Zaveza št. 76 – Iz arhiva vosovskih likvidacij (Slavko Žižek)


§

Za uradni datum nastanka obveščevalne in varnostne službe OF, za katero se je spomladi
1942 uveljavil naziv Varnostno obveščevalna služba OF (VOS OF) in jo je ustanovil
CK KPS, velja 15. avgust 1941. Pobudnik ustanovitve je bil Edvard Kardelj, ki je na
ustanovnem sestanku naročil, da mora obveščevalna služba dobiti čim bolj popolno sliko
o okupatorju in domači reakciji. S slednjim je komunistična partija označevala vse
politične skupine in posameznike, ki se niso vključili v osvobodilno fronto, ampak
so upor proti okupatorju poskušali organizirat izven le-te. Največkrat so jih oblatili
z izrazi, da so denuncianti, izdajalci in petokolonaši (izraz peta kolona se prvič
pojavi v Slovenskem poročevalcu 8. novembra 1941) in jih smatrali za notranjega sovražnika.
Organiziranje te službe je bilo zaupano prekaljenima komunistoma Francu Ravbarju –
Vitezu in Zdenki Kidrič – Marjeti. Kidričeva je poskrbela za obveščevalno, Ravbar
pa za varnostno področje. Decembra 1941 se je obema pridružil še dr. Vito Kraigher
– Marjan. Ti trije so pod nazivom kolegij VOS Slovenije vodili civilno obveščevalno
službo in varnostne skupine. Aprila 1942 je Ravbarja zamenjal Edo Brajnik – Štefan.
Kidričeva je imela neposreden stik s CK KP Slovenije in prevzela vodstvo celotne varnostno
obveščevalne službe. Kadre so pridobivali ob stalni pomoči partijskega vodstva.

Specialna obveščevalna služba je zaživela v začetku leta 1942. Ta je s pomočjo svojih
posebnih obveščevalcev, vrinjencev, ki so bili zelo uspešni, saj v redko kateri politični,
upravni ali organizacijski strukturi niso imeli svojega človeka, seznanjala partijsko
vodstvo o vsem, kar se je dogajalo in snovalo v taborih njenih političnih nasprotnikov.

Slovenski poročevalec je 5. decembra 1941 objavil Kidričev članek z naslovom »Boj proti peti koloni. Razširimo obveščevalno službo!« v katerem je rečeno, da je za uspešen boj proti peti koloni potrebno organizirati
ob specialni tudi množično obveščevalno službo. OF je Ljubljano razdelil na rajone,
rajon je bil razdeljen na kvarte, kvart na terene, teren pa je običajno zajemal nekaj
ulic. Informacije so tako potovale od uličnega, preko terenskega, kvartnega in rajonskega
obveščevalca do vodje množične obveščevalne službe ali »masovne«, kot so jo označevali
v poročilih. To službo je od aprila 1942 do junija 1943 vodila Sonja Flajs – Ojča.
Zbrani podatki so bili velikokrat čisto navadno opravljanje, ki pa je lahko za posledice
imelo tudi smrt.

Prvi »varnostniki« so v Ljubljani delovali od jeseni 1941. Skrbeli so za izvedbo akcij
in likvidacij. Njihovo število je v mesecu marcu 1942 naraslo na približno 50, septembra
istega leta pa se zmanjšalo na 7, kot piše Zdenka Kidrič 24. septembra 1942 Edvardu
Kardelju. Prvi komandant varnostnikov je bil Franc Ravbar – Vitez, od decembra 1941
dr. Marijan Dermastia – Urban, od aprila 1942 do maja 1943 pa Edo Brajnik – Štefan.
Najožji sodelavci so bili Zvonimir Runko – Pavle, Štefan Babnik, Franc Stadler – Pepe,
Majda Peruzzi – Urška in Milan Pogačnik – Tomaž. Edvard Kardelj je 29. marca 1942
pisal Titu, da varnostniki legitimirajo, aretirajo, zaslišujejo, opravljajo hišne
preiskave, plenijo in požigajo in da skoraj dnevno padajo »denuncianti«. Glede slednjega
je 2. avgusta 1942 pisal Kidričevi, da naj se ne likvidira preveč, nato pa 17. septembra
1942 zahteval, da se to počne kjerkoli in kadarkoli. In to so varnostniki tudi počeli.
Tako so od jeseni 1941 do jeseni 1942 samo v Ljubljani umorili več deset Slovencev,
vendar natančno število žrtev ni znano. Nekaterim je uspelo napad preživeti. Poročilo
glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, ki je bilo 1. maja 1942 namenjeno
vrhovnemu štabu, navaja, da je bilo v Ljubljani izvršenih 65 likvidacij, od katerih
jih je eksekutiva (varnostniki VOS) izvršila 48, ostale pa narodna zaščita. Nato našteva
nekatera imena umorjenih Slovencev. Na svoje politične nasprotnike so največkrat streljali,
nekega Bradača pa v veži Kolizeja kar zadavili. Podatke o njihovem gibanju in načinu
življenja so pridobili s pomočjo sledilcev. To so bili največkrat srednješolci in
študentje, ki so žrtve dalj časa prikrito opazovali in jim sledili. Njihovo delo je
od januarja do novembra 1942 vodil Stanislav Runko – Mišo.

Boris Kraigher je v poročilu CK KPJ decembra 1942 med drugim poročal, da »VOS dela
ves čas samostojno pod neposrednim in izključnim vodstvom partije. Posebno dobro je
organizirala svoje delo v sami Ljubljani. S svojo pravilno organizacijo v Ljubljani
je izredno veliko pripomogel samemu poletu osvobodilnega gibanja in postal je ena
izmed naših najmočnejših sil v boju proti okupatorju.« Teh okupatorjev je v Ljubljani
padlo bore malo, čeprav jih je bilo polno mesto. Le nekaj vojakov, karabinjerjev in
nižjih oficirjev. Kardelj se je celo razburjal zaradi »smrti nepomembne babe«, ker
je VOS mimo volje partijskega vodstva v lokalu na Gosposvetski ulici z ročno bombo
ubil tajnico fašistične organizacije za t. i. kmečke žene, Ariello Rea. Zakaj bi vendar
po nepotrebnem izzivali Italijane in s tem oteževali lastno delovanje!

