1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1.
Quare fremuerunt gentes,
Et populi meditati sunt inania?
Zakaj so zahrumela ljudstva
in narodi, zakaj so začeli misliti prazne reči?
(Psalm 2)
1.1.2. Slovenci – najbolj razdvojen narod v Evropi
Ko je škof dr. Anton Stres med mašo za pomorjenimi v Hudi jami, ki jo je imel v nedeljo 29. marca v Laškem, dejal, da smo »Slovenci verjetno danes najbolj razdvojen narod v Evropi«, smo vsi začutili, da je tako bila potrjena neka slutnja, ki jo že dolgo nosimo v sebi in se ne manjša, ampak veča. To in pa okoliščina, da smo bili na tako žalostno in nevarno prvenstvo opozorjeni s tako veljavnega mesta, je doseglo, da smo tisti stavek potem še velikokrat ponovili, bodisi v pogovorih na dvorišču pred cerkvijo takoj po maši ali pa v tednih potem, ko so si, kot da bi si za to kdo prizadeval, sledili dogodki, ki niso mogli, da nas ne bi spet spomnili in znova potrjevali tiste besede o »najbolj razdvojenem narodu v Evropi«. Kaj je s to razdvojenostjo, od kod se je vzela, s kakšno ostrino nastopa, kakšne so v njej naše različne vloge, predvsem pa, kaj lahko ena in druga stran razdvojene celote naredi za dokončanje stanja, ki je iz dneva v dan bolj noro in pogubno?
Toda še preden se lotimo razumetja naše razdvojenosti v celoti, tako da bi bili potem v stanju odgovoriti na vprašanje, za kaj pravzaprav tu gre in kaj se tu pravzaprav dogaja; še preden bomo temu, kar se tu dogaja, mogli dati ime – »ime rože«, kakor bi se morda izrazil Umberto Eco – in potem videli, če gre res samo za razdvojenost; še preden se torej lotimo teh opravil, bi radi navedli kratek odstavek, ki bi nas mogel postaviti v izhodiščno razpoloženje.
Omenjeni odstavek smo opazili v razgovoru, ki ga je imela likovna umetnica in publicistka Ifigenija Simonovič s pesnikom, pisateljem, dramatikom, scenaristom in režiserjem Vinkom Möderndorferjem. (Ampak, april 2009.) V njem pesnik etc. etc. spregovori o svojem nedavnem filmu Pokrajina št. 2: »Gre za zgodbo povojnih pobojev nacističnih sodelavcev, katere je v njihovem narodnem izdajstvu podpirala tudi Katoliška cerkev. S podobnimi zgodbami so obremenjeni tudi drugi narodi. Vendar ne tako travmatično, saj je poboj izdajalcev v Sloveniji povezan z dolgoletno komunistično vladavino. Zgodba povojne likvidacije kvizlingov se v evropsko zavest vrača in do sedaj še nismo doživeli katarze, ki bi v arhive zgodovine dokončno pospravila travmatične dogodke. Tudi današnjo Združeno Evropo pretresajo množična grobišča, ki jih še vedno odkrivajo po veliki balkanski moriji v devetdesetih letih. Evropa je polna zamolčanih grobov, ki so velikokrat povod za različne, tudi politične manipulacije.« Saj ni mogoče, da ne bi vedeli, kaj ste prebrali: nacistični sodelavci, narodno izdajstvo, poboj izdajalcev, likvidacije kvizlingov, podpora Katoliške cerkve, katarza kot čistilna akcija, politična manipulacija z grobovi. V borih desetih vrsticah je pesniku etc. etc. uspelo vnovčiti vse izdelke politkomisarskih delavnic od začetka. Tudi če ob tem upoštevamo atavistično ideološko prizadetost avtorja, imamo pravico v navedeni kolekciji videti dosežek, ki ga bodo – že smo hoteli reči »na določenih mestih gotovo opazili«, a smo se še pravočasno spomnili, da tu verjetno gre za čisto duhovno zapisanost in bi bila misel na kake račune samo žaljiva. Nobenih računov tu ni bilo, ampak čista zagnanost, čisti ideološki galop, ki pripovedovalca zapelje v tako nepozornost, da na primer dobesedno v isti sapi potoži, da preteklost »obremenjuje nove generacije« in obenem pripomni, da so te generacije do te »problematike brezbrižne«, ne da bi opazil, da je tu nekaj, kar »ne sledi«. Ko pa malo pozneje preberemo še stavek, da »živimo v času, v katerem slepi Ojdip še vedno tava med nami«, se zavemo, da je pred nami dokaz, da za tem, kar se nam tu predstavlja, ni nobene refleksije. Ojdip nam govori nekaj povsem drugega, kot je to, o čemer nas hoče prepričati Möderndorfer: Ojdip je bil zares slep, a je bil slep zato, ker se je (po Sofoklu) sam oslepil, potem ko je zagledal, kaj je naredil in kaj je bil. Oslepil se je zato, ker je videl in vedel. Möderndorfer pa uprizarja neko povsem drugo parabolo. Njegovi boljševiki so tudi videli, kaj so naredili in kaj so bili, a ne dovolj jasno, da bi se oslepili – se[Stran 002] pravi, da bi šli v samoto, vzhodno od raja, kot smo včasih temu že rekli. Boljševiki niso, kakor Ojdip, odšli na Kolon, da bi tam dosegli očiščenje, ampak so ostali »v teh kraljestvih« in tam, kljub vsemu, kar so naredili in kar so bili, neženirano raziskovali možnosti za ponovni incest nad narodom. Njihov osnovni navdih jim je dajal vedeti, da bodo, če bodo le dovolj pazljivi in spretni, lahko še dolgo živeli od »minulega dela«. A to je sedaj že druga zgodba.
Za trenutek ostanimo še pri odstavku, ki smo ga navedli, in pri tem, kar smo hoteli z njim povedati: da smo razdvojen narod zato, ker večinski slovenski človek, nepregledna möderndorferska množica, ni pripravljena narediti osnovnega zgodovinskega premisleka – iz paničnega strahu, da potem ne bi mogla več tako nonšalantno igrati vloge, ki ji jo je predpisal scenarij nekdanjih gospodarjev. Tako celostna in tako dokončna je bila vdaja, ki jo je ta večinski človek podpisal v 70-letih minulega stoletja – v času, ko, ironično, gospodarji niso imeli več absolutne moči, ampak so se po malem že pripravljali na odhod. Tako celostna je bila ta vdaja, da so se möderndorferji zaprli in zaklenili vase, da ne bi kdaj stopilo vanje kaj takega, pred čimer se ne bi mogli braniti, ko bi od njih terjalo, da so svobodni. Toliko časa so bili hlapci, da so se tega klica najbolj bali. Samo zaprti, samo za zaklenjenimi vrati so se čutili varne. Tja, kamor odslej tudi Barbarin rov ni mogel, če pa je v koga le segel, ni njegove govorice že nihče več prav razumel. Tako ostaja naša razdvojenost naprej, ne samo ostaja, ampak raste in se, kakor po kakšni zakonitosti, razrašča v sovraštvo. Kljub vsemu namreč ti ljudje globoko v sebi vedo, da so krivi, zato se rešujejo v sovraštvo.
Vinko Möderndorfer nam le nekaj vrstic za odstavkom, ki smo ga izpostavili, zaupa ambicije ljudi svojega časa: »Želimo srečno, kvalitetno in etično preživeti svoj vek.« Srečno že, spomnimo se samo na Nietzschejevega Zaratustra, ampak kvalitetno in etično! Na begu pred zgodovino je to lahko samo čudaška, ezoterična utvara.
Razdvojen narod je ena reč in morda ne tako absolutno nova, kot jo je videl dr. Stres, ko jo je ono nedeljo med mašo v Laškem registriral za nas vse. Njena velikost in novost sta planili vanj, ker je videl, da je v stanju skoraj nedotaknjena preživeti tako neznansko preizkušnjo, kot je Barbarin rov. Zdelo se mu je morda, da bi v skrajni, skoraj nečloveški napetosti tistega odkritja med obema poloblama narodnega občestva morala preskočiti iskra in bi se napetost med njima morala začeti manjšati. Da se kljub vsemu to ni zgodilo, je bilo tisto, kar ga je tako zelo vznemirilo.
1.1.3. Arogantnost premagancev
Razdvojenost je, kakor smo rekli, ena reč, a je še druga. Specifičnost prebivanja v postboljševiškem času je v tem, da nam njegovi nadzorniki od časa do časa priredijo kako predstavo – bodisi da kdo kaj naredi ali kaj reče – ki si je ne moremo razložiti drugače kot tako, da nas z njo hočejo preizkusiti, ali smo že dovolj »vpeljani«. Režiserji pazijo, da je vsaka predstava nekoliko bolj zahtevna, kakšna pa je opremljena s tako izzivalnostjo, da si že mislimo, da je ljudje ne bodo pogoltnili – da je tudi za vsega vajeni okus preveč oglata. A se vedno znova izkaže, da ne tvegajo preveč, ker jim stoji ob strani, kako smo temu še rekli, »minulo delo«. Polstoletna boljševiška pedagoška praksa jim še vedno zagotavlja varen teren. Ljudje so tako izučeni, da veliko gledajo, a malo vidijo – da celo vedno več gledajo in vedno manj vidijo. Vedno manj vidijo, kaj se z njimi dogaja: da iz njihovega sveta izginjajo ali pa so že povsem izginile stvari, ki jih postavljajo kot ljudi; da domala neopazno izgubljajo svoje dostojanstvo. In nihče ali skoraj nihče se ne zave, da je tako zato, ker so že prej, skoraj na začetku, izgubili prisebnost. To pa je stanje, ki zagotavlja, da se človek ob pravem času zave, kaj se dogaja in še pravočasno vstane in zavpije: nehajte, tega ne dovolimo več!
Republika Slovenija praznuje 27. aprila državni praznik, ki se že nekaj časa imenuje Dan upora proti okupatorju. Uradna slovesnost je bila tudi letos na praznični dan zvečer v Cankarjevem domu. Govoril je aktualni predsednik vlade Borut Pahor. V svojem govoru je postavil naslednje zgodovinsko-politične teze:
– brez upora ne bi bilo svobode;
– vsem našim upornikom in osvoboditeljem gresta večna čast in slava;
– upor proti okupatorju sredi najmračnejše svetovne vojne vihre 20. stoletja moramo umestiti v zgodovino vseh tistih političnih in kulturnih in vojaških prizadevanj slovenskega naroda, s katerimi je pred 18-timi leti končno dosegel svojo samostojno državo;
– brez tega, kar slavimo danes, sedaj ne bi praznovali 26. decembra, dneva samostojnosti,[Stran 003][Stran 004] in tistega, kar praznujemo 25. junija, dneva državnosti;
–sedanje in prihodnje generacije naj ohranijo to slavno ravnanje z zgodovinskim spominom kot pozitivno vrednoto;
– imamo upravičene razloge, da se vsi združimo v ponosu, da je naš mali narod takrat sprejel tako veliko odločitev;
– naj kdorkoli razlaga stvari kakorkoli, na koncu koncev brez tega upora bi bil slovenski narod kot objekt izpostavljen naključju zgodovinske usode;
– s tem uporom, ki je bil v prvi vrsti domoljubno dejanje, je vzel usodo v svoje roke in se s pogumom postavil kot zgodovinska subjektiviteta in postal gospodar svoje usode;
– današnji praznik je praznik vseh slovenskih ljudi, ne glede na politične in svetovnonazorske razlike med nami;
– šlo je za nevarnost in grožnjo za obstanek;
– itd., itd.
Kar zadeva zgornje stavke, ne gre za to, da bi se razlikovali od stavkov, ki smo jih morali poslušati v času petdesetletnega totalitarnega nasilja, in od stavkov, ki jih še danes razpošiljajo postboljševiške medijske agenture. Kar bistveno določa zgornje stavke, kar jim daje politični, kulturni in moralni status, je dejstvo, da jih je povedal predsednik po konstitutivnih načelih demokratične politeje postavljene vlade. To so bili stavki, ki so po eni strani veljali za vsakega od nas in ki so, po drugi strani, bili brezprizivni. V ritualnem trenutku, v katerem so bili izgovorjeni, se ni pričakovalo, da bo kdo od državljanov ponudil delno ali celotno alternativo besedilu, ki so ga sestavljali. Trenutek je bil, kot del državnega obredja, en sam in za vse. Vanj smo bili vključeni vsi hkrati in vsak posebej. To je ena stvar, ki bistveno opredeljuje stavke, ki smo jih navedli iz predsednikovega govora.
Druga pa je ta, da je vsak od tistih stavkov, ki so bili izrečeni 27. aprila zvečer v Cankarjevem domu, v enem od najbolj svečanih in konstitutivnih političnih ambientov, padal na nas z vsebino, ki je bila v nasprotju z našim osnovnim zgodovinskim izkustvom. Ko pravimo našim izkustvom, ne mislimo na izkustvo vseh, pa tudi ne na izkustvo samo enega ali drugega ali tretjega, ampak na izkustvo tiste politične količine v tem narodu in tej državi, ki ima med svojimi identitetnimi papirji vse potrebne dokumente, ki legitimirajo njeno pristojnost v ta prostor in ta čas.
Sedaj se postavlja drugo vprašanje: kar se je zgodilo 27. aprila v Cankarjevem domu, ali je to še, kakor smo rekli, razdvojenost, ali pa se bomo morali ozreti po kaki drugi besedi? Saj tista sila, ki je izvedla afront na moj – na naš – zgodovinski spomin, ni bila kaka politična grupacija, ki sedaj je in je potem ni več, ampak država, za katero je treba reči najmanj to, da je tudi moja, da je tudi naša. Toda ali ni bilo tako, kakor da bi nam tistega večera hoteli povedati, da ta država ni moja ali naša: da so se nas polastili, da so nas zasedli – da smo zasedeni. Katera beseda je zmožna pokriti to nenavadno dogajanje?
Ko se je predsednik vlade v svojstvu nosilca ene od treh vej oblasti odločil, da bo pred ljudmi, ki so svobodni – državljani, nosilci izhodiščne suverenosti – falzificiral njihovo zgodovino, ki je njihova lastna, izkušena in v času potrjena zgodovina, ali se je zavedal, kaj je s tem naredil? Ali se še spominjate, kaj je rekel? »Naj kdorkoli razlaga stvari kakorkoli.« Torej je vedel, da so tu ljudje, ki stvari drugače »razlagajo«, in vendar. Kako se je ob tem počutil? Ali ga je bilo, recimo, groza? Ni ga bilo groza, ker je, vzgojen v preddverju boljševiške tradicije, to naredil z nereflektirano, rutinsko gesto. V središču boljševiškega navdiha je namreč od začetka lastništvo nad ljudmi. Pred boljševiško ero te zavesti v taki obliki ni bilo. Bili so lastniki sužnjev, despoti, diktatorji in nasilniki vseh vrst, a niso imeli teorije. Bili so bogovi, a niso vedeli, v emfatičnem pomenu te besede, da so bogovi. Boljševiki pa so vedeli, da so ljudje samo poizkusna snov za njihove laboratorije. In kakšni laboratoriji so to bili: srednja in vzhodna Evropa, Rusija, Kitajska, Kuba, Indokina. Kakšni prostori! Koliko bolečine! Koliko ponižanja! Kolikšna žalitev človeka! Ali pa politkomisarji, ki so med vojno »pohajali« po slovenskih gozdovih! Ali pa aparatčiki, ki so po vojni desetletja in desetletja nadaljevali njihovo delo po slovenskih vaseh! Ali se je kdo od njih kdaj vprašal, če se ljudje strinjajo s postopki, skozi katere so jih pošiljali? Za boljševiško politologijo so ljudje proles – nesamostojna, infantilna množica – človeški rudiment.
Moderna država je tu zato, da brani in varuje temeljne človekove pravice. Te pravice pripadajo človeku zaradi njegovega dostojanstva, ki je lastno človeku kot človeku, torej vsakomur. Sovjetska ustava iz leta 1936 je tudi poznala in ščitila človekove pravice, a so veljale samo za »delovno ljudstvo«. To pa je bila boljševiška kategorija in jo je Partija lahko vsak trenutek definirala in redefinirala. Za[Stran 005] človekovo dostojanstvo in človekove pravice v evropskem merilu pa je stalo antično naravno pravo in postulati srednjeveške krščanske teologije, ki so pozneje preko prosvetljenstva prešli v pozitivno zakonodajo moderne države. Ustava Republike Slovenije določa v 5. členu, da »država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine … in ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj države«.
Če pravimo, da je Slovenija razdvojena, je to brez dvoma res, a nam je naše opazovanje in naše razmišljanje pokazalo, da ima naša razdvojenost tudi pravno-politične implikacije, kar nas je napotilo na neko drugo raven. Naša razdvojenost ni samo družbena, ampak politična v izvornem pomenu te besede: ima nekaj opraviti z državo. Če smo rekli, da je država postala instrument zanikanja in žaljenja državljanov, mora biti z njo nekaj hudo narobe. Če hočemo nekoliko bolj razumeti razpoko, ki teče po njeni sredini, nam ne preostane drugega, kot da poizkušamo na kratko povzeti njen začetek. Preseliti se moramo v 20. stoletje, v njegovo sredino.
1.1.4. Boljševiška vstaja – slovenska dvojna vojna
Če hočemo tujcu razložiti slovensko zgodovino 20. stoletja, se znajdemo v velikih škripcih. Za nas, ki to zgodovino nosimo v sebi, je vse jasno, če le hočemo to jasnost videti, za tistega, ki pa pride od drugod, pa marsikaj prvi hip zveni protislovno in zelo se moramo potruditi, da mu razložimo, kam peljejo posamezne niti naše zgodovinske štrene. Poglavitna gibanja so tekla v dvojnem modusu: tisto, kar je bilo vsem na očeh, ni bilo hkrati tisto, za kar je v resnici šlo, in obratno; v podtoku so bile stvari drugačne kot na površini. V tem tiči težavnost našega razlaganja.
To je bilo zato, ker smo bili Slovenci vpleteni v dvojno vojno hkrati: v zunanjo ali meddržavno vojno in v notranjo ali državljansko vojno. Nobena od obeh vojn nam ni bila napovedana, obe sta se začeli de facto. Za drugo svetovno vojno velja, da je imela ugotovljiv cilj: odpravo totalitarnih ideologij in njihovih državnih nosilcev. In ker je v njenem prvem delu (1939–1945) ta program bil dosežen samo delno (uničena sta bila samo nacizem in fašizem), se je morala vojna nadaljevati v[Stran 006] podaljšku, imenovanem hladna vojna (1945– 1989), ko je bil odpravljen tudi tretji totalitarizem ali komunizem.
Na štartu 6. aprila 1941 se je tudi za nas začela odvijati 2. svetovna vojna v tej logiki, potem pa se je z odločitvijo nekaterih Slovencev, da z revolucijo in državljansko vojno izkoristijo svetovno vojno za uvedbo boljševizma – enega od totalitarizmov – tedaj se je za nas svetovna vojna izprevrgla v protislovje. V tem protislovju smo vojno tudi končali. Drugi narodi so jo končali tako, da so življenje nadaljevali v civilizaciji, ki jo je vojna samo prekinila – razen tistih narodov, ki so jih zahodni zavezniki nakazali na politični račun sovjetov za plačilo njihovih vojnih uslug. Slovence pa je čakala totalitarna usoda, ki smo si jo z velikimi žrtvami pridobili sami. To je trajalo vse do leta 1989, ko smo s sesutjem evropskega boljševiškega imperija tudi Slovenci dobili možnost, da se pridružimo skupnosti svobodnih narodov. A se to ni zgodilo.
A se to ni zgodilo. Prav to, kar bi se po večinskem pričakovanju moralo zgoditi, se ni zgodilo. Zakaj ne? Za sliko, ki jo bomo sedaj razgrnili pred sabo, bi se najraje opravičili, a se ne bomo. Zato se ne bomo, ker moramo vzeti to lekcijo, če hočemo kdaj priti k sebi.
1.1.5. Posebna snov slovenskih boljševikov
Tri stvari, mislimo, da moramo izločiti, če hočemo razložiti slovenske zagate in nedorečenosti. Najprej je tu posebna snov, iz katere so bili, kot vse kaže, izdelani slovenski boljševiki. To je seveda povedano v podobi in mogoče bo kdo rekel, da malo pomeni, a nas noče zapustiti ta podoba. Iz kakšne snovi je slovenski genij, da so iz njega mogli nastati Kardelj, Kidrič, Maček, Leskovšek, Stanovnik? In mnogi drugi, ki s temi zavzemajo tako odlična mesta v galeriji evropskega boljševizma? Od kod njihova strašna delavnost, od kod ti računi, napisani z najbolj hladno in brezobzirno roko, od kod ta izraziti talent za manipulacijo, od kod ta vserazpoložljivost, do skrajnosti prignana? Mogoče pa se je njihova snov tako spremenila potem, ko je v njihove celice stopil duh čistega upora. A ko ne bi razpolagali s to snovjo, se ne bi rešili ne leta 1941 ne leta 1942 ne leta 1943 ne leta 1945 ne nikoli pozneje. Tudi leta 1989 ne.
Tudi leta 1989 ne. Posebej ne moremo brez hipoteze o posebni snovi slovenskih boljševikov, če si hočemo razložiti njihovo virtuozno prestajanje časa, ko jih je zgodovina neusmiljeno odslovila in se niso imeli na kaj več sklicevati. Znašli so se v popolnem brezvetrju. Pri tem pomislimo, da je skoraj nemogoče, da jih v takem ne bi začeli obiskovati spomini: na tisoče in tisoče umorov, prevar, laži in manipulacij in neskončnih žalitev človeka. Da se to ni zgodilo, nam lahko razloži samo naša podmena o posebni snovi. Bili so tako zunaj tega, kar si je evropski človek pridobil v zgodovini, da tudi spomin ni imel več moči nad njimi. Bili so sami s svojim nezmotljivim instinktom za oblast. A kljub vsemu, kdo, z Gorbačovom na čelu, se je še tako odlično izkazal kot Kučan, Potrč, Stanovnik? Stari so z oplemenitenimi pokojninami, nonšalantno, kakor da se nikoli ni nič zgodilo, odšli na svoje ranče, mladi pa so se užaljeno odpovedali vetru izdajalske zgodovine in se izročili novim potisnim virom: denarju in drugim vzvodom moči zunaj formalne politike, začeli so pospešeno kolonizirati področje civilne družbe in se posvečati medijskem središčem in jih spreminjati v svoje agenture. Nova – »rokerska« – generacija boljševikov je naredila radikalen obrat, ki bi bil še malo prej stigmatiziran za revizijo. (Sedaj je pa ta beseda izgubila vsak pomen.) Namesto nekdanje ideologije, skrbno kodificirane in policijsko varovane, so postavili kult drugačnosti, različnosti in poljubnosti. »Vsi drugačni, vsi enakopravni!« Zaenkrat, ko so v podtoku javne zavesti še sledi nekdanjih kulturnih in etičnih norm, je »drugačnost« še nekoliko rangirana, ko pa bo dosegla popolnost nove ideologije, bo nasledstvena elita dosegla razkošje, o katerem je nekdanja lahko le sanjala: vsako še tako drugačno stvar bo lahko razglasila za enakopravno, za normalno in legitimno. Takšen je novi navdih: če hočeš imeti ljudi v šahu, forsiraj kaos.
1.1.6. Kolaboracija z boljševizmom
Druga od treh stvari pa je kolaboracija. Slovenci so z režimom, ki je prišel nadnje v dvojni meri, ki so si ga naložili ali pa jim je bil naložen, veliko kolaborirali. Glede tega se je vedelo takrat in se ve sedaj: totalitarni prostor je preizkusna komora, v kateri se izkaže, kaj kdo je, kaj je človek. V tistem prostoru so človeka vse čutnice opozorile, da se bo sedaj prej ali slej izkazalo, kaj je. Vsi so vedeli, na najgloblji ravni svoje biti, da je nastopil čas velikega preizkusa. Nihče ni mogel temu uiti. Prej ali slej je bil vsak preizkušen. (Tako je pravzaprav še danes.) Na tistem civilizacijskem izpitu niso padli samo vsi tisti, ki so stopili v Partijo, ampak tudi vsi tisti, ki so [Stran 007] kimali tudi takrat, ko to ni bilo nujno potrebno, in vsi tisti, ki so molčali tudi, kadar to ni bilo izrecno zapovedano. S tem niso samo grešili zoper sebe, ampak so ljudje veliko grešili drug nad drugim. Grešili so tudi zoper domovino: natikali so ji naličje vsesplošne vdaje. To je razlog, da se danes sprašujemo: kje so tvoje zgodbe, slovenski spomin, kje je tvoje ostrina? Kakor da že zdavnaj ni bilo postavljeno načelo: spomin molka, molk spomina!
1.1.7. Boljševiška peta kolona – katoličani ostanejo sami
Tretja stvar, ki v nemajhni meri prispeva k temu, da sedanja Slovenija daje podobo zaprašene postboljševiške province, pa je nekaj, kar bi še najbolj natančno označili z besedo peta kolona. Postboljševiške nasledstvene sile še danes dobivajo podporo od moralne degradacije petokolonaštva. Izraz sem prihaja od Francovega generala Mola, ki je, ko je šel nad Madrid s štirimi kolonami, baje rekel, da to ni vse, s čimer razpolaga, ampak da ima tudi v Madridu somišljenike, ki bodo v primernem trenutku nastopili kot peta kolona. Beseda je postala produktivna v pripravah na drugo svetovno vojno. Tudi Italijani in zlasti Nemci so računali, da imajo v državah, ki jih nameravajo napasti, simpatizerje. Nanje so računali, da bodo, ko bo čas, opravili svojo nenaravno izdajalsko vlogo.
Ko so slovenski boljševiki udarili, pravzaprav že takoj po 22. juniju 1941, ko je kominterna čez noč postala antifašistična, so jim v taboru, ki je bil napaden, ponudili dobre usluge liberalci, krščanski socialisti in kocbekovci. Brez pete kolone boljševiki v Sloveniji, kljub angleški intrigi, ne bi uresničili svojega revolucionarnega projekta. V najtežjem trenutku je obramba civilizacije v Sloveniji prešla v celoti na rame katoličanov. Ostali so sami. Vsi drugi so se pridružili napadalcem.
Neke pripombe – neke distinkcije – moramo sicer dati že tu. Za liberalce moramo reči, da se je v tem oziru naredila razpoka na črti med elito in plebejci. Elita se ni vdala – Rus in Lubej nista bila reprezentativni osebi – plebejci pa praktično vsi v celoti. Dr. Anton Komotar, vrhniški predvojni notar, ki je sam izšel iz liberalnega tabora, nam je povedal – zadnja leta[Stran 008] je preživljal v domu za ostarele v Stuttgartu in se mu je tam včasih zazdelo, da mora Novi Slovenski zavezi, ki jo je zelo cenil, nujno še kaj sporočiti – da je neke septembrske nedelje v neki gostilni vrhniška sokolska družina kolektivno vstopila v OF. Dogodek sam sicer nekoliko nakaže, kako je bila italijanska okupacija v začetku videti, a tako spektakularno kot na Vrhniki se te reči vseeno običajno niso godile. Kar pa ne spremeni veliko na dejstvu, da je slovenski liberalizem večinsko podprl zgodovinski boljševiški atentat na civilizacijo –v kateri in od katere so tudi liberalci sami živeli.
(Tu ne moremo, da se ne bi nekoliko ustavili. Vrhniški Sokoli gotovo niso vedeli, v kaj se bo izteklo tisto septembrsko glasovanje, takrat, se pravi leta 1941. Čez tri, štiri leta pa so vedeli, če ne prej. Ali je kateri od njih začutil, da mora kaj reči, potem ko ni bilo več nobenega dvoma, v kaj so šli? Nihče ni ničesar rekel – takrat so vsi že tudi vedeli, da to ne bi bilo zdravo, a jih ta molk vseeno obsoja tudi za nazaj, za tisto septembrsko nedeljo. Nekega večera v januarju leta 1946 pa se je na Vrhniki zgodilo še nekaj znamenitega. V neki hiši – v neki slovenski hiši, če v tej deželi ob tem še koga zmrazi – so trgovcu Vanetu Malavašiču, en dan preden so ga na rednem sodišču v Ljubljani obsodili na smrt, tudi doma priredili ljudsko sodišče, na katerem so ga tudi obsodili na smrt – kot razrednega sovražnika. Tam so podobno kot v gostilni pri Nacetu pet let prej tudi vsi dvignili roke, a to pot za nekaj, o čemer ni bilo nobenega dvoma, da uvaja v Slovenijo ero zločina: da se je zločin preselil iz zakotij in teme v svetlobo javnih prostorov. Ali ne bi bilo tolažljivo, če bi kdo od potomcev Vrhničanov iz leta 1941, iz občutka najbolj navadne poštenosti, dosegel, da bi se tisti proces dokumentiral za prihodnost, dokler je še kaka priča živa? Ali ne bi to bila majhna, a primerna korekcija nekdanje zablode?)
Konec dvajsetih let je Edvard Kocbek v nekem anonimnem spisu v Ognju zapisal med drugim: »Krščanski socialist, delujoč v drugih organizacijah, je tleča prižigalna vrvica, do smodnika vodeča, je svet zase, revolucionar, ki pripravlja nov dan.« (Cit. po Matija Ogrin, Površje in žarišče krize Doma in sveta leta 1937, v zborniku Kriza revije Dom in svet leta 1937, str. 440.) Avtor še dodaja, da je ob takem in podobnem govorjenju nastal med katoličani razdor, »ki je bil tem hujši, ker so krščanski socialisti s tem delovali v prid dolgoročnega interesa komunistične partije«. (Prav tam.) Kam je to pripeljalo, vemo, a bi vseeno radi kot napotek bralčevemu razmišljanju navedli neko podrobnost. Franc Štadler je, preoblečen v duhovnika, 13. oktobra 1943 v njegovi lastni hiši umoril dr. Marka Natlačena. Izročil mu je pismo, in ko ga je Natlačen, za mizo sedeč, bral, je potegnil revolver in ga ustrelil v čelo. Vsaka od teh kretenj ni značilna samo za oba udeleženca, ampak za celoto obeh idej, ki sta se v tem dogodku križali. Širši značaj ima tudi stavek, ki ga je Edvard Kocbek zapisal v svoj dnevnik dan potem, ko je izvedel za atentat: »Ta tragična smrt pomeni z drugimi likvidacijami vred zgodovinski prelom. Ta prelom obstoji v tem, da likvidacija pomeni ne le pravično kazen za izdajalsko sodelovanje, temveč pomeni tudi silovito javljanje novega prava in nove pravice.« Tudi ta dva stavka sta slovenska zgodovinska novost. Predvsem pa sta veliko pohujšanje: pomenita namreč izstop iz civilizacije, kot pristanek na atentat kot instrument prava. Ker pa je ta novost nastala v glavi človeka katoliške poučenosti, je morda tudi ona »tragična« in postavlja silovito in obenem strašno vprašanje: Ali je človek odgovoren za um, za svoj um in za um sploh? Toda 13. oktobra 1942 je bil Kocbek že pripravljen. Najtežji izpit je morda opravil 28. maja istega leta, ko je, potem ko so Vosovci ubili duhovnika dr. Lamberta Ehrlicha, zapisal v svoj dnevnik: »To noč sem dobil določen občutek, da se je začela slovenska vstaja.« Če se seveda odločilna vdaja ni zgodila že leta 1937, ko je v Domu in svetu objavil svoje Premišljanje o Španiji in s tem sprožil neko dogajanje, ki mu iz današnje perspektive ni mogoče reči drugače kot predigra v državljansko vojno.
Še eno reč moramo že tu povedati. Kakor upokojeni tako je tudi aktivni ekipi boljševikov skupen odnos do nove države. Ne eni ne drugi nove države, samostojne Republike Slovenije, ne marajo. Sprejemajo jo kot nujno zlo, kot edino možen izhod. Nehote in po sebi jih ta država spominja na poraz. Poleg tega pa imajo boljševiki tudi to v sebi, da država ni sui iuris, samostojna ontološka entiteta, ampak instrument, ki ga vzdržuje partija za izvajanje oblasti – za izvajanje diktature proletariata. Država ima torej status orodja.
V postboljševiški politični eliti je torej natanko toliko skrbi za državo, kolikor je gre orodju. Med njo in državo je bistveno tujstvo. Tega njeni akterji ne morejo skriti. najbolj pa njihov polaščevalski odnos prihaja na dan v neprestanem – izdajalskem – govorjenju o politiki kot podsistemu. Politika je podsistem samo v totalitarni partijski državi, v demokratični politeji pa je politika sistem. Ker pa so kakor[Stran 009] boljševiki tudi postboljševiki politično sterilni – v ustvarjalnem pomenu političnosti – bi morali državljani paziti, da postboljševiki države ne bi dobili v roke.
1.1.8. Ideološka okupacija
Potem ko je postalo jasno, da so boljševiki državljansko vojno izgubili, bi morali, podobno kot to naredijo vsi poraženci v sporih, ki dosežejo velikost državljanske vojne, oditi. S tem, da niso odšli, niso samo kršili bontona, ki ga je kodificirala sama zgodovina, ampak so s tem, da niso odšli – z ambicijami kontinuitete! – ogrozili samostojni harmonični in integralni razvoj v prihodnost. Slovenija je postala »kraljestvo, ki je v sebi razdeljeno«, kakor pravi neka zelo znana knjiga.
Boljševiki so torej, kljub temu da so bili premagani, ostali in živijo dvojno življenje: v obdobjih, ko niso na oblasti, se opirajo na svoje naraščajoče civilnodružbeno otočje, na svoj podedovani vpliv v gospodarstvu, v financah in znanstveni sferi, zlasti pa na kontrolo medijskih središč, ki kaže naraščajočo tendenco po celotnosti; v obdobjih, ko pa si na volitvah pridobijo še oblast, se jim odpre tudi možnost, da delujejo prek ustanov države – da so država. Tedaj prihaja do dogodkov, od katerih eden je bil govor predsednika vlade 27. aprila v Cankarjevem domu ob državnem prazniku upora. Naj povemo še enkrat: nekaj drugega je, če se v nekem intervjuju z agresivnimi izpadi rešuje zasebnik Vinko Möderndorfer, in nekaj povsem drugega, če predsednik vlade v tako rekoč ritualnem času uzurpira državni mikrofon za falzificiranje narodove zgodovine. Tedaj ne gre več za razdvojenost, o kateri je govoril v nedeljo 29. marca v Laškem škof dr. Anton Stres, tedaj gre za nekaj nesorazmerno več. Razdvojenost je beseda za izpad Vinka Möderndorferja, ob Pahorjevem nastopu pa si je v nas izsililo svojo besedo spoznanje, da gre za okupacijo. Samo po sebi se razume, da govorimo v terminih državljanske vojne.
Sedaj nastane naslednje pomembno vprašanje: Ali si sme narod, ki je svoboden, ki je suveren, ki ima državo, ali si sme tak narod dovoliti, da mu namesto zgodovine recitirajo neki ideološki mit, ki je bil izumljen zato in se uporablja zato, da bi spremenili njegovo identiteto? Če hoče tak narod ohraniti osnovno spoštovanje do sebe, ali si sme to dovoliti?[Stran 010] Slavnost v Cankarjevem domu je bila take narave, da je Pahorjeva inštalacija mita dobila značaj ultimativnosti in človeka spominja na besede, ki jih je leta 1968 govoril Brežnjev češkim tovarišem (le da je Leonid Brežnjev govoril naravnost, Pahor pa je govoril v podobah): »Vaša država leži na področju, na katero so v drugi svetovni vojni stopili sovjetski vojaki. To smo plačali z velikimi žrtvami in od tam ne bomo več odšli. Vaše meje so naše meje. V imenu naših mrtvih, ki so žrtvovali svoja življenja za vašo svobodo, smo upravičeni tja poslati svoje vojake. In tako bo za večno.« Mutatis mutandis, mar ne? A tu ni konca. Še lansko leto je v uradnem Navodilu za ruske učitelje zgodovine stalo, da je milijonske žrtve Stalinovega terorja treba razlagati kot nujno ceno za »veliko zmago v domovinski vojni«. (FAZ, 20. maj 2009) Sorodstvo v katerem kolenu pa imamo tu?
V takem svetu živimo, takšne reči se izrekajo in uprizarjajo v javnem prostoru, da se čutimo vedno bolj ogrožene in vedno manj svobodne. In vedno bolj žaljene. Tudi ali pa zlasti takrat, ko besedi, ki nam jih govorijo, ni mogoče razumeti drugače kot norčevanje. V kakšno občutje lahko Slovence spravljajo na primer besede, ki jih je 24. junija med drugim izrekel na Trgu republike v Ljubljani predsednik države dr. Danilo Türk: »Naše domoljubje smo izkazali v vseh odločilnih trenutkih … tudi v času narodnoosvobodilnega boja med 2. svetovno vojno.« Besednjak iz ptolemajske politične astronomije ne more, ne da bi ga soočil z izvorno slovensko semantiko, uporabljati nihče, ki ima kakršnokoli spoštovanje do ljudi, kaj šele spoštovanje, ki bi ga pričakovali od predsednika države do svojih državljanov. Preveč trpljenja je bilo zadanega in prestanega pod tem boljševiškim izumom, da bi se bilo komu dovoljeno poigravati z njim. In potem: »Zločini morajo biti kaznovani. Vse zločine moramo obsojati in obsoditi.« Dr. Danilo Türk je preveč hodil v šolo, da ne bi vedel, da nobeni zločini ne bodo kaznovani, da je čas za to minil. Ko pa je čas za to še bil, so zločinci, odeti v krvav škrlat – pred nami niso mogli skriti svojih ogrinjal – sedeli v prvih vrstah po zborovanjih in dobivali najvišja priznanja in nagrade. Zakaj pa predsednik ni raje obžaloval tistih časov? Zakaj se ni škandaliziral nad zamujenim? Zakaj si je, nasprotno, privoščil žaljivo šalo z zahtevo, da morajo biti kaznovani, ko je, kot vsak drug, vendar vedel, da nikoli ne bodo. Je pa tu, v vsem razkošju, še ideja, v vsemogočih fakturah, političnih, kulturnih, politoloških, socioloških, zgodovinskih; je pa tu še ideja, ki je zločincem nekoč dala duhovni prostor, ki jih je mobilizirala, ki jih je potem legitimirala, da so sploh mogli še biti – da so sploh še mogli živeti. Je pa tu še ideja in njena politika! Zakaj dr. Türk ni govoril o tej ideji, ki je próton kakón – prvinsko zlo – in je še tu in je še tu in mežika, premetena in pripravljena na vse. Zaman, tega od predsednika Türka ne bomo pričakali. Zdi se, da se je dokončno odločil, da se bo raje gibal v varnem okviru postboljševiške memorialne strategije: da mladih ne smemo »obremenjevati s preteklostjo«; da je spomin na žrtve nasilja treba »obravnavati s potrebno pieteto«; in da je »odkrivanje zgodovinskih resnic treba prepustiti zgodovinarjem«. Te sintagme že poznamo in vemo, kaj pomenijo v odprtem besedilu. Nedavno pa je prišel s predlogom, v katerem je nekaj inovativnega: »da je proti nestrpnosti treba uporabiti kazenskopravne instrumente«, če je to potrebno. Nestrpnost ali sovražni govor je zelo medel in neopredeljen pojem. Mogoče ga je čemu prilepiti ali pa tudi od česa odlepiti, odvisno od tega, kaj imajo »kazenskopravni« organi za potrebno ali kaj jim je naročeno. Zato predsednikova zaskrbljenost lahko pelje tudi v smeri policijske države in do države verbalnih deliktov. To ni gotovo, seveda, je pa predsednik s tem predlogom dokazal, da je zaskrbljujoče nepremišljen. Sovražnega govora je res vedno več, ker v naših glavah vedno bolj gospodari hladna, mrzla in sovražna misel. Odpravili jo bomo samo z novo kulturo. Začeti bi morali s tem, da bi najprej registrirali, potem pa začeli iskati postopke za odpravo totalitarne poškodovanosti. (Šele pozneje bi lahko mislili na pogodbo po državljanski vojni.) Na kaj mislimo?
1.1.9. Totalitarna poškodovanost
Že nekaj mesecev je tega, kar sem bil tudi pisec teh vrstic na nekem televizijskem soočenju. Moj nasprotnik je bil predsednik borcev dr. Janez Stanovnik. (Nekateri se trudijo, da bi ta naziv modernizirali in govorijo o partizanskih veteranih. Toda partizani ne morejo biti veterani, ker bi za to morali biti najprej vojaki, Partizani pa niso bili vojaki, ampak politična milica boljševiške partije. Vojaški status so si pripisovali sami, pa tudi nekateri drugi so jim ga priznavali, a to je druga zgodba. Sedaj imajo v glavah svojih papirjev še neko drugo ime, a saj vemo, kaj volk menja.) Naj bo že kakorkoli, nesorazmerje med mano in Stanovnikom je bilo tako veliko, da bi ga moral opaziti vsak primitivec. Stanovnik je imel petdeset let izključno, dvajset let[Stran 011] pa privilegirano pravico do mikrofona. Celo v dvajsetih demokratskih letih pa nisem ne jaz ne kdo drug mogel pojasniti – niti enkrat – kaj dela in kaj hoče Nova Slovenska zaveza. Novinar Tomaž Bratož, ki je soočenje vodil, je to stanje gotovo poznal, gotovo pa je poznal tudi pojem pravičnosti (če ne drugače pa iz problematike slovensko-hrvaških odnosov). In vendar je tudi na tem soočenju dajal Stanovniku tolikšno prednost, da sem le z največjo odločnostjo izsilil prostor za kak stavek. Njegovo ravnanje je bilo krivično in žaljivo, a je tu še nekaj drugega. Tega novinarja zadnje čase poznamo iz Odmevov in imamo o njem kar visoko mnenje. Ne bi bilo torej mogoče reči, da bi bilo tisto ravnanje treba označiti z moralnimi epiteti. Bilo je nekaj mnogo hujšega. Ravnal je, kakor je ravnal, iz hude totalitarne poškodovanosti, ki je v njegovi notranjosti prevpila vse druge človeške in strokovne ozire. Brž ko je zagledal Stanovnika, je v njem spregovoril Pavlov s svojimi refleksi. Določena miselna izučenost mu je dala vedeti, da je Stanovnik človek, ki je tu zato, da govori. Zaradi poškodovanosti, o katero sem govoril, so v njegovi glavi dvoje vrste ljudje: ljudje, od katerih se pričakuje, da govorijo, in ljudje, od katerih se to ne pričakuje. Zaskrbljujoče je to, da takšni ljudje, kljub tako hudi prizadetosti, delujejo povsem kompetentno. Za tako ravnanje se namreč ne odločajo, tako ravnanje je preprosto v njih. To poškodovanost so že zdavnaj posvojili.
Novinarju, ki je 7. junija letos urejeval večerni dnevnik na slovenski nacionalni televiziji, se verjetno ni bilo treba veliko bojevati s svojo poklicno etiko, ko je v poročilo o slovesnosti na Kočevskem Rogu vključil samo nuncijevo mašo, spominsko slovesnost po maši, z govori, ki jih je organizirala Nova Slovenska zaveza, pa je, če sploh, dal arhivirati kam globoko v spodnje kleti. Brez bojev je to najbrž šlo, ker so v njem ali njej že dolgo dvoji ljudje. Težko bi dovolj učinkovito predočil bralcem, kako nevarno je to stanje za Slovenijo in njene zadeve. Ali bi kdo mogel torej zameriti ljudem, če se čutijo okupirane? Ali ni v tem celo nekakšno upanje?
Kako zelo smo ogroženi, se zavemo tudi mi vsakič, ko šele pozneje – ko že nekaj časa mine – spregledamo, da je bil prizor, ki so nam ga zaigrali, da so bile besede, ki jih je prišel kdo povedat pred mikrofon, v resnici trik z določenim subverzivnim namenom. Po slavnostni parlamentarni seji v čast letošnjemu[Stran 012] dnevu državnosti so nam iz skupščine predvajali kratek dokumentarni film o zgodovini zgradbe slovenskega parlamenta. Kar se nam je v začetku zdelo zgolj zanimivost, se nam je pozneje razkril kot trik, narejen v najboljši boljševiški maniri. Kar so nam – Kdo? Vodstvo parlamenta? Za to posebej nastavljeni uslužbenci? – hoteli povedati, je bilo naslednje: kakor je bila, vidite, stavba vseskozi ista, tako je bila ista tudi politika, ki se je v njej dogajala; med totalitarizmom in demokracijo ni bistvene razlike. Režiserji so izračunali, da nam bodo s kontinuiteto stavbe sugerirali politično kontinuiteto. Koliko ljudi pa je nasedlo? In ko je komentatorka spretno vtihotapila v svojo spremno razlago, da smo Slovenci vse od leta 1945 imeli »svojo narodno skupščino«, koliko ljudi je ob tem v sebi protestiralo, vedoč, da smo Slovenci dobili svojo narodno skupščino šele aprila 1990? Poleg tako embaliranih informacijskih pošiljk smo nekaj deset minut lahko gledali tudi prizore slavne totalitarne preteklosti s skupinskimi slikami nekdanjih partijskih hierarhov. Zakaj so si postboljševiki privoščili to provokacijo – na dan slave mlade slovenske demokracije? Ali so ocenili, da so lahko že tako predrzni?
Kaj pa naslednje? Na zadnji seji pred počitnicami bo baje državni zbor razpravljal o zakonu o vojnih grobiščih. Ta predvideva za vse padle in pomorjene v Ljubljani skupen spomenik, na katerem bo stal tudi skupen napis. To bodo Župančičevi verzi: »Domovina je ena, nam vsem dodeljena.« To so nam povedali, niso pa nam povedali, da ti verzi že stojijo na grobnici partizanskih herojev na skupščinskem vrtu ob parlamentu. Niso nam povedali, da so besedilo že konsumirali boljševiki. Tako bo spomenik »vsem skupen«, posvečen pa bo le njim. Kot pred vojno, kot med vojno, kot po vojni, kot vedno: Laž je nesmrtna duša komunizma, kot je čutil, da se mora izraziti o tem gibanju pokojni poljski filozof Leszek Kolakowski.
Da gre za eskalacijo postboljševiške politike, nas je z nastopom v Odmevih 17. julija prepričala tudi javna tožilka Barbara Brezigar. Prvič je za način, kakor jo obravnava ena od strank komunističnega nasledstva, uporabila besedo pritisk. Začutila se je prisiljena, da »protestira proti temu, da stranka Zares žuga tožilcem in jih kliče na odgovornost, če opravljajo svoje delo«. Kar jo je posebej motilo, je bilo to, da je bil ta »pritisk«, ta »poizkus demontaže tožilstva« izpeljan na »izrazito primitiven način«. Opozoriti se ji je zdelo pri tem potrebno tudi na to, da to je bil »hkrati tudi pritisk na sodišče«.
(Kakor večina bralcev ve, si je Barbara Brezigar zaslužila tako obravnavanje zato, ker je sprožila postopek proti finskemu novinarju Magnusu Berglundu zaradi njegovega lažnivega posega v slovensko volilno dogajanje jeseni lansko leto. Stranka Zares, ki je prevzela izvedbo napada na tožilstvo, je utemeljevala svojo invektivo z absurdno trditvijo, da bi Janša – aktualni premier – moral proti Fincu sprožiti civilno tožbo – v zadevi, v kateri bi lahko imel kako vlogo samo in izključno kot visok državni uradnik!
A pustimo sedaj to in povejmo še enkrat nekaj drugega, kar tudi meri naše sedanje stanje. Lanska finska intriga – s tem, kako je bila v Sloveniji sprejeta in kakšne posledice je imela – je zelo jasno, če je o tem še kdo dvomil, pokazala na neko osnovno sedanjo slovensko danost. Čeprav praktično ni bilo slovenskega volilca, ki ne bi vedel, da je bilo obtožiti Janšo koruptivnosti ne samo nesmiselno, ampak tudi žaljivo, se vendar ni zgodilo tisto, kar bi bilo najbolj naravno, normalno in logično, da bi ljudje v takem naredili. Ljudje niso na volitvah demonstrirali svoje ogorčenosti spričo tuje intrige nad svojim človekom. Zakaj ne? Zato, ker za veliko ljudi Janša ni bil »njihov človek«, ampak človek z one strani barikad, ki jih je postavila, pa ne odstranila državljanska vojna. Uspeh, ki ga je imela mednarodna levičarska intervencija v finski izvedbi, si je mogoče razložiti samo z obstojem državljanske vojne v Sloveniji. Narod z normalnim občutenjem samega sebe si tega ne bi dovolil.
Kaj se torej dogaja z nami? V začetku smo za škofovo pridigo v Laškem rekli razdvojenost, a nismo bili povsem prepričani, da se smemo zadovoljiti s tem, kar zmore povedati ta beseda. Nepripravljenost slovenske postboljševiške elite, da bi si ogledala dela svojih očetov v Hudi jami, nas spominja na obnašanje povojnih nacistov v Frankfurtu, ki so morali, če so hoteli dobiti živilske nakaznice, gledati nekaj dokumentarnih filmov o koncentracijskih taboriščih, a so pri tem od začetka do konca trdovratno gledali stran (W. Kraushaar, Linke Geisterfahrer, str. 90.). Ti »stran obrnjeni obrazi« v Frankfurtu in v Laškem, čeprav jih lahko razumemo tudi kot defenzivno taktiko pred navalom sramu, že nekoliko kažejo ven iz območja razdeljenosti v neko višjo raven. Trdovratno izmikanje soočenju z resnico lahko vsak trenutek preide iz trpnosti v dejavnost, kjer ne bomo mogli več govoriti zgolj o razdvojenosti.
