Zaveza št. 75 – Odmevi na resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu


Blaža Cedilnik

§

Nekaj izjav parlamentarcev iz razprave o Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu,
ki jo je Evropski parlament sprejel 2. aprila letos z veliko večino.

Janez Janša:

Nekako v istem času, ko je Evropski parlament sprejemal Resolucijo o evropski zavesti
in totalitarizmu, je bilo v Sloveniji odprto veliko grobišče Huda jama. Sama ta koincidenca
obeh dogodkov je verjetno na neki globlji ravni. Pojasnjuje dejstvo, da je ta resolucija
naletela na dokaj ostro zavračanje samo v dveh prestolnicah, v Ljubljani in Moskvi.
Prej, ko je o tej resoluciji razpravljalo matično delovno telo, pa tudi v razpravah
v javnosti, je bilo večkrat poudarjeno, da od vseh članic Evropske unije samo slovenski
parlament na tej ravni razpravlja o tej resoluciji. To je res in treba se je vprašati,
zakaj.

V nobeni drugi državi članici Evropske unije ta resolucija ni vzbudila niti velikega
zanimanja in še manj kakršnegakoli zavračanja, zato razprava tudi ni bila potrebna,
edino v Ljubljani in v Moskvi je prišlo do takšnih reakcij. Eden od ključnih napotkov
resolucije je priporočilo državam, da razglasijo 23. avgust za spominskih dan na žrtve
vseh totalitarnih sistemov v Evropi. Slovenska vlada, slovenska vladajoča koalicija
tega priporočila ni upoštevala, ampak ga je bojkotirala. 23. avgusta letos namreč
ni vlada organizirala nič. Center za narodno spravo je organiziral potem neko približno
slovesnost, vendar tam ni bilo nobenega vladnega predstavnika. Torej ne drži zatrjevanje,
da se ta resolucija upošteva kar sama po sebi. Za vsakega demokrata v Evropi je popolnoma
samoumevno, da zavrača vse totalitarizme in da ne opravičuje nobenega. Samo v Moskvi in v Ljubljani to ni samoumevno. V resoluciji piše, da napačna politika do zgodovine navaja na spodbujanje sovraštva
in nestrpnosti do drugače mislečih. Veliko proslav in govorov pod simboli totalitarnega
režima je bilo slišati v zadnjih tednih. In to dogajanje v Sloveniji je pokazalo,
da ne bomo prišli nikamor. Ob tem konkretnem primeru smo lahko spremljali dvoličnost
naše tranzicijske levice. V Bruslju mirno glasuje za resolucijo, ki je splošno evropska
in za evropske demokrate povsod sprejemljiva, doma pa na resolucijo vsipajo grobe
žaljivke. Če bi citiral nekaj govorov, bi se spustil na raven govorcev in danes se
to nadgrajuje še s preglasovanjem o vojnih zakonih. Štiri leta smo v prejšnjem mandatu
usklajevali te zakone, obljubili smo slovenski javnosti, da jih ne bomo sprejemali
s preglasovanjem, malo je manjkalo še do soglasja, zdaj se gre na preglasovanje.

Ta tema se seveda tudi izkorišča za odvračanje pozornosti od gospodarske krize. Kulturni
boj je v tem smislu dobra tema. Vladajoča koalicija je zelo enotna, ko gre za ideološka
vprašanja. V eni uri se poenotijo o poimenovanju ulice po nekem diktatorju. Šest mesecev
je pa premalo za poenotenje o sprejemu ključnih ukrepov proti gospodarski krizi. Preden
sem šel za to govornico, sem pogledal spletno stran Vlade. Zadnja novica na projektu
Boj proti finančni in gospodarski krizi ima datum 21. maj. Tudi tam bi bilo potrebno
biti aktualen.

Mag. Branko Grims:

