Zaveza št. 75 – Če verješ (Blaža Cedilnik)


Blaža Cedilnik

§

Ob imenovanju novega ljubljanskega nadškofa Stresa je bila seveda cela vrsta intervjujev,
kjer so ga spraševali vse mogoče reči. Med drugim je bil vprašan tudi, kaj bo storil
glede na vse večjo sekularizicijo Slovencev oziroma glede na to, da je vse več Slovencev
ateistov. Zasmejal se je in rekel, da temu ni tako, da je večina Slovencev vernih.
In v meni so se porodile vam že dobro znane asociacije in je šlo ob tej njegovi izjavi
tudi meni na smeh, ki pa je bil, na žalost, precej kisel. Namreč, spomnila sem se
na to, kako smo ves čas, še v nekdanji Jugi, ki je pred približno dvajsetimi leti
dokončno bankrotirala, smo poslušali izjave, ki so se začele nekako takole: »Duboko
sam uveren …«, ali pa: »Treba da verujemo, da nas mogu ovi ljudi …«, pa seveda
tudi: »Globoko verjamem, da nas bo ta reforma pripeljala v lepšo prihodnost.« In tako
naprej. Ko je Juga bankrotirala, ko je šla v maloro, ko je razpadla, smo spet verjeli,
kako bo zdaj, ko smo na svojem, odvisni sami od sebe, vse lepo in prav. No, ja. Vsekakor
je boljše. Če kaj rabiš, greš preprosto v najbližjo trgovino in kupiš. Listo vsega
si ne moreš privoščiti, ampak če pametno gospodariš, pa gre. Ne pa, da se postaviš
v vrsto pred trgovino, katerokoli že, in počakaš, da prideš na vrsto, kajti kjer je
vrsta, tam nekaj imajo, morda olje, morda pralni prašek ali kakšno drugo prepotrebno
stvar. S tem smo, hvala Bogu, opravili. Ampak, verjeti moramo pa še vedno. Zdaj, ko
si je levica prisvojila absolutno oblast, še bolj in še več. Verjeti moramo »monarhu«,
da je pravično, primerno in zveličavno, da je odlikoval z najvišjim državnim odlikovanjem
Tomaža Ertla, ki je aktivno sodeloval pri izvajanju represije nad političnimi nasprotniki,
verjeti mu moramo, da je to dobro premišljena odločitev na predlog veteranov, v tej
akciji je sodelovalo pet
tisoč miličnikov in drugih ljudi. Moramo verjeti predsedniku vlade, da je dogovor
s Hrvaško dober za Slovenijo (čeprav praktično nič ne vemo o njem). Tudi moramo verjeti
celotni vladi, da so zamenjali manj ljudi kot prejšnja vlada in še te so zamenjali
zato, ker jim je potekel mandat ali pa iz krivdnih razlogov. Tudi moramo verjeti vsem
ministrom, da imajo silne težave, ko popravljajo napake, ki jih je zagrešila prejšnja
vlada oziroma prejšnji ministri. Verjeti moramo ministru za visoko šolstvo, da nima
nič s tem, da je podjetje, katerega solastnik je, dobilo od države silna naročila.
Verjeti moramo ljubljanskemu županu, da dela vse v dobro Ljubljančank in Ljubljančanov,
da skuša iz Ljubljane narediti pravo evropsko prestolnico, da vse projekte dela pregledno
oziroma, kot se sedaj reče, transparentno, ne pa, kot mu očitajo nekateri, da dela
vse to zaradi lastnih koristi in verjeti mu moramo, da sta podjetji v lasti njegovih
sinov dobili posle v pravičnem konkurenčnem boju. In ne nazadnje, verjeti moramo Spomenki
Hribar, da se vedno oglasi, kadar je v družbi kaj narobe, verjeti, da je prav, da
je zavpila: »Ustavite desnico«, ko se ji je zdelo, da je desnica dobila preveč oblasti
in najbrž bo kmalu zavpila tudi: »Ustavite levico«, sedaj, ko si je le-ta prigrabila
absolutno oblast.

Verjeli smo tudi, dokler nismo izvedeli žalostne novice, da bodo Tomaža Humra rešili
iz himalajske stene živega in skoraj zdravega. Tega nam ni bilo treba verjeti, to
smo verjeli, ker smo vedeli, da ima izjemne sposobnosti in izjemno kondicijo.

Takšnih reči, ki jih verjamemo (= moramo verjeti), je še vse polno. Torej smo Slovenci
zelo verni ljudje. Prvi preizkus, kako globoka je naša vera, se bo zgodil kaj kmalu.
Bližajo se namreč županske volitve in če bomo ponovno volili Jankoviča, pomeni, da
je naša vera trdna in močna.

Naj vam namesto pravljice za lahko noč povem šalo, ki ima zelo dolgo brado, najbrž
tako, kot kralj Matjaž tam pod Peco, a ste jo najbrž pozabili. Zato vam bom obudila
spomin.

»Nek človek je umrl in odšel na drugi svet. Tam se je moral odločiti, ali naj se naseli
v nebesih ali v peklu. Pa si je ogledal obe možnosti. Pogledal je v nebesa in videl,
kako se ljudje sprehajajo po prostranih tratah, postlanih z raznobarvnimi cvetlicami
in pisanimi pticami. Naokrog so letali angeli in prepevali nežne melodije in igrali
na lire. Bilo mu je kar všeč. Potem je pogledal še v pekel. Tam je bila pa prava žurka.
Ansambel je igral živahno glasbo, vsi so plesali, se objemali, popivali, bilo je veliko
lepih, pomanjkljivo oblečenih deklet, ki so vabile, da se jim pridruži. Skratka, zabava
na vrhuncu. Ni dosti premišljal, odločil se je za pekel. Ko pa je stopil skozi peklenska
vrata, so pridrveli peklenščki in ga stlačili v kotel z vrelim oljem. V smrtni grozi
je zavpil, da to ni tisto, kar je videl prej. Peklenščki so se zasmejali in rekli,
da je bil to pač propagandni oddelek.«

[Stran 084]

Najbrž se sprašujete, kakšno zvezo ima ta šala z »našo stvarnostjo«, kot se je reklo
v dobrih starih časih, ko sta se v deželi še cedila med in mleko. Ja, stvar je taka.
Spomnimo se predvolilnih obljub sedanje oblasti, besed »najverjetnejšega mandatarja
za novo vlado«, Pahorja in njegovega leporečja, pripravljenosti na sodelovanje, za
pogovor z vsakomur, pripravljenosti upoštevati sleherno mnenje, v nizkem startu za
službo narodu in domovini, da nam prav vsem naredi življenje lepo in prijetno. Leporečje
sicer ostane, ampak za njim se pripodi cela čreda Cviklov, Ropov, Pečanovk, Potrat,
Širc, da ne naštevam naprej, ker bi bil seznam predolg, ki so komaj čakali, da začnejo
pljuvati po drugače mislečih, po drugače politično orientiranih in bruhati vanje golide
strupa. In ta banda, milo rečeno, skuša razvrednotiti, obrniti na glavo vse tiste
reči, ki jih je prejšnja vlada uspešno vzpostavila. Ampak Pahorju pa že moramo verjeti,
saj nam ves čas dopoveduje, da mu ne gre za kariero niti mu ni mar, če izgubijo naslednje
volitve, važno mu je le, da dela v dobro Slovenije in Slovencev. Kaj mu ne bi verjeli
mi, če celo sam sebi verjame.

Ampak Štajerci so pa od sile. Na vse take reči imajo en sam odgovor. Rečejo: »Če verješ.«

Date: 2011