Zaveza št. 78

Z

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Justin Stanovnik

1.1.1. Izbranost

Čisto lahko drži domneva, ki se nam vztrajno vsiljuje, da je malo narodov, ki bi jim preizkušnje, skozi katere so morali iti v 20. stoletju, in dejanja, za katera so se v njih odločali, tako zelo bremenila njihovo sedanjost, kot se to dogaja Slovencem. V enem od preteklih komentarjev te revije se nam je že zdelo, da moramo popustiti videzu, ki je tako pritiskal na nas, in priznati, da smo bili izbrani. In čeprav ta misel ni skrivala, da zahteva, če bi jo hoteli sprejeti, posebno razumetje zgodovine, nam stvari, ki se nam še naprej dogajajo, ne dovolijo, da bi jo zavrgli. Izbranost kaže na eno od dvojega: ali na to, da neke sile v drami zgodovine igrajo svojo vlogo s poudarjeno predanostjo in pripravljenostjo na samožrtvovanje, če hočejo biti to, kar so; ali pa da prevzemajo vloge, ki so bile režijsko tako koncipirane, da ne predvidevajo niti osnovne moralne racionalnosti, ki je sicer spremljevalka človeških dejanj. Ljudje, ki take vloge kljub vsemu sprejemajo, so morali biti, se zdi, izbrani. S tem smo hoteli povedati, da smo Slovenci neko svojo zgodovino morali živeti – morali, če smo bili izbrani – zelo intenzivno, kljub njeni ekstremnosti.

1.1.2. Totalitarizem in evropska državljanska vojna

Za katero zgodovino gre? Dvajseto stoletje je bilo totalitarno stoletje ali stoletje totalitarizmov. Totalitarizem je beseda, ki pomeni avtoritarno oblast, a avtoritarno na način, ki v zgodovini civilizacije še ni bil ne zamišljen in še manj uresničen. Za totalitarno ali celostno oblast ne moremo reči, da bi bila oblast nad človekom, ampak je bila več, oblast, ki je človeka posedovala in zato imela možnost, da ga v celoti preoblikuje za potrebe ideologije. Tako zelo se evropski človek še nikoli v zgodovini ni obrnil proti sebi: proti temu, kakor je od nekdaj razumel svojo naravo, proti temu, kakršen status je v naporu za uresničitev te narave v zgodovini dosegel. V Evropi sta nastali dve vrsti sil: sile, ki so se borile za radikalno novo oblast in radikalno novega človeka, in sile, ki so v teh poizkusih videle grožnjo človeku, ki se je izdeloval v zgodovini z ambicijo, da postane vedno bolj resničen – vedno bolj to, za kar se je imel, vedno bolj človek, bi se lahko reklo. In ker so te sile naporom za temeljno resničnost človeka dale ime civilizacija, smemo spopadu, ki je med obema vrstama sil nujno nastal, reči boj za civilizacijo. Ali, ker je civilizacija, za katero je v tem spopadu šlo, nastajala na evropskih tleh in se napajala iz evropskih izvorov, lahko boju, ki se je vnel med tistimi, ki so bodisi stali za njo ali pa se dvignili proti njej, pravimo tudi evropska državljanska vojna. Evropa, ki je bila nekoč eno, se je razdelila glede svoje temeljne konstitucije. (Da je bil ta boj razumljen v kategorijah civilizacije, kaže nekoliko tudi naslov zadnjega večjega dela, ki sta ga v tridesetih letih objavila zakonca Sidney in Beatrice Webb: Sovjetski komunizem: nova civilizacija? – V prvi izdaji še z vprašajem, v drugi pa, že v suvereni veri, brez njega.)

Ameriški zgodovinar Carlton Hayes je na začetku druge svetovne vojne na neki konferenci označil totalitarizem kot pojav, ki v zgodovini Zahoda nima predhodnika, takole: »Totalitarizem je upor proti celotni zgodovinski kulturi Zahoda. To je upor zoper umerjenost in pretehtanost klasične Grčije, proti redu in zakonitosti starega Rima, proti ljubezni, milosti in miru Kristusa, proti celotni kulturni dediščini krščanske Cerkve v srednjem veku, v novem veku pa proti razsvetljenstvu, proti razumu in človečnosti 18. stoletja, proti liberalni demokraciji 19. stoletja. Totalitarizem je zavrgel vse te temeljne prvine naše zgodovinske kulture in vodi boj za življenje in smrt proti vsem skupinam, ki to kulturo nosijo v spominu.« (Uwe Baches, Totalitarizem v 20. stoletju, Baden-Baden 1996, str. 310.)

Ena od stvari, ki se nam jo je pri totalitarizmu zdelo potrebno poudariti, je bila njegova proticivilizacijska usmerjenost, njegova radikalna revolucionarnost in njegova modernost – njegova povezanost s časom, ki so ga živeli še včerajšnji, deloma pa celo današnji ljudje. Reči moramo torej, da je bil totalitarizem intimno naša zadeva, da ni nekaj, o čemer bi bili poučeni, ampak nekaj, o čemer, nasprotno, mi lahko povemo nekaj drugim – če se seveda potrudimo, da doženemo, kaj je bilo to, skozi kar smo šli.

Druga stvar pa je ta, da od vseh treh oblik, v katere se je evropska totalitarna ideja razvila, Slovenci s fašizmom ali nacizmom nismo imeli nič ali skoraj nič, komunizem pa je v svoji boljševiški varianti stopil takorekoč v nas in nas, ne samo od zunaj, ampak tudi od znotraj usodno prizadel, se pravi, ranil. (Pomislimo samo, kako nas je Kocbek desetletja ustavljal in razkazoval svoje rane.)

Fašizem in nacizem sta prišla k nam z okupacijskimi armadami, z namenom, da nam v primeru zmage na svetovnih bojiščih vzameta nacionalno samostojnost in z njo narodovo dušo (ker se to fašizmu in nacizmu ni posrečilo, je njuno delo skušal opraviti boljševizem, ki je imel več časa, in se že s strahom opazujemo, v kolikšni meri se mu je to posrečilo), sicer pa, razen fašizma, ki je že dve desetletji pred vojno raznarodoval rapalsko Slovenijo, in okupacijskega nasilja obeh armad, ta dva totalitarizma nad nami nista imela nobene moči. Ko sta bili obe armadi premagani na svetovnih frontah, Italija 1943, Nemci pa dve leti kasneje, je ponehal tudi pritisk obeh totalitarnih ideologij: fašizem in nacizem sta tako odšla, boljševizem pa je ostal. To je imelo različne, vse zelo hude, mogoče celo smrtonosne posledice.

1.1.3. Zmaga boljševizma in ponovna okupacija Slovenije

Najbolj pomembno je bilo to, da je Slovenija ostala še naprej okupirana. Če hočemo to dejstvo bolje razložiti, moramo uvesti pojem specifične diference. Zamislimo si, da obstaja rastlina, ki jo poznamo pod določenim imenom. Ta rastlina ima svoje znane lastnosti, od katerih je ena tudi ta, da raste izključno po močvirjih. Potem pa se nenadoma, na presenečenje laikov in poznavalcev, pojavi rastlina, ki je po vseh lastnostih takšna kot njen močvirski original, a raste izključno na suhih in peščenih površinah. Ne samo to. Nova rastlina je na suho zemljo tako navezana, da na močvirjih, če jo tja presadijo, sploh ne uspeva. Končno so ji ljudje prisiljeni spremeniti ime tako, da ji dodajo ustrezni atribut.

Tako specifično razliko je po maju 1945 doživela Slovenija (skupaj s še nekaterimi evropskimi državami). Potem ko sta bili nosilki obeh totalitarnih zvrsti na svetovnih bojiščih premagani, je večina držav spet uvedla politični sistem, ki je stal na vrednotah, ki jih je Evropa dosegla v civilizaciji in jih ponavadi povzamemo z besedo politični liberalizem, Slovenija pa je ostala okupirana. To pot ne več od fašizma ali nacizma, ampak od začetne in najbolj radikalne variante totalitarizma, od boljševizma. Izid evropske državljanske vojne je torej bila razdeljena Evropa: na eni strani pravna, demokratična Evropa, Evropa z uzakonjenimi človekovimi pravicami, na drugi pa totalitarna Evropa. Slovenija se je rešila italijanskega fašizma in nemškega nacizma, se pravi ene okupacije, padla pa je nemudoma pod drugo okupacijo – pod slovensko varianto sovjetskega boljševizma. Novi okupatorji so sicer govorili slovenski jezik, a ne v idiomu, ki ga je jezik zgradil v normativnem svetu civilizacije. V razmerju do civilizacije se je Slovenija znašla v specifični diferenci.

Ta tako pomembna specifična razlika – in z njo novi slovenski idiom – pa se ni pojavil šele z majem 1945, ampak že štiri leta prej, že na samem začetku, že leta 1941. 1. novembra 1941 je bilo na nekem »forumu« sprejeto načelo, da se bodo po vojni »vsa vprašanja rešila na dosleden ljudski demokratičen način«. Ta idiom, bran v gramatiki in semantiki historične slovenščine, lahko namreč pomeni samo eno stvar: da »na dosledno ljudski demokratični način« ni mogoče odločati o ničemer in da mora, če se hoče družba izogniti vsesplošnemu kaosu, obstajati še neka sila, ki bo, ne sicer na »dosledno ljudski in demokratični način«, postavljala prave in učinkovite odločitve. Taka sila pa se je v jeziku, v katerem so bili izučeni Slovenci, imenovala Partija. Nova idiomatika – »na dosledno ljudski demokratični način« – je za ljudi, izučene v tradicionalni slovenščini, predstavljala nepremagljive težave, in kakor bi rekel aktualni predsednik vlade, imela »tragične« posledice. Iz čistega jezikovnega nesporazuma, ki je obstajal v tem, da so jezikovne prvine, ki so po normah novoreka bile ne samo razumljive, ampak tudi smiselne, potem ko so bile dešifrirane s prvinami tradicionalne gramatike, so tisti, ki so to storili, prišli do tolmačenj, ki so jih uvrstila v kategorijo »izdajalcev«. Ko je takih izdajalcev bilo že tisoč in več in po predpisih »zaščitnega odloka« primerno kaznovanih, so se predvsem kmečki ljudje vdali »skupinski koristi« – čeprav je bila stigmatizirana s »sebičnostjo« – in sredi svojih vasi postavili vaške straže; čeprav je tako »na ozemlju slovenskega naroda nastala oborožena sila« ki ni zrastla iz predpisanih boljševiških političnih in vojaških kvartirjev. Tako v okupirani Sloveniji že od vsega začetka ni veljala avtohtona jezikovna kultura iz časov civilizacije, ampak jezik specifične diference, ki so mu takrat šele postavljali temelje, pod streho, tako rekoč, pa so ga dali šele po totalitarni zamenjavi fašizma in nacizma z boljševizmom.

Tako je v času petdesetletne boljševiške okupacije Slovenija obratovala, če smemo temu tako reči, v dveh jezikih. Njuna moč je bila razdeljena tako, da je bil na območjih, ki so še bila pretežno v domeni posameznika, uporabljen jezik, ki so ga ljudje osvojili še v času civilizacije, na območjih, ki so bila pod vplivom novih okupacijskih oblasti, pa je bil na revolucionaren način uveden novi jezik, ki je, protežiran od ideološke volje, dobival vedno bolj sebi lastno podobo, hkrati pa vedno večjo oddaljenost od starega jezika. Tako sta se v deželi uveljavljali dve delitvi: ljudje s konservativnim instinktom so dajali prednost – tam, kjer je to bilo mogoče – jeziku, ki so ga poznali iz predokupacijskih časov, ljudje, ki so razpolagali z bolj mobilno notranjostjo, pa so iz dneva v dan uporabljali bolj spretno in bolj domiselno jezikovne variante, ki so jih potiskale v ospredje nove okupacijske oblasti. To je bila ena delitev in ni zadela vseh ljudi enako. Druga pa je zadela vse: vsi so namreč vedeli, v katerih položajih je bilo možno, zlasti pa pametno, uporabljati eno ali drugo varianto sporočanja in sporazumevanja. Posledica tega stanja je bila ne samo naraščajoča shizofrenost v narodu, ampak tudi neizvestnost glede temeljne razpoznavnosti, kaj kdo misli. Nič ne bi moglo bolj škoditi temu, čemur pravimo enotnost naroda, kot boljševiška jezikovna politika. Vzroke ekstremnih slovenskih težav s tranzicijo bi bilo treba iskati v dogajanju v tem razdobju.

Otroci se veselijo sebe in življenja

Figure 1. Otroci se veselijo sebe in življenja Mirko Kambič

Za totalitarne ideje smo rekli, da so se mogle roditi, še bolj pa uresničiti, v določeni fazi civilizacije. Duhovni in družbeni razvoj Evrope je potekal tako, da se je to moglo zgoditi v 20. stoletju. V uvodu temu zanimivemu in kompleksnemu vprašanju nismo posvečali posebne pozornosti. Poleg modernosti totalitarnega fenomena smo deloma izločili samo posebno vlogo, ki je bila dodeljena enemu od treh – boljševizmu. In še tu tega nismo hoteli razložiti z intenziteto notranjega dinamizma, ampak z zunanjimi razlogi, ki so jih zagledali in investirali v svoje strateške koncepte zahodni zavezniki.

Tretja stvar, ki je ni mogoče spregledati na komunizmu, pa je njegova obstojnost in njegova trpežnost. To ne velja samo za slovenski boljševizem (čeprav tu izkazuje poudarjene oblike upornega vztrajanja, h kateremu se bomo še vrnili), ampak za vse države in regije, kjer se je kdaj pojavil, in bi človek mislil, da ljudje nekoliko vedo, kaj je, pa tudi tam, kjer o njem vedo samo to, kar so o njem slišali.

1.1.4. Obstojnost boljševizma

Claire Berlinski, ameriška novinarka, ki živi v Istanbulu, se je intenzivno bavila s tem vprašanjem in v časopis City Journal o tem napisala informiran članek z naslovom Skrita zgodovina zla. Iz njega bomo navedli nekaj stavkov, ki po našem mnenju povzemajo poglavitne poteze vprašanja. Avtorica najprej naredi primerjavo s tem, kako se v tem pogledu godi nacizmu: »V kolektivni zavesti sveta je beseda nacizem sinonim za zlo. Na splošno se ve, da je nacistična ideologija – nacionalizem, antisemitizem, avtarkična etnična država, načelo führerstva – vodila direktno do peči Auschwitza. Niti približno tako dobro pa se ne ve, da je komunizem, povsod po svetu, kjer je imel moč, prav tako neizprosno povzročal lakoto, mučenje, suženjske delovne lagerje. Tudi ni vsem znano, da je bil komunizem v 20. stoletju odgovoren za smrt kakih 150 milijonov ljudi. Svet postaja nerazložljivo ravnodušen in neprizadet do najbolj smrtonosne ideologije v zgodovini.«

To ravnodušnost najbolje dokazuje nezanimanje za sovjetske tajne arhivske dokumente, za katere se njihovi lastniki – nekdanji zaporniki in disidenti – zaman trudijo, da bi jih objavili na Zahodu. Nekateri se tolažijo, da bo »nekoč vsekakor prišel čas, ko si bodo ljudje hoteli zelo natanko ogledati tiste papirje. Temu enostavno ne bomo mogli uiti. Če se ne bomo soočili z resnico o tem, kaj se je zgodilo z nami v 20. stoletju, enostavno nimamo poti v prihodnost.« Tako pravijo nekateri.

Claire Berlinski takole končuje svoje razmišljanje: »Pravilno je bilo, da smo vztrajali na popolni denacifikaciji, pravilno je bilo, da smo razgaljali poizkuse oživljanja nacistične ideologije. Toda svet obenem razkazuje nevarno nemoč, da bi priznal pošastno zgodovino komunizma.« In še pripominja: »Mnogi še vedno prikimavajo temeljnim tezam komunistične ideologije. Politiki, akademiki, študenti, vsakovrstni samouki so še vedno proti zasebni lastnini. Mnoge še vedno mamijo načrti za centralno ekonomsko planiranje. Mnogo mladih ljudi v Istanbulu, kjer živim, se s ponosom izreka za komuniste. Take ljudi sem srečala povsod po svetu, od Seattla do Kalkute.« Claire Berlinski nam je povedala resnico nekih dejstev, ni pa nam je razložila.

1.1.5. Prostor postboljševizma

Eden od razlogov za vztrajanje pri veri v diskreditirani komunizem je tudi ta, da se ta zvestoba ohranja v krajih, kamor niso uperjeni najmočnejši reflektorji svetovne pozornosti. Kaj se v takih krajih dogaja, nam je nedavno razkril profesor Timothy Snyder (Transit 38) z opisom medvojnih razmer v pasu od Baltika preko vzhodne Poljske, Bele Rusije do Ukrajine. Noben drug predel Evrope se ne more primerjati z grozo, ki se je dogajala na teh ozemljih. V Beli Rusiji je bil vsak drugi prebivalec ali umorjen ali pregnan. Snyder je profesor za zgodovino na Yaleu in tega ne bi trdil, če ne bi bil v stanju dokazati. Toda pravo vprašanje se glasi, ali je to splošno znano ali koliko ljudi je za to sploh že slišalo. Očitno obstajajo temni predeli sveta, kjer se lahko dogajajo stvari, ne da bi se kdo za to vznemirjal. (Za Slovenijo se začenjamo bati, da je eden od njih.) Za komunizem je celo 20. stoletje veljalo, da je vznemirjal fantazijo ljudi, tudi na Zahodu, a le do tedaj, dokler je bil s svojo primitivno prakso daleč od Zahoda. Še potem, ko je njegova era že zdavnaj minila, je akademski zahodni svet še vedno obvladoval nostalgični spomin na udobno podoživljanje naprednega socialističnega sveta – za varnimi zidovi zahodnih kulturnih ustanov. Ali kakor je zapisal John Gray (Enlightment’s Wake, 1995), aludirajoč na neki znani stavek, izrek: »V akademskih glavah se Minervina ptica redko spreleti že v mraku.« Težko se je bilo intelektualcem odpovedati ljubim sanjam o nekem svetu, ki so ga, potem ko je bil uresničen, prenašali neki drugi ljudje, ki jih je zgodovina, očitno z njihovim pristankom, prav temu namenila. (Mislili so si, da obstajajo plemena, ki so v svoji zaostalosti primerna za takšne poizkuse.)

Tako je s komunizmom v velikem evropskem in neevropskem svetu. Postkomunistična lojalnost do komunizma posebej v evropskem prostoru ni vezana nanj z drugimi vezmi kot s tistimi, ki so spletene z nečistim spominom na neko prepovedano zablodo, glede katere je prizadeta Evropa sama leta 1989 izvedla korekturo. Njeni eliti sedaj ni ostalo drugega, kot da izpiše zgodovinski izvid.

S Slovenijo je drugače. Slovenske postboljševiške sile je nerazčiščeni spomin na to, kar so bile, zapeljal v skušnjavo, da se spustijo – po tolikem porazu, po toliki moralni in zgodovinski katastrofi – v ponovno tekmo za oblast. Trenutno jo na primer spet imajo. To pa pomeni, da jo lahko spet izgubijo. Tako zelo so slovenske postkomunistične sile odvisne od družbene moči ideološkega ptolemajskega mita, ki je bil izdelan za revolucijske in postrevolucijske potrebe. Če bi ta mit izgubil moč, postboljševiški eliti ne preostane drugega kot samoukinitev. Tako težke uteži se polagajo na tehtnico njenega sedanjega odločanja. Gre za biti ali ne biti. Resnica – če bi se zanjo odločila, a se verjetno ne bo – bi jo torej sicer izključila iz nabora obstoječih sil, a bi ji hkrati rešila njen položaj v civilizaciji.

Pastir pod Triglavom

Figure 2. Pastir pod Triglavom Mirko Kambič

1.1.6. Oblika postboljševiške inercije v sloveniji

Odločitev je težka, in kakor kaže igra, ki jo je Borut Pahor igral s tistimi dvajsetimi stavki, ki jih je pripravil za Kočevski rog, še zdaleč ni padla. Pogled na to, kar je tam počel, je tragikomičen, bolj za nepoznavalce kot za poznavalce, saj se že od nekdaj ve, da boljševiki igrajo najbolj predrzno igro takrat, ko imajo najmanj možnosti za uspeh. Borut Pahor je prišel na Kočevski Rog obremenjen z vsemi zločini, ki jih je uprizorila Partija za časa revolucije in po njej, a ni prosil za pomoč, ampak je, ko je priznaval, hkrati tudi že obtoževal. Vse na splošno, tako da se nikoli ni vedelo, na kaj konkretno misli, zlasti pa ne na koga.

Glede prvin moralnopolitičnega paralelizma, ki ga je predsednik izbral za vodilni retorični postopek na Rogu, v veliki večini že niso nobena skrivnost in mu z njimi ne bi bilo treba hoditi v Kočevje, ampak bi jih lahko rešil na kongresu svoje stranke v Ljubljani. To zelo jasno kaže, da ni šlo za nobeno reševanje, ampak prej za učinek neke šokantne prisotnosti in nekih lepo zvenečih besedi, kot sta »tragika« in »tragičen«, ki sta imela to nalogo, da nekim resnim rečem podelita vsakdanji žurnalistični prizvok. Duha grške tragedije ti dve besedi nista prinesli na sceno Kočevskega roga, ki je tragiška.

Kot predsednik vlade se tudi predsednik države zateka k ptolemajskemu mitu, če nanese potreba po apologiji revolucije. To pot ga nismo šli poslušat na Kočevski rog, ampak kaka dva meseca prej na Prešernov trg v Ljubljani. Tam je borcem in borkam predvajal tiste prvine tega mita, ki so obetali najbolj dvigati njihovega duha in jim jemati z ramen težo revolucije, katere moralno breme je brez dvoma še prenekateri čutil. Gospod predsednik jih je utrjeval v misli, »da je bila Osvobodilna fronta slovenskega naroda izraz politične zrelosti«, da »poizkusi zmanjševanja pomena narodnoosvobodilnega boja ne bodo uspeli«, da je tem poskusom treba »odločno reči ne«. Ljubeznivo in rahločutno je svojim poslušalcem ponujal rešilne alibije in jih bodril, naj »razumejo, da je druga svetovna vojna vrgla svet z moralnih tečajev«, da je bila Slovenija samo »del tega usodnega vrtinca in veliko večje evropske in svetovne tragedije«. Naj bodo pametni, je opogumljal borce in borke pred seboj, in »naj si ne nalagajo bremen, ki jim v resnici ne gredo«. Šel je še dlje in se obenem pazil, da je ostal na varnem terenu. Tako je poslušalce vzpodbujal, naj sodelujejo pri odkrivanju zločinov in njihovih storilcev, dobro vedoč, kot informiran politični človek, da teh pri najboljši volji zasledovalcev ne bo več najti. Ni pa se dotaknil tega, kar iz tega sledi: da fizičnih krivcev res ne bo najti, so pa zato na razpolago ideologije in se ve za ljudi, ki so se jim dajali na razpolago, da so se mogla goditi dejanja, ki bi jih morala pravno oskrbeti mednarodna sodišča. Kot občutljiv človek je dr. Türk spregovoril tudi o tem, kaj zahteva »etika zmagovalcev po vojni«. Tu ni pomislil na to, da se morajo zmagovalci vzdržati barbarskih dejanj genocida in zločinov proti človečnosti, ampak je poudaril, da se morajo pokoriti »odgovornosti za ekonomski in družbeni razvoj,« potem pa še za politično zrelo razpravo, predvsem pa za »spoštovanje resnice«.

Na koncu pa je govornik izpeljal še obrat, ki bi lahko meril na kako visoko priznanje. Rekel je namreč, da »danes, ko se odkrivajo grozljive posledice tedanjega časa« – koga tisti »danes« ne bi spomnil na Barbarin rov – »moramo razumeti globino zla, v katerega sta ves svet v drugi svetovni vojni pahnila fašizem in nacizem«. Čudno, da se ob tem ni domislil boljševizma. Boljševizem ne spada v ptolemajski mit!

1.1.7. Postboljševiško zanimanje za svete kraje slovenskega mučeništva

Posebnost letošnje spominske slovesnosti na Kočevskem rogu je bila torej ta, da se je tam – za večino obiskovalcev nepričakovano – pojavil predsednik vlade Borut Pahor. Ker je znano, da je ta visoki uradnik postkomunistične demokratske Slovenije tudi predsednik tako imenovane socialdemokratske stranke (SD), ki je naslednica medvojne in povojne Komunistične partije Slovenije (KPS) – slovenske variante boljševiške partije, ki je pilotirala medvojno revolucijo in po vojni prevzela vlogo organizacije totalitarne države na področju Slovenije. Kar se je tam na sami slovesnosti reklo – potem pa še drugod – je bilo razumljivo pozneje sprejeto kot nekakšen raziskovalni teren za postboljševiško gledanje na vodenje porevolucijske demokratske države.

Temperaturo pričakovanja je samo še dvignil joined venture, ki sta ga brez vidnega razloga izvedla že naslednjo soboto Borut Pahor in ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres. Ker se nam, kot že rečeno, konkreten razlog za ta podvig ni in ni hotel pojaviti pred očmi, smo se rešili z nekakšno mirovno ofenzivo, ki je, to nam je bilo jasno, bolj ustrezala eksboljševiku Pahorju kot dr. Stresu, ki mu boj za mir že po naravi stvari ustreza. Ker je slovenski zgodovinski problem nerešen boljševiški angažma, nas bo razumljivo bolj zanimal predsednik Pahor in njegovi novinarji – če se omejimo na dnevno časopisje in na elektronske medije, so domala vsi njegovi. Od tega, kar je povedal nadškof dr. Stres, se bomo na koncu omejili na dve njegovi gledanji, ker neposredno zadevata naše samorazumevanje.

Gospod Pahor je v eni od svojih moralnih intonacij v svojem roškem nastopu opomnil Slovence, naj bo to, »kar je bilo v preteklosti temnega, opomin za prihodnost«. A ni minilo veliko dni, ko je neki Ivan Urbančič iz Mirne – očitno človek iz njegovih političnih kvartirjev – v nekem pismu zapisal tele »temne« besede (temne tudi zaradi odostnosti tiste luči, ki je metafora za razum) o Lojzetu Grozdetu: »Kako je mogoče imenovati za svetnika nekoga, ki je izdal svojo domovino, ovajal poštene ljudi okupatorju, nagovarjal mlade fante, da so šli služit v izdajalsko domobransko vojsko in delil letake, ki so bili hvalnica okupatorju? Ve se, da kdor je med vojno izdajalec svojega naroda, si zasluži smrtno kazen. In tako je tudi bilo.« Za podobno zatemnitev je, kljub premierovi prošnji, poskrbel Delov pisec Dejan Karba: »Kmalu po kongesu v Ljubljani 1935 so mladci iz vrst kristjanov namesto h Kristusu zaklicali po Hitlerju.«

Veseli Belokranjci

Figure 3. Veseli Belokranjci Mirko Kambič

Beseda, ki je v duhovnem gospodinjstvu ljudi te vrste, je tudi beseda pieteta in njene izpeljanke. Tako je Pahor zahteval, da država poskrbi za »pieteten pokop žrtev Hude jame«, a tu mu, kot rečeno, delajo konkurenco mnogi. Videti je, da bo beseda pieteta postala predpisana beseda, kadar bo šlo za žrtve boljševiškega boja za oblast. Boljševiki so opazili, da so z investicijo te besede varni, če jo seveda rabijo pametno, se pravi, v reducirani obliki. Ko polagoma spoznamo, kako je beseda pieteta razložena v njihovih slovarjih, jih razumemo. Izkazati komu pieteto pomeni, ne pustiti koga trohneti na površju zemlje, poiskati pa pokojnikovo ime, če so s tem povezane kake sitnosti, že presega to normo. Na Teharjah na primer noben od 14 napisov obiskovalcu ne pove, kdo so ljudje, ki tam ležijo ali so tam nekaj tednov bili, preden so jih odpeljali na morišče. Pieteti pa bi bilo zadoščeno šele tedaj, če bi bilo povedano, kdo so ljudje, ki ležijo v Krimski jami, v jami pri Macesnovi gorici, na Hrastniškem hribu, v Hudi jami, kdo so ti ljudje bili, kako so bili, kar so bili, in zakaj so to bili. Pieteta je po postboljševiških uzancah beseda za mimikrijo. Boljševiška manipulacija se ne ustavi nikjer, »svetost mrtvih« ni zanje nobena ovira. In ljudje slišijo lepo besedo, ji zaploskajo in že mislijo, da so pri plemeniti stvari. Tako je s frazo »povojni poboji«. V neki agitropovski delavnici so jo izdelali – ni jim bilo neznano, zakaj so to naredili – in že so jo vsi začeli ponavljati. S tem pa je bilo v jezik vnešeno neko hinavsko sporočilo: tistega na koncu vojne niso počeli ljudje, to je bila naravna katastrofa, nekakšna ujma, ki je nihče ni bil kriv in zanjo ni mogoče nikogar prijemati. »Povojni poboji« – ali imate, ko to rečete, kako predstavo, ali kaj vidite pred seboj? Koga boš pa kaznoval za to, da je včeraj vihar lomil drevje? V nekem podnaslovu v Delu piše o »žrtvah povojnih pobojev v Hudi jami« in o »usmrtitvah, ki so jih v Starem piskru zagrešili nacistični zločinci«. Spet nekje drugod pa o tem, da je Barbarin rov uprizoril »sprevrženi del partizanstva«. Če se ne motim, je bil to spet Dejan Karba (27. 7.), ki nedvomno ve, kaj je budnost.

Med ideološke usluge, s katerimi se novinarji zahvaljujejo za svoje službe, je tudi ta, da nekaterim temam posvečajo cele strani, drugim, ravno tako pomembnim ali še bolj, pa toliko, da jih odkrijejo samo najboljši arheologi med bralci. Tako je neka gospa, sledeč zgledu, ki ga je videla večer prej na nacionalki, kjer delež NSZ na Kočevskem rogu letos ni bil niti omenjen, naredila naslednji dan isto v Delu. Metode, tako zastavljene, ne ostanejo brez učinka: če enemu dogodku daš trikrat več prostora kot drugemu, tega počasi tudi v zavesti ljudi ne bo več. A tu je še nekaj drugega. Novinarjem ni neznano, da s tem kršijo temeljne norme svojega poklica, da je v tem nekaj bistveno nepoštenega. Pokvarjenost je kakor bolezen, počasi zajame celega človeka. Tako je tudi tu: nazadnje bo skorumpiranost zajela celoten medijski svet. Kaj pa bi se narodu ali državi moglo hujšega zgoditi!

Druga beseda, ki je na Kočevskem rogu in pri Hudi jami dobila ideološki predznak, je bila beseda tragedija. Pahor jo je uporabil nekajkrat. Izvorno je tragedija dramsko predstavljena zgodba, ki vzbuja strah in usmiljenje in spoznanje, na koncu, če smo vse troje videli in razumeli in doživeli, pa še očiščenje ali katarzo. Ko pa je predsednik Pahor na Kočevskem rogu rekel, da so se tam dogajale tragične stvari, je temu, kar se je tam zgodilo, vzel značaj zločina megalitskih razsežnosti in ga postavil v območje zgolj žalostnega: nečesa, za kar bi raje videli, da ne bi bilo. A, saj veste, kako je na svetu. Tako je tragedija, ena največjih besedi evropske duhovne občutljivosti, postala postboljševiški politični amortizer.

Delo je 30. julija poročalo, da bo nemško tožilstvo postavilo pred sodišče nacista Samuela Kunza, »ki je med majem in julijem 1943 ubil osem taboriščnikov, ki so jih stražarji samo ranili«. V članku je še omenjeno, da v preteklosti nemško tožilstvo pri iskanju nacistov ni bilo pretirano delavno, kar pa se »zadnjih deset let spreminja z željo mlajših tožilcev, da spravijo tiste, ki so še živi, pred sodišče«. Iz članka ne sledi, če se je novinar pozanimal, ali tudi slovenske »mlajše tožilce« navdaja želja, da bi spravili pred sodišče oznovce in knojevce (in oznovke in knojevke), ki so 25. junija 1945 zvlekli 88 domobranskih ranjencev do brezna pri Konfinu, jih tam postrelili ali pa še žive spehali v globino. Tudi na to pisec poročila ni pomislil – morda po asociacijah, za katere je znano, da so v neki zvezi z duševno razvitostjo posameznika – da bi dal bralcem v pretres suverenost, s katero slovenski kolesarji gredo preko tega, kar se je zgodilo pri Konfinu, ko navdušeno pritiskajo pedale za maraton Franja, ki ima zaradi tega imena tudi nekaj opraviti z ranjenci. Morda bi ga ob tem zaskrbelo za slovenski okus!

O obisku Kočevskega roga in Hude jame se je nekoč govorilo tudi v oddaji Odmevi. Vodja oddaje je hotel zvedeti, če smo s tema dvema dogodkoma, kakor sta potekala letos, sedaj res stopili na novo pot. Prvega od odgovorov je ponudil dr. Borut Košir: »Mislim, da je bil to zelo pomemben dogodek na simbolni ravni. Končno se je pokazalo, da trditev, da je civilna družba ali država na strani osvoboditeljev, Cerkev pa na strani kolaborantov, enostavno ni resnična, kakor je povedal že nadškof Stres. Oba predsednika, tako Cerkve kot vlade, sta to pokazala s skupnim pietetnim (Et tu Brute! op. avt.) dejanjem, ki se zdi velikega pomena in velik korak naprej.« Zdi se, da dr. Košir misli, da so obstajali ali da obstajajo tako osvoboditelji kot tudi kolaboranti. Če bi hotel dokazati, da so bili tisti, ki so prišli v Ljubljano 9. maja 1945, osvoboditelji, bi ga čakalo nelahko delo. Nič lažjega dela pa ne bi imel z obstojem kolaborantov. Ker pa je kolaboracija zelo razširjena zabloda in zelo negovano postboljševiško ideološko oporišče, bomo na tem mestu ponovili neko staro besedilo, s katerim je NSZ že zdavnaj opravila s to stvarjo.

Štajerska trgatev

Figure 4. Štajerska trgatev Mirko Kambič

1.1.8. Ekskurz – Kaj je treba vedeti o kolaboraciji!

Kaj je kolaboracija, ne moremo prav razumeti, če ne upoštevamo važne razlike med prvo in drugo svetovno vojno. Prva svetovna vojna je bila vojna med nacionalnimi državami. Ko so na primer Nemci, Italijani in Rusi zasedli dele drugih držav, so jih zasedli kot Nemci, Italijani in Rusi. Vsakokratni okupirani narodi pa so okupatorje imeli za Nemce, Italijane in Ruse. Razni narodi so torej, kakor je z njimi ravnala vojna sreča, zasedali ozemlja drugih držav in narodov v svojstvu svoje partikularne narodnosti. V drugi svetovni vojni pa je to bilo drugače. Tudi ta je bila vojna med nacionalnimi državami, a ne samo to. Narodi, ki so okupirali druge države, tega niso naredili samo v svojstvu svoje narodnosti, ampak tudi v svojstvu neke ideologije. Torej v dvojnem svojstvu. Tako Nemci niso zasedali drugih držav samo kot Nemci, ampak tudi kot nacisti; Italijani ne samo kot Italijani, ampak tudi kot fašisti; Rusi ne samo kot Rusi, ampak tudi kot komunisti. Torej ne samo v svojstvu svoje partikularne narodnosti, ampak tudi v svojstvu neke univerzalne ideologije.

Tu smo sedaj pri jedru vprašanja. Partikularni narodnosti se ni mogoče priključiti, prilagoditi, podrediti – takoj. Poleg naravnih barier, kot sta jezik in zgodovina, je tu še narodova partikularna identiteta. Univerzalno ideologijo pa je mogoče sprejeti takoj in v celoti, prav zato, ker je univerzalna. Možno je z njo kolaborirati. Zakaj »kolaborirati«? Zato, ker je bila vnesena s silo in praviloma nasprotuje tradicionalni narodovi kulturi. Za večino pripadnikov naroda ni sprejemljiva, za manjšino pa je, in sicer takoj. Ideologija namreč nima zahtev do partikularne narodnosti teh ljudi – ali pa jih ima samo posredno – pač pa jim nudi splošna gledanja na svet in življenje, ki se jim zaradi določenih duhovnih, zgodovinskih in političnih izkušenj zdijo sprejemljive. To je razlog, da se je pojem kolaboracije pojavil šele z drugo svetovno vojno, ko se je pojavila tudi totalitarna ideologija in njeni nosilci. To, kar se je med drugo svetovno vojno dogajalo v Franciji, Belgiji, Nizozemski, Danski, Norveški, je bila kolaboracija – sprejetje tuje ideologije in preko nje deloma tudi njenega nosilca, a nikakor ne nujno in ne v celoti.

Prva svetovna vojna ni poznala kolaboracije. Poznala pa je »normalno« soobstajanje z okupatorjem. Ljudje so še naprej hodili v službo, še naprej so imeli in poslušali svojo lokalno oblast in policijo, še naprej so proizvajali, pridelovali in prodajali, še naprej so obhajali kulturne in verske slovesnosti. A zato se še nikomur ni očitala kolaboracija.

Analogno stanje se je vzpostavilo v Sloveniji tudi med drugo svetovno vojno. Zlasti v tistem delu, ki so ga zasedli Italijani. Jasno je, da je nasilni prihod tujca v deželo za narod neznosna žalitev. V njem je ranjeno to, čemur je Veselin Djuretić rekel »praćulo naroda« – narodov prainstinkt. Toda treba je, kljub vsemu, živeti naprej. Tako je bilo tudi v medvojni Sloveniji. Ljudje so bili prisiljeni v skrajno poniževalna stanja. Iz rok okupatorja, ki jim je vzel svobodo, so na primer jemali živilske nakaznice. Naravno je bilo tudi, da so, če se je kje zgodil rop ali umor, poskrbeli, da je zanj zvedela okupatorjeva ali od okupatorja vodena policija. In ko so komunistični teroristi začeli delati atentate na slovenske ljudi, so natanko v istem redu stvari vzeli iz okupatorjevih rok orožje, da so se branili – nazadnje, ko ni bilo mogoče več vzdržati.

Tudi ta gesta je bila v skladu s tradicionalnim soobstajanjem z okupatorjem – mednarodno pravo je samo kodifikacija tega obstajanja – in je ni mogoče imeti za kolaboracijo. Bistvo pri vsej stvari je namreč to, da Slovenci nismo sprejeli okupatorjeve univerzalne ideologije – fašizma ali nacizma. Nismo storili tega, kar je zahodno Evropo naredilo za kolaborantsko. V Sloveniji ni bilo kolaboracije.

Z eno izjemo. Znano je, da so bili v evropskih državah ne tako maloštevilni ljudje, ki so se priključili posameznim univerzalnim ideologijam, še preden so jih njihovi nosilci nasilno uveljavili v njihovih deželah. Tudi v Sloveniji je bilo nekaj ljudi, ki so se priključili univerzalni komunistični ideologiji, še preden se je začela vojna. Res je, da izvorni nacionalni nosilec nikoli ni zasedel Slovenije. A to ni bilo potrebno. Za razliko od fašizma in nacizma je komunizem imel enotno mednarodno organizacijo, ki je zelo učinkovito nadomeščala nacionalne ideološke nosilce. Slovenski komunisti so bili posebna oblika pete kolone in so se ob napadu konkurenčne ideologije na narod tudi tako obnašali. V imenu kominterne ali komunističnega commonwealtha so zahrbtno napadli svoj narod. Jasno je, da te igre ni bilo mogoče igrati, ne da bi uprizorili boj z okupatorjem. Šlo je torej za boj z okupatorjem in ne za narodnoosvobodilni boj, v pomenu, ki ga je izdelala evropska politična kultura. Za to, da je ta trditev resnična, obstajajo stvarni dokazi, resnična pa je tudi sama po sebi, kakor je na primer resnična trditev, da v restavraciji ni mogoče naročiti praženega snega. Če so namreč obstajale razmere, zaradi katerih je bilo mogoče priti iz točke »A« v točko »C« samo preko točke »B« – in na noben način drugače in z nobenim prirejanjem razmer drugače – potem nikoli ne bo mogoče odpraviti suma, da je bila točka »B« samo v funkciji točke »C« in ni imela nobene samostojne vrednosti. Če pa pri tem še upoštevamo, kako je pohod iz »A« v »C« dejansko potekal, potem ima analitična vrednost zgornje misli tudi vso empirično podporo.

Če bi hoteli poiskati drugi svetovni vojni smisel, bi ga nazadnje zagledali v uničenju treh, proti človeku usmerjenih totalitarnih ideologij. Zato se je ta vojna, ki se je začela leta 1939, končala šele pol stoletja pozneje, ko je leta 1989 s padcem berlinskega zidu odšel z odra tudi komunizem.

Zahvalna nedelja

Figure 5. Zahvalna nedelja Mirko Kambič

1.1.9. Izločenost NSZ iz mirovnega procesa in katoliški značaj slovenskega protikomunističnega angažmaja

Kakor smo že rekli, sta se od nadškofovih stališč, ki jih je izrazil v zvezi s Kočevskim rogom in Hudo jamo, dve zdeli tudi za NSZ tako pomembni, da se nam je zdelo prav, da skušamo domisliti, kaj ob njiju čutimo. Najprej, da »Cerkev ne želi in ne more sprejeti vloge, da je zastopnica ene strani, država pa druge«. To stališče je logično in ga NSZ ne samo sprejema, ampak tudi z obema rokama podpira. Kar pa nas čudi in tudi nekoliko vznemirja, je okoliščina, da gospod metropolit, ki mu je veliko do mirovnega procesa, ni izkoristil priložnosti, ki se je pri tem na stežaj odprla, da bi predlagal za sogovornico NSZ, ki ima vse moralne in politične kompetence, da postane druga stran – le da Borutu Pahorju tega še nihče povedal ni. Tak način nekoliko prispeva k vtisu – napačnemu, seveda – da gre za dvojno igro, ki traja že od 8. julija 1990, čeprav ljudje NSZ – tudi že od 8. julija 1990 – želijo ta vtis ovreči.

Druga stvar – ki je pomembnejša – pa izhaja iz nadškofove izjave, ki jo je dal v razgovoru z Reporterjem 19. julija 2010, »da ne vzdrži, da so bili partizani komunisti, katoličani pa domobranci in da je šablonsko enačenje nevzdržno«. Čisto lahko, da se z balkonov nadškofijske palače svet vidi v drugačni perspektivi, zato bomo gospodu Stresu, doktorju teologije in filozofije, izvrševalcu visokih služb v Cerkvi, odgovorili brez vseh ambicij, razen te, da povemo, kaj o neki pomembni stvari mislimo.

V nekem smislu so bili celo komunisti katoličani, saj je redkokateri uradno izstopil iz Cerkve, kot je to baje naredil Kardelj. Da ne govorimo o partizanih. Ob vstopu v njihove vrste so bili mnogi od njih katoličani, ne samo institucionalno, ampak tudi dejansko. Toda, kakor je pred kakimi desetimi leti povedal v Dragi Milan Apih, sam partizan od »prve ure« – da je čez štirinajst dni vsakdo od njih vedel, kam je prišel. Tudi glede tega, ali je prišel v krščanski in katoliški ali pa v nekrščanski in nekatoliški svet. Mnogi so se vrnili, če so le mogli. Mnogi pa so ugotovili, da so prišli prav – tja, kamor so že od nekdaj hoteli priti. Ti so ostali in dograjevali partizansko vojsko, ki je bila že tako zasnovana osemdesetodstotno od partijcev. Tako je šlo naprej in jeseni leta 1941 se je že z veliko gotovostjo vedelo, kako stojijo stvari v tej točki. Tako sta se končno ustvarili dve vojski, na eni strani so bili partizani, ki niso bili navadna vojska, ampak politična milica boljševiške partije, na drugi strani pa narodna in katoliška vojska, ker je bila katoliška večinska identiteta slovenskega naroda, ki se je komunizmu uprl. V to vojsko so vstopali tudi tisti, ki preprosto niso hoteli biti del vojske boljševiške partije. Na Štajerskem in na Primorskem so bile stvari nekoliko drugačne, a ta drugačnost tudi tam ni imela nobenega vpliva na končni izid. Če imamo opraviti z boljševiki, moramo biti glede kategorij, ki jih uvajajo, zelo previdni. Tu nimamo samo izvensodnih pobojev, ampak tudi »sodne poboje«. Razlika zgolj besedna.

A važnejše se nam zdi nekaj drugega. Kar so hoteli komunisti, je bil izstop iz politične kulture, ki jo je dosegla civilizacija. Del te kulture so bile tudi človekove pravice, ki so danes zelo čaščene, niso pa šele od včeraj. Komunisti so z njimi opravili in s tem izročili človeka nasilju, ki presega njegovo izkustvo. Čeprav se je leta 1941, ko se je v Sloveniji začela idejna uvertura v revolucijo, že vedelo, kdo je kdo, – v resnici pa že mnogo prej, Figesovi Šepetalci nam govorijo, kakšna je bila Rusija v tridesetih letih – so se kljub temu mnogi, tudi nepričakovano, priključevali komunistom. To so bili liberalci in katoliški disidenti, krščanski socialisti in kocbekovci. Ti so večinsko vstopali najprej v partizane in nato v Partijo, ki je obljubljala večno utopijo, a je že čez pol stoletja morala napovedati bankrot – potem ko je povzročila opustošenost človeka in njegovega družbenega okolja. Do katere mere, še nihče ne ve. Katoličani, institucionalno zvesti katoličani so pred temi rečmi, ko je bil še čas, svarili, ko pa so komunisti začeli z množičnim fizičnim terorjem, so se tudi branili, sebe in druge. Odločili so se prav. Kar so napovedovali, se je zgodilo, v Sloveniji in drugod. Svoj pogum, svojo jasnovidnost, svojo zvestobo, ki so jo pokazali v največji krizi, ki jo je doživelo evropsko človeštvo, so drago plačali – tako drago kot malokateri narod v zgodovini. Slovenci smo jim dolžni zahvalo za dvojno zaslugo: za njihov zgodovinski nastop in za njihovo veliko žrtev. Z eno besedo bi lahko rekli: za njihov zgled, ki je najbogatejša dediščina, ki smo jo v zgodovini kdaj od koga dobili. Če bi bili normalni, bi po vsem tem vsi vedeli: Danes je tako, da ne samo Slovenija, ampak tudi Evropa potrebuje krščanstvo. Kdo bo rešil Evropo, če ne krščanstvo? Kdo bo rešil Slovenijo, če ne krščanstvo? Imamo veliko zgodovinsko knjigo, v kateri vse to piše, knjigo, ki smo jo tudi sami pisali, a je ne beremo! Imamo mučence, ki se njihova kri še prav posušila ni, in jih ne cenimo. Spreminjamo se v duhovne proletarce in v politično infantilno ljudstvo. Že sedemdeset let boljševiki manipulirajo z nami in še ni dovolj in še ne vemo, kaj se dogaja.

Jesenski dež – Čimprej domov

Figure 6. Jesenski dež – Čimprej domov Mirko Kambič

1.1.10. Postboljševiška adaptacija postmoderne

Če hočemo bolj razumeti kulturni pomen krščanstva v sedanjem svetu, nam bosta po naši misli nekoliko pomagala dva odlomka iz zajetne knjige (750 strani) Kulturne in družbene naloge šolstva, ki jo je izdalo združenje nemških filologov. Prvi odlomek govori o človekovi izpostavljenosti v svetu, v zadnjem stoletju celo o njegovi vrženosti v bivanje. »Tudi v prejšnjih časih je bil človek izpostavljen nevarnostim, a se je ta izpostavljenost dogajala v prostoru, ki ga je določal teološki in metafizični interpretativni vzorec« (str. 222). Po krizi, skozi katero je šla moderna, pa se je civilizacija znašla v postmoderni. Na njej avtorji knjige ugotavljajo naslednje značilnosti: smrt subjekta (smrt bitja, ki se razumeva iz subjekta); konec filozofije zgodovine (konec zgodovinskega človeka in njegovega sveta); razkroj družbe v nepreglednost od heterogenosti zaznamovane družbe (ki sestoji iz množice izoliranih faktov in podatkov in je ni mogoče več voditi); razkroj soodvisnosti med jezikom in resničnostjo (kar ima za posledico, da spoznanja glede svoje obveznosti nimajo veljave) (str. 76).

Zakaj je opisano stanje tako koristno za umevanje postboljševiške strategije pri nadaljevanju obvladovanju družbe? Zato, ker obstaja tu neka paralela. Kot je bil boljševizem v osnovni intuiciji moči razumljiv iz sebe, iz ideje, a je čakal na ustrezno zgodovinsko okolje za realizacijo, tako je tudi postboljševizem, potem ko je boljševizem zgodovinsko bankrotiral, v posesti iste hereditarne intuicije moči, spet čakal, da se kot nekoč boljševizem, realizira v skladu s spremenjenim zgodovinskim okoljem. In kakor je boljševizem našel matrico za svojo zgodovinsko realizacijo v jakobinskem konceptu nasilja, duhovnega in fizičnega (odbori za javno varnost, ki so nazadnje prepredli vso Francijo), tako je postboljševizem, potem ko je bilo nasilje v fizični in ideološki fakturi diskreditirano, vzel za matrico svojega postavljanja postmoderno z njenim načelom nedosegljive resničnosti. Boljševizem je videl možnost moči v uniformiranem človeku, ki sta ga vzdrževali Partija in policija, postboljševizem pa obratno v človeku, ki zgodovinsko nima nobenega skupnega oprijemališča, s pomočjo katerega bi zavaroval svojo človeško normalnost. Kot nekoč je človek tudi sedaj – le da na drug način, v svoji nemoči – odvisen od partije. Tudi sedaj partija uzakonja red, a zavestno tako, da nikoli ne doseže svojega cilja. Če se nekoliko ozrete naokoli, boste hitro zaslišali odmev tem besedam. Če pa boste nekoliko natančneje hoteli razumeti, kaj je tisto, kar vas spravlja v družbeno in človeško negotovost, boste tudi nazadnje ugotovili, da nekje iz ozadja deluje enotna volja, ki preko medijev zagotavlja tolikšno količino notranjega in zunanjega nereda, da ostaja človek v trajni odvisnosti. Kdor ne razume nove metode, ne razume ničesar.

Pojem kontinuitete je torej zelo koristen. Pove nam, da isti ljudje, ljudje istega duha obvladujejo človeka na dva diametralno različna načina: z ideologijo in z ukinitvijo ne samo vsake ideologije, ampak tudi vsake ideje. To pa pomeni, da je, kot nekoč, spet vse moč, samo moč in nič drugega kot moč. Ali, z drugega kota pogledano, da je vse manipulacija (kar je druga beseda za laž).

1.1.11. Vloga krščanstva in utrjevanje človeka

S povedanim smo poskušali utemeljiti vlogo, ki jo ima danes krščanstvo v Sloveniji. Zgodovinska je ta vloga zato, ker gre za restavracijo duhovne in družbene normalnosti, ki jo je boljševiška intervencija porušila. Bolj kot se morda tega zavedamo. Če hoče slovensko krščanstvo – v okviru institucionalnega katolištva – biti kos tej zahtevni in zapleteni nalogi, se mora najprej zavedati poverilnic, ki mu jih je dala zgodovina 20. stoletja, do katerih je dobilo pravico s tem, da se ni izneverilo zgodovini, ko je prišla. Ti papirji potrjujejo našo kompetentnost za vsako prihodnjo zgodovino, posebej pa za to, ki teče sedaj in ki zahteva urgenten duhovni in kulturni poseg. Naša naloga bo opravljena, če bomo omejili vpliv relativizma in nihilizma. Če bomo uveljavili zavest, da so nekatere stvari trdne in zanesljive.

Druga naloga krščanstva v prihodnosti pa je sooblikovanje moderne liberalne države. Ta naloga ni urgentna, ker ne more nastopiti, preden se ne iztrošijo potenciali sedanje postboljševiške ere. Zgodba je na kratko naslednja. Moderna država, ki je nastala v 19. stoletju, ima strukturni deficit, ki ga je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja klasično izrazil nemški ustavni sodnik Ernst Wolfgang Böckenförde in se glasi: »Svobodnjaška, sekularna država živi od normativnih predpostavk, ki jih sama ne more jamčiti.« Avtor je s to tezo naredil v konceptu moderne države prostor, kamor lahko stopijo s svojimi predpolitičnimi in nravnimi prepričanji tudi religiozne in nacionalne skupnosti. Nasprotniki in kritični presojevalci Böckefordöve teze (na primer Jürgen Habermas, Med naturalizmom in religijo) pa so nasprotno trdili (in deloma še trdijo), da tega deficita ni, če seveda drži, da z demokratičnim postopkom samim dosežemo legitimnost na primer ustavnih norm. »Ustavna liberalna država je legitimacijsko samozadostna in se lahko hrani z lastnimi kognitivnimi sestavinami, neodvisno od religioznih in metafizičnih sestavin tradicije.« Problem, ki ga priznava tudi Habermas, pa je v motivaciji: v pripravljenosti za angažma, za interese drugih, za drugega. Tega ni mogoče uzakoniti. Poleg tega je prepojenost krščanstva z grško metafiziko »omogočila filozofsko prilaščanje krščanskih vsebin«. Tako je nastal proces prehajanja med dvema sistemoma, kot pravi Habermas. »Prevod bogopodobnosti človeka v enako in brezpogojno upoštevanost dostojanstva vseh ljudi je eden takih rešilnih prevodov.« Nato Habermas še pravi: »Zato je tudi v interesu ustavne države, da se obzirno vede do vseh kulturnih virov, iz katerih se hranita solidarnost in normativna zavest državljanov. To konservativno zavest so začeli uveljavljati z govorjenjem o ‘postsekularni družbi’. »Izraz postsekularen daje religioznim skupinam priznanje za funkcionalni prispevek, ki ga dajejo k proizvodnji želenih motivov in naravnanosti.«

Čeprav postboljševiška država že sedaj s svojim stanjem kriči po tem razgovoru, mu njena elita iz znanih razlogov še ni pripravljena nuditi prostora. To bo, kot rečeno, sledilo njenemu koncu.

Je čas za žalost in čas za veselje

Figure 7. Je čas za žalost in čas za veselje Mirko Kambič

1.1.12. Politična sterilnost boljševizma in postboljševizma

Čeprav ima postboljševiška država vse formalne atribute demokracije, ne deluje tako, da bi bila tudi v resnici to, kar njene ustanove oznanjajo, da je. Tudi kadar kontinuiteta ne postavlja administracije države, imajo sile njene ideološke provenience v rokah toliko vzvodov moči, da o državi soodločajo, na mnogih področjih tudi odločajo. Toliko celoviteje in polneje takrat, kadar je tudi administracija njena. Videz, ki ga njene ustanove dajejo, je ta, da je država politična zgradba, a tam, kjer bi morala biti politika, tam je, če nam je dovoljeno uporabiti nekega znanega pisatelja, tam je praznina.

V tem je politična inhibicija boljševiškega uma, v tem je nefunkcionalnost postboljševiške simulacije države.

Boljševizem je nastal iz upora, ne iz upora zoper kaj konkretnega, zoper kako krivico na primer. Boljševizem je upor človeka, ki je mislil, da bi lahko bil Bog, in se je v nekem hipu, v neki uri odločil, da tudi postane. V nekem hipu – vse, kar se zgodi pomembnega, se zgodi v hipu – priprave pa so tekle stoletja. Stoletja je ta človek poslušal neki odmev, ne da bi vedel, da je odmev: »In bosta kakor bogova.« Ni vedel, da se je to že enkrat zgodilo. Ni vedel, da ima njegov upor pravzor v edenskem dejanju. Tudi tega ne, da bo kakor edenski človek, za svoj upor tudi on kaznovan. Boljševiški človek je bil kaznovan tako, da mu je bila odvzeta ustvarjalnost, ki je najbližja božji ustvarjalnosti – odvzeta mu je bila političnost. Od tod vse katastrofe, ki so jih po vrsti doživele boljševiške realizacije. Kot boljševizem, tako je tudi postboljševizem politično sterilen. Ne da njegovi pripadniki ne bi bili formalno politično usposobljeni v smislu znanja ali izobrazbe. Česar nimajo – kar jim je bilo odvzeto – je snov, iz katere je narejena politika in brez katere ni nobene politike, je skrb za drugega, ki je etična substanca. Kot so bili boljševiki, so tudi postboljševiki v celoti v sebi. Še ko se obračajo k drugemu, delajo to zaradi sebe in ostajajo v sebi. Da ne morejo iz sebe, to je njihovo prekletstvo ali njihova sterilnost. Še taka virtuoznost na orodjih politične manipulacije ne more prikriti bede dejanj, s katerimi bi od časa do časa le hoteli pokazati, da vejo, kaj se od njih pričakuje.