Mogoče bi se naivnemu gledalcu ali pa poslušalcu te razprave ali pa nekomu, ki bo
nekoč bral magnetogram, zdelo, da smo pravzaprav evropski parlament v malem. Kajti
strinjam se s tistimi, ki so rekli, da je pač v Evropi silno širok spekter interesov
in politika je usklajevanje interesov po definiciji. Naloga parlamenta je pa čisto
nekaj posebnega in tukaj ste vsi v tem delu zgrešili bistvo. Ko govorite, da bo to
vse prepuščeno zgolj zgodovini, pozabljate na odgovornost vseh državnih institucij
in Slovenija je v nečem posebna. Namreč, če govorimo o državnih institucijah, je treba
vedeti, da imajo sodišča tudi nedemokratične družbe. Še nacizem, kot vzor zla, je
imel sodišča. Socializem tudi. Vsi so jih imeli. Vlade imajo tudi nedemokratični režimi.
Vsi imajo vlade. Ampak demokratično, pluralno izvoljen parlament ima pa samo svoboden,
demokratičen režim, ki izpolnjuje vse tiste normativne zahteve, ki jih kot minimalne
standarde demokracije postavlja moderna politologija, in evropski parlament je tukaj
storil veliko delo. Namreč po izjemno velikem naporu, po dolgem času je dosegel zelo
visoko stopnjo soglasja med poslanskimi skupinami v evropskem parlamentu, kajti večina
vseh članov, tudi socialistov, jeglasovala za ta akt, in kar je posebejpomembno, tudi vsi prisotni[Stran 077] poslanke in poslanci iz Slovenije. Žal je potem, kot ste nekateri citirali, prišlo
do neke tovariške samokritike. To je bilo značilno za nek drug režim. Očitno stare
navade pri nekaterih težko umrejo. Ampak to ne zmanjšuje vrednosti te zgodbe. Namreč
kaj se je s tem zgodilo? Evropski parlament, kot temeljno demokratično evropsko telo,
je postavil vrednostni temelj in trdim, da celo civilizacijski okvir Evropske unije.
Predstavil je vrednostno jedro evropske zavesti, kaj pomeni biti Evropejec. In zato
je neverjetno, koliko sprenevedanja pa koliko motoviljenja v zvezi s tem se potem
zgodi, ko o tem spregovorimo v Sloveniji. Poglejte. Evropski parlament je imel tudi
vse te težave, ki jih imate nekateri s to resolucijo. Kajti evropski parlament, ki
je zato, da je prišel do te točke, moral tudi narediti korak čez svojo lastno slabo vest. Saj ima Evropa tudi slabo vest. Evropa je tudi šla nekoč podpisovat neke mirovne sporazume. Tiste, o katerih ste prej
že govorili, in je to priznala in seveda tudi obžalovala. Evropa je molčala, ko je
šlo za holokavst v Ukrajini. Vsa Evropa je vsako leto beležila spomin na nepopisen
zločin holokavsta nad Judi, ki ga je izvajal nacizem in fašizem. Ampak vsa Evropa,
ista Evropa je do zdaj molčala ob obletnici holokavsta nad Ukrajinci, ki je zahteval
skoraj enako število žrtev, po nekaterih podatkih pa celo več kot holokavst nad Judi
v 2. svetovni vojni. Zagrešili pa so ga socialisti v Ukrajini, ko so umetno povzročili
lakoto zato, da bi iztrebili tiste, ki so jim bili odveč. In to je jedro vsakega totalitarizma:
verjame, da si lahko dovoli, da za neke višje cilje iztrebi kar cele skupine, izvrši
genocid in to hoče Evropa obsoditi. To je vredno obsoditi enkrat za vselej in vse
z enako mero zato, da se zgodovina ne ponavlja. To je evropska zavest. S tem namenom
smo tudi mi vse to predlagali in kaj se je potem zgodilo? Pridejo amandmaji, s katerimi
se najprej predlaga črtanje, potem pa ugotavitev, da bo to objavljeno v Uradnem listu
Evropske unije. Ampak to še nič ne pomeni. Kajti tisto, kar bi bilo na nek način etični
minimum, minimalni standard evropske zavesti, če hočete, bi bilo, da vsaj rečemo v
parlamentu,in to z visoko stopnjo soglasja, da podpiramo to resolucijo in da se ta tudi objavi v našem uradnem listu. S tem bi začrtali tudi svoj civilizacijski okvir, priznali in potrdili svojo evropsko
zavest in jasno z enako mero za vse, za nacizem, fašizem, komunizem, socializem, obsodili
vse totalitarizme v kateri koli pojavni obliki. Te pojavne oblike v resnici niso tako
zelo različne kot se hoče vedno znova ene opravičevati ali pa druge prikazovati. Eni
so bil bolj nasilni navznoter do lastnih prebivalcev, drugi po bolj navzven. Jedro
živeti v laži in v sistematičnemu nasilju ter strahu, pa je značilno za vse, kar pa
ni omejeno samo na Evropo. To se je pojavljalo, žal, tudi na drugih koncih sveta.
S tega vidika je ta resolucija čisto nekaj posebnega. Gre za vprašanje vzpostavljanja
civilizacijskih norm, ki so v demokratičnem svetu samoumevne ali pa naj bi bile samoumevne,
pa se jih zdaj na nek način negira.

