Zaveza št. 77

Z
[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Justin Stanovnik

1.1.1.

Živeti je postalo nemogoče,
ker hočemo samo živeti

(Eugène Ionesco, Facing the Inferno)

Komunizem nam je poleg vsega drugega prinesel tudi dve presenečenji. Prvič nismo pričakovali, da ga bo tako kmalu konec, potem pa, ko je ta konec prišel, nismo mislili, da bo še kar trajal in trajal.

1.1.2. Bankrot boljševizma – Zakaj ga nismo pričakovali

Najprej njegov konec. Sedaj, ko se je, karkoli je že pomenil, zgodil, nas včasih prešine, da vseeno ne bi bili smeli biti tako presenečeni. Očitamo si, da nismo bili dovolj pozorni opazovalci, potem pa tudi to, da stvari, ki so bile vsem na očeh in smo jih tudi sami opazili, nismo vzeli dovolj zares. Kakor da ne bi bili poznali sveta in ne bi vsaj nekoliko vedeli, kaj čemu sledi in kaj iz česa nastane. Toda prav v zadevi »znamenj časa« smo bili prebivalci dirigirane družbe, kako naj temu rečemo – v oslabljenem stanju. Manjkalo nam je celosti, ki je neobhodno potrebna za stvarno razumetje stanja družbe in sveta. Celosti pa nismo mogli doseči, ker ni bilo proste komunikacije, ki bi jo edina lahko omogočila. Prebivalci boljševiškega imperija – ta oznaka se seveda v javnosti ni uporabljala – smo bili bolj in bolj delni ljudje. Totalitarna praksa je bila takšna, da je zelo priporočala opreznost do soljudi. Prva žrtev te opreznosti je bil – poleg degeneracije medčloveških odnosov – predvsem jezik, ki je, ujet v kanale totalitarne komunikacije, izgubljal ustvarjalno nedolžnost – se pravi, svobodo. Ljudje so se bolj in bolj spreminjali v vase zaprte enote, v nekakšne socialistične monade, ki je vsaka zase sicer imela neko védenje o svetu, a se to védenje, ker ni bilo medčloveško preverjeno, nikoli ni moglo dvigniti iz območja osnovne negotovosti. Splošna veljavnost nazorov ljudi je ostajala slej ko prej vprašljiva. In človek, nosilec te porozne politične zavesti, si tega dolgo ni mogel prikrivati, saj je vsako novo stanje, ki je nastalo, zahtevalo korekcijo. Jasno je, da tak človek ni mogel biti državljan, kot je zahtevala na primer grška polis ali pa prosvetljenska država, ki je bila njena moderna ponovitev.

S tem, da boljševiški totalitarni imperij ni omogočal državljana, je povezano marsikaj. Na primer to, da so bile volitve zgolj ideološki ritual in niso imele druge vloge razen te, da so volivcem izstavljale potrdila minimalne socialistične cerkvenosti. Ali pa na primer to, da je snažilka, ki je sledeč samoupravnemu scenariju uveljavila svoje državljanstvo tako, da je na sestanku »nadrla« direktorja, to storila samo enkrat, potem pa nikoli več, ker je kmalu ugotovila, da se to ne splača. Uvidela je, da je samoupravno državljanstvo fantomska iznajdba. Iz tega je mogoče razumeti tudi to, da vedno manj vemo, kaj so si v resnici mislili ljudje, ki so konec osemdesetih let demonstrirali pred Roško kasarno za Janšo in njegove prijatelje; ali pa ljudje, ki so se na vabilo Bavčarjevega odbora za človekove pravice v zgodnjem poletju 1988 zbirali na Kongresnem trgu. Takrat o tem nismo imeli nobenih vprašaj, potem pa, ko so se stvari začele obračati močno po svoje, pa je bilo teh vprašanj vedno več, mi pa smo vedno manj vedeli, kako nanje odgovoriti. V zadnjem času smo se glede tega začeli nekoliko bolj zanašati na izraz »totalitarna poškodovanost«, ki nas sicer usmerja v območje, v katerem bi kazalo začeti preiskavo, kako natanko pa se je ta »poškodovanost« polaščala slovenske duše, te raziskave se sistematično ni še nihče lotil. Ali lahko pričakujemo kako iniciativo od takih učenih združb, kot sta na primer Liberalna akademija ali pa Mirovni institut, ali pa od vplivnih posameznikov, kot sta na primer dr. Oto Luthar iz ZRC SAZU ali pa Martin Ivanič, ki mu je gotovo ostalo nekaj enciklopedičnih interesov iz časa ustvarjalnega urednikovanja pri Enciklopediji Slovenije?

Toda ali nas ni zaneslo že predaleč? Kar smo hoteli nekoliko pojasniti, so bili pravzaprav razlogi, zakaj nas je boljševiški bankrot presenetil, kljub temu, da so bili razlogi za sesutje totalitarne države, ko gledamo nazaj, že nastopili v tako živih barvah, da se nemalo čudimo, da nam jih že prej ni uspelo identificirati. Zdi se, da se je v nas podrlo zaupanje v delovanje sveta. Stoletja se je vedelo, da zlaganost ne more biti zanesljiv temelj za človekove načrte, zasebne ali javne. Od vsega védenja je v ljudeh obstajalo skoraj refleksno nezaupanje do projektov, ki so se rojevali ali uresničevali v odsotnosti ali celo v preziru do resnice. Tukaj pa so videli, da je neko veliko [Stran 002] podjetje, ki je bilo zamišljeno v nasprotju z vsem védenjem, ki ga je človek imel o sebi in svetu in ki se je gradilo z metodami, za katere se je od pamtiveka vedelo, da jih človek ne sme uporabljati; ko se je videlo, da njegovi projektanti niso izključevali nobenega od vzgibov, ki so bili uskladiščeni v prostorih človeške duše – in vendar je to podjetje nazadnje stalo. In ker je tam stalo, je bilo to za vse veliko pohujšanje: njegovim projektantom in graditeljem je vlivalo zavajajočo vero, da je pravemu človeku – človeku, ki se ne ustavi pred ničemer – mogoče doseči vse; za tiste, ki pa so vse storili, da te stavbe ne bi bilo, pa veliko pohujšanje. Prihajalo je s šepetanjem, da se mogoče začenja drugačen in mogoče zares nov svet. Slovenski katoličani so sicer še hodili v cerkev – mogoče še bolj, ker so tam videli edini izhod iz brezupa – na svoje opazovanje in svoje razumevanje sveta pa se niso več tako zanašali. Stanje, ki se je tako naselilo v ljudeh, je trajalo do konca komunizma in sega še v današnji postkomunistični čas. Poleg tega pa ne velja samo za Slovenijo, ampak z variacijami za vso socialistično hemisfero Evrope, kakor kaže opis nekega ukrajinskega sociologa: »Novi človek je v ambivalentnem stanju duha. Sicer pri zdravi pameti, a hkrati izkazuje naslednje stanje: je za večstrankarski sistem, obenem pa nasprotuje ,novopečenim strankam‘; je za svobodo gibanja, hkrati pa proti omejitvi obmejne kontrole; je za jačanje tržne ekonomije, pa tudi za državno nadziranje cen, za neodvisnost svoje države, pa tudi za restavracijo Sovjetske zveze.«

1.1.3. Zvodljivost boljševizma na našem in evropskem terenu

Zakaj mislimo, da si moramo očitati, da nismo, brž ko je bilo mogoče, predvideli, da je padec ideološkega megalita ne samo nujen, ampak že na programu zgodovine? Zato, si mislimo danes, ker bi se lahko na to, kar se je pripravljalo, v daljšem obdobju mogli bolje pripraviti. Tako pa nas je izvršeno dejstvo našlo na odprtem prostoru in domala nepripravljene. Nekoliko bolj prebujene so bile samo neke sile, ki so potem nastopile kot Demos. V resnici pripravljeni pa so bili samo boljševiki. To nam je danes zelo jasno.

Malo tolažbe nam daje misel, da tudi zahodni svet, ki ni živel v prisilnem totalitarnem jopiču, ampak je bil deležen tega privilegija, da je živel v svetu, ki je bil zgrajen na aksiomih novoveške demokracije, kot jih je postavil Abraham Lincoln v znamenitem govoru v Gettysbourgu (Vladanje ljudstva, za ljudstvo in po ljudstvu); v nekakšno tolažbo nam je lahko, da tudi ta svet, predvsem njegov levi pol – čeprav ne samo ta – ni dajal znakov bolj samostojnega in bolj kritičnega opazovalca. Če pomislimo samo na to, kako je Zahod sprejemal nekatera dogajanja in nekatera dejstva v na novo postavljenem socialističnem imperiju na vzhodu. Vse so požrli. Na primer obračun maršala Tuhačevskega s kronštadtskimi mornarji; ali pa kolektivizacija v Ukrajini in lakota, ki ji je sledila, zlovešči teater s sodnimi procesi v 30.-letih, ki so pogubili cele generacije boljševiških elit, političnih in vojaških; smešne obtožbe s Stalinovimi zastrupitvami, pakt Ribbentrop – Molotov, delitev Poljske in ruska zasedba Baltika, zadušitev vstaje na Madžarskem in na Čehoslovaškem, naivno navdušenje nad govorom Hruščova na XX. partijskem kongresu, prisilna selitev stotisočev Poljakov na sever in v centralno Azijo, neodmevna Orwellova poročila o vlogi sovjetske tajne policije v španski državljanski vojni. Predvsem pa napoved, ki jo je dala Rosa Luxembourg, skoraj na pragu smrti, o prihodnosti ruske revolucije: Brž ko bo boljševiška partija utrdila svojo diktaturo in uničila večstrankarsko demokracijo, bo diktatura Partije degenerirala v diktaturo skupine v Partiji, potem pa bo diktatura skupine v Partiji degenerirala v diktaturo enega človeka.« (J. M. Cameron, Nočna bitka, 50–75.)

1.1.4. Nove perspektive zločinskega sistema – po bankrotu

Prehajamo na drugo reč, za katero smo rekli, da nas preseneča pri boljševizmu. Npr. njegov konec, ki ga, kakor rečeno, nismo pričakovali tako zgodaj, mislili pa smo, da si bo izbral, ko bo končno prišel, kako bolj dramatično predstavo. Nekaj tako epohalno novega, nekaj tako ambicioznega, kot je bil boljševizem, ki je vedno postavljal sebe proti svetu kot celoti in govoril o Moskvi kot o novem Rimu, smo mislili, bo odšel ali ostal, ampak o tem bo odločala zadnja bitka harmagedonska. V resnici pa se je vse izteklo drugače: konec je prišel in je minil zelo klavrno in skoraj dolgočasno; vznemirljivo je bilo samo to, da boljševizem ni odšel, ampak ostal. Klavrnost in dolgočasnost sta bili sicer samo na zunaj. V resnici je bilo vse, na kar bi se bili morali na boljševizmu že zdavnaj navaditi, rafinirano in pretkano. Te besede ustrezajo našemu opisu, če hočemo označiti igro, ki so jo pri tem igrali. Če pa pomislimo, da so si to igro sploh upali zaigrati po vsem, kar so bili, pa je bilo samo nesramno in arogantno.

[Stran 003][Stran 004]

Ko so boljševiki na svetovni zgodovinski borzi objavili bankrot, so s tem – tacite – zavrgli vse ideološke predpostavke, iz katerih so izvajali upravičenost metod, s katerimi so uresničevali svetovni projekt »znanstvenega socializma«. Človeške zadolžnice, s katerimi so bili boljševiki obremenjeni na koncu svoje zgodovinske kariere, so dosegle vrtoglavo številko sto milijonov. Sto milijonov ljudi za podjetje, katerega stečajni upravitelj ni imel s čim poplačati upnikov – drug za drugim so prihajali, ne posamezniki, ampak delegacije celih narodov in kazali arhivske dokumente, s katerimi so terjali povračilo – sto milijonov ljudi je bila huda zadolženost pred človeštvom in stanje insolventnosti ob tolikšni zadolženosti bi moralo boljševike dobesedno uničiti. Ampak ravno ta ura resnice je pokazala, kaj so – da niso prišli iz zgodovine, da so zavrgli spomin na človeka; da se je v komorah zadnjega upora njihova snov spremenila radikalno. Tudi če so s tem, kar so v zgodovini počeli, izgubili milost zardevanja povsem, bi, ko so bili na koncu še enkrat brutalno soočeni s tem, kar so bili, morali začutiti, da je konec igre – da morajo odditi. Veliki vzpon boljševiškega človeka se je pravzaprav zgodil na koncu. Zadnji veliki upor! Kako se je to moglo zgoditi?

V intervjuju, ki ga je Domenico Settembrini dal za Survey 23 (1977/78) z naslovom Mussolini in Lenin, je po mnenju poljskega filozofa Kolakowskega prepričljivo dokazal, da sta fašizem in boljševizem istorodna. Nasprotno pa je Jens Petersen iz nemškega zgodovinskega instituta v Rimu, v članku Nastanek pojma totalitarizma v Italiji pokazal na pomembno razliko med fašizmom in boljševizmom, ki bi na tem mestu utegnila biti zanimiva tudi za nas. Fašizem, pravi Jens, je direkten, proklamativem, deklamatorski. Vse kar je, pravi, je znotraj države in država smo mi. V boljševizmu pa je nekaj dvoobraznega, dvoglavega: ko ubija, vzpodbuja življenje; ko ruši, gradi; ko usužnjuje, osvobaja. Fašizem pravi: mi in naš totalitarni program; boljševizem: ne mi, ampak delavski razred; ne mi, ampak proletarci; ne mi, ampak narod, se pravi ljudstvo. Iz navedenega sledi, da se boljševiški svetovni red lahko sklicuje na svojo alibičnost. To je, zlasti v kriznih situacijah, zelo koristno.

Naša vera in ljubezen naši Cerkvi

Figure 1. Naša vera in ljubezen naši Cerkvi Mirko Kambič

1.1.5. Zaplemba jezika – Središčna intuicija boljševiške strategije

Boljševiki, tudi ali predvsem slovenski, so jeziku tudi sicer posvečali veliko pozornosti. Eden od posebno uspešnih trikov je nekaj, čemur bi lahko rekli večravninska semantika. Na nekem partijskem posvetovanju (4. oktobra 1943) je Kardelj povedal tudi naslednjo misel: » … pri čemer uživa izdajalska evropska reakcija vso pomoč angleške in ameriške izdajalske reakcije … «. Vsi nekoliko vemo, kaj pomeni beseda »izdajalski« in zato vemo tudi, da angleška in ameriška reakcija jeseni 1943 ni bila izdajalska v tehničnem pomenu te besede. Kardelj je preprosto mislil, da sta angleška in ameriška reakcija preprosto proti njemu in komunistom. Tudi slovenska »kmečka vstaja« je bila »izdajalska«, kar pomeni samo to, da se je uprla boljševiškemu terorju in ni verjela velikemu enobejevskemu triku. Zakaj pa ravno »izdajalska«? Zato, ker je ta beseda imela v času okupacije največjo možno energijo.

Kakor vidite, hočemo nekoliko razumeti, zakaj so boljševiki po toliki politični blamaži, po toliki moralni obremenjenosti in po toliki človeški izprijenosti mogli ostati – in kot da se ne bi bilo nič zgodilo – celo kompetirati za vodstvo demokratične države, ki so jo nekoč napadli in zrušili. Žaljivost in predrznost te kretnje je tako velika, da komaj razumemo, kako jo je človeško mogoče narediti, a nato le pomislimo, da so, potem, ko so ljudi več kot 60 let mojstrili v žaljenju, mislili, da si brez kazni to lahko privoščijo. Boljševiki so od vseh intuicij, ki so po začetni vpisanosti v njih nastajale, imeli največ koristi od ideološke zaplembe jezika. Če ljudje nimajo več jezika, so namreč zelo sami, tudi če se tega natanko ne zavedajo. Dr. Janez Stanovnik je lani, 18. oktobra, nekje na primer rekel tole: »Danes govorijo o nekakšni evropski zavesti in to evropsko zavest naj bi nosili potomci Franca in potomci nekakšnih domobrancev. Druga svetovna vojna se je vodila med antifašizmom in fašizmom, ne pa med totalitarizmom. Totalitarizem so si izmislili zato, da bi izbrisali sramoto in izdajstvo«. Torej, totalitarizma sploh ni bilo. To reč so si izmislili. Bralec, ki ob teh besedah ne protestira, je že na poti do končne brezpogojne vdaje. Mnogi tega govorjenja niso mogli prenašati in so se vdali.

Vsi veste, nadalje, kaj pomeni partizansko zajetje internirancev na vlaku na Verdu junija 1942. Dušan Drolc alias Stane Savinjčan je na partijskem posvetovanju na Cinku julija 1942 omenil tudi Verd s tema dvema stavkama: «Odmev partizanske akcije na Verdu je imel velik uspeh. Ljudje so se vpraševali le, ali pa so tudi pobili vse belogardiste in Mihajlovićevce.« Zakaj pa naj bi jih vendar pobili, če pa so jih Italijani aretirali in peljali v lager? Uredniki knjige, iz katere je ta citat, pa so v opombi napisali tole: »Po prihodu na[Stran 005][Stran 006] osvobojeno ozemlje so se interniranci lahko odločili za vstop v partizanske vrste, za odhod z osvobojenega ozemlja ali za vstop v delavski bataljon.« Izpustili so očitno nepomembno okoliščino, da so tistih enajst, ki so vztrajali pri »odhodu z osvobojenega ozemlja«, pomorili in verjetno ležijo vse od takrat v Krimski jami. Enciklopedija Slovenije pa pod geslom Verd pravi, da so bili tisti, ki so jih «partizani prepoznali za nasprotnike OF«, usmrčeni. Enciklopedija Slovenije in njen odgovorni urednik Martin Ivanič nas prikrajšata za informacijo, če so tudi ti bili belogardisti in mihajlovićevci.

Vsaka neresnica kvari jezik, če je izgovorjena; če je zapisana, še bolj. Po naravi je jezik namenjen izražanju tega, kar na neki način je; če pa beseda postane posoda za neresnico, se zgodi nad njo nasilje in je zato zaradi svoje deformiranosti resnico vedno manj sposobna sprejemati in prenašati. Zlaganost je zloraba jezika, zlasti če je brutalna in sistemska. To se pravi, če za njo stoji organizirana moč.

Naše zaupanje papežu in škofu

Figure 2. Naše zaupanje papežu in škofu Mirko Kambič

1.1.6. Resnice ni – Resnico izdelujemo mi: klerofašizem

Časnikarka Ranka Ivelja je v soboto, 3. aprila 2010, v Dnevnikovem objektivu zapisala, da je bil Lojze Grozde »aktivni član klerofašistične organizacije Katoliške akcije«. Mislila je posebej na srednješolsko mladčevsko vejo.

Za oznako, tu navedeno, velja, kar smo zapisali zgoraj: da je brutalna in sistemska. Poleg tega ima na sebi še nekaj drugega. Uperjena je zoper ljudi, ki so zvečine šli pred smrtjo »skozi veliko bridkost«. Naj jih naštejem nekaj od tistih, ki se jim je to zgodilo, še pred letom 1945.

V noči na soboto 13. junija 1942 so prišli partizanski teroristi s Ključa na Brezovico, vdrli skozi okno Mravljetove hiše in umorili učiteljiščnika Vinka Mravljeta in njegovega brata Franceta, ki sta bila mladca. Poleg tega so ustrelili še očeta Antona, najstarejšega sina Toneta pa odpeljali na Ključ v Polhograjskih hribih in ga tam čez dan ali dva tudi umorili. Nekaj dni pred tem je Vinko zapisal v svoj dnevnik: »Iz Polhograjskih hribov diha groza.« Vinka so morilci zabodli skozi oko, Franceta pa pobili z udarci v zatilnik. Njuno umiranje je trajalo kako uro.

Dva meseca pozneje, na večer pred velikim šmarnom, so boljševiški gverilci prišli k Novakovim, ki imajo hišo nekaj 100 metrov proč od Mravljetovih. Tam sta živela dva druga brezovška mladca, doktorand germanist Janko Novak (1919) in Zdravko Novak (1923). Mati jima je prigovarjala, naj gresta v Ljubljano, ker je nevarno, a sta vedno odgovarjala, da je to res, a ne vesta pravzaprav, zakaj bi odhajala. Tisti večer, 14. avgusta, pa ju je nekdo poklical z vrta, in ko sta šla odpret, so ju zgrabili in odpeljali – tudi na Ključ – kjer so ju morda še isti večer ali pa drugi dan, torej na veliki šmaren, umorili. Da bi bila slika kolikor toliko popolna, je morda treba povedati tudi to, da so očeta Janeza (48), ki ni bil ne pri vaški straži ne pri domobrancih, že maja 1945 aretirali in za vedno odpeljali.

Od drugih mladcev, ki so jih boljševiki pomorili že pred majem 1945, naj omenim še dva. Ivan Pavčič je bil doma v Bizoviku. Maja 1942 so ga nekega večera, ko je odhajal od šmarnic, prijeli, odpeljali v gozd in nekje na Polici umorili. Drugi pa je bil dijak Miha Turk iz Velikih Škrjanč pri Novem mestu. S smrtjo so mu grozili že v razredu na novomeški gimnaziji, uresničili pa so svojo grožnjo maja 1942 na domu.

Poseben primer pa je bil Valdi Lavriša iz Horjula. Zanj obstaja tudi dokument, iz katerega je nekoliko razvidno, kako so ta umor izvedli. Dokument je pravzaprav list iz dnevnika orožniškega kapetana v pokoju Martina Gajskega in nosi oznako II/0253706 (fascikel 123/DMB, 70684 – 71236).

1.1.7. Besedilo:

»Na dan 28. junija 1942 so po odločbi Ceneta Logarja partizani pod vodstvom domačina Rožmanca Milka prišli v Horjul po katoliškega fanta Lavriša Valdija in ga odvedli s seboj skozi Ljubgojno v žažarske hribe, kjer so ga drugi dan zverinsko ubili. Krvnik z imenom Marko ga je hotel najprej obesiti ali ker vsled Valdijevega odpora tega ni mogel storiti, si je Valdi moral sam izkopati grob in krvnik mu je za tem zabodel bajonet v prsi.«

23.1.1943

Ta dokument je dragocen zato, ker pokaže, kakor smo rekli, kako približno so te reči potekale.

Za mladce je pomembno, da se niso smeli politično udejstvovati, predvsem pa niso smeli nositi orožja in se udeleževati bojev. Šele na zimo 1943 – torej že po smrti profesorja Ernesta Tomca, ko so Nemci začeli z raznimi nabori v delovne organizacije, je mladčevsko vodstvo dovolilo vstop v domobransko vojsko. Točne številke niso znane, govori pa se, da se je v Vetrinju zbralo okoli 200 mladcev, od katerih je bilo vrnjenih v boljševiško Slovenijo okoli 150.[Stran 007] Nekaj od njih je bilo mladoletnih, zato niso bili vsi pomorjeni. Aljoša Basaj, ki je bil z nami v Teharjah, je bil, ko so ga odgnali, star šele 15 let. A ker je bil sin predsednika slovenske demokratske vlade, je moral umreti.

Da z nekaj stavki pokažemo, v kaj je bilo življenje mladcev usmerjeno, bomo navedli nekaj vrstic iz Revije Katoliške akcije, ki je izhajala od 1940 do 1944, v vedno manjšem obsegu, vsega skupaj ne kaj več kot 10 številk. Dr. Karel Truhlar je v članku Profesor Ernest Tomec in nadnarava zapisal: »Poglavitni znak naše aktivnosti je, da nam je bistvena nadnaravna usmerjenost. Nikoli nas ne sme uspeh v organizaciji tako očarati, da bi pozabili, da je bistveno središče naših sil v nadnaravnosti.«

V članku Katoliška akcija v teh težkih dneh piše leta 1941 (3 do 4)/L – j naslednje:

»Katoliška akcija ima v teh dneh tri ne majhne naloge:

1. oznanjati, vsak v svojem krogu dejavno ljubezen;

2. pobijati, vsak v svojem kraju, nekrščansko misel na maščevanje;

3. zavračati prevaro komunizma.

Komunizem je naš najhujši sovražnik: najhujši, ker je s svojimi prevarami naš notranji sovražnik.«

Bled zna biti skrivnosten

Figure 3. Bled zna biti skrivnosten Mirko Kambič

Za popolnejšo sliko bomo na koncu tega prikaza navedli dva odstavka iz eseja Rdeči cvetovi na belem prtu mladčevskega idealizma(Zaveza, 9, junij 1993).

»Komunisti so člane Katoliške akcije posebej sovražili, zlasti mladce. Niso jih sovražili kot oborožene nasprotnike, saj orožja ravno niso imeli. Njihova mržnja je rasla iz pravilne slutnje, da so jih ti mladi ljudje prepoznali v bistvu, v njihovih zadnjih namenih. Čutili so, da so v njihovih očeh to, kar predvsem niso hoteli biti – identificirani.«

»Niso jih odstranjevali tehnično, niso jih streljali, kot bi delali z nasprotniki, ki bi jih hoteli samo izločiti. Vinka Mravljeta so zabodli, nad Lavrišo je eden od morilcev planil z bajonetom. Vsi čutimo, da se tega drži poseben pomen: ni jim bilo dovolj, da jih ne bi bilo več, hoteli so jih ubiti, lastnoročno, v prastarem, začetnem pomenu te besede«. (Glede opazke Ranke Ivelja o »domobranskih sadistih« in o »izrezanih zvezdah na dojkah mučenih partizank« pa moramo časnikarko dnevnika[Stran 008] opozoriti na naslednje. Glede tistih, ki so umirali v Barbarinem rovu in podobnih krajih, morajo biti vsi ljudje izredno natančni, tudi novinarji. Naj ima kdo že kakršnekoli kriterije svojega ravnanja in govorjenja, ali pa tudi nima nobenih kriterijev, mora glede teh ljudi biti izredno natančen in vedeti, kaj govori.)

1.1.8. Boj za dvožariščno Evropo – Boj za človekovo normalnost

V 30. in 40. letih dvajsetega stoletja je v Sloveniji živelo dvoje vrst izrednih ljudi: eni so hoteli podreti obstoječi svet in na njegovo mesto postaviti novega – ki pa ni bil čisto nov, saj je že takrat, če je kdo hotel, lahko videl, kakšen je ali kakšen se obeta, za poznejše ljudi pa so ga odkrivale številne knjige, od katerih je ena Šepetalci; ko pa so drugi videli, kaj se pripravlja, so sklenili – bili so iz take snovi, da so to zmogli – da bodo ves svoj čas in vse svoje moči posvetili temu, da se Slovenija nikoli ne spremeni v tak svet. Čeprav so vsi ti ljudje imeli skupno to, da so bili izredni, so bili sicer tako različni, da mogoče še nikoli ni bilo na svetu bolj različnih ljudi: prvi so za svoj novi svet morili in ubijali, drugi pa so za svojega umirali; prvi so bili za svoje delovanje nagrajeni, tako da so dobivali plače in pozneje pokojnine v odebeljenih kuvertah in da so na zborovanjih sedali na prva mesta in da so jim izbrani umetniki posvečali romane, simfonije in umetelne hvalnice; drugi, ki so za svoje ideale umirali, pa so bili, kot je zapisala Ranka Ivelja, »fašisti« ali, specifično, »klerofašisti«. Absurdnost tako nastalega stanja je presunljiva, tako zelo, da kliče po razrešitvi. Na koncu tega razmišljanja bomo poskušali narediti korak v tej smeri.

To pride na koncu, sedaj pa bi radi dodali samo še kratko opombo pod črto. Kot dijak Škofijske klasične gimnazije je bil član mladinske Katoliške akcije tudi poznejši ljubljanski nadškof in metropolit Dr. Alojzij Šuštar. Bil je celo predsednik te organizacije na omenjenem zavodu. In ko so pri Novem mestu ubili dijaka Miha Turka, je domačim poslal sočutno pismo. Pred kakimi desetimi leti je neka novinarka, ne vem v katerem slovenskem časopisu, izvajala zahtevne vaje na ideološkem orodju, s katerim je razpolagal tedanji čas. Vse skupaj se mi je zdelo preveč, zato sem, edinkrat v življenju, gospe telefoniral in ji rekel, da so kljub vsemu nekje določene meje, ki veljajo za človeka. Časnikarka mi je odgovorila: »Gospod, jaz sem v službi.« Zdi se, da danes za mnoge slovenske novinarje velja, da so »v službi«. Za nekatere moramo dopustiti, da so v svoji »službi«. Danes so, vsaj za nekaj časa, take razmere, da z ljudmi, ki jih ne marajo, ni mogoče obračunavati tako kot so to počeli pred 50, 60, 70 leti. Pač pa je mogoče nekaj drugega. Mogoče je ubijati z besedo.

Na tem mestu pa moramo opozoriti še na to, da so mladci Katoliške akcije razumeli neko stanje, ki se šele danes z vso ostrino izrisuje nad obzorjem Evrope. Videli so, da Evrope ne bodo rešili nobeni boji, ne izgubljeni (razumljivo), pa tudi ne dobljeni. Vedno več dokazov je in ni mogoče dvomiti, da bo Evropo lahko rešila samo vrnitev k izvorom, ki so jo naredili veliko. Od teh virov pa je med prvimi krščanstvo. Ni edini, je pa med prvimi. Več kot šest desetletij po tem, ko so se mladci predstavili s tem videnjem pred slovenskim svetom, je poljski filozof Leszek Kolakowski v nekem intervjuju posvetil na to vprašanje z višine s svoje filozofske obveščenosti. Naj navedemo nekaj odlomkov, da pokažemo, kako je danes mogoče gledati na to vprašanje.

1.1.9. Ekskurz o možnosti ali nujnosti krščanstva v sedanjem svetu

Leszek Kolakowski

Vera nas ohranja v meri

Izročilo vere nas je naučilo, da se omejujemo; da postavimo razdaljo med svoje potrebe in svoje želje. Izročila vseh velikih ver so nas stoletja učila, naj se ne vežemo samo na eno razsežnost – na kopičenje bogastva in na izključno zanimanje na sedanje tvarno življenje. Če bomo izgubili zmožnost, vzdrževati razdaljo med svojim potrebami in svojimi željami, bo prišlo do kulturne katastrofe. Preživetje naše verske dediščine je pogoj za preživetje civilizacije.

Sveto in vrednote

Edini način, da zagotovimo nadaljnje obstajanje civilizacije, je v tem, da dosežemo, da bodo vedno obstajali ljudje, ki bodo mislili tudi na ceno, ki jo plačujemo za vsak korak »napredka«. Sveto že vključuje občutek za zlo – je edini sistem, na katerega se lahko sklicujemo, če hočemo razmišljati o tej ceni, in ki nas sili, da se sprašujemo, če ta cena ni oderuška. Vrednote, katerih obstoj je tako življenjsko važen za kulturo, ne morejo preživeti, če niso ukoreninjene v območje svetega.

[Stran 009]

Ljubko naselje Ljubno ob poskočni Savinji

Figure 4. Ljubko naselje Ljubno ob poskočni Savinji Mirko Kambič

Vera je nujna za preživetje civilizacije

Za posameznike je možno, da se držijo visokih moralnih norm in hkrati niso verni. Močno pa dvomim, da je to možno za civilizacije. Če ni verskega izročila, kateri pa je potem razlog, da družba spoštuje človekove pravice in dostojanstvo človeka? Kaj je, znanstveno govorjeno, človekovo dostojanstvo? Vraževerje?

Privilegiranost krščanstva

Krščanstvo se seveda ne more odpovedati zahtevi po superiornosti. Nemogoče je, da se ne bi lastilo resnice. Toda načelno ni nobenega razloga, zakaj krščanstvo ne bi sprejemalo pluralnosti religij, ne da bi se mu bilo zato treba odpovedati posesti resnice. Človek ne more dosledno trditi, da je to sicer moja vera, je pa ravno tako dobra kot vsaka druga To bi bilo absurdno. V katerem pomenu pa bi bila potem moja? Kljub žalostnemu številu pritiskov in preganjanj je v krščanstvu zgodovina tolerantnosti, ki se je oznanjala zavoljo ohranitve krščanskih vrednot.

(Leszek Kolakowski, Moji pravilni pogledi na vse, Človek ne živi samo od razuma.)

1.1.10. Soobstojnost uma in vere – Non serviam – Jakobinsko-boljševiška hibris druge Evrope – Ne bom služil

Vprašanja, ki jih je sprožila kriza razsvetljenstva, so vrnila krščanstvu značaj legitimne izbire. Ob sporu, ki je nastal v nemški zvezni državi Hessen ob podelitvi neke nagrade, sta dva udeleženca pogovora o predmetu spora dala dve izjavi, ki sta, podani iz različnega izhodišča, skupaj pokazali na celotnost tega vprašanja. Eden je rekel: »Samo ločitev med državo in religijo, med razumom in vero, jamči – kot dosežek razsvetljenstva – možnost na uspešen medkulturni razgovor v družbi.« Drugi pa: »Kaj se lahko zgodi, ko pojmi, kot so usmiljenje in ljubezen do bližnjega, izginejo iz kolektivnega besedja? Kaj potem še pomenijo pojmi, kot je socialni transfer?« Poročevalec tega dogodka (FAZ, 28. november 2009) ob tem dodaja, da je razlika, ki tu nastopa, razlika med diskurzivno logiko znanosti in simbolno logiko krščanskega govora.

Logika krščanskega govora je bila v zadnjih nekaj stoletjih napadena dvakrat ali, bolje, na dva načina. V prvem primeru govorimo bolj kot o napadu na krščanski govor o obratu proč od krščanskega govora k diskurzivnemu[Stran 010] govoru znanosti. Res je to bil bolj obrat kot napad, a so v njem vseeno bile od začetka zaznavne vzmeti radikalizacije. Rezultat tega razvoja je sekularizacija evropske družbe, ki je, se zdi, dosegla vrhunec, a hkrati tudi že kaže naraščajoče znake nezadostnosti. To nezadostnost pogosto označujejo z pojmom kriza moderne. V izvorni celici te krize ni govor o znanosti, ampak skušnjava, da se ta govor polasti celotne kulture. Da se izvede monopolizacija kulture. In res. Kakor se je Evropa tej skušnjavi vdajala, tako je rasla kriza kulture. Vse bolj postaja jasno – čeprav še zdaleč ne adekvatno priznano – da je bila odločitev za to smer napačna ali vsaj delno napačna. Zato s takšnim zadovoljstvom sprejemamo klic Benedikta XVI. nazaj k staremu evropskemu binomu: fides et ratio – vera in razum. Evropa je v svoji zasnovi dvožariščna civilizacija. Vse, kar je ta civilizacija, morda ne ravno velikega, vsekakor pa izjemnega dosegla, je bilo v tej fakturi. O možnosti vrnitve mnogi dvomijo, praktično in načelno, mi pa v to možnost verjamemo – z vsemi parametri te besede – zato ker menimo, da ta možnost obstaja, ker si srčno želimo, da bi ta možnost obstajala, najbolj pa seveda zato, ker je mogoče edina, ki sploh je. Da stanje, v katerem se nahajamo, ni nerešljivo, mislimo zato, ker obrat od krščanskega govora h govoru znanosti ni imel prometejskega značaja, ni bil upor v tistem metafizičnem približku, ki ga človek zmore.

Takšen upor pa je marksistični mit. O njem pravi J.M. Cameron v že citiranem delu (72–73) tole: »Moč marksističnega mita leži v dejstvu, da je to mit o grehu, trpljenju in odrešenju. V marksizmu Padec pomeni prehod od prvotnega komunizma do razredne družbe. Ko pa v polnosti časa pride Odrešenje, je to delo proletariata, najbolj depriviligeranega dela moderne družbe. Preko trpljenja proletariata preide človeštvo v komunizem, kar pomeni vrnitev v izvorno človeško celost, a na višji ravni. Smrt je použita v zmagi ali, če imate, tako kot marksisti, raje Heglovo logiko, negacija je negirana.«

Vsakomur je takoj jasno, da je ta mit zgrajen z elementi krščanskega govora ali krščanske Pripovedi. Elementi tega mita so torej krščanski, zgradba pa je zanikanje krščanstva in upor. Upor je v tem, da človek odvzame Bogu odrešenjsko vlogo in jo opravi sam. Človek je sam svoj Odrešenik. Ta perverzija krščanske Pripovedi ilustrira stari izrek, da je Knez zla »simia Dei – božja opica«. Marksistični uporniški mit je omogočil realizacijo komunističnih in boljševiških projektov od Bleščeče poti v Boliviji do neolitske redukcije človeka v Kambodži in do njegovih uresničitev v Srednji in Vzhodni Evropi. Koliko prizadevanj in naporov je bilo vloženih v realizacijo tega mita, kaže sto milijonov mrtvih, ki so jih njegovi izvajalci vknjižili v svoje delovne knjige. Ker je mit, kakor ga je, poučen od francoskega jakobinizma, s svojimi sodelavci formuliral Marx, torej temeljni tekst velikega Upora, v svoji zasnovi sličen začetnemu edenskemu »Non serviam« (Ne bom služil), ne daje nobenih reformnih nastavkov in z njim skratka ni mogoče nič. Civilizaciji ne more dati ničesar, razen tega, da je za zmerom pretresljiv monitum, kaj se s človekom lahko zgodi. Ruševine tolikega zgrmetja so seveda tukaj, tudi v Sloveniji. Nanje zadenemo na vsak korak, ne samo po mestih in vaseh, ampak tudi po poljih in gozdovih. Zasegle so, te razbitine, pota in steze, tako da skoraj ne moremo več drug do drugega. Okoljevarstvene službe civilizacije bodo morale resno razmisliti, kaj storiti.

Nekaj povsem drugega je prosvetljenska Evropa. Čeprav so tudi med njenimi promotorji bili ljudje, ki so prestopili »točko, od katere ni vrnitve«, je vendar miselnost nove Evrope, kar razsvetljenstvo je, kot celota nastajala v logiki razvoja, ki mu ne moremo povsem odrekati naravnih vzgonov. Tudi emfaza razuma, njegova absolutna izpostavljenost, h kateri se zdi, je razvoj težil, ni prihajala iz avtonomnih prostorov duha, ampak je bila vzpodbujena od njegove pohujšljive učinkovitosti. Razum je sedaj postal novum organum – nova pot, nov način, a razsvetljenstvo, kljub vsemu, nikoli ni zašlo na taka pota, da ne bi bilo več nobene korekcije in nobenega novega razvoja. V razsvetljenstvu, gledanem v tej luči, obstajajo možnost za soobstajanje misli, poimenovane kot razum, z mislijo, poimenovano kot vera. Zlasti po refleksiji 20. stoletja, zlasti po njegovih prizorih človeške skrajnosti, predvsem in na prvem mestu pa po stanju, s katerim se je končal veliki pohod levice. Pa naj so ljudje, ki so se ga udeleževali, mislili na karkoli.

Zgornje misli nočejo biti drugega kot spremljava našemu klicu po vlogi kristjanov v tako nastalem svetu. Dve stvari sta tu odločilni: še nikoli Evropa ni bolj čakala na angažma krščanske misli kot danes, in kar mogoče nasprotuje temu, kar se vidi, še nikoli nad tem angažmajem niso bili večji obeti – kljub vsemu. Skoraj ni mogoče dvomiti, da se bodo v pripravi na to delo ali med tem delom samim zgodili dve stvari: v skrbi za svet in za soljudi se bo med krščanskim ljudstvom vseh evropskih narodov zgodila eksistencialna intenziteta besede credo, nastalo bo novo razumetje ali bolje novo doživetje besede credo. [Stran 011] Ne dvomimo, če vse premislimo, ne moremo dvomiti, da se bo to razumetje ali to doživetje v nas uresničilo ob branju ali, še bolje, ob poslušanju evangelija in hkratnem anamnestičnem naporu dvajsetih krščanskih stoletij, zlasti zadnjega. To je ena stvar. Druga pa je obnova začetnih helenskih in hebrejskih ambicij razumeti svet in življenje – iz moči, ki so nam dane danes, in iz moči, ki so bile dane vsem premnogim ljudem preteklih časov. Tu sta še dve začetni spoznanji: svet je bolj rešljiv, kot se zdi, in drugič, za človeka, ki ima veselje do misli, je svet tem bolj zanimiv, čim več je v njem stvari, ki zahtevajo razlago. Današnji svet je poln takih stvari.

1.1.11. Tradicija politične sterilnosti boljševizma

Na politični sceni pa se je zgostilo nekaj dejstev, ki bi jih kazalo priporočiti ljudem demokratične miselnosti, da jih ne izgubijo izpred oči, ko oblikujejo svoja gledanja in odločitve.

Prvič se je zelo jasno pokazalo, da so postboljševiki – boljševiki druge generacije ali boljševiki pri krmilu demokratične politeje – podedovali duhovno strukturo svojih prednikov. Kot oni se tudi ti izkazujejo za mojstre manipulacije, če pa so postavljeni v vlogo, ki zahteva ljudi politične narave in političnega uma, odpovejo povsem. Kot boljševiki na svetovnem odru – potem ko so se s prevratom polastili oblasti, oblasti niso mogli trajno obdržati, ker bi zato bila potrebna politična misel, ki ji ne bi bilo neznano spoštovanje pred samostojno resničnostjo sveta. Tega spoštovanja pa boljševiki nimajo, ne stari ne novi. Boljševiki so bili in so mojstri v upravljanju sveta, dokler je vserazpoložljiv: to pa je v času revolucije in nekaj let, morda celo nekaj desetletji po šoku, ki ga ti edinstveni revolucionarji povzročijo z uvodnimi dejanji po zmagi. Torej:

Boljševiki so politično sterilni. To bi si morali zapisati slovenski volivci v tisti del zavesti, kjer ničemur ne dovolijo, da se izbriše. Če hočejo, da država, ki ni brez nevarnosti in je bila postavljena po zelo hudi zgodovini, konsolidira svoje mlade ustanove in ostane. Boljševiki so politično sterilni. To dejstvo ne dopušča nobenih koncesij.

1.1.12. Nezgodovinskost slovenskega obnovitvenega vzgona

Druga stvar pa zadeva politično zavest izvorno demokratičnih strank ali strank slovenske pomladi. Njihova zavest mora zajemati vso, tej zavesti pripadajočo zgodovino. Ali drugače: te stranke morajo biti zgodovinske, sicer se bodo nujno vdale iluziji, da je demokracijo mogoče doseči brez tranzicije. Ta iluzija je spremljala ali celo spočenjala vse poraze pomladne politike v slovenskem demokratskem dvajsetletju. Dopuščali so takšno politiko sicer najboljši ljudje, tisti, ki so dosegli vse, kar mislimo, da smemo imeti za doseženo, a moramo vseeno reči – ker je stvar tako zelo resna – da je skrajni čas, da pridejo k sebi. Ali ne vidijo, da ne morejo več poklicati ljudi, ker niso pri sebi, ker iz njih ne govori zgodovina, ker niso prepričljivi? Obstaja lažje in težje branje sveta. Politiki se ne bi smeli vdajati skušnjavi prvega, ampak se spopadati z zahtevnostjo drugega. Ob dvajsetletnici prvih volitev aprila 1990 so govorili tudi tisti, ki so jih omogočili, in vsi po vrsti nakazovali, da je v tem, kar naj bi tiste volitve bile, bilo nekaj narobe. Mnogi smo že mislili, da se bo sedaj odprlo, da bo sedaj počilo, a se ni zgodilo nič. Ali niso razumeli ali niso hoteli? Če je bilo drugo, je nekaj upanja, če pa je bilo prvo, ne vemo, kam naj potem gremo. Niti tega si nihče ni upal povedati, da so tiste 4%, ki so rešile Demos, prispevali katoličani, ki so imeli stik, petdesetletni stik z nekimi drugimi besedami in z neko drugo zgodovino. Ali pa morda niti tega niso videli?

1.1.13. Boljševiška konfiskacija spomina

Kar se je v Sloveniji dogajalo 27. aprila ali kak dan prej, nas je spravilo v nemajhne težave, ker smo zaman iskali po jeziku za besedo, da bi izrazili svoja občutja. Nazadnje smo našli besedo žalitev in se pri njej ustavili. Morda, smo pomislili, so se pa zavestno odločili, da bodo žalili, ko so videli svojo nemoč – da so politično sterilni, da jih je zgodovina izbljuvala, da se samo s pomočjo zadnjih trikov še držijo na odru; morda so mislili, da je žalitev tudi neki način ubijanja, posebno če tisti, ki je žaljen, nima nobene možnosti, da bi se branil. Predsednik države dr. Danilo Türk nas je proglasil za »narod zmagovalcev« in nas s tem prištel med nedoletne narode, ki niso v stanju ločiti med svobodo in okupiranostjo, ki jo pomeni totalitarna diktatura. Ciril Zlobec je bil tako zelo netakten, da je zbranim borcem zabrusil, da je biti partizan »stvar človeške in nacionalne časti«, čeprav bi lahko pomislil, da se bodo pred njim sedeči ob tem gotovo spomnili na vseh šeststo grobov in grobišč, na Kočevski rog in na Hrastniški grad in na Barbarin rov itn., skoraj brez konca. Čeprav mu ni moglo biti neznano, da so bili vsi tudi »izrabljani« in, kar je šele v resnici klavrno in sramotno, da so se z »izrabljanostjo« kmalu,[Stran 012] prekmalu sprijaznili. Če niso nanjo že vseskozi čakali! Za Igorja Lukšiča smo prvi hip pomislili, da provocira, ko je pripovedoval borcem, da so »Kidrič, Kardelj, Rozman, Kocbek in tudi Vidmar najboljši ljudje, ki jih je kadarkoli premogla slovenska zemlja« in jim tako »mazal kruh na obeh straneh«.

S slovesnostjo v Novi Gorici pa se je zgodilo nekaj, za kar bi morali, če bi jo hoteli primerno označiti, prositi Borisa Pasternaka, da uporabimo njegove besede »orgija slabega okusa«. Bolnica Franja je bila nekoč plemenita ustanova, potem pa so iz jame Pri konfinu leta 2006 potegnili 88 okostij domobranskih ranjencev, ki so jih partizani v noči na 25. junij 1945 na neki gozdni poti spravili s kamionov in jih zvlekli v dolino, kjer je bilo kakih 300 metrov oddaljeno brezno – ko so to delali z ljudmi, od katerih so mnogi bili brez rok in nog – in jih potem postrelili ali pa celo žive zmetali v jamo. Od takrat naprej dostojen človek ne bi več smel izgovarjati imena te bolnice. Njeno ime bi moralo za zmerom potoniti v tem zločinu.

Pri vsem tem smo pomislili: borce bi morali pustiti pri miru. Nekaj smo jih videli, na televiziji in potem na fotografijah v časopisih. Imeli so obraze, iz katerih je govorila samo jeza, samo jeza. V kaj so se spremenili ali kaj je v njih bilo že od začetka? Kako še hodijo po slovenski zemlji! Pravzaprav jim kljub vsemu gredo naše simpatije. Kako zelo so bili izrabljani! In potem, kakor da bi jih hoteli do kraja ponižati, še plačevani.

1.1.14. Začelo se je v Sloveniji

Za 20-letnico poljske demokracije je predsednik vlade Tusk 4. junija lani povabil bližnje sosede v katedralo na Wawel. Kraj je bil namerno izbran, saj v tej cerkvi počivajo možje, ki so uveljavljali ime Poljske kot rešiteljice Evrope. Eden od njih, Jan III. Sobieski, je z zmago nad Turki 1683 rešil obkoljeni Dunaj in osvobodil Madžarsko; drugi je bil Jozef Pilsudski, ki je kot poveljnik novonastale poljske armade leta 1920 ustavil pred Varšavo Rdečo armado in ji onemogočil nadaljnje prodiranje na Zahod. Kot pravi Kolakovski, če bi maršal takrat naredil eno samo napako, bi Rdeča armada preplavila ne samo Nemčijo, ki je boljševike komaj čakala, ampak tudi ostalo Evropo. V zraku pa je bilo tudi vprašanje prvenstva: ali je sprožil gibanje 1989 »padec Berlinskega zidu« ali pa »volilni listki v varšavskih urnah«. Lech Walesa je bil odločen: »Naj se Nemci ne smešijo s svojim zidom«! Ko je Tusk po kratki slovesnosti razkazoval kanclerki Merklovi wawelsko katedralo, ni pozabil omeniti navdihujoče moči Janeza Pavla II. Kanclerka mu je, kot so opazili novinarji, živahno prikimavala. Po slovesnosti na Wawlu je Tusk odpotoval v Gdansk, kjer je imel paralelno spominsko slovesnost njegov »intimni sovražnik« Lech Kaczyński. Pot v ladjedelnico ga je vodila skozi vhod, nad katerim je z velikimi črkami stalo: »Začelo se je na Poljskem«.

Ob tem se je v nas samodejno oglasila korekcija: »Začelo se je v Sloveniji«. V ta stavek se je strnilo naše vedenje, dobljeno iz lastnih izkušenj o letih 1941 in 1942 v tistem delu Slovenije, ki so jo takrat predstavljale Notranjska, Dolenjska, Bela Krajina, deloma tudi Gorenjska, torej v tistih pokrajinah, kjer je bila civilna družba v takem stanju, da je mogla organizirati odpor proti boljševiški revoluciji, ki je nastopila, kot ji je naročala doktrina, z začetnim terorjem, z ubijanjem, z ropanjem, s požiganjem; s terorjem, katerega vloga je bila v tem, da kaos, ki ga je deloma prinesla že okupacija, poveča do te mere, da bo revolucija dobila sebi ustrezno okolje. Izkusili smo in vemo: bojno sredstvo boljševiškega nastopa je bil strah. Vsa teroristična dejanja so bila tako izvedena, da so ustvarjala strah. Bila je tudi groza, a groza ni nekaj trajnega, pomembna je samo v tem, da uvede vzdušje strahu in mu da poseben vonj. Strah pa je trajna politična kategorija. Strah je bil strateška prvina boljševiške revolucije.