Po vojni se je član VOS na razstavi ob priliki 10. obletnice ustanovitve OF spominjal
»/…/ svojega ‘Desetega brata’ – gostilne ‘Fortuna’ na Vodovodni cesti za Bežigradom.
Tovarišica je za nas imela vedno odprte roke in prijazno besedo. Pri ‘Desetem bratu’
je VOS imel toliko sestankov, da bi jih lahko brez pretiravanja imenovali – permanentno
zasedanje. Tu so se kovali načrti za akcije, javljali rezultati, če ni bilo dogovorjeno
drugače, tu je bil operativni štab, ki je z napetostjo pričakoval poročilo o izvršenih
akcijah. Tu si lahko srečal kateregakoli člana VOS-a. Tu se je zbirala oborožena pest
Ljubljane, ki je na ukaz Partije bila pripravljena udariti sleherni čas! Tukaj smo
navadno imeli partijske sestanke, semkaj so hodili tudi politični instruktorji VOS-a,
ki so nam pomagali širiti politično obzorje in še bolj utrjevali v zavesti našo zmago.
Hkrati pa dvigali svojo strokovno usposobljenost. Z nestrpnostjo smo vedno pričakovali
partijske sestanke. Po izčrpnem dnevnem redu je naš ‘Korlek’ Karlo Destovnik – ‘Kajuh’
recitiral svoje najnovejše pesmi iz ciklusa ‘Markacije’. To je bila njegova najplodovitejša
doba. S stisnjenimi pestmi smo ga poslušali in nekaterim se je solza predanosti zasvetila
v očeh /…/«

Vodstvo ljubljanskega VOS je sredi maja 1943 zapustilo mesto. Organizacija pa je že
pred tem poskrbela za začetke delovanja po ostalih delih okupiranega slovenskega ozemlja.
Dokončno je bil VOS ukinjen 19. februarja 1944. Dotedanje obveščevalne naloge je prevzel
odsek za notranje zadeve pri predsedstvu SNOS, varnostne naloge pa so prevzele brigade
državne varnosti.

V prvih letih po vojni so nekateri varnostniki zapisali spomine na akcije, v katerih
so sodelovali. Ti zapisi se nahajajo v arhivu VOS. Marsikaj pa je ostalo samo v ustnem
izročilu ali bilo zamolčano. O nekaterih ubitih je revija Zaveza že pisala, večina
žrtev pa še čaka na objektivno presojo zgodovinarjev, neobremenjenih s partijskim
zgodovinopisjem.

Spomine varnostnikov na umore v Ljubljani iz časa od jeseni 1941 do jeseni 1942 navajam
po časovnem zaporedju in brez bistvenih posegov v besedila. Na nekaterih dokumentih
je na koncu besedila dodana opomba »Prepisano iz Nekaj podatkov k borbi Ljubljana 1941–1943«

Zdenka Kidrič - Marjeta in Franc Ravbar - Vitez

Figure 52. Zdenka Kidrič – Marjeta in Franc Ravbar – Vitez

JOŽE ŠPICER in SVOJMIR RONER sta bila kot bivša aktivista obtožena izsiljevanja denarja
v imenu OF, ki naj bi ga zadržala zase. Varnostniki VOS so 18. januarja 1942 v Trnovem
nanju streljali. Špicer je umrl, Roner pa je bil težje ranjen. Bine (verjetno Albin
Ravnikar – Bine, op. S. Ž.) je o akciji napisal krajše poročilo. Špicerjev priimek
je včasih zapisan tudi Spitzer, v tem zapisu pa Spreizer. O času izvedene akcije se
Bine verjetno moti.

Poročilo se glasi: »Meseca decembra 1941 sem bil poklican, da gremo na akcijo. Zbrali
smo se pri trnovski cerkvi ob 19. uri in po dva in dva v skupinah odšli proti Koleziji
v t. z. ‘Murgle’. Tam smo se razkropljeni sprehajali, nekaj jih je šlo pa naprej.
Dobili smo vsak svoje stroge naloge za svoja mesta. V teku pol ure je bila akcija
izvršena in sicer bila sta streljana dva izdajalca. ‘Spreizer, za drugega imena nisem
vedel’. Vendar je enemu uspelo, da se je ranjen v temi umaknil in s tem rešil, medtem
ko je drugi dobil zasluženo kazen. To smo zvedeli drugi dan. Torej prvi krst sem dobro
brez posledic prestal.«

ZVONKO PLIVERIČ je bil s strani partije obdolžen, da je gestapovski agent. Avtor poročila,
ki se je podpisal s T.P. (morda Milan Pogačnik – Tomaž, op. S. Ž.) je zapisal: »31.
januarja do 1. februarja 1942 akcija na gestapovskega agenta Pliveriča, sina frizerja
pri Slonu (Pliverič je sicer stanoval na Pražakovi ulici 8, op.S.Ž.). Akcija se je
pričela v Kolodvorski ul., kamor ga je zvečer zvabila Mirkova prijateljica. Grupa
VOS-a sestoječ se iz treh tovarišev, Tomaža P., Pastirčka (Anton Škrajnar – Pastirček,
ustreljen 7. avgusta 1942 v Gramozni jami, op. S. Ž.) in Mirka V. (s svinčnikom pripisano
Mirko Vrhovnik, op. S. Ž.), je gestapovca razorožila v sobi, ko je najmanj pričakoval,
da bo dobil take vrste obisk. Pri njem je bil najden notes z obveščevalnimi podatki.
Zasliševanje Pliveriča je trajalo vso noč. Na vprašanje zakaj dela za gestapo je odgovoril,
ker mu dobro plačajo. Ponudil se je da bo delal za VOS. Vprašal je tovariše koliko
so plačani. Ko je dobil odgovor se je zelo začudil, zakaj ne zahtevajo ničesar. Pripovedoval
je, da ima gestapo natančno kartoteko o vodilnih ljudeh v Ljubljani. Zjutraj so mu
tovariši rekli, da ga bodo peljali na višjo komando v Rožno dolino in da mu bodo zaradi
konspiracije na prevozu z avtom zavezali oči. Tako se je tudi zgodilo. Z avtotaksijem
je bil odpeljan na Večno pot, kjer je bil justificiran.«

Albin Ravnikar - Bine, Anton Škrajnar - Pastirček, Štefan Babnik in Ludvik
                  Pangerc

Figure 53. Albin Ravnikar – Bine, Anton Škrajnar – Pastirček, Štefan Babnik in Ludvik
Pangerc

