1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1. Razumetje za spoznanje in razumetje za moč
Vsi si domišljamo, da vemo, kaj pomeni beseda razumeti. Toda če bi nas kdo prijel za besedo in zahteval, da mu pomen te besede razložimo tako, da bo vedel tudi ta, ki ne ve, bi se znašli v nemajhni zadregi. Mi se bomo tej nalogi – ki bi lahko bila tudi velika ambicija – odpovedali, ne morda zaradi njene težavnosti, ampak zato, ker nas na razumetju že nekaj časa vznemirja nekaj drugega; nekaj, kar mogoče ni v samem jedru tega pojma, tako da bi ga – tehnično tako rekoč – določalo, ampak razumetju daje zunanjo podobo, nekakšno oblačilo, stkano iz drugih energij, ki pa vpliva nazaj na značaj razumetja samega, v skladu z nekim slovenskim pregovorom, ki vzpostavlja zvezo med obleko in človekom. Ni torej vseeno, s kakšnimi plašči ogrinjamo svoja razumetja. Saj nihče ne bi hotel tvegati in reči, da pisanost narodnih noš po žegnanjih ali pa sakoji in krinoline po salonih niso imele nikakšnega vpliva na kulturo časa. Če bi sedaj hoteli stopiti v sredo tega, kar želimo povedati, potem bi rekli, da razumetje lahko doživljamo na dva načina: ali tako, da se začne in konča z veseljem in zadovoljstvom nad razumljeno stvarjo ali razumljenem stanjem, ali pa se razumljena stvar ali razumljeno stanje nemudoma preslika v vzvod, ki človeku obeta povečanje njegove moči v svetu. (Morda je tudi res, da se vsi ljudje vedno ne odzivamo enako, toda ali ni že stari Heraklit rekel, da »posebna človekova narava vsakomur vlada kot bog«.)
Mogoče še nobeni ljudje niso imeli toliko možnosti videti, kako je s temi rečmi, kakor ljudje sedanjega in polpreteklega časa: kako se je ne samo vsako razumetje ali dognanje investiralo v večanje moči, ampak so se tudi vse energije, ki bi se lahko izšle v nova razumetja in nova védenja, zavestno in načrtno usmerjala v področja, kjer se je slutilo, da se rojevata moč in oblast. Kako so najdrznejši šli še dlje (tudi za to je bilo potrebno neko začetno razumetje): kako so v pokrajinah duha in kulture, kakor so se oblikovale v zgodovini, ne samo iskali možnosti za uveljavljanje svoje moči, ampak so take pokrajine z vsakovrstnimi prerokbami – ideologijami – tudi sami ustvarjali tako, da so jim že vnaprej jamčile moč in oblast. To so bili protagonisti ideje moči in so svojo stvar gnali s tako prvinsko voljo in doslednostjo – pa tudi s takim uspehom – da je mamljivost ideje moči začela obhajati tudi množice tistih ljudi, ki bi lahko vedeli, da nimajo nobenih možnosti, da bi se kdaj sami dokopali do moči. Moč je postala gonilna sila časa. In hoc signo … V tem znamenju …
Druga vrsta razumetja – tako se je razumetje razdelilo, ko smo ga gledali pred seboj – pa je takšno in se rojeva iz takih ambicij, da nima nobenih ciljev razen samega sebe. Télos tega razumetja je v tem, da se zgodi. S tem razumetjem se v svetu ne poveča količina moči, poveča pa se količina svetlobe in luči. Kakor razumetje kot svetloba in luč tudi rojstvo razumetja kot pridobitev nove moči sproža nekakšno srečo, a je med njima velika razlika: Sreča ob prihodu novega spoznanja je čista, sreča ob prihodu nove moči pa ni čista. Čista ni predvsem zato, ker ni cela ali polna; môči že sami po sebi – po definiciji, nujno in neizogibno – vedno nekaj manjka. Razumetje za moč je vezano na realizacijo, sreča razumetja za večanje spoznanja pa je v celoti v tem, da se je zgodilo; da je in da sveti.
Razlika med močjo in spoznanjem je tudi ta, da vsaka moč premine – da koncepti, v okviru katerih se organizira moč, ne jamčijo trajanja; da môči torej vedno ne samo nekaj manjka, ampak tudi ni obstojna. Velja celo, da je tem manj obstojna, čim bolj je mogoče zanjo reči, da se je uveljavila na podlagi besedila, ki je že na začetku prinašalo ironično in zavratno sporočilo, ki je bilo v resnici eno samo pohujšanje.
Razumetje za spoznanje – razumetje, ki je spoznanje – pa je nasprotno presenetljivo obstojno. Tako obstojno, da se nam celo zdi, da ne smemo reči, da ni večno. Ko je Evklid v petem aksiomu svojega sistema povedal, da je skozi točko zunaj premice mogoče potegniti eno samo vzporednico, čutimo, da je to tako res, da ne vidimo razloga, da ne bi bilo zmeraj tako. Ali ko preberemo 107. Heraklitov fragment, da so »oči in ušesa ljudi slabe priče, če je za njimi barbarska duša«, že vemo, da bo vedno tako, da se ne bo pametno zanašati na tako pričevanje. Ali ko izvemo za peto od zapovedi, ki so bile dane na Sinaju, in jo razumemo, vemo tudi, da nikoli nobena družba ne bo obstojna, če bi bilo v njej dovoljeno, kar ta zapoved prepoveduje. Ali ko vam v Eliotovi drami Umor v katedrali Thomas a` Beckett z odra pove, da je to »največja izdaja, delati pravo stvar iz napačnega razloga«, že veste – in boste vedno vedeli – da morate, če se znajdete v takem stanju, nujno nekaj ukreniti. In ko pri branju Pascalovih misli pridemo do tiste, ki pravi »Vkrcani smo«, že tudi vemo, ko stvar malo bolj natanko premislimo, da ljudje do konca časov ne bodo povsem varni, če iz tega dejstva ne bodo izpeljali določenih konsekvenc.
Včasih sem v kaki družbi že povedal mladostni spomin iz domače hiše. Kadar je bilo ali doma ali pa v dolini kaj narobe, je oče imel navado hoditi po hiši gor in dol in govoriti: »Nobene pameti ni. Nobene pameti ni.« To se je dogajalo že nekoč davno, a šele mnogo pozneje, v resnici šele na spodbudo novejše zgodovine, se mi je razkril polnejši pomen tistega miselnega rituala iz neke neznane kmečke hiše. Če namreč upoštevamo, da ima beseda »pamet« ozko zvezo z besedo »spomin«, potem se v tistih besedah izpiše sporočilo, ki bi ga kazalo premisliti.
Dvajseto stoletje se je tako začelo, zlasti pa tako nadaljevalo, da se je nekdaj enotna kultura že drugič delila. Na prvo delitev, ki jo je izvedel vdor razsvetljenstva, se je začela nanašati – torej že na deloma zarisane ločnice – nova: delitev med tradicionalnim klasično-krščanskim spektrom in novim evropskim mitom, ki ga je tako jedrnato in zgoščeno izrazil naslov knjige Der Wille zur Macht – Volja do moči, ki je snov zanjo v osnovnih potezah še pred smrtjo priskrbel Friedrich Nietzsche, izšla pa je v prvih letih novega stoletja. tako da sedaj, ko je tudi tega stoletja konec, ni mogoče povsem zanesljivo trditi, ali je k temu, čemur pravimo sekularizacija ali umik krščanstva v zasebnost, bistveno pripomogel prosvetljenski racionalizem, ki je bil že nekaj časa pospešeno prevzemal pozicije v javnosti, ali pa dejstvo, da je volja do moči vedno bolj osvajala duha evropskega človeka, njegovo misel in njegovo domišljijo. K tej negotovosti je nemalo pripomogla okoliščina, da se je napredovanje sekularizacije dogajalo samo v Zahodni Evropi, ne pa v Severni Ameriki, ki jo je prav tako obvladal razsvetljenski racionalizem kot temeljno kulturo in družbeno izhodišče.
1.1.2. V odsotnosti spomina
Principu moči, kot osnovni družbeni postavki, je, na zelo posreden način, a zato mogoče še bolj učinkovito, pomagal s svojo družbeno in kulturno teorijo, v času, v katerem govorimo, že nekoliko pozabljeni filozof Jean-Jacques Rousseau. Ko je nekega jesenskega popoldneva leta 1749, kot pripovedujejo, šel na obisk v Vincennes k Diderotu, ga je nenadoma preblisknil navdih, ki je ga je razsvetlil in mu sporočil, kakšen bo odslej njegov življenjski cilj: oznanjati idejo, da človekove tegobe in težave družbe izvirajo iz umetne in pokvarjene civilizacije. Če bi se človek mogel vrniti k naravi in sledil svojim od božanstva navdihnjenim instinktom, ki so v njegovem srcu, bi bilo spet vse v redu. (Ch. Dawson, The Gods of revolution, str. 35) V čem je bila ta, na videz idilična ideja tako usodna? V radikalnem in temeljnem dualizmu med človekovimi rečmi: med kulturo in naravo. Narava je obveljala za izvor vsega pozitivnega, kultura pa za izvor vsega negativnega. Bistveno pa je pri tem to, da je bil s kulturo obsojen tudi spomin – zgodovinski spomin, ki se v času preoddaja preko ustanov, ki jih postavlja civilizacija, potem pa tudi naravni človekov ali antropološki spomin. (Narava sama živi v večnem ponavljanju v sedanjosti in ne potrebuje spomina.)
Stvar s spominom je bila videti nedolžna, v resnici pa je imela, kot se je pokazalo, usodne posledice. Vsi prizori 20. stoletja, ki so tako ponižujoči, presunljivi, sramotni in neznosni, če jih pogledamo nazaj, so se odigravali v odsotnosti spomina. Ko bi bil spomin »živ«, se ne bi bili mogli. Ali bi v prisotnosti spomina moglo leta 1938 dva milijona Dunajčanov tako frenetično pozdravljati Adolfa Hitlerja? Ali bi slovenski boljševiki mogli pred platnom nacionalnega spomina med vojno izvesti agresijo na lastni narod? Ali spomin na človekovo bolečino, če bi ga nosili v sebi, partizanom ne bi branil v enem mesecu v razvratnih orgijah pomoriti 160 Ciganov – skoraj izključno žena in otrok? Ali bi Winston Churchill, če bi se spominjal, kako so Britanci leta 1915 Italijane plačevali s slovensko zemljo, ali bi leta 1944, če bi se tega spomnil, prepustil Slovenijo boljševiški totalitarni diktaturi? Ali, če bi se spominjal, kako je leta 1945 na Jalti spuščal Sovjete v Srednjo Evropo, ali bi si marca 1946 v Fultonu v Missouriju upal hinavsko jadikovati nad železno zaveso, ki da se je »spustila nad Evropo«? Spomin na koga pa so izgubili nemški nacisti, da so mogli v svojih lagerjih industrijsko pokončevati na milijone ljudi? In katerega spomina niso več nosili v sebi partizani – slovenski partizani – da so v Barbarin rov zakopavali na tisoče ljudi? Vsi ti ljudje so izgubili spomin na sebe – spomin na človeka. V kaj so se pa spremenili, če so izgubili spomin, da so ljudje? Kaj so pa postali? Zveri niso mogli postati. V kaj so se torej spremenili? Nekaj človeštvu še neznanega so morali postati, da so mogli za plačilo pol stoletja sprejemati pokojnino v odebeljenih kuvertah in na svečanostih sedati na častna mesta. V kaj so se torej spremenili in kakšen je postal svet, da jih je tja posedal? Spomin, če bi ga imeli, jim tega ne bi dovolil.
1.1.3. Ljubezen – spoznavni vzgon
Razlikovanje, do katerega nas je pripeljalo začetno zanimanje za pojem razumetja, nam je omogočilo, da smo, ne kar na slepo ali zaradi slučajnega vtisa, ampak na širšem razponu najdene stvarnosti registrirali nekatera najpomembnejša znamenja sedanjega in polpreteklega časa. Videli smo, da se razumetje ne dogaja v praznem prostoru, ampak je v odnosu do vzgona, ki omogoča, da do razumetja pride. Ta vzgon – čeprav je Aristotel postavil trditev, da narava žene vse ljudi k védenju – ta vzgon, ki se napaja iz nekih primarnejših energij, pa je različen. V tistem vzgonu, ki žene k čistemu razumetju, kakor smo stvar postavili mi, v tistem vzgonu so že Grki videli ljubezen. Zato so prizadevanju za razumetje rekli filo-zofija – ljubezen do modrosti. Tako imamo sedaj dve besedi: najprej razumeti ali vedeti ali videti in potem še imeti rad ali ljubiti. Potem ko slišimo – na Jezusovo vprašanje, kaj hoče, da mu stori – slepčevo prošnjo »Gospod, da bi videl«, si pravimo, da je to mogoče eden najbolj pretresljivih stavkov v Evangeliju. V konkretnem primeru slepec seveda želi, da bi imel zdrave oči, v kontekstu človekove usode, pa stavek lahko pomeni željo, da bi to usodo tudi razumel – da »bi videl«.
Grki so nam tako sporočili, da iskanje modrosti ni karkoli, ampak vedenje; potem pa so nam še sporočili, da je v srži tega vzgona ljubezen. Spopolnitev tega razumevanja pa smo kristjani zaslutili v Pavlovem stavku: Če nimam ljubezni, nisem nič. Mislim, da se nam stvari tako izidejo. Primarna je naša želja po videnju, po vedenju, po razumetju. Če pa to željo nosijo energije ljubezni, je to vedenje ali to videnje razumetje samo in nima drugih ciljev razen sebe. Ali, z drugo besedo, resnica. Resnica izhaja iz ljubezni, resnica je otrok ljubezni.
1.1.4. Narod – njegov avguštinski kriterij
Ali velja to samo za posameznike ali tudi za narode? Kaj je to narod?
V svojem veledelu O božji državi je Avrelij Avguštin podal (knjiga XIX, pogl. 24) izhodiščno definicijo o tem, kaj je narod, v kateri bomo našli tudi primerne iztočnice za naše razmišljanje. »Narod je združba razumne množice, ki jo združuje soglasna ali splošna udeležba na stvareh, ki jih ljubi. Za presojo posameznega naroda je torej pomembna ugotovitev, kaj je tisto, kar ljubi. V kolikor boljših rečeh se sklada, toliko boljši je, in v kolikor slabših, toliko slabši.«
Čeprav nikakor ni enostavno identificirati reči, ki jih narod ljubi, je vendar ena orientacijska točka bolje kakor nič. Zlasti pa je vsaj za kako konkretno odločitev, za katero je mogoče reči, da jo je postavil narod, mogoče s precejšnjo zanesljivostjo reči, ali je dobra in razumna ali ne. Če je narod v tolikšni meri »razumna množica«, da upošteva norme, ki jih postavlja jezik, potem je to mogoče tudi dokazati.
Če še enkrat pogledamo zgornjo poizkusno definicijo – zlasti njene nosilne elemente: »racionalna množica« in »soglasnost v stvareh, ki jih ljubi« – potem bi lahko položili na mizo tehtne razloge, ki našega statusa naroda – na katerega Slovenci sicer računamo – ne ukinjajo, kažejo pa njegovo okrnjenost. Nikakor ne bi pristali na to, da smo »pecora« (ovce), ki jih Avguštin postavlja za nasprotje »racionalni množici«, a razne narodove manifestacije – kulturne, splošno družbene in politične – bi nam delale velike težave, če bi kdo od nas zahteval da jim priznamo ali celo dokažemo nekvalificirano »racionalnost« ali »soglasnost«.
1.1.5. Narod – racionalna in neracionalna množica
Iz bližnje preteklosti – iz časa, v katerem z nekaj pravice trdimo, da smo se Slovenci odločali kot narod – naj izpostavimo dve dejanji ali dve odločitvi, v zvezi s katerima bi bilo mogoče govoriti o »racionalnosti« ali »neracionalnosti«.
Ko smo se ob koncu prve svetovne vojne odločili za odhod iz Avstrije in za vstop v državo južnoslovanskih narodov, smo s tem naredili korak, ki je rešil naš nacionalni obstoj. Z njim smo izmaknili glavo izpod giljotine avstrijskega nemštva, ki bi se sprožila na nas že v naslednjem desetletju. To je bila vsekakor zelo racionalna odločitev. (A je že zanjo treba reči, da so jo koroški Slovenci ignorirali in da zato ni mogoče reči, da je bila vseslovenska ali »soglasna«.)
Ko pa je čez dve desetletji nastopila nova svetovna vojna, so Slovenci dovolili, da so določene sile v narodu v protislovnih mednarodnih razmerah izvedle boljševiško revolucijo, ki je bila aracionalna do te mere, da je mogoče usodno prizadela narodove življenjske sile (kar je bilo mogoče videti vnaprej). Ko se je po pol stoletja dvignil boljševiški totalitarni pokrov in smo se Slovenci spet pogledali, kakšni smo videti, smo se ponovno in ponovno morali vprašati, ali se še obnašamo »racionalno« in ali je sploh še kaj, kar bi »ljubili v složni skupnosti«. To se pravi, ali smo sploh še narod. S holocidnim pokolom slovenske narodne vojske in z množičnim eksilom tradicionalne narodove elite na eni strani, na drugi pa s splošno vdajo narodovih sil, oslabljenih s kolaboracijo v boljševiškem angažmaju, smo se končno znašli na tem, da je postalo vprašljivo, ne glede na formalne evropske in atlantske povezave, ali nam bo uspelo obdržati narodovo duhovno, kulturno in politično bit v normativnem svetu Evrope. Predvsem pa, ali sploh še bomo. Z naraščajočo tesnobo si postavljamo to vprašanje.
Stanje, ki smo mu tu in sedaj priča, bi težko komentirali bolj učinkovito – vsekakor pa ne s toliko avtoriteto – kot tako, da z nekaj stavki nadaljujemo citirano Avguštinovo mesto: »Po tej definiciji je tudi rimski narod narod in celota njegovih zadev rimska država. Kaj pa je v svojih začetnih časih in tistih, ki so jim sledili, ta narod ljubil in katere navade so ga pripeljale do krvavih vstaj, do družbenih in državljanskih vojn, kako je z vsem tem torej prizadel in zapravil svojo slogo, ki je nekakšno jamstvo narodove blaginje – o vsem tem priča zgodovina«.
Tudi Slovenci imamo, poleg zlagane, tudi nekaj resnične zgodovine, ki o tem »priča«.
Kar hoče Sv. Avguštin sporočiti z navedenim odlomkom – v resnici pa s celotnim delom O božji državi – je misel, da v državi in narodu ni »resnice in pravičnosti«, če se ne upoštevajo božje norme. Avguštin izdeluje svoje stavke v visoko intoniranem filozofskem jeziku, ki mu današnja kultura mogoče ne izkazuje začetne naklonjenosti. Civilizacijska dilema, pred katero stoji današnji svet, pa je enaka. Mogoče je problem sedanjega sveta prav v tem, da ni v stanju izdelati jezika, ki bi pred njegove prebivalce z neizogibno nujnostjo postavil usodnost te izbire ali te di-lemme. Nihče ne more – v zavesti celotne zapletenosti problema – trditi, da je mogoče zgraditi svet brez božje podmene. Ne samo gosposki svet, ki ga je – kljub vsemu – postavila Evropa, ampak katerikoli svet. Noben Žižek, ne slovenski ne evropski, ne more tega trditi. To tezo bi lahko potrdil samo eksperiment zgodovinskih razsežnosti, ki bi bile sorazmerne s trajanjem Evrope. Toda ali ne bi bil ta preizkus nedopustno tveganje? Ali se vsi tisti, ki potiskajo Evropo v območje tega preizkusa, zavedajo, kako nevarno igro igrajo?
Toda Slovenci smo v sklopu širših civilizacijskih dilem skupaj s Srednjo in Vzhodno Evropo vpleteni še v en proces, ki ga ponavadi povzemamo z besedo tranzicija in pomeni ponovno pridobitev protoevropskih duhovnih, kulturnih in političnih norm. Ta proces, ki traja na odprti sceni že dvajset let – če pri tem ne upoštevamo vseh mnogih osvobodilnih dejanj posameznikov in skupin in celih narodov iz obdobja pred tem – to dvajsetletno obdobje nas je dodobra poučilo, da bo ta proces – to vračanje k sebi – bolj mučno, bolj zapleteno, bolj zahtevno, kot smo si kdaj mislili. Izkazalo se je, da se nekaterih važnih reči, preden smo se jih lotili, nismo zavedali. Nismo vedeli predvsem tega, da so boljševiki iz posebne snovi, da bi, ko bi bili bolj zvesti opazovalci, lahko to vsaj slutili, saj nam ni bilo v celoti skrito, s kom imamo opraviti. V boju za golo duhovno preživetje tudi nismo opazili, kaj se z nami dogaja, v kaj se spreminjamo. Spremenili pa smo se v tistem petdesetletju v nekaj, za kar človek premišlja, ali mu je sploh dovoljeno izreči. A vendar! Še ko smo se jim upirali, smo jim bili podrejeni. In še ni konec. Še ko se jim upiramo, smo jim podrejeni! Takšna je moč suverene laži, ki je nad nami. Kaj takega res še ni bilo: da je premalo reči, da človek laže, ko je treba reči, da je človek postal laž. To pa je nekaj, za kar sicer mislimo, da moramo povedati, ne da bi prav razumeli, kaj je. Samo vemo, da je nad nami.
Skratka, boljševiška okupacija, ne glede na to, ali je prišla z močjo tujega orožja ali pa jo je uvedla izprevrženost domačega, ni potekala tako, kakor se je na začetku velikega boljševiškega pohoda na Zahod dalo sklepati po besedah takratnega predsednika finske vlade Rista Rytija. Ko je namreč Sovjetska zveza že drugi dan nenapovedane vojne s Finsko 30. novembra 1939 objavila vest, da je ustanovila »demokratično vlado Finske« pod vodstvom komunističnega emigranta Kuusinena, je finski predsednik takole komentiral to vest: »Oblast gospoda Kuusinena ne bo na Finskem segla niti palec dlje kot bajoneti Rdeče armade in ne bo niti minute dlje trajala, kot bo trajala podpora teh bajonetov.« Boljševiška okupacija pa je bila takšne narave, da se morajo narodi ubadati z njo še dvajset let po odhodu sovjetskih bajonetov in še dvajset let po tem, če upoštevamo slovenske razmere, ko so se slovenski boljševiki odpovedali zaščiti bajonetov JLA.
1.1.6. Romunizacija Slovenije
Ko tako na splošno govorimo o nekdanji boljševiški okupaciji Srednje in Vzhodne Evrope, dajemo mogoče napačen vtis enakosti politične geografije tega dela kontinenta. Kljub totalitarni monolitnosti celotne pokrajine, kljub njenemu pravladajočemu taboriščnemu videzu, kljub vsepovsodni povezavi monolitne partije s tajno politično policijo, ki je brez izjeme konstituirala središčno točko sistema, so se vendar iz različnih razlogov – poglavitno besedo so tu imele različne poti, ki so jih v preteklosti prehodili posamezni narodi – začele oblikovati razlike, ki so včasih zrastle v presenetljive drugačnosti.
Ko je lansko leto dobila Nobelovo nagrado za literaturo banatska Nemka Herta Müller, so se časopisi na široko razpisali o boljševiških razmerah v Romuniji pred Ceausescujem in po njem. Ko smo prebirali ta poročila, se nam je odpiralo porazno spoznanje, da obstajajo v Sloveniji presenetljive analogne točke z Romunijo. Čeprav so bile pri nas stvari domišljene bolj domiselno in rafinirano in za njihovo izvedbo ni bilo potrebno grobo fizično nasilje, je na primer postalo jasno, da je tudi v Sloveniji odločitev za boljševiški sestop padla že mnogo prej, preden se je dejanski sestop začel – preden so ga tudi pri nas začeli pilotirati tako skrbno, da so »stare sile obdržale moč in kmalu vzpostavile novim razmeram prilagojen režim starih elit, pri čemer so obdržali ključna mesta v politiki, pravosodju, medijih in gospodarstvu«.
Tudi za Slovenijo velja nadalje trditev, ki smo jo glede Romunije imeli priložnost prebrati v teh poročilih: »Jasnega in dokončnega preloma s prakso, z miselnostjo in z osebjem komunističnega režima v Romuniji ni bilo nikoli.« Tega preloma tudi v Sloveniji ni bilo nikoli. In nadalje: »V drugih državah so bile organizirane enote kazenskega pregona komunističnih zločinov, v Romuniji se to ni zgodilo.« Tudi v Sloveniji so komunistični zločini posamično in množično ostali suvereno ignorirani.
Nadalje lahko beremo v tistih poročilih iz Romunije: »V decembru 1989 postavljeni kartel moči se je dobro upiral času in do današnjega časa zavira globljo prenovo Romunije.« Tako tudi v Sloveniji: oblast, ki se postavlja v liniji državnega predsedništva, traja od aprila 1990 neprekinjeno do danes; oblast, ki se konstituira na ravni izvršne oblasti, pa je obvladovala dve tretjini slovenskega demokratskega obdobja. Obakrat je mišljena oblast v boljševiški režiji. A sedaj poslušajte tole: »Leta 1996 je volilna zmaga reformiranih strank obljubila preobrat. Toda predsednik Emil Constantinescu in koalicijske stranke so doživele neuspeh ob trdovratnem odporu starih struktur. Leta 2000 so se v socialdemokrate spremenjeni neokomunisti vrnili nazaj na oblast. Leta 2005 in leta 2006 so bile pod predsedstvom Basescuja še enkrat vpeljane ambiciozne reforme, ki so bile posebej v sodstvu in pri pobijanju korupcije zelo uspešne. Kmalu po vstopu v EU pa je nacionalnoliberalna stranka pod vplivom oligarhov, ki so bili obogateli z zmanipulirano privatizacijo iz ere Iliescuja in Nastaseja, zamenjala tabor in s pomočjo socialdemokratov tem reformam naredila hiter konec.« Ali nas ta potek dogodkov na kaj spominja?
Glede političnega terena, na katerem so romunski boljševiki tako virtuozno manevrirali, pa velja prebrati sarkastično pripombo romunske politologinje Aline Mungiu-Pippidi v nekem romunskem časopisu: »Še leta 1992 bi si več kot 70 % Romunov srčno želelo šefa, kot je bil Ceausescu. Da si tega števila danes ni mogoče zamisliti, je za romunske razmere že napredek.« Omenjena politiloginja je zanimiva tudi zato, ker njen pogled tudi na širšo nekdanjo vzhodnoevropsko boljševiško areno ni bolj razveseljiv: »Komunisti tudi drugod nikakor niso izginili s političnega zemljevida, ampak so svoje ideje in svojo taktiko rešili v naslednje generacije. V Češki republiki, na primer, so se nekdanji funkcionarji, brž ko je minila z zakonom določena politična karantena, brž, brž vrnili.« Politologinja ob tem pripominja, da se torej Romunom le ne bi bilo treba tako sramovati. Kako bi svoje Romune lahko šele potolažila, če bi poznala slovenske razmere!
1.1.7. Ballestremov vprašalnik
Posamezniki in skupine, ki so se sicer zavedeli nenaravnosti življenja pod boljševizmom, so gojili le skromne upe na skorajšnjo odrešitev. A. Zinovjev je še leta 1980 v Švici pisal, da je »komunistična družba tako stabilna, da znotraj nje enostavno ne morejo dozoreti sile, ki bi imele dovolj moči, da bi to družbo zrušile.« Na veliko zgodovinsko priložnost ni v bližnji prihodnosti domala nihče upal, komaj pa verjamemo, vsaj sodeč po naših razmerah, da je kdo pričakoval, da bodo nastopile tako nepričakovane in nenadejane ovire, če se taka zgodovinska priložnost le kako pojavi. Da bo prehod v demokracijo tako oviran in sabotiran, kakor se je pozneje izkazalo.
V zborniku Totalitarizem v 20. stoletju, ki je izšel s sodelovanjem štiridesetih znanstvenikov leta 1996, je Karl Ballestrem, profesor političnih znanosti na katoliški univerzi v Eichstättu, objavil prispevek, v katerem se je lotil prav tega vprašanja: kakšne možnosti imajo nekdanje totalitarne države po letu 1989 – torej v prihodnosti. Nanizal je tri sklope momentov, ki jih je treba premisliti in nanje odgovoriti, če hočemo dobiti zanesljivo predstavo, kakšne možnosti imajo posamezne družbe – posamezni narodi in posamezne države – da postavijo nove politeje v skladu s tradicionalnimi civilizacijskimi normami. Kar dr. Ballestrema zares zanima, je to, če so družbe, ki so morale iti skozi tako zgodovino, kljub vsemu ohranile značaj subjekta. Ali smo na primer Slovenci še subjekt?
Zdelo se nam je primerno, da središčni del tega besedila predstavimo bralcem Zaveze in jih prosimo, da zbrano preberejo točko za točko v omenjenih sklopih in potem odgovorijo, kakšne možnosti je Slovenija imela in jih še ima za celotno politično rehabilitacijo. Nekaj tako izpolnjenih anketnih listov, ki bodo izkazovali vseslovenski pomen, bomo v naslednji Zavezi z veseljem objavili. Naredimo nekaj za Slovenijo! Naj bo to skupinski prispevek bralcev Zaveze.
Ballestrem pravi: Ne zadošča položiti oblast v nove roke, na novo se morajo urediti politične, gospodarske in socialne razmere. Ampak toliko bolj se zato zastavlja vprašanje, ali po desetletjih totalitarne diktature družba še zmeraj ali pa že spet obstaja kot subjekt, sposoben delovanja, in na katere pozitivne ali samozdravilne moči se lahko pri uresničevanju te velike naloge zanesemo.
Vprašanje o sposobnosti delovanja lahko razdelimo na tri dimenzije in ga tako ponazorimo:
- Politična dimenzija: Ali obstaja nacionalna identiteta, ki zagotavlja nadaljnji obstoj državne enotnosti? Ali obstajajo institucije (parlamenti, stranke, delujoče uprave), ki lahko služijo kot osnova demokratične pravne države? Ali obstajajo spomini na demokratično politično kulturo pred komunističnim gospostvom? Ali obstajajo politiki, ki uživajo zaupanje (velikega dela) ljudstva?
- Socio-ekonomska dimenzija: Ali obstajajo ustanove in skupine (cerkve, univerze, narodne manjšine), ki so se zaradi lastne tradicije in identitete izkazale za relativno odporne proti sistemu? Kako široko in globoko je segel predor v zasebnost, koliko so ostale nedotaknjene ali so se celo okrepile družinske in sorodniške strukture ter prijateljski odnosi?
- Moralno-psihična dimenzija: Ali obstaja v družbi minimalni konsenz o osnovnih vrednotah ob hkratni pripravljenosti tolerirati drugače misleče in drugačne sodržavljane? Ali so se pri ljudeh v totalitarnih državah tradicionalne vrline izgubile bolj kot v zahodnih demokracijah? Ali so se pri njih razvile nove? V kolikšni meri obstaja pripravljenost na lastno učinkovitost in odgovornost? Kako je s humorjem; tem najtrdovratnejšim sovražnikom totalitarnih diktatur?
Naravno je, da po letih totalitarne diktature te značilnosti še zmeraj ali pa že spet delujoče družbe niso niti enoznačne niti popolne. Omogočajo pa, da nekdaj totalitarne države nekoliko bolj diferencirano raziskujemo glede na njihove možnosti za bodočnost. Splošen izid takih raziskovanj se da napovedati in ne preseneča: Možnost za bodočnost so pri nekdanjih državah vzhodnega bloka različne, pri Sovjetski zvezi pa najmanj obetavne. S pomočjo naštetih značilnostih se da to v posameznostih pokazati in utemeljiti.
Jeseni leta 1989 je bilo za mnoge ljudi Srednje in Vzhodne Evrope tako, kakor da bi se prebudili iz dolge more. Govorili so o svojem zgrešenem življenju in zapravljenem stoletju. Hoteli so spet začeti tam, kjer so njihovi narodi izstopili iz evropske zgodovine. Obenem pa so vedeli, da je to nemogoče, zakaj totalitarizem, čeprav se za trajno ni mogel uveljaviti, nikakor ni bil samo sen, ampak resničnost, ki je za sabo pustila številne sledi.
(Totalitarizem v 20. stoletju, Nekdanje totalitarne države in njihova možnost za prihodnost, K. G. Ballestrem.)
1.1.8. Čakajoč na boljševiški samoobračun
Splošno družbeno stanje, ki trenutno vlada v Sloveniji, je nenormalno v najbolj eklatantnem pomenu te besede. Sile, ki se jim je posrečilo dobiti v roke krmilo države, imajo v svojih identitetnih listinah vpisane vse tri kategorije zločinov, ki jih je mednarodna skupnost registrirala v prizadevanjih, da omogoči civilizaciji, da izreče sodbo nad velikimi zločini 20. stoletja. Neznosnost teh zločinov ni samo v njihov nekaznovanosti, ampak v njihovi neevidentiranosti ali njihovi skritosti. A ker so se zgodili, še vedno so in bodo, dokler jih kdo ne dvigne iz temnih kript s policijo in zakoni zavarovane preteklosti. Nujno bo to moral nekdo narediti, zakaj ti zločini, ker so se zgodili in so, tudi delujejo: delujejo tako, da izrekajo moralno neveljavnost nad vsakim aktom, ki ga izdajo pravosodne ustanove države.
V nedogled to ne bo moglo iti. V nedogled Slovenija ne bo mogla biti zločinska država. Te pogodbe z njo nismo podpisali, ne tisti, ki smo jo vzeli za svojo in jo vzdržujemo, ne tisti, ki se vsak dan vanjo rojevajo. Da bomo živeli v zločinski državi, na to nismo pristali, na to nihče ni pristal. Pomislimo, v kaj se spreminja javnost, ki dovoli ogorčeno obsojanje ubijanja Romov v Evropi, ne da bi pri tem kdo omenil, da so samo junija leta 1942 partizani v Ljubljanski pokrajini pomorili 160 Romov, zvečine žensk in otrok – v razvratnih obredih, ki naj bi služili za učno uro za končni genocid.
Skratka, slovenska politična levica se bo enkrat morala soočiti s tem, kar je bila. Večno države ne bo mogla imeti za talca. Igranje določenih vlog državnega pomena postaja vedno bolj naporno in protislovno. Če se samo spomnimo, v kako mučno retorično telovadbo je bil predsednik države potisnjen v pogovoru na slovenski televiziji 21. decembra 2009, ko ga je izpraševalec moral spomniti na ideološke usluge, ki jih je – morda v zahvalo za volilno pomoč – delal vladajoči levici. Zakaj se je predsednik Türk moral spuščati, rešujoč nerešljiv položaj, v tako neugledne položaje, namesto da bi prihajal pred nas s pretehtano in na vse strani izmerjeno besedo. Čeprav je Slovenija mlada država – ali pa prav zato – bi predsednik moral upoštevati svojo visoko službo, jo ljubosumno varovati in graditi, zavedajoč se, da od njene integritete prehaja nekaj tudi na nas. Da vsaka njegova nezadostnost deloma pade tudi na nas. Zlasti, če mu popustijo živci in se spusti v denunciacijo! Na primer, ko je prišla na vrsto Huda jama kot »drugorazredna tema«. Tedaj se je usulo: da politika nosi poglavitni del krivde, politika, ki s svojimi kalkulacijami vdira v boleči spomin ljudi; da je politika tista, ki se ne more odreči pričakovanju kratkoročnih političnih učinkov. Katera »politika«? Ali vsa politika na počez?
Poglejmo sedaj še drugo sceno. Enega od prizorov, ki se je odigral na omizju televizije Slovenije po slovesnosti v Cankarjevem domu na dan samostojnosti. Tam je padlo vprašanje: »Kakšen zgodovinski spomin naj ima naša država!« Na to vprašanje se je odzval nekdanji premier Janez Janša s krajšim govorom: »Nobena od strank Demosa ni mogla biti registrirana odprto kot politična stranka. Komunisti sedaj govorijo, da so te stvari bile tolerirane. Tolerirano je bilo samo, kar se ni dalo preprečiti. Obstaja Vaše pismo, g. Potrč, ki ste ga napisali pred dvajsetimi leti najvišjim vodstvom takratne Socialistične republike Slovenije. Mislim, da so ga dobili štirje ljudje, objavljeno pa je v knjigi sedem let pozneje. V njem analizirate situacijo delovanja protirevolucionarne opozicije, kot pravite, in zahtevate od slovenskega vodstva, katerega del ste bili tudi Vi, da se enako energično, kot se upira miloševičevskim centralističnim težnjam, upira tudi slovenski opoziciji in da se enako kot z Miloševičem ravna tudi s takrat komaj nastajajočo slovensko opozicijo. In ta pristop je bil pozneje zelo jasen in očiten vse do slovenske osamosvojitve. Govoriti o tem, kako je bil bivši šef tajne službe policije zaslužen za demokracijo, je do konca sprevrženo. Če g. Ertl zasluži kako odlikovanje za kako posamično ravnanje, potem zasluži tudi kazenski pregon za vsa tista dejanja, ki pa so bila nekoliko drugačna. On je vodil organizacijo, za katero je slovensko ustavno sodišče in tudi slovensko vrhovno sodišče v nekaj sodbah ugotovilo, da je bila zločinska, da je izvajala stvari, ki so drastično kršila človekove pravice; da je izvajala teroristične akcije v tujini in doma; da je povzročila ogromno gorja 11.000 državljanom, in da se spomnim izjave g. Školča, ki je bil predsednik ZSMS v času teh dogajanj okrog četverice, ki je dejal: »Slovenija je prestreljena z Udbo oziroma s starimi službami.« In ko so začeli odpirati arhive, kolikor jih niste uničili leta 90 – za kar ni še nihče odgovarjal – se je pokazalo, da je to dejansko res. 20.000 sodelavcev Udbe je nadzorovalo politično vsako vas, vsako podjetje, vsako šolo in vsako institucijo.«
Nekoliko pozneje je Janša še enkrat ponovil: »O tem, da je treba zaostriti politiko nasproti nastopajoči opoziciji, se je razpravljalo in odločalo na organih – delovni zapisniki obstajajo – kakor je Svet za varstvo ustavne ureditve in Komite za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito in še nekaterih. V njih ste bili član tudi Vi.«
Ključnih dejstev, ki jih je navedel nekdanji premier Janša, Potrč ni mogel zanikati. Lahko pa bi naredil nekaj drugega. Lahko bi bil šel domov, napisal odpovedno pismo in ga poslal predsedniku državnega zbora. To bi bilo prvo dejanje kakega člana postboljševiške nomenklature, za katero bi imeli razloge, da mu ploskamo. A ne, ti ljudje niso iz te snovi. Sedaj je dokončno jasno, da usoda države Slovenije leži v rokah državljana, ki ima vsake toliko časa največjo moč v državi. Ki zaenkrat še presega vsako drugo moč.
2. Kako se je začelo
2.1. Dobrepolje med italijanskimi represalijami in komunističnim terorjem
2.1.1.
Pred nekaj meseci nas je eden prizadevnih članov odbora za postavitev farne spominske plošče žrtvam komunističnega nasilja v Dobrepolju in zvest obiskovalec vseh naših srečanj opomnil, da že dolgo nismo pisali o njegovi dolini, ki je med revolucijo plačala strašen krvni davek, saj je na njihovi farni spominski plošči vklesanih kar 286 imen iz 14 vasi dobrepoljske fare. Radi smo sprejeli vabilo, od katerega smo pričakovali tudi nekaj novih zgodb za našo revijo.
Seveda je treba takoj povedati, da je o trpljenju in žrtvah dobrepoljske fare že precej napisanega. Leta 1995 je izšla knjiga Dobrepoljska Hirošima. Napisal oziroma uredil jo je domačin France Nučič, ki pa je tudi avtor še dveh podobnih knjig: Struge – zamolčani zločini – 1996 in Velikolaški in škocjanski holokavst, 1999. Založba Družina je leta 2001 izdala medvojne spomine takratnega dobrepoljskega kaplana Ivana Lavriha pod naslovom V primežu revolucije, ki jih je za tisk pripravil Ivo Žajdela in dodal še izčrpen uvod. Leta 2007 je France Nučič izdal še eno knjigo »o minulih dogodkih v medvojnem času 1941–1945 v dobrepoljski in struški dolini ter soseščini tako po spominu kot po arhivskih podatkih časopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice ter Arhiva Slovenije«. Naslov knjige je Med ljubeznijo in sovraštvom. V času, ko je vsako leto manj živih pričevalcev, so te knjige dragocena baza podatkov, iz katere bodo prej ali slej morali črpati tudi zgodovinarji. Pa še na eno knjižno delo bi radi opozorili. Leta 1969 je pri Mohorjevi družbi v Celovcu, že prej pa pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu izšla povest Ljudje pod bičem. Napisal jo je znani begunski pisatelj Karel Mauser, ki je kot bogoslovec od leta 1941 do 1943 hodil na počitnice v Zdensko vas, doživel mesece krvave revolucije v dolini in od blizu videl stisko ljudi zaradi okupatorske represije in komunističnega nasilja.
Tale Kako se je začelo je nastal po pripovedi nekaterih starejših Dobrepoljcev in s pomočjo navedenih knjig. Iskrena hvala vsem, ki ste kakorkoli pomagali, da bo ta zgodba zagledala beli dan.
2.1.2. Obdobje med obema vojnama in začetek okupacije
Če se pripeljemo od Turjaka, zavijemo pri Trubarjevi Rašici na levo in že smo v Ponikvah in Predstrugah, kjer je nekoč za prebivalce dobrepoljske in struške doline bilo najbližje okno v svet – železniška postaja. Dobrepoljska in struška dolina sta skupaj dolgi manj kot 20 km, široki pa največ 4 km. Obe potekata v smeri severozahod – jugovzhod, na vzhodu in zahodu ju omejujejo z gozdom poraščeni hribi, na jugovzhodu pa struška dolina prehaja v suhokrajinsko in roško hribovje.
Prvi zapiski o dobrepoljski fari, ki ima središče s cerkvijo sv. Križa in pokopališčem na Vidmu, segajo v 13. stoletje. Tudi Struge so bile nekoč dobrepoljska podružnica, samostojna župnija pa so postale šele leta 1862. Obe fari sta pred drugo svetovno vojno spadali v občino Dobrepolje, ki je prav tako imela sedež na Vidmu. Prebivalci – nekaj nad 3.000 jih je bilo – so se večinoma preživljali s kmetijstvom, saj prave industrije v dolini niso imeli. Med obrtniki so bili znani mizarji, nekateri kmetje so se poleg obdelovanja zemlje ukvarjali tudi s »furmanstvom«. Pozimi je vsa dolina delala zobotrebce oziroma »klinčke« in razno kmetijsko orodje. Družine so bile namreč velike in treba je bilo poskrbeti za hrano, obleko in obutev.
Na Vidmu so imeli popolno osnovno šolo, podružnični šoli pa sta bili na Vodicah in v Kompolju. Iz Lavrihovih spominov vemo, da je kot kaplan imel 20 ur verouka tedensko in enkrat na teden je učil tudi na Vodicah in v Kompoljah. Župnik Anton Mrkun je v Ponikvah postavil dom za ostarele in od leta 1934 so ga vodile sestre sv. Križa, ki so tam imele tudi kapelo. Pred nekaj leti so na Vidmu odprli moderen cerkveni dom za ostarele. Župnik Mrkun je bil znan kot dober gospodarstvenik. Njegovo delo je bil tudi Jakličev dom na Vidmu. Ime so vzeli po domačinu Francetu Jakliču, ki je bil učitelj, zadružnik, gospodarstvenik in prosvetni delavec. Ta dom je kmalu postal središče razgibanega kulturnoprosvetnega življenja v dolini. Na župnikovo pobudo se je na Vidmu začelo izdelovanje igrač in prostor za delavnico se je našel v domu. Kaplan Lavrih je zapisal, da so bili Dobrepoljci ljudje žuljavih rok in globoke vere. Slika kulturnega življenja v dolini bi bila zelo nepopolna, če ne bi omenili pevskih zborov in godbe na pihala. Še danes so Dobrepoljci znani po odličnih pevskih zborih in godbi na pihala. Od verskih organizacij je bila posebno uveljavljena Marijina družba, v letih pred drugo svetovno vojno pa tudi Katoliška akcija. Na tem področju je bil zelo dejaven kaplan Franc Nahtigal, ki je bil na Vidmu samo nekaj let, pa ga imajo ljudje še vedno v lepem spominu.
April 1941, ko so dolino zasedli Italijani, vsaj na zunaj ni prinesel bistvenih sprememb. Občino sta še naprej vodila župan Jože Strnad in tajnik Anton Medved, v pomoč pa jima je bil uradnik Rudi Osterman. Tudi župnik Mrkun in kaplan Lavrih, ki je leta 1940 nasledil Franca Nahtigala, sta nadaljevala svoje delo. Italijanski vojaki so se nastanili na železniški postaji v Predstrugah in pri Sv. Antonu na Zdenski rebri, na Vidmu pa so karabinjerji prevzeli nekdanjo orožniško postajo. Okupacijska oblast je že v aprilu 1941 izdala ukaz o obvezni oddaji orožja in drugega vojaškega materiala. Od vsega, kar je razpadajoča jugoslovanska vojska pustila v dolini, so ljudje najprej razgrabili hrano. Za orožje, ki ga je bilo tudi dovolj, so se zares zanimali le redki, vsi pa so imeli občutek, da ga je dobro skriti pred osvajalcem. Domača občinska oblast, ki naj bi sprovedla italijanski odlok, je ščitila ljudi in tako so oddali le nekaj pušk in municije, večina orožja pa je ostala skrita. Že prve tedne po zasedbi je z Gorenjske in Štajerske, kjer so Nemci takoj začeli preganjati zavedne in vplivne Slovence, pribežalo precej beguncev. Ker so bile v Ljubljani možnosti za njihovo nastanitev in preskrbo omejene, so se obrnili tudi na podeželske fare in občine. Po posredovanju župnika Mrkuna je tedaj Dobrepolje sprejelo okrog 70 beguncev – največ je bilo Štajercev – in nekaj gorenjskih in štajerskih bogoslovcev, ki so študirali v Ljubljani, pa zaradi Nemcev niso več mogli domov na počitnice. Tako sta bili julija 1943 na Vidmu kar dve novi maši; eno je opravil Tone Polda, drugo pa Peter Golob. Oba sta bila doma na Gorenjskem in sta po letu 1941 našla drugi dom v Zdenski vasi. Tretji bogoslovec, ki je tedaj tudi prihajal v Zdensko vas pa je bil Karel Mauser. Že tedaj je kazal pisateljsko žilico in je kasneje kljub težkemu begunskemu življenju v ZDA opravil veliko pisateljsko delo ter se zlasti v povesti Ljudje pod bičem spomnil Dobrepoljcev in njihovega trpljenja med vojno in še cela desetletja po njej. Na drugi strani pa je med štajerskimi begunci, ki so tedaj prišli v dolino, bilo več takih, ki so se takoj povezali z redkimi domačimi komunisti in skupaj z njimi začeli pripravljati pot komunistični revoluciji. Večino beguncev so sprejele družine na Vidmu, v Zdenski vasi, v Podgorici in na Cesti. Pri županu Strnadu se je nastanil štajerski zdravnik dr. Mirko Pokorn z družino, ki je kmalu postal vnet sodelavec OF. Zanimivo pa je, da je tudi prva žrtev komunističnega nasilja v dolini bila iz vrst štajerskih beguncev. Marca 1942 so namreč partizani ustrelili Ernesta Hojnika, ki je stanoval pri Bločanovih v Zdenski vasi. Verjetno so k temu pripomogli njegovi štajerski prijatelji, ker ni hotel z njimi tuliti v komunistični rog.
2.1.3. Nenavadna pomlad 1942
Vest o nenavadni smrti štajerskega begunca v Zdenski vasi je vznemirila celo dolino in nekoliko skalila veselje nad pomladjo, ki so jo po dolgi in hudi zimi vsi težko pričakovali. Komaj je odlezel sneg in se je nekoliko ogrelo, je od Trebnjega prišel bataljon partizanov, ki sta ga vodila krščanski socialist Janez Marn – Črtomir Mrak in novomeški komunist Niko Šilih – Boris Nikič. Najprej so se ustavili na Javhah nad Zagorico, čez nekaj časa so se pa utaborili v ravninskem gozdu v Logu blizu Kompolj. Nučič piše, da »so bili to pretežno Dolenjci nekomunističnega izvora, ki so duhovnika v dolini ob srečanjih še pozdravljali s ‘hvaljen Jezus’«. Poveljnik Marn je bil gimnazijski sošolec kaplana Lavriha, ki je zapisal v omenjenih Spominih, da je Marn nekajkrat ponoči prišel k njemu v župnišče: »Preklinjal je komuniste, ki so izigrali vse politične stranke, tudi krščanske socialiste in sokole ter prevzeli popolno komando nad osvobodilnim gibanjem. Vsakega, ki se ni pridružil partijski volji in OF, so imeli za izdajalca. Posebno je obsojal političnega komisarja Šiliha in že na prvem sestanku povedal, da bo skušal pobegniti.« Ljudje, ki Italijanov niso marali, so v začetku sprejeli partizane s simpatijami in jim radi pomagali. Imeli so jih za borce proti okupatorju. Takrat tudi rdeča zvezda in komunistični znaki na njihovih kapah in uniformah še niso bili tako poudarjeni. Verjetno je bil glavni namen Marnove enote v dolini pripraviti teren za prihod vodstva slovenske komunistične revolucije. To je bil čas, ko so po Ljubljanski pokrajini nastajala »osvobojena ozemlja«, saj so Italijani v odročnih krajih ukinjali karabinjerske postaje in manjše vojaške postojanke in je marsikdo verjel, da bo vojne kmalu konec.
17. maja 1942 je iz Bizovika pri Ljubljani krenilo proti Dolenjski 17 mož nacionalne ilegale. Na poti so se načrtno ustavili v hribih pri Vodicah na severni strani dobrepoljske doline. Kaplan Lavrih piše, da je 18. maja dobil z Vodic sporočilo, da je tam četniški odred, ki pričakuje fante iz dobrepoljske doline: »Dobrepoljci niso bili za akcijo nič kaj navdušeni. Vojna bo trajala še več let in misel na potikanje po gozdovih, stradanje in prezebanje jih je odvračala od pridružitve. Zaradi tega oklevanja so se četnikom pridružili samo štirje: Franc Kadunc, Franc Brodnik, Avgust Čirič in Ivan Gale. Na Vodicah so ostali samo en dan, potem pa so odšli preko Suhe krajine v bližino Žužemberka«. (V primežu revolucije, str. 45) Ivan Korošec, eden od mož, ki so prišli iz Bizovika, se v knjigi Prva nacionalna ilegala spominja postanka pri Vodicah. Po njegovem so tam čakali nekaj dni v upanju, da se jim bo pridružil še kak novinec iz doline. Na binkoštni ponedeljek, 25. maja 1942, so partizani nepričakovano obkolili njihov tabor, toda 21 mož pod vodstvom Milana Kranjca je z odločnim posegom razmaknilo obroč in odšlo proti Žužemberku. (I. K., Prva nacionalna ilegala, str. 48)
Medtem ko je bil Kranjčev odred že blizu Žužemberka, je Boris Kidrič s svojim spremstvom prišel na Tisovec nad dobrepoljsko dolino. Tisto pot in bivanje na Tisovcu precej podrobno opisuje Edvard Kocbek v Tovarišiji. Na pot so odšli iz Polja pri Ljubljani in se nekaj dni zadržali pri Polici, kjer je taboril Stane Rozman s svojo drugo grupo, ki je bila tedaj najmočnejša partizanska enota v Sloveniji. Nemci so jim preprečili, da bi pri Jančah prekoračili Savo in odšli na Štajersko. »27. maja zvečer je v taborišče na Tisovcu prišel kurir iz Ljubljane in prinesel vest, da je po sklepu ljubljanskega vodstva padel dr. Ehrlich, organizator stražarstva in pobudnik antipartizanstva. Ta izvršitev sankcij je ob medli petrolejki razgibala našo barako … To noč sem dobil določen občutek, da se je začela slovenska vstaja, občutek, da se razvija krvavo resničen proces, ki ni samo skrajno oster, temveč tudi neogiben in zakonit«. (Tovarišija, str. 32) 30. maja 1942 je Kocbek zapisal kratek, vendar pomemben stavek: »V bataljonu Marna – Črtomira nastajajo težave.« V nedeljo 31. maja je po maši govoril na Hinjah pred cerkvijo: »Sonce se je skrilo, nedelja brez sonca je tej slovenski pokrajini podelila nenavadno mračen, skoraj tuj značaj. Po maši se je kmetom tokrat nekam čudno mudilo, vendar smo jih polovico zadržali. Gledali so me nezaupno in počasi sledili mojim mislim … Poleg naravne in zgodovinske nezaupljivosti, ki jo imajo kmetje do nenadnih, intenzivnih in širokih pojavov, se v današnjih mojih poslušalcih kažejo tudi sledovi podtalnega dela, ki ga razvijata domači kaplan in učiteljica … Vse župne urade smo naprosili, da bi danes brali po cerkvah naš razglas. Hinjski župnik tega ni naredil. Obiskal sem ga takoj po shodu in ga povprašal za razlog. Opravičeval se je, da nima navodil od dekana, da je pošto prejel prepozno in da ga bo prebral popoldne pri večernicah. Videl sem, da temeljitejši razgovor s starejšim, prilično debelim gospodom ni mogoč. Roke so se mu tresle, poleg tega so bile ženske v farovžu popolnoma iz sebe.« (Tovarišija, str. 36) Zakaj Kocbek ne pove, da so partizani 28. maja 1942 zgodaj zjutraj odpeljali hinjskega kaplana Henrika Novaka in učiteljico Darinko Čebulj? Najbrž tedaj še ni vedel, da bosta oba obsojena na smrt in da bo obsodba izvršena s krutim mučenjem.
Popoldne 31. maja je bil Kocbek v Strugah, kjer je Marnov bataljon pripravil popoldansko zborovanje: »Zavil sem k prijatelju Mirku Pokornu, štajerskemu beguncu, ki se je iz Dobrepolja umaknil na osvobojeno ozemlje in postal eden prvih naših partizanskih zdravnikov. Za njegovo gostoljubno mizo sem našel Kidriča in tovariše … Preden se je začel shod v Strugah, sem govoril s partizani. Eden izmed njih se mi je bahal: ‘Peli smo pri večernicah na koru, pa se cerkev ni podrla.’« (Tovarišija, str. 37)
Kocbekov opis nedelje 31. maja dopolnjuje kaplan Lavrih v knjigi V primežu revolucije. Pripoveduje, da je maja 1942 imel vsako nedeljo mašo v Kompoljah, sredi partizanskega ozemlja. 31. maja je prikorakala k maši tudi četa partizanov. Po maši je bil pred cerkvijo miting, na katerem je Tone Fajfar govoril o OF, ki se bo zavzemala za malega človeka, posebno za kmeta, in o boju proti fašistom. V zvezi s tem je omenil diverzantske akcije, vendar poslušalci niso razumeli, kaj to pomeni. Lavrih dodaja, da so po maši vsi šli v gostilno in partizani so se kar pomešali med ljudi.
