Zaveza št. 73 – Komunistov ni več – naj živi komunizem! (Blaža Cedilnik)


Blaža Cedilnik

§

V zadnjem času sem slišala toliko izjav na temo, kako lepo smo se imeli v »dobrih
starih časih«, da me je pošteno razburilo. Takrat ni bilo nobenih krivic, vsi smo
imeli enake možnosti. Pa ne samo izjav, ampak na radiu in televiziji, da o tiskanih
medijih ne govorimo, so se dan za dnem vrstile oddaje in pogovori ob nekakšnih čudnih
državnih praznikih, ki jih sama ne praznujem in zato ne izobešam zastave. Začelo se
je s 27. aprilom, ki pravzaprav je naš praznik. Ta dan je bila ustanovljena Slovenska
legija, ki bi bila prava rezistenca, kot so jo poznali v drugih evropskih državah.
Zanjo je bilo značilno, da se je pripravljala na odpor proti okupatorju, vendar je
bil njen glavni namen varovati človeška življenja in ne, posebej na začetku okupacije,
dražiti okupatorja, da ne bi izvajal represalij nad prebivalstvom. Menda pa se je
ta dan (ali morda kak dan prej ali pozneje) zbralo tudi nekaj mandeljcov – tako bi
rekla moja stara mama – v Vidmarjevi vili pod Rožnikom in ustanovilo PIF – protiimperialistično
fronto, ki je bila naperjena proti Angležem in Francozom in drugim »imperialistom«,
kajti predvsem Nemci so bili naši prijatelji, saj so bili prijatelji s Sovjetsko zvezo,
po kateri so se naši komunisti, ki so imeli glavno besedo pri ustanovitvi PIF, zgledovali
in se tam šolali. Ni jih motilo, da so Nemci skupaj s Sovjeti napadli Poljsko in si
jo razdelili, da so Sovjeti zasedli baltiške države in druge take »nepomembnosti«.
Ko pa so Nemci napadli Sovjetsko zvezo, je bilo pa seveda drugače. PIF se je preimenovala
v Osvobodilno fronto in Nemci so postali sovražniki. V začetku so ljudje simpatizirali
z OF, ker so verjeli v njen pošten namen. Kmalu pa se je začelo pobijanje poštenih
in vplivnih ljudi, ki niso zagrešili nič drugega kot to, da niso sprejemali komunizma.
Tako imenovani partizani so bili le roparske tolpe, ki so ustrahovale ljudi, ki so
bili čedalje bolj prestrašeni in so se bolj bali teh tolp kot okupatorja. Obenem so
partizani izzivali okupatorje, izstrelili nekaj strelov na kakega Nemca v bližini
kake vasi in izginili. Tako vas so potem okupatorji požgali in ustrelili nekaj vaščanov
kot talce. Seveda so tudi partizani ropali obubožane ljudi, predvsem kmete in jim
pobrali celo edino kravo. Prestrašeni vaščani niso imeli druge izbire, kot da so se
branili pred temi tolpami. Tako nekako se je začela državljanska vojna. Povedati je
treba še to, da lahko majhna tolpa, ki brez slabe vesti ubija ljudi, celo sredi belega
dne, ustrahuje celo vas ali celo mesto. In prav to se je dogajalo in tako se je začelo.
Pa še to je treba povedati, da so začeli zavezniki podpirati partizane šele takrat,
ko so se povezali s Stalinom – Churchill je izjavil, da bi se povezal s samim hudičem,
da bi premagal Nemce – in natanko to je storil. Zavezniki so zatisnili obe očesi,
da niso videli, kakšni zločini so se dogajali v Sovjetski zvezi – zmagovalcem se pač
ni treba zagovarjati v Nürnbergu ali Haagu. Angleži tudi pomislijo ne na to, da so
tudi oni storili zločin, ko so vračali slovensko vojsko iz Vetrinja v Jugoslavijo,
čeprav so morali vedeti, kaj se bo dogajalo. Švedi se čutijo odgovorne in silno obžalujejo,
da so vračali begunce v Egipt, kjer so jih potem mučili, nizozemska vlada se je čutila
odgovorna za Srebrenico. Torej so kljub vsemu še na svetu ljudje, ki imajo vest, ki
se zavedajo posledic svojih dejanj in jih vsaj javno obžalujejo, če jih že ne morejo
popraviti.