In vendar so se Slovenci, kljub vsemu, kljub strašni in neznosni samoti njihovega dejanja, uprli. Uprli so se zato, ker so branili sebe, se pravi svoje golo življenje, a so se uprli tudi zato, ker so slutili, da niso napadeni samo oni, njihove družine in njihove hiše, ampak civilizacija, v kateri so živeli in jo imeli za vredno obrambe. Največ je o tem uporu povedal preprost človek iz Male vasi pri Vidmu v Dobrepoljah Franci Tomšič. Rekel je: »Mi smo bili kmečka vstaja.«.

Najprej so se uprli, neuspešno, fantje na Taboru v Loški dolini. Že 17. maja 1942. Sledil jim je, nepovezano, upor Makovčeve hiše v Rudolfovem na Vidovski planoti v noči na 27. maj. Hiša je vzdržala. Po zastraševalnem shodu, ki so ga boljševiki s puškami organizirali v neki šentjoški hiši 18. aprila – potem ko se je končno do kraja vedelo, za kaj gre – je 35 fantov in mož 17. julija z orožjem utrdilo svojo vas in jo v nočnem napadu 27. julija, kljub napadu vseh vojaških in civilnih boljševiških sil, tudi obranilo. Ta bitka za neko slovensko vas je sprožila obrambnega duha v ljudstvu. Čez dobro leto, septembra 1943, je branilcev slovenskih vasi – pa tudi, kot smo rekli,[Stran 014] kulture, iz katere in od katere so njihovi ljudje živeli, bilo že 6.100.

Blejski Vintgar – poletni izlet in osvežitev

Figure 5. Blejski Vintgar – poletni izlet in osvežitev Mirko Kambič

Tako so se Slovenci prvi uprli boljševiški agresiji, tudi z orožjem. (Evropska državljanska vojna je potekala samo med demokratičnimi silami evropske tradicije in boljševizmom. Vojna, ki je tekla med nemškim nacizmom in italijanskim fašizmom ter Evropo je bila v resnici meddržavna vojna z Nemčijo in Italijo. Nacizem in fašizem zunaj območja držav, v katerih sta nastala, nista našla terena, ki bi ju politično omogočil. Ideološko Evropa nikoli ni bila ne nacistična ne fašistična. (Ne bi pa mogli, v istem pomenu in z isto gotovostjo trditi, da ni bila boljševiška.) Prvi so se Slovenci uprli boljševizmu, ker so doživeli njegov napad prvi – že med vojno. Ostala srednja in vzhodna Evropa se je boljševizmu začela upirati – pospešeno od leta 1945 do 1989 – šele potem, ko ju je konec 2. svetovne vojne potisnil pod njegov vpliv, šele potem so sledili Berlin (1953), Budimpešta (1956), Praga (1968), Gdansk (1970 in 1980). Slovenski upor pa se je začel že leta 1942. Začelo se je v Sloveniji.

S tem, da se je Slovenija uprla boljševizmu, je branila svojo evropsko in svojo katoliško razumetje. Ne samo svoje, saj je njen boj bil del evropske državljanske vojne, ki se je formalno končala 11. novembra 1989. leta.

In kako je s katoliško Slovenijo, ki je ta obrambni boj vzela nase, po tem ravnala zgodovina? Ves videz je bil, da jo je zato kaznovala. Naj na kratko navedem sestavne dele te ironične nagrade ali te kazni: umik domobranske vojske čez Ljubelj, eksodus demokratičnega in politično eksponiranega dela naroda, Vetrinj in britanska izdaja, izročitev domobranske narodne vojske v boljševiške lagerje v Sloveniji, kraji zadnje groze, Kočevski rog, Hrastniški hrib, Barbarin rov, blejski sporazum in prost vstop UDBE v koroška taborišča, Argentina in nečloveški napori za izgradnjo nove, nadomestne Slovenije, perspektiva politične emigracije – izguba domovine in končna asimilacija.

Kako si je mogoče takšen razplet razlagati? Ali naj se vdamo v paradoksnost zgodovine? Ali naj, kot nam cinično predlagajo zmagovalci, ali naj čim prej vse pozabimo? Ali naj k bedi zmagovalcev položimo še svojo?

1.1.15. Anamnestična kultura – Kultura spomina – Poljska

Letošnji 10. april nas je napotil na drugačne misli. Ne da jih ne bi slutili že prej, le da je bila režijska knjiga, v kateri so bili predvideni dogodki, ki so se primerili Poljakom na to aprilsko soboto, napisana s tako pisavo, da je nismo mogli več izpustiti izpred oči. Ta pisava je namreč s skrivnostno gotovostjo trdila, da nam sporoča več, kot je bilo mogoče razbrati iz njenih besed, samo dešifrirati jo moramo. Ob tej skrivnostni zahtevi smo že pomislili, da to povabilo ni slučajno, ampak je v njem skrit namen, ki je čisto lahko v tem, da se v iskanju ključa za njeno branje spremenimo tudi mi sami – da bomo zvedeli v tem, kaj ta pisava skriva, in vedeli nekaj, česar do sedaj še nismo vedeli.

Najprej kraj, ki v tej zgodbi igra središčno vlogo. Katin je že prej imel v poljskem spominu posebno vlogo, saj pomeni kraj, kjer so Sovjeti aprila 1940 pomorili 22.000 poljskih oficirjev, zlasti rezervistov, ki so bili, še preden so bili oficirji, profesorji, zdravniki, inženirji, umetniki. Sedaj, 10. aprila, pa se je prav v bližini tega kraja zrušilo letalo, ki je imelo na krovu drugo pomembno skupino Poljakov, ki so imeli najbolj odgovorna mesta v poljski državni upravi, med njimi tudi predsednik Lech Kaczyński in njegova žena. Časopisi so že pisali, da je poljska država izgubila glavo. Vseh 96 potnikov, ki so za 70-letnico katinskega zločina hoteli prisostvovati spominski slovesnosti, je v nesreči izgubilo življenje. Če sedaj ne upoštevamo brezštevilnih, tudi anonimnih zgodb, ki bi jih lahko pripovedovali Poljaki, ki so bili preizkušani med skoraj polstoletno sovjetsko zasedbo, ko je veljalo, da so Katin uprizorili Nemci in je vsako izraženo ali nakazano nasprotno mnenje lahko pomenilo taborišče ali celo smrt. Katin je bil torej vsa povojna sovjetska leta ime, ob katerem se je odvilo, veliko sicer nespektakularnih, a zato nič manj napetih zgodb, v katerih so mnogi Poljaki morali ob velikem tveganju in ob velikih stavah braniti svojo človeško in narodno čast.

A tu je še tretja zgodba. Ta je povezana z usodo generala Vladislava Sikorskega, predsednika begunske poljske vlade v Londonu in vrhovnega poveljnika poljskih oboroženih sil. Ta je umrl 5. julija 1943 v letalski nesreči v bližini Gibraltarja, skupaj s svojo hčerko, dvema članoma poljskega parlamenta in vso posadko, razen pilota. Britanska vlada je odredila preiskavo, ki je izključila vsak sum sabotaže. To pa ni zadovoljilo poljske vlade v izgnanstvu, ki je uvedla lastno preiskavo. Ta pa nikakor ni izključila suma sabotaže. V negotovosti, ki je tako nastala, je bil v celo zadevo vpleten Winston Churchill, predsednik britanske vlade, ki bi utegnil imeti težave s Salinom zaradi zahteve generala Sikorskega, da se uvede raziskava Rdečega križa o množičnem umoru 300 poljskih oficirjev, ki so jih odkrili[Stran 015] tri mesece pred nesrečo v Katinskem gozdu in za katerega je sum padel na Sovjete.

Zelo nenavadno se človeku med drugim zdi, da je v tako veliki nesreči ostal živ samo pilot. Pilot, kapetan Prchal, je bil Čeh in je bil po vojni v službi na praškem letališču. Ko so februarja 1948 na Češkem prevzeli oblast komunisti, so ga kar na letališču takoj zaslišali z namenom, da ga pregovorijo, da nesrečo generala Sikorskega naloži na rame britanske Inteligence service. Prchal je po tem, ob prvi priliki, ugrabil na letališču letalo in se odpeljal – naravnost v London.

Stvar se je dodatno zapletla leta 1967, ko je umetniški vodja britanskega narodnega gledališča hotel dati na spored igro dramatika Rolfa Hohchuta z naslovom Vojaki, ki je za smrt Sikorskega krivila Winstona Churchilla. Upravni odbor gledališča pod vodstvom lorda Chandosa je takoj ukrepal in predlog umetniškega vodje odločno zavrnil.

(Ta incident je posebej zanimiv za Slovence. Ob njem si človek ne more, da ne bi pomislil na proces, ki je potekal na Kraljevem sodišču v Londonu od 2. oktobra do 30. novembra 1989, in ki ga je proti Nicolaju Tolstoju sprožil Lord Aldington, nekdanji šef štaba 5. britanskega korpusa v Celovcu, ki naj bi, kot je Tolstoj nekje zapisal, »imel na vesti 70.000 nedolžnih mož, žena in otrok«, med njimi tudi »12.000 vojakov Slovenske domobranske vojske in nekaj 100 mož, deklet in žena, ki so vojake spremljali«. Sodnik Michael Davies in njegova porota sta Tolstoja seveda spoznala za krivega, in ker je v procesu nastopil kot obtoženec eden od generalov angleške vojske, prisodila Tolstoju odškodnino v višini 1.500.000 funtov – najvišjo vsoto, ki jo je kdaj angleško sodstvo komu naložilo za razžaljenje časti.)

Ptuj je užitek in navdih

Figure 6. Ptuj je užitek in navdih Mirko Kambič

1.1.16. Anamnestična kutlura – Kultura spomina – Slovenija

Ko smo bili Slovenci z nesrečo 10. aprila opozorjeni še na preostali del pripadajočega kompleksa dogodkov na Poljskem, smo videli, da nismo sami, da temu, kar se je dogajalo z nami – in nas včasih pohujševalo – obstaja analogon z moralnimi razsežnostmi, ki presenetljivo ustrezajo našim. Oboji, Slovenci in Poljaki, smo katoliški narod, za Slovence je to dejstvo nekoč javno registriral George Rendell, britanski veleposlanik jugoslovanske[Stran 0016][Stran 0017] begunske vlade v Londonu, za Poljake se pa že zaradi njihove velikosti ve, kaj so, in zato takih potrdil nikoli niso potrebovali. Oboji smo bili in smo katoličani, in oboji smo v zgodovini počeli stvari, zaradi katerih bi pričakovali, da bo zgodovina, recimo temu tako, z nami dobra, pa smo oboji doživeli, da zgodovina z nami ni bila dobra. Kako je to mogoče razložiti?

Nekdanji poljski predsednik Aleksander Kwaśniewski je rekel, da je na Katinu – ni treba opozarjati, da ima ta kraj simbolni pomen – »prekletstvo«. Tudi neki slovenski novinar je govoril o »prekletstvu Katina«. To, kar se je godilo s Poljaki, in analogno, s Slovenci, je torej mogoče imeti za »prekletstvo«. To je ena stvar, druga, bolj važna, pa je ta, da je tisti, ki uporablja besedo prekletstvo, s tem že priznal, da določenega dogajanja ni mogoče imeti za zgodovinsko dokumentirano vzročno verigo, ampak nam ne kaže drugega, kot da ga postavimo v prostor mita.

Poletje – čas zorenja in žetve

Figure 7. Poletje – čas zorenja in žetve Mirko Kambič

Druga možnost razlage pa nam daje knjiga Johanna Baptista Metza z naslovom Memoria passionis – Spomin na trpljenje. To bomo izbrali mi.

Pisatelja zanimata – kot pravi naslov, trpljenje in spominjanje. Spoštovanje pred velikostjo zgodovinsko akumuliranega trpljenja doseže, naredi, povzroči, da je razum »zaznavajoč«, da čuti, da vidi, da razume. Ko je razum soočen s trpljenjem, ki je tako veliko, da ga ni mogoče ne videti, postane razum polagoma bolj občutljiv, tudi za njegove manj dramatične oblike – za vsakdanjo bedo.

Druga stvar, ki jo ima razum od zagledanega trpljenja, pa je učinek, ki prihaja nanj od tako zagledanega trpljenja. Pisatelj pravi: »Priznanje avtoritete trpečih, krivično in po nedolžnem trpečih, je edina stvar, ki varuje razum pred vsako instrumentalizacijo in funkcionalizacijo.« Kako pomembna je taka prisebnost razuma, opozarja pisatelj s pripombo, da so tisti, ki so se že »davno poslovili od mitov Subjekta in Človeka, postali potem žrtev novih mitov«.

Pisatelj veliko govori o pripovedi, o njenem »komunikativnem dostojanstvu« in njeni »nedolžnosti«, kar vse razkriva njegove simpatije do govora hebrejskih prerokov, še pred spoštovanjem do helenske metafizike, ki ga sicer tudi ne zanika.

(»Pripovedna nedolžnost« pomeni poštena, stvarna, pristna pripoved, ki razen pripovedi nima drugih namenov.) Spričo rezerve, ki jo kaže moderna ali postmoderna do čistih intelektualnih postopkov, se Metz vrača nazaj na anamnestično zasnovo duha, ki ustvarja in se izkazuje v anamnestični kulturi – pomneči kulturi, v kulturi, ki se spominja, in ker se spominja, tudi ve. Po njegovem se vprašanje kulture določa v dialektični napetosti med spominjanjem in pozabljanjem. Naj navedemo daljši odlomek, s katerim avtor konča poglavje z naslovom Memoria passionis in javna raba razuma:

»Ali ni v osnovi duha zaukazano, da vprašanja, na katera priznano ni odgovora, končno opustimo in pozabimo? Vendar, kaj bi bilo, če bi se ljudje nekega dne lahko proti nesreči v svetu branili samo z orožjem pozabljenja, če bi lahko gradili svojo srečo samo z nesočutnim pozabljanjem na žrtve, na kulturo amnezije, v kateri naj bi čas pozdravil vse rane? Iz česa pa bi se potem hranil naš upor proti nesmiselnosti nezasluženega in krivičnega trpljenja na svetu; kaj naj bi potem še navdihovalo pozornost na tuje trpljenje in na vizijo nove in večje pravičnosti? Kaj bi potem še ostalo, če bi se v človeštvu taka kulturna amnezija do kraja uveljavila? Če javna uporaba uma ne bi več klicala po prekinitvi s pozabljajočo normalnostjo?

1.1.17. Sprejetje izbranosti

Namesto kaznovanja torej, na katero smo v svoji zagrenjenosti včasih pomislili tudi sami, namesto prekletstva, ki je v tem, kako je z nami ravnala zgodovina in o katerem so govorili tisti, ki jim nas ni bilo žal, imamo sedaj, ko zgornje stavke preberemo, pravico do nečesa drugega: imamo pravico do izbranosti. Tisti, ki so stopili v temo Barbarinega rova, so bili v tistem trenutku nedolžni. Karkoli naj je že bilo prej, so v tistem trenutku bili nedolžni. A tudi prej, karkoli so storili slabega, je bilo, kot pravi dr. Jelenc, izjema v podivjanem času, kar pa so delali njihovi nasprotniki, je bilo posledica vnaprej postavljenega sistema. Kadar torej govorimo o pomorjenih, izgnanih in preganjanih, govorimo o ponižanih in razžaljenih (pa naj spoštovani in odlični pisatelj Boris Pahor, ki zadnje čase v rahlo histeričnih sprevodih kroži po Sloveniji, govori že karkoli).

Če kultura, kot pravi Metz, nastaja v boju med spominom in pozabljenjem, potem ima danes besedo pozabljenje, če je tako mogoče reči. Samo prvi teden po odkritju Barbarinega rova je bilo izrečenih nekaj besed (tudi žaljivih) in narejenih nekaj obiskov (tudi žaljivih), potem pa je vse obmolknilo. Samo še v Kambodži je tako. Slovenija.

[Stran 018]

2. Mesto na gori

2.1. Zorenje za daritev

2.1.1.

Škof dr. Gregorij Rožman je v šestem postnem govoru, 16. aprila 1943, v ljubljanski stolnici med drugim poudaril: »Naj govore in pripovedujejo, kar hočejo; resnica je, da so zrasli med nami fantje, ki jih je Bog izbral in so vztrajali zvesti do zadnjega.«

Danes se nam zdi skoraj neverjetno, s kakšno resnostjo so ti mladi fantje živeli svojo vero in večinoma zanjo tudi umrli. S svojim življenjem so nam zapustili pričevanje, ki velja tudi za tretje tisočletje: »Veruj z veseljem in povej to s svojim življenjem!«

Lojze Hostnik se je rodil 21. junija 1922 v Podrojah, župnija Šmartno pri Litiji. Leta 1941 je končal klasično gimnazijo v Škofovih zavodih, nato je vstopil v semenišče. Leta 1944 je postal pomočnik domobranskega kurata Fröhlicha v Novem mestu. Na umiku proti Koroški so ga maja 1945 nekje pri Polšniku zajeli partizani, ga odpeljali v Ljubljano, od tam pa v Kočevje, kjer ga je pri prenašanju klaftrskih polen srečal in se z njim pogovarjal kaznjenec Tone, domačin iz Zasavja. Lojze je bil oblečen v civilno obleko in zelo suh, vendar je bil veder in ni kazal obupa. Po marcu 1946 je za Lojzetom izginila vsaka sled. Iz študijskih let se je ohranil dnevnik, ki kaže na njegovo mladostno dozorevanje za življenjsko daritev.

2.2. Iz dnevnika Lojzeta Hostnika

2.2.1.

Nedelja, dne 5. 8. (1940)

Zjutraj je bilo pri sv. maši praznovanje obletnice škofovanja dr. Gregorija Rožmana. Fantje so prišli zjutraj v cerkev v krojih in s praporom. Sv. obhajilo smo darovali za škofa in za uspeh škofijske sinode, ki se bo začela 6. t. m. v zavodu sv. Stanislava in bo trajala 3 dni.

Na pošti sem dobil Mi mladi borci in pismo od Šuštarja Lojzeta. Borcev sem bil vesel, ker so nam toliko prinesli o našem škofu in zanimivo kritiko »Bohinjskega tedna«, zbornik govorov na tedenskem tečaju »Zarje« v Bohinju.

Šuštarjevega pisma sem bil vesel. Ob njem sem dobil novega poguma za delo kot predsednik zavodske DKA (dijaške Katoliške akcije). Videl sem njegovo nesebično in veliko skrb za zavodsko DKA, v kateri je on preživel toliko veselih in žalostnih ur. Toda vztrajal je vedno. …

24. september (1940)

Dan je bil prost zaradi Slomškove proslave. Lepo je, da smo se vendar enkrat že tudi Slovenci spomnili našega največjega prosvetitelja. V pevski dvorani je bila proslava njemu na čast. Čisto drugo razpoloženje je vladalo na tej proslavi kot na proslavah srbskega Save in hrvatskega Strossmayerja. …

10. okt. (1940)

Pisali smo grško nalogo. Vedno še stari človek sem, počasen pri mišljenju in delu. Misel pa mora biti hitra kot blisk. Tudi danes nisem vsega napisal. Bog, pomagaj moji šibki volji. Danes so se lemenatarji vračali. V zavodu so se oglasili Čopar, Šuštar in Kepic.

26. marca (1941)

Jugoslavija se je po hudem nemškem pritisku odločila, da tudi formalno pristopi k trozvezi. Pakt je bil po izjavah (Slovenca) g. dr. Ahčina še dosti ugoden, vendar pa so bile po vsej državi proti temu hude demonstracije (komunistično maslo); v Ljubljani so demonstrirali akademiki in srednješolci. Hoteli so zažgati Hitlerjevo zastavo, toda policija je to preprečila.

27. marec (1941)

G. dr. Trdan nam je sporočil, da je knez Pavle odstopil in da je Peter nastopil vlado. Bila je velika senzacija. Nismo vedeli, pri čem smo. Večina je mislila, da je to generalski puč. Poročil ni bilo mogoče dobiti od nikoder. Iz Beograda nobenega glasu. Popoldansko časopisje je prineslo kraljev razglas in njegov mandat generalu Simoviću za sestavo nove vlade.

[Stran 019]

15. maj (1941)

Če bi šla šola redno naprej, bi danes morali zaključiti redno šolsko leto.Toda vojska je vse zmešala. Po končanih velikonočnih počitnicah smo šli nazaj v zavod, kjer smo preživeli skupno z italijanskimi vojaki (900). Po enem tednu so se pa Italijani umaknili iz zavoda in zavod so zasedli Nemci. Študentje smo šli zopet domov. Po preteku 1 tedna smo šli kljub temu, da smo imeli že izpričevala, nazaj in se vpisali na klasično v Ljubljani. Osmošolcev je bilo 17. Skupno z Mariborčani smo dobili na klasični svojo paralelko, v kateri poučujejo tudi trije zavodski profesorji Breznik, Šolar in Miklavčič, (ki je tudi razrednik). Stanovanje sem po stricovem prizadevanju dobil v Marijanišču, kjer se je začasno tudi on nastanil. …

18. maj (1941)

Rekolekcija popoldne, dopoldne sem pa prišel preko Stične od doma. Rek. vodil g. dekan Škrbec. Snov: Misterium. Ko Slovenci doživljamo veliki petek, po pravici trpimo. Slovenec iz Rima piše: »Mislil sem, da je Bog Slovence popolnoma zapustil, sedaj pa, ko je poslal nanje to preizkušnjo in trpljenje, pa vidim, da jih še hoče rešiti.«

15. avgust (Vel. šmaren 1941).

Le skozi križ in trpljenje vodi pot v življenje.

***

30. januar (1942)

Mi smo se itak odločili za trpljenje, zato bomo že znali prenesti vse udarce (g. Starman v pismu iz Turjanijev ?). Gospod, naj mi bo ta misel vedno pred očmi: »Odločili smo se za trpljenje.«

***

23. februar (1942)

Gospod, ali je mogoče, da vlada v Ljubljani tudi taka revščina? Telesna in duhovna. In vlada to pusti in duhovnika, ki bi se zanje zavzel, ni? Ni čuda, da se tukaj širi komunizem in sovraštvo do vsega. Pa vendar, tudi k njim želiš priti, o Gospod, saj te bolj ljubiš kot kateregakoli drugega. In ga ni, ki bi te zanesel mednje. Gospod, daj mi čisto srce, daj mi veliko ljubezen do uboštva in do ubožcev.

27. februar (1942)

Navezanost na lastno premoženje. Čemu? Saj nikakor ne moremo reči, da je to naše. Če mi že kaj pridobimo, za koliko časa pa imamo? Za vedno? Kaj še! 1000 let? Kako smo v zmoti! 100? Tudi ne! Vse svoje življenje? Ne vem, če je kaka stvar, ki bi jo imeli vse življenje! Pač pridobimo, nekaj časa imamo, pa zopet izgubimo! Kakorkoli že! Današnji čas nas uči tega z vso neizprosnostjo. Pa naj bi se na to navezovali z vsem srcem ali vsaj navezovali kakorkoli? Gospod, daj, da bom vedno vse svoje premoženje gledal kot dar božji in lastnino revežev. Moje srce naj pa vedno počiva v Bogu!

Lojze Hostnik

Figure 8. Lojze Hostnik

***

9. marec (1942)

Koliko revščine je na svetu, duhovne in telesne in mi je ne vidimo, koliko drugi trpe in mi smo za to brezbrižni. Koliko jih strada in mi se gostimo! Ni čuda, Gospod, da množice odpadajo od Tebe. Mi, duhovniki smo krivi, ker smo delali zase, mesto da bi delali zate in za duše. Odpusti nam, bodi nam milostljiv! Gospod nauči me prav delati za duše, da jih bom vodil k Tebi, ne pa proč od Tebe.

***

12. marec (škofov god) (1942)

Gospod, tisočera Ti hvala, da si nam v teh časih poslal takega pastirja. Prosim Te, daj mu moči in milosti, da bo v tem težkem času zmogel svoje ovčice pravilno voditi. Usmili se slovenskega naroda. Sprejmi vse njegovei[Stran 020] žrtve v zadoščenje, potolaži svojo jezo in se nas usmili. Gospod, ostani z nami!

Obrezovati svoje trte

Figure 9. Obrezovati svoje trte Mirko Kambič

***

19. marec (Praznik sv. Jožefa) (1942)

Gospod, popolnoma se Tebi izročim. Moje življenje je v Tvojih rokah.

Če je Tvoja volja, da me predčasno pokličeš k sebi, fiat! Če me hočeš imeti med misijonarji, fiat! Če imaš z menoj načrt, da bi kot svetni duhovnik delal med slovenskim ljudstvom, fiat! Samo prosim Te, pokaži mi pot!

23. marec (Po pogrebu Jaroslava Kiklja) (1942)

Jaro, prepričan sem, da si pri Bogu. Prosi za nas! Gospod, daj, da bom posnemal Jaroslava v njegovem čistem in nesebičnem življenju, v njegovem popolnem zaupanju v Boga, v njegovem veselem življenju. Daj tudi meni milost takega hrepenenja po nebesih, kot si ga dal Jaroslavu. Daj, da bo njegova žrtev prinesla narodu mir, Katoliški akciji bogat uspeh. Daj, Gospod, da vsi zaslepljeni spregledajo.

***

11. april (1942)

Zopet sta padli dve žrtvi pod kroglo OF. In mi ne storimo drugega, kot tarnamo! Gospod,prosim Te, naj bom vedno pripravljen za odhod v večnost, daj mi to milost. Prosim Te pri krvi, ki si jo tudi za naš narod prelil, ne dopusti, da bi tekla bratska kri, ne dopusti, da bi Slovenci izginili s površja zemlje. Vendar, fiat!

***

26. april (1942)

Umrl je g. prof. Tomec, voditelj dijaške Katoliške akcije. Njemu se imam zahvaliti, da sem to, kar sem, da nisem zašel na kriva pota kakor mnogi. Gospod, poplačaj mu ves njegov trud. Daj, da se bom ob njem učil požrtvovalnega in vztrajnega dela Zate, nesebične ljubezni do Boga in bližnjega, zvestobe cerkveni avtoriteti papežu in škofu in popolne vdanosti v božjo voljo. Priskoči na pomoč dijaški Katoliški akciji s svojo pomočjo.

***

18. junij (1942)

Tudi če jih postrelijo 99%, bomo vztrajali v boju za Kristusa (iz pisma Vinka Mravljeta). Gospod, glej slovenski narod je bil Tvoj, slov. narod bo Tvoj, mora biti Tvoj. Daj, da bom vse svoje življenje posvetil temu cilju.

***

8. julij (1942)

Strah me pretresa, ko poslušam grmenje[Stran 021] topov in regljanje pušk in strojnic, ko gledam stebre dima gorečih slov. domov. Če gledam na vsa ta dogajanja z zemeljskimi očmi, se hočejo razpočiti možgani, človek bi obupal. Toda tudi to je le orodje v Tvojih rokah, o Gospod. Naj mi bo tudi to le nekak koncert, ki ga darujem Bogu, kot je sv. Mala Terezija imela vse sitnosti stare bolne redovnice. Samo nekaj Te prosim, o ljubi Jezus, če Te smem prositi. Verujem, da me boš uslišal: Posveti z žarkom resnice v slovenska srca, reši Slovence uničenja, varuj slovenske domove požara. Priznam, o Gospod, grešili smo in še grešimo, ali spomni se svojega velikega usmiljenja. Daj, da bomo spoznali svojo krivdo, se zanjo spokorili in se skesano obrnili k Tebi, Kraljica Slovencev, Mati božja in naša Mati, nehvaležni otroci smo, priznamo, ali spomni se svojega materinskega usmiljenja in se nas usmili.

***

6.maja (1943)

Kako smešno je delati za Boga brez Boga, nemogoče! In vendar pri raznih akcijah na Boga tako radi pozabljamo. Zastonj se trudijo, če Gospod ne zida hiše.

16. maja (1943)

Svet je solzna dolina. S tem se moramo sprijazniti. Trpljenju na svetu se nikakor ne moremo izogniti. Čemu bi se mu potem izogibali. …

2.2.2.

S tem dnem se dnevnik konča, trpljenju pa se Lojze Hostnik pred končno daritvijo mladega življenja nekje na Kočevskem res ni izognil.

Orati svoje njive

Figure 10. Orati svoje njive Mirko Kambič
[Stran 022]

3. Kako se je začelo

3.1. Dobrepoljski kmečki upor

Janko Maček

3.1.1.

Podnaslov naše rubrike v 76. številki Zaveze je bil Dobrepolje med italijanskimi represalijami in komunističnim terorjem. Snov, ki se nam je nabrala ob tem podnaslovu, je tako obsežna, da je v enem sestavku ni bilo mogoče temeljito obdelati, zato smo napovedali dopolnitev oziroma nadaljevanje. Torej je prav, da se tega kar lotimo. Za začetek pa si osvežimo spomin na nekatere točke prejšnje pripovedi. Kot drugod po Sloveniji je okupacija komunistom tudi v dobrepoljski in struški dolini omogočila vzpon na oblast, ki so ga seveda skušali zamaskirati z bojem proti okupatorju. Jugoslovanska vojska, ki se je v začetku aprila 1941 umikala skozi dolino, je pustila za seboj kupe orožja, primernega za oborožitev prvih »osvobodilnih« oddelkov. Kmalu po začetku okupacije so Dobrepoljci po prizadevanju župnika Mrkuna sprejeli v svoje domove okrog 70 beguncev pred Nemci – večinoma so bili to Štajerci. Kocbek piše v Tovarišiji, da je že jeseni 1941, ko je bil na obisku pri prijatelju zdravniku Pokornu v Podgorici, spoznal dobrepoljskega kaplana Ivana Lavriha. Takrat srečanju z njim ni namenil posebne pozornosti, slika pa se mu je dopolnila, ko se je v drugi polovici maja in v začetku junija 1942 z vodstvom slovenske revolucije zadrževal na Tisovcu in zvedel za težave v partizanskem bataljonu, ki mu je tedaj poveljeval Jože Marn, kaplanov gimnazijski sošolec in prijatelj. Ni dvoma, da je bivanje vodstva OF na Tisovcu vtisnilo dobrepoljski »republiki« poseben pečat. Kje so na tistih »osvobodilnih« in predvolilnih zborih imeli govornike, kot so bili Kidrič, Kocbek, Fajfar in drugi? Kakšne so v resnici bile težave v bataljonu in koliko so domačini zanje sploh vedeli?

Dejstvo je, da so domačini v začetku z veliko dobre volje podpirali partizane, saj so videli v njih borce proti Italijanom, ki jih niso marali. Ko so Italijani odstavili dotedanjega župana Jožeta Strnada in na njegovo mesto postavili svojega fašističnega komisarja, so bili ljudje ogorčeni, motilo jih je pa tudi, ko so bili v »osvobodilne« odbore izvoljeni večinoma taki, ki niso bili ravno zgled poštenosti in delavnosti. Motilo jih je, ko so nato prav ti popisovali njihovo živino in hrano in jim določali dajatve za prehrano partizanske vojske. Kljub temu je Tišlerjev oče v Podgorici, ugleden mizar in preudaren mož, še govoril: »Treba je potrpeti. Ko bodo naši pregnali Italijane, se bo vse uredilo.« Ko pa je politkomisar Niko Šilih sredi vasi nabil razglas o smrtni obsodbi štirih fantov, ki so šli gledat razdejanje v zadružno trgovino potem, ko so »osvoboditelji« iz nje skoraj vse pobrali, in razglas o ustrelitvi Babiča in Mustarja iz Kompolja, ki da sta utajila bencin in hrano, je oče umolknil in tudi drugi so se zamislili. Zvedelo se je za smrt šentruperškega župnika, nedavnega dobrepoljskega kaplana Franca Nahtigala, ki so ga Dobrepoljci zelo cenili. Tudi vest o smrti hinjskega kaplana Henrika Novaka in učiteljice Darinke Čebulj jih je prizadela in zaskrbela. Ni bila skrivnost, da bi se tudi z njihovim kaplanom Ivanom Lavrihom zgodilo nekaj podobnega, če se ne bi v zadnjem trenutku umaknil v Ljubljano. Kakšen cilj imajo torej partizani, ki toliko govorijo o boju proti okupatorju, v resnici pa pobijajo predvsem domače ljudi? Zakaj tako »nepremišljeno« izstrelijo kak strel iz bližine vasi, da se potem Italijani maščujejo nad nemočnimi vaščani, sami pa se hitro umaknejo v zavetje gozdov? Zakaj ne razumejo strahu in obupa ljudi, ko na njihove domove padajo granate iz italijanskih topov? Zakaj so zasliševali kompoljske žene, ki so šle na Zdensko reber prosit Italijane, da ne bi streljali na njihovo vas, in bi jih celo odgnali v gozd, če se njihovi možje in sinovi ne bi postavili zanje z vilami in cepci? Kdo bo sploh dočakal svobodo, ki jo napovedujejo partizani, če bo šlo tako naprej? Kakšna svoboda bo to, če bodo vasi uničene, njihovi prebivalci pa pobiti in pregnani?

Italijanov Dobrepoljci od začetka niso marali in so jih imeli za nujno zlo, ki pa ne bo dolgo trajalo. Kakšen namen je imelo topovsko obstreljevanje dobrepoljskih in struških vasi iz Velikih Lašč? Ali je morda vsaj malo pripomoglo k javnemu redu in miru v dolini, za kar naj bi skrbela okupacijska oblast? Ali ni bil človek, ki je z dvorišča v Podgorici sprožil nekaj strelov proti italijanskemu okopu na začetku vasi, njihov? Torej so ga sami določili, da jim je dal povod za obstreljevanje vasi, ki so jo imeli za uporniško. Kakšen je bil cilj streljanja talcev in odvažanja nič krivih ljudi v internacijo: vzpostavitev reda v okupirani[Stran 023] deželi ali zatiranje domačega življa, kar bi lahko smatrali kot del načrtovane italijanizacije?

Iz povedanega sledi, da so ljudje spoznali, da od nikogar ne morejo pričakovati pomoči, da se na nikogar ne morejo zanesti. Kot kmetje, ki so bili navezani na svojo zemljo, in obrtniki, ki so bili ponosni na vsako izpopolnitev svojega znanja, so bili razočarani, ko jim je bilo vse bolj jasno, da glavni namen partizanov in OF ni boj proti okupatorju, ampak sprememba družbenega reda. O komunizmu so že prej nekaj vedeli, sedaj pa so okušali njegove zgodnje sadove, ki so bili dovolj trpki in grenki, da se zanje niso navdušili.

Dobrepolje malo pred vojno – Sedijo z desne učiteljica Branka Ambrožič,
                        župan Jože Strnad, kaplan Franc Nahtigal in zdravnik dr. Ludvik Kožuh

Figure 11. Dobrepolje malo pred vojno – Sedijo z desne učiteljica Branka Ambrožič, župan Jože Strnad, kaplan Franc Nahtigal in zdravnik dr. Ludvik Kožuh

3.1.2. Dobrepoljski kmečki upor in turjaška tragedija

Poleti 1942 se je nasilje nad ljudmi v dolini vedno bolj stopnjevalo. Začele so se partizanske »likvidacije in rekvizicije«. Ko so partizani zaradi »procesije« k Italijanom na Zdensko reber grozili kompoljskim ženam, so možje in fantje prijeli za sekire, vile in cepce in se temu uprli. Ali ni bil to dovolj velik dokaz, da je mera polna, da jim bo vsak čas prekipelo. Komunisti so preganjali »belo gardo«, ki je še ni bilo, toda prav s tem preganjanjem so jo klicali na plan. Poglejmo primer, ki ni iz dobrepoljske doline, je pa značilen. V Horjulu so partizani v noči na 14. junij 1942 umorili župana Ivana Bastiča in njegovo ženo Marjano. Ko je sin Lojze, ki je prišel domov samo na pogreb, spet odhajal, je še enkrat z očmi objel rojstno hišo in odločno povedal: »Jaz se ne bom dal kar tako pobiti, jaz se bom branil.« In dober mesec kasneje je že bil pri vaški straži. Tudi v dobrepoljski dolini je bil začetek vaških straž povezan s pokopom žrtev komunističnega in italijanskega nasilja. 26. avgusta 1942 so Italijani, ki so prišli od Suhe krajine in Strug, zasedli celo dolino. Spotoma so pobirali moške in jih vodili v Zdensko vas. Izmed prijetih so odbrali 17. mož in fantov, jih 29. avgusta odpeljali v Log, kjer je še malo prej bilo partizansko taborišče, in postrelili. Kaplan Lavrih piše v svojih Spominih, da so Italijani najprej lagali, da jih peljejo v internacijo, in da je šele čez nekaj časa njihov kurat povedal, kaj se je v resnici zgodilo, da so jih postrelili kot protiukrep za dva ubita vojaka. (I. Lavrih, V primežu revolucije, str. 47) Kmalu zatem so Italijani pripeljali na Videm sedem Stružancev in jih postrelili v Krajčkovi dolini. V nedeljo, 30. avgusta 1942, je bil na Vidmu[Stran 024] pogreb žrtev komunistične revolucije, ki so jih svojci izkopali v Logu in pripeljali na farno pokopališče. Po pogrebu, ki se ga je udeležilo veliko ljudi, je bilo zborovanje, na katerem je govoril tudi italijanski general in ponudil možnost samoobrambe. Ljudje so v tem videli vsaj delno zaščito tako pred partizani kot tudi pred ponovnimi italijanskimi represalijami. Veliko mož in fantov se je tedaj javilo za vaško stražo. V naslednjih dneh so Italijani oborožili z dolgimi francoskimi puškami – prekljami – 150 mož in fantov, iz vsake vasi po nekaj. Ustanovili so postojanko v Kompoljah, Italijani pa so tudi po ofenzivi ostali na Vidmu, ki so ga obdali z bunkerji in bodečo žico. Sredi septembra 1942 so partizani s precejšnjo silo napadli Kompolje, toda vaška straža je kljub pomanjkljivi oborožitvi vzdržala napad in potem do kapitulacije Italije ni imela večjih problemov. V letu 1943 se je njeno število povečalo na več kot 200 mož. Franc Nučič piše v knjigi Dobrepoljska Hirošima, stran 42, da je v dolini zavladal mir. Celo Italijani so se umirili v svojih postojankah. Železniška proga je bila popravljena in vlaki so spet vozili proti Ljubljani in Kočevju, ljudje pa so zaslužili kako liro s prodajo pridelkov.

V prejšnjem Kako se je začelo smo omenili, da je bil prvi poveljnik dobrepoljske vaške straže upokojeni orožnik Franc Dren, ki pa ga je kmalu zamenjal Anton Perne, pravnik in član akademskega kluba Straža, doma iz Povelj na Gorenjskem. Celotna kompoljska enota je bila razdeljena na tri čete po okrog 50 mož. Prvo četo je vodil Franc Mustar iz Kompolj, pred vojno načelnik kompoljskih gasilcev. Po ustanovitvi dobrepoljske »republike« so Mustarja postavili za poveljnika vaške zaščite. Ko je spoznal, da njegove naloge niso usmerjene samo proti okupatorju, ampak tudi proti domačim ljudem, se je položaju odrekel in prišel zato v nemilost pri partizanih. Do italijanske ofenzive se je skrival, potem pa pristopil k vaški straži. Ludvik Hren iz Podgorice je bil eden od dveh fantov, ki sta 4. julija ponoči spremljala kaplana Lavriha, ko je bežal pred partizani. Po ustanovitvi vaške straže je Hren postal poveljnik čete. V naši zgodbi se bomo z njim še srečali, saj je preživel Turjak in Teharje in je nekako pred dvemi leti umrl v Argentini. Ko pišemo o dobrepoljskih poveljnikih, seveda ne moremo mimo Franca Kadunca, Rekarjevega iz Zdenske vasi, ki smo ga že omenili in ki ga je ovekovečil Karel Mauser v svojem romanu Ljudje pod bičem. Kadunc je bil eden od štirih Dobrepoljcev, ki so se maja 1942 pridružili skupini prve nacionalne ilegale. Po vrnitvi v domačo dolino je postal poveljnik vaške straže v Žvirčah, ki je delovala od začetka leta 1943 do kapitulacije Italije. Njegova pot se je končala na Turjaku, kot bomo videli malo kasneje.

Janez Mustar iz Kompolj, poveljnik čete pri vaških stražah

Figure 12. Janez Mustar iz Kompolj, poveljnik čete pri vaških stražah

Italijanska kapitulacija ni prišla nepričakovano, pa vendar vaške straže nanjo niso bile pripravljene. Kaplan Lavrih se tistih dni takole spominja: »V soboto, 11. septembra, sem bil v Dobreplju in sem se pripravljal za nedeljo kot ponavadi. Pa ni šlo. Gledal sem skozi okno kaplanije in videl, kako se kolona za kolono vaških stražarjev pomika skozi vas. Nekateri so imeli tudi vozove s hrano in strelivom. Tudi več civilistov je bilo med njimi. Vsa Suha Krajina tja dol do Žužemberka je šla skozi Videm–Dobrepolje. In vse proti Turjaku. V nedeljo sem opravil deseto mašo, šel k župniku Mrkunu in mu povedal, da grem popoldne malo pogledat na Turjak, in zvečer, ko se vrnem, mu bom vse poročal. Vzel sem kolo in se odpeljal. Niti najmanjše stvari nisem vzel s seboj. Na poti sem prehiteval kolono za kolono. Fantje so bili zaskrbljeni. Zapustili so svoje vasi in družine. Kdo bo zdaj branil njihove domove? Pozno zvečer je prišla v grad tudi dobrepoljska vaška straža pod poveljstvom Toneta Perneta. – Na Turjak sem prišel okoli dveh popoldne. Ravno tedaj se je začel[Stran 025] posvet vodilnih mož, ki je bil nekajkrat zelo oster in glasen. Ko sem vse to gledal in poslušal, me je prešinila misel: nič dobrega se nam ne obeta … V ponedeljek, 13. septembra, se je začela borba za življenje in smrt. Vaški stražarji so imeli odlične uspehe okoli Rašice in so popolnoma razbili partizansko brigado. Na večer so se borci vrnili v grad, kar je bila gotovo velika taktična napaka. Od Cerkvenika, ki je imel svoj glavni stan na Zapotoku, so prihajale zahteve, da se mora grad izprazniti in da morajo vsi borci oditi proti Polhograjskim dolomitom. Turjaški oficirji tega nasveta niso sprejeli, odločeni so bili, da branijo Turjak, s tem zadržujejo partizane in rešijo Ljubljano – pa tudi, da postane Turjak slovenski Alkazar. (I. Lavrih, V primežu, str. 53) Tišlerjev Tone iz Podgorice, ki je bil pri vaški straži v Kompoljah, se je spotoma oglasil doma, da bi se pozdravil z domačini. Ko je oče slišal, da grejo na Turjak, mu ni bilo všeč: »Bolje bi bilo, da bi šli v gozd. Divjačino vedno preganjajo, pa je ne morejo uničiti.« Sin, ki je očeta razumel, da mu svetuje, naj gredo k partizanom, se je razburil: »Oče, kaj pa mislite, v hosto pa že ne bomo šli, raje v smrt.« Potem sta se sicer dogovorila, kaj je oče mislil, sin pa je kljub temu nadaljeval pot na Turjak.

Perharjevo dvorišče, kjer so 20. septembra 1943 postrelili turjaške
                        poveljnike

Figure 13. Perharjevo dvorišče, kjer so 20. septembra 1943 postrelili turjaške poveljnike

Boji so trajali cel teden. Partizani so v bližino gradu privlekli tanke in težke topove, ki so jih upravljali Italijani. »V petek in soboto je bil v gradu pravi pekel. Samo v dveh urah so Italijani iz svojih tankov in topov izstrelili 395 granat, ki so eksplodirale v gradu. Vse je bilo v ruševinah, toda borci niso odnehali. Nekaj je bilo mrtvih in mnogo ranjenih.« (V primežu … , str. 55) S pomočjo turjaškega gostilničarja Prajerja so prišli v grad in ga zažgali. Ogenj je prišel do skladišča municije. Vode za gašenje ni bilo. »Dve beli zastavi sta se pojavili, ena na dvorišču, druga pa na zunanji strani obzidja. Borba je bila končana in turjaška tragedija se je začela. To se je zgodilo v nedeljo, 19. septembra ob enih in dvajset minut. Ves potek sem opazoval skozi lino v grajskem stolpu, kjer sva bila skupaj s Francetom Malovrhom (rdečelasim kaplanom iz Škocjana pri Turjaku), ki je po vojni odšel v Španijo in tam leta 1964 umrl. Borci so počasi odhajali skozi glavna grajska vrata in tam polagali orožje. Kakih 700 jih je bilo. Jaz sem bil med zadnjimi. Šel sem skozi kapelo, kjer so na tleh ležali ranjenci. Z njimi sta bila dr. Kožuh in kaplan Ivan Sitar. Ko sem šel mimo Ludvika Hrena iz Dobrepolja, mi je dejal: ‘Gospod kaplan, vi imate samo sandale, jaz pa imam dobre čevlje. Sezujte me in jih vzemite, saj jaz bom itak ustreljen!’ Seveda čevljev nisem vzel … Ko so ranjence naslednji dan streljali, je Ludvik ušel. Kar zavalil se je v dolino po grapi in si rešil življenje. Ustrelili so 28 ranjencev.« (V primežu … , str. 55, 56)

[Stran 026]

Prav je, da si sliko streljanja ranjencev pogledamo nekoliko bolj natančno. Grad je gorel in v ognju je pokala municija. Ranjence so znosili ali pa so se sami nekako privlekli v gospodarsko poslopje pod gradom. Zdravnika dr. Kožuha so takoj ločili od njih, ga zvezali kot vse druge ujetnike in odgnali v tisti žalostni koloni v Velike Lašče. Noč so ranjenci brez medicinske pomoči preživeli v poslopju pod gradom. Nekateri, ki so še imeli toliko moči, so pobegnili, 28 pa so jih naslednje jutro postrelili na pragu poslopja. Od Dobrepoljcev so bili tako pomorjeni sledeči: Jože Grm, Jože Kastelic in Franc Vidmar iz Zagorice, Alojz Kovačič z Vidma, Franc Boštjančič s Ceste, Franc Kadunc in Jože Strnad iz Zdenske vasi. 16-letni Jože Grm iz Zagorice ni bil pri vaški straži, ampak ga je s seboj potegnila množica mladih fantov, ki so šli na Turjak. Njegova sestra Tončka je za Dobrepoljsko Hirošimo napisala poseben prispevek pod naslovom Turjaški ranjenci, iz katerega povzemamo sledeče: »Pridrvel je komandant na konju in zavpil: ,Vsi ven! Začni streljati!’ Smrtne sence teh obsojencev so se prikazale pri vratih na pragu, rabelj je oholo razkoračen stal pred njimi in vsakega počil v glavo, da je padel pod prag. Težji ranjenci so se priplazili, kakor so vedeli in znali, nekateri so dobili strel tudi v ležečem stanju. Kako je prišel moj komaj 16-letni brat z eno zdravo nogo do tja, si ne morem predstavljati. Kup 28 mladih trupel, skoraj samih najstnikov, so potem naložili na lojtrni voz. Kri je tekla po poti, ko so jih peljali na pokopališče. Tam so jih položili v tri velike grobove in zakopali. Čeprav je bila jesen, so bližnja dekleta okrasila grobove z belim cvetjem. – Spomladi so prišli svojci z vozmi in krstami in jih odkopali. Bili so taki kot zemlja, glav skoraj niso imeli. Naš Jože je držal roko na hlačah, mama jo je odganila in spodaj se je pokazalo čisto blago. Spomnila se je tega karirastega vzorca in po tem ga je prepoznala. Pri pogrebu na Vidmu so se sprva vsuli streli z bližnjega hriba, da se je vse razbežalo, končno je le toliko ponehalo, da smo jih v miru pokopali. Naredili smo vsem enake grobe z oklepi in križi, na njih so bile prislonjene bele plošče z njihovimi podatki in slikami. V svobodi 1945 je prišel nalog, da moramo vse to razdreti, nasade populiti in grobe zravnati … « (Dobrepoljska Hirošima, str. 137)

Skupina kompoljskih domobrancev

Figure 14. Skupina kompoljskih domobrancev

[Stran 027]

Ujetnike, ki so jih v nedeljo proti večeru prignali v Velike Lašče, so najprej zasramovali, nato pa žejne in lačne zaprli v silos na železniški postaji. Naslednji dan so jih popisali in določili, kdo bo šel naprej v Kočevje in nad kom bo sodba takoj izvršena. Velikolaško »sodišče« je vodil dr. Jože Brilej, pravnik in teolog, sodeloval pa je menda tudi Edvard Kardelj, ki se je od nekod pripeljal z italijanskim avtomobilom. Najprej so iskali poveljnike vaških straž oziroma posebno znane protikomuniste. Nabrali so jih 13 in zvečer v temi odgnali iz silosa. Baje so jih nameravali obesiti na Turjaku. Ker sta se dva od obsojencev že kakih 200 m od silosa uspela razvezati in pobegniti, so spremljevalci na preostalo navezo kar tam začeli streljati s strojnico in brzostrelkami. En obsojenec je med streljanjem še pobegnil, deset pa jih je obležalo tako rekoč na dvorišču Perhajeve hiše. Med deseterico mrtvih so bili tudi Tone Perne, poveljnik dobrepoljske vaške straže, ter Janez Mustar in Alojz Šuštar, četna poveljnika v Kompoljah. Po izvršenem poboju so likvidatorji od nekod pripeljali lojtrni voz, naložili trupla in jih samotež odpeljali po cesti ter zmetali v plitko dolinico, kjer so jih morali progovni delavci naslednji dan zasuti z zemljo. Nadaljnjih 50 obsojencev, med katerimi so bili tudi zdravnik dr. Ludvik Kožuh, velikolaški sodnik dr. Lojze Zalokar in Jože Mesojedec iz Zagorice v dobrepoljski fari, so 21. septembra okrog poldne odgnali v gozd nad železniško postajo in tam postrelili. Ostale ujetnike so z vlakom odpeljali v Kočevje, kjer so jih zaprli v Dijaški dom, nekatere pa v grad. Kaplan Lavrih in drugi duhovniki ter bogoslovci so bili zaprti v gradu, kamor so že prej strpali četnike, ki so jih prignali iz Grčaric. Bil je v celici skupaj z nekaterimi obtoženci na Kočevskem procesu in priča, ko so na smrt obsojene 12. oktobra zvečer odpeljali na morišče v Mozelj. Še isto noč so začeli odvažati tudi druge, ki niso bili obsojeni na procesu, in v naslednjih nočeh se je odvažanje nadaljevalo. Po Lavrihovih zapiskih je bilo skupno število tako odpeljanih iz gradu 114. (V primežu, str. 56)

Kmalu po izidu 76. številke Zaveze je priromalo pismo s štajerske strani. V članku Dobrepolje med italijanskimi represalijami in komunističnim terorjem smo namreč omenili, da nismo ugotovili nadaljnje usode Avgusta Čiriča in Franca Brodariča, ki sta se maja 1942 skupaj s Kaduncem in Galetom pridružila enoti nacionalne ilegale. Čirič je bil eden izmed štajerskih beguncev, ki so jih Dobrepoljci leta 1941 sprejeli medse, zato je razumljivo, da ga po koncu vojne niso pogrešali. Omenjeno pismo nas je opozorilo, da je bil Čirič septembra 1943 skupaj z drugimi ujetniki iz Grčaric v kočevskem gradu in da je skušal pobegniti, vendar so ga ujeli in po hudem mučenju umorili. Zgodbo o tem smo brez težave našli na spletni strani. V njej se govori o Gustlju (brez priimka), enem izmed četnikov, ki so jih zajeli v Grčaricah. Kaplan Lavrih pa tega v spominih na kočevski grad ne omenja.