Našim dragim pokojnim v čast

Figure 8. Našim dragim pokojnim v čast Mirko Kambič

Pri postboljševikih – sedaj govorimo o slovenskih razmerah – pa je še nekaj. Ko je boljševizem na zahtevo zgodovine razpisal konkurz – v resnici je to bil proces, v Evropi pa nam je to bilo postreženo z datumom – bi boljševiki ta dogodek lahko razumeli tudi kot milostni čas. Ko je boljševikom bilo rečeno, da morajo z odra, ko je bilo jasno, da jim nobena ukana ne bo pomagala, da se ukaza, ki je bil tako jasno in odločno in precizno formuliran, ne da tajiti, da ni bil noben človek, ki je to zahteval, ampak zgodovina sama, tedaj je to moralo biti tako boleče, da bi ta trenutek lahko bil obenem tudi trenutek resnice. Da, si pravimo, ko danes gledamo nazaj, to bi lahko bil trenutek rešitve. Ko jim je v tisti ponižanosti spet vse prihajalo pred oči – kako bi moglo, da jim ne bi, kljub vsemu, kljub vsemu – vse neresnice, s katerimi so polnili pretočne kanale slovenske zavesti, tako da niso mogli funkcionirati, kakor jim je ukazala narava; ko so spet bile pred njimi vse muke, s katerimi so milo lepoto domovine s svojimi kriki bremenili ubogi ljudje po breznih in prepadih, dokler so še mogli; kako jim je bilo, ko so pomislili na ves obup, ki se je odbijal od betonskih pregrad Barbarinega rova in se vračale nazaj in prinašal novo bolečino, če je tam še bilo kaj prostora zanjo – ali ne bi bilo takrat najbolj naravno, da bi pustili vse in šli »vzhodno od raja« in tam jokali nad seboj ali pa »škripali z zobmi«? Ne, ne, niso storili tega, šli so na volitve!

Ali so še kje bolj nesrečni ljudje? Ničesar jim ne bi rekli, če bi ubogali zgodovino in šli, če se 8. aprila 1990 ne bi spet postrojili na voliščih. Ko ne bi spet začeli igrati svoje prastare igre. Ali je takim ljudem sploh lahko kdaj hudo, se sprašujemo. Ne, ne, vse je spet kakor nekoč: tisto, česar nikoli nikjer ni bilo, je sedaj na vsakem koraku, tisto, kar pa je bilo na vsakem koraku, tistega sedaj ni nikjer. Revolucije, ki je bila povsod, sedaj ni nikjer, NOB, ki ga ni bilo nikjer, pa je edino, kar je bilo. Spet so polni starih spretnosti, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. Spet so odprli svojo staro prevarantsko obrt.

Nova Slovenska zaveza veliko reči nima. Ima pa spomin. Naj vam sedaj povemo, kaj je o spominu povedal Josef Pieper: »Življenjska nujnost izročila je v tem, da je, kot se glasi neki stari stavek, za ljudi bolj važno, da se spominjajo kot pa da se kaj novega naučijo. Človekovo življenje se ne znajde v nevarnosti samo tako, da se ljudje k temu, kar znajo, ne naučijo česa novega, ampak tudi tako, da kaj važnega pozabijo in zapravijo.«

Nova Slovenska zaveza ima to prednost, da nosi v svojem spominu to, kar se je Slovencem zgodilo v dvajsetem stoletju, od začetka do konca. To je bolj važno, kot večina ljudi misli. Zakaj kar nas je zadelo, nas je zadelo zato, ker preveč ljudi ni nosilo v sebi tega, kar Slovenci moramo vedeti. Zmerom!

2. Mesto na gori

2.1. Mlad umrje, kdor od bogov izbran je …

Cvetka Hanuna

2.1.1.

Prešeren: Spomin Matija Čopa

Ko se je v družbi še nekaterih stražarjev prvič pojavil v našem stanovanju, sem potem, ko so fantje odšli, izvedel, da bo postal resni in visoki fant z bujnimi lasmi, Franc Casar, prej ali slej predsednik slovenske vlade.

dr. Tine Velikonja

2.1.2.

Že v 76. številki, kjer sem pisala o svojem očetu Cvetku Praperju, sem mimogrede omenila Ferka Casarja, ki je bil moj krstni boter in očetov prijatelj. Bilo mi je vedno hudo, ko sem videla, kako tone v pozabo. Ravno zato sem sklenila pripoved v njegov spomin zapisati, ker čutim, da je to moja dolžnost. Pri svojem delu sem se obrnila po pomoč na gospoda misijonarja Janeza Puhana, Casarjevega nečaka in gospoda škofa Jožefa Smeja, ki sta mi prijazno pomagala.

Franc Casar, ki so ga domači in prijatelji imenovali Ferko, se je rodil 9. oktobra 1910 v Prekmurju v Bogojini. Njegovi starši so bili Jožef Casar in Ana, rojena Vogrin. Bili so kmetje in so imeli manjšo kmetijo. Rodilo se jima je sedem otrok, štirje sinovi in tri hčere.

Ferko Casar je osnovno šolo obiskoval v Bogojini, kjer ga je učil učitelj Milan Gorjup iz Maribora. Bogojanski župnik Ivan Baša je nadarjene fante iz svoje župnije pošiljal naprej v šole in jih tudi materialno podpiral. Njegova zasluga je bila, da je bogojanska župnija imela veliko šolanih ljudi. Bili so različnih poklicev: zdravniki, profesorji, duhovniki, pravniki, učitelji. Njegova zasluga je tudi, da je v letih 1924 do 1926 v Bogojini po Plečnikovih načrtih cerkev Sv. Vnebohoda dobila novo, predvsem pa večjo podobo in prepoznaven zvonik.

Po končani osnovni šoli je Ferko Casar odšel v gimnazijo v Mursko Soboto. Stanoval je v Martinišču pri salezijancih. Maturiral je leta 1929, nato je odšel v Ljubljano študirat pravo. Že v višjih letnikih v gimnaziji se je zanimal za politiko. Ko je prišel v Ljubljano na univerzo, je bil takoj sredi dogajanja. Iz prava je diplomiral leta 1936.

Pokojni dr. Tine Velikonja je v pismu Casarjevemu nečaku Puhanu napisal: »Zgodba o Casarju je tudi zgodba o prof. Lambertu Ehrlichu.« O enem samem ne moreš pisati, njuni poti sta se neprestano prepletali. Leta 1930 je dr. Ehrlich ustanovil Vincencijevo konferenco za pomoč študentom. Spomladi 1931 ga je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman uradno imenoval za študentskega duhovnika.

Ferko Casar je bil od leta 1933 v Ehrlichovem krogu študentov. Tam so bili tudi Ciril Žebot, Pavle Verbič, Slavko in Janez Ložar, Matej Poštuvan in drugi. Casarja je odlikoval izreden čut za politično taktiko. Žebot je bil bolj filozofsko-analitično usmerjen, v narodnopolitičnih in nazorskih bojih na univerzi sta se dopolnjevala. Postala sta tudi najožja osebna prijatelja.

Marca 1932 je Ehrlichov krog nastopil na zborovanju AZ (Akademske zveze). Casar, član katoliškega študentskega društva Zarja, je prebral programsko izjavo »Naš manifest«, ki jo je podpisali 112 študentov. Poleg poudarka slovenstva, ki ga je takrat preganjala Aleksandrova diktatura, je izjava poudarila družbeno prenovo v duhu papeških okrožnic in katoliški značaj študentskih društev v Akademski zvezi. V klubu Straža so gojili slovensko narodno misel ter kulturo in zgodovino. Nasprotovali so komunizmu, liberalizmu, fašizmu, nacizmu, sekularizmu in drugim nekrščanskim doktrinam. Po prodoru duha Našega manifesta med študente v Zarji in Danici se študentske komunistične celice niso počutile več lagodno.

Septembra 1933 je na univerzi začel izhajati komunistični tednik »Akademski glas«. Marca 1936 so ga prepovedali. Takoj so ustanovili »1551«. Komunisti so imeli tudi svoj podtalni tisk.

Za protiutež KP na univerzi se je Ehrlichovo študentsko jedro preosnovali v uredniški konzorcij. V jeseni 1934 je začel izdajati štirinajstdnevnik »Straža v viharju«. List je 1936 postal tednik in je redno izhajal. Zadnja številka je izšla 4. aprila 1941, dva dni pred nemškim napadom. Tednik je zbiral okoli sebe katoliške študente, da bi jih s posebno vzgojo in razgledanostjo pripravil na izzive časa. Člani so izhajali nepodpisani. Iz njih lahko spoznamo poglavitne ideje, ki naj bi usmerjale prepričanje in dejanja tedaj najbolj pripravljene katoliške akademske mladine; torej vodilne elite za viharni jutrišnji dan, ki se je napovedoval na obzorju. List je spremljal grozljive skrajnosti, kakršni je bila polna boljševiška Rusija, ki jih je prinašal nacizem in so izbruhnile v Španiji z začetkom državljanske vojne.

V Sloveniji je bila tedaj najmočnejša Slovenska ljudska stranka (SLS). Njen vodja je bil dr. Anton Korošec. Dobro se je zavedal, da navzočnost slovenskih duhovnikov v strankinem vodstvu stranki ni v korist. V vodstvu SLS so manjkali izobraženi laiki, ki bi zamenjali duhovnike in prevzeli njihove politične funkcije. Dr. Korošec in dr. Ehrlich sta se že dolgo poznala, še iz 1. svetovne vojne. Tako je prek dr. Ehrlicha prišel v stik z mladimi akademiki. Ker so nekateri končali univerzitetne študije, je bilo med njimi že nekaj kandidatov za politično delo. Dr. Ehrlich ni nasprotoval stikom Stražarjev s politiko, toda le zasebno, ne kot člani kluba Straža. Želel pa je biti na tekočem s slovenskimi političnimi zadevami in delovanjem svojih fantov. Z novicami sta ga seznanjala Casar in Žebot. Dr. Ehrlich je bil odločno proti mešanju politike s cerkvijo in je med študenti ohranjal svojo nestrankarsko vlogo.

Ker je nasprotoval Aleksandrovi diktaturi, je bil dr. Korošec januarja 1933 interniran v Vrnjački Banji, pozneje v Tuzli in nazadnje na otoku Hvaru. Junija 1934 so Casar, Žebot in inž. Muri odpotovali k njemu na obisk. Casar in Korošec sta se tedaj prvič srečala. Silno se jih je razveselil. Zelo ga je zanimalo dogajanje na univerzi. Spodbujal jih je k vztrajnosti in opozarjal na pomen umirjenega nastopanja in primerne taktike. Po nekajdnevnih pogovorih o taktiki delovanja na univerzi je dr. Korošec napisal nekoliko širših programskih misli v obliki kratkih pripomb. Odnesli so jih v Slovenijo. Vsebinsko se točke delijo na tri skupine:

– o moralni obnovi naroda (o verskih koreninah krščanskosocialnega gibanja),

– o narodni obrambi,

– o družbenopolitičnem delu.

Po njegovi nenadni smrti sta jih Casar in Žebot objavila kot nekrolog za dr. Korošcem v Straži v viharju 17. decembra 1940 (7. letnik, št. 14, str. 53).

Franc Casar – Ferko

Figure 9. Franc Casar – Ferko

Casar je Korošca občudoval kot poosebljeni simbol slovenskega narodnega boja. Ko se je Korošec vrnil iz internacije, sta ga Casar in Žebot spet obiskala in mu predlagala, da bi študente bolje seznanili s političnimi vprašanji. Ker Korošcu režim še vedno ni dovoljeval javnih sestankov, izjav ali govorov, sta Žebot in Casar zelo zaupno pripravila skrivne seminarje v zimskih mesecih 1934/35. Teh se je v zaporednih skupinah udeležilo nad 200 študentov, preizkušenih v ideoloških borbah na univerzi. Za ta srečanja niso izvedeli niti režimska policija in ne komunisti. Udeleženci so se mnogo naučili od »mojstra politične umetnosti«. Kasneje je na željo dr. Korošca Casar postal pomočnik pri dr. Kulovcu v tajništvu slovenske veje JRZ (Jugoslovanske radikalne zveze).

Leta 1937 in 1939 je Ferko Casar študiral diplomacijo v Parizu na Katoliškem inštitutu. Tja ga je poslal dr. Ehrlich, ki ga je določil za svojega naslednika. V istem času je bil v Parizu izseljenski duhovnik Ivan Camplin, Ferkov gimnazijski sošolec in tudi Bogojinčan. Tja ga je poslal škof iz Maribora, ker je v tistem času zelo veliko Prekmurcev delalo v Franciji, največ v francoskih rudnikih. Ivan Camplin je bil povezan z borzo dela in je zelo pomagal rojakom v Franciji. Tudi Casarjeva sestra Ana je bila tam z možem Janezom. Leta 1939 ju je Ferko poslal v domovino rekoč: »Pojdita, ker bo vojna!« Sam se je vrnil 1940, Ivan Camplin pa leto dni kasneje.

Bogojina 1933 ali 1934 – Ferko Casar na dvorišču pri starem
                        Kopitarju

Figure 10. Bogojina 1933 ali 1934 – Ferko Casar na dvorišču pri starem Kopitarju

Na Koroščevo željo je Casar postal tajnik pri banu Natlačenu. To je bil otipljiv uspeh prijateljstva med dr. Korošcem in člani kluba Straža. Ko je dr. Korošec postal leta 1939 minister za prosveto, je imenoval prof. Pavla Verbica za svojega tajnika. Žal je 14. decembra 1940 dr. Korošec nenadoma umrl.

Akademsko društvo Straža je prirejalo debatne večere o novi papeški okrožnici in o družbenih vprašanjih. Danes Ehrlichovo razlaganje poti in metod stalinističnega komunizma ne zveni več kot odkritje. Pred nastopom v katoliških študentskih društvih so bili pravi nameni in spreminjajoča se taktika podtalne KP na univerzi slabo poznani. Tudi v politiki izven univerze takrat komunistov niso jemali resno, ker je bila podtalna partija številčno neznatna in razbita na frakcije. Na enem teh večerov tedanji levičarski predsednik Akademske zveze Marjan Dermastja ni dovolil, da bi dr. Ehrlich odgovoril na ponavljajoče se napade nanj. Profesor je protestno zapustil sestanek. Za njim je odšlo tudi nekaj študentov, s Casarjem in Žebotom na čelu. Ta peščica je postala jedro novega Ehrlichovega kroga.

Profesor Ehrlich je naraščajoče rovarjenje komunističnih celic na univerzi gledal kot miselno zablodo in moralno prevaro. Kmalu je opazil akcijsko nesorazmerje med komunističnimi in katoliškimi študenti. Spoznal je, da samo njegovi nagovori in osebni pogovori ne bodo dovolj. Kot protiutež partijski in ideološki priučenosti ter podtalni tehniki je bilo potrebno oblikovati jedro študentov na jasnih krščanskosocialnih osnovah. V ta namen se je iz majhnega kroga študentov okoli dr. Ehrlicha začel razvijati miselni protinapad na komunistično izpodkopavanje študentskih društev in zlorabljanje skupnih nastopov na univerzi.

Katoliški študentje so nastopali enotno do leta 1939. Takrat so razpadli na tri dele: na dr. Ehrlichove Stražarje, ki so bili najmočnejše predvojno katoliško društvo na ljubljanski univerzi; na Mladce prof. Ernesta Tomca in na akademsko društvo Zarja. Prof. Tomec svojim ni dovolil niti najmanjšega spogledovanja z aktualnim političnim stanjem. Zarjani pa so že leta 1939 s simpatijo gledali na komunizem. Leta 1939 so Stražarji in Mladci sklenili formalni sporazum o sodelovanju. Toda to se je kmalu izničilo. Prišlo je celo tako daleč, da je Ernest Tomec nastopil proti Ehrlichu, ki je prenehal biti splošni dušni pastir za vse akademike. Govorili so celo, da bo škof dr. Rožman Stražo razpustil. Zato je dr. Ehrlich iz Straže ustanovil Akademsko kongregacijo pod okriljem jezuitov. Večina Stražarjev je sporazumno stopila vanjo. Straža je tajno še obstajala.

Ne smemo se čuditi, da je v vojni slovensko katoliško gibanje rabilo toliko časa, da je organiziralo protinapad komunizmu. Katoliški krogi so ga še vedno študirali na podlagi mednarodnih brošur. V takih okoliščinah ni prav nič čudnega, da se je komunizem korak za korakom dokončno usidral v akademsko društvo Zarja (Kocbek, Dom in svet).

Kidrič je v tistem času že organiziral partijo. Leta 1938 je v Ljubljani in večjih krajih izvedel tudi organizacijo trojk, o čemer niti Mladci in celo Stražarji niso vedeli ničesar. To so bili zametki VOS-a (Varnostno obveščevalna služba). Vodila jo je žena Borisa Kidriča Zdenka Kidrič, zloglasna Marjeta. S svojim morilskim delom je začela že poleti 1941, kmalu po tistem, ko je Hitler napadel Rusijo. OF je dal v zgodnji pomladi ustni ukaz: »Med ljudstvom si moramo pridobiti ugled in ljudstvo se nas mora bati. Zato je treba počistiti z vsakim, ki ni z nami. Tudi če je en sam član družine proti nam ali je kaj zakrivil proti našim postavam, je treba brezpogojno likvidirati celotno družino.«

V začetku junija 1941 sta Ferko Casar in Ciril Žebot na dr. Ehrlichovo željo odšla obiskat preseljene duhovnike v Zagrebu in Slavonski Požegi.

Spomladi so Stražarji izdali protikomunistične letake (»Kerenskijade«). Poimenovali so jih po Kerenskem, ki je bil ministrski predsednik po zlomu carizma v Rusiji leta 1917. Bil je sicer velik protikomunist, je pa s svojo bojazljivo taktiko omogočil, da se je vlade polastila ruska komunistična stranka. Letak je izpraševal vest slovenski brezbarvni gmoti »Kerenskih«.

Sredi marca 1942 je Ehrlich naročil svojemu krogu, naj iz poplave komunističnih propagandnih letakov izkuščijo pravo jedro vsega dogajanja, da bi ga mogli pokazati zbeganemu narodu v knjižici.

V prvi polovici aprila 1942 je brošura končno dobila obliko in naslov: »Izdajalska zarota KPS–OF zoper slovenski narod ob soudeležbi komodne sredine«. Knjižica predstavlja dognanja vsega Ehrlichovega kroga o OF. Iskali so tiskarno, ker bi jo lahko tajno natisnili. Nazadnje se je izkazalo, da večinski katoliški tabor v Sloveniji nima niti ene tiskarnice, kjer bi se moglo kaj natisniti proti komunizmu. KPS–OF pa je istočasno bruhala med slovenski narod gore strupene propagande.

Preden so Stražarji lahko glede tiska storili karkoli, je 26. maja na Streliški ulici VOS umoril dr. Ehrlicha in študenta Viktorja Rojica, ki je bil z njim. Običajno ga je od maše spremljal Ciril Žebot, ta dan je bil Rojic čisto slučajno tam. Strel je bil namenjen Žebotu.

Gimnazijci v Martinišču 31. 8. 1928 – Z leve proti desni tretji v zadnji
                        vrsti Ferko Casar – Sedmi v drugi vrsti z leve proti desni Janez
                        Titan

Figure 11. Gimnazijci v Martinišču 31. 8. 1928 – Z leve proti desni tretji v zadnji vrsti Ferko Casar – Sedmi v drugi vrsti z leve proti desni Janez Titan

Nekaj dni po dr. Ehrlichovem pogrebu se je njegov krog lotil težke naloge. Brošuro, ki je obsegala 72 strani, so razmnožili na razmnoževalnem stroju, ker je bil vsak drug način nedosegljiv. Delo je opravil Ferko Casar v največji tajnosti sam, brez najmanjše motnje. Brošura je šla med ljudi sredi junija 1942, zlasti med izobražence, ki jim je bila predvsem namenjena. Knjigo so skrivaj raznosili katoliški dijaki.

VOS je samo v prvem letu vojne ubil okoli 100 Slovencev. Partija je uvrstila na VOS-ovske sezname za likvidacijo najprej tiste vplivne rojake, za katere je vedela, da idejno niso z njo. Lahko bi celo organizirali osvobodilni boj zunaj nje ali celo proti njej. Zato so neusmiljeno ubijali in morili pod naslovom »narodnega izdajstva«. V letih 1941 in 1942 je bilo v Ljubljanski pokrajini ubitih že okoli 1900 ljudi. Začeli so pobijati vse, ki so imeli kakršen koli vpliv ali pomen za svojo okolico: duhovnike, učitelje, župane, cele katoliške družine, izobražence … VOS je v glavnem pobijal v Ljubljani, drugje po Sloveniji pa so morili partizanski odredi.

Med vojno je bilo nekaj več kot 200 stražarjev. Umorjenih in pobitih jih je bilo približno 60 %. Iz SDZ (Slovenska dijaška zveza) je prihajala večina mladih stražarjev. Dijaško organizacijo je vodil ing. Anton Tepež, ki ga je VOS umoril leta 1944.

Lahko se vprašamo, kako so v hermetično zastraženo Ljubljano, obdano z bodečo žico, vodilni možje KPS prihajali in odhajali brez težav. Najbolj pa bode v oči, da niso imeli izgub. Zakaj tako učinkoviti VOS ni izvedel niti enega atentata na kakšnega pomembnega Italijana? Okupatorju pa ni uspelo prijeti niti enega VOS-ovskega atentatorja.

KPS je bila mojstrica za preračunano izzivanje italijanskih represalij nad prebivalstvom. Podtikali so ovadbe in se tako rešili marsikaterega nasprotnika ali političnega tekmeca. Tako je marsikdo pristal v fašističnem ali nacističnem taborišču.

Imeli so tudi razvejano vohunsko dejavnost. V medvojnih arhivih VOS-a je jasno razvidno, da so Casarja stalno zasledovali, mu sledili in pisali poročila o njem. Enako so prej sledili in prisluškovali dr. Ehrlichu. Mislim, da v tistem času nihče v Sloveniji ni tako dobro poznal komunizma kot dr. Lambert Ehrlich in ljudje okoli njega. Tistega komunizma, ki se je razvijal v Rusiji in Španiji in so ga slovenski komunisti vsiljevali našim ljudem. Za dosego svojega cilja so uporabili vsa sredstva. Pri belem dnevu so pobijali ljudi sredi Ljubljane!

Tudi na Ferka Casarja so pripravili atentat in sicer 18. marca 1942. Toda naredili so napako. Namesto njega so ustrelili Herberta Leilerja, duhovnega pomočnika na Golniku.

Tabor Slovenske dijaške zveze v Slovenskih Konjicah – V prvi vrsti z
                        desne proti levi inž. Anton Tepež, dr. Lambert Ehrlich in stolni prošt
                        Cukala – Na skrajni desni stoji Cvetko Praper

Figure 12. Tabor Slovenske dijaške zveze v Slovenskih Konjicah – V prvi vrsti z desne proti levi inž. Anton Tepež, dr. Lambert Ehrlich in stolni prošt Cukala – Na skrajni desni stoji Cvetko Praper

V VOS-ovskih arhivih sem našla nekaj zapisov o zasledovancih in sicer:

– 000012 Krištofovo (Kardeljevo) pismo z vprašanjem: »Kaj je s Casarjem? Pomota, kaj ne? Raziščite! Ne smete v bodoče dopuščati takih stvari, ki nas lahko strahovito drago stanejo. Da ni provokacija v sredi? Še par takih primerov, pa bo šel kredit VOS-a po vodi.«

– 000405: »Po zatišju, ki je nastalo v stražarskih vrstah ob priliki Ehrlichove justifikacije, je opaziti zopet zavestno aktivnost. Stalno se vrše njihove aktivnosti pri Natlačenu in v prosvetni zvezi na Miklošičevi cesti. 26. 9. 1942 je bil sestanek vodstva Stražarjev pri Natlačenu: Casar, Žebot, Praper, Dolinar iz Ilirske Bistrice in Bartalanič.«

– 000021: »Kakor hitro dobite kake nove podatke o Cas. (Casar), Žab. (Žebot) itd. – streljajte!«

Dr. Anton Korošec

Figure 13. Dr. Anton Korošec

Po neuspelem poskusu atentata je začel Casar menjavati svoja prebivališča. Nikjer ni ostal dolgo časa, ker so mu sledili.

Po Ehrlichovemu umoru je postal Casar neformalni voditelj slovenskega katoliškega in narodno zavednega društva Straža.

Lojz Bastič iz Ljubgojne pri Horjulu je 14. 6. 1942 pri krstah pobitih staršev rekel: »Jaz se bom branil!« Ne napadal, branil! Vsakdo ima pravico braniti se.

Trpljenje in pobijanje našega ljudstva se je iz meseca v mesec stopnjevalo. Partizani so z napadi in sabotažami dražili Italijane in se nato hitro umaknili. S tem so jih spodbujali k neusmiljenim povračilnim ukrepom in maščevanju. Ljudje so silno trpeli od obeh strani. Zato so se Slovenci od leta 1942 dalje odločali za samoobrambo pred partizanskim terorjem. Ustanavljali so tako imenovane »Vaške straže«. To so bile občinske organizacije, ki so nastajale povsem spontano. Svoje skupnosti so poskušali braniti pred surovim nasiljem, pred ropanjem, požiganjem in umori. Ker so bile Vaške straže slabo oborožene, so iz stiske jemali orožje tudi iz rok Italijanov. Vendar so jim ti dajali na voljo le lažje in zastarelo orožje. Po kapitulaciji so Italijani orožje predali partizanom.

Prva Vaška straža je nastala v Št. Joštu nad Vrhniko v začetku avgusta 1942. Potem so jih ustanavljali tudi drugod. Sestavljali so jih zanesljivi možje, v glavnem kmetje. Podnevi so delali na polju, ponoči pa stražili svojo lastnino in družine. Vedno pa je bil v postojanki nekdo, povečini poveljnik. Veliko poveljnikov Vaških straž je bilo stražarjev.

Besede Franca Tomšiča, Vaškega stražarja iz Male vasi pri Dobrepolju »Mi smo kmečka vojska … « najbolj opišejo Vaške straže. Po vojni je živel v Torontu, kjer je imel restavracijo. Umrl je letos spomladi.

8. septembra 1942, po kapitulaciji Italije so Vaške straže razpustili in ustanovili Slovensko narodno vojsko. Vaške straže so dobile ukaz, naj se zberejo na Turjaku. Kdo je ukaz podpisal, ni znano, ve pa se, da ga podpolkovnik Ernest Peterlin ni. Začele so se zbirati razne skupine: Vaške straže, Slovenska legija, Slovenski četniki … Niso pa se mogli dogovoriti, kdo bo glavni poveljnik, tako je Peterlin ostal v Ljubljani, Casar pa na Turjaku.

Partizani so bili dobro oboroženi. Dve italijanski diviziji sta jim predali svoje orožje: puške, topove in minomete, avtomobile in tanke. Precej italijanskih častnikov in vojakov je prestopilo na partizansko stran. Predvsem so upravljali minomete, tanke in težko topništvo, ker ga partizani niso obvladali.

Po porazu četnikov v Grčaricah je štab 14. divizije od domobrancev zahteval brezpogojno kapitulacijo in obljubil amnestijo. Partizani so zasedli tudi Ribnico in Kočevje ter se začeli zbirati okoli Turjaka in se pripravljati na napad.

Namesto da bi razmislili o bližajoči se nevarnosti partizanskega napada, so v obleganem gradu na dolgo razpravljali, kdo naj poveljuje enotam, zbranim zunaj in znotraj turjaškega obzidja. 12. septembra so tako imeli neke vrste vojaško posvetovanje vseh višjih častnikov in zastopnikov. Skoraj vsak od njih se je skliceval na kakšna navodila. Poveljnik Peterlin in poveljnik Slovenskih četnikov Karel Novak nista bila prisotna, ostala sta v Ljubljani. Med branilci gradu ni bilo neke osrednje enote, ki bi ostale lahko potegnila v boj. Italijansko topništvo na partizanski strani je s svojimi izurjenimi topničarji uspešno rušilo grajsko obzidje in grad. Branilci so začeli žolčno razpravljati o tem, ali naj grad zapustijo ali naj enote ostanejo tam. Nekaj izkušenih poveljnikov niso poslušali. Vse bolj je padala morala in širiti se je začela apatija. Končno so se domenili, da bodo boj s partizani nadaljevali in jim s tem zaprli pot proti Ljubljani. Tja so takoj poslali kurirja, da bi se sestal s političnimi in vojaškimi vodji, med drugim tudi s Peterlinom in vodstvom Straže, in se vrnil z njihovimi navodili. Določen je bil dr. Ludvik Arko. Dali so mu motor z voznikom, z drugim motorjem in voznikom je na skrival odšel tudi Casar, ki pa ni bil določen za kurirja.

Na Škofljici pri Ljubljani so terenci čez cesto napeljali žico in čakali skriti za grmovjem, »če se bo kaj ujelo«. Pripeljala sta dva motorja. Žica jih je pometla s sedežev, terenci so jih zajeli in jih začeli zasliševati. Ker jim je Casar hotel pobegniti, so ga ustrelili. Anton Bučar ga je zadel v trebuh. Ferko Casar je obležal na cesti in tam umiral nekaj ur. Tam ga je videla postajenačelnikova žena, ki pa mu ni smela pomagati. Oba motirista in dr. Arka so odpeljali v Trebnje. Preživel je le en voznik. Mesar Ivan Javornik iz Škofljice je mrtvega Casarja odpeljal z mesta, kjer je ležal, in dosegel, da so ga pokopali na šmarškem pokopališču. Zaradi tega ga je povojna oblast za nekaj časa zaprla.

Na Turjaku pa so branitelji zaman čakali na njihovo vrnitev in navodila.

Poroka Cvetka Praperja s Franiko Jereb – Za nevesto Leopold Klavž in
                        Ferko Casar

Figure 14. Poroka Cvetka Praperja s Franiko Jereb – Za nevesto Leopold Klavž in Ferko Casar

Dan ali dva po Casarjevem uboju so prišli neznanci na Trubarjevo ulico, kjer je nazadnje stanoval, in iz njegove sobe pobrali vse stvari: knjige, fotografije, pisma, vse osebne stvari. Za njim v Ljubljani ni ostalo ničesar. Nihče se jih ni upal karkoli vprašati, kaj šele zoperstaviti. Izginilo pa je še nekaj – njegovi dnevniki. Znano je bilo, da je Ferko že leta pisal dnevnike. Aktualne je imel v svoji naramni torbi s seboj na motorju. Terenci so na Škofljici torbo pobrali in jo poslali v Ljubljano na Komando, nato se je izgubila za njo vsaka sled. Izkazalo se je, da jih je po vojni na veliko citiral Franček Saje v svoji strupeni in zlonamerni knjigi Belogardizem (1952).

Dnevnike je dolgo iskal Casarjev nečak, misijonar Janez Puhan. Bil je celo pri Sajetovi družini. Le-ti pa so bili zelo začudeni, saj dnevnikov nikoli niso videli in ne vedo ničesar o njih. Tudi Ljuba Dornik iz Arhiva Republike Slovenije jih je iskala, vendar prav tako zaman. Jih je Saje uničil? V Arhivu so ohranjeni samo iz leta 1938.

Casarjeva narava je razvidna iz njegovega obnašanja do soljudi, saj zanj ni bil pomemben človekov svetovni nazor, temveč človek kot posameznik. Janez Titan je bil Casarjev sošolec iz gimnazije, ki se je navdušil za komunizem. Bil je sodelavec Borisa Kidriča in kot politik povezan s kominterno. Deloval je med zdomci v Franciji in Nemčiji ter bil v Moskvi. Osebno je poznal komunistično elito in njeno delovanje. Titan se je po nekajletni izkušnji s komunistično organizacijo in sodelovanju z njo zavestno odrekel stalinizmu. Obrnil se je h krščanskemu socializmu in zadružništvu. Sedem let je živel v emigraciji v Evropi. Franc Casar, ki je takrat v Parizu študiral diplomacijo, je v svoj dnevnik zapisal, da ga je Janez Titan obiskal 20. oktobra 1938 in ga prosil za posredovanje, da bi se mogel vrniti v domovino. Casar je brez zadržkov verjel njegovemu razočaranju nad komunizmom. S pomočjo dr. Korošca mu je pomagal in Titan se je lahko vrnil domov. Dopoldne 17. aprila 1945 so ga poklicali na Ozno. Od takrat se je za njim izgubila vsaka sled. Kraj, kjer je Janez Titan pokopan, še do danes ni znan.

Ljubljanske žale – Domobranci na pogrebu

Figure 15. Ljubljanske žale – Domobranci na pogrebu

Gospod dr. Jožef Smej, mariborski pomožni škof, mi je pripovedoval, kako je Casar poskrbel za bogojinske maturante leta 1939, ko so prišli študirat v Ljubljano. Med njimi je bil tudi sam. Počakal jih je na železniški postaji in jih peljal v Oražmov dom. Tam so dobili prenočišče. Pri gvardijanu lazaristov Matiji Čontali, ki je bil tudi Prekmurec, jim je preskrbel kosilo. Od dr. Korošca je izprosil nove moške obleke, ker so jih fantje zelo potrebovali. Po njegovih besedah je bil Casar zelo odločen in je kljub visoki izobrazbi, položaju in službi ostal ponižen, dober in preprost.

Še en lep spomin ima gospod škof nanj. Smejev dedek je nekoč zamenjal Ferka Casarja za svojega vnuka. Ko je šel mimo njegove hiše mu je zaklical: »Stoj in pridi mi pomagat spravit seno z voza na štalo!« Casar je brez besed to storil tudi potem, ko je dedek spoznal, da se je zmotil, in ugotovil, da ni bil njegov vnuk.

Včasih se notranja lepota združi z lepim videzom. To se je zgodilo tudi pri Ferku Casarju. Bil je visok, lepe postave, svetlih kodrastih las in modrih oči. Imel je dekle, ki jo je umor fanta zelo prizadel. Z reko beguncev je leta 1945 tudi ona odšla čez Ljubelj. Potem je živela v Ameriki in tam tudi umrla.

8. oktobra 2006 je Casarjeva nečakinja, misijonarjeva sestra, dala na svojem vrtu postaviti pomnik svojim trem stricem. Prvi med njimi je bil leta 1943 ubit Ferko Casar. O njem govori skoraj ves ta zapis. Z njegovo smrtjo je bil protikomunistični upor skorajda obglavljen. V dveh letih sta bila ustreljena dva ključna moža: dr. Ehrlich in Casar.

V boju s poplavo

Figure 16. V boju s poplavo

Drugi stric je bil Vinci Casar, ki je bil ubit leto kasneje. Bil je učitelj v Gančanih in Bogojini. On in vsa Casarjeva družina so bili zelo narodno zavedni. Po zaslugi gančanske učiteljice in bogojinskega notarja so ga Madžari poslali na rusko fronto. Maja 1943 je Vinci prebegnil k ruskim partizanom. 12. januarja 1944 je padel pri Stari Huti v Ukrajini kot vojak v vrstah jugoslovanske brigade. Ni znano, kdo ga je ustrelil. Od 31. januarja 1943 do 6. junija 1943 je pisal dnevnik. K Casarjevim na dom ga je prinesel njegov soborec Nikola Engler, doma iz Subotice. Nenad Gol, hrvaški novinar, ki je raziskoval ta del zgodovine, je zapisal: »Škoda, da je del dnevnika Engler uničil. Iztrgal je iz njega strani, kamor je Vinci verjetno zapisal kritična spoznanja o komunizmu v Sovjetski zvezi.« Kar je ostalo, so izrazito osebni zapisi.

Tretji je bil Jožef Casar. Delal je kot uradnik. Bil je tajnik v Hranilnici in posojilnici, nekaj časa je služboval pri Borzi dela. Nazadnje je bil v Mariboru. 12. maja 1945 ga je njegov sostanovalec in rojak ustrelil v kopalnici. Rekli so, da po nesreči. Bil je tretji dan »svobode«. Takšnih nesreč je bilo takrat veliko.

Ko so doma zvedeli za smrt drugega sina Vincija, je njegova sestra Ana, kasneje misijonarjeva mati, zelo jokala. Mati je svojo hčer tolažila: »Ne joči, raje vidim vse mrtve, kot da bi postali brezbožni komunisti.«

Ko pa bodo ljudstva spoznala, kdo ste bili, bodo od žalosti in pekoče vesti grizla zemljo. Močila jo bodo s svojimi solzami in vam postavljala templje.«

(Jean Bruller-Vercors)

Mislim, da nimam več česa dodati. Povedano je bilo vse!

8. oktober 2006 – Blagoslovitev spomenika v Bogojini

Figure 17. 8. oktober 2006 – Blagoslovitev spomenika v Bogojini

3. Pripovedi

3.1. Ali naj zatajim Boga in svoj narod?

Vanja Kržan

3.1.1.

O prosvetnem in kulturnem življenju na Jesenicah pred vojno smo v Zavezi pisali že pred leti. Tovarna je takrat dajala dober in gotov zaslužek mnogim Jeseničanom in okoličanom vse do Rateč, Bohinja in Radovljice, Krekov dom pa je zlasti mlajšim dajal sprostitev, zabavo, veselje, razvedrilo in kulturne užitke. Ničkoliko operet in gledaliških predstav so pevci, godbeniki in igralci, večinoma le amaterji in goreči ljubitelji gledališča, zaigrali in odpeli na tem odru! Največ je bilo med njimi tovarniških delavcev in uslužbencev. Tudi ljubitelji gimnastike in plesa od najmlajših do starejših Orlov so telovadili v tem domu ali na igrišču za domom, še posebej ob raznih prireditvah in slovesnostih. V neposredni bližini pa so se urili v telovadnih disciplinah Sokoli v Sokolskem domu in na telovadišču pred domom. Zato pred vojno Jesenice niso bile znane samo po tovarni, ampak tudi po Krekovem domu in nosilcih kulturnega in prosvetnega življenja takratnih Jesenic.

Mnoge telovadce Orla ter nosilce kulturnega in prosvetnega življenja na Jesenicah smo v Zavezi že omenili, tokrat naj spomnimo še na Železnikovo družino očeta Franca, tovarniškega delavca, in mame Marije roj. Ambrožič. Imela sta tri sinove: Franceta, Vinka in Ignaca, ter hčerko Cilko por. Smolej. Najstarejši France, po poklicu strugar v tovarni, je bil operetni pevec, igralec in telovadec. Pevca in telovadca sta bila tudi brata. Ignac se je učil igranja na violino in se je edini v družini izšolal. Končal je učiteljišče v Ljubljani in se zaposlil v ljubljanski zavarovalnici.

France in Vinko sta se udeležila izleta Jugoslovanske orlovske zveze v Prago od 1. do 9. julija 1929 na mednarodne tekme katoliških telovadcev in svetovaclavske dneve orlovstva. Izlet je bil namenjen tudi kulturni, narodnostni in verski vzgoji mladih telovadcev. Že pred prihodom v Prago so si ogledali Velehrad, imeli v stolni cerkvi mašo v počastitev slovanskih apostolov svetih Cirila in Metoda; naslednji dan so se ustavili v Olomucu in počastili z žalno slovesnostjo in sv. mašo padle jugoslovanske vojake pri mavzoleju ter vzidali spominsko ploščo. Šele tretji dan so dospeli v Prago, ki so si jo po orlovskih nastopih in slavnostih temeljito ogledali. Ob povratku so se ustavili v Judenburgu, kjer so se pri maši spomnili tam pokopanih slovenskih vojakov, pa seveda pri Gospe Sveti na Koroškem. Spremljal jih je veliki ljubitelj in vzgojitelj mladine, tedaj že priletni škof dr. Anton Bonaventura Jeglič, ki mu za mladino ni bila nobena žrtev in odpoved prevelika.

3.1.2.

Današnja zgodba bo posvečena Ignacu Železniku in njegovi družini. Izginil je v povojni moriji zadnje dni maja 1945, zato mi bosta njegovi hčerki, najstarejša Breda in najmlajša Marjeta, za domače Metka, pomagali s kakšnim drobcem iz njegovega življenja, predvsem pa iz življenja družine, sestaviti pričujočo zgodbo, ki je podobna nešteto drugim zgodbam uničenih družin po vojni. Največjo težavo vidita v tem, da tako malo vesta o očetu, najmlajša Metka ga niti ni poznala.

Ignac Železnik, za vse je bil Nace, je bil rojen 1. 2. 1910 na Jesenicah in v družini najmlajši. Ko je končal učiteljišče in se zaposlil v zavarovalnici, se je leta 1936 poročil z leto dni mlajšo diplomantko učiteljišča Vero Vodeb, hčerko pravnika in novinarja Slovenskega naroda Emila Vodeba, ki se je vse življenje zavzemal za združenje vseh slovanskih narodov. Verina mama je bil prav tako učiteljica, ki se je v Nemčiji izšolala še za naravno zdravilko. Vodebovi so živeli na Rimski 2, v hiši, ki danes spada pod zaščito spomeniškega varstva. Ignacu in Veri so se rodili štirje otroci: Breda je bila rojena 1937, Marjana 1939, Klemen, za domače Menko 1942 in Metka 1944.

Že poročen, je Nace še vedno ostal zvest Orlom: leta 1938 je kot glavni tajnik pomagal pri organizaciji Mednarodnega mladinskega tabora (Zveza fantovskih odsekov v Ljubljani), ko se je v dneh od 26. do 29. junija z vseh strani Slovenije »zgrinjal mladi slovenski rod v belo Ljubljano« na Stadion, da se zahvali »preteklim rodovom za vzore in zvestobo«, za prihodnje rodove pa »vseje seme v sveže brazde«.

Očetov dober znanec in somišljenik je bil Janez Krvina (1891), izučen urar in poslovodja pri urarju in zlatarju Satnerju, ki je imel svojo trgovino in urarsko delavnico na današnji Čopovi v Ljubljani. Nacetu Železniku je ponudil stanovanje v prvem nadstropju svoje velike stanovanjske hiše (zase je imel le eno sobo) na Lavričevi 11 za Bežigradom. Krvinova sestra Marija je z možem Antonom Komanom in s štirimi otroki živela v pritličju. V podstrešno stanovanje pa se je vselil Jože Bizjak, tudi Jeseničan po rodu, član predvojne smučarske olimpijske reprezentance. Bil je uslužbenec pri Mayerju, nemškem trgovcu, ki je imel trgovino z blagom in preprogami na Tromostovju. Okrog hiše je bil vrt s sadnim drevjem in zelenjavnimi gredicami.

Bratje Železni s sestro Cilko – Z desne Ignac, France in Vinko

Figure 18. Bratje Železni s sestro Cilko – Z desne Ignac, France in Vinko

Breda, Železnikova najstarejša hčerka, se edina spominja nekaterih dogodkov, ko so bili še srečna družina. Leta 2005 je v Argentini v svojih Spominih zapisala nekaj utrinkov iz najnežnejšega otroštva.

»Pravijo, da se človek spopade s svojo preteklostjo šele po petdesetih letih, ne sicer z lahkoto, ampak z manj teže. Pregovor pa pravi, da se življenje posameznika izpiše po tem, kar se on spomni in kako se tega spominja.

Ti spomini imajo svoj začetek v Ljubljani. So del mojega življenja, ali bolje rečeno naših življenj, življenja naše družine v težkih časih proti koncu druge svetovne vojne in po njej, ko smo se skušali vrniti v normalen način življenja, v življenje brez jeze, ampak velikokrat z neizogibnim vprašanjem zakaj?

Nekaj, kar mi je ostalo globoko v spominu, je podoba naše družine: mama, ati in otroci. Vidim jo svetlo in veselo. Posebno pozornost se je posvečalo kulturnim dogodkom: gledališču, glasbi, petju, koncertom. Mami in ati sta igrala violino v duetu. Kadar sta odhajala zvečer zdoma, nas je pazila vzgojiteljica, verjetno je bila učiteljica, ker nas je učila in pazila.

V naši družini so posvečali pozornost tudi branju. Imeli smo dnevne ure za branje. Ko sem že sama brala, sem imela svoje knjige, ki sem jih skrbno čuvala, da bi mi jih mlajši ne raztrgali. Imeli smo tudi igrače in sestavljanke.

Ker mama ni bila v službi, je imela stike z drugimi mamicami in so se rade obiskovale. Medtem ko so mame pile čaj in se pogovarjale, smo se otroci igrali. Spomnim se, da se je mama lepo oblačila in je skrbela, da smo bili tudi mi urejeni in lepo oblečeni. Šivilja nam je naredila posebne klobučke, ki so se podajali k oblekicam, kakor je bilo takrat v modi. Neka druga gospa nam je pletla nogavice: kratke, dokolenke, ali dolge, volnene ali bombažne. Ne spomnim se, da bi me motile, kakor bi me danes gotovo.

Spomnim se velike in svetle hiše s kaminom na drva, okrog in okrog hiše je bil vrt z visokimi drevesi: modrimi smrekami, jelkami in tudi z nekaj sadnimi drevesi. Najbolj se spominjam češenj: ko so bile zrele, smo si jih kot uhane obešali za ušesa. Imeli smo vrtiček, zanj smo zelo skrbeli, ker nam je v vojnem času prišel prav. Spominjam se krtov, ki so delali škodo, preganjali smo jih, a otroci nismo hoteli, da jih ubijejo, bili so tako lepi in kosmati.

Kadar smo poleti imeli obiske, so nas otroke poslali zgodaj spat. Skoraj vedno smo bili okregani. Marjana je bila zelo živahna deklica in je poskrbela, da je kaj padlo na glavo kakšnemu od gostov, ki so sedeli pod oknom. Stopniščna ograja, ki je vodila v prvo nadstropje, je bila prava skušnjava za drsanje po njej. Kopanje je bil pravcati dogodek, ker je bilo treba segreti vodo v kotlih. Kopali smo se v veliki banji in vsak je prinesel s seboj najljubše igrače, predvsem barvaste ribice, račke itd. Imam izredno lepe spomine na kopanje in igre v banji.

Pozimi smo nad toplo krušno pečjo postavili lepenke, spredaj smo obesili zavese in smo imeli lutkovne nastope. To je bila ena najljubših iger.

V kuhinji je bilo visoko korito. Marjana je primaknila stol in se igrala s pipo tuša, kot da govori po telefonu. Skoraj zmeraj je padla na tla. Enako se je igrala tudi s pipami na vrtu ali pa je pila vodo iz njih. Marjana se je zelo lepo razumela z Metko: ko je bila ta še dojenček, je ravnala z njo, kot bi bila njena punčka, in kasneje jo je naučila hoditi.

Kuhinjo vidim prostorno in veselo, z odprtimi okni na vrt sredi poletja. Ob petkih popoldne vidim na mizi skledo rjavega fižola v solati in poleg velike kose domačega kruha. Večerja je bila prava poslastica. Kruh so zamesili doma, pekel pa se je v pekarni; otroci smo sodelovali tako, da smo delali križe nad testom, preden so ga nesli v pekarno.«

Vera in Ignac Železnik ob poroki

Figure 19. Vera in Ignac Železnik ob poroki

Breda se vzhičeno in z »veliko nostalgijo«, kot pravi sama, spominja družinskega praznovanja Miklavža, božiča in velike noči, sprehodov po Tivoliju, veveric, ki so jim jedle z roke, travnikov, kjer so nabirali marjetice, pletli iz njih venčke, in sankanja pozimi.

In kakšni so Bredini spomini na atija? »Kot vsaki hčerki je bil tudi meni ati idol. Ker sem bila najstarejša, sem občutila, da sem njegova ljubljenka. Včasih sem ga kam spremljala, ker sem se že lepo obnašala, ostali otroci pa so bili še majhni in so ostali doma, ker so mu delali kakšne težave. Čutila sem, kot da moram biti mlajšim vzor in da ne smem razočarati staršev v tem, kar so oni pričakovali od nas.«

In še en spomin na atija. »Kar zame ni bilo tako prijetno, so bila vnetja srednjega ušesa. Enkrat sem bila v bolnici v Šlajmerjevem domu, kjer so mi punktirali uho. Dali so mi anestezijo z etrom. Bilo je grozno, ko sem se zbudila in sem bruhala. Najhujše pa je bilo to, da sem bila sama v bolnici. Ati je hodil na obisk, (mami je gotovo imela kakšnega dojenčka). Da se ne bi dolgočasila, sem kvačkala. Gotovo nisem dobro znala, saj sem atija prosila za pomoč, pa mi ni znal dosti pomagati, saj je znal manj kot jaz. Bila sem tako nesrečna in žalostna, da sem hudo jokala. Tudi atiju so tekle solze. Ko sem ostala sama, sem se obrnila k steni, glavo sem si pokrila z odejo in jokala, dokler nisem zaspala.«

Srečna doživetja otroštva in spomini na ljubljenega atija, ki je jokal ob njeni posteljici v Šlajmerjevem domu, skalijo spomini na mučne dogodke med vojno: bombardiranja, tuljenje siren, »trenutke zmede in bojazni«, eksplozije bomb. »Ti dogodki so mi ostali tako globoko vsidrani v spominu, da sem še v sanjah slišala sirene in se ponoči zbujala in sem se morala prepričati, da so bile le težke sanje. In to več mesecev po končani vojni.«

Takrat Breda še ni vedela, da se dogajajo še hujše stvari, kot je padanje bomb, tudi ne, zakaj je moral ati zdoma in se je le občasno vračal za kratek čas. Doma ni bil več varen. »Kasneje je mami pošiljal novice po mladem fantu vojaku, ki mu je bilo ime Milan,« se spominja Breda. »In je včasih prinesel kaj za jesti, kruh in mleko. Spominjam se tega kot časa negotovosti in bojazni. Skoraj nismo več odhajali iz hiše.«

»Neko noč je ati prišel skrivaj domov, ampak so ga opazili, ker so mu zjutraj nastavili past. Nihče ne ve, od kod sta se vzela dva oborožena moška, divje zvonila, in ko jima je mama odprla vrata, sta jo odrinila, vdrla v hišo in prinorela v prvo nadstropje. Božja previdnost je hotela, da sta se spotaknila ob Marjanco, ki je sedela na kahlici na hodniku pred straniščem. V strahu je zakričala in ati je ušel skozi okno spalnice in se spustil na tla, verjetno po marelici, ki je rastla ob zidu. Ne spomnim se, kaj je bilo potem, a vem, da ga nista ujela.«

»Zaradi moje starosti nisem doumela nevarnosti, čeprav se spominjam dogodkov, ki so mi ostali globoko v spominu,« je zapisala kasneje Breda v svojih Spominih. Eden takih dogodkov je prav gotovo poizkus, da bi tega pomladnega jutra 1942 ali bolj gotovo 1943 po vsej verjetnosti hoteli kar na domu ustreliti njihovega atija ali pa ga odvesti, da to storijo skrivaj.

Železnikova z Bredo (starejšo) in Marjanco med vojno

Figure 20. Železnikova z Bredo (starejšo) in Marjanco med vojno

Dogodek nam lahko malce bolj osvetli takrat enajstletni Tomaž Koman, ki je s straši, bratom in sestrama živel v pritličju iste hiše. Njegova mama je tistega jutra slišala divje zvonjenje in videla surova moška, ki sta nato planila v hišo. Odprla je kuhinjsko okno in pričela na ves glas kričati, saj se je prestrašila tudi ona: »Na pomoč, na pomoč, partizani so v hiši!« Prav takrat je šel mimo italijanski kurat, ki je ob besedi ‘partizani’ takoj zaslutil nevarnost. Stekel je do hiše na vogalu ulice med Lavričevo in Einspielerjevo, kjer so imeli karabinjerji svoje prostore. Razumljivo, da so posredovali le tako, da so izpred hiše nekajkrat ustrelili v zrak. Vendar je bilo to zadosti, kajti ‘partizana’ sta urno popihala in se odpeljala z avtom, ki sta ga iz previdnosti parkirala za vogalom sosednje ulice. Morda so ‘partizani’ hoteli aretirati ali likvidirati vse tri moške v hiši, Krvino, Bizjaka in Železnika, toda po vsej verjetnosti je bil Železnik tisti, ki so ga hoteli spraviti s poti.« Breda omenja, da je imel ati pri sebi veliko propagandnega gradiva.

Krvina, Bizjak in Železnik so se med vojno še bolj povezali in starejši Komanovi otroci ter Breda so vedeli, da ne smejo hoditi v tisto sobo, kjer so večkrat sedeli moški in se pogovarjali bogsigavedi kaj. Mi pa lahko z gotovostjo trdimo, da so sčasoma vsi trije postali dejavni v protikomunističnem gibanju. Danes Komanov Tomaž ve, da moška, ki sta tisto jutro imela namen odpeljati ali likvidirati Železnikovega Naceta, skoraj gotovo nista bila partizana, ampak terenca in simpatizerja OF. Vedelo se je, da je bil pravnik dr. Žigon, njihov sosed z Lavričeve, simpatizer OF in partizanov, prav tako tudi sosed, profesor latinščine Jože Sivec. Na Einspielerjevi je stanovala tudi mama Tomaževega sošolca, ki je na poti do cerkve, kamor je hodila k maši, tja in nazaj grede skrivaj trosila propagandne lističe OF, ki jih je imela skrite v žepu svojega dolgega krila. Gotovo je bila v tem predelu Bežigrada organizirana dobra obveščevalna in vohunska služba, saj ne moremo prezreti Bredinih zapisanih besed, da je »neko noč ati prišel skrivaj domov, ampak so ga opazili, ker so mu zjutraj nastavili past.«

Vera Železnik z otroki v begunstvu v Italiji

Figure 21. Vera Železnik z otroki v begunstvu v Italiji

3.1.3. Domobranec Ignacij Železnik – zvest Bogu in narodu

Naj spet citiramo iz Spominov Železnikove hčerke Brede, kako ona danes, v daljni Argentini in oddaljenosti od takratnega časa, razumeva in opravičuje nastanek domobranstva. »V Sloveniji sta med vojno nastali dve stranki, dobro ločeni: na eni strani so bili partizani, komunisti, željni oblasti (enako kot po vsej Jugoslaviji), na drugi strani so nastali domobranci, protikomunisti, katoličani, ki so želeli, da bi se vojna končala in da ne bi na oblast prišli komunisti, ki so bili brezbožci, fanatiki in krvoželjni. Geslo domobrancev je bilo: Mati, domovina, Bog. Ati je hranil doma protikomunističe publikacije anonimnih avtorjev, kasneje se je pridružil domobrancem in postal eden od vodij.«

Žena je po odhodu moža k domobrancem bolj ali manj sama nosila skrbi in odgovornost za štiri majhne otroke in za njihovo preživetje. Stalno je trepetala za moževo življenje, posebno po tistem jutru, ko sta oborožena neznanca planila v hišo. Verjetno se je bolj težko sprijaznila z moževim novim položajem domobranca, čeprav je dobro vedela, zakaj se jim je pridružil, in mu tudi ni branila. Vendar je večkrat omenila odraslim otrokom: »Ati bi prej zanemaril svojo družino kot pa domovino.«

Zelo verjetno tudi doma na Jesenicah niso bili preveč navdušeni nad Nacetovim domobranstvom, niti brata, še manj pa mama in teta. Oče je bil že pokojni. Verjetno na Gorenjskem niso bili dovolj seznanjeni s strahotami komunističnega terorja v Ljubljani in ljubljanski pokrajini, ki se je razdivjalo že leta 1942. Na Jesenicah in v Gornjesavski dolini domobrancev ni bilo, ker bi bilo domobranstvo nesmiselno. Partizani so se prikazali le takrat, kadar so likvidirali poštene domačine, ropali ali organizirali sabotažne in izzivalne akcije. Če so zaradi teh Nemci streljali nedolžne ljudi in jih pošiljali v zapor v Begunje ali v nemška taborišča, partizanom tega ni bilo mar. Železnikove na Jesenicah je gotovo vznemirjala tudi skrb za Naceta in njegovo družino s štirimi majhnimi otroki.

Kako naj torej domači bolje razumejo brata Naceta, zdaj domobranca? Zato jim je svoje razloge za domobranstvo napisal v pismu z dne 8. 1. 1944. Pismo je danes dragoceno ne le za njegove otroke, ampak za vse tiste, ki nasedajo sovražnim očitkom zaradi »izdajalskih domobrancev« in »kolaborantov sovražnika«. (Pismo se je na srečo ohranilo, ker ga je Nacetov brat France skril pod špirovce na podsrešju in ga mnogo let kasneje izročil že odrasli Metki, ona pa sestrama, bratu in mami, ko so v sedemdesetih in osemdesetih letih obiskovali Slovenijo. Prisluhnimo torej pismu Naceta Železnika mami, teti in bratoma na Jesenicah:

»V obeh pismih me nekam boječe sprašujete, če sem morda zamenjal službo. Na to vprašanje sem že po Mihu odgovoril in upam, da Vam je vsem sporočil moj odgovor. Ker pa za tem vprašanjem tiči strah in neizrečena želja, da bi vendarle vesti, ki se o meni širijo po Jesenicah, če se, ne držale, se hočem pri tem nekoliko dalj časa pomuditi.

Prav na začetka naj povem, kar upam, da veste doma prav tako dobro kot jaz, da sem bil od otroških let – pa ne le jaz, ampak vsi v naši družini, vzgajani v krogu katoliških društev. Mama in teta sta nam vsem, dan za dnem, vlivali v naša srca, ki so bila trda, drobce, kapljice resnic naše krščanske vere in prav to, vsaj za mene je tako, me je obvarovalo vseh težkih zmot, ki žal danes oklepajo toliko nekdaj vernih in zavednih Slovencev. Majhne otroke so nas učili ljubiti svojo vero in s pomočjo nje zvesto služiti svojemu narodu.

V istem duhu so potekala moja študentska leta, pa ne po moji zaslugi. To zaslugo moram pripisovati samo mami in teti, ki sta vedno molili zame in za nas vse. Enkrat sem že pisal domov, da sem kot študent doživljal večkrat obupne trenutke, iz katerih pa me je vselej srečno rešila vera v kraljico Slovencev – Marijo Pomagaj, ki sta mi jo prav mama in teta globoko vsadili v srce. Ta me je spremljala skozi vsa dijaška leta in prepričan sem, da me spremlja tudi danes.

