Zaveza št. 75 – »Kdor res ljubi svoj narod, ne bo storil ničesar, kar narodu škoduje« (Tamara Griesser-Pečar)


Tamara Griesser-Pečar

§

V središču današnjega predavanja ne bodo toliko koroška leta dr. Gregorija Rožmana,
kakor njegova vloga, ki jo je imel kot ljubljanski škof, kar je ostal do smrti v Clevelandu
16. novembra 1959. Nominalno je ostal ljubljanski škof tudi po tem, ko je svojo škofijo
5. maja 1945 zapustil in se odpeljal na Koroško, od koder se ni mogel več vrniti.

Dr. Gregorij Rožman se je rodil 9. marca 1883 v Dolinčicah, v fari Šmihel pri Pliberku.
V družini je bilo sedem otrok, Gregorij je bil najmlajši. Oče je bil Franc Rožman,
mali kmet, mati pa Terezija, roj. Glinik. V ljudsko šolo je hodil v Šmihelu, v gimnazijo,
ki jo je začel leta 1896 kot gojenec Marijanišča, pa v Celovcu. Od jeseni 1904 je
študiral v celovškem bogoslovju in 4. avgusta 1907 je imel v svoji rojstni fari novo
mašo. Po letu službovanja v Borovljah kot kaplan in podiplomskem študiju v Avguštineju
na Dunaju (promoviral je 29. junija 1912) ter po kratkem delovanju kot prefekt malega
semenišča v Celovcu je na celovškem bogoslovju od septembra 1913 naprej predaval kanonsko
pravo, v letih 1914 do 1919 pa je bil profesor moralne teologije in kanonskega prava
ter istočasno spiritual. Ker je senžermenska pogodba plebiscitno področje razdelila
v cono A in B in je bila cona A pod jugoslovansko upravo in s tem izgubila kontakt
s Celovcem, je krški škof Adam Hefter 29. julija 1919 ustanovil poseben generalni
vikariat v Dobrli vasi in Rožmana imenoval za pravnega svetovalca generalnega vikarja
prošta Matija Raindla. Ko je bila 1919 v Ljubljani ustanovljena univerza, je Rožman
na predlog cerkvenega zgodovinarja Janeza Zoreta sprejel vabilo Teološke fakultete
na novo ustanovljeni univerzi v Ljubljani, da prevzame profesuro za cerkveno pravo.1 17. marca 1929 je bil imenovan za koadjutorja ljubljanskega škofa s pravico nasledstva.
Rožman je za imenovanje zvedel na Koroškem, kjer je za velikonočne praznike pomagal
v dušnem pastirstvu.2 Pred škofovskim posvečenjem je 26. junija 1929 obiskal Rim in se papežu za imenovanje
osebno zahvalil.3 Na duhovnih vajah (2.–10. julij) je začrtal svoj škofovski program. V svojih beležkah
ga je povzel v dve točki: 1. Crucis pondus et praemium – Teža križa in plačilo (moje
življenje) – svoje škofovsko geslo in 2. Duc in altum – Odrini na globoko (moje delovanje).4 Posvetil ga je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, soposvečevalca pa sta bila
lavantinski škof dr. Andrej Karlin in krški škof dr. Josip Srebrnič, zadnji zato,
ker je bil celovški škof dr. Adam Hefter bolan. 1. avgusta 1930 je Rožman postal ljubljanski
škof.

V svojem prvem pastirskem pismu je škof Rožman na praznik Kristusa Kralja, 26. 10.
1930, navedel, kot je poudaril zgodovinar dr. France Dolinar, temeljna izhodišča svoje
škofovske službe:5»S strahom sem prevzel škofovsko palico iz rok svojega prednika. Pogum in zaupanje
mi vzbuja beseda sv. Pavla:‚Sveti Duh vas je postavil za škofa, da vodite Cerkev božjo.’
(Apd 20.28) … K vam prihajam s težko odgovornostjo pred Bogom, da izvršim nalogo,
katero mi je naložil. S svetim Pavlom moram reči:‚Gorje mi, ako te svoje naloge ne
bi izvrševal!’ Zato pa hočem oznanjati božje kraljestvo vestno in vedno, ne glede
na to, ali je ljudem prav ali ne, saj velja za vsakega škofa opomin, ki ga je sv.
Pavel dal svojemu učencu, škofu Timoteju: ‚Oznanjaj besedo, nastopaj, bodi prilično
ali neprilično; prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem’ (2Tim
4.2).«
6

V nasprotju s svojim predhodnikom škofom Antonom Bonaventuro Jegličem je bil Rožman
»človek govorjene besede«.7 Bil je znan kot odličen govornik, ki je dosegel srca svojih poslušalcev oz. sogovornikov.
Svoje pridige je zelo temeljito pripravil in besedila večkrat popravljal.8 Bil je v prvi vrsti dušni pastir in ne politik ali diplomat. Zabeleženo je, da se
je zelo težko odločal, očitali so mu celo, da je bil pod vplivom svoje okolice, da
je bil popustljiv in mehkega srca. Splošna ocena je bila, da je[Stran 068] to izraz njegove koroške duše. Kakor vedno pri takih posplošitvah, ki gotovo kažejo
na njegov karakter, je to samo delna resnica. V načelnih vprašanjih, predvsem v vprašanjih
verskega značaja, je bil jasen in odločen.