1. junija 1942 je Kocbek zapisal sledeče: »Urejamo begunsko vprašanje. Begunci prihajajo od dobrepoljske strani, kjer so enako izpostavljeni italijanskim in našim kroglam. Videm še nima gospodarja, Italijani se še vedno držijo pri Sv. Antonu. Postali smo pozorni na delovanje videmskega kaplana Lavriha, ki daje dvolične izjave in ponoči zbira fante. Tega spretnjakoviča sem spoznal že lansko jesen, ko sem obiskal Pokornove v Vidmu. Že takrat je prišel k njim z družbo mladih fantov in igral rahlo vinjenost, ko me je spoznal. Moti nas njegova rezerva do nas in zelo prijateljsko razmerje do Marna – Črtomira. Kidrič svetuje skrajno pozornost, kajti mrežo hinjskega kaplana smo že odkrili. Niti vodijo v Ljubljano. Vedno več jih je in vedno bolj sumljivo se prepletajo. Zdaj smo v tisti fazi razvoja, ko nasprotnik dela še prijazen obraz, na znotraj pa čaka primeren trenutek, ko bo snel krinko in udaril.« (Tovarišija, str. 37)
6. junija je Kocbek obiskal kompoljsko šolo. Piše, da se je za trenutek zmedel, ko je stopil pred otroke, ki so jih spravili v največji razred. »Opustil sem besede, s katerimi sem hotel začeti preprosto politično lekcijo.« Potem je sedel med otroke in začel pripovedovati povest o kralju Matjažu in njegovo iz spanja prebujeno vojsko primerjal s partizani, ki v boju proti okupatorju združujejo vse Slovence. (Tovarišija, str. 43)
Samo tri dni po Kocbekovem srečanju s kompoljskimi šolarji je partizansko sodišče oziroma komisar Šilih obsodilo na smrt štiri mlade dobrepoljske fante: Antona Kožarja iz Bruhanje vasi, Jožeta Prijatelja in Vinka Peterlina z Vidma ter Lojzeta Ivančiča z Blok. Bili so obtoženi kraje v zadrugi na Vidmu. Obsodba je bila izvršena v bližini taborišča v Logu. Očividec te izvršitve je bil petnajstletni Jože Vergo, ki je bil tam v bližini na paši. Naslednji dan so bili po vaseh nabiti plakati z razglasom o »justifikaciji izdajalcev«. Podpisan je bil politkomisar Niko Šilih. Nekateri Podgoričani so ga videli, ko je lastnoročno pritrjeval razglas na električni drog sredi vasi. Ljudje so bili pretreseni in prestrašeni. Fantje so se pričeli skrivati tudi pred partizani. Po vojni so domači komunisti razširili zgodbo, da sta dala fante pomoriti kaplan Lavrih in njegov prijatelj Janez Marn, tedaj komandant v Logu, da bi Dobrepoljce odvrnila od OF.
Kocbek o »justifikaciji« štirih fantov pri Kompoljah ni pisal, kajti 10. junija so se visoki gostje s Tisovca zaradi nevarnosti pred Italijani odpravili proti Kočevskemu rogu. Med počitkom na poti je Kocbek bral zapisnik zaslišanja hinjskega kaplana Novaka in učiteljice Čebuljeve, ki sta bila »justificirana« 7. junija. Potem sta imela s Kidričem dolg razgovor »o političnem procesu med slovenskimi katoličani«. Glede zapisnika je Kocbek imel nekatere pomisleke, vendar sta prišla do skupne ugotovitve, »da je potrebno dvoje: prvič, da dobimo kolikor mogoče prave krivce v roke, drugič pa, da duhovnike, ko začenjajo ogrožati naše delo, justificiramo po treznem premisleku vseh okoliščin.« (Tovarišija, str. 51)
18. junija so partizani 2. bataljona Dolenjskega odreda pod Cirnikom pri Šentrupertu ustrelili šentruperškega župnika (nekdanjega dobrepoljskega kaplana) Franca Nahtigala, njegovega kaplana Franca Cvara in še nekaj Šentruperčanov. Po Šentrupertu so nabili razglas, da so bili obsojeni »po naredbi od 28. maja 1942 zaradi sovražnega delovanja proti OF in slovenskemu narodu«. Torej plakati o »justifikaciji« v dobrepoljski dolini niso bili nobena izjema.
Zaključimo to poglavje z opisom razmer med dobrepoljskimi partizani, ki ga je objavil Franček Saje v Belogardizmu: »V Črtomirovem bataljonu so v drugi polovici maja (1942) nastale težave. Pojavile so se skupinice, ki so zahtevale, naj se zaradi koalicijskega značaja vodstva osvobodilne fronte osnuje krščanska, sokolska in komunistična četa. S previdno Črtomirovo potuho se je širilo sumljivo prišepetavanje in splošno nezaupanje, ki je rahljalo borbeno voljo in enotnost bataljona. Napetost se je tako stopnjevala, da bi lahko vsak trenutek prišlo celo do medsebojnega streljanja.« – V opombi Saje še pove, da je ta podatek dobil od polkovnika Nika Šiliha in Edvarda Kocbeka. (Belogardizem 1951, str. 325)
2.1.4. Med italijanskimi represalijami in komunističnim terorjem
Težko je v nekaj stavkih opisati stisko in trpljenje, ki so ga doživljali ljudje dobrepoljske in struške doline od pomladi pa tja do jeseni leta 1942. Že pred prihodom Marnove partizanske enote je začela v dolini nastajati nova »ljudska« oblast. Na neki način se je to ujemalo s tem, da so Italijani pred vojno izvoljenega župana Jožeta Strnada iz Podgorice zaprli in nastavili svojega izrednega komisarja. Ljudje Italijanov na splošno niso marali, zato tudi njihovega komisarja niso upoštevali. V prejšnjem poglavju smo videli, kako so se po vaseh vršila zborovanja, na katerih so govorili Kocbek, Fajfar in drugi visoki predstavniki partije in OF, ki so se tedaj mudili na Tisovcu. Eden od ciljev teh in podobnih zborovanj so bile tudi volitve vaških odborov OF. Izvedli so jih tako, da so na zboru domači komunisti oziroma somišljeniki predlagali v odbor svoje izbrance in vprašali, kdo je proti. Razumljivo, da so bili zborovalci ob pogledu na oborožene partizane okrog sebe za predlagane kandidate. Ponekod so ta odbor imenovali kar vaški sovjet. Prva naloga novih odborov je bil popis premoženja po hišah, zlasti živine in prašičev. Za utajo je bila zagrožena smrtna kazen. Tako so prišli do podatkov o zalogah in za obvezno oddajo pridelkov. Plačevali so z boni, izplačljivimi po koncu vojne.
Ko so ugotovili, da je Kmetijska zadruga na Vidmu dobro založena z živili – Videm je tedaj že spadal k »osvobojenemu« ozemlju – so mobilizirali nekaj kamionov in v nočnem času zvozili vso zalogo v Kompolje oziroma v Struge. Potem so »počistili« še nekatere privatne trgovine in pobrali tudi blago v balah, iz katerega so krojači takoj šivali nove uniforme. Zdi se, da so bile namenjene najprej tovarišem na Tisovcu, saj je Kocbek 5. junija 1942 zapisal v svoj dnevnik sledeče: »V dolini sem oblekel novo obleko, ki je narejena kot nekakšna uniforma. Vsi smo enako oblečeni.« (Tovarišija, str. 41) Domači fantje, ki so si te partizanske »nakupe« razlagali nekoliko po svoje, so neke noči odšli v skoraj izpraznjeno zadrugo in tudi zase nekaj nabrali. »Če je dovoljeno njim, smemo tudi mi, saj je zadruga naša«. In potem so bili 9. junija 1942 v Logu pri Kompoljah obsojeni zaradi belogardizma in ropanja, kot smo že povedali.
4. julija so partizani odpeljali dva ugledna gospodarja iz Kompolj. Franc Babič, rojen 1895, oče štirih otrok, je bil kmet, lesni trgovec in avtoprevoznik, Štefan Mustar, rojen 1905 pa trgovec, gostilničar in solastnik Babičevega kamiona. V taborišču v Logu so ju zaradi utaje hrane in bencina ter organiziranja bele garde, ki je še nikjer ni bilo, obsodili na smrt in obsodbo takoj izvršili. Tudi njuno »justifikacijo« so razglasili s plakati, ki so jih nabili na vidnih krajih po vaseh. Ljudi pa s tem niso prepričali, saj so vedeli, da v dolini ni nobene bele garde, glede utaje, celo če bi res bila, jima pa itak ne bi zamerili, saj so pri vsaki hiši imeli kaj skritega.
31. maja je Fajfar na mitingu v Kompoljah govoril o diverzantskih akcijah proti okupatorju. Tedaj večina poslušalcev ni razumela, kaj je s tem mislil, vendar so kmalu ugotovili, da pravzaprav te akcije že opravljajo. Poleg odborov OF je bila po vaseh organizirana tudi narodna zaščita. Njen vodja za celo dolino je bil komunist Hinko Kavčič, sin trgovca in gostilničarja iz Predstrug. S pomočjo domačih terencev so partizani po vaseh mobilizirali moške, da so ponoči prekopavali cesto proti Grosuplju in jo zasekavali z drevjem, razdirali železniško progo proti Čušperku oziroma proti Rašici in podobno. Italijani so bili zaradi tega divji, vendar se skoraj niso več upali iz svojih z bodečo žico ograjenih utrdb v Predstrugah in pri Sv. Antonu. V okviru narodne zaščite so bile organizirane oborožene straže po vaseh, ki so bile noč in dan na oprezu, če bi prišli Italijani, imele pa so tudi nalogo ustaviti vsakega tujca, ki bi prišel v vas, in ga odpeljati na komando v Log. Nekaj teh ljudi je potem izginilo, ker so jih obdolžili vohunjenja za Italijane.
Sredi junija 1942 je partizanska komanda s posebnim odlokom in grožnjo smrtne kazni prepovedala prehode z »osvobojenega« na »neosvobojeni« teritorij. Dolina je bila tako razdeljena na dva dela: severni del z vasmi Ponikve, Predstruge, Cesta in Zdenska vas je bil pod kontrolo Italijanov, vsa ostala dolina pa je bila »osvobojeno ozemlje«. Italijani se niso pokazali iz postojanke v Predstrugah in pri Sv. Antonu na Zdenski rebri, pač pa so streljali na dolino s strojnicami in minometalci. K temu so jih še spodbujali partizani, ki so od časa do časa iz varne razdalje izstrelili proti njim nekaj strelov. Še bolj nevarno je postalo za prebivalce »osvobojenega« dela doline, ko so priletela letala in odmetavala bombe ter streljala s strojnicami, iz Velikih Lašč pa je začelo nabijati topništvo. Pred topovskimi granatami sta bili varni le Podpeč in Podgora, ki ležita pod hribom. Ljudje so se med obstreljevanjem zatekali v obokane kleti, potikali so se po gozdovih in jamah, nekateri pa so si celo uredili posebna zaklonišča.
9. julija 1942 je italijanska enota, ki je menda prišla od Lašč, prebila »mejno« črto in vdrla na Videm in v Podgorico. Kar na robu vasi in med hišami so si uredili zaklone in brez pravega vzroka streljali iz njih. V noči na 14. julij je nekaj partizanov, ki so bili skriti na videmskem pokopališču, z ročnimi bombami napadlo mimoidočo italijansko patruljo. Dva Italijana sta bila pri tem ubita, nekaj pa ranjenih. Italijani so potem v Podgorici prijeli vse moške in jih odgnali najprej v gozd pri podgoriški cerkvi, nato pa za Štehov hlev. Izgledalo je, da jih bodo postrelili, vendar je župniku Mrkunu uspelo prepričati Italijane, da Podgoričani niso komunisti, in so jih izpustili.
Po tem dogodku so Italijani odšli nazaj preko »mejne črte« in tedaj sta se umaknila k Sv. Antonu tudi župnik Mrkun in kaplan Rajko Fabijani. Kaplan Lavrih je bil tedaj že v Ljubljani. Kaj se je zgodilo? Sam pripoveduje v svojih spominih, da ga je 4. julija ob desetih zvečer sam Marn prišel opozorit, naj se takoj umakne. Brez oklevanja je stlačil v torbo nekaj najnujnejših stvari, se poslovil od župnika in v spremstvu dveh oboroženih fantov odšel na pot. »Šli smo ob robu Zdenske vasi in nato po gozdu do Čušperka, ki smo ga obšli. Ko smo prišli v Grosuplje, je bila še noč. Kar na hitro smo se poslovili, onadva sta odšla nazaj v Dobrepolje, jaz pa s prvim vlakom v Ljubljano«. (V primežu revolucije, str. 43) Že naslednje jutro so partizani iskali Lavriha, da bi ga odgnali v gozd. Kmalu za njim je prišel v Ljubljano tudi Janez Marn. Njegovega partizanstva je bilo za vedno konec, na položaju poveljnika dobrepoljskega bataljona pa ga je zamenjal štajerski komunist Milan Venišnik.
Po odhodu okupatorske vojske iz Podgorice in Vidma sredi julija je nenadoma nastal preplah, da bodo s topovi in letali uničili obe vasi, če se vaščani ne izselijo v Zdensko vas ali na Cesto. Bilo je celo določeno, do katere ure naslednjega dne morata biti obe vasi izpraznjeni, sicer se bo začelo bombardiranje. Ljudi je zajela panika in nastal je pravi eksodus. Hitro so pobrali nekaj najbolj nujnega in bežali. S seboj so gnali tudi živino. V Podgorici je ostala samo starejša žena in skrbela za svoje in sosedove kokoši. Ljudje so zaskrbljeno čakali, kdaj bodo priletela letala. Ko je preteklo nekaj dni in se ni nič zgodilo, le iz Velikih Lašč je od časa do časa priletela kaka granata, so malo večji fantini začeli hoditi domov, da so nakrmili kokoši, ki so jih pustili doma, in s samotežnimi vozički pripeljali nekaj krme za živino. Včasih so pri tem naleteli na partizane, ki so jih spraševali, kako je na oni strani.
Italijansko topništvo iz Velikih Lašč je v tem času večkrat obstreljevalo dolino. 3. avgusta so topovske granate letele na Videm, poškodovale cerkev in zažgale župnišče ter župnijske hleve. Vse je pogorelo, saj nihče ni gasil. Tudi Kompoljčani so bili v neprestanem strahu zaradi italijanskega obstreljevanja iz Velikih Lašč. Po nasvetu župnika Mrkuna so se ženske odločile, da gredo prosit italijanskega poveljnika pri Sv. Antonu, da ne bi več streljali na vasi. S križem na čelu so v procesiji prišle na Zdensko reber. Poveljnik jih je poslušal in obljubil, da ne bodo več streljali, če v vasi ne bo partizanov. Ko so se ženske vrnile v Kompolje, so takoj prišli partizani in jih začeli zasliševati, kaj so se dogovorile z Italijani. Izgledalo je, da bodo nekatere odvedli s seboj v Log. Tedaj pa so se zbrali Kompoljci, oboroženi z vilami, sekirami, cepci in drugim kmečkim orodjem, obstopili maloštevilno patruljo in povedali, da ne bodo dovolili odpeljati nobene ženske. Partizani so videli, da gre zares. Z naperjenim orožjem so razmaknili obroč kmečkih upornikov in odšli iz vasi.
2.1.5. Italijanska ofenziva in začetek vaških straž
Italijanska ofenziva je prišla v dolino preko Suhe krajine. 26. avgusta so Italijani iz Strug prišli v Kompolje, nato pa zasedli še Videm in Zdensko vas. Štab so imeli v šoli na Vidmu. Po vaseh so pobrali vse moške in po vnaprej pripravljenih seznamih preverjali njihovo identiteto. Večino so takoj spustili domov, druge pa pridržali in jih zastražili v nekem skednju v Zdenski vasi. 29. avgusta so izmed pridržanih odbrali 17 mož in fantov, jih s tovornjakom odpeljali v Log pri Kompoljah in tam postrelili. Dva dni pozneje so iz Strug pripeljali na Videm 7 Stružancev in jih ustrelili v Krajčkovi dolini. Okrog 30 pridržanih – med njimi je bilo tudi nekaj deklet – so odpeljali v internacijo na otok Rab; več jih je tam zaradi bolezni in lakote umrlo.
Zastavlja se vprašanje, kako so Italijani prišli do seznamov oziroma kako so določili, kdo bo izpuščen in kdo ustreljen oziroma odpeljan v internacijo. Domači terenci so seveda za to takoj obdolžili župnika Mrkuna in kaplana Lavriha, ki se je tedaj že vrnil iz Ljubljane. Franc Nučič v knjigi Med ljubeznijo in sovraštvo piše, da še več kot 60 let po tem zločinu ni do konca razčiščena vloga župnika Mrkuna in kaplana Lavriha v zvezi s seznami, ki so jih imeli Italijani v rokah. V zvezi s podobnimi seznami smo v našem Kako se je začelo že veliko razmišljali. Ko so partizani poleti 1942 pri Sv. Vidu ustrelili župnika Karla Žužka, so razširili govorico, da so mu s tem preprečili odnesti Italijanom seznam vidovskih članov in somišljenikov OF. V Rovtah so Italijani v začetku avgusta 1942 ustrelili 10 mož in fantov. Prijeli so jih, ko so šli od maše iz sosednje Podlipe, ker so se zaradi italijanskih straž bali iti v Rovte. Med ustreljenimi je bila večina takih, ki niso bili za OF. Kljub temu pa so nekaj let po koncu vojne obdolžili župnika Zalokarja, češ da je on dal Italijanom listek z imeni za ustrelitev. Po umoru smledniškega župana Jožeta Burgarja leta 1943 se je govorilo, da sta on in njegova sestra izdajala Nemcem imena sodelavcev OF. In še bi lahko naštevali. Prisotnost župnika in kaplana med »sortiranjem« mož in fantov v Zdenski vasi še ne pomeni, da sta tudi odločala o njihovi usodi. Italijani so imeli celo leto možnost spremljati dogajanje v dolini in beležiti, kdo je bil aktiven na mitingih, pri volitvah, pri popisu hrane itn. Zakaj bi župnik sedaj dal postreliti ljudi, ki jih je nekaj tednov prej s težavo rešil izpred italijanskih pušk.
Omenili smo že, da je Tone Fajfar 31. maja govoril na mitingu v Kompoljah. V času italijanske ofenzive ni bil več v dolini, pa vendar v knjigi Dvainštirideseto leto piše sledeče: »Po Mrkunovem izdajstvu so Italijani s topovi obstreljevali vso dobrepoljsko dolino. Med ljudmi je nastal preplah in stiska, ki jo je belogardistična duhovščina znala hitro obrniti v svoj prid. Dobrepoljski kaplani so žene iz Kompolj in okolice nagovorili, naj v procesiji odidejo k Sv. Antonu nad Zdensko vasjo, kjer je bila italijanska postojanka. Tam so po maši s sklenjenimi rokami prosile italijanskega poveljnika, naj prizanese z uničenjem njihovih vasi. Poveljnik jih je prijazno sprejel, jim obljubil skorajšnjo rešitev, za vso nesrečo pa zvrnil krivdo na partizane. Nerazsodne ženske so mu verjele. Presenečeni partizani so aretirali nekaj vreščečih žensk in jih kmalu izpustili. Tako so premeteni kaplani vsadili v Dobrepolje seme narodnega izdajstva,« (Belogardizem 1951, str. 577) Ali je res župnik izdal Italijanom, ki so bili že nekaj mesecev skoraj obkoljeni v Predstrugah in na Zdenski rebri, ki niso mogli preprečiti prekopavanja cest in rušenja železniške proge, da so v dolini partizani, in so mu zato poškodovali cerkev in uničili župnišče. Kompoljske ženske niso šle k Sv. Antonu zaradi kaplanov, ampak zaradi lastne stiske, ko so dneve in mesece živele v strahu, kdaj se bo granata raztreščila v njihovem domu in pobila ali ranila njihove otroke. Niso bile tako »nerazsodne«, da ne bi razumele, kako hudo je moralo biti možem, da so prijeli za vile in sekire in se uprli partizanom, ki so jih prijemali in jim grozili zaradi »procesije« k Sv. Antonu. Mar tovariš Fajfar, ki je Dobrepoljce na mitingih spodbujal k diverzantskim akcijam, ni dojel, da ima potrpljenje ljudi določene meje in da bodo kmetje, ki danes ščitijo svoje žene s kmečkim orodjem, kmalu vzeli v roke pravo orožje, ne glede na to kje ga bodo dobili.
V nedeljo, 30. avgusta dopoldne, je bil pogreb žrtev partizanskega nasilja, ki so jih izkopali iz plitvih jam na grobišču pri Kompoljah in prepeljali na Videm. Pogreba se je udeležilo veliko ljudi, po pogrebu pa je bilo na prostoru med obema šolama zborovanje, na katerem je govoril tudi kaplan Lavrih in ljudi spodbujal k samoobrambi. Nastopil je tudi italijanski general Orlando. Že naslednje dni so Italijani oborožili 150 fantov z dolgimi francoskimi puškami. Lavrih piše, da »je bilo tedaj za obrambo svojih domov in vasi pripravljeno prijeti za orožje vsaj 250 fantov«. Vaška straža se je najprej naselila v Kompoljah, na Vidmu je pa ostala italijanska posadka.
V zvezi z ustanovitvijo dobrepoljske vaške straže je treba povedati še sledeče: Revolucionarna stran je krivdo za italijansko represalijo – ustrelitev 24 mož in fantov – takoj naprtila župniku in kaplanu. Vsak njun razgovor z Italijani, je pomenil izdajo, pa tudi če sta pri tem reševala ljudi. Lavrih piše, da sta z župnikom s pomočjo italijanskega kurata prepričevala generala, da »njihovi ujetniki v Zdenski vasi niso komunisti, ampak čisto navadni kmetje in verni ljudje«. General je bil že od začetka trd, situacija pa se je še poslabšala, ko » so partizani iz zasede ustrelili dva italijanska vojaka. Italijani so naravnost zdivjali in komandant nama je zabrusil v obraz: ‘Trdite, da vaši ljudje niso komunisti, pa streljajo naše vojake.’« Nučič v knjigi Dobrepoljska Hirošima, stran 40, piše, da med italijansko ofenzivo v dobrepoljski dolini ni padel noben partizanski strel in ni bil ubit noben Italijan. Ker vemo, da so partizani, ki so bili skriti na videmskem pokopališču, v noči na 14. julij, ko je bil Lavrih že v Ljubljani, napadli italijansko patruljo in ubili dva vojaka, lahko sklepamo, da kaplan tega ni natanko poznal in da je general imel to v mislih, ko je duhovnikoma očital, da njune trditve o poštenosti Dobrepoljcev ne držijo. Lahko si predstavljamo, da je bil Lavrih pod vtisom generalovih groženj tudi, ko je govoril na zborovanju pred videmsko šolo. Vaška straža torej ni preprečila samo komunističnega terorja, ampak tudi nadaljnje italijanske represalije.
Prvi poveljnik dobrepoljske vaške straže je bil domačin, nekdanji žandarmerijski narednik Franc Dren, ki pa ga je že po štirinajstih dneh zamenjal Anton Perne, pravnik in član akademskega kluba Straža. Ker so Italijani smatrali Perneta za anglofila, je moral po nekaj mesecih svoje mesto prepustiti Stanetu Golobu iz Ljubljane. Ob kapitulaciji Italije pa se je spet vrnil in povedel dobrepoljske vaške stražarje na Turjak. Po padcu Turjaka so ga partizani ustrelili v Velikih Laščah. Že 18. septembra 1942 je Tomšičeva brigada v okviru »čiščenja« Suhe krajine napadla Kompolje; vaška straža je vzdržala napad in potem je v dolini zavladal mir.
2.1.6. Zaključek
Če samo bežno preletimo letnice smrti na farni spominski plošči na Vidmu, ne moremo prezreti, da se več kot dvestokrat ponovi 1945. Seveda je največ žrtev bilo med domobranci, ki so bili pomorjeni po maju 1945, ko je bilo vojne že konec.
Tudi po padcu Turjaka je kruta revolucija uničila precej dobrepoljskih življenj. O vseh teh bi bilo treba kaj povedati, jim pokloniti hvaležen in spoštljiv spomin. Žal se moramo tu omejiti le na nekatere, vse ostalo pa prihraniti za kasneje. Kaj se je zgodilo s fanti, ki so se konec maja1942 na Vodicah pridružili nacionalni ilegali? Franc Kadunc, Rekarjev iz Zdenske vasi, se je konec leta 1942 vrnil v domači kraj in kmalu prevzel poveljstvo vaške straže na Žvirčah. Po kapitulaciji Italije je s svojimi fanti šel na Turjak, bil tam ranjen in po zavzetju gradu z ostalimi ranjenci ustreljen. Ivan Gale iz Male vasi je bil 29. novembra 1942 na Suhorju ujet in umorjen. Usode Brodnika in Čiriča nismo ugotovili. Med ranjenci, ki so jih pomorili na Turjaku, je bil tudi 16-letni Jože Grm iz Zagorice. Njegova sestra Tončka, upokojena učiteljica, se spominja, kako je bil navezan na mlajšo sestrico, ki ga je klicala: »Ože, Ože!« Spominja se, kako so spomladi 1944 posmrtne ostanke dobrepoljskih fantov, ki so bili do tedaj pokopani na Turjaku, prepeljali na Videm. Mati je prepoznala Jožeta po obleki. »Naredili smo vsem enake grobove z oklepi in križi, na njih so bile prislonjene bele plošče z njihovimi slikami in podatki. V svobodi 1945 je prišel ukaz, da moramo vse to razdreti, nasade populiti in grobove zravnati.«
Je mar to konec Kocbekove povesti, ki jo je pomladi 1942 pripovedoval šolarjem v Kompoljah? O tem še kaj kdaj prihodnjič.
3. Pripovedi
3.1. Trije trnovski križi
Vanja Kržan
3.1.1.
Med vojno in po njej je bilo ubitih kar šestdeset Trnovčanov, med njimi je bilo več kot petindvajset domobrancev. Samo iz ulice na Mivki (v Trnovem v Ljubljani), kakih petsto metrov dolgi, so po vojni za vedno izginili trije mladi fantje in družinski oče; devet deklet in fantov se je s Koroške razteplo po svetu.
S svojega doma na Mivki se je moral 8. maja umakniti na Koroško oče Anton Pirc (1892), dva dni pred njim, 6. maja, sta zbežala njegova sinova Zvonko (1921) in Mirko (1923). Seveda, le za nekaj časa, kot so govorili in mnogi upali. Antonova žena in mama obeh fantov Marija Pirc (1896) roj. Magajna je tiste dni samo molčala, niti ni jokala. Osemletni hčerkici Danici (1937) ni odgovarjala na zvedava vprašanja, zakaj oče in brata pripravljata prtljago, kam odhajajo, zakaj odhajajo, kdaj bodo prišli nazaj. V hudih slutnjah je deklica odhitela na ulico in tekla k sosedom, saj so bili vsi znanci: »Kje so Zalka, Jelica, Srečko?« je zbegano spraševala njihova starša, ki sta ostala sama. A so ji povsod odgovarjali le objokani obrazi, strah, molk in žalost.
Pa vendar je bilo takrat Danici za nekaj časa še prikrito spoznanje, da ljubljenemu bratu Mirku, študentu medicine, nikoli več ne bo zlezla v naročje. Zvonku, ki je bil zadnje leto vojne že profesor geografije in zgodovine na Prvi državni gimnaziji v Vegovi, nikoli več ne bo ‘popravljala’ v redovalnici redov njegovih učencev in se mu zato ne bo treba pritoževati mami, da navihana Danica ‘brska po njegovih stvareh’. In oče, kako poklapan je bil videti, ko je odhajal, ves drugačen kot ob slovesnosti njenega prvega Sv. obhajila pri Uršulinkah. Vsi trije so bili do ljubljenke Danice ‘dobri kot duša’. Nikoli je ni nihče niti okregal, kaj šele udaril! Zvonko in Mirko sta bila člana Marijine kongregacije, ki jo je vodil lazarist Franc Sodja, in vsak dan pri maši in obhajilu.
Mnogo let kasneje je sosed Danici povedal, da je mama ponoči velikokrat hodila po vrtu. Videl jo je skozi okno. Morda pa je takrat jokala? Kadar jo je obiskal brat, zdravnik Bogomir Magajna, sta se dolgo in zaupno pogovarjala, toda Danica nikoli ni zvedela, kaj. Bil je edini moški, ki je v tistem času prihajal k njima na obisk.
Pred vojno je stric Bogomir tri leta stanoval pri njih, ker je bil brez službe. Iz rodne Primorske se je umaknil pred fašizmom. Danica pravi, da je bil velika dobričina, ljudi po okolici je obiskoval in zdravil brezplačno. Malo pred vojno je končno le dobil zaposlitev na oddelku za psihiatrijo na Poljanski cesti. Zdaj je bolnikom pomagal še tako, da jim je sam kupoval zdravila. Doma je bil iz Zgornjih Vrem in kot italijanski državljan je bil s pričetkom vojne vpoklican v italijansko vojsko. Ko se je po kapitulaciji Italije vrnil domov v Vreme, so ga zajeli partizani in poslali v partizansko bolnico pod Snežnik, kjer je ostal do konca vojne. Takrat je bil z dekretom poslan v psihiatrično bolnico na Studenec, naredil specializacijo in brez napredovanja tam ostal do upokojitve. Njegov prijatelj, nekdanji partizan ga je opozarjal, naj postane član partije, sicer ga bodo ‘pospravili’.
V zaupnih pogovorih s sestro, ji je brat skoraj gotovo kaj več povedal o možeh in fantih, vrnjenih s Koroškega, o pobojih na Teharjah in na Kočevskem. Kje so bili pokončani mož ter sinova Zvonko in Bogomir? Pirčeva mama je trpela v negotovosti in želji, da bi vsaj za njihove grobove vedela. Povpraševala je na Rdečem križu, pa so jo vselej postavili pred vrata. Deset let se je trudila, da je dobila mrliške liste; ko jih je imela, je vedela le, da so vsi trije mrtvi.
Danica se danes spominja: »Po vojni sem se največkrat sama odpeljala z vlakom v Gornje Vreme na grob Magajnove družine. Nesla sem rože z vrta in prižgala svečo, za ata in oba brata. Kje bi jo sicer prižigala? Saj si je drugod tudi ne bi upala.«
Ko sta se mama in Danica po vojni znašli v izropanem stanovanju, je stric Bogomir mamo tolažil: «Veliko hudega so ti naredili, a še ne veš, česa so sposobni ti ljudje.« Resnično, izropana hiša ni nič v primeru s tem, da so ji ubili moža in oba sinova. Stric Bogomir si je odtrgaval od ust, da jima je prinesel košček kruha. Podobno ko vsem Trnovčankam jima niso zaplenili vrta, da sta imeli vsaj krompir, fižol in solato. Ostali sta brez živilskih kart in brez socialnega zavarovanja.
Ropanja iz stanovanja se danes Danica dobro spominja. Mamo je na to opozorila dobra soseda, zato sta z Danico skrili nekaj perila, posteljnine, fotografije in nekaj najljubših knjig obeh bratov. Že kak dan pred ropanjem je Kocjanova Joža, tudi z Mivke, poročena s privržencem Osvobodilne fronte, grozila: »Kar naj Pirčevka skriva, bo še rada dala.«
»Že naslednji dan, v začetku junija,« pravi Danica, »je prišlo nekaj Trnovčanov s konjsko vprego, mama jih je poznala. ‘Prišli smo zaplenit,’ so rekli brez sramu. Stekla sem v Zvonkovo in Mirkovo sobo in samo gledala. Z rokami so pometli s polic perilo, posteljnino, zmetali na kup knjige, obleko in nosili na voz. Iz kuhinje so pobrali vso posodo in kuhinjski pribor do zadnje žlice. Tudi mamino omaro v spalnici so vso spraznili, odnesli so celo njene najbolj intimne kose perila, ki jih vsaka ženska potrebuje enkrat mesečno. Zakaj jih ni poslala partizankam? so ji oponesli. Sedemkrat so prišli in odpeljali, to vem, ker sem štela. Tudi Zvonkovo in Mirkovo kolo je ‘šlo’ z njimi. Dobra Magajnova teta iz Amerike nama je pošiljala pakete.
Še danes mi je hudo za Mirkove in Zvonkove knjige. Pri nas smo vsi radi brali. Kljub neprestanemu delu je mama vsakič prinesla iz knjižnice po več knjig. Brala je ponoči in kasneje sem to počela tudi jaz. Mirko, ki je študiral medicino, je zelo rad prebiral življenjepise zdravnikov. Vem, da je prebral vsa dela Cronina. Kasneje sem našla Mirkov najljubši roman Kirurgovo življenje. Spisal ge je italijanski avtor Andrej Majocci. Na zadnji strani je bilo z Mirkovo pisavo pripisano: Fiat voluntas tua. Zgodi se tvoja volja. Upal je, da postane zdravnik, če Bog tako hoče. A je bila božja volja drugačna.
Pred vojno smo bili vsi znanci, po vojni pa naju z mamo marsikdo še pogledal ni več, nekateri samo še bežno pozdravili. Prej mamina dobra prijateljica, ki se je poročila s partizanom, je mamo nekoč pozdravila: ‘Dober dan, gospa Pirc.’ Mama ji je mirno odgovorila: ‘Gospe Pirc ni več. Umrla je 9. maja.’
‘Spreobrnjena’ družina Goršič nama je poleg izropanja pripravila še eno presenečenje. Nekega dne sva na lepem zaslišali ropot in razbijanje. Pred hišo zagledava nekaj mož, eden od njih je bil Goršičev Lojz, ki so na sprednjo stran hiše po vsej dolžini zabijali enajst metrov dolgo desko. Ko to opravijo, stopijo pod luč in si z dopadenjem ogledujejo opravljeno delo. Odidejo, midve z mamo pa pred hišo, da vidiva, kaj so nabili. Ne deski je pisalo: Dol z belogardisti. Naša hiša je bila stara, pritlična in v bombardiranju 9. marca 1945 je bila močno poškodovana. Devet let sva z mamo imeli nekaj oken zabitih z deskami. Za šipe bi morali imeti posebno nakazilo, ki ga je izdajal tovariš na ljudskem odboru in ga ne bi dobili.
Ob stalnem garanju na vrtu sva lahko samo še jokali, molili, hodili v cerkev in kdaj šli na božjo pot na Brezje. Stolni prelat g. Šimenc je bil prvi, ki je mamo vprašal: ‘S čim vam lahko pomagam.’ Pa revež sam ni imel ničesar in kar naprej so ga zapirali. Tudi gospod Kimovec je mamo bodril. Čutili sva, da imava v obeh podporo, poleg strica Bogomirja in dobrih družin v soseščini.
Kmalu po vojni so naselili v našo pritlično hišico moškega in njegovega sina iz Spodnje Idrije, pisala sta se Velikanje. Zaposlena sta bila v Litostroju in bi lahko dobila stanovanje. Zasedla sta sobo obeh bratov ter očetovo in mamino spalnico, midve z mamo sva lahko obdržali le kuhinjo s shrambo in sobico. Bila sta tako primitivna, da nista uporabljala stranišča in sta vsebino nočne posode zlivala kar skozi okno. Premog za kurjavo sta skladiščila v sobi, že nasekana drva sta kradla nama. Sobi nista zračila niti poleti, in namesto da bi vsaj poleti prala in sušila mokro perilo zunaj, sta ga prala in obešala kar v sobi. Zaradi vlage so se v lesen strop zaredile gobe. Če sva z mamo kaj rekli, sta nama hudobno grozila. Prenašati sva jih morali celih sedemnajst let! Takrat se je nenapovedano pojavila še neka ženska z otrokom, ki ga je imela s svojim očimom. Uvidela je, da bosta zdaj za vse štiri dve sobi premalo. Zahtevali so, naj jim mama preskrbi večje stanovanje, le tako se bodo izselili. In še priporočilo naj napiševa, kako dobri sostanovalci so bili! Svojemu najhujšemu sovražniku jih ne bi priporočila! Bila sem že poročena in imela otroka in vsi štirje smo se stiskal v kuhinji in sobici! V shrambi je mama spraznila police in zrinila vanjo kavč, da smo lahko nudili prenočišče revnemu dijaku iz Vrem in mu tako omogočili šolanje in kasneje študij. Vse mamine prošnje na policijo in najrazličnejše urade so ostale nerešene. Ko so končno vsi štirje le odšli, so pustili še svoj kavč in nekaj stvari, ker nam je sin zagrozil, da se ne bodo izselili, dokler ne podpišemo, da smo mi njim delali same nevšečnosti! Mama in moj mož nista hotela podpisati, jaz pa sem podpisala pod pogojem, da jih nikdar več ne bomo videli.«
Tudi ta drobec iz Daničinega pričevanje kaže, na kakšne načine se je zmagovita povojna oblast izživljala nad poraženci in kako so bile teptane njihove pravice. Danes vedno bolj opažamo, da je revolucionarno pravo, utemeljeno na truplih pobitih, še vedno temeljni kamen današnje brezpravne države.
Med vojno je Danica hodila v osnovno šolo pri uršulinkah. Ko so po vojni ‘zapodili’ sestre in je njihova šola postala ‘javna šola’ in njihov samostan državna last, je morala Danica v osnovno šolo na Prule. Tam so jo otroci zmerjali z domobransko svinjo in z izrazi, ki se niso porajali v otroških glavah. Po osnovni šoli jo je mama vpisala na klasično gimnazijo, a ji je latinščina delala prevelike težave. Profesor ji je svetoval, naj se prepiše na realko, a ni hotela. Stric Bogomir je povabil kar nekaj deklet in fantov iz Vremske doline, da so se v bolnici na Studencu priučili strežbe in nege bolnika in se poleg praktičnega dela tudi izšolali. Vabil je tudi Danico. Zelo rada bi se izučila za medicinsko sestro, a je spoznala, da ne more pustiti mame same.
Pri dvainpetdesetih letih se je morala mama zaposliti. Bili sta brez živilskih kart, brez socialnega zavarovanja in mama je bolehala na ledvicah. Ekonom iz menze na Miklošičevi 4, ki je hodil k mami po solato, je dosegel, da je lahko v menzi pomivala posodo, velike, umazane ponve in lonce je dvanajstletna Danica po pouku hodila drgniti s sirkovo krtačo.
Skupaj sta se mučili na vrtovih in vozili s cizo zelenjavo na ljubljanski trg. Vse sadike sta morali v preprostih toplih gredah vzgojiti sami, pomladi prekopati in pognojiti vrtove sami, okopavati, pleti, presajati sadike, zalivati na roko, pozimi izpod snega nabirati motovilec, vso zelenjavo oprati v mrzli vodi. Od dvanajstega leta dalje je Danica poznala le naporno delo na vrtovih. Mama je vedela, da jo bo v življenju reševalo le delo, zato jo je za delo vzgajala in v mamini šoli se je izučila vrtnarjenja. Vedno je pravila, da delo na vrtu potrebuje celega človeka, polovičarstvo se ne obnese nikjer. »Moja mama je bila stroga in natančna učiteljica,« se spominja Danica. »Kadar sem lopatila vrt, je ob vsaki lopati, ki sem jo zasadila v zemljo in jo obrnila, gledala, če sem prav naredila. Prekopavati sva morali večkrat na leto, pred vsakim novim sajenjem. Spominjam se majskega večera, ko bi šla rada k šmarnicam. Pred tem sem morala zaliti solato. Hitro sem zalila, ker se mi je mudilo. Mama me je poklicala nazaj. »Tako si zalila, kot poškropi gospod v cerkvi z blagoslovljeno vodo.« Pokazala mi je, kako je treba zaliti vsako sadiko posebej, vrsto za vrsto, gredo za gredo. Danes sem ji hvaležna, da me je naučila delati.«
Zaradi težkega dela je mama zbolela na ledvicah. Mamin brat dr. Bogomir Magajna je posredoval, da so jo sprejeli v bolnico, amputirali ledvico in ji podaljšali življenje za petindvajset let. Revmatičnih rok in upognjenih hrbtenic pa ne more pozdraviti nihče.
Denar, ki sta ga prislužili, sta skrbno hranili. Danica je imela zvezek, kamor si je izpisovala izkupiček s trga in preračunavala, kaj vse morata za ta denar kupiti. Če je bilo potreb preveč in izkupiček premajhen, sta se morali omejevati in še bolj varčevati. »Ves čas samo varčevati! Trdo delati in spet varčevati!« se z grenkobo spominja Danica.
3.1.2. Hvala Bogu, imeli sta zemljo, da sta preživeli!
Daničin oče Anton Pirc (1892) je podedoval zemljo od svojega očeta Melhiorja Pirca, ki je kot mlad fant prišel služit v Krakovo k dvema neporočenima sestrama, ki sta imeli veliko zemlje za gojenje zelenjave. Poleg dela na zemlji je s konji vozil pesek in opeko po današnji Opekarski cesti do čolnarne na Eipprovi. Takrat je bila v Trnovem opekarna in žaga. Mnogi Trnovčani so bili vozniki, pa tudi ribiči, bolj kot vrtičkarji.
Po smrti sta sestri svojemu hlapcu Melhiorju, Daničinemu dedu, zapustili svojo posest; nekaj je je prodal in si na današnji Mivki zgradil hišico. Obdržal je 1250 kvadratnih metrov zemlje in pričel gojiti zelenjavo, žena pa jo je prodajala na trgu. Tako sta se preživljala samo z gojenjem in prodajo zelenjave. Anton, Daničin oče, je bil eden od njunih treh sinov. Nadaljeval je z gojenjem in prodajo zelenjave, vendar se je pred vojno zaposlil tudi kot orožnik in opravljal pisarniška dela. Daničina mama pa je še naprej obdelovala vrt in prodajala ljubljanskim gospodinjam ledenko, pariško in majniško solato ter drugo zelenjavo.
S pričetkom vojne je orožniška služba prišla pod italijansko okupacijsko oblast in jeseni leta 1943. pod nemško. Tako se je Daničin oče Anton Pirc znašel kot policist v italijanski in nato v nemški okupacijski službi in takrat pristopil k domobrancem. Tudi oba sinova sta se po zaprtju univerze zaposlila v očetovi pisarni na policiji kot domobranca. To se jim je zdelo samo po sebi razumljivo in edini izhod, ki so ga katoliški in narodno čuteči študentje takrat imeli. Oče je napredoval do čina podporočnika. Ob koncu vojne ni hotel bežati, potem pa so ga prisilili, da se je umaknil na Koroško skupaj z drugimi policisti, samimi Slovenci. Sprva je hotela z njim tudi mama z Danico, a jo je soseda pregovorila, da je zaradi deklice ostala doma.
Zapisali smo že, da sta Daničina brata Zvonko (1921) in Mirko (1923) odšla na Koroško 6. maja. Kakšna mladeniča sta bila? Oba sta maturirala na klasični gimnaziji, Zvonko leta 1939, Mirko 1942.
Bila sta velika prijatelja z bratoma Aljošom in Milošem Metlikovičem, od prvega do osmega razreda klasične gimnazije. Aljoša, genialno nadarjen mladenič, je bil Zvonkov sošolec, diplomiral je na klasični filologiji, bežal na Koroško, a se je rešil in do smrti živel v Ameriki, v Koloradu. Miloš pa je bil sošolec Mirka. Po vojni ni bežal, doštudiral je pravo in bil dolgo brez službe, prestal tudi komunistični zapor, ker naj bi se pri njem shajali duhovniki.
Zvonkovi gimnazijski sošolci so med drugimi bili še: Jožef Kvas, ljubljanski pom. škof; dr. Vasilij Melik, zgodovinar in član SAZU; Jože Gosar, inženir gradbeništva; Avguštin Pibernik, ki je kot duhovnik moral bežati in je na Koroškem zbolel in umrl; lazarist Stanislav Boljka; vsem Slovencem še danes znana, čeprav izgnana, pravnik Božidar Fink in filozof Milan Komar, oba argentinska Slovenca. Pa še mnogi drugi, danes Slovencem neznani, saj so po vojni bežali kot npr. dr. Franc Porovne, ki je doštudiral medicino v Madridu in se naselil v Kanadi.
Zvonko je zadnje leto pred zaprtjem univerze doštudiral zgodovino in geografijo in do konca vojne poučeval na realki na Vegovi v Ljubljani.
Tudi dve leti mlajši Zvonkov brat Mirko je imel nekaj znanih sošolcev, npr doktorja fizike in člana SAZU Petra Gosarja in doktorja ekonomije Janeza Arneža, ki se je po letu 1990 vrnil iz emigracije. Že pred tem se je gospod Arnež spraševal, kaj lahko kot emigrant stori za svojo domovino, ki jo je moral zapustiti. Če ji ne more pomagati na gospodarskem področju, ji bo na kulturnem. V Ameriki je zbiral literarno gradivo, ki so ga ustvarili emigranti, saj je tudi to delček naše kulturne dediščine, ki jo moramo izročiti prihodnjim rodovom, meni dr.Arnež. Iz Argentine je v samostojno Slovenijo odposlal zabojnik knjig, zbornikov in revij, pa še enega iz Kanade in dva iz New Yorka. V Škofovih zavodih je na svoje stroške uredil knjižnico Studia Slovenica.
Toda tokrat nas dr. Arnež bolj zanima kot sošolec Mirka Pirca. Kaj lahko pove o njem in o bratu Zvonku?
»Obeh se dobro spominjam, pa ne toliko iz šole, ampak bolj iz organizacije mladcev Ernesta Tomca. Bila sta odlična dijaka in študenta, poštenjaka in velika idealista. Zvonko je bil bolj molčeč, resen in je svoja razmišljanja in zapažanja zapisoval, ker sem pred kratkim zvedel, da je pisal dnevnik. Mirko pa je bil bolj zgovoren in živahen, vedno pripravljen prisluhniti človeku in mu pomagati. Prepričan sem, da bi bil odličen zdravnik. Za študij medicine se je odločil že v dijaških letih. Morda se je zanj odločil tudi zaradi zgleda, ki ga je imel v svojem stricu, zdravniku Bogomirju Magajni, še bolj pa v kolegu in prijatelju Jaroslavu Kiklju. Tudi ta je bil odličen mladenič, predan svojim idealom pri študiju medicine.
Mladci smo bili dobro seznanjeni s cerkvenimi dokumenti, s komunizmom in nacionalsocializmom. Še danes se spominjam predavanja dr. Janeza Janžekoviča v dvorani v Križankah, ko nam je predaval o Hitlerju in nacionalsocializmu. Imeli smo veliko predavanj, tečajev in bili v politiki dobro podkovani in razgledani. Naučili smo se kratko in jedrnato govoriti ali pisati o bistvenem, npr. poročila ali članke za naš časopis Mi, mladi borci. Tega nas je naučil Tomec, naš profesor latinščine in grščine, njega pa dr. Aleš Ušeničnik. Temu je nekoč prof. Tomec nesel neki članek s prošnjo, naj mu pove o njem svoje mnenje, Ušeničnik ga je podučil: ‘Črtajte, črtajte, samo tako boste napisali ali povedali bistveno.’
Občasno smo imeli tudi duhovne vaje, saj je bilo krščansko življenje in drža podlaga našemu izobraževanju v gimnaziji in na univerzi, pa tudi našemu političnemu pogledu na svet in čas, v katerem smo živeli.«
Tako se je ob spominjanju na Zvonka in Mirka Pirca razgovoril dr. Arnež. Vidimo, da so bili katoliški študentje ideološko dobro pripravljeni proti komunizmu, a kasneje se je izkazalo, da se ni mogoče z njim spoprijeti z dialogom in zagovarjanjem svojih stališč.
»Ničkolikokrat se spomnim na te pobite fante, tudi na Vinka Mravljeta z Brezovice, ki je končal na klasični gimnaziji štiri letnike, potem pa se je vpisal na učiteljišče,« se spominja dalje dr. Arnež »Ubili so mu očeta, starejšega brata in nazadnje so še njega. Lahko bi rekel: svetniški fantje. Nikoli se ne bomo dovolj zavedali, kakšen duhovni in intelektualni kapital je Slovenija zgubila s temi fanti! Pa kakšno raznoliko znanje so tisti, ki so ostali živi, pridobili na evropskih in ameriških univerzah. Z njim bi v marsičem prispevali vsestranskemu razvoju Slovenije, če bi se po študiju lahko vrnili v Slovenijo.
Še danes sem prepričan, da bi bil Zvonko krasen profesor in vzgojitelj dijakov, Mirko pa predan zdravnik !«
Nekaj let pred smrtjo je Miloš Metlikovič pisal Danici, sestri svojih mladostnih prijateljev Zvonka in Mirka: «Dovoli, da se vrnem v čase, ko si niti midva z Aljošom niti tvoja dva plemenita brata nismo znali predstavljati, da bi streljali na koga, pa čeprav v silobranu. Čutili smo povsem enako, kot je zapisal Beličič v Žalostinki 1942 za Jaroslavom Kikljem:
Ne moremo se znebiti misli, da so ljubljanski študentje, združeni v Katoliški akciji ali v Marijini kongregaciji, pri mladcih ali pri stražarjih in številni drugi živeli v slutnji smrti po umoru študentov Jaroslava Kiklja, Župca, Mravljeta in mnogih mladih fantov po Sloveniji.
3.1.3. Vrnitev v smrt
Šele mnogo let po vojni je Danica Pirc zvedela za nekaj dogodkov ob vrnitvi očeta in obeh bratov s Koroške. Z njimi jo je seznanil Pavel Š. Tudi ta je bil pred vojno, takrat še mladenič, uslužbenec mestne policije kot Daničin oče Tone Pirc. Pavel pravi, da je bila to redna policija, ki je nadzirala promet, skrbela za javni red, preganjala kriminal itn.
Pavel je bil pri policiji od leta 1943, zadnje leto vojne so ga poslali za policista v Kočevje. Imel je posla z izgnanci in sorodniki domobrancev in naredil je veliko dobrega. Kot policist je posredoval in poizvedoval, če je prišlo do kraje, po dva policista sta vsaki dve uri naredila obhod po mestu; vodil je izgnance k zdravniku, pobiral med njimi pošto in jo vozil v Ljubljano ali spremljal sorodnike domobrancev ali kakšnega domobranca v Ljubljano v bolnico.
Enkrat se je srečal v bolnici z dr. Janežem. Ta mu je pravil o svojem bratu, ki je bil zagrizen komunist pri partizanih in je padel v Voklem. Iz pogovora je Pavel razbral, kako mu je bilo hudo za bratom.
Anton Pirc je bil ves čas zaposlen na policiji v Ljubljani. Bil je zadolžen za prehrano policistov. Po srcu je bil velika dobričina in kakšnega odločnega nastopa ali poveljevanja od njega ni bilo pričakovati, se spominja gospod Pavel. Oba sta se ponovno srečala po vojni.
»Zelo dobro se spominjam jutra 8. maja,« pripoveduje gospod Pavel, »ko smo se pred odhodom na Koroško zbrali pred policijo na Bleiweisovi in je Pirc žalostno povedal: ‘Sinova sta že odšla, doma sta zdaj ostali žena in moja osemletna deklica sami.’«
9. maja popoldne smo bili v Tržiču in poslušali radio, ki je bil že v rokah partizanov. Slovenija je slavila zmago! V Tržiču smo prenočili in 10. maja smo prišli čez Ljubelj. Oba Pirčeva sinova sem spoznal šele po vrnitvi s Koroške. Bila sta lepa, postavna, inteligentna, res čudovita fanta. Iz njiju je kar izžarevala dobrota in plemenitost.
V Vetrinju smo se policisti pogovarjali, da bi šli v Italijo. Nekateri smo imeli s seboj kolesa, jaz čisto novega, a nam nadrejeni niso dovolili, da bi jih vzeli. Šel sem na štab do Krennerja in mu povedal, da nam ne pustijo vzeti s seboj koles. Obljubil mi je, da bo stvar uredil, in ko se je vrnil iz pisarne, je zagotovil, da bodo kolesa pripeljali za nami, ko odidemo v Italijo.
Toda še preden smo se odločili za Italijo, so nas pričeli vračati. Policija, tehnični transport in topničarji smo bili vrnjeni prvi, 27. maja. Ko je vlak pripeljal v Kranj, so nas segnali ven in odgnali nad mesto na travnik. Ves čas je lil dež; polegli smo kar po tleh in ležali v lužah ali po večjih kamnih, ki so štrleli iz zemlje, da so nam vsaj glave gledale iz luž. Skupaj z mano je bil moj bratranec in gručica fantov. Slišal sem, kako je eden od njih vzrojil, ko so šla mimo nas dekleta, mokra in blatna, pa so jim partizani s puškinimi kopiti dvigovali krila, ki so se jim lepila po telesih in se prostaško šalili. Eden od fantov v naši gručici je bil bos, verjetno ni bil edini, ki so mu partizani ukradli čevlje. Bratranec mi je rekel: ‘Pavle, ti skrivaš nove škornje, Zvonko pa je bos! Daj mu jih, Zvonko in Mirko sta Pirčeva sinova.’ Bil sem vesel, ko sem ju spoznal in ni mi bilo težko, da sem se odpovedal novim škornjem. Toda, saj mu bodo tudi te ukradli! Gornji del škornjev sem zato odrezal proč, potem pa jih še do gležnjev narezal, da so bili razcefrani.
Ves čas smo se držali skupaj. Fanta sta mi bila zelo všeč, kot da je bilo sonce v njih. Oče je bil zaprt skupaj z oficirji v baraki, ki je bila kakih 30 metrov proč od latrine, v bližini katere smo mi posedali. Zelo verjetno sta tudi fanta kdaj slišala, da so jih v baraki pretepali ali sta morda celo videla očeta.
Tudi mene so enkrat pretepli z bičem, da imam še danes posledice. Biče s svinčenimi kroglicami so dobili od gestapa in padalo je po nas kar naprej. Sestradani pa smo bili tako, da smo komaj še hodili, nekateri so že obležali in so jih morali vleči, ko so nas spet odgnali na vlak. Enkrat na dan smo dobili malo vode z nekaj koščki krompirja v njej. In še takrat je hodil okrog nas partizanski kapetan z bičem in ukazoval: ‘Samo toliko mu nalijte, da ne bo crknil že tukaj!’ Oni so vedeli, kam gremo, mi pa ne.
Na srečo mi je uspelo skriti nekaj sladkorja. Vsakič sem bratrancu, Zvonku, Mirku in sebi zmešal žličko sladkorja v tisto vodo s koščki krompirja. To nam je pomagalo, da smo lahko v Kočevju še nekako hodili. Bili smo tako oslabljeni, da niti noge nismo mogli dvigniti s tal ali stati na nogah. Pot do Kočevja je bila za nas pretepene in sestradane strašno dolga in mučna.
Nekako po dveh, treh dneh smo se odpeljali iz Kranja. V Medvodah smo morali iz vagonov, ker je bil železniški most porušen. Peš smo prišli do Šentvida, pred Škofove zavode. Stati nismo mogli, kar sesedli smo se ob ograji. Ždeli smo do večera, ko so nas ponovno strpali v živinske vagone in odpeljali do Šiške, kjer smo dolgo časa čakali. Vožnja je bila strahotno naporna. V vsakem vagonu, vagonov je bilo okrog 32, nas je bilo približno šestdeset. Bili smo tako nagneteni, da nisi več našel prostora za nogo, če si jo za kakšen trenutek dvignil, potem pa hotel postaviti nazaj.
V Ljubljani smo se ustavili pred vojno bolnico na Zaloški cesti, ker je bil železnški most čez Grubarjev kanal pri klavnici poškodovan. Partizani so praznili en vagon za drugim. Poskakati smo morali ven in teči ob vlaku preko mostu na drugo stran, kjer nas je čakal vlak. Ko smo tekli mimo vagonov, so nas partizani bili s koli in puškinimi kopiti. Mnogi so od slabosti popadali po tleh, mi smo tekli kar čeznje. Ne vem, kaj so naredili s tistimi, ki so obležali Na drugi strani kanala smo morali poskakati v vagone ob pomoči kolov, psovk in puškinih kopit. Že sem skočil v vagon, ko naenkrat začutim strašno bolečino v križu, ker me je partizan z vso močjo udaril s puškinim kopitom. Padel sem na tla vagona z razprostrtimi rokami in nogami, kot da bi mi jih kdo izpodrezal. Nekaj trenutkov sem ležal z obrazom na tleh in se nisem mogel ganiti. Nenadoma mi je prišlo na misel: ‘Zdaj sem kot križani Kristus. Mi vsi smo skupaj z njim križani.’ Toda če se ne bom dvignil, bom obležal. Pobiram se in počasi dvignem. Hvala Bogu, lahko stojim. Vagon se ob divjem kričanju partizanov napolni.
Rešeni smo udarcev, toda ne mučne vožnje, ponovno natrpani, pretepeni in še bolj onemogli. Zdi se mi, da sta bila Zvonko in Mirko v istem vagonu, njunega očeta ni bilo. Pozno popoldne smo se odpeljali. V Dobrem polju je nekdo hotel skozi zamreženo odprtino še enkrat pogledati domači kraj. Slišal sem ga, da se transportu ne vidi ne prvega ne zadnjega vagona, tako dolg da je. Že zaradi tega, ker nas je toliko, nas ne morejo pobiti, smo modrovali. Nemogoče, da bi pobili kar ves transport z 32 vagoni natrpanih domobrancev! Spominjam se, da smo v Žlebiču stali zelo dolgo. Danes vem, da smo morali počakati jutra. Če bi prišli v Kočevje ponoči, bi lahko kdo pobegnil. V Kočevju se je že zdanilo, ko smo se pripeljali. Mesto je bilo prazno, nikjer nobenega, samo partizani s puškami in neka obupana mati, ki je glasno tarnala in med jetniki iskala svojega sina. S postaje smo odšli v dveh kolonah, v vsaki vrsti po štiri. Morali smo korakati, a so mnoge vlekli.
