jo leta 1945 s pomočjo zunanjih sil uspešno zaključili, kar jim je omogočilo polstoletno ideološko in politično okupacijo naroda, so, potem, ko se je izkazalo, da svojo socialistično avanturo vzdržujejo samo s pomočjo kapitalistične rente; potem ko se je začel rušiti še celotni imperij na Vzhodu, ki jim je s svojo, čeprav trhlo velikostjo dajal videz nekakšne trdnosti; ko so slovenski boljševiki videli, da njihovega političnega podjetja ne iz domačih ne iz tujih virov ni mogoče dokapitalizirati – če smemo uporabiti aktualni jezik – so se odločili, da bodo odšli. A boljševiki ne bi bili boljševiki, če bi bil njihov odhod res odhod in ne velika zgodovinska ukana, izvedena v izbrani maniri njihove specifične koreografske talentiranosti. Protislovnost stanja, v katerem sta se znašla narod in njegova država, je v tem, da je njegovo duhovno in politično tkivo heterogeno na način, ki ne omogoča obstajanja v zgodovini. Nekdanji agresorji in dolgoletni okupatorji sedijo v istih najvišjih ustanovah države kot ljudje, ki so se proti njim in njihovim ciljem bojevali – in umirali in umirali – ne da bi ob tem bila postavljena dolžna vprašanja.
Kar pa je ne samo čudno, ampak nevzdržno, je to, da je slovenski narod to stanje pripravljen ne samo prenašati – kot nekdanjo okupacijo – ampak tudi vzdrževati. Kot nas spominja nekdanji nemški ustavni sodnik in eden vodilnih evropskih političnih mislecev E. W. Böckenförde (Identität im Wandel, str. 154) je generalni tajnik ZN Boutros Gali v nekem predavanju leta 1993 izjavil: »Narod se legitimira v zgodovini in v nameri, da bo oblikoval skupno življenje.« Poglejmo nekaj izbranih in vznemirljivih prizorov iz zgodovine skupnega življenja naroda, ki mu pripadamo. Mogoče nam bodo odkrili, kakšne so njegove možnosti in nemožnosti za pot naprej.
1.1.3. Koroški plebiscit
Ena najbolj pomembnih preizkušenj, skozi katere je šla zavest narodnosti pri Slovencih, je bil koroški plebiscit. Posledice, v katere se je ta preizkušnja izšla, so bile ne samo pomembne, takorekoč usodne, ampak predvsem boleče. Nehote so nas seznanile z nekimi dejstvi, ki niso pomenila samo velike enkratne izgube, ampak so nas opozorila na nezanesljivost tistih narodovih prvin, ki so potrebne za obstajanje v zgodovini.
Kakšno razpoloženje je zajelo Slovence po porazu na Koroškem, nedvoumno kažejo uvodne besede v članku Koroški plebiscit (Čas 1921, XV, 118–126), ki ga je napisal profesor na ljubljanski teologiji dr. Gregor Rožman, poznejši škof dr. Gregorij Rožman. Tam pravi: »Zavesa je padla. Koroška tragedija je končana. Izza zavese strmih Karavank slišimo ječanje umirajočega junaka.«
V članku – Rožmanovih ocen se bomo v tem razmišljanju tudi sicer držali – je povedano, da so Slovenci pričakovali od Pariške mirovne konference, »da nam bo pravična antanta priznala koroškega ozemlja, kolikor ga bomo hoteli, brez glasovanja«. Toda zgodilo se je drugače. (Mimogrede in že zdaj: ta vera nas žalostno spominja na brezpogojno zaupanje, ki so ga ljubljanski politiki dve desetletji pozneje gojili v »angleške gentlemane«!) Politiki, ki so pisali senžermensko mirovsko pogodbo, so se v coni A razdeljene Koroške odločili za plebiscitno rešitev. Rezultat plebiscita 10. oktobra 1920, ki je »presenetil ves svet in ne samo Slovence«, se je glasil: za zelene glasovnice, ki so pomenile »nemško Avstrijo«, se je odločilo 22.025 glasovalcev ali 59 %, za bele, ki pa so veljale za Kraljevino SHS, pa 15.278 volivcev ali 41 %. Slovenci so sicer večinsko glasovali za novo državo SHS, a jih je bilo vseeno 41 % ali 10.000 za Avstrijo, »kar je gotovo pomenilo več kakor jeziček na tehtnici« (ES, 5, 289).
Izid je, kakor pravi Rožman, pomenil ne samo izgubo za Slovence, ampak tudi mednarodno škodo in sramoto za SHS.
Slovenski razlagalci so hoteli reševati slovenski obraz tako, da so kazali na zunanje vzroke. Dr. Luka Sienčnik (Koroški plebiscit 1920, Obzorja 1987) je opozarjal na to, da je italijanski delegat v plebiscitni komisiji v svojih odločitvah protežiral Avstrijo; da je zadnjih nekaj mesecev pred plebiscitom uprava cone bila prenesena na plebiscitno komisijo, kar je spet škodilo ugledu SHS; da zavezniški častniki niso dobro poznali koroških razmer; da je negativno deloval tudi poraz jugoslovanskih čet aprila 1919; da je na izid vplivala tudi dolga roka koroške utrakvistične šole.
Nekaj zunanjih razlogov za slovenski poraz je navedel tudi profesor dr. Rožman: da je bil nemški Heimatdienst na končni spopad pripravljen, slovenski Narodni svet pa ne. (Glede organiziranosti Heimatdiensta je Rožman posebej poudaril dejstvo, da je »njegova organizacija bila popolnoma tajna, tja dol do zaupnikov v zadnji slovenski vasici, tako da tudi nemška javnost ni vedela za njegovo delovanje«. Refleksno se tu vprašamo, ali je Rožman kdaj pomislil na ta svoj nekdanji stavek, ko se je po dvajsetih letih seznanil s podobno virtuozno kapilarno vosovsko organiziranostjo v svoji škofiji?); nadalje na to, da so medzavezniški okrajni sveti »preganjali Orle in Sokole, ki so došli v varstvo domačega prebivalstva«. Toda, zaključuje Rožman svoje pojasnjevanje, »najgloblji vzrok bridkega poraza na Koroškem pa moramo iskati v ljudstvu samem«. Po njegovem so se Slovenci odločili za nemško Avstrijo, »čeprav so vedeli, da bo življenje v Avstriji težavnejše kot v Jugoslaviji«, iz treh razlogov:
Prvič je delovala zgodovinska skupnost med Nemci in Slovenci na Koroškem, Nemci so kar naprej govorili o »Kärntnerheimat« in »Heimatland«. Kar naprej so napadali »Kranjce, ki hodijo kalit lepo soglasje Slovencev in Nemcev«. Ta propaganda je bila zelo uspešna: »Le prav zavedni Slovenci so pozdravljali nekoroške sonarodnjake kot svoje brate, drugi pa so gledali v njih le tujce, s katerimi jih ne vežejo nobene druge vezi kakor ‘sličnost jezika’«. Drugi razlog pa je bil, po mnenju bodočega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, najgloblji: »narodna neopredeljenost velikega dela prebivalstva«. Zlasti je raznorodovanju bilo izpostavljeno delavstvo, ki je bilo organizirano v nemški socialdemokratski stranki, ki je bila nemško nacionalnega naziranja.« Državni kancler dr. Renner je že 15. oktobra izjavil, da so delavci v Pliberku, Velikovcu in Borovljah »odločili nam v prid«. Tretji razlog pa je bil ta, »da ljudstvo ni prav razumelo vprašanja, na katero naj bi odgovorilo z belo ali zeleno glasovnico«. Resnično vprašanje bi bilo treba razumeti takole: »Ali narodna država ali robstvo tujemu narodu v tuji državi.« Ljudje niso prav vedeli, za kaj gre. Mislili so, da »volijo med dvojno upravo, ne med dvojno državo, med starim in znanim in novim in nepoznanim sistemom«. »Samo za to je šlo in za nič drugega«, poudarja Rožman. Vprašanje bi se bilo morali glasiti: »Ali za Nemce ali za Slovence, ne pa Ali za Avstrijo ali za Jugoslavijo«.
Mladega profesorja v izgnanstvu v Ljubljani je seveda zanimalo, kakšna bo usoda koroških Slovencev v prihodnosti – zlasti kaj bo s tistimi 16.000 glasovalci, ki so dali glas »po srcu in vesti« za Jugoslavijo. Ker je imelo glasovalno pravico le petdeset odstotkov prebivalcev, je bilo sedaj v Avstriji 32.000 Slovencev, ki jih »po vsej pravici smemo prištevati med najzavednejše in najzvestejše Jugoslovane«. Vedel je sicer, da vsebuje senžermenska mirovna pogodbe tudi medla določila o varstvu narodnih manjšin: »da bodo v ljudskih šolah nenemške državljane poučevali v njihovem lastnem jeziku in da bo oblast nudila primerne olajšave«. A, izučen od lastnih koroških izkušenj, dodaja: »Kakšne bodo te ‘primerne olajšave’, katere bo nudila ozkosrčnost koroških nemških politikov, pa ve vsak, ki je kdaj živel na Koroškem.«
Končuje pa Rožman svojo razpravo iz leta po tem takole: »Med strahom in upanjem žive sedaj Slovenci na Koroškem. Še gledajo od daleč svetle žarke, ki razsvetljujejo temo njihove narodne bodočnosti. Ali je to zarja vzhajajočega ali zahajajočega sonca?«
To se, devetdeset let pozneje, sprašujemo tudi mi, čeprav nam to sonce, sodeč po tem, kako je potovalo do sedaj, ne pušča veliko dvoma, k čemu se nagiba. (Leta 1920 je bilo na Koroškem 100.000 Slovencev. Danes jih je 10.000. Če … ! Torej nas je tisto glasovanje zdecimiralo. Ne, ne, ni bilo krivo glasovanje, kriva je bila naša nepripravljenost biti to, kar smo. Krivo je bilo to, da nismo vedeli, kaj je tisto, kar mora majhen narod predvsem vedeti: kaj je identiteta. Da je identiteta le druga beseda za to, da hočeš biti to, kar si. (Zadnjih županskih volitev se je v Ljubljani udeležilo 20 % volivcev! Ali se bo našel kdo, ki nam bo to razložil?)
1.1.4. Beneških slovencev leto 1866
Koroški plebiscit je že drugo poglavje zgodbe, ki povzema ključne momente nedoraslosti, ki v prevelikem sorazmerju spremlja svoje nasprotje skozi slovensko zgodovinsko obstajanje. Prvo se je dogajalo dobrega pol stoletja prej na zahodni strani naše domovine. Gre za Beneško Slovenijo. Po ‘sedemletni vojni’ med Avstrijo in njenimi zaveznicami na eni strani in Prusijo in Italijo na drugi je zmagovita Prusija omogočila Italiji, da je anektirala Benečijo. Z dunajskim mirom 3. oktobra leta 1866 je Avstrija sicer ohranila Tirolsko in Trst, odstopiti pa je morala Italiji Benetke in njene posesti, tudi Beneško Slovenijo. Čeprav je bila dežela de iure in de facto (Italija jo je že 21. oktobra zasedla) italijanska, je nova oblast, skoraj istočasno, izvedla še referendum, za katerega je vedela, da bo manifestativno potrdil že obstoječe stanje. To predvidevanje se je v celoti izpolnilo. Proti je bil samo en glasovalec, kot sledi iz besedil vseh zgodovinarjev, s katerimi smo se o temi posvetovali. (Beneški Slovenci pod Italijo, F. Gestrin in Vasilij Melik v Zgodovini Slovencev, Ljubljana 1979; Beneška Slovenija, Lavo Čermelj, 1946 v zborniku Slovenci v Italiji včeraj in danes, Trst 1974; Jaromir Beran, Plebiscit in razmejitve v Benečiji 1966–1867, v zborniku Zahodno sosedstvo, Ljubljana 1996; v istem zborniku tudi Vasilij Melik, Beneška Slovenija; Ivan Trinko, Beneška Slovenija in Hajdimo v Rezijo, ur. Marijan Brecelj, Celje 1980).
Nekaj bomo o tem plebiscitu, kako je potekal in kaj je pomenil, še povedali. Še prej pa naj v nekaj potezah skiciramo prostor tega nenavadnega dogajanja. Na svoji poti na zahod so Slovani prišli do Furlanske nižine, kjer jih je ustavil tako imenovani langobardski limes. Ustalili so se potem v dolinah, ki iz furlanske nižine vodijo v hribovje na vzhodu, na ozemlju, ki je pripadalo oglejskemu patriarhatu. Od konca srednjega veka, ko je to ozemlje pripadlo Beneški republiki, ozemlja goriških grofov pa so se polastili Habsburžani, so Beneški Slovenci živeli ločeno od ostalih Slovencev. Izvzeti moramo obdobje med letom 1797, ko je po kampoformijskem miru Napoleon v zameno za Lombardijo Avstriji prepustil Benetke in vse njeno ozemlje, torej tudi Beneško Slovenijo – pa tja do leta 1866, ko je ta dežela spet postala italijanska in takšna ostala do danes.
Italija je uprizorila plebiscit »bolj iz nekih demonstrativnih vzrokov«, kot pravi Jaromir Beran. Poznala je namreč razpoloženje Beneških Slovencev in zamere, ki so jih imeli do Avstrije. Niso namreč mogli pozabiti na samoupravo, ki so jim jo Benečani ne samo dopustili, ampak jo posebej – iz obrambnih razlogov – tudi gojili. Beneški Slovenci so v tej samoupravi – vključevala je tudi ljudsko sodstvo – videli določeno avtonomnost. Nekakšen dokaz za to jim je bilo tudi uveljavljeno ime Schiavonia Veneta. Simpatije do »demokratične Italije« so kazali že prej na različne načine, tudi tako, da so vstopali v piemontsko vojsko in se pridruževali garibaldincem. Glasovanje je bilo zato pričakovano bučno in slovesno, izid pa takorekoč soglasen. V vsem špetrskem okraju je bil, kot pravi V. Melik, en sam glas proti. V resnici je bil ta plebiscit demonstracija ljudstva, spremljana od župnikov in škofov.
Čudno je to vseeno. Ideja Zedinjene Slovenije je leta 1848, kot pravi Trinko, vseeno prišla v Benečijo. To je bil »program vseh Slovencev, živečih v avstrijskih dednih deželah«. Slovenska ideja je bila torej prisotna in bi lahko delovala. Ljudje so žalovali za lokalno samoupravo, doseženo v času Benetk, ki pa jim nacionalnega čuta ni bila v stanju dati. Jaromir Beran tu še dodaja, da je zgodovinska znanost, »dolžna obrazložiti, da Beneški Slovenci v dobi plebiscita niso premogli nikake samorastniške lastne politične ali programske ideje in zato tudi nikakega samosvojega stališča niso imeli, ki bi ga bili izrazili z abstinenco ali negacijo«. Res je, kot še dostavlja, da to ni bil pravi plebiscit in da jim »ni bilo dana možnost, da bi s svojim glasovanjem (dejansko) odločili, kateri od sosednjih držav naj pripadajo«. To je res, dodajamo mi, a so s toliko večino pritrdilnih glasov rešitev, ki je bila postavljena prednje, demonstrativno odobrili. V nekem smislu so se torej odločili.
Najostrejši je v tej sodbi Lavo Čermelj: »Ob plebiscitu leta 1866, ki jim je dajal možnost, da bi volili za združitev s svojimi rojaki na Primorskem, Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, so, z eno samo izjemo, volili kralja Viktorja Emanuela in njegove naslednike.« Italijani so potem vse storili, da bi zabrisali slovenski značaj dežele. Naj navedemo Berana: »V nobenem svojih diplomatskih tekstov ni (Italija) jemala v poštev dejstva, da na zahodnem ozemlju avstrijskega Primorja kompaktno in z jasno jezikovno mejo v tisočletni kontinuiteti živi drug narod.«
Zaradi optiranja za Italijo so Slovenci pričakovali, da bo Italija pokazala pravičnost in celo simpatije do Slovencev. Zgodilo se je ravno narobe. Obnovitve nekdanje avtonomije ni bilo. Nova oblast ni bila naklonjena slovenskemu jeziku po šolah, uradih in sodiščih. Lavo Čermelj kaže na fašistični značaj ukrepov, ki jih je uvajala »demokratična« Italija, za katero so bili Beneški Slovenci tako vneti. (Pri vsem moramo, resnici na ljubo, le upoštevati, da je Čermelj pisal te vrstice leta 1946.) Špeter Slovenov je postal San Pietro al Natisone. »Pod Avstrijo so trije ali štirje uradniki, in včasih sodnik, razumeli slovenski jezik. Pod Italijo ni bilo nobenega uradnika, ki bi razumel slovenščino,« še pravi Čermelj. In še: »Glede šol so nekateri višji šolski nadzorniki zahtevali, kakor je to zahtevala poznejša fašistična oblast, da je treba s slovenskimi otroki ravnati ostreje, da bi tako dosegli boljše rezultate pri italianizaciji.«
Javna raba slovenščine se je polagoma začela omejevati na cerkev. A je postopoma začela izginjati tudi od tu, »ker duhovniki niso poznali jezika skupnosti, med katero so službovali«. Poleg tega »so duhovniki, ki so še pridigali v slovenskem jeziku, dobivali od policije grožnje in agenti so izvajali hišne preiskave in iskali slovenske katekizme«. In tako naprej. Slika, ki nam jo daje v pogled Trinko, je primerna za zaključek te zgodbe. V prvi svetovni vojni, pravi, so se Beneški Slovenci junaško bojevali, »pri tem pa nič pomislili, da se borijo proti lastnim bratom po krvi, proti Slovencem, ki so krvaveli na drugi strani fronte«.
1.1.5. Nastajanje identitetne zavesti – identitetni vzgon
Kar je bilo tako na Koroškem leta 1920 kakor v Slovenski Benečiji leta 1866 na preizkušnji, je bila zavest narodove identitete, ki človeku, če obstaja, sleherni čas sporoča, od kod prihaja in kaj je. Sporočilo te zavesti je takšno, da je v njem tudi že ukaz, da mora človek to, kar je, tudi ostati. Jezik, s katerim prihaja ta ukaz, ni umetelen, ampak naraven. Njegova govorica je refleksna, sporočilo samo je že ukaz. Ko se človek zave, kaj je – ko spregovori njegova identitetna zavest – tudi že ve, samodejno in brez posebnega dokazovanja, da mora to biti tudi vnaprej. Zapustiti to, kar si, pomeni zapustiti samega sebe. S tem pa nočemo reči, da ukaz, ki smo ga tako označili, prihaja iz nič. Moralna energija njegovega samodejnega nastopa se hrani iz humusa vseh človekovih preteklih dejanj in misli. Tako, da je človek tudi v tem vsak čas podoba tega, kar je kdaj bil. Tu pa takoj začutimo, da moramo svojo misel razširiti. Človek ni vezan samo na svojo preteklost, ampak tudi na preteklost vseh svojih vsakovrstnih skupnosti, predvsem narodne skupnosti in skupnosti, ki je povezana po jeziku. Še bolj – nihče še ni tega prav izmeril – pa je človek odvisen od tega, kaj misli, ko izgovarja credo. Predvsem pa, kaj misli skupnost, ki ga je tega naučila. Hočemo reči, da se nič ne izgubi. Mogoče bo kdo rekel, da je preveč tvegano to reči in res moramo priznati, da te trditve seveda empirično ni še nihče dokazal, a vseeno čutimo, da je res, da kulture, sredi katere, in od katere živimo, ni ustvaril en sam človek, ampak mnogo ljudi, morda vsi. Prav gotovo ne vsi enako. Večina daje svoj prispevek s tem, da jo vzdržuje, nekateri pa dajejo celoti kulture njeno signaturo. Od vseh možnih izkustev sveta je Shakespeare doživel in izrazil neko drugo kot Dostojevski. A pred Shakespearom sta bila Beda Venerabilis in Ockham, ki si ju pred Dostojevskim ne bi mogli zamisliti, za Shakespearom pa so prišli Hume, Lock in Smith, ki jih v območju ruske kulture in ruskega jezika nihče ni pričakoval.
Človekova identiteta, njena specifičnost, pa tudi intenzivnost in obstojnost, je odvisna od tega, kakšnega se je človek postavil iz sebe, in od tega, kar mu narekuje skupna kultura, na katero je pripet preko spomina in jezika. Kar je bilo mogoče še enkrat poudariti, je to, da človek živi in deluje iz tega, kar so konec koncev ustvarili vsi, čeprav seveda ni mogoče zanikati povzdignjenega deleža izbranih posameznikov. Predvsem pa bo morda vedno bolj tako, da bo kultura še bolj odvisna od splošne zavesti. To doživljamo s strahom – izjemoma tudi z vznesenim upanjem – ko slišimo, kaj kdo reče, ali vidimo, kaj napiše, zlasti kdo od tistih, ki imajo ambicijo – od koga ocenjeno in preverjeno? – da bi osvojili in spremenili svet ljudi. (Ali obstaja kdo, ki ima pregled nad tem, kaj pod njihovimi rokami nastaja?) Čisto brez moči nismo. Če stvari merimo v horizontu civilizacije, se nam nekoliko pokaže, kaj jo je ne samo reševalo, ampak tudi utrjevalo in kaj jo je gnalo na rob obstanka. Po vsem, kar smo doživeli, je o tem mogoče nekaj vedeti! To je velika prednost našega časa, to je edinstvena prednost našega časa!)
Koliko pa je v resnici takih, ki se še sprašujejo, kakšno vlogo bo v veliki igri nastajanja imelo to, kar so pravkar napisali ali povedali? Nič se ne izgubi. Nič ne nastane povsem samo od sebe, vse je tudi po nekom ali nečem povzročeno. A ko potem pridejo katastrofe, velike in majhne, prihajajo vse kot pošiljke brez podpisa. Vse so anonimne, nihče ne ve več, kdo je napisal prvi stavek njihovega scenarija.
1.1.6. Prvi korak v identitetni razkroj
Med temeljnimi točkami OF slovenskega naroda je tudi četrta, ki pravi, da »OF preoblikuje narodni značaj« in da ljudske množice, ki se bojujejo za »narodne in človekove pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva«. Besede, ki smo jih navedli, nas nezgrešljivo peljejo do Kocbeka. Toda ali je kdo od njegovih trdovratnih častilcev že kdaj pomislil, ko jih je prebral in jih primerjal s sedanjo slovensko resničnostjo, da je v njih mogoče videti začetek klavrne sedanjosti? Adepti novega »aktivnega slovenstva« nam – pravzaprav slovenskemu narodu – niso pripravljeni izkazati te usluge. Mi pa si le domišljamo, da smo odkrili primer, kako iz imenitnih začetkov, če jih narekuje prezir do pameti in odgovornosti in če v njih ni sočutja do človeka, nastajajo velike katastrofe. Sedma točka istega programa tudi daje epohalne obljube: »Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo rešila na dosleden ljudsko demokratični način.« Gibanje, ki obeta, da bo politična vprašanja reševalo na »ljudsko demokratični način«, se pravi na »ljudsko ljudski način«, bi moralo na mah postati sumljivo. In res se je izkazalo, še v »okviru narodne osvoboditve«, da je z »ljudsko ljudskim načinom« mišljen brutalni rafinirani teror Vosa, za katerega je Edvard Kardelj v pismu Josipu Brozu Titu dne 29. 3. 1942 zapisal tale stavek: »Dejansko je ves aparat sestavljen iz članov Partije in tega naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kontrole.« To, vidite, pomeni besedna zveza »ljudsko ljudski način«, če ga prevedemo v boljševiški vsakdanjik. Po vojni za ta »ljudsko ljudski način« ni skrbela VOS, ampak OZNA. Ampak to so besede. Ko je po vojni Slovenija postala del boljševiške totalitarne države, se je načelo »ljudsko ljudske politike« uresničilo tako, da so bile ljudem vzete človekove pravice, kar pomeni preprosto, da se je z vsakim zgodilo karkoli. Slovensko so ljudje še lahko govorili in pisali, a brezpogojno samo na ljudsko ljudski način.
1.1.7. Zgodovinska ali civilizacijska neidentiteta
Gornje razmišljanje nas je pripeljalo do tretje zatemnitve slovenske identitetne zavesti. Prvi dve sta povzročili izgubo dveh obrobnih predelov slovenskega narodnega ozemlja, Slovenske Koroške in Slovenske Benečije. Tretja zatemnitev pa je legla na vso Slovenijo. Ker še ne vemo prav dobro, kaj se je med to temo z nami zgodilo – kako globoke in usodne so bile rane, ki so nam v tisti temi bile zadane – tudi še ne vemo, če bo prišlo do izgube tudi tu in Slovenci, raztepeni in raztreseni po svetu, ne bodo imeli kam iti domov. Rane, ki jih dobivajo ljudje in narodi, so različne: tiste, zaradi katerih so padali v kočevska brezna vojaki slovenske narodne vojske, so delovale zvečine hitro; za tiste, ki so jih zazidali v Barbarin rov, pa boljševiški rudarji smrti niso zaupali ranam, ampak debelim betonskim zidovom in so zazidani morali nanjo čakati dolgo; poškodbe, ki jih je narod dobil med polstoletnim boljševiškim okupacijskim tretmajem, pa bodo morda delovale zelo počasi – leta in desetletja in stoletja. (Tako dolgo, da se bo med tem mogoče le pokazalo hotenje po ozdravitvi.)
Kaj lahko rečemo o tej vsenarodni akutni krizi identitete? Najprej seveda, da smo Slovenci identitetno zavest vzpostavili in je delovala. Njena vsebina je bila dvojna: narodna in, kako naj to povemo z eno besedo, zgodovinska ali civilizacijska. Vedeli smo, da smo Slovenci, in vedeli smo tudi, da smo del tega, čemur pravimo krščanska Evropa. Čeprav smo bili nazorsko in politično različni in je bila zavest slovenske in civilizacijske identitete različno prisotna pri liberalcih in katoličanih – liberalci so bili do tistih, ki so lahko izrekali credo, kritični in so glede narodnosti in protikatoliškega sindroma iskali zveze najprej z avstrijskimi Nemci in potem s pravoslavnimi Srbi; katoličani pa so bili s svojimi avtonomističnimi ambicijami nacionalno osveščeni, civilizacijsko pa so gradili na krščanstvu in hkrati politično sprejemali Evropo, kakršna se je naredila po francoski revoluciji – kljub tej različnosti se je zdelo, ves videz je bil tak, da sprejemamo drug drugega in tako skupaj ustvarjamo integralno slovensko identiteto. Okupacija tega stanja ni bistveno spremenila, posamezna kolebanja, različna od človeka do človeka, od pokrajine do pokrajine, lahko mirno preidemo. Kolaboracija pri Slovencih, mogoče pri edinem narodu v Evropi, ni bila vprašanje in vse je kazalo, da bo tako tudi ostalo. Tako bi tudi bilo, ko boljševiki, v vojni, kakor je potekala, ne bi bili zagledali svoje edinstvene možnosti. A tudi boljševiki sami ne bi tako celovito spremenili položaja, ko ne bi bilo prišlo do civilizacijske identitetne zatemnitve v delu demokratskega tabora. Boljševiki so bili, kar so bili od začetka. Imeli so svojo identiteto, ki je bila radikalno protinarodna, protievropska in proticivilizacijska. Bila je celostna – duhovna, ideološka in politična – in zato brezkompromisna. Boljševiki so bili v identiteti vse od svoje velike vdaje – od takrat, ko so podlegli strašni skušnjavi, da se lahko dvignejo nad človeka in postanejo bogovi. Od francoskega jakobinizma do leninskega boljševizma so v tej identiteti zoreli. Osnovna točka njihovega programa je bila vera – ne vera, ampak opredmeteno zavedanje svoje biti, da so oni tisti, ki jim pripadata svet in človek – kot nagrada za samoizbranost, ki jih je usposobila za prestop v red bogov. Boljševiki so bili, vse odkar so bili boljševiki, v identiteti s seboj. V taki pokritosti z njo, da končno niso bili več njeni nosilci, ampak njeno orodje.
Do pozabe identitete je prišlo v taboru, ki je sicer obstajal na aksiomih civilizacije. Kako to? Napor civiliziranega obstajanja je v hkratnem in avtentičnem pristajanju na dvoje svetov, na svet človeka in svet transcendence. Praktično to pomeni, da je človekova norma služenje – služenje v gospodovanju, a vseeno služenje: vsa človekova avtonomnost je v razumnem služenju. V tem je napornost, ki jo od človeka terja civilizacija – v nenehnem iskanju ravnotežja. V luči tega premisleka nekoliko bolj razumemo prebeg katoliških disidentov – krščanskih socialistov in kocbekovcev – in plebejske liberalne mase v območje, ki ga je obvladovala Partija – k sili, ki jih je rešila napora biti v civilizaciji in ki so ji zato pri njenem prometejskem vzponu sklenili priskočiti na pomoč z dobrimi uslugami.
Pozabili so na svojo identiteto. Morali bi biti pravzaprav natančnejši: iskali so priliko, da pozabijo, kaj so, in to priliko našli.
Kakor so Slovenci na Koroškem in v Benečiji pozabili, da so Slovenci in da je to stanje moralno takšno, da je hkrati tudi zapoved, ki ji morajo biti zmerom in do kraja pokorni, če hočejo avtentično in avtonomno prebivati v zgodovini – kot subjekt, bi morda še lahko rekli; tako so premnogi Slovenci, cele historično in nazorsko opredeljive skupine, pozabili, kaj je tisto, kar jim daje status civiliziranosti, in tako odprli vrata in pot silam, ki so nje same, spričo okoliščin, kakršne so se naredile, pa cel narod odnesle v orbito razkroja, nasilja in smrti.
1.1.8. Umetna identiteta – nastanek vzvodnega človeka
Noben narod v Evropi boljševikom – ki so sicer povsod poizkušali – tega ni dovolil; razen Slovencev noben narod ni tako lahkomiselno žrtvoval svoje suverenosti kot Slovenci. S svojim »osvobodilnim« angažmajem si je slovenski narod, ironično, podaljšal okupacijo za pol stoletja. Dovolj dolga doba je to bila, da so se nekatere stvari usedle v družbeno zavest, predvsem pa specifična dvojnost legalnega in ilegalnega. Po vdaji in civilizacijskem izpisu je bilo legalno to, kar je pisalo v časopisu, kar je bilo povedano na radiu in prikazano na televiziji, ilegalni pa so bili odzivi, ki so ob tem v ljudeh nastajali, sprva še v moči protesta proti potvarjanju sveta in duhovnemu nasilju nad človekom potem pa, ko je bilo vedno bolj jasno, da to, kar spontano nastaja v človeku, nima več ne veljave ne moči, potem je ta uporna samosvojost začela vedno bolj izgubljati tudi značaj resničnosti in veljavnosti. Resničnost, ne samo zaukazanost, pa je dobivalo to, kar je prihajalo iz središč totalitarne države. Tako je polagoma nastajal človek, ki je vedno manj zaupal v moč in veljavo tega, kar je nastajalo v njem ali pa je bilo tam od začetka. Tako je rastla njegova nemoč, obdržati sebe nasproti temu, kar je bilo ukazano ali pa tudi samo sugerirano in svetovano. Slovenec je tudi miselno – ne samo politično – postajal vedno bolj človek na vzvod ali vzvodni človek.
1.1.9. Maščevanje in poimenovanje stvari z imenom
Kaj je v takih razmerah mogoče narediti? Boljševiški Srednji in Vzhodni Evropi je bilo svetovan odhod z obrazom, nepopustljivo obrnjenim naprej v prihodnost. To izbiro je najbolj zagovarjal poljski disident in petkratni zapornik Adam Michnik. Čeprav je poznal »vse laži« in je gledal, »kako so obešali ljudi«, in razume, da »tolikšno ponižanje na neki ravni kliče po maščevanju«, se obenem dobro zaveda, da »maščevanje ne pozna konca«. Za revolucijo, ki so jo Poljaki pripravljali poleti leta 1989, je bil trdno prepričan, da ne sme biti francoska in ruska, ampak ameriška, da mora zato biti za nekaj – za ustavo – in ne proti nečemu: Tudi da mora biti protiutopična revolucija, zakaj utopija pelje k giljotini in v gulag.
Podobnega naziranja sta bila pri nas predsednik prve demokratične vlade Lojze Peterle in predsednik prve demokratično izvoljene skupščine France Bučar: prvi je zatrjeval, da je »ena revolucija dovolj«, drugi pa, da bo kakršenkoli obračun, če bi kdo z njim poizkušal, »moral preko njegovega trupla«. Pri tem pa, zanimivo, vsaj v Sloveniji nihče ni mislil na »maščevanje«. Zla maščevanja Slovenci nismo, kot Poljak Michnik, videli v tem, da je protislovno, ampak v tem, da pogoltne svoje obljube in svojo uteho v trenutku, ko se udejani; da maščevanje pušča človeka z grenkim okusom; da je maščevalec ranjen človek; da nanj v nekem smislu ni mogoče več računati. Toda označiti zločin z imenom in povedati, koliko kotira v pravnih sistemih civiliziranih družb – to je nekaj povsem drugega kot maščevanje. Ne samo, da to ni maščevanje, ampak mora človeška skupnost to nujno storiti, če hoče obstati pred zrcalom svoje vesti; če hoče misliti o sebi z osnovnim samospoštovanjem. Polnjenje sedanjega javnega prostora z »maščevalnostjo« ni drugo kot postboljševiški trik.
Na Poljskem so se sprva nekateri ravnali po Michnikovih priporočilih, potem pa so prišli drugi in plovbo po postkomunističnih vodah normalizirali in stalibizirali. Predsednik vlade Donald Tusk je v Aachnu že prejel nagrado Karla Velikega, katere pomen lahko razumemo, če pomislimo, da je bil Karel Veliki duhovni in politični utemeljitelj poantične Evrope. In ko je letos septembra novoizvoljeni predsednik republike Poljske Bronislav Komorowski obiskal Nemčijo, se ni samo spoštljivo ustavil v nacističnem taborišču Sachsenhausen, ampak je tudi govoril v Reichstagu, stoječ ob »spomeniku iz Gdanska« – poleg kosa zidu iz ladjedelnice, v kateri se je, kot Poljaki ne nehajo govoriti, »vse začelo«. (Toda Poljaki so tudi narod, ki na Wawlu hrani urno s prstjo iz Katinskega gozda! Ali naj se že tu vprašamo: kdaj pa bomo Slovenci v kaki cerkvi, recimo na Brezjah, lahko hodili mimo urne s prstjo s Kočevskega roga ali Barbarinega rova, kdaj nas bodo ti simboli povedli iz jame, podobne tisti, o kateri govori Platon v Državi, in bomo zunaj, na sončni svetlobi, zagledali v resničnih merah svet in sebe?)
1.1.10. Ne bodo odšli – morali jih bomo pospremiti
Boljševiki, v svojih umetelnih mutacijah vedno isti, sami ne bodo nikoli odšli. Končno so nas o tem prepričali: Slovenci bomo končno morali zbrati toliko lucidnega razuma in poguma, da se bomo odločili za nevljudno gesto in jim dali consilium abeundi in jih uslužno pospremili do vrat. Brez vsakega rokovnjaštva seveda, le s tem, kar zmore demokratski floret. Sami pa ne bodo nikoli odšli in tudi spremenili se ne bodo, ne samo zato, ker bi bili tako hudobni in zakrknjeni, ampak zato, ker ne morejo, ker so nekoč z nekim odločilnim dejanjem zapravili esencialno normalnost. Tu sedaj ne bomo segali nazaj do njihovega skupnega izvornega prestopka, ampak bomo, zadržujoč se v naših okvirih, pokazali na neko dejanje, ki ga nihče in pod nobenim pogojem ne sme narediti; ki je prepovedano od davna, že tako dolgo, da nihče ne ve od kdaj – to je prepoved, ki je ni šele »Zeus razglasil«, kot pravi Antigona – pokazali bomo na to, da so nas leta 1941, ko so slovenski narod napadli fašisti in nacisti, napadli še oni. Tako zavrženo je to dejanje, da se v tem, kar je, vrne nazaj na storilca. Zato ne bodo odšli, če jih ne bomo pospremili. Vljudno, seveda, dovolj so že udarjeni. Samo nesrečni še niso dovolj! Nesrečni ne znajo biti – ta milost jim je bila vzeta.
Sami si, kot smo rekli, ne morejo pomagati. Naj za ilustracijo navedem samo dve drobni sličici. Najprej kandidaturo Zorana Jankovića za župana mesta Ljubljana. Če nekoliko pomislimo, vidite, tega ne bi bil smel narediti. Seveda ima Zoran Janković, kot državljan RS, vso pravico, da se poteguje za to visoko službo. A vseeno tega ne bi bil smel – po tistem zakonu, ki človeku požene kri v lice, če ga prekrši. Janković je namreč od drugod in, čeprav ima mogoče mnogo milijonov, Ljubljano premalo pozna, da bi lahko bil njen župan. To je tudi dokazal, ko je potem, ko je bil izvoljen, naredil edino reč, ki jo je zmogel – postal je njen lastnik, storil je to, kar mu je dala duša, ki jo je imel v sebi. Vsi smo ga razumeli – njegov komercialni duh mu je narekoval, da izkoristi Ljubljano za svojo promocijo. Najdlje pa je šel – nič si tu ni mogel pomagati, tu je spregovoril njegov specifični »antifašizem«, ki se mu je bil zapisal – ko se ni ustavil niti pred – ne bom rekel »svojim prednikom« – Ivanom Hribarjem, ki je bil, čeprav ni imel veliko milijonov, vseeno velik gospod in župan. Kipar Mirsad Begić Hribarju to priznava, a Janković je zanj boljši, saj Hribarjevo »vizijo sedanji župan stopnjuje«. V svoj skrbno pripravljeni in z velikim zanosom uprizorjeni proskýnesis pred ponovno izvoljenim županom je umetnik Begić vpletel še misel o »svetovljanski etiki mesta«, ne da bi, ko se je že mudil na Gradu, dodal še dolžno misel na oskrunjeno domobransko vojaško pokopališče nekaj sto metrov proč. Je pa kakor pod silo skrivnega navdiha pripomnil, da Grad omogoča turistu »doživeti čudež, da je ta narod obstal« (Ljubljana, 7. oktobra 2010).
Podobno nas je zadela tudi vest v začetku novembra, da je vlada imenovala Milana Kučana za posebnega poročevalca premiera za Bosno in Hercegovino, ki naj bi izdelal »kakšen predlog za napredek omenjene države«. O sposobnostih nekdanjega predsednika države ne gre dvomiti, pomisleke pa smo imeli o tem, če je ta politik, spričo placentarne povezanosti z nekdanjo totalitarno državo, primeren izvesek demokratske Slovenije. Pač pa se vsega vajenemu človeku ob tem utrne misel, če za reaktualizacijo politika te vrste niso kaki dolgoročnejši cilji. Nobena skrivnost namreč ni, da ga še vedno obkroža avreola Kralja Matjaža (Delo, 9. novembra 2010). Tudi teren, se zdi, bi bil naklonjen spremembam. Naj navedem neko opažanje: »Ni razlogov, da bi še naprej verjeli kateri od političnih strank. Strankarska politika že nekaj časa ne uživa več pravega zaupanja, njena kredibilnost se vsak dan bolj ruši … (Andrej Jaklič, Polet, november 43). Pod poglavje Pripravljanje terena – za vsak slučaj – spadajo tudi množični rituali, podobni tistim iz časov boljševiškega socializma, nekakšne koreografije množic, ki dobiva vedno bolj silovite oblike. Da jih preletim: Maraton Franja (6.000 udeležencev), Ljubljanski maraton (17.000 udeležencev), Pot spominov in tovarištva z nekaj tisoč udeležencev. Družbeno politični značaj Ljubljanskega maratona je mogoče videti tudi v geslu, ki ga je letošnjemu dal župan Zoran Janković: »Tečemo vsak zase, zmagujemo pa skupaj.« Vse, česarkoli se dotaknemo, nas prepričuje, da sami ne bodo odšli. Morali jih bomo pospremiti. V demokraciji se to dela na volitvah.
Potem so tu še katoličani in njihova Cerkev. Razumno je misliti – zato ni treba, da si katoličan ali kristjan – da je Evropa v veliki nevarnosti in da je krščanstvo lahko rešitev. Če sploh je kakšna rešitev! A veliko ljudi, tudi veliko pripadnikov intelektualne elite se je s ponesrečene boljševiške rajže vrnilo z dragotino, ki jim po velikem bankrotu nudi še neko uteho in jo zato skrbno varujejo. Ta dragotina je sovraštvo do katoličanov in Cerkve. Predvsem pa čutijo, da morajo biti krivi tudi katoličani, če ne, bo njihova zabloda neznosna. (In to kljub temu, da je v deželo prišel zmaj in požrl 20.000 mladih katoličanov, za katerimi – dasi je že dolgo tega – še niso bile izjokane vse solze.)
Omejimo se na akademika prof. dr. Tineta Hribarja, ki je nedavno (20. oktobra) v Pogledih povedal tudi naslednje:
»Na eni strani imamo imenovanje Titove ceste, na drugi strani pa Grozdetovo beatifikacijo.« »Obuditev Titove ideje in militantni katolicizem nas vračata v tiste čase.« »Komunizem ni bil uvožen in je v Sloveniji avtohton in to priča, da je imel v Sloveniji globoke korenine, menim, da v klerikalizmu.« »Kardelj in njegovi so vsi bili učenci Katoliške akcije.« »Na eni strani imamo boljševiško zaroto molka, na drugi strani pa vse bolj uveljavljajoči se militantni katolicizem, ki nima niti minimalne pripravljenosti priznati krivdo.« »Cerkvena oblast bi morala priznati krivdo, ker potem bi se vzpostavili pogoji za medsebojno odpuščanje.« In tako dalje, tukaj in drugod.
Hribarju bi moral kdo povedati – ne morem si predstavljati, da ne bi imel čisto nobenega prijatelja – da mora nekoliko paziti na svoje besede. Čisto mogoče je namreč, da ima vsaka beseda končno neke posledice. Koliko ljudi, koliko tisoč, koliko deset tisoč, sto tisoč, koliko milijonov ljudi pa so že pokončale v ideološkem transu napisane besede! Še tako subtilna pesem ima, dokler jo imamo lahko za pesem, neki logos, ki pesem umešča v osnovno človekovo duhovno ali kako drugo izkustvo. Potem to izkustvo pesem ali sprejme in – bi lahko rekli – dopušča, ali pa jo zavrne. Če pa izključimo logos, če ga degradiramo in diskreditiramo, zadnje gotovosti ali suverenosti nikoli ne dosežemo. Koliko ljudi je že, če smemo tako reči, pokončalo pero! Po vseh »killing fields«, ki jih je uprizorilo 20. stoletje, bi morali na to vsi bolj misliti. Ko so mladi partizani in skojevci iz bližnjih krajev na Hrastniškem hribu junija 1945 morili krhka dekleta, ki jih je iz Teharij vozil tisti znameniti plavi avtobus, je vsaj eno gotovo: razlog, da so lahko počeli nekaj tako nenaravnega, ni zvečine treba iskati v njihovi prirojeni duhovni pohabljenosti, ampak je to prišlo vanje bogve po kateri besedi bogve katerega izrekovalca ali spisovalca. Kdo je naredil tiste fante? Ali so jih – kot kaže da misli akademik dr. Tine Hribar – naredili duhovniki slovenske Katoliške cerkve, ki so mislili, da morajo povedati Slovencem, da se bo tudi pri nas dogajalo, kar se dogaja v Španiji, Mehiki in v Rusiji, če se bo določenim ljudem uspelo uveljaviti? Ali pa ta gospod ne ve, da so Figesovi Šepetalci, ki pripovedujejo o svojih in svojih ljudi pretresljivih izkušnjah, natanko iz istega časa, v katerem je slovenska Katoliška cerkev svojemu narodu hotela vse to prihraniti? Tega naj bi se sedaj katoličani kesali?
Ne samo narod, vsaka določnejša in obstojnejša družbena skupina je s seboj v identiteti ali ne. Takšna skupina so tudi razumniki. Nosilna prvina njihovega identitetnega kriterija je avtoriteta besede. Če je ta prezrta ali prezirana, je mogoče reči karkoli. Potem ni nič res ali pa je vse res. Če kdo lahko vidi vzporednost med »imenovanjem Titove ceste« in »Grozdetovo beatifikacijo«, ima z avtoriteto besede težave. Pri besedi pa se vse začne. Mogoče tudi zato, ker v neki knjigi, ki še vedno zavzema prvo mesto med knjigami, piše, da je bila na začetku.
2. Kako se je začelo
2.1. Revolucija jim je zadala neozdravljive rane
Janko Maček
2.1.1.
Tale uvod bo nekoliko drugačen kot običajno v naši rubriki. O čem pa naj bi razmišljali, preden se lotimo še ene zgodbe o začetkih boljševistične revolucije na Škofjeloškem? V 72. številki Zaveze smo pod naslovom Škofja Loka se upre komunističnemu nasilju skušali podati skromno sliko tisočletnega mesta v polpretekli zgodovini s poudarkom na vosovskem pokolu desetih Ločanov oziroma njihovih gostov, ki so zaradi strahu pred komunističnim nasiljem pribežali k njim z okoliških hribov. Ta pomor, ki ga Enciklopedija Slovenije popolnoma zgrešeno imenuje spopad z organizatorji domobranstva, se je zgodil 14. marca 1944 v loškem predmestju Karlovec in le dva dni kasneje je bila v Škofji Loki ustanovljena domobranska postojanka. Prva naloga maloštevilnih novih domobrancev je bila častna straža ob mrtvaškem odru desetih žrtev vosovskega nasilja. Nemci so seveda njihov pogreb izkoristili za svojo propagando. Mrtvaški oder in govornico ob njem so odeli z rdečimi zastavami s kljukastim križem, kot da bi pokopavali kakega znanega nacista. Kakšna ironija! Preproste hribovce je v mesto prignala stiska, upali so, da bodo tu varni tako pred komunisti kot pred Nemci, zdaj pa so jih prvi osvobodili življenja, drugi pa izkoristili za svojo propagando.