V dvorani Jakličevega doma na Vidmu so v nedeljo po padcu Turjaka organizirali partizanski miting. Udeležba ni bila preveč dobra, saj so bili ljudje zaskrbljeni, kaj bo z njihovimi fanti in možmi, ki so bili zaprti v Kočevju. Moški, ki so ostali doma, so se skrivali po kozolcih in v gozdu, da bi se izognili partizanski mobilizaciji. Tedaj so tudi »izvolili« odposlance kočevskega zbora. Dobrepoljsko delegacijo so sestavljali učiteljica Branka Ambrožič, Jože Nose – Špan in še štirje drugi. Vloga kočevskega zbora je znana in o njej tu ne mislimo razpravljati.

Tone Jakič, Tišlerjev iz Podgorice, domobranski vezist

Figure 15. Tone Jakič, Tišlerjev iz Podgorice, domobranski vezist

3.1.3. Domobranci in njihova usoda po maju 1945

Večina dobrepoljskih vaških stražarjev se je ob nemški ofenzivi vrnila iz kočevskih in[Stran 028] ribniških zaporov. Nekateri so zaslugo za to pripisali Kompoljčanu Antonu Nosetu – Španu. Nekaj moških so partizani kljub skrivanju uspeli mobilizirati in vključiti v svoje enote; mnogi od teh so v naslednjih mesecih padli v bojih z Nemci, nekatere pa so kot nezanesljive »odstranili« partizani sami. Možje in fantje, ki so se do tedaj skrivali oziroma so se vrnili iz Kočevja, so vedeli, da doma ne bodo imeli miru. Prej ali slej jih bodo mobilizirali partizani. Vzpostavili so zvezo z Ljubljano in se množično odločali za vstop k domobrancem. Tako je novembra in decembra 1943 ter januarja in februarja 1944 obleklo domobranske uniforme okoli 250 Dobrepoljcev, partizanske pa zelo redki. V Velikih Laščah je bila že novembra 1943 ustanovljena domobranska postojanka, ki je delovala do partizanskega napada 3. decembra 1943. Nismo ugotavljali, koliko Dobrepoljcev je bilo v njo vključenih in ali je kdo ob napadu tudi izgubil življenje, znano pa je, da je bila velikolaška postojanka obnovljena v začetku leta 1944 in da je v njej kar precej dobrepoljskih fantov dočakalo konec vojne.

Viktor Šuštar, rojen 1910 iz Podgore, oče dveh otrok, umorjen 16. junija
                        1945 v gozdu pri Mali vasi

Figure 16. Viktor Šuštar, rojen 1910 iz Podgore, oče dveh otrok, umorjen 16. junija 1945 v gozdu pri Mali vasi

Februarja 1944 je bila ustanovljena domobranska postojanka tudi v Zdenski vasi in pri svetem Antonu. Že po nekaj dneh obstoja sta bili obe postojanki napadeni – tudi s topovi in minometi. Pri cerkvi sv. Antona so s topovskimi granatami zrušili zvonik in del cerkve, po zavzetju postojanke pa znesli cerkvene klopi na kup in zažgali. V teh bojih, ki so trajali več dni, sta padla domobranca Ciril Samec iz Kompolj in Jože Godec s Ceste, ranjenega Ivana Severja pa je po zavzetju postojanke na postelji ustrelila neka partizanka. Čeprav se Struge navadno obravnavajo posebej, samo omenimo, da je bila tu še marca 1945 vzpostavljena dobro oborožena domobranska postojanka. Bila je trn v peti partizanom, zato so jo 5. aprila 1945 napadli. Kljub premoči napadalcev – v napadu so sodelovala tudi letala – je struška postojanka vzdržala do konca vojne. – Januarja 1945 so partizani izgnali prebivalce Hinj, njihovo vas pa požgali. 15. marca 1945 so isto naredili z Žvirčami. Večina Žvirčanov je tedaj pribežala k sorodnikom in znancem v dobrepoljskih vaseh in pri njih dočakala konec vojne.

Kljub vsemu hudemu, ki ga je dobrepoljska dolina doživela med vojno, jo je najtežje doletelo v prvih mesecih po vojni, ko so se ponekod veselili svobode. Ko je bil Tišlerjev Tone zadnjikrat doma v Podgorici, je omenil očetu, da se bodo verjetno za teden ali dva umaknili na Koroško. Oče je zmajal z glavo in rekel: »O, ne bo tako enostavno. Mislim, da bo sedaj veliko huje, kot je bilo na Turjaku.« Njegove slutnje so se uresničile. Cvet dobrepoljskih fantov je po vrnitvi iz Vetrinja izginil v breznih Kočevskega roga in v jamah ter jaških v okolici Teharij. Po statističnem pregledu žrtev komunističnega nasilja v 2. knjigi farnih spominskih plošč je bilo iz dobrepoljske fare po vojni pomorjenih 216 domobrancev, kar je dobrih 70 odstotkov vseh žrtev komunističnega nasilja v fari.

Zdi se, da je bila nekaterim v dolini ta številka premajhna, zato so se spravili še na preživele vaščane Podgore. Kot naročena, jim je tedaj iz Suhe krajine, kjer je »čistila« teren, prišla enota knoja. V četrtek 14. junija 1945 je bilo v Podgori objavljeno, da se morajo vsi moški javiti na Vidmu. Še preden so Podgorci mogli izpolniti ta ukaz, so naslednje jutro skozi gozdove prišli knojevci in obkolili vas. Odpeljali so 9 vaščanov in jih na Vidmu zaprli v Primčkovo klet. Že isto popoldne so jih zasliševali in grdo pretepali. Zvečer so imeli terenci v Krajčkovi gostilni sestanek, na katerem so razpravljali o prijetih Podgorcih in jih »obsodili« na smrt. Vsi udeleženci sestanka razen dveh so podpisali zapisnik. Še pred sestankom je Šuštarjeva žena Mima, ki jo je skrbelo za moža, sprožila reševalno akcijo. Sorodniki in sosedje prijetih so skušali dopovedati terencem, da sovaščani niso nič krivi. Mar je greh, da so bili skrivači, ki na nobeni strani niso hoteli prijeti za orožje,[Stran 029] dva med njimi pa sta bila tedaj še otroka, stara komaj 13 let. Prepričevanje je naletelo na gluha ušesa in zlasti podgorska terenka Kukovka, pri kateri je v času »dobrepoljske republike« nekaj časa stanovala celo Zdenka Kidrič, je vztrajno ponavljala, da imajo vsi obtoženi krvave roke.

Anton Marolt iz Podgore, umorjen 1949 v zaporu

Figure 17. Anton Marolt iz Podgore, umorjen 1949 v zaporu

Osem Podgorcev – Anton Škoda je s pomočjo mladega stražarja že prej pobegnil – so potem v noči na nedeljo 17. junija zvezane odgnali proti Mali vasi, zavili pred vasjo v gozd, jih tam v prvi vrtači postrelili in površno zasuli. Hkrati s Podgorci so ustrelili tudi svojega stražarja, mladega Belokranjca, ker Škodi ni preprečil pobega. Za grob so uporabili kar zasilno zaklonišče, ki so se ga vaščani posluževali v času italijanskega topovskega obstreljevanja iz Velikih Lašč. Kasneje so sorodniki hoteli prekopati posmrtne ostanke žrtev na farno pokopališče, vendar niso dobili dovoljenja in tako v tisti vrtači še danes počivajo kosti osmih Podgorcev, katerih imena so:

  • Alojz Babič, 35 let

Tone Babič, 16 let

Franc Hegler, 18 let

Franc Mavsar, 19 let

Peter Pavlič, 33 let

Stane Škantelj, 16 let

Janez Škoda, 26 let

Viktor Šuštar, 35 let

Po koncu totalitarizma so domačini na grobišču pri Mali vasi postavili velik lesen križ in dali imena tam pomorjenih vklesati na skupnem farnem spomeniku, še vedno pa jih čaka naloga, da njihove kosti prenesejo v blagoslovljeno zemljo. Zadnja žrtev komunističnega nasilja iz Podgore je bil 60-letni kmet Anton Marolt, ki so ga udbovci leta 1946 v grosupeljskem zaporu pretepli do smrti. Marolt je na nekem sestanku v Podgori rekel, da pri nas ni pogojev za kolhoze, ker ni dovolj zemlje in je premalo rodovitna. Že naslednji dan so ga odpeljali v Grosuplje in s pretepanjem ubili. Domov so ga potem pripeljali v krsti in vzrok njegove smrti uradno ni bil nikoli pojasnjen. (Zgodbo o podgorskih žrtvah smo povzeli iz knjige Dobrepoljska Hirošima, str. 52.)

Znova in znova nas opozarjajo, da se zgodovina ne more spremeniti. Seveda, pomor turjaških ranjencev, pokol ujetnikov nad velikolaško železniško postajo in zločin nad Podgorci pri Mali vasi so dejstva, ki jih ni mogoče spremeniti. Ne da se jih spremeniti, jih je pa mogoče za nekaj časa zamolčati. Na primer, mogoče je govoriti o humanosti bolnice Franja, zamolčati pa Turjak, Podgoro in Hudo jamo. Toda, ali je to potem sploh še zgodovina?

[Stran 030]

4. Pripovedi

4.1. Pavličevi iz Trnovega

Gregor Petrovčič and Vanja Kržan

4.1.1. Uvod

Tudi današnja zgodba se dogaja v medvojnem Trnovem. Nikoli si ne bi mislila, da se je ta idilični kraj, nekdaj zelenjavni vrt Ljubljane, ali kot so ga v šali imenovali »solatendorf«, po vojni pogreznil v molk in pritajeno bolečino. Še so ropotale cize trnovskih branjevk na trg in nazaj, srce marsikatere pa je krvavelo. Tudi Pavličeve mame iz Male čolnarske ulice v Trnovem.

Pavličevi so bili znana trnovska družina izpred prve svetovne vojne. Praded Anton je na Mali čolnarski po upokojitvi zgradil pritlično štiristanovanjsko hišo. Po pripovedovanju je bil »zlat« človek, skrben in preudaren. Svoja delovna leta je z družino preživljal ob Južni železnici v železniški čuvajnici nad Preserjem, nedaleč od nekdanjega Borovniškega viadukta. V novo hišo se je družina vselila leto ali dve pred ljubljanskim velikonočnim potresom. Jože, najstarejši od petih otrok, je bil že tiskarski vajenec in je po koncu učne dobe vzel pot pod noge in odšel v »fremd«. Vrnil se je čez sedem let z mojstrskim spričevalom strojnega stavca v žepu in z dragocenimi izkušnjami, ki jih je pridobil po vsem takratnem cesarstvu. Bil je eden prvih strokovnjakov za delo na Lynotipe stavnih strojih, zaposlil se je v Katoliški tiskarni v Ljubljani. Oče mu je leta 1906 zapisal hišo z vrtom in Jože se je naslednje leto oženil z Josipino Skubic iz Paradišča pri Šmarju Sapu.

Rodilo se jima je sedem otrok; Danica (1908), Zofija (Sonja) (1909), Jože (1910), Mirko (1912), Emil (1915), Franc (Rado) (1916), Pavel (1918).

Prva svetovna vojna mlade družine neposredno sicer ni prizadela, mati Josipina pa je izgubila dva brata: najmlajšega, Jožka, v Galiciji in Franclja (ki je zapustil ženo in tri otroke) na Soški fronti. Sovaščan ga je na večer tistega dne, ko je prišlo sporočilo, da je izvoljen za šmarskega župana in naj takoj pride domov, ustrelil v hrbet.

Pri Pavličevih je življenje teklo dalje. Z odraščanjem otrok so rasli tudi stroški, zato se je gospodinja odločila in se za dodatni vir zaslužka pričela ukvarjati s pridelavo in prodajo zelenjave in cvetja. Na vrtu je vsak pomagal po svojih močeh. Po začetnih težavah je stvar stekla in kmalu se je pokazalo, da je bila odločitev pravilna. Lažje so zadihali.

4.1.2. Šola in zaposlitve

Za šolanje otrok je bila posebej zagreta mama Josipina. Pri Skubičevih je bil študij zelo spoštovan. Anton Skubic, brat Josipininega očeta – nagrajenec za odličen uspeh ob koncu osmega razreda gimnazije l.1855 – je bil profesor na ljubljanski gimnaziji. Bil je samski, poletne počitnice je navadno preživljal v Paradišču z bratovo družino. Poučeval je otroke in jih spodbujal k učenju.

Dekleti, Dana in Zofi sta se izučili za šivilji, za Jožeta in Mirka pa se je oče z dvema mojstroma dogovoril, da se gresta učit obrti. Mama, že po naravi odločna, je končno energično nastopila in svojo voljo uveljavila v prid sinov. Naj njen odločni nastop osvetlimo s kratko anekdoto. Vnuk Gregor je v kuhinji opazil, da je pokrov na bakrenem kotličku za gretje vode nad štedilnikom počen, in je staro mamo v svoji otroški radovednosti vprašal, zakaj je tako. Stara mama se je samo pomenljivo nasmehnila, povedali pa so mu drugi. Ob pregovarjanju o izobrazbi otrok je stara mama tako močno udarila po pokrovu kotlička, da je ta počil. Fantje bodo torej študirali!

Jože se je vpisal na strojni oddelek Srednje tehnične šole, Mirko naslednje leto na elektro oddelek iste šole. Takratna tehnična šola je fante teoretično in praktično temeljito izšolala in jim privzgojila čut odgovornosti za posel.

Za ostale tri fante: Emila, Rada in Pavla je bila pot do študija odprta. Emil je l. 1939 diplomiral v Plečnikovem seminarju na Fakulteti za arhitekturo, Rado se je po maturi vpisal na pravo, Pavle pa na medicino. V času svetovne gospodarske krize je bilo tudi pri nas težko dobiti službo. Jože se je po odsluženi vojaščini v Sarajevu razmeroma hitro zaposlil v Predilnici v Škofji Loki. Po nekaj letih je odšel v tovarno Titan v Kamniku, po desetih letih službe pa pristal na Banovinski upravi, na Oddelku za cestno mehanizacijo (v Batovi palači, danes NAMA). Mirko službe ni dobil tako zlahka. Začasno zaposlitev je dobil pri Električni cestni železnici kot sprevodnik, po letu ali dveh pa stalno službo na Pošti. Emil se je ob razpadu Jugoslavije po nedokončani pontonirski oficirski šoli vračal domov iz Osijeka in v vrtincu dogajanj v Zagrebu komaj še ohranil celo glavo. Po srečni vrnitvi se je [Stran 031] zaposlil na Mestni občini kot arhitekt. Rado se je po maturi na I. državni gimnaziji vpisal na pravo, vendar je moral študij zaradi gmotnih težav prekiniti. Zaposlil se je kot poštni uradnik na Vrhniki. Pavel je gorel za študij medicine, a je bil tudi sicer neustavljiv, tako pri hiši, na vrtu, kot pri organizaciji orlovskih in pozneje mladinskih prireditev in taborjenj.

Družina Pavlič v 20-tih letih: z leve Emil (1915), Jože (1910), mati
                        Josipina (Skubic) (1881), Pavle (1918), Daniela (1908), oče Josip (1871),
                        Zofija (1909), Mirko (1912) in Rado (1916)

Figure 18. Družina Pavlič v 20-tih letih: z leve Emil (1915), Jože (1910), mati Josipina (Skubic) (1881), Pavle (1918), Daniela (1908), oče Josip (1871), Zofija (1909), Mirko (1912) in Rado (1916)

V družini so dajali velik pomen praznovanju godov. Za praznik sv. Jožefa, ko so godovali mama, oče in sin Jože in se je zbrala vsa širša družina, je bilo v hiši zelo živahno. Čeprav so bili vsi fantje močno katoliško orientirani, nekateri so bili tudi pri Katoliški akciji, je bil Emil od vseh najbolj poduhovljen. Zgodilo pa se je, da so enkrat pozabili na njegov god. Mama je popoldne delala na vrtu, ko pride Emil, da bi se malo odpočil in si oddahnil od študija – bil je namreč že študent na univerzi. Mama ga vpraša: »Kako je kaj, Emil?« – »Bolj slabo,« ji odgovori. »Zakaj pa?« »Danes imam god, pa se ni nihče spomnil.« »Oh, vidiš, čisto sem pozabila!« Hitro je poklicala enega od bratov, mu stisnila v roke denar in ga poslala k Zalazniku (sedaj ŠKUC) po torte. Leta 1932 so končali z nadzidavo hiše, ki so jo povišali za eno nadstropje in zgradili dvoje stanovanj. V eno se je vselila Dana z družino, drugo pa so oddali v najem. Tudi fantje so se že ozirali za dekleti. Jožetovo dekle Jelko smo že vsi dobro poznali, nečaka Gregorja je Mirko že vzel s seboj na obisk na dom svoje izbranke, Rado je svojo izvoljenko spoznal na Vrhniki. Za Pavla pa je nečak opravljal kurirske posle. Pavletov kolega Ivan, doma iz gostilne »Pod lipco«, je imel kar nekaj sestra in študentu Pavlu se je srce ogrelo za eno od njih. Ko je bil Emil pred zaključkom študija, sta se skupaj z bratom Radom, ki je rad potoval, med počitnicami odpravila peš po Avstriji. Nečak Gregor hrani Emilove zapiske in skice o znamenitostih, ki so ga kot študenta arhitekture zanimale. Na fotografiji, posneti pred odhodom, sta oba lično popotno opravljena. (Tudi preden so sami služili, je mama skrbela za to, da so bili vsi otroci snažno oblečeni.) Na pot sta vzela tudi kitaro, ki sta jo oba, še posebej Emil, zelo dobro obvladala. Tudi kot študent je Emil še naprej gojil svojo duhovnost in bil aktiven član Katoliške akcije. Gregor se spomni, kako ga je, desetletnega fantiča, vzel s seboj v trnovsko[Stran 032] cerkev in mu od postaje do postaje razlagal skrivnosti križevega pota. Tako globokih spoznanj in takega védenja fantič ni dobil ne doma ne pri verouku.

4.1.3. Življenje v Trnovem pred vojno

Kulturno in prosvetno življenje v Trnovem je bilo zelo živahno. Trnovčani so imeli svoj Prosvetni dom (v stavbi, kjer danes domuje KUD France Prešeren), ki je že tedaj premogel dramski, pevski in telovadni program. V primerjavi s Sokolskim domom so bile dejavnosti bolj raznovrstne, saj so dajali pri Sokolih poudarek predvsem telovadbi. Gregor se spominja, da je bil še sam navzoč pri predstavah Finžgarjevih iger Divji lovec«, »Dekla Ančka« in »Veriga«. Izvajali pa so tudi predstavo s tematiko španske državljanske vojne »Alcazar«. Spominja se tudi, kako je bil leta 1938 na smučarskem tečaju na Kureščku ter kasneje bolj kot pridruženi član tudi na poletnem taborjenju, saj se mama in oče nista mogla zediniti, kam naj bi hodil – ali v Prosvetni ali v Sokolski dom. Vseeno so ga strici ob takih priložnostih vedno vzeli s seboj.

Jože je bil eden vidnejših telovadcev pri Orlih, Emil in Pavel pa sta sodelovala pri telovadnih, pevskih in igralskih nastopih. Vodja pevskega zbora je bil Janez Lipušček, ki se je takrat ravno formiral kot odličen operni solist. Mnogi se ga spominjajo kot liričnega opernega tenorista, pa tudi kot člana prve zasedbe kasnejšega Slovenskega okteta. Pred vojno je kot neodvisna pevska zasedba deloval Slovenski vokalni kvintet, ki je začel prepevati leta 1932. Med vojno je utihnil, saj sta bila dva člana v taborišču Dachau. Po vojni se je njihova pesem zopet oglasila.

4.1.4. 4 April 1941 – Kje je Pavličeve sinove zatekel začetek vojne

Jože, Rado in Mirko so bili v jugoslovanski vojski poročniki. Jože je bil marca 1941 na orožnih vajah na Zaplani, Rado je bil skupaj z vrhniškim znancem Cirilom Komotarjem v vojaški grupi pešcev, ki bi morala braniti vdor Italijanov in držati pozicije na Rupnikovi liniji nad Vrhniko. Mirko je kot topničar branil severno mejo nad Mariborom. (»Ko smo mi enkrat nabasali, je Nemec že petkrat ustrelil.«) Po razpadu jugoslovanske vojske so se vsi trije vrnili domov. Emil je bil tedaj še v Osijeku v oficirski šoli. Z velikimi težavami se je prebil do Zagreba, kjer so ga najprej zadržali in hoteli ustreliti, ker je še nosil uniformo jugoslovanske vojske. Do Ljubljane je nato šlo brez zapletov. Pavle je vneto študiral do zaprtja univerze.

Razmere so se polagoma umirjale. Slovenijo so si razdelili zmagovalci: Nemci so si odrezali največji kos – Štajersko z delom Koroške, Gorenjsko in Posavje, Madžari Prekmurje, Italijani Ljubljano z Dolenjsko, Notranjsko in Kočevsko. Zapiranja in izgoni inteligence, še posebej učiteljev, profesorjev in duhovnikov so narodno telo posebej prizadeli. Nekaj dogodkov iz tistega časa se je človeku še posebej vtisnilo v spomin: ustanovitev Protiimperialistične Fronte (PIF) 26. ali 27. aprila 1941 (o OF ne duha ne sluha!); skupno praznovanje 1. maja 1941 naših komunistov in članov NSDAP (nacionalsocialistične nemške delavske stranke); preimenovanje PIF v OF 22. junija 1941 ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo; Proglas OF 16. 9. 1941 o izključni pravici vodenja borbe proti okupatorju s strani OF (KPS!). Člani vseh ostalih borbenih grup za borbo proti okupatorju so proglašeni za narodne izdajalce. Sapienti sat!

Pritiski trnovskih terencev in uličnih zaupnikov OF so bili vedno večji in bolj nasilni, saj je šlo za pet mladih fantov. Jožeta in Emila je nekega nedeljskega dopoldneva povabil na pogovor ulični poverjenik OF. Vrnila sta se že po pol ure. »Kaj vama je rekel?«, so želeli izvedeti vsi. »Naj gremo v partizane,« sta odgovorila. »In vidva?« – »Mi ne bomo sodelovali z vami,« sta v imenu vseh petih odvrnila najstarejši Jože in globoko verni Emil. »Potem pa vam po vojni ne moremo obljubiti drugega kot krogle v glavo!« je rekel ulični poverjenik.

Takrat enajstletni Gregor se spominja, kako se je ustrahovanje nadaljevalo. Jože je nekoč na zelenici nasproti trnovske cerkve (kjer danes stojijo kipi slovenskih impresionistov) somišljenikom razlagal svoje poglede na t. i. NOB. Kmalu po tistem ga je bratranec vprašal: »Kaj pa predava tvoj stric Jože?« Kako le naj bi vedel? »Ti mu povej, če ne bodo s tem prenehali, bodo po vojni vsi dobili krogle!« Gregor je imel svoje strice srčno rad in vedno bolj se je bal zanje. Zato je s tesnobo v srcu spraševal dalje: »Kaj pa bo z njimi?« In bratranec mu je prostodušno odgovoril: »Tvoje strice bodo po vojni vse pobili.« Vsi Pavličevi fantje so bili po mnenju OF zelo primerni za partizane, zato jih niso imeli namena pustiti pri miru. Soseda jim je nekega dne prišla povedat, da partizani ponoči pripravljajo napad na Pavličevo hišo. Doma so bili Jože, Mirko, Emil in Pavel, ki so se zvečer oboroženi z latami iz drvarnicei[Stran 033] poskrili za živo mejo ob ulici in čakali na napadalce. Gregor in stara mama sta ostala v hiši. Gregor je noč v strahu prebedel v svoji postelji, stara mama pa je čakala z rožnim vencem v roki. Vendar napadalcev ni bilo.

Birma 1944. Birmanec Gregor Petrovčič, boter Jože Pavlič (2. z leve);
                        stoji 4. z leve Rado; 7. z leve Pavle

Figure 19. Birma 1944. Birmanec Gregor Petrovčič, boter Jože Pavlič (2. z leve); stoji 4. z leve Rado; 7. z leve Pavle

4.1.5. Pri domobrancih

Pavličevi fantje so sčasoma spoznali, da nimajo izbire. Ob ustanovitvi Slovenskega domobranstva septembra 1943 se je vseh pet pridružilo domobrancem. Jože je bil oktobra 1943 poslan na oklopni vlak Ljubljana-Trst, kjer je varoval železniško progo pred sabotažami ter potniške in tovorne vlake pred partizanskimi napadi. Oklopni vlak je bil zato ustrezno opremljen s topovi, strojnicami in minometi. Decembra 1943 se je Jože poročil z Jelko Koleša z Mirja, svojim dekletom izpred vojne. 1. oktobra 1944 se jima je rodila hčerka Ana Marija. Od petih Pavličevih sinov se je poročil le on.

Kako se je počutili mladoporočeni domobranski vojak med vojno? Bežen pogled v eno od pisem, ki jih je Jože pisal svoji mladi ženi, nam morda lahko nekoliko razkrije občutja njenega moža in očeta še nerojenega otroka. V pismu z dne 19. junija 1944 lahko med drugim preberemo: »Sicer se kar dobro počutim, le z vsakim dnem sem bolj daleč od svoje ženke, kar gotovo tudi tebi ni po volji, prav tako kot tudi meni ne preveč. Časi so pač taki in storiti je treba vsakemu svoje, če hočemo, da bo kaj uspelo.« … »Kako se imaš Ti kaj, ženka? Upam, da je z zdravjem vse v redu in prosiva Boga, da bi se srečno končalo; če bi bila punčka, bi bilo tebi gotovo zelo všeč. Vem pa, da bi bila prav tako srečna, če bi bil fantek. Bog daj, da bi bilo kaj kmalu vojne konec, da bi človek lahko mirno živel pri svojih doma, da bi se ljudje spametovali in spregledali, kam to vse vodi in kako obupen bo konec, če se nas Bog ne usmili in nas reši. Želiš gotovo, da bi prišel kaj kmalu domov in moja želja je ravno taka. Kako bi bilo lepo, če bi bila vedno skupaj, tako pa se le včasih vidiva za kratek čas. Malo moramo pač pretrpeti, saj smo ljudje sami krivi, da je na svetu tako gorje, namesto da bi bil raj, saj svet je vendar tako lepo ustvarjen in nalašč za človeka, da bi služil Bogu in ne hudobcu. Upam, da bo že bolje in takrat se bova v hudih urah spominjala strašnih dni, ko bodo za nami in bova z veselim srcem stopala v življenje, četudi po s trnjem postlani poti, kajti upam, da bova imela že toliko izkušenj za seboj, da bova znala marsikaj potrpeti, če bo treba. Ako Bog da zdravja, da nam ohrani[Stran 034] spomin, utrdi upanje in poživi ljubezen, ki ni nikdar dovolj velika, bova med najsrečnejšimi. Vse drugo pride samo od sebe, z malo dobre volje in potrpljenjem. In več bova sedaj pretrpela, tem srečnejša bo najina bodočnost. Kajti ni je sladkosti, da bi tudi grenkega dela ne imela in obratno.«

Birma 1944 (na vrtu v Trnovem). Birmanec Gregor in boter Jože
                        Pavlič

Figure 20. Birma 1944 (na vrtu v Trnovem). Birmanec Gregor in boter Jože Pavlič

»Kako se kaj počuti moj drobni srček? Gotovo ne udarja tako močno kot takrat, ko je mož doma in tudi lička gotovo niso tako rdeča in nageljčki ne tako rdeči. Naj te še malo podražim, saj si gotovo tudi tega prav tako vesela kot kaj drugega v zavesti, da Ti želim vse dobro in mnogo veselih in srečnih uric. Danes je pol leta odkar sva poročena in želim, da bi preživela še velikokrat po pol leta skupaj v sreči in zadovoljstvu. Posebno Tebi, žena, naj Bog da zdravja, da boš v najtežjih trenutkih kot mati vzdržala in da bi bili tudi najini otroci srečni in bogaboječi, ker le taki bodo pravi božji blagoslov in Bogu všeč, nama pa v veselje. Mislim, da se bom kaj kmalu oglasil doma. Te iz srca pozdravlja in poljublja Tvoj mož Jože.«

Šest dni kasneje, v pismu z dne 25. junija 1944, Jože ponovno razmišlja o vojni in bodri svojo ženo. Med drugim piše: »Draga Jeli! Kako se kaj imaš, ali si zdrava in povej, če Ti je kaj dolgčas po možu. Mislim, da ne preveč. Saj vendar nimaš drugega z njim kot skrbi. Prej, ko si bila brez moža vsega tega ni bilo. Kdo bi si mislil, da bo tako kot je in da se bo tako dolgo še vlekla vojna. Še meni se zdi, da traja v večnost, ko sem vendar vedno govoril, da je ne bo tako hitro konec. Če bi se človek toliko ne krotil in premagoval, bi bilo včasih res obupno. Tako pa mine dan in z njim tudi skrbi in stiske. Jutro pa prinese mnogo novih moči in novih upov in gre naprej. Na Vrhniki sem se imel veliko boljše, a se tudi tu ne morem pritoževati, če pomislim na tiste, ki jih ni več med nami, ampak so odšli v večno življenje. Tako torej vidiš poteka življenje in nobenemu od naju ni nič dobrega. Moja ljuba žena, naj Ti ne bo preveč hudo, da se tako malokrat vidiva. Vedi pa, da bodo zato trenutki najinega skupnega življenja lepi, in da bova vsaj znala ceniti ljubi mir, ko se časi spremene. Za vsakim meglenim dnem pride tudi lep sončen dan in prav to daje pestrost življenju. Ostani mi zdrava, srečna in zadovoljna, ljuba moja Jelka!«

Pismo neizpolnjenih želja, razen ene, da je ljuba žena Jelka l. oktobra l944. rodila deklico Ano Marijo, ki ni nikoli spoznala očeta, čeprav ga je do konca vojne kdaj pa kdaj osrečila s svojimi nasmehi, z žarečimi očki in z mahanjem ročic.

Mirko je bil na Rakeku in je kot telefonist skrbel za telefonsko povezavo domobranskih postojank. V omenjenem pismu z dne 19. junija 1944 je Jože pisal svoji ženi Jelki iz Rakeka tudi novice o Mirku. »Naši vojaki so veliki reveži zaradi slabega vremena, ker skoraj vedno dežuje in boji so trdi. Izgub ni bilo do sedaj še drugih, razen onih, ki jih pogrešajo med katerimi je tudi naš Miro. Kakor pravijo ljudje iz Cerknice, ga je izdala neka baba, ko se je skril pred partizani in tako so ga našli in odvedli s seboj.« (Baje naj bi šel s prijateljem iz Cerknice k njemu domov na kratek obisk, kot to pravi nečak Gregor, in so oba zajeli partizani). Jože v pismu nadaljuje: »Bog sam ve, če je še revež živ in kaj so vse z njim počeli. Po pripovedovanju ljudi ga je neki partizan spoznal in poklical po imenu, zato malo upam, da bi ostal pri življenju, posebno še, če je bil kak ljubljanski capin, ki ga je prepoznal. Sporoči mi, kaj pravijo doma, ker mamo gotovo zelo skrbi. Najbolje, če jim tako malo po ovinkih poveš kako in kaj. Gotovega seveda v resnici še ni nič, drži le, da je odpeljan. Med partizane je zašel precej po lastni neprevidnosti, ker je bil premalo pazljiv in se je preveč oddaljil od čet prav brez potrebe in so ga med umikom naših čet zajeli. Oba z Radotom sva slabe volje, a pomagati ne moreva nič, kar je, je, in vse je v bojžih rokah.«

V naslednjem pismu z dne 25. junija 1944 namenjeno eni Jelki, Jože tudi piše:

[Stran 035]

»Najprej naj Ti povem, da o Mirotu nisem nič slišal. Kar sem vedel, sem Ti že zadnjič pisal.« Nekaj vrstic za tem pa nadaljuje: »Prav med tem, ko Ti pišem, so pripeljali poročnika Peršiča in nekega drugega vojaka, ki pa ga ni mogoče spoznati. Izkopali so ju v Grahovem. Poročnik Peršič je bil namreč prijet skupaj z Mirotom.«

Ali si lahko predstavljamo, da je bil Miro zaradi mučenja tako izmaličen, da ga lastni brat ni prepoznal? Ali pa o tem svoji noseči ženi in staršem ni hotel pisati, saj bodo že še zvedeli za bridko novico. In kaj ve o Mirovi mučeniški smrti povedati nečak Gregor? »Domači smo zvedeli novico od Cirila Briclja. Bil je najprej Radotov purš, kasneje pa purš poveljnika Vuka Rupnika. Pisal je nam domov, vendar te dopisnice stari mami nismo nikoli pokazali. Približno takole je napisal: »Gospa Josipina Pavlič, izvedel sem podrobnosti o smrti Vašega sina Mirka. Pred sodiščem ga je obsodil neki Damjan iz Ljubljane. Potem ga je tri ure mučila v nekem hlevu zloglasna partizanka Ivanka Mulc. Mirkovega prijatelja so prav tako ubili. Ne vem, kje so ju pokopali.« Damjan je bil po vojni vrhovni tožilec na sodišču v Ljubljani. Ivanka Mulc se je konec 80-ih let izselila v Kanado. Kot spreobrnjenka.«

Rahločutni Emil, tretji od Pavličevih sinov, se je že kmalu potem, ko je pristopil k domobrancem˝, znašel sredi hudih spopadov na Kočevskem. Oktobra 1943. je bil v domobranski postojanki skupaj z nemškimi vojaki v gradu pri Kočevju. Grad je napadala Bračičeva brigada. Nemcem so ponudili prost izhod, če jim predajo domobrance. Nemška posadka je to odklonila in si s tanki izborila prost izhod. V bitki je bilo ubitih in ožganih trideset domobrancev, saj so partizani grad zažgali. Krste s pobitimi in ožganimi domobranci so pripeljali v Ljubljano na Kongresni trg. Tam so se sorodniki in Ljubljančani skupaj s škofom Rožmanom od njih poslovili z molitvijo, nato pa so jih v žalnem sprevodu z baklami in s častno stražo odnesli in pokopali na Orlovem vrhu. Gregor se dobro spominja, da je bil tisti večer na Kongresnem trgu tudi stric Emil, ki je spremljal krste svojih umrlih soborcev.

Po teh dogodkih je bil Emil premeščen v Tehnično četo. ki je imela svojo postojanko v gradu Lisičje pri Škofljici. Velikokrat je prišel na domobransko postojanko v nekdanjo Srednjo tehnično šolo v Ljubljani in takrat je prenočeval doma. Gregor se spominja nekaterih njegovih pripovedi: npr. kako so se domobranci bali vožnje na oklopnem vlaku, kadar so se vozili mimo Žlebiča. Tam sta si železnica in cesta zelo blizu in v gozdu ob cesti so imeli partizani svoje zasede in napadali domobrance na vlaku. V zimi 1943/44 je zapadlo veliko snega. Partizani so prisilno mobilizirali mlade, neizkušene primorske fante in jih neoborožene ali slabo oborožene in v samih kamižolah poslali v napad. Emil je takrat vedno streljal nad glavami. Ali pa so se Primorci ob domobranskih napadih zakopali v sneg. Ko so jih zajeli, so se predali in domobranci so jih morali izročiti Nemcem. Za Emila so bili ti spomini zelo bridki, saj so se mu nedolžni primorski fantje v srce smilili. Nekoč jih je nemški stotnik Schumacher dal postreliti, sicer pa so jih odpeljali v koncentracijska taborišča v Nemčijo. Emil je ostal v Tehnični četi pri poveljniku ing. Škofu do konca vojne.

Častniki oklopnega vlaka. Prvi z leve nadporočnik Jože Pavlič
                        (1910)

Figure 21. Častniki oklopnega vlaka. Prvi z leve nadporočnik Jože Pavlič (1910)

Zadnjikrat so domači govorili z Emilom 8. maja dvajset minut pred drugo. Takrat jim je med drugim zaupal: »Če bi se še enkrat odločal, ne bi šel k domobrancem.« Kakšna razmišljanja in izkušnje so ga privedle do tega spoznanja, ne bo nikoli nihče izvedel. Morda so mnogi domobranci z Emilom vred na koncu vojne spoznali, da so ostali sami brez pravega vodstva. Emil je v pogovorih z domačimi večkrat omenjal jugoslovansko vlado v Londonu in pozive Kuharja med vojno, naj gredo vsi v gozd in se pridružijo partizanom. Ko bi ti v Londonu razumeli, kaj se v resnici[Stran 036] dogaja v Sloveniji! Domobrancem je bilo zdaj tudi jasno, da je vojna za svobodo slovenskega naroda in proti komunizmu izgubljena. Gotovo so jih navdajale tudi zle slutnje. Prepričali so se, česa vsega so partizani zmožni. Pavličevim fantom so že doma pred vstopom k domobrancem grozili s kroglami v glavo. Miro je že okusil njihovo divje, krvavo maščevanje.

Narednik vodnik Pavel Pavlič, medicinec, Slovenski narodni varnostni
                        zbor, Trst

Figure 22. Narednik vodnik Pavel Pavlič, medicinec, Slovenski narodni varnostni zbor, Trst

Četrti Pavličev sin Rado je bil poveljnik čete v istem bataljonu kot Mirko in je bil Ciril Bricelj pred prihodom Vuka Rupnika njegov purš. Junija 1944 so partizani napadli domobrance s pobočij Slivnice nad Cerknico. Rado je videl, da se partizani grupirajo za napad in je dal svoji četi povelje za umik. Uvidel je, da jim ne bi bili kos. Partizani so bili vsi v črnih oblekah, oboroženi z avtomatskimi puškami, in če bi takrat Radova četa tam vztrajala, bi vsi padli. Tako je Rado sam povedal kasneje domačim. O tem je pisal tudi Jože v pismu svoji ženi 25. junija 1944. » … Tako minevajo dnevi, od katerih pa redki prinesejo kaj dobrega ali razveseljivega, slabega in žalostnega pa veliko. Rado je moral v Ljubljano na grad (vojaški zapor). Pravijo, da je kriv, ker je na Slivnici (hrib nad Cerknico) premalo odločno vojaško zdržal in da bo moral pred poveljstvom odgovarjati za to. Torej vidiš, da ne tožim zastonj.« Zaradi tega umika se je moral Rado zagovarjati pred Krenerjem v Ljubljani in je bil zaprt na ljubljanskem gradu do januarja 1945. Umik iz Slivnice je bil povod, da je vodstvo bataljona takoj po Radovem odpoklicu prevzel Vuk Rupnik, odličen vojak in poveljnik in zato strah partizanov. Rado je ostal v Rupnikovem bataljonu do konca vojne, se z njim umaknil na Koroško in bil vrnjen v Teharje. Bil je trdno odločen, da mora iz taborišča smrti pobegniti. Bil je eden izmed enajstih, ki so pobegnili – živi so ostali le štirje. Rada ni bilo med njimi. Nekateri so smrtno zadeti padli takoj po pobegu, ko so stražarji taborišča začeli nanje streljati, nekaj pa so jih pobili med begom, če se je kdo pribliažal hišam, kamor ga je prignala lakota. Sam Bog ve, kje je ostalo Radovo truplo. Gospod Janez Zdešar, eden od štirih preživelih ubežnikov, se Rada ne spominja. Dobro pa se ga spominja g. Ivan Korošec, vendar pa samo do bega preko žičnih ovir. Begunci so se potem v manjših skupinah razbežali na različne strani.

Pavel, Pavličev najmlajši, je bil kot študent medicine sanitejec pri Primorskem zboru, ustanovljenem po kapitulaciji Italije z namenom, da osvobodijo Trst, Gorico in celotno slovensko Primorsko in to ozemlje pripojijo k Sloveniji. Preživel je marsikateri partizanski napad, nekoč se je med napadom v šoli v Razdrtem skril pod stopnicami. Po naravi je bil zelo odločen in ognjevit. Preden je bila 4. maja na Taboru proglašena narodna vlada, so se domobranci zbirali v Ljubljani. Eno od mnogih takih zbirališč je bilo na srezkem načelstvu v Hrenovi ulici. Ko je Pavel zagledal kolega Maršiča, se je razburil, ker je imel ta na kokardi jugoslovanski kraljevi grb z dvema orloma: »Mi smo se borili za Slovenijo, ne za Jugoslavijo!« Iz tega lahko vidimo, kakšni domoljubi so bili domobranci, v begunski vladi pa niti svojega zastopnika niso imeli.

V Vetrinju so se ponovno srečali Jože, Emil, Rado in Pavle. Rado je bil vrnjen na Teharje, Jože, Emil in Pavle pa v Kočevje, kjer počivajo v enem od roških brezen, po dosedanjem vedenju najverjetneje v Ušivi jami, za katero pa se še danes ne ve, kje se točno nahaja. Kje si, Antigona?

O času transportov v Kočevje so bili določeni ljudje obveščeni, tako da so se ustrezno pripravili. Ker je bil železniški most pri vojni bolnišnici poškodovan, so morali domobranci preko Gruberjevega kanala preteči na drugo stran, kjer so jih spet natrpali v vagone in odpeljali proti Kočevju. Špalirji sovraštva so se razšli. In tako je dvanajstletnemu Gregorju siknila tovarišica iz ulice z majhnim dekletcem v naročju: »Stričke smo videli!« (To je bil najzanesljivejši podatek o smrti.) Znanka je Gregorjevo mamo dobronamerno vprašala: »Dana, ali jih niste[Stran 037] šli gledat? Fante so peljali!« Ko se je nekoč Pavličeva mama pogovarjala z dobrim sosedom, ji je kar samo od sebe prišlo na jezik vprašanje njenega življenja: »Jože, ali misliš da so res vse pobili?«, je dobri človek odgovoril: »Saj sem jim dejal, naj jih pustijo, saj niso nikomur nič slabega storili.« Ne prej ne pozneje tega vprašanja nisem več slišal iz njenih ust.

Kako pa je smrt svojih sinov doživljal oče Josip? Bil je miroljuben človek, s politiko se ni ukvarjal, opredeljen pa je bil kot socialdemokrat.

Upokojil se je leta 1937. Poslej je hodil vsakih 14 dni po pokojnino v palačo Grafike na vogalu Masarykove in Miklošičeve ceste. Često je vzel s seboj tudi malega Gregorja. Posebno tisto okroglo dvigalo na ključ se mu je zdelo prav imenitno. Ti izleti so trajali od njegove upokojitve do Gregorjeve šole. Včasih mu je kaj pripovedoval o stanovski organizaciji grafičnih delavcev. Imeli so finančne rezerve za trimesečno stavko s polno plačo! Gregor se spomni njegove krasne zbirke kaktusov, ki jih je skrbno gojil. Do leta 1943, ko so mu zaradi gangrene odrezali nogo, je okopaval in zalival na vrtu. Redno so ga obiskovali prijatelji.

Ko se je razvedelo za poboje v Kočevju in na Teharjah, je po avstroogrski logiki odločno pribil: »Če je tako in če je to res, je pa morilci ne bodo kar tako odnesli! Saj imamo vendar sodišča!«

Rupnikovci. 1. z leve nadporočnik Mirko Pavlič (1912), 6. nadporočnik
                        Rado Pavlič (1916)

Figure 23. Rupnikovci. 1. z leve nadporočnik Mirko Pavlič (1912), 6. nadporočnik Rado Pavlič (1916)

In ko so postala sodišča takšna, kakršna so postala, se je nekako vdal v usodo. Že po naravi je bil molčeč človek, a zdaj je še bolj pogosto posedal na klopi pred hišo in molčal. Gledal je po cesti in njegov svet je postalo dogajanje na cesti, bežni pogovori z mimoidočimi, obiski starih sodelavcev in prijateljev. Umrl je leta 1950.

O materi petih ubitih sinov, Josipini Pavlič, smo marsikaj že izvedeli. Ob koncu zgodbe pa se lahko le vprašamo, kako človek sploh prenese izgubo petih otrok, ki za časa tvojega življenja niso uradno mrtvi, njihovi grobovi so neznano kje, pa tudi žalovati za njimi ni dovoljeno.

Še naprej jo je reševalo delo, dobrota, usmiljenje in globoka vera. Kljub strašni živčni napetosti majskih in junijskih dni leta 1945 je delo na vrtu zahtevalo celega človeka. Zelenjavo je bilo treba vsak dan zvoziti na trg, se tam srečevati z ljudmi, pogumno molčati in skrivati solze. Napetost v njej pa se je s strašnimi novicami, molkom in slutnjami le še stopnjevala. Ali je potem kaj nenavadnega, da je, ko se je v soparnem dnevu v začetku junija vrnila s trga, nekako ob pol dveh popoldne, stopila v kuhinjo in z muko spregovorila: »Prezračite kuhinjo, po mrličih smrdi!«

Toda Pavličeva mama je znala »zračiti« tudi svojo dušo. V molitvi k Svetemu Duhu je našla tolažbo, oporo in moč. Vnuk Gregor se spominja, kako je stara mama hodila k njemu[Stran 038] v sobo, ko se je pri njej učil kot študent. Ničesar ni rekla, le sedla je na stol poleg njega; njegova bližina ji je dobro dela. Vzela je molek in molila desetko za desetko, en rožni venec za drugim. Pa ga je nenadoma sredi molitve vprašala: »Kaj misliš, ali je še kdo kje živ?« – »Ne vem, stara mama. Vem pa, da še živi veliko ljudi, ki so povzročili morijo.« In sta spet nekaj časa molčala. Z leti se je polagoma sprijaznila z dejstvom, da sinov ne bo več nazaj. In vnuk jo je v svoji mladostni drznosti vprašal: »Stara mama, kaj pa bi storila, če bi prišli k tebi ljudje, ki so ti pobili sinove?« Ni bilo čutiti zadrege, samo globok vzdih: »Veš, rekla bi jim, da jim odpuščam. Naj se spokorijo. Tebi, Gojči, pa povem: Nikoli ne sovraži! In še nekaj si zapomni: S sovraštvom se ne da živeti.« Gregor si je to zapomnil za vse življenje. Kot oporoko svoje stare mame.

Njena edina snaha je bila Jelka, Jožetova žena, edina vnučka od petih sinov njuna Ana Marija, klicali so jo Marička. Pavličeva mama je čutila dolžnost, da je zdaj eni, zdaj drugi stisnila v roke kakšen dinar. Malo za pomoč, malo za občutek, da jima stoji ob strani in da ne bi trpeli pomanjkanja. Vse do svoje smrti. Ko se je sin Jože po poroki z ženo preselil v najeto stanovanje, jima je poslala za božič potico, Gregor jima jo je nesel. Jože mami po poroki ni izkazoval nič manjše pozornosti kot prej, s snaho se je mama dobro razumela.