Govorite, da so bili sprejeti predpisi, ki so omogočili obsodbo povojnih pobojev.
Vse države, kjer je padel totalitarni režim, kateri koli, so sprejele na parlamentarni ravni poseben akt, nekatere poseben zakon, kar je pač skladno z njihovo pravno ureditvijo
in pravnimi običaji, druge resolucijo ali deklaracijo ali nek ustrezen akt. Sprejel ga
je parlament
in s tem aktom so obsodili režim, da se ne bi vedno znova odpirale te rane in se ne
bi ene in iste laži vlekle naprej in vedno znova. VSloveniji pa ni bil nikoli sprejet poseben akt, s katerim bi bili obsojeni vsi zločini, vse nasilje, ves totalitarni
sistem po drugi svetovni vojni. Pred približno desetletjem oziroma še nekaj več je
bila predlagana posebna deklaracija o tem, vendar jo je takratna večina zavrnila.
Z majhno večino,ampak, žal, tisti akt ni bil sprejet. Tako je pravzaprav Slovenija edina, ki svojega vrednostnega temelja, ne govorim zdaj
o zakonu, govorim o vrednostnem temelju, v parlamentu po spremembi sistema sploh nikoli
ni potrdila in ta demokratični deficit smo hoteli nadomestiti s preprostim sprejemom
ali pa, če hočete, potrditvijo, kar je pravno bolj korekten izraz, sprejete evropske resolucije. Če se je Evropa vendar lahko poenotila o nekem besedilu, ali je res tak problem,
da Slovenija enostavno zato, da ne odkriva vedno znova tople vode, potrdi to in s
tem tudi svojo evropsko usmeritev. Žal se je izkazalo, da gre očitno stvar v povsem
drugo smer. Z nekaterimi stvarmi, ki ste jih navedli, se človek težko strinja. Poglejte,
govorili ste o tem, da noben parlament v Evropi tega ni potrjeval. Seveda, saj so
že davno sprejeli druge deklaracije vsi, ki so imeli socializem. Nekateri so sprejeli
celo lustracijske zakone,kar si je v Sloveniji sploh nemogoče zamisliti.

Pa je Slovenija res tako drugačna? No, pa poglejmo, v čem je Slovenija drugačna. Slovenija
je edina država, na tleh katere je bilo po koncu druge svetovne vojne pobitih bistveno
več ljudi kot v celi drugi svetovni vojni. Niti v alpskih državah ni bilo tako. Prišlo
je do razselitev, do drugih stvari, ampak bistveno več pobitih je bilo pa žal samo na slovenskih tleh.

Potem, samo Slovenija je bila sestavni del tiste države, ki je še po letu 1960 poznala
Goli[Stran 078] otok, a nekateri trdijo, da v Sloveniji od leta 1953 ni bilo več totalitarnega sistema.
Ja, lepo vas prosim. Kje ste pa živeli? Verjamem, da nekateri tega niste doživljali,
ker ste pač bili člani avantgarde, imeli ste poseben položaj in vse ostale privilegije.
Ampak tisti, ki smo bili nadzorovani še tja do leta 1990, kot so nam povedali policisti,
smo pa pač živeli drugače in bili smo velika večina.

Tisto, kar je bilo tudi zanimivo, da sem ta vprašanja postavil zraven, ko ste zahtevali
analizo. Ampak te analize potem strokovna služba ni naredila, pa bi jo bilo zelo zanimivo
videti. Lahko bi se prepričali, pa ne govorim tega na pamet, da je Slovenija res izjema.
Izjema je tudi po tem, da šele skoraj 20 let po padcu prejšnjega režima odkriva nekatere
stvari, ki so bile zanj ne samo značilne, ampak so predstavljale njegovo jedro, njegov
temelj, bistvo. S tega vidika izmotavanje danes tukaj, ko gre za to deklaracijo, vpije
do neba ravno tako kot kitke mladih deklic v Hudi jami. To je beg pred resnico. To
ni nič drugega. Ampak resnice, veste, v modernem svetu ni mogoče ustaviti, ker prej
ali slej pride na dan. To je tudi Evropa zelo dobro vedela in zato je Evropa šla v
to deklaracijo.

Ko ste nekateri govorili o 23. avgustu, ki je predlagan za evropski praznik, ste ob
tem omenjali tudi izobrazbo otrok. Jaz osebno sem zelo za to, da se otrokom zelo jasno
pove, kakšen je totalitarizem, kako se je razvijal, kako je nastal.Trdim, da skoraj
noben slovenski otrok v tem trenutku ne ve, kako so nekoč nacisti hodili k socialistom
v Rusijo na treninge, na učenje, kako delati koncentracijska taborišča, kako iztrebljati
svojega razrednega sovražnika, kako so se objemali in skupaj korakali pod kljukastim
križem. Zdaj, ko je bil film o tem predvajan v Sloveniji, najbrž tudi vsi dobro veste,
o čem govorim. Če ne bi bilo tega filma, verjetno še polovica teh, ki so v tej dvorani,
ne bi vedela, kaj se je dogajalo. In da so eden drugemu ovajali tiste, ki so pobegnili
iz Nemčije, Judje, ki so reševali svoja življenja in so pobegnili v Rusijo oziroma
takratno Sovjetsko zvezo, ker so verjeli, da bodo tam zaščiteni, niso razumeli da
so prišli v drug totalitarizem. Mrtvo hladno so jih vrnili nazaj, to je bila ta primarna kolaboracija totalitarizma. Če bodo otroci enkrat to razumeli, potem bodo tudi razumeli, da se je eden od teh
totalitarizmov zvito povezal z demokratičnim svetom in na ta način dosegel mnogo več,
kot bi dosegel s paktom Ribbentrop-Molotov, na osnovi katerega so si razdelili demokratično
Poljsko. Saj Poljska ni padla le zato, ker jo je napadel kljukasti križ, rdeča zvezda
jo je napadla v hrbet, izdajalsko, brez povoda. In kaj so naredili po vojni: potegnili
so železno zaveso od Baltika do Trsta. To morajo otroci vedeti, da bodo razumeli,
zakaj se je Evropa tako razvijala in kako velik dosežek je združena Evropa in za to
združeno Evropo Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, ki je njen vrednostni in civilizacijski temelj. To imajo otroci pravico vedeti. To
je tudi dobro, da vedo, da se zgodovina ne bi ponavljala.

