Zaveza št. 72

1.1.1.

Ali ne slišiš krikov nevidnih galebov? Če kričijo sem k nam, k čemu nas kličejo?

Albert Camus, Padec (1956)

1.1.2. Boljševiška talentiranost – manipulacija in vserazpoložljivost

Boljševiki so posebni ljudje. Mogoče ste opazili, da nismo rekli »so bili«, ampak »so«. To je zato, ker njihovo posebnost sestavlja tudi ta zmožnost, da vztrajajo v prostorih zgodovine še potem, ko jim je odpovedala podnajemniška pogodba, in tam še naprej prisebno izdelujejo vedno nove scenarije – iz navdiha, ki je v njih bil že od začetka. Potisna sila tega navdiha je uvid, da je to, čemur pravimo politika, mogoče zamenjati s tem, čemur pravimo manipulacija. Politika je ime za upravljalsko voljo, ki izhaja iz razumetja narave in interesov vodenega družbenega telesa, manipulacija pa ime za prirejanje upravljalske vloge v kakem družbenem telesu za interese upravljalske skupine. Iz povedanega je takoj jasno, da politika omogoča ne samo sedanjost, ampak tudi prihodnost, manipulacija pa je v sedanjosti lahko zelo uspešna, prihodnosti pa ne more imeti. Zgodovinsko sesutje boljševiškega imperija je to dokazalo, kakor da bi bil opravljen eksperiment. Navdih sam pa je, kakor smo rekli, ostal in še naprej omogoča boljševiškega človeka – človeka, ki prav z manipulativnim nastopom dokazuje, da mu v resnici ne gre za realizacijo ideje, ampak ga žene volja do moči. A s tem mogoče že prehitevamo.

Ne bo pa odveč, če že tu opozorimo na to, kako so slovenski boljševiki zmagali v državljanski vojni, ki so jo sprožili tako, da so uprizorili enoletno strahovlado. To lahko najbolj prepričljivo naredimo tako, da navedemo odstavek iz pisma, ki ga je 22. novembra 1942 pisal Edvard Kardelj namestniku komandanta glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet Jaki Avšiču v Dolomite. Odstavek se glasi: »Naša politika mora biti, končno, taka, da bo belogardistično-mihajlovičevska zalega do kraja ostala zaveznik okupatorjev in ne bo mogla delati nobenih manevrov. Dokler bomo mi vztrajali – v najodločnejši vojni proti okupatorjem ter smo na tak način edina vojaška sila na slovenskih tleh, ki brani stvar združenih svobodoljubnih narodov z SSSR, Anglijo in Ameriko na čelu – tako dolgo bo bela garda morala služiti okupatorjem. Potem se ji bo pač zgodilo, da bo ob koncu uničena od tistih zaveznikov, ki si jih želi za jutri, t. j. od Angležev in Amerikancev, če bo pa poizkušala presedlati, jo bodo pa njeni današnji zavezniki uničili. Njen položaj je torej obupen in tega se šefi b. g. popolnoma zavedajo.« (Jesen 1942, str. 431)

Če odstavek prevedemo v odprto besedilo, se pred nami pokaže naslednja direktiva: stopnjevati teror nad protikomunisti, da bodo ostali v položaju, v katerega smo jih pognali in ne bodo mogli »delati nobenih manevrov«; še naprej spreminjati gverilsko vojno v frontno vojno, ne oziraje na število požganih vasi in pobitih ljudi, ker boste le tako naredili vtis na zaveznike; prisiliti tiste, ki so proti nam, da bodo ostali v položaju, v katerem se bodo onemogočili pri tistih, ki jih imajo za zaveznike.

Iz Kardeljevih stavkov sledi, da boljševikom ni šlo za narodovo svobodo in jih niso brigali vojni cilji zaveznikov, ampak oni in samo oni, se pravi, njihova revolucija. Ta igra ali ta manipulacija pravzaprav ni zahtevala spretnih igralcev, kot si včasih mislimo, ampak ljudi z neko drugo lastnostjo. Komunisti so to igro tako uspešno igrali, ker so imeli to, čemur smo mi nekoč rekli vserazpoložljivost: zmožnost, da se ne ustaviš pred ničemer. To je vserazpoložljivost – pripravljenost narediti vse, ne se ustaviti pred ničemer. To so imeli boljševiki in imajo v tako izraziti obliki, da mogoče po tem izstopajo iz vse zgodovine. Zato pri boljševikih, preteklih in sedanjih, nikoli ni mogoče z gotovostjo reči, ali so cilji, ki jih proklamirajo, resnični. Vedno je treba dopustiti, da so del večje ali manjše manipulacije. Na svetu je tako, da smo ljudje pripravljeni storiti marsikaj, a vedno se pred nami slednjič pojavijo neke meje, ki jih večina nismo pripravljeni prestopiti. Kakor pravi pesnik Horac: So slednjič neke meje! Cilj, ki ga je pred boljševike postavila leninska ideologija, pa je imel to v sebi, da jim je dovoljeval vse. Tudi napad na domovino v trenutku, ko je bila na smrt ranjena. Ali potem, ko si se odločil za to nezaslišanost, človeku ostane še kaj, kar bi mogel imeti za mejo?

V naslednjem se bo pokazalo, zakaj se nam je že na začetku zdelo smotrno, da pokažemo[Stran 002] na zakrito resničnost ciljev, ki jih javno proklamirajo boljševiki. (Mogoče bi le morali reči postboljševikov ali neoboljševikov, saj vemo, da se stvari, vsaj na zunaj, spreminjajo, a mi bi radi poudarili identičnost genija ali, kakor smo rekli, navdiha, ki jih obvladuje.)

1.1.3. Vojni zakoni – strateška postavka postboljševiške manipulacije

Znano je, da je levičarska vlada, ki se je sestavila po volitvah lani 21. septembra, sklenila na novo aktualizirati tako imenovane vojne zakone: zakon o vojnih žrtvah, zakon o vojnih invalidih, zakon o vojnih grobiščih itd. Če bi sklepali po besedah koalicijskih strank, jim je mnogo do tega, da uredijo še nerešena vprašanja prizadetih ljudi: izgnancev, mobilizirancev, zlasti pa jih bolijo krivice, ki so jih morali prenašati »ničesar krivi otroci«. Skratka: vse plemenito, vse v skladu s »človekovimi pravicami«. Tako so stvari videti v perspektivi postboljševiške novolevičarske retorike. Ko pa to perspektivo pogledamo še drugič ali tretjič, pa se začne lomiti in pokati.

S to perspektivo je nekaj narobe zato, ker jo določajo elementi, ki si ne sledijo po logičnem ali organskem redu. Takšno napačno zaporedje bi lahko ponazorili z angleško frazo: postavljati voz pred konja. Če hočemo kako reč kam prepeljati, postavimo konja pred voz, če pa kdo dela obratno, takoj vidimo, da se je lotil stvari z napačnega konca. Z ozirom na kaj je postavljanje vojnih zakonov podobno postavljanju voza pred konja ali lotevanju stvari z napačnega konca? Vzemimo primer. Politično in pravno strukturo države določajo ustava in zakoni. Toda če bi ljudje, ki bi se odločili, da si postavijo državo, najprej formulirali in izglasovali zakone in šele potem napisali in sprejeli ustavo, bi zanje upravičeno rekli, da ravnajo tako, kakor tisti, ki postavlja voz pred konja. Britanski kolonisti v Ameriki so 4. julija 1776 sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti, potem pa šele, na podlagi tega dokumenta, adaptirali stare angleške zakone ali pa, če ti niso ustrezali duhu Deklaracije, pisali in sprejemali nove. Deklaracija je predstavljala nekakšen pravni in politični prostor, ki je določal, ali kak zakon ustreza ali ne.

Slovenska tranzicijska levica pa v tem oziru ni posnemala Američanov – pa tudi desnica ne, čeprav iz drugih razlogov – in se je raje odločila za varianto z vozom pred konjem. Zakaj? Zato, ker je ta izbira – ki je še nihče ni ocenil in povedal, kaj v sebi skriva – nudila kolosalne možnosti za velikopotezno politično manipulacijo. Levica je tako dobila možnost, da izdela konkretne zakone, ki, razen ohlapnih mednarodnih norm, ne bodo vezani na nič, ne bo se jim treba ozirati na nobeno višjo stvarno ali politično matrico. Niti tega se ne ve, po katerih dogodkih povzročeno stanje naj bi ti zakoni urejevali. Slovenija je bila namreč istočasno vpletena v dve vojni, v mednarodno ali zunanjo vojno in v notranjo ali državljansko vojno. Mednarodna ali zunanja vojna je nad Slovence prišla kot ujma in nismo imeli nič pri njej, razen tega, da nam je naložila moralno dolžnost, da v oporo ponižanemu narodu organiziramo rezistenco v okviru evropskih uzanc. Notranja ali državljanska vojna pa je bila v celoti odvisna od Slovencev in je ne bi bilo, ko ne bi Slovenci, organizirani v boljševiško komunistično partijo, sprožili agresivne vojne proti ostalim Slovencem z namenom, da se jih politično polastijo in jim vsilijo totalitarni ideološki projekt. Pri tem pa so se vedli tako, da so se obremenili z vsemi zločini, zaradi katerih so mednarodna vojna sodišča po vojni obsojala agresorje v zunanji ali mednarodni vojni: z zločinom zoper mir; z zločini povezanimi z vodenjem vojne ali vojnimi zločini; in zločini zoper človečnost.

Boljševiki, ki, kakor smo rekli, nočejo priznati zgodovinskega poraza, ki ga je doživel njihov projekt, boljševiki imajo vse razloge, da vztrajajo zgolj na formulaciji parcialnih zakonov in molčijo o strukturi prostora, na katerega naj bi se ti zakoni nanašali. Posledica je ta, da ni jasno, ali se ti zakoni nanašajo na zgodovinski ali resnični prostor ali pa na fiktivni ali mitski prostor. Boljševiki namreč arbitrarno določajo, kakšen je ta prostor bil. V tem je jedro boljševiške manipulacije z zgodovino – v Sloveniji na začetku tretjega tisočletja. In nihče, se zdi, ne pomisli, kaj to pomeni, da vstopamo v novo veliko dobo s hipoteko deformirane zgodovinske zavesti. Z maskami na obrazu gremo in nikogar ni, ki bi zakričal, naj jih snamemo in si končno povejmo, kaj smo. Tudi v Sloveniji imamo stranke, ki so si postavile za cilj, da trasirajo narodovo pot iz totalitarnega somraka v podnebje evropske politične normalnosti, toda ali je katera od njih, ko je vladajoča levica začela z vojnimi zakoni, ali je ena sama od njih jasno povedala, da se te igre ne gre, dokler ne bo sestavljena in podpisana pogodba po državljanski vojni? Nobena od njih ni bila iz duhovne snovi, ki bi ji sporočila, da je absurdno sprejemati zakone, če se ne ve, na kaj se nanašajo. Kakor[Stran 003] da bi vse to bilo nekaj najbolj naravnega in razumnega, so se tudi te stranke prizadevno vključile v prekladanje črk v stavkih, ki so jim bili ponujeni.