Delo in dobrota sta jo ohranjali pri življenju in pri zdravi pameti. Le v črnini je hodila skoraj trideset let, vse do svoje smrti. Dokler je mogla, je vsak dan hodila k maši k sv. Jakobu.

Ko je obležala, je zanjo tri leta vzorno skrbela hčerka Dana. Ko je bila stara mama vezana na posteljo, se je zelo razveselila vsakega, tudi bežnega obiska pravnukov, vnukov in hčera; vsakemu je poklonila droben dar ali toplo besedo. Veliko je molila. Pogosto, zlasti zadnje tedne njenega življenja, smo rožni venec popoldan v sobi pri stari mami molili vsi, ki smo bili tam. Večkrat je rožni venec naprej molil prof. Korošec, globoko veren in pošten mož, sicer Gregorjev tast. Večkrat je pri stari mami maševal in ji prinesel zakramente p. Marijan Šef. Nekaj dni preden je umrla, je stara mama Gregorju, ko se je z otroki oglasil pri njej, rekla: »Fantje so bili tukaj. Zakaj nisi prišel malo prej! Poglej po ulici, mogoče jih boš še videl.« Sinovom in možu se je pridružila popoldan, ko je med molitvijo rožnega venca, v 93. letu življenja, mirno zaspala.

2. od leve nadporočnik Jože Pavlič; 3. nadporočnik Rado pred Cankarjevim
                        spomenikom na Vrhniki

Figure 24. 2. od leve nadporočnik Jože Pavlič; 3. nadporočnik Rado pred Cankarjevim spomenikom na Vrhniki
[Stran 039]

4.2. Spominjanja

Vlasta Likar Baš

4.2.1.

Moj očka je bil šolski upravitelj v Sori pri Medvodah. Sora je kmečka vas, prijetno naselje pod Homom, od koder je lep pogled na Sorško polje, proti Škofji Loki tja do Crngroba, na Lubnik in še naprej proti Kranju. S sorški fari sta župnikovala dva pomembna moža, Valentin Vodnik in Fran Saleški Finžgar. Lepo je bilo živeti v tej vasi. Naša družina je bila v Sori srečna.

Pred vojno je življenje v Sori teklo mirno, podobno kot v vseh drugih vaseh. Kmetje so hodili na polje, skrbeli za živino, hodili v gozd, predvsem pa si je nekoč vas zelo lepo medsebojno pomagala. V današnjih porabniških časih si take medsebojne pomoči niti predstavljati ne moremo. Vas je bila nekoč kot skupen dom, ljudje so si vedno bolj zaupali kot dandanašnji dan, kmečki domovi so bili dostikrat celo odklenjeni, predvsem pa ni bilo nobenih ograj, kaj šele hišnih zvoncev. Kmečka vas je bila živa: možje ob večerih, fantje na vasi, otroška igra in smeh. Ni bilo idile, bila je skrb za življenje (bogastva ni bilo, ljudje so živeli skromno), bila je skrb za družino, ali vendar: živela je vaška skupnost – in to je bilo bistveno.

Danes pa: kmetije se opuščajo, iz hlevov nastajajo delavnice, kmečke vasi postajajo naselja, od koder se hodi v službo. Fantovskega petja in otroškega smeha skoraj ni več, na vasi ni nikogar. Novi časi. Nekoč je šel kmetič v rani zori z voličkoma na njivo in se proti večeru utrujen vračal. Današnji vaščan ima na dvorišču tri avtomobile, tudi k maši se pelje z avtom. Razlika je očitna. In kdo je srečnejši? Se ne ve. O tem tudi ne kaže premišljevati, življenje teče in prinaša novosti, a sreča ostaja večna skrivnost in hrepenenje po njej.

Vojna. Kako kruto je zarezala v mirni, patriarhalni kmečki svet! Vse se je spremenilo. Sledile so aretacije, selitve prebivalstva, prišli so partizani. Sora je bila partizanska vas. Vsa vas je bila z njimi, za osvobodilno fronto, za boj proti okupatorju. »Za naše fante, ki trpijo v gozdu,« so dejale žene. kako enotna bi bila Slovenija, ko na partizanski kapi ne bi bilo rdeče zvezde in bi šlo samo za boj proti okupatorju! Boj za svobodo bi terjal veliko manj žrtev in naša zemlja ne bi bila prekrita s skritimi grobovi. In izdajalci? Gotovo bi bili.

V vsakem narodu se v usodnih časih najdejo odpadniki. Toda kmečko prebivalstvo, ki je bežalo pred nasiljem, to gotovo ni bilo. »Izdajalce smo imeli,« je pred leti zatrdila neka poštena komunistka, a 20.000 jih ni moglo biti.«

Bilo je nekaj tednov po vojni. Pritekel je fant in vpil: »Pojdimo v Medvode izdajalce gledat!« Zdrveli smo s kolesi. Po glavni cesti se je skozi Medvode proti Jeprci pomikala utrujena množica. Bile so predvsem ženske in nekaj mlajših ljudi. Še danes se sramujem za nazaj, da sem tam stala in prodajala zijale. Zagledala sem fanta in dekle. Dekle je neslo čevlje v roki, bila je ožuljena, po licih so ji tekle solze. Spominjam se, da sem pogledala levo in desno, če me kdo vidi. Občutila sem nelagodje. A premalo. Mlad človek je neumen in ne pozna sočutja. Stali smo tam neprizadeto in strmeli v množico, a objokane deklice ne bom pozabila nikoli.

Pred vojno je bil župnik v Sori gospod Valentin Kajdiž. Bil je bratranec gospoda Vovka, kasnejšega ljubljanskega škofa, in pa pranečak pesnika Franceta Prešerna. Nekajkrat nam je pri verouku pripovedoval, da se je zibal v isti zibki kot pred njim pesnik. Ponosen je bil na to. Pred nemško okupacijo se je umaknil v Ljubljano kot tudi mnogi drugi duhovniki. Nemci so kasneje preostale pregnali. Gorenjska je bila skozi ves vojni čas brez duhovnikov. Mama mi je pripovedovala, da je gospod župnik zadnjo nedeljo med pridigo vzkliknil: »Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi.« Po vojni se je gospod Kajdiž vrnil, a prihajal je le ob nedeljah. Partizani so bili župnišče požgali in ni imel kam; tudi zato ne, ker so nekateri njegovi nekdanji prijatelji poniknili, predvsem zato, ker so se bali stikov z njim. Taki so bili časi. Že prvo nedeljo ga je moj oče po maši povabil v šolo. Za očeta to gotovo ni bilo razumno dejanje. Spominjam se, da sta se z župnikom dolgo pogovarjala. Čudno se mi je zdelo, zakaj vedela sem, da sta bila moj oče in gospod župnik pred vojno nazorska nasprotnika. Vedela sem, da sta si v marsikaterih rečeh hudo nasprotovala. Bila sta na različnih bregovih, a medsebojno spoštovanje sta ohranila. ( »Saj se ljudje niso kar pobijali med seboj, če so drugače mislili,« je duhovito pripomnil dr. Tine Velikonja v nekem članku.) Če sem kdaj nesla župniku plačo v župnišče, mi je oče strogo naročal, da se moram lepo vesti. Vse naslednje nedelje je gospod župnik po maši prihajal k nam. Mislim, da so mu ti obiski dobro deli. Dokler se ni zgodilo. Moralo se je zgoditi, zakaj svet, ki smo ga poznali in ki smo v njem odraščali, svet mirnega sožitja in medsebojnega spoštovanja, predvsem spoštovanja do[Stran 040][Stran 041] tradicije, se je sesul čez noč. Vrednote so se izgubile, izgubila se je celo najvišja vrednota – ljubezen do domovine. Izgubilo se je tisto pravo, resnično domoljubje, v katerem so nas vzgajali starši in šola. Postajali smo »delovno ljudstvo«. Bog je umrl – dovoljeno je bilo vse.

In gospod Kajdiž se je vračal v Soro v najbolj nepravem času. Vračal se je v svet, ki ga ni več poznal. Revolucija je kazala svoj obraz. Svet se je podrl – do temeljev. Sovraštvo do vere, ki se je spočelo že med vojno, se je po vojni še razraščalo. Kar nepojmljivo je bilo, kako so nekateri, ki so bili prej Cerkvi tako vdani, kar naenkrat začeli sejati sovraštvo. Seveda so bili to posamezniki, kmečko prebivalstvo je bilo ob strani. Sovraštvo je bilo čutiti povsod, na cesti, v gostilni, na sestankih. Na mladinskem sestanku so nam naročali, da moramo natanko poslušati župnikovo pridigo, da bomo lahko o njej poročali na naslednjem sestanku. Oče je bil ogorčen, na sestanek nisem šla več. Nekega dne je invalid kričal sredi vasi in mahal z berglo: »Samo še enkrat naj pride, ubijem ga!« Ko se je naslednjo nedeljo gospod župnik spet oglasil v šoli, mu je oče svetoval: »Ne prihajajte več, v smrtni nevarnosti ste!« Nikoli več ga ni bilo. Gospod župnik je odšel – za zmerom, za zmerom je ugašal ustavljeni čas. Počasi, skoraj neopazno, je ugašala celo vaška skupnost. Ljudje so se spremenili. Moj rojstni kraj ni bil več tisto, kar je nekoč bil.

V očeh novih oblastnikov je bil moj očka »reakcionar«. Osvobodilna fronta in delo zanjo ni štelo ali pa vsaj zelo malo. Zamera se je vlekla že izza vojnih časov. Leta 1943 so očeta in še nekaj mož povabili na sestanek, da jih sprejmejo v Komunistično partijo. Očka je članstvo odklonil. V naivni poštenosti je svoje ravnanje celo utemeljil. Ostaja pa sodelavec osvobodilnega gibanja. Posledice? Obsodili so ga na smrt. Za obsodbo pa smo izvedeli šele po vojni. Partizan iz vasi je prišel k očetu in mu vse natanko povedal. Baje se je zavzel za očeta kot tudi še drugi nekdanji očetovi učenci. Eden od razsodnikov je celo dejal: »Če pa obsodimo učitelja, mogoče za kraj ne bo dobro.« Tako je očka po čudnem naključju vendarle dočakal »svobodo«. Z bratom nisva dobro vedela, kako je to bilo, vedela sva le to, da je ta pošteni fant najinemu očetu rešil življenje.

Fant je že davno pokojni. Na tem mestu se klanjam njegovemu spominu. Bog ve, kaj vse bi se še po vojni namerilo »reakcionarju« Andreju Likarju, da ni vmes posegla višja sila. Očka je zbolel, Neozdravljiva bolezen je dve leti po vojni iztrgala očeta iz naše, tako srečne družine. Za naju z bratom se je tako Indija Koromandija najinega otroštva za zmerom končala.

Slovenska okna

Figure 25. Slovenska okna Simon Dan

4.3. Otroštvo v senci umorjenega očeta

Blaža Cedilnik

4.3.1.

Rodila sem se 3. februarja leta 1943 kot prvi otrok Marije in Antona Rabuza. Živeli smo skupaj z materinimi starimi starši Frančiško in Francem Mozetičem in stricem Maksom na Mirju v najetem stanovanju. Hiša je bila last družine Osana na sedanji Teslovi ulici. Stanovanje je bilo lepo, prostorno, dve sobi, dva kabineta, velika kuhinja, shramba, kopalnica, stranišče na izplakovanje in hodnik.

Moji prvi spomini so vezani na očeta. Sedim mu na ramenih in pred sabo vidim nabrežje Ljubljanice. (Ko sem bila stara eno leto in pol, sem bila operirana zaradi bule na vratu in me je nosil na prevezovanje.) Spomnim se tudi, ko je odhajal od doma, takrat sem čutila, da se nekaj težkega dogaja, in sem se oklenila njegovih meč in mu rekla, naj ne gre. Spomnim se, ko se je rodila sestrica. Mama je rekla, da je v vozičku punčka in videla sem, da se premika. Vprašala sem, če je živa. Oče me je takrat dvignil, da sem jo lahko od blizu pogledala. Potem so še spomini, ko tekam po stanovanju – po dolgem hodniku – in tam je tudi oče. Čeprav sem bila stara manj kot dve leti, so se taki spomini zarezali v moj spomin tako globoko, kot bi vedela, da ga ne bom več videla.

Spomnim se tudi moža, ki je v spremstvu dveh miličnikov (vojakov) prišel zaplombirat omaro z očetovimi oblekami. Tista plomba je bila zelo zanimiva in sem so ves čas igrala z njo, tako da sem jo odtrgala. Mama jo je skrbno zalepila nazaj, da ne bi kdo opazil. Potem so nekoč prišli trije partizani (mladi golobradi pobiči – dobro sem si jih zapomnila). Mame takrat ni bilo doma. Stara mama jih je zelo uslužno sprejela, pa so jo odrinili s puškinim kopitom, da se je skotalila po tleh. Plomba jih ni zanimala. Najprej so s puškami prekopali posteljico, v kateri je spala moja sestrica. In tudi sicer so merili vanjo, če se jim je stara mama preveč približala ali kaj podobnega. Odpirali so omare in pregledovali stanovanje in odnesli vse, kar jim je bilo všeč. Spomnim se, da je mama grozno kričala, ko je prišla domov. Vzeli so namreč tudi gramofon, ki je bil last njenega brata.

Leto 1945 je bilo za vse nas izjemno težko. Umrl je stari oče, ki je po povratku s soške fronte v prvi svetovni vojni ves čas bolehal.[Stran 042] Stric Maks pa je umrl v nekem bombardiranju. Moj oče pa se ni vrnil in ostale smo same, stara mama, mama in midve s sestro.

Nekega dne je prišel nek moški iz soseščine (odprla mu je stara mama), ki se je vrnil (iz Teharij) in je želel govoriti z mamo, da bi ji povedal o njenem možu. Mama ni hotela govoriti z njim, stari mami pa je rekel, da njenega moža ne bo nazaj. Mama pa je samo jokala in se zaprla v sobo. Kasneje ji je stara mama večkrat prigovarjala, naj gre k njemu, da ji bo vse povedal, mama pa je samo glasno jokala, čeprav je stara mama ves čas govorila, da nima smisla jokati, da ga pač ne bo nazaj. Sama pa sem bila prepričana, da se bo nekega dne vrnil in še kar nekaj časa sem vedno (kasneje tudi sestra), kadar je kdo pozvonil, stekla k vratom v prepričanju, da je oče in vedno sem bila silno razočarana. Čutila sem, da se je očetu nekaj hudega zgodilo. Takrat so se začele sanje, ki so se ponavljale vsako noč po večkrat zapored. Znašla sem se v nekakšni votlini, bila je ogromna, sten se skoraj ni videlo, vse skupaj sem bolj vedela kot videla. Na sredini je bilo na nekakšnem kamnitem podstavku kolo z izrezljanimi ročaji. (To kolo se mi je v sanje pritihotapilo iz knjige o kapitanu Cooku. Bilo je na las podobno krmilnemu kolesu na njegovi ladji.) Vedela sem, da je to kolo, ki poganja čas naprej in nazaj. Kolo sem vrtela nazaj do trenutka, ko je bilo z očetom še vse v redu. Potem sem ga previdno vrtela nazaj v pravi čas. Vedela sem, da ga moram počasi in previdno zavrteti preko trenutka, ko se je očetu tisto hudo zgodilo. Vendar mi je tik pred tistim trenutkom kolo ušlo iz rok in zdivjalo v čas, ko sem ga začela vrteti. Vedela sem, da sem ga polomila. Da nisem rešila očeta. Zbudila sem se vsa nesrečna in potrta. Mami se nisem upala pripovedovati o svojih sanjah, ker sem vedela, da bi samo tulila in si ruvala lase. In te sanje so se mi ponavljale skoraj vsako noč. Vsakokrat sem upala, da mi bo uspelo prevrteti kolo previdno počasi čez tisti trenutek, ko se je očetu nekaj hudega zgodili. A kolo je vedno podivjalo in se vrnilo na prvotni čas.

Kadar sta mama in stara mama mislili, da spim ali sem zatopljena v igro, sta se pritajeno pogovarjali o očetu in o tem, kaj je bilo z njim, jaz pa sem vlekla na ušesa in si skrbno zapomnila vsako besedo, tudi če nisem razumela. Tudi kadar so prišli sorodniki na obisk, posebej za rojstne dneve, je bilo govora o tem. Stric (mož mamine sestre) je pripovedoval, kako je bil v partizanski misiji oblečen v angleško uniformo (da jih domobranci ne bi opazili in ugotovili, za kaj gre) v Vetrinju. Tam je videl mojega očeta in se mu je skrbno izognil. Govoril je, da bi ga lahko rešil, vendar bi s tem vse postavil na kocko. Pogovarjali so se brezskrbno, ker je moja mama rekla, da sem jaz zatopljena v igro in nič ne slišim.

Anton Rabuza kot poročnik kraljeve jugoslovanske vojske

Figure 26. Anton Rabuza kot poročnik kraljeve jugoslovanske vojske

Sosedje in sorodniki so dobivali pakete od UNRRE; mi jih nismo dobili nikoli. Mama je šla nekoč vprašat (mene je vzela s sabo), zakaj ona ne dobi teh paketov, da ima dva majhna otroka. Vprašali so jo, kje je njen mož. Rekla je, da je pogrešan. Potem so jo nadrli, kako si le upa hoditi prosit za pomoč, če ji njen mož iz inozemstva pošilja hrano in oblačila in ima vsega v izobilju. Poklapano je odšla domov. Tudi ni dobivala doklad za naju iz istega vzroka. V resnici pa smo težko živeli in mama naju je težko vzdrževala. Bila je bančna uradnica z majhno plačo, po plačilni lestvici ni kaj dosti napredovala, ker so ji večkrat povedali, da naj bo kot žena domobranca vesela, da ima sploh službo in da je še živa.

Kot sem že omenila, smo stanovali na Mirju v lepem prostornem stanovanju s straniščem na izplako in s kopalnico. Ko sem bila stara približno šest let, so nas preselili v Moste. Selila nas je policija. S pohištvom in še posebej z drobnimi predmeti so delali zelo grdo, da so veliko poškodovali in razbili. Preselili so nas v stanovanje, ki je imelo samo kuhinjo in sobo. Stranišče je bilo pol nadstropja niže za vse tri stranke iz našega nadstropja. Bilo je »na štrbunk« – lesena deska z luknjo. V stranišču[Stran 043] tudi ni bilo luči in smo zato uporabljali svečo, da smo si svetili. Tudi na stopnišču ni bilo luči. Drvarnica je bila v kleti, kjer tudi ni bilo luči. V kanalizacijski cevi je bila razpoka in v kleti je mrgolelo podgan, da me je bilo vedno grozno strah, ko sem morala po drva, ker so se z vseh koncev svetile podganje oči.

Potem se je mama odločila in vložila prošnjo za očetov mrliški list. Takrat je za pričo poklicala prej omenjenega soseda. Ko je prišel mrliški list, je mamo zelo prizadelo, mene pa morda še bolj.

Kmalu po preselitvi sem začela hoditi v šolo. Na to sem težko čakala, brati sem znala že pri štirih letih. Vsako leto sem zaključila z odličnim uspehom. Vsako leto me je učiteljica vprašala, če dobivam štipendijo, ker nimam očeta. Ko sem rekla, da ne, je rekla, da bo to uredila. Čez nekaj dni je rekla, da slabo kaže in da naj pride mama v šolo. Mama je res prišla k učiteljici – zaprli sta se v razred, mene pa poslali ven. Prisluškovala sem pri vratih in ujela, da jo je spraševala po očetu in da s štipendijo ne bo nič. Ko sem končala četrti razred, sem se vpisala na klasično gimnazijo. Ves čas sem mislila na to, da bom študirala jezike tako kot moj oče in njegov oče. Pa so me odklonili, čeprav so jih sprejeli kar nekaj iz našega razreda, mene, ki sem bila najboljša v razredu, pa ne. Mama je odšla na klasično gimnazijo, na kateri je nekoč poučeval moj oče, da bi vprašala, če je to pomota. Ko je prišla domov, je stari mami pripovedovala, da so jo vprašali po možu, in ko je rekla, da je pogrešan, so rekli, da že vedo, da je eden tistih, ki imajo krvave roke. Rekla je, da on že nima krvavih rok, pa so ji zabrusili, da je spet eden tistih, ki je bil »mulovodža«. Hotela je govoriti s katerim od očetovih kolegov, pa so se ji izognili ali pa stekli mimo nje, češ da se jim mudi. Tako z mojo klasično gimnazijo ni bilo nič. Hodila sem v gimnazijo v Moste, kjer pa sem na srečo imela odlične profesorje, ki so se znašli tam, ker so bili »politično sumljivi«.Tudi v gimnaziji so mi poskušali urediti štipendijo, pa iz znanega vzroka ni bilo mogoče.

Oče Anton in mama Marija na dopustu

Figure 27. Oče Anton in mama Marija na dopustu

Ves čas me je mučilo, da so po radiu, pa na vseh proslavah govorili, vsaj tako se je dalo razumeti, da je moj oče eden od izdajalcev, morilcev in še celo vrsto različnih takih priimkov bi lahko naštela. Pa sem sama čutila, da je to nemogoče. Tudi vsi trije strici (možje maminih sester), ki so bili partizani, so o njem govorili samo dobro. Tako poštenega in pokončnega in vestnega človeka zlepa ne najdeš, so govorili. Bila sem ves čas razpeta med dvema platema iste zgodbe, dvema skrajnima ocenama o očetu, nenehnim spraševanjem, kje je in kaj je bil, med jokom matere in pritajenim govorjenjem med odraslimi, in to me je zaznamovalo za vse življenje. Zaznamovalo me je pa tudi življenje v pomanjkanju, tako hrane kot oblačil in obutve, seveda pa na drugačen način.

[Stran 044]

5. Zgodbe mladih domobrancev

5.1. Eden od slovenskih majev 1945

Janko Maček

5.1.1.

Letos mineva 65 let od nenavadne pomladi, ko so se tisoči Slovencev, do tedaj navezani na dom in domačo zemljo, v upravičenem strahu za golo življenje umikali na Koroško, kjer naj bi pri zahodnih zaveznikih dobili zatočišče pred domačimi revolucionarji. Med umikajočo se množico so bile urejene čete Slovenskih domobrancev, pa tudi cela reka civilnih beguncev – moških, žena in otrok. Večina od teh je le nekaj tednov kasneje doživela grenko razočaranje, ko so jih »zaščitniki demokracije in človekovih pravic« s prevaro vrnili nazaj v žrelo domače revolucije. Ena od begunk v vetrinjskem taborišču je, pretresena od groze tistih dni, vzkliknila: »O, ali ne bo že sodni dan!«

Skoraj pol stoletja je bil v domovini spomin na eksodus leta 1945 in dogodke, ki so mu sledili, neprimeren, če že ne prepovedan. Normalno so se ga lahko spominjali le v tujini, tisti, ki so imeli srečo, da iz Vetrinja niso bili vrnjeni. Seveda tudi doma spomin ni ugasnil, ampak je tlel kot žerjavica pod pepelom. O tem so pričale redke svečke, ki so se tu in tam pojavile ob grobiščih, za katera se je kljub nasprotnemu prizadevanju zvedelo. O tem so pričale maše »za pogrešane«, ki so jih opravljali v marsikateri cerkvi, in črne rute, ki so jih nekatere matere in žene nosile do smrti.

Tole razmišljanje o maju 1945 bi lahko razširili na Hudo jamo, kjer se je po naporni odstranitvi betonskih in zidanih pregrad v vsej strahoti pokazalo, kaj se je pri nas spomladi in v zgodnjem poletju 1945 dogajalo. Pravzaprav smo veliko tega vedeli že prej, vendar je bila slika, ki se je pokazala za pregradami tako pretresljiva, da je vse, ki so jo videli, šokirala. Kaj podobnega ni bilo niti v Katinu, o katerem se je v zadnjih tednih veliko govorilo in pisalo. Ni čudno, če je postala Huda jama prehuda in tega ni mogla ublažiti niti predsednikova beseda o njeni drugorazrednosti. Vemo, da bi bilo ob spominu na maj 1945 treba govoriti o tem, vendar je ta trenutek naš namen drugačen. Majske dogodke leta 1945 in njihove usodne posledice bomo skušali prikazati z zgodbo mladega domobranca iz Podgorice v dobrepoljski dolini, ki je še danes živa priča tistega časa.

Janez Šporar je bil rojen leta 1929 na trdni Šporarjevi domačiji v Podgorici. Oče Anton je bil razgledan kmet in kot večina takratnih Dobrepoljcev tradicionalno veren. V istem duhu je s pomočjo skrbne žene in matere vzgojil tudi otroke: najstarejši sin Tone, rojen leta 1926, je dobil ime po očetu. Janez je bil v začetku druge svetovne vojne še otrok, vendar je revolucija tudi njega potegnila v svoje kolesje, toda ostal je živ in po očetovi zgodnji smrti zagospodaril na rojstni domačiji. Hči Micka, ki še danes hrani marsikateri spomin na težki čas vojne in revolucije, je bila rojena leta 1932, Lojze pa je prijokal na svet leta 1935.

Aprila 1941 je bil Janez star dvanajst let, vendar si je dobro zapomnil, kako se je jugoslovanska vojska umikala skozi dolino in pustila za seboj cele kupe orožja in vojaške opreme. Italijani so takoj po zasedbi ukazali, da je treba oddati vse orožje in vojaško opremo, toda župan Jože Strnad, ki je imel hišo na drugem koncu Podgorice, je držal z ljudmi in je le površno izpolnjeval okupatorske ukaze. Italijanom to ni ostalo skrito, zato so mu kmalu vzeli župansko funkcijo in ga odpeljali v internacijo. Spomladi in poleti 1942 je bil Janez priča marsikaterega dogodka v »dobrepoljski republiki«. Bral je razglase, ki jih je menda sam politkomisar Šilih nabil na drog električne napeljave sredi Podgorice in z njimi pojasnil, zakaj so partizani v Logu ustrelili štiri fante, ki so »ropali« v zadružni trgovini na Vidmu, in posestnika Babiča ter Mustarja, ki sta pred »ljudsko oblastjo« utajila nekaj hrane in bencina. Ko so Italijani julija 1942 vdrli v »republiko«, so si uredili zaklon v neposredni bližini Šporarjeve hiše na začetku Podgorice. V zaklonu so postavili težko bredo, v dolinici tam zraven pa minometalce. Podobno so se utrdili tudi na drugem koncu vasi. Prvi dan te italijanske obkolitve je minil čisto mirno, že v mraku pa so začeli Italijani z vsem svojim orožjem streljati na vas. Mine so padale na strehe hiš in gospodarskih poslopij in na dvorišča. Nekateri so tik pred tem videli domačina z italijansko čelado na glavi, ki se je pojavil med hišami in oddal nekaj strelov proti Italijanom. Do danes je ostalo skrivnost, kdo ga je poslal, dejstvo pa je, da so bili njegovi streli Italijanom povod za streljanje na vas.

Naslednji dan so Italijani ostali v svojih okopih in zvečer se je obstreljevanje vasi ponovilo. Šporarjevi so prvo noč prebedeli doma, drugi[Stran 045] dan pa že pred večerom odšli v Jakličevo klet, kjer se je zbrala večina vaščanov. V jutru tretjega dne so vojaki prišli v vas in prijeli trinajst Podgoričanov. Bilo je nevarno, da jih bodo postrelili kot talce, saj so pred tem na Vidmu partizani iz zasede ubili dva Italijana. Trinajstletni Janez Šporar je tedaj v primerni razdalji sledil vojakom, ki so gnali Podgoričane na Videm in jih na Štihovem dvorišču postavili k zidu. Videl je, kako sta se Štih in župnik Mrkun zanje zavzela in jih rešila izpred italijanskih pušk. – Ko se je v Podgorici izvedelo, da morajo vaščani v nekaj urah izprazniti vas in oditi pod zaščito, sicer bo vas bombardirana, je nastala velika zmeda. Šporarjev oče je naložil na voz družino in nekaj nujne prtljage in odpeljal v Struge k maminemu bratu. Že naslednji dan so se vrnili in se končno ustavili v Zdenski vasi pri drugem stricu, očetovem bratu. Janez je tudi od blizu opazoval, kako je na Vidmu gorelo župnišče in župnijska gospodarska poslopja, ki so jih zažgale topovske granate iz Velikih Lašč. Gorelo je več dni, pa nihče ni gasil.

Janez Šporar s prijatelji – V sredini Franc Tomšič

Figure 28. Janez Šporar s prijatelji – V sredini Franc Tomšič

Ko so Dobrepoljci po kapitulaciji Italije šli na Turjak, je bil z njimi tudi Janezov brat Tone, vsi drugi Šporarjevi so pa ostali doma. Po padcu Turjaka so partizani Toneta z drugimi ujetniki odpeljali v Velike Lašče in naprej v Kočevje. Po nemški ofenzivi je prišel domov in se nekaj časa skrival, nato pa odšel k domobrancem. Ob koncu vojne je bil pri domobrancih v Velikih Laščah in z njimi šel na Koroško. Janez Šporar je bil spomladi 1944 prisoten na pogrebu dobrepoljskih fantov, ki so jih partizani kot ranjence postrelili na Turjaku in so bili potem začasno pokopani na turjaškem pokopališču.

Za Janezovo nadaljnjo usodo je bil odločilen vdor partizanskih brigad v dolino v začetku leta 1945. Slučajno je bil tisto noč, ko so potrkali na vrata Šporarjeve hiše, doma tudi brat Tone, ki je bil pri domobrancih v Velikih Laščah. Oče je tudi v tako nevarni situaciji ohranil hladno kri. Naročil je materi, naj gre h glavnim vratom, kjer so čakali partizani, in kljuka, kljuka, kot da jih ne more odpreti, medtem pa bo Tone tiho izginil skozi mala vrata. Načrt je uspel. Ko so partizani prišli v hišo, so takoj pokazali na Janeza, ki je prestrašeno gledal izpod odeje, naj se obleče, da bo šel z njimi. Oče je posredoval: »Ali ne vidite, da je še otrok, saj še v šolo hodi?« Partizan, ki je imel glavno besedo, je po kratkem premisleku odločil: »No, naj vam bo. Bo pa šel drugič.« Janez tedaj še ni bil star šestnajst let, vendar ni mogel ostati doma, saj bi ga partizani ob naslednjem obisku zagotovo mobilizirali. Odšel je v Ljubljano in pristopil k domobrancem. Vključili so ga v dopolnilno četo, ki je bila nastanjena v Dravljah. Le nekaj mesecev kasneje je s to četo odšel na Koroško.

Kot se spominja, je bila njegova četa skoraj na koncu pisane množice, ki se je pomikala proti Ljubelju. Ko so šli skozi Tržič, so iz nekaterih hiš nanje streljali. Pred tunelom je bila nepopisna gneča. Nemci so hoteli svojim omogočiti čim hitrejši prehod, zato so drugim z orožjem preprečevali vstop v tunel. Po odločnem posegu četnikov je bila pot za vse odprta in tudi Janezova četa je po tistem blatu in temi končno prišla na drugo stran. Ko so prišli do Borovelj, se je že začel spopad med Rupnikovim bataljonom in partizani, ki so umikajočim se domobrancem in beguncem preprečevali prehod preko Drave. »Draveljčani« sploh niso bili vključeni v spopad, vendar je bil Janez tam ranjen. Zadelo ga je v nogo, in sicer tako hudo, da je bila kost močno zdrobljena. Po prizadevanju prijatelja Franceta, ki je bil tudi Dobrepoljec in nekaj let starejši, so mobilizirali bližnjega kmeta, da je ranjenca s košem za odvažanje gnoja odpeljal do bližnje ambulante, kjer so mu za silo oskrbeli rano, nato pa njega in nekaj ranjenih Nemcev s tovornjakom odpeljali v vojaško bolnišnico v Celovcu. Janez se spominja, da je skozi okno sobe, kjer je čakal na prevoz v Celovec, videl cerkev z dvema zvonikoma.

[Stran 046]

V Celovcu se je znašel med samimi tujci, saj je bilo nemško tako zdravstveno osebje kot pacienti. Edini, s katerim sta se kmalu sporazumela, je bil neki Rus ali Ukrajinec, verjetno vlasovec in velik nasprotnik komunizma. Kakih štirinajst dni po prihodu v Celovec se je v bolnišnici oglasil domobranski kurat Tone Polda. Janez ga je takoj prepoznal, saj je bil julija 1943 na njegovi novi maši na Vidmu. Kurat je povedal, da domobranci odhajajo v Italijo. Ker Šporar zaenkrat ni sposoben za potovanje, bo seveda ostal v bolnišnici in prišel za njimi kasneje. V neposredni bližini bolnišnice je bila nastanjena neka partizanska enota. Verjetno so kak dan ali dva po kuratovem obisku prav iz te enote prišli k Janezu tovarišica v oficirski uniformi in dva partizanska oficirja. Predlagali so mu, naj se preseli v njihovo slovensko bolnišnico v Celovcu. Za prevoz in vse drugo da bodo poskrbeli oni. Janez je njihovo ponudbo zavrnil in rekel, da bo ostal do ozdravitve kar v tej bolnišnici, kjer v redu skrbijo zanj. Kmalu po tem obisku, je pred zgradbo, kjer so bili nastanjeni partizani, pripeljalo nekaj angleških tankov. Ranjenci so skozi okno opazovali, kako je z njenega pročelja izginila zastava z rdečo zvezdo, partizani pa so otovorjeni z vsem svojih pratežem odhajali. Janez je ostal v Celovcu štiri mesece, nato pa bil še dva meseca v bolnišnici v Spittalu, ki je bila blizu tamkajšnjega begunskega taborišča. Noga se mu je dobro pozdravila in vedel je, da se bliža čas njegovega odhoda iz bolnišnice.

Štihovo dvorišče na Vidmu, kjer so Italijani nameravali postreliti
                        trinajst Podgoričanov

Figure 29. Štihovo dvorišče na Vidmu, kjer so Italijani nameravali postreliti trinajst Podgoričanov

Bilo je konec oktobra ali v začetku novembra, ko je dobil ukaz, naj se pripravi za odhod v ujetniško taborišče. Njega in nekaj nemških vojakov je razmajan vojaški kombi odpeljal iz Spittala. Janez je skozi vrata na zadnji strani kombija vstopil zadnji, zato je bil blizu vratom, medtem ko sta šofer in njegov spremljevalec sedla v kabino. Po nekaj časa vožnje so se ustavili pred zastraženim vhodom taborišča in šofer ter spremljevalec sta stopila k stražarju in se spustila v pogovor z njim. Janez, ki je že prej mislil, kako bi se rešil, je izkoristil trenutek. Odprl je vrata na zadnji strani kombija, hitro zlezel ven in se ritensko odmikal tako, da ga oni spredaj niso videli. Ko je bil že nekaj metrov oddaljen in ga nihče ni ustavljal, se je obrnil in kolikor mogoče hitro odšel z nevarnega kraja. Po nekaj kilometrih hitre hoje je naletel na osamljen senik, zlezel nanj in se zaril v seno. Kmalu potem se je stemnilo. Sredi noči je zaslišal piske lokomotive in sklepal, da je v tisti smeri železniška postaja, kjer premikajo vagone. Ob prvem svitu je odšel v[Stran 047] smeri piskov in prišel v Beljak. Imel je toliko denarja, da je kupil karto za vlak do Spittala. Imel je precej težav, da so ga sprejeli v begunsko taborišče. S pomočjo nekdanjega dobrniškega župana je dobil nekakšno zasilno legitimacijo in kmalu odšel v Italijo. 7. decembra 1945 je prispel v Servigliano.

V tamkajšnjem begunskem taborišču je našel sovaščana Ludvika Hrena, ki mu je uspelo pobegniti tudi s Teharij in se rešiti preko meje v Italijo, in štiri ali pet dobrepoljskih fantov, ki so bili v dneh vračanja zaposleni v angleški kuhinji in se tako izognili vrnitvi. Ti fantje so tudi v Serviglianu delali v kuhinji. Posebno vesel pa je bil srečanja s stricem Jožetom Strnadom, nekdanjim dobrepoljskim županom. Večkrat sta se pogovarjala o domači dolini in stric mu je ob taki priliki svetoval, naj se vrne domov: »Ti si mlad in ti nimajo kaj očitati. V pomoč boš staršem in jih boš vsaj pokopal, kot se spodobi.« Janez je nekaj časa okleval, konec junija leta 1946 pa se je le odločil in se odpravil domov. Že v Sežani so ga sneli z vlaka in zasliševali, nato pa pod stražo poslali v Ljubljano. V Ljubljani je bil samo en dan in že so ga izročili domači Ozni v Grosuplju. Po nekaj dneh mučnih zasliševanj so ga odpeljali v novomeške zapore, kjer je ostal cele tri mesece. Doma medtem sploh niso vedeli, da se je vrnil. Zasliševali so ga, zakaj je šel k domobrancem, predvsem pa o tem, koga je srečal na Koroškem in v Italiji, in zakaj se je odločil za vrnitev. Po treh mesecih stradanja in ušivosti v Novem mestu so ga končno izpustili.

Doma je sicer imel mir, vendar je čutil, da ga stalno nadzorujejo. Bil je prijetno presenečen, ko je doma našel brata Toneta. Kako je bilo z njim? S svojo enoto je prišel na Teharje. Pri popisu je navedel, da je rojen leta 1929, zato je prišel v skupino mladoletnikov in bil po amnestiji izpuščen. Sestra Mici se še danes živo spominja, kako se je brat avgusta 1945 vrnil domov. Z mamo sta na njivi blizu doma okopavali korenje. Brat, ki je bil tako sestradan in izčrpan, da ga je tistih nekaj kilometrov hoje od Predstrug do Podgorice čisto zdelalo, se je še privlekel do roba njive, tam pa zlezel skupaj. Naložili sta ga v kolca in odpeljali domov. Potem sta ga celo pitali, dokler se ni opomogel. Očetu je vse hudo, ki ga je doletelo med vojno in po njej, zrahljalo zdravje. Skoraj dve leti je bil priklenjen na posteljo in leta 1951 je komaj 54 let star umrl. Janez je bil ravno tedaj pri vojakih v Srbiji in ni mogel priti na pogreb. Bilo mu je hudo ob spominu na stričeve besede v Serviglianu: »Le pojdi domov, boš vsaj starše pokopal.« Čeprav je upošteval ta nasvet, ni mogel biti ob očetu v njegovi smrtni uri. Tudi brata Toneta ni bilo na pogrebu, saj so ga malo prej zaprli in je moral odsedeti šest mesecev. Ponj so prišli z dvema avtomobiloma in hišo ter gospodarska poslopja preiskali in prebrskali do zadnjega kotička. Baje so iskali neke kurirje, ki naj bi prišli z one strani meje. Bil pa je na očetovem pogrebu stric Jože, ki se je dobro leto za Janezom vrnil domov. Nič se mu ni zgodilo, je pa še leta potem imel težave z Ozno. Vsake toliko časa so ga odpeljali v Grosuplje in se celo noč »pogovarjali« z njim. Ko se je zjutraj izmučen in neprespan vračal domov, se je navadno ustavil pri Šporarjevih, saj je njihova hiša bila čisto na začetku vasi.

Domobranski kurat Tone Polda

Figure 30. Domobranski kurat Tone Polda

V nekem smislu pa se je stričeva napoved nad Janezom, da bo poskrbel za starše, vendarle izpolnila. Zgodilo se je namreč, da je od štirih otrok samo on ostal doma: Brat Tone se je priženil v Malo vas, brat Lojze je zbežal čez mejo in se ustalil v Kanadi, in tudi sestra se je poročila in odšla od doma. Tako je Janez edini od otrok ostal na domačiji in skupaj z ženo skrbel za mater do njene smrti. Kljub svojim osmim križem in različnim dogodkom, ki jih je v življenju doživel, pa še vedno hrani živ spomin na maj 1945, ko je kot šestnajstleten domobranec šel na Koroško in bil malo pred ciljem svoje poti ranjen. Morda ga je prav to rešilo, da ni bil med tistimi, katerih pot se je končala v Kočevskem Rogu, v Hudi jami, na Hrastniškem hribu ali na kakem drugem morišču.

[Stran 048]

5.2. Moji dve domobranski leti – 1944 in 1945

Tone Golež

5.2.1.

Rad se spominjam na leto 1944. Zlasti malo pred poletjem in dalje je bilo v domobranskem gibanju v različnih krajih več zborovanj. Vsi v takratni Ljubljanski pokrajini, ki smo želeli svet brez komunizma, smo bili prepričani, da gre vse v pravo smer.

V jeseni so se gimnazije zelo razredčile, ker so mnoge letnike v Ljubljani poklicali, da se odločijo za nemške delovne enote ali pa domobrance, samo doma niso smeli biti. Tako je tudi mene pot zanesla med domobrance, ki so bili logična izbira za versko prepričanega fanta. Težko sem se ločil od šolskih klopi in razmišljal sem, kako bi le lahko končal še zadnji, osmi razred gimnazije z maturo. Imel sem srečo, da sem po prvih treh mesecih privajanja na vojaščino, prišel v pisarno. Tu je bilo poveljstvo razumevajoče za moj cilj – dokončanje gimnazije. Tako sem imel stik z gimnazijo, profesorji in učenci. Dobival sem gradivo in se tako tudi v vojski, zlasti v nočnih dežurstvih, pridno učil za sprotna izpraševanja in pripravo na maturo, ki sem jo opravil aprila 1945 z rednimi dijaki. Zaškripalo je malo pri matematiki, a je vendarle uspelo. Imel sem kar precej dopusta, ki sem ga uporabil tako za učenje kot spremljanje dogajanja v svetu in v Ljubljani.

Neprijetne so bile novice, kako je padla Reka in si pot naprej utirajo partizanske čete. Nekateri domobranci, ki so prišli s terena domov, so bili nadvse začudeni in zaskrbljeni, čemu Angleži pošiljajo letalsko pomoč partizanom v obleki, hrani in orožju. Posebna vesela novica je bila, ko je bil 4. maja 1945 objavljen v Slovencu razglas z rdečim robom o demokratični Sloveniji v Jugoslaviji. Časopis Slovenec je bil nabit zunaj na deski na ograji v Colarjevi ulici na Leskovčevi hiši. To sem opazil, ko sem šel od ministriranja pri maši ob 6. zjutraj proti domu. Doma se je že začelo, ponekod so že visele zastave.

Čutili smo veliko srečo, da smo se odcepili od Nemcev. Imeli naj bi novo slovensko demokratično oblast. Prekipevalo je v nas od ponosa in sreče, da smo doživeli ta dan. Vse to je trajalo le malo časa. Prva slovenska vlada ni mogla niti dobro zaživeti, kaj šele obstati. Nemci so jo hoteli uničiti, privrženci osvobodilnega gibanja pa so se o njej zaničevalno izrekali. Člani vlade in Narodnega odbora so se morali skrivati pred Nemci, ki so jih hoteli aretirati, nato pa še bežati pred prihajajočo partizansko oblastjo. Prišlo je do grenkega razočaranja in zaskrbljenosti, kaj bo zanaprej. O tej vladi se dolga leta ni smelo nič vedeti ali govoriti. Ta molk je verjetno nehote prekinil Tone Fajfar, ki je objavil knjigo Ura odločitve, v kateri je kot prilogo objavil obupni poizkus rešiti nekaj (domobranstvo), kar se ni dalo. Mnogi drugi vojaki na terenu niso o tem ničesar vedeli, prav tako ne o prizadevanjih, da se Rupnika nadomesti s sprejemljivejšo osebnostjo za zahodne zaveznike.

Izhajam iz globoko verne družine, v kateri smo sprejeli krščansko gledanje na komunizem, češ da je nekaj izredno slabega in zaradi protiverskega stališča ni sprejemljiv. Bili pa smo bili priče, da so mamini sorodniki, čeprav verni, z dušo in srcem sodelovali v OF. Zato je bil odpeljan mamin brat, moj stric, v taborišče Dachau, kjer je tudi umrl. Poleg tega je bila v Kompoljah v Črnem grabnu kmetija in mlin ob gozdu, ki je postala prava javka za vse vrste partizanskih dejavnosti. Ta je bila po določenem času odkrita, seveda s posledicami. V nemško taborišče sta bili poslani dve hčerki, po hudem pretepanju, ne od Nemcev, ampak Slovencev, ker nista hoteli vedeti za določena imena. Dekleti sta se napol mrtvi vrnili iz taborišča z veliki srdom do Slovencev. Kako kruta so bila kasneje v »svobodi« spoznanja trdne samostojne kmetije ob nenasitni obvezni oddaji pridelkov, posebno pa še ob nagovarjanju, da se izkažejo in čim prej stopijo v kmečko delovno zadrugo. Mama ni mogla razumeti, zakaj morajo verni ljudje, ki so v hudi zmoti podpirali komunizem, biti kaznovani s tako hudim trpljenjem v taboriščih. Naš župnik g. Jenko, ki je redno prihajal k nam, jo je tolažil, da je to manjše zlo, a se zaradi okupacije ne da drugače. Skrita rana v njenem srcu je ostala.

Preden grem k nadaljnjemu opisu ob koncu vojne še nekaj besed o našem razredu na III. realni gimnaziji za Bežigradom, ki sem jo obiskoval do konca 7. razreda. Bil je to c razred, ki se je kmalu razdelil na vnete pristaše OF, vsaj dobro tretjino, in na take, ki so čakali, kako bo na koncu vojne, teh je bilo največ. Najmanj je bilo takih, ki so bili proti okupatorju in predvsem proti komunizmu. Med profesorji sta bila vsaj dva, ki sta šla za svojo idejo v partizane. To sta bila profesor Tine Jeras in E. Kocbek. Med dijaki, ki so zastopali tako imenovano napredno smer, sta bila tudi Miloš Štok in Milan Mihelič, prvi je kasneje postal dober zdravnik splošne prakse, drugi[Stran 049] pa je znan arhitekt, ki je pripravil načrt za novo cerkev v Stožicah v Ljubljani. Ta me je kot sošolca nagovarjal, naj spremenim svoje odklonilo stališče do OF, ker je v njej tudi prostor za katoličane. Prijateljsko, vsaj na zunaj, sva ugotovila, da ostaneva vsak pri svojem. Zelo zanimivo se je obnašal Edvard Kocbek. Za nadaljnje razumevanje njegovega pridobivanja za OF naj pojasnim stanje med vernimi. Najbolj neopredeljeni so bili kongreganisti, potem pa veroučitelja Jože Košir in Vilko Fajdiga, odločno neizprosni proti OF pa so bili stražarji, ki so bili tudi ideološko zelo podkovani.

Naj omenim nekaj trditev našega profesorja Kocbeka. Po njegovem lahko pričakujemo veliko novo dobo, kjer ne bo več klerikalizma. Prihaja do nove, boljše, pravičnejše družbe, do enakosti, duhovne svobode med vernimi in nevernimi. Ne samo to! Nastopila bo pravičnejša bolj socialna in demokratična družba. Taka družba bo nastopila po sedanji, ki jo branita in zagovarjata zlasti cerkev in kapitalisti. Na to srečno obdobje se moramo pripraviti že sedaj, tako da strnemo svoje vrste in smo zmožni tudi kaj žrtvovati. Živimo v odločilnih časih, prav bi bilo, da vsak izmed nas piše o teh dogodkih, tudi dijaki v svojih dnevnikih. Proč s hinavstvom in klečeplazenjem pred okupatorjem. Takšno je bilo vabilo in klic profesorja Kocbeka mladim. Seveda je imel uspeh. Največ si je pridobil dijakov iz vrst kongreganistov. Zataknilo pa se je po usmrtitvi Župca, Ehrlicha in Natlačena. Tu sta se mu odločno in odkrito zoperstavila Franci Sešek in Peter Pogačar, oba člana Slovenske dijaške zveze in doma iz »rdeče hiše« pri Sv. Petru. Bila sta proti umorom brez pravnega odloka sodišča, proti podpiranju komunizma, na katerem gradi OF s predpogojem, da se samo pod enim vodstvom upremo okupatorju. Komunizem je sovražen veri, a lahko še veliko okrutnejši od fašizma. Spet drugič nam je Kocbek slikal slabosti sedanje, obstoječe družbe, kjer je obsojal klerikalizem, kapitalizem in fašizem. Ta klerikalizem, ki naj bi bil obramba vere, je v trdni povezavi in sodelovanju med župnikom, žandarjem in županom za oblast. Ti ne vidijo težkega socialnega stanja delavcev in kmetov. Mlada fanta sta plačala svoja stališča z življenjem, profesor Kocbek pa je potreboval desetletja, da se je izrazil o trpeči Cerkvi v nekem intervjuju v »Ognjišču« in ugotovil svojo izrinjenost, če že ne izobčenje iz javnega življenja v povojnem času.