Škof Rožman si je zastavil program duhovne prenove škofije. S tem je začel pri duhovnikih,
ki naj se po njegovem mnenju ne bi politično udejstvovali, ker so v prvi vrsti oznanjevalci
božje besede. Prenovo svoje škofije pa je gradil predvsem tudi na mladini – podobno
kot Jeglič. Bil je duhovni vodja telovadnega in vzgojno-izobraževalnega društva Orel,
s katerim je bil povezan že kot profesor na bogoslovju v Celovcu,9 in ko je jugoslovanska oblast konec leta 1929 Orel razpustila, ker se ni hotel vključiti
v novo vsedržavno zvezo Sokol, je Rožman vzgojo mladine gradil na Marijinih družbah,
predvsem pa na Katoliški akciji. V škofijskem odboru Katoliške akcije je zastopal
škofa Jegliča že kot koadjuktor. Rožman je podobno kakor pred njim Jeglič videl v
KA eno najmočnejših sredstev za prenovo škofije. Zavzemal se je za njeno preoblikovanje
in se dogovoril z lavantinskim škofom dr. Ivanom Jožefom Tomažičem za enotno organizacijo
in koordinirano delovanje. Leta 1936 sta podpisala nova pravila, vendar nista uspela
vzpostaviti edinosti v katoliškem taboru.10 Prišlo je predvsem do trenj med »stražarji« (Mihaelova skupina), ki so leta 1937
ustanovili na univerzi akademski klub Straža, njihov idejni vodja je bil profesor
dr. Lambert Ehrlich (1879–1942), in »mladci«, ki jih je vodil gimnazijski profesor
Ernest Tomec (1885–1942).11 Rožman je leta 1940 odločil, da velja organizacija okrog Tomca (Mladci Kristusa Kralja)
za edino predstavnico KA, Straži pa je dal status pomožne organizacije. K neenotnosti
katoliških vrst pa so prispevali tudi križarji (Dom in svet, Dejanje, Zarja). Ostro so se opredeljevali do stališč in drže Katoliške cerkve, najbolj znano je
tukaj Kocbekovo Premišljevanje o Španiji.12 Rožman je to premišljanje ostro obsodil kot nasprotno nauku Cerkve. Prof. Albin Kralj
govori v tem sklopu o drugi ločitvi duhov na Slovenskem.13 Bližajoča vojna pa je razkol v katoliškem taboru še povečala. Med vojno je šlo predvsem
za opredelitev za in proti OF in NOB. Številni krščanski socialisti so v nasprotju
z veliko večino slovenskega klera vstopili v OF in partizanske enote ter komunistom
omogočili prevzem oblasti.

Pomembna je Rožmanova vloga pri pripravi konkordata med Svetim sedežem in Jugoslavijo
(1935), ki pa je zaradi nasprotovanja srbske pravoslavne Cerkve propadel (1937). Po
16 letih je avgusta 1940 pripravil škofijsko sinodo v Zavodu sv. Stanislava v Št.
Vidu. Tam so sprejeli dva pomembna dokumenta: Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo, ki so zaradi vojne in povojnih razmer šle v pozabo, in Zakonik ljubljanske škofije, ki ga je pripravil v veliki meri Alojzij Odar in ki je v nekaterih določbah veljaven
še danes.14 Rožman se je tudi zelo angažiral na socialnem in karitativnem področju, bil je član
številnih društev, tudi npr. Slovenskega planinskega društva. Tako je blagoslovil
leta 1935 križ na Škrlatici, ki so ga leta 1954 vrgli čez steno Škrlatice in ki je
simbol razstave »Boj proti veri in Cerkvi 1945–1961«.

Kot profesor cerkvenega prava je v nedatiranem rokopisu Cerkev in politika podal svoje
gledanje na politiko in državo, ki je pomembno za razumevanje njegovega odnosa do
okupacijskih oblasti v času druge svetovne vojne oz. revolucije: »Cerkev ima v človeški družbi nalogo, resnice krščanstva, to je verske in moralne,
čuvati in učiti, navajati narode, da si uredijo vse življenje in dejanje v skladu
s temi resnicami in da tako pridejo do svojega nadnaravnega cilja.«
Cerkev si sicer prisvaja pravico soodločanja v političnih vprašanjih, vendar samo
tistih, ki se nanašajo na njeno osnovno poslanstvo. Kritičen je do političnega delovanja
klera, čeprav ga ne prepoveduje, razen »če bi iz političnega delovanja klera sledila škoda za vero in versko življenje,« in opozarja, da Cerkev ne sme istovetiti strankarskih načel z religijo: »Cerkev obsoja kot nemoralno vsako nasilno spremembo vladavine, vsako revolucijo.
… Cerkev je napram obliki vladavine indiferentna, nobene ne smatra za[Stran 069] edino pravo … Cerkev uči, da je najvišja dolžnost vsake vlade skrbeti za občno blaginjo.
Ob času revolucije je najvišja dolžnost vlade in državljanov čim prej končati kaos,
zgraditi na razvalinah starega novo državo kot napravo obče blaginje … V konfliktu
dveh dolžnosti prevladuje zmerom višja, važnejša.«
15 V predavanju »Cerkev in država«, ki ga je imel leta 1923 na katoliškem shodu, pa
je opozoril na to, da je potrebno, da Cerkev in država uredita odnose med seboj, ker
»imata iste ljudi za predmet, na katerega se nanaša njuna oblast.« Kot skupne interese
države in Cerkve navaja zakonsko zvezo, vzgojo otrok in šolo. Toda: »Vir vsake oblasti, tudi politične, je Bog,« pravi Rožman. »Suverenost države ni in ne more biti absolutna, ker zavisi od Boga, ki je v določenem
ji namenu v svojem pozitivnem pravu ter v pravicah človeški osebi prirojenih postavil
državni oblasti neke meje, katerih ne sme prekoračiti, ako noče zlorabiti svoje oblasti
proti volji Bogu, v čigar imenu nosi meč (Rim 13. 4).«
Zelo kritično je potem ocenil to, kar se je dogajalo v Kraljevini Jugoslaviji po
sprejetju vidovdanske ustave: »Oznanjevanje verskih resnic je ena glavnih nalog katoliške cerkve in njena notranja
zadeva. Zato moramo na podlagi svojih katoliških načel zavrniti poskus, uvesti nadzorstvo
nad cerkvijo v njenem lastnem delokrogu.«
16