Ko so 2. junija 1942 v Šmihelu pri Novem mestu pokopavali Miha Turka, dijaka VII. razreda novomeške gimnazije, ki so ga komunisti vpričo njegovih domačih ustrelili na njegovem domu v Velikih Škrjančah, še nikjer ni bilo vaške straže. Ob grobu je umorjenemu dijaku govoril takratni ravnatelj gimnazije Ivan Dolenec (doma iz Sopotnice pri Škofji Loki), ki je prišel na pogreb na čelu profesorskega zbora in vseh dijakov. Toda na pogrebu so se pojavili tudi poveljnik italijanske divizije in še nekaj visokih predstavnikov italijanske oblasti v Novem mestu in Slovenski dom, ki je poročal o pogrebu, je naštel vsa njihova imena ter dodal, da »je bil Miha Turk znan po simpatijah do Italije«. Seveda tisto o simpatijah ni bilo res, ampak so fašisti pogreb uglednega dijaka zlorabili za svojo propagando, ki je bila koristna tudi za njegove morilce.
24. julija 1942 zvečer so »osvoboditelji« med hudo nevihto prišli v Begunje pri Cerknici in vdrli v hišo Hitijevih sredi vasi. Starejšega sina Janeza, ki jim je skušal pobegniti, so obstrelili in zaklali na sosedovem dvorišču, dve leti mlajšega Franceta pa odgnali s seboj, ga nekaj dni vlačili po gozdu, nato pa najbrž živega vrgli v Mihčevo brezno. Ta njihov zločin je bil odločilen za nastanek vaške straže v Begunjah. Kmalu po tem je neki pobegli partizan povedal, kaj so naredili s Francetom, in 30. oktobra 1942 so begunjski stražarji potegnili njegovo iznakaženo truplo iz brezna, ga pripeljali domov in nato pokopali na domačem pokopališču. Že pred tem so se vaški stražarji iz Begunj in Otav spustili v Krimsko jamo, kamor so »osvoboditelji« sredi julija 1942 pometali več meniševskih deklet, in se prepričali, da na dnu do tedaj skrivnostnega brezna res ležijo človeška trupla. Ena od nalog vaških straž v jeseni 1942 in pomladi 1943 je bila namreč, da so skupaj s svojci poiskali v gozdovih trupla žrtev revolucionarnega nasilja in jih prenesli v blagoslovljeno zemljo. Tako je bilo 28. in 29. oktobra 1942 na pokopališču pri farni cerkvi v Stopičah 10 krst, v katerih so legisti pripeljali iz okoliških gozdov trupla župana Brulca, njegovega sina Jožeta in osmih drugih faranov; 21. marca 1943 so vaški stražarji iz Žužemberka skupaj z domačini odkopali pri Brezovi Rebri 21 žrtev krivične sodbe nad ujetimi branilci Ajdovca in jih potem pokopali na krščanski način; semiški legisti so spomladi 1943 izpod Mirne gore prinesli posmrtne ostanke učiteljice Marice Nartnikove, že decembra 1942 pa profesorja Antona Ovna in jih pokopali na pokopališču pri cerkvici sv. Duha. Podobno je bilo v Šentjoštu nad Horjulom, v Rovtah, na Zaplani in še bi lahko naštevali.
Za prenekateri grob medvojnih žrtev revolucionarnega nasilja se do danes ni izvedelo, da ne govorimo o grobiščih povojnih pobojev, ki jih še vedno odkrivajo. Ko se je po maju 1945 začelo obdobje komunističnega totalitarizma, so medvojni in povojni poboji postali tabu. O njih se ni smelo govoriti, kaj šele odkrivati grobove. Kljub temu pa se je zgodilo, da je tudi v tem času ta ali ona družina izvedela za grob svojega bližnjega sorodnika in se odločila, da kljub prepovedim in nevarnosti poskrbi zanj. Naj navedemo tak primer iz Bele krajine, kjer je bilo poleti 1942 na pobočju Peščenika nad Brezovo Rebrijo pri Semiču taborišče in morišče. 9. junija 1942 je prišla partizanska patrola iz tega taborišča na Krvavčji Vrh. Odpeljali so duhovnika Jožeta Kofalta, ki je pribežal v domači kraj pred Nemci, in kmečkega gospodarja Jožeta Pluta ter njegovo ženo Frančiško. Vse tri so obsodili na smrt in jih površno zagrebli v skupen grob. Pretresljiva je pripoved Kofaltove nečakinje, kako je nekega dne leta 1946 odšla z mamo, Plutovimi in nekim neznanim moškim po pobočju Peščenika do kraja, kjer je neznanec pokazal: »Tu ležijo, tu kopljite.« S tesnobo v srcu je potem z golimi rokami pobirala stričeve posmrtne ostanke iz plitve jame in jih v nahrbtniku nosila na dolgi poti do Krvavčjega Vrha. Tudi Plutovi so tedaj prenesli kosti svojih staršev v družinski grob. Vse so opravili na hitro in v tihoti. Ni bilo duhovnika, da bi blagoslovil izmučene kosti, in ne sorodnikov ter sosedov, da bi jih pokropili z blagoslovljeno vodo. Vsaj nekateri sovaščani so zvedeli za ta dogodek, pa so se naredili, kot da niso videli in ne slišali. Je bilo menda tako za vse bolj prav.
Tak je pač bil tisti čas, čigar težo so občutili tudi Okornovi iz Škofje Loke, o katerih govori naša zgodba. Ko se boste poglobili vanjo, boste razumeli upravičenost teh uvodnih misli in razumeli, da so bile rane, ki jih je ljudem na Gorenjskem povzročila komunistična revolucija, zelo podobne tistim, ki so jih doživljale njene žrtve v Beli krajini.
2.1.2. Čebelarski učitelj Jože Okorn in njegova družina
Jedrnate in vendar dokaj natančne podatke o Jožetu Okornu smo našli v Slovenskem biografskem leksikonu. Navajamo: »Okorn Jože, čebelar, rojen 3. septembra 1897 v Škofji Loki. Ljudsko šolo je obiskoval doma, dovršil nižjo gimnazijo v Kranju, učiteljišče v Ljubljani z maturo 1916, bil nato vojak do konca vojne, sredi marca 1919 od deželne vlade za Slovenijo nastavljen za čebelarskega potovalnega učitelja, dovršil več tečajev za čebelarstvo v Erlangenu (v Nemčiji), 31. julija 1932 upokojen in živi v Škofji Loki ter vodi sitarsko industrijo v Stražišču. S strokovnim poukom (predavanji in tečaji) in strokovnimi članki v Slovenskem čebelarju (1919–29) in Kmetovalcu od 1930 dalje je mnogo storil za napredek racionalnega čebelarstva med Slovenci. V letih 1919 do 1929, ko se je reorganiziralo Čebelarsko društvo za Slovenijo, je bil društveni tajnik.«
Seveda namen našega članka ni razlaga razvoja čebelarstva na Slovenskem, nekaj o tem je pa vendar treba povedati za razumevanje gornjih podatkov o Jožetu Okornu. Naj v ta namen povzamemo nekaj misli iz obširnega članka, ki ga je napisal Janez Žontar in je bil objavljen v Loških razgledih 3 / 1956. Začne s tem, da je čebelarstvo, ki ga umetniki radi imenujejo poezija kmetijstva, od davnine znano tudi na Škofjeloškem, saj že v Grudnovi zgodovini piše, da so morali podložni kmetje v Stari Loki dajati desetino od medu in voska. V zadnjih desetletjih je tudi čebelarstvo napredovalo. Nastala so čebelarska društva, ki so izdajala čebelarske knjige in časopise. Boljša prometna sredstva, zlasti železnice, so pripomogla, da se je začela trgovina z živimi čebelami. Prvotni preprosti panj se je moral umakniti modernemu panju. Leta 1898 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Slovensko čebelarsko društvo z namenom združiti vse slovenske čebelarje, jih izobraževati in jim pomagati pri njihovem delu. Izdajalo je list Slovenski čebelar in ustanavljalo podružnice po deželi. Med prvimi je bila ustanovljena podružnica v Škofji Loki in med pomembnimi njenimi člani sta bila Matej Vidmar ter Fortunov oče s Pevna. Za napredek čebelarstva je veliko naredil tudi Jože Okorn. Kot potujoči čebelarski učitelj je imel v vasi Pungert vzorno urejeno čebelarstvo, kjer je prirejal tečaje in predavanja. Imel je tudi plemenilno postajo za vzrejo matic. Kot priznan strokovnjak je tudi pisal v domače in tuje čebelarske liste. Žontar omenja, da je Okorn prezgodaj umrl, ne pove pa vzroka njegove smrti.
Zgodovinar Bojan Godeša je leta 1999 pripravil za objavo v knjižni obliki spomine nekdanjega urednika Slovenca dr. Ivana Ahčina na dr. Antona Korošca. Knjigo je izdala Nova revija pod naslovom Izgubljeni spomin na Antona Korošca. Na prvih straneh knjige pripoveduje Ahčin, da je bil v letih 1921 do 1925 študijski prefekt v Marijanišču. Ravnatelj Marijanišča je bil tedaj prelat Andrej Kalan, dr. Korošec pa je v hiši stanoval, kadar se je mudil v Ljubljani. Hrano so dr. Korošcu večinoma nosili v njegovo sobo, le tu in tam je sedel k prelatovi mizi. »Okrog marijaniške mize so v tistih letih poleg prelata in obeh prefektov, to je dr. Rožmana (poznejšega ljubljanskega škofa) in mene, sedeli še prof. dr. Lukman, ki je stanoval v hiši, g. kanonik dr. Kimovec, ki je bil pevovodja marijaniškega cerkvenega zbora, čebelarski učitelj Jože Okorn, ki je gospodu prelatu oskrboval čebele, ter končno Franc Smodej, v tistih letih glavni urednik Slovenca.« Iz povedanega je razvidno, da se je mladi učitelj Okorn družil s pomembnimi osebnostmi tistega časa.
Poglejmo še članek Čebelarji se gibljejo, ki ga je 13. julija 1931 objavilo liberalno Jutro. Ko v začetku zapiše, da bi bilo treba krizo, ki je zajela tudi čebelarje, premagovati z boljšim delom, nadaljuje: »Zahvaliti se moramo iniciativnosti posameznika, da stoji tudi v tem oziru dravska banovina na prvem mestu in to po prizadevanju čebelarja, strokovnjaka Jožeta Okorna, referenta kmetijskega odseka banske uprave, ki je že leta 1923 v gozdu v neposredni bližini Škofje Loke po vzoru svetovno znanega strokovnjaka dr. Zandra z žrtvovanjem mnogih tisočakov uredil vzorno čebelno plemenilno postajo in deluje brez vsake subvencije s prav lepimi uspehi. Včeraj popoldne so si postajo ogledali oče slovenskega naprednega čebelarstva g. Anton Žnidaršič, predsednik društva g. prof. Verbič s tajnikom Dermeljem in mnogi čebelarji iz dravske banovine. Upravičeno je postaja vzbudila začudenje vseh posetnikov, kajti v svojem osemletnem razvoju beleži naravnost krasne uspehe in je dosegla odlično stopnjo … V nujni potrebi, da se ta vrsta čebelarske prakse, ki je bila doslej zanemarjena, dvigne in se ji da potrebna stalna višina, se otvarja pod vodstvom g. Okorna in v okrilju čebelarskega društva tudi tečaj za vzrejo plemenskih matic, ki naj usposobi 16 čebelarjev za vsa dela, ki so potrebna za tako postajo. Narodnogospodarski interesi pa zahtevajo, da se stremljenja naprednih čebelarjev podpro in se tako postavi siguren fundament razvoja čebelarstva.« Tako časopis Jutro.
Naj tu samo še ponovimo, kaj nam je povedala Okornova hči na vprašanje, kako je bilo z upokojitvijo leta 1932, ki jo omenja biografski leksikon. Približno takole nam je odgovorila: »Saj je bil nekajkrat upokojen. Vedno ko so na volitvah zmagali liberalci, je bila očetova služba na banovini v negotovosti.«
Jože Okorn pa ni bil samo čebelarski strokovnjak ampak tudi družinski oče. Za življenjsko sopotnico si je izbral Marijo Faigel, ki jo je spoznal v Ljubljani po njenem povratku z Dunaja, kjer je študirala glasbo in že bila na tem, da postane operna pevka. Kot zanimivost omenimo, da je bila Marija Faigel sestrična znanega skladatelja, dirigenta in pedagoga Lucijana Marije Škerjanca. Za tisti čas ni bilo prav nič nenavadno, da Marija po poroki ni iskala službe, ampak se je posvetila družini in domu. Očetova služba je družini omogočala solidno meščansko življenje, poleg tega pa so imeli v Pungertu čebelnjak, ki je precej prispeval v družinski proračun. Stanovali so v novi hiši z velikim vrtom. Imeli so služkinjo, prijazno in marljivo dekle iz Poljanske doline, na katero so bili otroci zelo navezani, in je »držala s hišo«, kot so tedaj govorili. Mati je sodelovala pri cerkvenem pevskem zboru in tako je njena glasbena izobrazba vsaj nekoliko prišla do izraza. Leta 1930 je pri Okornovih prijokal na svet prvorojenec Jože, dve leti kasneje se mu je pridružila sestra Marjana, nato pa leta 1935 še Anton. Oče je kot učitelj in strokovnjak užival ugled in se srečeval z vplivnimi politiki tistega časa: dr. Korošcem, banom dr. Natlačenom, dr. Pušem in drugimi.
Prvi dve leti okupacije so Okornovi preživeli razmeroma mirno, saj je oče imel zvezo z uglednimi strokovnjaki v Avstriji in Nemčiji, kot smo že omenili. Seveda to ni imelo nobene zveze z nacizmom; oba – oče in mati sta bila zavedna Slovenca. Ko se je tudi v Škofji Loki začelo »osvobodilno« gibanje, je oče takoj razumel, kaj se za tem skriva, saj se je v krogih, kjer je bil zaposlen, govorilo tudi o »rdeči nevarnosti«, vendar je bil previden in o tem ni govoril, poleg tega pa je njegovo delo bilo izrazito strokovno, zato tudi med loškimi organizatorji novega gibanja ni imel večjih nasprotnikov. Mogoče je celo verjel, da se bo dalo z njimi dogovoriti, in zato upal, da se ne bodo spravili nadenj.
2.1.3. Usodni 3. marec in njegove posledice za Okornove
K gornjemu naslovu namenoma nismo pripisali letnice, saj je bilo v začetku razgovorov s pričevalci kar nekaj dileme, v katero leto bi postavili Okornovo smrt – v leto 1943 ali 1944. Nekaj te negotovosti smo našli tudi v zapiskih, ki smo jih uspeli dobiti. Zdi se nam verjetno, da je Jože Okorn umrl leta 1944, v času ko so se škofjeloški vosovci »spopadli z organizatorji bele garde«. Lahko si predstavljamo, da je bil Okorn, ki se je nekoč družil z banom Natlačenom in drugo »klerikalno gospodo«, že vnaprej sumljiv. Dejstvo, da je škofjeloško sodišče leta 1947 ugotovilo, da je bil verjetno »likvidiran na podlagi netočnih podatkov, ker je prebivalstvo dvomilo v njegovo zanesljivost«, te predpostavke ne spremeni. Nekaj vosovcev je bilo pač »prebivalstvo«, kot je bila že leta 1941 peščica komunistov narod in so postavili zakon o zaščiti slovenskega naroda, po katerem so potem obsodili na smrt na tisoče političnih nasprotnikov ali, kot bi bilo bolj prav reči, razrednih sovražnikov.
3. marca 1944 so torej Okornovi dobili sporočilo, da so izhodne reže na panjih v Pungertu zamašene. Oče sploh ni pomislil, da so mu nastavili past, da bi ga izvabili iz mesta. Vedel je, da se bodo čebele zadušile, če ne bo ukrepal, zato se je takoj odpravil v Pungert in s seboj vzel 11-letno hčerko Marjano. Ko sta opravila delo in se že napotila domov, so ju nenadoma obstopili štirje partizani. V začetku so bili čisto prijazni, kajti vsi so bili domačini, skoraj sosedje. Želeli so, da oče gre z njimi, otroka po pošlje domov, vendar se je hčerka temu uprla in na vsak način hotela iti z očetom. Oklenila se ga je in odločno vztrajala pri svojem. Oče je nekaj časa verjel, da bo z mirno in preudarno besedo partizane, ki so bili njegovi znanci, pregovoril, da ju bodo spustili domov, toda kmalu se je izkazalo, da so njegove besede zaman. Eden izmed četverice je snel z rame puško in jo nameril v otroka. V strahu je dekle spustilo očeta in steklo proti domu. Po velikem ovinku so ga potem odpeljali na Zalubnikarjevo domačijo nad Svetim Tomažem, kjer so imeli svoje oporišče, v bližini pa tudi morišče. Mnogo kasneje se je izvedelo, da so ga imeli nekaj dni zaprtega v drvarnici in ga zasliševali ter mučili. Le kaj so hoteli zvedeti od njega?
V naslednjih tednih in mesecih je družina dobivala pisma z očetovo pisavo; v njih so bili pozdravi za domače in prošnja, naj mu pošljejo obleko in hrano. Mati je zato pripravila nekaj paketov, ki so jih otroci odnesli na določeno mesto v bližini čebelnjaka v Pungertu. Verjela je, da je oče res nekje pri partizanih in da mu s tem pomaga. Zgodilo se je, da je mati pravkar odprla eno takih pisem, ko je v hišo nepričakovano vstopil gestapovec. V strahu, da so Nemci kaj zvedeli, je pismo na hitro požrla. Ob drugi priliki so otroke, ki so nesli paket v Pungert, srečali domobranci. Niso jih ustavili, vendar jim je bilo sumljivo. Kljub nesporni očetovi pisavi je mati opazila, da je ta in ona beseda v pismu drugače obrnjena, kot je bila navajena iz prejšnjega njegovega pisanja. Seveda ji je to povzročilo dvome, ki pa jih je hitro potlačila z razlago, da oče živi v izrednih razmerah in da je temu primerno tudi njegovo pisanje. Tako so mati in otroci še maja 1945 upali, da je oče živ in da bo nekega dne potrkal na vrata domače hiše.
Menda je bilo konec maja ali v začetku junija 1945, ko sta se srečala Zalubnikar in Okornov stari oče. Med vojno se skoraj nista videvala, čeprav sta bila prijatelja. Beseda je dala besedo in Zalubnikar je povedal, kako so vosovci na njegovi domačiji zadrževali Jožeta Okorna in kje ležijo njegovi posmrtni ostanki. Stari oče, mati in sin Jože so kmalu potem šli k Zalubnikarju in z njegovo pomočjo našli očetov grob. Pravzaprav to ni bil grob, saj je očetovo truplo ležalo v kotanji, površno založeno s skalami, in bilo tako dostopno gozdnim živalim. Ker bi bilo na tistem kamenitem terenu težko izkopati primeren grob, so ga prenesli malo niže na rob travnika in spodobno zakopali. Konec vrvi, s katerim je bil oče zvezan, so vzeli s seboj in hčerka ga še danes spoštljivo hrani kot spomin nanj in na njegovo trpljenje.
Tisto leto, ko je nastalo toliko novih grobišč, so se z grobovi medvojnih žrtev revolucionarnega nasilja dogajale čudne stvari. Notranji minister nove slovenske vlade je 12. junija izdal odlok o odstranitvi grobov okupatorjev in njihovih sodelavcev. Menda je to naredil po ukazu iz Beograda, ki pa je imel dodatek, naj odstranijo samo zunanja znamenja, ostanke žrtev pa pustijo pri miru. Slovenci so marsikje šli dlje. Na Orlovem vrhu so na primer s pomočjo nemških ujetnikov odkopali grobove na domobranskem pokopališču, naložili posmrtne ostanke na kamione in jih odpeljali neznano kam. Podobno se je zgodilo z grobom dr. Natlačena, dr. Ehrlicha in še nekaterimi na ljubljanskih Žalah. Tudi nekateri grobovi izven pokopališč so čez noč izginili. Okornova mati je bila v skrbeh, da bi se kaj podobnega zgodilo z očetovim grobom na robu Zalubnikarjevega travnika, ki je bil celo označen s skromnim križem. Mati Marija je bila pogumna in odločna žena. Čeprav je vedela, da se loteva nemogočega, je stopila do krajevnih predstavnikov nove oblasti, da bi dovolili pokopati očetove posmrtne ostanke na pokopališču. Seveda so jo zavrnili. Vendar ni odnehala, ampak sklenila, da napravi prekop skrivaj in tako zaščiti očetovo truplo.
1. maja 1946, ko je mesto bučno proslavljalo delavski praznik, so se Okornovi odpravili na »izlet« k Svetemu Tomažu. Odkopali so očetov grob, zložili posmrtne ostanke v tri nahrbtnike in jih odnesli v dolino. Ker na mestnem pokopališču ni bilo mogoče opraviti pokopa, ne da bi kdo opazil, so ostanke položili v kovinski zaboj in pokopali na domačem vrtu. Tam počivajo še danes in molče trobentajo o krutem času, ki je med vojno in po vojni prizadel družino, mesto in celo domovino.
Okornovim otrokom – Jože je bil tedaj star 16 let, Marjana 14, Tone pa 11 let – je ta dogodek vtisnil neizbrisen pečat za celo življenje. Lahko si mislimo, kolikokrat so imeli očeta pred očmi, ko so se mudili na domačem vrtu, vendar se o tem z nikomer niso mogli pogovoriti. Na zunaj so bili veseli kot njihovi vrstniki, v notranjosti pa so nosili breme, ki bi strlo celo marsikaterega odraslega. Kako so se počutili, ko so ob raznih proslavah poslušali napihnjene govore o zlati svobodi in z drugimi prepevali pesmi o veličastnem osvobodilnem boju!
Mati je kljub vsem težavam ostala pogumna in pokončna. Obdržala je prijateljske stike z nekaterimi uglednimi ljudmi, ki so zmogli toliko poguma, da niso zatajili poznanstva z njo. S svojo navidezno neprizadetostjo in pokončnostjo je bila otrokom v veliko moralno oporo. Skrbno je obdelovala domači vrt in sadovnjak, redila koze, zajce in kokoši, od časa do časa prodala tudi kako odvečno premičnino in tako družino reševala prevelikega pomanjkanja.
Bil je čas, ko so nekdanji revolucionarji – med njimi so bili tudi eksekutorji Okornovega očeta – postali najvišji predstavniki ljudstva. Škofja Loka je bila razmeroma majhno mesto, zato so se Okornovi z njimi večkrat srečali in vsaj na zunaj so bili njihovi odnosi skoraj prijateljski. Že 15. oktobra 1945 je Okrajni narodnoosvobodilni odbor Škofja Loka izdal »odločbo« o zaplembi premičnega in nepremičnega premoženja Okorn Jožeta z utemeljitvijo, da »je zgoraj imenovani lastnik sumljiv, da je vojni zločinec odnosno pomagač«. V zaplembenem postopku je bila vdovi in otrokom sicer priznana služnostna pravica do stanovanja v njihovi hiši, vendar je občinska oblast tedaj del hiše dodelila za stanovanje stranki, ki jo je sama določila. Mati se je na zaplembo pritožila in sodišče je v ponovnem odločanju ugotovilo, da je »bila likvidacija Okorn Jožeta pomota« in zato zaplembo oziroma podržavljanje njihove imovine razveljavilo. Leta 1947 je odločna mati dosegla, da ji je Odsek za notranje zadeve okraja Škofja Loka izdal potrdilo, da »Okorn Jože, rojen 3. 9. 1897, gospodarski referent pri bivši banovini v Ljubljani, med okupacijo ni bil pod orožjem v službi okupatorjev in njihovih pomagačev, bil pa je osumljen, da je bil organizator be-ga, zaradi česar je bil od partizanov likvidiran. Zaradi te okolnosti se po vsestranskem poizvedovanju ni moglo ugotoviti nič pozitivnega, vsled česar izgleda, da je imenovani bil likvidiran na podlagi netočnih podatkov. Prebivalstvo je pač sumljalo v njegovo zanesljivost. Bilo je tudi ugotovljeno, da ni bil organizator, funkcionar ali aktivni član kvizlinških organizacij in tudi ne član Kulturbunda«. Kasnejša nacionalizacija, ki je Okornovim vzela pretežni del njihovega velikega vrta in sadovnjaka, sicer ni bila povezana z očetovo »likvidacijo«, jih je pa seveda prizadela, čeprav so bili otroci tedaj že samostojni in niso bili več odvisni od materine skrbi za preživetje. Seveda je to najbolj občutila mati, ki je bila že v letih.
Omenili smo že, kako močno so dogodki okrog očetove smrti in končnega pokopa na domačem vrtu vplivali na otroke. Tudi kasneje se je večkrat zgodilo kaj takega, kar jih je opozorilo na njihovo zaznamovanost. Najstarejši sin Jože je bil po postavi in zunanjem videzu zelo podoben očetu. Ko je bil ob neki priliki oblečen v očetov plašč, je srečal nekdanjega vosovca, ki je bil prisoten v Pungertu, ko so odpeljali očeta. Še preden sta prišla z Jožetom skupaj, je nekdanjega »junaka« zgrabila panika in je zbežal. V Jožetu, ki je stopal proti njemu, je najbrž nenadoma zagledal učitelja Okorna, ki ga je pred mnogimi leti zasliševal pri Podlubnikarju in morda tudi pospremil na zadnji poti. Misel na očeta je Jožeta spremljala do smrti. Bil je v stalnem sporu z novo družbo. Silili so ga v partijo, toda on je to vedno odklonil, čeprav se je zavedal morebitnih posledic. K vojakom so ga leta 1948 poslali na madžarsko mejo. Za njim je seveda od doma prišla primerna karakteristika, zato se je nadrejeni stalno znašal nad njim. Tedaj je Jože tudi zbolel za astmo in potem bolehal do konca življenja. Umrl je leta 2003 v starosti 73 let.
Anton je bil od treh Okornovih otrok najmlajši. Čeprav morda vseh dogodkov v zvezi z očetovo smrtjo in kasnejšim prekopom ni toliko občutil, saj je bil tedaj še otrok, so se mu nekateri močno vtisnili v spomin. Po naravi je bil delaven in zelo ambiciozen. Če je hotel kot poklicni športnik napredovati, se je moral vpisati v partijo, s katero se pa globoko v notranjosti – tudi zaradi spomina na očeta – ni strinjal. Tako je živel dvojno življenje, ki ga je tajil celo pred lastno družino. Nikoli ni govoril o očetu in o tem, kje je pokopan. Kot posledica te notranje razklanosti so prišle nadenj razne bolezni in smrt, ko mu je bilo komaj 62 let.
Hči Marjana, rojena leta 1932, je edina od ožjih članov družine Jožeta Okorna še živa. Ona je bila z očetom, ko so ga prijeli pri čebelnjaku v Pungertu in so jo na grob način ločili od njega, in bila je prisotna pri prekopu njegovega trupla in pokopu na domačem vrtu. Po naključju je iz ozadja spremljala tudi pogreb enega tistih, ki jih je 3. marca 1944 srečala pri čebelnjaku v Pungertu. Zvedela je, da je pred smrtjo veliko trpel in obžaloval svoja prejšnja dejanja. Imel je cerkveni pogreb. Sicer je pa od tistega dogodka pri čebelnjaku preteklo že skoraj 70 let. Pregovor pravi, da božji mlini meljejo počasi, toda zanesljivo. Ali smemo k temu dodati še misel, da so pota božje previdnosti nenavadna in večkrat težko razumljiva?!
2.1.4. Zaključek
Okrajno sodišče, ki je razveljavilo zaplembo Okornovega premoženja, je svoj sklep utemeljilo z ugotovitvijo, da je bil Jože Okorn likvidiran po pomoti. Odsek za notranje zadeve škofjeloškega okraja je bil v besedilu svojega potrdila nekoliko bolj natančen, saj piše, da je bil Okorn likvidiran, ker je bil osumljen organiziranja bele garde, vendar se je kasneje izkazalo, da ta sum prebivalstva ni bil točen. Tako sodišče kot Okrajni odbor bi leta 1947 brez težave našlo katerega od eksekutorjev Jožeta Okorna, ki bi lahko natančno pojasnil, kdo in zakaj je odredil njegovo likvidacijo. Težko verjamemo, da so se spravili nad njega neki krvoločni posamezniki brez vednosti in odobrenja partije, ki je budno spremljala vsak še tako nepomemben dogodek v mestu in okolici. Vsekakor pa je bila taka razlaga potrebna, da bi ljudje verjeli v dobre namene partije, da pri njih tisti, ki so med vojno in po njej ubijali, ne bi bili prepoznani za zločince.
Čeprav je bil Okorn s tem na nek način rehabilitiran, je temna senca likvidacije ostala nad njim in njegovo družino. To začutimo tudi, če pozorno beremo Žontarjev članek o škofjeloškem čebelarstvu. O Okornovih zaslugah za napredek čebelarstva na Škofjeloškem in v Sloveniji so čivkali celo vrabci na strehi, zato tega ni imelo smisla prikrivati, medtem ko je bilo o njegovi smrti nevarno govoriti. Kdo danes v Škofji Loki in v Sloveniji še ve za Jožeta Okorna in njegovo delo?
Pred nekaj leti so v Škofji Loki uredili alejo škofjeloških kulturnih velikanov. Ne poznamo kriterijev za sprejem v to alejo, ne vemo, ali bi Jože Okorn kot učitelj in čebelar dosegel njen prag, smo pa prepričani, da je čas, da končno vstane iz zamolčanosti in da ima pravico do javnega spomina. Čebelarski strokovnjak Okorn, ki je dobro poznal marljivost in zares socialni medsebojni odnos čebel delavk, bi nam tudi danes imel veliko povedati.
2.1.5.
Mogoče bo kdo ob branju tega članka zmajal z glavo, zakaj toliko besed o grobovih in grobiščih. Ali ne bi bilo prav, da bi v času svetovne gospodarske krize razmišljali o sedanjem času in iskali poti za izhod iz krize? Brez dvoma to drži in je treba razmišljati o tem, vendar si takoj dovoljujemo pripombo, da pri diagnozi sedanje krize ne smemo prezreti, da njeni vzroki niso samo materialni, ampak tudi moralni, duhovni. Pa smo spet pri preteklosti. Kako je pri nas prišlo do komunistične revolucije? Ena njenih začetnih značilnosti je bil odnos revolucionarjev do mrtvih nasprotnikov, popolnoma nasproten s tisočletno tradicijo evropske kulture, h kateri spadamo tudi Slovenci. Krimska jama, Mihčevo brezno in stotine podobnih krajev o tem zgovorno pričajo.
Protikomunistični odpor, ki se je začel leta 1942 v takratni Ljubljanski pokrajini, kasneje pa tudi na Gorenjskem, in po krivici še danes nosi nalepko kolaboracije, ni bil samo samoobramba za zaščito življenj in premoženja, ampak tudi obramba kulture, ki smo ji stoletja pripadali. Še posebno pristen znak te kulture so bila dejanja, ki so jih še po maju 1945, v času komunističnega totalitarizma, ko so bili tudi nekdanji vaški stražarji in domobranci večinoma »pospravljeni« v kraška brezna, rudniške jaške in druga množična grobišča, opravile dekleta in žene kot Kofaltova nečakinja s Krvavčjega Vrha in Okornova mati iz Škofje Loke. Kljub prepovedi totalitarne oblasti, kljub nevarnosti, da jih pri njihovem delu zalotijo, so v gozdu poiskale na pol zakopane ostanke svojih dragih in jih skrivaj prenesle na varen kraj ter dostojno pokopale. Zakaj so to počele? Kdo si upa reči, da je bilo to »brskanje po kosteh in nabiranje političnih točk«? Da, to so bile prave slovenske Antigone. Ali ni prav, da jim tudi v času ekonomske krize izkažemo priznanje in spoštovanje!
Za konec pa samo še tale misel: Brez razumevanja preteklosti in dogovora o njej ne more biti urejene sedanjosti in prihodnosti.
3. Pripovedi
3.1. Žrtev nisem bil samo jaz, ampak tudi morilec
Vanja Kržan
3.1.1.
Mislila sem že, da se s svojimi zgodbami na Gorenjsko ne bom več vračala, zato sem prijetno presenečena vsakič, ko izvem za človeka iz teh krajev, ki želi s pripovedjo osvetliti zamolčano resnico, obsoditi krivico in vsaj do neke mere vrniti dobro ime dragemu svojcu, še danes neznano kdaj umorjenemu in neznano kje pokopanemu. To željo je do zdaj nosil v sebi Jeseničan Janko Zevnik, ki nam bo pripovedoval o svojem očetu Janezu. Poznega jesenskega večera 1944 so ga odpeljali partizani. Od takrat ga ni več: v nobeni mrliški knjigi ni njegovega imena ali datuma smrti; na družinski grobnici je sicer vklesano ime in letnica rojstva, a njegov grob je neznano kje.
Janez Zevnik se je rodil 18. 5. 1895 in je bil edini sin bolehnega očeta, ki je imel žago ob potoku Jesenica, ki priteče izpod Karavank in se v ozki strugi spusti v dolino in izlije v Savo. Streljaj niže ob potoku mu je ropotal tudi mlin. Zaradi bolezni ni bil kos delu na žagi in mlinu ter se je sčasoma zadolžil. Po njegovi smrti je žena oboje prodala podjetnemu in sposobnemu Andreju Čuferju. Ta je ob žagi zgradil imenitno mizarsko delavnico in s svojimi izdelki zaslovel daleč naokoli, seveda samo do konca vojne. Vdova je z denarjem poravnala dolgove in kupila zase in za sina skromno hišico malo nižje od žage pod hribom Žerjavec. Pred tristo in dvesto leti pa še kasneje so pod tem hribom stale hiše furmanov, ki so vozili v jeseniško tovarno železovo rudo iz Savskih jam pod Golico.
Janez je tako odraščal na robu gozda pod Karavankami. V šolo je hodil pol ure hoda, ker je bila na spodnjem koncu Jesenic v bližini tedanje glavne tovarniške pisarne. Dobro se je učil, se naučil nemščine, a poklica se ni mogel izučiti, ker je bilo treba čim prej zaslužiti denar. Delal je kot žebljar v tovarni. Leta 1923 se je poročil z Marijo roj. Markizeti. Njun prvi otrok je bila hčerka Ida (1924), osem let kasneje se jima je rodil še sin (19. 9. 1932), pripovedovalec današnje zgodbe, ki so ga po očetu krstili za Janeza, za domače je bil Janko. Delo žebljarja je bilo zaradi bolezni za očeta vedno bolj naporno, zato so ga premestili za vratarja na glavni vhod tovarne.
Že nekajkrat smo v Zavezi lahko prebrali, da so bili večinoma delavci in uslužbenci tovarne tisti, ki so pred vojno skrbeli za kulturo in prosveto na Jesenicah, ki zato niso bile znane samo po tovarni. Mladina in že malo starejši so telovadili pri Orlu ali Sokolu, prepevali v različnih zborih ali razkazovali svoje igralske sposobnosti na odru Krekovega doma. Janko se spominja, da ga je oče jemal s seboj na telovadne in pevske prireditve na telovadišče pod Mežakljo, kjer je danes športna dvorana.
»V najlepšem spominu so mi ostali trenutki, ko sem opazoval ata, kako se je učil gledališke vloge,« mi je z vidnim veseljem pripovedoval sin Janko. »Bil je igralec komičnih vlog. Ničkolikokrat so ga ljudje spraševali, kdaj bo spet igral v kakšni igri ali opereti, da se bodo nasmejali. Da je imel mir pred mano, sem moral sesti na zaboj za premog pri štedilniku. Dal mi je otroške slikanice, spominjam se knjižice Kralj Honolulu in pripovedk Čebelice, on pa je začel hoditi gor in dol po kuhinji, glasno govoril besedilo vloge, zraven pa je z mimiko in gestami igral, kot da bi bil že na odru. To me je bolj zabavalo kot vse slikanice. Sestra je bila osem let starejša od mene in se z menoj ni igrala, smo se pa med seboj dobro razumeli. Izučila se je za trgovsko pomočnico in ata ji je pred vojno kupil kolo. Ko se je že zelo mlada odločala za poroko, se spominjam, da ji je ata povedal pomisleke zaradi ženina in kasneje, ko je bila poročena, se je izkazalo, kako prav je imel. Nič ni mogel pomagati, a videl sem, da ga je bolelo.
V lepem spominu imam nedelje. Vsako nedelja sva šla k maši, po maši pa je ata zavil v gostilno zraven Čuferjeve trgovine in spil malo pivo. Meni je naročil šumečo pijačo, pravili smo ji ‘krahrle’. S prstom sem pritisnil na zamašek in že je brizgnila ven pena in tekočina.
Ata je bil dober in skrben gospodar. Hiša je bila stara in vedno je bilo treba kaj obnoviti. Naredil je nova in večja okna. Njivo smo imeli v najemu in vsako leto vzredili prašička, koza nas je oskrbela z mlekom. Atova posebna ljubezen so bile njegove čebele. Imel je osem ‘kranjičev’ in devet ‘žnidaršičev’. Tako sem ga slišal praviti in ga vedno opazoval pri delu.
Njegov dober prijatelj je bil Langusov Jože (oče nekdanjega smučarskega skakalca). Z atom sta imela posebno veselje, da sta prežala za lisicami, ki so v jesenskih večerih prihajale iz gozda v bližino hiše. Gotovo se mu ni posrečilo nobene ustreliti, saj bi se sicer spominjal.
Med vojno se tej navadi nista odrekla. Ata je bil preveč naiven in nepremišljen, da bi zaslutil nevarnost, ne pred lisicami, ampak pred gošarji in njihovimi terenskimi obveščevalci. V bregu tik nad našo hišo je stanovala Koširjeva Ivanka, Trudnova po domače. Pri njih je bila ‘javka’. Partizani so se skrivali v Planini pod Golico in tam imeli svoje postojanke, prav tako na Mežaklji, na drugi strani doline. Razumljivo, da atovo prežanje za lisicami Koširjevi ni bilo po volji, prav tako ne tistim, ki so hodili v hišo na javko. Ata pa se zanje sploh ni menil in zato mu niti na misel ni prišlo, da njegovo prežanje na lisice postaja zanj vedno bolj nevarno. Verjetno ga niti nihče ni opozoril na to nevarnost. Vse kaže, da se je v Trudnovi hiši ‘skuhala’ obtožba, da ata vohuni za partizani, ki prihajajo v hišo na javko in jih izdaja.
Ata za vso to ‘konspirativno’ dejavnost v hiši sosede ni vedel. Še naprej so ga zanimale samo lisice, dokler nekega jesenskega večera 1944. ne zaslišimo udarcev po vratih. Ata se je po deseti uri zvečer vrnil s popoldanskega dela in sedel za mizo večerjat. Mama je šla odpirat in pred ata stopita dva oborožena partizana v civilu. Enega nisem poznal, bil je majhne postave, črnolas in zlobnega pogleda. Šele kasneje sem zvedel, da je bil Kosterov Janez, Drugi pa je bil Gašperin Tone iz naše soseščine, mizar pri Andreju Čuferju in pravili so, da je kradel iz njegove delavnice, ko so mu jo podržavili. ‘Zevnik, aretiran si,’ reče črnolasi in se vstopi pred ata. ‘Kaj si lahko z mano pomagate? Star sem že devetinštirideset let. Bolan sem, čakam na operacijo golše,’ jim je zbegan ves iz sebe pojasnjeval. Črnolasi sname nemško brzostrelko z rame in jo naperi v ata. ‘Če ne greš z nami, boš ostal tukaj’, zagrozi. Vsi trije smo že jokali. Bili smo čisto nemočni. Dvanajst let sem imel in takrat sem prvič spoznal krutost in sovraštvo partizanov, ki so mi odpeljali ata. Mama mu je dala v nahrbtnik nekaj kruha in perila. Kam so ga odpeljali, nisva nikoli zvedela. Morda proti Sv. Križu (danes Planina pod Golico) ali v Plavške Rovte.
Mama je morala takoj zjutraj javiti na policijo, da so ata odpeljali. Med potjo jo je srečala Koširjeva: ‘Kam pa greš?’ – ‘Javit na policijo, da so partizani sinoči vzeli moža.’ – ‘Česa mi ne poveš? Pa so ga res vzeli?’ je radovedno spraševala Koširjeva. Mami pa še na misel ni prišlo, da je Koširjeva o tem že obveščena in se je hotela samo prepričati, če je njenim prijateljem gošarjem ‘akcija’ uspela.
Za naju z mamo se je pričelo strašno obdobje negotovosti, bojazni in skrbi. Mama je spraševala znane in neznane ljudi, če bi kdo kaj vedel o atu. Vse do konca vojne. Povsod se je slavila zmaga, midva z mamo sva tako željno pričakovala ata, a ga ni in ni bilo. Ljudje so se nama vsi po vrsti lagali, tudi sosedi, kje da je. Eni so pravili, da je v ruskem ujetništvu. Mamin znanec Pretnar iz Poljan je povedal le to, da sta bila z atom skupaj v delavskem bataljonu na Primorskem. Ko sem ga čez leta sam spraševal, kaj ve o atu, mi je vedno le odgovarjal: ‘Niso časi za to, da bi ti lahko vse povedal!’
Z mamo sva bridko občutila, da so prišli drugačni časi. Denarja ni bilo, mama se je lotila šivanja spodnjega perila, da je zaslužila kakšen dinar. Na srečo je pred vojno obiskovala šiviljski tečaj v Krekovi gospodinjski šoli in se naučila šivanja. Živilskih kart nisva imela. Tista ženska, ki je aprila 1941 z zastavami slovesno pričakala Nemce na Kopavniku pred Hrušico, je po vojni delila karte. Ko je zanje zaprosila mama, ji je ta ženska, Jelovčanova, zabrusila: ‘Mici, ti pa kart ne moreš dobiti. Saj rediš doma pujska.’
V šoli prave volje za učenje nisem imel. Ne vem točno, v kateri razred sem hodil, ko je bila moja sošolka Robičeva Anica, po domače Žvagnova izpod Mežaklje. Vedeli smo, da njihova družina ni bila kaj prida, vsi so bili med seboj skregani. In vsi delomrzneži, prav vse pri njih, njiva in hlev sta bila zanemarjena. Za kurjavo so posekali kar sadno drevo, če drugega ni bilo pri roki. Pa mi nekoč Anica povsem prostodušno pove, da je bil med vojno njen brat Franc v gmajni na Mežaklji (kar je pomenilo da je bil tam pri partizanih) in da je on – likvidiral mojega očeta. To je sama slišala, ko je brat nekoč nepričakovano prišel domov, in ga je ata spraševal o dogodkih v gmajni. Pa mu sin prostodušno odgovori: ‘Dal sem likvidirati domačina.’ – ‘Koga pa?’ – ‘Zevnika.’ Ata se je razjezil in je sina nagnal nazaj na Mežakljo. ‘Doma nimaš kaj iskati, če delaš take lumparije v gmajni.’ Francova priletna teta je še nekaj časa po vojni hodila po Jesenicah z dolgo pištolo za pasom.
Do konca pretresen in zgrožen sem prišel iz šole. Doma sem vse povedal mami. Skupna bolečina naju je še bolj zbližala in še bolj sva se zaprla vase. Najin tihi dogovor je bil, da ‘tega’ ne bova nikomur povedala. Še bolj sva se čutila ogrožena in še bolj naju je bilo strah. Šele zdaj sva opustila upanje, da bi se ata kdaj vrnil. Vedno bolj grenko sem občutil, kaj pomeni biti sirota brez očeta. Že ko sem hodil v nižjo gimnazijo, sem med počitnicami iz vagonov razkladal koks, da sem zaslužil kakšen dinar. Nabiral sem gobe in jih prodajal. Poleti sem na Jeseniški planini pomagal pastirju pasti krave. Poznal je planine in vedel je, kje je dobra paša. Večkrat sva jih nagnala prav na Rožco in še preko, saj so naju graničarji poznali in naju niso preganjali. Moje otroštvo in mladost nista poznala ne igre in ne zabave, ampak samo delo.
Moral sem priti čim hitreje do zaposlitve, zato sem se po nižji gimnaziji vpisal na Metalurško šolo. Direktor je bil fotograf Slavko Smolej. Ves čas so nam govorili, da bomo imeli boljši učenci prednost pri izbiri poklica. Vajen sem bil delati, zato sem bil med najboljšimi. Po delovni praksi smo najboljši dobili ‘zastavico’, priznanje za pridno delo. Zato bi si lahko izbral poklic, za katerega bi se želel izšolati, a so me dali v oddelek za topilca pri plavžu. Bili smo štirje in delo je bilo zelo težko in nevarno. Takrat sem imel kakih šestnajst let. Že od vsega začetka sem si želel biti električar, zato sem se šolal tudi na oddelku za električarje, saj smo na šoli imeli zelo veliko različnih vrst prakse. Naporno delo sem opravljal tudi v kamnolomu in tam vrtal skale, da so jih lahko minirali. Spoznal sem delo v apnenici, kjer se je žgalo apno in tudi tu ni bilo lahko. Zatem so me premestili v obrat rudarno, kjer se je hranila ruda, ko je prišla iz pražarne. Vedno bolj mi je postajalo jasno, da me izkoriščajo in da opravljam najtežja dela. Nikoli mi niso ponudili prakse za električarja. Spoznal sem, da so pozabili na obljubo, da bom lahko sam izbral poklic. Moja velika želja, da bi se lahko izučil za električarja, je ostala neizpolnjena. Ko bi moral začeti tretji letnik, sem začutil odpor do šole in prestanih krivic. Ostal sem doma. Mama je zelo trpela in me pregovarjala, naj potrpim do konca šole. Bil sem brez volje, bolelo me je, da so mi v obraz lagali.