S tem je menda povedano vse in vam vsem. Tako so me vzgajali doma in vsaj trohico te vzgoje je ostalo v meni, in prav to mi danes ne dovoljuje, da bi drugače postopal. V otroški dobi so nam starši delali znamenje križa na čelu. Ko smo bili sami zanikrni, so nas vedno in povsod opominjali: Pa vsaj pokrižaj se! Itd. Ko smo bili zjutraj sami preleni, da bi molili, sta mama ali teta molili, čeprav smo še na pol spali po posteljah, pa je nekaj po tako vztrajnih prošnjah le ostalo v nas.

Z versko vzgojo pa je najtesneje povezana narodna vzgoja. Nihče ni bolj narodno zaveden kakor oni, ki izpolnjujejo svoje verske dolžnosti oz. ki vdano sledijo klicu svoje vesti, ki je že od mladosti bila usmerjena po verskih smernicah. In kaj naj danes napravim, ko sem že od mladosti po navedenih smernicah rastel in dorastel v zrelega moža in ki kot tak sodim, da sta me mama in teta pravilno vzgajali, ko sta me učili spoštovati križ; ko sta zahtevali od mene, da izpolnjujem verske dolžnosti; ko sta nas vse vedno vzpodbujali k zglednemu verskemu življenju. Ko sta nam od vsaki priliki pridigali po Sv. pismu: »Kaj ti pomaga, če ves svet pridobiš, svojo dušo pa pogubiš!«

Danes, ko sam sodim in sem prepričan, da sta me učili prav, in ne le to, da sta me učili prav – še več – sam sem se danes postavil na njuni mesti in posnemam njune nauke. Vem, da sta obe zelo dobri in da v teh čudnih časih iz ljubezni do mene nehote želita, da ostanem danes skrit, da se zaprem in zaprt čakam časov, ko bom s svojimi načeli zopet brez nevarnosti prišel na dan.

Tega delati pa ne morem. Ljubezen do našega naroda mi tega ne dovoljuje. Danes, ko nam Slovencem ostaja samo dvoje. Ali ostanemo ali pa nas komunisti pobijejo.

Metka Železnik (na levi) z bratranci in sestrično na Jesenicah

Figure 22. Metka Železnik (na levi) z bratranci in sestrično na Jesenicah

Zame in za vsakega, ki je resnično zaveden Slovenec, velja, da mora vse pomisleke staviti ob stran, čeprav to ni lahko spričo tolikega trpljenja, ki ga je naš mali narod prestal od tujcev, še več pa od zlaganih Slovencev – komunistov, in se postaviti v vrste, ki se morajo boriti proti največjemu in najnevarnejšemu sovražniku našega naroda – to je komunizmu ali partizanom, ali če hočete, gošarjem.

Žalostno je dejstvo, da smo prisiljeni z orožjem nastopati proti zlu, ki se je zaleglo po naših narodnih izkoreninjencih med naš narod. Vdajati se utvaram, ki jih komunisti širijo, češ da nikomur ne bodo nič napravili, kdor ne bo proti njim nastopal oz. se njim pridružil, je smrtni greh nad lastnim življenjem. O tem moramo biti prepričani vsi zares zavedni, verni in pošteni Slovenci; za te pa ni prostora v tako profanirani svobodni Sloveniji, ki jo na ves glas oznanja OF.

Ali naj danes tisto, kar me je mama učila da je prav, zatajim? Ali naj zatajim Boga in svoj narod, da si s tem morda podaljšam življenje za nekaj ur? Ne, tega ne bom storil! Spoznal sem in to na lastni koži izkusil, da je komunizem prvi in najnevarnejši sovražnik našega naroda. Kakšen greh proti svojemu narodu pa sem storil, da so me prišli na dom pobijat? Prav nobenega! V politiko se nisem mešal, deloval sem le v organizacijah, ki so imele vzgojni namen in so bile prav zaradi tega nujne. V teh organizacijah sem res kot odbornik širil in opozarjal na grozote komunističnega raja, ki ga zdaj sam občutim in kar me še bolj uverja, da sem delal prav in še premalo. Torej zato sem bil proglašen kot narodni izdajalec, ki zasluži smrt, kakor so jo ‘zaslužili’ do zdaj že tisoči Slovenci – pošteni Slovenci.

Metka Železnik s stricem (levo) in Marjanca Železnik z možem (desno) na
                        kraju, kjer naj bi ustrelili očeta Ignaca Železnika

Figure 23. Metka Železnik s stricem (levo) in Marjanca Železnik z možem (desno) na kraju, kjer naj bi ustrelili očeta Ignaca Železnika

Zame in tudi za vas drugega izhoda ni kot edino borba proti tem ‘laži Slovencem’, ki jim je slovenstvo samo krinka, pod katero kopljejo grob vsemu našemu narodu. Kdor misli, da se bo pred to roparsko bando, ki si je nadela nalogo pomoriti vse verne Slovence, rešil s tem, da se bo potegnil za kulise, da ne bo nič govoril, da jim bo celo pritrjeval, jim morda tudi pomagal, se moti. Tudi takega bodo ob prvi priliki spravili pod zemljo. Danes drži samo eno: ali zmaga protikomunistična akcija in s tem ostane živ slovenski narod, ali pa zmaga komunizem in je s tem naš narod pokopan za večno.

Mlad fant, ki je videl, kako so partizani pobijali ranjene Slovence na Turjaku, in se mu je posrečilo zbežati, je takole dejal: ‘Če pride sam hudič in gre v borbo proti komunistom, grem z njim!’ S tem je hotel povedati, da ne glejte, čigavo orožje ti je za to borbo na razpolago. Glavno je, da je orožje, s pomočjo katerega si bo narod ohranil življenje. To velja danes tudi za mene. Veljalo pa bo zelo verjetno tudi za Gorenjce, ki pač danes še ne morejo pogledati preko kupa žrtev, pogledali pa bodo, ko jim bo grozilo od komunistov še mnogo več takih kupov žrtev, ki po njihovih receptih morajo biti.

Mnogo sem pisal o tem in želim samo eno: Bog naj Vam vsem da samo možnost pravilnega spoznanja in naj Vas vse obvaruje grozot, ki so jih od komunistov doživeli ubogi Dolenjci.

Na ata tudi nisem pozabil. Za obletnico njegove smrti se ga bomo spomnili v šišenski cerkvi na najslovesnejši način.«

Sledijo pozdravi mami, teti, obema bratoma in njunima družinama in vsem znancem. Že na začetku pisma Nace ne pozabi z očetovsko ljubeznijo in ponosom na kratko omeniti svojih otrok: »Z ženo se počasi starava, otroci pa, moram reči, kar hitro rastejo. Breda se je zelo potegnila in je v šoli menda ena največjih. Šolo ima precej neredno, vendar se je že kar nekaj naučila. Marjanca jo v velikosti kar lovi, v porednosti pa daleč prekaša. Ni sicer zlobna, pač pa razigrana in kaj rada nagaja, ampak le doma, drugje pa je mirna. Še večji razgrajač pa je naš mali gospod Menko. Ta že zdaj v razigranosti obe dene v koš. Ima pa zelo dobro lastnost ali pa neobčutljivo glavo. Še tako močno se lahko zadene z njo ali pa odleti po tleh, pa nič ne joka. Njegova posebna lastnost je tudi ta, da kadar je, se mu mora jed popihati ne na žlici, pač pa v ustih. Tudi dober plezalec je: v stanovanju pleza po vsem, le na visoke omare še ne zleze. O otrocih bi lahko še kar naprej pisaril, ker pa je otrok vsak hitro sit, bom tudi jaz nehal.«

3.1.4. 5. maj 1945

Zapisali smo že, da hčerka Breda zaradi svoje starosti ni doumela vojnih časov in nevarnosti, ki jim vedno bolj grozijo, spominja pa se dogodkov, ki so ji, osemletnemu dekletcu, dali misliti.

Hrane je bilo vedno manj, vse se je dobilo le na karte, ljudje so za pičli živež čakali v dolgih vrstah. »V veliko pomoč nam je bil domači vrtiček, imeli smo še njivico, kjer smo pridelovali krompir,« se spominja Breda. »Proti koncu vojne je bilo doma veliko zaskrbljenosti in nemira. Pripravljali so liker z orehi, ga vlili v steklenice in jih zakopali v skrite kraje na vrtu. Skrivali so tudi riž in drugo hrano. Gotovo so predvidevali še večjo lakoto. Imeli smo tudi zajce, ki so bili za nas otroke kot igračke. Nikdar pa nismo videli, ko so jih klali, pa tudi ne vedeli, kdaj jih jemo. Imeli smo tudi kokoši, pisane peteline in purana.«

Jože Bizjak z birmancem Tomažem Komanom

Figure 24. Jože Bizjak z birmancem Tomažem Komanom

S zajčki, pisanimi petelini in kokoškami se končajo spomini osemletne deklice Brede. Gotovo se bomo v nadaljevanju zgodbe prepričali, da se je 5. maja 1945 končalo njeno otroštvo, da je bila za vedno uničena lepota doma in družinskega življenja. Zanjo in za vse njene. Prisluhnimo še dalje odlomkom iz njenih Spominov.

»Bilo je 5. maja 1945. Veselje fanatičnih komunistov. Kaos v Sloveniji. Maščevanje in smrt. Nič ni delovalo. Mama je bila čisto iz sebe in poizvedovala je, kako priti do atija.« Bil je še v Ljubljani, v Škofovih zavodih. Nekje je dobila voz s trmastim oslom, da sta z Bredo z največjo težavo prišli v Šentvid. »Ko sta se z očetom dobila, sta se odločila, da zbežimo, ker so bili komunisti odločeni, da bodo pokončali vse, ki mislijo drugače, in mi smo bili že označeni. Z vojakom sva se odpeljali nazaj domov po ostale. Mama in mi otroci naj bi šli na zadnji tovorni vlak tistega dne, ki bo odpeljal iz Ljubljane ob 17. uri. Pripeljali naj bi se do Jesenic, kakšne štiri ure vožnje, kjer je bila doma očetova družina. Pri njih bi se skrili, dokler ne bi bilo najhujše mimo, potem bi videli, kako naprej.

Ni bilo dosti časa. Mama je hitro v torbo zmetala nekatere vrednostne stvari (zlatnino, srebrni pribor) in zlezli smo na motorno prikolico. Bil je lep sončen dan, ko smo odhajali. Metka je bila stara komaj eno leto, zato so se odločili, da jo pustijo doma z omo. Prav tako tudi Menka, a se je tako milo jokal, ko nas je videl odhajati, da se je mami zasmilil in v naglici je vzela s sabo še njega. Saj smo bežali samo za nekaj dni … Pa tudi prostora v prikolici ni bilo za vse. Menko je bil še majhen, 2 leti in pol, Marjana komaj šest let, jaz pa še ne osem. Tako se je v enem dnevu za vedno spremenila usoda našega življenja na nepredstavljiv način.

Ko smo se pripeljali na železniško postajo, je bila popolna zmeda, povsod vojaki, ki so poveljevali, a že takoj nato dajali drugačna, nasprotujoča povelja. Vlak se je že premikal, tedaj se je nepričakovano pojavil ati na motorju in nas s pomočjo nekega vojaka skorajda pometal skozi odprta vrata vagona. Vlak se je že premikal.

Na tak način smo se poslovili … Takrat smo se videli zadnjikrat …

Bila sem še premajhna, da bi doumela doživetja tistega časa, a mama je vse to doživljala z grozo.

In tu se začne zgodba, vredna romana.

Bili smo v tovornem vagonu, polnem oglja in čebule. Do Jesenic smo se vozili tri dni. Vožnja je bila ena sama zmeda in zmešnjava. Vlak je šel malo naprej, malo nazaj, največ stal, priklapljali so vagone in jih spet odklapljali. Ves čas vpitje in nasprotujoča povelja. Vojaki s psi so pregledovali vlake, a mi smo bili na tovornem vlaku in sam Bog ve, zakaj nas niso pregledali. Tri dni vpitja, žvižganja, dima, korakanja vojakov, poveljevanja, niti v filmu ne bi bilo mogoče prikazati kaj hujšega.

Ponoči smo z mamo šli z vlaka dol, se plazili pod vagoni in splezali na drug vlak. Morda bomo s tem prišli do Jesenic? Bili smo skoraj brez hrane in pijače in že zelo izčrpani. Mi otroci bi samo še spali. Bil je pravi čudež, da nas je mati lahko tako vodila. To lahko naredi samo mati.

Končno smo po treh dneh prišli na Jesenice, ponoči. Vse je bilo zastraženo, spet vpitje in povelja, zato smo ostali skriti v vagonu. Mama mi je pravila, da so Jesenice mestece sredi gora in da bi lahko od tam, kjer se je vlak ustavil, videli očetovo rojstno hišo. Takrat se je govorilo, da so komunisti tako fanatični, da so vsakega, ki se jim je zdel sumljiv, ustrelili.« Ker je bilo vse zastraženo, si mama na Jesenicah ni upala z vlaka, in kam so se potem odpeljali, se Breda ne spominja.

Ne ve, kako in kdaj so prišli na travnik pred Tržičem. Gotovo je izmučena ta del poti prespala. Zato nadaljuje: »Ko se je končno vlak ustavil na odprtem polju, smo opazili vse naokrog vojake, ki so počivali na travi, pod krasnim zvezdnim nebom, da še danes, ko zaprem oči, zopet vidim to nebo. K sreči ni bilo mraza, ker je bila pomlad. Nebo je bilo temno, visoko, globoko, nabito z zvezdami, daljno, svetleče in popolnoma jasno. Bilo je čudovito tudi zame, za osemletnega otroka. Priznati moram, da je še danes zame nekaj magičnega in očarljivega gledati nebo ponoči. Takrat me vodijo misli k veličini našega Stvarnika. In kadar danes gledam nebo in razmišljam, mi vsaj za trenutek pride na misel tista noč.

Tisti, ki so počivali, so bili nemški vojaki, ki so morali oddati orožje, potem pa naj bi šli čez Ljubelj. Izgubili smo se med njimi. Si lahko predstavljate, kako je to izgledalo? Kako je moralo biti mamo strah med neznanimi moškimi? S tremi otroki sama, mlada, lepa. Resnično, nisem med tistimi, ki bi lahko kdaj dvomila o Božji previdnosti.

Mama je dobro govorila nemško, prišla je v stik z generalom in mu vse po pravici povedala. Začuden je bil in je mami predlagal, naj se izdaja, kot da je njegova žena in mi otroci njegova družina. Težave bodo nastale, ko se bo pričela cesta strmo vzpenjati. In še partizani so jih ves čas stražili.

Naslednji dan smo bili mi otroci že zelo šibki in nismo imeli več moči za hojo. Mama je šla k neki kmečki hiši in zamenjala srebrni pribor za samokolnico in nekaj hrane. Potem je v samokolnici vozila Marjano in Menka, jaz pa sem hodila. Mama se je ves čas z nami pogovarjala v nemščini, da bi tudi mi pred partizani govorili nemško, kot da smo Nemci. Še dobro, da nas je oma učila nemščino. Veliko pa naj ne bi govorili, nam je mama naročila.

Nemški vojaki so hitro korakali, mi pa smo vedno bolj zaostajali. Verjetno je mama spoznala, da z majhnima otrokoma v samokolnici ne bo kos Ljubelju. Ustavila je tovornjak, poln partizanov in jim v nemščini povedala, da je žena nemškega generala, a smo prepočasni. Kakšen čudež! Prav zares so nas naložili na tovornjak, mami so naredili prostor, mi pa smo zlezli v naročje vsak k enemu partizanu. Vojaki so peli svoje pesmi, pa je začel prepevati še Menko domobransko himno, ki ga jo je naučil ati. K sreči je še slabo govoril. Mama je od strahu kar otrpnila. Ali ga je kdo razumel? Sam Bog ve.

Janez Krvina

Figure 25. Janez Krvina

Podrobnosti se ne spomnim več, kako smo končno prišli v Avstrijo. V taborišče. Ljudje vseh narodnosti in jezikov. Kdor je to doživel, lahko samo reče: »Bog, ne dopusti več vojne.« Že sama misel, da bi morali spet kaj takega doživeti, se mi zdi neznosna.

V taborišču so postavili velike barake, pokrite z vejami. S teh so padale zelene gosenice in drug mrčes, ki smo se ga otroci zelo bali. Za nas je bilo vse to nekaj groznega in smo si želeli nazaj domov, toda življenje po taboriščih se je za nas šele pričelo.

Kasneje smo zvedeli, da je bilo taborišče domobrancev nedaleč proč od nas. Kaj bi bilo, če bi to takrat vedeli in se srečali z atijem? V čem bi se spremenilo naše življenje? V tem taborišču so bili tudi mamina sestra, teta Vanda por. Majcen, in njen mož stric Jože s hčerkama, ki so tudi bežali, ker je bil stric znan profesor na univerzi in protikomunist. Oni so ostali še dalj časa v Avstriji, nas pa so čez kakih petnajst dni odpeljali v drugo taborišče v Italiji.

3.1.5. Tri leta v Italiji

Italija! Tako lepa in čudovita dežela, a po vojni vsa razbita. V njenih taboriščih so številni Slovenci doživljali vso grenkobo in bridkost izgnancev: komunizem in novi totalitarni oblastniki so jih oropali doma, domovine in najdražjih svojcev.

Taborišča so se nepozabno zarisala v spomin deklice Brede. Za vse življenje ostajajo v spominu drobni vtisi, ki so zaznamovali otroštvo nje same, sestrice in bratca. Kaj šele mame!

»Kar mi najprej pride na misel, je velik prostor kot stadion, čeprav se ne spomnim, kje bi to bilo, s stopnicami, pokrit prostor, kjer so vsakemu določili prostor na eni od stopnic. Spomnim se, da smo bili precej na visokem in nismo imeli moči, da bi hodili gor ali dol po teh stopnicah. Če smo hoteli dol, smo si morali na vsaki stopnici dvigniti z rokami vsako nogo posebej. Zelo smo bili izčrpani.

Potem so nas poslali v Riccione, krasen kraj ob Jadranskem morju, če ne bi bilo vojne. Sem je hodil na počitnice Mussolini in drugi italijanski generali. Njegova rezidenca ni bila popolnoma uničena in uporabili so jo za bolnico. V taborišču so bile še druge slovenske družine. Dobili smo sobico v napol podrtem hotelu. Lahko si predstavljate, kako se je znašla mama, sama in s tremi majhnimi otroki in samo s tem, kar smo imeli na sebi. Na sebi smo imeli eno samo srajco, medtem ko nam je prala obleke. Sčasoma, ko so organizirali pomoč Rdečega križa, so nam dali nekaj oblek, postelje in slamnjače. Bile so polne bolh. S praškom DDT smo posipali slamnjače in sebe, da smo lahko spali.

Jedli smo nekakšen zelen pire iz graha. Vsi razen mene so zboleli za tifusom in morali so v bolnico. Spomnim se, kako sem se bala, da se ne bi kje izgubila, ko sem ostala sama. Pazila me je malo starejša deklica iz taborišča.

Zboleli smo tudi za mumpsom in bili vsi skupaj z mamo v bolnici.

Zelo pogosto so nas cepili, morda smo bili poskusni zajčki za cepiva. Spomnim se, da nas je zelo bolelo. Mama se je velikokrat šla pritožit na direkcijo taborišča.

Že skoraj brez upanja je mama čakala kakšno vest od atija. Po dveh mesecih so se začele širiti vznemirljive novice. Neki dan nas je obiskal Milan, mlad fant, domobranec, ki ga je ati večkrat pošiljal k nam domov, ko smo še bili v Ljubljani, in nam je prinašal novice. Hodil je z berglami, ker je med vojno izgubil nogo. Povedal nam je, kako si je rešil življenje iz skupnega grobišča, polnega pomorjenih vojakov. Atija po vrnitvi iz Koroške ni več videl. Povedal pa je, da so z vlaka pobirali vse domobranske poveljnike in da se od njih nihče ni rešil.« Morda je Milan vedel za smrt svojega poveljnika Železnika, a domačim ni hotel povedati? Verjetno so se celo z istim transportom vračali s Koroškega?

Breda se spominja, da je mama večkrat hodila v Trst. Želela je biti bliže Sloveniji, ker je imela namen, da bi se vrnila z otroki v Slovenijo. Zato je v Trstu iskala službo učiteljice. Tam se je sestajala z različnimi begunci iz Slovenije in tako spremljala dogajanje v domovini. Morda se je sestajala tudi z Ivanom Martelancem, ki je bil pred vojno in med njo uslužbenec zavarovalnice kot njen mož. Že od razpada Italije je bil Martelanc eden vodilnih organizatorjev slovenske šole na Primorskem. Prve dni maja je njegova družina s štirimi otroki zbežala v Trst, kjer so živeli do jeseni 1945. Takrat so nekega nedeljskega večera starša ugrabili, stlačili v avto, odpeljali v Ljubljano in za njima se je izgubila vsaka sled; za štiri nebogljene otroke pa se je začelo nepopisno trpljenje sirot, ki so se razteple po svetu.

Toda dovolimo Bredi, da nadaljuje svojo zgodbo: »Nekoč je mama z Marjano odšla za več dni v Trst. Z Menkom sva bila ta čas pri prijateljski družini. Ko se je vrnila, je bila zelo potrta in prestrašena.« Morda je končno izvedela, da so moža ubili? Po tem obisku v Trstu se je odločila, da se ne bodo vrnili v komunistično in ubijalsko Slovenijo. »Sam Bog ve resnico o našem atiju,« končuje Breda razmišljanje o svojem atiju. »Komunisti so bili zelo fanatični in krvoželjni. Taki so bili tudi v Sloveniji še več let. Niti se ni moglo dopisovati, ker je bilo vse cenzurirano.«

Življenje je teklo naprej, tudi v taborišču Riccione. »Tu smo izkusili grenkobo prosjačenja,« nadaljuje Breda. »Z Marjano sva hodili s posodicami k zavezniškim vojakom in prosili čaj z mlekom in bel kruh. Ko se je organizirala šola za slovenske otroke, so mami, ki je bila po izobrazbi učiteljica, ponudili delovno mesto. S skromnim plačilom je izboljšala našo prehrano. Popoldne nas je mama pošiljala v katoliško šolo na pouk italijanščine.

V taborišču smo ostali dve leti, potem pa so nas selili iz enega kraja v drug kraj. Bili smo podobni ciganom. Spoznali smo različne kraje, tudi Neapelj. Končno so nas namestili v Senigalliji, kraju ob morju, ki pa ni bil tako lep kot Riccione. Šola je bila dobro organizirana, imeli smo dramsko skupino in pevski zbor, enkrat sem pela celo solo.

Po treh letih bivanja po taboriščih so nam ponudili, da lahko gremo v Kanado, Avstralijo ali Argentino. Mama je izbrala Argentino. Imeli smo veliko zdravstvenih pregledov in cepljenja, preden smo končno dobili potne liste. Ko je prišel čas odhoda, se je Marjani inficirala rana od izpuljenega zoba. Bila je zelo slabokrvna in rana ji je močno krvavela, tako da bi lahko tudi umrla. Odhod v Argentino smo morali prestaviti. Ko smo bilo ponovno pred odhodom, pa sem jaz dobila pljučnico in imela dalj časa visoko vročino. Tokrat odhoda nismo mogli prestaviti, ker bi nam sicer pretekla veljavnost potnih listov. Mama in neki zdravnik, tudi slovenski izseljenec, sta naredila vse, da bi mi vročina padla. Odpluli smo iz Genove na poltovorni ladji Ravello. Potovanje je trajalo dvajset dni in zdravje se mi je počasi vračalo.

Potovanje se je nam otrokom zdelo prava avantura. Imeli smo svojo kabino in bilo je zelo zanimivo, ko smo gledali skozi okence morje. Veliko časa smo prebili na krovu in se igrali z drugimi otroki razne otroške igre ali opazovali valove, ribice, ki so skakale iz morja, nebo in zvezde. Vse je bilo lepo.« Vse, dokler se ni pričelo trdo življenje izseljeniške družine v tujini, brez moža in očeta in brez najmlajše sestrice, ki je ostala v Sloveniji.

Najmlajša Železnikova deklica Metka, rojena marca 1944, je tako ostala v Ljubljani, ker so menili, da je za pot premajhna, družina pa se bo verjetno vrnila čez kakih štirinajst dni. Takrat so to upali skoraj vsi slovenski begunci.

Kmalu je postalo jasno, da se nihče ne bo vrnil; na skrivnem se je pričelo govoriti o vrnjenih domobrancih in pobojih. Na Jesenicah se je šušljalo, da v zaprtih živinskih vagonih vozijo domobrance, vlaki so se ustavljali že takoj za karavanškim predorom na Hrušici, potem na Jesenicah, kjer jih je med drugimi večkrat ‘sprejemal’ kapetan Ozne, zloglasni Ivan Jan, in še naprej na Javorniku. Nekateri so pravili, da so že na Hrušici z vlaka pobirali vodilne domobrance s čini, jih odpeljali v breg do bližnjega gozda nad vhodom v predor in pobili. Mnoge pa so pred tem mučili v nekdanji stanovanjski hiši železničarjev na Placu, ki so jo pred tem v ta namen izpraznili. Po steneh te hiše so bili še dolgo časa vidni krvavi sledovi. Med pobitimi so bili tudi duhovniki, saj so ljudje videli ležati po tleh kelihe in štole.

Železnikovi na Jesenicah so zvedeli, da je bil med pobitimi na Hrušici tudi njihov Nace. Gotovo ga je prepoznal kakšen od ovaduških terencev, ki so bili domačini. Nace naj bi skušal zbežati, a so ga ustrelili med begom, ko se je pognal v breg pri neki leseni šupi. To je povedal stricu Vinku znanec s Hrušice. Ker smo že spoznali Nacetovo drzno in pogumno naravo, je morda resnično skušal pobegniti. Kakorkoli že, Železnikovim je postalo jasno, da je Nace med ubitimi.

Zdaj so morali teroristi ustrahovati vso Železnikovo družino na Jesenicah. V zloglasni komunistični zapor v Begunjah so zaprli Nacetovega brata Franceta, od tam pa v povojno komunistično taborišče Šentvid nad Ljubljano. Ker je »krvoželjnim fanatikom«, kot jih imenuje Breda v Spominih, primanjkovalo prostora v prenatrpanih zaporih, so ga po nekaj mesecih izpustili. Stric France in Vinko z ženama so po tistem odšli v Ljubljano k Metkini omici po deklico.

Petnajstmesečna Marjeta, pravili so ji Metka, je našla svoj dom in ljubeče krušne starše pri stricu Francetu in njegovi ženi na Jesenicah. Takrat še nista imela svojih otrok, šele leta 1947 se jima je rodil sin Marko. Deklico sta vzljubila, tudi vsi drugi sorodniki, bratranci in sestrične. Po rojstvu njunega prvega in edinega otroka Marka je bila teta celo na trenutke nejevoljna, češ, da mož več pozornosti posveča Metki kot pa svojemu sinčku.

Ni nam treba posebej poudarjati, da so novi oblastniki v svoji ‘vzgojni vnemi’ Metki takoj določili varuha. Vsake toliko časa je hodil ‘na obiske’ in preverjal, če gre Metki dobro, če ji stric in teta posvečata dovolj skrbi in ljubezni. Metki so doma povedali, da je to njen ‘skrbnik’, vendar je njegova prisotnost ni vznemirjala. Povedali so ji tudi, da bi lahko preko mednarodnega Rdečega križa odšla v Argentino k materi, sestrama in bratu. Mama si je to želela, Metki pa je bilo strašno že ob sami misli, da bi morala v Argentino. Pomilovala je Vidicovega fanta iz soseščine, ki je podobno kot ona živel brez staršev pri sorodnikih. Smilil se ji je, ko je moral ‘od doma’ v neko daljno, neznano Argentino. Doma ji ata in mama – tako je ves čas pravila stricu in teti – nista nič kaj prigovarjala, da bi odšla. Gotovo sta vedela, da bo zanjo bolje, če ostane pri njih, saj ju je Metka vzljubila kot rodne starše.

Kaj pa Metkina prava mama? Mnogo kasneje je Metka od maminih sorodnikov iz Argentine zvedela, da je kljub težkim časom največkrat jokala prav zaradi Metke, čeprav je bila po naravi vesela ženska in se je rada šalila.

Z Metko sta si dopisovali. Mama ji je pošiljala pakete s ponošenimi oblekicami njunih starejših sestric, saj za druge ni imela denarja. Raje kot te je Metka oblačila tiste, ki jih je pošiljal ‘stric Krvina’, njen krstni boter, ki je po vojni bežal v Ameriko; te so bile lepe in čisto nove, takih ni imela nobena deklica na Jesenicah. Kako se Metka spominja svojega otroštva in mladosti?

»Zame sta bila stric France in teta Cilka vedno le atek in mama in zelo lepe spomine imam na otroštvo in dom. Imela sem brata Marka, bratrance in sestrične, strice in tete. Kadar so prišli skupaj, se je prepevalo in obujalo spomine na ‘stare’ čase. Kjub vsej žalosti povojnih časov se je pri nas doma pelo, zlasti ob praznovanjih, ko se je zbrala vsa Železnikova ‘žlahta’. Moj atek (v uvodu smo Franceta Železnika predstavili kot predvojnega pevca v operetah, igralca in telovadca pri Orlih) kljub takratnim žalostnim časom ni mogel v sebi potlačiti svoje ljubezni do petja in slovenske pesmi. Razumljivo, da so bili Železnikovi ‘zaznamovani’, ne le zaradi mojega rodnega očeta, vsi smo še naprej ostali ‘klerikalci’. V hišo smo takoj dobili na stanovanje tujega človeka, gotovo nas je tudi on ‘pazil’ in poročal, kako je pri nas.

Ata in mama me nista v ničemer obremenjevala s preteklostjo, kako je bilo z mojim rodnim očetom, sta mi povedala kasneje, ko sem bila nekoliko sposobna razumeti vojne in povojne razmere. Hvaležna sem jima, da sta mi v zrelih letih izročila tudi očetovo pismo, ki ga je 8. 1. 1944. pisal domačim na Jesenice. To je njegovo edino pismo in moj edini in drag spomin na rodnega očeta. V njem je pojasnil, zakaj je stopil k domobrancem in nas zapustil. Vem, da je to najtežje sprejela moja rodna mama, ko je v tujini ostala sama z majhnimi otroki in jih morala preživeti.«

»Sestra Marjana in njen mož sta prvič prišla v Slovenijo leta 1970,« nadaljuje Metka. »Nista si upala čez mejo, zato sva jih z možem šla iskat v Trst. Srečali smo se v hotelu Miramar. Od tam sta skupaj z nama prišla v Slovenijo. Takrat nas je stric Vinko peljal na Hrušico v gozdiček na pobočju hriba, kjer naj bi ubili mojega očeta. Ne le sestra Marjana, tudi jaz sem bila takrat prvikrat na tem kraju in prvikrat prižgala svečko.

Leta 1974 je obiskala Slovenijo še moja rodna mama. Takrat sem jo videla prvikrat. Kako mi je bilo pri srcu? Tako, kot da bi po dolgih letih srečala dobro staro znanko in bi o njej marsikaj vedela. Nisem pa imela občutka, da je to moja mama. Morda je tudi ona čutila podobno. Bolj sem se zbližala s sestrama, zlasti z Bredo, ki je prišla v Slovenijo šele leta 2001. Bili sva skupaj en mesec in sva si lahko marsikaj povedali in zaupali.

»Po naši osamosvojitvi,« se Metka spominja dalje, »sem morala narediti prošnjo, da bi dobila za očeta mrliški list. Dobila sem le izpisek iz ‘matičnega registra o smrti’, da je kraj smrti neznan, čas smrti pa maj 1945.

Ko sva z možem poizvedovala o mojem očetu na Inštitutu za novejšo zgodovino, sva od prof. Mlakarja 14. 9. 1995 dobila podatek, da je bil moj oče poročnik slovenskega domobranstva in poveljnik 26. čete v Grosupljem od marca do oktobra 1944. Aprila 1944 je bil povišan v stotnika in maja istega leta razporejen za poveljnika III. bataljona v IV. polku. Te podatke hrani tudi ministrstvo za notranje zadeve.

Z možem sva se pozanimala še pri Zavezi in gospodu Tinetu Velikonji, če jim je morda kaj znano o mojem očetu. Poslal nama je kopijo odloka z dne 5. aprila 1945. o ureditvi Slovenske narodne vojske, kjer se poročnik g. Ignacij Železnik povišuje v čin kapetana I. razreda. Podpisana sta predsednik Slovenskega narodnega odbora Jože Basaj in tajnik Leopold Šmajd.

Z dopisom z dne 6. 6. 1996. je gospod Tine Velikonja dopolnil poročilo prof. Mlakarja: »Nedavno mi je ing. Martin Kranner izročil originalne odločbe o napredovanju domobranskih oficirjev. V shrambo mu jih je dal polkovnik Mirko Bitenc l. 1948. Bitenc je šel nato ilegalno v Jugoslavijo, bil ujet, sojen in ustreljen. Pošiljam vam fotokopijo odločbe za Ignacija Železnika.« Na enem od dokumentov piše zanj, da je dodeljen Ljubljanski diviziji kot poveljnik 15. bataljona. Gospod Tine Velikonja še dodaja, da je iz teh dokumentov razvidno, da se je Narodni odbor pripravljal na preobrazbo domobrancev v Slovensko narodno vojsko, da pa je žal vse skupaj ostalo samo na papirju.

Velikonja je tudi pojasnil, da so IV. polk, kamor je bil dodeljen Ignacij Železnik, sestavljali pretežno gorenjski domobranci. Ta polk je bil vrnjen v ponedeljek 28. maja. Večji del je bil prepeljan dopoldne s tovornjaki do Podgorja (Maria Elend), tam naložen na tovorne vagone in prepeljan skozi karavanški predor. Večina domobrancev je prišla v Škofjo Loko, nekatere so pobili že tam, nato so jih strpali v Škofove zavode v Šentvidu, od tam pa z vlaki odpeljali v Kočevski rog.

Manjši del tega polka je bil prepeljan popoldne istega dne do železniške postaje v Pliberku in vrnjen preko Slovenj Gradca. Ti so prišli v taborišče na Teharjah. Podobno kot so pričeli pobijati oficirje, ki so bili vrnjeni preko karavanškega predora, že na Hrušici in Jesenicah, so tudi oficirje iz tega dela polka pobijali že v Slovenj Gradcu.

Po vojni sta bežala tudi Janez Krvina, Metkin ‘striček Krvina’ in krstni boter, ki ga tudi ni nikoli poznala, ter Jože Bizjak; oba smo omenili že na začetku zgodbe. Krvina ni bil domobranec in je med vojno še naprej opravljal svoj urarski poklic. Po vojni je emigriral v Ameriko in v New Yorku dobil zaposlitev kot urar. Leta 1960 se je vrnil v Ljubljano z namenom, da tu ostane in si zgradi majhno hišico. Vendar je bil tako razočaran nad katastrofalnim stanjem socialističnega planskega gospodarstva in političnimi voditelji, da se je raje vrnil v New York in tam umrl.

Jože Bizjak je bil vrnjen z Vetrinja preko Pliberka. Njegova zaročenka je zvedela, da so ga na morišče odpeljali s Teharij.

Gospa Metka Železnik por. Krese o svojem očetu resnično ve zelo malo, saj ga ni poznala. Toda ob koncu najinega pogovora mi je povedala več, kot morda pove celotna zgodba: »Vsakič, kadar se je govorilo in pisalo, in se še vedno govori in piše o narodnih izdajalcih in sovražnikih naroda, me presune do dna srca. Moj oče ni bil izdajalec! Noben sovražnik naroda! Naj vsi preberejo njegovo pismo, da se bodo o tem prepričali!

Ko so ob odkritju Hude jame spet začeli govoriti o izdajalskih domobrancih, me je tako prizadelo, da sem zbolela in bila do konca sesuta: nenormalno se mi je zvišal krvni tlak, vse noči nisem spala, če bi jedla, bi bruhala, jokala sem in vpila bi: Moj oče ni bil izdajalec! Bil je domobranec! V pismu je zapisal: ‘Ali naj zatajim Boga in svoj narod? Ne, tega ne bom storil!’ Zakaj danes nihče noče razumeti, da je bilo za domobrance izdajstvo to, da bi zatajili Boga in narod?« se je spraševala vidno pretresena gospa Metka.

Kako dolgo še bodo morali otroci pobitih domobrancev poslušati krivične obsodbe in žalitve? Po vsem, kar so prestali njihovi sorodniki hudega, so še vedno žaljeni in poniževani! Ali želijo zagovorniki množičnega pobijanja v nedogled psihološko trpinčiti svoje žrtve in reševati ugled svojih ideoloških prednikov, krvoželjnih fanatikov, kot jih je imenovala Breda?

3.2. Spomini na očeta

Cvetka Žumer

3.2.1.

Na svojega očeta Franceta Grafenauerja (1894–1956) imam zelo lepe, a tudi boleče spomine. Živo čutim dolžnost, da razkrijem krivico, ki mu jo je prizadela oblast po vojni l. 1945. O tem bi lahko več povedali njegovi spomini, ki jih je dal v lekturo dr. Rudolfu Kolariču, ta mu jih ni vrnil in so ostali po njegovi smrti izgubljeni v njegovi zapuščini. Če kdo kaj ve o njih, naj mi, prosim, sporoči.

Oče je bil zaveden koroški Slovenec. Rodil se je v Šent Lenartu pri sedmih studencih, kjer je bil njegov oče organist. Oče Miha je kasneje kupil kmetijo v Trdaničah, v župniji Marija na Zilji blizu Beljaka. Kmečka neodvisnost jim je omogočala, da so na tem domu govorili slovensko tudi v času, ko so Slovence preganjali in zatirali njihov jezik – slovenščino. Mlada gospodinja, ki je prišla k hiši, je bila Nemka, pa se je lepo naučila govoriti slovensko.

Oče je obiskoval gimnazijo v Celovcu. V prvi svetovni vojni je bil mobiliziran v avstroogrsko vojsko in poslan na soško fronto. Pripovedoval je o grozotah, ki so jih doživljali v bojih na Sabotinu, kjer je ob neki ofenzivi padlo toliko vojakov, da so jih zložili na kupe, in ko so se preživeli zjutraj prebudili, so videli, da so na kupih še migale posamezne roke in noge. Huda izkušnja za tako mladega fanta. Na Sabotinu je bil oče tudi ujet in poslan v konfinacijo v Italijo.

Po končani prvi svetovni vojni in po plebiscitu je kot zaveden Slovenec prišel v Ljubljano. Vpisal se je na novo ustanovljeno univerzo in študiral zgodovino. Pribegli koroški Slovenci so v Ljubljani imeli svoje društvo, v katerem je aktivno sodeloval. Spominjam se imen dr. Julij Felaher, dr. Urbanc, Franc Uršič, Luka Kramolc i. dr.

Med šolanjem ga je vzdrževal stric France Grafenauer (1860–1935) iz vasi Moste v Ziljski dolini, ki je v prvi svetovni vojni izgubil sina edinca. Stric France je bil v stari Avstriji poslanec v koroškem deželnem zboru in poslanec (zastopnik Slovencev) v avstrijskem državnem zboru. Med prvo svetovno vojno je bil eno leto zaprt. Po vojni je v narodni skupščini v Beogradu zastopal koristi koroških Slovencev in sodeloval pri pripravah na plebiscit. Zaradi svojega delovanja za slovenstvo je moral zbežati čez Karavanke v Slovenijo. Kupil je kmetijo blizu Žirovnice in služboval kot upravnik na gradu Grimšče pri Gorjah na Gorenjskem. Šele leta 1926 se je lahko vrnil v rodno Koroško.

Moj oče je začel profesorsko kariero v Štipu in Skopju v Makedoniji. Leta1934 je končno dobil službo v Ljubljani na realki v Vegovi ulici. Poročil se je z Lidijo Kačič, hčerko gostilničarja Karla Kačiča z Bežigrada v Ljubljani. Ustvaril si je družino, saj je družinsko življenje zelo cenil. Pred vojno sta se mu rodili dve hčerki: Cvetka, profesorica biologije, in Alenka, knjižničarka, po vojni leta 1947 pa sin Toljen, diplomirani inženir kemije. Ime Toljen je dobil kot spomin na arheološka izkopavanja v Srbiji, pri katerih je sodeloval tudi oče. Na nagrobniku vladarske rodbine Nemanjićev je bil tudi napis Tolja.

Sprva smo stanovali v vili Estovih ob Fondovih blokih na današnji Dunajski cesti. Tik pred vojno pa so starši zgradili hišo v današnji Turnerjevi ulici, kjer si je postavila dom tudi mamina sestra Betka Kačič, por. Lapajne.

Moj oče je bil krščanski socialist, veren in zelo pošten. Družil se je z Edvardom Kocbekom, ki je stanoval pri bežigrajski gimnaziji, gradbenikom ing. Antonom Suhadolcem, Miranom Jarcem in Lukom Kramolcem, profesorjem glasbe, pevovodjo in prirediteljem koroških narodnih pesmi. Dobivali so se na vrtu gostilne Kačič. O njegovem političnem delovanju ne vem dosti, ker sem bila tedaj še otrok. Spominjam pa se zelo živo nekega stavka, ki ga je izgovoril pri profesorju Ivanu Grafenauerju. Ta je bil njegov bratranec in smo ga z družino večkrat obiskali. Oče je govoril v koroškem narečju, pogrkoval je. Čakali smo ga, da je prišel z nekega sestanka. Stavek se je glasil: »To pa ne bo šlo več tako naprhej, to so vse komunisti prevzeli v rhoke.« To pomeni, da on ni bil za tako sodelovanje.

Profesor Franc Grafenauer

Figure 26. Profesor Franc Grafenauer

Italijansko okupacijo smo preživljali s takimi težavami kot vsi drugi. Hišo smo imeli na področju med italijansko in nemško žično ograjo, ki pa je spadalo pod italijansko upravo. Italijanska ograja je potekala po današnji trasi Poti spominov in tovarištva, nemška meja pa je bila na Ježici blizu kopališča Štern. Če smo hoteli v Ljubljano, smo morali imeti prepustnico. Brez nje oče ni mogel v službo in otroci ne v šolo. Spominjam se, da sem se, oblečena za prvo sveto obhajilo, morala vrniti domov, ker nisem imela prepustnice. Skrivno plezanje čez eno ali drugo ograjo je nekatere stalo življenje. Spominjam se pogovorov, ko so Italijani odpeljali nekaj Bežigrajčanov z vlakom v konfinacijo v Italijo. Med njimi so bili Marjan Kalin, Miran Jarc, g. Karba. Nikoli nismo izvedeli, kdaj in kako so preminili. Vlak so pri Verdu ustavili partizani.

Huje je bilo pod nemško okupacijo. Očeta so Nemci kot koroškega Slovenca zasliševali in mučili, npr. z vrati so mu pripirali prste na roki. Vendar, ostal je doma pri družini.

Po koncu vojne, maja 1945, se je takoj odpravil domov na Koroško, kamor zaradi vojne že dolgo ni mogel, na dom pa je bil zelo navezan. Skupaj s profesorjem Francetom Sušnikom sta prehodila peš velik del meje, določene po plebiscitu, in navduševala koroške kmete, da so izobešali slovenske zastave. Ob vrnitvi domov ga je čakalo veliko razočaranje. Po nekaj dneh je bil z menoj (Cvetko) na obisku pri bratrancu prof. Ivanu Grafenauerju (stanoval je zraven kavarne Evrope). Prišli so oznovci, ga vklenili in skupaj z oznovci, oboroženimi s puškami, smo šli peš iz mesta skozi Bežigrad do doma. Mama mu je morala pripraviti nekaj stvari, nato so ga pa odpeljali. Kasneje smo izvedeli, da so ga zaprli v klet izpraznjene Strahove hiše v bližnji Zupanovi ulici štev. 10, kamor se je kasneje naselila krajevna Ozna. Domači seveda niso vedeli, kje je. Tam so ga zasliševali in bog ve kaj še počeli z njim. Položaj je moral biti izjemno težak, da si je tak človek, kot je bil moj oče, prerezal žile na rokah. Domov so nam prinesli okrvavljeno obleko, a kaj je z njim, nam niso povedali. Pozneje smo izvedeli, da je bil odpeljan v bolnico, kjer so se zavzeli zanj zdravniki, njegovi nekdanji dijaki. Iz bolnice so ga premestili na sodišče v Ljubljani. Tedaj smo po dolgem času uradno izvedeli, kje je. Spominjam se, kako sem kot desetletna deklica stala po več ur v dolgih hodnikih sodišča, da sem lahko oddala paket s hrano za zaprtega očeta. Nekoč smo dobili skrivno sporočilo, kako se naj ob določenem času na določenem mestu na Miklošičevi cesti postavimo, da nas bo očka iz zaporniške celice lahko videl. Na sporočilu je pisalo: »Očku za rešetko se oko solzi, o ljubljeni družini že dolgo ni vesti … «

Šent Lenart pri sedmih studencih – Rojstna hiša Franca
                        Grafenauerja

Figure 27. Šent Lenart pri sedmih studencih – Rojstna hiša Franca Grafenauerja

Iz Ljubljane so ga premestili v Teharje. Tudi tja smo nosili pakete, skupaj z ženami drugih zapornikov. Zame je vedno poskrbela gospa Dimnik iz Štepanje vasi. Vožnja za otroka je bila cenejša, zato se mama v Teharje ni vozila. Očeta sem lahko videla le skozi luknjico v vratih zapora.

Naslednja postaja očetovega zapora so bili porušeni mariborski zapori. Zaporniki so zapore obnavljali, kakšna ironija! V Mariboru so bili skupaj politični zaporniki in kriminalci. Kriminalci so imeli prednost pred političnimi zaporniki. Tako svojcem kriminalcev ni bilo treba čakati v vrsti za oddajo paketov. Vsak »kriminalec« je »skrbel« za enega političnega zapornika. Mojemu očetu je bil nadrejen zloglasni predvojni »ropar« Hace. Očetu je bil naklonjen in naučil ga je marsičesa za lažje preživetje v zaporu. Uradno je bil oče njegov kuharski pomočnik.

Po večmesečnem priporu je bil oče obsojen na leto in pol zapora, nato rehabilitiran in izpuščen.

Po prihodu iz zapora je bil nekaj časa brez službe, nato je delal v semeniški knjižnici in kot lektor pri Državni založbi Slovenije. Končno je dobil službo kot profesor zgodovine in zemljepisa na gimnaziji v Novem mestu. Iz tega časa imamo njegov portret že utrujenega moža, ki ga je narisal slikar Vladimir Lamut med šolsko konferenco. Nazadnje je le dobil službo v Ljubljani, in sicer na gimnaziji v Šentvidu. Tu je bil po dolgem težkem obdobju zelo zadovoljen. V službo je hodil kar peš čez polje, skozi Savlje in Kleče.

Zelo si je še želel obiskati svoj dom na Koroškem, »tam, kjer teče bistra Zila«. Pri oblasteh ni bil dobro zapisan, ker je bil krščanski človek in svojega prepričanja ni skrival niti menjal. Večkrat je povedal, da so bili nosilci slovenstva na Koroškem prav duhovniki (v njegovi župniji na primer Fran Ksaver Meško). Svojega doma kljub vloženi prošnji za dovoljenje ni videl več. Dovoljenje bi dobil le pod pogojem, da bi »vohljal« za določenimi ljudmi. Na to ni mogel pristati, bil je iz drugačnega testa.

Ni dočakal pokoja. Umrl je 1956. leta, star 61 let. Zadela ga je kap. Na njegov pogreb je prišlo veliko Korošcev. V papirnati vrečki so mu prinesli prst z rodnih tal. V življenju je marsikaj pretrpel od tujcev, vendar ga je najbolj prizadelo obnašanje njegovih rojakov – Slovencev. Tudi številni Korošci niso mogli doumeti, da se je tako zavednemu Slovencu med rojaki godila taka krivica. Zares hudo je bilo s Slovenci in je še, kot da ne moremo in nočemo videti resnice, najbrž kar iz egoističnih razlogov. Tako sem v zvezi s svojim očetom že kasneje slišala pogovor med dvema možakoma na avtobusu, ki nista obžalovala krivice, ki so mu jo povzročili, pač to, da ob obsodbi Franca Grafenauerja ni bilo zaplembe imovine, ker je bila hiša last žene.

21. junija 1954 – Osmošolci s prof. Grafenauerjem

Figure 28. 21. junija 1954 – Osmošolci s prof. Grafenauerjem

Na koncu pa še nekaj o tem, kako je družina živela med očetovo odsotnostjo brez sredstev za preživljanje. Pomagali so sorodniki po materini strani: brat Jule in teta Betka. Preselili so nas v klet naše hiše. Sobe so zapečatili z lepilom iz moke, zato da so lahko v hišo prihajale razne osebe in odnašale različne predmete: radio, pribor, nalivno pero, uro, obleke, celo igrače, saj jim ni bilo težko prostorov ponovno zapečatiti. Kasneje so v hišo vselili dva oznovca: Walterja iz Maribora in Cirila iz Radeč. Kmalu sta ugotovila, da sta bila zavedena. Ko sta nadaljevala s šolanjem, smo vsi skupaj zmrzovali v nezakurjeni hiši. Nista nam nagajala. Prinesla sta nam celo nekaj stvari, ki so nam jih ukradli domačini. Postali smo prijatelji.

Razmere so se počasi uredile. Mama je dobila službo, saj je dobro stenografirala in tipkala. Otroci smo pridno študirali in doštudirali, le očeta smo prezgodaj izgubili. Zakaj ga je bilo treba mučiti! Zelo smo ga pogrešali, njegova modrost in pokončnost bi nam bili v oporo.

4. Zadnje slovo od Tineta Velikonje

4.1. In memoriam

4.1.1.

In memoriam

Figure 29. In memoriam

4.2. Ob smrti dr. Tineta Velikonje

Justin Stanovnik

4.2.1.

Žale, 15. julija 2010

Dovoljeno mi je bilo, da v imenu Nove Slovenske zaveze poiščem nekaj besedi za slovo od izrednega in dragega človeka dr. Tineta Velikonje. Ko odhaja človek, s katerim smo bili veliko skupaj, nas sredi opravkov, ki so s tem povezani, včasih spreleti, da je vse skupaj neresnično, nekakšna igra, in da bo vsak čas prišel od nekod nekdo in nas prebudil. Potem pa nas spet kakšna podrobnost postavi nazaj v resničnost in spet se zavemo, da je tu odhod, ki ni primerljiv z nobenim drugim odhodom na tem svetu. Da smo tu na meji, ki je neizprosna ne samo v svoji dokončnosti, ampak tudi v zahtevnosti, da odgovorimo na vprašanje, kdo je bil človek, ki je bil z nami nekaj let, na tej strani, zdaj pa odhaja drugam. Tako naravna je ta zahteva, da ji v nekem oziru vedno ustrežemo, četudi ne zavestno in v celoti.

Ne dvomim, da boste sedaj, ko bomo po stari slovenski navadi v tišini šli za pokojnikom, dovolili kakemu spominu, ki ga imate nanj, da vam ga pomaga še enkrat postaviti v tem, kar je bil. Hoja in molk in človek, ki odhaja – to je svečan prostor, v katerem sama od sebe nastajajo prva vprašanja, kot je na primer Leopardijevo: Kaj je življenje ubogega pastirja?

Toda tu nismo posamezniki, ampak skupnost. In dr. Tine Velikonja je bil človek, ob katerem je naravno, da si postavimo širša, recimo slovenska vprašanja. Torej, kdo je bil Tine Velikonja? Na to vprašanje ne bomo mogli prav odgovoriti, če si prej ne postavimo drugega: Kdo je bil Narte Velikonja? Tinetov oče. Dva ključna prizora o njem nam je posredovala njegova hčerka Meta Velikonja. Eden se nanaša na 10. maj leta 1945, ko ga je prišla aretirat OZNA, torej drugi dan po „osvoboditvi“, kot je bilo nekje rečeno oni dan. Drugi prizor pa je z dne 25. junija 1945, ko je Velikonjeva mati pred stolnico povedala hčerkama Meti in Lenki, ki sta jo tam čakali, usodni stavek: »Sedajle bodo ustrelili našega papana.« Potem so vse tri šle v cerkev, kot pripoveduje Meta, »klečale pred tistim razpelom nasproti stranskega vhoda in jokale.«

Narte se je boljševikom zameril z odločno obrambo tradicionalne kulture, posebno pa s serijo radijskih prispevkov ob koncu 1943. in v začetku 1944. leta, ki so pozneje izšli v brošuri z naslovom Malikovanje zločina. Eden od teh nagovorov se končuje takole: »Slovesno izjavljam: Take svobode ne maram. Zame bi bilo nekaj nedopovedljivo groznega gledati, da so tisti na oblasti, ki so priklicali nad naš narod tako nesrečo, da je ne bodo mogla popraviti tri pokolenja.«

Ko se je Tine 8. avgusta 1945 z bratom Janetom pojavil na hišnih vratih, je bil na zunaj oslabljen, od teharskega režima in tifusa komaj živ, a z notranjostjo, v kateri so bila zrna velikih in neuničljivih spoznanj. Čeprav tega seveda ni mogel razkazovati, je bil v sebi poln naraščajočega védenja o svetu, v katerem je sedaj živel. Na zunaj je bil enak kolegom na gimnaziji in fakulteti, v resnici pa zelo drugačen. Iz te drugačnosti je postal samoten raziskovalec brezpotij Kočevskega roga in brezen Trnovskega gozda.

Ko je prišlo leto 1990, je bil pripravljen. Pridružil se je skupini, ki je dala vzpodbudo za prvo roško spominsko slovesnost julija 1990 in leto pozneje postal eden ustanovnih članov Nove Slovenske zaveze, hkrati pa tudi že njen predsednik. Stopil je v uredništvo revije Zaveza in postal eden njenih poglavitnih piscev. Šarm, kolikor ga je revija imela, je bil njegovo delo. Tudi tu se je izkazalo, da je očetov sin: v odkrivanju finih motivov v odločanju ljudi in v uporabi slogovnih obratov, ki so revijo delali zanimivo.

Stvari, ki sem jih tukaj naštel, so seveda pomembne. Odločilno je bilo to, da je nadaljeval očetovo delo v boju proti malikovanju zločina. Tega ni delal zavestno ali zato, ker bi hotel nadaljevati delo, ki je očetu padlo iz rok, ampak zaradi smeri, v katero se je obrnila slovenska tranzicija kmalu po letu 1990. Po začetni skrušenosti – igrani – so kontinuitetne sile boljševizma začele znova osvajati tudi politični teren. Tako da sedaj že niso več izkazovali moči samo v medijih, v finančnih ustanovah, v šolstvu in v znanosti, kjer so moč že vseskozi imeli, ampak, kot rečeno, tudi v politiki. Trenutno je tako, da nas je z Basescujem pustila zadaj tudi Romunija. Že nekaj časa je mogoče govoriti o boljševiški rekonkvisti.

In kje vidimo mesto, ki opravičuje novo aktualnost sintagme o malikovanju zločina? Ne gre za nobeno obtoževanje, ampak za natančnejšo analizo nekega vrhunskega demokratičnega postopka. Kaj pomeni, gledano v zgodovinskem horizontu, voliti kako stranko boljševiške provenience? Voliti kako stranko boljševiškega izvora pomeni glasovati za Krimsko jamo, za Kočevski rog, za Barbarin rov, da omenim samo tri izstopajoče primere boljševiških storitev. Kdor se torej v najvišjem svojstvu državljana opredeli za katerega od delitvenih produktov boljševiške substance, se opredeli za legitimno vlogo zločina v politiki. Dopušča avtodestruktivno utemeljevanje države na zločinu. Toda, ali se niso opravičili? So, a tako, da so s takimi opravičili še bolj žaljivi in arogantni. Krimska jama, Kočevski rog, Barbarin rov niso primeri kakega neuspelega nedeljskega izleta, ampak mednarodnopravno definirana dejanja velezločinskih ekscesov, ki jim ustrezajo samo striktna in zavezujoča besedila pravnega in političnega značaja.

Oče Narte Velikonja in sin Tine Velikonja imata skupno to, da zločinu nista bila pripravljena priznati statusa političnega dejanja. To, kar omogoča politiki, da postane gradbena prvina civilizacije, je njena soobstojnost z integralnim razumom. Taka prvina je bil Tacitov stavek, ki sem ga nedavno našel zapisanega na enem od svojih papirjev: Zavedam se svojega dostojanstva in svobode drugega. V dialektični igri med zavedanjem lastne vrednosti in dopuščanjem svobode drugega je mogoče obdržati civilizacijo. Misel, tako postavljena, predstavlja civilizacijski aksiom. Boljševizem je njegova negacija: ne ve ne za lastno dostojanstvo, ne za svobodo drugega.

Razlika med Nartejem Velikonjo in njegovim sinom Tinetom Velikonjo je ta, da je Narte bojeval svoj boj z malikovanjem zločina sam, Tine pa, v nekem drugem času, organizirano, skupaj s somišljeniki. Obema pa je bilo skupno to, da sta se v najbolj kritičnem času Evrope odločila za civilizacijo. Sliši se patetično, ampak tako je treba reči.