Potem ko je Majda Širca, ki do sedaj, kolikor lahko presojamo po javnih občilih, ni kazala[Stran 013] zanimanja, da bi si ogledala storitve slovenskega boljševiškega kompleksa v Barbarinem rovu, omogočila slovensko udeležbo na razstavi v spomin Bošnjakom, ki so jih leta 1995 pobili v Srebrenici – kar je samo po sebi hvalevredno dejanje – ne moremo, da v tem ne bi videli določenega prezira do tistih tisočev, ki so bili zazidani v Barbarin rov. To ni več zgolj obramba, to že prehaja v demonstracijo.
1.1.10. Odsotnost pogodbe po državljanski vojni in ideološka okupacija
Vitalna področja v življenju slovenskega naroda in najpomembnejše ustanove njegove države Republike Slovenije pospešeno osvaja anomalnost v njenih različnih vidikih. Zasledujoč ta razvoj, smo se v Zavezinih komentarjih vedno bolj približevali izvornemu dejstvu tega stanja in ga sedaj lahko fiksiramo. Izhodišče naše nesreče je, po vsem, skozi kar smo šli v preteklem stoletju, največja anomalija, ki se nam je mogla zgoditi in je v naslednjem: slovenska državljanska vojna se ni končala tako, kakor se državljanske vojne končajo; premaganci niso odšli, ampak so ostali in se vključili v koncept družbe, ki so mu nekoč napovedali vojno, nespokorjeni tako rekoč in brez potrebnega samospraševanja, ne da bi se podredili procesom, ki so potrebni za sklenitev mirovne pogodbe po državljanski vojni. Stopili so v demokratsko politejo, ne da bi dali kakršnekoli dokaze, da so drugi ljudje, kot so bili, ne da bi ponudili kaka jamstva, ki bi jih obvezovala. Mirovna pogodba po meddržavni vojni in mirovna pogodba po znotrajdržavni ali državljanski vojni postavljata dvoje zelo različnih stanj: dve, po meddržavni pogodbi pomirjeni državi, bosta odslej živeli v različnih državah; dva vojskujoča se dela iste države pa bosta še naprej živela v skupni državi kakor pred vojno. Vsakomur je jasno, da mora ta pogodba razrešiti vprašanja, ki jih oni drugi ni treba.
Pogodba po državljanski vojni je torej že po sebi zelo zahtevno besedilo. Po slovenski državljanski vojni pa sploh ni bilo nobene pogodbe. To dejstvo človeku lahko razloži, zakaj je tako, kakor je. Je pa tako – kakor smo v tem komentarju morali ugotoviti – da je stran, ki je v tej vojni morala požreti poraz (v vojni, ki je tekla ne zaradi kakega zunanjega spora, ampak zaradi najbolj notranjega spora, ki je sploh možen, saj je v slovenski državljanski vojni šlo za civilizacijo in proti njej, za to, kaj si človek sme misliti o sebi[Stran 014][Stran 015] in družbi in kaj ne), da je poražena stran, ne da bi ji bilo treba dati kakršenkoli dokaz civilne kompetentnosti, bila sprejeta v demokratično politejo. In zgodilo se je, kar je bilo mogoče pričakovati in kar so redki pozorni ljudje tudi pričakovali: kadar ta stran dobi na volitvah v roke ustanove države, ravna z njimi in preko njih z državljani tako, da dobimo občutek, da smo se znašli v stanju, ki mu ni mogoče reči drugače – razume se, da govorimo v terminih državljanske vojne – kot okupacija.
1.1.11. Izhod
Slovenski problem ima eno samo rešitev. Do nje bo prišlo takrat, ko se bo demokratična substanca v narodu in državi ovedla do te mere, da bo na volitvah silam, o katerih smo govorili v tem komentarju, odkazala mesto, ki jim pripada in ki jih bo pripravilo do tega, da bodo napravili premislek, ki jih bo soočil s tem, kar so. Da se bodo končno zagledali – v emfatičnem pomenu te besede.
Če pa se bo proces razkristjanjenja nadaljeval, te prisebne in zadostne demokratične količine ne bomo dosegli. Samo krščanstvo nas lahko spet nauči, da se prometejstvo, kakor nas je opomnil Ajshil, konča v Tartaru – tudi liberalno, ne samo boljševiško; in, drugič, da človek doseže pravo gosposkost v služenju – v vladanju seveda, a v vladanju na matrici služenja. Če prav premislimo, ti dve stvari peljeta v eno. Človek je ontološka realnost, kakor nam je vse življenje pripovedoval pokojni Leszek Kolakowski. In sredi te realnosti je tista ena reč, ki edina postavlja človeka v njegovi normalnosti.
Ključna beseda je ravnotežje. Izjemno mesto, ki ga je imela naša civilizacija v svetovni zgodovini – in ga morda zaenkrat še ima – je dosegla njena temeljna norma: iskanje ravnotežja. To normo oznanja sedanji papež Benedikt XVI v najširši možni formi: vera in razum. Tudi pokojni poljski filozof Leszek Kolakowski, ki je po izgonu iz Varšave leta 1968 živel na Zahodu, je posvetil svoje življenje utrjevanju uravnoteženega in normalnega človeka. Postal je učitelj Evrope. Niti malo ne dvomimo, da bo ta naziv slej ali prej splošno sprejet. V starosti 82 let je 17. julija v Oxfordu umrl. Tudi zato prosimo bralce, da preberejo naslednje njegove stavke:
1.1.12.
Mislim, da je dovoljeno, da na krščansko religioznost – tako v njeni doktrinarnosti kakor v njeni specifični občutljivosti – gledamo kot na seminar evropskega duha, ne da bi o tem dramatični spor med razsvetljenstvom in krščansko tradicijo ali puščali ob strani ali pa zmanjševali na raven preprostega nesporazuma. Okvir mojega razmisleka je naslednji: Krščanska misel, ki se je oblikovala in si iskala izraza skozi stoletja, se je morala neprestano spoprijemati s heretičnimi težnjami, ki so enega od členov, med katerima je obstajala napetost, tako poudarjale, da je drugi člen postal zanemarjen ali pozabljen.
Skoraj celotno zgodovino herezij je mogoče – gledano iz njihovih teoloških formulacij – razložiti po tej shemi in poglavitni problemi zgodovine dogem in protidogem se pokažejo za različice iste teme: človeškost Jezusa Kristusa proti njegovi božanskosti; človekova svoboda nasproti milosti in predestinaciji; vidna Cerkev nasproti nevidni Cerkvi; zakon nasproti ljubezni; črka nasproti duhu; védenje nasproti veri; zveličanje po delih nasproti zveličanju po veri; država nasproti Cerkvi; zemlja nasproti nebesom; Bog stvarnik nasproti absolutnemu Bogu. V ravnotežju, vzdrževanem med nujno dvopomenskimi formulacijami, je vedno znova prihajalo do motenj in kar je v tem negotovem ravnovesju vedno bilo v igri, niso bile obsodbe te ali one herezije, ječa ali grmada za to ali ono uporno glavo, temveč – to pač lahko priznamo – neredko usoda celotne civilizacije.
Če človek preveč popušča manihejski skušnjavi in obsodi telo in fizični svet kot kraljestvo demonov ali vsaj kot področje, v katerem se ne more nič vrednega zgoditi, razglaša s tem ravnodušnost do vsega, kar se dogaja v civilizaciji in vse celo obsoja. Posvetna zgodovina in posvetni čas sta tako moralno izničena. V menjajoči se zgodovini krščanstva se je ta skušnjava vidno javljala in Kierkegaard jo je v preteklem stoletju na občudovanja vreden način izrazil. Če pa se človek preveč vda nasprotni skušnjavi, ki jo bomo zaradi poenostavitve imenovali panteistično, tendenci, svet, kakršen je, preveličati, obenem pa ne videti neizogibnosti ali celo resničnosti zla, tedaj človek ubija ali vsaj slabi voljo, ki je potrebna za obvladovanje materije. Obsodba sveta in asketsko zadržanje pred njegovimi vabami na eni strani, pobožanstvenost sveta in pozabljenje zla na drugi – med tema dvema poloma se giblje krščanska misel sem in tja; in čeprav za podporo obeh ekstremov ni težko najti citatov v Sv. pismu, je glavni tok zahodnega krščanstva trdovratno iskal formulacije, s katerimi se je izogibal neizogibni izbiri. (Poudaril prevajalec)
(Leszek Kolakowski, Moderna na zatožni klopi, Manesse – Zürich, str. 36–38),
Justin Stanovnik
2. Mesto na gori
2.1. Oče Placido Cortese
Iva Srebotnjak
2.1.1.
V današnjem svetu sprevrženega pojmovanja pravih vrednot, v jeziku, ki tako spreminja pomen besed, da nehote pomislimo na babilonski stolp, ni prav lahko govoriti o osebnosti, kot je bil pater Placido Cortese. Vendar svetilke ne stavimo pod mernik, nas uči evangelij, zato bom poskusila po italijanski knjigi, ki so jo o njem napisali Francesco Biasio, Apollonio Tottoli in Ivo Jevnikar, povzeti poročilo o življenju, delu in mučeniški smrti patra Corteseja.
Rodil se je na Cresu leta 1907, pri krstu so mu dali ime Nicoló (Nikolaj). Doma so govorili italijansko, on pa ni nikoli poudarjal svoje narodnosti, pač pa je zatrjeval, da je Črešan, in se je sporazumeval tako z italijanskimi kot s hrvaškimi vrstniki v vsem razumljivem jeziku prijateljstva. Pri trinajstih letih je zapustil svojo potepuško klapo, starše, dva brata in nadvse ljubljeno sestro ter šel v samostan v Sanpiero pri Padovi. Leta 1923 je vstopil v noviciat in prejel redovno ime Placido. Njegova navezanost na dom se kaže v skoraj vsakodnevnih pismih svojcem, v katerih ni nikoli tožb ali tarnanja, pač pa diha iz njih čista duša veselega darovalca. Domače je prosil, naj mu pošljejo kakšno hrvaško knjigo, da ne bi pozabil tega jezika. V samostanu je nadaljeval gimnazijsko šolanje, po končani srednji šoli pa so ga poslali v Rim študirat teologijo. Leta 1930 se je vrnil v Padovo, prejel mašniško posvečenje, pel novo mašo na Cresu, potem pa opravljal dušno pastirsko službo v baziliki sv. Antona v Padovi do leta 1933, ko so ga poslali v Milano. Čez štiri leta so ga spet poklicali v Padovo in mu zaupali uredništvo glasila Il Messaggero di Sant’Antonio (Glasnik Sv. Antona). To delo je opravljal zelo bistroumno in prizadevno. Musssolini in fašizem sta bila tedaj na višku svoje moči, a Cortesejevo glasilo se je razlikovalo od drugega italijanskega tiska po tem, da se ni nikoli udinjalo fašizmu, najbrž se je število naročnikov tudi zato zelo hitro in občutno zvišalo. P. Placido je bil ves predan dušnopastirskemu in uredniškemu delu, ko se pri njem pojavijo tri ljubljanska dekleta: Marija Slapšak, Majda Mazovec in Marija Ujčič, ki so zaradi vojnih razmer študirale medicino v Padovi. K njemu so prišle s prošnjo, da bi izročil internirancem v Chiesanuovi nekaj denarja, pisem in paketov, ki so jih tem nesrečnežem pošiljali svojci iz Ljubljane. Pater Cortese je vedel za moško taborišče v Chiesanuovi pri Padovi, kjer so bili internirani Slovenci in tudi Hrvatje. Prepričan pa je bil, da so interniranci sami komunisti, o teh si ni nič dobrega mislil, saj je vedel, kaj so počeli v Rusiji in v Španiji. Nič pa mu ni bilo znanega o tem, kaj je naše ljudstvo trpelo na ozemlju, ki so ga zasedli Italijani, ni vedel, da italijanski vojaki niso bili pri nas le vojaki, ampak tudi rablji, ki so pobijali, plenili in preganjali tudi čisto nedolžne ljudi, ker je hotel Mussolini izenačiti geografske meje z »rasnimi« in naseliti v izpraznjeni Ljubljanski pokrajini Italijane. Zato je sprva nekoliko okleval, dekleta pa so vztrajala, mu prikazala resnično situacijo in povedala, v kakšni stiski so njihovi rojaki v taborišču. Prevzela ga je velikodušnost teh deklet in silna želja, da bi pomagale, zato je sodelovanje sprejel. V začetku je hodil v taborišče in skrival pod meniško kuto darove za internirance, potem se je vozil tja na kolesu in ob njem vlekel voziček s pošiljkami. Spoznal je trpljenje ljudi, ki so se sestradani in daleč od doma borili za svoj obstoj. Od 3115 internirancev jih 1500 ni prejemalo nobene pomoči od doma. Okrog 100 jih ni moglo več stati pokonci od izčrpanosti, 338 jih je bilo vidno sestradanih. Še bolj nujno so potrebovali pomoč interniranci, ki so jih pripeljali v Chiesanuovo z Raba. Pater Cortese se ni več spraševal, kaj so po prepričanju, pred seboj je videl samo lačne in preganjane ljudi, zato se je trudil, da bi storil zanje vse, kar je mogel. Za svoje delo je pozneje pridobil sobrata Atanazija Kocjančiča (s krstnim imenom Kristan in poitalijančenim priimkom Cocceani) iz Hrastovelj in Fortunata Zormana (krstno ime Franc, iz Metlike). Posebno pa je bil naklonjen njegovemu delu tudi papeški delegat pri baziliki sv. Antona in apostolski nuncij Francesco Borghengini Conte, podpiral ga je moralno in gmotno.
Slovenski interniranci so bili vseh barv. Iz domovine so prinesli svoje ideološke spore in zamere, vodilno vlogo pa so seveda hoteli imeti komunisti. Organizirali so socialno akcijo, ki naj bi zbirala vse, kar je kdo dobil od doma, in pravično razdelila med vse internirance. Trije frančiškani pa so kaj hitro opazili, da so pomoč delili po »ideološki lestvici«, torej krivično in pristransko. Kot protiutež so p.[Stran 018] Cortese in njegova dva pomočnika ustanovili samopomoč, ki je res delila vse vsem enako ne glede na njihovo narodnost, vero in prepričanje. Skrbeli niso več le za internirance v Chiesanuovi, ampak tudi za one v Monigu, Gonarsu in Renicciju. To jim je uspevalo, ker so njihovo delo gmotno podpirali papeški delegat Francesko Borghengini Conte, Il Mesaggero, bazilika sv. Antona (ustanova Kruh ubogih) in škofje v Gorici, Vidmu, Padovi in Ljubljani. Tako je pomoč internirancem od skromnih začetkov kmalu prerasla v veliko dobrodelno organizacijo. Njena duša je bil vedno p. Cortese, ki je ob delu pri Messaggeru in dušnopastirski službi v baziliki sv. Antona moral zastaviti vse svoje moči in žrtvovati tudi nočni počitek, da je internirancem priskrbel vse, kar so potrebovali za znosno življenje. Vse je opravljal z veliko ljubeznijo, zato je uvidel tudi, kako uničujoče je životarjenje v brezdelju, in internirancem prinašal knjige, uredil nekakšno sobo za igranje in prostor za športno rekreacijo. Pater Zorman je za zimo 1942/43 poslal poročilo škofu Rožmanu o tem delu, podrobno je navedel vse prejemke in izdatke za živila, zdravila, obleko in druge potrebščine, s katerimi so oskrbeli internirance v Chiesanuovi. Poročilu je priložil pismo škofu, v katerem pravi: »Iz poročila spoznamo, da je delo p. Corteseja nadčloveško. Moremo reči, da dela dobesedno noč in dan za slovenske internirance. Dvomim, da bi se kak Slovenec lahko meril z njim v materialni pomoči najbolj zapuščenim. S svojim delom dokazuje, kako velikodušna je prava krščanska ljubezen. Pa s kakšnim veseljem opravlja vse to! Njegov predstojnik mu je že očital, da zanemarja svoje uredniško delo. Apostolski nuncij je predstojnika opozoril, da je sedaj to delo najbolj važno in najbolj potrebno … « Škofu je predlagal tudi, da bi se Corteseju zahvalil. Škof Rožman mu je res napisal prisrčno zahvalo, ki je p. Cortese zaradi okoliščin najbrž ni nikoli prejel. Pač pa je bil p. Cortese za svoje delo večkrat poplačan z nehvaležnostjo, a to ga ni ustavilo niti tedaj, ko je spremljal papeškega delegata po taborišču, pa so ga interniranci »pozdravili« z vzkliki proti Bogu in proti papežu. Na vse je odgovarjal s krščansko ljubeznijo in požrtvovalnim delom.
Vojni dogodki pa so se odvijali čedalje hitreje.
8. septembra 1943 je Badoglio podpisal premirje z zavezniki, sledilo je razsulo italijanske vojske in popolna zmešnjava. Slovenski interniranci v Chiesanuovi so ujeli ugodni trenutek in pobegnili iz taborišča. Trije bratje frančiškani so se razšli, saj internirancev ni bilo več. Takoj po razpadu italijanske vojske pa so v deželo vdrli Nemci, nastal je nov preplah in novo hudo preganjanje. K p. Placidu so se začeli zatekati povsem novi ljudje: razpuščeni vojaki, ki so brezglavo begali v strahu pred Nemci, zavezniški vojaki in civilisti, ki so bežali iz ujetništva, Čehi in Slovenci v pregnanstvu in Judje, ki so se bili zatekli v Italijo, da bi si skušali pomagati čez ocean, sedaj pa so bili spet v gestapovskih krempljih. P. Placido je bil ves na razpolago ljudem v stiski. Povezal se je s širokim krogom prijateljev in znancev, ki so bili pripravljeni beguncem priskočiti na pomoč. Judom je priskrbel spremstvo menihov ali deklet iz Katoliške akcije, da so jih vodili v smeri Milana, od tam sta jim pomagala naprej v Švico p. Carlo Vareschi in prof. Ezio Cranceschini s Katoliške univerze. Zavezniškim vojakom in civilistom je s tajnimi povezavami oskrbel beg po morju. Pri tem pa je čutil silno odgovornost za sodelavce, opozarjal jih je na nevarnosti in bil sam tako oprezen, da jih ni imenoval, ko je skupini razporejal naloge. Ozračje je bilo namreč zelo nevarno in sovražno, na nikogar se nisi mogel zanesti. Od povsod so prežali špijoni in[Stran 019] ovaduhi. Padova je postala pravi pekel, vrstile so se usmrtitve in čistke. Nekateri sodelavci p. Corteseja so izginili. Samostanski bratje so se začeli z nezaupanjem odmikati od vsega. Čeprav niso natančneje vedeli, s čim se ukvarja, so menili, da pretirava in spravlja vse v nevarnost. Pater Placido pa je obdržal svojo mirnost, kot da se nevarnosti zase ne zaveda, čeprav je v zadnjem času prihajal na obisk gestapo in je bilo vsakomur jasno, zaradi koga prihaja. P. Placida je pri vsem vodila ljubezen do bližnjega, ki jo je enačil s popolnostjo, o strahu pa je menil, da je njen največji sovražnik. Edini, ki je v samostanu prav vse vedel o Cortesejevem delu in ga je odobraval, je bil njegov predstojnik p. Andrea Eccher. Torej je brat Placido ostal zvest tudi svoji zaobljubi pokorščine.
8. oktobra 1944 sta se na samostanskem dvorišču pojavila neki Mirko, ki je veljal za Cortesejevega prijatelja, in visok moški brez desne roke, vprašala sta po p. Placidu. Ta je prihitel k njima, opaziti je bilo, da so se zapletli v živahen pogovor. Nenadoma so vsi trije zapustili samostansko dvorišče, ki je ležalo na ekstrateritorialnem območju, zavili v najbližjo ulico, kjer jih je čakal avtomobil, in izginili. P. Placido se ni več vrnil v samostan, samostanski predstojnik je zaman poizvedoval o njem pri kvesturi, pa tudi druga iskanja so bila brezuspešna. Videli so ga samo še kot jetnika nekateri ljudje, ki so bili tedaj zaprti v bunkerju na trgu Oberdan v Trstu, kjer je bil sedež gestapa. Kdorkoli ga je tam videl, ni mogel nikoli več izbrisati iz spomina njegove izmaličene podobe, pa tudi ne njegove trdnosti v veri. Janez Ivan Gregorc je povedal, da je bilo njegovo telo dobesedno razmesarjeno: bil je pretepen, zbit, imel je raztrgano obleko in okrvavljen obraz, polomljene roke so bile sklenjene kot v molitvi. Spoznala sta se, p. Placido ga je opogumljal, naj zdrži, naj zaupa v Boga in naj nikogar ne izda. V bunkerju ga je srečal tudi slikar Zoran Mušič, tako globoko kot patrova strašna izmučenost in trpljenje so se mu vtisnile v spomin njegova železna volja, trdnost, neomajna vera in polglasna molitev. Ivo Jevnikar, tržaški Slovenec in časnikar, raziskuje že od svojih deških let evropske in ameriške arhive, da bi o tem menihu zvedel tudi od ljudi, ki mu jih za časa njihovega življenja ni bilo dano srečati. V Britanskem nacionalnem muzeju Kew Gardens v Londonu je našel pričevanje podnarednika Ernesta Charlesa Rolanda Barkerja, ki je bil v bunkerju na trgu Oberdan Cortesejev sojetnik in je naravnost srhljivo opisal, kako zverinsko so mučili tega meniha. Gospa Adela Lapajne se je spominjala predvsem njegove molitve, ki se je komaj slišno do zadnjega oglašala iz njegove celice. Nihče od teh, ki so ga srečali, ni natančno vedel, kdaj in kako je umrl, nekateri so domnevali, da je umrl med mučenjem, drugi, da so ga ustrelili, vsi pa so si bili edini v tem, da ni nikogar izdal.
P. Cortese je bil v zaporu približno mesec dni, v tem času so ga dan za dnem zasliševali in mučili s trdnim namenom, da izvedo od njega kar največ, torej mu ni bilo dovolj odločiti se enkrat, da ne bo nič izdal, ampak je moral svoj sklep stalno obnavljati, da mu je ostal zvest vse do mučeniške smrti. Imenovali bi ga morda junak ali heroj, ko ne bi bili tudi ti dve besedi pri nas tako zlorabljeni in omadeževani. Cerkev je uvedla postopek za njegovo proglasitev med svetnike, čutimo, da sodi prav tja. Sprva se nam ob opisu njegovega trpljenja oglaša nekakšna upornot, ki bi jo mogoče mogli imenovati pohujšanje križa, a takoj zatem zaslišimo v sebi globlji in močnejši odmev in doživimo veličastno zmago duha nad zlom, zmago, ki nam utrdi zavest o dostojanstvu človeka, vero v njegovo bogopodobnost in odrešitev.
[Stran 020]
Usoda p. Placida je bila podobna Kristusovi tudi v tem, da ga je izdal človek, ki naj bi mu bil prijatelj. Kdo sta bila izdajalca?
O prvem, Mirku, vemo prav malo, če izvzamemo, da mu je p. Placido zaupal in da ga je imel za svojega prijatelja. Nekaterim zapornikom v bunkerju na trgu Oberdan v Trstu je ostal v spominu Hrvat po imenu Mirko, ki je bil pretirano zgovoren in radoveden, govorili so o njem, da je špijon. Je bil to Mirko, »prijatelj« p. Corteseja? Drugi je bil Fritz Verdnik, podoficir nemške kontrašpijonaže, poznan kot prijatelj uporniških skupin, po nekaterih trditvah se je s p. Placidom poznal že prej. Bil je Slovenec, rojen v Mariboru v filonacistični družini, ki se je preselila v Reich. Vojskoval se je med izbranimi enotami v Branderburgu in izgubil desno roko. Vrnil se je v Maribor, kjer se je infiltriral v slovenske protikomunistične in protinacistične kroge. Iz Maribora se je preselil v Trst in se povezal z Jožetom Golecem, svojim sošolcem. Pridobil si je zaupanje in rad pomagal s ponarejenimi dokumenti, a vsi tisti, ki so sprejeli njegovo pomoč, so bili kmalu aretirani, ustreljeni ali poslani v lager. Decembra 1944 je oskrbel propustnici tudi Tonetu Duhovniku in domobranskemu častniku Rudolfu Pogačarju, a je tudi poskrbel, da so ju v Ravenni aretirali in njuna pot se je končala v plinski celici. Verdnik je umrl v Salzburgu leta 2002. Ivo Jevnikar ga je pred njegovo smrtjo obiskal, a Verdnikove ledeno mrzle oči so hladno in sistematično brisala dokumentirane trditve.
2.2. Kristusov vinogradnik izpod Tanče Gore
Janko Maček
2.2.1.
V nedeljo, 26. aprila 2009, so na pokopališču dragatuške podružnične cerkve sv. Ožbolta v Dragovanji vasi pokopali duhovnika Zdravka Bahorja. Komaj dva meseca mu je še manjkalo, da bi izpolnil 80 let življenja in 54 let duhovništva. Po novi maši leta 1955 je bil najprej kaplan na Vrhniki, nato osem let župnik na Bohinjski Beli, kar osemnajst let župnik in dekan v Kranju, trinajst let župnik v Preski pri Medvodah, nato pa štiri leta duhovni pomočnik na Skaručni v župniji Vodice. Leta 2004 se je s sestro Milko, ki mu je skoraj vsa duhovniška leta gospodinjila, vrnil v Belo krajino in naselila sta se v prijazni hišici sredi vinogradov Stražnjega vrha nad Črnomljem.
Člani in prijatelji Nove Slovenske zaveze imamo gospoda Bahorja v spominu predvsem kot maševalca oziroma somaševalca ob blagoslovitvi nekaterih spominskih plošč in pri obletnih slovesnostih v Kočevskem rogu, na ljubljanskih Žalah, pri Krimski jami in še kje.
Ko v soparnem poletnem popoldnevu potrkamo na vrata zadnjega Bahorjevega doma, takoj začutimo, da je spomin nanj in na njegovo nenadno slovo še zelo živ. Začutimo tudi, kako sta brat in sestra kljub napornemu delu in skrbem na dušnopastirskih postojankah povsod nosila s seboj sliko rodnega kraja in trpljenja njegovih ljudi v letih krute revolucije. Vse to je gospod Bahor lepo opisal v knjigi Leta preizkušenj, ki jo je leta 1998 izdala Družina. Namesto naših skromnih besed v njegov spomin nam bo tu sam spregovoril po izbranih odlomkih iz svoje knjige. Prisluhnimo mu!
»Dragovanja vas je moja rojstna vas. Tu sem se rodil l9.7.1928 kot tretji otrok kmečke družine. Vseh otrok nas je bilo deset, sedem nas je še živih. Trije so umrli zelo zgodaj, kmalu po rojstvu, zaradi otroške bolezni, ki smo ji rekli ‘fras’. To je neke vrste božjast, ki pa pozneje sama po sebi premine. Prvi je bil Polde in je umrl dva meseca star, druga je sestra Milka, tretji sem jaz, ki so mi dali pri krstu ime Valentin, klicali pa so me in me še danes Zdravko. Po domače se je pri nas reklo pri Ankinih, po očetovi stari mami Anki. V vasi so štiri hiše z imenom Bahor, z dvema smo v sorodu, verjetno pa izhajamo vsi iz ene družine. Stric Mate je odšel v tujino v Holandijo in v Rusijo, se leta 1939 vrnil kot komunist in aktivno sodeloval kot partizan od leta 1941.
Mi smo starše vikali. Še danes ne morem reči drugače kot: ‘naša mama so rekli, ata so rekli’. Mnogi današnji starši in otroci se temu čudijo, mi pa vemo, da smo tako pokazali do staršev veliko spoštovanje. Ne mislim pa trditi, da tega spoštovanja danes ni, ko otroci starše tikajo. Starši so nam veliko dali. Štirje smo šli v šolo, štipendije pa nismo dobili, ker smo bili ‘zaznamovani’. Milka je šla od doma[Stran 021] bolj pozno. Ko smo drugi odhajali, je morala ona doma pomagati pri kmečkem delu. Odšla je v Ljubljano v službo v bolnišnico in ob delu je z večerno šolo pridobila službo medicinske sestre. Družinska molitev je bila v naši družini nekaj samoumevnega. K maši smo redno hodili. Nikoli nikomur niti na misel ni prišlo, da ne bo šel v nedeljo k maši, prav tako ob praznikih. Po navadi smo šli otroci k deseti maši, starši pa k jutranji. Šli smo peš. Če sem kdaj izostal od maše iz upravičenega razloga, sem moral iz molitvenika prebrati mašne molitve.
Za božič je bila vedno maša v Dobličah. Leta 1944 je bilo pri tej maši veliko partizanov, celo od Glavnega štaba, saj so imeli razne postojanke v Doblički Gori in na Maverlenu. Med tistimi, ki so prišli za božič k maši, je bil tudi minister Franc Snoj, član kraljeve vlade v Londonu. Prišel je kot zastopnik begunske vlade posredovat za spravo, vendar z njegovim posredovanjem ni bilo nič. Po vojni je bil na Nagodetovem procesu obsojen na sedem let ječe, po nekaj letih izpuščen in živel zapostavljen od takratne oblasti vse do smrti. Partizani so sploh zelo pazili, da so s propagando dokazovali ljudem, da niso proti veri in Cerkvi, v resnici pa je bilo drugače. Tudi partizanski pogrebi so bili cerkveni. V partizanih je bilo celo nekaj duhovnikov, med njimi Metod Mikuž, ki so s svojo navzočnostjo zavajali ljudi.
V Novem mestu sem končal štiri razrede gimnazije. Malo maturo smo imeli v četrtem razredu leta 1943. Med počitnicami 1943 je Italija kapitulirala. Novo mesto so začasno zasedli partizani, kmalu pa Nemci in tako nam je bila pot iz Bele krajine v Novo mesto zaprta. V Beli krajini je bila vzpostavljena ljudska oblast. V Novo mesto nisem mogel, da bi nadaljeval šolanje. V Črnomlju so odprli neke vrste gimnazijo za tiste, ki nismo mogli v Novo mesto ali v Ljubljano. Bila pa je to ‘partizanska’ gimnazija. Nekajkrat sem šel k pouku, pozneje pa sem ga opustil, ker mi tudi doma niso dali podpore, še raje so videli, da ne bom hodil v to šolo.
Belo krajino imenujejo ‘zibelko partizanstva’. To je v nekem smislu morda bila, čeprav se vsi Belokranjci s tem zibanjem nismo strinjali. Čeravno sem bil v tem medvojnem času bolj otrok kot odrasel, se marsičesa dobro spominjam. Kmalu po prihodu Italijanov 1941 so se pojavili partizani. Ena prvih njihovih akcij je bila, da so v rudniku Kanižarica iz skladišča odnesli večjo količino razstreliva. Z njim so izvedli prvo diverzantsko akcijo, ko so na železniški postaji v Rožnem Dolu razstrelili vodno črpalko. Z akcijo so opozorili Italijane nase in ti so tudi ukrepali. Zaprli so nekaj rudarjev, ki naj bi bili sodelovali pri njej. Med njimi je bil tudi moj stric Matija. Spominjam se, da je nekega večera prišel k nam s kolesom dragatuški župnik Jakob Omahna in povedal, da so Italijani razdraženi in da se zaprtim rudarjem lahko zgodi kaj hudega. Moramo jih rešiti, je dejal, in dal navodila, kako naj govorimo, če nas bodo Italijani kaj vprašali. Če se prav spominjam, stric Matija tisto noč, čeprav je sodeloval v akciji, kot rudar ni bil v službi. Gospod župnik je dejal, naj to Italijanom povemo v stričevo obrambo. S črnomaljskim dekanom Bitnarjem sta šla k Italijanom in dosegla, da so zaprte rudarje izpustili. V resnici so bili med njimi tisti, ki so akcijo pomagali izvesti, tudi moj stric Matija.
Župnika Omahna so leta 1942 partizani odpeljali in v gozdu nad Maverlenom pod Sv. Križem umorili. Dobro mi je še v spominu večer v začetku julija, ko smo prignali živino s paše domov. Pod Bancufovo hišo na Grivi so sedeli partizani v civilnih oblekah. Teh prvih partizanov smo se zelo bali, saj smo o njih slišali samo slabe stvari. Še posebno smo se bali rdeče zvezde, ki so jo imeli na kapah.[Stran 022] Drugi dan sem šel z mamo na Tančo Goro k maši, ki je bila oznanjena za ta dan. Pri cerkvi so že zbrane žene vedele povedati, da maše ne bo, ker so ponoči odpeljali župnika in kaplana. Odpeljali so ju tisti partizani, ki smo jih videli prejšnji večer. Gospoda kaplana so čez tri tedne izpustili, rešil ga je brat partizan, župnika pa so umorili. Župnišče so dobesedno izropali, vse naložili na vozove, župnika privezali za voz, zraven pa kaplana Škerlavaja. Na čelu te žalostne procesije je bil harmonikar, ki je igral partizanske pesmi. Pri akciji in aretaciji duhovnikov so bili tudi domači partizani in partizanke. Ena od njih, tako sem slišal, je šla v cerkev, z revolverjem trkala na tabernakelj in rekla: ‘Si doma?’ Ob slovesu je župnik Omahna zaklical: ‘Živel Kristus Kralj!’ Odslej je bil naš župnik g. Bogomir Škerlavaj, dotedanji kaplan. Pri nas je bil do konca vojne 1945.
Bilo je prav tako v juliju istega leta. Deževno nedeljsko jutro. Mimo naše hiše so partizani gnali cigane. Na spominski plošči v Vojni vasi piše, da jih je bilo 64, vendar točno število ne bo nikoli ugotovljeno. Otroci, žene, možje, stari, mladi. Enega partizana, ki jih je stražil, smo poznali. Bil je iz Jerneje vasi. Med ženami je bila tudi noseča žena, tik pred porodom. Ko ni več mogla hoditi, ji je stražar prizanesel in jo pustil. Še tisti dan je nekje rodila in se z otrokom rešila v Črnomelj. Sestra Milka se spominja, da je poleg novorojenčka prinesla s seboj tudi eno leto starega otroka. Kako je to zmogla? V bližini groba župnika Omahna so vse cigane pomorili. Neki partizan je na Bistrici povedal, da jih niso streljali, ker so varčevali z municijo. Ko je bila pred leti prva komemoracija pri grobu župnika Omahna, so bili zraven tudi cigani. Ko smo z njimi govorili, je ena izmed njih povedala, da je ona tisti otrok, ki ga je mati tedaj rodila in prinesla v Črnomelj.
Ubili so župnika v Preloki, na Suhorju, kaplana Salmiča na Vinici in mnoge druge civilne osebnosti. Ko je na nekem sestanku v črnomaljskem župnišču, kjer so bili zbrani belokranjski duhovniki, vprašal adlešički župnik Štrus Borisa Kidriča, ki je duhovnike sklical, zakaj so ubili kaplana Salmiča, je odgovoril, da je bila to pomota. Torej po pomoti so ga mučili pod Žežljem in ubili. Žene, ki so delale na polju, so slišale njegove krike in dva strela. Zakaj so ga ubili? V novembru 1943 so prišli na Vinico Nemci. Na trgu so zbrali nekaj ljudi z namenom, da jih postrelijo. Salmič je znal nemško, šel na trg in Nemce prepričal, da ljudje niso nič krivi. Dosegel je, da so jih izpustili. 13. novembra so prišli ponj partizani in ga usmrtili, ker je imel z Nemci ‘zveze’.
Spominjam se, da sem med vojno bral knjigo Ukrajina joka. Naši izseljenci v Argentini so izdali knjigo Bela krajina joka. Res je jokala, ves čas revolucije, najbolj pa ob koncu vojne. Kaj ne bi jokala Verderberjeva mama s Snečjega Vrha, moja teta, za štirimi sinovi, ki se niso vrnili: Žane, Stanko in Rudi so bili domobranci. Žane in Stanko ležita nekje v kočevskih breznih, Rudi pa na Teharjih. Za Frenka ni znano, kje so ga partizani likvidirali. Tudi Bela krajina se je upirala revoluciji. Žal ji ni uspelo. To dokazujejo grobovi, ki so jih polni belokranjski gozdovi.
V jeseni 1945 se je šola normalno začela. V Črnomlju je bila ustanovljena gimnazija. V petem razredu se nas je zbralo 16 fantov in deklet. Verouk je bil še v rednem urniku in učil ga je črnomaljski župnik g. Lojze Žabkar. V tej gimnaziji sem bil dve leti, še šolsko leto 1946/47. Ker nas je bilo premalo, so višja dva razreda ukinili in smo odšli v Ljubljano na prvo državno v Vegovi ulici. V osmem razredu nas je bilo nekaj manj kot 40. Prav v času naše mature poleti 1949 je umrl pesnik Oton Župančič. Vsi smo pričakovali, da bomo pisali pri slovenščini kaj o njem, pa nismo. Naslov naloge je bil: Ne, kar mora, kar more, to mož je storiti dolžan. Podnaslov: Razmišljanje o bodočem poklicu. Ne vem več, kako sem pisal. Vem samo to, da sem lagal. Bil sem odločen, da grem v semenišče. Vedel sem pa tudi, da tega ne smem napisati. Če bi, mature ne bi naredil. Pisal sem, da bom agronom, ker me domovina potrebuje. Kot sem že omenil, sem bil odločen, da grem v semenišče. Glavno odločitev sem prinesel od doma, čeprav nikoli nisem preveč kazal kakšnih znamenj za ta poklic. Bil sem normalen, povprečen dijak, normalnega obnašanja. Ko sem stanoval v Šiški, sem hodil v cerkev sv. Frančiška k frančiškanom in bil zelo vesel, ko sem tam srečal profesorja Adlešiča, ki nas je učil fiziko. Doma nisem povedal o svoji odločitvi. Ko sem pa dobil pismo škofa Vovka, da sem sprejet v semenišče, sem jim to pismo pokazal. Začudili so se: ‘Si dobro premislil’, so rekli. Zagotovil sem jim, da sem.
24. septembra, na praznik Marije Rešiteljice jetnikov, so me aretirali. Mislil sem si, da je to dan, ko se mnogi Mariji zahvaljujejo, da jih je rešila, jaz pa moram prav na ta dan na pot zapornika. Aretirala sta me dva mlada oznovca, ko sem se vračal z obiska pri teti na Snečjem Vrhu, in me odpeljala naravnost v zapor[Stran 023] v Črnomelj. Zaslišal me je oznovski kapetan. Zanimalo ga je, v kakšnih organizacijah sem med vojno bil v Novem mestu. Z njegovo pomočjo sem se spomnil Katoliške akcije, ki jo je vodil kaplan Volbank. Do njega so komunisti gojili veliko sovraštvo. Po vojni je v Slovenskem poročevalcu izhajal podlistek pod naslovom Sveti satan, v katerem so ga z vsemi možnimi lažmi obrekovali. V zaporu v Črnomlju sem bil vsega štiri tedne, tri tedne sam. V celici sem na steni zapazil s svinčnikom napisano ime: Jarc. Istega leta februarja meseca so v Črnomlju obsodili na smrt dragatuškega župnika Alfonza Jarca. Z njim je bil na smrt obsojen tudi njegov kaplan v Starem trgu, Viljem Savelli. Župnik Jarc je bil znan kot sposoben gospodarstvenik. Naš župnik Škerlavaj ga je po vojni prosil, naj pride v Dragatuš, da bo obnovil cerkev in župnišče. Leta 1946 je res prišel in se takoj lotil obnove. Januarja 1949 so ga aretirali in po kratkem času zasliševanja in mučenja obsodili na smrt. Zakaj? Pri ljudeh je bil vsesplošno priljubljen in v Črnomlju je bilo treba pripraviti insceniran proces proti duhovnikom in s tem proti Cerkvi. Očitali so mu, da je v Starem trgu Italijanom povedal imena tistih, ki so bili odpeljani v internacijo. Mirko Šefanič, stanujoč v Kočevju, je povedal, da mu je nekdo, ki je hodil v zaprto področje Gotenice, leta 1961 povedal, da je govoril z njim. Torej ni bil justificiran po obsodbi, ampak odpeljan na suženjsko delo. Kje je njegov grob? Pri župniku Jarcu je značilno tudi to, da so ga za ‘tako velike zločine’ obsodili šele štiri leta po koncu vojne. Kako da niso tega prej vedeli?
Seveda sem v zaporu razmišljal tudi o sebi in spoznal, da sem zaprt zato, ker me hočejo odvrniti od namere, da bi šel v semenišče. Sam sebi sem si dopovedoval, da ne bom odnehal, pa naj storijo z menoj, kar hočejo. Pri zadnjem zaslišanju, me je kapetan vprašal: ‘Kaj pa sedaj, bi rad kaj povedal?’ ‘Ne, nič’, sem odgovoril. On pa: ‘No prav. Kramp in lopata te bosta spravila k pameti, to ti povem.’ Kmalu potem sem dobil dve odločbi: eno za tri mesece poboljševalnega dela z obrazložitvijo, da ves čas študija nisem pokazal pozitivnega odnosa do nove oblasti, da se nisem udeleževal udarniških akcij in podobno, drugo pa za 24 mesecev družbenokoristnega[Stran 024] dela, ker prva odločba ne bo dosegla svojega namena. 30. oktobra sem se s štirimi drugimi zaporniki v spremstvu dveh miličnikov z vlakom odpeljal v Ljubljano. Prišli smo v taborišče Litostroj. Naslednjo leto sem bil 17. marca z nekaterimi prestavljen v Tacen, kjer smo gradili šolo za miličnike. Tretja postaja pa so bile Medvode, kamor so nas prepeljali v začetku julija. Tu je bilo življenje že bolj znosno. Pripravljali so se na to, da nas bodo spustili domov. Gradili smo elektrarno. V taborišču nas je bilo za tri izmene: dopoldanska, popoldanska in nočna. V vsaki nas je bilo okrog 50.
V drugi polovici leta 1950 so začeli množično odpuščati DKD zapornike. Vsak dan je šla kakšna skupina domov. 28. avgusta 1950 sem bil odpuščen tudi jaz. V pisarni sem moral podpisati listino o izpustu, kjer je tudi pisalo, da ne bom nikoli nikjer govoril, kje sem bil in kaj sem delal. Doma je bilo ob mojem prihodu splošno veselje, ki pa ni dolgo trajalo. Čez dan ali dva me je prišel iskat miličnik in me odpeljal na Ozno v Črnomelj. Proti večeru sta me zaslišala dva mlada oznovca in mi grozila s sodnim procesom: ‘Dobro premisli! Zdaj je od tebe odvisno, kako se boš obnašal.’ Noč sem prebil v kleti na razmajanem kavču. Zgodaj zjutraj so me ponovno zaslišali. Ko sem rekel, da nimam kaj razmišljati, je oznovec udaril kar naravnost: ‘Če je tako, bomo pa očeta aretirali.’ To me je zlomilo, da sem mu rekel: ‘Če je tako, bom pa šel kaj drugega študirat.’ Takoj je vstal, mi dal čez mizo roko in dejal: ‘Saj sem vedel, da se bo dalo iz tebe še kaj narediti. Kot maturant imaš odprta vsa področja študija. Pojdi kamorkoli, samo tja ne, kot si mislil!’
Začetek akademskega leta se je bližal. Šel sem v Ljubljano k škofu Vovku in mu vse povedal. Dejal je: ‘Niste edini. Odločite se, kakor želite. Če se boste premislili, vrata k meni so vam vedno odprta.’ Vpisal sem se na Prirodoslovno-matematično fakulteto in en semester poslušal zelo zanimiva predavanja. V tem času sem v semenišču obiskoval prijatelje iz taborišča. Zlasti Lojze Drobež, poznejši župnik v Šentjurju pri Celju, mi je dajal korajžo, naj pridem v semenišče, da se mi ne bo nič zgodilo. In res sem spet šel k škofu Vovku. V semenišče sem prišel na sam pustni torek 1951, ko so se tam ravno začele vsakoletne duhovne vaje.
Novo mašo sem imel 10. julija 1955 v Dragatušu. Pridigal mi je bratranec Pavel Verderber, ki je bil tedaj župnik v Vinici. Slovesnost je potekala brez težav, oblast ni prav nič nagajala. Zlobni jeziki so rekli, da sem se lepo držal samo pri ofru. Po novi maši sta bili pred menoj še dve leti bogoslovnega študija in življenja v semenišču. Ob nedeljah sem v tem času hodil pomagat v Domžale, kjer je župnikoval profesor Matija Tomc. Ob koncu šestega letnika sem dobil dekret za rednega kaplana na Vrhniki pri dekanu Pečniku in po štirih letih te službe prišel za župnika na Bohinjsko Belo.
Danes ni lahko biti duhovnik. Na rokah te bodo nosili, če boš v vsem dal ljudem prav. Če jim boš oznanjal evangelij tako, kot oni želijo. Če ga boš pa oznanjal tako, kot ga je Kristus, boš kmalu v konfliktu z njimi. Ne z vsemi, z mnogimi. Srečni smo tisti, ki nam gospodinjijo sestre, nekaterim mame, dokler le morejo, ali kdo od sorodnikov. To srečo imam jaz že ves čas, odkar sem župnik. Zame se je žrtvovala sestra Milka, ki me spremlja že od Bohinjske Bele. Dolga leta je hodila v službo kot medicinska sestra na Jesenice, pozneje v Kranj. Kolikor ima prostega časa, se ukvarja z rožami. Posebno veselje ima do gorenjskih nageljnov.
Če bi bil še enkrat mlad, na razpotju življenja, bi se kljub vsemu, kar je bilo manj veselega, ponovno odločil za duhovnika. Bilo je veliko veselega in lepega kljub težavam. Biti duhovnik, in to tudi danes, je zelo zahteven, obenem pa lep poklic.«
3. Kako se je začelo
3.1. Trpljenje otrok v vojni in revoluciji
Janko Maček
3.1.1.
V 73. številki Zaveze smo v uvodu h Kako se je začelo opozorili na Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Že tedaj so nam bili znani nekateri »slovenski« pomisleki proti omenjeni resoluciji, kasneje pa se jih je nabralo še več, med njimi tudi ta, da pri nas obsodba komunizma ni potrebna, saj ga po letu 1953 pravzaprav ni bilo več, in drugi, da se imenovani resoluciji preveč pozna splošna tendenca desnice po prevladi v evropski politiki.
V svojem 15. členu Resolucija poziva k »razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bi lahko dostojanstveno in nepristransko počastili njihov spomin«. Ker naš parlament o resoluciji ni razpravljal in je vprašanje, koliko bo sploh razpravljal, politični vrh tudi o obeležitvi 23. avgusta ni dal nobenega mnenja oziroma predloga, le Študijski center za narodno spravo je v ta namen pripravil predvajanje filma o Angeli Vode na gradu Rajhenburg v Brestanici, kjer je bila Vodetova kar šest let zaprta. Očitno se slovenska politika niti približno ne more poenotiti glede obsodbe zločinov med vojno in po njej oziroma obsodbe totalitarizmov, med njimi tudi komunizma, zato se vedno znova govori »o potrebi poštene in nepristranske analize polpretekle zgodovine«.
Ali ni vsak Kako se je začelo delček take analize. Tudi tragična zgodba Kopačevih z Žirovskega vrha, ki je na videz čisto preprosta, v resnici pa silno zapletena, je lahko korak k večji preglednosti in boljšemu razumevanju našega polpreteklega časa. Do otrok, ki niso niti načrtovali nasilja niti ga izvajali, pač pa bili njegove žrtve in večinoma nosili težke posledice hotenih ali nehotenih dejanj drugih, čutimo še posebno sočutje. Naj bo njim posvečena naša zgodba ob prvem vseevropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih sistemov. Nobena poprava krivic jim ne more vrniti izgubljenega otroštva, ne more dokončno ozdraviti ran, ki jim jih je vsekal ta ali oni totalitarni sistem.
3.1.2. Balantačevi z Dobračeve
Leta 1906 je prišel v Žiri za kaplana Pavel Perko, ki je le nekaj let prej pel novo mašo v Poljanah. Domnevamo, da je mladi gospod že tedaj čutil v sebi pisateljsko žilico, saj je leta 1914 pri Mohorjevi družbi v 68. zvezku Slovenskih večernic izšla njegova črtica Goljuf – kot spomin na leta kaplanovanja v Žireh. Čeprav je tu deloval samo štiri leta, se je nekaterih žirovskih dogodkov spominjal še v poznih letih, ki jih je preživljal na Muljavi na Dolenjskem, kjer je leta 1970 zaključil svoje zemeljsko popotovanje. V času Perkovega kaplanovanja so v Žireh gradili novo župnijsko cerkev, kar na hitro pa so na Dobračevi dobili prosvetni dom, prvi kulturni dom v občini. Toda ali nismo napovedali zgodbo o družini z Žirovskega vrha? Zakaj sedaj besede o kaplanu in njegovi Mohorjevi knjigi? Ta Perkova črtica je namreč povezana s Kopačevo družino, govori o njenih koreninah. Zemljišče za postavitev prosvetnega doma je namreč odstopil Janez Kopač, po domače Balantač, in s tem omogočil, da je prosvetni dom postal tako rekoč njegov sosed.
Janez Kopač, mladi gospodar Balantačeve kmetije, se je leta 1898 poročil z Marjano Gnezda in v zakonu se jima je rodilo osem sinov: Janez, Albin, Filip, Hieronim, Maks, Feliks, Alojz in Anton. Leta 1909, še pred rojstvom najmlajšega sina Antona, je komaj 35-letni oče Janez umrl. Vse breme skrbi za številno družino in domačijo je tako padlo na mamo Marijo. Pogumno ga je sprejela in nekaj desetletij vztrajno skrbela za materialne in duhovne potrebe svojih fantov; z njimi je preživela čas miru in čas dveh svetovnih vojn ter komunistične revolucije, ko so se tudi nad žirovsko kotlino in okoliškimi hribi zgrnili hudourni oblaki.