Morda je mama posredovala v šoli, ker me je direktor Smolej poklical na zagovor. ‘Tovariš ravnatelj,’ sem mu povedal brez obotavljanja, ‘obljubili ste mi, da bom lahko izbral šolanje za poklic električarja in se izšolal, če bom imel zastavico za pridnost. Saj veste, da želim postati električar.’ Naenkrat je postal zelo velikodušen: ‘Janko, zapomni si: prišel bo čas, ko bosta v jeseniški železarni plavž in martinovka obratovali na elektriko. In ti boš lahko tam električar.’ Že takrat sem vedel, da tega ne bom dočakal. In tudi nihče drug ni, ker je železarna prej propadla.
Končno so me le zaposlili v elektrodelavnici. Tam so me ponovno čakale hude preizkušnje, pa ne zaradi dela, ampak zaradi preddelavca Pavla Pogačnika, ki je bil pijanček. Ničesar me ni naučil, nasprotno, namesto njega sem moral postoriti marsikaj. Bil sem v marsičem nepoučen in predvsem neizkušen. Velikokrat me je elektrika tako stresla, da je pravi čudež, da me ni ubila. Nekoč me je čakalo popravilo stružnice. Pred tem sem moral na žerjavu popraviti luč. Ko sem se vrnil nazaj v delavnico, sem se lotil stružnice. Kako bom kos temu delu? Do takrat še nikoli nisem imel opravka s stružnico in nihče mi ni povedal, kako naj se lotim popravila. Pogačnik pa je ležal pijan pred razdelilno omarico. Kaj sem hotel? Lotil sem se stružnice in uspelo mi je, da sem jo popravil. Vsi so se čudili in to povedali Pogačniku, ko je prišel k sebi. Seveda pa ni vedno šlo gladko. Bil sem prepuščen sam sebi, lahko bi rekel, da sem bil samouk.
Ko je Pogačnik videl, da sem priden in uporaben za delo, me je pričel še bolj izkoriščati. Nazadnje naj bi postal ‘ta šmirav’ in bi moral s ‘šmirom’ mazati stroje in pozabiti na elektrodelavnico. Takrat sem sklenil, da se v tovarno nikoli več ne bom vrnil. Zdaj že pokojni delavec Ivan me je pregovarjal, naj ne storim tega, ker mi bo še žal. Bil sem tako do kraja ponižan in zaradi krivic tako prizadet, da sem bil prepričan, da se v tovarno ne vrnem nikoli več. In dejansko se nisem. Poleg tega so se mi še vedno lagali zaradi očeta: eni so govorili, da je na Primorskem, drugi, da je v ruskem ujetništvu. A takrat sem za ubijalca Robiča že vedel in – molčal.
Zaposlil sem se na Čuferjevi žagi, ki je bila takrat že podržavljena. Več mesecev sem delal, da sem lahko šel v Ljubljano in naredil izpite za električarja. Ko sem v železarni ponosen pokazal potrdila o opravljenih izpitih, se je mojster elektrodelavnice začudil in me pohvalil: ‘Vedno sem verjel v tebe, ker si priden.’ Takrat mi je tudi zaupal, da je bil največji krivec za moja poniževanja pijanec in vodja mehanične delavnice Pavel Pogačnik. Končno sem se lahko zaposlil v stroki, ki sem jo vedno imel rad: napeljeval sem elektriko po stanovanjskih blokih, bil elektroinštalater za transformatorje in visoko napetost.
Misel na umorjenega ata me je v tem obdobju boleče spremljala. Marsikaj bi mi bilo prizanešeno, če bi bil ata živ. Tako pa nisem imel v težkih časih odraščanja in šolanja nikogar, ki bi bil ob meni, mi svetoval in me hrabril. Morda sem prav zato postal tako uporniški, a hkrati odločen doseči to, kar sem hotel.
Prav tako me nikoli ni zapustila misel na Franca Robiča, ubijalca mojega očeta. Srečeval sem ga, a vedno le bežno. Opazil sem, da se me izogiba. To me je prepričalo, da je resnično on ubijalec. Takrat nisem mislil na odpuščanje, zakaj pa, saj se mi ni nikoli približal in mi priznal krivdo. Mislil sem samo še na maščevanje. Z njegovim najmlajšim bratom pa sva se kar dobro razumela, skupaj sva hodila lovit jazbece. Lovsko ‘žilico’ sem podedoval po atu.
Po vojni se je razvedelo, da je v mlaki med Savo in železnico polno orožja, ki so ga vanjo zmetali Nemci, ko so se umikali. Ko sem to zvedel in videl nekatere fante, da ga iščejo, sem v mlaki še jaz poiskal pištolo in jo pobral, pa še nekaj nabojev. Takrat sem hodil še v nižjo gimnazijo. Pištolo z naboji sem skril v drvarnico in jo vsa leta skrbno hranil. Od takrat nisem imel miru, misel na maščevanje me je vedno bolj preganjala. Sčasoma je v meni dozorela odločitev, da ustrelim Robiča, ubijalca mojega ata.
Izbral sem si dan … Vedel sem, da ima tisti dan dopoldanski ‘šiht’. Okoli pol tretje se bo vračal domov. Najbolj prikladno mesto bo Žvagnov most. Takrat, ko pride na most, sprožim vanj. Nasproti mostu sem se skril za grmovje, stiskal v rokah pištolo in čakal. Od razburjenja sem se ves tresel. Iz mene so izbruhnila vsa čustva, ki sem jih dolga leta mukoma v sebi zadrževal. Ata sem imel vedno pred očmi, še danes ga imam. Že se je Robič bližal mostu, namerim in sprožim. Enkrat … nič, še enkrat … spet nič. Robič je mirno šel mimo. Prepozno je bilo, da bi poskusil še s tretjim in četrtim nabojem. Od dolgega ležanja v drvarnici so vsi zarjaveli.
Pridem domov. Bil sem tako iz sebe, bled in prepaden, da je mama takoj videla, da je z mano nekaj narobe. ‘Kaj pa je s tabo?’ me je spraševala, ker nisem mogel takoj povedati. ‘Kaj se je zgodilo?’ Videl sem, da je zdaj tudi ona prestrašena. Nenadoma me je zlomilo in sem ji vse priznal. Zdaj se je sesula ona. ‘Janko, Janko, nikoli več ne stori tega! Zapomni si, nikoli! Ne maži svoje duše z umazano krvjo!’ Še danes slišim te njene besede. In zapomnil sem si jih vse življenje. Nikoli več nisem vzel pištole v roke. Toda nisem je odvrgel, še naprej sem jo hranil.
V mladih letih sem si zelo želel družbe in prijateljev. Rad sem pel in se pogovarjal z vrstniki. Zato sem se takoj pridružil mladinski organizaciji. Vabila nam je pošiljala Mihaela Velikonja, žena partizana. ‘Sestanke’ smo imeli v sobi v domu onemoglih, ki so ga pred vojno zgradili in opremili prostovoljci katoliških organizacij. Dom je stal v naši soseščini in večkrat sem občudoval mogočne smreke pred njim. Pod njimi so bile klopce in skoraj vsak večer, kadar sem prišel v dom, je na eni od klopic sedel mladi jeseniški kaplan Tom in molil brevir. Na Jesenice je prišel po vojni in vsi so ga takoj vzljubili, zlasti mladina. Bil je zelo družaben, rad se je pogovarjal, vedno je bil obkrožen zdaj z mladimi, zdaj s starejšimi. O svojih pogledih, tudi političnih, je odkrito govoril.
Na naše sestanke so vabili mladinca Tineta Šranca, mladega tovarniškega delavca in pa Jelovčana, ki je bil vojaški pilot. Takrat še nisem razumel, da so nas na teh sestankih ideološko prevzgajali. V najbolj groznem spominu mi je ostalo bahanje Šranca, kako je nekega večera postavil v Škofji Loki župnika na gnoj, ustrelil vanj, a se je župnik zgrudil šele ob drugem strelu. Ob spominu na atovo smrt sem bil ob tej pripovedi čisto šokiran, zgrožen, strt od žalosti in prestrašen. Ali Šranc morda ni vedel, da je Robič ustrelil mojega ata? Če pa je vedel ali pripovedoval o tem srhljivem dogodku zato, da bi jaz sprevidel, da je bil tudi moj ata ‘reakcionar’ in sovražnik ljudstva?
Prav tako se dobro spominjam večera, ko pridem pred dom, a na klopci pod smrekami ni bilo Toma kot tolikokrat prej. Tudi Šranca ni bilo na ‘sestanek’. In tudi naslednje dneve Toma ni bilo več. Potem se je začelo govoriti, da je Šranc in še nekdo skupaj z njim, zvabil Toma, da skupaj odidejo na Planino pod Golico, ne vam pod kakšno pretvezo. Na bližnjici, ki je vodila skozi gozd, je Šranc ustrelil mladega kaplana v tilnik, truplo zavlekel v plitko jamo pod grmovje in prekril z vejami, tako da so ga ljudje kmalu našli. Ata Markeš, ki se ni bal nikogar, čeprav je ob koncu vojne že umiral v komunističnem zaporu v Begunjah, ga je pokopal na jeseniškem pokopališču. Ljudje so kasneje na smreko v bližini kraja, kjer so ga našli, pritrdili preprost lesen križ.
Ko sem bil že poročen s Kati roj. Kutnjak, ki je bila po poklicu medicinska sestra, sem moral tri leta služit denar v Nemčiji, da sva z ženo lahko začela zidati hišo na kraju, kjer je stala stara očetova hiša. V temelje nove hiše sem zabetoniral – pištolo. Morda nenavadna domislica? Toda nič slučajna. S tem sem hotel atu dokazati, da moja moč ni v pištoli, ampak se bo kazala v lepi, novi hiši. Atov prijatelj, velik poštenjakar in pokončen mož, me je nagovoril, da sem jo naredil še malo višjo kot sem nameraval. Mislil sem si: Naj se še na zunaj vidi, da sem ostal pokončen, da me niso strli, ne, niso mi vzeli moči, poguma in volje do življenje. Nisem klonil pred njimi! In prav ti so me spraševali: ‘Zakaj pa gradiš tako veliko hišo?’ Mislil sem si: Ali mar ne veste? Naj se še na zunaj vidi, da me niste uničili! Pridnosti, delavnosti in vztrajnosti mi niste mogli vzeti, nasprotno, samo s pridnim delom svojih rok sem prišel do poklica in zaposlitve in končno do nove hiše na mestu, kjer je stala moja rodna in bila moj dom.
Med zidanjem sem se zaposlil v elektrodelavnici na Bledu, zatem pa na Gradisu na Jesenicah. Takrat so načrtovali, da očistijo Blejsko jezero tako, da vanj speljejo Radovno. Od Grabč so skopali podzemni rov za cev po kateri naj bi pritekala Radovna v jezero. Skupaj s sodelavcem Milanom Melincem iz Hrušice sva dalj časa hodila ne delo v Grabče. Ko je nekega jutra odpovedala v rovu elektrika, so me poklicali, naj z Milanom takoj prideva. Vedel sem, da se vsakič na poti iz Hrušice ustavi na Jesenicah in v gostilni Pošta spije šilce žganja. To jutro sem ga šel čakat na Pošto, da ga čim prej odpeljem v Grabče. Vedel sem, da bo ob šestih zjutraj že pri ‘šanku’. Res ga najdem tam, mu povem, da morava takoj v Grabče in spijem še sam pivo. Medtem so pričeli prihajati na Pošto tovarniški delavci, ki so se vračali z nočnega ‘šihta’.
Nenadoma zaslišim za seboj osoren glas: ‘Taki se mi morajo umakniti!’ In takoj nato začutim, da naju z Milanom ta moški s komolci odriva. Jezno se obrnem in zagledam pred seboj – Franca Robiča. Morilca mojega ata! Bil sem dosti mlajši od njega, močan in mišičast. Zavedal sem se svoje moči in spet so vzkipela v meni vsa dolgo let potlačena čustva. Roka se mi je dvignila kar sama od sebe in tako sem ga usekal, da se je zvrnil po tleh in se znašel pod mizo. Videl sem, da krvavi iz nosa in ust. Nič se nisem ustrašil. Če bi se pobral, bi ga usekal še enkrat z enako močjo. Milan me je vlekel ven iz gostilne, meni pa se ni nikamor mudilo. Robič se je pobral, stopim predenj in kričim vanj: ‘Franck, polno gostilno prič imaš. Takoj me greš lahko prijavit na policijo. In še povej jim, zakaj sem te usekal.’ Nič ni rekel, brez besed je odšel. Ni me šel prijavit na policijo. Čez nekako tri mesece je skočil pod vlak. Takrat sem z žalostjo spoznal, da nisem bil žrtev vojne samo jaz.
Življenjske okoliščine so nanesle, da sem se srečal tudi s Kosterovim Janezom. Zapomnil sem si ga od večera, ko je prišel aretirat ata in ga za vedno odpeljal z našega doma. On mene ni poznal. Nekajkrat sva se srečala na Pokljuki, kamor je hodil v najeto počitniško hišico in sva se mimogrede videvala. Bil je že star in betežen. Vselej se je hvalil, kako je po Pokljuki ‘partizanil’ in bil eden najpomembnejših partizanov v vsem okrožju. Pa mi je enkrat prekipelo: ‘Ali ste tudi takrat partizanili po Pokljuki, ko ste iz taborišča na Jesenicah pod Mežakljo odpeljali ‘v partizane’ francoske vojne ujetnike? In jih pobili? Pa takrat, ko ste iz svinjaka v domu onemoglih pokradli prašiče?’ Nekaj je momljal in se izmikal. Pa je iz mene še planilo: ‘Si poznal morda kakšnega Zevnika? Janeza Zevnika?’ Onemel je in me gledal brez besed. ‘Ali mi nimaš o mojem atu ničesar povedati? Pa se tako širokoustiš s svojo ‘partizanščino’?’ Imel je parkinsonovo bolezen in opazil sem, da so se mu pričele roke in usta še bolj tresti. Srce mi ni dalo, da bi ga še kaj spraševal.
Kaj je prinesla Janku Zevniku slovenska pomlad po letu 1990? Takrat je bil že oče dveh odraslih hčera, ki sta mu podarili vnuke in je ob njih podoživljal svoje srečno otroštvo. Kot večina vojnih sirot in vdov je tudi on želel dobiti očetov mrliški list. O njem je še vedno vedel le to, da so ga ‘likvidirali’ kmalu potem, ko so ga po aretaciji jeseni 1944 odpeljali na Primorsko v delavsko-kazenski bataljon, in da so ga novembra istega leta likvidirali. Mami je to kasneje zaupal njen znanec Pretnar. Ko je končno sin Janko dobil izpisek iz matične knjige umrlih, je na njem pisalo: Kraj smrti: neznano. 01. 01. 1945. je dan, ki ga pogrešani ni preživel. Vpisano na podlagi odločbe Okrajnega sodišča na Jesenicah št. I Sp/458/47–4 z dne 02. 05. 1947, s katero je bil imenovani proglašen za mrtvega. Sledi pripis: V partizane odšel 23. 3. 1944. v Delavski bataljon na Primorsko. Likvidiran po NOV.
Sramotno je, da sodišča pošiljajo prizadetim svojcem pobitih tako žaljive, lažnive in nespoštljive izpiske iz matične knjige umrlih. To je očiten dokaz, da na sodiščih še vedno vlada revolucionarno pravo. Še vedno! Po dvajsetih letih samostojne slovenske države, ki naj bi vsem žrtvam vojne delila pravico do groba.
3.2. Obisk v Bezuljaku in Topolu
Ivanka Kozlevčar
3.2.1.
To jesen mi je gospa, ki je otroštvo in mladost preživela v Bezuljaku, poslala slike s svoje zlate poroke in zraven je priložila še molitev V čast sveti Družini. Molitev zna in jo tudi moli od svojega otroštva, saj so jo na Menišiji redno molili po vseh družinah, ki so se posvetile Jezusovemu in Marijinemu srcu. Želela je, da jo molijo tudi ob njeni zlati poroki pri maši.
Ta molitev se glasi:
O preljubeznivi Jezus, ki si na zemlji izvoljeno Družino posvetil z neizrekljivimi čednostmi in zgledi svojega domačega življenja, ozri se milostno na to našo družino, ki, kleče pred teboj, prosi tvoje milosti.
Spomni se, da je ta družina tvoja, ker se je tebi posebno posvetila in darovala. Varuj jo milostno, reši jo nevarnosti, pridi ji na pomoč, da v posnemanju tvoje svete Družine ostane stanovitna, tako da ti bo na zemlji zvesto služila in te ljubila, potem pa v nebesih večno hvalila.
O Marija, presladka Mati, prosimo te, varuj nas, ki trdno zaupamo, da bo tvoj edinorojeni Sin uslišal tvoje prošnje.
In tudi ti, častitljivi očak sveti Jožef, pridi nam na pomoč s svojim mogočnim varstvom in izroči naše prošnje po Mariji Jezusu.
Jezus, Marija, Jožef, razsvetljujte nas, pomagajte nam, rešite nas!
Jezus, Marija, Jožef, pridite nam na pomoč v naši zadnji uri!
Jezus, Marija, Jožef, v vaše roke izročamo naše uboge duše!
Zraven je pripisala: »To molitev je z vso gorečnostjo molil oče misijonarja Petra Opeka, ko je junija leta 1945 bežal z morišča na Hrastniškem hribu. Prepričan je bil, da mu je prav molitev pomagala, da se je rešil. To je povedal, ko je po letu 1991 (op. p. oktobra 1992, prim. Tine Velikonja, Stari Hrastnik, Zaveza, št. 46) prišel iz Argentine na obisk v domače kraje.«
Ta pripis je povzročil, da sem začela razmišljati o ljudeh, ki so v to molitev tako zelo zaupali. V pogovoru mi je gospa povedala, da je bil Lojze Opeka, doma iz Topola pri Begunjah, zvezan skupaj z Jožetom Turšičem, po domače Kocjanovim (roj. 1905 v Bezuljaku, št. 20), ko so gnali domobrance na morišče na Stari Hrastnik. Sotrpina Jožeta Turšiča omenja tudi Lojze Opeka v citiranem Velikonjevem članku. Jože Turšič je bil v Bezuljaku gospejin neposredni sosed, še zdaj pa je gospa v stikih z njegovo sestro Ano, por. Korenč (roj. 1920), živečo v Logatcu, in hčerjo Minko, por. Križaj, stanujočo v Postojni. Omogočila mi je srečanje z obema in ogled doma Turšičevih in Opekovih.
Turšičeva, po domače Kocjanova, domačija v Bezuljaku je bila manjša. Oče, ki je bil tudi tesač, je še pred prvo svetovno vojno šel v Ameriko, da bi si malo opomogli. Pred odhodom v Ameriko je imel dva otroka: Jožeta (roj. 1905) in Marijo (roj. 1907). Po prvi svetovni vojni se je vrnil in rodili sta se mu še hčeri Ana (roj. 1920) in Frančiška (roj. 1923). Imel pa je smolo, da je ob zamenjavi avstroogrske valute v jugoslovansko (štiri proti ena) izgubil velik del zaslužka. Živeli so skromno in delavno kot večina drugih na meniševski planoti. Kocjanovi so si pomagali tudi s tem, da so obdelovali Mežnarjevo domačijo, last maminega brata, ki je živel v Ameriki. Dekleta so sodelovala v cerkvenem in kulturnem življenju v Begunjah. Ana se spominja učiteljice Anice Drobničeve, ki je bila duša vsega, pa tudi tega, da so molili molitvico k sveti Družini. Ob birmi 1943. leta, še pred kapitulacijo Italije, je bila Ana izbrana, da je nagovorila škofa Rožmana. Bila je bistro in lepo dekle, ki se je priučila za šiviljo. Nagovor škofa ob birmi so ji šteli v tak prestopek, da so jo partizani nameravali likvidirati. Neke nedelje, že po kapitulaciji Italije, jo je dohitel terenec, ko je šla od maše, in za njo zašepetal, naj se umakne, ker so sklenili, da jo bodo ubili. Zabičal ji je, da ga ne sme izdati, ker bi lahko ubili njega. Takoj se je umaknila na Rakek, potem pa šla služit v Ljubljano in preživela vojno in povojno morijo. Že starejša se je poročila s kovačem Korenčem iz Logatca in kmalu ovdovela. Ostal ji je sin, pri katerem živi.
Vojna je v Bezuljaku marsikaj spremenila. Sprva so Meniševci z odporom soglašali, kmalu pa so začeli v njem prepoznavati revolucijo. Stane Okoliš v knjigi Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem pravi, da so na odločitve ljudi vplivali nazorska in politična opredelitev, revolucionarni značaj gibanja, pritisk na žagarske in druge dejavnosti, ki so jih partizani s sabotažami onemogočali, in politično motivirani oboroženi napadi partizanov na italijanske vojake, pri katerih jim je šlo zlasti za politični učinek in ne toliko za vojaški uspeh, pri čemer pa je veliko trpelo civilno prebivalstvo, kar se vidi tudi iz njegovega prikaza števila žrtev do novembra 1943. Prvi partizanski napad je bil na Lož 19. oktobra 1941 ob 6. uri zvečer. Italijani v okoliških krajih in tudi v Bezuljaku so bili v stanju pripravljenosti. Po polnoči napada niso več pričakovali. Ob treh ponoči, torej že 20. okt., pa je Borovniška partizanska četa napadla italijanske vojake v Bezuljaku. Ti so stanovali v prazni Mežnarjevi hiši in rušili utrdbe nekdanje jugoslovanske obrambne linije zaradi jekla, ki je bilo vgrajeno vanje. Razstrelivo so hranili v gasilskem domu. Partizani so napadli Mežnarjevo hišo in ubili v spopadu dva italijanska vojaka in stražarja pri gasilskem domu. Gasilski dom so razstrelili in pri tem je zaradi razstreliva prišlo do zelo hude eksplozije, tako da so popokale okenske šipe v vasi in je bilo uničenih tudi nekaj streh, sam dom pa je razdejalo do skale, na kateri je stal. Italijani, prišli so tudi fašisti, so polovili več moških, večinoma iz Bezuljaka, jih zasliševali in zadržali v Urbanovi hiši, po domovih pa delali preiskave. Trideset so jih odpeljali v Ljubljano v zapor. Zanje se je zavzel begunjski župnik. Zaradi pomanjkanja dokazov so jih po šestih tednih izpustili. Takrat še niso streljali talcev ali vozili ljudi v internacijo. (Prim. tudi J. Maček, Boj Meniševcev za golo preživetje, Zaveza, št. 68.) Po tem napadu so se italijanski vojaki iz Menišije umaknili v Cerknico. Tako so bili ljudje brez vsake zaščite in prepuščeni partizanom. Decembra 1941 je neki partizan ustrelil dijaka Marjana Pregeljca, ki je imel brata duhovnika. Maja 1942 so partizani ubili Mira Koširja iz Bezuljaka, v začetku junija pa so pobili pri Krimski jami 12 rešencev z vlaka internirancev, ki so ga napadli pri Verdu. V drugi polovici julija istega leta so pobili nekaj deklet iz širšega območja pri Krimski jami, češ da so izdajale. Med italijansko ofenzivo, poleti 1942, pa je prišlo tudi do hudih okupatorskih represalij, npr. do poboja dvajsetih otavskih moških pri Stražišču, enainpetdesetih mož pri Sv. Vidu, do požiga Kožljeka. Temu so sledile še partizanske likvidacije, npr. poboj dveh Hitijevih fantov v Begunjah, kar je ljudi spravilo v tak obup, da so se javili za prostovoljno internacijo, nato pa sprejeli od Italijanov orožje za samoobrambo. (Prim. še Stane Okoliš, Ali se ne bi smeli upreti, Zaveza, št. 26.) Tako so nastale vaške straže po vaseh na Menišiji.
Po italijanski kapitulaciji so se vaške straže na Menišiji deloma umaknile ali predale. Najhuje je bilo v Begunjah. Po padcu te postojanke vaških straž 15. sept. 1943 so župnika Turka, Anico Drobničevo, trgovca Matičiča in poveljnika ing. Vojska odpeljali v Kočevje, tam so jih zasliševali (odgovori so navedeni v omenjenem Okoliševem članku) in na moriščih kočevskega procesa pobili. Niso pa odpeljali samo teh, ampak še nekatere druge, iz Bezuljaka na primer Žnidaršiča Toneta in Žnidaršiča Janeza, vendar so te pobili kar na tihem.
Jože Turšič Kocjanov se je v začetku 1942 poročil. Delal je v destilarni smrekovega olja v Dolenji vasi pri Cerknici. To je bil takrat privilegij, ker je imel stalni zaslužek. Bil je zelo delaven, miren in molčeč fant. Na delo je hodil uro in pol peš, dokler ni zaslužil za kolo. Mišljeno je bilo, da bo prevzel domačijo, ki jo je s svojim zaslužkom podpiral. Po italijanski kapitulaciji je bil mobiliziran v partizansko vojsko, vendar je takoj pobegnil, ker so mu ukazali, da mora nekoga ubiti. To je bilo popolnoma proti njegovi naravi in nazorom. Večkrat je rekel, da kdor za meč prime, je z mečem pokončan. S svojo družino (1942. leta se mu je rodila hči Minka) se je umaknil na Rakek pod zaščito, kot so takrat rekli. Pridružil se je domobrancem in bil ves čas kuhar na postojanki pri železniški postaji. Na Rakeku je bilo več Meniševcev, med drugimi Lojze Opeka, s katerim sta bila tudi prijatelja. Z domobranci je ob koncu vojne odšel v Vetrinj, bil je vrnjen in pri vsem tem preživel enake tegobe, kot jih omenja v svoji pripovedi Opeka. Zgodilo pa se je, da sta šla skupaj zvezana tudi na zadnjo pot na morišče. (Tine Velikonja, Stari Hrastnik, Zaveza, št. 46.) Blizu morišča se je Lojzetu Opeku uspelo razvezati in pobegniti, kar opisuje zelo napeto. »Padlo je povelje, da moramo vstati. Šele takrat so opazili, da sem se spet razvezal. Stražarja sta me stisnila in vrgla na tla, me tolkla po kolenih, jaz pa sem se jima upiral. Ker sta me trdo držala, rok nista imela prostih in me nista mogla tolči po glavi. Zdržal sem, snel štrike, vezi. Bil sem prost. Zaklical sem prijatelju: »Jože, skoči!« Roki je imel sicer zvezani, mene pa je bil rešen. Samo stal je, kot da bi bil kamen v njem … « Tako je bil Jože Turšič umorjen na Starem Hrastniku v noči med 7. in 8. junijem. Verjetno ni imel dovolj moči za beg, saj že deset dni niso dobili jesti, samo pili so in tudi pretepali so jih. Bil je že starejši in ni bil bojevite narave. Gotovo so bili domobranci na tej poti tudi duševno uničeni in osredotočeni na poslednje reči, svojo smrt in domače. Kako zelo so bili uničeni, nam kaže Petkovškovo pričevanje v omenjenem Velikonjevem članku. Ta pripoveduje o Opeku, ki se je po prihodu domov pred odhodom v Italijo skrival z drugimi, sledeče.« Ta Lojz je prišel tak, da nismo vedeli, kaj bi počeli z njim. Zdaj je družinski oče, devet otrok ima, ampak v tistem trenutku, ko je bil z nami, je bil, po pravici povedano, zmešan. Ponoči, ko smo stražili, on je spal, je v trenutku skočil sredi noči in začel kričati: Bežimo, bežimo, bežimo! Skušali smo ga pomiriti, pa je bil čisto divji, nor.«
Turšičeva žena Frančiška, roj. Kocjančič, je ostala sama z dvema otrokoma Minko in Jožkom. Sin Jožko se je rodil malo pred očetovim odhodom. Bil je bolehen dojenček in je še isto poletje umrl. Mama je mrtvega dojenčka zavila in ga peš nesla z Rakeka po bližnjici skozi gozd domov k Tetnim, kot se je pri njenih reklo. V gozdu jo je srečala znanka in ji rekla, naj ji pokaže otroka. Mama pa je odgovorila, da ji ga ne more, ker tako trdno spi. Hčerki Minki je ostalo v spominu, kako je ležal na parah na maminem domu. Rekli so ji, naj ga pokropi, pa ni hotela, ker se ji je zdel kot kipec. Spomni se tudi mame, ki je obupana hodila po hiši zdaj v črni zdaj v rjavi obleki, ker se za dojenčkom menda ne sme nositi črno. To so ji verjetno povedali kasneje.
Z Rakeka sta se vrnili v Bezuljak in živeli nekaj časa na moževem oziroma očetovem domu pri Kocjanovih, nato pa na maminem pri Tetnih. Gospodinjila je ostarelemu očetu in nato bratom. Ko je onemogla, je našla zavetje pri hčerki na Rakeku. Dolgo je upala, da bo mož še prišel od nekod. Morda je le kje zaprt, se je tolažila. Tako so si mislile tudi druge, saj si niso mogle predstavljati, da bi kar vse pobili. Malo pred letom 1960 pa je šla naročit mašo za pogrešanega moža in župnik ji je obzirno povedal, da ni več živ. Takrat je upanje ugasnilo.
Očeta se Minka ne spominja in o njem ne ve kaj dosti, saj o njem iz strahu niso govorili in tudi sama je očetovo smrt nosila kot skrivnost, za katero drugi ne smejo izvedeti. Ko je šla mama na okraj prosit, da bi priporočili njeno hčer za kolonijo, je povedala, da je bil njen mož domobranec. Uradnica je vrgla papirje v koš in iz kolonije ni bilo nič. Ni čudno, da se je zaradi vsega tega čutila zapostavljeno. Kljub težavam je prišla do poklica in s pomočjo sorodnikov dobila službo pri železnici. Poročila se je in s pridnostjo sta si z možem uredila dom na Rakeku. Dom njenega očeta pa je zapuščen, le občasno kdo preživi kak dan v njem.
Jožetova mama Frančiška Turšič je zelo žalovala in skrbela, če je sin umrl spravljen z Bogom. Te njene skrbi se Minka spominja. Take so bile tedaj meniševske mame, mislile so na večno življenje otrok in imele to za najpomembnejše.
O pomorjenih se ni smelo javno govoriti in tragedija je ostala bolj ali manj zaklenjena v srcih ljudi. Jožetova sestra Ana je povedala, da je nekoč prišla k hiši neka knjiga, ki je govorila o poboju domobrancev. Brali so jo na skrivaj, samo ponoči, tako zelo so bili zastrašeni. Anin sin je pripomnil, da mama celo sedaj skriva revijo Zaveza pred ljudmi. Tudi mladoletni fantje, ki so imeli to srečo, da so se vrnili iz teharskega ali kakega drugega pekla, niso o tem pripovedovali ali pa samo zelo zaupnim ljudem. Tisti mladoletni, ki so se peljali do Rakeka in nato šli domov po bližnjici skozi gozd, namreč niso nikoli videli doma. Lovec, ki je slučajno videl, kako so jih pobijali, se ni mogel rešiti groze.Vso to grozo in strah in molk bomo razumeli, če upoštevamo, da je na farni spominski plošči samo iz Bezuljaka 41 imen pobitih, večina ima letnico 1945. Kjer začneš pogovor, povsod same rane.
Obiskali smo še dom Lojzeta Opeka v Topolu, tudi ta je prazen. Novi lastniki so ga kupili od zdaj že pokojnega Lojzetovega brata Franceta 1963. leta. France je živel v Ljubljani, na domu pa je do tega leta še živel očetov brat Tone. Novi lastniki so si zraven zgradili novo hišo in Lojzetov dom, ki je za svoje čase bil kar velik, zdaj propada. Opekovi so v tej vojni veliko pretrpeli. Preseneti nas, da je po vojni šla v begunstvo cela družina, saj sta bila starša že v letih. Razumljiveje postane, če vemo, da so partizani družino izgnali. Na Menišiji po italijanski kapitulaciji ni bilo domobranske postojanke in ljudje so bili zopet prepuščeni partizanski samovolji. Lojze Opeka je pripovedoval svojim otrokom, da so prišli zvečer v hišo partizani in očetu ukazali, da morajo dom zapustiti, drugače jih bodo pobili. (Pričevanje hčere Bernarde por. Ziherl.) Tako so se umaknili pod zaščito na Rakek in ni čudno, da je šla cela družina ob koncu vojne iz strahu pred partizani na Koroško v Vetrinj. V domovini je ostal le France, ki je bil v službi na železnici in je že med vojno stanoval v Ljubljani. Imeli so kar štiri žrtve. (Prim. Lojze Opeka, Prva žrtev na Menišiji v Begunjah, Zaveza, št. 30 in citirani Velikonjev članek.) 20. maja 1942 so Italijani ubili Lojzetovega brata Ivana. S Teharja so odpeljali na Hrastniški hrib in ubili njegovo sestro Marijo in mater Jožefo, v Teharju samem pa so po strahotnem mučenju umorili njegovega brata Antona, ki se mu pobeg ni posrečil. Oče se je vrnil s Teharja tako bolan, da so morali ponj z vozom na Rakek in je še isto poletje umrl. Res po čudežu se je rešil le Lojze, ki je za strašno usodo svojih vedel, in ni čudno, da si je tako zelo prizadeval preživeti. Z drugimi skrivači mu je uspelo priti v Italijo in od tam v Argentino. V novi deželi si je ustvaril družino. Opomogel si je z delom, ki se ga je doma priučil kot zidarski strežnik – maltar. V hvaležen spomin na ta čudež, (Nenavadno moč, da se je v takih okoliščinah razvezal, se iztrgal dvema partizanoma in trezno presojal okoliščine, najbrž lahko imenujemo tako.) za katerega je med potjo na morišče, razvezovanjem in begom goreče molil molitev k sv. Družini pa stoji na Madagaskarju kapela sv. Družine, in sicer v naselju, kjer njegov sin, misijonar Peter, vrača najrevnejšim človeško dostojanstvo s trdim delom in ljubeznijo. Lojze Opeka se je namreč v stiski, ko se je reševal, zaobljubil, da bo obnovil porušeno kapelico, ki jo je videl ob poti na morišče, če bo rešen. Ker te obljube ni mogel izpolniti, so kapelico postavili na Madagaskarju. Takšna so božja pota. Pa še nekaj nam pripoveduje ta zgodba. Ljudje, ki so molili k sv. Družini, so spoštovali tudi svoje družine in niso imeli tako zmešanih pojmov o družini, kot jih je prinesel povojni in današnji čas.
Ko zaključujem to pripoved, se vprašujem, ali je potrebno, da vedno znova govorimo o medvojni in povojni tragediji naših ljudi in poskušamo najti smisel njihovega trpljenja. Pred kratkim sem brala knjigo Martine Kraljič Magdalena Gornik, v kateri avtorica prva obširneje pripoveduje o tej naši mistkinji, ki je živela na Gori pri Sodražici, torej blizu tu obravnavanega območja, ki je v tej vojni imelo največ žrtev. Pretreslo me je, da ji je bilo še kot deklici naloženo tako hudo mistično trpljenje, ki ga je ob obilni Božji milosti prestajala vse življenje. Kar pa me je prizadelo, je to, da je škof Anton Alojzij Wolf, ki je veliko storil za slovensko kulturo, priporočal pristojnim duhovnikom, naj si prizadevajo, da bi odvračali pozornost javnosti in bi stvar ostala bolj skrita, zasebna. Bal se je napadov v časopisih in morebitnih ukrepov oblasti, čeprav je bil sam prepričan v pristnost mističnih pojavov pri Magdaleni. Tako je ta čudež ostal skrit pod mernikom, kot se reče, in večini Slovencev neznan. Ali nismo tudi mi umolknili ob tej strašni moriji zaradi tiranije tako imenovanih osvoboditeljev, številnih ustnih in pisnih napadov ter strahu in je mučeniško trpljenje Slovencev sto let po Magdaleni Gornik ostalo skrito v zemlji ali srcih ljudi, torej spet pod mernikom. Vendar ne sme ostati tako. Zaradi žrtev in zaradi nas se moramo vzravnati in pričevati, da spoznamo svojo preteklost in postanemo odgovornejši, boljši ljudje.
3.3. »Nekoč odprli bodo se grobovi«
Melita Metelko
3.3.1. V spomin umorjenemu očetu Francu Milavcu (1902–1942)
Mati me je na odhodu svojega življenja v lanskem letu 2009 še poslednjič zaprosila, naj vendar poiščem očetove posmrtne ostanke in poskrbim za njegov krščanski pokop, kar je civilizacijska in človekova pravica vsakega.
Želja, da bi po dolgih desetletjih opisala po resničnem dogajanju smrt svojega očeta, ki je bil grozovito pokončan s strani še živečega, je dolgo tlela v meni. Kljub časovni razdalji je bolečina vedno prisotna in trajna.
Dovolj poguma imam in volje, da razkrijem zavrženi, zahrbtni umor, ki nas je za vselej onesrečil in zaznamoval.
Naša družina je med vojno živela na obrobju Ljubljane, v bližini Kleč. V pričetku leta 1943 je oče po sili izjemnih razmer sprejel mesto občinskega tajnika v Planini pri Rakeku, kjer je reševal administrativne zadeve. V vojnem obdobju je bilo v Ljubljani težje najti sebi primerno zaposlitev. Mislim, da ga je do Planine privlačeval nekak prvobitni odnos. Tu so pred 300 leti vzklile korenine njegove družine. Daljni sorodniki so bili lastniki mlina v Planini. Verjetno je oče v sproščenem pogovoru z njimi izrazil gledanje na takratno dogajanje. Že leto prej, v letu 1942 je bilo slišati o početju v Rusiji in o razmerah tam. Zaupljive besede so bile zanj usodne. Tako sklepam, da je bilo. To je edina logična razlaga.
Pred drugo svetovno vojno smo imeli zastopstvo angleške paroplovne družbe Cunard Whitestar, ki je s prekooceansko ladjo Queen Mary prevažala tudi slovenske izseljence v Ameriki. Konec leta 1929 je bila linija ukinjena, istočasno očetova pisarna.
Kot takrat šestletno dekletce se zelo spominjam, da sva ob njegovem odhodu na službeno mesto v Planino z mamo še zadnjič pospremili očeta do križpotja. Ob slovesu je dejal: »Najraje ne bi šel.« Mama mu je odvrnila: »Saj veš, da moraš.« Polastila se ga je zla slutnja, nekaj zloveščega je legalo vanj. Takrat smo se zadnjič objeli. Bil je ljubeč družinski oče, njegova velika skrb za družino je razvidna iz enega od pisem, ki ga prilagam uredništvu. Ljubkovalno me je klical Malisen Cenci. Dvakrat tedensko se je vračal z vlakom iz Logatca v Ljubljano k družini.
Zgodilo se je tistega usodnega 3. avgusta 1943, le slab teden pred italijansko kapitulacijo. Kakor vsakokrat, se je vračal proti Logatcu tudi tistega avgustovskega dne. Bilo je zgodnje poletno popoldne, jasno in toplo. S Planine je pešačil preko Planinskega polja, prečkal je cesto v Lazah (da je le nikoli ne bi) z namenom, da bo skozi bukov gozd, ki se je vzpenjal nad Lazami, prišel do železniške postaje v Logatcu.
Pri kapeli v Lazah ga je pričakalo nedoumljivo presenečenje. Iz zasede so ga iznenada naskočili trije bratje, domačini, komaj polnoletni terenci. S surovostjo so mu brezkompromisno ukazali, naj stopa pred njimi po strmini, ki pa ni vodila po običajni očetovi poti. Brez vsake utemeljitve! Oče je bil od dolge pešpoti in od avgustovske pripeke že utrujen, da ne omenim strahu, ki je hromila njegov korak. V notranjosti ga je pretresalo, srce mu je silovito utripalo, da je občutil dušečo bolečino v prsih in grlu. S puškinimi kopiti so ga brezčutno pehali po strmi poti. Bilo je pol ure hoda. Ustavili so se nedaleč od kraške Vranje jame. Očeta so po hitrem postopku obdolžili izdajstva. Le koga naj bi izdal? Koga? Cenil je krajane v Planini, z nikomer ni bil v nesoglasju. Prebivalci Planine so z obžalovanjem v strahu težko doumeli bridko resnico.
Ni imel možnosti pojasnitve in zagovora. V krempljih nepridipravov, brez sleherne morale je obsojeni stal pred njimi ves skrušen, prestrašen, obupan, do skrajnosti ponižan. Zagotavljal jim je, da ni prav nikogar izdal, da tudi ni imel kaj izdati, da ni ničesar zagrešil. Prosil jih je za svoje življenje, naj ga vendar izpustijo, da gre domov, kjer ga pričakuje njegova mlada družina. Posmehljivo, prezirljivo so ga le mimogrede poslušali, saj so imeli že predhodno trden namen, da ga usmrtijo. Zadnje očetove besede so bile: »Ničesar nisem storil, le kaj bo poslej z mojima otrokoma?« Krvoželjni eksekutor ga je le ošinil z lokavo ledenim pogledom, kakor da bi se pripravljal na odstrel divje živali. Ukazal mu je poklekniti. V poslednjih trenutkih življenja ga je preplavila nepopisna groza pred bližajočo eksekucijo. S predsmrtnim znojem oblit, z motnim pogledom je še poslednjič zaobjel skozi bukovje delček modrine neba in travnato lozo tam spodaj.
Še vedno živeči morilec, takrat devetnajstletnik (Roman Leljak, KNOJ 1944–1945, Slovenska likvidatorska enota) je skozi zobe pribil: ‘Saj niti strela nisi vreden!’ Po silovitem prvem udarcu s puškinim kopitom z zatilje je zamahnil drugič, tretjič, četrtič, dokler krvoses ni dokončal svojega krvavega dela. Tolovajsko so ga oropali njegovih osebnih predmetov. Pahnili so ga v globino Vranje jame, ki je nema priča krvavega dogodka. Po že storjenem hudodelstvu je prisotne za hip prevzela neopredeljiva praznina, že naslednji hip jih je preplavilo polteno zmagoslavje.
Zaman smo upali in v naslednjih dneh pričakovali ljubljenega očka.
Verjeti ali ne, bilo je res. Naša kokoška, štajerska čopka, je tistega usodnega popoldne zakikirikala. Pravijo, da živali čutijo. Bil je to glede na morilčevo mladost eden prvih njegovih umorov. V Lazah prva in edina izvršena likvidacija nad bratom Slovencem. O obžalovanju ali koncu vesti ni bilo govora.
Grehu ni sledila kazen, deležen je najvišjih odlikovanj.
Omenila bi, da preden so pri kapelici v Lazah zajeli očeta, so enako surovo obstopili možaka s priimkom Trbovec, bil je mladenič in poročen z domačinko. Po pregovarjanju so le spoznali, da so se zmotili. Omenjeni človek je do stresa in prestanega strahu zbolel. Ne morem reči, ali zaradi prestane groze, resnica je, da je kmalu zatem umrl.
V tistem norem času ni bilo treba nobenega pametnega povoda. Ubiti človeka je bilo nekaj tako samoumevnega kakor povoziti žabo na cesti. Biti ob nepravem času na napačnem mestu, tam kjer so bili ljudje, ki so bili pripravljeni ubijati. Tudi če je bilo treba pokončati nedolžnega.
Po svobodi, ki za našo okrnjeno družino ni bila nikakršna svoboda, se je pričela nadaljnja kalvarija. Mojega otroštva je bilo konec. Družinska pokojnina nam je bila protipravno ukinjena. Ostali smo brez sredstev za preživljanje. Tridesetletna mati učiteljica je od vsega prestanega težko zbolela. Osemletna sem pristala v internatu Lichtenturn, kjer so bile razmere težke. Tja so premestili nas sirote z vseh vetrov. Ustanovo so vodile nune, ki so jih nato kmalu razpustili. Bile smo v mrazu, hrane je primanjkovalo. Leto kasneje sem bila k sreči pri dobrih ljudeh. Opisala bom enega od dogodkov iz tistega časa. Četrti razred sem obiskovala v šoli »Na jami« nasproti Stadiona za Bežigradom. Pouk smo imeli tudi popoldan. Na tej šoli je obstajal tudi peti razred, ki so ga obiskovale morda nekoliko umsko manj razvita dekleta, z očitnimi vedenjskimi motnjami. Nekega dne sem opazila njihove preteče, nenaklonjene poglede. Prvinski nagon mi je narekoval, zaslutila sem pretečo nevarnost. Nisem si upala domov. Pričelo se je nočiti. V zgradbi sem ostala sama, snažilka se je delala neumno, ni me hotela zaščititi. Tresoča od strahu sem zapustila šolo. Takrat so planila name omenjena dekleta in me premikastile. Posmehovale so se: »Le kako si upaš nositi klobuk, ko so ti vendar partizani ubili očeta!« Poteptala so moja očala, ki sem jih nosila, in klobuček. Krhka, slabotna sem odtavala v noč k rejnikom. Brez občutka, da bi me kdo varoval in predvsem osamljena.