Veliko tega je bilo danes že tu izgovorjenega. Ne vem, ali se je res tako težko poenotiti
vsaj o nekih temeljnih civilizacijskih normah, kot je odkrivanje in ureditev prikritih
grobišč. Osebno sem trdno prepričan, da je civilizacijski minimum, da se vse izkoplje
in pokoplje dostojno in v skupno grobnico. To je civilizacijska norma. Pa, ljudje
božji, še nacisti so to naredili na Poljskem! Prekopali so tiste nesrečne Poljake,
ki jih je Rdeča armada pobila v Katynu. Pri nas je vsaka hosta še vedno polna vsega.
600 hudih jam je še v Sloveniji! In to je problem, s katerim se dejansko velja soočiti.

S svojo neprisotnostjo na prireditvi 23. avgusta, pa na tisti, ko je država naredila
svojo prvo žalno slovesnost v spomin na vse žrtve totalitarizma od leta 1945 do leta
1990, so člani največje vladne stranke v bistvu zelo jasno povedali, da se zelo dobro
spomnijo, kaj se je dogajalo. Ena od zahtev medkulturnega dialoga je, da se stvari
pove jasno, brez sprenevedanja, odkrito, in to predstavlja enega od evropskih temeljev.
Temu je bilo posvečeno celotno lansko leto Evropske unije. Temu je bilo posvečeno
kot enemu od ciljev Evropske unije tudi predsedovanje Slovenije Evropski uniji. Medkulturni
dialog zahteva, da se stvari pove brez sprenevedanja, brez laži, jasno, odločno in
argumentirano. Samo na ta način se lahko medkulturni dialog sploh vzpostavi. In tu
se postavlja vprašanje, ali smo zreli za medkulturni dialog. Ali smo tudi po tej plati
Evropejci, ali smo pripravljeni sprejeti ta evropski vrednostni okvir, civilizacijski
okvir moderne združene Evrope, v obliki resolucije o podpori resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu. Trdno sem prepričan, da bo Slovenija prišla do te točke, upam, da že sedaj, že danes.
Samo dvoje je ključno: da se jasno izrazi podpora v taki ali drugačni obliki in da
se objavi to resolucijo tudi v Uradnem listu. Da se lahko vedno in povsod, tudi ko
gre za iskanje nadaljnjih rešitev, pogleda, ali je to skladno z evropsko resolucijo.
Samo toliko bi bilo potrebno. Če tega ne bomo storili danes, sem trdno prepričan,[Stran 079] da se bo storilo kdaj kasneje. Vendar mislim, da bi bilo dobro za vse, da bi dokazali
vsaj toliko modrosti, kot so jo nekateri drugi državniki, in potrdili 23. avgust kot
tisti dan, ki je primeren. In drugič, da bi sprejeli vse tisto, kar postavlja kot
vrednostno izhodišče Evropska unija. Potem večine teh razprav, ki so bile danes tu,
sploh ne bi bilo, ker bi se stvari po zgodovini, po pravni poti in po človeški plati
uredile, sčasoma, naravno, same od sebe, brez kakršnegakoli problema. In to je evropska
norma. Gre torej v resnici samo za temeljno in osnovno vprašanje: ali smo pripravljeni
jasno in nedvoumno izraziti podporo tej resoluciji in s tem izraziti podporo evropskim
vrednotam, sprejeti evropsko zavest in s tem tudi odgovornost za ugled Slovenije pred
Evropsko unijo in celotnim svetom ali pa se bomo izmotavali – to bo že kje drugje
objavljeno, to črtamo, to se nas ne tiče in potem to še poskušali prikriti z dvoumno
napisanimi formulacijami, tako se bo sedanje stanje nadaljevalo. Osebno upam, da bo
sprejeta prva rešitev, ker bo to za Slovenijo dobro, dobro bo za Evropsko unijo in
dobro bo tudi za ugled tega parlamenta. Kajti to, da se parlament ne izjasni o teh
rečeh, je demokratični deficit in, če hočete, tudi vrednostni, etični deficit slovenskega
parlamenta.

Jože Tanko:

Poslanska skupina je vložila amandma k Deklaraciji o seznanitvi z Resolucijo o evropski
zavesti in totalitarizmu, in to zato, da bi se slovenska javnost z vsebino deklaracije
sploh seznanila. Kajti to, kar je sprejela koalicija, lahko opredelimo kot deklaracija
o stališčih koalicije do polpretekle zgodovine, ne pa do Resolucije Evropskega parlamenta.
Mi hočemo, da bo naslov tega dokumenta, ki ga danes obravnavamo, skladen z vsebino,
potem je treba sprejeti dopolnilo, ki smo ga predlagali v poslanski skupini in za
napovedanim stavkom navesti besedilo resolucije, če hočemo, da se bo slovenski parlament
seznanil z resolucijo Evropskega parlamenta. Če tega besedila ni, ne moremo govoriti
o seznanitvi ,ampak o stališčih koalicije k temu aktu.