Spominski zbor

Figure 36. Spominski zbor Ivo Žajdela

Okupacija Rožmana ni presenetila. Pričakoval jo je, se je bal in svojo okolico kar
naprej svaril, naj se ne slepi, in je zato pri številnih sodobnikih veljal kot pesimist.
Na dan okupacije je sežgal t.i. tajni arhiv.17 Pričakoval pa je najprej nemško in ne italijansko zasedbo in njegov tajnik Lenič
je bil prepričan, da bi Nemci Rožmana takoj zaprli. Ljubljano so zasedli Italijani,
ozemlje ljubljanske škofije pa sta nemška in italijanska okupacija razdelili na dva
dela: 134 župnij z mestom Ljubljana so zasedli Italijani, Gorenjsko in Zasavje s 142
župnijami pa Nemci. Celotni Rožmanov odnos do grozodejstev okupacijskih sil vsekakor
dokazuje – v ostrem nasprotju s tem, kar so mu pozneje podtikovali komunistični oblastniki
–, da škof nikoli ni bil prijatelj okupatorjev, posebno ne nemških. Že pred nemškim
napadom na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je od poljskih duhovnikov, ki so bežali preko
Slovenije v[Stran 070] Rim, imel natančna poročila o grozodejstvih, ki so jih počenjali Nemci na Poljskem.
Spomladi 1940 je preko Rima dobil poročilo, ki ga je napisal poljski kardinal Avgust
Hlond za papeža.18 Dal ga je tajno natisniti in na skrivaj razširjati predvsem med duhovniki. Iz poročila
»Reichssicherheitshauptamta«, ki je bilo pripravljeno za napad na Jugoslavijo, je
razvidno, da so Nemci zaradi tega Rožmana uvrstili med nasprotnike – in ker je Hlondu
izkazal gostoljubnost na VI. mednarodnem kongresu Kristusa Kralja v Ljubljani leta
1939.19 Po okupaciji so nemški krogi na Gorenjskem grozili, da bo gestapo škofa Rožmana zaprl
in odstranil.20 Ko je ozemlje, ki so ga zasedli Nemci, preplavil val aretacij in izseljevanja, se
je Rožman takoj obrnil na Vatikan za pomoč, da intervenira pri italijanski vladi,
da se ta zavzame za zaprte duhovnike obeh škofij pri nemški vladi. To se je tudi zgodilo,
vendar je bilo posredovanje neuspešno.

Tamara Greisser-Pečar

Figure 37. Tamara Greisser-Pečar Ivo Žajdela

Trdovratno se v delu zgodovinopisja in publicistiki drži tudi zgrešena primerjava
slovenskih ordinarijev, po kateri naj bi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman sodeloval
z okupatorjem, lavantinski škof dr. Ivan Tomažič pa naj bi kolaboracijo zavrnil.21 In to čeprav sta oba, kljub različnim izhodnim točkam, zastopala enako strogo legalistično
stališče v smislu svetega pisma: »Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren; ni je namreč oblasti, razen od Boga, in
te, ki so, so od Boga postavljene. Kdor se torej ustavlja oblasti, se upira božji
naredbi …«
(Rim 13,1–2), stališče, ki so ga zastopali tudi cerkveni predstojniki po vojni proti
totalitarni komunistični oblasti. Kljub temu, da je bila okupacija za oba škofa vsiljeno
zlo in da sta bila oba narodno zavedna Slovenca, sta vendar nosila odgovornost za
svojo škofijo, za svoje vernike. Ko so prišli italijanski okupatorji, je Rožman obiskal
visokega komisarja šele, ko ga je njegova okolica k temu silila (20. 4. 1941). Grazioli
je Rožmanu vrnil obisk naslednji ponedeljek22 in ga seveda izkoristil za propagando. Izjavo o lojalnosti, ki so jo zahtevali tako
od škofa kakor od vidnih slovenskih politikov in gospodarstvenikov, je Visoki komisariat
ponaredil in jo dal v objavo, ne da bi se povezal s škofom, celo naslovnika je spremenil
– naenkrat je bilo pismo namenjeno duceju. Končno je škof v časopisu prebral izjavo,
ki niti ni prišla izpod njegovega peresa niti je ni potrdil ali celo podpisal. Izvirnik
in ponaredbo je takoj dal tajniku, da ju vloži v arhiv za poznejše čase. Kljub temu[Stran 071] se v publicistiki in celo v delih nekaterih zgodovinarjev trdovratno drži prepričanje,
da je publicirana izjava pristna.23

Lavantinski škof je ravnal podobno, še pred Rožmanom je obiskal šefa pokrajinske uprave
dr. Siegfrieda Uiberreitherja. Bil je seveda v veliko slabši situaciji, ker je imela
nemška okupacijska sila povsem drugačen odnos do Cerkve kakor italijanska. Zaprla
in na Hrvaško in v Srbijo je izgnala 90,83% slovenskih duhovnikov iz lavantinske škofije
in iz dela ljubljanske škofije, ki so jo zasedli Nemci. Nekaj duhovnikov je poslala
v koncentracijska taborišča. Cerkveno premoženje je zasegla. Tudi škof Tomažič je
okupatorju poslal izjavo, naslovil pa jo je 26. aprila 1941 direktno na Hitlerja.