Kljub temu, da je mama opravljala več služb in je preko dneva ni bilo domov, sredstev za preživetje ni bilo dovolj. Živeli smo na robu uboštva oziroma preko tega roba. Zgodilo se je tudi, da so se nekateri znanci raje izmaknili na drugo stran ceste, da nas ne bi bilo treba povprašati, kako nam gre, ali pa so celo mislili, da bo okrnjeno njihovo »dobro ime«. Sklenili so, da nam bodo odvzeli tudi premoženje. Iz zaplembenega dokumenta je razvidno, da so nam preštevali tudi žlice. Vzeti ni bilo kaj. Roke v pomoč nam ni ponudil nihče.
Mati je imela iskano, cenjeno krvno skupino AB. Kar pogosto so jo klicali na odvzem krvi. Po 10-kratnem dajanju krvi si je prislužila težko karto in denar.
Zgodilo se je, da je bil nekoč pri krvodajalski akciji zdravnik z vestjo. Izposloval je, da so pregledali mamino krvno sliko. Njen izmučeni izgled in bledica sta zbudila njegovo pozornost. Rekel ji je: »Gospa, vi bi morali dobiti kri, ne pa, da jo oddajate.«
Oče je bil edinec. Po svobodi so mojega starega očeta (bil je tehnični upravitelj Banke Slovenije v češki lasti) in stari mami izgnali iz stanovanja v Banki Slavije na cesto oziroma so obe strpali v zapore, eno na Povšetovo, drugo v Begunje. Po izpustitvi nista imeli kam iti. Tudi zaradi vsesplošne stanovanjske stiske ju takrat nihče ni sprejel. Ostali sta brez državljanskih pravic in posledično brez pokojnine. Ljubljeni stari mami se je zaradi navedenega omračil um. Sklenila je svoje življenje na psihiatriji.
Morda zaradi vseh opisanih doživetij in občutij je, lahko rečem, v meni dozorela osebnost s poudarjenim socialnim čutom.
Kaj lahko se pripeti, da se bo kdo zaradi mojega razkritja zločina znesel nad menoj. Sem pripravljena. Enega več ali manj, po pravilu diskvalifikaciji sledi likvidacija.
3.3.2. Eno od očetovih pisem
Preljuba žena, Evica in Melita!
Ljubljana, dne 2. 4. 1941
Upam, da ste dobro prispeli v Soro in da ste zdravi. Ali si prejela moje pismo od danes zjutraj? Če bi nastala nevarnost v Vašem kraju, tedaj se pravočasno po možnosti podaj v Ljubljano, kjer bodete pri opapanu našli zavetje. Posvetuj se s šolskim upraviteljem ali župnikom. Ako pa veš, da si v Sori z otroki varna, tedaj prepuščam aranžman Tebi. Pazi na sebe in naše zlate hčerkice in upam, da se kmalu zopet vsi zdravi vidimo ob domačem ognjišču. Stanovanje je zaprto, cvetlice v lončkih pa sem izročil Tevževi služkinji v negovanje. Vse ključe stanovanja ima opapa. Če bi prišli v Ljubljano, tedaj pridi najpopreje v Banko Slavijo. Pazi na hčerkice!!! Jaz sem danes prejel vojaški poziv in odrinem jutri 3. 4. k vojakom verjetno v Kranj. Ni mi mogoče ustaviti se v Sori, a tudi Ti ne hodi v Kranj ali Medvode, temveč čuvaj na naše punčke. Že pojutrišnjem Ti zopet pišem. Če bi slučajno z otroki šla v Ljubljano, tedaj pazi, da ne prideš na poti v kako gnečo. V ključavnici vhodnih stanovanjskih vrat se nahaja »Stecker«, od katerega imaš tudi Ti vijak, da odpreš, ali mislim, da se na Tvojem istem štekerju nahaja tudi oni del, ki sliši v ključavnico in moraš predno odpreš istega sneti. Če kaj potrebuješ, tedaj piši papanu. Dokler nimam naslova, piši in poročaj.
Ponovno Te prosim, da paziš na hčerkice. Ostanite zdravi in se me spominjajte, kakor tudi jaz stalno na Vas mislim.
1000 poljubov!
Vaš očka Franci
4. Argentinska Slovenija
4.1. Novo življenje v Argentini
Breda Železnik
4.1.1.
V zadnji številki Zaveze (Zaveza 78) smo objavili zgodbo o družini domobranskega častnika Ignacija Železnika, njegove žene Vere in njunih štirih otrok: Brede (1937), Marjance (1939), Klemena (ali Menka, kakor so mu rekli – 1943) in Metke (1944). Oče je bil vrnjen in ustreljen na Hrušici pri Jesenicah. Žena je s tremi otroki (Metka je ostala v Ljubljani) šla v Argentino. Kako so tam živeli, je v tem besedilu opisala Breda.
4.1.2.
Ko smo prišli v Buenos Aires, so nas za 5 dni nastanili v Emigrantskem hotelu. Vse naše stvari so bile v dveh kovčkih (enega imam še zdaj jaz), morda smo imeli tudi kaj denarja, ki ga je mama prihranila, in ničesar drugega. Sami, mama s tremi otroki, pred novim, neznanim svetom in brez vsakega, ki nam bi pomagal. Konec pomoči Rdečega križa.
Gotovo ni lepo, da rečem državi, ki nam je odprla vrata in nas sprejela, da je bil Emigrantski hotel zame nekaj groznega. Res je, da smo imeli vsaj za nekaj dni hrano in streho nad glavo, vendar se mi je zdel mrzel. Ogromne sobe, železni pogradi v treh nadstropjih, moški ločeni od žensk, jedilnice velike z dolgimi mizami in klopmi. Ko smo prišli, so vsakega posebej slikali, kot da smo ujetniki, dali so nam osebno izkaznico. S tem dokumentom je vsak moral najti delo in stanovanje.
Za razvedrilo je bil blizu hotela Trg Retio z raznimi napravami, kot so vlak smrti, vlak duhov in veliko drugih. Najbolj sem uživala, ker me ni bilo strah in mi ni bilo slabo.
K sreči se je mama srečala tam s prijateljsko družino. Skupaj smo si delili hišo v kraju Ciudadela. Spoznala je tudi nekega nemškega duhovnika, ki je pripomogel, da sva s sestro Marjano bili sprejeti v šolo »Jezusova hiša«. Mama je načrtovala, da bi čimprej dobila službo, najmlajši otrok Menko bi pa ostal v varstvu pri tej družini, ker so tudi imeli otroke. Prijateljica je imela moža, zato ji ni bilo treba iti v službo.
Življenje ni bilo lahko. Za nas je bil to tuj svet, težak in sovražen. Na tisto šolo imam obupne spomine. S sestro nisva znali jezika, šola je bila namenjena predvsem deklicam iz visoke družbe, so pa naju vzeli iz usmiljenja. Bili sva v skupini revnih deklic. Nikdar nisem razumela tega usmiljenja. Ob treh zjutraj nas je sestra (nuna) zbudila (kaj je hujšega za otroka) in smo morali iti prosit s sestro na tržnico v Abasto. Najbrž je to bila hrana za nas revne. Jaz sem bila čisto obupana. Niso razumeli, da midve, čeprav emigrantki, nisva spadali k obrobnim in revnim družinam. To jih ni zanimalo. Vedno smo živeli v družini, z mamo, povezani v ljubezni, sedaj pa ločeni na tak krut način. Bilo je grozno. Ko smo se vrnili, smo morali nesti še hrano v kokošnjak. Imeli so gosi, jaz sem pa nosila rdeče nogavice. Gosi so me napadale in ščipale. Zelo sem se jih bala. Nisem bila navajena na tako življenje, želela sem umreti. Tista leta sem imela kitke, moje ljube kitke, katere so mi pa nune ostrigle. Zame je to bilo sadistično, ampak nisem se mogla potožiti. Še jokati nismo smele.
Po vsem hudem, kar smo že doživeli, smo sedaj bili v novi, svobodni državi, kjer je vladal mir. Da bi znova zaživeli, smo morali še to potrpeti.
V šoli so bile deklice, ki so se iz naju norčevale in so nama na vse načine nagajale. Jaz sem že v Italiji hodila v gimnazijo, pa so me razporedili v prvi letnik. Bilo mi je zelo ponižujoče. Ostale so se šele začele učiti množenje in deljenje, jaz sem to že znala. Vsi ti nizki udarci in zasmehovanja so pomagali, da sva se izredno hitro naučili jezika. Po dveh mesecih sva govorili tekoče kot ostale sošolke (to je bil tudi dokaz, da imam talent za jezike, saj so mi vedno bili všeč in so še danes moj hobi).
Kar na lepem sem zbolela za noricami. Bila je lažja oblika te bolezni in tudi vročine skoraj nisem imela. Pike sem imela samo po telesu, zato nisem nikomur povedala. Na žalost se je noric nalezla moja sestra Marjana, njo so pa morali peljati v bolnico Muniz. Mislila sem že, da se ne bova več videli.
Kar mi je tudi ostalo v spominu, je to, da smo si zelo želele piti čaj zjutraj za zajtrk ali popoldne za malico. Ko smo videle skodelice, glej razočaranje! Ko smo čaj poskusile, je bila namesto čaja zelena sladka voda (mate čaj). Bile smo razočarane (danes mi je pa zelo všeč).
Če sva se lepo obnašali, sva ob nedeljah lahko šli domov. Mama naju je prišla zjutraj iskat, zvečer pa spremljala nazaj. To je bilo za naju kalvarija. Nisva hoteli nazaj, zelo sva jokali. Pogosto sem imela vnetje grla in mandeljnov ter bolečine v ušesih. Zato so me sestre peljale v otroško bolnico na pregled. Odločili so se, da mi bodo vzeli mandeljne. Neko jutro so me peljale v bolnico. Zelo sem se bala, vendar si nisem predstavljala, kaj me čaka. To je bilo nekaj nečloveškega. Bilo je tam veliko otrok, ki so vpili in jokali. Gotovo je bil to dan operacij. Šla sem v veliko sobo, kjer je bilo več naslanjačev (podobno kot pri zobozdravniku). Najprej se je usedel velik in močan moški, nanj sem se usedla jaz. Mene je objel z rokami in nogami. Morala sem odpreti usta in mislim da so mi v 1 ali 2 minutah izrezali mandeljne. Nimam besed, da bi to opisala. Morda je bilo zaradi hitrosti vzdržljivo. Od tam so me spremljali v drugo sobo, kjer je bila cela vrsta veder, v katere smo morali bruhati kri. Tam je bilo že veliko otrok ki so jokali, bruhali, vpili, pljuvali kri. Podobno kot v mesariji. Ne spomnim se, koliko časa naj bi to trajalo, vem pa, da sem od tam šla z nuno, ki mi je po čudežu kupila sladoled, kar so svetovali po operaciji. Teh občutkov ne morem pozabiti, zato tudi ne želim, da bi še kdaj po nepotrebnem trpela.
Po šestih mesecih sva s pomočjo istega duhovnika zamenjali šolo in prišli v kolegij francoskih sirot, ki ga je vodila kongregacija sester »Jezus iz Pradere«. V tej šoli se nam je življenje spremenilo. Francoske sestre so bile čisto drugačne.
Med tem je mama iskala službo. Reva ni bila navajena na vse, kar je morala doživeti. Delala je v vsemogočih krajih v tovarnah, kjer so barvali blago, kar je zelo škodljivo za zdravje. Urnik je bil izmeničen, včasih je delala ponoči, in delo slabo plačano. K sreči je bilo veliko dela. Sčasoma se je navajala in ko je bolje govorila španščino, je iskala boljšo službo, dokler ni začela delati v pletilnici. Tam se je naučila pletenja. Kupila si je stroj, da je nekatere dele delala za istega delodajalca doma po službi. Imela je veliko dela. Tako si je zaslužila in prihranila za boljši in večji stroj. Potem je šla na svoje. To je bilo tvegano in težko, velikokrat je cele noči delala, da je dokončala delo in dobila plačilo, kar tudi ni bilo lahko. Spomnim se, da je velikokrat doma bilo tako, da nismo imeli niti denarja za avtobus (kar je bilo nujno, da smo šli po volno ali oddali delo). Ampak vedno se je kaj zgodilo, da smo šli v nov dan. Verjeti v Božjo previdnost? Prepričana sem vanjo.
Mama je vedno imela težave z najemom stanovanja zaradi delavnice. Po eni strani so ji ljudje zavidali, ker so videli, da napreduje, po drugi strani je imela težave, ker je bila vdova in zaradi ropotanja strojev. Zaradi tega smo se velikokrat selili. Živeli smo v krajih Ciudadela, Boca (kjer je kuhala za delavce), Mataderos, Villa Madero, Paternal in končno Ramos Mejia. Tja smo prišli, ker se je spoznala s Slovencem (zelo delaven starejši samski čudak), ki je imel tovarno barvil. Imel je stanovanje v slabem stanju. Nas so podili iz Patenala, ker pa nismo imeli kam iti, nas je on sprejel. Mislim, da je bilo to leta 1954. Počasi smo se privadili. Jaz sem bila že v četrtem letniku srednje šole.
Hčerke smo bile zelo sebične in nismo marale da bi mama spoznala kakšnega drugega moškega. Nobeden nam ni bil všeč. In sedaj smo se znašli pred to situacijo. Ni bil slab človek, ampak čuden tip. Strašno si je želel, da ga spoštujemo, pozdravljamo, mu strežemo itd.; vse je bilo zelo prisiljeno. Jaz ga nisem prenašala, velikokrat sem se z njim skregala in nisem bila pripravljena tako živeti. Ampak sem vseeno več let živela tako.
Leta 1949 sva se z Marjano ločili, ker so za peti in šesti razred imeli drugo lokacijo v mestu, nižji razredi pa so imeli pouk v šoli v kraju Viktoria. Jaz sem bila v petem razredu, Marjana pa v tretjem. V naši šoli smo imeli normalno in lepo življenje.
V tem razredu sem imela odlično in nepozabno učiteljico. Izven pouka so nas nune učile francoščino. Učile so nas tudi šiviljstva in vezenja. Med kosilom so vedno brale na glas kako knjigo ali kakšno zanimivo zgodbo. Nepozabne so bile tekme košarke. Jaz sem bila vodja ekipe in sem igrala v obrambi. Globoko v spominu mi je ostalo ropotanje tramvaja, ki so vozili ponoči po cesti Córdoba in se je slišalo v spalnico. Spalnica je bila preprosta za vsa dekleta, in ko je nuna mislila, da že spimo, je odšla. Potem smo pa me imele zabave. Zanimivo je bilo, kako smo si izmislile, da je kakšna od nas ušla v bližnjo slaščičarno po kakšen posladek, sladoled. To je bila cela avantura. Bilo je treba zlesti čez visoko ograjo, še prej pa preslepiti nuno, ki je bila vratarka, saj nismo smele ven.
Vsako jutro smo imele mašo, katero je daroval zelo dober in znan duhovnik, znanstvenik, gospod Monticelli.
V času počitnic smo šli v kraj Viktoria, kjer je bilo tako, kot bi bili na podeželju.
4.1.3. Nove spremembe
Leta 1951 sem končala osnovno šolo in nadaljevala srednjo ekonomsko šolo. Od takrat naprej sem živela z mamo. Končala sem prvi in drugi letnik v šoli Sveti Jožef iz Calasanza, ker smo živeli v Mataderosu. Tam smo živeli nekaj časa z družino tete Vande, ko je ravno takrat prišla iz Avstrije.
V tisti šoli so ukinili ekonomsko smer, zato smo morali poiskati drugo šolo. Nisem hotela nadaljevati v državni šoli, ker niso bile v dobri luči. Tiste čase so nas grdo gledali, če smo iz katoliške privatne šole šli v državno. Za našo ekonomsko situacijo so privatne šole bile zelo drage. Ker sem pa vedno imela dobre ocene, so me sprejeli v šolo Marija Janer v Floresu za polovično štipendijo. V tistih časih je bila navada, da so v šolah prirejali družinska srečanja. V meni je to vzbujalo odpor, ker nisem imela očeta kot vsi ostali sošolci, pa tudi mama zaradi svojih obveznosti ni mogla hoditi na srečanja. Spomnim se, da sem se večkrat v domišljiji pogovarjala z atom in mu očitala slogan: »Mati, Domovina, Bog.« Pravila sem mu, da naj bi on na prvo mesto postavil družino, da nas ne bi smel pustiti sirote in tudi mame ne vdove. To so bili moji uporniški, najstniški in mladostniški izpadi, mislim pa, da normalni.
Takrat smo živeli v Paternalu in smo pomagali mami pri njenem delu v delavnici. Tisto delo mi nikdar ni bilo všeč, zame je bilo muka. Ko je bilo veliko naročilo, smo morali delati tudi ponoči, zato sem bila tako utrujena, da bi tudi kar na tleh zaspala. Bili so težki časi za mamo in mi smo ji bili dolžni pomagati. Marjana je takrat hodila na medicinsko šolo v bolnico. Potem smo se preselili v Ramos Mejijo, kjer nam je Anton Trpin ponudil prostor, ker nismo imeli kam iti. Bratec Menko je tudi pomagal mami, največ pa je pomagala Marjana. Naslednje leto (1955, padec Perona) sem končala srednjo šolo in bila zastavonoša v šoli. Naslednje leto sem želela študirati naprej na univerzi in izbrala sem si ekonomsko smer, ker se mi je zdela najlažja, pa še doma bi lahko pomagala. Tiste čase je bilo na univerzah veliko politike. Bili so pa boljši časi, kar zadeva kakovost študija. Imeli smo kvalitetna predavanja znanih tujih profesorjev in bilo je tudi veliko tujih študentov iz Latinske Amerike. Do leta 1958 sem študirala, potem sem začela iskati službo predvsem zaradi situacije doma, pa tudi ker mi tkanje ni bilo všeč. Kmalu so me poklicali v Holandsko banko in Francosko banko. Znanje jezikov in moja strast do matematike sta mi pomagala. Odločila sem se za Holandsko banko, ki je bila sto metrov od »Casa Rosada«. Tam sem delala tri leta. Imeli smo poseben urnik, ker smo začenjali uporabljati nove računovodske stroje. Zjutraj sem začenjala ob šestih. Da sem pravočasno prišla v službo iz Ramos Mejije (imela sem eno uro in pol vožnje z avtobusom in podzemeljsko železnico), sem vstajala ob 4. uri zjutraj. Opoldne smo imeli eno uro prosto za kosilo in potem smo delali do 16. ure. Plačali so nam tudi nadure. Ta služba je bila zelo izčrpujoča. Na začetku sem podnevi in ponoči sanjala o številkah. Počasi mi je vzela moči za študij, tako da nisem opravljala izpitov.
Pozabila sem napisati, da sem v šoli Ana Marija Janer imela dobro sošolko Lidijo, s katero sva se spoprijateljili. Doma je bila iz kraja Apóstoles, provinca Misiones. Ko smo končale srednjo šolo, se je ona vrnila v Misiones in jaz sem se šla poslovit od nje. Pospremit jo je šel tudi njen brat, ki je študiral in delal v Buenos Airesu (kakšne so življenjske poti!). Ime mu je bilo Edmundo. Ta je kasneje postal moj mož, oče mojih otrok. Bili so potomci Evropejcev: Poljakov in Ukrajincev. Stari starši so prišli v Argentino pred prvo svetovno vojno in bili prvi kolonisti kraja Azara in Apóstoles. Še sva se videvala, tudi on je študiral ekonomijo. Začela sva hoditi skupaj, ker pa tudi njemu ni šlo prav dobro s predmeti, se je odločil, da gre nazaj v Apóstoles, kjer so skupaj z bratom (Alfredo) in svakom (Tata, Lidijin) ustanovili podjetje za pridobivanje citrovnih kislin. Edmundo je delal na komercialnem področju ter stikih z Buenos Airesom. Nekaj časa je šlo dobro, potem so se začele med njimi težave in so vse pustili. Edmundo je dobil službo v računovodstvu province in v Jockey clubu. Jaz sem pa po treh letih dela v banki pustila službo in sva se poročila v Apóstolesu (v kolonialnem stilu), ostala sem v Posadasu.
Nekaj let kasneje se je Marjana poročila z zdravnikom (Emilio).
Menko je med drugim delal z mamo. Doživela sta veliko peripetij, kar se tiče dela in mama je večkrat imela velike težave. Tudi on se je poročil. Mama je vedno imela željo po samostojnem delu in tega je tudi opravljala, dokler so ji dopuščale moči.
Čas je tekel. Po skupni življenjski hoji, pa tudi zaradi družbe, saj sta oba bila sama, sta se mama in Anton poročila 1962. leta.
Predno sta se poročila, je mama potovala v Evropo, v Slovenijo, kjer se je po dolgih letih spet srečala s svojo najmanjšo hčerko Metko, katero smo pustili omi, ko smo bežali tistega 5. maja 1945. Samo za nekaj dni, smo mislile. Ona je imela komaj eno leto. Oma je umrla leta 1966. Bila je precej osamljena in iskala je zdravstveno pomoč na več straneh. Metka je bila ob maminem obisku že poročena in je imela sina Robija. Omeniti moram, da smo vedno bili v stiku z njo in z omo preko pošte. Oma mi je pošiljala razglednice iz različnih krajev, kjer je bila. Imela je lepo pisavo in vedno je spraševala po pravnukih. Še vedno imam shranjene nekatere razglednice. Ko sem ji pisala, sta Alex in Sylvia še kaj narisala zraven. Alex je vedno risal vlak, ki drvi in se za njim močno kadi, zadaj so se pa videli hribi, Sylvia je pa narisala hišo, ki je imela velika okna, vrata in dimnik, zraven še drevo, rožice, kakšen pes ali maček, v ozadju pa hribi, izza katerih je kukalo sonce. Vse z lepimi barvami. To so bile preproste risbice, čeprav sta mama in oma menili, da imajo skupne lastnosti. Ko to mislim, vem, da sem nehote del svojega otroštva posredovala svojima otrokoma.
Ko je bila Marjana že poročena in je imela otroke, je tudi enkrat potovala v Slovenijo. Takrat je tudi obiskala Jesenice in kraj v gozdu, kjer naj bi ubili ata in kjer naj bi bil tudi pokopan.
Kar sem pozabila prej napisati, je, da sta za Metko skrbela stric France (očetov brat) in njegova žena. Takrat še nista imela otrok, kasneje se jima je rodil sin Marko, s katerim sta bila kot brat in sestra, stric in teta pa sta zanjo bila kot prava starša, čeprav je vedela, da ima pravo mamo in še sestri in brata.
Vsi smo že poročeni, jaz z dvema otrokoma, Alexom in Sylvio. Vsake toliko smo potovali v Buenos Aires. Med počitnicami smo šli z mamo in Antonom v njegovi »camioneti« v Miramar. Odnosi z Antonom so bili tiste čase zadovoljivi. Kasneje, ko je Alex študiral na univerzi v Buenos Airesu, predno je bil sprejet v Balseiro, je živel nekaj časa pri njiju, prav tako tudi Sylvia, ko je študirala za inženirko. Po letih, ko sta se že upokojila, sta se preselila v mesto, na cesto Acoyte, blizu Rivadavije, skoraj v Caballito. Mama je še občasno delala.
Zdravje jima je začelo pešati. Mama je bila v resnici že zelo bolna. Operirali so jo. Potem so ji odkrili osteoporozo in »melom«. Ampak ona je imela veliko volje do življenja.
Gospodinjska dela je sama opravljala. Redno je hodila okrog zdravnikov v bolnico in delala čudeže s svojo majhno pokojnino. Bila je tako slabotna, da je morala v posteljo počivat, ko se je vrnila z nakupov, nato je šele nadaljevala z drugim delom. Vse je delala počasi, ampak je sama zmogla vse. Potem so ji odkrili metastazo. Takrat je tudi Anton hudo zbolel in umrl v bolnici. Ona ga je hodila obiskovat, dokler tudi sama ni onemogla in je morala v bolnico. Vzela sem si dopust v službi in sem šla k njej za nekaj dni, potem so jo pripeljali k Marjani na njen dom. Po nekaj mesecih je močno oslabela, to je bilo ravno takrat, ko sem imela zlomljeno nogo. Ker sem bila na bolniškem dopustu, sem šla k njej, saj je bila vedno bolj slaba.
Kako težko se je bilo posloviti za vedno. O tem nisem hotela prej razmišljati. Ona je točno vedela, da bo odšla, mi smo se pa delali, kot da ne. Vedela je, da sem jaz precej povezana s cerkvijo in versko vsebino, mislim, da se je ona želela pogovarjati o zemeljskem odhodu in minljivosti, pa jaz nisem imela moči, bila sem prešibka, da bi se o tem pogovarjali. Edino, kar sem naredila, je to, da sem poskrbela, da jo je prišel večkrat obiskat duhovnik. Moja bolniška je prihajala h koncu, morala sem nazaj v Misiones in se posloviti z mislijo, da se nikdar več ne bova videli. Ko sva se poslovili, me je prosila, naj molim zanjo, jaz pa sem ji med solzami in smehom rekla, da bom. Prosila sem jo, naj tudi ona prosi za vse nas iz onstranstva. To je bilo najino slovo. Nisem je več videla. Umrla je 18. 11. 1991, stara 80 let. Edinstvena mama, malo je takih. Pogumna v življenju. Korajžna v vseh zadevah. Bila je prava gospa.
Pustila je 4 otroke, 9 vnukov in 1 pravnukinjo še na poti: Leta 1991, še predno je umrla, se je Slovenija osamosvojila. Zvedela je za to, 150 let boja je bilo potrebnih in končno so uspeli. K sreči je vojna trajala samo 10 dni, drugače je bilo na Hrvaškem in v Srbiji (Kosovo, Sarajevo etc.), kjer so potekali krvavi boji.
Metkin mož Srečo je napisal lepo zgodovinsko knjigo z razglednicami, starimi tudi 150 let, kjer prikazuje, kako so Slovenci vedno sanjali, da bi nekoč bili samostojni ter svobodni in končno se je to uresničilo. Mama je dobila to knjigo in delno sva jo tudi skupaj prebrali.
Tukaj se konča ta življenjska zgodba. Kot sem na začetku napisala, je glavna junakinja mojih spominov v resnici mama, katera bi morala napisati to zgodbo. Ona mi je vedno pravila: »Jo boš ti napisala.«
Tukaj je. Izpolnila sem ji obljubo.
4.1.4. Končni preudarki
Februarja 1994 sta Metka in Srečko obiskala Argentino. To je bilo njegovo darilo za njeno 50-letnico. To se pravi, da smo se po 49 letih spet videli. Eno leto kasneje pa je prišel na obisk Robi, njen sin.
Februarja 2000 je Srečko umrl po dolgi in hudi bolezni, na žalost se nismo več videli, bil je tudi hud udarec za Metko in sina.
Edmundo in jaz sva prvič potovala v Evropo avgusta 2001. En mesec smo bili v Nemčiji, v Bochumu, od tam smo šli še v druge severne države Evrope. Potem smo bili še en mesec v Sloveniji pri Metki in Robiju. Z njo smo prevozili Slovenijo z avtom. Kljub temu da nisva nikdar živeli skupaj, sva se čutili sestri (tudi podobni sva si). Bilo je čudovito in onadva sta se trudila, da sta nama stregla.
Zelo ganljivo je bilo ob snidenju, drugič. Ona je bila že upokojena in zelo ranjena zaradi Srečkove smrti. Moram priznati, da je odlična kuharica. V tem se čisto razlikujeva, sama rada kuham včasih in za posebne priložnosti. Ona sedaj študira umetnostno zgodovino, ki je prirejena za upokojence, potuje v druge države. Kar se mene tiče, sem delala vsak tečaj, ki mi je prišel pod roke, ampak moj najljubši hobi so vedno bile knjige, moja strast je branje in tudi fizična aktivnost, kot je telovadba, joga, plavanje in pohodi, kar mi je že od malega bilo všeč in kar sem pravila, da bom, ko bom velika. Še vedno mi je všeč gledati balet in atletiko. Ne vem, če bi s tem kam prišla, ampak v življenju nisem nikdar imela možnosti, da bi to poskusila. Rada poslušam zborovske in orkestralne koncerte.
Kar se pa tiče službe, so mi vedno bili všeč tuji jeziki, ekonomija, matematika, kakšna smer prava itd. Bilo bi mi všeč doštudirati nekaj v zvezi z ekonomijo ali diplomacijo. Resnica pa je, da sem prišla, kamor sem zmogla, ne pa, kamor sem želela. Vseeno se ne pritožujem.
Imela sem precej razburljivo življenje, vedno sem bila s čim zaposlena. Z Metko sva se lepo razumeli. Sprašujem se, ali se bova še kdaj videli, saj so zaradi ekonomske situacije, v kateri se je znašla naša država, potovanja nekaj nedosegljivega.
Moram še reči, da je Slovenija zelo lepa država, ki zasluženo nosi ime: Zeleni vrt Evrope. Majhna, a v njej dobimo vse pokrajine: zjutraj je mogoče smučati v hribih, popoldne pa se kopati v Jadranskem morju. Poleg tega ima zgodovinske in turistične znamenitosti. Večkrat pravim, da je zame kot država iz makete. Spoznali smo tudi druge države južne Evrope, kot Italijo, Avstrijo, Hrvaško, kjer smo se kopali v Jadranskem morju. Bilo je prekrasno.
Zame je bil zelo ganljiv prihod v Slovenijo, predvsem v Ljubljano, glavno mesto, kjer sem se rodila. Neverjetno je bilo to, da sem prepoznala hišo, kjer smo živeli. Tudi sem prepoznala stanovanje, kjer je živela oma, danes je hiša spomeniško zaščitena. Spoznali smo se z bratranci, od katerih sem se spominjala samo imen. En bratranec, umetnik, mi je podaril sliko Ljubljane, gledane z Gradu, po katerem je Ljubljana tudi znana. Zelo lep spomin.
Na žalost od starejših že ni nikogar. Videla sem grob starih in prastarih staršev in spomenik pobitim domobrancem iz Ljubljane, na katerem je tudi atovo ime. Zelo ganljivo.
Omeniti moram, da še dandanes odkrivajo skupna grobišča, trupla iz tistih časov. To je nedokončana zgodba, kršitev človekovih pravic. Evropska unija zahteva od Slovenije, da se to razjasni, saj je bilo veliko smrti in pobojev ljudi brez sojenja. Ampak levičarska vlada nima želje, da bi priznali zločine, storjene v tistem času. Nihče noče priznati resnice. Odpuščanje se ne prosi po vojni.
Prebrala sem tudi kratek dopis, v katerem so 5. aprila 1945 povišali ata za čin kapetana za III. bataljon in bi prevzel mandat po končani vojni, ko bi domobranci postali del Slovenske vojske. Mislili so, da bodo zmagali. Zaradi prevare je bilo na žalost ravno obratno in načrti so ostali na papirju.
Obstaja tudi dopis svaka Srečka iz leta 1996, kjer naproša takratno oblast, da pove kraj, kjer so ga ubili in kjer naj bi bil pokopan, ker se točno ne ve. In drug dopis, v katerem odgovarjajo, da je njegov bataljon bil vrnjen 28. maja 1945 v Slovenijo iz Avstrije in da je najverjetneje v skupnem grobu v Kočevskem rogu.
Imela sem tudi možnost prebrati očetovo pismo bratom in svakinji z dne 8. 1. 1944, napisano lastnoročno malo pred rojstvom zadnje hčerke Metke. V njem opisuje tipične družinske zadeve, kako so otroci, da hitro rastejo, da šola, katero obiskuje Breda, ne deluje redno, da je Marjana visoka in zelo živahna, da Menko pleza povsod, kamor lahko, pa čeprav pade, ne joka.
Mislim, da je tiste čase že pustil službo in šel k domobrancem, zato nadaljuje s pojasnilom o odločitvi. Pozornost zbuja njegova globoka vera in krščanska vzgoja, ki jo je dobil doma, in odločno protikomunistično prepričanje.
Moja verska prepričanja izhajajo od začetka družinskega življenja tistih časov. Še danes molim lepe molitve zjutraj in zvečer po slovensko in tudi še znam glavne molitve v tem jeziku, katerega tudi govorim, kar je presenetilo marsikoga ob obisku v Sloveniji, saj sedaj, razen da preberem časopis po internetu, imam vsake toliko kakšen telefonski pogovor z Metko in Robijem, ne govorim slovensko.
Ko prebiram svojo življenjsko zgodbo, lahko opazim, kako pomembno vlogo je imela zame družina. Je morda naključje, da sem članica v župnijskem društvu za družine? Ne vem. Najverjetneje Gospod vodi naša pota.
Po drugi strani sem po mami in stari mami podedovala nemirnega duha, odprtost in radovednost do vsega, česar se lahko naučim v življenju, čeprav vsem stvarem nisem kos. Znam se tudi soočiti s težavami, ki nas doletijo v življenju, in rasti ob njih.
Tu je opisan del našega življenja z najpomembnejšimi dogodki. Čas razkadi in ublaži težke trenutke. Čas hitro beži in uhaja neizprosno. Naše življenje je vpisano pri Božji previdnosti … in se zahvaljujem zanj.
Posadas, marec 2004
5. Iskanja in besede
5.1. Mogočna gora – trajen spomin na Tineta Velikonjo
Mirko Kambič
5.1.1.
Številni prijatelji, sodelavci in znanci so v septembrski številki Zaveze, ob njegovem umetniško narisanem portretu, izrazili svoje vtise, občudovanje in opise Velikonjevih zaslug, predvsem za ohranjevanje spomina na vse žrtve vojne in revolucije. Prepričan sem, da bo tudi v bodoče ena najpomembnejših nalog Zaveze, da ta spomin bogati z novimi dejstvi, ob skrbni analizi sedanjega stanja duha med Slovenci.
Ob nedavnem pregledovanju svojih gorskih motivov mi je nenadoma šinila v oči in v glavo domislica, da imam v roki trajen slikovni motiv kot spomin na vsa srečanja s Tinetom. On je posvetil veliko svojega časa in ustvarjalne energije za spominske plošče žrtvam revolucije. Kakšen spomin pa naj sedaj jaz postavim dragemu Tinetu? To je moj posnetek sončne gore, ki je postala
njegov portal v večnost, mogočni vrh Prisojnika s slikovito severno steno, s poskočnim potokom Pišenco, ki hiti proti svojemu izlivu v Savo.
Kar cela gorska stena na tej sliki naj bo odslej spominska plošča dragemu Tinetu Velikonji. Lepo me razveseli misel na evangelista sv. Luko, ki je ob kratkem opisu Jezusove poslednje večerje zapisal njegovo naročilo: »To delajte v moj spomin.«
Ta moja fotografija Prisojnika naj bo odslej tudi v Zavezi trajen spomin na čudovitega človeka, mirnega, treznega, delavnega in vsem ljudem naklonjenega. Čas drvi kot gorska reka, gora stoji kot trajen spomenik
5.2. Kolesarsko romanje na obletno mašo Pod Krenom
Lojze Kastelic
5.2.1. Zapozneli potopis z nekaterimi dodatki
V ranem jutru se pri Robbovem vodnjaku poženem v sedlo svojega veteranskega jeklenčka.
Na obletno mašo Pod Krenom in vročemu dnevu naproti.
Namen tovrstnega romanja: fizični in psihični napor romanja darovati za pokoj pobitih in za podoživetje trpečih pred desetletji na vožnji po kočevski progi v zaklenjenih živinskih vagonih.
In kot prošnjo za dosego narodne sprave.
Brez božjega varstva na taki dolgi poti tja in nazaj tudi osebna pozornost popusti.
Letos je bila podkrenska obletna maša za en teden prestavljena. Evharističnega kongresa sem se udeležil le v duhu, preko Kladja in drugih maratonskih klancev sem s sloganom Franja – Konfin pedaliral spravni križ:
To ni zgolj športno samouresničevanje, gre za ohranjanje vrednot enobeja, tudi če je namen začasno skrit pod pepelom športne prireditve.
Pojav množičnosti mladih na omenjenih prireditvah je posledica desetletij radijskih oddaj za šolajočo mladino obveznih »Še pomnite, tovariši?« Zraven pa še obvezna tovrstna čtiva.
Mladi in manj mladi se na podlagi indoktrinirane resnice o junakih in o izdajalcih brez pomisleka odločajo za sodelovanje na športno komemorativnih prireditvah v organizaciji borčevskih društev in njihovih somišljenikov.
Ob takem razmišljanju skoraj ne opaziš Turjaškega gradu, tu pa te zasuje kup asociacij:
Turjak obudi dogodke na september 1943, mimo ceste potekajoča kočevska proga na maj 1945 in na domačo nalogo prof. Justina:
Kako se je moglo zgoditi, da so se pojavili ljudje, ki so bili pripravljeni začeti in izvajati bratomorni poboj, kaj so jedli in brali začetniki in ukazovalci revolucije, kaj aktivni volivci na zadnjih državnih in lokalnih volitvah ?
Začetniki so se šolali v prvem socialističnem raju in bili postavljeni pred izbiro brezpogojne poslušnosti vodstvu ali smrti
Revolucija je težka, krvava stvar, smo slišali enega glavnih izvajalcev, malo pred osamosvojitivijo.
Strah pred smrtjo se je zalezel v izvajanje indoktrinacije in v sprejem diktirane resnice, ta pa se še dandanes avtonomno obnavlja, tudi preko učnih programov zgodovine zmagovalcev.
Tako se kali jeklo; non vi, sed saepe cadendo.
Četrta programska točka OF, sprememba slovenskega narodnega značaja, se vse od medvojnih časov izvaja z naročeno raznarodovalno politiko; k nam tujec, naš človek pa z doma.
V vseh strateških točkah države se delež neslovenskega prebivalstva povečuje.
Na državni ravni se je od leta 1953 pa do popisa leta 2002 od 3,48% povečal na 16,94% in verjetno z novim priseljevanjem znaša eno petino.
| Popis | Skupaj prebivalci | Opredeljeni Slovencištevilo delež (%) | Drugi% | |
| 1953 | 1466425 | 1415448 | 96,52 | 3,48 |
| 1961 | 1591523 | 1522248 | 95,65 | 4,35 |
| 1971 | 1679051 | 1578963 | 94,04 | 5,94 |
| 1981 | 1838361 | 1666823 | 90,67 | 9,33 |
| 1991 | 1913355 | 1689657 | 88,31 | 11,69 |
| 2002 | 1964036 | 1631363 | 83,06 | 16,94 |
VIR: SURS
Po popisu 2002 se je v večjih slovenskih občinah za slovensko narodnost opredelilo naslednji odstotek prebivalcev :
Za Slovence opredeljeni prebivalci po nekaterih občinah, po podatkih SURS, popis 2002:
| Občina | Delež opredeljenih Slovencev – v odstotkih |
| CELJE | 65,0 |
| JESENICE | 60,3 |
| KOČEVJE | 77,3 |
| KOPER | 71,2 |
| KRANJ | 78,1 |
| LJUBLJANA | 73,8 |
| VELENJE | 70,6 |
| VRHNIKA | 83,2 |
Ob teh podatkih so nekateri volilni rezultati razumljivejši; sinergija četrte točke.
Ob teh prebliskih prikolesarim do Stare Cerkve in zavijem na Grič in proti Gorenju.
Na križišču pri Željnah mi pot preseka predsednik vlade, spet bom zamudil Confiteor.
Na naslednjem razpotju mi policisti predlagajo krajši obvoz Pod turnom, senčen in gladek makadam, cesta pa precej pokonci.
S prihodom v gozdove je moralo biti vsem jasno, da ni pričakovati milostnega logorja …
Letos so dostopni samo smerniki ROG, le na zadnjem razcepu pri osamljeni hiši je komaj opazen, sramežljiv bel narisek križa, ki poznavalcem naznanja grobišče.
Nazadnje zališim metropolita, ki gozdnemu mestu in svetu utemeljuje tri korake sprave; jih nismo iz nekih znanih ust slišali že pred pred leti?
Na koncu maše, po blagoslovu, dobi besedo Borut Pahor, predsednik vlade, ki obžaluje povojne poboje, pri tem pa implicitno obsodi »kolaboracijo«. In požanje za to celo nekaj aplavza. O tempora, o mores!
In požanje aplavz ne tako majhnega števila udeležencev; o tempora, o mores!
Stezica do kapele nad breznom je posuta s prijaznim peskom, zemljica sveta, bose noge prešinja blagi preliv, tudi žrtve so na poslednjo pot stopale bose!
Bosa pojdiva dekle, osorej,
bosa pojdiva, med drevja vrhove.
V kapelo vrziva molitvenih vej,
naj brezno v nebesa dviga duhove.
Mimo stopa naš profesor emeritus, odzdravi z nasmehom in z roko, kot v blagoslov.
Obletna je končana, pol spravnega romanja. Povratek pa me še čaka.
In ko se prebijam skozi morje toplih zračnih prelivov, skozi zelene vedute hribov, polj in gozdov in se moj duh raduje, pa se mi kar naprej vsiljuje škarjasti graf in prišepetava mračno pesem:
5.2.2. Slovo od radosti
6. Teharje 2010
6.1. Teharski pogovori
Justin Stanovnik
6.1.1. Bukovžlak, nedelja 3. oktober
Letos smo tu že enaindvajsetič. Pravzaprav bi moral reči šele. Ko v knjigah, po katerih so se ravnale okupacijske sile, ki so leta 1945 zasedle Slovenijo, ne bi stalo tudi poglavje Popolni zločin, bi zelo verjetno bili tukaj že večkrat. Toda v podtalnih prostorih boljševiškega genija se je nekoč zgostilo tudi spoznanje, da nisi naredil dovolj, če si ubil samo človeka; tam je stalo zapisano, da moraš ubiti tudi njegov spomin. Ubijati ga moraš kar naprej; vsakič, kadar bi se pokazala katera od njegovih isker na površju človekove zavesti, je treba znova udariti. Celjske boljševiške ekspoziture so v neki rodovitni uri človeške pokvarjenosti spočele idejo, da si bodo za dolgo zagotovile varnost, če se bo na tiste, ki jim je tu bilo vzeto življenje, navozilo nekaj tisoč ton odpadkov, ki jih proizvede to mesto; pri čemer so se še najbolj zanašali na njihove strupene sestavine, ki jih – tudi to prednost ima to mesto – pridela v izobilju. Računali so, ljudje iz teh duhovnih kvartirjev, da nihče od normalnih ljudi ne razpolaga z dušo, ki bi mogla verjeti, da je človek to storil človeku. Provincialni boljševizem je torej to vprašanje reševal na nivoju odpadkov, matica pa na nivoju visoke politike. Tu so bili na razpolago vzvodi, ki so zagotavljali molk spomina v zadnji predmestni ulici in v zadnji hribovski vasi. Tako je bila zajamčena velika, skoraj popolna tišina. Partijo si namreč še najbolje zadel, če si si jo predstavljal kot monstrum z orjaškimi ušesi.
To je kratek poizkus opisa stanja, ki je povzročilo, da smo tu šele enaindvajsetič. A vendar, kadar pridemo sem – od dva do tri tisoč ljudi – se duh tega kraja – njegov genius loci – spremeni. Takrat se tu naseli velika ljubezen, veliko spoštovanje, pa tudi veliko svete groze in žalosti in – zadnje čase – veliko užaljenosti: ne samo nad tem, da so se nekoč neki ljudje tako dvignili nad človekom; ne samo zato, ampak vedno bolj tudi zato, da so še vedno tukaj – politično tukaj in kvarijo dostojno podobo človeške družbe.
Kot vsako leto sem tudi letos tu že zelo zgodaj – nekje med osmo in deveto. Na poti proti spomeniku zadenem na prijatelja profesorja Jožeta Gorjupa. Še prej pa opravim mini pogovor s p. Rampretom, ki se s svojo aparaturo prebija z nami v ospredje. Hočem se mu zahvaliti za njegovo delo in za njegove številne usluge in razložim okolici: »To je gospod, ki ohranja in prenaša govorjeno besedo v slovenski Katoliški cerkvi.« »Ne, ne,« se brani, »delam samo za radio Vatikan.« Potem pa, ko ne odneham, se le vda: »Res pa malo tudi za internetne strani, malo pa snemam tudi za radio Ognjišče.« »Vidite, da ste eden od centrov slovenske krščanske komunikacije,« ponovim, »kadar kaj rabim, se lahko obrnem na vas.« »Samo s strani in samo slučajno,« se še vedno brani in že hiti iskat primerno mesto za svojo aparaturo.
Jaz pa se spet obrnem k Jožetu Gorjupu. »Tudi sam sem bil v Teharjah, pa se te ne spomnim.« Spet mi mora povedati svojo zgodbo. Na Koroško je šel v navadni obleki, tam pa je stopil med domobrance. Tako je prišel v Teharje v uniformi. Ko so domobrance klicali k okencem v komandni baraki, Jože z nekaterimi drugimi ni hotel iti. Kot vem iz nekega drugega vira, je to pravzaprav preprečil Jože Podržaj iz Čušperka, ki je bil iz pripovedovanja poučen, kako je bilo s takim javljanjem na Turjaku. Poleg Gorjupa in Podržaja sta med civilisti tam stala še mladoletni Jože Marolt iz Zamosteca pri Sodražici – pozneje znan ljubljanski zdravnik – in Franc Mustar, Kovačev iz Škocjana. Torej štirje mladi uniformirani domobranci med množico civilnih ljudi. V tem sta se zgodili dve, spomina vredni reči. V bližini je stal tudi njihov vrstnik Lovrenčev z Rožnika in fantje so ga vabili, naj ostane z njimi. Toda ni hotel. »Jaz grem z očetom.« V bližini je bil namreč tudi njegov oče, ki pa je že bil v skupini C. Kljub vsemu prigovarjanju je vztrajal in že čez kak dan, kot oče, končal na Hrastniškem hribu ali pa v Barbarinem rovu.