Treba je opozoriti, da je za to resolucijo Evropskega parlamenta glasovalo 535 evropskih
poslancev, proti jih je bilo samo 44. To se pravi, da je bila sprejeta z več kot 90
% soglasjem in zanjo so glasovali vsi slovenski evropski poslanci, vključno s predstavniki
Socialnih demokratov in Liberalnih demokratov. Tukaj je potrebno ugotoviti, da je
koalicija v tem primeru zelo dvolična. En obraz kaže v Evropi, drugi obraz o istih
temah pa doma. Je zelo problematično, da imamo v državi koalicijo, ki ravna na tak
način. Po moje je stvar celo hujša, ne samo da so člani evropskega in slovenskega
parlamenta v istih poslanskih skupinah glasovali in bodo glasovali različno, tudi
predstavniki slovenske oblasti so zelo dvolični. Predsednik Republike in predsednik
Vlade v tujini prižigata svečke, polagata vence, izrekata pretresljive in sočutne
stavke, kot predsednik Republike v Srebrenici ali predsednik Pahor pred nedavnim,
doma pa za ista ali pa podobna dejanja istih ali podobnih režimov vse ignorirajo,
kot da se ni nič zgodilo. Nihče se ne udeleži niti letnih niti obletnih slovesnosti,
doma gremo tiho mimo vseh teh zadev in grobišč in obeležij in ignorantsko se obravnavajo
taka dejanja, ki so se zgodila prav tako v času druge svetovne vojne ali pa po njej.

10. julija je predsednik Državnega zbora na osnovi resolucije Evropskega parlamenta,
ki je bila sprejeta samo dva meseca prej, gre za Resolucijo o Srebrenici, imel tukaj
zelo sočuten nagovor in pozval Državni zbor k minuti molka. Sedaj, ko imamo pred sabo
prav tako poziv Evropskega parlamenta, da bi 23. avgust obeležili kot dan spomina
na žrtve totalitarizmov in avtokratskih režimov, pa je šla ta zadeva povsem neopazno
mimo. Rad bi spomnil, da smo poslanci Slovenske demokratske stranke in Slovenske ljudske
stranke 17. julija na predsednika Državnega zbora naslovili poziv, da bi podobno,
kot je nagovoril slovenski parlament in pozval k minuti molka ob resoluciji o Srebrenici,
storil na prvi septembrski seji Državnega zbora s spominom na 23. avgust. Žal imamo
sedaj prvo septembrsko sejo Državnega zbora, obravnavamo resolucijo Evropskega parlamenta,
v kateri se predvideva razglasitev 23. avgusta kot vseevropski spominski dan, pa tega
predsednik Državnega zbora na začetku seje ni storil. Na poziv poslancev Slovenske
demokratske stranke in Slovenske Ljudske stranke ni niti odgovoril.

Žal tudi vse, kar se dogaja z urejanjem naše povojne zgodovine, poteka zelo slabo.
Mislim, da bomo imeli sedaj že dvanajsti ali trinajsti popravek Zakona o žrtvah vojnega
nasilja po letu 1995. Nekateri poslanci, ki so zaščitni znak Državnega zbora, so sodelovali
kot člani koalicije pri vseh popravkih Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Ustavno sodišče
je ugotovilo, da je vseh dvanajst ali trinajst popravkov do sedaj bilo neustavnih.
Tudi to, kar koalicija sedaj predlaga kot rešitev za Zakon o žrtvah vojnega nasilja,
je neustavno, ker ne sledi duhu ustavne odločbe in tudi ne[Stran 080] vsebini ustavne odločbe. Žal so nekateri med temi parlamentarci, ki so sodelovali
pri več kot desetkratnih popravkih Zakona o žrtvah vojnega nasilja, tudi pravniki.
Mislim, da jim to, da so tolikokrat sodelovali pri rešitvah, ki so neustavne, ne more
biti ravno v čast. Žal se totalitarni duh nadaljuje. Posiljujete žrtve in sorodnike
žrtev z rešitvami, s katerimi se ne strinjajo, ki jih ne podpirajo, in nekaj podobnega
se dogaja tudi v Državnem zboru, kajti moč koalicije je tako velika in tako brezrezervno
uporabljena, da se ne ozira niti na evropske dokumente. Verjetno tudi zato, ker se
ta duh vleče naprej, ne morete sprejeti resolucije Evropskega parlamenta o obsodbi
totalitarnih in avtokratskih režimov, kajti s tem bi pravzaprav nekaj morali zanikati.
Je pa iz razprave bilo nekako začutiti, da so totalitarizmi od naroda do naroda različni.
To se pravi, obstajajo totalitarizmi »varietos flores«, to se pravi taki, ki so drugačni,
totalitarizmi, ki so človeški. Ni totalitarizmov, ki so človeški. In dokler imajo
poslanske skupine, ki se imajo za demokratične, taka stališča, je težko pričakovati
kakršenkoli napredek pri razumevanju, predvsem pa pri odnosu do tistih, ki so dejansko
utrpeli žrtve v obdobju med in po drugi svetovni vojni, o katerem govorimo. Slovenska
industrija smrti na žalost ni drugačna od drugih industrij smrti in to bi verjetno
lahko poslanci tega Državnega zbora že davno spoznali, že ko se je sprejemal prvi
zakon o žrtvah vojnega nasilja.