Kaj pa nagrade? Ali za Tineta Velikonjo lahko rečemo, da je bil prejemnik nagrad? Nekateri so, kot vemo. Kako je s to rečjo? Nedavno nas je eden od habitualnih prejemnikov presenetil z naslednjim komentarjem: »Jaz sem imel tako življenje, da sem dobival nagrade.« To je povedal tako, da ni bilo videti, da ve, da je povedal zavratno nevaren stavek. Da je storil to, čemur so Grki rekli hybris.

Tine Velikonja, se zdi, ni dobival nagrad. Ali pa nisem dobro informiran. S tem pa ne bi mogli reči, da njegovo življenje ni bilo nagrajeno. V naši druščini se o tem sicer ni veliko govorilo, toliko pa le, da smo vedeli, da ima za pravo nagrado svoj dom.

Sicer pa, naj se poslovimo.

Bog Ti daj dobro, Tine! Bog Ti daj dobro!

4.3. Neizmerno več od niča

Pavle Košorok

4.3.1.

Sem, kar sem bil
in vsakdo me bo mogel pozabiti …
Sem in bil sem in bom
in zato sem več od pozabljenja,
neizmerno več od zanikanja,
neskončno več od niča …

To so besede nerazumljenega pesnika, ki nam jih bo dano razumeti nekoč … Pravzaprav pa jih preizkušan človek lahko razume že sedaj. Življenje vsakogar od nas preizkuša. Čim bolj resne so preizkušnje, večje izkustvo nam je dano …

Danes se poslavljamo od enega takih ljudi: zdravnika, kirurga, učitelja, prijatelja … V čast si štejem, da sem lahko rasel ob njem. Skupaj sva prebila skoraj 40 let … Obema je bilo dodeljeno področje kirurgije, ki je marsikje še vedno nekaj obrobnega. Oba sva samorastniško začutila, da je to veja medicine, kjer je mogoče zelo veliko pomagati.

Dr. Velikonja ni bil nekdo, ki bi ti svoje znanje vsiljeval. Znanje si pri njem videl, če si hotel gledati, če si znal videti … Rad je povedal svoje izkušnje, če si ga vprašal in če je videl, da se zanimaš. Vesel sem bil, da se je po upokojitvi odločil sodelovati v našem kolektivu.

Tu je živel odprto življenje. Veseli smo bili njegove hudomušnosti, njegovih šal, posebej ob raznih praznovanjih v naši hiši.

Spominjali se ga bodo tudi študentje, ki so hodili k nam na vaje in ki se verjetno sploh niso zavedali, da so dobivali znanje iz prve roke.

Spremljali smo njegove utrinke iz osebnega življenja, ki do njega ni bilo vedno usmiljeno. Pa vendar smo ga vedno dojemali kot srečnega človeka.

Njegove poti so bile tudi hribi. Največkrat je hodil na Toško čelo, kamor so ga pogosto spremljali različni sopotniki. Tudi sam sem bil med njimi. Bil je žilav in hiter, poln življenja … in čeprav mlajši, sem ga komaj dohajal …

Pot na Prisank je bila njegova zadnja … in končala se je sredi noči … Sredi noči se utrinjajo zvezde … ne vem, koliko se jih je utrnilo tisto noč. Če je bila ena sama, je bila to njegova … Nekateri ljudje – so kot zvezde … Tudi zvezde so nekatere brez imena. Njihovo svetlobo opazimo šele, ko se utrnejo.

Dr. Tine Velikonja je žarel s posebno svetlobo. Bil je Človek … bil je Zdravnik … tisti, ki bo popolnoma razumljen šele nekoč …

Naj dokončam pesnikovo molitev

Vse je večno, kar nastane …
Rojstvo je močnejše od smrti,
vztrajnejše od obupa in samote,
silnejše od hrupa in greha,
slovesnejše od zavrženosti …
… nikoli ne bom prenehal biti …
Nikoli …
Amen.

4.4. Tine Velikonja, kakor je ostal v očeh nekaterih njegovih prijateljev

4.4.1. Jože Dežman

Jože Dežman

Dialoški intenci vabila urednika Zaveze naj se odzovem z nekaj praktičnimi predlogi.

Morda bi lahko kot cilj spominskega srečevanja z delom in duhom Tineta Velikonje zastavili izid spominskega zbornika.

Del zbornika bi bili lahko izbrani spisi pokojnega.

Drugi del zbornika bi bili prispevki, ki bi jih pridobili ali z vabljeno (tematsko) anketo ali z organizacijo posveta o Tinetu Velikonji.

Tematsko napotilo za pripravo takega srečanja bi bilo:

detabuiziranje titoističnega sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil

dialoški zastavki Tineta Velikonje oz. seznam detabuizacij, ki jih je načel s svojim delom

analiza projekta Farne spominske plošče

izkušnja srečanj s Tinetom Velikonjo: Slovenec, svetovljan, protikomunist, racionalist/naravoslovec, družboslovec

Posebno vprašanje urednika je o sklepni knjigi Farnih spominskih plošč. Vprašanje, na katerega bi morali odgovoriti, je analiza procesa in vpliva farnih spominskih plošč na slovensko memorialno krajino oz. mesto mrtvih. V sodelovanju s popisnim projektom Inštituta za novejšo zgodovino bi pripravili sklepno analizo žrtev revolucije in državljanske vojne ter problemsko orisali perspektive slovenskega mesta mrtvih, predvsem z vidika žrtev, ki jih je titoizem tabuiziral.

Kot vhodne misli v gornje projekte bi morda lahko navedli kar nekatere iz dinamičnega opusa Tineta Velikonje. Morda bi lahko v širši izbor prišle tudi tele:

»Tako je z novejšo zgodovino. Interpretacije se lahko razlikujejo, ne pa osnovna dejstva. Nekaj se je zgodilo ali pa se ni. Za osnovo bi se morali dogovoriti, da uredimo skupno knjigovodstvo brez etiketiranja, zmerjanja in podtikanj. Zaenkrat smo še daleč od tega.«

»Ugotovili smo, da je v vseh borbah, ki so jih imeli vaški stražarji in domobranci s partizani, teh pa je bilo bistveno več kot med Nemci in partizani, padlo vaških stražarjev in domobrancev vsega skupaj največ 3000, in še to samo, če upoštevamo tudi vaške stražarje, ki so bili pobiti po kapitulaciji Italije septembra in oktobra 1943.«

»Potem pa se ti pojavi Spomenka Hribar, kot mrhovinar brklja po imenih, nazadnje pa zmagovito potegne na dan imeni Leona Rupnika in Lovra Hacina, uperi vanju svoj pravičniški prst in zakriči: ‘Držite tatu!’ Da se po tistem še ni spreobrnila, dokazuje stavek v sedanjem pismu, ki ga citiram: ‘Ob tem lahko rečem le to, da je škoda, da postavljalci spomenika (na Žalah) in farnih plošč niso sami razločili žrtve od storilcev.’

Mrtvi so vendar mrtvi in zaslužijo spoštovanje, ne glede na to, kaj so bili in kako so umrli. Da gospa niti danes ne prizna, da je zagrešila grdobijo, in ji ne pade na misel, da bi se opravičila, mi je žal. Tako se vendar ne dela! Saj bi se po njeni praksi tudi mi lahko obregnili ob grobnico narodnih herojev pred Narodnim muzejem, na kateri so med drugimi napisana tudi imena zločincev, kot sta Kardelj in Kidrič, tako hudih, kot še niso tlačili slovenske zemlje. Imena so imena, pustimo jih na sarkofagu, zanima me pa vseeno, kako da gospe Hribarjevi ne pade na um, da bi svetovala njegovo preselitev na Žale. Ko je že tako vroča od čistunskega ognja, zakaj ne pomete po ljubljanskih ulicah, kjer po hišah imena vosovskih morilcev kar mrgolijo?

Še enkrat, mrtvi zaslužijo polno spoštovanje. Osebno me je prizadelo pisanje Hribarjeve še huje, ker je na ljubljanski plošči napisan tudi moj oče. Obsojen je bil kot vojni zločinec, ustreljen na strelišču ob Dolenjski cesti in kot poginula žival tam zakopan. Ponavljam, še danes, petnajst let po uvedbi parlamentarne demokracije, se njegov status ni spremenil, tak pa po mnenju Hribarjeve nima pravice do javnega imena!«

4.4.2. Jože Kokalj

Jože Kokalj

V poslovilnem razmišljanju 15. julija na Žalah, ko smo pretreseni zrli v podobo Tineta Velikonje, je prof. Justin Stanovnik našo misel usmeril tudi na pokojnikovega očeta. Narte Velikonja je bil izobraženec, pisatelj in karitativni delavec, ki je razumel znamenja svojega časa. Tudi Tine jih je. In v tem razumevanju sta bila oba dosledna do konca.

V času med vojno in takoj po njej je evropske izobražence zajel skrivnosten, teman oblak, ki je mnogim zatemnil pogled in zakrknil srce. Kako je bilo mogoče, da so npr. toliki francoski (in drugi) izobraženci slepo verjeli v utopistične sanje o nekakšnem raju na zemlji in da so lahkotno sprejeli vesti o strahotnih zločinih v Sovjetski zvezi in njenih satelitih? Verjetno so si mislili: to se je zgodilo tam, na vzhodu, med Slovani, mi, zahodnjaki, bomo bolj civilizirani … In izobraženci so zapeljali množice delavcev. Ti so razvijali rdeče zastave tudi na trgu pred sv. Petrom v Vatikanu in seveda med množičnimi stavkami v Franciji … Evropa je bila resnično ogrožena.

Spoštljivo stojimo pred izobraženci, ki so ostali trezni, razumni, inteligentni (intus legere) in seveda zvesti resnici in pogumni do konca.

Moj oče, Jože Kokalj, sodnik in namestnik višjega državnega tožilca, je stal pred sodniki na ljubljanskem sodišču 16. oktobra 1945, obtožen dveh predavanj proti komunizmu. Bil sem v dvorani in se dobro spomnim (ta spomin je neizbrisen), kako ga je sodnik izzivalno in s povzdignjenim glasom vprašal: »In kaj vi mislite o komunizmu?« Očetov odgovor je bil miren in odločen: »V šesti gimnaziji sem študiral komunizem in sem ga že takrat obsodil.« Po izrečeni obsodbi (oče je po vojni preživel več kot štiri leta v zaporih) sem mu – ponosen na takšnega očeta – na hodniku sodišča povedal, da odhajam v Zagreb k jezuitom.

Tine Velikonja je imel zgled v svojem očetu. Tudi sam je spoznal zablodo nečloveškega sistema, ki se je polastil slovenskega naroda, in dosledno je hodil v luči tega spoznanja. Ni bilo lahko. Braniti resnico nikoli ni bilo lahko. Veseli smo tistih, ki stojijo kot straže v viharju.

4.4.3. Pavle Košorok

Pavle Košorok

Slovenska zgodovina je v zadnje pol stoletja doživljala hude preizkušnje. Velikonjeva družina je bila prav gotovo ena tistih, ki je bila v tem času zelo preskušana. Sam sem pravzaprav za generacijo mlajši, vendar je tudi naša generacija šla skozi marsikatero hudo preizkušnjo. Nekdanja oblast ni ničesar pozabila, zato je dr. Tine Velikonja živel posebno življenje. Če mu je bilo dovoljeno, da si je izbral poklic in kirurško specialnost, pa nadaljnje odločitve vendarle niso bile povsem svobodna izbira. Področje, ki mu je bilo dodeljeno, je veljalo za nezanimivo in manj ugledno, pa vendar je še kako pomembno. Tudi sam sem bil nekako odrinjen na področje proktologije, vendar sem si želel, da naredim čim več dobrega, če je že potrebno delati to. Tudi dr. Velikonja je nekako funkcioniral na ta način. Uspelo mu je priti v bolnišnico St. Mark’s v Londonu, ki je bila v tistih časih vir znanja in izkušenj za koloproktologe. Nekaj let kasneje sem se tudi sam učil v tej ustanovi, za nama pa tudi nekateri drugi. Morda je še najbolj uspelo nama izkoristiti znanje, ki sva ga tam prejela. Razvijala sva svoje osebne sposobnosti, nikoli pa nisva mogla prepričati nadrejenih, da bi v Sloveniji razvila oddelek, ki bi se specializirano ukvarjal s koloproktologijo.

Vesel sem bil, da se je po upokojitvi odločil sodelovati v naši ustanovi, kjer si prizadevamo, da bi razvijali stroko na sodoben način. Kot sodelavec je večkrat omenil, da se pri nas počuti dobro. Od njega smo se še vedno učili, saj je svoje znanje rad razdajal. Tudi študentje, ki hodijo k nam na vaje, so bili tega deležni in morda se niti niso zavedali, da so dobivali znanje iz prve roke.

Dr. Velikonja je bil eden tistih zdravnikov, ki mu je zelo veliko pomenil lep slovenski jezik. Veliko je objavljal sam, bil pa je rad kritičen do besedil svojih kolegov in jih je rad »uskladil« v lepo slovensko govorico. Vedno nas je navduševal s svojim optimizmom in humorjem. Občudovali smo njegovo vzdržljivost in hojo v hribe, ki so ga nazadnje vzeli zase.

4.4.4. Mirko Kovač

Mirko Kovač

Smrt Tineta Velikonja me je globoko prizadela. Pokojnika sem osebno zelo malo poznal. Vse, kar vem o njem, je iz časopisov.

Spoznal sem ga, ko sem začel zahajati v prostore Nove Slovenske zaveze, kjer sem iskal nasveta v zvezi z dr. Markom Natlačenom. Ko smo se odločili, da bi postavili spomenik Natlačenu v Mančah, je bil pripravljen pomagati, kolikor je bilo v njegovi moči. Ob komemoraciji ob obletnici njegovi smrti leta 2007 v Logu pri Vipavi je pripeljal z avtobusom veliko somišljenikov. Pozoren sem bil na njegovo umerjeno organizacijo pri pripravi prostora ob cerkvi v Logu in postavitvijo ozvočenja, da je lahko slučajno mimoidoči poslušal besede, ki so bile tam izrečene.

V spominu pa imam najbolj Tinetove besede ali govore, ki jih je imel po radiu ali televiziji: govorica je bila preprosta, besede jasne, brez leporečja, povedal je bistvo brez olepševanja.

Občutek imam, da se je kontinuiteta komunističnega sistema ob njegovi smrti oddahnila, kajti Tine je bil gotovo človek, ki je ob vsaki priložnosti trkal na njihovo vest. Vendar naj nas ne skrbi, saj vse žrtve takratnega sistema, čeprav mrtve, na glas govorijo svojim rabljem o njihovem zločinu.

4.4.5. Matija Ogrin

Matija Ogrin

Tako malo sem poznal dr. Velikonjo, da komaj smem o njem kaj reči, pa vendar toliko, da ostaja nepozaben: bil je tak človek, da si imel občutek, da si ga tudi v kratkih trenutkih lahko doživel celega in vsega. Ker je v malo besedah povedal in sogovorniku izročil vse, kar je nosil v sebi, vse, kar je bil. Zato sem imel občutek, da sem ga poznal, čeprav sva imela malo stikov.

Da, Tine Velikonja je bil eden tistih redkih ljudi, ki so eno s seboj: njegove besede so bile brez neizrečenega preostanka, brez sledu prikrojevanja in olepševanja, bile so neposredne, naravnost iz njega vzete. Nekateri porečejo, da je s tem tudi koga prizadel, a tega nisem izkusil. Občudoval sem, kako svoboden je ta človek v sebi: ker je bil nepristranski, odprt za resnico in za človeka kot človeka. Mehka in blaga globina je bila v njem, čeprav je bila kdaj »zakrita« z rezko in odrezavo neposrednostjo.

Droben utrinek tega iskrivega, preživega človeka: ko sva z ženo, še pred poroko, srečala Tineta Velikonjo nekoč po slovesnosti na Teharjah, nama je že od daleč veselo zaklical: »Le hitro, le hitro pred oltar, take, kot sta vidva, je naš župnik kar takoj dal na oklice! Le hitro – da ne bo greha!«, in je s svojim sončnim nasmehom odhajal v zelenino teharskih poljan. Takrat nisem slutil, da se ga bom po teh veselih besedah, polnih dobrote in optimizma, spominjal še mnogo pozneje; bilo je kakor darilo usode: ne vemo, kdaj nam je izročen v dar drobec, katerega pomen se bo nekoč razprl v polnosti.

Spominjal se ga bom predvsem po tem, kar našemu času najbolj manjka in je danes med nami najbolj redko: po resnicoljubnosti.

4.4.6. Franc Ornik

Franc Ornik

Ljudje vse življenje iščejo svoj dom, malo varnosti in človeške topline. Kot otrok, ki potrebuje gnezdece, v katerem je resnično varen; oči, ki ga spremljajo; roke, ki zanj skrbijo; srca, ki živijo zanj.

Ne moreš živeti brez ljudi, ki te imajo radi in za katere si vreden truda; ki s teboj delijo veselje in žalost in imaš v njihovih očeh bivališče. In ne moreš živeti brez ljudi, ki jih imaš rad in ki so vredni tvojega truda in se zanje čutiš odgovornega. Brez doma si povsod tujec. Srečen je človek, ki je našel dom. Rojeni smo, da bi bili zavarovani in da bi varnost nudili. Rojeni smo, da bi ljubili in bili ljubljeni. (Phil Bosmans)

Dragi Tine, krepko si vstopil v moje in naše življenje. Gledal sem te, ko si do podrobnosti prečesaval Stari Hrastnik. Hotel si videti vsako luknjo, vsako razpoko. »Kaj iščeš?« sem te vprašal. »Veš, lahko bi bila tudi moje kosti razmetane tukaj.«

In sem poslušal. Nihče ne pozna Sina, kakor le Oče. In nihče ne pozna Očeta, kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti. Poslušal sem Justina, ki je poudaril, da kdor hoče poznati Tineta, mora poznati tudi njegovega očeta.

Res! Oče mi je pripovedoval o koncu prve svetovne vojne. Bil je na tirolski fronti. Zmagovali so, razočarani pa so v Veroni ugotovili, da s »svojimi zmagami« gredo naravnost v ujetništvo. Vedno znova mi je govoril in me opozarjal. Veliko pozneje sem podobne stvari okušal na svoji koži. »Ne verjemi, če miličnik pride ves sladek na hišni prag!« mi je povedal. Takrat, za prvič, so mi obljubljali dvajset let aresta. Drugič sem jo odnesel le z denarno kaznijo. In to tik pred razpadom moje socialistične domovine. Pa sploh nisem vedel, zakaj sem sovražnik »ljudstva«.

Jože Kopeinig je rekel, da zgodovinskih knjig ne bi smeli pisati s črnilom, temveč s svinčnikom, da bi laže vnašali poznejše uvide ali popravili napake. Tine je bil živa priča, da je zgodovino potrebno na novo ovrednotiti in jo predstaviti. Povsod je bil navzoč. Kakor da mu ne sme ničesar uiti; ničesar ne sme zamuditi. Hodil je po slovenski zemlji, raziskoval, spraševal in beležil. »Mi počasi odhajamo,« mi je rekel. »Resnica pa mora na dan.«

»O, slovenski narod! Ko si vidneje stopil na oder zgodovine, si se sam oškropil s krvjo bratomornih zločinov. Tako si izgubil svojo cankarsko nedolžnost, ko si zatajil iste matere in iste očetnjave. Tako naš narod ni opravil dobrega izpita pred zgodovino,« je povedal Jože Kopeinig.

Tine, tam v višavah Prisanka si prispel v svoj dom k Očetu. Tam si srečal svojega očeta, ki si ga vse življenje iskal. Spet bom uporabil tvoje besede: »Pa hvala, da smo prijatelji!«

Počivaj, glej na nas in nas usmerjaj!

4.4.7. Tamara Griesser-Pečar

Tamara Griesser-Pečar

Tine Velikonja je bil vedno izredno direkten, nekateri menijo, da je bil »brezobzirno« direkten, npr. ko je razkril informacije o bolezni predsednika republike Janeza Drnovška. Vendar je umestno vprašanje, ali je ta ocena res pravilna, saj je očitno želel zaščiti druge bolnike in jih napotiti k ustreznim zdravnikom. Nisem ga sicer srečala kot zdravnika, prepričana pa sem – in pričevanja drugih to potrjujejo – , da je bil v svojem poklicu ravno tako vesten in natančen kot izven njega. Spominjam se prispevka, ki sem ga pripravljala za zbornik ob stoletnici Zavoda sv. Stanislava. Ker je sam hodil v škofijsko gimnazijo, ki se je takoj po nemški okupaciji morala umakniti v italijansko zasedeno Ljubljano, sem ga prosila, da preveri arhivske podatke o škofijskih dijakih. Bil je tako natančen, da so nekateri prisotni bili že mnenja, da v svoji natančnosti neznansko pretirava. Za zgodovinarja je taka natančnost seveda zelo dragocena. Res je bil takrat, ko je šlo za zgodovinsko resnico, »brezkompromisen«. Ta drža se kaže na številnih področjih, tudi v njegovih prispevkih v Zavezi, ko npr. v recenziji knjige »Od Pohlinove slovnice do samostojne države« zgodovinarju Petru Vodopivcu očita, da je premalo natančen in mu svetuje, da si s trdnim delom in resnim pisanjem povrne zapravljen ugled – med drugim se spotakne ob številki 27.000 vojnih žrtev med borci NOB in pripomni, da bo dvignil roke takrat, ko bodo imena zbrana po naseljih in jih bo res toliko (Zaveza, št 62, str. 100–110) – , ko vztraja na določenih detajlih zadnje bitke pri Borovljah 10. maja 1945 popoldne in 11. maja zjutraj, ko zahteva tudi na strani tistih, ki so se, kot se je on sam, zavzemali za razkrivanje komunističnih zločinov in dosledno spoštovanje do mrtvih, verodostojnost in kritizira pretiravanja. V zvezi s člankom o farnih spominskih ploščah – »z detektivsko vztrajnostjo in matematično natančnostjo« se je z enako mislečimi lotil zbiranja imen žrtev revolucije – je napisal, »da je mogoče rešiti vsako, na videz še tako nerešljivo nalogo, če sta le prisotni volja in znanje« (Zaveza 60, str. 75).

4.4.8. Franc Popek

Franc Popek

Z dr. Tinetom Velikonjo sem se spoznal, ko sem dobil prvo nagrado na razpisu natečaja za postavitev farnih spominskih plošč na ljubljanskih Žalah. To je bilo leta 1997. Po posvetitvi teh farnih plošč 15. novembra 1997 sva tesno sodelovala pri naslednjih farnih spominskih ploščah oziroma spominskih obeležjih, kot so: f. s. p. Podgrad pri Novem mestu (2000), spominsko obeležje Jama pod Krenom, Rog (2002), f. s. p. Veliki Osolnik (2002), spominsko obeležje Stari Hrastnik (2002), f. s. p. Semič (2002), f. s. p. Suhor (2006), f. s. p. Radovica (2006), spominsko obeležje Brusnice (2006), spominsko obeležje Tržišče (2007), f. s. p. Hrovača (2007), f. s. p. Adlešiči (2007), f. s. p. Podzemelj (2007), f. s. p. Lom pod Storžičem (2007), f. s. p. Radomlje (2007), f. s. p. Rova (2007); granitni križi: Macesnova gorica, Rog (2008), Jelendol (2x) (2009), Žiglovica (2009), Bavdle (2010); f. s. p. Stara Loka.

Z dr. Tinetom Velikonjo je bilo užitek sodelovati in iskati primerno rešitev za vsako zgoraj navedeno farno spominsko ploščo oziroma spominsko obeležje. Takoj je vedel, ali je rešitev primerna ali ne, imel je občutek za lepo, se veselil vsake uspele rešitve. Večkrat mi je dejal: »Tikajva se (čeprav je bil starejši od mene za deset let)!« Jaz tega nisem mogel sprejeti, ker sem čutil do njega spoštovanje. Rekel sem: »Jaz vas bom vikal, vi pa mene tikajte!« In tako je tudi ostalo.

Otroško se je veselil življenja in kadarkoli sva se razšla, mi je dejal s svojim značilnim nasmehom: »Hvala, ker sva prijatelja!«

4.4.9. Anton Trpin

Anton Trpin

Zapisovati, opredeljevati ali celo vrednotiti delo in življenje človeka ni lahko. Še posebno ko gre za človeka, kot je Tine Velikonja. Vsaka zapisana beseda ostaja kot let spomin in opomin na osebo, ki je tkala niti našega trenutka in prihodnje dni. Tako si zamišljam delo in življenje Tineta Velikonja. Priznati je treba, da je vsaka izrečena beseda subjektivna in opredeljuje le del morebitnega pogleda na celotno osebo in delo.

S pokojnim Tinetom Velikonjo se sicer nisem srečeval prav pogosto, vendar dovolj, da mi je ostal v izredno klenem spominu. Ob njem sem zaznal njegovo delo in zavzetost za doseganje cilja – spoznati in zaživeti resnico. Srečevala sva se predvsem ob spominskih obeležjih pobitih domobrancev. Posebno močni vtisi pa ostajajo na vsakoletno spominsko slovesnost na Hrastniškem hribu. Tu sem ga zaznaval in občudoval kot človeka, ki mu je Resnica sveta in ki jo je potrebno odkriti in zaživeti. Spoznaval sem ga kot pokončnega človeka, ki obelodani resnico in pri tem ni prostora v srcu za sovraštvo ali maščevanje. Bil mi je prijeten sogovornik, ki se je znal prilagoditi v stvareh, ki so prilagodljive. Občudoval sem ga kot človeka vztrajnosti pri iskanju Resnice, ki jo je končno tudi našel, čeprav v zemeljskem življenju le deloma.

4.4.10. Vida Vrhnjak-Duler

Vida Vrhnjak-Duler

Ko zgubimo ljubljeno osebo ali dobrega prijatelja, somišljenika, sotrpina v preteklosti, zglednega Slovenca – se šele zavemo njegove vrednosti. In v mislih obujamo skupno preteklost in doživljaje. To me spremlja od prve objave tragičnega dogodka. Zakaj tako nepričakovano žalostno, prijatelj dr. Tine?

Zadnjič sva se srečala teden dni pred padcem v brezno. Zdaj se mi smili predvsem njegov zet iz Amerike, ker sta imela skupni cilj doseči vrh gore. Le kakšne duševne muke prestaja! (In kakšne muke so prestajali likvidatorji domobrancev – če so bili ljudje?) Letos po slovesnosti v Kočevskem rogu smo se v nepretrgani gruči pomikali proti križu in pred sabo sva z možem zagledala dr. Velikonjo v pogovoru s sopotnikom. Pohitela sva do njega, da smo se veselo rokovali, in že je povedal: »Naslednji teden prideva s tvojim znancem Knapom k vam v Pameče, samo avto mi še popravijo.« In se razšli.

Dr. Velikonja poznam od leta 1993 kot predsednika NSZ, podpisnika na vabilih in prvič kot voditelja na romanjih Po poteh vetrinjske tragedije, Trnovski gozd, Crngrob in Gorenjska, Brezarjevo brezno, Ajdovec, Stari Hrastnik itd. Čudila sem se, kako je bil spreten na romarskem avtobusu, vsak kraj mu je bil znan kot domača vas z vsemi krajevnimi značilnostmi in pestro, predvsem žalostno zgodovino preteklega stoletja. Besed mu ni zmanjkalo, premolknil je le ob breznih in jamah, ko je na pomoč poklical prijateljico molilko Lojzko, da je odžebrala desetko rožnega venca. Vedno je bil hiter, poskočen, bistroumen s fotoaparatom v roki. Marsikoga je označil, da je »živec«, kar je bil pravzaprav on sam.

Bilo je leta 1999, ko sem sama nasprotovala lokalni in mestni borčevski nadvladi. Objava o bojih in zmagi partizanov na Poljani, kar je že koroška pravljica, me je pošteno zbodla, in dr. Velikonja je napisal odgovor za isti lokalni časopis Koroški tednik z naslovom »Zakaj pa pri vas preganjate zamorce« (na zgodbo Američanov v Moskvi). Prevzela me je domiselna primerjava in natančen opis resničnega dogajanja na Poljani ob koncu vojne in po njej.

Za najina kar pogosta dopisovanja je zanimivo, da me je le prvič naslovil z »gospo«, potem pa vedno kot »draga prijateljica«. Ko sta leta 2000 dr. Mitja Ferenc in dr. Velikonja delala popise grobišč od Šoštanja do Slovenj Gradca, je k sodelovanju povabil tudi mene in mladega uspešnega kriminalista Branka Savinca, ki je vnaprej pripravil teren. In dr. Velikonja ga je kasneje pohvalil, meni pa je pisal celo z dopusta na Lošinju, da je treba v jeseni nadaljevati s popisi grobišč od Slovenj Gradca dalje.

Naslednje leto mi je dr. Tine spet pomagal, saj je uredil in popravil moj koncept za govor na teharski slovesnosti in ga napisal v dveh velikostih črk na izbiro, kar bom lažje brala. Takrat na slovesnosti me ni poslušal, le na videz odsotno je s fotoaparatom krožil okrog prizorišča.

Obširen članek v Zavezi o dr. Tinetovem raziskovanju na poti po Bosni in Hercegovini je podžigal primerjavo med poboji v Srebrenici in pol stoletja prej v Sloveniji. Zato sem vedno občudovala njegovo vztrajnost in doslednost ugotoviti na lastne oči in ušesa in v pisni obliki poročati vsem, ki jim resnica veliko pomeni, in v tem smislu je tudi pisal odprto pismo veleposlaništvu Velike Britanije julija 2002 in jih pozval na priznanje krivde za zločin nad domobranci.

»Draga Vida, potrudil se sem in na hitro napisal svoje misli. Pošiljam ti jih na vpogled. Tine,« je 5. 2. 2003 na roko dopisal k spremnemu dopisu uredništvu Večera za odgovor na gloso Spomenke Hribar »Izpit iz pietete«, kjer je med drugim zapisal: »Zame je bil Pučnik po svojem vedenju in drži kristjan najvišjega ranga in mu deklarirani slovenski katoličani tudi v drugih kvalitetah, kot so pamet, pogum, askeza, zvestoba in ljubezen, segajo komaj do gležnja« (vse te kvalitete pripisujem tudi dr. Tinetu). Pučnikov pogreb sva oba doživljala kot usodno slovensko izgubo. V istem dopisu Večeru pa je napovedal, da ne bo minilo 10 let, ko bo treba grobišča 100 Korošcev na Lešah izkopati in pripeljati domov, podobno kot so se tega po 65 letih lotili v Španiji. Bog daj, da bi se njegova napoved uresničila!

Vem, da je spremljal moje prizadevanje za postavitev spominskih plošč v Slovenj Gradcu, ker je vedel, da sem edina z domobranskim poreklom v tem kraju. In 17. 10. 2004 je bil blagoslovljen moj vmesni cilj – spominske plošče dekanije Stari trg, kjer je dobilo ime 133 žrtev komunizma. Še zdaj sem hvaležna vsem, ki so se udeležili slovesnosti, še posebej članom NSZ: dr. Velikonji in sestri Zori, Štrbenku, Hočevarju, Mačku, Berkopcu, Šemrlu, Lukaču in govorniku na slovesnosti Jožetu Dežmanu.

Vse svoje sposobnosti, kot spomin, strokovnost, aktivnost in bojevitost pa je dr. Velikonja znal občasno pikro začiniti. Z veseljem sem mu 16. 8. 2006 pisno čestitala za prispevek k prilogi »Mi med seboj« na temo raka pri dr. Drnovšku in Peterletu, saj je izjavljal kot strokovnjak in ne vraževeren ljudski mazač. In slučajno je bil isti dan moj mož na operaciji raka na grlu.

Verjetno je tudi zato dr. Velikonja poznala vsa Slovenija in tudi širši svet; tako desni kot levi. Pa tudi on je pomnil vse obraze. Na račun »raka« ga je moj mož zelo spoštoval, pa tudi dr. Tine ni njega ignoriral, še posebej, ko je okusil njegov lastni pridelek lošinjskega brinjevca. Jeseni 2006 je javil, da me prideta obiskat z mojim znancem in sošolcem iz gimnazije, zdaj upokojenim sodnikom Ivanom Knapom iz Ljubljane. In res sta naju v Pamečah obiskala decembra 2006. Po obvezni postrežbi smo odšli pred slovenjgraško kasarno – povojno taborišče vseh ujetih in vrnjenih nekomunistov, kjer sta obnovila in izpovedala svoje spomine iz majskih in junijskih dni leta 1945, takrat vsak na drugi strani kasarniške ograje. Sledil je še obhod morišča in grobišča Žančani, kjer nama je Ivan Knap z grozo obnavljal spomine zagrebanja na krvavem zaudarjajočem grobišču. Naslednje leto sem povabila Ivana Knapa, da se je 29. 11. 2007 udeležil sondiranja grobišča Žančani, kjer je solznih oči in s pojemajočim glasom pred kamero novinarjem izpovedoval doživljanje pri zakopu razpadajočih trupel.

Letošnje romanje v Vetrinj se je na povratku že tretjič ali četrtič ustavilo v Slovenj Gradcu pri stari jugoslovanski kasarni, ki so jo neprijetno spoznali za dan ali dva mnogi iz Vetrinja vrnjeni domobranci in na morišču in grobišču Žančani. Tako že leta 2002 so me kar določili – dr. Velikonja – za razlagalko takratnih dogodkov. Celo Večer je zapisal »V Žančanih poklon spominu na mrtve« in poleg natisnil fotografijo udeležencev, V. Levstik in Stane Štrbenk. Letos pa me je dr. Velikonja že pred kasarno posadil na sedež vodiča avtobusa in določil, da govorim o dogodkih na tem kraju vse do grobišča, kjer je bil zame premolk samo za desetko rožnega venca molilke Lojzke. Povzpeli smo se navzgor do globače, kjer leže ostanki uradno nad 1500 trupel. Še nazaj grede na sedežu vodiča do kasarne, kjer sem izstopila, mi ni zmanjkalo besed: kot bi name prešel fluid dr. Velikonje.

V svojo knjigo Funkcionalne motnje prebavil, ki mi jo je poslal 8. decembra 2006, pa je zapisal: »Prijateljici Vidi in njenim v spomin in spodbudo, da bo še naprej skrbela za ‘mesto miru’«.

Končno: ostaja mi trajen spomin na dr. Tineta Velikonjo in trajna zadolžitev zame!

4.5. Tine Velikonja – njih nagrobni križ

Jože Kočar

4.5.1.

V noči od 10. na 11. julij 2010 je na Prisojniku v Julijcih omahnil v smrt zdravnik dr. med. Tine Velikonja. Prvo medijsko sporočilo o smrti je bilo kratko:

»Na Policijski upravi Kranj o imenu ponesrečenega niso mogli govoriti, za našo spletno stran pa so pojasnili, da je do nesreče prišlo, ko sta se 81-letni Ljubljančan in 32-letni državljan ZDA napotila iz smeri Tičarjevega doma na Vršiču proti Zadnjemu oknu. Ker do 18.30 ure nista dosegla vrha Prisojnika, sta se obrnila nazaj in se po južni Slovenski poti začela vračati proti Tičarjevemu domu na Vršiču. Po približno treh urah hoje je 81-letni Ljubljančan pričel pešati. Zaradi varnega sestopa je ostal na poti, drugi planinec pa je odšel po pomoč v Tičarjev dom.

Takoj po sprejetem obvestilu je bila organizirana reševalna akcija gorskih reševalcev iz Kranjske Gore, vendar je bila njihova pomoč kljub temu prepozna. Še preden so dosegli utrujenega planinca, so zaslišali njegov krik. Naknadno je bilo ugotovljeno, da je 81-letni planinec takrat zdrsnil po pobočju in padel preko skalnatega prepada, kjer je zaradi poškodb takoj umrl.

Kot omenjeno, je umrli po MMC-jevih neuradnih informacijah Tine Velikonja, čigar ime je v javnosti močno odmevalo, ko je podrobno opisal bolezni nekdanjega predsednika republike Janeza Drnovška in sedanjega evroposlanca Lojzeta Peterleta, pri čemer je bil zelo kritičen do njune odločitve za alternativne metode zdravljenja.

Tine Velikonja je bil upokojeni zdravnik, specialist abdominalne kirurgije, ki je petindvajset let vodil oddelek za proktologijo v bolnišnici dr. Petra Držaja v Ljubljani, prvi tovrstni oddelek v državi. Izpopolnjeval se je v bolnišnici sv. Marka v Londonu, enem vodilnih centrov za to stroko v svetu.

Preminuli pa sicer ni bil le zdravnik, temveč tudi predavatelj. Na višji šoli za zdravstvene delavce v Ljubljani je predaval 25 let. Je soavtor učbenikov za interno medicino in kirurgijo.

Marjetka Nared«

Sporočilo o smrti je sicer strokovno korektno, nič pa ne omenja, da je bil pokojni Tine eden od ustanoviteljev in prvi predsednik društva Nova Slovenska zaveza ter član uredništva in zelo dejaven pisec v revijo ZAVEZA.

Za predsednika društva Nova Slovenska zaveza je bil izvoljen na ustanovnem zboru, v nedeljo 12. maja 1991. Na čelu društva je bil 12 let, do leta 2003, odtlej pa je bil podpredsednik. Ob izvolitvi je povedal, da vse življenje nosi s seboj zavezo s tistimi, ki jih je na Teharjah videl »odhajati opletajočih postav s sivimi obrazi in skoraj ugaslimi očmi«. »Bil je njih nagrobni križ«. Ta zaveza ga je gnala, da je neutrudno razkrinkaval uradno »malikovanje zločina«, kot je boljševiško »osvobajanje« poimenoval njegov oče Narte. Očitno sta bila oba usodno izbrana prav za to.

V članku Za izginulimi domobranci v Zavezi št. 39 je dr. Tine zapisal: »Teharij nisem spustil iz očesa od 1958. leta. Takrat so se še videli betonski temelji barak, grapa je bila zapuščena, po 1970. letu pa sem nemočno opazoval, kako ploščad nekdanjega taborišča in grobišče v grapi spreminjajo v odlagališče industrijskih in komunalnih odpadkov. / … /

Brezarjevega brezna nisem našel, čeprav sem oblezel vse grape pod Toškim Čelom. / … / Nedotaknjeni in na videz pozabljeni so ostali grobovi v Kucji dolini. Za Hrastniški hrib sem vedel samo, da so bila morišča blizu Dola, predvsem okoli Marnega in Krištandola. / … /

A Kočevski rog je ostajal neznanka. Obsežen in nevaren. Saj nismo razlikovali med Rogom in področjem okrog Kočevske Reke in Gotenice. Za vse te kraje se je govorilo, da tistega, ki zaide, ne najdejo več. Enostavno izgine in izpuhti. / … /

Potem mi Drobničev Tone pove, da je bil pred dvajsetimi leti tam. Peljali so se z avtomobilom, prišli do brezna že v mraku, si ga ogledali, potem pa se hitro vrnili. Da, Macesnova gorica. / … /

Narišem si potovalno smer na zemljevidu, na list si izrišem domnevno brezno z vsemi značilnostmi, ki me bodo opozorile nanj. Sobota, nekaj dni pred božičem leta 1988. / … / V Kočevju že sije sonce. Peljem se skozi mesto po poti, ki so jo prehodili domobranci takrat, ko so jih vodili s kolodvora. / … / Šalka vas, Željne. Prvikrat grem mimo, čeprav sem tisočkrat izgovoril njihova imena. Željne mi zvenijo v glavi kot zlobna vrata pred pogubljenjem. / … /

Nadaljujem kar po cesti. Tudi mimo sedaj znanega brezna na Macesnovi gorici. / … / Sploh nisem razočaran, da nisem našel nič zanesljivega. Ne, tolažim se, da je važen vloženi trud in ne končni uspeh. Rog je moj. / … / Gozdni delavec je prerokoval, da bo tu stala cerkev in bodo hodili sem kot na božjo pot.«

V vsem svojem življenju je Tine Velikonja združeval kljubovalnost gorjancev s prepišne Angelske gore, odkoder je izviral očetov rod, pisateljsko jasnovidnost napol hromega očeta Narteja, jegličevsko trdnost in velikopoteznost gorenjskih prednikov po materini strani ter neposrednost in svojevrstno ironičnost ljubljanskega okolja. Te značajske lastnosti je v polni meri uveljavljal v Novi Slovenski zavezi, ki je bila ustanovljena z namenom, da poveže vse, ki so bili v času druge svetovne vojne kakorkoli vpleteni na strani protirevolucije.

Ukvarjal se je predvsem z dvema nalogama: priti na dan s pravo resnico o tistem času in častno pokopati zamolčane žrtve revolucionarnega nasilja. Resnico o revoluciji je vneto raziskoval in jo utemeljeno predstavljal v nastopih na spominskih slovesnostih ter jo prepričljivo zagovarjal v razpravah o grobiščih in o statusu žrtev revolucionarnega nasilja pred vladnimi organi in v javnih občilih.

V reviji ZAVEZA je objavil skupno 103 prispevke, v skoraj vsaki številki vsaj po enega. Že takoj v nastopnem nagovoru ob prvi izvolitvi za predsednika NSZ ugotavlja, da so pred 50 leti komunisti obrnili svet na glavo in dali pojmom sprevržen pomen. Zločin je postal domoljubno dejanje, kraja podržavljanje, upor proti komunizmu izdajstvo, ena najbolj krvavih revolucij narodna osvoboditev.

Pravi, da je težko najti prave besede, s katerimi bi mogli prepričljivo opisati dogodke. Domobranci so slutili, da jih čaka smrt. Bili so lačni, žejni, pretepeni, a so do zadnjega verjeli, da je vendar tudi v nasprotnikih ostalo vsaj nekaj človečnosti. Sprašuje se, zakaj vendar so ljudi pred smrtjo še mučili. Vsaj do vode bi jih lahko pustili, če je že hrane manjkalo.

Čudi se, kako to, da se toliko slovenskih ljudi, celo intelektualcev, ni pripravljenih soočiti z najusodnejšimi dogodki v slovenski zgodovini. Še vedno ne vedo, kaj bi s svobodo. Vdajajo se iluzijam, da je pod krinko strpnosti in sprave izhod v nekakšni frontovski politiki. Ob ustanovitvi je društvo Nova Slovenska zaveza računala na podporo strank Krščanskih demokratov, Kmečke zveze, Demokratične zveze in celo Zelenih Slovenije. Dr. Tine razočarano ugotavlja, da je slovenska duša še vedno zbegana zaradi pritiska organizirane laži in da bo pot do normalnosti še dolga in težka. Celo vidni pomladni politiki se razglašajo za samostojne z dvoumnimi stališči, ki naj bi bila sprejemljiva za vse, a ne pojasnijo ničesar.

V enem od zadnjih objavljenih prispevkov o novejši zgodovini pravi, da se interpretacije lahko razlikujejo, ne pa osnovna dejstva. Nekaj se je zgodilo ali pa se ni. Njegov cilj je resnica in nič drugega. Treba bo urediti skupno »knjigovodstvo« brez etiketiranja, zmerjanja in podtikanj. Osnova je zakonska izenačitev obeh strani. Zaenkrat smo še daleč od tega. Da družba ozdravi, mora spoznati, kaj se je v resnici zgodilo, popraviti krivice in obsoditi krivce. Ni več mogoče zanikati, da je med vojno pri nas šlo predvsem za revolucijo in z revolucionarnim nasiljem izzvano državljansko vojno.

V več člankih polemizira s pisanjem Silva Grgiča, ki k žrtvam na partizanski strani prišteva vse talce, pogosto rezultat nesmiselnih provokacij, in umrle internirance, čeprav je bila, denimo, na Rabu večina iz kmečkih protipartizanskih družin. Grgič med civiliste šteje vse terenske aktiviste OF, ki niso nosili uniforme, a jih borci danes obravnavajo kot veterane, to je odslužene vojake. Gorje pa, če je med državljansko vojno kdo položil roko nanje, »civiliste«.

Neprizanesljivo obravnava tudi napake protikomunistične strani. Med državljansko vojno bi bilo po Tinetovem mnenju manj nesreč, ko bi bilo ravnanje vodilnih, ki so radi poudarjali svojo krščansko držo, bolj odgovorno. Prav je, da so v Žužemberku prevzeli mlade fante, ki so se zatekli k njim, da si rešijo življenje, prav je, da so jih oborožili. Vendar jim ne more oprostiti, da so jih nepripravljene poslali v Ajdovec. Ocenjuje, da je bil domobranski pohod v rezervat Bela krajina konec leta 1944 nepotreben in brez smisla. Nemci so se zavedali možnosti, da se bodo domobranci ob koncu vojne obrnili proti njim – zato aretacije domobranskih oficirjev od decembra 1944 naprej. Med drugim meni, da je nerazumljivo slepo zaupanje slovenskega civilnega in vojaškega vodstva Angležem in da bi morala general Franc Krener in polkovnik Emil Cof 31. maja 1945 preprečiti vračanje vsaj zadnjih 1500 domobrancev iz Vetrinja.

Tine Velikonja je bil gotovo najboljši poznavalec medvojnih dogajanj na Primorskem, kjer je revolucionarni teror zamujal in dosegel vrh šele leta 1944. Po kapitulaciji Italije so postali odločilna sila politični aktivisti OF. Marsikje so se polastili moči prejšnji režimovci in spet udarili po narodno zavednih katoličanih. Dr. Tine je opisal take poboje Bricevih iz Dornberka, Brecljevih iz Žapuž, sester Čuk iz Lomov nad Črnim Vrhom in družine Lovrenčič iz Logov pri Breginju ter povojno zgodbo o celicah Franca Pavlice iz Dornberka, grobišča v Andrejčkovem in Ajharjevem breznu na črnovrški planoti, v Jami za Medvedovšem in Za Robom na Predmeji, Zagomili pri Grgarju, Zalesniki in Cvetrežu na Trnovem. Raziskal je dogodke v zvezi s padcem Črnega Vrha nad Idrijo ter poboj 31 ujetih Črnovršcev na polju smrti v Gorenji Trebuši, kjer je bil sedež Ozne za območje IX. korpusa.

Dobro je poznal in opisoval medvojna dogajanja na Dolenjskem, Notranjskem in na Gorenjskem kakor tudi umik na Koroško ob koncu vojne, vračanje iz Vetrinja na Teharje, kar sta osebno z bratom Marjanom komaj preživela, ter morišča na Starem Hrastniku, okrog Škofje Loke, v Kočevskem rogu, v Brezarjevem breznu.

Pomemben je tudi njegov opis spominskih slovesnosti na hrvatske žrtve v Crngrobu in na Teznem ter na srbske žrtve v Kamniški Bistrici. Zanimivo poroča o treh potovanjih po deželah nekdanje skupne države in ureditvi grobišča muslimanskih žrtev v Potočarih pri Srebrenici. Njegov zaključek je, da pomeni poraz Miloševićeve politike tudi konec partizanske zapuščine.

Zlasti veliko časa in truda je Tine posvetil drugi nalogi, to je postavljanju farnih spominskih plošč zamolčanim žrtvam, ki so umrle nasilne smrti v zvezi z revolucijo in državljansko vojno na protikomunistični strani, predvsem seveda po vojni pomorjenim domobrancem. Pri zbiranju podatkov za članke in za obe knjigi o farnih spominskih ploščah je bil neutruden.

Zapisal je: »Knjigi sta prikaz vztrajnega dela. Vedno po podobnem vzorcu: ustanovitev odbora, pisanje seznamov, romanje od vrat do vrat, preverjanje podatkov, dodajanje imen, menjavanje in brisanje. Potem pa vse tisto, kar je potrebno za postavitev spominske plošče, od ogleda kraja, zbiranja denarja, blagoslovitve in skrbi za objekt.« V veliki meri je njegova zasluga, da je bilo do leta 2000 postavljenih 183 farnih spominskih plošč, na katerih je napisano 12.284 imen, od tega 8.250 po vojni pomorjenih domobrancev. V naslednjih letih je pripravil postavitev še vsaj 23 farnih plošč.

K obema knjigama Farne spominske plošče s seznami mrtvih na skoraj 400 straneh, prvi leta 1995 in drugi leta 2000, je Velikonja napisal obširni spremni študiji. Tretjo knjigo farnih spominskih plošč je pripravljal za leto 2010 in zanimivo je, da je imel dogovor o pregledu zbranega gradiva prav za popoldne tisto nedeljo, ko se je ponesrečil.

O tretji knjigi FSP je leta 2000 zapisal: »Sodimo, da bomo za tretjo knjigo zbrali še 4.000 imen iz stodvajsetih župnij. Tisoč imen imamo že zbranih. Vklesali jih bomo v farne plošče v sledečih župnijah: Adlešiči, Blagovica in Krašnja, Brusnice, Dragatuš, Grahovo, Moravče, Mokronog, Mirna Peč, Planina pri Rakeku, Podlipa, Podzemelj, Raka, Semič, Smlednik, Soteska, Stara Loka, Stari trg ob Kolpi, Šmarjeta, Tržišče, Turjak, Unec. Ko bomo to opravili še pri drugih sto, bo večina od 300 župnij ljubljanske nadškofije pokritih in končno število napisanih na ploščah okrog 16.000. Za druge, predvsem mislimo pri tem na župnije mariborske škofije, kjer je bilo veliko civilnih žrtev med vojno, še več pa po njej, bo časa zmanjkalo. / … / Čas ni naš zaveznik. Vedno manj je takih, ki še toliko vedo, da se lahko z njimi sprehodimo po vasi, pa nam bodo za vsako hišo vedeli povedati, kakšna je bila usoda njenih prebivalcev.«

Večina farnih plošč v imenovanih župnijah je sicer postavljenih, a za dokončanje tretje knjige FSP je Tinetu, žal, zmanjkalo časa.

Tinetov oče Narte Velikonja je ob svoji smrti zapustil neobjavljen tipkopis z lastnoročno izpisanim naslovom Moj nekrolog. Seveda ni napisal časa in načina smrti, kakor ga je doletela, potrdil pa je svojo vdanost v božjo odločitev o načinu in času svoje smrti. Nekrolog je zaključil z besedami, ki lahko veljajo tudi za sina Tineta: »Jaz pa si niti nisem izbiral sam, jaz sem to moral vzeti! Božja volja je najbolja! Amen!«

5. Kočevski rog 2010

5.1. Spominska slovesnost v Kočevskem rogu

Ivan Rampre

5.1.1.

Ob 20. obletnici prve spominske slovesnosti ob grobišču Pod Krenom v Kočevskem rogu, danes ob kapeli Božjega usmiljenja, je bila v nedeljo, 4. julija 2010 že 21. obletna maša za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja. Slovesno mašo je daroval predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres, somaševalo pa je še 15 duhovnikov. Po maši je bila še spominska slovesnost.

Slovesnosti se je udeležilo okrog 3000 ljudi, prepeval pa je mešani pevski zbor Anton Foerster pod vodstvom Damjane Božič-Močnik. Pred začetkom svete maše so zbrani molili rožni venec, nekaj minut pred mašo pa so ob breznu ob častni straži slovenske vojske položili vence predstavniki političnega življenja in posamezniki, med njimi tudi predsednik vlade g. Borut Pahor.

Ob 11. uri je sveto mašo daroval ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres. Zbrano množico je na začetku maše nagovoril kočevski župnik g. Anton Gnidovec, nadškof Stres pa je imel homilijo. Po maši je imel kratek nagovor predsednik vlade republike Slovenije g. Borut Pahor. V spominskem programu po maši je prav tako prepeval Foersterjev zbor, dve narodni pesmi je zapela solistka Natalija Cilenšek, spremljal pa jo je Ivan Vombergar. Krajša nagovora sta imela Federico Potočnik in Blaž Knez, slavnostni govornik pa je bil Justin Stanovnik. Pred sklepom slovesnosti je Ivana Tekavec iz Argentine spregovorila o obisku mladih iz Argentine.

Kočevski rog 2010

Figure 30. Kočevski rog 2010 Andrej Zgonc

5.2. Uvod v sveto mašo

Anton Gnidovec

5.2.1.

Ponovno smo se zbrali na kraju, kjer je ugasnila svetilka življenja tisočih naših bratov, hkrati pa se je začel svitati njihov onstranski dan. Tukaj smo zato, da se priporočimo mnogim med njimi, ki so umrli v čistem sijaju mučeništva, tudi na nasprotni strani. Obenem pa prosimo Božjega usmiljenja za vse, ki so se v vojni ali po njej kakorkoli pregrešili. Najtežjo odgovornost nosijo tisti, ki so pognali stroj bratomorne revolucije.

Z bogoslužjem smo stopili v svet božjega, v katerem ni mrtev tisti, ki je bil umorjen, ampak tisti, ki je storil zločin na katerikoli strani.

Mozaik pred nami prikazuje božjo vizijo. Pri večerji odrešenih so zbrani vsi Slovenci, matere, dekleta, mučenci, bratje, ki so delali hudo, Jezus in Marija pa jim strežeta. Naj ta podoba že tukaj na zemlji vedno bolj postaja resničnost. Za to prosimo.

5.3. Zadnja beseda je beseda odpuščanja in nato vstajenja

Anton Stres

5.3.1.

Vaša ekscelenca, gospod predsednik vlade republike Slovenije, g. Borut Pahor, spoštovani predstavniki in člani političnega, gospodarskega, kulturnega in drugega javnega življenja v naši državi, drage sestre in dragi bratje, predvsem dragi svojci vseh tistih, ki so tukaj našli svoje poslednje počivališče, njihovi soujetniki, člani Nove Slovenske zaveze, drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!

Zbrani smo pri sveti maši tukaj v Kočevskem rogu, v neposredni bližini krajev, kjer so na nasilen način končali svoje življenje tisoči vrnjenih domobrancev pa tudi drugih ljudi. Dvajset let je tega, kar obhajamo tukaj to sveto mašo ob približno istem času. Torej jo letos obhajamo že enaindvajsetič. V obdobju teh dvajsetih let je bilo odkritih in ugotovljenih več sto drugih večjih ali manjših množičnih grobišč. Že samo ta številka opozarja na strahotno razsežnost množičnih pobojev na tleh naše domovine maja in junija leta 1945. Ta odkritja nam dajejo tudi slutiti vso nečloveškost ravnanja z neoboroženimi ljudmi, o čemer na poseben način pričuje pred dobrim letom dni odkrit rov sv. Barbare v Hudi jami. Mnogi so bili po vsej verjetnosti živi vrženi v brezna in samo Bog pozna njihovo trpljenje.

Kar nas vsako leto zbere tukaj pod Krenom ali pa kje drugod, je najprej sočutje. Sočutje je plemenito čustvo, ki nas povezuje z vsemi trpečimi, ki pa nas tudi varuje pred hudobnimi in krutimi dejanji. Žal za tako sočutje v tistem času na teh krajih ni bilo mesta. Žal ga tudi danes še ni v zadostni meri, da bi bila vsa grobišča primerno urejena, kakor je to tukaj pod Krenom, in bi po petinšestdesetih letih lahko vse nedolžne žrtve našle grob, ki bi bil primeren njihovemu neodtujljivemu človekovemu dostojanstvu – o njem smo slišali tudi v evangeliju, ko Jezus poudarja, da je naša vrednost, vrednost slehernega človeka neprimerno večja od kakršne koli druge stvari.

Govori ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres

Figure 31. Govori ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres

To pobijanje po končani vojni nima primerjave v naši zgodovini. Odkar pa je Slovenija samostojna in demokratična država, so ta grozljiva dejstva postala široko znana, vendar pa se do njih kot sodobna, demokratična, pravna in etična politična skupnost še nismo uspeli ustrezno opredeliti. Dejstvo, da od prve podobne slovesnosti, kakor je naša, mineva že celih dvajset let, ne da bi izpolnili vse naše dolžnosti, je zaskrbljujoče.

Povojni poboji imajo več razsežnosti, več razsežnosti pa ima tudi naš odnos do njih.

Če začnem pri najbolj površinski razsežnosti, je to najprej politična razsežnost. S tem mislim na dejstvo, da se različne politične skupine do teh dogodkov opredeljujejo z vidika svojih političnih koristi. Če ostanemo samo pri tem, ne bomo prišli daleč. Vsekakor pa to danes ni naše stališče.

Druga razsežnost je nazorska ali ideološka. Res je, da vojna ljudi otopi in poruši splošna moralna pravila. »Ko govori orožje, ne molčijo samo muze«, se pravi umetnost, kot so rekli včasih, ampak pogosto utihne tudi moralna vest. Če pa vest utihne, človek preneha biti do drugih sočlovek, preneha biti brat ali sestra. Vendar pa razpad moralnih načel, ki ga tako pogosto povzroči vojna, ne razloži vsega, kar se je tukaj dogajalo. To je namreč povezano tudi s tem, kako je ideologija zmagovalcev tedaj gledala na svet, na zgodovino, na človeka in na njegovo dostojanstvo. To je bila ideologija neizprosnega razrednega boja, za katero tudi takšna dejanja, kot so se dogajala tukaj, niso bila zločin.

