1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1.
Za naklepni umor Nine Dobrič je bil Boštjan Koprivnikar obsojen na 30 let, Simon Trančar pa na 15 let. »Za umor na grozovit način, saj je umorjena pred smrtjo hudo trpela, sta imela obsojena naklep.«
Delo, 10. aprila 2009
1.1.2. Zadušeni krik Hude jame
Do začetka marca velika večina Slovencev ni slišala za kak opuščen rudnik z imenom Huda jama ali za kak rudniški rov z imenom Svete Barbare. V torek, 3. marca, pa so večerna televizijska poročila tudi to večino seznanila s tema imenoma in ju povezala z nenavadno najdbo. V rovu Sveta Barbara, tako imenovanem, so, ne morda rudarji, ampak zgodovinarji, policisti in kriminalisti, ki so prodirali v njegovo globino, naleteli na nekaj sto trupel – po začetni oceni naj bi jih bilo kakih 400 – ki tudi laikom, kaj šele ljudem, ki so to najdbo nekoliko pričakovali, niso puščala nobenega dvoma, da ta trupla predstavljajo eno od mnogih storitev, po katerih so zadnjih dvajset let zasloveli postavljalci nekdanje totalitarne države in ki jih uslužbenci večinskih medijev iz neke nerazumljive in čudaške navade nazivajo zmagovalce ali celo osvoboditelje. Zakaj zgodovina ljudi, ki tako svojevoljno ravnajo z jezikom, že dolgo ne sprejema v svoje registre, bomo bralcem pojasnili kasneje. Zaenkrat ostanimo še nekaj časa pri najdbi v Barbarinem rovu in se posvetimo vprašanjem, ki nam jih postavlja tako glede tega, kako je nastala, kakor glede tega, kako se nanjo odziva sedanji čas.
Že način, kako je bila ta najdba zamišljena in uresničena, nas, še preden nam kaj pokaže na njen širši pomen, spomni, kaj je bila predvsem in v prvi vrsti – spomni nas na neko človekovo lastnost, ki jo je ameriška novinarka Susan Sontag v knjigi Gledati trpljenje drugega, v kateri je objavila fotografije z vseh svetovnih morišč zadnjih desetletij, izrazila v zahtevi, da je kar naprej treba imeti pred očmi »neizmerno grozovitost človeka«.
Gre torej zato, kaj je, poleg vsega drugega, tudi človek. V primeru rova Svete Barbare ni poglavitna stvar v tem, da žrtev niso streljali, ampak pobijali s kladivi in drugimi rudniškimi orodji – pravijo, da so v jami našli vsega štiri prazne tulce; niti v tem, da so nekateri dolgo umirali od žeje in lakote. Tisto, kar postavlja to grozo v prostore, v katere z nobeno domišljijo ni mogoče vstopiti, je to, da so bili zazidani v globino neke gore, da so bili ne samo brez upa, ampak brez iluzije upa; da so bili tako sami, da ob njih ni bilo ničesar, kar bi bilo na kak način živo, kakor je živ list, ki pade z drevesa, ali kakor je živa prst, ki je sicer mrtva, a ima to v sebi, da omogoča življenje. S tem, da so jih zazidali, so jim neki ljudje prebrali besedilo, ki jih je, še preden so umrli, ubilo desetkrat in desetkrat. Res in dobesedno: neizmerno grozovitost človeka. Ko to izrečemo, se nam za hip zazdi, da smo našli besede, s katerimi smo to, kar je bilo od začetka radikalno zunaj nas, rešili v jezik, a nas kmalu dohiti: ničesar nismo nikamor rešili, vse je nerazumljivo, vse je zunaj nas.
Barbarin rov ima v tem, kar nam je že doslej povedal o sebi, v geografiji partizanskih zločinov posebno mesto. Po eni strani vsebuje vse elemente, ki jih imajo Kočevski Rog ali Hrastniški hrib ali Brezarjevo brezno ali Jelendol ali Mozelj ali, in nuce, katerokoli od šeststotih individualnih ali skupinskih morišč, po drugi pa je človeško tako pervertiran in ingeniozno zamišljen, da ni mogoče, da ga ne bi zagledali v njegovi neznanosti in neznanskosti. O tem govorim zato, ker smo potem, ko smo to zaslutili, že mislili, da se bo sedaj med Slovenci prvič nekaj zgodilo, nek kategorični novum, nekaj, kar bomo pozneje imeli za začetek odrešitve; da se bodo, kakor pravi apostol Pavel, »odprla vrata govora«, da bodo končno Slovenci začeli govoriti. In potem, ko se to ne samo ni zgodilo, ampak so se v dolžnem času oglasili vsi tisti, ki sicer nastopajo v vlogi izrekovalcev, pa tudi vsi uslužbenci medijskih agentur in vsi neutrudni težaki v pismih bralcev, potem ko je bil ves sporočilni prostor kot običajno napolnjen z besedami, ki sicer niso pomenile nič, a so, če nič drugega, prinašale zvočne signale, ki jih je kljub vsemu ranjena levica mogla imeti za uteho v hudem času; ko smo torej razočarani ugotavljali, da je vse kakor nekoč, smo kljub vsemu še vedno, spričo nespregledljivosti rova Sveta Barbara, vseeno pričakovali, da se bo našel kdo, ki si bo prebujen od nenadnega človeškega sunka, dvignil in zgrabil prvi mikrofon in zavpil: »Nehajte, ljudje božji, nehajte! Mar[Stran 002] ne vidite, da tako ne gre več? Nehajte!«, a tudi takega ni bilo med njimi. Rov Svete Barbare je pokazal predvsem vso poškodovanost ljudi, ki so se na kakršenkoli način vpletli v boljševizem. Če jih to, kar se je tu odkrilo, smo si tedaj rekli, ni premaknilo, potem ni razumno misliti, da bi jih karkoli moglo omajati. Res, kako nenavadno je to! Če bi zvezde začele padati z neba, se ne bi odpovedali svoji zapisanosti. Kako nenavadno je to! In strašljivo, nič manj strašljivo, kakor je strašljiv Barbarin rov sam.
Človek je del sveta. V stvareh, ki nam prihajajo pred oči, v dogodkih, ki se nam zgodijo, ne vidimo samo koristnosti in nekoristnosti. Včasih začutimo, da stvari niso kar tako, ampak nekaj pomenijo; da jih je mogoče imeti za sporočila, za pripovedi, za jezik. Tako intimno je naše sobivanje s svetom, da nas kdaj pa kdaj prevzame občutje, da ga razumemo; in tako prvinsko, da nam ni neznano, da tega, kar smo razumeli, ne smemo zapraviti, ampak shraniti v najzanesljivejše prostore svojega spomina. Čim bolj je kaka stvar ali kako doživetje nenavadno, tem bolj se zdi, da vztraja na tem, da njegovo govorico razumemo – še preden ga požre Kronos.
Sporočilo rova Sveta Barbara je stopilo pred slovenske boljševike na tako visokem koturnu, da bi ga morali sprejeti z največjim možnim spoštovanjem: kakor da bi sedeli v katerem od slavnih grških gledališč. Morali bi se zavedati, da gre zanje. Morali bi, v nekem lucidnem trenutku, začutiti, da so privilegirani, ker so dočakali čas obiskanja. Mnogi ga niso. Mnogi so odhajali obsijani od žarometov, s katerimi jim je država, ki so se je bili polastili, dopovedovala, da so imeli prav. Ko so jih na slovesnostih posajali v prve vrste, ko so jim postavljali spomenike, ko so prejemali kuverte z oplemenitimi pokojninami; ko so dobivali nagrade, odlikovanja in priznanja, ko so o njihovih velikih dejanjih govorili časopisi, revije, radio in televizija, ko so se o njih učili šolarji: sredi tega hrupa za Barbarin rov ni bilo prostora oziroma ga sploh ni bilo smelo biti. To so bili časi, ko je še bilo mogoče reči Revolucija je ukazala – in že so se vse sence poskrile v svoje kote. Sedaj pa je prišel drug čas – čas obiskanja, privilegiran čas. Lahko bi se zgodilo nekaj velikega. A se je kmalu izkazalo, da ogledalo, ki ga je ta čas postavil pred vse, pred boljševike pa tudi pred ves narod, ne deluje in da je slepo. Kmalu smo se morali vdati, da se tudi sedaj ne bomo zagledali v tem, kar smo.
Ogledalo pa ni delovalo, ker so nanj začeli obešati vsemogoče ideološke cunje – stare, obrabljene, obledele, tudi raztrgane in umazane. Nič novega niso več znali stkati, zato jim je v stiski vse prišlo prav. Poglejmo nekoliko, kako so to počeli.
1.1.3. Škandal na televiziji slovenija
Nekaj potez te mučne apologetike bomo lahko razbrali iz pogovora, ki je tekel na nacionalki na cvetno nedeljo, 5. aprila, zvečer med dr. Janezom Stanovnikom in Ladom Ambrožičem. S tem, da je nacionalna televizija omogočila ta pogovor, je pokazala veliko razumevanje za stisko slovenske boljševiške elite, posebej če pomislimo na to, da je za človeka, ki naj bi predsedniku partizanske veteranske organizacije postavljal iztočnice, določila Lada Ambrožiča, ki nas je v preteklih letih pogosto in uspešno prepričeval, da ima srce za boljševiško stvar in njene probleme. To je pokazal že na začetku, ko je s hitrim tour d’horizon gledalcem predstavil sogovornikovo impozantno politično kariero in pri tem z občutkom za delikatnost trenutka prešel okoliščino, da je kdaj stopil v partijo.
Govorila sta o »povojnih pobojih«, ki so se ponovno izkazali za koristen tehnični kliše, iz katerega je že zdavnaj stekla vsa človeška etična in politična vsebina. O njih se sicer ni govorilo, toda za Janeza Stanovnika – »za mojo vest, če hočete« – je bilo to vprašanje, ki ga je moral razrešiti. In ga je: povojni poboji so bili odločitev »najvišjega zavezniškega vrha«. Že v Moskvi »so se zmenili, da bodo vojne zločince kaznovali tako, da jih bodo vračali v dežele, kjer so te zločine izvršili.« To so ponovili v Teheranu, na Jalti pa so končno sklenili formalni sporazum, da bodo to storili. (Zdaj o tem ne bomo govorili, a nikjer ni bilo nikoli rečeno, da so bili slovenski domobranci zločinci simpliciter, sploh pa na Jalti niso bili uvrščeni med skupine, ki so bile določene za vračanje v izvorne države, kot so bili na primer vlasovci.) A tu je Stanovnik govoril o »povelju« in »najvišji nalogi«, s katero so »trije največji« zavezali Eisenhowerja in Montgomeryja, pa tudi Tita. Ta je 14. maja izdal depešo, ki je ukazovala ujetnike postaviti pred vojno sodišče in jih ne pobijati; dvanajst dni pozneje, 26. maja, pa je že sam z balkona ljubljanske univerze v pesniški prispodobi povedal, da bo dal vse pobiti. Od kod ta nenavadna sprememba? Mogoče je med tem v »povelju« »treh največjih« zagledal kontradikcijo, saj se pojem »pobojev«, s katerimi naj bi »trije največji« zavezali zgoraj omenjene komandante, in pojem »sojenja« izključujeta. Poboji so ravno v tem, da so poboji – usmrtitve zunaj sodbe.
[Stran 003]
Zakaj je Tito opustil idejo »sojenja« in se odločil za »poboje«, Stanovnik ni povedal, povedal pa je, da partizanski veterani nimajo nič proti »pobojem kot takim«. Žalosti jih le, da niso imeli »kot veleva ‘partizanski zakon’«, pravice do obrambe na sodišču. Kaj šifra »partizanski zakon« pomeni, se zelo jasno vidi iz besedila tako imenovanega »zaščitnega odloka«, ki ga je 16. septembra 1941 sprejel Slovenski narodnoosvobodilni odbor. Uvodno določilo tega odloka pravi, da se »izdajalci kaznujejo s smrtjo«. In kdo so izdajalci? Nekoliko nejasno definicijo, podano v odloku, je čez nekaj mesecev, 31. januarja 1942, pojasnil Slovenski poročevalec: »dotični člen je treba tolmačiti tako, da se sankcije (smrtna kazen) omenjenega zaščitnega odloka raztezajo na vsakogar, ki dela na to, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz Slovenskih narodnoosvobodilnih in partizanskih čet in Narodne zaščite pod političnim in vojaškim vodstvom Osvobodilne fronte.« Boljševiki so torej preko OF konfiscirali rezistenco in proglasili vsak poizkus samostojnega odpora proti okupatorju za izdajstvo, ki se kaznuje s smrtjo. Pa ne samo to, tudi vsaka oborožena obramba pred revolucionarnim terorjem, ki so ga boljševiki po objavi odloka začeli izvajati, je bilo izdajstvo in podvrženo smrtni kazni!
Ampak Stanovnik govori o »pravici do obrambe«. Glede tega stojijo v Odloku naslednja določila: »Postopanje je naglo, ustno in tajno.[Stran 004] Osebno zaslišanje krivca ni potrebno /’krivca’, ne obtoženca, op. p./ Proti razsodbi sodišča ni pritožbe. Kazen se izvrši takoj, na način in po osebah, ki jih določi sodišče.« Tako »obrambo« je predvideval Stanovnikov »partizanski zakon«. In do kdaj je ta zakon veljal? »Materialne norme tega odloka so kot dominantna kazenskopravna pravila ostala v veljavi do 24. maja 1944, a kot dopolnitev še vse do izdaje zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo avgusta 1945.«
Torej tudi v času »povojnih pobojev«. Relevantna določila Odloka so boljševiki še večkrat ponovili. Tako je izjava glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet 27. maja 1942 »poslednjič opozorila«, da bo »ustreljen vsakdo«, ki bo organiziral oborožene skupine »izven partizanov« in poziva partizanske oblasti, da »na mestu ustrele vsakogar«, ki bi »škodoval enotnosti slovenske partizanske vojske«. Na vse, kar ni bilo pod boljševiško kontrolo, je bil tako odprt vosovski lov.
In naprej. Kakšno možnost za »obrambo« pa je imelo tistih 28 ranjencev, ki so jih dan po vdaji ustrelili na stopnicah pristave turjaškega gradu? Ali pa tistih šestdeset stražarjev, ki so jih 20. in 21. septembra ustrelili v Velikih Laščah? Ali tistih 111, ki so jih ustrelili 12. in 14. oktobra 1943 v Mozlju? Ali tistih 114, ki so jih pomorili 15. in 22. oktobra 1943 v Jelendolu? Ali tistih 61 ciganov, ki so jih ob igranju harmonike morili na Maverlenu spomladi 1942?
In zakaj je dr. Janez Stanovnik molčal o »povojnih pobojih«? Zdi se, da je z odgovorom, ki nam ga je tu dal, presegel samega sebe: Tedaj je bila naša glavna naloga, da slovenski narod, ki je bil med vojno tako razcepljen, »spet skupaj spravimo.« Res so ga »skupaj spravili«, a kako? Tako, da so mu vzeli človekove pravice in politične pravice in svobodo govora. Tako uspešno so ga pol stoletja boljševiki skupaj spravljali, da je danes bolj razdeljen kot kadarkoli prej. Ob tiradi o plemenitosti molka se je Stanovnik spomnil Kocbeka. Tudi on je namreč molčal ob »povojnih pobojih« kot že prej ob »dolomitski izjavi«. Stanovnik ga je, prijatelja, dobro poznal: »Zanj je bila glavna stvar rešitev slovenskega naroda.« Tako torej: Z molkom o boljševizmu je Kocbek med vojno in po vojni reševal slovenski narod!
Ambrožič je ves čas skrbel, da Stanovnik ni padel iz okvira. Dvakrat ga je celo rešil. Prvič ko mu je sugeriral, da bi bilo zelo koristno govoriti o partizanski jezi po tolikih porazih, ki so jih doživeli med revolucijo. Stanovnik je sugestijo hvaležno sprejel in zdeklamiral nekaj stavkov s talentom boljševiškega barda. Drugič pa je Ambrožič ponudil Stanovniku roko takrat, ko mu je namignil, da bi bilo koristno spregovoriti tudi o nečem, čemur ne more reči drugače kot »zloraba zgodovine«: da nekateri iz »obžalovanja vredne reči« delajo »prvovrstno politično temo«. Namesto da bi se poizkušali vživeti v tragičnost morilcev, ki jih je zgodovina postavila pred tako kruto nalogo, jim nekateri izdelujejo moralnopolitično kartoteko za arhiv nacionalnega spomina. Stanovnik je pograbil. Ne »zloraba zgodovine«, to je »sakrilegij«. »Vsak človek, ki ima dušo, mora imeti do ostankov človeškega telesa spoštovanje. Tu pa se pieteta, ki je nekaj bistveno civilizatornega in kulturnega uporablja za najbolj grdo politično obračunavanje s političnim nasprotnikom.« Ljudem, ki so sodelovali v tej »tragediji«, se na najbolj grd način očitajo »kosti, da tako rečem«. Sedaj je Stanovnik našel pravo besedo: »tragedija«. »Povojni poboji« so bili tragedija, z vsem duhovnim in moralnim ambientom, s katerim ta beseda nastopa. Vse bi se torej lepo končalo, ko ne bi bilo hudobnih ljudi, ki hočejo ugotoviti, kdo so bili zlikovci, ki so si omislili prizorišča kot je Huda Jama, in od kod so prišli in kateri zli duh je dihnil vanje.
Za dr. Stanovnika imamo občutek, da se je v dolgih boljševiških letih naučil visoke umetnosti dialektične mediacije. Še nekaj tednov prej je trdil, da je Josip Broz pobudnik Hude jame, ki je tako invenciozen dosežek zla, da bi lahko računal na visoko uvrstitev tudi v svetovnem merilu, v tem razgovoru pa je, vzpodbujen od spraševalca, mogel o njem reči: »Tito je taka zgodovinska osebnost v zgodovini jugoslovanskih narodov, ki je nikoli v preteklosti nismo imeli in je, verjamem, tudi v bodočnosti nikoli nismo imeli.« S Titom je umrl zadnji velikan druge svetovne vojne. (Pretekli čas v enem od zgornjih stavkov čisto lahko ni slučajna napaka.)
Huda Jama je bila s svojim moralnim dinamizmom tako silovito odkritje, da so se vznemirile domala vse sile postboljševiškega aggiornamenta. Za hip jih je zamajala misel, da kljub vsem zaščitnim ukrepom, ki so jih tako prisebno in domiselno uveljavljali skozi nevarno demokratično dvajsetletje, vseeno utegne priti do kulturne revolte med ljudstvom. Zazdelo se je, kakor da so se za hip zmedli in da le ne zaupajo čisto do kraja anestetičnim dozam, za katere so skrbeli, da so jih ljudje, preko medijskega in šolskega sistema, redno prejemali. Tudi v totalitarni poškodovanosti, ki je v preteklosti sicer odlično prestala vse preizkušnje, ni bilo nazadnje zanesljivega[Stran 005][Stran 006] jamstva, da v nekem kritičnem trenutku ne bo popustila in odpovedala. Ali se je njihove vere, smo se začudeni spraševali, že lotila začetna poroznost postmoderne? Ni si nam torej težko predstavljati, da so, potem ko sta dva dogodka onstran vsakega dvoma pokazala, da je še vse v redu, sprejeli to stanje z veseljem in olajšanjem, a zaradi trenutnega nezaupanja v svoje minulo delo tudi malce osramočeni.
Ko je torej predsednik države dr. Danilo Türk Hudo Jamo, v primeri z emancipacijsko nepotešenostjo trboveljskih žensk, odrinil na polje drugorazrednosti in se ni zgodilo dobesedno nič – ne samo, da ni prišlo do tega, čemur bi Cicero morda rekel »concursus omnium bonorum« (da niso vstali in se zbrali vsi pošteni ljudje) – in ni gladina slovenske kulturne in politične zavesti dala nobenega znaka, da se v njej kaj dogaja; in ko je mestni svet sprejel odlok, da se bo ena od poglavitnih vpadnic v prestolnico imenovala po Titu, ne da bi to povzročilo vsenarodno nezadovoljstvo: ko sta se zgodili ti dve stvari, so postboljševiki vedeli, da so varni. Vsem pa je s tem postalo jasno, da je povprečni Slovenec požrl tudi Hudo Jamo in Barbarin rov. (Seveda pri tem še vedno vemo, da dr. Türk lahko svoje besede prepleska desetkrat ali dvajsetkrat, pa se bodo črke vedno znova spet pokazale; a je res tudi to, da je to stvar »dolgega trajanja«.)
1.1.4. Obnavljanje ptolemajske politične astronomije
Ne vemo še prav dobro, ali je jezikovna in miselna nezadostnost, ki jo po medijskih kanalih razkazuje postboljševiška apologetika, posledica določene izčrpanosti ali pa preprosto izraz varnosti, o kateri so jih prepričale srečno prestane preizkušnje. A važno je to: vsak opravlja svoje delo.
Eno je tudi tisto, ki se ga je lotil dr. France Bučar. Kakor v prejšnje, je tudi v knjigo Slovenci in prihodnost, ki je nedavno izšla, vključil razmišljanje o revoluciji in državljanski vojni. Ponovno smo opazili, da je njegovi misli lastno to, da riše krivulje, zaradi katerih, ko preberemo kako poglavje, ne vemo natanko, katero pot smo prehodili in kam smo prišli. Le to nam nazadnje ostane – ko se prebijemo skozi dejstva in njihove sence (s katerimi nas je avtor skušal prepričati o integralnosti svojega gledanja) – da mu je šlo predvsem za to, da reši temeljne teze postboljševiške spominske doktrine: Osvobodilna fronta, enobe, rezistenca. To je prenovljen ptolemajski mit, očiščen umazane revolucije in sovjetofilije in reduciran na bistveno in – predvsem – sprejemljivo. Bistveno pa je to, da boljševiški angažma ni bil izstop iz zgodovine, ampak njena legitimna faza, ki je omogočila sedanjost, kakršno imamo – samostojno državo Slovenijo. Da je dr. Bučar mogel to narediti, je moral – in to je crux njegove zgodovinske analize – zagrešiti nič manj kot zgodovinski falzifikat: Osvobodilno fronto, ki je bila inštalacija boljševiške partije, je opremil s samostojno moralno in politično ontologijo. Vanjo so vstopali ljudje svobodnega duha.
Tu bi se kazalo nasloniti na neko mesto v knjigi Benedetta Croceja Zgodovina kot misel in zgodovina kot dejanje, kjer v poglavju Zgodovina in morala pravi Croce v kratkem tudi naslednje: Kakor je v zgodovini poezije to, kar je edino pomembno, poezija in ne namen poetov; in kakor so v zgodovini filozofije pomembni novi in globlji pojmi, ki nastajajo, in ne morda nameni in nagibi filozofov: tako so v zgodovini važne nove politične in moralne institucije (ki so nastale) in ne nameni in iluzije, ki so nosile tiste, ki so si jih zamislili in uresničili. (Benedetto Croce, La storia come pensiero e come azione, Laterza, str. 192/93) Torej, ni važno, kaj so si mislili tisti, ki so se vpletli v kak zgodovinski angažma, ampak je za zgodovino važno samo to, kakšne politične ustanove so nastale zaradi njihovega angažmaja. Zaradi vpletenosti tistih, ki so se pridružili OF, so nastale ustanove totalitarne države. Bučarju je bilo to že zgodaj precej jasno povedano in pokazano. V intervjuju v Mladini (7. januar 1992) je povedal: »Bil sem študent in k meni je prišel nekdo in prav po gorenjsko zavil: »A b’pršu u partijo?« Jaz pa sem rekel, da ne grem. Kasneje so prišli še in dobili od mene isti odgovor. Potem pa je prišel k meni isti možakar in rekel: »A b’ti še rad glavo domu prinesel? No, dons tevjo prišli še enkrat vprašat.« Tako mi je bilo popolnoma jasno, koliko je ura.«
Upravičeno dvomimo, ali je Bučarju bilo takrat jasno, koliko je ura. Sicer bi vedel, kakšno državo bo gibanje, v katerem sodeluje, postavilo. Tudi sedaj se že kakšnih deset let uspešno trudi, da bi nam dokazal, da mu to spet – ali pa še vedno – ni do kraja jasno.
Za ilustracijo si oglejmo nekaj primerov iz poglavij Razdvojenost slovenske družbe in Reševanje konfliktov in iskanje soglasja citirane knjige. Srečali se bomo s presenetljivimi tezami. Najprej, da je »vojna postavila pod vprašaj nadaljnji obstoj naroda«. Nadaljnji obstoj naroda se je odločal na svetovnih[Stran 007] bojiščih, doma pa ga je realno postavila pod vprašaj odločitev boljševikov za revolucijo in odločitev tistih, ki so jih pri tem podprli; posebno če bi se tisti, ki jih je revolucija sklenila neposredno eliminirati, odločili tudi za gverilo. Antologijsko vrednost ima tudi trditev, da je »komunistične ureditve konec, da je komunizem kot realni sistem preteklost«. Zakaj pa je potem Adam Michnik rekel, da pravo zlo komunizma ni v njem samem, ampak v tem, kar ostane za njim? Nekoč smo mislili, da Michnik pretirava, sedaj pa ga bolj in bolj razumemo. Dr. Bučar bi storil prav, če bi si resno ogledal sintagmo, ki jo že nekaj časa skuša uveljaviti Zaveza: »totalitarna poškodovanost«. S tem je namreč povezana še druga Bučarjeva zmotna misel, da počasnost pri popravljanju totalitarnih krivic »s komunizmom kot ideologijo nima neposredne zveze«. Da je to v celoti stvar sedanjega pravosodja. Kaj pa je komunistični totalitarizem bolj poškodoval kot pravosodje? Tudi misli Bučar, da je sprava stvar človekove intime, »njegovega sveta vrednot, sposobnosti in pripravljenosti za odpuščanje«. Državljanska vojna je bila politični spopad in je zato tudi poravnava lahko samo politična. Zanjo je potrebna politična spreobrnitev. Tudi spoznanje, da do sprave mora priti, je izvorno politično. (Sicer pa se ve, kje je referenca Bučarjevega apela za odpuščanje, prav dobro se ve, kdo naj bi komu odpustil in kaj. Žrtev naj odpusti – in ob tem ostane za zmeraj umazana in oblatena. Zakaj pa Bučar o tem ničesar ne pove?) Agitpropovsko zveni tudi denunciacija naporov za pravično rešitev: da pomeni »politično manipulacijo«. Zlonamerno – ali nedopustno nepremišljeno – je sprevračanje popolnoma naravnih reči, kot na primer, »da so hipoteke pobitih po državljanski vojni … politično orožje, ki se pod krinko pietete uporablja zoper političnega nasprotnika«. Potem je tu nedopustna splošnost, ki tiči v stavku, da imajo spravo v programu vse stranke, »posebno zainteresirane pa skrbno pazijo, da do sprave le ne bi prišlo«. Zakaj nam ni povedano, katere so te stranke?
Trditev, da je premagana stran v državljanski vojni doživela dokončni poraz v »soočenju s programom OF«, je brezpredmetna, saj OF, v katero je sicer verjelo precej Slovencev, ni bila zato nič manj fikcija. Polstoletna totalitarna zgodovina to potrjuje. Bučar postavi nebulozno konstrukcijo, ko pravi, da je program OF zablestel v svoji čistosti (in postavil samostojno državo Slovenijo) šele potem, ko[Stran 008] se je znebil sestavin, »ki jih je nanj prilepila komunistična partija« in »ko so bili vojaško premagani njeni nasprotniki v državljanski vojni«. Naslednica OF je bila SZDL. Ali je SZDL postavila samostojno državo Slovenijo? Tudi ni komunistična partija ničesar prilepljala na OF, pač pa celo OF prilepila nase. Trditev, da je bila »partija v notranjem političnem boju izločena iz monopolnega položaja«, je wishful thinking (prazna želja). Slovenska partija se je, kot vse partije komunističnega commonwealtha, sesula. Šele potem se je odločila za »sestop«. Po Bučarju je »sedanja oblast naslednica oblasti, ki jo je v imenu OF prevzela partija«. Sedanja oblast je v nasprotju z oblastjo OF in partijo legitimna, ker je bila izvoljena. Oblast OF in partije pa je bila uzurpacija, od začetka do konca. Zato je med sedanjo in preteklo oblastjo radikalna cezura. OF, v pravem pomenu besede, enako pa tudi SZDL, nikoli ni bilo; tudi partijska država ni bila nikoli sui iuris. V resnici je bila samo partija. Samostojna Slovenija je bila in je popolnoma nova država.
Bučar zmagoslavno zaključi: »Program OF je bil … osamosvojitev Slovenije.« Ni mogel biti, ker, kot smo rekli, OF v temeljnem pomenu te besede, ni bilo. Še enkrat: bila je samo partija. Ta pa je bila zgodovinsko poražena in si je zagotovila nadaljnji obstoj le tako, da se je priličila demokratičnim normam. Toda le na zunaj, notranje živi kot partija naprej. Ta nezaslišani manever se ji je posrečil zaradi »totalitarne poškodovanosti« slovenskega ljudstva – ljudstva še vedno, ne naroda.
Toda Bučar je nepopustljiv: »Državo je bilo mogoče prenoviti samo na temelju načel OF.« Nič ga ne gane misel, da je bila tako medvojna OF kakor povojna SZDL politična fikcija – orodje, ki je omogočilo prevratno partijo. (Orodje ni subjekt, subjekt je tisti, ki z orodjem dela.)
Glede sprave odpravi Bučar poglavitni problem s tem, da je že rešen: »Sprava ni obračunavanje s komunizmom kot vzorcem družbene ureditve. Ta naloga je že odpravljena.« Mislimo, da je s komunizmom treba »obračunati« zato, ker sicer ne bomo vedeli, kako so nastale razmere, zaradi katerih je sprava sploh na programu. Sicer ne bomo vedeli, o čem naj govorimo. Bučar tudi polaga spravo na ramena žrtev. To stori zato, ker misli, da ni mogoče »razbremeniti sleherne odgovornosti tistega, ki je na izziv odgovoril«. Ni mogoče naprtiti odgovornosti samo komunistom, ampak tudi njihovim nasprotnikom, »ki so izzvali odzive, ki jih obsojamo«. Bučar hoče s to malce skrivnostno formulacijo reči, da se napadeni pravzaprav ne bi smel braniti. Sedaj nam je končno jasno: tudi Poljaki, Angleži, Francozi itd., naj se že enkrat zavejo svoje krivde za drugo svetovno vojno.
Za konec naj, z enim primerom, pokažemo, zakaj smo rekli, da Bučarjeva misel teče po krivuljah, ki nas ne pripeljejo na cilj, kjer bi se mogli zadovoljni ustaviti in odpočiti. Na strani 103 je tudi tale stavek: »Izkazalo se je, da so alternativne rešitve za narodni obstoj zunaj dotedanjega katoliškega političnega in meščanskega okvira nujne in so vodile do narodne osamosvojitve; naslonitev na Sovjetsko zvezo pa nas je popeljala v sovjetski vojaški blok, kar se je pozneje, zlasti v poznejši hladni vojni, izkazalo kot nasprotno našim narodnim in mednarodnim interesom, sovjetski družbeni vzorec pa v diktaturo komunistične partije in razvojni zastoj.« Na podlagi ptolemajske politične astronomije ni mogoče izdelati koherentne slike dogajanja v slovenskem političnem vesolju 20. stoletja. Končno se bo treba ozreti po kopernikanskem obratu.
Da ljudem iz tega tabora prvine kopernikanske korekcije niso znane, je nakazal tudi dr. Tine Hribar, ki je za Bučarjevo knjigo prispeval uvodno besedilo. Na nekem mestu pravi: »Nasprotniki osvobodilnega boja med drugo svetovno vojno trdijo, da je bila slovenska osamosvojitev in z njo istovetna slovenska državnost zmaga, ki jo je omogočila šele odstranitev posledic komunističnega prevzema oblasti. Ker naj bi ta prevzem omogočila Osvobodilna fronta, naj bi bilo vrednostno razvrednotenje in še posebej moralno izničenje tega osvobodilnega boja podlaga za osamosvojitev Slovenije. Pri nekaterih ideoloških dedičih domobranstva se takšno prepričanje steka celo v povzdigovanje domobranskega boja v edini pravi osvobodilni boj, ker je bil pač že od začetka usmerjen zoper komuniste, krivce vsega medvojnega in povojnega zla.«
Z mehaniko »orbium celestium« (nebesnih teles), kakor si jo je zamislil Kopernik, so bile v začetku težave, ker je predvideval, da se ta telesa gibljejo v krogih. Ko pa je pozneje Kepler zamenjal kroge z elipsami, so nastale razmere, na katerih je Newton mogel postaviti splošne zakone fizike. Navedeni odlomek daje slutiti, da je dr. Hribar na pravi poti v razumevanju slovenskega dvajsetega stoletja. Ko bo vzpostavil še kritični odnos do nekaterih mitskih prvin, kot so partizanski »osvobodilni boj« in »ideološki« dediči domobranstva – ko bo zamenjal kroge z elipsami – bo lahko izdelal znanstveno sliko te dobe,[Stran 009] ki je sedaj deležna tolikih manipulacij. Zaenkrat pa še ni v posesti zadostne notranje svobode. Ko namreč zavrne navedeno pojmovanje nasprotnikov komunističnega kompleksa, postavi vprašanje, ki naj bi bilo uničujoče: »Kdo pa bi bil sposoben prisiliti Partijo k umiku, če ne nekdanji partizani?« V trenutku nam je jasno, kam je gospoda akademika pripeljal neznanstveni koncept političnega vesolja. Onemogočil mu je, da bi opazil temeljno astronomsko dejstvo, da brez partizanov Partije sploh ne bi bilo, zlasti pa ne na oblasti. Nikomur je ne bi bilo treba siliti k umiku. (Nastopile pa bi skoraj gotovo drugačne komplikacije, spor z izdajalskimi hrvaškimi ustaši, morda celo državljanska vojna. A to bi bile že zgodbe z nekega drugega osišča.)
1.1.5. Kratek ekskurz o odgovornosti intelektualcev v zgodovini
Že nekajkrat je tako naneslo, da se v Zavezinih komentarjih nismo mogli izogniti neznani tujosti boljševizma. In ko smo opazovali tiste, ki so bili iz take snovi, da so mogli stopiti v njegov svet, smo se, potem ko smo jih, izzvani od njihove nenavadnosti, na vsak način hoteli razumeti, vedno spet nemočni morali umakniti. Nekatere stvari smo sicer videli: da so narejeni iz protislovij; da delujejo na podstati paleolita in iz zavesti moderne; da nosijo v sebi brezpogojno vero, a so hkrati sposobni radikalne vserazpoložljivosti; da natanko vedo, da stvari nekaj so, a hkrati z njimi manipulirajo, kakor da ne bi razpolagale z nobeno svojostjo. To smo videli, nismo se pa mogli dovolj načuditi, iz kakšne snovi so, da se te stvari lahko na njej združujejo.
Ko smo gledali ta nered – ki pa se je pod diktatom ideologije vedno spet sestavljal v red – smo si rekli, da vidimo nekaj, kar izstopa iz normalnosti razuma; da je tu nekaj, kar ni za človeka, ki ga je konstituirala Evropa – da tega človeka ali ne dosega ali pa ga presega. Zato skoraj nismo verjeli očem, ko smo videli, da je – potem, ko se jim je razložilo, kaj je boljševizem – toliko ljudi stopilo iz vrste in izjavljalo: To sem jaz. A če pomislimo na ljudi, kot se nam kažejo Ivan Maček, Franc Leskošek, Miha Marinko, Zdenka Kidrič in tisoč drugih, dopuščamo, da bi lahko od nekod[Stran 010] kdo prišel in za vsakega od njih povedal neke okoliščine, ki bi nam razložile njihove odločitve – če so tu sploh bile kakšne odločitve. Kaj pa na primer dr. Janez Stanovnik in dr. France Bučar? In drugi; in drugi?
Čeprav se med njimi, po vsem videzu, razlike, ki nam komaj dovoljujejo, da njihova imena izrekamo v isti sapi, vendar za vse velja, da v nekem trenutku niso bili v stanju izreči tistega stavka, ki ga je nekega večera izrekel 20-letni Rožmanski Pavle iz Lipalice pri Ljubgojni. Po nekaj mesecih, ki jih je više v hribih prebil v partizanskem šolskem taborišču, je prišel domov in potrkal na sestrinem oknu: »Daj mi nekaj lir, da grem na Vrhniko. Tam gori ne morem biti več. To niso moji ljudje.« To niso moji ljudje. Z velikim spoštovanjem bi morali izgovarjati ta stavek, ker je med največjimi stavki, ki so bili povedani v tisti Sloveniji. To niso moji ljudje. In potem so ta stavek ponavljali tisoči in tisoči mladih fantov – ne z besedami, ampak s semantiko svojih odločitev. A naj so ga izrekali že kakorkoli, vsi so ga plačali tako, da so končali, ne morda na Hrastniškem hribu ali v Barbarinem rovu, kot Rožmanski Pavle, ampak na katerem od drugih krajev enake slave.
Ko se je postavljal svet, ki ga je Václav Havel opisal v nekem govoru na Victoria University na Novi Zelandiji 31. marca 1995, so imeli ljudje, ki so hodili v najboljše šole, s katerimi je razpolagala narodova kultura, večjo odgovornost. Najmanj, kar se je od njih pričakovalo, je bil stavek: To niso moji ljudje.
Havlove besede: »Prihajam iz dežele, ki je desetletja živela pod komunističnim režimom. V začetku je to bila namišljena znanstvena teorija o zakonitosti zgodovine; iz te marksistične teorije je izhajala komunistična utopija, vizija raja na zemlji, in ta je potem postavila gulage, povzročila trajno trpljenje mnogih narodov in neskončno žaljenje človeka. Vse, kar se je komunistični viziji na kakršnekoli način uprlo, jo postavilo pod vprašaj ali jo razgalilo za zmotno, je bilo neusmiljeno izločeno. Lahko bi vam navedel tisoč konkretnih primerov, kako je bilo naravno življenje v imenu abstraktne teoretične vizije o boljšem svetu zadušeno. Ne samo da so se kršile človekove pravice, vsiljena vizija je povzročila moralno, politično in gospodarsko opustošenje celotne družbe.« (Transit 10, jesen 1995)
Ko se je postavljal svet, ki je potem tako funkcioniral, je bilo naravno pričakovati, da bodo tisti, ki so bili poučeni od najboljših besedil civilizacije, odkrili, kaj šifrirana gesla raznih agentov v odprtem besedilu pomenijo.
V naslednjem bomo navedli nekaj kratkih besedil, da pokažemo, s kakšno kulturo sta na primer razpolagala dr. Janez Stanovnik in dr. France Bučar.
1. Na primer z naslednjim odstavkom iz Sokratovega zagovora:
»Tudi vi, možje sodniki, morate biti polni dobrega upanja glede smrti in to imeti za resnico, da za dobrega človeka ni hudega ne v življenju in ne v smrti. Nemogoče je, da se bogovi ne bi brigali za njegove zadeve.«
(Platon, Sokratov zagovor, XXXIII)
2. Ali pa naslednji odlomek iz Platonovega dialoga Gorgias, ki govori o tem, česa se je za vsako ceno treba varovati:
»Po velikosti drugo zlo je delati krivico. Delati krivico in zato ne biti kaznovan, pa je največje zlo in stoji med zlemi rečmi na prvem mestu.«
(Platon, Gorgias, 479D)
3. Ali pa slika iz Tacitovih Analov, ki kaže, kako so se ljudje vedli ob smrti Avgusta in nastopu Tiberija:
»V Rimu pa so drli v sužnost konzuli, senatorji in plemiči. Čim višje je kdo stal, tem večja je bila njegova dvoličnost in naglica: njegov obraz je bil ubran tako, da ne bi izdajal preveč veselja ob smrti starega in preveč žalosti ob nastopu novega vladarja. Tako so solze mešali z veseljem in veselje s hlinjenjem.«
(Anali I, 2)
4. Ali pa utrinki iz Tacitovega opisa Dioklecijanove diktature:
»Z govorjenjem bi tedaj izgubili tudi spomin, ko bi bilo ravno tako v naši moči pozabljati, kot je v naši moči molčati.«
(O življenju in značaju Julija Agrikole, Uvod)
[Stran 011]
»Nekateri pa smo preživeli ne samo druge, ampak, da tako rečem, tudi same sebe, ko smo bili iztrgani iz resničnega življenja v letih, v katerih so se mladeniči postarali, starci pa umirali, ne da bi kdaj mogli zares spregovoriti.«
(Prav tam, Uvod)
5. Ali pa petintrideseta iz prve knjige Horacovih od, ki govori o državljanski vojni:
»Gorje, gorje, sramota; rane in
zločini storjeni nad brati!
Ali se je sploh pred čem ustavil naš okrutni čas?
Smo, brezbožni, čemu prizanesli?
Je spoštovanje do bogov kdaj zadržalo roke mladim?
Koliko oltarjev so pustili stati?«
6. Ne moremo si nadalje misliti, da na sedmošolce in osmošolce ne bi naredilo trajnega vtisa Tacitovo poročilo o tem, kako je Germanik, šest let po porazu v Tevtoburški soteski, pokopaval ostanke treh Varovih legij, ki jih je leta 9 po Kr. tam v zasedi počakal germanski knez Arminij in jih pokončal:
»Tako je rimska vojska, tam prisotna, šest let po porazu pokopavala kosti treh rimskih legij, pri čemer nihče ni vedel, ali pokriva z zemljo ostanke svojih ali tujih vojakov, ampak so vsi mislili na vse, kot da so njihovi bratje, ljudje iste krvi. Tako so, čeprav je v njih rasla jeza na sovražnike, hkrati žalovali in sovražili. Ko pa so postavljali grobno gomilo, je prvo rušo zanjo položil Germanik in s tem izrazil spoštovanje do pokojnih in se obenem združil z žalovanjem prisotnih.«
(Tacit, Anali I./62)
Če je kdo od bralcev začutil, da zgornji odlomek ni bil izbran slučajno, ima seveda prav. Z določenim namenom smo izbrali tudi naslednjega. Vzeli smo ga iz 24. speva Homerjeve Iliade, ki govori o tem, kako je trojanski kralj Priam izprosil od Ahila mrtvega sina Hektorja.
[Stran 012]
7. Pravzaprav Priam ni prišel sam na misel, da bi se podal na obrežje »do ladij Danajcev konjikov«, kjer je bila »kladara Pelida Ahila« z mrtvim Hektorjem. Tako mu je bilo svetovano z Olimpa in potem od tam cela akcija tudi vodena. Pot je bila namreč nevarna. Ko pride Priamos do Ahila, se mu oklene nog in poljubi roke. »Boj se bogov, Ahil, in mene se samega usmili!« V Ahila vstopi usmiljenje in vzame odkupe. »Reče pa vstane Ahiles in ovco zakolje mu belo.«
Ko pride oče s sinom domov, Hektorja sežgejo na grmadi, žaro pa zakopljejo v zemljo. Še prej pa se s poslovilnimi govori zvrstijo tri ženske: Hekuba, Andromaha in Helena. »Tak je bil časten spomin za Hektorjem, konj strahovalcem.« (Homer, Iliada, XXIV)
(Za primerjavo se nam zdi primerno, da opozorimo na neki spomin pokojnega slikarja Izidorja Moleta. Njegov brat je bil med domobranskimi ranjenci in je izginil že maja ali junija 1945. Moletov spomin govori pravzaprav o materi. Na masovne sestanke ni hodila, neke nedelje pa se je odločila. Na koncu je človek, ki je vodil sestanek, vprašal prisotne, če imajo kako vprašanje. »V grobni tišini, ki je nastala, se zasliši glas moje matere. ‘Kje so naši sinovi?’ Možje za mizo so se v zadregi spogledali, nato pa izbruhnili v krohot. Nebogljeno materino vprašanje je zazvenelo otročje in skoraj bedasto. Prišlo je iz nekega drugega sveta.« (Zaveza, 18, 56))
Da bi bilo bolj razumljivo, zakaj smo nanizali zgornja besedila, bi kazalo, tako rekoč v oklepaju, interpolirati neko misel o tem, kaj preganja ljudi na starost. Ko se oziramo nazaj, se nam vedno bolj prerivajo v ospredje spominov trenutki, ko smo v kaki stvari odpovedali ali, če uporabim bolj točno, a manj znano besedo, umanjkali: ko nismo storili ali rekli česa, kar je kdo – po navadi kdo od tistih, ki so nam bili blizu – pričakoval. Nobene posebno usodne stvari pogosto to niso bile, a v nas je nekaj, kar je v tej točki zelo natančno ali celo malenkostno. Nazadnje še to, si potem pravimo!
A odpovedati je mogoče tudi v stvari, ki je tako nenaravna, tako zunaj tega, kar je človek, kot je boljševizem. Tudi za tiste, ki so, potem ko jim je bilo prebrano temeljno besedilo njegovega sporočila, zaznali v sebi zanj pripravljen prostor in rekli: To sem jaz, moramo reči, če hočemo ostati v parametrih civilizacije, da so odpovedali. V fazi začetne evforije, ki je potekala v vznesenem odkrivanju zgodovinskosti in izbranosti, opominov o umanjkanju razumljivo ni bilo. Pozneje pa so se sestavljale situacije, ki so zahtevale odločitve, ki so jim prej ali slej nujno sledili notranji opomini. In sedaj smo pri jedru boljševiškega fenomena: zdi se, da so vse pomisleke prenesli. Ne dvomimo, da so obstajali notranji ideološki obračuni, javnih konverzij pa ni bilo. V javnosti je nastopilo samo ime Angele Vode.
Tudi pozneje ne, ko so se dogajale stvari, ki so morale biti hude preizkušnje: ko je konec 80-ih let prišlo do implozije srednjeevropskega in vzhodnoevropskega boljševiškega imperija; ko je zgodovina boljševikom povedala – kaj bi, za njene izbrance, moglo biti hujšega – da so vsiljivi samooklicanci in da jih ima dovolj; ko se je potem megla ideologije začela polagoma dvigati in se je vedno bolj začela kazati resničnost, ko smo v tem, kar je imelo tisoč obrazov, prepoznavali samo nasilje: tudi tedaj se vzorec ni spremenil. Tako je šlo do Hude jame in do Barbarinega rova. In tako je šlo tudi še naprej.
Sedaj je čas, da ponovimo, kar smo rekli za Ivana Mačka, Franca Leskoška, Miha Marinka in Zdenko Kidrič, za znana, a slučajno izbrana imena, in tisoč drugih. Tudi zanje moramo reči, da je bil trenutek, ko se jim je zdelo, da morajo reči: To sem jaz, trenutek umanjkanja. Toda res je tudi, da se v kritičnem trenutku v njih niso mogla oglasiti besedila, ki smo jih navedli zgoraj. Niso se mogla, ker jih v njih ni bilo. Zato se bomo sedaj obrnili k tistim, ki so bili deležni najvišje (ali je to prava beseda?) nacionalne pajdeje. To so bili tisti, v katere je narod investiral vse védenje, ki ga je imel, in vso kulturo, ki jo je imel. Hotel je iz njih narediti ljudi, ki bi ga varovali pred zablodami. To pomeni beseda elita. Med stvarmi, ki jih prinaša čas, so nekatere legitimne in druge ne. Boljševizem ni bil legitimna izbira. Med kulturo, izoblikovano v civilizaciji, in boljševizmom je osnovno in nepomirljivo nasprotje: V obzorju kulture se človek išče in včasih tudi poišče, vedno pa ostaja svoboden; v obzorju boljševiške ideologije pa človek sebe postavlja, in, ko je najmočnejši, je najbolj nesvoboden (in dela reči, ki jih dela nesvoboden človek).
1.1.6. Še en – izposojen – ekskurz o bolečini in usmiljenju
Kljub temu, kar so naredila katoliška in konzervativna glasila, Družina, Ognjišče, Demokracija in Reporter, je treba vztrajati na dejstvu (za katerega bi srčno želeli, da ga ne bi bilo) da so večinski[Stran 013][Stran 0014] Slovenci sprejeli vesti iz Barbarinega rova ali z arogantnostjo ali z molkom: iz novolevičarskih in postboljševiških kvartirjev se je oglasila arogantnost, iz pokrajine, kjer prebivajo tisti, ki se dobro počutijo v tem, da so nič ali karkoli – kar je približno isto – pa je prihajal molk. (To so tisti, ki jih ne vznemirja neusmiljen Pascalov stavek: Vkrcani smo.)
Čeprav smo pričakovali, da se bo ponovilo že videno, da bodo Slovenci pogoltnili tudi Hudo jamo in Barbarin rov, smo potem, ko se je to v resnici zgodilo, začutili v sebi vznemirjenost, v globini tudi strah. Stanje, ki je sedaj nastalo, ni bilo dosti drugačno od tistega, ki ga je v letih 1941 in 1942 povzročil boljševiški pogrom nad Slovenci (obilno podprt od liberalcev in levih katolikov). Tako visoko šolnino smo morali plačati za seminar, ki nam ga je priredila zgodovina – in kakor da se nismo ničesar naučili!
Ko smo prekladali različne razlage za ta zlovešči odziv odnosno neodziv z enega mesta na drugega, smo nazadnje pristali pri odsotnosti kulture: pri obledelosti veselja, ki ga daje misel, kadar hoče razumeti; pri upadlosti etičnega vzgona in pri sploščenosti duha. Čudno pa se nam je vseeno zdelo. Ob letošnji podelitvi Prešernove nagrade so nam povedali, da imamo poleg te še sto drugih. Če je toliko nagrad, mora umetnost cveteti, smo rekli. Kako to, da se nihče ne oglasi? Čudni ljudje morajo to biti: poberejo denar, pospravijo ploskanje in grejo vsak v svoj vikend. Mora torej biti še kaj drugega, kaj bolj temeljnega, kaj bolj osnovnega v ozadju velikega slovenskega umanjkanja.
Končno smo prišli do tega, čemur pravimo sočutje ali usmiljenje. Kateri del človekove duše, kakor bi se morda vprašal Platon, pa spočenja in nosi sočutje ali usmiljenje? Tega ne vemo, vemo pa, da je lahko v vsakem, tudi v zelo preprostem človeku, ki je prebral zelo malo knjig. Iz moje doline se spomnim, kaj so govorile ženske, ki so imele svoje ljudi na Rabu, v Renicciju, v Buchenwaldu: »Dosti mislim na našega. Tako mi je hudo, če je lačen.« (Če bi pri nas kdo govoril o »usmiljenju«, ga ne bi jemali resno.)
Torej sočutje ali usmiljenje – nekaj primarno človeškega. (V razredih, kjer sem učil, so v prvih vrstah sedela dekleta, ki so zapisala vsako besedo, ki sem jo povedal – ki so »visela na mojih ustnicah«, kot pravijo Angleži – a sem, kot danes, tudi takrat, vedel, da nobena od njih, če bi se po ulici pomikala procesija zasramovanih in žejnih ujetnikov, kakršno smo leta 1945 v Celju uprizorili domobranci, ne bi, ne oziraje se na nič, priskočila s kozarcem vode. Pač pa bi to čisto lahko naredila tista »smrklja« v zadnji klopi, ki je najbolj »jezikala« in sem z njenim znanjem vodil najtežje učiteljske boje.)
Gre za neposrednost občutja. Kmalu po letu 1990 sem, v naivnosti tistih prvih let, stopil do znanega gledališčnika in mu predlagal, da bi se lotil odrske priredbe Debeljakove Črne maše. Besedilo je nudilo sijajne teatrske možnosti. Človek z ustvarjalno domišljijo bi lahko naredil veliko polifono predstavo, sestavljeno iz besedil, glasbe, baleta, s kuliserijo iz projekcij risb Bare Remec. Dosegel bi, da bi se povedala mogočna in pretresljiva slovenska zgodba. Skušal sem biti prepričljiv, a zaman. Stvar že ni bila več oportuna, moj sogovornik pa ni bil iz snovi, v kateri bi nastajale izvirne, samotne in tvegane odločitve.
V rovu Barbara je bilo zazidanih ali zabetoniranih od nekaj sto do nekaj tisoč ljudi. Nekateri so morali biti še nekaj časa živi. Eden od teh je imel to moč v sebi, da je sklenil, da si izdolbe pot iz gore. Z železom, ki je tam ležalo, si je začel dolbsti rov med stropom in navoženim materialom. A ko je prišel do prvega prečnega zidu, se je njegova pot končala. Podoba tega človeka ima na sebi to, zaradi česar nas priklepljajo nase najbolj intenzivna mesta pri Shakespearu in Danteju; nezlomljiva volja, upanje proti upanju, večno človekovo iskanje izhoda in, nazadnje, zid in konec. Ali ni tako, da bi ob tem ves slovenski stadion moral vstati in z molkom počastiti to dejanje. To žalost, to strašno žalost! Ali se je v Sloveniji že kdaj zgodilo kaj večjega. Ali nas ne prevzame, da bi od tem življenju, ki je še nekaj časa bilo, da bi ob tej sveči bedeli, dokler ne bi ugasnila in bi bila spet tema?
Sto umetnikov dobi v Sloveniji vsako leto nagrado za dela, ki jih izdelujejo v obratih, ki jih poganjajo prvinske turbine duha, in vendar ni nihče od njih opazil prizora, ki bi moral zadnjega primitivca katapultirati v orbito, na kateri se postavljajo zadnja človekova vprašanja. Kako to, da ni nihče ničesar opazil? Česa je v ljudeh zmanjkalo?
Slikar Matthias Grünewald je v začetku 16. stol. za cerkev v Isenheimu izdelal sliko križanja. Letos 9. aprila, na veliki četrtek, pa sta dva nemška teologa, en škof in en umetnosti zgodovinar, v Frankfurter allgemeine Zeitung objavila razmišljanje o tej sliki. Hotela sta razkriti njeno nosilno misel. Našla sta, da je to bolečina, poudarjena bolečina. »Tistih pet ali šest centimetrov med zapestjem in dlanjo pomeni neskončno razliko. Žebelj, ki prebije zapestje, neznosno boli.[Stran 015] Če pa žebelj predre dlan, ni mogoče zdržati. Tam je stičišče vseh živcev v roki. Komaj kaj na telesu povzroča večje bolečine.« »Matthias Grünewald je Jezusove roke vidno poudaril. Dva okorna žeblja štrlita iz dlani. Tretji drži skupaj nasilno prekrižani nogi. Ta nosi onemoglo telo, sicer bi se dlani pretrgale. Kakor noge so tudi roke groteskno dolge, s prsti krčevito uperjenimi v nebo – kakor okameneli krik.« »Slikar je dal položaju prstov velik pomen. Zarivajo se v neprodirno temo, v katero je potopljena slika. Teža visečega telesa sili navzdol, anatomsko podaljšane roke silijo v zaprto nebo. Kvišku razprti prsti se spreminjajo v nemočno prošnjo. Mesto rok, dlani in prstov spominja na arhetipsko molitveno držo. Vsa drža križanja kaže, se zdi, v kozmično praznino.«
Na levi strani slike sta mati Marija in apostol Janez, strta in onemogla od žalosti in usmiljenja, tik ob križu kleči s povzdignjenimi rokami Marija Magdalena. Na desni stoji Janez Krstnik in z roko kaže na Križanega, kakor bi govoril, da je človek, ki tu v strašnih mukah umira, Odrešenik sveta. To je vse, kar kaže na božanskost umirajočega.
Avtorja razmišljanja, ki ga tu v nekaj črtah podajamo, pokažeta nato na razliko med krščanskim in antičnim pojmovanjem trpljenja. Antični estetski ideal je zahteval obvladanje bolečine, zato Laokoon, ki ga davijo kače, ne kriči; zato se Sokratu ne trese roka, ko seže po časi s strupom; zato stoik Seneka priporoča sicer prijaznost, ne pa usmiljenja. Usmiljenje je zanj beda duha.
Grünewaldovo križanje govori o sprejetju trpljenja, ki je značilno za krščansko vero od začetka. Krščanstvo povezuje pogled na »moža bolečin« s pozornostjo do bližnjega, h kateremu človeka žene usmiljenje. Krščanstvo nima v mislih Zmagovalca v smislu platonistične filozofije, ampak trpečega in k bolnim in zatiranim obrnjenega Zveličarja.
Med modernimi je bil velik nasprotnik usmiljenja in sočutja – še prej pa krščanstva – Friedrich Nietzsche. Odklanjal je usmiljenje, češ da deluje v nasprotju s selekcijo in tako ohranja, kar je zrelo za propad. Krščansko usmiljenje je zanj oblika prakse nihilizma, najbolj bolna stvar »našega bolnega časa«. Nacionalsocialisti so delili Nietzschejevo mržnjo do krščanstva in njegov prezir do sočutja. Hans Frank, generalni guverner Poljske, je v nekem govoru oficirjem SS rekel: »Če danes Judje po svetu moledujejo za usmiljenje, nas to pušča hladne.« Potem pa je še dodal: »Vlačiti jih v[Stran 016] rajhovska koncentracijska taborišča povzroča le sitnosti in nepotrebno dopisovanje z oblastmi. Zato pride v poštev samo likvidacija na kraju samem, v obliki, ki je najenostavnejša.« (Če še enkrat preberete »Zato pride v poštev le likvidacija na kraju samem, v obliki, ki je najenostavnejša« boste razumeli, da imamo Slovenci razloge, da ta stavek dobro razumemo.)
»Grünewald,« pravita interpreta križanja iz Isenheima, »ve, da je bolečina lahko tudi neizrekljiva in nesporočljiva: da lahko stori, da ljudje ob njej najprej tožijo, potem vpijejo in nazadnje utihnejo.« Mi pa jo moramo videti in opaziti in stati ob njej. Temu soobstajanju s tujo bolečino pravimo usmiljenje ali sočutje. K temu smo zavezani kot ljudje. Posebej pa kot kristjani, če pomislimo na neki stavek Gregorja Nacianškega, enega od štirih največjih učiteljev Vzhodne cerkve (ki ga tudi navajata avtorja): »Z ničimer ni mogoče Boga bolj častiti kot z usmiljenjem.«
1.1.7. Gospoda s plašnicami
Groteskna praznina na mestu, kjer bi moralo biti nekaj tako osnovnega, kot je usmiljenje ali sočutje, nas navdaja z nelagodno mislijo, da smo morda že v dobi, ko imamo opraviti z defektnim človekom. Ko pravimo defektni človek, je s tem mišljen pomanjkljiv človek, nepoln človek. Kadar posvetimo kakemu »kulturnemu« dogodku večjo pozornost, se nam nemalokrat odkrije, da naš strah ni prazen.
V nedeljo, 1. marca, dva dni pred medijskim odkritjem Hude jame, sta se na nacionalki spustila v pogovor tržaški pisatelj Boris Pahor in televizijski novinar Lado Ambrožič. Občudovali smo njuno ubranost, v tem, kar sta opazila in v tem, česar nista opazila. Z vedno večjim zanimanjem smo spremljali predvsem njuno vztrajno odločenost, da nekih reči ne bosta videla. Spraševali smo se, doklej bosta vzdržala v tej naporni asketski drži. Saj sta – ko sta govorila o stvareh, o katerih sta se strinjala – uporabljala besede, ki niso mogle, da ju ne bi kar naprej opozarjale na stvari, ki jih, kakor po dogovoru, nista hotela registrirati. Vzdržala sta do konca.
Pahor je govoril o fašizmu, o tem, kaj je bil in kako ga je doživljal, potem pa o tem, kako z njim seznanja sedanjo Italijo. Italijani »njegov poduk, kaj je bil fašizem« sprejemajo in obenem priznavajo, da o vsem tem niso nič brali, da o tem »ne govorijo njihove šolske knjige«; da ne vedo nič o tem, da je bil »Gramsci v zaporu«, nič o tem, da so fašisti nekatere levičarske politike pobili, »Matteottija, recimo«. Zlasti za mlade velja, da so »tabula rasa«, da o fašistični preteklosti »nimajo pojma«. Če bi Prešernov nagrajenec pisatelj Boris Pahor imel nekoliko bolj vslovensko intonirano srce, bi gotovo vedel, da popolnoma isto kot za italijansko mladino velja tudi za slovensko – da o svoji totalitarni boljševiški preteklosti ne vedo enako nič. Pričakovali smo, da ga bo moderator Ambrožič opozoril na to slovensko vzporednost – pogovorna situacija je po tem klicala – a je disciplinirano le podprl Pahorjeve besede z omembo, kako je »lani februarja imel pogovor na RAI, ki ga je poslušalo 5 milijonov gledalcev in v katerem je Italijanom povedal nekaj, kar jim do sedaj še nihče ni povedal«. Ob tem bi se, ko ne bi bil defekten človek, kot dolgoletni organizator nedeljskih intervjujev, čisto lahko spomnil, da tudi noben član Nove Slovenske zaveze še ni imel priložnosti, da bi Slovencem »povedal, kar jim še nihče ni povedal«. Nasprotno, v sluhu popolne zgodovinske nedolžnosti, je opozoril le na to, da je »Italija svoje predvojne in medvojne zločine striktno zamolčevala«, ne da bi se zbal, se je zdelo, da bo sedaj kdo zahteval da tudi o Sloveniji kaj podobnega pove, da tudi Slovenija o svojih zločinih ne mara nič slišati. Novinar Ambrožič je nepreviden – ali pa se zanaša na svojo dosedanjo nedotakljivost – saj se ne zaveda, kaj bi si kdo od poslušalcev lahko mislil, ko je zaslišal: »Ko smo šli v Evropo, smo molčali o italijanskih zločinih, samo da bi prišli noter.« Vsem, razen Ambrožiču, je bilo jasno, da bi Italijani lahko rekli: »Če hočete biti vredni Evrope, uredite najprej z zločini, ki ste jih naredili nad seboj.« Naši so molčali zato, ker ni bilo jasno, kdo bo videti večji črnec, slovenski boljševiki ali italijanski fašisti.