Oni trije pa so, kljub domobranski uniformi, imeli srečo. K civilistom, med katerimi so ostali, je prišel starejši partizanski major – Podržaj, ki mi je nekoč pripovedoval to zgodbo, je bil mnenja, da je bil še oficir iz stare Jugoslavije. Civiliste je poslal v eno od barak. Ostali so samo ti trije domobranci. Oficir ni delal težav. »Pojdite v barako tudi vi.« A ni minil teden, ko se je spet prikazal, kot bi se, čudno, prišel od fantov poslovit. »Prestavili so me. Videli so, da nisem primeren za to delo.« Le kaj se je potem z njim zgodilo. Podržaj si je čez nekaj let veliko prizadeval, da bi ga našel in mu dal priznanje za to, kar je storil, a brez uspeha.
Oni trije pa so prišli domov, vsi trije. Tudi Anton Mustar, Kovačev iz Škocjana, ki se je tako že drugič rešil. Prvič je bil v nevarnosti, ko so partizani napadli patrolo vaških stražarjev oktobra 1942 za Lipljenjem. Neki tovariš, Jože Andolšek iz Gradeža, je bil tako ranjen, da ni mogel nikamor, Mustar pa se je, tudi ranjen, zavlekel za cesto in tako ostal živ. Ko so se vrnili, so našli Andoljška večkrat prebodenega skozi prsi.
Jaz pa sem se kmalu za tem, že v naraščajoči množici, ne da bi ga posebej iskal, znašel pri Alojzu Strletu, starem znancu z Gradeža pri Turjaku. V Teharjah ga nisem nikoli srečal, spoznal pa sem ga potem, ko sem na Gradežu nekajkrat obiskal Škindrovo Faniko, o kateri bom pozneje še povedal dve ali tri besede. Najbolj mi je ostal v spominu po tem, kako se je držal tega, kar je bil. Ko ga je ravnatelj osnovne šole na Turjaku prijemal, ker se sin ni udeležil neke proslave padca Turjaka, mu je odvrnil: »Dogodkov, ki so bili moj poraz, moj sin ne bo slavil.« Mislim, da vsi vemo, kaj je v tistih časih to pomenilo.
A mene je sedaj zanimalo nekaj drugega. Vedel sem, da se je v Teharjah izdajal za kako leto mlajšega, kot je bil. To ga je rešilo. Tam zaradi tega ni bilo nobenih zapletljajev, drugače pa je bilo v Velikih Laščah, kjer se je po prihodu domov moral javiti na notranjem odseku. Oznovec je takoj videl, da številke v matičnih knjigah ne kažejo na njegovo mladoletnost. Stvar je postajala bolj in bolj napeta, a okoliščina, da sta se šla javit skupaj z nečakom policista, ki je obravnaval njun primer, je pripomogla, da sta ga končno prepričala, da se tudi v uradnih papirjih take napake dogajajo. Oznovec je nazadnje knjigo zaprl in označil stvar za urejeno.
Letos pa mi je Strle v Teharjah povedal še eno zgodbo, ki je bila tako značilna za tisti čas, da se mi zdi prav, da zanjo zvejo tudi bralci Zaveze. Na Gradežu sta živela dva brata Potokar, po domače Grebenčeva: Jože in Janez. Jože je bil vnet za projekt, ki so ga v Sloveniji hoteli uresničiti boljševiki. V povezavi s tem se je znašel v nekem italijanskem koncentracijskem taborišču, septembra 1943 pa na zahtevo partije vdano čakal v taborišču, da bi se nabralo dovolj ljudi za partizansko brigado. Tega ni dočakal, dočakal pa je prihod Nemcev, ki so nekdanje internirance zajeli in jih odpeljali v Nemčijo, nemara v Buchenwald. Tam je Jože umrl. (Zgodba je popolnoma verjetna, ker poznam še nekaj podobnih primerov.)
Janez pa je bil zelo drugačen. Bil je pri vaški straži in postal pozneje tudi domobranec. Poslali so ga v oficirski tečaj, kjer je dobil častniški čin. Ko so na celjski železniški postaji partizanski knojevci vpili, naj oficirji in podoficirji stopijo naprej – oziroma naj se dvignejo, ker smo vsi ležali – je Janez to storil med prvimi. Zaradi nekega vzroka ga niso takoj mučili in ubili, kot ostale, ampak so ga, bogve zakaj, odpeljali v Stari pisker, od koder je, čudno, na neki način zbežal skupaj še z nekim domobrancem s Police. Prišel je domov in se skril, soubežnika s Police pa so na poti domov ujeli. Z njim so tako ravnali, da je nazadnje priznal, da ni hodil sam, ampak s tem in tem z Gradeža. Po teh informacijah je OZNA nemudoma prišla na Gradež k Grebenčevim. »Če ne poveste, kje se skriva pobegli domobranec, bomo zažgali.« Mati oziroma mačeha ali teta – oče se je po smrti žene poročil z njeno sestro – je prestrašena vzela grožnje zares in, vsa panična, zavpila: »Janez pridi dol, sicer bodo zažgali.« Oznovci so ga potem odpeljali in verjetno še iste noči izmučenega ubili v gozdu Stahan pri Grosuplju. Ko so Grebenčevi izvedeli, kje leži – to je moralo biti kmalu – Alojza še ni bilo s Teharij – so ga šli ponoči iskat, spravili razpadajoče truplo v vreče in jih v eni od naslednjih noči skrivaj zakopali na pokopališču v Škocjanu.
Domobranski oficirji so se glede dileme, obdržati častniško identiteto ali ne, različno odločali. Nekateri so bili prepričani, da bodo z njimi ravnali po mednarodnih pravilih za vojne ujetnike in niso videli razloga, da bi skrivali čin. Takšen je bil Lojze Mohar iz Male Račne. (Podržaj!) Toda že v Slovenj Gradcu, kjer smo tisti, ki so nas odpeljali iz Vetrinja v torek, 29. maja, prebili dve noči v neki tovarni, je Jože Palčar, domobranec iz iste vasi, videl, kako ga nekam ženejo. Za poročnika Lojza Bastiča, ki je v Vetrinju napredoval v čin stotnika, pa pripovedujejo, da je nove oficirske epolete prišil na partizansko bluzo, ki so mu jo v Slovenj Gradcu nasilno zamenjali za domobransko. Tudi on se je na celjskem kolodvoru dvignil med prvimi. Večina pa je častniške znake le odstranila. Ti so bili v stalni nevarnosti, da bo kateri od domobrancev podlegel skušnjavi in jih izdal.
Ivan Korošec, znani domobranski pisec, mi je letos na Teharjah to stanje takole prikazal: »Med nas je pogosto prihajal komisar taborišča Jože Škulj iz Iške vasi in spraševal domobrance, zakaj so tako neumni, da prenašajo vročino, žejo in lakoto, ko bi se vendar lahko rešili, če bi povedali, kdo med njimi je oficir. Napetost je bila vedno hujša. Do 20. junija se nobeden od fantov ni vdal. Tega dne pa je hinavski Škulj spet prišel in nagovarjal domobrance, naj se odločijo, ker da je to zadnji dan. Potem bodo začeli streljati vse po vrsti. Tisti, ki smo se že nekaj časa pripravljali na beg, smo sedaj vedeli, da smo dosegli skrajno mejo. Ob treh ponoči na 21. junij nas je enajst s silnim vpitjem planilo na ograjo. Ne pomnim, da bi domobranci kdaj prej uprizorili tak juriš. Partizani so mislili, da je taborišče napadeno od zunaj.« Tako Korošec.
Podržaj, ki je bil, kot smo rekli, v civilni baraki, pa pravi, da je slišal, kako je eden od stražarjev vpil, da mu je mitraljez odpovedal in da naj brž telefonirajo v Celje po drugega. Kakšen masaker bi šele bil, če bi partizanski mitraljez delal. Že tako so krogle švigale po taborišču in skozi stene barak. Je pa Jože Podržaj iz Čušperka drugo jutro videl nekaj drugega. Za taboriščno ograjo prostora, kjer je tisoč šeststo domobrancev še čakalo, da jih odpeljejo na morišče, sta stala privezana dva domobranska oficirja, Anton Žitnik iz Čušperka, Jožetov sosed, in Franc Brodnik iz Male Račne. Pravi, da so ju tepli do smrti in da ležita v Teharjah pod enim od tistih okopov iz odpadkov. Čin sta dobila v Vetrinju, skupaj z drugimi udeleženci turjaške obrambe.
Srečanje z Jožetom Uršičem iz Ščurkov v Želimeljski dolini mi je bilo posebno drago. Živi namreč na domačiji, od koder sta bila Jože in Tone Krampelj, ki sta bila z nami v Teharjah. Jožetu se je tam življenje končalo, Tone pa je prišel domov in se pozneje poročil na Gradež. Vzel je Škindrovo Faniko, pri kateri sem se po letu 1990 nekajkrat oglasil, da mi je pripovedovala pretresljive in pomembne reči o svojih treh bratih, ki so padli pri obrambi Turjaka, in o obeh Krampljih, od katerih je bil eden, Tone, njen mož.
Tudi sam se vsega še dobro spomnim. Stali smo na pesku, zunaj barak, v dveh vrstah, obrnjenih druga proti drugi, med njima pa trije mladoletni domobranci, ki so se zjutraj javili za urejanje nahrbtnikov odpeljanih domobrancev in pri tem vzeli vsak zavojček piškotov, ki jih je komisar Škulj ob preiskavi našel in vse tri za to »krajo« obsodil na smrt. Ko so tam stali med vrstama, jim je prebral obsodbo. Vsi se še spomnimo, kako je na to sodbo reagiral Jože Krampelj – njegovega strašnega krika, ki nam je potem še dolgo ostal v ušesih. Dr. Tine Velikonja je pozneje večkrat rekel, da je že mnogo ljudi videl umirati, nobenega pa ne tako težko kot Jožeta Kramplja v Teharjah. Mene pa je še to doletelo, da me je Škulj izbral za enega od tistih desetih prič, ki smo morali od blizu (iz razdalje dveh metrov) gledati to smrt. (Natanko je ta dogodek opisan v Zavezi 6.) Z Jožetom Uršičem se še domeniva, da se enkrat oglasim ne njegovem domu v Želimeljski dolini, da dobim fotografije za Zavezin arhiv in zvem še kaj podrobnega o Jožetovi in Tonetovi mladosti. Tone in Fanika na Gradežu sta tudi že umrla. Posebno mi je žal za Faniko, vedno sem jo rad poslušal, to modro kmečko ženo.
Moj čas je začel počasi odtekati. Izpred oltarja so zadnje predmašne molitve odhajale v teharsko nebo. Marsikdo bi rad še kaj povedal, tudi jaz bi rad še marsikaj zvedel. Čas beži in premnogi odhajajo in nosijo s seboj, na prostranstva onkraj, svoje zgodbe, od katerih je vsaka tudi pomemben podatek, kakšni smo Slovenci bili v času, ki nas je od vseh, kar smo jih preživeli na tem prostoru, najbolj preizkusil in razkril, kakšni smo. Res, kakšni pa smo bili? Res, kakšni pa smo? Toliko zločincev in toliko mučencev! In nikjer nobenega – ne zločinca in ne mučenca. Kakor da ne bi bili v stanju, napraviti osnovnega reda v svoji zgodovini.
Na hitrico prisluhnem še trem, štirim stavkom. Eden me pouči, zakaj krivica, potem ko se je enkrat uveljavila, traja in traja: »Oni so si prisvojili kapital in sedaj z njim vladajo ljudem.« Drugi stavek mi pove sin profesorja zgodovine, ki si nikoli ni mogel zares odpustiti, da je govoril v nasprotju z svojim védenjem in prepričanjem; da so ga tako žalili; da so toliko ljudi tako žalili; da so temu, kar so počeli, morali reči narodnoosvobodilni boj. V tretjem stavku je bila tožba in ogorčenje, da so mladi še vedno tako »napihnjeni«. Da so slišali nekaj majavih trditev in se jim zapisali za zmerom; da jih izrekajo naprej, kakor da bi jih sami dognali. Mene pa je najbolj presunil stavek, ki je prišel od nekod iz mojega diktafona, ne da bi vedel, kdaj sem ga posnel: »Dva brata in strica so mi tu ustrelili.« Anonimen stavek, pomislim, a bi ga lahko povedala polovica obiskovalcev tega kraja. Izbral si ga bom za moto tega poročila.
Po mostovžu, ki pelje proti oltarju, vidim prihajati celjskega škofa dr. Staneta Lipovška. Prvič bo letos bral teharsko spominsko mašo. Hitim ga pozdravit.
6.2. Sprava nikoli ne zanika resnice
Stanislav Lipovšek
6.2.1.
Drage sestre, dragi bratje v Kristusu!
1) Ko smo vstopili na ta, s trpljenjem in krvjo žrtev posvečen prostor, nas je sprejelo dovolj vidno in žal še ne dokončano spominsko obeležje. Posebej izstopa visoko dvignjen odprt venec spomina, ki je po izpovedi arhitekta lahko simbol smrti in večnosti, pa tudi prispodoba trnove krone trpljenja in mučeništva ali kot črka omega simbol zmage in poveličanja. Razprti venec visoko nad nami sprejema vase dolino gorja in je dovolj povzdignjen, da obvladuje tudi pregrado, odlagališče industrijskih odpadkov, in postaja viden do cerkve Sv. Ane; tako je oživljena simbolna povezava tistih usodnih dni, ko je bil zvon v zvoniku Sv. Ane še edina tolažba trpinom v dolini smrti in gorja.
Tu se je zgodil prvi krvav in boleč zločin. In se je zgodil še drug prav tako strašen in nerazumljiv zločin, ki še traja, ko so z umetnimi pregradami in jezeri zmaličili naravo, ki sedaj kriči in oznanja, da so tu pod odlagališči sadre in drugih komunalnih in industrijskih odpadkov zakopane žrtve pobojev, ki jim niso vzeli le življenja, ampak so jih izenačili s smetmi in jim vzeli ime človek.
Ko vzamemo v roke knjigo »Grobovi na Štajerskem« in druge vire, preprosto ne moremo doumeti, da se je v Sloveniji, v tej prijazni deželi na sončni strani Alp, v tej deželi prijaznih in veselih ljudi, moglo zgoditi kaj takega, da je možno takšno zlo in nasilje, ki se je zgodilo na tem kraju.
Tu je »steza tišine«, povzdignjena brv – po kateri smo šli – , občutljivo odmaknjena od svetih in nedotakljivih tal taborišča. Ta brv vodi sem, k spominski ploščadi z oltarjem in pod njim kripta s krsto, s sarkofagom, ki s spominsko razsežnostjo povezuje vse v dolini raztresene in z odpadki pokrite posmrtne ostanke žrtev.
Od tu dalje bo vodila »pot spomina« vse do cerkve sv. Ane, označena s štirinajstimi postajami križevega pota in obeležji, na katerih bodo imena pokojnih žrtev. Hvaležni smo gospodu arhitektu in vsem, ki so omogočili dosedanjo postavitev spominskega obeležja in parka in upamo, da se bo delo dokončalo, da bo tako storjen prvi korak na poti očiščenja spomina.
2) Pred nami je še drugi korak, druga, še veliko težja naloga. V prvem berilu smo poslušali preroka Izaija, ki nas je povabil, da se povzpnemo na Gospodovo goro, da nas bo poučil o svojih potih, da bomo hodili po njegovih stezah. In katere so Gospodove steze? Izaija nadaljuje: »Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v vinjake.« (Iz 2, 4) Po naše povedano, namesto orožja, ki seje smrt, bomo proizvajali kmetijske stroje, ki prinašajo blaginjo. Pa ne samo to, ta stavek, ki je napisan tudi v avli palače Združenih narodov, pomeni tudi to, da je treba vedno znova stopiti na pot sprave in odpuščanja. »Ni miru brez sprave, ni sprave brez odpuščanja«, je v novoletni poslanici za mir zapisal pokojni papež Janez Pavel II. (1978–2005), ki je tudi sam bridko okusil trpljenje in posledice medvojnih in povojnih zločinov.
V povabilu za sveto leto 2000 pokojni papež Janez Pavel II. piše: »Na pragu 3. tisočletja smemo upati, da se bodo odgovorni politiki in ljudstva, predvsem tista, ki so vpletena v dramatične konflikte, ki jih hranita sovraštvo in spomin na pogosto zelo stare rane, dali voditi tistemu Duhu odpuščanja in sprave, za katerega pričuje Cerkev, in se bodo trudili za rešitev nasprotij s pomočjo iskrenega in odkritega dialoga.« Posebna mednarodna teološka komisija je pojasnila, kako iskati pota sprave in odpuščanja.
Ko si prizadevamo za spravo, moramo najprej poudariti, da sprava nikoli ne zanika resnice. Za »spravo« ob zanikanju resnice se navdušujejo tisti, ki so povzročili nasilje ali krivice. Le-ti poskušajo prikriti trpljenje žrtev, ga ignorirati ali prekriti z betonskimi ploščami, pregradami ali z industrijskimi odpadki. Jezus v današnjem evangeliju pravi: »Vsak, kdor dela hudo, luč sovraži in ne hodi k luči, da bi se ne odkrila njegova dela.« (Jn 3, 20) Zatiskanje oči pred preteklostjo samo podaljšuje trpljenje in nasilje nad žrtvami se na ta način nadaljuje. Jezus nas v govoru na Gori vabi na drugačno pot, ko pravi: »Slišali ste, da je bilo rečeno: oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še drugo.« (Mt 5, 38) Jezus ni naivnež. Ne zahteva pasivnosti, niti tega, da bi se morali odpovedati boju proti zlu in krivičnosti. Pove le to, da vračanje zla z enakim zlom, četudi v imenu pravičnosti, ne spremeni človeške družbe.
Potrebna je nova drža, ki ustvarja nekaj novega in preseka začarani krog sovraštva. In ta novost, to presekanje začaranega kroga sovraštva, je navzoča prav v odpuščanju. To ne pomeni pozabljanje in zanikanje tega, kar se je zgodilo, pač pa pogumno odločitev za novo pot, za novo prihodnost. Odpuščanje tako odpira novo upanje in novo prihodnost ter s tem tudi novo kakovost življenja na osebni in družbeni ravni.
3) Prav zato smo priromali na ta sveti kraj, da bi stopili na novo pot za novo prihodnost. Potrebna je luč in moč Svetega Duha, ki se rojeva v molitvi. Zato bomo molili za žrtve, ki so pokopane na tem kraju in po drugih grobiščih naše domovine. Umirali so z molitvijo na ustnicah in v srcu, prenašali so trpljenje in čakali na grozljivo smrt. Tudi mi molimo za domače, za svojce in prijatelje, za naš narod, za spravo in odpuščanje in tudi za krvnike, ki so se izživljali nad njimi. S pokojnimi smo tudi danes na poseben način povezani, saj vsako sveto mašo, posebej to spominsko mašo, obhajamo v občestvu, v povezanosti s Cerkvijo na zemlji in s Cerkvijo v nebeški slavi; z Marijo, angeli in svetniki, z našimi rajnimi in še posebej z žrtvami povojnega nasilja. Vsi smo povabljeni na Jagnjetovo gostijo; oni, ki so že na cilju, in mi, ki smo še na poti, vsi smo povabljeni, da vstopimo v skrivnost Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja, še posebej, ko bomo po duhovnikovem opozorilu »Skrivnost vere« odgovorili: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi«. – Kdaj oznanjamo Gospodovo smrt in vstajenje? – Ko v nas umira stari človek in se rojeva novi človek, po Bogu ustvarjen, v resnični pravičnosti in svetosti.
Pri tej spominski sveti maši tu na teharskem taborišču in grobišču to pomeni, da postajamo v večji meri nosilci luči, graditelji sprave, miru in odpuščanja.
V evangeliju smo slišali, da je Jezus rekel Nikodemu: »Obsodba pa je v tem, da je luč prišla na svet, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč, zakaj njih dela so bila hudobna.« (Jn 3, 19) Mi smo vstopili v to luč. Bodimo nosilci te luči, bodimo nosilci in graditelji miru, sprave in odpuščanja; za Božje kraljestvo, za svetlo sedanjost in prihodnost. Amen.
6.3. In obtožujejo žrtve tega, kar so počeli sami
Marija Žabjek
6.3.1.
Otroška in mladostna leta sem preživljala sredi vasi, blizu Ljubljane. Oče nam je v jesenskih in zimskih večerih večkrat pripovedoval o dogodkih druge svetovne vojne. Kako živo mi je segla v srce njegova pripoved, da so se k nam večkrat zatekli partizani. Pri nas so našli prostor za spanje in hrano, oče pa je imel razlog, da mu kot tridesetletnemu možu in tedaj že očetu dveh otrok ni bilo treba v partizane. Kako sta z mamo trepetala, ko sta v kuhinji gostila Nemce, na skednju pa partizane. Temu strahu so partizani dodali še novega.
Nekaj sto metrov od nas so prebivali nemški vojaki. V začasni dom so hodili mimo naše hiše. Partizani so jih z skednja opazovali, in modrovali kako bi nanje skozi lino spustili rafal. Oče jih je rotil, moledoval in prosil naj tega ne storijo. Res niso, ker so nekega večera od nas odšli drugam. Tam pa so jih še istega večera zajeli Nemci. Kaj lahko bi se v naši vasi ponovila Rašica, Dražgoše …
Ko sem obiskovala srednjo šolo v Ljubljani, je bil med učitelji profesor, ki je bil zadržan, miroljuben, korekten in prijazen do nas mladih. Mnogo zgodb so napletli o njem. Zakaj, sem začela spoznavati, ko sva že več let oba poučevala na isti šoli. Zgodbice o njem so krožile, da bi ga mladi zasovražili in mu tako še bolj otežili njegovo življenje, ki je bilo spremljano na vsakem koraku. Bil je domobranec in po vojni zaradi mladosti izpuščen iz vsem nam znanih Škofovih zavodov.
Zgodbe, ki jih je pripovedoval oče, in izkušnje mojega profesorja so mi bile nedojemljive. Ko pa sem se poročila, sem v moževi družini začela spoznavati še bolj krute zgodbe, resnično tragiko vojnega in povojnega časa.
Izvedela sem za dogodke v Škofovih zavodih, Kočevskem rogu, Crngrobu, Brezarjevem breznu. Kaj se je dogajalo v slednjem? Prve dni po koncu vojne so začeli ponoči po cesti iz Šentvida nad Ljubljano skozi Glince voziti tovornjaki, polni ranjencev in jetnikov. Njihova pot se je končala v bližnjem gozdu, ob Brezarjevem breznu, kjer so postrelili okrog 800 žrtev in jih zmetali vanj, prepričani, da tega ni videl nihče. Da bi zakrili svoj zločin, so vhod v brezno zaprli z betonsko ploščo. Vendar: resnica bode v oči, če je še tako zamolčana. Po nekaj dneh so pri kmetu, ki je bil približno kilometer stran od brezna, konji začeli prhati, namesto da bi pili vodo. V kmetov vodovod in bližnji potok je pritekla kri pobitih. Kot da kri v potoku ni bila dovolj, se je v okolici, ki je bila močno zastražena, začel širiti neznosen vonj. Mikrobi v telesih mrtvih so delovali po svoje. Beton je počil. Razpadajoča trupla so morali potegniti iz brezna in jih po drčah spustiti v bližnjo Kucjo dolino. Tam so jih pokopali. To težko delo so opravili jetniki. Da ne bi bilo prič, so morali skopati še svoj grob.
Lahko si je predstavljati, kaj ob teh zgodbah doživljaš, ko ti spomin oživi, in pomisliš, kaj se je dogajalo tem, ki so se bojevali za sebe, za svoje življenje, za krščansko civilizacijo, za to, kar so imeli vrednega. To boli, boli, boli, … srh in groza te spreletavata, ko se spomniš na te dogodke, na občutke, stiske, strahove in grozote tistih, ki so to prestajali.
Kaj šele pa so prestajali tisti, ki so bili hote ali nehote živi vrženi v brezna. Ti, sicer izčrpani, izstradani in do smrti izmučeni, a polni življenjske volje, so se na vse mogoče načine trudili, da pridejo iz brezna. Mnogi so od napora in izčrpanosti omahnili in ostali tam, kamor so jih na zadnjo pot porinili njihovi krvniki. Nekaj pa se jih je rešilo. Čeprav so trpeli nečloveške bolečine, so v sebi zbrali zadnje kapljice moči in se rešili.
Prva zmaga je bila za njimi. A začela se je nova kalvarija. Spraševali so se, kje smo, kam naj gremo, kdo nas bo sprejel, nas nahranil in nas vsaj za silo oblekel, kakšne nevarnosti nam pretijo. Redki so po vseh zaprekah, osebnih stiskah zbrali dovolj moči, da so se za več let skrili ali zapustili tako ljubljeno domovino. A bili so, da lahko pričajo, kaj se je dogajalo.
V knjigi Vetrinje, Teharje, Rog so me še bolj globoko presunili opisi dogodkov v neposredni bližini. Kako težko sem brala poglavje, ko so po barakah v Teharjah pobirali otroke materam. Še danes se sprašujem, kaj so bila mlada dekleta, žene in matere krive, da so jih mučili, pobijali in jim pobirali otroke. Najmlajše, dojenčke do enega leta in pol, so dali na dero, jih brez hrane in tekočine izpostavili vročemu junijskemu soncu, da so se izsušili in v nemogočih razmerah umirali. Ali res lahko dekletom, ženam, materam in čisto nedolžnim otrokom pripisujejo že tako izpeto krivdo kolaboracije?
Kakšne stiske, grozote, bolečine so doživljali vsi ti v zadnjih dneh življenja. Kako je bolelo njih, ko nepojmljivo boli nas. Bolečina nam udarja na srce, sega v dno duše. To bolečino želim poudariti z besedami gospoda Justina Stanovnika, ki jih je izrekel na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu. Dejal je: »Zato mislim, da moramo, najprej in še preden začnemo govoriti o čemerkoli drugem, izreči prvo besedo, ki je nekoč zagospodarila na tem prostoru. Ta beseda je bolečina. Kaj je bolečina? Vsa bolečina je v tem, da boli. Zato ostaja v celoti za zmeraj nesporočljiva. Kako zelo boli, nam ostaja skrito, ker zanjo nimamo fizikalne enote, kakor jo imamo za merjenje jakosti glasu ali pritiska. Samo to vemo za te bolečine tukaj, da so vse morile, da je vsaka bila smrtna. In tudi to vemo, da jih je bilo mnogo, sto, tisoč, deset tisoč. Kakšen orkester je moral biti to, ki je paral te gozdove in to nebo. Kakšni instrumenti so tu igrali? Ta partitura je bila komponirana v ključu muke, zapuščenosti, izdanosti in zadnje samote. Predvsem pa sovraštva. Predvsem pa sovraštva. Ko so na Vetrinjskem polju zvedeli, kam so jih odpeljali, je neko dekle zavpilo: ‘Ali ne bo že sodni dan!’. Vedela je, kaj je svet, kjer so sedaj. Kar naprej moramo ponavljati ta stavek. Ne samo zato, ker je nadomestek za simfonijo, ki ni bila skomponirana, za roman, ki ni bil napisan, za film, ki ni bil posnet.«
Besedam, ki jih je v Kočevskem rogu izrekel gospod Justin Stanovnik, lahko dodam še: ne le bolečina, bolečina, ampak v dno srca, v dno duše segajoč nerazumljiv srh, ki te spreletava, ko se povojni poboji le omenijo in ti spomin na te slišane, prebrane dogodke oživi.
Sprašujem se, kdo so ti ljudje, ki so zmogli vsa ta nečloveška ravnanja nad neoboroženimi ljudmi? Kaj jih je vodilo? Kdo je bil njihov bog? Ali so imeli v sebi kanček vesti, morale, etike, ali jih je vodil Zli duh, ki vabi, obljublja raj na zemlji? Je to Zli duh, ki ne govori resnice? Je njegov bog le laž, s katero je našim prednikom obljubljal svobodo vesti, svobodo besede, svobodo tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja? Nam medvojnim in povojnim generacijam pa v šoli prikazoval, kaj vse so zgradili, kako dobro gospodarijo, kako bogata je naša domovina, v kakšni demokraciji živimo, kako nas ogroža zunanji sovražnik, kako moramo delati in živeti, da bomo živeli bratsko življenje z našimi bratskimi narodi! Kako junaško so se bojevali v narodnoosvobodilni vojni!
V resnici pa so se bali mrtvih. Saj so vsa mesta, kjer bi lahko našli najmanjše sledi pobojev, zastražili z vojaki. Ali jih je preganjala vest ali pa strah pred resnico, groza pred nasilno pobitimi mrtvimi brati?
Še lahko razumemo, da so nam te medvojne in povojne dogodke zamolčevali do leta 1990, težko pa razumemo, da še danes, 20 let po osamosvojitvi, predstavniki borcev in predstavniki tranzicijske oblasti teh dogodkov ne priznavajo, če pa že, nedolžne žrtve obdolžijo tega, kar so počeli sami. Dolžijo jih kolaboracije. Ne priznajo pa, da so to počeli sami. Saj poznamo veliko primerov, ko so komunisti sodelovali s fašisti in nacisti, da so s pomočjo njihove ovadbe zapirali in streljali ljudi, ki so se jih komunisti želeli znebiti.
Kaj takega, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej, slovenska zemlja še ni videla. Pa tudi videti ne sme več. Da bi narod, ki na njej živi, moril sam sebe! Ali naj bo slovenski narod res narod roparjev in morilcev, ne pa narod poštenjakov?
Če pa hočemo, da se kaj takega ne bo več ponavljalo, moramo začeti drugačno življenje. Zaorati moramo bolj na globoko. Do zdaj smo orali preplitvo, zato smo naželi premalo žita, preveč pa osata. Treba je narod bolje vzgojiti! Kultivirati ga resnično in srčno. To vzgojo pa mu more dati samo vera, globoka vera. Brezverska vzgoja sploh ni vzgoja. Samo umska izobrazba ne zadostuje. Saj vidimo njene sadove. Ne varuje niti pred najstrašnejšimi zločini, ne pred ovaduštvom, tudi ne pred izdajstvom naroda. Kar ti kaže, kar ti nese, kar sploh koristi, to ti je dovoljeno. Človek in družba brez vere je zmožna najstrašnejšega, najhudobnejšega in najgršega, kar si je mogoče misliti. Dokaze imamo desetletja nazaj, tu sedaj in pred seboj. Take, da bolj kričečih ne potrebujemo. Brez vere se človek poživini, pozverini, pozablja na svojo čast, ubije svojo vest, zapravi vse poštenje.
Pri ljudeh brez vere je najvišje načelo in pravilo koristnost in profit. Vse kaj drugega je človek z živo, močno vero. Ta ti s svojo večno sankcijo postavi meje, ki jih ne smeš prekoračiti, pa naj se ti obeta še tolik dobiček, ali pa te čaka smrt in mučeništvo. Le kar je v veri krepko zasidrano, to drži, na to se lahko zaneseš. Vse drugo se maje, ker nima trdnega temelja, je od danes do jutri, ali celo od trenutka do trenutka.
Zato zavihajmo rokave in se potrudimo, da bomo naš voz preokrenili in z Markom Twinom rekli: »Čez dvajset let bomo veliko bolj razočarani zaradi stvari, ki jih nismo storili, kot zaradi tistih, ki smo jih. Zato razrahljajmo vrvi in odplujmo iz varnega pristana. Ujemimo veter v svoja jadra. Raziskujmo. Sanjajmo. Odkrivajmo.«
Sama pa še dodajam: bodimo odločni, pokončni in molimo k Bogu, da si bomo podali roke, strnili svoje vrste vsi, ki slovenski narod resnično ljubimo in mu želimo ohraniti življenje, mu pripraviti lepšo, svobodnejšo, bolj blagoslovljeno bodočnost na temelju resnice, pravice in ljubezni. Hvala.
6.4. Teharski spomenik je postavljen zunaj zgodovine
Anton Drobnič
6.4.1.
Spoštovani gospod škof, spoštovani gospodje duhovniki, dragi romarji, drage romarice!
Zopet smo prišli na Teharje, da bi se skupaj spominjali naših prijateljev, naših sorodnikov, ki so pred 65 leti tukaj neznosno trpeli in v mukah umirali. Zbiramo se neprekinjeno že 20 let, zato je danes prilika in dolžnost, da pogledamo, kaj se je v tem času zgodilo, kam smo v tej dolgi dobi prišli. Ne samo mi, ki zvesto prihajamo na ta mučeniški kraj, ampak tudi kam je prišel naš narod in naša domovina, ki se tudi bliža dvajsetletnici svoje samostojnosti in svoje neodvisnosti.
Poglejmo nekaj odločilnih dejstev! Ob prvi spominski slovesnosti na Teharjah, ki je bila 6. oktobra 1990, torej po padcu berlinskega zidu in po svetovnem izgonu komunizma z oltarjev svetle prihodnosti v temo zločinskih totalitarizmov, vendar v še vedno rdeče ožarjeni Jugoslaviji, je mariborski škof dr. Franc Kramberger v svoji pridigi izrazil prepričanje, da bo spominska slovesnost teharske mučence povrnila iz polstoletne zamolčanosti, da jim bo vrnjeno njihovo ime. Tako je bilo rečeno ob skromnem lesenem križu in pod revno platneno streho, vendar s prepričanjem in iz srca duhovnega voditelja skoraj polovice slovenskih katoličanov. Ali je njegova poštena beseda kaj zalegla?
Dvajset let kasneje slovenska država še nima seznama, nima imen tistih, ki so trpeli na tem kraju in so jih od tukaj vozili v zločinsko smrt, kot sploh nima seznama vseh neposrednih in posrednih žrtev boljševiškega terorističnega nasilja. Slovenska država žrtve komunističnega nasilja še vedno zadržuje v zamolčanosti, v temi ukazane totalitarne pozabe. Tudi po dvajsetih letih svoje ustavno razglašene socialnosti, pravičnosti in zakonitosti jim ni vrnila njihovih poštenih imen, jim ni zagotovila javnega groba in spodobnega nagrobnika, jim ni zagotovila temeljne človekove časti. V svojih zakonih in uradnem govoru jih pozna in omenja samo z utrjenimi boljševiškimi psovkami, čeprav razglaša, da sama ni naslednica razpadle totalitarne predhodnice. Poslanec dr. France Cukjati, ki je žrtve komunističnega nasilja pred leti imenoval z njihovim pravim imenom in navedel njihovo pravo medvojno izjavo, je bil skoraj fizično linčan. To se je zgodilo v državnem zboru, svetišču svobodne besede, kjer je blestelo geslo: »Vsi drugačni, vsi enakopravni!« – seveda s tihim pridržkom: »Če so naši! Tisti, ki niso naši, morajo ostati tudi brez imena!« Takšna je danes slovenska postboljševiška stvarnost!
Slovenska vlada je pred 20 leti odločila, naj se teharskim žrtvam postavi primeren spomenik. Imenovala je komisijo, ki naj to uredi. Po dolgih letih in velikanskih stroških na kraju nekdanjega taborišča stoji betonski spomenik, eden največjih spomenikov v naši domovini. Ni pa samo med največjimi, zanesljivo je tudi na najbolj neuglednem, najbolj onesnaženem kraju med grozečim jezerom strupene industrijske gnojnice in hribi komunalnih smeti. Je tudi na najbolj skritem, povsem neobljudenem kraju, viden samo iz neposredne bližine in od nikoder drugod. Da je zato bolj sramotilni steber in pozabnik kot spomenik, ki naj žrtvam vrne in ohranja njihovo ime in človeško dostojanstvo, se ne gre čuditi, saj so o njem odločali predvsem nekdanji komunisti. Odločanje in oblast nekdanjih komunistov nad žrtvami njihovega nasilja je posebna sprevrženost slovenskega postboljševizma.
Tudi slovesno odprtje teharskega spomenika je bilo v znamenju in v funkciji nadaljnje anonimnosti in nove žalitve žrtev. Spomenik so visoki državni funkcionarji odprli ob uradni navzočnosti pomembnih voditeljev zločinske partije in njenih oboroženih enot in zvez, ki so v svojih vrstah hranile in branile številne udeležence zločinskih umorov. K slovesnosti pa niso povabili preživelih jetnikov in legitimnih predstavnikov umorjenih žrtev. Odprli so spomenik samemu sebi, nečemu izven zgodovine!
Zato se nikar ne čudite, če ta spomenik po toliko letih, ko že razpada in je potreben popravil, še vedno nima nobenega vidnega znamenja ali napisa, ki bi v skladu z mednarodnimi konvencijami o ravnanju z vojnimi ujetniki in s splošno priznanimi pravili civiliziranih narodov označeval, da je bilo tukaj leta 1945 prisilno taborišče in morišče vojnih ujetnikov, vojakov Slovenske narodne vojske in njihovih civilnih spremljevalcev, zlasti žensk in otrok. Takšnega napisa ali podatka ne boste našli, čeprav se na Teharjah mudite, kolikor dolgo hočete, in čeprav je od vhodne kapele do spomenika množica besedil, vsaj štirinajst napisov, vklesanih ali vdelanih v kamen! Lepe misli, lepe besede, vendar brez vsake zgodovinske informacije.
Teharje so tudi po dvajsetih letih slovenske samostojnosti ostale sramotno anonimne, kot je uradno povsem anonimen tudi Kočevski rog in 600 drugih morišč preko vse Slovenije in kot je še vedno anonimna celotna boljševiška revolucija z zločini in z neštetimi zločinci ter njihovimi skritimi žrtvami. Slovenski družbeni sistem je zgrajen na nedotakljivi in nad zakonom stoječi »pravi strani«. Na pravi strani enih in na drugi, zamolčani, nepravi strani. Ta pravni rasizem je jasno razložil starosta in vrhovni komisar slovenskih pravnikov z besedami, da se zakonov, ki inkriminirajo hudodelstva okupatorjev in njihovih sodelavcev, ne da uporabiti za pregon domnevnih storilcev povojnih pobojev. Po pravilu, da nasilje na pravi strani ni zločin, ampak junaštvo, dejansko deluje tudi celotna slovenska oblast, zato javno odlikuje nosilce totalitarne oblasti in posmrtno poveličuje voditelje zločinske partije in države, iz množice vojnih zločincev pa še nobenega ni obsodila.
Politični in državni voditelji se v svojih stiskah sicer dajo povabiti tudi na kakšno žalno slovesnost za zamolčanimi žrtvami revolucije in znajo na morišču pred kamerami seveda položiti tudi kak venec. V svojih besedah pa te žrtve in njihove bližnje kljub temu še vedno označujejo in žalijo s starimi komunističnimi gesli. Tako je predsednik vlade in predsednik nekdanjih komunistov spomladi v svojem govoru pri maši v Kočevskem rogu pribil, da je med drugo svetovno vojno ena stran »podpirala roko okupatorja«, druga stran pa se je nad prvimi po zmagi malo preveč maščevala! Niti besede o prvotnem boljševiškem nasilju nad Slovenci kot začetnem zlu. Kako neresničen, ciničen in žaljiv nagovor tako za žive kot za mrtve! In vendar so ga nekateri celo pohvalili in predsedniku ploskali, drugim pa so očitali nevljudnost, ker mu za nespodoben nastop in grobo žalitev niso ploskali! Ali res moramo postkomunistom vsako zlo šteti v dobro? Ali predsednik res ne pozna zgodovine ali pa vsaj osnovne človeške dostojnosti?
Tudi ministrica za notranje zadeve je pred nekaj meseci obiskala Teharje, kot smo zvedeli iz sredstev obveščanja. Bila naj bi v zloglasni hiši z nekdanjim imenom »Pri Mlinarjevem Janezu«, v kateri je po vojni domovala celjska OZNA, zločinska tajna policija, ki je upravljala s teharskim taboriščem in s pomorom jetnikov. V celjskem domu zločinske OZNE pa je policija organizirala še posebno grozne zločine. Iz teharskega taborišča so tja prisilno vodili mlade žene in dekleta, se nad njimi množično izživljali, do konca onečaščene pa so izročali stražarjem v nadaljnjo »uporabo«, kot so se peklensko cinično izražali, in končno v umor za hišo groze. Na te zločinske orgije so prihajali tudi funkcionarji OZNE iz Ljubljane, iz palače banke Slavije, kjer je tudi danes sedež Ministrstva za notranje zadeve.
Policijska ministrica pa na ta kraj strašnih zločinov proti človeštvu, ki so jih nekdanji policisti storili proti ženam in dekletom njenih let, ni prišla zaradi svoje pristojnosti, da skrbi za odkrivanje zločinov, ni prišla, da bi neposredno in bolje spoznala kraj in prostore zločina. Tudi ne zato, da bi vsaj položila venec in se spomnila grozovito mučenih slovenskih deklet in žena, kot je to vendar zmogel njen predsednik v Kočevskem rogu in v Hudi jami. Tudi ona je iz ljubljanske Slavije na Teharje prišla na zabavo! Brez čuta za čas, za svoj uradni položaj in dolžnost, brez obzira do zgodovinskih dejstev in okoliščin, brez sramu in brez sočutja do nesrečnih mladih žena in deklet! In nihče v Sloveniji se ni zgrozil, tudi v Celju, mestu tridesetih komunističnih morišč, samo molčijo.
V takšnih razmerah, ki Slovenijo vsak dan bolj spreminjajo v nekdanjo totalitarno socialistično republiko, ni čudno, da je vlada odločila, naj se tudi rov sv. Barbare v Hudi jami zopet zapre, naj se izkop več tisoč še neizkopanih trupel ustavi, že izkopana pa naj ostanejo še naprej v zaprtem rovu. In vendar, tudi ponovno zazidano morišče v Hudi jami s stotinami drugih bo oznanjalo zločin in na ves glas kričalo, ne samo o zločinu nekdanjih morilcev ampak tudi o zločinu sedanjih prikrivačev.
Tudi Evropa je dolga desetletja tiščala glavo v pesek, v pesek komunističnih laži in liberalnega sprenevedanja. Vendar ni več tako. Evropa se ne vrača več v lažno preteklost kot Slovenija, gre naprej v prihodnost resnice in pravice. Najprej v svetu znanosti z ustanovitvijo študijskih in raziskovalnih zavodov, ki preučujejo doslej nedotakljivo zgodovino »antifašizma«. Nato na področju politike s sprejemom in razglasitvijo več resolucij o obsodbi vseh totalitarizmov, tudi komunizma, in še posebej tudi o obsodbi restavracije komunizma v Sloveniji. Letos pa se je zlomila tudi dvojnost mednarodnega prava, ki je veljalo eno za nedotakljive na »pravi strani« in drugačno za vse druge, za druge na nepravi strani. Tudi v Evropi! Ruski partizan in sovjetski heroj Vasilij Kononov, varovanec nekdanjega predsednika Rusije Putina, je bil pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasburgu obsojen kot vojni zločinec!
Ni časa, da bi vam povedal dolgo zgodbo partizanskega poveljnika Vasilija Kononova in njegovega strašnega zločina, ki ga je zagrešil nad latvijskimi vaškimi stražarji in njihovimi ženami med vojno leta 1944, skoraj do natančnosti podobno neštetim medvojnim zločinom v Sloveniji, in poučno zgodbo dvanajstletnega sodnega postopka v Latviji in v Strasbourgu. Ta zgodba se je končala letos 17. maja. Preberite jo v 78. zvezku revije Zaveza, ki jo lahko dobite tudi tukaj pri vhodu v taborišče.
Poudarim naj samo, da je bil na najvišji evropski sodni stopnji doslej nedotakljivi sovjetski heroj, ruski partizan, obsojen zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu po tistih zakonih, ki doslej niso veljali in jih niso uporabljali za kasto nedotakljivih na »pravi strani«. Evropsko sodstvo se od politike vrača k pravu, k resnici in k dejstvom. Ni pomembno, na kateri strani je bil storilec, ni pomemben njegov položaj, soditi mu je treba po njegovih dejanjih: Tudi morilec na »pravi strani« je zločinec! Tudi če je moril »izdajalce«, »naciste« in »kolaboracioniste«, kot se je branil Kononov, in tudi če jih je moril po »sodbi« samozvanega »partizanskega sodišča«, je zločinec. Tako je odločilo evropsko pravo.
Na prvi stopnji je evropsko sodišče Kononova sicer oprostilo obtožbe, ker je štelo, da za partizana ne veljajo predpisi o vojnih zločinih. Tedaj je rdeča Slovenija – bilo je pred približno dvema letoma – slavila zmago partizanske zgodovine, ene in dokončne in edine, prepoved revizije zgodovine in potrditev privilegijev »prave strani«. Za letošnjo majsko sodbo pa Slovenija še ne ve, saj je novinarji, politiki, zgodovinarji in pravniki, ki so se navduševali pred dvema letoma, ne omenjajo in o njej popolnoma molčijo. Pa vendar bo tudi Slovenija slej ko prej zvedela zanjo in tudi slovenskim kononovom bo glasno povedala, da niso odlikovanj vredni heroji, ampak le ubogi vojni zločinci in zločinci zoper človečnost.