Kočevski rog 2010

Figure 32. Kočevski rog 2010 Blaža Cedilnik

S tem pa smo že pri tretjem, etičnem, moralnem vidiku, pri vprašanju, kaj človek sme in česa ne sme narediti, kaj je moralno prav in kaj ni, kaj je pravično in kaj ni. Ta etični, moralni vidik je najbolj odločilen, je najbolj pomemben in je občečloveški in presega – ali bi vsaj moral presegati – meje in razlike različnih političnih pripadnosti in interesov. Na to etično stališče se želimo najprej postaviti tudi mi. Kar nas vsako leto zbere tukaj, je solidarnost, je sočutje z ljudmi, ki so trpeli krivico. Trpeli so telesno in moralno, nasilno jim je bilo odvzeto življenje – in kar je še huje – odvzeta jim je bila pravica do pravičnosti, pravica do pravice. Ali so bili česa krivi ali ne, ni bilo pomembno. Tako se je rodil zločin. Poteptana je bila temeljna etična zahteva, da mora veljati vsakdo za nedolžnega, dokler se mu ne dokaže nasprotno. Ima pravico do pravičnosti in ta je bila množično in brezobzirno zavržena. Do tega, kar se je zgodilo tukaj in po več sto drugih množičnih moriščih po Sloveniji, je prišlo predvsem zato, ker je odpovedala etična, moralna zavest tistih, ki so to počeli, in tistih, ki so z najvišjega mesta to ukazali.

Četrta razsežnost pa je naša, verska razsežnost. Za nas kristjane se je zgodil greh, podoben tistemu, ki je obsojen na prvih straneh Svetega pisma v zgodbi o Abelu in njegovem morilskem bratu Kajnu. Zgodil pa se je tudi greh, ki je ugonobil samega Božjega sina Jezusa Kristusa. Zato je ta kraj posejan s križi in z znamenji, ki govorijo o Jezusovem trpljenju in smrti, saj so mu na poseben način pridruženi vsi, ki so umrli nasilno in po krivici. Toda v naši veri to ni zadnja beseda. Zadnja beseda je beseda odpuščanja in nato vstajenja. Jezus je na križu odpustil svojim sovražnikom in rabljem ter molil zanje. Njegov nebeški Oče je to molitev uslišal, zato je svojega umorjenega Sina obudil od mrtvih, kar pomeni, da je nam ljudem odpustil zločin, da smo mu ubili Sina, ki je postal naš brat, in nam ga je vrnil kot živega zagovornika za spravo z njim samim in za poziv k odpuščanju in spravi med nami.

Vsakoletno slovesnost tukaj navadno imenujemo spravna slovesnost. Ni spravna slovesnost zato, ker bi bila z eno mašo pred dvajsetimi leti sprava že dosežena, ampak zato, ker nas vsaka sveta maša k spravi vodi in nas zanjo usposablja. Sprava, kakršno potrebujemo, ni samo enkratno dejanje, ampak je proces, ki ima več korakov. Naj naštejem samo tri, ki se mi zdijo najpomembnejši.

Prvi korak je brezpogojna privrženost resnici. Resnico lahko poteptamo na dva načina: da jo zamolčimo ali da jo popačimo in izkrivimo. Resnica o povojnih pobojih je bila dolga desetletja zamolčana, ko pa je prišla na dan, je bila nezaželena ali pa omalovaževana. Še danes si marsikdo ne upa ali pa ne sme govoriti, kar ve o tem. Slišati je zaklinjanje, da mora ostati zgodovina napisana in povedana tako, kakor je bila v času vladavine tistih, ki so te poboje zagrešili. Toda resnice ni mogoče vkleniti, kakor poudarja tudi Jezus v evangeliju, ki smo mu prisluhnili, ko pravi: »Nič ni skritega, kar bi se ne razodelo … « Ravno Kočevski rog, Teharje ali Huda jama so dokaz za to. Resnica pride prej ali slej na dan. Resnici tudi ne moremo predpisovati, kakšna mora biti, ampak nam nasprotno ona predpisuje, kaj smemo in česa ne smemo trditi. Ona narekuje samo sebe. To velja za vsa področja znanosti in nobenega razloga ni, da to ne bi veljalo tudi za zgodovinsko znanost, če seveda želimo, da ima tudi zgodovina o revoluciji na Slovenskem dostojanstvo znanosti in ne ideologije.

Skupaj z resnico in z njeno podporo zahteva sprava tudi pravico. Ljudje, ki so našli svoje zadnje počivališče tukaj in njihovi svojci, na pravico še vedno v nekem smislu čakajo. Njihovi pravici do pravičnosti še ni bilo povsem zadoščeno. Tako dolgo, dokler zaradi teh zločinov ni nihče obsojen in je zarota molka tako učinkovita, da tisti, ki marsikaj vedo, nočejo ali pa ne smejo oziroma si ne upajo spregovoriti, naša država še ni tisto, kar bi morala biti. Država obstaja zato, da svojim državljanom zagotavlja varnost, red in pravičnost. Vsak zločin pa poruši to varnost, ta red in pravičnost. Zato zločin mora biti obsojen, se pravi odstranjen s seznama sprejemljivih dejanj. To je drugi korak.

Tretji korak pa je odpuščanje. Sprave ni brez odpuščanja. Ko se soočimo z velikimi zločini, kakršnimi koli že, smo navadno ogorčeni. Ta ogorčenost je razumljiva, je upravičena, ne sme pa se sprevreči v sovraštvo ali celo maščevalnost. Tudi zahteva po jasni obsodbi zločinov in zločincev ne izhaja iz sovraštva ali maščevalnosti, temveč iz potrebe po tem, da se moralni in pravni red, ki je bil z zločinom prizadet in zrušen, zopet vzpostavi in da zopet dobijo svojo polno veljavo svéta moralna načela pravičnosti in človekovega dostojanstva. Tedaj pa nastopi trenutek odpuščanja. Sprava postane popolna in trdna, ko izzveni v odpuščanje.

Zato, drage sestre in dragi bratje, obhajamo vsako letu tukaj pod Krenom sveto mašo. Obhajamo namreč spomin na najvišje dejanje sprave med Bogom in ljudmi, ki ga je izvršil Jezus Kristus s svojo prostovoljno smrtjo na križu, na katerem je molil za svoje rablje in zanje prosil odpuščanja. S tem je izpričal najvišjo moč ljubezni. Pri vsaki sveti maši nas vabi, da ga posnemamo. Odpustiti ne pomeni pomesti pod preprogo in tudi ne reči, da zločin ni zločin. Pač pa odpustiti pomeni gledati naprej in ne nazaj, kot nas tudi Jezus vabi, ko pravi v evangeliju, ki smo mu prisluhnili prejšnjo nedeljo: »Vsak kdor prime za plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« Tako kot pri vsaki sveti maši, smo tudi mi danes povabljeni, da se prepustimo moči Božje ljubezni, usmiljenja in odpuščanja. Ta moč Božje ljubezni, ki izzveni v odpuščanje, naj postane naša drža, da se bomo z okrepljeno vero, upanjem in ljubeznijo obrnili proti prihodnosti Božjega kraljestva med nami, ki je kraljestvo – se pravi – okolje ali ozračje pravičnosti, ljubezni, miru in sprave. Kajti samo v tem je naša prihodnost, prihodnost vsakega od nas in prihodnost vse naše skupnosti. Amen.

5.4. Zahtevamo, kar je resnično in kar je pravično

Federico V. Potočnik

5.4.1.

Spoštovane gospe in gospodje, dragi rojaki!

Vesel sem, da sem danes tukaj. Vesel sem, da smem biti danes tukaj. Da smem počastiti spomin naših pomorjenih junakov in da smem spregovoriti o resnici, tako dolgo zamolčani. Ne prav dolgo nazaj si tega ne bi mogel privoščiti. Pa kljub polnoletni demokraciji se stvari niso kaj dosti spremenile. Naš glas je moral pred 65 leti utihniti, ampak danes je močan, je jasen, je glasen, čeprav ga še vedno poskušajo utišati.

Nahajamo se v enem od vsaj 500-ih prizorišč slovenskega Katinskega gozda. Tisoči in tisoči in tisoči … Pomorjeni po že končani vojni. Ko se je drugje proslavljalo, se je pa pri nas še streljalo. Njihov greh? Boriti se pod slovensko trobojnico, v slovenskem jeziku, proti nepravični revoluciji, za svoj dom, narod in vero. Potisnjeni v državljansko vojno zaradi peščice ljudi, ki so okužili velik del do takrat združenega in miroljubnega naroda. Imeli so izbiro, lahko bi se vsi enotno borili proti vsem trem okupatorskim ideologijam, ampak ne, zlili so se z eno, izbrali so revolucijo in stisnili v kot brate, ki se niso mogli braniti drugače, kot da se krvavemu ideološkemu pohodu uprejo z orožjem, tudi tujim. In to so označili za izdajo. To ni bila izdaja. Turjak so napadli Italijani in partizani skupaj. To pa je izdaja.

Pod krinko svobode in osvobajanja so bili zavedeni in služili kot orodje za doseganje ciljev rdeče zvezde, ki so jo nosili na kapah, ne pa toliko svojega naroda, ki je poleg že tako ali tako krutih okupatorjev moral trpeti zaradi lastnih ljudi.

Moj dedek je govoril: »Nemci pobijajo Slovence, Italijani pobijajo Slovence, pa še Slovenci pobijajo Slovence.« Trdijo, da je potem prišla svoboda. Da so postavili temelje in vrednote in naj na teh vrednotah gradimo prihodnost. Ne. To okoli nas in pod nami ni svoboda, noben totalitarizem ne more biti svoboda, še manj pa vrednota!

Tisočkrat ponovljena laž je postala resnica, za pravo resnico je ostal prostor tu, okoli nas, v teh breznih, ali pa v tujini. Ampak danes vnuki in pravnuki teh krivično poimenovanih kolaborantov v Kanadi, ZDA, Argentini pa še kje govorijo slovensko. Tako daleč od domovine, nekateri je še v živo niso nikoli videli, pa se sliši slovenska beseda in se pojejo slovenske pesmi.

Dolgih 45 let je morala počakati osvoboditev izpod totalitarizma, ampak leto 1991 je vendarle prišlo in z njim tisočero možnosti za očiščenje, za preporod. Za razliko od drugih narodov vzhodnega bloka pri nas ni prišlo do lustracije, vladajoči so večinoma ostali isti, se preoblekli v demokrate in govorili isto kot prej, ohranjali stare mite, stare laži. Naša tranzicija je mogoče premehka, naša pot v svobodo mogoče premalo trnjeva, da bi resnično lahko naredili konec in začeli na novo. Živimo v času, ko nekateri niso sposobni reči bobu bob, Josipu Brozu diktator, komunizmu zločin. Ne upajo si priznati, da so vsi totalitarizmi enako slabi. Ponavljam: vsi totalitarizmi enako slabi, da ni eden nič boljši od drugega. S tem bi se sicer zrušila prevara, ki so jo tako dolgo gradili.

Govori Federico V. Potočnik

Figure 33. Govori Federico V. Potočnik

Očitajo nam, da spreminjamo zgodovino. Zgodovine se ne da spremeniti. Dejstva so dejstva. Od Turjaka do Roga, od Barbarinega rova do Golega otoka, tega se ne da spremeniti. Da se pa manipulirati, in tega je bilo veliko.

Govori se, da blaženi Lojze Grozde razdvaja Slovence. Da 32000 Slovencev na slovenskem evharističnem kongresu razdvaja Slovence. Da Cerkev razdvaja Slovence. Drugače misleči razdvajamo Slovence! Ta sprevrženi sistem vrednot razglaša, da vse razdvaja, kar nima temeljev v prejšnjem sistemu. Ta propaganda se je globoko naselila v glavah Slovencev in Slovenk, tako zelo, da včasih še tako očitna dejstva ne najdejo pravega mesta.

Resnica je samo ena. Ni jih več, kot nekateri pravijo. Lahko se prikriva, izkrivlja, zamolči, prilagaja … ampak resnica je ena in z vso močjo sili na dan iz globine naših brezen.

Zdaj je čas za resnico in za pravico, ki sta na naši strani. Od leta 1991 smo zares na strani zmagovalcev. To leto nam je prineslo možnost, če ne dolžnost, da ponosno spregovorimo o naših junakih in vržemo s piedestala tiste, ki si ga ne zaslužijo.

Ampak prišel bo dan, ko bomo Slovenci dosegli spravo, si segli v roke in gradili Slovenijo skupaj, enotno, kot si vsi zaslužimo. To si vendarle vsi želimo. Ampak ne katerekoli sprave. Dokler se ne prizna in pravično ovrednoti legitimnost in legalnost domobranskega boja in dokler se ne prizna zločinske narave komunizma in revolucije, sprave ne more biti. Zahtevamo, kar je resnično in kar je pravično. Nič več, a tudi nič manj.

Prisotnost vodilnih predstavnikov naše vlade nam dodatno potrjuje, da smo na pravi poti.

Danes je lep dan. Vidim, da nas je veliko, slišim veliko glasov, ki se skupaj močno in daleč slišijo. Smo močni, postajamo močnejši, naš glas se sliši in ga tokrat ne bodo mogli utišati. Hvala lepa!

5.5. Ali nam zmanjkuje moči za drugega?

Blaž Knez

5.5.1.

Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!

Stojimo na mestu, kjer so mnogi mladi Slovenci končali svoje življenje. Težko nam gre v glavo teža dejanja, da brat bratu vzame življenje. Rog predstavlja nedoumljivost prve vrste.

Ko sem se rodil, je od teh groznih dogodkov minilo petindvajset let. Ali lahko sedaj tukaj stojim neobremenjen? Pred petnajstimi leti sem kot študent pri sodni medicini za nekaj minut videl štiri umorjene pri ropu. Takrat se mi je porajalo mnogo vprašanj in še danes mi za njihovo usodo ni vseeno. Da bi lahko ostal neobremenjen, pozabil? In vendar so bili ubiti samo štirje … Vsi, ki so bili ubiti, so bili ubiti preveč!

Ni res, da Rog ne more nagovoriti mladih! Težje pa nagovarja današnjo slovensko mladino. Občutek imam, da se nekateri pogoji, da bi mlade Rog nagovoril, nekako izmikajo. Kaj je prav in kaj narobe, se čedalje bolj meša že pri vzgoji. Medtem ko ure in ure presedimo pred monitorji, nam zmanjka moči za drugega. Posameznik postaja čedalje bolj zazrt v svoj lastni popek. Kje v duši sodobnega Slovenca najti mesto za Rog?

Za razumevanje zgodovine je potrebna neka določena širina in sposobnost vživljanja. Razumeti je potrebno pojav velikih idej, ki so poskušale zasesti mesto, ki ga sicer zaseda presežno. Žal pa je moja generacija odraščala ob mešalcih za beton, ki so ob sobotah obljubljali lepši jutri. Ko bi se od povprečja bistveno razlikovale vsaj elite! Nalogo, da prenesejo zavest Roga na vso družbo, bi tako lažje opravile. Namesto tega pa nas pozivajo, naj postanemo ponosni na takšno zgodovino našega naroda!

Govori Blaž Knez

Figure 34. Govori Blaž Knez

In vendar ta kraj predstavlja trpečo Cerkev na Slovenskem. Mnogokrat štiri, prevečkrat po štirje so tukaj izgubili še zadnje. Zaradi nekega uvoženega Projekta. Lojze Grozde je v mnogih pogledih prototip ubitega slovenskega katoličana. Imel je idejo, ideal. Niti ni želel prijeti za orožje. Doletela ga je enaka usoda.

Res, da se vere ne da umoriti. Tudi turški vpadi so z leti prenehali. Vendar so tolerantnost, zmernost, udobje in podobna navodila za srečno življenje, ki nam jih vsiljujejo preko medijev, slaba popotnica za vnos normalnosti v družbo. Na odgovornih je, da delajo prav. Da sta jim pravičnost in resnica na prvem mestu.

Tako težko nehamo verjeti v pravljice. Ker je bil nekdo označen za volka, ima večina ob njem strahove. Naj zgodovina vsaj našim otrokom pove, kako je bilo. Lepe pravljice so velikokrat boleče, takšna je tudi slovenska. Resnico radi slišimo!

5.6. Kar mi je ostalo, je beseda, da z njo razdenem zavozlano laž

Justin Stanovnik

5.6.1.

Preden bom v imenu Nove Slovenske zaveze prebral priložnostno besedilo za 21. spominsko slovesnost v Kočevskem Rogu, bi rad vse pozdravil. Najprej njene ugledne udeležence in oblikovalce, v prvi vrsti ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Antona Stresa, novomeškega škofa Andreja Glavana, vse številne duhovnike somaševalce, posebej kočevskega župnika Toneta Gnidovca, ki ima to v sebi, da se ne utrudi bedeti nad tem krajem, takoj zatem pa predstavnike slovenskega političnega in civilnega življenja, ki ste prišli sami, saj Kočevski rog ni kraj, kamor bi ljudi posebej vabili, a ste vseeno – kakor vsako leto – prišli, ker ste tako hoteli. Zahvaljeni za to. In na zadnjem mestu, a res nikakor ne nazadnje, pozdravljeni, prisrčno in iskreno pozdravljeni vsi, ki ste napolnili prostore med temi smrekami in pred tem skromnim svetiščem. Pripeljalo vas je sem ali usmiljenje ali spomin, ali slovenska ali človeška zavest, ali pa plemeniti upor zoper nasilje. Pozdravljeni! Mnogih, ki so hodili sem leta in leta, ni več tukaj. Bog jim daj dobro za dolgo zvestobo. Namesto njih so vedno prihajali novi in še prihajate. Dajete nam upanje, nam in drug drugemu, da človeka ni mogoče uničiti in dotolči, kljub vsemu ne. Zahvaljeni tudi za to.

Ne vem, če se dovolj zavedam, kakšno odgovornost si nalagam, ko sprejemam nalogo, da poiščem besede za ta kraj in ta čas. Ne gre za lepe besede, gre za več: za razumetje velikosti ali neznanskosti ne samo Kočevskega roga, ampak širnega slovenskega Roga. Ali se je vse to sploh moglo zgoditi, se že sedaj sprašujemo. Ali ne bodo ljudje čez nekaj desetletij ali pa čez nekaj stoletij začeli sploh dvomiti, rekoč, da to vendar ni bilo mogoče?

Govori urednik Zaveze Justin Stanovnik

Figure 35. Govori urednik Zaveze Justin Stanovnik

Zato mislim, da moramo, najprej in še preden začnemo govoriti o čemerkoli drugem, izreči prvo besedo, ki je nekoč zagospodarila na tem prostoru. Ta beseda je – bolečina. Preden stopimo v Rog, moramo iti skozi vrata, kjer bodo skriti senzorji registrirali, ali imamo dovolj čisto srce, se pravi, dovolj spoštljivo srce, da smemo naprej. Kaj je bolečina? Vsa bolečina je v tem, da boli. Zato ostaja v celoti za zmeraj nesporočljiva. Kako zelo boli, nam ostaja skrito, ker zanjo nimamo fizikalne enote, kakor jo imamo za merjenje jakosti glasu ali pritiska. Samo to vemo za te bolečine tukaj, da so vse morile, da je vsaka bila smrtna. In tudi to vemo, da jih je bilo mnogo, sto, tisoč, deset tisoč. Kakšen orkester je moral biti to, ki je paral te gozdove in to nebo! Kakšni instrumenti so tu igrali? Ta partitura je bila komponirana v ključu muke, zapuščenosti, izdanosti in zadnje samote. Predvsem pa sovraštva. Predvsem pa sovraštva. Ko so na Vetrinjskem polju zvedeli, kam so jih odpeljali, je neko dekle zavpilo: »Ali ne bo že sodni dan!« Vedela je, kaj je svet, kjer so sedaj. Kar naprej moramo ponavljati ta stavek. Ne samo zato, ker je nadomestek za simfonijo, ki ni bila skomponirana, za roman, ki ni bil napisan, za film, ki ni bil posnet. Ne samo zato, ampak zato, ker prekaša vse, kar bi kaj od tega, o čemer sem zdaj govoril, moglo biti. »Ali ne bo že skoraj sodni dan!«

Saj čutite, da bi za ljudi, ki so bili tako žaljeni, radi kaj naredili. Da ne bi bili za vedno sami. Da ne bi bili tako revni, da tudi groba ne bi imeli.

Kmalu po prvi svetovni vojni je eden tistih petih mož, ki so za Slovence nekaj velikega naredili, general Rudolf Maister, ki je bil tudi pesnik, napisal kratko pesem in ji dal naslov Grobovi. Pesem ima obliko dvogovora. Od nekod zaslišimo glas:

»Solze vidim, štejem vdove –
kam pa skrili ste grobove,
kje vsadili svojim križ?«

Odgovor daje pesnik:

»Kaj jih iščeš po poljani,
kaj za njimi v hrib tiščiš?
Naši v nas so pokopani,
mi smo njih nagrobni križ.«

Naši v nas so pokopani,
mi smo njih nagrobni križ.

Kočevski rog 2010

Figure 36. Kočevski rog 2010 Blaža Cedilnik

Ko smo torej šli skozi ta vrata, naredili ta spoznanja, izrekli te obljube, smemo in moramo postaviti neka dejstva, neka temeljna dejstva, ki zadevajo te ljudi. Najprej, da so pred zgodovino čisti. Kaj to pomeni? Ko je poznejši domobranski stotnik Lojz Bastič stal pred krstama ubitega očeta in ustreljene matere, je rekel; »Jaz se bom branil.« Ni rekel, jaz se bom bojeval ali jaz se bom maščeval, ampak je rekel: »Jaz se bom branil.« Ko je Franc Tomšič iz Male vasi v Dobrepolju hotel razložiti, zakaj so branili Turjak tako, kakor so ga pač branili, je rekel: »Mi smo bili kmečka vstaja.« Niso bili nobeni profesionalci, ampak »kmečka vstaja«. Nadalje. Nobeden od njih, ne posamič ne skupinsko, ni kolaboriral. Kolaborirati je mogoče samo z ideologijo, oni pa niso imeli nobenega opravka ne s fašizmom ne z nacizmom. Če pa bi kdo vprašal, zakaj se niso šli borit proti boljševizmu v ilegalo in v gozdove, naj prebere kako knjigo o tem, koga so jeseni 1943 boljševiki napadali po Dolenjskem in Notranjskem; ali pa knjigo Pohorska afera, ki govori o tem, kako so udbovci pobijali nič hudega sluteče Štajerce, ki so se priglašali k partizanom, če so slučajno imeli pri sebi podobico ali križec, ali pa so izgovorili kako besedo, ki ni bila všeč politkomisarju.

Morda pa so kršili katero od norm, ki jih pozna mednarodno vojno pravo? Glede tega je treba upoštevati oceno dr. Celestina Jelenca, predvojnega prvaka Socialdemokratske stranke in člana medvojne Slovenske zaveze, ki je leta 1965 v Argentini v neki anketi povedal tole: »Tudi na naši strani so se dogajale reči, za katere bi raje videl, da se ne bi bile zgodile. Toda, kar se je pri nas zgodilo slučajno v nekem podivjanem času, je bil pri komunistih sistem.« Tudi to je res, da bi se, ko bi bolje vedeli, kdo so njihovi nasprotniki, proti njim bolj dosledno in bolj nepopustljivo bojevali. Tako pa so mislili, da jih poznajo, a so jih prav spoznali šele na robovih brezen in rudniških jarkov! Ali kakor je rekla Škindrova Fanika iz Gradeža pri Turjaku: »Naši so bili premalo krvoločni. Takih, kot so bili tisti iz hriba, pa ni bilo še nikoli nikjer.«

Bili so civilizirani ljudje, člani krščanske prosvete in fantovskih odsekov, in bojevali so se s sredstvi, ki jim jih je nudila in dovoljevala civilizacija. Kakšen neenak boj je to bil, boste razumeli, če upoštevate, da so njihovi nasprotniki prihajali iz kurzov Feliksa Džerdžinskega in iz triletne španske prakse. Tam so si osvojili eno samo normo: »Vse je dovoljeno.« Ti tukaj pa so se bojevali za sebe, za svoje življenje, za to, kar so imeli vrednega; med drugim tudi za krščansko civilizacijo, za katero so mislili, da morajo tvegati življenje.

Kočevski rog 2010

Figure 37. Kočevski rog 2010 Blaža Cedilnik

To so stvari, o katerih moramo danes tu govoriti, zato, ker stojimo na tleh tolike smrti, predvsem pa zato, ker so resnične. Ali je katera zavezanost večja, kot je zavezanost do teh, ki so bili tako žaljeni in ki se jim je zgodila zadnja krivica! Če bomo mi molčali, ali bodo »kamni govorili«, kakor je bilo nekje rečeno. Ali bodo »kamni vpili«?

Toda že slišimo okoli sebe: »nestrpnost«, »sovražni govor«! Seveda sta nestrpnost in sovražni govor dve besedi, ki nekaj pomenita, a tukaj nista zato, ker bi nekaj pomenili, ampak zato, da opravljata neko ideološko vlogo. Ali se še spomnite besede »revanšizem«. Tudi ta beseda nekaj pomeni – maščevanje – a je bila v jezik investirana zato, da bi že vnaprej ožigosala tiste, ki bi hoteli o ideologiji, ki ima v svojih knjigah zapisane na milijone nedolžnih žrtev, če bi hoteli o tej ideologiji povedati kaj resničnega. In veste, kaj pomeni po novem »politizirati«? Politizirati pomeni govoriti o tem, kateri ljudje so uprizorili Barbarin rov. In kdo so »zgodovinarji«, ki jim je edinim treba dovoliti govoriti o teh rečeh? To so ljudje, ki se ubadajo z našo preteklostjo, a so šli skozi naše kurze in so bili – ali pa so še – na naših plačilnih listah. Njim naj prepustimo zadnjo besedo. Tako grejo te reči, vidite.

V izjavi Slovenskega narodno osvobodilnega sveta (SNOS) z dne 19. februarja 1944 O pravicah in dolžnostih slovenskih ljudi stoji zapisano tudi to, da si je Narodnoosvobodilno gibanje (NOG), ki je »po svoji vsebini globoko demokratično in pristno človečansko«, zapisalo na svoj prapor boj za naslednje pravice; le dobro poslušajte, za katere pravice se je to gibanje borilo: »za zakonitost, za svobodo vesti, za svobodo besede, za svobodo tiska, za svobodo zborovanja in združevanja, za nedotakljivost osebnosti in stanovanja« in še druge reči. Prav je, da kakšno besedo od tega povemo. Borili so se za svobodo besede. Lahko si govoril, kar si hotel. Za svobodo tiska. Lahko si izdajal časopise in knjige – poljubno. Za svobodo zborovanja in združevanja – lahko si ustanavljal politične stranke in se jim pridruževal in z njimi hodil na forum. Za nedotakljivost osebnosti in stanovanja. Preden je UDBA prišla v tvoje stanovanje, je morala imeti vsa potrdila instančnih sodnih organov. Podpisali pa so ta papir Josip Vidmar, Boris Kidrič, Vladimir Krivic in Janez Stanovnik.

Sedaj pa primerjajte to besedilo z resničnostjo, ki jo je to »globoko demokratično in pristno človečansko gibanje« po zmagi vzpostavilo. Res, zadnjih deset ali dvajset let niso več pulili nohtov, totalitarna pa je ta oblast bila do konca. To se pravi, da je temeljila na tistih šestih temeljih, ki so jih politologi registrirali za vse totalitarizme na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah. Ne smemo biti neumni. Ne smemo biti neumni. Ozrite se malo okoli sebe in boste videli, da danes gre za novo Osvobodilno fronto, za novo zbiranje naroda. Kaj je iz prvega zbiranja naroda nastalo, dobro vemo, a kaj bo nastalo iz drugega – ne smemo biti neumni.

Toda ali nisem s takim govorjenjem zagrešil »sovražnega govora«? Nič, se bojim, mi ne bo pomagalo, če se bom branil, da se tudi zdravnik vdaja »sovražnemu govoru«, ko sporoči bolniku, da ima raka, če se meni očita »sovražni govor«, ko opozarjam, da zlaganost razkraja slovenski jezik.

Kočevski rog 2010 – Nepozabni glas

Figure 38. Kočevski rog 2010 – Nepozabni glas Blaža Cedilnik

Ob tem se spomnim na besede, ki jih je napisal eden od treh največjih angleških pesnikov minulega stoletja Wystan Hugh Auden. Njegov verz se glasi takole: »Vse, kar mi je ostalo, je beseda, da z njo razdenem zavozlano laž.« Vse, kar imam, je beseda, da z njo razdenem zavozlano laž. Res, če bomo hoteli živeti, bomo morali storiti nekaj od dvojega: sami, cel narod, ker je prizadet cel narod, se bomo morali zavestno odločiti, da bomo govorili resnico, tudi v najbolj banalnih rečeh, dosledno, kot na strateško izvajani vsenarodovi terapiji; potem pa bomo morali začeti, vsak tam, kjer je, kjer stoji, mirno in brez histerije raziskovati in odkrivati »zavozlane laži«, s katerimi nas dnevno zasipajo medijske agenture postboljševiškega imperija in posttotalitarnega relativizma.

V laži večno ne bomo mogli živeti. Ne kot narod, ki ima svoje življenje, svojo kulturo in svojo bit; ne kot država, ki obstaja, če je država, v nomosu uma, tudi tu v laži, ki ni soobstojna z umom, ne bomo mogli večno živeti. Sicer bo država sama prej ali slej postala nekaj zlaganega: ker bo in je hkrati ne bo. Država je nastala iz zametkov uma, tako stara grška v petem stoletju pred Kristusom, je kakor moderna evropska, v kakršni smo do boljševiške agresije več ali manj živeli tudi Slovenci. Boljševiki pa so leta 1945 državo zaplenili, niso je ukinili, ampak so jo zaplenili in sami postali država. Pomislite, koliko laži so morali proizvesti, da so prikrili to veliko tatvino! Da so zamaskirali svojo politično hibridnost!

Prvi predsednik Republike Slovenije je 6. maja rekel na Orlah tole: »Dogodki, ki se jih danes spominjamo so na stežaj odprli vrata, skozi katera je v Ljubljano vstopila svoboda.« Da rečeš temu, kar je takrat vstopilo v Ljubljano – pa tudi v Slovenijo, dodajamo mi – »svoboda«, moraš jezik naroda, pred katerim to besedo izrečeš, zelo prezirati. In ko je aktualni predsednik države 8. maja na Prešernovem trgu v Ljubljani dejal, da sta bila tega dne pred petinšestdesetimi leti »zgodovinsko poražena zločinski ideologiji nacizma in fašizma«, ni pa povedal, da je istega dne pred petinšestdesetimi leti v Sloveniji – pa ne samo v Sloveniji – zavladala zločinska ideologija totalitarnega boljševizma, kaj naj bi takrat rekli? Da Osvobodilna fronta slovenskega naroda ni bila »izraz politične zrelosti«, kot je predsednik še povedal, ampak inštalacija slovenske boljševiške partije za boj s konkurenčnim totalitarizmom in za zmago nad tradicionalno narodno kulturo. Večno ne bomo mogli biti v laži. Kakšen narod pa bomo, v kakšni državi pa bomo živeli, če bomo dovolili, da bodo narodne in državne praznike onečaščali, ne z našo, ampak z neko drugo zgodovino: s slavljenjem porazov in mrež, ki so jih za nas spletali, in ukan, ki so jih za nas izumljali. Enkrat bomo morali nehati meriti strani neba z zastarelo astronomijo diskreditiranega ptolomajskega mita, enkrat bomo morali napraviti kopernikanski obrat v Evropo, v civilizacijo, v normalnost.

Kočevski rog 2010

Figure 39. Kočevski rog 2010 Blaža Cedilnik

Dragi prijatelji, saj zato hodimo sem, da bi dorasli, mar ne? Dorasli v vseh pogledih, zlasti pa tako, da ne bi nikoli več dovolili, da bi nam bratje napovedovali vojno, zlasti ne, če bi že bili v vojni z zunanjim sovražnikom; in da nas tujci ne bi več uporabljali za ceneno valuto za poravnavanje medsebojnih uslug.

Da, tudi tukaj moramo odrasti. Ko je aprila 1915 Antanta sklenila z Italijo pogodbo, da prestopi na njihovo stran, so ji Britanci obljubili, da ji plačajo to z zemljo, na kateri je živelo 300.000 Slovencev. Ta pokvarjena kupčija se je uresničila in šla v zgodovino pod imenom Rapalska pogodba. Aprila 1946 je v Fultonu, v zvezni ameriški državi Missouri Winston Chruchill dramatično svaril svet, da se nad Evropo spušča »železna zavesa«, ki ji je komaj leto prej, februarja 1945, na Jalti postavljal lokacijo. To je storil Churchill, ki je marca 1941 govoril, da so »jugoslovanski narodi spet našli dušo«, čez dobri dve leti pa je dosegel, da so zavezniki v Teheranu za svoje komitente v Jugoslaviji določili komuniste; poleti 1944 pa je prisilil kralja, da je podpisal sporazum med predsednikom njegove vlade in partijskim šefom jugoslovanskih komunistov. Prav malo ga je brigalo, kaj bo z dušo jugoslovanskih narodov. In tega ni storil zato, da bi izboljšal strateški položaj zaveznikov na Balkanu, ampak zato, da je zagotovil celotno plačilo Sovjetski zvezi za njen vojni angažma, in zato, da je z žrtvovanjem Jugoslavije dobil proste roke v Grčiji – se pravi v Sredozemlju, ki je Britanijo zares zanimalo.

Saj je prav, da govorimo o teh stvareh tukaj, mar ne, kjer ležijo žrtve teh žaljivih in umazanih iger. Iz spoštovanja do njih torej. Pa tudi zaradi sebe: da bi končno dorasli; da bi res vedeli, kako moramo ravnati s sabo in kaj smemo pričakovati od tujcev in kaj si smemo od njih dovoliti. Da bi končno dorasli.

Dragi prijatelji, ko smo si malo prej dajali roke, da bi si zaželeli miru, kot se od nas pričakuje, je bila v vsaki od tistih kretenj tudi obljuba, da bomo ohranili v sebi zvestobo, ki smo jo pokazali s tem, da smo tukaj. Da bi nas bilo tukaj vedno več. Ni namreč mogoče, da ne bi začutili, da tu postajamo boljši ljudje in da tu šele prav začutimo, kaj to sploh pomeni. V nedeljo, 13. junija je odposlanec papeža Benedikta XVI. na evharističnem kongresu v Celju prebral besedilo, s katerim Katoliška cerkev razglaša Lojzeta Grozdeta za mučenca. Pred tem in po tem je bilo o tem izbranem fantu veliko povedanega in napisanega. Meni pa je nekaj tednov pred tem, po rokah nekega sodelavca revije Zaveza, prišlo v roke nekaj listov iz dnevnika mladega bogoslovca Lojzeta Hostnika. Meseca maja 1945 so ga zajeli nekje v dolenjskih hribih, potem so ga še nekajkrat videli na Kočevskem, marca 1946 pa je izginil za vedno. Za njim je ostal samo skromen zvezek, za katerega se je izkazalo, da je njegov dnevnik. Tudi Hostnik je bil član dijaške katoliške akcije profesorja Ernesta Tomca. Ker sem bil tudi sam zraven – prav na začetku, pri štirinajstih letih – sem nekoliko vedel, kdo so bili ti fantje. V mnogih desetletjih potem pa je veliko od tega odšlo iz mojega spomina. Teh nekaj opisov Hostnikovih dni v njegovem dnevniku pa je doseglo, da sem jih spet zagledal. Natanko takšni so bili, sem si rekel, z nemajhnim zadovoljstvom. Tako čistega besedila – vidite – že dolgo dolgo nisem bral. Zato zdaj tvegam in vas vabim, da si nabavite zadnjo številko Zaveze, če je še nimate, in tistih par strani preberete. Preberite jih enkrat, dvakrat, trikrat; preberite jih večkrat. Kot učitelj vam morda smem reči, da enkrat ni nobenkrat. Preberite jih večkrat, da boste videli, kakšni ljudje so to bili. Da boste to videli vi sami, ne da bi vam kdo povedal, da boste to ugotovili sami.

Posebno danes je to važno, ko se s temi ljudmi tako zelo manipulira. Saj vidite, kako gre. Saj veste, kako to gre. Nekako takšni so namreč bili tudi tisti, zaradi katerih ste danes sploh prišli sem. Takšni so bili, še bolj takšni pa so umirali.

Zato še enkrat ponovimo zadnja dva verza iz Maistrovih »Grobov«:

»Naši v nas so pokopani,
mi smo njih nagrobni križ.«
Naši v nas so pokopani,
mi smo njih nagrobni križ.

Hvala lepa!

5.7. Zahvala in sklep

Marija Zgonc

5.7.1.

Preden se poslovimo od Kočevskega roga, se v imenu Nove Slovenske zaveze zahvalim kočevskemu župniku g. Antonu Gnidovcu in vsem, ki so pripravili današnjo slovesnost. Hvala sodelujočim. Pel je Mešani pevski zbor »Anton Foerster« iz Ljubljane, ki ga vodi Damjana Božič-Močnik. Solistka je bila Natalija Cilenšek, spremljal jo je Ivan Vombergar. Govorili so Federico Potočnik, Blaž Knez, slavnostni govornik prof. Justin Stanovnik in Ivana Tekavec iz Argentine. Hvala vsem, ki ohranjate spomin in zvestobo našim mučencem. Poslovimo se s pesmijo. Zapojmo v pozdrav vsem, ki jih 65 let pogrešamo: »Moja domovina«.

Figure 40.

6. Iskanja in besede

6.1. Molitev katinskih družin

6.1.1.

Katinska Mati Božja!

Mati usmiljenja in sprave!

V tvoje naročje izročamo vse žrtve na Vzhodu.
Z živo vero v občestvo svetih Te prosimo:
Mati, sprejmi jih in jih izroči svojemu Sinu.

Žalostna Mati Božja, potolaži vse, katerih srca še krvavijo zaradi izgube najdražjih. Izkaži nam milost, da bi bila čim prej urejena pokopališča Poljakov na Vzhodu in svetišče usmiljenja in sprave v Katinu.

Mati miru, izprosi nam milost, da bi v našem življenju postali vredni teh, ki so žrtvovali svoja življenja za našo svobodo in umrli za domovino. Naj bodo temelj prerojenja in sprave narodov v imenu Kristusa, ki ljubi in odpušča. Amen.

Kakšna usoda je nad Poljsko, da sila gravitacije privlači smrt v Katin?

Bog, Ti nam govoriš tudi v bolečini in trpljenju.
To razbiramo kot znamenje, ki ga naš Gospod zarisuje na tej zemlji.

Župnik bialistockega garnizona poljske vojske g. Zbigniew Rećko 10. 4. 2010

6.1.2.

Matka Boža Katyńska

Figure 41. Matka Boža Katyńska

6.2. Vračanje

Jože Pavlič

6.2.1.

Šentvid pri Ljubljani … poletje 1945. Partizanski zapori … Kake dva ali tri dni po slikanju – mislim, da je bilo 8. ali 9. avgusta 1945 – ko so nam rekli, da gremo domov. Dali so nam odpustnice – papir, približno pol lista A4 formata, ki naj bi nam zagotovil varno pot domov in dokazoval, da smo amnestirani – prosti, svobodni in oproščeni vsake krivde; da gremo torej lahko varno domov. Končno! Tam za zidovi smo mladoletni domobranci preživeli dobra dva meseca svojih najtežjih dni v življenju. Misel na rešitev v takih razmerah je vseobsegajoča in prevzame človeka, da skoraj pozabi na vse drugo. Eno samo pričakovanje se naseli v njem …

Bilo je nekako sredi dneva, ko so nas poslali iz sobe v prvem nadstropju na dvorišče. Takrat smo že vedeli, da bomo šli domov, a kar nismo mogli verjeti in ure, kaj ure … minute so se vlekle, da je kar bolelo. Postavili so nas v zbor na dvorišču ob stavbi. Naredili so nam še kratek nagovor in slišali smo, kako uvidevna in razumevajoča je nova oblast … kako ne smemo izrabiti te njene širokosrčnosti in kako ji moramo biti hvaležni za to, da so nas oprostili krivde in da bomo šli zdaj domov. Prav tam pa smo dobili tudi resno priporočilo in opozorilo, kako se bo treba vesti v prihodnje na svobodi – posebej poudarjena pa je bila zahteva, da se aktivno vključimo v gradnjo nove družbe.

Mislim, da je bilo že tam proti drugi uri, ko so nas izpustili. Dan je bil ukaz za odhod in razvrščeni v zbor smo se obrnili in kolona je krenila izpred velikega poslopja Škofovih zavodov preko dvorišča še strnjena in urejena. Tudi ko je zavijala čez progo, je bila nekaj časa videti še taka, potem se je pa raztegnila in razbila. Eni so le hodili hitreje, drugi počasneje – vsi pa, kot bi nekam bežali in bi hoteli čimprej izgubiti izpred oči tiste partizanske obraze, ki so jih prej z muko gledali v zaporu v tistih dneh, pa tudi velikansko zgradbo, neznosno in zadušljivo ječo, ki jih je tako zaznamovala ne le za tisti čas, ampak za vse življenje

Kakšne misli so se nam vrtele v glavi in kakšna čustva so nas preplavljala tistikrat, bi danes po tolikih letih težko opisal. Zase vem, da sem bil v nekakšnem evforičnem zanosu in sem kar plaval domu naproti, vendar so se mi vzporedno kar vračali grdi spomini na razočaranje, ponižanje in prestano trpljenje tistih dni ter me postavljali na trda tla. Pa še ena stvar je bila živa in je kar grizla … Lakota … Kako se najesti! Čim prej jesti! Res je, da so nam zadnje tri dni, preden so nas izpustili, dali k čorbi zjutraj in zvečer enkrat na dan še po en majhen, kot pest velik hlebček nekakšnega koruznega kruha, da bi si opomogli za pot domov, a kaj je to po dvomesečnem stradanju in še boleznih povrhu in vsem tistem maltretiranju in neznosnih razmerah, ki so nas dodatno izčrpale! Vse to, povezano z bolečimi in grdimi spomini, zraven pa neznansko hrepenenje po domu in svobodi nas je v tisti uri pravzaprav usmerjalo v en sam cilj: čim prej priti domov, na varno k svojim, se najesti … najesti … biti spet človek. Čeprav nismo bili več otroci, smo bili vendar še zelo mladi; naša mladost pa je bila takrat trdo preizkušena in ni čudno, da smo si tako želeli na varno domov.

Vsi takrat tam iz zapora izpuščeni mladoletni domobranci, izčrpani in shujšani skoraj do nespoznavnosti, so se v avgustovskem sončnem popoldnevu, bledi, povaljani in ponižani, bolj vlekli kot hodili – hiteli so, kar so mogli, v vse smeri, a največ se jih je kar peš usmerilo proti mestu, nekaj pa jih je zavijalo nazaj proti Gorenjski ali so se kar porazgubili na obe strani: proti Ježici ali proti Polhograjskim hribom. Šli so in si mislili: Šentvid je hvala Bogu za nami, končno smo svobodni in gremo domov. Ljudje pa, ki smo jih srečevali, so nas gledali nekako začudeno in pomilujoče. Nikomur očitno ni bilo do tega, da bi nas žalil ali se obregal ob nas, saj smo bili tako bedni in nemočni, kot nekakšne prikazni, ki so se kot oblak pojavile od nekod. Bili smo usmiljenja vredni, na nas je bilo očitno, kaj smo prestali. Vsaj jaz nisem opazil ali doživel kakega sovražnega pogleda. Morda sem bil v tistem položaju in razpoloženju čisto skrčen vase in v cilj, ki sem ga imel pred seboj. Pod pritiskom bede in v duši globoko osramočen si nisem mogel privoščiti radovednosti in oziranja okrog sebe. Redkokdo od ljudi na cesti je koga kaj vprašal. Molčeči smo bili tudi sami in s precej redkimi stavki smo vezali pogovor med seboj. Šli smo vsak svojo pot, po eden, po dva in tudi več, nekateri hitreje, drugi počasneje. Kdo je morda celo omagal in ga je kdo podpiral ali bog ve, kaj se je dogajalo z njim. Šli smo domov in težko bi kdo v tisti želji po domu tega ne zmogel. Naenkrat smo kar vsi imeli moč, da smo hodili.

Sam sem se vračal domov iz Šentvida skupaj z rojakom iz vasi. Bil je preprost vaški fant, ime mu je bilo Jože, tako kot meni. Oba sva bila zdelana. Lakota in nemoč sta igrali pomembno vlogo tako že v zaporu kot še sedaj na poti. Predlagal sem mu, da ko že morava skozi mesto, zavijeva k moji sorodnici, ki sicer ni bila teta, a smo ji vendar rekli teta in pri kateri sem kot dijak stanoval kako leto. Upal sem, da se bova pri njej malo najedla in si opomogla ter dobila prve informacije in pravi stik z zunanjim svetom.

Teta je stanovala na Svetega Petra nasipu ob Ljubljanici.

Barje

Figure 42. Barje Blaža Cedilnik

Poti in dogajanja skozi mesto se skoraj ne spominjam, le Celovške ceste, ki se je tako vlekla, in Sv. Petra nasipa, ceste ob bregu Ljubljanice, ki je danes Petkovškovo nabrežje. Tam sva potem doma našla prijazno teto; ljubeznivo naju je postregla s kruhom, ocvrtimi jajci in čajem. Za naju je bilo tiste hrane kar malo preveč, sem čutil, a odpočila sva si in dala nama je očitno spet dovolj moči, da sva potem že pozno popoldne nadaljevala pot proti domu. Tudi poti od Sv. Petra nasipa do sredine Ižanske ceste ali do Mokarja, kot smo rekli gostilni na križišču za Črno vas in Ilovico (danes križišče s Peruzzijevo cesto), se slabo spominjam. Vem le, da sva šla po Streliški ulici za Gradom, čez stari Karlovški most in potem po Ižanski cesti. Hodila sva bolje in lažje, ker sva se najedla in sva pridobila novih moči. Sicer pa sva šla, se mi zdi, kot v sanjah, potegnjena vase, osramočena, vendar z osnovno in prijetno mislijo na dom, na bližnje srečanje z domačimi, na vse razkošje, ki ga dom premore in nudi s svojim toplim vzdušjem ter ne nazadnje tudi s hrano in drugimi dobrinami. Rada bi pohitela in mislila sva, hitiva, šla sva bolj počasi kot hitro. Časa nisva prav zaznavala, le pot se nama je vlekla. Vse ceste so se mi zdele prazne in skoraj nisem opazil kakega dogajanja na njih ali ob njih. Počasi pa je pot le izginjala za nama in pomemben se je zdel le še tisti del, ki je bil še pred nama: osredotočena sva bila le nanj in gledala sva, kako končno in vendar počasi ostaja za nama prvi del dolge Ižanske ceste, ki se v ravni črti vleče od Botaničnega vrta do mostu na Iščici. Rekli smo mu in še zdaj mu stari ljudje tako pravijo, Pokriti most. Nekoč je bil lesen in pokrit; lesen je bil tudi še takrat, ko sva midva hodila proti domu – danes je pač betonski in precej pust.

Končno sva zakoračila čezenj in stopila na drugi še daljši, enako ravni del Ižanske ceste, ki tako teče vse do Iga. S svojo ravnostjo in videno dolgostjo v popotniku, ki jo mora prehoditi, navadno vzbudi nekakšno nelagodje spričo te premočrtne daljave in hkratne realne zaznave potrebnega časa in napora, da se jo premaga. A tokrat ni prevladal ta občutek. Ni me motila dolga ravna cesta, pač pa sem v sebi čutil kot tudi že prej nekakšno skrb ali nemir, morda celo nekaj strahu, če naju bo kje kdo ustavil in vprašal, od kod in kam greva ter kdo sva. Lažje je bilo prej, dokler smo hodili še kot množica in v gručah, zdaj pa sva šla čisto sama in po vedno bolj prazni cesti. V tistih razcapanih vojaških cunjah sva bila kar čudna popotnika. Sam sebe sem prepričeval, da sva varna, ker se vračava domov amnestirana in z vsemi pravicami, saj imava v žepu odpustnici – potrdilo o tem, da sva prosta. Seveda bo treba vsakemu ob tem potrdilu povedati, da sva mladoletna domobranca, ki se vračava iz Šentvida, kjer sva kazen odslužila. To se je na nama tudi dobro videlo.Torej je bilo treba samo hitro naprej in čim prej pod varno domačo streho. Prehodila sva že vse mesto in velik del poti, pa se nama ni primerilo nič takega, da bi naju prizadelo. Sedaj, ko že skoraj vidiva domačo vas, pa tudi menda ne bo česa takega, sem premišljal, in domov bova prišla ravno na večer, pred nočjo ali z njo, ko se ljudje že umaknejo v hiše, večerjajo ali si dajo opraviti v hlevih z živino, kar bo dobro, da naju ne bodo takšna, kot sva bila, videli ljudje. Bal sem se vaških zijal. Ne bi se rad čutil ponižanega še pred njimi. Če bi se smilil komu našemu, nič hudega, a najteže bi bilo prenašati vlogo ponižanega poraženca in biti še žrtev privoščljivosti kakega njihovega.

Ob takšnem premišljevanju in dopovedovanju samemu sebi, da mora biti vse v redu, sva se približala križišču Ižanske ceste s cesto za Črno vas pri Mokarju na desni strani in ceste za nekdanjo Ilovico ob Osnovni šoli Barje na levi. Tam pa sva zagledala že od daleč, da na križišču, kar sredi ceste, stoji partizan s puško, mimo katerega bo treba priti. Ni nama zastal korak. Vzpodbudil sem sotrpina Jožeta in šla sva proti stražarju kar mirno in odločno, brez strahu in dokaj samozavestno. Bilo je nekaj kot trema in ponavljal sem si misli, ki sem jih premleval že malo prej. Bilo je pozno popoldne in bližal se je že večer. Ko naju je partizan – očitno je bil stražar – opazil, je začudeno pogledal. Ni si predstavljal, da sta pred njim lahko domobranca, ki hodita prosta po cesti. Zraven pa še tako zdelana in razcapana. Povedala sva, kdo sva, od kod prihajava in kam greva – pravzaprav sem govoril jaz – in mu izročila najina papirja. Nekoliko presenečen je poklical druge partizane, ki so prišli iz Mokarjeve nove hiše, kjer so imeli rajonsko kontrolno postojanko. Sam se ni mogel odločiti oziroma mu sploh ni šlo vse skupaj v glavo, kaj bi z nama. Enako – je bilo videti – so bili presenečeni tudi partizani, ki so prišli iz hiše. Gledali so odpustnici in vpraševali še to in ono. Potem je bilo videti, ko sva obširno pojasnila, za kaj gre, da jim papirja in pojasnila zadoščajo in v nekakšnem zmagoslavnem samozadovoljstvu so naju milostno pustili naprej. Zares sva se oddahnila ter kar pohitela stran … naprej po dolgi in pusti Ižanski cesti proti domu. Pomislil sem: glej deluje … kmalu bova zares doma. Dan se je že nagibal h koncu; ni se še mračilo, a sonca ni bilo več, naznanjal se je večer, obzorje še ni bilo zastrto, le sence so postajale gostejše. Pogled po cesti je še segal daleč nazaj in naprej. Pred nama je bil še kak kilometer ravne Ižanske ceste, ki ga je bilo treba prehoditi do odcepa na Matensko cesto, nato pa bo treba, sva vedela, premagati še dolgo Matensko cesto in pot iz Matene v rodni kraj – Brest. Gnala naju je misel, da morava čimprej stran – stran od partizanov – in domov, k svojim, kjer bova dobila vse, kar sva takrat potrebovala. To naj bi bil dom, ljubeč sprejem, razumevanje, prijaznost, hrana in zavetje. S prihodom domov, sva vedela, bova osrečila starše, sebe in domače, ki ne vedo, kje sva in kaj je z nama. Razložila jim bova, kaj se nama je zgodilo in tudi izvedela, kje so drugi domobranci, ki so bili vrnjeni kot midva, a so nas mlajše ločili od njih že takoj po prihodu v Kranj. Predvsem pa se bova najedla kruha in drugih dobrot, se umila, rešila uši, preoblekla in mirno naspala v domači hiši. Naprej pa se, vsaj meni, ni dalo misliti, pravzaprav nisem mogel.

Tako sva že nekaj časa klampala naprej, zaverovana v prijetne misli, in se pomenkovala s tem v zvezi. V prijetnem pričakovanju sva kar lažje hodila in pot je začela iti izpod nog. Vseeno pa je nekje zadaj stala neka negotovost in grizla skrb. Nagonsko sem se vsake toliko časa ozrl nazaj po cesti, ki sva jo že pustila za seboj, odkar so naju pred postojanko ustavili, kontrolirali in spustili naprej. Partizani in misel nanje so v meni vzbujali nekakšen nemir in neugoden občutek. Je bila to samo skrb in negotovost, ki sta lahko bili posledica bridkih izkušenj tistih mesecev, ali pa je bila to neka moja slutnja, da se nama na poti še lahko kaj zgodi, ki jo je vzbujal morda moj pesimizem. Po vsem je bilo res kar težko verjeti, da sva rešena in že skoraj doma. Spet sem se ozrl in tokrat me je nekaj trdo stisnilo in spreletelo. Kot bi se v meni nekaj podrlo. Trdo je udarilo vame spoznanje, da se bliža nekaj zlohotnega in da s partizani za danes le še nisva opravila. Nekakšen strah in razočaranje hkrati. Kaj bo? Ob pogledu nazaj sem namreč ne čisto presenečen, kot bi to pričakoval, zagledal dva človeka na kolesih, ki sta hitela za nama in naju hitro dohitevala. V trebuhu me je stisnilo in Jožetu sem rekel: »Glej, za nama gresta!« Oba sva spet pogledala nazaj in videla sva, da se nama hitro bližata dva partizana na kolesih z brzostrelkama, ki sta bili kratki nemški in sta ju imela obešeni spredaj na prsih. Hitro sta naju dohitevala. Dobro sva videla, saj je bil avgust in večerni mrak še ni padel, zrak je bil čist in miren, nobene meglice, ki se sicer včasih useda na barju. Bilo je prijetno toplo in nakazoval se je lep večer, kar pa nama takrat ni pomenilo nič, morala sva se posvetiti čisto drugim stvarem naše takratne domobranske stvarnosti.

Partizana sta naju dohitela. Namrščenih obrazov sta razjahala kolesi in že sta stala ob nama. Bila sta malo zadihana in nekako čudno vznemirjena.Vsi smo obstali in se gledali. Onadva samozavestno in radovedno ali še kako drugače. V njunih očeh sem zagledal nekakšno odločenost in izraz nadmoči, slo po obvladanju in urejanju. Videti sta bila kot lovca, ki sta pritekla za plenom v bojazni, da bi jima ta ušel. Midva sva se postavila v ponižnejšo držo biti na uslugo in v vsestransko pripravljenost za pojasnila … nova pojasnila. Že ko sem ju zagledal, me je, kot sem rekel, neprijetno prešinilo in naenkrat sem jasno, nagonsko spoznal, da sva ogrožena in bova v težavah. Rdeči zvezdi na kapah sta se svareče svetlikali, brzostrelki, ki sta si jih vsake toliko časa popravljala in nameščala v boljšo lego na sebi, kakor da ti samovoljno silita z ramen, sta grozeče izstopali v svoji črnosivi barvi na svetli rumenkasti podlagi uniform.

Pogled na ta zadihana mladeniča, njun videz in opremo ni obetal nič dobrega. Vse je nastopalo v čudni, strašljivi dinamiki. Takoj sem pomislil, da bi naju lahko hotela pretepati ali kaj podobnega, kar smo že doživeli v partizanski ječi. Občutek je bil nejasen in silno neugoden, skoraj neznosen. Če nič drugega, je v nasprotju z najinim dotedanjim prijetnim sanjarjenjem njun prihod pomenil novo in pravo realnost. Vsekakor je pomenil, kar je bilo še najmanj, neprijetno in nezaželeno srečanje ter oviro na najini poti domov. V možganih se mi je nekaj zavrtelo z vso hitrostjo in v sebi sem začutil nekakšen navdih in moč. Že sem si bil na jasnem o stvari; samemu sebi sem rekel: zdaj bo šlo zares, treba bo ukrepati in se reševati. Omehčati in prepričati ju moram. K sreči takrat še nisem vedel nič o pomorih domobrancev – niti o tistih masovnih niti o tistih, ki so takrat marsikje zadeli izpuščene in vračajoče se uboge mladoletne domobrance na poti domov. Če bi takrat midva vedela za to, bi se vračala domov gotovo drugače – z večjim strahom in večjo opreznostjo ali pa sploh ne. Tako pa sva šla domov kar s precej samozavesti – morda tudi naivnosti – in prepričanjem, da naju tedaj po amnestiji ne more nihče več ogrožati. Tako me ni zgrabila panika in sem lahko ohranil precej mirno kri.