Še z eno potezo je slovenski in mednarodni nagrajevanec pisatelj Boris Pahor pokazal, kako malo razume integralno slovensko vprašanje. To je bilo takrat, ko je aludiral za »mrtve«. Ko je zunanji minister Žbogar po vrnitvi iz Italije govoril o prijateljstvu s to državo, se je Pahor odzval: »To je prijateljstvo, ki gre preko naših mrtvih.« In na Ruplovo pripombo, da je z Italijo treba v rokavicah, je pisatelj pri sebi takole protestiral: »Ne moreš pri mrtvih z rokavicami. Ne moreš, gospod moj. Ni mogoče pri mrtvih. In tukaj so mrtvi, kaj ne, ne?« Kakšen človek mora to biti, da ga govorjenje o »mrtvih« v Sloveniji ni udarilo nazaj po zobeh?
[Stran 017]
A možnost za zadnji tour de force je bila nazadnje prihranjena le za Ambrožiča. Sogovornika je spomnil na besede, ki jih je pred enim letom povedal na RAI: »Poglejte, česa je človek 20. stoletja zmožen.« V nedeljo, 1. marca, se za Hudo jamo še ni vedelo, toda saj so tudi Kočevski Rog, Hrastniški hrib, Brezarjevo brezno, Krimska jama – šeststo imen je preveč, da bi jih našteli vse – dovolj za formulacijo vprašanja, kakšnih grozodejstev je človek 20. stol. zmožen. Kakšen ideološki toraks moraš imeti, da tega ne vidiš!
1.1.8. Aktivisti postboljševiške reševalne akcije
V Sloveniji smo že navajeni na to, da, še preden se kak dogodek umesti v svoje zgodovinsko ležišče, pride dr. Spomenka Hribar, naredi ogled in napiše poročilo. Z leti in vztrajnostjo si je pridobila status nacionalne izrekovalke v zadevah, ki lahko računajo na vstop v anale. Tudi po Hudi jami smo vedeli, da bo prišla. Čez pičle tri tedne je res prišla, z rahlo zamudo, si ogledala stvar in napisala poročilo. Objavljeno je bilo v sobotni prilogi Dela 21. marca, pod naslovom Kako iz »hude jame«? Z njim se ne bomo podrobneje ubadali, čeprav ga imamo za dokument – za dokument o naraščajoči poroznosti postboljševiškega argumentiranja. Skoraj vse, česar se v zadnjem času ti ljudje dotaknejo, skoraj vsaka misel se ob njihovem dotiku zvije in deformira in noče opraviti tiste vloge, za katero je bila namenjena. Tega je človek nemalo vesel – čeprav si spričo slovenske totalitarne poškodovanosti ne obetamo konkretnih rezultatov – ker je slovenska postboljševiška substanca, zaradi svoje nepopustljivosti in zaradi svoje nepripravljenosti registrirati besedila, ki jih na svoje oglasne deske že nekaj časa lepi zgodovina, poglavitna in morda tudi že usodna ovira za razvoj narodovih ustvarjalnih sil. Zelo resna je ta ugotovitev in bi želeli, da bi jo zapisal kdo, ki bi znal to resnost z večjo dopovedljivostjo prenesti na ljudi.
Nekoliko dlje se bomo zadržali samo pri eni stvari. Avtorica pravi, da je bila ob Hudi jami zgrožena. Mislimo, da ni bila. Če hočemo svojo trditev utemeljiti, se moramo vprašati, kaj bi v njenem besedilu moralo biti, da bi nas prepričala, da je bila v resnici zgrožena. Morda tudi, česa ne bi smelo biti. Tudi to, seveda.
Dr. Hribarjeva nas bi lahko samo tako prepričala o svoji grozi nad tem, čemur pravimo Huda jama in Barbarin rov, če bi jo ob tem obšla še ena groza: da se je pridružila boljševiški partiji, ki je nekoč uprizorila to presežno zlo. To bi bilo pričakovano in normalno. Tako ljudje reagiramo v velikih in majhnih rečeh. V tem tudi ne bi bilo nič osebnega. V partijo je vstopila pri osemnajstih letih, ko ni še nič vedela ali skoraj nič. Novinarju Marku Ferraru je zaupala, da je bila v partiji 26 let. To je bil čas, ko je imela priložnost izvedeti vedno več. In potem se je odprla možnost govora in se je izvedelo za stvari, iz katerih je bilo mogoče narediti dalekosežne zaključke. In potem slednjič, ko za prihod resnice to ni bilo več nujno potrebno, se je odprla Huda jama in Barbarin rov. Koliko ljudem bi pomagala, če bi tedaj spregovorila, kakšna groza jo je obšla ob misli, da je pripadala ideologiji, ki je bila nekoč »prvi gibalec« v projektu, ki se je uveljavil in končal s Hudimi jamami – v konkretnem in prenesenem pomenu. Ali ni obžalovanje najbolj človeška reč? Ali ne dela ljudi svobodne in lepe? Boljševiki bodo nekoč morali priznati, kaj so pomenili za zgodovino civilizacije, posebej za slovensko varianto te civilizacije. Koliko bolečine se je proizvedlo v njihovih obratih, koliko nasilja, kakšna žalitev človeka. Eden od njih ima možnost, da začne novo slovensko zgodovino.
A dr. Spomenka Hribar, kljub dobrim izhodiščem, tega zaenkrat ne bo naredila, se zdi. Na to kaže njen napad na Katoliško cerkev, izpeljan v najboljši boljševiški maniri: udari, ko si najbolj na tleh in tolci žrtev, kriva je žrtev. Da je za svoj napad uporabila napravo, ki je bila pred dobrim letom izdelana v Lovranu, tudi nekaj pomeni: kaže na določeno daljnosežnost.
Dr. Hribarjeva se sprašuje, kako iz slovenske »hude jame«. Nobeni triki tu ne bodo pomagali. Treba bo napisati in podpisati pogodbo po državljanski vojni, z vsemi določili, ki jih pogodba po kaki vojna mora imeti.
Reševalne novinarske ekipe, ki so jih po Hudi jami na hitrico organizirali po medijskih središčih, so se, kot pričakovano, dobro odrezale. Večje prizadetosti v teh besedilih seveda ni bilo opaziti, a ker je zaradi lepšega le bilo treba v tem smislu nekaj reči, so pisci vedno poskrbeli tudi za ravnotežje. Tako se je poleg »krvoločnih zmagovalcev« takoj pojavila »slavna osvobodilna vojna izpod fašizma«; tako se, čeprav se ve, katera stran je uprizorila Hudo jamo, storilcem vedno pridružijo tudi žrtve – kot nekakšni sostorilci; tako še vedno na primer ni »volje, da bi si zmagovalci in poraženci[Stran 018] izpred šestdesetih let segli v roke« ali pa da bi se »opravičili ti onim in oni tem«; tudi je Huda jama eden od krajev, »kjer so se srečali zmagovalci in poraženci in necivilizirano dokončali tisto, kar so prej počeli ves čas druge svetovne vojne«. Eni so sicer zločinci, enaki pa so vsi.
Vidni so tudi pozivi v slogu veseljaka Hajmona iz Smoletove Antigone, »naj bo že končno lepo živeti v Sloveniji«, saj je bilo »v teh dveh desetletjih za mlajše generacije pridelanih že preveč travm«. Sploh je povprečnemu, neobremenjenemu človeku težko razumeti, zakaj je politika pripravljena »manipulirati tudi s tistimi, od katerih že desetletja ni ostalo nič drugega kot človeško okostje«.
Hitro so se pojavili tudi ideologizmi. Kdor je kazal kake znake, da bi Hudo jamo rad globlje razumel, je bil nemudoma obtožen »politizacije, manipulacije, pa tudi nepietete«. Tega so se udeležili tudi politiki. Predsednik Türk je bil odločno proti vsem »oblikam politizacije« in predsednik parlamenta Pavel Gantar je potožil, da se »tudi to odkritje preveč politizira«. Nobeni od vodilnih političnih garnitur se ni zdelo vredno, da z obiskom počasti Hudo jamo. In ko je poslanka Eva Irgl, predsednica komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, hotela pred Hudo jamo sklicati sejo komisije, so člani komisije iz leve koalicije predlog zavrnili. Zakaj bi pa hodili, ko pa je dr. Božo Repe odločil, da pri Hudi jami ne gre za nič drugega kot za ponovno »licitacijo žrtev«.
Najviše se je, se zdi, vzpel tisti, ki se mu je zdelo, da sme zapisati: »Živi, ki ob tej grozi kličejo po maščevanju, se priklepajo na smrt in ne na življenje.« Ničesar, kar bi bilo podobno klicu po maščevanju, ni bilo nikjer slišati. A mu ta denunciacija ni bila dovolj. Še je zapisal: »Titovi in Rupnikovi vnučki pa se za svoje male koristi žogajo z lobanjami.« Beda, res velika beda.
Če bi hoteli še niže, bi morali odpreti nekaj tistih strani v dnevnem časopisju, ki dajejo prostor pismom bralcev. A tega ne bomo naredili, predvsem zaradi bralcev te revije, nekoliko pa tudi zaradi sebe.
Pač pa bomo navedli dva stavka, na katera nas je nedavno opozorila mlada slovenska zgodovinarka. Povedala pa je ta dva stavka v nekem intervjuju (Ona, 7. 4.) ruska novinarka Jelena Milašina iz Nove gazete, kjer je nekoč delala tudi Ana Politkovska: »Vidim, da so stvari v Rusiji takšne, kot so, ker smo taki mi, Rusi. Nista kriva Putin in Medvedjev, saj nista prišla od zunaj, ona dva sta mi in mi smo onadva.« Torej Slovenija in Rusija. Kdor je pa spremljal mednarodni tribunal, ki od februarja letos poteka v Phnom Penhu proti Pol Potovim sodelavcem in ne more, da mu vse ne bi zvenelo znano in domače, tisti bo morda dopolnil našo formulo: Slovenija in Kambodža.
Vendar ne bomo končali s to žalostno noto. Vse je še odprto. Nedavno sem nekje bral, da je Simona Weil leta 1943 v Londonu (kamor se je vrnila iz Amerike, ker je hotela biti pri stvari), objavila spis Ta vojna je verska vojna. V njem je izrazila prepričanje, da gre v tej vojni za več kot za oblast. Ko se potem človek ozre okoli sebe, vidi, da se je prepričanje Simone Weil nanašalo na nekaj zelo stvarnega. Vidimo namreč, da ta vojna »z drugimi sredstvi« še traja. To nekoliko čudaško trditev boste sprejeli, če vas spomnim še na nekaj drugega: Še vedno nismo opravili integralnega razmisleka o 20. stoletju.
2. Kako se je začelo
2.1. Komunistični bič nad Dolenjo vasjo
Janko Maček
2.1.1.
2. aprila 2009 je evropski parlament sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in obsodil vse totalitarne režime. Za nas je pomembna predvsem obsodba komunizma, kajti nacizem in fašizem sta bila obsojena že prej. V Dnevnikovem komentarju na veliko soboto smo potem brali, da si v naših »spravnih bojih velja zapomniti, da omenjena resolucija izraža spoštovanje, sočutje in priznanje vsem žrtvam«, kajti »z vidika žrtev je vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil in ubijal«. Na koncu komentarja je bila razlaga, da »molk zvonov od velikega četrtka do vstajenjskega bogoslužja na veliko soboto pomeni žalovanje ob Kristusovem trpljenju, zato bi to sporočilo lahko upoštevali tudi, ko gre za trpljenje pobitih po vojni. Za začetek bi morali torej vsaj spoštljivo umolkniti.«
Kaj naj to pomeni? Zakaj je omenjeno samo trpljenje pobitih po vojni? Je med vojno bil res samo osvobodilni boj? Mar ni naša navada že od nekdaj, da v časih, kot je veliki teden, nekoliko odvrnemo pogled od posvetnega in bolj iščemo tisto, kar je zgoraj. Ali nismo bili prisiljeni umolkniti že leta 1945 in molčati skoraj petdeset let? Zato bomo govorili in spoštljivo upoštevali, da so tudi rablji pobitih žrtve totalitarnega sistema, ki jih je k temu zavedel. V naslednjem sestavku bomo nekaj več povedali o Francu Benediku, županu v Selcih nad Škofjo Loko, ki so ga partizani ubili avgusta 1942, in njegovih sovaščanih, ki so postali žrtve revolucionarnega nasilja nekaj mesecev kasneje.
2.1.2. Selška dolina v začetku okupacije
Ko smo pred nekako petimi leti zbirali gradivo za 55. številko Zaveze, sva se s prijateljem nekajkrat oglasila pri Sv. Lenartu nad Lušo, ki bi ga lahko imenovali tudi Sv. Lenart v Selški dolini. Prijazni domačini so naju seznanili s pestro medvojno in povojno zgodovino te male hribovske fare; slišala sva zgodbo o partizanski zasedi pri Rovtu leta 1941 in 45 padlih nemških policistih, o partizanskem miniranju njihove cerkve decembra 1944 pa tudi o župniku Antonu Švelcu, ki je celo vojno in precej let po njej preživel pri Sv. Lenartu.
Po pripovedovanju Milke Vidmar, ki je že nekaj let pokojna, je bil Švelc pred drugo svetovno vojno izseljenski duhovnik v Metzu v Franciji. Leta 1940 je bil nekaj časa zaprt, ker so ga Francozi osumili, da dela za Nemce. Prišel je v taborišče, kjer so bili zaprti španski borci, med njimi tudi nekaj Slovencev. Ko je bilo taborišče zaradi bližine Maginotove linije razpuščeno, se je Švelc vrnil v domovino in februarja 1941 prišel za župnega upravitelja k Sv. Lenartu. V maju 1941 so Nemci pozaprli in pregnali skoraj vse gorenjske duhovnike, za Švelca se pa sploh niso zmenili in je lahko nadaljeval svoje delo, le verouka v uro in pol oddaljenem Martinj Vrhu ni več poučeval, saj je bila šola zaprta. Sredi julija je od gestapa iz Škofje Loke prišla grožnja, naj takoj izgine, ali pa ga bodo zaprli. Za naslednje jutro je povabil farane k maši in se od njih poslovil, češ da odhaja čez mejo, v resnici je pa ostal pri Sv. Lenartu in se skrival. Toda ilegalno življenje se mu je kmalu uprlo in tedaj je napisal pismo selškemu županu Francu Benediku – lenarška fara je namreč spadala pod občino Selca, naj posreduje za ureditev njegovega bivanja in dela pri Sv. Lenartu. Kmalu je dobil poziv, naj se zglasi v Škofji Loki, in Nemci so mu dovolili, da ostane na svoji fari. Potem je oskrboval tudi Javorje, Bukovščico, Selce in Železnike. Veliko ur je prebil v spovednici, saj nemški duhovnik Besel, ki je prišel v Škofjo Loko proti koncu 1941, ni znal slovensko in sploh ni spovedoval. K Sv. Lenartu so prihajale k spraševanju in spovedi skupine otrok, ki so se doma pripravljali na prvo obhajilo ali birmo. Iz Selc, Železnikov, Bukovščice in celo iz Zalega Loga so jih pripeljale žene in dekleta, ki so jih učile. Na svojih številnih potih si je župnik pomagal s kolesom, pozimi pa so ga prišli iskat s sanmi. Ker je bil zelo obremenjen, so mu pri pouku otrok tudi v domači fari pomagala dekleta, na primer Anica Potočnik. Selški cerkovnik Jože Ravnihar, ki je bil tudi pismonoša, je imel dovoljenje nositi bolnikom obhajilo. Večino pogrebov so opravili ljudje sami, ko pa je prišel duhovnik, je blagoslovil vse nove grobove in opravil molitve za umrle.
Zakaj vse to pripovedujemo? Ali nismo napovedali zgodbo o županu Benediku, njegovi družini in drugih, ki so jih partizani pobili leta 1942 oziroma 1943, potem ko je januarja 1942 oblak ognja in smrti uničil Dražgoše in 41 Dražgošanov? Je nesrečo te vasi pod Jelovico res zakrivil ali vsaj pri njej pomagal Franc Benedik? In njegova družina ter drugi[Stran 020] Dolenjevaščani? O župniku Švelcu govorimo tudi zato, da bi bralcu pokazali, kakšen je bil tisti čas in kakšni ljudje so v njem živeli.
Kako je Dolenja vas sredi prelepe Selške doline doživela prve dni nemške okupacije? Starejši se spominjajo, da se je večina zavedala, da okupacija ne bo prinesla nič dobrega, redki pa so nestrpno čakali prihoda Nemcev in doma sešili zastave s kljukastim križem, ki pa so imele napako, da so bile kljuke na križu narobe obrnjene. Očitno je bil glavni vzrok njihovih simpatij prijateljstvo med Hitlerjem in Stalinom, zato so po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo takoj spremenili kurz in se pridružili OF. Prav ti so kasneje dolžili župana Benedika, da sodeluje z okupatorji, in bili zraven, ko je »ljudstvo« ukrepalo proti njemu in drugim »izdajalcem«. V začetku avgusta 1941 je bil na Vodiški planini sredi Jelovice ustanovljen Cankarjev bataljon. Zaprisegel ga je nekdanji učitelj na Dobravi pri Kropi in že pred drugo svetovno vojno član centralnega komiteja slovenske partije Stane Žagar, poveljstvo pa prevzel Jože Gregorčič, ki se je od leta 1937 bojeval v Španiji in dobil čin kapetana španske rdeče armade. Od polovice oktobra do 9. decembra so se cankarjevci zadrževali pri Sv. Mohorju, nedaleč od Dolenje vasi. Tisto leto je sneg zapadel že v drugi polovici oktobra in do pomladi ni skopnel. V času od 18. novembra do 7. decembra so cankarjevci dvakrat požgali leseni most pri Praprotnem. V noči med 1. in 2. decembrom so opravili nekaj »likvidacij« domnevnih nemških sodelavcev, 9. decembra pa so se odpravili proti Poljanski dolini z namenom, da tam sprožijo splošno vstajo. Spotoma so 12. decembra pri Rovtu iz zasede pokončali 45 nemških policistov in s tem zagotovo pritegnili nemško pozornost. Po eni strani je bil to pospešek za vstajo, po drugi pa so bili Nemci opozorjeni, da so se lahko organizirali in pripravili protiukrepe. Na sveti večer je Stane Žagar v Bukovem Vrhu zaprisegal novince in bilo jih je kar precej, ki z njegovim preveč komunističnim govorom niso bili zadovoljni. Ravno za božič so bili boji med vstajniki in Nemci okrog Pasje ravni. Ogrinov oče je zaskrbljeno poslušal streljanje in napovedal, da ne bo sreče, ker se bojujejo na sveti dan. Ni vedel, da je njegov sin, ki je prejšnji dan šel od doma, tedaj že ležal mrtev v snegu pod Pasjo ravnijo. Pokazali sta se nemška izurjenost in zagrizenost.
27. decembra zvečer se je Cankarjev bataljon, ki je tedaj še štel nekaj več kot 200 mož, z Valterskega vrha spustil v dolino, v bližini Škofje Loke, kjer ga Nemci sploh niso pričakovali, po šefertskem mostu prešel Soro in se usmeril v Selško dolino. V nekaj skupinah so potem cankarjevci gazili proti Dražgošam. V novoletnem jutru 1942 so bili že vsi na cilju. Dražgošani so bili zaradi prihoda bataljona zaskrbljeni. Ivan Jan pripoveduje v svoji knjigi Vrh v Dražgošah, da so na novo leto zjutraj k Birtu, kjer je bil nastanjen štab, prišli trije resni možje, odposlanci vasi, in prosili za razgovor s poveljstvom. Povabili so jih v hišo in Žagar, Gregorčič ter drugi štabovci so jim prisluhnili. V glavnem je šlo za to, naj bi se partizani premaknili kam drugam in tako vas rešili pred nesrečo. Če pa to nikakor ni mogoče, naj jim vsaj dovolijo, da jih prijavijo nemški oblasti in da tistega, ki bo to nehvaležno nalogo opravil, ne bodo imeli za izdajalca. Poveljniki so jim povedali, da nameravajo ostati v vasi in da jo bodo branili. Zlasti Žagar je zatrjeval, da je Nemčija tik pred zlomom, zato se tudi drugod upirajo in nemški napad ne bo preveč nevaren. Strinjali so se, da jih prijavijo nemški oblasti; povedo naj, kako dobro so oboroženi, da jih je čez 500 in da prihajajo še novi. Odposlanec je nemudoma odhitel k županu Benediku, ki je bil tudi prek tajne zaupniške mreže, kot trdi Jan, obveščen o partizanih v Dražgošah. Pozorno je zapisal poslančevo izjavo in mu zagotovil, da bo uredil vse potrebno, da se vaščanom, ki so izpolnili svojo dolžnost glede prijave, ne bo zgodilo nič hudega.
Naši sogovorniki v Selški dolini, ki so tiste dni sami doživeli, pa seveda o tem razmišljajo bistveno drugače. Po tistem, kar se je 12. decembra zgodilo pri Rovtu in kasneje v Poljanski dolini oziroma pri Črnem Vrhu, sta bili nemška policija in vojska alarmirani in pozorni na vsak gib domačinov. Prav gotovo niso čakali, da jih bo o partizanih, ki se jim je 27. decembra posrečilo izmuzniti iz obroča, obvestil selški župan. Tega se je zavedal tudi on, zato je opozarjal Dražgošane, naj naredijo vse, da bodo partizani odšli iz vasi. Ni dvoma, da je s tem hotel ljudem pomagati. Ko so dober teden kasneje nemški tovornjaki z močno oboroženimi policisti in vojaki vozili skozi Dolenjo vas, je bil zaskrbljen, saj je vedel, da Nemci ne bodo odnehali, seveda pa ni pričakoval tega, kar se je potem v Dražgošah zgodilo.
Zanimivo je, kako Jan v omenjeni knjigi opisuje Dražgoše. Pravi, da je bila to zelo urejena vas s 83 hišami in 444 prebivalci. »Imeli so dva kulturna domova: Prosvetnega in Sokolskega. Ljudje so bili pridni in večinoma globoko verni; to je bilo vse lepo in prav, a nekateri so bili do fanatizma zasvojeni s klerikalizmom, kar z vernostjo nima nobene zveze. Prek takih so bili številni vzgojeni tudi v nerazumevanju in sovraštvu do ‘brezvernih in pokvarjenih komunistov’. Na srečo prava[Stran 021] vojna dolgo ni segla v Dražgoše in ljudje, ki so slišali za partizane – gošarje, so živeli v prepričanju, da so to sami komunisti. Naprednejši prebivalci so pripadali bolj bajtarskim, kajžarskim in dninarskim družinam. Mlajši so bili za partizane, premožnejši gospodarji pa močno vraščeni v svoje kmetije.
In te Dražgoše so doživele nekaj posebnega: tja so, ne da bi jih kdo na to pripravljal ali jih vabil, ob novem letu 1942 nenadoma prišli partizani Cankarjevega bataljona, za Dražgošane komunisti. Tako so jim tudi pravili, seveda z redkimi izjemami, in ta izraz ni imel prijaznega prizvoka, ker so bili prepričani, da je z njimi prišla v vas velika nesreča. To večinsko gledanje vaščanov je bilo izraženo s stavkom: ‘Le zakaj so prišli prav v našo vas?’ In ob takem razpoloženju je Stane Žagar na enem od mitingov, ki so jih priredili, v ognjevitem govoru razglasil dražgoško republiko.«
Domačin, razgledani Pikcov oče, je o tem povedal sledeče: »Napeto smo poslušali Žagarjevo predavanje. Govoril je tako, da nam je po žilah zastajala kri. A odkrito povedano, njegovim zagotovilom, da je nemška zver v zadnjih krčih in da so ji ure štete, nismo verjeli. Čeprav smo bili, mi kmetje, naivni, smo vendarle mislili trezno: Če so številne nemške armade pred Moskvo, dražgoška republika ne bo mogla dolgo obstajati. Te naše osvobojene Dražgoše so le nebogljen čolnič sredi razburkanega nemškega morja in Nemci mu strežejo po življenju.« K temu Jan doda še razgovor, ki se je po mitingu v Prosvetnem domu razvil med komisarjem Žagarjem in partizanskim bolničarjem, zrelim možakom štiridesetih let. Na bolničarjev dvom, da Nemci ne bodo tako hitro propadli, je Žagar odgovoril, da tako govori prav zaradi nemške moči, hude zime in razpoloženja soborcev ter vaščanov. (Ivan Jan, Vrh v Dražgošah, str. 101)
Nemški napad se je začel 9. januarja zgodaj zjutraj, deveti dan po prihodu bataljona v Dražgoše. Ta podatek pove, kako trdna je bila partizanska odločitev, da pričakajo Nemce v vasi. Boji so trajali tri dni in šele v nedeljo, 11. januarja, zvečer so se partizani in z njimi nekaj vaščanov umaknili proti Jelovici. Večina vaščanov je ostala v vasi in napadalci so se nad njimi zverinsko maščevali.
2.1.3. Krvava rihta v Dolenji vasi
Župan Benedik tragedije v Dražgošah ni povzročil in je tudi ni mogel preprečiti, je pa gotovo bila najtežji problem, s katerim se je srečal v času županovanja in celega svojega življenja. Kdo je bil France Benedik, po domače Mlinar[Stran 022] iz Dolenje vasi? Rojen je bil leta 1892. Z ženo, ki je bila tri leta mlajša od njega, sta vodila v Dolenji vasi mlin in žago. Ivan Jan omenja, da so mu Dražgošani zaupali, saj jim je les vedno plačal bolje kot drugi. Nemci naj bi ga za komisarja – župana potrdili zato, ker je tudi pri njih užival ugled, saj je kot lesni podjetnik in trgovec že pred vojno imel poslovne zveze v Avstriji. Verjamemo, da županske funkcije ni prevzel zato, da bi sodeloval z Nemci, ampak da bi z znanjem in zvezami sovaščanom in prebivalcem domače doline pomagal prebroditi neprijazni čas okupacije. Če je imel dobro mnenje o nemški delavnosti, poslovnosti in tehnični kulturi, ki jih je pred vojno opazoval pri svojem trgovanju, še ni rečeno, da je bil nacist. To potrjuje tudi podatek, da je bil njegov 22-letni sin Franc reden poslušalec slovenskih oddaj radia London. Seveda pa ni bil tak kot tisti, ki so spomladi 1941 sprejeli Nemce z rdečimi zastavami s kljukastim križem, sredi poletja istega leta pa so se že zbirali pod rdečo zastavo, na kateri je bilo znamenje srpa in kladiva. Lahko si mislimo, da je bil tako kot Pikcov oče v Dražgošah mnenja, da bi bilo z uporom bolje počakati na čas, ko bo moč nacistov vsaj nekoliko opešala. Ko je zvedel, da so se partizani nastanili v Dražgošah, je skušal vplivati, da bi vas čimprej zapustili, vendar pa partizansko vodstvo za to očitno ni imelo posluha. Ko so potem skozi Dolenjo vas hiteli tovornjaki z vojaki in topovi, je bil zaskrbljen, vendar ni mogel več pomagati. Potem se je na vse načine zavzemal, da 81 v Šentvidu zaprtih Dražgošanov – predvsem so bile to ženske in otroci – ne bi odpeljali v nemško taborišče. Proti pričakovanju mu je uspelo, da so jih spomladi 1942 izpustili na prostost.
23. avgusta 1942 je župana Benedika pri belem dnevu iz zasede napadel skojevec – domačin, ko se je iz Selc peš vračal v Dolenjo vas. 50-letni župan je zadet v trebuh več ur umiral v hudih bolečinah. Vmes je bil vseskozi pri zavesti in vztrajno ponavljal, da zaradi njega ne sme biti nobenih represalij, nobenega streljanja talcev. To njegovo željo je okupator upošteval.
27. januarja 1943 okrog petih popoldne je v Dolenjo vas nepričakovano prišla večja skupina partizanov; med njimi so bili Železnikarji, pa tudi nekaj Dolenjevaščanov in menda je celo vodja bil domačin. Nekdo je zapisal, da je bila to posebna kazenska odprava, sestavljena iz zaupnikov partije, vosovskih operativcev oziroma izbranih »čistilcev trase v svetlo komunistično prihodnost«. Na seznamu so menda imeli devet ali celo več vaščanov. Nekateri so takoj zastražili vas, drugi so se pa razdelili v skupinice, ki naj bi obiskale posamezne hiše in opravile krvavo rihto.
Mrak je s svojim temnim plaščem že pokril dolino, ko je v gostilniško sobo mogočne Bergantove hiše priropotal oborožen neznanec v belem plašču in s partizansko kapo na glavi. Trije moški, po eni verziji je bil med njimi tudi gospodar, so sedeli pri mizi v kotu in igrali tarok. Poleg njih je bilo v sobi še nekaj gostov. Neznanec je obstal sredi sobe in vprašal: »Kdo od vas je hišni gospodar?« Gostilničar je takoj vstal od mize in odgovoril, da je on gospodar. Ne da bi še kaj rekel, ga je neznanec ustrelil v glavo. V tistem trenutku je stopila v sobo 13-letna Bergantova hči, najmlajša izmed sedmih njegovih otrok. Še danes se spominja, kako je okrvavljeni oče omahnil na tla, morilec in pajdaša, ki sta čakala v veži, pa so izginili v temo. 22-letni Mlinarjev France, ki je tedaj tudi bil v sobi, je prestrašen odhitel skozi stranska vrata. Ni prišel daleč, kajti sredi poti proti domači hiši je obležal zadet v glavo. Pravijo, da je bil drugi na odstrelnem seznamu in da bi opravil z njim že Bergantov morilec, če bi ga poznal. Tako pa je France Benedik, ki je bil težak astmatik, hropeč obležal v snegu blizu svojega doma.
Druga skupina »kazenske odprave« je tedaj, ko se je zgodil umor v gostilni, preiskovala hišo avgusta 1942 umorjenega selškega župana Franca Benedika. Ko so že mislili, da je prazna, so v kleti našli 47-letno vdovo Ano. Potegnili so jo iz skrivališča in takoj začeli[Stran 023] mlatiti s puškinimi kopiti. V obupnem poskusu bega se jim je iztrgala in planila na dvorišče. Vedela je, da je sin odšel k Bergantu in ga je verjetno hotela posvariti. Obležala je na dvorišču le nekaj metrov od sina. Pravijo, da je mati Ana imela popolnoma zmaličen obraz in razbito lobanjo. Eden od storilcev je trideset let pozneje, razjeden od alkohola, razlagal pivskemu omizju, kako mehki in gosti so bili Mlinaričini lasje, ko jo je vlekel iz kleti. Skoraj gotovo bi tisti večer pokončali tudi 19-letno županovo hčerko Anico, toda imela je srečo, da je ravno tisti dan odšla na obisk k prijateljici v Tržič. Tako je vsaj ona ostala od »gadje zalege«, kot so o Mlinarjevih govorili tisti, ki so 27. januarja prišli delat red v Dolenjo vas.
Še dve življenji sta morali tisti večer ugasniti v imenu osvobodilnega boja v Dolenji vasi. 29-letnega Franceta Podreko so našli na Benedikovi žagi. Bil je županov sorodnik in vesten delavec. Zakaj je prišel na tisti nesrečni seznam? Mar zato, ker je delal pri družini, ki so jo imeli za izdajalsko, čeprav to ni bila? Peta žrtev tistega januarskega večera pa je bil samotarski Franc Veber. V prvi svetovni vojni je bil ranjen in morda ga je prav njegova invalidnost naredila čudaškega. V času med obema vojnama je bil znan kot nasprotnik duhovščine in občudovalec marksizma ter boljševikov. Kljub temu pa sta se s sosedom, ki je bil precej mlajši, po prepričanju pa tudi komunist, vedno prepirala. Ta sosed je menda tisti večer vodil »očiščevalno« akcijo v Dolenji vasi. Vebra so odvlekli v bližnjo grapo in tam ubili.
Prav je, da spregovorimo nekaj besed še o Juriju Bergantu, ki so ga samozvani sodniki ustrelili v njegovi domači hiši, kot smo že povedali. Rojen je bil leta 1879 na Stirpniku v Selški dolini. Še mlad je šel s trebuhom za kruhom v Ameriko, kjer si je kot tesarski mojster in kasneje rudniški nadzornik v državi Utah pridobil precejšnje premoženje. Spomladi 1913 se je z ženo Milko, hčerko Mary in sinom Frenkom vrnil v rojstni kraj in v Dolenji vasi kupil Španovo domačijo. Kljub njegovim 35 letom so ga ob izbruhu prve svetovne vojne poklicali v vojsko in poslali na rusko fronto. Rusi so ga zajeli in potem je tri leta preživel v ujetništvu. Kmalu po vrnitvi domov mu je umrla žena, vendar se je ponovno poročil in v drugem zakonu so se mu rodile štiri hčere. Pri sovaščanih in obiskovalcih gostilne je bil priljubljen, saj je bil po značaju dobričina. Zakaj so ga torej izvajalci januarske čistke kot prvega imeli na seznamu? Edini kolikor toliko verjetni vzrok za to je njegovo tesno prijateljstvo z županom Francem Benedikom. Leta 2004 je okrožno sodišče v Kranju Jurija[Stran 024] Berganta na zahtevo sorodnikov rehabilitiralo in nekaj mesecev zatem je njegova vnukinja dobila opravičilo borčevske organizacije zaradi »storjene krivice, ki jo je povzročilo samovoljno početje posameznikov, storjeno iz osebne maščevalnosti, ki ga vodstvo NOB v vojnih razmerah ni moglo preprečiti«.
Med drugimi gosti v gostilni pri Bergantu je 27. januarja zvečer bil tudi Leopold Benedik, daljni sorodnik tedaj že pokojnega župana Benedika, po domače Mlinarja. Do tistega večera je Leopold z ženo Marijo, rojeno Egart, in tremi majhnimi otroki mirno živel na svoji domačiji. Ker je bil dohodek male kmetije precej skromen, si je dodaten zaslužek poiskal v »furmanstvu«. Torej tisti večer so bili mati Marija in otroci: petletni Mirko, štiriletna Marija in enoletna Magdalena sami doma. Po neki pripovedi so se partizani na domu Leopolda Benedika oglasili prej kot pa v gostilni pri Bergantu. Ko so vdrli v hišo, je mati imela najmlajšo v naročju. Vprašali so jo, ali je ona gospodinja, in ji hoteli iztrgati otroka. V tistem prerivanju je odjeknil strel in krogla je mater oplazila po bradi, ona pa je kljub temu planila v kamro, zaklenila za seboj vrata in skočila skozi okno – dobre tri metre v globino. Čeprav je pri padcu zlomila obe nogi, se je splazila do sosedove domačije in se skrila na seniku. Potem je dober del noči v mrazu in bolečinah čakala, kaj bo. Leopolda bi gotovo ustrelili že v gostilni, saj so ga imeli na seznamu, toda niso ga poznali. Ko so odšli, je še nekoliko počakal, potem pa previdno odšel domov. Po daljšem iskanju je našel ženo na sosedovem seniku. Ko so prišli nemški policisti, so jo odpeljali v bolnišnico na Golnik. Potem se je cela družina umaknila na Koroško in dobila zatočišče v Velikovcu.
Da partizanom 27. januarja »osvobodilna akcija« v Dolenji vasi ni popolnoma uspela, je v veliki meri zasluga Tineta Potočnika, po domače Lenca, ki se jim je kljub svojim šestdesetim letom uprl. Zvečer je bil še v hlevu. Ko je po nenavadnem lajanju domačega psa ugotovil, da se v vasi nekaj dogaja, je skozi zadnja vrata hitro odšel v hišo, naročil ženi, naj zaklene glavna vrata, in zlezel na podstrešje. Skozi lino je opazoval, kaj se dogaja na dvorišču. Pravijo, da je na nočne vsiljivce hotel streljati s puško, ki pa je bila še konzervirana in je zato ni mogel uporabiti. Spomnil se je, da ima za tramom ročno bombo. Hitro jo je aktiviral in spustil med na pol vidne postave pred hišo. Bomba je pristala v gubah nahrbtnika enega od likvidatorjev, ki je bil doma s Kališ, in eksplodirala. Nepričakovana smrt enega izmed njih je med partizani povzročila zmedo. Čeprav o Nemcih še ni bilo ne duha ne sluha, so prekinili plenjenje v Mlinarjevi hiši in se hitro pobrali iz vasi. Lenc se je potem umaknil na Koroško.
[Stran 025]
V gostilni in trgovini pri Bergantu so se osvoboditelji ponovno oglasili čez deset dni. Vpričo vdove in njenih deklet so izpraznili zaloge moke, sladkorja, olja in drugega. Ko so nekateri predlagali, da bi poleg »rekvizicije« opravili še »likvidacijo«, je menda sam komandant Blaž Ostrovrhar to preprečil.
Po več mesecih begunstva je Leopold Benedik dobil sporočilo od soseda iz Dolenje vasi, s katerim sta bila v dobrih odnosih, da ni nobene nevarnosti več in da se lahko mirno vrnejo domov. Leopold je sosedu zaupal, žena pa je imela zle slutnje. Moža je vleklo domov na domačo zemljo, kjer so starša in dekla le s težavo zmagovali delo. Kljub ženini zaskrbljenosti so se v začetku septembra 1943 vrnili domov. V dneh okrog kapitulacije Italije so partizani tudi v Selški dolini mobilizirali in v Dolenji vasi vzeli Leopolda Benedika in Štefana Rakovca. Oba so potem še videli v šoli pri Sv. Lenartu, kjer so zbirali mobilizirance, preden so jih porazdelili po enotah. Vendar od Leopolda in sovaščana Štefana, ki je menda tudi bil na januarskem seznamu, ni bilo več nobenega glasu. Leopoldov oče je še dolgo verjel, da so sina poslali na Primorsko, kot so pripovedovali partizani, ki so se oglasili v Dolenji vasi. V dobri veri, da mu pomaga, jim je dajal hrano. Zakaj so se tedaj nekaterih mobilizirancev znebili že pri Sv. Lenartu? Je bilo pri Leopoldu po sredi osebno maščevanje ali seznam iz januarja 1943? Žena Marija, ki je na Koroškem pregovarjala moža, naj ne gre domov, je takoj slutila, da ga ne bo več. Ker se v Dolenji vasi ni počutila varno, je z otroki odšla v Spodnje Danje k svojim staršem in tam ostala do konca vojne. Ko se je potem vrnila v Dolenjo vas, je vzela s seboj najmlajšo Magdaleno in sina, Marijo pa pustila v Danjah. Šele tedaj je zvedela, da je bil Leopold Benedik (verjetno hkrati s Štefanom Rakovcem) ubit 19. septembra 1943 v bližini Sv. Lenarta. Ona in otroci so si zelo prizadevali, da bi našli grob in očetove kosti prenesli v blagoslovljeno zemljo, vendar se jim to do danes ni posrečilo.
Ko se je sedemletna Marija na sveti večer 1945 vrnila iz šole na Sorici, se je znašla pred zapečatenimi vrati Egartove hiše, kajti njene stare starše in večino prebivalcev Spodnjih Danj so knojevci tisto popoldne nenadoma odpeljali in izgnali preko meje. Toda to je posebna zgodba, ki jo bomo morda povedali v kateri naslednjih številk.
2.1.4. Zaključek
Krvava rihta v Dolenji vasi se je sicer končala z manj žrtvami, kot so načrtovali organizatorji, vendar dovolj številnimi, da sta bili vas in okolica močno pretreseni in da so se ljudje odslej partizanov bali. Vseh pet 27. januarja pobitih so položili na pare v Bergantovi hiši in jih hodili kropit.
[Stran 026]
Vaščani in svojci pobitih niso nikoli zvedeli za vzroke pokola 27. januarja 1943. Je res kdo verjel, da je župan Benedik izdal Dražgoše? Zakaj so njegovo družino imenovali »gadja zalega« in jo je bilo treba iztrebiti, kot tudi njene sorodnike in prijatelje? Česa je bil kriv Franc Podreka, ki je delal na Benedikovi žagi? Sicer pa poznamo podobne primere, na primer tistega iz Šentjošta, ko so na Šubičevi kmetiji ubili gospodarja, njegovo ženo in njeno sestro pa dva hlapca, dva dninarja in deklo. So bili posli in dninarji krivi, ker so bili iz revnih družin in so si služili kruh z delom pri kmetu? Je mogoče opravičiti vse to »s samovoljnim početjem posameznikov, storjenim iz osebne maščevalnosti, ki ga vodstvo NOB v vojnih razmerah ni moglo preprečiti«? Kaj je pravzaprav bil klerikalizem in koliko ga je v Dražgošah in v Dolenji vasi sploh bilo? Razgovor o tem bi bil potreben, toda ali je sploh mogoč?
Ko se s prijateljem vračava proti Škofji Loki, se v Veštrski soteski ustaviva na kraju, kjer so bili leta 1945 pobiti fantje iz Selške doline, ki so se vračali iz zapora na loškem gradu. Le nekaj korakov od ceste stoji med vitkimi bukvami in javorji skromen križ, ob njem pa v pomladnem vetru utripata dve svečki. Nobenega napisa, le svečki utripata in nemo pričata, kaj se je pred 64 leti tu zgodilo. Ko so nekatere odgnali v Lovrenško, druge v Bodoveljsko grapo in tretje v Šentvid, so jih nekaj spustili domov. Pravijo, da so Selčani šli po dveh poteh: eni po cesti skozi sotesko, drugi pa so že prej skrenili proti Križni gori. Zadnji so srečno prišli domov, prve pa so ustavili. Je bilo tudi to »samovoljno početje posameznikov«? Za grob ob cesti se je že dolgo vedelo. Od časa do časa se je tam pojavila kaka svečka, ki pa so jo varuhi javnega reda hitro odstranili. Pred nekaj leti – pisalo se je že leto 2001 – pa so poznavalci opazili, da se je z grobom nekaj zgodilo. Na kraj je prišla tudi komisija za povojna grobišča in ugotovila, da je namesto človeških kosti v jami skelet srne. Kdo je to naredil in čemu je bilo potrebno?
Škof Lenič je leta 1989 v intervjuju za revijo Mladina povedal, kako so v začetku leta 1946 nemški vojni ujetniki neko noč na ljubljanskih Žalah izkopali posmrtne ostanke dr. Ehrlicha, bana Natlačena in še nekaj tistih, ki jih je OF po Ljubljani umorila v glavnem leta 1942, jih naložili na tovornjak in odpeljali proti Postojni. »Leta 1946 je takratni generalni vikar in kasnejši škof Anton Vovk na veliko noč v pridigi govoril o Kristusovem grobu in vstajenju in pri tem dejal: ‘V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove.’« Morda bo kdo rekel, da je to instrumentalizacija škofa Vovka, vendar verjamemo, da je res tako mislil in čutil dolžnost, da o tem spregovori. Zdaj pa spoštljivo umolknimo in prosimo Kristusa, križanega in od mrtvih vstalega, naj da svoj mir žrtvam iz Dolenje vasi in tistim iz Veštrske soteske pa tudi njihovim samozvanim sodnikom, ki so bili tudi sami žrtve totalitarne ideje.
Iskrena hvala vsem, ki ste pomagali k nastanku tega zapisa!
2.2. V Srbijo in nazaj
Herica Kumer
2.2.1.
Živeli smo umirjeno, urejeno, v kulturnem okolju v Šentjanžu na Dravskem polju /zdaj Starše/, kjer je bil oče šolski upravitelj, mati, s širokim pogledom na svet in z odličnim poznavanjem svetovne književnosti, še posebej ruske in roditeljica štirih otrok, pa učiteljica. Z očetom sta bila obarvana panslavistično, oba pa izvrstna pedagoga. V to življenje je udaril 6. april 1941. V nekaj dneh so vdrli Nemci. Spomin mi postreže z žalostno sliko vojske kraljeve Jugoslavije: vozovi s konjsko, a tudi volovsko vprego, na vozovih ranjenci, orožje in strelivo na slami … , ob vozovih vojaki s čutaricami ob pasu, predolgimi puškami na ramenih, v povaljanih uniformah, z ovijačami in grdimi polvisokimi čevlji na nogah in prevelikimi šajkačami na glavah, na obrazih pa obup in popolna apatija. Umik, beg pred Nemci, zadnji vojak je odšel. Po glavni cesti, ki se vije pred šolo, ta je bila tedaj naš-moj dom, je bilo slišati bliže in bliže hrumenje motorjev. Prišli so. Motorji s prikolicami, avtomobili, iz katerih so strumno in prožno poskakali vojaki prve nemške »štostrupe«. Urejene uniforme, bleščeči škornji. Oficirji, kot da so prišli iz izložbe, uniforme obšite z bleščečimi našitki z oznako čina. Elita! Vojaki s kratkimi, ličnimi brzostrelkami čez prsi. Strumno, samozavestno salutiranje, hajlanje /heil Hitler/. Ostro vpraševanje po Srbih, v nemščini seveda, je postajalo kar nasilno. Bilo je teh zelencev kot listja in trave. Očeta ni bilo doma. Bil je na fronti kot rezervni kapetan prve klase. »Torej, kje so Srbi,« je v kuhinjo prikoračil major, malo bolj zajeten, a vojak od pet do glave. Mama je držala v roki lesen pladenj, lepo narezanimi kockicami kruha in kupčkom soli. Major jo je presenečen prijazno pogledal: »O lepa stara slovanska navada, da sovražnika sprejmeš s kruhom in soljo!« Za njim je bila četa vojakov, poln šolski hodnik. Obrnil se je, pogledal po četi in ukazal, da mu sledijo. Vzel je kockico kruha, jo pomočil v sol in pojedel. Vojaki so ga posnemali.
Mama je v spoštljivo presenečenje tega sovražnega oficirja govorila visoko knjižno nemščino. Povedala je, da so zadnji jugoslovanski vojaki odšli pred kakšnima dvema urama, a major je odločil, da mora opraviti svojo vojaško dolžnost: pregled šolskega poslopja. Sestra, stara devetnajst let, ki je tudi znala nemško in francosko, je morala s štirimi vojaki na pregled šolskega poslopja. Pred vojaki je šla z dvignjenimi rokami, za njo so šli vojaki z bajoneti na puškah. Kmalu so se vrnili brez bajonetov, saj niso našli ničesar. Mama je majorju potožila o izgubi domovine, na turški mlinček pa je mlela pravo kavo, čemur se je major čudil in rekel: »Kaj vi še imate pravo kavo, pri nas je že zdavnaj ni več.« Mami so se roke tresle od vznemirjenja, major je pristopil, jo prijel za roko in dejal: »Nas se vam ni treba bati … ampak tega, kar za nami pride … Bil je namreč tudi učitelj, rezervist in pogovor je stekel v skoraj prijateljskem vzdušju. Zunaj pri studencu so se do pasu slečeni vojaki umivali, šalili, smejali in brili. Po dveh urah so se osveženi odpravili naprej, vasi sploh niso pregledali.
Prišlo je, kar je napovedal major. Vse učitelje in duhovnika so takoj zaprli na grad Borl. V nekaj urah smo morali izprazniti stanovanje in se t a k o j izseliti. Šli smo v Rače, na dom očetove mame in tam dočakali izselitev v Srbijo. Četrtega junija, zjutraj ob petih so prišli po nas: po mamo, sestri, brata in mene, ata je bil v mariborski kasarni, kjer je bilo zbirališče za transport v Srbijo. Zjutraj so prišli po nas, mislim, da je bilo šest vojakov in kamion s cerado. Razbijali so po vratih in kričali: Aufmahen! Mama je takoj odprla. Sledilo je vpitje vojakov in že vprašanja, seveda v nemščini: »Imate zlato, imate denar?« Obstali so kot vkopani, kajti mi smo bili oblečeni, prtljaga pripravljena, za vsakega po 25kg, nikjer nobene posteljnine, nič oblek, omare prazne in odprte, na posteljah pa vzmetnice. Vsi kosi pohištva so bili namerno neurejeni. Sestra je z vehemenco odprla klavir, kot da se pripravlja na koncert, sedla je h klavirju, z naglico potegnila po tipkah, zaigrala znano melodijo (šlager) in zapela v nemščini, francoščini, italijanščini in še v srbohrvaščini Vrni se. Vojaki so se naslonili na rob klavirja, zavzeto poslušali in ob koncu z občudovanjem izjavili: »Mi vas selimo, vi pa pojete.« Sestra jim je pa odgovorila: »Zakaj pa ne, saj gremo k našim bratom Srbom.« A pripomniti moram, takoj ko so videli, da ni zlata, denarja, ničesar, kar bi lahko vzeli, so nam otrokom rekli, da nam ni treba v Srbijo, da lahko ostanemo in postanemo lojalni državljani velikega Reicha. Sestra jim je odgovorila, da kamor gredo starši, gremo mi, zato jim je priredila mali jutranji koncert. Pomagali so nam znositi prtljago na kamion, mami in meni se povzpeti na kamion, sestri in brat pa so to storili sami in odpeljali smo se. Spominjam se vožnje, občutek>[Stran 028] sem imela, da je vojake bilo sram. Sloneli so na svojem orožju in gledali v tla. Vožnja je hitro minila. Pristali smo v meljski kasarni, kjer nas je oče že čakal. Očeta smo hoteli objeti, odmaknil se je: »Proč, ne poznamo se!« Sledil je pregled prtljage. Zgodilo se je, da je eden izmed vojakov otipal, da so v prtljagi pernice. Rekel je, da tega ne smemo vzeti s seboj. Ni pa bil sam, pregledovalo jih je več in tisti, ki je stal ob njem, ga je dregnil s komolcem: »A bi ti rad pobral te pernice? Ne, ne boš jih, z njimi bodo šle.« In je porinil prtljago naprej in to v naše roke. Razen tega incidenta so z nami postopali korektno. Ničesar nam niso vzeli. Zakaj, ne vem. Morda nas je reševalo mamino in očetovo znanje nemščine.
Ob štirih popoldne smo bili že na vlaku. Vozili smo se v lepih pulmanih brzovlaka skozi Slovenijo do Bosanskega Broda, tam pa smo morali prestopiti v živinske vagone, do katerih so nas prepeljali zaradi porušenih mostov z ladjami, in vsak je vlekel svojih 25 kg. Začela se je pot skozi Bosno v Srbijo. Med vožnjo s strani vojaškega spremstva ni bilo nobenega nasilja, razen vpitja »šnel, šnel, marš, marš,« ko je vlak obstal za WC in da smo si natočili vodo. Vozili smo se skozi gorato Bosno /186 tunelov/ in mladi izgnanci so poskakali z vlaka, tekli v hrib, na vrhu pa vlak počakali in vstopili … Vožnja je bila zaradi strmih vzponov izredno počasna in zaradi slikovitosti divje pokrajine nepozabna, zanimiva. Vojaško spremstvo je to početje mladih le opazovalo. Nikomur se ni skrivil niti las, zdi se, da jih je to početje prav zabavalo. Zakaj to pišem? V mislih imam domobrance, kako so jih vozili v Kočevje /večina je bila mladih/ v spremstvu KNOJ-a – »osvoboditeljev«.
Po treh ali štirih dneh smo prispeli v Mladenovac, 60 km od Beograda v smeri proti Nišu. Eno skupino izgnancev so dodelili v Arandjelovac, nas v Mladenovac, ostale v Zaječar. To je nepozabno! Ko je vlak ustavil, ga je množica, ki nas je čakala, zasula s cvetjem in pozdravljala z vzkliki: »Dobrodošli nam, mili Sloveni!«
Spoštovani bralec, danes po tolikih letih, ko to pišem, se v očeh lesketajo solze ganotja in neskončne hvaležnosti. Objemanje, pomoč pri sestopanju iz živinskih vagonov, pri nošenju prtljage do nekega velikega dvorišča, mislim, da je bilo občinsko, tam kruh, čaj in že razdeljevanje, kam bo kdo šel. Slišati je bilo: »Ja ću ovog, dajte mi onog.« Skoraj bi zmanjkalo nas beguncev. Županu smo na »spisku« ostali le še mi, najštevilnejša družina, dodeljena v Maldenovac. »Djordržević, ti uzmi ove, ti si najbogatiji.« Pa se glasi Djordjević: »Kaj praviš, da sem jaz najbogatejši? Poglej, kdo je tu »najbogatiji.«: jedan, dva, tri, četiri zdrave dece« in je pokazal na našega očeta. Župan se je odločil drugače. Dekleta je dodelil apotekarju Hristiću, mamo in očeta Djodjeviću, brata pa Prokiću, najbogatejšem trgovcu z žiti v Šumadiji. Zakaj nas otrok župan ni dal Djordjeviću, premišljujem danes. Dodelil mu je starše. Temu bogatašu sta umrla dva otroka za tuberkulozo. Hiša ni imela otrok. Je župan pomislil, da bi se mi česa nalezli? Apotekar Hristić je imel hčer in sina, lepi, prelepi ljudje. Opazni so bili vzgoja, omika, bogastvo, stanovanjska kultura. Zanimivo, da so imeli enako spalnico, kot je bila naša, ki je ostala v zaplenjenem zapečatenem domu. Le tri dni smo se lahko čudili tej bogatiji. Mladenovac, srce Šumadije. Bogastvo, sposobni trgovci, velike kmetije, pšenica, koruza, živina, vsa kupčija se je dogajala v tem mestecu. Vsi, ki smo jim bili dodeljeni, bi nas kar posvojili, a prišel je ukaz, da moramo na vas. Nas je onesrečil naš priimek Jarc? Srbske oblasti so mislile, da spadamo med Hrvate, to je Srbe, ki so jih Hrvati izseljevali, teh po mestih niso pustili, bili so dodeljeni le na vasi in tako smo prišli v Jagnilo. Vsi Slovenci so ostali v Mladenovcu, dobili stanovanja, pohištvo, službe.[Stran 029] Živeli so na parketu in dodeljena jim je bila pomoč v denarju, tako imenovana Nedićeva pomoč. Naša družina pa ničesar! Na vasi smo spoznali veterinarja Gavrilovića /znana je tovarna Gavrilović/. Bil je mlad, komaj je dokončal študij, odlično smo se razumeli in dobro prenašali revščino, celo s humorjem. Strašno revščino! Vas je bila velika, štela je dva tisoč duš, tako rečejo Srbi. Za naše pojme eno samo bogastvo. Tu zemlja rodi, ne da bi jo gnojili. Če vzamem v misli naše Haloze, Slovenske gorice, tam v Jagnilu revščine nisem videla. Dodelili so nas bojda revnim … A imeli so dve hiši, veliko gospodarsko poslopje, ogromno dvorišče s sadovnjakom, vinograd, polja, konje, svinje, perjad, izredno stanovanjsko kulturo, opazni so bili olika, omika in spoštovanje do starosti. Naše bivališče je bila nedograjena hiša iz butane ilovice. Trije prostori: levo, desno in sredina. Vhod v hišo je imel dve stopnici. Imenitno! Tla ilovnata, pohištvo pa: stara razmajana, odslužena miza, štirje stoli v enakem stanju kot miza /nas je bilo šest/, postelje, dve klopi, deske, slamnjače, ki smo jih prinesli s seboj /neverjetno, na kaj je mislila mama še doma/, to je bilo ležišče nas treh deklet, brat pa je imel ležišče na deskah na dveh kozah in slamnjači. Ata in mama sta imela neko posteljo, na kateri je spal, domnevam, car Lazar … umetniški čudež, od kod, nimam pojma. Štedilnik iz pločevine na tankih štirih nogah je imel celo pečico, ki pa seveda ni pekla, v njem je gorelo tako, kot da bi notri gorela sveča. Obleke so visele na žebljih, zabitih v steno, a je vse popadalo na tla, kajti žeblji v ilovici niso držali. Posoda na neki klopi /šest »plehnatih« krožnikov, dve »kastroli« in en lonec/. Vrata in okna so bila vgrajena v še neposušeno ogrodje hiše /o zidovju ne moremo govoriti, saj je bila le ilovica/. Čez poletje se je vse posušilo in povsod ob oknih in vratih so bile vsaj za mezinec debele špranje. Za poletje nič hudega, a prišla je huda zima 1941/42, temperatura do -32°C in košava, strašna košava. Vrata smo obrobili s kitami iz slame, kot to delajo naši kmetje v hlevih. Kljub temu je bilo mraz, stene so bile kot iz kristala. V tem prostoru sta spala ata in mama. Zjutraj je imel ata na brkih ivje, mama pa ivje na laseh, ki jih ni pokrivala ruta. Mi otroci smo spali v prostoru, kjer je stal štedilnik, nakar sta prišla k nam še ata in mama s posteljo carja Lazarja. Soba je bila tako polna, da si s težavo prišel iz enega kota v drugega. A krompir pod posteljo nam ni zmrznil. Idila je bila popolna in jaz sem se vsako noč zbudila na krompirju. Seveda, deske so se razrinile, slamnjače so šle narazen, jaz pa na krompir, dragoceni priboljšek. Za zajtrk smo spali, ob desetih smo jedli koruzno moko, zavreto na vodi, neslano /soli ni bilo/, proti večeru pa fižolovo juho /ne pasulj/, ker je bilo fižola premalo. Dan za dnem isto, imeli pa smo kruh, ki je bil bogat na otrobih. Dohodkov nobenih, le priložnostni zaslužki, delo na polju, pastirska opravila /ovce in svinje sem pasla jaz/. Sicer sem pa bila za pestunjo pri šolskem upravitelju, vsaj najedla sem se. To je bilo zelo grenko, saj sem vedela, da doma nimajo. Ta moja služba je bila kratka. Mama je zbolela … Želela si je belo kavo. Kje neki! Ni mleka, tako bogata vas, a mleka nismo dobili, ni sladkorja, le črna kava, iz česa je bila, ne vem. Bila je grenka in vodena. Ob tem, da zaradi suše ni bilo vode, dobili smo je le nekaj litrov na dan, je bilo pranje in umivanje razkošje … Poleti je še nekako šlo, kar zadeva hrano. Bile so buče, slive, kuhana koruza in pšenica. A zima … ni bilo kurjave, le sveže podrto trnje, samo vejevje, dodeljeno od občine, kot tudi fižol in moka. Vejevje je bilo obdano s trnjem in ledom. In mraz, mraz, mraz …
Prišla je pomlad in z njo uporniške horde. Noč za nočjo, bilo jih je po osem do deset v tolpi. Vsi so od gospodarja, ki se je vedno skrival, zahtevali orožje. V tej vasi se je razorožil polk jugoslovanske vojske, baje je bil nekje zakopan celo top. Jaz ga nisem videla. Noč za nočjo druga banda, vsi kosmati, pijani, brutalni, nasilni. Lastniki – naši gostitelji so se pisali Filipović. Poleg gospodarja in žene so bili še stara mati (majka ali baba) in dve hčeri Dara in Ljuba. Neke noči nas je okoli polnoči zbudilo vpitje: »Odprite, iščemo orožje!« Odpremo, na dvorišču je z dvignjenimi rokami stala gospodinja Dana, okrog nje pa štirje kosmati divjaki z naperjenimi puškami, ena na prsih, druga na hrbtu in dve pod obema rokama. Kričali so, naj da orožje, ona pa, da ga nima. »Daj orožje ali pa te ubijem,« se zadrl tisti, ki ji je držal puško na prsi. »Pa me ubij.« Kosmata beštija je odmaknila puško, jo prijela z levo roko, z desno pa udarila Dano po licu, po drugem licu pa kar s hrbtom roke, da je siroti glava kar opletala. Gospa Dana je imela stekleno oko. »Joj, saj ji bo oko izpadlo,« me je prešinilo, kajti mi smo morali gledati, kako hočejo ti divjaki doseči svoj cilj. »Ubijem te, če ne daš orožja!« Ona pa mirno: »Pa me ubij, enkrat sem se rodila, enkrat bom umrla.« Pretepač je ves besen odvrgel puško in z obema rokama so padale klofute. Takrat je pa majka, klicali so jo baba, tako tam rečejo starim materam, pokleknila pred svojo snaho, ji objela noge, jih poljubila, nakar je dvignila roke kot k molitvi in rekla: »Za božjo voljo, ljuba hči, daj to prekleto železje!« Snaha[Stran 030] jo je pogledala: »Dobro, baba, dala bom, ali le zaradi tebe.« Vzravnala se je z dvignjeno glavo, se otresla nasilnežev, odšla v temo proti sadovnjaku in prinesla dve puški. Drhal se je odločila pregledat še naše bivališče. Najbolj pijani je začel odvijati ročno bombo. Saj ne vem, če jo je res odvijal, a vpil je, da nas bo vse pognal v zrak. Dana, pretepena žena, si je drznila obregniti se: »Pa čuj, ali te ni sram, da pobiješ te uboge izbeglice.« Odgovor je bil: »Nek idu u pm.« Po vsej verjetnosti je vodja tolpe dojel, da pri nas ni kaj vzeti, in je dal nalog za odhod. Obraz »gazdarice« Dane je bil drugi dan ena sama oteklina in podplutba.
A prišla je noč in zopet trop nasilnežev. Vsi smo bili že na dvorišču. Pred bando se postavi razjarjena stara mati, lepa »starica« z živimi črnimi očmi, rahlo nakodranimi popolnoma belimi lasmi, vzravnana je z dvignjenimi pestmi odrinila snaho za svoj hrbet, nad vsiljivci je vpila in jim preklela vse po »spisku«: »Poglejte snaho, to so sledi včerajšnjih roparjev, ki jim je dala orožje. Pa kaj vi mislite, da imam jaz tovarno orožja!« Nasilneži so se brž pobrali v noč. Noč za nočjo in vedno novi, a vsi naliti z žganjem. Vsi bi naj bili narodna oblast.