Privlekli smo se do gimnazije. Bil sem v zunanjem, levem krilu kolone in videl tiste, ki so bili v notranjem, desnem krilu, ko so že zavijali v poslopje. Med njimi sem opazil Zvonka, Mirka in njunega očeta. Takrat sem jih videl zadnjikrat. Natrpali so nas v gimnazijo in v Marijin dom. Nič nas niso zasliševali ali popisovali. Zelo se je mudilo. Slišale so se posamezne psovke in kriki. Mimo nas so hodili terenci in nekatere izločali. Tudi mene je zgrabil terenec in odgnal na občino. Videl sem, kako so vse druge vozili še naprej proti Domu slepih in še dalje proti Dolgi vasi. Na dvorišču so bili kupi nasekanih žic, vezali so jim roke na hrbtu in potem zvezali še po dva skupaj. Po mojih računih je bilo to 2. junija. Zagotovo so vse pobili že tega dne.
Vsak bi moral prečitati knjižico Tomaža Kovača V Rogu ležimo pobiti (Buenos Aires 1968), da bi mu prišlo do živega, da vselej, kadar zasliši besedo Rog, zasluti v njej nekaj nedoumljivo strašnega. Moj znanec duhovnik mi je nekoč rekel, da bi lahko današnji duhovniki namesto brevirja kdaj brali to knjižico in se seznanili s slovensko Kalvarijo 20. stoletja. To, kar je v knjižici opisano, je bilo resnično doživeto. Pravi čudež, ne slučaj, kdor je preživel.«
Gospod Pavel je eden redkih, ki je preživel in ni videl morišča na Rogu; ni se pa izognil hudemu trpljenju in strašni negotovosti še tri mesece v zaporu v Novem mestu. Ob amnestiji je bil izpuščen.
Po vojni o teh dogodkih ni govoril. Čutil pa je, da bi moral vse, kar ve o Pirčevih, povedati ženi Toneta Pirca in materi Zvonka in Mirka. Da bi vsaj zvedela, kje so jih pobili. Toda kje so Pirčevi sploh stanovali? Zdelo se mu je, da nekje na Kodeljevem. Toda v tamkajšnjem župnišču si ni upal vprašati. »Zaupati nisi mogel nikomur.«
»Nekoč sem svojo željo, da najdem Pirčevo in njeno deklico, zaupal svoji sestrični, ki je živela v Štepanji vasi. Pomirila me je, da bo ona poizvedela. Razumljivo, na Kodeljevem ju ni bilo. Sčasoma sem željo, da bi se srečal s Pirčevo, opustil.«
Leta so tekla. Pavel, nekdaj triindvajsetletni domobranec, se je zaposlil, poročil in si ustvaril družino. Pirčeva Danica, upognjena sredi vrtnih gred skrbno gojene zelenjave, se je
razvila v lepo in živahno dekle, a je vsakič pojokala, če je beseda nanesla na očeta in brata Zvonka in Mirka. Že sama ‘ciza’, s katero je vozila na ljubljanski živilski trg zelenjavo, jo je spominjala na oba brata, ko sta bila še študenta, in sta v poletnih jutrih vrgla čevlje na ‘cizo’ in odropotala prodajat na trg.
Z dvajsetimi leti se je Danica poročila z delavnim in poštenim Jožetom Razpetom iz okolice Cerknega. Hitro se je vživel v utrip Trnovega. Poleg službe je pomagal na vrtu in popravljal vrtno orodje. Sam je naredil celo ‘cizo’ za razstavo na Dunaju. Dunajčani so mu jo odkupili za muzej in tam si jo bodo lahko ogledali naši potomci, saj kmalu ne bo več ljubljanske tržnice s trnovskimi branjevkami, ki so jim vrtove pozidali z bloki in cestami.
V zakonu sta se jima rodila sin in hčerka. Danica ne ve, kdaj je čas tako hitro minil in že si je sin izbral dekle. »Glej, da bo tvoje dekle verno,« mu je mama večkrat govorila. »In želim, da ne bo iz komunistične družine, kajti sicer ji naša hiša na Mivki ne more nuditi doma. Ta hiša mi je posvečen kraj, tako kot kočevski Rog. Kadar pridem na obletno mašo, me pretresejo besede iz zvočnika: Prosimo tišino, tukaj je sveti kraj.
Bojazni mame Danice so bile odveč. Sin se je zaljubil v verno dekle, ki je bila – nihče drug – kot hčerka gospoda Pavla. Kakšno veselo presenečenje za vse! Šele takrat je lahko gospod Pavel povedal Pirčevi mami in Danici, kar je vedel o očetu, Zvonku in Mirku.
3.1.4. Uničene trnovske družine
Ali sploh lahko govorimo, da sta bili po vojni Pirčeva Danica in njena mama še družina? Od nekdanje družine Pirc sta ostali sami. In koliko je bilo še drugih uničenih družin samo na Mivki in po nekdanjih domovih v Trnovem? Tega števila ni nikoli nihče zabeležil. Z vsakim umorjenim ali pobeglim možem in očetom, z vsakim sinom in bratom, z vsako hčerko in sestro nekdanje družine ni bilo več. Tisti ki so ostali doma oropani svojih dragih domačih, so dobili občutek, da nikomur več ne pripadajo. Ali ni rekla Pirčeva, ko jo je soseda pozdravila in ogovorila z gospo Pirc: »Gospe Pirčeve ni več. Umrla je 9. maja.« V Trnovem je bilo več družin za vedno uničenih, razbitih in ranjenih.
Ena takih je bila Baričeva. Franc Barič je imel kovačijo. Njegova kovaška delavnica je bila za trnovske otroke nekaj posebnega. Kovaški ogenj je slikal skrivnostne sence po temnih kotih kovačije. Postava kovača z usnjenim predpasnikom je bila visoka, njegove kretnje s kladivom v rokah odločne, njegov glas robat. Vse na njem je govorilo o pridnem, poštenem in marljivem človeku. On je bil tisti, ki je vsem Trnovčankam skoval obroče za kolesa na ‘cizah’. V kovačiji so ga videli skozi vse leto. Vsi konji po Ljubljani in okolici so bili podkovani – pri Bariču. Najlepše kovinske ograje za balkone so bile skovane – pri Bariču. V neposredni bližini je imel delavnico kolar Viktor Pust. Ta je bil mojster za izdelovanje trnovskih ‘ciz’, pa za lojtrne vozove in vozičke za vsakdanjo rabo.
Kovačeva žena Marija Barič je bila zelo dobra in verna ženska, skrbna gospodinja in mati kot večina Trnovčank. Prvorojenec zakoncev Barič je bil sin, ki so ga po očetu krstili za Franca (1925), drugi je bil Jože (1930). Čeprav je prvorojenec nosil ime po očetu in je oče na tihem upal, da ga bo nasledil in prevzel kovačijo, Francija delo v kovačiji ni zanimalo, tudi Joža ne. Kovačija je bila dobro utečena, saj je imel oče zaposlenih več vajencev in pomočnikov. Dobri učni uspehi obeh sinov so kmalu pokazali, da se bosta posvetila študiju. Po maturi se je Franci vpisal na medicino. Končal je samo prvi letnik, jeseni 1943 je bila univerza zaprta. Franci je pristopil k domobrancem, potem ko je sprejel poziv naj se javi. Noben mlad fant ni mogel takrat ostati doma. Mama je nerada sprejela njegovo odločitev, a je sprevidela, da sin druge izbire nima. Bil je telefonist na bloku v Ljubljani, navaden vojak brez čina. Ob koncu vojne je z drugimi domobranci odšel na Koroško – in se nikoli več vrnil.
Njegov mlajši brat Jože, ki je bil med vojno gimnazijec, se danes, kot sam pravi, spominja svojega brata z veliko bolečino v srcu. »Zadnjikrat sem Francija videl na prulskem mostu, ko sva se poslovila. Opazil sem, da mu je hudo. Še danes slišim besede, ki mi jih je rekel: ‘Priden bodi in mamo ubogaj!’ Da je mrtev, smo uradno zvedeli šele l. 1967, ko je umrl oče in smo imeli zapuščinsko razpravo. Nikoli pa nismo dobili mrliškega lista in ga še vedno nimam.
Danes imam zelo boleče spomine na tiste čase. Zelo rad sem imel brata, tudi mamo in očeta, oba sta bila dobra in bili smo srečna družina. Po vojni so očetu pustili kovačijo, kdo pa bi delal v njej? Propadla bi. So ga pa zelo obdavčili in mu metali polena pod noge. Hvaležen sem mu, da mi je omogočil študij. Morda sem se prav zaradi brata odločil za medicino. Ko sem očetu pokazal diplomo, sem videl, da je ponosen name, edinega sina.
Ko vam to pripovedujem mi je hudo, zelo hudo. Kako so mogli pobiti toliko svojih ljudi in tako mladih in obetavnih? To je bil zločin! Vem, da danes ponoči ne bom spal.«
Pirčevi dobri znanci z Mivke so bili tudi Paplarjevi. Oče Franc in mama Marjeta sta obdelovala vrtove, hčerka Ivica je prodajala zelenjavo na trgu. Vseh otrok je bilo sedem. Drugorojenec je bil Stanko, ki je študiral strojništvo, po zaprtju univerze pa je vstopil k domobrancem skupaj z bratoma Francijem in Tonetom. Po vojni so vsi trije bežali na Koroško, pridružila se jim je tudi sestra Ivica. Tone in Stanko sta bila vrnjena na Teharje: Stanko je za vedno izginil, Tone je bil izpuščen, ker je bil mladoleten. Franci in Ivica sta s Koroške odšla v Argentino. To je že tretja razbita družina, ki so jo Pirčevi dobro poznali. Tone ni nikdar spregovoril o strahotah, ki jih je doživel na Teharjih. Z leti je postajal vedno bolj čudaški, odsoten, že prej redkobeseden, se je na stara leta še bolj zaprl v molk.
Četrta uničena družina z Mivke so bili Beličevi. Oče Srečko Belič je bil livar, mama Zalka je na trgu prodajala zelenjavo. Imela sta tri otroke: Jelco, Srečka in Zalko. Srečko je bil prav tako študent medicine, lep fant in prijatelj Pirčevega Mirka. Po kapitulaciji Italije se je Srečko vrnil iz Gonarsa in se pridružil domobrancem. Jelca je bila zaposlena pri Mohorjevi družbi, Zalka je pomagala mami na vrtu ali na trgu, ker so imeli velik vrt. Po vojni sta skupaj s Srečkom bežali še obe sestri. S Koroške se niso vrnili, ampak so vsi trije odšli v Argentino. Tako sta od Beličeve družine ostala samo starša. Očeta – livarja so takoj po vojni vrgli iz službe. S Pirčevo mamo in Danico so si Srečko, Jelca in Zalka dopisovali do smrti. Iz njihovih pisem sta izvedeli, da so na Koroškem Beličevi trije nagovarjali Zvonka, Mirka in očeta, naj se ne vrnejo, a fanta nista hotela pustiti samega očeta, ki je upal na srečno vrnitev domov. Njihovih pisem si Pirčeva mama ni upala hraniti zaradi hišnih preiskav. Končala so v ognju.
Zakaj tak preplah na tej nesrečni ulici Mivki in po vsem Trnovem? Zakaj so bežale celo sestre, Paplerjeva Ivica in Beličevi dve ? Zelo verjetno zato, ker je že med vojno Kocjanova Joža z Mivke, poročena s terencem in pristašem OF, razglašala po vsej ulici, da bodo partizani potem, ko pridejo na oblast, pobili vso Mivko. To sta verjela celo Jožin brat Pavel Kocjan in sestra Darija. Pavla so obtožili, da je sodeloval s Črno roko, pa je bil le reven čevljar, ki je vso vojno popravljal stare čevlje, da je preživel
družino. Oba sta bežala na Koroško in naprej v Argentino in še dve nečakinji Kocjanove številne družine enajstih otrok. Vsi omenjeni begunci z Mivke, ki so si ustvarili dom v Argentini, so se poročili s Slovenci in Slovenkami, povečini iz trnovske fare.
Pirčeva in Beličeva družina sta bili ves čas prijateljsko povezani. Po vojni, ko sta ostali le še Pirčeva mama in Danica, pri Beličevih pa oče in mama sama, so se vsi štirje še bolj povezali med seboj. V pogovorih so si lajšali bolečino, skupaj jokali in se spraševali, ne da bi si kdaj vedeli odgovoriti na vprašanja, ki so glodala v njih. Danes pravi gospa Danica: »Žalost smo utapljali v pogovoru, pri skupnem delu in skrbeh. Med seboj smo si pomagali in si delili tisto malo, kar smo imeli. Ata Belič me je imel rad kot svojo hčerko. Ko je bila mama v službi na Miklošičevi, sem hodila k njim na kosilo: »Danuša, kosilo!« me je vsakič poklical.
Uteho so preživeli iz nekdanjih družin na Mivki dobivali tudi pri Breskvarjevih, prav tako z Mivke. Oče Ivan Breskvar, rojen Trnovčan, je imel mesarijo že pred vojno. Po vojni so ga ‘razlastili’. Mama Josipina roj. Adamič je kljub vsemu počela ‘smrtno nevarne stvari’. Kakšne pa? »Po vojni so se pri nas doma vsako leto zbrali na zajtrku prvoobhajanci iz trnovske fare,« pravi hčerka Vida. »To, kar je počela naša mati, je bilo smrtno nevarno. Mama se je nevarnosti zavedala, a je vsako leto pripravila zajtrk. Zakaj? Ker je bila globoko verna.« Pri Breskvarjevi mami je bil vedno kuhan lonec juhe in prihajali so k njej stari z Mivke in Trnovega, mladih skoraj ni bilo več, si tešili lačne želodce in tolažili zagrenjena srca.
Sčasoma je Danica s svojo cizo skrbno gojene zelenjave postala del vsakdanjika med trnovskimi branjevkami na ljubljanskem živilskem trgu. Spoznala se je s Tončko, ki je prodajala solato za svojo sestro iz Trnovega, Kocjanovo mamo. Kdo je bila Tončka? Ali je tudi njo zaznamovala povojna morija? Takrat si lahko take ljudi srečeval skoraj na vsakem koraku. Danica in Tončka sta hitro našli skupen jezik, saj sta bili obe pošteni, odkriti in podobno kakor Danica je bila tudi Tončka hudo preizkušena. Po rodu je bila Potokarjeva iz Gradeža pri Turjaku. Poročila se je s Francem Čelešnikom iz Trnovega, ki je bil med vojno domobranski oficir. Imela sta dva otroka, fantka in deklico, ki je bila rojena tri mesece pred koncem vojne. Tončka je bežala skupaj z možem in trimesečno deklico, fantka je pustila doma sorodnikom. V Vetrinju so moža in Tončko ločili. Od takrat ga ni nikoli več videla. Tončka in dojenčica sta preživeli taborišče na Teharjih, po amnestiji sta se vrnili domov. Dojenčica bi povsem podhranjena in dehidrirana umrla, če je ne bi rešil dr. Derč. »Kaj ste vendar počeli z deklico?« je bil zdravnik ogorčen. »Prišli sva s Teharij,» je zajokala Tončka. Nič več je ni spraševal. Pozdravil je deklico, na plačilo še pomislil ni. Tončkina deklica ni bil njegov edini dojenček s Teharij, ki ga je rešil smrti.
Tončka je morala sama preživljati dva majhna otroka. Predla je volno, pletla in poleg zelenjave prodajala volnene izdelke. Pirčeva mama, ki je bila v tistem času v službi v menzi na Miklošičevi, je posredovala pri lastniku, da je zaposlil tudi Tončko kot servirko. Kasneje je dobivala priložnostne zaposlitve zaradi pridnosti in poštenja. Sčasoma je toliko zaslužila, da je dr. Derču, ki je bil takrat že brez službe, v zahvalo kupila blago za obleko.
V letih, ko se je že lažje živelo, je društvo upokojencev priredilo izlet v Pliberk. Pirčeva Danica je hotela Tončki napraviti veselje in je vabila še njo. »Nikoli, nikoli več v življenju nočem videti Pliberka!« je Tončka skoraj zakričala. »Še danes me spreleti srh, če samo pomislim na železniško postajo, na oborožene partizane, ki so nas kot živino gnali v vagone. Vedeli smo, da nas vračajo. Obraz partizana z brzostrelko, ki je prežal na nas, imam še danes pred očmi: obraz dr. Bučarja.«
3.1.5. Konec
V tej zgodbi smo Daničini mami Mariji Pirc le nekajkrat prisluhnili. Naj nam spregovori še zadnjikrat. Odprimo zato prvo stran Daničine spominske knjige, ki jo je dobila od mame za deseti rojstni dan. Zapisano je mamino posvetilo: »Danici v spomin za celo življenje. Ta knjiga naj bo le za tiste, ki so Ti kdaj izkazali ljubezen in usmiljenje.« Ko odpremo naslednjo stran, zagledamo na levi tri križe, na desni pa mamino voščilo desetletni Danici: »Nikdar ne pozabi na strašni deveti maj 1945, ki Te je naredil siroto in Ti je vzel še zadnjo tolažbo, da bi pokleknila na grob svojega očeta in bratov. In če te bo vlekla mladost in življenje na umazana pota proč od Boga in Marije, ozri se na te tri križe in spomni se, da so bili Tvoj atek in bratca poštenjaki, ki niso nikdar stopili v umazanijo. Za svojo poštenost in ljubezen do vsega dobrega, so morali dati življenje, takrat ko so namesto Boga ljubezni postavili v oltar bes in sovraštvo. Danici za deseti rojstni dan mama. 1. maj 1947.«
Ali nam ni Pirčeva mama s temi besedami povedala vse o sebi in svojem trpljenju? Kdo more v njih najti trohico sovraštva ali maščevalnosti? Domujeta le tam, kjer ni ljubezni in usmiljenja.
3.2. Iz pisma člana Izvršnega odbora OF Edvarda Kocbeka dne 18. julija 1943 Franu Saleškemu Finžgarju
Kot človek, ki se nisem in se ne bom odrekel samostojni politični presoji, ti lahko mirno in odkrito zatrdim, da je OF resnično tista vsebina in oblika naših političnih in človeških naporov sploh, ki more edina prinesti Slovencem svobodo in z njo trdno in pravično urditev notranjega življenja našega naroda. To ne izgovarjam kot reklamno geslo za OF, ampak kot prepričanje, ki ni neka čustvena zanešenost, temveč temelji na poštenem razumskem spoznanju, na izkušnjah in dokazih. Vprašanje, ki je in verjetno še muči znaten del tudi poštenega katoliškega sveta, je postalo meni in vsem mojim tovarišem jasno. Gre za vprašanje zaupanja do tistih naprednih političnih in družbenih sil, ki temeljijo na drugačnem svetovnem nazoru. Konkretno gre za zaupanje do KP in sicer, kar zadeva njene odnose do slovenskega nacionalnega vprašanja, do drugih nazorov, do vere, do človekove svobode itn. Ta sila, ki stoji v svetu in pri nas doma v prednjih vrstah sedanjega boja, je dokazala in sproti dokazuje, da ji ne gre za nič drugega, kot za resnično osvoboditev človeka v vseh pogledih, da ji gre kratkomalo za isto, za kar bi se moral nesebično boriti vsak pravi kristjan. Ko se bori proti političnemu katolicizmu (z nami vred), ji ne gre pri tem za uničenje vere, za zasužnjevanje človeka in ne vem še kaj. No, pa saj to so danes že dognane stvari. Ne mislim jih razpletati in jih dokazovati. Hočem ti prijateljsko povedati samo to, da človek, ki živi sredi vsega dogajanja, spozna z lahkoto vso resnico.
(Dokumenti organov in organizacij narodno-osvobodilnega gibanja v Sloveniji, 8. knjiga)
3.3. Imeli smo ljudi – v poljani cvet
Cvetka Hanuna‘Kajti drevo ima upanje:
če ga kdo poseka, spet požene,
njegov poganjek ne odneha.’ (Job 14,7)
3.3.1.
»Kdo so tvoji starši?«
Očetovo ime?
Materino?
Kaj je oče po poklicu?
Kje dela?
Moji sošolci so odgovarjali. Bili so otroci kmetov, rudarjev, delavcev in uslužbencev. Ko so prišli po vrstnem redu do mene in sem hotela odgovoriti tudi jaz, so me preskočili z besedami:
»Ne, ti pa ne! Bodi tiho!«
V prvih letih po vojni so nas v šoli nenehno popisovali.
O svojih starših, razen najosnovnejših podatkov, nisem vedela ničesar.
Velikokrat sem doma poskušala vrtati, pa mi niso znali kaj dosti povedati.
Naj takoj povem, da sem od januarja 1947 živela pri svojih starih starših in očetovi najstarejši sestri teti Zori v Mežici. Najprej bom predstavila očeta in njegovo družino.
Moj oče je bil Cvetko Praper in je bil rojen v Mežici. Tudi njegovi starši so bili Mežičani. Moj ded je bil bančni uradnik in je delal v boroveljski banki. Po izgubljenem plebiscitu se je iz Borovelj preselil v Ptuj.
Službo je dobil v ptujski podružnici Ljubljanske kreditne banke. Tam je delal do začetka 2. svetovne vojne.
Leta 1921 se je v Ptuju naselila cela družina: ded in babica ter njuni štirje otroci: Zora – roj. 1916, Cvetko – roj. 1918, Nada – roj. 1921 – umrla 1932 in Danica – roj. 1923.
Otroci so v Ptuju hodili v šolo. Teta Zora je maturirala na realni gimnaziji leta 1935.
Leta 1936 je začela delati na ptujskem sodišču. Moj oče je maturiral leta1937. S teto sta se dogovorila, da ga bo najprej ona podpirala med študijem, nato pa on njo. Želela je študirati slavistiko.
Moji stari starši so svoje štiri otroke vzgajali v krščanskem duhu, moj oče pa je to že zelo zgodaj poglabljal. Že v nižji gimnaziji je postal član Slovenske dijaške zveze.
V počitnicah se je redno udeleževal duhovnih vaj in zborovanj, od koder se je vračal ves navdušen. V šolskem letu 1933/34 so na ptujski gimnaziji ustanovili Marijansko kongregacijo. Moj oče, tedaj je bil v peti gimnaziji, je takoj pristopil in pridobil še druge. O vsem tem mi je velikokrat pripovedovala teta Zora. Vedno je poudarjala, da je bil njen brat, moj oče, pravi »spiritus agens« v družini. Čeprav je bil dve leti mlajši od nje, je imel nanjo zelo močan vpliv. Vedno je bil prvi, ki se je navdušil za kakšno stvar in teta mu je sledila.
Jeseni 1937, ko se je vpisal na medicinsko fakulteto, sta bila v Ljubljani le dva letnika (4 semestri) in so nato postopoma odpirali naslednje. Moj oče bi bil med prvimi diplomanti ljubljanske medicinske fakultete, a so jo Italijani 1941, ko so zasedli Ljubljano, ukinili.
Takoj ko se je začela 2. svetovna vojna, se je Praperjeva družina razbila. Ded, ki takrat še ni imel petdeset let, je bil že 7. aprila 1941 vpoklican kot rezervist.
Do Zagreba je prišel v civilu, tam pa je bila popolna zmešnjava. Sedel je na prvi vlak, da bi bil za Veliko noč doma (13. april). V Zidanem mostu so Nemci vlak zajeli in vse odpeljali v ujetništvo blizu Hanovra. Delal je na kmetiji.
Moj oče se je v Ljubljani pridružil prostovoljcem, ki so hoteli braniti Jugoslavijo. Tudi oni so prišli samo do Zagreba in so se nato po splošnem razsulu jugoslovanske vojske vsak po svoje vračali proti Ljubljani. Oče si je nekje izprosil nekaj civilne obleke in se priključil skupini živinskih gonjačev. 13. aprila zvečer (na Veliko noč) je prišel lačen, umazan in utrujen do Višnje Gore in se zatekel na dom svoje bodoče žene, ki jo je spoznal maja 1940 pri neki dobrodelni akciji. Konec aprila 1941 je poslal iz Ljubljane prijatelja s pismom, da se bo 22. maja poročil. Odločil se je na predlog nevestine matere: »Zdaj zaradi meje ne moreš domov in boš ostal brez sredstev. Če se poročiš tukaj, lahko ostaneš pri nas in dokončaš študij. Saj ti ne manjka več veliko.«
Takrat nihče ni pomislil na to, kaj bodo Italijani storili z ljubljansko medicino. Tako se je poročil v Višnji Gori s Faniko Jereb v prepričanju, da bo kmalu diplomiral. Poročil ju je dr. Lambert Erlich, ki je prišel iz Ljubljane, z njim pa še šest stražarjev, med njimi naj posebej omenim Ferka Casarja, ki ga je dr. Erlich vzgajal za svojega namestnika. Ko sem naslednje leto na svet prijokala jaz, je bil on moj krstni boter.
Po smrti tete Zore leta 2004 sem, ko sem pospravljala njene stvari, našla precej pisem iz predvojnega in medvojnega časa. Nikdar prej jih nisem videla. Pomagala so mi pri mojem iskanju očetovih sledi skozi čas. Med tetinimi stvarmi sem našla očetova pisma, kjer ji je oče sporočal: najprej, da bo šel v Zagreb in tam končal študij, nato, da ga niso sprejeli, ker je šovinist. Čez nekaj časa je prosil v Padovo. To so mu znova iz ozadja preprečili komunisti z univerze.
V istem pismu, kjer je povedal za svojo poroko, je tudi naročil, naj pride najmlajša sestra Danica, ki je bila v osemnajstem letu, takoj v Ljubljano. Bila je v nevarnosti, da bi jo Nemci poslali v ‘arbajtsdinst’. On jo je hotel pred tem obvarovati.
Kmalu po njenem odhodu v Višnjo Goro sta babica in teta Zora izvedeli, da so na seznamu za izselitev. Ker drugih ni bilo več doma, sta odšli k sorodnikom v Mežico. Babica je tam imela brata in sestro, ki sta imela vsak svojo kmetijo. Teta Zora je bila od začetka vojne brez službe, ker so vse Slovence odpustili s sodišča!
Spraznili sta stanovanje in 23. junija odpotovali. V noči na 13. julij so ju iskali za transport v Srbijo. V začetku novembra 1941 se je teta Zora sama vrnila v Ptuj, ker ji je prijateljica sporočila, da vinski veletrgovec Ornig išče slovensko korespondentko.
Okoliški vinogradniki v Halozah in Slovenskih goricah so bili Slovenci. Teto je sprejel v službo, ker je deda, ki je slovel po svoji poštenosti, poznal iz Ljubljanske kreditne banke. Predhodno je tudi zajamčil, da je ne bodo poslali v Srbijo.
Marca 1942 sem se rodila jaz, še v Višnji gori; marca 1943 pa se je rodila moja sestra Mojca, že v Ljubljani.
9. januarja 1942 je oče pisal svoji mami, da »prakticira na interni kliniki, ker ne more ven, da bi končal študij in bo na praksi ostal tako dolgo, da se bodo stvari nekako uredile.«
Nato se je zaposlil pri »Prevodu«. To je bil urad za razdeljevanje živil.
Po nasvetu svojih prijateljev je odšel k domobrancem. Mislil je, da bo delal pri saniteti. Ko sem iskala sledi za svojim očetom, sem večkrat slišala, kolikim soborcem je pomagal pri zdravljenju ran. To se je dogajalo do konca. Takrat pa so ga predpostavljeni preusmerili drugam. Od 21. marca 1944 do 3. julija 1944 je bil na oficirskem tečaju in je postal nadporočnik.
Kratek čas v jeseni 1944 je bil postavljen za četovodjo v Višnji Gori. Točnega datuma ne vem. Takrat je bil v njegovi četi tudi gospod kanonik Ivan Merlak, ki mi je povedal, da mu je moj oče rešil življenje. Potegnil ga je iz čete, ki je šla v akcijo. Imel ni namreč nobenih vojaških izkušenj.
V začetku leta 1943 smo že živeli v Ljubljani, stanovali smo na Tavčarjevi 3. Bilo nas je pet: oče in mati, midve s sestro in teta Danica. Junija 1944 je teta dobila službo na pošti v Kostanjevici na Dolenjskem in se osamosvojila.
Konec leta 1944 je bil oče poslan na postojanko v Rovte nad Logatcem. Tam je ostal do umika v Avstrijo. Kmalu se mu je tam pridružila tudi najina mati z menoj in sestro.
V Rovtah smo stanovali pri Boleslavu in Anastaziji Cvetko. Malo pod šolo so imeli trgovino.
Ko so se 5. maja domobranci umikali iz Rovt, sta oče in mati odšla skupaj, vendar le do Sv. Treh Kraljev. Od tam naprej je mati odšla sama, oče pa s svojimi fanti. Nikdar več se nista videla. Takrat ji je izročil oficirsko torbo. V njej je imel vse svoje dokumente, spričevala in kar precej pisem. Leta 1993, ko je moja mati umrla, mi jih je dal očim.
Domobranci so bili prepričani, da gre samo za umik in da bodo čez dva tedna ali tri prišli z Angleži nazaj. Cvetkovi so odhajali z vozom in so materi in nama ponudili prostor na njem.
Očetu se je zdelo bolje, da s sestro ostaneva v Rovtah. Vzela naju je vdova Frančiška Remic por. Logar. Oče ji je dal pismo za prof. Pavleta Verbica iz Ljubljane, za vsak slučaj, če bi se kaj zavleklo! V pismu ga je prosil, če bi obvestil v Višnjo Goro, kje sva. Tam je živela najina stara mama Marija Jereb, ki bi naju vzela. Ko je bilo že jasno, da se je nekaj strašnega zgodilo in da se domobranci ne bodo vrnili, se je najina skrbnica odločila, da je treba poslati sporočilo v Ljubljano. Imela je dve hčerki. To sta bili Lidija (že umrla) in Cita, bili sta še zelo mladi in tudi Ljubljane nista poznali. Ponudila se je sosedova hči Pavla Logar (niso si bili v sorodu). Bila je starejša od njiju pa tudi v Ljubljani je že večkrat bila z očetom. Pri hiši je bilo mizarstvo in so hodili v Ljubljano kupovat za obrt.
Ob treh zjutraj je Pavla odšla čez Gradišče na Vrhniko in tam na železniško postajo. Na logaško ni mogla, ker so partizani razstrelili Štampetov most. Ko je prišla v Ljubljano, je šla takoj v Šelenburgovo ulico (danes Tomšičevo) k Verbicevim. Doma je našla le gospo, gospod je bil že odšel. Le-ta ji je vsa prestrašena odprla, ker je najprej mislila, da je prišla Udba. Ko je prebrala pismo, je obljubila Pavli, da bo obvestila v Višnjo Goro. Ona sama ne bo mogla, ker bo še isto noč odšla z otrokoma v Italijo, kjer jo je njen mož že čakal. Gospa Verbiceva je še zatrdila, da bo na pot v Višnjo Goro odšel zanesljiv človek. Vse to je tudi izpolnila.
Takoj nato se je Pavla obrnila proti domu. Šla je z vlakom do Vrhnike in nato peš v Rovte. Pred večerom je bila spet doma.
Dva dni po Pavlini vrnitvi domov je v Rovte pripešačila Pepca, ki je živela pri stari mami in sta bili sestrični. Jaz sem jo poznala, ne pa njenega priimka. Malo si je odpočila in smo odšli, pa ne po cesti. Moja sestra je bila stara dobri dve leti, jaz pa dobre tri. Hodila sem ob materi, Mojco je nosila v košu. Ne spomnim se te poti, Pepca je pa že čez nekaj let umrla in je nisem mogla ničesar vprašati. Potem sva s sestro ostali pri stari mami. Kak dan kasneje je neka terenka spraševala po Rovtah za nama. Seveda ni nihče ničesar vedel.
Očetova sestra, teta Zora, naju je iskala. Jeseni 1945 naju je našla in prišla večkrat na obisk v Višnjo Goro. Januarja 1947 sem odšla s teto v Mežico in potem se nisem več hotela vrniti.
Mojca ni hotela z mano v Mežico. Pri stari mami je ostala do julija 1952, takrat jo je vzela mati v Celovec, kjer se je leta 1948 poročila. S sestro sva se potem še nekajkrat videli, nikdar več pa nisva živeli pod isto streho.
Moj pravi dom je bil v Mežici. Kmalu sem preimenovala babico v mamo. Ko so mi poskušali razložiti, da to ni res, sem jih trmasto odpravila: » Če ji vsi lahko rečete mama, zakaj še jaz ne bi smela?« Mežica je bila moj edini dom. Vsega prej se nisem spomnila. Ničesar. Globoko v meni pa se je včasih oglašalo ime: »Cita«. Nihče mi ni vedel povedati, kdo bi to bil. Ko se je maja 1947 vrnil moj ded, je prav hitro postal ata. Še veliko kasneje sem se vračala s svojo številno družino domov na obisk. Vse nas so imeli zelo radi.
Leta 1960 sem maturirala na Ravnah na Koroškem, jeseni sem se vpisala na primerjalno književnost in literarno teorijo ter angleščino. Stanovanje sem dobila v Študentskem naselju pod Rožnikom. Prvi dan, ko sem še zlagala svoje stvari v omaro, je prišel k sostanovalki po neki dežnik palestinski študent v Ljubljani, ki je govoril zelo lepo slovenščino. Ime mu je bilo Musa. Študiral je na elektro fakulteti. Večkrat je prihajal, jaz sem bila prepričana, da je prijatelj moje sostanovalke. Čez nekaj mesecev se je izkazalo drugače. Leta 1962 sva se poročila. Leta 1965 sem honorarno poučevala na mežiški osnovni šoli, ker je slavistka nenadoma umrla in so nekoga nujno rabili. Bila sem tik pred koncem študija in sem si mislila, da bom lahko končala ob delu. Moj mož je še študiral in imela sva že prvega sina. Leta 1968 me je 8. decembra, na Marijin praznik, zvečer nekaj potegnilo k maši. Enostavno sem morala iti. Drugi dan me je ravnatelj Pavel Planinšek poklical v svojo pisarno in me »prijel«. Kako sem nevredna dela, ki so mi ga zaupali; kako moralno kvarim mladino in še in še. Ko pa sem mu povedala, da mi tega ustava ne prepoveduje, je čisto izgubil živce. Jaz pa sem izgubila službo in stanovanje.
V meni se je pojavil nenavaden občutek, kot da sem nekje drugje. Ničesar več nisem vedela, le to, da taka Slovenija ni moja domovina in da tukaj nočem ostati.
V tistih dneh je diplomiral moj mož. Ko je prišel domov, sem mu vse povedala. Sklenila sva, da bova odšla v Sirijo, ker tam za službo in stanovanje ne bo hudo. Moj mož je bil Palestinec in njegova družina je živela v Damasku. Tudi mi smo živeli tam dvajset let.
Kmalu po našem prihodu v Damask je prišel tja novi ambasador Mirko Jakše – Slovenec.
Spoznali smo se in njegova žena Dana je pričela prihajati k nam, imeli smo namreč novorojenčke – dvojčke in jaz nisem mogla nikamor. Iz njenega pripovedovanja sem razbrala, da sta bila partizana. Stalno me je spraševala in postavljala ista vprašanja o mojih starših, kdo so, kje so in tako dalje. Vedno sem odgovarjala, da je oče umrl, mati pa se je v Celovcu spet poročila in zato sem živela pri starih starših in teti Zori v Mežici. Ker je gospa Jakšetova še vedno vztrajno spraševala, sem neko noč, ko nisem mogla spati, sklenila, da ji bom vse povedala. Mislila sem si: »Kaj pa mi morejo, saj nisem več v Jugoslaviji in tudi nikdar več ne bom šla tja.« Ko me je nekoč spet vprašala isto vprašanje, sem ji mirno odgovorila: »Gospa Jakše, danes vam bom povedala nekaj, česar nisem še nikomur. O tem smo se samo doma pogovarjali in to potihem. Moj oče je bil domobranski oficir. Bil je na Teharjah in tam so ga ubili.« Gospa me je nekaj časa gledala, nato pa počasi rekla: »Veš, Cvetka, ni bilo vse prav, kar so naši naredili. Bodi ponosna na svojega očeta!«
Zdelo se mi je, kot da bi moje rane premazala z balzamom. Kmalu po tem se je poslovila in odšla domov. Do konca sva bili prijateljici. Ko so odhajali, mi je za slovo podarila Solženicinovo knjigo »Prvi krog«.
Slovenski pregovor pravi: Človek obrača, Bog obrne. Tako se je zgodilo tudi meni. Sinovi so drug za drugim odhajali študirat v Ljubljano, tja se je vrnil tudi mož. Nazadnje, ko je iz Sirije odšel še četrti sin, sem se vrnila tudi jaz. In to na predvečer slovenske pomladi 1989.
Čeprav je bil september, je bila zame pomlad. Nenavaden veter je vel po domovini. Govorilo se je o stvareh, o katerih se nikdar ni smelo. Kljub silnim naporom prizadetih so začele vodeneti zgodovinske laži. Začeli so pisati o naših ljudeh, pojavila se je Nova slovenska zaveza.
Takrat se mi je spet oglasilo: »Cita«. Vedela sem, da bom zdaj gotovo spoznala koga iz Rovt in ga lahko kaj vprašala. Ko je bilo srečanje Nove slovenske zaveze v spodnjih prostorih moščanske cerkve, sem prosila neko gospo, da mi je pokazala omizje Rovtarjev. Ko sem se predstavila, mi je zelo prijazen gospod najprej rekel: »Joj, kako bo Pavla vesela. Še prejšnji teden smo se pogovarjali o vas.« Spoznala sem Cito in jo obiskala na domu. Tudi ona se me je še spomnila. Prijazni gospod je bil France Logar, Pavlin brat. Žal je že umrl. Z njo sva se srečali pri Lipi sprave na Žalah, vsaka s svojim izvodom Slovenca v rokah. Še vedno sva v stikih. O našem življenju v Rovtah so mi marsikaj povedali in spoznala sem veliko Rovtarjev.
3.3.2. Mozaik o svojem očetu sem sestavljala dobrih štirideset let
V knjigi »Spomini na težke dni« Janeza Zdešarja sem prebrala, da je bil moj oče 21. junija še živ. Tudi njemu so ponudili možnost za beg, pa ni hotel bežati. Menim, da je bil že preveč brez moči. Vem, da ga je vzel na piko Tone Turnher, partizanski oficir, doma iz Višnje Gore.
Bil je iz liberalne družine. Njegov oče je bil nadučitelj v Višnji Gori in so stanovali v šoli, nasproti Jerebove hiše, kjer je bila doma moja mati. Mojega očeta je seveda poznal. Turnher se je sam hvalil po Višnji Gori, kako si ga je »privoščil«.
Okoli leta 1950 je bil konzul v Celovcu in takrat ga je na sprejemu na ambasadi moja mati vprašala: »Tone, kako si mogel?« On pa je samo zarenčal: »Vojska je bila«, in se obrnil proč. Pozneje je bil na visokem položaju v Beogradu.
Kako leto kasneje ali malo več, ko sem se tudi jaz vrnila iz Sirije, sem v Delu našla Turnherjevo osmrtnico, nekaj dni kasneje pa ganljiv nekrolog. Moram priznati, da me je vse skupaj zelo prizadelo. Kak teden sem hodila okoli kot v transu. Slabo leto kasneje smo se v neki družbi pogovarjali o smrti različnih likvidatorjev. Med nami je bil tudi zdravnik z Gorenjske, doktor Jože Možgan, ki je rekel: »Take smrti, kot sem jo doživel pri nekem pacientu, ne želim niti najhujšemu sovražniku. Ni in ni mogel umreti in ves čas je bledel o Teharjah. Bilo je strašno.« Kar padlo je iz mene: »Ali ni bil to Tone Turnher?« Zdravnik je ostrmel: »Od kod pa vi to veste?« in s tem priznal,da sem imela prav. Moje življenjske zgodbe ni poznal. Potem smo takoj menjali temo pogovora.
Moj oče je bil ubit v noči od 21. na 22. junij. Vem še to, da so ga tako tepli in mučili, da je bil nazadnje slep. To je povedal eden izmed pobeglih iz Hrastniškega hriba, ki ga je moja mati našla v Avstriji, da je pričal o smrti njenega prvega moža. 6. decembra 1948 se je ponovno poročila. Mati mi ni hotela povedati imena te priče.
Beroč pisma, ki so se ohranila, se je pred mano prikazala osebnost, kakršnih skoraj ne poznamo več.
Vsi ki so kakorkoli sodelovali pri reševanju naju s sestro pred podivjanimi ljudmi, so opravili svojo obljubo takoj, tukaj in zdaj, brez omahovanja in cincanja. Od mladenke do zrele žene, od preprostih ljudi do izobražencev. Velikokrat se jih spomnim in se jim v mislih poklonim. Kakšen rod! Kakšen rod!
Bil je zelo dober in skrben oče, vendar ne le do svoje lastne družine, temveč tudi do drugih. Kako je očetovsko skrbel za svoje vojake. Bil je sicer strog, a pravičen. Delal je različne stvari, da je lahko skrbel za svojo štiri, nekaj časa celo petčlansko družino. Ganila so me njegova vprašanja o mahu in jaslicah. Ali ga že imajo? Ali so znali prav pospraviti jaslice? Njegove jaslice so bile vedno posebna umetnina.
Vsekakor pa je oče s skrbjo mislil tudi svoje starše in sestri in jih poskusil ščititi do zadnjega. Tudi takrat, ko je že bil v taborišču na Teharjah. V knjigi »Teharje so tlakovane z našo krvjo« je omenjen kot Cvetko Prapor iz okolice Teharij. Drugi podatki so pravilni, razen dneva, ko naj bi ga od tam odpeljali. Malo pa plebiscitu sta moj ded Franc in njegov brat Hermet sklenila, da bosta priimek Praper spremenila v Prapor, ker to nekaj pomeni (orlovski prapor). Uradno pa tega nista naredila.
V spričevalih iz osnovne šole, ki jih še imam, imajo oče in teti res priimek Prapor. Ko pa so šli v gimnazijo, so na podlagi uradnih dokumentov postali spet Praperji, kakor so se pisali vsi sorodniki. Tudi ded in njegov brat sta se morala s tem sprijazniti. Jaz mislim, da je oče sklepal, da bo tako zaščitil starše in sestri. Prapor iz okolice Teharij je nekdo drug kot Praper iz Mežice.
Oče se je zapisal stražarstvu in mu ostal zvest do smrti na Hrastniškem hribu. Kdo so bili pravzaprav stražarji? To so bili katoliški študentje, ki so bili člani študentskega kluba Straža.
Dr. Lambert Ehrlich jih je vzgajal za javno delo v dobro vseh ljudi.
Moj oče je bil globoko vpet v čas, v katerem je živel. Iz poletja 1937 imam pismo, kjer je teti Zori razlagal, kako se Kocbekovo desničarstvo in levičarstvo širita po univerzi. Maja 1939 ji je pisal o tem, kako so razkrinkali »narodno-obrambno« delo, s katerim so komunisti hoteli z goljufijo zavzeti vodstvo na univerzi. Februarja 1940 je sporočil teti, kako njegovi prijatelji diplomirajo, eden za drugim. Ravnokar sta končala Vinko Beličič in Pavel Berden. »Tako počasi prehajajo v javno življenje, ki ga hočemo polagoma preobraziti, da dobi pravi slovenski in katoliški obraz, ki mu po vsej narodovi strukturi tudi pripada.«
V tem istem pismu je nagovarjal svoji sestri, naj mu kaj napišeta, da bo priobčil. Dajal jima je tudi nasvete za pisanje, vrhovno vodilo vsega pa mora biti: Korajža velja! V pismu, ki ga je oče napisal teti Zori konec aprila 1942, sem prebrala: »Tako teče življenje dalje in se zapleta v najbolj čudne variacije, da ni mogoče niti malo uganiti, kako se bo razpletlo in kakšen konce nam bo prineslo. Vse se obrača in zaostruje ter zahteva vsak dan bolj energičnih ljudi za borbo proti komunizmu, ki bi rad oblast v svoje roke dobil. Kakor si bomo ustvarili pogoje za življenje, tako bomo živeli.«
Vzgoja v narodno zavedni krščanski družini in njegovo krščansko prepričanje sta ga privedli med stražarje in tudi med domobrance. Njihovo geslo: Bog, narod, domovina, zanj niso bile prazne besede. Ko je po maturi odšel v Ljubljano, je takoj postal član akademskega kluba Straža, saj je nekatere člane poznal že od zborovanj Slovenske dijaške zveze.
Iskreno je bil vdan voditelju dr. Lambertu Erlichu, ki je živel zelo asketsko in je mnogo zahteval od svojih fantov: versko vzgojo, oblikovanje značaja, vsestransko izobraževanje, temeljit in v roku opravljen študij. Akademike je navajal k samostojnemu mišljenju, odklanjal je čredni nagon. Zahteval je organizacijsko disciplino. Poudarjal je odgovornost za lastna dejanja in osebno hrabrost.
Iz vseh njegovih pisem diha globoko poznavanje komunizma, ki ga je španska državljanska vojna razgalila.
Domobranci so dobro poznali svojega smrtnega sovražnika. Slovenec tistega časa je bil drugačen. Mislim, da smo mi le še karikature.
Kje smo pristali po petinšestdesetih letih? Na dnu, na duhovnem dnu!
Moramo obnoviti vrednote naših prednikov. Samo v njih je bila moralna moč članov akademskega kluba Straža in zato so se jih komunisti tako bali, zato so morali izginiti.
Stražarji se niso bali ničesar. Vrednote poznamo tudi mi. Zato nič jokanja in stokanja!
Katoliški Slovenci moramo začeti spreminjati in zdraviti narodno substanco. Vsak naj začne spreminjati samega sebe. Mogočen zgled imamo pri dr. Lambertu Ehrlichu in njegovih Stražarjih.
3.4. Marija Škvarč – žrtev revolucije na Primorskem
Renato Podbersič ml.
Pripoved o Mariji Škvarč je žalostna in v vsaki vojni je veliko takšnih zgodb. Še danes lahko slutimo zaukazani molk in prikrivanje, ki je doletelo sorodnike in prijatelje posameznikov, pobitih na protipartizanski strani med drugo svetovno vojno na Slovenskem, tudi na Primorskem. Še vedno se jih drži obsodba na »partijski pekel«, to je na odstranitev oziroma »likvidacijo«, ki ji sledi še izbris iz javnega spomina. Praktično ni kraja na Primorskem, ki ne pozna takšnega ali drugačnega seznama žrtev komunistične revolucije.
Marija Škvarč, po domače Gerljevičeva, je bila rojena 26. junija 1913 na Colu nad Ajdovščino. Po podatkih iz matičnih knjig župnije Col ji je mati Elizabeta umrla že leta 1914, oče Gregor pa je padel med prvo svetovno vojno leta 1916. Torej je bila Marija sirota, živela je pri teti, ki je služila v Trstu. Starejši domačini na Colu vedo povedati, da je bila zelo prijazno, nadarjeno in lepo dekle, znala je tudi tuje jezike. Ko je prihajala poleti na Col, se je rada sprehajala bosa in vedno je prinesla kakšna darila za vaške otroke. Po domače so ji rekli »Meri«.
Zgodbo o Mariji v zrelejših letih mi je pripovedoval S. S., rojen leta 1919, iz Orehovelj pri Mirnu. Čeprav je v življenju doživel in videl že marsikaj, mu je zgodba o Mariji Škvarč ostala globoko v spominu. »Še danes jo vidim pred sabo, kako lepo dekle … « Sredi tridesetih let je Marija služila v Biljah na Goriškem, pri Egiziu (Egidiju) Vollatu (1893–1937), ki je bil goreč fašist. Omenjeni gospod Vollat je premoženje podedoval od svojega očeta Giacoma, bankirja, ki je del bogastva pridobil v Egiptu. Tam je spoznal svojo bodočo ženo Matildo, ki je v Egiptu služila kot aleksandrinka. Egizio Vollat ni bil poročen, veljal je za velikega ženskarja, uživača in strastnega lovca. Imel je enega prvih avtomobilov v Biljah in celo igrišče za tenis, kamor je vabil svoje prijatelje iz Gorice. Po pripovedovanju domačinov je zbolel za neko spolno boleznijo, najverjetneje sifilisom. Dne 13. marca 1937 se je oblekel v fašistično uniformo in se ustrelil. Svoje premoženje je zapustil fašistom. Šlo je za samomor, to je v matičnih knjigah zapisal tudi tedanji biljenski župnik Ciril Zamar. Danes na nekdanji blišč rodbine Vollat priča le še velik nagrobni spomenik na biljenskem pokopališču.
Po smrti gospodarja Egizia Vollata se je Marija vrnila služit v Trst. Tam se je družila s dvojčicama Ano in Emo Silič, rojenima leta 1911, doma iz Orehovelj na Goriškem. Vas je v tistem času štela dobrih 350 prebivalcev, od bližnjega Mirna jo je ločila reka Vipava, zato so bili Orehovci takrat upravno in cerkveno bolj vezani na Bilje.
V prostem času, predvsem ob nedeljah popoldne, so omenjena dekleta v Trstu skupaj zahajala v Marijin dom. Marija je prihajala v Orehovlje na počitnice, kjer se je pri družini Silič počutila zelo domače. Njihova hiša je stala le streljaj od cerkve sv. Avguština, tedaj podružnice župnije Bilje. Dvojčici sta imeli brata Ivana Siliča, rojenega leta 1922. Leta 1932 se je Ivan odločil za vstop v goriško malo semenišče. Vse prej omenjene gospe so ga gmotno in z molitvijo podpirale.
Nad Evropo so se kmalu začeli zbirati nevihtni oblaki. Ko je Ivan leta 1941 končal semenišče in ni vstopil v bogoslovje, je moral takoj v italijansko vojsko. Britanci so ga zajeli med boji v Severni Afriki, po kapitulaciji Italije se je Ivan vključil v prekomorske brigade in je sodeloval v bojih za osvoboditev domovine. Veljal je za zelo dobrega borca. Po končni vojni se je vrnil v Gorico, ki je tedaj sodila v cono A pod zavezniško vojaško upravo. Opravil je učiteljski tečaj in začel poučevati v Nabrežini. V domačo vas skorajda ni zahajal, kajti nekateri vaški prenapeteži so mu grozili, tudi s smrtjo. Ob priključitvi in razmejitvi leta 1947 se je izselil v Argentino, njegovo dekle Valerija iz Dornberka pa v Kanado. Čez nekaj let se ji je Ivan pridružil v Kanadi, kjer sta se poročila. Čeprav izobražen, je bil zaposlen kot navaden delavec v kanadski podružnici tovarne avtomobilov Chrysler.
Vrnimo se spet k zgodbi Marije Škvarč. Kot pravi ljudski glas, je med vojno precej hodila po Primorskem. Politični nasprotniki so jo obtoževali, da naj bi razširjala protipartizansko literaturo ter opravljala kurirske posle za protirevolucionarno stran v državljanski vojni. Morda je med službovanjem v Trstu prišla v stik s pripadniki Slovenskega narodnega varnostnega zbora oziroma primorskimi domobranci, ki so tam delovali od jeseni 1943. Še vedno je pogosto prihajala v Orehovlje, tudi starejši domačini pravijo: »Preveč je vandrala okoli in si s tem nakopala sum.« S kolesom naj bi zahajala celo v Ljubljano.
Marijo so prvič partizanski »obveščevalci« ugrabili že v zimi 1943/44 in jo hoteli odpeljati na zaslišanje. Iz Orehovelj so jo vodili proti potoku Vrtojbica, kjer jim je pobegnila. Tam so namreč imeli Nemci svoja skladišča goriva in »obveščevalci« si niso upali posredovati. Pokojna Karolina Silič, roj. Masten (1893–1944), iz Orehovelj, soseda družine Silič, kamor je Marija prihajala na počitnice, jo je v tem obdobju večkrat posvarila, naj ne zahaja v vas in naj ostane v Trstu, toda dekle je ni poslušalo.
Drugič so jo aretirali ob koncu zime, konec februarja ali v začetku marca 1944. To je izvedla t. i. biljenska skupina, šlo je za pripadnike t. i. sabotažne skupine »mirenskega okraja«. Te sabotažne skupine so začele nastajati jeseni 1943 na pobudo načelnika VOS za Primorsko Mira Perca – Maksa. Na Goriškem je bila »dejavna« zlasti prej omenjena pod poveljstvom Ivana Suliča – Carja. Pripadniki te skupine so se največ zadrževali v Biljah in okoliških vaseh, zato so jim pravili tudi »biljenska grupa«. Od tod so imeli blizu do Gorice, kamor so pogosto odhajali v akcije. Veljali so za pogumne in (pre)drzne partizane, ki so radi izzivali Nemce. Med pripadniki te skupine so bili še: Branko Stepančič – Slovenko, Rozin Beč – Lojze, Kamilo Stepančič, Darko Silič – Igor in Robert Srebrič – Svarun. V spominu domačinov, ki po vojni niso uživali privilegijev »svobode«, so ostali kot »hajduška« skupina, ki je poleg boja proti okupatorju rada ustrahovala ljudi in dobro živela ter se zabavala. Pogosto so tudi poravnavali stare račune z domačini. Prej omenjeni Ivan Sulič – Car je v začetku novembra 1943 ustanovil še novo t. i. vrtojbensko skupino, ki pa se je v akcijah leta 1944 pogosto združevala s prej omenjeno biljensko grupo.
Marijo Škvarč je omenjena »biljenska grupa« ugrabila v Orehovljah, odpeljali so jo z izgovorom, da se morajo nekaj pogovoriti. Z njo je šla domačinka Lojzka Silič, poročena Mozetič. Sredi orehovsko-biljenskega polja so Lojzko poslali nazaj domov, češ »ti, tovarišica pojdi domov, s tabo nimamo nič«. Marijo so odpeljali proti Biljam, zasliševali pa v Renčah, kjer so se nad njo tudi izživljali. Pred smrtjo naj bi pokleknila in molila za svoje morilce. Pokončali naj bi jo z revolverjem. Vse to je mojemu pričevalcu S. S. potrdil mladenič iz Renč, s katerim sta se srečala jeseni 1945. Marijo naj bi pokončali nekje v Renčah, verjetno pod Krasom. Tam so še danes številna nepopisana in neraziskana grobišča dejanskih in namišljenih nasprotnikov komunistične revolucije na Primorskem, ki jih je VOS za Goriško pobijala med drugo svetovno vojno. Pri tem početju je sodeloval tudi pokojni visoki vosovec Zdenko Zavadlav, ki je zaenkrat eden redkih komunističnih revolucionarjev na Slovenskem, ki si je upal spregovoriti o svojem krvavem delovanju med revolucijo. Tudi na Goriškem. Kot zanimivost naj dodam, da se nad temi morišči pod kraškim robom danes bohoti obnovljeni kamniti napis TITO. Groteskna podoba rdečega boga, ki »čuva« svoje žrtve …
Protikomunistični časnik Slovenski Primorec, ki je izhajal v Gorici, je jeseni 1948 objavil prvi, sicer nepopolni, seznam žrtev revolucije na Primorskem. Na njem najdemo tudi »Marijo Škvarčevo, z bodalom zabodeno v Orehovljah«. (Slovenski Primorec, št. 44. 3. november 1948). Družinska knjiga (Status animarum) župnije Col pa hrani podatek o Mariji Škvarč, ki ga je zapisal medvojni colski župnik Jože Petrič (1914–1999): »Ubita od partizanov!« Tam piše, da naj bi Marija umrla februarja 1944, kar se zdi zelo verjetno. V času njene smrti je namreč omenjena Karolina Silič še živela. Dne 18. marca 1944 so zavezniška letala izvedla napad na mirensko letališče, bombardiranje Mirna in okolice je zahtevalo nad 150 človeških življenj, ranjenih pa je bilo okrog 300 domačinov. Tistega dne je umrlo in bilo ranjenih več delavcev na letališču med Mirnom in Gorico, povečini nasilno mobiliziranih Furlanov v nemško delovno organizacijo Todt, ki je gradila nasipe in bunkerje v bližini letališča. Med nedolžnimi žrtvami se je znašla tudi Karolina Silič, ki je tega dne prala perilo ob reki Vipavi. Prav ona je opozarjala Marijo, naj raje ostane v Trstu.