Partizana, ki sta prihitela za nama, sta bila mlada fanta tam okrog sedemnajstih let, morda eden kako leto več, pravzaprav najinih let ali še mlajša. Pogled nanju ni obetal nič dobrega. Enega sem poznal, drugega ne. Oba sta bila iz naših krajev. Vsaj enega pa sem k sreči dobro poznal. Kot otroci smo se še skupaj igrali, ko je s sestro prihajal v našo vas k svojim tetam in stricu, ti pa so bili naši sosedje in smo bili z njimi v dobrih odnosih. Tam v soseščini smo se lovili, plezali in skakali po drevju. Prav tam so v seči za cerkvijo rasli vitki jeseni, ravno pravšnji za plezanje in upogibanje. V sebi smo takrat močno doživljali Tarzana in kar nosilo nas je: vsi smo ga hoteli posnemati. Imeli smo se lepo in smo se dobro razumeli. Ta spomin je bil v meni živ in lep, upal sem, da mora biti tak tudi v mojem rojaku in znancu, nekdanjem tovarišu in v otroških igrah. Žal sta čas in revolucija v njem tako obrnila, da sva se zdaj tu na pusti in samotni Ižanki srečala kot človeka z nasprotnih strani. Morala bi si biti smrtna sovražnika, ki se v celoti izključujeta, in eden od njiju je zmagovalec s pooblastili in močjo – drugi pa je nemočen poraženec, za katerega naj zmagovalčeva ideologija ne bi poznala razumevanja in milosti. Partizana kot zmagovalca bi si nad izpuščenima ideološkima nasprotnikoma lahko privoščila marsikaj. To je bila v tistem trenutku stvar njune odločitve in volje. Odločila sta se, da naju zasledujeta in ustavita. Bila sva tako rekoč v njunih rokah in od njiju je bilo odvisno, kaj bosta storila. Bila sta mlada, močna, v bojih prekaljena, člana posebnih enot, ki so bile določene za čiščenje nasprotnikov in prišla sta za nama, da to moč izkoristita in pokažeta. Nista naju zasledovala kar tako iz nekakšne radovednosti in brez namena. Nedvomno sta imela nekakšen namen. Bila sta nama zelo nevarna.

Tega sem se dobro zavedal. To, da sem enega dobro poznal in da so bili naši dobri sosedje njegovi ožji sorodniki, hkrati pa sva imela še skupne spomine na mladostne igre, mi je prišlo prav – bilo je rešilna bilka, za katero se je bilo treba oprijeti. Moral sem ravnati zelo premišljeno in previdno.

Barje

Figure 43. Barje Blaža Cedilnik

Nekoliko čudno je zvenelo – skoraj malo grozeče – ko sta naju kot prvo vprašala, če se poznamo. Vprašanje je postavil moj znanec. Imelo je svoj namen, meni pa je prišlo zelo prav kot izhodišče za moj pogovor z njima in najino nadaljnjo igro obnašanja z njima. Rešilo me je neprijetne in zagatne napetosti, ki sem jo čutil ob njuni sršeči napadalnosti, in ne le mene, vseh nas. Vsi smo bili tisti hip do skrajnosti napeti in treba je bilo nekako začeti pogovor in ga prav usmeriti. Rešen zadrege, kako začeti, sem narejeno veselo in preprosto odgovoril: »Seveda vaju poznam.« Zdelo se mi je, da sem ju s tem nekoliko presenetil in nekako ustavil. Potem pa sem naprej z neko čudno lahkoto vodil pogovor in zdelo se mi je, da sem z njima nekako navezal stik. Nadaljeval sem: »Saj se spomniš«, kako smo plezali po jesenih za cerkvijo v Brestu, kako smo se igrali in podili tam okoli. Precej nas je bilo in zelo prijetno je bilo, kajne? Radi ste prišli k vašim v Brest, kajne?« Vedel sem, kot bi me nekaj razsvetlilo in navdahnilo, da moram nadaljevati v to smer. Moral sem se mu čim bolj približati in podreti med nama zid, ki ga je postavil med naju vojni čas. Potem pa bi morala pasti sama od sebe tudi pregrada, ki naju je ločevala z onim drugim.V najbolj normalnem duhu in tonu sem naprej razpredal z njim o tistih naših skupnih doživetjih, o njegovih sorodnikih, ki so bili naši sosedje in smo imeli prijateljske odnose z njimi, in o vseh drugih normalnih stvareh iz prejšnjih časov. Hote sem poglabljal vtise in spomine o naših takratnih skupnih igrah in doživetjih. Partizana sta postala radovedna in sta hotela vse vedeti. Spraševala sta tudi o najinem domobranstvu. Seveda sem jima pripovedoval o tem, kar se mi je zdelo primerno, pri tem pa uporabil tudi nekaj laži, tako da sem vso stvar poenostavil in olepšal. Moral sem. Vedel sem, da gre še kako zares in s kako vnetima mladima partizanoma imava opravka. Hlepela sta po dejanjih v duhu borbe in uničevanja sovražnika, v duhu dejanj, ki sta jih imela, kot sem zvedel kasneje, kar precej za sabo. Rekel sem jima, da so me v šoli mobilizirali in da sem bil le v Ljubljani v vodu za zveze kot telefonist. Tudi moj rojak Jože ni vedel o tem kaj veliko povedati. Tudi on je bil previden. Predvsem pa sem jima razlagal, da smo šli v Šentvidu že skozi vsa potrebna zaslišanja in da so nas kot mladoletne in nič krive, zdaj ko je bila sprejeta amnestija, izpustili na svobodo brez pogojev. Dali so nam odpustnico, ki sem jo jima tudi pokazal, in poslali domov z naročilom, da se vključimo v družbeno delo čim bolj prizadevno in tvorno. Na eni strani torej splošna amnestija, na drugi naše vračanje domov in pripravljenost na vključitev v družbo, ki bo zdaj živela v miru in tvornem sodelovanju vseh, saj je vojne konec. Tako nekako sem napeljeval besedo. Vse sem pripovedoval mirno in prepričljivo, kot kake vsakdanje reči med normalnimi ljudmi v vsakdanjem svetu, ki je urejen in brez napetosti. Tista nezastrta napadalnost z njune strani je s tem začetim pogovorom že nekoliko popustila, a partizana sta postala le še bolj radovedna in kazala sta vse več volje za pogovor. Njuni prvotna odločenost je že nekoliko popustila in ostrina otopela, vendar še nista mogla odnehati in naju pustiti v miru oditi. Nama bednikoma pa se je mudilo, njuna navzočnost pa ne le, da je nama vzbujala nelagodje, ampak tudi strah, kaj bo. Prihajal je večer in v pogovoru smo se pomikali po cesti le počasi naprej. Vendar smo hodili, kot da je to samoumevno, da greva midva naprej in domov. Nisva pokazala kakega vznemirjenja ali strahu. Nastopati sva morala v tisti igri zadržano in previdno: vse naj bi bilo videti kot srečanje med starimi znanci, ko si pripovedujejo svoje zgodbe; bilo naj bi tako, kot da smo se slučajno srečali po dolgem času na naši vsakdanji poti. Hojo sva nekako nevsiljivo narekovala midva, saj sva midva hotela priti domov, njeno počasnost in obotavljivost pa vedno z novimi vprašanji onadva. Pogovarjali smo se in hodili vsi štirje vštric: po desni strani sva hodila midva, po levi s kolesi in rokami na krmilu koles pa partizana. V sredini sva bila jaz in partizan, ki je bil moj znanec. Pogovor je tekel kot že rečeno, v vse smeri, naprej in nazaj; ponovno smo se vračali k istim stvarem, ki so predvsem zanimale partizana, in vedno sem ga obračal na stvari, ki naj bi nas zbliževale, ne pa oddaljevale. Sam ne vem in že takrat sem se čudil, kako da mi je tekla beseda tako živo, mirno in prepričljivo. Čutil sem, da moram tako nastopati in govoriti; bil sem igralec in dobro sem vedel, da mi gre za velik zastavek v igri tistega večera. Imel sem občutek, da igro kar dobro vodim in da mi je uspelo zmanjšati napetost med nama in partizanoma: ustavil sem njuno odločno napadalnost, ki ju je prignala za nama in tudi tista njuna prvotna nasršenost je izginila. To me je še utrdilo v prepričanju, da moram tako nadaljevati in partizanoma dopovedati, da sva tudi midva navadna zemljana, ki nista imela in tudi sedaj nimata kakšnih slabih namenov, še več, da sva normalna človeka in ne kakšna zločinca, dobro misleča in postavljena na isto raven z njima. Naprej sem širil krog starih skupnih spominov na razne dogodke in stvari iz domačih krajev, skrbno pa sem se izogibal dogodkov in odnosov iz vojnega časa, ignorirati sem poskušal tudi položaj, v katerem sva bila, mimogrede sem poudarjal, kako je vojna zgrešena in najslabša stvar na svetu, ki škodi vsem, zlasti pa gospodarstvu.

Barje

Figure 44. Barje Blaža Cedilnik

Vse tisto govorjenje je prihajalo iz mene nekako samo od sebe in kot po nekem navdihu. Spet in spet se je pojavljalo eno in isto. Čutil sem, da moram tako govoriti, da bi podrl zid med nami, ki ga je ustvarila vojna, in da bi našel neke niti povezave iz tiste naše normalne in lepe preteklosti v surovo sedanjost Potrebno se mi je zdelo ponovno vzpostaviti vsaj nekakšne človeške odnose, ki jih je uničila revolucija in njene strahote.Ne da bi se takrat prav in razumsko zavedal nevarnosti, ki nama je grozila – moram povedati, da se je v polni meri res nisem – le nagon ali nekaj takega mi je narekoval, da sem ravnal tako, kot sem. Še danes pravzaprav ne doumem in ne vem vsega, kar se je takrat zgodilo, in še danes se sprašujem, kaj bi se takrat lahko zgodilo, če bi ravnal kako drugače. Kakšne namene sta partizana resnično imela, ko sta naju zasledovala in potem spremljala toliko časa po dolgi samotni poti vse do mostu, ki povezuje preko lenega močvirnega potoka Ižansko in Matensko cesto. Videl in vedel sem, da sta nevarna in v njunem vedenju je bilo čutiti skrit namen. Njuno vztrajno spremljanje do tiste samote na mostu, čudni pogledi med njima, kaka nervozna kretnja in neka posebna zamišljenost in obotavljivost, ko gre za presojo: bi ali ne bi, zakaj da – zakaj ne. Vse je govorilo o neki nameri. Sama v sebi in med seboj sta tehtala, kaj naj storita, to sem vedel in se spraševal, kako se bosta odločila in ali ju bom prepričal ter odvrnil od misli, ki ju je gnala za nama. Bo moje zatekanje k spominom iz mladosti zaleglo, da se bodo v obeh spremljevalcih porodili kaki oziri in pomisleki? Bo njegovo sorodstvo v dobri sosedski povezavi z nami kaj pomenilo za naš odnos v nocojšnjem soočenju, saj sem čutil in vedel, kako različni so naši pogledi na stvari?

Barje

Figure 45. Barje Blaža Cedilnik

Prav na tem mostu nad globokim jarkom, po katerem teče leni in s trstjem zarasli potok vzdolž Ižanske ceste in naprej mimo Mokarja v Ljubljanico, smo obstali. Za nekoga, ki Barja ne pozna, je ponoči ta prostor pravo prizorišče samote, zame, ki sem Barje poznal in sem moral tam na mostu igrati svojo vlogo, se je zdel kot nekakšen majhen in pust oder, na katerem smo stali štirje zapleteni v srhljivo igro strahu in sle po maščevanju. V eni smeri je napetost rasla, v drugi pa se je zmanjševala. Že se je zgrinjala noč nad ravno pokrajino in ustvarjala razsežno kuliso, ki pa je bila razsvetljena le toliko, da je s svojim nekoliko zabrisanem in mračnem videzu dajala vtis nekakšne skrivnostnosti in nejasnosti. Prav na tem križišču obeh cest na vsaki strani mostu pritekata ob Matenski cesti še dva manjša jarka, obrasla z grmovjem in več ali manj brez vode. Ponoči se zdi to prizorišče boleče samotno in primeren kraj za pričakovanje iz potuhnjene zasede lebdeče nevarnosti. Človeka kar nekaj potiska in sili stran, ven iz te s čudnimi strahovi napolnjene teme. Tudi midva, izpuščena domobranca, sva imela še en razlog več, da odideva s tistega mesta; morala sva se končno rešiti najinih spremljevalcev, ki sta naju tam še in še zadrževala ter iti naprej po Matenski cesti proti domu, imela sva še kakih pet do šest kilometrov hoje pred sabo in seveda negotovo noč, ko bova sama, opletajoča na tej dolgi in samotni cesti sredi Ljubljanskega barja. Pravzaprav pa naju to ni skrbelo, nisva razmišljala o tem. Morala sva na tistem mostu, kjer smo se ustavili, da rečemo lahko noč ali srečno pot, stati še kako uro, dve ali več in se pogovarjati. Ne vem, kako dolgo, vendar se je vleklo in vleklo.V pogovoru, ki je bil neke vrste zasliševanje in zadrževanje hkrati, pa nisva smela pokazati nestrpnosti ali želje po odhodu, to sem vedel: tam je bila na mestu samo ustrežljivost in pripravljenost na pogovor, lahko pa sem sam še naprej ta pogovor do neke mere oblikoval po svoje in v smer, da sem sogovornika čim bolj zadovoljil in pomiril. Z drugo besedo, tudi njuno prikrito zasliševanje in ocenjevanje sem moral sprejemati prijazno in ga ves čas spreminjati v nekakšno kramljanje med dobrimi znanci ali fanti na vasi. Čutil sem, da smo bili na trnju vsi, vsak po svoje, a drug drugemu tega nismo pokazali; midva z željo, da bi naju onadva izpustila in bi odšla domov, onadva, da bi se odločila in karkoli storila v skladu z namenom svoje poti za nama. Ves čas sta si izmenjavala nekoliko čudne in vprašujoče poglede, midva pa sva začenjala že vse pogosteje pozdravljati in zastavljati korak za odhod, a je bilo zmerom treba še na kaj odgovoriti in kaj pojasniti.

Nastanek odločitve

Figure 46. Nastanek odločitve Blaža Cedilnik

Po za naju že skrajno mučnem zavlačevanju in obotavljanju jima je končno le bilo vsega dovolj in pustila sta nama, da odideva naprej. Oddahnila sva si šele, ko sva se oddaljila in čudno se nama je zdelo, da sta si partizana z nama vzela toliko časa, še bolj čudno pa to, da ko sva se že zelo oddaljila in prehodila že lep kos Matenske ceste, sta zanesena mladeniča še vedno stala s kolesoma tam na mostu. Gotovo sta se pogovarjala. O čem ne vem, a verjetno sta premlevala najino zgodbo in premišljala, če sta ravnala prav, da sta naju kar tako izpustila. Morda tudi o tem, če naj se ponovno spustita za nama. Zakaj sta vendar stala tam toliko časa? Sta tehtala: bi ali ne bi – zakaj bi, zakaj ne bi? Je bil eden za, drugi pa ne, in kako se bosta odločila?

Noč je bila svetla in meglica, ki je nastajala, je bila tako fino tkana, da ko sva se spet in spet zaskrbljeno ozirala in se spraševala, če bosta še enkrat prišla za nama, sta partizana še kar stala. Iz daljave sva ju videla kot silhueto v temnem okviru noči, za njima se je odpirala nekakšna praznota v bledem odsvitu svetlobe, midva pa sva se končno že izgubljala za ovinkom, ki nama je dokončno zastrl pogled nazaj. Ob cesti so se vrstili travniki in njive koruze. Nisva bila še doma, a vedela sva, da nama je bilo nekaj podarjenega: imela sva tudi tokrat srečo, da je šlo nekaj zloveščega mimo naju in se naju je dotaknilo samo kot izkušnja, bolje, kot ena od izkušenj v najinem zapletenem domobranskem življenju. Danes vem in razumem to bolje kot takrat. Ponovno in bolj živo kot tistikrat se zahvaljujem Bogu, ki naju je spremljal in vodil na najini poti. Že čestokrat sem v življenju pomislil, le kaj bi se nama tistega večera, na svobodi tako blizu doma v tisti barjanski samoti in tihi mesečni noči, lahko zgodilo. Samo kdor pozna tiste čase, ko je bil odprt lov na človeka, lovci pa kot zveri podivjani, lahko razume in ve, kako utemeljena sta bili moja takratna slutnja in skrb. Lahko si mislim, da je bila najina srečna vrnitev nekaj več kot samo naključje. Ko kdaj sam v samoti pomislim na dogajanje tistega avgustovskega večera 1945, ko sva se z Jožetom vračala iz Šentvida, mi danes, ob vsem védenju, ki ga imamo o dogodkih po vojni, nekaj pošlje mravljince po hrbtu in začutim nelagodje, ki je večje od tistega, ki sem ga čutil takrat na Ižanski cesti. Vendar mi misel na srečno vrnitev domov in zavest, da pa sem le ostal živ po vseh tistih peripetijah, pomagata, da nelagodje nekako premagam in začasno pozabim. Hude stvari si vsakdo želi pozabiti in jih nadomestiti z lepimi spomini, ki nam pomagajo živeti. A vedno in v celoti se to ne da. S seboj nosimo bremena, ki nam jih je življenje naložilo, vsakomur svoje, in nosi jih vsak zase, kakor kdo zna in zmore.

Mojega sotrpina Jožeta danes ni več.Tudi ne mostu, po katerem smo šli narazen in vsak po svoje. Menda se nismo videli nikoli več. Nismo se mogli še kdaj pogovoriti in preveriti naših spominov, misli in poti. Vseeno moram reči, da kake zamere do obeh mladih partizanov niti jaz niti Jože nisva nikoli čutila. Kar se mene tiče, sem jima bil hvaležen, da sta ravnala, kot sta, in sem si tako tudi sam želel – v najino korist. Cenim to, da sta se v dvomu, kaj bi z nama naredila, odločila za merila človečnosti in se odrekla sovraštvu, ki je takrat vladalo in nerazumno urejalo stvari. Zanju sem vesel in upam, da sta bila kasneje enako vesela in srečna tudi sama, ko sta se pustila prepričati ter ravnala pametno in človeško. Nista si obremenila vesti z nama, ko bi naju v duhu nasilja tistega časa lahko imela za svoji trofeji in predmet najbolj primitivnega izživljanja.

Midva pa, zatopljena vsak v svoje misli in občutke, sva, ne meneč se za kakršnokoli nevarnost, nadaljevala že vsa prevzeta od bližine domačega kraja in doma pot po že skrivenčeni in ovinkasti cesti mimo izvira in vode, kjer se je reklo Pri brodu in tu in tam tudi izmenjala po nekaj besed in morda povedala kaj, kar nama je prišlo ravno na mar ali pa je bilo v zvezi z najino potjo. Prišla sva že do prve vasi, to je do Matene. Vas je spala. Bila je tišina, le kje se je oglasil kak pes, zaregljala žaba in žuželke so škrebljale na razne načine v svojih ritmih in tonih. Nisva želela skozi vas, obšla sva jo, kolikor se je dalo po takrat še dobro uhojeni stezi in šla sva mimo nekaterih hiš na robu. Tudi mimo hiše mojih sorodnikov. Nihče naju ni čutil. Naprej proti domači vasi sva šla spet po stezi in se ji približala z zadnje, to je vrtne strani. Razšla sva se tik pred vasjo, izbrala sva vsak svojo stezo in se spustila proti domu. Takrat stez še ni manjkalo, preprezale so polja in vrtove in ponujale ugodne bližnjice.

Ko sem stopil na naš domači vrt, me je objela nekakšna blaženost in zdelo se mi je, da sem končno na varnem, vendar nisem pozabil na pazljivost. Hotel sem priti domov zares neopažen, zato sem prisluškoval na vse strani in stopal počasi. Tako sem se približal našim gospodarskim poslopjem, ki jih ima hiša zadaj v smeri vrta. Nisem šel skozi, ampak ob strani poslopij. Čakal sem, da se bo oglasil naš pes in premišljeval sem, če me bo prepoznal in če ga bom lahko pomiril. Ni me slišal, ni se oglasil. Nato sem obšel še hišo. Zares oprezno sem se približal oknu starševske spalnice, ki je gledalo na cesto in vas. Ob njem je rasel grm vrtnic, ki so dišale. Stal sem ob njem in se izza njega prepričal, da ni bilo v bližini nikogar, rahlo potrkal in takoj se je eden od njiju oglasil. Takrat so ljudje na Ižanskem in tudi drugod po Sloveniji rahlo spali. Pogosto so prisluškovali v noč. Izdahnil sem: »Odprite! Jaz sem.« Ni bilo treba več klicati. K oknu je prišla mama. Prepoznala je moj glas. Rahlo je odprla okno in dahnila: »A ti si!« »Ja, jaz sem. Odprite vežna vrata! Nobene luči ne prižgite! Pa potiho!«

Tako se je zgodilo. Vstopil sem. Oče me je objel in zahlipal. Prišla je tudi mama. Prestrašeno me je takoj vprašala, kako sem prišel in kje sem šel. Povedal sem, da po vrtu. Začudeno je vprašala: »Pa ni bilo nikogar? Te niso ustavili?« »Kdo? Zakaj?« sem se začudil in nekaj me je streslo. Mama je nekako vznemirjena povedala: »Ja, še včeraj so tam pod kozolcem v zasedi pod štantom otave ležali partizani in nekoga čakali. Videla sem jih zjutraj zgodaj, ko so odhajali, ležišča so vidna še sedaj. Torej jih nocoj ni tam!« Neprijetna misel me je obšla le za trenutek. Potem je nekdo od njiju vseeno za hip prižgal luč, da so me videli. Eden od njiju je tudi rekel: »Jezus, kakšen pa si!« Že sem hitel ugašati luč in potem je sledilo spraševanje. Moral sem jim pripovedovati. Spomnim se, da je šla ura na polnoč, ko sem prišel domov in morali so mi v temi poiskati nekaj hrane. Brž sem pojedel, potem pa jima kar naročil, naj mi ne delajo prenočišča. Odločil sem se in jim povedal, da grem spat v seno, ker imam uši. Za naslednji dan pa smo se zmenili, da se okopam in preoblečem. Tako se je potem tudi zgodilo.

Medtem je že zunaj pod okni nastal nekakšen šum. Že so bili tam nekateri vaški mladinci, ki so imeli nalogo, da vohljajo po vasi. Pri Jožetovih so namreč prostodušno prižgali luči in na veliko hranili lačnega sina, ki se je vrnil domov. Govorili so na ves glas in Jože je seveda povedal, da sva prišla skupaj, vohljači pa so vse slišali in prihiteli so še pred našo hišo, da bi kaj videli. Pri nas pa ni bilo luči in hiša je bila pogreznjena v molk in temo. Bili so razočarani in začudeni, vendar so vedeli, da sem prišel. Drugega dne so mi že prinesli listek, na katerem je pisalo, da se moram obvezno udeležiti mladinskega sestanka ob osmi uri zvečer. Tako se je končalo moje domobranstvo in začelo moje novo, dvojno življenje v socialistični deželi. Šteli so me med mladince, a od vsega najpomembnejše je bilo, da sem bil spet doma. Svojega apetita nekaj mesecev po prihodu nisem mogel potešiti, griža je minila in prebava se je tudi počasi umirila, lasje na obriti glavi pa so mi rasli počasi in dolgo jih ni bilo, da bi jih počesal.

6.2.2.

Za konec naj povem k svoji dolgi zgodbi le še nekaj, kar se mi zdi zelo značilno za tisti čas. Ko sem jaz čemel kot zapornik v Šentvidu v tistih poletnih mesecih, so se tudi doma godile hude stvari. Posebni partizanski oddelki so prečesavali vasi in iskali nasprotnike revolucije. Sem in tja so koga odpeljali, ga umorili ali poslali v zapor. Po hišah so delali preiskave in ustrahovali ljudi. Seveda pri tistih, ki niso bili pravi. Pravi so uživali in proslavljali.

Tako so enkrat v tem času prišli tudi k nam in zahtevali, da moji povedo, kje je naš stric in kje sem jaz. Preiskali so hišo in gospodarska poslopja. V hiši so gledali celo v omare in predale. Ko je sestra, ki ji je bilo takrat šestnajst let, rekla: »V predalu nočne omarice ga menda ni,« je partizan potegnil revolver in ji ga nastavil na čelo, češ, povej, kje je, sicer te bom ustrelil. Sestra je zamižala in nato je partizan dvakrat ustrelil v tla, sestra pa je čakala, kdaj se bo zrušila. Ni se in potem je videla, da je streljal v tla in jo je hotel le na smrt prestrašiti. Tako so osvoboditelji znali terorizirati ljudi in osvobajati. Našim so takrat za potrebe partizanske vojske vzeli tudi najboljšega konja iz hleva in ga seveda potem niso dobili nazaj. Dobil ga je človek iz sosednje vasi, ki je bil pomembna osebnost v Teharjih in so si ga teharski jetniki dobro zapomnili. Temu ni bilo prav nič nerodno, ko se je potem več let vozil z našim konjem mimo naše hiše.

7. Slovenske teme – September 2010

7.1. Padec nedotakljivih – od herojev do zločincev

Anton Drobnič

7.1.1. »Prava stran« in boljševiški rasizem

Nekdanji komunistični partizani in drugi »borci« že dolga desetletja vse pomisleke drugače mislečih o smiselnosti, načinu in posledicah njihovega »narodnoosvobodilnega boja«, vse očitke nasprotnikov in kritike strokovnjakov samozavestno in ošabno zavračajo z geslom: »Bili smo na pravi strani!«. Svoja dejanja, tudi svoje velike zločine, kolikor jih sploh priznavajo, vse utemeljujejo in opravičujejo s protifašizmom. Kar naprej poudarjajo in ponavljajo, da so med drugo svetovno vojno bili člani protihitlerjevske koalicije, da so bili na strani zmagovalcev, da so bili na »pravi strani«.

Protifašizem in »prava stran« nekdanjim in sedanjim »borcem« pa nista samo razlog za veselje, za ponos in zmagoslavje, ampak sta zlasti opravičilo in podlaga njihove drugačnosti in večvrednosti od drugih ljudi. Ta drugačnost je uresničena v njihovih številnih in velikih privilegijih, še posebej pa v njihovem neomajnem občutku, da so samo oni poklicani za vladanje. Njihova večvrednost pa se še posebej kaže v njihovi pravni, zlasti v kazenskopravni nedotakljivosti. Že od vojne dalje so prepričani, da za njihova dejanja veljajo čisto drugačna pravila, kot so določena za dejanja drugih ljudi, zlasti pa da pravila sebi in drugim določajo oni sami in jih ne more določati nihče drug ne na zemlji in ne na nebu. Zato se čutijo in ravnajo kot nadljudje, kot »ateistični bogovi«! Vse pa skrivajo z njim povsem tujimi besedami o enakosti, bratstvu in svobodi, o demokraciji, samoupravljanju in z vsemi drugimi besedami, ki lepo zvenijo, ni jih pa mogoče zgrabiti, kot je mogoče prijeti palico ali otipati kamen.

Idejo boljševiškega rasizma, posebne vrste nedotakljivih komunističnih nadljudi, so komunisti v Sloveniji v najbolj brutalni obliki razglasili in uveljavili že 16. septembra 1941 z odlokom samozvanega Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda, ki ga nekateri visoki državni pravosodni funkcionarji še danes upoštevajo in uradno navajajo kot »veljavno zakonodajo«. S tem zločinskim odlokom so sebe razglasili kar za »slovenski narod«, vse ki se jim ne bi brezpogojno pokorili, pa za »narodne izdajalce«, o katerih življenju ali smrti imajo oni pravico odločati po svojih potrebah in svojih spoznanjih. Pri izvrševanju te božje »pravice« se niso prav nič obotavljali in dobrih tisoč partizanov, kolikor jih je tedaj bilo na Kranjskem, je prej kot v enem letu umorilo okrog 1500 neoboroženih Slovencev, med njimi mnogo žena in deklet, tudi celotne družine z otroki in starčki vred. Strašno, povprečno je že v prvem letu »osvobodilnega boja« vsak partizan umoril več kot enega nedolžnega Slovenca! In nikoli nihče ni bil obsojen, saj bogovom se ne sodi, oni sodijo!

To niso bili zločini v vojnih razmerah neobvladljivih posameznikov, kakor se mnogi izgovarjajo še danes. Kot smo že povedali, je bilo nasilje enih nad drugimi sistemsko utemeljeno in ukazano v boljševiškem odloku iz septembra 1941, ki ga slovensko pravosodje še danes šteje za »veljavno zakonodajo«. »Zaslužni profesor« kazenskega prava dr. Ljubo Bavcon, najljubši Slovenec vojaka revolucije Milana Kučana, nam je maja 1990 razlagal, da so bili medvojni partizanski umori samo izvršitev »ljudske sodbe« in ne zločin, povojni množični poboji pa samo »politična napaka«, ker justificiranim, ki so si kot »izdajalci smrt zaslužili«, niso izrekli in izročili formalne sodbe. Tako je kasneje poučil tudi vrhovne državne tožilce, ko jih je ukoril, kaj norijo z iskanjem vojnih zločincev med nekdanjimi partizani, saj za njihova dejanja nikakor ne veljajo isti predpisi, kot veljajo za dejanja njihovih sovražnikov.

7.1.2. Zločin partizanskega poveljnika Vasilija Kononova

Profesor dr. Ljubo Bavcon je to svojo razredno znanost ali vero, da je predpise, ki veljajo za sojenje fašističnim okupatorjem in njihovim sodelavcem, »nedopustno uporabiti za sojenje pripadnika tiste strani v vojni, ki je bila nasprotna silam osi in domačim pomagačem«, ponovno izpovedal pred dvema letoma (Mladina št. 18/2009). Tedaj so se nekdanji komunistični partizani, partijski zgodovinarji, pravniki, politiki, filozofi in mnogi novinarji živahno razpisali in navduševali nad sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v Strassburgu v zadevi Kononov proti Latviji. Sodni senat pod predsedstvom slovenskega sodnika dr. Boštjana M. Zupančiča je s štirimi glasovi proti trem razveljavil sodbo, s katero je vrhovno sodišče republike Latvije obsodilo partizanskega poveljnika Vasilija Kononova zaradi vojnih zločinov, in obsojenca oprostil, češ da je bil protifašist in mu zato ni mogoče soditi po zakonih o vojnih zločinih.

Vasilij Kononov je skupini Rdečih partizanov poveljeval pri dogodkih v latvijski vasi Mazie Bati. Tam je nemška vojska – ki je bila za sovjetsko Rdečo armado drugi okupator v Latviji – februarja 1944 odkrila in uničila skupino Rdečih partizanov, ki jo je vodil major Čugunov in se je skrivala v skednju kmeta Meikulsa Krupniksa. Nemško poveljstvo je nekaj mož v tej vasi oskrbelo s puškami in bombami. Vasilij Kononov in njegova enota je vaščane obdolžila, da so vohunili za Nemce in da so Čugunovo enoto izdali sovražniku. Zato so se odločili za povračilne ukrepe proti vaščanom. Kononov je 27. maja 1944 s svojo enoto, oblečeno v uniforme nemške vojske, da ne bi zbudila strahu in odpora, vstopil v vas Mazie Bati, kjer so se vaščani pripravljali na praznovanje binkošti. Enoto je razdelil na manjše skupine, od katerih je vsaka napadla po eno hišo. Prijeli so šest mož, enega v kopalni kadi in drugega v postelji, vse pa brez orožja v roki. Na grozovite načine so jih na mestu pobili, poiskali so njihovo orožje in ga zaplenili. Prijeli so tudi tri žene in jih žive vrgli v njihove goreče hiše. Med njimi je bila tudi Krupniksova žena, ki je bila v devetem mesecu nosečnosti. Naslednji dan so preživeli vaščani otrokovo okostje našli poleg sežganega trupla matere!

Partizan Vasilij Kononov, po narodnosti Rus, je po vojni ostal v Latviji. Za vojne zasluge je bil odlikovan z Leninovim redom, ki je bilo najvišje sovjetsko odlikovanje. Vstopil je v sovjetsko komunistično partijo in leta 1957 diplomiral na akademiji sovjetskega notranjega ministrstva. Do upokojitve leta 1988 je služboval v različnih vejah sovjetske policije.

7.1.3. Obsodba Kononova v Latviji

Kononova je julija 1998 ovadil Center za dokumentacijo o posledicah totalitarizma, ne policija. Že decembra 1998 je bila pri Okrožnem sodišču v Rigi proti njemu vložena obtožnica za vojne zločine. Sodišče je Kononova spoznalo za krivega, da je deloval v nasprotju s pravili Statuta mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu (»IMT«), Haaške konvencije (IV) 1907 in Ženevske konvencije (IV) 1949. Na pritožbo obeh strank je višje sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo tožilstvu v dopolnitev preiskave, zlasti o vprašanju, ali so bili partizani in vaščani vojaki … V novem sojenju je okrožno sodišče Kononova oprostilo obtožbe za vojne zločine, češ da so bili pobiti vaščani oboroženi sodelavci okupatorja in jih je obsodilo partizansko sodišče v skladu s pravili vojskovanja, obdolženec pa je s svojo enoto le izvršil smrtno kazen. Umor treh žena je sodišče sicer spoznalo za zločin razbojništva, ki pa je že zastaral. V pritožbi proti tej sodbi je javno tožilstvo zlasti opozorilo, da je sodišče zanemarilo dejstvo, da je vključitev Latvije v Sovjetsko zvezo bila po mednarodnem pravu sovražna okupacija in je zato Latvija pravno še naprej obstajala kot suverena država. Pritožbeno sodišče je tožilčevi pritožbi ugodilo, spremenilo sodbo nižjega sodišča in Kononova obsodilo za vojne zločine po obtožbi.

Vasilij Kononov se je pritožil na Vrhovno sodišče Latvije, vendar je tudi to najvišje latvijsko sodišče njegovo pritožbo zavrnilo. Po 68–3 členu latvijskega kazenskega zakonika ga je, upoštevajoč njegovo visoko starost, sedaj ima 87 let, obsodilo na eno leto in osem mesecev zapora. Sodišče je potrdilo, da je sodba pokrita po Haaških pravilih o vojni iz leta 1eta 1907 in po Ženevski konvenciji iz leta 1949 o postopanju s prebivalci na zasedenem ozemlju in v skladu z določbami Statuta vojaškega sodišča v Nürnbergu. Kazenski postopek v Latviji je bil tako končan s pravnomočno obsodbo Kononova.

7.1.4. Prva sodba Evropskega sodišča za človekove pravice 2008

Kononov je zato proti Latviji vložil tožbo pri Evropskem sodišču za človekove pravice v Strassburgu. Sodišče je ustanovil Svet Evrope, katerega članica je tudi Rusija. Za dotlej nedotakljive junake na »pravi strani« je zadeva postala vroča in nevarna. Zato je ruski predsednik Putin Kononovu podelil rusko državljanstvo, postopku pa se je pridružila tudi Rusija in podprla tožbo Kononova. Ta je latvijskemu sodišču očital zlasti kršitev pravice do poštenega sojenja in kaznovanje partizana po zakonih, ki ob storitvi dejanja niso veljali za protifašiste, ampak le za naciste in njihove sodelavce.

Prvostopni senat evropskega sodišča pod predsedstvom slovenskega sodnika dr. Boštjana M. Zupančiča je s štirimi glasovi proti trem razsodil, da so bile usmrtitve latvijskih vaščanov izvršene na vojnem območju in da so umorjeni bili pripadniki vojskujoče se strani, pri čemer naj bi bilo »bistveno, da je šest od devetih usmrčenih vaščanov dobilo orožje od nemške vojaške uprave in so tako pritožnik in njegovi soborci imeli upravičen razlog, da štejejo te vaščane za kolaboracioniste nemške vojske«, kot je poročal Peter Pavlin v reviji »Pravna praksa« in kot v Sloveniji lahko slišimo in beremo večkrat na dan. Umor treh žena pa naj bi zastaral, zato je sodišče razveljavilo sodbo vrhovnega latvijskega sodišča in Kononova oprostilo obtožbe za vojne zločine. Kot je pisal Friedrich Christian Schroeder je »Zupančičeva sodba« vzbudila v Latviji veliko ogorčenje, v Zahodni Evropi začudenje zaradi očitnega političnega vrednotenja in deloma zaradi površne utemeljitve, v Rusiji pa veselje kot ob dnevu zmage (Frankfurter Algemeine Zeitung 30. 6. 2010).

7.1.5. Zmagoslavje slovenskih pravljičarjev

V Sloveniji so ob razglasitvi »Zupančičeve sodbe« zadonele vse trombe »na pravi strani«. Že hudo prizadeti zaradi evropskih resolucij o obsodbi vseh treh totalitarizmov, tudi komunizma, so si naši kononovi, njihovi nasledniki in zagovorniki, globoko oddahnili: Kaj nam mar evropske politične resolucije, saj niso obvezne, sedaj smo dobili pravno, sodno, torej obvezno potrditev stališč in privilegijev nas, ki smo bili in smo na pravi strani, in pravno obsodbo vseh, ki nam nasprotujejo in hočejo spremeniti zgodovino. Revizije naše zgodovine ne bo!

»Za Evropsko sodišče za človekove pravice so tudi 70 let pozneje vloge, ki so jih v 2. svetovni vojni igrali eni in drugi, jasne«, je pod mogočnim naslovom »Zgodovina je ena« zagotavljal Peter Petrovčič. Navduševal se je: »Gre za precedenčno odločitev, ki bi v prihodnje lahko veljala za zgled v številnih drugih podobnih sodnih procesih, ki tečejo, in v sodbah v postkomunističnh in postsocialističnih državah. Seveda tudi v Sloveniji, kjer pa je bila želja po maščevanju pri povojni oblasti manjša in se je pokazala šele v preteklem mandatu, ko je bila na oblasti desnica.« (Mladina št. 5/2009.) Po Petru Petrovčiču je torej Zupančičeva sodba zagotovilo, da zgodovina druge svetovne vojne ni živa in napredujoča veda, ampak sveta in nespremenljiva dogma, poskusi sodnega pregona komunističnih zločinov pa samo »želja po maščevanju povojni oblasti«, kar pa po evropski sodbi ne bo več mogoče.

Peter Pavlin je bil prepričan, da sodba »končuje razprave glede medvojnih kolaboracij nacističnih kolaboracionistov na ravni evropske konvencije o človekovih pravicah in Evropskega sodišča za človekove pravice. Rezultat ni samo posredna pravna obsodba nacistične kolaboracije, marveč tudi njena moralna obsodba, kar je razvidno zlasti iz tona sodbe.« Pri tem naj bi ostalo tudi po latvijski pritožbi na najvišjo stopnjo evropskega sodišča, »kjer pa gre pričakovati kvečjemu potrditev prvostopenjske sodbe evropskega sodišča«. Po Petru Pavlinu so torej komunistične oznake nacističnih kolaboracionistov za Evropo dokončne in nespremenljive.

Zgodovinar dr. Božo Repe se je te evropske sodbe »strokovno« veselil: »Pomembna je zlasti zato, ker ne dovoljuje revizije zgodovine, niti relativizacije enovite protifašistične koalicije niti relativizacije kolaboracije, poleg tega pa jasno nasprotuje teoriji o ”dvojni okupaciji” (fašistični in komunistični), ki se pojavlja tudi pri nas … «. Zgodovina je torej ena in nespremenljiva, vse je že zapisano! Le kaj bo sedaj počel Božo Repe in drugi »enozgodovinarji«?

Drugi zgodovinar dr. Jože Pirjevec pa se je kar zasanjal: »Zdi se mi, da je mednarodno sodišče z oprostitvijo Kononova poudarilo pomemben princip, da namreč sodobna ureditev Evrope, njena zgodovina in pravo temeljijo na obsodbi nacifašizma kot absolutnega zla. Enačiti tiste, ki so se borili proti nacifašizmu s tistimi, ki so ga kakorkoli podpirali ali z njim sodelovali, ni dopustno. Pa tudi, če so bili žrtve nasilja.« Okupator ali sodelavec je torej absolutni zločinec, »protifašist« je absolutni pravičnik tudi, ko izvršuje nasilje. Absolutno zlo, t. j. sodelavce okupatorja, je treba absolutno odstraniti, pomoriti. O tem, kdo so »sodelavci okupatorja«, seveda odločajo protifašisti! Vse to je po Pirjevcu pomemben princip sodobne Evrope!

Tudi drugi slovenski časopisi so poročali o »Zupančičevi« nadvse modri »protifašistični sodbi«, ki je prepovedala revizijo partizanske zgodovine. Zgodovina je že napisana, zgodovina je ena in ena bo ostala! Veselje in navdušenje v rdeči Sloveniji, konec strahu med ostarelimi borci in številnimi slovenskimi kononovi! Nikoli ne bo revizije naše zgodovine, so si oddahnili zgagasti novinarji in upehani zgodovinarji. Partizanska NOB je na evropski ravni pravno in moralno zavarovana. Lepo je biti nedotakljiv!

Glina zgodovine dobiva nove oblike

Figure 47. Glina zgodovine dobiva nove oblike Mirko Kambič

7.1.6. Končna sodba Evropskega sodišča za človekove pravice 2010

Čez dve leti pa se je v Strassburgu zabliskalo in hudo zagrmelo, da se je stresla in zbudila v leve zmote in utopije zasanjana Evropa. Preveč je bilo komunističnih laži in liberalnega sprenevedanja in po sedemdesetih letih je resnica končno planila na dan. Veliki dom Evropskega sodišča za človekove pravice je 17. maja 2010 v zadevi Kononov na pritožbo Latvije razglasil novo sodbo. S štirinajstimi glasovi proti trem je kot najvišja evropska sodna stopnja razveljavil »Zupančičevo« sodbo in ponovno ter dokončno uveljavil latvijsko obsodbo Kononova kot vojnega zločinca. Vsi iz boljševiških zločinov, laži in prevar in iz liberalnega intelektualističnega sprenevedanja skrbno sestavljeni miti o junaškem partizanskem boju med drugo svetovno vojno so se v temeljiti in jasni, šestdeset strani dolgi sodbi zrušili v prah. Evropski sodniki so se iz politike in pravnih formalizmov vrnili v živo pravo in v čutečo človečnost! Tudi slovenska zgodovina bo lahko ostala živa, brsteča in cvetoča, v stalni rasti in zorenju.

Sodba vrhovne stopnje evropskega sodišča je z razveljavitvijo Zupančičeve sodbe razveljavila in odpravila tudi vse tisto, kar naj bi zagotavljala odpravljena sodba. Politično sklicevanje Kononova in Rusije na »pravo stran«, na protifašizem, na članstvo v zmagoviti protihitlerjevski koaliciji je sodišče odpravilo s kratkim, pravno čistim stališčem, da sodišče ne sodi po tem, kaj in na kateri strani je storilec bil, ampak po dejanju, ki ga je storil. Protipravno nasilje je zločin tudi na »pravi strani«!

Ugovor, da povojni predpisi o pregonu nacističnih zločinov veljajo samo za naciste in njihove sodelavce, ne pa za tiste, ki so bili na protifašistični strani, je sodišče zavrnilo z ugotovitvijo, da prepoved vojnih zločinov in zločinov zoper človečnost velja za vse, tudi za protifašiste. Uveljavljena ni bila šele po vojni, ampak tudi že mnogo prej.

Sodišče je zavrnilo trditve, da so umorjeni latvijski vaški stražarji bili vojaki, češ da so imeli nemško orožje. Orožje so imeli samo za lastno obrambo in ne za izvrševanje vojaških nalog. Bili so civilisti, z odvzemom orožja so partizani zagrešili tatvino. Tudi če bi jih šteli za vojake, jih partizani ne bi smeli umoriti, saj bi bili po mednarodnih konvencijah varovani vojni ujetniki.

Partizani so s hinavsko preobleko v nemške uniforme kršili pravila haaške konvencije in v teh uniformah niso bili po konvenciji varovani bojevniki vojskujoče se strani.

Partizanski napad na nebranjeno vas je bil po haaških pravilih vojne nedovoljeno dejanje. Sklicevanje na sodbo partizanskega sodišča je nedopustno, saj partizani niso imeli nobene sodne pristojnosti. Trditev, da so vaščani izdali partizane Nemcem, da so bili izdajalci, ni resnična, saj vaščani niso bili z ničimer zavezani partizanom in jim ni noben državni zakon prepovedal govoriti o partizanih. Tudi če bi umorjeni vaščani res bili nacisti in kolaboracionisti, jih partizani niso imeli pravice »soditi« in umoriti. Če so storili kaj nezakonitega, bi jim smelo soditi samo zakonito državno sodišče.

Sodišče je potrdilo tudi latvijsko stališče o dveh okupatorjih, o dvojni protizakoniti in nasilni okupaciji, komunistični in nacistični. Sodno potrjeno je tudi stališče o neprekinjenem pravnem obstoju suverene države Latvije. Partizani v Latviji, ki so bili del sovjetske Rdeče armade, se zato niso bojevali za osvoboditev, ampak le za ponovno podreditev Latvije Sovjetski zvezi kot prvemu okupatorju.

7.1.7. Molk v Sloveniji

Po dvanajstih letih sojenja Vasiliju Kononovu se je z majsko sodbo ESČP končalo dolgo obdobje partizanskih mitov. V Evropi in v svetu se je začel resen razmislek in razprava o potrebi, pomenu in posledicah partizanskega delovanja med drugo svetovno vojno, zlasti delovanja partizanov pod vodstvom komunistov.

Slovenci groma iz Strassburga še niso slišali, saj so se zgagarji, repeti, pirjevci in bavconi z vsemi partizani in njihovimi nasledniki zavili v molk in o zadnji, najvišji evropski sodbi ne pišejo in ne poročajo. Podrla se jim je »ena zgodovina«, zgubila se je prepoved revizije zgodovine, vloge enih in drugih v drugi svetovni vojni niso nič več »jasne«, dvojna okupacija – nacistična in komunistična – ni več samo teorija, je pravno dejstvo, komunistične oznake kolaboracionistov niso več nespremenljive, relativizacija protifašizma in kolaboracije je evropsko dejstvo. Precedenčni zgled evropske sodbe se je sprevrgel v svoje nasprotje, »protifašisti« niso več absolutno in nedotakljivo dobro in njihovi nasprotniki niso absolutno zlo. »Protifašistov« in nasprotnikov njihovega nasilja res ne gre enačiti, treba pa je uporabiti enake zakone za njihova enaka dejanja. Konec je boljševiškega rasizma in pravne neenakosti, vzvišenosti partizanskih morilcev nad zakoni o vojnih zločinih in zločinih zoper človečnost! Konec je »prave strani« kot opravičila za vsemogočnost in nedotakljivost partizanskih likvidatorjev in njihovih sodelavcev!

Tudi slovenskim kononovim, ki molčijo, sodba Evropskega sodišča za človekove pravice odločno in glasno govori, da so vojni zločinci in zločinci zoper človečnost.

7.2. Zdravljenje slovenskega naroda

Blaža Cedilnik

7.2.1.

Bilo je na soboto, dan pred slovesnostjo v Kočevskem rogu. Imeli smo družinsko praznovanje. Zbralo se nas je veliko na prekrasnem koncu v osrčju Gorenjske. Čudovito vreme, izjemen pogled na vršace, na modro nebo, na puhaste bele oblake, pogled na vse to zelenje in cvetje in skale, prava paša za oči, zdravilo za srce in dušo. In odlična hrana in pijača za oči in želodec. Prisrčno druženje ob prepevanju slovenskih narodnih pesmi, zraven tudi zvoki orglic, harmonike, kitare. Zares si ne moreš želeti še več. Bilo je lepo, prelestno.

Druženje se je približevalo kraju, a hrane in pijače je bilo še na pretek. V manjših skupinicah smo se počasi poslavljali, še malo kramljali in vmes so padale vse mogoče ideje. V naši skupinici je nekdo predlagal, da se dobimo naslednji dan pri njih doma na kosilu in nadaljujemo praznovanje in še malo poklepetamo ob vsej tej hrani in pijači. Takrat sem rekla, da je naslednji dan slovesnost v Kočevskem rogu in da je ni stvari, ki bi me odvrnila od tega, da grem tja, da grem tja vsako leto, da je to zame simbol … Takrat mi je beseda zastala. Ob teh besedah sem namreč s kotičkom očesa opazila, kako je prijazen nasmešek z obraza nekega sorodnika izginil, obraz se mu je pomračil in na njem se je zrcalilo neizmerno sovraštvo, gnev, zloba – ne najdem besed, s katerimi bi opisala to, kar se je zrcalilo na njegovem obrazu. In z grlenim glasom je izgovoril besede, ki so zvenele nekako takole: »Ne prenesem ljudi, ki so vzeli od okupatorja (morda je rekel: sovražnika) orožje, da so z njim, skupaj z okupatorjem pobijali naše ljudi.« Vsi, kar nas je bilo zraven, smo ostali brez besed, na nek način nam je uspelo preiti preko teh besed, na nek način nam je uspelo razpotegniti obraze v prijazen nasmeh, da smo se poslovili, si voščili srečno pot in vse dobro.

Pri drugih to očitno ni pustilo kakih trajnejših sledov. Mene pa je silno prizadelo, da sem še na poti domov govorila o tem. Mož me je okaral, češ kaj govorim vpričo tega sorodnika take reči, ko vendar vem, kakšen odnos ima on do teh reči. Očitno ni videl izraza na obrazu svojega sorodnika ali pa ga morda ni hotel videti. Ne vem, kako bi se sama obnašala, če bi šlo za mojega bližnjega sorodnika. Morda bi ga tudi sama poskušala na vse možne načine zagovarjati. Pa vendar mislim, da ne. Imam prijatelje, ki gledajo na reči v zvezi s partizanščino, revolucijo, poboji, komunizmom itd. drugače kot jaz, pa vendar dopuščajo (tako kot dopuščam sama), da imam jaz takšen pogled, kot ga imam, da imam takšno prepričanje, kot ga imam. Se pa ujamemo na nekih drugih področjih, si medsebojno pomagamo, torej lahko rečem, da smo prijatelji.

Torej, da nadaljujem. V meni je zapustil omenjeni dogodek težko moro, težak kamen na duši, bolečino v prsih, ki ne pojenja. In vprašanje, ki mi nenehno vrta po možganih: kako je to mogoče. Kako je mogoče, da se v nekem človeku skrivajo takšna čustva. Imela sem občutek, kot da sem vse življenje poznala le Doriana Graya, zdaj pa sem za hip zagledala njegovo sliko, njegovo pravo podobo. Ves čas se prepričujem, da to ni njegova prava podoba, pa mi ne uspe kaj dosti. Ne spomnim se, da bi me že kdaj tako prizadelo, ko sem videla na kakem obrazu sovraštvo, zlobo, gnev ob omembi medvojnih ali povojnih komunističnih zločinov ali morda omembi dejstva, da so bile vaške straže in domobranci samoobramba naroda pred komunističnim terorjem. In zares sem videla že vse mogoče transformacije obrazov ob takih omembah. Veliko ljudi pa reagira drugače. Izgleda, da vsaj nekateri med njimi vedo ali vsaj slutijo, da je pri celi zadevi nekaj hudo narobe, da uradna podoba teh dogodkov ni povsem resnična ali je celo zlagana, pa se nočejo mešati v to, nočejo imeti nobenega opravka s tem, nočejo ne poslušati ne govoriti o teh rečeh. Če pa že morajo kaj reči, mečejo iz sebe »napiflane stavke«, floskule, ki jih poberejo iz medijev ali iz govorov bivših komunističnih veljakov ali njihovih naslednikov na proslavah dražgoških bitk in podobnih predstavah. Ampak tudi oni ali pa oni še posebej pomagajo pri tem, da se ta izkrivljena zgodovina še naprej »prodaja« kot suho zlato.

Naj se vrnem k tistim, ki tako rekoč napadejo vsakogar, ki podvomi v »sveto NOB«, ki misli, da je bila samoobramba ljudi pred komunističnim terorjem nujna, ki je prepričan, da so bili medvojni in povojni poboji zločin itd. Nekateri med njimi gojijo v sebi tako močna čustva do NOB in vsega v zvezi z njo, čustva, ki jih tako globoko prežemajo, da ne morejo trezno misliti, da ne prenesejo, da nekdo misli drugače, da ne samo, da ne sprejmejo drugačnih argumentov, celo poslušati oziroma slišati jih nočejo, ne marajo, ne morejo. In takih je veliko, zelo veliko, preveč. Drugo pa so ljudje, ki tako »mislijo« iz preračunljivosti, ker je to oportuno, ker jim koristi pri uveljavljanju, pri napredovanju, pri karieri. Ti se morda celo zavedajo, da ni čisto tako, pa jih prav malo briga oziroma ne razmišljajo o tem. Vedo oziroma mislijo le na to, kar je dobro zanje. Pri prvih je to nekakšna religija, drugi so pokvarjeni. Pri enih in drugih pa se to odraža na njihovi pravi podobi, če ostanemo pri primerjavi z Dorianom Grayem. Mislim, da so v naši politiki (vladajoči) predvsem ti drugi. Pa ne samo v politiki. Tudi v gospodarstvu – najbrž na vseh pomembnih položajih v naši družbi. Značilno zanje je, da mislijo le nase, delajo samo v svojo korist in v korist tistih, ki jim lahko koristijo, lahko pa mirno pustijo človeka umirati na cesti. Ampak izgleda, da vsi ti Doriani Grayi svoje prave podobe bolj skrbno varujejo, skrivajo, prikrivajo. Bogve, kakšne so. Morda so še grše. Ne vidimo jih, najbrž jih ne bomo nikoli. Ampak lahko jih pa zaslutimo, če jih dobro opazujemo, če dobro opazujemo njihova dejanja, če dobro prisluhnemo njihovim besedam.

Skladnost sveta

Figure 48. Skladnost sveta Mirko Kambič

Mene najbolj prizadenejo ti »verski fanatiki«, malo čisto po človeški plati, ker fanatizma nekako ne razumem, malo pa zato, ker osmišljajo kult NOB, kult komunizma s človeškim obrazom, kult »tovariša Tita« itd. in končno dajejo »raison d’être« strankam, naslednicam komunistične partije in njenega podmladka iz prejšnjega režima. Takih je večina zgodovinarjev, novinarjev, pa učiteljev in umetnikov in športnikov; pa še za marsikatere poklice so v preteklosti skrbno izbirali take ljudi. In to se nadaljuje in prenaša na nove generacije. Vendar ti ljudje niso pokvarjeni, oni sledijo svojemu prepričanju, svojemu verovanju, zato jim tega pravzaprav niti zameriti ne moreš. Je pa zagotovo z njimi nekaj hudo narobe – seveda pa se sami tega ne zavedajo. In človek se vpraša: Kako jim pomagati, ali se jim sploh da?

Nekako mi ne znese, da bi sproti prebirala reviji Reporter in Demokracijo, zato odneseva skoraj neprebrane izvode na morje. Tam imava čas in prebereva vse za nazaj. Je še vedno zanimivo branje. In tako mi je v januarski številki Reporterja padel v oči članek »Ertl v ideološkem deliriju«. V njem pravi Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine, da je evidentno, da Tomaž Ertl še vedno živi v ideološkem deliriju, da se ne zaveda, da je deloval v tajni policiji, ki ji je z vso navlako titoizma uspelo uničiti sistem, ki naj bi ga branila. V članku je bilo zame najbolj zanimivo dejstvo, da pravi Dežman zase, da je bil »ideološko zadrogiran s totalitarnim titoizmom« in ko se je pred petnajstimi leti soočil s to zasvojenostjo, se je odločil za zdravljenje odvisnosti. Pojasnjuje še, da se je šele s takšnim identitetnim obratom lahko posvetil raziskovalnemu delu v zgodovinopisju. Pravi še, da je tako, kot je abstinenca od alkohola nujni pogoj za ozdravitev od alkoholizma, tako je abstinenca od halucinacij, ki jih je povzročilo njegovo sodelovanje v titoizmu, nujen pogoj za njegov prehod v demokracijo. Upa, da bo zdravljenje tako maliganskih kot titoističnih zadrogirancev potekalo po poti, ki jo priporočajo anonimni alkoholiki: »Odkrili smo, da moramo svojemu najglobljemu jazu odkrito priznati, da smo alkoholiki. To je prvi korak k ozdravljenju.«

Ko sem to prebrala, sem ugotovila, da sem bila s svojo idejo o verskem fanatizmu precej blizu dejanskemu stanju. Ampak zasvojenost oziroma zadrogiranost je pa prava beseda, ki pove, da gre pri teh ljudeh za bolezen in to za zelo hudo bolezen. Ki pa se jo da pozdraviti. Torej bi se morala razveseliti – krasno, jih bomo pač pozdravili. Treba jih je torej soočiti z njihovo zasvojenostjo in jih postaviti pred dejstvo, da ne morejo opravljati svojega poklica, če se ne grejo zdravit. Hudo je to, da je med temi zasvojenci večina novinarjev in zgodovinarjev in učiteljev in vzgojiteljev, ki to zasvojenost prenašajo na mlade generacije. Najhuje pa je to, da so na vodilnih mestih v državi taki zadrogiranci in seveda pokvarjenci, ki jim še kako ustreza takšna množična zasvojenost, ki jim zagotavlja, da se obdržijo na oblasti, in jim niti na kraj pameti ne pride, da bi želeli, da se te zasvojence pozdravi. Torej je več kot nujna zamenjava vlade in preko nje vseh vodilnih struktur, ki bi morale imeti takšno večino, da bi lahko soočili zadrogirance z njihovo zasvojenostjo in jih prisilili k zdravljenju. Žal pa je za kaj takega zelo malo možnosti. Torej bomo morali »zdravi« ljudje »še kar nekaj časa« živeti v družbi, kjer nekaj veljajo samo ljudje, ki so v »ideološkem deliriju«.