Bil je topel aprilski dan, bili smo na dvorišču in se greli na soncu. Po vaški poti je prihajala kolona Nemcev v čeladah in polni bojni opremi. Ojej, kaj bo pa zdaj? Kolona se je ustavila in prvi v koloni je prek plota vprašal, če tu kdo govori nemško. Oče se je postavil v strumno držo ter zdrdral v nemščini: »Jaz, prosim, sem bil avstrijski podoficir.« Za Nemce je bil šok, da so se lahko pogovorili brez tolmača. Pogovor je potekal mirno, lepo. Vprašali so, kakšni so vaščani. Vaščani da so najboljši ljudje, je povedal oče. »Kaj pa ponoči? Vemo, da je nemir, zato smo prišli,« so silili dalje. »Ja, to že,« je rekel oče, a takoj pripomnil, da so vaščani mirni, dobri in gostoljubni ljudje. Jasno je, da so vprašali, kdo smo? Oče jim je lepo, a ne brez ironije povedal, da smo izseljeni iz Slovenije in da je učitelj. Vojna je pač vojna, žal. Nemški vojaki so vas zapustili mirno, kot so prišli. Po dveh ali treh dneh se je v vasi razširila govorica, da so v vasi partizani. Prvič smo slišali ime partizani pri belem dnevu. Bili so na občini, menda pri šoli in pop da je zapregel kočijo in se odpeljal v Mladenovac. Partizane da vodi Kosta Nadj z ženo Kiko. Med njimi nihče ne pije, so prijazni, nikomur nič nočejo, tudi orožja ne zahtevajo.
Noč, psi lajajo, ropot, koraki, pogledamo skozi okno. Na križišču postavljajo težko strojnico. Razbijanje po vratih: »Odprite! Narodna[Stran 031] vojska! Nedićeva.« Vprašujejo za tisto strašno noč. Kdo so bili, kaj so govorili, kako so bili oblečeni. Povedali smo in tolpo opisali. V pogovoru so zvedeli, kdo smo, da je oče jugoslovanski rezervist, kapetan prve klase in hoteli so ga mobilizirati … Mama je razprla očetu srajco, da se je videl šiv od operacije na želodcu in tak ni bil primeren za boj. To je bila Nedićeva redna vojska. Bili so prvi, ki se je dalo z njimi pogovarjati. Očeta so pustili pri miru. Kmalu za tem obiskom je začelo pokati: brzostrelke pa puške in ročne bombe tik ob hiši. Vsi smo bili na tleh in na mamin predlog smo si dali pernice čez glavo. Kmalu je streljanje potihnilo, le v daljavi so se slišali še posamezni streli. Zunaj je nekdo klical: »Otvaraj brzo vrata, privremena ambulanta.« Vrata so bila v hipu odprta, prinesli so ranjenca. Dumdumka ga je zadela v desno stran trebušne votline, kjer je slepič. Kri je lila. Rana je bila velika kot ogromna vrtnica. Mladenič je bil star kakih osemnajst let. Položili so ga na ležišče počez. Zdravnik je poskušal ustaviti kri. Zunaj so pripravljali voz za prevoz. Voz naj bi ga peljal po cesti, ki je bila bolj podobna globoko zorani njivi in polna blata, blata. In noč, hladna noč. Mladenič ni dočakal jutra … Prizor te noči mi ostaja v spominu do danes in ne bo šel v pozabo. Prostor v naši hiši: štiri ležišča, miza, stoli, ni kam stopiti, vojaki, ranjenec, sveča – parafin v kozarcu, na parafinu plava stenj. Pri tej razsvetljavi se je vršila operacija in enemu od vojakov se je sprožila puška, naboj mu je odnesel kapo z glave. Vsi so hoteli leči na tla, pa ni bilo kam. Začelo se je svitati. Splazila sem se v sosednji prostor, zaradi zime je bil prazen in hotela sem k oknu, pa mi stražar pravi: »Čuvaj dušu, tamo ima jedan mrtvac.« Že sem zadela ob njegove noge. Ležal je ob oknu, da sem videla, da mu manjka del glave, možgani so bili na ilovnatih tleh. Ob svitu je Nedićeva vojska odšla in tudi mrtvega je vzela s seboj. Boj je potekal med partizani in redno Nedićevo srbsko vojsko. Dva partizana sta padla in vaščani so ju pokopali po stari, uveljavljeni navadi, a brez popa … Ni ga bilo, saj je odšel v Mladenovac. Kaj je tam počel, so le domneve. Bil je proti partizanom, vedel je, da prinašajo zametke revolucije. Partizanska enota se je umaknila. Nedićevi so bili v premoči. Bili so edini, ki se jih ni bilo treba bati. Bili naj bi legalni varuhi Srbije.
Nastopilo je jutro, kakor da se ni nič zgodilo. Šla sem popazit punčko šolskega upravitelja, in ko sem se vračala domov, me je srečal poštar in mi izročil dopisnico iz Slovenije. Bila je iz Maribora, napisana v nemščini. Razbrala sem lahko le, da na njej piše nasvidenje. Tekla sem vso pot, da bi bila čim prej doma, saj je na dopisnici pisalo na svidenje – Auf widersehen. Vsa zasopla sem pritekla do mame: »Mama, tu piše nasvidenje. Domov bomo šli! Domov!« Res je bilo, na dopisnici so nam sorodniki sporočali, da je prošnja za našo vrnitev ugodno rešena.
Takoj po naši izselitvi so očetova sestra in sorodstvo iz Avstrije vložili prošnjo za našo vrnitev in uspeli. Po desetih mesecih. Med vojno si lahko kupil vse /kot vedno, če si pri denarju/, tudi uslišanje take prošnje, podprte še s priporočili.
Pomlad, topleje je. Omislimo si lahko zopet »kuhinjo«. Z ilovnatih tal je bilo treba posneti debelo plast ilovice zaradi krvi in možganov nesrečnega Nedićevega vojaka, kar ni bilo enostavno, čeprav so vojaki počistili, kajti kri je pronicala v tla … Namestili smo tisto majavo mizo, stole in štedilnik. Slamo ob podboju vrat, spleteno v kite, smo pustili, noči so bile še hladne. Notranja okna smo odprli, kajti namesto stekel je bil nameščen ovojni papir. Steklo je bilo le na zunanjih oknih.
[Stran 032]
Dopisnica nas je nepopisno osrečila. Jaz še danes ob spominu na tisti trenutek, da smemo domov, začutim globoko vznemirjenje in zavest o sreči, čemu smo ušli. V pogovoru, da gremo domov, nas je presenetila pojava na dvorišču. Mislim, da je bil 22. april 1942, jasno pomladansko jutro. Obiskovalec je bil namenjen k nam. Oblečen je bil v prvovrstno rjavo usnje. Rjavi, mehki, nagubani škornji. Naboji v pasovih prekrižanih na prsih, za pasom pištola, na rami pa puška. Bil je kot iz revije. Zelo čeden, velik, postaven, urejen. V kuhinji smo stali: mama, siva, shujšana, obleka je na njej visela; sestri, brat in jaz, ki nama je bilo vse premajhno, zrasla sva. Rokavi malo čez komolce, vse pretesno in prekratko, videti je bilo eno samo revščino. Mož obstoji z eno nogo na stopnici, bili sta samo dve, sname puško z rame, gleda začudeno, kot da je obnemel, počasi stopi na drugo stopnico in v prostor. Presenečeno se ozira po prostoru, se zazre v mamo in počasi zateglo reče: »Klanjam se, Mariborčani! Eeee, ovako izdajica ne živi!« Mi ostrmimo, kako ta tujec, ki preiskujoče zre v nas, ve, da smo Mariborčani? Kje je bil oče, ne vem, nič se ga ne spomnim, le mame, blede, shujšane, osivele, z redkimi lasmi, ostarele, a videlo se je, da ni stara. Obiskovalcu ponudimo stol, še prej pa pogledamo, če ni tisti, ki se najbolj maje. Veličastni gost sede, se nasloni na puško, premišljujoče zre v tla, dvigne glavo in vpraša, od česa živimo. »Od občinske podpore v obliki moke«, pravi mama, »od koruzne in pšenične, fižola, tudi kurjavo smo dobili, kar je pač bilo, obsekano trnje.« »Pa denar,« nadaljuje gost. Tega smo nekaj prinesli s seboj, a je skoraj pošel.« »Vi in vaš mož sta učitelja,« domneva gost /ej, od kod ve?/. »Pa ve, mlade dame,« vpraša sestri? »Klasična gimnazija je za nama.« »O, potem pa znate francosko« in pogovor je tekel v francoščini, tako malo za pokušino. Predstavil se je. Zdravnik iz Beograda, partizan. »Čuli smo, da ste izdajalci. Imamo nalog za likvidacijo vseh šest … a dvomim, izdajalec ne živi tako, kakor tu vidim.« Mama mu je izročila dopisnico. Vzame, pogleda datum, žig, bere, seveda je obvladal tudi nemščino. »A kdaj greste,« vpraša. Mama pravi, da smo nameravali odpotovati čez štiri dni … a kot kaže … »Mene se ne bojte, bdel bom nad vami, pojdite čim prej! Prvega maja začnemo minirati vse proge. Pa denar?« vpraša. Segel je po listnico in nam dal 100 dinarjev, več da nima, je rekel z obžalovanjem in se v zadregi nasmehnil. Mama se je denarja branila, da tega ne more sprejeti, on pa ji je rekel, da se naj zanje ne bojimo, ker ga bodo že pobrali Nemcem. Mi pa naj bomo mirni, ker bodo tu okrog in bodo pazili na nas, kajti zgodi se nam lahko vse mogoče. Govoril nam je o partizanski poštenosti, o boju proti Nemcem in domačim izdajalcem … V slovo se je z nami rokoval, bratu dal roko na ramo z besedami: »Drži se, mladi junak,« mene pobožal po laseh, sestri sta bili deležni galantnega poklona, stisk roke mami in spoštljiv poklon: »Moje duboko poštovanje, gospodjo učiteljica in ne bojte se.« Odšel je.
Voz je bil po dveh dneh pripravljen in naše cule naložene. V voz sta bila vprežena dva konja. Ker je bilo suho, ni bilo blata. Če bi prej deževalo, bi bili za vprego samo voli. Prišla je ura slovesa. Vsi smo jokali. Pa še kako. Naši gostiteljici, baka in Dana, sta nas blagoslavljali, križali, Boga klicali za spremstvo in srečno vrnitev domov. Voz je zapuščal vas, zadnje hiše je zakril gozd. Iz gozda je stopilo šest oboroženih mož. Opazili so našo preplašenost. Naj se ne bojimo, so rekli, ker nas bodo spremljali do glavne ceste /betonska cesta Beograd–Topola–Oplenac/. Spremljevalce je zanimalo, od kod smo. »Maribor, Slovenija, e pa tam je moj oče služil vojsko v meljski kasarni,« pravi eden od spremljevalcev. Pot ni bila dolga, prispeli smo do glavne ceste. Nekdo med oboroženimi spremljevalci je dvignil roke proti nebu, se zazrl v nebo in rekel: »Do ovde smo vas pratili mi, a sada neka vas prati Bog. U zdravlje, Slovenci, sretan vam put! Živi i zdravi stigli do vaše kuće!« Segli so nam v roke in vzel jih je gozd.
Kakšna sprememba v vožnji. Konji so stopali z lahkoto in zdelo se je, da tovor sploh ni bil težak, a strah nas še ni zapustil. Levo in desno je bil gozd. Kako nam je že rekel zdravnik iz Beograda? »Može da se vama desi svašta.« Zagledali smo predmestje Mladenovca in vrnil se nam je občutek varnosti, ki ga že dolgo nismo več poznali. Končno slovo od našega voznika, bilo je prisrčno in toplo in tudi solz ni manjkalo.
Beograd. Zaveza ima premalo prostora, da bi lahko popisala teh nekaj dni, ki smo jih preživeli v Beogradu. Kaj vse se nam je dogajalo! Veliko gostoljubja in veliko pomoči. S Hrvati je bil pa križ. Delali so nam neverjetne težave s prečkanjem njihovega ozemlja. Čakali smo dva dni na dovoljenje. Imeli smo veliko srečo. V Beogradu je bil policijski inšpektor inšpektor iz Maribora, ki je bil izseljen in je enako službo opravljal v Beogradu. Bival je v prelepem, bogatem stanovanju. Res, Srbi so za Slovence dobro poskrbeli, ti pa so jim vračali z delom in poštenostjo. Ta dragi očetov prijatelj Turin! Ne vem, kako bi mi brez[Stran 033] njegove pomoči uspeli priti iz Beograda. Bil je 28. april in ob polnoči naj nas bi naš vlak odpeljal, nič več proti Mariboru, ampak proti Marburgu. Kaj nas čaka? Kam gremo? Ob desetih zvečer nas je g. inšpektor pospremil na vlak še pred policijsko uro. Sedeli smo v kavarni blizu kolodvora. Prišel je čas odhoda. Vstali smo od mize, od orkestra pa se je oglasil napovedovalec: »Za naše izbeglice, Slovence, ki se vračajo domov. Želimo jim srečno pot. Živi zdravi nam bili!« In zaigrali so Vrati se … Mi pa vsi v jok. Krčevit jok. Pa pravi gospod Turin v svoji štajerščini, bil je doma iz Cirkovcev: »Otroci, ne jokajte, saj greste domov.«
Še zadnji stisk rok skozi okno vlaka in vlak je potegnil v temo.
2.2.2. Epilog
Danes, ko to pišem, se vračam v mislih v Srbijo. Likvidirati so nas hoteli, ker bi naj bili izdajalci. Ali pa je bil vzrok, da smo bili intelektualci, ali očetov pogovor z Nemci, ali nudenje pomoči Nedićevim vojakom?
Kaj se je zgodilo z njim, ki nas ni privedel na prostor, kjer naj bi nas likvidirali? Kosta Nadj vem, da je preživel, saj je z armado 1945 prišel v Slovenijo. Za tega drugega pa ne vem. Berem vrstice v II. knjigi Metoda Mikuža, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, stran 148 povelje Kardelja Mačku v oktobru 1942.
»Belo gardo uničujte neusmiljeno … kmete, ki se bodo uporno borili, postreljajte … Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce /starša sta bila učitelja/ itd. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove.«
Koliko družin so v tem času v Sloveniji že postrelili? Tu vidim vzporednico in neverjetno srečo, da se je našel nekdo in nas otel gotove smrti. Mu je bilo za to dobro dejanje sojeno?
Mnogokrat se ga spominjam s hvaležnostjo, saj mu vsa družina dolguje življenje.
3. Pripovedi
3.1. Tragedija družine Murnik
Vanja Kržan
3.1.1.
Družina očeta Jurija Murnika (1887) in matere Ivane roj. Potočnik (1896) je pred vojno živela v Lescah na Gorenjskem. Prvorojenec Bogo je umrl v otroških letih, drugorojenec Božo bo tokrat pričevalec naše zgodbe, leto za njim je bil rojen Rado (1923), četrti je bil Zdravko (1925), najmlajši pa Miloš (1927). Oče je bil krojaški mojster, razgledan in naravno inteligenten, veliko je bral in se za vse zanimal. Bil je tudi aktiven pri Orlu. Mama je bila doma z majhne kmetije, pri Gabrčanu se je reklo po domače, iz fare Sv. Lenarta v Rovtu nad Škofjo Loko. Željna znanja in zaslužka se je izučila za šiviljo in se poročila z 32-letnim Jurijem. Pomagala je možu, šivala pa je tudi za tekstilno delavnico Lojza Vogelnika iz Radovljice. Bila je vedno lepo urejena, tudi ona razgledana, skrbna za dom in otroke. Murnikovi so v Lescah veljali za pridno, pošteno in verno družino. Leta 1931 pa so štirje negodni fantiči nenadoma izgubili očeta, umrl je zaradi možganske kapi. Za družino je bila to velika izguba. V dobi odraščanja fantje niso imeli nikogar, ki bi jim bil v trdno oporo, ob kateri bi rasli in zoreli; nikogar, s komer bi se lahko posvetovali in z njegovo pomočjo sprejemali življenjske odločitve.
Tudi ženo Ivanko je izguba zelo prizadela: za vse je ostala sama, sama s štirimi fanti, ki jih je imela zelo rada, a očeta jim ni mogla nadomestiti. Čeprav izredno pridna, jih ni mogla preživljati s skromnim zaslužkom šivilje brez redne zaposlitve. Našli so se dobri ljudje, ki so najstarejšemu in talentiranemu Božu omogočili šolanje v Ljubljani; seveda mu je tudi mama pomagala in mu občasno pošiljala denar. Osemletnega Rada je takoj po očetovi smrti vzel k sebi na kmetijo v Rovt stari oče Gabrčan. Osemletni fantič je moral poprijeti za vsa kmečka dela. Gabrčan je bil namreč zelo delaven in priden. Gotovo je Rado v letih odraščanja pogrešal ne le očeta, ampak tudi ljubečo materino roko in srce. Pogrešal je toplino doma, ki bi mu dajal v otroštvu in v dobi odraščanja pribežališče in varnost Tudi šestletni Zdravko je moral zgodaj zapustiti dom. Odšel je k premožnemu in razgledanemu kmetu Brodarju iz Hrastja pri Kranju, ki je bil zaveden Slovenec, znana osebnost v katoliškem taboru, v kraljevini Jugoslaviji poslanec in senator v parlamentu, med vojno pa velik nasprotnik boljševizma in revolucije. Najmlajši, Miloš, je ostal doma in že zgodaj postal vajenec v krojaški delavnici nekdanjega očetovega pomočnika, kjer se je hotel izučiti za krojača.
Lahko bi rekli, da je Murnikova družina po smrti očeta razpadla. Otroci sirote so se raztepli po svetu. Mama je nosila hkrati svoj križ vdovstva in križe svojih fantov. Osebnih stikov med materjo in otroki je bilo bolj malo, saj so se redkokdaj videvali. Toda mama je ostajala srce razkropljene družine: obiskala je zdaj enega, zdaj drugega fanta in želela dobro vsem.
Prišla je vojna. S svojo krutostjo se je znesla prav nad vsakim od Murnikovih sinov: nad Božom – domobrancem, nad Radom in Zdravkom – partizanoma in najmlajšim Milošem – še ne sedemnajstletnim sinom, ki je moral v nemško vojsko. Žal, tudi nad ljubečo materjo, ki bi jih v svoji materinski skrbi rada obvarovala vsega hudega. Ali ji bo to uspelo?
Toda odložimo vojno še za nekaj časa in se vrnimo k najstarejšemu, Božu. Devetleten je končal osnovno šolo v Ljubljani. Živel je v Šentvidu v zavetišču sv. Jožefa. Po sprejemnem izpitu se je vpisal na Državno klasično gimnazijo na Tomanovi, stanoval pa pri salezijancih na Rakovniku in vsak dan pešačil v šolo in nazaj, ker denarja za tramvaj ni bilo. Kdo so bili dobri ljudje, ki so ga preživljali, še danes ne ve.
Že pred vojno, ob španski revoluciji, so Kocbekove ideje o komunizmu in krščanskem socializmu povzročile med gimnazijci ločitev duhov. Napredno usmerjene in pristaše Kocbeka je združevalo akademsko društvo Zarja. Razumljivo, da so bili Tomčevi mladci in Erlichovi stražarji proti komunizmu in so sledili navodilom okrožnic Pija XII, ki je tudi priporočal, naj se mladi združujejo v katoliške akcije. V Ljubljanski škofiji se je škof Rožman odločil za Tomčev model katoliške akcije. S pričetkom vojne so se trenja med študenti še povečala.
Junija 1941 je Božo končal sedmi razred gimnazije. Odšel je k mami domov v Lesce. Poleti je bil priča nemškemu izseljevanju Gorenjcev: učiteljev, uradnikov, duhovščine. Zdelo se mu je, da bo bolj varen pri starem očetu pri Sv. Lenartu. Zato je odšel k njemu. Tam bi se[Stran 035] moral javiti skupaj z domačini na zbornem mestu, kjer so Nemci pregledovali ‘čistost rase’. Ni se javil in zato tudi ni mogel dobiti živilske karte. Bližal se je september, treba bo v Ljubljano, da konča zadnji letnik gimnazije. Toda kako priti preko meje, kako se izogniti nemškim patruljam na cesti?
Na hribčku nasproti cerkve Sv. Lenarta je bila domačija bogoslovca Leopolda Potočnika. Z Božom sta se zmenila, da se konec avgusta skupaj odpravita v Ljubljano. Najprej sta morala do Poljan, od tam pa spet v hribe do kmetije, kjer sta živela neki Albin in njegova sestra. Peljala sta ju preko Kremenika do hribovja nad Polhovim Gradcem, od koder sta oba študenta pod seboj zagledala dolino, po kateri sta se naslednje jutro z avtobusom pripeljala v Ljubljano.
Božo je bil brez sredstev in brez stanovanja. Zvedel je, da Rdeči križ deli podporo beguncem iz Gorenjske in Štajerske. Dobil je podporo in s tem možnost bivanja in hranjenja v Marijanišču. Nekateri njegovi sostanovalci, tudi oni begunci, so bili Stojan Vene, Stanislav Šuštaršič, Franček Pediček, Janez Kolenc in Maksimiljan Jezernik. Živeli so bedno medvojno študentsko življenje. Bližala se je zima in Božo je moral domov po zimsko obleko. Zopet je pešačil iz Polhovega Gradca preko hribov in dolin do Poljan, kjer je moral oddati neko pismo, in od tam spet v hribe do Sv. Lenarta k staremu očetu, pa v dolino do Škofje Loke in domov v Lesce. Ko se je vračal, se je spet oglasil pri starem očetu in dobil nekaj zaseke. Kakšno bogastvo! Zapadel je sneg in do kolen ga je gazil, da se je prebil do Polhovega Gradca. Pred vasjo je zagledal na kozolcu plakat s seznamom talcev, ki so jih ustrelili Nemci. Ker so ga za takšne sezname v Ljubljani prosili, preden je odšel domov, ga je strgal in spravil v nahrbtnik. V Polhovem Gradcu je prespal. Ko je zjutraj odhajal na avtobusno postajo, ga ustavi italijanska policija in pregleda. Na široko je odpel suknjič, da je skril za njim nahrbtnik. Policist ga ni opazil in srečno se je s seznamom vrnil v Ljubljano ter ga oddal na Miklošičevi na socialnem uradu.
Vse bolj so vojni dogodki pretresali še dokaj mirno življenje študentov. Februarja 1942 so Italijani z žico obdali Ljubljano zaradi partizanskega pobijanja.
Neko zgodnje junijsko jutro 1942, tik pred maturo, so prišli italijanski vojaki v Marijanišče in so vse študente odpeljali v belgijsko vojašnico. Iz prostora, kjer so bili zbrani, so[Stran 036] morali eden za drugim mimo nekaj mož v civilu in italijanskega oficirja, ki je z roko kazal smer levo ali desno. Niso vedeli, da jih odbirajo za taborišče Gonars, še manj, po kakšnem ključu jih odbirajo. Razen dveh se jih je večina vrnila v Marijanišče. Za fante je verjetno posredoval in jamčil perfekt Marijanišča duhovnik Robič.
Čez štirinajst dni je Božo maturiral s prav dobrim uspehom. Spominja se predsednika maturitetne komisije, profesorja slavistike na rimski univerzi in prevajalca Cankarja v italijanščino, prof. Enrica Damianija.
Po maturi je moral Božo zapustiti Marijanišče. Dobil je brezplačno kletno sobico in brezplačno kosilo v nekdanjem Akademskem domu na Miklošičevi skupaj s gimnazijskim sošolcem Ivanom Artačem in Andrejem Šifrarjem, ki je po vojni emigriral v Argentino. Še naprej so tolkli bedno študentsko življenje, toda bili so nekako oskrbljeni, predvsem pa, vsaj zaenkrat, obvarovani vojnih strahot. Preko srhljivih novic v Slovencu in Slovenskem domu so bili študenti deloma seznanjeni o vojnih dogajanjih, še posebej v Ljubljanski pokrajini. Izšle so Črne bukve. Tudi govorilo se je marsikaj. Ivan Artač se je pridružil vaški straži. In za njim še kdo. Zvedeli so za padec Turjaka zaradi izdajalskega napada partizanov z italijanskimi topovi in vojaki ter za partizansko maščevanje na kočevskem procesu. Zato je konec leta 1943 veliko študentov pristopilo k domobrancem.
Božo se je odločil, da ostane še naprej v Ljubljani in se vpiše na univerzo. Mislil je na pravo, zanimala pa sta ga tudi filozofija in psihologija. Zato je skupaj s prijateljem na Teološki fakulteti vpisal psihologijo in zgodovino psihologije pri dr. Trstenjaku ter čisto filozofijo pri dr. Janezu Janžekoviču. Oba s prijateljem sta menila, da si bosta na ta način pridobila še dodatno znanje, ki ga sicer na pravni fakulteti ne bi.
Leta 1944 so univerzo zaprli. Božu je študij na pravni fakulteti ostal za vedno nedostopen. Kam zdaj? Če bi se vrnil k mami na Gorenjsko, bi bil prisilno mobiliziran k partizanom ali v nemško vojsko. Odklanjal je eno in drugo. Preostajala mu je še nemška delovna organizacija TODT. Ne, tudi to izbiro je odklonil. Zato je pristopil k domobrancem. Decembra 1943 so bili najprej vpoklicani nekdanji vaški stražarji. Božo je bil vpoklican kasneje v Študentsko četo. Stanovali so na ljubljanskem gradu in se tam tudi urili. Poveljnik domobranskih čet na gradu je bil podpolkovnik Dežman, ki je s seboj s Turjaka pripeljal tiste, ki so sledili njegovemu ukazu, da je treba ven iz gradu.
Študentsko četo so urili Nemci po nemškem načinu vadbe. Po dveh mesecih so izurjene mladeniče razposlali po različnih četah ali na tečaje. Boža so poslali na tečaj za vodjo minometalskih skupin v Moste v nekdanjo meščansko šolo. Tečaj je vodil slovenski aktivni oficir major Cof. Vpeljal je vojaško terminologijo v slovenskem jeziku. V Mostah je bil tudi tečaj za oficirje.
Po enem mesecu je Božo končal tečaj. Dodelili so ga v triinštirideseto četo Slovenskega domobranstva, ki je imela sedež v Horjulu. Poveljnik čete je bil nadporočnik Lojze Bastič, ki so mu očeta in mater pred tem ubili komunisti. V Horjulu je bila polovica čete, druga polovica pa v Šentjoštu. Tej je poveljeval poročnik Božo Pregelj, nekdanji rezervni oficir jugoslovanske vojske.
Poleg Boža so bili iz Ljubljane skupaj z njim poslani v triinštirideseto četo še trije: Jože Rupar iz Škofje Loke, Lojze Kocmur iz Ljubljane in Jože Markeš z Jesenic, sin predvojnega jeseniškega župana.
V Horjulu jim je Bastič povedal, da vse štiri potrebujejo za pomoč postojankam, ki so na nemškem delu slovenskega ozemlja. Tako je odšel Božo na postojanko v Suhi Dol, naprej od Šentjošta, Rupar v Lučine, Kocmur in Markeš pa v Gorenjo vas v Poljanski dolini. Tam so pomagali poveljnikom teh postojank.
Suhi Dol je vasica na prevalu med dolino proti Polhovem Gradcu na eni strani in dolino, ki se na drugi strani spusti proti Gorenji vasi. Skupaj z Božom so bili na postojanki sami slovenski fantje, nemška postojanka je bila v Lučinah, kjer je bila tudi carinska postaja (Zollkomande). Božo je organiziral in izuril minometalsko skupino za napade in obrambo.
Bil je vesel, da je bil v postojanki med samimi Slovenci. Med seboj so čutili povezanost in pripadnost k skupnemu cilju: obvarovati Slovence pred partizanskimi poboji in ropi ter pred terorjem in oblastiželjnostjo komunizma. Fantje na postojankah so vedeli za strahotna partizanska pobijanja v širši Poljanski in Selški dolini. V reviji Zaveza smo o nekaterih od njih že pisali.
Te štiri postojanke so imele tudi namen, da so sprejemale medse fante, ki niso hoteli v nemško vojsko ali se po dopustu niso več vrnili na nemško fronto, pa tudi tiste, ki so zbežali od partizanov, še posebej po hudem porazu[Stran 037] partizanov na Žirovskem vrhu avgusta 1943. Kasneje so se v postojanke zatekali – občasno ali le prenočevat – kmečki gospodarji, ki niso bili doma več varni. Prihajali so po pomoč, kadar so jim partizani izropali hleve in kašče. Zgodilo se je, da so nekoč suhadolski domobranci brez boja pripeljali kmetu nazaj vse pokradeno blago, ki so ga partizani slabo zastraženega pustili na nekem travniku.
Prepad med partizani in domobranci je bil nepremostljiv. Boljševikom je uspelo z revolucijo ustvariti med njimi razdor, sovražnost in maščevalnost. Božo se spominja, da je nekoč na pohodu s Pasje ravni proti Poljanam eden od domobrancev, po imenu Štefan, stopil v vežo kmečke hiše. Pri vratih na drugi strani veže pa se je slučajno prav v tistem trenutku prikazal partizan. V hipu sta oba hkrati streljala drug v drugega in se v naslednjim trenutku oba zgrudila mrtva. Ali bo on mene ali pa jaz njega, srednje poti ni bilo!
Poleti 1944 ga je poveljnik Lojze Bastič premestil nazaj v Horjul, kjer je ostal do pozne jeseni.
Kako se spominja Božo Murnik zadnjega leta vojne? »Jeseni 1944 smo zvedeli, da se na Gorenjskem pripravlja t.i. Center gorenjskega domobranstva. Načeloval naj bi mu Slavko Krek, nečak Mihe Kreka. Zbirali so skupino domobrancev, ki naj bi se spoznali na razmere na Gorenjskem. Lojze Bastič je moral iz svoje postojanke poslati vsaj dva domobranca. Izbral je Marjana Fludernika in mene. On je bil višji vodnik, jaz nisem imel čina.
Mejo smo prestopili ilegalno, prepustnic nismo imeli. Teren, kjer je potekala meja, je bil posejan z minami in bili smo v smrtni nevarnosti. Preko bodečih žic na meji smo položili desko in previdno šli preko. Ustavili smo se šele na domobranski postojanki v Smledniku in se tam srečali z nemškim funkcionarjem Erichom Dichtlom, poveljnikom gorenjskih domobrancev. Svoji nalogi ni bil kos, zato naj bi mu pomagal Center gorenjskih domobrancev.
Center naj bi povezoval vse domobranske postojanke na Gorenjskem v enotnejšo in čvrstejšo vojaško enoto. V pomoč naj bi bil tudi posameznikom.
V Kranju so nas namestili v barake. Vedeli smo, da nemška vojska razpada in se bliža konec vojne. Zato smo se v Centru tudi trudili, da bi čim bolj paralizirali nemško zavest. Center je imel propagandni oddelek s časopisi, ki smo jih dobivali iz Ljubljane, oddelek za organizacijsko povezovanje postojank in še druge, ki se jih več ne spominjam.V gradu Brdo je bil ustanovljen Šolski center za urjenje t.i. udarne čete. Moja zadolžitev so bila vsakodnevna vojaška poročila s posameznih postojank. Delal sem tudi s študenti. V Centru sem prebil december, januar in februar.
Konec februarja so nekega jutra barako obkolili Nemci. Poleg Marjana Fludernika in mene so aretirali še nekaj drugih. Peljali so nas na Gestapo v Kranj in od tam na sodnijo v Ljubljano, kjer smo bili kaka dva do tri tedne. Val aretacij se je pričel dejansko že v Ljubljani in je bil naperjen proti Slovenski legiji. Obtožili so nas, da smo hoteli prevzeti oblast in postati preveč samostojni, pa tudi tega, da smo brez dovoljenja prestopili nemško mejo. Skratka, niso nam več zaupali. Ne vem, da bi koga poslali v Dachau; od nas, ki smo prišli iz Kranja, niso poslali nobenega. Iz sodnije so nas poslali v domobranske zapore na ljubljanski grad. Tam smo bili marca, ko so Angleži bombardirali Ljubljano. Nato so nas ‘Kranjčane’ namestili v poseben prostor, kjer nas je zasliševal nemški oficir. Dobil sem vtis, da ni prav dobro vedel, kaj naj nas sprašuje, kaj naj počne z nami. Zagovarjal sem se, da sem vojak in izpolnjujem ukaze nadrejenih.
Ta zasliševanja so trajala do konca aprila, ko so nas premestili nekam v Trnovo, kjer smo[Stran 038] dočakali tiste, tako težko pričakovane besede: Prosti ste, svobodni! Takoj bi se vrnil v Horjul, svojo nekdanjo postojanko, a nisem imel prevoza. Ostal sem v Ljubljani in skupaj z valom domobrancev in civilistov, ki se je valil proti Tržiču, odšel na Koroško. Z bratoma Radom in Zdravkom sem se srečal šele na polju pred Tržičem, kjer so se poleg domobranskih utaborile različne vojaške enote.
3.1.2. Ko si nekdanji tovariši postanejo sovražniki
Povrnimo se v leto 1943 k mlajšim Božovim bratom: Radu (1924), Zdravku (1925) in Milošu (1927). Pri starem očetu Gabrčanu, kjer je devetletni Rado po smrti očeta našel svoj drugi dom, se je Rado razvil v pridnega in vztrajnega fanta; bil je vajen ubogati in delati, igre in zabave z otroki sosednjih domačij in sošolcev osnovne šole pri Sv. Lenartu so ga mikale kot vsakega otroka in odraščajočega, a delo je moralo biti prvo. Postal je živahen, drzen in iznajdljiv, a ob starem Gabrčanu tudi nekoliko samosvoj fant.
Ko je leto dni mlajši Zdravko pri Brodarju v Kranju odrasel v mladeniča in se je vnela državljanska vojna, se je tudi on zatekel v Rovt k staremu očetu, da se je tako kot Rado izognil vpoklicu v nemško vojsko.
To pa se ni posrečilo najmlajšemu Milošu, ki naj bi se izučil za krojača. Še ne sedemnajstleten je bil poslan na rusko fronto in jeseni 1944 je padel nekje pri Uralu.
Rado se je že leta 1941 seznanil s partizani, ki so se večkrat ustavljali pri Gabrčanu, podobno tudi Zdravko. V svoji mladostni zanesenosti, nepoučenosti in naivnosti sta se verjetno navdušila za lažne obljube gošarjev in nasedla sanjam o lepši prihodnosti, ki so jo ti obljubljali tudi njima. V gošarjih sta sprva videla le osvoboditelje naroda, morda pa tudi možnost za svoje lastno napredovanje. Prav gotovo pa so jima partizani prigovarjali, da sta se jima pridružila. Ker nista hotela v nemško vojsko, druge izbire niti nista imela.
Dvajsetletni Rado je prišel k partizanom januarja 1943 in dodelili so ga k četi Gorenjskega odreda, osemnajstletni Zdravko pa novembra istega leta. Vsa današnja partizanska literatura ju hvali, da sta bila ubogljiva, drzna, pogumna in iznajdljiva partizana. Še posebno se je s temi vrlinami odlikoval Rado. Oba sta hitro napredovala.
Partizani so vedeli za koristi, ki jih lahko imajo od njiju. Poznala sta vse hribe in gozdne poti daleč naokoli, tja proti Poljanski dolini, zlasti pa do Selške doline, Škofje Loke in naprej do Lesc ter od tam v Zgornjesavsko dolino. Rado je postal komandir kurirske karavle, pozimi 1944 pa je napredoval v člana Varnostne obveščevalne službe, nato v komandirja VOS-a, če lahko verjamemo partizanskemu piscu Jožu Vidicu.
Zdravko je bil kurir pri okrožnem vodstvu OF in KPS za Gorenjsko. Vodstvo je imelo svoje bunkerje in skrivališča v gozdovih Škofjeloškega hribovja. Pomladi 1944 so bili bunkerji posejani v Rovtu nad Sv. Lenartom vse proti Martinj Vrhu. Oba fanta sta te gozdove in poti dobro poznala, saj sta v njih tako rekoč zrasla. Leto in pol po nemški okupaciji v te gozdove ni bilo Nemcev, ker so proti Blegošu hodili po drugih poteh. Vodstvo OF in KPS v bunkerjih okrog Sv. Lenarta in Martinj Vrha je tukaj varno in brezskrbno živelo. Mnogi visoki funkcionarji so bili skoraj vsakodnevni gostje samotnih kmetij, ki so jim bile nekatere prav v teh krajih naklonjene.
V bližini Sv. Lenarta je imela t. i. gospodarska komisija Oblastnega komiteja za Gorenjsko več bunkerjev. (Podrobni opis krajev, ljudi in dogodkov, o katerih bomo danes govorili, najdete v knjigi Joža Vidica: Zločin pri [Stran 039] Lenartu, založba Borec 1974, str. 9–110. Iz omenjene knjige sem vse, česar mi ni povedal Bogov in Zdravkov brat Božo, izvedela tudi sama). Bunker v zemlji pod hlevom osamljene in težko dostopne Zakrašnikove domačije so uporabljali člani VOS-a za skrivališče in skladišče hrane. Ta dobro zakriti bunker na strmem pobočju v gozdu je nudil varno bivališče članom gospodarske komisije. Deset minut hoda od Zakrašnikove kmetije je bil podzemski bunker za člane rajonske gospodarske komisije. V bližini Zakrašnikove kmetije so bili še čevljarski bunker za čevljarje in njihovo delavnico, pa še bunker za sanitetni in pisarniški material. Gospodarska komisija ni pozabila niti na mesarski bunker z bivališčem za mesarje. Gospodarska komisija OF tudi ni pozabila na bunker za krojača krojaške delavnice v gozdu na Mladem vrhu. Med bunkerji gospodarske komisije je bil podzemni bunker vosovcev, ki naj bi jih vodil Rade, v bližini pa še baza za mobilizirance, lesena baraka za prenočevanje mobilizirancev, zbiranje prostovoljcev, kurirjev in obveščevalcev. Nad domačijo na Ojstrem Vrhu pa je bila sanitetna ambulanta Škofjeloškega odreda. Tako lahko preberemo v knjigi Jožeta Vidica Zločin pri Lenartu.
3.1.3. V čem je bil zločin?
Kdo je storil zločin, ki ga v omenjeni knjigi opisuje Vidic? Najprej si oglejmo, kaj se je dogajalo pri Sv. Lenartu zadnji teden maja leta 1944. Nekaj o tem, kolikor mu je znano, saj ga takrat ni bilo tam, nam bo povedal Božo, starejši brat Rada in Zdravka. Spoznali smo ga že v uvodu in videli, da se je v tem času zadrževal na domobranski postojanki v Suhem Dolu.
»Mama me je redkokdaj obiskala in takrat sva si povedala srhljive novice o partizanskih pobojih, ki so se množili po Gorenjskem in Škofjeloškem. Včasih sva si pisala dopisnice z domačimi novicami. Imela je tudi stike z Radom, kadar sta se srečala pri očetu Gabrčanu. Včasih se je spotoma oglasil Zdravko in pripovedoval o nevarnih kurirskih poteh, po katerih je vodil partizanske funkcionarje. Bilo mu je šele osemnajst let. Mama se je dobro zavedala, kako Zdravko pa tudi Rado nosita glavi naprodaj, saj je kar naprej slišala za nemške povračilne ukrepe, ki so jim največkrat botrovala partizanska izzivanja. Poznala je družine iz Lesc, Radovljice in okolice, ki so jih izgnali v nemška taborišča; vedela je, da se zapori v bližnjih Begunjah polnijo in da se [Stran 040] streljajo talci. Zelo se je žalostila zaradi najmlajšega Miloša, dečka še ne sedemnajstih let, ki je bil poslan na fronto na Ural. Mama je bila po srcu dobra, rada nas je imela in kot vsaka mati se je bala za nas, še posebej med vojno. Smilila se mi je, ker je morala sama prenašati vse skrbi in bojazni v težkih vojnih časih. Iz njenih pisem ali pogovorov z njo sem videl, da postaja njena skrb čedalje hujša.
Ali bi jaz lahko Radu in Zdravku pomagal, me je nekoč vprašala, ko me je obiskala v Suhem Dolu v domobranski postojanki. Menila je, da bi bila oba bolj varna, če bi se pridružila nam, domobrancem. Kako naj jima pomagam, sem se spraševal? Kakšne misli in načrte snujejo mame v glavah, samo da bi lahko pomagale svojim otrokom! Kako le si to ona predstavlja. Vedela je, da sem na postojanki nekako preskrbljen, da nisem tolikokrat v nevarnosti, kot sta Rade in Zdravko, in se mi ni treba klatiti z gošarji po gozdovih ter biti prepuščen na milost ali nemilost bodisi partizanom bodisi Nemcem. Nisem vedel, kaj naj storim, kaj o tem mislita onadva, če sploh vesta za mamine ‘načrte’ in njene srčne želje.
K odločitvi mi je kot nalašč pomagala Radova dopisnica, ki sem jo dobil lepega dne. Poročal mi je, kje se nahaja; da je pri partizanih, seveda ni omenil, ker je vedel za nemško cenzuro. Ni pa računal na partizansko! On, član VOS-a! Dogajalo se je, da so komunisti imeli na poštah svoje uslužbence, terence, ki so budno bedeli nad vsebino pisem in dopisnic, še posebej sumljivih oseb. Partizani so gotovo zvedeli, da sem jaz, nekdanji študent semenišča, kot so zame pravili, pri domobrancih. Kakšen odnos je torej med menoj in bratoma? Ali jima lahko zaupajo?
Na dopisnici, ki mi jo je pisal Rado, so bile nekatere besede ali deli stavkov črno prečrtani in povsem nečitljivi. Vedel sem, da so jo cenzurirali nemški uradniki. Še danes pa se zelo dobro spominjam čitljivega stavka: Ampak za komunizem se ne bom tepel!
Torej sta Rado in Zdravko končno le sprevidela! Zdaj bom dosti lažje ustregel zaskrbljeni mami. Vendar nisem pomislil, da ju lahko pobeg od partizanov stane glavo. Radu sem napisal zelo optimistično pismo, datirano 14. maja 1944.
Napisal sem mu, da sem vesel, da ga komunistična propaganda še ni čisto zbegala, čeprav mu ostaja še marsikaj nejasno. Opogumljal sem ga, da je odveč njegov strah, da bi nad našo domobransko postojanko prišle brigade in divizije s topovi. Sicer pa, naj pridejo. Zdaj da nismo več tako nebogljeni, kot so bili na Turjaku, danes imamo topove mi! Za konec sem mu napisal še nekaj nasvetov: Če hočeš odnesti celo glavo, Ti svetujem, da takoj prideš sem. Ne čakaj niti trenutka. Čeprav Ti mogoče kaka stvar ni jasna, pridi, boš videl, da imam prav. Nikoli Ti ne bo žal. Na koncu sem mu še razložil načrt, kakšno pot naj ubere , da bo čim hitreje in varneje prispel na postojanko v Suhi Dol. Pripisal sem še nasvet za Zdravka: »’Zdravko pa, če misli, da bi ne bil varen, naj tudi pride s teboj. Če pa misli, da lahko ostane in da bi lahko doma pri Gabrčanu kaj delal, naj ostane. Kakor sam ve, toda boljša je prva kakor zadnja. Če moreš, me še prej obvesti, da bom pripravljen. Prisrčno vaju pozdravlja Božo.’
Pismo sem oddal na pošto, ki so jo dostavljali do Potokarjevih.«
(Vidic trdi, da je pismo prinesla do Gabrčana mama, da bi ga sama izročila Radu.)
Mama je bila tiste dni pri očetu Gabrčanu v Rovtu, ker ga je večkrat obiskovala. Pri njem se je sestala z Radom in mu pokazala Božovo pismo. Zdravko je bil na svojih kurirskih poteh in ga ves ta čas ni bilo pri Sv. Lenartu, vedel pa je, kaj snujejo mama, Božo in Rado. Zato je Rado Božu odpisal tudi v imenu[Stran 041] Zdravka. Pismo je datirano z dnem 29. maja. Vendar Božo pisma ni nikoli prejel …
Povedali smo že, da je bil Rade po naravi drzen, pogumen in iznajdljiv; čudimo pa se, da je bil tako nepreviden in ni računal na vohune in izdajalce med partizani samimi. On, ki je poznal delovanje VOS-a! Vendar premalo! Radovo pismo Božu, ki ga Božo ni nikoli prejel in videl, danes citira le partizanska literatura, zato brat Božo ne ve, ali je verodostojno ali ne.
Med drugim naj bi Rado napisal bratu Božu na postojanko: »Prišla bova lahko, ker imava kurirske prepustnice in nama partizani ne bodo mogli delat kakih posebnih ovir. Morala v naši vojski je zelo slaba, vsak dan se vršijo pobegi in dezertacije iz naših bataljonov in čet … Civilno prebivalstvo se je tukaj že močno streznilo in je le še nekaj takih bajt, kjer se partizani vedno držijo … Pa tudi to vem, kje imajo terenski svoje bunkerje; tukaj okoli Sv. Lenarta imajo svojo glavno postojanko in se nahaja tukaj okrožna OF, rajonska OF, vsi okrožni in rajonski funkcionarji KPS, kar bi bilo potrebno vse poloviti in pobiti. Tukaj okrog se velikokrat zadržuje kaka brigada ali pa bataljon in ako boste prišli gor, se morate paziti, da vas ne bodo napadli, imajo namreč dobro obveščevalno službo, katero opravljajo tudi domačini, nekateri iz strahu, drugi pa tudi iz prepričanja. Stalno pa se držijo partizanske edinice v Martinj Vrhu, kjer jim gredo tudi ljudje zelo na roko. Boljše je to, da s tem nekoliko počakate, da midva prideva tja. Tistikrat pa bi bilo dobro, da bi bilo nekaj tisoč vojakov, da bi se vse eno noč napadlo, ker tudi Zdravko ve za vse glavne postojanke na Gorenjskem. Midva pa bova prišla tja najbrž konec tedna. Upam, da boš dobil to pismo v redu v svoje roke, obdrži pa to vse zase, ker se lahko najde tudi med nami kakšen izdajalec. Te pozdravlja Tvoj brat Rado.«
Ne čudi nas, da se je vohun in izdajalec našel!
Rado je v tem pismu omenil Leščana in prijatelja Murnikovih fantov iz otroških let Stanka Žagarja, zdaj Staneta, ki je bil komandir manevrskega bataljona pri Sv. Lenartu. Rado naj bi namreč v pismu brata Boža spraševal, če je Stane že v kakšni od domobranskih postojank, ker mu je ta pred časom zaupal, da bo tudi dezertiral in še štirje drugi, s seboj pa bodo prinesli mitraljeze, ki jih bodo zadnji večer pobrali v četi. Past, v katero se bo ujel Rado, je že nastavljena!
Stane Žagar je z lažjo prelisičil Rada in dobrosrčno mamo, saj Stane ni nikoli nameraval dezertirati. Staneta so vodilni v rajonski OF in KPS izbrali, da s svojimi vohunskimi in[Stran 042] lažnivimi spletkami ulovi Rada in mamo, kot bomo videli.
»Dobro smo poznali družino Žagarjevih iz Lesc,« se danes spominja gospod Božo Murnik. »Bili so poštena družina pridnega očeta in čevljarja Žagarja, ki je moral preživljati osem otrok. Stane je bil v tej družini nekakšna črna ovca in kvaril podobo te družine. Svoji mami je povzročal nemalo skrbi in bridkosti. Naša mama jo je dobro poznala in smilila se ji je.« Nekaj časa je bil Stane baje zaposlen v tovarni verig v Lescah, kjer mu delo ni prav nič dišalo. Vpoklicali so ga v nemško vojsko, a mu je uspelo kmalu pobegniti in zatekel se je v gozd; tam se mu ni nič hudega godilo. Pri partizanih je ostal do konca vojne, po vojni pa nagrajen z dobro službo, kjer je vohunil še naprej.
Mama se je z Radovim pismom za Boža pomudila zadnji teden maja pri očetu Gabrčanu. V bližini se je nastanil oddelek partizanov, med njimi je bil tudi Stane Žagar. Zvečer se pojavi pri očetu Gabrčanu in naši mami. »Mama ga je bila vesela,« mi je vedel povedati gospod Božo, »saj ga je poznala iz otroških let. Klepetali so o domačih novicah in tudi to mu je mama povedala, da so Nemci izgnali Stanetovega očeta, mamo, sestro in brata. Večji del pogovora je Stane porabil za tarnanje, kako hudo mu je pri partizanih, kakšne nevarnosti stalno nanje prežijo. Mami se je zasmilil in morda je v svoji poštenosti in naivnosti zaupala Stanetu, da nameravata pobegniti tudi Rado in Zdravko. Na to izjavo pa je Stane samo še čakal.
Kako pa nas z dogodki tega večera seznani Vidičeva omenjena knjiga? Še preden se je Stane Žagar sestal pri Gabrčanu z mamo Ivanko Murnik, so vodilni imeli miting, kjer je Anton Žbontar – Slavc, poveljnik VOS-a za Škofjo Loko, podučil Žagarja, kako naj mami toži o nevzdržnih razmerah v partizanski vojski in razočaranju nad njo in da je pripravljen pobegniti.
Kaj nam o tem pogovoru mame z Žagarjem pri Gabrčanu pove Vidic, ki ga je po vojni zapisal po pričevanju Staneta Žagarja in objavil v omenjeni knjigi? Poslušajmo: »V štabu bataljona sem predlagal, naj mi dovolijo, da grem na pogovor z Murnikovo. Razgrnil sem načrt, kako bom skušal v pogovoru z njo zvedeti, kaj misli o naši vojski, kaj o domobrancih, Nemcih in o tem, kdo bo zmagal in podobno.
Še istega dne, ko mi je štab bataljona dovolil, da govorim z Murnikovo, sem se napotil h[Stran 043] Gabrčanu. Ivanka Murnik me je poznala iz otroških let. Najino snidenje je bilo v vzdušju domačnosti, tako kot se srečajo stari znanci. Njene prve besede še danes pomnim: ‘Ali ti je znano,’ je dejala, ‘da so Nemci zaprli vašo družino in jo poslali v izgnanstvo. Izgnali so tvojo mamo, očeta, sestro Ivanko in brata Lovrenca. ki se je pred nekaj dnevi vrnil iz nemškega ujetništva’ … Murnikova je opazila, da me je novica močno prizadela. V trenutku sem pozabil, zakaj sem sploh prišel v tisto hišo. Načrti, kako bom skušal Murnikovo pretehtati, na čigavi strani je, so se razpršili. Mislil sem le na domače.
Če je Murnikova prej precej hladno pripovedovala novice iz Lesc, je sedaj spremenila ton in mi kot igralka na odru zašepetala: ‘Stane, ne bodi žalosten, čeprav je res, da so jih izselili zaradi tebe.’
Njene besede so me zdramile, ker je poudarila dejstvo, da so jih izselili ‘zaradi mene’. To mi je povrnilo razsodnost, da sem lahko sledil njenim besedam: ‘Saj starše vendar lahko rešiš, če se javiš Nemcem in zapustiš partizane’ … Preden sem prišel h Gabrčanu, me je resno skrbelo, kako naj napeljem pogovor. Zgodilo se je, kar sem najmanj pričakoval. Sama je začela polagati karte kot najslabši igralec.
Med nama se je razvijal približno takle pogovor: ‘Seveda bi rad rešil starše izgnanstva, saj sta oče in mati že v letih. Toda ne morem jih rešiti s tem, da bi se javil Nemcem, ker bi me obsodili na smrt. Sem nemški vojaški dezerter. Z dezerterji so Nemci neusmiljeni.’
Prisedla je bliže in me z zaupljivim glasom potolažila: ‘Če resnično to želiš, potem lahko tako uredim, da ne boš niti en dan zaprt.’ Glej jo, zlomka, kakšno moč ima ta ženska. ‘Tega ne verjamem,’ sem ji namerno odgovoril, ‘saj ženske v vojni nimate nobene veljave. ‘Stane, ti lahko rešiš sebe in svojo družino … Kdo pa pravi, da se javi Nemcem. Javil se boš mojemu sinu Božu, ki je domobranski oficir. Veš, včeraj sem ga obiskala. Pameten sin, zelo pameten. No, saj je lahko, ko pa je bil študent. On zagotovo ve, da partizani ne bodo zmagali.’ …
‘Kako pa se Rade in Zdravko počutita v partizanih? Že dolgo ju nisem videl. Bilo je lepo, ko smo se še kot otroci igrali na letališču v Lescah in nabijali žogo’, sem spremenil pogovor. ‘Vidiš, dobro da si me spomnil. Prav zdaj imaš priložnost zapustiti partizane. Rade in Zdravko že imata pripravljeno skupino, ki bo oborožena pristopila na stran domobrancev. Javili se bodo Božu. Še ti se jim priključi, ker dobro poznajo pot in imajo zveze. Saj veš, koliko gorja si prizadejal staršem. Zdaj lahko spremeniš usodo družine in svojo prihodnost.’
‘Rad bi osebno govoril z Radetom, da se o tem pogovoriva. Kdaj in kje ga lahko vidim?’ sem potegnil za trnek, ki ga je sama vrgla in se nanj tudi ujela. ‘Na mitingu. Zvečer bo v osnovni šoli pri Lenartu partizanski miting.’
‘V čigavi službi je ta ženska?’ sem razmišljal, ko sem zapuščal Gabrčanovo hišo. ‘Je samo zveza med sinom, ki je pri črni roki in sinovoma v partizanih, ali pa je prebrisana gestapovska kurirka, ki povezuje partizansko obveščevalno službo, domobrance, črno roko in gestapo?’«
Tako je o tem srečanju zapisal Jože Vidic v svoji knjigi Zločin pri Lenartu. Videli smo lahko, da je bil Stane Žagar tisti, ki je vrgel trnek in se je nanj ujela naivna, poštena in sinovoma, pa tudi Stanetu dobro hoteča mama Ivanka Murnik.
J. Vidic nas še naprej seznanja z dogodki. »Naslednji dan zvečer je bil res miting, toda Rada ni bilo. Zjutraj je bil Žagar poslan k Gabrčanu z nalogo, da mamo Ivanko poprosi, da zanj napiše sinu Božu priporočilno pismo, Rada pa prepriča, da so za prehod na stran domobrancev pripravljeni tudi njegovi fantje. Radu je tožil nad zlo usodo: ‘Ti mi groziš, oni mi grozijo. Če v štabu zvedo, me bodo ustrelili, če me dobijo Nemci, me bodo tudi obsodili na smrt. Kot kača sem zlezel v precep. Rade, ti moraš govoriti z mojimi fanti. Naj se sami prepričajo, da govorim resnico. So popolnoma zanesljivi, sicer jaz ne bi več nosil glave na ramenih. Sedaj je moje življenje v tvojih rokah.’ – ‘Pa jih pripelji,’ je nejevoljno zamrmral Rado.’« Tako J. Vidic.
Žagar in partizanski funkcionarji so potrebovali še pisni dokumet Radovega izdajstva. Zato so potem, ko so že aretirali Rada in mamo ter pri njej našli Božovo pismo za Rada in njegov odgovor Božu, verjetno prisilili Rada, da je napisal še kratko obvestilo za Boža v domobransko postojanko. J. Vidic nas seznani še s tem obvestilom: ‘Dragi brat, tu ti pošiljam moje prijatelje, ki so šli na svojo željo stran od partizanov. Uvrstite jih v svoje enote, ker so zanesljivi fantje. Z akcijo na tem teritoriju počakaj še kakih štirinajst dni, ker bom z malo vojske polovil vse funkcionarje v enem večeru. Rado.’ »
»Ta pripis je popolna laž!« je danes ogorčen Radov brat Božo. »Če je to res pisal Rado, so ga v to prisilili!«
[Stran 044]
Iz nadaljnega Vidičevega pripovedovanja zvemo, da so medtem, ko je bil Žagar še na pogovoru z Radom pri Gabrčanu, njegovi ‘zanesljivi fantje’, ‘najboljši borci in člani SKOJ in partije’, pod vodstvom oficirjev manevrskega bataljona, oboroženih z brzostrelkami, obkolili Gabrčanovo hišo tako, da jih iz hiše niso mogli opaziti. Z Žagarjem so se dogovorili za znamenje, kdaj lahko stopijo v akcijo. Sklenjeno je bilo, da jih bo Žagar poklical šele takrat, ko bo zagotovo vedel, da je napisano zgoraj omenjeno obvestilo za domobrance. Na dogovorjeno znamenje so se hiši približali z zadnje strani.
Mamo Ivanko so aretirali v trenutku, ko je skušala vreči Božovo in Radovo pismo v ogenj. Načelnik VOS-a Slavc, Radetov predstojnik, je tega vprašal, zakaj ni pri svoji skupini v bunkerju. Njega in mamo so zvezali in odgnali. Anton Žbontar – Slavc je takoj po teh dogodkih izdal še odlok za aretacijo Radovega brata Zdravka.
Stane Žagar je izjavil, kot lahko preberemo pri Vidicu: »Moja naloga je bila opravljena. Šele nadaljni razvoj dogodkov je pokazal, da smo z Radetovo aretacijo preprečili največjo vohunsko spletko blejskega gestapa leta 1944 na Gorenjskem.« Brat Božo se danes ob tej izjavi le nasmehne, saj niti gestapo niti Črna roka nista imela nič pri tem, če sta Rado in Zdravko hotela pobegniti od partizanov in prestopiti k domobrancem, saj so bili prebegi pogosti. Res pa je, da je skupaj z njima hotel pobegniti še njun tovariš, neki Danilo, kot ga omenja Vidičevo pisanje.
Številni soborci, ki so se bojevali s Stanetom Žagarjem, so pripovedovali Vidicu, kako ‘hraber borec je bil Stane in da je imel sedmi čut za odkrivanje sovražnika.’ (O njegovi ‘hrabrosti’ so se lahko prepričale številne civilne žrtve njegovega divjanja po Poljanski in Selški dolini med vojno. Ko pa je po vojni Žagar postal komandir milice v Preddvoru, so lahko tu mnogi civilisti na lastni koži občutili njegov ‘sedmi čut za odkrivanje sovražnika’).
3.1.4. Rade je delal, kar so ga naučili pri partizanih
Toda vrnimo se k Radu in mami. Aretirali so ju 29. maja in ju odgnali v štab bataljona v Martinj Vrh, kjer je imela svoj sedež Varnostna obveščevalna služba za Gorenjsko. Radu so ob aretaciji vzeli puško.
Ob pisanju članka Janka Mačka ‘Razvaline in grobovi namesto obljubljene svobode’ v Zavezi št. 55, kjer avtor opisuje medvojne dogodke pri Sv. Lenartu, so nekateri takrat še živeči domačini J. Mačku povedali, da so Rada zaslišali in mučili še isti večer v Gdelovi hiši. Obesili so ga tako, da se je s prsti nog dotikal tal in ga pretepali. Mama je morala to gledati. Ko so ga spustili na tla, je skušal pobegniti, vendar so ga obvladali. Še isti večer so oba z materjo odpeljali v Martinj vrh in ju zaprli v opuščen bunker nedaleč od Muštrove domačije.
Kaj pa o teh dogodkih pove Božo? »Rada in mamo so pri zaslišanju zelo mučili. Sledove mučenja, pretepeno, podpluto telo, mi je Rado kasneje sam pokazal. Kako so mučili mamo, mi Rado ni povedal, kako in kdaj so jo ubili, pa ni vedel. To sem zvedel šele po vojni, ko sem bil v zaporu v Šentvidu. Eden od domačinov, ki je hodil v zapore, me je nekoč izzivalno vprašal: ‘Ali veš, kako smo ubili tvojo mamo?’ Molčal sem. ‘S puškinimi kopiti smo jo pobili,’ je bahavo priznal. Glasno sem jokal, ko sem to zvedel. Stara je bila 49 let. Nikomur ni storila ničesar žalega. Še danes ne vem, kje je strohnelo njeno telo.« Razumljivo, da pri Vidicu o vsem tem, kar je sledilo aretaciji Rada in mame, ni zapisana niti besedica.
»Ko sta naslednje dneve in noči po aretaciji in mučenju Rado in mama zvezana ždela v zastraženem bunkerju,« nadaljuje Božo,»je bilo obema jasno, da čakata le še na smrt. Rade, drzen in iznajdljiv kot vedno, se s to mislijo ni mogel sprijazniti. Mislil je na beg: če se mu beg ne posreči, bo na istem, kot je zdaj. Mama je bila zaradi pretepanja, lakote in žeje ter naporne hoje v oddaljen Martinj Vrh preveč slabotna, da bi lahko pobegnila skupaj z njim. Naj zbeži sam, mu je prigovarjala, saj je vedela, da bi mu bila na begu samo v napoto. Morda je tudi upala, da nje ne morejo kar brez razloga ubiti, saj je želela sinovoma le dobro.