Feliks Kopač je bil rojen leta 1907 kot šesti otrok v družini. Kot večina njegovih vrstnikov se je izučil za čevljarja in dobil zaposlitev v domačem kraju. Ko je imel za silo zagotovljeno materialno eksistenco, je seveda začel misliti na lastno družinsko ognjišče. V Plastuhovi grapi je kupil nekaj zemlje in postavil hišico, ki naj bi bila prijeten dom njemu in njegovi družini. Spomladi 1929 se je poročil s Terezijo Mlinar, Grogcovo iz Žirovskega Vrha, in še isto leto sta dobila sina Antona, ki pa je še ne dveleten umrl. Leta 1932 je prijokala na svet hčerka Marija; dočakala je sedem let starosti in umrla. Leta 1934 je bil rojen Heronim,[Stran 026] najstarejši od še živečih Kopačevih otrok, dobro leto za njim pa Viktorija. Marca 1937 sta luč Plastuhove grape zagledala dvojčka Tomislav in Hilda. Kot zanimivost v zvezi z njunim rojstvom naj omenimo, da sta bila rojena opolnoči, zato ima Tomislav, ki je prvi prišel na svet, rojstni datum 1.3.1937, Hilda pa 2.3.1937. Po 13 mesecih življenja je Hilda aprila 1938 umrla. Dober mesec po njeni smrti se je pa rodila Bernarda, ki je najmlajša od štirih še živečih otrok Feliksa Kopača in njegove žene Terezije.
Kmalu po rojstvu hčerke Bernarde sta se Feliks in Terezija razšla, kar je bilo za tisti čas precej nenavadno. Sicer se je pa vse življenje na nekoč odmaknjenem in samotnem Žirovskem vrhu precej spremenilo, odkar so leta 1936 začeli graditi Rupnikovo linijo. Pri gradnji je bilo zaposlenih veliko domačinov, vendar so prišli tudi tuji delavci, zlasti oficirji, inženirji in delovodje. Ti so poleg stanovanja potrebovali tudi gostilne za prehrano in razvedrilo. Samo ugibamo lahko, kaj je mamo Terezijo nagnilo, da je s štirimi otroki v starosti od 4 let do nekaj mesecev zapustila hišico v Plastuhovi grapi in odšla na zapuščeno Česnovo domačijo v Žirovskem Vrhu. Nekateri menijo, da ji je oče Feliks tudi po tem še dajal del svojega zaslužka in tako pomagal pri vzdrževanju otrok, otroci se pa spomnijo, da je bila mati veliko zdoma, ker je hodila na dnino k okoliškim kmetom, in da so vedno težko čakali, kdaj bo prišla domov in prinesla kruha ali kaj drugega za njihove lačne želodčke. Preden je zjutraj šla od doma, jim je navadno pripravila kako jed, saj kruha skoraj nikoli niso imeli, toda dan je bil dolg in poleg lakote jim je bilo tudi dolgčas. Niso razumeli, zakaj morajo biti cele dneve sami in večkrat jih je bilo strah, ko je okrog hiše zatulil veter in so iz nevihtnih oblakov, ki so se skoraj dotikali hriba, švigale strele.
3.1.3. Ločena družina v času vojne in revolucije
Anton Žakelj pripoveduje v svojih spominih, kako je bil spomladi 1940 šest tednov na orožnih vajah na Golem vrhu, vzhodnem koncu 11 km dolgega Žirovskega vrha. Njegov vodni oficir je bil Stane Žagar, v Poljanski vstaji decembra 1941 in nato v dražgoški bitki znan kot politkomisar Cankarjevega bataljona. Nekega dne po kosilu je Žakelj zlezel v breg nad barako in bral knjigo. Branje ga je tako prevzelo, da je skoraj pozabil na popoldansko predavanje, ki je bilo obvezno. Stekel je v barako, v naglici zgrešil vrata predavalnice in planil v sobo, kjer so v zaupnem pogovoru[Stran 27] sedeli Žagar, slaščičar iz Ljubljane More, ki je kasneje imel pomembno vlogo pri OF in neki mizar iz Novega mesta. Očitno je Žagar že zbiral okrog sebe somišljenike.
V marcu 1941 je Žakelj spet dobil poziv na orožne vaje. Na cvetno nedeljo so zvedeli, da se je začela vojna. V sredo, 9. aprila zvečer, so na lesene vozove z volovsko vprego, ki so jih morali dati okoliški kmetje, naložili nove trdnjavske strojnice še v zabojih, municijo in nekaj druge opreme, zažgali barake in odšli proti Polhovemu Gradcu in Dobrovi. Blizu Dobrove je njihova četa razpadla in Žirovci so se vrnili domov. Proti Dobrovi je tedaj bežalo tudi precej žirovskih civilistov; bili so namreč opozorjeni, naj se umaknejo, kajti ko se bo začel boj, bodo Žiri med dvema ognjema. Seveda je bil njihov umik čisto brez potrebe, saj iz domnevno nepremagljivih utrdb na Žirovskem vrhu proti Italijanom ni bil oddan niti en strel. Nekateri, ki so se zatekli samo v Plastuhovo grapo, so se lahko hitro vrnili domov. Italijani so na veliki petek zjutraj poslali na Žirovski vrh nekaj topovskih granat, potem pa je spet vse utihnilo. Sredi dopoldneva so »prodrli« prvi Italijani v Žiri in potem se je po tej poti proti Ljubljani menda zvrstila cela divizija. Italijanska zasedba v Žireh pa je bila kratkotrajna; 27. aprila 1941 so prišli Nemci in ostali do 23. oktobra 1943, ko je bila njihova žirovska postojanka ukinjena. Iz Žirov in Gorenje vasi so nemške patrole prihajale tudi na Žirovski vrh, kjer pa so se na samotnih domačijah že zgodaj pojavili tudi partizani, čeprav poljanska vstaja do tja ni segla in tudi leto 1942 ni prineslo večjih pretresov.
Kopačevi otroci na Česnovi domačiji so bili tudi po aprilu 1941 večinoma sami. Verjeli so, da mati hodi v »žernado«, saj mora zaslužiti tudi zanje. Na redke čase jih je obiskala stara mama in jim kaj malega prinesla, včasih so šli za kako uro k njej k Grogcu, vendar so se morali kmalu vrniti domov, da so poskrbeli za kozo in zajčke. Niso vedeli, da je njihova mama novembra 1942 rodila osmega otroka, sina Janeza, ki ga menda nikoli ni prinesla k Česnu in je že spomladi 1943 umrl. Proti koncu bivanja pri Česnu in še posebno kasneje, ko so eno leto spet stanovali v Plastuhovi grapi, so jih večkrat obiskali neki vojaki. Spraševali so za mamo in se jezili, ko je ni bilo doma. Mati je otrokom naročila, kako naj odgovarjajo, če bodo spraševali zanjo, pa jim niso verjeli. Tako so se otroci takih obiskov bali. Nekoč, ko so opazili, da se vojaki bližajo hiši, so hitro zaklenili vrata in se poskrili. Rukali so na vrata in gledali skozi okna, nato pa odšli. Otroci so se oddahnili,[Stran 028] da se ni bilo treba izgovarjati, zakaj mame ni doma.
Ob drugi priliki je mama poslala Viktorijo, da je iz Plastuhove grape nesla pisemce k stari mami v Žirovski Vrh. Pisemce ji je pripela pod krilce in zabičala, da ga lahko izroči samo stari mami. Če na poti koga sreča, naj pozdravi in pove, da gre k babici na obisk. Viktorija je bila tedaj stara nekaj več kot osem let in je to in ono že vedela, ne pa še dobro razumela. Čeprav ji mama tega ni povedala, je slutila, da je pisemce namenjeno partizanom in da ga je mama skrila pred Nemci. Od Kopačeve hiše v Plastuhovi grapi do Grogca je bilo približno pol ure hoda navkreber. Ko je bila že blizu babičine hiše, ji je nepričakovano prišlo nasproti nekaj vojakov. Ni poznala njihove uniforme, vendar je pomislila, da so Nemci in pozdravila: »Heil Hitler!« Čudno so jo pogledali in eden od njih je zapretil: »Glej, da ne boš nikoli več tako govorila, sicer boš ob glavo!« Bili so partizani, morda prav tisti, ki jim je bilo namenjeno njeno pisemce.
Ko so bili v Plastuhovi grapi že brez očeta, mame čez dan skoraj nikoli ni bilo doma. Navadno je odšla zgodaj zjutraj in se šele proti večeru ali ponoči vrnila. Ko se je na povratku bližala domači hišici, je vedno že od daleč klicala: »Vika, Vika!« Na te klice ji je hči pritekla naproti in tako je mama vedela, da je doma varno, da je ne čakajo kaki vojaki, ki so večkrat spraševali zanjo in tudi grozili otrokom.
Med veliko nemško hajko so bili še pri Česnu v Žirovskem Vrhu. Bilo je tedaj ali morda kdaj drugič, ko je nizko nad hribom priletelo letalo in tudi odvrglo nekaj bomb. Menda je otrokom nekdo naročil, naj pred letali zbežijo v gozd, ki je bil tik za hišo. Prestrašeni so čepeli v grmovju in čakali, da se je vse umirilo, potem pa se vrnili v hišo. Na drugem koncu hriba blizu meje se je slišalo drdranje brzostrelk in mitraljezov. Otroci seveda niso mogli vedeti, kaj se je tedaj dogajalo. V Enciklopediji Slovenije beremo pod geslom Žirovski vrh sledeče: Poleti 1943 so se na ozkem grebenu Žirovskega vrha zbrale pred odhodom na Dolenjsko enote Prešernove brigade in čakale na orožje, ki jim ga je obljubil nemški provokator; 2. avgusta so enote nemških orožnikov, obmejnih stražnikov, policistov in vojakov, okrepljene z oklopnimi vozili in reflektorji, obkolile okrog 600 partizanov v 30 km dolg obroč, ozemlje pa sta v naslednjih dneh v strelcih preiskala dva bataljona 19. SS policijskega polka. V prvi noči se je iz obkoljenega območja prebil 1. bataljon brigade z okrog 100 borci, naslednjo noč še 143 borcev, drugi so se skušali prikriti in se rešiti v manjših skupinah; padlo je 55 partizanov, 93 je bilo ujetih. (ES 15) Anton Žakelj pa je v ponedeljek, 2. avgusta 1943, zapisal sledeče: »Naše spanje je postalo tako rahlo, da me zbudi brskanje vrabca v strešnem žlebu. Nič čudnega, če me je ob pol štirih zbudilo večje število financarjev, pa kakih 30 različnih avtomobilov, ki so prihajali iz Loke in se usmerili proti Račevi. Najprej sem pomislil, da bodo spet selili. Ko se je zdanilo, smo izvedeli, da se je začela hajka na Žirovskem vrhu, v kateri menda sodeluje tudi nekaj domačih policistov, ki so bili mobilizirani pred nekaj tedni. Govori se, da je prišlo včeraj v Kladje 800 ali celo več partizanov, le redki so imeli puške, torej za odpor popolnoma nesposobni.
4. avgusta, četrtek: Pred četrto uro zjutraj me je zbudilo kričanje: „Juriš! Živio Stalin! Smrt fašizmu!“ Pa to morajo biti partizani, Nemci ne bi tako vpili. Po glasu bi sodil, da jih je bilo vsaj 200 na razdalji od 1 do 2 km. Streljanje se je ponavljalo vse do petih. Ob šestih sem vstal in se s kolesom odpeljal na Selo. Od Dobračeve naprej so bile povsod ob cesti[Stran 029] straže, pripravljene na napad. Žarometov, ki so tipali vso noč navzgor po Šurkovi grapi, ni bilo več. Pozneje sem izvedel, da so bili partizani nekje na Ledinici v stalni zvezi z onimi v gozdu s signalno lučjo in jim dajali navodila, kje naj narede izpad. Tega je vodil mlad fant Leopold Kavčič, Mrovcov Polde iz Stare vasi, ki se je splaznil po gosti praproti v grapi v bližino žarometa in ga z rafalom razbil. To je bil znak za izpad. Partizani so vdrli čez cesto v koruzo in po njej proti Ledinici. Na travniku so dali duška svoji sreči. Čez dve uri so bili na italijanski strani na varnem. Rezultat te največje hajke na Žirovskem je bil 55 (po drugih vesteh 45) mrtvih in 98 ujetih. Nekaj mrtvih so ljudje našli še pozneje, ko so spravljali praprot. 5. avgusta 1943, četrtek: Govori se, da je partizansko poveljstvo že v soboto vedelo, da Nemci pripravljajo ofenzivo, pa niso nič ukrenili, ali pa je bila celo izdaja. Zdaj za vso nesrečo dolže ‘belčke in Mihajlovičeve četnike’.« Tako Anton Žakelj.
Med partizani, ki so jih Nemci v začetku avgusta 1943 zajeli na Žirovskem vrhu, je bil tudi Maks Kopač, eno leto starejši brat Feliksa Kopača, očeta razbite družine iz Plastuhove grape. Iz daljšega zapisa, ki ga je nekdanji partizan Vinko Govekar v nadaljevanjih objavljal o Žireh in Žirovcih med osvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo v Loških razgledih, zvemo, da je Maks Kopač z Dobračeve skupaj z Rudijem Kavčičem iz Nove vasi in še nekaterimi žirovskimi fanti šel k partizanom v juniju 1943. Kot trdi Govekar, se je Maks kmalu po veliki ofenzivi pojavil v Žirovskem Vrhu kot nemški policist. »Očitno se je takoj ponudil v njihovo (nemško) službo in izdal vse, kar je vedel o partizanih in njihovih sodelavcih. Ugotovljeno je, da je šel v partizane po nalogu gestapa v Škofji Loki. Njegov partizanski psevdonim je bil Judež. V službi gestapa je bil eden najbolj zloglasnih in za takšno mrežo je pritegnil tudi brata Feliksa in Rudolfa Kavčiča, ki sta za svoje delo prejela zasluženo kazen.« ( Loški razgledi 14, str. 31) Tako žirovski partizanski kronist Govekar. Ali mu lahko verjamemo? Iz dnevnika Antona Žaklja, ki seveda gleda na tedanje razmere precej drugače kot Govekar, pa tudi iz drugih pripovedi vemo, da je bil Maks Kopač 23. oktobra 1943 v policijski uniformi med Nemci, ki so prišli na pomoč ob umiku posadke iz Žirov. V dnevnik sobote 23. oktobra 1943 je namreč Žakelj zapisal tudi tole: »Opazoval sem množico pred zadrugo. Skoraj brez izjeme je vsak nesel kak zavoj ali vsaj par čevljev; nekateri so pomagali nakladati, drugi so nosili na svoje domove. Neki domačin, ki je delal pri Gestapu v Loki, je spremljal tovornjak, in kadar je kje videl kakega človeka, metal čevlje s tovornjaka. Bolje, da dobe domačini kot Nemci! Tako se je tisti dan izgubilo kakih 5 do 6 tisoč parov čevljev. V Ljudski dom v Kranju so jih pripeljali samo okrog 24.000 parov.«
Zakaj govorimo o Maksu Kopaču in o čevljih? Ker bi radi vsaj nekoliko spoznali vzroke smrti Maksovega brata Feliksa. 17. avgusta 1943, manj kot štirinajst dni po hajki na Žirovskem Vrhu, so ga partizani – verjetno domačini – odpeljali v gozd in ubili. Ko skušamo o njegovi smrti kaj več izvedeti od domačinov, slišimo, da je bil tudi on gestapovec ali esesovec. Ker nas zanimajo dokazi za tako hudo obdolžitev, nam ponudijo tisto znano krilatico: Nekaj je že moralo biti, nekaj so gotovo vedeli, da so se ga lotili. Torej je tista »zaslužena kazen«, o kateri piše Govekar, sama po sebi umevna? Nekateri menijo, da bi razlog za Feliksovo smrt lahko bil v tem, da sta bila z ženo sprta in vsak na drugem bregu slovenske[Stran 030] razdvojenosti. Kaj pa podatek, da je oče verjetno do zadnjega vsaj občasno prispeval za vzdrževanje otrok? Kako bi Maks v enem tednu po odhodu od partizanov že imel vohunsko mrežo na Žirovskem vrhu? Koliko je sploh vedel o partizanih, ko je bil med njimi komaj en mesec? Mar ga ni že od prvega dne spremljalo njihovo nezaupanje, ker je izhajal iz »klerikalne« družine?
Feliksovo truplo so konec avgusta, kakih štirinajst dni po njegovi smrti, našli otroci, ki so nabirali gobe. Med njimi sta bila tudi Viktorija in Tomaž Kopač, ki v razpadajočem truplu sicer nista prepoznala očeta, jima je pa odkritje kljub temu vtisnilo težak pečat. Truplo sploh ni bilo v zemlji, ampak je ležalo v neki kotanji, delno pokrito z listjem in vejami. Za dostojen pogreb so poskrbeli Feliksovi bratje, različnih govoric, ki so se tedaj razširile, pa niso mogli preprečiti. Mati Terezija in otroci so se takoj po pogrebu preselili v Plastuhovo grapo in potem tam ostali do njene nasilne smrti.
3.1.4. Vpad četnikov 13. septembra 1944 in smrt matere Terezije
Tudi po preselitvi so bili Kopačevi otroci veliko sami. Hieronim je bil tedaj že v desetem letu, Viktorija pa v devetem. Težko življenje ju je zgodaj naučilo razmišljati s svojo glavo. Slutila sta, da mama poleg dnin, na katere se je vedno izgovarjala in z njimi opravičevala svojo odsotnost od doma, opravlja še neka druga nevarna pota. Tudi usodnega 13. septembra je šla od doma, ko je bilo še temačno. Mogoče je v podobnih slučajih res večkrat šla na Žirovski vrh, toda tisti dan je očitno šla v Žiri, kjer so jo potem prijeli četniki, ki so menda prišli od idrijske strani, čeprav je njihova baza bila nekje v Polhograjskem hribovju. 15. zvezek Enciklopedije Slovenije temu četniškemu vdoru v Žiri nameni en sam stavek: »Četniški odred iz Polhograjskega hribovja je 13. septembra 1944 aretiral 40 domačinov in 3 od njih z 2 ujetima partizanoma na poti proti Goropekam ustrelil.« O tem dogodku precej obširno piše Vinko Govekar v Loških razgledih. Pravi, da je bil 12. septembra v Kladju napaden Vojkov bataljon. Napadla naj bi ga Rupnikov udarni bataljon in gorenjski četniški odred, ki je navadno imel svoj sedež v okolici Podlipe. 13. septembra pa se je že okoli 3. ure zjutraj slišalo streljanje iz pušk in mitraljezov v Žirovskem vrhu in tudi po drugih hribih, okrog sedmih zjutraj pa so se v Žireh pojavili »četniki z domobranci in črnorokci«. Pobirali so ljudi po hišah in jih zganjali na dvorišče Katrnikove gostilne. Obnašali so se grobo in vsevprek streljali. Pri Katrniku je četniški komandant Bitenc govoril preplašeni množici, da partizani ne bodo nikdar zmagali in naj ne sodelujejo z njimi. Napovedal je, da bodo četniki v Žireh naredili red tako, da bodo ob vsakem obisku pobili nekaj ljudi. Nato so večino množice spustili domov, obdržali pa zdravnika Demšarja, Poldeta Potočnika, Vinka Zajca, Milko Zajc, Marjanco Jereb, Terezijo Kopač in dva neznana partizana. Milko Zajc so na posredovanje Francke Demšar izpustili, ostale pridržane pa odpeljali s seboj proti Goropekam. Vso pot so streljali in okrog treh popoldne končno izginili za goropeškimi gmajnami. Naslednje jutro sta se žena dr. Demšarja in Ivanka Peternel odpravili proti Goropekam, da bi poizvedeli, kam so četniki odpeljali žrtve. Zelo sta se prestrašili, ko sta ob poti naleteli na več trupel. »Zdravnikova žena je takoj prepoznala moža dr. Demšarja, Peternelova pa svojo sestro Marjanco Jereb iz Brekovic, poleg njiju je ležala še Terezija Kopač, gospodinja in mati treh otrok z Žirovskega vrha in oba partizana.« (Loški razgledi 15, str. 28) Govekar zaključi svoje poročilo s pripombo, da je ta zločin pretresel vso bližnjo in daljno okolico. Ne vemo, zakaj navaja osem oseb, ki naj bi jih četniki po »mitingu« pred Katrnikovo gostilno zadržali, ko je že od začetka znano, da so proti Goropekam odpeljali le dr. Demšarja, dva neznana partizana in Kopačevo ter Jerebovo. Zmotil se je tudi v številu Kopačevih otrok.
Naj dodamo še zanimivo izpoved domačina, ki je bila napisana šele po osamosvojitvi, pričevalec pa je bil v času dogodka star devet let: »Tisti dan so prišli v Žiri ta beli in še neki drugi. Nagnali so nas iz hiš in smo morali tja pred Katrnika. Dobro se spominjam, da so bili na mizi ravno krompirjevi žganci. Morali smo ubogati in vse pustiti. Mama je šla naprej, mi otroci pa za njo. Meni so bili v glavi samo žganci, zato sem jo ucvrl nazaj domov, se najedel in se potem pridružil našim pri Katrniku. Tam smo se prerivali in eden je nekaj govoril. Vsebine se pa ne spomnim več. Vem le to, da so potem nas vse spustili, le tiste štiri ali pet pa odgnali proti Goropekam. Starejši ljudje so brž izginili na svoje domove, mi otroci pa smo se še lovili in podili tam okoli. Naenkrat pa se je pojavil terenec Mirko Loštrek z brzostrelko in še dva oborožena domačina. Nas okrog deset otrok so nagnali, da smo šli kakih 50 m pred njimi proti Goropekam. Ko smo prišli do Mršakove[Stran 031] hiše, je zaropotalo. Takrat so jih pobili. Morali smo iti še naprej, in ko smo prišli do tistega ovinka, smo jih zagledali: Marjanca je prav čudno ležala, dr. Demšar je imel v glavi tri luknje, tega se še dobro spominjam. Pa še drugi so bili tam okoli. Za nami so prišli še oni trije. Ne vem, kje so bili prej skriti. Ko so videli mrliče, so nas spustili domov. Bili smo jim živi ščit. Če bi prišlo do spopada, bi najprej udarilo po nas. Bili pa smo tako tudi prve priče umora.«
Potem so dr. Demšarja položili na mrtvaški oder v njegovi domači hiši, Marjanco, Terezijo in oba partizana pa v cerkvi. Pogreb je bil na Dobračevi 15. septembra zvečer. Govekar piše, da je bil pogreb zvečer zaradi varnosti. – V zvezi z našo zgodbo bi radi kaj več zvedeli o Tereziji Kopač; kje so jo 13. septembra prijeli, zakaj so jo uvrstili med talce in podobno. Govekar o tem nič ne pove. V tednu med 11. in 17. aprilom 1948 je bila v Ljubljani sodna razprava proti Mirku Bitencu in njegovi skupini, o kateri je Slovenski poročevalec obširno pisal. Na razpravi so sicer govorili tudi o petih žrtvah v Žireh, iz nje izvemo, da sta bili Marjanca Jereb in Terezija Kopač aktivistki, kaj več pa ne. Seveda je bil žirovski dogodek le ena od številnih točk Bitenčevega procesa. Sodišče je vložilo veliko truda, da bi Bitencu dokazalo neposredno odgovornost za ustrelitev dr. Demšarja in drugih, čeprav se je sam skliceval na to, da je bil pri tistem pohodu samo zraven, vodil in o vsem odločal pa da je tedaj njegov kapetan Kuhar.
Govekarjev opis 13. septembra 1944 se nam zdi v nekaterih točkah skregan z logiko, vendar se ujema s spomini Kopačevih otrok in jih potrjuje. Viktorija je namreč še danes prepričana, da je mati tisto usodno jutro nekje na Žirovskem vrhu namesto na svoje zaupnike naletela na četnike, ki so jo potem odpeljali s seboj v Žiri. Na ta način bi bilo tudi pojasnjeno, kako sta v skupino petih četniških žrtev prišla dva Žirovcem neznana partizana. Ko listamo po Govekarjevi kroniki, stopajo pred nas številni žirovski domačini, tako ali drugače zaslužni za Partijo in OF, vendar Terezije Kopač ni med njimi. Zdi se, da je tudi v gibanju, kjer so se nekateri zelo hitro povzpeli, ostala samo »dninarica«. Pravijo, da so represalijo 13. septembra 1944 v Žireh na splošno obsojali tudi tisti, ki niso bili somišljeniki OF. V dr. Demšarju so videli zlasti zdravnika, ki jim je bil vedno na razpolago, vedno pripravljen pomagati, ne pa revolucionarja in politika.
Upali bi si trditi, da se ena stran z umori nikoli ni sprijaznila, čeprav jih je tu in tam tudi zagrešila, medtem ko jih je druga stran od začetka imela kot normalno sredstvo za uveljavitev svoje oblasti. Poglejmo nekaj, večinoma že znanih primerov. V maju 1943 je v Žireh in okolici močno odjeknil umor štirih Polonkarjevih iz Račeve. Anton Žakelj je tedaj zapisal, da so ljudje to dejanje vsi od kraja obsojali. Partizani so potem grozili, da si bodo zapomnili vsakega, ki bi »likvidirane« šel kropit ali na njihov pogreb. Govekar pa to dejanje takole opravičuje: »Področje Račeve in zgornji del Žirovskega vrha je bil za partizane vedno nevarnejši. Tu so se pojavili belogardisti, ki so organizirali svojo postojanko na Vrhu Treh Kraljev, pa tudi Nemci so imeli v tem delu razpredene svoje mreže. Partizansko vodstvo se je odločilo, da temu naredi konec. V spodnjem delu Račeve so 20. maja likvidirali najbolj osumljene, kar naj bi bilo opomin ostalim. – Za vsako ceno je bilo treba ustrahovati izdajalce in vohune. Tako so 30. maja tudi na Selu za vedno posvetili nekemu vohunu, ki se je po navodilih gestapa vrinil celo na avtobus za sprevodnika, da bi kontroliral potnike.« Anton Žakelj o tem[Stran 032] trezno zapiše sledeče: »30. maja popoldne je Barborčev Pavle iz gostilne na Selu odpeljal 18-letnega Franca Eržena, Gantarjevega z Dobračeve, in ga nad Aleksandrom ustrelil. Pravijo, da je bil France v službi Gestapa ali SS. Težko je verjeti, da bi bilo med nami toliko izdajalcev.« Na praznik vnebohoda, 3. junija, se je Anton Žakelj na Dobračevi sestal s partizanskim funkcionarjem Milanom Žirovnikom, ki je kljub bližini nemške postojanke prišel domov na obisk. Imela sta dolg pogovor in na koncu je Žakelj vprašal: »Ali je res, da partizani morijo noseče žene in da so na neki kmetiji v Potoku pri Šentjoštu umorili osem ljudi, ker niso našli domačega sina bogoslovca? Zakaj partizansko vodstvo tega ne demantira? To je namreč zelo slabo za dober glas OF«. Rad bi vprašal glede Polonkarjevih iz Račeve, pa se ni upal. Žirovnik je dolgo premišljeval, končno pa odgovoril: »Ljudem je treba zabiti strah v kosti.« Ali ni Govekar v nekoliko prijaznejšem tonu povedal isto? Tudi po nemški hajki na Žirovskem vrhu je bilo treba pokazati, da ima OF oziroma VOS vajeti še vedno v rokah. Zato sta morala pasti Feliks Kopač in Rudi Kavčič.
Le dober mesec po 23. oktobru 1943, ko so Nemci zapustili Žiri, vendar so se občasno še vračali, so partizani na njegovem domu na Dobračevi ustrelili Anžeta – Ivana Zajca, kar bi lahko označili za prelomnico v odnosih med taborom revolucionarjev in drugim taborom, ki mu do Zajčeve smrti skoraj ne bi mogli reči protirevolucionarni, saj ni ničesar ukrenil proti svojim nasprotnikom; molče je sprejemal njihove zastraševalne »likvidacije« in mobilizacije, ni jih izdajal okupatorju, ideološko pa se seveda z njimi ni strinjal. Ko pa so domači partizani v noči na 30. november ubili Ivana Zajca, je situacija, ki je bila že nekaj časa napeta do skrajnosti, dosegla vrelišče. Nekaj čevljarjev je že pred pogrebom, še več pa takoj po pogrebu odšlo v Kranj, drugi fantje pa k domobrancem v Rovte. Ko so Nemci 23. oktobra odpeljali čevljarske stroje, nihče ni bil pripravljen iti z njimi, sedaj pa so vsi obziri nenadoma odpadli. Nič ni pomagalo, da so razširili govorico, da je bil Ivan Zajec ustreljen po pomoti, zaradi nesrečnega naključja in podobno. O tisti »pomoti« zgovorno priča dejstvo, da so po vojni zaplenili vse Zajčevo premoženje. Sicer smo pa o tem v Zavezi že nekajkrat pisali, pa vendar nekatere opise ponavljamo, ker se nam zdijo bistveni za razumevanje dogodkov letu 1944 in 1945.
16. novembra 1943, štirinajst dni pred Zajčevo smrtjo, je preko Žirovskega vrha prišla v Žiri močna nemška enota. Partizani in vsa nova oblast so se pred njimi še pravočasno[Stran 033] umaknili. Tri dni so se Nemci zadrževali v Žireh in okolici, preiskovali in plenili, nato pa odšli proti Rovtam. Bili so surovi in pred odhodom so zagrozili, da bodo s topniškim ognjem uničili Žiri, če bodo zvedeli, da so tu partizani. Ljudje so bili prestrašeni in nekateri so pomislili, da bi bilo dobro imeti v Žireh domobransko postojanko. Bi bili vsaj varni pred Nemci. Za mnenje so vprašali tudi Ivana Zajca, ki je veljal za enega najbolj poštenih in preudarnih mož v trgu in okolici. Njegov odgovor je bil približno takšen: »Dobro vem, kaj nam preti – meni še posebno, toda mi katoličani ne smemo začeti oborožene akcije. Ko bodo nekatere od nas pobili, se bodo pa ljudje sami organizirali. Začeti pa mi ne smemo!« Štirinajst dni kasneje je bil Zajec mrtev in precej mož ter fantov se je organiziralo tako, da so zapustili Žiri. Kljub temu so partizani v začetku februarja podrli in požgali v Žireh vse javne zgradbe. Govekarjeva kronika o tem takole poroča: »V noči med 5. in 6. februarjem 1944 so v Žireh odjeknile močne eksplozije. Minerski vod Prešernove brigade je miniral in zažgal vsa javna poslopja: prosvetni dom, Sokolski dom, staro in novo župnišče, mežnarijo, šolo in carinarnico v Osojnici. Ljudje so se zelo bali, ker niso vedeli, kaj se dogaja. V nedeljo, 6. februarja zvečer, so zažgali še občinsko hišo. Čez nekaj dni se je izvedelo, da so partizani s temi akcijami preprečili ustanovitev domobranske postojanke. Vendar se domačini s tem kar niso mogli sprijazniti. (Loški razgledi 15, str. 15 in 16 )
3.1.5. Težka usoda Terezijinih otrok
Tisti večer, ko so na dobračevskem pokopališču položili v jame pet krst z žrtvami četniške represalije, so bili pogrebci priča še enemu žalostnemu dogodku. Kar tam ob nezasuti jami matere Terezije so se sorodniki, ki niso bili različni le po rodbinskih vezeh ampak tudi po nazorskem prepričanju, dogovorili glede otrok. Lepo so se sporazumeli, za otroke pa je bil ta sporazum, na katerega niso mogli prav nič vplivati, še dodatna bridkost, saj so bili zelo navezani drug na drugega, sedaj pa so jih naenkrat ločili. Toliko osamljenosti in pomanjkanja, toliko strahu in nevarnosti so skupaj prestali, sedaj pa ne bodo pogrešali samo mame – čeprav jih je tolikokrat pustila same, so jo imeli radi, bili nanjo navezani in se je vedno znova razveselili, ko je prišla domov – ampak tudi drug drugega. Hieronim, ki je bil star deset let in ga je vzel k sebi očetov brat Hieronim, poročen v Kresnicah pri Litiji, se je moral posloviti tudi od domačega kraja. Stric in žena nista imela svojih otrok in sta ga vzela za svojega, nudila sta mu ljubezen in vse materialne dobrine, toda on je stalno mislil na prave starše in na skromni dom, kjer je bil rojen. Tomislav je prišel k stricu Janezu na Dobračevo. Čeprav je bil to očetov rojstni dom in je stric lepo skrbel zanj, mu rojstnega gnezdeca ni mogel nadomestiti. Viktorijo je v svojo družino sprejel stric Albin z Dobračeve. Imela je srečo, da sta se vsaj z bratom Tomislavom lahko večkrat videla. Pri stricu so lepo skrbeli zanjo, toda ona se nikoli ni čutila enakovredno stričevim trem otrokom, vedno je imela občutek, da je nekako odveč. Bernardo, ki je bila najmlajša in stara komaj šest let, je odpeljala s seboj v Žirovski Vrh stara mati Minka. Pri Grogcovi materi se je Bernarda kar dobro počutila, toda že po treh letih je stara mama umrla in dekle se je moralo preseliti k teti Veroniki v Tržič. Nekaj časa je bila celo v dekliškem domu – internatu. Pretresljivo je slišati Hieronimovo pripoved, kako se je na redke čase srečeval s sestrama in bratom. Pred vsakim srečanjem je bil poln pričakovanja, ko so prišli skupaj, so jokali od sreče, in ko so se čez nekaj časa morali posloviti, spet niso mogli skriti solz.
Ko skušamo podoživeti zgodbo Kopačevih otrok, vidimo pred seboj mamo Terezijo. Kaj jo je nagnilo ali morda celo prisililo, da je kljub štirim majhnim otrokom postala aktivistka? Kako brezčutni so bili »možgani« revolucije, da so v svoje kolesje potegnili mater tolikih otrok in jo izpostavili nepredvidljivim nevarnostim. S tem pa seveda ne mislimo zmanjšati odgovornosti protirevolucionarjev, ki v njej niso zmogli prepoznati mater in njeno dolžnost do otrok. Današnji svet veliko[Stran 034] govori o človekovih in otrokovih pravicah, ima pa malo pojma o trpljenju otrok, ki so ostali brez staršev. Težko je verjeti, da ljubezni in skrbi staršev, pa če je še tako skromna in preprosta, ne more nadomestiti nič drugega, še najmanj pa materialne dobrine. Ljudje, ki jim je bilo ukradeno otroštvo, večkrat celo življenje nosijo v sebi posebne travme, ki jih mimoidoči oziroma mimohiteči navadno sploh ne opazijo.
Gotovo je prav, da se ob priliki, kot je dan spomina na žrtve totalitarizmov, spomnimo na Auschwitz in podobna prizorišča množičnih smrti. Prizori, ko policisti naravnost z vlaka ženejo v zaplinjevalnico židovske žene, otroke in starce, nas vedno pretresejo, hkrati so pa nekoliko odmaknjeni, da nas ne vržejo iz tira. »Otroci s Petrička« so med nami, vendar jim mnogi ne verjamejo ali si pred njimi zatiskajo oči, zato jih ne vidijo. Nekdanji otroci naše današnje zgodbe, otroci brez obeh staršev iz Šentjošta in drugih krajev so naši znanci in sosedje, pa se nam zdi, da jim nič ne manjka in da si zaradi njih ni treba delati skrbi. Pa vendar bo prej ali slej treba vse to zagledati, priznati in urediti. Bog ne daj, da bi se še kdaj uveljavil kak totalitarizem!
4. Pripovedi
4.1. Tragedija družine Murnik (2)
Vanja KržanNadaljevanje iz prejšnje številke
4.1.1. Prisilna vrnitev v svobodno domovino in pobeg iz zapora
Božo se spominja: »Kako smo se počutili na poti na Koroško, kako doživljali naše bedno stanje na Vetrinjskem polju in vse, kar se je tam dogajalo z nami, se ne more opisati. Oba brata in jaz smo bili dodeljeni v Gorenjski polk. Pred nami sta bila vrnjena v Jugoslavijo transporta domobranske policije in godbenikov. Nekdo, ki je pobegnil, je povedal, da domobrance vračajo. Prevladalo je mnenje, da je to le provokacija, da bi se razbila enotnost domobranske vojske. Tako je menil tudi dekan Škrbec in prepričal nas je, da Angleži domobrancev ne izročajo partizanom.
Ko smo nekje pred Podrožco, verjetno je bilo to v Podgorju, zlezli s kamionov, so nas zastražili Angleži, pobrali so nam fotoaparate in zemljevide. Postali smo zmedeni, nismo vedeli, kaj se dogaja.
Morali smo na tovorni vlak, prva dva vagona sta bila potniška, vsi ostali živinski. Potniška sta bila za domobranske oficirje. Ko smo bili v vagonih, so Angleži zaprli vrata, z notranje strani jih ni bilo mogoče odpreti. Skozi line smo opazili od vseh strani prihajati partizane, ki so do takrat ostali skriti. Zdaj je bilo jasno, da so nas Angleži prevarali. Vlak je odpeljal, toda ne proti Trbižu, ampak v karavanški predor. Na Jesenicah se je vlak ustavil in v vagone so vdrli južnjaki: ‘Davaj! Davaj!’ so zahtevali od nas ure in zlatnino. Z Jesenic nas je vlak odpeljal direktno do Škofje Loke. Prvih dveh potniških vagonov nisem videl. Verjetno so ju odklopili že na Jesenicah
Od železniške postaje so nas odgnali do mesta; na mostu preko Sore so tisti, ki so še imeli skrite ure, zmetali te v vodo. Mimo uršulinskega samostana in cerkve smo prišli do stopnic, ki so vodile na grad.
V vagonu smo bili še vsi trije skupaj: Rado, Zdravko in jaz. Med potjo smo se razšli, tako da sem hodil prvi, brata sta zaostala bolj zadaj. Bilo mi je jasno, da nas peljejo v zapor in v smrt. Na enem od podestov med stopnicami sem se ustavil, da počakam Rada in Zdravka. Dali smo si roke. Slutil sem, da se ne bomo več videli. In res smo se poslovili za zmeraj. Odšla sta naprej, jaz sem še nekaj časa postal. Na enem od podestov malo više so stali partizanski funkcionarji in prežali na ujetnike. Ko sta Rado in Zdravko prišla do njih, so ju divje zgrabili in odgnali v bunker v kleti gradu.
Čez čas sem se ponovno pridružil žalostnemu sprevodu ujetnikov tam, kjer jih je bilo največ. Upal sem, da me partizanski funkcionarji ne bodo prepoznali, saj se z nobenim od njih nikoli nisem srečal. Poleg tega sem bil po obrazu zaraščen in dolgi lasje so mi prekrivali lica. Prišel sem na podest … in srečno mimo partizanov do gradu, v zadnje nadstropje med obema stolpoma, v sobo, ki je bila nekdaj učilnica.
Vzdušje je bilo nepopisno strahotno. Najraje bi takoj umrl. Dobili smo malo čorbe, potem smo morali po stopnicah v pritličje in odložiti še tisto, kar je kdo morda še hranil. Prihajali so terenci in nas ogledovali. Ali me bo kdo prepoznal? Bilo me je strah, vedel pa sem, da me nobeden od terencev ne pozna. To me je ves čas reševalo. Ko sem srečno spet prišel v sobo, me je obup malo popustil. Začutil sem, da me prevzema uporništvo: Ne dam se kar tako!
Na steni nekdanje učilnice so bile pritrjene omarice za obleko učencev. Nekatere so bile odprte. Naslednji dan je prišel v sobo spet eden od terencev, iskal in našel svojo žrtev: nekega moškega iz Črnega Vrha. Pretepel ga je do nezavesti. Po tistem sem odprl eno od omaric, se stisnil vanjo in priprl vrata. To sem ponavljal vsako dopoldne, ker so terenci hodili največkrat dopoldne, popoldne malokdaj. Nihče od ujetnikov me ni posnemal. Ležali so po tleh, izmučeni, brez volje, apatični.
Jaz sem postajal čedalje bolj uporniški in drznejši, morda zato, ker me nobeden od terencev ni prepoznal. Skupaj z mano v sobi se je znašel tudi moj stari znanec iz Cerkelj, Matija Kepic. Pravili smo mu Matic. Tudi v njem se je prebudil uporniški duh. Kako bi se dalo pobegniti? Večkrat sem skozi okno opazoval stražarja, kje hodi in v kakšnem času napravi svojo pot od enega stolpa mimo drugega, ga nekaj časa ni, nato pa se spet prikaže izza stolpa. Toda midva z Maticem sva bila v[Stran 036] zadnjem nadstropju in pogled navzdol v globino ni dajal nobenega upanja.
Če bi se le dalo kje dobiti rjuhe, jih zvezati in se spustiti navzdol? Toda kako izpod gradu, grad je obdajalo visoko obzidje. Možnosti za pobeg nisva iztuhtala. Naslednje dni se nama je približal eden od domobrancev, ki je poznal Matica. Pisal se je Grmek in vedel sem, da je bil telovadni mladinski prvak pri Zvezi fantovskih odsekov. Zaupal je Maticu, da je na zadnjem stolpu videl žico, ki vodi od strelovoda, in mu naročil, naj si jo grem ogledat.
Če sem hotel na stranišče, sem moral mimo vrat, ki so vodile v stolp. Uspelo mi je, da sem se neopažen pritihotapil v stolp. Tudi tukaj je bilo vse polno ujetnikov, ki so apatično ležali po tleh in se zame še zmenili niso. Nekako sem se prebil preko njih do okna. Odprem ga in zagledam približno pol metra od okna žico, dosti debelo in močno. Pričnem jo majati, da sem preizkusil njeno trdnost. Na steni so bili kavlji in nanje je bila pritrjena žica.
Vrnil sem se v sobo in vse povedal Maticu: ‘Mogoče bi pa šlo!’ Toda, kako naprej, ko bi bili enkrat na tleh? Kako čez obzidje, bilo je dosti visoko. Kot nalašč je na bregu pobočja med gradom in obzidjem stala jablana; najmočnejša in najdaljša veja se je stegovala nad obzidje. Ponujala nam je rešitev. Matic je načrt zaupal Grmeku in strinjal se je. Pobegniti bi morali v trenutku, ko stražar odide za stolpom, ko se vrne, bi morali biti že preko obzidja. Ali nam bo uspelo in kaj, če nam ne bo? Toda v vsakem primeru nas čaka smrt. Tvegajmo!
Vsako jutro smo se morali na hodniku postaviti v vrsto. Prihajali so partizanski funkcionarji. Med njimi sem prepoznal partizanskega oficirja Bernika. Bil je brat domobranca Joža Bernika, s katerim sva bila skupaj v Kranju. Hodil je od enega do drugega. Vsak mu je moral povedati svoje ime in od kod prihaja. Če bi povedal, da sem Božo Murnik, bi me še tisti trenutek vrgli v bunker k bratoma. Izmislil sem si ime in tudi kraj bivališča.
Vedel sem, da se ne bom mogel dolgo skrivati pod drugim imenom. Čimprej moramo pobegniti! Prijavila sta se nam še dva ujetnika: neki Grmekov znanec in Ivan Pečan iz Ljubljane.
Za pobeg smo določili deseto uro zvečer, ko bo že temno. Vseh pet nas je postopoma odšlo v stolp. Jetniki na tleh so še vedno odsotno gledali predse, nobeden se ni zmenil kaj počnemo. Je mar res vse zajela apatija?
Prvi se je spustil Grmek. Jaz naj bi šel zadnji: vsem naj pridržim žico, da se ne bo preveč majala in ropotala. Grmek, nekdanji telovadec, je hitro in neslišno priplezal dol. Za njim se je spustil njegov prijatelj, ta pa je bil manj spreten. Ko je pristal na tleh, je žica močno zaropotala. Zastal mi je dih. Prisluhnil sem, ali se ni morda vrnil stražar, če je zaslišal ropot. Hvala Bogu, ni ga bilo. Onadva spodaj sta že plezala na obzidje. Spustil se je še Matic, nato Ivan in za njim hitro jaz. Meni ni nihče pridržal žice. Majala se je in ropotala. Nenadoma začutim, da se mi je gumbnica na hlačah zataknila v kavelj. Obvisel sem, ni šlo ne gor, ne dol. Tekli so zadnji trenutki. Sunkovito sem se potegnil navzgor, nato z vso silo dol, da sem si strgal gumbnico. Posnelo mi je kožo z dlani, toda niti za trenutek se nisem smel obotavljati. Po mojem občutku je pretekel čas, ko bi se moral stražar vrniti z druge strani. Planem na drevo in po veji na obzidje. Bilo je kakih pet metrov visoko. Vsi so že bili preko obzidja in stekli naprej na dogovorjeno mesto. Nisem si upal skočiti. Prijel sem za rob in se spustil obrnjen proti obzidju. Z nogami sem se odgnal, skočil in priletel na noge. Stražar se je v tem času že gotovo vrnil z obhoda, sem pomislil. Kako to, da ni ničesar slišal? Se je prav tokrat malo dlje zadržal na drugi strani gradu? Je bil mlad in neizkušen in sam prestrašen? Je morda kaj slutil, pa namenoma ni streljal? Morda pa se je le meni zdelo, da bi že moral priti?
Pod obzidjem so počakali name. Skupaj smo prebredli potok in nato zavili levo v gozd. Kam zdaj? O tem se prej nismo pogovorili. Grmek in njegov prijatelj sta sklenila, da odideta proti Notranjski in naprej v Italijo. Ločili smo se. Mnogo let kasneje sem od Grmeka zvedel, da sta s prijateljem prišla v Samotorico nad Horjulom, kjer je nekdo prepoznal njegovega prijatelja. Ubili so ga, Grmek pa je srečno pobegnil v Italijo in od tam v Ameriko.
Mi trije: Matic, Ivan in jaz smo celo noč tavali in se vrteli v krogu. Proti jutru smo prišli do neke hiše. Matic je potrkal na okno, morda je ljudi poznal, in kar skozi okno so nam dali nekaj kruha in mleka. Predlagal sem Maticu, naj naju on vodi, ker najbolje pozna teren. Do jutra smo se zadrževali na robu gozda v bližini hiše. Zagledali smo partizana, ki je šel proti hiši. Umaknili smo se globje v gozd in šli navzdol po nekem hribu. Čez dan smo se hranili z borovnicami in skriti čakali večera. V temi smo prišli do Sore, jo prebrodili in celo noč hodili, da smo prišli do ceste Kranj–Ljubljana. Oprezovali smo, če ni morda kakšna straža ob cesti. Previdno smo se napotili proti[Stran 037] Smledniku in nekje v bližini današnjih Zbilj smo morali čez Savo. Spet smo oprezovali, če ni morda most zastražen. Nič sumljivega nismo opazili, zato smo hitro in prihuljeno stekli čez most in naprej do hoste. Jutro je bilo še temačno, ko smo ob robu hoste prišli do vasice Hraše pri Smledniku. Ob podružnični cerkvi smo zagledali hiško, sklepali smo, da je mežnarija. Ali je zadosti varno, da potrkamo. Odprli so nam in zvedeli smo, da je bil njihov sin tudi domobranec. Pisali so se Bobnar. Komaj smo nekaj malega pojedli in se pogovorili, priteče domača hči: ‘Partizani gredo!’ Šli so naravnost proti hiši in bilo je prepozno, da bi mi trije pobegnili. Smuknili smo v kamro, se zaklenili in v strahu čakali.
Prišleci niso bili partizani, temveč miličniki, ki so prignali v gozd skupino ujetnikov, morda nemških, ki so morali pripravljati drva, miličniki pa so jih nadzorovali in stražili. Ves čas so hodili noter in ven; ko so ujetniki delo opravili, so jih odpeljali. V miru smo pojedli, namazali so mi ranjeno dlan in dali mazilo. Naš cilj je bil avstrijska meja.
Po hosti smo šli naprej proti Cerkljam. Ko je bilo hoste konec, smo na njivi polegli med koruzo in čakali večera. Zvečer nas je Matic pripeljal do svojega znanca nekje pri Velesovem. Vse smo mu povedali. Dal nam je nahrbtnik, vanj hleb kruha, malo smo pozaspali, ob treh zjutraj pa smo se odpravili na pot. Meni je bila okolica neznana. Matic nas je hotel pripeljali do zaselka Štefanja Gora. Pričelo se je svitati.
Nenadoma zaslišimo: ‘Stoj!’ Padli smo v partizansko zasedo. Odpeljali so nas do neke hiše in nas tam zasliševali. Matic se je najbolje znašel in imel glavno besedo. Govoril je, da smo hoteli z reko beguncev na Koroško, a smo se premislili. Sprevideli smo svojo prenagljenost in nespamet ter se odločili, da se vrnemo. Beg ni rešitev.
Res smo bili neumni, če smo upali, da bomo partizane prelisičili s takim govorjenjem. Odpeljali so nas v neko hišo pri Dvoru. Pojavila se je ženska, si nas ogledala in pokazala na Matica: ‘Ta je bil domobranski komandant v Cerkljah!’ Zlagala se je, ker to ni bilo res. Ne vem, kako je za nas zvedela Maticeva teta. Prinesla mu je nekaj hrane. Odvedli so nas, a so nekje med potjo Matica od naju ločili. Kasneje sem zvedel, da so ga ustrelili.
Zdaj sva ostala z Ivanom sama, brez najinega vodiča Matica; saj ga nisva več potrebovala. Dva partizana sta naju ogledovala od nog do glave. Enemu so padle v oči moje hlače in čevlji. Moral sem se sleči in sezuti in mu oboje izročiti. Takoj je slekel svoje cape in raztrgane čevlje in vse vrgel predme, on pa je oblekel moje hlače in obul moje čevlje. Odpeljali so naju nekam v dolino Kokre in spet zaprli v zapuščeno poslopje. Popoldne so prišli z vozom po naju, oba naložili in odpeljali v Kranj.
Izložili so naju na glavnem trgu pred farno cerkvijo. Takoj so se zbrali ljudje in naju obstopili. Grozeče so zijali v naju, potem pa je drhal kot ponorela začela pljuvati po nama, kričati in nenadoma vidim, da so nama okrog vratu obesili karton z napisom: Zapoznela Rupnikova zaščita. Šele ko se je znočilo, so naju odpeljali v neko zapuščeno stavbo. Prespala sva na golih tleh in že zvečer sva ugotovila, da je bila sosednja soba natrpana z zaporniki.