(Včasih je treba stopiti iz konvencionalne igre in biti preprosto resničen. Ko je po volitvah aprila 1990 Jože Pučnik videl, da ga je premagal Milan Kučan, smo se spraševali, kako sploh more prenesti to absurdno stanje, a smo – ne takrat, seveda, ampak pozneje – tudi obžalovali, da ni ob tem pripomnil, da kot demokrat volilni izid sicer sprejema, da pa ne more kaj, da v njem ne bi videl ominoznega znamenja za slovensko politično prihodnost. In ko je Zoran Jankovič v županski tekmi s Francetom Arharjem zmagal, temu potem ne bi bilo treba reči, »da imajo volivci vedno prav«, zakaj volivci nimajo vedno prav. Ko so Nemci 1933 s 40 % izvolili Hitlerjevo NSDAP, niso imeli prav; in ko so Čehi 1946 s prav tolikšnim odstotkom izvolili komunistično partijo, tudi, kot so pozneje sami spoznali, niso imeli prav. In ko je Janez Janša zvečer 21. septembra videl, da je izgubil, kljub superiornim dosežkom svoje administracije in kljub finski intrigi, ki bi po vseh pravilih morala delovati njemu v prid, smo se tudi zanj spraševali, kako to sploh prenaša, a vseeno ne bi nikomur nič škodilo, tudi Janši ne, če bi ob tem rekel, da je v Sloveniji odslej v [Stran 004] nevarnosti racionalnost politične igre. Ko je namreč že vse kazalo na Janšev uspeh, je v zadnjem hipu na forumu počil bič in čez slovenske hrbte je šel neki že skoraj na pol pozabljeni spomin (podobno kot v Peterletovem primeru leto prej).

Nekoč po letu 1990 je boljševiška kontinuiteta, ki preobrata nikoli ni brez pridržkov sprejela, ugotovila, da bi ji tako imenovani vojni zakoni lahko koristili na njeni posebni poti skozi potencialno nevarno pokrajino demokracije. Spoznala je, da ji ne samo ne morejo škoditi, ampak ji lahko celo zelo koristijo, če bo z njimi le z občutkom ravnala. Lahko bi se uporabili za dimno zaveso pred neprijetno preteklostjo, hkrati pa bi se pri hitro in z malim zadovoljni publiki ustvaril vtis, da se končno nekaj dela, da se nazadnje le nekaj premika – skratka dalo bi se jih prodati za resnično stvar. Obenem pa bi dosegli, da bi ona druga resnična stvar – zločini, ki jih je partija zagrešila nad ljudmi – imela za nekaj časa spet mir.

Videti je, da imajo vojni zakoni to v sebi, da bodo še za nekaj časa odložili debato o poglavitni stvari: kako se je moglo zgoditi, da je boljševikom ravno v Sloveniji, ki je bila gojeni vrt evropske kulture, uspelo dvigniti čudaško vstajo, ki je, združujoč elemente paleolita in moderne, opustošila deželo in duhovno poškodovala njene prebivalce za dobo, ki ji ni videti konca.

1.1.4. Nepripravljenost evropske in slovenske levice na kritičen razmislek o sebi

V Evropi je zadnjih tristo let razvoj potekal tako, da je na začetku novega tisočletja zgodovina naplavila vprašanje levice. Izkazalo se je, da je levica problem. O desnici – tu mislimo na skrajno desnico, ne na konzervativne politične koncepte – nima smisla izgubljati besed, ker njene primitivne rešitve nikoli niso mogle tekmovati za vodilno evropsko vlogo. Nastop levice pa je bil, nasprotno, rafiniran. V posesti novih antropoloških in družbenih odkritij je obetala nič manj kot ponovno odrešitev človeka – konkretno, realno, tu in sedaj. Ni čudno, da so se zadnja stoletja na njenem polu začeli zbirati propulzivni duhovi. A se je na koncu izkazalo, da tudi ona ne more nositi prihodnosti in je sama postala problem.

Raymond Aron pravi (The Opium of the Intellectuals, Transaction Publishers, str. 17) o tem naslednje: »Levica se je rodila in izoblikovala v uporu. Obsodila in odklonila je obstoječi družbeni red, ki je bil, kakor vse človeške reči, nepopoln. Toda brž ko je zmagala in postala sama odgovorna za družbo, je desnica, ki je sedaj dobila oznako opozicije in kontrarevolucije, z lahkoto dokazala, da levica ne predstavlja svobode v odnosu do oblasti in da ne zastopa ljudstva proti priviligiranemu razredu, ampak eno moč proti drugi moči in en priviligiran razred proti drugemu priviligiranemu razredu.«

Da na terenu skrajne evropske desnice po spektakularnem porazu ni bilo vidnejših dejanj samorefleksije, se nihče ni posebej čudil, ker desnica ni nikoli dajala znakov, da poseduje finejše duhovno tkivo. Čudili pa smo se, ko je tak poraz doživela tudi levica, da tudi tu ni bilo pripravljenosti za samopremislek; čudili smo se zato, ker levica ni skrivala, da poleg političnega in socialnega sporočila prinaša človeku tudi duhovno sporočilo. Kakšno sporočilo pa je to bilo, če v njem ni bilo vgrajene zahteve po obračunu, po končnem obračunu.

Tako evropska levica, za razliko od evropske desnice, proizvaja obilico govorjenja, skupno z desnico pa ji je to, da tudi ona ostaja brez prave besede. Kar še premore, je bled antiamerikanizem, a ji kmalu tudi ta alibi morda ne bo več na razpolago. Na kar se sedaj in se bo vedno lahko zanašala, je histerično napadanje vseh celostnih rešitev in vztrajanje na neobvezni fragmentarnosti sveta in človeka.

Tudi Slovenci delimo splošno evropsko usodo, tudi med nami se zleplja in strjuje nereflektirani reziduum preteklosti. Naša posebnost je v tem, da pri nas, zaradi našega specifičnega medvojnega in povojnega razvoja, obstajajo zavestne sile, ki vidijo realno možnost, da rešijo boljševiško substanco za prihodnost, hkrati pa izkazujejo voljo, da to možnost tudi uresničijo.

Spričo splošne duhovne, intelektualne in moralne neorientiranosti slovenskega miselnega okolja se ideja zdi izvedljiva. Pod enim pogojem seveda: da ne pride do odprte debate o temeljnih dejstvih medvojnega in povojnega dogajanja. To razčiščevanje je na vsak način treba preprečiti. Vse, kar se v javnosti danes dogaja, je posredno ali neposredno usmerjeno v ta cilj. V naslednjem bomo o tem govorili več, sedaj za ilustracijo naše misli samo majhen utrinek iz letošnje podelitve Prešernovih nagrad. V besedilu, ki je spremljalo podelitev nagrade Prešernovega sklada Miranu Zupaniču za dokumentarec Otroci s Petrička, je tudi[Stran 005] stavek: »in čeprav pogleda v mračno brezno zaslepljenega človeškega bitja, je film en sam klic po tem, da to brezno ne bi pogledalo nazaj v človeka.« Stavek, tako postavljen, lahko pomeni samo zarotitev gledalca, naj si za božjo voljo ne postavlja vprašanj – naj ne razmišlja. Naravno bi pričakovali nekaj drugega: vzpodbudo, da dovolimo, da brezno pogleda v nas vse, da nikoli ne bomo pozabili, v kaj se človek lahko spremeni – v kaj se je slovenski človek nekoč v resnici spremenil. Neskončno bi bila taka informacija dragocena, kajti nekoliko vemo, iz česa – iz katere misli – je ta človek nastal. Neskončno dragoceno bi to bilo!

1.1.5. Boljševiki in negotovo vračanje Slovencev v normalnost

Preden nadaljujemo, še misel o resnosti stanja, v katerem smo se znašli. Decembra lani je Helmut Schmidt, nekdanji nemški kancler, obhajal devetdesetletnico. Med mnogimi intervjuji, ki jih je ob tej priložnosti dal, je tudi tisti, ki je bil objavljen 28. decembra 2008 v FAZ-u. Na vprašanje, kako ocenjuje duhovno stabilnost Nemcev, je odgovoril: »Nemci smo ogrožena nacija. Obremenitev, ki izhaja iz Auschwitza in odgovornosti za drugo svetovno vojno, bo trajala še cele generacije.« Na koncu je še dostavil: »Ali človek lahko zaupa Nemcem? Moj odgovor se glasi: Mi ostajamo ogrožena nacija in smo zato zadolženi pameti in razumu.« Mislimo, da ni nikogar med nami, ki ob tem ne bi pomislil, da je ta vprašanja in te odgovore mogoče preslikati tako, da bi se nanašali na Slovence. Ali lahko zaupamo Slovencem? Ali smo lahko z gotovostjo prepričani, da se jim naslednjič, ko bodo prišli kaki boljševiki – v kateri podobi že – ne bomo izročili na milost in nemilost? In kdo se bo naslednjič potegoval za vlogo, ki so jo nekoč odigrali liberalci, krščanski socialisti in kocbekovci? In kateri naslednji zločin Slovencev nad Slovenci bo moral biti tako velik, da bo presegel moralno sposobnost novih rodov in o njem ne bodo hoteli govoriti? In ali ne velja tudi za nas, da nas to, kar smo dovolili, da se je z nami zgodilo, zavezuje k pameti in razumu – s tako zahtevnostjo, da je nikakor ne smemo spregledati?

[Stran 006]

Podobo, ki jo v tem pogledu – pa tudi sicer – daje sedanja Slovenija, nas dela negotove. Ko smo prebrali, da so učitelji zgodovine po ruskih šolah dobivali navodilo, naj milijonske žrtve stalinskega terorja otrokom razložijo tako, da jih bodo razumeli kot ceno za modernizacijo Rusije in za zmago v »veliki domovinski vojni« proti hitlerjevski Nemčiji, smo ob tem začutili, da smo to štorijo – z nekoliko drugimi besedami – že slišali. In ko je predsednik ruskega društva Pamjat Arsenij Roginskij opozoril, da »Stalinov državni teror še ni bil obsojen s posebnim političnim aktom in da se država žrtvam še ni opravičila«, ali si niste ob tem rekli, da to zadevo malce poznate? (FAZ, 11. 12. 2008) In ko je eden visokih nemških državnih uradnikov analiziral vzroke, zakaj sta se obe nekdanji vzhodnonemški komunistični stranki, Enotna socialistična stranka Nemčije (SED) in Stranka demokratičnega socializma (PDS) – mati in hči, če nam je dovoljeno tako reči – združili in si nadeli novo ime Levica (Die Linke) in to politično kretnjo razložili kot poizkus, da si nekdanji komunisti zagotovijo garderobo za boljše salone, gotovo tedaj ni bilo nikogar med tistimi v Sloveniji, ki je to razlago prebral, da ne bi ob tem samodejno pomislil na Novo Gorico, kjer sta Pahor in Lukšič pred dvema letoma dokončala dolgoletna travesticijska prizadevanja partije tako, da sta jo prevedla v respektabilnejše kvartirje socialne demokracije – s fanfarami in ne morda po prstih in v okrilju ali jutranjega ali večernega mraka, kot bi človek pričakoval ob misli na to, kako so v zgodovini leninske partije ravnale s socialno demokracijo. Vedela sta, da lahko računata na solidarnost demokratskih medijev s stranko, ki jo je doletelo to, da se mora seliti iz enega telesa v drugega – kot v kaki zamotani vzhodnjaški religiji. In res, nihče ni ničesar opazil. Rahločutno!