Vedno znova se poudarja, da je sicer Rožman podpiral ustanovitev vaških straž in domobrancev,
Tomažič pa da je odločno odvračal ustanovitev domobrancev na Štajerskem. Toda Tomažič
ni nasprotoval samo domobrancem, nasprotoval je prav tako OF in partizanom. Oba škofa,
Rožman in Tomažič, sta stala trdno na stališču enciklike »Divini redemptoris« (19. 3. 1937). Škof Rožman komunizma ni odklanjal iz političnih, ampak iz verskih
razlogov. Citiram iz znanega Pastirskega pisma o nevarnosti brezbožnega komunizma, 30.11.1943: »Nihče ne more biti istočasno katoličan in komunist. Brezbožnost in vera v Boga sta
nezdružljivi kot voda in ogenj. Kdor je komunist, ni več kristjan … Sodelovanje z
brezbožnim komunizmom brez greha ni mogoče.«
24 V pismu duhovnikom ljubljanske škofije 20. 8. 1943: »Brezbožni komunizem je v bistvu zlo – moralno zlo –, sodelovanje z njim … v katerikoli
reči je prav tako zlo, torej moralno prepovedano … V osvobodilni fronti imajo komunisti,
kakor sami trdijo in kakor je razvidno iz njihovih publikacij, vodilno vlogo. Kdor
torej podpira osvobodilno fronto, podpira komunizem … Ker je osvobodilna fronta dejansko
v rokah komunizma in njegova nosilka med našim narodom, zato je vsako prostovoljno
sodelovanje z osvobodilno fronto bodisi z gmotnim ali moralnim podpiranjem bodisi
s prikrivanjem in simpatiziranjem kot sodelovanje z moralnim zlom pod grehom … prepovedano.«
25

Po sklepu Vrhovnega plenuma OF, ki je 16. 9. 1941 z revolucionarnim aktom prevzel
oblast na Slovenskem in monopoliziral upor, so lahko vsakega, ki je deloval zunaj
OF, pa četudi proti okupatorju, imenovali za izdajalca. Ubijali so na cestah in domovih
narodno zavedne Slovence – in ne okupatorjev. Škof Rožman tega ni mogel – in ni smel
odobravati. Pri tem pa moramo poudariti, da se škof v prvih mesecih po ustanovitvi
OF, ki so jo imeli v oblasti komunisti, ni oglasil. Šele ko je na cesti izbruhnilo
odkrito nasilje in so morali umreti številni, tudi narodno zelo zavedni Slovenci,
pogosto umorjeni kot domnevni izdajalci, je ta dejanja obsodil. »Danes čujem govoriti tudi sicer resne ljudi, da umor ni več zločin, ampak junaško
dejanje, ko so dandanes nekatere naravne vrednote politične narave višje kot verske,
nadnaravne. Proti temu mnenju stoji božje razodetje: Umor je in ostane vnebovpijoč
greh, ki božjo pravično kazen izziva, pa naj gre za letnih 20.000 umorov nerojenih
človeških bitij med slovenskim narodom, ali za uboj sočloveka brez obtožbe in brez
obsodbe – umor na lastno pest, iz političnih, socialnih ali nacionalnih razlogov ali
iz osebne maščevalnosti. Nespremenljivo veljavna resnica je: Edini Bog je gospodar
nad človeškim življenjem. … Bog je z neizbrisljivimi črkami zapisal: Ne ubijaj! Ne
kradi! za vse čase in za vse ljudi.«
26 In 14. novembra 1943: »Brezbožni komunizem je pognal ljudstvo v pogin, ene v smrt, druge v revščino. Iz
teh grobov življenje več ne bo vzklilo: ne iz tistih, ki jih je roka komunistov direktno
odprla, ne iz onih, ki jih je indirektno izkopala. Da, tudi oni grobovi tam v drugem
kotu – koliko jih je – so delo komunistične OF, zaradi njenega za narod pogubnega
nastopanja so se bili odprli in vzeli vase toliko močnih mladih življenj, koliko idealnih,
najboljših ljudi našega naroda je v grobovih širne naše zemlje, ljudi, ki bi jih narod
v sedanjosti in bodočnosti bridko potreboval, a ne bo jih več. … Ljudje slovenski,
streznite se vendar že, streznite se vendar že, streznite se vsi v tej skrajni stiski,
v kateri je narod na tem, da pogine.«
27