Naslednji dan so naju odpeljali v zapor v Kranju, v dolg in ozek prostor z lino, napolnjen z jetniki. Nekatere sem spoznal, npr. Osenarja, frizerja iz Cerkelj in Fridla iz Smlednika. Ne spominjam se, da bi nas kaj dosti zasliševali, le eden mi je na hodniku z vso močjo dal zaušnico, a sem se takoj vrgel na tla in si s tem omilil udarec. Vzel mi je tudi mazilo za roko. Od tu so nas odpeljali s kamionom v Šentvid: z žico so nam zvezali roke na hrbtu in stlačili na kamion. Zasliševali so me. Povsod isto: zanimalo jih je od kod prihajam, moje premoženjsko stanje, in v kateri organizaciji sem bil. Povsod sem povedal, da prihajam iz Lesc (tam me ni nihče več poznal), da sem bil član slovenske dijaške zveze in dijaške kongregacije.
(Preden se napotimo z obema ujetnikoma v zapore v Šentvid, se za trenutek vrnimo nazaj na škofjeloški grad. Morda smo bili nekoliko presenečeni, kakšno srečo je imelo vseh pet ubežnikov. Skupaj z Božom se je na gradu znašel tudi njegov kolega iz dijaških let Zvonko Grahek. Podobno kot Božo ugotavlja tudi on: »Mi smo bili prvi zaporniki na gradu, ko so bile razmere še precej neurejene. Naši stražarji so bili fantje, ki so jih pobrali verjetno kar s ceste in okoliških hiš. V Škofji Loki sem imel teto in enemu od stražarjev sem dal zanjo listek s sporočilom, da sem na gradu in jo prosil za hlebček kruha. Fant je listek prostodušno odnesel in ga potisnil skozi špranjo pod vrati tetine hiše. Naslednji dan sem že imel hlebček kruha! Ko pa so prišli za stražarje knojevci, je bila vsaka zveza z zunanjim svetom nemogoča.
Jaz sem bil sprva tri mesece pri partizanih, od njih sem 1943 pobegnil k domobrancem. Pri partizanih je bil moj politkomisar Niko[Stran 038] Šilih. Potem pa se prav on nekega dne znajde v sobi na gradu, kjer smo bili natrpani ujetniki in prične tuliti: ‘Kdor je bil pri domobrancih od leta 1943, bo vsak ustreljen!’ Ko so nas popisovali, sem se zlagal, da sem bil pri domobrancih samo zadnje tri mesece vojne. Šilih me pozna in ve, da sem prebegnil k domobrancem. Kaj, če me prepozna in izsledi, da sem se zlagal? Šel sem v pisarno k partizanki, da bi popravila lažne podatke. Pa me kar nič ni hotela poslušati. Odločno me prekine: ‘Nazaj pojdi in tiho bodi!’
Da sem se rešil smrti, se moram zahvaliti tej partizanki, ki bi me lahko takoj ovadila!
Seveda pa me je bilo še vedno strah. Kadar so prišli terenci pretepat, običajno starejše kmečke gospodarje, ki so lahko pod udarci podlegli, sem se vedno skril in pohulil na vrh peči. Strah je čudna stvar. Bolj kot vsaka injekcija se razleze pod kožo, še več, zleze v kosti, kot pravijo. Nekaterih se drži vse življenje.«
Prvi dnevi zapora na gradu, ko se je še našel kakšen človeški stražar ali partizanka, so verjetno tudi pripomogli k uspelemu pobegu naše petorice. Ali se je za njihov pobeg sploh kdaj zvedelo, mi danes nihče ne ve povedati. Če bi zaradi pobega naslednje dneve vladal na gradu kakšen ‘preplah’, bi verjetno Zvonko Grahek to vedel.
Ivan Jan v svoji knjigi Odstrte zavese (Knjižnica NOB in POS 58, Ljubljana 1992) in Jože Vidic v že omenjeni knjigi, kjer oba pišeta o Murnikovih bratih, pobega Boža ne omenjata, marveč se le začudeno sprašujeta, kako le je mogel ostati živ Božo Murnik!)
Vrnimo se zdaj k Božu in Ivanu v šentviške zapore.
»Še vedno zvezane so nas v Šentvidu pahnili za dan ali dva v kletne prostore, od tam pa v sobo v prvo nadstropje. Skozi okno sem budno spremljal dogajanje zunaj poslopja. Večkrat sem videl, kako so postrojili v vrsto zvezane domobrance v uniformah, nato so morali na kamione, ki so jih odpeljali neznano kam. To se je ponavljalo vsak dan.
Zasliševali so nas vedno ob enih ponoči. Verjetno me iz Lesc ni nihče ovadil, kajti kljub temu, da sem zdaj povedal svoje ime in priimek, nisem dobil vtisa, da bi me kdo prepoznal, da sem Radov in Zdravkov brat. Pri vseh zaslišanjih sem se držal pričevanja Matija Kepica: hoteli smo na Koroško, a med potjo spoznali, da je naš beg nesmiseln in smo se raje vrnili.
Prepoznal pa me je stražar na hodniku. Bil je domačin nekje iz Rovta in me je enkrat srečal pri starem očetu Gabrčanu. Vstopi se predme in me vpraša: »Ali veš, kako je umrla tvoja mama?« Kako naj bi vedel? »S puškinimi kopiti smo jo pobili,« mi je hladnokrvno pojasnil. Bridkost zadnjih tednov me je končno zrušila. Jokal sem glasno, neutolažljivo. Tudi Rada in Zdravka so gotovo zverinsko pobili. Kako je bilo z najmlajšim Milošem, ki je ‘padel’ tam nekje pri Uralu? V vsakem trenutku preži smrt tudi name. Povsod sama smrt! Znanec iz Rovta nad sv. Lenartom, mi je mnogo let kasneje povedal, da so Rada in Zdravka ‘tako pretolkli, da ni ostal košček cele kože na njima’. Potem, ko sem zvedel, kako so pobili mamo, mi je bilo še bolj jasno, da Rado in Zvonko nista ušla mučeniški smrti.« Razumljivo, da Vidic tega v svoji knjigi ne omenja, tudi ne, da so ju ubili, bilo je le ‘zadoščeno pravici.’ Njihovi, seveda. Zato, da so maščevali zločin pri Lenartu.
»V prvem nadstropju so nas dvakrat ali trikrat zaslišali. Vedno isto. V sobi smo se držali načela, da se z nikomur ne poznamo. Če bi zasliševalci izvedeli, da sta dva med nami znanca, bi od enega in drugega hoteli izvleči vse, kar ve o drugem. V sobi skupaj z mano je bil zaprt moški, iz Čirč pri Kranju, ki se je pri mojem očetu izučil za krojača. Pa se nisva nič poznala.
V isti sobi je bil zaprt domobranec, doma z Golnika, ki je pobegnil od partizanov in so ga ujeli domobranci. V nemško vojsko ni hotel in se je pridružil domobrancem. Zakaj pa je pobegnil od partizanov? Pripovedoval je srhljive stvari. Tudi to, kako so partizani ubili lastnika gradu Strmol in njegovo ženo. Njo je moral ubiti on. Ta dolžnost ga je prvikrat doletela. Nanj je delovala porazno. Po umoru je bruhal, partizani so se mu zagabili in odslej je iskal samo priliko, da pobegne. Nekega dne odpre oficir vrata naše sobe, pokliče fanta predse in ga prične zasliševati: »Kaj si počel pri domobrancih?« »To kar ste me naučili pri partizanih,« mu je fant prostodušno odgovoril. Oficir se je brez besed obrnil in odšel iz sobe. Kasneje sem slišal ali pa nekje prebral, da je ta fant ušel iz Šentvida in pobegnil čez mejo.
Pri zadnjem zaslišanju so porinili predme zapisnik. Nisem vedel, kaj sem podpisal. Bilo mi je vseeno, saj ne bi ničesar spremenil, samo poslabšal svoje bedno stanje. Nekako v zadnjih dneh junija ali v prvih julija so nas preselili v drugo nadstropje. V sobi je bilo spet vse polno ujetnikov. Med njimi je bil znanec iz študentskih let, Raztresen se je pisal. Tudi on[Stran 039] je po zaprtju univerze pristopil k domobrancem, naredil oficirski tečaj in bil poveljnik domobranske postojanke v Polhovem Gradcu. Po vojni ni odšel na Koroško. Imel je brata partizana in verjetno mu je ta pomagal, da je ostal živ. Končal je študij strojništva in dobil zaposlitev v Mariboru pri Metalni. Ko sva se po petnajstih letih srečala, mi je povedal, da mu še vedno ni uspelo dobiti potnega lista.
V drugem nadstropju smo bili kakšen teden. Nekega dne so nas približno dvajset do petindvajset poklicali po imenih. Morali smo na hodnik, od tam so nas peljali v neko sobo. V sobi je bila podolgovata dolga miza, za njo so sedeli partizani v uniformah, okrašenih s čini. Vse so poklicali po imenih. Bili smo sami gorenjski domobranci. Bilo mi je takoj jasno, da stojimo pred vojaškim ‘sodiščem’. Kakšna bo sodba? Vsakemu so namenili nekaj besed o njegovi krivdi brez navedbe konkretnih dejanj in takoj nato izrekli sodbo, ne da bi bil kdo karkoli vprašan. Šlo je kot po tekočem traku; približno v pol ure je bilo ‘sojenja’ konec. Že takrat sem vedel, da so na sodbe vplivali terenci iz domačega kraja, ki so posredovali samovoljne podatke o obsojencu. Spominjam se, da je bila dobra polovica domobrancev obsojena na smrt, drugi pa smo dobili dolgoletne zaporne kazni s prisilnim delom in odvzemom državljanskih pravic. Mene so obsodili na dvanajst let prisilnega dela in izgubo državljanskih pravic za deset let.
Na smrt obsojene so odpeljali, nas preostale pa spet strpali v neko sobo. Do srede julija smo bili v Šentvidu, potem pa so nas z vlakom odpeljali v Kočevje. Z Ivanom sva ponovno ostala skupaj. Zaprli so nas v nekdanje italijanske barake na robu mesta. Spali smo na golih deskah pogradov. Kmalu smo opazili, da so v baraki, ki je bila nekoliko proč od naših in ograjena z bodečo žico, zaprti kulturniki. Vedeli smo za operno pevko Valerijo Heybalovo, režiserja Cirila Debevca in nekdanjo primabalerino Kirbosovo, drugih se ne spominjam več.
Vsak dan smo urejali okolico barak: prevažali in prenašali smo kupe zemlje. Proti večeru smo morali skozi mesto do železniške postaje: iz kupa nametanih lesenih desk je moral vsak eno vzeti, si jo naložiti na ramo in jo odnesti do naših barak, kjer smo jih zlagali. Nekega dne so kulturniki pripravili umetniško prireditev, na kateri sta nastopili tudi Heybalova in Kirbosova. Smeli smo do žične ograde in ju poslušali. Ko smo znosili deske, so nas vozili v bližino Kočevja, kjer smo pospravljali seno za vojaške konje. Oskrbovali so jih vojaki, vsi južnjaki. Eden od njih, bil je nekje iz Srbije, mi je na skrivaj zaupal, ker se nismo smeli pogovarjati med seboj, da so tudi oni zaporniki, toda puške so smeli nositi.
3. avgusta so nas postrojili pred barako. Pred nas je stopil upravnik taborišča. Vsak, kogar je poklical, je moral stopiti iz vrste. Zaslišal sem svoje ime. Kaj bo sledilo? Poklical je tudi Ivana. Povedal je, da smo pomiloščeni in izpuščeni. Smo resnično svobodni? Težko sem to dojel in še dolgo let se nisem mogel znebiti občutka, da sem pod nadzorom in me lahko vsak čas ponovno zaprejo. Živel sem v strahu in stalni napetosti, kaj vse me še lahko doleti. Kasneje sem za mnoge, ki so bili pomiloščeni, izvedel, da so jih terenci pobili, še preden so prišli do doma.
Vsakemu od nas so dali listek. Na njem je bilo napisano ime in kraj bivališča. Ivan, ki je bil že poročen in imel družino, mi je ponudil, da bom lahko stanoval kar pri njih v Ljubljani. Najprej sem šel k svoji nekdanji študentski materi na Šentpetrsko cesto. Pri njej sem hranil nekaj obleke. Kako prav mi je prišla, saj sem bil popolnoma brez vsega. Takoj nato sem se moral javiti na krajevnem odboru v Gradišču.
Tukaj nisem imel sitnosti, pač pa je k Ivanu domov večkrat prihajal ulični zaupnik Jaklič in osorno nastopal. Potem, ko sem mu pokazal odpustnico iz Kočevja, kjer je lahko prebral, da moram stanovati v Ljubljani, je končno dal mir.
4.1.2. Iskanje zaposlitve
Nemogoče je bilo, da bi se ponovno vpisal na pravno fakulteto. K prošnji za vpis bi moral priložiti nostrificirano maturitetno spričevalo, ki mi ga ne bi nikoli nostrificirali, potrdilo o nekaznovanju in življenjepis. S tem bi si lahko nakopal le ponovno ustrahovanje in pritiske. Raje sem ostal v anonimnosti. Pa tudi nobenih sredstev nisem imel.
Preživljal sem se s težaškim, priložnostnim fizičnim delom in zaslužil ravno toliko, da sem preživel. Pomladi 1947 sem bil poklican k vojakom. Pred naborno komisijo, v kateri je bil tudi vojaški zdravnik, sem povedal, da sem bil pri domobrancih pri saniteti in bi bil zato rad odrejen k saniteti. In sem bil! Verjetno so takrat potrebovali nov kader. Ponovno sem spoznal, da me spremljata božji blagoslov in božja previdnost kot že tolikokrat prej.
V Beograd je nabornike odpeljal poseben vlak z živinskimi vagoni. Od Slovencev so bili za saniteto določeni trije. Namestili so nas v vojni[Stran 040] bolnici in bili smo tri tedne v karanteni. Imel sem hrano, obleko in stanovanje, čeprav so si ga z nami delile stenice! Iz Beograda so nas poslali v vojno bolnico v Skopje. Slovencev nas je bilo kakih osem ali devet. Stanovali smo v lesenih barakah. Vsak dan tja do jeseni smo imeli predavanja. Po končanih predavanjih smo naredili izpit in dobili potrdila. Tiste, ki so bili v nemški, italijanski ali bolgarski vojski, so poslali domov, nekaj so jih razporedili po oddelkih v bolnici, nekaj pa nas je bilo določenih, da uvajamo nove rekrute v sanitetno delo. Seveda smo ves čas šolanja imeli tudi politična predavanja, saj bi bilo samo sanitetno delo premalo za služenje vojaškega roka. V začetku leta 1948 je izšel nov zakon, da se maturantom in študentom skrajša služenje vojaškega roka na eno leto. Tako sem se konec aprila 1948 vrnil v Ljubljano.
Zopet sem iskal službo. Zdaj sem imel že nekoliko lažji položaj in uspelo mi je, da sem dobil zaposlitev najprej pri enem, nato pri drugem gradbenem podjetju kot uradnik. Življenjepisa in potrdila o nekaznovanju še vedno nisem nikjer predložil in bil zato povsod nastavljen le honorarno in enkrat so me klicali na občino, da bi kaj več zvedeli o meni. Ko so okrog leta 1950 pričeli ustanavljati delavske svete, so honorarne uslužbence odpuščali. Meni se je do konca mandata posrečilo obdržati službo v gradbenem podjetju, ker sem bil izvoljeni član delavskega sveta.
Ko mi je potekel mandat, sem bil spet ob službo. Kateri poklic ni odvisen od politike, da se zanj usposobim? sem se spraševal. Ali sploh kateri? Pozorno sem prebiral oglase in tehtal možnosti, kje bi lahko uspel s svojim znanjem in sposobnostmi. Naletel sem na oglas, da tiskarna Ljudske pravice išče prostovoljce za stavce pri časopisu. Vedel sem, da me čaka garaško delo v nezdravem okolju svinčevih hlapov. Toda javil sem se. Bilo je leta 1953. Najprej sem se usposobil za ročnega, potem za strojnega stavca. Po treh letih dela in učenja sem postal kvalificiran strojni stavec; vestno sem delal dalje, se izobraževal in po nekaj letih postal visoko kvalificiran strojni stavec. Leta 1968 so mi ponudili delo korektorja; najprej sem bil slovnični, nato tehnični in napredoval sem v slovnično-tehničnega korektorja. Stalno sem se izobraževal in delal izpite. Spoznaval sem, da mi je klasična gimnazija dala ogromno znanja slovenske slovnice in jezika (tam je bil moj zadnji profesor slovenščine dr. Mirko Rupel), splošne izobrazbe in razgledanosti. Nazadnje sem postal revizor vseh številnih izdaj založbe, tudi knjižnih. Revidirati sem moral že prvi odtis in dati končni podpis. Uvidel sem, da sem iskan, zanesljiv in cenjen revizor na katerega so se lahko zanesli.«
4.2. Težka mladost Franca Novaka iz Zajasovnika pod Trojanami
Janko Maček
4.2.1.
France Novak je bil rojen leta 1927 kot šesti otrok Novakove, po domače Kavškove družine v Zajasovniku pod Trojanami. V družini je bilo vsega devet otrok, vendar sta dva umrla kmalu po rojstvu. Zajasovnik je tedaj spadal pod občino Motnik in okraj Kamnik, sedaj pa je tu občina Vransko v celjskem okraju. France rad pove, da je imel modrega očeta. Bil je navaden kmet, vendar je že v začetku druge svetovne vojne imel jasne pojme glede takratne in bodoče ureditve sveta: »Nemci bodo kmalu propadli in zapustili našo deželo, komunizem pa ne bo tako hitro propadel, jaz tega ne bom dočakal. OF je komunizem.« V mamini družini – njen dekliški priimek je bil Učakar – so imeli duhovnika, ki je pred vojno župnikoval v Kolovratu. Mama je zelo rada brala. Redno branje dobrih časopisov in knjig ji je dalo neformalno izobrazbo, ki jo je posredovala tudi svojim otrokom.
France se je jeseni 1940 vpisal na gimnazijo v Celju in do začetka okupacije dokončal prvi razred. Oba s sestro Ivanko, ki je tedaj tudi obiskovala gimnazijo, sta v tem času stanovala pri neki gospe v Celju. Jeseni 1941, ko bi bilo treba iti v nemško gimnazijo, je ostal doma in potem do pomladi 1944 dokaj mirno živel v zavetju domače družine. Starejša brata sta bila leta 1943 mobilizirana v nemško vojsko. Anton je bil na vežbanju v kraju Mistelbach. Malo pred usodnim 1. majem 1944 so dobili od njega pismo, naj ga pride kdo obiskat, ker pozneje obisk ne bo več mogoč, saj bodo kmalu poslani na fronto. Prav to je France izkoristil, da se je tisti dan umaknil pred pričakovano nemško represalijo. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Kaj je 1. maja 1944 nenadoma razburkalo mirno življenje vasice pod Trojanami? Partizani so iz zasede, ki so jo pripravili nedaleč od vasi, napadli kolono kamionov z nemškimi vojaki, ki je pripeljala od Celja in bila namenjena preko Trojan. Zavladal je strah, da bodo zato Nemci pobrali vaščane in jih odpeljali v taborišče ali celo postrelili kot talce. Še preden so Nemci mogli začeti preiskavo, je odšel France z bratovim [Stran 041] pismom v žepu na Vransko in nato naprej na obisk v Mistelbach.
Na srečo tedaj Nemci v Zajasovniku niso izvedli nobene represalije, toda mirnega življenja za še ne 17-letnega Franceta je bilo kljub temu konec. Prišli so partizani Zasavskega odreda in njega ter še nekatere sovaščane mobilizirali v svojo enoto. Njihova prva »bojna« naloga je bil prenos soli na Dolenjsko. Vsak novinec je dobil svojo vrečo. Pred odhodom jih je poveljujoči opozoril, naj pazijo na tovor in naj se držijo kolone, kajti oboroženi spremljevalci bodo streljali nanje, če bo kdo skušal pobegniti. Po treh dneh napornega pešačenja so oddali tovor v neki vasi – ime je France pozabil – blizu Žužemberka. Čeprav so z velikim naporom prinesli svoj tovor na določen kraj, je bila »menaža«, ki so jo dobili iz kotla, neslana. Seveda pa so »štabovci« imeli posebno hrano, kjer so takoj uporabljali prineseno sol. Novinci so potem ostali nekaj časa v tisti vasi in čez dan vežbali, ponoči pa počivali.
Približno po enem tednu vežb – France je med tem nekaj časa cepil drva za štabno kuhinjo – so jih nekega večera postrojili in odšli so na pohod. Novinci so bili še vedno brez pušk, bili pa so nekateri izmed njih določeni za bombaše. France je tako dobil 1/2 kg plastike z detonatorjem. Obkolili so vasico s cerkvijo na hribčku, kjer je bila domobranska postojanka. Mitraljezec Janez, doma iz Žalca, je bil med napadom zadet in je tam umrl. Prav on je bil določen, da napada tam, kjer naj bi se France približal žičnim preprekam in v njih z eksplozivom naredil vrzel. France je tako z nekoliko zamude aktiviral svojo bombo in imel srečo, da med napadom ni bil ranjen. Domobranci so sprevideli, da napada ne bodo vzdržali, zato so naredili izpad. Dva težko ranjena domobranca sta prišla v roke napadalcem in partizanski oficir ju je kar tam ustrelil. Ko so vdrli v postojanko, so prišli tudi do vina. Toda veselje ni dolgo trajalo, kajti domobranci so od nekod dobili pomoč in partizani so se morali hitro umakniti.
Premaknili so se proti Novemu mestu. Naslednji dan je komisarka Majda zbrala skupino osmih novincev v senci košatega drevesa nekoliko vstran od čete. Tedaj so bili že oboroženi. France je postal pozoren, ko jih je nagovorila z »dragi skojevci«. Pohvalila jih je, ker so pomagali izbojevati zmago in opozarjala, naj bodo povsod čuječi, naj imajo vedno odprte oči in ušesa.
Franc se ne spominja natanko, kdaj so odšli na Notranjsko. Zapomnil si je kraje: Slivnica, Pikovnik in Preserje pod Krimom. Z njim je bil tedaj tudi Rado Kropivšek iz njegove vasi, ki je bil nekoliko starejši in je že dobil čin vodnika. Spoprijateljila sta se in sklenila, da ob prvi priliki pobegneta od partizanov. Nekega večera sta bila določena za patrolo, ki naj bi v okolici Preserja likvidirala neke skrivače. V patroli so bili večinoma novinci, le neki Belokranjec je bil »star« partizan. Ko so se približali Preserju, je Kropivšek naredil tak razpored, da sta se s Francom ločila od ostalih in pobegnila. Bil je september 1944. Kam zdaj? Nekaj časa sta tičala v gozdu pod Krimom in si tešila lakoto z malinami. V bližini Iškega Vintgarja sta srečala partizana v angleški uniformi, ki jima je povedal, kje so partizanske zasede in kod hodijo domobranci. Ta informacija jima je pomagala, da sta srečno prišla do Šentjurija in se predala domobrancem.
Po zaslišanju so ju vključili v 62. domobransko četo. Marca 1945 sta oba prišla v Kočevje. V začetku maja 1945 so se močne partizanske enote že približale Kočevju in domobranci so se umaknili proti Ljubljani. Z njimi sta šla seveda tudi Novak in Kropivšek. Do Črne vasi so s seboj vozili tudi top. Tisto noč je pod Krimom pokalo kot na fronti. Tudi oni so streljali s svojim topom, potem pa so ga onesposobili in odšli skozi Ljubljano do Ljubelja. Po nekaj težavah so prišli skozi tunel na avstrijsko stran. Pri dravskem mostu so morali oddati [Stran 042>] orožje. Polastil se jih je občutek negotovosti, ki se je še povečal, ko so na poti proti Vetrinju srečali oboroženega partizana na kolesu. Novak je med begunci v Vetrinju srečal strica Franca Učakarja, župnika v Kolovratu, ki mu je priporočil, naj se kar drži svoje enote.
V Vetrinju je imel Novak tur na trebuhu. Bolečine so bile zelo hude. Zdravnica, ki ga je pregledala, je povedala, da bo potrebna operacija, in vprašala: »Ali boš kaj jokal?« Njeno vprašanje pove, da je v fantu videla še otroka, kar je v resnici tudi bil. Kar kmalu je prišel dan vrnitve v domovino. Angleži so jih s kamioni odpeljali v Podrožco in naložili na vlak, ki jih je pripeljal v Kranj. V spremstvu partizanskih straž so šli po klancu navzgor in prišli do barak. Prav tisti večer so tam ustrelili mladega domobranca, ker so pri preiskavi njegovega nahrbtnika našli naboj za puško. Ko so pešačili iz Kranja v Šentvid, so bili žejni. V neki vasi so jim ženske postavile k cesti nekaj veder vode, vendar jim stražarji niso dovolili piti. Neki domobranec se ni mogel premagati in je kljub prepovedi pristopil, da bi pil, toda stražar je najprej brcnil njega, nato pa še vedro, da se je voda zlila po tleh. V Škofovih zavodih so jih stlačili v dvorano nasproti glavnemu vhodu. Iz Šentvida sta Novaku najbolj ostali v spominu dve partizanki, ki sta nekajkrat, navadno zvečer ali ponoči, prišli v njihovo sobo in z bikovkami kar povprek mlatili po fantih. Bilo je očitno, da se izživljata nad njimi, ne da bi koga posebej poznali in osebno imeli kaj poti njemu. Že proti koncu so jih stražarji nekega večera v hodniku pred dvorano postavili v vrsto. Ko so tam stali in čakali kaj bo, je pristopil k Novaku neki oficir, ga zgrabil za ovratnik in nadrl: »Mulec, kaj pa ti delaš tukaj? Marš ven!« Potegnil ga je iz vrste in potem ga je še drugi partizan porinil proti sobi tam blizu: »Zgini v sobo!« V polni sobi je Novak legel na tla, kjer je bilo še malo prostora. Šele drugi dan je videl, da so v sobi sami mladoletniki, ki so jih tako kot njega ločili od ostalih, ki so jih tisto noč odpeljali v Kočevje in nato naprej v Rog.
Nekega avgustovskega dne so spet stali v vrsti, tokrat na zavodskem dvorišču. Pred nje je stopil partizanski kapetan in jih nagovoril: »Tovariši, sedaj vas imenujem tovariši! Prosti ste. Dobili boste odpustnice in odšli domov.« Res so jih čez uro ali dve izpustili. Novak je bil lačen, zato se je na poti ustavil pri neki hiši v Črnučah. Sprejeli sta ga dve starejši ženski, mu dali kruha in mleka in ponudili, da pri njima prespi, ker se je že mračilo. Drugi dan po zajtrku je nadaljeval pot proti domu – do Zajasovnika je imel 45 km. V klancu pred Trojanami mu je zmanjkalo moči in nezavesten je obležal v jarku poleg ceste. Ko je prišel k zavesti, je zagledal nad seboj znan obraz. Rabil je nekaj časa, da ga je prepoznal. Bil je sovaščan iz Zajasovnika, ki se je slučajno tam mimo pripeljal s kolesom. Nekoliko sta se pogovorila in Novak si je toliko opomogel, da je prisedel na kolo, in kmalu sta bila pred domačo hišo. Ker je bil že večer, so bila vrata zaklenjena. Mati in dve sestri, ki so prišle odpirat, so prestrašeno gledale, kdo jih moti ob tej uri, saj Franceta niso prepoznale. Ob povratku domov je imel 49 kg, prej pa 84. Vedel je, da mora s hrano začeti počasi, in to ga je rešilo. Tako je Franc Novak preživel drugo svetovno vojno. Tudi oba starejša brata sta se srečno vrnila s fronte oziroma iz ujetništva. Najprej je prišel Janez, ki so ga Angleži ujeli v Normandiji in je bil na koncu vključen v 5. prekomorsko brigado, nato pa še Anton iz ujetništva v Rusiji.
France je bil od leta 1950 do 1954 v zaporu. Kaj je zagrešil, s čim si je to zaslužil? Ko je leta 1950 hotel pobegniti čez mejo v Avstrijo, so ga na Hrušici pri Jesenicah prijeli in kmalu se je znašel v celjskem Starem piskru, ki je predvsem znan kot zloglasni nacistični zapor v času okupacije. Celih osem mesecev je France Novak preživel v tem zaporu in iz njegove[Stran 043] pripovedi sledi, da je novim »lastnikom« po maju 1945 uspelo ohraniti njegovo medvojno »kvaliteto«. Ker je bil toliko časa v lisicah, so mu prsti na obeh rokah skoraj odmrli. Skoraj neverjetna se zdi Novakova pripoved, kako so ga zasliševali. Prvo zaslišanje je trajalo kar 34 ur. Med zaslišanjem je moral stati. Ko se ni mogel več držati na nogah, so ga obesili na lisice in zasliševanje se je nadaljevalo. Kljub temu pa ga niso zlomili. Sam pravi, da je bil trden in trmast, seveda pa tudi ni mogel priznati stvari, ki jih ni bilo. Ko je prišel v taborišče Medvode, so ga dali v sobo, kjer je bil jezuit pater Lederhas, in tudi pri nalaganju gramoza sta bila skupaj. Takoj je zaslutil, kaj to pomeni. Potem so ga poklicali v pisarno, da bi mu dali navodila, kako naj opravlja svojo nalogo, on pa jih je zavrnil: »Lahko vam povem, kako sem bil v lisicah, kako sem zlezel skupaj med neskončno dolgim zaslišanjem, nimate pa ne zlata ne srebra in ne take svobode, da bi zato koga zalezoval in tožil.« Besno so ga gledali in razgovor je bil takoj končan. Od tedaj ga niso več klicali v pisarno, ga je pa povsod spremljala črna pika.
Franc je v zaporu izgubil oko. Poškodoval mu ga je drobec, ko so na roko vrtali luknje za miniranje. Iz Medvod je tudi pobegnil in ponovno hotel oditi čez mejo. Prebil se je skozi vse taboriščne straže in potem spoznal, da ni izbral pravega časa, da po snegu ne bo prišel daleč. Nameraval je iti domov, pravzaprav je bil že blizu doma, pa je sprevidel, da se ne bo mogel skriti, saj so povsod prežali nanj. Končno se je odločil in se sam šel javit v Ljubljano. Oznovec, ki ga je sprejel v Ljubljani, ga je začudeno gledal, ali je sploh pri pameti, Franc pa mu je mirno pojasnil: »Pretehtal sem svoj položaj in sprevidel, da je to še najboljša rešitev.« Za štirinajst dni so ga vrgli v bunker, potem pa je spet normalno hodil na delo.
No, tudi štiri leta zapora so končno minila in Franc Novak je kljub težkim preizkušnjam v mladih letih ostal pokončen mož in dočakal 82 let.
4.3. Ob obletnici Turjaka
Ivanka Kozlevčar
4.3.1.
Letos mineva 66 let od padca Turjaka in poboja vaških stražarjev. Ob vseh strahotnih morijah po koncu vojne včasih kar malo pozabimo na ta prvi višek revolucionarnega besa in dolgo vrsto pomorjenih pred njim. Malo je še živih prič tega dogajanja in še te navadno molčijo, mnogi zato, ker se za vsak primer ne želijo izpostavljati, nikoli se namreč ne ve, kako se bo svet še zavrtel, in jim odkritost ne bi prišla prav. Mnogi molčijo tudi iz obzirnosti do prizadetih oseb, s katerimi so v kakem odnosu. In vendar: kako naj pridemo do kolikor mogoče objektivne podobe, če dopuščamo, da jo sestavljajo samo tisti, ki so si nekdaj vzeli pravico do vodstva odpora proti okupatorju in so vse nepokorne proglasili za izdajalce, manjvredna bitja, ki se lahko kakorkoli pokončajo. Ali ni prav, da vedno znova razkrivamo, kakšni ljudje so bili eni in drugi v resnici. Zakaj toliko skrivaštva, če je bilo vse lepo in prav, zakaj toliko nejevolje, če se odkrijejo novi zločini, nova ozadja. Ali smo nekateri ljudje še vedno manj vredni in bi se ne smeli braniti, tako kot bi se ne smeli med vojno. Kakšna enakopravnost pa je to, če trdimo, da imamo demokratično družbo.
Zadnje čase zlasti pri prizadetih vzbuja grozo zločin v Hudi jami, čeprav bi njegova presežnost morala pretresti vse. Ko sem se pogovarjala z nekim znancem o tem, da me je Barbarin rov tako prizadel, da mi neznansko trpljenje žrtev in hudobija morilcev kar fizično ne dasta normalno dihati, je omenil izjavo, ki da jo je že davno dal nekdo, ki je gotovo vedel za vso stvar: »Tako smo jih zazidali, da niti Mati Božja ne pride do njih«. Torej se je le vedelo za to grozoto, čeprav se javno o njej ni govorilo, vendar pa usoda pomorjenih ali samo zazidanih tudi zdaj še ni javno razjasnjena in njeni načrtovalci in uresničevalci molčijo. Nam kristjanom pa kljub vsemu ne zmanjka upanja. Mnenje v gornji izjavi se je namreč izkazalo za napačno. Marija je vendarle dobila svoje znamenje pred tem strahotnim rovom in pot do žrtev se je kljub mnogim zidovom in nasutjem odprla. Ne vemo pa, kako so te žrtve prestajale smrtni boj. Morda so čutile božjo bližino, morda so se čutile zapuščene kot Kristus na križu, morda so v smrtni grozi zgubile um ali pa so takoj ugasnile od smrtne rane ali onemoglosti. Najbrž se ni nihče rešil, da bi o tem pričal, kakor so pričali v nekaterih drugih primerih.
Po tem malo dolgem uvodu o pomembnosti pričevanj naj se vrnem k Turjaku. Ko zdaj že malo pospravljam za seboj, sem našla dva pisna odgovora Kati Breznik v zvezi z najinim pisanjem o poboju ranjencev na Turjaku za Zavezo. Da bi namreč dobili čim več potrdil za spomine, ki jih je hranila v sebi Kati, sva povprašali tudi nekaj oseb, ki so bile povezane z[Stran 044] dogajanjem na Turjaku. Tako sva dobili tudi omenjena odgovora, ki imata pričevanjsko vrednost, zato ju ne bi hotela zavreči. Eno govori o stiski vaških stražarjev, ko so se znašli med partizani in Nemci, drugo pa prinaša drobec o pobijanju ranjencev.
Gospod Stanko Dolšina, pisec prvega tu navedenega sporočila, se je rodil 18.5.1919 v Podsmreki pri Velikih Laščah na Stritarjevem domu. Klasično gimnazijo je obiskoval v Šentvidu, zadnji dve leti pa v Ljubljani in tedaj je stanoval v Marijanišču, kjer mu je bil prefekt Stanko Lenič. Po gimnaziji je šel v bogoslovje in maja 1945 je z drugimi bogoslovci odšel na Koroško in nato v Italijo, kjer je bil v benediktinskem samostanu v Praglii leta 1946 posvečen v duhovnika. Odšel je v Ameriko, kjer je služboval v raznih krajih. Takole piše o svojem odhodu na Turjak in vrnitvi v Ljubljano.
4.3.2.
Ob kapitulaciji Italije se v Ljubljani nisem čutil varnega, bal sem se Nemcev in komunistov. Pri Nemcih sem najbrž imel črno piko, ker sem še pred vojno sodeloval pri pretepu nekega petokolonaša v Slovenskih Konjicah. Policija je prišla na šolo in trije smo morali na sodnijo. Pred nekim gospodom Novakom smo morali vse povedati, kako je bilo, in podpisati zapisnik. Gospod na nas ni bil hud, češ da smo ga še premalo. Takrat je že rogovilil Hitler.
Ob italijanskem razpadu sem zato poskušal priti iz Ljubljane. Zmeda je bila velika, zveze prekinjene, vendar sem ujel dolenjski vlak in se pripeljal do postaje Šmarje – Sap. Od tam sem šel domov peš po bližnjici. Ko sem prišel v Lašče, sem tam že videl rdeče zvezde in spraševal sem se, zakaj nisem vseeno raje ostal v Ljubljani. Govorili so, da so partizani v Ribnici in bodo vsak čas prišli v Lašče. Vaški stražarji so menili, da bodo bolj varni med zidovi Turjaškega gradu ali pa bi morali v gozdove. Začeli smo nalagati hrano in bog ve kaj še vse na vozove, tudi nekaj ruma, in to odpeljali na Turjak. Pri nalaganju in razlaganju na Turjaku je bil zraven tudi velikolaški župan Janez Paternost. (Ne vem, kdaj in kako je prišel spet v Lašče. Tam se je skrival partizanom, in ko so požgali sodnijo, je bil on v tej stavbi skrit. Od takrat ga ni nihče več videl, verjetno je zgorel. Njegova hči Anica in žena Marija sta šli ob koncu vojne na Koroško in od tam v Ameriko. Bili sta do vseh ustrežljivi in večkrat smo se videli.) Bil sem zelo utrujen in neznansko žejen. Pil bi vse, kar bi teklo. Neki fant mi je natočil kozarec pijače. Mislil sem, da je vino, pa je bil rum, zato ponoči nisem mogel spati in sem šel v reber za gradom. V nedeljskem jutru me je bodrilo zvonjenje z Osolnika, a ni pregnalo strahu. Popoldne sem šel v Škocjan v župnišče in srečal bogoslovca Breznika. Vprašal me je: »Kako je?« »Nič dobrega,« sem odgovoril. »Potem moram tudi jaz v grad?« Samo skomignil sem z rameni. Nič več ni spraševal.
Naslednji dan je skupina stražarjev šla v Zapotok. Z njimi je šel tudi brat Janez, ki je bil kurat in bolničar. Povabil me je, naj grem z njim. Rad sem šel, ker se v gradu nisem počutil varnega.
V Zapotoku nas je bodril neki jugoslovanski oficir: »Ne bojte se, momci!« V zvoniku je bila jugoslovanska zastava, pomoči ni bilo mogoče pričakovati od nikoder. Ponoči smo se podali po goščavi in strmini v dolino proti Pijavi Gorici. Tedaj se je že danilo. V Želimljem je na nas v zvoniku zaropotal mitraljez. Zaklonišče so nam bile žaganice, zložene ob poti za prevoz. Brat se je oglasil od daleč: »Si še živ?« Edi Škulj, ki je bil z nama, se je nekje izgubil. Na planjavi iz vasi ven smo zaslišali motorje, ki so nas iskali. Skrili smo se, kakor je kdo mogel. Prišli smo do barjanskih jarkov in jih preskakovali. Nisem imel prtljage, zato zame to ni bilo težko, brat pa se je bolj mučil. V daljavi sva zagledala rakovniško cerkev. Obljubila sva obisk pri Mariji, če prideva tja. Molila sva. Hoteli smo v Ljubljano, a skrbelo nas je, kdo je na meji. Neka priletna ženička, ki je prišla mimo, je rekla, da so Nemci. Ni kazalo drugega, kot da gremo v Ljubljano. Na meji so bili res Nemci. Na najino presenečenje so imeli ti vojaki le kakih 16, 17 let, le poveljnik je bil starejši. Janez je znal nemško in je rekel, da gre k škofu. Pokazati smo morali vse, kar smo imeli v nahrbtnikih. Naložili so nas (bilo nas je pet, poleg naju z bratom še Janez Jelenc iz Lašč in še dva druga) na tovornjak in nas odpeljali v kasarno. Pred kasarno nas je bilo več. Preden smo vstopili, je oficir potegnil iz vrste mladega rdečelasca in ga vpričo nas ustrelil. S tem nas je ustrahoval. Pognali so nas po stopnicah proti celicam in nas porinili v eno izmed njih. Na oknih sem zagledal gavtre in srce mi je zastalo. Prevzela me je klavstrofobija in me še do danes ni izpustila.
Stražar nas ni grdo gledal in malo smo si oddahnili. Bil sem premočen. V nahrbtniku sem si poiskal suhe hlače. Brat je prosil stražarja za malo juhe, ki jo je res prinesel. V nahrbtniku je imel še pol štruce kruha in malo špeha. To nama je dalo malo korajže, saj nisva vedela, kdaj nas bodo zaslišali. Zvečer sva pogrnila odeje, si podložila čevlje pod glavo in poskušala zaspati. Po nogah nama je začel lesti mrčes in spanja je bilo konec.
Drugi dan sem pod oknom zaslišal svoje ime. Brat me je prehitel, ko sem planil k lini. Klical me[Stran 045] je moj sošolec Karel Auersperg. Vedel je, da sem bil na Turjaku, ni pa vedel, kdo je živ prišel od tam. Vse nas je spravil na svobodo.
Odšel sem zopet v lemenat. Sošolci so se čudili, da sem živ. Bilo je dosti govoric: ene so imele resnično podlago, druge ne. Treba je bilo kljub težavam nadaljevati s študijem, dokler ni prišla katastrofa ob koncu vojne.
4.3.3.
Drugo pismo je napisal France Okoren, doma iz Bajdinškega mlina pod Turjakom, v vasi Mali Ločnik. Ob napadu na Turjak je bil še gimnazijec škofijske gimnazije, ki je gostovala v Baragovem semenišču in pri uršulinkah. Obleganje Turjaka je preživljal doma, skrit v neki jami v Bajdinški grapi. Ob koncu vojne je šel z nekaterimi gimnazijci in bogoslovci na Koroško, nato pa po izročitvi domobrancev Titovi Jugoslaviji peš v Brixen, kjer je bil sprejet v internat in je lahko nadaljeval gimnazijo. Maturiral je v taborišču v Senegallii v Italiji in šel s Slovenci v Argentino. Tam je bil sprejet v slovensko bogoslovje in imel 1953 novo mašo. Odšel je v misijone v Čile, kjer je deloval med Indijanci. Zelo prav mu je prišlo tudi njegovo medicinsko znanje, saj je pomagal več kot 100.000 bolnikom. O sebi je nekaj povedal ob zlatomašnem jubileju v Družini (Franc Okoren, Čile, Kaj mi pomeni duhovništvo; Družina 2003, št. 29).
4.3.4.
Spoštovana gospodična Katica!
Zahvaljujem se Vam za Vaše božično pismo, ki sem ga včeraj prejel. Tudi jaz želim Vam, kakor tudi vsem Slovencem, poseben božji blagoslov in božje varstvo v novem letu 2004, ki se je včeraj začelo. Na Vaša vprašanja zelo rad odgovarjam, v kolikor se pač spominjam tistih tako žalostnih dogodkov.
Med ranjenci, ki so bili pomorjeni še isti dan po predaji, je bil tudi moj starejši brat Anton. Poleg grajske kašče, kamor so spravili ranjence, so bili grajski hlevi in pred njimi velik prostor, ki so ga imenovali »Reitschule«. Pred kaščo je bila samo ena precej visoka kamnita stopnica. Pobite fante, ki jih sorodniki niso odpeljali na domače pokopališče, so pokopali na turjaškem pokopališču, tako mi je povedal moj brat, sedaj tudi že pokojni.
Ko sem leta 1976 obiskal domače in turjaške razvaline, je bilo še vse tako, kot je bilo leta 1943. Ko sem se pa lansko leto (2003) zopet vrnil domov, sem našel novo zgradbo, ki je menda lovski dom. Na Vaše zadnje vprašanje moram odgovarjati, da je res, kar Vi omenjate. Vsaj prvih 6 ranjencev je ustrelil domačin s Turjaka, šesti je bil namreč moj brat Anton, ki ga je ustrelil v tilnik naš daljni
sorodnik s Turjaka; s streljanjem so potem nadaljevali drugi.
Kot se še spominjam iz pripovedovanja, so bili vsi ranjenci duhovno dobro pripravljeni na »odhod k Očetu«. Ni bilo nobenega vpitja, obupa ali podobno, ko so drug za drugim padali čez prag s strelom v tilnik. Vaš brat Lojze, ki je bil kot begunec pred Nemci v Škocjanu, je s svojim zglednim obnašanjem veliko vplival na mene, da sem se odločil za duhovniški poklic. Naj on in vsi naši slovenski mučenci počivajo v miru pri Bogu v nebesih.
Prisrčno Vas pozdravljam vdani France Okoren.
Naj na koncu dodam še eno misel. Krščanska Slovenija je tedaj imela mnogo čudovitih ljudi, sposobnih prenašati težave življenja in delati za njen blagor, pa jih njeni napredni bratje v svoji oblastiželjnosti, domišljavosti in razbrzdanosti niso prepoznali, pomorili so jih ali izgnali in ostanek zatirali in sramotili. Resnica je, da so se povsod, kamor so prišli, izkazali kot izredni ljudje, na katere smo lahko ponosni, v domovini pa se njihova odsotnost bridko pozna.
5. Tuje trpljenje – Ukrajina
5.1. Velika lakota
Ryszard Kapuściński
5.1.1.
Pod tem naslovom objavljamo del poglavja »Pomona mesteca Drohobycz« iz knjige »Imperium« poljskega pisatelja, o katerem smo napisali več v predprejšnji številki. Besedilo je prevedel Marko Kranjec.
5.1.2.
Lvov. Nekega večera me oče Ludvik Kamielowski vzame k sebi domov. Stanuje z materjo in hoče, da bi jo spoznal.
Gospa Bronislava je starejša žena s toplim, dobrodušnim obrazom. Sključena, kot da bi nosila nevidno breme, govori z mirnim, uravnoteženim glasom, kot da se to, kar pripoveduje, tiče nje, ampak v nekem drugem utelešenju, s katerim ona, ta, ki sedi pred menoj, pravzaprav že nima več dosti skupnega. Če sem kasneje pomislil nanjo, mi je prišel na misel stavek starega Paula Claudela: »Na svoje minulo življenje gledam kot na oddaljujoči se otok.« Blazna naglica in spremenljivost zgodovine, ki sta bistvo časa, v katerem živimo, povzročata, da v vsakem od nas istočasno živi nekaj osebnosti, ki so skoraj ravnodušne ena do druge ali pa so si celo med seboj protislovne.
Gospa Bronislava je rodila deset otrok. Šest od njih ji je na rokah umrlo od lakote. Je žensko utelešenje Joba, Joba časa Velike lakote. To, da je prav ona – ženska – preživela to kataklizmo, samo potrjuje resnico, da je Velika lakota pobrala največ žrtev med otroki in moškimi. Izkazalo se je, da so ženske relativno najmočnejše, najodpornejše. Kako je Gospod Bog dober, pravi v nekem trenutku, da mi je dal toliko moči!
Tu, v malem stanovanjcu, gledam prizore Velike lakote z očmi matere očeta Ludvika (duhovnik je njen najmlajši otrok). Niti ne vprašam za imena umrlih niti ali sploh imajo grobke, kajti mislim, da ne smem vprašati ničesar in moram poslušati samo tisto, kar mi bo zaupano.
Najprej kratko o zgodovini Velike lakote: V začetku 1929. leta je XVI. konferenca VKP(b) potrdila program splošne kolektivizacije. Stalin je sklenil, da se morajo do jeseni 1930 vsi kmetje v njegovi državi (kar je takrat pomenilo tri četrtine prebivalstva, več kot sto milijonov ljudi) znajti v kolhozih. Vendar pa kmetje nočejo vstopati v kolhoze. Takrat Stalin duši njihov odpor z dvema metodama. Stotisoče kmetov spravi v taborišča ali pa jih prisilno izseljuje in naseljuje v Sibiriji, ostale pa hoče z lakoto prisiliti k poslušnosti.
Glavni udarec pade na Ukrajino, na deželo, kjer je v vasi Butrin, v okraju Šepjetuvka, z možem Juzefom in otroki živela gospa Bronislava.
Formalno je bila stvar videti tako: Moskva je za vsako vas določila višino obvezne oddaje žita, krompirja, mesa itd. Količina teh oddaj je bila znatno večja od vsakršnih realnih pridelkov žita in drugih poljščin, ki so jih dosegali na teh zemljiščih. Razumljivo je, da kmetje niso mogli izpolniti planov, ki so jim jih vsilili. Takrat so jim s silo, ponavadi vojaško, začeli jemati in pleniti vse, kar je bilo v vasi mogoče pojesti. Kmetje niso imeli kaj jesti in niso imeli kaj sejati. Z letom 1930 se je začela množična in smrtonosna lakota, ki je trajala sedem let, najturobnejšo žetev je pobrala leta 1933. Večina demografov in zgodovinarjev danes soglaša, da je Stalin v teh letih z lakoto pomoril okrog deset milijonov ljudi.
Podobe lakote so strašne in raznovrstne. Lakota je postala življenjsko pravilo. V vsej deželi so imeli samo nekateri posamezniki zadostno količino hrane. To so bili najvišji funkcionarji ali pa ljudožerci. A obe tidve kategoriji sta predstavljali le zanemarljiv del družbe. Milijoni gladujočih so bili pripravljeni na vse, da bi prišli do koščka kruha Lakota je razdvajala ljudi. Mnogi od njih so izgubili zmožnost za sočutje, željo pomagati drugim. Na fotografijah iz tega obdobja vidimo ljudi, ki ravnodušno hodijo mimo otroka, ležečega v obcestnem jarku, vidimo ženske, ki se mirno pogovarjajo poleg trupel v cestnem blatu, vidimo voznike na vozovih, s katerih štrle mrtve roke in noge. Šestletna Tanja Pokidko je izpulila na gredi soseda – Gavrila Turka – glavico česna. Ta jo je tako pretepel, da je, ko se je privlekla domov – umrla. Njen oče – Stepan, bivši rdeči partizan, je vzel svoje štiri otroke, že nabuhle od lakote, in šel z njimi k okrajnim oblastem prosit za pomoč. Ko so mu jo odrekli, je rekel sekretarju okrajnega sovjeta Polonskemu: »Raje jih pojejte, kot da moram gledati, kako se mučijo.« In se je obesil na drevo pred stavbo sovjeta. Kmetica Fedorčukova se je usmilila sosedovih otrok[Stran 047] – šestletnega Nikola in dveletne Olje, in je obljubila, da jima bo dajala lonček mleka na dan. A otroka mleka nista dobivala, ker je njun oče rekel ženi: »Vsem sosedom so otroci že zdavnaj pomrli, zakaj bi hranila najine? Morava se rešiti sama, dokler ni prepozno.« Sedemletni deček je na trgu ukradel ribo. Razjarjena množica se požene za njim, ga potepta in se razide šele, ko deček obleži mrtev. Kmet Vasil Lučko je živel z ženo Oksano, z enajstletno hčerko in dvema sinovoma – šest- in štiriletnim. Njegova žena, energična ženska, je odšla v Poltavo iskat hrane. Nekoč pride k Vasilu sosed in vidi, da je starejši deček obešen na podbojih vrat.