Boljševiki – mogoče bi vseeno morali reči postboljševiki ali neoboljševiki in se opravičujemo, a nam je mnogo do tega, da bi dovolj jasno povedali, kaj jih še vedno nosi – boljševikom je zgodovina izstavila osebne dokumente, v katerih stojijo stvari, zaradi katerih v normalnem svetu ne bi imeli nikakršnih možnosti. Zato si pri nepoučenih in zaslužkarskih agencijah vsakokratnega časa dajejo izstavljati vedno nove začasne papirje, v katerih jim na željo opremijo preteklost s tisto varianto mita, ki jo trenutno najbolj potrebujejo. Ob tem ni odveč opozoriti, da akreditirane ustanove avtentične zgodovine tako početje zavračajo kot malovreden in nedovoljen biznis. V nekem osnovnem pomenu te besede živijo torej boljševiki ilegalno in morajo kar naprej paziti, da jih kdo ne legitimira. Ker pa so, kakor smo že nekajkrat rekli, prisebni, si pomagajo s preventivnimi ukrepi. (Eden takih manevrov so tudi, kakor smo videli, vojni zakoni.)

1.1.6. Vsesplošna totalitarna poškodovanost

Predvsem pa jim gre na roko čas, za katerega so v veliki meri poskrbeli sami. Tako v nekem smislu živijo od minulega dela, kakor slove ena od bolj znanih domislic socialistične družbene misli. Nekaj časa so jim šli posebej in izrazito in poudarjeno na roko ljudje, ki so jih vzgojili v predsobah svojih političnih birojev, sedaj pa že prehajamo v čas, ki se je tako zelo odpovedal duhovnim, kulturnim in intelektualnim standardom – v čas kvodlibetizma ali vsepoljubnosti – da izvajajo boljševiški program že ljudje, ki sicer dajejo videz spodobnosti.

V intervjuju, ki ga je finančni minister Franc Križanič dal za Delo (31. jan. 2009) je bil med drugim vprašan tudi, če vlada v teh časih res potrebuje »partnerstvo za razvoj« (nekakšno krizno združenje med vladno koalicijo in opozicijo). Vprašanemu je – nemalo poučno – misel instinktivno poletela v preteklost in – pristala pri OF. »Za slovensko kulturo, naš odnos do življenja in naše medsebojne odnose je tak princip Osvobodilne fronte izrazito smiseln.« Novinarju Dela se je ob tem odgovoru storilo milo in je te besede nemudoma povzdignil v naslov intervjuja, v katerem smo potem brali: »Za slovensko kulturo in medsebojne odnose je princip OF izrazito smiseln.« Po zaslugi gospoda novinarja in gospoda ministra sedaj torej nekoliko vemo, kaj se bo zgodilo s »partnerstvom za razvoj«: v primernem času bo prišla Dolomitska izjava, s katero bo vodja vladne koalicije Borut Pahor politično likvidiral SDS, SLS in SNS. Te stranke bodo prenehale obstajati, člani, ki bodo razumeli znamenja časa, bodo čim prej prestopili v Pahorjevo SD, drugi pa bodo, kot nekakšne politične sence, vegetirali naprej, za tiste, ki pa prav ničesar ne razumejo, pa bo poskrbela VOS. (Vse seveda mutatis mutandis.) Ali je dr. Križanič v resnici tako krut, kot sledi iz nakazane prognoze? Ne, ne, nikakor ne! Minister Križanič je le žrtev totalitarne poškodovanosti. Tako so ga naučili.

Eni reči pa se vendar nekoliko čudimo. Nekje v intervjuju nas namreč seznani s tem, da je[Stran 007] učenec dr. Aleksandra Bajta, kar je novinar potem ponovil v avizu besedila. Dr. Aleksander Bajt pa je bil gospod, ki o OF ni mislil tako lepo kot dr. Križanič. Junija 1998 je v Delu – v istem časopisu torej, v katerem je izšel Križaničev intervju – v treh nadaljevanjih objavil razmišljanje o treh slovitih »frontah«, o ljudski fronti, o protiimperialistični fronti in o osvobodilni fronti. Vse tri je v različnih časih in za različne potrebe izumila partija. Bajt je morda mislil predvsem na zadnjo, na osvobodilno fronto, kar bi izhajalo iz naslova njegovega kratkega nadaljevanja, ki se glasi: »Vojna, čas za revolucije.« Omenjeni naslov ne pušča veliko dvoma, da bi dr. Bajt imel rahle težave z mnenjem svojega učenca, da je »princip OF za slovenske kulturne in medsebojne odnose izrazito smiseln«. A vendar navedimo nekaj njegovih stavkov iz omenjenega besedila: »Osvobodilna fronta je spadala v področje partijske politike.« »Izraz ‘narodnoosvobodilen’ je pred množicami taktično skrival končni namen partije, s partijsko proletarsko revolucijo uvesti boljševiško družbeno ureditev.« »Strategija proletarske revolucije je taktika dveh etap revolucije. Najprej z zavezniki, potem pa po njih.« »Zavezniki iz prve etape postanejo v drugi etapi odveč in se jih je treba znebiti.« Že ti stavki so dovolj, da vidimo, da je »princip OF izrazito smiseln«, a bi bilo pošteno povedati, za kaj in za koga. (Novinar bi gospoda ministra lahko opozoril! Hudobija, hudobija.)

A kar je važno, je dejstvo, ki ostane. Križaničev poklon OF je bralo mnogo Slovencev – nič krivih, za totalitarno poškodovanost, ki so jo pri tem utrpeli. Dobro, da niti novinar niti minister verjetno ne vesta, kako strogo je bilo nekoč zagroženo tistim, ki kvarijo nedolžne.

Ena od najbolj učinkovitih metod čiščenja partijske politike preteklosti je nonšalantno govorjenje o negativnih razmerah v tujini, ne da bi bilo kakorkoli omenjeno, da so se analogne stvari dogajale ali se dogajajo tudi v Sloveniji. Ko ljudje prebirajo na primer o tujem nasilju, jih nujno obide zadovoljstvo, da ga v Sloveniji ni bilo ali ni, sicer bi prav gotovo kdo kaj omenil, saj se je nemogoče norčevati iz sosedove grbe, če moraš sam imeti posebnega krojača, da se dostojno oblečeš. Ali naj pogledam nekoliko okoli sebe?

Ko se je v Delu (14. 1. 2009) novinar Igor Bratož pogovarjal s katalonskim pisateljem[Stran 008] Tonijem Salo, ga je vprašal, koliko po frankistični zmagi pregnanih katalonskih pisateljev se je vrnilo, je dobil odgovor, iz katerega je izstopala podobnost s Slovenijo: »Vračanje je bilo in je počasno, seveda pa ni mogoče spregledati dejstva, da so se vrnili v popolnoma drugačno družbo, kot je bila tista, iz katere so morali oditi. Razdrla se je vsa struktura, izginile so nekdanje založbe, časopisi in revije, po generalovi smrti se je marsikaj spremenilo, a štiri desetletja diktature so imela posledice.« Če je slovenski bralec ob tem na kaj pomislil, ga je zelo verjetno obšla hvaležnost, da Slovenija nikoli ni bila Katalonija. Tako se polagoma oblikuje in utrjuje retuširana podoba boljševiške preteklosti v Sloveniji. V kakšno domovino pa se vračajo slovenski pisatelji – odkar se sploh lahko!

Ko je nedavno (9. feb. 2009) Delov rimski dopisnik Tone Hočevar pred dnem italijanskega spomina na fojbe poizkušal pokazati, kakšna atmosfera spremlja ta praznik v Italiji, se je spomnil tudi na primér, ki ilustrira tipično italijansko hipokrizijo. Italijani prav sedaj vrtijo Wajdov film o Katinu, sami pa še pomislili niso na to, da bi posneli film o množičnih pokolih, ki so jih sami uprizarjali po Abesiniji. Ko je že bil pri primerjanju, ali ni čudno, da ga jezik, ki je vsem skupen ali pamet, ki je tudi vsem skupna, ali pa navaden človeški refleks, ki ga ima človek po naravi ali pa si ga pridobi, ali ni čudno, da ga ni kaj od tega spomnilo, da bi bilo kaj podobnega treba reči tudi za Slovenijo. En sam stavek, že zaradi najbolj gole dostojnosti! Ali se ti pisci ne bojijo za svoj ugled? Prav imajo, kaj bi se bali. V Sloveniji so varni!

Rekli smo, da pri vsem tem postaja novo to, da se ta navada vedno bolj uveljavlja tudi pri lastnikih občutljivejših peres, med katere nedvomno spada tudi Tone Hočevar. In vendar! S kakšnim navdušenjem je dva dni prej pisal iz Rima o tem, da je nemška kanclerka Angela Merkel »odločno« pozvala papeža, »naj jasno pove, kakšno je njegovo stališče in stališče Katoliške Cerkve do holokavsta«. Kakšno je papeževo stališče do holokavsta in stališče Katoliške Cerkve do holokavsta je znano vsemu svetu in bi bilo znano, tudi če ne papež ne Cerkev tega nikoli ne bi izrecno povedala. Pa seveda sta, vsi vedo, da sta. Če zahtevate, da kdo, za katerega se ve, kako o čem misli, to pove še enkrat, če to zahtevate iz kaprice ali pa iz razloga, ki varno ostaja v ozadju, potem je to žaljivo. Kaj bomo pa rekli za slovenskega novinarja, ki z užitkom poroča, kako s takimi zahtevami v tujini maltretirajo dostojnega človeka, ne da bi se obenem dvignil do tiste normalnosti, da bi od avtorjev slovenskega genocida – ali pa od tistih, ki o njem molčijo – zahteval, da povejo svoje stališče, jasno, odgovorno, z vsemi moralnimi, pravnimi in političnimi posledicami. Kako prenašajo, ne samo to dvojnost, ampak to dvoličnost? Ali ni potem tako, da ni samo v Vatikanu »nekaj hudo narobe«, ampak je »nekaj hudo narobe« tudi v Sloveniji; ne samo v »majhni državici okrog bazilike Svetega Petra«, ampak tudi v »majhni državici« pod Triglavom? Tudi tu je »nekaj hudo narobe«, samo da pisec tega ne vidi, noče videti ali ne sme videti. Naj bo eno, drugo ali tretje, vse je »hudo narobe«.

Ne gre namreč za nič manj kot za prepariranje narodove zavesti za življenje v senci Zločina, za življenje z Zločinom. Tako življenje bo nujno vir nenehnega pohujšanja. Če narodova kultura ne bo več reagirala na zločin razsežnosti Kočevskega Roga, potem po določenem času ne bo reagirala na noben zločin več. Ne, ne, moramo se popraviti, to ne bo mogoče. Država s svojimi ustanovami in narodova kultura s svojimi ustanovami bosta še naprej reagirali na zločine, a kar tako, brez reda, slučajno in kaotično. Zakaj zločina po sebi ne bo več. Bodo samo še sodniki in ocenjevalci, ki bodo, zgolj zaradi videza, zaradi lepšega, s poljubno izbranimi primeri prirejali sodne igre. Pravega sojenja pa ne bo več; če bo Kočevski Rog ostal moralno in pravno neocenjen, enostavno ne bo mogoče izreči nobene sodbe več. Bo samo še igra, nazadnje pa se bo nehala tudi ta. Sodniki in ocenjevalci bodo drug za drugim odpovedovali, zakaj za zmerom z igro ne bo mogoče zamenjevati življenja. Večno to ne bo šlo. Če pa se bo kdo uprl in hotel izdelati in izreči pravo sodbo, bo za sabo zaslišal smeh – uničujoč smeh, ki ga je v Evropi prvi zaslišal na Pont des Arts sodnik Jean-Baptiste Clamance v Camusovem Padcu. Na desettisoče sodnikov in ocenjevalcev – očetov, mater, učiteljev in samotnih premišljevalcev – je že sedaj tako poraženih, da ne zmorejo več nobene sodbe – se pravi, nobene misli.