Zdaj pa še o potovanju iz Vetrinja v Škofove zavode v Šentvidu. Že pred odhodom iz Koroške je bilo na vetrinjskem polju kar precej živahno. Zvedeli smo, da je od poslanih srbskih vojakov, ki naj bi šli v Italijo, a so se znašli v Jugoslaviji, nekdo ušel iz tega pekla in opozoril vodstvo v Vetrinju, da gredo vojaki v Slovenijo in ne v Italijo. Občutili smo nemir, nelagodnost. Vsi morebitni ugovori so bili utišani, ker naj bi šlo le za sovražno propagando, držati da moramo skupaj, ne pa nasedati lažnivcem. Angleži so nas sprejeli, bodimo korektni do njih. Večina je bila za to, da se premaknemo čim prej iz tega kraja. Nekaterim, žal premalo številnim, le ni šlo vse v račun. Tako je prišla sreda 30. maja 1945, ko so nas v Vetrinju naložili na kamione in odpeljali na prvo železniško postajo pred Podrožco.

Postavili smo se v štiristope, vhod na postajo je bil ozek. Med železniško stavbo in ograjo je bilo malo prostora. Tu so nas začeli ponovno pregledovati angleški vojaki in komu tudi kaj vzeli. Čakajoč v četverostopih smo imeli na desni strani koruzo in druge poljščine, z leve pa smo videli zelo dolg tovorni vlak z enim osebnim vagonom za oficirje in žene, kot se je šušljalo.

Ko sem gledal to ponovno pregledovanje, mi je postalo tesno pri srcu. Moj desni prijatelj, Mirko Jug iz Novega mesta, je nekaj brundal. Hotel sem mu reči: »Ti, pojdiva stran«, a se je s ceste že umaknil v koruzo in odšel sam v svobodo. Bil je v izgnanstvu, dosegel lep poklic, ni pa se več družil s preostalimi. To mi je kasneje pripovedovala njegova teta, ki sem jo spoznal po naključju.

Meni je bilo pod častjo, da tako ravnajo z nami, a če so vzdržali oficirji, bo še navaden vojak. Odpirala so se vrata vagonov, morali smo hitro poskakati vanje. Ko je bil tovorni vagon poln, so ga takoj zaprli. Tako enega za drugim. Ždeli smo skoraj v temi, svetloba je prihajala od malih oken in špranj med deskami. Žal vlak še niti odpeljal ni, ko smo že slišali partizane. Oblila nas je kurja polt, bili smo v kletki, iz katere ni bilo izhoda. Našli smo luknjo v podu in skozi njo metali ure, raztrgane osebne dokumente, vse, kar je šlo skozi, in za kar smo mislili, da bi nam lahko kasneje škodilo. Videl sem, da smo se peljali mimo Jesenic proti Ljubljani in ne v Italijo, kot so nekateri še vedno upali. Ustavili smo se v Kranju. Zdelo se mi je še znosno. Videti je bilo, kot da bi bili nekateri že pred nami. Seveda smo bili deležni opazk, klofut in tudi udarcev na poti s postaje Kranj po cesti po klancu navzgor. Tam malo pred sedanjo enoto Zavarovalnice Triglav je bil na desni strani vhod v taborišče. Bili smo skupina, ki vsaj do tu ni bila deležna tolikšnih zaničevanj kot drugi pred nami. Vrata so se odprla in[Stran 050] prišli smo na dvorišče. Rezki klici in naročila o brezpogojni poslušnosti so nam narekovali, da se razvrstimo, kakor se spominjam, v naslednje skupine: najprej tisti, ki so že bili v partizanih, a so prešli k domobrancem; potem vsi oficirji, podoficirji; nato vojaki domobranci od začetka v bataljonih in še drugi. Vsi ti so ostali na dvorišču. Potem so poklicali letnike 1927, 1928 in 1929. Te so poslali višje, levo od dvorišča, v nekdanje barake. Najmlajši so bili vsaj v barakah, vsi ostali pa na prostem. Vso sredo in še četrtek si imel možnost, da si s kom spregovoril kakšno besedo. Med temi bi omenil Miha Novaka, vojaka iz Zelene jame v Ljubljani, svojega sošolca. Rekel mi je, da sem lahko vesel, srečen, ker sem med mlajšimi in sem samo povohal vojake, nikjer nisem bil v borbah, zato morda le lahko pričakujem še življenje. On in brat sta bila večletna domobranca, sodelovala sta v borbah, v iskanju terencev, preganjanju javk in razbijanju trojk. Šlo je za pobijanje zmote, kar komunizem je, pri največkrat zapeljanih ljudeh, kar ni bilo tako enostavno. Zdaj, ko je tu, je vse obrnjeno na glavo. Komunizem na dolgi rok ne bo uspel. Ima pa to čudno lastnost, da ne pozna usmiljenja, če nisi z njim, ampak samo maščevanje in kazen, to je smrt, ki jih čaka. Spomnil se je na mamo, sestro in druge iz Zelene jame. Bil je pripravljen na odhod s tega sveta. Pokazal je na komandanta Švabiča, ki da se mu slabo piše. Uspelo se mi je pririniti še do slovenskih oficirjev, med katerimi sem še spregovoril z dvema svojima sošolcema z gimnazije, s Francem Sevškom in Petrom Pogačarjem. Sevšek me je samo gledal, medtem ko mi je Peter napovedal zaradi mladoletnosti še življenje pod komunizmom. Tedaj je zavpil rezek glas, kaj počnem tam, vendar sem se srečno umaknil v barako. Spet drugič sem se še uspel posloviti se od starejšega tovariša Stanka Drobniča, dobrega študenta in fanta iz Blok, ki ga potem nisem nikoli več videl. Omeniti moram še nekaj junakov, ki so kljub vsemu hoteli ali vsaj poskušali še živeti, ne pa umreti. To je bil moj sošolec Peter Klopčič iz Ljubljane in dva brata Magistra. Vsi so ušli iz kranjskega taborišča in iz Slovenije ter uspeli v življenju.

Ko sem prišel nazaj v barako, se me je polotil rahel optimizem, ker bom morda vendarle še živel. Spet sem se prikradel med starejše domobrance, in sicer k bratoma Mohorič, klasikoma iz Ljubljane. Franci je bil zelo bolan zaradi želodčnih težav in ne vem česa še vsega ter je kar lezel skupaj. Ob strani mu je stal njegov brat Marjan, ki bi jo, če ne bi imel bolnega brata, skušal pobrisati, ker je poznal bližnjo okolico, zlasti Olševek, kjer so imeli neko posest. Brata v taki stiski ni hotel in ni mogel zapustiti, meni pa je ostal v spominu še po enem dogodku iz leta 1944, in sicer z dne 21. oktobra. Takrat smo namreč iz časopisa izvedeli, da so Sovjeti vkorakali v Beograd in postavili za voditelja Tita. Za Marjana je bila to genialna poteza Rusov, kajti kdor ima Beograd, bo kmalu lahko strašil tudi po Sloveniji, kot so to storili Turki. Zahod naj tega ne bi smel dopustiti, a se je vendarle zgodilo. Bil je zaprepaden in zaskrbljen, ni dosti računal na kakšno pomilostitev, ampak prej na smrt. Naletel sem še na nekega obupanca, ki je preklinjal sebe in vse po vrsti, da se je moral znajti v taki godlji.

Naslednji dan v Kranju, bil je četrtek, praznik sv. Rešnjega telesa, smo slišali prelepo zvonjenje in pritrkavanje. Morda pa le lahko upam, da se še živ vrnem iz te ograje.

Žal so bile tudi med mladimi že smrtne žrtve. O njih mi je pripovedoval sedaj že pokojni Jože Kragelj. Največ po petnajstih dneh, preživetih tukaj, ko so se redčile naše vrste znancev, ki so odhajali neznano kam, smo prišli na vrsto tudi mi. Nekateri so videli krute prizore, ko so se nad fanti znašali zmagovalci, drugi smo še do neke mere znosno prenašali dneve do našega odhoda iz Kranja. Hodili smo peš, kar dobro zastraženi z brzostrelkami in puškami. Zaradi izčrpanosti in vročega sonca so mnogi padali skupaj in smo se ustavljali. Nekaj teh revežev so morali sotrpini dobesedno vleči s seboj, da smo se lahko premikali. Ko smo prišli pred šentviško cerkev, je bil tam še neki star vodnjak in zaželeli smo si vsaj požirek vode, a zaman. Kmalu smo se znašli znotraj ograje Zavoda, delno že tudi s prejšnjimi skupinami. Slišal sem, da so se morale nekatere skupine pretepati med seboj, spet drugi vpiti, kričati, da so se borili za kruh in salamo, partizani pa za boljšo bodočnost. Še hujše je bilo s tistimi, ki so se morali plaziti po tleh in skakati gor in dol po komandi lezi – diži.

Težko je bilo z zadrževanjem vode in blata, zlasti pri obolelih. Če zdaj gledam nazaj, smo jo razmeroma še kar dobro odnesli, glavnino udarcev so preživeli tisti pred nami. Pozabljeni so bili udarci s puškinim kopitom, samo da smo lahko spet malo počivali. Gledali smo veliko mogočno stavbo, trdna lesena vrata in čakali, kaj bo. Vstopili smo noter, nato dol po stopnicah v prostor, ki smo mu rekli dvorana. Na koncu te dvorane je bil oder. V dvorani je bil betonski tlak, na katerega smo posedli ali pa čepeli in strmeli. Prileglo se nam je po dolgi, truda polni peš hoji iz kranjskega taborišča. V levem kotu spredaj so postavili »kiblo«,

[Stran 051]

v katero smo izločali vodo in blato, kolikor ga je sploh bilo. Vsaj včasih so nas vodili ven na »krtine« ob levi strani izhoda. Tako sem enkrat ob cestni ograji, ki ni bila daleč, spoznal svojo mamo po črtasto pikčasti obleki, ne da bi si jo upal poklicati. Potrdila mi je, da je res večkrat hodila tja, če bi naletela name ali na brata. O naši vrniti in prevozih čez Ljubljano pa ji je zaupala njena sestra Angela, ki je na postaji služila kot čistilka. Tam je zvedela od železničarjev za prevoze »belčkov«, katerim je bilo ob morebitnem postanku vagonov le malokdaj možno nuditi vsaj vodo.

Poleti je bila v dvorani huda vročina, ob dežju, zlasti ponoči, je bilo dobro, da smo bili vsaj pod streho. Vedno bolj smo bili nagneteni kot sardine, težko smo ležali, ker se je morala obrniti cela vrsta. Največ smo čepeli, ždeli in se le malo premikali s svojega mesta. Ugotovil sem, da smo tukaj največ mladoletniki, rojeni 27., 28. ali 29. leta. Morda je bilo med nami še nekaj starejših. Naj omenim samo dva, ki sem ju poznal. Prvi je bil Marko Vrevc, dijak klasične gimnazije, s katerim sva se poznala kot dijaka. Počasi, postopoma sem se zavlekel do njega, na drugi desni strani pod srednjim oknom. Ne spominjam se, ali je bil vrnjen ali poslan iz Ljubljane v ta kraj. Gledam ga, strmim, bil je prepaden, žalostnih oči in globoko zamišljen, potrt vsaj na zunaj. Uspelo se mi je približati čisto do njega, vsaj dva- do trikrat. Med nama je prišlo do prijateljskega kramljanja, od katerega se mi je kar nekaj vtisnilo v spomin, vse do današnjih dni. Vprašal sem ga, na kateri debeli knjigi sedi. Povedal mi je, da je na odru za deskami našel »Rimskega katolika« menda iz leta 1895. Ta knjiga mu je veliko pomenila, da jo je lahko vsaj skrivoma (dokler ni bilo obiskov) malo bral. Bili smo željni branja, niso nam dovolili niti svinčnika, nobenega papirja, časopisa ali knjige. Hudo mu je bilo, ker zaradi lakote ni mogel dolgo brati, hitro se mu je stemnilo pred očmi. Bil je sposoben povzeti vsebino, ki jo je prebral. Jaz sem mu potožil, da sem razočaran, če že ne jezen, nad vodilno ekipo domobrancev, da smo bili tako prevarani in izigrani. Globoko se je zamislil in povedal, da so na svetu pač stvari, ki se dogajajo mimo nas in proti našemu pričakovanju. Omenjal je mnoge veččlanske družine, kjer nenadoma umre oče, spet drugje mama in nastane globoka žalost, strah, lahko tudi obup, kaj bo. Tako je enako pri narodih. Lahko je vse dobro zamišljeno, a pride povsem drugače. Spomnil se je nekega tečaja v Križankah poleti 1944, ko so pripovedovali o postopkih Angležev v Grčiji, kar naj bi bilo podobno pri nas. Vendar se to ni zgodilo. Potožil mi je o strahu za brata in sestro, če bi jim uspelo iz njiju iztrgati krščanske korenine. Ne misli bežati, čeprav je tu v bližini doma. Za sebe ve, da mu kot mladcu, česar ne bo prikrival, enako kot ni njegov tovariš Grozde, grozi smrt, na katero se pripravlja z molitvijo in sedanjim trpljenjem. Njemu je najljubša molitev »Zgodi se Tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji … «

Največ kakšen teden po tem so ga poklicali in ni se vrnil med nas, niti se ni javil doma. Takoj za njim je odšla ven skupina za »kiblo«. Ko so se vrnili, sem vprašal enega od njih, če je videl tega, ki je bil pred njimi klican. Rekel je, da so jih že zunaj pred vrati, spodaj v kleti močno pretepali, ker je bilo slišati ječanje, vpitje in stokanje. Torej iz tega, kar vem, ni mogoče zaključiti, kje je končal, ali v Zavodu ali pa je bil z drugimi odpeljan v Kočevje.

Drugi starejši znanec je bil Ludvik Kočevar iz Društvene ulice v Ljubljani. Bil je napravljen bolj kot civilist kakor vojak, prestal je taborišče Gonars, a sicer trpel hudo pomanjkanje in revščino ob bolnem očetu, priklenjenem na posteljo. Na vprašanje kakšna je razlika med Gonarsom in tu, je dejal, da je imel tam vsaj ležišče, zelo malo kruha, pošto, torej je bilo vseeno bolje kakor tu.

Značilnosti zapora za nas mladoletne v Zavodu so bile: izjemna, neprekinjena lakota, ki kruli, zvija in boli, saj smo do le nekaj pred izpustitvijo živeli le ob dnevno dvakrat po eni zajemalki juhe z neko zelenjavo in le občasno s kakim krompirjem ter po čudežu še s kakšnim fižolom. Telesno smo postajali okostnjaki, v glavi nam je začelo šumeti, kakor hitro smo vstali (ob prihodu partizanskih ljudi). Mnogi izmed nas so se zvrnili na tla, bili nekaj časa nezavestni in se spet prebudili, potolčeni po vsem telesu. Imeli smo izredne težave s prebavo. Bili so srečni tisti, ki so lahko šli na vodo, predvsem na blato vsaj na tri dni, da so z velikim trudom iz sebe spravili »zamašek«. Sta bili pa še najmanj dve vrsti revežev. Prvi so bili »odprti« in je iz njih kar lilo, zato so zelo smrdeli. Drugi so bili po svoje mučenci, niso šli na stranišče po ves teden ali tudi več in ni pomagalo nobeno napenjanje. Za vse je bilo zdravilo, usedlina črne kave iz kuhinje, če si ga le lahko dobil. Možnosti za higieno ni bilo, bila je velika ušivost, nič umivanja, britja, ves čas v enem in istem spodnjem perilu ali pa čisto brez njega, premalo pitne vode in občasno še strahoten smrad ob kibli.

Psihološki pritisk je bil tudi zelo močan: odpiranje vrat, na katerih so se prikazali oficirji in člani krajevnih odborov. Ti so iskali in klicali[Stran 052] znance med nami. Vsi smo morali hitro vstati in čakati, da so le našli in izbrali pravega. Včasih pa zaradi naše spremenjene zunanjosti le niso dobili nobenega. Od odpeljanih se jih je le malo vrnilo brez pretepanja, nekateri so izginili za vedno. Tuljenje, stokanje, vpitje, ki si ga večkrat slišal iz kleti, če si bil izbran za prenos »kible« ali hrane zlasti ponoči. Kako si bil srečen, ko si bil spet med svojimi.

Najhujša nadloga je bila ušivost, ki nas je zaposlovala podnevi in ponoči. Poleg tega nas je pestila umazanija, prepotenost in zadah ob hudi vročini.

Iz dvorane so nas do konca junija postopno klicali na zaslišanje, od koder ni nihče prišel nazaj, ampak je bil odpeljan v nekdanje razrede po nadstropjih. Bili smo veseli, ker je prišlo do spremembe. Večina nas mladih je bila prestavljena brez množičnega pretepanja, deležni smo bili le besednega ustrahovanja in zaušnic ter manjšega tepeža.

Spet smo se skupaj znašli nekateri stari znanci: tako Marko Kremžar iz Most, kjer sva bila soseda, pa Ivan Habjan, Marjan Štefančič, Jože Uršič in še mnogo drugih. V tem prostoru smo ostali skupaj do amnestije, samo Kremžarja in Habjana so odpeljali na sodišče, a sta ostala živa. Morda smo res nekoliko lažje zadihali, a so nas morile mnoge že prej omenjene tegobe.

Rad bi navedel prijeten dogodek, ki potrjuje, da na svetu le niso samo slabi ljudje.

Spal sem ob Jožetu Uršiču, ki je imel mlajšega brata, enako kot jaz. Oba sva ugibala, kje bi najina brata lahko bila. Pozneje sva zvedela, da sta bila na Teharjah, od koder sta se domov vrnila živa.

Bil mi je zelo ljub in drag prijatelj. Želel sem, da bi ostal skupaj z njim do konca tega trpljenja. Nek dan pa ga na vratih pokličejo ven, vendar brez »spreme«. Zelo sem se užalostil in s strahom čakal, kaj bo z njim. Na srečo se je vrnil s polno hrane v menažki, ki je bila vojaška. Vzel je žlico, pojedel največ 10 do 15 grižljajev in dal preostanek še drugim, da bi bili deležni tega okrepčila. Potem mi je razložil vso zadevo. V zavodu je bil stražar njegov najstarejši brat Ivan, ki je bil že od vsega začetka pri partizanih in ateist. Prinašal mu je hrano, ki jo je Jože vedno delil. Vprašal sem ga, kako to, da noče vsega pojesti sam, da bi lažje ostal živ in zdrav. Zaupal mi je, da se je ta brat že zelo mlad vključil v partizansko gibanje, zasovražil Cerkev in vero ter stal na braniku novih časov. Mama in oče sta nemočno opazovala njegovo opredelitev. Po nasvetu spovednika tu lahko pomaga samo molitev in ljubezen do otroka. Veseli ga, da mu želi pomagati! Ne more si kaj, da se tudi on ne bi žrtvoval za njega. To stori tako, da prinese hrano in jo deli z drugimi, sam pa to trpljenje daruje za njega, da bi mu Bog dal milost spreobrnjenja. Občudoval sem ga, spoštoval, gledal, od kod mu toliko moči, da se v tej lakoti žrtvuje za druge. Končalo se je tako, da sva se midva in najina brata vrnili živi domov. Moj sotrpin Jože Uršič je pozneje utonil v blejskem jezeru. Najmlajši brat je postal duhovnik, najstarejši Ivan je pred smrtjo hudo zbolel. Tolažil, bodril ga je in molil zanj njegov brat duhovnik. Lahko si samo mislimo, kako bi zadnje dni Ivanovega življenja sprejel njegov brat Jože, ki se je toliko žrtvoval zanj.

Sredi julija je prišla med nas neka stara številka Poročevalca. V njem je pisalo, da je dr. Trstenjak zelo ožigosal uboj dr. Vita Kraigherja in drugih blizu Turjaka. Tik pred odhodom na Koroško sem zvedel tudi jaz o »veliki ribi«, ujeti na Primorskem. Žal so njega in nekaj zapornikov res ustrelili. Škoda, da si dr. Trstenjak nikoli ni upal (če je bilo res tako) javno spregovoriti o uboju desettisočev domobrancev in drugih po koncu vojne. Še enkrat sem v roke dobil Poročevalca, ko je pisalo o moji teti Angeli, da bo prišla pred častno razsodišče, ker naj bi dala napačne podatke o zamenjavi lir. Kakšno je bilo veselje, da smo lahko nekaj brali, čeprav le star časopis. Šlo je za novice zunaj sveta, za kar smo bili močno prikrajšani. Pomanjkanja informacij se sploh ne da opisati, če ga sam ne doživiš.

Kmalu zatem so nas odpeljali v pritličje, kjer smo zagledali medicinca Kosa iz Most, ki nas je cepil. Postal je zdravnik in dober ginekolog. Tega, da je bil domobranec in zaprt v Zavodu, ni hotel slišati, pa čeprav so mu ubili brata in očetu zaplenili precej premoženja. Tako so zlomili ljudi.

V avgustu smo začeli dobivati nekoliko boljšo hrano, da bi si vsaj malo opomogli. Pogovarjali smo se o hrani in jedeh doma. Če bi lakota trajala še mesec ali več, bi marsikdo od nas izdihnil. Nato smo na sprehodu po hodniku zagledali dve Moščanki: Jelko in Kristo Mrak. Spremljali sta vlak domobranskih ranjencev do Begunj. Ostali sta živi, a kaznovani z zaporom več let.

Med 7. in 8. avgustom smo bili po večini vsi izpuščeni in se na srečo vrnili domov. Ni pa bilo ne očeta ne brata, ki sta se kasneje le prikazala. Vsekakor se je vse, hvala Bogu, srečno izšlo.

[Stran 053]

5.3. Kdo je bil Janez Bajec

Tone Golež

5.3.1.

V Tovarniški ulici v Zeleni jami je doživljal svojo mladost Janez Bajec v krogu številne družine. Iz slike je razvidno, da so bila tri dekleta in trije fantje. Ni bilo lahko skrbeti za toliko lačnih ust in težavno je bilo živeti v soseski s tako različnimi pogledi in slabimi vplivi na mladino okoli sebe. Oče Alojz je bil po poklicu železničar, doma iz okolice Cola, mati pa prav iz istega kraja. Ostala je doma, skrbela za vrt, dom in preživetje. Otroci so odraščali in dozoreli v poštene ljudi. Od vseh šestih otrok sta bila dva ubita takoj po vojni, a tudi od ostalih ne živi danes nobeden več. Fantje so bili zdravi, igrivi, polni življenja in dejavni. Udejstvovali so se na raznih področjih, ter se družili s svojimi sovrstniki v okviru župnije in v mladinskem domu na Kodeljevem. Ko je prišel čas, da fantje niso smeli živeti več doma, so odšli k domobrancem. To pa je bil največji »greh« za očeta treh domobrancev. Domača ljudska oblast je poskrbela, da se je čuteči oče znašel v zaporu in na prisilnem delu v taborišču na Kočevskem. Čeprav povsem nedolžen, brez dejanske obsodbe, je prišel iz delovnega taborišča strt, bolan in žalosten samo še umret.

Velika žalost, izguba dveh sinov, odvzem pravice do pokojnine in bolezen so mu skrajšali življenje. Kako zelo težko je živela družina brez rednih denarnih sredstev, opljuvana, zaznamovana, ožigosana kot ostanek preteklosti. Družina je bila dolgo časa brez kart, obiskovali so jo predstavniki oblasti in stalno povpraševali, kje sta fanta, čeprav so vedeli, da jih ni več med živimi. Tako so se odpirale hude rane v družini. Prihajala pa je tudi nesebična pomoč, ki jim jo je nudil v zdravstveni in denarni obliki neki zdravnik.

Otroci so imeli pridne roke, držali so skupaj, čeprav so bili na različnih koncih zapostavljeni, tlačeni navzdol v svojem zaslužku in poklicu, a so ostali verni in pošteni. Taka je bila podoba mnogih »domobranskih« družin po vojni v Zeleni jami.

Janez, najmlajši sin, ki je ostal živ edini izmed fantov, je po dokončanem šolanju stopil v službo v Koteksu v Ljubljani, kjer je dočakal pokojnino, a zaradi kapi umrl nenadoma pri 67 letih. Tudi po vojni je ostal cerkveni pevec, tam se je videval z Albinco, mladim dekletom iz Most, tudi iz številne verne družine, ki je srčno rada prepevala na koru. Tako je iz tega druženja nastala skupna življenjska pot Janeza in Albince. Imela sta dva fanta, Zvoneta in Petra. Dobra vzgoja je pomagala, da se je Peter odločil vstopiti v semenišče. Ob koncu drugega letnika je ves vesel odšel v gore, a tam omahnil v prepad in umrl. To je bil zelo hud udarec za družino, ki ga je še posebno težko doživljal oče.

O tem, kako je bilo ob koncu maja in dalje do jeseni 1945, pa je svoje spomine zapisal še Janez sam in mi jih dal v hrambo.

5.4. Moja pot v Teharje 1945

Janez Bajec

5.4.1.

Od doma smo odšli trije bratje domobranci 8. 5. 1945 v neznano. Po treh dnevih potovanja smo srečno prišli v Vetrinj.

Okoli 20. maja se je raznesla med nami govorica, da gremo v Italijo, smer Palmanova. Planirano je bilo tako, da nas dnevno odpeljeta dva vlaka, in sicer prvi vlak iz Podrožce ob osmih zjutraj, drugi pa ob dvanajsti uri iz Pliberka. Iz vetrinjskega taborišča so nas vozili angleški kamioni do železniških postaj. Seveda s stražo. Okoli 25. in 26. maja se je dogodilo, da se je vrnilo iz teh transportov nekaj domobrancev živih, zdravih, ampak prestrašenih. Ko so povedali, od kod so pobegnili in kam so bili poslani, jim dva dni ni nihče verjel, celo zapreti so jih hoteli, a ni bilo kam. 29. maja pa se je z enega od transportov vrnil kapetan M. Stamenković, kateri je hotel vse poračunati z generalom F. Krenerjem. Ta pa je med tem časom že pobegnil v neznano (k Vrbskemu jezeru). Tako smo prišli do prave resnice.

Dne 31. maja zvečer je najstarejši brat (bil sem najmlajši) razložil celo situacijo ter po krajšem razgovoru zaključil: »Naredili nismo nobenemu nič, gremo domov!« Bil sem edini proti. Vedel sem, da sta bila oba zaljubljena in da je bil tudi to vzrok želje po vrnitvi. Potem pa je nadaljeval, kot da je vedel, kaj se doma dogaja z družino. Dejal je, da ne bomo šli vsi trije skupaj. On bo šel zjutraj na Podrožco, midva pa ob 12. uri na Pliberk in pri tem je ostalo. Tedaj smo bili zadnjikrat vsi trije skupaj. V tem času so doma zaprli očeta,[Stran 054] ga obsodili na leto dni prisilnega dela, češ da je bil organizator bele garde. Dokaz: trije sinovi domobranci.

Za starejšega brata so doma kmalu zvedeli, da se nahaja v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani.

Družina, v kateri je rastel Janez – Zgoraj ubiti brat Lojze, sestre
                        Fanči, Pavla in Milka in ubiti brat Zvone, spodaj oče Lojze, mali Janez in
                        mama Frančiška

Figure 31. Družina, v kateri je rastel Janez – Zgoraj ubiti brat Lojze, sestre Fanči, Pavla in Milka in ubiti brat Zvone, spodaj oče Lojze, mali Janez in mama Frančiška

Dne 1. junija 1945 leta sva bila ob dvanajsti uri tudi midva z drugim bratom z angleškimi kamioni odpeljana na železniško postajo Pliberk. Na koncu vsakega kamiona je sedela angleška straža. Okoli ene ure so nas peljali skozi Celovec in ceste so bile še okrašene z vejami od jutranje binkoštne procesije. Razložili so nas na nekem travniku, tako da železniške postaje nismo videli. S tega travnika se je oddvojilo še nekaj naših fantov v bližnje grmovje in v svobodo. Angleški vojaki so to videli, pa niso reagirali. Ob 16. uri pa smo se morali dvigniti in pešačiti do železniške postaje Pliberk, ki je bila ob našem prihodu popolnoma prazna, le kompozicija tovornih vagonov je stala pripravljena. Nihče od nas ni obračal pozornosti k železniški postaji, temveč k železniški kompoziciji. Naenkrat pa so se za našimi hrbti odprla vsa vrata, okna in vse, kar se je dalo odpreti, in iz vseh odprtin so lezli partizani (Hercegovci). Vlak nas je peljal v neznano. Vagoni so bili nabito polni. Vsak vagon je imel oboroženo spremstvo iz 3 do 4 vojakov, ki so se med vožnjo tudi med seboj menjavali, ker so bili slabo oblečeni. Jasno, slačili so nas poljubno in karkoli je bilo kaj vredno, je bilo njihovo. Prvo noč je vlak obstal na neki postaji, katere nisem poznal. Drugo noč so nas ustavili v Mariboru. Zjutraj sem videl, da stojimo na stranskem tiru ob Železniški ulici, kjer sem imel po mami teto. Kmalu so nas odpeljali naprej in so nas ustavili v Hočah. Tu smo ostali dlje časa, nato so nas odpeljali proti Celju in zaustavili ob nekem velikem travniku med Štorami in Celjem. Tam so nas v vagonih pustili čakati dlje časa. Vse te tri dni smo bili v vagonih brez hrane in vode. Slišali smo, da se pred vagonom preliva voda, vendar ne za nas, temveč za stražarje. Ko so nas po daljšem času začeli izpuščati iz vagonov, vagon za vagonom so odpirali od zadaj proti lokomotivi, so nas ob progi že čakali slovenski fantje partizani, o Hercegovcih ni bilo sledu.[Stran 055] Ko si skočil iz vagona te je le brzina reševala udarcev kundakov, bičev, jermenov in kolov. Vsem ni nihče utekel. Ko sva z bratom pritekla do travnika ob železniških zapornicah, ki sekajo glavno cesto Celje–Teharje in železnico Celje–Maribor, je bilo tam že čez 1000 domobrancev, ležečih na tleh. Okoli njih in po ležečih in partizani nemilostno tepli ter iskali sebi znane obraze. Tudi nas je isto doletelo, ne da bi vedeli zakaj. Ko sva z bratom ležala tesno drug ob drugem in je padalo tudi po nama, je moj brat prvič izrazil resnico: »Pobili nas bodo!« Po moji oceni nas je bilo v tem vlaku preko 3000 in to je bil zadnji transport iz Vetrinja. Brata sta bila takrat stara 22 in 21 let, sam pa sem bil star 17 let. Domov sem se vrnil in se svojim staršem še enkrat rodil na Marijin praznik 15. 8. Brata sta pokopana s prijatelji, starejši v kočevskih breznih, srednji pa nekje pri Teharjah.

Bajčevi fantje – Z leve Lojze, Janez in Zvone

Figure 32. Bajčevi fantje – Z leve Lojze, Janez in Zvone

To sem podoživljal 1000-krat in še enkrat 8. junija 1990.

Zgodovina se ne ponavlja, človeštvo dela iste napake.

Janez in Zvone, brata in prijatelja

Figure 33. Janez in Zvone, brata in prijatelja
[Stran 056]

6. Iskanja in besede

6.1. Grobovi

Rudolf Maister – Vojanov

6.1.1.

Mesec sveti sem od Krna,
v hrib in po poljani
tiplje luč srebrna:
»Solze vidim, štejem vdove –
kam pa skrili ste grobove,
kje vsadili svojim križ?«
»»Kaj jih iščeš po poljani,
kaj za njimi v hrib tiščiš!? –
Naši v nas so pokopani,
mi smo njih nagrobni križ.««

6.1.2.

[Stran 057]

Rudolf Maister Vojanov – General in pesnik

Figure 34. Rudolf Maister Vojanov – General in pesnik Fotoatelje Viktor Kunc
[Stran 058]

7. Slovenske teme – poletje 2010

7.1. Kučanove težave z dejstvi

Anton Drobnič

7.1.1.

V DELU je bil 15. marca objavljen zapis o očitku poslanca SDS Jožeta Tanka nekdanjemu predsedniku republike Milanu Kučanu, da je ob obisku pri predsedniku vlade Borutu Pahorju zahteval razrešitev generalne državne tožilke Barbare Brezigar. Milan Kučan mu je odgovoril:

»Poslanec Tanko gotovo ve, da še kot predsednik republike nisem zahteval niti mogel zahtevati razrešitve nobenega državnega funkcionarja. Toliko manj počnem to sedaj iz ·ozadja·, kot mi hoče pripisati, ker si odgovornosti za upravljanje države nisem in si ne predstavljam kot postavljanje zahtev.«

Milan Kučan po zakonu res ni mogel zahtevati razrešitve državnih funkcionarjev. Drugo vprašanje pa je, kako je predpise spoštoval, ali razrešitve res ni zahteval. V resnici je vsaj trikrat pisno zahteval mojo razrešitev s položaja vodje državnega tožilstva, o čemer so takrat obširno poročala tudi sredstva javnega obveščanja. Ustnih zahtev in neštetih zahtev njegovih slabo zamrznjenih političnih tovarišev niti nisem prešteval.

Milan Kučan, tedaj predsednik predsedstva Republike Slovenije, je že po nekaj mesecih mojega mandata v najbolj nevarnih dneh osamosvajanja Slovenije konec junija 1991 kot prvi podpisal strašljivo pismo 32.000 vojakov revolucije, s katerim so od tedanje Skupščine Republike Slovenije zahtevali razrešitev vrhovnega tožilca Republike Slovenije, ker ni izhajal iz rdečega kadra. Kasneje je predsednik republike Milan Kučan poslal vladi Janeza Drnovška uradno predsedniško pismo, v katerem je zopet zahteval razrešitev generalnega državnega tožilca, ker je ta novinarju povedal, kaj so si njegovi domači mislili o partizanih. Nato je predsednik republike Milan Kučan še tretjič pisno zahteval razrešitev generalnega državnega tožilca, ko je ta v razpravi na študijskih dnevih v Dragi slovensko oblast štel za barbarsko, ker noče pokopati svojih mrtvih in ni pravosodnim organom izročila nobenega množičnega morilca.

Milan Kučan je torej kot predsednik predsedstva oziroma republike najmanj v navedenih treh primerih pisno zahteval razrešitev državnega funkcionarja, voditelja samostojne pravosodne ustanove. Sam si trikratne pisne zahteve zadnjega generala revolucije za mojo razrešitev štejem v veliko čast in za izredno priznanje. Dvomim pa, da je to v čast Milanu Kučanu. Ob njegovem sedanjem zanikanju se lahko le vprašam, ali gre za izgubo spomina ali samo za debelo laž. Eno in drugo njegovim besedam jemlje vso resničnost in še zadnje ostanke zaupanja.

Gornje besedilo je bilo poslano DELU, da ga objavi kot odgovor na Kučanove neresnične trditve. Časopis odgovora ni objavil, morda zato, ker tam »mislijo širše« in so vedeli še za tretjo razlago Kučanove navedbe: Državni funkcionar je lahko samo tisti, ki izhaja iz njegove partije in se pokorava njemu. Drugi so samo narodni izdajalci. Tako je vendar njegova komunistična partija sklenila že 16. septembra 1941! Trije pozivi za razrešitev prvega generalnega državnega tožilca zato niso bili pozivi za razrešitev državnega funkcionarja, ampak le pozivi za odstranitev narodnega sovražnika, ki za državnega funkcionarja sploh ne bi smel biti imenovan.

Takšna razlaga Kučanove resnice in njegove nove težave z dejstvi in resnico so se pokazale v njegovem razgovoru, objavljenem v reviji MLADINA 19. marca 2010. Tam je o primeru Barbare Brezigar povedal:

»Zame pa je vprašanje predvsem, kako je gospa Brezigarjeva sploh lahko postala generalna državna tožilka. Znana je njena izrazita politična opredeljenost, predvsem pa je znano, da je v preteklosti obravnavala nekaj zelo spornih zadev, pri katerih je ustavila postopke in s tem preprečila, da bi dobile sodni epilog in Slovenijo razbremenile stalnih političnih manipulacij s tem, kaj se je denimo dogajalo v Depali vasi, kaj se je dogajalo z državnim preprodajanjem orožja itd. Če prav razumem, jo sedaj pred morebitno razrešitvijo varuje tudi dejstvo, da pripada ″drugi″ politični opciji.«

Za Milana Kučana je torej lahko državni funkcionar samo tisti, ki pripada »prvi«, t.j. pravi, boljševiški politični opciji. Kdor pripada drugi politični opciji, je lahko samo kolaborant in narodni izdajalec. To je pri njemu veljalo tako za prvega generalnega državnega tožilca in očitno velja tudi za sedanjo generalno državno tožilko. Tako je treba samo revolucionarno ugotoviti, da imenovanje Barbare[Stran 059] Brezigar ni bilo veljavno, ne pa se truditi z iskanjem pravnih razlogov za njeno razrešitev. Zato Milan Kučan ne predlaga razrešitve, zadoščala bi ugotovitev, da Barbara Brezigar sploh ni generalna državna tožilka, ker ni bila veljavno imenovana

Brezigarjevo je za generalno državno tožilko imenoval Državni zbor RS po zakonu, ki ga je napisala in sprejela prava, prva, Kučanova politična opcija, podpisal in razglasil pa ga je sam Milan Kučan. Zakaj Kučan ni odrekel podpisa temu zakonu, če je tako slab, da po njem lahko postane državni tožilec celo neprimerna oseba, ki »pripada drugi politični opciji«? Sedaj pa se spreneveda in vprašuje, »kako je gospa Brezigarjeva sploh lahko postala generalna državna tožilka«. Seveda, njeno imenovanje pač ni bilo v Kučanovem nacionalnem interesu!

Rdeči dežnik je trajnejši od rdeče zvezde

Figure 35. Rdeči dežnik je trajnejši od rdeče zvezde Mirko Kambič

Kučan pravi, da je pri Barbari Brezigar znana njena »izrazita politična opredeljenost«. Kaj pa Kučanova politična opredeljenost! Ali ta ni znana in izrazita? Zadnji vodja totalitarnega režima v Sloveniji, ki ga je popolnoma obvladala zločinska politična organizacija, je svojo opredelitev kot kakšen afriški vrač pač dal v hladilnik in tako očiščen kot feniks še naprej ostal najvišji državni funkcionar in vrhovni predstavnik države, nad katerim je samo modro nebo, ter desetletja vladal vsem Slovencem. Barbara Brezigar, ki je bila doslej po družinskem izvoru samo članica Kučanove stranke, ki jo je ob miselni zrelosti zapustila, pa po Kučanu nikakor ni primerna niti za pregon zločincev, čeprav je ta pregon pod strogim nadzorom neodvisnih sodišč. Očitno zato, ker je njegovo stranko zapustila. Še naprej pa so lahko predsedniki republike, ustavni sodniki in vsi najvišji državni funkcionarji tisti, ki so ostali zvesti Kučanovi pravi politični opciji.

Ogabno, vendar nas prav ta človek že dvajset let vehementno poučuje o demokraciji, enakopravnosti, strpnosti, dialogu … in o »več resnicah«, ki so priročno pokrivalo za vse laži in neresnice! Ena od njih je tudi zgovorno Kučanovo razumevanje sodnega kazenskega postopka, kot ga izraža v navedenem odgovoru. Pravi, da je Brezigarjeva »obravnavala nekaj zelo spornih zadev, pri katerih je ustavila postopke in s tem preprečila, da bi dobile sodni epilog in Slovenijo razbremenile stalnih političnih manipulacij s tem«. Sodni kazenski postopek je namenjen samo ugotovitvi, ali so obtožbe utemeljene ali ne. Kadar ni utemeljenega suma zoper določenega storilca, se kazenski postopek sploh začeti ne sme. Če bi kazenski postopek vodili brez utemeljenega suma samo zato, da se ugotovi resnica in[Stran 060] Slovenijo razbremeni političnih manipulacij, bi bila to očitna zloraba kazenskega postopka in groba kršitev človekovih pravic. Prav to pa zahteva Milan Kučan, za katerega drugače pravijo, da ima pravniško izobrazbo.

Stalne politične manipulacije s sodnimi postopki, so stvar politikov, katerih patriarh je Milan Kučan, in ne tožilstva ali sodišča. Politiki naj nehajo s političnimi manipulacijami, s katerimi neprestano bremenijo Slovenijo in Slovence. Nad politiki, ki stalno manipulirajo z Depalo vasjo ali s preprodajo orožja, ima vrhovni patronat prav Milan Kučan. On jih lahko ustavi, pa tudi o prodaji orožja bi jim morda kaj povedal, saj glavnega trgovca Hasana Čengiča ni sprejela tedaj malo znana tožilka Barbara Brezigar, ampak kar tedanji predsednik Milan Kučan. Nič takšnega še nismo slišali od njega.

Nikoli pa ni Milan Kučan negodoval, kako je generalna državna tožilka mogla postati njegova izrazito politično opredeljena prijateljica Zdenka Cerar. Prav tako ni nič negodoval, ko so sodniki z izrazito nezakonitimi odločbami ustavljali obnovo kazenskega postopka proti škofu Rožmanu in je Cerarjeva, prehitevajoč samo sebe in ne brez soglasja njene politične opcije, nezakonito ustavila postopek po zahtevi za varstvo zakonitosti, čeprav ti postopki niso bili namenjeni razbremenitvi s političnimi manipulacijami, ampak ustavni pravici do rehabilitacije krivično obsojenih. Seveda, Cerarjeva je bila pač iz prave, boljševiške politične opcije in je ukrepala v skladu s Kučanovim nacionalnim interesom.

Zato pa imamo »več resnic«, da se takšna nasprotja zakrijejo in Kučanova politična opcija lahko ostane za večno prava, prva in za državne funkcionarje edino dopustna in obvezna. Res, kako je Barbara Brezigar, ki je obravnavala nekaj spornih zadev in zakonito ustavila postopke, ko bi jih iz politične potrebe in iz razlogov »nacionalnega interesa« morala peljati do bridkega konca, lahko brez odobritve Kučanove opcije postala generalna državna tožilka! Kako sploh morejo pravi državni tožilki biti človekove pravice in pravna država več kot politične potrebe in »nacionalni interes«, katerega zvesta varuhinja je bila samooklicana »strokovna« državna tožilka pred Brezigarjevo, nad katero so tudi vojaki revolucije imeli posebno veselje?

Resnično, kako klavrni so partijski preroki, ko tako prezirajo dejstva, da morajo celo lastne domislice menjavati po trenutnih potrebah, kot cigan svoje prosjaške štorije! Je kje kdo, ki bi jih mogel rešiti tega zla? Zdi se, da je med Slovenci k temu bil prvi poklican Milan Kučan, vendar klica milosti ni razumel!

7.2. Astrologija, kaste in pravljice

Blaža Cedilnik

7.2.1.

Ne vem, česa naj se lotim, da bom razumela situacijo v Sloveniji. Pa ne samo sedanje, trenutne, ampak tudi pretekle in polpretekle situacije, ker so vsa dogajanja takrat in sedaj neločljivo povezana. Razmišljam o tem, da bi študirala astrologijo, nastanek in razvoj kast v Indiji in ponovno poglobljeno prebirala slovenske ljudske pravljice in pripovedke.

Naj se najprej malo poigram z astrologijo. Ta razlaga, da je v postavitvi zvezd ob rojstvu zapisano, kam spadaš in kaj boš, tam je določen tvoj značaj, tvoje sposobnosti in tvoja nagnjenja. Ker pa sam nič ne odločaš v zvezi s svojim rojstvom, ne moreš tudi nič tozadevnega storiti. Bilo bi pa zanimivo enkrat pregledati, kakšna ozvezdja in meglenice, predvsem pa kakšne globoke črne luknje so imeli razpostavljene tile naši politiki ob svojem rojstvu, ki nam krojijo usodo.

Kaste v Indiji so tudi zanimiva reč. V kasto se rodiš in prehod v kakšno višjo kasto ni mogoč. Pravzaprav bi morala to res enkrat preštudirati. Morda je kakšna silno sofisticirana metoda, da se prerineš v kakšno višjo kasto. Kajti očitno so kaste tudi pri nas, pravzaprav sta v glavnem dve kasti. Na prvi pogled jih niti ne opaziš. Šele, ko pozorno opazuješ svet okoli sebe, se zaveš. Za višjo kasto moraš biti »na liniji«, kot se je reklo včasih, ali pa »zgrajen«, tudi tako se je reklo. In na prvi pogled je možen prehod med kastama. Ampak to ni čisto res. Lahko se udinjaš višji kasti, imaš morda celo občutek, da spadaš zraven – vsaj tako te prepričujejo – pa vendar ni tako. Nikoli nisi »posvečen«, nikoli nimaš bonitet, ki jih uživajo pravi pripadniki višje kaste. Si pa koristen in zato dobivaš kakšne drobtinice z njihove bogato obložene mize. Pa še zato se moraš znova in znova dokazovati. Njim pa je dovoljeno vse, prav vse. Zanje ne veljajo ne ustava, ne zakoni, ne moralna in etična načela. Sposobni so, profesionalni, vse vedo in vedno imajo prav. Zato vodijo državo,[Stran 061] vse njene sisteme in podsisteme in čeprav »imamo demokracijo in demokratične volitve«. Ker obvladujejo ves politični in civilnodružbeni prostor, jim veliko volivcev nasede. Malo pa najbrž tudi sami pomagajo, saj so že od nekdaj – od avnoja dalje – vešči tega posla, čeprav ne mečemo več kroglic v razne skrinjice. Najbrž se vprašate, zakaj sem dala tisto, da »imamo demokracijo in demokratične volitve«, v narekovaje. Sama bi tej družbeni ureditvi težko rekla demokracija. Vse skupaj je mnogo bolj podobno diktaturi, čedalje bolj podobno. Kajti kasta, ki je na oblasti že praktično ves čas, kar pomnim – pred osamosvojitvijo je bilo to javno, avantgarda delavskega razreda (ha ha!), zdaj pa je nekako zavito v nekakšno čudno demokracijo. Tudi ob kratkih prekinitvah, ko je vlado prevzela druga kasta, so imeli omenjeni v rokah kapital, medije, računsko sodišče, protikorupcijsko komisijo, informacijsko pooblaščenko, predsednika države, sindikate, civilno sfero, itd. Kar se tiče civilne sfere, je pač tako. Obstajajo tudi društva in gibanja, ki niso pod njihovim okriljem, ampak teh kot da jih ni. Mediji se ne zmenijo zanje in česar ni v medijih, tega ni, to ne obstaja, če pa se jih na nekakšen način kljub temu opazi, se jih pa smatra za nekakšno obskurno druščino.

Mi, ki se tega zavedamo, pobožno upamo, da bomo imeli čez čas pravo demokracijo. Kajti vsaka diktatura se nekoč prenapihne, razkroji in zgnije. In morda ta čas niti ni tako daleč. Kajti to, kar se dogaja v naši ljubi domovini, je že zelo blizu razkroja. Ko so šli na volitve s sloganom, da prinašajo spremembe, si nihče ni mislil, da bodo res kakšne spremembe. No ja, vedeli smo, da bodo zamenjali vse možne vodilne delavce s preverjenimi kadri, da bodo nekatere reči, ki jih je uzakonila ali vpeljala prejšnja vlada, spremenili. Vsi smo mislili, da je to pač v glavnem predvolilni slogan. Najbrž se tudi sami niso zavedali, kakšne spremembe naj bi prinesli. Zdaj je pa že jasno. Spremembe po eni strani vodijo nazaj v enoumje, v nekakšen komunizem po njihovi meri, po drugi strani pa delujejo v smislu, da jim je vse dovoljeno. Pa ne samo to, spremeniti skušajo vse, kar bi ne moglo biti pod njihovim nadzorom. Spremeniti ali uničiti. Lep primer je družinski zakonik. Spomnim se precej let nazaj, ko bi moral Statistični urad posredovati podatke o družinah. Podatkov o družinah se pa ni zbiralo, ker se je skušalo družino kot osnovno celico družbe uničiti in jo zamenjati s kolektivom, kajti v družino niso imeli vpogleda, v kolektive pa so nastavili svoje preverjene kadre. Potem so na Uradu pač nekaj osnovnih podatkov nabrali in še to le iz popisov prebivalstva in to komentirali nekako takole: Mislili smo, da družina odmira, pa se je le preoblikovala. Izenačili so izvenzakonsko skupnost z zakonsko zvezo, kar je, po moje, milo rečeno, velika bedarija. Namreč, vsak moped in vsak čolniček na motor moraš registrirati, življenja v dvoje pa ni treba, pa kljub temu uživa vse pravne posledice registrirane življenjske skupnosti. Zdaj pa niso več zadovoljni z dosedanjim preoblikovanjem družine, kar se je sicer dogajalo pod pritiskom »realnega socializma po meri človeka«, ampak skušajo doseči svoj namen s posebej težko macolo, z družinskim zakonikom, ki definira družino kot eno ali več odraslih oseb istega ali različnih spolov z otrokom. V vsej zakonodaji, ne samo v omenjenem zakoniku, postavljajo na prvo mesto izjeme, marginalnosti, tisto, kar je večinsko, naravno, normalno, če hočete, pa je nekako mimogrede omenjeno. Ampak tako ni z vsemi izjemami in manjšinami. Obstajajo npr. redke prirojene bolezni pri otrocih, zaradi katerih imajo starši teh otrok neizmerne težave, tako finančne kot tudi druge. Zanje, za te otroke – čeprav je menda ves družinski zakonik osrediščen na otroka kot naše največje bogastvo – zanje ni ne zakona, ne pravilnika, ne navodila, ne za zdravnike, ne za socialne delavce. Sicer pa vse mogoče različne manjšine – tu ne mislim narodnih manjšin, da se razumemo – seveda niso enakovredno obravnavane, ne v zakonodaji, ne v realnosti. Najpomembnejši so t.i. izbrisani, pa homoseksualci, oficirji iz nekdanje JLA in njihove vdove, begunci, delavci iz drugih držav, ki so nastale iz nekdanje skupne države, pa seveda družina Strojan. Za omenjene skrbi celoten državni vrh z vsemi institucijami. Za vse ostale, ki bi pa njihovo skrb še kako potrebovali, tu mislim na različne invalide, brezposelne, mlade družine, pa še koga, za njih pa razen sem pa tja kakšnih lepih besed ni storjeno praktično nič ali pa zelo malo. Da o pravni državi ne govorimo. Slovenija je pravna in socialna država po meri te kaste. Ostali se grejo lahko solit.