Kaj si napravil, Vasil?
Obesil sem fanta.
Kje pa je drugi?
Drugi leži v kamri, obesil sem ga že včeraj.
Zakaj si naredil to?
Nimamo kaj jesti. Kadar Oksana prinese kruh, vse da otrokom. Ko ga bo sedaj prinesla, bo dala jesti tudi meni
Strašne tragedije so se dogajale, kadar tisti, ki so potovali v druge pokrajine, da bi dobili hrano, ob povratku niso našli živega nikogar več. V vasi je vladala smrt. Pravočasno so kopali skupinske grobove za po nekaj deset trupel – nihče ni podvomil, da se bodo v nekaj dneh napolnili in bo treba kopati nove. Vozovi, ki so prevažali trupla na pokopališča, so postali vsakdanja podoba vaškega pejsaža. Po hišah so hodili predstavniki oblasti, spraševali, če je kdo umrl, in če je, so pomagali prepeljati truplo do skupinskega groba. Kaj so ljudje jedli? Želod so imeli za delikateso. Poleg tega otrobe, pleve, pesno perje, drevesno listje, iverje, žaganje, mačke, pse, vrane, gliste, žabe. Spomladi, ko je zrasla trava, sta driska in griža pobrali več ljudi kot lakota. Sredi tridesetih let je postal položaj kmečkega prebivalstva tako strašen, da se je tisti, ki so ga vtaknili v zapor, imel za izbranca usode – tam je dobil vsaj košček kruha. (Sergej Maksudov, »Zvenja«, Moskva 1991.)
Da bi zlomili odpor kmetov, so po vaseh zapirali trgovine, šole in zdravstvene domove. Kmetom ni bilo dovoljeno zapuščati vasi, niso smeli stopiti v mesta. Ob poteh pred vasmi, ki so jih imeli za opozicijske, so postavili table: Tu se ni dovoljeno zadrževati, ne sme se pogovarjati z nikomer! Iz vasi ob železniških progah so, ko se je bližal vlak, prihajali ljudje. Padali so na kolena, dvigali roke, klicali: Kruha! Kruha! Vlakovno osebje je moralo zapirati okna in spuščati zavese.
5.1.3. Umirale so cele družine, nato – cele vasi.
»Vas je tulila, videč, da se bliža smrt. V vsej vasi so zavijali kmetje – to ni bil glas razuma ali duše, to je bilo kot šum listja v vetru ali šelest slame. Zgrabil me je bes: zakaj tako žalostno tožijo, saj že niso več ljudje, pa tako obupno kričijo. Včasih sem šla na polje in poslušala: tulijo. Šla sem dalje, kakor da je potihnilo, pa napravim še nekaj korakov in spet slišim – zavija sosedna vas. In zazdi se mi, da vsa zemlja tuli hkrati z ljudmi. Boga ni, kdo naj jih torej sliši?« (Vasilij Grossman, »Vsë tečët«.)
Gospa Bronislava pripoveduje, da se je najhujše začelo poleti 1932. Takrat so izdali zakon, ki so ga kmetje imenovali zakon o klasu. Ta zakon si je izmislil in napisal Stalin. Govoril je o zaščiti kolhoznega premoženja. Po njem je bilo mogoče obsoditi na nekaj let taborišča ali celo streljati, če je kdo ukradel samo klas žita, korenček ali repo. Podobna kazen je čakala traktorista, če se mu je pokvaril traktor, ali kolhoznika, ki je izgubil motiko ali lopato.
Ta zakon so proglasili v začetku avgusta, ko je bilo žito še na poljih. Na mnogih krajih,[Stran 048] kjer je rastla pšenica ali rž, so postavili stražne stolpe. Na njih so stali enkavedejevci z orožjem, pripravljenim na strel – morali so odgnati vsakogar, ki bi si hotel na polju odtrgati vsaj klasek. Ob poljih in po poteh so jezdile patrole NKVD – čuvale so letino. Celo pionirje so pošiljali na stražo, a so jih potem umaknili – to so bili otroci in otroci so največ umirali, ne le od gladu, ampak tudi zato, ker so jih ugrabljali ljudožerci.
Ljudje so torej videli žito, videli klasje. Kdor je še imel moči, je prišel iz koče, da bi videl polje v rasti. Toda kmetje so morali stati daleč od polja. Vedeli so, da bo, če se bo kdo preveč približal, počil strel. Poletja so bila takrat vroča, soparna, sončna. Z okna koče so se daleč na obzorju videle črne lise – to so bili človeški skeleti, odeti v cape, izmučeni od vročine in tifusa. Nekateri se niso več vrnili v vas, ostali so tam za zmeraj.
Dogajalo se je, se spominja gospa Bronislava, da je pod enkavedejevcem padel konj, kajti tudi žival je bila suha in slabotna. Nad žitnim poljem se je videl obris enkavedejevca, sedečega na konju. Sedel je, razgledoval se je, nato pa hitro izginil. Takrat je nastopil redki trenutek upanja, ker je med enkavedejevci nastala zmeda, in to so bile sekunde, ko je bilo možno priti do žita in odtrgati nekaj klasov. To je bilo nekaj, za dan, dva, a vendar nekaj.
Smrt je prihajala od lakote, pa tudi od hrane. Včasih je prišla iz mesta agitatorska brigada in pripeljala kruh. Ljudje so se vrgli nanj, jedli, jedli, potem pa kričali in se zvijali od bolečin. Med njimi pa so bili tudi taki, ki so takoj umrli.
Najhujše so bile preiskave. Trgali so pode, razkopavali vsak košček vrta, kopali po polju. Iskali so, če ni kje skrite hrane. Takrat so pobrali vse, gospodarja pa vzeli v zapor. Njenega moža, o katerem pripoveduje, Južika, so zaprli šestkrat. Hodila je na občino, klečala, jokala. Bila je srečna ženska, kajti nekako so ga zmeraj izpustili. Bila pa je srečna zato, ker je verovala v Boga. Bog človeka nikdar ne zapusti, mi pravi z globokim prepričanjem. Ona sama je najboljši dokaz za to. Kajti kasneje so jo poslali v Kazahstan, moža pa vzeli v vojsko. V Kazahstanu je bilo prav tako težko kot v Ukrajini, povrh pa še hujše podnebje. Osem kilometrov daleč je hodila iz kolhoza na delo po ledu in skozi viharje. Prepričana je bila, da so ji moža ubili v Nemčiji. In glejte, tedaj se je mož vrnil iz vojske! Prav iz tega srečanja se je rodil oče Ludvik, ki sedi tu z nami in se smehlja.
Kaj so počeli boljševiki, se ne da povedati. Nekdo je iz mesta prinesel časopis. In v njem na sliki visoko žito. In napisano, da mesta gladujejo, da so vrste za kruh ponoči in podnevi, da so kmetje leni, da nočejo pospravljati žita, da vse gnije na poljih. Sovraštvo do kmetov je bilo strašno, pa vendar so oni umirali od lakote! Ko so jih deportirali v Kazahstan, so jih vozili skozi prazne vasi. Okna zabita z deskami, vrata odprta, nihajo in cvilijo v vetru. Nikakih ljudi, morda kak enkavedejevec. Nobene živine – živina je bila zaklana ali je poginila. Celo noben pes ne zalaja – pse so že zdavnaj pojedli.
Maksudov meni, da je zločinski genocid, kakršen je bil Velika lakota v Ukrajini, ki se je uradno imenoval kolektivizacija kmetijstva in izgradnja kolhoznega sistema, vrgel na to kmetijstvo tako strašno prekletstvo, da se do današnjega dne ni opomoglo in postavilo na noge: »Toda, tudi življenje zmagovalcev v tej okrutni vojni,« piše, »spet ni bilo tako veselo. Kajti to je bila pirova zmaga. Proizvodnja žita, ki se je v letih 1923-28 skoraj podvojila, je po kolektivizaciji ostala skozi 25 let na isti nizki ravni, čeprav je število prebivalstva seveda rastlo. Živinoreja si nikoli več ni opomogla od udarca, ki sta ga pomenila zakol ali izstradanje sto milijonov konj, krav, bikov, ovac in svinj. Ni dvoma, da sega kriza kmetijstva, ki traja v ZSSR do danes, s svojimi koreninami v ta davna leta, v to »zmago«, ki se je izkazala za poraz. Zemlja in kmetje so se maščevali tistim, ki so jih uničevali, na svoj način. Zemlja je prenehala roditi in kmetje so izgubili ljubezen do dela na njej. To je bilo strašno, a pravično maščevanje.«
Zgodovinarji pojasnjujejo genocid v Ukrajini (in na severnem Kavkazu) na različne načine. Ruski zgodovinarji vidijo v njem orodje za uničenje tradicionalne ruske družbe in izgradnjo brezoblične, poslušne, napol suženjske mase »homo sovieticus«. Ukrajinski zgodovinarji (npr. Valentin Moroz) pa menijo, da je bil Stalinov cilj rešitev imperija. Imperij ne more obstajati brez Ukrajine. Istočasno pa so bila dvajseta leta desetletje preroda ukrajinskih narodnih ambicij, ki so se razvijale pod geslom: Proč od Moskve! Glavni čuvarji ukrajinskega duha pa so kmetje. Da bi zlomil tega duha, je moral Stalin zlomiti kmetstvo. Kmetov Ukrajincev je bilo takrat okrog 30 milijonov. Tehnično bi jih bilo mogoče velik del uničiti tako, da bi zgradili mrežo plinskih celic, a Stalin ni naredil te napake. Tisti, ki bi zgradil plinske celice, bi vzel nase vso krivdo in se proglasil za sramotnega morilca. Namesto tega pa je Stalin krivdo za zločine pripisal žrtvam samim: umirate od gladu, ker nočete delati, ker ne vidite koristi, ki vam jih[Stran 049] daje kolhoz. Vrh tega, se je pritoževal, zaradi vas gladuje mestno prebivalstvo, ženske ne morejo hraniti dojenčkov, ker nimajo mleka, otroci ne morejo hoditi v šolo, ker so preslabotni.
Ukrajinska vas je umirala molče, izolirana od sveta, grizoč drevesno lubje in ličje lastnih opank, obdana s prezirom in sovraštvom ljudi iz mest, ki so stali v neskončnih vrstah za kruh.
5.2. Ukrajina joka
Marijan Smolik
5.2.1.
Starejši bralci Zaveze se spominjajo, da so pred vojno brali knjižico Ukrajina joka, ki je v Ljubljani izšla leta 1940. Urednik Zaveze me je naprosil, naj o tem napišem nekaj knjižničarskih podatkov, ki nam bodo razložili, zakaj je knjižica nekoč, in kot vidimo, še zdaj, vplivala na znanje, védenje o začetkih komunistične revolucije. Ukrajina, ki je zdaj samostojna država, je bila nekoč žitnica carske Rusije, knjižica pa opisuje, kaj se je tam dogajalo v revolucionarnih časih.
Ukrajina je leta 1940 še živela v spominu slovenskih avstroogrskih vojakov, ki so se tam borili za cesarja, nekateri pa postali tudi ruski ujetniki in doživeli tudi revolucionarne spremembe. Opisana knjižica nikakor ni bila edino branje, ki so ga Slovenci imeli na voljo o začetkih revolucije, res pa je, da so v naših javnih knjižnicah po letu 1945 poskrbeli, da tovrstna literatura ni povsod lahko dostopna. Gradivo, ki ga bom opisoval, je v Zbirki verskega tiska v Semeniški knjižnici, ki ima arhivsko dokumentarni namen in je na voljo za resen študij v knjižnici. Morda pa bo ta prispevek spodbuda za iskalce, da bodo opisane knjižice odkrili tudi v drugih knjižnicah.
Ukrajina joka je bil 6. zvezek zbirke Za resnico, ki jo je izdajal v obliki cenenih zvezkov katoliški tednik Domoljub, zelo razširjen nekoč tudi med preprostimi bralci. Velikost zvezkov, tiskanih na časopisnem papirju, je bila taka, kot jo ima sedaj mesečnik Ognjišče. Kolikor vem, je izšlo sedem zvezkov, ki so v semeniški zbirki vezani v celoto.
Prvi zvezek ima zelo vpadljiv naslovni list v rdeči barvi z velikima simboloma križa ter srpa in kladiva, med njima pa besedici: Ali (križ) ali (srp in kladivo); na spodnjem robu je velika številka 1. Na tem zvezku še ni naslova zbirke Za resnico, ki so jo natisnili šele na ovitku knjižice Ukrajina joka. Naslednji zvezki imajo samo številke 1-5.
V Uvodu k prvemu zvezku je napovedana vsebina »nekaj brošuric«: poljudno bodo razložili papeževo (Pij XI.) okrožnico o brezbožnem komunizmu. Z drugačnimi črkami pa bodo dodajali razlago nepodpisanega pisca, o vsem pa naj se razgovarjajo »s prijatelji in znanci, zlasti pri sestankih vaših organizacij«. Na zadnji (16.) strani je v rdeči barvi natisnjeno vabilo: »Preberi, premisli, daj brati še drugim!« spodaj pa je navedena tiskarna: Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič). Vse to se ponavlja na naslednjih knjižicah. V Semeniški knjižnici je ohranjenih več izvodov prvega zvezka, a le na nekaterih je natisnjeno na zgornjem robu naslovnice: »Domoljub«, dne 29. nov. 1939. Podobno bo na nekaterih naslednjih zvezkih natisnjeno, kdo je to izdajal, najbrž kot prilogo. Iskal sem v Domoljubu tistih tednov, če je ta priloga omenjena, a našel nisem ničesar.
Na drugi brošuri s podobnim grafičnim naslovom namesto ovitka beremo: Ne (srp in kladivo), temveč (križ). Strani so spet od 1-16, besedilo pa se nadaljuje z okrožnico in komentarjem. To se nadaljuje tudi v tretji brošuri, ki ima naslov: Več krščanstva – manj komunizma. Na enem izmed ohranjenih izvodov je pojasnilo, da je brošuro izdal »Domoljub« št. 50 dne 13. dec. 1939.
Nadaljevali so s sorodno tematiko: št. 4 nosi naslov: Španski zgled: Glavna naloga komunizma: Boj proti Bogu. V uvodu v ta zvezek je zapisano, da je spisan na podlagi dveh člankov jezuita p. Sola, objavljenih v časopisu La Civiltà Cattolica 16. sept. in 7. okt. 1939. Na nekaterih izvodih tega zvezka je natisnjeno: »Bogoljub« št. 1. Mesečnik Bogoljub je izhajal v enaki velikosti kot te brošure, vendar je bil tiskan na boljšem papirju. V prvi številki letnika 1940 nisem našel opombe, da bi bila reviji priložena ta priloga.
Velika številka 5 je natisnjena na naslednjem zvezku z naslovom: Komunistični paradiž – velika zmota. Ugovori in odgovori. Na zgornjem robu nekaterih izvodov je natisnjeno: »Bogoljub« št. 2, drugi izvodi pa so brez te oznake.
Na nobenem od prvih petih zvezkov ni zapisano, da so izšli v zbirki Za resnico. To beremo šele na debelejšem 6. zvezku, ki je oblikovan kot brošura s kartonastim ovitkom in naslovom: Ukrajina joka. Na ovitku, na katerem prevladuje rdeča barva, je na vrhu srp in[Stran 050] kladivo z belo peterokrako zvezdico, pod tem štirje beli klasi nad žitnim poljem, ki ga ovija trnje. Spodaj je izpisan naslov Ukrajina joka. Na zgornjem desnem robu je še napisano: Poštnina plačana v gotovini. Zadaj je na platnici še: List izhaja štirikrat na leto. Naročnina: letno 2 dinarja. Izdaja in urejuje: Vrtovec Milan v Ljubljani (ime ostaja neznano).
Znotraj na naslovnici beremo ime avtorja Aleksij Pelipenko in spodaj Ljubljana 1940. Natisnjen je tudi naziv tiskarne: Jugoslovanska tiskarna (Jože Kramarič). Na str. 3 so Besede za uvod, s predstavitvijo avtorja. Aleksij Pelipenko je bil ukrajinski vojaški duhovnik, po zlomu carske armade pa je kot župnik v Podolju videl »mnogo boljševiških grozovitosti«. Imena v povesti so izmišljena, »dogodki pa verno zapisani«. Po svetovni vojski je avtor postal katoličan in v Münchnu napisal to povest. Po posredovanju slovenskega izseljeniškega duhovnika Jožefa Kastelica je kljub težavam prišel v Argentino in postal »vodja katoliških Ukrajincev«. Kljub iskanju po računalniku mi ni uspelo najti podatkov o avtorju in izvirni izdaji, neznan pa je tudi prevajalec.
Potem ko sta si Stalin in Hitler leta 1939 razdelila Poljsko, je tudi del nekdaj poljske Ukrajine postal deležen tega, kar opisuje povest o ukrajinski pravoslavni vasi Volovodivka in njenem župniku Nikandru. Začenja se z opisom skrivnostnega Vranjega gozda, v katerem so nekoč množice upornikov doživele strahotno smrt, vrane pa so kljuvale njihova še obešena trupla.
Kmetom so revolucionarji odvzeli zemljo, kljub temu pa od njih zahtevali ustrezne davke – toliko in toliko žita. Številne so zaprli, končno tudi župnika: v zaporu pa ni bilo niti toliko suhih tal, da bi človek zaspal; zaprte so bile tudi matere z dojenčki, grozila jim je smrt od lakote.
Iz mesta Odese so lačni meščani na deželo prihajali prosit kruh, tudi v Moskvi so stradali, oblast pa je poslala vojake, da so zaplenili žito, kjer so ga še kaj imeli. Nov val nasilja so bile brezbožniške procesije, ko so se norčevali iz verskih obredov in uničevala sveta znamenja. Župnik je skril zlate in srebrne posode, ki bi jih moral oddati, zato so ga zaprli, čekisti (tajna policija) so ga zasliševali, in ker ni hotel izdati skrivališča svetih posod, so ga mučili, še prej pa prisilili, da je moral gledati krvavo mučenje treh zaprtih carskih častnikov. Verniki so mu skrivaj pomagali, skrbeli tudi za njegovo ženo, a v ječi niti ni izvedel, da mu je medtem umrla.
Župniku so pripravili proces na sodišču in ga obsodili na ustrelitev. Kot zadnjo željo je prosil, naj ga pustijo obiskati domačo vas, kjer bo med bogoslužnim opravilom izpovedal svoje grehe. Ustregli so mu in ga za proščenje 8. septembra pripeljali v Volovodivko. Verniki so prišli tudi iz drugih vasi in spremljali dolgo slovesno opravilo z obhajilom. Nato je začel govoriti o zapovedi ljubezni do staršev in domovine Ukrajine, ki jo zdaj tlačijo tujci (=Rusi). Povedal jim je, da je to njegova zadnja pridiga, ker je obsojen na smrt. Blagoslovil je vernike, tudi mladega Štefana Komarja, ki pa je organiziral rojake, da so med obredom čekistom pokradli strojnice. Poklicali so na pomoč konjenico, in ko se je zunaj začelo streljanje, je župnik pomiril množico, da so mu pustili priti do avtomobila, s katerim so ga spet odpeljali. Komar je sicer premagal čekiste, vendar so župnika in druge obsojence že ustrelili. Komar se je skril v omenjenem Vranjem gozdu.
Edini, ki je poznal skrivališče svetih posod, je bil kmet Vasilij, šel je k škofu, da ga je odvezal prisege ter je smel izdati skrivališče voditelju upornikov Komarju. Ta je zaklad skrivaj odkopal in prepeljal na Poljsko v neki samostan, potrdilo o tem pa izročil škofu.
[Stran 051]
Pisatelj je v nadaljevanju povesti nazorno opisal divjanje prevaranih čekistov, ti pa so končno našli Komarja, ko je na velikem hrastu v gozdu mirno kadil cigareto. Hoteli so ga dobiti živega, zato niso streljali nanj, on pa je s sodelavci pod hrast zakopal strelivo, zažigalno vrvico pa so tempirali na čas, ki je potreben za pokaditev cigarete. Ko jo je Komar pokadil, je silna eksplozija vrgla v zrak hrast, Komarja in vse Ruse v okolici. Ukrajina je bila maščevana, vendar trpljenja še ni bilo konec.
Po pregledu brošure Ukrajina joka je treba povzeti še vsebino naslednjega zvezka, ki v zbirki Za Resnico nosi številko 7. Zvezek ima 32 strani, na naslovnem listu je zapisano Komunizem in kmet, narisana sta kmet in kmetica s srpom in kladivom pod nogama, v ozadju pa je goreča cerkvica na gričku. Besedilo neznanega avtorja se začenja takoj na str. 2. Nobenega podatka o času izida ni, na zadnji strani pa je spet že znano vabilo: »Preberi … «, in da list izhaja štirikrat letno (kakor na ovitku prejšnje brošure). V vseh ohranjenih zbirkah je to zadnja številka, iziti je morala konec leta 1940 ali celo že leta 1941.
Če ne bo predolgo, bi se vrnil še k prvim trem zvezkom z besedilom in razlago papeževe okrožnice. Okrožnica Pija XI. Divini Redemptoris »o brezbožnem komunizmu« je izšla na praznik sv. Jožefa (19.3.) 1937, 14 dni prej pa okrožnica Mit brennender Sorge proti Hitlerjevemu nacizmu (kljub tem dejstvom še ponovno beremo očitek, da je Cerkev obsodila samo komunizem, ne pa nacizma!). Slovenski prevod obeh okrožnic je takoj aprila izšel v Ljubljanskem škofijskem listu, verjetno je bil prevajalec dr. Aleš Ušeničnik. Podpisan je namreč v splošno dostopni izdaji prve okrožnice v zbirki Naša pot XIII (Knjižnica Katoliške akcije za mladino), ki je izšla tudi že 1937 (cerkveno dovoljenje za natis prevoda in pripomb je bilo izdano 22. maja, torej komaj dva meseca po izidu izvirnika.
V prvih treh brošurah zbirke Za Resnico, ki so izšle brez datumov v veliki nakladi na časopisnem papirju, je objavljeno besedilo protikomunistične okrožnice in razlaga, ki se ujema z izdajo v knjižici Naša pot XIII. Zaporedne številke odstavkov je Ušeničnik povzel po uradnem italijanskem prevodu, v brošurah pa jih ni.
Prvi odlomek okrožnice na str. 3 prve brošure je ponatis številke 8 v slovenskem prevodu, a se zdi, da je pisec ponekod rahlo spreminjal Ušeničnikov prevod. Razlaga je dobesedno Ušeničnikova, ne da bi to bilo v brošuri navedeno. Seveda ni mogoče primerjati podrobnosti, opozorim mimogrede le na kak dostavek, npr. na str. 10, ko Ušeničnik razlaga, kaj je fašizem, neznani redaktor pa je dodal časovno pogojeno razlago, da se je komunizem »v ugodni priliki najtesneje povezal s ‘fašizmom’, kar nam dovolj nazorno kaže vojna zveza med Nemčijo in Rusijo«.
Zanimiv je tudi dostavek na str. 13 iste brošure, kjer je omenjena razstava, ki so jo v Ljubljani pripravili ob Kongresu Kristusa Kralja (poleti 1939): »Razstava je pokazala zares satansko propagando komunističnega tiska: je tisoče in tisoče dnevnikov, revij, oklicev, knjig, raznih tiskovin, skoraj v vseh jezikih, polnih bogokletja, polnih laži zoper Cerkev in papeža, polnih nemoralnosti, obenem pa proslavljanja komunizma, češ da le komunizem more prinesti človeštvu svobodo, mir in srečo«. Le kdo pri nas še ve za to razstavo, ki je bila pripravljena z gradivom iz rimskih zbirk; zaradi poznejših dogodkov je utonila v pozabo. V obsežni knjigi o tem kongresu (Ljubljana 1940) je na str. 82-85 predstavljena razstava, ki so jo pod naslovom »Španska protikomunistična razstava« v katoliškem Akademskem domu (pri hotelu Union, zdaj ga ni več) organizirali s sodelavci iz Rima in razstavili gradivo, najdeno v Španiji. Tam najdeno gradivo je nastalo v različnih evropskih državah in v različnih jezikih. Pogled na del te razstave je na sliki pri str. 185 te knjige.
Potem ko nam je postalo dostopno tajno gradivo o iztrebljanju jugoslovanskih komunistov v Rusiji (Eiletz), je zanimivo prebrati papeževe besede o tem času na str. 3 druge brošure: »V Rusiji padajo zadnja leta glave vodilnih revolucionarjev v množicah in le malo jih je, ki bi se današnjim vlastodržcem zdeli dovolj zanesljivi«. Na str. 9-16 je poudarjen in razložen »Krščanski gospodarsko-socialni red«, ki ga leta 2009 razlaga nova okrožnica Benedikta XVI.
Bralcem Zaveze se morda zdi že preveč podrobnosti iz zdaj skoraj neznanih brošur, ki pa seveda niso mogle povzeti celotne papeževe okrožnice. Ostaja vprašanje, zakaj podrobne objave ni doživela tudi okrožnica proti nacizmu, morda je bil politični strah pred Nemčijo, ki je bila takrat že na Karavankah, večji od Sovjetske zveze, ki je bila daleč, daleč, toda slovenska Komunistična partija je bila prav takrat že ustanovljena.
Nisem mogel zaslediti v kakih objavljenih spominih iz tistega časa, da bi kdo omenjal te brošure, ki so bile najbrž zelo razširjene. Knjižničarjem po vojni pa se, kot kaže, niso zdele vredne hranjenja.
6. Iskanja in besede
6.1. Vprašanje
France Papež
6.1.1.
[Stran 053]
6.2. Po čem je sprava?
Maja Ficko
6.2.1.
Sprava nas bolj ali manj javno vznemirja že dolgo vrsto let, vse od prve spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu. Zakaj je tako, se ozaveščeni posamezniki vedno znova sprašujejo.
Sprašujejo se tako tisti, ki jim gre odkritosrčno za spravo, kot tudi tisti, ki s spravo nimajo kaj početi, saj je ta izven dometa njihovega trenutnega miselnega sveta in ne vedo dobro, kaj naj bi sprava sploh pomenila. Najraje bi videli, da bi bilo vse ‘po starem’, saj se jih polpreteklost z ničimer neposredno ne dotika. Njihov moralno etični kompas jih namreč ne usmerja dalj kot do lastnega jaza. Ta moralna otopelost ni samo sad komunizma, ali če hočete, kasnejšega samoupravnega socializma, kar bi nekateri radi verjeli in se s tem oprali vsakršne krivde. Je med drugim tudi sad sodobnega potrošništva, neodgovornega in sebičnega individualizma, ki mu ni mar za žive, še manj za mrtve. Moralno otopelost je mogoče srečati danes v Sloveniji med državljani vseh barv in profilov. Ko bi mislili drugače, bi se bridko varali.
Že takoj na začetku, v prvih letih osamosvojitve, je bilo mogoče opaziti kontroverznost v pojmovanju, kaj naj bi sprava sploh pomenila. Govorilo in pisalo se je le o narodni ‘pomiritvi’. Kot da se v javnosti, med ljudmi, dogaja nekaj, kar se ne bi smelo dogajati, kot da je ‘duhovno zdravje’ državljanov resno ogroženo. Zato naj bi bilo treba ljudi pomiriti? Kot da gre za nekakšno epidemijo, ki naj bi jo zajezili z vsemi sredstvi, ki so bila tedaj na razpolago. Med temi duhovnimi ‘tamifluji’ so bile mnoge pomirjevalne polresnice, bilo je tudi mnogo neresnic, da ne rečemo laži. Mnoge resnice so bile že (dolgo) znane, vendar javnosti domiselno zamolčane. Med ljudi pa so bile spretno vržene evropskemu miselnemu svetu popolnoma tuje domislice (npr. o preštevanju kosti), polne surovega cinizma, ki naj bi (in tudi so) pognale korenine med etično pohabljenimi in otopelimi skupinami prebivalstva.
Slovenci pa smo med drugim tudi še vedno prestrašen narod. Pa ne zato, ker bi bili v letih po osamosvojitvi za javno izraženo osebno mnenje ali prepričanje kakorkoli preganjani ali celo sodno obsojeni. Pa tudi ne samo zato, ker nas hromi strah, v katerem smo živeli dolga povojna leta tja do osamosvojitve. Vzrok naše prestrašenosti ni predvsem nasilje totalitarne, nedemokratične pretekle družbe. Veliko globlje, skorajda ontološke korenine ima ta strah in je zato za majhen narod tudi usodnejši.
Bojimo se namreč samih sebe in svojih odločitev, včerajšnjih, današnjih in jutrišnjih. Bojimo se soočenja s krivicami, ki so nas prizadele in ranile. Bojimo se tudi krivic, ki smo jih mi sami hote ali nehote prizadejali drugim. Radi bi živeli v utvari, da smo vedno in povsod vsi ravnali prav. Eni in drugi. Tudi zato nam pomeni molk o naši polpretekli zgodovini neke vrste čudežno rešilno bilko. Taka ‘molčeča, tiha’ odrešitev je prazna utvara. Umetelno stkana preproga molka, čeprav je, hvala Bogu, danes že natrgana in marsikje že vsa preperela, spravo hromi in onemogoča.
Spravo je nemogoče zakonsko predpisati, jo uradno zaukazati ali celo uradno izvesti. Pač pa morata demokratično dozorela družba in z njo demokratično izvoljena oblast spravo ne le dopuščati, ampak storiti vse, da do nje sploh lahko pride. Izogibati se mora enostranskih, pavšalnih ali celo krivičnih izjav in ravnanj v odnosu do katere koli v pretekle dogodke vpletene strani. Kar največ mora storiti za moralno-etično osveščanje svojih državljanov. Sprava je namreč moralno-etično dejanje, svobodna odločitev samostojnega in ozaveščenega posameznika. Sprava je mogoča le med posamezniki, ki so se osvobodili ideološkega presojanja nasprotnika, njegovih odločitev in dejanj. Samo tako je mogoče ustvarjati in ustvariti prostor za ideološko neobremenjeno dočutenje, tj. razumevanje nasprotnikovih ravnanj v določenem času in prostoru. Od dočutenja ni več daleč do sočutenja, oba nam odpirata pota do nasprotnika in nam omogočata uvid v njegova ravnanja.
Ta pot do sprave ni lahka, zahteva veliko mero dobronamernosti in velikodušnosti na obeh straneh. Na ta način se v človekovem srcu zbudi tudi sočutje, to danes tako malo cenjeno, skorajda zavrženo in zaničevano človekovo čustvo. Ko pridemo na poti sprave tako daleč, si ne stojita nasproti nasprotnika, ampak le dvoje trpečih, strpljenih (bi lepo rekla moja babica) človeških bitij. Takrat sta nasprotnika prišla na cilj … lahkega srca si sežeta v roke, drug drugemu obrišeta solze in si odpustita.
Morda se mnogi od bralcev z mojim razmišljanjem ne bodo strinjali. Sama menim, da filozofski, idejni in politični razlogi, pa naj bodo še tako utemeljeni, ne znajo in ne zmorejo tlakovati spravnih poti. Po svojem bistvu[Stran 055] ne upoštevajo in tudi ne morejo upoštevati človekovih čustev, človekovega
srca.
Evropski prostor 20. stoletja je bil predvsem prostor ideoloških spopadov. V teh spopadih je bilo kaj malo prostora za človeka in človečnost. Zapustili so na milijone ranjenih človeških src. Božji paradoks pa je kljub vsemu v človečnosti tujih idejnih prostorih, v nečloveških razmerah totalitarnih režimov in ob premnogih oblikah fanatizma ustvarjal najbolj svetle, najbolj plemenite, najbolj božje oblike človečnosti.
Ko bomo pošteno in neobremenjeno razmislili o tem, nam pot do sprave ne bo težka. Spoznali bomo, da je sprava konec koncev zgodba našega srca, sad božje milosti, namenjene vsakemu od nas, saj božji duh veje, kjer hoče. Mi pa se v svoji, od Boga hoteni, osebni svobodi moramo za to pot sami odločiti in se zanjo odločati vsak dan znova …
6.3. Slovenska vas po državljanski vojni
Urška Eniko
6.3.1.
Slovenska vas je lepa. Vsi vemo, da je tako, čeprav bi težko povedali, od kod ta lepota, nekako pa se nam zdi, da je lepa predvsem zato, ker leži, pa naj bo kjerkoli že, v lepi pokrajini. Tudi vas, v kateri se dogaja naša zgodba, je taka. Lepa.
Ena od značilnosti slovenske vasi, tu pa naša vas malo izstopa, so znamenja. Težko bi našli vas, ki nima cerkvice, farne v središču ali pa vsaj kakšne podružne na hribu v okolici. Naša vas je nima, to se takoj opazi, nima cerkve in najvišje iz vasi se ne dviguje cerkveni zvonik, ampak gasilski stolp. Po pripovedovanju domačinov vas nikoli ni imela cerkve, le kapelico, in vaščani hodijo k maši v sosednjo, dobra dva kilometra oddaljeno vas. To je največja posebnost, ki smo jo opazili v tej vasi, če se seveda ne spuščamo v podrobnejše geografske analize, kar vsekakor ni naš namen.
Mi namreč želimo pokazati nekaj drugega. Da je slovenska vas lepa, pravimo tudi zato, ker v njej živijo pošteni in delovni ljudje. Tudi v naši vasi. In kar hočemo posebej poudariti, je to, da je državljanska vojna globoko posegla v življenje teh ljudi. Pokazali vam bomo, kako katoličani občutijo posledice državljanske vojne, kako morajo še vedno braniti svoje prepričanje, kako so še vedno na preizkušnji. Povedali vam bomo zgodbo družine, ki bi lahko živela v katerikoli slovenski vasi, družine, ki še danes nosi breme državljanske vojne, kajti izvor njenega trpljenja izvira od tam. Mogoče boste, ko boste prebrali, kar vam imamo povedati, rekli tako, kot je rekel fant, ki nam je skupaj s svojo družino pripovedoval, kaj je doživel, da ta zgodba res ni nič posebnega, saj so mnogi pretrpeli mnogo hujše stvari. Res je, slovenske katoličane so v državljanski vojni morili. Tega seveda nočemo zanikati, a pripovedovalci naše zgodbe, mlada fanta in njuna mati, v začetku 21. stoletja še vedno občutijo, kako je državljanska vojna razdelila ljudi. Še vedno so odrinjeni in manj vredni zaradi svoje vere in prepričanja, kot sami čutijo. Na tem mestu se nam zdi pomembno povedati, da njihov stari oče, ki je usodno zaznamoval družino, sploh ni bil domobranec, le njihov simpatizer in veren človek. V duhu, kot pravimo, je bil na domobranski strani, čeprav je bila vas večinoma partizanska. In tukaj, se pravi v državljanski vojni, se začne trpljenje družine, ki se občuti še danes in ki bi ga lahko našli, mogoče ne v prav taki obliki, še v marsikateri slovenski vasi.
Globokih analiz res ne bomo delali, saj vseh posledic državljanske vojne ne moremo zajeti v sestavku našega tipa in to tudi ni naš namen, kajti poglobljene raziskave so, kot smo že v drugih sestavkih poudarili, delo za različne strokovnjake. Žal se večinoma spretno izogibajo, da bi nas seznanili s svojimi odkritji.
Pripoved bomo začeli deset let pred drugo svetovno vojno, ko se je v našo vas iz Primorske priselil tridesetletnik s svojo družino, z ženo in sinom. Trije otroci so se rodili kasneje. Čeprav so imeli njegovi starši veliko posest, je kot deveti in najmlajši otrok moral »s trebuhom za kruhom.« Nekaj časa je kot podnajemnik stanoval v neki drugi vasi in se s kolesom vozil okrog poizvedovat, kje bi bili ustrezni pogoji za njegovo obrt, ki se jo je izučil pri očetu. Ko je našel primeren kraj, je kupil poslopje in začel z delom. Ker je bil delaven in varčen, le redko je hodil z vaščani v gostilno, je kmalu začel dokupovati še zemljo in že pred vojno imel nekaj več premoženja kot drugi vaščani.
Sam je rad povedal, da je bil zadovoljen, dokler ni prišla druga svetovna vojna in z njo revolucija: »Deset le je bilo vse v redu, z vojno je postalo vse narobe.« Vaščani so ga pred vojno namreč sprejeli, čeprav je bil tujec in obrtnik, oni pa večinoma kmetje in furmani. Mejnik je bila, povejmo še enkrat, revolucija, ker se ni hotel podredil večini v vasi in je kljub pritiskom branil slovensko tradicijo.
V vasi je bila večina, kot smo že povedali, na partizanski strani. Ker je bil bolj zadržan človek in se ni pogosto družil z domačini ter govoril z njimi o politiki, pa še v cerkev je hodil, se je v vasi kar kmalu vedelo, da je bolj domobranski, čeprav k domobrancem ni nikoli pristopil, saj se je že bližal abrahamovim letom. Poleg tega je še čutil posledice rane, ki jo je dobil na fronti med prvo svetovno vojno. Z domobranci v sosednji vasi je bil v stiku samo, ko je včasih prespal pri njih, saj se je bal ostajati doma, ker se je po vasi začelo na glas govoriti, da ga je treba odstraniti. Njegova žena pa je bila bolj zgovorna in je večkrat v vasi klepetala z ženami in kaj rekla čez partizane. Samo na osnovi opisanega so družino začeli izločati in sovražiti. Nekega jutra se je na kmetiji celo pojavil znak črne roke, s čimer so – seveda popolnoma v nepravilnem kontekstu – hoteli pokazati, da je ta hiša domobranska in da bo, kot smo[Stran 057][Stran 058] zapisali, z gospodarjem enkrat treba opraviti. A tega niso storili, čeprav so mu večkrat grozili, kakor tudi njegovi družini. Takoj po vojni se je šel skupaj z edinim somišljenikom v vasi, ki mu je vso pot govoril: »Boš videl, tja greva, nazaj pa naju ne bo več«, javit v sosednjo, nekaj kilometrov oddaljeno vas. Oba sta se vrnila, naš človek zato, ker so mu rekli, da ga bodo kot obrtnika še potrebovali, sam pa misli, da ga je rešil neki znanec. Obrt so potem zaplenili, in sicer tako, da je družina v hiši še lahko stanovala, ni pa smela uporabljati svojega orodja. Njegova žena, tudi že pri petdesetih, pa je bila štiri mesece skupaj z znanko iz sosednje vasi zaprta v Šentvidu pri Ljubljani, čeprav je imela doma štiri otroke, od katerih je bil najmlajši star komaj štiri leta. Ta najmlajši fantek, ki je po vasi taval in iskal mamo, je še dolgo trpel duševne posledice obdobja, ko je bil brez mame.
Vojno so vsi preživeli, oče in mama sta se vrnila domov, zato sami pravijo, da njihova zgodba ni nič posebnega. Mi pa vseeno mislimo drugače, kajti po vojni se je nadaljevalo zasmehovanje in poniževanje, ki traja še danes. Postali so črna ovca in najmlajša člana družine, danes še srednješolca, to še občutita, tako kot je nekoč občutil njun praded, ki je do konca življenja imel težave z vaščani, a je rad povedal: »Vse sorte sem videl in doživel, vere pa nisem zapustil.« Včasih je bilo tako hudo, saj so ga v vasi obtoževali vsega mogočega, tudi po sodiščih, da je enkrat celo vprašal duhovnika, ali naj ostane v vasi ali naj gre stran. Duhovnikov nasvet, naj vendarle ostane, je bil odločilen in tako je ostal. Ko je šel nekoč, že mnogo let po vojni, od hiše proti gozdu, ga je srečala sosedova punčka in hitela pripovedovat ženskam, ki so plele na njivi: »Glejte ga, ta pa nese hrano domobrancem.«
Tukaj, se nam zdi, je treba marsikaj razmisliti, predvsem to, v kakšnem duhu so ljudje vzgajali svoje otroke in jih še vzgajajo, kajti še pred desetimi leti so mame v vasi govorile svojim otrokom, da se ne smejo igrati s fantoma, pravnukoma človeka, katerega zgodbo opisujemo, ker da so pri njuni hiši za Nemce.
Da se je poniževanje in zasmehovanje dogajalo na vsakem koraku, bi lahko ponazorili še z drugimi primeri, a naj bo dovolj zgovoren dogodek, ki se je pripetil enkrat v šoli. Ko je mama, žena gospodarja, na začetku šolskega leta pospremila, kot je bila navada, otroka v šolo in je bila po proslavi pogostitev, so ji rekli: »Zate pa ni klobase, saj vemo, iz katere hiše si.«
Nekaj let po vojni, so začeli za to družino, kot bomo še videli, uporabljati besedno zvezo »iz te hiše.« To je seveda pomenilo iz domobranske hiše, iz sovražnikove hiše, iz hiše, ki ne sodi v vas. Ta hiša pa je vsa leta živela in še vedno živi očetov stavek: »Vere pa nisem zapustil.« Ta stavek je bil tako močan, da so otroci, vnuki, vnukinja in pravnuka zaslišali njegovo nadaljevanje: »Tudi vi je ne smete zapustiti.« In ostali so zvesti očetu in veri.
Nadaljevali bomo z neko drugo zgodbo. Z družino sina človeka, o katerem smo govorili do sedaj, rojenega deset let pred vojno, in njegove najstarejše hčerke. Ostal je na domačiji, in ker je bila obrt zaplenjena, se je moral izučiti drugega poklica. Tako je lahko samo opazoval, kako propada to, kar
si je njegov oče, junak prvega dela naše zgodbe, s trudom pridelal.
Tudi za njega se je po vasi govorilo, da ni nič vreden, in celo, da je hudoben. Poročil se je z dekletom, ki je bila rojena v zelo domobranski vasi, in se živo spominja prizora v cerkvi prvo nedeljo po koncu vojne: moška stran je bila prazna, bilo je samo nekaj otrok in starcev. Kmalu po poroki se je tudi zanjo začelo govoriti, da ni nič vredna in da je ‘iz tiste hiše’. Spominja se, da so jo ženske iz vasi, ko so jo srečale, ogovorile: »Ti si pa tista, ki ni nič vredna,« »Zakaj pa si prišla v našo vas?« Praviloma je taka poniževanja mirno prenašala, enkrat je pa vendarle zabrusila: »Saj sem se morala priženiti k vam, saj v naši vasi ni nobenega moškega več.« Sprašujemo se, če so vaščanke ta stavek sploh razumele.
In zdaj pride najpomembnejši del – to, kar vam zares želimo povedati. Če do tukaj lahko razumemo – če se seveda zelo trudimo in si dogodke nekako, čeprav s težavo razložimo, sedaj ostanemo brez besed. Družina, ki so jo izločili sredi vojne, je v vasi še vedno izločena. Več kot šestdeset let po koncu vojne so ljudje, ki so vnuki in pravnuki prvotnega gospodarja, še vedno ‘iz tiste hiše’.
Vnukinja, gospa, ki je komaj prestopila štirideseto leto in njena sinova, oba srednješolca, so še vedno ‘iz tiste hiše’. Zdi se, da danes največje breme nosi prav vnukinja, ki še vedno živi na domačiji in se že vse življenje spopada s tem, da je iz hiše, ki po mnenju vaščanov ne sodi v vas. Začelo se je že v osnovni šoli, ko se sošolci in sošolke niso smeli družiti in igrati z njo, kajti doma so slišali o njej marsikaj, niti sama ne ve, kaj vse so jim starši govorili. Če kdo ni bil doma poučen o njej, pa je dobil lekcijo v šoli, kajti učiteljica ji je stalno ponavljala: »Saj ni čudno, da nič ne znaš,[Stran 059] saj vsi vemo, čigava si.« Čeprav se je trudila in učila, nikoli ni imela dobrih ocen. Najmočnejši spomin, ki jo veže na šolo, je ta, da so ji dali vedeti, da ni nič vredna. Spomni se dogodka, ko je med poukom gledala skozi okno, kar med učenci ni nič kaj nenavadnega, saj so učenci, ki gledajo skozi okno, bolj pravilo kot izjema, in ji je učiteljica rekla: »A spet ti ne poslušaš. Pa saj vemo, iz katere hiše si.«
Ko je nekoč v šolski spis napisala, da so šli za praznik vseh svetih k maši, je dobila oceno nula. Za otroke iz ‘takih hiš’ je torej obstajala ocena nula. Nula, ki si jo je majhna deklica čisto enostavno razložila: »Ti si nula, ti si nič, nič nisi vredna.«
Ne vemo točno, s kakšnimi občutki je po takih dogodkih hodila domov, na drugi konec vasi, vedno izločena iz skupine sošolk, ki so hodile skupaj in si imele, kot je za deklice značilno, mnogo povedati. Tudi če niso govorile o njej, se ji je zdelo, da ji pripravljajo nekaj slabega. Kajti te deklice, težko si predstavljamo, so jo včasih celo pljuvale in ji govorile, da jo bodo ubile. Spomni se, da je šla nekoč od maše in so jo sošolke, ki so prav tako prihajale od maše, počakale za nekim vogalom in glasno ponavljale: »Danes jo bomo pa res ubile, danes pa res.«
Da je ‘iz tiste hiše’, je zvedela še velikokrat in marsikje. Nekoč, ko je šla urejat dokumente za nekega sorodnika na center za socialno delo v Ljubljano, jo je uslužbenka prijazno sprejela, ko pa je odprla mapo z njihovimi podatki, je rekla: »Vi ste pa iz ta bele hiše,« in konec je bilo upanja, da bi karkoli uspešno uredila.
Še danes nikoli ne ve, kdaj ji bo kdo v vasi kaj očital ali jo česa obtožil. Še vedno ji rečejo, pa naj teče beseda o čemerkoli, da je bil njen oče »en usran domobranec« ali pa celo »ti si nič od nič«.
Če ne bi bili nekoč sami priča takemu govorjenju, skorajda ne bi verjeli.
Nedolgo nazaj jo je neka gospa celo ovadila na policiji, da jo je fizično napadla, kar lahko potrdijo priče iz vasi. Ker je policist res hotel povprašati priče, ki jih seveda ni bilo, je ovadbo umaknila.
Vse meje kakršnegakoli okusa pa presega dejstvo, da je vaščanke niso zapisale v vrsto za čiščenje in krašenje cerkve. Ko je vprašala, zakaj ni uvrščena na seznam, misleč, da je po pomoti izpadla, je izvedela, da ima že tako preveč dela in ni potrebno, da skrbi še za[Stran 060] cerkev. Tukaj tudi mi ostanemo brez besed. In tudi ko nam pove, da ob veselicah v vasi samo njihovo dvorišče služi za parkirišča, stranišča, prostor za vpitje do jutranjih ur in da je fasada hiše večkrat popisana in porisana. To hišo si izbirajo za huliganska dejanja, ker je še vedno ’tista hiša’.
Si moremo predstavljati, da se take stvari dogajajo samo zato, ker je bil po mnenju vaščanov njen stari oče pred šestdesetimi leti »en usran domobranec«, kot ji še vedno govorijo. Redko kdo, ki ji danes to očita, je poznal njenega očeta. Mlajša generacija je poučena samo z ustnimi viri, ki pa so v našem primeru zelo, zelo učinkoviti in seveda, kar ste sami ugotovili, izhajajo iz starega sovraštva.
Že kot majhna punčka se je začela spraševati – kar se sprašuje še danes – kaj je naredila, da je nihče ne mara. Take misli, kot pravi sama, so ji popolnoma uničile samozavest in dolgo se ji je zdelo, da je manj vredna, da je drugačna, da je nekakšna »črna ovca«. Šele pred leti je spoznala, da ona ni ničesar kriva in tudi ne obsoja ljudi, ki ji delajo krivico. Sebe je redko zagovarjala, po navadi se je umaknila in tiho trpela, pri sinovih pa je našla korajžo, da jih je marsikdaj branila. Ko je bil najstarejši v osnovni šoli po krivem obtožen, da riše po klopeh kljukaste križe in je učiteljica predlagala za kazen premestitev v drugi razred, je šla in ga prepisala v drugo šolo. To je res precej pogumno dejanje, ki ga marsikdo ne bi zmogel. Zakaj je bil obtožen ravno njen sin, ne moremo vedeti, saj takrat tudi učiteljica ni vedela povedati, ker ga nihče ni videl pri risanju, sklepamo pa lahko, da se ga je še vedno držalo, da je ‘iz tiste hiše’, saj se celo sosedovi otroci, kot smo že povedali, niso smeli igrati z njim, ker da so njegovi za Nemce. Kot osnovnošolec tega verjetno ni razumel, danes pa ve, da sovraštvo do njegove družine izhaja še iz vojne in tudi iz tega, da hodijo v cerkev. Brata sta skorajda edina v vasi, ki po birmi nista opustila krščanskega življenja in zato mislita, da bi ju vrstniki nekako sprejeli, če ne bi več hodila k sveti maši. Prav pri tej misli smo začutili, da imata fanta v sebi nekaj več kot večina mladih, s katerimi smo se kadarkoli pogovarjali. Zelo nas je namreč pritegnilo in bi radi, da tudi vi še enkrat preberete stavek, v katerem povesta, zakaj ju vrstniki v vasi ne marajo: »Nekako bi naju sprejeli, če ne bi več hodila k sveti maši.« Večkrat sta nam to povedala in nikoli nista uporabila besedne zveze »hoditi v cerkev«, ampak vedno »hoditi k sveti maši.« To nam mora dati misliti, če ne že kar premišljevati. Nenavadno in z naše strani zelo pohvalno je tudi, da ne le bereta Zavezo, ampak poskušata uvodnike razumeti, kar sta dokazala v pogovoru z urednikom.