1.1.7. Naraščajoča nemoč jezika

Vse to vedno bolj prodira tudi v jezik. Če bi hoteli to, kar se dogaja z jezikom, povedati z eno besedo, bi rekli: ideologizacija jezika. V Zavezi smo o tem že govorili, a vseeno še enkrat. Stvari, ki se lahko potegujejo za isti status, imajo pravico do iste besede. V kulturi, ki se je normalno razvila, so stvarem te[Stran 009] pravice brez izjeme priznane. Zvestoba, če je bila zvestoba, je bila vedno zvestoba in bolečina, če je bila bolečina, je bila vedno bolečina. Ko pa je prišel Marx in izumil marksizem in so tisti, ki so se zvrstili za njim, vedeli, k čemu se gibljeta, nujno in po sebi, človek in družba, sta bili zvestoba in bolečina priznani stvarem samo v skladu s perspektivo tega razvoja. V normalnem svetu se zvestoba prizna vsakemu zvestemu človeku in bolečina boli vsakogar, v kulturi, ki jo kontrolira ideologija, pa boli samo tiste in so zvesti samo tisti, ki se ženejo za realizacijo ideologove napovedi.

V knjigi Moji pravilni pogledi na vsako stvar (St. Augustine’s Press, 2005) je avtor Leszek Kolakowski objavil tudi esej o metafiziki zla in izkustvu zla. V njem je, poslužujoč se nekega tujega primera, razložil usodo, ki jo je v boljševiškem totalitarizmu imel pridevnik »zli«. Svojo razlago je uvedel s splošno mislijo: »V okviru naturalističnega ali materialističnega gledanja na resničnost so lastnosti ‘dober’ in ‘zli’ nedopustne – ali nekoristne ali zavajajoče – zakaj te besede kažejo na to, da ima kaka stvar takšne lastnosti sama na sebi, brezpogojno in neodvisno od okoliščin, to pa vzbuja sum, da ima religiozni izvor.« Kolakowski potem pravi, da tako gledata na to stvar tudi marksizem ali komunizem. Za ilustracijo svoje trditve potegne primer iz literature.

»Neka oseba iz Solženicinovega romana Rakov oddelek obišče živalski vrt in zagleda prazno kletko in v njej listek; na njem piše, da je opico, ki je prej v kletki živela, oslepila nerazumna krutost nekega obiskovalca: neki zli človek ji je vrgel tobak v oči.

Ko obiskovalec prebere to obvestilo, doživi šok. Kako je to mogoče? Zli človek? Ne morda ameriški imperialistični agent, ampak preprosto zli človek? kakšno govorjenje pa je sedaj to? Obiskovalčeva šokiranost in zaprepaščenost je bila pristna, predvsem pa razumljiva. Pridevnik zli (pa tudi samostalnik zlo) sta bila kot opis moralne lastnosti v ideološkem žargonu totalitarnega sovjetskega sveta odsotna. Tam so bili kriminalci, pošasti, izdajalci, tuji agenti, a nikogar, ki bi bil enostavno zli človek. To ni bilo samo zato, ker bi trditev, da je kdo zli človek, čisto lahko kazala na religiozni izvor. Ta lastnost bi kazala na notranjo ali trajno lastnost kakega človeka ali dejanja, neodvisno od političnega konteksta. Vsakomur, ki misli dialektično, pa je jasno, da so[Stran 010] dejanja, ki so sicer v vseh ozirih ista dejanja, pravilna ali napačna, odvisno od okoliščin ali, bolje, od stvari, v imenu katere so bila narejena. Oba, Lenin in Trocki, sta bila v tej točki jasna. Ali je na primer ubijati otroke samo po sebi kaj slabega? Ne. Bilo je prav, da so carju pobili sinove, ker je to bilo politično koristno. (Verjetno pa ni bilo prav, da so pobili Trockijeve sinove, ker Stalin, ki je to naredil, ni zastopal zgodovinskih interesov proletariata.) Če zavrnemo načelo, da cilji posvečujejo sredstva, se lahko sklicujemo samo še na višja, politično irelevantna moralna načela. To pa je, pravi Trocki, to je isto kot verjeti v Boga.«

Kako »šokiran in zaprepaščen« pa bi bil slovenski bralec Dela ali Dnevnika ali Večera ali pa slovenski gledalec katere od mnogih televizij, če bi brez posebne psihološke priprave prebral ali zaslišal besede »zločin na Kočevskem Rogu«? Odgovorite si na to vprašanje sami, mi pa se bomo, preden končamo to temo, za hip še ustavili pri uvodnih stavkih, ki jih je na Prešernovi proslavi 7. februarja 2009 v Cankarjevem domu izrekel slavnostni govornik Jaroslav Skrušny. Rekel je: »Obhajamo obletnico smrti pesnika in se bomo jutri z dela prostim dnem kot suverena nacionalna skupnost uradno poklonili njegovi pesniški zapuščini. Tako je bilo določeno v dneh, ko se je misel o suvereni državnosti slovenstva začela udejanjati v neposrednem narodnoosvobodilnem vojaškem dejanju. Tako je še danes, ko svojo samobitnost enakopravno uresničujemo na političnem parketu v družbi evropskih narodov in držav.« Prvi trenutek smo mislili, da so te besede sramežljiv poklon ptolomajski politični astronomiji, ko pa smo izrečene stavke pogledali malo natančneje, smo videli, da je pred nami in nuce celotna boljševiška memorialna doktrina: brez partije ne bi bilo enobeja; brez enobeja ne bi bilo samostojne suverene države; brez samostojne suverene države nas ne bi bilo na političnem parketu, v družbi evropskih narodov in držav. Prav. Toda, vojaškemu dejanju, ki je postavilo totalitarno državo, ki je za začetek pobila 15.000 neoboroženih mladih fantov in sto do dvesto deklet in žena; ki je organizirala koncentracijska taborišča za nadaljnjih 15.000 ljudi; ki je razlastila 100.000 ljudi; ki je 6.000 ljudi pognala v tujino; ki je organizirala nekaj deset montiranih procesov; ki je končno priredila Goli otok, ki je bil morda najbolj rafinirana mučilnica v zgodovini; ki je narodu konfiscirala človekove pravice in jih imela pol stoletja zaprte v udbovskih sefih – takemu vojaškemu dejanju podeliti značaj »narodnoosvobodilnosti«, za to moraš čutiti velik prezir do jezika.

Kaj sicer pomeni »totalitarna poškodovanost«, je z zgodovinsko primerjavo na primeru Poljske pokazal Józef Tischner, poljski filozof in prvi kaplan sindikata Solidarnost, v eseju Narod in njegova pravica, ki ga je namenil kot komentar nekemu govoru papeža Janeza Pavla II. in je izšel v zbirki predavanj Razsvetljenstvo danes (Klett-Cotta 1997). Naj seznanim bralce s celotno avtorjevo tezo: »V poljski nacionalni zavesti lahko govorimo o dveh krivicah – o tisti, ki jo predstavlja delitev Poljske in nad sto let trajajoče obdobje narodove nesvobode, in o tisti, ki jo je prinesel komunizem. Značilno je to, da je krivica narodove nesvobode prinesla nesorazmerno manjšo poškodovanost kot krivica komunizma. Nacionalna nesvoboda ni naroda tako zelo globoko razdelila. Ko smo zopet pridobili narodno neodvisnost, niso samo uradniki, ampak tudi vojaki, ki so služili v ruski, avstrijski in pruski armadi, perfektno sodelovali v poveljniškem aparatu nove poljske armade. Drugače pa je s komunizmom. Zavest prestanih krivic se ne manjša. Možnosti za razumevanje in spravo ni videti nikjer. Tudi ostaja nedoločena ‘kakovost’ krivic. V temi bolečine, ki je ostala, nobena beseda ne zadene več prav.« (Str. 138/139)

1.1.8. Redukcija zgodovine na mit

Eden vzhodnoevropskih disidentov je rekel: »Najhuje pri komunizmu je to, kar pride za njim.« Morda je ta stavek pretiran, a nas vseeno spominja na to, na kar pravzaprav nikoli nismo dovolj resno mislili. Kako zelo nas je pokvaril: kako zelo nas je ranil, kako zelo nas je naredil krive. Že to, da smo molčali. Ali poznate teorem, ki je nastal na terenu nekega drugega totalitarizma: »Spomin molka, molk spomina.« Ko se ljudje spomnijo, da so molčali, ko bi morali govoriti, jih postane sram in se tega nočejo spominjati. Ali niste še opazili, da je naša totalitana preteklost »neobljudena«? O tem kaj se je z nami pol stoletja godilo, ne vemo nič ali skoraj nič. Pred drugo svetovno vojno smo bili Slovenci narod ali nacija in smo imeli zgodovino, boljševiška revolucija pa nas je potisnila nazaj v stanje ljudstva, zakaj za partijo je narod konkurenčna kotegorija. Pol stoletja smo obstajali kot ljudstvo in izgubljali duhovno in politično kompetentnost, ki postavlja narod. Med partijo in narodom obstaja nepomirljivo nasprotje, med[Stran 011] državo in narodom pa ne samo da ni nobenega nasprotja, ampak sta drug od drugega eksistenčno odvisna. Ali se je država, ki je leta 1991 zamenjala partijo, zavedala, da mora postaviti pogoje, da bo ljudstvo moglo začeti prihajati k sebi in postajati spet narod ali nacija? Ne, država se te nujnosti ni zavedala in teh pogojev ni začela ustvarjati in Slovenci nismo ponovno dosegli stature naroda. Zakaj če bi bili narod, bi imeli zgodovino. Narodi imajo zgodovino, ljudstva pa imajo mite. Našo zavest obvladuje ptolemajsko politični mit, ki ga je za svoje potrebe – tudi zato, da je narod sploščila v ljudstvo – izumila partija in ga pol stoletja utrjevala z vsemi sredstvi totalitarne politike. Vojni zakoni, ki bodo, če bodo sprejeti, stali tam, kjer bi moralo stati besedilo pogodbe po državljanski vojni, so tako sredstvo – v sedanjem času. Dokler bomo imeli samo vojne zakone, bomo ostali ljudstvo, kadar pa bomo sestavili in podpisali besedilo pogodbe po državljanski vojni, bomo stopili v zgodovino in postali narod.

Ključna beseda našega razmišljanja v tej Zavezi je manipulacija. Znova smo se zavedeli, da je bistvena novost, ki jo je prinesel boljševizem v zgodovino civilizacije – posebej usodno in boleče v slovensko realizacijo te civilizacije – vsebovana v tej besedi. Manipulacija kot pojav seveda ni nič posebnega, novo pa je to, da so jo boljševiki izdelali v brezhiben sistem – v sistem brez razpoke – ki je imel to v sebi, da je deloval vedno in povsod in se ni ustavil pred ničemer. Manipulacija je bila duša boljševizma in – čudno, čudno – kdor se mu je pridružil, v tega je ta duša nemudoma stopila v celoti. Vrhunska, še ne videna in še ne slišana manipulativnost je boljševike opremila s superiorno močjo, a je hkrati v njihove uspehe že vložila kal prihodnje katastrofe. A to je že druga zgodba.