Nam pa sodba o Kononovu potrjuje prepričanje, da je resnica božja stvar, ki nikoli ne umre. Zato se še naprej spominjajmo pomorjenih bataljonov Slovenske narodne vojske in širimo resnico o medvojnem boljševiškem napadu na slovenski narod, na njegovo vero in kulturo, resnico o častnem odporu Slovencev proti sovražnikom evropske civilizacije. Samo z resnico o preteklosti bomo razumeli sedanje stanje in bomo znali odločati o prihodnosti. Hvala lepa.
6.5. Pozdrav in slovo
Marija Zgonc
6.5.1.
Dragi prijatelji in vsi, ki ste prišli ob 65. letnici pobojev k našim mučencem, lepo vas pozdravljam!
Zbrani smo na Teharjah, enaindvajsetič, odkar smemo prihajati. Zdaj smemo prihajati in obiskovati Teharje, Hrastnik, Hudo luknjo, Kočevski rog, Turjak, Krimsko jamo, Brezarjevo brezno, … – kdaj bi naštela vseh 600 grobišč?
Zdaj smemo svoje gorje tudi pokazati in pisati o njem. Pa nas razume naš dragi narod in čuti našo prizadetost? Z vsem trpljenjem sveta sočustvujemo in prizadeto poročamo – kaj pa naša bolečina? Desetletja je nismo smeli niti pokazati in vsak zase smo jo nosili skozi življenje. Samo v gluhih nočeh so tekle solze in samo Bog je čutil srčno bolečino: »Kje si, moj dragi sin? Vse kosti bi pregledala, da bi mogla tvoje sprejeti v naročje.« »Kje si ostal, ljubljeni mož? Ne veš, kako je hudo! Samo enkrat bi te še objela!« In otroci smo rasli, kot da nismo imeli očetov, vedno in povsod zaznamovani, resnično drugorazredni. Hvala celjskemu škofu dr. Stanislavu Lipovšku in vsem duhovnikom, ki so z njim somaševali. Hvala nastopajočim: pel je župnijski pevski zbor Sv. Cecilije iz Celja, ki ga vodi Robi Vodušek. Solista sta bila Andreja Zakonjšek-Krt in Marko Fink. Govorila sta gospa Marija Žabjek in predsednik Nove Slovenske zaveze Anton Drobnič. In prisrčna hvala vsem vam, ki ohranjate spomin in zvestobo našim pobitim. Zapojmo pesem Moja domovina in se poslovimo z mislijo: Slovenski mučenci, prosite za naš narod!
7. Slovenske teme – september 2010
7.1. Čas jim je vzel besedo – samo še govorijo
Anton Drobnič
7.1.1.
Po zadostilni maši, ki so jo 29. oktobra 2010 obhajali v Angliji za dvanajst tisoč neoboroženih Slovencev in Slovenk, meseca maja 1945 prisilno iz Vetrinja na Koroškem vrnjenih v Jugoslavijo, kjer je bila večina na grozovit način umorjena, je bila na predlog mag. Andreje Valič, direktorice Študijskega centra za narodno spravo, sprejeta pobuda za ustanovitev britansko-slovenske zgodovinske komisije, ki bo zbrala in ovrednotila vse dokumente in pričevanja ter pripravila skupno poročilo. Študijski center za narodno spravo je zato 8. novembra 2010 pozval Slovence k zbiranju podpisov za to pobudo.
Na ta poziv se je Janez Stanovnik, predsednik ZZB, odzval z odprtim pismom predsedniku vlade Borutu Pahorju, ki ga je v vednost poslal tudi ministrom za zunanje zadeve, za obrambo in za pravosodje. Pobudi nasprotuje z obsežnim pisanjem v maniri, ki je vredna starega komunista. Zakaj takšen odpor, ko gre predvsem za raziskavo britanskih dejanj? Kaj so storili jugoslovanski oblastniki, je že predobro znano, vse vrnjene so na grozovite načine umorili in kaj hujšega nobena komisija ne more ugotoviti.
Janez Stanovnik svojo komunistično tlako, kot se za izkušenega marksista spodobi, že začne z neresnično trditvijo, da Študijski center »deluje pod okriljem« oziroma »v Ministrstvu za pravosodje«. S tem pokaže na hudo Pahorjevo odgovornost, ki jo dodatno pojasni s tem, da se je maša »spremenila v politično manifestacijo s pobudo za mednarodno akcijo«. Tako nas privede do glavne obtožbe: Kdor spada pod okrilje postkomunistične vlade, ne sme sodelovati v politični manifestaciji izven te vlade! Seveda našteje tudi obtožence: diplomate in uradnike slovenske vlade, zgodovinarje in novinarje, ki so se udeležili spominske slovesnosti, spremenjene v politično manifestacijo s pobudo za mednarodno akcijo. Obtožba in obtoženci so tukaj, Pahor, ukrepaj in obsodi!
Problem povojne repatriacije in poboja domobrancev predsednik ZZB vidi večplastno. Prva faza je po Stanovniku nastanek vaških straž oz. »bele garde«, kar spravi pod njemu tako ljubo laško oznako MVAC. Pri tem ne prezre škofa Rožmana, brez katerega tudi nikoli ne more, in mu očita kasnejše besede, da »gre za obrambo vere«, ki jih mimogrede še spremeni v »poziv«. Katoliški škof ne bi smel niti govoriti o obrambi vere, čeprav so partizanski morilci pred tem v njegovi škofiji že umorili čez 1500 vernikov, tudi nekaj deset duhovnikov in redovnikov ter nekaj deset celotnih družin z dojenčki vred. Te in druge neštete komunistične zločine pa Stanovnik zamolči tako dosledno kot v drugih svojih boljševiških rabotah, da se ne bi vedelo, kaj je povzročilo prvo fazo, zakaj »nastanek« vaških straž in vsega, kar je temu sledilo, da se ne bi vedelo, kako se je začelo. Stanovniku povsem zadošča, da so vaške straže pač »nastale«, kar tako iz čiste zlobe. Pahorja in njegovih ministrov molk o vzroku ne bo motil, saj tudi sami ne vedo ali vsaj nočejo vedeti nič več od nekdanjih cicibanov in Titovih pionirčkov, kar dosledno kažejo v svojih govorih.
Druga faza povojne repatriacije po Stanovniku nastopi ob koncu vojne, ko so se slovenske oborožene enote umaknile na ozemlje, zasedeno od zahodnih zaveznikov, ti pa »so jih po sporazumu na Jalti vrnili v deželo, kjer so zakrivili vojne zločine«. Noben komunistični komisar ne bi znal povedati boljše, tako zelo boljševiško! Sporazum na Jalti Janez Stanovnik stalno zlorablja, kot zlorablja Rožmana, domobransko prisego in še marsikaj, včasih celo sam sebe. Sporazum na Jalti govori samo o ravnanju s sovjetskimi državljani, ki bodo prišli v roke zahodnih zaveznikov. O slovenskih protikomunistih in drugih beguncih na Jalti ni bilo nobene besede, še zlasti ne o njihovem vračanju in zločinskih umorih.
Če bi bil na Jalti res sprejet tak sporazum, kot govori Stanovnik, bi seveda zahodni zavezniki vrnili domobrance, četnike in druge protikomuniste tudi iz Italije. To se ni zgodilo. Domobranci iz Koroške torej niso bili vrnjeni v skladu, ampak v nasprotju z medvojnim sporazumom na Jalti. Stanovnikovo stalno sklicevanje na sporazum na Jalti, ko gre za vrnitev beguncev iz Koroške, vendar ni samo laž, ampak ima razlog tudi v komunističnem prepričanju, da je partizanska Slovenija del Sovjetske zveze in so zato tudi slovenski domobranci bili obravnavani kot sovjetski državljani!
Značilno za Janeza Stanovnika je tudi, da politični sporazum na Jalti stalno prikazuje in uporablja, kot da gre za obvezen akt mednarodnega prava. Takšno nedopustno manipulacijo tudi v pismu Pahorju še večkrat ponovi. V resnici je sporazum na Jalti samo dogovor, ki veže le udeležence tega sporazuma. S takšnim dogovorom ni mogoče spremeniti obveznih mednarodnih aktov. Zato sporazum na Jalti, tudi če bi se tam res dogovorili za prisilno vrnitev domobrancev iz Vetrinja, kot neresnično trdi Janez Stanovnik, ne bi prav nič opravičil te vrnitve in nezakonitega, celo zločinskega ravnanja britanskih oblasti. Vojni ujetniki in civilni begunci so namreč po določbah Haaških vojnih konvencij in Ženevskih konvencij o ravnanju z vojnimi ujetniki pod posebnim mednarodnim varstvom. Pomembna določba teh konvencij je, da vojnih ujetnikov ni dovoljeno vrniti v domovino brez njihove privolitve. Sporazum zaveznikov na Jalti ali kjerkoli drugje te obvezne določbe mednarodnega vojnega prava ni mogel in ni spremenil, saj še vedno velja. Repatriacija slovenskih vojakov iz Koroške je bila izvršena s prisilo in prevaro, zato je bila v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, torej nezakonita, ne glede na to, kako Stanovnik manipulira s sporazumom na Jalti in drugimi podobnimi akti zaveznikov.
Janez Stanovnik pravi, da so slovenske enote vrnili v deželo, »kjer so zakrivile vojne zločine«. Nobeno zakonito in nepristransko sodišče ni obsodilo nobene slovenske protikomunistične enote, da je zakrivila vojne zločine. Stanovnik, ki se šteje za velikega demokrata, pa kar mimogrede za vojne zločince razglasi kar vse protikomunistične enote, ki so se umaknile na Koroško! To dela zato, ker dobro ve, da so se prav te enote uprle grozovitemu komunističnemu nasilju in njihovim zločinom nad Slovenci. Res, Stanovnik se v zagovor boljševiškega nasilja ne obotavlja zlorabiti celo samega sebe!
Tretja faza repatriacije slovenske narodne vojske iz Vetrinja so za Stanovnika »povojni poboji«. Pobojev pa nima za zločine, ampak jih imenuje »tragedija«, kar pomeni huda nesreča, pretresljiv, žalosten dogodek (SSKJ; Vrbinc – Slovar tujk). Takšna je torej »dokumentirana zgodovina« po Janezu Stanovniku: Začelo se je z »nastankom« vaških straž, končalo se je s »tragedijo«, z žalostnim »dogodkom«. Komunistom kar naprej nekaj nastaja in se jim dogaja, kar tako samo od sebe, brez njih, čeprav od nekdaj kričijo, da so in da morajo biti oni gospodarji zgodovine! Nič niso imeli opraviti v začetku z »nastankom« vaških straž, kar nastale so, očitno iz čiste zlobe polovice Slovencev! In nič niso bili pri žalostnem »dogodku« pri koncu! Vse se je kar zgodilo, ali kot je dejal njihov general revolucije Milan Kučan leta 1990 na Kočevskem rogu: Bilo je! Račun je jasen: Dogodek sam po sebi, naj bo še tako žalosten, pač ni zločin, pri dogodkih ni zločincev.
Ali je takšnim komunistom mogoče še kaj zaupati in verjeti? Prav ničesar več! Manipulirajo s preteklostjo, manipulirajo s sedanjostjo in manipulirajo s prihodnostjo, ne samo s svojo, tudi z našo. Manipulirajo z besedami, manipulirajo z dejstvi, varajo z vsem in vse!
Janez Stanovnik svoje onemoglo moledovanje nadaljuje s trditvijo, da so člani ZZB in on kot njen predsednik »neštetokrat in nedvoumno obsodili in obžalovali to tragedijo v vseh treh fazah njenega razvoja, še posebej povojne poboje, ki so bili v popolnem nasprotju s partizanskim zakonom«. Kje pa je kdo videl normalnega človeka, ki v javnih nastopih ne obsoja množičnih umorov? S tem se pač ni mogoče hvaliti. Ali pa sta Stanovnik in njegova ZZB kdaj obsodili kakšnega morilca, ne umore, ampak morilce? So Stanovnik in partizani kdaj med štiri leta dolgo revolucijo ali v 65 letih po vojni karkoli storili, da bi morilce odkrili in obsodili? So kakšnega morilca vsaj izločili iz svojih vrst? Nikoli nič takega, izločili, med vojno pa pobili so tiste, ki so dvomili v umore, ki so spraševali, zakaj partizani pobijajo Slovence in ne sovražne okupatorje, ki so govorili o tem, kako so morili! To Janez Stanovnik dobro ve, zato dosledno govori samo o obsodbi pobojev in nikoli ne govori in ne obsoja morilcev. Nasprotno, kakor hitro se kdo spotakne ob imena in spomenike glavnim morilcem, ki še vedno kričijo in strašijo po vsej Sloveniji in čez, je Stanovnik in njegova ZZB njihov prvi slavilec in neustavljivi zagovornik. Obsojati umore in slaviti morilce je čast brez cene, je izstop iz civilizacije, je zanikanje kakršnekoli morale. Kar hvalite se z obsodbo »tragedije« še naprej, česa bolj moralnega, dejanj bliže evropski civilizaciji očitno niste več zmožni! Od moralno povsem onemoglih ne moremo pričakovati nobene svetlobe več.
Janezu Stanovniku verjamemo, ko pravi, da obžalujejo »tragedijo«. Sedaj jim silno škoduje, kamorkoli se obrnejo, jim pod nogami ali pod mizo zaškripljejo kosti, sad njihovega boja za osvoboditev. Kako odlično bi se danes počutili, če te »tragedije« ne bi bilo! Pa je bila, zato jo resnično obžalujejo. Seveda obžalujejo tragedijo, žalosten dogodek, ne svojih dejanj in še manj svojih žrtev. Obžalujejo, da se je moralo tako zgoditi, ne obžalujejo, da so oni to storili!
Stanovnikov odnos do množičnih umorov po vojni je podoben, enako ciničen kot miselni odziv njegovega partizanskega tovariša Edvarda Kocbeka. Umore nasprotnikov revolucije, ki so jih izvrševali komunistični morilci, je Kocbek že od leta 1942 brez zadržkov odobraval kot nujen del novega, neformalnega revolucionarnega prava. Zato ga tudi spoznanje, da so tovariši pomorili celotne domobranske bataljone, ni prav nič pretreslo, niti toliko, kot ga je prizadelo premajhno upoštevanje njegove zamišljene veličine pri dodelitvi avtomobila, hiše, knjig in drugih zaplenjenih dobrin, čemur je posvetil številne strani svojih dnevnikov. Ob pomorih več tisoč neoboroženih kristjanov njegova občutljiva pesniška duša ni vztrepetala, njegovo socialno krščanstvo ni onemelo in njegove oči se niti za trenutek niso orosile. Še roka se mu ni zatresla, ko je o povojnih množičnih pobojih v svojem dnevniku za september 1945 lakonično, v treh vrsticah zapisal, da niso bili potrebni. Nič drugega in nič več, samo da niso bili potrebni! Če bi bili potrebni, ne bi ničesar zapisal, kajti kar partija potrebuje, tudi holokavst, je dobro in pravično. Česar partija ne potrebuje, seveda ni zločin, je pa brez koristi. Za plemenitega kristjana Kocbeka so bili množični poboji tako kot za brkatega komunista Stanovnika samo vprašanje računa, samo vprašanje stroškov, obračun partijske koristi in škode! Vse drugo pa tako kot za nekdanjega predsednika Kučana: Bilo je! Jutri bo nov dan! Zato ga Stanovnik sedaj zopet kliče za rešitelja moralno že povsem onemoglih. Cinizem brez primere!
Janez Stanovnik prepričuje Pahorja, da so povojni poboji bili v nasprotju s »partizanskim zakonom«. S katerim partizanskim zakonom, iz previdnosti ne pove. Ali s tistim od 16. septembra 1941, ki je predpisal smrtno kazen za vse Slovence, ki se ne bodo pokorili komunistični manjšini? Ali s tistim, po katerem je Kardelj med revolucijo pozival k streljanju intelektualcev, duhovnov v četah, kulakov in kulaških sinov, pozival oefarske ženske, naj se usposobijo rokovati z nožem, po vojni opomnil oblastnike, naj pohitijo s čiščenjem, ker se bliža amnestija? Ali v nasprotju s tistim partizanskim zakonom, po katerem je zloglasni partizanski zbor odposlancev v Kočevju oktobra 1943 soglasno in brez najmanjšega zadržka z navdušenjem odobril vse dotedanje delovanje OF in njenih oboroženih tolp, ki so že do tedaj umorile najmanj toliko neoboroženih Slovencev, kot je bilo slovenskih partizanov? Stanovnik te partizanske zakone dobro pozna, saj je tedaj tudi sam partizanil blizu Krimske jame in drugih brezen na Notranjskem, kamor so njegovi soborci po partizanskih zakonih osvobajali svoje nasprotnike, tudi številna mlada dekleta, kar pet v enem samem tednu iz ene same fare. Janez Stanovnik je novembra 2006 povedal, da je politični komisar Fric Novak celo njega obsodil na smrt v breznu, vendar mu ji je uspelo ubežati. Zato dobro pozna morilske partizanske zakone.
Stanovnik med revolucijo in dolga desetletja po vojni ni nikoli pisal, da so bili medvojni pomori v nasprotju s kakšnim partizanskim zakonom. Zakaj to piše in trdi za poboje, ki so jih njegovi borci izvrševali kot državna oblast po vojni? S sklicevanjem na »partizanski zakon« hoče odvrniti pozornost bralca od pravih, mednarodnih sporazumov in državnih zakonov o nezastarljivih vojnih zločinih in zločinih zoper človečnost. Še ena od njegovih manipulacij! Pa ne samo njegova, saj tudi zaslužni profesor dr. Ljubo Bavcon in še kdo razlaga, da mednarodno pravo o zločinih zoper človečnost, ki velja za okupatorje v drugi svetovni vojni, ne velja za komunistične partizane.
Mariborski odvetnik in politik, predsednik partizanske komisije za vojne zločine in povojni profesor na pravni fakulteti v Ljubljani dr. Makso Šnuderl nas je leta 1951 pri predavanju o »zgodovini ljudske oblasti«, kakor so tedaj imenovali zgodovino boljševiškega napada, posebej opozoril na dve posebnosti partizanstva v Sloveniji: Prva je, da so samo v Sloveniji partizanski boj vodili intelektualci, druga pa, da so samo v Sloveniji partizani med vojno načrtno izvajali komunistično revolucijo.
Če pogledamo, koliko neresnic, zamolčanih dejstev in različnih manipulacij smo našli že na prvi polovici začetne strani Stanovnikovega odprtega pisma Borutu Pahorju – neštetih drugih na nadaljnjih treh straneh ne bomo navajali, ker bi potrebovali vso revijo – se nam misel nehote sama usmeri na Šnuderlove posebnosti slovenskega partizanstva. Prvo posebnost o intelektualcih kot voditeljih partizanskega boja takšno pismo temeljito zanika. Velike brke in pogosto preoblačenje v ponarejene uniforme, ki Stanovniku še ostaneta, pa tudi nista dokaz inteligence, saj velike brke razkazujejo tudi primitivci in preoblačijo se radi tudi manj inteligentni klovni. Za drugo posebnost slovenskih partizanov, da so med okupacijo načrtno izvajali boljševiško revolucijo, pa je Stanovnikovo pismo dober dokaz, prava podoba. Tako kot revoluciji tudi Stanovniku v pismu ni mar ne za resnico ne za dejstva, vsaka manipulacija mu pride prav, samo da zakriva, zmanjšuje in relativizira revolucijo in njeno nasilje, samo da ohranja sovraštvo do živih in mrtvih nasprotnikov komunističnega zločina nad Slovenci.
Vzrok za pismo je strah pred resnico, ki bi jo lahko našla in pokazala mednarodna komisija, strah pred revizijo »dokumentirane zgodovine«, kot Stanovnik pravi zapovedani zgodovini, ki ni zgodovina, ampak dogma. Strah, da bodo tudi slovenski partizanski heroji, ki so morili od leta 1941 do leta 1946, za novo »evropsko zavest« postali vojni zločinci, kot je sovjetski partizan in nosilec najvišjega Leninovega reda Vasilij Kononov po 65 letih herojstva in po 12 letih sodnega postopka letos 17. maja po sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice postal vojni zločinec, ker je leta 1944 v latvijski vasi po partizanskih zakonih umoril »izdajalce in sodelavce okupatorja«. Pismo je odziv prestrašenih in moralno onemoglih, saj kljub oblasti, ki jo še vedno obvladajo, nič več ni tako, kot je bilo. Že danes je nov dan!
7.2. Dan spomina
Blaža Cedilnik
7.2.1.
Bilo je na Vseh svetih dan. Tako smo vedno rekli temu prazniku, ali pa smo rekli Dan vseh svetnikov, kar je nekako isto. Dan, ko godujejo vsi tisti svetniki, za katere pravzaprav ne vemo, da so svetniki. Mislim, da je kar veliko ljudi, ki bi zaradi svoje dobrote in čuta do soljudi zaslužili svetniško titulo, ampak procedura je precej zapletena in tak človek mora tudi imeti nekoga, ki zbere vse podatke o njegovem življenju in priče, ki bodo potrdile njegove navedbe. Žal je tudi tu tako, da mora biti tak človek poznan v širšem okolju in ne samo v lokalnem. Ampak to je že druga zgodba.
Ostanimo pri Dnevu vseh svetnikov. Ker je praznovanje tega dne globoko ukoreninjeno v zavesti slovenskega človeka, so ga obdržali tudi v komunizmu. Vendar so ga preimenovali – najprej so ga preimenovali v Dan mrtvih, zdaj pa ga imenujejo Dan spomina na mrtve. Razmišljam o tem prazniku. Ne o njegovi vsebini, ampak o imenu, o formi, ki mu bo prej kot slej narekovala tudi vsebino. Ki ne bo imela prav nič skupnega z originalnim praznikom. Vsekakor je pomembno za komunistično srenjo, ki je imela ves čas oblast in si jo je prisvojila tudi sedaj, da ni v imenu tega praznika prav ničesar, kar bi spominjalo na krščansko vero ali cerkev. To so izrazi, ki se jih naša oblast izogiba, lahko rečem, da se jih boji kot hudič križa (kot bi rekla moja stara mama). S tem v zvezi bi bilo treba omeniti, da se omenjeno vidi tudi iz tega, kakšnega človeka so postavili na čelo Urada za verske skupnosti. Govori, kako je sam sicer ateist, vendar spoštuje verujoče ljudi itd. – lepe besede se kar usipljejo iz njegovih ust. Ampak niso pomembne besede, pomembna so dejanja. Brž se je lotil zakona o verskih skupnostih, kamor naj bi po novem sodile tudi nekakšne svetovnonazorske skupnosti. In za ustanovitev takšne skupnosti bi bili potrebni le trije (3!) ljudje. Torej trije mandeljci se zberejo ali pa slučajno srečajo v kakšni gostilni in sklenejo, da bodo ustanovili skupnost, ki verjame, da je zemlja ploščata, ali pa še kakšno hujšo neumnost. In to je dovolj. Že zdaj, ko imamo verske skupnosti po starem zakonu, se jih je nabralo okoli trideset. Ko se bodo začele ustanavljati še vse mogoče obskurne skupnosti, jih bo ogromno. In kadarkoli se bo kaj govorilo o katoliški veri (cerkvi), bodo mahali s to veliko številko vseh teh (čudnih) skupnosti, ki morajo biti enakovredno obravnavane. Grozljivka!
Sama na Vse svete posebej razmišljam o svojem očetu, pa morda še bolj kot samo o njem o vseh teh trumah mučencev, ki so jih najprej stradali, mučili, pretepali (mar ne spominja to na Golgoto?), potem pa onečaščene vodili na morišča – krivi so bili zato, ker so ljubili svojo mater, svojo domovino in Boga. Ko sem pospravljala stare revije in časopise, mi je v reviji iz leta 2004 padel v oči članek, pravzaprav nekaj vrstic v članku: »Do sedaj je evidentiranih 156 prikritih grobišč. Pričakujemo, da jih bomo v naslednjih letih odkrili in evidentirali še nekaj deset (10!).« Zdaj pa smo pri številki 600!!! Ja, poskušali so zminimalizirati povojne zločine (da o medvojnih zločinih, ki so povzročili državljansko vojno, ne govorimo), pa jim nekako ni uspelo. Grobovi tulijo, je napisal pesnik. Pa bolj kot grobovi tulijo brezna in rudniški jaški, kamor so pometali napol žive ljudi – pa saj to menda niso bili ljudje, to so bili sovražniki. In zato ne zaslužijo spodobnega pokopa in groba. In kaj pravijo naši ljudje, Slovenci? Pravijo, da imajo vsega dovolj. Da naj jim nehamo težiti s temi kostmi in, pa saj vsi vemo. Vsi slišimo take izjave. Seveda jim dajejo »svetel« vzgled naši politični veljaki s predsednikom države na čelu. Ni še dolgo od tega, ko je bilo na radiu predstavljeno novo odkrito grobišče pri Dobovi – oddaja je bila kontaktna, poslušalci so lahko povedali svoje mnenje po telefonu. In mnenja v stilu: »Nehajte že enkrat s tem. Pustite to zgodovini,« niso bila osamljena. Ljudje so postali apatični, ravnodušni, nobena, še tako grozljiva stvar jim ne gre do srca. Ampak, to velja samo za naša, slovenska grobišča, grobišča iz druge svetovne vojne, ne svetovne vojne, državljanske vojne. Pri tem so pa pretreseni nad zločini, ki so se dogajali v Bosni, ki se dogajajo na Bližnjem vzhodu in še marsikje.
V Angliji ustanavljajo nekakšno društvo slovensko-britanskega prijateljstva, ki naj bi med drugim sodelovalo pri ustanovitvi meddržavne komisije, ki bi raziskala dejstva okrog predaje domobrancev in civilistov iz Vetrinja. Za začetek so organizirali nekakšno »spravno« mašo in povabili tudi vrsto slovenskih ljudi, da prisostvujejo temu dogodku. Kaj si sama mislim o tem? Moje mnenje je, da lahko gledamo na zadevo s pozitivne in negativne strani. Po eni strani bi moral resnico o tej predaji, ki je vodila v grozovito mučenje in smrt, podati britanski državni vrh s kraljico na čelu in zraven opravičilo, ki sicer ne bi popravilo ničesar, bi pa stvari postavilo na pravo mesto. Ker pa tega ne stori, je morda način, da se ga do tega nekako prisili z delovanjem takega društva. Če je to njegov namen in bodo izkoristili vsa sredstva, ki so na voljo, potem je to v redu. Če pa bo vse skupaj samo nekakšno pometanje pod preprogo, samo nekakšen blef, potem je popolnoma brez pomena. Bomo videli. Žal pa imamo kar nekaj izkušenj s takimi rečmi, zato smo lahko črnogledi.
Namesto, da bi se posvetila prazniku tako, kot ga sama razumem, sem takole razmišljala. Namesto da bi molila, sem klela. Žal, ne znam prav dobro preklinjati. Ampak, karkoli sem mislila in rekla, je imelo tak ton.
Namesto pravljice za lahko noč vam nudim pojasnilo naslova. Dan spomina na mrtve je postal kar Dan spomina. Vsaj na radiu je bilo tako. Rekli so: Danes je Dan spomina. Torej je prav, da se spomnimo velikih dosežkov v košarki, nogometu, atletiki oziroma nekem športu. Torej, naziv praznika je predolg in očitno bo počasi odpadel zadnji del in bo samo Dan spomina. Spomina na vse sorte reči. In tako nam bodo ukradli še en družinski praznik, ki nas je nekoč združil z našimi rajnimi, ki smo jih imeli radi in jih pogrešamo.
8. Steklena embalaža mita
8.1. Uvod
8.1.1.
Ko se je v knjigarnah pojavila knjiga Mit o NOB, smo se je nemalo razveselili. Čeprav še nismo vedeli, s kakšno jasnostjo in zadostnostjo je knjiga razvila misel, ki jo nedvoumno prinaša njen naslov, smo vedeli, da je to prava misel. Boljševiki so se zavedali, da s svojim radikalnim ideološkim prevratom ne bodo uspeli z dvignjenimi vizirji, zato so bogovom vojne, ki so se pojavili, nemudoma prižgali daritvene ognje in uprizorili rezistenco ali »narodnoosvobodilni boj«. Še prej pa so si zavarovali zgodovinski teren tako, da so rezistenco konfiscirali – da so razglasili izključno pravico do nje in to pravico izročili v varstvo tajne teroristične partijske policije.
Te knjige smo bili veseli zato, ker smo že vseskozi čutili, da se bo miselni obračun z boljševizmom – ki je urgentna zadeva slovenskega zgodovinskega obstoja – odločil v tej točki: da je bil NOB prevara, ki govori o genialni prisebnosti tistih, ki so jo lansirali, in infantilnosti tistih, ki so ji nasedli.
Iz povedanega sledi, da nam je mnogo do tega, da to knjigo, odlično po zamisli in odlično po izvedbi, čim več ljudi prebere. Zato smo ji v Zavezi namenili razmeroma veliko prostora: prosili smo avtorja, da nam oriše njen nastanek in njeno argumentacijo, nekaterim poznavalcem tedanjih razmer, zgodovinarjem in nezgodovinarjem, pa smo poslali določena vprašanja in jih prosili, da naj nam nanje odgovore. V naslednjem vam oboje predstavljamo.
8.2. Kako je nastajala in o čem je knjiga Mit o NOB
Gregor Medvešek
8.2.1.
Že kar nekaj let je minilo od takrat, ko sem spisal prvo poglavje svoje knjige, še več let pa je minilo od trenutka, ko sem prebral Črne bukve, knjigo, ki me je do konca in še naprej razdražila, da sem se podal v raziskovanje naše polpretekle zgodovine. Tudi Winston Churchill je nekoč izjavil, da brez poznavanja preteklosti ni mogoče pravilno načrtovati prihodnosti.
Obstaja pa tudi pregovor, ki pravi, da je tistemu, ki ne pozna svojih preteklih napak, usojeno, da jih bo ponavljal. In prav iz tega razloga sem se odločil, da (pa čeprav sem po izobrazbi »samo« natakar in me imajo nekateri ljudje za nedeljskega zgodovinarja) izdam knjigo, ki nosi zelo pomenljiv naslov, naslov »MIT O NOB«.
Zakaj takšen naslov, se bo kdo vprašal. Odgovor je na dlani, vsaj za tiste, ki se vsaj kanček spoznajo in zanimajo za dogajanje v naši polpretekli zgodovini.
Knjiga sama zelo nazorno vodi bralca skozi dogajanje med drugo svetovno vojno na področju naše prelepe domovine. Ta knjiga je obvezna za vse tiste, ki ste v zadregi, ko je govor o stvareh v zvezi drugo svetovno vojno na naših tleh, ker ne znate utemeljiti zgodovinskega pogleda, skladnega z vašim političnim prepričanjem.
Če se ne strinjate, da je bilo vse dogajanje tako črno-belo, da so bili domobranci izdajalci, partizani borci za svobodo, »NOB« pa junaško dejanje, pa tega prepričanja ne znate utemeljiti, morate prebrati to knjigo. Ta knjiga je edinstvena po tem, da podprta z več kot 100 dokumentarnimi viri na prepričljiv način ter v sistematični in lahko razumljivi obliki podaja alternativni pogled na našo polpreteklo zgodovino ter postavlja na laž vse rdeče mite o njej.
Po uradni verziji zgodovine naj bi okupatorji med drugo svetovno vojno obsodili slovenski narod na izginotje, zato ni preostalo drugega kot upor proti tem okupatorjem, da bi se preprečil njihovi genocidni načrt. Osvobodilna fronta (OF), ki je vodila ta upor, in partizani kot uporniki proti okupatorjem naj bi bili zaslužni, da se ta načrt ni uresničil, slovenski narod pa bil osvobojen teh okupatorjev, zaradi česar se njihova dejavnost upravičeno lahko označi kot narodnoosvobodilna.
To je pravljica za poneumljanje ljudi, ki se lahko prodaja le zgodovinsko neukim ljudem in ljudem z opranimi možgani, ki pa na žalost v Sloveniji prevladujejo. In skrajni čas je, da tem LAŽEM naredimo konec enkrat za vselej.
Tisti, ki to pravijo, dejansko trdijo, da se je v mali Sloveniji odločil izid druge svetovne vojne oziroma da bi sile osi izgubile svetovno vojno, če ne bi bilo slovenskih partizanov in njihove »NOB«.
Za nekoga, ki ve, da so nemške izgube na Slovenskem znašale 6 tisoč padlih vojakov, na vseh bojiščih pa skupaj 4 milijone, je taka trditev smešna. Za tiste sile protiosne koalicije, ki so zadale nemškemu vojnemu stroju mnogo večje izgube od slovenskih partizanov, pa žaljiva. Tudi delež nemških vojakov, angažiranih na slovenskem ozemlju, ni bil nikoli večji kot nekaj promilov vse nemške vojske, ki je na višku številčnosti spomladi 1944 imela 9 milijonov pripadnikov. Glede na ta dejstva je jasno, da partizanski boj v Sloveniji (in tudi v Jugoslaviji) ni odločilno vplival na izid druge svetovne vojne, takega učinka tudi ne bi moglo imeti nobeno drugo odporniško gibanje v Sloveniji. To seveda tudi pomeni, da bi okupacija Slovenije s strani sil osi prenehala, tudi če ne bi bilo »NOB«, in da ni bil »NOB« tisti, ki je prekrižal načrte okupatorjem. Načrti okupatorjev iz sil osi so resnično srednjeročno (v primeru nemških in madžarskih okupatorjev, ki so izvajali odkrito in nasilno asimilacijo) in dolgoročno (na italijanskem zasedbenem področju) ogrožali obstoj slovenskega naroda (tu ni šlo za kratkoročno ogrožanje po vzoru na »končno rešitev judovskega vprašanja«), vendar je bilo za končno usodo teh načrtov odločilno dogajanje na glavnih evropskih in svetovnih bojiščih, na katero pa smo Slovenci sami mogli vplivati le v mikroskopsko majhni meri. V primeru drugačnega razpleta na teh bojiščih ne bi nobeno slovensko odporništvo moglo spremeniti tako doseženega izida druge svetovne vojne.
V hipotetičnem primeru mednarodnega (to je zavezniškega) priznanja osne okupacije Slovenije bi bila usoda slovenskega naroda izpostavljena na milost in nemilost okupatorjem in v neugodnem razmerju sil znotraj takega mednarodnega okvirja bi prej ali slej zamrl tudi oboroženi odpor proti okupaciji, kot se je zgodilo z odporniškima gibanjema, ki sta leta 1944 nastopili proti sovjetski okupaciji Litve in Ukrajine.
Največji problem komunistov, ki so bili na oblasti v obdobju 1945–1990, je bil, kako prepričati ljudstvo, da je njihova oblast legitimna (to je, da so upravičeni do vladanja) v odsotnosti svobodnih volitev, ki edine v demokraciji podeljujejo legitimnost nosilcu oblasti. Pravljica o »NOB«, »narodnih herojih« in »narodnih izdajalcih« (uradna ali šolska zgodovina socialističnega obdobja, ki se je v marsičem ohranila še danes), ki se je do onemoglosti ponavljal v šolah, medijih in vsem javnem življenju, je tako imela za osnovni cilj, da opere ljudem možgane, tako da bodo ti mnenja, da je komunistična oblast legitimna in da je prišla na oblast na legitimen način; izza današnjega ponavljanja te pravljice pa se skriva isti namen opravičevanja obstoja komunističnega režima in njegovega nedemokratičnega prihoda na oblast.
Nezmožnost slovenskega (in jugoslovanskega, ker dogajanja v Sloveniji med drugo svetovno vojno ni mogoče ločiti od dogajanja v Jugoslaviji) odporništva, da odločilno vpliva na izid druge svetovne vojne, ne pomeni, da je bil sleherni odpor proti okupatorjem nepotreben ali nekoristen. Tudi protikomunisti niso trdili tega in so celo ustanovili odporniške organizacije še prej kot komunisti, vendar pa so nasprotovali oboroženemu boju proti okupatorju leta 1941, ko je bil okupator še močan, in se zavzemali za začetek oboroženega odpora po odločilni oslabitvi sil osi na svetovnih bojiščih, ko bi po posvetovanju z zahodnimi zavezniki jugoslovanska vlada s sedežem v Londonu prižgala zeleno luč za začetek oboroženega odpora.
Za komuniste in uradno zgodovino je ta odgovoren pristop pomenil »politiko čakanja«. Dejstvo pa je, da so tudi komunisti »čakali«, preden so začeli z oboroženim bojem, in sicer dobra dva meseca do 22. 6. 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo (SZ). Komunistična internacionala (Kominterna) je tedaj poslala svojim članicam – sekcijam, med drugim tudi Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ), ukaz, naj takoj začnejo z oboroženim bojem proti silam osi, da bi se razbremenila »domovina socializma«, in za jugoslovanske in slovenske komuniste se ni postavljalo vprašanje, ali bodo svojo »proletarsko dolžnost« do »dežele delavcev in kmetov« izpolnili ali ne. Na 5. državni konferenci KPJ oktobra 1940 v Zagrebu je Edvard Kardelj v svojem referatu dejal, da bodo komunisti sodelovali v obrambi Jugoslavije (v kontekstu morebitne agresije sil osi) le, če bo ta boj »napreden«, hkrati pa bodo napadali »buržoazijo«, češ da se ne bojuje dovolj dosledno. »Naprednost« je v tedanjem komunističnem besednjaku pomenila bodisi pomoč SZ ali pa komunistični prevzem oblasti. Kominterna (oziroma Stalin, katerega orodje je Kominterna bila) je imela pred očmi predvsem prvi vidik »naprednosti«, KPJ pa drugega. Z nemškim napadom na SZ so nastopili pogoji, ko je »boj proti okupatorju« osi postal »napreden« in komunisti so začeli z njim. V nasprotju z navodili iz Moskve jugoslovanski komunisti v oboroženem boju proti okupatorju niso videli zgolj sredstva, da se razbremeni SZ, temveč v prvi vrsti sredstvo za osvojitev monopolne oblasti v Jugoslaviji.
Kot je znano, je komunistični projekt (»brezrazredna družba«) nemogoče uresničiti na parlamentaren demokratičen način. Tudi, če bi stranka nosilka takšnega projekta prišla na oblast po zmagi na volitvah (kar se ni zgodilo nikjer), bi bilo za zagotovitev kontinuitete tega projekta nujno potrebno preprečiti možnost vrnitve nazaj po morebitnem porazu KP na naslednjih volitvah, kar zahteva likvidacijo političnega pluralizma in zagotovitev monopolne oblasti te stranke. V marksističnem izrazoslovju se prigrabitvi monopolne oblasti KP reče (proletarska, socialistična, ljudska ali podoben pridevnik) revolucija. Jugoslovanskim komunistom je okupacija sil osi med drugo svetovno vojno ponudila enkratno priložnost, da prigrabijo monopolno oblast. Oni niso preveč prikrivali, da je njihov dolgoročni strateški sovražnik jugoslovanska vlada, ki se je pred okupatorji zatekla v London, medtem ko so bili okupatorji iz sil osi po eni strani njihov kratkoročni taktični sovražnik za obdobje do kapitulacije teh sil, po drugi strani pa neprecenljiv zaveznik pri mobilizaciji v njihovo vojsko z izkoriščanjem domoljubnih čustev prebivalstva in prikrivanjem pravega cilja njihovega boja. Po uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929 je KPJ, misleč da je čas dozorel za »revolucionarno akcijo za zrušenje kapitalizma«, pozvala k oboroženi vstaji, vendar odziva med ljudstvom ni bilo. Partija sama pa je bila v konfrontaciji z oblastjo, ki je sledila, razbita in potisnjena še globlje v ilegalo. Za razliko od tega je nov poziv na vstajo iz leta 1941, z istimi strateškimi cilji kot tisti iz leta 1929, naletel na odziv med prebivalstvom, za kar so se komunisti lahko zahvalili tuji okupaciji delov Jugoslavije, med njimi celotne Slovenije.
Navzočnost tujih okupatorjev je omogočila komunistom genialno manipulacijo, ko so s propagando boja za narodno osvoboditev pridobivali rekrute v svojo vojsko, katere končni cilj je bila »razredna osvoboditev delovnega ljudstva«, to je vzpostavitev »oblasti delavskega razreda« na čelu s KP kot njegovo »avantgardo«, z drugimi besedami, vzpostavitev komunistične diktature. Ne drži, da so se komunisti hkrati z vodenjem osvobodilnega boja proti okupatorju kot njihovi glavni dejavnosti borili tudi za svoj prevzem oblasti po vojni, temveč so komunisti vodili boj proti okupatorju zato, da bi prevzeli diktatorsko oblast po vojni, zaradi česar ta boj, ki so ga vodili, ni bil osvobodilen.
Lahko se reče, da je od vseh nekdanjih socialističnih držav srednje in vzhodne Evrope, ki so že vstopile v EU ali to nameravajo, Slovenija tista država, v kateri so politične stranke, ki so naslednice organizacij nekdanjega komunističnega režima in torej spadajo k politični levici, v zadnjih 18 letih od uvedbe političnega pluralizma ohranile največji vpliv v političnem in javnem življenju, hkrati pa je bila politična desnica od vseh teh držav najmanj uspešna.
Obstaja več vzrokov za tako stanje, toda glavni vzrok leži v nesposobnosti politične desnice na Slovenskem, točneje v njenih voditeljih, ki so veliki meri še isti kot ob začetku političnega pluralizma 1989–1990. Ti voditelji desnice po eni strani profesionalno ne obvladajo politične obrti, po drugi strani pa je tudi pri njih po 20 letih od spremembe sistema še vedno viden učinek večdesetletne indoktrinacije iz socialističnega obdobja, ki je največjemu delu prebivalstva oprala možgane in vkalupila njihov način mišljenja na način, ki je bil pogodu komunističnim oblastnikom, danes pa ustreza njihovim idejnim naslednikom. Zaradi vsega tega desničarske stranke niso javnosti ponudile ustrezne programske vizije, ki bi služila kot resna alternativa levičarskim silam, hkrati pa so storile celo vrsto strateških in taktičnih napak, od katerih mnoge niso več popravljive.
Če razčlenimo vzroke, ki so privedli do prevlade politične levice v Sloveniji, jih lahko razdelimo na subjektivne (ki so bili rezultat delovanja slovenskih političnih dejavnikov) in objektivne (tiste, na katere ti dejavniki niso mogli vplivati). Od slednjih je najpomembnejše zgodovinsko dejstvo, da je v drugih vzhodnoevropskih državah komuniste bolj ali manj neposredno spravila na oblast sovjetska Rdeča armada, zaradi česar je bila v očeh prebivalstva teh držav legitimnost komunističnih režimov, kljub vsej propagandi in indoktrinaciji, manjša kot v Sloveniji, kjer komunizem ni bil prinesen na bajonetih Rdeče armade.
Ob prehodu v demokracijo je to imelo za posledico večjo diskreditacijo in marginalizacijo političnih sil s pozitivnim odnosom do komunistične preteklosti kot pri nas. V Sloveniji vlada zmotno prepričanje, da komunizem ni bil prinesen od drugod, čeprav je resnica ta, da je zmago komunizma na naših tleh odločil vdor jugopartizanske armade v Slovenijo zadnje dni aprila in v začetku maja 1945, kljub temu, da je v sami Sloveniji obstajalo močno domače partizansko gibanje.
Vendar pa se ta vdor jugovojske v Sloveniji ne doživlja kot razlog za delegitimizacijo komunističnega režima, kot denimo na Hrvaškem. Razlog je ta, da vojska, ki je spomladi 1945 vdrla v Slovenijo, ni bila sestavljena iz narodov, s katerimi bi bili Slovenci v sporu, medtem ko na Hrvaškem vlada prepričanje (ne povsem utemeljeno), da so jim komunizem prinesli njihovi etnični rivali Srbi, ki so tvorili glavnino vojske, ki je spomladi 1945 prodrla iz jugovzhodnega dela Jugoslavije na severozahod.
Naši komunisti so legitimnost svoje vladavine črpali iz svojega vodenja tako imenovanega »narodnoosvobodilnega boja« med drugo svetovno vojno in uspelo jim je večino ljudi prepričati o upravičenosti početja, ki jih je pripeljalo na oblast, dasiravno ne tudi o legitimnosti same njihove vladavine več desetletij pozneje. Slovenski prehod v demokracijo je bil precej bolj postopen kot pri drugih nekdanjih komunističnih državah, kar je omogočilo staremu režimu, da se je mnogo bolje pripravil na tranzicijo, kot pa so to lahko storili režimi, kjer je bil prehod hitrejši.
Knjiga »MIT O NOB« je pisana v dobri veri, za vse ljudi, ki v srcu dobro mislijo, in ne glede na politično pripadnost bralca poizkuša in želi pokazati resnično dogajanje v Sloveniji med drugo svetovno vojno, vzroke za začetek krvave bratomorne vojne in tragično usodo velikega števila poštenih slovenskih ljudi v tistem času.
8.3. Anketni odgovori na vprašanja o knjigi Mit o NOB
8.3.1. A. Anketa za poznavalce – nezgodovinarje
1. Ali so v knjigi upoštevani ključni momenti zajetega obdobja?
2. Ali so interpretacije navedenih momentov v skladu z Vašim védenjem? Katere niso in zakaj ne? Navedite eno.
3. Ali je kateri od navedenih momentov – z interpretacijo, ki ga spremlja – nov? Ali vpliva na razumetje celotnega dogajanja?
4. Ali ima pripoved, podana v knjigi, prazna mesta, ki bi bila pomembna za razumevanje celote? Katera? Navedite eno ali dve.