Roberto Battelli:

Mi zdaj razpravljamo o deklaraciji in amandmajih. Jaz sem mnenja, da bi moral tekst
resolucije nastopiti v okviru deklaracije – da se točno ve, s čim smo se seznanili,
če ne drugega, da priznamo spoštovanje lastnemu delu in ne prisilimo ljudi, da bi
sami na internetu izbrskali tekst obravnavane resolucije Evropskega parlamenta. So
načini, kako se da to narediti. V tem delu v celoti podpiram amandma, predvsem zaradi
tega, ker ta resolucija vsebuje določene zadeve, ki so zelo pomembne in vnašajo uravnovešenost
v ta tekst, mu dajejo digniteto dokumenta, ki je bil s tako večino sprejet v Evropskem
parlamentu. Resolucija Evropskega parlamenta, sprejeta 2. aprila, se sklicuje v dveh
pomembnih točkah na deklaracijo Evropskega parlamenta iz septembra 2008, ki govori
o žrtvah stalinizma in nacizma in o aktu Ribentrop-Molotov. To deklaracijo je predlagalo,
mislim da okoli 300 članov Evropskega parlamenta septembra 2008. Med predlagatelji
je sedanji predsednik Vlade, gospod Jelko Kacin, gospa Romana Jordan Cizel in pa seveda
Lojze Peterle, torej štirje od takratnih naših predstavnikov. Oni so predlagali evropskim
državam obeleževanje 23. avgusta in v tem dokumentu je tudi enačenje med stalinizmom
in nacizmom. Enačenje, v čem? Enačenje je v žrtvah. O tem, o tej deklaraciji, o tej
resoluciji, o kateri sedaj razpravljamo, tudi o neki drugi resoluciji neke druge parlamentarne
skupščine, da je ne omenjam, javnost v Sloveniji sploh ni bila obveščena na noben
način, nikoli. Delček govora predsednika Vlade Češke ob predstavitvi tega v Evropskem
parlamentu sem slišal pred nekaj dnevi v oddaji Studio ob 17. Zakaj je temu tako?
Pogrešam zunanje ministrstvo, ki lahko marsikaj pojasni tudi v zvezi z mano in s tem,
kar se je čez poletje in naprej meni zgodilo, zaradi tega, ker sem predlagal tekst,
ki točno sledi temu, kar dela Evropa. Kakorkoli, svet zunanjih ministrov Evropske
unije, tudi naš gospod Žbogar, je 15. junija letos sprejel tole, citiram: »Evropska
vest in totalitarizem, sklepi sveta. Svet je ob dvajseti obletnici demokratičnih sprememb
v državah srednje in vzhodne Evrope sprejel naslednje sklepe. Svet se strinja s stališčem
Evropskega parlamenta, izraženem v Resoluciji o evropski vesti in totalitarizmu, da
je treba zaradi povečanja evropske osveščenosti o zločinih, ki so jih zakrivili totalitarni
režimi, ohraniti spomin na bolečo evropsko preteklost, saj bi bilo brez obujanja tega
spomina težko doseči spravo. Svet ceni prizadevanja držav članic in Evropske komisije
na tem področju in pozdravlja poziv Evropskega parlamenta za ustanovitev tako imenovane
platforme evropskega spomina in vesti, ki bi zagotovila podporo povezovanju nacionalnih
organizacij institucij za preučevanje totalitarnih režimov in ozaveščanje o njihovih
zločinih ter medsebojnem sodelovanju teh organizacij. Da bi pospešili napredek na
tem področju; svet poziva Evropsko komisijo, naj v celoti uporabi vse ustrezne obstoječe
finančne instrumente, med drugim tudi program Evropa za državljane.«

V kompleksnem branju teh dokumentov in tudi teh sklepov tiči tudi spoznanje, da vse
partikularnosti danih situacij v danih obdobjih in v danih državah pridejo v poštev
skozi tako delovanje. Se pravi, ta resolucija je nekaj, kar krovno poskuša omogočiti
tako ozaveščanje kot tudi delo na tem. Finalizacija je pa v spravi. Zakaj? Zaradi
tega, ker je sprava verjetno stvar vsake članice posebej in vseh članic skupaj. Obenem
ta resolucija poudarja pomen konstantnega varovanja človekovih pravic in pravice do
dostojanstva slehernega[Stran 081] človeka. To je temelj demokracije. Če se to ne dogaja v vsaki državi posebej, v vsaki
družbi posebej, je tudi demokracija imperfektna. To niso floskule. Ponavljam, jaz
sem za to, da se tekst resolucije pojavi v okviru deklaracije; nobenemu ne bo padla
krona z glave zaradi tega. Vsi bomo točno vedeli, o čem smo razpravljali in vse možne
špekulacije bodo s tem spravljene v kontekst neke širše razprave v parlamentu. Toda
akt, ki ga bomo sprejeli, torej deklaracija, bo vseboval vsaj vsebino, o kateri smo
razpravljali, vsak po svoje, seveda.