AVGUST PRAPROTNIK je bil od srede dvajsetih let prejšnjega stoletja med vodilnimi
predstavniki industrijskega podjetništva na Slovenskem. Ob razmahu medvojnih vosovskih
umorov je bil pobudnik za ustanovitev slovenske policije, ki bi naj le-te preprečevala.
Komunistični partiji je bil ovira na poti pri uresničevanju njenih revolucionarnih
ciljev, zato je njeno vodstvo sklenilo, da ga je potrebno umoriti. Od januarja 1942
so mu intenzivno sledili. V brošuri Revolucionarna leta 1941–1945 na terenu Dušana Turka Duleta v Ljubljani, ki jo je v počastitev 10. obletnice ustanovitve Zveze borcev NOB Jugoslavije izdal
odbor Zveze borcev NOB na terenu Dušan Turk – Dule v Ljubljani, je potek atentata
zapisan takole: »/…/ Justifikacijo so opravili člani VOS dne 20. februarja 1942,
v trenutku ko se je mudil v bifeju Drufovke v Tavčarjevi ulici št. 4. Tovariši, ki
so prevzeli to nalogo, so se pred bife pripeljali z avtomobilom, ki je prišel iz mehanične
delavnice Jurkoviča Ivana – Nika na Titovi cesti št. 36. Avto je vozil Ludvik Pangerc.
Ko so Praprotnika podrli streli iz pištole, so vosovci poskakali v avto in odbrzeli.
Italijani, ki so bili v neposredni bližini, so začeli divje streljati v avto, da bi
prestrelili gume in tako zaustavili vozilo. To jim sicer ni uspelo, pač pa so njihovi
streli ranili enega izmed tovarišev v avtomobilu, ki je kljub zdravniški pomoči kasneje
podlegel rani (Štefan Babnik je za posledicami ran umrl 21. februarja 1942). Avto,
ki je vozil pripadnike VOS, je obstal v neki zakotni šišenski ulici, od koder ga je
Martin Snoj pripeljal zvečer v Jurkovičevo delavnico na Titovo cesto. Tu so odstranili
krvave madeže ter prestreljene dele na avtu čez noč zavarili in avto prepleskali,
da so do zjutraj odstranili vse sledove akcije. /…/«

BREDA HVALE je bila umorjena 5. aprila 1942. Komunisti so Hvaletovi očitali predvsem
intimna druženja z Italijani in nekaj manjših prekrškov, ki za prizadete niso imeli
večjih posledic. Na italijanskega oficirja, ki je bil v času umora v njeni družbi,
so streljali le zato, ker je ta izvlekel pištolo, sicer pa ni bil tarča. Poročilo
o dogodku je po vojni napisal Ladislav Vidrajs – Pezdorko. Pravi takole: »Na velikonočno
nedeljo meseca aprila 1942 je dobila naša grupa od obveščevalne službe na ljubljanskem
gradu – Verbič Petra – obvestilo, da se trenutno nahaja na gradu Hvale Breda v družbi
komandirja grajske straže. Hvale Breda je imela stanovanje na gradu, vendar se je
pred našo uspelo akcijo največ zadrževala ter tudi prenočevala v Poljanski kasarni.
Bila je strah vseh grajskih prebivalcev. Trenutek, ki se nam je nudil, se nam je zdel
ugoden in smo sklenili, da ga brez pomisleka izkoristimo. Čakati na kakršno koli odobrenje
za likvidacijo ni bilo časa in tako smo tov. Šuštar (Crni), Djidji (verjetno Silvo
Hrast – Džidži, op. S. Ž.), Ros (morda Ros Matija – Miklavž, op. S. Ž.) in jaz napravili
načrt za likvidacijo brez predhodnega odobrenja vodstva VOS-a. Treba se je bilo takoj
odločiti. Tov. Djidji, ki je prevzel vodstvo akcije, nam je dal takoj potrebna navodila,
nato pa smo takoj odšli proti gradu. Na gradu nas je že pričakoval tov. Verbič Peter,
ki nam je dal še zadnje podatke o Hvaletovi, ki je bila tisti trenutek na pročeljni
strani gradu v družbi komandirja grajske straže, nekega Italijana. Prostor, kjer sta
bila, se nam ni zdel primeren za akcijo. Ura je bila šele ena popoldne, zato smo se
odločili, da počakamo na ugodnejši trenutek, ker smo pričakovali, da bosta odšla na
ljubimkanje na kako drugo, bolj ugodno mesto. Ob treh popoldne sta res odšla, na naše
presenečenje pa sta zavila v grad, namesto v gozd, kakor smo pričakovali. Zdelo se
nam je že, da bo akcija izpodletela, vendar pa upanja še nismo izgubili. Čakali smo
še naprej in naša potrpežljivost je bila kronana z uspehom. Ob pol petih sta se zopet
prikazala v grajskem parku. Šla sta po vozni poti mimo okopov, nato po poti mimo prostora,
kjer so pozneje pokopavali domobranci svoje mrtve iz Kočevja ter na ovinku neke stezice
sedla na klop. Prostor in čas se nam je zdel ugoden. Ker nas je bilo za izvedbo akcije
preveč, je predlagal Djidji, da bi šli samo trije, ostala dva pa naj bi bila za stražo.
Na akcijo smo odšli: tov. Crni, Djidji in jaz. Z običajnim korakom, kakor da se sprehajamo,
smo prišli do njiju. Komaj nekaj metrov smo bili oddaljeni od njiju, ko je Djidji
zavpil: ‘Roke v vis!’ in v tem so že padli streli. Hvaletova se je takoj zgrudila
mrtva, komandir pa je hotel še nekaj zavpiti, pa je tudi on dobil svojo porcijo. Smrtno
zadet sicer ni bil, imel pa je še toliko moči, da se je vrgel s klopi za drevo v bližini,
potegnil samokres ter oddal nekaj strelov za nami, vendar ni nikogar zadel, ker smo
bili takrat že precej daleč. Poudariti moram še to, da ni bil naš namen likvidirati
komandirja, toda zaradi lastne varnosti pri umiku smo ga morali onemogočiti, da nam
ne bi pozneje kakorkoli škodoval. Po akciji smo se morali čim preje umakniti. Na naše
strele so postali pozorni Italijani na samem gradu in tudi tisti, ki so prihajali
na grad. S precejšnjim tempom smo se premikali proti Streliški ulici. Nasproti nam
je prišla grupa Italijanov, katerim smo se umaknili v smeri Ljudskega doma. Na poti
smo preskočili precej visoko živo ograjo, tekli po nekem travniku ter čez neko dvorišče
in se znašli za Ljudskim domom. Tu so nas opazili neki študenti in vpili za nami:
›Vidiš jih, vidiš, barabe, spet so naredili enega hudiča!‹. Nismo se ozirali za njimi,
temveč smo gledali, da se čim preje in čim dalje umaknemo. Pri Mestnem domu smo skočili
na tramvaj, ki je baš tisti trenutek pripeljal mimo, nato pa smo se razšli po svojih
domovih, da spremenimo svojo zunanjost. Ob sedmih zvečer smo se zopet zbrali pri tov.
Djidjiju, kjer smo podrobno analizirali uspeh naše akcije.«