Po demokratičnih spremembah leta 1990 je napočil čas za obuditev spomina na žrtve revolucije. Na Colu so poskrbeli za pozitivno presenečenje, eno izmed redkih te vrste na Slovenskem. Postavili so namreč skupen spomenik vsem žrtvam druge svetovne vojne na Colu in v okoliških vaseh, ki spadajo pod župnijo in krajevno skupnost Col. Na njem je rubrika Ostale žrtve vojne, kjer med štirinajstimi žrtvami najdemo tudi Marijo Škvarč. Spomin na mlado žensko, ki še danes nima svojega groba, niti ne vemo točnega datuma njene smrti, se tako ohranja na rojstnem Colu. Začetni zapis o izbrisu iz javnega spomina tako vsaj v primeru Marije ne velja več.
4. Iskanja in besede
4.1. Samota
Ivan Hribovšek
5. Slovenske teme – Marec 2010
5.1. Predsedniške resnice in laži
Anton Drobnič
V samostojni Sloveniji smo doslej imeli tri predsednike republike. Vsi trije so mnogo govorili o resnici ali resnicah, vsem so se resnice prevračale v laži. Saj drugače ni bilo mogoče, ker so pod besedo resnica razumeli tisto, kar so sami razglašali za resnico, kar je bilo v njihovem osebnem in partijskem interesu. O Drnovškovi resnici, ki je najbolj viden zlom doživela ob odkritju teharskega betonskega kolosa, tukaj ne bomo govorili, ker je že mrtev. Poglejmo pa si nekaj zgovornih primerov njegovih dveh še živih tovarišev.
Milan Kučan, zadnji komunistični diktator v Sloveniji in vojak revolucije, je imel edinstveno priložnost, da bi spoznal resnico in se z njo sprijaznil, ko je na najvišjem državnem in političnem položaju dočakal in preživel propad svetovnega in slovenskega komunizma, sistema nasilja, laži in prevare. Božja milost mu je prišla nasproti! Bil je še dovolj mlad, da bi jo vsaj zaslutil, pa je ni spoznal in ni je hotel niti pogledati.
Najbliže resnici je bil julija 1990 v Kočevskem rogu, kamor je prišel na povabilo ljubljanskega nadškofa, da bi skupaj začela novo poglavje slovenske zgodovine. Prvič in tudi zadnjič se je znašel pred množico Slovencev, nekomunistov, ki so žalovali za tisoči žrtev njegove boljševiške partije. Imel je izredno priliko, da je prilepljen na cerkveno žalno slovesnost izpred cerkvenega oltarja, v miru in tišini gozda, prvič brez boljševiške idejne koreografije in hrupa, govoril množici žalujočih in vsemu slovenskemu narodu, ki se je nezadržno bližal svoji svobodi in samostojnosti. In kaj je storil ob tej uri milosti?
Ničesar pristnega, ničesar osebnega in iskrenega, ničesar prepričljivega in prav ničesar zavezujočega! Do brezna z žrtvami svoje zločinske partije sploh ni stopil, resnice se ni upal niti pogledati, kaj šele, da bi jo v svojih številnih besedah kakorkoli priznal. Žrtev ni niti imenoval, kaj šele da bi omenil zločince! Roke sprave, ki mu je bila ponujena, ni hotel videti!
Vse je bilo zaigrano in narejeno po tedanji meri in interesu partije in Kučana osebno. Nič pristnega in iskrenega se ni zganilo v njem. Zlasti zlagana je bila manipulacija vodilnega ateista z besedilom svetopisemskega pridigarja. Njegove besede je grobo zlorabil za relativizacijo in zakrivanje velikega boljševiškega zločina nad slovenskim narodom. Besede resnice je obrnil in zlorabil za laž, za lažno predstavo pred slovenskim ljudstvom. »Bil je čas vojne, ko smo upravičeno vsevprek morili, zdaj je čas miru in pustite nas, da se mirno spremenimo v demokrate!« Tako so ga razumeli oni, ki niso nasedli prevari.
Tako je resnica še naprej ostala skrita in zamolčana, tedanji predsednik ji ni poklonil niti ene svečke niti enega cveta. Ko pa je kasneje resnica o veliki prevari in zločinu sama začela prihajati na svetli dan in so se kazale gore kosti, je predsednika republike obšel strah. Da bi zamolčano resnico zmanjšal, skriti je ni več mogel, se je domislil nauka o več resnicah. To mu ni bilo težko, saj se nauk o več resnicah povsem sklada s temeljnim načelom historičnega materializma, filozofsko podlago marksizma, da je resnica tisto, kar koristi delavskemu razredu oz. njegovi avantgardi – boljševiški partiji. Takšnih koristi pa je mnogo, vsak čas druga in v vsakem kraju druga. Če je več resnic, seveda resnice sploh ni, saj je to v nasprotju s pojmom resnice. Zato tudi ni resnice o komunističnih zločinih, je predsednik Kučan ponujal svojemu narodu in rimskemu papežu s tem, ko ga je prizadevno poučil o več resnicah. Več resnic je zanikanje resnice, je velika laž! Na tej laži, na več resnicah se je Kučanova misel ustavila.
Za sedanjega predsednika republike dr. Danila Türka smo pričakovali, da bo drugačen, saj je prišel iz velikega sveta, iz večletne službe v svetovni mednarodni organizaciji. Vendar je že začel z lažjo, ko je v volilni kampanji zagotavljal, da bo predsednik vseh Slovencev. Bil je izvoljen, doslej pa je bil zgolj predsednik nekdanjih partizanov, neokomunistov in drugih Slovencev t.i. leve politične opcije, sedanje vladne koalicije. Pri njih je vedno prisoten, z njimi stalno in pogosto komunicira.
Nasprotnikov revolucionarnega nasilja razen kot izdajalcev in kolaborantov niti ne omenja. Na njihove javne izjave in pisma preživelih in potomcev umorjenih doslej ni odgovoril niti ene same besede, kaj šele da bi se zavzel za njihove človeške in ustavne pravice, da bi se udeležil vsaj ene izmed njihovih prireditev, da bi si prizadeval za odkrivanje resnice o polpreteklem času. Ničesar takšnega si ne šteje za svojo dolžnost, nasprotno, obiskuje in izjavlja se o množičnih zločinih in grobiščih v tujini, slovenska brezna groze pa so zanj »drugorazredna tema«. Množičnih pobojev doslej ni obžaloval in še manj obsodil. Nasprotno, po odkritju Hude jame, največjega in najbolj groznega povojnega morišča v Sloveniji, in po evropski obsodbi komunističnega totalitarizma javno odobrava imenovanje ceste v glavnem mestu Slovenije po voditelju zločinske Jugoslavije, ki je ukazoval množične umore in Slovenijo gospodarsko in narodnostno spravil na rob propada. Nato pa »premišljeno« odlikuje še vodjo nekdanje tajne politične policije, zločinske UDV. Nič več ne skriva, da je lagal o predsedniku vseh Slovencev, v vsem in z vsem vneto kaže, da je samo predsednik komunističnih povratnikov, samo ene strani v revoluciji in v državljanski vojni hudo razdvojenega naroda. Z drugo stranjo se ne pogovarja, saj zanj sploh ne obstaja. Laž o predsedniku vseh Slovencev je popolna.
Tisti, ki so vedeli, kaj je Danilo Türk počel v nekdanji Jugoslaviji, komu je služil in na kakšni podlagi so bili imenovani predstavniki Titove Jugoslavije v tujini, so vedeli, da je »predsednik vseh Slovencev« Türkova volilna prevara. Dr. Danilo Türk na visokem položaju v Organizaciji združenih narodov namreč ni bil zaradi svojega znanja in sposobnosti, ampak po volji totalitarne Jugoslavije kot njen zvesti pripadnik in izpričani zagovornik. Ničesar drugega ni imel, na kar bi se lahko uspešno skliceval. Zato je propad komunistične Jugoslavije pomenil tudi konec njegovega visokega položaja v OZN. Ostal pa je komunist in od njegove volilne obljube, ki je mnoge zapeljala, je ostala gola laž.
Ob parlamentarni razpravi o predlogu opozicije za ustavno obtožbo predsednika dr. Danila Türka je ta v državni zbor prišel, da bi poslancem državnega zbora »povedal nekaj resnic«, kot je sam napovedal. Ni prišel poslušat poslancev in jim odgovarjat na njihove legitimne pomisleke, prišel jim je pokazat svojo vzvišenost. Povzdignjeno avtoriteto za nekatere in napihnjeno zaničevanje za druge.
Ni govoril o več resnicah, povrnil se je v čase ene, svoje resnice. Resnica je, kar reče, kar želi, kar potrebuje On! Poslancem je zagotovil, da ni storil ničesar nezakonitega. Tudi njegov odlikovanec Tomaž Ertl, nekdanji vodja tajne UDV, ni bil nikoli obsojen. Zato ni razloga proti odlikovanju, ki ga je zaslužil z enim dejanjem, z akcijo SEVER. Tudi Tomaž Ertl nasprotnikom odgovarja, da je res dal aretirati Janeza Janšo. To pa naj bi storil utemeljeno, saj naj bi bilo dejstvo, da je Janša imel v lasti tajni vojaški dokument, s čimer so bili podani vsi elementi kaznivega dejanja. Dejanja Ertla in Türka naj bi bila torej povsem v skladu z veljavnimi zakoni. Tako je pač odločilo za Ertla in Türka edino meritorno vojaško sodišče nekdanje JLA!
Kakšno neverjetno zanikanje slovenskega pravosodja in slovenske države, katere najvišji predstavnik je prav predsednik Türk. Predsednik republike in nekdanji vodja UDV očitno ne priznavata in sploh ne omenjata druge sodbe v isti kazenski zadevi, ki jo je v devetdesetih letih izdalo zakonito Vrhovno sodišče Republike Slovenije na zahtevo za varstvo zakonitosti. S to sodbo je bila sodba vojaškega sodišča proti Janezu Janši v celoti razveljavljena in postopek ustavljen, ker sporna listina po ugotovitvi vrhovnega sodišča v resnici ni bila »tajna vojaška listina« in zato Janševo posedovanje te listine tudi po tedanjih zakonih ni imelo nobenih »znakov kaznivega dejanja«. To pomeni, da je Ertl aretacijo Janeza Janše in tovarišev izvedel protipravno in nezakonito.
Predsedniku Türku pa sodba slovenskega vrhovnega sodišča nič ne pomeni, njegova resnica ostaja, da Ertl ni storil ničesar protizakonitega. Nič mu ne pomeni niti bistvena določba Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki v preambuli jasno ugotavlja, da nekdanja Jugoslavija ni delovala kot pravno urejena država in so se v njej hudo kršile človekove pravice, nacionalne pravice … On premišljeno odlikuje visokega funkcionarja totalitarne, Sloveniji sovražne države.
Tudi drugače je Türkova resnica, da ni storil ničesar nezakonitega, močno majava. Po odkritju nepredstavljivih grozot Hude jame in neznanskega kršenja človekovih pravic, vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, Türk vse to javno zavrne kot »drugorazredno temo«. Izničenju tega groznega odkritja namenjeno poimenovanje ceste v Ljubljani po vodji morilcev Türk pozdravi z izjavo, da je bil maršal Tito velika, za Slovence pomembna osebnost. Še naprej se udeležuje prireditev v čast in spomin množičnih morilcev, jih hvali in jim podeljuje priznanja in odlikovanja. To pa je daleč proč od zakonitega in pravilnega obnašanja predsednika vseh Slovencev. Stalno je zelo blizu, večkrat pa je že povsem prekril zakonske znake kaznivega dejanja zmanjševanja ali omalovaževanja vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu po določbi 2. odstavka 297. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije. Tudi ta predsednikova resnica se hitro spreminja v neresnico.
Ljudje so se res že naveličali takšnih resnic in laži, tudi laži najvišjih državnih oblastnikov. Iščejo izhod in rešitev. Vendar, kakšno prekletstvo je leglo na Slovence! Nove poti ne iščejo naprej, iščejo jo nazaj, pri zadnjem izhodu. Namesto, da bi mislili širše, kot kričijo, vidijo samo ozko skozi zadnja vrata: »V javno življenje bi se moral odkrito vrniti Milan Kučan … kot moralna avtoriteta, institucija, ki bi državljanom okrepila vero in zaupanje v državo, njene institucije, v demokracijo, politiko in javno delujoče ljudi.« (DELO, 2. 3. 2010).
Slepec slepce vodi, ljudje, bežimo, brezno je zopet že blizu!
5.2. Preživetje Slovenije
Justin Stanovnik
5.2.1.
Česa odgovoren slovenski človek danes ne bi smel prezreti, če bi se zavedal, da njegova odgovornost ne velja kakršnikoli Sloveniji, ampak tej, ki dejansko obstaja, razumljena v širši zgodovini? Ni daleč misel, da bi jo bilo treba videti v tisti podobi, ki so ji jo dale evropske silnice – v podobi, ki jo je dobila zato, ker je geografsko in duhovno v Evropi in ne morda v Aziji ali Afriki; drugič pa v podobi, v katero jo je v okviru teh silnic oblikoval genij njenih ljudi, njihovo razumevanje vsakokratnega zgodovinskega časa, predvsem pa razumevanje samih sebe. Za to dvojno podobo bi si moral prizadevati človek, ki bi čutil, da mora narodu ne samo pripadati, ampak, po močeh, s katerimi razpolaga, tudi vplivati na njegovo vsakršno usodo – človek, ki bi imel to v sebi, da bi ga skrbelo.
5.2.2. 1 Razsvetljenska Evropa
Najprej Evropa. Če postavimo Evropo v njen svojski okvir, kar lahko storimo le tako, da ji priznamo status civilizacije, potem bomo, če upoštevamo genezo te civilizacije in vlogo njenih vrednostnih kriterijev, lahko rekli, da smo se v sedanjosti znašli v neki točki, za katero bi lahko upravičeno rekli, da je prelomna. Končal se je deloma, deloma pa je v zaključni fazi, neki proces – ne kulturnih, ampak civilizacijskih razsežnosti – ki je hotel antično-krščansko Evropo postaviti na aksiome, ki bi ji dali novo identiteto. Klasično-krščanska sinteza, na kateri je stala Evropa od svojih začetkov, ki segajo v tako imenovani »osni čas«, v dobo med leti 800 in 500 pred Kr., pa do časa, ki se je z različnimi prameni in različno hitrostjo začel stekati v renesanso, ta Evropa se je soočila s silami, ki so jo bolj ali manj zavedno hotele spremeniti v celoti. Temeljni aksiom modernega časa, ali kar moderne, je bil razum. Civilizacija, ki je temeljila na dvožariščnem konceptu vere in razuma, je zagledala v zgolj razumu možnost novega, boljšega in višjega obstajanja. Začela se je uresničevati duhovna ambicija, ki je videla svoj cilj v postavitvi enožariščne civilizacije. Njena ideologija je nosila ime Aufklärung alirazsvetljenstvo, če besedo povzamemo s slovensko, pojmovno nekoliko šibkejšo oznako.
Kaj je razsvetljenstvo? Obrnimo se h Kantovi razpravi iz druge polovice 18. stoletja, ki ima v naslovu prav to vprašanje: Was ist Aufklärung? Tam daje Kant tole koncizno definicijo: Aufklärung je človekov izhod iz nedoletnosti, v kateri se je znašel po svoji lastni krivdi. Nedoletnost je človekova nesposobnost, uporabljati svoj razum brez vodstva koga drugega. Po človeku samem pa je ta nedoletnost zakrivljena zato, ker njen vzrok ni pomanjkanje razuma, ampak pomanjkanje poguma in odločenosti. Sapere aude! Drzni se vedeti! To je Kantov boljni klic, Horacov prevod grškega Tólma eidénai: Zberi pogum in prizadevaj si vedeti. Program razsvetljenstva in s tem cele moderne je postal »Selbstbefreiung durch das Wissen! Človekova osvoboditev s pomočjo védenja!« Ta semantična kolekcija: vedeti, misliti, razumeti je začela tako svojo kariero, se radikalizirala v emancipacijo (ohne Leitung eines anderen – brez vodstva drugega) in v našem času dosegla triumf z izgonom krščanstva (ki pa predvideva vodstvo drugega) iz evropske Konstitucije. A o tem pozneje. Prej še nekaj besed o tem, kakšen pohod je novi razum naredil skozi revolucionarno Francijo 18. stoletja. To moramo narediti zato, ker se je tu beseda misliti spremenila v mobilizacijsko jedro nekih sil, ki so ji dale pomen, ki ga prej nikoli ni imela. Ni bila več ime za neko človekovo zmožnost, ampak sredstvo in prostor – arena, bolje rečeno – v kateri je človek izvedel svoj upor proti Bogu in vsemu, kar ta beseda pomeni.
5.2.3. 2 Evropa – rojstni kraj jakobinizma in boljševizma
To moramo storiti tudi zato, ker je ta novi, v prometejstvu uresničeni človek preko vseruske leninske boljševiške partije našel tudi v Sloveniji toliko odmeva, da je med drugo svetovno vojno tudi pri nas lahko uresničil svoj vstajniški projekt. Kako se mu je to posrečilo? Potem ko na to vprašanje ne najdemo zadovoljivega odgovora, naše vprašanje ne more drugega, kot da se intenzivira v drugo vprašanje: Kaj je to boljševizem? Ko namreč zasledujemo njegovo strategijo in zato, kljub vsemu, o njem polagoma vemo več, nas vedno pogosteje in vztrajneje obiskuje misel, da v analih civilizacije ne najdemo ničesar analognega. Čeprav smo navajeni na francosko modrost, da je zgodovina, kljub nenehnemu spreminjanju, nazadnje le »la même chose«! Tu pa se ne moremo ubraniti vtisa, da je boljševizem, z vsem, kar je bil – nekakšen zgodovinski hápaks legómenon, to, kar se je kot ideja pojavilo samo enkrat. Ta edinstveni izbruh genija iz globin spodnjega sveta je bil boljševizem.
Hannah Arendt je v začetku šestdesetih let prišla v Jeruzalem preteklega stoletja, da bi za ameriško časopisje poročala s procesa proti Adolfu Eichmannu, ki so ga izraelski agenti aretirali v Argentini in ga doma izročili sodišču. Svoja opazovanja je pozneje opisala v knjigi Eichmann v Jeruzalemu. Proces je trajal več kot pol leta in Arendtova je vsak sodni dan presedela v razpravni dvorani, kjer je Eichmann v stekleni kletki odgovarjal na vprašanja sodnikov. In kar je pisateljica, vrhunska strokovnjakinja za izvore totalitarizma, sedaj pa poročevalka z nekega sodnega procesa, tu doživljala, je bilo spoznanje, na katero dolgo ni mogla pristati, končno pa se mu je le morala vdati: Adolf Eichmann, ki je organiziral transport 450.000 madžarskih Judov v nemška koncentracijska taborišča, kjer so jih potem uničevali – zločin, ki njegove razsežnosti presegajo vse človeške izkušnje – je dajal vtis, da misli, da je delal prav. Tako brez vsake moralne resonance je bila njegova notranjost. Poročevalka je nazadnje morala priznati, da mu mora verjeti. V tem stanju se ji je zdelo, da mora svoji knjigi dati podnaslov Poročilo o banalnosti zla. Groza, ki je izhajala od Eichmanna, je bila ta, da tam ne sedi človek, ampak stroj, imenovan pruski uradnik.
Ljudje, ki so se zapisali boljševizmu in potem uprizarjali dejanja duhovnega in fizičnega zla, ki so prebijala vse meje doseženega, pa niso učinkovali kot stroji. Videlo se jim je in niso skrivali, da jih poganja duh nekih temnih besedil, da so agenti neke ideje, da so ji zapisani. A vseeno. Bormanov sin, smo slišali, je spričo očetovih dejanj mislil, da mora nekaj storiti in je postal jezuit. Toda ali ste že kdaj slišali, da bi kak boljševiški adept poiskal način in pokazal, da mu je žal in da bi se rad rešil; ali ste že slišali za koga, da bi zabredel med ljudi in govoril: Ljudje božji, oprostite, če morete! Za uprizoritev tisočerih posamičnih umorov in desetin in desetin množičnih umorov je bilo potrebnih veliko ljudi, toda ali ste že slišali za koga reči, da mu je žal – žal tako, kakor po takih dejanjih človeku mora biti žal?
Boljševizem je ključna tema slovenske zgodovinske zavesti. Ključna je zato, ker ne samo slovenski slehernik, ampak tudi elita tega naroda nima apercepcijskega aparata za sprejemanje fenomenov, kot je boljševizem. Ljudje sedanjega časa, ki so veliko hodili v šolo, in tisti, ki so v šolo hodili malo ali nič, v grškem gledališču – ali pa v elizabetinskem, če hočete – ne bi imeli česa iskati. Tragični kontrapunkti, ki jih igrajo orkestri zgodovine tega naroda, za sodobnega Slovenca niso vznemirljiva muzika. Toda če v boljševizmu ne bomo zagledali velikega problema, ne bomo vedeli, kdo smo – ne tisti, ki smo se mu uprli in ne tisti, ki so se mu vdali ali z njim kolaborirali. Zgolj z registriranjem do njega – do njegove notranjosti – ne bomo prišli.
5.2.4. 3 Neznani izvori jakobinizma in boljševizma
Stopimo še enkrat v francosko 18. stoletje – v jakobinsko Francijo. Celo stoletje so po deželi vznikala »društva za mišljenje«. Vse, kar je hotelo kaj biti, se je udeleževalo njihovih predstav. Razviti svojo osebo v parametrih prostorov, ki jih je ustvarjala drzna, svobodna in avtonomna misel, je bilo razumljeno kot človeški privilegij. »Misliti« je postala magična beseda. Ker je bila svoboda, ki jo je mišljenje obljubljalo in ustvarjalo, absolutna, so začele izginjati vse podedovane vnaprejšnje norme. Človek je začel dobivati nov status, ki je bil najprej podoben, potem pa enakovreden statusu, ki ga je nekoč imel Bog. Tisti, ki so bili take čudi, da so pri srečanju z novim veselim oznanilom mogli izjavljati To sem jaz, so začeli o sebi misliti kot o bogovih. A ker so bili, razumljivo, bogovi samo v izhodišču, v razumevanju samega sebe, ne pa v moči nad svetom – si niso mogli zagotoviti na božanski način njegove ubogljivosti – so se nujno, ker so hoteli ostati bogovi, spremenili v manipulatorje. In ker so bili svobodni absolutno – ker so bili bogovi – njihove manipulacije niso omejevali nobeni kriteriji – bila je brezmejna po obsegu in po domiselnosti. Manipulacija je postala življenje njihovega življenja – slava in beda vseh tistih, ki so se prijavili za traserje te tradicije.
Manipulacija, ki smo jo tu v dveh besedah nakazali, pa ni vse, kar človeka vznemirja tako pri jakobincih kakor tudi pri boljševikih – tu še zlasti. Manipulacija je nekaj zunanjega; v njihovi notranjosti, v njihovi sredini, pa je še nekaj mnogo bolj neoprijemljivega in izmuzljivega, nekaj kar izvorno določa njihov duhovni, moralni in politični éthos. To je nekaj, o čemer samo nedoločno sklepamo, do česar pa ne moremo in ostaja zunaj nas kot vznemirljiva skrivnost.
Če hočemo povedati, kaj s tem mislimo, nimamo boljše možnosti, kakor da pokažemo na neko pismo Alexisa Tockquevilla iz leta 1858. Ko je ta znameniti politik in zgodovinar ob študiju francoske revolucije zašel v hude interpretacijske težave, je v pismu prijatelju o njih spregovoril takole:
»Poleg tega je v tej bolezni francoske revolucije nekaj posebnega, kar čutim, ne morem pa niti opisati niti analizirati vzrokov za to. To je virus nove in neznane vrste. Bile so na svetu nasilne revolucije; toda neumerjena, nasilna, radikalna, obupana, drzna, malone nora, pa vendarle mogočna in učinkovita narava prav teh revolucionarjev nima precedensov, tako se mi zdi, v velikih družbenih nemirih minulih stoletij. Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? Kdo jo je naredil tako učinkovito? Kdo jo nadaljuje? Še zmeraj smo namreč pred istimi ljudmi, čeprav so okoliščine drugačne, in razmnožili so se po vsem civiliziranem svetu. Duh se mi izčrpava, ko hočem dojeti čisti pojem tega predmeta in poiskati sredstva, da bi ga dobro naslikal. Neodvisno od vsega, kar je mogoče v francoski revoluciji pojasniti, je v njenem duhu in njenih dejanjih nekaj nerazloženega. Čutim, kje je ta neznani predmet, toda trudil sem se, pa nisem mogel odgrniti zastora, ki ga prekriva. Otipavam ga nekako skozi tuje telo, ki mi onemogoča, bodisi da bi se ga zares dotaknil bodisi da bi ga videl.« (Francois Furet, Misliti francosko revolucijo, str. 188, prevedel Braco Rotar)
Ko ta, v taki stiski napisani odlomek preberemo, pomislimo, razsvetljeni od temne svetlobe, ki izhaja iz njega, in si povemo neizogibno misel, ki je ob njem nastala v nas: V kaj so se razvili tisti Kantovi stavki iz njegovega programskega spisa Kaj je razsvetljenstvo: Sapere aude! Razum, brez vodstva kakega drugega! Samoosvoboditev z vedenjem! Ali je Kant slutil, kakšen monstrum lahko nastane iz teh ognjevitih stavkov? Človek še pomisli: kako zapleteno je življenje in kako zelo je treba biti pri sebi ali priseben. Kaj je imelo večji vpliv, njegova proklamacija razuma, ki ni podrejen ničemur razen sebi, ali pa morda tista dva stavka iz Kritike praktičnega uma (Riga 1788), ki govorita o tem, kar ga najbolj od vsega prevzame: »Zvezdnato nebo nad mano in moralni zakon v meni«.
Novo razumevanje razuma je imelo tudi to posledico, da je človeka prepustilo sebi. Človek, ki se je identificiral s to interpretacijo, se ni imel na nikogar obrniti razen nase. To je bila res svoboda, a je bila kaotična in ni imela nobenih varovalk in garancij. Le da tisti, ki so jo vzeli za svojo, tega niso vedeli. Mislili so, tako jim je emancipirani um govoril, da bodo postavili vek svobode, ki bo zlasti trajal. Ki bo od vsega imel predvsem to v sebi, da bo trajal. A se je zgradba, ki so jo zgradili, presenetljivo kmalu sesula – potem ko so za to, da so jo zgradili in vzdrževali, povzročili ljudem dobesedno neizmerljivo količino bolečine in opustošili duše celih narodov.
Novo videnje razuma je imelo tudi to v sebi, da je ostro ločilo duhove. Ljudje so se ob njem delili v velikem slogu: eni so bili odločno za, drugi odločno proti. Ni čudno, šlo je za novega človeka. Slovenci: Kardelj, Kidrič, Maček, Ribičič itn. itn. so rekli, ko so prebrali nekaj besedil, To sem jaz. (Vse je šlo ne samo v velikem slogu, ampak tudi zelo hitro!) In potem, ko so bili to, kar so rekli, da so, so počeli stvari, ki so prinesle nad slovenski narod neizmerljivo gorje in mu morda pustile smrtne rane.
Drugi pa so bili bolj prisebni. Ko sem nedavno listal po Deutsches Lesebuch, ki ga je za stoletje 1750 do 1850 sestavil Hugo von Hofmannsthal, svetovno znani avstrijski katoliški pesnik in dramatik, sem naletel tudi na pismo, ki ga je aprila 1793 pisal iz Pariza naravoslovec Georg Forster, Nemec škotskega izvora. Gnan od duha 18. stoletja je skupaj z očetom hodil na znanstvena potovanja in se udeleževal organiziranih odprav. Končno se je ustalil v Nemčiji in se tam, zlasti med bivanjem v Mainzu, srečal z »idejami časa«. Ni se jim takoj vdal, končno pa se je le priključil »stranki prevrata«, 1792 postal član jakobinske vlade v mestu in leto kasneje kot član rensko-nemškega konventa obiskal Pariz.
Kaj je tam videl in kako je to nanj vplivalo, je povedal v omenjenem pismu:
Pismo iz Pariza – leto 1793/13. april
Čim bolj je človek posvečen v skrivnosti tukajšnjih intrig, ali bolje, čim bolj je človek seznanjen z odvratnim labirintom, v katerem se tukaj vse vrti in obrača, tem bolj začutiš potrebo po hladni filozofiji, če nočeš zdvomiti nad vsem, kar se ima za vrlino in če hočeš še verjeti, da bo pravičnost neba poskrbela za dober konec. Manjkalo je torej samo še to, da mi je, po vsem, kar sem v zadnjem času prestal, bilo prepričljivo dokazano, da sem svoje zadnje moči žrtvoval za veliko norost in s pošteno vnemo delal za stvar, o kateri sicer nihče resno ne govori in ki ni drugega kot plašč za pokrivanje podivjanih strasti. Torej je le res, da danes nesebičnost in ljubezen do svobode ni drugega kot otročje napletanje in nesmiselno besedičenje in varljivo občutje v ustih tistih, ki sedaj uravnavajo usodo narodov. Torej je le res, da tam, kjer je človek upal, da ne bo srečal drugega kot samožrtvovanje, zgolj egoizem žene svojo igro; res, da med tistimi, ki varajo, in tistimi, ki so varani, ni najti nič tretjega, česar bi se človek lahko oprijel, čemur bi se človek lahko pridružil. Res, pogum je potreben, če hočeš prenesti to spoznanje, ki tu nastopa s tako prepričljivostjo. In potem skrito, v svoji notranjosti, še verjeti v človeštvo in resnico.
(Hugo von Hofmannsthal, Deutsches Lesebuch 1750–1850, erster Teil, str. 333.)
Pisec je čez eno leto, v tujem mestu in v zavesti, da je nad njim prezir domovine, umrl. »Še preden ga je dosegla giljotina«, kot pripominja Hofmannsthal.
5.2.5. 4 Nadomestni genij manipulacije
Rekli smo že, da so zaradi specifičnega samorazumetja že francoski jakobinci uvideli, da bodo izjemnosti vloge, ki so jo vzeli za svojo, mogli biti kos le tako, da bodo v svetu videli prostor absolutne razpoložljivosti. Ob tem uvidu se je dejavnost, ki ji že od Grčije dalje pravimo politika, spremenila v manipulacijo. V tem duhu je Bakunin postavil geslo, da je »strast po uničevanju tudi ustvarjalna strast«. Ker je anarhistični vložek sprejel v svoj projekt tudi Lenin, je zaplemba sveta in njegova manipulativna obdelava postala tudi program slovenskih boljševikov. Slovenija je tako postala poligon za njihovo mračno ideologijo. Vse, kar so slovenski boljševiki kadarkoli naredili, od proklamiranja revolucije za osvobodilno rezistenco do krute igre, ki so jo uprizarjali s sopotniki, z liberalci in levimi katoličani, do šale s samoupravnimi interesi, vse to – pa tudi vse drugo – je bila ena sam virtuozno izpeljana manipulacija, za katero je jakobinsko-boljševiška naveza samo sebe prepričevala, da ji je poverilnice zanjo izdala zgodovina sama.
Seveda bi bila zgodba o manipulaciji s slovenskim narodom torzo, če ne bi omenili tiste, s katero so si zagotovili svojo bleščečo pozgodovino. Mogoče se bo kdaj v prihodnosti pojavil novinar, ki bo nosil v sebi toliko sočutja do svojega naroda, da bo poiskal dokumente, jih razporedil v logično-vzročni niz in z njim opisal to premeteno potegavščino. Če bodo seveda to dovolili tisti, ki so si jo zamislili, in tisti, ki so jo dovolili (in ji včasih tudi ploskali).
Eden od namenov tega dolgega in nekoliko cikcakastega uvoda je bil tudi ta – ali predvsem ta – da pokažemo na onemoglost postboljševiških političnih akterjev, ki so sedaj na oblasti; ne samo pokažemo, naša ambicija je bila večja; hoteli smo to nemoč utemeljiti in ji odvzeti oznako slučajnosti in naključnosti. Hoteli smo, da bi jo bralci razumeli tako rekoč zgodovinsko. Onemoglost sedanjih postboljševikov izhaja iz dejstva, da so se znašli pred vzvodi, za ravnanje s katerimi nobena manipulacija ne zadošča. Ti vzvodi imajo namreč zvezo z avtonomno bitjo, ki lahko, kakor skala dr. Johnsona, brcne nazaj, če ni vešče in z dolžnim rešpektom tretirana. Umetnost, ki je potrebna za upravljanje s to sfero, ni manipulacija, ampak politika.
Če hočemo nekoliko bolje razumeti vso bedo prostora, v katerem bi namesto manipulacije morala gospodariti politika, se pomudimo nekoliko pri tem, kaj se pravi voditi ali biti odgovoren za kaj. (Nekateri od njih so slutili, da ta posel ni zanje. Spomnite se samo, kako milo je aktualni predsednik vlade prosil, naj ga ne rinejo v te zadeve. A ni nič pomagalo.)
5.2.6. 5 Politična sterilnost boljševikov
Politika je umetnost vodenja. Voditeljskih talentov je malo; v svetu, v kakršnega se razvija sedanjost, pa jih bo verjetno vedno manj. (Spomnite se Dostojevskega: »Kakšen stotnik pa sem, če ni Boga.«) Humus, ki dela kakšno naravo voditeljsko, mora biti takšen, da iz njega poganja zavest o avtonomnosti sveta in skrb za ta svet. Pravi voditelj se zaveda, da ni gospodar sveta, ampak, kot je bilo že nekje rečeno, njegov skrbnik ali, malo bolj povzdignjeno, pastir. V intuiciji izučenega boljševika pa je drugačna predstava: tu je absolutni razpolagalec vserazpoložljive biti. V njem je neka primarna aroganca, ki ne dopušča rešpekta pred ničemer, kar ni on sam. Za boljševika je svet projektna resničnost, projekcija, v kateri je vse mogoče. Zato boljševiki, ko izstopijo iz faze revolucije, ki je bila v skladu z njihovo intuicijo in so v njej blesteli, ko se neha čas »metanja kamenja« in se začne »čas pobiranja kamenja«, ko nastopi čas, za katerega nimajo talentov (ker so jim bili ob podpisu začetne ideološke pogodbe odvzeti), tedaj se morajo boljševiki soočiti s poraznim spoznanjem, da zgodovina z njimi ni mislila resno, da se je z njimi samo pošalila.
Boljševiški genij je politično sterilen. Zelo važno je, da to vemo; zelo važno je, da državljan politeje, ki se hoče preobraziti iz totalitarne v demokratično, to dobro ve. Ali ne vidite, da na celotnem poligonu tega boja prihaja kar najprej do tragičnih zamenjav? To je zato, ker državljanom – novim nosilcem politike – ni jasno, da je na tržišču elit tudi ena, ki je za politiko že vnaprej izgubljena, in da je, če po pomoti doseže politično oblast, v najboljšem primeru dejavnik družbene retardacije. Ne zato samo, ker ta elita ne bi imela formalnega znanja in formalne usposobljenosti. Gre za nekaj mnogo globljega, gre za primarno naklonjenost do sveta, ki je tej eliti zaradi neke začetne zapisanosti bila odvzeta. Praktično to pomeni, da vsakokrat, kadar sile, ki fungirajo kot postboljševiške politične elite, v demokratični proceduri dobijo v roke papirje, ki jih upravičujejo, da sestavijo vlado, takrat država – ki je država slovenskega naroda – stopi na pot, ki se bo, če ne pride do streznitve, končala v bankrotu. To je misel, ki jo narekuje zgodovinska prisebnost in bi morala postati permanentna sestavina sodobne demokratične zavesti.
Ko smo pred nedavnim prisostvovali raznim konvencijam pomladnih politikov, ki so se spominjali Demosovih časov, so se vsi več ali manj strinjali, da se je ta politična skupina razšla, potem ko je postavila državo in s tem opravila svoje delo. Ko smo to slišali, smo si domišljali, da se imamo pravico čuditi. Ti ljudje, častivredni in zaslužni vsi po vrsti, se nedvomno lahko izkažejo s papirji, ki jim dajejo pravico, da so takrat – leta 1990 – tako mislili. Danes pa je en dan pozornosti slovenskemu javnemu življenju – političnemu, gospodarskemu, medijskemu – dovolj, da povprečen opazovalec vidi, da se s tem, kar je bilo takrat narejeno, prehod k evropski normalnosti še prav začel ni. Danes bi morali vsi vedeti, da smo pred dvajsetimi leti bili vsi – politiki pa morda ne bi bili smeli biti – žrtve nedopustne iluzije. Ta iluzija – ki še traja, – ima svoje ime. Glasi se: vera, da bo mogoče preiti iz totalitarizma v demokracijo brez tranzicije.
5.2.7. 6 Liberalizem proti zasnovi Evrope
A boljševizem ni edina reč, o kateri moramo končno priti na jasno. Druga stvar, ki jo moramo najprej razumeti, ji nato dati pravo podobo in potem z njo seznaniti slovenski svet, je liberalno ali razsvetljensko razumetje sveta. Toda čeprav bi za bralca, ki bi prebiral te vrstice brez predsodkov, ta distinkcija izhajala sama od sebe, mislim, da jo je, ker je temeljna, treba izrecno navesti. Boljševizem je zunaj civilizacije in proti civilizaciji, nekaj nedopustnega in nedovoljenega, nekaj, kar je proti osnovnim normam človekovega individualnega in kolektivnega obstajanja. Liberalizem pa je, za razliko od boljševizma, legitimna komponenta ali, bolje, legitimni pol tistih ambicij, v katere se je Evropa tudi vedno znova razraščala. Legitimnost liberalizma raste iz legitimnosti kritike, ki je instrument razuma. Nevarnost liberalizma raste iz samoumevnosti, iz polaščanja: iz tega, da se je izneveril sebi, da kaže vedno močnejše tendence, da bi se odtegnil temu, kar je – začasnosti, preizkusu, kritiki.
Kakor se je boljševizem kot možnost in nuce rodil v jakobinski Franciji in potem na valovih sovjetske ideološke ekspanzije prišel tudi v Slovenijo, tako je liberalizem, če lahko sedaj rabim to krovno besedo, izvorno anglosaška pridobitev, ki je potem preko različnih filozofskih in estetskih in umetnostnih žarišč na kontinentu prišel tudi v Slovenijo. Vedeti pa je treba pri tem, da se je tudi liberalizem končno utemeljil na manifestu, ki ga je razumu napisal Kant; ki v tej liniji ni povzročil jakobinskega civilizacijskega upora, je pa, tudi tu, ločil religijo od znanosti, ki je sedaj obljubljala v celoti reševati človekove zadeve. Razum, ki je, kakor pravi Kolakowski, postajal vedno bolj ravnodušen do »God question«, se je vedno bolj spreminjal v priznano možnost, da si z njim človek pridobi kontrolo nad naravnimi pojavi. Toda, kakor še pravi Kolakowski, če hočeš »izgnati Boga s sveta«, moraš »zamenjati znanost z znanstvenim racionalizmom. Ta kriterij – v glavnem trditev, da je resnica, vsaka resnica, dosežena samo s pravilno uporabo znanstvenih pravil – je bil postavljen prav zato, da bi religiozno prepričanje postalo brez vrednosti«. Toda, nadaljuje Kolakowski, »to je zgolj arbitrarna epistemološka doktrina, zgolj arbitrarna deklaracija filozofov.« Prav. Toda razum, scientistično pojmovan ali ne, je začel svojo zmagovito pot in domala dosegel sekularizacijo zahodne civilizacije.
5.2.8. 7 Evropska intervencija Benedikta XVI
S tem svetom, tako postavljenim, se je spopadel Benedikt XVI. Če se hoče človek zelo na kratko poučiti, kaj je papež postavil nasproti preambicioznemu razumu, si mora ogledati njegova poglavitna besedila. To so zlasti njegove okrožnice, potem pa še njegov Nagovor iz Subiaca (2005) in Nagovor iz Regensburga (2006). Pred dvema letoma pa je poleg tega izšla knjiga Ratzinger’s Faith avstralske pisateljice Tracey Rowland, ki daje odličen pregled čez vse, kar je papež napisal o tem, pa tudi o drugih vprašanjih.
Zelo, zelo na kratko bi bilo mogoče o papeževi – vseeno moramo reči – mogočni intervenciji povedati naslednje:
V moderni in postmoderni vidi papež predvsem razkroj klasično–teistične sinteze. Ostali so tako le prosto plavajoči koncepti, ki ne prinašajo več pravega pomena, ker so ločeni od celote. Benedikt poudarja bistveno komplementarnost razuma in vere. Med njima obstaja nujna korelacija, ker sta tu zato, da se medsebojno čistita in zdravita. Drug drugega potrebujeta in si to potrebo medsebojno priznavata. V tej luči pomeni Lutrov Bibel allein in Kantov Vernunft alleinizključenost, ki je krščanstvo oropala njegovih dinamičnih življenjskih sil.
Nasproti lahkotnemu razsvetljenskemu optimizmu postavlja papež naslednjo tezo: zakon ni nasprotje svobode, ampak njen pogoj; v nasprotju z vsemi utopičnimi projekti je treba vedeti, da v okviru človeške zgodovine ne bo nikoli nobenega idealnega stanja, ker ni mogoče izkoreniniti izvirnega greha in njegovih posledic. Voditelje zahodnega sveta opozarja, da se morajo posloviti od absolutno avtonomnega razuma in njegove samozadostnosti.
Glede demokracije posebej misli Benedikt, da mora imeti, če hoče delovati, grško-krščanski kulturni temelj; da mora temeljiti ne na volji ljudstva, ampak na logosu, ki je inherenten celotnemu stvarstvu. Zato pa je, še enkrat, potrebna sinteza talentov grške in hebrejske kulture. To dvoje ločiti bi bil neke vrste kulturni samomor. Zakaj če bi se to dvoje do konca ločilo, bi nastala bistvena sprememba v pojmovanju narave in dostojanstva človeka.
Človekovim pravicam Benedikt XVI. priznava, da so zadnja prvina tradicije naravnega prava, ki še deluje v liberalnih političnih kulturah, in pri tem predlaga, da bi bilo treba nauk o človekovih pravicah dopolniti z naukom o človekovih dolžnostih in človekovih mejah.
Za konec se mi zdi primerno, da navedem še maksimo, ki jo papež postavlja pred katoličane: Ljubezen do vseh pod nedvoumnimi merili križa, in če bo potrebno, preganjanje in mučeništvo.
Na koncu se mi zdi prav, da še nekoliko pregledamo svojo človeško snov, če je tako narejena ali sestavljena, da bo hotela in zmogla revitalizirati slovensko krščansko, pa tudi politično kulturo. Nobeno samopovzdigovanje ni to, ampak eno samo nalaganje bremen na negotova ramena, če izrečem misel, ki se nam po vsakem razmisleku o naši človeški in narodovi usodi začne oblikovati v naši zavesti, da smo katoličani zaradi svoje specifične zgodovine, pa tudi zaradi svoje specifične krščanske obveščenosti med najpomembnejšimi silami, če ne kar edina sila, ki je ne samo poklicana, ampak tudi zmožna – zaradi posebne duhovne opremljenosti, kakor smo rekli – da pripeljemo sebe in svoj narod k sebi. Da bomo mislili, živeli in se odzivali avtentično.
5.2.9. 8 Senzibilizacija za odličnost
Veliko naslovov se mi ponuja za govore na duhovnih vajah, ki bi nas uvajale v to visoko službo, a bom ostal pri treh, ker bi želel, da bi nam ostali v spominu. Eden bi lahko bil ali celo moral biti Senzibilizacija za odličnost.
Ali ste že slišali, da po naših šolah dajejo enak pomen Prešernu, Murnu, Pavčku, Menartu in Mili Kačič? Nikogar ne izključujem, a odličnosti vsekakor niso vsa ta imena deležna v enaki meri. Včasih se zgodi, mar ne, da preberemo verz ali stavek, ki nas tako zadene, da ne moremo stran. Ko na primer pravi Leopardi: Kaj je življenje ubogega pastirja? Ali ko pravi Vergil: Skozi takšne stiske in preizkušnje potujemo v svoj Lacilj. Ali ko Hölderlin na začetek Patmosa postavi besede: Blizu je Bog in težko je do njega; a kjer je nevarnost, tam je že tudi rešitev. Ali ko v uvodu h Krstu pri Savici pravi Prešeren: Dan jasni, dan oblačni v noči mine. Ali ko Balantič zaključi svojo kratko pesem o pokopališču na griču: Pri meni noč je in mi sveti. In tako dalje in tako dalje. Ali ko gledamo sliko, ki jo je naredil Fra Angelico, ali ko na Akropoli ne moremo stran od božanske geometrije dorskega stebra. In tako dalje in tako dalje.
Ko sem pred leti ponovno prebiral Bese pisatelja Fjodora Mihajloviča Dostojevskega, me je eden od stavkov v knjigi, ki je izšla leta 1872, a se mi še vedno zdi najboljša knjiga o boljševizmu, tako prizadel, da sem ga sklenil uporabiti v katerem od Zavezinih besedil. Zgodba je naslednja: Ko šef policije nekega podeželskega mesta izve, da gori predmestje, se priključi množici, ki skuša požar pogasiti. Toda med gašenjem se mu nenadoma odkrije, da je ogenj podtaknil Verhovenski, vodja skupine prevratnih avanturistov, ki so že nekaj časa rovarili po mestu, pri čemer so se udomačili tudi v njegovi hiši, tako da jih je poznal in nekoliko vedel, kaj so in kaj hočejo. Ko se mu, ko stoji med množico z vedrom v roki, odpre, da vidi in razume vse, postavi vedro na tla in zavpije: »Nehajte gasiti. Požar je v glavah!« Ko sem, kot sem rekel, ta stavek prvič zares zagledal, nisem vedel, kaj naj od veselja naredim. Obšlo me je, da je v tem stavku, Požar je v glavah, tristo let evropske zgodovine. Noben od bralcev mi potem ni sporočil, da bi kaj takega videl.
Ko ob nedeljah v cerkvi poslušam berila, psalme in evangelije, se tudi kdaj zgodi, da se ob kaki besedi ali stavku ustavim in potem čakam, ali ga je videl tudi pridigar. A kar hočem tu povedati, je to, da kristjani potrebujemo novo pajdejo za izostritev svojega gledanja in razumetja.
5.2.10. 9 Kočevski Rog
Drugi naslov, ki bi ga želel predlagati, pa zadeva naš zgodovinski spomin. Vidite, preživeli smo 20. stoletje, čas, v katerem smo takratni ljudje šli skozi zadnje skrajnosti. In vendar – čudno, čudno! – ta čas ali to stoletje ostaja bistveno nereflektirano, ni se ga še dotaknila naša preiskujoča občutljivost. Razlog, da tega dela narodovega življenja Slovenci še nismo premislili, je predvsem v tem, da je naš spomin razdeljen, kaj razdeljen, naš spomin je v vojni! A vendar! Ta govor na tistih obnovitvenih duhovnih vajah bi lahko imel naslov Kočevski Rog. Naj povem, kaj sem o tem pred meseci pisal znancu:
Kočevski Rog ima v sebi duhovne energije, potrebne za obnovo. Zakaj ga Cerkev ne aktivira? Zakaj se ga boji? Kočevski Rog je silna reč. Ali ga bodo katoličani pozabili? Saj ne more biti tako, da ga ne bi razumeli? Kočevski Rog je ključ za veliko razumetje. Če bomo zagledali pomen Roga, bomo mogoče zagledali pomen človekovega obstoja na svetu. Razumeli, kot sem že večkrat rekel. Ko bo vdor velike luči prekinil naraščanje nihilistične vsevednosti. Z dogajanjem v tisti človeški skrajnosti, ki jo metaforično poimenujemo Kočevski Rog, prehajam na zadnji del pisma. V njem bom z nekaterimi primeri poizkusil izraziti svoje začudenje nad tem, da nismo pripravljeni globlje razumeti stvari, ki smo jih slovenski katoličani doživeli na poti skozi Kočevski Rog in jih investirali v svoj boj z evropsko moderno za krščansko Evropo. Obeti samorazumetja, ki smo jih na tej poti zaslutili, nas za ta boj tako opremljajo, da si ne moremo zamisliti ničesar boljšega. Zakaj nismo bolj hvaležni, zakaj večkrat ne hodimo tja, fizično in duhovno? Ali še nismo opazili, ali nam še nihče ni povedal, da nam je Kočevski Rog dal možnost, da postanemo posebni ljudje? Koliko narodov je bilo deležnih takega obiskanja? Ali bomo sporočilo, ki nam je bilo z njim poslano, zavrgli? Ali nimamo v sebi občutka, da bi zaradi tega lahko nastala zamera – v nekih prostorih, ki so zato tu, da registrirajo tako nehvaležnost – ali tako nepazljivost!
Nekateri prizori iz življenja imajo zagotovljen moralni odziv. Hans Jonas v svoji knjigi Načelo odgovornosti (ki jo je napisal zato, da bi bila odgovor knjigi Ernesta Blocha Načelo upanja) takole preoblikuje neki prizor v etični argument. Če zagledaš ob stezi čez zarastlo gmajno ležati nebogljenega dojenčka, ne moreš mimo – v nobenem primeru ne moreš mimo – ne da bi kaj ukrenil. To je tako res, kakor je tudi res, da potem, ko si razumel, kaj je Kočevski Rog, tvoje življenje ne more biti več takšno, kakor je bilo prej. Toliko manj, če je takih, ki so to doživeli, več. Če se je to dogodilo s celo kulturo! Kočevski Rog je lahko plemenita prvina za izdelavo nove slovenske pajdeje.
5.2.11. 10 In hvaležni bodite
Tretjič pa tole. Ena od reči, ki bi človeku lahko veliko pomagala pri tem, da bi prišel k sebi – da bi bil eno s seboj, da bi bil to, kar je, da bi bil sebi sorazmeren – je hvaležnost. Ne hvaležnost za kako konkretno reč, ampak hvaležnost sploh, kakor jo kdaj zaslišimo iz kakega stavka, v katerem od Pavlovih pisem, ko nam na vsem lepem in brez zveze tako rekoč da nasvet: In hvaležni bodite! Ker smo po navadi res hvaležni za kaj, kar smo dobili, ali za kaj, kar se nam je zgodilo, ne moremo, da se ne bi vprašali, kaj je apostol Pavel mislil s svojim priporočilom. Nazadnje, ko ne moremo več naprej, si pravimo: verjetno nič drugega kot to, naj bomo veseli, da so stvari tako, kakor so, ali preprosteje, da smo. Da nam Sv. Pavel ne priporoča, naj bomo veseli, ampak hvaležni, v tem vidimo nemajhno razliko. Ta razlika je nabita s pomenom. Mogoče tudi zato, ker smo hvaležni lahko komu ali čemu.
Danes vam ljudje ne bodo več svetovali, da bodite hvaležni. Če boste s kom (iz katerihkoli razlogov) dlje časa skupaj, boste v nekem trenutku zelo verjetno slišali nekaj drugega: Človek mora pozitivno misliti. Le da sta biti hvaležen in pozitivno misliti dve zelo različni stvari. Kdor se je naučil biti hvaležen, v Pavlovi režiji, bo poleg sebe zagledal tudi drugega. To pa je tisto, kar iščemo, mar ne?
Bralec je gotovo opazil, da smo z besedili, ki smo mu jih ponudili, skušali nekoliko razumeti čas, ki nam ga je bilo ukazano živeti. Na površini je to dokaj normalen čas, v resnici pa je nevaren in protisloven. Kdo od tistih, ki so ga zagledali, se ga ne bi hotel usmiliti. Usmiljenje pa pomeni tu samo eno stvar: iskanje rešitve.
5.2.12. 11 Matrica za evropsko-krščansko civilizacijo
Pred kratkim je škotski pisatelj John Burnside napisal roman, v katerem tudi govori o svojem, se pravi, o našem času. Romana še nisem utegnil prebrati, poznam ga le po ocenah in poročilih, a se to takoj opazi. V njem ni prave zgodbe, je samo prikaz nekega stanja, ob katerem se kmalu zavemo, da smo sredi propadanja, ki zadeva vse. Pisatelj nam brez velikih kretenj sporoči, da gre za propad civilizacije. Kemična tovarna, ki je nekoč obratovala za mestom in dajala ljudem delo, stoji. Kakšen pomen je imela, se vidi iz tega, da sedaj ni nastopila samo brezposelnost, ampak se je svet tudi sicer spremenil: degeneracija je zajela ne samo ljudi, ampak tudi naravo, živali in rastline. Prihaja tudi do drugih nenavadnosti. Na dan čarovnic izgine v gozdu mladenič iz mesta, in ko ga gre iskat mestni policist, doživi tam nekaj tako čudnega, da si ne upa o tem z nikomer spregovoriti. Vse te anomalije ljudje prenašajo in pri tem čutijo, da niso nepovezane z njihovo preteklostjo. Njihov spomin spregovori na način vesti »o grehih opustitve; o grehih, ker niso videli, kar se je dogajalo pred njihovim nosom; o grehih, ker niso hoteli videti; o grehih vse vedeti in nič storiti proti temu; o grehih, nekaj vedeti na papirju in ne sprejeti v srcu.« Iz tega vidimo, da je to roman o kazni, milosti in odpuščanju.
Čeprav roman ni nikakršna zgodba, ima svojega pripovedovalca. To je petnajstletni deček, povsem navaden deček, razen tega, da marsikaj vidi in razume; predvsem pa to, da sklene, da ostane. Ob tem zaslutimo, zakaj se je pisatelj odločil, dati romanu naslov Svetlikanje. (Od daleč nas ta beseda spominja na Heideggrove Lichtungen – jase.) Človek pričakuje, da se bo roman prevesil v krščanski konec. A ne, deček Leonard se je preprosto odločil živeti. Kljub vsemu! Krščanska odločitev v nekrščanskem kozmosu, bi lahko rekli. Ali je to mogoče, se vprašamo. Ali je to izvedljivo, pomislimo, poučeni od mnogih izkušenj s človekom. Tudi s seboj.
Neke nedelje v oktobru ali novembru so nam v cerkvi prebrali neko starozavezno berilo o preroku Eliju – iz Tretje knjige kraljev, kakor sem pozneje našel. Naj ga navedem:
Ko je prišel v Bersabo Judovo, je pustil ondi svojega služabnika. Sam pa je šel dalje v puščavo dan hoda. In ko je prišel tja, je sédel pod bodičevje in si želel smrti: Dejal je: »Dovolj mi je; zdaj Gospod, vzemi moje življenje! Kajti nisem boljši ko moji očetje.« Potem je legel in zaspal pod bodičevjem. In glej, angel se ga je dotaknil in mu rekel: »Vstani in jej!« Ozrl se je in glej, ob njegovi glavi je bil podpepelnik in vrč vode. Jedel je in pil pa zopet zaspal. Angel Gospodov pa je še drugič prišel, se ga dotaknil in rekel: »Vstani in jej! Sicer je pot zate predolga.« Vstal je, jedel in pil ter potoval v moči tiste jedi štirideset dni in štirideset noči do božje gore Horeb.
Ko sem pozneje zvedel za roman pisatelja Burnsida, sem pomislil, da bi v tem besedilu bilo mogoče najti rešitev za Leonarda. Zelo me je namreč to besedilo prevzelo. Zazdelo se mi je, da ga je mogoče imeti za matrico antično-krščanske civilizacije. Moderna namreč ni naredila drugega, kot da je odrinila tisto posodo, ki jo je doslej prijazno dostavljal angel.
6. Petdesetletnica smrti škofa Rožmana
6.1. Škof Rožman v vojni in revoluciji
Anton Drobnič
6.1.1.
»Težko je biti danes škof!« je vzkliknil ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman komunističnemu odposlancu, ki ga je leta 1943 vabil in prepričeval, naj gre na Dolenjsko in se sestane z vodstvom komunistične revolucije. »Križa teža in plačilo« pa je bilo škofovo geslo, ki si ga je izbral pri posvetitvi 14 let prej. Spričo svojega poznavanja sveta in slovenskega človeka je slutil in pričakoval, da bo njegova škofovska služba težka. Bila je zelo težka!