Torej prebirala bom tudi ljudske pravljice in pripovedke. Pa seveda znanstveno fantastiko, ampak o tem kdaj drugič. V pravljicah in pripovedkah »junaki« lažejo in počnejo različne goljufije in manipulacije in kraje, kot se reče po domače, ljudi okoli prinašajo, pa so na koncu za to nagrajeni. Ha, kaj se to ne dogaja pri nas? Te reči opažamo kar naprej, lahko rečem, vsak dan. Rop je govoril o tem, kako sta Janša in Sanader načrtovala nemire v Piranskem zalivu, pa kaj. Nič se mu ni[Stran 062] zgodilo, dobil je dobro plačano službo. Cvikl je obrekoval – tudi Janšo – da je iz njegovih obrekovanj nastala finska televizijska oddaja. Nič se mu ni zgodilo, dobil je dobro plačano službo. Čeprav ne eden ne drugi nista predložila nikakršnih dokazov. Potem so pa še različna izkoriščanja položaja za pridobitev različnih finančnih in drugih bonitet – ampak če bi hotela vse laži, malverzacije, goljufije, manipulacije in kraje, pa tudi neetičnosti in nemoralnosti našteti, bi morala napisati debelo knjigo. Pa saj veste za te reči, seveda za tiste, ki nekako pricurljajo v javnost. Ampak mislim, da je to le vrh ledene gore. Še dobro, da ne vemo vsega, kar se takega dogaja, kajti že to, kar vemo, je več kot preveč. Če bi vedeli vse, bi se nam naša ljuba domovina, o kateri smo sanjali mi in naši očetje in dedje stoletja, najbrž zagravžala.

Božje oko

Figure 36. Božje oko Blaža Cedilnik

Pa še nekaj se dogaja v pravljicah in pripovedkah. Npr. ubog pastirček postane čez noč kralj, seveda s pomočjo prej omenjenih dejanj. Čeprav nima nobenih šol, je pameten kot tristo hudičev in takoj lahko začne voditi veliko kraljestvo. Ali vas to na kaj spominja? Vas spominja in mene tudi. Pa ne bom naštevala teh ljudi – spisek bi bil predolg. Naj mimogrede omenim, da so pri nas najbolj cenjeni tisti, ki so obiskovali t.i. kumrovško šolo, ki so naredili t.i. samoupravne doktorate, ki še vedno polno veljajo in vsi ti ljudje s ponosom nosijo pred svojim imenom tisti dr, ki pomeni, da so v znanosti izumili nekaj novega. Bog se nas usmili!

Omenila bi dva taka uboga pastirčka. Eden je bil zagotovo »tovariš« Tito, ampak ta je bil učen, saj je imel zraven stružnice komunistični manifest, ki ga je prebiral, kadar ga ni nihče gledal. Pa ga je mojster zasačil in ga nagnal. Kakšna krivica! Seveda pa je sam storil še veliko več in hujših krivic, koliko ljudi je »prinesel okoli«, koliko ljudi je ovadil Stalinu, koliko jih je dal pobiti, kolikim je uničil življenje. Gledal je samo nase, mislil le na sebe, brigala ga ni niti lastna družina, kaj šele ljudstvo. Vse t.i. jugoslovanske narode je popeljal nazaj v kameno dobo, da se zdaj borijo in gagajo, da bi vsaj za silo dohiteli tiste, ki so medtem napredovali. Sam ni imel nič, pa vendar je imel vse, svoje vlake, letala, luksuzno ladjo. Najraje se je družil z monarhi, kralji, cesarji, šahi, jih bogato gostil,[Stran 063] zahodni svet pa ga je podpiral – z nepovratnimi sredstvi, z različnimi oblikami pomoči, da je le bila »mirna Bosna«. Njegova država je bila »vzdrževana država«, ki pa je bankrotirala, ko je svet zajela gospodarska kriza in se končno sesula in razpadla.

Drugi tak pastirček je naš sedanji predsednik države, ki se tudi grozno rad druži z monarhi, kralji, cesarji, šahi, jih bogato gosti – pred kratkim je spet obiskal britansko kraljico – in je prepričan, da se bo nekako nalezel »plave krvi«. Po moje se vsak dan špikne, da vidi, ali mu bo že vendar pritekla »plava kri«. Privošči si ves luksuz in seveda, deluje v smislu »tekovin revolucije«, kajti le na ta način se pri nas očitno nekam prileze. Ljudi ne pobija, ker je bilo to že opravljeno in strah, ki ga je to pobijanje pustilo za sabo, je še vedno prisoten. Pač pa določenih reči zanj preprosto ni, jih ignorira ali pa okarakterizira kot drugorazredne teme. Tudi to je nekakšen umor.

Nebeške brazde

Figure 37. Nebeške brazde Blaža Cedilnik

Naj se za konec dotaknem še svetovne gospodarske krize, ki nas je prizadela neprimerno bolj, kot bi pričakovali ali kot so govorili naši vrli voditelji. Predsednik države je že pred časom govoril naokrog, da se je pri nas kriza končala, da gredo vsi gospodarski kazalniki navzgor – le kje je to pobral – pa vsi vidimo in občutimo, da vedno bolj tonemo. Vladajoča kasta pa se ukvarja sama s sabo in se zapleta v, milo rečeno, čudne posle s Hrvaško, da bo zapravila še nekaj slovenskega ozemlja in morja, kar nam ga je po vseh mirovnih konferencah in po vojni na strani zaveznikov – na pravi strani – sploh še ostalo. Sam bog nam pomagaj!

Ob tej krizi sem se spomnila na besede znanega jugoslovanskega sociologa, ki je ob krizi v Jugoslaviji dejal, da vedo sociologi za diagnozo bolezni, pa nimajo zdravila zanjo in tudi, če bi ga imeli, ne bi imeli moči, da bi ga uporabili; da imajo ekonomisti zdravilo, pa ne vedo za diagnozo bolezni in tudi, če bi vedeli zanjo, ne bi imeli moči, da bi ga uporabili; vladajoči politiki pa imajo moč, ampak nočejo vedeti ne za diagnozo in ne za zdravilo. Žal bi lahko natanko isto rekel oziroma napisal sedaj.

[Stran 064]

7.2.2. Namesto pravljice za lahko noč:

O pravih ljudskih pravljicah sem za danes dovolj povedala. Bom pa povedala nekaj, kar je ravno pravšnje za današnje čase.

Večkrat pomagam kakemu znancu pri izdelavi diplomske naloge, magistrskega dela ali doktorske disertacije. Moja skrb so matematične analize, za katere pravijo, da sem ekspert. Obenem me pa še prosijo, naj pregledam teoretični del in »porihtam« slovnico. Mimogrede povedano, Slovenci premalo skrbimo za svoj jezik, ampak to je dolga zgodba. Torej, ko prebiram in popravljam teoretični del, naletim skoraj vedno na kakšno sistematično napako, kar pomeni, da avtor misli, da je tako prav. Popravim enkrat, popravim desetkrat, nekaj desetkrat, potem sem pa že sama zmedena. Kaj pa, če se sama motim in ima avtor prav, me gloda misel. Potem pokličem sina, ki odlično obvlada slovnico in ga vprašam, ali imam prav ali se motim. Sin mi odgovori: »Ja mami, kaj govoriš!« Potem lahko mirne duše delam naprej.

Zakaj vam to pripovedujem? Zato, ker je danes prav težko ohraniti zdravo pamet, ker smo ves čas bombardirani z lažmi in še huje, s polresnicami, ki nam zaradi svoje agresivnosti in nenehnega ponavljanja zamegljujejo pamet in pogosto smo sami v dvomu, ali imamo prav ali ne. Polagam vam na srce, da se ne pustite zmesti, da se ne pustite zavesti, da se zanesete na zdravo pamet. Naj ne bo stokrat ponovljena napaka pravilo, naj ne bo stokrat ponovljena laž resnica.

7.3. Slovenska balada

Franc Donko

7.3.1.

Slovenska zemlja, mati draga,
Kaj se ti godi?
Pil bi med in mleko tvoje,
Ti mi daješ kri …
Očetje, matere in sestre,
Bratje tvoji vsi,
V naročju mojem spijo,
V tebi je njihova kri …
Jame ko v poslednji sodbi,
Zdaj odprte so,
Roke zvezane z žico
Tiho molijo, tiho molijo.
Cvet slovenskih v breznih, jarkih
išče še miru …
prebuja se u sončnih žarkih
v polstoletnem snu.
Žalost bridke seka rane,
krivda me boli
za spomin in odpuščanje
jočem nad ljudmi …
domovina, ti si kakor mati … ena in edina …
Rad bi segel ti v roko,
gledal v oči,
Tvoja nema prošnja v meni
upanje budi …
Konec vašega je spanja,
Konec je laži …
Čas za nova je spoznanja,
boljše je ljudi … dobre ljudi …
[Stran 065]

8. Evropski duhovni prostor in krščanstvo

8.1. Govor v Subiacu

Kardinal J. Ratzinger

8.1.1. Trajni pomen krščanske vere

Živimo v trenutku velikih nevarnosti in hkrati velikih možnosti za človeka in svet; v trenutku, ki pomeni tudi veliko odgovornost za vse nas. V preteklem stoletju so človekove možnosti in njegovo obvladovanje snovi zrasle do prav nepredstavljivih razsežnosti. Vendar pa je njegova moč razpolaganja s svetom postala tolikšna, da so njegove uničevalne zmožnosti dosegle razmerja, ki nas včasih navdajajo z grozo. Ob tem se nehote spomnimo na grozečo nevarnost terorizma, te nove vojne brez meja in front.

Strah, da bi se terorizem lahko kmalu polastil jedrskega ali biološkega orožje, ni neosnovan in je prisilil pravne države, da so se zatekle k mednarodnim varnostnim sistemom, ki so prej obstajali samo v diktaturah; vendar pa ostaja občutek, da vsi ti ukrepi v resnici nikoli ne morejo zadoščati, kajti globalno nadzorstvo ni niti mogoče niti zaželeno.

Manj opazna, a ne manj vznemirljiva je sposobnost manipuliranja s samim seboj, ki si jo je pridobil človek. Prodrl je v skrajne globine bivanja, razbral je sestavine človeškega bitja in je danes sposoben, tako rekoč, »konstruirati« sebe samega, tako da ne bo več prihajal na svet kot dar Stvarnika, ampak kot proizvod lastnega delovanja, proizvod, ki bo zato tudi lahko selekcioniran po zahtevah, ki jih bomo postavljali sami.

Tako nad tem človekom ni več sijaja dejstva, da je podoben Bogu, ki mu podeljuje dostojanstvo in nedotakljivost, ampak je prepuščen samo moči svojih lastnih človeških zmožnosti. Ni nič več kakor podoba človeka – kakšnega človeka?

Temu se pridružujejo še veliki planetarni problemi: neenaka porazdelitev dobrin na zemlji, naraščajoča revščina, pa še grozeče obubožanje in izčrpanost zemlje ter njenih bogastev, lakota, bolezni, ki groze vsemu svetu, in spopad kultur.

Vse to kaže, da rasti naših zmožnosti ne ustreza primerljiv razvoj naše moralne energije. Moralna moč ni rastla hkrati z razvojem znanosti; narobe, prej se je zmanjšala, kajti tehniška miselnost omejuje moralo na subjektivni okvir, medtem ko bi prav tako potrebovali javno moralo, moralo, ki bi bila zmožna odgovoriti na grožnje, ki prete obstoju nas vseh. Dejanska in najhujša nevarnost v teh časih je v neravnotežju med tehničnimi možnostmi in moralno energijo.

Varnost, ki jo potrebujemo kot pogoj za svojo svobodo in dostojanstvo, navsezadnje ne more izhajati iz tehničnih sistemov nadzora, ampak lahko izvira le iz človekove moralne moči: če te ni ali je nezadostna, se bo moč, ki jo ima človek, vedno bolj spreminjala v uničevalno silo.

8.1.2. Nova morala

Res je, da danes obstaja nova morala, katere ključne besede so pravica, mir in ohranjanje stvarstva – besede, ki terjajo bistvene, resnično potrebne moralne vrednote. Toda ta morala ostane nedoločna in tako skoraj nujno zdrsne v politično-strankarsko sfero. Predvsem je to zahteva, naslovljena na druge, in premalo osebna zahteva našega vsakdanjega življenja. Res, kaj pomeni pravica? Kdo jo določa? Kaj prispeva k miru?

V zadnjih desetletjih smo na naših ulicah in trgih velikokrat videli, kako se pacifizem lahko izrodi v razdiralni anarhizem in terorizem. Politična morala sedemdesetih let, katere korenine so vse prej kot mrtve, je bila morala, ki je zmogla pritegniti celo mladino, polno idealov. Toda to je bila morala z zmotno usmeritvijo, kolikor je bila brez jasne racionalnosti, in ker je, navsezadnje, postavljala politično utopijo nad dostojanstvo posameznika ter je celo kazala, da je zmožna v imenu velikih ciljev prezirati človeka.

Politična morala, kot smo jo živeli in jo še živimo, ne samo da ne odpira poti k prerojenju, ampak jo ovira. Isto velja potemtakem tudi za krščanstvo in za teologijo, ki reducira jedro Jezusovega sporočila, »Božje kraljestvo«, na »vrednote kraljestva«, tako da poistoveti te vrednote z velikimi gesli politične morale in jih hkrati proglasi za sintezo vseh religij.

Na ta način tudi pozabljamo na Boga, kljub dejstvu, da je prav on tisti, ki je subjekt in vzrok Božjega kraljestva. Namesto njega ostajajo velike besede (in vrednote), ki so tako na voljo za vsakršne vrste zlorab.

Ta kratki pogled na svetovni položaj nas navaja, da razmislimo o današnjem položaju krščanstva in potemtakem tudi o temeljih Evrope; tiste Evrope, ki je bila nekdaj, lahko rečemo, krščanska celina, ki pa je bila hkrati tudi izhodišče za novo znanstveno racionalnost, ki[Stran 066] nas je obdarila z velikimi možnostmi, pa tudi z velikimi grožnjami. Res je, da krščanstvo ne izvira iz Evrope in ga zato niti ne moremo razvrstiti kot evropsko religijo, religijo evropskega kulturnega področja. Je pa ravno v Evropi dobilo svojo zgodovinsko najučinkovitejšo kulturno in intelektualno podobo ter zato ostaja na poseben način poistoveteno z Evropo.

Po drugi strani pa je tudi res, da je ta Evropa od časov renesanse in v popolnejši obliki od časov razsvetljenstva razvila prav tisto obliko znanstvene racionalnosti, ki ni samo v časih odkritij privedla do geografske enotnosti sveta, do srečanja kontinentov in kultur, ampak ki danes, zahvaljujoč tehnični kulturi, ki jo je omogočila znanost, daje še mnogo globlji pečat vsemu svetu, in še več, v določenem smislu ga uniformira.

Kardinal Joseph Ratzinger

Figure 38. Kardinal Joseph Ratzinger

8.1.3. Družba brez Boga

In kot posledico te oblike racionalnosti je Evropa razvila kulturo, ki v doslej človeštvu neznani obliki izključuje Boga iz javne zavesti, bodisi da ga v celoti zanika bodisi da sodi, da je njegov obstoj nedokazljiv, negotov in spada torej v področje osebne izbire ter je nekaj čisto irelevantnega za javno življenje.

Ta čisto funkcionalna racionalnost je tako rekoč omogočila razkroj moralne zavesti, ki je bil do tedaj obstoječim kulturam prav tako nov, ker ima za racionalno samo tisto, kar se da dokazati z eksperimenti. Ker pa morala spada v čisto drugačno področje, izgine kot kategorija po sebi in jo je treba definirati na drug način, sicer pa je treba priznati, da morala na neki način to že sama zahteva.

V svetu, ki temelji na računu, je upoštevanje posledic tisto, kar določa, kaj je moralno in kaj ne. In tako kategorija dobrega, ki jo jasno določil Kant, izgine. Nič ni samo po sebi dobro ali slabo, vse je odvisno od posledic, ki jih pri nekem dejanju lahko predvidimo.

Če je krščanstvo po eni strani dobilo v Evropi najbolj učinkovito podobo, je treba po drugi strani tudi povedati, da se je prav v Evropi razvila kultura, ki pomeni sploh najradikalnejše protislovje ne le krščanstvu, ampak religioznim in moralnim izročilom človeštva.

Glede na to razumemo, da Evropa doživlja pravi in resnični »preizkus z vlečenjem«, pa tudi radikalnost napetosti, ki jim mora biti izpostavljena naša celina. Toda iz tega izvira tudi in predvsem odgovornost, ki jo moramo Evropejci v tem zgodovinskem trenutku prevzeti nase; v debati o definiciji Evrope, o njeni novi politični obliki ne gre za neko nostalgično bitko »zadnje straže« zgodovine, ampak bolj za veliko odgovornost za današnje človeštvo.

Oglejmo si pobliže to nasprotje med dvema kulturama, ki sta zaznamovali Evropo. V debati o preambuli evropske ustave se je to nasprotje pokazalo v dveh spornih točkah: v vprašanjih o omembi Boga v ustavi in o omembi krščanskih korenin Evrope. Rečeno je, da smo lahko mirni, kajti v 52. členu ustave so zajamčene institucionalne pravice cerkev.

Ampak to pomeni, da imajo cerkve v življenju Evrope neko mesto v okviru političnega kompromisa, medtem ko v okviru evropskih temeljev ne najdejo nobenega prostora. Razlogi, ki se v javni razpravi navajajo za ta razločni »ne«, so površinski in jasno je, da pravo motivacijo bolj zakrivajo kot razkrivajo. Trditev, da omemba krščanskih korenin Evrope žali čustva mnogih nekristjanov, ki žive v Evropi, je malo prepričljiva, kajti gre z zgodovinsko dejstvo, ki ga nihče ne more resno zanikati.

Naravno je, da to zgodovinsko sporočilo pove nekaj tudi o sedanjosti, glede na to, da se z omembo korenin kažejo stari viri moralne orientacije, to pa je identitetni dejavnik formacije, ki se imenuje Evropa. Kdo more biti prizadet? Čigava identiteta je ogrožena?

Muslimani, ki jih pogosto in radi vpletajo v to, se ne čutijo ogroženi od naših krščanskih moralnih temeljev, ampak od cinizma sekularizirane kulture, ki zanika lastne osnove. Tudi naši[Stran 067] judovski sodržavljani niso prizadeti z omembo krščanskih korenin Evrope, kajti te korenine segajo prav do gore Sinaj: nosijo znamenje glasu, ki se je razlegal na Božji gori, in nas združujejo v velikih temeljnih usmeritvah, ki jih je dekalog dal človeštvu. Isto velja za navajanje Boga: ni omemba Boga tisto, kar žali pripadnike drugih verstev, ampak je to prej poskus, zgraditi človeško družbo povsem brez Boga.

Motivacije za ta dvojni »ne« so globlje, kot bi lahko sklepali po navajanih vzrokih. Predpostavljajo idejo, da more biti samo radikalna razsvetljenska kultura, kakršna se je v popolnosti razvila v našem času, konstitutivna za evropsko identiteto. Ob njej lahko torej obstajajo različne religiozne kulture s svojimi lastnimi pravicami, pod pogojem, da spoštujejo in kolikor spoštujejo kriterije razsvetljenske kulture ter se ji podrejajo.

8.1.4. Kultura pravic

To razsvetljensko kulturo v bistvu definirajo pravice do svobode. Izhaja iz svobode kot temeljne vrednote, ki je merilo za vse: za svobodo izbire vere, ki vključuje versko nevtralnost države; za svobodo do izražanja lastnega mnenja, pod pogojem, da ne izpostavlja dvomu prav tega kanona; za demokratično ureditev države, to je za parlamentarni nadzor nad državnimi organi; za svobodno ustanavljanje strank; za neodvisnost sodstva; in nazadnje za varstvo človekovih pravic ter prepoved diskriminacije. Tu je kanon še v stanju oblikovanja, kajti so tudi človekove pravice, ki si nasprotujejo, kot npr. v primeru svobodne volje ženske in pravice nerojenega otroka do življenja.

Koncept diskriminacije se zmeraj bolj širi, in tako se prepoved diskriminacije lahko zmeraj bolj spreminja v omejitev svobode mišljenja in svobode vere. Kaj kmalu ne bomo mogli več reči, da homoseksualnost pomeni objektivni nered v strukturiranju človekovega obstoja. In dejstvo, da je kat. Cerkev prepričana, da nima pravice posvečevati žensk, imajo nekateri do danes za nezdružljivo z duhom evropske ustave.

Jasno je, da ta kanon razsvetljenske kulture – vse prej kot dokončno – vsebuje pomembne vrednote, ki jih mi, prav kot kristjani, nočemo in ne moremo zmanjševati; vendar pa je tudi očitno, da slabo definiran ali sploh nedefiniran koncept svobode, ki je v osnovi te kulture, neizogibno vsebuje protislovja; je pa tudi jasno, da prav njegova uporaba (uporaba, ki se zdi radikalna) prinaša omejitve svobode, ki si jih pred eno generacijo nismo mogli niti predstavljati. Zmedena ideologija svobode vodi v dogmatizem, ki postaja zmeraj bolj sovražen do svobode.

Seveda se moramo še enkrat vrniti k vprašanju notranjih protislovij v današnji obliki razsvetljenske kulture. Toda prej moramo končati z njenim opisovanjem. Ker je to kultura razuma, ki je končno dosegla popolno zavedanje same sebe, je v njeni naravi, da se ponaša z domnevno univerzalnostjo in se ima za dovršeno v sami sebi, ne da bi potrebovala za svojo dopolnitev kake druge kulturne faktorje.

Obe te značilnosti jasno vidimo, kadar se zastavlja vprašanje o tem, kdo lahko postane član evropske skupnosti, in predvsem v razpravljanju o vstopu Turčije v to skupnost. Gre za državo, ali bolje za kulturno skupnost, ki nima krščanskih korenin, ampak je bila pod vplivom islamske kulture. Atatürk je potem hotel preoblikovati Turčijo v laično državo, tako da je poskušal laicizem, ki je dozorel v evropskem krščanskem svetu, presaditi na muslimansko ozemlje.

Kardinal Joseph Ratzinger

Figure 39. Kardinal Joseph Ratzinger

8.1.5. Univerzalna kultura?

Lahko se vprašamo, ali bi bilo to mogoče: po tezi evropske razsvetljenske in laicistične kulture lahko samo norme in vsebine te iste razsvetljenske kulture določajo evropsko identiteto, in posledično, k Evropi lahko spada vsaka država, ki sprejme te kriterije. Navsezadnje ni pomembno, na kakšen splet korenin se cepi ta kultura svobode in demokracije.

In prav zato se zatrjuje, da korenine ne morejo priti v definicijo evropskih temeljev, kajti gre za mrtve korenine, ki niso del sedanje identitete. Posledično ta nova identiteta, določena izključno po razsvetljenski kulturi, tudi predpostavlja, da Bog sploh nima vstopa v javno življenje in v temelje države.

Tako vse postane logično in tudi na neki način sprejemljivo. Res, kaj lepšega si lahko želimo,[Stran 068] kot da bi se povsod spoštovale demokracija in človekove pravice? Vendar pa se moramo tu vprašati, ali je ta laicistična razsvetljenska kultura res kultura, ki so jo odkrili kot dokončno univerzalno, kot stvar skupnega razuma, lastno vsem ljudem; kultura, ki bi morala biti dostopna vsem, čeprav na humusu, ki je zgodovinsko in kulturno različen. In sprašujemo se tudi, ali v resnici sama sebi zadošča tako zelo, da ne potrebuje nobenih izvorov zunaj sebe.

Sedaj se moramo lotiti teh zadnjih dveh vprašanj. Na prvo vprašanje, to je, ali je bila dosežena univerzalno veljavna filozofija in ali je ta končno postala čisto znanstvena, tako da bi se v njej izražal razum, skupen vsem ljudem, je treba odgovoriti, da je nedvomno prišlo do pomembnih pridobitev, ki se lahko potegujejo za splošno veljavnost: pridobitev, da religije ne more vsiljevati država, ampak da se lahko sprejme le v svobodi; spoštovanje temeljnih človekovih pravic, enakih za vse; ločitev oblasti in nadzor nad oblastjo.

Vendar pa ne moremo misliti, da se lahko te temeljne vrednote, ki jih priznavamo za splošno veljavne, uresničujejo na enak način v vsakem zgodovinskem kontekstu. Ni v vseh družbah socioloških pogojev za demokracijo, zasnovano na strankah, kot je to na Zahodu; tako imamo popolno nevtralnost države do religije v večini zgodovinskih kontekstov lahko za iluzijo.

In tako pridemo do problemov, ki jih sproža drugo vprašanje. Prej pa razčistimo vprašanje, ali si sodobne razsvetljenske filozofije, vzete v celoti, lahko glede razuma lastijo zadnjo besedo, skupno vsem ljudem. Te filozofije karakterizira dejstvo, da so pozitivistične in zato protimetafizične, tako zelo, da nazadnje Bog v njih ne more imeti mesta. Temeljijo na samoomejitvi pozitivističnega razuma, ki zadošča na področju tehnike, ki pa, če jo posplošimo, privede do pohabljenosti človeka. Iz tega sledi, da človek ne dopušča nobene moralne instance zunaj svojih računov, in kot smo videli, tudi zamisel svobode, ki se na prvi pogled zdi, da se mora neomejeno razširiti, nazadnje privede do samouničenja svobode.

Res je, da pozitivistične filozofije vsebujejo pomembne prvine resnice. Vendar pa ti temelje na samoomejevanju razuma, tipičnem za določeno kulturno situacijo – namreč sodobnega Zahoda – gotovo pa kot taki ne morejo biti zadnja beseda razuma. Čeprav bi se te filozofije zdele povsem racionalne, s tem niso že glas razuma samega, tudi one so kulturno vezane, to je, vezane na položaj sodobnega Zahoda.

Zaradi tega nikakor niso tista filozofija, ki bi nekega dne lahko postala veljavna za ves svet. Predvsem pa moramo reči, da sta ta razsvetljenska filozofija in kultura, ki sledi iz nje, nepopolni. Ta filozofija zavestno reže svoje lastne zgodovinske korenine in si tako jemlje hranilne sile, iz katerih je sama nastala, tisti temeljni spomin človeštva tako rekoč, brez katerega razum izgubi orientacijo.

8.1.6. Znati pomeni delati

Zares, danes velja načelo, da je sposobnost človeka merilo za njegovo delovanje. Kar se zna narediti, se tudi sme narediti. Zdaj ni več dvoje znati narediti in smeti narediti, ker bi bilo to proti svobodi, ki je absolutno najvišja vrednota. Toda človek zna narediti tako veliko in zmeraj več; in če to znanje ne najde svoje mere v moralni normi, postane, kot smo lahko že videli, uničujoča sila.

Človek zna klonirati ljudi, in zato to počne. Človek zna uporabljati ljudi kot »skladišče« organov za druge ljudi, in zato to počne; to počne, ker se zdi, da to zahteva njegova svoboda. Človek zna narediti atomske bombe, in zato jih dela in jih je v načelu tudi pripravljen uporabiti. Tudi terorizem navsezadnje temelji na tej obliki »samopooblaščenosti« človeka in ne na naukih Korana.

Radikalno ločevanje razsvetljenske filozofije od njenih korenin postaja navsezadnje delovanje v škodo človeka. Človek – globoko spodaj – nima nobene svobode, nam pripovedujejo glasniki prirodoslovnih znanosti v popolnem protislovju z izhodiščem tega vprašanja. Ne sme misliti, da je karkoli drugega v primeri z ostalimi živimi bitji, in zato ga je treba tudi obravnavati tako kot nje, govore najnaprednejši glasniki filozofije, strogo ločene od korenin zgodovinskega spomina človeštva.

Zastavili smo si dvoje vprašanj: ali je racionalistična (pozitivistična) filozofija strogo vzeto racionalna in zato splošno veljavna ter ali je popolna. Ali si zadostuje? Ali more ali pa naravnost mora odriniti svoje zgodovinske korenine v področje čiste preteklosti in torej v področje tistega, kar je lahko le subjektivno veljavno?

Na obe vprašanji lahko odgovorimo s čistim »ne«. Ta filozofija ne izraža celotnega človeškega razuma, ampak samo njegov del, in je s tem okrnjenjem razuma pravzaparav ne moremo imeti za racionalno. Zato je tudi nepopolna in se lahko izpopolni samo tako, da na novo vzpostavi stik s svojimi koreninami. Drevo brez korenin se posuši …

8.1.7. Odstranitev Boga

Ko to ugotavljamo, ne zanikamo vsega, kar pove ta filozofija pozitivnega in pomembnega,[Stran 069] ampak prej potrjujemo njeno potrebo po izpopolnitvi, njeno globoko nedovršenost. In tako moramo spet govoriti o dveh protislovnih točkah v preambuli evropske ustave. Odstranitev krščanskih korenin ni izraz višje tolerance, ki na enak način spoštuje vse kulture in noče nobene privilegirati, ampak je absolutizacija mišljenjskega in življenjskega vzorca, ki se – med drugim – radikalno zoperstavljata drugim zgodovinskim kulturam človeštva.

Resnično nasprotje, ki je značilno za današnji svet, ni nasprotje med različnimi religioznimi kulturami, ampak nasprotje med radikalno emancipacijo človeka od Boga, od življenjskih korenin na eni strani in med velikimi religioznimi kulturami na drugi. Če bi prišlo do spopada kultur, to ne bo spopad med velikimi religijami – te so se zmeraj bojevale ena proti drugi, a so nazadnje zmeraj znale živeti ena z drugo –, ampak bo to spopad med to radikalno emancipacijo človeka in med velikimi zgodovinskimi kulturami.

Tako tudi zavrnitev omembe Boga ni izraz tolerance, ki hoče zaščititi neteistične religije in dostojanstvo ateistov ter agnostikov, ampak prej izraz zavesti, ki bi rada videla Boga dokončno izključenega iz javnega življenja človeštva ter zamejenega v subjektivno okolje kultur preteklosti.

Relativizem, ki je izhodišče vsega tega, tako postane dogmatizem, ki verjame, da je v posesti dokončnega poznanja razuma in da ima pravico imeti vse drugo za razvojno fazo človeštva, ki je v bistvu presežena in jo lahko temu primerno relativiziramo. V resnici to pomeni, da potrebujemo vire za preživetje in da zato ne smemo izgubiti iz vida Boga, če nočemo, da človekovo dostojanstvo izgine.

Ali je to enostavna zavrnitev razsvetljenstva in modernizma? Nikakor ne. Od vsega začetka je krščanstvo razumelo samo sebe kot religijo logosa, kot religijo v skladu z razumom. Predvsem ni odkrivalo svojih predhodnikov v drugih religijah, ampak v tistem filozofskem razsvetljenstvu, ki je očistilo pot tradicij, da bi se usmerilo k iskanju resnice in proti dobremu, proti edinemu Bogu, ki je nad vsemi bogovi.

Kardinal Joseph Ratzinger

Figure 40. Kardinal Joseph Ratzinger

Kot religija preganjanih, kot univerzalna religija onstran različnih držav in ljudstev je odrekalo državi pravico jemati religijo za del državne ureditve in tako zahtevalo svobodo vere. Zmeraj je opredeljevalo ljudi, vse ljudi brez razlikovanja za Božje stvaritve in za Božjo podobo ter načelno, čeprav z nujnimi omejitvami glede na socialne ureditve, proglašalo zanje isto dostojanstvo.

V tem smislu ima razsvetljenstvo krščanski izvor in ni slučajno, da je nastalo prav in izključno v okolju krščanske vere, tam, kjer je krščanstvo proti svoji naravi žal postalo tradicija in državna vera. Čeprav je bila filozofija, kolikor raziskuje zgolj racionalnost – tudi racionalnost naše vere – zmeraj prednost krščanstva, se je glas razuma vseeno preveč udomačil.

Zasluga razsvetljenstva je bila in je, da je ponovno pokazalo na te izvirne vrednote krščanstva in da je spet dalo razumu njegov lastni glas. V pastoralni konstituciji O Cerkvi v sodobnem svetu je drugi vatikanski koncil ponovno poudaril to globoko ujemanje med krščanstvom in razsvetljenstvom ter poskusil priti do resnične sprave med Cerkvijo in modernizmom, kar je velika dediščina, ki jo morata varovati obe strani.

Po vsem tem je potrebno, da obe strani razmislita o samih sebi in sta se pripravljeni popraviti. Krščanstvo se mora zmeraj zavedati, da je religija logosa. Je vera v Duha Stvarnika, iz katerega izhaja vse, kar je resnično. Prav to bi moralo biti danes filozofska moč krščanstva, kajti postavlja se vprašanje, ali svet izhaja iz iracionalnega in razum torej ni nič drugega kot »stranski proizvod« v njegovem razvoju, čeprav škodljiv, ali pa svet izhaja iz razuma, in je ta zato njegov kriterij in cilj. Krščanska vera se nagiba k tej drugi tezi in ima tako s čisto filozofskega gledišča v rokah prav dobre karte, čeprav imajo mnogi danes prvo tezo za edino »razumno« in moderno. Vendar razum, ki izvira iz iracionalnega in ki je navsezadnje sam iracionalen, ne predstavlja rešitve naših problemov. Samo ustvarjalni razum in tisti, ki se je v križanem Bogu pokazal kot ljubezen, nam v resnici lahko kaže pot.

[Stran 070]

V tako potrebnem dialogu med laicisti in katoličani moramo mi kristjani zelo paziti, da ostanemo zvesti tej osnovni liniji: da živimo vero, ki izhaja iz logosa, iz ustvarjalnega razuma, vero, ki je zato tudi odprta za vse, kar je v resnici racionalno.

Papež Benedikt XVI.

Figure 41. Papež Benedikt XVI.

8.1.8. »Kot če bi Bog obstajal.«

Toda tu bi, kot vernik, rad nekaj predlagal laicistom.V dobi razsvetljenstva so poskušali doumeti in definirati temeljne moralne norme tako, da so rekli, da bi bile veljavne tudi »etsi Deus non daretur«, ko bi Bog ne obstajal. V nasprotovanju med verami in v grozeči krizi ideje Boga so se poskušale bistvene moralne vrednote obdržati zunaj teh nasprotij in poiskati zanje dokaze, ki bi jih napravili neodvisne od mnogih delitev in negotovosti v različnih filozofijah in verah. Tako so hoteli zagotoviti osnovo za sobivanje in splošneje za temelje humanosti. Takrat se je to zdelo mogoče, kolikor so velika temeljna prepričanja, ki jih je ustvarilo krščanstvo, v velikem delu vzdržala in so se zdela očitna. Toda sedaj to ni več tako.

Iskanje take ohrabrujoče gotovosti, ki bi bila kljub vsem razlikam nesporna, se je ponesrečilo. Niti Kantov, čeprav veličasten napor, ni bil zmožen ustvariti nujno potrebne soglasne gotovosti. Kant je zanikal, da bi bilo mogoče spoznati Boga na področju čistega razuma, toda hkrati je predstavljal Boga, svobodo in nesmrtnost kot postulate praktičnega razuma, brez katerega posledično zanj ni možno nobeno moralno ravnanje.

Ali nam današnji svetovni položaj morda spet ne da misliti, da je imel prav? Rad bi povedal z drugimi besedami: do skrajnosti prignan poskus, da bi oblikovali človeške zadeve ob popolnem zanikanju Boga, nas zmeraj bolj vodi do roba prepada, proti popolni izolaciji človeka od realnosti. Obrniti moramo torej aksiom razsvetljencev in reči: tudi če se nam ne posreči najti poti do sprejetja Boga, moramo vendar živeti in uravnavati svoje življenje »veluti si Deus daretur«, kot če bi Bog obstajal. To je nasvet, ki ga je že Pascal dal svojim neverujočim prijateljem, in nasvet, ki bi ga dali tudi danes svojim prijateljem, ki ne verujejo. Tako nihče ne bo omejen v svoji svobodi, ampak bodo vse naše zadeve dobile podporo in kriterij, ki ju nujno potrebujejo.

To, kar v tem zgodovinskem trenutku predvsem potrebujemo, so ljudje, ki bi prek razsvetljene vere in življenja po veri napravili Boga verjetnega na tem svetu. Negativno pričevanje kristjanov, ki govore o Bogu in živijo proti njemu, je zatemnilo Božjo podobo in odprlo pot k neveri.

Potrebujemo ljudi, ki bi imeli svoj pogled uprt v Boga in bi se od tam naučili prave človečnosti. Potrebujemo ljudi, katerih um bi bil razsvetljen z Božjo lučjo in katerim bi Bog odprl srce, da bi njihov um mogel govoriti umu drugih in da bi njihovo srce moglo odpreti srca drugih.

Samo prek ljudi, ki se jih je dotaknil, se lahko Bog približa ljudem. Potrebujemo ljudi, kot je bil Benedikt iz Nursije, ki se je v času razbrzdanosti in dekadence potopil v najskrajnejšo samoto in mu je po vseh očiščevanjih, ki jih je moral prestati, uspelo, da se je spet dvignil k luči, da se je vrnil in ustanovil Montecassino, mesto na gori, ki je – kljub tolikim razvalinam – zbralo moči, s katerimi se je izoblikoval nov svet.

Tako je Benedikt, kot Abraham, postal oče mnogih narodov. Priporočila svojim menihom, oblikovana nazadnje v njegovi »reguli«, so smernice, ki tudi nam kažejo pot kvišku, pot iz kriz in razvalin.

»Kakor obstaja grenka gorečnost, ki oddaljuje od Boga in vodi v pekel, tako obstaja dobra gorečnost, ki oddaljuje od napak in vodi k Bogu ter v večno življenje. In v tej gorečnosti se morajo menihi vaditi v najbolj vneti ljubezni; naj prehitevajo drug drugega v izkazovanju časti drug drugemu, naj se podpirajo s kar največjo potrpežljivostjo v spreminjanju svojih telesnih in duševnih slabosti … Naj ljubijo eden drugega z bratovsko ljubeznijo … Naj se v ljubezni bojijo Boga … Popolnoma ničesar naj ne postavljajo pred Boga, ki lahko vse pripelje v večno življenje.« (Poglavje 72)

[Stran 071]

9. Občni zbor Nove Slovenske zaveze

9.1. O čem smo poročali in kaj smo sklenili

Meta Velikonja

9.1.1.

Če ne štejemo ustanovnega občnega zbora Nove slovenske zaveze, ki je bil leta 1990, je bil letos že 19. občni zbor. Takrat je ponudila prostor gospa Ela Mrežar v svoji gostilni v Šentvidu nad Ljubljano. Pozneje smo se srečevali v kletnih prostorih cerkve sv. Družine v Mostah, potem smo postali bolj imenitni in smo se zbirali v Festivalni dvorani v bivšem Baragovem semenišču in sedaj že nekaj let zborujemo vsako leto v dvorani zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano.

Od ustanovnega občega zbora mineva letos že dvajset let in imamo kaj pokazati, čeprav nas »javno mnenje« ignorira. Postavljene so številne farne spominske plošče, revija Zaveza je imela letos spomladi že številko 76, izdali smo oziroma naši zvesti člani – dopisniki so napisali tudi nekaj knjig, med zadnjimi je Janko Maček v knjigi: KAKO SE JE ZAČELO zbral in priredil svoje prispevke o dogajanjih pred vojno in med njo od 1941–1945 na Notranjskem in Dolenjskem, v takratni Ljubljanski pokrajini, ki so jo okupirali Italijani.

Zopet je bila dvorana v Šentvidu polna. Pozdravila nas je pesem pevskega zbora iz Šentjošta in naši mali glasbeniki, vnuki naših članov, ki nas že nekaj let zapovrstjo razveseljujejo z igranjem slovenskih narodnih pesmi na harmoniko in flavto

Vsi smo z zanimanjem poslušali, kaj nam bo povedal naš predsednik. Ali nam bo pojasnil današnjo zapleteno situacijo, ko se v javnosti ne ve več, kaj je prav in kaj ne, kdo sme biti lopov, pa se mu tega ne sme očitati, koga pa je treba preganjati, kakšne izglede ima Nova Slovenska zaveza, da se v javnosti uveljavi, in kaj smo storili, da do uveljavitve pride.

Pogrešili smo mnoge naše člane, ki so v teh dvajsetih letih umrli, in vse tiste, ki zaradi bolezni in starosti niso mogli priti. Pohvaliti pa je treba vse, ki so prišli, predvsem tiste, ki lahko hodijo le ob podpori palice ali pomočnika. Opazili smo tudi nekaj mladih, morda so prišli le kot šoferji svojih starih staršev ali pa lahko računamo nanje kot na podmladek našega društva?

Poročanje o številkah niti ni zanimivo, čeprav je v to delo vloženo mnogo truda. Nadzorni odbor, ki je delo pohvalil, uživa popolno zaupanje članstva, Moti nas le, če nas ponovno terjajo za plačilo, ki smo ga že zdavnaj plačali. Vendar, kdor dela, se mu pripeti tudi kakšna napaka! Bolj zanimivo je, ali ima društvo dovolj sredstev, da bo lahko izpolnilo načrt, ki si ga je upravni odbor zadal ob začetku leta 2010? Finančni načrt še računa na darila, tudi tista, ki so prispevek ob plačilu redne članarine.

Meta Velikonja

Figure 42. Meta Velikonja Blaža Cedilnik

Odmor je izredno priljubljena in želena točka občega zbora. Če smo prišli malo pozno in se malo dalj zadržali v preddverju ob dobrodošlici gospoda Franca Ložarja, in zato vseh znancev še nismo opazili, je med odmorom čas, da jih poiščemo in se z njimi pozdravimo. Prišli smo z različnih koncev Slovenije in si imamo kaj povedati. Zato je odmor vedno prekratek. Predsednik zbora nas priganja, da se umirimo, da bi lahko nadaljevali delo, zaradi katerega smo prišli.

Ob razpravi bi marsikdo rad kaj povedal, a nas vedno priganjajo, naj bomo kratki in jedrnati.

Veliko ljudskih pesnikov je med nami. V svojih pesmih izražajo svojo žalost za pobitimi svojci tudi po 65-ih letih, kot nas je spomnil dr. A. Bajuk. Tu na zboru, ko smo enaki med enako trpečimi in čutečimi, tukaj želijo nastopiti, ker jih drugje ne marajo poslušati.

Kdor je kaj pomembnega naredil na domačem terenu, npr. uredil postavitev kamnitega križa ob zamolčanem grobišču, priredil v svoji občini občinski obči zbor NSZ, sodeloval pri postavitvi nove farne spominske plošče, organiziral spominsko svečanost v domačem kraju[Stran 072] ali dosegel kaj drugega, je že prav, da o tem na letnem občem zboru poroča. Iz majhnih in velikih stvari se gradijo še večje stvari.

Ob koncu zbora pa vsi čakamo, kako nas bo nagovoril odgovorni urednik Zaveze, prof. Justin Stanovnik. Že vsa leta nazaj nas razvaja z izrednimi nagovori. Ob njih postanemo bolj samozavestni, bolj ponosni sami nase, da smo ljudje z zgodovinskim spominom, da je to kar delamo, pravilno in za slovenski narod potrebno. Pomembno je, da smo načelni in da v svojih načelih ne popustimo. Vedeti moramo, da so naša prizadevanja v odkrivanju resnice v prid obstoja slovenskega naroda. Naša resnica mora priti na dan v vsej njeni grozi, le tako bomo kot slovenski narod lahko preživeli in šli naprej. Vsakokrat nam »vrže« kako novo idejo, kakšno novo resnico, nas z njo obogati in miselno zaposli. Tudi na letošnjem zboru ni manjkala resnost in nenavadna domiselnost.

Med kosilom, ki sledi zboru, se razgovorimo in dogovorimo še o vsem, česar nismo zmogli urediti med odmorom. Potem pa počasi domov, Marsikdo bi še ostal, pa skupinski avtobus čaka, ali pa čaka »mladi šofer«, da starše zapelje domov. Vsak na svojo stran s prijetnimi občutki, da pripada društvu, ki ima prav posebno poslanstvo pri ohranjanju resnice o zgodovini slovenskega naroda. Kajti resnica je samo ena!

Člani Nove Slovenske zaveze se radi srečujemo -

Figure 43. Člani Nove Slovenske zaveze se radi srečujemo Blaža Cedilnik

9.2. Poročilo predsednika Nove Slovenske zaveze

Anton Drobnič

9.2.1.

Družbeno in politično stanje v letu 2009, ki je bilo 19. leto organiziranega delovanja NSZ, se ni bistveno spremenilo v primerjavi z zadnjimi leti. Zato tudi delovanje NSZ ni bistveno odstopalo od delovanja naše organizacije v zadnjih letih. To pa ne pomeni, da ni bilo ničesar novega. Zato je prav, da se spomnimo nekaterih večjih in pomembnih nastopov in prizadevanj NSZ v preteklem letu, da bi nam bila v spodbudo za prihodnost in usmeritev za naše zavestno odzivanje na kulturno in politično dogajanje v Sloveniji in svetu. Omeniti je potrebno tudi kaj takšnega, kar se ni zgodilo, čeprav bi se moralo.

Ena od takšnih stvari, ki bi se morala zgoditi, pa se ni, je odgovor predsednika republike Danila Türka na naše pismo konec septembra 2008 v zvezi z obiskom angleške kraljice. Danilo Türk, ki je bil izvoljen za predsednika vseh Slovencev, nas ne priznava za Slovence in nam ne odgovarja. Ali pa se on dela »francoza« tako kot angleška kraljica, ki nam tudi ni odgovorila.

V eni najbolj sramotnih zadev slovenskega pravosodja, ne samo povojnega boljševiškega, ampak vse do zadnje faze tudi sedanjega, je preobrat nastal šele lansko leto, ko je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani umaknilo[Stran 073] glavni del obtožnice proti škofu Rožmanu in ministru Kreku, t.j. obtožbo o neštetih vojnih zločinih, ker ni našlo nobenih dokazov ali dejstev. Po tem umiku je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 10. aprila 2009 po sodnici Mateji Lužovec ustavilo kazenski postopek zoper oba obsojenca. Škof Gregorij Rožman in minister Miha Krek zato veljata za nedolžna, kot da nikoli ne bi bila obtožena.

Anton Drobnič

Figure 44. Anton Drobnič Blaža Cedilnik

Vojaki in zagovorniki revolucije, za katere so sodne odločbe samo izvajanje partijske politike, so se ustavitve na smrt prestrašili. Z veliko ihto in brez človeškega in poklicnega sramu so začeli iskati nadomestek za razveljavljeno sodbo v »moralni obsodbi«, v ponarejenem »Vovkovem pastirskem pismu«, najbolj brezbožni pa kar v »božji sodbi«, ki naj bi škofa Rožmana še čakala. Ko vojakom revolucije tudi ihta več ne pomaga, utihnejo. Sedaj že dolgo molčijo, kot da škofa Rožmana nikoli ni bilo.

Žalostno in nam nerazumljivo pa je, da o škofu Rožmanu molči tudi slovenska Cerkev. Na pismo NSZ od 20. januarja 2009 za prenos škofa Rožmana v domovino ni doslej odgovoril še noben naslovljenec. Pač pa sta NSZ in društvo Slovenskih katoliških izobražencev dne 7. novembra 2009 v tej dvorani za 50. obletnico škofove smrti sama priredila Rožmanov spominski zbor, ki je bil dobro obiskan in na katerem je bilo slišati več dobrih razprav o škofu Rožmanu in njegovem času. Te razprave so kasneje izšle v reviji Tretji dan št. 9/10 za leto 2009, postopoma pa izhajajo tudi v naši reviji Zaveza. Videti jih je mogoče tudi na spletni strani zaveza.si.

Rožmanovemu spominskemu zboru je 15. novembra 2009 sledila prva javna spominska maša v ljubljanski stolnici, ki jo je daroval ljubljanski nadškof Alojz Uran. Za polno cerkev je tudi ob tej priliki poskrbela zlasti NSZ, njeni člani in prijatelji, ki so ob obeh Rožmanovih prireditvah sodelovali s polno zavestjo odgovornosti in časti.

Tudi predsednik vlade Borut Pahor, ki glasno poudarja, da njegova vlada ne dela nobenih razlik med državljani niti po političnem in ne po idejnem nazoru, nam na naš pisni ugovor proti novemu zakonu o žrtvah vojnega nasilja ni odgovoril. Zakon so sprejeli, kot da nas ni. Pod predsednikom Pahorjem nismo niti nekaj »obskurnega«, kot smo bili pod predsednikom Drnovškom.