7.2.2. Namesto pravljice za lahko noč:

»Nič škandaloznega ni v tem, da Stalin lahko zavzame mesto glavne figure v domovinski zgodovini. Nikoli ne žali človeka, ki ljubi Stalina. Ne zmerjaj ga, ne topotaj z nogami, ne padaj v obup, od njega ne terjaj nemogočega. To je težko bolan človek, ki ima nečloveško bolezen – izpad duha. Ne sočustvuj z njim, ker bo od tvojega sočustvovanja padel v besnilo. Ne trudi se ga prepričevati – ne boš ga prepričal. Izključi vse svoje emocije, pogasi ogenj svojih oči, glej nanj s hladnim ravnodušnim pogledom – njegova bolezen se hrani s tvojimi čustvi, njegova duša je žejna tvojega gneva. Raje mu kupi portret Stalina in mu ga uslužno pribij z žeblji na steno.

Še dobro, da Stalina ljubi samo polovica domovine. Bilo bi mnogo huje, če bi ga ljubila vsa. Pol domovine ne ljubi Stalina – Mar ni to upanje za prihodnost?«

(Ruski pisatelj Viktor Jerofejev: Hvalnica Stalinu, razmišljanje ob izboru Stalina za »Obraz Rusije, zgodovinski izbor 2008«)

Bogo Sajovic je v reviji Reporter zapisal: »Ko človek to prebere, zlahka ugotovi, da smo Slovenci pravi sorodniki starejšega ruskega brata. Le ime Stalin je treba zamenjati s Titom.«

8. Domobranske spominske slovesnosti

8.1. Kapela mučencev 2010

Marta Keršič

8.1.1.

15 let mineva od dni, ko smo se farani Šentjošta nad Horjulom s postavitvijo Kapele mučencev poklonili svojim najdražjim, pobitim med drugo svetovno vojno in po njej. 136 imen in priimkov, za katerimi stojijo nekdaj živi očetje, sinovi in žene iz šentjoške fare, je vklesanih v kamen, ki s štirih strani obdaja notranjost Kapele. To ime je spomenik dobil že ob postavitvi in se je ohranil do danes. Blagoslov Kapele mučencev je 9. julija 1995 opravil takratni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar.

Vsako leto poteka pri njej spominska slovesnost, ki se ob lepem vremenu odvija na prostem, sicer pa v cerkvi sv. Janeza Evangelista. Poleg sv. maše domačini pripravijo kulturni program, s svojimi govori in razmišljanji pa navadno sodelujejo člani Nove Slovenske zaveze.

Letošnja spominska sveta maša je potekala ob somaševanju štirih duhovnikov dr. Janeza Juhanta – profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani, Andreja Severja – domačega župnika ter salezijancev mag. Marka Košnika in Petra Končana. Osrednji govornik v kulturnem delu prireditve je bil profesor Justin Stanovnik. Kvintet trobil je strumno spremljal prepevanje mladih mož in fantov, ki so zapeli nekaj domobranskih pesmi. Ob letošnji obletnici, ki kot vsako leto časovno sovpada z ustanovitvijo vaške straže v Šentjoštu julija 1942, smo kulturni del slovesnosti naslovili z naslovom Spominjamo se vas – živite v nas. Predstavili smo zgodbi dveh domačinov in se vprašali, kaj je 9. maj pomenil za prebivalce tega hribovitega območja. Ali je bil to res dan zmage in svobode? Za koga? Za farane Šentjošta prav gotovo ne!

Civilisti so Šentjošt zapustili 6. maja 1945, naslednji dan so se jim na poti na Koroško pridružili še domobranci. Glavnina Šentjoščanov – čez 100 je bila poslana iz Vetrinja nazaj v domovino 29. maja 1945. Nihče od teh ni preživel. Brez sodbe, brez možnosti obrambe so bili pomorjeni, kje ležijo njihova trupla se še danes ne ve! Svoboda, pravica – po 65. letih?

Blizu 100 prebivalcev iz župnije Šentjošt si je po koncu vojne našlo nove domove v Argentini, Severni Ameriki, Kanadi, Avstraliji in Evropi. Posamične migracije v tujino so se nadaljevale do leta 1965. Zakaj? Ali je bilo morda v Sloveniji preveč svobode?

Nekaj mož in fantov ob koncu vojne ni odšlo na Koroško skupaj s civilisti in domobranci. Konec maja 1945 so od OZNE dobili pozive, naj se javijo v Logatcu za nekakšen popis oziroma nabor. Misleč, da se bodo še isti dan vrnili, so se na pot odpeljali z okrašenim vozom. To je bila njihova zadnja pot, domov se niso vrnili. Mogoče pa je bila to svoboda?

Do leta 1956 je bilo zaradi političnih razlogov obsojenih in zaprtih čez 20 oseb iz fare Šentjošt, od tega kar polovica žensk. Tudi med njimi se jih nekaj ni vrnilo domov. Še vedno se ne ve, kakšna je bila njihova usoda. Pa kaj, važno, da je bila svoboda!

Kako težko nam je šla in nam gre iz ust ta beseda, kadar opisujemo povojni čas. Za Šentjoščane je 9. maj dan žalosti, trpljenja, spomina na odhod njihovih najdražjih, dan, ko jim je nova oblast s totalitarnim režimom odvzela človeško dostojanstvo.

Gotovo ni bilo svobode za Francko Grdadolnik, ki je bila 1. junija 1945 aretirana s strani Uprave državne varnosti ter obsojena sodelovanja z domobranci in obveščevalno službo. Prvotna kazen se je glasila: »Smrt s streljanjem, zaplemba imovine in trajna izguba političnih in državljanskih pravic!« Kasneje so ji kazen znižali na 15 let odvzema prostosti. Odsedela je šest let.

Tudi zgodba Adolfa Malovrha in njegove družine nam da vedeti, da je bil to kruti čas, v katerem ni bilo mesta za spoštovanje do človeka, ko je bil posameznik brez pravic in možnosti obrambe. V njegovi družini so bili obsojeni oče Pavel, mama Marija, sin Adolf in hčerka Jožefa. Obtoženi naj bi sodelovali v Bitenčevi špijonski organizaciji in prenašali ilegalno pošto. Nosili so hrano skrivačem, med drugimi bratu Albertu, ki se je nato umaknil v Argentino. Skupna zaporna kazen za Malovrhove je znašala čez 20 let. Doma sta ostala mladoletna brat in sestra. Kmetija je bila zaplenjena, na njej je bilo ustanovljeno državno posestvo.

Prav te zgodbe smo na spominski slovesnosti hoteli oživiti, trpečim in umorjenim dati imena, da bodo mlajši rodovi začutili in spoznali, da so to njihove korenine, ki so bile brezobzirno posekane in ki potrebujejo močne podpore, da bodo znova oživele in pognale. Hkrati smo želeli sporočiti, da nam svobode v srcu ne more vzeti nihče! Zanjo se splača živeti, zanjo je vredno umreti. To je svoboda, ki jo nosimo v sebi in ki ne more biti nikoli premagana!

Šentjošt, 11. julija – Farni pevci na slovesnosti pri Kapeli
                        mučencev

Figure 49. Šentjošt, 11. julija – Farni pevci na slovesnosti pri Kapeli mučencev

8.2. Spet upanje

Janez Juhant

8.2.1.

Današnjega človeka bi lahko označili kot je zapisal pesnik A. Gradnik:

“Ne znam skleniti trudnih rok, stopiti v zlati krog, ki vanj prihaja med oblaki Bog.” Ta nova doba se je začela z gospodarskim napredkom in revolucionarnim bojem. A večina teh, ki se jih spominjamo danes, je še z zadnjimi močmi dvignila svoje roke k Stvarniku in v kruti usodi stopala v zadnji Božji krog z molitvijo in odpuščanjem. Franc Pediček, ki je preživel teharsko morišče, je v svojih spominih zapisal: »Ne vem, ali se je na Slovenskem še kdaj toliko molilo, kakor se je maja in junija petinštiridesetega leta … Kdor ni doživel Turjaka, Kočevja, Vetrinja in Teharij, ne ve kaj pomeni moliti … « Nikjer se ni toliko molilo kot v krajih trpljenja in smrti. Molitev je odpirala pota miru in resnice, pokojni so v molitvi izklicali svojo spravo z Bogom in ljudmi, celo s svojimi rablji in vdani odšli v večni mir.

Brez pogovora ni resnice, ni miru in ni sprave. Ker so si novi pohodniki na oblast v Sloveniji privzeli popolno besedo, je zamrl dialog, je utihnila beseda, ljudje so onemeli in do danes nismo svobodni, da bi izkričali svoje bolečine, odprli grobove in si dopovedali resnico, zato med nami ne more biti miru. Nekatere preživele judovske žrtve niso hotele obremenjevati svojih otrok z doživetimi strahotami. Kljub temu so nastale pri otrocih travmatične posledice, kar pomeni, da so se travme staršev brez besed usedale v duše njihovih otrok in enkrat jih je bilo potrebno izgovoriti. Koliko zatrte resnice leži še v slovenskih dušah in še vedno ne more na dan! In vendar resnici ni mogoče uiti, odkriva pa jo beseda, dobrohotna, potrpežljiva, ljubeča, skratka, človeška beseda. Ali smo še ljudje? Ne le žrtve, tudi rablji so obremenjeni s prikrito, neizgovorjeno, z neobdelano resnico. Kdaj si jo bomo lahko neobremenjeno, brez strahu in odkrito povedali, da nas bo resnica osvobodila?

Resnico iščemo le v zaupnem ozračju, ki odpira pota za neobremenjene pogovore. Slovenski človek je bil v preteklosti navajen pogovorov, dogovorov kljub razlikam, ki so vladale med ljudmi tudi takrat, in zato tudi iskanja dogovornih rešitev. Revolucionarni sistem je slovenskemu izročilu vzel veliko, najbolj tragična pa je odsotnost pravice do govora in pogovora. Ljudje, vajeni človeških odnosov, niso mogli verjeti: »Saj nisem ničesar storil,« je med vojno dejal Bradeškov oče, ko ga je mati pregovarjala naj pred partizani z družino zbežijo v gozd. Ta nova revolucionarna odrezavost in surovost je presenetila in utišala vse. Pogovor je zamrl, zavladala je nasilna logika, kot je označil revolucionarni čas Nikolaj Berdjajev. Ravno to je postalo tako usodno in nepredvidljivo. Nobenih pogovorov več, en sam vihar je zavladal deželi in strah je onemel srca. In še danes ni pogovora.

Šentjošt, 11. julija pri Kapeli mučencev – Govori Janez Juhant

Figure 50. Šentjošt, 11. julija pri Kapeli mučencev – Govori Janez Juhant

Verni smo kljub stiski imeli prednost: ohranili smo pogovor, in če ni bil mogoč noben drug pogovor, je ostala molitev, tihi pogovor z Bogom, ki ni zamrl niti na ustnicah tisočerih na poti v slovensko Kalvarijo: V tem zadnjem pogovoru na zemlji so umirali mučeniki. V pogovoru z Bogom in v tihoti tudi med seboj so se zgrinjali zastrašeni svojci v zaprte povojne izbe in izlivali tiho žalost na bregove večnosti. Kljub terorju so bili zadnji v prednosti, kajti molitev jih je osvobajala za odpuščanje in krepila njihove ranjene duše.

Kaj pa je ostalo njihovim krvnikom? Nočne more samotnih ur, osvetljenih z nočnimi svetilkami in zalitih z ljubeznijo svojcev, ki velikokrat niti vedeli niso za pekel svojih najbližjih. »Vsakokrat, ko me prijazno pozdravi otrok, mi njegove oči prikličejo vpričo njega ubita starša,« je ponavljal nesrečni krvnik. Mnogo jih je že odšlo, ne da bi spregovorili besedo. Kdo bo presegel to zaroto molka, da bodo iz podzavesti na dan prišle skrite osebne in narodove rane? A so nekateri v zadnjem trenutku slovesa s sveta le spregovorili in svojcem sporočili v zemljo zabito skrivnost.

A tudi mrtvi sami nam kar naprej govorijo iz brezen in hudih jam in prosijo za naklonjenost, da bi končno narod spregovoril besedo sprave, odpuščanja in bi vsak prevzel svoj del odgovornosti, da bi se začelo normalno življenje.

Pokojni, ki se jih spominjamo, so našli svoj večni mir. So pa pomembne te slovesnosti, ker smo dolžni ohranjati spomin in pripovedovati zgodbe pokojnih, dokler se ne bodo usedle v narodovo dušo in nas odvezale za prihodnost.

Benedikt, oče molitve, njegov god obhajamo danes, je poleg pogovora svoje menihe učil tudi pogovora med seboj. Vsak dan menihov se je končal z medsebojnim priznanjem napak in bremen, ki jih je pustila teža dneva.

Kako dolgo bo čiščenje, če sproti ne kidamo. In prav pri nas so našli živali, do kolen pogreznjene v gnoju. Kakor da bi bila to prispodoba naše pogreznjenosti, ki jo srečujemo na vsakem koraku. Kdo nam bo dal spet upanja, kot je naslovil pisatelj svojo knjigo? Kdo bo učil moliti mlade in kdaj bo beseda med nami posebno v javnosti spet dobila veljavo? Kaj bo z dušo naroda, ki ne umiva svojega spomina?

Sestre in bratje, poklicani, smo, da umivamo spomin, da vračamo duši naroda življenje. Ne vemo, kdaj bodo to storili drugi. Lahko pa jim damo zgled in jih povabimo. Morda se bodo odprle njihove z navlako sveta prekrite duše. Kristjani smo kakor Samarijani in danes je veliko bede in ranjenosti. Včasih se zdi, da je še komaj kdo, ki bo čistil rane in očiščeval navlako. Dokler ostaja v srcih vera v Kristusa, ni treba izgubljati upanja, pač iz te vere živeti. Zato ni treba spraševati Kristusa, kdo je moj bližnji, pač pa človeku v stiski v njegovem imenu ponuditi pomoč: Najprej dobro misel, nato odkrito in iskreno besedo resnice ter tudi usmiljeno dejanje odpuščanja in sprave in s tem klica k odgovornosti za Drugega.

Če bo Sin človekov še našel to vero danes med nami in bodo njegovi učenci z njo prekvasili tudi druge, še ostaja upanje za resnico in za življenja polno prihodnost.

Kapela mučencev, 11. julija – Romarje pozdravlja Mojca Kucler
                        Dolinar

Figure 51. Kapela mučencev, 11. julija – Romarje pozdravlja Mojca Kucler Dolinar

8.3. Začelo se je v Šentjoštu

Justin Stanovnik

8.3.1.

Dragi prijatelji!

Preden v imenu Nove Slovenske zaveze preberem spominsko besedilo ob petnajstletnici posvetitve te kapele, imenovane kapela mučencev, želim vse pozdraviti. Najprej gospoda dr. Janeza Juhanta, ki je bral to slovesno sveto mašo, in nato gospode, ki so mu stali ob strani pri tem najsvetejšem opravilu, ki ga zmore krščanska vera, nato pa vse, ki skrbite za politično in družbeno organiziranost Šentjošta in vasi, ki gravitirajo v to starodavno središče, in nazadnje, pa ne na zadnjem mestu, vas vse, ki s skrbno in zvesto roko gojite človeško podobo teh njiv, travnikov in gozdov, vasi in potov med njimi in do zadnjih hiš pod robovi gozdov. Bodite vsi prisrčno pozdravljeni! Pozdrav tudi vsem tistim, ki ste prišli na ta dan iz drugih krajev, ker ste slišali in veste, kako nenavadne stvari so se nekoč dogajale v teh krajih in kako pomembno, da ne rečem zgodovinsko vlogo so njihovi ljudje igrali. Pozdravljeni vsi!

Kakor vedno me tudi v tem trenutku skrbi, ali bom našel besede, ki bi se s tega mesta danes smele in morale slišati. Nekaj, kar bi bilo najprej tako spoštljivo, da ne bi žalilo spominov nobenega od nosilcev stodevetintridesetih imen v tej kapeli; in kar bi bilo hkrati tako resnično, da bi veljalo tudi za Slovenijo v letu Gospodovem 2010. To čutimo, da mora biti sedaj naša stvar: kakor so ljudje teh krajev naredili to, kar je od njih zahtevala Slovenija, kakršna je bila leta 1942, tako moramo, če hočemo biti celi ljudje, mi narediti to, kar zahteva naša sedanja Slovenija. To je logika, h kateri nas zavezuje ta kraj.

Obletna slovesnost pri Kapeli mučencev – Govori urednik Zaveze Justin
                        Stanovnik

Figure 52. Obletna slovesnost pri Kapeli mučencev – Govori urednik Zaveze Justin Stanovnik

Kakšna je bila Slovenija poleti 1942? To je bila Slovenija, v kateri je tedaj že eno leto divjal teror kot zagonsko dejanje boljševiške revolucije. Žrtve tega strahovanja so bili katoličani. Tisti, ki smo doživeli tisto Slovenijo, vemo, da je nad njo visel poseben vonj, ki je bil vonj po ognju, dimu in pepelu, poleg tega pa še vonj, ki ga do takrat nobeden od nas ni poznal in je prihajal od strahu, ki je ovijal svet. To je bil predokus tistega vonja, ki je bil osrednja substanca tega, kar je pozneje viselo nad Teharjami. Poznal sem dekle, ki se je s kolesom peljala kropit župana Bastiča in njegovo ženo dan po umoru. Šla je skozi tri vasi in nikjer ni bilo nikogar, vsa vrata zaprta, vsa polkna zapahnjena, vsa dvorišča in vsa pota prazna, kakor da ljudi ne bi bilo več. In naslednji dan na pogrebu si nihče od cerkvenega zbora ni upal sodelovati, čeprav sta tako župan kot njegova žena bila oba njegova dolgoletna člana. Vse sta morala opraviti župnik in cerkovnik. Tako je vstopil v Slovenijo strah. Iz česa je bil izdelan, boste razumeli, če pomislite, da se v resnici ni izselil do današnjega dne. Proizvedli so ga boljševiki, ki so tudi pokazali, kaj so, s tem, da so še sedaj tu, čeprav so uprizarjali stvari, zaradi katerih jih že zdavnaj ne bi bilo smelo biti in čeprav so se ena za drugo pojavljale stvari, ki so jim nedvoumno dajale vedeti, naj odidejo: se pravi, čeprav jih je zgodovina odslovila, čeprav so morali napovedati politični bankrot, čeprav se je skoraj do vrha dvignila zavesa in se je pokazala vsa pokrajina smrti in nasilja in družbenega in duhovnega razdejanja, ki so ga ustvarjali s človeka presegajočo voljo in talentiranostjo.

Kako, da so boljševiki to zmogli? To so zmogli zato, ker so izšli iz zadnjega upora – iz upora proti Bogu. Ljudje, ki so se uresničili iz besedil francoskega jakobinizma in ruskega anarhizma, so mislili, da bodo na koncu postali bogovi. Bogovi niso mogli postati, a jim je od tistega vzpona na nebo ostala zavest, da jim je vse dovoljeno. Če pa se človeka polasti zavratna misel, da mu je vse dovoljeno, je že na poti, da se odreče zadnjim rečem, ki ga delajo človeka.

Proti takšnim ljudem so se prebivalci teh krajev uprli. Prav lahko si predstavljamo, da takrat, ko so hoteli zagospodariti nad njimi, niso prav dobro vedeli, kdo so. To so izvedeli šele takrat, ko so jih gole in zvezane podili po strmini proti Hrastniškemu hribu in jih zazidavali v rove Hude jame. Tedaj se je tistim med njimi, ki so še mogli misliti, razkrila zadnja resnica o ljudeh, s katerimi so se nekoč bojevali.

A so se vendarle uprli. Razmere, horizont duhovne, moralne in politične izbire je bil takšen, da je dal njihovemu uporu zgodovinski značaj. Uprli so se brez dvoma deloma gotovo tudi zato, ker so bili neposredno ogroženi, predvsem pa je njihovemu uporu dajalo vzgon dejstvo, da je bil v nevarnosti duhovni svet, ki jih je človeško utemeljeval. Da so napadalci res hoteli razrušiti ta duhovni svet, nam dokazujeta tista dva stavka, v katera se je reševal in s katerima se je tolažil promotor boljševiškega projekta v naših krajih dr. Cene Logar. Hotel si je dopovedati, potem ko se mu je vse podrlo, da vse le ni bilo zastonj. Njegove besede jemljem iz knjige Janka Mačka o Šentjoštu: »Da sedaj ti ljudje na življenje in na politiko ne gledajo več skozi religiozna očala, pač pa skozi osebne interese, da danes ti ljudje ne bi več umirali za Kristusa kralja in za boga in za vero, to je uspeh tega boja.«

Druga svetovna vojna je bila vojna za civilizacijo. Prvo svetovno vojno je povzročila nadutost evropskih narodov in ni imela nobenega zgodovinskega smisla. Povzročila je dvajset milijonov mrtvih, ki niso vedeli, zakaj so umrli. Druga svetovna vojna pa je bila nekaj povsem drugega. Bila je vojna za civilizacijo, kakor se je oblikovala v zgodovini. Bila je evropska državljanska vojna. Začela se je 1. septembra 1939 in se je končala 11. novembra 1989. Trajala je skoraj natanko petdeset let. Njen konec je dosegel upor narodov, s katerimi so zavezniki plačali sovjetske boljševike za to, da so stopili v vojno s konkurenčnim totalitarizmom nacističnega tipa. (Kar je bilo, v oklepaju povedano, nepotrebno, saj so bili od njega napadeni.) To zadnjo zmago je torej dosegel upor narodov, ki niso mogli prenesti, da se zanje, izročenim v novo okupacijo, vojna ni končala leta 1945. A tu je, ker smo na tem kraju, treba povedati nekaj zelo važnega: Poljaki pravijo, začelo se je na Poljskem, začelo se je v Gdansku. Vsa čast Poljakom, a je resnica drugačna. Začelo se je v Sloveniji in ta kraj tukaj je eden od krajev, kjer se je začelo. Boj proti boljševikom se je začel v Sloveniji. Ni se začel zato, ker so bili napadeni. A to, da so se napadu uprli, je bila njihova in samo njihova stvar. Lahko se namreč ne bi. Na nobeni olimpiadi to ne bo razglašeno, a imamo in bomo za zmerom imeli Slovenci to prednost, da se je začelo v Sloveniji. Ko bomo vzgojili zgodovinarje, ki bodo pisali knjige o naši avtentični zgodovini, ne dvomimo, da bodo seznanili Evropo in svet o tem odličnim prvenstvom. Začelo se je v Sloveniji in to tukaj ali predvsem tukaj.

Takšna je bila Slovenija leta 1942 in tako smo se Slovenci na stanje, v katerem se je domovina znašla, odzvali. Vse, kar smo storili, je bilo častno, nobenega madeža ne vidim nikjer. Da pa se je naš upor tako končal, kakor se je, za to je bil kriv tuji meč. Ta meč je držala britanska roka. Če bodo naši potomci kaj vredni, jim bodo za to izstavili račun. Toliko časa bodo s tem računom hodili za njimi, da se bodo končno morali ozreti. In tedaj bodo v tistem računu, kakor v ogledalu, zagledali svojo pravo podobo. Ne bodo je veseli.

A na začetku smo rekli, da bomo, spodbujeni od neke velike preteklosti, govorili tudi o adekvatnosti našega obstajanja v današnji Sloveniji. Mogoče je celo tako, da bi morali govoriti predvsem o tej Sloveniji. A je ne bi razumeli, če ne bi razumeli najprej one.

Slovenija je v letu Gospodovem 2010 v zelo nezavidljivem položaju. Tudi v primerjavi z drugimi nekdanjimi boljševiškimi državami. Trenutno je tako, da je celo Romunija z Basescujevo vlado pred nami. Za nami so mogoče samo še Kambodža in Kuba. Katoliška Poljska se je z konservativnim liberalcem Donaldom Tuskom vzpela takorekoč v evropski vrh. Ko je v začetku maja Tusk v Aachenu prevzel prestižno nagrado Karla Velikega, je čutil, da lahko deli nauke tistim, ki so še pred kratkim govorili o »poljskem gospodarstvu«, če so hoteli koga žaliti. Poljaki, katoliški Poljaki so nam pokazali, kaj je mogoče narediti.

Kaj moramo postaviti na program, da jim bomo lahko sledili? Tri stvari: Za začetek moramo premisliti slovensko 20. stoletje. Premisliti moramo sebe, narediti moramo samopremislek, da bomo vedeli, kaj smo kot narod. Ali lahko nase računamo? Razmislek o sebi mora steči v dveh stvareh: Prvič, kako to, da se je iz slovenske substance, iz slovenske snovi, zgodilo boljševiško jedro s tako visoko atomsko številko, s tako visokim ideološkim nabojem, da so največjo narodovo nesrečo mogli izkoristiti za izvedbo svojega ideološkega projekta. Od kod ta strašna arogantnost, saj so bili vendar oni kljub vsemu Slovenci? Na kateri dieti pa so morali biti, da so se oblikovali v tako snov? O tem ne vemo ničesar. Še vedno nimamo knjige o Kardelju. Pomislite, deset inštitutov imamo, ki bi bili morali to vprašanje vzeti za svoje, pa še ne vemo, kdo je bil Kardelj, ki je bil boljševik vrhunskega formata. Kdo od Slovencev pa je že kot Alexis de Tocqueville, francoski diplomat, intelektualec in zgodovinar, tožil, »da se mu duh izčrpava«, ko hoče razumeti ta »virus nove in neznane vrste« – mislil je s tem jakobinsko prvino francoske revolucije. Kdo od Slovencev je že kdaj izrazil tako duhovno stisko ob nemoči, da bi razumel genezo, nastanek in notranjo strukturo slovenskih boljševikov? A dokler ne bomo rešili boljševiške enigme – dokler ne bomo vedeli, kaj so brali, kakšne učitelje so imeli, kako to, da se niso še pravi čas ustavili, ko so opazili, v kaj se spreminjajo – vse do tedaj ne bomo vedeli, kaj smo tudi mi in kako bomo lahko našli zanesljivo pot v prihodnost.

In druga reč. Zakaj se je ravno v Sloveniji toliko ljudi odločilo, da tem »nosilcem virusa neznane vrste« pomaga, da razširijo svojo bolezen po narodovi citadeli in jo osvojijo. Zakaj so ravno slovenski liberalci tako nonšalantno podprli boljševike, zakaj so ravno slovenski liberalci pokazali toliko veselja, ko so se pojavili ljudje, ki so dali vedeti, da imajo moč in voljo, da razrušijo stavbo narodove kulture, ki je bila skoraj v celoti krščanska? Kakšen je bil ali kakšen je slovenski liberalizem? Ali drugače: Kakšni pa smo Slovenci? Kako to, da nas je na Koroškem v enem stoletju od sto tisoč ostalo samo deset tisoč? Kako pa je to mogoče? Kaj pa Edvard Kocbek? Kako to, da je po vseh nesmislih in protislovjih, ki jih je razširjal po svojih dnevnikih, njegovih trditvah, ki se ne rimajo z osnovno pametjo, še vedno slovenska ikona? Če človek pokaže na katero od njih, priredijo intelektualci vsenarodni jok, Barbarin rov pa jim je, kakor vemo, deveta briga!

Ta dva sklopa problemov bi morali torej Slovenci narediti za predmet intenzivne raziskave. Če ustanove, ki so za to poklicane – in plačane – tega zaradi totalitarne poškodovanosti ne zmorejo, potem ne ostane drugo, kot da tisti brezimni Slovenci, ki še znajo brati, izkoristijo to svojo zmožnost in poizkusijo priti sami stvari do dna. Po trahison des clercs – po izdaji intelektualcev – ki jo je molk po Barbarinem rovu tako prepričljivo dokazal, je to ultima ratio – edino, kar nam je ostalo, da postane naša preteklost predmet vsenarodnega razmisleka. V resnici vse to pomeni samo eno reč: vrnitev k navadni pameti. Vsi, od pastirja pod Triglavom pa do člana akademije znanosti in umetnosti, vemo, kaj je pamet. Samo odločiti se je treba zanjo! Zakaj tega ne zmoremo? Zakaj?

Otroci prinašajo šentjoškim mučencem bele marjetke

Figure 53. Otroci prinašajo šentjoškim mučencem bele marjetke

Morda je čas – ali celo skrajni čas – da vsi začnemo razmišljati o sebi. To, kar se sedaj dogaja z nami, dobiva vse bolj določne poteze narodovega samomora. Na vsak način moramo priti k sebi, preden ta proces pride v stanje nepovratnosti. Preden bo tako, da ne bo mogoče nazaj! Saj vidite, da je že mogoče reči karkoli. Jezik skoraj ne zavpije več. Če je jezik zdrav, potem se ob nekaterih izjavah samodejno sprožijo določeni mehanizmi in takšno izjavo izvržejo. Ko jih tisti, ki si take izjave privoščijo – sedaj se spreminjajo že v večino in njihova nesramnost nima več meja – dobijo – če je jezik zdrav, kot smo rekli – po zobeh, se počasi naučijo jezik rešpektirati. A jezik, kakor je videti, teh energij nima več. Zato mu je treba, kako naj rečemo, pomagati. To pa ne pomeni nič drugega kot to, da varujemo svojo normalnost, da si ne damo vzeti normalnosti, da zavestno pazimo na to. Da če kdo govori tako, da je dve krat dve tri ali pet, to povemo. Da je skozi točko zunaj pravice mogoče potegniti več vzporednic, to povemo.

Druga stvar pa je politična. Vsi – iz že navedenih razlogov že spet prav vsi – moramo začeti delati za nov družbeni dogovor. Kar ta pojem preprosto pomeni, je sprejetje države. Ljudje boljševiške tradicije države ne marajo. Prvič so boljševiki državo vedno razumeli kot instrument nasilja – tudi svojega. Posebej pa sedanjo državo sovražijo zato, ker jih neprestano spominja na njihov zgodovinski poraz. Politična sterilnost , ki jo trenutno nonšalantno razkazujejo, izhaja iz te osnovne antipatije. Novi družbeni dogovor bodo lahko sklenili samo tisti, ki so v posesti takih zgodovinskih in etičnih izhodišč, da bodo državo lahko sprejeli kot državljani, kar pomeni, da ji bodo izkazovali skrb – ne samo tiste, ki jo predpisujejo zakoni, ampak tudi tisto, ki je zakoni ne morejo ne registrirati ne predpisati. To pomeni novi družbeni dogovor. Mislim, da imamo Slovenci tako gledanje na državo v sebi, da imamo za to v resnici celo talent, samo poklicati nas mora kdo, samo pohujševati nas ne smejo kar naprej. Tradicija tega kraja to zahteva.

Vse moramo poklicati k delu za novi družbeni dogovor, posebej pa velja, da moramo poklicati mladino. Mladi imajo svoje pomanjkljivosti: za mnoge reči na primer ne vejo, poleg tega so jih hudobni učitelji oblikovali po svoji podobi, a imajo vendar to izjemno prednost, da so čisti. V Sloveniji se med vojno ni kolaboriralo, gotovo manj kot kjerkoli drugod po Evropi. Po vojni, ko je bila večina odporne sile pomorjena, ostali del pa se je po taboriščih zunaj pripravljal, da si v tujini zgradi nadomestne domovine – pomislite na Argentino – tedaj se je v domovini zgodila velika vdaja: morali smo molčati. Pomislite, kaj se zgodi z narodom, ki mora pol stoletja molčati. Mladini je bilo to milostno prihranjeno. Poleg tega pa so mladi pač mladi, kar pomeni, da imajo primarno veselje do življenja. Vsaka generacija naredi kaj posebnega: naj sedanja mladina postavi temelje za nov družbeni dogovor. Naj s tem dejanjem gre v zgodovino, naj si pridobi pravico do tega imena, do te slave. Pokličite jih in videli boste, da bodo prišli.

Da pa bo mogoče uresničiti nov družbeni dogovor, bo treba še naprej zagotoviti neko malenkost. Pri nekih prihodnjih državnozborskih volitvah bodo izvorno demokratske stranke morale dobiti dvotretjinsko večino in spremeniti ustavo. Bistvena drugačnost te nove ustave bo v tem, da bo vsebovala besedilo mirovne pogodbe po državljanski vojni. Ko sem temu dosežku dal ime malenkost, sem to storil zato, da bi izmenično še bolj poudaril, kako težko bo to doseči. Težko, a ne nemogoče. Predvsem zato ne, ker je nujno. Ker je nujno, če hočemo živeti.

Toda ali je res tako težko, skoraj nemogoče, demokratičnim silam doseči dvotretjinsko večino v skupščini? Ali je to res skoraj nemogoče? Pomislite nekoliko! Pomislite naslednje. Kaj pa v resnici pomeni voliti katero od strank boljševiške kontinuitete? Vidite, v zadnji analizi pomeni to glasovati za krimsko jamo, za Kočevski rog, za Barbarin rov. Čudno se to sliši samo zato, ker je del naše totalitarne poškodovanosti tudi to, da ne znamo več zgodovinsko misliti. Toda tisti, ki odda glas kateri od strank boljševiškega izvora, jim poleg drugih nedopustnih reči, da tudi odvezo za največje zločine ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi in morda na svetu. Te zločine takorekoč potrdi post factum. Kako to morejo! Kako je to človeško sploh mogoče! Glasovati za Barbarin rov! Toda ali se niso opravičili? Mogoče je res kdaj kateri od prvakov stisnil skozi zobe kako besedo, ki so jo njihove medijske agenture potem skušale prodajati za opravičilo. Na primer ko je predsednik aktualne slovenske vlade gospod Borut Pahor prišel preteklo nedeljo v Kočevski rog, je to storil kot predsednik stranke, ki ima v prtljagi, v kateri so njeni identitetni dokumenti, vse tri kategorije zločinov, ki jih je registriralo mednarodno vojno pravo. Prvič: etc. … In kaj je storil Pahor? Vso to strašljivo tradicijo je kontriral z dvajsetimi praznimi stavki! Čakajte malo, ali se šalijo? Ali smo res že tako daleč, da se z nami lahko šalijo? A kar hočemo povedati, je to, da demokratom, če si bodo le nabavili malo močnejše svetilke, ne bo težko presvetliti slovenski politični somrak in ustvariti pogoje za nov družbeni dogovor. Kaj potrebujemo, sta pogum in pamet. Resnica je na naši strani, zgodovina je na naši strani! Ko bomo to zares vedeli, bomo tudi vedeli, kaj je treba narediti. In kako. Ljudje, ki so uprizorili Barbarin rov, pa ne morejo voditi in oblikovati države slovenskega naroda.

8.4. Kapelica Marije Pomagaj na Slovenski Pristavi

Mira Kosem

8.4.1.

Obletnice Vetrinjske tragedije doživljajo svoje ponovitve v Clevelandu na Slovenski Pristavi pri kapelici Brezjanske Marije Pomagaj, že 45 let. Najznačilnejša je bila verjetno proslava leta 1965, ob 20 letnici Vetrinjske tragedije. V soboto zvečer je bila učinkovita bakljada, ki se je zaključila z molitvami pred kapelico, h nedeljski maši pa je iz Clevelanda pripeljal sprevod več kot 200 avtomobilov.

Kapelica je bila postavljena kot eden prvih objektov na takrat kupljeni Slovenski Pristavi in škofija v Youngstownu, pristojna za tisti okraj, je takoj dovolila maševanje v njej.

Prostor pred kapelico na vzpetini nad glavnim zemljiščem, je krstil za »Orlov vrh« monsignor Matija Škerbec. On je bil tudi sicer eden vodilnih takratnih Slovencev, ki so si prizadevali za organizacijo in razvoj Slovenske pristave. Žal je sam prej umrl, predno bi mogel maševati v kapelici. Enako velja za škofa, dr. Gregorija Rožmana.

Ob celotnem zemljišču pred kapelico, kjer je prostora za nekaj sto ljudi, je bilo takoj zasajeno okrasno drevje in grmičevje, kar vse se danes, po tolikih letih bogato obrestuje.

Nekaj let kasneje je bila na zunanjo steno kapelice pritrjena tudi bronasta spominska plaketa, na kateri stoji zapisan namen kapelice: ohranjati spomin na Slovence, ki so izgubili življenja med in po komunistični revoluciji v letih 1941–1945.

V teku let je bila postavljena še »bela stena« s seznamom vseh morišč, kjer so umirali slovenski domobranci, postavljeni so bili drogovi za državne in slovenske zastave in visok »evharistični križ«. Pod njim leži tudi grob »neznanega domobranca«, prav v zadnjih letih pa je bil na drevju, obkrožajočem celoten kompleks, nameščen »domač« Križev pot. Občasno, zlasti ob proslavah, pa so ob kapelici nameščene tudi sohe generala Rupnika, škofa Rožmana in domobranskega vojaka.

»Domobransko mašo« na Orlovem vrhu Slovenske pristave je opravljala cela vrsta slovenskih duhovnikov, domačih in obiskovalcev, zadnja leta pa je to skrb prevzel č. g.Franci Kosem, sicer župnik v mestu Elyria na zahodni strani Clevelanda. Franci Kosem je sam v slovenskem holokavstu izgubil brata Lojzeta. Dolga leta pa so se teh maš udeleževali tudi vsi trije »rešenci« iz Kočevskega Roga: France Dejak, France Kozina in Milan Zajec.

Kapelica Marije Pomagaj, je ob vsem tem, primerno ločena od spodnjega »zabaviščnega prostora« Slovenske Pristave in tako nudi obiskovalcu primeren kraj in čas, da se v miru božje narave preda spominom na fante, vaške stražarje, slovenske domobrance in četnike, ki so darovali svoja življenja na oltar domovine.

Petinšestdeseta spominska slovesnost za pomorjeno slovensko domobransko
                        vojsko na Orlovem vrhu v Clevelandu

Figure 54. Petinšestdeseta spominska slovesnost za pomorjeno slovensko domobransko vojsko na Orlovem vrhu v Clevelandu

9. Slovesnost ob breznu pri Konfinu

9.1. Obletna spominska sv. maša pri Konfinu

Anica Benčina

9.1.1.

Prvo spominsko sv. mašo je daroval župnik iz Dolenje vasi gospod Branko Potočnik s somaševalci leta 2001. Od leta 2004 pa je na Dan državnosti 25. junija vsako leto maša s kulturnim programom. Tako je bilo tudi letos.

Mašo je vodil arhidiakon Anton Markelj, somaševali pa so župnik iz Dolenje vasi Branko Potočnik, Anton Masnik, župnik iz Velikih Poljan, in Janez Rihar, župnik v Podbrezju. Organist in zborovodja je bil Feliks Podgorelec, ki vsako leto z mladimi poskrbi za kulturni program. Slavnostni govornik je bil prof. Justin Stanovnik.

Prvo leto je bilo malo ljudi, deloval je še strah in zaradi prikrivanja tudi nevednost. Sedaj pa je vsako leto več ljudi vseh starosti.

Konfin je obcestni kamen, mejnik med nekdanjim gozdom grofov Auerspergov in gozdom v posesti kmetov bližnjih vasi. Konfin je tudi ledinsko ime za dolino, ki leži ob cesti od Grčaric proti Glažuti. Tu se je zgodil v času od 21. do 24. aprila 1945 najhujši zločin. Potem, ko je utihnilo orožje, ko so odložili orožje, ko se niso mogli braniti, saj so bili večinoma težki ranjenci, ki so jih komunistični osvoboditelji pripeljali iz Centralnih zaporov ozne, iz Splošne bolnišnice in drugih sanatorijev, so jih pri obeh breznih pri Konfinu zverinsko mučili in pobili. Obleko, ki so jo morali sleči, povoje, mavec in druge ortopedske pripomočke so zažgali, vendar ni vse zgorelo in so ljudje še kasneje videli ostanke.

Komunistična oblast je organizirano in sistematično iztrebljala slovenske pripadnike poražene strani brez sodbe in brez milosti. Vse do osamosvojitve so o pobojih pri teh breznih vedeli le redki, saj so bila na ozemlju, ki je bilo zaprto in posebej varovano. Državnim voditeljem se tudi sedaj ne zdi primerno, da bi obsodili ta strahoviti zločin.

Vsi ti mladi fantje so ljubili svojo domovino, saj so soglašali z Ivanom Cankarjem, ki je rekel: »Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso; ne samo nje, temveč vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en sam kratek utrip srca je stisnjeno vse – mati, domovina, Bog.«

9.2. Potem smo bili pod polstoletno boljševiško okupacijo

Justin Stanovnik

9.2.1.

Konfin, petek, 25. junij 2010

Spoštovani gospod dekan, cenjeni gospod župnik, gospodje somaševalci, mladi pevci in pevke, ki ste tudi letos, kakor vsako leto sklenili, da počastite spomin nekih ljudi s tem, kar jim pač človek lahko dá, vi vsi, gospe in gospodje, ki ste s tem, da ste prišli, potrdili – da vam ni vseeno, kako deluje ta svet – in s tem ponovno potrdili upanje, naše in vaše, da človeka ni mogoče uničiti in dotolči, kljub vsemu ne. Zahvaljeni za to.

Katere misli bi bilo primerno, da nastajajo na tem kraju, za katere besede bi bilo prav, da se tukaj izgovorijo. Kako naj torej začnem?

Vsi ste gotovo že slišali za grško dramo. Za staro grško tragedijo. O čem govorijo te drame? Za Antigono veste, da se je odločila, da bo pokopala brata, čeprav je kralj pod smrtno kaznijo to prepovedal. Ko gledate igro, veste, kaj se bo zgodilo: da bo Antigona nazadnje brata res pokopala in potem tudi prestala kazen, ki ji je bila zagrožena. Ko gledamo Ojdipa, kako se zapleta v nemogoče družinske razmere, vemo že vnaprej, da se bo končalo z veliko katastrofo. Ko je učeni Aristotel kako stoletje za tem, ko so bile te drame pisane in igrane, razmišljal o tem, kakšno vlogo igrajo v kulturnem ali duhovnem obstajanju naroda, recimo atenskega ljudstva, je zagledal dvoje. Najprej je videl, da gledalci ob gledanju napetega dogajanja na odru ne ostajajo ravnodušni, ampak jih napolnjuje, kot se je sam izrazil, strah in usmiljenje – éleos kaì fóbos – strah in usmiljenje. To se je temu premišljevalcu najglobljih človeških reči zdelo izredno pomembno: da ljudje, ne kot zasebniki ampak kot skupnost, ob nekem dogajanju, ki ni samo pretresljivo, ampak tudi estetsko, se pravi, lepo in vzvišeno, z drugo besedo, nevsakdanje, doživljajo, ko jih napolnjuje strah in usmiljenje, svojo človeškost ali preprosto, občutijo da so ljudje. Aristotel je pri tem spoznal še nekaj. Videl je, da doživljanje strahu in usmiljenja pripelje do katarze ali očiščenja.

Gotovo čutite, da imamo na mestu, kjer smo, pravico govoriti o strahu in usmiljenju. V noči na 25. junij 1945 so na dvorišču centralnih oznovskih zaporov na Poljanskem nasipu nalagali domobranske ranjence na tovornjake in na avtobus. Bilo je ena po polnoči, zato tam, razumljivo, ni bilo prič, razen tistih, ki so bili v operacijo vpleteni. Nekateri domobranci so imeli hude, še odprte rane. Poleg tega je bilo že najmanj 14 dni, odkar so jih iz bolnice premestili v te zapore. Tu se jim je stanje zelo poslabšalo. Kaj se je dogajalo, ko so jih seganjali in metali na avtobus in tovornjake, seveda ne vemo, predstavljamo pa si nekoliko le lahko. Čez nekaj ur, šele proti jutru, so ta avtobus in te tovornjake zagledali ljudje iz vasi Rakitnica, ki leži na poti od Dolenje vasi do Grčaric. Potem ko so se čez kak dan oglasile eksplozije iz smeri Grčaric, pa tudi bolj od daleč, od Kočevskega roga, je morda kdo od njih povezal tisto grmenje s tistim avtobusom in tistimi tovornjaki. Govori se še o neki ženski, ki je nekaj dni zatem šla po cesti mimo Konfina proti Glažuti in tam kakih 100 metrov pod cesto opazila dogorevajoče ognje in okoli njih še cele opornice in druge ranocelniške pripomočke. Kaj pa se je z ranjenci zgodilo, nam je na tem mestu pred leti povedala Anica Benčina: »Ranjence so privlekli pred brezno, jih slekli, jim pobrali povoje in opornice in jih zverinsko pobili«.

Kar se je dogajalo potem, govori za to, da je velikim bolečinam usojeno, da so same. Ko pa so oktobra 2006 spravili na dan kosti 81 ranjencev, je to bilo nekaj, ob čemer bi se v Sloveniji moral ustaviti čas. Toda, ali se je sploh kaj zgodilo? Duhovna elita v središču Slovenije, ki v svojih antenah lovi najfinejše vzgibe časa, je bila tiho, kakor da ne bi bilo nič, in še naprej rutinsko gnala svoj kulturni biznis. Doktor Boris A. Novak je napisal tragično igro o lipicancih, ki je potem nastopila pot po slovenskih gledališčih. Napisal jo je, citiram, »iz skrajnega gneva in iz etike, ki je v osrčju moje poetike.« To je človek, ki, kakor sam pravi, ne bi pisal, »če se ne bi hkrati angažiral za cilje, za katere se mi zdi vredno izpostaviti«. Za tistih 81 trpinčenih ranjencev se mu ni zdelo vredno. Premiere te drame v Mestnem gledališču se je udeležil tudi dr. France Bučar in tako izrazil »svoj osebni javni protest« zoper vse, kar se dogaja z lipicanci. Potem torej, ko se je brezno odprlo, ni moglo spregovoriti, ker mu ljudje niso hoteli posoditi glasu.

Potem pa je prišel incident z Romi. Pisatelji in pesniki so 8. novembra 2006 napisali protestno pismo, ki se mu pozna, katere roke so ga sestavile: da ravnanje z Romi »pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic in socialnih norm; da je bilo reševanje romske družine Strojan »skrajno brutalno, cinično in rasistično ravnanje«; za domobranske ranjence pri Konfinu niso imeli teh besedi. Veliko ogorčenja in fine žalosti se je prebudilo tudi v novinarjih, ko so videli, kaj se zgodilo v gozdu pri Ambrusu. Eni so bili tako prizadeti, da so pozabili, da je ena od zahtev dostojnega novinarstva takoimenovana celostna informacija. Vesna Milek (Ona, 14. november) tako pravilno ugotavlja, da so bili »Romi, tako kot Židi, žrtve nacizma, vendar niso dobili opravičila svetovne javnosti«, a pri tem iz bogve kakšnih razlogov pozablja povedati, da so v dveh pomladnih mesecih leta 1942 slovenski partizani pobili najmanj 160 Romov, predvsem žensk in otrok na zelo krut in razuzdan način, kot pravijo viri. Veličina Konfina se še ni srečala s slovensko občutljivostjo. Mogoče je pa ni? Mogoče je pa kam šla?

Tako ljudje, katerih kosti so 61 let ležale v nekem Dolenjskem breznu, ne da bi se kdo zanje zanimal, tudi po tem, ko so na dramatičen način obvestili javnost, da obstajajo, niso pritegnili nobene pozornosti.

Posebno akutno obliko je to novodobno barbarstvo dobilo ob srečanju, če smemo tako reči, Konfina z bolnico Franja. Do Konfina je bila bolnica Franja upravičeno ena od najbolj čaščenih slovenskih partizanskih ikon. Franja je bila za večino Slovencev predvsem bolnica, in čeprav so boljševiki ujete ranjence množično pobijali že prej, so ti umori – deloma zaradi zgodovinske oddaljenosti – nanjo sicer metali senco, a bistveno ji vendar niso mogli škodovati. Odkritje pri Konfinu pa je ta grozoviti pokol postavilo v sredo našega časa. Prvo, na kar smo pomislili, je bila moralna in estetska nesoobstojnost Franje in Konfina. In ker je bil Konfin tu in ga nikakor ni bilo mogoče zbrisati s sveta, je postalo jasno, na mah je postalo jasno, da bo Franja sedaj morala iti. Prizadeta je bila namreč ena od tistih začetnih in globinskih reči, ki jim pravimo okus.

Okus je osnovna norma, ki se ji ni treba vedno znova dokazovati in utemeljevati, ampak je v nas zgodovinsko in se uveljavlja spontano kot del naše človeške biti. Proti temu, kakor nas določa okus, ne moremo nič. Poljski disident pesnik Zbignew Herbert pravi v pesmi, ki ji je dal naslov Okus tudi tole: »Okus mi ne dovoljuje, da bi se udeleževal vaših zlih obredov.« Ne šele kaka teorija ali kaka filozofija, že okus mi ne dovoli, da bi hodil z vami.

Skratka, po Konfinu bi številni slovenski navdušenci za kolesarski šport svoje vsakoletne prireditve morali poimenovati po kom drugem. Toda ne. Zdi se, da so organizatorji po odkritju tega, kar so boljševiki naredili pri Konfinu, dela na Maratonu Franji samo intenzivirali. Tri leta po odkritju Konfina, leta 2009, so poročila govorila, že o 6000 udeležencih, letos enako. Najbolj pomembno in za boljševiško tradicijo najbolj značilno pa je to, da z interpretacijo, kam ime Maraton Franja postavlja to mogočno kolesarsko manifestacijo, ne pretiravajo. Kakor da bi hoteli biti v vsakem trenutku, s preprostim priključkom v stanju aktivirati to skrbno grajeno in negovano silo za poljubne naloge. Tako so med vojno gradili t. i. osvobodilno fronto: ljudje so mislili (ne vsi seveda, mnogi pa kljub vsemu le, pa naj se še tako čudimo), da se bojujejo za narodovo svobodo, končno pa so se prebudili v boljševiški okupaciji. Danes seveda ne gre za boljševiški totalitarizem, ampak za postboljševiško demokracijo – tempora mutantur.

Naj vam z dvema primeroma ilustriram, kako so stvari takrat, med boljševiško revolucijo, potekale in po vsem videzu potekajo še danes. Naj vam z dvema primeroma ilustriram, kako so stvari delovale in kako po vsem videzu na rafiniran in komaj opazen način delujejo še danes. Junija 1942 so se na Tisovcu v Suhi krajini sestali partizanski zdravniki. Kaj so se tam med drugim tudi dogovorili, je bralcem dela pred dvema letoma, natanko 6. septembra 2008, v posebnem pismu sporočila dr. Zora Konjajev. Dogovorili so se, navajam, »za strogo spoštovanje mednarodnih konvencij za ravnanje s sovražnikovimi ranjenci, ki morajo biti deležni enakega zdravljenja kot partizani«. Sedaj pa primerjajte te besede s tem, kar se je dogajalo tu. Spet smo pri Kolakowskem, ki je boljševiško prakso jedrnato združil v naslednji stavek: »Laž je nesmrtna duša komunizma.« Kaj se je tu dogajalo ali v kaj se je spremenila Hipokratova prisega s Tisovca v boljševiški redakciji, nam je, kot sem vam povedal, to razložila ga. Anica Benčina.

Tu smo sedaj sredi posebnega ravnanja z ljudmi, s posamezniki, s skupinami, s celimi narodi: smo sredi manipulacije. Ali naj vam preberem izjavo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, takoimenovanega, ki govori o tem, kaj si je NOG, »globoko demokratično in pristno človečansko«, zapisalo na svoj prapor. Poslušajte, kaj tam stoji: »zakonitost, svoboda vesti, besede, tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja« in še mnogo drugih reči. Podpisali pa so to izjavo Josip Vidmar, Boris Kidrič, Vladimir Krivic, Janez Stanovnik. Potem pa so, brž ko je to »globoko demokratično in pristno človečansko« gibanje zmagalo, zaplenili državo in sami postali država in, da so mogli biti država, zaplenili tudi človekove pravice.

Tako so šle, vidite, te reči. In kaj nam jamči, da ne gredo, mutatis mutandis, tudi danes? Kaj naj bi pomenile pripombe in komentarji, ki so padali med letošnjim Maratonom Franja, in ki jih je bilo ravno toliko, da ni ostalo nobenega dvoma, kam ljudje, ki so se ga udeleževali, spadajo, in ravno toliko, da se nihče ni mogel vznemiriti. Govorile so te pripombe o »predanosti, požrtvovalnosti in iznajdljivosti partizanov«; da je ta maraton »izjemno odmeven, ker nosi ime po partizanski zdravnici«, o tem, da ga je bilo treba znova obuditi, »ker je začela bledeti partizanska idilika«; pa tudi direktno, da nas »maraton spominja na narodnoosvobodilni boj, svobodo, človekoljubnost in solidarnost«.

Ne smemo jim zaupati, si pravimo, ko vse to preberemo, ne smemo biti neumni. Kar pa meji že na tragičnost, je to, da jim ne bomo mogli verjeti, tudi če nam bodo hoteli kdaj povedati kaj resničnega. Sicer pa nam vsak dan dajejo še druge dokaze, da jim ni mogoče zaupati.

Če se še spomnite, smo na začetku govorili o grški tragediji. Tam smo rekli, da so ljudje hodili v gledališča, ker so čutili, mogoče sploh ne zavestno in v glavi, ampak v neki osnovni človeški percepciji, da tam postajajo boljši ljudje: da vstopa vanje strah in usmiljenje, da tako dosegajo očiščenje, in kot smo rekli, postajajo boljši ljudje.

Vidite, to so delali stari Grki. Kakor obstajajo različni ljudje, tako obstajajo različni narodi. Grki so hodili v gledališča gledat Ajshilove, Sofoklejeve in Evripidove drame; Rimljani pa so hodili v Kolosej gledat, kako se gladiatorji pobijajo med sabo in kako zveri trgajo nemočne ljudi, v poznejših časih zlasti kristjane. Kakšni pa smo Slovenci? Kakšna tretja varianta mogoče? Katera?

V 20. stoletju smo šli Slovenci skozi tako zgodovino, kot mnogim drugim narodom ni bilo treba iti. Skozi tako zgodovino, kot je tudi sami še nismo imeli. In sedaj je pred nami naslednje: če bi premislili to zgodovino, če bi jo premislili kot narod, bi po tej poti lahko prišli do sebe, se pravi, da bi lahko zvedeli o sebi nekatere bistvene reči. In če hočemo kot narod živeti in če hočemo postaviti državo, moramo delati v tej smeri, da bomo ustvarili take duhovne in kulturne razmere, da bomo lahko to samorefleksijo naredili.

Do sedaj tega nismo mogli in tudi sedaj tega ne moremo narediti. To je zato, ker smo bili pod polstoletno boljševiško okupacijo in smo, če natančno pogledamo, v nekem specifičnem pomenu, še vedno. Preprosto povedano, nismo še svobodni. Niti tega dovolj dobro ne vemo, kakšne posledice nam je ta okupacija pustila.

Kaj bi n. pr. izvedeli, ko bi v spominu še enkrat napravili z domobranskimi ranjenci pot na Gorenjsko? Kaj bi videli na Lescah, kjer se je vlak moral ustaviti? Tam se je pokazalo, kaj smo ljudje. Eni so pustili vse, vlak in ranjence in se sami reševali čez Ljubelj. Nobenih imen ne bomo tu uporabljali, ker sami ne vemo, kaj bi storili. Šlo je za življenje. A junaki niso bili. Drugi pa so ostali, čeprav so, vsaj nekateri, natanko vedeli, kaj jih čaka. Z ranjenci so ostali kurat Janez Jenko, trije bogoslovci, Franc Mekinda, Marjan Pavlovčič, Feliks Zajc; dve poklicni bolniški sestri, ki sta bili tako rekoč uradno pri ranjencih, Marija Popit in Anica Kožar; potem pa dve dekleti, ki sta iz čiste prijaznosti že na vlaku priskočili na pomoč ranjencem, sestri Krista in Jelka Mrak. Kurat in dva bogoslovca so svojo odločitev plačali z življenjem, obe Mrakovi sestri pa sta dolga leta preživeli po jugoslovanskih socialističnih gradbiščih in slovenskih ječah. Ali pa to, da je bil vlak z ranjenci brez vojaškega spremstva! Takega vlaka domobranski štab ne bi smel pustiti samega. Za spremstvo bi mu bil moral določiti enega od elitnih bataljonov, ki so bili na razpolago v okolici Ljubljane. Zakaj se to ni zgodilo? Tudi tu bi nekaj zvedeli o sebi. V sedanji državi imamo 10.000 malih, srednjih in velikih ustanov. Kakšni ljudje jih vodijo? Kaj se sploh pravi, voditi? Državo, če hočete, da obstaja, mora imeti voditeljsko izučene ljudi ali voditeljske značaje vseh rangov. Bistvo voditeljskega značaja pa je tista duhovna prvina, ki ji pravimo skrb. Slava voditeljskega človeka se ne izraža z govorniško storitvijo pred mikrofonom, ampak z uspehom skupine ali ustanove, ki jo vodi.

In ko so 8. junija premestili iz bolnice na OZNO 65 ranjencev, bi se gotovo srečali z uradno listino, ki je šla z njimi. Na tej listini so stala imena ranjencev, pod njimi pa pripomba, da sta za oskrbo teh 65 ranjencev dovolj dve sestri. Podpisal je to listino šef interne klinike dr. Igor Tavčar. Dve sestri za 65 komaj pokretnih bolnikov! Zdravnik, ki je to podpisal, je moral vedeti, kaj se bo končno zgodilo s temi ljudmi. Ali je mogoče, da ob srečanju s to listino in tem besedilom ne bi pomislili na vlogo intelektualne in strokovne elite v narodu. Z elito je tako, da je lahko samo eno od dvojega: ali je ustvarjalna, sol naroda, nosilec avtonomnega uma, promotor narodovega duhovnega obstajanja v zgodovini; ali pa je izkoriščevalska in parazitska. Takšna je tudi, če molči. In slovenska elita je v celoti molčala ob Barbarinem rovu, ki je tako velik udarec na človekovo vest, da skoraj fizično ne more molčati. In tako dalje, in tako dalje. Končno se vprašamo: kakšno elito pa imamo? In, ali bomo brez avtentične elite sploh lahko obstajali?