Opazili smo tudi, da sta brata taka, da se ne dasta in se branita in povesta svoje mnenje tudi tam, kjer bi bila večina od nas tiho. Svoje prepričanje sta morala največkat braniti v šoli, tako svojo vero kot svoje pravilno poznavanje polpretekle zgodovine. Že v osnovni šoli nista bila tiho, ko se je učiteljica nekaterim učencem čudila, kako da lahko verjamejo pravljicam, ki jih slišijo pri verouku. Poslušati sta morala celo to, da sta preinteligentna, da bi zahajala v cerkev.
Ko smo zapisali, da povesta tudi kaj takega tam, kjer si mnogi ne bi upali, smo imeli v mislih dogodek, ko je eden od naših fantov v srednji šoli učitelju rekel, da je žalosten, ker je v delavnici še vedno na steni slika diktatorja – Tita. Moramo priznati, da je to kar veliko dejanje. Učitelj, ki slike sicer ni takoj snel, kasneje pa vendarle, mu je odgovoril, da še nikoli ni pomislil o Titu na tak način. Lahko bi rekli, da je v tem primeru učenec učil učitelja.
Čeprav sta bila vedno v manjšini, sta ostala zvesta duhu, ki ga je v njihovo hišo prinesel njun praded, ga ohranil ded in njuna mati.
Da je njihova hiša popolnoma izločena iz vasi, priča tudi dejstvo, da je nedolgo nazaj izšla monografija o vasi in sosednjih vaseh, kjer je opisana ali vsaj omenjena vsaka večja kmetija in vsaka rodbina, samo ’tista hiša’ je izpuščena.
Na tem mestu ne gre drugače, kot da si zastavimo vprašanji, kaj je naredila ideologija s slovenskim človekom in kaj imajo v sebi nekateri ljudje, tudi ti iz naše zgodbe, da so ohranili in še vedno ohranjajo vrednote?
Predvidevamo, da se vam bo zdelo, da stavek, ki ga dodajamo in vam ga prepuščamo v razmislek, nikakor ne sodi v napisano zgodbo in da smo z njim popolnoma zgrešili tematiko. Mi pa smo našli zelo simbolično povezavo, predvsem z našo gospo in njenima sinovoma.
Pred kratkim nam je neki profesor z neke slovenske katoliške gimnazije ves začuden dejal:
»Vi si pa kar upate dijake voziti v Rog. Dobri ste.«
7. Kočevski Rog 2009
7.1. Pogovori na Rogu
Justin StanovnikKočevski Rog, breznina! (Narodna)
7.1.1.
Kočevski Rog gre že v dvajseto leto. Kot Katrca, o kateri pojejo završki fantje v Maistrovi pesmi, bi človek pomislil, ko bi se upal. A tu ne gre za to, da bi si človek moral upati. Spomin pride sam od sebe, človek ne more nič zato, pa naj prinese še tako žalost. Če je bila slovenska Katrca leta 1945, ko so ji tu pobijali fanta, stara dvajset let, je danes stara štiriinosemdeset. Koliko jih pa sploh še lahko pride? In ali bo drugo leto in leto za tem tukaj še katera? In če poleg tega še pomislimo, da je bila, ko je lahko prvič prišla v svoje Rute, stara že petinšestdeset let! Kaj pa je z našo domovino Slovenijo?
Od kdaj pa kitajska mati lahko hodi na Tiananmen, kjer so ji v noči med 3. in 4. junijem leta 1989 ubili sina ali hčer – eno od 2.600 žrtev, kolikor jih je pekinški Rdeči križ priznal, da jih je padlo na tistem trgu ali pa pozneje od tam dobljenih ran? Že enajst let po pokolu, se pravi že leta 2000, so demokratski aktivisti iz Pekinga začeli s kampanjo, s katero so dosegli, da so tiananmenske matere lahko začele hoditi na tisti kraj in zahtevale javen spomin na svoje otroke. Kaj pa matere z Majskega trga v Buenos Airesu – žene Plaza de Mayo? Koliko let je potem, ko so njihovi sinovi izginili, moralo miniti, da so lahko s trga glavnega mesta svoje države mogle pripovedovati svetu svoje zgodbe? Niti leto ni bilo treba argentinskim materam čakati, da so smele postaviti vprašanja: Kje imate naše sinove? Kaj ste storili z njimi? Ko je bil šef vojaške hunte general Videla še na oblasti, so bile že na trgu s svojimi zahtevami. Kaj pa Srebrenica, koliko let je moralo miniti, da je Srebrenica lahko spregovorila? V nekem smislu takoj po Daytonskem miru, se pravi leto, dve. Nizozemski vojaki, ki so 13. julija zapustili stražarsko mesto v Srebrenici in tako omogočili zločin, pa so bili že sedem let potem, leta 2002, 16. aprila natanko, kaznovani tako, da je tega dne nizozemska vlada v znamenje, da se jih vsa država sramuje, kolektivno odstopila. (Koliko bolj upravičeno bi pričakovali, da bi potem, ko je spregovorila Huda jama, odstopila sedanja levičarska vlada, in s tem pokazala, da se sramuje svojih političnih prednikov.)
A od kod ta kričeča civilizacijska razlika med Slovenijo na eni strani in Argentino, Bosno in Kitajsko na drugi? Med deželo, ki naj bi bila »prstan Evrope«, in med deželami, ki so kvečjemu njena projekcija ali še to ne? Ali si je to sploh mogoče razložiti?
Nikakor ne drugače kot na način, kakor smo to storili v uvodnem komentarju v to številko Zaveze: da je imel material, iz katerega so bili izdelani slovenski boljševiki, tako specifično ideološko težo, da jim je zagotavljal popolno moralno intransingentnost. V tej izločenosti iz splošno človeškega – v tej zavarovanosti pred splošno človeškim – so v suvereni zapisanosti svojim ciljem sklenili, da bodo tistim, ki so jih pomorili med državljansko vojno in po njej, ubili še spomin. Snov, iz katere so bili izdelani, jih je seznanila s to možnostjo in jih obenem opremila z zmožnostjo to možnost v celoti realizirati: na kraje, kjer so ležali pobiti in pomorjeni, so navalili kiklopske skale molka. To so storili tako, da so vse točke, kjer se oblikujejo mnenja, zavarovali z ljudmi, ki so jih prej zavezali s tajnimi prisegami, ali pa z ljudmi, za katere so vedeli, da priseg ne potrebujejo.
Še besedo o posebni snovi slovenskih boljševikov. Da ta sintagma ne bi ostala prazna metafora, samo besedna iznajdba za pokritje nečesa neznanega in nerazumljenega, zgolj sredstvo za pomirjenje naše zaprepaščenosti, naj opozorim na neko dejstvo, ki bo podobo o posebni snovi fiksiralo v predmetnem svetu in jo tako do neke mere razložilo. George Rendel, britanski veleposlanik pri begunski vladi v Londonu, je nekoč, govoreč o dr. Mihu Kreku in njegovi pozitivni vlogi v okviru begunske vlade, začutil potrebo, da ob tem pojasni, od kod Krek izhaja. Spregovoril je o Slovencih in ob tem izrazil misel, da je ta mali kulturni narod mogoče najbolj katoliški narod v Evropi. Ker vemo, da Rendel tega ni rekel tjavdan, takoj pomislimo tudi, da nam posebna snov slovenske katoliške kulture lahko razloži nastajanje posebne snovi v tistih, ki so se odločili, da izpeljejo boljševiški program in to kulturo uničijo. Zavedeli so se, da bodo morali postati posebni ljudje, če bodo hoteli to [Stran 062] narediti. Od tod njihova posebna snov, kombinacija boljševiškega in španskega prevratnega genija.
Kako posebni so ti ljudje morali biti, v kakšno talentiranost politične manipulacije in krutosti so se morali dvigniti, lahko razberete iz prizorov, ki jih v Zavezini rubriki Kako se je začelo razgrinja pred nami Janko Maček. V odtisu, takorekoč v negativu, pa se njihova roka – ali naj rečem njihova duša – kaže na obrazih tistih, ki prihajajo na Kočevki Rog. Sedaj so se stvari začele nekoliko spreminjati, a če se potrudite in poiščete v Zavezinih poročilih fotografije spominskih slovesnosti na Rogu iz časov, ko so sem množično hodile nekdanje Katrce, sedaj stare osemdeset in čez, boste – če imate oči, da kaj vidite – zagledali obraze, ki vam ne bodo dovolili, da se ne bi vprašali: Kaj pa jih je naredilo? Kaj, za božjo voljo, pa je te obraze naredilo? Saj imate katero od teh slik pred očmi, mar ne? Množica pred oltarjem, šest, osem tisoč ljudi, tesno drug ob drugem, obraz pri obrazu, kakor da bi hoteli povedati, da spadajo skupaj, potem pa na njenem obrobju iztekanje te množice v zalive neznanega gozda. To je Kočevski Rog. A kar vam bo ostalo posebej v spominu, bodo obrazi, različni seveda, a hkrati kakor da bi šli vsi skozi neko pokrajino, kjer so gledali iste stvari. In čudno, čeprav na Rog ne prihaja veliko manj moških kot žensk, vam, bogve zakaj, ostane vtis, da ste gledali predvsem obraze žena. Neverjetno, človek pomisli ob tem, ali je to zato, ker imajo ženske posebno pravico biti tam.
Slovensko zaostajanje za ostalim svetom, evropskim in neevropskim, torej ni slučajno, ampak izhaja iz prisebnosti in talentiranosti nosilcev specifičnega totalitarizma, ki se je realiziral na naših tleh. Tudi iz dokumentov, ki jih je boljševikom po sesutju sistema izstavila zgodovina, je izhajalo, z jasnostjo, ki se ji ni bilo mogoče ustavljati, da zanje ni predvidene nobene »pozgodovine« – da jim ostaja samo to, da odidejo; da samo tako, da odidejo, lahko dostojno potrdijo, da se spet podrejajo civilizaciji. In nikjer ne slišimo teh ukazov izrekati v tako ultimativnem tonu kot v Kočevskem Rogu: da je izhod iz tega, kar so bili, samo odhod – da je vsako drugo obstajanje, spričo tega, kar so bili, nedostojno.
7.1.2.
[Stran 063]
Kot običajno sem na Rogu že kmalu po osmi uri, a opazim, da so zasedeni ne samo pripravljeni sedeži pred oltarjem, ampak tudi druga mesta v gozdu, ki obetajo nekoliko bolj udobno namestitev za starejše ljudi. Tako za sogovornike nisem v zadregi, čeprav se je dotok obiskovalcev zgostil šele proti deseti. Toda organizatorji so poskrbeli, čeprav o kaki množici res še ne more biti govora, da obiskovalci ne bi bili preveč skušani, če bi se koga polotila želja, da bi priobčil sosedu katero od bolj banalnih reči tega sveta. Rožni venec se, kakor po navadi tudi tukaj izkaže za modro sredstvo. V gozdni prostor se tako naseli ne samo mir, ampak – kako naj temu rečem – tudi nekakšna svetost, ki jo prinaša ritem molitve.
Preden se opravičim prvemu, ki se je namestil na kaki skali, da ga nadlegujem, pomislim, kako fragmentarno je moje prizadevanje. Čez dobro uro se bo tu zbralo tri, štiri, pet tisoč ljudi, meni pa jih bo uspelo ujeti na trak deset, petnajst, največ dvajset. Koliko pretresljivih pričevanj bodo ljudje odnesli domov, ne da bi kdo zvedel zanja. Pomislim, kot rečeno, a vseeno začnem.
Prvi, ki ga pridobim za pogovor, ni nihče drug kot nečak Franceta Kozine, enega od redkih, ki jim je uspelo, da so se rešili iz brezna v Kočevskem Rogu. To je Janez Hočevar in prihaja iz Zamosteca pri Sodražici, kjer živita z mamo, Francetovo sestro Julko (1931), ki jo pripelje sem vsako leto. Letos sta tukaj že dvajsetič. Kaj je vse doživela po tistem junijskem večeru 1945, ko se je v Sušju, kjer sta bila brat in sestra doma, oglasil France (1921) s Karlom Turkom iz Loškega potoka in Jankom Svetetom iz Preserja. Julka jih je prva sprejela in potem dolgo edina vedela zanje. Turk in Svete sta čez nekaj časa odšla naprej, France pa je kmalu dobil novega tovariša, Franceta Dejaka iz Spodnjih Laz, s katerim sta se potem skupaj skrivala dve leti. Potem pa se je ta družba povečala še za enega. To je bil Dejakov brat Lojze, ki je za materino smrt prišel od vojakov na dopust in se ni hotel vrniti. Skupaj so se nato skrivali in srečno reševali iz mnogih nevarnosti. Oskrbovala jih je vseskozi Julka. Njena naloga je postajala vedno bolj nevarna in nazadnje nevzdržna. Nekoč je ribniškemu župniku Zajcu potožila, v kakšnih težavah se je znašla. (»V spovednici so se zmenili«, kakor se je izrazil Janez.) Župnik Zajc se je ponudil, da bo »pogledal, če se da kaj narediti«. In res ni minilo leto, ko so se v Sušju oglasili trije fantje s Koroškega in vse tri odpeljali s seboj v Spittal. Tam je že vseskozi živela druga Francetova sestra, s katero se je France po enem letu preselil v Kanado, kjer živi še danes.
Franc Kozina Novi Slovenski zavezi ni neznan človek, saj sta z njenim tajnikom Stanetom Štrbenkom skupaj služila domobransko vojsko na oklopnem vlaku Grosuplje – Kočevje. Po letu 1990 je bil nekajkrat v Sloveniji, nazadnje leta 2005. Toda obisk Kočevskega Roga na jubilejno leto ga je tako prizadel, da ga je zadela kap in je od tedaj navezan na posteljo v nekem domu v Niagara Falls v Kanadi. Meni pa je v celotni zgodbi vzbudila največje zanimanje gospa Julka in njena napetosti in nevarnosti polna služba pri ohranjevanju treh preganjanih življenj. Kaj vse je morala doživeti! Toda ko sem opazil, da je zagozdena med klopmi pred oltarjem in da bo težko do nje, sem se odločil, da se bom raje kdaj pozneje oglasil v Zamostecu na dolg pogovor.
Trdoživost Kočevskega Roga in njegove vseslovenske možnosti se kažejo tudi v tem, da prihajajo sem vedno novi ljudje, predvsem pa taki, ki jih ne priganja spomin na svoje ljudi, temveč preprosta želja, če ne že občutek dolžnosti, da so kdaj pa kdaj na kraju, kjer so se godile tako neznanske stvari. V teh ljudeh je nekakšen obet, da je prihodnost Roga zagotovljena. To je tista skupina, ki daje upanje. Upanje pa dajejo še posebej tisti, ki prihajajo ne samo kdaj pa kdaj, ampak vedno, se pravi vsako leto brez izjeme. Tako kot Janez Hočevar iz Zamosteca pri Sodražici ali pa Pahuljevi iz Nemške vasi pri Ribnici: oče Ivan, mama Nives in, letos prvič, tudi sin Tomaž. Ivan Pahulje prihaja zaradi deda (1906), ki naj bi bil tu nekje. »Z očetom (1937) sva bila tu vedno.« Izmenjava nekaj misli. »Ali se deda kdaj spominjate?« »Jaz sem bil seveda rojen 1971. Vedno pa vemo in bomo vedno vedeli, da je tukaj.« Oba opaziva, da je letos več mladih. In vendar, dostavim, kaže, da so Slovenci »pogoltnili tudi Hudo jamo«. »Tisti, ki so jo, so jo.« Tisti, »ki so jo«, dodam, »tistim je pomagala medijska in politična javnost, a se vseeno to ne bi bilo smelo zgoditi«. Ko odhajam, se še
obrnem: »Za Tomaža pa zapišite, da bo vedel, kdaj je bil tukaj prvič.«
Jože in Katarina Zagorc iz Mihovice pri Šentjerneju spadata med tiste obiskovalce Roga, ki ne prihajajo sem, ker bi tu bil kateri od njihovih sorodnikov, ampak iz preproste in izvorne želje, da bi bila kdaj na kraju, kjer se je vse to dogajalo. Tudi zato, ker čutita krivico, ki se je tem ljudem godila. Na primer mladim fantom, ki so jih brez kakršnegakoli vidnega razloga že po koncu vojne, se pravi že po maju 1945, prišli iskat in jih odpeljali [Stran 064] neznano kam. Eden, Koretič Pavle, je bil iz Roj, dva, Ivan Bakše (1926) in Karel Kocjan (1927), pa iz Makovice. Zagorec Jože, čeprav se je rodil šele l. 1940, ima lep spomin na Ivana Bakšeta, ki mu je, otroku, naredil leseni skiro. Bil je namreč mizar. Nobeden od izginulih fantov ni nosil uniforme in vsi so bili na meji mladoletnosti, zato je bila v dolini zaprepaščenost nad tem dejanjem toliko večja. Vsi so tudi vedeli za Bakšetovo mamo, ki je veliko hodila okoli oblasti, da bi izvedela, kje imajo sina. Veliko so ji obljubljali, a sina ni bilo. Tudi za njeno hišo je potem obveljalo, kakor mi je potem povedala neka gospa: »Pri nas je bila tista leta ena sama žalost.«
Potem naletim na skupino, pri kateri že na začetku začutim pripravljenost na pogovor. Zato grem in medias res – v sredo reči. Kakšni časi so to bili! To so bili časi, nadaljujem kar sam, ko se je zaostril boj za krščansko Evropo, pravzaprav boj za njeno krščansko kulturo. V Slovenijo so se usmerili trije udarni klini sovražnikov te kulture: fašisti, nacisti in komunisti. Zato imamo pomisleke ob geslu, ki so ga letos v Gdansku skušali uveljaviti Poljaki ob praznovanju dvajsetletnice tako imenovane »okrogle mize«. Začelo se je na Poljskem. »Začelo se je v resnici v Sloveniji«. Skoraj neposredno po 22. juniju in po 16. septembru in po enoletnem boljševiškem terorju. Začelo se je v Sloveniji že leta 1941. Samo v Sloveniji so boljševiki ustvarili stanje, ki je izsililo »kmečko vstajo«. Sloveniji gre ta čast, da se je uprla: lahko se ne bi. Lahko bi jo teroristi omrtvili v vdajo. Začelo se je v Sloveniji. To resnico moramo na vsak način uveljaviti. Če ne bo še naprej tako, da ljudje ne bodo vedeli, za kako pomembne stvari gre. Kako pa bomo živeli brez vrednot, ki nam pred očmi razpadajo? Moji sogovorniki se strinjajo: »Natanko za to gre. Samo opravičiš se na primer, pa je vse v redu. Za nekatere reči pa je opravičilo pač premalo.« Gre predvsem za jezik, pripomnim. Kakšen jezik pa govorimo, če je Kočevskemu Rogu mogoče reči »napaka«? Ali besede še kaj pomenijo? Koliko časa pa bomo s takim jezikom še mogli sporočati drug drugemu, kaj si o svetu mislimo? (Ko te besede zapisujem, dobra dva meseca kasneje, jih imam možnost ilustrirati s svežimi dosežki jezikovnega destruiranja: »katoliški [Stran 065] totalitarizem«, alibična varianta totalitarnega kompleta: »fašizem, nacizem, stalinizem«, strah, da obsodba totalitarizmov v EU izhaja iz tendence po prevladi desnice v evropski politiki. Sedaj je samo še vprašanje časa, kdaj bomo v kakem vodilnem evropskem dnevniku zagledali esej z naslovom Ustavite desnico!) Kje je rešitev, se ob tej analizi vprašamo. Vse nas mora začeti skrbeti. Če ne bomo vzeli demokracije zares, smo že sedaj izgubljeni. V demokraciji ni podanikov, v demokraciji smo vsi državljani. Če nehamo biti državljani, se prej ali slej spremenimo v podanike. Demokracija podanikov pa je politični monstrum.
Po tolikih letih »servisiranja« Kočevskega Roga ni prav redko, da med obiskovalci, ki jih tu srečam, zagledam stare znance. Tak je Božidar Cesar iz Bojanje vasi. Sem prihaja zaradi očeta Janeza. Spominja se, kako so, ko je bil še otrok, vsak večer zanj molili. Potem pa jim je prišel nekdo povedat, da ga je videl tukaj – eden od partizanskih morilcev. Baje je oče enemu od tu delujočih oficirjev ponujal denar, če ga reši – da ima zlato, ki mu ga je pripravljen dati, če mu pomaga. Zaman. Kaj se je pred to jamo vse dogajalo, pomislim. Ob tem se oglasi v bližini stoječi človek, tudi Belokranjec: da se je po Beli krajini govorilo o nekom iz Slamne vasi, da je tam srečal brata, pa ga ni rešil – morda ni mogel rešiti. (Čisto lahko si predstavljamo, da ga ni mogel rešiti. A kako je
potem živel!)
Za tem me novo srečanje preseli v kraje pod vidovsko planoto, v Kožljek in Begunje pri Cerknici. Iz Kožljeka je Tone Korenčan, ki so mu leta 1945 ubili tri strice, domobrance iz Rupnikovega bataljona. Vsi so bili v Teharjah. Tam pa je bila tudi njegova mama Turšič Francka in njene tri sestre Marija, Ančka in Pepca; za razliko od treh bratov pa so prišle domov. Leonarda Bonač pa je iz Begunj in prihaja sem zaradi moževega očeta in svojega brata Jožeta Likoviča iz Rakitne (1924), domobranskega desetarja, ki oba, kakor misli, ležita tukaj. (Mnogo jih je, ki še vedno mislijo, da so vojaki Rupnikovega bataljona v Kočevskem Rogu, kar lahko z gotovostjo rečemo, da ni res, ker smo jih videli v Teharjah. Do nedavnega smo tudi mi mislili, da so lahko obležali na Hrastniškem hribu, sedaj pa moramo dopuščati možnost, da so tudi oni v Hudi jami.)
[Stran 066]
S Kožljeka pa je tudi partizan Lado Švigelj, za katerega se po planoti govori, da je po vojni deloval v Škofovih zavodih kot sodnik, a ga po vojni v Kožljeku niso dosti videvali, ker se je večidel zadrževal v zaprtem območju na Kočevskem.
Koliko pametnih ljudi srečujem tukaj, pomislim, ko hodim od posameznika do posameznika, od skupine do skupine – bolj na obrobju množice, da sem čim manj moteč. Koliko treznih in umirjenih sodb je v glavah teh ljudi, me vedno znova obide, ko jih poslušam – a kako to, da so potem državo dobili v roke politični potomci ljudi, ki so se tako brez zadržkov predali zlu, da so mogli uprizoriti Kočevski Rog? Ali so slovenske množice – tudi katoliške – tako ukročene, da se celo v izoliranosti volilnih kabin čutijo nadzorovane? Take misli me obhajajo, ko se pogovarjam z Vehovcem Cirilom in njegovo ženo Zinko iz Šentjerneja. Tudi onadva med žrtvami nimata svojih, ampak prihajata iz čistega sočutja do množice uničenih mladih življenj. Vse odkar sta se vrnila iz Švice, kjer sta že veliko prej kot v »svobodni Sloveniji« lahko brala knjižico V Rogu ležimo pobiti, hodita na Rog in Teharje. V pogovoru se razkrije, da nosita v sebi razveseljivo in važno misel, da »majhen narod ne
more obstajati razen zavestno«. Zaradi raznih eksistenčnih nujnosti so pred njim težje poti, če hoče doseči človeško polnost. Sinovi in hčere majhnega naroda morajo bolj biti, v različnih aspektih te besede, predvsem pa morajo bolj pametno biti. A kakor da Slovenci te zakonitosti nočemo sprejeti
in nositi: »Če smo že tako hrepeneli po svoji državi, bi se sedaj, ko jo imamo, morali obnašati drugače.« Res je, pripomnim. Danes smo že tako globoko v krizi – v vsesplošni krizi – da ne gre več za »bele« in »rdeče«, ampak za Slovence, za državo, za hišo, v kateri živimo. A ko to rečem, že zraste pred nami strma stena boljševiške arogantnosti, ki ne dovoli, da bi sestavili besedilo za mirovno pogodbo po državljanski vojni. Sedaj nam je jasno: nikoli tega ne bodo dovolili. Zato je rešitev ena sama: izvorno demokatične politične sile morajo doseči tako parlamentarno moč, da bodo to legitimno naredile same. Nobene zgodbe nisem slišal v tem pogovoru. Same misli.
Nobene zgodbe tudi ni bilo v pogovoru z znanim vinogradnikom iz Šmalčje vasi pri Šentjerneju. Tudi njega vznemirja kriza, v katero se ugrezamo. Čeprav je vrhunski gospodarstvenik, misli tu predvsem na krizo duha, misli, razuma. Način, kako Slovenci mislimo o sebi, kako se odzivamo na to, kar se nam postavlja na pot, daje vtis, kakor da bi bili pohabljeni. Zdi se, kakor da ne bi bili povsem samostojni. Ali bo morala priti nova katastrofa? Naravno je, da človek na to pomisli, a v resnici je tako, da katastrofe sveta ne rešujejo, vsaj ne dolgoročno. »Potem pa ostane samo Bog.« Potem pa ostane samo Bog, ponovim in obenem pomislim, da so ljudje, ki so tukaj umirali tako, da ne moremo reči, da njihova smrt ni bila mučeniška, tako blizu Središča, da se njihov glas tam gotovo sliši. Potem pa bi bilo tako, mar ne, da bi ponovili to – samo da veliko bolj velikopotezno – kar so že enkrat storili: pred dobre pol stoletja. Ko so rešili narod!
Na koncu pa se znajdem spet v zgodbah. Z eno od njih me seznani gospa Marija (1940) iz Šenčurja pri Kranju. Nekdo je organiziral avtobus za več vasi skupaj in z znanko sta se odločili, da se priključita. Marija posebej zato, ker mora tu nekje biti njen brat Janez Kristanec (1926). Bil je dijak škofijske klasične gimnazije, a po aprilu 1941 ni mogel ali hotel iti domov na Gorenjsko. In ko so stvari tako dozorele, da se je moral tudi on odločiti, se je pridružil protikomunističnim upornikom v Šentjoštu. Na Spodnji Brnik, kjer so tedaj živeli, je prišel redko, a ga je Marija le tolikokrat videla, da se ga dobro spomni. Ve, na primer, da je imel čin. Spomni se tudi, da so, čeprav je bil oče mlinar in mati »samo« gospodinja, doma kupovali knjige in veliko brali. Tudi nanje je imela velik vpliv Ukrajina joka. Maja 1945 so se tudi oni priključili reki, ki je začela teči navzgor proti Koroški: oče, mati, petletna Marija in dveletni bratec. Tja so prišli 9. maja, kmalu za njimi pa še domobranec Janez, ki pa so ga Angleži nedolgo zatem vrnili nazaj. Družina je na Koroškem vztrajala eno leto in pol, potem pa so se na mamino zahtevo vrnili v Jugoslavijo. Ni mogla verjeti, da Janeza ne bo več. »Moramo iti nazaj, da Janez ne bo sam, če le od kod pride.« In niso šli »naprej«, ampak »nazaj«. V
veliko žalost. »Pri nas je bila ena sama žalost. V mojem otroštvu ni bilo drugega kot žalost. Mama je samo jokala in kmalu umrla.« Tu se ni dalo kaj drugega kot molčati. A nazadnje tudi midva končava z mislijo. »Ali je komunizem mogoče uničiti?« vprašam. »Ne, komunizma ni mogoče uničiti, ker je od hudega duha. Ukroti ga samo trpljenje in molitev.« Bolj zase kot za koga drugega mrmram za gospo Marijo, da je res podoba, da komunizma ni mogoče uničiti. A gospa Marija moje besede ujame in pripomni: »Samo s trpljenjem in molitvijo.« Zdelo se mi je prav, da pri tem ostane, in molčim.
[Stran 067]
Čisto zadnji človek, s katerim spregovorim na letošnjem Rogu dve, tri besede, je gospod Jakob iz Hotedrščice. Dajal je vtis nekoliko odmaknjenega in vase obrnjenega človeka. A se je nazadnje le odzval na moje trkanje: »Kakor sedanji svet pelje, je res vse nekoliko žalostno.«
Tedaj pa tudi že pozvoni in od oltarja sem pride glas: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Mir z vami.« »In s tvojim duhom,« odgovorimo. Potem vse poteka tako kot mora, v popolnem miru in tišini. Le ko dijakon začne brati evangelij, odlomek po Marku, začne v vrhovih dreves nad oltarjem rahlo šumeti. Ne vem, zakaj, a nenadoma se nam je vsem to zazdelo pomembno.
Nunciju smo hvaležni za njegov govor, jaz osebno pa še posebno zato, da je Oče naš intoniral v recital in ne v petje.
Ko pa sem ob 19. uri odprl televizor za večerna poročila, mi je udarila v obraz ista nesramnost in žaljivost, ki smo jo bili deležni domala vse od leta 1990. Televiziji Slovenija se je zdelo vredno vključiti v svoje poročilo del maše, ki jo je, kot rečeno, bral apostolski nuncij, in odlomek iz njegovega govora. Za kulturni in spominski del po maši, za katerega je poskrbela Nova Slovenska zaveza, s tremi govori odličnih predstavnikov politične in civilne družbe, pa je Televizija Slovenija presodila, da ga je iz politično pedagoških razlogov bolje zamolčati. Niti imen govornikov se ji ni zdelo vredno omeniti. Spet nam je postalo jasno: Petdesetletni molk se nadaljuje. Množica adlatov skrbi za njegovo pokrajino. Ubijanje spomina se nadaljuje.
Bralci Zaveze nam bodo naredili uslugo, če bodo na koncu celotnega poročila o letošnjem Rogu prebrali pismo, ki ga je uredništvo Zaveze pred petimi leti ob neki podobni priliki pisalo odgovorni osebi na nacionalni televiziji. To pisanje bi lahko letos ponovili, a ga nismo, raje z njim še enkrat seznanimo svoje bralce.
7.2. Nagovor pred sveto mašo
Andrej Glavan
7.2.1.
Tu, med temnimi brezni, ki so pred 64. leti postala grobovi tolikih kruto pobitih žrtev, bomo opravili že dvajseto spominsko bogoslužje.
Lepo pozdravljam, dragi bratje in sestre, vse, ki ste prišli v Kočevski Rog. Pozdravljam
podpredsednika parlamenta, prav tako druge osebnosti našega družbenega in strankarskega življenja.
Posebej pozdravljam gospoda apostolskega nuncija v Sloveniji Santosa Abrila y Castellóa, ki se te spominske maše med nami udeležuje prvič. Toplo pozdravljam tudi letos res številne duhovnike, vse organizatorje slovesnosti, posebej pa še svojce vseh, ki se jih bomo danes spomnili v molitvi in pri sveti daritvi.
Letos, ko so nas vse globoko pretresli posnetki grobišča v Hudi jami, se še lažje vživljamo v vse strašne dogodke, ki so se odvijali tudi tukaj.
Opravili bomo spravno daritev za vse žrtve in vse storilce krutih zločinov, ki so izvrševali ukaze tistih, ki so imeli poleg izživljanja nad premaganci za cilj tudi uničenje Cerkve in krščanske vere. Prosili bomo, naj kri nedolžnih žrtev izmije vso krivdo, ki visi nad slovenskim narodom, in izprosi spravo.
Bratje in sestre, najprej pa obžalujmo in priznajmo svoje grehe, da bomo vredno opravili svete skrivnosti.
7.3. Prišli smo, da bi se znova odločili za dobro
Santos Abril y Castelló
7.3.1.
Spoštovani novomeški škof monsinjor Andrej Glavan, avtoritete, spoštovani duhovniki, redovnice, sorodniki in prijatelji tistih, ki so na tem kraju umrli ali so tu pokopani, dragi bratje in sestre.
1) Rad sem sprejel povabilo, da obhajam sveto mašo v Kočevskem Rogu kot izraz spoštovanja in ljubezni do žrtev ter njihovih sorodnikov in prijateljev, in tudi kot poklon vsemu slovenskemu narodu. Zbrani smo ob kapeli Božjega usmiljenja pri grobišču Pod Krenom v Kočevskem Rogu, na enem izmed številnih skritih krajev na Slovenskem, kjer se je pred 64-imi leti, v maju in juniju leta 1945, zgodil strašen zločin. Tisoči mladih fantov in mož, razoroženih vojakov in civilistov, so se z zvezanimi rokami pomikali med špalirjem nahujskanih in od krvi in alkohola pijanih rojakov ter ob zmerjanju in udarcih s koli proti breznu, kjer so jih čakali drugi, ki so s streli iz pušk enega za drugim pošiljali v smrt. Mrtvi ali samo ranjeni so padali v kamnita brezna na telesa tovarišev, ki so jih pobili pred njimi. V smrtnem boju so se v joku in molitvi poslavljali s tega sveta.
Več tisoč žrtev je samo v tem breznu tu pod nami, tisoči drugih ležijo v breznih v bližnji okolici, deset in deset tisoči so v drugih jamah, tankovskih jarkih, opuščenih rudnikih in na drugih skrivnih krajih po vsej vaši domovini. Poročilo Komisije vlade Republike Slovenije za reševanje prikritih grobišč govori o več kot petsto prikritih grobiščih in o več kot sto tisoč prikritih žrtvah: Slovencev, Hrvatov, Srbov in predstavnikov drugih narodov, vojnih ujetnikov, vrnjenih domobrancev in civilistov, ki so bili v mesecu maju 1945 pobiti na ozemlju današnje Slovenije.
2) Gre za strašen zločin, ki so ga zmagovalci zakrivili nad premaganci, bratje nad brati v imenu ideologije sovraštva, v imenu komunizma in razrednega boja. S tem zločinom so prekršili Božje zapovedi, človeške zakone in vse civilizacijske norme. Pobijali so ujete in neoborožene vojake, druge ujetnike in tudi civiliste, žene, dekleta in celo otroke.
Brez usmiljenja in brez sočutja so sledili sovraštvu in slepemu maščevanju. Še več. Niso samo ubijali, ampak so svoje zločinsko početje poskušali tudi prikriti in zanikati. Žalujočim materam in očetom, bratom in sestram so lagali, da ne vedo, kje so njihovi dragi, kasneje pa so njihova imena izbrisali in onemogočili žalovanje za njimi. Zato govorimo o zamolčanih žrtvah revolucije in bratomorne vojne. Svojci 45 let niste mogli obiskati krajev, kjer so bili vaši sorodniki pobiti in še danes ne veste, kje natančno počivajo njihovi posmrtni ostanki.
3) Šele 8. julija 1990 je lahko bila na tem svetem kraju prvič sveta maša in simbolni pokop žrtev, ki jo je opravil tedanji ljubljanski nadškof in metropolit monsinjor Alojzij Šuštar. Tedaj se je lahko začela tudi sprava slovenskega naroda. Letos smo se na tem mestu zbrali že dvajsetič. Veliko stvari se je v tem času spremenilo in uredilo na bolje, vendar še zdaleč ne vse.
V letošnjem letu je bilo odkrito in odprto grobišče v rovu Sv. Barbara v Hudi jami pri Laškem. Strašna zgodba dobiva novo podobo: stotine mumificiranih trupel žrtev, med njimi tudi žensk in otrok. Tudi v tem primeru so storilci poskušali skriti resničnost zastrašujočega barbarskega dejanja s tonami železa in cementa, da zgodovina ne bi zvedela za to tako grozovito nasilje nad najbolj osnovnimi človeškimi pravicami. Takšno nasilje kliče na odgovor vest in čut za človečnost.
4) Še vedno niso znana imena odgovornih, tistih, ki so ta strašni zločin ukazali, in tistih, ki so ga izvajali. Človeški sodbi so se vse do danes izognili, Božji pa se ne bodo. Delo za spravo se nadaljuje, Božja usmiljena ljubezen lajša trpljenje, blaži bolečine in prinaša upanje. Naloga Cerkve in vseh kristjanov je, da iščemo resnico ter vedno in povsod oznanjamo spravo in Božjo ljubezen.
Trdno verujemo, da Bog ljubi vse ljudi, žrtve in tudi njihove krvnike, enako tudi potomce enih in drugih. Zelo verjetno je, da so bili večinoma med njimi sinovi Cerkve, krščeni pri istih krstnih kamnih. To je tudi teološka vsebina mozaika p. Marka Rupnika v tej kapeli Božjega usmiljenja. Na nebeški gostiji se je žrtvam pridružil tudi njihov krvnik. Vsem za mizo strežeta Jezus in njegova Mati Marija.
Mi, dragi bratje in sestre, zbrani pred to kapelo, smo prišli sem zato, da bi se spomnili naših dragih in se znova odločili za dobro ter zavrgli zlo; da bi sodbo prepustili Bogu in svoje bolečine izročili Kristusu, ki je za vse umrl na križu. Brez sovraštva v srcu hočemo moliti za vse; tudi za to, da bi se prebudilo kesanje in spreobrnjenje v tistih, ki so zlo počeli, čeprav je v nas, razumljivo, bolečina, ki pa se odpira ljubezni.
[Stran 069]
5) K tej odprtosti srca nas vabijo rajni, ki tu počivajo in ki so z molitvijo in odpuščanjem padali v smrt. K temu nas pozivajo tudi odlomki Božje besede, ki smo jo pravkar poslušali.
V prvem berilu smo poslušali, kako se Tobija in njegov sin zahvaljujeta Gospodovemu angelu, ki jima je pomagal. Angel vabi oba, naj se v življenju sklicujeta na Boga: »Slavita Boga in se mu vpričo vseh zahvaljujta za vse, kar vama je storil dobrega! Slavita in poveličujta njegovo ime! Vsem ljudem spoštljivo oznanjajta Božje delo in ne zamujajta z zahvalo!« (Tob 12, 5-6)
Božje delo, ki je vredno, da ga razglašamo, je to, da zmore človeško bitje, tudi sredi trpljenja in sovraštva, medtem ko umira, odpuščati tistemu, ki ga ubija po krivici, in tako posnemati Boga samega, ki na sovraštvo odgovarja z ljubeznijo. Največje Božje delo in najboljša pridiga je mučenec, ki umira z vero in zaupanjem v Boga Ljubezni, ki vsakemu, ki dela dobro, daje večno plačilo, obsodi pa tistega, ki dela zlo.
Res veliko Božje delo je krščansko pravilo, ki pravi: ljubi Boga in bližnjega; to je vzvišena lekcija, ki nam jo danes daje Kočevski Rog.
Isti odlomek Božje besede pa nas uči še nečesa. Slišali smo: »Kdor pa dela greh in krivico, je sovražnik svoje lastne duše.« (Tob 12, 10)
Da, kdor je izgubil čut za človečnost, je v sebi razdejal podobo resničnega človeka, izmaličil je Božjo podobo in podobo drugega. Ne preostaja mu drugega, kot vrniti se sam vase, da bi se zavedel zla v lastnem srcu in se odločil, da ga nikdar več ne ponovi. Samo tako je mogoče biti resničen človek, del nekega novega človeštva.
6) V evangeliju smo slišali, kako Jezus obsoja obnašanje veljakov in bogatinov tistega časa, ki so iskali le svojo čast in razkazovali svoj socialni položaj in moč. O njih je rekel: »Ti bodo strožje sojeni.« (Mk 12, 40)
Pohvali pa velikodušno držo in človeškost uboge vdove, ki je v tempeljsko zakladnico položila le dva novčiča in je »vse, kar je potrebovala za življenje«, dala drugim. Jezus hvali dobroto te žene in njeno pošteno srce.
[Stran 070]
Ob teh Gospodovih besedah se lahko zamislimo. Všeč mu je človekovo srce, ki je čisto, osvobojeno zla. Hvali tiste, ki so sprejeli njegovo oznanilo: »Resnica vas bo osvobodila.«
Gospodove besede in zgled preproste in uboge vdove dobita tu v okolju Kočevskega Roga novo in zelo konkretno razsežnost. Tukaj ni zmagal čut za pošteno dobroto in za človečnost, ampak zlo. V imenu neke ideologije so se zgodili zločini, ki jih nobena ideologija ne more opravičiti – nobena ideologija.
Včasih se hoče tako skrajno nasilje skriti z opravičilom, da je šlo za pravičen boj proti drugi totalitarni ideologiji, ne da bi se ob tem hotelo priznati, da je šlo za padec v iste metode in zmote, če ne še večje od tistih, proti katerim je potekal boj.
V luči Božje besede in žalostnih izkušenj iz preteklosti, se moramo ponovno odločiti, da hočemo zavreči vse totalitarne ideologije preteklosti, vse, ne le nekatere, in sicer z razumnostjo, ki bo iskreno priznala napake, ki jih je zagrešila in jih presegla s prošnjo za odpuščanje, da bi se tako zločini proti človeštvu več ne dogajali.
V tej zavesti in s tem prepričanjem ter razpoloženjem srca – kakor so mi pripovedovali mnogi vaši sonarodnjaki – bomo sposobni očistiti naš zgodovinski spomin in bomo lahko prosili tudi druge, naj storijo isto, če tega še niso storili. Samo če bomo premagali sovraštvo, bomo lahko zgradili v resnici novo civilizacijo ljubezni, ki je bila ena izmed velikih intuicij in navdihov papeža Pavla VI. in ki je tudi naša želja. Amen.
7.4. Uvod v program po sveti maši
Marija Zgonc
7.4.1.
Dragi prijatelji, dragi romarji!
Na svetih tleh »slovenskega velikega petka« vas prav lepo pozdravljam še v sklepnem delu današnje slovesnosti. V Kočevski Rog vedno prihajamo z bolečino. Zamolčani, prezirani, izbrisani, žaljeni, drugorazredni – to je naša resnica; taki so naši spomini, ki vedno znova bolijo. Pri vsakem novem grobišču srce zadrhti in sprašuje: je morda tu moj oče, … ?
Kdaj bo odkritih dovolj grobišč in koliko še bolj grozljivih najdb je potrebnih, da bo slovenski narod res v globini srca začutil to veliko trpljenje, sklonil glavo pred neštetimi razbitimi družinami in pred tako veliko narodovo izgubo? Za lažjo in sprenevedanjem bo prišla resnica, ki je ena sama, strašna, sedemkrat zazidana.
Iz spoštovanja do naših mučencev bomo tiho, brez ploskanja spremljali posamezne nastope in na koncu zapeli pesem Moja domovina.
Najprej bodo zapeli pobiti domobranci – Doberdob.
7.5. Ni res, da se ne da nič narediti
Marko Mehle
7.5.1.
Spoštovani!
Zahvaljujem se organizatorjem današnje spominske slovesnosti, da lahko v imenu študentov spregovorim na tem svetem kraju. To je bil nekoč kraj trpljenja in smrti, a je danes za nas kristjane kraj spomina in upanja v vstajenje.
Pred štiriinšestdesetimi leti je tukaj umolknil glas njih, ki so ostali zvesti tradiciji, kulturi in veri. Bili so pravi disidenti in na koncu plačali s krvjo. Ponosni smo lahko, dragi rojaki, na toliko
pričevalcev!
Pol stoletja ideološkega monopola ter manipuliranja z resnico ni moglo mimo brez posledic. Cele generacije ljudi so bile vzgojene v tem duhu, odraščale so v komunizmu in živele s temi ideali. Zlezli so jim pod kožo in postali njihova identiteta. Ta identiteta se sedaj ruši ob mnogih odkritjih, ki nedvoumno kažejo na pogubni značaj narodnoosvobodilnega boja ter kasnejše komunistične države. Kako naj vsi ti ljudje kar naenkrat spremenijo odnos do tega, kar so toliko časa slavili? To je korak, ki zahteva veliko poguma in nadnaravno odprtost: lahko rečemo spreobrnjenje. Mar je mogoče, da je bilo vse skupaj v resnici velika prevara? Mnogi so tako ostali brez idealov ter postali ravnodušni do preteklosti, češ: pustimo te kosti, živimo sedanjost! Ravnodušni pa so tudi do vsega drugega.
V času, ko Evropa sprejema resolucijo o totalitarizmu, bi v naši državi pričakovali v odnosu do polpretekle zgodovine spremembo. Ko bi se vsaj naši državniki opredelili do preteklosti ter uradno
sprejeli, kar je že tako ali tako očitno! Namesto tega pa sprejemajo predloge o poimenovanju ulic po voditeljih bivšega režima ter izkoristijo vsako priložnost da poveličujejo stare zmage.
Zamudili bomo vlak prihodnosti, se osramotili pred drugimi narodi ter ostali v nedogled ujeti v izkoreninjeno sedanjost. Ne želimo ostati neodločni! Verjamemo, da je resnica vendarle ena sama, da z vso močjo sili v javnost iz globine naših brezen.
Mladi smo postavljeni pred izziv, da se soočimo s slovenskim problemom. Nihče ne bo tega storil namesto nas. Misel, da bo čas čudežno izbrisal posledice in da bo spor pozabljen, ko akterjev slovenske tragedije ne bo več, je izraz naivnosti ter generacijskega egoizma. Konec koncev gre za našo identiteto, ki se ne more dokončno izoblikovati.
Marsikaj lahko spremenimo: ni res, da se ne da nič narediti. Vsak lahko prispeva majhen del. Spodbujajmo k razpravi v javnosti in se ne izogibajmo debat. Bodimo tolerantni do drugače mislečih ter prisluhnimo nasprotnemu stališču, kajti tako bomo vzbudili zaupanje v sogovornikih. Preučujmo zgodovino, izobražujmo se, učimo se razumeti družbo, ker smo odgovorni zanjo.
Morda bo prišel dan, ko bomo vsi Slovenci razumeli, da nam preteklost zaznamuje sedanjost in prihodnost. Nekoč se bo slovenski narod enotno ozrl na te, ki so jih prebodli, in žaloval. Tisti dan nam bo odprt studenec v očiščenje greha in madeža, potem bomo lahko šli naprej. Dosegli bomo spravo, po kateri razdvojeni že dolgo hrepenimo. Do takrat pa nas čaka še veliko dela, rane se ne zacelijo kar čez noč. Prihodnost ni tako črna, kot se včasih zdi, zato pa ne obupajmo!
7.6. Začenja me preganjati nemir
Eva Irgl
7.6.1.
Spoštovani!
To, da lahko danes stojim tukaj pred vami na mestu, ki je zaznamovano z bolečino, s krivico, ki je bila storjena, ter z neusmiljeno slo po ubijanju in s tem izničenju tistega, kar je najbolj sveto, in to je človeško življenje, je zame posebna čast in privilegij. Seveda pa tudi velika odgovornost, ki jo čutim do vseh, ki nepokopani ležijo v svojih preranih grobovih, v katere jih je nasilno, brez dokazovanja krivde pahnila revolucionarna oblast.
Vsem, ki ste tu v Rogu ali drugod po številnih množičnih moriščih po Sloveniji izgubili svoje najdražje, izrekam globoko in iskreno sožalje ter razumevanje za vašo bolečino.
Mesto, na katerem stojim, zato od mene zahteva tankočutnost in veliko skrbnost pri izbiri besed zaradi bolečine, ki je bila povzročena in ostaja, ter ostro izbiro le teh, ko gre za vprašanje resnice.
Sama nimam pobitih svojcev v Rogu in premlada sem, da bi občutila povojno grozo, preganjavico, strah, tesnobo, ki so jo doživljali ljudje zaradi krutosti in krvoločnosti takratnega režima. Hvala Bogu sem tudi premlada, da bi lahko občutila takratni zanos zmagovitih revolucionarnih parol, izrečenih ob okrutnem maščevanju, in premlada, da bi izkusila trpljenje in sovraštvo, ki ga je v slovenskem narodu povzročala zmagovita revolucionarna oblast.
Vendar pa me kot povsem drugo generacijo začenja preganjati nemir. Sprašujem se, kje so pravzaprav korenine sodobnih slovenskih razkolov, ki jih opažam tudi pri delu v državnem zboru in jih težko razumem. Kje je tista globoka skrita rana v narodovem telesu, ki razdvaja in je moja generacija ne pozna, pa bi jo morala, zato da bi lahko končno neobremenjeno, vendar spoštljivo gledala na preteklost ter tako oblikovala optimistično prihodnost?
Slovenija mora izvedeti resnico o medvojnem in povojnem dogajanju. Če tega ne bo storila oziroma če bo del naše družbe zavestno prikrival resnico in tako ščitil krivce za povojne poboje in politično montirane procese, se nam zna zgoditi, da se nam bodo nerazčiščene stvari vrnile kot bumerang, ne da bi sploh vedeli kdaj. In takrat utegnejo postati izjemno zoprne. Vse bi morala zanimati lastna zgodovina, kakršna je v resnici. Kajti le njeno pravo poznavanje lahko oblikuje sproščeno prihodnost. Še tako težka resnica, ki pride na dan, še tako težko priznanje, navadno rodita nov začetek, ki sloni na zdravih in ne bolnih temeljih. In ravno zdravi temelji so primanjkljaj te družbe. Zdravi pa bodo lahko postali šele takrat, ko tudi gnilih ne bomo več skrivali. In tu je pomembna resnica, katere odkrivanje v nobenem primeru ne bi smelo biti kakorkoli omejevano s strani politike.