Rado je prelisičil stražarja, da mora na potrebo. Ta mu je dovolil. Rade je planil nanj, pričela sta se ruvati in Radu se je posrečilo dobiti stražarjevo puško, ustrelil je stražarja in zbežal. Njegov cilj je bila Gorenja vas. Vendar je na poti naletel na patrolo dveh partizanov. Lagal jima je, vendar sta zahtevala, da mora z njima. Rado je vedel, da je spet tam, kjer je bil. Ponovno je beg edini izhod, da se reši. Toda zdaj ima orožje. Po kratkotrajnem ruvanju je ustrelil oba partizana in pribežal do Gorenje vasi, odkoder se mi je javil po telefonu iz domobranske postojanke. Zvedel je, da je tudi njegovemu prijatelju, baje nekemu Danilu, beg uspel.
[Stran 045]
Z Zdravkom sem govoril kasneje. Tudi on se mi je javil z domobranske postaje, kamor se je zatekel po uspelem begu.«
Ko sem med najinim pogovorom gospodu Božu omenila, da morda mame ne bi ubili, če Rade ne bi zbežal, se mi je grenko nasmehnil in zmajal z glavo: »Danes si nihče ne more predstavljati, s kakšno lahkoto se je takrat pobijalo.«
»Osemnajstletni Zdravko,« se spominja naprej gospod Božo Murnik, »je bil nekoliko manj drzen kot brat Rado, a dobrodušen fant.« (Partizanska literatura ga hvali, da je bil zanesljiv in vesten kurir.) »Sčasoma je uvidel, da kurirji s svojimi napornimi in nevarnimi potmi pomagajo komunističnim borcem, ki brez kompromisa pobijajo svoje nasprotnike v boju za oblast. Kurirji naj o tem ne bi nič vedeli in dejansko niso vsega vedeli, toda marsikaj so pa le.«
Ko je nekje na kurirski poti partizan aretiral Zdravka, da ga pelje h komandirju Slavcu, je Zdravko takoj vedel, da je Radov prebeg k domobrancem propadel. Stražarju je rekel, da mora na potrebo. Dobro je poznal teren in poti, zato je verjetno premišljeno izbral kraj, kjer bo najprimernejše, da pobegne. Skočil je v hosto in jo ucvrl po strmini navzdol, stražar je streljal za njim, a ga ni zadel. Srečno je prišel do domobrancev v Gorenji vasi.
Brat Božo nas še naprej seznanja z nadaljnjo usodo obeh bratov. »V Gorenji vasi so ju Nemci zaprli, naredili zapiske in ju z drugimi ubežniki poslali na Bled, kjer je bil sedež nemškega poveljstva za Gorenjsko. Razumljivo, da so ju Nemci do potankosti zaslišali in da sta povedala le tisto, kar ju je najmanj obremenjevalo, zato Rado ni povedal, da je bil pri VOS-u. Toda kar sta vedela, sta morala povedati. Gestapo je bil trd zasliševalec in prav tako krut maščevalec. Z Bleda sta se čez nekaj časa vrnila v Škofjo Loko in poslali so ju na domobransko postojanko, zdi se mi da v Sopotnico pri Škofji Loki. Do konca vojne smo se le redkokdaj videli in slišali. Iz Radovega govorjenja sem spoznal, da so ga mučenje, lažno natolcevanje zasliševalcev in predvsem mamina smrt zelo prizadeli. O partizanski junaški borbi je imel odslej najslabše mnenje.
Stari oče Gabrčan dolgo ni dojemal, kaj se med vojno dogaja. Ni vedel, da Rado in Zdravko nameravata prebegniti k domobrancem. Tudi ni razumel, zakaj so tistega večera[Stran 046] partizani aretirali Rada in mamo, ju odgnali in mučili, kot se je takoj razvedelo. A so se partizani maščevali še nad njim: hodili so ga pretepat in ga povsem izropali. Umrl je v revščini in zapuščenosti eno leto po vojni. »
Po vsem napisanem se lahko vprašamo, kdo je zakrivil večji zločin pri Sv. Lenartu: borci s svojimi spletkami, lažnim natolcevanjem, mučenjem in pobijanjem ali pa Murnikovi trije: mama in njena sinova, ki sta hotela prebegniti k domobrancem? Če je bila partizanska vojska prostovoljna in ilegalna, ne moremo govoriti o dezerterstvu! Kdo je sprožil nadaljnji plaz pobijanja?
V članku smo že zapisali, kdo se je zadrževal v bunkerjih v Rovtu in Martinj Vrhu. Razumljivo, da so se po Radovem pobegu člani Gospodarske komisije in posamezni funkcionarji preselili v druga skrivališča. Ker pa se naslednjih štirinajst dni ni nič zgodilo, so se nekateri spet vrnili. »Kako so bili nepremišljeni,« ugotavlja danes gospod Božo. »Lahko bi računali s tem, da so Rada in Zdravka Nemci o vsem zaslišali! Morda pa vsi niti vedeli niso, da je Rado zbežal in ostal živ, prav tako Zdravko. Zelo verjetno tudi niso vedeli, da Nemci pripravljajo že dolgo načrtovano hajko … «
Naredili so jo 11. junija 1944 v zgodnjih jutranjih urah. Rado je moral z njimi, da jim pokaže pot in lokacijo bunkerjev. Bratu Božu je Rado kasneje povedal le za napad na bunker v bližini Zakrašnikove domačije. Bunker s čevljarsko delavnico in sanitetni bunker sta ostala nepoškodovana, prav tako baraka za novince. Jože Vidic v svoji knjigi omenja, da je Rado na zaslišanjih ob koncu vojne povedal, da ljudje iz teh bunkerjev niso njemu storili nič žalega, zakaj bi torej on njim škodoval? Kmet Zakrašnik je do konca življenje trdil, da Rado ni izdal nobenega od bunkerjev. Nekateri so mislili, da je za skrivališča po Rovtu lahko povedal tudi kdo drug. Vidic sam trdi, da stražarjev pri gospodarskem bunkerju ni ubil Rado, ampak po vsej verjetnosti nemški vojak. Od devetih ubitih v različnih bunkerjih, na katere so vrgli Nemci bombe, je bilo nekaj terencev in nekaj članov gospodarske komisije, kot nas seznani J. Vidic. Brat Božo ve povedati, da Rado nikoli ni odobraval ropanja pri kmetih, saj je sam izkusil, kako se mora kmet namučiti za svoj pridelek, da preživi on in družina. Zato je že takrat, ko je bil partizan, skrivaj obveščal kmete, ki so jih partizani nameravali oropati. Obilica hrane v gospodarskih bunkerjih ga je motila, medtem ko so mnogi kmetje stradali.
Omenili smo že, da je mesec dni po teh pretresljivih dogodkih poveljnik Lojze Bastič premestil Boža nazaj v Horjul, kjer je ostal do pozne jeseni in je dočakal konec vojne v Ljubljani, brata Rado in Zdravko pa v svoji domobranski postojanki.
(Nadaljevanje zgodbe s prisilno vrnitvijo iz Vetrinja in Boževim begom iz zapora bomo objavili v naslednji, septembrski številki Zaveze.)
4. Spoznanja
4.1. Kako sem gradil socializem
Erik Krisch
4.1.1.
Moj oče Georg Krisch je bil pripadnik etnične skupine kočevskih Nemcev, ti so v 14. stoletju kolonizirali današnje kočevsko. Od leta 1932 do 10. maja 1945 je bil najemnik restavracije v hotelu Slon. Moja mati Marija Krisch, roj. Skapin, je bila Slovenka, njena družina je bila delavska in že pred letom 1939 ogreta za levičarske ideje. Njena brata sta umrla v času II. svetovne vojne. Eden od bratov, Rajko, rojen leta 1907 (po njem se imenuje ulica v Ljubljani), je bil kot talec ustreljen v Gramozni jami s strani italijanskega okupatorja 29. septembra 1942. Njegovo truplo smo lahko videli 1. 10. 1942 in v trenutku, ko sem videl truplo svojega strica v leseni krsti, zbiti iz surovih smrekovih desk, so se slišali streli iz Gramozne jame. Takrat so v gramozni jami ustrelili Hinka Smrekarja. Drugi materin brat Karlo pa je umrl v taborišču Dachau 1945 po ameriški osvoboditvi taborišča.
Bratranec Leon Skapin rojen v letu 1918, sin mamine sestre Julijane, je padel kot politkomisar Kokrškega odreda dne 14. 09. 1942 v Udnem Borštu pri Strahinju, ko je šel v akcijo s četovodjem Permetom. Na Gorenjsko je šel kot prostovoljec junija 1942 z mesta politkomisarja Dolomitske čete. Pred odhodom v partizane je bil sekretar Partije na tehnični fakulteti. Pred nekaj leti sem izvedel od zanesljive osebe, da so žrtvovali celo četo, samo da se je partija znebila Leona, ker so ga imeli za vojvodo.
Teta Julijana (Julka, mati padlega partizana in aktivistka NOB v ilegali) in Betka (žena strica Rajka ustreljenega sekretarja KP Rožne Doline) sta bili od leta 1942 do kapitulacije Italije najprej v zaporu v Padovi in nato do kapitulacije Italije v konfinaciji v kraju Casacalenda okraj Campobasso, v Apeninih. Po kapitulaciji Italije sta prišli peš v Ljubljano. Potovali sta skozi Ancono v času, ko so zavezniki to mesto bombardirali. Obe sta se po vrnitvi v Ljubljano zaposlili v restavraciji mojega očeta. Hčerka strica Rajka Erika je živela pri nas v času, ko je bila njena mati Betka odsotna.
Ko se je vojna končala, sem bil star 14 let. Očetova restavracija je postala menza Propagandne komisije IOOF in oče je ostal pri 54 letih brez premoženja. Sem pa svojo vero v socializem očetu izrekel v stavku: »Oči, ne sekiraj se, zgradili bomo socializem!« Kakšna naivnost mladega fantiča!
Kljub temu, da smo ostali brez premoženja, smo nekako le preživeli, zahvaljujoč delu in pomoči poštenih komunistov, ki niso pozabili očetove materialne podpore OF. Med temi sem hvaležen Zorki Čekič, ki je bila prijateljica mojega padlega bratranca Leona; oba sta bila študenta kemije. Ona je delovala kot ilegalka v Ljubljani in na njeno prošnjo je oče stopil v Kulturbund in s tem je bil manj sumljiv okupatorjem, ponoči pa so v restavracijskih prostorih pogosto prenočevali ilegalci in dobivali hrano. Enako so se v našem stanovanju v Gregorčičevi ulici 17/c dobivali ilegalci in se tudi hranili. Oče v svoji pritožbi na odločbo o zaplembi premoženja po Federalni zaplembni komisiji (AVNOJ) navaja po vrsti, kateri ilegalci so uživali njegovo gostoljubje: to so bili Vida Tomšič, Česnik Milan, Bračič Avgust, Kurnik Viki, Bravničar Dušan, Ziherl Branko, Mišica Lado, Flajs Sonja. Na sestanke so prihajali s Čekič Zorko, Skapin Rajkom in Leonom.
Kot sem omenil, je moj oče 10. maja 1945 ostal brez zaslužka, še več, v avgustu tega leta je v naše najemniško stanovanje prišla komisija Okrajne zaplembne komisije in temeljito popisala ves inventar do zadnjega robčka. Ta zapisnik je služil pri izdaji odločbe o zaplembi premoženja po sklepu AVNOJ-a državljanom SFRJ nemške narodnosti. Oče se je na odločbo pritožil in po letu dni je sodišče sklep preklicalo. Uspešna pritožba ne bi bila mogoča brez prič in te so bile med drugimi Flajs Sonja in Čekič Zorka, obe v tistem času zaposleni v administraciji UDBE ter Avgust Bračič.
Tako smo začeli graditi socializem kot predhodnico komunizma, v katerem naj bi bili vsi enaki, ko naj bi prispevali po zmožnostih in jemali po potrebi!
Mleko smo imeli v tistem času na karte kakor tudi blago za obleko. Spomnim se, kako sem po Ljubljani srečeval moške v oblekah iz enakega blaga: vsi so nosili majhen belo-rjav karo.
Socializem smo gradili tudi z mladinskimi delovnimi brigadami. V letu 1947 sem bil v brigadi v Kočevskem Rogu (Kragulji Vrh), kjer smo gradili gozdne ceste za odvoz lesa.
Komandant delovne brigade v Bazi 20 je bil partizan s partizanskim imenom Merjasec.[Stran 048] Hrana je bila obupna: polenta, marmelada, golaž iz konzerv, voda iz cistern.
Poklicno pot sem začel v Inšitutu za avtomatizacijo-Iskri, nadaljeval v Tovarni elektroporcelana na Izlakah (vodil sem modernizacijo tovarne, ki je z 80 % več zaposlenih za 4x povečala proizvodnjo). Kasneje sem v izvozno-uvoznem podjetju Commerce vodil oddelek, ki je bil med tremi najuspešnejšimi, vodil sem TOZD Narta v DO Ilirija, ki je bil drugi po akumulaciji v SOZD-u Kemija. Na koncu kariere sem se zaposlil v zunanjetrgovinskem oddelku Slovenijalesa, kjer sem v letu 1989 izpeljal posel in podpisal pogodbo z Južnokorejskim proizvajalcem avtomobilov Hyunday. Slovenijales je iz naslova te pogodbe pridobil 9 mio USD provizije v enem letu. Tu ne morem mimo doživljanja težkega obdobja pred upokojitvijo, ko so za bivšega predsednika izvršnega sveta občine Bežigrad Branka Drobnjaka našli delo v funkciji direktorja Sektorja za mednarodno posredovanje, ki mi je po sklenjenem poslu s Hyundajem nenehno očital, naj kaj delam, sam pa je hodil okoli prijateljev po bankah in pridobil kredite za odkup certifikatov, kar je bila osnova za njegovo bogatitev.
Svoje družbenopolitično delovanje sem omejil na šport, udejstvoval sem se pri plavanju in hokeju na ledu.
Po letu 1974 se je v gospodarstvu sčasoma uveljavljalo dejstvo, da ni tako pomemben finančni dosežek tvojega dela kot večja aktivnost v politiki. Karieristi so se pričeli uveljavljati.
Lahko rečem, da nam v gospodarstvu ni bilo lahko. Posebno težko je bilo v času po uvedbi delavskih amandmajev in predvsem uvajanje ZZD, s čimer se je gospodarstvo s TOZD-i razdrobilo na majhne enote in končno zaradi sebičnosti in zavisti propadlo. Ugovori niso bili dovoljeni in že v kali zatrti.
V ekonomskem smislu je bil naš dosežek to, da smo v letu 1945 za 1 dinar dobili 2 avstrijska šilinga, leta 1989 pa smo dali za en avstrijski šiling 16 dinarjev.
V prelomu iz sedmega v osmo desetletje prejšnjega stoletja sem izstopil iz partije; preveč smo se oddaljili od osnovnega ideala in nisem hotel več sodelovati.
Po osamosvojitvi in sestopu iz oblasti smo z ustavo uvedli parlamentarno demokracijo, katere rast je težka in se je zanjo treba boriti pošteno in odkrito.
Toda poštenje in odkritost so redke lastnosti našega vsakdana. Z osamosvojitvijo so počasi prihajale na svetlo informacije o našemu socializmu s »človeškim obrazom«.
Skušam si razložiti, zakaj je naš narod danes videti bolj razdvojen, kot je bil pri referendumu v letu 1991, skušam razumeti to in mislim, da je resnica v pomanjkljivem vedenju o dogodkih med drugo svetovno vojno in letih totalitarnega režima do 1991, ko smo se osamosvojili.
Z osamosvojitvijo smo dobili možnost, da spoznamo resnico o teh dogajanjih. Ker sem v svojem življenju vedno težil po osebnem napredku, sem intenzivno pričel iskati dejstva in nove informacije. Naročal sem se na vsak nov časopis na našem trgu, Slovenec, MAG, Jutranjik, Reporter, Demokracijo, Ampak. Bral sem knjige avtorjev, ki opisujejo to obdobje na osnovi svojih izkušenj in svojega videnja.
Po osamosvojitvi Slovenije je Partija uveljavila strategijo zanikanja obstoja revolucije in totalitarizma in ugotovimo lahko, da je bila ta strategija uspešna – marsikdo danes ne ve, da smo do leta 1991 živeli v totalitarnem režimu. Pa smo.
[Stran 049]
Pojem totalitarizem je v slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen takole: družbena ureditev, ki celotno družbeno in osebno življenje državljanov nasilno enoti in podreja ciljem državnega vodstva.
Širša opredelitev znanih strokovnjakov (Lawrence Aronsen, Karl Popper, Hannah Arendt, Carl Friedrich, Juan Linz) se glasi, »totalitarizem je poskus mobilizirati celotno populacijo v podporo uradne državne ideologije in preganjanje aktivnosti, ki so usmerjene proti ciljem države, totalitarizem sproži represijo in državni nadzor gospodarstva, sindikatov, cerkve in političnih strank. Totalitarni režimi ali gibanja se obdrže na politični oblasti s pomočjo tajne policije, propagande s strani države kontroliranih medijev, kultom osebnosti, regulacijo in restrikcijo svobodne diskusije in kritičnosti do enopartijske vladavine ter z uporabo nadzora množic in široko uporabo taktike terorja.«
Republika Slovenija v sklopu SFRJ do leta 1991 skorajda v celoti ustreza zgoraj opisanemu razširjenemu pojmu.
– Mobilizirati celotno populacijo v podporo uradne državne ideologije.
– Politične stranke niso bile dovoljene.
– Imeli smo plansko gospodarstvo, ki ga je partija z reformami neuspešno skušala obdržati pri življenju.
– Imeli smo tajno policijo z imenom UDBA, ki se je po osamosvojitvi preobrazila v policijo s posebnimi nalogami in z nespremenjeno kadrovsko zasedbo.
– Sindikati so po nalogu partije nadzirali po partiji nastavljene direktorje.
– Imeli smo s strani države kontrolirane medije, ki se še danes niso izvili iz starih spon.
– Cerkev je bila preganjana kot državni sovražnik št.1, duhovščina je bila strogo nadzorovana ter pogosto sodno preganjana.
– Imeli smo kult osebnosti maršala Josipa Broza Tita, ki se je po osamosvojitvi preselil na »novega« voditelja, Milana Kučana.
– Imeli smo zloglasni člen 133. Kazenskega zakonika.
– Imeli smo nadzor množic z uporabo taktike prikritega terorja.
Od ciljev in parol, ki jih je postavljala Partija, smo dosegli malo, predvsem pa ne bratstva, enakosti in svobode.
Celotna struktura družbe se je gradila do vseh podrobnosti načrtovano in nadzorovano. Bistveni del te strukture so bili kadri, ki so svoj materialni in družbeni vzpon pridobili z zvestobo Partiji in z zavestnim odrekanjem osebni svobodi govora in mišljenja. Rezultat je bil, da so v glavnem vsi mislili enako in s tem ni mislil nihče, uveljavila pa se je mentaliteta preračunljivega koristoljubja in laži v medosebnih ter družbenih odnosih. Ta družbeni etos se je gradil 45 let in prehod v demokracijo in tržno gospodarstvo ga sam po sebi ni mogel in ga ne bo mogel razgraditi, saj že po inerciji ohranja večino realne družbene moči (gospodarstvo, mediji, državna uprava, sodstvo, šolstvo, sindikati), prek vzgoje in selekcije pa se v veliki meri tudi sam obnavlja.
V letih naše samostojne države ostaja ta družbena struktura v grobem nespremenjena, ob poskusih, da bi dali možnost ljudem drugačnega svetovnega nazora, pa so mediji dvignili vik in krik o preganjanju drugače mislečih.
Kako se je to moglo zgoditi? Daljnega leta 1992 sem v Slovencu objavil svoje razmišljanje, da je tolikokrat poudarjeni »Sestop z oblasti« zgodovinska prevara stoletja. Nič niso sestopili, ampak so vsi pomembni partijski funkcionarji obdržali svoje položaje. Zaradi zasidranosti v zavesti ljudi so pri vsakokratnih volitvah s[Stran 050] pomočjo medijev uspeli doseči medijski umor konkurentov na volitvah.
Nismo izvajali lustracije, kot v nekaterih drugih bivših komunističnih diktaturah (npr. Poljska, Češka … ).
V naši državi visoki politični funkcionarji KPS zasedajo pomembna mesta in v parlamentu slišimo, da nas ti poslanci KP – po nekajkratnem preimenovanju v današnjo SD – učijo demokracije.
Tu je razlika med nami in recimo Čehi, ki so imeli za predsednika političnega zapornika, pisatelja Vaclava Havla, mi pa komunistične funkcionarje Milana Kučana, pokojnega Janeza Drnovška in sedaj Danilo Türka.
V spominu mi je ostal intervju, ki ga je na Radiu Slovenija pred leti imela neka novinarka z veleposlanico Češke republike. Dolgo časa je skušala dobiti od veleposlanice odgovor na vprašanje, ali sta Vaclav Havel in Milan Kučan prijatelja, veleposlanica se je na vse mogoče načine branila odgovoriti pritrdilno in končno odgovorila, da sta državi v prijateljskih odnosih in s tem tudi predsednika v dobrih odnosih. Novinarka ni razumela, da češki predsednik, ki je bil zaradi komunistične diktature več let zaprt, ne more biti prijatelj z bivšim generalnim sekretarjem KPS.
Ob prevzemu predsedniškega mesta v demokratični Republiki Sloveniji je sicer lahko zamrznil svojo partijsko knjižico, ne pa svojih moralnih vrednot in osebnostnih lastnosti, ki so mu pomagale povzpeti se do mesta generalnega sekretarja KPS. Ves čas svojih dveh mandatov se je upiral pluralizaciji medijev z razlago, da ne potrebujemo pluralnih medijev, kajti obstoječi so notranje pluralni. Dr. Ciril Ribičič, tudi nekoč sekretar CK KPS, je ustavni sodnik.
Dr. Ljubo Bavcon, upokojeni »zaslužni« profesor na pravni fakulteti, ki je že malo v letih (mimogrede: na pravni fakulteti ima veliko pisarno, ki jo občasno obišče, medtem ko se mlajši profesorji stiskajo po dva v majhnih pisarnah), je bil v rajnki totalitarni SFRJ varuh človekovih pravic in se v času te svoje funkcije nikoli ni postavil za preganjane po čl. 133 KZ, sedaj pa razpravlja o človekovih pravicah in demokraciji.
Tu bi lahko nanizal vrsto pomembnih ljudi, ki kot po diktatu dajejo izjave o tem, kako je bilo v preteklosti bolje, kot je danes.
Bodi dovolj!
Nacizem je imel svoj Nürnberg, mi pa bomo imeli težavo sprejeti resolucijo o komunizmu, ki jo je na predlog EPP /Europen peoples Party/ sprejel Evropski parlament. Ena od alinej te resolucije piše:
Nevarnost, da totalitarni komunistični režimi (kar je Slovenija imela) ponovno pridobivajo na moči, še ni izginila in ta ideologija nadaljuje z ogrožanjem svetovnega miru in svobodnega razvoja narodov.
Omenjena vrhnja plast družbene strukture ima veliko podporo v povprečnem Slovencu, ki se je naučil misliti enako, se pravi ne-misliti, in tako pomaga pri strategiji lažne zastave, kar je stara praksa komunizma (Marx, Engels, Komunistični manifest), prikrivati resnične namene.
Partija je za svoje delovanje izrabljala različne osebnosti, kot na primer priznanega filozofa dr. Slavoja Žižka, ki mu leta 1973 ni dala službe, v letih vladavine LDS pa ga deklarirala kot svojega ideologa. On vidi svojo vlogo takole: »Zapravljal sem čas, … , jaz želim, da bi moje ime povsem izginilo iz te godlje.«
Ves čas po osamosvojitvi pa Partija usmerja pozornost prebivalcev slovenskega intelektualnega in moralnega močvirja na obdobje druge svetovne vojne, desnica se je ujela v to politično igro.
[Stran 051]
Namen partije je bil ves čas naše mlade države vplesti desnico v to neenakovredno politično igro in s tem odvrniti pozornost državljanov od obdobja po letu 1945. S to predpostavko se je lahko po letu 2004 in takrat izgubljenih volitvah ponovno vrnila na oblast, tudi z uporabo montiranih laži ob masovni podpori medijev.
Prehod politične moči v kapitalsko se je v Sloveniji zgodil načrtovano. Partija je v tem obdobju izgubila svojo verodostojnost. Notranjega sovražnika, ki mu je v revoluciji zaplenila premoženje, t. j. meščanstvo, trgovce, cerkev, v demokraciji pač dopušča, je pa pomagala ustvariti sloj bogatašev, ki svojega bogastva ni ustvaril z delom, temveč s špekulacijami, notranjimi informacijami in s pomočjo ugodnih kreditov, ki so se delili v krogu posvečenih.
Boli me, da so bile žrtve, ki jih je dala naša družina za ideale, v katere so verjeli, tako nekoristne ter da je partija omogočila posameznikom bogatenje preko vseh mer in na moralno tako sporen način.
Ob spoznanju, da so očetu odvzeli vse, kar je s trdim delom in svojo sposobnostjo ustvaril od leta 1905, ko je kot 14-letni mladenič prišel s kmetov v Ljubljano, do svojega 54. leta in ko vidim, kako so moji trije sorodniki žrtvovali najdražje, kar ima človek, to je svoje življenje za ideale Partije, me preveva globoka žalost ob misli, kako brezsmiselna je bila njihova žrtev. Partija pa je tista, ki je te ideale izdala.
Da je bilo obdobje 45 let totalitarnega sistema uspešno pri vzgoji ljudi, kaže tudi primer gospe dr. Zdenke Čebašek–Travnik, dr. med. Gospa varuhinja človekovih pravic, ki je bila zelo delovna in uspešna na svojem področju – psihiatriji, s številnimi strokovnimi objavami, zdaj pa s svojim delovanjem kaže, da nima enakih meril za vse. Ljudi deli na naše in vaše. Poškodovala jo je totalitarna vzgoja.
Mediji po zadnjih volitvah nadaljujejo s pljuvanjem po tistih, ki mislijo drugače od enoumne predstave, ki jo imajo ljudje še vedno v svoji zavesti. Najbolj aktivnih 571 je srečnih, ker jim ni kratena svoboda pisati nesmisle, naučene v rdečem lemenatu, FDV.
Kljub žalostni medijski sceni še obstaja upanje za postopen nastanek medijskega pluralizma. V Poletu 2 (23. 10. 2008) sem z veseljem prebral prispevek Primoža Kališnika »Zbogom moč«, ki kaže, da niso vsi novinarji takšni kot duševno pohabljenih 571.
Počutim se nekako v ilegali kot v času okupacije, ko smo po zidovih pisali OF in stresali listke v strahu, da nas zaloti kakšna okupatorjeva patrulja, le da so sedaj okupatorji duha Slovencev komunisti.
V času revolucije, ki sovpada s potekom druge svetovne vojne, in letih po njej smo vzgojili generacije, katere so učili le eno resnico. Te so jo sprejele brez kritičnega odnosa do povedanega. Poslušnost, prilagodljivost, povprečnost so bile vrednote, s katerimi se je z malo dela relativno dobro živelo. To obdobje ni bilo za ambiciozne, kajti nismo odločali o pomembnih stvareh, Partija je mislila za nas.
Partiji je uspelo vzgojiti ljudi v sovraštvu do drugače mislečih: v začetku vojne s prevzemom vodenja NOB in prepovedjo vsakega upora izven NOB. Vsak, ki tega ni upošteval, je bil sovražnik in izdajalec, ki ga je bilo potrebno likvidirati. Začelo se je že v letu 1941 tja do leta 1945 ter po vojni s poboji več deset tisoč ljudi, česar pa ni več mogoče skrivati. Žal pa še danes prenekateri Slovenec reče, še premalo smo jih pobili.
Naj bo moja misel za konec optimistična. Verjamem, da je med Slovenci še veliko ljubezni do domovine, naše kulture, vere in resnicoljubnosti in še ni ugasnilo upanje, da bo prišel dan, ko ne vrag le sosed bo mejak.
5. Iskanja in besede
5.1. Postludij
5.1.1.
Brane Senegačnik
[Stran 053]
5.2. Ubožni čas neke generacije
Urška Eniko
5.2.1.
Zgradili so nam nenormalen svet, tako čuti moja generacija, rojena mnogo let po vojni. Tako spretno so ga vgrajevali v našo vzgojo, da danes ne opazimo, da stvari niso take, kot bi morale biti. Resnico so zamenjali za laž, umoru so dali legitimnost in nam vzeli mero, da ne bi znali presojati, kaj je prav in kaj ne.
V čem mislimo, da se kaže nenormalnost? Vsepovsod okrog nas jo opazimo, vemo, da nekaj ni prav, čutimo, da stvari niso postavljene na pravi temelj. Spomnili vas bomo samo na nekaj vsakdanjih primerov, ki nam pripovedujejo, da je normalen svet namenoma zabrisan in vzpostavljen svet, ki mu v tem sestavku pravimo kar nenormalen, ker drugi izrazi ne označujejo tega, v kar so spremenili predvojno civilizacijo. Primeri so tako preprosti in vsakdanji, da bi jih vsakdo lahko opazil in se jim čudil.
Začelo se je s tem, da so nam vzeli najosnovnejši inštrument, s katerim bi stvari lahko postavili v pravi okvir, zamolčali so nam namreč prave informacije. Vzeli so nam vedenje o tem, kaj se je zgodilo. Zamolčali so resnico. Naš svet so zgradili, to je potrebno še enkrat poudariti, na laži, krvi in na umoru. V naše kraje so pripeljali tujo ideologijo in jo s silo vsiljevali našim ljudem. Nikoli ne bomo dovolj poudarjali, da so to bili naši kraji in naši ljudje.
Kaj naj se zgodi z nami, ko to izvemo? Kaj??? Kaj naj se zgodi z nami, ko začutimo, da obstaja nekaj nepojasnjenega, kar nas oblikuje, pa ne vemo točno, kaj to je. Ali se zavedamo, da nekaj, kar je nad nami in ni razrešeno, na nepojasnjen način usmerja naše življenje? Pa naj nam kdo razloži, kaj je ta moč, kaj je ta stvar, ki lebdi nad našim narodom?
Poškodovali so nas tako globoko, da danes niti ne želimo poiskati resnice, ampak se zadovoljimo s tem, kar nam dan za dnem pripovedujejo. Ne potrudimo se, da bi poskusili kakšno stvar tudi sami raziskati in razumeti. Če bi bil svet normalen – in mi trdimo da ni – bi danes že povedali resnico; povedali bi, kaj in zakaj se je zgodilo, ali pa bi mi zahtevali jasno in glasno, da nam povedo. Zahtevali bi, da nam povedo tisti, ki so za to poklicani, in tisti, ki so živeli čas, ki nas zaznamuje še zdaj. Kdo je, ki resnično zahteva kaj takega? Mnogi dobri in pošteni ljudje nočejo ničesar niti slišati, kot bi v sebi ne imeli več želje spoznati, kaj je res in kaj je laž. Kako pa naj si to razložimo?
Mi pa vseeno čutimo, da njihova hiša ni trdna, da poka po temeljih. Bojimo pa se, da so nas tako poškodovali, da ne vemo, če bomo znali nekoč, ko se bo mit popolnoma sesul, na novo graditi normalen svet. Bojimo se, da bomo potonili skupaj z mitom, ki so ga ustvarili in se, to vendarle čutimo, maje pod našimi in njihovimi nogami in ga z obupnim naporom, tudi to čutimo, poskušajo postaviti nazaj na njegove lažne temelje. Njihov svet, ki so ga vsilili tudi nam, je grajen na mogočnih, a krvavih zidakih, in naj ga še tako dograjujejo in popravljajo, čutimo, da se pogreza.
Pred nedavnim smo v Zavezi pisali o tem, kako so mit, ki je pripeljal do današnjega sveta, vgrajevali v šolo, in kako to še vedno počnejo, zato o tem na tem mestu ne bomo razpravljali.
Povem naj le nekaj, kar sem pred kratkim doživela in mi je zopet dalo misliti, da živim v nenavadnem svetu. Čeprav sem obiskovala gimnazijo v Škofji Loki, kjer je bila na sporedu tudi sociologija, ki sem se je po takratnih merilih naučila za odlično oceno, nisem niti z enim samim stavkom slišala o sociologu in filozofu, rojaku Alešu Ušeničniku, ki je bil doma iz Poljanske doline. Kakor se lahko spomnim, je bilo njegovo ime enkrat omenjeno na fakulteti v povezavi z Antonom Mahničem, in to tako, da se spomnim samo, da sta bila oba skrajno klerikalna. Razumeti morate, da sem upravičeno razočarana, da sedaj odkrivam Ušeničnika, kot bi odkrivala nekaj povsem tujega in neznanega.
Mimogrede, to, kar sem v šoli izvedela o domobrancih, res ni bilo prav veliko, vsekakor pa sem iz srednje šole odšla s popolnim prepričanjem, da so bili izdajalci. Nikoli pa nisem imela toliko znanja, da bi se lahko vprašala, kam so odšli oziroma kje so zdaj. Če pa bi se morala spomniti, kaj se mi je najbolj usedlo v spomin, bi vsekakor bila besedna zveza »barabe, ta bele«. Takrat žal, resnice še nisem odkrila.
Ali je torej normalen svet, ko mi niti eden od dobrih ljudi v moji bližini ni želel, znal ali mogel resnično povedati, kdo so bili domobranci in kaj se je z njimi zgodilo? Nad tem sem seveda razočarana, ker še ne poznam pravega vzroka za tako početje, a sem tudi presenečena in hvaležna, da so ti isti ljudje naredili nekaj izjemno velikega. Ostali so namreč tako zvesti, da so nam ohranili vero. Če bi[Stran 055] nam vzeli še to, bi načrt prevzgoje popolnoma uspel.
Ste se kdaj vprašali, kaj doživlja moja generacija, ko spoznava, kaj vse so ji vzeli, kaj vse zamolčali? Enkrat se pač zgodi, ne vemo točno zakaj in kako, da spoznamo, da stvari niso na svojem mestu, tako kot bi morale biti, in da tam niso zato, ker jih je nekdo namenoma spremenil. Veste, koliko truda je potrebno, da sami postavimo stvari na njihovo mesto, da sestavimo najprej svoj svet in ga potem gradimo še navzven? Upravičeno lahko pričakujemo, da mnogi tega ne bodo zmogli in se bodo oklepali že postavljenega, globoko zasidranega mita, kajti nekatere stvari je potrebno zagledati, šele potem pa se jih da razumeti, za kar pa je potrebno mnogo truda in energije. V nenormalnem svetu pa nam je vzeta tudi možnost, da nekaj preprosto zagledamo in se ne bojimo, da je to nekaj slabega, če se ne ujema s tem, kar so nas učili.
Taka reč, ki nam je bila vzeta, je tudi nedelja, ki je že skoraj izbrisana iz našega spomina kot poseben dan. Če ne bi imeli tako prisebnih ljudi, ki so, in zato smo jim zelo hvaležni, to moramo še enkrat poudariti, vsako nedeljo kljub vsemu, kar se je dogajalo, hodili v cerkev, bi jim uspelo, da nas prikrajšajo še za to normalnost. Postali bi popolnoma nevzgojeni in podivjani in verjetno niti ne bi zagledali tega, o čemer vam danes pripovedujem. Moja generacija bi postala generacija barbarov, generacija otrok, ki so zrasli iz zgodovinske prevare, istočasno pa bili vzgojeni v vedenju, da nekaj smo, da nekaj veljamo, da je prav vse, kar si sami postavimo, pravilno.
Naredila se nam je nepopravljiva krivica, ker so nam vzeli spomin, mero za normalnost in slovensko bit. Vzeli so nam vse, kar je bilo nekoč nekaj vredno in je namigovalo, da je svet vendarle normalen. Vzeli so nam okus in so dovolili, da mislimo, da je prav, karkoli delamo.
Tako so nas deformirali, celotno našo družbo, da opažamo, da se morajo braniti tisti, ki obsojajo umor. Taka je naša dediščina, taka je dediščina povojnih generacij.
Zamolčali so nam pomembne in dragocene stvari, stvari, iz katerih bi postali drugačni ljudje, ljudje, ki bi oblikovali normalen svet.
Pa poglejmo prav konkretno, kje vse se kaže ta svet, ki mu ne moremo reči, da je normalen. Namesto da bi iskali resnico, se ji na vse[Stran 056] mogoče načine poskušamo izogniti. Mnogi se branijo na način, da pravijo, pustimo vse skupaj, in to utemeljijo z ugotovitvijo, da nam res ni treba nositi bremena, za katerega nismo nič krivi, in da je treba živeti sedaj in za prihodnost. Ta misel pa vendarle napeljuje na sklep, da breme obstaja, a ker je svet nenormalen, nam ga ne pustijo odvreči. Za začetek bi bilo dovolj, da bi izvedeli resnico. Ker je zločin tako velik, genocid tako strašen, ni dovolj, da nam o njem govori kar tako nekdo, ki o tem nekaj ve ali je sam kaj doživel, povedati morajo najvišje državne institucije. Povedati morajo, da so žrtve nedolžne in da se zločin ni pojavil kar sam od sebe, ker je slučajno grmelo ali treskalo, ampak so ga izvršili zločinci. To naj nam povedo, to naj zapišejo, to naj pride v naš razum in v naše srce, pa bomo lahko začeli graditi normalen svet. Povedo naj nam, kaj so naredili! Nekoč se bo to pač zahtevalo. To se bo moralo zahtevati, če bomo želeli, da ima naš narod normalno prihodnost.
Zopet drugi se pritožujejo, da se preveč govori, da kar naprej vlečemo in vlečejo na dan stare rane. Tudi tako govorjenje nehote potrjuje, da rane so. Če pa rane so, je moral nekdo trpeti in nekdo te rane tudi povzročiti.
Nanizali vam bomo samo nekaj čisto preprostih primerov, ki bi jih moral razumeti vsak pošten človek, zakaj je potrebno govoriti o tem, kaj se je zgodilo. Najbolj preprost odgovor je – s strani naše generacije, ki je, kot smo že rekli, rojena tri desetleta po vojni – da ne moremo dopustiti krivice, ki se še sedaj godi, bomo kar naravnost povedali, domobrancem. Mnogi bi, da bi domobrance prikazali v nepravi podobi, rajši slišali kakšen drugačen naziv, recimo kvizlingi. Kar je bilo, ne moremo popraviti, to nam je vendar jasno, ne moremo pa dopustiti, da jih po toliko letih mnogi, ki bi morali vedeti drugače in tudi vedo, še vedno samo zasmehujejo in ponižujejo.
V nekem drugem članku sem pisala o neizmerljivi krivici, ki se domobrancem že dolgo časa in še vedno namenoma povzroča v muzeju, ki leži le nekaj kilometrov od Roga. In ko sem zapisala, da ne moremo dopuščati krivice, ne da bi kaj povedali, sem pomislila tudi na Pokrajinski muzej Kočevje. Ker sem o tem že pisala, naj opišem le to, kar je bistveno, da pokažem na nenormalnost.
V kočevskem pokrajinskem muzeju sem si lansko leto ogledala razstavo z naslovom »Narod si bo pisal sodbo sam, Slovenija od ideje do države«, ki je bila postavljena od 55-letnici zasedanja zbora odposlancev slovenskega naroda in o kateri je na spletni stani muzeja takole zapisano: »Na prvi tovrstni muzejski predstavitvi v Sloveniji so predstavljena stoletna prizadevanja slovenskega naroda za samostojno in neodvisno državo. S pomočjo zgodovinskih dokumentov, fotografskega, filmskega in muzejskega gradiva so prikazani ključni dogodki, procesi in osebnosti za oblikovanje, graditev, osamosvojitev in nastanek samostojne države Slovenije« (www.mpk-kocevje.si). Ogledala sem si vseh šestindvajset panojev in tudi drugo razstavno gradivo, a o usodi domobrancev izvedela le nekaj stavkov, pa še z njimi si nisem mogla prav veliko pomagati. Na panoju z naslovom Slovenci v letih 1943–45 sem prebrala: »Ob koncu vojne so se vojaki Slovenskega domobranstva umaknili na Koroško in v Furlanijo. Angleške vojaške oblasti so jih iz Avstrije konec maja 1945 začele vračati v Slovenijo, kjer so jih zaprli v zbirna taborišča. Po zaslišanju so jih del izpustili, del poslali na prisilno delo ali v zapore, večino pa brez rednega sodnega postopka usmrtili«. Ob besedilu je priložena slika, ki prikazuje vrnjene domobrance na Jelenovem klancu v Kranju.
O usodi domobrancev sem nekaj nejasnega izvedela še iz uvodnega panoja, ki kronološko popelje po razstavi in kjer je zapisano, da je bilo maja in junija 1945 na ozemlju Slovenije brez sodnih postopkov usmrčenih okrog 10 000 oseb slovenske narodnosti. Na istem uvodnem panoju piše, da je maja 1945 ozemlje Slovenije zapustilo okrog 20 000 Slovencev, od tega 6 000 civilistov, in okrog 25 000 pripadnikov nemške manjšine. Kdo so potem Slovenci, ki niso civilisti in jih je kar 14 000? Skratka, lahko si postavljam vprašanja brez konca in kraja.
V celotnem muzeju sem vendarle za en sam trenutek lahko zagledala sliko jame, spomenika in kapele pod Krenom ter zaslišala besedno zvezo »množični poboj«, in sicer pri ogledu diaprojekcije z naslovom Kočevska – dežela gozdov. Diaprojekcija s 66 diapozitivi zajema polurno predstavitev zgodovine in geografije Kočevske in z enim samim diapozitivom prikaže množično grobišče pod Krenom. Strokovni komentar ob prikazanem, ki mi ga je ponudila kustusinja, pove, da je bila Kočevska po vojni tudi prizorišče množičnih pobojev. Še enkrat moram zapisati, samo to in nič drugega. Se vam zdi to normalno?
Če smo zadovoljni že s tem, da v muzeju slišimo nekaj stavkov o usodi domobrancev, kako bi potem lahko zahtevali spominsko pot iz Kočevja v Kočevski Rog, ki smo jo poimenovali[Stran 057] »pot mučencev«. Taka pot bi bila normalna spominska pot v večini držav, to si upamo trditi. Zakaj je pri nas ni? Zakaj nimamo niti ene same zgodovinske študije o dogodkih maja in junija 1945 v Kočevskem Rogu? Je to normalno? Je normalno, da je o Kočevskem Rogu, o Starem Hrastniku in o Teharjah objavljen en sam članek v reviji, ki je označena kot zgodovinska?
V drugih revijah, če izvzamemo Zavezo, pa tudi le nekaj deset.
Zakaj nimamo muzeja o državljanski vojni? Je to normalno? Zakaj na spominskem obeležju na Teharjih ne piše, kdo so mučenci in kdo krvniki? Kakšno informacijo o teharski tragediji dobi nepoučen obiskovalec, ki pride do obeležja? Naj se še tako trudi, mu ne more biti jasno, kaj se je tam dogajalo.
[Stran 058]
Pomislite še naslednje. Ste že bili kdaj na pogrebu, kjer pokojnik ni bil imenovan z imenom? Verjetno bi se vam to zdelo nezaslišano, saj vendar vsak normalen človek, pa naj bo definicija normalnosti taka ali drugačna, ve, da se pokojnik poimenuje, poleg imena se mu praviloma doda še … naš dragi, spoštovani, cenjeni … Ste kdaj pomislili, kaj pomeni človeka pokopati brez imena? Domobrancev niso poimenovali. Nihče jih ni imenoval, nihče. Smo o tem dovolj razmišljali? Vemo, da to ni vaša, ki očitate, da se preveč govori, in tudi naša krivda ne. Je pa vseeno treba razmisliti, kaj to pomeni.
Tisoči in tisoči niso bili nikoli imenovani. Brez imena so bili tako umorjeni verjetno v Dolini zvončkov Janez Janša, Jože Žvokelj, Tine Ravnohrib in Janez Lončar, vsi mladoletni. Samo štiri imena smo tokrat napisali, dovolj, da lahko ob njih kaj razmislimo. Nekaj zelo simbolnega se zgodi, ko umorjenega poimenujemo, naredimo ga za resničnega. Tudi to poskušajo uresničevati farne spominske plošče, ki so, kot smo tudi že slišali, marsikomu v napoto, celo takim, ki se radi pohvalijo, da redko zaidejo v cerkev ali njeno okolico. (Veste, mi ne gremo nikoli v Kolosej, redko mimo njega, pa nas strašno motijo strme stopnice do njegovega vhoda. Tako je to.) Zato, če hočemo graditi normalen svet, preberimo nekaj imen, ko gremo mimo farnih spominskih plošč. Z imenom nekomu damo priznanje, da je bil človek. To dejanje bi bilo lahko zaveza naše generacije, zaveza, da bomo ohranjali spomin. Boli pa nas, ko vidimo, kar je tudi znak nenormalnosti, da farne spominske plošče v krajih, kjer so se zgodili množični zločini nad slovenskim narodom, samevajo brez sveč in cvetja in da ljudje brezčutno hodijo mimo njih. Vpeljimo ritual, ki nam bo vzel le nekaj trenutkov. Postojmo za nekaj trenutkov in – še enkrat se nam zdi pomembno poudariti – preberimo nekaj imen. Ne bo odveč, če preberemo še misli Balantiča, ki je pisal pesmi za domobrance, seveda nevede, in so skoraj na vsaki spomnski plošči. To naj nam pride tako v navado kot pozdraviti znanca, ki ga srečamo na ulici. NSZ pa predlagamo, da bi poskrbela, da bi se letno tudi ob spominskih ploščah v manjših krajih začele krajše slovesnosti, mogoče istočasno, kot poteka spominska slovesnost v Rogu. Za začetek predlagamo le, da se po maši na prvo nedeljo v juniju duhovnik in verniki zberejo pred cerkvijo pred spominsko ploščo in nekaj pomolijo. Tako bi lahko bili tudi tisti, ki ne morejo v Rog, vsaj simbolično prisotni. Naš predlog ne zahteva prav nobenega posebnega truda, nobenega denarja in si ne znamo predstavljati ovire, ki bi to lahko preprečila. Razmislimo, razmislite.
Mimogrede, opazili smo tudi, da grob Balantiča na pokopališču v Grahovem velikokrat sameva brez cvetja in rož. Skorajda prosimo okoliške prebivalce in vse, ki greste kdajkoli mimo, da prinesete Balantiču svečo ali rožo. Tudi to je lahko del zaveze naših generacij.
Sprašujemo se tudi, zakaj v cerkvi zelo redko ali skoraj nikoli ne slišimo nič o cerkvenem občestvu, kamor vsekakor spadajo tudi pomorjeni. Celo to, da je slovesnost v Rogu, se ne sliši povsod. Časovni odmik, se nam zdi, pač ne more biti zadosten razlog.
Razmišljali smo tudi, kakšno veliko priznanje bi dali pomorjenim in živim, če bi pot, ki vodi od Kočevja do morišča pod Krenom, mislimo tisti del, kjer so tudi postaje križevega pota, postal na veliki petek Kolosej, kjer bi se simbolno odvijal križev pot. Pokazali bi, da je Kočevski Rog slovenski križev pot. Si taka velika reč ne zasluži tudi svojega dneva, dneva spomina na Kočevski Rog ali nedelje spomina na Kočevski Rog? Zakaj tega nimamo?
Dovolim si opisati še dva primera, ki bi v svetu, ki je normalen, morala povzročiti vsaj to, da bi se prizadeti oglasili in kaj povedali, pa nisem ničesar zasledila. Bilo je ob nekem prazniku in strahotno nerodno je, da ne vem kdaj, spomnim se le, da sem pri poročilih ujela besede nekdanje ljubljanske županje, ki nam je na Urhu pojasnjevala nekatere dogodke iz druge svetovne vojne. Bolj mimogrede sem poslušala njene misli, ki so seveda pri moji interpretaciji iztrgane iz konteksta, a spomnim se, da nam je pripovedovala, da so domobranci v toplih volnenih nogavicah kartali po župniščih, medtem ko so se partizani utrujeni in mokri borili po gozdovih. Točno se spomnim »volnenih nogavic« in kartanja, medtem ko sem res že pozabila, kako je bilo natančno rečeno za partizane. Ta stavek bi v normalnem svetu marsikoga moral tako prevzeti, da bi poskušal nekaj napraviti. Se pravi, ta svet je tak, da nekateri lahko govorijo, kar se jim zahoče, pa so vsi tiho? A tako to gre? Ja, tako to gre, ker so nas tako poškodovali, da niti krivice ne zagledamo. Pa vendarle vam moramo povedati, da smo še vedno nekateri, ki z domobranci nimamo čisto nič, a take krivice ne moremo trpeti, moramo nekaj reči.
V eni od aprilskih oddaj Homo turisticus sem slišala, da po oddihu v Dolenjskih Toplicah lahko gremo še na izlet v Bazo 20 in tam uživamo v pogledu na Rog, ki je nedotaknjena pokrajina!
[Stran 059]
Ali je koga pretreslo tako povabilo na izlet? Ali je kdo ob njem kaj začutil? Ali je koga kaj zabolelo? Ali je kdo občutil, kakšna neizmerljiva krivica se godi v naši deželi? Niste, vidite, to pa zato ne, ker je naš svet nenormalen in ga tudi mi ustvarjamo takega.
Mit, o katerem smo že nekaj rekli, je tako prisoten in živi v nas, da se nam zdi tako pripovedovanje popolnoma normalno.
Ali ne bi v normalnem svetu povedali še, da je to tisti Rog, kjer je bilo pomorjenih na tisoče ljudi, tudi Slovencev? Je to mogoče preveč za turiste, ki si vendarle želijo le lepega pogleda na Rog, ali pa je celo nepietetno do mrtvih?
Kdo pa se še postavi za domobrance? Nekateri se res še in zelo, zelo smo vam hvaležni, da niste pozabili nanje. Včasih se nam zdi, da so najbolj zapostavljena, najbolj zasmehovana in osovražena skupina Slovencev. Ali tega res ne vidite? Ali pa vam je vseeno? Kaj so vam naredili, povejte nam, ali pa samo razmislite o tem.
Zakaj je še treba govoriti? Zato, ker naši prijatelji, dobri ljudje, ki so izobraženi in živijo v Hrastniku in Trbovljah, ne vedo, kaj se je zgodilo na Hrastniškem hribu, a so vsi pripravljeni obsojati genocid nad Židi. Poznate kakšnega Slovenca, ki ga ne bi obsojal? Koliko pa jih poznate, ki bo obsodil genocid nad domobranci? Se vam zdi to normalen svet? Ali takšno stanje ustvari duh »normalnega« sveta? Se vam zdi svet, ki si ne postavi vprašanja, kaj se je zgodilo z nami, da tega ne vemo ali nočemo vedeti, normalen? Se vam zdi svet, ki si ne zastavi vprašanja, kaj se je zgodilo s slovenskim spominom, normalen? Kaj se je zgodilo, da otroci iz vasi, ki so plačale največji krvni davek po vojni, ne vedo za domobrance? Ali je normalen svet, kjer tretja ali celo druga generacija pomorjenih – ničesar ne ve in tudi noče izvedeti, kaj se je zgodilo?
Kaj pa pravite na to, da večina mojih sošolcev, zgodovinarjev, domobrancem pravi izdajalci? Kaj pravite na to? Ali pa na dejstvo, da se v naši šolski zbornici, kjer se govori o marsičem, takem in drugačnem, ni ničesar slišalo o odkritju v Barbarinem rovu?
Kaj se je vendarle zgodilo? Zgodovinarji, sociologi, psihologi, politologi … razložite nam. Pošteno nam razložite.
Imamo še veliko, in vi verjetno tudi, opažanj in vprašanj, na katere sami ne najdemo odgovora in ki kažejo na to, da je nekaj narobe, kažejo na to, da stvari niso take, kot bi morale biti. Eno od osnovnih vprašanj, ki bi si ga morali zastavljati in o njem razmišljati znova in znova, pa je, ali je možno biti Slovenec in ne vedeti za velikost Roga? Je to sploh mogoče?
6. Slovenske teme – poletje 2009
6.1. Sprava
Jože Pavlič
6.1.1.
Slovenci smo kot narod in kot ljudje že od leta 1941 v globokem sporu med seboj. Ni potrebno razlagati zakaj. Dobro vemo, kdo je zasejal sovraštvo med nami, kdo nam je prizadejal toliko bolečine in žrtev; vemo tudi, kdo nam je uničil toliko materialne in duhovne kulture. Z navideznim uporom proti okupatorju in s pravo, uničevalsko izvedeno boljševiško revolucijo, o kateri pričajo na eni strani pompozni spomeniki in številni dokumenti, na drugi pa jo dokazujejo stotine znanih in neznanih grobišč s tisoči nedolžnih žrtev vseh vrst, ki vpijejo v nebo in zahtevajo pravico zase in za trpeče svojce. Revolucijo so v času vojne zaznamovali številni zločini in zla dejanja, že v miru po vojni pa je svojo uničujočo vlogo dopolnila še z zločinom, ki ima razsežnosti genocida. S premišljenim in nečloveško kruto izvedenim množičnim pomorom nasprotnikov komunizma, tako domobrancev kot civilistov, je partijska vojska ustvarila naš slovenski holokavst, katerega zastrašujoči simbol je in bo ostal Rog.
Kočevski Rog z vsemi morišči in grobišči v breznih ter grobišča v rudniških jaških in tankovskih rovih in druga po vsej Sloveniji nas ločujejo in delijo že več kot šest desetletij na nasprotnike in pristaše revolucije. Na eni strani so žrtve in poraženci – slovenska protikomunistična vojska s pobitimi civilisti, ki so se uprli komunizmu, in mi, njihovi dediči, na drugi pa zmagovalci – partizanska komunistična vojska s svojimi nasledniki. Odnos do partizanstva in revolucije ter posledično do Roga je merilo in kazalo moralne drže ene in druge strani. Če nas je revolucija razdelila, bi pričakovali, da bi ljudje pred Rogom sklonili glave, se zbrano zamislili in spet stopili skupaj. A se to ne zgodi. Mnogim od nas tudi ta strahota ni odprla oči. Gredo mimo in očitno tega ne razumejo. Če bi rekli, da nočejo, bi se morda motili. Upoštevati moramo naravno danost – pravzaprav pomanjkljivost človeškega razuma, ki jo je videl že Prešeren in je v pesmi vzkliknil: » … kako strašna slepota je človeka!« To je večno veljavna misel in k njej ni kaj dodati. Nič nam ne pomaga izkušnja, ki to kar naprej potrjuje. Ostajamo slepci.
Za revolucionarje in zmagovalce v državljanski vojni so protirevolucionarji nazadnjaki, reakcija, izdajalci, so nič, so neljudje, ki niso vredni ne groba in ne imena. V skladu s tem so bili obravnavani in pobiti na grozovite načine. Poražena stran je bila v celoti iztrebljena, mrtva in nepokopana, žrtev nerazumnega sovraštva in podlih računov, odstranjena ovira na poti k oblasti. Sami revolucionarji pa so se proglasili za napredne, za tiste, ki jim pripada vse. Vse, kar so naredili, je bilo dobro in samoumevno, v skladu s potrebami, upravičeno in moralno. Zločinov tako rekoč ni bilo, kvečjemu kaka pomota … Dodatno je bilo narejeno vse, da se kakršnimkoli naslednikom žrtev in protirevolucionarnih sil, ki so ostali, onemogoči vsakršno možnost takšnega ali drugačnega delovanja v smeri pravičnosti in svobode. Tudi ti so ostali med nazadnjaki in sovražniki socializma in si niso zaslužili pravic ali demokratičnih svoboščin, za katere so se potegovali sami in prej njihovi protikomunistični predniki. Kot krvni potomci ali duhovni nasledniki le-teh so bili izločeni in odrezani od oblasti in doseganja višjih položajev celo v kulturi in gospodarstvu. Še danes, dve desetletji po zrušitvi komunizma, jim komunistična levica ne priznava kvalitet in enakopravnosti, očita jim nesposobnost in zaostalost, nestrokovnost in primitivizem.
Po dolgem času, po kolapsu komunizma, je bila vzpostavljena demokracija tudi v Sloveniji in dobili smo svojo državo. Seveda pa demokracija in prava demokratična država, če hoče v svetu tekmovati in biti normalna, potrebuje za svoj obstoj več kot samo formalne mehanizme demokracije. Potrebuje tudi nekaj vsebine. V to vsebino pa gotovo sodijo vrednote in njihovo spoštovanje, kot so: pravičnost, ki popravi in odpravlja krivice; poštenost, ki podpira zvestobo in onemogoča laži ter prevare; solidarnost, ki prispeva k dobrobiti vseh in socialnemu miru; prizadevanje za splošno dobro, kar krepi sodelovanje, red ter predvsem enotnost in razumevanje med ljudmi. Vrednote so kot vezi v družbenem tkivu in so pogoj, da se družba dobro razvija, da ljudje živijo v miru in so ustvarjalni. Če tega ni, so ljudje nesrečni in ni napredka. Tako lahko že z najbolj preprosto pametjo vidimo, kako škodljiva je vsaka nesloga v skupnosti ali v narodu in državi. Od tod tudi toliko govora o potrebi po ureditvi razmer, po miru, po spravi med nami Slovenci, ki smo še vedno[Stran 061] razbiti in nepomirjeni med seboj. Državljanske vojne še nismo končali, nismo še zaprli odprtih ran, ki nam jih je zadala revolucija. To je dobro vidno iz našega vsakodnevnega kulturnega in političnega življenja. Posebno v zadnjih nekaj mesecih, ko so se stare postkomunistične sile spet prikopale do oblasti. Ne morejo iz kolesnic starih šablon obnašanja. Nikjer ni znakov za kako pomirljivo politiko, ideološke strasti burkajo duhovno ozračje; povsod in za vse, kar je kje narobe, je kriva opozicija – pravzaprav Janez Janša. Ne drsimo le v gospodarsko recesijo, ampak še bolj v politično regresijo. Afere cvetijo in zamere se množijo. Razmere postajajo skoraj nevzdržne za tiste, ki niso na pravi strani. Volitve so prinesle rezultat, ki ni naklonjen demokraciji, kvečjemu narekuje potrebo po razmisleku in novih prijemih. Opozicija se bo morala pripraviti na nove izzive, volivci pa vzeti posledice za drago šolo in zelo resno pretehtati stvari.
Našemu razmišljanju smo dali naslov Sprava, a govoriti o spravi v takih razmerah, kot smo jih nekoliko opisali, je precej kočljivo, morda skoraj neresno. Vendar se zdi, da je potrebno spravo vseeno imeti pred očmi. Biti mora naša želja in naš cilj – ne zato, ker bi tako želeli iz zagate, ampak zato, ker je sprava rešitev za slovenski narod. Čeprav trenutno še nikjer ne kaže, da bi se lahko pojavila kaka možnost za resnejši pogovor o spravi, ne smemo izgubiti iz vida nujnih razlogov zanjo, saj vsi dobro vemo, kam vodita sprtost in nesloga. Izkušnje iz vsakdanjega življenja nas o tem učijo. »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima,« je že zdavnaj ugotovila zdrava pamet in misel lepo strnila v pregovor. Slovenci imamo s tem grenke izkušnje, ki bi jih morali končno upoštevati. Naš veliki pesnik nas opominja, ko poje:
»Viharjev jeznih mrzle domačije,
bile pokraj’ne naše so, kar, Samo,
tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo,
pozabljeno od vnukov, veter brije.
Obložile očetov razprtije
s Pipinovim so jarmom sužno ramo … «
Že lastne zgodovinske izkušnje, ki so žalostne in poučne, bi nam morale biti dovolj in nas kaj naučiti, da ne gledamo drugih zgledov v[Stran 062] zgodovini. Mnogo večji narodi, kot je naš, so izginili, ker so se vdajali medsebojnim razprtijam. Moramo se torej zavedati, kam nas peljejo spori, neenotnost in sovraštvo med nami. Kakšno škodo torej trpi naš narod ob tej duhovni razdeljenosti že več kot šestdeset let in kakšno škodo nam to prinaša sleherni dan in kakšno škodo nam bo to prineslo v neznani prihodnosti! Slovenci torej ne samo iz moralnih, ampak tudi iz čisto praktičnih razlogov potrebujemo spravo. A kako priti do nje in kakšno spravo potrebujemo? Že naš Prešeren, ki ga častimo kot pesnika in genija in nanj nekaj damo, je v svoji Zdravici skoraj preroško zaklical: »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo!«
Njegov čas pa še daleč ni bil tako neurejen in notranje sprt, kot je naš. Takrat je šlo le bolj za ugotavljanje nekih posledic in stanja pa za skupno željo po združitvi in razumevanju med seboj, za končanje raznih spletk in prepirov, ki so bili manj usodni od današnjih; šlo je za željo po razumevanju in sodelovanju med rojaki in vzpodbujanje zavesti, da bi morali Slovenci držati skupaj. Mi pa smo danes že združeni v skupni državi, vendar je med nami z revolucijo po letu 1941 nastal razdor, ki se zdi nepopravljiv, saj ni nastal zaradi kakega enostavnega prepira, ampak zaradi ustvarjenega sovraštva, neznanskega števila kruto pobitih nedolžnih ljudi, nenaravnega odnosa do žrtev, zaradi uničenih domov ter nazadnje še več desetletnega terorja nad ljudmi. Zadela nas je ne le izguba svobode, ampak tudi izguba skoraj vseh vrednot. Celo lastne države ne znamo več ceniti in se je veseliti – sebično hlastamo le za materialnimi dobrinami in se požvižgamo na vse drugo.