5. Ali imate za nujno ali celo za zelo nujno, da bi kdo od zgodovinarjev, iz tabora postboljševiške apologetike, pregledal knjigo od točke do točke in jih, če je mogoče, stvarno in eksaktno zavrnil? To bi razkrilo ideološko fakturo večinskega slovenskega zgodovinopisja državljanske vojne.
6. Ali bi bila knjiga primeren učbenik ali pomožni učbenik za srednje šole, na primer za gimnazije?
7. Ali knjigo priporočate, zelo priporočate ali urgentno priporočate za uravnoteženje ali celo za sanacijo slovenske zgodovinske zavesti?
7a. Zakaj med referenčnimi deli ni navedena Zaveza?
8. Navedite kako misel, ki zadeva knjigo, a ni bila zajeta v anketnih vprašanjih.
8.3.2. B. Anketa za poznavalce – zgodovinarje
1. Ali pričujoče knjiga spada v poljudno zgodovino?
2. Ali zadovoljuje kriterije takšne zgodovine? Ali jo presega? V čem?
3. V čem se znanstvena zgodovina loči od poljudne? Ali je v pričujoči knjigi najti tudi znanstvene prvine?
4. Današnji zgodovinarji ne operirajo več s pojmom civilizacije. Ali trpi zgodovina zaradi tega škodo? Ali lahko kaj poveste o velikosti prostora, ki je potreben za razumetje kakega dogajanja? Tak prostor je na primer civilizacija.
5. Po vrnitvi Slovenije v civilizacijo se je pojavila potreba po reviziji zgodovine. Postboljševiška apologetika se nad to naravno in nujno zahtevo pohujšuje. Kaj mislite vi?
6. Kako si je mogoče razlagati, da so v preteklosti zgodovinarji tako izgubili spoštovanje do človeka, da so v prikazovanju njegove preteklosti v celoti stopili v službo ideologije? Da so, ko so na primer govorili o kolaboraciji, sami neženirano in nesramno kolaborirali?
7. Kaj mislite o sodbi angleškega zgodovinarja Huga Trevor-Roperja: »Zgodovinarji so na splošno veliki lizuni oblasti.« Pomislite na slovenske zgodovinarje po revoluciji.
8. Za zgodovinarje posebej velja misel pesnika Williama Blaka: »Na laž je vezan tisti, ki gleda z očmi in ne skozi nje.«
9. Ali se Vam ne zdi, da je za rehabilitacijo narodovega samozavedanja nujno, da zgodovinarji s posebno izjavo obžalujejo vso škodo, ki so jo naredili slovenskemu spominu, in vse žalitve ponižanih in razžaljenih?
9a. Zakaj med referenčnimi deli ni omenjena Zaveza?
8.4. Janko Maček
Janko Maček
8.4.1.
1. Le nekaj tednov nas še loči od vsakoletne proslave dražgoške bitke, ki bi jo lahko vzeli za enega od simbolov našega mita o NOB. Sergej Kraigher, ki je 22. julija 1976 odkril spomenik v Dražgošah, je začel svoj slavnostni govor takole: »Lansko leto prav na ta dan smo proslavljali 30-letnico zmage našega narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije s polaganjem temelja za spomenik dražgoški bitki, ki ga odkrivamo danes ob proslavljanju 35-letnice vstaje našega naroda. Dražgoše, po tej junaški tridnevni bitki Cankarjevega bataljona požgana in do tal porušena slovenska vas, v kateri je nemški okupator pobil 41 vaščanov, sedaj pa novega življenja polna krajevna skupnost, so tako dve leti zaporedoma prizorišče skupnega slavja za zgodovino našega naroda in za razvoj socialistične revolucije najpomembnejšega praznika.«
Namen tega sestavka seveda ni razmislek o dražgoški bitki, ampak o knjigi Gregorja Medveška Mit o NOB, vendar najprej nekaj misli o njej. Kaj se je zgodilo 22. julija 1941, na dan, ki ga je Kraigher toliko poudarjal ob odkritju spomenika dražgoški bitki, zakaj smo kasneje skozi desetletja ta dan praznovali kot državni praznik – dan vstaje slovenskega naroda? Če bi sodili po imenu praznika, bi rekli, da se je na ta dan zgodilo nekaj odločilnega v rezistenci proti italijanskemu ali nemškemu okupatorju. Pa ni bilo nič takega, pač pa so trije partizani pod Šmarno goro iz zasede streljali na slovenskega orožnika Franca Žnidaršiča. Le en mesec pred tem, 22. junija 1941, je Hitlerjeva armada napadla Sovjetsko zvezo in s tem prekinila nemško-sovjetsko prijateljstvo, ki so ga bili po navodilih kominterne dolžni upoštevati tudi slovenski komunisti in njihovi somišljeniki. Nobena skrivnost ni, da je bila Angela Vode tedaj izključena iz partije, ker je tem navodilom javno nasprotovala. Protiimperialistična fronta se je šele po 22. juniju 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto.
O dražgoški bitki se je desetletja govorilo, da je bila edinstvena bitka v takratni okupirani Evropi. Da, edinstvena po tem, kako so komunisti prepustili vas in vaščane brezobzirnemu maščevanju nacističnega okupatorja in potem celih petdeset let dovoljevali o tem povedati samo tisto, kar se je ujemalo z njihovim mitom dražgoške bitke. Selškega župana Franca Benedika – Dražgoše so spadale med vojno pod občino Selca – so nekaj mesecev kasneje ubili kot izdajalca, čeprav se je v okviru svojih možnosti zavzel za Dražgošane in jim kljub skoraj brezupni situaciji skušal pomagati. Kmalu zatem so neke noči v Dolenji vasi, od koder je bil župan doma, umorili še njegovo ženo in sina ter nekaj vaščanov. Kakšno zvezo je imelo to z osvobodilnim bojem? In o tem se ni v zgodbah o junakih dražgoške bitke in njihovi veliki žrtvi nikoli govorilo. Saj bi to razblinilo dražgoški mit.
V enem prvih poglavij Medveškove knjige Mit o NOB beremo, da je govorjenje, kako so okupatorji obsodili slovenski narod na izginotje in da je bil zato upor, ki ga je organizirala in izpeljala OF, nujen, pravljica za poneumljanje ljudi, ki se lahko prodaja le zgodovinsko neukim ljudem in ljudem z rdeče prebarvanimi možgani, ki pa na žalost v Sloveniji prevladujejo … Prav zaradi partizanskega NOB je slovenski narod utrpel žrtve, ki so bile relativno nekajkrat višje kot pri drugih primerljivih okupiranih evropskih narodih. Tudi uporabo famoznih fraz »boj proti okupatorju« in »osvobodilni boj« smatra Medvešek za zavajanje in manipulacijo. Po njegovem je pravilen izraz za označitev partizanskega boja »boj za komunistično oblast«. Izgon okupatorja ni bil končni cilj partizanskega boja, ampak le pogoj, da so komunisti lahko prišli na oblast. Kardelj je že jeseni 1940 povedal, da bodo komunisti branili Jugoslavijo le, če bo ta boj napreden. Naprednost je za Kardelja pomenila služenje koristim Sovjetske zveze in revolucije. Komunisti so vodili boj proti okupatorju zato, da bi po vojni prevzeli diktatorsko oblast, zato ta boj ni bil osvobodilen. Navzočnost tujih okupatorjev jim je omogočila pridobivanje borcev v svojo vojsko, katere glavni cilj ni bil boj proti okupatorju za osvoboditev naroda, ampak komunistična revolucija in prevzem oblasti.
2. V naši reviji Zaveza, ki izhaja že skoraj 20 let, je od začetka tudi rubrika Kako se je začelo, ki obravnava zlasti dogodke iz začetkov boljševistične revolucije pri nas in vzroke za oborožen protikomunistični odpor. Komunistična partija je pod krinko OF v času največje narodove stiske začela svoj pohod na oblast s pobijanjem domačih ljudi, svojih političnih nasprotnikov, in jih s tem prisilila k samoobrambi, ki pa brez povezave z okupatorjem ni bila možna. Čeprav so si dogodki okrog ustanovitve posameznih vaških straž precej podobni, je povsod tudi kaka posebnost, ki pa je bila navadno odločilna za začetek oboroženega protikomunističnega odpora v fari ali občini. Za vsako od teh zgodb stoji eden ali več konkretnih pričevalcev, čeprav marsikdo ni hotel biti imenovan; vsako od teh pričevanj je zraslo iz osebne izkušnje in trpljenja.
Če sporočilo teh zgodb primerjamo z interpretacijo ključnih momentov Medveškove knjige, hitro ugotovimo, da sta v veliki meri skladna. Seveda so tudi nekatera odstopanja od te skladnosti in našega splošnega vedenja, na primer poglavje Jugoslovanska zabloda na začetku knjige. Čeprav se z marsikatero trditvijo tega poglavja strinjamo, v celoti ne moremo pritrditvi avtorju, ko govori o katastrofalnih posledicah, ki jih je slovenskemu narodu prinesla »jugoslovanska ideja«. Ali je res samo povezovanje z drugimi Slovani del Slovencev porinilo najprej v naročje nemškega političnega tabora in nato k odpovedi slovenski in privzetju nemške etnične identitete? Bi res vzdržali v nemškem morju, ki nam je bilo v narodnostnem pogledu izrazito nenaklonjeno?
5. Naši zgodovinarji se temam, kot je »mit o NOB«, radi izognejo. Nekateri še mislijo, da je prava zgodovina že napisana, in se zato ne spuščajo v debate o njenem spreminjanju, zlasti kar se tiče partizanskega osvobodilnega boja, drugi pa ob tem težko plavajo proti toku. Nazorna slika tega stanja so naši zgodovinski učbeniki. Revija Zaveza je pred nedavnim o tem prinesla nekaj dobrih člankov. Dokler bo tako, je težko pričakovati, da se bo kak viden zgodovinar zavzel za knjigo, kot je Mit o NOB.
6, 7. Ni dvoma, da bi bila Medveškova knjiga primerna za srednje šole oziroma gimnazije. Veliko bi pomenilo že to, da bi jo učitelji zgodovine priporočili dijakom kot dopolnilno branje. Toda … ? Vsekakor pa je treba knjigo priporočiti tudi starejšim bralcem, saj jim lahko bistveno razširi obzorje in prinese več jasnosti o polpretekli zgodovini.
7a. Del odgovora na vprašanje, zakaj med referenčnimi deli Medveškove knjige ni revije Zaveza, je v njegovi ugotovitvi, da v Sloveniji prevladujejo zgodovinsko neuki ljudje z opranimi možgani. Ali bi ti ljudje segli po knjigi, ki bi med svojimi viri navajala revijo, ki že dvajset let dopoveduje in dokazuje, da slovenski protikomunisti niso bili kolaboranti, da glavni in končni namen partizanskega boja med vojno ni bil izgon okupatorja in osvoboditev domovine, ampak uničenje domačih političnih nasprotnikov in priprava terena za vzpon na oblast po vojni?
Avtor na koncu knjige spregovori tudi o odnosu »moderne slovenske politične desnice do dogodkov med 2. svetovno vojno na naših tleh: »Pogled slovenskih političnih strank, ki se prištevajo desno od sredine, na našo polpreteklo zgodovino, je nekonsistenten, za razliko od levice, katere pogled je logičen in dosleden … Desnica smatra, da je bil režim, ki je vladal od 1945 do 1990, nelegitimen, čeprav se na njeni strani najdejo tudi taki, ki menijo, da so bile tedaj tudi dobre stvari. Toda, ko gre za pogled na obdobje 2. svetovne vojne, postanejo stvari bolj zapletene. Levica je tudi tu enotna. Edino, kar po njenem mnenju do neke mere kazi podobo NOB, so povojni poboji. Odnos desnice do dogajanja v letih 1941–45 je precej bolj nedorečen. Zdi se, da so razpeti po eni strani med uradnim mitom partizanstva kot narodnoosvobodilnega gibanja ter komunističnim značajem partizanstva, do česar so zadržani zaradi svojega protikomunizma. Po drugi strani pa so razdvojeni med protikomunizmom domobranstva in njegovo kolaboracionistično podobo, katere prav tako ne spodbijajo. Kar se njihovega odnosa do domobranstva tiče, je pri njih viden vpliv komunistične propagande. Poskušajo najti olajševalne okoliščine za to kolaboracijo, ne pa je tudi opravičiti, poleg tega pa je vidna njihova zadrega, ko je treba govoriti o teh stvareh.« Res si ne znamo pojasniti, zakaj avtor kljub tem in še drugim podobnim ugotovitvam popolnoma prezre revijo Zaveza, ki ima glede tega jasna stališča.
8. Zanimiva je avtorjeva misel o vsestranski javni razpravi o medvojnem dogajanju na Slovenskem, ki se je postkomunistična levica boji, ker bi utegnila spremeniti trenutno prevladujočo in njej koristno predstavo o tem dogajanju. Rehabilitacija medvojne protirevolucije v slovenski javnosti bi po njegovem morala biti eden glavnih srednjeročnih ciljev političnih sil, ki predstavljajo diskontinuiteto s komunističnim režimom. Nelogično je biti v politiki na desni strani, to je na strani demokracije, in hkrati podpirati gibanje, ki je imelo za cilj uvedbo komunizma. Ti dve zadevi bi morali postati nezdružljivi.
Za konec tega skromnega razmišljanja o knjigi Mit o NOB pa naj ponovimo njen zadnji stavek: »Do narodne sprave ne bo moglo priti brez drugačnega pogleda na naše medvojno dogajanje od tistega, ki ga je narodu vsiljeval komunistični režim in se v bolj prefinjeni obliki vsiljuje še danes ter je zato prevladujoč v ljudski zavesti.«
8.5. Urška Eniko
Urška Eniko
8.5.1.
1. Poljudna zgodovina je tista, kjer se z vsebino znanstvenih in visoko strokovnih del seznanja širše kroge bralcev. To pomeni, da se mora pisec truditi tudi zapletene stvari povedati čim bolj preprosto in jasno. Po tej definiciji je večina poglavji v knjigi poljudnih.
2. V marsičem jo presega. Način razvijanja teme v poljudni zgodovini temelji na razlagi, le redko na utemeljevanju. Pričujoča knjiga pa marsikje poskuša prav to, utemeljiti določene pojave.
3. Mislim, da sem že povedala. Knjiga ni čisto enotna kar se tiče nivoja znanstvenosti in poljudnosti. Marsikje se celo v istem poglavju stvari prepletajo.
Če se ustavimo samo pri naslovu, ki je res fantastičen in teži k poljudnosti, ga vendarle ni možno znanstveno zavreči. Naj kdo poskusi.
4. S pojmom civilizacija se še operira, le da se ga grobo zlorablja. Tako lahko slišimo o kitajski, črnski, podsaharski in podobnih civilizacijah.
Vsekakor je pri razumevanju zgodovine potrebno upoštevati civilizacijo, če se le družba ali del družbe, tako kot se je zgodilo pri nas, ne odloči, da bo sestopila iz nje in prešla v popolno barbarstvo. Potem lahko le analiziramo, kaj se je zgodilo v njihovih glavah. Dostojevski bi rekel, da se je zgodil »požar v glavah«.
5. Absolutno, ker ne upošteva naravnih in moralnih zakonov. Samo za primer, da ne dolgovezim: Zločin na strani tistih, ki so formalno izgubili vojno, je zločin, zločin na drugi strani pa herojsko dejanje, ki ga je potrebno še vedno opravičevati in celo povzdigovati.
6. Komunistična ideologija je pokvarila vse elemente, vse pore družbe. Redki so bili iz take snovi, da so se temu upirali. Zakaj bi bili zgodovinarji iz tega izvzeti? Je bilo sploh možno dobiti službo na fakulteti ali na inštitutu brez kolaboracije? To ni njim v bran, ampak res niso posebno posvečeni, da bi lahko pričakovali, da bi bili drugačni.
Nenaravno in nerazumljivo pa je, da zgodovinarji še danes branijo resnico, ki so jo zapisali v času kolaboracije. Ne branijo jo samo nekdanji avtorji, ampak tudi njihovi nasledniki, se pravi moja generacija, rojena trideset let po vojni. To bi nas moralo zelo skrbeti.
7. Če misel velja tudi za zgodovinarje v demokratičnih državah, ne vem. Pri nas pa o tem res ni vredno izgubljati besed. Če temu ne bi bilo tako, bi vendarle že imeli vsaj eno pravo znanstveno delo o Kočevskem rogu ali Hudi jami. Če temu ne bi bilo tako, bi v muzeju v Kočevju kaj vedeli o genocidu. Primere bi lahko naštevali v nedogled.
8. Ali če obrnemo: misliti o neki stvari in misliti neko stvar ni isto. Slednje pripelje do resnice.
9. Na to sem prav v Zavezi že večkrat opozorila. To ni nujno samo za rehabilitacijo, kot pravite vi, ampak posledično za vzpostavitev možnosti, da se narod v prihodnosti normalno razvija.
9a. To me čudi. Zakaj jo avtor ni omenil, ne vem. Mi je pa jasno, da Zaveza med zgodovinarji velja, kot sem večkrat slišala, za »skrajno« revijo. Ima negativen prizvok.
Mimogrede, je še skoraj na pol ilegalna. Pred leti smo jo poskušali prodajati preko ene največjih slovenskih založb in knjigarn. Sprva so nam obljubljali, da jo bodo prodajali, ko pa so se odgovorni seznanili z vsebino, so nam jo zavrnili. Mislim, da je ni vzela niti ena njihova poslovalnica.
8.6. Tamara Griesser-Pečar
Tamara Griesser-Pečar
8.6.1.
1. Knjiga spada pod (boljše) poljudno zgodovinopisje in ne v kategorijo znanstvene literature, in to, čeprav je opremljena z opombami.
2. Knjiga je dober komentar dogajanja med drugo svetovno vojno za tiste, ki zgodovino druge svetovne vojne na Slovenskem poznajo in ocenjujejo brez plašnic na očeh, in daje veliko impulzov za premislek. Je primerno branje tudi za kritične medije, za razgledane izobražene laike, ni pa uporabna kot učbenik za srednje šole, tega namena seveda tudi nima, ker ni didaktično pripravljena, ne vsebuje vseh potrebnih osnovnih podatkov, ni kronološko urejena itd. Predvsem pa ni primerna zato, ker predpostavlja preveč znanja, ki ga niti maturanti – razan redkih izjem – nimajo.
Zaključki v glavnem sicer niso novi, razen morda tisti, ki nasprotuje nekemu konsenzu v javnosti, da so se Slovenci upravičeno ločili od Avstro-Ogrske in šli v Jugoslavijo. Avtor namreč piše, da je »najbolj katastrofalne posledice … slovenskemu narodu prinesla jugoslovanska ideja« (str. 11). Avtor podpira temeljito odkrito razpravo o drugi svetovni vojni, ki je po njegovem predpogoj za pomiritev in zlorabo zgodovine v politične namene. Temu lahko samo pritrdimo, dodati bi morali še to, da moramo priti do tega, da totalitarizme in totalitarne pojave ocenjujemo po enakih kriterijih.
Nekoliko moteče so nekatere opombe med oklepaji, ki deloma nasprotujejo tekstu in so deloma opremljene z navedbo »op. Lojze« (npr. str. 59). Kdo je Lojze? Je morda to knjigo sestavilo več avtorjev?
Medvešek špekulira tudi o tem, kaj bi se zgodilo ob drugačnem izzidu vojne, seveda se znanstveno zgodovinopisje ne more ukvarjati s tem, kaj bi bilo, če bi bilo. V 26. poglavju zatrjuje (str. 216, 219), da bi v primeru, če partizani ne bi zmagali, Slovenija leta 1945 postala samostojna. Ta teza je tvegana že zaradi t. i. »Londonskih točk«, ki so jih SLS in liberalci sprejeli jeseni 1941 – na radiu London jih je objavil Alojzij Kuhar 23. 11. 1941, od tod tudi ime. Vsebovale so v sedmih programskih točkah med drugim tudi obnovo Jugoslavije in ustanovitev svobodne Slovenije kot samostojnega, z vsemi drugimi jugoslovanskimi deželami enakopravnega partnerja. Govorijo o notranji ureditvi kraljestva, o oblikovanju enotnega gospodarskega prostora z demokratičnim, socialnim, državnim in vladnim sistemom. Skupne zadeve bi naj bile še zunanja politika in obramba, poleg tega bi skupno določali splošne smernice skupnega življenja.
Nekatere širše povezave, ki pa so zelo pomebne za razumevanje dogajanja, manjkajo oz. so nezadostno prikazane. Tak primer je pakt Hitler–Stalin. Tako dela primerjavo s Poljsko (str. 51), ne da bi upošteval pakt, govori o sovjetski okupaciji baltskih držav (str. 68), ne da bi omenil sporazum, ki je med obema državama jasno razdelil del vzhodne Evrope. Dejansko je Sovjetska zveza začela drugo svetovno vojno na strani Nemčije, kateri je tudi pomagala pri dobavi surovin, ki so bile potrebne za nemško vojno industrijo, torej za oborožitev.
Tudi koroški plebiscit, ki ga večkrat omenja (npr. str. 84), nekako obvisi v zraku, ker ne navaja pravih vzrokov za izid, izpušča gospodarske vidike, pa seveda tudi napake na slovenski strani ter na strani jugoslovanske (srbske) vojske.
Avtor je sicer delal primerjave z drugimi državami, tudi z zahodnimi, vendar ne dovolj jasno. Tudi pojem kolaboracija ni povsem jasno opredeljen, kljub temu da seveda nazorno prikaže dilemo, v kateri se je znašel slovenski narod – na eni strani je bila okupacija, na drugi revolucija. Dobro bi bilo npr., da se razloži, kako so se pripravljali na vojno v drugih državah oz. na katerih prodročjih in zakaj so se odločili za sodelovanje. Kot primer bi lahko navedli Nizozemsko in Belgijo. Na Nizozemskem in v Belgiji so se že pred vojno pripravljali na možnost vojnega stanja, tako da bi v primeru okupacije lahko na družbeni ravni ohranili in dalje opravljali določene funkcije. Na Nizozemskem je bila v ta namen na vladi deponirana zapečatena ovojnica z napotki (npr.: da ministri zapustijo deželo, medtem ko naj državni sekretarji ostanejo in vzpostavijo stike z okupatorsko silo, da bi si s tem zagotovili ohranitev svojih delovnih področij); v Belgiji pa je od leta 1937 dalje obstajala celo »uradna knjiga civilne mobilizacije«, ki je poleg Haške konvencije iz leta 1907 vsebovala tudi določen zakon iz leta 1935. Po omenjenem zakonu naj bi državni uslužbenci, v primeru vkorakanja tujih sil, ostali na svojih položajih, ne da bi nudili kakršenkoli odpor. Jugoslavija pa je šla v vojno popolnoma nepripravljena.
3. Znanstvena literatura mora upoštevati vse dostopne vire in literaturo o obravnavani tematiki in jih tudi navesti. Ne sme izključevati virov in literature iz ideoloških razlogov. Mora biti zelo natančna, in če nekega vira ne more uskladiti, tega ne sme zamolčati. Seveda zgodovinar tudi ne sme služiti neki politični opciji oz. interesom. Za neodvisnega zgodovinarja je odločilen prikaz dejstev, ne glede na to, komu ta prikaz služi in komu škoduje. Znanstveno delo mora najprej vsebovati točen prikaz predmeta, primarnih in sekundarnih virov, na katerih prikaz sloni, šele potem se lahko loti komentiranja in prikaza širših povezav in primerjav. Tako delo pa je seveda lahko osnova za bolj poljudni, žurnalistični prikaz oz. komentar, ki je zelo pomemben, saj suhoparno znanstveno delo ni vedno primerno za širše branje. Poljudnoznanstvene publikacije ne potrebujejo točnih navedb, naslovljene so na širšo javnost. Pri tem se lahko zgodi, da zgodovino (namerno ali pa tudi ne) poenostavijo, da jo popačijo ali v najslabšem primeru celo falzificirajo. Dobre poljudnoznanstvene knjige pa širijo znanje zgodovine daleč preko stroke. Idealno je, če grade na spoznanjih, izsledkih zgodovinske znanosti. V to kategorijo bi spadala tudi predložena publikacija.
4. Kot že omenjeno, se zgodovinopisje gradi počasi. Profesionalni zgodovinar zbira in pregleda najprej vse dostopne vire, jih potem po pravilih stroke obravnava in interpretira ter končno svoje zaključke predstavi javnosti v diskusijo. Dogajanja ni moč razumeti, če niso opravljene osnovne raziskave in analize. V slovenski zgodovini je še kar nekaj belih lis, katerih se povojno zgodovinopisje ali ni lotilo ali pa jih je preučevalo z ideološkimi predpostavkami. Interpretacije se lahko razlikujejo, slonijo pa vedno na dokazih, ki jih ne moremo spreminjati. Ne obstajajo, kot je mnogokrat rečeno, različne zgodovinske resnice. Obstajajo samo različne interpretacije dejanskosti, različni sklepi in različne moralne ocene dejanskega stanja. Kakor je 1+1=2, tako resno zgodovinopisje ne more negirati Auschwitza, Kočevskega roga, Hude jame itd. Zgodovinopisje lahko primerjamo z mozaikom, čim več kamenčkov je znanih, tem bolj se približamo zgodovinski resnici, četudi je mogoče nikoli ne dosežemo povsem. Kaj takega je seveda možno samo v svobodni družbi. Zato bi zgodovinar že po svoji profesiji moral biti nasprotnik vsakršne nesvobode in vsakega totalitarizma. To lahko seveda imenujemo tudi civilizacijo.
5. Totalitarni režimi – tako fašistični kot nacionalsocialistični in komunistični – ne dopuščajo neodvisnega zgodovinopisja. Slovenija je bila vse od leta 1941 – na Primorskem pa že po prvi svetovni vojni – pod knuto totalitarnih sil, ki svobodnega razmišljanja in s tem tudi neodvisnega zgodovinopisja niso trpele. Ker je komunistična partija vladala najdalj časa, je seveda s svojim pretežno tendencioznim komunistično-ideološkim gledanjem na svet zgodovinopisju najbolj škodovala. Posledice marksistične šole in zgodovinopisja so zelo občutne še danes. Samoumevno je torej bilo, da je politična sprememba v letu 1990 tudi za zgodovinopisje zelo pomemba. Medtem ko je bilo komunistično zgodovinopisje propagandno sredstvo v rokah komunističnih oblastnikov, mora zgodovinopisje v demokratični družbi najti pot nazaj k znanstvenim pravilom stroke. Nova interpretacija zgodovine je potrebna, in sicer interpretacija, ki odstrani potvorbe in odloži plašnice na očeh – taka, ki je zastavljena nepristransko, brez predsodkov in brez vnaprej določenega rezultata. Zgodovinopisje kot znanost, to je vsekakor konsenz resnih znanstvenikov v celotnem svobodnem svetu, je zadolženo zvestobi dejstvom, z drugimi besedami, zgodovinski resnici. Delo zgodovinarja, če ustreza prizadevanju za največjo možno objektivnost – in samo v tem primeru lahko govorimo o korektnem zgodovinskem delu – ne more biti v skladu z vnaprej predvidenimi rezultati, tudi ne sme biti vezano na določeno smer, njegov cilj ne more biti opora določene svetovnonazorske drže ali celo podpiranje določene organizacije. Zgodovinska znanost mora biti v svojih izjavah jasna in neprizanesljiva.
6. Potrebna je diferenciacija. So zgodovinarji, ki so bili hlapci ideologije, kljub temu, da so vedeli, da je zgodovinska resnica drugačna. To so delali bodisi zato, ker so zastopali mnenje, da so za dosego cilja, ki si ga je zastavila komunistična partija, dovoljena vsa sredstva, bodisi zaradi kariere, privilegijev, iz strahu, zaradi prisile itd. Nekateri pa so to delali dejansko iz prepričanja. Tak zamegljen pogled pa je seveda predvsem tudi produkt ateistične indoktrinacije šolstva in publicistike v času totalitarnega komunističnega režima.
7. Iz zgornjega sledi, da so nekateri resnično »lizuni oblasti«, vendar tako posploševanje ni umestno. Iz vrst teh t. i. »lizunov« prav gotovo ne izhajajo zgodovinarji, ki delajo po kriterijih stroke.
8. V prejšnjih odgovorih je pojasnjeno, kako naj zgodovinar dela.
9. To bi lahko naredila Zveza zgodovinskih društev, ki je obstajala že v komunističnih časih, ali pa inštitucije, ki so takrat že bile, kot npr. Inštitut za novejšo zgodovino, ki se je takrat imenoval Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Vendar je komaj pričakovati, da bodo svoje propagandno delo obžalovali (še živeči) zgodovinarji, ki so bili v raznih ideoloških zgodovinskih gremijih, zgodovinski komisiji CK in podobno. Redki so tisti, ki so spregledali in se zavzemajo za neodvisno zgodovinopisje. Ti pa imajo zelo težko stališče, ker se takoj soočijo z žaljivkami prejšnjih somišljenikov, češ da so konvertiti. Od zgodovinarjev, ki pa niso delovali enostransko, se kaj takega seveda ne more in ne sme pričakovati. Bolj pomembno kot to, da zgodovinska in pravna društva, sodišča itd. obžalujejo svoje delovanje, je, da na državni ravni pride končno do obsodbe vseh totalitarizmov, torej tudi komunizma.
9a. Med referenčnimi deli ne manjka samo Zaveza, manjka cela vrsta razprav, ki so pomembne za razumevanje obravnavanega obdobja. Avtor seveda ni zgodovinar in tudi ni vezan na pravila stroke. Iz napisanega lahko upravičeno domnevamo, da pozna več literature, kot jo citira. Zakaj pa česa ni uporabil, je vprašanje, ki bi ga morali postaviti njemu.
8.7. Slavko Žižek
Slavko Žižek
8.7.1.
1. Knjiga Mit o NOB nudi povprečnemu bralcu, med katere se prištevam tudi sam, dober pregled medvojnega dogajanja v slovenskem prostoru. Političnih in vojaških dogodkov v ostalih delih takratne skupne države se s prikazom posledičnosti za Slovenijo dotakne le bežno. Prikaže tudi dogajanja v zvezi z izgubo oziroma pridobitvijo delov slovenskega etničnega prostora v Avstriji in Italiji po obeh svetovnih vojnah. Glavni del vsebine pa je namenjen razlagi in rušenju stereotipov, povojnega enoumnega pisanja o t. i. narodnoosvobodilni borbi z opozarjanjem na zlorabo odpora proti okupatorju in izvedbo boljševistične revolucije.
2. Kdorkoli se je hotel seznaniti s pravo resnico o medvojnih dogodkih, je moral seči po literaturi, ki ni bila produkt komunistični partiji naklonjenih avtorjev. Te je bilo v letih po vojni in vse do osamosvojitve veliko in preveč. Preveč pa je je žal tudi še danes, predvsem v smislu ene in edine zveličavne resnice, podkrepljene s prikrivanjem in lažmi. Povprečnemu bralcu je bila relevantna literatura dolgo časa prepovedana, pretihotapljena iz tujine pa dostopna le manjšini. Generacijam, rojenim po vojni, kamor spadam tudi sam, je bilo tako spoznati pravo resnico skoraj nemogoče. Kdor hoče svoje vedenje o preteklosti ozdraviti, ima sedaj v samostojni državi za to dovolj priložnosti, da lahko brez strahu seže po gradivu, ki ni pisano s partijskim peresom. Avtor skozi to knjigo dobro interpretira medvojno dogajanje. Gotovo pa je v knjigi nekaj momentov, ki so vredni razprave. Eden takšnih je lahko trditev, da Slovenija ne bi ostala v jugoslovanski državi in da se ta ne bi niti obnovila, če ob koncu vojne ne bi zmagali Titovi partizani. Vprašljivo je tudi špekuliranje o tem, kako dolgo bi KPJ odlašala z oboroženimi akcijami, če že junija 1941 ne bi prišlo do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo. A o tem naj razpravljajo kvalificirani strokovnjaki.
3. Verjetno je širšemu krogu bralcev manj znana analiza komunističnega neuspeha pri prevzemu oblasti v Grčiji, ki je povzeta iz Vukmanovićeve knjige; piše o ljudski revoluciji v Grčiji in dobro naniza vzroke, zakaj je v Sloveniji revolucija uspela oziroma zakaj je grškim komunistom spodletelo. Za razumevanje dogajanja je ta primerjava dobrodošla.
4. Glede na obilico dogajanja ob kapitulaciji Italije (prost odhod italijanskih okupatorjev, boji v Grčaricah in na Turjaku, poboji ujetnikov in nastanek Slovenskega domobranstva) se zdi, da knjiga z letom 1943 opravi preveč na hitro. Enako velja za medvojno delovanje generala Leona Rupnika in vlogo Lamberta Ehrlicha pri prizadevanju za samostojno državo. Slednji bi za svoje delovanje zagotovo zaslužil več pozornosti.
5. O tem močno dvomim. Časa po osamosvojitvi – avtor Medvešek se v knjigi posrečeno sprašuje: »Le čemu neki smo se morali še enkrat osvobajati od posledic narodnoosvobodilnega boja«, – pa tudi knjig za ocenjevanje je bilo dovolj, a se zgodovinarji in razlagalci NOB še vedno izogibajo soočanja z resnico in resnim primerjalnim razpravam brez ideološke obremenjenosti. Tudi ta knjiga bi lahko bila priložnost za to. Kako močna je ta zavrtost, lahko vidimo na primeru Dražgoš ali pa bitke na Javorovici. Kljub obilici relevantnih podatkov ni možno preseči enostranskih interpretacij. Ob omembi Dražgoš lahko spomnimo še na dogodke pri Frankolovem v februarju 1945, ko nihče od partizanov ni poskušal preprečiti demonstrativnega obešanja talcev v povračilo za napad na nemško motorizirano kolono.
6. Knjiga gotovo lahko služi srednješolcem, pa tudi drugim kot pomoč za boljše razumevanje bližnje preteklosti. Sama vsebina je primerna, oblika pač ne. Učbenik bi naj snov podajal v strnjeni obliki, jezikovno primerno in brez hipotetičnih razmišljanj v slogu, kako bi bilo, če bi bilo. Teh je v knjigi kar nekaj. Pogrešam predgovor, spremno besedo in navajanje vsebine opomb pod črto. Ob napakah v tekstu so vidne opombe nekoga, ki mu je bilo verjetno besedilo dano v predhodno branje. Veliko trditev in ugotovitev se večkrat ponavlja. Dobrodošla bi bila časovnica, iz katere bi bilo moč jasno razbrati sosledje komunističnih umorov in zapoznele reakcije demokratične strani na to krvavo dogajanje. Vidno manjka delo lektorja.
7. Knjiga je brez dvoma priporočljivo branje, saj na enem mestu zajame veliko že objavljenih virov. Avtorju ni bilo potrebno brskati po arhivih. Brez zapletenih zgodovinskih analiz mu je uspelo prikazati bistvo medvojnega dogajanja na slovenskem in manipuliranje komunistov z uporom proti okupatorju. Ni pa ne prva in ne edina, ki lahko, kot pravi vprašanje, pomaga sanirati slovensko zgodovinsko zavest.
7a. Revija Zaveza je s svojimi zapisi dodala neizmeren prispevek slovenskemu zgodovinskemu spominu. Žal je v širši javnosti prezrta. Za njo velja neke vrste medijski molk. O čemer se ne piše, ne govori, citira, to ne obstaja. Zelo prefinjena taktika tistih, ki jim vsebina ni všeč. Včasih so imeli moč pisanje zapleniti in prepovedati, sedaj ga pa namesto tega hote prezrejo in se nanj ne odzivajo. Lep primer takšnega početja je Bajtova knjiga Bermanov dosje, ki je takoj po izidu utonila v pozabo, pa bi glede na vsebino morala pretresti slovensko zgodovinsko zavest.
8. Običajno berem izmenično več knjig naenkrat. Tokrat sem ob Medveškovi knjigi prebiral še knjigo Franca Pedička z naslovom Razklani čas. V njej avtor iz lastnih medvojnih doživetij in opazovanj poda svoje videnje revolucije in komunistične zlorabe okupacije. Takole pravi o ‘tovarišici Revoluciji’:
”V začetku so bili njeni koraki skrivnostni in tihi, previdni in na zunaj plahi, navznoter pa odločni in polni premočrtnosti ter poguma. Šale ni poznala. Zahtevala je duha in dušo ter življenje. Bila je nosilka popolnoma nove izkušnje in stoodstotne predanosti ter s smrtjo zagrožene konspirativnosti. Vstop na njeno stran ni poznal umika. Vstopila pa je v našo domačijo z močjo strahovlade in oblastiželjnosti. Njene največje ‘priročnosti’ so bile laži in enoumnost, varanje in zvitost, brezobzirnost do drugačnosti in brezčutna ubijalnost.
Opremljena z vsemi temi atributi je ‘tovarišica Revolucija’ zakoračila med nas, v začetku predvsem med prebivalce v Ljubljanski pokrajini, kasneje pa tudi med ostali, pod okupatorjem trpeči del naše domovine. Kakšen satanizem zgodovine: s terorizmom osvobajati v suženjstvo pahnjeni narod, ljudstvo, ljudi.
Prvo uresničevanje vseh navedenih značilnosti iz osebne izkaznice tovarišice Revolucije se je kazalo v bogati beri ob italijanskem in deloma tudi nemškem kaznovalnem naskoku okupatorske vojske na notranjske in dolenjske vasi in zaselke. Vojaki revolucije, to je pojavljajoči se partizani, so nemočne ljudi s svojimi osvobodilnimi akcijami pehali pred puške in v ogenj okupatorja, sami pa so se pravočasno umikali v gozdove in na varno. S tem so domnevno prebujali duha upora med ljudmi, v resnici pa so jih pehali pred puške okupatorja in v ognjene zublje domačij ter celih vasi pa v muke internacij in krute maščevalnosti tujca. To ‘kolektivno’ ideološko revolucionarno ozaveščanje nemočnega prebivalstva je bilo še dopolnjevano z individualnimi likvidacijami vidnejših, drugače mislečih in delujočih Slovencev ob kar lepem toleriranju okupatorjev pri njihovih zločinih nad nemočnimi prebivalci. Kako množično je bilo pobijanje domačih ljudi in načrtno spregledovanje zločinskosti tujcev, se najlepše kaže iz objektivne govorice številk domačih in tujih padlih v Ljubljanski pokrajini v času vojen oziroma revolucije.”
Ta citat iz Pedičkove knjige sem dodal zato, ker se mi zdi, da je v literarni obliki na jasen način in iz osebnega izkustva v nekaj stavkih napisano to, kar Medvešek lepo dokazuje in razlaga skozi vsebino svoje knjige. Žal pogubne posledice revolucije čutimo še danes.
9. Zlomišče – nova merljivost človeka
9.1. Uvod
9.1.1.
V Zavezi 77 je Katarina Bogataj Gradišnik predstavila Herto Müller, nemško pisateljico iz Romunije in Nobelovo nagrajenko za literaturo. Najdlje se je ustavila pri njenem romanu Atemschaukel – Zaziban dih. O njem je povedala naslednje: »Odločilni nagib za nastanek tega romana je prišel iz spominov njenega prijatelja, pesnika Oskarja Pastiorja, ki je bil pri sedemnajstih letih odpeljan v taborišče in je tam prebil pet let. Z njim je pisateljica l. 2004 obiskala taborišča; postala so prizorišče prihodnjega romana. Pastior je med načrtovanjem knjige, ki sta jo nameravala napisati skupaj, v Frankfurtu l. 2006 nenadoma umrl. Herta Müller si je šele po enem letu od tega udarca usode toliko opomogla, da se je poslovila od dvojine in sklenila zgodbo napisati sama. Njena pripoved se opira na prijateljeve zapise in skice; sama je povedala, da brez njih ne bi nikdar mogla taboriščnega vsakdanjika ubesediti do takih podrobnosti.« Nastajanje knjige, ki je pisateljico pripeljalo do tolikega priznanja in časti, je torej spremljal hud udarec.
Po izidu knjige, pravzaprav šele letos jeseni, pa je sledil nov in veliko hujši. Odkrilo se je, da je bil Oskar Pastior, poleg vsega, kar se je o njem vedelo, tudi sodelavec romunske tajne policije Securitate. Lahko si predstavljamo silovitost udarca, ki je ob tem zadel nemško in evropsko literarno javnost, zlasti pa Herto Müller, ki je imela Pastiorja za prijatelja, sodelavca, zaupnika in pomočnika pri svojem ustvarjanju. Stvar je postala prvorazredna medijska tema. Od številnih zapisov, prikazov, razlag, interpretacij in intervjujev smo izbrali tri besedila, objavljena v Frankfurter Allgemeine Zaitung, in prosili gospo dr. Katarino Bogataj Gradišnik, da jih prevede za naše bralce. Razlog? Ali ni tako, da so tajne policijske službe postale signatura evropskega dvajsetega stoletja? Gestapo, Ovra, Čeka, GPU, NKVD, Securitate, Stasi, VOS, Ozna in tako dalje in tako dalje! Ali ni tako, kakor da bi po Kontinentu vznikali novi redovi in postavljali strašljiva kultna središča za poglobitev nove, totalitarne kulture? Kdaj pa se je s človekom že tako ravnalo? Kdaj se je človeku že tako slabo pisalo!
9.2. Uradni spis kaže, da je bil Oskar Pastior obkoljen
Herta Müller and Felicitas von Lovenberg
9.2.1.
Gospa Müller, kdaj in kako ste izvedeli, da je Oskar Pastior od leta 1961 do 1968 delal za romunsko tajno službo?
Po smrti Oskarja Pastiorja se je pri pospravljanju stanovanja med neštetimi papirji našlo nekaj lističev z zapisi: Da se je l. 1968 ob vstopu v državo nemškim oblastem zaupal brez pridržkov. »Pospraviti mizo,« zapiše. Takrat sem si že mislila, da je moralo biti kaj, kar je bilo treba zaupati. Vsebina je bila enigmatična. Potem sem pred nekaj tedni od Stefana Sienertha, münchenskega zgodovinarja, ki je prav tako doma s Sedmograškega, izvedela za IM Oskar Pastior (IM – Informeller Mitarbeiter /neformalni sodelavec/, op. prev.). Sienerth je našel uradni akt. Ustanova Oskar Pastior se je nato odločila, da zadeve razčisti. Ernest Wichner se je odpeljal na urad v Bukarešti, da ta akt pregleda.
Kakšen je bil Vaš prvi odziv na njegovo vsebino?
Moj prvi odziv je bil zgroženost, tudi bes. Bolj ko sta mi Stefan Sienerth in zdaj Ernest Wichner pripovedovala o podrobnostih, bolj me je spreletavala groza. Uradni spis kaže Romunijo petdesetih in šestdesetih let v mračni podobi. Zapori so bili polni. Pastior, povratnik iz taborišča, zabijalec žebljev v zaboje, gradbinec, je naposled mogel v Bukarešti študirati. Hotel se je vrniti v normalno življenje, z utrujeno, svojeglavo trmo vzeti življenje sam v svoje roke. Pa so mu ga že spet zaplenili. Spis kaže, kako je bil obkoljen od vseh strani. Tudi več visokošolskih učiteljev je vohunilo za njim. Glavni vohljač je bil prav obseden s pisanjem ovadb. Njegova poročila so tako nizkotna, da človeka obliva zona. Bil je homoseksualec, tako kakor tudi Pastior. Sprašuješ se, ali se mu maščuje iz osebnih razlogov. Pastior je potem, ko je preživel delovno taborišče, postal državni sovražnik, ker je po petih letih trpinčenja o tem napisal kakih sedem pesmi, pesmi, ki jih je za svojo dušo tako zelo potreboval. Iz teh taboriščnih pesmi so mu spletli vrv: »protisovjetske«, in to je zadostovalo. Da bi se obvaroval pred aretacijo, je Pastior podpisal izjavo IM. Ko se je vrnil iz taborišča, je bil namesto svoboden brezpraven. Moj drugi odziv na IM Pastior je bilo sočutenje. In dlje ko premlevam podrobnosti, bolj me to žalosti.
Oskar Pastior Vam torej sam tega ni nikoli pripovedoval? Tudi takrat ne, ko sta se pogovarjala o »Zazibanem dihu«?
Pripovedoval je, da je po vrnitvi iz taborišča in še vsa leta pozneje vsak dan preživljal v preganjavici, v strahu, da ga bodo zaradi homoseksualnosti zaprli. Spet in spet so zgrabili katerega izmed homoseksualcev, ki jih je poznal. To mi je dostikrat povedal. Nikoli pa tega, da so ga vzeli na muho zavoljo pesmi o taborišču. Pogovarjala sva se samo o tisočerih podrobnostih iz taboriščne vsakdanjosti. In to je resnično zadostovalo. To ga je tako izčrpavalo, da me je dostikrat zaskrbelo, kaj če ne bo mogel prenesti natančnosti, h kateri se je prisilil. Ampak spominjanje je bilo zanj potreba, ki je že šestdeset let ohranjala v njegovi glavi pošastno natančne podobe iz taborišča. Končno je smel priznati, da mu v glavi še zmerom miglja taborišče. Toliko mu je bilo do tega, da bi bila ta beda že vendar enkrat popisana.
Bila sta si zelo bližnja prijatelja. Ali mu njegov molk zamerite?