Ladislav Vidrajs - Pezdorko, Silvo hrast - Džidži, Milan Pogačnik - Tomaž in
                Kamilo Kratochwill - Mile

Figure 54. Ladislav Vidrajs – Pezdorko, Silvo hrast – Džidži, Milan Pogačnik – Tomaž
in Kamilo Kratochwill – Mile

V istem mesecu so streljali še na Bredinega očeta, ki je bil zaposlen v Tobačni tovarni
in po podatkih VOS zaupnik Dopolavora, delavstvu namenjene organizacije pod vodstvom
fašistične stranke, v katero je okupator silil vpisovati delodajalce in njihove delavce.
Kratko poročilo o akciji je podpisano s »T«, kjer piše: » V aprilu je Tomaž P. (morda
Milan Pogačnik – Tomaž, op. S. Ž.) izvedel akcijo na italijanskega denuncianta Hvaleta
iz Tobačne tovarne. Ko se je po peti uri popoldan vračal iz dela, ga je Tomaž P. počakal
pred srednjo tehnično šolo. Hvaletu se je Tomaž zdel sumljiv, ker ga je že parkrat
prej videl tam okoli. Ko je v njegovih rokah zagledal revolver je v momentu skočil
vstran. Pričel se je lov po cesti sem in tja. Po nekaj strelih sta Tomažu odpovedala
oba revolverja, Hvale pa se je zgrudil pri zgradbi Tehničnega inštituta. Kasneje se
je ugotovilo, da je bil samo obstreljen.«

LAMBERT EHRLICH je bil ustreljen 26. maja 1942 v Streliški ulici, ko je odhajal iz
Cirilovega študentskega doma proti stolnemu župnišču. Škof Rožman je Ehrilichu poveril
skrb za študirajočo mladino. S svojim delom ji je kazal pot v samostojno slovensko
državo in jo pripravljal na prevzem odgovornih funkcij v družbenem življenju. Bil
je duhovni vodja študentskega kluba Straža. S svojim pogledom na reševanje slovenskega
narodnega vprašanja in svojim odnosom do boljševizma je bil trn v peti komunistom.
Pred nasilno smrtjo ga ni rešilo niti to, da je pred drugo svetovno vojno na Dunaju
rešil iz zapora komunističnega študenta Borisa Kidriča. Z njim je bolj kot ne po pomoti
bil ubit tudi študent Viktor Rojic. V prvem komunikeju, ki so ga komunisti izdali
takoj po atentatu, se namesto Rojica pojavi ime Cirila Žebota, ki je bil tudi tarča,
saj se je običajno pojavljal kot Ehrlichov jutranji spremljevalec. Še isti dan so
napako v osebi popravili in Rojicu pridali oznako narodnega izdajalca. Streljala sta
Franc Stadler – Pepe in Kamilo Kratochwill – Mile. Slednji je o dogodku zapisal: »Bilo
je pomladi leta 1942, ko so pobesneli fašisti in njihovi hlapci, domači izdajalci
mučili prebivalstvo Ljubljane, center narodno osvobodilnega gibanja misleč, da bodo
s tem zatrli vsenarodni upor, ki ga je začel slovenski narod skupno z ostalimi narodi
Jugoslavije za svojo osvoboditev. Takrat sem bil član ljubljanskega VOS-a in ko sem
nekega jutra prišel na sestanek s tov. Pepetom pred Batovo palačo, mi je ta v nekaj
besedah povedal, da se pripravlja akcija proti duhovnemu vodji izdajalske ‘Straže’,
duhovniku Ehrlichu in njegovim pajdašem, ki so pod krinko zaščite vere sejali razdor
med boreči se slovenski narod, hoteč razbiti in uničiti njegovo enotnost in ga prepustiti
krempljem podivjanih fašistov. Pepe mi je na ponovnem sestanku obrazložil načrt akcije
v kateri naj bi jaz sodeloval le kot stražar pri mestnem domu, do čim bi akcijo izvršila
Pepe in Koki. Ker sem želel, da bi šel s Pepetom na akcijo jaz, ker sem mu neizmerno
zaupal, sem to svojo misel izrazil njemu samemu in ga prosil naj načrt akcije spremeni.
Pepe se je malo začudil, mi krepko stisnil roko in dejal: ‘Če Koki pristane, boš šel
pa ti z menoj’. Ker sva s Kokijem stanovala v isti hiši, sem ga takoj zvečer prosil
naj mi stori to uslugo, da zamenjava vlogi, s čemer se je on strinjal. Nekaj dni kasneje
mi je Ehrlicha pokazala tov. Liza (verjetno Lidija Dermastia – Liza, op. S. Ž.) na
Streliški ulici in mi povedala, da hodi tu vsak dan zjutraj, ko odhaja iz Ljudske
kuhinje, kjer imajo svoje zbirališče Stražarji, katerim vsak dan mašuje in jih vzgaja
za vnete borce – izdajalce proti osvobodilnemu gibanju. Ko so bile vse priprave na
akcijo izvršene in načrt točno preštudiran, sem doma še pozno v noč premišljeval o
akciji v kateri bom sodeloval prihodnji dan. Naslednjega dne že nekaj minut pred sedmo
sta k meni prišla Pepe in Sabina. Pepe si je nadel umetne brke in tudi meni, ki sem
se ravno oblačil pomagal pri maskiranju. Vsi trije smo okoli pol osme zjutraj odšli
proti Ljudski kuhinji, kjer smo si izbrali kraj za izvršitev smrtne obsodbe. Bil sem
precej vznemirjen, čeprav tega nisem hotel pokazati in občudoval sem Pepeta, ki je
bil veder in nasmejan, kot bi šel na svoje običajno vsakdanje službeno mesto. To me
je pomirilo a občudoval sem ga, ker sem v njem videl lik pravega borca, neustrašenega
komunista, kakršen sem hotel biti tudi jaz. Pred Ljudsko kuhinjo sva se ločila od
Sabine, ki je odšla proti otroški kliniki, da bi tam stražila, videla pa sva tudi
Džura (verjetno Džuro Frelih – Džordže), ki je čakal na vogalu Strossmajerjeve ulice
v avtomobilu. Odšla sva proti kraju, kjer sva imela pregled nad izhodom iz Ljudske
kuhinje. Ura v stolnici je odbila osem, ko so začeli iz hiše prihajati ljudje. Čakala
sva še nekaj minut – in tedaj sta iz veže stopila dva moška … S Pepetom sva se spogledala
in razumela. On je … Nasmehnila sva se in pospešila korake. Ko sva bila nekaj metrov
pred njima, mi je Pepe mirno dejal: ‘Zdaj’. Naglo sva se obrnila – počili so streli
najinih pištol – duhovnik, izdajalec je padel, dočim pa se je ranjeni pajdaš Rojic
pognal proti meni. Še nikoli nisem bil tako miren kot tisti trenutek. Odskočil sem
korak nazaj – ponoven strel, in tudi ta je prejel zasluženo kazen. S Pepetom sva pohitela
do avtomobila, v katerem je nestrpno čakal Džuro poleg prestrašenega šoferja – taksija.
Motor je zagrmel, mi pa smo se zadovoljno spogledali in nasmehnili. Ko smo brzeli
mimo otroške bolnice, smo skozi okna avtomobila zagledali Sabino, ki je odhajala v
mesto in nas z očmi pozdravljala. Na Št. Jakobskem trgu je Pepe izstopil in mirno
odšel v službo kot vsak dan. Ko sem se vračal domov, sem v sebi občutil ponos, da
sem sodeloval uspešno v akciji, ki je sovražnikom slovenskega ljudstva zadala težak
udarec, kar je potrjevalo tudi pisanje v časopisih in okupatorjevo divjanje.«