Kasneje, v odgovoru na obtožnico, je Rožman 30. septembra 1946 pisal: »Domnevno sodelovanje (kolaboracija) je obstajalo v odkritem ideološkem odporu duhovnikov
zoper brezbožni komunizem. Na podlagi odločnega nasprotja brezbožnega komunizma do
krščanstva,[Stran 072] ki izhaja iz bistva komunizma, ne more imeti noben katoliški duhovnik nobenega drugega
stališča. V tem pa ne obstoji nobeno politično ali kakršno koli sodelovanje z okupatorjem.«
28

Vedno znova se tudi poudarja, da Rožman nikoli ni obsodil okupatorja, kar ne ustreza
resnici. Škof je dvakrat protestiral proti okupatorju. Dne 24. 10. 1941 je v pastirskem
pismu duhovnikom in gostom jasno obsodil nemško nasilje nad slovenskim prebivalstvom,29 da je bilo iz 148 župnij izgnanih 193 dušnih pastirjev, iz 14 samostanov in drugih
cerkvenih ustanov pa številni redovniki in redovnice, tako da je moralo 200.000 ljudi
živeti brez duhovne oskrbe in brez zakramentov ter da je Cerkev na Gorenjskem izgubila
vse materialno premoženje, Zavod sv. Stanislava pa je zasedel gestapo. »V toku 14 stoletij naše ljudstvo … ni doživelo ničesar hujšega. In kaj zlega bo sledilo.
Nikjer na svetu nimamo opore. Le Bog je naša opora, vanj polagamo svoje upe … Domine
deus, ad te sunt oculi nostri, ne pereamus!«
In: »V obstoječih razmerah moramo na vernike z vsemi močmi vplivati, da se drže reda in
discipline, da ne store ničesar, kar bi oblastnike prisililo, da nastopajo strožje
in ostreje, kar bi le oteževalo življenje, ki je itak težko dovolj. Podvigi raznih
osvobodilnih gibanj nerazsodnih ljudi v sedanjih razmerah narodu ne koristijo nič,
pač pa mu hudo škodujejo. Kdor res ljubi svoj narod, ne bo storil ničesar, kar narodu
dejansko škoduje. Naša duhovniška dolžnost je, da po svojih močeh narodu prihranimo
večje zlo.«
30

Prav tako nihče ne omeni formalne pritožbe zaradi nedopustnega ravnanja Italijanov.
Dne 26. septembra 1942 je škof obiskal visokega komisarja in obsodil nasilje italijanske
uprave zasedenega ozemlja v memorandumu, ki ima 20 točk. Med drugim je zahteval, da
Italijani iz zaporov in internacije izpustijo vse, ki niso zakonito zadržani. Skliceval
se je na pravičnost in zakonitost v duhu rimskega prava in veljavnost predvojnih zakonov.
Visoki komisar je bil, tako piše Rožman, »ves divji, da si upa kdo fašistični oblasti delati očitke, ki po njegovem naziranju
niso utemeljeni, in je odkrito dejal, da bi zastopnike političnih strank dal takoj
zapreti, če bi si drznili stopiti osebno predenj s tako vlogo.«
31 Rožman je premišljeval tudi o tem, da bi javno s prižnice obsodil italijanskega okupatorja,
o tem se je posvetoval s papežem maja 1942 ob obisku v Rimu in papež mu je odsvetoval,
češ da bo interniran sam nekje v notranjosti Italije, v škofiji pa ne bo nikogar več,
ki bi lahko branil ljudi.32 Znašel se je pred dilemo: naj propade z odkrito besedo in držo mučenca ter se sprijazni
z internacijo v Italiji: Slovenci bi izgubili svojega škofa in s tem edino zatočišče,
ki so ga Slovenci sploh še imeli. Ali pa sprejme očitek kolaboracije, naveže stike
in na tak način pomaga v mnogih posameznih primerih? Neprestano je tudi informiral
Sveti sedež in prosil za posredovanja. Tako piše v svojem zagovoru: »Pošiljal sem od časa do časa na Apostolski sedež obvezna poročila o verskem in cerkvenem
stanju dieceze Ljubljana, ki je bila zasedena po dveh različnih okupatorjih, od katerih
je bil nemški posebno nepravičen in je divje postopal, pregnal je vse duhovnike, zasegel
vse premoženje, prepovedal rabo domačega jezika v cerkvi itd. O vsaki novi krivici,
vsaki novi nevarnosti, vsakem umoru ali zapiranju sem poročal najvišjim cerkvenim
oblastem, da bi se lahko po svoji presoji pritožile na merodajnih mestih.
«33

Delovanja škofa Rožmana med okupacijo sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo razlogov
za njegove stike z okupacijskimi silami. Ti razlogi gotovo niso temeljili le na dejstvu,
da katoliški moralni nauk anarhijo v primerjavi s krivično vladavino smatra za večje
zlo. Rožman si je prizadeval, da bi narodu pomagal, da bi s čim manjšimi izgubami
prebrodil vojno. Globoko je bil prepričan, da bodo zavezniki zmagali in da bo nemški
poraz odločen drugje in ne v Sloveniji. Zato je menil, da nasilen upor ljudstva ni
prava pot. Izzval bi samo nepotrebne žrtve. Hotel je, da slovenski narod – in to v
polni zavesti, da ga Nemci in Italijani želijo uničiti – s čim manj žrtvami premostil
vojno. Prav tako prepričan pa je bil tudi, da je komunizem še večje zlo kot nacizem
in fašizem. Trdil je, da bosta fašizem in nacizem premagana, komunizem pa bo, če bo
prišel na oblast, ostal dolgo. Zgodovina mu je dala prav.