Živimo v času, ko se Evropa začenja javno in glasno zavedati, da je v 20. stoletju poleg fašizma in nacizma evropsko krščansko civilizacijo in človeška življenja napadel in uničeval tudi komunizem. Trije nečloveški totalitarizmi, od katerih je bil najstarejši in najbolj nevaren ravno komunizem. Fašizem in nacizem sta bila nacionalno omejena, obnorela sta samo posamezne narode. Komunizem je bil vseevropski, še več, bil je svetovno organizirana teroristična organizacija. Fašizem in nacizem sta izhajala in se vzdrževala iz posameznih zunanjih, politično določenih vzgibov in ciljev, kot je vzvišenost in nadvlada nad drugimi narodi, nad drugimi rasami. Komunizem je izhajal in se skliceval na notranjo težnjo vsega človeštva po pravičnosti, enakosti in svobodi. Zato je bil bolj globok in prepričljiv, zato je bil bolj trdovraten in nevaren, zato sta se po njem zgledovala in se pri njem učila druga dva totalitarizma v prejšnjem stoletju. Fašizem in nacizem sta se širila zlasti z zunanjimi sredstvi, predvsem z grobo močjo. Komunizem se je razširjal in utrjeval zlasti z notranjim prepričevanjem, z lažjo in prevaro. Zato je njegova nevarnost in pogubnost bila manj vidna in težje spoznavna.
Škof Rožman se je rodil 9. marca 1883 v vasi Dolinčiče v župniji Šmihel pri Pliberku na Koroškem. Ob začetku 20. stoletja je bil dijak na gimnaziji v Celovcu, kjer je maturiral leta 1904. Študij je nadaljeval v celovškem bogoslovju in bil leta 1907 posvečen v duhovnika. Kratek čas je bil kaplan v Borovljah, nato pa je od leta 1909 nadaljeval teološke študije na Dunaju do doktorata leta 1912. Nato je bil dve leti prefekt v malem semenišču v Celovcu, septembra 1913 pa je postal profesor cerkvenega prava in moralke na celovškem bogoslovju, kjer je bil do konca prve svetovne vojne. Jeseni 1919 je postal profesor cerkvenega prava na Teološki fakulteti ljubljanske univerze. Kot ljubljanski pomožni škof s pravico nasledstva je bil v škofa posvečen julija 1929, redni ljubljanski škof pa je postal 1. avgusta 1930 po odstopu škofa Antona Bonaventure Jegliča.
Škof Rožman je bil pravi sin slovenskega naroda. Zrasel je v izrazito kmečkem kraju, kot je tedaj bila velika večina slovenskih krajev. Vzgojen je bil v verni in številni družini, kot so tedaj bile skoraj vse slovenske kmečke družine. Gimnazijo in bogoslovje je končal v narodnostno mešanem Celovcu, ki je že tedaj postajal središče nemške nacionalistične nestrpnosti. V Celovcu in okolici je tudi delal kot duhovnik in profesor razen nekaj let na doktorskem študiju na Dunaju, kjer je lahko spoznal tudi mondenost in širše dimenzije nemške in tudi slovenske politike in kulture. Razmere v osrednji Sloveniji je še bolje spoznal, ko se je po prvi svetovni vojni pred naraščajočim nemškim nacionalizmom umaknil v Ljubljano in v času, ko se je mesto moralo od srednje Evrope obrniti na pol turški Balkan in je deset let predaval cerkveno pravo ter duhovno spremljal delovanje slovenskih Orlov.
Zato lahko rečemo, da je leta 1930, ko je postal ljubljanski škof, Rožman poznal življenje in imel znanje, da je delal in napredoval tako, kot je tedaj napredoval ves slovenski narod. Za rimskim pesnikom bi lahko rekli: Nič slovenskega mu ni bilo tuje!
In tudi kot škofu nič slovenskega ni bilo prizaneseno! V letih pred drugo svetovno vojno je kot škof hodil po poti papeških socialnih okrožnic, miril nasprotja, oznanjal in utrjeval vero. Nasprotoval in svaril je Slovence pred vsemi tremi totalitarizmi. Še posebej je opozarjal na pogubnost najbolj nevarnega boljševiškega nasilja, ker je Stalinov komunizem tudi v Sloveniji imel avtentične in zagrizene organizatorje in izvajalce terorja, kakršnih fašizem in nacizem med Slovenci nista nikoli imela. Da bi pred bližajočimi se svetovnimi viharji utrdil versko in narodno zavest slovenskih katoličanov je leta 1935 v Ljubljani izvedel Evharistični kongres za Jugoslavijo, leta 1939 sedmi mednarodni Kongres Kristusa Kralja in malo pred vojno leta 1940 pomembno škofijsko sinodo. Izdal je Zakonik ljubljanske škofije in Pastoralne inštrukcije ljubljanske škofije. Podpiral je delovanje Katoliške akcije, Marijinih družb in drugih verskih organizacij, po ukinitvi Orla v času kraljeve diktature je podpiral tudi fantovske odseke in dekliške krožke pri slovenski Prosvetni zvezi.
Škof Rožman torej ni dremal, ves je bil v akciji. Takoj pa je treba poudariti, da je bil delaven duhovnik in škof, ne pa politik. Morda bi bilo komu ljubše reči, da je bil premalo politik ali da je kot politik bil naiven. Če je bil v hudih razmerah vojne in revolucije premalo politik ali če je bil v zmedi časov politično naiven, je treba upoštevati, da politika ni bila njegov poklic, ne njegovo poslanstvo in ne njegova odgovornost. Če je po sili vojnih in revolucionarnih razmer zaradi fizičnega ali moralnega umanjkanja drugih, ki so bili k temu prvi poklicani, moral kdaj delovati politično, je to naredil, kakor je pač vedel in znal. S takšnega stališča je treba ocenjevati njegova politična dejanja. Svoj duhovniški poklic, svoje duhovno poslanstvo in škofovsko službo Kristusovega namestnika in tudi svoje slovenstvo pa je škof Rožman razumel in izvrševal z vso resnostjo in polno odgovornostjo do Boga in do ljudstva, ki mu je bilo zaupano.
Zaradi gorečnosti za Cerkev in narod je škof Rožman že pred drugo svetovno vojno doživljal hudo nasprotovanje upornikov znotraj Cerkve in napade sovražnikov zunaj nje. Znotraj Cerkve so mu nasprotovali zlasti krščanski socialisti in Kocbekovi prijatelji, ki so vsebinsko, pogosto pa tudi formalno že bili tako tesno povezani s komunisti, da je bilo težko opaziti mejo med njimi. Zunaj Cerkve so Rožmanu nasprotovali zlasti mogočni in ošabni liberalci, za katerimi so stali maloštevilni in skriti, vendar dobro organizirani in opremljeni komunisti iz boljševiške internacionale. Tako ob krščanskih socialistih kot za liberalci so torej glavni voditelji in navdihovalci proti slovenskim vernim množicam že pred drugo svetovno vojno bili boljševiški komunisti. Škofu Rožmanu zato življenje in delo že pred vojno ni bilo lahko.
Aprila 1941 pa se je življenje škofu Rožmanu tako kot vsem Slovencem podrlo. Trije sovražniki iz fašistično – nacističnega totalitarnega tabora so Slovenijo razkosali na tri dele, ki se med seboj niso mogli povezovati in usklajevati. Ta razdelitev in izolacija treh delov matične Slovenije, edinstvena v tedanji Evropi, je bila največja nesreča tako za narod kot za Cerkev. Tudi ljubljansko škofijo, ki jo je vodil škof dr. Gregorij Rožman, sta si razdelila italijanski in nemški okupator. Škofu je realna oblast ostala samo na ozemlju pod italijansko okupacijo. Na ozemlje svoje škofije pod nemško oblastjo škof Rožman vse do konca vojne ni imel dostopa. Ta del škofije je začasno upravljal celovški nemški škof.
V dveh zvezkih ciklostiranega priročnika, ki ga je nemška obveščevalna služba tik pred vdorom v Jugoslavijo pripravila za napadalce, je škof bil Rožman dvakrat uvrščen na seznam nemških sovražnikov (deutsche feindliche). Med razlogi je navedeno, da je sodelavec zagrebškega škofa dr. Alojzija Stepinca in prijatelj poljskega kardinala Hlonda, katerega spise o divjanju Nemcev v zasedeni Poljski naj bi dal prevesti in tiskati. Ni odveč omeniti, da na tem seznamu nemških sovražnikov ni bilo Edvarda Kardelja, Edvarda Kocbeka, dr. Josipa Vidmarja in drugih voditeljev iz nacizmu sorodne in zavezniške totalitarne skupnosti komunistov.
Oba okupatorska režima tako fašizem kot nacizem sta izšla iz socialističnega hleva in sta zato oba bila goreča nasprotnika vere in zlasti Katoliške cerkve. V dejanskih postopkih in dejanjih pa je bila vsaj v začetku okupacije znatna razlika. Nemci so takoj prepovedali slovenski jezik in vse slovenske ustanove ter izgnali večino duhovnikov, profesorjev in drugih slovenskih izobražencev. Italijani so obljubili neke vrste narodno kulturno avtonomijo, pustili so slovenščino tako v šoli kot v cerkvi in Slovencev niso izganjali. Zato se je v Ljubljano že v prvih dneh okupacije zgrnila množica beguncev z nemškega okupacijskega območja, zlasti s Štajerske, pa tudi Judov iz Zagreba.
Razlika se je pokazala tudi v ravnanju okupatorjev v razmerju do škofov na okupiranem ozemlju, pa tudi v ravnanju škofov v razmerju do nove okupatorske oblasti. To razliko je treba poudariti in razumeti zlasti zaradi stalnega zoperstavljanja mariborskega škofa Tomažiča nasproti ljubljanskemu škofu Rožmanu, kar je priljubljen šport boljševikov in krščanskih socialistov vse od vojnih časov do danes.
Prvo vidno dejstvo je, da so Italijani izrecno zahtevali predstavitev ljubljanskega škofa Rožmana. Ko se Rožman za njihove zahteve ni zmenil, so zagrozili, da bodo njegovo odsotnost šteli za sovražno dejanje. Nemci nasprotno niso hoteli imeti nobenega stika s slovenskim katoliškim škofom.
Tudi zadržanje obeh škofov je bilo zelo različno. Mariborski škof dr. Ivan Jože Tomažič je že prvi dan nemške okupacije pohitel v Celje, da bi vzpostavil stik z nemškim vojaškim poveljnikom, vendar ga ta ni hotel sprejeti. Drugi dan je prav tako brez uspeha poskusil dobiti stik z nemško upravno oblastjo. Tudi tretji dan je še poskušal. Brez uspeha se je vrnil v Maribor. Nemci so medtem že zaprli ali izgnali skoraj vse duhovnike, zato mu ni preostalo drugega, kot da se je zaprl v svojo škofijsko hišo. V želji, da bi mogel kaj pomagati, je celo poskušal vstopiti v nemški Heimatbund in k temu pozval še nekaj preostalih slovenskih duhovnikov.
Drugače je bilo v Ljubljani. Škof Rožman se je po prihodu Italijanov zaprl v svoj dvorec in tam več kot teden dni kljuboval zahtevi nove italijanske oblasti, naj se jim predstavi. Njegovi svetovalci, znanci in politiki pa so ga rotili, naj se predstavi okupatorju, saj drugače ne bo mogel ničesar storiti za množico ilegalnih beguncev z nemškega okupacijskega območja in za več sto Judov, ki so v Ljubljano pribežali iz Zagreba. To ga je nazadnje prepričalo, da je po devetih dneh okupacije zapustil svoj dvorec in odšel do italijanskega visokega komisarja Emilia Graziolija.
Na predstavitvi knjige »Rožmanov proces« v Mariboru je soavtor knjige zgodovinar dr. France M. Dolinar razliko med položajema obeh škofov opisal z besedami, da škof Tomažič ni imel izbire, škof Rožman pa je bil pred izbiro. Odločil se je za stik z začasno okupatorsko oblastjo, da je pri njej lahko posredoval za štajerske in gorenjske begunce, med katerimi so bile tudi stotine duhovnikov, učiteljev, profesorjev in drugih, ki jih nekateri cenijo na 17.000 oseb, pa za stotine hrvaških Judov, za pravoslavne na Hrvaškem, za internirance in zapornike in za vse druge, ki so bili potrebni njegove pomoči. Njegova izbira je bila težka, nedvomno pa prava in za slovenski narod dragocena: Nikomur – razen njemu samemu – ni škodovala, mnogim je rešila življenje, jih spravila iz zapora ali koncentracijskega taborišča nazaj v domovino, mnoge pa je zadržala, da jih niso vrnili domov, kjer jih je čakal uničevalni nacistični stroj. To je bila izbira velikega škofa, ki je sebe žrtvoval za druge!
To pa ni bila edina izbira, ki je škofa Rožmana v času vojne in boljševiške revolucije postavila pred usodne odločitve. Možnost usodne izbire ga je spremljala do zadnjih dni druge svetovne vojne in mu njegov križ delala vse težji. Najteže je bilo po 16. septembru 1941, ko so se komunisti brez mandata volivcev razglasili za državno oblast in pod grožnjo smrti vse druge izključili iz narodovega življenja in odločanja, in spomladi leta 1942, ko je samovoljno razglašena komunistična vojska in tajna politična policija že napolnila številne jame in brezna s stotinami grozovito umorjenih Slovencev. CK KPS je k škofu Rožmanu dvakrat poslal svojega odposlanca Staneta Mikuža, brata v partizane pobeglega duhovnika in škofijskega arhivarja Metoda Mikuža, da bi škofa pridobil za sodelovanje s komunističnimi partizani in ga pregovoril, da bi odšel na Dolenjsko in se sestal s predstavniki komunistične partije.
Partiji in Stanetu Mikužu ni uspelo. Škof Rožman se je zavedal svoje odgovornosti tako do Cerkve kakor do naroda, zlasti pa do svojih vernikov, ki so na pogorišču tuje okupacije trpeli pod krvavim nasiljem svojih bratov »osvoboditeljev«. Premišljeno je zavrnil vabeče glasove boljševiških siren in slepeče privide neke nove svobode, kljub grožnjam je izbral težjo pot in ostal s svojim ljudstvom, ki je trpelo pod strašnim nasiljem treh napadalcev: tujega fašizma in nacizma ter domačega in zato najhujšega komunizma. Morda je za koga Rožmanova odločitev, da ne gre v povezavo z boljševiki, bila pozna, vsekakor pa je v tisti zmedi časov, ko mnogi niso vedeli, kdo je kaj, to bila odločitev velikega človeka in pravega škofa. Prav to, da njegove odločitve niso vsi razumeli in sprejeli, dela škofa Rožmana za še večjega: Svoj križ je pokončno nosil naravnost na Kalvarijo obsodbe za »narodno izdajo«, čeprav so mu ta križ oteževali mnogi, ki so se obešali nanj.
O srečanju s škofom Rožmanom dne 11. 2. 1943 je odposlanec Stane Mikuž pod imenom »Ahac« poročal svojemu nadrejenemu »Petru« z dolgim pismom, iz katerega se vidi, da je škofa kot nevednega šolarčka nadlegoval z goro prozornih laži in s skrajno primitivno razlago o stanju v sovjetski Rusiji, o komunizmu in o slovenskem partizanstvu. Škof se je moral dobro uro vljudno pogovarjati s sogovornikom na ravni zasvojenega političnega agitatorja in poslušati primitivne komunistične izlive in očitne laži. Zato ni čudno, da je na koncu pogovora škof Rožman potožil: »Težko je biti danes škof!«, kot je v pismu zapisal sam »Ahac«.
Kljub temu je škof ostal zvest svoji prvi izbiri: svojemu duhovnemu poslanstvu in svojemu demokratičnemu prepričanju, da je komunistični totalitarizem najnevarnejši sovražnik slovenskega naroda, njegove vere, kulture in svobode. Ni podprl komunistične revolucije! To je bila njegova velika krivda, kot je kasnejšo sodno obsodbo razložil in utemeljil »Ahacev« brat Metod Mikuž.
Šele po dolgem času, 25. junija 1991 je Rožmanova odločitev proti revoluciji in proti komunističnemu nasilju dobila najvišjo narodno potrditev v Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki ugotavlja, da socialistična Jugoslavija ni pravno urejena država in da se v njej hudo kršijo človekove in narodne pravice, da torej velika pridobitev komunistične revolucije še pol stoletja kasneje deluje kot totalitarna in teroristična država.
Danes ni mogoče javno prav ničesar reči v dobro, v korist škofa Rožmana. Javnost, v znatni meri tudi katoliška, je od polstoletnih laži in silne propagande, ki ljudi zajame že v rosni mladosti, tako globoko zastrupljena s sovraštvom proti škofu Rožmanu, da vnaprej odklanja vsako pojasnilo, vsako dobro besedo in vsako misel na možnost drugačnega Rožmana. Kdor tega ne upošteva in skuša biti nepristranski, je v glavi večine Slovencev najmanj fašist. Rožman je zanje vendar zločinec! Kje daleč je še resnična pravna država, kje v megli je še Evropa!
Tako je bilo tudi na sodnem procesu proti škofu Rožmanu. Proces ni bil namenjen izvedbi dokazov in ugotavljanju krivde. To je določila partija že davno pred procesom. V totalitarnem boljševiškem sistemu je bil namen sodnih postopkov samo navidezno pravno oblikovanje in razglasitev partijske sodbe. Če pa sodniki niso bili dovolj pokorni in so kaj delali po svoji glavi, je hitro prišla kazen. Seveda tudi ni šlo samo za obsodbo Rožmana. Šlo je za obsodbo in družbeno izločitev celotne Katoliške cerkve, ki je bila edina organizirana moč iz predrevolucijske civilizacije.
Najbolj kričeč primer je sojenje znanim celjskim trgovcem. Sodišče jih je obsodilo na zaporne kazni in na zaplembo premoženja. Tožilcu, ki je bil prvi predstavnik OZNE, sodba ni bila všeč. Takoj po razglasitvi sodbe je obsojence iz Celja odpeljal v Ljubljano, kjer jih je drugo, bolj zavedno sodišče še isti večer »regularno« (izraz dr. Ljuba Bavcona) obsodilo na smrt. Ali primer sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani Janeza Tominca, ki je sodil vrhniškim veljakom. Kljub nasprotovanju javne tožilke je sprejel dokazne predloge obrambe za zaslišanje razbremenilnih prič. Ker svoje odločitve kljub opominu tudi na naslednji obravnavi ni spremenil, ga je tožilka dala kar med sodno obravnavo aretirati in v nekaj dneh obsoditi na zaporno kazen. Vrhničane je dobil v roke drug sodnik, ki je znal »regularno« soditi in se ni spuščal v težave z obrambnimi dokazi.
Tudi v postopku proti škofu Rožmanu so bile uporabljene vse metode montiranega terorističnega sodstva. V Rupnikov proces so ga vključili na hitro zadnji trenutek, zaradi česar so celo spregledali, da zanj po zakonu niso pristojni. Med vojake so ga vtaknili, da so že na zunaj poudarili njegovo ničevost. Nemškega SS generala Rösenerja pa so slovenskim obdolžencem dodali kot mero njihovega strašnega zločina.
Obveznega preiskovalnega postopka niso izvedli, da se jim njihova lepa zgodba ne bi kje zapletla. Obtožnice in vabila na obravnavo škofu niso vročili niti česa takšnega niso poskusili, čeprav je bilo že več kot leto po koncu vojne in so v svetu že bile normalne razmere. Zakaj bi poskušali, morda pa bi se škof vabilu celo odzval, prišel na obravnavo in porušil veličastno »oznovsko« zgradbo.
Posebna zgodba je Rožmanov uradni zagovornik dr. Alojzij Vrtačnik. Postavilo ga ni sodišče, ampak kar vojaški tožilec. Formalno je to bilo grobo kršenje človekovih pravic, vsebinsko pa brez pomena, saj sta bila tako sodišče kot tožilec služabnika istega gospodarja, Komunistične partije in njenega centralnega komiteja. Njegova obramba odsotnega Rožmana je bila komaj opazna, vendar vseeno boljša od nekaterih drugih zagovornikov. Tudi oni so bili, če ne neposredno podrejeni tajni politični policiji pa vsaj v velikem strahu pred njo, ki je bila vsemogočna. Svoje obdolžence so zagovorniki bolj obremenjevali kot branili.
Rožmanovemu zagovorniku je ljubljanski škofijski ordinariat iz svojega arhiva izročil sveženj listin, ki naj bi bile uporabljene za škofovo obrambo. Zagovornik teh listin ni predložil sodišču in do nedavnega je – najbrž po trditvah odvetnika – veljalo, da jih je zaplenila OZNA. Pred kratkim pa je bil kup teh listin, ki večinoma govorijo o Rožmanovem neutrudljivem prizadevanju za reševanje zaprtih in obsojenih in so objavljene v najnovejši knjigi »Med sodbo sodišča in sodbo vesti«, najden v zagovornikovi zapuščini. Pri tem je zanimivo, da je zagovornik po škofovi smrti leta 1960 pisal škofijskemu ordinariatu in zahteval, naj mu plača škofov zagovor. Pri tem pa ni omenil, da so pogrešane listine še vedno v njegovi hrambi. To kaže, da je listine sam zadržal in jih ni uporabil za škofovo obrambo.
Zagovornik škofovih listin ni predložil sodišču bodisi iz strahu za lastno varnost bodisi iz prepričanja, da jih sodišče nikakor ne bo upoštevalo, ali pa iz obeh teh razlogov. Za oboje je imel dovolj izkušenj, za sodno ignoranco jih je pridobil kar na Rožmanovem sojenju. Proti obtožbi, da je škof Rožman 3. maja 1941 poslal Mussoliniju klečeplazno pismo veselja nad priključitvijo okupiranega slovenskega ozemlja Italiji, se je zagovornik skliceval na resnično škofovo pismo, ki je bilo predloženo sodišču in je tako po naslovu kot po vsebini bilo nekaj povsem drugega od tistega po obtožbi. Sodišče je dokaz zavrnilo s povsem nejasnim izgovorom, »ker je sodišče na pismo, ki ga je prejelo od škofijskega ordinariata dne 24. t.m. že upoštevalo tekst z novimi obtežilnimi okolnostmi na predlog tožilstva«. Dokaz po pismu in po zaslišanju priče Ivanke Tomšič, matere ubitega sekretarja KPS Toneta Tomšiča, je sodišče zavrnilo, češ da bi izvedba tega dokaza bila žalitev slavnega narodnega heroja. Dokaze o Rožmanovem reševanju zapornikov in internirancev je sodišče zavrnilo, češ da so takšna dela poklicna dolžnost duhovnikov. Kot že rečeno, komunističnemu sodišču ne gre za ugotovitev resnice, gre mu samo za potrditev partijske odločitve. Zato sodišče ne stori ničesar, kar ni skladno s tem namenom.
Tako pa ni bilo samo v revolucionarnem povojnem času. Nič bolje, včasih celo slabše se je dogajalo v postopku rehabilitacije škofa Rožmana tudi v današnji, po ustavi pravni državi vseh 15 let sodnega mrcvarjenja. Do bistvene spremembe je prišlo šele v zadnji fazi tik pred koncem postopka. Originalni sodni spisi so ostali ohranjeni v arhivu notranjega ministrstva oz. UDV sredi Ljubljane. Kljub temu je trajalo mnogo let, da je ljubljansko okrožno sodišče po mnogih ovirah s sklepom sodnice Maje Tratnik obnovilo sodne spise in omogočilo začetek postopka. V obnovitvenem postopku je trikrat s povsem boljševiškimi pojmi in argumenti ter v jeziku političnih komisarjev grobo zavrnilo celo vrsto splošno znanih in priznanih dejstev, številne priče in kupe listinskih dokazov v korist obsojenega škofa. V nasprotju z zakonom pa je zasliševalo priče v škodo obsojenca, čeprav jih nobena stranka ni predlagala. Očitno je bilo, da je sodišča strah resnice, kot je bilo strah resnice vojaškega sodišča leta 1946. Kot nekdanje je tudi sedanje sodišče mislilo, da je njegova naloga le, da brani in obdrži v veljavi partijsko sodbo.
Isti strah pred resnico in pravico in enaka miselnost o nedotakljivosti partijske sodbe – le za pravno državo mnogo nevarnejša, ker je delovala na enem najvišjih državnih položajev – je vodila generalno državno tožilko Zdenko Cerar, da je umaknila prvo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper Rožmanovo obsodbo. Očitno se boljševiške nesramnosti svojega dejanja sploh ni zavedala, drugače ne bi kar v slavnostnem trenutku po prisegi javno razglasila, da bo to storila iz političnih razlogov, češ da varstvo zakonitosti »ni v narodnem interesu«. Kakšno zaničevanje in nezaupanje vrhovnemu sodišču! Pri tem pa ni bila edina, saj je nek drug vrhovni državni tožilec, strokovno in razumsko daleč pred Zdenko Cerar, že vložitev zahteve za varstvo zakonitosti označil za pobalinsko dejanje, saj naj bi šlo za politično zadevo, o kateri mora odločiti politika.
Ne samo pravosodne oblasti, tudi druge je popadel neznanski strah pred iskanjem resnice. Poslanec Zmago Jelinčič, ki je proti generalnemu državnemu tožilcu postavil več deset vprašanj in zahtev za razrešitev, je pravosodnemu ministru zastavil vprašanje, ali je generalni državni tožilec iz sodnega spisa res ukradel nekaj sto listin. Skupina rabskih internirancev je od ministra zahtevala mojo izločitev iz Rožmanovega procesa. Meni pa je poslala pismo z zahtevo, da kot obremenilno upoštevam škofov seznam oseb, ki jih je treba internirati. Odgovoril sem jim, da na poslanem seznamu ni škofovega imena ali podpisa, da niso zapisane osebe, ki jih je treba internirati, ampak imena desetih ljudi iz Podgore pri Ložu, ki so že deset mesecev internirani na Rabu, da so se torej zmotili in naj mi pošljejo pravi škofov seznam. Odgovora ni bilo.
Če že skušamo razumeti osebno prizadete internirance, ki ne znajo razmišljati izven meja, ki jih je postavila partija, pa je vse kaj drugega izobraženec dr. Dušan Biber, zgodovinar, katerega poklicna dolžnost je misliti široko in govoriti nepristransko. Sodišču in meni je pisal, naj se v postopku upošteva tudi Rožmanova spomenica, ki naj bi jo škof sestavil 12. septembra 1942 in osebno izročil generalu Robottiju. Spomenica naj bi bila pristen dokaz škofove kolaboracije. Odgovoril sem mu, da mi je poslal samo fotokopijo nekega časopisnega članka, ki nima nobenega podpisa ne avtorja in ne prejemnika, zato naj mi pošlje pravo spomenico. Ni je poslal, ker ni šlo za Rožmanovo spomenico.
Pravo spomenico je škof Rožman sestavil 14 dni kasneje po znanem sestanku politikov dne 26. septembra 1942 in jo osebno izročil komisarju Grazioliju. V njej je škof odločno in razločno protestiral proti italijanskim protipravnim in nedopustnim posegom »v obliki talcev, požigov, streljanja, aretacij, konfinacij« in »v uvedbi kolektivne odgovornosti slovenskega naroda za dejanja poedincev«. Noben drug škof v okupirani Evropi ni storil kaj takega in sam visoki komisar mu je ob izročitvi spomenice »ves divji, da si upa kdo fašistični oblasti delati očitke«, »odkrito dejal, da bi bil zastopnike političnih strank dal takoj zapreti, če bi si bili drznili stopiti osebno predenj s tako vlogo«. Tudi dr. Metod Mikuž je kasneje to spomenico ocenil za Rožmanovo junaško dejanje, motil ga je le zadnji odstavek o boju proti komunizmu, ki ga je razumel kot vojaški boj in ne kot idejni boj, kakor je mislil škof.
Škof Rožman je večkrat pisal ali govoril o boju proti komunistični ideologiji. Že pojmovno je jasno, da se je proti ideji mogoče bojevati samo z drugo idejo. Kljub temu so komunistični propagandisti in sodniki, tudi današnji sodniki in novinarji škofov »boj« vedno razlagali kot nasilje z orožjem, kot vojaški boj. V resnici je škof Rožman celo v času najhujšega revolucionarnega nasilja v začetku junija 1942, ko se je slovensko podeželje dušilo v strahu in krvi pred partizanskimi roparji in morilci, ko so umorili že skoraj 1500 neoboroženih Slovencev od otrok do starcev, ko so zverinsko pobili že več kot 20 celotnih družin in že več kot deset duhovnikov, pozival samo k idejnemu »boju« in k molitvi. Kot priča Anton Pust, je škof v neki pridigi tedaj poudaril:
»Pušk ne bomo vzeli v roke, tudi če bi jih imeli, ne vemo, kaj bi z njimi počeli. Imamo drugo orožje, ki se ga moramo posluževati: molitev je borba za kraljestvo božje v našem narodu in posameznih dušah. Kdo bo vladal,: Kristus ali satan? Naša dolžnost je, da stopimo v boj proti satanovemu kraljestvu. To pa zmoremo z molitvijo in pokoro. /…/ Naše strojnice so rožni venci. Jagode rožnega venca so tiste krogle, s katerimi bomo premagali brezboštvo.«
Jasne besede, čisti stavki, kot jih je kasneje bilo mogoče redko kdaj še slišati. Vendar nič ne pomaga, kdor se resnice boji, ne sliši ničesar. Ob predstavitvi knjige »Rožmanov proces« na mariborski univerzi je neki starejši poslušalec zastavil neko vprašanje o Rožmanu. Gospa Tamara Griesser-Pečar mu je začela odgovarjati. Tedaj je z vzklikom »Nočem poslušati!« planil pokonci in zdrvel iz dvorane. Nočejo poslušati, ker se bojijo slišati kaj drugačnega, kot jim je z ledenim sovraštvom vcepila vsemogočna partija.
Tudi vojaško sodišče ni hotelo slišati kaj drugega razen tožilčeve obtožbe, če je bila še tako nesmiselna. Škofa je obtožila, da je skupaj z drugimi obtoženci, tudi z ves čas daleč v tujini odsotnim ministrom Krekom, »izvršil neštete vojne zločine nad slovenskim narodom: ubijanje in izročanje ranjencev okupatorju, umore in pokolje, zapiranja, mučenja, odvajanja v koncentracijska taborišča in na prisilno delo v korist okupatorja, prisilno mobilizacijo, požige, ropanja in uničevanje javne in privatne imovine, posilstva in druge vojne zločine, zaradi česar nosi odgovornost za smrt in trpljenje na deset tisoče mož, žena in otrok.«
Za vse to bi škof moral biti nadčlovek, vendar sodišče je sprejelo vse, le posilstvo se je celo njim zdelo preveč. Tudi sodniki svobodne Slovenije so 15 let sprejemali te in goro drugih nesmislov. Tako varuhi revolucije za sodniki še danes ponavljajo, da je Rožman z domobranskimi kaplani sodeloval pri organiziranju zločinske črne roke, jo podpiral in blagoslavljal. Sodnikov in političnih komisarjev pri tej laži nič ne moti listina, ki je v sodnih spisih, v kateri partizanski obveščevalec »Lena« poroča o duhovniški konferenci v Ljubljani avgusta 1944. Konferenco je vodil škof Rožman, glavni domobranski kurat dr. Ignacij Lenček pa je na vprašanje o črni roki jasno odgovoril: »Ta ni legalna oblast in nima pravice likvidirati.« Zakaj bi sodniki iskali resnico, ki morda za njihovo oblast ni ugodna?
Danes je še huje, škofu Rožmanu očitajo celo stvari, ki se jih ni upal zapisati niti skrajno domiselni in trdokožni vojaški tožilec kapetan Marjan Vivoda. Pred leti je novinar avstrijskega radia v Celovcu slovenskemu duhovniku Marketzu brez zadrege zastavil vprašanje, kdaj bo Cerkev obsodila škofa Rožmana, ker je blagoslavljal fašistično orožje. Nisem mogel verjeti, da si je novinar v Avstriji to usodno trditev preprosto izmislil, zato sem radiu pisal, naj mi pošljejo listino, ki trditev potrjuje, saj tega ni vedel ne očital niti vojaški tožilec. Tudi oni mi niso odgovorili. Trditev je za to, da se vrže med ljudi, ne za to, da se dokazuje. Današnje afere, ki jih izdeluje nazorska levica, so samo rutinski izcedek naslednikov revolucije. V teh aferah iskati resnico je Sizifovo delo, saj so prav zato vržene v javnost, da resnico skrijejo. Strah pred resnico je izredno plodovit.
Škof Rožman je bil in je še vedno žrtev tega strahu, tega bežanja pred resnico. Sam ni vedno poznal vse resnice, vendar se pred njo ni skrival. Na Miklavževo nedeljo 1943 je v ljubljanski stolnici imel znamenito pridigo. Med drugim je rekel: »Služba škofova: čuvati in voditi vaše duše, je vedno težka, a v teh časih stokrat težja, in verjemite mi, da me teža škofovskega križa silno tare in me v duši žge zavest težke, pretežke odgovornosti.« Nadaljeval je o sovražnih napadih in klevetah, katere je zavrnil z besedami apostola Pavla: »Meni je prav malo mar, vi ali človeško sodišče … Gospod je, ki me sodi.«
In naprej: »Za škofa ni merodajno in odločilno, kako ga ljudje sodijo – od ljudske sodbe ni in ne bo odvisna njegova večna usoda.« »S sv. Pavlom si upam reči: Nič tega, kar mi očitajo, nimam na vesti, vendar s tem še nisem opravičen, sodil me bo Gospod. Z mirno vestjo, ne da bi se bal vsevednega sodnika, si upam trditi, da po moji krivdi, po mojem sodelovanju in stikih z raznimi oblastmi ni bila nikomur hiša požgana, nikomur imetje izropano, nihče zaprt ali poslan v taborišče, nihče umorjen, pač pa sem – hvala Bogu – marsikoga mogel rešiti iz ujetništva, tudi smrti in po posredovanju sv. očeta so bile mnoge notranjske vasi ohranjene, ki so bile že določene za požig.«
Dr. Metod Mikuž je po vojni zapisal: »In komunizma se je škof moral bati in od tod izvira tudi vsa njegova objektivna, nikakor pa ne subjektivna krivda. Iskreno je velikokrat dejal: rad bi umrl, če bi s svojo smrtjo mogel rešiti enega samega Slovenca. In ni bilo prav nobenega vzroka, da bi človek mogel dvomiti v resničnost in iskrenost te želje … « Tako je mislil nekdanji duhovnik, partizan in zgodovinar. In mi, slovenski katoličani?
Prav nobenega vzroka ni, da slovenski katoličani ne bi mogli vsaj sedaj v svobodni in neodvisni državi, 20 let po padcu komunizma in 50 let po smrti škofa Rožmana, priznavati in se zavedati, da smo Slovenci v najtežjih časih svoje zgodovine – ko smo se preganjani in trpeči zaradi treh zločinskih totalitarizmov prvi v Evropi odkrito uprli boljševiškemu nasilju – da smo tedaj ob sebi imeli velikega škofa, duhovnika in Slovenca.
7. Raziskave Nove Slovenske zaveze
7.1. Iz arhiva vosovskih likvidacij
Slavko Žižek
7.1.1.
Za uradni datum nastanka obveščevalne in varnostne službe OF, za katero se je spomladi 1942 uveljavil naziv Varnostno obveščevalna služba OF (VOS OF) in jo je ustanovil CK KPS, velja 15. avgust 1941. Pobudnik ustanovitve je bil Edvard Kardelj, ki je na ustanovnem sestanku naročil, da mora obveščevalna služba dobiti čim bolj popolno sliko o okupatorju in domači reakciji. S slednjim je komunistična partija označevala vse politične skupine in posameznike, ki se niso vključili v osvobodilno fronto, ampak so upor proti okupatorju poskušali organizirat izven le-te. Največkrat so jih oblatili z izrazi, da so denuncianti, izdajalci in petokolonaši (izraz peta kolona se prvič pojavi v Slovenskem poročevalcu 8. novembra 1941) in jih smatrali za notranjega sovražnika. Organiziranje te službe je bilo zaupano prekaljenima komunistoma Francu Ravbarju – Vitezu in Zdenki Kidrič – Marjeti. Kidričeva je poskrbela za obveščevalno, Ravbar pa za varnostno področje. Decembra 1941 se je obema pridružil še dr. Vito Kraigher – Marjan. Ti trije so pod nazivom kolegij VOS Slovenije vodili civilno obveščevalno službo in varnostne skupine. Aprila 1942 je Ravbarja zamenjal Edo Brajnik – Štefan. Kidričeva je imela neposreden stik s CK KP Slovenije in prevzela vodstvo celotne varnostno obveščevalne službe. Kadre so pridobivali ob stalni pomoči partijskega vodstva.
Specialna obveščevalna služba je zaživela v začetku leta 1942. Ta je s pomočjo svojih posebnih obveščevalcev, vrinjencev, ki so bili zelo uspešni, saj v redko kateri politični, upravni ali organizacijski strukturi niso imeli svojega človeka, seznanjala partijsko vodstvo o vsem, kar se je dogajalo in snovalo v taborih njenih političnih nasprotnikov.
Slovenski poročevalec je 5. decembra 1941 objavil Kidričev članek z naslovom »Boj proti peti koloni. Razširimo obveščevalno službo!« v katerem je rečeno, da je za uspešen boj proti peti koloni potrebno organizirati ob specialni tudi množično obveščevalno službo. OF je Ljubljano razdelil na rajone, rajon je bil razdeljen na kvarte, kvart na terene, teren pa je običajno zajemal nekaj ulic. Informacije so tako potovale od uličnega, preko terenskega, kvartnega in rajonskega obveščevalca do vodje množične obveščevalne službe ali »masovne«, kot so jo označevali v poročilih. To službo je od aprila 1942 do junija 1943 vodila Sonja Flajs – Ojča. Zbrani podatki so bili velikokrat čisto navadno opravljanje, ki pa je lahko za posledice imelo tudi smrt.
Prvi »varnostniki« so v Ljubljani delovali od jeseni 1941. Skrbeli so za izvedbo akcij in likvidacij. Njihovo število je v mesecu marcu 1942 naraslo na približno 50, septembra istega leta pa se zmanjšalo na 7, kot piše Zdenka Kidrič 24. septembra 1942 Edvardu Kardelju. Prvi komandant varnostnikov je bil Franc Ravbar – Vitez, od decembra 1941 dr. Marijan Dermastia – Urban, od aprila 1942 do maja 1943 pa Edo Brajnik – Štefan. Najožji sodelavci so bili Zvonimir Runko – Pavle, Štefan Babnik, Franc Stadler – Pepe, Majda Peruzzi – Urška in Milan Pogačnik – Tomaž. Edvard Kardelj je 29. marca 1942 pisal Titu, da varnostniki legitimirajo, aretirajo, zaslišujejo, opravljajo hišne preiskave, plenijo in požigajo in da skoraj dnevno padajo »denuncianti«. Glede slednjega je 2. avgusta 1942 pisal Kidričevi, da naj se ne likvidira preveč, nato pa 17. septembra 1942 zahteval, da se to počne kjerkoli in kadarkoli. In to so varnostniki tudi počeli. Tako so od jeseni 1941 do jeseni 1942 samo v Ljubljani umorili več deset Slovencev, vendar natančno število žrtev ni znano. Nekaterim je uspelo napad preživeti. Poročilo glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, ki je bilo 1. maja 1942 namenjeno vrhovnemu štabu, navaja, da je bilo v Ljubljani izvršenih 65 likvidacij, od katerih jih je eksekutiva (varnostniki VOS) izvršila 48, ostale pa narodna zaščita. Nato našteva nekatera imena umorjenih Slovencev. Na svoje politične nasprotnike so največkrat streljali, nekega Bradača pa v veži Kolizeja kar zadavili. Podatke o njihovem gibanju in načinu življenja so pridobili s pomočjo sledilcev. To so bili največkrat srednješolci in študentje, ki so žrtve dalj časa prikrito opazovali in jim sledili. Njihovo delo je od januarja do novembra 1942 vodil Stanislav Runko – Mišo.
Boris Kraigher je v poročilu CK KPJ decembra 1942 med drugim poročal, da »VOS dela ves čas samostojno pod neposrednim in izključnim vodstvom partije. Posebno dobro je organizirala svoje delo v sami Ljubljani. S svojo pravilno organizacijo v Ljubljani je izredno veliko pripomogel samemu poletu osvobodilnega gibanja in postal je ena izmed naših najmočnejših sil v boju proti okupatorju.« Teh okupatorjev je v Ljubljani padlo bore malo, čeprav jih je bilo polno mesto. Le nekaj vojakov, karabinjerjev in nižjih oficirjev. Kardelj se je celo razburjal zaradi »smrti nepomembne babe«, ker je VOS mimo volje partijskega vodstva v lokalu na Gosposvetski ulici z ročno bombo ubil tajnico fašistične organizacije za t. i. kmečke žene, Ariello Rea. Zakaj bi vendar po nepotrebnem izzivali Italijane in s tem oteževali lastno delovanje!
Po vojni se je član VOS na razstavi ob priliki 10. obletnice ustanovitve OF spominjal »/…/ svojega ‘Desetega brata’ – gostilne ‘Fortuna’ na Vodovodni cesti za Bežigradom. Tovarišica je za nas imela vedno odprte roke in prijazno besedo. Pri ‘Desetem bratu’ je VOS imel toliko sestankov, da bi jih lahko brez pretiravanja imenovali – permanentno zasedanje. Tu so se kovali načrti za akcije, javljali rezultati, če ni bilo dogovorjeno drugače, tu je bil operativni štab, ki je z napetostjo pričakoval poročilo o izvršenih akcijah. Tu si lahko srečal kateregakoli člana VOS-a. Tu se je zbirala oborožena pest Ljubljane, ki je na ukaz Partije bila pripravljena udariti sleherni čas! Tukaj smo navadno imeli partijske sestanke, semkaj so hodili tudi politični instruktorji VOS-a, ki so nam pomagali širiti politično obzorje in še bolj utrjevali v zavesti našo zmago. Hkrati pa dvigali svojo strokovno usposobljenost. Z nestrpnostjo smo vedno pričakovali partijske sestanke. Po izčrpnem dnevnem redu je naš ‘Korlek’ Karlo Destovnik – ‘Kajuh’ recitiral svoje najnovejše pesmi iz ciklusa ‘Markacije’. To je bila njegova najplodovitejša doba. S stisnjenimi pestmi smo ga poslušali in nekaterim se je solza predanosti zasvetila v očeh /…/«
Vodstvo ljubljanskega VOS je sredi maja 1943 zapustilo mesto. Organizacija pa je že pred tem poskrbela za začetke delovanja po ostalih delih okupiranega slovenskega ozemlja. Dokončno je bil VOS ukinjen 19. februarja 1944. Dotedanje obveščevalne naloge je prevzel odsek za notranje zadeve pri predsedstvu SNOS, varnostne naloge pa so prevzele brigade državne varnosti.
V prvih letih po vojni so nekateri varnostniki zapisali spomine na akcije, v katerih so sodelovali. Ti zapisi se nahajajo v arhivu VOS. Marsikaj pa je ostalo samo v ustnem izročilu ali bilo zamolčano. O nekaterih ubitih je revija Zaveza že pisala, večina žrtev pa še čaka na objektivno presojo zgodovinarjev, neobremenjenih s partijskim zgodovinopisjem.
Spomine varnostnikov na umore v Ljubljani iz časa od jeseni 1941 do jeseni 1942 navajam po časovnem zaporedju in brez bistvenih posegov v besedila. Na nekaterih dokumentih je na koncu besedila dodana opomba »Prepisano iz Nekaj podatkov k borbi Ljubljana 1941–1943«
JOŽE ŠPICER in SVOJMIR RONER sta bila kot bivša aktivista obtožena izsiljevanja denarja v imenu OF, ki naj bi ga zadržala zase. Varnostniki VOS so 18. januarja 1942 v Trnovem nanju streljali. Špicer je umrl, Roner pa je bil težje ranjen. Bine (verjetno Albin Ravnikar – Bine, op. S. Ž.) je o akciji napisal krajše poročilo. Špicerjev priimek je včasih zapisan tudi Spitzer, v tem zapisu pa Spreizer. O času izvedene akcije se Bine verjetno moti.
Poročilo se glasi: »Meseca decembra 1941 sem bil poklican, da gremo na akcijo. Zbrali smo se pri trnovski cerkvi ob 19. uri in po dva in dva v skupinah odšli proti Koleziji v t. z. ‘Murgle’. Tam smo se razkropljeni sprehajali, nekaj jih je šlo pa naprej. Dobili smo vsak svoje stroge naloge za svoja mesta. V teku pol ure je bila akcija izvršena in sicer bila sta streljana dva izdajalca. ‘Spreizer, za drugega imena nisem vedel’. Vendar je enemu uspelo, da se je ranjen v temi umaknil in s tem rešil, medtem ko je drugi dobil zasluženo kazen. To smo zvedeli drugi dan. Torej prvi krst sem dobro brez posledic prestal.«
ZVONKO PLIVERIČ je bil s strani partije obdolžen, da je gestapovski agent. Avtor poročila, ki se je podpisal s T.P. (morda Milan Pogačnik – Tomaž, op. S. Ž.) je zapisal: »31. januarja do 1. februarja 1942 akcija na gestapovskega agenta Pliveriča, sina frizerja pri Slonu (Pliverič je sicer stanoval na Pražakovi ulici 8, op.S.Ž.). Akcija se je pričela v Kolodvorski ul., kamor ga je zvečer zvabila Mirkova prijateljica. Grupa VOS-a sestoječ se iz treh tovarišev, Tomaža P., Pastirčka (Anton Škrajnar – Pastirček, ustreljen 7. avgusta 1942 v Gramozni jami, op. S. Ž.) in Mirka V. (s svinčnikom pripisano Mirko Vrhovnik, op. S. Ž.), je gestapovca razorožila v sobi, ko je najmanj pričakoval, da bo dobil take vrste obisk. Pri njem je bil najden notes z obveščevalnimi podatki. Zasliševanje Pliveriča je trajalo vso noč. Na vprašanje zakaj dela za gestapo je odgovoril, ker mu dobro plačajo. Ponudil se je da bo delal za VOS. Vprašal je tovariše koliko so plačani. Ko je dobil odgovor se je zelo začudil, zakaj ne zahtevajo ničesar. Pripovedoval je, da ima gestapo natančno kartoteko o vodilnih ljudeh v Ljubljani. Zjutraj so mu tovariši rekli, da ga bodo peljali na višjo komando v Rožno dolino in da mu bodo zaradi konspiracije na prevozu z avtom zavezali oči. Tako se je tudi zgodilo. Z avtotaksijem je bil odpeljan na Večno pot, kjer je bil justificiran.«
AVGUST PRAPROTNIK je bil od srede dvajsetih let prejšnjega stoletja med vodilnimi predstavniki industrijskega podjetništva na Slovenskem. Ob razmahu medvojnih vosovskih umorov je bil pobudnik za ustanovitev slovenske policije, ki bi naj le-te preprečevala. Komunistični partiji je bil ovira na poti pri uresničevanju njenih revolucionarnih ciljev, zato je njeno vodstvo sklenilo, da ga je potrebno umoriti. Od januarja 1942 so mu intenzivno sledili. V brošuri Revolucionarna leta 1941–1945 na terenu Dušana Turka –Duleta v Ljubljani, ki jo je v počastitev 10. obletnice ustanovitve Zveze borcev NOB Jugoslavije izdal odbor Zveze borcev NOB na terenu Dušan Turk – Dule v Ljubljani, je potek atentata zapisan takole: »/…/ Justifikacijo so opravili člani VOS dne 20. februarja 1942, v trenutku ko se je mudil v bifeju Drufovke v Tavčarjevi ulici št. 4. Tovariši, ki so prevzeli to nalogo, so se pred bife pripeljali z avtomobilom, ki je prišel iz mehanične delavnice Jurkoviča Ivana – Nika na Titovi cesti št. 36. Avto je vozil Ludvik Pangerc. Ko so Praprotnika podrli streli iz pištole, so vosovci poskakali v avto in odbrzeli. Italijani, ki so bili v neposredni bližini, so začeli divje streljati v avto, da bi prestrelili gume in tako zaustavili vozilo. To jim sicer ni uspelo, pač pa so njihovi streli ranili enega izmed tovarišev v avtomobilu, ki je kljub zdravniški pomoči kasneje podlegel rani (Štefan Babnik je za posledicami ran umrl 21. februarja 1942). Avto, ki je vozil pripadnike VOS, je obstal v neki zakotni šišenski ulici, od koder ga je Martin Snoj pripeljal zvečer v Jurkovičevo delavnico na Titovo cesto. Tu so odstranili krvave madeže ter prestreljene dele na avtu čez noč zavarili in avto prepleskali, da so do zjutraj odstranili vse sledove akcije. /…/«
BREDA HVALE je bila umorjena 5. aprila 1942. Komunisti so Hvaletovi očitali predvsem intimna druženja z Italijani in nekaj manjših prekrškov, ki za prizadete niso imeli večjih posledic. Na italijanskega oficirja, ki je bil v času umora v njeni družbi, so streljali le zato, ker je ta izvlekel pištolo, sicer pa ni bil tarča. Poročilo o dogodku je po vojni napisal Ladislav Vidrajs – Pezdorko. Pravi takole: »Na velikonočno nedeljo meseca aprila 1942 je dobila naša grupa od obveščevalne službe na ljubljanskem gradu – Verbič Petra – obvestilo, da se trenutno nahaja na gradu Hvale Breda v družbi komandirja grajske straže. Hvale Breda je imela stanovanje na gradu, vendar se je pred našo uspelo akcijo največ zadrževala ter tudi prenočevala v Poljanski kasarni. Bila je strah vseh grajskih prebivalcev. Trenutek, ki se nam je nudil, se nam je zdel ugoden in smo sklenili, da ga brez pomisleka izkoristimo. Čakati na kakršno koli odobrenje za likvidacijo ni bilo časa in tako smo tov. Šuštar (Crni), Djidji (verjetno Silvo Hrast – Džidži, op. S. Ž.), Ros (morda Ros Matija – Miklavž, op. S. Ž.) in jaz napravili načrt za likvidacijo brez predhodnega odobrenja vodstva VOS-a. Treba se je bilo takoj odločiti. Tov. Djidji, ki je prevzel vodstvo akcije, nam je dal takoj potrebna navodila, nato pa smo takoj odšli proti gradu. Na gradu nas je že pričakoval tov. Verbič Peter, ki nam je dal še zadnje podatke o Hvaletovi, ki je bila tisti trenutek na pročeljni strani gradu v družbi komandirja grajske straže, nekega Italijana. Prostor, kjer sta bila, se nam ni zdel primeren za akcijo. Ura je bila šele ena popoldne, zato smo se odločili, da počakamo na ugodnejši trenutek, ker smo pričakovali, da bosta odšla na ljubimkanje na kako drugo, bolj ugodno mesto. Ob treh popoldne sta res odšla, na naše presenečenje pa sta zavila v grad, namesto v gozd, kakor smo pričakovali. Zdelo se nam je že, da bo akcija izpodletela, vendar pa upanja še nismo izgubili. Čakali smo še naprej in naša potrpežljivost je bila kronana z uspehom. Ob pol petih sta se zopet prikazala v grajskem parku. Šla sta po vozni poti mimo okopov, nato po poti mimo prostora, kjer so pozneje pokopavali domobranci svoje mrtve iz Kočevja ter na ovinku neke stezice sedla na klop. Prostor in čas se nam je zdel ugoden. Ker nas je bilo za izvedbo akcije preveč, je predlagal Djidji, da bi šli samo trije, ostala dva pa naj bi bila za stražo. Na akcijo smo odšli: tov. Crni, Djidji in jaz. Z običajnim korakom, kakor da se sprehajamo, smo prišli do njiju. Komaj nekaj metrov smo bili oddaljeni od njiju, ko je Djidji zavpil: ‘Roke v vis!’ in v tem so že padli streli. Hvaletova se je takoj zgrudila mrtva, komandir pa je hotel še nekaj zavpiti, pa je tudi on dobil svojo porcijo. Smrtno zadet sicer ni bil, imel pa je še toliko moči, da se je vrgel s klopi za drevo v bližini, potegnil samokres ter oddal nekaj strelov za nami, vendar ni nikogar zadel, ker smo bili takrat že precej daleč. Poudariti moram še to, da ni bil naš namen likvidirati komandirja, toda zaradi lastne varnosti pri umiku smo ga morali onemogočiti, da nam ne bi pozneje kakorkoli škodoval. Po akciji smo se morali čim preje umakniti. Na naše strele so postali pozorni Italijani na samem gradu in tudi tisti, ki so prihajali na grad. S precejšnjim tempom smo se premikali proti Streliški ulici. Nasproti nam je prišla grupa Italijanov, katerim smo se umaknili v smeri Ljudskega doma. Na poti smo preskočili precej visoko živo ograjo, tekli po nekem travniku ter čez neko dvorišče in se znašli za Ljudskim domom. Tu so nas opazili neki študenti in vpili za nami: ›Vidiš jih, vidiš, barabe, spet so naredili enega hudiča!‹. Nismo se ozirali za njimi, temveč smo gledali, da se čim preje in čim dalje umaknemo. Pri Mestnem domu smo skočili na tramvaj, ki je baš tisti trenutek pripeljal mimo, nato pa smo se razšli po svojih domovih, da spremenimo svojo zunanjost. Ob sedmih zvečer smo se zopet zbrali pri tov. Djidjiju, kjer smo podrobno analizirali uspeh naše akcije.«
V istem mesecu so streljali še na Bredinega očeta, ki je bil zaposlen v Tobačni tovarni in po podatkih VOS zaupnik Dopolavora, delavstvu namenjene organizacije pod vodstvom fašistične stranke, v katero je okupator silil vpisovati delodajalce in njihove delavce. Kratko poročilo o akciji je podpisano s »T«, kjer piše: » V aprilu je Tomaž P. (morda Milan Pogačnik – Tomaž, op. S. Ž.) izvedel akcijo na italijanskega denuncianta Hvaleta iz Tobačne tovarne. Ko se je po peti uri popoldan vračal iz dela, ga je Tomaž P. počakal pred srednjo tehnično šolo. Hvaletu se je Tomaž zdel sumljiv, ker ga je že parkrat prej videl tam okoli. Ko je v njegovih rokah zagledal revolver je v momentu skočil vstran. Pričel se je lov po cesti sem in tja. Po nekaj strelih sta Tomažu odpovedala oba revolverja, Hvale pa se je zgrudil pri zgradbi Tehničnega inštituta. Kasneje se je ugotovilo, da je bil samo obstreljen.«
LAMBERT EHRLICH je bil ustreljen 26. maja 1942 v Streliški ulici, ko je odhajal iz Cirilovega študentskega doma proti stolnemu župnišču. Škof Rožman je Ehrilichu poveril skrb za študirajočo mladino. S svojim delom ji je kazal pot v samostojno slovensko državo in jo pripravljal na prevzem odgovornih funkcij v družbenem življenju. Bil je duhovni vodja študentskega kluba Straža. S svojim pogledom na reševanje slovenskega narodnega vprašanja in svojim odnosom do boljševizma je bil trn v peti komunistom. Pred nasilno smrtjo ga ni rešilo niti to, da je pred drugo svetovno vojno na Dunaju rešil iz zapora komunističnega študenta Borisa Kidriča. Z njim je bolj kot ne po pomoti bil ubit tudi študent Viktor Rojic. V prvem komunikeju, ki so ga komunisti izdali takoj po atentatu, se namesto Rojica pojavi ime Cirila Žebota, ki je bil tudi tarča, saj se je običajno pojavljal kot Ehrlichov jutranji spremljevalec. Še isti dan so napako v osebi popravili in Rojicu pridali oznako narodnega izdajalca. Streljala sta Franc Stadler – Pepe in Kamilo Kratochwill – Mile. Slednji je o dogodku zapisal: »Bilo je pomladi leta 1942, ko so pobesneli fašisti in njihovi hlapci, domači izdajalci mučili prebivalstvo Ljubljane, center narodno osvobodilnega gibanja misleč, da bodo s tem zatrli vsenarodni upor, ki ga je začel slovenski narod skupno z ostalimi narodi Jugoslavije za svojo osvoboditev. Takrat sem bil član ljubljanskega VOS-a in ko sem nekega jutra prišel na sestanek s tov. Pepetom pred Batovo palačo, mi je ta v nekaj besedah povedal, da se pripravlja akcija proti duhovnemu vodji izdajalske ‘Straže’, duhovniku Ehrlichu in njegovim pajdašem, ki so pod krinko zaščite vere sejali razdor med boreči se slovenski narod, hoteč razbiti in uničiti njegovo enotnost in ga prepustiti krempljem podivjanih fašistov. Pepe mi je na ponovnem sestanku obrazložil načrt akcije v kateri naj bi jaz sodeloval le kot stražar pri mestnem domu, do čim bi akcijo izvršila Pepe in Koki. Ker sem želel, da bi šel s Pepetom na akcijo jaz, ker sem mu neizmerno zaupal, sem to svojo misel izrazil njemu samemu in ga prosil naj načrt akcije spremeni. Pepe se je malo začudil, mi krepko stisnil roko in dejal: ‘Če Koki pristane, boš šel pa ti z menoj’. Ker sva s Kokijem stanovala v isti hiši, sem ga takoj zvečer prosil naj mi stori to uslugo, da zamenjava vlogi, s čemer se je on strinjal. Nekaj dni kasneje mi je Ehrlicha pokazala tov. Liza (verjetno Lidija Dermastia – Liza, op. S. Ž.) na Streliški ulici in mi povedala, da hodi tu vsak dan zjutraj, ko odhaja iz Ljudske kuhinje, kjer imajo svoje zbirališče Stražarji, katerim vsak dan mašuje in jih vzgaja za vnete borce – izdajalce proti osvobodilnemu gibanju. Ko so bile vse priprave na akcijo izvršene in načrt točno preštudiran, sem doma še pozno v noč premišljeval o akciji v kateri bom sodeloval prihodnji dan. Naslednjega dne že nekaj minut pred sedmo sta k meni prišla Pepe in Sabina. Pepe si je nadel umetne brke in tudi meni, ki sem se ravno oblačil pomagal pri maskiranju. Vsi trije smo okoli pol osme zjutraj odšli proti Ljudski kuhinji, kjer smo si izbrali kraj za izvršitev smrtne obsodbe. Bil sem precej vznemirjen, čeprav tega nisem hotel pokazati in občudoval sem Pepeta, ki je bil veder in nasmejan, kot bi šel na svoje običajno vsakdanje službeno mesto. To me je pomirilo a občudoval sem ga, ker sem v njem videl lik pravega borca, neustrašenega komunista, kakršen sem hotel biti tudi jaz. Pred Ljudsko kuhinjo sva se ločila od Sabine, ki je odšla proti otroški kliniki, da bi tam stražila, videla pa sva tudi Džura (verjetno Džuro Frelih – Džordže), ki je čakal na vogalu Strossmajerjeve ulice v avtomobilu. Odšla sva proti kraju, kjer sva imela pregled nad izhodom iz Ljudske kuhinje. Ura v stolnici je odbila osem, ko so začeli iz hiše prihajati ljudje. Čakala sva še nekaj minut – in tedaj sta iz veže stopila dva moška … S Pepetom sva se spogledala in razumela. On je … Nasmehnila sva se in pospešila korake. Ko sva bila nekaj metrov pred njima, mi je Pepe mirno dejal: ‘Zdaj’. Naglo sva se obrnila – počili so streli najinih pištol – duhovnik, izdajalec je padel, dočim pa se je ranjeni pajdaš Rojic pognal proti meni. Še nikoli nisem bil tako miren kot tisti trenutek. Odskočil sem korak nazaj – ponoven strel, in tudi ta je prejel zasluženo kazen. S Pepetom sva pohitela do avtomobila, v katerem je nestrpno čakal Džuro poleg prestrašenega šoferja – taksija. Motor je zagrmel, mi pa smo se zadovoljno spogledali in nasmehnili. Ko smo brzeli mimo otroške bolnice, smo skozi okna avtomobila zagledali Sabino, ki je odhajala v mesto in nas z očmi pozdravljala. Na Št. Jakobskem trgu je Pepe izstopil in mirno odšel v službo kot vsak dan. Ko sem se vračal domov, sem v sebi občutil ponos, da sem sodeloval uspešno v akciji, ki je sovražnikom slovenskega ljudstva zadala težak udarec, kar je potrjevalo tudi pisanje v časopisih in okupatorjevo divjanje.«
AKCIJA NA MESTNEM TRGU je naslov zapisa, ki ga je podpisal Mile (verjetno Kamilo Kratochwill – Mile, op. S. Ž.), vendar iz njega ni moč razbrati, koga so tokrat umorili. Zgodilo se je spomladi 1942. Navodila za akcijo je dal Franc Stadler – Pepe. Zapisano je takole: »/…/ Izdajalca katerega smo imeli kaznovati, nam je pokazala iz gostilne Kolovrat tov. Seka (verjetno Stana Brezar – Seka, op. S. Ž.). Na dan določen za izvršitev smo se malo pred poldnem sestali pred Magistratom. Sam sem imel za seboj že nekaj akcij in sem bil dokaj miren in zbran, ravno tako tudi Marko (morda Miloš Rems – Marko, op. S. Ž.), do čim pa je bil Pleško (verjetno Mirko Pleško – Franci, op. S. Ž.), ki je bil sedaj prvi krat na akciji precej nervozen in vznemirjen. Za zavarovanje je za Ljubljanico skrbel tov. Feks (verjetno Slobodan Šumenjak – Feks, op. S. Ž.), v avtomobilu-taksiju pa je pri šoferju sedela tov. Urška (verjetno Majda Peruzzi – Urška, op. S. Ž.), ki ni poznala strahu. Nekaj minut pred 12. uro smo zagledali človeka, kateremu smo morali plačati dolg za njegovo izdajalsko delo proti svojemu narodu. Spogledali smo se in se razumeli – akcija mora uspeti. Ko se je on približal, smo se malo pomaknili v ulico pri trgovini Samec na Mestnem trgu. Že smo zaslišali korake odpadnika – še hip že se je prikazal pred nami. Bliskovito sem izvlekel pištolo in sprožil. Videl sem kako se je izdajalčev obraz skremžil in ploskoma je padel na okrvavljeni pločnik. Približal sem se mu skupno s tovarišem ter mu dal ponovno strel v glavo. Tudi Marko je izstrelil nekaj strelov, dočim pa je Pleško precej nervozno oddal v izdajalca več strelov. /…/«
Atentatorji so se za Ljubljanico umaknili do taksija in se odpeljali do pivovarne Union, kjer so se razšli.