Zmagovalci krojijo usodo naroda, pravi zgodovina. A revolucionarni zmagovalci so na tem mestu velikemu delu naroda namenili smrt. Sklenili so, da jim ta sprevržena pravica pripada, ker so pač preživeli. Elias Canetti pravi: »Zadoščenje ob preživetju, ki je neka vrsta sla, lahko postane nevarna in nenasitna strast. Z vsako novo priliko se poveča. Večja, ko je kopica mrtvih, med katerimi je človek ostal živ, pogosteje, ko preživlja takšne kopice, močnejša in bolj neubranljiva postaja ta strast.«
Kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti v Državnem zboru sem se jasno zavedala, da se bo name, ko bom začela odpirati teme iz polpretekle zgodovine in začela neobremenjeno težiti k resnici, zgrnil ves propagandni stroj kulture smrti in me skušal ustaviti pri mojem delovanju. Tudi z ustrahovanjem in javnimi diskreditacijami. Ampak prav to je dokaz, da je prav, da se borim in vztrajam v priznanju zgodovinskih dejstev, ki ne bodo več izrazito ideološko prirejena eni strani, temveč bodo dejstva in z njo resnica verodostojno in pravično prikazani. Zato je dogajanje tistega časa potrebno temeljito analizirati.
Oblast, ki priznava zločin nad človeškim življenjem kot nekaj povsem normalnega in sprejemljivega ter ga opravičuje z večno krilatico partizanstva in boja proti okupatorju, je sprevržena oblast. In takšna oblast potem nima nikakršnih vrednostnih meril pri nadaljnjih dejanjih, ki jih izvaja. S priznavanjem zločina kot nekaj dopustnega daje vedeti, da so v družbi dovoljene vsakršne anomalije, saj se z opravičevanjem in minimaliziranjem zločina niža prag vrednot na lestvici. Zato ni nič čudnega, da se današnja vladajoča koalicija, ki je naravna naslednica povojne revolucionarne in komunistične oblasti, tako nekritično obnaša do ravnanj nekaterih svojih ministrov. Če toleriraš uboj, potem lahko še toliko bolj toleriraš prevaro in laž. Zato je potrebno vztrajati pri vprašanju resnice, ki je bila leta in leta namenoma skrivana, prekrivana in zatajevana … Z njo se je manipuliralo, jo prikrojevalo in skušalo za vedno utišati. Zato je še kako pomembno, da kot pripadnica mlade generacije politikov, ki nisem osebno vpletena v tematiko polpretekle zgodovine, o tem odkrito spregovorim in govorim.
Sama se močno zavedam, kako pomembno je to za vse, ki jim je ideološko predstavljena resnica za vedno globoko zaznamovala življenja in zaradi katere so trpeli in še danes trpijo velike krivice. Za vse to bi morali posamezniki, med katerimi so nekateri še živi, odgovarjati. Nerazumljivo je, da danes oblast in njeni najvišji predstavniki sicer obžalujejo povojne poboje, obenem pa s še večjo vnemo malikujejo in častijo tistega, ki je poboje ukazal. In če že lahko razumemo posameznike, ki morajo zaradi svojih krvavih rok ščititi idejo revolucije in njena dejanja, pa vsekakor ne morem razumeti tistih mladih, ki zaslepljeno častijo človeka, ki je dal pobiti mnoge tisoče ljudi. Prav mladi so tisti, ki jim je zaradi čustvene in časovne distance do polpreteklih dogodkov dana možnost in s tem velik privilegij, da lahko razmišljajo z lastno glavo in da lahko popolnoma neobremenjeno težijo k resnici, predvsem pa k jasni obsodbi zločina in zločincev.
Jasno želim tudi povedati, da pri teh vprašanjih ne gre za vprašanje spoštovanja boja proti okupatorju. Nihče ne želi omalovaževati ali zmanjševati pomena nacionalnega upora proti tujemu zavojevalcu, kar nam nesramno podtikajo tisti, ki opravičujejo zločin in zločince. Vsi, ki so se pogumno uprli fašizmu, zaslužijo spoštovanje. Problem je v tistem delu, ko je bilo partizanstvo zlorabljeno za ideje revolucije in za množične medvojne in povojne zločine. Sama prihajam iz Primorske, kjer so prvi v Sloveniji doživeli grozote fašističnega terorja ter se uprli fašizmu, ki jih je želel izbrisati z obličja zemlje. Primorska s Tigrom je bila zgled, kako narod povezovati in ne razdvajati. Tudi zato je lahko »vstala« takrat, ko je bilo najbolj hudo. Na ta del upora gledam s spoštovanjem in ponosom.
Ne morem pa s pozitivno naravnanostjo in odobravanjem gledati na tisti del zgodovine, ko je revolucionarna oblast, ki je bila izrazito ideološka, iz strahu pred možnostjo vzpostavitve politične opozicije likvidirala in pobila na tisoče ljudi, med njimi tudi otroke in ženske. Pri tem ne gre za vprašanje spoštovanja partizanstva, ampak za vprašanje resnice in vprašanje vesti.
Pri iskanju resnice pa je bistveno razumevanje. In če želiš razumeti, moraš najprej vedeti, t. j. poznati vsa dejstva, ki tvorijo celoto. In šele ko veš, lahko razumeš in poiščeš resnico, ki sama po sebi nato postavi vprašanje o odgovornosti.
In prav zaradi vprašanja odgovornosti nam še danes skušajo preprečiti, da bi iskali in poznali resnico. Zaradi strahu pred strašljivim spoznanjem, ki bi razkrinkalo njihovo barbarsko početje, jih v polnosti razgalilo in pokazalo njihov pravi obraz, se zatekajo k različnim prijemom, ki naj bi odvrnili ljudi od iskanja resnice. Vendar ne bomo dopustili, da bo ostalo na tem, ne bomo dopustili, da zgodovina ne bi končno snela ljubke maske s krvoločnega obraza.
7.7. Boljševikov tudi munipulacije z Rogom ni groza
Anton Drobnič
7.7.1.
Spoštovani apostolski nuncij, spoštovani gospod škof in duhovniki, spoštovani podpredsednik državnega zbora, slovenske poslanke in poslanci, Slovenke in Slovenci, dragi romarji, vsi lepo pozdravljeni!
Doumeti Rog! – Ste kdaj slišali, ste kdaj brali ta klic, to željo, ta nasvet? Doumeti Kočevski Rog, ki je postal Slovenski Rog! – Premisliti ga do konca, pomeni doživeti ga z dušo, s srcem in z glavo. Domisliti tako boljševiškega, uresničenega leta 1945 v krvi in bolečini, v množični smrti, kot tudi tega demokratičnega, simboličnega, ki v ljubezni in milosti traja od leta 1990 do danes.
Ob koncu današnje slovesnosti na Rogu, ki smo jo – upam – že doživeli z dušo in srcem, se z mislijo in umom ozrimo na začetek, na prvo spominsko prireditev 8. julija 1990. Tako bomo lahko videli razliko med tedaj in sedaj, razdaljo med obljubami tistega časa in resnico današnjega. – Ali nam bo ta primerjava pokazala svetlobo in potrdila upanje ali bomo videli samo temo in obup.
Za preživele udeležence protikomunističnega odpora odgovor osebno ni več pomemben, za mlade je ta alternativa bistveno vprašanje prihodnosti, za narod vprašanje življenja ali propada. Zato poglejmo nekaj temeljnih dejstev roških spominskih slovesnosti.
Komunistični poboji slovenskih fantov in mož, deklet in žena so bili množični že med vojno, še posebej pa po vojni. Zato so množična tudi naša žalovanja. Pri prvi spominski prireditvi so tukaj na Rogu našteli 30.000 romarjev, kasneje jih je bilo okrog 12.000 in zadnja leta okrog 5.000. Še vedno množica, vendar zakaj število romarjev upada? Ali ne bi bilo bolj pričakovano, bolj skladno z naravo teh slovesnosti, da bi število romarjev raslo skupaj s svobodo in demokracijo, z našo kulturo in spoznanjem? Ali pa naša svoboda, naša kultura in spoznanje ne rastejo?
Pred prvo spominsko slovesnostjo smo ljubljanskega nadškofa od februarja 1990 naprej prosili za mašo in krščanski pogreb naših bratov in sester, naših sobojevnikov proti totalitarnemu nasilju, za našo spravo z mrtvimi žrtvami revolucije. Nič nam ni obljubil, dokler ni od komunističnih politikov dobil zagotovila, da se bo prireditve z javnim nastopom udeležil tudi tedanji najvišji oblastnik, vrhovni vojak revolucije. Prišel je z vso svojo komunistično elito, imel nagovor izpod podobe Marije Pomagaj, prvega pred svobodno in demokratično zbrano množico vernikov, nekomunistov, ki so po 45 letih smeli prvič javno žalovati za žrtvami komunistov. Kakšen nesmisel, kakšna zloraba žrtev in žalovanja!
Prišli so, pokazali so se in se niso nikoli več vrnili. Od tedaj dalje smo žalovali sami s svojimi škofi in duhovniki. Noben predsednik republike – bili so že trije – se nam na Rogu ni več pridružil niti z oddaljeno besedo ali sočutjem. En sam predsednik državnega zbora, dr. France Cukjati – tudi danes je med nami – in en sam predsednik vlade, dr. Andrej Bajuk, sta od številnih dosedanjih predsednikov bila častna izjema. Nikogar z vrha sodne veje oblasti se ne spomnimo, zlasti kričeča pa je vedno bila odsotnost varuhov človekovih pravic.
Prvo spominsko prireditev 8. julija 1990 vztrajno skušajo prikazati kot spravo med nasprotniki v državljanski vojni. Za dejanje sprave razglašajo podajo rok med nadškofom Šuštarjem in zadnjim voditeljem komunistične partije Milanom Kučanom kot ideološkima nasprotnikoma. Ni mi znano, ali gre za nevednost ali za hoteno neresnico. Dejansko je tedaj šlo za povsem vsakdanji pozdrav ob srečanju dveh znancev brez kakršnegakoli političnega, ideološkega ali obrednega pomena ali namena. Sicer pa noben ljubljanski škof nikoli ni bil predstavnik katere od vojskujočih se strani v državljanski vojni in takšnega dejanja, kot mu ga s prozornimi nameni skušajo pripisati, že pojmovno nikakor ne bi mogel storiti.
Tudi vse naslednje spominske slovesnosti na Rogu pogosto skušajo prikazati v neresnični podobi in pomenu, vendar na povsem drugačen način kot prvo. Leta 1990 je tukaj govoril najvišji komunistični politik in oblastnik, zato njegov govor in slovesnost prikazujejo kot spravo, čeprav preživeli nasprotniki komunistične revolucije pri prvi slovesnosti nismo imeli nobene veljave. Predsednik Kučan nas ni niti od daleč pozdravil, niti omenil nas ni, ni nam dal roke niti v pozdrav kaj šele v znamenje sprave. Ob simbolnem pogrebu svojih bratov in sobojevnikov nismo mogli spregovoriti niti najbolj običajne pogrebne besede spomina in slovesa. Pri vseh naslednjih obletnih slovesnostih govorimo sami brez državnih oblastnikov. Obtožujejo nas, da govorimo politično, da netimo spore in sovraštvo. Komunisti so torej sprava in sodijo na oblast, katoličani so razdor in sodijo v brezna, v vsakem primeru pa naj molčijo!
Pravi vihar je nastal, ko je pred nekaj leti govornik na tej slovesnosti profesor Justin Stanovnik t. im. NOB imenoval prevara. Zgrozili[Stran 075] so se mnogi na različnih straneh, celo takšni, ki so sami javno izjavljali, da je NOB bila »velika prevara«. Seveda, kar sme komunist, ne sme katoličan!
Bliskalo se je in grmelo, ko je pred nekaj leti nadškof dr. France Perko v pridigi tukaj na Rogu omenil duhovno veličino nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, krivično obsojenega in zasramovanega, ter pripomnil, da bi mu lahko postavili spomenik. Danes se ob odprtem rovu sv. Barbare v Hudi jami z neznosnimi prizori množične nasilne smrti, ki bi lahko bili slike iz Dantejevega Pekla, in ob stotinah drugih morišč in grobišč po vsej Sloveniji nihče ni vznemiril, ko so najvišji predstavniki državne oblasti javno poveličevali vrhovnega organizatorja, voditelja in poveljnika vseh tedanjih sejalcev grozovite smrti. Ob popolnem molku pretresenih sodnikov nadškofa Perka poveličujejo voditelja totalitarne Jugoslavije, katere nasilja se je Slovenija osvobodila šele z močjo orožja.
Ti občudovalci velikega zločinca prihajajo iz vrst tistih, ki so julija 1990 prišli na Rog, se pokazali in odšli, ne da bi skupaj z množico žalujočega ljudstva stopili čez cesto semkaj do brezna z njihovimi žrtvami, ne da bi prižgali eno samo svečko, položili en sam cvet, napravili en sam poklon pred breznom svojega sovraštva.
Ob breznu z žrtvami komunizma, katerih spominu je bila namenjena vsa slovesnost, smo stali in molili sami s svojim škofom in duhovniki. To je bila prava sprava na prvem Rogu in na vseh naslednjih do današnjega. Tista druga, ki jo še vedno lepijo na blago roko nadškofa Šuštarja, je ideološka manipulacija, politični trik, ki naj skrije usodni narodni razdor, Cerkev in vernike pa za vedno potisne med ljudske sovražnike.
Kljub strašnim umorom in trpljenju ljudstva in neštetih narodov je za fašizmom in nacizmom premagan tudi komunistični zločinski totalitarizem! Počasi, z močjo uma in duha, ne s silo orožja in smrti. Tudi z duhom, ljubeznijo in umom Slovenskega Roga, tudi z mrtvimi vojaki Slovenske narodne vojske, ki so v smrt odhajali z mislijo na Boga, narod in domovino!
Da bi premagali tudi zaostalo sovraštvo in narodni razdor, je potrebno vedno znova doumeti Rog, doumeti Slovenski Rog spomina, resnice in milosti!
7.8. Zaključek in zahvala
Marija Zgonc
7.8.1.
7.8.2.
Preden se poslovimo, se v imenu Nove Slovenske zaveze, Družine in župnije Kočevje zahvalim vsem, ki so pripravili današnjo slovesnost in pri njej sodelovali.
Iskrena hvala gospodu apostolskemu nunciju v Sloveniji ekscelenci Santosu Abril y Castellóu in novomeškemu škofu monsinjorju Andreju Glavanu, pa tudi vsem duhovnikom, ki so z njima somaševali.
Hvala nastopajočim. Pel je Mešani pevski zbor Konzervatorija za glasbo »Jurij Sladkonja« iz
Novega mesta pod vodstvom Aleša Makovca; solist je bil basbaritonist Marko Fink.
Govorili so: Marko Mehle, poslanka v slovenskem parlamentu Eva Irgl in predsednik Nove Slovenske zaveze Anton Drobnič. Za udeležbo se lepo zahvalim vsem predstavnikom političnega življenja.
Prisrčna hvala vsem vam, ki ohranjate spomin in zvestobo našim mučencem.
Zapojmo v pozdrav vsem, ki jih nosimo v srcu in spominu pesem Moja domovina.
7.9. Protest proti kulturnemu rasizmu na Televiziji Slovenija
7.9.1.
Ker so se manire, s katerimi si Televizija Slovenije dovoljuje poročati o spominskih slovesnostih v Kočevskem Rogu, letos ponovile, smo se odločili, da bralce Zaveze seznanimo s pismom, ki smo ga ob eni od takih priložnosti leta 2004 pisali odgovornim ljudem na tej ustanovi. (Na pismo nismo dobili odgovora.)
7.9.2.
Odgovorni urednici izobraževalnega
in informativnega programa
na Televiziji Slovenija
Spoštovana gospa Tanja Starič!
Čeprav je od dogodka, v zvezi s katerim Vam pišemo, že mesec in pol, je ozračje, v katerem se je mogel zgoditi, še vedno aktualno. To opravičuje in morda tudi zahteva to pismo.
Na letni spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu, ki je bila letos na nedeljo Sv. Trojice, 6. junija, se je, kar zadeva vlogo Televizije Slovenija, ponovilo to, kar se je zgodilo na spominsko nedeljo v Kočevskem Rogu leto prej. V večerna poročila je televizija vključila samo prvi del; sv. mašo in pridigo, njen drugi del – lahko bi mu rekli civilni ali spominski del v ožjem pomenu besede – pa je ignorirala. Tako je izostalo poročilo o tem, kakšen politični, kulturni in duhovni pomen daje kompetentna civilna družba slovenskemu genodicu in kraju, kjer se je zgodil. (Skoraj bi rekli slovenski Srebrenici, ko ne bi bilo tako žalostno in žaljivo, da moramo to, kar je tu in naše in večje, ilustrirati s tem, kar je daleč in tuje in manjše.)
Kaj je mogoče tu narediti? V normalnih razmerah ne bi bilo nobenih težav. Slika stanja, kakršno se je vzpostavilo, je jasna. Ustanova, ki bi se ji to pripetilo, bi se opravičila za pomoto in potem storila vse, da se ne ponovi. Ko bi seveda bila pomota! Ampak, spoštovana gospa Starič, to ni bila pomota, kajne? To je bila ena od tistih pomot, ki se vse od genocida leta 1945 tako ali drugače brutalno in nesramno ponavljajo. Zato Vam moramo sporočiti neka dejstva.
Eno od njih – temeljno – stoji v 1. členu Zakona o Radioteleviziji Slovenija iz leta 1994 in pravi, da je »Radiotelevizija Slovenija javni zavod, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti«; pa tudi v njegovem dopolnilu iz leta 1999, ki precizira, da je »ustanovitelj javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija Republika Slovenija«, s pripombo, da je ta zavod »posebnega kulturnega in nacionalnega pomena«. Iz dejstva, da je ustanova Radiotelevizija Slovenija državna in da ji je med javnimi zavodi podeljen poseben pomen, izhaja dvoje: da mora ta ustanova, če naj bo legitimna, vedeti, da je bila postavljena z dostojanstvom organa kot polis delujoče skupnosti in da mora zato državljane – cives – utrjevati in potrjevati; in, drugič, da morajo uslužbenci te ustanove disciplinirati svoje osebne preference, kar pa jim pač ne bo težko, saj se pričakuje, da v ustanovo »posebnega kulturnega in nacionalnega pomena ne bodo imeli dostopa ljudje, ki nimajo tega v sebi, da bi se pokorili duhovnim, moralnim in kulturnim vzgonom, ki nosijo civilizacijo.
Iz tega dejstva izhajajo vsa poglavitna in zadostna določila, ki pogojujejo možnost posameznika, da deluje v okviru te ustanove. Kdor razume voljo zakonodajalca, izraženo s pojmi »javni zavod«, »ustanoviteljstvo države« in »posebna kulturna in nacionalna izpostavljenost«, temu dodatne zakonske postavke pač niso več potrebne. A jih vendar nekaj navedimo: da se Radiotelevizija Slovenija financira »iz sredstev državnega proračuna«; da mora zagotavljati »celovito in nepristransko obveščenost«; da mora »zadovoljevati interese posameznih skupin gledalcev in poslušalcev v Republiki Slovenija in omogočati njihov dostop v programe.« Da je Radiotelevizija Slovenija te zahteve razumela, dokazuje tudi to, da je v svoj Statut sprejela obvezo, da bo »zagotavljala kakovostne, raznovrstne in uravnotežene informativne vsebine«.
Zakaj država insistira na teh zahtevah? Odgovor najdemo v 4. točki Zakona o medijih, kjer stoji zapisano, da Republika Slovenija podpira medije pri razširjanju vsebin, ki so pomembne za »kulturo javnega dialoga«. Javni dialog je namreč način obstajanja demokratične politeje. Ko država medijem ukazuje »kulturo javnega dialoga«, jih s tem obvezuje, da ga gojijo – kultura pomeni gojenje. Zaveda se, da brez gojenega – odkritega, odgovornega, kompetentnega – dialoga demokracija nima perspektivnega obstoja.
[Stran 077]
Kakšne možnosti imamo ljudje, ki se sklicujemo na zakonske postavke, ki smo jih tu nekaj našteli? Ali so, z drugo besedo, iztožljive? Sami veste, da v državi z normalno razvitim posluhom za pravo, ne bi z njimi smeli imeti posebnih težav, v naši pravno naglušni državi pa imamo zelo malo možnosti. Vsak dan izvemo za nova upravna in sodna dejanja, ki so contra legem in contra rationem – zunaj zakona in razuma. V zadnji analizi je to zato, ker smo v stanju ideološke okupacije. Si monumenta requiris, circumspice – če sprašujete po dokazih, poglejte malo naokoli.
S tem povabilom tudi končujemo. Morda, če nam ne boste zamerili osebne note, bi Vam še izrazili simpatijo – simpatija izvorno pomeni sočutje – ki smo jo občutili do Vas med razgovorom s predsednikom vlade. V njem smo videli soočenje dveh entitet: človek versus stroj za izdelovanje stavkov. Videli smo, da v boju s strojem človek nima veliko upanja.
To okoliščino omenjamo tudi zato, ker podoba, ki ste jo nekoč izdelali pred gledalci, ne dovoljuje misliti, da ste postali ideološki stroj. To pa pomeni, da imajo besede in argumenti, s katerimi smo Vas tu seznanili, nekaj možnosti.
Za uredništvo Zaveze
Justin Stanovnik
8. Petdesetletnica Rožmanove smrti
8.1. Uvod
Jože Kočar
8.1.1.
Letos 16. novembra bo minilo 50 let od smrti nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Petdeset let je navadno doba, ko ljudje poskušajo skozi časovno distanco ene generacije premisliti pretekla dogajanja. Tudi clevelandski Slovenci so 8. in 9. avgusta z romanjem na grob begunskega škofa Rožmana v Lemontu obudili spomin na njegovo delo in odhod v večno domovino.
Škof dr. Gregorij Rožman se je rodil 9. marca 1883 v Dolinčicah, župnija Šmihel pri Pliberku na Koroškem. Bil je šesti in najmlajši otrok Franca Rožmana in Terezije, rojene Glinik. Osnovno šolo je obiskoval v Šmihelu od leta 1889 do 1895, nato pa nadaljeval šolanje na gimnaziji v Celovcu, kjer je leta 1904 z odličnim uspehom maturiral.
Po maturi je stopil v celovško bogoslovje. 21. julija 1907 ga je celovški škof dr. Joseph Kahn posvetil v mašnika. Novo mašo je imel 4. avgusta 1907 v domači župniji Šmihelu. Leta 1908 je bil kaplan v Borovljah, nato je leta 1909 nadaljeval teološke študije do doktorata na Dunaju leta 1912.
V letih 1912 do 1914 je bil prefekt malega semenišča v Celovcu. 25. septembra 1913 je postal profesor cerkvenega prava in moralke na celovškem bogoslovju. Po koncu svetovne vojne je 25. novembra 1919 postal profesor cerkvenega prava na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Veselilo ga je delo z mladino in bil je duhovni vodja telovadne organizacije Orel.
17. marca 1929 je bil imenovan za pomožnega škofa s pravico nasledstva ljubljanskemu škofu dr. Antonu Bonaventuri Jegliču. V škofa je bil posvečen 14. julija 1929. Njegovo škofovsko geslo je bilo: »Križa teža in plačilo.« 1. avgusta 1930 pa je po odstopu škofa Jegliča postal redni ljubljanski škof.
Leta 1935 je obiskal slovenske župnije v Ameriki in se udeležil tudi evharističnega kongresa v Clevelandu. Pomembna je bila škofijska sinoda leta 1940, ki je pod njegovim vodstvom sprejela Zakonik in Pastoralne inštrukcije ljubljanske škofije.
5. maja 1945 se je umaknil na Tirolsko, nato so ga angleške zasedbene oblasti konfinirale v Celovcu. Z ameriško pomočjo je pribežal v Salzburg in preko Švice 2. julija 1948 prišel v Združene države. Naselil se je v slovenski župniji sv. Lovrenca v Clevelandu kot gost tamkajšnjega župnika Janeza J. Omana in tam 16. novembra 1959 tudi umrl.
[Stran 079]
Leta 1949 je kot »potujoči škof« obiskoval begunske duhovnike ljubljanske škofije v Argentini,
Ekvadorju in Čilu ter leta 1951 uredil slovensko semenišče v Argentini.
Rožmanov grob v Lemontu že vseh 50 let radi obiskujejo romarji v te ameriške slovenske Brezje.
8.2. V spomin škofu Gregoriju Rožmanu
škof A. Edward Pevec
8.2.1.
16. november 1959, 3.45 zjutraj. Pred bolnišnico sv. Aleša v Clevelandu se še ni začel gost jutranji promet. Novi dan je mračen, miren, mrzel. V bolnišnici, pod bleščečimi lučmi, ki ostro odstopajo od temačnih hodnikov, za svojimi delovnimi mizami medicinske sestre izpolnjujejo kartoteke bolnikov in pripravljajo zdravila pred izbruhom vročične aktivnosti novega dne.
Oče Michael Rozsztas, bolnišnični duhovnik, je pravkar zaključil molitev za umirajoče; v nemem spoštovanju stoji ob postelji zelo bolnega 76-letnika. Z eno roko bolnik stiska razpelo na rožnem vencu, medtem ko mu druga nemočno visi ob boku.
Tiho stokanje je ponehalo; dihanje, ki je bilo iz ure v uro šibkejše in plitvejše, se je postopoma upočasnjevalo, dokler ni naposled zamrlo. Gregorij Rožman, izgnani ljubljanski škof, je umrl.
S spoštovanjem, ki ga je še poglobila dolgoletna duhovniška služba v bolnišnici, se je oče Rozstas nagnil, zatisnil oči pokojnemu škofu in zelo tiho rekel: »Umrl je svetnik.«
To je obeležilo konec tuzemeljskega življenja, ki se je začelo leta 1883. To je bil tudi konec duhovništva, ki se je začelo leta 1907, in škofovstva, ki se je začelo leta 1929. Če bi življenje merili zgolj po dogodkih, kot sta rojstvo in posvetitev v duhovnika in v škofa, bi bil 16. november konec marsičesa velikega. Toda življenja ne merimo zgolj po dogodkih in letih, zlasti ne življenja škofa Rožmana.
Spoznal sem, a le v zadnjih devetih letih njegovega zemeljskega bivanja, življenje in duhovniško službo, ki ju je delil z mnogimi po vsem svetu.
Doživel sem blagoslov, da je pridigal na moji prvi sveti maši v cerkvi sv. Vida 30. aprila 1950. Pozneje sem petnajst mesecev imel srečo, da sem lahko živel z njim v župnišču župnije sv. Lovrenca: obedoval sem z njim, molil z njim, se smejal z njim, in se nenehno učil od njega, kaj pomeni biti pravi pastir, kaj pomeni biti na voljo svojim duhovnikom, kaj pomeni vzeti si čas za molitev, kaj pomeni češčenje evharistije, kaj pomeni biti sam, kaj pomeni biti predan sluga Gospodu.
Škof Rožman je umrl pred Drugim vatikanskim koncilom, torej ni doživel njegovih dosežkov. A tega mu niti ni bilo treba. S sijajno, neomajno modrostjo je dolga leta nesebično in neustrašno vodil Kristusovo Cerkev.
Med svojim službo se je ves čas globoko zavedal, da so v njegovem življenju najpomembnejše dolžnosti in odgovornosti, ne pa privilegiji in pravice. Trideset let njegovega škofovanja je bilo v popolnem sozvočju s petintridesetimi leti svetniške službe sv. Avguština, ki je v petem stoletju napisal poslanico za vse škofe vseh časov: »Za vas sem škof, a z vami sem kristjan. Prvo je služba, ki jo sprejmeš, drugo milost, ki jo prejmeš; eno je nevarnost, drugo varnost. Kolikor bolj se bom veselil odrešitve z vami kakor položaja nad vami, toliko bolj popolno bom, kot je ukazal Gospod, vaš služabnik.«
Škof Rožman je bil popoln služabnik svojega slovenskega naroda. Čeprav ni mogel prebrati dokumentov Drugega vatikanskega koncila, ki govorijo o škofu kot o učitelju, duhovniku in pastirju ter o perečih problemih sodobne družbe, mu teh besed ni bilo treba prebrati, kajti živel je njihov pomen.
Ker je bil škof, je plačal visoko ceno – izgubo imena in doma. Ker je bil škof, je bil priča mučeništvu mnogih svojih slovenskih duhovniških bratov in tesnih prijateljev v domovini. Ker je bil škof, je pogumno spodbujal, vdano trpel in neutrudno molil.
Izgnanec med izgnanci – takšna je bila usoda škofa Gregorija Rožmana. Tako si je želel priti med svoje, a njegovi ga niso hoteli.
Spominjam se ponižnosti tega škofa, ki mu ni bilo mar za stvari tega sveta, ki je bil zavezan križarskemu boju zoper tiste, ki so imeli Boga za sovražnika. Spominjam se vere tega škofa, ki je potrpežljivo klečal pred svojim [Stran 080] evharističnim Gospodom, vedoč, da so njegove ovčice, razkropljene po vsem svetu, v Gospodovem naročju.
Spominjam se tihega trpljenja, grenkih solz in globoke bolečine tega škofa, ker se je lahko le na daljavo dotaknil mnogih, ki so ga potrebovali. Spominjam se prav jezusovske ljubezni tega škofa, ki je rade volje odpuščal tistim, ki so mu storili krivico, a je pri tem vztrajal, da prava ljubezen pomeni nepopustljivost do ljudi, za katere so bila krščanska načela veliko manj pomembna kot politično prepričanje.
Mnogi so ga poznali bolje kot jaz, a hvaležen sem Bogu, da sem ga vsaj toliko poznal. Škof Rožman je bil človek za vse čase – pobožen, načelen, svečeniški, prijeten. Mnogo tega, kar je bil, in mnogo tega, kar je ostal, bomo mi vsi šele spoznali v večnosti.
Na dan moje prve svete maše je ta zgledni škof za iztočnico svoje pridige izbral verz iz psalma, ki sem ga dal natisniti na svojo spominsko sveto podobico: »Kako bom povrnil Gospodu za vse dobro, kar mi je storil?« Najbrž si je v svojih 76 letih velikokrat zastavil to vprašanje. Vedno je bil hvaležen človek, čeprav je zanj Gospodovo dobro pogosto prihajalo v obliki težkih križev. Škof Rožman je bil dober škof. Dober pastir. Dober služabnik. Toliko je storil, da bi bil vreden naloge, ki mu jo je zaupal Jezus.
16. november 1959, 3.45 zjutraj. Res, umrl je svetnik, a le zato, da bi večno živel. Jaz se bom večno spominjal. Morda bi se morali mi vsi.
(Catholic Universe Bulletin, november 1959. Besedilo je prevedla Nina Majcen.)
8.3. 12. december 1943 – Govor škofa Gregorija Rožmana v ljubljanski stolnici
8.3.1.
»Bodite poslušni svojim predstojnikom; zakaj oni čuvajo nad vašimi dušami kot taki, ki bodo odgovor dajali.« (Hebr 13,17)
8.3.2.
V berilu iz lista Hebrejcem, ki ga Cerkev bere na god sv. Nikolaja, spoznavalca škofa, opozarja sv. Pavel škofe in vernike na njihove dolžnosti. Verniki: poslušni bodite predstojnikom – škofom, »ravnajte se po njih veri« – škofje pa? Čujte nad dušami. Varuhi, čuvarji jim morajo biti, da ne zaidejo v zmote in grehe; pastirji, ki prav vodijo zaupano jim čredo, pri tem pa se naj zavedajo, da bodo za to svojo službo Bogu odgovor dajali, verniki pa naj jim s poslušnostjo in pokorščino to odgovornost olajšajo.
Vam, dragi verniki, je božja Previdnost v najtežjih časih, kar jih je naš narod doživel, postavila za škofa mene, brez mojih zaslug in proti pričakovanju. Služba škofova: čuvati in voditi vaše duše, je vedno težka, a v teh časih stokrat težja, in verjemite mi, da me teža škofovskega križa silno tare in me v duši žge zavest težke, pretežke odgovornosti.
Škof je postavljen na vidno mesto – na svetilnik, vsi verniki ga vidijo in opazujejo, sodijo ga dobri verniki, vdani in poslušni, pa tudi nasprotni in sovražni ga sodijo in obsojajo. Izpostavljen je kritiki, pravični in krivični.
Kako v teh zmedenih razmerah sodijo mene, vašega škofa, eni kakor drugi, veste le predobro. Slišite te sodbe in obsodbe: da sem največji izdajalec, da pomagam tujcem uničevati lastni narod. Kaj vse so govorili in zatrjevali o meni! Videli so me v fašistični uniformi, npr. na pogrebu fašistinje Arielle Rea, drugič zopet v uniformi nemškega generala, ko sem pomagal voditi napade na komuniste na Goriškem in Notranjskem, drugi zopet so me videli na Bledu v razgovorih in posvetih z nemškimi oblastmi, kako bi bolj gotovo zatrli Slovence, drugi zopet so me istočasno videli v Zalogu s puško, in to v času, ko nisem prestopil niti praga svoje sobe, kaj šele svoje hiše. Na gorenjsko stran, odkar smo v vojski, nisem prišel dalje kot do stare mitnice na Celovški cesti …
Ne bi o tem govoril, da me niso verniki sami prosili, naj vendar proti tem klevetam kaj rečem. Doslej tega nisem storil, saj nisem bil užaljen, niti jezen, niti me ni bolelo, če sem slišal nove laži. V teh težkih časih mi je v zabavo neverjetno živahna domišljija nekaterih ljudi in še bolj neumnost tistih, ki so te izrodke domišljije verjeli, in še kako verjeli! In morda še verjamejo.
Bral sem v tem času liste sv. Pavla, tega najbolj gorečega in najbolj svetega škofa, in sem videl, da so njega Korinčani prav tako klevetali in obsojali. Kaj jim je odgovoril? »Meni je prav malo mar, da me sodite vi ali človeško sodišče … Gospod je, ki me sodi.« (1 Kor 4,3 in 4) Za škofa ni merodajno in odločilno, kako ga ljudje sodijo – od ljudske sodbe ni in ne bo odvisna njegova večna usoda. Gospod Jezus je sodnik, ki bo sodil škofa in vernike, mene in vas. Njegova sodba nam mora biti mar, ne pa ljudska. Sv. Pavel prav tam pravi, da je škof služabnik Kristusov in oskrbnik božjih skrivnosti. Bog bo škofa sodil, ali je bil v svoji službi zvest, ali je bil zvest služabnik Kristusov, ali je zvesto oskrboval božje skrivnosti. In sodba božja bo veljala. – Verniki pa boste sojeni o tem, ali ste škofove nauke poslušali, sprejemali in po njih živeli ali ne! O tem bo vaš odgovor.
S sv. Pavlom si upam reči: Nič tega, kar mi očitate, nimam na vesti, vendar s tem še nisem opravičen, sodil me bo Gospod. Z mirno vestjo, ne da bi se bal vsevednega Sodnika, si upam trditi, da po moji krivdi, po mojem sodelovanju in stikih z raznimi oblastmi ni bila nikomur hiša požgana, nikomur imetje izropano, nihče zaprt ali poslan v taborišče, nihče umorjen, pač pa sem – hvala Bogu – mogel marsikoga rešiti iz ujetništva, tudi smrti, in po posredovanju sv. očeta so bile mnoge notranjske vasi ohranjene, ki so bile že določene za požig.
Žal, da nisem mogel v vseh sto- in stoterih slučajih uspeti, v katerih so me za pomoč prosili ljudje vseh slojev in vseh naziranj. Trdno upam, da mi večni Sodnik, ko bo na meni gotovo našel marsikaj graje vrednega, ne bo očital izdajstva nad lastnim narodom.
[Stran 082]
Dasi se sv. Pavel pred Korinčani ni maral zagovarjati, ker je imel to za nespametno, je končno le moral odgovarjati svojim klevetnikom in je ob koncu svojega zagovora zapisal: »Postal sem nespameten, vi ste me prisilili.« (2 Kor 12,11) Kako prisilili? Nasprotniki Pavlovi so s svojimi klevetami uspeli, da so vzeli Pavlu pri Korinčanih ugled in spoštovanje, tako da je bila nevarnost, da ga ne bodo več poslušali in ne sprejemali več njegovih naukov. Tu pa je sv. Pavel nastopil za svojo službeno čast, za ugled svojega apostolskega poslanstva in pokazal vso lažnivost in zahrbtnost nasprotnikov in naštel dovolj podobno, kaj vse je storil, žrtvoval in pretrpel za vernike po toliko deželah, kjer je oznanjal Kristusov nauk, in tudi med Korinčani. Tako je sv. Pavel prisilil nasprotnike k molku, vernike pa prepričal, da njihovim lažem niso več verjeli. To je storil sveti Pavel ne za svojo osebno čast, ampak za ugled svoje apostolske službe, da je mogel še naprej uspešno širiti kraljestvo božje tudi v Korintu.
In glejte, za to gre danes tudi pri nas! Malo mi je mar, kako kdo sodi ali obsoja mojo osebo; ne bi se zmenil za to, niti besedice bi o tem ne govoril, najmanj še na tem svetem kraju, a tu gre za ugled in čast škofa, ki je za pastirja in učenika postavljen. Namen nasprotnikov ni ogrditi mojo neznatno osebo, ki je brez pomena, ampak ogrditi službo škofovo, vzeti iz vaših src spoštovanje do škofa, da ga ne bi več poslušali, da bi odklanjali njegove nauke, se ne dali več od njega voditi v verskih in nravnih zadevah, ne več voditi po potu božje resnice in božje volje v srečno večnost.
»Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.« (Mt 26,31) Te besede starozaveznega preroka uporablja tudi Kristus zase in za apostole in njihove naslednike. Udarite pastirja, to je, umažite škofa, prignusite ga vernikom, da se bodo obrnili od njega, ga zaničevali kot narodnega izdajalca, kot protinarodnega sluga tujih oblastnikov itd., pa se bo čreda razkropila in lahko jo bo ropati in učiti.
Tako škofa oklevetajte, potem pa naj govori, kar hoče, saj ga nihče več poslušal ne bo, nihče mu ne bo verjel. Tedaj bi se z vami, verniki, zgodilo ono strašno, o čemer beremo pri preroku Izaiju, ki ga je Bog poslal k njegovemu narodu, a narod, četudi je poslušal njegove besede, mu ni verjel. Bog mu je naročil:
»Oslepi temu ljudstvu srce in zamaši mu usta in zatisni mu oči, da kje ne vidi s svojimi očmi in ne sliši s svojimi ušesi in ne čuti s svojim srcem in se ne spreobrne in ga ne ozdravim.« (Iz 6,10)
Tega se bojim, to me skrbi, da bi moje ljudstvo, kateremu sem za učenika in pastirja dan, ne postalo takšno; da bi imelo oči, pa ne videlo; da bi imelo ušesa, pa ne slišalo in ne razumelo, da bi imelo srce, a ne čutilo – o mnogi so že taki postali – in Izaiju napovedal na vprašanje, doklej bo ljudstvo tako zaslepljeno:
»Dokler ne bodo mesta pustota brez prebivalca, in hiše brez ljudi in dežela zapuščena puščava« (ibid. 11). Ali ne gremo takemu opustošenju že naproti?
Moja službena dolžnost, od Boga mi naložena, je, da vam oznanjam resnico, pa naj bo komu prav ali ne, da preganjam temo zmot in laži in prižigam luč božjih resnic, da vam sveti na poti življenja. To moram delati zvesto, če ne, bom poklican na strog odgovor, bom obsojen pred sodnim stolom božjim.
Ukaz imam od Boga: Pojdi in uči … kakor apostoli. In še posebno danes, ko se širi toliko zmot, velja božji ukaz Izaiju: »Vpij in ne jenjaj!« (Iz 58,1) In ne smem se strašiti tistih, ki mi zaradi tega grozijo z mučenjem in smrtjo.
Vpiti in klicati moram, prilično ali neprilično, in zavračati zmote. Ne zmot, ki so pred sto, petsto ali tisoč leti begale vernike, ne zmot, ki so morda nevarne v Franciji ali Španiji, ampak zavračati moram zmote, ki so danes nevarne slovenskim vernikom, ki danes motijo glave in srca slovenskega naroda.
In ta nevarna zmota je brezbožni komunizem. Vpiti, klicati in učiti moram, da bi slovenski ljudje vsaj k pravi pameti prišli in se rešiti pogina, če že nočejo sprejeti vsega jasnega in rešilnega nauka Cerkve.
V to me sili ljubezen do vas in do vsega naroda. In ta ljubezen, ki ima korenine v božji ljubezni, me sili, da dolžnost učenja vršim tudi tedaj, če bi moral še toliko trpeti. Pripravljen moram biti in sem! S sv. Pavlom vam ponovno zatrjujem:
»Jaz pa bom prav rad vse žrtvoval, tudi samega sebe popolnoma žrtvoval za vaše duše, tudi če bi me vi tem manj ljubili, čim bolj vas ljubim.« (2 Kor 12,15)
[Stran 083]
Bogu sem se dal na razpolago, rad žrtvujem sebe in svoje življenje za narod, da bi ga Bog ohranil v sveti veri. Če bo Bogu všeč, bo to mojo žrtev sprejel – vnaprej bodi njegova volja češčena –. Že ko sem duhovnik postal, sem se Bogu daroval v službo svojega naroda, ne zaradi svojih osebnih koristi, ampak za večno zveličanje duš, med katere me bo božja volja postavila. V tem smislu želim in hočem do zadnjega diha delati, moliti in trpeti, zlasti pa učiti in vedno zopet učiti, ker je to prva in glavna dolžnost škofova.
Da satan in njegovi pomočniki tudi v bodoče ne bodo mirovali, kot doslej niso, to vem, saj je tako napovedal Gospod Jezus sam, da bodo vse hudo zoper nas lažnivo govorili zaradi njegovega imena – tega se ne bojim. Bojim se samo za vas, da bi vas satanove laži ne zapeljale in bi vi vaše duše pogubili. To me skrbi in zato trpim.
Z božjo pomočjo hočem – in moram – vztrajati na mestu, kamor me je Bog postavil. In do zadnjega bom isto učil in opominjal. Naj pride tudi to, kar mi grozijo: naj me na kose razsekajo ali pa, kar ljubljanske komunistke želijo, da me na Kongresnem trgu živega zažgo – do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in najhujša nesreča za slovenski narod.
In ko že več govoriti ne bom mogel, se mi bo iz umirajočega srca še dvignila poslednja prošnja, tista, ki jo za svoj narod vsak dan ponavljam: »Razsvetli, Gospod, zaslepljene, da spoznajo časno in večno nesrečo, v katero jih peha brezbožni komunizem, da se obrnejo in spreobrnejo. Privedi jih, Gospod, nazaj k resnici in v božje kraljestvo!«
8.4. Romanje clevelandskih Slovencev na Rožmanov grob v Lemontu
Ivan Hauptman
8.4.1.
Misel o romanju na grob pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana se je rodila po objavi v Družini (26. aprila 2009) o končanem Rožmanovem sodnem velikem petku in 50-letnici njegove smrti. Našo slovensko javnost v Clevelandu je razgibala tudi – čeprav negotova – možnost njegovega prenosa v Ljubljano.
O romanju v Lemont, kjer so naše ameriške Brezje in kjer na frančiškanskem pokopališču počiva pokojni škof Rožman, smo najprej razpravljali na mesečnem sestanku upokojencev Slovenske pristave. Odločili smo se, da bi romanje združili z vsakoletnim romanjem Oltarnega društva dveh slovenskih far, sv. Vida in Marije Vnebovzete, torej letos 8.–9. avgusta. Za starejše ljudi je tudi laže potovati poleti kot meseca novembra v mrazu.
Tako smo res v soboto, 8. avgusta, z avtobusom poromali na šesturno pot v Lemont. Romarjev je bilo 52. Po prihodu smo imeli skupen križev pot, potem večerjo in nato zvečer še sv. mašo, ki jo je
daroval pater Bernardin Sušnik.
Prespali smo v motelu. Ko smo v nedeljo prišli iz motela v Lemontu, smo pričakovali, da se bomo skupno udeležili kronanja Marije Pomočnice in obiskali grob škofa Rožmana. Na žalost dogajanje ni bilo dobro usklajeno ter smo v moje in marsikatero začudenje šli vsak na svoje.
Oltarno društvo se je udeležilo vsakoletnega kronanja Marije, upokojenci pa smo odnesli venec na grob škofa Rožmana. V procesiji smo molili rožni venec, sledil je kratek nagovor g. Ivana Hauptmana, ki ga objavljamo posebej, molitev in petje. Obiskali smo še grobove pokojnih frančiškanov. Ob 11. uri smo bili pri sv. maši pri lurški Materi božji, nato pa smo se srečali še s starimi znanci.
Vsak si je po svoje prizadeval za najboljši uspeh romanja. Posebna zahvala pa gre predsedniku upokojencev g. Zdravku Novaku, ki je imel romanje na skrbi in je veliko časa žrtvoval za organiziranje in vodstvo.
Na splošno je romarje razveselila novica, da je Okrajno sodišče v Ljubljani sprejelo sklep o ustavitvi kazenskega postopka zoper obtoženega škofa dr. Gregorija Rožmana in ministra v jugoslovanski vladi dr. Miha Kreka. V tej obsodbi se je čutila prizadeto vsa povojna emigracija. Nekateri upajo, da je to začetek novega dne za slovenski narod. A po drugi strani to upanje nima dovolj opore, ker je čutiti, da nekaterim bolj prija razdeljenost kakor sprava.
Ko smo tako razpravljali o naši preteklosti, je nekdo pripomnil: »Ali se vam ne zdi, da je bilo vse že od nekdaj, kot tudi danes, od nekje dirigirano?« Vprašujoče smo ga pogledali in vprašali, kaj misli. »Zamislite se,« je dejal, »ali se spomnite, kaj pravi naš slovenski pregovor: ‘Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.’ Če ni prepira, ga je potrebno ustvariti. To se je dogajalo v daljni preteklosti in se[Stran 084] dogaja še dandanes. Kar poglejte komentarje v časopisih, kako so strupeni. Žalostno je, da nekateri ob takem blatenju uživajo in ga spodbujajo.«
O vprašanju prenosa posmrtnih ostankov škofa Rožmana v domovino so mnenja različna, a tudi podobna. V prid prekopu govori dejstvo, da je bil ljubljanski škof in bi bilo prav, da počiva v svoji škofiji. Prevladuje pa prepričanje, da čas še ni dozorel, čeprav je bilo v začetku mišljeno, da bi bilo to romanje lahko tudi nekakšno slovo clevelandskih Slovencev od škofa Rožmana.
Nekdo je pripomnil, da je Rožmanov grob v Lemontu, ameriških Brezjah, vendarle tudi pomembno stičišče ameriških Slovencev.
8.5. Govor na Rožmanovem grobu v Lemontu 9. avgusta 2009
Ivan Hauptman
8.5.1.
Drage članice Oltarnega društva in upokojenci Slovenske pristave, dragi romarji!
Letos 16. novembra bo poteklo 50 let, odkar je Gospodar življenja odpoklical dušnega pastirja našega naroda, ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Njegovo škofovsko geslo je bilo: »Križa teža in plačilo!«. In res mu je bilo v viharnem medvojnem času naloženo izredno težko breme križa: duhovna odgovornost za narod, ki mu je bil zaupan.
Ko stojimo tu na božji njivi, ob grobovih duhovnih očetov in bratov frančiškanov, se nehote znajdemo v stiku z večnostjo, kamor vodi pot slehernika. – Svet je ta kraj, zato se s spoštovanjem ozrimo tudi po grobovih, kjer so vklesana imena pokojnih Frančiškovih vrtnarjev duhovne rasti naše ameriške slovenske skupnosti.
Ravno minuli mesec je Večni odpoklical enega svojih zvestih služabnikov, patra Vendelina Špendova. Širši javnosti ni bil poznan le kot duhovnik, ampak tudi kot glasbenik, pesnik, pevovodja in v glavnem vsem dober prijatelj. V Clevelandu se ga zlasti spominjamo, ko je s pevskim zborom Naša pesem gostoval z odličnim koncertom. Sedaj njegovo[Stran 085] utrujeno telo počiva tukaj ob sobratih. Gospod, daj mu svoj večni pokoj!
Človeku se tukaj samo po sebi zastavi vprašanje, kam gre naša pot. Odgovor nam je dal naš Stvarnik sam po svojem vstalem sinu Jezusu Kristusu, ki je dejal: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje.« Vera v večno življenje po telesni smrti nas torej z dušami pokojnih povezuje v skrivnostno občestvo božje ljubezni. Zato je prav, da se jih radi s hvaležnostjo spominjamo.
Prav tu ob križu počiva tudi telo našega pokojnega nekdanjega duhovnega pastirja in ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je kot dvakratni begunec, najprej iz rodne Koroške in drugič iz svoje ljubljanske škofije, pred skoraj 50 leti odšel od nas po »križa plačilo« v našo večno domovino.
Kdo bi mogel dojeti bolečino in težki križ njegove duhovne odgovornosti v času, ko se je tudi preko naše lepe dežele Slovenije razdivjala strašna bolezen napuha in sovraštva. Pogled iz daljne časovne perspektive nam nehote osveži spomine na tisto žalostno dramo, ki se je odigravala na naših slovenskih tleh. Ne po svoji volji in ne po lastni krivdi so nas okupirali tujci. Ves svet se je znašel v vojni vihri. Bili smo brez kakršnega koli zaledja, kakršne koli zunanje pomoči in brez vidika hitrega konca, a vsi trdno prepričani, da bo zahodni, svobodni, demokratični svet premagal naše okupatorje, ko se čas dopolni.
Zavedati se je potrebno, da je bil narod odvisen le od tega, kar je rodila domača slovenska zemljica, ki jo je moral naš človek obdelovati tudi v času vojne in okupacije, da je preživljal sebe in svojo družino. Težki položaj okupacije pa je neusmiljeno izrabila komunistična partija za svojo revolucijo, da si pod pretvezo osvoboditve zagotovi oblast. Kaj je bilo težje: ostati doma in skrbeti za preživetje družin ali oditi v zavetje gozdov in izzivati okupatorje, ki so se nato znašali nad tistimi, ki so jih dosegli? Pobijali so talce, požigali domove in vozili nič krive v zapor ter internacijo. V središču brezmejne stiske, v kateri se je znašel narod, je bil med dvema ognjema še posebno izpostavljen škof dr. Gregorij Rožman. K njemu so prihajale številne prošnje, da je posredoval pri okupatorskih oblasteh za oprostitev talcev ali izpustitev iz zaporov ali internacije. In prav zaradi teh prošenj in intervencij pri okupatorju so ga komunistični oblastniki obsodili kot izdajalca.