Rožmanovi stiki z okupatorjem bi bili torej problematični, če ne bi upoštevali, kaj
je storil[Stran 073] za ljudi, ki jih je okupator zapiral, interniral, izseljeval ali pa na kak drug način
preganjal.

Kako težko se je Rožman odločil, da je šel k okupatorjem in z njimi govoril, kako
malo ga je z njimi povezovalo in kako zelo ga je pri tem mučila vest, je kasneje opisal
njegov tajnik Stanislav Lenič, ko je podal Rožmanove pomisleke: »Morda bi bilo res najboljše, da bi pretrgal vsake zveze z Italijani. Velikokrat na
to mislim, da bi javno nastopil v stolnici in obsodil vse njihove krivice. Pa spet
pomislim na potoke solz, ki jih matere in žene pri meni prelijejo, ko me prosijo za
intervencijo, in ne morem. Če enkrat pretrgam, potem bo vsaka intervencija zastonj.
«34

Škofova beseda je vsaj na začetku italijanske okupacije nekaj zalegla, kmalu pa so
Italijani spoznali, da se je zavzemal za vsakogar, ne glede na njegovo politično prepričanje.
Papeža je obveščal o nemških in italijanskih grozodejstvih in prosil za pomoč. Sicer
še ne poznamo natančnega števila ljudi, za katere je škof interveniral, dostopnih
pa je čedalje več dokumentov; pred kratkim smo odkrili celo dokumente, ki jih je dala
škofija na razpolago branilcu po službeni dolžnosti Alojzu Vrtačniku in ki na razpravi
proti škofu niso bili predloženi. To so koncepti pisem intervencij – tudi sv. Očetu,
zahvalna pisma, seznam 1004 imen, ki ga je zabeležil škofov tajnik, za katere je Rožman
kar na vlogi svojcev pripisal svojo intervencijo v času med 21. 9. 1942 in 22. 2.
1943 itn. Če preštejemo vse intervencije, ki so nam danes znane, pri tem pa seveda
ne moremo upoštevati osebnih obiskov pri italijanskih oblasteh, ki niso zabeleženi,
ugotovimo, da je interveniral za najmanj 1318 ljudi, za nekatere večkrat. Če večkratne
prošnje odštejemo, potem je interveniral za najmanj 1210 po imenu navedenih posameznikov
oziroma družin. Pri tem smo za družine upoštevali samo tri člane, čeprav so bile družine
takrat večje. K tej številki moramo prišteti še intervencije za različne skupine:
deportirane v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo, begunce, Primorce, pravoslavne Srbe,
Jude, talce, prebivalce različnih vasi, zapornike, na smrt obsojene, tako za pomilostitev
slovenskih obtožencev na tržaškem procesu in 27 obsojenih v preserskem procesu marca
1942, internirance (predvsem tudi na Rabu), duhovnike (več kot 350), oficirje, otroke
(1700). Torej moramo gornji številki dodati še nekaj tisoč. Za nekatere skupine je
znano število oseb, teh je skupaj 2495, za večino skupin pa žal ne. To se pravi, da
moramo k omenjenemu številu prišteti še najmanj nekaj sto ljudi. Mnogokrat, predvsem
na začetku italijanske okupacije, je bil uspešen. Ohranjeno je npr. sporočilo Gastona
Gambarre, komandanta XI. armadnega zbora, 26. 4. 1943 škofu Rožmanu, da je bilo po
Rožmanovi intervenciji izpuščenih 122 internirancev, delno je uspel tudi, ko je posredoval
za internirane slovenske in hrvaške otroke. Uspešen je bil tudi, ko je italijanske
oblasti prosil, da nudijo zatočišče beguncem, ki so zbežali na italijansko zasedeno
območje. Neuspešno se je zavzel za komunista Toneta Tomšiča – tudi preko papeža. Organiziral
je kurirsko službo za Srbijo, ki je izseljenim prinesla vsaj nekaj denarja, prehrane
in obleke. Pošiljal je duhovnike v taborišča, naskrivaj tudi na nemško zasedeno področje,
ker so bili ljudje tam brez dušne oskrbe. Ustanovil je Škofijsko dobrodelno pisarno
in tudi sam skrbel za begunce itn. Ker so Nemci imeli povsem drug odnos do Cerkve,
je bil med nemško okupacijo manj uspešen, čeprav je tudi interveniral, tako za pleterskega
priorja p. Edgarja in druge.35

Rožman tudi ni nikoli organiziral vaških straž ali domobranstva. Vaške straže so nastale
spontano zaradi dvojnega nasilja: italijanskega in partizanskega. Tragično je, da
so bile prisiljene vzeti orožje z rok okupatorja. Spomenica, ki je bila že večkrat
citirana v publicistiki in s katero tudi predsednik Zveze borcev neprestano operira,
je bila produkt seje 12. 9. 1942, na kateri so bili navzoči predstavniki slovenskih
predvojnih legalnih strank in kulturnih institucij. Sestanek je sklical škof, ker
so mu Italijani grozili, da bodo požgali še več vasi in prebivalstvo izselili, oz.
če citiram poročilo VOS-a: »Roatta je grozil, da bodo izselili 60.000 Slovencev, Robotti pa, da bodo pobili 300.000.
Škof je bil na to zelo poparjen.«
Odgovor na te grožnje je bil potreben, da se odvrne neposredna nevarnost. Kako se
je ta odgovor natančno glasil, ni znano, ker je ohranjen samo nemški prevod spomenice
in komentar generala Robottija. Tudi ne vemo, kdo vse je sodeloval pri pisanju tega
odgovora. Nemški prevod navaja izjave o domačih policijskih četah, kar je zelo verjetno,
ker so na seji o tem govorili (razvidno iz pričevanj prisotnih). Seveda mednarodno
pravo dopušča domače policijske enote. O vsem tem sva s kolegom Francetom Dolinarjem
v knjigi, v časopisnih člankih in drugih prispevkih kar nekajkrat pisala.