Džuro Frelih - Džordže, Stana Brezar - Seka, Mirko Pleško - Franci in Slobodan
                Šumenjak - Feks

Figure 55. Džuro Frelih – Džordže, Stana Brezar – Seka, Mirko Pleško – Franci in Slobodan
Šumenjak – Feks

AKCIJA NA MESTNEM TRGU je naslov zapisa, ki ga je podpisal Mile (verjetno Kamilo Kratochwill
– Mile, op. S. Ž.), vendar iz njega ni moč razbrati, koga so tokrat umorili. Zgodilo
se je spomladi 1942. Navodila za akcijo je dal Franc Stadler – Pepe. Zapisano je takole:
»/…/ Izdajalca katerega smo imeli kaznovati, nam je pokazala iz gostilne Kolovrat
tov. Seka (verjetno Stana Brezar – Seka, op. S. Ž.). Na dan določen za izvršitev smo
se malo pred poldnem sestali pred Magistratom. Sam sem imel za seboj že nekaj akcij
in sem bil dokaj miren in zbran, ravno tako tudi Marko (morda Miloš Rems – Marko,
op. S. Ž.), do čim pa je bil Pleško (verjetno Mirko Pleško – Franci, op. S. Ž.), ki
je bil sedaj prvi krat na akciji precej nervozen in vznemirjen. Za zavarovanje je
za Ljubljanico skrbel tov. Feks (verjetno Slobodan Šumenjak – Feks, op. S. Ž.), v
avtomobilu-taksiju pa je pri šoferju sedela tov. Urška (verjetno Majda Peruzzi – Urška,
op. S. Ž.), ki ni poznala strahu. Nekaj minut pred 12. uro smo zagledali človeka,
kateremu smo morali plačati dolg za njegovo izdajalsko delo proti svojemu narodu.
Spogledali smo se in se razumeli – akcija mora uspeti. Ko se je on približal, smo
se malo pomaknili v ulico pri trgovini Samec na Mestnem trgu. Že smo zaslišali korake
odpadnika – še hip že se je prikazal pred nami. Bliskovito sem izvlekel pištolo in
sprožil. Videl sem kako se je izdajalčev obraz skremžil in ploskoma je padel na okrvavljeni
pločnik. Približal sem se mu skupno s tovarišem ter mu dal ponovno strel v glavo.
Tudi Marko je izstrelil nekaj strelov, dočim pa je Pleško precej nervozno oddal v
izdajalca več strelov. /…/«

Atentatorji so se za Ljubljanico umaknili do taksija in se odpeljali do pivovarne
Union, kjer so se razšli.

MARJAN STERNIŠA, žandarmerijski poročnik, ki se je v Ljubljani med vojno ukvarjal
z obveščevalnim delom izven OF, je bil 20. avgusta 1942 napaden s strani varnostnikov
VOS in pri tem lažje ranjen v glavo. V Sterniševem krogu je delovala vrinjenka Melita
Nedog – Pepelka, obveščevalka VOS v specialni obveščevalni službi, ki je pomagala
pri zbiranju potrebnih informacij za izvedbo atentata. Drago Pauko – Peter je o akciji
zapisal: »/…/ Stvar je bila sledeča: Staro jugoslovanski žandarski oficir in takratni
voditelj ‘plavih’ Marjan Sterniša je radi svojega protinarodnega delovanja in izdajstva
bil obsojen na likvidacijo. Načrt pa je določil, da se Sterniša likvidira na svojem
stanovanju v Pražakovi ul. št. 12/II. Sterniša je običajno ob pol treh popoldan šel
v mesto in ob 3. uri bil običajno nazaj. Torej načrt je bil, da se v tem času, ko
gre on ven, mi vtihotapimo v njegovo stanovanje in ga do 3. ure počakamo ter ga z
mrzlim predmetom likvidiramo, nakar se umaknemo.

Določeni smo bili 4 tovariši jaz (Peter), Djordje (verjetno Džuro Frelih – Djordje,
op. S. Ž.), Copa (Mlinar) in še neki tovariš iz Rožne doline. Po načrtu smo se vtihotapili
v hišo in čakali. Moram pripomniti, da je bila spodaj pred hišo italijanska straža
(dva miličnika).

V stanovanju sta nam delala preglavice lastnik stanovanja Sferza Anton in njegova
žena, ki smo ju spravili v eno sobo in zaklenili oz. zastražili. Sferza je špekuliral,
da bi prišel do sprednje sobe in poklical na pomoč spodaj stražo. Vedno je imel zahteve,
da ima nekaj prinesti iz sprednje sobe, pustil sem ga, seveda sem ga sledil, tako
da mu ni uspel njegov načrt.