Imamo torej svojo državo, ki je tudi naša domovina. Namesto, da bi bili v njej srečni in zadovoljni, smo žalostni, ko jo gledamo tako razdvojeno. Radi bi živeli v miru in razumevanju s sodržavljani, v skupnem prizadevanju za napredek in ponosni na to, kar imamo. Boli nas, ko gledamo te razprtije, sovražnosti in manipulacije. Postkomunistična stran se vede arogantno do opozicije in oblastno do državljanov. V rokah ima vse medije kakor tudi večino nacionalnega premoženja in tako tudi obvladuje javno mnenje. Ošabno zavrača vse argumente v zvezi z nerazčiščeno preteklostjo in ni pripravljena na resen dialog v zvezi s tem. Borčevska organizacija in borčevstvo je podpora starim oblikam vladanja in strukturam nekdanjega tiranskega režima. Kljub izgubljanju argumentov vztrajajo borci pri ohranjanju partizanskega mita in se prilagajajo novim situacijam za vsako ceno. V nobenem primeru pa ne pristajajo na pravi dialog z argumenti. Gonijo svoje o veličastnem in junaškem boju za svobodo ter o zločinskih izdajalcih, ki so sodelovali z okupatorjem in zato z njimi ni sprave. Nič jih ni sram in nič se ne kesajo. Trmasto trdijo, da so osvobodili deželo in pozabljajo, da bi okupator odšel istega dne, kot je odšel, tudi brez njih in da je s to njihovo »osvoboditvijo« prišla le diktatura, ki so jo pomagali vzdrževati.
Torej kako doseči spravo v takih okoliščinah, ko na revolucionarni strani ni nobene pripravljenosti za to? Mi pri NSZ, ki smo še zadnji predstavniki domobranske strani in žive priče nekdanjega dogajanja, ne moremo danes v svobodi in demokraciji, potem ko so nam naredili to, kar so naredili, zatajiti svojega protirevolucionarnega gibanja in svojih nedolžnih in mrtvih bratov in sester pa reči: prav imate, bili smo izdajalci, vaša zgodovina je prava, vi govorite resnico. Ne moremo se odreči resnici in na ljubo miru skloniti glave ter se prikloniti laži, saj končno nam je naše stališče in prepričanje potrdila tudi zgodovina, ki je poslala komunizem na svoje »smetišče«. Resnica je vendar resnica. Je tudi samo ena. Nekoč bo dokazana tudi tistim, ki je danes nočejo ali ne znajo videti. Mi se resnice ne bojimo in kakršnakoli bi bila, smo nanjo pripravljeni pristati in jo sprejeti.
Nova Slovenska zaveza ima težko in odgovorno, a nad vse častno in vredno nalogo. Boriti se mora za resnico. Ta jo zavezuje sama na sebi, ker smo ljudje, ki še verjamemo v resnico in to v eno samo. V njej vidimo odrešitev in moč neke kulture, ki je od zmeraj in drži svet, da funkcionira. Laž in prevara svet le uničujeta in ga vodita v pogubo. Njuna korist je kratkotrajna in zavajajoča.
Naša druga pomembna zaveza je zaveza našim mrtvim bratom, ki so ostali brez časti, brez imena in nepokopani – žrtve primitivnega sovraštva in divjaške maščevalnosti. Bili so pošteni ljudje s častjo in dostojanstvom: imeli so očete in matere, brate in sestre, družine, sorodnike in prijatelje, ki so jih imeli radi.
Pa še nečemu je zavezana NSZ. Zavezana je civilizaciji, iz katere je komunistični novi red izstopil in jo rušil. NSZ se trudi, da bi se svet zavedel vrednosti civilizacije, iz katere je izšel in jo ohranil še za nove rodove.
Ko NSZ brani resnico, misli na vse pobite Slovence, predvsem pa na očrnjene slovenske domobrance in druge žrtve revolucije, ki jih[Stran 063] praktično nima kdo braniti in jih ne brani, hkrati s tem pa brani našo večtisočletno grško-judovsko-krščansko in evropsko civilizacijo, ki sta ji resnica in pravičnost osnovni vrednoti. Mi iz NSZ in naši somišljeniki ne želimo biti kakorkoli maščevalni, kot nam očitajo. Noben »revanšizem« nas ne žene in nikogar ne želimo žaliti ali prizadeti.V duhu naše človeške izkušnje je spoznanje, ki nam to brani. Izmerili smo globine in dalje, ki so nam pokazale, kako majhen in krhek je človek in tragičen v svojem bistvu spričo sil, ki ga določajo in vodijo njegovo ravnanje, še posebej, če ostane sam in negotov brez trdnih moralnih načel. To, kar nas sili v razpravljanje in dialog z nasprotniki, je vera v resnico in čut za pravičnost, je bolečina in žalost, ki ju povzročata krivica in moralna nerazrešenost vprašanja.
Že mnogokrat smo povedali jasno, kdo in kaj smo in za kakšne cilje se borimo. Mi nismo imeli in nimamo, kaj skrivati. Povedali smo tudi, koliko nam je za spravo slovenskega naroda in pod kakšnimi pogoji smo pripravljeni podpisati pogodbo o spravi. Osnovni princip našega delovanja je in bo načelo resnice in pravičnosti. Za resnico se ne da barantati. Svoj poraz smo sprejeli kot izkušnjo. Pregledali smo vzroke in posledice od temeljev in prav ta življenjska izkušnja nas sili in nam daje pravico govoriti. Ko govorimo, izpolnjujemo svojo dolžnost. Moramo govoriti in povedati vse, kar vemo, na koncu pa se odločiti za spravo.
Pomori neoboroženih in nedolžnih ljudi že med okupacijo v Sloveniji so zločin. Kakšen zločin je šele pomor tisočev neoboroženih vojakov – ujetnikov in civilistov, mož in žena, v miru po vojni in na način, ki presega domišljijo in pamet. Seveda je to presežen zločin, je genocid in slovenski holokavst. Kako je mogoče to obravnavati kot napako? Kako je bilo mogoče ob takem zločinu molčati in ga skrivati? Kakšne kreature so bili ljudje, ki so stali za tem zločinom? Verjamemo, da vsi partizani niso morili in da so bili nekateri v to prisiljeni, mnogi pa so celo verjeli, da se borijo za svobodo. Kakšno svobodo so nam priborili in za koga, pa je danes jasno. Tisti z dobrimi nameni so bili žrtve prevare, tudi tragične žrtve, če kasneje niso prejeli ali sprejeli plačila. Kot žrtve pa bi bilo prav, da bi se odločneje distancirali od ljudi, ki so morili in so jih izigrali. Morali bi se odločneje postaviti proti napuhu in lažem, prekiniti bi morali zaroto molka in spregovoriti – povedati,[Stran 064] kaj vedo in kaj so videli. To bi bilo prvič pošteno in drugič – veliko bi pomagalo, če bi kdo ljudem povedal, kje so grobovi in kdo je v njih. Zarota molka bi bila s tem prekinjena in izkazan dober namen za odkrivanje resnice. Odkrit bi bil prvi del boleče resnice in tudi to bi zmanjšalo napetost in bolečino. Tako bi ljudje postopoma prišli do odgovorov, ki jih čakajo, dobili bi upanje, da se bo razkrilo tisto, kar jih muči in je pomembno za sedanjost in prihodnost. Kdor ima čisto vest, nima kaj skrivati pred nami in pred zgodovino. Pa tudi tisti, ki so v vojnem času zagrešili zločine, naj bi kaj povedali. Marsikaj se le da razumeti, če pride do obžalovanja in se upošteva čas. Človek je vedno lahko žrtev zla, tudi če ga povzroči sam. Nazadnje, kdo razume vse, zakaj je tako in zakaj je tak ta svet. Prav zaradi tega končno sodbo pogosto prepuščamo Bogu. Vendar povedati in pokazati je treba vse. Ko bo vse povedano, bo lahko ocenjevati in določevati. Vsak bo odgovoren za svoja dela – pred seboj in pred Bogom, pred narodom in zgodovino. V spoštovanju se bomo vsi zamislili in priklonili in ponižno sprejeli bridki nauk za prihodnost. Med nami bo zavladal mir in življenje v naši domovini se bo vrnilo v splošno človeško normalnost. Tako spravljeni bi živeli v svoji uspešni državi, na katero bi bili ponosni, ko bi tekmovala v razvoju z razvitimi. Na vseh področjih človeške dejavnosti bi se kazal in blestel duh slovenske sposobnosti in ustvarjalnosti. Po vsem svetu raztresenim otrokom matere domovine bi bila omogočena vrnitev domov, kjer bi si našli pravi dom in zatočišče.
Še naprej bi lahko tako sanjali, vendar moramo biti realisti in stati na tleh, se sprijazniti s stanjem, kakršno je. Slovenci smo, kar se tiče značaja, nekoliko čuden narod. Imamo nekatere svojske značajske poteze, ki nas določajo. Poznal jih je že Prešeren, še bolj pa Cankar, ki se je pritoževal nad njimi in jih bičal. Domnevamo, da nas je take naredila zgodovina in geografija. Če nas je zadnja obdarovala z nekaterimi prirodnimi lepotami in nas zaradi svoje razčlenjenosti naredila izrazite individualiste, nam zgodovina ni bila vedno naklonjena. Delila nas je in nam spodkopavala temelje. Najbolj pa je bil z delitvami naš obstoj prizadet in ogrožen prav v 20. stoletju, ko smo se šli igro NOV in revolucije. Obojega smo se lotili zahrbtno in nepremišljeno in ta igra še ni končana.
Zgodovina pa nam je svoje dobre sadove naklonila menda prvič z letom 1990. Takrat se nam je nasmehnila sreča in dobro smo se izkazali tudi sami. Uspelo se nam je pod silo razmer poenotiti za kratek čas in za veliko odločitev. Kaj bi dali, da se bi takšna enotnost ohranila za naprej in za vedno, a žal ni šlo. Spet smo zapadli v stare prepire in ideološke boje. Ti trajajo dalje in videti so spet čedalje bolj zagrizeni in nevarni. Spravo je odnesla želja po oblasti in odpihnil strah pred resnico.
Za spravo je vsekakor potreben pogum in občutek odgovornosti ter morda nekaj skromnosti in širine duha, ki zmore samokritiko, priznanje, kesanje in odpuščanje. Radi bi pa opozorili še na eno dejstvo, ki ni nepomembno. Poraženec spravo lahko sprejme ali zavrne, zmagovalec pa bi jo moral predlagati, če doume njen pomen; on je v moči, da jo spodbudi in vodi. Le zmagovalec, če si je zares svest zmage, je lahko velikodušen in odkrit, pogumen in odpustljiv. Komunistom te zavesti gotovo manjka, saj so doživeli totalen poraz in jih je zgodovina obsodila. Kako pa je z njihovimi nasledniki, ki so se skrili za razne demokrate, in z borci, ki pa še kar in poudarjeno nosijo svoje prapore s peterokrako? Videti je, kot da gre enim za zagotovitev lastnih koristi in prihodnosti, drugim pa bolj za zadržanje preteklosti in privilegijev.
Mislimo, da smo s tem nekoliko razložili naše poglede na spravo. Povedali smo, da smo nanjo vedno pripravljeni in si je tudi želimo. Vsekakor je treba zapreti poglavje o revoluciji pri nas in narediti bilanco zadnjih šestdeset let prejšnjega stoletja in teh nekaj let sedanjega. Obračun sicer ne bo lahek, a prispeval bo k pomiritvi. Če te bilance ne bomo naredili zdaj, jo bo nekdo drug kasneje. Kakorkoli že in kadarkoli odpisati bo treba mnogo stvari. Izguba bo velika, vendar manjša zdaj kot pa pozneje. Zaman je prikrivanje resnice, v vsakem primeru ob nepravi, potvorjeni bilanci sledijo še hujše posledice. Kolikor kasneje je račun izstavljen, večji je.
Po tem nekoliko knjigovodskem pogledu na zgodovino, se vrnimo k preprostemu razmišljanju o pomiritvi in spravi. Stališče Nove Slovenske zaveze, ki menda lahko zastopa in mora zastopati nasprotnike revolucije, je preprosto in jasno: prepoznati in priznati je treba vso resnico dogajanja v že zgoraj navedenem obdobju in obe strani se morata k temu zavezati. A priori se morata obe strani zavezati, da bosta upoštevali le verodostojna dejstva, dokumente in pričevanja. Sine ira et studio. Svoje smo povedali. O spravi nismo le govorili, tudi ponudili smo jo, ker se zavedamo potrebe po njej. Resnice se ne bojimo, nasprotno, delamo in naredili bomo vse, da do nje tudi pride.
6.2. Počasno ugašanje teme
Anton Drobnič
6.2.1.
Rehabilitacija po krivem obsojenega nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, kakor odpravo krivičnih sodb imenuje 30. člen slovenske ustave, je trajala dolgih 18 let, kar je tudi za postkomunistično Slovenijo skoraj neverjetno. Postopki so se začeli spomladi 1991 in prav zadnji dan nekdanje Jugoslavije je vojaško tožilstvo iz Beograda sporočilo, kdaj in kam v Slovenijo so odstopili kazenske spise v Rožmanovi zadevi, tako da je njihovo pismo prišlo že v samostojno Slovenijo. Nato je štiri leta trajalo, da je kljub vidnemu odporu in različnim oviram uspelo doseči fizično obnovo kazenskih spisov, čeprav so bili originali samo dobrih sto metrov daleč od sodišča na notranjem ministrstvu. Potem sta izvedenca zgodovinarja dr. Tamara Griesser Pečar in dr. France M. Dolinar pripravila tudi vsak svoje strokovno mnenje o razmerah in dogodkih med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo v Sloveniji, v katere naj bi bil vpleten tudi škof Rožmana. Njuni strokovni poročili sta kasneje dopolnjeni izšli v obširni knjigi »Rožmanov proces«. Medtem je 25. junija 1991 Slovenija postala samostojna in neodvisna država, s čemer je slovensko državno tožilstvo postalo pristojno, da samo zahteva rehabilitacijo obsojencev vojaškega sodišča, kar je bilo prej v pristojnosti Vrhovnega vojaškega tožilstva v Beogradu.
Stvari so počasi le dozorele in tako je Državno tožilstvo RS konec decembra 1995 na Okrožnem sodišču v Ljubljani lahko vložilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki je bil končan s sodbo Vojaškega sodišča IV. armade od avgusta 1946. Nato se je začela postkomunistična kalvarija. V osmih letih in pol je okrožno sodišče trikrat zavrnilo zahtevo za obnovo, češ da predloženi novi dokazi in nova dejstva ne morejo spremeniti dejanskega stanja, ki je podlaga pravnomočni sodbi. Na pritožbo tožilstva je Višje sodišče dvakrat razveljavilo sklep nižjega sodišča, tretjo pritožbo zagovornice in državne tožilke pa je 29. 4. 2004 zavrnilo.
Glavni razlog tožilstva za obnovo postopka je bil že splošno znano in nesporno dejstvo, da je med drugo svetovno vojno v okviru razglašenega boja proti okupatorju tekla razredna boljševiška revolucija z hudim nasiljem nad domačimi prebivalci, izpodbijana sodba pa je bila zgrajena na ugotovitvi, da je med vojno tekel samo »veličasten boj proti okupatorju«. Obe sodišči in njuni sodniki tega nasprotja niso spoznali ali ga niso hoteli videti in so ostali pri pojmovanju nekdanjih komunističnih propagandistov in političnih komisarjev ter niso dovolili, da bi sramotno sodbo preizkusilo demokratično in zakonito sodišče. Zahteva za obnovo kazenskega postopka in sprememba z nekdanjo sodbo ugotovljenega dejanskega stanja je bila s tem pravnomočno zavrnjena.
Že med postopkom za dovolitev obnove je postalo jasno, da od nižjih sodnikov še ni mogoče pričakovati neideološke strokovne odločitve v politično in ideološko za postkomuniste tako pomembni zadevi, kot je obsodba škofa Rožmana. Zato sem 6. novembra 1998 kot generalni državni tožilec zoper obsodbo škofa Rožmana in drugih slovenskih soobsojencev vložil še zahtevo za varstvo zakonitosti. To je izredno pravno sredstvo, s katerim predlagatelj pri Vrhovnem sodišču RS izpodbija zakonitost pravnomočne sodbe tako procesno, t. j. postopkovno kot materialno, t. j. vsebinsko. Zahteva pa ni prišla do vrhovnega sodišča, ker jo je moja naslednica Zdenka Cerar umaknila takoj po nastopu funkcije generalne državne tožilke marca 1999, češ da zahteva ni v javnem interesu, kar je tipičen politično ideološki razlog. Tako se je potrdilo, da pri postkomunistih tudi obnova postopka ne bo uspela.
Za škofa Rožmana ni bilo mogoče najti nobenega še živega bližnjega sorodnika, ki bi smel po spremenjenem zakonu o kazenskem postopku sam mimo državnega tožilstva vložiti novo zahtevo za varstvo zakonitosti. Medtem je levica na volitvah izgubila oblast, spremenila se je vlada in večina v državnem zboru. Razen škofa Rožmana je bilo po vojni krivično obsojenih še mnogo duhovnikov, redovnikov in redovnic, ki nimajo potomcev in ni nikogar več, ki bi lahko zanje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Na to težavo, ki obsojenim duhovnikom in redovnikom povzroča novo krivico, sem opozoril ministra za pravosodje in predlagal spremembo zakona. To se je zgodilo in 1. 11. 2005 je začel veljati nov predpis, da za krivično obsojene duhovnike in redovnike sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti tudi predstojnik verske skupnosti.
Na tej zakonski podlagi je ljubljanski nadškof Alojz Uran dne 31. 12. 2005 vložil novo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je vsebovala tudi zahtevo, naj se iz postopka izločijo vsi[Stran 066] vrhovni sodniki, ki so ali so kdaj bili člani katere od komunističnih partij ali njihovih pravnih naslednic. To zahtevo je predsednik vrhovnega sodišča zavrnil. Državna tožilka je v svojem odgovoru predlagala, naj sodišče zahtevi deloma ugodi in škofa Rožmana oprosti obtožbe za vojne zločine, ker zanjo ni nobenih dokazov. Vztrajala pa je pri obsodbi za sodelovanje z okupatorjem. Zagovornica škofa Rožmana je odgovor tožilstva zavrnila s svojo izjavo in sodišče opozorila na protipravna stališča državne tožilke, ki je uporabila celo hujša ideološka merila kot nekdanje vojaško sodišče.
Vrhovno sodišče je s svojo sodbo z dne 1. 10. 2007 zahtevi nadškofa Alojza Urana v celoti ugodilo in sodbo glede škofa Rožmana in ministra Kreka razveljavilo ter vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. Sodbo je razveljavilo zaradi nezakonitega sodnega postopka, ker obdolženca nista bila zaslišana, na obravnavo nista bila povabljena in na njej ne prisotna, ker jima ni bila vročena obtožnica in sta jima bila prepozno postavljena zagovornika po uradni dolžnosti, kar vse jima je onemogočilo zagovor in obrambo, sodbo proti škofu Rožmanu pa je razveljavilo tudi zato, ker mu je sodilo vojaško sodišče, ki za sojenje njemu ni bilo pristojno.
Že po razveljavitvi nekdanje sodbe je bilo jasno, da zaradi smrti obeh obdolžencev novo sojenje ni več mogoče. Zato je Rožmanova zagovornica že 25. 10. 2007 okrožnemu sodišču predlagala, naj kazenski postopek, če državni tožilec obtožbe ne bo sam umaknil, ustavi, ker ni bistvenih procesnih predpostavk za novo sojenje. Na ta predlog je državna tožilka sodišču odgovorila šele februarja 2009, ko je že veljal nov zakon, da ponovljen postopek zastara v dveh letih, kar bi se za Rožmanov postopek zgodilo 1. 10. 2009. Tožilka je soglašala s stališčem zagovornice, da ni zakonskih pogojev za nov postopek, drugače pa v skladu z izjavo vrhovne tožilke v odgovoru na nadškofovo zahtevo umaknila obtožbo za vojne zločine, v ostalem pa vztrajala pri obtožbi.
Okrožno sodišče bi žogico še lahko vrnilo tožilstvu, ker nekatere stvari v njihovi izjavi niso bile jasne. Ni znano, ali je sodišče to možnost opazilo ali ne, vsekakor se je realno in pravilno odločilo za tisto, čemur se 1. oktobra letos nikakor ne bi moglo izogniti. Sprejelo je[Stran 067] sklep, da se kazenski postopek ustavi zaradi delnega umika obtožbe in zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk.
Delo in postopke sodišč za obnovo postopka zoper škofa Rožmana in ravnanje državne tožilke s prvo zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče oceniti samo kot čisto ideološko manipulacijo in pravno sramoto. Postopki in odločitve o drugi zahtevi za varstvo zakonitosti pa so bili razen že omenjenih ideoloških usedlin v odgovoru državne tožilke in nepotrebnega zavlačevanja povsem korektne, ustrezne in zakonite. Po dolgoletnih ideoloških manipulacijah prav nepričakovan strokovni razplet in dosledno pravni konec političnega boljševiškega procesa. Nepozabna in svetla zmaga pravne države in človekovih pravic po 63 letih teme in sramote.
Seveda so tudi ob takšnem koncu Rožmanovega in Krekovega procesa mogoči ugovori in pomisleki. Eden takšnih največkrat slišanih ugovorov je, da je sodna oblast z ustavitvijo postopka onemogočila, da bi se v novem postopku dokazala nedolžnost obsojenih Rožmana in Kreka. Za povprečnega opazovalca je vse ostalo tako, kot je bilo in nikomur ni bilo treba preklicati nobene laži. Namesto jasnosti smo dobili še nekaj dodatne megle, zlasti ko ideološki in politični dediči nekdanjih sodnikov kričijo, da je sodba »samo formalno« razveljavljena, še vedno pa velja vsebinska sodba, sodba »Božjega sodišča«, kot se jim sedaj prikazujejo partija in njeni morilci.
K takšnim pomislekom je treba povedati, da kazensko sodišče sme po zakonu odločati samo o tem, ali so tožilčeva obtožbe utemeljene in dokazane ali ne. Če so dokazane, obdolženca obsodi, če niso dokazane, obdolženca oprosti. Nikoli pa obdolženca ne razglasi izrecno za nedolžnega, ne izreče, da je nedolžen. Tudi ko sodišče obdolženca oprosti, ga ne proglasi za nedolžnega, ampak le javno ugotovi, da ni dokazov za njegovo krivdo ali da očitana dejanja po zakonu niso kazniva dejanja. Spričo zastaranja, ki bo nastopilo 1. oktobra letos, pa do oprostilne ali obsodilne sodbe časovno nikakor ne bi bilo več mogoče priti.
Tudi ni res, da nikomur ni bilo treba nič preklicati in nobene laži zanikati. Samo Vrhovno sodišče RS v senatu petih vrhovnih sodnikov je moralo preklicati vse postopke in vse obsodbe, kar obsega tudi vse laži, ki so bile izrečene proti škofu Rožmanu in ministru Kreku. Vrhovna in okrožna državna tožilka sta morali preklicati in umakniti glavni in najtežji del sodbe in obtožbe proti Rožmanu in Kreku, da sta zagrešila množico najhujših vojnih zločinov. In končno je okrožna sodnica morala preklicati in ustaviti kazenski postopek.
V resnici nič več ni tako, kot je bilo in nobene megle ni več. Nekdanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman in minister jugoslovanske begunske vlade dr. Miha Krek sta nedolžna in bosta ostala nedolžna, kot da zoper njiju nikoli ni bila vložena nobena obtožnica in kot da nikoli nista bila obsojena. O tem, kako se slovenski nasledniki komunistov tolažijo z novimi konstrukti in še naprej lažejo, pa kdaj kasneje. Saj vemo, da je laž nesmrtna duša komunizma!
6.2.2.
Judovski pisatelj Amos Oz je nekoč dejal:
»Samo ena stvar je hujša od nasilja: kapitulacija pred nasiljem.«
(Die Furche, 25. okt. 1992)
6.3. Komunistov ni več – naj živi komunizem!
Blaža Cedilnik
6.3.1.
V zadnjem času sem slišala toliko izjav na temo, kako lepo smo se imeli v »dobrih starih časih«, da me je pošteno razburilo. Takrat ni bilo nobenih krivic, vsi smo imeli enake možnosti. Pa ne samo izjav, ampak na radiu in televiziji, da o tiskanih medijih ne govorimo, so se dan za dnem vrstile oddaje in pogovori ob nekakšnih čudnih državnih praznikih, ki jih sama ne praznujem in zato ne izobešam zastave. Začelo se je s 27. aprilom, ki pravzaprav je naš praznik. Ta dan je bila ustanovljena Slovenska legija, ki bi bila prava rezistenca, kot so jo poznali v drugih evropskih državah. Zanjo je bilo značilno, da se je pripravljala na odpor proti okupatorju, vendar je bil njen glavni namen varovati človeška življenja in ne, posebej na začetku okupacije, dražiti okupatorja, da ne bi izvajal represalij nad prebivalstvom. Menda pa se je ta dan (ali morda kak dan prej ali pozneje) zbralo tudi nekaj mandeljcov – tako bi rekla moja stara mama – v Vidmarjevi vili pod Rožnikom in ustanovilo PIF – protiimperialistično fronto, ki je bila naperjena proti Angležem in Francozom in drugim »imperialistom«, kajti predvsem Nemci so bili naši prijatelji, saj so bili prijatelji s Sovjetsko zvezo, po kateri so se naši komunisti, ki so imeli glavno besedo pri ustanovitvi PIF, zgledovali in se tam šolali. Ni jih motilo, da so Nemci skupaj s Sovjeti napadli Poljsko in si jo razdelili, da so Sovjeti zasedli baltiške države in druge take »nepomembnosti«. Ko pa so Nemci napadli Sovjetsko zvezo, je bilo pa seveda drugače. PIF se je preimenovala v Osvobodilno fronto in Nemci so postali sovražniki. V začetku so ljudje simpatizirali z OF, ker so verjeli v njen pošten namen. Kmalu pa se je začelo pobijanje poštenih in vplivnih ljudi, ki niso zagrešili nič drugega kot to, da niso sprejemali komunizma. Tako imenovani partizani so bili le roparske tolpe, ki so ustrahovale ljudi, ki so bili čedalje bolj prestrašeni in so se bolj bali teh tolp kot okupatorja. Obenem so partizani izzivali okupatorje, izstrelili nekaj strelov na kakega Nemca v bližini kake vasi in izginili. Tako vas so potem okupatorji požgali in ustrelili nekaj vaščanov kot talce. Seveda so tudi partizani ropali obubožane ljudi, predvsem kmete in jim pobrali celo edino kravo. Prestrašeni vaščani niso imeli druge izbire, kot da so se branili pred temi tolpami. Tako nekako se je začela državljanska vojna. Povedati je treba še to, da lahko majhna tolpa, ki brez slabe vesti ubija ljudi, celo sredi belega dne, ustrahuje celo vas ali celo mesto. In prav to se je dogajalo in tako se je začelo. Pa še to je treba povedati, da so začeli zavezniki podpirati partizane šele takrat, ko so se povezali s Stalinom – Churchill je izjavil, da bi se povezal s samim hudičem, da bi premagal Nemce – in natanko to je storil. Zavezniki so zatisnili obe očesi, da niso videli, kakšni zločini so se dogajali v Sovjetski zvezi – zmagovalcem se pač ni treba zagovarjati v Nürnbergu ali Haagu. Angleži tudi pomislijo ne na to, da so tudi oni storili zločin, ko so vračali slovensko vojsko iz Vetrinja v Jugoslavijo, čeprav so morali vedeti, kaj se bo dogajalo. Švedi se čutijo odgovorne in silno obžalujejo, da so vračali begunce v Egipt, kjer so jih potem mučili, nizozemska vlada se je čutila odgovorna za Srebrenico. Torej so kljub vsemu še na svetu ljudje, ki imajo vest, ki se zavedajo posledic svojih dejanj in jih vsaj javno obžalujejo, če jih že ne morejo popraviti.
Pri nas smo pa še zelo, zelo daleč od česa podobnega. Še vedno praznujemo obletnice zločinov kot najvišje vrednote. O tem smo se lahko prepričali ob pravkar minulih praznikih. In kaj smo poslušali te dni ob državnih praznikih. Poslušali smo, kako smo se uprli okupatorju, ga ustrahovali in če ne bi bilo domačih pomagačev … »bi okupatorje najbrž kar hitro premagali« – če verješ, pravijo Štajerci. Slavnostni govorniki so na vseh krajih hvalili herojstva partizanov, vsi so bili enotni, da so takrat postavili temelj samostojni Sloveniji. Ne vem, kaj mi je bilo, kar poslušala sem, namesto da bi ugasnila televizor ali radio in brala kako knjigo. Predvajali so nam filme, ki kažejo, kako trume Nemcev bežijo, čeprav jih napadata samo dva partizana. Na vseh programih je bilo slišati partizanske pesmi – celo isto pesem v različnih priredbah in izvedbah. Imela sem občutek, da smo se vrnili v leta po vojni, ko je bila revolucija sveta beseda, ko smo gradili najbolj demokratičen in sploh najboljši sistem na svetu. Bila sem pretresena ob misli, kako zelo so ljudje miselno pohabljeni, kako se ničesar ne spominjajo, kako jih tudi prizori iz Hude jame ne pripravijo do tega, da bi se vsaj malo zamislili. Višek je bil deveti maj, ko smo »premagali Nemce«. Sveta preproščina! Prav presunilo me je, ko sem gledala, kako so prižigali bakle nad Solkanom, da je žarel napis TITO. Groza me je, če pomislim, da bomo v Ljubljani spet dobili Titovo ulico ali cesto. Potem pa naj še kdo reče, da smo s komunizmom opravili. Tudi na Tržaškem in na Koroškem komunisti dvigajo glave in med njimi je veliko Slovencev. Moja stara mama je rekla (o tem sem zadnjič pisala v Mi med seboj), da bo ves svet komunističen, potem bodo ljudje šele spoznali, kakšno zlo je[Stran 069] to, in se bodo odvrnili od njega. Očitno je imela prav. Čeprav prihajajo zločini na dan, čeprav nastajajo dokumentarni filmi, ki prikazujejo zločine, ki so na meji verjetnega, se nihče ne zgane. Nikomur ne pridejo do živega. In v Sloveniji smo na tem področju vodilni. Še vedno je najpomembnejše, morala bi reči najsvetejše dogajanje med drugo svetovno vojno. To, da imamo končno svojo državo, ni nič. Da smo del Evropske zveze, ni nič. Da imamo skupno valuto z Evropo, ni nič. Skratka, edina stvar, ki je v naši zgodovini vredna omembe, je NOB in nič drugega. Ta reč pa je tako pomembna, da jo moramo vedno znova in ves čas hvaliti in slaviti. In vse zločince, pardon, heroje, prav tako.
Človek se vpraša, kdaj se bo vendar nehalo »malikovati zločin«, kot je zapisal Narte Velikonja. Kdaj bodo končno ljudje dojeli resnico, kdaj se bodo ob dokumentarnih filmih o zločinih zamislili, ne pa, kot sedaj, zamahnili z roko in ponavljali: Vsi so pobijali, samo eni so bili na pravi strani, drugi pa so pomagali okupatorju. Slabo kaže. Kajti to »malikovanje zločina« je »raison d’être« strank kontinuitete. Dokler bo tako, bodo imeli oblast, čeprav so ob osamosvojitvi »sestopili z oblasti«. V zvezi s tem je podal predsednik »Zveze borcev za vrednote NOB« krasno izjavo. Vprašal se je namreč: Kdo je lahko prisilil partijo, da je sestopila z oblasti? Odgovoril je, da ni bilo nikogar, ki bi to lahko storil, to so lahko storili samo borci. Pri tem je seveda pozabil, da je družba, ki jo je vodila partija, bankrotirala in niso imeli druge možnosti. Ker so sami »sestopili z oblasti«, so se lahko potem spet zavihteli nanjo. Res da se več ne imenujejo komunisti, ampak obdržali so vse pridobitve iz tistih časov. Naj zaključim z besedami Svetlane Makarovič, ki jo sicer cenim kot pesnico, čudovite so njene pravljice za otroke, še vedno rada poslušam njene Dajdamske portrete. Morda je prav zato tako dobra pesnica, ker jo ves čas mučijo neke travme iz otroštva in iz kasnejših let. Namreč, kadar »odpre usta« ali napiše članek za časopis ali da kakšen intervju, me kar zmrazi. Sicer sem pa nekoč prebrala, da je velik umetnik ali velik znanstvenik »napol pečen za nasprotno stran«. Po radiu in televiziji lahko kar naprej poslušamo njeno izjavo, da bo potrebna nova revolucija, da bo potrebno ponovno prebirati Marxa. S tem zadnjim se na nek način strinjam z njo. Treba bo prebrati tisti Marxov zapis o manjvrednih narodih – npr. Slovani in seveda tudi Slovenci – in njegova zadnja dela, da nam ne bi prišlo še kdaj na pamet, da bi pomislili na marksistično revolucijo, na oblast proletariata.
7. Z retušo na romanje v tujino
7.1. Zgodovinarji so povedali
Janko Maček
7.1.1.
Lansko leto, ko je Slovenija predsedovala Evropski zvezi, je v nakladi 3000 izvodov izšla knjiga Resistance, Suffering, Hope (Odpor, trpljenje, upanje) s podnaslovom The Slovene Partisan Movement 1941–1945 (Slovensko partizansko gibanje 1941–1945). Dejstvo, da je knjiga izšla v angleščini, opredeli njen namen, in lahko si predstavljamo, da je bila »izvožena« na razne naslove v Evropi in širše. Seveda se vprašamo, koliko je pripomogla k prepoznavnosti Slovenije oziroma njene zgodovine. Lahko si mislimo, da je z bogato opremo pritegnila marsikaterega bralca, in tudi to, da so njeni avtorji izbrani zgodovinarji in drugi ugledni predstavniki naše znanosti in kulture, bi lahko pomenilo določeno jamstvo za kvaliteto njene vsebine.
Glede na podnaslov knjige se nam zdi normalno, da kot prvi avtor nastopi aktualni predsednik Zveze združenja borcev NOB, nekoliko pa nas začudi naslov njegovega prispevka in ilustracija ob njem: »Pot Slovenije k suverenosti« in mogočna stisnjena pest. Za nekoga v Evropi ali v Ameriki ta pest lahko pomeni rezistenco – odpor proti okupatorju, za nas, ki smo doživeli strahoto medvojnega revolucionarnega terorja in povojnih pobojev, pa je to simbol revolucije, razrednega boja, lahko celo Hude jame, o kateri smo v zadnjem času veliko slišali. Iz prispevka zvemo, da je OF začela rezistenco komaj štirinajst dni po začetku okupacije. Na čelu odpora je sicer bila komunistična partija, ki pa je bila tedaj še zelo šibka, zato je treba upoštevati, da je množičen odpor nastal spontano, kar je v nekem pismu »potrdil celo Rudolf Smersu, vodja vojaškega krila konservativnega tabora, ki pa se je odločil za kolaboracijo z Italijani.« Glede na to široko podporo je bila odločitev Plenuma OF o preimenovanju v Slovenski narodnoosvobodilni odbor utemeljena in jo je treba razumeti kot naraven prvi korak k suverenosti.
Seveda se s tako razlago zgodovine ne moremo strinjati. Zaradi pakta Hitler–Stalin ustanovitev OF v aprilu 1941 ni bila možna. Znano je, kakšne težave je imela Angela Vode, ko je kljub drugačnim partijskim navodilom nasprotovala nacizmu in nemški okupaciji. O OF se je začelo govoriti šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Smersujeve besede so iztrgane iz konteksta. Njegov namen ni bil kolaboracija z Italijani, ampak organizacija Slovenske legije, ki naj bi ob primernem času stopila v oborožen odpor proti okupatorju. Prvo delo, ki ga je opravil 16. septembra 1941 ustanovljeni Narodnoosvobodilni odbor, je bil Odlok o zaščiti slovenskega naroda, s katerim so bile pod smrtno kaznijo prepovedane vse odporniške organizacije in akcije izven OF. S tem je bila »uzakonjena« tudi VOS, ki je bila podrejena neposrednemu vodstvu najvišjega vrha partije in namenjena odstranjevanju političnih nasprotnikov. Tako torej to ni bil »prvi korak k suverenosti«, ampak k uvedbi komunističnega totalitarizma.
V nadaljevanju Stanovnikovega prispevka beremo o množični vstaji v Ljubljanski pokrajini spomladi 1942 in o krutosti, s katero so nanjo odgovorili Italijani. Ljubljano so obdali z bodečo žico in jo spremenili »v največje koncentracijsko taborišče Evrope«. Na stotine civilistov so pobili in na desettisoče odpeljali v koncentracijska taborišča. Na predlog predvojnih političnih strank s škofom Rožmanom na čelu so ustanovili posebno policijo in ji dali ime Prostovoljna protikomunistična milica – Milizia volontaria anticomunista (MVAC). Škof je v pastirskem pismu sporočil, da »boj proti komunistom ni politična, ampak verska zadeva«. Tako se je začela »verska vojna« proti partizanom, ki so večinoma prav tako bili katoličani. Kljub temu je škof trdil, da so vsi partizani brezbožni boljševiki, saj OF vodi komunistična partija. Po kapitulaciji Italije so bile kvizlinške vojaške enote brez zaščite in jih ni bilo težko razbiti. Nemci, ki so prevzeli oblast v pokrajini, so v dogovoru z domačimi konservativci ustanovili novo formacijo Slovensko domobranstvo. Domobranci so prisegli Hitlerju in se s tem dokončno kompromitirali pri zahodnih zaveznikih.
Gornje trditve kar vpijejo po komentarju. Okupatorske represalije brez dvoma zaslužijo vso obsodbo, toda treba bi bilo vsaj omeniti, kako je do njih prišlo. Koliko naših vasi je bilo požganih, koliko vaščanov postreljenih ali odpeljanih v internacijo zaradi nekaj strelov, ki so jih »vstajniki« oddali na bližajočo se okupatorsko vojsko in se nato umaknili! Okupatorju je to povzročilo le malo ali nič škode, vasi pa so bile uničene. Kakšno ceno so plačale[Stran 071] Dražgoše, da se je v začetku 1942 v svetu zaslišal glas o njihovem uporu proti tedaj še nepremagljivi Hitlerjevi armadi! Zakaj se ne pove, koliko Slovencev so VOS in partizani pobili pred začetkom vaških straž? Mar niso ti poboji in pa okupatorsko nasilje prisilili ljudi k samoobrambi? Če je Rožman kdaj rekel, da je boj proti komunizmu verska zadeva, je pri tem mislil na idejni boj, ne pa na oborožen odpor. Vaške straže, ki so jih komunisti poimenovali bela garda, Italijani pa MVAC, niso bile verska vojska, ampak samoobramba. Nastale so zaradi komunističnega terorja spomladi in poleti 1942, ki ga ni mogoče opravičiti »z izbruhi osebnega maščevanja, do katerih je prišlo na osvobojenem ozemlju, ker je nova oblast nastajala prepočasi.« Po kapitulaciji Italije so partizanske brigade s pomočjo italijanskih topničarjev zavzele Grčarice, Turjak in še nekaj postojank vaških straž. Ko so se branilci Turjaka predali, so zmagovalci kar na grajskem dvorišču postrelili ranjence, ostale ujetnike pa odgnali najprej v Velike Lašče, kjer so jih spet nekaj postrelili, druge pa odpeljali v Kočevje, od koder se jih je le malo vrnilo. Tudi drugim vaškim stražam, ki so se predale, se je godilo podobno. Zato je nastalo Slovensko domobranstvo. Prisega je bila domobrancem vsiljena, saj jim Nemci niso zaupali in so se bali njihovega upora.
Ustanovitev paravojaških enot, kot piše predsednik borčevske organizacije, je zahtevala krepitev politične enotnosti osvobodilnega gibanja. Ta je bila dosežena z Dolomitsko izjavo, s katero so se katoličani in liberalci v OF odrekli lastni organizaciji in se popolnoma podredili komunistični partiji. Seveda ni skrivnost, da je partija od vsega začetka imela absolutno vodstvo v OF in v partizanskem gibanju, vendar so nekateri kljub temu računali na demokracijo. Dolomitska izjava je bila potrebna zaradi totalitarnih ciljev, ki jih je imela partija.
Krvni davek štiriletnega partizanskega boja je bil velik. Po ugotovitvi Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani je Slovenija med vojno izgubila 6,3 procente svojega prebivalstva; samo partizanske enote so imele preko 28.000 smrtnih primerov, kar pomeni tretjino vseh žrtev. »Na strani kolaboracionističnih vojaških enot je bilo ugotovljenih 14.231 mrtvih, vključno z usmrtitvami po koncu vojne.« Skoraj 50 procentov je bilo civilistov, kar je zelo veliko v primerjavi s prvo svetovno vojno, ko jih je bilo komaj 10 procentov. – Opozarjamo, da so gornji podatki vzeti iz knjige in je iz njih razvidna tendenca zmanjšati obseg žrtev protirevolucionarne strani, zlasti povojnih pobojev. Potrebna bi bila daljša analiza teh številk.
Pisec na koncu prizna, da obljube, kako bo OF po koncu vojne uvedla demokracijo in odprta vprašanja rešila na demokratičen način, niso bile izpolnjene. Prišlo je do »množičnih usmrtitev domobrancev«, ki jim zavezniki niso priznali statusa vojnih ujetnikov, ampak so jih označili za »prostovoljne sodelavce Hitlerja in tako niso mogli biti deležni zaščite ženevske in haaške konvencije; prišlo je do splošne nacionalizacije – tudi malih obrtnih podjetij; prišlo je do kolektivizacije kmetijskih posestev, do preganjanja duhovščine, do ukinitve svobode tiska in človekovih pravic. Sredi leta 1948 je bila jugoslovanska komunistična partija izobčena iz Kominforma – mednarodne komunistične družine. Začela se je nova vojna, ki ni zahtevala toliko človeških življenj, pač pa ogromno težav in trpljenja. V tem času je oživel patriotski in demokratični partizanski duh, ki je bil takoj po vojni v času stalinizma skoraj zatrt, in polagoma so se začele »demokratične spremembe in pod vodstvom Milana Kučana je končno prišlo do slovenske suverenosti. Kljub nasprotovanju zahodnih diplomatov odcepitvi Slovenije od Jugoslavije, sta Kučan in Badinter našla način za odhod iz jugoslovanske federacije. Samostojnost[Stran 072] Slovenije je bila tako dosežena na relativno miren način, in ko je postala 172. članica Združenih narodov, je bila njena suverenost tudi globalno potrjena. Slovenija je dosegla suverenost s tem, da je rekla Ne Mussoliniju, Ne Hitlerju, Ne Miloševiču in postala članica EU in danes nje ponosni prezident.«
Bralcu priporočamo, naj se ob tem odstavku nekoliko zamisli. Zdi se, da Slovenija ni rekla Ne Titu in komunizmu. Dogodki zadnjih dni pričajo o tem.
7.1.2. Zgodovina Slovencev in druge zgodbe
Pod naslovom Zgodovina Slovencev je akademik dr. Pleterski v knjigi obdelal slovensko zgodovino od prihoda pradedov v naše kraje do današnjih dni. Že pred pokristjanjenjem so ustanovili karantansko kneževino, ki je bila pozneje vključena v državo Karla Velikega. Krščanstvo, ki je prišlo od severozahoda, je ob koncu 10. stoletja pripomoglo k nastanku prvih pisnih dokumentov v slovanskem jeziku – Brižinskih spomenikov. Reformacija in Primož Trubar sta zaslužna za začetek slovenskega knjižnega jezika. V svojem uvodu h Katekizmu je Trubar prvi uporabil besedo Slovenec. V času protireformacije je bil slovenski knjižni jezik že ukoreninjen in prevzela ga je tudi katoliška cerkvena elita.
Leta 1907 je bila v Avstriji uvedena splošna volilna pravica (za moške seveda). Slovenci so tedaj dobili v dunajskem parlamentu 24 poslanskih mest – od skupnega števila 516, v katerem je pa bilo 259 Slovanov. Glede na pretežno večino kmečkega prebivalstva je bil katoliški tabor pred prvo svetovno vojno najmočnejša politična in kulturna sila na Slovenskem. Ljubljana je bila edino mesto, kjer so liberalci dobili večinsko podporo, v Trstu pa so slovenski socialisti odločilno pomagali italijanskim tovarišem do prevlade, medtem ko je okolica volila slovenskega liberalca. Razmere so se v tem pogledu zelo počasi spreminjale tudi zato, ker so se politično angažirani katoličani trmasto držali naslednjega pravila: Slovenija je naša. Liberalci naj to priznajo ali pa podležejo germanizaciji, socialisti so pa itak internacionalni.
V začetku 20. stoletja so bile na Kranjskem vse osnovne šole slovenske – razen v kočevskem okraju, Beli Peči in Ljubljani, po drugih pokrajinah pa je bilo veliko slabše. Agrarna kriza je sprožila množično izseljevanje preko Atlantika in Slovenija je bila v tem pogledu takoj za Irsko. Ob koncu prve svetovne vojne so Slovenci skoraj soglasno zahtevali priznanje narodne suverenosti in poudarjali pravico do samoodločbe. Konec oktobra 1918 je bila ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je kasneje preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Pariška mirovna konferenca je prinesla Slovencem grenko razočaranje; medtem ko je pretežni del naroda ostal v mejah nove države, je bil vitalni, zahodni del slovenskega ozemlja dodeljen Italiji. Južna Koroška je po plebiscitu pripadla Avstriji. Po nastopu fašizma so bili Slovenci v Italiji izpostavljeni hudemu nasilju, na katero so kmalu odgovorili tudi z oboroženimi akcijami; vse to je sprožilo množične emigracije, zlasti iz vrst izobražencev. Slovenci v Avstriji so bili podvrženi germanizaciji, ki se je v času nacizma spremenila v grobo nasilje. Kljub centralističnim težnjam Beograda je bila Jugoslavija za Slovence izredno važna. Ves šolski sistem, vključno z novoustanovljeno univerzo, je bil slovenski, in tudi v ekonomskem oziru je Slovenija napredovala. Pri odločitvi za novo državo je bilo odločilno tudi mišljenje, da je Jugoslavija edina priložnost za povrnitev Primorske in eventualno tudi drugih izgubljenih predelov.
[Stran 073]
Na prvih parlamentarnih volitvah v Jugoslaviji leta 1920 je katoliška Slovenska ljudska stranka dobila samo 36,1 odstotek glasov, drugi pa so bili porazdeljeni med liberalce in socialiste. Kasnejše volitve so sicer spet vrnile običajno večino katoliški stranki, sekularizacija, ki se je začela leta 1920, pa je kljub temu šla naprej. Po letu 1930 se je pokazal vpliv slovenskih komunistov, ki so delovali v ilegali. To je seveda prililo olja na ogenj radikalizma v katoliških vrstah. Usmerili so svoj ogenj proti komunistični partiji, še bolj pa proti posameznikom v lastnem taboru, ki so kazali drugačno mišljenje o nacionalnem vprašanju, o človeku in njegovi svobodi ter o etičnih in socialnih vprašanjih. V takem vzdušju različnost pogledov ni vodila k dialogu, ampak k izključevanju, ki je povzročilo nepopravljiv razdor v katoliškem taboru.
Sekularizirani del slovenske družbe je kljub temu ostal politično in ideološko razdrobljen in je čakal združevalnih vzpodbud. Te so prišle z okupacijo aprila 1941. Vodilna katoliška stranka je bila trdno odločena, da za vsako ceno naredi konec organiziranemu brezboštvu, zato je vnaprej odklonila, da bi postala pobudnik boja proti okupatorju ali vsaj njegov sodelavec in je rezistenco enostavno izključila iz svojega programa. Čeprav se kalkulacija, da bodo Slovenci preživeli vojno kot Jona v trebuhu orjaške ribe, ni izšla, je vodstvo Slovenske ljudske stranke vztrajalo v prepričanju, da je vsaka rezistenca zlo, ki odvrača od glavnega cilja: izkoreniti iz naroda domačega nasprotnika. Taki pogledi so nekatere Slovence pripeljali do kolaboracije s fašisti in nacisti. Tako so sodelovali z uničevalci lastnega naroda, kar je eden izmed paradoksov moderne evropske zgodovine.
Z napadom na Slovenijo so sile osi kršile mednarodne vojne zakone. Na primer: maščevanje nad Slovenci zaradi njihove samoodločbe leta 1918 je sprožilo celo vrsto brutalnih ukrepov, ki so bili usmerjeni celo na duhovnike, češ da so bili pobudniki samoodločbe. Prav na to so se sklicevali vatikanski diplomati, ki so poleti 1941 opozarjali katoličane v Ameriki in v nekaterih okupiranih deželah, naj ublažijo papeževo prepoved sodelovanja s komunisti, ko gre za obrambo njihove domovine pred nacistično silo. Italijanski odnos do okupiranega prebivalstva je bil v začetku precej bolj toleranten, vendar so v Ljubljani kljub temu brutalno podrli spomenika dveh jugoslovanskih kraljev. Kasneje so tudi Italijani proti OF in partizanom nastopali z nenavadno krutostjo.
Jugoslovanska socialistična federacija je doživela drugačen razvoj kot Sovjetska zveza in njene satelitske države – glede mednarodnih odnosov kot tudi glede razvoja samoupravnega sistema. Najbolj resna ovira tega projekta je bilo neprestano izključevanje demokracije iz političnega življenja. Kljub temu je Slovenija v povojnih desetletjih dosegla pomemben napredek v ekonomskem, kulturnem, socialnem in političnem življenju. Že leta 1950 je zavestno sprejela zahodne vplive, ko je odprla meje z Italijo in Avstrijo. Leta 1948 se je uprla Stalinovemu kominformu. Septembra 1961 je bila v Beogradu prva konferenca neuvrščenih, pri kateri je Slovenija pomembno sodelovala. Leta 1968 je podprla »praško pomlad« in ustanovila teritorialno obrambo, ki je postala zametek lastne oborožene armade. Nova ustava 1974 je potrdila pravico[Stran 074] jugoslovanskih narodov do samoodločbe in prednost republiških zakonov pred zveznimi kot prvi pogoj za reševanje skupnih spornih zadev. Tako je Slovenija skozi vsa ta leta pripravljala pot vsenarodnemu soglasju za demokracijo, ki je bilo končno uveljavljeno leta 1991.
Iz gornjega povzetka bo bralec sam razumel avtorjev odnos do naše zgodovine. Če ga že skušamo razumeti, da ima katoličane za konservativne, da ne rečemo nazadnjaške, ne moremo sprejeti, da kot znanstvenik zapiše, da je na primer Slovenska ljudska stranka bila že vnaprej odločena, da ne bo šla v rezistenco, ampak kolaborirala z okupatorjem in se borila proti komunizmu. Kakšni so bili cilji Slovenske legije, ki je vsekakor bila ustanovljena pred BF, in kaj je izjavil Kardelj, preden so prvi komunisti šli v gozd? Mar niso vosovci in partizani prvi začeli pobijati Slovence? Gestapovci so spomladi 1941 res kruto ravnali z duhovniki in je Vatikan na to upravičeno opozarjal, toda koliko duhovnikov so pobili domači revolucionarji pred nastankom vaških straž? Zakaj je Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega osvobodilnega gibanja že septembra 1941 prepovedal rezistenco izven OF oziroma komunistične partije? Je prav govoriti o naši polpretekli zgodovini, pa niti z besedo omeniti povojnih pobojev? Mar to res prispeva k naši enotnosti in uveljavitvi demokracije?
Tržaški zgodovinar dr. Jože Pirjevec začne svoj prispevek s pomladjo narodov leta 1948, ko je marčna revolucija skoraj odpihnila habsburško monarhijo in so zaživele ideje o ustanovitvi novih nacionalnih držav. Vsi slovenski sosedje so tedaj mislili na ustanovitev lastne države na temelju zgodovinskega prava. Madžari so zahtevali suverenost na ozemlju Štefanove krone in jih ni motilo, da je tu živelo tudi številno nemadžarsko prebivalstvo. Italijani so se potegovali za svojo državo na Apeninskem polotoku in Nemci so mislili na obnovitev države, v katero bi bile vključene vse slovenske dežele – razen Prekmurja – s Trstom kot vrati na Mediteran. Slovenci seveda s tem niso bili zadovoljni in so postavili zahtevo za Zedinjeno Slovenijo. Politično, kulturno in ekonomsko močnejši sosedje se v[Stran 075] začetku za to prebujanje niso zmenili, saj so bili prepričani, da narod poljedelcev ne more biti ovira njihovih načrtov. Kasneje so na vse načine preprečevali razvoj slovenske narodne entitete. Ta boj je trajal do prve svetovne vojne in Slovenci so se kljub nenaklonjeni monarhiji hitro razvijali v zrelo politično skupnost. Ob koncu vojne so se znašli v izredno težki situaciji. Zmagovita Italija je okupirala in priključila celo Primorsko, oktobra 1920 se je zgodil koroški plebiscit. Slovenci so bili tako razdeljeni med štiri države, od katerih Madžarska, Italija in Avstrija niso skrivale raznarodovalnih namenov, ki so se z nastankom fašizma in nacionalsocializma še povečali. V naslednjih desetletjih so bili Slovenci najbolj ogrožen narod v Srednji Evropi.
Po aprilu 1941 so bili Slovenci, ki so med obema vojnama živeli v Jugoslaviji (Dravska banovina), razdeljeni med tri okupatorje: Nemce, Italijane in Madžare. Nemci so na svojem okupacijskem področju takoj začeli izvajati hud teror, zaradi katerega je okrog 17.000 ljudi zapustilo domove in večinoma našlo zatočišče v Ljubljanski pokrajini. Kako resno so Nemci vzeli mejo na Savi, kaže sporazum med Rimom in Berlinom o preselitvi Kočevarjev v Posavje, od koder so zato 35.000 Slovencev preselili v Nemčijo. Že v začetku so Nemci izgnali skoraj vse duhovnike, učitelje in druge intelektualce. Vse šole so čez noč postale nemške, slovenski časopisi so prenehali izhajati in uradni jezik je bila samo nemščina. Nekoliko kasneje so vpoklicali za vojaško službo sposobne fante in jih kmalu poslali na fronto v Rusiji, Normandiji ali na Norveškem, od koder se mnogi niso vrnili. Da bi zatrli partizansko gibanje, so ostro nastopali proti civilnemu prebivalstvu, ga vodili v zapore in koncentracijska taborišča, streljali talce in požigali vasi.
Na Primorskem so fašisti tudi med vojno nadaljevali preganjanje in poitaljančevanje Slovencev. Leta 1940 so nastopili proti narodnoobrambni organizaciji Tigr. Pozaprli so okrog 300 osumljencev in potem uprizorili tako imenovali tržaški proces pred Posebnim sodiščem za zaščito države: pet obtožencev je bilo obsojenih na smrt z ustrelitvijo, mnogi pa na dolge zaporne kazni. Kljub tem represivnim ukrepom sta se tudi na Primorskem začela OF in partizansko gibanje. V Ljubljanski pokrajini so Italijani v začetku kazali prijaznejši obraz v upanju, da bo postala zanimiv center za Slovence nemškega zasedbenega področja. Duče je namreč v svoji megalomaniji pričakoval, da bo širil svoj vpliv proti Podonavju in Balkanu, ko bo Nemčija oslabela zaradi težkega boja z Rusijo. Visoki komisar Grazioli je obdržal večino prejšnje banovinske uprave in nekaj časa vladal s pomočjo konzulte – sosveta, kamor je pritegnil nekaj[Stran 076] vidnih slovenskih politikov, ekonomistov in intelektualcev. Ko se je pojavila OF, so užaljeni Italijani silno ostro odgovorili na slovensko nehvaležnost. Znano je, da je generalni fašistični tajnik Vidussoni v tistem času izjavil, da je treba vse Slovence pobiti, in na opozorilo, da jih je cel milijon, dodal: »Nič zato, se bomo pač ravnali po askarjih (pomožne eritrejske enote, znane po svoji krutosti) in jih iztrebili.« Italijani so v Ljubljanski pokrajini deportirali 25.000 prebivalcev, kar predstavlja 7,5 odstotka celotne populacije. Ta operacija je bila ena najbolj drastičnih v okupirani Evropi in je napolnila koncentracijska taborišča na otoku Rabu, v Gonarsu, Monigu, Renicciju in še kje. Na Rabu, znanem po izredno veliki umrljivosti, niso bili zaprti samo moški, ampak cele družine, vključno z otroki in starčki. Vojaško sodišče v Ljubljani je opravilo skoraj 9.000 procesov, na katerih je bilo obsojenih 13.186 oseb: 83 na smrt, 412 na dosmrtno ječo, preko 3.000 na trideset let zapora. Od aprila 1942 do januarja 1943 so Italijani ustrelili 145 Slovencev in tedaj je general Mario Robotti izrekel stavek: »Še premalo se ubija!«
Po kapitulaciji Italije so Ljubljansko pokrajino in Julijsko krajino zasedli Nemci in ju združili v novo upravno enoto Jadransko Primorje, ki je de iure ostala pod Italijo oziroma Mussolinijevo Salojsko republiko. Prišlo je do tako imenovanega trojnega odnosa do Slovencev, ki so bili pripravljeni sodelovati. Na Koroškem, Štajerskem in Gorenjskem so Nemci nadaljevali brezobzirno germanizacijo, v Ljubljanski pokrajini so tolerirali določeno kulturno in politično avtonomijo, v Julijski krajini pa celo odobrili nekatere nove pravice, na primer uporabo slovenskega jezika v javnem življenju, zaradi česar so se fašisti hudo pritoževali. Proti Slovencem, ki niso bili pripravljeni sodelovati, pa so ostro ukrepali. V predmestju Trsta so v ta namen v poslopju zapuščene rižarne odprli posebno koncentracijsko taborišče s krematorijem ter v njem internirali in pobili skupaj z Judi nekaj tisoč rezistentov.
Tako zgodovinar Pirjevec. Ko se pridružujemo obsodbi okupatorskih zločinov nad Slovenci, si dovoljujemo nekaj pripomb. Koliko Slovencev so pobili Vos in partizani v času od aprila 1942 do januarja 1943? Seveda so pobijali tudi prej in kasneje, toda število italijanskih pobojev za to obdobje je navedeno v prispevku. Koliko okupatorskih represalij so povzročile nepremišljene partizanske akcije, ki so okupatorju povzročile le malo ali nič škode? O tem naša zgodovina še ni razpravljala, pa vendar se bo treba lotiti tudi tega vprašanja.
Zgodovinar dr. Božo Repe nas v prispevku Osvobodilna fronta slovenskega naroda preseneti že s prvim stavkom, ki se po našem prevodu v slovenščino takole glasi: »Po invaziji na Jugoslavijo so voditelji konzervativnih političnih strank ali emigrirali ali (v italijanski okupacijski coni) pa se lotili aktivne kolaboracije.« Naš namen tu gotovo ni razprava o vrstah kolaboracije, vendar naj pripomnimo, da je v Sloveniji le malo ljudi sodelovalo z okupatorjem na tak način, da bi jih mogli obdolžiti aktivne kolaboracije, še manj pa to velja za voditelje političnih strank na splošno. Seveda tudi avtor prispevka nima namena razpravljati o kolaboraciji, kajti v naslednjem stavku pove, da je malodušna politika konzervativnih političnih strank sprožila nastanek novega političnega bloka, h kateremu so pristopile razne organizacije, manjše politične skupine in domoljubi različnih ideoloških smeri. Edina politična stranka v tem novem bloku je bila ilegalna komunistična partija, majhna, vendar dobro organizirana. Ustanovni sestanek je bil sklican za 26. april 1941 na pobudo komunistov in udeležili so se ga tudi predstavniki krščanskih socialistov, levega krila Sokolov in nekaj posameznih izobražencev. Sprejeta so bila stališča komunistov, ki so bila v skladu s cilji njihove jugoslovanske organizacije in Kominterne. Fronta je zato v začetku dobila ime protiimperialistčna glede na Stalinovo stališče, da so tako fašistične kot zahodne dežele imperialistične že po naravi in odgovorne za nastanek vojne. Slovenski komunisti so se tedaj ravnali po proklamaciji, ki so jo objavili konec aprila 1941, in izjavili, da je politika meščanskih strank doživela popoln polom, zato je KPS upravičena prevzeti delo za osvoboditev in združitev vsega slovenskega naroda. Oporo pri tem pričakuje »v naslonitvi na delovne ljudi vsega sveta, predvsem pa na veliko in nepremagljivo silo dvestomilijonskega sovjetskega naroda, ki pod vodstvom boljševiške partije in genialnega Stalina gradi komunizem in uresničuje ideale najbolj naprednih duhov človeške zgodovine«. Komunisti so pričakovali, da bo vojna oslabila imperialistične težnje vključenih dežel in omogočila začetek revolucije v Nemčiji, Italiji in širom Evrope. Ponovno so začeli izdajati list Slovenski poročevalec, ki je čez nekaj časa dobil podnaslov Informacijski vestnik Osvobodilne fronte. V njem so potem napadali izkoriščevalske kapitaliste in dokazovali, da je lojalnost meščanskih strank do Italijanov izdaja.