Dejansko gre za zavest o teh stvareh, o vseh. Tega si nisem jaz izmislil, to ni moja
interpretacija, to je točno, kar je zapisano. To je »Day of rememberance for victims
of Stailinism in Nazism. And at the same time routing democracy more for forcing peace
in stability in our continent.« (?) To pomeni, da je ta evropski dan namenjen temu,
da poglobi korenine demokracije in prispeva k miru in stabilnosti na kontinentu. Zdaj
veste za nekaj posledic komunizma, o katerih se razpravlja v mednarodnih telesih stalno
od padca Berlinskega zidu.Najprej agresivni nacionalizmi z deset tisoči žrtev v letih
1990, 1989, 1988. Agresivni nacionalizmi in pojavi strukturalne korupcije so v teh
državah strukturalni. Pojavi organiziranega kriminala v povezavi z varnostnimi službami
komunizma so ojačali že obstoječe optike organiziranega kriminala.

Ropanje nacionalnih bogastev s strani nekih elit. To se pojavlja v različnih dozah
in intezitetah na vsem tem prostoru. Tukaj so nerešeni konflikti, puškomitraljezi
in kalašnikovi, skriti v omarah, na dvoriščih in štalah. Zaradi teh stvari bo celotno
evropsko skupnost še dolgo bolela glava. Kateri so instrumenti, s katerimi se proti
tem pojavom borimo? Kako lahko pomagamo oblastem v teh državah, ki se soočajo s takimi
problemi, ki jih onemogočajo take sile, da bi ustvarile temelje demokracije in izvedle
volitve tako, kot je treba, na primer, itd., itd., itd. Tudi to so posledice komunizma.

In še nekaj. Tem ljudstvom in tem državam je komunizem onemogočil, da bi po porazu
nacizma in fašizma, demokratično sodelovali pri izgradnji integrirane Evrope. Njim
je bilo to ukradeno.

Mag. Branko Grims:

Najprej dovolite, da izrazim globoko spoštovanje do tega, kar je povedal in storil
gospod Roberto Battelli. Kajti dokazal je z dejanji, ne samo na OVSE, ampak tudi in
predvsem danes tu, da je po vrednotah dejansko Evropejec. Izrecno je podprl naš amandma
in s tem torej resolucijo o evropski zavesti. Ta, kot ste nekateri že navedli, zajema
brez izjeme prav vse pojavne oblike totalitarizma, nacizem, stalinizem ter fašistične
in komunistične režime. S tem je dokazal, da vse meri z enakimi vatli. Kako zelo to
pogrešam pri vas! Poglejte, v tem delu, kjer govori o totalitarizmih, je res to resolucija
o preteklosti. Toda v tistem delu, kjer govori o evropski zavesti, pa je to še kako
resolucija o prihodnosti, ker izrecno poudarja razliko med tragedijami preteklosti
in sedanjo svobodno demokratično združeno Evropo ter njenimi vrednotami. To pa je
prav tista razlika, ki je ta parlament nikoli ni zmogel. Ni sprejel nikoli nobene
deklaracije ali česarkoli v tej smeri. In resolucija se poklanja vsem žrtvam, brez
izjeme, kar je veliko in tudi edino evropsko pietetno dejanje. Ne samo da je ta resolucija
na nek način postavila vrednostni okvir in to sem imel v resnici v mislih, ko sem
najprej predlagal, da se gre z njo v parlament in potem tudi na izredno sejo na simbolni
dan, 23. avgusta, kajti to je bil prvotno moj predlog in lahko si predstavljate, kako
sem vesel, da imam danes tu priložnost o tem govoriti, predvsem pa zato, ker sem član
SDS, ki iskreno obsoja tako nacizem in fašizem v vseh pojavnih oblikah kot tudi vse
povojne totalitarizme. In smo pri tem vsi lahko iskreni.