Stvar se je zavlekla in Sterniša ni bilo nazaj po načrtu. Prešla je ena ura, dve,
tri in mi smo še vedno čakali. Ob 6. uri zvečer pa nas je napustil Djordje z izgovorom,
da gre vprašat kaj naj storimo, ali ga čakamo še naprej, ali se umaknemo. Bližala
se je 9 ura zvečer t.j. bližala se je policijska ura, a nazaj ni bilo niti Sterniša,
niti našega Djordje. Moram opozoriti, da sem tistega tovariša, ki je bil iz Rožne
doline poslal domov, zato ker je bil poročen in je imel majhnega otroka, na njegovo
mesto pa je prišel tov. Dušan (morda Dušan Frank – Duško ali pa Dušan Burja – Peter).
Razdelili smo si mesta: Dušan je stražil v sobi Sferza in ženo, Copa (Franc Copič,
študent iz Maribora, op. S. Ž.) je stal na vratih, namreč on bi moral, ko pride Sterniša
noter izvršiti likvidacijo, jaz (Peter) pa sem stal za drugim vogalom vrat.

Bila je ura 9 in 10 minut, ko je Sterniša pozvonil, vrata smo pustili nezaklenjena
in je vstopil. Jaz sem stopil izza vogala in hitro zaprl s hrbtom vrata, držeč v roki
pištolo sem zaklical ‘Roke v vis’. Pištolo sem imel zaprto, ker je bilo naročeno,
da se ne sme streljati, Copa se ni mogel znajti. Sterniša je hotel zbežati nazaj,
zato je navalil name, ki sem mu zastavil pot (s hrbtom sem tiščal vrata). Nazadnje
sem zavpil na Copa, kaj čaka, takrat je Cop reagiral in ga je s kladivom malo oplazil
po glavi. Takrat se je Sterniša vrgel name in se začel na vse grlo dreti na pomoč.
V hiši, katera je V. nadstropna je začelo vse leteti skupaj. Copa je zbežal iz stopnic
misleč, da se umakne na podstrešje, toda vrata so bila zaklenjena. Tam so ga karabinjerji
dobili in potem mislim drugi dan ustrelili (ustreljen je bil na Tomačevski cesti,
op. S. Ž.).

Dušan je imel drugo srečo: čim je začelo vpitje, se je Sferza vrgel proti njemu, Dušan
se je s stolom izmaknil, tako da je Sferza padel po parketu. Dušan se je umaknil,
zaklenivši sobo za seboj niz stopnišče, čez dvorišče in streho proti kolegiju na varno.
Ostal sem poslednji, ko je Sterniša začel vpiti. Kljub temu, da ne smem streljati,
sem imel namen streljati; bilo pa je nemogoče, ker sem imel pištolo zaprto. Nazadnje
mi je roko, v kateri sem imel pištolo tako zvil, da mi jo je zlomil in mi je pištola
padla iz rok. Podvojil sem moč in sem Sterniša vrgel v kot in se umaknil po stopnicah
navzdol. /…/«

Pauko se je vso noč skrival po bližnjih strehah in dvoriščih, zlezel nazadnje v klet
Delavske zbornice in se zjutraj rešil na varno, Marjan Sterniša pa je bil kasneje,
jeseni leta 1943 na zloglasnem Kočevskem procesu usmrčen.

Melita Nedog - Pepelka, Rudi Janhuba - Vaso, Anton Kovič - Sine in Majda Peruzzi
                - Urška

Figure 56. Melita Nedog – Pepelka, Rudi Janhuba – Vaso, Anton Kovič – Sine in Majda
Peruzzi – Urška

FORTUNAT MAJDIČ je nasledil v maju 1942 ubitega poveljnika Slovenske legije Iva Peršuha.
Bil je uradnik na banovini in upravnik Rokodelskega doma, kjer je VOS 25. avgusta
nanj izvršil atentat. VOS je s pomočjo sledilcev dolgo opazoval Majdiča, ki je imel
v svoji bližini še tri vosovske vrinjence. To so bili: Slava Demšar, Rudi Kurnik in
Franc Slamič. Tem je Rudi Janhuba – Vaso, v Ljubljani je bil od aprila do junija 1942
varnostnik VOS, nato je do junija 1943 vodil specialno obveščevalno službo, preko
Jožeta Šiške naročil, kako se morajo vesti po Merčunovi (Fortunat Majdič – Merčun,
op. S. Ž.) smrti, da morajo smrt globoko obžalovati in se udeležiti pogreba. Svetoval
je tudi, naj se trenutno zaradi Majdičeve smrti ustavi sledenje ostalih oseb (npr.
Stareta). Marjeta (Zdenka Kidrič) je v poročilu Kardelju 24. septembra 1942 zapisala,
da »…direktive, ki nam jih daješ glede razbijanja bega, smo mi nekako že doumeli
iz smernic, ki si nam jih nakazal v zadnjem pismu in je bila naša zadnja justifikacija
bega Majdiča.«

Poročilo o tem atentatu je po vojni najverjetneje napisal Anton Kovič – Sine. Njegovo
ime je na poročilu dodano s svinčnikom. Napisano je tako: »Majdič Fortunat je bil
eden od organizatorjev be-ga v času okupacije. V letih 1941–1942 in radi njegovega
delovanja v korist okupatorja, organiziranja be-ga je OF donesla odločbo s katero
je bil obsojen na smrt. Izvršenje justifikacije je bilo poverjeno organom VOS-a in
kot član te ilegalne organizacije sem prejel nalogo, da justificiram Majdiča.