[Stran 074]

Škofu Rožmanu so očitali, da se je udeležil prisege slovenskih domobrancev. Imel je
20. aprila 1944 ob pol devetih zjutraj mašo za domobrance na stadionu – in to ob odsotnosti
nemških vojakov in oficirjev. Šele po končani maši so prikorakale nemške enote. Nemški
SS-general Erwin Rösener je prišel na stadion po maši šele ob 9.21. To lahko razberemo
tudi iz članka v časopisu Slovenec. Škof je bil sicer povabljen k častnim gostom na tribuni stadiona, kar pa je odklonil.
S kaplanom sta ostala na stadionu samo toliko časa, da je bila pospravljena mašna
obleka z drugim priborom, nato pa sta stadion zapustila. Pri drugi prisegi ni bil,
opravičil se je z bolečinami v vratu, se je pa pojavil pri mimohodu domobrancev pred
uršulinsko cerkvijo. Ta škofova odločitev, ki jo je gotovo sprejel, da svojih vernikov
ne bi pustil na cedilu, je porazno delovala na emigracijo in zaveznike. Kazenskopravno
pa ni bila pomembna.36

Iz dokumentov, ki so nam na razpolago – spisa, ki ga je njegov tajnik in poznejši
ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič pod prisilo napisal v zaporu, iz zaslišanj
med procesom, npr. Milka Vizjaka, namestnika komandanta Slovenskega domobranstva,
pa tudi iz Rožmanovega zagovora, ki ga je napisal po procesu itn. – je razvidno, da
se je pred omenjeno prisego posvetoval s poveljstvom DMB, tudi s pristojnim vojaškim
kuratom, dr. Ignacijem Lenčkom. Po lastni izjavi je tudi besedilo prisege natančno
prebral. Prepričati se je hotel, da slovenski domobranci ne bodo zaprisegli Hitlerju.
Poleg tega pa je vedel, da so bili oficirji vezani na prisego kralju Petru.

Škof Rožman je zapustil Slovenijo 5. maja 1945. O tem, ali je pobegnil ali je bil
zvabljen z zvijačo čez mejo od tistih, ki jih je skrbela njegova usoda, je bilo veliko
polemike. Dokumenti iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani in Škofijskega arhiva v Celovcu
kažejo, da je sledil vabilu celovškega škofijskega kanclerja (pismo je do demarkacijske
meje prinesel jezuitski pater Gottfried Heinzl), da naj pride zaradi zadev gorenjskega
dela ljubljanske škofije v Celovec. Seveda je bil to samo izgovor, škofija ga je na
iniciativo žihpoljskega dekana Krišta Koširja začasno povabila v Celovec zaradi varnosti,
dokler se ne bi razmere v Ljubljani normalizirale. Pred odhodom je sklical konzistorij
v stolnem župnišču, potrdil seznam generalnih vikarjev oziroma na mesto umrlih imenoval
stolnega dekana Kimovca (7. aprila 1941)37 in se okrog pete ure v spremstvu kanonika dr. Janeza Kraljiča, sestre Lize, študenta
Franca Gabra in voznika Nandeta Babnika z avtom odpeljal v Celovec.

Ker Celovec ni bil varen, je Rožman nekaj časa živel v Anrasu na Tirolskem. Jugoslovanska
vlada je pri »Allied Force Headquarters« (16. 6. in 7. 7. 1945) v Italiji zahtevala
predajo »izdajalcev« oz. »kolaboracionistov«, ki so bili navedeni v priloženih seznamih. V seznamu pod št. 75 je naveden tudi
škof Rožman. Avgusta so Angleži zahtevali, da se naseli v Celovcu, najprej je bil
pri jezuitih, potem pa je sledil vabilu knezoškofa Andreasa Rohracherja in se naselil
v škofiji, enkrat na teden se je moral javiti na zavezniški policiji. Ker je obstajala
nevarnost, da Angleži škofa Rožmana izročijo jugoslovanskim komunističnim oblastem,
je tudi Sveti sedež večkrat interveniral pri zaveznikih, tudi pri Angležih, tako npr.
februarja 1946, da se lahko nastani v starem benediktinskem samostanu v Pragli, potem
pa po procesu ponovno septembra 1946, naj škofu dovolijo, da se umakne v Švico ali
Nemčijo. Sicer je jeseni 1947 britanski zastopnik pri Svetem Sedežu John Somes Lock
sporočil msgr. Tardiniju, da Angleži jugoslovanskih škofov – dr. Rožmana in sarajevskega
škofa Ivana Šarića – ne bodo predali, vendar so se pogajanja med Vatikanom, Angleži
in Američani zavlekla, zato so prijatelji 11. novembra 1947 s pomočjo ameriškega vojaškega
kurata škofa prepeljali iz Celovca v Salzburg, ki je ležal v ameriški zasedbeni coni
in nato 4. 3. 1948 v Švico. V Švici se je škof Rožman sicer dobro počutil, rad priskočil
duhovnikom na pomoč pri dušnem pastirstvu, imel pa je tudi več predavanj o komunizmu.
Na nuncijevo opozorilo, da jugoslovanska vlada od Švice zahteva, naj Rožmanu odreče
gostoljubje, je škof Rožman zaprosil ameriški konzulat v Zürichu za vizo in 1. julija
1948 z letalom odpotoval v Združene države Amerike.38 Naselil se je pri msgr. Johanu Omanu v župniji sv. Lovrenca v Clevelandu.