[Stran 077]
Dogodki poleti in jeseni 1941 so pokazali, da bo vojna dolgotrajna in da se začetne napovedi komunistov o hitri zmagi Rdeče armade in osvoboditvi Evrope ne bodo uresničile. Temu primerno je OF oblikovala svoj nadaljnji program. Na četrtem zasedanju Plenuma, 1. novembra 1941, so v zvezi s tem sprejeli sedem sklepov in četrti se glasi takole: »Pri organizaciji in spodbujanju slovenskih množic k osvobodilnemu boju preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, kreirajo novo podobo aktivnega slovenskega naroda.« 21. decembra 1941 pa sta bila sprejeta še naslednja dodatna sklepa: »8. Skladno s slovesnimi zagotovili Churchilla, Roosevelta in Stalina bo o obliki vlade združene Slovenije in njenih zunanjih zadevah odločal slovenski narod sam po osvoboditvi. OF bo naredila vse, da bo ta pravica narodu zagotovljena. 9. Na slovenskem ozemlju raste narodna vojska iz partizanskih enot, ki se borijo za nacionalno osvoboditev, in obramba domovine je dolžnost vsakega Slovenca.«
Postopno se je OF razvila v veliko organizacijo, ki je bila razpredena po vsej Sloveniji in imela tudi razne delavnice, tiskarne, bolnišnice, posebno kurirsko mrežo, razne ilegalne humanitarne organizacije in celo poseben radio, ki so mu dali ime Kričač. OF je bila edino odporniško gibanje v Evropi, ki je imelo lasten znanstveni inštitut. Oktobra 1943 so izvoljeni predstavniki na kočevskem zboru ustoličili Slovenski narodnoosvobodilni svet, nekakšen parlament. Namesto našega komentarja bomo tu dodali avtorjevo sporočilo, ki se glasi približno takole: Poleg partizanske vojske in narodne zaščite je bila ustanovljena tudi Vos, ki so jo vodili izključno samo komunisti; ena njenih bistvenih nalog je bila znebiti se sodelavcev okupatorja, kar je včasih pomenilo streljati ljudi samo zaradi njihovega odločnega protikomunizma, zato je bila Vos že med vojno pri ljudeh večkrat nepriljubljena. Tu se pisec sicer približa bistvenemu problemu, vendar ostane na začetku poti. Ne samo Vos, ampak tudi OF in partizani so imeli v programu revolucijo in temu primerno delovali. Ni res, da so meščanske stranke vnaprej zagovarjale sodelovanje z okupatorjem, res pa je, da so leta 1942 kot samoobramba pred revolucionarnim terorjem nastale vaške straže, kasneje pa Slovensko domobranstvo. Že z Odlokom o zaščiti slovenskega naroda, ki pa v Repetovi zgodbi o OF sploh ni omenjen, je bila tlakovana pot za ta teror in za kasnejše povojne poboje kot tudi za skoraj petdesetletno dobo totalitarizma.
7.1.3.
Thomas More:
»Vidim, da nosiš službeno verižico. Ali jo lahko pogledam? Rdeči zmaj. Kaj pa pomeni?«
Sodnik:
»Sir Richard je postal javni tožilec za Wales.«
Thomas More:
»Za Wales? Ej, Richard, za cel svet ni vredno dati svoje duše. Ampak za Wales!«
(Bolt, Človek za vse čase)
7.2. Zgodovina ni samopostrežna trgovina
Tine Velikonja
7.2.1.
Nedavno se je tako v pogovoru izrazila zgodovinarka Jera Vodušek. Ne moremo je namreč pisati poljubno. Morda nismo napisali laži, dovolj je, da nismo vnesli pomembnih podatkov v strahu, da bi pokvarili sliko, ki smo si jo zarisali. Tudi knjiga »Upor, trpljenje, upanje« je pisana po tem receptu. Prebrati jo je treba na hitro od začetka do konca in se šele potem posvetiti posameznim avtorjem. Očitno postane dvoje: avtorjem so določili naslove tekstov, ki so jih nato napisali samostojno, ne da bi pred končno redakcijo prebrali prispevke drugih. Zato je veliko ponavljanja in naštevanja. Avtorji so svoje članke zaokrožali v samostojno berljivo enoto in se le delno ravnali po naslovih. Vse teče gladko, nobenega problematiziranja. Propaganda je vedno dolgočasna. Reklame so puščoba in nujno zlo. O prispevkih Janeza Stanovnika, Janka Pleterskega, Jožeta Pirjevca in Boža Repeta je povedal svoje Janko Maček. Najbolj poljuben je prispevek predsednika borčevske organizacije Stanovnika, poln nasilnih razlag in domnev. Dokazuje znano resnico, da je pri nas dovoljeno izreči karkoli, pa te ne bo nihče prijel za jezik. Od dogodkov je minilo več kot 60 let, večina prič je umrla ali pa so pol pozabili, drugo pa pomešali. Zato so tudi ti lahek plen primitivne propagande partizanske strani. Še bolj pa tisti, ki so rojeni po vojni. Dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej je bilo obvezno čtivo. Drugi vir za vedenje je izročilo svojcev, od tega, kateri strani so takrat pripadali, pa je seveda odvisno, kakšno je bilo. Kako zlahka celo strokovnjaki nasedejo lažnim dokumentom, je dokaz »škofovsko pismo« dr. Antona Vovka, ki naj bi ga napisal okrog novega leta 1946. Natipkano, brez podpisa, v stilu OF-arske propagande. Vovk takrat sploh še ni bil škof, nekaj mesecev prej so po cerkvah prebirali pismo jugoslovanskih škofov, ki zveni popolnoma drugače in je bilo tudi eden vzrokov za aretacijo nadškofa dr. Alojzija Stepinca. Škof Vovk je bil Gorenjec in za njihove duhovnike bi smeli reči, da niso bili izrazito nasprotni OF in zato ne preveč naklonjeni domobranstvu. Dogajanje med vojno je sicer spremljal iz ozadja, vendar pa videl, kaj se dogaja. Da bi v času, ko je vedel za poboj domobrancev in je tretjina njegovih sobratov čepela po zaporih ali morala v tujino, spravil skupaj nekaj takega, je za nas, ki smo ga poznali in poslušali, nemogoče. Verjeli pa bi, da so imeli pri njem prste dr. Metod Mikuž, dr. Anton Trstenjak, dr. Maks Miklavčič in še kdo od duhovnikov. Prevara se mi zdi podobna tisti pred leti, ko je Der Spiegel začel objavljati Hitlerjev dnevnik. Ko so se pojavili dvomi, so zelo hitro že na osnovi starosti papirja ugotovili, da gre za potvorbo. Da so uredniki nasedli, je bil vzrok v tem, da so si ga želeli. Podobno bi trdil za dr. Franceta Dolinarja, saj je »Vovkovo« pismo pisano po njegovem okusu. Pa bi moral analizirati samo nekaj njegovih pridig in bi spoznal, da je tekst pisan v popolnoma drugačnem jeziku. Vovk je predvsem govoril in pisal bolj preprosto.
Na splošno bi smel reči, da je knjiga težko in naporno branje, hvalnica partizanstva in s tem komunizma v današnjem času, ko prihajajo na dan zanesljivi podatki, ki potrjujejo, da je šlo komunistom samo za prevzem oblasti in je treba vsako njihovo trditev jemati z rezervo. Neovrgljivo dejstvo je, zavedam se, da se pri tem ponavljam, da šlo je za komunistični prevrat s ciljem priti na oblast. NOB je bila le krinka, dimna zavesa, zato tako srdit spopad z domačimi nasprotniki, za tujce so vedeli, da bodo prej ali slej odšli. Vse pove Kardeljev stavek v pismu Titu leta 1942: »Tale NOB dela čudeže!« V knjigi je veliko naštevanja dogodkov in podatkov, ki gredo skozi eno uho noter in drugo ven. Kdo bo to bral, komu je knjiga sploh namenjena? Ni namreč prava zgodovinska knjiga z bogato bibliografijo, zato si bodo pravi zgodovinarji z njo pomagali le malo ali nič. Za zgled bi navedel stavek iz prispevka Matjaža Kmecla o kulturi in umetnosti, ko piše o ilegalnih tiskarnah (str. 81): »Večinoma so bile preproste. Bilo pa je nekaj izjem, dva največji – obe opremljeni z modernimi stroji – sta bili postavljeni v gozdu. Prva je bila skrita 1000 metrov visoko in je v njej je delalo 100 tiskarjev; druga je bila postavljena v soteski in imela lastno elektrarno.« Kar tako na splošno, brez imena kraja in obdobja. Vemo, da je šlo za tiskarno na Vojskem. Dvomim tudi, da bi knjigo prebirali ljudje samo zato, ker znajo angleško, slovenske razmere pa jim niso dobro znane. Verjetno so jo razposlali na naslove vseh pomembnejših knjižnic po svetu, dvomim pa, da bodo našle pot do bralca.
Obravnaval bom drugo polovico knjige in se ustavil pri posameznih prispevkih.
7.2.2. Damijan Guštin – Partizanska vojska – oboroženi odpor v Sloveniji med drugo svetovno vojno (48–61).
Pričakovali bi, da bomo kaj izvedeli o taktiki in strategiji partizanskega boja, izvedeli[Stran 079] za doktrino gverilskega boja, za hierarhijo poveljevanja, pa je tega bore malo. V uvodu avtor sicer poudari, da je bilo v Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji drugače kot v drugih evropskih državah, ki so jih podjarmili Nemci in Italijani, saj se je kar takoj začelo z oboroženim odporom. Titovi partizani niso čakali, da bi okupatorjeva moč oslabela in se šele na koncu spravili nanj, kot so naredili Francozi in Italijani, niso gledali na vojaške izgube, še manj na trpljenje civilnega prebivalstva. Spomnil bi vas na Kardeljev stavek: »Komu je mar, če gorijo cele vasi!« Guštinu se tak odpor ne zdi nič čudnega, hvali ga, nič ne dvomi, o pravilnosti odločitve, vendar od njega ne izvemo, v čem je prednost odpora za vsako ceno. Pri naštevanju omenja »gorenjsko vstajo« okrog novega leta 1942 (uničenje skupine avstrijskih rezervistov v Rovtu pod Mladim vrhom in obrambo Dražgoš). Omenjena vstaja je doživela popoln neuspeh in ohromila partizanstvo na Gorenjskem za dve leti.
Na 52. strani izvemo za neke številke, s katerimi Guštin nemoteno operira tudi v drugih publikacijah. Gre za Ljubljansko pokrajino. Ko omenja roško ofenzivo, ki se je začela 16. julija 1942 in naj bi se po njegovem končala šele novembra istega leta, naj bi 65 tisoč italijanskih vojakov tri mesece napadalo 4.500 partizanov. Nič se mu ne zdi neverjetno, da bi se »ofenziva«, v kateri so bili Italijani premočni v razmerju 15:1, zavlekla na tri mesece. Padlo naj bi okrog 1.000 partizanov, torej skoraj četrtina, kar je pretirana številka, saj takrat sploh ni bilo pravih bojev. Italijani so česali oz. grabili po pokrajini, partizani pa se umikali brez boja, le s posameznimi streli iz zased.
Izvemo tudi za ustanovitev vaških straž – prostovoljne protikomunistične milice (MVAC), nič pa o vzrokih za njihov nastanek. Niti besede, da je bil zanje kriv enoleten komunistični teror, ki je bil skupaj z okupatorjevimi povračilnimi ukrepi glavni vzrok za njihovo osnovanje. Po Guštinovem so se kar pojavile v času roške ofenzive. V Zavezi prebiramo zgodbe o tem, kako se je začelo, Guštin pa ne najde besed, s katerimi bi se tega terorja dotaknil. Teror je bil rafiniran, pobijali so ljudi, ki so nekaj veljali in se niso hoteli pridružiti OF, do golega so oropali kmete, ki so jih imeli za »farške«. Govorimo o krvavih mesecih spomladi in poleti 1942. Pogledati je treba samo seznam ljudi, ki so jih vosovski atentatorji[Stran 080] postrelili v Ljubljani. Na neki način je bilo še huje na deželi, kjer so se ljudje poznali. Pravega seznama nimamo, na ozemlju Ljubljanske pokrajine je bilo v enem letu (julij 1941–julij 1942) umorjenih najmanj 500 ljudi, pa ni italijanski okupator mignil niti prstom. Namesto da bi skušal odkriti in kaznovati povzročitelje, je streljal talce, požigal vasi in odvažal ljudi v koncentracijska taborišča. Okupatorjevi povračilni ukrepi so bili torej drugotni vzrok za »kmečko vstajo«. Izvemo, da je bilo takrat interniranih in odpeljanih v taborišča 25 tisoč ljudi. Nekaj je bilo treba narediti in to je bil protikomunistični upor s privoljenjem in ob pomoči okupatorja. Odločitev v stiski, zaradi katere so fantje in možje vzeli orožje od okupatorja zaradi obrambe pred lastnimi brati, je bila usodna in je zapečatila njihovo usodo. Ko je bil ta korak napravljen, ni bilo poti nazaj. Danes smo lahko pametni in razmišljamo o drugi možnosti, ki jo povzema stavek: »Boljše bi bilo, če bi se pustili pobijati!« A človek ima pravico braniti svoje življenje in premoženje. Ob paroli, da »je bilo v gozdovih prostora za vse«, se lahko samo kislo nasmehnemo. Saj to so poskušali slovenski četniki leta 1942 in končali na Suhorju.
Pisali smo že o tem, da roška ofenziva ni bila prava ofenziva, saj je potekala praktično brez bojev, in smemo tudi reči, da je trajala šest tednov. Res je bila odločilna za nastanek vaških straž, pa tudi za reorganizacijo partizanskih enot. Izvemo, da so nastale štiri brigade s po 600 borci, da pa napadi na postojanke vaških straž niso preprečile njihovega širjenja, poleti 1943 naj bi bilo vaških stražarjev 6.200, torej več kot partizanov.
Kapitulacija Italije pomeni odločilni preobrat. Guštin nam na 55. strani spet postreže s številkami. Izvemo, koliko vaških stražarjev se je predalo partizanom – 2.400, kar se mi zdi pretirano, od tega naj bi bilo postreljenih 414, v resnici najmanj 100 več, in 170 četnikov, kar bo približno držalo.
Na 56. strani je obsežen komentar k fotografiji s pohoda XIV. divizije na Štajersko. Guštin bi se lahko razpisal, saj so se o tem že drugi partizanski pisci, da je bilo s tem pohodom vse narobe: na pot so se podali sredi zime, računali na pomoč lokalnih partizanov na Štajerskem, pa jih ni bilo nikjer, na mrežo terencev in aktivistov, pa sploh ni obstajala. Zmoti se pri številu partizanov, na pohodu naj bi jih bilo 112, očitno gre za tiskovno napako, bilo jih je 1.112. Številke: 367 padlih, 261 ranjenih in poslanih v partizanske bolnišnice, le 440 na koncu sposobnih za boj, povedo vse. Ob tem namreč, da z njim niso sprožili vstaje na Štajerskem, ampak so se morali dva meseca skrivati po gozdovih Pohorja ter v dolini Bistre na Koroškem.
Na 56. in 57. strani piše o diverzantskih akcijah, predvsem o rušenju mostov in viaduktov na najvažnejših železniških progah. Tega je bilo kar nekaj, vendar bi partizanska vojska, ki se je v jeseni 1943 povečala in naj bi poleti 1944 štela kar 36.000 vojakov, v resnici pa 20.000, zlahka trajno onesposobila ves železniški promet v Sloveniji, če bi le hotela. Seveda ne bi Nemci potem proti njej uporabljali samo lokalnih policistov, ampak bi nastopila vojska, kot je, denimo, v znani nemški ofenzivi oktobra in novembra 1943. Partizani so napadali samo tolikokrat in toliko, da je bil promet začasno onesposobljen in so se o diverziji na široko razpisali, zlasti poročali zaveznikom, ni pa bilo trajnih posledic. Omenjen je Štampetov most: trikrat so ga napadli in pognali v zrak, vendar le toliko, da je bil vsakokrat po dveh tednih spet prevozen.
Na 59. strani izvemo, da naj bi bilo pozimi 1944/1945 na slovenskem ozemlju kar 122.000 vojakov sil osi. Kje so se le vzeli, pa[Stran 081] če jim prištejemo vse domobrance, četnike in vojake srbskega prostovoljskega korpusa. Res pa je bilo toliko vojakov in še več ob koncu vojne.
Nič ne izvemo, kako je partizanska vojska delovala v resnici. Pravih akcij proti okupatorju je bilo zelo malo, več napadov na postojanke vaških straž in domobrancev. Proti njim so nastopali vedno z ogromno številčno premočjo, Suhor je 27. novembra 1942 napadalo kar nekaj brigad, podobno Ajdovec malo kasneje, v Grčaricah in na Turjaku po kapitulaciji Italije so odločali topovi, s katerimi so ravnali italijanski topničarji; Grahovo 23. in 24. novembra 1943 so napadale tri brigade, ko si so nato 3. decembra uničile domobransko postojanko v Velikih Laščah in 8. decembra napadle Kočevje; naskok na domobransko postojanko v Črnem Vrhu nad Idrijo 1. septembra 1944 je izvedel ves IX. korpus, podobno so s tako premočjo neuspešno napadali Hotedršico in Gorenjo vas nad Škofjo Loko. O tem sem že pisal.
Izvemo, da je enoti poveljeval komandant, vsaka pa je imela po sovjetskem vzorcu politkomisarja, ki ga je določala partija, verjetno tudi nižje čine. Na 54. strani tudi izvemo, da je bila po kapitulaciji Italije razglašena splošna mobilizacija vseh za vojsko sposobnih moških med 18 in 45 letom. Pri tem so bili zajeti tudi družinski očetje z več otroki. Ob nemški ofenzivi se je ta vojska raztepla in se jih je v enotah ponovno zbralo le polovica. Dezerterje, ki so jim padli v roke, so postrelili, za druge pa je bila edina rešitev, da so se priglasili k domobrancem.
7.2.3. Gorazd Bajc – NOB in zavezniki (62–69)
Samo na kratko. Izvemo, da so zahodni zavezniki na začetku podpirali predvsem Mihajlovićeve četnike in manj Titove partizane. Le počasi so svoje stališče spremenili, na Teheranski konferenci 28. novembra do 1. decembra 1943 pa priznali Tita in mu obljubili vso pomoč. Kmalu po tistem so prenehali podpirati Mihajlovića. O tem nam avtor ne pove nič. Ni dvoma, da so bili partizani tisti, ki so prvi napadli četnike in ne obratno, prav tako pa tudi, da so zahodni zavezniki nehali podpirati četnike ne zato, ker bi ugotovili, da so premalo aktivni in da sodelujejo z Nemci, ampak na zahtevo Stalina. Sovjetska armada je bila v tem času za zahodne zaveznike tako pomembna, da so raje pustili na cedilu generala, ki je bil član begunske vlade v funkciji vojnega ministra, kot da bi se zamerili Stalinu. Kakšni pa so bili odnosi med zahodnimi zavezniki in partizani, nam je najlepše opisal znani angleški pisatelj Evelyn Vaugh v svojem romanu: Brezpogojna vdaja (Unconditional surrender). Bil je član angleške misije[Stran 082] na Hrvaškem. Roman še vedno čaka, da ga prevedemo v slovenščino.
Bolj se je bližal konec vojne, bolj se je pri nas pokazalo tekmovanje med zahodnimi zavezniki in Titovimi partizani. Zame je najbolj značilno rušenje železniških mostov na Koroškem po 8. maju 1945. Tam so bile razmere med Angleži in partizani vroče in so zato Angleži preventivno porušili most čez Veliko Suho med Podrožco in Celovcem in podoben most med Podrožco in Beljakom. S tem so preprečili morebitno partizansko invazijo z vlaki skozi karavanški predor.
Kar se tiče pomoči, lahko trdimo, da so zahodni zavezniki začeli podpirati Tita v času, ko ga niso več potrebovali. Leta 1944 je bila vojna zanje dobljena. Kar so počeli, je bil davek Stalinu za njegovo pomoč. Na str. 64 pri razlagi fotografije izvemo, da so zavezniki izpeljali 800 poletov, pripeljali lahkega orožja za 16.000 vojakov, obleke in obutve za 9.000 vojakov, na tone hrane in medicinskega materiala, na stotine težkega orožja (protitankovske topove, mine in tudi nekaj lahko topov).
7.2.4. Janko Kostnapfel – Partizansko zdravstvo (70–77)
Slovensko partizansko zdravstvo je bilo nekaj posebnega. Ranjence so sicer zasilno oskrbeli na mestu, potem pa prenesli oz. prepeljali v bolnišnico, kjer so ostali do ozdravitve. Pri nas se zato niso ponavljale stiske ali tragedije, ko so večje partizanske enote pri premiku oz. umiku vlačile s seboj na tisoče ranjencev. Spomnimo se samo Neretve, zlasti pa Sutjeske. Tak način organizacije, kot smo ga izbrali Slovenci, pa je zahteval izjemno organizacijo. O njej nam piše Janko Kostnapfel.
Za zgled izjemne uspešnosti nam ponudi bolnici Franjo in Pavlo ter prenos oz. prevoz ranjencev poleti 1944 do letališča v Loški dolini. Kar se tiče bolnišnic, je prva veliko bolj znana. Danes bi smeli reči, da izbira soteske Pasice ni bila najbolj posrečena. Vanjo so kasneje, po vojni, drveli snežni in zemeljski plazovi, nedavno je prišlo do katastrofalne poplave, v kateri je voda odnesla vse barake. Vse bi se lahko zgodilo že v času, ko je delovala. Trnovski gozd, zlasti pa Cerkno z okolico, sta po kapitulaciji Italije veljala za osvobojeno ozemlje. Nemci so se približali bolnici samo ob znani velikonočni ofenzivi konec marca 1945, torej tik pred koncem vojne. Tako stroga konspiracija ni bila potrebna, vprašanje je tudi, ali ni bila uspešna samo na videz. Težko je verjeti, da okoličani za bolnišnico ne bi vedeli. Ob zadnjih ujmah so se izgubili tudi vsi inštrumenti in aparature. No, teh ni škoda, saj niso bili originalni. Znano je, da so se ob koncu vojne maja 1945 tako osebje kot ranjenci napotili v Cerkno, barake pa prepustili takim in drugačnim ujmam. Po letu[Stran 083] 1970 so po kirurških oddelkih v Kliničnem centru v Ljubljani zbirali stare in odpisane instrumente. Ko smo vprašali, kam jih bodo dali, smo izvedeli, da za bolnico Franjo. Boljši položaj je imela bolnica Pavla, ki je bila bolj razmetana, skrita pod Golaki, nudila več prostora za rehabilitacijo ranjencev. Skratka, s Kostnaplom in tudi drugimi se strinjam, da so bile partizanske bolnice vrhunski dosežek. Bolnico Franjo so predlagali, da bi jo uvrstili v Unescov seznam kulturnih spomenikov splošnega pomena, kljub temu da ji manjka osnovno, prvotnost, kot spomenik humanosti. Kakšna je bila ta humanost, če je šlo za tuje ranjence, bo govora kasneje.
Kot drugo tako dejanje omenja avtor premestitev 50 ranjencev iz bolnice Franje in podobno število iz Pavle do letališča v Loški dolini in njihov prevoz v Italijo avgusta 1944. Sodeloval je ves IX. korpus. Akcija je trajala teden dni. Presunljiv je avtorjev opis Otlice na Angelski gori, kjer se je prvič zbral ves IX. korpus s 3000 partizani in stotimi ranjenci na nosilih.
Nič ne izvemo, kakšne vrste poškodb so zdravili. Gverila ima svojo doktrino. Predvsem se je dalo zdraviti poškodbe udov, manj pa penetrantne poškodbe glave in trupa. Gostejša zdravstvena mreža, namenjena predvsem za oskrbo ranjencev, ki jo opisuje Kostnapfel, se je razvila šele po kapitulaciji Italije. Kako je bila prej nemočna, nam priča dogajanje z Jankom Premrlom – Vojkom. Februarja leta 1943 je bil ranjen v spopadu z Italijani v Idrijski Beli. Poškodba trebuha. Prenesen je bil na Brinov grič, ne več kot eno uro daleč, kjer je imela enota tabor, tam pa je živel še teden dni. Iz tega sodimo, da ni bila poškodovana večja žila, saj bi potem izkrvavel na mestu ali v nekaj urah, pač pa eden od parenhimatoznih organov (jetra, vranica, ledvica) ali črevo. Tudi ta poškodba ni mogla biti obsežna, lahko da se je rana zalizala oz. omejila na del trebuha. Partizansko zdravstvo torej takrat na Primorskem ni bilo tako razvito, da bi ga v tem času obiskal zdravnik, kaj šele kirurg.
No, ob teh junaških in uspešnih dejanjih pa bralca prevzame grenkoba ob tem, kako je osebje proslavljenih bolnic, tako zdravniki kot partizanske bolničarke, ko so se po vojni znašli v Ljubljani, mirno dopustili ali celo pomagali, da so oznovske in knojevske enote divjale po ljubljanskih bolnišnicah in trgale z bolniških postelj težke domobranske ranjence in jih odvažalo na morišča v Iškem Vintgarju, na Krimu in v brezni pri Konfinu. Višek zame je seveda podpis dr. Igorja Tavčarja pod seznamom 65-ih težkih ranjencev, s katerim pristaja na njihov transport, dodeli pa jim milostno za nego dve medicinski sestri. Končali so v breznih pri Konfinu (L. Šturm, Brez milosti, 53–55). Ob bolnici Franji, spomeniku[Stran 084] humanosti, se bo vedno pojavljal tudi Konfin in razglašal njeno dvomljivo slavo.
7.2.5. Matjaže Kmecl – Kultura in umetnost v času odpora (78–85) in Boris Paternu – Podoba NOB v pesništvu odpora 1941–1945 (86–92)
Teksta se dopolnjujeta. Kmecl se predvsem zadržuje pri naštevanju partizanskega tiska, začne z Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?«, poudari, da so že spomladi 1942 izdali pesniško zbirko Previharimo viharje Mateja Bora v kar v 5000 izvodih. Tiskarne so bile posejane po vsem slovenskem ozemlju.
Izvemo za partizanska gledališča, tudi številna, ki so uprizarjala predvsem priložnostne skeče, po kapitulaciji Italije pa je bilo ustanovljeno poklicno gledališče, ki je uprizarjalo zahtevna gledališka dela, tako Borove Raztrgance kot Molièra. Prvi radijski oddajnik je bil Kričač, kasneje pa Radio OF.
Skratka, delovalo je več kot 100 izobražencev v vseh smereh, ustanovljeni so bili celo znanstveni inštituti. Na 83. strani se sklicuje na Borisa Kidriča, ki naj bi izjavil, da je »bil slovenski partizanski boj v resnici kulturni boj«. Pozabil je povedati, da so se službe, ki so bile podrejene partizanskemu vodstvu, ukvarjale predvsem s sestavljanjem seznamov ljudi, ki naj bi sodelovali z okupatorji. Pripravljali so se na končni obračun z reakcijo, belo gardo.
Paternu opozarja, da je v štirih zbornikih, ki so izšli doslej, izšlo kar 2.300 tekstov, predvsem pesmi z odporniško tematiko, peti zbornik še pripravljajo. Njegov prispevek je razmeroma odkritosrčen, ne zanika vodstva komunistične partije in tudi ne njenega končnega cilja, preko socialne revolucije priti na oblast.
7.2.6. Darja Kerec – Časovni pregled slovenske zgodovine (102–116)
V časovnem zaporedju so navedeni kratki zapisi o dogodkih, ki so bili pomembni za Slovence. Sestavljavka se pri tem ne opira na objavljene tekste. Nekje je redkobesedna, tako je za kmečke upore napisano samo: »15.–17. stoletje Kmečki upori«. Prešerna ne omeni. Nič ne izvemo o paktu Hitler-Stalin.
Na ustanovitev Slovenske zaveze 27. aprila 1941 pozabi, pač pa naj bi bila takrat (ali dan prej) ustanovljena Osvobodilna fronta: »27. (26) april 1941. V Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta (OF), ki je združevala 15 organizacij pod vodstvom KPS.« Srečanje bilo v tistem času, ko je še veljal pakt Hitler-Stalin, pisali niso niti zapisnika. Sklicalo ga je vodstvo KPS, sodelovalo pa je še nekaj ljudi, disidentov katoliških strank, Sokolov in kulturnikov. Ustanovili so Protiimperialistično fronto, ta pa se je šele dva meseca kasneje preimenovala v OF. To so dejstva.
Izvemo, da je bil avgusta 1941 osnovan VOS: OF ustanovi VOS, ki so ga sestavljali komunisti, ki so začeli »s terorjem« proti kolaborantom.
Komentar: Teror naj bi bil torej nekaj fiktivnega, šlo naj bi za kaznovanje okupatorjevih sodelavcev.
12. decembra 1941 so partizani v Rovtu pod Mladim vrhom na blegoški cesti presenetili skupino nemških policajev (šlo je za avstrijske rezerviste) in jih 45 pobili. O tej zmagi se malo piše, več o Dražgošah. To in Dražgoše naj bi bila vzrok, da je Hitler ustavil priključitev dela Slovenije, ki so ga obvladovali Nemci, k nemški državi, kar je malo verjetno.
6. aprila 1942 naj bi meščanske stranke ustanovile Slovensko zavezo (op.: in ne 27. aprila 1941) kot nasprotnico OF zaradi »brezbožnega komunizma«.
Roška ofenziva naj bi se začela 16. junija 1942, v resnici pa se je mesec dni kasneje, 16. julija 1942.
5. maja 1945 naj bi partizani osvobodili Trst. V resnici so ga že 1. maja, in kot vidimo na fotografiji na str. 59, že 3. maja 1945 na trgu Unita organizirali mogočno proslavo v čast osvoboditvi.
Britansko poveljstvo ni odredilo vračanja s Koroške 26. maja 1945, ampak je bil njegov sporazum s partizani podpisan »v splošno zadovoljstvo obeh strani« že 18. maja 1945 in so šli že istega dne na pot prvi Hrvati.
8. Raziskovalni napori NSZ
8.1. Ali so v nemški ofenzivi v jeseni 1943 sodelovali tudi domobranci
Tine Velikonja
8.1.1. Uvod
Zgodovino pišejo zmagovalci in ti so se pri nas po zmagi maja 1945 na široko in neovirano razpisali, kar so počeli ves čas svoje oblasti. Na tisoče knjig in stotisoče člankov.
Po uvedbi parlamentarne demokracije leta 1990 smo pričakovali vsaj to, da bo novonastala država imenovala skupino zgodovinarjev, ki bi preverila doslej napisano in odpravila največje nesmisle. Do tega ni prišlo, še huje, ostalo je pri starem. V tistem času je, denimo, izšel šele 4. zvezek Enciklopedije Slovenije (Eg-Hab) od skupno šestnajstih in naravno se nam je zdelo, da bodo okrepili uredništvo, delo zastavili na novo, tako da bi ustrezalo resnici, za zvezke, ki so že izšli, pa napisali dopolnila. Nič od tega. Uredništvo je nadaljevalo s svojim delom nemoteno po starem, kot da se ni nič zgodilo, prav do zadnjega 16. zvezka, ki nosi letnico 2002.
Druga reč, ki se je dogajala, pa je bilo zastraševanje in žalitev tistih, ki so začeli brskati, kako je bilo z dogajanjem, ki je imelo tako usodne posledice za Slovence in nas sprlo za stoletje ali dve. Borci so grozili, da ne bodo dovolili »potvarjanja zgodovine, ta da je napisana enkrat za vselej in taka naj ostane«. Čisto po njihovem seveda ni šlo, če ne drugega, je bilo treba raziskati in na novo pisati o revolucionarnem terorju. Zanimivo pa je, da so pri tem partizanski zgodovinarji zagrešili najhujšo potvorbo, kar smo jih bili deležni po tem času, izbrisali so namreč besedo komunistična revolucija, ki so jo prej imeli pol stoletja na jeziku. Na lepem je bilo zanje to, kar se je dogajalo pri nas, na eni strani upor proti okupatorju – NOB, na drugi strani pa kolaboracija. Besede »antikomunizem, reakcija, stare sile, napredne sile, kontrarevolucija, bela garda« so izginile iz njihovega slovarja. S težavo pristajajo na pojem državljanska vojna, nikakor pa ne na revolucionarni teror. Vendar je vsakomur jasno, da je ravno teror od jeseni 1941 do srede poletja 1942 spodbudil nastanek vaških straž in slovenskega domobranstva.
Kako težko je popraviti še tako malenkost, bi vas za zgled spomnil na datum spopada za prehod čez Dravo 10. maja 1945 pri Borovljah. V partizanskem zgodovinopisju trdovratno trdijo, da se je to zgodilo 11. maja. So se pač zmotili, zame, ki sem takrat sodeloval pri edinem spopadu v svojem življenju, pa je bilo jasno, da se je vse skupaj dogajalo v četrtek, da je bil takrat vnebohod in da je bil tega leta to 10. maj. Še več, začelo se je okrog petih popoldne in ne ob dvanajsti uri, niso sodelovali nobeni tanki, pač pa dva protiletalska topova, postavljena na cesti med Podljubeljem in Podgoro.
Pa se omejimo na nemško ofenzivo na slovenskem ozemlju v jeseni 1943, ki se je začela nekaj tednov po kapitulaciji Italije. Bila je nekaj posebnega, ker je bilo to v Sloveniji edinkrat, da je pohod proti partizanom uprizorila nemška vojska in ne policijske enote. Zraven naj bi bili tudi domobranci. Nosilec te trditve in nanj so se in se sklicujejo vsi, ki zagovarjajo to tezo, je zgodovinar Tone Ferenc. Tako sodelovanje seveda ne bi bilo nič posebnega, če ne bi Nemci in domobranci v dobrem tednu pobili skupno najmanj 226 ujetih partizanov in aktivistov, ki jih je Silvo Grgič v svoji monografiji o žrtvah okupatorjevih sodelavcev (Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Ljubljana, 1997) obesil domobrancem. O tem smo že pisali. Tako je s preprostimi kalkulacijami prišel do famozne številke 11.000, toliko naj bi bilo civilnih in vojaških žrtev, ki so jih neposredno ali posredno zagrešili vaški stražarji in domobranci. Če bi se le dalo, bi okupatorja razrešil vseh grehov in jih naprtil domačim. Tako pisanje je sprevrženo in nevredno. Domobranci so bili skoraj vsi pomorjeni, prej pa mučeni in poniževani. Ne morejo se braniti. Zato bi morali biti, ko pišemo o njih, posebej obzirni. Šli so skozi svoj holokavst in moramo z njimi ravnati podobno kot z Judi.
Saj vemo, kako je z napisanim. Nekaj je vojna propaganda v času spopadov, nekaj pa kasnejša zgodovina. Poudaril bi, da je pri opisovanju grozodejstev, ki naj bi jih zagrešili domobranci, postalo partizansko pisanje še bolj nepopustljivo in se je še zaostrilo po letu 1975, ko je izšel v Naših razgledih Kocbekov pogovor s tržaškima pisateljema in je postalo tako rekoč uradno razglašeno, da so bili domobranci po vojni pobiti. O onečaščenju[Stran 086] trupel padlih ali pobitih partizanov na Javorovici 16. marca 1944 so začeli pisati šele po tistem. Pisci so bili prepričani, da ni ostala nobena priča in lahko pišejo karkoli. Nekaj podobnega je tlačenje domobrancev med sodelavce pri nemški ofenzivi po kapitulaciji Italije oktobra in novembra 1943 leta, kar bo tema tega članka.
O tem sem že pisal v polemiki s Silvom Grgičem, ki ga je tako prizadela, da je napisal posebno brošuro Domobransko zanikanje kolaboracije (Glavni odbor ZZB NOB Slovenije, 2000, Ljubljana), v njej pa kar na desetih straneh (16–25) dokazuje, da nimam prav, kar se tiče nemške ofenzive. Pri tem se opira na pisanja partizanskih piscev, pa tudi na domobranske dokumente, predvsem na seznam domobrancev, ki so v tistem času padli ali pa umrli zaradi ran. Grgič je pri tem pozabil, da so partizani Gubčeve brigade ves teden pred nemško ofenzivo silovito napadali Kostanjevico. O tem kasneje.
Vrnimo se k Tonetu Ferencu in njegovemu zapisu v Enciklopediji Slovenije (7, 357–358) ter njegovemu prispevku v skupinskem delu slovenskih zgodovinarjev Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945:
»Za 4. del ofenzive (Wolkenbruch) je štab 2. SS-tankovskega korpusa uporabil 3 divizije, 4 samostojne polke, 2 SS policijska polka ter nekaj samostojnih bataljonov (3 domobranske, vermanskega, 2 ustaška), skupno 45-tisoč do 48-tisoč mož, ki so imeli na voljo 110 tankov, deset samohodnih in več kot 140 protitankovskih topov. Sovražnik je imel tako trikratno ali štirikratno premoč v živi sili, še večja pa je bila njegova premoč v tehniki, zlasti v tankih in topovih, saj so enote 7. korpusa, ki je štel 12-tisoč mož, pred sovražnikovo ofenzivo poskrile ali celo uničile težko orožje, ki bi jih oviralo pri premikih.
Operacija Wolkenbruch se je začela 21. oktobra, v 1. fazi (21.–24. oktober) je zajela predvsem vzhodno Dolenjsko in Belo krajino (prodor v Novo mesto, Črnomelj in Metliko 21. oktobra), v 2. fazi (25.–30. oktober) Dolenjsko do črte Čatež–Trebnje–Žužemberk–Ribnica–Snežnik, v 3. fazi (31. oktober–5. november) Dolenjsko in Notranjsko do črte Postojna–Cerknica–Sodražica–Grosuplje in v 4. fazi (6.–12. november) še drugi del Dolenjske in Notranjske.«
Nas zanima seveda predvsem, kje so se vzeli trije bataljoni domobranske vojske, ki naj bi sodelovali v tej ofenzivi. Razumeli bi, da je bil v dogajanje potegnjen 3. bataljon pod Gorjanci, ki ga je vodil Vuk Rupnik, za druga dva, ki naj bi bila v tem času v nastajanju, pa izvemo[Stran 087] v knjigi Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo (Slovenska matica v Ljubljani, 2003, 164), da sta bila bolj na papirju. Pojma 1. in 2. bataljon sta bila dejansko le izraza želje po nekem skupnem poimenovanju, medtem ko o bataljonih v pravem pomenu besede še niso mogli govoriti. Šele v začetku novembra so se formirali 1. bataljon v Ljubljani, 2. bataljon s sedežem na Vrhniki (Vincenc Pavlovčič), 4. bataljon v Logatcu (Vincent Fortuna), 5. bataljon v Borovnici (Ludvik Kolman in Miroljub Stamenković). Ti notranjski bataljoni še niso bile organske operativne enote, temveč so predstavljale le ohlapno organizacijsko, včasih le simbolično povezavo posameznih čet. Sredi decembra pa je nemško poveljstvo te bataljone preimenovalo v bojne skupine. Za 3. bataljon, Rupnikov, pa Mlakar dodaja, da je edini aktivno sodeloval v ofenzivi na Dolenjskem.
Ustavili se bomo pri dveh dneh, ki spadata v 1. in 2. fazo operacije Wolkenbruch, ob 21. oktobru 1943, ko je omenjena bojna skupina prodirala od Brežic po dolini spodnje Krke in prišla zvečer že v Novo mesto, prodrla pa tudi v Belo krajino, kjer je zasedla Metliko in Črnomelj. Drugi tak dan je bil 26. oktober 1943, ko je šla bojna skupina mimo Trebnjega po Mirenski dolini proti Sevnici. Na svoji poti pa je neusmiljeno pobijala in požigala.
8.1.2. Kostanjevica – Malence
Na Malencah, dva km od Kostanjevice ob cesti, ki pelje proti Raki oz. Krškemu, je bilo 21. oktobra 1943 ustreljenih 25 moških, pripeljanih iz Kostanjevice. Grgič v svoji brošuri povzema Lada Smrekarja, ki je v 2. knjigi Krajevnega leksikona Slovenije (1971) napisal naslednje: »Po kapitulaciji Italije je nemška vojska pripravljala veliko ofenzivo na Gorjance. Tik pred njo je Gubčeva brigada napadla v Kostanjevici nemško postojanko, kar je Nemce in belogardiste razbesnelo. Med pripravami na ofenzivo so Nemci s pomočjo domačih izdajalcev … delno odkrili organizacijo OF, nakar so 21. oktobra 1943 v Kostanjevici aretirali 70 moških in jih 25 na Malencah ustrelili kot talce.«
V resnici pred ofenzivo, ki se je začela 21. oktobra, Nemcev v Kostanjevici ni bilo. Kako je bilo s 3. bataljonom, izvemo iz pisanja Naceta Kastelica, objavljenega v Zavezi (25, 1997, 43–44). Opisuje beg novomeške skupine vaških stražarjev iz Novega mesta pod poveljstvom Vuka Rupnika, kako so dva dni in dve noči hodili do nemške meje, se pri Zameškem srdito spopadli s partizani in jih porazili, šli čez nemško mejo oz. Krko in se utaborili v vasi Malence na njenem levem bregu.
»Po enem mesecu smo šli v Kostanjevico, kjer smo samo prvo noč po prihodu imeli mir. Drugi dan smo že slišali, kako partizani onstran Krke nedaleč od naših položajev kopljejo bunkerje. Tretji dan se je začel napad. Sedem dni so neprestano peli topovi, minometi in strojnice. Partizani so s tanki prišli v neposredno bližino. Po napadu je bila Kostanjevica močno razbita. Mi smo imeli trinajst mrtvih in nekaj več ranjenih.
Potem smo šli v Krško, kjer smo dobili nove obleke. Konec oktobra smo se premaknili na Okrog pri Št. Rupertu. Približno čez en teden smo spet imeli pokret, kot se reče po vojaško. Peš smo šli preko nemške meje na štajersko stran v vas Jagence (op. Jagnjenica pri Radečah). Prišli so kamioni in nas preko Novega mesta odpeljali v Trebnje. To je bilo 5. novembra 1943. Čez nekaj dni smo se spet premaknili. Dolga kolona je krenila preko Žužemberka in Straže v Novo mesto, kjer smo ostali do marca 1944.«
Tako je bilo delovanje 3. bataljona v času nemške ofenzive. Zasidral se je v Kostanjevici, da bi si celil rane, pa so ga nato dober teden srdito napadali borci Gubčeve brigade. Žrtve na domobranski strani izvirajo iz časa tega napada.
Vzrok za streljanje talcev na Malencah je bil atentat. Ko so Nemci zasedli Kostanjevico, se je del njihovih vojakov zbral na trgu sredi mesta. Prišlo je do eksplozije, nekaj Nemcev je bilo pri priči mrtvih ali ranjenih. Še danes se dobro ne ve, kaj je priletelo. Nekateri govorijo, da je šlo za ročno granato, ki jo je nekdo zagnal čez strehe hiš, ali za izstrelek iz minometa oz. topa.
Vprašali smo Faniko Lorber, Velike Malence 17, ki je v tistem času živela v vasici Zaboršt komaj pol km zračne črte od trga:
»Z zapisi Silva Grgiča, Lada Smrekarja in Iva Pirkoviča se ne morem strinjati. Vzrok za streljanje talcev so bili štirje ubiti nemški oficirji na trgu v Kostanjevici. Domačin je z nekega podstrešja zagnal ročno bombo na »ta mal plac«, na trg pri starem župnišču, in zadel skupino nemških vojakov. Ofenzivo so izvedli Nemci brez domobrancev. Talcev niso izbirali, to je čista laž. Polovili so okrog sedemdeset moških, prvih 25 so ustrelili, ostale so odpeljali na Rako in jih po nekaj dneh izpustili. Tudi moj oče je bil odpeljan za talca na Malence, zgrabili so ga pri kostanjeviškem[Stran 088] gradu. Zraven pri streljanju in odbiranju ni bilo nobenih domobrancev.
Prej pa je bilo takole. Gubčeva brigada se je 11. oktobra utaborila v naši vasici, zasedla položaje in še isti večer začela obstreljevati postojanko v Kostanjevici in dražiti Nemce obmejne policije preko Krke na Malencah. Za položaj so si izbrali naše visoko gospodarsko poslopje, odkoder je bil lep pogled na nemško utrdbo. Prav zaradi tega so prišli Nemci bombardirat poslopje, vendar je visoka hruška preprečila najhujše. En teden je bilo tako, kakor da smo na fronti. Toda tik pred nemško ofenzivo 21. oktobra zjutraj se je brigada umaknila v Gorjance, ubogi narod je plačal svoj krvavi davek. Kolikor vem za tistih trideset partizanov, ki so bili pobiti ob nemški ofenzivi, so bili mobiliziranci, ki jih ni nihče obvestil o prihajajoči ofenzivi, to je bilo nekje na čistini v Ledeči vasi.
V času nemške ofenzive so bili ubiti trije domobranci pod mostom v Kostanjevici, ki jih je ustrelil nemški vojak, misleč da so partizani. Ne vem, od kod je Grgič našel toliko ubitih domobrancev v času ofenzive, ne morem verjeti, ker niso bili na pohodu. Zanimiv podatek, o katerem piše Grgič, navaja, da ima Kostanjevico zasedeno 130 Nemcev in 1200 domobrancev. Nemci so bili po razdelitvi meje Italija-Nemčija samo na postojanki na svoji strani meje in ne v Kostanjevici. Reka Krka je bila meja. Nikdar in nikjer ni bilo v Kostanjevici 1200 domobrancev, obratno 130, bi verjela. Starši moje mame so kot begunci stanovali na istem dvorišču bivše trgovine Gač, v drugi hiši je bila domobranska enota, tudi moj spomin sega daleč nazaj.
Pa še tole: V Grgičevi knjigi sem prebrala imena ubitih v Orehovici pri Šentjerneju: Piše: Štokar (ime ni znano), ubita ob vodi Studeno, Zagorc Uršula, žena, ubita ob vodi Studeno blizu gradu, ter Zagorc Stanko, ubit v gozdu pri Šentjoštu. Ubili naj bi jih pripadniki MVAC.
Povedati moram, da voda Studeno izvira izpod kostanjeviške kraške jame. Ob gradu teče voda Obrh. Zapis je popolnoma izmišljen. Uršula Zagorc je umrla leta 2001, moža pa so ustrelili kot talca. Starejše vaščane iz Orehovca sem dobro poznala, saj sem bila blizu doma.«
8.1.3. Šentjernej
Nemška motorizirana kolona se je podala naprej proti Šentjerneju. V Ledeči vasi je presenetila skupino 30-ih partizanov,[Stran 089] mobilizirancev, ki jih vodstvo ni obvestilo, naj se umaknejo. Vsi so padli oz. bili pobiti. V Prekopi so ustrelili šest domačinov, v Ostrogu zraven Prekope pa ubili štiri domačine in jih precej ranili. Tam naj bi nanje streljali partizani iz zasede in tri nemške vojake ubili. Domobrancev ni bilo zraven, ostali so v Kostanjevici na postojanki.
Grgič (str. 446) začne, da se je 21. oktobra 1943 v Šentjerneju zgodilo naslednje:
»Esesovci in domobranci so ujeli in pognali na eno od njiv šestindvajset neoboroženih vaščanov, med njimi več mladoletnikov. Pustili so jih, da so začeli bežati. Nato so jih pobili s strojnicami.«
Sledi seznam pobitih, med njimi je napisan tudi Ivan Ban, rojen 1927 v Brežicah.
Objavljam zapis priče Marije Bogomire Ban Šekoranja o poboju 26 prebivalcev Šentjerneja 21. oktobra 1943, med katerimi je bil tudi njen brat.
»Bil je čas medvladja. Italijanska vojska je odšla, Nemci so čakali za mejo pri Kostanjevici. 21. oktobra je zahrumelo, prihajali so s tanki in oklepniki, pred njimi SS enote. Zvedeli smo, da so partizani pri vasi Ostrog streljali nanje in se nato umaknili v Gorjance. Nemci so pridivjali v Šentjernej, da bi se maščevali za tri pobite nemške vojake. Stali smo na dvorišču hiše družine Cvelbarjevih, kjer smo bivali kot begunci iz Brežic. To smo bili: Cvelbarjeva dekleta, moja mama, moje tri sestre in 16-letni brat Ivanček. Nenadoma so po vasi navzgor pridivjali Nemci, vsi oblečeni v SS uniforme. Pred sabo so gnali gručo civilistov. Pri sosedu Gorišku so vzeli 15-letnega Karla, pri Polenškovih gospodarja, pri nas 16-letnega brata Ivana. Ker so imeli samo 26 talcev, hoteli pa so jih 30 za tri pobite vojake v Ostrogu, so hoteli vzeti še nas dekleta, vendar so nas le spustili. Ko so krenili po cesti proti Šmarju, sem tekla za njimi in prosila poveljujočega, naj brata izpusti. Pa je dejal, da jim bodo fantje le kazali pot v Gorjance, kjer so banditi. Toda že za drugo hišo so začeli streljati in vedeli smo, da je s talci konec. Nemci so se še nekaj časa zadržali, nato pa oddivjali nazaj, od koder so prišli. Med njimi nisem spoznala nikogar, bili so sami tujci, nobenih domobrancev, nobenih znanih obrazov iz Brežic (Junglinga ali drugih).
Vsi razburjeni in prestrašeni smo tekli po cesti navzgor. Za drugo hišo, na ajdovi njivi so raztreseni ležali mrtvi Šentjernejčani. Nemci so jih bili pognali po njivi in reveži so tekli proti grmovju ob potoku na koncu njive. Moj mladi lepi bratec je ležal vznak na otepu ajde, sredi čela je imel luknjo, prevrtano z dum-dum kroglo. Odnesle smo ga domov k Cvelbarjevim, stesale krsto iz ping-pong mize ter ga nesle na kilometer oddaljeno pokopališče, kjer ga je duhovnik z drugimi pobitimi pospremil k ranemu grobu. V ta grob smo bili pred 9 dnevi položili očeta, ki je za rakom umrl 12. oktobra v samostanu Pleterje.
Naj dodam še to: imena mojega brata niso zapisali na spomenik in naša mama za njim ni dobivala odškodnine, kot so jo dobivali drugi svojci pobitih, pravzaprav jo je dobila nekaj mesecev, nato po so ji jo odvzeli.
Napisano v Ljubljani, 12. avgusta 2002 Mira Šekoranja Ban l. r.«
Morije tega dne še ni bilo konec, Grgič piše, da so istega dne v Gabrju ustrelili 20 domačinov, v Novem mestu pa 26, povsod pa naj bi imeli prste zraven domobranci.
8.1.4. Trstenik, Straža in Rakovnik
26. oktobra 1943 je bila v teku druga faza ofenzive Wolkenbruch in nemška kolona se je podala na pohod iz Novega mesta do Trebnjega po Mirenski dolini proti Sevnici. Ponovilo se je nekaj podobnega kot v dolini spodnje Krke. V naseljih pod Veselo Goro pri Šentrupertu so Nemci takrat pobili 42 ljudi. O tem dogodku se malo ve, ustreljeni nimajo spomenika, samo nekaj jih je napisanih na partizanskem spomeniku v Šentrupertu. Zoran Hudales o poboju v svoji monografiji Občina Trebnje v NOB (Partizanska knjiga, 1974, Ljubljana) ne piše, zato seveda tudi Silvo Grgič ne. Očitno je, da je svoje poznavanje črpal skoraj izključno iz partizanske literature, nikdar pa ni preveril, koliko so podatki resnični, še več, ni se dal prepričati, da je bilo nekaj drugače, čeprav smo mu ponujali še tako prepričljive argumente.
Hudales je v omenjeni monografiji o Trebnjem napisal naslednje (565):
IV. bataljon (op. Cankarjeve brigade) se je boril z Nemci, ki so prodirali od Šentruperta v treh smereh na Veselo Goro. Po triurnem boju, v katerem je imel sovražnik precej izgub, se je IV. bataljon premaknil na položaje na Migolski gori, ker je pretila nevarnosti iz mirenske strani. Topniška baterija se je borila s sovražnikom, ki je prodiral z Mirne na Trstenik. Sovražnika so odbili in je imel najmanj 15 mrtvih in večje število ranjenih.«
[Stran 090]
Domačinka Malči Kostevc, Straža 1, Šentrupert, torej iz naselja tik pod Veselo Goro, nam je napisala naslednje:
»Prebivalci Trstenika in Straže z njenimi zaselki ne bomo nikdar pozabili nesrečnega 26. oktobra leta 1943. Hudales opisuje, kako se je boril IV. bataljon Cankarjeve brigade z Nemci pri Šentrupertu. Jaz o tem ne vem nič. Že dopoldne tega dne so se začele zbirati partizanske brigade na Veseli Gori in njeni okolici. Vojaki so se hvalili, da bo prišlo nekaj Nemcev in da jih bodo nagnali. Bilo jih je veliko, govorili so, da jih je za tri brigade. Slutili smo, da se pripravlja nekaj hudega. Partizani so hodili celo dopoldne iz Trstenika za obronke gozda proti Veseli Gori. Utaborili so se na levem pobočju gore in nad našo hišo, torej tam, kjer so imeli še kritje, po desni strani gore pa se niso mogli, kjer je bila čistina, saj so Italijani ukazali posekati cel gozd. Prišlo je nekaj oficirjev k moji mami in rekli: Danes bo cel hudič! Mi smo šli kot ponavadi na njivo. Nismo še dobro začeli delati, ko smo kmalu popoldne že videli, da se proti Mirni iz Trebnjega pelje kolona tankov. Moja teta pravi, da pejmo hitro domov. S tanki so se napotili v smer proti Sv. Heleni in verjetno bi šli naprej v Mokronog. Bili so že čez progo, vendar so se na povelje obrnili in se napotili po glavni cesti Šentrupert–Mokronog. V Sotli se cesta razcepi v dva kraka, malo naprej v Kurji dolini pa še v enega. Po teh poteh so se peljali Nemci in se razdelili po vseh treh. Ko so se približali vasi Straža, so ta rudeči vžgali po njih. Potem so takoj zbežali. Prej ko so Nemci prišli čez vas, ta rudečih ni bilo nikjer več. Pri nas sta bila dva domačina partizana. Ko jim je moja mama postregla z malico, jima je dejala: Pojdita! V Šentrupertu je nemška ofenziva! Da je tako slišala od otrok, ki so šli k verouku. Vendar sta ostala, saj so naši gori. Oba sta padla pri nas, desetletni brat je bil težko ranjen, mama je komaj ostala živa.
No, nagrada za nas je bilo 42 mrtvih, in kjer so dosegli iz tankov z zažigalnimi bombami, pa so tudi zažgali. Rezultat je bil, da je gorela cela dolina. Pri nas v kleti je bilo 27 ljudi. Pribežali so z njiv, takrat smo pospravljali koruzo in korenje. Do nas so že iz vasi pripeljali Nemci dva moška, Juvanca in Škarjeta, vodila sta ju dva Nemca pod roko in par metrov naprej od nas sta ju ustrelila. Vrnila sta se nazaj po mojega očeta in še enega vaščana, Bevca. Vsi smo jokali in vpili. Nato pa pritečejo z Vesele Gore ta beli fantje, verjetno tisti, ki so se umikali po razpadu Italije. Tistega dne so prišli čez hrib Okrog in še pravi čas[Stran 091] rešili ostale, da so ostali živi. Nemci so morali zanje vedeti, od takrat naprej niso več delali nasilja nad nami, mrtvih so do takrat dosti naredili. No, ofenzivo so Nemci izvajali sami brez domobrancev. Rešili so nas hvala Bogu in fantom.
Prilagam pa pismo, ki govori, kaj se je takrat dogajalo na Mirni, ko so obračali tanke. Iz vasi Trstenik je delal fant na žagi v Avstriji, kjer je pri nočni malici povedal eden od tankistov, ki so takrat 26. oktobra 1943 bili pri nas in nam vse gorje povzročali. Da so ženske morale same pospravljati svoje žrtve in pokopati brez obredov, je bilo to, ker moških ni bilo več. Drugi dan po tej grozni ofenzivi so moški, ki so bili v nevarnih letih, vsi šli brez izjeme na Okrog in Zaloko in naprej v Ljubljano. Mlajši so pristopili k domobrancem, starejši pa kamor je kateri mogel, ali k sorodnikom ali delat v organizacijo, ki je bila takrat v Ljubljani. Mrtve je preštel salezijanec Ivan Bakan, ki je tvegal in šel blagoslavljat grobove, takrat, ko so jih žene pokopavale. Kot begunec je takrat stanoval v gradu Škrljevo. Sem so prebežali iz Veržeja in Radne ob Savi. Bežali so pred Nemci, saj bi jih drugače izselili. Druga ofenziva je šla čez tri dni mimo nas. Vzeli so nam našega očeta, ki jim je moral kazati pot čez gozd. Ker v tistem času ni nobeden streljal na njih, so ga čez dve uri izpustili. Tisti Šentruperčani so bili bolj nesrečni. Ko je prva puška počila, so tiste talce pobili brez usmiljenja.
Ta dan so sejali tudi ogenj. Zažgali so iz tanka s fosforno zažigalno bombo eno hišo v Zabrdju, pred vasjo Mirna. Po tem so zažigali naprej. Na Trsteniku je gorela Strmoletova hiša, Pri Jermanu na Trsteniku pa gospodarsko poslopje. Gorel je na Straži Majcnov kozolec. Pri Anžičkovih gospodarsko poslopje, pri Lukekovih tudi, v zaselku Praproče, ki spada pod Stražo, pa vsa gospodarska poslopja. Kateri so bili pobiti ob cesti Sotla–Slovenska vas, pa ne vem, pač tisti, ki so prišli takrat po tej cesti.«
Tako Malči Kostevc. Kaj pa ji je pisal v Kanadi živeči Franc Zidar, nekdanji domobranec:
»Osupnil sem. Na 75. strani knjige Šentruperška župnija ob 500-letnici me je povedla misel nazaj skoro dvainpetdeset let, tisti strašni dan sem preživel doma na Trsteniku. Še dopoldne se je pri nas nastanil štab Cankarjeve brigade. Zgledalo je, da so se k nam naselili za vedno. Toda že kmalu popoldne so se z Mirne oglasili prvi streli. Štab in večina vojakov so jo pobrisali v največji paniki čez mejo v globel in mimo sosedove Strmoletove domačije v trsteniško gmajno in dalje v gozd. Za sabo so pustili zaščitnico, in sicer na Odlazkovem vrtu oziroma sadovnjaku. Pri Korinovih je s težko italijansko strojnico (Breda 8MM) ščitil njihov beg Janez Fortuna z Dobrove pri Ljubljani. Kasneje je bil moj desetar pri domobrancih s činom podnarednika. Ko so Nemci pred vasjo prekoračili potok Sotlo, se je Janez zavedel, da je tudi njemu zadnji čas. Ko je pogledal okrog sebe, je ugotovil, da je sam, ker sta njegova pomočnika že pobrisala. Zadel je strojnico, težko 48 kg kompletno s stojalom, in odhitel za pobeglimi. Med potjo je opozoril strojničarja, ki je z lahko strojnico (Breda 6.5 mm It), vztrajal na položaju, bil je ljubljanski študent, prežet komunist, naj se umakne. Toda ta je ostal. Težko ranjenega je ustrelil nemški oficir s pištolo še preje kot 10 minut pozneje. Tisti dan je gorela tudi Strmoletova hiša. Drugi dan smo izvedeli za strahoto: pri Brzinovih ležijo štirje, Jožeta Sabanca so ustrelili pri Zabukovčevih kljub temu, da je Nemcem dopovedoval v dobri nemščini, da ni partizan.
Deset let po tistem strašnem, ko sem bil že štiri leta v Avstriji smo delali nočno in z nami je delal na cirkularju Leo Edlinger, doma iz Asserfraganta, kjer je bila žaga, na kateri sem bil zaposlen. Ker je bil nemški vojak, je rad pripovedoval vojne zgodbe. Neke noči, ko smo imeli malico opolnoči, je pravil o našem sodnem dnevu: Dolenjska (Unterkrain), Trebnje (Treffen), Mirna (Neudig). Postal sem pozoren.
Bil je tankist in tisti dan so pripeljali iz Novega mesta in pred Trebnjem zavili proti Mirni. Pred Mirno so partizani streljali na Nemce z lahkim mitraljezom. Z lahkim topom so Nemci s fosforno granato zažgali eno hišo. To je bila Gorjupova hiša v Zabrdju. Tako so prišli na Mirno in na prvem potu zavili na desno, peljali čez progo in ustavili tanke. K njim je prišel moški majhne postave in jih pozdravil v dobri nemščini z dunajskim naglasom. Povedal jim je, da na Mirni ni banditov, pač pa so v naslednji vasi. Tedaj je leva pobočnica že odprla ogenj na partizane na našem dvorišču. Ker se Trstenik z Mirne ne vidi zaradi sadnega drevja, so Nemci vzeli na piko Praproče. Strmoletovo hišo so zažgali s topom zaradi tiste ljubljanske srajce z lahko bredo. Mi smo jo tisti dan poceni odnesli. Tisti Mirnčan je bil po mojem Lojze Kolenc, oče komandanta VDV. Istega mnenja je bil tudi moj rajni oče, ko sva pred 22 leti obravnavala to našo nesrečo. Kolenc je namreč pred vojno delal v Avstriji. Če ga ne bi bilo, bi se Nemci peljali[Stran 092] naprej proti Mokronogu in Mirno obšli, prav tako pa tudi vasi pod Veselo Goro.«
Istega dne so Nemci v Krmelju ustrelili 12 talcev.