1.1.9. Nemoč argumenta

Ko smo premišljevali, kaj bi postavili pred človeka, da bi ga rešili iz stanja zmanipuliranosti in bi dosegel sebe – svojo mero ali svojo človeško normalnost – smo nazadnje pristali pri razumu. Toda naše antropološko izhodišče – da je človek embalaža za instrument, ki se mu pravi razum – to izhodišče je bilo že pri prvih poizkusih in potem pri večini naslednjih izpostavljeno velikim pre[Stran 012]izkušnjam. Argumenti, s katerimi smo prihajali pred ljudi in ki so bili izdelani dovolj korektno in celo brezhibno, niso, kljub svoji univerzalnosti in kogentni naravi, delovali v pričakovani meri. Čeprav smo neskončno raznolikost konkretnega zgodovinskega dogajanja zreducirali na temeljne prvine, ki so to nepregledno pisanost urejevale in nosile in jih je bilo hkrati mogoče logično obvladati in z njimi ustvariti končno strukturo dogajanja, ki je omogočala veliko zgodovinsko izjavo; čeprav pri tem nismo delali nobenega nasilja in smo najdenim prvinam dovoljevali, da so padale na mesta, kamor jih je usmerjala njihova naravna in moralna težnost, čeprav je bila miselna rekonstrukcija stvarnosti narejena tako korektno in celostno, da nismo mogli na njej odkriti ničesar, kar bi ji jemalo prepričljivost – kljub vsemu temu smo kmalu videli, da z investicijo razuma ne bomo uspeli.

1.1.10. Skozi bolečino Kočevskega Roga k sebi

V tej točki smo se znova vrnili h Kočevskemu Rogu. Čim bolj smo dovoljevali, da so njegove slike vstopale v nas, tem bolj smo čutili njegovo rešilnost – ne samo za slovenske, ampak tudi za evropske razmere. Na kaj mislimo?

Ekskurz o bolečini

Pred operacijo so me peljali še na slikanje pljuč. Lahko bi sicer šel peš, a ker je bilo naročeno, je prišel nekdo z vozičkom in me prestavil šest nadstropij niže in pustil na nekem hodniku. Pred mano, na drugi strani hodnika, so bila velika vrata. Zakaj tako velika, mi je postalo jasno, ko je kmalu za mano strežnica tja pripeljala posteljo, na kateri je ležala bolnica. Sama pa se je usedla na stol, ne daleč od mene. Bila je še mlada, po videzu sodeč iz južnih krajev. Potem se je začelo.

Bolnica na postelji se je zelo slabo počutila. Imela je zaprte oči in tiho stokala. Kar naenkrat pa je iz nje prišel krik: Pomagajte mi! Dekle, ki jo je pripeljala, je stopila do nje in ji nekaj zašepetala. Verjetno, da tu ni mogoče ničesar narediti. Videti je bilo, da težko prenaša svojo nemoč. Potem se je spet usedla nazaj na stol, a se je s postelje ječanje spet spremenilo v krik na pomoč. To pot mu je sledilo: Prosim, prosim, prosim! Naraščajoče, zahtevno, roteče. Dekle je spet vstala in za nekaj trenutkov potešila bolnico. Na bolnici se je videlo, da se z zadnjimi močmi bori za svoje dostojanstvo, in ko je za trenutek omagala, so kriki, kakor prej, spet napolnili hodnik do obeh koncev. In dekle je spet vstala in šla do njenega vzglavja in tokrat tam tudi ostala. Ne vem, ali se motim, ampak prav zdi se mi, da se je med tem, ali pa že prej, za hip ozrla name, kot bi me hotela narediti za pričo tega dogajanja. Bila je zelo vznemirjena. Tisti trenutek na hodniku ni bilo še nikogar. Končno so se velika vrata odprla in dekle je začela počasi potiskati posteljo proti odprtini. In medtem ko je to počela, ko je bila že prav na tem, da v njej izgine, se je bogve zakaj obrnila in nasmehnila, za trenutek, komaj opazno.

Zgodilo se je nekaj, kar bi lahko bilo toliko kot nič, a je mene – mogoče zato, ker sem bil zraven in ker sem bil v to, kar se je zgodilo, vpeljan – tisti nasmeh, moral bi reči, kar je bilo v tistem nasmehu, zadelo kot nekaj, kar je presegalo ne samo hodnik in bólnico, ampak ves čas in vso zgodovino in obstalo pri vprašanju, kaj ima bolečina s človekom. Ko je dekletov obraz preletel nasmeh, o kakšnem trajanju seveda ni imelo smisla govoriti, a se je vseeno zdelo, da je v njem vse: najprej nekaj, kar nisem mogel razumeti drugače kot opravičevanje, da je na svetu tako, in potem sprejetje dejstva, da je na svetu tako, in potem vdanost. Vse v enem trenutku, ki ga že naslednji hip ni bilo več. Ali je vse to hotela? Ali se je zato obrnila, ker bi rada sporočila, da razume? Komaj verjamem. A vseeno, kakšen človek je morala biti, da se je v njenem nasmehu mogla izraziti tolikšna pripoved, ali drugače, da sem v njenem nasmehu mogel videti tolikšno pripoved? Kdo bi se odločil in vprašanje postavil drugače? Tudi jaz: Kakšen trenutek biti je bil to, da se je bolečina, skrita, kot pravi zanjo Heraklit, nenadoma tako odkrila. Kaj ima opraviti bolečina s človekom? Zakaj se zdi, da je od vekomaj in za zmeraj njegova stvar?

Ko smo pred leti prvič videli film Pasijon režiserja Mela Gibsona, je na večino gledalcev naredil najmočnejši vtis režiserjev neizprosni odnos do bolečine. Saj nam ne bi bilo treba čakati na Gibsona, vse je bilo že povedano v izvornih besedilih štirih evangelistov, a je vseeno res, da bolečina, ki spremlja Jezusa od Getsemana do Golgote, nikoli ni stopila pred nas s tako ostrino kot je to čutil, da mora doseči avtor tega filma. Zdi se, da je bolečina bila osnovna teza njegove interpretacije. Evropa – evropski kritiki in mediji – je to videla in dala vedeti, da film – vrhunsko delo vrhunskega avtorja – odklanja. Kritiki so hoteli povedati, da je bolečina historičen pojem in za prosvetljenski program nesprejemljiva. Še danes se čudimo, da politologi in sociologi in ostali in[Stran 013]terpreti sedanje Evrope tega zavračanja niso bolj izkoristili. Malokaj je o sodobni Evropi več povedalo kot odziv na ta film.

Vse poglavitne prvine Pasijona, kronanje, bičanje, križev pot, umiranje na križu, vse je bilo iz istega osnovnega razumetja, vse se je spreminjalo v nenasitno muko. Predvsem pa uvodna scena na Gestemanu. Začne se takoj po ominoznem miru začetnega stavka: »Po teh besedah je odšel Jezus s svojimi učenci čez potok Cedron.« (Jan 18, 1) Trenutek za tem že vidimo, da Učenik stopi malo naprej, tako da je sam, potem pa pade na obraz in začne ječati, jokati in stokati in prositi: »Oče, vse ti je mogoče, vzemi ta kelih od mene.« (Marko 14, 30) In ko to že nekaj časa traja, ko mislimo, da bo že konec, se vse začne znova, jok in groza in tožba: »Moja duša je žalostna do smrti.« (Mt 26, 38) Potem gre Jezus nazaj k apostolom in potem spet nazaj v svojo samoto in tam se vse ponovi. Vse to traja – dokler se le ne zgodi, dokler nenadoma ne vstopi v nas: Bolečina mora imeti prvinsko vlogo v svetu, sicer tega, kar vidimo tukaj, ne bi bilo. Bog, ki se je poistovetil s svetom, je to povedal. Commedia mundi – v pomenu, v katerem je Dante razumel to besedo.

Ob spoznanju ali uvidu, da je bolečina temeljna prvina v dogajanju sveta, da ima nekaj bistvenega opraviti s svetom – da je z njim takorekoč konsubstancialna ali istosnovna – to zagledanje bi prav lahko sprožilo vprašanje, zakaj je to tako. Čisto lahko bi kdo, vzpodbujen od tega vprašanja, stopil do knjižne omare in v Katekizmu katoliške Cerkve poiskal poglavje o izvirnem grehu. Jaz tega nisem naredil, ker je v moji zavesti spoznanje, da je tako, s svojo velikostjo zakrilo vprašanje, zakaj je tako. (Da pustimo ob strani okoliščino, da je dejstvo, da je tako, dostopno vsakomur, vprašanje, zakaj je tako, pa samo subtilnemu teološkemu umu, če sploh.)

Pač pa sem, bolj po slučajnem kot po načrtnem branju, našel, da dejstvo, da je tako – da je bolečina neločljivo povezana z dogajanjem, ki mu pravimo svet – podpira neko mesto v prvem pismu Korinčanom apostola Pavla (1, 17) Tu apostol kar na lepem, – ko govori takorekoč o administrativnih zadevah mlade Cerkve – nenadoma preide v najglobljo teologijo. Ko se namreč brani, da ni krščeval, ampak vero, kakor mu je bilo naročeno, oznanjal, dostavi, da tega ni delal »z modrostjo besede, da se ne bi izpraznil Kristusov križ« – hína mè kenothê[Stran 014] ho stauròs toû Hrustoû. Potem še dostavlja, po nekaj vrsticah, da, med tem ko hočejo Judje in Grki znamenj in modrosti »mi oznanjamo Kristusa križanega« – Hristòn stauroménon. Mislimo da je zgornje mesto, ki hoče afirmirati primat križa, brez težav mogoče razumeti v pomenu, ki podpira misli, ki so nas obhajale ob Pasijonu, kot ga je prikazala neka filmska realizacija.

Če smo hoteli legitimirati vlogo Kočevskega Roga v sedanjem slovenskem in evropskem svetu, smo morali izluščiti tisto njegovo prvino, s katero lahko tako slovenskemu kakor evropskemu svetu pokaže pot nazaj v njuno avtentično zasnovo. Ta prvina je bolečina. Kočevski Rog je ena sama bolečina, človeška in presunljiva in predvsem velika. In predvsem velika. Nemogoče je, si pravimo, da je človek ne bi zagledal, če bi mu bila pokazana, in nemogoče je, da tistega, ki jo je zagledal ne bi potegnila za seboj. In zakaj Kočevski Rog lahko pokaže Sloveniji in Evropi pot nazaj k sebi? Zato ker je bolečina tista reč sveta, na katero sta tako Slovenija kot Evropa pozabili. Zaradi te pozabe sta tako Slovenija kot Evropa v krizi. V resnici je v krizi vsa zahodna civilizacija. Za kaj tu gre? Gre za to, čemur je Havel rekel »živeti v resnici«. Havel je razumel svoj stavek predvsem kot geslo v boju z lažjo totalitarnega boljševizma. Zahteva »živeti v resnici« pa ima sama po sebi večji domet.