Pri nas smo pa še zelo, zelo daleč od česa podobnega. Še vedno praznujemo obletnice
zločinov kot najvišje vrednote. O tem smo se lahko prepričali ob pravkar minulih praznikih.
In kaj smo poslušali te dni ob državnih praznikih. Poslušali smo, kako smo se uprli
okupatorju, ga ustrahovali in če ne bi bilo domačih pomagačev … »bi okupatorje najbrž
kar hitro premagali« – če verješ, pravijo Štajerci. Slavnostni govorniki so na vseh
krajih hvalili herojstva partizanov, vsi so bili enotni, da so takrat postavili temelj
samostojni Sloveniji. Ne vem, kaj mi je bilo, kar poslušala sem, namesto da bi ugasnila
televizor ali radio in brala kako knjigo. Predvajali so nam filme, ki kažejo, kako
trume Nemcev bežijo, čeprav jih napadata samo dva partizana. Na vseh programih je
bilo slišati partizanske pesmi – celo isto pesem v različnih priredbah in izvedbah.
Imela sem občutek, da smo se vrnili v leta po vojni, ko je bila revolucija sveta beseda,
ko smo gradili najbolj demokratičen in sploh najboljši sistem na svetu. Bila sem pretresena
ob misli, kako zelo so ljudje miselno pohabljeni, kako se ničesar ne spominjajo, kako
jih tudi prizori iz Hude jame ne pripravijo do tega, da bi se vsaj malo zamislili.
Višek je bil deveti maj, ko smo »premagali Nemce«. Sveta preproščina! Prav presunilo
me je, ko sem gledala, kako so prižigali bakle nad Solkanom, da je žarel napis TITO.
Groza me je, če pomislim, da bomo v Ljubljani spet dobili Titovo ulico ali cesto.
Potem pa naj še kdo reče, da smo s komunizmom opravili. Tudi na Tržaškem in na Koroškem
komunisti dvigajo glave in med njimi je veliko Slovencev. Moja stara mama je rekla
(o tem sem zadnjič pisala v Mi med seboj), da bo ves svet komunističen, potem bodo
ljudje šele spoznali, kakšno zlo je[Stran 069] to, in se bodo odvrnili od njega. Očitno je imela prav. Čeprav prihajajo zločini
na dan, čeprav nastajajo dokumentarni filmi, ki prikazujejo zločine, ki so na meji
verjetnega, se nihče ne zgane. Nikomur ne pridejo do živega. In v Sloveniji smo na
tem področju vodilni. Še vedno je najpomembnejše, morala bi reči najsvetejše dogajanje
med drugo svetovno vojno. To, da imamo končno svojo državo, ni nič. Da smo del Evropske
zveze, ni nič. Da imamo skupno valuto z Evropo, ni nič. Skratka, edina stvar, ki je
v naši zgodovini vredna omembe, je NOB in nič drugega. Ta reč pa je tako pomembna,
da jo moramo vedno znova in ves čas hvaliti in slaviti. In vse zločince, pardon, heroje,
prav tako.

Junij 1991 – Brnik

Figure 37. Junij 1991 – Brnik Tadej Bratok

Človek se vpraša, kdaj se bo vendar nehalo »malikovati zločin«, kot je zapisal Narte
Velikonja. Kdaj bodo končno ljudje dojeli resnico, kdaj se bodo ob dokumentarnih filmih
o zločinih zamislili, ne pa, kot sedaj, zamahnili z roko in ponavljali: Vsi so pobijali,
samo eni so bili na pravi strani, drugi pa so pomagali okupatorju. Slabo kaže. Kajti
to »malikovanje zločina« je »raison d’être« strank kontinuitete. Dokler bo tako, bodo
imeli oblast, čeprav so ob osamosvojitvi »sestopili z oblasti«. V zvezi s tem je podal
predsednik »Zveze borcev za vrednote NOB« krasno izjavo. Vprašal se je namreč: Kdo
je lahko prisilil partijo, da je sestopila z oblasti? Odgovoril je, da ni bilo nikogar,
ki bi to lahko storil, to so lahko storili samo borci. Pri tem je seveda pozabil,
da je družba, ki jo je vodila partija, bankrotirala in niso imeli druge možnosti.
Ker so sami »sestopili z oblasti«, so se lahko potem spet zavihteli nanjo. Res da
se več ne imenujejo komunisti, ampak obdržali so vse pridobitve iz tistih časov. Naj
zaključim z besedami Svetlane Makarovič, ki jo sicer cenim kot pesnico, čudovite so
njene pravljice za otroke, še vedno rada poslušam njene Dajdamske portrete. Morda
je prav zato tako dobra pesnica, ker jo ves čas mučijo neke travme iz otroštva in
iz kasnejših let. Namreč, kadar »odpre usta« ali napiše članek za časopis ali da kakšen
intervju, me kar zmrazi. Sicer sem pa nekoč prebrala, da je velik umetnik ali velik
znanstvenik »napol pečen za nasprotno stran«. Po radiu in televiziji lahko kar naprej
poslušamo njeno izjavo, da bo potrebna nova revolucija, da bo potrebno ponovno prebirati
Marxa. S tem zadnjim se na nek način strinjam z njo. Treba bo prebrati tisti Marxov
zapis o manjvrednih narodih – npr. Slovani in seveda tudi Slovenci – in njegova zadnja
dela, da nam ne bi prišlo še kdaj na pamet, da bi pomislili na marksistično revolucijo,
na oblast proletariata.

Date: 2011