Na dan 12.8.1942 je bil ilegalni sestanek članov VOS-a pri Rižarni, na katerem je
bil detalno pretresen načrt izvrševanja te akcije. Majdič Fortunat je imel svoj sedež
v tedanjem ‘Rokodelskem domu’ na Sv. Petra c. št. 12, kjer je bilo zbirališče, pravzaprav
nekak štab be-ga. Izvršenje same akcije je bilo povezano s težkočami, kajti v neposredni
bližini Rokodelskega doma v učiteljišču se je nahajala italijanska posadka, katera
je bila številčno precej močna, a poleg tega so se nahajali be-ga v samem Rokodelskem
domu in čas izvršenja akcije je bil določen za 12 uro. Ko sem razgledal Rokodelski
dom in njegovo okolico ter preučil možnost umika, sem na dan 12. 8. 1942 skupno s
tov. Urško (verjetno Majda Peruzzi – Urška, op. S. Ž.) odšel v Rokodelski dom z namenom,
da izvršim poverjeno mi nalogo. Na hodniku, ko sem pregledoval seznam stanovalcev
Rokodelskega doma, me je zaustavil neki moški, za kogar sem smatral po osebnem opisu,
da je to Majdič. Vendar nisem bil siguren v to in sem Rokodelski dom napustil. Na
nasipu Sv. Petra se je nahajala tov. Lidija (verjetno Lidija Dermastia – Liza, op.
S. Ž.), katera je Majdiča dobro poznala in ona mi je potrdila, da je oseba s katero
sem govoril v hodniku Rokodelskega doma iskani Majdič. Ponovno sva se z Urško vrnila
v Rokodelski dom, odšla v II. nadstropje, kjer je Majdič imel svoje pisarne in zapazila
sva Majdiča na hodniku. Urška je imela neko pismo, katero je morala predati Majdiču,
a pismo samo nam je pa služilo kot prevara, da bi jaz pridobil na času in izkoristil
ugodno priliko, da bi lahko streljal. Ko je tov. Urška predajala pismo Majdiču, sem
pričel streljati na njega in po prvem strelu se je takoj zrušil. Streljala je prav
tako tudi Urška in ob tej priliki sem bil ranjen od Majdiča, ki je streljal skozi
desni žep. Ko sem se prepričal, da je Majdič mrtev (zadet je bil v desno sence in
v trebuh in ranjen prepeljan v Leonišče, kjer je pred 17. uro popoldan umrl, op. S.
Ž.), sva z Urško pohitela z umikom. Morala sva priti v pritličje in od tu si izsiliti
umik. Z ozirom na to, da je bila akcija izvršena ob 12.30 in da so bili be-ga kateri
so bili uniformirani in oboroženi, ravno pri obedu, je bila situacija za naju z Urško
precej kritična. Nekoliko be-ga je poizkušalo, da nama prepreči umik in so nama zaprli
glavna vrata t.j. izhod na Komenskega ulico. Ker pa je imela ta hiša dva izhoda, sva
z Urško koristila drugi izhod, ki nama je še ostal prost in je vodil na dvorišče.
Be-ga so pričeli kričati na pomoč in vpiti, da se nahajajo v hiši morilci ter je nastalo
beganje in iskanje nas dvojice. To zmešnjavo, katera je nastala, sva izkoristila z
Urško, prišla na dvorišče in znašla sva se pred ograjo, ki je mejila na sosednje dvorišče
in jo je bilo treba preskočiti. Kljub ranjeni desni roki sem s težavo vendar le uspel,
da pomagam Urški preskočiti ograjo. Bil pa je tudi že zadnji čas, kajti be-ga so pričeli
prihajati na dvorišče. Ko sva preskočila prvo ograjo, sva se znašla na vrtu sosednje
hiše, kateri je bil prav tako ograjen in to je bila za naju dva nova prepreka. Srečno
sva preskočila tudi to ograjo, znašla se na dvorišču tretje hiše, kjer sem opazil,
da so stanovalci te hiše zbegani, kajti verjetno so slišali strele, a glavna zapreka
se nam je pojavila v dvojici italijanskih karabinjerjev, katera sta stala na dvorišču
in se razgovarjala. Videč, da ni drugega izhoda, kakor samo naprej, sem potegnil pištolo
in tako prisil karabinjerje, da sta nama napravila prosto pot. Karabinjerja sta bila
prav tako preplašena, ko sta videla, da jima grozim z orožjem in pa, ker sta me videla
krvavega. Z Urško sva prišla na cesto Sv. Petra, šla v neko hišo, katera je imela
izhod na Sv. Petra nasip in tako sva bila rešena zasledovalcev. Tu sem Urški predal
pištole, sam pa sem s tov. Lidijo, katera je tu čakala na izid akcije, odšel v stolno
cerkev, kjer me je ona obvezala, nato pa sva odšla na Bleiweisovo cesto v stanovanje
Zorke« (morda Zorka Kravos, op. S. Ž.).

FRANC ROTER je bil obdolžen ovajanja oz. denunciantstva, s čimer so komunisti označili
vsakega svojega ideološkega nasprotnika. Akcije se je spominjal Drago Pauko – Peter:
»V začetku avgusta meseca 1942 sem jaz (Peter) in Majda (verjetno Majda Peruzzi, op.
S. Ž.) dobili nalogo likvidirati v Kolodvorski ul. 11 ljudskega izdajalca Roterja,
kateri je bil policijski agent in je bil radi svojih kvizlinških dejanj obsojen na
smrt. Načrt je bil, da si prvi dan ogledamo položaj. Ponavadi je Roter šel v službo
ob 1/2 9 uri do 3/4 na 9, na ogledu je potekalo vse v redu. Prišli smo drugi dan in
smo čakali zastonj, tretji in četrti dan pa smo čakali od pol devete do devete ure
in smo jaz in Majda že bili sigurni, da ga ne bo, ko pa je nenadoma tov. Mija, katera
je bila določena, da da znak, da gredo, dala znak. Po cesti od mestne kopalnice proti
nam so se bližali proti nam eden od Italijanov z leve strani, na desni pri Štruklju
pa so stražili z brzostrelkami dva karabinjerja, mi pa v sredi. Vprašanje je bilo
ali izvršiti akcijo ali pa jo opustiti. Odločili smo se v brzini za akcijo. V tisti
nepripravljenosti in radi bližajočih se Italijanov, smo bili raztreseni. Srečali smo
se z Roterjem ravno na vrtnih vratih, katera so bila ena polovica odprta, druga pa
zaprta. Majda je v naglici stopila pred mene in mi zakrila cilj, streljala je prva,
a je zgrešila, ker je Roter predčasno zagledal pištolo in se v tistem hipu počepnil
tako, da je metek promašil. Misleči, da ga je zadela, je stekla naprej. Ustrelil sem
še jaz, a sem ga zadel previsoko nad srcem. Mislil sem, da sem ga zadel in sem stopil
še jaz naprej. Ko se obrnem, vidim, da še leze, ker pa se je držal z rokami za glavo,
sem oddal še en strel, kateri je /zletel/ skoz roko in glavo. Strel je zadel dva centimetra
prenizko, tako, da je Roter s pokvarjenim očesom čez nekaj tednov okreval. /…/«