Pri vas so pa težave, naj jih ponazorim v dveh primerih. Ko gre za povojno dogajanje
zmrznete oziroma kot je rekla poslanka SD, ste hladni, če citiram. Ampak tudi ko gre
za začetno obdobje druge svetovne vojne, imate hude logične težave. Prej sta se dva
od vaših sklicevala na Bazovico in na Tiger. Nerodna situacija pri tem pa je v naslednji
zgodbi, ki jo lahko s številnimi pričami kadarkoli dokažem, če bo potrebno. V Kranju
je bil krasen spomenik tigrovcem, v prejšnjem režimu je bil zapuščen, trava ga je
prerasla, bil je umazan, nihče ga ni obiskoval.Ko je v Kranju mestno občino Kranj
prevzel Demos, smo tisto očistili, uredili lepo, pietetno, kot se spodobi, v poklon
prvim dejanskim žrtvam slovenskega boja proti fašizmu in priredili ustrezno slovesnost.
Takrat je šel mimo vaš kolega iz največje vladne stranke, starejši strankarski kolega,
se delal norca, glasno žalil vse nas, ki smo bili tam, teatralno pljunil po tleh,
se krohotal in potem odšel. Ne boste verjeli, isti človek je desetletje kasneje bil
glavni govornik ob tem istem spomeniku, ko se je zamenjala kranjska oblast in je tranzicijska
levica postala oblast na občini Kranj in s prstom kazal na nas kot zagovornike fašizma
in nacizma. Ej, dobro jutro, kdo pa je očistil tisti spomenik, ki je bil spomenik
iskrenemu neideološkemu boju zoper nacizem in fašizem.[Stran 082] Mi smo ga, kje ste bili pa vi takrat? Zato povem to zgodbo, ker tako perfektno simbolizira
to sprenevedanje, ko zlorabljate junaški boj proti dvema totalitarizmoma, nacizmu
in fašizmu, vedno takrat, ko s tem hočete opravičiti svoja lastna dejanja ali pa svoja
lastna zagovarjanja kot v danem trenutku. Kako neevropsko je to. Kako vas številke
pri tem same postavljajo na laž, kajti tisto, kar je prej napačno citirala kolegica
iz največje vladne stranke, je na odboru že pravilno citiral podpredsednik državnega
zbora, gospod Potrč, ko je povedal, da so obsodili poboj domobrancev, 2600 domobrancev,
citiram po spominu, ampak izrecno je pisalo domobrancev. Ja, se strinjam, bili so
ljudje, takrat ni bilo več zmagovalcev in poražencev kot na dan konca druga svetovne
vojne. Takrat bi moralo vsako stvar presojati sodišče. Ampak kje, ljudje božji, so
pa vsi ostali, kajti na slovenskih tleh je bilo pobitih po zelo verodostojnih ocenah
veliko ljudi, obstajajo silno različne številke in dokler vseh dostojno ne pokopljemo,
kar je civilizacijska norma, jih ne vzdignemo od tam, kjer so bili živi zakopani ali
pa razstreljeni v nekih luknjah in jih pokopljemo v skupno kostnico z imeni in priimki,
da ljudje vemo, kje je grob, kar je 2000 let civilizacijska norma, samo v slovenski
kulturi smrti se je to nekje izgubilo. Točne številke ni, so pa ocene, ki so zelo
verodostojne, gibljejo pa se tam nekje od 130.000 pa celo do 300.000, ki je najhujša,
ki sem jo nekje v knjigi uspel prebrati. Veste, koliko je bilo vseh domobrancev, toliko
kot je pisalo, za eno divizijo. Pobitih pa 10- do celo, upajmo, da je ta številka
le pretirana, 30-krat toliko ljudi in obžalovali ste samo tiste. Zakaj? Zaradi piara.
To je v resnici polovičarstvo, ki temelji na piaru, zato, da potem s tem opravičujete
to, kar se je takrat zgodilo. To ni nobeno opravičilo, ker je že itak na logično napačni
predpostavki, tudi domobranci so bili ljudje, za božjo voljo. Ampak, kje pa so tukaj
vsa tista dekleta, katerih kitke je nekdo preštel tam na vhodu, ki so bile žive zazidane
v Hudi jami? Kje so vsi civilisti, kje so vsi pripadniki tujih vojska? To se je pa
zamolčalo, kajti vse to je genocid, poboj tujih vojska se kaznuje brez zastaranja
po še celo takrat ratificiranih mednarodnih pogodbah; politični genocid, ki je v resnici
bistvo povojnega političnega dogajanja na slovenskih tleh, je pa zločin, ki ne zastara
po mednarodnem pravu. V temu grmu v resnici tiči zajec in ker se iz tega izmotavate,
je stvar tako zelo neevropska. In poglejte, kaj se potem v opravičevanje tega reče,
da se oporeka resoluciji: da v njej ni časovnih omejitev in da gre za nerazumevanje
okoliščin in metod. Zdaj pa dovolite samo dvoje. Prvič, kot član SDS in kot demokrat
obsojam vsak totalitarizem, kadarkoli in kakorkoli se je pojavil brez kakršnihkoli
časovnih omejitev, in to je evropska norma. To piše tudi v evropski deklaraciji o
evropski zavesti. Ampak tisto, česar sploh ne morem razumeti, in to je bilo pa upravičeno
z vaše strani, pa je, da imam problem. Imam problem, da ne morem razumeti okoliščin
in metod, da se je lahko mladoletne deklice žive zazidalo v Hudo jamo, ne morem razumeti
tega, da se je ljudi sleklo do golega, zvezalo z žico in se jih potem nekatere ustreljene,
nekatere žive zmetalo v jamo in so na koncu razstrelili zemljo nanje, da so umirali
bog vedi koliko dni v najhujših mukah.

Date: 2011