[Stran 086]
Če človek dobro premisli in presodi, lahko uvidi, da je pri obsodbi škofa in duhovnikov šlo predvsem za obsodbo vere v Boga in za zastraševanje vernikov. Razumeti je treba, da so vsi totalitarizmi protiverski, da hočejo zamoriti v človeku vero in človečnost in ga narediti brezčutnega, brezvestnega in obenem krutega do sočloveka z drugačnim prepričanjem. Tako je tudi pokojni škof Rožman videl, da je komunizem že po svoji naravi nečloveški. Temu smo bili priča med vojno in po vojni. Danes pa o tem pričajo, lahko bi dejal, da kričijo, množična grobišča, brezna in rovi širom Slovenije.
Koliko je bilo trpljenja, mučenja neštetih žrtev in koliko žalosti in solza za svojimi dragimi, si današnji človek sploh ne more predstavljati.
Vojaško sodišče je po koncu vojne škofa Gregorija Rožmana, 30. avgusta 1946, v odsotnosti obsodilo kot izdajalca; šele leta 2007 pa je bila sodba po 61 letih razveljavljena. A s tem ni rečeno, da se je gonja proti škofu, duhovnikom in vernikom ublažila. Zadnji čas se celo stopnjuje. Mnogi še veste, ali se spominjate, da je bil poleg stolnice postavljen sramotilni steber, na katerem je bil prst, ki je kazal na škofijo in duhovnike. Sramotilnega stebra ni več, ampak tisti prst je spretno prisoten v zgodovinskih knjigah in učbenikih, s katerimi hočejo pred mladino očrniti duhovniški stan, vero in Cerkev.
Božji načrti so nam nedoumljivi. Bog na neki svojstven, nam nerazumljiv način oblikuje človeško družbo. Tu ob križu, na katerem visi Božji Sin, se nam približa sojenje Jezusu Kristusu, ko je nahujskano ljudstvo vpilo in zahtevalo: »Križaj ga!« Ali je kdo smel in mogel takrat zastaviti dobro besedo za Jezusa? Vsak se je zbal nahujskanega ljudstva in krivičnih sodnikov. Prav tako se je ustrašil tudi apostol Peter in se je pred deklami opravičeval, češ: »Ne poznam tega človeka.« Ko pa je v ranem jutru petelin naznanjal nov dan, se je Peter spomnil Učenikove napovedi: »Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.« Spoznal je svojo slabost in se bridko razjokal.
Ob sojenju škofu Rožmanu je bilo podobno. Ali je smel kdo pričati, govoriti ali zagovarjati škofa? Nihče, niti mati Toneta Tomšiča ne. Kar je odločila partija, se je moralo zgoditi brez ugovora. Ali so se krivični sodniki in njihovi rablji, ki so mučili, pobijali in metali v brezna in jarke svoje lastne slovenske brate, zavedali, kaj počno? Ali so kdaj prišli do spoznanja zločina? Še vedno iščejo nove figove izgovore, da bi prikrili svoje zločine, in ne morejo izreči besede obžalovanja, da bi se osvobodili lastne krivde, ampak se raje sami pogrezajo v temno brezno sovraštva.
Veliko je bilo že napisanega, še več izgovorjenega, da bi našli pravi odgovor na našo preteklost. Lahko je danes ugibati tistim, ki niso imeli nobene odgovornosti, še posebno v takratnih razmerah, ter sanjati, kaj bi škof moral ali ne bi smel narediti. Ali mar zase osebno vedo, kaj je bilo potrebno takrat in kaj dandanes?
Čutim, da so silno pomembne Kristusove besede, ko je osamljen v groznih mukah, ob zaničevanju in posmehu visel med nebom in zemljo in onemogel dejal: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«
Tu ob grobu škofa Rožmana torej prosimo Večnega in njegovega Sina Jezusa Kristusa, da po težkem križu in neštetih žrtvah naših bratov in sestra, ki so umirali mučeniške smrti, ozdravi slovensko narodno dušo in izžene iz človeških src zle misli, da bi pravočasno spoznavali, kaj je prav in kaj ne. Tako bi mogli zopet zaživeti v bratski ljubezni in spoštovanju za skupni blagor, da bi zmogli postaviti nov hram na razvalinah naše preteklosti.
Ob koncu se z Gospodovo molitvijo v hvaležnosti spomnimo našega pastirja škofa Gregorija Rožmana in številnih žrtev naše slovenske Kalvarije.
9. Slovenske teme – Jesen 2009
9.1. Odziv političnih komisarjev
Anton Drobnič
9.1.1. Ob ustavitvi kazenskega postopka proti škofu Rožmanu
Zanimivo je bilo opazovati, kakšni so bili odzivi znanih ljudi, strank in organizacij, ko je po dolgoletnem sodnem mrcvarjenju in zavlačevanju nižjih sodišč končno Vrhovno sodišče RS sodbo proti škofu Rožmanu in ministru Kreku 1. oktobra 2007 razveljavilo in je nato Okrožno sodišče v Ljubljani 10. aprila 2009 kazenski postopek ustavilo. Odzivi na popolno izgubo te najhrupnejše in politično najbolj izkoriščane in zlorabljene sodbe povojnega revolucionarnega pravosodja, odzivi na uničenje najbolj obetavne in v času ponovnega vzpona komunistične oblasti in ideologije najbolj potrebne obsodbe so vredni obširne obdelave in obsežnega poročila. Takšnega časa in prostora tukaj nimamo. Zato bomo skušali prikazati samo nekatere reakcije tako prizadetih kot tudi neprizadetih, ki pa hočejo veljati kar za javnost in stroko.
Prizadeta Ljubljanska nadškofija se je na razveljavitev sodbe oktobra 2007 navzven dobro odzvala s tiskovno konferenco in z odločno javno izjavo nadškofa Alojza Urana, čeprav se je ta dotikala bolj sodnega postopka kot osebnosti škofa Rožmana. Znotraj Cerkve pa ni bilo opaziti kakšnega posebnega veselja ali hvaležnosti: nobene slovesne zahvalne maše, devetdnevnice ali druge pobožnosti, nobene pridige ali predavanja, še nujno potrebnega kratkega obvestila vsem vernikom po župnijah nekdanje Rožmanove škofije ni bilo. Tudi na Teološki fakulteti se ni zgodilo nič posebnega. Niti drugega kipa poleg Erlichovega na fakultetnem dvorišču nismo dočakali. Nasprotno, v dveh letih med razveljavitvijo sodbe in ustavitvijo postopka je bila v okviru slovenske Cerkve edina prireditev o škofu Rožmanu znani forum v Lovranu. Tam pa so predvsem ugajali nasprotnikom sodne razveljavitve in kot nadomestilo za razveljavljeno sodbo poskušali uveljaviti duhovno in moralno obsodbo škofa Rožmana z oznovskim »pastirskim pismom«, podtaknjenim njegovemu nasledniku škofu Antonu Vovku.
Še manj so se v slovenski Cerkvi ukvarjali z ustavitvijo kazenskega postopka proti škofu Rožmanu in z njegovo dokončno rehabilitacijo. Čeprav gre za veliko zmago škofa Rožmana, njegove resnice in pravice, tudi resnice o slovenskem odporu proti boljševiškemu napadu, zlasti pa za skoraj neverjeten dvig slovenskega pravosodja, slovenske demokracije iz mlakuže gnijočih ostankov boljševizma, so cerkveni ljudje ostali vidno zadržani, skoraj brez besed. Nobene visoke besede, nič o osebnosti in delu škofa Rožmana, nič o njegovi vrnitvi, le nekaj besed o postopku in še to na nižji ravni. Kot da bi ta uspeh bil nekako v nadlego, kot da ne vedo, kaj bi z njim. Tudi znotraj slovenske Cerkve se ni zgodilo nič niti v ljubljanski nadškofiji, kot da bi šlo za neznanega tujca, za katerega zadošča časopisna novica. Ustavitev postopka je imela malo odmeva tudi v laičnih katoliških krogih doma in v tujini. Kot bi pričakovali nekaj bolj grmečega, slavnostnega in bi bila dejanja pravosodja preveč vsakdanja.
Mnogo hitreje in bolj prizadeto se je na zadnje sodne odločitve odzvala škofu Rožmanu in Cerkvi nasprotna stran, predstavniki, zagovorniki in prijatelji totalitarne oblasti, ki je Rožmana obsodila. Z grozo so dojeli, da je ustavitev kazenskega postopka proti škofu Rožmanu usodno izmaknila temeljni kamen velike boljševiške laži o narodnem osvobodilnem boju. Zato so pohiteli, da bi na vse načine, tudi z neresnicami, zmanjšali pomen te ustavitve, nastalo praznino pa zapolnili z novimi lažmi in obsodbami.
Med prvimi se je 18. 4. 2009 razpisala novinarka Ranka Ivelja, specialistka za cerkvene zadeve pri časopisu Dnevnik. V dolgem članku pod naslovom »Škof Rožman: svetnik, zločinec, človek«, se prizadevno trudi na vse načine zmanjšati pomen škofove sodne rehabilitacije. Pravi, da bi bil Rožman pravno polno rehabilitiran samo, če bi »sodišče odločalo o njegovi krivdi ali nedolžnosti«, česar pa ni storilo. Ne ve, da sodišče po zakonu lahko odloča samo o krivdi, nikoli o nedolžnosti. Sodišče lahko odloči, da je obdolženec kriv, ali pa obtožbo zavrne. Nikoli ne more odločiti, da je obdolženec nedolžen.
Novinarka poudarja, da je sodišče postopek ustavilo »zaradi različnih dejstev«. Od teh dejstev omenja samo obdolženčevo smrt, molči pa o daleč najpomembnejšem dejstvu, da je[Stran 088] državno tožilstvo še pred sodno odločitvijo umaknilo obtožbo za vse vojne zločine, torej za najtežji del obtožbe. Ni je umaknilo iz formalnih razlogov, ampak zato, ker »teh dejanj in vzročne zveze s konkretnimi posledicami ni moč dokazati«, kot je izrecno zapisano v izjavi tožilstva in tudi v sodnem sklepu. Ne gre torej za »formalno« ustavitev, ampak za vsebinsko presojo državnega tožilstva in za umik obtožbe, ker za večji del obtožbe ni nobenih dokazov. To pa pomeni, da dokazi in argumenti komunističnega sodišča ne zadoščajo niti za resen sum, kaj šele za obsodbo. Dnevnikova specialistka tega ne pove, očitno ji tega tudi njeni »znani pravni strokovnjaki«, na katere se sklicuje, niso povedali. Na njihovo srečo jih ni imenovala.
Za preostali del obsodbe, ki govori o nedovoljeni kolaboraciji, Ranka Ivelja pravi, da »tako in tako ni pomembna«, čeprav Rožmanu tudi to srdito očitajo že čez 60 let. Ali s tem poskuša omalovaževati pomen sodne ustavitve postopka? Čudno pa se bere tudi njeno nadaljevanje, da »Rožmana zanjo sploh niso obtožili«, čeprav naj bi bila kazniva po 3. členu tedanjega Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ampak so »Rožmana po vojni obtožili le za vojno zločinstvo«. V resnici je bil škof Rožman obtožen in obsojen prav po 3. členu ZKLD, ne samo za vojne zločine iz 3. točke, ampak tudi po 4. točki (strani od 12 do 16 sodbe), ki govori o vojaški kolaboraciji in ne o vojnih zločinih. Ali sodbe, ki jo obravnava, ni videla?
Novinarka pa ne pozabi poudariti, da Rožman sedaj velja za nedolžnega samo s pravnega vidika. Pravo in sodišča pa za boljševike nikoli niso bili pomembni, zanje je vedno bila odločilna samo politična volja in sodba partije, sodišče je moralo tej slediti brez ugovora, kot izrecno določa zloglasni 28. člen njihovega Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe. Zato tistega, ki bi pravno rehabilitacijo škofa Rožmana poskušal vzeti zares, novinarka vnaprej obtoži kar za »instrumentalizacijo škofa Rožmana«. Zelo komunistično!
Na vrtiljaku, ki se mu po zapisu Ranke Ivelja reče instrumentalizacija škofa Rožmana, je po njenem mnenju poleg izvršilne oblasti trinajst let »bolj ali manj vneto krožila tudi sodna oblast«. Sodniki bodo te ocene zelo »veseli«. Kljub temu naj bi še vedno ne bilo jasno, česa je Rožman kriv. Po njenem vendar mora biti nečesa kriv! Kot je značilno za vso našo levičarsko srenjo, tudi Ranka Ivelja ve, kaj je o tem zapisal neki tujec v Angliji, nič pa ne[Stran 089] pove, kaj o tem že več kot pol stoletja pišejo Slovenci, ki niso »na pravi strani«.
Po vsestranskem omalovaževanju pravne rehabilitacije škofa Rožmana se novinarka potolaži in pohiti še v nasprotno smer. Razveljavljeno kazensko sodbo velikopotezno nadomesti z novo obsodbo Rožmana, izrečeno v »pastirskem pismu škofa Vovka« za novo leto 1946 in bučno razglašeno leta 2008 na zloglasnem 4. forumu v Lovranu. In zopet novinarka očita Cerkvi, da kar molči o hudih obtožbah, da ne pozna samospraševanja in da noče priznati krivde. Sodba iz leta 1946 je pozabljena, boljševiški napad na Cerkev pa se lahko nadaljuje.
Že 22. aprila 2009 je isti časopis objavil članek zgodovinarja Janka Pleterskega »Razsodba o Rožmanu«. Avtor najprej pohvali predhodnico Ranko Ivelja, da je s svojim člankom razveselila tistega, ki »bi rad bil ali ostal prostodušen državljan«. Ni pojasnil, koga si pod tem opisom predstavlja, najbližja pa mu je ugotovitev novinarke, da se je »sodna oblast zdaj za zmeraj odrekla ovrednotenju Rožmanove osebne dileme in razumevanju njegovega časa«.
Tudi on torej ne ve, da demokratična sodna oblast ne deluje po politični volji kot nekdanja totalitarna in se ničemur svojevoljno ne »odreka«, ampak odloča po zakonu, ki ga je izdal parlament. Prav tako ne ve, da sodišče ne vrednoti niti obdolženčevih osebnih dilem in ne njegovega razumevanja časa. Po predpisanem redu vrednoti samo dokaze, ki so jih stranke predložile v zvezi z obtožbo. Neverjetno, kako se je piscu – in pred njim novinarki, na katero se sklicuje – posrečilo z enim samim kratkim stavkom pokazati vso nevednost in nepoznavanje demokratičnega pravosodja ter se tako diskvalificirati za resno pisanje o sodnih odločitvah.
V iskanju nadomestila za sodno oblast, na katero ni več računati, in za razveljavljeno obsodbo škofa Rožmana se tudi Janko Pleterski zateče k forumu v Lovranu. Tako kot novinarka v »pismu škofa Antona Vovka« najde nadomestilo za razveljavljeno obsodbo in za oblast, ki se je odrekla ovrednotenju škofa Rožmana. Še več, tam je poleg fašizma, nacizma in komunizma, ki jih obsoja resolucija evropskega parlamenta, odkril tudi začetek četrtega totalitarizma – klerofašizma, brez katerega naj ne bi mogli pravilno razumeli drugih treh. Začetek klerofašizma naj bi bila »neosnovana razlaga papeževih besed«. V praznino, ki je »pravo stran« vznemirila z ustavitvijo sodnega postopka proti Rožmanu, je tako Pleterski zvrnil še svoj voz gnoja in ni se bati, da bi kulturni boj in narodni razdor ponehala!
Že 25. aprila 2009 je Dnevnik pod naslovom »Vodstvo RKC je doseglo svoj namen« objavil še tretji sestavek o ustavitvi kazenskega postopka proti škofu Rožmanu. Pisec je dr. Ljubo Bavcon, profesor kazenskega prava. Najprej je pohvalil članek Ranke Ivelja in povedal, da njenih izvajanj ne bo kritiziral, ampak jih bo samo dopolnil. Tako so očitne pravne napake v njenem članku dobile javni blagoslov vrhovnega strokovnjaka kazenske pravne stroke, na katerega se novinarka tudi sklicuje.
Seveda pa tako kot pri prvih dveh piscih tudi pri profesorju Bavconu očitno ne gre za stroko in pravo, gre samo za ideologijo in politiko. To nedvomno pokaže sam v svojem članku, pokazal pa je že prej, ko je pisal o razveljavitvi sodbe proti Rožmanu. Že na začetku članka profesor zapiše za svoje pisanje odločilno neresnico, da se po razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje »pristojni državni tožilec ni odločil ne za vztrajanje pri prvotni obtožbi, ne za njeno spremembo, niti za umik obtožbe«. Zato naj bi sodišče po zakonu moralo ustaviti postopek.
Če bi bilo res, kot trdi profesor, da se državni tožilec ni odločil ne za vztrajanje pri obtožbi, ne za spremembo obtožbe niti ne za umik obtožbe, bi sodišče po izrecni zakonski določbi novo sojenje opravilo po obstoječi prvotni obtožbi (1. odst. 428. člena ZKP: »Če se pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, se vzame za podlago prejšnja obtožnica … «). Zaradi tožilčevega molka torej postopka ne bi bilo mogoče ustaviti.
Bavconova trditev pa ni samo pravno zmotna, ampak je tudi povsem neresnična. V resnici je pristojna državna tožilka dne 6. februarja 2009 sodišču glede obtožbe jasno sporočila svoj predlog, »da sodišče ravna po 1. odst. 428. člena ZKP« in »za podlago vzame besedilo razveljavljene sodbe … na strani 3 do besede »domovine«, na straneh 12 do 19 … ter na strani 27 glede pravne kvalifikacije«. »V ostalem pa obtožbo … z dne 10. avgusta 1946 zoper dr. Gregorija Rožmana in dr. Miha Kreka … umikam«. Tožilka se je torej odločila za umik dela obtožbe glede vojnih zločinov in za manjšo spremembo preostalega dela obtožbe glede kolaboracije. Vse to je razvidno tudi iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10. aprila 2009, ki pravi, da se postopek ustavi »iz razloga po 3. in 1. odstavku[Stran 090] 293. člena ZKP«. Razlog po 1. odstavku je »če tožilec umakne obtožnico …«, kar je sodišče obširno opisalo tudi v obrazložitvi svojega sklepa.
Zakaj je profesor sledil Ranki Ivelja in tudi sam že na začetku zapisal neresnično podlago svojega članka? Niti pomisliti ne moremo, da profesor ne bi poznal zakona! Prav zato, ker vemo za njegovo veliko strokovno znanje, smo še bolj začudeni, zakaj o stvareh svoje stroke piše zmotno, kot ne bi smel noben njegov študent. Seveda, ne gre za neznanje, gre za ideologijo in politiko. Ko so v nevarnosti pridobitve boljševiške revolucije, se namesto meščansko uglajenega strokovnjaka pokaže trda roka varuha totalitarne preteklosti. To se v tem članku ni zgodilo prvič in ne samo enkrat.
Neresnična je tudi profesorjeva trditev, da je sodišče postopek ustavilo po 139. členu ZKP. Zakonsko določbo, po kateri je sodišče res ustavilo postopek, smo navedli že zgoraj. Takšna trditev pa je tudi v očitnem nasprotju s profesorjevo prvotno navedbo, da je sodišče postopek ustavilo, ker tožilec ni ničesar odločil o obtožbi. Vse kaže, da Bavcon sploh ni prebral sodne odločbe, ki jo komentira in ocenjuje. Govori na pamet, vendar ne po strokovnem premisleku, ampak po trenutni politični potrebi.
Kakšna je ta politična potreba, je sam razložil in razločno povedal v tretjem odstavku. Tam pravi, da bi Rožman že vsaj od leta 1964 veljal za rehabilitiranega, če leta 1945 ne bi pobegnil v tujino. Zato je po njegovem vse, kar se je glede obsodbe Rožmana dogajalo v pravosodju od leta 1995 do zdaj, »zunajpravno, politično manipuliranje, zloraba kazenskopravnih inštitutov, katere edini smisel in namen je razglasiti poražence iz druge svetovne vojne za zmagovalce boja proti komunizmu«. Tako gospodje sodniki in tožilci, zdaj veste, kaj o vas in o vašem delu v demokratični in pravni Sloveniji sodi vaš učitelj, socialistični zaslužni profesor.
Tudi pri opisu rehabilitacije je profesor za svoje ideološke potrebe brez strokovnega sramu pomešal zakonsko rehabilitacijo in izbris obsodbe iz kazenske evidence po 103. členu Kazenskega zakonika s sodno rehabilitacijo po krivem obsojenega po 30. členu Ustave RS in 13. členu ZKP. Profesor izbris obsodbe iz evidence in razveljavitev obsodbe seveda dobro razlikuje. Kadar pa nastopa kot varuh revolucije, tudi zanj velja marksistično pravilo, da je pomembno samo tisto, kar koristi delovnemu ljudstvu oziroma njegovi avantgardi. Pri tem so zakoni in pravna pravilnost povsem postranska stvar!
Profesor piše, da bi Rožmanu »tukaj regularno sodili«, če ne bi pobegnil. To pa že postavlja vprašanje, ali je profesor res »edini tujec v Jeruzalemu«. Ali ni še ničesar slišal o povojnem revolucionarnem sojenju, o tisočih »regularnih« sodb, ki jih je moralo sedanje pravno sodišče razveljaviti, ker niso bile zakonite? Ali nič ne ve za ljubljanskega sodnika dr. Janeza Tominca, ki je po mnenju OZNE vrhniškim veljakom sodil preveč normalno in so ga zato kar med obravnavo zaprli in obsodili na večletni zapor? Ali za ljubljanskega tožilca Sama Dostala, ki se ni mogel sprijazniti z »regularnim« sojenjem in je naredil samomor? Ali za obsodbo celjskih trgovcev na zaporno kazen, ki so jih nemudoma prepeljali v Ljubljano in »regularno« obsodili na smrt? Ali za povojno izjavo Rožmanovega sodnika dr. Heliodora Modica, da se sramuje obsodbe generala Rupnika? Obsojen je bil na istem procesu kot Rožman in ni bil na begu! Ali za Hudo jamo in 580 drugih morišč? Zelo regularno!
Profesor piše, da so v postopku obnove trije različni senati okrožnega sodišča v Ljubljani in senat višjega sodišča v Ljubljani sodbo vojaškega sodišča iz leta 1946 »spoznali za zakonito, pravilno in pravično«. Kot bi ne vedel, kar vsi vedo in je bilo že neštetokrat zapisano, da obnova postopka proti škofu Rožmanu sploh ni bila dovoljena in zato nikoli izvedena. Vsi štirje senati so odločili samo to, da se obnova postopka ne dovoli. Vsak profesorjev študent pa mora opolnoči vedeti, da sodišče v tej predhodni fazi ne sme in ne more razpravljati o »zakonitosti, pravilnosti in pravičnosti« pravnomočne sodbe, zato česa takega tudi ne more »spoznati« in ne odločiti. Neverjetno, kako globoko v blato nevednosti se profesor v skrbi za pridobitve revolucije lahko pogrezne. Je pa razumljivo, saj je boljševiška obsodba škofa Rožmana in ministra Kreka bila velika dragocenost revolucije.
Pisec se čudi, zakaj je vrhovno sodišče zadevo vrnilo nižjemu sodišču v novo sojenje, čeprav »ni mogoče, da ne bi vedelo za 139. člen ZKP, ki to možnost izključuje«. Res je, sodišče mora postopek ustaviti, če ugotovi, da je obdolženec umrl. Vendar vrhovno sodišče ne sme samo ugotavljati smrti obdolžencev, ker to ni pravno ampak dejansko vprašanje, ki ga mora ugotoviti pristojno nižje sodišče (427. člen ZKP). Ne gre misliti, da profesor tega ne ve, tudi tukaj gre samo za njegovo revolucionarno »nevednost«, ki jo osebno poznam že od maja 1990, ko sva se s profesorjem prvič srečala.
[Stran 091]
O vrhovnem sodišču profesor še piše, da ni sledilo razumnemu stališču in predlogu vrhovne državne tožilke, naj sodbo samo spremeni in kazen zniža. Ni znano, kako bi profesor razumnost tega stališča povezal s svojim prejšnjim stališčem, da bi moralo vrhovno sodišče postopek zaradi smrti obdolžencev ustaviti. Oboje ni mogoče, zato tudi ni oboje razumno!
Svoj zagovor revolucionarnega sodstva profesor konča z ugotovitvijo, da je za partizansko stran ta primer bil »pravno gledano zakonito, pravično in pravilno rešen pred skoraj pol stoletja«. Pri sedanji sodni obravnavi te zadeve pa so po njegovi oceni »kazensko pravo, njegova načela in pravila izključno sredstvo političnih odločitev in manipulacij«. Še malo joka, kako lepo »je šla vsa zadeva v pozabo in bi tam tudi ostala, če je ne bi oživili nekdanji domobranci in njihovi podporniki v rimskokatoliški cerkvi, potem ko se jim je zazdelo, da je dozorel čas za rehabilitacijo kolaboracije in narodnega izdajstva«. Zelo boljševiško!
Tako je zaslužni profesor s svojim jasnim stališčem, da je nekdanje partijsko pravosodje bilo zakonito, sedanje demokratično pravosodje pa je politično manipulativno, temeljito dopolnil pisanje prvih dveh Dnevnikovih iskalcev tolažbe in nadomestka za ustavljeni postopek. Drugih žalujočih, kot so Mladina, Spomenka Hribar in še nekateri, tukaj ne kaže obravnavati, saj so v sovražnem pisanju proti Rožmanu in Cerkvi padli celo pod strokovno raven Ranke Ivelja in Dnevnika. Nujno pa je potrebno omeniti izvirni prispevek dr. Janeza Stanovnika, vodje borcev in njihovih vrednot. Njegova misel močno presega samega Bavcona in izjemno učinkovito kaže, kako neznosna je zgodovinska, pravna in moralna stiska nekdanjih boljševikov po izgubi partijske sodbe proti škofu Rožmanu. Staremu komunistu najvišjega ranga, javno razglašenemu ateistu ni v tej boljševiški žalosti ostalo nič drugega, kot da na škofa Rožmana namesto partijske kliče kar božjo sodbo, da na pomoč boljševikom pokliče samega Boga!
Čas je res dozorel, saj ga ni mogoče večno goljufati! Tudi največja laž ne bo več pomagala. O junaškem boju proti okupatorju si pripovedujejo samo še nekdanji »zmagovalci«, ki so pred brezni streljali slovenska dekleta, žene in zvezane vojne ujetnike, fašiste pa prisrčno pospremili do meje. Slovenija in Evropa vedno bolj spoznavata boljševiško laž, nasilje in zločinstvo, tudi boljševiški zahrbtni napad na slovenski narod in častni odpor Slovencev proti komunističnemu terorizmu. Pravna rehabilitacija škofa Rožmana in ministra Kreka je del tega spoznanja, besen odziv varuhov revolucije pa dokaz za dozorelost časa.
9.2. Somišljenje
Blaža Cedilnik
9.2.1.
Ko so se komunisti, prenovitelji oziroma »listje« preimenovali v socialdemokrate, sem zapisala, da so zamenjali preteklost oziroma zgodovino stranke. Kakor je to po eni strani res, se mi po drugi strani beseda oziroma izraz ni zdel čisto pravi, ni mi bil všeč. Pa nisem našla izraza, ki mi je bil tako rekoč na jeziku, kot pravimo. In tako je ostalo. Ampak tisti hip, ko je bila Zaveza pri tiskarju, tisti hip mi je beseda padla z jezika – menjava telesa, menjava duha. Spomnila sem se tudi slovenskega pregovora: Volk dlako menja, čudi pa ne. Komunisti so že nekajkrat zamenjali telo, preteklost, zgodovino, dlako, čudi pa ne. Tako je torej bilo s to besedo, s tem izrazom. Rekla sem si: ga bom pač prihodnjič uporabila. Ampak prihodnjič je čez tri mesece ali več, če pride kaj vmes.
Ampak je že tako, če kovanca ne pobereš sam, ga bo pa kdo drug, in tako se je zgodilo tudi s tem izrazom. Uporabil ga je Boštjan M. Turk v eni od svojih kolumn, ki jih, mimogrede povedano, z največjim užitkom prebiram. Ne samo tokrat, večkrat imam občutek, da mi snema besede z jezika, pa ne samo on, tudi marsikdo drug. Takrat sem malo jezna sama nase in si pravim: Vidiš, ker nisi sama zapisala tega, je napisal nekdo drug. Včasih sem pač lena, ne ljubi se mi pisati na papir, če ni računalnika pri roki, včasih pa zares tudi papirja ni. In misli in besede, ki takrat kar lijejo iz mene in bi jih bilo treba samo prestreči na papir, diktafon ali najbolje računalnik, se kar nekam izgubijo in se nikoli več ne vrnejo k meni. Pač pa gredo k nekomu drugemu in ta jih pa zapiše. Sama imam lahko le zadovoljstvo, da so se najprej ponudile meni. In če jih nisem izkoristila oziroma uporabila, sem sama kriva, da so potem odšle drugam.
Naj se vrnem nazaj. Menjava telesa je ena plat medalje oziroma ena značilnost komunistov ali kakor koli se že sedaj imenujejo. Kajti ni rečeno, da se bodo vedno imenovali tako. Okoliščine se bodo spremenile in spet bodo[Stran 092] prilagodili ime in dlako (čudi pa ne). Druga pa je nekakšno skupno mišljenje ali somišljenje, kakor mu sama pravim in je značilno za komuniste alias … … socialdemokrate. Ko so bili še zaresni komunisti, se je temu reklo: biti na liniji. Vedeli so, katere besede in besedne zveze so prave, kako jih je treba uporabljati, uporabljati kar naprej, da so se vtisnile v možgane ljudi, posebej takih, ki so zadovoljni, če kdo misli namesto njih. In če jih je kdo kaj vprašal, so brž našli ustrezno (ali pa tudi neustrezno, važno je bilo, da je prava) in bili so na liniji, kar jim je prineslo določeno ugodnost. Tako je komunistom prav to skupno mišljenje ali somišljenje, uporaba istih besed, parol, ali ker so bili na liniji, dalo posebno moč. Mi ostali pa smo bili razdrobljeni, razmišljali smo vsak po svoje, uporabljali vsak druge izraze, kajti ni nam bilo dano, da bi svoje misli izmenjavali, izostrovali na raznih seminarjih, simpozijih, na šolanju v kakšnem drugem kumrovcu in pa kasneje v medijih in se na ta način združevali v nekakšno skupnost, nekakšno občestvo, ki bi imelo moč. Potem bi tudi naše besede uporabljali ljudje, ki ne razmišljajo sami. In če bi bilo takih občestev več, bi imeli pluralnost, bi imeli demokracijo. Tako pa smo imeli eno samo tako skupnost, ki je imela zaradi tega neznansko moč, absolutno oblast, diktirala je vse po spisku, skratka, bila je diktatura. In kot taka, je imela v rokah vse ravni družbe, vsa področja človekovega udejstvovanja začenši z vrtcem in šolo, pa seveda medije in kapital in službe in šport in zabavo, sploh vse.
Sedaj so se stvari nekoliko spremenile. Pravzaprav se spreminjajo. Poraja se drugo občestvo, ki izgleda kot nasprotnik prvega in še vedno edinega zveličavnega, kajti še vedno ima v rokah vse tisto od prej. Večina vrtcev in šol je še vedno v njihovih rokah, učitelji so še vedno na njihovi liniji, tako da vzgajajo njihov podmladek. A počasi kljub nasprotovanju se pojavljajo tudi drugačne šole in tudi drugačni učitelji. Večina medijev je še vedno v njihovih rokah oziroma v rokah njihovih dedičev, večina novinarjev je še vedno družbeno-političnih delavcev. Vendar se pojavljajo mediji, kjer si lahko tudi mi izmenjavamo misli in počasi ustvarjamo polje za somišljenje, kajti somišljenje je mogočna in močna beseda. Kakor me malo pojezi, kadar preberem kak članek, pri katerem imam občutek, da mi je avtor snel besede z jezika, mi ukradel misli,[Stran 093] sem po drugi strani zadovoljna, ker nas je čedalje več. Ki mislimo enako. Ki smo ves čas tako mislili, a vsak zase. Vsak v svojem kotu ali v svoji majhni združbi. Ki smo pokončni, zvesti svojemu prepričanju, ki imamo vest in srce in dušo, ki ne menjamo ne telesa, ne dlake, ne duha.
Prvotno občestvo (beri komunisti ali kakor se jim že ta trenutek reče; sicer pa imajo več imen) pa se stalno spreminja. Najbrž prav zato, da bi ustvarili iluzijo demokracije in pluralnosti. Kar zaboli me, ko vidim, da je veliko ljudi, ki teh menjav ne spregledajo, čeprav skušajo biti v stilu salta mortale. Nasedejo neki čisto novi stranki, s čisto novimi kadri. Pa vendar bi morali videti, da so to isti volkovi, ki so si nadeli ovčje ali kakšne drugačne kožuhe, njihova čud je pa ostala. Da so to stara, dobro znana telesa, ki niso zamenjala duha. Kako lahko nasedejo nekemu Golobiču, ki naj bi prinesel svež veter in drugačno obnašanje v politiko?
Torej, kot sem rekla. Treba je izgraditi to drugo občestvo do take mere, da bo obvladalo somišljenje, da bo počasi vsaj na tem polju postalo enakovredno, enako močno, a bistveno drugačno kot tisto, ki je izšlo iz komunizma. Veseli me, kadar srečam človeka, ki ga prej nisem poznala, pa se pogovarjava, kot bi se poznala že vse življenje. Dopolnjujeva si stavke, eden drugemu izostrujeva misli. In takih ljudi srečujem vedno več. Da se ne bomo napak razumeli: ne misliva enako, saj sva dva različna človeka z različnimi znanji, vedenji in izkušnjami. Ampak najin pogled je uprt v isto smer. In pripravljena sva poslušati drug drugega. In pripravljena sva sprejemati argumente od drugega. In to je moje upanje za prihodnost. Zelo svetla luč na koncu dolgega, temnega tunela.
9.3. Pahorjeva pravičnost
Anton Drobnič
9.3.1.
Borut Pahor, ki že dolgo razglaša, da bo vojne zakone spreminjal s širokim družbenim soglasjem in pri tem prenehal z delitvijo na naše in vaše, je pred dnevi v državni zbor poslal dva predloga za spremembo Zakona o vojnih grobiščih in Zakona o žrtvah vojnega nasilja.
Razlika med sedanjima zakonoma in predlaganimi spremembami je ta, da prvotna zakona – ki ju je že davno sprejela ista politična opcija – ne poznata revolucije in njenega nasilja, predloga za spremembo teh zakonov pa sta po mnogih letih spregledala in priznavata medvojno in povojno revolucionarno nasilje. To pa je tudi vse!
Zakonski noveli priznavata revolucionarno nasilje, nič pa ne vesta o revolucionarjih – nasilnikih. Revolucionarno nasilje je najbrž prišlo – od nekod z neba, morda tako kot toča. Status žrtve vojnega nasilja novela priznava samo tistim prizadetim od revolucionarnega nasilja, ki se temu nasilju niso upirali in mu niso nasprotovali ali se mu niso mogli upirati (otroci). Tisti, ki so se revolucionarnemu nasilju upirali ali mu nasprotovali, po Pahorjevi noveli ne morejo imeti statusa žrtve vojnega nasilja, ampak so označeni za »sodelavce okupatorja«. Kot »sodelavci okupatorja« tudi vojaki, ki so jih umorili revolucionarni nasilniki, ne morejo imeti vojaških grobov.
Revolucionarjev – nasilnikov zakonski noveli ne poznata in ne izključujeta, zato imajo lahko status žrtev vojnega nasilja in vojaška grobišča. Pahorjeva boljševiška pravičnost!
Tudi po novem Pahorjevem zakonu bo prepovedano čaščenje in slavljenje »sodelavcev okupatorja«, t. j. tistih, ki so se upirali ali nasprotovali revolucionarnemu nasilju, ne bo pa prepovedano čaščenje in slavljenje revolucionarnih nasilnikov. Nič čudnega, saj je tak zakon povsem v skladu s Pahorjevim in Turkovim javnim čaščenjem in slavljenjem nasilnika nad nasilniki, vrhovnega poveljnika vseh naših morilcev, maršala Tita.
Čeprav torej zakonski noveli priznavata revolucijo in revolucionarno nasilje med drugo svetovno vojno in po njej, kar bo mogoče s pridom kazati Evropi in svetu, je vse drugo ostalo v okviru Pahorjevega širokega partijskega soglasja. Revolucionarni nasilniki so obdržali vse svoje privilegije in položaje, tudi status žrtev vojnega nasilja in posmrtne slave ter časti vojaškega groba, nasprotniki nasilja in žrtve revolucionarjev pa so kot »sodelavci okupatorja« še naprej izključeni tako iz statusa žrtev vojnega nasilja kot iz posmrtne časti in pravice do vojaškega groba.
Bistvo predlaganih novel dveh vojnih zakonov je torej zakonsko utrjena ideološka delitev živih in mrtvih Slovencev! Začinjena z lažnimi zagotovili predsednika vlade! Bravo, Pahor! Sedaj je na vrsti vaša druga obljuba, da boste vojne zakone sprejeli s preglasovanjem. To bo še lažje kot streljanje otrok, deklet in zvezanih vojnih ujetnikov. Tudi pred 15 leti je bilo tako.
10. Refleksije
10.1. Govor pred spomenikom, ki ga ni smelo biti
Marta Jakopič Kunaver
10.1.1.
13. oktobra 2007 naj bi v Mančah, rojstnem kraju bana Marka Natlačena, odkrili njegov doprsni kip kot spomenik v zahvalo temu plemenitemu možu. Spomenik naj bi odkril župan vipavske občine skupaj s poslanko Evo Irgl, slavnostni govornik pa naj bi bil takratni finančni minister Andrej Bajuk, ki naj bi obenem odprl tudi prostore osnovne šole v Vrhpolju. Priprave so se začele kmalu po izidu knjige »Ban dr. Marko Natlačen, Ob stodvajsetletnici rojstva« izpod peresa Mirka Kovača. Vse je potekalo gladko, pridobili so zemljišče, doprsni kip je izdelal kipar Drago Tršar, poslali so vabila. 6. oktobra pa se je začelo. Primorske novice so objavile članek »Spomenik Duceju, temu plemenitemu možu«, v katerem borci in tigrovci ostro nasprotujejo postavitvi spomenika »narodnemu izdajalcu« in citirajo spomenico, s katero naj bi se zahvalil Duceju za njegovo plemenitost ob zasedbi slovenskega ozemlja. V naslednjih dneh so se v raznih časopisih vrstili članki in pisma bralcev, ki so razen redkih izjem vsi po vrsti pljuvali po Marku Natlačenu in po ljudeh, ki so sodelovali pri postavitvi spomenika: »Bo spomenik razdvojil ljudi«, »Spomenika ne bo. Postavitvi nasprotujejo tudi prebivalci Manč«. V resnici je spomeniku nasprotoval le en prebivalec. 10. oktobra je v Delu Boris Mlakar objavil članek, v katerem sporoča, da je bil »kronski dokaz ponarejen« (prej omenjena spomenica). Vendar škode ni bilo več mogoče popraviti. Odločitev, da spomenika ne bo, je bila že postavljena. Vendar se je gonja proti Natlačenu v člankih in pismih bralcev nadaljuje, čeprav Boris Mlakar razlaga nasprotno. Draga Ahačič »Tudi Angleži vedo za servilnost Natlačena Lahom«. Omeniti je treba tudi dva dokaj objektivna članka: »Likvidacija dr. Marka Natlačena« in članek v Družini izpod peresa Iva Žajdele. Gonjo je nekako zaključil članek predsednika borčevske organizacije v Nedeljskem Dnevniku: »Postavimo spomenik kar Mussoliniju«, kjer komentira »najnovejše poskuse rehabilitacije kolaboracije«, za Natlačena pa pravi, da »ga je res ubil VOS, obsodil pa ga je narod«. Prav za konec te »polemike« pa so poskrbeli članki z razlago, ki jih je napisal Mirko Kovač, ki je bil eden glavnih akterjev pri organizaciji postavitve spomenika. Poslanka Eva Irgl in minister Andrej Bajuk pa sta izjavila, da nista »imela nič« z odkrivanjem spomenika.
Torej spomenika niso postavili. Bila je le maša zadušnica in slovesnost po njej. Zvrstilo se je več govorcev. Najbolj prisrčne pa so bile besede Marte Jakopič Kunaver, ki jih tukaj navajamo.
10.1.2.
(PSALMIST)
Po zadnjih dogodkih v zvezi s spomenikom Marku Natlačenu ne morem in ne smem molčati.
Bila sem rojena v Ljubljani l. 1942 kot deseti otrok. Družina se je finančno komaj prebijala. V šoli so bile po vojni učiteljice primorane pljuvati po banu Natlačenu. Moj oče, rejnik številne družine, pa ga je pogosto omenjal z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo, ker je namesto slavnostnih gostij, ki naj bi jih prirejal po svoji funkciji, denar namenil raje za družine s številnimi otroki. Človek, ki je razmišljal na ta način, je bil vse prej kot zločinec!
O njem so pravili še to, da je pogosto izkoristil svojo službo v dobro političnim zapornikom ene ali druge strani. Ob primerjanju komunističnih parol in dejstev sem že takrat mogla ločiti laž od resnice. In sem vzljubila resnico!
Ker je v teh dneh spet laž prevpila resnico, sem spoznala, da sem dolžna povzdigniti tudi svoj glas. Da se v imenu vsega slovenskega naroda, ki si ga preprosto prisvaja peščica borcev, psuje pravičnega človeka, ki je narod ljubil, je nezaslišana zavrženost! V imenu istega naroda, ki se je l. 1990 skoraj 100 % izrekel proti komunističnemu totalitarizmu. Namesto da bi osramočeno molčali, prav ti že ves čas izzivajo Slovence. Ko je za nedolžnimi žrtvami njihovega genocida ostalo vsaj štirikrat toliko globoko ranjenih src. Kdo je bil naš najhujši okupator? Gotovo tisti, ki je pod krinko osvoboditve najprej načrtoval državljansko vojno, nato pa pod krinko ljubezni do naroda izvedel nad njim najstrašnejši genocid! Slovenski narod bo razdeljen, dokler resnica ne bo zmagala nad lažjo! Molimo zanje, ki nosijo v sebi pekel krivde in sovraštva, da se skesajo in jim Bog odpusti! Če nam v demokratični državi ni dana pravica postaviti spomenik plemenitemu človeku, medtem ko še stojijo spomeniki množičnim zločincem in krvnikom naroda, pa naj bo njegov spomenik v naših srcih in našem spominu. Bog, ki vse ve, mu je že dal svoje plačilo.
Marko Natlačen, hvala ti, da si ljubil svoj narod, posebno uboge, ponižane in razžaljene!
11. Zavezina pošta
11.1. Vabilo slovenski mladini na Kočevski Rog
11.1.1.
V soboto, 6. junija ob 11. uri, bo pod Krenom na Kočevskem Rogu 20. slovesna spominska maša za 12.000 domobrancev in njihovih spremljevalcev in spremljevalk, ki so bili v prvih junijskih dneh leta 1945 pomorjeni tam ali drugod po Sloveniji. Mašo bo, ob asistenci škofov in duhovnikov, bral apostolski nuncij v Republiki Sloveniji mons. Santos Abril y Castelló. Po maši bodo, letos predvsem mladi, prisotnim povedali, kako razumejo to, čemur z metaforo pravimo Kočevski Rog.
11.1.2.
Dragi mladi prijatelji,
te vrstice vam pišem z gorečo željo, da bi jih prebrali s srcem in pametjo; da bi tako mogle stopiti v vas ne samo s tem, kar je v njih povedano, ampak tudi s tem, kar je v njih hotelo biti povedano. Zakaj pišem vam o stvareh, ki so tako neznane in neznanske, da jim samo molk zagotavlja pravični prostor prebivanja. Razumeli jih boste torej le tedaj, če ste take vrste ljudje, da jih boste – paradoksno – razumeli, še preden vam bodo povedane. Zato sem apeliral na vaše srce in pamet.
Boljševiki so strašni junijski umor leta 1945 uprizorili zato, ker so vedeli, da z zgodovinskim človekom ne bodo mogli postaviti svojega imperija. Zato so ga odstranili tako, da so ga ali umorili ali pregnali iz domovine. Dve besedi sta v jeziku sprejeli vlogo, da odslej sporočata to odločitev: Kočevski Rog in Argentina.
V soboto 6. junija vas vabimo na Kočevski Rog, da bomo tam skupaj podoživeli prvi del te odločitve. Ko boste stali med smrekami ob breznu, ne bo mogoče, da ne bi v vas stopilo veliko usmiljenje. Kakšni bi sicer bili, če se to ne bi zgodilo! Dvanajst tisoč fantov boste videli iti mimo vas, nagih, pretepenih, z razbitimi usti, predvsem pa mladih, mladih: v povprečju niso bili starejši od dvaindvajset let; bili so skoraj tako zelo mladi, kot ste vi. Kako ne bi v vas vstalo veliko usmiljenje? In potem boste še videli, da grejo mirno in da se ne upirajo, kakor da bi izpolnjevali neko veliko in sveto dolžnost. Kako vas ne bi mogla ob tem miru prevzeti groza, kakršne niste vajeni? To ravno je pretresljivo, da so šli tako vdano – da so umirali tako vdani. Kakor da bi vse to imelo skrivni smisel. Kako bi bilo mogoče, da ob tem ne bi začutili, da prihaja v vas spoznanje, za katero veste, da vas bo – če boste zvesto in dovolj dolgo sedeli na njegovem pragu – postavilo kot človeka – postavilo za prihodnost. Še več! Začutili boste, da ima Kočevski Rog to moč v sebi, da je
njegova velikost tolikšna, da lahko postavi ves narod – za vso prihodnost, za vso zgodovino. Obšla
vas bo misel, da se je v letu Gospodovem 1945 – anno Domini millesimo nongentesimo quadragesimo quinto – zgodilo v nekih gozdovih naše domovine neka grozna, strašna in
neizrekljiva reč zato, da bi živeli. In spet, ali nas ob tem ne obide hvaležnost? Kljub vsemu, kljub vsemu, hvaležnost. Za tiste uboge fante, ki so na pol živi padali v brezna in ki so bili … Kaj so bili,
ali so bili junaki ali so bili svetniki?
Ali ne bi Slovenci prevzeli nase preveliko odgovornost, če bi dovolili, da bi Kočevski Rog šel mimo nas?
Premislite!
Za uredništvo Zaveze
Justin Stanovnik
11.2. Učiteljem in vzgojiteljem o njihovi odgovornosti za Kočevski Rog
11.2.1.
Gospe in gospodje!
Če Vas urgentni slog pisma, s katerim vabimo slovensko mladino na letošnjo spominsko slovesnost na Kočevskem Rogu, ni začudila, potem upravičeno domnevamo, da tudi Vi čutite, da Kočevski Rog ni dobil tistega mesta v slovenski zavesti, ki bi ustrezal njegovi – naj poizkusim povedati z eno besedo – velikosti. Morda je tudi Vas že kdaj ne samo čudila, ampak tudi prestrašila ravnodušnost, ki jo Slovenci kažemo do dogajanja, ki mu duhovne, moralne in politične dimenzije dajejo, kot sem rekel, značaj presežne velikosti. Odločitev, da ne bomo videli nečesa, kar ni mogoče videti, vzbuja strah, zato, ker je to upor zoper temeljno postavitev sveta. Ali je tak upor že kdaj minil brez posledic, ki jim ljudje, potem, ko jih čutimo na sebi, ne moremo reči drugače kot kazen?
Vedno več je znamenj, ki nas opozarjajo, da moramo, če hočemo sploh biti, obstajati intenzivno. Intenzivno obstajati pa pomeni vedeti, da smo, vedeti, kaj smo in to hoteti biti. To je konstitutivni trinom slovenske eksistencialne logike. Kako je torej mogoče obstajati v zgodovini: vedeti, da smo; vedeti, kaj smo; in hoteti biti! Iti na Kočevski Rog pomeni iti v arhiv, kjer so shranjeni dokumenti za vse tri člene tega trinoma. Kdor bo šel tja in jih prebral – kdor bo dovolil, da Kočevski Rog stopi vanj, kdor bo, se pravi, doživel njegovo človeško silovitost – ta ne bo mogel, da tista besedila ne bi
postala besedila – matrice njegovega obstajanja.
V eni od naslednjih številk Družine bo objavljeno besedilo Doumeti Rog, ki ga imamo lahko za možno izhodišče interpretacije Roga. Zelo vam priporočam – spričo stanja duha v sedanji Sloveniji Vas celo prosim – da s svojo avtoriteto dosežete, da bo to besedilo postalo deležno pedagoške obravnave po učilnicah Vaše ustanove. Obstajajo dobri razlogi za upanje, da bodo napori za doumetje Roga koristna investicija za doseganje zrelosti mladine.
Poskrbite, da bodo Vaši učenci v soboto, 6. junija, šli k slovesni spominski maši na Kočevski Rog. Tam bodo, če bodo prisluhnili temu, kar se bo tam dogajalo – zlasti pa, če bodo prisluhnili kraju samemu – izvedeli nekatere bistvene reči o tem, kaj je človek in kaj je zgodovina. To jih bo čisto lahko varovalo pred tem, da bi kdaj postali defektni ljudje – nepolni in nezadostni.
Irski pesnik W. B. Yeats je tistim, ki so jih Britanci po neuspelem uporu v Dublinu leta 1916 postrelili, posvetil pesnitev: Easter 1916. Tam so tile verzi (zadnji se ponavlja v refrenu):
V slovenščino jih lahko prevedemo na enega od naslednjih načinov:
Urednik Zaveze
Justin Stanovnik