KAZIMIR KUKOVIČ je bil že pred drugo svetovno vojno policijski uradnik, med vojno
pa je prav tako delal na ljubljanski policiji. Sodeloval je tudi z obveščevalnim uradom
pri štabu majorja Karla Novaka. VOS je dvakrat streljal nanj, prvič 26. septembra
1942 in drugič 8. oktobra 1942. Pri zbiranju podatkov o Kukuviču je sodeloval vodilni
uslužbenec ljubljanske policije Vladimir Kante s tajnim imenom Lija. Kukovič je za
posledicami drugega atentata umrl. Kratko poročilo o akciji je napisal Sine (verjetno
Anton Kovič – Sine, op. S. Ž). Besedilo je bilo z nekaj slovničnimi in vsebinskimi
popravki objavljeno 8. junija 1952 v Informatorjušt. 2, ki pravi takole: » /…/ Ena od težjih akcij jeseni 1942 je bilo kaznovanje rodnega
izdajalca – policijskega komisarja na italijanski kvesturi v Ljubljani, Kazimirja
Kukovič-a. Naša obveščevalna služba je odkrila njegovo tesno povezavo z izdajalsko
Sterniševo obveščevalno službo. Podatke Sterniševe obv. službe o pripadnikih OF, članih
partije itn. je Kukovič dostavljal zelo vestno fašistični kvesturi v postopek. Prizadeval
se je, da bi plavogardisti uspeli z organizacijo svojih likvidatorskih grup, ki naj
bi ubijale funkcionarje OF. Tudi na policiji je organiziral OS za odkrivanje pristašev
OF in članov Partije. Kvestorju je izdelal podroben načrt za čim hujše represalije
proti OF. Kukovič je bil od sodišča OF zaradi izdajstva obsojen na smrt.

Drago Pauko - Peter in Jože Šiška - Luka

Figure 57. Drago Pauko – Peter in Jože Šiška – Luka

V drugi polovici septembra je bil pod Štefanovim (verjetno Edo Brajnik – Štefan, op.
S. Ž) vodstvom izdelan načrt za akcijo. Izdajalec se je zavedal kaj mu preti in zato
ni šel nikamor brez agenta, ki ga je stražil. Iz svojega stanovanja v Medvedovi ulici
pri Šišenskem kolodvoru je odhajal na kvesturo vedno po drugih ulicah in ga je skupina
članov VS nekaj dni zaman pričakovala. 26. septembra 1942 so bili na akciji: Tomaž
(morda Milan Pogačnik – Tomaž, op. S. Ž), Gusar (morda Urbančič Franc – Gusar, op.
S. Ž.) in Luka (morda Jože Šiška – Luka, op. S. Ž.) v zaščiti. Tomaž in Gusar sta
v Šiški po naključju trčila v Kukoviča, ko sta se pomikala proti Medvedovi ulici.
Tomaž se je takoj znašel in onesposobil agenta, toda Gusar je nekoliko okleval in
se je Kukoviču posrečilo pobegniti za vogal ulice. Italijansko patrolo, ki je pritekla
iz bližine, ko je zaslišala strele je Luka razgnal s streli iz ‘Mauser’ pištole tako,
da je bil vsem omogočen hiter umik. Sedaj je bilo Kukoviču lahko dokončno jasno, kaj
ga čaka. Postal je skrajno oprezen. Zaradi verjetnosti, da nam bo fašistična policija
postavila zasede, smo akcijo preložili na teden dni in podvzeli obveščevalne mere.

8. oktobra 1942 so se na poti za Cekinovim gradom sestali: Tomaž, Luka in Sine. Acko
(Franjo Kroupa – Acko je s triciklom kasneje v istem mesecu sodeloval še pri atentatu
na bana Natlačena, op. S. Ž.) je s triciklom (vožnja z bicikli je bila tedaj prepovedana)
pripeljal orožje: 2 veliki ‘Mauser’ pištoli in več revolverjev. Načrt za izvedbo je
bil napravljen že prejšnje dni po proučitvi glavnih možnosti, ki so prihajale v poštev.
Luka in Sine sta se podala v gostilno, ki je stala skoro vis a vis Kukovičevega stanovanja
v Medvedovi ulici. Čakala sta, kdaj se bo z agentom zjutraj odpravil v službo. Tomaž,
ki je imel nalogo kriti umik in v slučaju potrebe posredovati, se je postavil na prvi
ulični vogal v šišenski smeri. Približeval se je čas, ko je Kukovič navadno odhajal
z doma na policijo. Okrog pol osmih zjutraj je njegov agent prišel pred poslopje,
kjer je Kukovič stanoval in si ogledal okolico, če je situacija ‘čista’. Ker na ulici
ni bilo nobene sumljive osebe, je šel po Kukoviča. Čez nekaj trenutkov sta se prikazala
na vratih. Sine in Luka sta brž pohitela k izhodu iz gostilne in odprla ogenj iz obeh
‘Mauser’ pištol na izdajalca Kukoviča, ki je bil oddaljen 15 – 20 metrov in je napravil
le nekaj korakov od hišnih vrat. Oddala sta po vrsti 5 – 6 strelov in Kukovič se je
zgrudil. Njegov agent je skočil par korakov vstran in pričel streljati. Na umiku je
Sinetu prestrelil površnik. Z agentom ni bilo časa obračunavati, ker je bila takoj
na nogah vsa italijanska straža na sosednjem šišenskem kolodvoru in drugod. Tomaž
je uspešno kril umik. Vsa trojica je prešla Celovško cesto ter po poti za Cekinovim
gradom dospela v Tivoli. Od tam je Luka odnesel orožje v ‘založbo’, kakor so VOS-ovci
imenovali Narodni muzej, kjer je bilo centralno skladišče VOS-ovskega orožja. Tako
je izdajalec Kukovič sprejel zasluženo plačilo.«

Prebrano nam naj bo v opomin in ne v obsodbo tistih, ki jih je slepa vera v totalitarno
ideologijo napravila za morilce, njihova po večini mlada življenja pa obremenila s
smrtnim grehom bratomora. V marsikom od njih se je čez čas prebudila vest in mu noč
spremenila v dan, ko spomin na storjeno ni dovolil mirnega spanca. Naj se ti časi
nikoli več ne ponovijo, želja po resnični narodni spravi pa naj premaga ideološke
predsodke, da bo pot do zgodovinske resnice končno prosta.

Date: 2010