MARJAN STERNIŠA, žandarmerijski poročnik, ki se je v Ljubljani med vojno ukvarjal z obveščevalnim delom izven OF, je bil 20. avgusta 1942 napaden s strani varnostnikov VOS in pri tem lažje ranjen v glavo. V Sterniševem krogu je delovala vrinjenka Melita Nedog – Pepelka, obveščevalka VOS v specialni obveščevalni službi, ki je pomagala pri zbiranju potrebnih informacij za izvedbo atentata. Drago Pauko – Peter je o akciji zapisal: »/…/ Stvar je bila sledeča: Staro jugoslovanski žandarski oficir in takratni voditelj ‘plavih’ Marjan Sterniša je radi svojega protinarodnega delovanja in izdajstva bil obsojen na likvidacijo. Načrt pa je določil, da se Sterniša likvidira na svojem stanovanju v Pražakovi ul. št. 12/II. Sterniša je običajno ob pol treh popoldan šel v mesto in ob 3. uri bil običajno nazaj. Torej načrt je bil, da se v tem času, ko gre on ven, mi vtihotapimo v njegovo stanovanje in ga do 3. ure počakamo ter ga z mrzlim predmetom likvidiramo, nakar se umaknemo.
Določeni smo bili 4 tovariši jaz (Peter), Djordje (verjetno Džuro Frelih – Djordje, op. S. Ž.), Copa (Mlinar) in še neki tovariš iz Rožne doline. Po načrtu smo se vtihotapili v hišo in čakali. Moram pripomniti, da je bila spodaj pred hišo italijanska straža (dva miličnika).
V stanovanju sta nam delala preglavice lastnik stanovanja Sferza Anton in njegova žena, ki smo ju spravili v eno sobo in zaklenili oz. zastražili. Sferza je špekuliral, da bi prišel do sprednje sobe in poklical na pomoč spodaj stražo. Vedno je imel zahteve, da ima nekaj prinesti iz sprednje sobe, pustil sem ga, seveda sem ga sledil, tako da mu ni uspel njegov načrt.
Stvar se je zavlekla in Sterniša ni bilo nazaj po načrtu. Prešla je ena ura, dve, tri in mi smo še vedno čakali. Ob 6. uri zvečer pa nas je napustil Djordje z izgovorom, da gre vprašat kaj naj storimo, ali ga čakamo še naprej, ali se umaknemo. Bližala se je 9 ura zvečer t.j. bližala se je policijska ura, a nazaj ni bilo niti Sterniša, niti našega Djordje. Moram opozoriti, da sem tistega tovariša, ki je bil iz Rožne doline poslal domov, zato ker je bil poročen in je imel majhnega otroka, na njegovo mesto pa je prišel tov. Dušan (morda Dušan Frank – Duško ali pa Dušan Burja – Peter). Razdelili smo si mesta: Dušan je stražil v sobi Sferza in ženo, Copa (Franc Copič, študent iz Maribora, op. S. Ž.) je stal na vratih, namreč on bi moral, ko pride Sterniša noter izvršiti likvidacijo, jaz (Peter) pa sem stal za drugim vogalom vrat.
Bila je ura 9 in 10 minut, ko je Sterniša pozvonil, vrata smo pustili nezaklenjena in je vstopil. Jaz sem stopil izza vogala in hitro zaprl s hrbtom vrata, držeč v roki pištolo sem zaklical ‘Roke v vis’. Pištolo sem imel zaprto, ker je bilo naročeno, da se ne sme streljati, Copa se ni mogel znajti. Sterniša je hotel zbežati nazaj, zato je navalil name, ki sem mu zastavil pot (s hrbtom sem tiščal vrata). Nazadnje sem zavpil na Copa, kaj čaka, takrat je Cop reagiral in ga je s kladivom malo oplazil po glavi. Takrat se je Sterniša vrgel name in se začel na vse grlo dreti na pomoč. V hiši, katera je V. nadstropna je začelo vse leteti skupaj. Copa je zbežal iz stopnic misleč, da se umakne na podstrešje, toda vrata so bila zaklenjena. Tam so ga karabinjerji dobili in potem mislim drugi dan ustrelili (ustreljen je bil na Tomačevski cesti, op. S. Ž.).
Dušan je imel drugo srečo: čim je začelo vpitje, se je Sferza vrgel proti njemu, Dušan se je s stolom izmaknil, tako da je Sferza padel po parketu. Dušan se je umaknil, zaklenivši sobo za seboj niz stopnišče, čez dvorišče in streho proti kolegiju na varno. Ostal sem poslednji, ko je Sterniša začel vpiti. Kljub temu, da ne smem streljati, sem imel namen streljati; bilo pa je nemogoče, ker sem imel pištolo zaprto. Nazadnje mi je roko, v kateri sem imel pištolo tako zvil, da mi jo je zlomil in mi je pištola padla iz rok. Podvojil sem moč in sem Sterniša vrgel v kot in se umaknil po stopnicah navzdol. /…/«
Pauko se je vso noč skrival po bližnjih strehah in dvoriščih, zlezel nazadnje v klet Delavske zbornice in se zjutraj rešil na varno, Marjan Sterniša pa je bil kasneje, jeseni leta 1943 na zloglasnem Kočevskem procesu usmrčen.
FORTUNAT MAJDIČ je nasledil v maju 1942 ubitega poveljnika Slovenske legije Iva Peršuha. Bil je uradnik na banovini in upravnik Rokodelskega doma, kjer je VOS 25. avgusta nanj izvršil atentat. VOS je s pomočjo sledilcev dolgo opazoval Majdiča, ki je imel v svoji bližini še tri vosovske vrinjence. To so bili: Slava Demšar, Rudi Kurnik in Franc Slamič. Tem je Rudi Janhuba – Vaso, v Ljubljani je bil od aprila do junija 1942 varnostnik VOS, nato je do junija 1943 vodil specialno obveščevalno službo, preko Jožeta Šiške naročil, kako se morajo vesti po Merčunovi (Fortunat Majdič – Merčun, op. S. Ž.) smrti, da morajo smrt globoko obžalovati in se udeležiti pogreba. Svetoval je tudi, naj se trenutno zaradi Majdičeve smrti ustavi sledenje ostalih oseb (npr. Stareta). Marjeta (Zdenka Kidrič) je v poročilu Kardelju 24. septembra 1942 zapisala, da »…direktive, ki nam jih daješ glede razbijanja bega, smo mi nekako že doumeli iz smernic, ki si nam jih nakazal v zadnjem pismu in je bila naša zadnja justifikacija bega Majdiča.«
Poročilo o tem atentatu je po vojni najverjetneje napisal Anton Kovič – Sine. Njegovo ime je na poročilu dodano s svinčnikom. Napisano je tako: »Majdič Fortunat je bil eden od organizatorjev be-ga v času okupacije. V letih 1941–1942 in radi njegovega delovanja v korist okupatorja, organiziranja be-ga je OF donesla odločbo s katero je bil obsojen na smrt. Izvršenje justifikacije je bilo poverjeno organom VOS-a in kot član te ilegalne organizacije sem prejel nalogo, da justificiram Majdiča.
Na dan 12.8.1942 je bil ilegalni sestanek članov VOS-a pri Rižarni, na katerem je bil detalno pretresen načrt izvrševanja te akcije. Majdič Fortunat je imel svoj sedež v tedanjem ‘Rokodelskem domu’ na Sv. Petra c. št. 12, kjer je bilo zbirališče, pravzaprav nekak štab be-ga. Izvršenje same akcije je bilo povezano s težkočami, kajti v neposredni bližini Rokodelskega doma v učiteljišču se je nahajala italijanska posadka, katera je bila številčno precej močna, a poleg tega so se nahajali be-ga v samem Rokodelskem domu in čas izvršenja akcije je bil določen za 12 uro. Ko sem razgledal Rokodelski dom in njegovo okolico ter preučil možnost umika, sem na dan 12. 8. 1942 skupno s tov. Urško (verjetno Majda Peruzzi – Urška, op. S. Ž.) odšel v Rokodelski dom z namenom, da izvršim poverjeno mi nalogo. Na hodniku, ko sem pregledoval seznam stanovalcev Rokodelskega doma, me je zaustavil neki moški, za kogar sem smatral po osebnem opisu, da je to Majdič. Vendar nisem bil siguren v to in sem Rokodelski dom napustil. Na nasipu Sv. Petra se je nahajala tov. Lidija (verjetno Lidija Dermastia – Liza, op. S. Ž.), katera je Majdiča dobro poznala in ona mi je potrdila, da je oseba s katero sem govoril v hodniku Rokodelskega doma iskani Majdič. Ponovno sva se z Urško vrnila v Rokodelski dom, odšla v II. nadstropje, kjer je Majdič imel svoje pisarne in zapazila sva Majdiča na hodniku. Urška je imela neko pismo, katero je morala predati Majdiču, a pismo samo nam je pa služilo kot prevara, da bi jaz pridobil na času in izkoristil ugodno priliko, da bi lahko streljal. Ko je tov. Urška predajala pismo Majdiču, sem pričel streljati na njega in po prvem strelu se je takoj zrušil. Streljala je prav tako tudi Urška in ob tej priliki sem bil ranjen od Majdiča, ki je streljal skozi desni žep. Ko sem se prepričal, da je Majdič mrtev (zadet je bil v desno sence in v trebuh in ranjen prepeljan v Leonišče, kjer je pred 17. uro popoldan umrl, op. S. Ž.), sva z Urško pohitela z umikom. Morala sva priti v pritličje in od tu si izsiliti umik. Z ozirom na to, da je bila akcija izvršena ob 12.30 in da so bili be-ga kateri so bili uniformirani in oboroženi, ravno pri obedu, je bila situacija za naju z Urško precej kritična. Nekoliko be-ga je poizkušalo, da nama prepreči umik in so nama zaprli glavna vrata t.j. izhod na Komenskega ulico. Ker pa je imela ta hiša dva izhoda, sva z Urško koristila drugi izhod, ki nama je še ostal prost in je vodil na dvorišče. Be-ga so pričeli kričati na pomoč in vpiti, da se nahajajo v hiši morilci ter je nastalo beganje in iskanje nas dvojice. To zmešnjavo, katera je nastala, sva izkoristila z Urško, prišla na dvorišče in znašla sva se pred ograjo, ki je mejila na sosednje dvorišče in jo je bilo treba preskočiti. Kljub ranjeni desni roki sem s težavo vendar le uspel, da pomagam Urški preskočiti ograjo. Bil pa je tudi že zadnji čas, kajti be-ga so pričeli prihajati na dvorišče. Ko sva preskočila prvo ograjo, sva se znašla na vrtu sosednje hiše, kateri je bil prav tako ograjen in to je bila za naju dva nova prepreka. Srečno sva preskočila tudi to ograjo, znašla se na dvorišču tretje hiše, kjer sem opazil, da so stanovalci te hiše zbegani, kajti verjetno so slišali strele, a glavna zapreka se nam je pojavila v dvojici italijanskih karabinjerjev, katera sta stala na dvorišču in se razgovarjala. Videč, da ni drugega izhoda, kakor samo naprej, sem potegnil pištolo in tako prisil karabinjerje, da sta nama napravila prosto pot. Karabinjerja sta bila prav tako preplašena, ko sta videla, da jima grozim z orožjem in pa, ker sta me videla krvavega. Z Urško sva prišla na cesto Sv. Petra, šla v neko hišo, katera je imela izhod na Sv. Petra nasip in tako sva bila rešena zasledovalcev. Tu sem Urški predal pištole, sam pa sem s tov. Lidijo, katera je tu čakala na izid akcije, odšel v stolno cerkev, kjer me je ona obvezala, nato pa sva odšla na Bleiweisovo cesto v stanovanje Zorke« (morda Zorka Kravos, op. S. Ž.).
FRANC ROTER je bil obdolžen ovajanja oz. denunciantstva, s čimer so komunisti označili vsakega svojega ideološkega nasprotnika. Akcije se je spominjal Drago Pauko – Peter: »V začetku avgusta meseca 1942 sem jaz (Peter) in Majda (verjetno Majda Peruzzi, op. S. Ž.) dobili nalogo likvidirati v Kolodvorski ul. 11 ljudskega izdajalca Roterja, kateri je bil policijski agent in je bil radi svojih kvizlinških dejanj obsojen na smrt. Načrt je bil, da si prvi dan ogledamo položaj. Ponavadi je Roter šel v službo ob 1/2 9 uri do 3/4 na 9, na ogledu je potekalo vse v redu. Prišli smo drugi dan in smo čakali zastonj, tretji in četrti dan pa smo čakali od pol devete do devete ure in smo jaz in Majda že bili sigurni, da ga ne bo, ko pa je nenadoma tov. Mija, katera je bila določena, da da znak, da gredo, dala znak. Po cesti od mestne kopalnice proti nam so se bližali proti nam eden od Italijanov z leve strani, na desni pri Štruklju pa so stražili z brzostrelkami dva karabinjerja, mi pa v sredi. Vprašanje je bilo ali izvršiti akcijo ali pa jo opustiti. Odločili smo se v brzini za akcijo. V tisti nepripravljenosti in radi bližajočih se Italijanov, smo bili raztreseni. Srečali smo se z Roterjem ravno na vrtnih vratih, katera so bila ena polovica odprta, druga pa zaprta. Majda je v naglici stopila pred mene in mi zakrila cilj, streljala je prva, a je zgrešila, ker je Roter predčasno zagledal pištolo in se v tistem hipu počepnil tako, da je metek promašil. Misleči, da ga je zadela, je stekla naprej. Ustrelil sem še jaz, a sem ga zadel previsoko nad srcem. Mislil sem, da sem ga zadel in sem stopil še jaz naprej. Ko se obrnem, vidim, da še leze, ker pa se je držal z rokami za glavo, sem oddal še en strel, kateri je /zletel/ skoz roko in glavo. Strel je zadel dva centimetra prenizko, tako, da je Roter s pokvarjenim očesom čez nekaj tednov okreval. /…/«
KAZIMIR KUKOVIČ je bil že pred drugo svetovno vojno policijski uradnik, med vojno pa je prav tako delal na ljubljanski policiji. Sodeloval je tudi z obveščevalnim uradom pri štabu majorja Karla Novaka. VOS je dvakrat streljal nanj, prvič 26. septembra 1942 in drugič 8. oktobra 1942. Pri zbiranju podatkov o Kukuviču je sodeloval vodilni uslužbenec ljubljanske policije Vladimir Kante s tajnim imenom Lija. Kukovič je za posledicami drugega atentata umrl. Kratko poročilo o akciji je napisal Sine (verjetno Anton Kovič – Sine, op. S. Ž). Besedilo je bilo z nekaj slovničnimi in vsebinskimi popravki objavljeno 8. junija 1952 v Informatorju št. 2, ki pravi takole: » /…/ Ena od težjih akcij jeseni 1942 je bilo kaznovanje rodnega izdajalca – policijskega komisarja na italijanski kvesturi v Ljubljani, Kazimirja Kukovič-a. Naša obveščevalna služba je odkrila njegovo tesno povezavo z izdajalsko Sterniševo obveščevalno službo. Podatke Sterniševe obv. službe o pripadnikih OF, članih partije itn. je Kukovič dostavljal zelo vestno fašistični kvesturi v postopek. Prizadeval se je, da bi plavogardisti uspeli z organizacijo svojih likvidatorskih grup, ki naj bi ubijale funkcionarje OF. Tudi na policiji je organiziral OS za odkrivanje pristašev OF in članov Partije. Kvestorju je izdelal podroben načrt za čim hujše represalije proti OF. Kukovič je bil od sodišča OF zaradi izdajstva obsojen na smrt.
V drugi polovici septembra je bil pod Štefanovim (verjetno Edo Brajnik – Štefan, op. S. Ž) vodstvom izdelan načrt za akcijo. Izdajalec se je zavedal kaj mu preti in zato ni šel nikamor brez agenta, ki ga je stražil. Iz svojega stanovanja v Medvedovi ulici pri Šišenskem kolodvoru je odhajal na kvesturo vedno po drugih ulicah in ga je skupina članov VS nekaj dni zaman pričakovala. 26. septembra 1942 so bili na akciji: Tomaž (morda Milan Pogačnik – Tomaž, op. S. Ž), Gusar (morda Urbančič Franc – Gusar, op. S. Ž.) in Luka (morda Jože Šiška – Luka, op. S. Ž.) v zaščiti. Tomaž in Gusar sta v Šiški po naključju trčila v Kukoviča, ko sta se pomikala proti Medvedovi ulici. Tomaž se je takoj znašel in onesposobil agenta, toda Gusar je nekoliko okleval in se je Kukoviču posrečilo pobegniti za vogal ulice. Italijansko patrolo, ki je pritekla iz bližine, ko je zaslišala strele je Luka razgnal s streli iz ‘Mauser’ pištole tako, da je bil vsem omogočen hiter umik. Sedaj je bilo Kukoviču lahko dokončno jasno, kaj ga čaka. Postal je skrajno oprezen. Zaradi verjetnosti, da nam bo fašistična policija postavila zasede, smo akcijo preložili na teden dni in podvzeli obveščevalne mere.
8. oktobra 1942 so se na poti za Cekinovim gradom sestali: Tomaž, Luka in Sine. Acko (Franjo Kroupa – Acko je s triciklom kasneje v istem mesecu sodeloval še pri atentatu na bana Natlačena, op. S. Ž.) je s triciklom (vožnja z bicikli je bila tedaj prepovedana) pripeljal orožje: 2 veliki ‘Mauser’ pištoli in več revolverjev. Načrt za izvedbo je bil napravljen že prejšnje dni po proučitvi glavnih možnosti, ki so prihajale v poštev. Luka in Sine sta se podala v gostilno, ki je stala skoro vis a vis Kukovičevega stanovanja v Medvedovi ulici. Čakala sta, kdaj se bo z agentom zjutraj odpravil v službo. Tomaž, ki je imel nalogo kriti umik in v slučaju potrebe posredovati, se je postavil na prvi ulični vogal v šišenski smeri. Približeval se je čas, ko je Kukovič navadno odhajal z doma na policijo. Okrog pol osmih zjutraj je njegov agent prišel pred poslopje, kjer je Kukovič stanoval in si ogledal okolico, če je situacija ‘čista’. Ker na ulici ni bilo nobene sumljive osebe, je šel po Kukoviča. Čez nekaj trenutkov sta se prikazala na vratih. Sine in Luka sta brž pohitela k izhodu iz gostilne in odprla ogenj iz obeh ‘Mauser’ pištol na izdajalca Kukoviča, ki je bil oddaljen 15 – 20 metrov in je napravil le nekaj korakov od hišnih vrat. Oddala sta po vrsti 5 – 6 strelov in Kukovič se je zgrudil. Njegov agent je skočil par korakov vstran in pričel streljati. Na umiku je Sinetu prestrelil površnik. Z agentom ni bilo časa obračunavati, ker je bila takoj na nogah vsa italijanska straža na sosednjem šišenskem kolodvoru in drugod. Tomaž je uspešno kril umik. Vsa trojica je prešla Celovško cesto ter po poti za Cekinovim gradom dospela v Tivoli. Od tam je Luka odnesel orožje v ‘založbo’, kakor so VOS-ovci imenovali Narodni muzej, kjer je bilo centralno skladišče VOS-ovskega orožja. Tako je izdajalec Kukovič sprejel zasluženo plačilo.«
Prebrano nam naj bo v opomin in ne v obsodbo tistih, ki jih je slepa vera v totalitarno ideologijo napravila za morilce, njihova po večini mlada življenja pa obremenila s smrtnim grehom bratomora. V marsikom od njih se je čez čas prebudila vest in mu noč spremenila v dan, ko spomin na storjeno ni dovolil mirnega spanca. Naj se ti časi nikoli več ne ponovijo, želja po resnični narodni spravi pa naj premaga ideološke predsodke, da bo pot do zgodovinske resnice končno prosta.
7.2. Kaj izvemo o domobrancih v šolskih učbenikih za osnovne šole, izdanih v Sloveniji po osamosvojitvi (2)
Urška Eniko
7.2.1.
V zadnji Zavezi smo povedali, kaj so učenci v osnovni šoli smeli izvedeti o domobrancih v šolskih učbenikih, izdanih od konca vojne do osamosvojitve Slovenije. Nekaj naših ugotovitev ponavljamo zato, da bomo lažje primerjali, kako našo tematiko obravnavajo učbeniki, ki so bili izdani po osamosvojitvi Slovenije.
Prav veliko nismo imeli napisati, saj je bilo o naši temi zelo malo napisanega, v večini učbenikov le odstavek ali dva. Prvi učbenik, ki je beli gardi in domobrancem posvetil celo nekaj več kot dve strani teksta in dodal še štiri fotografije, je bil iz leta 1988. Fotografije so bile seveda take, ki so kazale domobrance v slabi luči: prva je prikazovala belogardiste iz postojanke v Trebnjem na Dolenjskem, ki peljejo skupaj z Italijani partizana na morišče, druga domobransko prisego, tretja spomenik žrtvam belogardističnega nasilja na Svetem Urhu – tak je bil podnapis – in četrta letak OF z opozorilom na pomen domobranske prisege in posledice narodne izdaje. Omenjene slike so se pojavile še v nekaterih učbenikih, v treh pa smo lahko uzrli še porušen Turjak. Kakšnega drugega slikovnega gradiva o beli gardi ali domobrancih nam učbeniki niso privoščili.
Tisto malo, kar je bilo napisanega o beli gardi in domobrancih, smo našli pod naslovi in podnaslovi: delovanje domačih izdajalcev, kolaboracionizem na Slovenskem, okupatorjevi sodelavci, narodni izdajalci, vloga izdajalske buržoazije, okupatorjevi pomočniki in podobno. Včasih pa se je celo zgodilo, da je bil naslov samo »kontrarevolucija na Slovenskem« ali »nastanek bele garde«. Če je bilo to tako, so nas v podnaslovu poučili, da gre v tekstu za nastanek narodnih izdajalcev.
Rekli smo že, da je bilo o beli gardi in domobrancih napisano zelo malo. Celo o uničenju bele garde na Turjaku niso poročali vsi učbeniki. O vaških stražarjih pa ni bilo nikjer ne duha ne sluha.
Kako malo je bilo zapisanega o naši temi, naj vas kot primer spomnimo na učbenik iz leta 1976. Temi narodnoosvobodilni boj jugoslovanskih narodov je bilo v učbeniku namenjenih 54 strani (to je kar tretjina učbenika, ki je namenjen svetovni zgodovini 20. stoletja), od tega slovenski NOB več kot 40, beli gardi pa samo ena sama stran. Domobranci pa niso bili omenjeni niti z besedo.
V navedenih učbenikih nismo našli za belogardiste in domobrance niti ene besede, ki bi pokazala, kaj so zares bili. Poimenovani so bili le z žaljivkami in neresničnimi opisi, kot so domači izdajalci, belogardistični zločinci, skrivači, okupatorjevi hlapci, zakrknjeni belogardisti, organizatorji tolp, nekakšna vojska, klerofašisti, okupatorjevi pomočniki in kolaboracionalisti. Kaj se je z domobranci zgodilo po koncu vojne, nam je namignil en sam učbenik, in sicer tisti iz leta 1958, kjer so avtorji ugotovili le to, da se slovenska buržoazija ni mogla sprijazniti z resnico, da bo njena usoda, če zmaga NOB, enkrat za vselej zapečatena.
Kako pa je danes? Kaj današnji učbeniki pišejo o domobrancih?
V samostojni Sloveniji so bili izdani štirje učbeniki, ki obravnavajo dvajseto stoletje in so namenjeni učencem osmega oziroma devetega razreda osnovne šole. Nekateri imajo več ponatisov, ki pa jih nismo pregledovali, zato dopuščamo možnost, da smo kakšno informacijo tudi spregledali. Pregledali smo različne učbenike, izdane leta 1997, 2005, 2007 in 2008.
Ker je v vseh učbenikih, ki jih tokrat pregledujemo, o naši temi napisano po nekaj strani, ne moremo in niti nismo usposobljeni analizirati vsakega stavka. Iz vseh učbenikov bomo tako izbrali samo nekaj izbranih trditev, ki se nam zdijo posebej zanimive in so vredne našega razmisleka.
V obdobje samostojne Slovenije sodi tudi učbenik, izdan leta 1991, delo Branka Božiča in Tomaža Webra, ki pa je le ponatis učbenika iz leta 1958, o katerem smo že pisali. A vseeno nas čudi, da učbenik, izdan leta 1991, nosi naslova Okupatorjevi pomočniki in Okupatorjevi sodelavci, za domobrance pa uporabi besedo izdajalci in organizatorji tolp. Prav tako čudna je ugotovitev, da je domobranska policija zapirala na tisoče zavednih Slovencev in da je strah in trepet sejala domobranska črna roka, ki je pobijala ljudi na domovih.
Je pa omenjen učbenik prvi, ki zapiše kratico MVAC: »S podporo generala Leona Rupnika in voditeljev slovenskih meščanskih strank so Nemci kmalu ustanovili slovensko domobranstvo, nadomestek poražene MVAC – prostovoljne protikomunistične milice ali bele garde.« (Branko Božič, Tomaž Weber: Zgodovina za osmi razred, Ljubljana 1991, stran 106)
Če upoštevamo, da je omenjeni učbenik samo ponatis prejšnjih, čeprav je izšel leta 1991, lahko za prvega, ki je izšel v samostojni Sloveniji, smatramo tistega iz leta 1997 (5. ponatis), avtorjev Branimirja Nešovića in dr. Janka Prunka. Tematika, ki nas zanima, je prikazana pod naslovi Delitev plena, V partizane, »Rdeči« in »beli«, Nastanek federacije, Z belimi konji v belo Ljubljano in Obsodba fašizma. Avtor vseh tem razen zadnje je dr. Prunk.
Naslov Z belimi konji v belo Ljubljano se nam zdi prav posrečen, tudi zato, ker malo prej preberemo »Rdeči« in »beli« in se nam za hip, ko preberemo naslov, celo porodi vprašanje, kdo je vkorakal v belo Ljubljano.
Veseli nas, da podnaslovi niso podobni prejšnjim učbenikom, kjer so domobranci označeni za kolaborante in sodelavce okupatorjev, ampak so naslovi zgolj Slovenska zaveza, Protikomunistična milica, Vojaški poraz četnikov in vaških straž, Slovensko domobranstvo in Obračun z domobranci. Domobranci niso nikjer označeni za izdajalce, kar pa se ponovno zgodi, to moramo posebej poudariti, v naslednjih učbenikih.
Druga svetovna vojna na Slovenskem je v učbeniku prikazana na 39 straneh, naša tematika približno na petih straneh. Dodanih je še sedem slik, letak podpisan z Združeni Slovenci, Papeževa beseda o komunizmu, razglas Leona Rupnika ob imenovanju in del domobranske prisege.
Začudi nas izbor in postavitev slik na strani 140, kjer ena ob drugi stojijo tri slike: na prvi domobranska in nemška zastava, na drugi obešanje partizana in na tretji domobranska prisega na stadionu. Ob taki kombinaciji takoj pomislimo, kot potem lahko preberemo še v tekstu, ki se navezuje na sliko, da so domobranci ubili veliko partizanov, aktivistov in njihovih simpatizerjev. Ta izbor nas začudi tudi zato, ker nikjer ne najdemo nobene slike partizanskega nasilja.
Ponujamo vam še nekaj zanimivih citatov iz učbenika. Na strani 127 lahko preberemo, kdo so bili Stražarji in Mladci: »Strpnost do OF je sprva pokazala Sokolska legija, ki je novembra v posebni izjavi zapisala, da se ne namerava boriti proti nobeni protiosno usmerjeni osvobodilni akciji. To je bil tudi odgovor Stražarjem in Mladcem iz katoliškega tabora Slovenske ljudske stranke, ki so propagirali fašistične ideje in boj proti komunizmu. Obe skupini sta urili ilegalne oborožene trojke, katerih člani so bili zelo disciplinirani in so kasneje predstavljali jedro protikomunističnih enot. Borbene katoliške skupine so se povezale v Katoliško akcijo.«
Nenavadno se nam zdi tudi, da o porazu vaških stražarjev na Turjaku izvemo le nekaj stavkov: »Katoliško usmerjene vaške straže, ki pa so bile bolj številne, štele so nad 3000 mož, so se umaknile v nemško varstvo v Kostanjevico iz Novega mesta in v Ljubljano. Velika skupina, nad 700, se jih je utrdila na gradu Turjak, kjer so jih partizanske brigade 15. septembra obkolile in po nekaj dneh bojev premagale.« Kaj se je zgodilo potem, nam ni dano prebrati.
O tem, kaj se je zgodilo z domobranci po vojni, izvemo v podpoglavju Obračun z domobranci, ki je del poglavja Obsodba fašizma, avtor pa je Branimir Nešović. Marsikdo bi, ko bi zagledal kar nekaj stavkov o poboju domobrancev, vzkliknil od veselja (ali pa jeze). Mi pa vemo, da tudi če bi bil napisan cel učbenik o njihovi usodi, bi bilo premalo. Takole piše na strani 153: »Pred jugoslovansko armado se je večina domobranske vojske z mnogimi civilisti umaknila na avstrijsko Koroško, kjer so se predali britanskim enotam, del pa v Italijo. Tam se je zbralo okoli 11 tisoč domobrancev, 2400 srbskih kvizlingov in okoli 18 tisoč hrvaških ustašev in domobranov. Zadnje dni maja 1945 so te ljudi vrnili v Jugoslavijo, podobno kot so vračali pripadnike različnih kvizlinških enot iz drugih držav. Med vrnjenimi naj bi bilo okoli 10500 slovenskih domobrancev, ki so jih zaprli na Teharjah pri Celju, v Šentvidu nad Ljubljano, Škofji Loki in Kranju. Del domobrancev, predvsem tiste, ki še niso dopolnili 18 let, so izpustili, večino drugih pa so v zgodnjem poletju 1945 usmrtili. Množični poboji so bili v Kočevskem Rogu, na Teharjah, v okolici Škofje Loke in Hrastnika. Po nepopolnih podatkih so po končani vojni usmrtili sedem do osem tisoč domobrancev. Pobili so tudi hrvaške in srbske ujetnike.«
Ne vem, kateri učitelj zgodovine bi bil zadovoljen, če bi od svojih dijakov dobival odgovore kot so nekje, nekdo, nekoč … Po analizi tega sestavka pa je pravilen odgovor na vprašanje, kdo je pomoril domobrance, kar nekdo oziroma oni.
Drugi učbenik, ki smo ga pregledali, ima naslov Raziskujem preteklost 9 in je delo Jelke Razpotnik in Damjana Snoja. V rokah smo imeli izdajo iz leta 2005. Obdobje druge svetovne vojne na Slovenske je predstavljeno na 15 straneh. Nas je predvsem zanimalo poglavje Državljanska vojna – spopad med Slovenci in poglavje iz obdobja po drugi svetovni vojni z naslovom Junakom borbe naj slede junaki dela. Naša tematika zajema približno štiri strani, osem slik in nekaj citatov. Posebej nas veseli, da so med slikami tudi tiste s kolonami slovenskih beguncev, ki se umikajo na Koroško, vrnjenih domobrancev in grobišča v Rogu. In kar moramo še posebej zapisati, prvič in zadnjič v učbeniku preberemo Titove besede iz govora v Ljubljani 26. maja 1945: »Ta manjšina ne bo nikoli več gledala naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.«
Začeli bomo na strani 95, kjer pod sliko Marka Natlačena med drugim piše tudi tole: »Za KPS je bil moteč, zato je VOS nanj izvedla atentat.« Moramo reči, da pri taki povedi takoj razumemo in začutimo, da je bilo popolnoma normalno, da ga ubijejo. In tako se nam zdi prav. Niti pomislimo ne, da bi bilo lahko kako drugače. Tako naravno se nam zdi, ko če bi rekli: »Dva dni nismo ničesar jedli, zato smo bili lačni.«
Zakaj so se Slovenci spopadli med seboj, lahko zelo nazorno preberemo na strani 103: »Oba tabora sta želela voditi Slovenijo med okupacijo. Tabora sta bila na različnih straneh tudi zaradi različnih stališč do okupatorja. Komunistična stranka se je odločila za oborožen upor in s somišljeniki ustanovila OF. Meščanski tabor se je odločil za lojalnost do okupatorja. V svoji politiki čakanja je postajal vse bolj nestrpen do OF in komunistov, ki so med Slovenci dobivali vse več podpore. Nestrpnost med taboroma je spodbujala močna propaganda na obeh straneh …«
O porazu vaških straž pri Turjaku je tokrat na strani 104 zapisano, da so pripadniki vaških straž z oboroženim sodelovanjem z okupatorjem zašli v kolaboracijo oziroma izdajstvo. Posledic svojih dejanj so se vse bolj zavedali, vendar situacije niso zmogli rešiti. Partizani so pripadnike vaških straž (imenovali so jih belogardisti) premagali pri Turjaku. Ujetim belogardistom so sodili na kočevskem procesu. Večino so obsodili na smrt. Pobili pa so tudi večino tistih, ki jim sploh niso sodili. Avtorja sta priložila še sliko zajetih vaških stražarjev in zraven vprašanje za dijake: »Kako bi opisal razpoloženje zajetih mož?« Glede na to, da vemo, kaj se je zgodilo s temi možmi, je najmanj, kar lahko zapišemo, da je tako vprašanje neokusno in žaljivo.
Poleg omenjene slike pritegne našo pozornost še druga slika z vaškimi stražarji, ki nosi takle podnapis: »Pripadniki vaških straž so bili predvsem kmetje, veliko je bilo tudi članov predvojnih klerikalnih dijaških in študentskih organizacij. V poslednjem boju na Turjaku je bil med borci tudi pesnik France Balantič.« Vsaj prvi del opisa dogodkov pri Turjaku bi lahko uvrstili v učbenike takoj po letu 1945, tole z Balantičem pa upamo, da je samo tiskarski škrat.
Našo pozornost je pritegnil še podnaslov Kdo se ni veselil zmage partizanov. Izvemo, da so se partizanske osvoboditve Ljubljane in Slovenije razveselili Slovenci, vendar ne vsi. Razveselili se niso tisti, ki so sodelovali z okupatorjem, podpirali politiko čakanja meščanskega tabora in odklanjali sodelovanje z OF. Med njimi se je namreč širil strah pred prihodnostjo, komunistično revolucijo in novo oblastjo.
O dogodkih maja 1945 se poroča podobno kot v prejšnjem učbeniku, s tem da smo seznanjeni tudi s podatkom, da so po navodilih jugoslovanskega vodstva poboje zagrešili vojska, policija in tajna služba, imenovana OZNA. Mislili smo že, da bomo lahko napisali nekaj pohvalnih besed o poročilu o dogodkih ob koncu vojne, pa smo uzrli tudi stavka na strani 151: »Ker so bili postopki opravljeni brez sodnega postopka, pomenijo krvav madež na slovenski komunistični preteklosti« in na strani 153: »Procesi proti bivšim okupatorjem in izdajalcem so potekali proti zajetim okupatorjem in domačin izdajalcem (na primer proti Leonu Rupniku, škofu dr. Gregoriju Rožmanu, članom vaških straž). Veliko obsojencev je bilo obsojeno na smrt.«
Naslednji učbenik v naši obravnavi je delo Ane Nuše Kern, dr. Dušana Nećaka in dr. Boža Repeta z naslovom Naše stoletje, Zgodovina za deveti razred osnovne šole. Pregledali smo osmo izdajo iz leta 2007.
Druga svetovna vojna je prikazana na tridesetih straneh, ki so razdeljene na naslednja poglavja: Aprilska vojna, Slovenci pod različnimi okupatorji, Razmere po okupaciji, Začetek oboroženega odpora, Leto 1942, 1943, 1944, Vojni vsakdanjik in Osvoboditev. Ko smo iskali, kaj lahko preberemo o vaških stražah in domobrancih, smo našteli približno štiri strani teksta s slikami vred.
Vsaj tri slike se nam zdijo vredne omembe. Prva je tista na strani 132, kjer zagledamo sliko zajetih partizanov, pod katero piše: »Italijani in vaške straže vodijo zajete partizane«, druga na strani 136, kjer pod sliko zajetih vaških stražarjev pri Turjaku beremo: »Na Turjaku zajeti pripadniki vaških straž«.
Se vam zdita napisa po svojem sporočilu enakovredna? Mislimo, da ne. Izvemo namreč, da so Italijani in vaški stražarji tisti, ki vodijo partizane, ne izvemo pa, kdo je zajel vaške stražarje. Zelo prefinjeno, moramo priznati.
Tretja slika, ki jo omenjamo, pa je na strani 131 z vaškimi stražarji v naselju Krka in nosi naslednji podnapis: »Vaške straže so ustanovili duhovniki, ki so bili nasprotniki komunizma. Njihovi pogledi so se oblikovali že pred vojno; leta 1937 se je papež izrekel proti komunizmu in ga označil kot najhujše zlo, kot nekaj bistveno slabega, zato prav v nobeni reči ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanske kulture.« Ne moremo drugače razumeti, kot da so ne samo vaško stražo v Krki, ampak vse vaške straže organizirali duhovniki.
Preberimo še nekaj biserov iz učbenika. Na strani 136 imamo poročilo o porazu vaških straž pri Turjaku: »Po kapitulaciji Italije se je pričel obračun med partizansko vojsko na eni strani in četniško vojsko (plavo gardo) ter vaškimi stražami (belo gardo) na drugi. Ti dve sta bili namreč odvisni od italijanske pomoči. Četniki so se hoteli umakniti do Kvarnerja, a so jih partizanske enote prestregle v Grčaricah na Dolenjskem. V tem spopadu so bili četniki na Slovenskem dokončno poraženi. Mnogo številnejša vojska vaških straž se je zaprla na grad Turjak. Tam se je po enotedenskem partizanskem obleganju morala vdati. Veliko pripadnikov vaških straž so partizani pobili, nekaj jih je vstopilo v partizanske vrste, večina preživelih pa se je kmalu pridružila domobrancem. K zmagi partizanske vojske so pripomogle udarnost, učinkovita organizacija in izkušenost v bojevanju.«
Da je Slovenska zaveza kolaborirala, OF pa se upirala, nam je jasno, ko preberemo sestavek na strani 140: »Nezadovoljstvo zaradi predvojnih razmer v Jugoslaviji, zlasti zaradi nerešenega narodnega vprašanja in socialnih razmer, je vplivalo na programe posameznih političnih skupin med vojno. OF ni bila edina, ki je zahtevala združitev slovenskega ozemlja in samostojnost slovenskega naroda. To so bile tudi zahteve Slovenske zaveze in nekaterih skupin, ki se niso pridružile niti Zavezi niti OF, a so oblikovale svoj narodni program. OF je bila edina, ki je združitev slovenskih pokrajin načrtovala in izvajala kot del boja proti okupatorjem. Slovenska zaveza je upala, da bo svoj program uresničila ob pomoči zavezniških sil ob koncu vojne. Strah pred komunistično prevlado jo je silil v kolaboracijo z okupatorji, zato je leta 1944 tudo podprla delovanje domobranske vojske.«
O dogodkih ob koncu vojne ne izvemo nič novega, česar nismo brali že v prejšnjih učbenikih. Tole trditev na strani 186 je pa vseeno treba omeniti: »Slovenijo je vojna močno prizadela. Od približno 1,5 milijona Slovencev je bilo med vojno in v obračunu neposredno po njej 95 tisoč žrtev; od vsega tega po 15. maju 1945 14 500 (vštete so tudi osebe, ki so zaradi posledic vojne umrle do konca leta 1945).« Zanima nas, katere kategorije prebivalcev so vštete pod osebe, ki so umrle zaradi posledic vojne in kakšen delež od navedenih 14 500 predstavljajo. Vprašali bi tudi, zakaj ne preberemo, da so bili domobranci neposredno po vojni pobiti, ampak so bili žrtve obračuna. Vemo, da se to lepše sliši, a ne verjamemo, da so avtorje vodile samo lepotne smernice. Da ne bomo predolgo pri teh ugotovitvah, nas zanima samo še, zakaj se žrtve »obračuna« vodijo v kategoriji, kjer so »druge« žrtve vojne. Ali niso to žrtve revolucije?
Zadnja knjiga, ki smo jo imeli v analizi, je učbenik z naslovom Koraki v času, 20. stoletje, avtorjev Ervina Dolenca, Aleša Gabriča in Marjana Rodeta, izdan leta 2008.
Druga svetovna vojna je obravnavana na 17 straneh, naša tematika je zajeta na poldrugi strani pod naslovom Slovenec proti Slovencu. Priloženo je še nekaj slik in besedilo domobranske prisege, ki je v tekstu na strani 99 takole razložena: »Domobranci so 20. aprila 1944, na Hitlerjev rojstni dan, prisegli, da se bodo skupaj z nemško vojsko borili proti komunistom in njihovim zaveznikom in si tudi s to potezo prislužili oznako, da gre za nesprejemljivo sodelovanje z okupatorjem«. Poleg tega, da avtorji komentirajo samo en del prisege, je zanimivo, da je prisega omenjena kot ena od potez, s katerimi so si po njihovo domobranci zaslužili oznako sodelavcev okupatorja. Katere so druge poteze, ne izvemo.
Mimogrede naj omenimo, da eno podpoglavje nosi naslov OF prevzame pobudo. Mogoče smo bili malo nerodni, ker se nismo poglabljali v vsebino in vam ne moremo postreči z verjetno zanimivimi izsledki.
Lahko pa vam povemo, kaj je revolucija (očitno samo v očeh katoličanov), saj smo to prebrali na strani 96. »V pričakovanju hitrega konca vojne so nekateri komunistični voditelji že mislili na revolucijo in ubijali tudi politično nevarne civiliste, predvsem iz katoliških vrst (npr. Marka Natlačena). To so katoliški voditelji ocenjevali za revolucijo, kar jih je utrdilo v prepričanju, da so komunisti večja nevarnost kot okupatorji.«
Na isti strani sledi še kratko in jedrnato poročilo o Turjaku: »Septembra 1943 so partizani pri Grčaricah na Kočevskem zajeli odred slovenskih četnikov in premagali vaške stražarje, ki so se utrdili na gradu Turjak. Del vaških stražarjev pa se je premaknil proti prodirajočim nemškim enotam in v njih našel novega zaščitnika.«
Že na naslednji strani nas čaka presenečenje, saj zagledamo naslovnici knjig Črne bukve in Fašistično domobransko nasilje s pripadajočim tekstom: »V knjižici Črne bukve so leta 1944 opisali partizansko nasilje, partizansko vodstvo pa je odgovorilo s knjižico Fašistično domobransko nasilje.«
Presenečenje pravimo zato, ker se verjetno zdi mnogim, tako kot moji kolegici, ki je kar žarela, ko je zagledala omenjeni naslovnici in radostno pripomnila, da so vendarle pokazali obe strani. Pa je vendarle jasno, da je to samo še en trik, s katerim se želi pokazati, da so bili vsi enaki, črni in beli. Ker je vendarle treba pokazati na partizansko nasilje, se to naredi tako, da se ga izenači z domobranskim. Naslovnici enake velikosti namreč stojita ena ob drugi, tako da bralec takoj dobi vtis, da gre za enakovredno stvar. Tako to gre.
O dogodkih ob koncu vojne dobimo le poročilo v desetih vrsticah, kjer ne izvemo nič drugega, kar nam niso ponudili že prejšnji učbeniki.
Opazili smo, da so v učbeniku nekateri stavki, predvidevamo, da tisti, ki se jih mora učenec posebej zapomniti, natisnjeni s poudarjeno pisavo. Noben stavek, ki govori o pobojih, si ne zasluži take časti, je pa poudarjen stavek, da je protirevolucionarni tabor prestopil prag dopustnega sodelovanja z okupatorji. Zanimivo, se vam ne zdi?
Če poskušamo strniti naše ugotovitve in primerjati, kako so predstavljeni protirevolucionarji v učbenikih, ki so bili izdani do leta 1990, in v tistih, ki so izšli v samostojni Sloveniji, seveda lahko zaznamo napredek, ki pa še zdaleč ni takšen, da bi lahko rekli, da je zgodovina prikazana objektivno. Res je, da je o domobrancih zapisano količinsko več kot pred dvajsetimi leti, a še vedno tudi do desetkrat manj kot o revolucionarjih. Pri vsakem učbeniku smo vam navedli razmerje, da lahko malo preračunavate, če vas je volja.
Res je tudi, da v novejših učbenikih izvemo nekatere podatke, za katere prej ni bilo volje, da bi se zapisali. Iz besedila so umaknjene najgrše žaljivke in dodane nekatere slike, sicer nič kaj izvirne, razen tiste z Balantičem pred Turjakom. Če pisci učbenikov ne razpolagajo s slikami, razen s takimi, ki smo se jih že nagledali, bo Nova slovenska zaveza verjetno rade volje kakšno odstopila.
Pa je to, kar smo ugotovili, res napredek? Naj hvalimo sodobne učbenike, kjer smo zaznali nekaj izboljšav, a je nasilje revolucionarjev med vojno in po vojni opisano samo v nekaj stavkih? Naj ploskamo učbenikom, ki nam postrežejo s prefinjenimi stavki, ki so samo na prvi pogled manj žaljivi kot tisti, kjer so domobranci zakrknjeni belogardisti, organizatorji tolp in podobno?
Moramo se strinjati, da so nam darilo zavili v lep papir z rdečo pentljo.
Ob koncu nas zanima, čeprav je še mnogo odprtih vprašanj, ali bo kakšen zgodovinar preklical neresnice, ki so zapisane v starejših (in tudi sodobnih) učbenikih.
Na tem mestu se ne želimo spuščati v vprašanja o izdajstvu, ki so še danes na repertoarju v kakšnem učbeniku, zato zastavljamo bolj »nedolžno« vprašanje, ki naj služi samo kot primer, saj je takih vprašanj brez konca in kraja. Ali bo kdo od piscev preklical kleveto, ki smo jo prebrali v nekem učbeniku, da so bili domobranci organizatorji tolp? Če so res bili, bi jih morali tudi danes tako imenovati, saj v zgodovini velja pravilo, da je treba organizacije poimenovati tako, kot so se same poimenovale.
Odgovor na zadnje današnje vprašanje nam je vsem dobro poznan.
8. Cerkev in totalitarna (ali posttotalitarna) država
8.1. Pismo ruskega laika Aleksandru Solženicinu
Feliks Karelin
8.1.1. Uvod
Solženicinovo »Postno pismo« ruskemu patriarhu nazorno kaže, kako Solženicin izpolnjuje pisateljski poklic, kakor se njemu razodeva. Ta dokument je še vedno kvas, ki učinkovito deluje v Ruski pravoslavni cerkvi. Odgovor nanj je napisal duhovnik oče Sergius Želudkov, ki v svojem pismu z dokaj močnimi in prepričljivimi besedami podaja »uradno« stališče. Toda na zahodu smo pred kratkim dobili pomemben dokument, kjer ruski pravoslavni laik, Feliks Karelin, v odgovor Želudkovu razgrinja pred nami stvari, ki jih ima »za temeljne neresnice, ki danes paralizirajo Rusko cerkev«. »Odprto pismo«, ki ga Karelin jemlje v misel, sta 1966 napisala bivšemu patriarhu Aleksiju dva moskovska duhovnika, Gleb Jakunin in Nikolaj Ješliman. Podoba je, da je Karelin njun prijatelj. Sem pa tja omenja tudi osebno preteklost Želudkova, na primer njegovo zanimanje za protestantizem. V naslednjem podajamo bistvene vsebine pisma.
8.1.2.
Oče Sergius,
Pred sabo imam Solženicinovo »Postno pismo« vseruskemu patriarhu Pimenu in pismo duhovnika Sergija Želudkova Solženicinu, za katerega trdite, da je »mišljeno kot odgovor« Solženicinovemu pismu patriarhu.
Ni treba posebej dokazovati samoumevne resnice, da pomeni pisati odgovor na pismo, ki je bilo osebno naslovljeno na patriarha, če človek nima za to posebnega pooblastila, že izjemno nespoštovanje do patriarha, kakor da sam ne bi imel svoje misli in svoje volje. Ko se je Solženicin s pismom obrnil na patriarha, ni segel po neki zgolj literarni obliki, ki je primerna za razmišljanje o cerkvenih in družbenih zadevah, ampak je hotel, da njegov glas doseže prav srce patriarha, njegov čut za vero in cerkev, njegovo pastirsko vest. Nikakor ne more biti dvoma, da odgovor na tako pismo lahko napiše samo Njegova svetost patriarh. Vi in jaz lahko prispevava le komentar, tako od strani.
Ko človek primerja Solženicinovo stališče do Cerkve z vašim, ne more mimo spoznanja, da za vajinim različnim odnosom do praktične cerkvene politike tiči razlika v svetovnem nazoru. Solženicin je v popolnem soglasju s krščanskim svetovnim nazorom, ko trdi, da je človeški duh, podprt od božje milosti, močnejši kot kakršnekoli zunanje razmere, duhovnik Sergius Želudkov pa je v popolnem soglasju s socialističnim svetovnim nazorom, ko izjavlja, da so družbene razmere močnejše kot človeški duh in da vplivajo nanj z določujočo silo.
Ko imenujem vaš nazor »socialističen«, vas očitno ne uvrščam v nobeno določeno politično stranko niti nimam v mislih kake določene socialistične teorije, ki jih je bilo, kakor nas uči zgodovina, že mnogo. O socializmu govorim tu v najsplošnejšem smislu kot o nekem načinu gledanja na svet, in sicer v tistem smislu, v katerem je ta nauk postal znan v Rusiji že za Belinskega in Hercena in katerega središčna teza je bil znameniti nauk o človeku kot »predmetu svojega okolja«, nauk, ki je imel tak uspeh v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. To nerazumevanje bistva krščanstva in ta gluhost, nenavadna za pravoslavnega duhovnika, za bistvo vesele novice o Kristusovi zmagi nad svetom sta usodno in do take mere izmaličili vaš odnos do cerkve, da sedaj, ko ste vzeli nase vlogo nepristranskega zagovornika cele resnice, ne le niste opravili te naloge, ampak ste, paradoksno pač, postali skoraj klasični eksponent temeljne neresnice v sodobnem življenju Cerkve. Solženicinu očitate, da je »pred svetovno javnostjo obtožil človeka«, ki po vašem mnenju nima nikakršne možnosti, da bi odgovoril, in da je s tem dejanjem »podvojil moralno zablodo« piscev Odprtega pisma. Ne vem natanko, kakšen odgovor bo patriarh Pimen dal Solženicinu in če bo sploh odgovoril. Toda ne bo težko izračunati, da ima patriarh enake možnosti za odgovor, kot jih je imel Solženicin, ko je pisal pismo, saj oba živita v isti državi.