Od vsega začetka je želel potovati v Rim, da poroča papežu o stanju svoje škofije,
vendar za to ni dobil dovoljenja. V Celovcu je škof Rožman napisal daljše poročilo
papežu o svojem odhodu iz škofije, o stanju slovenskih[Stran 075] beguncev v Avstriji in njihovih potrebah, o položaju v domovini in o »vzrokih« za poraz v boju proti komunizmu. Obenem je Sveto stolico obvestil, da se kot »škof nikakor ne morem vrniti na svoj škofijski sedež, ker bi bil v svoji službi do
nemogočnosti oviran. – Zato izročam mojo škofovsko službo v roke Vaše Svetosti, da
more Vaša Svetost z ljubljanskim
škofijskim sedežem v dobrobit duš prosto razpolagati«.39 Papež njegovega odstopa ni sprejel.

Škof Rožman je bil »potujoči misijonar«. Do svoje smrti je po različnih krajih imel
kar 28 misijonov ter številne tridnevnice, duhovne vaje in druge pobožnosti. Izjemno
veliko je pisal v različne slovenske časopise v tujini.40 Trikrat je obiskal Slovence v Argentini (1949, 1952, 1957), pa še Slovence v Čilu,
Ekvadorju in v Kanadi. Tudi zahodno Evropo je obiskal trikrat. Prvič leta 1950 ob
razglasitvi dogme o Marijinem vnebovzetju (od Fatime želel znamenje). Takrat je hotel
k papežu na osebno avdienco, da izroči poročilo o stanju slovenskih beguncev po svetu,
vendar je iz Državnega tajništva prejel telefonski odgovor, da ga Sveti oče »zaradi prezaposlenosti in utrujenosti ne more sprejeti«.41 Srečal ga je kratko le pri splošni avdienci 28. oktobra 1950, pri kateri mu je izročil
nemški prevod življenjepisa Lojzeta Grozdeta, ki ga je napisal dr. Anton Strle42.

Po slovesni zadušnici, ki jo je v clevelandski stolnici vodil tamkajšnji pomožni škof
John J. Krol, in pogrebnih slovesnostih, ki jih je vodil nekdanji apostolski nuncij
v Beogradu, nadškof Joseph Patrick Hurley, so 21. novembra Rožmanovo truplo prepeljali
v Lemont in ga 23. novembra 1959 položili k počitku na tamkajšnje samostansko pokopališče.
Doma niso bile dovoljene niti najmanjše cerkvene svečanosti.

Škof Rožman je v Celovcu napisal neke vrste duhovno oporoko (9. 11. 1945), ki jo je
izročil nekdanjemu osebnemu tajniku in vozniku Nandetu Babniku: »Ko sem silno težko sprejel crucis pondus ob posvečenju, v tistih slavnostnih urah
je bila moja duša zavita v vihar temnih slutenj – odtod moje škofovsko geslo – tedaj
sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem
ga prosil: naj kraljestvo božje v dušah in v zunanjem svetu med verniki škofije ne
trpi zaradi moje nesposobnosti in nevrednosti nobene škode. Tedaj sem Bogu daroval
tudi sledeče: naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj
me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin na me v zgodovini
ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi
kraljestvo božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi čim več duš se zveličalo,
samo da bi božja čast rasla in se večala.
«43

Namesto sklepa naj končam z besedami, ki jih je škof napisal 30. septembra 1946 v
Celovcu:

»Končno odkrito izpričujem, da sem videl v brezbožnem komunizmu, popolnoma v smislu
enciklike
‚Divini Redemptoris’ največjo nevarnost za krščanstvo in za krščansko življenje mojega
naroda, nevarnost za časno in večno srečo, kakor doslej v tisočtristoletni zgodovini
naroda ni nikdar poprej obstajala. Zato sem smatral za svojo nadpastirsko dolžnost,
da vernike o resnosti te nevarnosti poučim, jih po poglobitvi verskega življenja in
dejanskem navajanju k vrednemu in pogostnemu prejemanju presvete Evharistije, po ponovnem
in skupnem obhajanju ljudskih pobožnosti prvih petkov in prvih sobot, posvetitvi brezmadežnemu
Srcu Marijinemu, po petmesečni intenzivni pripravi in organiziranju Katoliške akcije
– duhovno utrdim za grozečo težko versko in zvestobno preizkušnjo v vedno bolj verjetno
prihajajoči komunistični revoluciji. To svojo dolžnost sem vršil kljub nevarnosti,
da se je od komunistične strani marsikatero moje delo napačno tolmačilo kot sodelovanje
z okupatorjem.

Če sedaj pred Bogom vse prav premislim, morem priti samo do enega in edinega zaključka:

Tudi v drugo bi vse to več ali manj enako storil.

To je moj ‚zločin’ zaradi katerega sem bil obsojen …«44

Date: 2011