Jeseni 2009 so v Hudi jami ustavili izkop trupel in raziskavo tega grozljivega morišča. Ustavljena so tudi vsa druga dela pri odkrivanju in urejanju skritih grobišč, očitno kot posledica najvišje državne opredelitve, ki jo je določil predsednik Danilo Türk, da gre za drugorazredne zadeve. Ko ves svet govori o umorjenih Poljakih v Katinu, ko se slovenski predsednik poklanja muslimanskim žrtvam v Srebrenici, je v Sloveniji vse tiho, vse mirno, kot da se nikoli ni ničesar hudega zgodilo, kot da v Sloveniji ni nobenega vojnega zločinca. Lani slovenski parlament ni bil zmožen sprejeti niti evropske resolucije o zločinskih totalitarizmih. Slovenija se je v letu 2009 vidno oddaljila od evropske kulture in politike, zavestno se vrača v čase in manire boljševiškega stoletja. Ljubljana je glavnega jugoslovanskega vojnega zločinca počastila z novo cesto in sam predsednik republike ga je poveličal za »veliko, pa tudi kompleksno zgodovinsko osebnost, izjemno pomembno za slovenski narod!« NSZ je zoper malikovanje zločinca pisno protestirala, vendar predsednik republike nima časa za odgovore ljudem, ki jih ima za drugorazredne.

Poljaki svetu razlagajo, da se je odpor proti boljševizmu začel na Poljskem. Res je, da so bili Poljaki podjarmljeni že leta 1939, vendar se je odpor proti boljševizmu začel šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mi pa vemo in o tem bomo vedno govorili, da se je spontan oborožen odpor proti boljševiškemu nasilju v Sloveniji začel spomladi in poleti leta 1942 v skrajno težkih in neugodnih razmerah svetovne vojne in trojne okupacije. To je resnično slovensko junaštvo, medvojni upor proti boljševizmu, za katerega slovenska javnost, niti kulturna niti politična, razen redkih izjem noče nič vedeti!

[Stran 074]

Na grozotnost medvojnega boljševiškega napada na slovenski narod kaže tudi primerjava pobojev v Katinu in v Sloveniji. V Katinu so Rusi umorili okrog 20.000 Poljakov od 40 milijonov prebivalcev, v Sloveniji so Slovenci umorili 25.000 Slovencev od poldrugega milijona prebivalcev. Razmerje je strašno: v Katinu je bil umorjen eden na vsakih 2.000 Poljakov, v Sloveniji eden na vsakih 60 Slovencev, bilo je 33-krat hujše klanje. Če bi upoštevali še to, da so bili partizanski umori v glavnem omejeni na tretjino slovenskih prebivalcev pod italijansko okupacijo, bi bila primerjava s Katinom prav neznosna.

Živimo torej v času, ko so nasledniki komunistov zopet na oblasti, vendar sedaj kot žalostna farsa. Zavedajo se, da njihova oblast ne more trajati, zlasti pa da se v Evropi pospešeno dogajajo stvari, ki jim niso in ne bodo v podporo, dogodki, ki odkrivajo vesoljno laž in zlo komunizma. Zato hitijo in bodo še bolj hiteli, da bi rešili, kar mislijo, da morajo rešiti. Demokratična javnost in njeni politiki morajo zato biti še bolj previdni in še manj naivni, kot so bili doslej. Vedno je treba vedeti, da je komunizem sistem, kultura laži, sovraštva in smrti. Na takšno kulturo je mogoče uspešno odgovoriti samo z brezpogojno ljubeznijo do resnice in do življenja.

Demokratični voditelji in slovenski razumniki se že zavedajo, da se je po osamosvojitvi Slovenije zgodilo nekaj narobe, zaradi česar je razvoj zavil nazaj proti nekdanjemu kaotičnemu totalitarizmu namesto naprej v liberalno demokratično skupnost. Večinoma se sklicujejo na strah komunistov in liberalcev pred političnim prebujenjem krščanskih množic, zaradi česar je prišlo do ustavljanja desnice. To pa je bilo le zunanje dogajanje. Notranji vzrok je pomanjkanje uvida v bistvo boljševizma: da z boljševiki kot zavezo laži in nasilja ni mogoče sodelovati, da jih je treba izločiti iz demokratične skupnosti. Takšnega spoznanja ob osamosvojitvi pri vodilnih politikih ni bilo in tranzicija ni bila izvedena. Brez temeljitega obračuna s preteklostjo je tudi v prihodnosti ne bo.

Šentjoški farni pevski zbor

Figure 45. Šentjoški farni pevski zbor Blaža Cedilnik

V tej zvezi pa smo dolžni poudariti, da od sedanjih političnih strank to napako zavestno in načrtno skuša spoznati in jo popraviti samo Nova Slovenija. Zato jo tudi mi zavestno podpiramo in štejemo za svojo matično politično stranko, čeprav ne nasprotujemo tudi drugim demokratičnim strankam, saj se zavedamo, da bodo samo skupaj lahko zrušile kaotični neokomunizem in vzpostavile demokratično in svobodno republiko. Želimo pa, da bi tudi druge stranke spoznale, da brez[Stran 075] jasnega odnosa do preteklega boljševizma ne bo čiste in jasne prihodnosti.

Nova slovenska zaveza si je za takšno spoznanje in za takšno kulturo z besedo in dejanji prizadevala doslej in se bo z vsemi močmi in izkušnjami trudila tudi v prihodnje! Zato pa bo morala pomladiti svoje vrste, tudi vodilne, kar naj bi se zgodilo ob volitvah čez eno leto. Mislite na to, podprite primerne ljudi in jih čim prej pripeljite v naše članstvo. Tudi na mnogokrat poudarjene občinske organizacije NSZ pomislite stari in novi člani, ustanovite vsaj glavna občinska društva, da bo naša organizacija in naša misel lahko živela še dolgo potem, ko ustanoviteljev NSZ ne bo več. Naš narod jo potrebuje sedaj in jo bo nujno potreboval tudi v prihodnosti. Pomislite na lokalne volitve, ki bodo jeseni. Kako koristne bi lahko bile občinske organizacije NSZ tako za Novo Slovenijo kot za druge demokratične politične stranke … Potrudimo se in storimo, kar smo doslej zamudili!

9.3. Memoria passionis – spominjanje trpljenja

Justin Stanovnik

9.3.1. Nagovor urednika Zaveze

Dragi prijatelji!

Naj najprej izrazim zadovoljstvo, da se spet vidimo, v številu, ki dokazuje, da nekaj daste na skupnost, ki nosi ime Nova Slovenska zaveza. Dokazuje tudi, da vam ni vseeno, da vam preprosto ni vseeno. Zahvaljujem se vam zato. Navada je že, da na zborovanjih, kot je tole, daste tudi uredniku Zaveze nekaj časa, da pove na kratko, katere misli ga vodijo pri organiziranju naše revije. To pa ne pomeni nič manj kot to, da poskušamo razumeti, kakšen svet se odpira pred nami in katero mesto nam v tem svetu določa misel, ki jo nosimo v sebi. Ker sem torej rekel, da se pričakuje, da bom to storil na kratko, naj začnem.

Najprej svet okoli nas. Katere skrbi čuti in zakaj se žene sedanja Evropa? Vsi, na primer, govorijo o tem, da je treba uresničiti lizbonsko pogodbo. Nedavno je neki učeni Poljak Paweł Swieboda iz Centra za evropsko strategijo dokazoval, da je osnovno poslanstvo Evrope v 21. stoletju t.i. ekonomija nizkih ogljikov in da bi zato bilo treba iznajti primerne politične instrumente, če hočemo, da bodo ljudje sprejeli nase žrtve, ki so potrebne za tako Evropo. Angela Merkel razmišlja o tem, ali naj se za rešitev finančnih težav Grčije in Španije ustanovi posebni denarni fond, ali pa naj se zato aktivira obstoječa svetovna finančna organizacija. Drugi razmišljajo, če ne bi bilo bolje, države, ki so zabredle v nesolventnost, prepustiti kar sebi, ali pa se jih za nekaj časa celo izloči iz evrskega območja. Potem pa: Kaj storiti z Afganistanom? Kaj storiti s Palestino?, itd., itd. Za vsa ta vprašanja čutimo, da so tudi naša vprašanja, preveč pa nas ne zaposlujejo, ker vemo, da lahko zelo malo pomagamo pri njihovi rešitvi. Bolj se vznemirimo, ko slišimo, na primer, da je treba »ustaviti evropsko sodišče«, da »vedno bolj vprašljive sodbe iz Luxemburga zahtevajo sodno kontrolno instanco«. Tudi tam, si pravimo, ko to slišimo. Tudi tam.

Justin Stanovnik

Figure 46. Justin Stanovnik Blaža Cedilnik

A v pravem pomenu so naša vprašanja samo tista, ki jih lahko rešimo mi sami in nihče drug. Naše vprašanje se glasi: Slovensko 20. stoletje. Vidite, tako se glasi vprašanje, ki okvirno na neki način zajema vsa sedanja slovenska vprašanja. Slovensko 20. stoletje.

Skozi katere preizkušnje nam je bilo treba iti in kakšni smo se v teh preizkušnjah pokazali? Od vseh Slovencev se terja odgovor na to vprašanje. Nihče se mu ne sme izmikati. Mi – ko pravim mi, mislim na tiste Slovence, od katerih nas je danes nekaj tukaj – pa smo za ta odgovor posebej zavezani. Ne samo[Stran 076] zato, ker smo v kulminaciji 20. stoletja igrali poglavitno vlogo in nam je veliko do tega, da se ugotovi, kako je ta vloga bila odigrana, ampak tudi zato, ker v to stoletje nismo od nekod vstopili, ampak smo s svojim narodom živeli zavestno in tvorno, se pravi, zgodovinsko, od začetka njegovega prebivanja na tem prostoru, ki je postal prostor njegove Evrope. Nihče od nas sedaj živečih nima takih kompetenc do slovenskega zgodovinskega spomina kot mi, nihče odslej živečih organiziranih ljudi seveda. Nihče, razen Katoliške cerkve, ampak ta želi biti eshatološka in se noče in ne more v celoti poistovetiti z nobeno zgodovino.

Skozi kaj smo torej šli? Kakšni smo tam bili? Kakšni smo tam postali? Najprej prva svetovna vojna. Vidite, prva svetovna vojna je bila veliko pohujšanje. O tem priča molk preživelih vojakov. Oglejte si katerega od njihovih kipov, npr. tistega pred kostnico na ljubljanskih Žalah. Videli boste žalost preprostih, navadnih, nekoliko nerodnih ljudi, oblečenih v vojake. Zdi se, kakor da bi pripovedovali o nečem, kar se ne bi bilo smelo zgoditi. Prva svetovna vojna je nastala zaradi evropske nadutosti in je bila veliko pohujšanje.

Prva svetovna vojna je bila veliko pohujšanje. Posledica tega pohujšanja je bil duhovni in politični razvoj, ki se je po njej začel. Na katoliški strani je bil to pojav prosto lebdečih idealistov, tako imenovano mladinsko gibanje, z listi Križ in potem Križ na gori in slednjič, 1937. leta, Kocbekovo Dejanje. Značilno za to skupino je bilo gibanje od začetnega idealizma do končne vserazpoložljivosti. To je bilo protislovno gibanje: hoteli so se izmakniti okorelim ustanovam, a so končno pristali v ustanovi, ki ni bila več instrument civilizacije, ampak je imela vse znake ideološke povampirjenosti. Ta ustanova je bila Komunistična partija Slovenije, ki je nastala zunaj civilizacije, rasla zunaj civilizacije in zunaj civilizacije ostala tudi potem, ko ji je zgodovina vzela poverilnice – papirje, za katere si je domišljala, da jih ima v rokah – namesto da bi dopustila, da bi se po bankrotu svoje ideologije njena človeška snov spet naselila v svet evropske normalnosti. Še danes so komunisti zunaj duhovnih in moralnih norm, ki vodijo evropsko demokracijo od začetka.

Katoličani, ki jim je zgodovinski spomin omogočal, da so ostali v krožnici civilizacije, so spričo levice, razvoja na levici, ki se je širila in dobivala vedno večji zagon, začeli čutiti vedno večjo odgovornost. Levica se je radikalizirala sama po sebi, poleg tega pa je njena jadra polnil veter časa. Trenutek zgodovine, ki je napočil, jim je bil naklonjen. Iz slovenske katoliške substance je tedaj naraščajoča odgovornost rodila dve sili, srednješolsko mladinsko Katoliško akcijo Ernesta Tomca in Erlichovo Stražo v viharju. To sta bili dve zavestni sili, ki sta dajali smer in zgled vsem mladinskim katoliškim množicam. Ko ne bi bilo druge svetovne vojne, nasprotje med tako oblikovanima taboroma ne bi prestopilo civilnih okvirov. Vojna, zlasti še, ker je bila svetovna, pa je omogočala, da so boljševiki s svojimi ideološkimi sopotniki organizirali rezistenco, ki se je izkazala za zelo učinkovito ohišje ideološke totalitarne revolucije. Ta rezistenca, ali ta boj za svobodo, je bila čisti primer tega, čemur smo pozneje rekli odrska inštalacija. Kolikor je to sploh bil boj, je bil boj proti konkurenčnim ideologijam fašizma in nacizma. V resnici pa je to bila vrhunska storitev boljševiške manipulacije.

Ko smo rekli, da bomo poizkušali odgovoriti, kakšni smo se Slovenci pokazali v zgodovini, ki jo je proizvajala Evropa v 20. stoletju, moramo sedaj odgovoriti na dve bistveni vprašanji. Prvo se glasi: Kaj se je naselilo v slovenske boljševike, da so edini v Evropi – izjema so samo Grki – med vojno izvedli revolucionarno agresijo na svoj narod? Kaj jih je gnalo, da so to kljub vsemu mogli storiti? Oziroma, kaj je bilo tisto, česar ni bilo v njih, da bi jim to prepovedalo storiti? Kaj je bilo tisto, kar jim je omogočilo obstajati tako zunaj človeških norm? Ne, kaj jih je naredilo sposobne prenašati krike ljudi, ki so ječali pod njihovimi rokami. To so bili sposobni delati tudi nacisti. Pravo vprašanje se glasi: Kaj jim je omogočilo, da so živeli, obstajali, govorili slovensko, potem ko so slovenskemu človeku jemali dušo in svobodo in ob tem govorili, da ga osvobajajo? Kako so zmogli ta diabolični quid pro quo? To je vprašanje. A vprašanje brez odgovora. Slovenija ima nekaj deset ustanov in fakultet, ki bi lahko kaj storile, ne zaradi plač, ki jih tam nastavljeni dobivajo, ampak zaradi znanstvene časti – če to kaj je – in zaradi usmiljenja do naroda, ki je navsezadnji njihov narod, da ne bi več zdvajal nad sabo. Med nami je namreč mnogo ljudi, ki živijo v etični razklanosti. Med nami je mnogo ljudi, ki jih odebeljene kuverte, ki so jih pol stoletja prejemali, in častna mesta na shodih, ki so jih dobivali, in zvodljiva šepetanja, da so to, kar so počeli, morali početi, ki jih vse to več ne odrešuje od uničujočih dvomov. Na tako pomembna vprašanja kot narod nimamo odgovora. Kakšen narod smo, da so iz nas izšli takšni ljudje? To je prvo vprašanje.

[Stran 077]

Drugo vprašanje pa se glasi: Kako to, da je bila boljševiška agresija na lastni narod deležna tolike podpore? Kako to, da so boljševiki našli v narodu toliko ideološke pete kolone? Toliko pripravljenosti na kolaboracijo z njimi? Saj je moralo biti vsem jasno, kaj bo iz tega nastalo? Tudi krščanskim socialistom, tudi Kocbeku, tudi liberalcem je to moralo biti jasno. A zakaj jih to ni odvrnilo od tega, kar so storili? V nekem smislu je drugo vprašanje pomembnejše od prvega. Poleg tega, da zadeva srž našega človeka, kvaliteto narodovega duha, zanesljivost njegove misli, genezo njegovega jezika, poleg vsega tega nas obhaja še huda slutnja, da to ni nekaj slučajnega in začasnega, ampak nekaj, čemur moremo reči morbus slovenicus, slovenska bolezen. Le malo poglejte okoli sebe, le malo nastavite uho, pa vas bo stisnilo pri srcu. Toliko je v nas neumnega, samomorilskega. Ali ne vidimo vsepovsod novega kocbekovstva, novega liberalizma? Ali ne vidite, da je človekova normalnost, ki ni drugega kot človekova uravnoteženost šla »rakom žvižgat, ribam gost«?

Vprašanja, ki si jih tu postavljamo, so bolj resna, kot bi utegnil kdo misliti. Ko se soočamo s svojim 20. stoletjem, nam nazadnje ostane misel, da se moramo končno naučiti prebivati v zgodovini. Če hočemo nazadnje postati narod, na katerega je mogoče računati, moramo postati kompetenten akter zgodovine. To pa se pravi: vedeti, kaj smo in biti pri tem in vztrajati pri tem, kar smo. Biti pri sebi. Ali priseben. Po tem, kar smo doživeli, se ni mogoče umakniti ukazu, da moramo končno dozoreti.

Naša harmonikarja Gašper in Cvetka

Figure 47. Naša harmonikarja Gašper in Cvetka Blaža Cedilnik

Če se hočemo zavedeti resnosti položaja, ne moremo storiti nič boljšega, kot da se spomnimo na zadnje parlamentarne volitve 20. 9. 2008. Kaj se je takrat tako pomembnega zgodilo? Marsikaj, predvsem pa to, da je Nova Slovenija, ki je avtentična naslednica predvojne Koroščeve Slovenske ljudske stranke, ki je na volitvah 1938. – na zadnjih volitvah pred narodovo kataklizmo – dobila 80% vseh glasov. Ta stranka sedaj ni mogla prestopiti praga, ki pelje v parlament. Večjega absurda si ni mogoče zamisliti. A uprizorili so ga katoličani, ki ali niso šli volit ali pa so volili kako drugo stranko. Včasih se sprašujem, kako smo tisto noč mogli preživeti, hočem reči, kako smo jo sploh prestali? Ni še v nas obledela podoba človeka, ki se iz Barbarinega rova plazi po ozkem kanalu med stropom in rudniško žlindro, pri tem pa zadene ob debelo betonsko pregrado, skloni glavo in umre?[Stran 078] Ni še ta podoba prav zbledela v nas, ko se je že pokazala druga: pri sosedu gori, od vseh strani tulijo sirene gasilskih avtomobilov, ljudje pa sedijo doma na foteljih in gledajo televizijo ali pa se postavijo nekam na robu množice, ki jo je prignala radovednost. Nič drugega kot radovednost.

Vidite, tako je to. Gre nam za biti ali ne biti, slovenski katoličani – ne vsi, seveda ne vsi, a vseeno dovolj, da dajejo videz politične nepolnoletnosti – slovenski katoličani pa pri vsem tem igrajo ruleto. Po toliki zgodovini! Poslušajte sedaj: po toliki zgodovini˝, skozi katero smo šli. In po toliki smrti!

S temi, prav s temi besedami »po toliki smrti«, pa prehajamo na neko drugo zgodbo, ki presega vse, kar smo doslej povedali in sega v prostore, v katerih slutimo, da bi mogli razumeti sebe in svet in življenje – to da smo, in to da sploh kaj je – v prostore, v katere nam dovoljuje vstop natanko to, kar smo doživeli, memoria passionis, kakor pravi temu teolog Johann Baptist Metz. Memoria passionis – Spomin na trpljenje. Ne na naše trpljenje, ampak na trpljenje naših prijateljev, na trpljenje slovenskih ljudi. Tu so nekatera dejstva:

Prvič je tu neki stavek, ki ga je izrekel – tudi v Zavezi smo ga že nekajkrat omenili – George Rendell, angleški veleposlanik pri jugoslovanski begunski vladi v Londonu. Rekel je: »Slovenci so mogoče edini zares katoliški narod v Evropi«. Ko je govoril o neprestanih sporih v jugoslovanski begunski vladi, se mu je zdelo, da ne more mimo omembe Mihe Kreka, ki je v tej druščini skušal miriti in gasiti. In ker je že omenil Kreka, se mu je zdelo potrebno povedati tudi od kot izhaja, tudi, o značaju naroda, ki mu pripada. Če boste kdaj prebirali njegove spomine, boste ta stavek, ki stoji med drugimi, tam tudi povedanimi, bolje razumeli. To je ena stvar. Druga stvar pa je naslednja. Boljševiška vstaja, do katere je prišlo v Sloveniji, ni bila – v svojem izvoru – vstaja ponižanih in razžaljenih, kot bi bil npr. upor nedotakljivih v Indiji ali vstaja južnoameriških peonov ali gladiatorjev, naveličanih izpostavljati svoja življenja za zabavo množic po italskih mestih. Boljševiški upor je bil čista stvar duha, zadnja aroganca človeka, ki je hotel postati to, kar ni. Napadena je bila tako civilizacija in slovenski katoličani so jo branili. Čeprav jih je začetna faza boljševiškega strahovanja k temu izzvala, bi jim konec koncev lahko zmanjkalo poguma in ne bi storili ničesar. A jim ga ni.

In tretja stvar. Čeprav je bila katoliška obramba ne samo legitimna, ampak je imela na sebi vse prerogative visokega moralnega dejanja, saj jim je poverilnice za njihov boj dala civilizacija sama, so bili katoličani za svojo zvestobo strahotno kaznovani. Tak je bil videz. Tako je svet tudi govoril.

Nihče in nič v slovenski zgodovini ni boljše izrazil tega absurda kot krik nekega slovenskega dekleta, ko se je v Vetrinju zvedelo, da so Angleži vozili domobrance v roke boljševikov: »Ali ne bo že sodni dan!«. Kar naprej moramo ponavljati ta stavek. Nihče še ni o tem povedal nič boljšega.

A letos se je zgodilo nekaj, kar nam daje pravico, da svojim mislim damo drug okvir. Letalo, ki je peljalo poljsko politično in državno vodstvo na slovesnost v spomin pomorjenih poljskih oficirjev v Katinskem gozdu, se je nedaleč od cilja njegove poti zrušilo. Dvaindvajset tisočem v Katinu in drugih taboriščih pokončanih aktivnih in rezervnih oficirjev republike Poljske – zvečine intelektualcev – se je pridružilo še 96 nepogrešljivih administratorjev države in družbe sedanje Poljske. Na Katin pa je bil, poleg drugega, vezan tudi predsednik poljske begunske vlade v Londonu, general Sikorski, ki se je že 1943, torej še med vojno, zelo prizadeval, za mednarodno priznanje pravih storilcev Katinskega zločina, za katerega se je že takrat vedelo, da so to bili Sovjeti. To je bilo v nasprotju z željami zaveznikov, ki se Sovjetom niso hoteli zameriti. In kaj se je potem zgodilo? Podobno, kakor letos 10. aprila, se je njegovo letalo zrušilo nad Gibraltar.

Pisava, s katero so bila izpisana dogajanja okoli Katina, je bila in je tako specifična, da človeku ne da, da je ne bi skušal razvozlati. Pri iskanju ključa za branje te pisave pa človek spet pomisli na zvestobo katoliškega poljskega naroda v svoji zgodovini. Tudi ni mogoče, da ob tem človek ne bi pomisli na to, da, kakor je bilo za Slovence nekoč rečeno, tudi za Poljake velja danes, da so »morda edini zares katoliški narod v Evropi«. Kaj pa potem, spričo tega osnovnega dejstva, pomenijo ta nenavadna obiskanja, ki so jih skozi vso zgodovino doživljali Poljaki in jih doživljajo še danes? Ki smo jih v 20. stoletju doživeli Slovenci in jih doživljamo še danes? Kaj pomenijo? Ali ni morda tako, da nam je bilo z njim nekaj sporočeno? Kaj bi nam bilo lahko na ta način sporočeno? Morda to, da ima trpljenje nekaj opraviti z misterijem sveta. Da so Auschwitz, Katin, Varšava 1944, Kočevski rog, Hrastniški hrib, Barbarin rov povezani z imenoma Getsemani in Golgota. Da je bolečina temeljna prvina sveta. Da je od tega[Stran 079] védenja odvisno, ali je naša naravnanost do sveta takšna, kakršna nam je bila namenjena. Takšna, da v tem svetu lahko obstajamo.

Knjiga, s katero je teolog Metz razložil te reči, nosi naslov Memoria passionis, Spomin na trpljenje. S tem je Metz uvedel pojem anamnestične kulture – pomneče kulture, kulture, ki pomni, ki se spominja, ki ohranja spomin na trpljenje, ki skrbi, da se ne izgubi resnica v svetu. To pa pomeni, da moramo nekatere stvari nositi v sebi. Kaj pa se pravi, kako stvar nositi v sebi, pa vam ne bi mogel bolj učinkovito povedati kot s kratko pesmijo generala Rudolfa Maistra – Vojanova. Z njo me je pred kratkim seznanila Cvetka Hanuna, hčerka domobranskega poročnika Cvetka Praperja, poveljnika domobranske postojanke v Rovtah, avtorica besedila o svojem očetu v zadnji številki Zaveze. Konec te pesmi pa gre takole:

»Solze vidim, štejem vdove –

kam pa skrili ste grobove,

kje vsadili svojim križ«?

»Kaj jih iščeš po poljani,

kaj za njimi v hrib tiščiš? – «

»Naši v nas so pokopani,

mi smo njih nagrobni križ«.

Naj vam še enkrat ponovim zadnja dva verza:

»Naši v nas so pokopani,

mi smo njih nagrobni križ«.

Vidite, ni tako, da bi pisal pesmi za pomorjene domobrance samo France Balantič, ne da bi, seveda za to vedel; tudi Rudolf Maister je pisal take pesmi, in pri tem še manj vedel, za koga jih piše. Mi pa jih zavestno ponavljamo, ker vemo, da tako obnavljamo neko kulturo, ki nas bo za zmerom obdržala v človeški normalnosti.

»Naši v nas so pokopani,

mi smo njih nagrobni križ«.

9.4. Pomladansko hrepenenje

Janez Kolenc

9.4.1.

Svetla so jutra v sončni predpomladi,
prozorna, daljša dnevu se svetloba,
nekje, v daljavi čakajo nasadi
bodoči, kaj spet se zloba mi za hrbtom plazi?
Planjave s cvetkami so že nastlane,
nabrekajo na drevju se že veje,
kaj zame so že rože posejane,
čeprav še zimski mraz kdaj kdaj zaveje?
Ko fant nekdaj v prostrano bi zaukal,
namulil bi si v roke žitne klase
in rad seštel bi kukavičje glase.
A kam, ne vem, vsega se spet zavedam,
rad gnal bi Diano, Rdečko spet na pašo,
a kam? Na grobnico le morda našo?
[Stran 080]

10. Po branju

10.1. Vsaka beseda ve nekaj o začaranem krogu

Katarina Bogataj Gradišnik

10.1.1. Ob romanu Atemschaukel (zaziban dih) Nobelove nagrajenke Herte Müller

Dvajset let po padcu Berlinskega zidu in sesutju Ceausescujevega režima v Romuniji je Švedska akademija počastila avtorico, ki je sprejela to odličje kot potrditev, da njena dela niso le upodobitev nekega totalitarnega sistema na jugovzhodu Evrope, temveč govorijo o milijonih ljudi z izkušnjo diktature. Nobelova nagrada za nemško pišočo avtorico iz romunske manjšine je del mednarodne kulturne javnosti sprva presenetila, saj so bila med favoriti nekatera sloveča imena, kakor Američan Philip Roth ali Izraelec Amos Oz. Herta Müller je bila sicer v literarnih in kritiških krogih že od 80. let prejšnjega stoletja zelo visoko cenjena, prejela je že več uglednih književnih nagrad doma in zunaj nemških meja, vendar je ne bi mogli uvrščati med popularne romanopisce.

Tudi v našem kulturnem prostoru bi najbrž lahko ugotavljali podobna razmerja. Njen roman Herztier (Živalsko srce) iz l. 1994 je Cankarjeva založba že l. 2002 uvrstila v svojo elitno zbirko Moderni klasiki; izšel je v prevodu Slava Šerca z izčrpno spremno besedo Urške P. Černe, prvo poglavje pa je štiri leta prej objavila revija Literatura. Odlomek iz daljše novele Der Mensch ist ein grosser Fasan auf der Welt (Človek je na svetu velik fazan, 1986) je za Književne liste l. 1991 poslovenila Lučka Jenčič, ko je pisateljica prvikrat obiskala Slovenijo kot udeleženka mednarodnega srečanja PEN kluba. Drugič je prišla k nam kot gostja Vilenice l. 2002; ob tej priložnosti je Lučka Jenčič pripravila s pisateljico pogovor o njenem delu in njenih pogledih na literarno ustvarjanje. Objavljen je bil v mesečniku Ampak in v nekoliko skrajšani obliki ponatisnjen lani ob podelitvi Nobelove nagrade. V prihodnjih dneh pa bo festival Fabula slavnostno odprl večer s Herto Müller; ob tej prireditvi bo predstavljen tudi prevod njenega najnovejšega romana Zaziban dih. V pričakovanju slavljenkinega obiska je avtorico in njeno delo v štirinajstdnevniku Pogledi obsežno predstavil Slavo Šerc. Upati je, da bo tokrat medijska odmevnost kulturnega dogodka pripomogla k zanimanju za njeno prozo tudi pri širših krogih bralcev.

Herta Müller je v sodobno literaturo prinesla dotlej spregledano in skorajda neznano poglavje srednjeevropske polpreteklosti in tako rešila pred pozabo usodo nemške manjšine v Ceausescujevi Romuniji. Tudi potem, ko je pisateljica že emigrirala v Zahodno Nemčijo, je pokrajina njenih pripovednih del še vedno Romunija iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja, snov pa njena lastna izkušnja; ali, kakor je povedala v pogovoru za Ampak: »Moj problem ima korenine tam, od koder prihajam. Nemška manjšina, iz katere prihaja Herta Müller, se je priselila v Banat še v času Marije Terezije in je skozi stoletja ohranjala svoje posebnosti. Med drugo svetovno vojno si je od nacionalsocialistične Nemčije obetala pridružitev matični državi in je po vojni občutila posledice take drže. Generacija, rojena v 50. letih, ki ji je pripadala tudi Herta Müller, se je miselnosti svojih staršev sicer upirala, vendar se tudi novemu režimu ni bila zmožna prilagoditi. Herta Müller se v svojem pisanju kaže prav radikalno kritična do vaškega okolja, iz katerega prihaja, kjer se je l. 1953 rodila v vasi Nitzkydorf. V bližnjem Temišvaru je obiskovala gimnazijo, nato študirala romanistiko in germanistiko ter se zaposlila v tovarni kot prevajalka tehničnih navodil za stroje. Leta 1987 se ji je po dolgotrajnem prizadevanju posrečilo, da se je s svojim tedanjim možem, pisateljem Richardom Wagnerjem, izselila na Zahod, v Berlin, ki jo je privlačil kot živo kulturno središče. V Berlinu prebiva še danes, v tisti mestni četrti, kjer so živeli vidni pisatelji, kakor Günter Grass, Uwe Johnson in Max Frisch. S svojo izkušnjo in zlasti s svojo etično integriteto je postala zanimiva sogovornica za občila ne le kot umetnica, ampak tudi s svojimi pogledi na aktualno dogajanje; pri tem jo posebno moti, da Zahodna Evropa ravnodušno tolerira nostalgijo po komunističnih režimih, s tem tudi laž in ponarejanje dejstev, ki sta te diktature preživela (pogovor za FAZ 12. 10. 2009).

Herta Müller je v zgodnji mladosti pisala liriko, vendar še ni objavljala. V času študija se je zbližala s krogom mladih nemško pišočih literatov, ki so se družili v skupini Aktionsgruppe Banat od l. 1972 do 1975, ko jo je zatrla varnostna služba Securitate. Tudi prva zbirka proze Niederungen (Nižave), ki jo je Herta Müller skušala objaviti, je štiri leta čakala pri urednikih in naposled izšla 1. 1982 v Bukarešti temeljito cenzurirana. Avtorica je rokopis pretihotapila v Nemčijo, tam jo zbirka izšla l. 1984, vendar tudi takrat okrnjena za štiri zgodbe. V literarnih krogih je to svojevrstno besedilo zbudilo takojšnjo pozornost, tako navdušene kakor[Stran 081] tudi odklonilne presoje. Doma pa je bilo Herti Müller odtlej prepovedano objavljati.

Herta Müller

Figure 48. Herta Müller

V tem odličnem prvencu danes nemška kritika vidi ključ za razumevanje njenega poznejšega dela, tako v oblikovnem, slogovnem kakor tudi v tematskem pogledu. Vase zaprti, zadušljivi svet vaške skupnosti je neke vrste model totalitarnega sistema v malem. Pisateljica razkrinkava navidezno podeželsko idilo, razkriva zatiralske odnose v družini in v vaškem občestvu, ozkosrčnost, koristoljubno prilagodljivost, molčanje ob krivicah, ki se zgodijo drugim, in ne nazadnje nasprotja med generacijami. Kakor vsa njena generacija je Herta Müller podobne izkušnje, vendar v zaostrenih razmerah, doživljala v urbanem okolju, ko je prišla s podeželja v mesto na šolanje in nato v službo. S pesniško močjo besede, vendar s skoraj hladno analitično distanco je v romanu Živalsko srce prikazala skupino mladostnikov, ki se družijo pod nenehnim nadzorom Securitate, izpostavljeni zasliševanju, izsiljevanju in sploh vsakovrstnemu ustrahovanju. Mladi ljudje tako odraščajo v ozračju negotovosti in medsebojnega nezaupanja. Tajna policija s svojimi metodami sega tudi v njihova najbolj osebna razmerja in jih zastruplja: prijatelji ovajajo drug drugega, zaljubljenci podležejo izdajstvu. Richard Wagner, ki je bil menda model za enega od junakov v tem romanu, je pozneje spoznal, da sta za njim vohunila dva njegova prijatelja iz literarnih krogov – oba odlična umetnika – in sporočala podatke tajni policiji Securitate.

Herta Müller je o svojih lastnih srečanjih s Securitate spregovorila tudi o svojem nobelovskem govoru: v pisarno, ker je bila zaposlena, je začel prihajati orjaški možakar, agent Securitate, in jo je skušal zlepa ali zgrda pridobiti za sodelovanje. Ko je to ponudbo zavrnila, češ da to ni v njenem značaju, je ob besedi »značaj« čisto pobesnel in ji zagrozil s smrtjo. Povsem brez moči pa se je znašla pred najhujšo perfidnostjo, ko je Securitate med njenimi sodelavkami razširila govorice, da jih Herta Müller ovaja, in so se je kolegice začele ogibati. Pisateljica se tudi pozneje, ko je že prebivala v Berlinu, ni mogla znebiti občutka, da je Securitate še vedno zalezuje, saj se je v več primerih izkazalo, kako je ta služba tudi na tujem obračunavala z oporečniki. Herta Müller pa je doživela, da jo je še lani nekdanji visoki uslužbenec Securitate (ki je po padcu režima šel med poslovneže) v nekem romunskem dnevniku opisoval kot histerično žensko, pri tem pa se je še pobahal, da je on sam nameščal prisluškovalne naprave v njenem stanovanju v Temišvaru.

Herta Müller je tudi v delih, napisanih v Nemčiji, še naprej razkrivala delovanje romunske diktature, njenih sodelavcev, sopotnikov, oportunistov in bojazljivcev v celi vrsti romanov, krajše proze in esejev. Vnovič je povzela tudi motiv emigracije, ki ga je s posebnostmi vaškega okolja načela že v Fazanu. Prvi roman, ki ga je napisala v Nemčiji po svojo preselitvi, Reisende auf einem Bein (Popotnica na eni nogi, 1989), prikazuje prehod junakinje izpod diktature v svobodni svet, vendar ne kot osrečujoče doživetje, temveč kot neke vrste duhovno brezdomstvo. Junakinja se namreč v novo okolje, v drugačno kulturo kljub istemu jeziku ne more vživeti.

Proti koncu 90. let se je pisateljica začela ukvarjati s čisto drugo umetniško zvrstjo, začela je ustvarjati slikovno-pesniške kolaže. Stanovalce v hiši, kjer živi, je celo naprosila, naj odrabljene časopise odlagajo pred njenimi vrati, da bo iz njih izrazovala posamezne besede za svoje lepljenke. Lani, l. 1909, pa je spet objavila obsežnejše pripovedno delo, roman Atemschaukel. V naši publicistiki je mogoče zaslediti nekaj različic tega naslova v prevodu: Zibanje diha, Nihanje diha, besedilo bo v kratkem izšlo pod naslovom Zaziban dih. Podobno kakor pri naslovu Herztier gre tudi tukaj za pesniško podobo, ki vsebuje več pomenskih odtenkov in omogoča različne razlage in s tem tudi različice v poslovenitvi.

V svojem najnovejšem romanu se Herta Müller loteva tematike, ki je bila dolgo časa tabu: deportacije nemške manjšine v sovjetska delovna taborišča. Kakor pojasnjuje avtorica sama v pripisu k svojemu romanu, je sovjetska oblast po kapitulaciji Romunije od romunske vlade zahtevala, da vse pripadnike nemške manjšine med 17. in 45. letom starosti pošlje na prisilno delo v taborišča na ozemlju Sovjetske zveze. Usoda deportiranih ni bila tabu samo v javnem življenju, ampak celo v najbolj zasebnem, družinskem in prijateljskem okolju; če so se že kdaj o tem pogovarjali, je bilo to le namigovano, nakazano. Tudi mati Herte Müller, ki je preživela taborišče, o svoji izkušnji ni spregovorila. Pisateljica v svojem otroštvu prikritihi[Stran 082] pogovorov sicer ni prav razumela, občutila pa je ustrahovanost in tesnobo nekdanjih taboriščnikov.

Odločilni nagib za nastanek tega romana je prišel iz spominov njenega prijatelja, pesnika Oskarja Pastiorja, ki je bil pri sedemnajstih letih odpeljan v taborišče in je tam prebil pet let. Skupaj z njim je pisateljica l. 2004 obiskala kraje v Ukrajini, kjer so bila poprej sovjetska taborišča; postala so prizorišče prihodnjega romana. Že prej pa si je Herta Müller začela zapisovati, kar se ji je posrečilo izvedeti od nekdanjih zapornikov iz svoje vasi. Pastior je med načrtovanjem knjige, ki sta jo nameravala napisati skupaj, v Frankfurtu l. 2006 nenadoma umrl. Herta Müller si je šele po enem letu od tega udarca usode toliko opomogla, da se je poslovila od dvojine in sklenila zgodbo napisati sama. Njena pripoved se opira na prijateljeve zapise in skice; sama je povedala, da brez njih ne bi nikdar mogla taboriščnega vsakdanjika ubesediti do takih podrobnosti.

Življenje v taborišču je prikazano iz zornega kota Lea, najstnika iz manjšega mesta na Sedmograškem: nečloveške bivalne razmere, težaška, dostikrat hudo nevarna dela na gradbišču, pri nakladanju velikanskih kupov premoga na vlak, v tovarni s strupenimi kemikalijami, na krompirjevih njivah – v vseh letnih časih in ob vsakem vremenu. nekateri so pri tem postali trajno invalidni, mnogi so se pri delu smrtno ponesrečili; od redkih, ki so poskušali pobegniti, ni nobeden preživel. Poleg takih skrajnih položajev pa so taboriščnikom grenile življenje tudi navidezno manjše, a vsakdanje tegobe – mrčes, nesnaga, kožni izpuščaji, težave z dihanjem v zatohli baraki, »zibanje diha«. Najhujša izmed vseh nadlog pa je bila lakota; Leo jo poimenuje Hungerengel – angel lakote. Po njegovem ima svojega angela lakote vsak taboriščnik in ta ga sčasoma oropa slehernega sočutja in solidarnosti s sojetniki. Tako na primer nekdanji odvetnik celo svoji ženi skrivaj krade iz skodele vsakdanji obrok, nekakšno zelenjavno juho, ki si sicer ne zasluži tega imena. Ko se žena pri delu s kemikalijami zastrupi in umre, se Leu posreči, da se polasti njene porcije, čeprav tudi drugi pri mizi prežijo nanjo. Leovo domotožje, ki v njegovih prividih na belem pujsu jezdi čez nebo proti domu, se naposled skrči le še na željo po vrnitvi v kraj, kjer se je nekoč prej lahko do sitega najedel.

Taboriščniki si skušajo nekaj malega živeža priskrbeti tako, da s posredovanjem privilegirane sojetnice zamenjujejo po okoliških krajih za hrano vse količkaj vredne drobne predmete, ki so jih bili ob deportaciji vzeti s seboj od doma. leu se pri tem zgodi, da se v menjalni verigi njegovega temno rdečega svilenega šala polasti zahrbtni ukrajinski kapo. Ta je tudi sicer na moč osovražen, ne le zavoljo ugodnosti, ki jih uživa na svojem položaju, ampak tudi zaradi oblastniškega izživljanja nad sojetniki. Leta pozneje Leo izve, da so ga našli umorjenega na Dunaju, storilca pa niso odkrili; tako lahko Leo samo ugiba, kateri od njegovih nekdanjih sotrpinov se je morda že v taborišču odločil, da bo nekoč obračunal z njim.

Roman je napisan v obliki Leove prvoosebne pripovedi, vendar iz časovne razdalje več desetletij. Že v Romuniji si je Leo skrivaj zapisoval spomine na taborišče, tedaj še v vseh podrobnostih, delo pa je dokončal kot prileten mož, ko je živel v Gradcu v Avstriji. V njegovi pripovedi pa dogodki ne potekajo kronološko, kakor so si sledili v teku petih taboriščnih let, temveč po neki »zakleti logiki«. Začarani krog besed«, kakor svojo metodo označuje avtorica, ne upošteva zakonitosti stvarnega sveta; predmetni svet taborišča se iz tega zornega kota podaljšuje v neko presežno resnico, v kateri se surovo vsakdanje dogajanje kaže le še bolj nazorno. Zaziban dih ni realističen roman, temveč skrbno domišljena, natančna pesniška stavba, v kateri se značilni dogodki taboriščnega vsakdana in usode posameznih zapornikov v daljših in tudi čisto kratkih poglavjih, opremljenih s pomenljivimi naslovi, zlagajo v celovito podobo kakor v mozaik. Podoba taborišča je sestavljena iz neštetih delcev, iz navidezno neznatnih predmetov in nenehno ponavljajočih se opravil. Ponekod so našteti kar celi seznami malenkosti, ki so v normalnih razmerah samoumevne, v taborišču pa neznansko pomembne – to se še posebej občuti, ko se obrabi od doma prinesena zobna ščetka, glavnik, škarjice … V spremni besedi k romanu Živalsko srce Urška P. Černe govori o drugačnem, »müllerskem pogledu«, pogledu kakor skozi povečevalno steklo, v katerem predmeti in dogodki dobijo drugačne razsežnosti, kakor jih imajo v naši vsakdanji stvarnosti.

Ena najbolj prepoznavnih značilnosti v prozi Herte Müller je svojevrstna, zelo izvirna metaforika, ki taboriščno stvarnosti privzdigne v nenavadne, grozljive in hkrati pesniške podobe, prepletene s prividi, nadrealnimi zaznavami, spomini. Nemška lieterarna kritika je metaforiki Herte Müller posvečala veliko pozornosti, jo analizirala, občudovala, tudi kritizirala; nekateri so pisateljici očitali, da se podobje razpreza po njenih besedilih kakor metastaze. nemški jezik omogoča zloženke, podobe, strnjene v eno samo besedo, kakršne bi zaman iskali po slovarjih. Tudi naslov Atemschaukel je ena izmed njih, besedilo je prav posejano z njimi; nekatere, kakor je Hungerengel (angel lakote)[Stran 083] v vlogi vodilnega motiva podarjajo poglavitne teme romana. Še druge slogovne posebnosti tega besedila bi se našle v členitvi odstavkov, interpunkciji, rabi velikih črk, ki poudarja pomembne besede in stavke – je to slednje morda prešlo v roman iz avtoričinih kolažev? Poznavalci skušajo besedno umetnost Herte Müller uvrščati v bližino simbolizma, nadrealizma, tudi t. i. nove subjektivnosti; vsekakor pa sicer zelo izrazita estetska, artistična komponenta v njenih besedilih nikjer ni zadušila njihovega etičnega sporočila.

Herta Müller

Figure 49. Herta Müller

Sklepna poglavja romana govorijo o Leovi vrnitvi iz taborišča in o letih, ki so ji sledila. Ko so policisti prišli po sedemnajstletnika, mu je stara mati ob slovesu rekla: VEM, DA SE BOŠ VRNIL. Ta stavek je Leo vzel s seboj in čeprav se tega ni zavedal, ga je ves čas spremljal, kljuboval je angelu lakote in drugim nevarnostim. »Tak stavek te ohrani pri življenju.« In Leo preživi, po petih letih se vrne, vendar kot drug človek, kot tujec v svoji lastni družini. Vrnitev je zanj »pohabljena sreča«. Vsa leta prisilnega dela ni bil mogoč nikakršen stik z domačimi. Lea je s posredovanjem Rdečega križa dosegla ena sama dopisnica s sporočilom, da se je staršema rodil otrok, njegov »nadomestni brat«. Leo spozna, da so starši izgubili sleherno upanje na njegovo vrnitev, da nanj ne čakajo več. In res, doma ga sprejme prej osuplost kakor veselje. Tisto pa, kar je zanj najbolj boleče, je moreči molk, ki leži nad vso družino. Nihče ga ne vpraša, kako se mu je godilo v taborišču, nikomur ne more pripovedovati o tem, kar je doživel; tudi svoji poznejši ženi Emmi v enajstih letih zakona ne. Leo se je namreč kmalu po vrnitvi poročil z dekletom, s katerim se je bil seznanil na nekem strokovnem tečaju. Odselila sta se v Bukarešto, vendar se tudi v velikem mestu ne more izogniti budnemu očesu Securitate; ko zasluti, da postaja položaj zanj nevaren, se umakne v Avstrijo – pod pretvezo, da gre obiskat ostarelo sorodnico, dobi dovoljenje za odhod. Ženi pošlje sporočilo, natanko v poslovilnih besedah svoje stare matere, le da so tokrat zanikane: NE BOM SE VEČ VRNIL. Čez čas izve, da se je Ema vnovič poročila, sam pa trajnejše zveze ni zmožen. Taborišče je ostalo v njegovi glavi, ga zaznamovalo za vse življenje. V sklepnem poglavju samoironično našteva »zaklade«, namreč trajne poškodbe, ki jih je prinesel s seboj, in te še do poznih let hromijo njegova razmerja s soljudmi; dolg seznam jih je, med njimi strah pred človeško bližino, nezaupljivost, skopost, nevoščljivost in še marsikaj, tudi deloholičnost.

V mračno taboriščno bivanje posije en sam žarek tolažbe v podobi snežno belega robca. V roman je včlenjena epizoda, ki temelji na doživljanju Oskarja Pastiorja: ko je šel sestradan beračit v bližnjo vas, mu je stara ruska kmetica, katere sin, ki je istih let kakor mladi taboriščnik, služi v kazenskem bataljonu, postregla s toplo juho. Ko je opazila, da se mu cedi iz nosu, mu je podarila robec iz belega batista. Leo ga je ves čas skrbno hranil kot svetinjo in tudi ob najhujši lakoti ni podlegel skušnjavi, da bi ga bil zamenjal za živež.

Prijateljev doživljaj z belim robcem se je strnil s spominom pisateljice iz otroštva. S tem spominom je tudi začela svoj govor v Švedski akademiji ob podelitvi Nobelove nagrade: IMAŠ ROBEC, je vsako jutro mati pri hišnih vratih vprašala hčerko, ki je odhajala od doma. Vsa materina ljubezen in skrbnost, ki se v kmečkem okolju ni kazala v zunanjih nežnostih, je govorila iz tega vprašanja. Ta stavek je spremljal otroka in mu dajal občutek materine bližine in varnosti. Pozneje, ko so mladi ženi v tovarni vzeli pisalno mizo in njene slovarje postavili pred vrata, se je spomnila, da ima robec. Razgrnila ga je na tovarniškem stopnišču, se usedla nanj in s slovarji na kolenih nadaljevala delo; zlikani, lepo zloženi beli štirikotnik ji je v tem poniževalnem položaju ohranjal samospoštovanje. Slavljenka v govoru omenja še druge priložnosti, ko se ta neznatni predmet izkaže kot vsestransko uporaben in tako rekoč nepogrešljiv in se naposled razraste v mogočen simbol. Pisateljica se ob koncu govora vpraša, ali je stavek IMAŠ ROBEC veljaven vsepovsod, razpet čez pol sveta, čez gore in stepe, tja v velikanski imperij, posejan s kazenskimi in delovnimi taborišči, in ga ni mogoče ubiti s srpom in kladivom. Herta Müller naposled povzame misel, ki navdihuje njeno ustvarjanje: »Želim si, da bi mogla izreči stavek za vse tiste, ki jim v diktaturah vse dni, prav do danes, jemljejo dotojanstvo – in tudi če je to stavek z besedo robec. In tudi če je to vprašanje: IMATE ROBEC?«

[Stran 084]

10.2. Red pod prisilo

Marijan Smolik

10.2.1.

Tako bi morda lahko prevedli naslov knjige Ordnung durch Terror, ki mi jo je urednik Zaveze posredoval s prošnjo, naj njeno vsebino posredujem slovenskim bralcem.