Da, seveda. Moral bi bil to povedati. Priložnosti, da spregovori, ni manjkalo, zmerom bi bile, vsakokrat. Za molk se je moral zavestno odločiti. Mislim, da je bila ta odločitev vsesplošna in dosti bolj zgodnja kakor najino prijateljstvo. In zadeve niso imele nič opraviti z menoj in s časom, ko sem bila v Romuniji, bila sem sedemleten otrok, ko je Pastior postal IM. Morda ni hotel brezdanjosti taborišča dodati še ene.
Oskar Pastior se je maja 1968 prijavil pri nemških oblasteh in se jim nedvoumno spovedal svoje dejavnosti kot IM pri Securitate. Ali je, kolikor veste, pozneje sploh s kom govoril o tem, nemara s svojim bratom?
To, da se je ob priselitvi zaupal oblastem, je pomembno za presojo Oskarja Pastiorja. Moral se je znebiti tega razdiralnega bremena, da je prosto zadihal, da je sam pri sebi začel na novo. Prisilil ga je gnus. Večina vohunov tega ob priselitvi več ko verjetno ni storila, mnogi so celo na Zahodu še naprej ostali »v službi«. Za Pastiorja je to utegnila biti nekakšna uradna spoved, vendar se je sam pri sebi prav gotovo nenehno mučil. Žensko, ki je bila aretirana, navidezno zavoljo taboriščnih pesmi, to žensko je Oskar Pastior tukaj v Nemčiji obiskal in se z njo pogovarjal. Tudi to je zapisano na enem od teh lističev. In tako kakor uradna spoved je tudi to pomembno za presojo IM Pastiorja. Perfidnost, s katero so ga vse življenje puščali v veri, da so njegove taboriščne pesmi povzročila aretacijo te žene – to je vendar satansko. Česa takega človek, kakršen je bil Pastior, vendar nikoli ni mogel prebaviti! Prepričana sem, da je Pastior svojo prtljago tovoril čisto sam, da ni o njej z nikomer govoril.
Kako si razlagate, da v njegovem aktu ni nobenih ovaduških poročil, to je pač zelo nenavadno? Ali je mogoče, da v resnici sploh ni nobenega napisal?
To je mogoče. Morda se bodo poročila kje še pojavila. Morda pa se je zadržal povsem nedejavno, v upanju, da ga bo njegov nadzorni častnik sčasoma izgubil izpred oči. Izstopil bi bil lahko pač samo za ceno aretacije. Ne morem si predstavljati Pastiorja kot prizadevnega denuncianta, bila je to zanj ena sama muka. On je najbolj tankovesten človek, kar jih poznam. Bil je preveč tankovesten, da bi bil rekel, da je njegova krivda nekaj običajnega, in imel je malo razloga reči, da je težka. Morda to pojasnjuje tudi njegov molk.
Ali bo vednost o njegovi dejavnosti kot IM spremenila pogled na njegovo literarno delo?
Rekel je, da se mu je jezik v taborišču razlomil. No, danes vem, da se Pastiorju jezik ni razlomil samo enkrat, ampak tudi še drugič. Iz besedil zaslutimo utesnjenost bivanja. V preoblačenju in razgaljanju besed si je povrnil svoj jaz. Ranjenost njegovega humorja, zabavnost z grenkim priokusom – zdaj vem, da sta na to obešeni dve uteži.
Ali ta nova vednost spreminja Vašo podobo človeka Oskarja Pastiorja?
To podobo dopolnjuje. IM Oskarja Pastiorja presojam po istih kriterijih kakor druge IM iz svojega uradnega spisa. Vendar prihajam pri tem do nekega drugega sklepa. Ko bi Pastior še živel, bi vsakokrat, ko bi prišla k njemu, vztrajala pri tem, da bi svoj akt bral in o njem pisal. Ampak vsakokrat bi ga pri tem objela.
Spraševala je Felicitas von Lovenberg FAZ 18. september 2010
9.3. Strah je bil najpomembnejša surovina
Hubert Spiegel
9.3.1.
Diktatura žrtve najprej oropa njihove prihodnosti, nato še preteklosti: V Jeni so razpravljali o hudodelstvih Securitate in razkritju Oskarja Pastiorja.
9.3.2.
Ko je bil Marius Oprea izvoljen za mestnega svetnika v Cluju, je moral uradno priseči na rotovžu. Oprea je poznal moža, ki je med obredom držal sveto pismo, na katero naj bi položil roko. Bil je to častnik tajne policije, ki ga je gnjavil pred padcem Ceausescujeve diktature. »Kaj počenjaš tukaj?« je vprašal Oprea. »Saj ni nobenega zakona, ki bi prepovedoval, naj bi nekdanjih pripadnikov Securitate ne sprejemali v javno službo.« V zakonu, mu je odgovoril mož, je govor o ljudeh, ki so s Securitate sodelovali. On pa naj ne bi bil sodeloval – saj je bil vendar uslužbenec tajne policije.
Marca letos so Oprea kot direktorja državnega Inštituta za raziskovanje komunističnih zločinov, ki je bil ustanovljen na njegovo pobudo, razrešili. Vzdignil je preveč prahu. Oprea zdaj na svojo roko nadaljuje raziskave o zločinih nasilja Securitate. V ta namen je ustanovil zasebno organizacijo, ki jo med drugimi finančno podpira ustanova Konrada Adenauerja.
Oskar Pastior, ki ga je romunska tajna policija pripravila tako daleč, da je podpisal obveznostno izjavo na petih straneh in zapisal svoje ime na vsako posamezno stran, danes v mestni hiši svojega rodnega mesta še poda ne bi smel pometati – saj velja za sodelavca, angažiral se je namreč kot neformalni sodelavec (Informeller Mitarbeiter /IM/, FAZ 18. septembra 2010). Pet let je Pastior prebil v sovjetskem delovnem taborišču in o tem napisal prgišče pesmi, ki bi si jih v Romuniji petdesetih in zgodnjih šestdesetih let lahko razlagali kot protisovjetsko propagando. Pastior jih je zaupal v varstvo neki prijateljici. Pesmi so našli, prijateljico so izsiljevali, vendar se je branila delati za tajno policijo in je bila obsojena na sedem let zapora. Securitate je pustila, da je minilo več ko poldrugo leto, preden se je prikazala pri Pastiorju, in v tem času je moral pesnik vsak dan pričakovati aretacijo. Vsaka avtomobilska vrata, ki so se zaloputnila, vsak šum na stopnišču bi lahko naznanjal prihod tajnih agentov. Ko je šlo to tako daleč, je Pastiorja strah pred taboriščem tako strl, da je med zasliševanjem sam od sebe zaprosil za priložnost, do dokaže svojo zanesljivost in zvestobo romunskemu režimu. Kakor je razložil Stefan Sienerth, se ne da ugotoviti, ali je Pastior vedel, kako bi se njegova ponudba lahko tolmačila, ali pa je samo uporabil floskule, kakršne so bile tisti čas običajne, da bi izkazal kesanje in pripravljenost. Pastior je šel s tem korakom Securitate naproti, ker je vedel, da ne bi imel moči za upor proti njej. Je to kolaboracija?
9.3.3. Mučenje, trpljenje, surova sila
Stefan Sienerth, direktor münchenskega Inštituta za nemško kulturo in zgodovino jugovzhodne Evrope (IKGS – Münchner Institut für deutsche Kultur und Geschichte Südosteuropas), je Pastiorjev IM akt v Bukarešti odkril in ga skrbno preučil. Le nekaj dni po tem, ko je njegova spektakularna najdba prišla v javnost, je zdaj prvikrat predstavil svojo nadvse podrobno rekonstrukcijo takratnega dogajanja. Sienerthovo predavanje je bilo znanstveni biser in dramaturški vrhunec zborovanja v Jeni. Vendar naj nihče ne misli, da je bilo letno zborovanje delovne skupine za sedmograško deželoznanstvo, ki je bilo izpeljano hkrati s Seinerthovim münchenskim IKGS in z jensko katedro za vzhodnoevropsko zgodovino Joachima Puttkamerja, povsem pod vtisom osupljive najdbe uradnega akta. Medsebojni trk znanstvenikov in pričevalcev tistega časa, ki so se imeli za kroniste, žrtve, preživele in zgodovinarje svoje lastne preteklosti, medsebojno rivalstvo romunskih emigrantskih organizacij, razdraženo razmerje do današnje Romunije, občasno samodejno odklanjanje sleherne kritike na račun begunskih združenj, delujočih na Zahodu, ne nazadnje konkurenca med žrtvami kakor tudi včasih bolj obremenjujoča kakor pojasnjujoče primerjava s Stasijem in razmerami v nekdanji NDR – vse to je več ko dovolj, da nastane ekplozivno ozračje.
Vsakdo pozna vsakogar na malem romunskem prizorišču, mreža razmerij je gosta in nevpleteni bi jo razmotali teže kakor gordijski vozel. Na prvi mah novodošlec doume samo eno: tukaj se vneto negujejo sovražnosti. In nikoli se ničesar ne pozabi. Kolektivni spomin nemškojezikovnih manjšin v Romuniji ohranja vse, vendar se komajda zmore sporazumeti o neki zavezujoči verziji preteklega dogajanja. Tisto, s čimer so zvarjeni skupaj prijatelji kakor tudi sovražniki, je krčevito prizadevanje za rekonstrukcijo in razlago preteklosti, ki so jo nasilje in izdajstvo, spletke in korupcija, samovolja in ljudomrzništvo popačili do nerazpoznavnosti. Diktatura svoje žrtve najprej oropa prihodnosti, nato, po njihovem poginu, jih oropa še preteklosti.
Kar sta strah in spomin na trpljenje v taborišču povzročila pri Pastiorju, je Securitate pri drugih dosegla s surovo silo. O tem je pretresljivo pripovedoval župnik iz Cluja. Kot žrtev je pogled v svoje akte tvegal šele potem, ko je bil sam pri sebi povsem gotov, da je zmožen vsakomur odpustiti vse, ne glede na to, kako huda bi utegnila biti izdaja, ki bi mu jo razkrili akti. Drugo jutro, zborovanje je šlo h koncu, je odpuščanja voljni župnik, častitljiv in star daleč čez sedemdeset let, nepričakovano poslal gumijevko krožit med vrstami v zbornični dvorani. Medtem ko se je ta ali oni od udeležencev za poskus udaril po stegnu, po rokah ali ramenih, potem ko je preskusil težo in prožnost gumijevke, je župnik opisoval, kako je Securitate ljudi pretepala tako dolgo, dokler niso bili že skoraj mrtvi. Potem jim je pustila čas, da so si opomogli in nato spet udrihala. Kdor koli ve za kakšen nerazložljiv samomor v družini, v soseščini, v krogu prijateljev ali kolegov, je prosil ljubeznivi stari gospod, naj mu to sporoči. Napel bo vse sile, da bo v arhivu CNSAS-a1 odkril, ali ni morda zadevna oseba šla v smrt iz strahu pred Securitate. Odpuščanje vseh grehov? Da, vendar šele po razkritju vseh zločinov.
9.3.4. Sem živel napačno?
Dragos Petrescu, predsednik CNSAS-a, romunskega Nacionalnega sveta za obdelavo arhivov Securitate, pendanta Birthlerjevega urada, je bil razburjen, ko je stopil pred plenum. Pravkar je krepak orjak iz občinstva udeležencem dal razumeti, da on že ne potrebuje župnikovega nazornega pouka. Ko je nekoč v taborišču brez predhodnega dovoljenja šel iz ene barake v drugo, iz dušnopastirskih razlogov, kakor je rekel, je bil za to deležen bastonade z zračnico iz trde gume. Danes pa mora iz Romunije poslušati, kako CNSAS velikodušno deli potrdila o nekrivdi nekdanjim storilcem. Mož se komaj še obvladuje: »Sem živel napačno? Povejte mi, da sem živel napačno!« V odgovoru Petrescu opisuje pritiske, ki jim je izpostavljen njegov urad zavoljo romunske zakonodaje. On sam še ni dolgo vodja CNSAS-a. Njegov predhodnik je prostovoljno zapustil to službo. Govori se, da je obremenitev velikanska. Anonimni klici, zmerjanje in grožnje z nasiljem zoper celo družino so nekaj vsakdanjega.
Zvečer, ko petdeset udeležencev zborovanja sedi skupaj v gostilni ob pivu in izdatnih turinških dobrotah, se ponudi priložnost za pogovor z Virgilijem Tarauom, podpredsednikom CNSAS-a. Richard Wagner je prejšnji večer izjavil, da po njegovem za Oskarja Pastiorja ne smejo veljati druga merila kakor za ostale IM. Neštetokrat, tako pove med pogovorom, so sedeli skupaj s Herto Müller in se družno pogovarjali o Securitate, še in še: »Ampak Oskar nikoli ni rekel niti besedice o času, ko je bil IM, niti črhnil ni. Tega mu ne morem kar tako oprostiti.« Wagnerju se zdi čisto mogoče, da bi ovaduška poročila, napisana s Pastiorjevo roko, utegnila ležati v arhivu v Bukarešti.
Virgiliu Tarau pa gre še korak dlje: »Precej gotovo se mi zdi, da se je primer Oskarja Pastiorja šele začel. Prej ali slej se bo našlo še drugo gradivo.« Stefan Sienerth misli podobno: »Pastior je bil sedem let IM. Securitate ga verjetno ne bi imela toliko časa v evidenci kot sodelavca, če jim v vseh teh letih ne bi bil dostavljal časa, kar bi ustrezalo njihovim pričakovanjem.«
Zakaj Pastiorjev akt vsebuje komajda kaj razločnih sledi njegove dejavnosti, čeprav je bil deležen pohval in so mu zaupali celo naloge v tujini, ostaja doslej nerešena uganka. Sienerth bo preučil akte Pastiorjevih prijateljev in kolegov. Mogoče se bo kdaj prikazal na dan tudi tenki sveženj pesmi, ki pričujejo o strašnih letih v taborišču. On sam je pravzaprav sploh ni hotel javno brati, takrat, poleti 1955, ko je na nekem srečanju hermannstadtske mladine prednašal svojo pesem »Kaseta«. Bil je to prvi bralni nastop pesnika Oskarja Pastiorja v javnosti. Vendar prijatelji s hermetično »Kaseto« niso vedeli prav kaj početi. Pastior je bil razočaran. Potem je bral pesmi, ki so bile preprostejše, bolj dostopne. In na koncu je bral o nečem, kar so vsi razumeli. Najpomembnejša surovina Romunije, je dejal Marius Oprea, je bila strah.
FAZ 29. september 2010
9.4. Mera krivde
S. K.
9.4.1.
Seveda je vsak primer drugačen. Velika razlika je tem, ali je bil razkrinkani ovaduh nekoč prisiljen sodelovati ali pa se je iz prepričanja vrgel v objem tajni policiji, ali je nekdo s svojimi poročili nameraval ljudi uničevati ali pa se je poskušal iz zadeve izvleči z nepomembnimi podatki. Tisto, kar pa ostaja vedno enako, je bolečina ovajanih. Ti morajo zdaj izvedeti, da so jih med drugimi izdajali tudi njihovi najbližji prijatelji, družinski člani, kolegi in ljubimci. Odzivi – bes, žalost, zgroženost, zbeganost – se neredko iztekajo v vprašanje vseh vprašanj: Zakaj nisem nič od tega zapazil in zakaj ni o tem nikoli spregovoril? Tudi, če je v sedanjem trenutku komajda mogoče presojati, v kolikšnem obsegu je bil Oskar Pastior povezan z romunsko tajno policijo Securitate, ker doslej razen enega samega poročila o aktih ni prišlo na dan nič obremenilnega izpod njegovega peresa, je pretresenost Herte Müller še preveč razumljiva. Na Nobelovo nagrajenko, rojeno l. 1953 v romunskem Nitzkydorfu, namreč Oskar Pastior, alias »IM Otto Stein«, ni bil le kolega, temveč tudi tisti prijatelj, s katerim sta skupaj prav do njegove smrti l. 2006 pisala »Zazibani dih«, prav tisto delo o Pastiorjevem martiriju v sovjetskem delovnem taborišču. Prav to delo pa morda daje ključ do vprašanja, zakaj se je Pastior udinjal za sodelovanje pri romunski tajni policiji: Kdor je doživel kaj takega, bo storil vse, da ne bi tega pretrpel še enkrat, zlasti še, ker so pod romunsko diktaturo Pastiorja kot homoseksualca lahko izsiljevali. Herta Müller je morala že dostikrat spoznati, kako je pozneje prišlo na dan, da so se kolegi, pisatelji, prijatelji udinjali pri Securitate. Šele pred kratkim je v pogovoru za neki romunski časopis kritizirala, kako se ji noben izmed vpletenih še nikoli ni opravičil, ampak so vsi tajili, »dokler se je le dalo«. V tem primeru pa, ko iz prijateljstva in bližine zraste razumevanje, presoja bolj prizanesljivo. Mi drugi, ki Pastiorju nismo bili tako blizu, pa ga moramo presojati tako kakor druge vohljače: po teži njegove krivde.
FAZ 18. september 2010
9.5. Zima
Brane Senegačnik
9.5.1.
Bralcem Zaveze želimo sporočiti, da je Brane Senegačnik objavil novo zbirko pesmi in ji dal naslov Arie antiche. Tisti, ki berete Zavezo, pesnika poznate, saj je veliko svojih najboljših pesmi prvič objavil v naši reviji. S tem je hotel povedati, da razume njene cilje in njene napore za vrnitev slovenskega človeka k sebi. Ko pravimo k sebi, mislimo k svoji kulturi. Senegačnikove metafore odkrivajo slovesne rituale bivanja in prebivanja in nas tako vodijo pred ekrane naše usojenosti. Pomagajo nam, da se, v najširših horizontih razumetja, zagledamo, kaj smo in kaj si moramo in smemo misliti o sebi in o svojih ciljih.
9.5.2.
10. Iz tujega tiska
10.1. Evropska morišča
Tymothy Snyder
10.1.1.
Auschwitz in Gulag nista bili edini prizorišči groze v dvajsetem stoletju. V smrtnem pasu med Berlinom in Moskvo sta nacistični in sovjetski režim izstradala, postrelila in zaplinila kakih štirinajst milijonov ljudi. To so bile krvave dežele – današnja Ukrajina, Belorusija, Poljska, zahodna Rusija in vzhodna obala Baltika. V svoji zadnji knjigi, ki je rezultat raziskovalne teme IWM (International War Museum, London) »Združena Evropa – razdeljen spomin«, Timothy Snyder spet opisuje zgodovino političnih množičnih umorov.
10.1.2.
Sredi Evrope in sredi dvajsetega stoletja sta nacistični in sovjetski režim pomorila kakih štirinajst milijonov ljudi. Prostor, kjer so umrle vse te žrtve, krvave dežele, se razteza od osrednje Poljske do zahodne Rusije, skozi Ukrajino, Belorusijo in baltske države. Med utrjevanjem nacizma in stalinizma (1933–1938), med skupno nemško-sovjetsko zasedbo Poljske (1939–1941) in nato med nemško-sovjetsko vojno (1941–1945) so ti kraji doživeli množično nasilje, kakršnega do tedaj zgodovina še ni videla. Žrtve so bili predvsem Judje, Belorusi, Ukrajinci, Poljaki in prebivalci baltskih držav, ljudje, avtohtoni v teh krajih. Štirinajst milijonov jih je bilo pomorjenih v samo dvanajstih letih, med 1933 in 1945, ko sta bila na oblasti oba, Hitler in Stalin. Čeprav so njihove domovine v tem razdobju postala bojišča, so bili vsi ti ljudje bolj žrtve morilske politike kot pa vojne. Druga svetovna vojna je bila najbolj smrtonosen konflikt v zgodovini in tudi približno polovica vojakov, ki so umrli na vseh bojiščih sveta, je padla tu, prav v tej pokrajini, v krvavih deželah. Niti eden od štirinajstih milijonov pomorjenih pa ni bil aktiven vojak. Največ je bilo žensk, otrok in starcev; noben od njih ni nosil orožja; mnogi so bili oropani svojega imetja ali celo svojih oblek.
Auschwitz je najbolj znano morišče v krvavih deželah. Danes Auschwitz pomeni holokavst, holokavst pa pomeni zlo stoletja. Vendar so ljudje, ki so trpeli in umirali v Auschwitzu, imeli možnost preživetja: zaradi memoarjev in romanov, ki so jih napisali preživeli, je ime Auschwitza znano. Daleč več Judov, največ od njih poljskih, je bilo zaplinjenih v drugih nemških tovarnah smrti, v katerih ni preživel skoraj nihče, a se njihova imena navajajo mnogo redkeje: Treblinka, Chelmno, Sobibór, Belžec. Še več Judov, poljskih, sovjetskih in baltskih, je bilo postreljenih nad jarki in jamami. Večina teh je umrla v bližini svojih domov, v zasedeni Poljski, Litvi, Latviji in Sovjetski zvezi. Nemci so vozili Jude v krvave dežele, da bi jih pobili, od vsepovsod. Z vlaki so prihajali iz Madžarske, Čehoslovaške, Francije, Nizozemske, Grčije, Belgije, Jugoslavije, Italije in Norveške. Nemške Jude so deportirali v mesta krvavih dežel, v Lodž ali Kovno ali Minsk ali Varšavo, preden so jih postrelili ali zaplinili.
Holokavst je zasenčil nemške načrte, ki so predvidevali celo še več ubijanja. Hitler ni nameraval izkoreniniti samo Judov; hotel je tudi uničiti Poljsko in Sovjetsko zvezo kot državi, iztrebiti njuna vladajoča razreda in pobiti desetine milijonov Slovanov (Rusov, Ukrajincev, Belorusov, Poljakov). Če bi nemška vojna proti Sovjetski zvezi potekala tako, kot so jo načrtovali, bi trideset milijonov civilistov umrlo od lakote v prvi zimi, nadaljnje desetine milijonov pa bi bile izgnane, pobite, asimilirane ali razslovanjene. Čeprav ti načrti niso bili nikoli uresničeni, pa so pomenili moralno osnovo za nemško okupacijsko politiko na Vzhodu. Med vojno so Nemci pomorili približno prav toliko Nejudov kot Judov, predvsem z izstradanjem sovjetskih vojnih ujetnikov (več kot tri milijone) in prebivalcev obleganih mest (več kot milijon) ali s streljanjem civilistov v represalijah (dobra polovica milijona, predvsem Belorusov in Poljakov).
Sovjetska zveza je v drugi svetovni vojni premagala nacistično Nemčijo na vzhodni fronti in s tem si je Stalin prislužil hvaležnost milijonov ter odločilno vlogo pri vzpostavitvi povojne ureditve Vzhodne Evrope. Vendar pa je njegov seznam množičnih pobojev skoraj tako mogočen kot Hitlerjev. Zares, v mirnem času je bil še neprimerljivo večji. V imenu obrambe in modernizacije Sovjetske zveze je dal Stalin v 30-h letih izstradati milijone in postreliti tričetrt milijona ljudi. Stalin ni pobijal svojih državljanov nič manj učinkovito kot Hitler državljane drugih držav. Od štirinajstih milijonov ljudi, ki so bili v krvavih deželah načrtno pobiti med 1933 in 1945, gre tretjina na sovjetski račun.
Krvave dežele so zgodovina političnih množičnih umorov. Štirinajst milijonov ljudi je bilo zmeraj žrtev sovjetske ali nacistične morilske politike, pogosto vzajemnega delovanja obeh, nikoli pa žrtev vojne med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo. Četrtina jih je bila pomorjenih, preden se je druga svetovna vojna sploh začela. Nadaljnjih dvesto tisoč je bilo pobitih med 1939 in 1941, ko med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo ne le ni bilo vojnega stanja, ampak sta bili celo zaveznici. Smrt štirinajstih milijonov je bila včasih predvidena v ekonomskih načrtih ali pospešena zaradi ekonomskih premislekov, nikoli pa je ni povzročila ekonomska nujnost v strogem pomenu besede. Stalin je vedel, kaj se bo zgodilo, ko je 1933. odvzel hrano stradajočim ukrajinskim kmetom, prav tako kot je vedel Hitler, kaj lahko pričakuje, ko je osem let pozneje pritrgoval hrano ruskim vojnim ujetnikom. V obeh primerih je umrlo po več kot tri milijone ljudi. Stotisoči sovjetskih kmetov in delavcev, ki so bili postreljeni med velikim terorjem v letih 1937 in 1938, so bili žrtve izrecnih Stalinovih ukazov, prav tako kot so bili milijoni Judov, postreljeni in zaplinjeni med 1941 in 1945, žrtve nedvoumne Hitlerjeve politike.
Najhujše pobijanje pa se je pričelo, ko je Hitler izdal Stalina in so nemške sile 1941. vdrle v nedavno povečano Sovjetsko zvezo. Čeprav se je druga svetovna vojna začela septembra 1941 z združeno nemško-sovjetsko invazijo v Poljsko, je bilo njeno krvavo jedro nemško-sovjetski konflikt, ki se je pričel z drugo vzhodno invazijo. V Sovjetski Ukrajini, Sovjetski Belorusiji in na področju Leningrada, deželah, v katerih je stalinistični režim že v prejšnjih osmih letih izstradal in postrelil okrog štirih milijonov ljudi, jih je nemškim silam uspelo izstradati in postreliti v polovici tega časa celo več. Takoj po invaziji je Wehrmacht pričel stradati svoje sovjetske ujetnike in skupine za posebne naloge, imenovane Einsatzgruppen, so pričele streljati politične nasprotnike in Jude. Skupaj z nemško redarstveno policijo, Waffen-SS in Wehrmachtom ter s sodelovanjem krajevnih policij in milic so Einsatzgruppen to poletje pričele likvidirati judovske skupnosti kot take.
V krvavih deželah je živelo največ evropskih Judov, tam so se prekrivali Hitlerjevi in Stalinovi osvajalski načrti, tam sta se bojevala Wehrmacht in Rdeča armada in tam sta sovjetska NKVD ter nemška SS koncentrirali svoje sile. Večina morišč je bila v krvavih deželah: v politični geografiji 30-ih in zgodnjih 40-ih let je to pomenilo Poljsko, baltske države, Sovjetsko Ukrajino, Sovjetsko Belorusijo in zahodni rob Sovjetske Rusije. Stalinovi zločini se pogosto povezujejo z Rusijo in Hitlerjevi z Nemčijo. Toda najbolj smrtonosni del Sovjetske zveze je bilo njeno nerusko obrobje, nacisti pa so večinoma pobijali zunaj Nemčije. Misli se, da je groza dvajsetega stoletja povezana s taborišči. Ampak večina žrtev nacizma in stalinizma ni umrla v taboriščih. To so nesporazumi, ki nam otežujejo dojemanje groze dvajsetega stoletja.
Nemška in sovjetska koncentracijska taborišča so obkrožala krvave dežele tako na vzhodu kot na zahodu in so prikrivala čisto črnino s svojimi sencami sivine. Na koncu druge svetovne vojne so ameriške in angleške sile osvobodile nemška koncentracijska taborišča, kot Belsen in Dachau, vendar pa zahodni zvezniki niso osvobodili nobene od tovarn smrti. Nemci so izvajali vse svoje največje ubijalske načrte v deželah, ki so jih potem zasedli Sovjeti. Rdeča armada je osvobodila Auschwitz, prav tako je osvobodila Treblinko, Sobibór, Belžec, Chelmno in Majdanek. Američani in Angleži niso dosegli nobene od krvavih dežel in niso videli nobenega od največjih morišč. Ne samo, da ameriške in angleške sile niso videle nobenega od krajev, kjer so pobijali Sovjeti, in tako so zločini stalinizma ostali nedokumentirani vse do konca hladne vojne in odprtja arhivov; nikoli tudi niso videle krajev, kjer so pobijali Nemci, kar pomeni, da je bilo za razumetje Hitlerjevih zločinov potrebno prav toliko časa. Fotografije in filmi iz nemških koncentracijskih taborišč so bili največ, kar je večini zahodnjakov kadarkoli omogočalo dojemanje množičnega ubijanja. Kakor so bile te podobe že grozljive, bile so samo namigi na zgodovino krvavih dežel. Niso celotna zgodba; žal, celo niso niti uvod vanjo.
Po IMW Post, št. 104, april–avgust 2010.Prevedel Marko Kranjec
11. Iz arhiva
11.1. Josip Vidmar med drugo svetovno vojno agent gestapa?
Roman Leljak
11.1.1.
Člani komunistične partije, pripadniki Varnostno-obveščevalne službe, OZNE, so bili tako zavedni, da so komunizem čutili kot duh, ki je bil v njih, intuicijo, v kateri je človek zagledal strašno možnost. In ta duh, ta notranja intuicija je imela svoje prepričanje, ki je bilo tako močno, da danes niti slutiti ne moremo, sploh pa ne razumeti. Da je namreč resnico možno postaviti za laž in laž za resnico; dobro za zlo in zlo za dobro, je bilo zanje nekaj povsem normalnega. Smeli smo predvidevati, predvsem pa so verjeli, da je bila njihova resnica že na začetku vsake stvari prava resnica. O krivdi so se običajno vedno dogovorili na višji ravni, v imenu pravice pa jo je bilo potrebno dokazati na terenu.
V Arhivu Republike Slovenije je v dosjeju št. III 0052491 Helmuta Rozumeka o povezavi s tem nemškim kontraobveščevalcem, ki je imel sedež na Bledu, zabeleženo od strani UDBE na strani 407 in 408 dosjeja, da se sumi, da je Vidmar med drugo svetovno vojno sodeloval z Rozumekom. Svetina je v svojih knjigah Ukana opozarjal in dokazoval trditev, da nekdo z vrha OF oziroma KPS sodeluje z nemško kontraobveščevalno službo. Verjeti je, da Svetini takrat ta dosje ni bil dostopen, če bi bil, bi verjetno svoj roman končal drugače.
UDBA je zaslišala Jožico Gabrijelčič, članico OF Zapužane. Ta je v izjavi povedala, da je bila zaslišana o sestanku med ing. Alojzem Pahorjem – Gregorjem, rajonskim sekretarjem KP Zapužane, hkrati obveščevalcem, in Rozumekom, že leta 1944 od strani VOS-a. Zasliševala sta jo Marjan Šifrer – Kuki, član oblastnega komiteja KPS za Gorenjsko, in neznani »Tonček«. Prav ta »Tonček« je Jožici Gabrijelčič dejal, naj mu poskrbi kontakt z Rozumekom. Ona je to povedala Rozumeku, ki jo je vprašal, če je ta »Tonček« komandant VOS-a, odgovorila mu je, da se ji ni predstavil, pač pa da je verjetno od vodstvenih v KP. Rozumek ji je nato komentiral, da komandanta VOS-a itak pozna, ker ima njegovo fotografijo, in da momentalno ne rabi zvez s takimi ljudmi, kot sta »Tonček« in Alojz Pahor – Gregor. Povedal ji je še, da lahko govori z Vidmarjem, in pri tem je povedal še eno drugo ime, katerega pa se Gabrijelčičeva ni zapomnila.
Iz poročila PK VOS za Gorenjsko z dne 14. 2. 1944, št. 213 centralni komisiji za varnostno in obveščevalno službo je razvidno, da je Rozumek odklanjal vsako zvezo s krajevnimi instancami z utemeljitvijo, da mu nove zveze niso potrebne, ker ima zvezo z dr. Vidmarjem in da je z njim in vrhovnim plenumom v direktni zvezi.
V zapiskih UDBE se na strani 407 pojavljajo tudi imena Albin Kolb – Edvard, lastnik podjetja s športno trgovino v Šentvidu, in Ivan Miklavc – Nace, lastnik tekstilne tovarne v Domžalah. Oba sta bila aktivna člana PK VOS za Gorenjsko in oba sta imela kontakte z Rozumekom. Niko Kavčič je takrat aktivno sodeloval na reorganizaciji PK VOS za Gorenjsko. V začetku julija je namreč v Davči bil sestanek med Rozumekom in vodilnimi PK VOS za Gorenjsko. Rozumek je na sestanku, ki so se ga udeležili prav Kolbl, Miklavc, Milko Hojan – Marko, Franjo Cerar, Benko (Beno Anderwald), ki ga je Boris Kraigher, kot študenta tehnike, doma v Kranju, iz Ljubljane poslal v pomoč PK VOS za Gorenjsko. Na sestanek je Rozumek prišel z Olgo Bohinc, gostilničarko iz Medvod, ki je bila kasneje od partizanov likvidirana, in šoferjem Stankom Heinricherjem. Rozumek je na tem sestanku dobil seznam partizanskih »sovražnikov«, katerih razdiralno delo naj bi Rozumek onemogočil, tako da jih da odpeljati v Dachau. Partizani so izrazili interes za Prežihovega Voranca, Toneta Dolinška in dr. Cundra.
Niko Kavčič je kasneje ugotovil, da sta prav Hojan in Benko tista, ki sta na tem sestanku Rozumeku dala podatke o lokacijah partizanskih enot na Gorenjskem. Hojan je bil takoj likvidiran. Mesec dni po sestanku, v začetku avgusta 1943, je bila razbita Prešernova brigada na Žirovskem vrhu. Ubitih je bilo 44 partizanov. Med vodilnimi partizani je takoj prišlo do podatka, da je bil sestanek na Davči, in pričeli so ta dva dogodka povezati. Niko Kavčič je takoj onemogočil nadaljnje delo Milka Hojana, Franja Cerarja in Stanka Heinricherja. Hojan je bil takoj ustreljen. Med zaslišanjem Hojana, ki sta ga opravila Vinko Hafner in Niko Kavčič, sta namreč zvedela, da je Hojan z Benkotom odpiral vso pošto, ki je šla po kurirskem kanalu med PK KPS in CK KPS. Dalje, da so v Dedkovem podjetju v Kranju po Hojanovem naročilu označevali na kartah posamezne lokacije partizanskih enot s podrobnejšimi podatki in imeni. Našla sta tudi pričo Marjana Masterl.
Prešernova brigada je bila torej izdana od OF. Izdana zato, da bi Rozumek nekaj »sovražnikov« partizanov odpeljal v Dachau in iz Begunj izpustil tri pomembne člane izvršnega odbora OF.
Naprej iz poročila UDBE, stran 407, izhaja, da se je ime dr. Vidmarja pojavilo tudi pri zaslišanju igralca Ivana Levarja v KZ Dachau od strani SS generala Krugerja. Pri tem zaslišanju je Kruger predlagal Levarju, da bi odšel domov in vzpostavil zvezo z OF in dosegel sporazum med Nemci in OF. Nemci bodo OF pustili na miru, če ne bodo izvršili nobene akcije več. Kruger je predočil Levarju, da bi on kot sorodnik dr. Breclja in prijatelj Aleša Stanovnika in dr. Vidmarja lahko izvršil to misijo. Levar je UDBI izjavil, da je brez dvoma Rozumek poročal Krugerja o situaciji v Sloveniji, kajti Kruger je točno vedel, kakšna je situacija v Sloveniji in kdo so vodilne osebnosti v OF. Rozumek je preko generala Krugerja predlagal zato kombinacijo prav dr. Vidmarja, ker ga je poznal in imel direktne veze z njim.
Zaslišana je bila tudi Justina Kolbl, žena Edvarda Kolbla, da je šel njen mož z materialom, ki ga je skril, v Ljubljano, kjer je obiskal Ivana Levarja, za katerega je vedel, da ima kontakte z IO OF. Prvič je bilo v juniju, drugič pa v septembru 1943. Dalje je povedala, da je tudi Miklavc imel svojo posebno zvezo z IO OF, in sicer preko svojega sina, ki je bil učenec pri Levarju.
Na koncu je zapisano mnenje UDBE: »Tudi v tem primeru ni jasno, oz. še ni razčiščeno, kakšen cilj je zasledoval Rozumek s to svojo povezavo s IO OF, posebno, če je res bil povezan z dr. Vidmarjem samim. To bi mogel pojasniti samo Levar.«
UDBA je zadolžila polk. Mitjo Ribičiča, da se pogovori z Ivanom Levarjem. Pogovor je opravil 3. 8. 1948 leta. Njegovo poročilo s tega sestanka se je glasilo:
Dne 3. 8. t. l. sem imel razgovor z Ivanom Levarjem, ki je trajal dobre tri ure. Med drugim je v pogovoru povedal sledeče:
Začel bom s taboriščem, ker vem, da vas to najbolj zanima. Takoj, ko sem prišel v Dachau, me je tam srečal v sprejemni dvorani Kalman. Kalman je sin pevke, s katero sva svoje dni skupaj pela in bila dobra prijatelja. Verjetno mu je ona pripovedovala o meni. Tako me je spoznal. Bil je napol jud (Halbjude) in že deset let v taborišču. Dejal mi je, naj ne prevzamem nobene funkcije. Vsi, ki imajo funkcijo, so »njihovi« sodelavci. Vprašal sem ga, če je tudi on »mitarbeiter«, kot so imenovali take. Odgovoril je, seveda sem tudi jaz. Kje se ta Kalman danes nahaja, ne vem, vedela pa bi to povedati Matejka, ki živi na Dunaju in je neki referent za prosveto na nekem ministrstvu. O tem, da ne smem prevzeti funkcij, so mi pozneje govorili še drugi. Tega sem se potem držal vso križevo pot skozi tri taborišča: Dachau, Sachsenhausen, Buchenwald. To mi je bilo tem laže, ker sem smatral, da sem obsojen na smrt in me ne more nobena stvar več rešiti.
Vzrok moje aretacije in transport v taborišče mi ni bil poznan, dokler nisem bil v Dachauu prvič zaslišan, hkrati s Francijem Koblarjem, ki je bil priveden istočasno z menoj v taborišče. Zaslišal naju je general Kruger. Iz samega poteka zaslišanja, to je iz postavljenih vprašanj, sem spoznal, da me je izdal Rozumek. Vedel je za razne detajle mojih razgovorov z Rozumekom, čeprav ni imena Rozumek nikoli omenil. Enkrat, smatram, da namenoma, se je general Kruger celo odstranil iz sobe in sem videl na mizi telegrame s podpisom Rozumek (natiskano), tako, da sem bil prepričan, da je Rozumek vse povedal GSP. Takrat mi Rozumekova igra seveda ni bila jasna.
General Kruger mi je večkrat ponujal rešitev, in sicer v tej obliki, da bi šel domov, poiskal stik z OF ter poskušal tam izposlovati nekak sporazum: Nemci bi pustili OF pri miru, če OF ne bi delal akcij. General Kruger je izrecno poudarjal, da rabijo divizije drugod, ne pa v Sloveniji. Mislil je, da bi jaz zavoljo svojih zvez kot sorodnik Breclja, Stanovnik Aleša, ter kot Vidmarjev prijatelj zmogel to misijo. Odgovoril sem, da bi to izzvalo smeh po vsej Sloveniji. Pri nas v Sloveniji namreč, sem trdil, na igralca še vedno gledajo kot na nekega komedijanta, kar tudi precej drži, in je zato ta stvar že v naprej obsojena na neuspeh. Kljub temu me je poskušal še naprej politično prepričevati, da bo Nemčija zmagala itd. Ko vse to ni uspelo, je dejal: »Še radi boste govorili, ko vas bodo zasliševali v Berlinu.« Berlin mi je kasneje še parkrat omenil in so me kasneje resnično transportirali v Berlin, kamor pa nisem prišel, najbrž radi bombardiranja centrale GSP. Kruger mi je strogo zabičal, da ne smem nikomur povedati, kaj smo govorili, vendar sem to povedal Kopaču, ki je fungiral v taborišču kot nekak zaupnik KP, vpričo Marka Zupančiča, pesnikovega sina.
Kar se tiče mojega sodelovanja z Rozumekom, naj omenim, da sem bil z njim v svojem stanovanju trikrat, enkrat pa pri Miklavcu. Z njim me je povezal Miklavc, ki sem ga poznal, ker sem bil učitelj njegovega sina. Za Rozumeka je vedela tudi moja žena. Pri meni je bil skupno z Rozumekom tudi enkrat Fedja Košir. Za mojo vezo z njim je vedel tudi Kolbl. Nihče drug ni vedel. Pozneje v zaporu sem izvedel, da sta izvedela za Rozumeka tudi Kopač in faktor Blaznikove tiskarne. Fedor Košir je bil prisoten, ko smo se glede tega razgovarjali z Rozumekom, kako bi rešili smrti gestapovca, ki so ga partizani prijeli skupaj z Ruffinijem (pripis – Levar se ne spominja imena). To je bil gestapovec Kruger. Tov. Svetina mi je nekoč pravil, da so poslani ljudje na teren, da bi ga rešili.
Rozumek in še neki gestapovec, ki je razgovoru prisostvoval, sta pokazala izreden interes, da bi tega gestapovca rešili živega (tj. Krugerja). Rozumek je trdil, da je iz Berlina prejel brzojavko, v kateri se zahteva streljanje 52 talcev, ako ne rešijo gestapovca. Konkretno se spominjam, da je ponujal Rozumek 32 železničarjev in sličnih pripornikov, ki so bili zaprti v Begunjah. Ali Košir Fedor je dobil obvestilo, da je tisti gestapovec skupaj z Ruffinijem že prejel svoje, in je tako vse padlo v morje. Talcev niso streljali, pa tudi izpustili niso nikogar. Malo kasneje je bil izpuščen Del Cott, a ne vem, če v tej zvezi. Rozumek je bil z menoj zelo prijazen. Bil je uglajen, razgledan in je kazal izredne simpatije do našega naroda. Dejal je, da je bil prej gestapovec v Alzaciji in da je napravil mnogo dobrega za ljudi. Fedor Košir ga je nekoč vprašal za motiv, zakaj sodeluje z OF. Odgovoril je, da je po značaju sentimentalen človek. Razlagali smo si sami, da je verjetno zato z nami, ker ni pravi Nemec, ampak Čeh. Z Rozumekom sem se tudi pogovarjal o Prežihovem Vorancu, ki je bil zaprt v Begunjah. Rozumek me je prosil, naj napišem listek, s katerim sporočam Vorancu, naj njemu pove vse in mu vse zaupa, ker je absolutno naš človek. Ta listek sem zapisal, vendar mi je Voranc pozneje pravil, da kljub temu Rozumeku ni zaupal in da mu ni verjel, da mu ni ničesar povedal. Preko Rozumeka sem poskušal tudi v Ljubljano dobiti hčerko Marije Vere. Za to me je prosila Marija Vera. Vendar hčerka ni prišla do Ljubljane, marveč samo do Medvod. Prej je bila, mislim, na Dunaju. Slišal sem nekaj, da je imela vmes prste pri izdaji, ko so v neki vili zalotili mnogo funkcionarjev. Te akcije za hčerko Marije Vere se spominjam tako dobro, ker je v zvezi z mojo aretacijo. Ko sem bil namreč aretiran, je šla bliskoma po Ljubljani vest, da sem bil aretiran skupaj z nekim gestapovcem, ki je nesel moje pismo na Bled. Drugi dan je prišel v celico k meni Rozumek ves preplašen in me spraševal, kakšno pismo sem poslal na Bled in komu sem pisal. Dejal sem mu, da ne vem ničesar. Vprašal sem ga, zakaj sem zaprt in je dejal, da zaradi mnogih malenkosti in da bom čez nekaj dni že verjetno zunaj. Nato ga nisem videl več. O njem mi je še pisala v taborišče Bohinčeva, ki je verjetno bila njegova ljubica. Pisala je: »Rozumek grüsst sie!« Njegovo poznejše ime je bilo Karlo.
Prej sem omenil, da sem iz Krugerjevega izpraševanja sprevidel, da me je izdal Rozumek. Omenil bi to okolnost, ki točno dokazuje. Ko so v Ljubljani zaprli Koblerja (prip. Mogoče Cundra, bom moral preveriti) sem interveniral zanj pri Rozumeku. Rozumek me je vprašal: Ali je važen za OF? Odgovoril sem: seveda je važen. Čez nekaj časa je bil izpuščen. V Dachauu mi je Kruger citiral mojo izjavo, da je Kobler važen za OF. Po tem sem spoznal, da me je izdal Rozumek.
Pripomba: Ker nisem pisal, sem pogovor rekonstruiral po smislu. Levar je pripovedoval brez vsakega sistema, skakal je iz enega predmeta na drugi. Mislim, da je skušal napraviti videz nepripravljenosti in neprisiljenosti, kakor da šele zdaj vleče iz spomina »te grozne dogodke«. V resnici je bil dobro pripravljen. Skrbi ga, ali bomo dobili Rozumeka, ter je nekajkrat vprašal, ali ga bomo kmalu dobili. Govori tako, kot da bi bil najbolj nesebičen in pošten človek. Svoja izdajstva med okupacijo, črnoborzijanske afere itd. prikazuje v korist OF.
Zapisnik pogovora je v spisu UDBE v Rozumeku na strani 392 do 396, ki ga hrani Arhiv RS.
Verjetno bo potrebno še veliko časa, da bomo res izvedeli, kaj in kako se je dogajalo. Odgovornost pa vsekakor nosijo sedanji oblastniki, ki jim zgodovinarji brezpogojno služijo. Jim bo kdo povedal, da so odgovorni za slovensko kulturo in da naj začnejo delati red? Jim jasno povedal, da je nekega sistema konec! Zdaj so še vsi oportunistični in čakajo. Le kaj? Verjetno naravno smrt vseh akterjev. Torej sodobne slovenske zgodovinarje in slovenske komuniste enači smrt. Eni so jih ubijali, drugi čakajo smrt, da bi delovali. Strah jih je dotikati se registrov partizanskih zgodovinarjev, ki so pisali pod okriljem borčevske organizacije. In ko bomo to sprejeli, potem nam bo jasno, zakaj je Václav Havel svoje disidentsko pisanje naslovil Živeti v resnici. Ali je v Sloveniji to možno? Živeti v resnici, namreč?