Kriza je zelo mnogoplasten pojem. Najbolj sprejemljivo in uporabno definicijo krize je, po našem védenju, dal Reinhart Koselleck, pokojni profesor za teorijo zgodovine in novejšo zgodovino na univerzi v Bielefeldu. (Über die Krise, Castegandofo-Gespräche 1985, 64–77) Takole pravi: »Do krize pride takrat, ko nastane patološki odnos med izkušnjo in pričakovanjem: ko revolucionarno zanikanje tradicije zmanjša izkustvo in pričakovanje dobi razsežnosti utopije.«

Natanko to se je zgodilo v Sloveniji in v vsej Evropi: zaradi nastopa kritične levice sta Slovenija in Evropa izgubili vero v obstoječo civilizacijo (izkustvo ni bilo več adekvatno) in obenem pa sta tako Slovenija kot Evropa podlegli nerealnim pričakovanjem v prihodnosti, ki jih je tudi propagirala levica. Med neadekvatnim poznavanjem sedanjosti in nerealnim pričakovanjem prihodnosti je nastal krč, ki mu običajno pravimo kriza.

[Stran 015]

Iz povedanega sledi, da je za sanacijo krize primerna ena sama pot: soočiti se z resnico sveta ali, kot je rekel Havel, živeti v resnici. Ena od temeljnih resničnosti sveta pa je, kakor smo poizkušali pokazati, tudi bolečina. In kdo bo o bolečini govoril z večjo prepričljivostjo in avtoriteto kot Kočevski Rog?

Še neka reč. Rekli smo, ko smo govorili o vpletenosti bolečine v funkcioniranje sveta, da je pomembno, da je tako, ni pa pomembno, zakaj je tako. Sedaj bi o tem radi rekli nekaj več. Res ni pomembno, zakaj je tako, zelo pomembno pa je vseeno, čemu je tako. Zakaj?

Bolečina nas postavlja v ravnotežje, opominja nas in opozarja, da ne prestopimo meje. Bolečina je moment človekove normalnosti. Predvsem pa nam bolečina sveta nekaj ukazuje. Ukazuje nam, da postanemo njegovi reševalci. Bolečina nam ne dovoljuje, da bi bili ravnodušni. Moramo biti ljudje.

2.1.1.

Konec lanskega leta nas je prijatelj Zaveze iz Škofje Loke dobrohotno opozoril, da še nismo pisali o usodnem dogodku, ki se je v njegovem mestu zgodil 14. marca 1944. Le dva dni po tem je bila namreč v Škofji Loki ustanovljena domobranska postojanka, torej se tema kar sama ponuja za rubriko Kako se je začelo. Res, da se večina naših tovrstnih opisov začne leta 1942 ali celo 1941, tu pa se pojavlja datum marec 1944, komaj eno leto pred koncem vojne, vendar vemo, da je imela komunistična revolucija pri nas za svoj nastop različne načine in časovne roke, le cilj je bil vedno isti. Tisti, ki bi radi dokazali, da pri nas revolucije in državljanske vojne sploh ni bilo, nas vedno znova prepričujejo, da se je oborožen protikomunistični boj v glavnem razvil samo v Ljubljanski pokrajini, medtem ko so bili ostali deli Slovenije enotni v osvobodilnem boju. Dogodki, ki so se marca 1944 zgodili v Škofji Loki in jih skušamo v tem sestavku postaviti pred bralca, pričajo, da temu ni bilo tako.

Iskrena hvala za opozorilo in hvala tudi pričevalcem, med katerimi smo našli celo očividce pretresljivega dogodka, da so bili kljub svojim letom in drugim težavam pripravljeni žrtvovati nekaj časa za osvežitev in utrditev pravega zgodovinskega spomina. Naj vam bo v veselje in ponos zavest, da s tem izpolnjujete dolg do prednikov pa tudi do vaših potomcev, da bodo spoznali svoje korenine.

2.1.2. Med kljukastim križem in rdečo zvezdo

Preden začnemo zgodbo, ki smo jo napovedali, poglejmo nekaj podatkov o mestu, kjer se je zgodila. Nemški cesar Oton II. je leta 973 podaril škofu iz Freisinga večji del Sorškega polja, Selško in Poljansko dolino in kraj Lonka – sedaj Stara Loka. To ozemlje so škofje kmalu kolonizirali s slovenskimi priseljenci s Koroške in z Bavarci. Kot mesto se Škofja Loka prvič omenja leta 1274. Župnija je bila že pred nastankom mesta v Stari Loki, od 1804 pa je tu tudi samostojna mestna župnija s cerkvijo sv. Jakoba. Že zgodaj je nastal nad mestom grad, kjer je bival oskrbnik gospostva s svojimi uslužbenci. Meščani so se ukvarjali s trgovino in obrtjo. Leta 1782 so prišle v mesto redovnice uršulinke, ki so imele šolo za dekleta, pred 2. svetovno vojno pa tudi učiteljišče na gradu. V začetku 20. stoletja se je v mestu razmahnilo bogato društveno življenje. V času med obema vojnama se začne tudi industrija. Elektrarno, ki je bila prva javna elektrarna na Kranjskem, so dobili leta 1894, 1921 začne delati tovarna klobukov, 1934 Gorenjska predilnica, sledi tovarna strojev in hladilnih naprav, tekstilna tovarna itn. (Enciklopedija Slovenije, 13. zv.)

Pred drugo svetovno vojno je bil v Škofji Loki sedež okraja, še vedno je pa sedež občine. Med kulturnimi posebnostmi naj omenimo škofjeloški pasijon, ki ga je napisal kapucinski pater Romuald Štandreški in spada med najbolj znana dela slovenske baročne umetnosti. Na prvi povojni uprizoritvi pasijona leta 1999 je sodelovalo okrog 600 nastopajočih. V Škofji Loki je bil doma pesnik, pisatelj in literarni kritik dr. Tine Debeljak, avtor znane Črne maše za pobite Slovence. V zadnjem času je Škofja Loka znana zaradi velikega števila grobišč. 28. maja 1945 so namreč na loško železniško postajo Trata pripeljali cel transport vrnjenih domobrancev, jih zaprli na gradu in del njih že v naslednjih nočeh pobili v bližnji okolici. Pri Crngrobu je bilo v tistem času pobitih tudi večje število Hrvatov – vojakov, žena in otrok.

Aprila 1941 je Škofja Loka z drugimi deli Gorenjske prišla pod Nemčijo. Meja med Nemčijo in Italijo je tu potekala v glavnem po nekdanji meji med ljubljanskim in škofjeloškim okrajem. Za celo Poljansko dolino tja do Žirov je Škofja Loka postala prvi center, kajti vse poti proti Ljubljani so bile zaprte. Tudi Črni Vrh nad Polhovim Gradcem je bil sedaj odrezan od Ljubljane. Komaj en mesec po zasedbi so novi gospodarji pozaprli oziroma preselili duhovnike, redovnike, učitelje pa tudi nekatere vidnejše obrtnike in kmete. Precej se jih je zaporu in preselitvi izognilo s tem, da so zbežali čez mejo, ki tedaj še ni bila tako strogo zaprta. Vse šole so čez noč postale nemške in napisi po mestu in ob cestah so bili samo nemški. Vsa slovenska društva so bila prepovedana. Bilo je pač treba izpolniti Hitlerjev ukaz: Naredite mi to deželo zopet nemško. Nekaj dijakov in študentov, ki so pred okupacijo študirali v Ljubljani, se ni vrnilo domov, drugi so se odslej vozili v Kranj, redki celo v Celovec. Zvonovi ob nedeljah in praznikih niso več vabili k maši, saj ni bilo duhovnikov. V Loki je sicer[Stran 017] ostal ostarel in bolehen duhovnik in čez nekaj mesecev je celovški škof poslal patra Besel-a, ki naj bi imel na skrbi cel nekdanji škofjeloški okraj, poleg tega pa tudi ni znal slovensko. Sicer pa tudi potem, ko se je slovenščine nekoliko naučil, ni smel slovensko pridigati.

Ni čudno, če v takih razmerah ljudje niso bili navdušeni za Nemce in so z odobravanjem sprejeli vesti, da se pripravlja odpor proti njim. Kot del tega odpora so sprejeli odbore OF, ki so se začeli ustanavljati proti koncu poletja 1941. Poljanska vstaja in nemške represalije so odjeknile tudi v mestu pod gradom. Ko je Stane Žagar na sveti večer 1941 v nekem hlevu pri Bukovem Vrhu zaprisegel novince, je seveda imel tudi govor. Tone Peternel je o tem v Loških razgledih 1971 pod naslovom Spomini na leto 1941 in na poljansko vstajo zapisal, da so bili mnogi nezadovoljni z Žagarjevim govorom: »To se je pokazalo takoj po prisegi, ko je prišlo nad mene več mož in fantov in mi očitalo, da sem jih s svojo propagando o OF in narodnoosvobodilnem boju zavedel, ker v celi stvari, kot se vidi, ne gre predvsem za izgon okupatorja, temveč za komunizem. Za komunizem se pa oni niso prišli borit. Tako mnenje je tedaj najbrž imelo kar precej ljudi. Iz tega razloga je še isti večer odšlo domov nekaj mož in fantov.« 27. decembra ponoči se je Cankarjev bataljon, kolikor ga je še ostalo, izvlekel iz obkolitve pri Pasji ravni in odšel v Selško dolino. In potem so se zgodile Dražgoše, ki so od Loke oddaljene le 22 kilometrov: 41 vaščanov mrtvih in vas s cerkvijo vred požgana ter zravnana z zemljo; štiri oltarje so pred požigom in rušenjem rešili in prepeljali v Škofjo Loko. Nekaj mesecev kasneje so partizani ubili selškega župana Benedika, češ da je Nemcem izdal partizane v Dražgošah, in še več drugih. Kar skozi okno njegove domače hiše so neko jutro ustrelili tudi javorskega župana Peternela. Kasneje so sicer govorili, da so ga po pomoti, vendar je župan bil mrtev. Kakšni borci za svobodo so to, da pobijajo domače župane!

Kmalu po novem letu 1943 so Nemci vpoklicali na »delovno obveznost« fante letnikov 1923, 1924 in 1925. Večina se je odzvala, saj so se bali, da bi v nasprotnem trpele njihove družine; le redki so tedaj odšli v gozd k partizanom. Ko so aprila istega leta mobilizirali letnike 1918 do 1921 je bil odziv precej slabši, ker so nekateri šli k partizanom, drugi pa čez mejo k vaškim stražam. Tako je, na primer, tedaj več fantov iz Črnega Vrha šlo k vaški straži v Šentjošt. Tudi Vencelj Dolenc iz Virmaš je bil januarja 1943 mobiliziran na delovno obveznost, od koder pa je čez nekaj mesecev pobegnil in bil potem pri partizanih. Podobno usodo je doživelo veliko gorenjskih fantov. Po nekaj mesecih delovne obveznosti so jih Nemci[Stran 018] vključili v vojaške enote in kmalu poslali na fronto. Kdor je imel srečo, da je po določenem času prišel domov na dopust, se je poskušal rešiti fronte in odšel k partizanom. So pa tudi partizani leta 1943 začeli mobilizirati, zlasti po hribovskih vaseh, kjer ni bilo Nemcev. Oni glede letnikov niso mogli biti kaj prida izbirčni, kajti najboljše so že pobrali Nemci.