Patriarh Aleksius ni molčal, kot je znano. Poslal je odgovor, v katerem se ni omejil na cerkveni suspenz obeh piscev. Dne 6. julija 1966 je patriarh Aleksij, ki se je tedaj mudil v Uspenskem samostanu v Odesi, v odgovor na cerkveno-kanonično vlogo očetov Gleba in Nikolaja poslal vsem škofom Ruske pravoslavne cerkve posebno »Poslanico«, v kateri je bilo poleg mnogih drugih stvari, tikajočih se obeh piscev Odprtega pisma, tudi naslednje: »…v njunih obtožbah nadalje lahko vidimo tudi poskus žaliti državne organe. Poskusi posameznikov, da kot neuradni sodniki dajejo izjave o višji cerkveni oblasti, in njihov namen, da blatijo državne organe, ne služijo interesom Cerkve in hočejo razrušiti odnose med državnimi organi in Cerkvijo, ki si jih tako želimo. …v zvezi z dosedaj povedanim predlagam škofom, da si postavite za nujno nalogo, da z nepopustljivim izvajanjem svoje škofovske oblasti preprečite vsak za Cerkev tako poguben poskus posameznikov, da bi motili mir v Cerkvi in jemali ugled višji cerkveni oblasti pri kleru in laikih.
Odločno se je treba postaviti proti kakršnemukoli širjenju ‘Odprtega pisma’ in članka. Dolžnost, da za to poskrbite, spada med vaše škofovske obveznosti.«
Vaši duhovniški vesti prepuščam, kako bo komentirala besede, ki sem jih pravkar navedel.
Spričo mnogoletne izkušnje le predobro vem, kako težko je kaj dopovedati branilcem »užaljenega patriarha«. In mislim, da ni vzrok njihova velika ljubezen do pokojnika, pač pa dejstvo, da, ko branijo patriarha, branijo hkrati svoje duhovno, včasih tudi neduhovno udobje. Celo ko bodo prebrali te vrstice, bodo sramežljivo povesili oči in rekli: »Da, zares, hudo je, da je patriarh tako krivično obtožil svoje lastne duhovne otroke, toda rešil je Cerkev!«
Pustimo to. Ali morete vi, ki verujete v Boga, resno trditi, da Rusko cerkev ohranjajo grehi njenih patriarhov?
Po vašem mnenju je »cela resnica«, ki je pisci »Odprtega pisma« in Solženicin niso mogli ali se je niso upali izreči, v tem, »da legalna cerkvena organizacija ne more biti otok svobode sredi naše neprodušno in enotno organizirane družbe, vodene iz enega samega centra.« Takole pišete: »Imamo zaprt in enotno voden sistem in sredi njega popolnoma nepričakovano ohranjeno telo, ki mu je povsem tuje, Rusko pravoslavno cerkev. Ta živi v izredno ostro začrtanih mejah. Cerkvena vzgoja otrok in celo odraslih je prepovedana in toliko drugega, kar je za pristno življenje Cerkve nepogrešljivo, nam je odvzeto. Eno samo stvar smemo: opravljati obrede v cerkvah. In še to dovoljenje sloni na predpostavki, da to delamo v korist umirajoče generacije. Kaj naj v takem položaju storimo? Naj rečemo, da hočemo vse ali nič? Naj poskusimo iti v ilegalo, stvar, ki se je ni mogoče zamisliti v danem družbenem sistemu? Ali pa naj skušamo poiskati v sistemu prostor zase in za enkrat čim bolje izkoristimo možnosti, ki so nam dane? Rusko cerkveno vodstvo se je odločilo za to drugo možnost.«
»Iz te odločitve raste vse zlo, o katerem ste vi (Solženicin) upravičeno pisali, in vse zlo, o katerem niste pisali. Sklicujete se na katoličane na Poljskem; čast in slava jim, toda oni imajo povsem drugačno zgodovino. Upravičeno pišete o sramoti, ki ni padlo na krščanstvo v dveh tisočletjih njegove zgodovine. Toda nikoli doslej ni zgodovina ustvarila tako povsem edinstvenih pogojev človeškemu bivanju.« Takšna je po vašem mnenju »cela resnica«.
Nikakor si ne domišljam, da je kdorkoli, ki je pisal o sedanjem stanju Ruske cerkve, povedal celo resnico. Za celo resnico ve samo Bog, človek jo lahko izrazi le toliko, kolikor mu je Bog da videti. Toda eno stvar le lahko trdim: to, čemur vi pravite cela resnica, sploh ni resnica. To, čemur vi pravite cela resnica, je prav za prav le zmes dveh temeljnih neresnic, ki danes paralizirata Rusko cerkev, prva zadeva Cerkev in nauk o Cerkvi, druga pa njeno mesto v naši družbi. Bistvo prve neresnice je dejansko nevera v duhovno moč Cerkve (medtem ko je pisano: »Po meri vaše vere se vam bo dajalo«!); bistvo druge neresnice pa je v zavesti družbene brezpravnosti, ki se je zajedla v zavest domala vsega ruskega klera.
Svoje pismo ste imenovali »Velikonočno poslanico«. Pomislite za trenutek, kakšno ekleziologijo izvajate iz dejstva velikonočne zmage: »Kristus je vstal in zate je Cerkev šibkejša kot ta svet.« Kateri zli duh vam je posmehljivo svetoval, da imenujte svoje žalostne pismo Velikonočno poslanico? »…Legalna cerkvena organizacija ne more biti otok svobode … « Oprostite mi, toda Kristus je ustanovil svojo Cerkev prav zato, da bi postala otok svobode v svetu, ki je suženj grehu.
In še pišete: »Imamo zaprt in enotno voden sistem in sredi njega popolno nepričakovane ohranjeno telo, ki mu je povsem tuje, Rusko pravoslavno Cerkev.« Kaj mislite s to besedo »tuj«? Če ji dajete kakršenkoli političen pomen, potem seveda ni na mestu. Nobenega dvoma ne more biti, da so pripadniki Ruske pravoslavne cerkve v ogromni večini zvesti državljani Sovjetske države in iskreno vdani svoji tisoč let stari domovini. Toda če rabite besede »tuj« v duhovnem smislu (in jaz mislim, da jo), potem je še bolj jasno, da je Cerkev tuja ne samo našemu »zaprtemu in enotno vodenemu sistemu«, kakor mu vi pravite, ampak vsaki svetni družbi, pa naj bo taka ali taka. Cerkev je v polnem pomenu besede tuj red, drugačen od ostalega človeštva, »izvoljen red, kraljevo duhovstvo, svet narod, božje ljudstvo« (1 Pet 9–10). Cerkev je prav zato, ker je duhovno postavljena nad svet in ontološko ni od tega sveta, neosvojljivo kraljestvo, trdnjava, ki je peklenska vrata ne bodo zmagala, mogočna sila, ki osvaja in preobraža svet. Nadalje pišete, da se je Ruska cerkev ohranila »popolnoma nepričakovano«. Ko bi se Cerkev ohranila po računih tega sveta, kaj bi bilo čudnega v tem? Toda če se je Cerkev ohranila na zares presenetljiv način, kakor se je dejansko ohranjevala skozi vekove svojega bivanja, in če smo mi, skupaj s preteklimi rodovi kristjanov, priče čudeža, ali ne sledi iz tega, da bi vse naše življenje moralo biti polno tega čudeža in ga vredno? Še tole. Ko valite vso krivdo za nesrečno stanje Cerkve na zunanje razmere, ali se vam ne zdi, da si s tem jemljete ne samo možnost, da bi jo branili, ampak ji tudi jemljete višino, na katero Jo je postavil Kristus, in Jo postavljate na kvalitetno nižjo raven bivanja? Po besedah starca Sivana: »Suženj išče izgovore, sin prizna svojo krivdo.«
»Velikonočno poslanico« končujete s temi besedami: »Usoda Ruske cerkve je neločljivo povezana z usodo ljudstva. Če je pred nami sploh kaka prihodnost, potem bo nujno nastopila prenova ruskega krščanstva.« (Kakor da bi življenje Cerkve ne bila samostojna resničnost, ampak le senca, ki jo meče življenje tega sveta!) Pod te besede vas ni bilo strah postaviti zmagoviti velikonočni pozdrav: Kristus je vstal. In če tiste prihodnosti, o kateri pišete »ni pred nami«, kaj pa potem? Ali je Kristus vstal ali ni? …Samo iz Kristusovih rok bo Cerkev prejela svobodo, zakaj samo Kristus ima tisto svobodo, ki jo Cerkev išče. Pot do prenove krščanstva ne pelje preko družbenih sprememb, treba si je pridobiti oživljajočih darov Sv. Duha. To načelo, ki so ga postavili cerkveni očetje in ga je v verski zavesti Rusije znova uveljavil veliki starec iz Sarova, Sv. Serafim, odpira danes pred ruskimi kristjani široko polje notranjega in zunanjega dela – »Glej, odprl sem pred tabo vrata in nihče jih ne bo mogel zapreti« (Raz 3,8) – ohranitev čistega srca, predano iskanje Boga, trdnost hierarhije in zvestobe kanonični avtentičnosti, občestveno vztrajanje v resnici, ustvarjalno odkrivanje bogastva teologije, pogum prerokov in neutrudno oznanjevanje evangelija neverujočim bratom, javna udeležba pri obrednem dejanju in ustvarjalnem delu z obrazom, ki iz njega sije večna lepota, in končno nenehna praktična dobra dela. Vse te stvari lahko milostno vplivajo prav na korenine naravnega in družbenega življenja. Ne obdaja nas brezoblična masa, ampak svet živih duš, čeprav duš, ki jih ni razsvetlila Kristusova luč, in če je naša dolžnost oznanjati evangelij neverujočim bratom, tedaj mi povejte, katere dokaze naj uporabim, da bom prepričal ateista, da je Cerkev občestvo vsemogočnega Boga, če mi sami mislimo, da je Cerkev duhovno šibkejša kot družba tega sveta?
8.1.3. Neresnica o Cerkvi v naši družbi
Če se potrudite in naredite nekaj korakov stran od glavnih ulic, potem celo v Moskvi naletite na tako presenetljivo raznolikost življenja, da ga ni mogoče stlačiti v en sam sociološki predal. Sovjetski ljudje še daleč niso mravlje ali čebele. To so ravno takšni iščoči in nemirni otroci Adama kot vsi drugi ljudje. Glede tega, glede splošnega stanja Cerkve v družbi mislim, bi rad spregovoril ne samo z vami ampak tudi s piscem »Postnega pisma«. Po moji pameti je Solženicinova grenka misel: »Izgubljamo zadnje znake in poteze krščanskega ljudstva,« malce zastarela. Ta misel ne odseva toliko sedanjega stanja stvari kot tisto kritično točko v duhovnem razvoju Rusije, ki je sedaj že preteklost.
Pravilno trdite, da ruska cerkvena organizacija »živi v ostro začrtanih mejah«. Toda kdo je pravzaprav tisti, ki te meje določa? Očitno državni zakoni. Mar niste tedaj opazili, da nobena od stvari, ki so jih Solženicin in pisca »Odprtega pisma« očitali ruski cerkveni hierarhiji, ne bi mogla povzročiti spora s temi zakoni? Saj je vendar jasno, da noben zakon sovjetske države ne prepoveduje moskovskemu patriarhu govoriti pravoslavnemu ljudstvu, ki živi v mejah naše domovine, in mu klicati, naj vzgaja svoje otroke v duhu ljubezni in vdanosti sveti Cerkvi. Ali je kje kak sovjetski zakon, ki zahteva, da je treba prijaviti podeljevanje cerkvenih zakramentov, ki prepoveduje zvonjenje po cerkvah, ki nasprotuje temu, da bi imeli spominska opravila na pokopališčih ali službo božje v zasebnih hišah, ki omejuje udeleževanje otrok in mladine pri zakramentalnem in liturgičnem življenju, ki preprečuje škofom, ki uživajo polne državljanske pravice v sovjetski državi, da bi se potegovali za obnovo zaprtih samostanov in semenišč, da bi pridružili svoj glas prošnjam vernih, da se zaprte cerkve znova odprejo? Prav tako je znano, da noben zakon sovjetske države ne prepoveduje, da bi bili duhovniki predsedniki svojih župnijskih svetov ali da bi v skladu s cerkvenim zakonom prevzemali odgovornost za upravno in finančno življenje svojih župnij, da noben zakon ne omejuje članstva v verskih družbah na dvajset. In niso krivi državni zakoni, ampak globoko zgrešene odločitve škofovske konference iz leta 1966, odločitve, ki jih je cerkveni koncil (tisti, ki je izvolil novega patriarha) nedavno znova potrdil, da je bila ruski pravoslavni cerkvi vsiljena razdrobljena organizacija, ki ne nasprotuje samo kanonom ekumenskih koncilov, ampak tudi dogmatični resnici o naravi Cerkve, zakaj jasno je, da v apostolski Cerkvi ne more biti nobene organizacije, ki bi živela neodvisno od posvečene apostolske oblasti.
(Iz angleščine prevedel Justin Stanovnik)
9. Božično srečanje Nove Slovenske zaveze
9.1. Nagovor urednika Zaveze
Justin Stanovnik
9.1.1.
Dragi prijatelji,
zbrali smo se na to predbožično soboto, da si voščimo vesel Božič in srečno novo leto. Voščila predstavljajo človeško stran naših srečanj. Z njimi si izrazimo prijateljstvo in medsebojno naklonjenost; z njimi potrdimo zaveze, ki smo si jih dali, ko smo pred dvajsetimi leti prišli skupaj. Naša voščila, tudi božična in novoletna, imajo še svojo spremljavo. To je veselje ali zadovoljstvo, da vezi, ki nas vežejo, delujejo. Da je Nova Slovenska zaveza živa skupnost. Ni treba več govoriti, vsi vemo, kaj to pomeni.
Ker nam je veliko do tega, da še naprej ostanemo taka skupnost, je prav, da se večkrat, tudi danes, vprašamo, kaj je z nami. Kaj počnemo na tem svetu? Kaj mu imamo povedati? Ali ima naša pripoved poslušalce? Kako visoko kotirajo naše delnice? Ali obstajajo možnosti, da bomo prihodnjemu času, ki se nenehno spreminja v sedanjost, predali svoja sporočila?
Vidite, mnogo nam je na tem, da bi bili v tem uspešni. To je zato, ker smo prepričani, da so v naših pripovedih skrita tako pomembna sporočila, da bi bila za svet, zlasti za slovenski svet, velika škoda, če zanje ne bi zvedel. Da je zgodba, ki jo imamo povedati, tako zelo važna, da narod, ki je naš narod, ne bi dorasel, če o njej ne bi bil obveščen, kaj obveščen, če je ne bi razumel in sprejel; da bi bil jezik, ki je naš jezik, revnejši, če se po njegovih prostorih ne bi pretakala resnica, iz katere je nastala ta zgodba. Upravičeno tako mislimo, ker nam svet okoli nas dokazuje, da je tako. S čim nam dokazuje? S svojo nedoraslostjo, s svojo nerazumnostjo, kakor da se pred njim niso odgrnile neke zavese.
Začnimo. Ali ste slišali nedavno govoriti neke pomembne ljudi, da se je Demos 30. decembra 1991 razšel zato, ker je opravil svojo nalogo – da je postavil državo in s tem opravil svojo vlogo. Pomislite, govoriti jeseni leta 2009 – v jeseni, kakršna je – da je Demos pred osemnajstimi leti opravil svojo vlogo, se pravi ne vedeti, za kaj sploh gre. Ali po naše, ne poznati osnovnih prvin zgodbe, ki jo mi nosimo v svojem spominu. Če bi to zgodbo poznali, bi vedeli, da je Demos, s tem da je postavil državo, sicer postavil politične temelje našemu obstajanju, njegova zgodovina se pa še začela ni. S tem so ti gospodje povedali, da ne vedo, v kakšni zgodovini živijo: ne samo, v kakšni zgodovini smo živeli pred osemnajstimi leti, ko so neki ljudje v Dolskem arhivirali edini politični instrument, ki bi nam kazal pot, po kateri bi lahko šli v prihodnost, v kateri bi utegnili končno politično dorasti. Seveda jim moramo narediti globok poklon za delo, ki so ga zagledali in opravili, a od kod ta kratkovidnost in lahkomiselnost? A nazadnje, Dolsko je daleč. Naj bi se ozrli malo okoli sebe, saj ne bi mogli, da ne bi zagledali, kje smo. Ko bi poznali našo zgodbo, bi mogoče to storili. Naj torej povem že sedaj in tu; brez naše zgodbe ne bo šlo.
Do kdaj bomo morali še čakati? Quo usque tandem, kakor je v neki podobni situaciji zavpil Cicero, do kdaj še? Ni minilo več kot pol leta, kar je sicer odlični Gregor Virant povedal na televiziji stavek, ki nas je vse porazil: »Domobranci so v 2. svetovni vojni naredili veliko zločinov.« Naj jih našteje, veliko naj jih našteje, sicer mu bomo vzeli moralno pravico, da še govori. Do vsakega človeka je treba biti pošten in pravičen, do domobrancev, ki so bojevali tako velik boj in potem doživeli tako krivično usodo, pa je treba biti dvakrat ali pa, če hočete, desetkrat pravičen. Še ta teden pa je tisti gospod, ki smo mu, kot sem rekel, nekoč ploskali, v pogovor z ministrom Zalarjem vpletel politično korektno izjavo: »obsojam sodelovanje z okupatorjem« – vemo, na koga je z njo mislil. S to strašno in žaljivo potvorbo ali, bolje, s to neobveščenostjo je hotel reševati svojo retorično pozicijo na račun ljudi, ki so nekoč morali – ponavljam – morali vzeti nase najtežjo zgodovino, ki je bila kdaj naložena kaki generaciji v tem narodu. Žaljiva nevednost, pravim. Vsa Evropa je kolaborirala, vsa Evropa, Slovenija pa ni kolaborirala, predvsem pa ne tista Slovenija, ki jo je mislil dr. Gregor Virant. Tako je, vidite, s temi rečmi. Še enkrat: brez naše zgodbe ne bo šlo.
A ozrimo se še na kako drugo stran našega sedanjega političnega obzorja. Vsepovsod se sprašujejo, zakaj ima Slovenija večje težave s premagovanjem sedanje krize, ki je zajela Evropo in svet; večje kot na primer Nemčija, Francija ali Avstrija. Številne okrogle mize in paneli skušajo s podrobnimi analizami ugotoviti izvor te slovenske nezadostnosti, dokler se iz ozadja ne začnejo sami po sebi vsiljevati izrazi, kot so prestrukturiranje ali strukturne reforme, ne da bi kdo natanko povedal, kaj to pomeni. Nato pa končno zaslišimo stavek: Več bo treba delati. Ali: Zakaj pa nismo konkurenčni? Ali: Potrebujemo celovite reforme. Potem pa končno nastopi še profesor ekonomist in pove, da mu je neki manager iz tujine, ki ga je bil seznanil z našimi razmerami, rekel, da bi njega bilo sram, če bi delavci v njegovem podjetju dobivali tako nizke minimalne plače. Takoj zaslutimo, da je tu iztočnica, ki nas pelje do odgovora na naše vprašanje. Odgovor je v kvaliteti managementa, v njegovem osnovnem izkustvu in v njegovem znanju: tisti, ki vodijo zapadno gospodarstvo, so se oblikovali na konkurenčnem terenu odprtega liberalnega gospodarstva, naši pa v zavarovanem socialističnem rezervatu, v nekakšnem peskovniku, bi lahko rekli. V svobodnem gospodarstvu so si šefi morali vodilna mesta priboriti, v socializmu pa so bili več ali manj nastavljeni. A world of difference, cel svet razlike, bi rekli Angleži. A profesor Tajnikar, ki nam je o tem pripovedoval, zaključka, ki smo ga mi tu naredili, ni naredil. Zakaj ne?
A to vprašanje ima širši lok. Na terenu Slovenije so po prvi Jugoslaviji postavili še dve državi: eno so postavili leta 1945 boljševiki, eno pa je, potem ko je boljševiška morala iti v stečaj, leta 1990 postavila demokratična rezistenca. A v kako različnih razmerah! Komunisti so 1945 svojo državo postavljali s poštenimi, vzgojenimi in odgovornimi ljudmi – z ljudmi, ki so bili, lahko rečemo, po naravi graditelji. Demokrati pa so iz ruševin stare postavljali svojo s pohujšanim in poškodovanim človeškim materialom, z ljudmi, ki se niso oblikovali v svobodnem svetu, v svetu odgovornosti za sebe in za druge.
Mislim, da ni nikogar, ki ne bi videl te komaj izmerljive razlike. Prehod iz boljševiške totalitarne države v državo, ki jo obvladujejo načela demokratične kulture, je herkulovska, se pravi neznansko težka naloga. Ruski disidentski pisatelj Andrej Sinjavski je nekoč, ko je vse to gledal, to težavo izrazil s klasičnim vprašanjem: »Ali bo kdaj mogoče spremeniti piramide v Partenon?« To se pravi na eni strani maso naloženega kamenja, ki jo obvladujeta samo s poizkušanjem dobljena kvadrat in trikotnik, na drugi strani pa stavba, ki vse od takrat, ko je bila v 5. stoletju pred Kristusom zgrajena v demokratični Grčiji, velja za najlepši in najfinejši dosežek svetovne arhitekture. Ali bo to sploh kdaj mogoče, se je spraševal Sinjavski. Tako se sprašujemo tudi mi. Njegovo vprašanje mi, ki nosimo v spominu neko zgodbo, prav dobro razumemo. Tisti pa – med njimi zelo mnogi Slovenci – ki te zgodbe ne poznajo, pa imajo to vprašanje za nesmiselno.
Nedavno smo na televiziji gledali spopad med zagovorniki in nasprotniki priznanja, ki ga je predsednik države podelil nekemu gospodu, ki je bil poleg vsega drugega tudi notranji minister totalitarne boljševiške države. Gospoda, ki sta tej predsednikovi provokaciji nasprotovala, Omerza in Pogorelec, če se še spomnite, sta pokazala veliko prisebnost in obveščenost, a nečesa nista videla. Ko sta njuna nasprotnika ponovno in ponovno kazala na različna dejanja, s katerimi so boljševiške oblasti demokratske spremembe ne samo ovirale in ogrožale, ampak včasih tudi podpirale, nista bila v stanju – ker nista bila v posesti zgodovinskih informacijah, s katerimi razpolaga naša zgodba – da bi njihove napore ustavila z uničujočo pripombo: »To ste počeli zato, da bi si za vsak primer zagotovili legitimno nadaljevanje politične igre v državi, ki ste jo nekoč v krvi in ognju uničili, sedaj bi pa hoteli v njej nadaljevati svojo politično igro.« Da ta dva odlična gospoda te možnosti nista videla, nas utrjuje v prepričanju, da brez naše zgodbe ne bo šlo.
Ali naj vas ob tem spomnim, da so boljševiki to dvojno igro enkrat že zaigrali – v velikem slogu? Ali ne bi bilo dobro, da bi se ob tem še enkrat vsi spomnili na to, da je dvojna igra njihov osnovni talent. Ena igra je vedno za javnost, a ta je samo za videz; druga igra pa je zanje, njihova prava igra, v kateri gre zares. Natanko to se je dogajalo v letih 1941 in 1945: narodnoosvobodilni boj so bojevali za javnost, za slovenske oči in za angleške oči: v resnici pa so vseskozi gnali svojo stvar, ki je bila revolucija in samo revolucija in nič drugega kot revolucija. Italijanov in Nemcev in njihovih različnih ideologij nas je rešilo zavezniško orožje po svetovnih frontah. Postreljeni talci po Sloveniji in požgane vasi po Sloveniji, frontno vojskovanje na Pasji ravni in v Dražgošah, vojaški pohodi na Štajersko in tako dalje in tako dalje, pa so bili za demonstracijo. Nekaj deset tisoč ljudi je moralo umreti zato, da so boljševiki lahko uprizarjali to pošastno in cinično igro. Videz in resnica: manipulacija.
Dvojna boljševiška igra: ena zares, ena za videz, za bluff, za manipulacijo. V tej dvojnosti je njihova slava in njihovo prekletstvo: sebe vedno rešijo, to, za kar so se obligirali, da bodo skrbeli, pa vedno propade. Pred nami je neizpodbiten dokaz: leta 1990 so pustili, da je njihova država propadla, sami pa so se rešili v postboljševizem, kjer ženejo svojo stvar naprej. Kakšna pa bo naslednja faza – bodo uprizorili še eno dejanje v tej samo sebe uničujoči maniri?
Nekateri – mnogi pravzaprav – pravijo, da je bilo pod komunisti bolje. Iz tega bi kdo sklepal, da so bili komunisti uspešni administratorji države. Toda temeljna resnica nekdanje boljševiške države je bila ta, da je to bila vzdrževana država. Od leta 1950 je Jugoslavija dobivala od Amerikancev tri milijarde dolarjev nepovratnih sredstev na leto. Ta denar je bil tisti skrivnostni uspeh boljševiške režije: dejstvo, da so kakor plačana ljubica dobivali mesečno apanažo za garsonjero nekje v predmestju svetá in košto. Leta 1970 ali kako leto prej pa je vzdrževalnina ugasnila. In kako se je začelo? Ali se spomnite, kako je Franc Popit izza mikrofonov beograjske skupščine – ko se je inflacija začela vzpenjati v vrtoglave višine – vpil: »Ali ne bo že kdo poskrbel za ta dinar?« Takega, ki bi poskrbel za dinar, pa boljševiki niso imeli. Takega, ki bi naredil kaj resničnega, med boljševiki ni bilo. Zato je šla njihova država v nič.
Boljševiki znajo skrbeti samo zase. To pa virtuozno, neprekosljivo. To je njihov talent.
Naj ponovimo. Brez naše zgodbe ne bo šlo. Naša zgodba je edinstvena zato, ker je v njej tudi pripoved o tem, kako se je začelo. To pa pomeni nič manj kot to, da ima naša zgodba značaj zgodovine: da je zgodovinski dokument. Začelo pa se je tako, da sta Slovenijo napadla italijanski fašizem in nemški nacizem, takoj za tem ali skoraj takoj zatem pa še slovenski boljševizem. A slovenski boljševizem ne bi mogel nič, če se ne bi napadalcem na lastni narod pridružila še peta kolona, ki po definiciji prihaja iz lastne sredine – se pravi slovenske. Napadalcem so se pridružili liberalci in katoliški disidenti: krščanski socialisti in kocbekovci. Mi smo to zgodbo očistili vsega ne bistvenega in jo sedaj pripovedujemo v bistveni, čisti, transparentni in vsem umljivi obliki. Vsi jo lahko razumejo in vsi lahko sprejmejo njeno sporočilo.
Iz naše zgodbe sledijo važni zaključki: Gibanje, za katerim stojimo, je zgodovinsko čisto. V družbi, v kateri jezik velja kot menjalno sredstvo, je to mogoče dokazati. Protikomunistični upor je zgodovinsko čist. Ni pa čist, izmerjen v človeški meri. Nobeno gibanje, izmerjeno s to mero, ni čisto. Tudi med protikomunističnimi uporniki so se, kakor pravi dr. Peter Celestin Jelenc, »v podivjanem času dogajale reči, za katere bi raje videli, da se ne bi«. Toda, mislimo, da smemo reči, da jih je njihova neznanska smrt tudi v tej točki očistila.
Pravzaprav bi morali biti veseli, da lahko tako govorimo, ne da bi delali komu ali čemu silo. Vsi veste, da je nedavno imel shod tako imenovani Forum za republiko. Od njega vedno veliko pričakujemo: jasnih idej v zamegljenem horizontu posttotalitarne države in varnih izhodišč v državi z dvojnim dnom. A se je resnici na ljubo iz stavkov, ki smo jih slišali kmalu, videlo, da so bili včasih pred uporabo poslani v higienske komore politične korektnosti. Potem pa je prišel Janša z idejo, da potrebujemo »drugo republiko«. To pa je bilo nekaj radikalno novega in nekaj bistvenega. Ko smo to frazo pozneje razumeli v njenem celotnem idejnem ambientu, smo videli, da pomeni temeljno korekcijo kurza, ki jo ne takrat ne pozneje nismo mogli razumeti drugače kot sprejetje in vključitev političnega sporočila naše zgodbe. Vedeli smo namreč, da ima geslo »druge republike« perspektivo samo takrat, če bo stala na zgodovini. Če pa ne bo stala na zgodovini, pa nobena nova republika ne bo nič pomagala: ne druga, pa tudi ne tretja ali četrta ali peta. S pohabljenim zgodovinskim spominom ne bomo ničesar naredili.
S tem narodom je treba govoriti odkrito. Spomnite se Peterletove kandidature za predsednika države. Leto in dan se je trudil pod nebom – kot Prešernov nomad – potem pa so ga zadnja dva dni mediji sprovocirali, da je priznal, da je bil med ustanovitelji samostojne Slovenije. In kaj se je zgodilo? Volilci so ga zato kaznovali, ne samo tako, da ga niso izvolili, ampak tako, da so nad njim izvedli volilni masaker. Malo tudi zato, ker so začutili, da bi bil kot ustanovitelj samostojne Slovenije vse leto moral govoriti drugače. S tem narodom je treba govoriti odkrito: brutalno odkrito. Zakaj? Zato ker mnogi Slovenci, ne samo pešadinci, ampak tudi zelo visoke šarže, mislijo, da se bomo pretihotapili v demokracijo brez tranzicije. Tako primitivni so in neumni; in tako malo jih je sram, če pred vso Evropo razkazujejo svojo politično infantilnost. Danes se nam tam še smejejo, jutri nas bodo prezirali.
Vas pa, še preden vam voščim praznike – vesel in ganjen, da ste postavili tako Novo Slovensko zavezo, da smo lahko nanjo ponosni; da prihajate na naše praznike in spominske slovesnosti; da ste tako velikopotezno omogočili Rožmanov spominski november; da zgodbo, o kateri že ves čas govorimo, nosite v spominu in jo živite –; še preden izrečem tiste besede, ki prinesejo s seboj vonj po kadilu in poticah, še prej vas moram prositi, da nam pomagate, da bo Zaveza šla po Sloveniji. Saj veste, da v tem pogledu vsakdo lahko nekaj naredi – reče na primer kje kako besedo ob ugodnem času. To je ena stvar. Druga pa so naše farne spominske plošče. Naredite vse, tukaj pa res vse, da boste na obletnico posvetitve šli ven iz cerkve – in pred njo, pred tistimi imeni, če nič drugega, zmolili nekaj očenašev v spomin tistim, ki so se borili za tako veliko reč in zato šli skozi tako neznansko smrt. Naredite to, tudi če boste samo tuji, naredite to! Pomagajte ohranjati njihov spomin do takrat, ko bo prišel čas, ki jih bo sam od sebe dvignil v slavo. Ta čas bo prišel, nemogoče je, da ne bi. Toliko smo že videli, da vse enkrat pride. Da je svet varovan prostor. Sedaj pa še vesel Božič in srečno, zadovoljno in zdravo novo leto. Bog vas živi!
10. Po branju
10.1. Orlando Figes, Šepetalci
Ivanka Kozlevčar
10.1.1.
O dogajanju v Sovjetski zvezi v Stalinovem obdobju je dosti napisanega, vendar nam Figesovi Šepetalci, ki so pri nas pri založbi Modrijan izšli s samo dvoletnim zamikom za prvo izdajo 2007, odpirajo bolj celosten vpogled v življenje sovjetskih družin v odvisnosti od političnega sistema v tem obdobju, ker prikazujejo tudi politično dogajanje, ki daje temu življenju okvir. Tak okvir je potreben za razumevanje posameznih usod, ki so hkrati tudi posledica tega dogajanja. O svojem življenju pripovedujejo ljudje sami ali njihovi družinski arhivi, saj je pisec z množico pomočnikov intervjuval veliko ljudi (treba je pripomniti, da je intervjuval v glavnem intelektualce, ki so se končno uspeli vključiti v sovjetski sistem), navadno dvakrat, saj se ob prvem pogovoru večkrat niso odprli. Prve zapise so nato pregledali in ločili pristne individualne spomine od tistega, kar so ljudje prevzeli od drugih. Pogosto namreč ostanejo v spominu samo nekateri prizori in doživetja, drugo vmes pa zbledi, in prav ti pristni, resnično doživeti deli so najpomembnejše pričevanje. Ljudje so neradi spregovorili o svoji preteklosti tudi zaradi strahu, sramu ali pa so do vsega ravnodušni. Ljudje, ki so uživali ugodnosti tega sistema in so bili z njim poenoteni, težko govorijo o tem, ker zaradi privilegiranosti marsičesa niso doživeli in tudi ne opazili pri drugih ali pa so sprejemali trpljenje drugih kot nekaj nujnega za dosego sovjetskih ciljev, ker so bili ideološki verniki. To tudi nam ni tuje. Pričevalcev je zaradi časovne odmaknjenosti čedalje manj, zato je tudi čedalje manj možnosti, da bi z njihovo pomočjo spoznali resnično življenje v sovjetskem sistemu. Za nas je to pomembno, ker vemo, koliko navdušenja zanj je bilo ne le med pripadniki komunistične partije, ampak tudi med levimi in liberalnimi evropskimi intelektualci, kar je vodilo do revolucij in državljanskih vojn, na nasprotni strani pa do svarjenja pred tem sistemom in odpora do njega. Vse to tudi nam ni bilo prizaneseno. Zaradi nujnosti, da čim bolje poznamo dogajanje v tej vzorčni komunistični državi, predstavljam vsebino te knjige bolj natančno, saj povsod lahko vidimo vzporednice z dogajanjem pri nas, če jih le hočemo, in bolje razumemo, kako da se metod tega sistema, zlasti laži, sprevrženosti in strašne zmuzljivosti ni mogoče rešiti. Ko se v tej knjigi soočamo z vso grozo, ki jo je preživljal sovjetski človek, nam postaja popolnoma razumljivo, da se povprečen osveščen slovenski človek, ki je sprejemal duhovne vrednote svojega rodu, za tak sistem ni mogel ogreti in da se je ob očitni usmeritvi narodnoosvobodilnega boja v tak sistem temu uprl. Tako so naredili mnogi mladi fantje, ki sem jih tudi jaz poznala, čeprav zaradi političnih okoliščin skoraj brez upa zmage. Čutim spoštovanje do njihove odločitve kljub vsemu poniževanju in zaničevanju, ki so ga bili deležni toliko let, in velik mir, ker niso bili udeleženi v veliki moriji kot rablji.
Obširno snov je avtor razdelil glede na valove represije po revoluciji do Stalinove smrti (1953) in odmevov po njej. Tako ima naslednja poglavja: Otroci leta 1917 (1917–1928), Veliki preobrat (1928–1932), Lov na srečo (1932–1936), Veliki teror (1937–1938), Ostanki terorja (1938–1941), Čakaj me (1941–1945), Navadni stalinisti (1945–1953), Vrnitev (1953–1956), Spomin (1956–2006). Ta čas je bil za prebivalce SZ izjemno težak in krvav. Po avtorjevih podatkih je šlo samo v letih 1928–1953 skozi represivni aparat 25 milijonov ljudi, prišteti pa je treba še žrtve revolucije, lakote in ubitih v obeh vojnah. Če upoštevamo, da so ti ljudje imeli svojce, potem je kljub dvestotim milijonom prebivalcev SZ v letu 1941 bil neposredno ali posredno prizadet skoraj vsak državljan. To je zelo huda dediščina. Lahko se menja režim, lahko tudi sistem, miselnost do konca pokorjenih, sistemu podložnih in v njegove obljube zaverovanih ljudi pa se težko ali le počasi spreminja, ker se je težko sprijazniti s praznoto in očitki ob spoznanju neutemeljenosti in nesmiselnosti svojih žrtev ali pa nemoralnosti in kriminalnosti svojega početja, napraviti samospraševanje in začeti samostojno razmišljati. Tudi potomci »družbeno sovražnega izvora« (tako imenovani kulaški otroci, potomci plemiških in meščanskih družin) so morali iz eksistenčnih razlogov, če so hoteli doseči izobrazbo ali družbeno napredovati, pa tudi zaradi neznosnosti družbene izključenosti, docela prelomiti s preteklostjo, tajiti svoj izvor »ter se idejno in čustveno poistovetiti s sovjetskim sistemom.« Če kdo tega še ni dosegel, se je čutil krivega in se je moral očiščevati. Ljudje, ki so v sebi ohranjali predsovjetsko dediščino, so svoje informacije, misli, versko prepričanje, ki jih sovjetska družba ni prenašala, pa tudi represivna dejanja nad seboj skrivali tudi pred otroki in najbližjimi, navadili so se molčati ali pa le šepetati o vsem.
10.1.2. Otroci leta 1917 (1917–1928)
Oktobra 1917 so Leninovi boljševiki zavzeli Zimski dvorec, odstavili začasno vlado iz zmernih socialistov in liberalcev, ki je februarja istega leta prevzela oblast do dokončanja vojne in izvedbe volitev po njej, in ob podpori revolucionarnih krajevnih odborov ( sovjetov) je prevzel oblast Lenin. Gre za obdobje vojnega komunizma. Obračunali so s političnimi nasprotniki, odpravili so privatno lastnino in napovedali vojno veri in buržoaziji, v katero so vključevali uradništvo, zemljiške posestnike, trgovce, kulake in staro inteligenco. To čiščenje naj bi pripeljalo v komunistični raj. Na milijone ljudi so pošiljali sekat les, delat ceste in železnice. Delavce so prisiljevali, da so prebivali v kasarniških bivališčih v tovarniških kompleksih, da ne bi tratili časa s hojo na delo. V resnici pa je 1921 prišlo do hude lakote. Kmetje so se upirali zaplembam pridelkov in lačni delavci so stavkali. Znan je zlasti upor kronštatskih mornarjev, ki ga je zatrl Trocki. Rezultat uporov je bil 100.000 deportiranih in 15.000 ustreljenih. Vpeljali so teror proti vsem, ki bi utegnili podpreti protirevolucijo. Zaradi katastrofe, v kateri se je znašlo sovjetsko gospodarstvo, uporov in neznosne revščine se je Lenin bal upora in na desetem partijskem kongresu marca 1921 uvedel »novo ekonomsko politiko« (NEP). Namesto zaplembe hrane kmetom so uvedli znosne dajatve, dopuščali so manjše privatne trgovine in podjetja. Malo je popustil boj proti veri, dopuščena so bila stara praznovanja. Življenje je postalo znosnejše. Vendar boljševiki v svojem boju niso popustili. Politiko NEP so imeli za izdajo revolucije. Po Leninovi smrti 1924 ga je nadomestilo kolektivno vodstvo Trocki, Buharin in Stalin. Stalin se je drugih članov kmalu otresel. Trockega so 1927 izključili iz partije in 1929 izgnali iz države, Buharina pa so 1929 izključili iz politbiroja, 1938 pa na procesu kot vohuna obsodili na smrt.
Boljševiška propaganda je bila v tem času usmerjena proti družini, ker so v njenih medsebojnih vezeh in ohranjanju tradicije videli nevarnost za svoje cilje. Pravi boljševik mora biti popolnoma na razpolago partiji, tako moške kot ženske in tudi otroke morajo dati na razpolago partiji. Zakonska zveza ni bila nekaj trajnega, ločitev je bila zelo poenostavljena. Spolno razpuščenost so imeli za osvoboditev od meščanske morale. Otroke so prepuščali starim staršem ali varuškam, sami pa zanje niso premogli ne časa ne topline. Priporočali so jim zlasti vključevanje v družbenopolitično delo, za kar sta jih pripravljali tudi pionirska organizacija in komsomol. Prav starim staršem in varuškam pa je uspelo otrokom posredovati nekaj izročila, skrivali so ikone, skrivaj vodili otroke v cerkev in jim prebirali klasično literaturo. Mnogi intervjuvanci se spominjajo tega.
Boljševikom se je za spremembo družbenega mišljenja zdela zelo pomembna šolska vzgoja. Bila je ideološko nasilna in ni dopuščala izjem. Otroke so poleg izobraževanja pripravljali za družbene aktiviste, ki imajo pregled nad dogajanjem okoli sebe in so vanj vključeni. Učili so jih iskati razredne sovražnike in jih ovajati, tudi starše in družinske člane, če so opazili kaj sumljivega. Po članstvu v komsomolu jim je bolj dostopna postala partija in odpirala se jim je pot do šolanja in boljšega položaja v družbi. Otroci »sovražnikov družbe«, obravnavani v tej knjigi, so se čutili odrinjene, izločene iz skupnosti, če niso bili sprejeti v pionirsko organizacijo. Samo en primer je, ko deklica, ki so jo zasmehovali zaradi križca, ni marala vstopiti v pionirsko organizacijo. Pretresljivo pa je doživetje deklice, ki so jo izključili, ker je šla v cerkev. »Morala sem sama stati pred brigado in vsi pionirji so me zasramovali. Otroci so kričali: ‘Glejte, kakšno sramoto je naredila celi brigadi, ko je šla v cerkev! Ni vredna, da nosi ruto!’ Obmetavali so me z nesnago. Nato so mi poskušali iztrgati rutico. Začela sem jokati. Vpila sem: ‘Ne dam vam rutke!’ Padla sem na kolena in jih prosila, naj mi ne vzamejo rutke, pa so mi jo veeno vzeli.« Sprejem v komsomol je bil težje dosegljiv in je pomenil veliko priznanje. Neka oseba se spominja: »Še danes znam na pamet vsako besedo komsomolskih pravil – tako močno so me čustveno zaznamovala … Vedno sem sanjala, da bom pripadala sovjetski eliti in dosegla nekaj pomembnega, tedaj pa so te sanje postale resničnost.«
Ta mladina se je čutila prikrajšana, ker ni mogla sodelovati v revoluciji, zato se je hotela izkazati z aktivizmom, iskanjem razrednih sovražnikov in slepim podpiranjem partijske linije. Odrekli so se družbenemu poreklu, rodbini, ki ni ustrezala sovjetskemu vzoru. Vse za cilje, ki jih je postavljala partija, poslušnost partiji je najvišja norma. Ti ljudje so bili trdna opora stalinizma in zagrizeni izvajalci vseh partijskih izmišljij. Eden od teh mladih aktivistov Mihail Bajtalski pravi o svoji generaciji: »Vsi smo bili moralno neoporečni, pripravljeni po potrebi žrtvovati življenje za komunizem.« Ko so ga kot trockista izključili iz partije in zaprli, ga je žena zapustila. Bajtalski kasneje v spominih pravi, da je lastno razumsko presojo podredila nedotakljivi avtoriteti partije. Ti ljudje so ostali zvesti merilom, ki so se izoblikovala v prvih letih revolucije. »Takšne ljudi je bilo možno celo prepričati, da morajo v dobro revolucije priznati, da so vohuni.«
Pravi boljševik je kolektivni človek, brez zasebnosti, zato so gradili kolektivna stanovanja s skupnimi prostori, v katerih se je drenjalo ogromno ljudi in je bilo vse pod nadzorom, tako zasebnosti ni moglo biti. Pravi boljševik prezira lastnino in udobje, ne pazi na svojo zunanjost in živi špartansko. Odrekanje je nujno za prihodnjo srečo ljudi. »Boljševiki so se imeli za nosilce vrlin in odgovornosti, ki so jih povzdigovale nad preostalo družbo.« Stalin je leta1924 dejal: »Mi, komunisti, smo ljudje posebnega kova … Narejeni smo iz boljše snovi. Ničesar višjega ni kot čast pripadati tej vojski.« (Str. 47.) Boljševiki so se počasi začeli vesti kot družbena elita, vendar naj bi taki bili tudi v svojem mišljenju, življenju in delu, zato so bili izpostavljeni neprestanemu preverjanju in zasliševanju na sestankih in medsebojnemu nadzorovanju. Vsak stavek, vsaka beseda lahko izda, kaj je človek v svojem mišljenju. Začelo se je ovaduštvo in pomembno je bilo držati jezik za zobmi. Osebe s plemiškim ali meščanskim poreklom so izgubile premoženje, vendar so jih potrebovali kot strokovno delovno silo. Pisec predstavlja nekatere družine, tako judovsko trgovsko družino Laskinih, ki je bila lojalna. Oče si je predvsem želel, da bi tri hčere lahko študirale, njegovo tržnico so ob koncu NEP-a z davki zatrli, njega pa zaprli. Druga družina so Simonovi. Mati Aleksandra je plemiškega porekla, mož je ostal na Poljskem, ona pa ni hotela za njim. Ponovno se je poročila. Sin Konstantin Simonov, pisatelj, pa je postal sovjetski človek in v 30-ih letih privrženec Stalina.
10.1.3. Veliki preobrat (1928–1932)
Stalin je do 15. partijskega kongresa dec. 1927 podpiral Buharina, ki se je zavzemal za privatno kmetijstvo, potem pa je po porazu Trockega, Zinovjeva in Kamenjeva, ki so nasprotovali popuščanju kmetom, češ da to ovira socialistično industrializacijo, spremenil svoja stališča. Ko se je znebil političnih tekmecev, je začel uveljavljati novo politiko. Izmislil si je vojno nevarnost, kar mu je omogočilo ustvariti ozračje budnosti pred sovražniki in vohuni in se tako rešil konkurentov v boju za oblast, po drugi strani pa je lahko začel tudi kampanjo proti kmetom. Dokazoval je, da se zaradi NEP prepočasi razvija oboroževalna industrija in kmetijstvo v primeru vojne ne bi moglo pridelati dovolj hrane. Odprl je fronto proti kmetom in začel s surovim preganjanjem tako imenovanih kulakov in enako brezobzirnim ustanavljanjem kolhozov. Najprej so napadli kulake, čeprav takih kmetov, ki bi obdelovali zemljo z najeto delovno silo, ni bilo. Navadno so jih določili kar aktivisti, odbrali so jih celo z žrebom.To so bili navadno bolj sposobni, garaški kmetje, ki so jih ob koncu NEP že bolj ali manj zatrli z davki. Aretirani in izgnani kmetje ter kmečke družine so predstavljali suženjsko delovno silo za uresničevanje megalomanskih načrtov Stalinovih petletk. Januarja 1930 je posebna komisija politbiroja določila kvoto 60.000 kulakov za delovna taborišča in 150.000 družin, ki naj bi jih preselili na sever v Sibirijo, na Ural ali v Kazahstan. Na teh odročnih področjih naj se zgradi tisoč naselbin za 300 tisoč kulaških družin. To je bil le del načrta, po katerem naj bi poslali v delovna taborišča okrog milijon kulaških družin. Gospodarje so zaprli, družine pa izgnali. S sabo so mogli nesti le nekaj najnujnejšega ali pa so borno imetje naložili na cizo. Po cestah so se vlekle dolge kolone teh revežev do zbirnih taborišč, od koder so jih vozili z železnico na cilj. V zbirnih taboriščih so otroci in stari ljudje zaradi slabih razmer navadno pomrli. V letih 1929 in 1932 so z domov pregnali najmanj 6 milijonov kulakov. (Str. 97.) Za temi številkami se skriva morje osebnih tragedij, uničenih družin in podrtih domov. Nekatere zgodbe pisec navaja. S tem so hoteli zastrašiti tudi druge kmete, da bi vstopili v kolhoze. Leta 1929 je Stalin objavil članek Leto velikega preobrata in začela se je tudi bitka za kolhoze. Ker kmetje v kolhoze niso vstopali prostovoljno, so jih prisiljevali z zvijačami in nasiljem. Vpoklicali so partijce in komsomolce, jih oborožili, njihove enote okrepili s krajevno policijo, specialnimi enotami vojske, oddelki OGPU, mestnimi delavci in študenti prostovoljci. Inštruktorji so jih učili: »Zapomnite si, da vas ne bomo obsojali za posamezen izgred, če pa vam ne bo uspelo, se pazite!« (Str. 94.) Aktivist Mendel Hatajevič jih je spodbujal: »Treščite svojo buržoazno človečnost skozi okno in delujte kot boljševiki, vredni tovariša Stalina … To je vojna – mi ali oni. Za vsako ceno je treba pomesti tudi s poslednjim gnilim preostankom kapitalističnega kmetijstva.« (Str. 94.) Vzporedno z bojem proti kulakom in kolektivizacijo je potekal tudi boj proti cerkvi. Duhovnike so zapirali in jih v kasnejših čistkah tudi pobijali, njihove družine izgnali, cerkve pa porušili ali jih uporabili v drug namen. Duhovnike so imeli za glavno oporo nekdanjega načina življenja na vasi. Kolektivizacija je potekala v dveh valovih. Prvi val je trajal do marca 1930, ko je Stalin v Pravdi objavil članek Vrtoglavi od uspeha. Sovjetsko kmetijstvo je bilo sesuto, zato je Stalin očital pretirano gorečnost pri kolektivizaciji. Potrebno je bilo premirje zaradi kmečkih del. Septembra je sprožil drugi val kolektivizacije. Mnogo kmetov je zbežalo v mesta, kar so poskušali zajeziti s prepustnicami in dovoljenjem za bivanje. Število kmečkega prebivalstva se je drastično zmanjšalo. V kolhozih traktorjev večinoma niso imeli, za vprežno živino so slabo skrbeli, deloma pa so jo kmetje prodali, če so mogli, preden so jih kolektivizirali. Marsikje so vlekli plug ljudje. Gospodarili so aktivisti, ki se na kmetovanje niso spoznali. Po dobri letini 1930 sta nastopili dve slabi letini, od kolhozov so zahtevali prevelike oddaje in zlasti v Ukrajini in Kazahstanu je nastopila huda lakota. Oblast jo je skušala prikriti tako, da je preprečevala beg iz uničenih pokrajin. Lev Kopeljev, ki je sodeloval pri rekviziciji žita, se spominja »otroških krikov in kmetov – prestrašenih, moledujočih, sovražnih, mračno negibnih, ugaslih v obupu ali vzplamtelih v napol blaznem neustrašenem besu … Nisem si smel dovoliti, da me oslabi usmiljenje. Izvrševali smo zgodovinsko nalogo. Izpolnjevali smo svojo revolucionarno dolžnost. Zbirali smo žito za svojo socialistično domovino, za petletni plan.« Kmetje so ostali brez vsega in od lakote je na teh dveh področjih umrlo od pet do osem milijonov ljudi. Točnih podatkov ni mogoče dobiti, ker smrti niso zapisovali. Velik problem so bili otroci. Aretirani ali pobegli kmetje so jih puščali pri drugih ljudeh, pri sorodnikih, prijateljih, znancih. V času lakote so jih matere puščale pred tujim pragom ali jih predajale sovjetskim uradom. Strpali so jih v sirotišnice, poboljševalnice in delovna taborišča, kjer so bile obupne razmere. Kazensko odgovornost so znižali na dvanajst let. Veliko jih je zašlo v kriminal.
Taborišča, v katera so prišli izgnanci, so bila zelo slaba. Na hitro narejene barake, delati so jih morali tudi sami, so bile zelo natlačene, prebivali so tudi v zemljankah. Hrane ni bilo, prepuščeni so bili sami sebi in veliko jih je pomrlo. Taborišča – gulagi so bila vir suženjske delovne sile, s katero so z nepredstavljivim izkoriščanjem gradili industrijske objekte, kot Magnitogorsk, Dnjeprostroj, Belomorski prekop in prekop Moskva –Volga, s katerimi se je sovjetska oblast postavljala, in začeli izkoriščati rudna bogastva na polarnem področju.
Tudi v tem poglavju pisec navaja več pričevanj, kako so postopali s posameznimi družinami, ko so jih izgnali. Pri Golovinovih v Obuhovem so najprej zaprli kot kulaka očeta, umrl je pri gradnji Belomorskega prekopa. Širša družina in sorodstvo se je razbežalo. Mater in otroke so čez zimo še pustili v domači hiši, ni pa se smela vključiti v kolhoz in bili so popolnoma izolirani. Potem je prišel ukaz za deportacijo. V eni uri so se morali odpraviti. »Mama je ostala mirna. Oblekla nas je v najtoplejša oblačila. Štirje smo bili: mama in trije otroci … Mama se je priklonila in se pokrižala pred družinskimi ikonami in nas odpeljala skozi vrata … Spominjam se sive stene ljudi, ki so gledali, kako gremo k vozu. Nihče se ni premaknil ali kaj rekel …, bali so se vojakov, ki so nas vodili k vozu … Mama se je poslovila od množice: Odpustite mi, ženske, če sem katero kdaj užalila, je rekla, se priklonila in naredila znamenje križa.« Golovinove so peljali v zbirno taborišče, nato so jih šest tednov vozili v tovornih vagonih v Sibirijo v prehodno taborišče v Kmerovem. Tam so jih imeli mesec dni za bodečo žico pod milim nebom, potem pa so jih prepeljali v Šaltir v posebno kolonijo za kulake. Kolonija je obsegala pet barak na rečnem bregu. Prvo zimo je bilo dosti snega, ni bilo dovoza hrane. Dosti jih je zbolelo za tifusom. Spravili so jih v eno barako in jih prepustili samim sebi. Vseh mrličev niso mogli pokopati. Pustili so jih zmrzniti in spomladi so jih zmetali v reko. Drugo zimo je bila strašna lakota. Spomladi pa so dobili semenski krompir. Posadili so ga in dosti pridelali, tako da naslednjo zimo ni bilo lakote. Imeli pa so srečo, da so otroci lahko šli v šolo. Najmlajša Antonina se je vneto učila. V šoli so učitelji kulaške otroke zapostavljali. Nekoč je učiteljica kričala nanjo, »da so sovražniki ljudstva, bedni kulaki! Nedvomno ste si zaslužili, da so vas izgnali. Upam, da so tukaj že do kraja počistili z vami!« Ta krivica je bila odločilna zanjo. Bila je besna, vendar je bil strah zaradi kulaškega izvora močnejši. »Nenadoma sem globoko v sebi začutila, da smo kulaki drugačni od drugih, da smo zločinci in da so nam mnoge stvari prepovedane. Sedaj mi je jasno, da sem imela manjvrednostni kompleks; polastil se me je v obliki nekakšne bojazni, strahu, da nam lahko režim, ker smo kulaki, prizadene karkoli, da nimamo nobenih pravic in da moramo molče trpeti.« (Str. 144.) Antonina se je zakopala v učenje in sprejeta je bila celo v komsomol. V vprašalnike ni več vpisovala kulaškega porekla, prevzela je drugo identiteto in skrbno pazila, da se ne bi izdala. Bila je zdravnica in imela je dva moža, pa ni nobenemu nič povedala o svoji preteklosti, šele hčeri jo je razkrila že v obdobju glasnosti. Zanimiv je tudi primer pisatelja Aleksandra Tvardovskega. Njegov oče je bil kovač in kmet. Aleksander je bil prepričan komunist in komsomolec. Ločil se je od družine in šel v Smolensk, kjer je študiral na pedagoškem inštitutu in zaslovel kot pesnik ter delal pri časopisu, vendar mu kot kulaškemu sinu niso zaupali. S svojo družino, ki so jo deportirali na Ural, ni maral imeti stikov. Ko ga je oče z najmlajšim bratom skrivaj obiskal, ga je celo izdal. Brat Ivan je kasneje skušal razumeti njegov odnos. »Moral sem priznati, da je bil že od dvajsetih let dalje iskreno predan komsomolec … Nedvomno si je stvari utemeljeval takole: Vsak kulak je nekomu oče in njegovi otroci so nekomu bratje in sestre. Po čem se moja družina razlikuje od drugih? Bodi pogumen in močan, ne predajaj se abstraktnemu humanizmu in drugim čustvom, ki nimajo ničesar opraviti z razrednimi interesi … Če podpiraš kolektivizacijo, podpiraš tudi likvidacijo kulakov kot razreda, torej nimaš moralne pravice, da bi zahteval, naj bo tvoj oče izvzet.« (str.136–) Sovjetski tisk je napadal te nove proletarce omadeževanega porekla, ki so se začeli uvrščati v politično elito, zdeli so se nezanesljivi in so postali zlasti v drugi polovici tridesetih let tarča čistk.