Branje drobne knjige, a zelo gosto potiskanih 116 strani, ni bilo zabavno, ker sta nemška avtorja Jőrg Baberowski (rojen 1961) in Anselm Doering-Manteuffel (1949) natančno preiskala, kako je Hitlerjeva Nemčija po svoje hotela urediti vzhodne dežele, pa sta to primerjala z načinom urejevanja istih dežel in narodov pod Stalinom. Vse sta skrbno dokumentirala, ker pa je teroristični način urejanja po svoje vplival tudi na »red« v naši domovini, sem ob prebiranju poskušal to dodati za naše bralce, čeprav seveda avtorja nista segla na naše ozemlje. Morda bo njuno raziskovanje spodbudilo tudi naše zgodovinarje, da bi opisali naše razmere pod enakim vidikom.

Knjiga je izšla leta 2006 v založbi J. H. W. Dietz Nachf. v Bonnu, leta 2007 pa že v drugi izdaji. Podnaslov podrobneje razloži, kaj knjiga opisuje: Gewaltexzesse und Vernichtung im nationalsozialistischen und im stalinistischen Imperium (Čezmerno nasilje in uničevanje v nacističnem in stalinističnem imperiju). Dragocene so njune opombe, ker navajata nemško, rusko in angleško literaturo, ki je pri nas verjetno manj znana.

Uvodno besedilo je napisal Hans Mommsen in razložil, kako sta si avtorja razdelila raziskavo v osmih poglavjih: Baberowski je prikazal rusko stran od carske dobe do Stalinove smrti, Doering-Manteuffel pa nacistično in to že od prve svetovne vojne dalje do zadnjih vojnih let in dokončnega razpada nacističnega sistema. Ugotovila sta, da so Hitlerjevi nacisti in Stalinovi boljševiki na zelo podobne brutalne načine hoteli priti do podobnih ciljev: ustanoviti enotno družbo ne glede na naravne vezi med ljudmi, narodi in kulturami. Prostor, ki sta ga obravnavala, je obsegal vzhodno Evropo od Nemčije do Kavkaza in od Baltika do Črnega morja. Število žrtev na tem območju, torej na Poljskem, v Beli Rusiji, Ukrajini in na Kavkazu je bilo seveda veliko večje kot pri nasilnem »urejanju« naših dežel, tudi zato, ker je to pri nas trajalo manj časa kot tam.

Avtorja sta celotno snov obravnavala kronološko: v vsakem obdobju vzporedno nacistično in boljševiško nasilje. Za naš pregled se mi zdi bolj enostavno, da prikažem vsako od obeh ločeno od začetkov do konca, torej najprej celotni nacistični postopek, nato pa komunističnega oziroma boljševiškega, kot je v knjigi redno uporabljen izraz za stalinistično obdobje.

10.2.2. Nacistični postopek

Nemški vojaki so v prvi svetovni vojni na ruski fronti prišli v stik s prebivalci carske Rusije, ki je takrat obsegala tudi poljske in baltiške dežele. Nemški vojaki in predvsem častniki so bili vzgojeni v prepričanju, da so kulturno več vredni kot Slovani: kulturološke študije so poudarjale germansko večvrednost nad slovanskim primitivizmom. V isti vojni se je Nemčija na zahodni fronti borila s približno sebi enako kulturno in tehnično razvitimi državami, na vzhodni pa je prišla v stik z zelo preprostim ljudstvom, na katero so zaradi domače vzgoje gledali načelno zviška kot na manjvredno, zaostalo.

Na zasedenem ozemlju so hoteli na silo dvigniti pomanjkljivo higieno in omejiti kužne bolezni, ljudje pa so to neradi sprejemali, ker so zaslutili, da hočejo zavojevalci nadzirati njihovo domače življenje. Še manj so Nemci upoštevali, da v carski Rusiji živijo zelo različni narodi: nekateri slovanski, na Baltiku drugačni in spet drugačni na Kavkazu. Nekakšna nemška obsedenost, da bi bilo vse povsod urejeno enako, enotno, je bila odbijajoča za te ljudi, ki so bili tudi po verovanju (cerkveni pripadnosti) različni: vsak se je še bolj zapiral v svoj krog, čeprav je trpel zaradi tega.

To se je stopnjevalo v drugem obdobju, po napadu na Poljsko leta 1939, zlasti pa po napadu na Stalinov imperij leta 1941. Nemško mladino, ki je odraščala po prvi svetovni vojni, so zasipali z idejami o življenjskem prostoru (Lebensraum), ki da ga nemško ljudstvo potrebuje. Novi red bo zato moral pospraviti z balastom preteklosti. Nekdanje zgodovinske ideale je zamenjal kult germanstva z idejo o večnem trajanju novega reda, »tisočletnega rajha«. Na univerzah so zavzeto študirali razmere na vzhodu (Ostforschung).

Hitlerjev napad na Poljsko so seveda izvedli vojaki in častniki, vendar so uničevanje Poljakov in čiščenje ozemlja za prihodnje nemške koloniste opravile posebne enote policije in esesovcev. Domačini so se jim seveda upirali, Nemce so najbolj prestrašili skriti partizanski[Stran 085] gverilski napadi. Starodavno prusko zaničujoče gledanje na Poljake je pomagalo premagati ovire, ki bi kulturnega človeka oviralo pri tem divjanju, saj »poljski podčlovek« vendar ni mogel imeti pravice, upirati se visoki nemški kulturi. Judje na Poljskem pa so postali simbolna žrtev, ovira novemu redu, ki jih je zato treba uničiti. Po Hitlerjevem načrtu je bilo treba na Poljskem pripraviti prostor za Nemce iz baltiških držav, ki jih je zasedla Sovjetska vojska. Sanjali so celo o tem, da bi poljske Jude preselili na Madagaskar. Leta 1939 je Hitler na Poljskem uredil civilno upravo: Generalgouvernement z lepimi znamkami, (ki sem jih takrat zbiral, ne da bi vedel, kako tam živijo). Na Poljskem so pred »industrijskim« uničevanjem Judov in Poljakov opravili rasne preglede vseh prebivalcev, kar smo doživeli tudi na Gorenjskem in Štajerskem.

Še pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo leta 1941 so pripravljali načrte, kako bi prebivalce Bele Rusije pustili umreti od lakote, da bi dobili prostor za Nemce. Vojaško poveljstvo se je takrat popolnoma podredilo Hitlerjevim načrtom »rasne« vojne. Pozimi 1942/43 so iz bližine Lublina izgnali 50000 Poljakov, da bi dobili prostor za 10000 Nemcev, vendar prostovoljcev niso našli dovolj, tiste ki so prišli, pa so napadali partizani; končno so morali vsi zbežati pred napredujočo sovjetsko vojsko. Nemcem so se predajali tudi rdečearmejci; v nemških taboriščih vojnih ujetnikov so Ukrajince in Poljake višje cenili kot Ruse, še višje pa Letonce in Estonce, včasih so postavili ene nad druge celo za stražarje.

Padec Stalingrada je dobil simbolni pomen: pred tem so Nemci celo vabili prostovoljce za nemško industrijo: 13–20-letne so lovili po vaseh, prav tako rasno ustrezne otroke, da bi oskrbeli nemške družine, ki so izgubile svoje otroke (tudi v Sloveniji se je to dogajalo).

10.2.3. Boljševiški postopek

Avtor seveda omenja tudi poprejšnje caristično nasilno rusificiranje neruskih narodov in območij. Tudi Rusi so hoteli v teh nekakšnih kolonialnih območjih doseči tak enoten red, kakršnega so veliki evropski narodi dosegli v 19. stoletju. To »urejanje« pa je privedlo do uničevanja prej domačega načina življenja, obnašanja, verovanja. Učinek je bil odpor, ki se je pojavljal v različnih oblikah, obdobjih in stopnjah. Že v prvi svetovni vojni so carski vojaki uničevali Jude in kavkaške muslimane ter posamezne nemške otoke: ljudi so v milijonskih številkah nasilno preseljevali v notranjost Rusije, sto tisoči so pri tem umrli. V boljševiški dobi se je to nadaljevalo. Upor zoper to je povzročil nastanek prostovoljnih neuradnih borčevskih skupin, ki so po boljševiški revoluciji ovirale prodiranje teh idej v zahodno Evropo.

Po letu 1918 je razpadla tudi avstro-ogrska oblast v Galiciji; Ukrajinci so terorizirali poljsko in judovsko prebivalstvo. Ko so Poljaki ponovno zasedli Lvov, se je teroriziranje obrnilo, nihče ni štel pobitih množic in požganih vasi.

Enaka grozodejstva so se dogajala tudi v deželah na severu tega območja, kjer so trpeli enkrat litvanski in letonski prebivalci, drugič pa poljski in beloruski, oboji pa so preganjali Jude. Leta 1919 je vodstvo Rdeče armade ukazalo uničenje »belih« kozakov v pokrajini ob reki Don: stotisoči so bili pregnani, preseljeni in uničeni. (Znano je, da so se takrat številni zatekli v Jugoslavijo, v Ljubljani so živeli nekaj časa skupaj v barakah nad železniško postajo, kar opisuje Branko Dorčič v romanu Popotniki, ki je leta 1979 izšel v Buenos Airesu. Avtor, pozneje duhovnik in sodelavec skopskega škofa Janeza Frančiška Gnidovca, je bil rojen 1905 v Gorici, umrl pa 1986 v Prizrenu. Roman je izšel pod psevdonimom Aleksej Goriški, na 456 straneh pa opisuje življenje v Ljubljani okrog leta 1927, ko je avtor študiral geodezijo; šele 1932 pa je bil v Prizrenu posvečen za duhovnika. Življenje v Ljubljani v tistem času mlade univerze, na kateri so predavali tudi ruski profesorji, nam je komaj kaj znano. Dorčič opisuje npr. pravoslavno velikonočno procesijo z vojaško godbo, ki jo je Sergej (=Dorčič) opazoval, ko se je bližala pravoslavni (srbski) kapeli na dvorišču vojašnice [na sedanji Metelkovi: je kje kak podatek o tem?]. Po tem vrinku se vrnem k predstavitvi knjige).

Stalin in njegovi so druge etnične skupnosti v Rusiji, s katerimi so dotlej mirno sobivali, začeli gledati kot sovražnike: nemški in poljski kmetje so postali kulaki; Kozaki, Čečeni in Kurdi na Kavkazu so postali špijoni in izdajalci, ki jih je iz varnostnih razlogov treba izseliti iz obmejnih ruskih pokrajin. Po izjavah Molotova in Stalina je bil tudi Krimski polotok obmejno področje, ki mora biti očiščeno in varno. Turke in Irance so selili v Sibirijo. Potem ko je bil decembra 1934 v Leningradu ubit Sergej Kirov, so z leningrajskega območja preselili v Srednjo Azijo 22000 Nemcev, Letoncev, Estoncev in Fincev, ker bi bili lahko sovjetski sovražniki. Podobno 69000 Poljakov[Stran 086] in Nemcev iz Ukrajine v Kazahstan. (Ali nismo tudi v Sloveniji doživljali podobno čiščenje obmejnega ozemlja z Avstrijo po letu 1945?)

Potem ko so Sovjeti leta 1939 zasedli vzhodno Poljsko, so decembra začeli preseljevati v Kazahstan cerkvene ljudi in kulturnike, nato še 6000 Judov, ki so pribežali izpod Nemcev. Marca 1940 je Berija ukazal postreliti več deset tisoč Poljakov, 4500 jih je bilo ubitih v Katynskem gozdu, njihovi domači pa preseljeni v Kazahstan.

Leta 1943 so uradno ugotovili, da so muslimanski Čečeni in Inguši verski fanatiki in banditi, zato jih je treba uničiti. Imena krajev in oseb na pokopališčih so rusificirali. Niso pa razvili rasistične ideologije kot Nemci; sorazmerno manj je bilo fizičnega iztrebljanja, ker so nezaželene mogli preseliti na obsežna sibirska prostranstva.

Skoraj vsak dan prebiramo novice iz dežel, kjer se je pred desetletji to dogajalo, vendar so za večino ljudi to samo zanimive ali pretresljive novice, ker ne poznamo ozadja iz preteklosti, ki je bilo prav tako ali še bolj neverjetno in zato za nas manj boleče. Poznamo sicer starodavni rek, da je zgodovina učiteljica, a premalo smo pripravljeni iz nje se kaj naučiti.

10.3. Balada o ubitem domobrancu

Branko Rebozov

10.3.1.

To bil vam je fant,
to bil je fant,
sloveč do najdaljnih vasi,
kot skala močan,
kot cvet krasan,
ki se zaljubi vanj log.
V partizane naj gre,
mu nekdo zagrozi,
bil je znani neznanec;
a fant je odšel,
kot zvezde bi žel
sredi viharne noči
angelov samih izbranec.
Kot cvet krasan,
kot skala močan,
kot sinje zlat ščit
v boju vzplamti domobranec.
Zdaj leta leži že ubit,
na skritem samotnem kraju,
kjer pot prelomi se v klanec.
V boju nobenem ne,
ko gre domov na obisk,
ga pričakajo pred vasjo,
(njim mati bila je zaseda),
nekdanji prijatelji so
morilci, kletve in vrisk,
njemu pa lica vsa bleda.
Pri vrbah, kjer črna je prst
in vsa je pohojena trava,
zemlja globoko vzdihuje,
v strahu nebo prisostvuje
spopadu odločenih mož,
ko nož gre ob nož,
in v čelo strel, joj, to najhuje!
Kjer mrtvecu dolgi dve veji
sta se prerasli v razpelo,
ponoči daleč naokoli
med črnimi vrbami sveti;
od lune, zvezd in od sonca,
ki krožijo tamkaj brez konca
junaku svetlika se čelo.
Se v vrbju nekdo je obesil
in starka bajé je znorela,
uboga od tolike boli
ne more, ne more umreti,
in pravijo tudi, le čujte,
da tudi ne more živeti.
On pa, ki ve za skrivnosti,
domov se ne more vrniti,
smrt svojo ljudem razodeti
potolažiti mater znorelo
ji blaznosti solze izmiti
in v Bogu oči ji zapreti.
In vrbe, krvi že napite,
in trave, kosti že presite,
nenehno morajo peti:
To bil vam je fant!
To bil je fant!
In v rušo njegovo strmeti.
[Stran 087]

11. Zavezine raziskave

11.1. Kaj izvemo o domobrancih v šolskih učbenikih za srednje šole, izdanih v Sloveniji do osamosvojitve (3)

Urška Eniko

11.1.1.

Zdi se nam, da ste se naveličali brati analize šolskih učbenikov, saj smo o njih pisali že v dveh Zavezah in vam poročali, kaj so smeli učenci prebrati o domobrancih v učbenikih za osnovne šole. Tokrat končujemo z našim pisanjem, z analizo učbenikov za srednje šole, z upanjem, da boste vendarle prebrali še tale sestavek. Pregledali smo devet učbenikov za različne srednje šole, ki so bili izdani do osamosvojitve Slovenije.

Mislili smo, da bomo v učbenikih, ki so namenjeni srednješolcem, le izvedeli kaj več o protirevolucionarjih, pa smo se žal zelo zmotili. Lahko rečemo, da v marsičem učbeniki celo zaostajajo za tistimi, ki so napisani za osnovne šole.

O drugi svetovni vojni na Slovenskem učbeniki v povprečju poročajo na nekaj več kot sedemnajstih straneh, a o protirevolucionarjih z redkimi izjemami komaj odstavek ali dva. Moralo bi nas čuditi, pa nas ne več, ker smo navajeni že iz osnovnošolskih učbenikov, da se naša tema skriva tudi pod naslovi Borbe z izdajalci ali Zločinci in izdajalci.

Komaj je verjeti, da smo našli samo tri učbenike, ki poročajo o bitki na Turjaku, pa še ti zelo žaljivo. Kaj so bili vaški stražarji, lahko preberemo samo dvakrat, pa še takrat nam povedo, da so se zvezali z okupatorjem. Našli smo celo učbenik, ki bele garde in domobrancev niti enkrat ne omeni.

Verjetno vam ni treba napisati, ker to dobro veste, da prav nikjer ne izvemo o pobojih domobrancev. Izvemo pa, kar moramo priznati, da nismo vedeli, da so domobranci ob odhodu na Koroško puščali na naših tleh še zadnje sledi zločinov in grozodejstev.

Ugotovili smo tudi, da so pisci izumili še nekaj novih žaljivk za belo gardo in domobrance. V osnovnošolskih učbenikih smo brali o domačih izdajalcih, belogardističnih zločincih, skrivačih, okupatorjevih hlapcih, zakrknjenih belogardistih, organizatorjih tolp, nekakšni vojski, klerofašistih, okupatorjevih pomočnikih in kolaboracionalistih. Novi izumi pa so: najzvestejši hlapci italijanskih fašistov, izdajalska dejavnost slovenske gospode, preoblečeni belogardisti, protiljudske sile in celo okupatorjeva zvesta dekla.

»Okupatorjeva dekla« nam res ni dala miru, zato smo si pomagali s slovarjem slovenskega knjižnega jezika, kjer piše, da je dekla stalno najeta ženska na kmetiji za pomoč pri gospodinjskih in kmečkih delih. Biti nekomu za deklo pa pomeni nekomu v vsem ustreči in pomagati. Naj se še tako trudimo, te globoko simbolne besedne zveze si verjetno ne znamo pravilno razložiti.

Prvi učbenik, ki smo si ga ogledali, je iz leta 1948 (Oskar Hudales: Zgodovina za nižje strokovne šole, Ljubljana 1948). Pisec drugi svetovni vojni nameni osem strani, domobrancem pa samo nekaj žaljivih misli v podnaslovu Borbe z izdajalci na strani 65, kjer zapiše: »Partizani se niso borili samo s fašisti. Bojevati so se morali tudi z domačimi izdajalci. Izdajalski general Rupnik in izdajalski ljubljanski škof Rožman sta zbrala posebne čete, ki so jih imenovali domobrance. Danes jih poznamo pod imenom bela garda. V belogardiste so stopali ljudje, ki jim je bil bolj pri srcu tujec fašist kot svobodna domovina. Belogardisti so bili najzvestejši hlapci italijanskih fašistov. Skupno z njimi so mučili in morili poštene Slovence, skupaj s fašisti so belogardisti požigali slovenske vasi. Narodno-osvobodilna vojska pa je premagala belogardiste in njihove gospodarje fašiste.«

Zdi se nam, da ima avtor posebno rad besedo izdajalec, saj jo v tem kratkem sestavku kar trikrat uporabi: domači izdajalci, izdajalski general Rupnik in izdajalski ljubljanski škof Rožman.

V nekoliko spremenjeni izdaji učbenika pa pod naslovom Zločinci in izdajalci izvemo, da so fašistom pri strahovitem preganjanju naših ljudi in divjanju pomagali general Rupnik, škof Rožman in njuni domobranci. Vendar pa so po ustanovitvi Osvobodilne fronte le redki ostali na strani izdajalcev.

Tega sosledja dogodkov, si kot še marsikaj drugega, ne znamo predstavljati. Govorijo nam, da je Osvobodilna fronta nastala aprila 1941. Po logiki zgornjega sestavka se[Stran 088] domobranci pojavijo že prej. Zahvaljujemo se za taka dognanja. Čeprav gre piscem učbenikov, tako so nas učili, zaupati, bomo vseeno preverili možnost, da so se domobranci organizirali že pred začetkom vojne.

Ne moremo, da vam ne bi zapisali še slikovitih naslovov poglavij o drugi svetovni vojni iz navedenih učbenikov. Takole si sledijo: Osvobodilna fronta, Osvoboditev Jugoslovanov (podnaslov Velika zmaga), Ljudska oblast in Maršal Tito.

Slovenski smerokazi

Figure 50. Slovenski smerokazi Tamino Petelinšek

Drugi učbenik, ki smo ga imeli v analizi, je izšel leta 1967 in je delo znanega Metoda Mikuža (Metod Mikuž: Zgodovina za četrti razred gimanzij, Ljubljana 1967). Avtor drugo svetovno vojno na Slovenskem obdela na 26 straneh, protirevolucionarjem nameni zelo malo prostora. Na strani 130 zapiše, da je Ljubljana skrbela za prve partizanske čete, po njenih ulicah pa so padali okupatorji in prvi narodni izdajalci.

Na strani 133 pa nam poda zanimivo definicijo bele garde. Predvsem bodite pozorni na podatek, kje je bela garda dobivala svoje člane. »Pozno jeseni 1941 in še bolj spomladi 1942 je začela dvigati glavo slovenska gospoda, ki ji je bil NOB že od vsega začetka trn v peti. Do tega je moralo priti, kajti tudi slovenska gospoda si je želela, seveda po odhodu okupatorjev – vrnitev starih časov. Toda kako preprečiti NOB? Izdajalsko se je povezala z okupatorjem in mu zvesto pomagala pri uničevanju osvobodilnega gibanja.V zaostalih kmečkih krajih ter tudi med mestnimi postopači in delom častnikov bivše jugoslovanske vojske se ji je posrečilo zbrati neke vrste vojsko. Seveda je bila povezana tudi z jugoslovansko vlado v Londonu. Še več! Delala je po njenih navodilih. Izdajalsko dejavnost te slovenske gospode imenujemo bela in plava garda«.

Bela garda se je, kot piše na strani 135, nekoliko bolj razšopirila, ko so Italijani v roški ofenzivi kot silna povodenj preplavili osvobojeno ozemlje. Za podkrepitev ugotovitve stoji na strani 136 slika, pod katero je zapisano, da prve belogardistične posadke defilirajo pred Italijani v septembru 1942. Če predpostavljamo, da lahko še enkrat zaupamo slovarju slovenskega knjižnega jezika, potem defilirati pomeni »v organiziranem sprevodu slovesno stopati mimo gledalcev«. Če fantje, oblečeni v različna kmečka oblačila, defilirajo, potem je z našim razumevanjem besede svečano nekaj hudo narobe. Prizor na slikii[Stran 089] bi lahko opisali le, da fantje gredo iz kraja a v kraj b, in nič bolj dramatičnega.

Učbenik nam nakloni kar dva stavka o tem, da sta 14. in 15. divizija vojaško obračunali s plavo in belo gardo v Grčaricah in na Turjaškem gradu.

Tale citat, ki poroča, kaj se je zgodilo z nekaterimi zajetimi na Turjaku, smo morali prebrati trikrat, ker nismo verjeli niti lastnim očem: »Kmalu nato je bila v Kočevju velika sodna obravnava proti nekaterim organizatorjem bele in plave garde. To je bilo prvo demokratično sodišče v Evropi, ki je na njem ljudstvo izreklo sodbo nad narodnimi izdajalci.« (str. 139.)

Mogoče bi bilo smiselno s to ugotovitvijo seznaniti evropsko sodišče v Luksemburgu, da bodo vedeli, kje imajo svoje korenine.

Domobranci se v učbeniku pojavijo kot »na novo nastajajoče izdajalske enote na Notranjskem«, ki nastanejo po veliki nemški ofenzivi. Poleg kratke definicije nam je podana še razširjena definicija na strani 144 pod naslovom Protirevolucionarna dejavnost slovenske buržoazije: »Le posamezni nekdanji pošteni meščanski politiki so se rešili v OF, nekaj se jih je poskušalo reševati v »sredini«, uradna vodstva strank pa so prešla na stran izdaje. Kljub tej izdaji (oborožena bela garda, plava garda in domobranstvo) sta oba glavna politična tabora snovala tudi svojo ilegalo, svoje podtalno delovanje (za vsak primer).«

V nadaljevanju nam je razloženo, da sta proti koncu vojne postala oba tabora silno dejavna. Prvaki iz obeh taborov so podpisali Narodno izjavo in imenovali Narodni odbor za Slovenijo, ki je poskušal odstaniti generala Rupnika, osamosvojiti slovensko domobranstvo in se polastiti oblasti. Nič od tega ni bilo mogoče narediti, in sicer zato, ker je imel general Rupnik zaslombo pri Nemcih, domobranci pa so v navzočnosti škofa Rožmana prisegli zvestobo Hitlerju.

Če povemo po pravici, nam ni čisto jasno, kaj je želel avtor povedati.

Nadaljujemo z gradivom za pouk zgodovine za 3. letnik iz leta 1970, ki bi mu lažje rekli skripta kot učbenik, saj je bil namenjen samo za interno šolsko oporabo in ga je izdala Dijaška založba na ekonomski srednji šoli v Ljubljani. Avtor je Pavle Urankar.

Druga svetovna vojna na Slovenskem se po pričakovanju skriva pod naslovom Narodnoosvobodilni boj in zajema osem strani, beli gardi in domobrancem je namenjeno pol strani. Med drugim nas na strani 60 razsvetlijo s podatkom, da se je reakcionarna skupina bivših oblastnikov povezala z okupatorjem, da bi skupno zatrla NOB in da bi po odhodu okupatorja znova prišla na oblast ter da so Italijani grozili kmetom, da jim bodo vse požgali, če ne bodo vstopili v vaške straže. Vaške straže se, kot lahko beremo, prelevijo v belogardistične postojanke in oporišča, kjer je do konca leta 1942 že 4500 belogardistov, ki začno pravo državljansko vojno. Na vso srečo, kot lahko začutimo ob nadaljnem branju, je IOOF razkrinkala te izdajalce. A Nemci so za boj proti partizanom začeli organizirati slovensko domobranstvo, ki so ga ustanovili iz ostankov te razkrinkane bele garde. Domobranci so imeli udarne bataljone s katerimi so vdirali na osvobojeno ozemlje.

Domobranska zgodba se je tukaj končala, dijaki pa so si verjetno oddahnili, da je OF razkrinkala vsaj belogardiste, če že ne domobrance.

Isti pisec je soavtor učbenika za srednje šole, kjer od dvanajstih strani, ki obravnavajo drugo svetovno vojno, bela garda in domobranci zavzemajo natanko devet vrstic (Pavle Urankar in Janez Šumi: Zgodovina za srednje tehniške in druge srednje šole, Ljubljana 1970).

Ker sta avtorja tako skopa, bomo mi bolj prijazni in bomo citirali vse njuno znanje o protirevolucionarjih, ki sta ga bila pripravljena deliti z dijaki.

»Tudi na Slovenskem se je reakcionarna skupina bivših oblastnikov povezala z okupatorjem in začela ustanavljati oborožene oddelke – vaške straže za boj proti partizanom. Te vaške straže je ljudstvo imenovalo bela garda. Oboroževali in oskrbovali so jo Italijani.« (Str. 122.)

»Po kapitulaciji Italije so Nemci začeli organizirati za boj proti partizanom slovensko domobranstvo, ki so ga ustanovili iz razbitih ostankov bele garde. Vrhovni poveljnik domobrancev je bil bivši jugoslovanski general Rupnik. Domobranci so ustanavljali utrjene postojanke in od tod z udarnimi bataljoni pod nemškim vodstvom vdirali na osvobojeno ozemlje.« (Str. 124.)

Učbenik avtorja Julija Titla z naslovom Zgodovina za poklicne šole, ki je izšel leta 1972, nam je povzročil največ dela. V njem namreč ni omembe niti bele garde niti domobrancev. Največ dela smo imeli zato, ker nismo mogli verjeti, da ni ničesar zapisanega in smo iskali in iskali po triindvajsetih straneh, na katerih[Stran 090] se obravnava druga svetovna vojna v Jugoslaviji. Ker smo bili dovolj vztrajni, smo vendarle na strani 107 našli en sam stavek, ki se glede na definicije iz starejših učbenikov lahko nanaša na domobrance: »Od januarja do aprila 1942 je bilo po vsej državi mnogo bojev partizanskih enot z okupatorji in domačimi izdajalci.« Avtor si kljub temu, da ničesar ne pove o kontrarevoluciji, drzne pri vprašanjih za ponovitev snovi iz osnovne šole postaviti naslednje vprašanje: V katerih vrstah prebivalstva je okupator našel sodelavce? V nadaljevanju pa zahteva od dijakov, da imenujejo znane ljudi, ki so stopili v službo okupatorja.

Se bo že našel kdo, ki bo trdil, da je to dovolj obsežno poročanje za poklicne šole in da se ne sme obremenjevati dijakov z nepotrebnimi podatki. Ta isti naj nam pove, čemu služijo poklicnim dijakom na poklicnih šolah naslednje informacije: »V Srbiji je 7. julija 1941 izbruhnila oborožena vstaja, ki se je naglo širila po deželi. V juliju so partizanski odredi uničili večino žandarmerijskih postaj. V kratkem času so osvobodili področje Zahodne Morave in Ibra …

Pozdrav

Figure 51. Pozdrav Franc Hrovat

Učbenik iz leta 1978 (Branko Božič, Tomaž Weber, Janko Prunk: Novejša zgodovina, Zgodovina 2, Ljubljana 1978) nameni beli gardi in domobrancem komaj eno stran, čeprav govori o drugi svetovni vojni skoraj na petindvajsetih straneh.

Za belo gardo nam avtorji ponudijo izraz, ki ga do sedaj še v nobenem učbeniku nismo srečali in smo se z njim poigrali že v uvodu. Gre seveda za primerjavo, da je bila bela garda okupatorjeva dekla. Navajamo vam citat iz neoštevilčene strani, nad katerim je slika, kjer so, kot nas avtorji obveščajo, belogardisti v družbi z italijanskimi oficirji na Rakitni. Preberite še vi in se čudite. Pozorni bodite tudi na podatek, kdo je ustanavljal belogardistične postojanke: »Različni okupatorjevi sodelavci, zlasti pa klerofašisti, so hiteli ustanavljati oborožene enote, ki naj bi se čimprej spopadle z »rdečimi« partizani in[Stran 091] uničile »brezbožni« komunizem. Tako je nastala bela garda in sodelovala že v italijanski ofenzivi, nato pa so s pomočjo župnikov, kaplanov, vaških mogočnikov in zagrizenih članov klerofašističnih organizacij ustanavljali številne postojanke okrog Ljubljane, na Notranjskem, v Suhi krajini na Dolenjskem. Septembra 1942. leta je bilo v 77 postojankah nekaj manj kot 3000 belogardistov. Belo gardo je OF jeseni 1942. leta in na pomlad 1943. razkrinkala kot okupatorjevo deklo. S propagando, da se bori za vero za slovenski narod, je skrivala svoj namen: ohraniti slovenski klerikalni buržoaziji oblast in moč. Ljudem je postalo jasno, da je sovražnik okupator, bela garda pa njegova zvesta dekla.«

Citat se nadaljuje s kratkim poročilom, ki smo ga že mnogokrat prebrali, o uničenju bele garde na Turjaku, zato ga ne bomo citirali, rajši bomo tistega s strani 92–93, ki tudi poroča o Turjaku.

»Najtežji obračun z belo gardo pa je bil na Turjaku. Belogardisti iz Dolenjske so se uspeli prebiti k Nemcem v Ljubljano, okrog 700 pa se jih je zateklo v Turjaški grad. Po daljšem obleganju in rušenju grajskih zidov je grad zavzela Prešernova brigada. Glavnim organizatorjem bele garde, vojnim zločincem, ki so jih zajeli, so kasneje sodili na procesu v Kočevju. Bele in plave garde od septembra 1943. leta ni bilo več, še vedno pa so ostale protiljudske sile, ki niso priznale poraza svoje politike v pajdašenju z italijanskim okupatorjem. Zato so se sprijaznile z novimi gospodarji, Nemci, in jim ponudile svoje usluge. Nemci, ki jim je v Jugoslaviji šlo vse teže, so hiteli z ustanovitvijo slovenskih domobrancev; bili so le preoblečeni belo- in plavo gardisti. Na čelo slovenskega domobranstva so postavili bivšega generala jugoslovanske vojske Leona Rupnika, slovenskega kvizlinga in izdajalca, ki so ga imenovali hkrati za šefa civilne uprave v Ljubljanski pokrajini.«

Mimogrede, malo je vseeno čudno, da nam dvakrat pišejo o Turjaku.

Tudi naslednja ugotovitev, napisana na neoštevilčeni strani, bi vas utegnila zanimati, kajti izvedeli boste, kako so se domobranci umaknili v Avstrijo: »S podporo generala Rupnika in voditeljev slovenske buržoazije so Nemci že jeseni 1943. leta ustanovili slovensko domobranstvo, ki je bilo najštevilčnejše na ozemlju prejšnje ljubljanske pokrajine, razširilo pa se je tudi po Primorski. Z domobranskimi enotami sta imela najtežje boje VII. in IX. korpus vse do osvoboditve maja 1945. leta, ko je delu domobrancev uspelo pobegniti v Avstrijo, pri čemer so puščali za seboj še zadnje sledi terorja in krvi.«

Z ugotovitvijo, da avtorjev – najverjetneje zgodovinarjev – ni nihče seznanil s tem, kaj se je zgodilo čez nekaj tednov, se poslavljamo od učbenika, saj v njem nimamo več kaj iskati.

Učbenik iz leta 1980, ki obravnava drugo svetovno vojno na 14 straneh, nameni naši temi celo stran. Na strani 22 se z naslednjimi mislimi poglobi v delovanje konratrevolucije:

»Med italijansko ofenzivo se je močno okrepila in uveljavila združena slovenska buržoazija, ki se je z drugimi nasprotnimi OF in osvobodilnega boja organizirala v kontrarevolucijo. Različni sodelavci okupatorja, zlasti pa klerofašisti, so hiteli ustanavljati oborožene enote, ki naj bi se čimprej spopadle z »rdečimi« partizani. Tako je nastala bela garda, ki je sodelovala že v italijanski ofenzivi. Belogardistična klerikalna propaganda je izrabljala vernost in pripadnost ljudi katoliški cerkvi za boj proti OF in partizanom. Dokazovali so, da je njihov boj za pravo krščansko vero tudi boj za slovenski narod, ki ga bo sicer uničila nesmiselna borba »rdečkarjev« proti mogočnim silam osi Rim–Berlin. Dne 6. novembra 1942. leta je bilo v Ljubljani zasedanje vrhovnega plenuma OF–SNOO. Člani plenuma so ogorčeno obsodili divjanje bele garde in njeno podlo propagando, ki je sejala med ljudmi sovraštvo in mržnjo. Belo gardo so jeseni 1942. leta in na pomlad 1943. leta razkrinkali kot okupatorjevega hlapca. Ljudje so vse bolj spoznavali, da s svojo propagando samo skriva, da je njen cilj ohraniti slovenski buržoaziji oblast in moč.« (Branko Božič, Štefan Trojar: Zgodovina za tehniške šole, Ljubljana 1980.)

Če niste vedeli, koliko zavednih Slovencev je zaprla domobranska policija in kakšne zločine so domobranci zagrešili na Urhu, si preberite citat s strani 227: »Okupatorju so pri uničevanju slovenskega ljudstva zvesto pomagali tudi domači izdajalci, zlasti belogardisti in domobranci. Domobranska policija je zaprla 6000 zavednih Slovencev. Najstrašnejše zločine so domobranci zagrešili v cerkvi in mežnariji na Urhu pri Dobrunjah v bližini Ljubljane. Tu so zverinsko mučili in ubijali ljudi. Strah in trepet je sejala tudi tajna domobranska policija »črna roka«, ki je svoje žrtve pobijala, jih iznakazila in metala trupla žrtev brez rok, nog, oči, nosov v Savo in Ljubljanico.«

Učbenik, o katerem bo sedaj govora, je svojevrsten, saj njegova avtorja leta 1982 nista[Stran 092] slišala o domobrancih nič drugega kot to, da so preoblečeni belogardisti in plavogardisti. O drugi svetovno vojni na naših tleh se razpišeta na sedemnajstih straneh, o naši temi pa zapišeta le pol strani modrih ugotovitev. Tako na strani 130 beremo: »Ob razpadu Italije sta bili uničeni bela in plava garda, vendar so še delovali tisti, ki niso priznali poraza svoje politike v pajdašenju z italijanskim okupatorjem. Sprijaznili so se z novimi gospodarji, Nemci, in jim ponudili svoje usluge. Nemcem je šlo v Jugosloviji vse teže in so hiteli ustanavljati slovenske domobrance, ki so bili preoblečeni belogardisti in plavogardisti.« (Branko Božič, Tomaž Weber: Zgodovina 2, Ljubljana 1982.)

Ko bi nam povedala vsaj to, kaj so belogardisti, bi lahko sami sklepali, kaj so domobranci, ki so baje samo preoblečeni belogardisti (sicer smo pa že siti preoblečenih belogardistov; naj se domislijo kaj bolj izvirnega). O beli gardi namreč izvemo samo to, da se je okrepila na Dolenjskem, ko so šle slovenske brigade na Hrvaško in da je bila okupatorjev pomočnik: »SNOO, vrhovni plenum OF, je na zasedanju novembra 1942. leta odločno obsodil divjanje okupatorja in njegovih domačih pomočnikov, bele garde, in izrekel posebno priznanje junaškemu boju partizanov.« (Str. 129.)

Raziskovanje

Figure 52. Raziskovanje Mirko Kambič

Po obsežnosti snovi o drugi svetovni vojni izstopa učbenik Marije Kremenšek in Štefana Trojarja z naslovom Zgodovina 4 iz leta 1987. Narodnoosvobodilnemu boju – socialistični revoluciji narodov in narodnosti Jugoslavije (slovenska zgodovina se prepleta z jugoslovansko) – namenita kar 76 strani. Tudi z našo temo sta radodarna, saj ji naklonita kar poldrugo stran, kar je skoraj 2 % vsega prostora. Pod podnaslovom Nastop slovenskega belo- in plavogardizma na strani 102 izvemo naslednje: »Prve belogardistčne in četniške vojaške enote so se pojavile na Dolenjskem spomladi 1942, odkrito pa so kot pomoč italijanski vojski nastopile z orožjem proti svojemu narodu med veliko italijansko ofenzivo. Pot izdajstva proti narodnoosvobodilnim silam so pričeli v trenutku, ko so fašistične italijanske vojske divjale po Dolenjski in Notranjski in terorizirale naše ljudstvo. Izkoriščali so malodušje in omahovanje nekaterih, da bi razbili enotnost in bojno vnemo množic. Zlasti klerofašistični del duhovščine je govoril ljudstvu, da bo rešil[Stran 093] zapora ali internacije tistega, ki bo pristopil v belogardistično »vaško stražo«. Tako so belogardistični organizatorji z lažno propagando in s pritiskom pripravljali za italijanskega fašističnega okupatorja pomožno vojsko, imenovano »prostovoljna protikomunistična milica« (MVAC), ki naj bi se borila proti slovenskemu ljudstvu. V župniščih in cerkvah Ljubljanske pokrajine je nastalo okoli 160 belogardističnih postojank. Poleg njih pa so organizirali še gibljive plavogardistične enote – »Legije smrti«.

Na strani 111 pa je zapisano: »Ob Italijanski kapitulaciji je belogardistične izdajalce zajela prava panika. Zapuščali so postojanke in skušali pobegniti k Nemcem. Nekaterim je to uspelo, večina pa se je zbirala v turjaškem gradu in okolici in upala na nemško pomoč. Toda partizanske sile so jih po večdnevnem obleganju prisilile k predaji. Prav tako so se bili prisiljeni predati plavogardisti, slovenski četniki, ki so jih zajeli v vasi Grčarice na Kočevskem.«

Določeni stavki, verjetno tisti, ki so bolj pomembni in se jih mora dijak še posebej zapomniti, so zapisani s krepko pisavo. V navedenih citatih so tako pomembne stvari tudi naslednje: belogardistične enote so odkrito kot pomoč italijanski vojski nastopile z orožjem proti svojemu narodu med veliko italijansko ofenzivo in belogardistične izdajalce je ob kapitulaciji Italije zajela prava panika.

Verjetno tudi vas, tako kot nas, zanima, kaj se skriva v teh stavkih, da so ključni za razumevanje revolucije in protirevolucije.

Kot smo razbrali iz naslednjega poročila, je bilo leto 1944 prelomno, saj so slovenski belogardisti takrat postali še hujši sovražnik slovenskega ljudstva. Čeprav malo vemo, smo skoraj prepričani, da so se leta 1944 protirevolucionarji imenovali domobranci, a če ugledni pisci zapišejo drugače, jim skoraj moramo verjeti.

»Nemški okupator je ob sodelovanju izdajalcev ustanovil novo izdajalsko pomožno policijo – domobrance. Ti so se po ukazih in pod nadzorstvom nemških poveljstev borili, in sicer v Ljubljanski pokrajini, v Slovenskem primorju in deloma tudi na Gorenjskem. Domobranci so bili po nemškem vzoru izvežbana vojska, ki se je bojevala zagrizeno in je kruto obračunavala s pristaši osvobodilnega gibanja. Slovenski belogardisti so leta 1944 postali še hujši izdajalci lastnega naroda. Svoje sile in življenje so zastavili za tisto državo, ki je bila zaklet sovražnik Slovencev in vsega naprednega sveta. Nacistični Nemčiji so pomagali takrat, ko je ta očitno že izgubljala vojno in ko ji je primanjkovalo vojakov za boj proti našemu osvobodilnemu gibanju.« (Str. 128.) S katerim dejanjem so postali »še hujši izdajalci«, nam ni dano prebrati, lahko pa sklepamo, da z domobransko prisego, katere slika je priložena na isti strani.

Kaj se je zgodilo z domobransko vojsko, zelo nejasno izvemo v naslednjih kratki notici: »Izdajalske vojske četnikov, ustašev, hrvaških domobrancev, slovenskih domobrancev in druge so ob nemški kapitulaciji izgubile svojega gospodarja in perspektive. Večina je hotela po vsej sili pobegniti k Angležem in se umakniti za izdajalsko početje med vojno. Slovenski domobranci so se uspeli prebiti na Koroško, toda Angleži so jih kasneje vrnili Jugoslaviji«. (Str.139.) Ko so prišli nazaj v Jugoslavijo, pa so, kot poročata avtorja, še naprej delovali na različne legalne in ilegalne načine. »Kontrarevolucija vseh vrst je bila sicer ob koncu vojne in po zmagi NOB premagana, ni pa bila uničena. Zlasti pred razglasitvijo republike je še poskušala priti na oblast. Računala je na domačo in tujo podporo. Delovala je legalno in ilegalno, politično in vojaško«. (Str.142.)

Dobrota avtorjev zadnjega učbenika je res neizmerna, saj edina dovolita, da si dijaki ogledajo še dve sliki z naslednjima podnapisoma: umik razpadajoče nemške vojske in izdajalcev iz Celja (str. 138) in predaja ustaško-domobranskih vojsk na Poljani, 15. maja 1945 (Str. 239.)

Didaktika nas uči, da si dijaki določene pojme lažje zapomnijo ob sliki, kot če jih samo preberejo v tekstu. Predvidevamo, da je to znanje združeno z željo, da si dijaki za vedno zapomnijo, da so bili domobranci izdajalci, vodilo avtorja, da sta se poslužila še slikovnega gradiva.

Za konec naj vam povem, da je eden od piscev učbenikov moj fakultetni profesor. Rada sem ga poslušala, predvsem mi je bilo všeč, ko nam je govoril, da mora biti zgodovinar pri svojem delu objektiven. Predvsem objektiven. Večkat nam je polagal na srce, da se mora učitelj zgodovine v šoli postaviti na pravo stran. Zdi se mi, da sem ga razočarala.

[Stran 094]

12. Iz arhiva Nove Slovenske zaveze

12.1. Vojaško sodišče o pobojih

Anton Drobnič

12.1.1.

Po odkritju množice skritih morišč po vsej Sloveniji in zlasti po odprtju grozljive Hude jame pri Laškem nam sodelavci tedanjega junaštva nad razoroženimi vojnimi ujetniki, njihovimi ženami, dekleti in otroki vneto zatrjujejo, da o tem niso nič vedeli, da zločina niso storili slovenski vojaki, da v breznih pobiti niso bili Slovenci in še vrsto podobnih izgovorov. Tisti, ki smo vse to doživljali, že od nekdaj vemo, da vse to ni res. Lažnivost takšnih izgovorov potrjujejo tudi številni dokumenti iz tistega časa.

Eden od takšnih dokumentov je tudi sodba Divizijskega vojaškega sodišča v Celju št. Sud. broj 119/47 z dne 22. maja 1977, ki jo je izrekel senat pod predsedstvom kapetana Stanka Sršena in članov senata poročnikov Leona Hvale in Mateja Modriča v navzočnosti zagovornikov obtoženih dr. Milka Hrašovca in dr. Ivana Stanovnika, odvetnikov iz Celja. Ime vojaškega tožilca ni navedeno.

Z navedeno sodbo je bila na smrtno kazen z ustrelitvijo obsojena tedaj 32-letna Eliza Premšak iz Celja, delavka v tovarni emajlirane posode, ker je med drugim »koncem leta 1945 napisala in po agentu Francu Železniku poslala angleški obveščevalni službi v Avstriji dve obširni poročili v nemškem jeziku«, v katerih je stanje opisovala kot komunistično diktaturo in govorila o množičnem zapiranju nedolžnih ljudi in »na podlagi podatkov, ki jih je spretno izvlekla od soobtoženih Josipa Čepina in Bojana Kencijana lažno prikazovala delo OZNE, trdeč, da ti pretepajo zapornike in izvršujejo množične likvidacije, kar je podprla z lažnimi primeri pri Brežicah, Košnici, Laškem, Gornji Hudinji in Hudi jami, kjer je po njenih navedbah bilo likvidiranih 1000 belogardistov, razen tega pa je angleško obveščevalno službo v istem poročilu obvestila o imenih posameznih voditeljev OZNE v Celju in jih prikazala kot odločujoče za likvidacije nedolžnih žrtev, ta poročila pa izročila angleškemu agentu Francu Železniku in se kasneje pod tajnim imenom preko radia zanimala za usodo poročil in dobila od Železnika iz Avstrije obvestilo, da je srečno prispel in poročilo izročil – torej je izvajala vohunstvo, t.j. zbirala je podatke, ki so po svoji vsebini državna tajnost in jih izročila tuji državi – organizaciji«.

Bojan Kencijan, tedaj 24-letni nekdanji pripadnik OZNE v Celju, je bil obsojen na 7 let in pol zapora s prisilnim delom, ker je med drugim »soobtoženi Premšakovi dajal podatke, ki jih je ona od njega spretno izvlekla in to lažne podatke, ki so rušili ugled predstavnikov OZNE in ji obenem razkril vojaško formacijo krajevne OZNE iz Celja, lažno govoreč o ljudeh te organizacije, ki naj bi odločali o zapiranju nedolžnih ljudi in njihovi likvidaciji«.

Josip Čepin, tedaj 33-letni nekdanji voznik v II. bataljonu III. brigade KNOJ-a, je bil obsojen na 15 mesecev zapora s prisilnim delom, ker je »tekom leta 1945 kot voznik KNOJ-a v Celju vzdrževal zvezo s prvoobtoženo Elzo Premšak in tej omogočil, da je od njega zvedela, kar jo je zanimalo,« in ji tudi sam pripovedoval, »da kot voznik tovornjaka iz taborišča Teharje vozi obtožence v Brežice in v Hudo jamo, kjer jih množično likvidirajo in naj bi jim on moral sezuvati čevlje«.

Ta sodba torej dokazuje, da so za slovenska množična grobišča, tudi za Hudo jamo, najkasneje spomladi 1977 poleg več tisoč neposrednih zločincev in njihovih pajdašev iz zanesljivih virov in od neposrednih udeležencev vedeli vsaj še trije slovenski oficirji in vsaj dva slovenska odvetnika, po imenih znani iz sodbe. Kar vesta dva, ve pol sveta, slovenski revolucionarji pa naj bi ničesar ne vedeli. Sodba dokazuje, da so o pobijanju odločali v slovenski OZNI in da so junaško moritev izvrševali slovenski partizani, vključeni v III. brigado slovenske divizije KNOJ-a. Jasno kaže, da so tudi žrtve v Hudi jami bili Slovenci iz teharskega taborišča, saj so sodelujoči Zavadlav, Svetina, Dubajič in še kdo glasno povedali, da je vsak pobijal svoje. Sodba tudi kaže, naj bi za poboje in morišča že tedaj vedeli tudi Angleži, ki bi morali bdeti nad varnostjo vrnjenih.

Čast in mir božji pravični in pogumni Elzi Premšak in soobtožencem ter vsem žrtvam zločinskega boljševizma, milostna božja sodba njihovim krvnikom, tudi sodnikom, ki so jemali življenje zaradi »vohunstva z lažnimi poročili«!

[Stran 095]

12.2. Gospod škof, ubogajte!

Anton Drobnič

12.2.1.

Objavljamo eno od številnih listin iz sodnih spisov zoper ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki jih je vojaški tožilec avgusta 1945 predložil Vojaškemu sodišču IV. armade kot dokaz, da je obtoženi škof »nasprotoval komunizmu, to je narodno osvobodilnemu boju« in je zato bil obsojen kot vojni zločinec. Vsebinsko naj bi šlo za nekakšen odlok, po katerem naj bi bil škof dolžan »ukazati duhovništvu, časopisom in vsem zapeljancem, da takoj prenehajo z veleizdajalskim delovanjem!« Enako boljševiško primitivni in prirejeni so bili tudi drugi tožilčevi dokazi in tudi sodba sama, ki je bila zgrajena na takih »dokazih«. Zato je sedanje državno tožilstvo ugotovilo, da za obtožbo vojnih zločinov ni nobenih dokazov ali dejstev. Moralo jo je umakniti in klavrno je poginila ena največjih sramot boljševiškega in slovenskega posocialističnega pravosodja. Njeni še živi zagovorniki sedaj že težko čakajo na milostno božjo sodbo, vendar za njimi še vedno doni: »UBOGAJTE!« Ubogajteeee ……

Figure 53.

Dodaj komentar