Oktobra 1943 so Nemci zapustili Žiri. Ob odhodu so v delavnici čevljarske zadruge pobrali stroje in jih odpeljali v Kranj. Čevljarji tedaj niso bili pripravljeni iti z njimi. Ko pa so partizani en mesec kasneje v Žireh mobilizirali nekaj mož in fantov, Alfonza Zajca pa kar doma ustrelili, so čevljarji odšli v Kranj, nekateri drugi v Rovte in župan Seljak je začel uradovati v Škofji Loki. Žirovci so tja hodili po aprovizacijo, ki pa je večkrat niso prinesli domov, ker so jim jo že na poti pobrali. Po hribovskih vaseh in samotnih domačijah škofjeloškega hribovja so se pogosto pojavljali partizani, ki so seveda potrebovali hrano in streho. Ljudje, ki so radi ali neradi sprejeli partizane, so bili v nevarnosti pred Nemci, če partizanov niso prijavili. Če bi pa naredili prijavo, bi jih partizani ob naslednjem obisku kaznovali zaradi izdaje. Marsikateri gospodar te stalne nevarnosti in napetosti ni vzdržal; pobral je nekaj nujnih stvari in sam ali z družino odšel v mesto. Nekateri so s seboj pripeljali tudi živino, kolikor jim jo je sploh še ostalo. V mestu so se nastanili pri sorodnikih ali celo pri čisto tujih ljudeh, ki so jih bili pripravljeni sprejeti. Bili so tudi taki, ki so iz bližnjih naselij, na primer iz Puštala, hodili v mesto samo prenočevat, zjutraj se pa vračali domov. Čez dan so se namreč v bližini mesta počutili skoraj varne.

2.1.3. Usodni 14. marec 1944

Neko popoldne v začetku februarja 1944 je nemški vojak – po nekaterih virih je bil pripadnik SS, ki je v civilnem življenju tudi sam bil krojač – pri krojaču v Stari Loki popravljal svojo uniformo. Ko se je že po temi vračal v kasarno, je srečal tri loške terence, ki so ga ustrelili. Kot povračilni ukrep so Nemci 9. februarja na Kamnitniku postrelili 50 talcev. Ta dogodek je v 13. zvezku Enciklopedije Slovenije omenjen v zvezi z »aretacijo 77 pripadnikov OF, izmed katerih je okupator ustrelil za Kamnitnikom 18 domačinov skupaj z 32 talci iz drugih krajev v povračilo za padlega pripadnika SS«. Znano je, da sta med ustreljenimi bila tudi loški zdravnik Kocjančič in mesar Krek. Ljudski glas, ki ve marsikaj povedati o[Stran 019] povezanosti gestapa in komunistov, trdi, da so komunisti pri sestavljanju seznama talcev sodelovali z gestapom in se tako na lep način znebili nekaterih nasprotnikov. Temu mnenju se pridružuje tudi pripoved Venclja Dolenca, kako so partizani tisti dan pri Habjanu v Breznici veseljačili. Gospodar, ki je vedel, kaj se dogaja v Škofji Loki, jim je oponesel: »Vi tu plešete, v Loki pa Nemci streljajo talce.« In odgovor: »Kar naj jih, da jih nam ne bo treba, saj so vsi bili proti nam.« (Novo jutro, 17. april 1991 – str. 13) Naj bo tako ali drugače, eno je gotovo: revolucionarji se pri svojih podvigih nikoli niso ozirali na ljudi, ampak na vse kaj drugega, in svoje nasprotnike so večkrat odstranili s pomočjo okupatorja.

Ni se še poleglo razburjenje zaradi nacističnega zločina na Kamnitniku, že je mesto in okolico pretresla novica o nasilni smrti desetih ljudi v loškem predmestju Karlovec. To pot je bila na delu komunistična VOS. Naselje Karlovec – danes je tam Kopališka ulica – se je takorekoč držalo Mestnega trga, le obzidje ju je ločevalo. Na Mestnem trgu je bil sedež gestapa in v gradu so bili vojaki, zato so Karlovec smatrali za varen kraj. Videli bomo, kako je Burjevčev Filip iz Puštala hodil spat k stricu Janezu, po domače Bičku. Filip je bil star 17 let in se je bal, da ga bodo partizani neke noči prišli mobilizirat.

Burjevčevi – pisali so se Pušar – so bili velika družina, poleg očeta in matere še 12 otrok: Franc (1915), Zdravko (1923), Ludvik (1924), Jakob (1925), Filip (1927), Janez (1931), Marjan (1932), Tončka (1912), Pavla (1914), Ana (1921), Marinka (1927) in Francka (1928). Oče Jakob je bil čevljar. Njihova hiša v Puštalu je bila na samem ob robu gozda in partizani so se ponoči večkrat oglasili pri njih zaradi popravila čevljev. Mati je gospodinjila in obdelala tisto malo zemlje, s katero so preživljali tudi dve kravici.

V začetku leta 1944 starejših štirih sinov ni bilo doma: Franca, ki je bil že poročen, so neke noči odpeljali partizani in potem se je za njim izgubila sled. Zdravko je bil vpoklican na delo v Avstrijo. Ko je leta 1943 prišel domov, so ga mobilizirali partizani in odpeljali na Dolenjsko. Že po enem mesecu prisilnega partizanjenja so ga ujeli Italijani. Nekaj časa je bil v zaporu, nato pa so ga poslali nazaj v Avstrijo, kjer je delal kot čevljar. V Avstriji si je ustvaril družino in ostal do svoje smrti leta 2004. Ludvik in Jakob sta bila mobilizirana v nemško vojsko. Ludvik je leta 1944 padel na vzhodni fronti, Jakob pa je bil samo ranjen[Stran 020] in je po zdravljenju v Nemčiji sredi leta 1944 prišel domov na dopust. O njem bomo v naši zgodbi še govorili. Od deklet sta bili Pavla in Tončka poročeni in sta živeli drugje, ostale tri so pa še bile pri starših.

Burjevčev Filip je 14. marca zvečer kot običajno šel spat k stricu Janezu v Karlovec. Janez Pušar in žena Ivanka sta v precej prostorni hiši živela sama – sin in hči sta bila v Ljubljani, zato sta lahko sprejela na stanovanje tudi begunce s hribov. Ko je Filip tisti večer vstopil v Bičkovo kuhinjo, so bili tam poleg strica in njegove žene zbrani še sledeči: Janez Erbežnik, Šink od Sv. Andreja nad Hrastnico, njegov brat Matevž in sestra Marjanca, Staniška, Jakob Krmelj iz staniške bajte in verjetno še kdo. Seveda nas zanima, kdo so bili ti gostje, ki jih je Filip našel pri stricu. Janez, Matevž in Marjanca Erbežnik so bili vsi Staniški s Sv. Petra hriba. Matevž in Marjanca sta bila še doma na veliki staniški kmetiji, Janez pa je bil že več let poročen pri Sv. Andreju in bil oče sedmih otrok.

Staniški res niso bili navdušeni za OF, vendar partizani nikoli niso šli lačni od njihove hiše in tudi za v nahrbtnike so kaj dobili. Kaj je torej prestrašilo Staniške, da so kar trije ali štirje pribežali »na varno« v Karlovec? Ne vemo točno, kdaj so partizani odpeljali njihovo 20-letno sestro Katjo, iz raznih pripovedi pa sklepamo, da je bilo to vsaj nekaj dni pred 14. marcem1944. Baje so se tedaj na Stanišah in v staniški bajti oglasili vosovci, ki so se predstavili kot črnovrški domobranci. Tako Katja kot Mici Krmelj sta se ujeli v nastavljeno past. Partizani so kmalu prekinili vesel razgovor in ju odpeljali. Neki spomin pripoveduje, da je Katja razpečavala slovenski tisk, ki ga je bilo po ustanovitvi domobranske postojanke v Črnem Vrhu dovolj in so Nemci pred tem zapirali oči, partizani pa zasledovali kot nevarno belogardistično propagando. Znano je, da so nekatere domobranske postojanke na Gorenjskem imele posebnega referenta, ki je skrbel za ta tisk. Staniški so bili pred okupacijo na nekaj teh listov naročeni, saj so živeli na samoti in so zlasti ob dolgih jesenskih in zimskih večerih radi brali. Slovenski dom je 16. septembra 1944 pod naslovom Brambovci izpod Gorenjskih planin pripovedujejo objavil seznam škofjeloške okrožne komisije VOS-a z imeni pobitih Gorenjcev. Skoraj na koncu seznama sta navedeni tudi Katja Erbežnik in[Stran 021] Mici Krmelj. Pri Katji Slovenski dom pripomni, da je »bila ubita 14. 3. 1944 po groznem mučenju«, pri Krmeljevi pa: »ubita 1944, zelo verna«. Po vsem tem laže razumemo, zakaj je s Staniškimi prišel v Loko tudi Micin brat Jakob Krmelj in potrkal na Bičkova vrata.

Ura se je bližala deveti. Pravkar so povečerjali, vendar so še ostali v kuhinji in se pogovarjali. Niti na misel jim ni prišlo, da jim grozi nevarnost. Ko je v veži nenadoma zaropotalo, so vsi vstali od mize in v gruči stali blizu kuhinjskih vrat, kjer se je pojavil vosovec z brzostrelko, za njim pa sta bila še dva ali trije. Zločinec je iz neposredne bližine spustil cel rafal na ljudi v kuhinji, ki so mrtvi ali umirajoči popadali na tla. Zdi se, da je Filip tisti trenutek stal nekoliko vstran od ostalih, ker je potem sam ležal na sredi kuhinje. Marjanca, ki ni bila ranjena, je od strahu ali pa namerno padla na tla in ostala nepoškodovana. Po neki pripovedi je bil v kuhinji tudi Jurij Erbežnik, torej še četrti Staniški, ki pa je bil samo ranjen in ostal živ. Nekje zunaj so se že slišali streli, zato likvidatorji niso imeli časa preverjati rezultate svojega dela, ampak so kar se da hitro izginili v temo.

Pri Bičku so tako 14. marca 1944 ob devetih zvečer umrli sledeči:

Janez PUŠAR, Biček, in njegova žena Ivanka;

Filip PUŠAR, Burjevčev iz Puštala;

Janez ERBEŽNIK, Šink od Sv. Andreja;

Matevž ERBEŽNIK, njegov brat, Staniški s Hriba sv. Petra;

Jakob KRMELJ iz staniške bajte;

Filipova sestra Ana je delala v loški predilnici. Ko se je naslednje jutro odpravljala v službo, ji je oče, ki ga je skrbelo, zakaj Filipa še ni domov, naročil, naj najprej gre pogledat k stricu Janezu. Tako je postala očividka tistega groznega prizora v Bičkovi kuhinji: pet okrvavljenih trupel je skoraj na kupu ležalo blizu vrat, brat Filip pa na sredini kuhinje. Bližnja stena je bila oškropljena s krvjo. Trupla v Bičkovi kuhinji je tisto jutro nekdo fotografiral in nekaj fotografij s kratkim poročilom o dogodku je objavil Slovenski dom 5. oziroma 17. junija.