10.1.4. Lov na srečo (1932–1936)
Stalin je s suženjsko delovno silo gradil velika industrijska podjetja, začel z rudarstvom nad severnim tečajnikom in gradil dva velika prekopa. V tridesetih letih je prišla na vrsto obnova Moskve. Stalin je podpisal gradbeni načrt in začeli so graditi podzemno železnico, kanalizacijo, široke avenije in prestižne nove stavbe, zaradi katerih so podrli mnogo starih stavb. Zaradi previsokih norm je bil velik pritisk na inženirje, ki so jih zapirali kot saboterje in pošiljali v delovna taborišča. Svoje velike dosežke so tudi razkazovali. Avgusta 1933 so peljali brigado pisateljev gledat Belomorski prekop. Delavce so lahko gledali le od daleč in niso videli njihovega trpljenja. Pisatelj Simonov je bil navdušen in je pisal o »perekovki«, Mihail Bulgakov pa se ekskurzije ni maral udeležiti. Posebno nalogo je imel režimu vdani Ilija Slavin, pravnik, ki so ga poslali v Leningrad na pravni oddelek Komunistične akademije, da bi naredil čistko med profesorji, in je napisal Sabotaža na fronti sovjetskega kazenskega prava. Pisati bi moral o vzgojnem pomenu Belomorskega prekopa, zato je prekop tudi večkrat obiskal. Kar je tam videl, je povzročilo njegov zlom, izgubil je vero v komunistične ideale in ob čistkah bil tudi sam ubit.
V tem času je zelo narasel upravni aparat iz novih malo izobraženih aktivistov, ki so bili iz strahu za svoj položaj vdani partiji in Stalinu. Taki tako imenovani vydviženci so bili tudi Gromiko, Kosigin in Brežnjev. Ti niso imeli svojega mnenja in so vneto ponavljali partijska gesla, ki jih je rojeval Stalin. Močno je naraslo tudi število partijcev. V tem obdobju so vladni birokrati dobivali že boljša stanovanja, dače, pravico do posebnih letovanj. Imeli so svoje trgovine in druge ugodnosti. Ti niso cenili nekdanjega partijskega špartanstva, hoteli so biti nova buržoazija. Takih družin je bilo nad 50 tisoč, večinoma so bile v Moskvi. Začela se je poudarjati osebna urejenost in zopet so v ospredje postavljali pomen družine, saj je prejšnje razsulo prišlo do kritične točke. Žene funkcionarjev naj bi ostale doma in skrbele za otroke. Seveda to udobje ni bilo dostopno navadnim ljudem, ki so se še naprej stiskali v komunalnih stanovanjih, če so sploh prišli do njih, in tudi druge dobrine jim niso bile dosegljive. V novih industrijskih središčih, npr. v Magnitogorsku, so mnogi živeli še v zemljankah (bivališčih, vkopanih v zemljo). V tem času je NKVD zgradil ovaduško mrežo za skoraj popoln nadzor. Iskali so nasprotnike Stalina in izganjali ostanke plemstva, meščanstva in kulakov. Preganjanje je bilo zlasti hudo v Leningradu po atentatu na starega komunista, člana politbiroja CK in sekretja VKPb Kirova 1934, ki je imel v Leningradu velik ugled, česar Stalin ni trpel, in je bil že zato lahko prav on naročnik tega. Ta dogodek je uporabil za veliko čistko v Leningradu in se je tako rešil nezaželenih tekmecev v partiji in možnih oporečnikov med intelektualci, zlasti Nerusi. Takrat so 1935 izgnali npr. tudi vse tri tete pisatelja Simonova, ki so bile plemiškega porekla, iz Leningrada v Orenburg. Na začetku velikega terorja 1937 so dve aretirali, eno so ustrelili, druga pa je umrla v delovnem taborišču. Vsi ti po izvoru omadeževani ljudje so se bali, da bi jih razkrinkali, zato so spreminjali podatke o rojstvu, starših, in se poročali, da bi zakrili identiteto. Po eni strani so sovjetski režim sovražili, po drugi strani pa so se z izkazovanjem predanosti sovjetski stvari hoteli rešiti zaznamovanosti. Podoba, ki so jo kazali v javnosti, je pogoltnila njihovo osebnost. Nekdo se spominja: »Začutil sem, da postajam oseba, ki jo igram.« Podobna zgodba se je ponovila konec štiridesetih let.
10.1.5. Veliki teror (1937–1938)
Teror je bil značilen za celo Stalinovo obdobje, vendar se ni toliko pobijalo kot v tem času. Po mnenju avtorja je to povzročil Stalinov strah pred napadom nacistične Nemčije (1936 zasedli Porenje) in Japonske (zasedli Mandžurijo), bal se je, da bi ostal sam v spopadu z nacistično Nemčijo, zato si je prizadeval okrepiti zveze z zahodnimi demokracijami. Leta 1934 je Sovjetska zveza vstopila v Zvezo narodov, ki jo je prej razglašala za imperialistično zaroto. Tej politiki so podredili delovanje Kominterne. Pod vodstvom novega sekretarja Georgija Dimitrova so si komunisti prizadevali za zavezništvo s socialisti, ki naj bi s sredinskimi strankami preprečili prevlado fašizma. V Španiji in Franciji so 1936 res dobili levičarsko vlado. Mnogi v Kominterni, npr. vodja organizacijskega oddelka Osip Pjatnicki, pa tudi levo usmerjeni trockisti in desno usmerjeni pristaši Rikova in Buharina so dopuščali le sodelovanje s socialisti in so tiho izražali nezadovoljstvo s tako Stalinovo politiko. Pred očmi so imeli svetovno revolucijo. V španski državljanski vojni so kritizirali Stalinovo nezadostno podporo komunistom, po njegovem mnenju pa so leve sile izgubile zaradi neenotnosti med njimi in zaradi frakcijskih spopadov med komunisti.
Da bi dosegel enotnost doma in da ne bi prišlo do uporov v zaledju v primeru vojne, je dal povelje za odstranitev vseh svojih tudi le potencialnih nasprotnikov ter možnih petokolonašev in vohunov v morebitnem spopadu. Najprej so začeli z aretacijami v Leningradu po umoru Kirova. Tako so aretirali nekdanja partijska voditelja Zinovjeva in Kamenjeva in tisoč zinovjevcev. Oba so obsodili na več let ječe, druge pa izgnali. Takrat jih še niso streljali. V letih 1937–1938 pa je bilo izrečenih 90 procentov vseh smrtnih obsodb od 1921–1940. Ubijali pa so tudi take, ki so bili prej obsojeni na zaporne kazni. Častniki ENKVD so oklevali pred aretacijami partiji zvestih kadrov, zato je Stalin načelnika NKVD Jagoda zamenjal z Ježovom, »zverinskim rabljem brez kakršnihkoli moralnih zadržkov«. Ta si je vsepovsod izmišljal vohunske mreže in zarote in začele so se množične aretacije, zrežirani procesi in usmrtitve. Ponovili so proces proti Zinovjevu in Kamenjevu, oba in še 160 drugih, ki naj bi bili z njima povezani, so obsodili na smrt. Očistili so Kominterno. Zaprli so vodja organizacijskega oddelka Kominterne Vladimirja Platnickega, ki je na junijskem plenumu centralnega komiteja 1937 pogumno obtožil NKVD, da ponareja dokaze, in zahteval ustanovitev posebne partijske komisije za nadzor nad delom NKVD. Kaganovič, Molotov in Vorošilov so ga hoteli prepričati, naj umakne svoje trditve, on pa je vztrajal. Potem zanj ni bilo več rešitve, zaprli so tudi njegovo ženo, ki je umrla v taborišču na zmrznjenih tleh v ovčji ogradi. Zaprli so tudi več tisoč uradnikov Kominterne in tujih komunistov. »Nemško, poljsko, jugoslovansko in baltske partije so dobesedno zbrisali s sveta.« (Str. 218.) Obtoževali so jih vohunstva.V glavnem štabu Kominterne v hotelu Lux je zavladala panika, eden od funkcionarjev je povedal: »Vsi po vrsti smo bili napol nori od stalnega strahu in nezmožni za kakršnokoli delo.« (Str. 218.).
Na drugem zrežiranem procesu so za vohunstvo v industriji sodili ljudskemu komisarju za težko industrijo Georgiju Pjatakovu, Karlu Radeku in petnajstim nekdanjih pristašem Trockega. Aprila in maja 1937 so zaprli in hudo mučili osem najvišjih vojaških poveljnikov. Na zadnjem takem procesu so obsodili Buharina, Rikova in Jagoda in trinajst drugih visokih partijskih funkcionarjev. Vse obsojene na teh procesih so ustrelili. V obdobju 1937–1938 so popolnoma prečesali poveljniški kader Rdeče armade. Od 767 visokih častnikov od brigadnih poveljnikov navzgor so jih 412 usmrtili, 29 jih je umrlo v zaporu, trije so naredili samomor, 59 jih je ostalo v ječi. (Str. 225.) Enako so prečesali tudi partijo: usmrtili ali zaprli so 116.885 članov, ustrelili 102 člana od 139 članov centralnega komiteja, izvoljenih na partijskem kongresu 1934 in zaprli 56 odstotkov delegatov tega kongresa. Ko so zaprli kakega funkcionarja, so navadno zaprli tudi vse ljudi, s katerimi je prihajal v stik. Stalin je bil pripravljen zapreti tisoče, da bi ujel enega vohuna. Zapirali so tudi sorodnike aretiranih in mnoge ubili, nekatere družine so kar iztrebili, npr. sorodnike Trockega, Kamenjeva, Zinovjeva in drugih. Molotov je 1986 rekel: »Velika čistka je bila po njegovem varnostna operacija – nujno sredstvo, s katerim je vodstvo izsledilo omahljivce, karieriste in skrivne sovražnike.« (Str. 225.) Najobsežnejša je bila »kulaška operacija«, v kateri so zajeli približno 670.000 kulakov (mnogih niso evidentirali), ki so se po prestani kazni vrnili iz delovnih taborišč in posebnih naselbin. Bali so se njihovega maščevanja v primeru vojne. Več kot polovico so jih pobili. V velikem obsegu so izvajali tudi »narodnostne operacije«, ki pomenijo iztrebljanje in deportacije pripadnikov narodnih manjšin, ki bi v primeru vojne lahko pomenile peto kolono. Zaprli so tudi veliko intelektualcev. Črne marice so cele noči rohnele po mestih in ljudje so kar naprej trepetali, kdaj potrkajo pri njih. Starši so dajali otrokom navodila, h komu naj gredo, če jih bodo aretirali. Sorodniki in znanci so jih sprejemali ali pa tudi ne. Ljudje so se bali ovaduhov in skoraj niso govorili med seboj. Niso marali stikov s sorodniki aretiranih. Povsod je bilo dosti ovaduhov, prostovoljnih in prisilnih, ki so ovajali iz najrazličnejših razlogov. Najbolj zagrizeni so bili ovaduhi z omadeževanim življenjepisom, ker so hoteli dokazati, da so pravi sovjetski državljani. Vsako napredovanje je bilo plačano s podrepništvom in izdajanjem. Pri tako imenovani kulaški in narodnostni operaciji pa so imeli sezname že vnaprej pripravljene, ker so vodili evidenco o njih že od prejšnjih preganjanj.
Navaja več primerov ovadb in aretacij. Ko so zaprli Jevgenijo Ginzburg, so jo mnogi prijatelji izdali, med njimi tudi njen sodelavec pri časopisu Volodja, ki je izjavil, da je članica kontrarevolucionarne teroristične skupine. »Volodja, mu mirno rečem, to je laž! Vi niste nič podobnega rekli. Če to podpišete, boste ubili mnoge ljudi, svoje tovariše, ki so bili dobri z vami. Ovnovske oči Bikčentajeva so splezale na njegovo čelo. Kako si dovoljujete izvajati pritisk na pričo! Takoj vas bom poslal v spodnjo samico! A vi, Djakonov, ali niste včeraj vse to podpisali, ko ste bili sami tukaj? … Takoj bom zapovedal, da vas aretirajo zaradi lažnega pričevanja. In res se navidez nagne k zvoncu, s katerim kličejo stražarja. Volodja pa kakor zajček pred pogledom udava podpisuje kakor omrtvičen …« (Str. 252.) Ječe so bile polne boljševikov, ki so še naprej verjeli, da je partija vir pravice, in podpisovali priznanja. Po pričevanju zapornika nekomunista glavni vzrok vdaje ni bilo mučenje, ampak to, »da so morali predani komunisti za vsako ceno ohraniti vero v Sovjetsko zvezo. Odreči se ji, bi presegalo moči večine od njih. V določenih okoliščinah potrebuje človek veliko moralno trdnost, da se odpove dolgoletnemu, globoko zakoreninjenemu prepričanju, čeprav ga očitno ni več mogoče zagovarjati.« (Str. 253.) Mladi so zaradi propagande povsod videli sovražnike ljudstva. Verjeli so v pravičnost Stalina, ki ga sovražniki ljudstva varajo, zato naj bi šlo v mnogih primerih le za pomoto.
Decembra 1938 je Stalin odstavil Ježova, glavni nasprotniki so bili že pobiti. Trdil je, da je samo nepreverjena ovadba premalo, stvar je šla čez rob in vso odgovornost je prevalil na Ježova. Proglasili ga za sovražnika ljudstva in ustrelili. Njegov naslednik Berija je napovedal revizijo obtoženih. Leta 1940 so rešili 1,5 milijona primerov, 30 tisoč ljudi izpustili iz ječe, 450 tisoč obsodb razveljavili in nad 300.000 ljudi so odpustili iz taborišč. Tako naj bi izbrisali vsak dvom v Stalina in sovjetsko sodstvo. Toda vzrok za vse to je bil drugje: spremenjena zunanjepolitična situacija in zaposlenost NKVD s čistkami v zasedenih deželah.
10.1.6. Ostanki terorja (1938–1941)
V tem poglavju so obravnavane usode otrok in žena aretiranih in ustreljenih ali izgnanih do 1949. Starši jih ob aretaciji praviloma niso mogli vzeti s seboj. Zanje so poskrbeli stari starši, sorodniki ali pa so jih poslali v sirotišnico, samo v kulaških kolonijah so otroci ostali tudi pri starših. Če je bilo več otrok, so jih dali v ločene sirotišnice. Zlasti majhne otroke so tudi preimenovali. Navaja več primerov.
Zinaida Bušujeva je bila aretirana julija 1938, prejšnje leto so že aretirali njenega moža, živela je v Permu skupaj z materjo. Z njo so odpeljali tudi njene tri otroke. Ko se je stara mati vrnila z opravkov v mestu, jih preprosto ni bilo več. Deklici so dali v ločeni sirotišnici, dojenčka, ki je bil bolan, pa je smela mati obdržati pri sebi. Tri tedne je preždela v jetniški celici, potem so jih odgnali na trg, kjer so pripravljeni na transport klečali na tleh. Tam jo je opazila njena mati in videla, kaj se je z njo zgodilo. Odpeljali so jo v delovno taborišče za žene izdajalcev domovine (ALŽIR) v Akmolinsku, ki je bilo del taboriškega kompleksa v Karagandi v Kazahstanu. Vzeli so ji dojenčka in ga dali v sirotišnico. Pet let ga ni videla. Stari materi je uspelo najti obe deklici. Mlajša se ni več spominjala matere. Zanju je kljub lakoti in revščini skrbela babica, dokler ni mogla mati po omilitvi taboriškega režima med vojno pisati babici, da jih je ta zaradi obupne lakote pripeljala k njej. Babica je reševala njeno družino. V drugem primeru so sestrama Nataliji in Jeleni očeta ustrelili, mater pa obsodili na osem let prisilnega dela v taborišču pri Magadanu. Babica je šla z njima celo v izgnanstvo, ker ju je samo pod tem pogojem lahko rešila sirotišnice. Natalija meni, da samo zaradi nje ni popustila pritiskom v pionirski organizaciji in komsomolu, naj se odreče staršem – sovražnikom ljudstva. »Moja stara mati je vse to že poznala in nič je ni moglo premakniti: ko je prišla revolucija, ji je bilo skoraj štirideset let.« Stare matere so opravile neprecenljivo vlogo pri reševanju vnukov in njihovi vzgoji. Večkrat so morali starejši otroci skrbeti za mlajše. Ini Gajster je bilo dvanajst let, ko so aretirali starše. Imela je dve mlajši sestrici in bratranca ter staro mater. Uspelo ji je rešiti nekaj družinskih predmetov za preživetje. Vrgli so jih iz družinskega stanovanja in jim dodelili 20 kvadratnih metrov veliko sobo, kjer so živeli še z osmimi bratranci, ki so v času velikega terorja izgubili starše. Deklica je prala, pomagala stari materi, hodila v šolo, si prizadevala kaj zaslužiti in še pošiljala pakete materi v delovno taborišče v Akmolinsku. To so še srečni primeri. Mnogi otroci pa so odraščali po sirotišnicah. Tako se nekateri spominjajo: »Tam so bile strahotne razmere – še na stranišče nisem mogla, tla so bila prekrita s tekočim blatom, ki je segalo do gležnjev … Direktorica zavoda mi je zmeraj govorila: Kar spomni se, kdo so tvoji starši. Nobenih težav ne delaj, samo pri miru sedi in nikamor ne vtikaj nosu.« (Str. 306.) »Nobeden od nas, ki so nam zaprli starše, si ni upal niti omeniti svoje družine. Pravili so nam trockisti in nas zmeraj tlačili skupaj … Drugi otroci so nas obmetavali s kamenjem in nas zmerjali, zato smo tičali skupaj, da bi se zaščitili.« »Sirotišnica je bila pretres, ki ga ne bom nikoli prebolela. Sedaj sem o tem prvič spregovorila s komerkoli. V tistih letih sem odraščala, potrebovala sem mater, mater in očeta. Ko sem spoznala, da sta mrtva, se je ta izguba zarezala vame … Bila sem sama na svetu. Edina v celi skupini, ki so ji ustrelili mater. In bilo mi je bridko pri srcu.« (Str. 307.) »Šel sem tja (v kuhinjo) in kuharice so rekle: »Poglej, Kolja gre!« Pobožale so me po laseh in mi dale kos kruha. Sedel sem na najnižjo stopnico in pojedel kruh, da me ne bi nihče videl z njim. Takrat smo bili vsi lačni – bal sem se za svoj kos kruha. Kuharice so bile preproste ženske iz okolice. Žal jim je bilo za nas sirote in so nam skušale pomagati.« (Str. 308.) Ti otroci so bili še bolj pod vplivom propagande, saj jim nihče ni povedal nič drugega. Tako so občudovali Pavlika Morozova, ki je izdal kulaškega očeta, in verjeli, da je Stalin zanje najboljši očka. »Ker nismo ničesar vedeli o družini in nismo imeli prave predstave o tem, kaj pomeni oče, nismo pripisovali nobenega pomena dejstvu, da je Pavlik izdal očeta. Štelo je samo to, da je ujel kulaka, pripadnika buržoazije, kar ga je v naših očeh naredilo za junaka.« (Str. 310.) »V katerikoli drugi deželi bi umrli od lakote in mraza – tako so nam govorili … Seveda smo verjeli vsako besedo. Življenje smo spoznavali v sirotišnici, tam smo se učili misliti in čutiti – ali bolje, naučili smo se, da nismo mislili in čutili, temveč smo kot sveto resnico sprejemali, kar so nam govorili. Vse naše predstave o svetu je oblikovala sovjetska oblast.« (Str. 310.) »Dejstvo, da so nas hranili in oblačili, da smo se lahko šolali, da smo hodili v pionirske tabore, celo to, da smo imeli novoletno jelko – prepričan sem bil, da je vse to zasluga tovariša Stalina.« (Str. 311.)
Žene obsojenih funkcionarjev so pošiljali v posebna taborišča za žene izdajalcev domovine ALŽIR. Tako taborišče je bilo, kot že rečeno, v Amolinsku v Kazahstanu. Režim je bil sprva zelo strog. Ženske, ki niso nekaj dni zapored dosegale norme, so zapirali v mrtvaške barake in jih pustili umreti. Niso smele pisati ne prejemati pošte in paketov. Po letu 1939 se je režim omilil, V taborišču so ženske tudi rodile, večinoma zaradi posilstev, nekatere so imele tudi stalnega moškega, da niso bile izpostavljene vsem. Dojenčke so morale oddati v dečji dom, kjer so zaradi slabe nege mnogi pomrli.
Leta 1939 so se politične razmere spremenile. Spomladi je nemška vojska zasedla Češko. Francija in Anglija nista hoteli skleniti vojaške zveze z Rusijo, tako sta avgusta Hitler in Stalin sklenila sporazum o nenapadanju in tudi tajni sporazum o delitvi Poljske ter priključitvi baltskih dežel Rusiji. Septembra so nemški in ruski vojaki vkorakali na Poljsko in baltske dežele so bile prisiljene pristati na rusko zasedbo. Zaradi oporišč so se zapletli v vojno s Finsko, ki se je v zimskih razmerah dobro branila, šele po štirih mesecih je bila Finska prisiljena prositi za mir, vendar so Rusi izgubili okoli 130 tisoč vojakov in še enkrat toliko je bili ranjenih. Iz zasedenih držav so deportirali nad milijon tako imenovanih protisovjetskih elementov in jih tudi dosti pobili. Znan je zlasti poboj poljskih oficirjev v Katinskem gozdu.
10.1.7. Čakaj me (1941–1945)
Poglavje ima naslov po pesmi pisatelja in pesnika Konstantina Simonova, namenjeni njegovi ljubici igralki Valentini Serovi. Govori o dekletovem zvestem čakanju vojaka in je bila med vojno zelo vzpodbudna in popularna.
Nemci so 22. junija 1941 napadli Sovjetsko zvezo. Rusi so bili nepripravljeni, Stalin ni upošteval obvestil o nemških pripravah na vdor in ruska vojska sprva ni bila zmožna obrambe. Poveljniški kader je bil zaradi nedavnih čistk demoraliziran. Poveljniki si niso upali sprejemati samostojnih odločitev in so čakali navodil z vrha. Nezaupanje med njimi je bilo tolikšno, da ni bilo mogoče usklajeno sodelovanje. O tem ni bilo mogoče pisati, ker so ustanovili informacijski urad, ki je vsa poročila z bojišča prilagodil, zato npr. pisatelj Simonov o tem ni mogel poročati s fronte. Med ljudmi je zavladala panika. Iz Leningrada je npr. pobegnilo pol partijcev, drugi so se počutili izdane. Ljudje so začeli kritizirati oblast in govoriti, da imajo samo Judje in komunisti vzrok za strah. Stalin je spregovoril po radiu šele 3. julija. Spremenil je ton. Ljudi je nagovoril z bratje in sestre. Ni omenjal razrednega boja, ampak je pozival ljudi, naj se združijo v boju za domovino. 20 julija je postal ljudski komisar za obrambo in prevzel nadzorstvo nad poveljstvom Rdeče armade. Nemci so obkolili Leningrad, padel je Kijev in bližali so se Moskvi. Ljudje so bežali na vzhod, tja so selili razne ustanove in začel se je paničen beg, ki ga je zaustavila Stalinova obljuba, da bo ostal v mestu. V tej stiski so se ljudje povezali in začeli sodelovati pri pripravah na obrambo. Avgusta je Stalin izdal ukaz, po katerem so izdajalci vsi, ki so se dali ujeti. Ustrelili so poveljnika armadne skupine zahod Dimitrija Pavlova in več visokih poveljnikov zahodne fronte. Že omenjeni stalinistično usmerjeni pisatelj Simonov jih je razglasil za strahopetce, ki so prejeli zasluženo kazen. Nemci so ujeli Stalinovega sina Jakova, zato so njegovo ženo poslali v taborišče.
Ruski odpor je po piščevem mnenju postal uspešnejši iz naslednjih razlogov: 1. zaradi terorja. Stalin je dal ukaz: Niti koraka nazaj in zagrozil s hudimi kaznimi. Pred zid je postavil 158 tisoč vojakov, še več so jih postrelili brez obtožb, 436 tisoč so jih zaprli, 422 tisoč jih je dobilo možnost, da se odkupijo s sodelovanjem v nevarnih operacijah; 2. pomembno je bilo sklicevanje na mater Rusijo (narodna zavest je presegla razredno delitev, ideološki pritisk je popustil) in cerkev je dobila pravico do obstoja (obesili so ikone, praznovali verske praznike), ki so ji jo 1948 spet vzeli. To je bilo kljub dolgi ideološki tiraniji vseeno nekaj drugega, bolj povezovalnega kot pa sklicevanje na partijo; 3. pomembno je bilo sovraštvo do napadalca; 4. živ je bil kult žrtvovanja za višje cilje, ki so ga gojili vse od revolucije; 5. oživelo je medsebojno zaupanje, pogovarjanje, tudi kritika, in tovarištvo med vojaki, česar pred vojno ni bilo; 6. Stalin se je končno odpovedal poveljstvu oboroženih sil in postavil za vrhovnega poveljnika strokovnjaka generala Žukova; 7. zmaga pri Stalingradu; 8. izboljšanje oborožitve. Vsa industrija je delala za vojsko. Imeli so 70-urni delavnik in suženjsko delovno silo iz prisilnih delavcev (Iz osvobojenih področij so pošiljali vse, ki so bili osumljeni kakršnegakoli sodelovanja z okupatorji.) V rudniku v Norilsku na polarnem področju na primer so delali samo prisilni delavci po enajst ur na dan tudi pri minus 45 stopinjah pozimi, ko je polarna noč trajala več mesecev. 1944 je tam delalo 100 tisoč prisilnih delavcev.
Politični pritisk je med vojno in takoj po vojni nekoliko popustil. Vpis v šole ni bil tako kontroliran in na univerzo so se vpisali celo nekateri otroci »razrednih sovražnikov«. Neki oficir, ki je videl strahote koncentracijskih taborišč, se je zavzel za odpravo taborišč v Rusiji. Vojaki, ki so prišli v zahodne dežele, so videli tam večjo urejenost kljub kapitalizmu. Med vojno so se ljudje čutili bolj sproščene in pričakovali so reforme. Bilo je še mnogo težav. Invalidi niso dobili invalidnine ali pa je bila ta zelo nizka. Družine, ki so bile iz raznih vzrokov razkropljene, so težko prišle skupaj. Vrnili so se zaporniki po prestani kazni, vendar take družine niso smele živeti v večjih mestih. Starši niso pripovedovali o svojih izkušnjah v taborišču, otroci pa tudi ne o svojih v otroških domovih. Navedenih je nekaj primerov. Marina Mazina si je zelo želela, da bi prišla mati ponjo. Mamin prihod opisuje takole. »Nekdo je prišel pote, so mi govorili vsi … Stopila sem ven. Tam je stala neznana ženska. Nisem vedela, kaj naj storim. Bala sem se, da bom kaznovana, če stečem do nje in jo objamem. Vedela sem, da skrbniki ne marajo, da otroci skačejo v objem ljudem., ki pridejo ponje, saj to meče slabo luč na sirotišnico … Nihče mi ni povedal, da je ta ženska moja mati, jaz pa tega sama tudi nisem vedela, saj je nikoli nisem videla, še na fotografiji ne. Nič več ni bila mlada. Na glavi je nosila staro ruto … Bila je revna in nesrečna na pogled, kot starka. Nič ni bila podobna materi, ki sem si jo naslikala v domišljiji … Bila sem podivjan otrok iz sirotišnice in nisem hotela govoriti. Ona pa me ni silila, ker se me je sama bala … Morda je videla v meni nekaj divjega in si je morala najprej priti na jasno, kako naj k temu pristopi … Morala sem se prisiliti, da sem jo začela klicati mama – dolgo je trajalo, preden mi je uspelo.« (Str. 404.) Pripoved drugega dekleta: Ko je mama zvedela za smrt enega od obeh sinov, je padla v depresijo. Nikoli ni spregovorila o preteklosti. »Bilo je strašno. Prav do današnjega dne ne morem doumeti. Zakaj se je tako bala govoriti? Mislim, da me ni hotela obremenjevati. Hotela je, da bi bila srečna, da ne bi z zagrenjenostjo sprejemala življenja v Sovjetski zvezi. Vedela je, da je vse, kar so storili naši družini, velika krivica, vendar ni hotela, da bi tako mislila tudi jaz.« (Str. 405.) Kljub miru so bili ljudje leta 1945 zelo ranjeni.
10.1.8. Navadni stalinisti (1945–1953)
Vojno opustošenje je ljudi zelo prizadelo. Mnogo je bilo porušenega in ni bilo stanovanj. Leta1945 in 1946 so imeli slabo letino in na prizadetih območjih je spet prišlo do lakote. Umrlo je okrog dva milijona ljudi, največ v Ukrajini. Vojaki se niso vrnili v vasi, ker so lahko dobili zaposlitev v industriji, tako so ostale na vasi le ženske, otroci in starci. Delavci so se upirali, primanjkovalo je vsega. V poročilu komisije centralnega komiteja o tem vprašanju piše: »Delavcem in njihovim družinam močno primanjkuje obleke, obutve in perila … Mnogi delavci so tako razcapani, da se ne morejo pokazati na javnih krajih.«(Str. 410.) Ljudje so pričakovali reforme, tudi študentska mladina je izražala nezadovoljstvo s stanjem in kritizirali so celo Stalina. Stalin pa ni držal križem rok. Oprl se je na srednji sloj iz mladih strokovnjakov, ki jih je potreboval v industriji, in jim nudil ugodnosti, kolikor je bilo mogoče, še več pa obljubljal za prihodnje. Ti strokovnjaki so pogosto imeli tako imenovano omadeževano preteklost zaradi preganjanih in umorjenih staršev in so že zaradi ranljivosti molčali. Čeprav so bili zaradi ideološke sprostitve med vojno v času študija manj obremenjeni, so bili večinoma vključeni v partijo in so do režima na zunaj kazali vdanost. To pretvarjanje je bilo tako hudo, da sčasoma niso vedeli, kateri je njihov pravi obraz. Bili so razdvojene osebe.
O reformah ni bilo govora. Gospodarstvo je bilo še kar naprej plansko. Število gulagov se je povečalo, število prisilnih delavcev pa podvojilo. Imeli so dva milijona nemških ujetnikov ter milijon vojakov drugih narodnosti, milijon pa je bilo jetnikov iz množičnih aretacij tako imenovanih nacionalistov (Ukrajincev, Poljakov, Belorusov, Litovcev itn.), nekaj deset tisoč je bilo tudi jetnikov ob raznih tekočih aferah. Uporabljali so jih zlasti pri težkih delih, v rudnikih na arktičnem področju (Norilsk), za gradnjo prekopa Volga–Don, za progo Bajkal–Amur idr. V gulagih so delali mladi moški, ki so za izpolnjevanje zahtev že postavljali pogoje. Prihajalo je tudi do uporov, zlasti ob Stalinovi smrti. Močan je bil četrtmilijonski pazniški lobi, ker so se bali, da bi v primeru razpustitve prišli ob službo. Iz teh razlogov so tudi po Stalinovi smrti jetnike odpuščali le postopoma.
V prvem pomembnejšem povojnem govoru februarja 1946 je Stalin opozoril na hladno vojno, pozval k vzpostavitvi discipline in žrtvovanju za obnovo, da bodo pripravljeni pričakali nov svetovni spopad. Poostrili so cenzuro in okrepili policijski aparat. NKVD (Ljudski komisariat za notranje zadeve) so razdelili na MDV (Ministrstvo za notranje zadeve), ki je skrbelo za notranjo varnost in sistem gulagov, in MGB (Ministrstvo za državno varnost – predhodnica KGB), ki je bilo zadolženo za protišpijonažo in vohunsko dejavnost v tujini.
Ko si je Stalin utrdil položaj, je začel s čistko v vojski in partiji, kjer je odstranil liberalnejše člane. Vrhovnega poveljnika Žukova, ki je bil zelo priljubljen in si je pridobil dosti zaslug za zmago, je degradiral in odslej so zasluge za zmago pripisovali le Stalinu. Tako se je zgodilo tudi več drugim priljubljenim poveljnikom. Več višjih poveljnikov so med leti 1946–1948 ustrelili. Lotil se je Leningrada, ki je bil kljubovalno razpoložen do Moskve. Poslal jim je Grigorija Malenkova (1949), ki je zaprl Muzej obrambe Leningrada, ker je prikazoval junaštvo vsega ljudstva pri obrambi mesta. Mnogo dragocenega gradiva se je izgubilo. V tako imenovani leningrajski čistki je obračunal s partijskim vodstvom: aretirali so dva člana politbiroja Nikolaja Voznesenkega in Alekseja Kuznjecova ter več politično preveč samostojno mislečih funkcionarjev, med njimi je bil tudi rektor univerze. Obsodili so jih na smrt.
Stalin se je lotil tudi kulturnikov in znanstvenikov. V napadih je sodeloval Simonov, tedaj urednik Novega mira in Stalinov ljubljenec, ki se je Stalina bal in ga spoštoval hkrati. Na leningrajskem področju je v okviru leningrajske afere nastopil ob Ždanovu proti Mihailu M. Zoščenku in Anni Ahmatovi. Zaprli so Državni muzej zahodne umetnosti, dali na črno listo glasbenike Šostakoviča, Prokofjeva in Hačaturjana in obsodili knjigo Zgodovina evropske filozofije G. F. Aleksandrova, ker da je premalo upoštevala sovjetski prispevek.
V literarnem svetu se je začela protikozmopolitska gonja, ki je bila krinka za protijudovsko politiko. Zaradi hladne vojne je bil vsak stik s tujci sumljiv, hitro si bil lahko osumljen vohunjenja. Ta strah pred tujci se je usmeril proti Judom, zlasti po letu 1948, ko je bila ustanovljena judovska država, ki se kljub drugačnemu pričakovanju ni naslonila na Sovjetsko zvezo. Dva milijona Judov v Sovjetski zvezi so začeli razglašati za možno peto kolono in izkoristili že predsovjetski ruski odpor do Judov. Jeseni 1948 je prišla v Moskvo Golda Meir in Judje so jo navdušeno pozdravili, kar je bilo za Stalina znamenje judovskega »buržoaznega nacionalizma«. Tako je bilo treba uveljaviti protijudovsko usmeritev tudi v kulturi, za kar so porabili predsednika pisateljskega društva Fadejeva in Simonova, ki je nastopil na plenumu pisateljev 1949. Nekateri so se protijudovski gonji uprli, npr.predsednik akademije znanosti Sergej Vavilov (ki so mu brata genetika 1940 zaprli in ga 1943 sestradali do smrti), prav tako partijski sekretar predsedstva pisateljske zveze, ki je moral zato odstopiti z vseh funkcij.V uprizorjeni prometni nesreči so ubili ravnatelja Judovskega gledališča v Moskvi in Judovskega protifašističnega odbora (JAK) Salomona Mihoelsa. Judovsko gledališče so zaprli in aretirali so več kot sto članov JAK, jih obdolžili protisovjetske dejavnosti in nekatere obsodili na smrt, nekatere pa poslali v taborišče. (JAK je bil ustanovljen1942, da bi lahko črpali sredstva zahodnih Judov za vojne napore, judovski kulturniki in znanstveniki pa so si prizadevali uporabljati ta sredstva tudi za razvoj judovske kulture v Rusiji.) Jude so obravnavali kot potencialne vohune, zaveznike Izraela in ZDA, jih metali z univerz in služb, jih prisilno izseljevali, seveda niso povedali, da je glavni vzrok narodna pripadnost. Protijudovska gonja je dosegla višek v tako imenovani zdravniški zaroti. Leta 1950 so zaprli vodilnega diagnostika dr. Jakova Etingerja in ga z mučenjem prisilili k »priznanju«, da je judovski nacionalist in da ga ščiti načelnik MGB Viktor Abakumov. Izmislili so si mednarodno zaroto, ki naj bi povezovala Jude v zdravstvu, leningrajski partijski organizaciji, MGB in Rdeči armadi z Izraelom in ZDA. Protijudovska histerija je dosegla tako stopnjo, da so na Daljnem vzhodu začeli pripravljati taborišča, v katera bi deportirali vse Jude. Sredi te histerije je Stalina 5. 3. 1953 zadela kap. Noben zdravnik se mu ni upal pomagati, ker se je vsak zaradi protijudovske gonje v zdravstvu bal prevzeti odgovornost. Ob Stalinovi smrti je zavladala žalost. Za mnoge je bil Stalin moralni zakon in so ga občudovali, nekateri so se bali, kaj bo zdaj sledilo, če prevzame oblast Berija. Represijo so namreč povezovali z Berijo in ne s Stalinom, ki se je zmeraj znal izmuzniti kot glavni krivec. Stalinova smrt jih ni osvobodila strahu. Nekateri so jokali od sreče, pa si tega niso upali povedati. Na čelo novega, kolektivnega vodstva se je dokopal Berija, ki je razglasil zdravniško afero za režimsko izmišljijo. Bil je za revizijo obsodb, razpust gulagov in naklonjen je bil reformam.
10.1.9. Vrnitev (1953–1956)
V ospredje kolektivnega vodstva se je prerinil Hruščev, sekretar centralnega komiteja komunistične partije, ki je organiziral puč. Aretirali so Berija in ga decembra 1953 ustrelili. Malenkova se je rešil tako, da ga je naredil odgovornega za leningrajsko afero. Na partijskem kongresu 1961 se je rešil še Kaganoviča, Molotova in Vorošilova, podobna zgodba, kot jo je opravil Stalin pri pohodu na oblast. Za javno razkritje Stalinovih zločinov je bil odločilen 20. kongres komunistične partije februarja 1956, na katerem je imel glavni referat Hruščev. Kolektivno vodstvo je z referatom soglašalo. Zavedali so se, da če ne bodo sami spregovorili o tem, bo spregovorila javnost. Posebna komisija je namreč preučila postopke zoper člane partije v letih 1935–1940, kot da druge žrtve na štejejo nič. Hruščev je trdil, da do poročila komisije o tem niso vedeli ničesar in je vso krivdo zvalil na Stalina, tako so se on (v tem času je bil sekretar moskovske partije in na čelu partije v Ukrajini, kjer je dal zapreti 250 tisoč ljudi itn.) in drugi Stalinovi sodelavci rešili odgovornosti, zločinci so se spremenili v rešitelje.
Po Stalinovi smrti je prihajalo iz gulagov mnogo jetnikov in otrok iz dečjih domov in sirotišnic. Vračali so se brezvoljni, ubiti in se težko vživljali v nove razmere. Bili so v slabem telesnem in duševnem stanju in bi potrebovali zdravljenje. Še vedno niso mogli dobiti dela in stanovanja v večjih mestih. Nekateri so se enostavno vrnili v taboriščna naselja kot svobodni delavci. Družine so pogosto razpadle, težko so se vzpostavljale čustvene vezi in zaupnost z otroki. O svojih doživetjih so molčali zaradi ranjenosti, otopelosti in neodzivnosti, nekaterih stvari drugi niso mogli razumeti in jih tudi sami niso mogli izraziti. O stvareh iz jetniškega življenja so se lahko pogovarjali le jetniki med seboj, zato so se srečevali in si dopisovali. Nekdanji partijci so še zmeraj verovali v sovjetsko stvar, tako zelo so bili ideološko obdelani. V vsakdanjem življenju pa so se srečevali tudi s svojimi rablji in ovaduhi. Nekateri od teh so naredili samomor, npr. pisatelj Fadejev, večinoma pa so se izgovarjali, da so opravljali samo svojo dolžnost, in niso čutili nikakršne krivde. Nekatere žrtve so jim odpustile iz verskih razlogov, pa tudi iz spoznanja, da lahko zločinski pritisk NKVD iz vsakogar naredi ovaduha.
10.1.10. Spomin (1956–2006)
Govor Hruščeva je izšel v brošuri, dostopen je bil partijcem in komsomolcem, z njim so seznanili satelitske države in na neki način je prišel tudi v New York Times, vendar se je ta govor omejeval le na določeno obdobje in na partijske žrtve, ni pa dopuščal dvoma v sovjetski sistem. Leta 1962 je izšla Solženicinova zgodba En dan Ivana Denisoviča, vendar tudi po tem niso priznali, da je ta sistem povzročil na milijone žrtev in se jim tudi nihče ni opravičil. Najbrž navadne žrtve niso bile nič vredne. Otroci kaznjencev so začeli govoriti o svojih starših, tudi inteligenca je tu pa tam začela izražati dvom v sovjetski sistem, ljudske množice pa si niso upale govoriti o svojem trpljenju, ker niso vedele, koliko časa bo trajala odjuga. Z nastopom Brežnjeva 1964 se je res politični kurz zaostril. Zrežirali so proces proti A. D. Sinjavskemu, docentu za rusko književnost v Moskvi in piscu družbenokritične proze, ki je bil 1966 skupaj z J. Danielom obsojen na sedem let prisilnega dela. Ljudje so se potegnili vase in oporečnikov niso podprli. Niso več govorili o Stalinovih zločinih, spomine so potlačili vase. Niso si upali ne misliti ne govoriti ne početi nič takega, kar bi veljalo za protisovjetsko. Ko so Ino Gajster poklicali na KGB, je uničila in poskrila vso oporečniško literaturo, zbudila se ji je asociacija na vse hudo, kar so preživeli, in bila pripravljena na vse. O tem pravi: »Vse življenje sem se borila s tem strahom. Nič določenega ni. Prej gre za občutek manjvrednosti, nekakšno nejasno okrnjenost.« (Str. 534.) Bila je partijski otrok.
Pod Brežnjevom so prišli spet do veljave taki pisatelji, kot je bil Simonov. Imel je vse ugodnosti in je lahko veliko potoval. Zmotil pa ga je odnos Brežnjeva do vojne, ker je hotel ta vse zasluge za zmago pripisati partiji in tudi sebi. KGB je zasegla roman Mihaila Suslova Življenje in usoda, ki je govoril o vojni resnično. Spomin na vojno je bil nadzorovan, Simonov pa je kot vojni dopisnik vedel, kakšne so bile stvari v resnici. Prvič je začel malo bolj kritično razmišljati in se je sramoval svojega pajdašenja s Stalinom. Ljudje so se v vojni izkazali z domoljubjem in potrpežljivo vztrajnostjo, ki s politiko nista imela nobene povezave. Oblast je postavila grob neznanemu junaku v kremeljskem zidu, v nekdanjem Stalingradu pa uredila park zmage z 52 metrov visokim kipom Matere Rusije. Začeli so proslavljati dan zmage. Vse pod nadzorom partije.
Nastalo je več spominskih zapisov, ki jih hranijo v arhivu Združenja Memorial, v arhivu Moskovskega zgodovinsko-literarnega združenja in v Muzeju Andreja Saharova. V teh spominih nekdanji funkcionarji v gulagih navadno ne izražajo obžalovanja, izpolnjevali so le dolžnost, ali pa svojo vlogo olepšujejo. Pisatelj ne navaja, da bi koga poklicali na odgovornost ali celo kaznovali. Mnogi spomini zapornikov govorijo, kako so ti z duhovno močjo premagali trpljenje in zlo; kako so ohranili sovjetsko miselnost ter svoje preizkušnje in trpljenje osmišljajo z vero v komunistične ideale ali s ponosom na svoj prispevek k zmagi v vojni ali k dosežkom Sovjetske zveze. Težko je vedeti, ali je tako mišljenje resnično ali pa je prilagojeno za uradno rabo. Po drugi strani pa ne morejo pozabiti travm, strahu pred oblastjo, ki se prenaša iz roda v rod. Svojo zgodbo so zamolčevali tudi najbližjim. Ko je Antonina Golovina obiskala Šaltir, kjer so z materjo živeli v izgnanstvu, je bilo taborišče prazno. V naselju pa je srečala žensko, ki ji je mirno rekla: »Kulaška hči sem.« Tedaj je šele občutila sramoto, da je ona to zaradi svoje kariere in strahu do tistega trenutka zamolčevala.
Na koncu naj dodam spoznanje, da se je tudi pri nas zgodilo dosti podobnih zgodb, kakor jih srečamo v tej knjigi, ki ne bodo nikoli zapisane, vendar bi lepo pokazale poniglavost in ideološko motenost naših ljudi, ki tudi sedaj kar še traja. Naj povem samo dva primera. V Murski Soboti je v gimnaziji profesorica razlagala Cankarjevo črtico Sveto obhajilo, ki je bila takrat v učnem načrtu. Učenci, med katerimi je bil tudi nekdanji predsednik, so jo zatožili ravnatelju, da uči verouk, in nastal je velik halo. In drugi primer. Ravnatelju na neki šoli niso ponovili mandata, ker ni bil v partiji. Ko je obiskal ravnatelja sosednje šole, da bi se z njim posvetoval, kaj naj stori, je ta brez besed vstal od mize, ga obrnil, porinil do vrat in skozi vrata in vrata za njim zaprl. S človekom v nemilosti ni bilo dobro imeti opravka. Nič drugače kot v Sovjetski zvezi, ali ne?
10.2. Mučenci 20. stoletja
10.2.1.
Predsednik španske škofovske konference škof Ricardo Blázquez je 28. oktobra 2007 ob proglasitvi za blažene 498 »mučencev 20. stoletja« zahteval pošten odnos do preteklosti in rekel: »Želimo, da vsa svetloba obsije našo preteklost. Odprt, objektiven in znanstven pristop do tega, kar se je zgodilo, lahko prepreči, da se družbi kot celoti vsili določena perspektiva za razumevanje preteklosti. Možno je, da se isti dogodki različno ocenjujejo, toda možno je tudi, da se te ocene zbližajo, če le obstaja avtentična želja po resnici. Kot vsaka družbena skupina ima tudi španska Katoliška cerkev pravico, gojiti svoj kolektivni spomin.
10.3. Provokacija, imenovana Kviz zmage
10.3.1.
V sodelovanju z borčevsko revijo Svobodna misel je Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije ob obletnici konca 2. svetovne vojne za vse slovenske srednje šole in za oba zadnja razreda osnovne šole pripravilo nagradni kviz, ki tematizira ideološko interpretacijo revolucije, ki so jo, izkoriščajoč vojno stisko Slovencev, v njihovi in naši domovini uprizorili boljševiki. Kako neprosvetljeno in nemoderno se imenovani pisci oklepajo ptolemajske politične astronomije, kaže njihova trditev, da je bila ta revolucija »boj, v katerem si je slovenski narod z velikimi žrtvami pridobil častno mesto v demokratičnem svetu in si ustvaril podlago za svojo suverenost in razvoj«. V resnici je bil to boj, v katerem je boljševikom, z raznimi spretnimi, predvsem pa brezobzirnimi angažmaji, uspelo zamenjati totalitarizem konkurenčnega nacifašizma z boljševiškim – potem ko so si s svojo ideološko politično kampanjo zagotovili krivdo v vseh treh kategorijah zločinov, ki jih je registriralo mednarodno vojno pravo.
Namesto da bi imenovani pisci zgodovine NOB Slovenije sestavili kviz o svoji veliki zgodovinski krivdi in ga razposlali po šolah kot majhen prispevek k moralnemu in političnemu očiščenju sebe in svojih ideoloških in političnih komitentov, so se vdali hereditarni skušnjavi in naredili gesto, s katero so, poleg drugega, dokazali, da jih še vedno nosi začetni boljševiški vzgon, v katerem trdno sedita manipulacija in polaščevalnost.
Tako o teh ljudeh kot skupini končno ne gojimo nikakih upov več. Mogoče pa je v njej nekaj posameznikov, ki nosijo to v sebi, da se jim smili slovenski narod – velikost njegove pretekle bolečine in brezizhodnost njegove prihodnosti. Te kličemo!
NOVA SLOVENSKA ZAVEZA
11. Arhiv NSZ
11.1. Ribnica 17. 9. 1943
Karel Puhan – Perun
11.1.1.
Poročilo o dogodkih po kapitulaciji italijanske vojske v Ribnici: Dne 9. septembra 1943. je poklical italijanski polkovnik komandant 52. regg. fant. »Alpi«, na posvet aktivnega podpolkovnika jugoslovanske vojske Dežmana in mu sporočil, da je ital. vojska kapitulirala in da se on misli z ital. vojaki umakniti domov. Da pa ne bi nastala anarhija, prosi Dežmana, da bi prevzel komando in zaščitil življenje tamkajšnjih ljudi. Dežman je pristal in s tem je bil ta posvet končan. Drugo jutro sem jaz takoj poslal v Ribnico patrolo 12. ljudi, da takoj proučijo položaj. Čim pa je patrola odšla iz kasarne, je zagledala ital. predhodnico, kateri je sledila pešadija, artilerci in ves tren. Eden od patrole se je vrnil in to sporočil. Takoj so se vsi fantje podali v Ribnico, da smo takoj zasedli vse bloke in pospravili orožje, kar ga je bilo razmetanega po magacinu. Stopil sem v stik s podpolkovnikom Dežmanom in on mi je povedal, da je imel to jutro še en razgovor z ital. komandantom, da ga je prosil za orožje, ki pa mu ga ni hotel dati. Čez dobre pol ure približno ob pol 11. se je vsa ital. kolona vračala v Ribnico, češ da je prišlo povelje, da morajo vztrajati na svojem položaju tako dolgo, dokler ne pride druga oblast, ki bi prevzela prejšnjo. Vojaki so se porazdelili po bunkerjih, vodstvo pa je bilo klicano na posvet k ital. polkovniku. Tega posveta so se udeležili podpolkovnik Dežman, dr. Blatnik kot tolmač, poročnik Fajdiga (kapetan Vujić, četniško ime) in komandant ribniške VS Karel Puhan – Perun. Ital. polkovnik je orisal položaj, ki je nastal z obkolitvijo kočevskega bataljona, kateremu so partizani po takratnih poročilih že odvzeli dva topova in nekaj težkih minometov in raznega avtomatičnega orožja. Kočevski bataljon je bil popolnoma obkoljen in je po dveurni borbi pristal na pogajanja s partizani. Partizani so mu stavili pogoj brezpogojno predajo, kar je komandant kočevskega bataljona takoj sprejel. Komandant ribniškega regimenta je nadaljno borbo objasnil kot brezupno in nam je predlagal, da se partizanom predamo. Mi o predaji nismo hoteli ničesar slišati. Stavili smo ital. polkovniku predlog, da blok za vse civiliste zapremo, sumljive ljudi aretiramo in se pripravimo za borbo. Polkovnik je po dolgem prigovarjanju po posvetu s svojim štabom pristal na to, se pozanimal za zaloge hrane in nas nato odpustil. Naslednjega dne 10. septembra ob pol 9. uri dopoldne nas je ponovno poklical s predlogom, da se VS s četniki skupno umaknejo z Italijani v Italijo. Pri dopoldanskem posvetu odločitve nismo podali, temveč smo si jo prihranili do naslednjega dne. Ob pol dvanajstih istega dne je bil podpolkovnik Dežman poklican na komando, kjer mu je ital. polkovnik poročal, da se vršijo med njim in partizani pogajanja, partizanski delegati bodo vsak čas prišli.
Mi smo prosili ital. komandanta, da prisostvujemo tem pogajanjem, ker je polkovnik rekel, da bo govoril tudi v imenu nas VS in četnikom. Polkovnik je ugodil tej želji, vendar pa po nekaj minutah, ko so prišli v meščansko šolo, kjer je bila komanda, partizanski delegati, smo ostali po izrednem povelju polkovnika na hodniku. Partizansko delegacijo so sestavljali: komandant divizije, komandant brigade in polit. komisar. Pogajanja med Italijani in partizani so se vršila brez vsakega zastopnika VS ali četnika. Po cca 15. minutnem posvetovanju so se vrnili partizanski delegati k svojemu moštvu izven ribniškega bloka, polkovnik pa nas je poklical k sebi. Sporočil nam je partizanske zahteve glede nas in glede Italijanov. Partizani so zahtevali, da se vodstvo in moštvo VS in četnikov podredi in prestopi k partizanom. Mi na tak predlog nismo pristali in ko je še polkovnik sporočil, da so od njega zahtevali vse težko orožje (topove, minomete in težke strojnice) in da je on ta predlog odklonil, smo bili zmenjeni, da se skupno upremo ev. partizanskemu napadu.
Ob 4. uri popoldne nas je ital. polkovnik poklical k sebi in nam še enkrat priporočal naj se združimo s partizani proti Nemcem. Ko je dobil naš negativen odgovor, je zahteval, da do pol pete ure zapustimo Ribnico ali pa nas bo razorožil in predal partizanom. Dva bataljona partizanov, da sta pooblaščena, da ob pol petih zasedeta Ribnico. Svetoval nam je naj pasiramo blok pri postaji. V opozorilo nam je navedel, da je on že zaveznik partizanov in če bi nas partizani napadli in če bi mi streljali v obrambi na partizane, da je že dal povelje vojakom v utrdbah, da streljajo na nas. V kratkem času dvajsetih minut smo zagrabili vse, kar nam je bilo pri roki, uničili svojo težko orožje in se v pohodni koloni umikali proti Mali gori. Zaščitnica kolon 140 mož je zadela že ob partizansko patrolo, ki je že čakala ob postaji. Do spopada ni prišlo. Cela kolona 140 mož se je pomikala proti Sv. Ani proti Kompoljam, kamor smo prišli drugi dan ob pol 12. uri. Tam smo se pridružili dobrepoljskemu bataljonu, odšli na Turjak in pozneje proti Ljubljani. Medtem smo se ustavili dva dni v Zapotoku, od koder smo šli v Ljubljano.
Karel Puhan – Perun
11.2. Oblikujmo novega Slovenca!
11.2.1.
Borba za naš obstoj in svobodo zahteva od nas, da smo si v tej vojni velikih imperialističnih apetitov duhovno in organizacijsko edini. Vse naše duhovne in fizične moči morajo biti mobilizirane v enem pravcu: v ohranitev slovenskega naroda in njegove edinosti.
Zato hočemo etičnega Slovenca! Kjer koli se pojavi kakršna koli oblika materializma v javnem ali zasebnem življenju, jo bijmo in ne prenehajmo prej, dokler ne bo zadnja sled za njo izginila. Na razvalinah komunističnega in kapitalističnega materializma si zgradimo vse javno in zasebno življenje na načelih krščanske etike, ki je edini pravi porok zdravega razvoja narodnega občestva. Izločimo tudi iz naših vrst vse z makiavelizmom prepojene klike in po mamonu hlepeče stremuhe; priznajmo in dajmo prednost le etični aristokraciji: aristokraciji duha, poštenosti in žrtvovanja.
Hočemo politično zrelega Slovenca! To je vprašanje razuma in značaja. Preozko je obzorje, preveč je zaplankanosti in naivnosti v gledanju na življenje, premalo uravnovešenosti v presojanju dnevnih dogodkov. Važna in pereča vprašanja se često puščajo vnemar, medtem ko se malenkostne zadevice razpihujejo in vlačijo v skrajnosti. Strankarska razklanost prehaja v medsebojno mržnjo. Novi Slovenec bo moral živo čutiti povezanost v skupnih osnovah z narodnim občestvom, čeprav bo ostal zvest svojemu osebnemu prepričanju. Toda v eni stvari je tudi novi Slovenec fanatik: fanatik, kadar gre za najvišje pravice slovenskega naroda in jugoslovanske zajednice.
Hočemo strokovno usposobljenega Slovenca! Ker je danes vse življenje taborjenje velike armade, zato proč z diletantizmom, čitalništvom in površnostjo v upravljanju javnih in zasebnih zadev. Danes se mora življenje voditi načrtno. Zato zahteva celih ljudi s čutom odgovornosti, organizatoričnosti, sistematike in zlasti strokovnega znanja.
Predvsem zahtevamo borbenega Slovenca! Lenuhom, udobnikom in strahopetnežem velja, da bo le pametna akcija ostvarila našo družabno zamisel. Kadar gre za Pravico in Resnico, strahopetstvo ni na mestu, najmanj še pri mladem človeku! Zato bo naše delo rodilo uspehe le, če bomo razvili borbenega duha do skrajnosti, kajti javno življenje je borba: danes proti komunizmu, jutri proti kapitalizmu, danes in jutri proti okupatorju.
Ob tej misli priznajmo odkrito: del naše mladine je zajela kuga, ki je hujša od okupatorskih strojnic in komunističnega klanja. Ta mladina – da ne omenimo tiste gnile, ki se prostovoljno vlači po Gillu in Dopolavoru – je postala mladina »jazza«, »hausballa« in »svinga«. Sla po uživanju, ki je upropastila že velike narode, se mora umakniti kultu odpovedi in žrtve.
Tej mladini moramo obuditi vest in priklicati v spomin svetle žrtve padlih borcev za narodne ideale: duh borcev proti Turkom, kmečkih, judenburških upornikov, bazoviških žrtev, Bratuža, Sedeja, Habicha in drugih neštetih, ki so in še danes umirajo tiho in brez javne slave za ideale jugoslovanske vojske – še živi! Njih kri je postala seme, iz katerega en zarod poganja, prerojen, ves nov.