Neke nedelje nam v Cerkvi preberejo tudi zgodbo, v kateri nastopa sintagma »čas obiskanja«, z dopolnilom, da je čas obiskanja treba registrirati. V 20. stoletju smo Slovenci šli skozi skrajnosti, na kakršne nikoli prej nihče niti pomislil ni. Če bi te skrajnosti premislili in si poskušali povedati, kaj so od nas zahtevale, za kakšne smo se v njih izkazali, za kakšen narod smo se izkazali da smo: tedaj bi lahko rekli, da smo prišli do sebe, do tega, kar po naravi smo, pa tudi do tega, kaj bi morali biti. Razumeli bi čas obiskanja. Ne bi bili več na obodu, na periferiji biti, kakor so tisti, ki pritiskajo pedale za interese organizatorjev Maratona Franja. Tam, pri sebi, bi slednjič našli besede, s katerimi bi mogli tudi tem povedati, da se to ne izplača.

V eni od knjig, ki govori o Konfinu – mislim da je to Šturmova knjiga Brez milosti – je tudi naslednji prizor: tovornjaki, mogoče tudi avtobus, se na poti od Konfina v Ljubljano ustavijo v Dolenji vasi ali Rakitnici in partizanke si pri vaškem koritu umivajo roke. Med umivanjem se zadovoljno pogovarjajo: »Opravili smo z zadnjimi belčki.« Kadar sem pozneje pomislil na ta prizor, mi je vedno stopil pred oči, kot po kakšni zakonitosti, še prizor iz 5. dejanja Shakespearove drame Macbeth. Prizor je že bolj na koncu igre, ko sta zakonca Macbeth za utrjevanje svoje oblasti napravila že toliko zločinov, da se je Lady Macbeth že nekoliko omračil um. Sedaj jo vidimo, kako prihaja sama na prazen oder, gleda pred seboj svoje roke in pravi:

Še je vonj po krvi tu:

Arabije dišave vse

ne spravijo ga več s te male roke.

Ta primer sem navedel s posebnim namenom. Danes sem povedal že dva ali tri stavke o usmiljenju. Sedaj na koncu bi še enkrat rad poudaril, kako važna beseda je to. Danes namreč od vseh strani postaja vedno bolj glasna neka druga beseda: solidarnost. A solidarnost je zelo drugačna od usmiljenja. Solidarnost je potrebna reč, a je sama po sebi nekaj pravnega, pravniškega ali celo političnega, torej zunanjega. Usmiljenje pa je v celoti notranje in duhovno. Tudi niso zanj nujni zunanji dokazi. Vse, kar mu pripada, je v njem, v usmiljenju. Tudi je samo »usmiljenje« izvorno »krščansko »in ne solidarnost. Samarijan s tistim nesrečnikom, ki je padel med razbojnike, ni bil solidaren, ampak se mu je, kot beremo, v srce zasmilil. Predvsem pa smo, z našim zgoraj opisanim primerom v mislih, hoteli predvsem povedati to, da ima usmiljenje to v sebi, da vključuje vse. Da ne izključuje nikogar. Če bi namreč usmiljenje koga izključevalo, to ne bi bilo več usmiljenje, ampak njegova karikatura.

10. Zavezine raziskave

10.1. Genocid nad domobranci po Slovenskem poročevalcu

Urška Eniko

10.1.1.

Pred kratkim mi je starejši gospod razlagal dogodek, ki se je zgodil konec maja 1945. Prisegal je, kot da bi pričal pred sodiščem, da govori resnico in samo resnico. Ko sem ga vprašala, kako ima tako zanesljive podatke, saj vendar ni bil na kraju dogajanja, je odgovoril, da je prebral poročilo v časopisu Slovenski poročevalec. Verjetno se boste strinjali, da mi je bilo dovoljeno pomisliti; tako star pa tako neumen.

Ko sem iskala članek, o katerem mi je govoril modri gospod, sem ugotovila, da je v Slovenskem poročevalcu, kar vi seveda veste, polno člankov, ki prikazujejo resnico in nič drugega kot samo resnico. Med drugim je resnica Slovenskega poročevalca, temu se ne moremo čuditi (mogoče se čudi omenjeni gospod), da genocida nad domobranci ni bilo.

Ker nas je zanimalo, kakšno je bilo »resnično dogajanje« na naših tleh sredi leta 1945, smo pregledali majske, junijske in julijske številke Slovenskega poročevalca, torej tiste, ki so izhajale v dneh največjega genocida nad Slovenci, in vam posredujemo »resnico in samo resnico«. Seveda smo se omejili samo na tiste prispevke, ki omenjajo protirevolucionarje. Če bi hoteli pisati o revolucionarjih (poimenovanih osvoboditelji), bi lahko prepisali vse strani vseh omenjenih časopisov, razen rubrik zunanja politika, osmrtnice in mali oglasi.

Prva resnica, ki vam jo moramo zapisati, je, da se ni vedelo natančno, kako se je večina slovenskih protirevolucionarjev imenovala. Včasih se je kakšnemu poročevalcu celo zapisalo, da so bili to belogardisti ali domobranci, večinoma pa so poimenovani kot: bedni okupatorjevi priganjači, izdajalci, zločinci, bedni rojaki, domači izrodki človeštva, zbesneli belogardistični policaji, okupatorjevi bedni pomagači, mednarodni vojni zločinci, okupatorjevi krvniki, tolpe narodnih izdajalcev … Oton Župančič jih je poimenoval zločinski izdajalci, izgubljenci, sleparji in slepci ter klavrni poniglavci. (11. maj 1945, št. 3, str. 1)

Slovenski poročevalec je začel izhajati 9. maja 1945. Že naslednji dan je Kidrič, ki ne pozna domobrancev, ampak samo zločince, napovedal pošteno kazen za vse one, ki niso bili na strani revolucije: »Velikanski so njihovi zločini nad lastnim narodom, najhujše zločine so storili ob svojem koncu. Zato je jasno, da organizatorji in voditelji zločincev ne zaslužijo milosti. Prva narodna vlada bo pregledala vrste izdajalcev in kaznovala vse one, ki kazen zaslužijo. Ne bo pa poznala maščevanja nad zapeljanimi množicami, dala jim bo možnost, da svoje grehe popravijo z delom za obnovo dežele.« (10. maj 1945, št. 2, str.1)

V isti številki se mu pridružuje še nepodpisani novinar, ki pa je, kot lahko preberemo, že slišal za domobrance: »Ne bomo pa pozabili divjanja domobrancev, ki so v obupu razdraženosti prizadejali Ljubljančanom mnogo zla, kjerkoli so to le mogli z grožnjami in v pijani razvratnosti. In še vidimo pred seboj zapeljane deželane, ki so se s svojo borno imovino pomikali skozi Ljubljano nekam v neznano smer, namesto, da bi ostali tam, kakor jih kliče domačija. Kriminalci s policije, napojeni s sadizmom, za katerega jim obračun nikakor ne uide, so ubežali, potem ko so pokončali stroje in ostali inventar na policijski upravi. V eni puško, v drugi chiantarico, svojo staro fašistično zaveznico, ki jim je edina ostala zvesta, so se izgubljali nekam v gorenjsko smer. Zbežali so, toda ne ubegnili. Roka pravice seže daleč in jih bo za lase privlekla pred obračun.« (10. maj 1945, št. 2, str. 4)

Josip Vidmar, predsednik SNOS, za domobrance tudi še ni slišal, poznani so mu samo narodni izdajalci, za katere pa, kot pravi, ne sme biti milosti. Seveda on ne hrepeni po maščevanju, a kaj ko pravica ne dopušča milosti: »Še nekoliko besedi o tistih, ki so prav za prav vsa ta leta želi sramoto, najhujšo sramoto prav zadnje trenutke pred osvoboditvijo: o narodnih izdajalcih mislim govoriti. Spregovoriti o onih organizatorjih narodne izdaje in o tistih, ki so bili zavedeni. Mislim, da se povsem strinjate z nami, če poudarim, da za voditelje in organizatorje ne sme biti milosti. Ne sme biti milosti ne zaradi tega, ker bi mi hlepeli po maščevanju, nego zaradi tega, ker pravica ne dopušča milosti za tiste, ki so znali delati neskončne krivice, ki so znali zapirati, moriti in preganjati slovenske ljudi. Zato bo v pogledu borbe proti organizatorjem in voditeljem narodnih izdajalcev prva narodna vlada Slovenije dala vso podporo tistim organizatorjem, katerih naloga je ta borba. Po drugi strani bo dala vso možnost zapeljanim, da se vključijo v težko obnovitveno delo in da z lojalnim sodelovanjem dokažejo, da želijo popraviti storjene krivice nad lastnim narodom, nad lastnim ljudstvom.« (11. maj 1945, št. 3, str. 1)

Tisti, ki so za Vidmarja narodni izdajalci, so za pesnika Otona Župančiča kar morilci: »Velika radost je v meni. Izmerite njeno višino po globokem trpljenju, ki ste ga prebili sami, zdihujoč pod jarmom ošabnega zavojevalca in škripajoči z zobmi nad sramotnim izdajskim poniglavstvom bednih rojakov, ki niso našli smeri v velikem odločujočem času. Morilci so smeli hoditi svobodni med nami in visoko dvigati glavo, značaji so hirali in umirali po temnicah in taboriščih doma in v pregnanstvu, krivi preroki so si prilastili lepo slovensko besedo za pačenje resnice, poniževanje poštenjakov in lepšanje puhle pene svoje modrosti.« (11. maj št. 3, str. 3.)

Raziskovanje pokrajine

Figure 55. Raziskovanje pokrajine Mirko Kambič

Tale citat, ki opisuje govornike na Kongresnem trgu, se ne navezuje najbolj na našo temo, a bi ga vam vseeno radi predstavili. Ko ga boste prebrali, boste že vedeli zakaj.

»Govori tovariš Kidrič. Ni samo minister, tudi tovariš je. Koliko ministrov smo že slišali, toda tako blizu kot ta ni prišel še nihče. Kakor da bi stal sredi med nami, preprost, kakor smo preprosti mi vsi. Ali ni čutiti zadrege in resnične ljubezni v njegovem glasu? Govori tovariš Kocbek. Marsikdo ga pozna osebno. Govori Leskovšek, Mikuž. Imena, ki smo jih srečevali neštetokrat, imena, ki so jih izgovarjali naši ljudje, raztreseni po vsej Evropi, po italijanskih zaporih in internacijah, po nemških taboriščih od Dachava do ruskih meja. Imena, ki smo se jih upali dolga tri leta in še več izgovarjati v Ljubljani le potihoma, v zaprtih prostorih, imena, ki so bila naš up in naša uteha. Vsi ti so zdaj pred nami. Tu stoje in govore.

Kdaj se je še kak naš minister boril za svoj narod? Kdaj se je že kak minister skrival po gozdovih ko divja zver, da nekoč prinese svojemu narodu težko pridobljeno svobodo? Slovenci takih ljudi doslej še nismo poznali. A zdaj so tu, prav takšni kakršne smo si zmerom predstavljali: močni in neomajni v ljubezni do svojega naroda, do nas vseh … « (15. maj 1945, št. 19, str. 3)

Od 16. maja naprej se redno pojavljajo različni pozivi za ugotavljanje vojnih zločinov, ki se praviloma nanašajo na protirevolucionarje, imenovane okupatorjevi pomagači:

»Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njih pomagačev za Slovenijo poziva s tem vsakogar, ki so mu znani zločini okupatorjev (Italijanov, Nemcev in Madžarov) in njih pomagačev med našim narodom, da ji podatke o teh zločinih nemudoma prijavi in tako omogoči izsleditev in kaznovanje vseh zločincev«. (16. maj 1945, leto VI, št 20)

Da se pa ljudje slučajno ne bi bali, da bi koga po krivem obtožili, dr. Metod Mikuž zagotavlja naslednje: »Preljubi, dobri ljudje, zavedajte se samo tega: mi nismo okupatorji in naša sodišča so poštena. Osnovno naše načelo je: če ni bil kriv, ne bo kaznovan, ker ne more in ne sme biti. Zato je vsaka prošnja odveč in prav brez vsake potrebe. In če je zaprt »po nedolžnem«, kakor vsakdo pravi, naj si zapomni, da bo tudi, če je to res, za to poplačan s pošteno ceno.« (19. maj 1945, št. 23, str 2)

Tudi Josip Vidmar je na na slovesu od »zadnjih mučencev in junakov, žrtev belogardistov, ki so jih pobili, preden so strahopetno zbežali s svojimi gospodarji«, ugotovil podobno. Povedal je namreč: »da mu je na ustih strašna beseda – maščevanje, toda ne slepo, brezumno, bestialno maščevanje, ki je vodilo okupatorjeve hlapce in krvnike reakcije do tako strašnega in nizkotnega zločina. Ne, takega maščevanja mi nismo poznali in ne poznamo, pač pa je predsednik v imenu vsega naroda obljubil žrtvam, da mora izginiti vse, kar je v našem narodu ostalo gnilega, nizkotnega in bestialnega ter pozval zaveznike, da nam pomagajo najti te zločince«. ( 20. maj 1945, št. 24, str. 1)

O tem, kakšno mora biti maščevanje, se je razpisal tudi Tone Seliškar: »Vsa reakcija pri nas in po svetu se je skrila za krinko lažnega protifašizma in krinko hinavskega hlinjenja naši zmagi. Potuhnili so se. Mi pa vemo, da tiči v malhah le-teh nož, ki nam bi ga poskušali ob prvi priložnosti spet zabosti v hrbet.« In: »Vidite, in zato je maščevanje potrebno, da preprečimo reakciji spet dvigniti se iz svojih zločinov. Nikdar in nikoli se ne sme to več ponoviti. Mi smo zidarji novih, svetlih, sončnih časov, naša dejanja so čista, jasna, vsakemu poštenemu človeku razumljiva. Če pa bi se ne maščevali, tedaj bi čez pet, deset let spet razpeli ti potuhnjenci svoja zlokobna razdiralna gesla med narod, sovraštvo in bratomorstvo. In le z maščevanjem bomo to preprečili. Izdajalci slovenskega naroda in krvniki reakcije so napisali na svoj ščit ubijanje in poklicno morjenje kot program, kot vsebino svojega početja. Mi pa bomo in smo že s krvjo vžgali v naša srca maščevanje kot program in vsebino, da to družbo izdajalcev in krvnikov uničimo in stremo. Mi ne bomo divjali, ker nismo zločinci. Mi bomo maščevali, kakor to zahtevata čast in ponos naše veličastne borbe. Mi bomo maščevali, kakor to zahtevata pravičnost in poštenje, toda maščevali bomo, kajti slabiči bi bili in te naše svetle zmage nevredni, če bi v to našo, s tolikšno krvjo priborjeno svobodo sprejeli enega samega teh zločincev in mu odpustili«. (26. maj 1945, št. 30, str. 1)

Prva vest o tem, da se domobranska vojska umika na Koroško, seveda zato, da bo tam nadaljevala izdajalsko delo, je bila objavljena 17. maja pod naslovom Leon Rupnik in škof Rožman na begu: »Mnogi slovenski belogardisti, domobranci so se v preteklih dneh pomikali skozi Celovec. Po še nepotrjenih vesteh sta se skozi Celovec peljala izdajalski petokolonaški general, nemški deželni predsednik Leon Rupnik in ljubljanski škof Rožman. Ti mednarodni vojni zločinci upajo, da bodo našli zaslombo pri svetovni reakciji in da bodo iz inozemstva nadaljevali svoje izdajalsko razdiralsko delo, toda sklepi teheranske konference so povsem nedvoumni in trdni ter se bo moral sleherni vojni zločinec zagovarjati pred narodnim sodiščem, pa naj bi se skril kjer koli«. (17. maj 1945, št. 21, str. 3)

Dan kasneje je dr. Marjan Brecelj, podpredsednik Narodne vlade Slovenije, govoril po radiu »Svobodna Ljubljana« in zagotovil, da: »je doživel klerikalizem, ki je v predaprilski Jugoslaviji dajal politični, socialni in kulturni ton našemu javnemu življenju, polom na vsej črti: politični, socialni, kulturni in moralni. Do tega je moralo priti in hvala Bogu, da je prišlo.« (18. maj 1945, št. 22, str. 1)

Da domobrance vračajo iz Koroške, so bralci lahko izvedeli samo v kratkem članku, dne 2. junija. »Te dni je prispel iz Celovca v Kranj transport 1550 belogardistov, katere so zavezniške vojaške oblasti izročile kot ujetnike našim oblastem. To je v dveh dneh že drugi transport, napovedani pa so

še novi. V prvi skupini, ki je prispela v Škofjo Loko, so bili povečini belogardisti iz gorenjskih postojank, v drugi pa so povečini notranjski pa tudi dolenjski izdajalci. Med njimi je tudi nekaj Ljubljančanov in civilistov.« In: »Na pločnikih so se zbirali številni opazovalci in z neskončnim prezirom zrli žalostno kolono. Izdajalci, sram vas bodi. Kdo bo obudil mrtve, ki ste jih pobili, so vzklikali. Partizani, ki so spremljali izdajalce z dostojanstvenim mirom, so želi splošno občudovanje. Slišali pa so se tudi mnogi vzkliki užaljenih: Ali zaslužijo, da tako lepo ravnate z njimi? Nismo fašisti, je odločno odgovoril partizan.« (2. junij 1945, št. 35, str. 3)

Temu, kaj se je z vrnjenimi domobranci in civilisti zgodilo, ko so prišli nazaj domov, novinarji niso prišli na sled!!!

Nekateri so se dokopali le do namigov: »Tisti, ki so nekoč resnici in pravici zavezovali oči in jima mašili usta, tisti so danes v rokah pravice. Ne bo jim pila krvi, ne bo jim iztikala oči, ne bo jih pobijala s kamenjem, ne bo jih živih zažgala. Njena sodba bo pravična, njihova kazen zaslužena, ker pravica je plemenita in njena beseda je ostra«. (8. junij 1945, št. 41, str. 3)

Iz pisarne javnega tožilca Slovenije pa je prišla naslednja vest: »V bližnjih dneh bo stopila pred naša vojaška sodišča velika skupina krvnikov slovenskega naroda. Za svoja nečloveška dejanja, za napad na življenje slovenskega naroda, na človeško civilizacijo in na ideale demokracije bo prejela zasluženo kazen zločinska svojat, ki je v času naše največje preizkušnje v zgodovini izživljala svoje nizke instinkte in pognala na morišča in v taborišča najboljše slovenske može in žene. Za svoja dejanja bodo polagali račun hitlerjanski in fašistični vojni zločinci ter njihovi pomagači, domači izdajalci«. (14. junij 1945, št. 17, str. 2)

Oglasil se je tudi Tone Seliškar, ki je ugotovil, da »mi pa v teh dneh nismo prežeti od strasti slepega maščevanja, ampak usmiljenje mora biti stvar srca, toda izdajalci so pozabili na srce in na vsa tista plemenita človeška čustva, ki bi lahko danes, ko se pričakuje sojenje, zanje govorila. Vsi svobodoljubni narodi na svetu so zaprli pred temi izrodki vse stezice, ki vodijo v kamrico srčnega usmiljenja. Enkrat za vselej je treba obračunati z vsemi, ki so na kakršen koli način pomagali fašizmu, da je z njihovo pomočjo pretvoril Evropo v eno samo mučilnico in klavnico. Naš narod je prečiščen. Ne gre in ne more dovoliti, da se bo gnusoba ob njegovem izmučenem in zato prekaljenem telesu spet razrasla po njem samem«. In: »Vse zlo in vsa ta pokvarjenost izvira iz strastne sebičnosti in pohlepa po samogoltnem gospostvu, brezobzirnem samoljubju, ki ne pozna ne pojma domovine ne pojma naroda ne pojma svobode«. (22. junij 1945, št. 54, str. 4)

Oblikovanje – tudi preteklosti – je odgovorno delo

Figure 56. Oblikovanje – tudi preteklosti – je odgovorno delo Mirko Kambič

Dr. Metod Mikuž je tudi ob tej priliki prispeval svoje misli o »zločincih« in kar jasno nakazal, da jih ni več med živimi: »Poštenim ljudem pa samo tole: povejte in javno razglasite imena vseh teh skrivačev – zločincev. Plačali jim bomo, a za vas in zase tudi vzeli. In to ne bo ne rop, ne tatvina. Delo naše poštene partizanske pameti in dobrega in nesebičnega srca bo«. In: »Vendar tu ne gre le za sodni postopek, za zagovor, obrambo in kazen. Gre za veliko več, gre za človeka, za njegovo čast, za njegovo pravo podobo. In vse tiste, ki so veljali za umetnike, pa so se pregrešili in niso do kraja spregledali in ničesar spoznali, temveč ostali gluhi in slepi in nemi, je že doletela najtežja kazen vseh kazni: samo njih brezdušna telesa še strašijo po svetu in odmrli so za svoj narod in človeštvo«. (11. julij 1945, št. 70, str 2–3)

V juniju sledi kar nekaj poročil o sojenju posameznih protirevolucionarjev pod naslednjimi naslovi: Narodni izdajalci prejemajo zasluženo kazen, Obsodbe narodnih izdajalcev, Proces proti gestapovskim zločincem …

Kot primer navajamo sodbo, s katero je bil med drugimi obsojen tudi Narte Velikonja: »Sodba je izrečena. Zločinci in veleizdajalci svojega naroda, svoje domovine in svoje države so obsojeni. Doletela jih je skupna in enaka kazen, kakor je bilo tudi njihovo grdo delo skupno in enako. Rdeča nit premišljenega se vleče od časa nemške vojske do nizkotnega klavca, ki je mrzlo izjavil: ‘Izvrševal sem samo povelja propagandistov’. Prav ta mrzla izjava glasno obtožuje, hkrati pa jasno osvetljuje vlogo, ki so jo odigrali tisti, ki niso grešili z nožem, temveč s peresom. Greh peresa pa je velik greh, posebno velik greh pri nas, kjer je pero naših velikih duhov, svetlo in neomadeževano pero Prešerna, Levstika in Cankarja, slovenskemu ljudstvu začrtalo pot dostojanstva do narodne zavesti, do državne neodvisnosti«. (26. junij 1945, št. 57, str. 1)

Kako je izgledalo, ko so ujeli »skrivače in morilce«, opiše naslednji citat: »In zdaj zro te klavrne postave topo predse, njihovi pogledi so pogledi takih, čijih edini pomen je klanje ljudi. Nekdo od naših dvigne roko, pa mu roka omahne: Brata so mi ubili, udaril bi, a se mi preveč gabi … Drugi pripomni: Po svojih peklenskih zločinih in blaznem sovraštvu do partizanov so prekašali okupatorja samega«. (29. junij 1945, št. 60, str. 2)

Bralci Slovenskega poročevalca so imeli možnost, da se na različnih mestih seznanijo z domobranskimi zločini. Nekateri članki opisujejo domobranska grozodejstva (kje, kdaj, kako in koga so umorili; ponekod so priložene celo slike), drugi pa ostajajo bolj na moralni ravni:

» … , in končno, kdor ve za koristi, ki so jih okupatorski krvniki imeli od slovenskih izdajalcev, temu mora biti jasno, kakšno edino pravo stališče smo nekoč in moramo tudi danes zavzeti do narodnih izdajalcev: nič popuščanja, samo pravičnost pri presoji njihove krivde in kazni. Narodne izdajalce je treba takoj in dosledno kaznovati. To zahteva od nas pravica naše narodne časti in skrb za zdrav procvit osvobojene domovine. Jasno, da nas pri tem ne sme in nas tudi ne bo vodila brezobzirna maščevalnost. Borili smo se za novega človeka, za pravico in ponos, zato kljub strašnim in neizmernim žrtvam, ki smo jih dali, ne bomo maščevalni.« (6. junij 1945, št. 39, str. 1)

»Ne bojte se, nismo pozabili! Nismo pozabili zločincev in izdajalcev, nismo pozabili njihovih strašnih dejanj. Samo govoriti nismo hoteli o njih, ker nismo hoteli kaliti največjih in najbolj sočnih dni v naši zgodovini: dni naše zmage. Nismo hoteli kaliti teh dni z besedo o izrodkih, o ljudeh, ki so se sprevrgli v zver, postali okupatorjevi krvniki ter hlapci in orodje mednarodne reakcije, ki ji je trn v peti naša zmaga in naša svoboda, ki smo si jo priborili s potoki naše najdražje, najžlahtnejše krvi.« In: »Ne bomo jih pozabili. Poiskali jih bomo, pa če bi se umaknili na konec sveta. Ljudstvo jih bo sodilo po njihovih delih. Toda ali so morilci samo tisti, ki so vihteli nože, pobijali in streljali? Poznamo še hujše. Kdo je večji zločinec, tisti, ki je moril, ali oni, ki so umor ukazali, ki so umore organizirali?« In še »Ljudstvo bo na to pravilno odgovorilo. Nikoli ne bo pozabilo, da je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman v pastirskih pismih pozival na boj proti partizanom, na boj proti ljudski in narodni slovenski vojski. Nikoli ne bomo pozabili, da je blagoslavljal orožje, s katerim so belogardisti pobijali naše ljudi. Ljudstvo danes ve, da je ljubljanski škof z ostalimi izdajalci vred, moralno odgovoren za vse neštevilne žrtve, ki so umirale pod rokami bestialnih morilcev«. ( 20. maj 1945, št. 24, str. 1)

Ob pokopu zadnjih belogardističnih žrtev, kot je navedeno v naslovu članka, se je oglasil tudi dr. Anton Trstenjak z naslednjimi mislimi: »Najsramotnejše in obenem najstrahotnejše poglavje okupatorske oblasti zadnjih let je bilo delovanje belogardistične policije, ki je spravila na tisoče idealno mislečih Slovencev in Slovenk v muke polne ječe, v izgnanstvo, v neizmerno trpljenje in smrt. Zlasti pa je vse to bolelo resnično, iskreno čuteče kristjane, ki so morali z nepopisno muko in grozo v srcu pri vsem tem poslušati bogokletne izjave, češ da gre pri tem za rešitev vere in krščanstva na Slovenskem.« In: »Z občečloveškega in krščanskega etičnega stališča pa moramo podčrtati v zvezi s tem zlasti tri stvari, ki nam umor teh poslednjih žrtev prikazujejo v prav posebni, nečloveški, protinarodni in nekrščanski luč. Prvič so se ti ljudje znesli nad prvoboritelji za slovensko svobodo in boljšo bodočnost v dneh, ko je bila vlada maršala Tita več mesecev prej doma in v tujini mednarodno priznana. Kdor se je torej še v teh dneh boril proti političnim in vojaškim sodelavcem Osvobodilne fronte, ta se je boril proti zakoniti jugoslovanki oblasti in se je zato kot Slovenec in Jugoslovan po vseh božjih in človeških postavah pregrešil zoper lastni narod in državo. Če bi bil kdo prej, dokler Titova vlada ni bila pred svetom priznana, poskušal svojo bratomorno delo opravičevati s kakimi izgovori, mu to sedaj z nobenim sofizmom ni bilo več možno. Tu se popolnoma ujemata občečloveška in krščanska etika. Samo mimogrede bodi omenjeno, da se ravno v tej zvezi najjasneje vidi, kako usodno se je motil škof Rožman, ko je svojim vernikom zabičal, da je sodelovanje z Osvobodilno fronto smrtni greh.« In še: »Drugič pa daje temu zločinu nad lastnimi narodnjaki poseben pečat okoliščina, da so ti ljudje storili to v zadnjih trenutkih svojega razdiralnega dela, tik preden so z okupatorjem vred strahopetno zbežali v tujino. Preden so se strahopetno umaknili, so se hoteli še znesti nad svojimi nasprotniki, kakor da bi hoteli reči: Če že mi ne bomo uživali narodne svobode, je tudi vi ne boste!« In: »Mi bomo že srečno pete odnesli, kaj pa bo z drugimi, ki smo jih mi zavedli v ta brezupni protinarodno boj, nas nič ne briga. Tisoči in tisoči preprostih ljudi sedaj razočarani in obupano zro, kam so jih privedli laživodniki s svojimi obljubami. Prav v tem pa je poseben znak moralne otopelosti in cinizma. To smemo s polno pravico pribiti zlasti tisti, ki smo se neštetokrat trudili, da bi od osebe do osebe, z razlogi naravne in krščanske etike, s pridigovanjem in grožnjo skušali vplivati na mišljenje in delo teh ljudi, in ki smo se trudili, da bi vsaj od primera do primera varovali dragoceno življenje posameznih trpinov, a vse delo, vse besede in vsi razlogi – vse je bilo zaman. Človek je nehal biti človek človeku, postal mu je hijena in volk, da o kristjanih v njem molčimo. Ravno zato pa moramo pribiti še tretje dejstvo: materialist je ubijal idealista. Dasi je na zunaj kazalo, kakor da se pristaš idealističnega svetovnega nazora bori proti prvoboritelju materializma. Saj se je eden izmed teh policistov na primer ob zasliševanju Nede Geržiničeve izrazil nekako takole: Priznati moram, da imam respekt pred to žensko. Ona ve, za kaj se bori, ona je res pravi apostol za svoje ideale, o katerih je globoko prepričana. Ona je idealistka, jaz pa sem materialist, kaj bi hlinil.« (20. maj 1945, št. 24, st. 2)

Namesto drugega

Figure 57. Namesto drugega Tomaž Perko

Metod Mikuž, ki smo ga že citirali, se je kar pogosto oglašal in razmišljal predvsem o katolištvu, o »tolpah narodnih izdajalcev« in tudi o škofu Rožmanu. »S tem v zvezi pa je treba omeniti še nekaj skrajno neprijetnega in žalostnega v prvi vrsti za katoličane in zlasti za katoliško duhovščino. Krivda zaradi napačne in nenarodne vzgoje, strašanski madež nad posiljevanjem človekove svobode in svobodne volje, neverjetna zloraba in potvarjanje resnic in nauka živega Boga, vse to je danes razgaljeno v svoji najstrahotnejši luči in v nepopravljivih posledicah«. (20. maj 1945, št. 24, str. 4)

»Tolpam narodnih izdajalcev, ki se še skrivajo po gozdovih, se obeta skorajšnji konec. Ljudstvo jih povsod, kjer se pojavijo, samo preganja«. (23. maj 1945, št. 27, str. 4)

»Da je soditi pobeglega škofa dolžnost in pravica osvobojenega ljudstva, in to predvsem tistega, ki je v vsej babilonski zmedi klerikalistično in fašistično pobarvane in popačene vere ohranil še pravi in čisti Kristusov nauk«. In: »Močno se smejimo partizani vsemu in vsakemu, ki bi kakor koli skušal opravičevati veleizdajsko početje ljubljanskega škofa«. Ter: »Nekaj je vedel škof Rožman in prav tako so vedeli vsi begunci in vedo današnji predstavniki katoliške cerkve na Slovenskem. Kaj smo in kaj hočemo partizani, kaj je Osvobodilna fronta, kdo in kaj okupator in strahotna izdaja lastne krvi. In za to svoje pravo vedenje, a potem kljub temu napačnemu ravnanju, bodo njega in vse, ki so z njim, klicali Slovenci na pošten in temeljit odgovor. Njegovo početje nam partizanom v bistvu sicer ni škodovalo, prelilo pa je – in to je prestrašna resnica – potoke nedolžne krvi. In te madeže je treba izprati!« (31. maj 1945, št. 34, str. 6) Besedilu so priložene še tri slike z naslovi Rokovanje škofa Rožmana in generala Rösenerja, Zločinci si stiskajo roko in Domobranski teror v Novem mestu.

Mikuž je bralcem ponudil tudi odgovor, zakaj v Ljubljani o binkoštih ni bilo birme: »Vsega tega ni bilo, ker ni bilo škofa. In nismo ga pregnali mi in ne ubili, kakor je vedno trdil in se bal, temveč je bežal in zbežal sam. Pognala ga je težka vest in ne propaganda, ne strahotne laži o nas.« (23. maj 1945, št. 27, str. 4)

Kot vam je vsem znano, je bil Tito 27. maja v Ljubljani, kjer je izrekel besede, ki se pogosto citirajo: »Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas«. (27. maj 1945, št. 31)

Verjetno pa vam ni znano, kako je Tone Seliškar ob tej priložnosti opeval Tita: »Tito je naše trpljenje, Tito je naša bolečina, Tito je naše veselje, Tito je naša rana, Tito je naša borba, Tito je naša zmaga, Tito je naše vse«. In: » Ko je danes stal med nami, ga je naključje postavilo med nas v taki podobi, kakršen je ves čas naše borbe hodil med nami: v dežju in snegu, v gromu in blisku, med ognjem in smrtjo – vedno miren, veder in odločen. In zato mu zaupamo. Nebo ga je sprejelo z gromom in bliskom, naša srca pa so ga sprejela z viharjem, ki ga sprosti le ljubezen, kadar zagori s plamenom«. (27. maj 1945, št. 31, str. 3)

Šestega julija je imel minister Tone Fajfar govor na ljubljanskem radiu, kjer je podal zgodovino »izdajalske dejavnosti« na Slovenskem. Njegove zgodovinske ugotovitve nosijo naslov Kajnovsko razdobje v katoliški cerkvi: »Izdajalsko dejavnost belogardističnih zločincev smo začutili že v poletju 1941. Najbolj fašistične skupine v klerikalnem taboru (akademsko društvo Straža z Ehrlichom na čelu in Mladci) so začele z organizacijo vohunstva proti Osvobodilni fronti. Obenem so prišli prvi nastopi proti OF v raznih cerkvenih društvih. Začeli so padati očitki komunizmu in nevarnosti za vero. Župnišča in samostani so postali središča prve skrivne dejavnosti, od koder se je prenašala v organizacije Katoliške akcije. Iz mesta se je dejavnost porajajoče se bele garde prenesla na deželo.« In: »Med tem so se začele v klerikalnem taboru že zbirati prve teroristične skupine, ki so si nadele nalogo, da napadejo vodilnejše pripadnike OF. V to delo je bila duhovščina že močno vpletena«. In: »Belogardisti, misleč, da je partizanstvo v razpadu, so začeli loviti, izročati Italijanom in pobijati kakor zverjad vse zveste Slovence. Sestavljali so sezname ljudi, ki naj jih Italijani zapro ali izženejo v internacijo. Belogardistična besnost je pripravila v nesrečo tisoče Slovencev in njihovih družin«. In spet: »Izdajalska duhovščina je izdajalsko delo podpirala do zadnjega dne. S škofom na čelu je dajala potuho narodnemu izdajstvu in kajnovskemu bratomorstvu, organizirala procesije, devetdnevnice, posvetitve itd., vse z namenom, da čimveč vernikom pritegne v protinarodno zločinstvo«. (8. julij 1945, št. 68, str. 4)

Slika, ki jo mora vsak Slovenec nositi v očeh

Figure 58. Slika, ki jo mora vsak Slovenec nositi v očeh Mirko Kambič

Sredi julija sta bila objavljena še dva zanimiva članka. Prvi govori o OF in Cerkvi na Slovenskem, drugi pa je pismo vodstva kristjanov OF dr. Gregoriju Rožmanu. Oba članka ugotavljata, da duhovniki nosijo velik del krivde pri nastanku protirevolucije.

»Če se je velik del vernega slovenskega ljudstva odločil za neizprosen boj proti okupatorju, je pomenilo to neko neskladje med duhovščino in narodom. Ljudstvo ni bilo zaradi tega nič manj verno. Torej je morala biti napaka na strani duhovnikov. Razumljivo, velik del slovenske duhovščine že davno ni bil več to, kar bi moral biti. Ljudje, ki so bili posvečeni za delo v cerkvi in za versko delo v narodu, so si iz volje do moči in iz želje po udobnem življenju izbrali za svoj delokrog gospodarska podjetja, politične pisarne in strankine odbore. Skratka: izneverili so se ljudstvu, izgubili so stik in so v usodnem času narodne stiske za ceno osebnih koristi narod izdali in onečastili krščanstvo z brezobzirno zlorabo vere in cerkve«. In: »Za tako številnimi krepostmi, ki so jih navajali ti duhovniki s škofom na čelu v zagovor svojih stališč, so se skrivale nečednosti. Obvezovali so ljudi v poslušnost cerkveni avtoriteti. Da, toda ta poslušnost ni imela obveznosti v krščanski dolžnosti, ampak je temeljila v slabosti nemoči, v zavestni volji umakniti se težavam in žrtvam. V nevarnosti je bila vera, da toda vera iz slabosti, vera iz volje, da si ustvarijo in zagotovijo osebno varnost v strahotnem boju za življenje in smrt naroda«. (12. julij 1945, št. 80, str. 4)

Takole pa piše vodstvo kristjanov v OF dr. Gregoriju Rožmanu: »Ugotovili smo, da se v krajih, kjer je bil duhovnik vsaj nevtralen, bela garda ni razvila in da je ostalo ljudstvo v narodno osvobodilnem boju popolnoma enotno. Na ta način je bela garda sprožila to, česar osvobodilna fronta nikoli ni hotela in proti čemur se je z vso odločnostjo borila: državljansko vojno. Kaj pomeni to dejstvo za naš že itak težko prizadeti narod, tega se mora zavedati vsakdo, ki čuti v sebi le še nekaj slovenske krvi. Kaj pomeni to dejstvo, da je za to usodno bratomorno klanje v veliki meri soodgovorno vodstvo Cerkve na Slovenskem, tega se morajo zavedati vsi kristjani, predvsem pa mora to dejstvo stopiti z vso strahoto pred vaše oči, Prevzvišeni«. In: »Resnici na ljubo moramo ugotoviti, da se je zaradi Vašega ravnanja začela odvijati tista usodna pot slovenskega naroda, ki danes z orožjem v roki zoperstavlja brata bratu. Resnici na ljubo moramo ugotoviti, da se to ne bi nikoli zgodilo v tako strahotni meri, ko bi Vi pravočasno in odločno posegli v razvoj stvari. S svojo neodločnostjo ste nedvomno podprli postojanke tistih, ki so v obrambi svojih reakcionarnih in klikarskih interesov ter za ceno najsramotnejših izdajstev ogrozili narod in vero. Vaša neodločnost je omogočila snovanje belogardistične vojaške organizacije med slovenskimi katoličani. Vaša neodločnost je dopustila to snovanje po katoliških zavodih, cerkvenih hišah in samostanih. Vaša neodločnost je pospešila sramotno zvezo bele garde z okupatorji«. (12. julij 1945, št. 80, str. 4)

Komentar tokrat prepuščamo vam.

Vsem tistim, ki niste vedeli, kaj je bila OF, za srečen konec ponujamo citat iz »prve roke«, iz govora Edvarda Kardelja: » … je globoko demokratična, globoko ljudska, globoko svobodoljubna in napredna v svoji idejni vsebini«. (11. junij 1954, št. 44, str. 2) Verjetno se strinjate, da nimamo nobenega razloga, da govorcu ne bi verjeli, prav tako, kot ne moremo dvomiti poročilom Slovenskega poročevalca.

11. In memoriam

11.1. In memoriam Franjo Mejač

Janko Maček

11.1.1.

V Milwaukeeju ZDA je 23. februarja letos umrl dolgoletni poverjenik Zaveze Franjo Mejač. Njegova smrt je kljub njegovim enaindevetdesetim letom prišla nepričakovano, saj je bil do konca zdrav in dejaven. Malo prej je namreč pred cerkvijo sv. Janeza Evangelista po maši še razdeljeval Zavezo naročnikom in komaj teden pred smrtjo so mu odkrili raka na pljučih.

Franjo Mejač je bil rojen ob koncu prve svetovne vojne na trdni Mejačevi kmetiji v Zalogu pri Ljubljani. Poleg njega so bili v družini še trije bratje in dve sestri. Oče je imel v mladih letih željo, da bi šel v šole in postal duhovnik, toda kot edinec je moral ostati doma na kmetiji, je pa zato omogočil šolanje svojim otrokom. Kar vsi so se šolali in sin Jožef, ki je vstopil v Misijonsko družbo, je bil ravno na cvetno nedeljo 1941 posvečen v diakona, le štirinajst dni kasneje – na belo nedeljo – je pa že pel novo mašo. Njegov brat France je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani in se je po maturi in po odsluženju vojaškega roka zaposlil na pošti v Tržiču. Že kot maturant je namreč mislil na poroko, zato ni imel namena, da bi se vpisal na univerzo. V službi v Tržiču je ostal do začetka vojne leta 1941.

Mejačevi so bili verna kmečka družina, zato ni čudno, če so jih domači revolucionarji že spomladi 1942 imeli na seznamu za likvidacijo. Italijani so na Mejačevem vrtu, ne da bi bili vprašali lastnika, postavili barako in se naselili v njej. Kljub bližini italijanske postojanke so partizani nekega večera obkolili hišo. Ko je oče šel odpirat vrata, je bil prestrašen in je pomotoma pritisnil tudi stikalo za luč na dvorišču. Osvetljeno dvorišče je takoj priklicalo Italijane, saj je bila zaukazana zatemnitev, in partizani, ki niso bili pripravljeni na boj, so se umaknili. Spomladi 1942 je veliko ljudi še simpatiziralo z OF, kajti njen pravi obraz se je še skrival za videzom odpora proti okupatorju. Tako je tudi Mejačeva mati vsak teden ob peki kruha namenila hlebec za partizane, poleg kruha pa še kako klobaso ali kos prekajenega mesa in nekaj denarja. Vedno so se oglasili domači terenci in vse odnesli na določeno mesto. Po tistem »obisku« mati ni več pripravljala tedenskih prispevkov in sin France, ki je do tedaj razmišljal, da bi se kot rezervni oficir moral vključiti v »rezistenco«, je opustil to misel in kmalu odšel k vaški straži v Polju in postal celo njen poveljnik. Kot domobranec in poveljnik čete v Višnji gori je šel skozi mnoge hude boje, nazadnje pa bil v Cofovem udarnem bataljonu in z njim prišel na Koroško.

Franjo Mejač in soproga Minka ob visokem jubileju

Figure 59. Franjo Mejač in soproga Minka ob visokem jubileju

Zanimivo je, kako so trije Mejačevi v Vetrinju prišli v isto enoto in niso bili vrnjeni. Lazarist Jožef Mejač je bil eden izmed duhovnikov, ki jih je škof Rožman kot domobranske kurate uspel poslati na Gorenjsko, kjer skoraj ni bilo slovenskih duhovnikov. Ko je bil v Mengšu, je neposredno občutil, kako je gestapo nadzirala domobrance in še posebno njihove kurate. Nekoč ga je nemški orožnik prišel opozorit, naj se za nekaj časa umakne, ker je v nevarnosti zaradi gestapa. V Vetrinju je bil Jožef po reorganizaciji domobranstva v Slovensko narodno vojsko dodeljen 4. polku in bi bil z njim vrnjen že v ponedeljek 28. maja. Pa ni bilo tako. Njegov sošolec Ivan Remškar, ki je tudi opravljal službo kurata, mu je ob nekem slučajnem srečanju v vetrinjskem taborišču predlagal, da bi zamenjala službeni mesti, kajti sam bi rad prišel v 4. polk, kjer je imel več sorodnikov in znancev. Ko je zamenjavo odobril tudi glavni domobranski kurat dr. Ignacij Lenček, je Jožef Mejač prišel v Cofovo enoto, kjer sta pa bila tudi njegova brata France in Miha. Cofov polk je bil predviden za vračanje v četrtek 31. maja, toda v sredo se je vrnil zdravnik dr. Janež, ki je ušel Angležem pri Pliberku, in šele tedaj so v Vetrinju verjeli, da Angleži izročajo domobrance partizanom. Tako Mejačevi: Jožef, France in Miha naslednji dan niso šli na transport, s katerim je bilo okrog 500 domobrancev še vrnjenih v domovino in v smrt.

Treba je povedati, da so v začetku maja 1945 vsi Mejačevi odšli na Koroško, le mati, ki zaradi bolezni ni mogla na pot, je ostala doma. Najstarejši brat Izidor se je zaradi svoje družinice, ki je tudi ostala doma, in bolne matere proti koncu leta 1945 odločil za povratek. Kljub zagotovilom, da se mu ne bo nič zgodilo, saj ni bil niti pri vaški straži in ne pri domobrancih, so ga za nekaj časa zaprli. Oče Mejač, trije sinovi in dve hčeri so bili potem v begunskem taborišču v Špitalu. Franjo in njegova zaročenka Minka Jakop sta se v taborišču odločila za poroko. Poročil ju je brat Jožef in prav tako tudi sestro Kati, ki si je za življenjskega sopotnika izbrala koroškega Slovenca. Jožef je kmalu potem odšel v misijone v Južno Ameriko, oče je ostal pri hčeri na Koroškem, vsi ostali pa so odšli v ZDA in se naselili v Milwaukeeju v državi Wisconsin. Franjo in Minka sta tedaj že imela sina Janeza, potem pa so se jima rodili še Frank, Ana in Dan. Brat Jožef je prvič prišel na obisk v Milwaukee po desetih letih, ko je pa kasneje deloval v Kanadi, so bili njegovi obiski bolj pogosti. Vedno znova je občudoval njihovo medsebojno povezanost in zvestobo veri ter slovenstvu. Še danes ima pred seboj sliko, kako so pri sestri v Milwaukeeju zvečer molili rožni venec; sestra in otroci so molili slovensko, sestrin mož, ki je bil Američan in ni znal slovensko, je pa odgovarjal v angleščini. Vsi skupaj so veliko mislili na mater v Zalogu, ki se je po tisti bolezni še pozdravila in potem umrla leta 1958.

Kot vsi novonaseljenci je moral Franjo po prihodu v ZDA najprej poskrbeti za osnovne življenjske pogoje svoje družine. Zaposlil se je v tovarni in kmalu postal preddelavec. Žena je doma gospodinjila in s svojimi šiviljskimi spretnostmi dosegla, da je bila družina z razmeroma majhnimi stroški vedno lepo oblečena. Vsi otroci so obiskovali katoliške šole in si pridobili temeljito izobrazbo. Očetu nikoli ni bilo žal denarja za šolanje svojih otrok. Ko so se drug za drugim poročili in šli na svoje, so vsi ostali v Milwaukeeju in povezani z očetom in materjo, ki sta sedaj svojo skrb in pomoč razširila na vnuke. Kar deset se jih je nabralo in tudi k njihovi izobrazbi je oče veliko pripomogel. Gotovo mu je bilo v zadoščenje, ko je v zadnjih letih videl, kako tudi oni uspešno dosegajo poklicno izobrazbo in stopajo v življenje. V posebno veselje mu je seveda bilo, ko sta leta 1980 prišla na obisk v Milwaukee brat Izidor iz domovine in sestra Marija iz Avstrije. Tedaj so prvič po ločitvi v begunskem taborišču in zadnjič v življenju bili skupaj vsi bratje in sestri.

Že od začetka bivanja v novi domovini je Franjo dobršen del svojega časa in svojih sposobnosti namenil delu za slovensko skupnost, še v večji meri pa je bilo to možno, ko se je pri 63tih letih upokojil. V Milwaukeeju so že prejšnji slovenski izseljenci zgradili cerkev sv. Janeza Evangelista in imeli svojo župnijo. Seveda so se novi izseljenci – begunci pred komunističnim nasiljem – takoj vključili v slovensko župnijo in po najboljših močeh pomagali pri njenem delu, hkrati pa čutili potrebo, da bi poleg cerkve imeli še nek kotiček, kjer bi se lahko srečevali. Nekateri so bili mnenja, da bi v ta namen zadoščala dvoranica, ki naj bi bila po možnosti blizu cerkve, drugi pa so se ogrevali za prostor zunaj mesta, kamor bi zlasti pomladi in poleti prihajali z družinami in na čistem zraku imeli kulturne in zabavne prireditve. Zmagala je druga skupina, v kateri je bil dejaven tudi Franjo Mejač. Kupili so propadajočo kmetijo kakih 40 km od mesta in ji dali ime Triglavski park. Poleg travnika in gozda je bilo tu tudi jezero z otočkom, ki jih je spominjalo na Blejsko jezero. Že pred tem so seveda imeli slovensko društvo Triglav. S požrtvovalnim delom vseh članov – najprej so se urejanja lotile ženske s srpi in motikami, nato so poprijeli še moški – so zemljišče temeljito uredili, da je dobilo podobo pravega parka. V bližini jezera so postavili hišo, kjer imajo dvorano za prireditve, kuhinjo, jedilnico itn. Podjetni Triglavan Jože Kunovar je neke zime na obali jezera na svoje stroške in po svoji zamisli postavil kapelo, ki je pravzaprav miniaturna cerkev sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru.

Srečanje bratov in sester v Milwaukeeju leta 1980: z leve Izidor, Kati,
                        Jožef, Marija, Miha in Franjo

Figure 60. Srečanje bratov in sester v Milwaukeeju leta 1980: z leve Izidor, Kati, Jožef, Marija, Miha in Franjo

Franjo Mejač, ki je bil med ustanovitelji društva Triglav in med pobudniki zamisli o Triglavskem parku, je ostal do konca življenja dejaven tako v društvu kot v parku. Več let zaporedoma je bil upravnik parka in je za to delo žrtvoval veliko svojega časa. Kot dolgoletni predsednik društva Triglav je sodeloval tudi pri organizaciji prireditev. Ena od vsakoletnih prireditev v parku je spominska slovesnost za pomorjene domobrance in druge žrtve komunističnega nasilja na Memorial day (Spominski dan), ki ga v ZDA praznujejo konec maja. Ta slovesnost se vedno začne z mašo in pridigo – navadno pride za to slovesnost med rojake dr. Jože Gole – sledi spominski kulturni program, na koncu pa še obisk simboličnega domobranskega groba v parku. O tej slovesnosti smo nekajkrat poročali tudi v Zavezi oziroma v Mi med seboj. Dobro obiskana prireditev v Triglavskem parku je tudi vsakoletni misijonski piknik. Glavni del tega piknika je vedno sv. maša, ki jo je med svojimi rojaki večkrat opravil misijonar Jožef Mejač. Misijonskega piknika so se vedno radi udeležili tudi »stari« Slovenci iz Milwaukeeja in okolice. Izkupiček, ki ob dobri udeležbi doseže več tisoč dolarjev, darujejo za misijone.

V Zalogu, kjer je nekoč bila Mejačeva domačija, je sedaj središče nove župnije; cerkev Angelov varuhov stoji prav na kraju nekdanje italijanske barake.

Cerkvica ob jezeru v Triglavskem parku je tudi spominski hram, saj so v njej na stenah obešene ploščice s sliko in podatki pokojnih članov društva Triglav. Odslej bo med njimi tudi ploščica ustanovitelja in dolgoletnega predsednika društva Triglav Franja Mejača. Tudi Nova Slovenska zaveza in uredništvo revije Zaveza se mu zahvaljuje za zvesto sodelovanje. Naj mu bo Bog bogat plačnik in naj uživa pri Njem večni mir!

12. Iz tujega tiska

12.1. Sodišča merijo zgodovino

Angelika Nussberger

12.1.1.

Preteklost se, kljub vsem naporom za njeno obvladovanje in za kulturo spominjanja, ne da ukrotiti, utišati, ograditi in omejiti. Navidez pozabljeno po desetletjih spet pride na dan in zaposluje ne samo zgodovinarje in arhivarje, ampak tudi sodišča – pa osuplo, radovedno in razčustvovano javnost. Tako so bili zločini sovjetskih partizanov na Baltiku iz leta 1944 obsojeni na novem sodnem procesu, ki se je začel 1998 v Latviji in je bil dokončno zaključen šele 2010 v Strassburgu, pri čemer so najprej stali pred sodiščem storilci, nato pa še sami sodniki. Dogodki ob zadušitvi madžarskega upora leta 1956 so predmet sodnega postopka, tudi ta vodi prav do evropskega sodišča za človekove pravice. Neizpolnjene obljube odškodnine zaradi pregona celih ljudstev se obravnavajo glede na kršitve človekovih pravic. Otroci in vnuki žrtev terjajo odškodnino od potomcev storilcev. Njihove skrbi zaposlujejo države; spori vodijo, kot v primeru ustrelitve grških talcev po SS v Distomu, prav do mednarodnega sodišča v Haagu. Evropska zgodovina se je pričela gibati in zdi se, da bo na novo izmerjena s pomočjo prava.

Nekaj podobnega se lahko doseže tudi s filmi; pomislimo samo na učinkovanje filma »Pokol v Katynu« Andrzeja Wajde, ki so ga najprej predvajali na Poljskem in v Zahodni Evropi, po letalski katastrofi v Smolensku pa tudi v Rusiji. Zgodovino lahko na novo odkrivamo tudi s pomočjo literarnih predstavitev, primer za to je avtobiografija Güntherja Grassa »Ob lupljenju čebule. (Beim Häuten der Zwiebel)«, ki povedano v »Pločevinastem bobnu« kaže v novi luči. Tudi postavljanje ali podiranje spomenikov odpira vprašanja o interpretaciji zgodovine; spor ob ponovni postavitvi doprsja Feliksa Dzeržinskega pred glavnih poslopjem tajne službe na Lubjanki v Moskvi in pa prestavitev sovjetskega vojnega spomenika iz središča Talina na neko pokopališče sta zgovorna primera.

Film, literatura, umetnost in zgodovinopisje vsak na svoj način omogočajo zopetno oživljanje zgodovine. Izbira medija ne prejudicira vrste izpovedi: enako so mogoče tako premočrtne pripovedi z dvignjenim prstom pod motom »Tako je bilo v resnici« kot tudi podrobne in razlikujoče predstavitve, ki se s Pilatom sprašujejo »Kaj je resnica?« in zavestno ostajajo brez odgovora.

12.1.2.

K temu pisanju bi želeli dodati kratek komentar. Prof. dr. Angelika Nussberger, direktorica Instituta z vzhodno pravo na univerzi v Kölnu, je bila izvoljena za prihodnjo nemško članico Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Središčno mesto v tistem delu njenega pisanja, ki smo ga prevedli za bralce Zaveze, je po našem mnenju naslednji: »Evropska zgodovina se je začela premikati in zdi se, da bo s pomočjo pravo na novo izmerjena.« Primer tega ponovnega merjenja zgodovine je v tej številki Zaveze podrobno predstavil Anton Drobnič, nekdanji generalni državni tožilec in sedanji predsednik Nove Slovenske zaveze.

Mi pa smo na pisanje bodoče članice evropskega sodišča v Strasbourgu pokazali iz posebnega razloga. Pred kratkim smo se precej trudili, da bi nekoliko razjasnili medvojni umor neke velike slovenske družine, ne samo iz sočutja do ubogih in nesrečnih žrtev, ampak tudi zato, ker je ta partizanski umor obetal pojasniti širše ingerence boljševiškega terorja na sploh in tega posebej. Ni se nam posrečilo razkriti kaj dokončnega, nekaj pomembnih okoliščin pa vendarle. Tako izdelano besedilo smo poslali enemu od dveh preživelih članov družine. V odgovoru, ki smo ga nemudoma prejeli, nam je naslovljenec »prepovedal, da se karkoli piše o meni in moji družini v časopisih, revijah ali knjigah«. Čeprav se nam na to prepoved po mnenju ekspertnega vedenja ne bi bilo treba ozirati, smo se vendarle odločili, da spisa ne objavimo. Sočutje in spoštovanje do teh nesrečnih ljudi, ki jim je bilo na tako krut način vzeto življenje, nam ni dovoljevalo, da bi tvegali in, poleg vseh žalitev, še mi motili mir, ki je sedaj nad njimi. Še manj pa bi si želeli imeti opravka z ljudmi, ki v sedemdesetih letih niso našli v sebi toliko moči in naravne odgovornosti do svojih ljudi – kljub vsemu je vedno bilo nekaj možnosti, mar ne – da bi dognali vzroke in izvedbo zločina, ki je bil narejen nad njimi. Nismo hoteli, da bi nas ta mučna zgodba ponovno opozarjala na duhovno, moralno in politično zaostalost tolikih slovenskih ljudi. Vas, bralci Zaveze, pa le sprašujemo: Kaj bo z nami? Kaj bo s Slovenijo? Namesto da bi v spominu tolikih mučencev vzcvetela, se vedno bolj spreminja v zaprašeno postboljševiško provinco. Morda pa ni nikogar več sram! Ali bi bilo tudi to mogoče?

13. Dodatek

13.1. V Sloveniji veter ideološke restavracije

Karl-Peter Schwarz

13.1.1.

Od Türkovega nastopa službe pred tremi leti piha čez Slovenijo veter ideološke restavracije. Enega od nekdanjih komunističnih šefov državne varnostne službe je Türk odlikoval z redom za zasluge. Nasprotno pa je bil zgodovinar Jože Dežman, direktor ljubljanskega Muzeja novejše zgodovine ne glede na službena določila pred kratkim odstranjen. Pod njegovim vodstvom je postal muzej živahen kraj soočenja z nacionalsocializmom, fašizmom in komunizmom v Sloveniji. Ta debata bo sedaj spet utihnila, nadomestila jo bo skrb za komunistične in nacionalsocialistične mite.

Karl-Peter Schwarz, Frakfurter Allgemeine Zeitung, 13. julij 2010

Dodaj komentar