8.1.5. Zaključek
Domobranci pri nemški ofenzivi oktobra in novembra 1943 niso sodelovali. Kasneje so se večkrat pridružili Nemcem pri skupnih akcijah ali so jih Nemci vsaj vodili. Omenil bi samo največje: Javorovica 16. marca 1944, napad na letališče v Loški dolini 7. in 8. septembra 1944, vpad v Belo krajino 12. in 13. novembra 1944, sodelovanje pri velikonočni ofenzivi zadnji teden marca 1945 v Trnovskem gozdu. Nič težko ne bi bilo priznati, da so jih Nemci vzeli s seboj in si z njimi pomagali tudi pri svoji najpomembnejši ofenzivi na slovenskih tleh v času druge svetovne vojne. A iz napisanega izvemo, da do tega ni prišlo. Nemci so bili preveč naduti, da bi iskali pomoč pri domačinih, obenem pa se takrat domobranci še niso čisto prelevili iz vaških straž. Vojaško niso pomenili nič, kar se je hitro pokazalo, 23. in 24. novembra v Grahovem, 3. decembra v Velikih Laščah in po 8. decembru 1943 v Kočevju. Ravno v času nemške ofenzive so partizani zaključevali svoj obračun z ujetimi vaškimi stražarji in četniki, pa tudi civilisti: Padež pri Birčni vasi 21. 10. 1943: 20 žrtev, Jelendol 22. oktobra 90 žrtev, Grčarice-Bavdle 24. 10. 23 žrtev, Mačkovec 28. 10. 40 žrtev, Travna gora 2. 11. 33 žrtev itd.
Izvemo samo za domobrance v Kostanjevici, potem pa se pojavijo na lepem kot rešitelji 26. 10., ko zaustavijo pobijanje talcev v vaseh pod Veselo Goro, kar izvemo iz pisanja Malči Kostevc. Gospa Malči omenja hrib Okrog, prav o tem hribu oz. naselju nad Šentrupertom piše v svojih spominih Nace Kastelic, vaški stražar in domobranec. Pove, da so vaški stražarji novomeške skupine po 21. oktobru zapustili Kostanjevico, se v Krškem oblekli v domobranske uniforme, potem pa šli na Okrog in nazaj v Novo mesto.
Tako je z novejšo zgodovino. Interpretacije se lahko razlikujejo, ne pa osnovna dejstva. Nekaj se je zgodilo, ali pa se ni. Za osnovo bi se morali dogovoriti, da uredimo skupno knjigovodstvo brez etiketiranja, zmerjanja in podtikanj. Zaenkrat smo še daleč od tega.
8.2. Vetrinj – kupčija, prevara, odgovornost
Jože Kočar
8.2.1.
Obisk angleške kraljice Elizabete I. lani oktobra je ponovno opozoril na žgoče vprašanje britanske odgovornosti za izročitev in poboj razorožene slovenske domobranske narodne vojske. Zgodovina 20. stoletja sicer pozna kar nekaj velikih množičnih zločinov; najbolj znana sta gotovo Katin in Srebrenica, ki sta po absolutnem številu žrtev (od 8.000 do 14.000) blizu slovenski vetrinjski tragediji (okrog 12.000), vendar sta relativno glede na delež v narodovem telesu neprimerljiva s slovenskim. Naravnost pošastno je dejstvo, da je znašal na primer v Rovtah delež pokončanih moških med petnajstim in tridesetim letom kar 80 odstotkov, kar pomeni, da je ostal živ samo vsak peti moški v teh letih. V Šentjoštu nad Horjulom kar nekaj časa ni bilo nobenega rojstva. Res, pravi genocid.
Lahko rečemo, da se je Slovencem Srebrenica zgodila že maja in junija 1945. Stvari, ki so se dogajale v Srebrenici, so skoraj na las podobne vetrinjskim dogodkom skoraj pol stoletja prej. Le ljudje in njihova imena so drugačni. V Srebrenici bosanski muslimani, mednarodno varovano območje in nizozemske modre čelade, v Vetrinju slovenski begunci in njihova razorožena vojska, taborišče na Vetrinjskem polju pa pod zaščito britanskega 5. korpusa. In kakor je general Mladić lagal Bošnjakom, da se jim ne bo nič zgodilo in naj bodo mirni, podobno so britanski oficirji lagali častnikom slovenske domobranske narodne vojske, da gredo v Italijo. Domala vse, kar smo opazili pri Srebrenici, nas spominja na genocid nad slovensko domobransko narodno vojsko, a kljub temu naši novinarji te podobnosti Kočevskega Roga in okoliščin, ki so privedle do njega, niso omenjali. Poročanje o srebreniških pobojih jasno kaže na težko razumljivo naravnanost slovenskih občil in družbe.
Vendar med naštetimi tremi množičnimi zločini obstaja tudi opazna razlika. Medtem ko sta prva dva, Katin in Srebrenica, mednarodno raziskana in ocenjena, je slovenska vetrinjska prevara in poboj izročenih domobrancev kljub številnim pričevanjem in zasebnim raziskavam uradno neraziskana, neocenjena in nepriznana. Britancem in slovenskim boljševikom se je posrečilo res dobro prikriti naravo in obseg genocida, ki so ga prvi omogočili, drugi pa izvedli.
Zločin nad poljskimi oficirji, poimenovan kratko Katin, izčrpno opisuje knjiga Gerda Kaiserja Katin, državni zločin – državna skrivnost (Katyn. Das Staatsverbrechen – das Staatsgeheimnis, Aufbau Taschenbuch Verlag, Berlin, 2. Auflage 2003, 476 strani). Na koncu po abecednem redu povzema tudi podatke o udeležencih in kronologijo dogodkov od pakta Ribbentrop-Molotov, 23. avgusta 1939, do postavitve spomenika julija 2000.
Tudi o Srebrenici je ob desetletnici, leta 2005, izšla knjiga Srebrenica: dokumenti, pričevanja in haaški proces (uredili Julija Bogoeva in Caroline Fetscher). Imenovani so krivci za zločin, kjer ne gre samo za izvajalce zločina, ampak tudi za stratege pobojev in za dokumente s procesa proti generalu Radoslavu Krstiću, podrejenemu generalu Mladiću.
Po več kot šestdesetih letih je že skrajni čas, da bi končno tudi v Sloveniji pričevanja in dostopne dokumente o Vetrinju zbrali in ocenili v posebni publikaciji.
Ozadje izročanja protikomunističnih beguncev (slovenskih domobrancev, Hrvatov in Kozakov) poleg več člankov v Zavezi obravnavajo tudi tuji avtorji, kot so: Anthony Cowgill, Thomas Brimelow in Christopher Brooker, Vračanje iz Avstrije leta 1945 (The Repatriation from Austria in 1945), Nikolaj Tolstoy, Minister in pokoli (The Minister and the Massacres), Nigel Nicholson, Dolgo življenje (Long Life), Ian Mitchell, Cena ugleda (The Cost of a Reputatiom) ter John Corsellis in Marcus Ferrar, Slovenija 1945 (Slovenia 1945). Mnenja o razlogih za izročanje niso enotna. Nekateri avtorji skušajo odločitev pripisati pogodbi med Stalinom, Rooseveltom in Churchillom na Jalti, čeprav so se sklepi na Jalti nanašali na povojno usodo sovjetskih državljanov, ki bi prišli v ujetništvo zahodnih zaveznikov. Nikolaj Tolstoy je dogodke ocenil kot “celovško zaroto” posameznikov mimo vrhovnih vojaških in političnih stališč. Po izidu knjige Iana Mitchella, Cena ugleda, je potrjeno, da je bila južna Avstrija edino področje, iz katerega so angleške zasedbene sile vračale protikomunistične begunce in vojake, ki so se zatekli pod njihovo varstvo. Pri tem se pojavlja kar nekaj vprašanj.
8.2.2. Kupčija
Marko Kremžar v Demokraciji 32/2003 in v Družini 29/2003 zastopa mnenje, da je šlo bolj za »celovško kupčijo« kot za »zaroto«. Svoje mnenje utemeljuje z dejstvom, da so se zunaj območja 5. britanskega korpusa drugim[Stran 094] zavezniškim enotam, tudi britanskim, prav tako v istem času predajale podobne vojaške in civilne skupine, a niso bile vrnjene. Od okrog 15.000 srbskih dobrovoljcev se jih je nekako 4.000 umaknilo na Koroško, ostalih 11.000 pa v Benečijo. Oboji so bili sprejeti kot protikomunistične vojaške enote, vendar so jih le iz Koroške izročili Titovim, iz Benečije pa ne. Dejansko so se oboji predali enotam iste britanske 8. armade, in sicer na Koroškem 5. korpusu, v Benečiji pa 13. korpusu. Logično se postavlja vprašanje, zakaj taka razlika, čeprav je bil poveljnik 15. armadnega zbora, kamor sta spadala oba britanska korpusa, feldmaršal sir Harold Alexander osebno protikomunistom celo naklonjen.
Znano je, da je feldmaršal Alexander po koncu prve svetovne vojne kot brigadir Irske garde prostovoljno sodeloval v britanski misiji v Latviji in postal poveljnik nemško-baltskih protikomunističnih čet (Landeswehr). S tem je tudi mogoče povezati naklonjenost feldmaršala Alexandra do civilnih beguncev in dr. Meršola ob obisku v Vetrinju 4. junija 1945. Latvijska vlada mu je celo podelila odlikovanje baltskega častnega križa, ruski caristični general Judenič pa odlikovanje sv. Ane z meči. To odlikovanje je menda feldmaršal Alexander nosil maja 1945 tudi na večerji s sovjetskim maršalom Tolbuhinom. A Sovjeti so že naslednji dan generalu Charlesu Keightleyu, poveljniku 5. korpusa na Koroškem, izročili seznam kakih dvajset ljudi, med katerimi je bilo tudi nekaj starejših generalov nekdanjih carističnih protiboljševiških enot, ki nikoli niso bili sovjetski državljani. General Keightley je takrat zahtevo zavrnil. Torej se je moralo v britanskih stališčih do beguncev v naslednjih dneh nekaj bistveno spremeniti. Kronologija dogodkov je danes dokaj jasna, nekatera ozadja pa so še vedno nepojasnjena in zato predmet različnih domnev.
Zelo verjetna je domneva, da je posredno botrovalo britanski »kupčiji« s titovci dejstvo, da je imel general Keightley nalogo, da mora Titovim partizanom preprečiti zasedbo ozemlja zunaj jugoslovanskih meja iz leta 1939. O mejah naj bi namreč odločale mirovne konference. Zato je 10. maja 1945 celo predlagal nadrejenemu poveljstvu zavezniške 8. armade, naj mu odobri proti neposlušnim partizanom uporabo vojaške sile. Zapisal je: »Zdaj je popolnoma jasno, da moramo biti v stanju streljati na partizane, ki prezirajo ukaze britanskih poveljnikov.« Višje poveljstvo mu uporabe orožja ni odobrilo, češ da je politična situacija »zelo delikatna«. Nekaj slovenskih beguncev, ki so prišli v Celovec pred 8. majem 1945, ko so partizani zasedli dravski most, so Angleži dejansko s kamioni prepeljali v Italijo. Nato je nalogo reševanja odnosov z Jugoslovani dobil načelnik štaba 5. korpusa brigadir[Stran 095] Toby Low, ki je začel iskati nevojaške poti, da doseže umik partizanov iz Koroške.
Najbrž sta zaradi takih razmer 12. maja 1945 iz Caserte v Treviso priletela Alexandrov politični svetovalec Harold Macmillan in njegov pomočnik Philip Broad. Po kosilu sta odletela v Tržič (Monfalcone), kjer sta se sestala z generalom Johnom Hardingom, poveljnikom 13. britanskega korpusa. Razpravljali so o negotovi politični situaciji. Naslednje jutro, 13. maja 1945, se je menda Macmillan nameraval vrniti v Caserto, a je načrt spremenil in odletel v Celovec. V štabu 5. korpusa je bil sestanek Macmillana z generalom Keightleyjem, ki je poročal o sestanku s sovjetskim maršalom Tolbuhinom pred tremi dnevi v Voitsbergu. Obravnavali so tudi vprašanje Kozakov in Jugoslovanov, kar je bil verjetno glavni vzrok za Macmillanov obisk na Koroškem.
Nikolaj Tolstoy v knjigi Minister in pokoli navaja zapis iz Macmillanovega dnevnika:
» … med podanimi Nemci je kakih 40.000 Kozakov in belih Rusov z njihovimi ženami in otroki. Če jih vrnemo Rusom, se pravi obsoditi jih v suženjstvo, mučenje in verjetno smrt. Če jih ne, bomo hudo razjezili Ruse in pravzaprav prelomili jaltsko pogodbo. Odločili smo, da jih vrnemo (general Keightley je v stiku in dobrih odnošajih z ruskim generalom na njegovi desni), jaz pa sem svetoval, da bi nam Rusi morali istočasno vrniti vse britanske ujetnike ali ranjence, ki so na njihovem zasedbenem ozemlju. Uradni postopek je, da gredo skozi Odeso (kar je po moje zelo težko). Upam, da pripravimo lokalnega ruskega poveljnika do tega, da jih vrnejo direktno (mislimo, da jih imajo 1500 do 2000) in jim prihranimo vse to trpljenje v zameno za zelo vestno izpolnitev dogovora, če vrnemo ruske državljane …
Da je zmešnjava še večja, tisoči tako imenovanih ustašev ali četnikov, povečini z ženami in otroki, panično beže na to ozemlje pred napredujočimi Jugoslovani. Ta imena, ustaši in četniki, krijejo vse od gverilskih oddelkov, ki so jih Nemci postavili med Slovenci, Hrvati in Srbi za boj proti Titu in so bili oboroženi in vzdrževani od Nemcev, – do ljudi, ki so bili, ali zato, ker so bili katoličani, ali pa starokopitni v politiki in iz kateregakoli vzroka nasprotni revolucionarnemu komunizmu, ožigosani kot fašisti ali nacisti. (To je zelo preprosta formula, katero v malo spremenjeni obliki, kot jaz opažam, v angleški politiki obsojamo.)«
Tak je bil torej položaj, ko je Macmillan zjutraj, 13. maja 1945, priletel v Celovec. V svojem dnevniku Macmillan jasno pove, da mu je bilo znano, da so bili med Kozaki tudi »beli« Rusi, a se opravičuje, češ da je mislil, da so tudi oni vključeni v jaltski sporazum. Nikolaj Tolstoj je ta dogovor poimenoval »celovška zarota«. Dejansko se je od 13. maja 1945 odnos poveljstva 5. korpusa do protikomunističnih beguncev vidno spremenil in prav 12. in 13. maja 1945 je preko Drave prihajala na Vetrinjsko polje glavnina slovenske domobranske narodne vojske.
14. maja 1945 se je Macmillan vrnil iz Celovca v Caserto, kjer je bil štab feldmaršala Alexandra. General Robertson, šef administracije, je še isti večer, verjetno po Macmillanovi pobudi, izdal tako imenovano »Robertsonovo povelje«, ki določa: » Vse predane osebe jugoslovanske narodnosti, ki so služile v nemški vojski, naj se razorožijo in predajo jugoslovanskim silam.« Na to povelje se je opiral kasneje pred sodiščem lord Aldington, prejšnji brigadir Toby Low, v razpravi proti Nikolaju Tolstoyu, češ da je imel vsa pooblastila za vračanje celotnega vetrinjskega taborišča, vojakov in civilistov. Seveda pravniško gledano slovenski domobranci niso služili v nemški vojski, bili so kvečjemu del policijskih enot, in že zaradi tega Robertsonovo povelje zanje ne bi veljalo.
Ker Robertsonovo povelje izrecno določa, naj se omenjene osebe razorožijo, se po logiki tudi ne bi moglo nanašati na tiste, ki so orožje oddali že pred tem, še manj pa na civiliste. Najverjetneje je bilo Robertsonovo povelje posledica poročil, da se Koroški približuje okrog 200.00 hrvaških vojakov in civilnih beguncev iz smeri Dravograda, Slovenj Gradca in Črne. Vendar tudi tem niso omogočili, da bi se jim predali in se razorožili, ampak so jih 15. maja 1945 pred Pliberkom zavrnili, nakar so jih partizani usmerili na »križni put«, ki se je za mnoge končal s smrtjo v tankovskem jarku na Teznem pri Mariboru.
17. maja 1945 je feldmaršal Alexander izdal povelje, naj jugoslovanske begunce in ujetnike iz južne Avstrije (s Koroškega) premestijo v »Področje 1« – DISTRICT ONE, odtod ime tega povelja DISTON, to je v severno Italijo. Na tem področju je bilo že okrog 11.000 Jugoslovanov, in to srbskih dobrovovoljcev, četnikov in primorskih domobrancev. Iz Vetrinja naj bi tja premestili še 24.000 slovenskih, srbskih in hrvaških vojaških in civilnih beguncev.
Istega 17. maja 1945 je 5. korpus dobil tudi povelje, »naj ne sklepa nikakršnih dogovorov z jugoslovanskimi poveljniki«.
23. maja 1945 je bilo iz štaba feldmaršala Alexandra 15. armadnemu zboru poslano dodatno navodilo: »Noben Jugoslovan, ki je prišel v roke zavezniških vojakov, ne bo vrnjen[Stran 096] v Jugoslavijo ali izročen jugoslovanski vojski proti svoji volji. V tem so zajeti četniki, ustaši, Hrvatje, Slovenci in razni begunci ter disidenti, vključno ženske in otroci. Vsi omenjeni bodo prepeljani in varovani v primernih taboriščih«. Očitno zdaj Robertsonovo administrativno povelje ni bilo v skladu ne z logističnim poveljem »Diston« in ne z navodilom tega dne.
Poveljstvo britanskega 5. korpusa v Porečah (Pörtschach) oziroma njegov načelnik štaba brigadir Toby Low se je že 15. maja 1945, dva dni po obisku političnega svetovalca Macmillana, sestal z jugoslovanskim polkovnikom Hočevarjem z namenom, »da koordinirata delovanje obeh vojsk«. Hočevar je med drugim predlagal, da bi imela Titova vojska nadzor nad vsemi taborišči jugoslovanskih beguncev, na kar Low takrat ni pristal, sprejel pa je odločitev, da bodo zavrnjeni vsi Hrvati.
Pogovore je nadaljeval polkovnik Ivanović in na sestanku 19. maja 1945 je Keitghleyu in Lowu zagotovil, da se bodo partizani umaknili iz Koroške. O vračanju Jugoslovanov, ki jih je bilo pod nadzorstvom 5. korpusa okrog 25.000, ni dokazov, je pa skoraj gotovo bilo predmet pogovora. Dogovor so vsi trije počastili z večerjo, o kateri je general Keightley poročal nadrejenemu poveljniku 8. armade generalu McCreeryju, vendar dokumenta o vsebini dogovora ni.
Dva dni pozneje, do 21. maja 1945, so se partizani res umaknili iz Koroške. 23. maja 1945 pa so Britanci začeli iz Vetrinja izročati Hrvate in nato postopoma še Srbe in Slovence.
26. maja 1945 je britansko zunanje ministrstvo šefom štaba v Sredozemlju sporočilo, naj bodo četniki razoroženi in internirani, hrvaški vojaki pa vrnjeni Titu, razen če se Američani s tem ne bi strinjali. V tem primeru naj bi ravnali z njimi enako kot s četniki. V večini britanskih dokumentov slovenske protikomuniste namreč označujejo kot četnike, verjetno zaradi preimenovanja v Slovensko narodno vojsko kot del Jugoslovanske vojske v domovini. Izgleda, da je bilo v teh raznih poveljih, navodilih in stališčih kar precej namerne ali nenamerne zmede. V vsakem primeru pa je bilo ravnanje nemoralno in nenačelno.
8.2.3. Prevara
Ne glede na povelje DISTON in druga navodila je načelnik štaba 5. korpusa brigadir Toby Low na osnovi Robertsonovega povelja podpisal dve povelji o vračanju protikomunistov. Prvo je izdal 17. maja 1945 in se nanaša na Jugoslovane. Ukaz vsebuje tudi naročilo, naj se vsem, ki bodo vrnjeni, to prikrije, zato ga imenujejo »povelje Prevara« – DECEPTION ORDER. Britanci so vsem govorili, da jih bodo[Stran 097] poslali v Palmanovo, kjer je poveljstvo Jugoslovanske vojske zunaj domovine.
Komaj nekaj ur po podpisu povelja Prevara o vračanju je feldmaršal Alexander ukazal prav nasprotno: vsi četniki in drugi protikomunisti naj se preselijo v britanski »Distrikt 1« – povelje DISTON.
Drugo povelje je brigadir Low izdal 21. maja 1845 in se nanaša na Kozake. Ker povelje uvršča vse različne skupine Kozakov med sovjetske državljane, ga imenujejo »povelje Opredelitev« – DEFINITION ORDER. Po tem povelju so Britanci naslednje dni vse Kozake kljub upiranju nasilno izročili sovjetskim enotam na mostu čez Muro pri Judenburgu. Brigadir Toby Low je svoje »delo« na Koroškem opravil in se je odpravil v Anglijo, da se pripravi na volitve za poslanca na listi konservativne stranke.
Ker so Titova četrta in tretja armija in partizanska četrta operativna cona z zasedbo Trsta, Primorske in Koroške postavile zavezniške zasedbene sile pred izvršeno dejstvo, so v sredozemskem zavezniškem štabu začeli pripravljati operacijo »Coldstream«, s katero bi jugoslovanske enote z vojaško silo izrinili za predvojne meje. Načrt »Coldstream« je za Koroško predvideval:
1. Pet ameriških divizij naj bi se pomaknilo na jug, da bi okrepile tri britanske divizije 5. korpusa na Koroškem.
2. Meja ameriške zasedbene cone naj bi se pomaknila proti jugu, da bi olajšale zasedbene obveznosti 5. britanskemu korpusu.
3. Vse ujetnike naj bi prepeljali iz Koroške v kraje, oddaljene od morebitnih spopadov.
Operacija »Coldstream« je pravzaprav stekla že 15. maja 1945. Izvidnice so na Koroškem že izbirale poti, po katerih bi prepeljali okrog 150.000 ujetnikov, vključno 45.000 Kozakov z 11.000 ženami, starčki in otroki, v ameriško zasedbeno cono. Na Koroško je prišlo 800 ameriških tovornjakov za prevoz ujetnikov in beguncev. A 20. in 22. maja 1945 je britanski 5. korpus poročal, da je v »Celovcu vse mirno«, zato je bila operacija prekinjena.
Vračanje jugoslovanskih protikomunistov Titovim enotam je bilo očitno v nasprotju z Alexandrovim poveljem »Diston« in načrtom »Coldstream«. Po mnenju brigadirja Edwarda Tyron-Wilsona je načelnik štaba 5. korpusa Toby Low sabotiral omenjeni načrt, ker ni maral ameriške pomoči. Zato je pohitel s »čiščenjem terena«, da je zavezniško vrhovno poveljstvo prehitel z izvršenim dejstvom: partizani so se umaknili, glavnine protikomunistov ni bilo več, ker je bila izročena Titu in Stalinu, nekaj nemških ujetnikov pa so res prepeljali v ameriško cono.
Po dnevniku 5. britanskega korpusa so bili 23. in 24. maja 1945 vrnjeni Hrvatje, 25. in 26. maja 1945 Srbi, od 27. do 31. maja 1945 pa je bilo vrnjenih 11.850 Slovencev. Skupno je bilo po britanskih podatkih izročenih v teh dneh Titovim enotam 26.339 oseb.
8.2.4. Odgovornost
Tudi po več kot šestdesetih letih od vetrinjskih dogodkov še vedno niso poznana vsa ozadja. Vsekakor je bil ključna oseba pri dogovorih o vračanju načelnik štaba 5. britanskega korpusa brigadir Toby Low. Njegova vojaška služba se je iztekala in pripravljal se je, da se v civilnem življenju uveljavi kot politik. Ko mu je general Keightley predal skrb za odnose z Jugoslovani, je najbrž Low že videl možnost, da se izkaže s »politično iznajdljivostjo«. Po posvetu z Macmillanom se je najprej začel pogovarjati s polkovnikom Hočevarjem, nato je nadaljeval z Ivanovićem. Namen pogovorov je bil spraviti jugoslovansko vojsko iz Koroške. Ko je zvedel za operacijo »Coldstream«, je Low pohitel. Očitno si je izročitev množice beguncev za umik partizanov zamislil kot kupčijo, s katero sta bila zadovoljna oba partnerja.
Najbrž je bil na svoj posel celo ponosen, saj je dokazal svojo »politično« sposobnost. Za umik partizanov iz Koroške mu je v osebnem sporočilu čestital tedanji zunanji minister Churchillove vlade Anthony Eden. Znano je, da je minister Eden že leta 1944 zagovarjal mnenje, da bo treba po vojni sovjetske državljane, ki bi prišli v roke Britancem, vračati sovjetskim oblastem tudi s silo, če bo treba. Ta teza je zmagala končno tudi na Jalti. Če upoštevamo še dejstvo, da je bil Toby Low že 29. maja 1945 na Edenovo priporočilo potrjen za kandidata konservativne stranke na bližnjih volitvah, je razumljivo, da so odločitvam o vračanju botrovala stališča britanskega zunanjega ministrstva. Ni neznano, da je v britanskem zunanjem ministrstvu v tistem času na odgovornih mestih delovalo več ljudi, ki so bili prikriti sovjetski agenti. Škoda tudi, da ni znana vsebina pogovorov svetovalca Macmillana ob obisku v štabu 5. korpusa v Celovcu. Nesporno pa je dejstvo, da so Britanci začeli vračati jugoslovanske protikomuniste Titovim enotam dva dni po umiku partizanov iz Koroške.
Vendar so tudi med Britanci bili ljudje, ki so vračanje protikomunistov čutili kot globoko nemoralno. Člankar v Independentu 21.[Stran 098] oktobra 2008 v zvezi z obiskom britanske kraljice Elizabete v Sloveniji objavlja izjavo ogorčenega 85-letnega Johna Corsellisa, ki je bil v Vetrinju kot 22-letni socialni delavec: »Tako sem ogorčen zato, ker nihče v vladi ni nikoli priznal, da se je to zgodilo. Mi smo o tem dosledno lagali, tako da je najmanj, kar lahko sedaj storimo, da povemo resnico in jo obžalujemo. To ni črno-bela stvar. Bili so oblečeni v uniforme, ki so jih priskrbeli Nemci, vendar niso bili del nemške armade in vdali so se Britancem. Zahtevali smo, da položijo orožje, in upravičeni so bili do zaščite po ženevski konvenciji.
Rekli smo jim, da bodo preseljeni v boljše taborišče v Italiji, v majhnem mestu severozahodno od Benetk. Naložili smo jih na armadne tovornjake, prepeljali do najbližje železniške postaje in vkrcali v živinske vagone. Vagone so zaprli in Britanci so se umaknili. Ko so možje v vagonih pogledali skozi rešetke in videli, da se bližajo komunisti, so začeli kričati, kajti vedeli so, da jih bodo pobili, toda ničesar več niso mogli storiti.«
Podobna je tudi izjava kasnejšega konservativnega poslanca Nigela Nicholsona v istem članku: »… To je bila najgrozljivejša izkušnja v mojem življenju.«
V Daily Telegraphu je 18. 10. 2008 kasnejši minister laburistične vlade Tony Crosland, takrat častnik v armadi, opisal vračanje kot »najbolj ogabno in hladnokrvno vojno dejanje, pri katerem je kadarkoli sodeloval.«
Nova Slovenska zaveza je kot društvo, »katerega temeljna naloga je varovati človeško čast in spomin na Slovensko narodno vojsko« doslej že večkrat opozarjala domačo in svetovno javnost na nemoralno in protipravno izročitev slovenskih protikomunistov jugoslovanskim oblastem v smrt.
22. aprila 2002 je poslala odprto pismo veleposlaništvu Združenega kraljestva Velike Britanija in Severne Irske, v katerem opozarja na neetično in protipravno ravnanje britanskih zasedbenih oblasti, ko je 5. korpus 8. armade v dogovoru s predstavnikom vlade izročil jugoslovanskim komunistom 11.850 vojakov slovenske domobranske narodne vojske.
Ponovno je NSZ poslala pismo veleposlaništvu Združenega kraljestva Velike Britanija in Severne Irske aprila 2005 ob šestdesetletnici konca druge svetovne vojne.
Tretje pismo je NSZ naslovila 13. 10. 2008 neposredno na britansko kraljico Elizabeto pred obiskom v Sloveniji.
Odgovora z britanske strani doslej ni bilo na nobeno pismo. A tudi molk je lahko glasen.
[Stran 099]
Znano je, kako popolnoma drugače so se ob razkritju srebreniškega zločina po poročilu Nizozemskega instituta za vojno dokumentacijo o vlogi, ki jo je odigral nizozemski mirovni vojaški kontingent, obnašali Nizozemci. Nizozemski bataljon modrih čelad, ki je od marca 1994 do srede 1995 zagotavljal varnost območja Srebrenice, je 13. julija 1995 pod pritiskom sil generala Mladića skoraj brez boja zapustil kraj, muslimane pa prepustil njihovi usodi. Ta usoda pa je bila genocid. Ženske so srbski vojaki pregnali, moške, starce in otroke pa po bližnjih poljih pokončali. Pokol je zajel okrog 8.000 ljudi.
Poročilo ni govorilo samo o vprašljivem umiku neke vojaške enote, ampak tudi o odločitvi vrhovnega vojaškega poveljstva, da pred obrambnim ministrstvom in vlado prikrije dejanski potek dogodkov in negativno podobo vojske.
Pomembnejši kot poročilo samo je način, kako je na v njem navedena dejstva reagirala nizozemska javnost, posebej pa posredno in neposredno vpleteni ljudje, od vojske do politike. Impresionirala nas je njihova visoka moralna zavest, zlasti zato, ker se pri nas ljudje, ki so osumljeni velikih nepravilnosti, danes ničesar ne spominjajo, valijo krivdo na jugoslovansko armado ali pa, če se jim kaj dokaže, ne kažejo nobenega obžalovanja.
Vim Kok, ki je bil v času padca Srebrenice predsednik vlade, je v parlamentu izjavil, da vlada sicer ni neposredno kriva za genocid v Srebrenici, mora pa vzeti nase odgovornost za stanje, v katerem se je genocid mogel zgoditi. Ta odgovornost je tako velika, da se lahko dostojno izrazi le z odstopom vlade.
Obrambni minister Frank de Grave je utemeljil odstop z dejstvom pravne države: to, da vojaško poveljstvo njegovemu predhodniku Voorhoevnu ni prikazalo prave narave dogodkov okoli Srebrenice in po njej, zadeva tudi njega, saj je resor, v katerem se je to dogajalo, prevzel in je torej ta stvar na nek način tudi njegova.
Kako daleč je segel občutek za čast in odgovornost, kaže odstop šefa generalštaba nizozemske vojske Ada van Baala, ki je bil v času Srebrenice le drugi najvišji častnik v vojski, a je zdaj menil – tako je menila tudi javnost –, da ne more biti več odgovoren za vojsko.
Poveljnik nizozemskih enot v Srebrenici Thom Karremans, ki ga mnogi obtožujejo preveč prijateljskega odnosa z generalom Ratkom Mladićem, se je zaradi nenaklonjenosti javnega mnenja preselil v Španijo.
Spomin na zločin v Srebrenici je vendarle poučen tudi za Slovenijo, saj prebuja zavest, da bi morali globoko v sebi začutiti, kaj vse so doživljali svojci po vojni pobitih Slovencev. Veliki večini dolga leta sploh ni bilo dovoljeno žalovati, za mnoge žrtve se še vedno ne ve, kje so pokopane. Če je slovenska javnost moralno sposobna obsojati zločine v zadnji balkanski vojni na hrvaških, bosenskih in kosovskih tleh, bo morala prej ali slej pogledati tudi vase.
Končno je po več kot šestdesetih letih spričo velikosti in usodnosti posledic angleške izročitve razorožene slovenske domobranske narodne vojske res skrajni čas za celovito obravnavo dejstev, dokumentov, pričevanj in domnev.
9. Slovenska razmišljanja ob tujih knjigah
9.1. Sandra Kalniete, S salonarji v sibirskem snegu
Janko Maček
9.1.1.
Kmalu bo dve leti, ko je v Munchnu izšla nemška izdaja knjige S plesnimi čevlji v sibirskem snegu. Napisala jo je Latvijka Sandra Kalniete, ki je bila leta 1952 rojena v Sibiriji kot otrok latvijskih izgnancev. Pet let kasneje je z obema staršema in babico po očetovi strani prišla v njihovo domovino, medtem ko so stari oče po očetovi strani in dedek ter babica po materini strani umrli v izgnanstvu. Prav njim je Sandra Kalniete posvetila svojo knjigo in pretresljivo opisala njihovo težko usodo. Knjigi je sicer dala podnaslov Zgodba moje družine, v resnici pa najdemo v njej mnogo več. Po osamosvojitvi Latvije 1989 je Kalniete delala v latvijskem zunanjem ministrstvu in v diplomatski službi, od leta 2002 do 2004 pa bila celo ministrica za zunanje zadeve. Pridobila si je temeljit vpogled v polpreteklo zgodovino Latvije in s tem obogatila tudi svojo knjigo. Za nas, ki smo tudi sami šli skozi vihar okupacije in komunistične revolucije, ki mu je sledila dolga doba komunističnega totalitarizma, je ta knjiga še posebej zanimiva in lahko odgovori na marsikatero naše vprašanje.
9.1.2. Začetek druge svetovne vojne in sovjetska okupacija
Ljudem ob Baltiku je avgust 1939 ostal v spominu po nenavadnih sončnih zahodih. Večerna zarja je s krvavo rdečo barvo obarvala morsko gladino, v katero se je počasi pogrezalo sonce. Nekateri so že tedaj v tem videli znamenje in napoved težkih časov, drugi so to sliko kasneje povezali s strahotami, ki sta jih deželi prinesli vojna in revolucija. Menda je bil tak tudi sončni zahod 23. avgusta 1939. Vreme je bilo lepo in za konec avgusta skoraj pretoplo. Ljudje so vsak na svoj način skušali izkoristiti zadnje poletne dni. Časopisi so prejšnji dan prinesli vest, da se pripravlja med Nemčijo in Sovjetsko zvezo pakt o nenapadanju, in večina komentarjev je bila pomirjujoča, češ da bo to koristilo tudi varnosti baltskih dežel. Šele kasneje je postalo jasno, da sta tedaj Ribbentrop in Molotov podpisala tudi poseben tajen protokol, s katerim sta si razdelila Evropo. En teden zatem je Nemčija napadla Poljsko, Sovjetska zveza se je pa pripravljala, da stegne svojo roko nad vzhodno Poljsko, Finsko in baltske dežele.
In kako je bilo 23. avgusta 1939 z družino naše pisateljice? Njena mama Ligita je bila tedaj stara nekaj več kot 12 let, oče Aivars pa komaj 8 let. Mamin oče Janis Dreifelds in njegova žena Emilija sta med prvo svetovno vojno živela v St. Peterburgu, kjer sta imela trgovino. Ko so v Rusiji prišli na oblast boljševiki, sta bila ob vse. Tedaj je družina prišla v Rigo in začela novo življenje. Sedaj so bili sinovi Voldemar, Arnold in Viktor že odrasli, le Ligita je bila še odvisna od staršev, ki sta ji posvečala vso svojo skrb. Tisto poletje je bilo tako lepo in življenje v družini mirno in urejeno, da skoraj ni bilo mogoče misliti, da se bliža vihar, ki bo vse uničil.
Pisateljičina stara mama po moževi strani je bila hči preprostega čevljarja, ki pa ji je vendar omogočil, da je dokončala gimnazijo. Rada bi se vpisala na univerzo, toda denarja za to ni bilo in postala je bolniška strežnica. Njen prvi mož je umrl še pred rojstvom sina Aivarsa. Drugega moža Aleksandra Kalnietisa je Milda spoznala, ko je bil na zdravljenju v bolnišnici, kjer je bila zaposlena. Pridobil jo je tudi s tem, da je bil pripravljen posvojiti njenega sina Aivarsa. V novem zakonu so se kmalu pojavile težave, kajti Aleksander je bil bolestno ljubosumen in vdajal se je pijači. Deček Aivars je bil priča marsikateremu pretresljivemu prizoru in bil seveda pri tem vedno na mamini strani. Tako sta Milda in Aleksander imela dovolj opraviti s svojimi problemi in nista videla nevarnosti, ki je grozila Latviji in celi Evropi.
Bil je skrajni čas, da bi si mala Latvija poiskala primernega zaveznika, toda premier Ulmanis in njegova vlada sta se nagibala k nevtralnosti, zato ju zavezništvo ni zanimalo. Ljudje so imeli močan strah pred boljševiki, saj so bili spomini na njihova grozodejstva iz leta 1919 še živi. Po objavi pakta o sodelovanju med Hitlerjem in Stalinom vprašanje zavezništva ni bilo več pomembno in Latvija je 1. septembra razglasila nevtralnost. Kljub temu je 2. oktobra zunanji minister Latvije podpisal z Molotovom sporazum o medsebojni pomoči, ki je Sovjetski zvezi dal pravico postaviti vojaška oporišča v Latviji. V kratkem času je v nevtralno Latvijo prišlo 21.000 vojakov Rdeče armade, skoraj toliko kot je[Stran 101] bilo število domače vojske. 6. oktobra 1939 je Hitler ukazal, naj se Nemci iz baltskih dežel vrnejo v svojo zgodovinsko domovino. Številni Nemci so namreč po ukinitvi tlačanstva še ostali lastniki baltske zemlje. Agrarna reforma po letu 1920 je to stanje sicer nekoliko spremenila, vendar so se Nemci ob Baltiku še vedno počutili doma. Kljub temu so se odzvali Hitlerjevemu pozivu in do začetka decembra je odšlo iz Latvije 45.000 Nemcev. Nekateri od njih so ob slovesu pomenljivo povedali, da se bodo še vrnili. Danes je znano, da je bil med Nemčijo in Sovjetsko zvezo že septembra 1939 podpisan tajni sporazum o repatriaciji baltskih Nemcev.
Oktobra 1939 je NKVD že pripravljala načrt za deportacijo »protisovjetskih elementov« iz Litve, Latvije in Estonije. Rusi bi verjetno okupirali baltske dežele že konec leta 1939, če jih ne bi zadržal nepričakovan odpor Fincev. V začetku oktobra je namreč Sovjetska zveza tudi od Finske zahtevala pristanek glede vojaških oporišč, kar pa je Finska odločno zavrnila. To bi lahko bilo potuha tudi za druge, zato so Sovjeti takoj pripravili oboroženo intervencijo v prepričanju, da bo Finska po nekaj strelih kapitulirala. Vendar se ta račun ni izšel in bliskovita vojna je propadla. Finci so se v težkih zimskih razmerah in brez kakršnekoli mednarodne pomoči 105 dni hrabro upirali velikanski premoči. Šele 13. marca 1940 so Finci podpisali kapitulacijo. Za obrambo neodvisnosti so sicer plačali visoko ceno – 23.000 Fincev je v vojni padlo in 10 procentov ozemlja so morali prepustiti Rusiji, toda preprečili so načrtovano »socialistično revolucijo«. Zaradi velike cene, ki jo je Finska plačala za svojo neodvisnost, je Latvija verjela, da je ravnala prav, ko je popustila sovjetskemu pritisku. Seveda si tedaj nihče ni predstavljal, da bo dežela pretrpela tri okupacije: sovjetsko, nemško in še eno sovjetsko, in da ji bo plačilo krvnega davka samo nekoliko odloženo. Na predvečer vojne sta bili Finska in Latvija po standardu primerljivi – Latvija je bila celo nekoliko boljša. Ko pa je Latvija leta 1991 spet postala del Evrope, jo je Finska prehitela ravno za 50 let okupacije.
V ponedeljek, 17. junija 1940 je Milda na kmetiji blizu Rige svoji materi Matildi pomagala pri okopavanju sladkorne pese. Z njo sta bila tudi 9-letni Aivars in mali Arnis, ki je bil rojen po poroki z Aleksandrom Kalnietisom. Medtem ko sta se ženski znojili na njivi, je Arnis ležal na odeji v bližini, Aivars pa je stikal po bregu reke Daugave. Dan je bil prijazen in miren. Niti Matilda niti bližnji sosedje niso imeli radia, zato niso mogli vedeti, da so sovjetski vojaki že vkorakali v Rigo. Naslednji dan je Aivars opazil, da je na travniku v bližini pristalo nekaj vojaških letal. Tekel je tja in iz razgovora med latvijskimi piloti in Matildinimi sosedi zvedel, kaj se je zgodilo. V nedeljo, 16. junija, so imeli v Rigi festival latvijsko-galskih pesmi. Med predstavo se je zvedelo, da je Rdeča armada prestopila mejo. Množica je bila prestrašena, vendar ji niti predsednik Ulmanis, ki je prisostvoval festivalu, ni mogel povedati nič konkretnega. Med nastopajočimi pevci je bil Ligitin mlajši brat Viktor. Kot učenec vojaške šole je bil namreč član kadetskega pevskega zbora. Ob koncu so nastopajoči in publika skupaj zapeli državno himno: »Dievs, sveti Latviju!« (Bog, blagoslovi Latvijo!) Prav med petjem himne so kadeti dobili povelje, naj se takoj vrnejo v kasarno, da bodo odšli na mejo. Naslednje jutro so po ulicah Rige že drdrali ruski tanki. Prišla je vest, da je vlada sprejela sovjetski ultimat in odstopila, Ulmanis je po radiu pozval državljane, naj ostanejo mirni, saj bodo s tem največ koristili interesom Latvije in prijateljskim odnosom s veliko sosedo Sovjetsko zvezo. Marsikdo je pričakoval, da se bo država kljub sovjetski premoči branila. General Bolšteins je 21. junija v znak protesta naredil samomor. Predsednika Ulmanisa so en mesec kasneje[Stran 102] odpeljali v Moskvo, kjer je kmalu umrl v nepojasnjenih okoliščinah.
Gotovo ni bil slučaj, da je Stalin za napad na baltske dežele izbral prav tiste junijske dni, ko je svet z zadržanim dihom spremljal neizogibno kapitulacijo Francije: 14. junija so nemške čete vkorakale v Pariz in 17. junija je maršal Petain, junak 1. svetovne vojne, predlagal kapitulacijo. Moskva je v Rigo poslala Andreja Višinskega, da bi režiral in izpeljal »socialistično revolucijo«. Prvo njegovo delo je bilo, da je Ulmanisu predložil seznam članov nove vlade. Časopisi in radio so bili popolnoma pod kontrolo okupatorja. Po skoraj praznih ulicah so korakale povorke delavcev z velikimi slikami Lenina, Stalina in drugih ljudem neznanih oseb. Bilo je očitno, da tudi za tem stoji spreten režiser.
Za 14. in 15. julij so bile napovedane parlamentarne volitve. Lista demokratičnega bloka, ki so jo na hitro sestavili nekateri odločni politiki, po režiji Višinskega ni prišla v poštev. Da bi potlačili odpor, ki je nastal zaradi tega, so tik pred volitvami pozaprli nekaj sto aktivistov demokratičnega bloka. Po uradnih sovjetskih podatkih se je v Latviji udeležilo volitev 94,8 odstotka volilnih upravičencev in 97,8 odstotka je glasovalo za delavsko listo. Čeprav so bila v Estoniji in Latviji volišča odprta do 15. julija, v Litvi pa celo do 17. julija, je sovjetska poročevalska agencija TASS že 14. julija objavila volilne rezultate, ki so bili popolnoma enaki tri dni kasneje objavljenim uradnim rezultatom. Že pred volitvami je bilo znano, da bodo volilci kot dokaz udeležbe dobili poseben žig v potnem listu. Kdo bi si upal ostati brez tega žiga?! Tako so tudi pisateljičini stari starši šli na volišče, saj so se bali posledic, ki bi jih lahko doletele v slučaju neudeležbe. Ko je pisateljica mnogo let kasneje v državnem arhivu pregledovala dosje starega očeta Aleksandra, je med drugim odkrila tudi potni list prababice Matilde z opisanim volilnim žigom.
Tovariš Višinski je s tem opravil bistveni del »socialistične revolucije« v Latviji. Preostalo mu je le še, da nadzoruje prvo zasedanje novega parlamenta. Pravzaprav je bilo to komaj potrebno, saj so bili v poslaništvu pod njegovo kontrolo pripravljeni govori posameznih poslancev, kot tudi sklepi zasedanja – in prevedeni v latvijski jezik. Najvažnejša naloga tega zasedanja je bila zahteva, da se Latvija kot zvezna republika vključi v Sovjetsko zvezo. 30. julija je posebna parlamentarna delegacija odšla s to zahtevo v Moskvo in 5. avgusta je nekoč samostojna Latvija postala 14. republika Sovjetske zveze. Andrej Višinski je tako v 35 dneh uspešno opravil svoje delo.
9.1.3. Usodni 14. junij 1941
Nekaj mesecev po volitvah so Latvijci še živeli precej mirno, potem pa se je začelo. Vse več je bilo zaskrbljenosti in medsebojnega nezaupanja. Med domačimi ljudmi so se pojavili posamezniki, ki so zaradi zavisti, sovraštva in podobnega ovajali sosede in s tem sovjetskim uradnikom pomagali iskati razrednega sovražnika in izvrševati načrt o izolaciji »družbeno nevarnih elementov«. Slabo leto po omenjenih volitvah, 14. junija 1941, je bilo naenkrat deportiranih v Sibirijo 15.424 Latvijcev, med njimi tudi starci in dojenčki. Priprave za to veliko akcijo so bile izvedene v največji tajnosti: zbrali in preuredili so potrebno število živinskih vagonov, pripravili kamione za prevoz do železnice in okrepili enote NKVD za aretacije po domovih in spremstvo izgnancev.
V hiši pisateljičine mame (Ligite) je stanoval železničar, ki je malo pred 14. junijem postal pozoren na cele kompozicije posebej preurejenih vagonov. Zaskrbljen je prišel k očetu[Stran 103] Janisu Dreifeldsu in mu to povedal. Toda Janis se ni vznemiril. Le nekaj dni pred tem so ga klicali na milico, kjer je prijazen ruski oficir opravil z njim dolg razgovor. Na koncu ga je pohvalil, češ da bi bil svet srečnejši, ko bi imel več tako spodobnih ljudi. Oče Janis je bil prepričan, da je oficir govoril iskreno in da bo družina sedaj imela mir. Če bi pričakoval kakršnokoli nevarnost, se v petek 13. junija zanesljivo ne bi odpravil v hišico na podeželju z namenom, da tam ostane do nedelje. Tako so bili tisto noč doma pri Dreifeldovih samo mati Emilija, hči Ligita in sin Viktor. Ligita je pred nekaj dnevi uspešno končala prvi razred gimnazije in se je veselila, da se bo v soboto zvečer smela udeležiti plesa. Brat Viktor ji je zato kupil lepe čevlje z visoko peto. Odlično so se prilegali k njeni novi obleki. Ligita je bila navdušena. Kdo bi mogel tedaj pomisliti, da bodo ti čeveljci njena edina obutev v prvi sibirski zimi. Okrog treh ponoči je Dreifeldove prebudilo razbijanje po vhodnih vratih. Ko je mati odprla, je vstopilo pet oboroženih NKVD-jevcev. Pogledali so v vse prostore v pritličju in se usmerili k stopnicam v nadstropje. Vodja je vprašal mamo: »Kaj je tam zgoraj?« »Stanovanja najemnikov,« je na videz mirno odgovorila. Nato je slišala trkanje in odpiranje vrat Viktorjeve sobe. Nikoli se ni zvedelo, kaj jim je sin rekel, toda kot po čudežu so verjeli njegovi laži in se brez njega vrnili v pritličje. Ligita je medtem trepetala v postelji. Ko sta mati in osorni tujec končno prišla v sobo, je zvedela, da se mora pripraviti za pot. Na vprašanje, kje sta oče in Viktor, je mati odgovorila, da je oče odšel v hišo na podeželje, za sina pa ne ve, in dodala, da ona in hči brez očeta ne bosta šli nikamor. Takoj so odšli s tovornjakom ponj. Ko so ga pripeljali domov, so jim pustili še nekaj časa za pripravo prtljage, nato pa jih odpeljali na železniško postajo. Strpali so jih v živinski vagon, kjer je že bilo okrog 40 sotrpinov, med njimi nekaj otrok. Na obeh koncih vagona so bili dvonadstropni pogradi, prtljago so zložili v sredino vagona, na zunanji steni je bila odprtina za opravljanje potrebe. Tri dni so čakali na postaji, toda vagona niso smeli zapustiti. Enkrat dnevno so dobili dve vedri vode, kar je bilo komaj pol litra na osebo. V noči na 17. junij je dolga kompozicija živinskih vagonov odpeljala iz Rige in zjutraj so že prevozili mejo. Sedaj so izgnanci vedeli, da njihov cilj ni domači Ogre, kot so jim rekli ob aretaciji, vedeli so, da zapuščajo domovino. Vlak se je nekajkrat ustavil, vendar iz vagona niso smeli, dobili pa so vsak dan dve vedri vode.
Po petih dneh se je vlak ustavil na postaji Babynino. Sledil je ukaz, naj ženske in otroci izstopijo. Ko so se ženske upirale, da brez svojih moških ne gredo nikamor, so jih pomirili, da pridejo v nekaj dneh za njimi. Tako so se tudi Dreifeldovi morali ločiti: oče Janis je ostal v vagonu, Emilija in Ligita pa sta izstopili. Ker so verjeli, da bodo ločeni le nekaj dni, se niso niti pošteno poslovili in mati ter hči sta v malem kovčku vzeli s seboj le nekaj najnujnejše prtljage, za ostalo pa naj bi poskrbel oče.
Ko je vlak, na katerega so prestopile ženske in otroci, odpeljal s postaje, so tudi moški izstopili. Prtljago so morali zložiti na kupe poleg vlaka. Odvzeli so jim ure in vse dragocenosti, pisalne potrebščine, nože in celo pilice za nohte. Nato so pod močno stražo odpešačili v 50 km oddaljeno prehodno taborišče Juhnov. Kljub vsemu so kmalu po prihodu v Juhnov praznovali kresni večer. Kresovanje je bilo namreč v Latviji velik praznik in na stotine narodnih pesmi mu je bilo namenjenih. Taboriščniki so v starem kovinskem sodu zakurili ogenj, posedli v krogu okrog njega in peli kresne pesmi. Tudi Janis Dreifelds je bil med kresovalci. Na videz se je veselil s sotrpini, v duhu pa je bil pri svoji družini, pri ženi in hčeri. Naslednji dan se je v taborišču od ust do ust razširila novica, da je 22. junija Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. To je potrjevalo tudi oddaljeno bobnenje v smeri Smolenska. Izgnancem se je s tem prižgala lučka upanja. Toda že so se začele priprave za odhod iz Juhnova. Nekateri so se bali, da jih bodo kar postrelili, redki pa celo upali, da jih bodo končno odpeljali k njihovim ženam in otrokom. 29. junija so še zadnje skupine odpešačile v Babynino, kjer so jih spet strpali v živinske vagone. Do Moskve so imeli komaj 200 km, vendar so za pot porabili nekaj dni. V nasprotni smeri so namreč hiteli vlaki z vojaki in orožjem, ki so imeli prednost. Bolj kot lakota je izgnance v tisti hudi vročini mučila žeja. Skozi špranje vagonov so skušali ugotoviti, kam jih peljejo. V Kirovu so v zaprtih vagonih spet čakali nekaj dni, nato pa se spet vozili proti severu do vasi Rudnickaja, kjer se je začelo taborišče – gulag Vjatlag.
Tako se je Janis Dreifelds znašel v taborišču Vjatlag 7, kjer je bilo v jeseni 1941 preko 3.000 Latvijcev. Razmere so bile nemogoče. Čeprav so v barakah noč in dan kurili, je podhranjene in izčrpane zapornike zeblo in že itak slabo kri so jim pile stenice. Ker ponoči niso smeli iz barake, je od kible prihajal neznosen smrad, ki se je počasi zažrl v obleko in v les in se ga niti med delom v gozdu niso mogli znebiti. Delovni dan je trajal od šestih zjutraj do osmih zvečer. Bili so razdeljeni v tri skupine: A – sposobni za težko delo, ki so hodili v[Stran 104] gozd sekat les, B – sposobni za pomožna dela in C – invalidi. V zadnjo skupino so spadali tudi kaznjenci, ki so bili še v preiskavi. V C je prišel Janis Dreifeld iz dveh razlogov: ker je bil v preiskavi in ker je bil že bolan. Bil je star 63 let, zato ga je pot v taborišče hudo zdelala, nič manj pa ločitev od hčere in žene. Sicer pa tudi marsikateri mlajši od njega ni vzdržal. Okostnjakov, ki so tehtali komaj 35 kg, so se lotevale razne bolezni. Ker so bili bolniški oddelki brez zdravil in primerne nege, se jih je prijelo ime »umiralnice«. Ne ve se, koliko časa je Janis Dreifelds pretrpel v taki »umiralnici«. V njegovem mrliškem listu piše, da je umrl 31. decembra 1941 zaradi hude pljučnice in odpovedi srca. Mrtvemu kaznjencu so odvzeli obleko, mu z žico okrog vratu pritrdili deščico z njegovo številko, ga s cizo odpeljali do plitve jame, zvrnili vanjo in površno zasuli z grudami zmrzle zemlje.
Le najstarejši prebivalci bližnje vasi Lesnoje se še spominjajo kraja, kamor so vozili pokopavat v taborišču umrle Latvijce. Na ta kraj spominja tudi šest metrov visok lesen križ, ki so ga leta 1995 postavili Latvijci, ko so poromali na kraje trpljenja svojih rojakov. Ob vznožju križa je pritrjena bronasta tabla, na kateri je v latvijščini, ruščini in angleščini zapisano sledeče: »Državljanom republike Latvije, ki so postali žrtve komunističnega terorizma. Latvija 1995.« V središču vasi Lesnoje pa še vedno stojita spomenika Lenina in Džeržinskega in na vaškem pokopališču so na nagrobnikih zapisana imena NKVD-jevcev Stalinove dobe, izvajalcev komunističnega terorja v gulagu Vjatlag.
9.1.4. 6.000 km dolga pot v Sibirijo
20. ali 21. junija 1941 so Emilijo in Ligito ločili od očeta Janisa in tri tedne kasneje sta se z množico drugih deportirancev približali cilju svojega potovanja. Ves ta čas nista niti enkrat izstopili iz vagona, nista se niti umili niti preoblekli. Med potjo so zvedeli, da se je začela vojna. Na kresni večer so ob odprtih vratih vagonov zrli v zvezdnato nebo in prepevali. Emilija in Ligita sta pri tem mislili na očeta Janisa, ki bo naslednji dan praznoval god. Kako se ima, kdaj se bodo spet videli?
V Novosibirsku je cela množica zapustila vlak. Odgnali so jih k reki Ob. Nekaj malih otrok je med dolgo vožnjo pozabilo, da že znajo hoditi. Prvič odkar so šli od doma, so se lahko umili. Voda jih je poživila in nekatere žene so spraševale, kje so njihovi možje. Stražarji so lagali, da pride njihov vlak kasneje, da se jim bodo pridružili v kraju nove naselitve. Z velikim vlačilcem so jih potem odpeljali po reki. Na krovu so bili tako natlačeni, da nekateri niti ležati niso mogli. Vsi so bili prestrašeni, ko se je med njimi pojavil tifus. Vlačilec se je nekajkrat ustavil in vselej je del izgnancev prestopil na čolne, ki so jih odpeljali po kakem pritoku velikega Oba. Po več kot enem tednu vožnje po Obu in stranski rečici Parabel sta Emilija in Ligita stopili na obalo. Od tu do vasi njihovega kolhoza je bilo 8 kilometrov. Emilija je bila od dolge vožnje tako izčrpana, da ni mogla hoditi. K sreči je pripeljal za njimi prijazen ruski mužik in jo vzel na voz. Ker je bilo Ligiti žal novih čevljev, se je sezula, toda na slabi poti si je kmalu ranila noge in težko hodila za vozom. Za začetek so dobili stanovanje v vaški šoli. Tudi vaščani so bili nekdanji deportiranci, ki jih je Stalin v tridesetih letih ukazal izgnati v Sibirijo, ker so kot »kulaki« ali saboterji nasprotovali kolektivizaciji in državi delavcev in kmetov. Vedeli so, kaj je trpljenje in bili pripravljeni tisto malo, kar so imeli, deliti z novimi izgnanci. Čez nekaj dni je vsak odrasel novonaseljenec moral podpisati, da je za dvajset let preseljen in da ne bo svojevoljno menjal bivališča. Dobili so posebne obrazce, s katerimi so se vsakega 1. in 15. v mesecu javili na »komandaturi«. To je tudi bil edini osebni dokument, ki so ga imeli in je na njem bil natanko označen kraj bivanja. V prvih šestih letih izgnanstva sta morali Emilija in Ligita devetkrat menjati kraj bivanja. Ko je pisateljica nekoč vprašala svojo[Stran 105] mamo (Ligito), zakaj so se tolikokrat selili, je dobila kratek odgovor: »Da se nikjer nismo mogli privaditi in da bi hitreje pomrli.«
V začetku septembra se je začel šolski pouk in Emilija ter Ligita sta za majhno plačilo dobili streho pri neki vdovi. Njuna spalnica je bila v kuhinji poleg ognjišča, sostanovalka je pa bila mršava kravica, ki v hudem mrazu ni mogla biti v štali. V špranjah med lesenimi bruni so domovale stenice in vsako noč prihajale v goste. Težave so bile tudi s hrano. Denar, ki ga je Emilija ob aretaciji skrila v steznik, je hitro skopnel. Ker nista prinesli s seboj skoraj nič prtljage, nista imeli možnosti za menjavo z domačini. Emilija se je kljub temu znašla in za svileno obleko, ki jo je sešila iz podloge svojega plašča, dobila vedro krompirja. Tudi uhane sta zamenjali za krompir. Celo zimo sta shranjevali krompirjeve krheljčke, ki bi jih seveda z užitkom pojedli, in jih v začetku maja potaknili v komaj odtajano zemljo. Žal pridelek ni bil njun, ker sta se že 27. maja morali preseliti z drugimi Latvijci v bližnje mestece Parabel. Tam so Ligito prvič vpregli v jarem, da je z brega pomagala vleči čoln po reki Parabel navzgor. To opravilo je v Rusiji od davnine veljalo za prisilno delo, ženskam pa je do zmage socializma bilo z njim prizaneseno.
Ko sta bili v Petropavlovki, je Ligita zbolela za malarijo. Za sestradano in izčrpano dekle bi bila ta bolezen lahko smrtna. Emilija ni imela zdravil in ne primerne hrane, da bi ji pomagala, saj sama zaradi starosti in oslabelosti ni bila sposobna za delo v kolhozu. Dobrosrčni načelnik jo je vendarle vključil v neko lažje delo, da sta dobili vsaj nekaj hrane. Rešeni sta bili šele, ko je Emilija zamenjala za hrano svojo uro. Ko sta bili v vasi Borovoj, je Ligita hodila na delo v Petropavlovko – okrog 5 km slabe poti skozi gozd. Nekoč se je na to pot odpravila tudi Emilija in v gozdu zašla. Ko je zvečer ni bilo domov, so jo vaščani šli iskat, pa je niso našli. Temperatura je bila ponoči precej nizka in nič čudnega ne bi bilo, če bi izčrpana starka zmrznila. Končno so jo našli otroci, ko so šli v šolo. Bila je komaj še živa, zmrznila ji je konica nosu in tudi na nogah je imela hude ozebline. S konjem in sanmi so jo odpeljali v bolnico v 40 km oddaljeno Kolpaševo. Po več mesecih se je pozdravila, le konica nosu ji je odpadla. Ko je bila v aprilu odpuščena iz bolnice, Ligiti v kolhozu niso odobrili, da bi jo šla iskat s konjem. Sposodila si je sanke in jo sama privlekla domov.
9.1.5. Konec vojne, Ligitina prva vrnitev in Emilijna smrt
Spomladi 1945 je vest o koncu vojne prinesla upanje tudi izgnancem v Sibiriji. Mnogi so verjeli, da bodo demokratične države sedaj rešile tudi njihov problem. Posamezni glasovi, da se za nekaj trpinov v Sibiriji nihče na svetu ne zanima, so naleteli na oster protest. Angleži, Francozi in Američani so se v ljudski fantaziji spremenili v plemenite viteze, ki so poslani, da rešijo nesrečne in kaznujejo zločince. Večinoma so pozabili na umazane igrice iz predvojnega časa in na samoten boj Fincev proti Sovjetom. Kmalu se je izkazalo, da je bilo to upanje velika prevara, ki pa je bila dobra toliko, da je pomagala preživeti.
Nekatere pozitivne spremembe so se pa le zgodile. Spomladi 1946 je Emilija dobila prvo pismo od svoje sestre Ane, iz katerega je zvedela, da so vsi trije sinovi živi in da so na varnem, kar je pomenilo, da so na Zahodu. Pismo so brali vsi Latvijci v vasi, saj jih je trpljenje tako povezalo, da so si delili tako veselje kot žalost. Drugi vesel dogodek je bil paket, ki sta ga Emilija in Ligita dobili iz Latvije. Ponj sta morali iti na 16 km oddaljeno pošto. Emilija je ostala v Petropavlovki in Ligita je sama prehodila težji del poti do pošte. Paket je bil pravzaprav zaboj iz iverice in je tehtal okrog 10 kg. Ligita je na zadnjem delu poti že skoraj omagala pod sladkim bremenom, pa ji je prišla naproti Emilija in s skupnimi močmi sta[Stran 106] zmogli. Za vse izgnance v vasi je bil to pravi praznik. Tudi do vasi Borovoj je prišla vest, da so nekateri izgnanci dobili dovoljenje za vrnitev v domovino. To je spodbudilo Ligito in Emilijo in napisali sta prvo prošnjo.
Pozimi 1947 sta se spet selili, tokrat v vas Togur, ki je postala zadnja postaja na poti Emilijinega izgnanstva. Večkrat sta se pogovarjali o vrnitvi v domovino. Ni bilo popolnoma jasno, po kakšnih kriterijih je NKVD reševala prošnje za vrnitev. Izgledalo je, da so največ rešitev dobili mladi Ligitine starosti, bilo pa naj bi med njimi tudi nekaj starejših. Ligita je bila prepričana, da bodo najprej poslali domov Emilijo, saj jim kot invalidka ni bila več koristna, Emilija pa je vztrajno ponavljala: »Šli bova skupaj, na vsak način boš pa šla ti.« Aprila 1948 je Ligita dobila vabilo, naj se zglasi na komandi v Toguru. Po daljšem čakanju jo je komandant sprejel in ji povedal: »Ligita Janovna, sovjetska oblast je uslišala vašo prošnjo in vam dovoljuje povratek v Latvijo. Dana vam je možnost dokazati, da ste tega vredni.« Ko je Ligita čisto bleda s težavo vprašala: »Pa moja mama,« ji je odgovoril, da bo prišla na vrsto nekoliko kasneje. Z Emilijo sta takoj začeli priprave za pot. Bolj kot vse drugo je Emilijo skrbelo, da bi se Ligita odločila, da brez nje ne gre. Poleg Ligite je v Toguru dobila dovoljenje tudi njena prijateljica Olita. V začetku maja sta se vkrcali na prvo ladjo, ki je po dolgi zimi prišla v Kolpaševo. Vsi tamkajšnji Latvijci so se od rojakinj poslovili. Emilija, ki je ves čas kazala vesel obraz, se je od hčere poslovila že v mestu, saj ji je ta hotela prihraniti bridkost ob odhodu ladje. Ko pa se je ladja že odmaknila, je Ligita na obali nenadoma zagledala mamo. Kot okamenela je stala tam in s široko razprtimi očmi strmela za hčerjo, dokler ladja ni izginila za rečnim ovinkom. Ta slika mame Emilije se je Ligiti neizbrisno vtisnila v spomin.
Odslej je Emilija živela samo zato, da bi bila nekoč spet skupaj s hčerjo. Za vmesni čas pa si je ustvarila poseben duhovni prostor, kjer je bila sama z njo. Njena pisma so ji bila pri tem v oporo. Ker zaradi bolnih oči ni mogla brati, je morala vedno dobiti pomočnika. Ko je nekajkrat slišala vsebino pisma, si je zapomnila vsako besedo, vsak dogodek in jih vtkala v svoje razmišljanje. 26. junija je dobila kar tri pisma hkrati in branje se je začelo. Že v Tomsku sta imeli dekleti težave, da sta dobili karte za vlak do Novosibirska. V Novosibirsku so bile vrste čakajočih še daljše, toda imeli sta srečo, da jima je s svojim privilegijem pomagal vojak, ki se je vračal s fronte. V Moskvi sta obiskali sorodnico, ki jo je kljub vsemu lepo sprejela. Po tolikih letih bede se jima je zdela Moskva veliko in mogočno mesto. V vlaku za Rigo je potem Ligita prvič slišala, da je nekdo govoril latvijsko. V Zilupe, prvi postaji na latvijski strani, je med krajšim postankom izstopila, da bi pod nogami začutila domača tla, toda ruski vojak jo je nahrulil, zakaj brez dovoljenja zapušča vlak, in ji grozil, da jo bo odpeljal na milico. Na kolodvoru v Rigi nista vedeli, kam naj se obrneta, pa sta slučajno naleteli na gospo Emerson, ki je bila z njima v izgnanstvu in se je malo prej vrnila v Rigo. Povabila ju je k sebi in vsaj za nekaj časa sta bili rešeni skrbi, kako priti do stanovanja. Najtežje pa je Ligita prihranila za konec, namreč sporočilo o očetovi smrti. V Tomsku je srečala nekega rojaka, ki je bil v taborišču skupaj z Janisom Dreifeldsom. Povedal ji je, da je oče že od decembra 1941 mrtev.
Emilija tega nekaj časa ni mogla verjeti. Vselej, kadar je na komandaturi spraševala zanj, je dobila isti odgovor: »Bil je obsojen na deset let strogega taborišča brez pravice dopisovanja.« Emilija seveda ni pomislila, da je smrt ostarelega moža državna skrivnost, za katero svojci ne morejo zvedeti. Ko je spet in spet razmišljala, se ji je začelo odpirati: Če je sama, ki je 14 let mlajša od Janisa, tako postarana in oslabela, kako je bilo z njim, morda ga je tako strlo, da je opešal. 15 Emilijinih pisem je shranjenih v družinskem arhivu Dreifeldsovih. Iz njih je razvidno, kako težko ji je bilo v izgnanstvu, kako je hrepenela, da bi bila skupaj s hčerjo: »V mislih sem vsak dan pri tebi. Posebno zjutraj, ko sedim v kuhinji in lupim krompir. Tedaj ti še spiš. Eno dolgo leto te že nisem videla in slišala tvojega glasu. Nikoli več ne slišim besede mamica, ampak samo[Stran 107] Emilija Ivanovna.« Takoj po vrnitvi v Rigo je Ligita vložila prošnjo za dovoljenje, da pride mama Emilija k njej, toda odgovora sploh ni bilo. Emilija je bila stara in onemogla in ni imela nikogar, da bi poskrbel zanjo. Rojaki v vasi Togur so bili sicer pripravljeni pomagati, vendar so še svoje probleme težko reševali.
Zadnje Emilijino stanovanje je bilo pri vaški učiteljici v Toguru. Molzla je kravo, prala perilo, varovala dva otroka, kuhala, čistila prostore in prenašala tiranijo učiteljičine matere. Za to je lahko spala v kuhinji, dobila skromno hrano in nekaj ponošene obleke. Spomladi 1949 je tudi v Togur prišlo nekaj novih deportirancev iz Latvije. Emilija je o tem previdno pisala Ligiti, ki pa je bila tedaj še prepričana, da njej ne grozi nobena nevarnost. Pismo, ki ga je dobila od hčere januarja 1950, pa je Emilijo popolnoma zlomilo. Hči jo je prosila, naj ji zaenkrat ne piše, ker bo morda kmalu sama prišla k njej. Odslej je imela Emilija neprestano pred očmi, kako hči trpi na poti ponovnega izgnanstva. Nobena tolažba ji ni pomagala. Svojo bolečino je skušala utišati z garanjem pri gospodinji, toda kljub temu se ji je stanje slabšalo. 4. februarja 1950 okrog desetih zvečer je šla v hlev, da bi pomolzla kravo. Tam jo je njena gospodinja nekaj ur kasneje našla mrtvo. Zunaj je divjal snežni vihar, toda Emilija ga ni več slišala in nič več ji ni bilo hudo.
9.1.6. Med dvema okupatorjema
Vlaki z deportiranci, med katerimi so bili tudi Janis, Emilija in Ligita Dreifeld, so odpeljali iz Rige 17. junija 1941 in 22. junija je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Nekaj dni zatem so nemške čete že prestopile latvijsko mejo. Milda Kalniete je tiste dni kot običajno delala v bolnišnici, sin Aivars je pa bil pri babici na podeželju. Sovjetski vojaki in uradniki so v neredu zapuščali Latvijo in tudi po cesti mimo Matildine hiše so se pomikale kolone bežečih. Kljub babičini prepovedi je deček, skrit za grmom ob cesti, opazoval ruski umik. Prav tedaj so nemška letala napadla kolono. Ko je v bližini eksplodirala bomba, je zračni pritisk zadel dečka, da je kot žoga odletel iz skrivališča in si pri tem zlomil nogo. Stara mati Matilda je bila obupana. Povsod so padale bombe, ni bilo niti zdravnika niti konja, da bi otroka odpeljali k zdravniku, in prav tako ni bilo mogoče sporočiti otrokovi materi, kaj se je zgodilo. Ker ni bilo pravočasne zdravniške pomoči, se je Aivarsu noga narobe zarasla in je potem celo življenje šepal.
1. julija so bili Nemci že v Rigi. Po enem letu se je na radiu spet oglasila latvijska himna in po mestu so zaplapolale latvijske zastave. Okoliščina, da je poleg domače zastave visela rdeča nemška s črnim kljukastih križem, ta trenutek ljudi ni motila. Prinašali so cvetje k spomeniku svobode, da bi izrazili veselje nad »osvoboditvijo« in po cerkvah so bile zahvalne maše. Najbrž Hitlerjeva vojska nikjer v Evropi ni bila sprejeta s takih navdušenjem. Ta ugotovitev še danes šokira nekatere Evropejce, ki ne poznajo zgodovine Latvije in zločinov komunističnega režima. Zahodna Evropa je doživela strahote nacionalsocializma, komunizma pa ne, zato si ga mnogi predstavljajo kot nedolžno razumniško navdušenje za enakopravnost in socialno pravičnost. Dejansko pa sta bila tako nacionalsocializem kot boljševizem zločinska in totalitarna režima, ki sta množično pobijala ljudi. Latvijci so najprej spoznali boljševizem in njegove metode, zato so po enem letu trpljenja pod Sovjeti in po množičnih deportacijah 14. junija sprejeli Nemce kot osvoboditelje. Po vojni je sovjetska propaganda to močno izkoristila, da bi svoje zahodne zaveznike prepričala o fašistični in protisemitski naravnanosti Latvijcev. Prizori nemškega vkorakanja v Rigo se v zahodnoevropskih televizijskih oddajah do danes vedno znova ponavljajo, a komentatorji so namerno pozabili vzrok tedanjega navdušenja Latvijcev ali pa ga sploh ne poznajo; gledalcem ne pojasnijo, kaj se je v Latviji zgodilo v prvem letu sovjetske okupacije. (Sandra Kalniete, Mit Ballschuhen im sibirischen Schnee, str. 84)
NKVD je skušala ob umiku postreliti čim več zapornikov. 4. julija je Rigo pretresla vest, da so pri centralnem zaporu v mestu odkrili trupla 98 postreljenih. V časopisih so se pojavili dolgi seznami mrtvih in pogrešanih. Seveda je tudi nemški propagandni stroj skušal te dogodke izkoristiti, da bi v ljudeh še povečal odpor proti boljševikom in jih prepričal, da je prihodnost Latvije le v nemški državi. Vendar je streznjenje kmalu prišlo. 17. julija je Hitler napovedal ustanovitev nove države z imenom Ostland, v kateri bodo pod njegovim vodstvom združene Latvija, Litva, Estonija in Belorusija. Za glavno mesto je bila določena Riga. Zahteve po samostojnosti Latvije so bile zavrnjene, domače zastave so čez noč izginile, latvijske himne ni bilo več na radiu in portret velikega Stalina je povsod zamenjala slika Adolfa Hitlerja. Iz Nemčije je prišlo 25.000 uradnikov, med njimi precej takih, ki so ob odhodu 1939 napovedali vrnitev. Agrarna reforma iz leta 1920 je bila odpravljena in zemljo so spet dobili Nemci. Tendenca, da je treba baltske države ponemčiti, je bila več kot očitna.
[Stran 108]
Jeseni je bil Aivars že toliko zdrav, da se je vrnil v Rigo k mami in začel obiskovati šolo. Bolnišnica, kjer je bila zaposlena Milda, je postala vojaška bolnišnica. Milda je bila razporejena na oddelek, kjer so se zdravili ruski vojni ujetniki. Vestno je skrbela zanje, toda kaj, ko so iz bolnišnice šli naravnost v ujetniško taborišče. Ko je kasneje kdo od teh pobegnil iz taborišča, je potrkal tudi na vrata stare mame Matilde in dobil pomoč. Milda je stregla tudi nemškim vojakom in oficirjem, zato je leta 1944 dobila ponudbo za umik z njimi, kot bomo videli kasneje.
Konec leta 1941 so SS-sovci blizu Rige postrelili 24.000 latvijskih in 1.000 nemških židov. Svoj zločin so sicer skušali prikriti, a se jim ni posrečilo. Priča tistega poboja je bila tudi stara mama Matilda. Nemci so namreč vodili svoje žrtve od železniške tovorne postaje proti morišču skoraj mimo njene hiše. V zgodnjem nedeljskem jutru 30. novembra je z grozo opazovala dolgo kolono žena z otroki, mož in starcev, ki se je vlekla proti Rumbuli. Slišale so se kletve stražarjev in posamezni streli. Potem se je do večera iz daljave slišalo streljanje. Čez en teden se je vse spet ponovilo. Bila je pretresena in ni vedela, kaj naj naredi. Sosedi so se delali, kot da niso nič videli in slišali. Šele ko sta jo obiskala Milda in Aivars, je lahko spregovorila o svojem doživetju. Čeprav sta fantu obe zabičali, naj o tem molči kot grob in naj se izogiblje Rumbule, se je spomladi, ko so bili travniki še pokriti s snegom s tekaškimi smučkami odpravil tja. In kaj je našel? Dve jasi, obdani z borovci. Na manjši jasi so se izpod delno stopljenega snega kazali vse križem raztreseni razni papirji: potni listi – latvijski in takšni v nepoznanem jeziku, tuji bankovci in podobno; na večji jasi je bilo dobro vidnih šest velikih gomil, ki so se že posedale. V zraku je bilo čutiti neprijeten vonj. Fanta je postalo strah in kar se da hitro je odsmučal proti domu. Seveda ni črhnil o tem niti besedice. Ko so Nemci leta 1943 začutili, da ne bodo vzdržali pritiska Rdeče armade, so sklenili odstraniti sledove svojega zločina. Izkopali so tista trupla in jih sežgali. Nad bližnjo okolico je tedaj visel smrdeč, črn dim in veter je njegov vonj zanesel tja do Rige. Pri poboju kot tudi pri uničevanju dokazov so sodelovali tudi Latvijci. Pisateljica Kalniete ob tem pripomni sledeče: »Totalitarni režim in okupacija sta predpogoj, da se zrinejo v ospredje razni pustolovci in oportunisti kot tudi ljudje brez vsake morale in postanejo poslušno orodje za izvajanje umazanih del.« Kot že omenjeno, je sovjetska propaganda to sodelovanje pripisala vsem Latvijcem in jih razglasila za fašiste in antisemite. Njen glavni cilj pri tem je bil škodovati beguncem, ki so se ob ponovni ruski zasedbi zatekli na Zahod. Znano je, kako so bili po nekaterih begunskih taboriščih v strahu, da jih bodo izročili Rusom.
Mildin mož Aleksander je bil od novembra 1941 kot mehanik pri eni od enot nemškega vermahta. Njuni odnosi se niso prav nič izboljšali in tako je glavno breme skrbi za sinova Aivarsa in Arnisa bilo na njenih ramah. Mati Matilda je po svojih močeh pomagala, vendar je bilo hrane za vedno lačna otroška usta premalo. Zaradi hrane je Aivars nekaj časa celo služil za pastirja.
Februarja 1943 je bila ustanovljena »Latvijska prostovoljska legija«. Pravzaprav to niso bili prostovoljci, saj so Nemci izvedli pravo mobilizacijo. Okrog 100.000 mož je bilo vključenih v legijo. Večinoma so se borili na vzhodni fronti, ki se je vedno bolj bližala latvijski meji. Mnogi so verjeli, da bodo s tem domovino rešili pred ponovno sovjetsko okupacijo. Tudi Aleksander Kalnietis je prišel marca 1943 v legijo in v njej ostal do kapitulacije. Avgusta 1944 so se Nemci začeli umikati iz Rige. Tudi Mildi so ponudili, da se pridruži osebju vojaške bolnišnice. Ko je zvedela, da sinova ne bosta mogla iti z njo, je zavrnila ponudbo. Sinova je poslala na varno k sorodnikom na deželo, sama pa s še nekaterimi ostala v bolnišnici. 13. oktobra 1944 je bila Riga in večji del Latvije spet v sovjetskih rokah, le v pokrajini Kurlandija so se boji nadaljevali do maja[Stran 109] 1945. Ko so vojaki 7. maja zvečer dobili ukaz, naj se razkropijo, se je Aleksander z nekaj tovariši odpeljal v Ventspils, da bi od tam prišli na Švedsko. Ker ni bilo ladje, je načrt padel v vodo. Preoblekel se je v civilno obleko in odšel h »gozdnim bratom« – partizanom.
Pravzaprav ni imel izbire. Vedel je, da mu NKVD ne bo verjela, da je v vermahtu in v legiji samo popravljal avtomobile. Okrog 4.000 Latvijcev je takoj po kapitulaciji šlo v gozdove. Nekega večera proti koncu oktobra so NKVD-jevci Aleksandra skoraj ujeli. Bil je pomanjkljivo oblečen, brez obutve in lačen. Čutil je, da zime v gozdu ne bo zdržal, zato se je odpravil v Rigo in nepričakovano potrkal na vrata ženinega stanovanja. Milda ga je sprejela in mu pripravila zasilno skrivališče v kuhinji pod mizo. Očitno ga je nekdo izdal, kajti v noči med 13. in 14. novembrom so ga aretirali. Zasliševali in mučili so ga v kletnih prostorih poveljstva NKVD. Iskali so podatke, o katerih ni imel pojma. Nazadnje so ga vključili v montirani proces proti »Jansonovi oboroženi bandi«. Avtorica knjige je v raziskavi ugotovila, da je samo pet od petindvajset obtoženih delalo skupaj, vse druge so priključili naknadno in so se prvič srečali v razpravni dvorani. Na sodbi, ki je bila izrečena 10. maja 1946, je Aleksander dobil 10 let gulaga in še dodatnih pet let izgnanstva. Redka pisma, ki so jih od njega dobili domači, so bila pisana v različnih taboriščih: prvo maja 1950 v Velsku, zadnje aprila 1951 v Ustvymlagu, smrtovnica pa je bila izdana v Pečorlagu. Od oktobra 1946 je bil Aleksander uradno nesposoben za delo in 18. februarja 1953 je umrl. Že pred aretacijo so se pokazali znaki tuberkuloze, preiskovalni zapor, mučna vožnja v taborišče, stradanje, oster mraz in polarna tema pa so napredovanje bolezni pospešili. Vprašamo se, kako so mogli takega bolnika več kot šest let zadrževati v nemogočih pogojih.
9.1.7. Ligitino ponovno izgnanstvo in poroka
Iz prvega pisma, ki ga je Aleksander leta 1950 dobil od sina Arnisa in tašče Matilde, je zvedel, da so 25. marca 1949 Mildo in Aivarsa kot »družinska člana bandita« deportirali v Sibirijo. Milda je okrog 20. marca slišala govorice, da se nekaj pripravlja, vendar nanje ni bila posebno pozorna. Ko so pred tremi leti aretirali moža, so preiskali stanovanje in jo zaslišali, potem pa je imela mir. Mati in prijatelji so ji svetovali, naj zahteva uradno ločitev in s tem pokaže, da z »banditom in sovražnikom sovjetske oblasti« nima nič skupnega, ona pa tega ni mogla narediti. Res ji je nekoč povzročil veliko trpljenja, toda sedaj, ko ga je zadela taka nesreča, ga ni mogla izdati – niti zaradi varnosti otrok. Na prigovarjanje nekega notranjega glasu je 25. marca zjutraj poslala Arnisa na deželo k Matildi, Aivarsu pa ni nič omenila. Pred kratkim je dobil prvo plačo v elektrotehnični tovarni in bil ponosen, da odslej ne bodo odvisni samo od maminega zaslužka. Le zakaj bi ga vznemirjala z nepotrjenimi govoricami! Okrog devetih zvečer so ju prišli iskat in s tisoči drugih izgnancev sta naslednje jutro začela 6.000 kilometrov dolgo pot v Sibirijo. V dneh od 25. do 29. marca 1949 je odpeljalo iz Latvije 33 kompozicij živinskih vagonov z okrog 43.000 deportiranci, med katerimi je bilo nad 70 procentov žensk in otrok.
Vlak, na katerem sta bila Milda in Aivars, je 20. aprila pridrdral v Tomsk. Nekaj tednov so čakali v prehodnem taborišču, da se je Ob osvobodil ledu, in potem so jih odpeljali po reki navzgor. Po šestih dneh te plovbe so Milda, Arvais in še sedem sotrpinov prestopili na manjšo barko, ki jih je odpeljala po rečici Karšan. Izstopili so na postaji »Trideseti kilometer« in od tam odpešačili v vas Sohta, kjer je bil njihov kolhoz. Prtljago so jim peljali s konjsko vprego. Oranje, okopavanje, košnja in druga poljska dela so bila odslej njihov vsakdan. Delo je bilo težko in poleg tega so bili večkrat lačni kot siti. Edino zdravilo, ki so ga imeli za zdravljenje avitaminoze in skorbuta, je bil divji česen – domačini so ga imenovali kolba. V decembru 1949 si je Milda zlomila nogo. Ko so jo v bolnišnici v Kolpaševu za silo pozdravili, se je zlom ponovil in zaradi dolgega ležanja ji je otrdelo tudi koleno. Od tedaj je bila za težko delo v kolhozu nesposobna. Zaradi težaškega dela je tudi Aivars dobil težave z nogo, ki jo je poškodoval med vojno. To je pripomoglo, da so jima proti koncu poletja 1950 dovolili selitev v vas Togur, ki je bila le slabih 10 kilometrov oddaljena od Kolpaševa. Tu je 18-letni Aivars delal na žagi, za stanovanje sta pa dobila sobico v novi delavski baraki.
Že pred Mildo in Aivarsom je v Togur ponovno prišla Ligita Dreifeld. Aretirali so jo 7. decembra 1949 in do 27. januarja je bila zaprta v Rigi. Obtožili so jo, da je svojevoljno zapustila določeni kraj bivanja v Sibiriji, kar pa seveda ni bilo res. V prenatrpanem kupeju navadnega vlaka je nato z obsojenimi kriminalci pod stražo prišla v Kujbišev, kjer je bila spet v zaporu, dokler je niso poslali v Novosibirsk. S prvo ladjo, ki je konec aprila zaplula po Obu, so jo končno poslali v Kolpaševo. Tu je stražar ni več spremljal in njena prva pot [Stran 110] je bila na komando mesta. Ko je komandant pregledal njene dokumente, jo je presenetil z izjavo, da bo odslej živela v Kolpaševu. »Kako to, saj vendar grem k svoji mami v Togur,« je skoraj zakričala. On pa jo je z nasmeškom pogledal in rekel: »Ali ne veste, da je vaša mati 5. februarja umrla?« Potem je Ligita vendarle odšla v Togur.
Ko je neke nedelje proti koncu poletja lepo oblečena in s šopkom poljskega cvetja v roki spet šla na vaško pokopališče, da bi obiskala mamin grob, je srečala skupino latvijskih fantov in med njimi takoj opazila novinca. To je bil Aivars, ki je z materjo pred kratkim prišel v Togur. Opazil je dekletov pogled in vprašal: »Je morda gospodična s cvetjem namenjena na randi?« Ona pa ga je ostro zavrnila: »Ne, k moji materi na pokopališče,« in hitro odšla naprej. To je bil začetek poznanstva med Ligito in Aivarsom in naslednje leto v maju sta se poročila. Nekaj časa so v troje stanovali v Mildini in Aivarsovi sobi v delavski baraki, potem pa je Aivars postavil lastno leseno hišico. 22. decembra je prišla na svet hčerka Sandra. Kak teden kasneje je Aivars stopil v urad vaškega sovjeta, da bi prijavil novega družinskega člana. Ko je uradnik opravil vpis, ga je srepo pogledal in rekel: »Vašo hčer, Aivars Aleksandrovič, morate odslej vsakega 1. in 15. v mesecu prijaviti.« Nato se je zarežal in dodal: »Da bomo sigurni, da ni zapustila svojega bivališča.« Aivarsu je bilo, kot da bi ga zadela kap. Ko je pritaval domov, je rekel ženi: «Le kaj sva mislila, da sva spravila na svet sužnjo?«
5. marca 1953, le dobra dva meseca po Sandrinem rojstvu, je umrl Stalin. V Togur so sicer prihajali časopisi z veliko zamudo, toda iz radia so zvedeli novico istočasno kot v Moskvi. Ljudje, ki so desetletja poslušali propagando o neumorni skrbi očeta narodov in njegovem boju proti notranjemu sovražniku, so se počutili kot sirote. Za latvijske izgnance kaj takega ne bi mogli reči, posebnega upanja pa ob tej novici tudi niso dobili, saj so bili prepričani, da je povzročitelj njihovega trpljenja komunistični sistem v celoti. Smrt enega človeka ne more prinesti bistvenih sprememb, kajti na njegovo mesto bodo stopili drugi. Na žagi so že tisto popoldne priredili komemoracijo in poslali pismo centralnemu komiteju z obljubo, da bodo v spomin na velikega Stalina predčasno izpolnili plan in povečali budnost proti razrednemu sovražniku.
Po slovesnosti je vodja elektrikarjev poklical Aivarsa, ki je na žagi delal kot elektrikar, in mu naročil, naj poskrbi za ozvočenje vaškega trga, da bodo 9. marca lahko vsi poslušali direktni prenos pogrebnih slovesnosti po radiu. Seveda ni pozabil opozoriti na posledice, če z ozvočenjem ne bi bilo kaj v redu. Aivars je dobro razumel, zakaj so ravno njemu poverili to nalogo. Na dan pogreba, ko se je cela vas zbrala okrog Stalinovega spomenika, je splezal na enega od električnih drogov v bližini trga, da bi lahko takoj posredoval, če bi prišlo do kake napake v ozvočenju. Neposredni prenos je bil za Togur izredni dogodek. Z zadržanim dihom so ljudje poslušali govore »zvestih Stalinovih sopotnikov in učencev«. Bil je hud mraz, pa vendar nihče od vaščanov ni pokazal, da ga zebe. Po skoraj dveh urah programa je zadonela žalna koračnica in napovedovalec je povedal, da soborci velikega učitelja pravkar polagajo njegovo krsto v mavzolej. Točno opoldne po moskovskem času so po celi Sovjetski zvezi zatulile tovarniške sirene in zboru tistih, ki so se slišale iz zvočnikov, se je pridružila tudi sirena domače žage. »Opravljeno, končno je v grobu«, si je mislil Aivars gori na drogu in bil zadovoljen, da bralci misli ne morejo od blizu videti njegovega obraza. Ozvočenje je do konca delovalo brezhibno, zato je sedaj lahko mirno odšel domov.
Proti pričakovanju izgnancev so se v Sovjetski zvezi kmalu pričele spremembe. Na julijskem plenumu centralnega komiteja je bil Berija ožigosan kot »agent mednarodnega imperializma« in decembra istega leta obsojen na smrt z ustrelitvijo. Avgusta 1954 sta Sandrina starša dobila obvestilo, da hčerke ni treba več prijavljati. Vsi izgnanci so dobili olajšavo javljanja enkrat letno – prej je bilo obvezno dvakrat mesečno – in prosto gibanje po celi pokrajini Tomsk. Začela so prihajati pisma in paketi od Ligitinih bratov iz Kanade in Anglije. Konec leta 1956 oziroma v začetku 1957 so Aivars, Ligita in Milda dobili obvestilo, da so oproščeni izgnanstva in se lahko vrnejo v domovino. Morali so počakati, da je reka Ob odmrznila in 20. maja 1957 so se v Kolpaševu vkrcali na ladjo ter deset dni kasneje prispeli v Rigo.
Seveda je bila tedaj Latvija še vedno ena od republik Sovjetske zveze. Šestnajstkrat je Ligita prosila za potni list za Kanado, da bi obiskala brate, in šestnajstkrat so jo zavrnili, češ da njeno potovanje ni upravičeno. Kljub temu je Viktor tvegal in prišel na kratek obisk v Rigo. Leta 1987 je Ligita končno smela potovati v Montreal. Brat Arnold je na srečanje priletel iz Londona; bil je tedaj že bolan in eno leto kasneje je umrl. Aprila 1990 je Latvija razglasila samostojnost in Sovjetska zveza jo je priznala septembra 1991. V letih 1990 in 1991 so bili člani družin Dreifelds in Kalnietis sodno rehabilitirani, tisti, ki so preživeli, in tisti, ki niso preživeli, kot je zapisala Ligitina in Aivarsova hčerka Sandra v posvetilu svoje knjige.
10. Huda Jama odmeva po Evropi
10.1. Grozovita skrivnost partizanov
Karl-Peter Schwarz
10.1.1.
Barbarin rov je samo eno od množičnih grobišč v Sloveniji. Ker je ohranil sledove zločinov iz leta 1945, je postal spomenik, ki kljubuje pozabi.
Malo pred slovenskim mestecem Laško, znanem po zdravilišču in pivu, vodi ozka cesta ob Rečici v komaj poseljeno, s strmimi hribi obdano stransko dolino. Na robu iglastega gozda leži zazidan vhod v Barbarin rov rudnika Huda jama, v katerem so v letih 1902 do 1942 kopali rjavi premog. Sedem mesecev je bil rov grozovito delovišče rudarskega inženirja Mehmedalije Alića.
Alić, bosenski musliman, živi v Slovenije že 33 let. Njegovi bratje in svak so umrli julija 1995 v pokolu v Srebrenici. Je tehniški vodja »prave jugoslovanske gradbene skupine«, v kateri so po en Hrvat, en Srb, en Slovenec, en bosenski musliman in en Albanec. Tu gre za nekaj, pravi, kar se »tiče nas vseh«.
Lani poleti je rudnik Trbovlje-Hrastnik dal svojo skupino na razpolago vladni komisiji za odkrivanje vojnih grobišč, da bi opravila težko in nevarno nalogo: odpreti in zavarovati Barbarin rov ter priti do globoko v gori zakopanih žrtev pokola, ki so ga maja in junija 1945 izvršili slovenski partizani.
Storilci so napravili vse, da bi prikrili svoj zločin in zabrisali njegove sledove. V rovu so Alić in njegovi sodelavci po več kot 300 metrih naleteli na prvo veliko oviro. Rov je bil v dolžini približno sto metrov zasut. Morali so torej odkopati 400 kubičnih metrov jalovine, opeke in gline. Nato so prišli do poleti 1945 zgrajenega opečnega zidu, ki so mu sledile plasti betona, gline, železobetona in nazadnje spet debel opečni zid. Ta zapora je v celoti merila več kot pet in pol metra. Rov je bil tako zaprt pod pretvezo, da gre za končno odlagališče atomskih odpadkov.
Prvi poskus, da bi našli množični grob, so leta 1990 zaradi številnih tehničnih problemov opustili. Alić in njegovi so bili bolje pripravljeni. Med potjo na delo, pripoveduje, je vsak dan moral misliti na tiste, ki so morali iti po tej poti, zavedajoč se, da se nikoli ne bodo vrnili. Vendar pa na to, kar so našli v rovu, ko so odstranili vse ovire, rudarji niso bili pripravljeni.
Hermetična zatesnitev rova, napravljena zato, da bi se zločin prikril, je njegove sledove konservirala bolje kot v kateremkoli do sedaj odkritem množičnem grobu. Številna trupla so mumificirana, okostja večinoma v celoti ohranjena. Barbarin rov so nekakšni Pompeji totalitarne groze – ta ni posledica naravne katastrofe, ampak nehotena posledica načrtno izvedenega zločina. Jože Balažic, ravnatelj sodnomedicinskega inštituta, »česa takega še ni videl, niti v filmu ne«.
Za zadnjim opečnim zidom je ležalo prvo okostje, zraven njega lomilka, kakor da bi bila pravkar uporabljena. Je mož preživel pokol in je poskušal predreti sveže zgrajeni zid? Jože Dežman, ki kot ravnatelj Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani vodi raziskave, ga imenuje »begunec«. Dva metra naprej je ležalo drugo okostje, z nogami še v čevljih. Imenujejo ga »upornik«: lahko da so ga v zadnji fazi množičnih eksekucij uporabili kot prisilnega delavca, pa se je poskušal morilcem upreti in se osvoboditi.
Sicer na tem mestu v rovu ni trupel, zato pa je polno čevljev, škornjev, žice in ostankov oblek. Preden so ujetnike pobili, so jih prisilili, da so se slekli in odložili vezi. Nekaj metrov dalje so sodni medicinci našli še kupe večinoma mumificiranih, z belo plesnijo prevlečenih trupel, ki so ležala mestoma do dva in pol metra visoko eno na drugem. Na mnogih lobanjah so videti luknje od strelov. Po vsem videzu so se morali ujetniki uleči na svoje že mrtve tovariše in so bili usmrčeni s strelom v glavo. Druga okostja kažejo znake brahialnega nasilja, kot da so bile žrtve pobite s krampi in železnimi drogovi. Nekateri so bili najbrž še živi, ko so naložili nanje druge žrtve. Sodni medicinci so našli mumijo, ki je z roko objemala nožno protezo.
Rov je bil meter za metrom napolnjen s trupli, posutimi z apnom. Žrtve so bile samo moški, žensk in otrok, kot so poročali nekateri slovenski časniki, niso našli. Tudi prvotne domneve, po katerih naj bi bile žrtve zastrupljene s plinom, niso bile potrjene. Množični umor se je tu dogajal v industrijskem obsegu, ampak same usmrtitve so bile ročno delo – ne čisto moderno, ampak čisto v duhu 20. stoletja.
[Stran 112]
V dolžini samo 15 metrov so v Barbarinem rovu do sedaj izkopali posmrtne ostanke več kot 400 ljudi. Niso pa še raziskali dveh navpičnih slepih jaškov, ki sta globoka po 45 metrov in napolnjena s trupli. Vsak jašek obsega približno 200 kubičnih metrov; po izkušnjah slovenskih sodnih medicincev lahko pride na en kubični meter do 13 trupel. Dežman domneva, da so partizani ujetnike žive zmetali v jamo in jih zasuli z granatami ali minami. Barbarin rov in oba jaška sta lahko grob do 4000 ljudi. Tega mnenja so, pravi Dežman, tudi nekdanji partizani, ki so bili udeleženi pri množičnem umoru.
Pavel Jamnik že osem let vodi kriminalistične preiskave o pobojih na slovenskem ozemlju, ki so se pričele leta 1994; pristojen je tudi za Barbarin rov. O številu žrtev ali o domnevnem poteku zločina noče govoriti pred koncem preiskave. »Storilcev morda ne bomo mogli več ugotoviti,« pravi Jamnik, »zavarovali pa bomo lahko dokaze in zbrali izjave prič.« Že en teden po odprtju rova se je javilo 70 prič. V celoti je policija v zvezi s povojnimi poboji zaslišala že več kot tisoč prič. Do sedaj so obtožili le dva domnevna storilca.
Rov v Hudi jami ni največji množični grob v Sloveniji. Diskusije o tako imenovanih »povojnih pobojih« so se začele že v osemdesetih letih, pravi Dežman, ki sam izhaja iz partizanske družine in je bil včasih član zgodovinske komisije komunistične partije. Prepričan je, da je bila pripravljenost obeh strani slovenske družbe, ki sta izšli iz državljanske vojne, da se spopadeta s preteklostjo, predpogoj za kolikor toliko miren izhod Slovenije iz jugoslovanske federacije.
Na pobudo odličnega slovenskega disidenta Jožeta Pučnika je bila leta 1992 prvič osnovana parlamentarna komisija za preiskovanje komunističnih zločinov. Preiskovala je med drugim tudi dogodke v Barbarinem rovu. Pred štirimi leti je opisal zgodovinar Mitja Ferenc, ki že dolgo dela za topografsko evidenco vseh množičnih grobišč, kako dolgo je bilo treba, da je obseg terorja prodrl v zavest javnosti: »Če se je 20 let o tem le šepetalo in se je šele 30 let kasneje prvič javno spregovorilo, če se je po 40 letih vedelo šele za tri ali štiri množična grobišča in se je njihovo število po 50 letih podeseterilo, pa danes, ob 60-letnici konca druge svetovne vojne, vemo že za 400 do sedaj zamolčanih množičnih grobišč.«
Po zmagi konservativcev na volitvah jeseni 2004 je Janševa vlada ustanovila komisijo za raziskovanje množičnih grobišč, Jože Dežman je postal njen predsednik. Od takrat je postalo znanih še nadaljnjih 200 množičnih[Stran 113] grobišč. Največje je v 940 metrov dolgem protitankovskem jarku v Teznem, predmestju Maribora. Preiskovalci ocenjujejo, da so tam komunistični eskadroni smrti ubili in zasuli okrog 15 000 hrvaških, srbskih, črnogorskih in nemških vojakov, pa tudi pripadnikov nemške manjšine in drugih »razrednih sovražnikov«. V Tezno so prihajali transporti celo iz politično »očiščenega« Zagreba.
Množične eksekucije spomladi 1945 so trajale tedne dolgo. Žrtve so s kamioni pripeljali k protitankovskemu jarku, ki so ga Nemci izkopali med vojno, jih tam postavljali v vrste in pokosili s strojnicami. Na njihovih okostjih so našli žice, s katerimi so bili privezani eden na drugega. V 590 množičnih grobiščih, ki jih je do sedaj na slovenskem ozemlju registrirala vladna komisija (številna množična grobišča so še na Hrvaškem in v Srbiji), naj bi bilo zakopanih več kot sto tisoč žrtev revolucionarnega terorja.
Do sedaj je bila preiskana le četrtina teh grobov, med njimi štirideset od stotih kraških jam, trije bombni lijaki – iz enega od teh so izkopali 189 trupel – pa še nadaljnjih trideset množičnih grobov v okolici Maribora. Vendar je šele odprtje Barbarinega rova slovensko javnost tako pretreslo, da je sedaj, pravi Dežman »razpadla podoba sveta: podoba sveta tistih, ki so kot otroci partizanov odrasli v mitu osvoboditve in antifašizma in so bili sedaj soočeni z resničnostjo«.
Kadar nanese beseda na nacistične zločine, ima kolektivni spomin takoj na razpolago podobe, ki so se mu globoko vtisnile, potem ko so zavezniki osvobodili nemška koncentracijska taborišča. Filmski posnetki in fotografije kažejo gore trupel, plinske peči, do kosti shujšane preživele žrtve nacističnega množičnega uničevanja, ki postavljajo na laž zanikovalce holokavsta in tiste, ki hočejo zmanjševati njegov pomen.
Komunistični zločini pa so do sedaj v spominu na 20. stoletje komaj zastopani. Le redko so bili filmsko in fotografsko dokumentirani tako kot sovjetski pokoli v Katynu ali piramide lobanj rdečih Khmerov v Kambodži. 60 do 100 milijonov mrtvih, žrtev rdečega totalitarizma, je abstraktna količina, kajti uničenje individualnih eksistenc v komunističnem območju je komaj zapustilo sledove.
Toda to, kar nima podobe, tudi ni prisotno. Zanikanje in omiljevanje komunističnih[Stran 114] zločinov ni kaznivo, prav tako kot ni kazniva komunistična propaganda, niti v državah, ki so pod terorjem najbolj trpele. Marca 2009, ko so iz rova Barbara prinašali truplo za truplom, je slovenski filozof Slavoj Žižek priredil na londonski univerzi tridnevno zborovanje, ki je bilo posvečeno »ideji komunizma«. Moto je bila Brechtova hvala komunizmu: ”To je preprosta stvar, ki jo je težko uresničiti.«
Šefi komunističnih strank so to že uresničili, še posebno vodja partizanov Tito. Kjerkoli se je pojavil odpor ali so ga samo pričakovali, so nastopili eskadroni smrti. V prvih dveh mesecih po koncu nemške zasedbe so likvidirali 15 000 Slovencev, ne da bi jim sploh sodili – to ustreza približno enemu odstotku takratnega slovenskega prebivalstva. Če bi tako delali italijanski partizani, pravi Dežman, bi moralo biti v Italiji po koncu vojne med nekdanjimi pripadniki fašističnih enot in njihovimi svojci pol milijona mrtvih. Slovenija pomeni »killing fields« komunizma po 1945. Vojna in revolucija sta stala življenje 95 000 Slovencev. Od tega jih je 40 000 padlo v boju. Več kot 25 000 neoboroženih so pobili okupatorji, 25 000 partizani, več kot 2000 protikomunistične enote.
Proti koncu vojne je Slovenija zapadla v kaos. Ob umiku vermahta iz Jugoslavije so v neskončnih kolonah bežali proti severu hrvaški ustaši, slovenski domobranci, srbski in črnogorski četniki, pogosto s svojimi družinami. Tisoče so zajeli partizani, jih takoj postrelili ali pa zaprli v taborišča in nato likvidirali. Drugim se je posrečilo priti čez gorske prelaze do demarkacijske črte na Dravi in se predati angleškim četam, ki so zasedle Koroško. Upali so, da jih bodo zaščitile pred Titovimi partizani. Kozaki, ki so se bojevali v severni Italiji na Hitlerjevi strani, so se predali Britancem v severni Koroški, slovenski domobranci južno od Celovca, ustaši v Pliberku.
Med tem so partizanske čete vpadle na Koroško, odvlekle nekaj sto koroških Nemcev in so z namenom, da anektirajo Koroško, prodrle prav do Celovca. Britanci so jih prisilili k umiku, predali pa so jim prebegle in razorožene Hrvate in Slovence. Kozaki pa so bili izročeni Stalinu.
Tisoči Hrvatov, ki so jih poslali nazaj iz Pliberka, ležijo v protitankovskih jarkih v Teznem. Približno 11 000 slovenskih domobrancev je prišlo v taborišče v Šentvidu pri Ljubljani in v Teharjah pri Celju. Nato so napol mrtve od lakote in hudo trpinčene ujetnike zvezali med seboj in naložili na tovornjake. Barbarin rov je bil samo ena od mnogih končnih postaj. Okrog rudnika rjavega premoga[Stran 115] Trbovlje-Hrastnik, v zbombardiranem Zidanem Mostu in v gozdovih so še številna množična grobišča.
Nekdanji partizan Jakob Ugovšek je 9. maja 1994 izpovedal pred Pučnikovo preiskovalno komisijo, da je skozi tri dni po večkrat dnevno vozil zajete domobrance iz teharskega taborišča v Hudo jamo, med njimi tudi 17- ali 18-letne mlade moške, zvezane po parih s telefonsko žico. »Nalagali so jih kot les,” je pripovedoval Ugovšek, kakih 30 na vsako vožnjo. To je šlo tako dolgo, dokler ni neki oficir rekel, da je rov poln. Potem je moral voziti ujetnike na druge kraje.
Slovence, Hrvate, Srbe in Črnogorce so ločili in vsake izročili partizanom njihove narodnosti. Titova zamisel jugoslovanskega »bratstva in enotnosti« ni dopuščala, da bi Srbe pobijali Hrvati ali Črnogorci; to bi ogrožalo harmonično sožitje v skupni državi. Slovenci pobijajo Slovence, Hrvati Hrvate, Srbi Srbe – tako je moralo biti.
Presenetljivo veliko tistih, ki so se javili kot priče, je nekdanjih partizanov, starih mož, ki so desetletja trpeli pod težo spominov in bi si sedaj radi olajšali vest. Dežman pripoveduje »zgodbo o Jožetu«, ki je bil stražar v rovu Barbara. Pred smrtjo se je zaupal zetu, ki je njegovo pripoved zapisal. Ni se mogel, piše v zapisniku, rešiti spomina na mladega Slovenca, ki ga je kleče prosil za milost, ker da ima dva majhna otroka. Bolj in bolj postaja jasno, da je mnogo več Slovencev vedelo za strašno skrivnost rova Barbara, kot bi to pričakovali po režimskem prikrivanju.
Janez Stanovnik, predsednik veteranskega združenja slovenskih partizanov, je do sedaj vztrajno zanikal, da bi kaj vedel o množičnih pobojih. Sedaj pa je, pod vtisom groze, ki so jo slike iz rudnika vzbudile v javnosti, svoje stališče spremenil. Od vsega začetka je vedel, pa ni hotel govoriti, da ne bi odpiral »starih ran«, je rekel Stanovnik. Še zmeraj je mnenja, da so zahodni zavezniki pokole legitimirali, ko so kolaborantom odrekli status vojnih ujetnikov in »vse kvizlinge izročili državam, v katerih so storili svoje zločine«. Veteransko združenje, je rekel Stanovnik, ima razumevanje za okoliščine, v katerih so se dogajali poboji.
Razumevanje za »veliko in kompleksno historično figuro« Josipa Broza Tita je izrazil tudi slovenski predsednik Danilo Türk, ko je konservativna opozicija predlagala, naj se končno vendar preimenujejo ceste in trgi, posvečeni »maršalu«. Komentar ob odkritju množičnega groba je Türk najprej odklonil. Šele po hudem pritisku javnosti je svoje stališče spremenil in dopustil, da so ga preiskovalci informirali. Ali slike iz Barbarinega rova kazijo bleščečo podobo Tita, ki velja še danes?
(Frankfurter Allgemeine Zeitung, 15. april 2009. Besedilo je prevedel Marko Kranjec.)
11. Zavezina pošta
11.1. Nujno obvestilo za Studio City
Anton Drobnič
11.1.1.
V ponedeljek 20. aprila 2009 dopoldne sem od RTV Slovenija sprejel povabilo, naj se zvečer v programu Studio City udeležim pogovora z dr. Janezom Stanovnikom o ustavitvi kazenskega postopka proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu in ministru dr. Mihi Kreku. Ob pripravi na ta pogovor sem ugotovil, da takšen pogovor ne bi ničesar prispeval k pojasnitvi obravnavane zadeve. Zato sem udeležbo odpovedal s spodaj objavljenim obvestilom. Zvečer pogovora tudi z Janezom Stanovnikom ni bilo.
11.1.2.
Spoštovani gospod Marcel Štefančič,
med pripravo za današnjo oddajo o ustavitvi kazenskega postopka proti škofu Rožmanu in ministru Kreku sem prebral tudi govore in izjave sogovornika Janeza Stanovnika. Znašel sem se v popolni zmedi.
Janez Stanovnik je ob odprtju Hude jame povedal, da je poboje ukazal maršal Tito, saj je šlo za revolucijo. Kmalu nato je Titovo odgovornost zanikal in vehementno razlagal, da je izvršitev povojnih pobojev maršalu Titu ukazal (!) ameriški general Eisenhower. Čez nekaj dni je prav tako silovito trdil, da so povojni poboji osebno maščevanje prizadetih partizanov, v Hudi jami tistih iz Like in Korduna. Komaj se je dan obrnil, že je Janez Stanovnik v Novem mestu svojim tovarišem razložil, da imajo povojni poboji pravno utemeljitev na odločitvi antifašistične zveze oz. njenih voditeljev Roosevelta, Churchilla in Stalina o uničenju nacizma.
Ob ustavitvi kazenskega postopka proti škofu Rožmanu je pohitel z izjavo o škofovi moralni odgovornosti za razdelitev slovenskega naroda in zagrozil, da škofa (50 let po smrti!) čaka še »božja sodba«.
Očitno je, da Janez Stanovnik, ki v času, ko Evropa obsoja komunistične sisteme in njihove zločine in se Slovenija vsaj z besedami zavzema za spravo, javno poveličuje zločinskega maršala in slavi Zdenko Kidrič, voditeljico slovenske zločinske organizacije VOS, ne spada v sedanji čas in trenutno ni sposoben za stvaren in resen pogovor. Po drugi strani tudi jaz nisem sposoben za pogovor o specialnem mednarodnem pravu, ki je po Stanovniku pravna podlaga za zločine (?), ker za tako pravo še nisem slišal. Prav tako nisem strokovnjak niti za moralo katoliških škofov in ne za božje sodbe, s katerimi škofu grozi ateist. Zato se z Janezom Stanovnikom, ki obsoja poboje in časti voditelje pobojev, ne morem pogovarjati na njegovi ravni specialnega mednarodnega vojnega prava, komunistične morale in ateistične teologije.
Zahvaljujem se za povabilo v vašo oddajo in vam sporočam, da se večernega pogovora z Janezom Stanovnikom ne bom udeležil, ker pri pogovoru na njegovi sedanji ravni ne morem sodelovati.
Lep pozdrav!
11.2. Odprto pismo proti malikovanju zločinca
Anton Drobnič
11.2.1.
Spoštovani dr. Danilo Turk, predsednik republike!
Na navadna pisma nam ne odgovorite, zato vam tokrat pišemo odprto pismo o vaši izjavi, ki jo je 22. marca 2009 objavila STA. Na vprašanje o imenovanju po maršalu Titu ste povedali: »Maršal Tito je bil velika, pa tudi kompleksna zgodovinska osebnost, izjemno pomembna za slovenski narod.«
Tak slavospev velikemu morilcu ste izpovedali v času, ko Slovenijo pretresa grozljivo odkritje maršalove zločinske kompleksnosti v Hudi jami, v času, ko se kljub pleskanju še razločno bere vaša izjava o drugorazrednosti takšne teme in ko na kraju neznanskega zločina žrtvam še niste prižgali niti simbolne svečke.
Ni mogoče spregledati, da ste si javni poklon največjemu jugoslovanskemu diktatorju dovolili v času, ko v Evropi in svetu mnogi podpisujejo Praško deklaracijo o evropski vesti in komunizmu s prvim podpisnikom Vaclavom[Stran 118] Havlom, v tednu, ko je v Bruslju tekla razprava Evropske zveze o totalitarnih sistemih nacizma in komunizma, in samo nekaj mesecev preden bo Slovenija predsedovala Evropskemu svetu, ki bo razpravljal o človekovih pravicah.
Ne moremo si misliti, da so vse te in še druge sočasnosti z vašo izjavo samo naključje. Izjava je očitno izraz vaše resničnosti, vaše osebne skladnosti z ideologijo sovraštva, katere zločinski voditelj je bil boljševiški maršal. Kar ste prej z raznimi dejanji že večkrat pokazali, ste sedaj jasno izpovedali: Nekdanji svet boljševiškega terorja je tudi vaš svet. Vaša misel in beseda občudujeta zlagano balkansko preteklost, zato v vas ni prihodnosti slovenskega naroda!
Navaden državljan sme tako razmišljati in govoriti o diktatorjih, dokler ne krši zakona. Niti kakšni občinski svetniki, ki jim zaradi odvisnosti od enoumne titovske preteklosti že zmanjkuje zdrave razsodnosti, državi še niso v nevarnost. Vi pa niste neodgovoren državljan in ne v preteklosti zgubljen občinski odbornik. Ste najvišji predstavnik suverene države, katerega glavna dolžnost je skrbeti, da ne bo dajal slabih izjav in da bo v pravem trenutku znal vsaj molčati. Vaša dejanja zadnjih tednov kažejo, da teh dolžnosti ne morete izpolniti in niste vedno sposobni niti umno govoriti in ne modro molčati.
V vsakem primeru pa ste, ne glede na vaše vladarske sposobnosti in znanje, dolžni ravnati v skladu z ustavnim redom države, ki jo predstavljate. Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije nedvoumno določa, da je samostojnost in neodvisnost Republike Slovenije utemeljena na dejstvu, da Titova Jugoslavija »ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin« (tretji odstavek preambule).To pomeni, da je Republika Slovenija po temeljni ustavni določbi sad slovenskega demokratičnega, vojaškega, političnega in kulturnega upora proti totalitarni in zločinski Titovi Jugoslaviji, krvavi pridobitvi maršalove boljševiške revolucije.
Vaše javno razglašanje velike osebnosti maršala Tita, ki je velika samo v odvratnih zločinih, vaše javno poudarjanje njegove izjemne pomembnosti za slovenski narod, ki je izjemna le v številu njegovih slovenskih žrtev v primerjavi s Hitlerjevimi in Mussolinijevimi, je zato v očitnem nasprotju z ustavnim redom Republike Slovenije in z osnovnimi predsedniškimi dolžnostmi. Za Republiko Slovenijo je po njeni temeljni ustavni določbi maršal Tito bil ustanovitelj in dosmrtni voditelj totalitarne sovražne države in njene zločinske armade. Takšno ustavno podlago mora v javnih nastopih upoštevati tudi predsednik republike, čeprav zaradi svoje ideološke formiranosti ali deformiranosti osebno misli drugače.
Z vašo izjavo o veličini in izredni pomembnosti maršala Tita, ki jo tako na strani storilcev kot na strani žrtev njegovih zločinov razumejo kot slavospev nekdanjemu voditelju sovražne države in vojske, ste zagrešili protiustavno dejanje, zaradi katerega ste izgubili zaupanje pri mnogih državljanih. Ti sedaj ne vedo, ali se ne bo njihov predsednik občudujoče poklonil še kakšnemu drugemu zločincu in državnemu sovražniku. Kaj pomeni izguba zaupanja v podrejene, ste že večkrat sami pokazali, še huje pa je, ko državljani izgubijo zaupanje v vrhovnega nosilca njihove državne samostojnosti in neodvisnosti.
Vemo, zopet bo sledilo razlaganje in brisanje, vendar napisano bo ostalo. Zato, gospod predsednik, storite, kar je nujno, da ustavite malikovanje zločinca, z države odstranite senco krvavega boljševiškega botra in si vsaj kot državljan povrnete zaupanje večine državljanov, Republika Slovenija pa ugled demokratične evropske države!
12. Škofovo klicanje
12.1. Nekaj medvojnih besedil škofa dr. Gregorija Rožmana
dr. Gregorij Rožman
12.1.1. Adventna pridiga za leto 1941
Danes čujem govoriti tudi sicer resne ljudi, da umor ni več zločin, ampak junaško dejanje, ko so dandanes nekatere naravne vrednote politične narave višje kot verske, nadnaravne.
Proti temu mnenju stoji božje razodetje: Umor je in ostane vnebovpijoč greh, ki božjo pravično kazen izziva, pa naj gre za letnih 20.000 umorov nerojenih človeških bitij med slovenskim narodom, ali za uboj sočloveka brez obtožbe in brez obsodbe – umor na lastno pest, iz političnih, socialnih ali nacionalnih razlogov ali iz osebne maščevalnosti.
Nespremenljivo veljavna resnica je: Edini Bog je gospodar nad človeškim življenjem – od vsakega pa, ki nima od Boga poverjene oblasti nad življenjem bližnjega, se bo nedolžno prelita kri terjala ob svojem času neusmiljeno. »Glas krvi tvojega brata vpije k meni z zemlje« (Gen 4, 10), je dal zapisati Gospod na prve strani sv. pisma.
Rop tuje lastnine in njeno uničevanje je in ostane greh zoper sedmo božjo zapoved, pa naj to vrši kdor koli in kakor koli, pod kakršno koli pretvezo, s katero skuša opravičiti svojo nasilnost.
Bog je z neizbrisljivimi črkami zapisal: Ne ubijaj! Ne kradi! za vse čase in za vse ljudi. Nikdar ni in nikdar ne bo preklical in razveljavil teh svojih zapovedi za nikogar in za noben čas. Le On sam, Gospodar nebes in zemlje, je tudi Gospodar človeškega življenja in človeškega imetja. On sme razpolagati z njim, noben človek samovoljno tega storiti ne more brez greha, ki vpije z zemlje do neba po maščevanju.
12.1.2. »Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8, 32), 31. 12. 1941
Ko nocoj končavamo leto in delamo obračun, je izid žalosten, kakor le redkokdaj v dolgi zgodovini naroda. Zgube na vseh straneh! Ne bom jih Vam našteval, saj jih poznate, saj jih poznate. Tolaži pa me misel, da morda v božjih knjigah leto, ki mineva, za nas le ni tako deficitno, tako polno izgube, kakor naši človeški računi kažejo. Upam namreč, da je Bog trpljenje vojnih ujetnikov, bridkost in pomanjkanje izseljenih družin, uboštvo beguncev in vse nepopisne srčne muke, ki napolnjujejo do obupa deset in deset tisoče, da je vse to pregrenko trpljenje vzel Bog za dobro in ga našemu ljudstvu vračunaval v plačilo, ki mu ne uide.
Pri vsej žalosti, ki jo zapušča v nas to leto, pa se mi zdi najžalostnejše strahotno dejstvo, da v tej vsesplošni stiski brat brata mori! Zakaj? Čemu? – ne morem razumeti vkljub vsem poskusom, da bi se to bratomorstvo opravičilo. Vem sicer, da se mnogi med nami za božje zapovedi nič ne zmenijo, da jih misel na odgovornost pred Bogom prav nič ne ovira, da se ne bi maščevali in z orožjem svoje posebne cilje skušali doseči – zdaj ali nikoli, ki mislijo. A da niti ne poslušajo svoje človeške pameti, najsi je še tako omejena, jim vendar kaže škodo, ki jo s tem narodu delajo, tega ne razumem. In ne razumem, da nimajo nič ljubezni v sebi ne do svojega brata, ne do narodne celote.
… Če resnica osvobojuje, potem zmota, laž zasužnjuje! Kdor se hoče osvoboditi, mora najprej verige zmote in laži razdreti, drugače resnično svoboden ne bo, četudi bi mu kdo zunanjo svobodo velikodušno podaril. Ko o svobodi govorimo večina ljudi misli bolj na pest in orožje, s čemer naj bi svobodo izvojevali, kakor pa na luč resnice, ki s svobodo sveti. Da je najtežja veriga, ki človeku prostost ovira, zmota in laž, tega večina ljudi ne spozna, ne čuti – zato je pa toliko sužnjev na svetu, ki se samim sebi zde svobodni.
12.1.3. Narod je na tem, da pogine – ljudje slovenski, streznite se v skrajni stiski!, 14. 11. 1943
Brezbožni komunizem je pognal ljudstvo v pogin, ene v smrt, druge v revščino. Iz teh grobov življenje več ne bo vzklilo: ne iz tistih, ki jih je roka komunistov direktno odprla, ne iz onih, ki jih je indirektno izkopala. Da, tudi oni grobovi tam v drugem kotu – koliko jih je – so delo komunistične OF, zaradi njenega za narod pogubnega nastopanja so se bili odprli in vzeli vase toliko močnih mladih življenj, koliko idealnih, najboljših ljudi našega naroda je v grobovih širne naše zemlje, ljudi, ki bi jih narod v sedanjosti in bodočnosti bridko potreboval, a ne bo jih več. Vsemogočni Bog naj njihove duše vzame k sebi, da v Njem dosežejo svoj cilj, počitek in večni mir.
Ti grobovi dovolj umljivo oznanjajo, kam vodi brezbožni komunizem narod, ki se poda pod njegovo brezobzirno trdo vodstvo. Njegova pot je zaznamovana z grobovi in ruševinami. Težko bo iz teh ruševin zgraditi nove domove – a življenj iz grobov obuditi nihče ne bo mogel do dne vesoljnega vstajenja. Iz teh grobov prihajajo vprašanja – mirno in resno prisluhnite, ne morete jih preslišati – vprašanja: Zakaj še vedno silite v smrt? Ali niso zadosti še naše žrtve? Čemu jih še množite? Komu koristijo? Narodu ne! Narod bo izkrvavel, komu naj bodočnost naklanja svoje vence? Ostali bodo le še narodovi krvniki.
Ljudje slovenski, streznite se vendar že, streznite se vendar že, v kateri je narod na tem, da pogine. Spoznajte vsi, prav vsi, edino pravo pot, ki vodi narod od grobov k življenju, pot trdne vere v Boga, brez katere noben narod ne more postati velik in srečen, pot požrtvovalnega dela v medsebojnem sporazumu, poštenju, pravičnosti in ljubezni, pot načelnega in vztrajnega odpora proti brezbožnemu komunizmu, ki je največji škodljivec, kar jih je kdaj slovenski narod napadlo
12.1.4. Adventna nedelja
Kaj pa mi katoličani – ali smo mi v socialnem oziru storili svojo dolžnost? … Oh, kar na prsi se potrkajmo in priznajmo: Nismo je storili! Sebičneži smo, ljubezni nam manjka, prvega znaka pravega krščanstva. Kje ljubimo mi bližnjega tako, kakor sami sebe?! Vsak gleda le naše, da si kar največ nakopiči in kar najbolj ugodno na svetu živi. Kje je pri nas ljubezen in nesebičnost prvih kristjanov?! Mi smo krščansko preveč le na zunaj pobarvani; naše srce pa je pogansko. Večkrat so res ljudje, ki nimajo vere, bolj usmiljenega srca kakor oni, ki se štejejo za dobre kristjane. To, dragi moji, to je naša bolezen, naša velika krivda.
Ali ni to sramota za nas, da komunisti govore: Krščanstvo ni moglo te bede in teh krivic odpraviti; zato je treba nove vere, ki bo svetu prinesla rešitev! Mi se preveč zadovoljujemo z vnanjim krščanstvom, v srce nam pa premalo pride. Jezus se je rodil v hlevu, mi pa iščemo le ugodnosti življenja. Ko bi imeli kristjani res ljubezen Kristusovo, bi ne gledali tako mirno tolikšne bede, bi ne molčali na vse krivice, bi tudi ne bilo komunizma – vsaj v tej divji obliki ne. Če se ne vrnemo k prvotnemu krščanstvu, bo prišla nad nas zaslužena šiba: Komunizem nas bo prerešetal, da se bomo zmodrili.
Od komunistov pa se, dragi moji, učimo navdušenja za svoje ideje! Delavnosti, doslednosti, odločnosti, požrtvovalnosti, ognjevitosti! Oh, ko bi bili mi tako vneti in neugnani za svojo dobro stvar, kakor so oni za svojo slabo! Kako je človek vendar k slabemu nagnjen! Za slabo taka vnema, za dobro taka mlačnost, počasnost, neodločnost!
Bratje, ura je, da iz spanja vstanemo! Nevarnost komunizma naj nas vendar predrami, da bomo postali pravi kristjani v duhu in resnici! Da bomo delali čast in veselje ljubemu Jezusu, ki se je rodil nocojšnjo noč, v katerem edinem je rešenje iz zmed tega sveta.