Skoraj natanko ob istem času kot pri Bičku so se morilci pojavili v nekaj deset metrov oddaljeni Čikovi hiši, kar pomeni, da sta bili na delu dve skupini. Razumljivo, saj so teroristi vedeli, da bo po prvih strelih nastal v mestu alarm, ki bi jim lahko preprečil umik. Tudi pri Čiku so begunci tedaj ravno večerjali. Pri mizi so bili Janez Pustovrh, njegova žena Ivana in 6-letni sin Janez od Sv. Ožbolta ter Franc Lavtar, Brojan od Sv. Barbare. 7-letna Pustovrhova Tončka v trenutku, ko so se morilci pojavili med vrati, ni bila pri mizi, domači gospodar Janez Rupar, po domače Čik, je pa menda bil v sobi poleg kuhinje. Tudi tukaj je bil spredaj vosovec z brzostrelko, za njim pa še nekaj drugih. Po sedečih okrog mize se je usula svinčena toča. 7-letna deklica se je tedaj znašla v sobi poleg gospodarja, ki je že držal v roki pištolo. V trenutku je otroka porinil za kavč in skozi odprta vrata že streljal na morilce. Pravijo, da je zadel v roko vosovca Janka Božnarja – Mačka, ki je tudi bil od Sv. Barbare, tako rekoč sosed pobitih. Teroristi se niso spustili v boj z gospodarjem, ampak so se takoj umaknili.

Pri Čiku so bili tako 14. marca 1944 ob devetih zvečer umorjeni sledeči:

Janez PUSTOVRH, Hribovski od Sv. Ožbolta

in njegova žena Ivana ter 6-letni sin Janez;

Franc LAVTAR, Brojan od Sv. Barbare;

Med mrtvimi bi gotovo bila tudi 7-letna Tončka Pustovrh, če se ne bi malo prej slučajno umaknila od mize in tako postala očividka pokola svojih najdražjih. Pri Čikovih trupel niso fotografirali, ali pa so se slike izgubile.

V 13. zvezku Enciklopedije Slovenije je ta dogodek omenjen takole: »15. 3. 1944 (po večini virov se je pokol zgodil 14. 3. 1944, op. J. M.) je v spopadu z organizatorji domobranstva padlo 9 nasprotnikov OF, nato je okupator ustanovil v mestu postojanko Gorenjske samozaščite, ki je iz beguncev pred partizansko mobilizacijo ustanovila domobranske postojanke v okolici.« Koliko neresnic! Ali se dogodku, ko nekdo stopi na prag in z rafalom pokosi skupino ljudi, ki sedijo za mizo pri večerji, reče spopad?! Namesto spopad bi morali tu uporabiti besedo množični pokol. Dvomimo, da je kdo od deseterice imel kaj opraviti z organiziranjem domobranstva, zlasti pa ne 6-letni otrok in obe ženski. Zanimivo je tudi, da je navedeno, da je padlo 9 nasprotnikov OF. Otrok, ki še v šolo ni začel hoditi, gotovo ne more biti politični nasprotnik. Res pa je, da je bilo krst, ki so bile izpostavljene na Mestnem trgu, samo 9, ker so Pustovrhovega sinčka položili v krsto k njegovi materi. Dokaz za to je njegova sestra Tončka, ki je še danes živa priča, kako je moral umreti njen eno leto mlajši brat.

Kaj vemo o življenjski poti štirih umorjenih pri Čiku? Janez Pustovrh je prišel k Sv. Ožboltu iz Setnika pri Polhovem Gradcu. Z ženo Ivano, dvema otrokoma in staro materjo je živel na mali kmetiji, kjer se je po domače reklo pri Hribovcu. Tudi v času okupacije je rad šel obiskat rojstni dom in Polhov Gradec. Ne[Stran 022] verjamemo, da bi se posebej ukvarjal s politiko, verjetno pa leta 1944 res ni bil za OF. V začetku marca so bili na njegovi domačiji partizani, ki so se potem tam blizu udarili z Nemci in domobranci iz Črnega Vrha. Nemci so zato nameravali pri Hribovških požgati, vendar so jih domobranci prepričali, da Pustovrha poznajo in da ni nič kriv. To pa je vzbudilo pri partizanih sum, da jih je ravno on izdal. 12. marca so odpeljali njega in njegovega brata. Ker nanju niso posebno pazili, sta že prvo noč pobegnila in se zatekla v Škofjo Loko. Že naslednje dopoldne so očeta iskali doma in grozili ženi. Ker je domači pes, razdražen zaradi vpitja, hudo lajal, ga je vosovec-domačin vpričo žene in otrok ustrelil. Še isto popoldne je tudi Pustovrhova z obema otrokoma odšla v Škofjo Loko in doma je ostala sama stara mama. V mestu so poiskali očeta in vsi skupaj so prišli k Čiku, kajti sorodnica, pri kateri so najprej potrkali, jih ni mogla sprejeti. – Lavtar Franc, Brojan od Sv. Barbare, je bil oče štirih otrok. Tudi zanj si upamo reči, da ni »zaslužil« imena organizator domobranstva.

Pogreb vseh desetih žrtev je bil 18. marca v Škofji Loki. Začetni del pogrebne slovesnosti je bil na Mestnem trgu, kjer je bilo 9 krst že prej na parah. Ob krstah so pravkar ustanovljeni domobranci držali častno stražo. Nemci so seveda izkoristili pogreb za svojo propagando. Mrtvaški oder in govornico ob njem so odeli z rdečimi zastavami s kljukastim križem, kot da bi pokopavali kakega znanega nacista, in pogreba se je udeležilo nekaj visokih nacističnih predstavnikov. Kakšna ironija! Preproste hribovce je v mesto prignala stiska, upali so, da bodo tu varni tako pred komunisti kot pred Nemci, zdaj pa so jih prvi »osvobodili« življenja, drugi pa izkoristili za svojo propagando. Na govornico je kot domobranec v nemški uniformi stopil domačin Rudolf Humar in med drugim posvaril zbrano množico: »Tudi od vas, od vsakega posameznika je veliko odvisno. Kakor si boste postlali, tako boste spali.« Pogreba se je udeležilo veliko ljudi, takih, ki so pomorjene poznali in za njimi žalovali, pa tudi takih, ki so prišli past radovednost, če ne še kaj slabšega.

2.1.4. Ustanovitev domobranske postojanke

16. marca 1944 je bila torej v Škofji Loki ustanovljena postojanka Gorenjskih domobrancev. Za kasarno so si uredili prostore Društvenega doma na Spodnjem trgu. Zgodovinarka Monika Kokalj Kočevar omenja v svoji knjigi Gorenjski domobranec, da jih je bilo v začet[Stran 023]ku samo sedem, da pa je njihovo število hitro naraščalo. Vencelj Dolenc meni, da so bili ti prvi člani posadke večinoma skrivači. Najbrž ime skrivači ni dobro, bolj prav bi bilo morda begunci. Nemci so jim po posredovanju Humarja in Janeza Ruparja dali dolge francoske puške na tri naboje oziroma kratke italijanske puške. Iz pripovedovanja domačih vemo, da je med loškimi domobranci kljub svojim letom bil tudi Filipov oče Jakob Pušar (1888). Ker je znal dobro nemško, je opravljal delo intendanta in tolmača. On in še nekateri so tiste dni uspeli prepričati Nemce, da za v Karlovcu pobite niso odredili streljanja talcev. Čez nekaj časa je postal poveljnik postojanke Jaka Klobovs iz Breznice.

V aprilu ali maju 1944 se je domobranski posadki pridružil Vencelj Dolenc in za njim je prišlo še nekaj desetin nekdanjih partizanov. Dolenc je nekatere poznal še iz časa pred vojno, z drugimi pa je bil skupaj v partizanih in so mu zaupali. Kočevarjeva ugotavlja, da je bila Škofja Loka ena tistih postojank, ki so imele največ prebežnikov iz partizanskih vrst. Iz njenega pregleda je razvidno, da je posadka od 157 vpisanih članov imela 52 nekdanjih partizanov. (Gorenjski domobranec, str. 40) Zanimivo je, da so od partizanov k domobrancem prehajali celo zadnje mesece pred koncem vojne, ko je bilo očitno, da so nacistični Nemčiji šteti dnevi. Seveda so prehajali mobiliziranci, ki s srcem in mišljenjem nikoli niso bili za partizane in komunizem. Prav tako nikoli niso bili za Nemce, vendar so vedeli, da bodo ti kmalu odšli, in verjeli, da bodo potem zahodni zavezniki pomagali, da bo prišlo do pravične ureditve. Če bi jim tedaj kdo dopovedoval, da je že vse odločeno in da so zavezniki na strani partizanov, mu ne bi verjeli. »Osvoboditelje« so od blizu spoznali v času »služenja« v njihovih vrstah kot tudi že prej in se z novim redom, ki so ga obljubljali, niso strinjali. V njihovo zmago niso verjeli, zato se jih propaganda o zadnji amnestiji ni prijela in so bili slučaji, da bi kak domobranec odšel k partizanom, skrajno redki. Spomin na dogodke, kot je bil v Škofji Loki 14. marca 1944, je bil tako močan, da ga ni bilo mogoče zabrisati.

Poglejmo, kako pojasnjuje nastanek domobranstva v Škofji Loki Vencelj Dolenc. Ko na kratko opiše pokol pri Čiku in Bičku, doda sledeče: »Zato so že drugi dan ostali preživeli skrivači iz obupa šli na Gestapo prosit za orožje, da bi se lahko sami branili. Kaj mar, če so Nemci krste desetih pobitih izpostavili pod nemškimi zastavami s kljukastim križem pred Gestapom na Glavnem trgu v Škofji Loki.[Stran 024] Tudi s hudičem v boj proti nečloveškim kriminalcem!« (Novo jutro, 17. april 1991, str. 13) Dolenca bi morda bilo treba nekoliko popraviti. Pogreb žrtev komunističnega terorja je bil šele 18. marca, zato tisti, ki so se 15. marca dogovarjali o ustanovitvi domobranstva, niso mogli vedeti, kako bodo Nemci zlorabili pogrebno slovesnost za svojo propagando. Tudi tistega hudiča bi si Dolenc lahko prihranil. Je pa res, da v izrednih razmerah pride do izrednih ukrepov. In kdo more trditi, da 15. marca 1944 v Škofji Loki ni bilo izrednih razmer. Po vseh moralnih zakonih in mednarodnih konvencijah imajo ljudje pravico, da se v takih razmerah branijo in da za samoobrambo vzamejo orožje tudi od okupatorja. Ne vemo, kako je 15. marca 1944 v Škofji Loki potekal tisti razgovor med Nemci in domačini, ki so bili v skrajni stiski in so uveljavljali pravico do samoobrambe, vemo pa, da je bil njihov položaj skrajno težak. Ali so sploh imeli možnost izbire? Najbrž niso vedeli, kaj je Kardelj že jeseni 1942 pisal o beli gardi, da je njen položaj brezizhoden, da jo je treba čim bolj poriniti v naročje okupatorja, saj se bo s tem dokončno zamerila Angležem in Amerikancem, od katerih pričakuje rešitev. Da, niso vedeli, pa tudi če bi vedeli, ne bi mogli veliko narediti.

Dolenčev zapis lahko primerjamo z opisom latvijske pisateljice in političarke Sandre Kalniete. V svoji knjigi – poznamo nemško izdajo pod naslovom Mit Ballschuhen im sibirischen Schnee – je opisala evforijo ob prihodu Nemcev v Rigo poleti 1941. Latvija je pred tem eno leto trpela pod sovjetsko okupacijo. Le nekaj dni pred prihodom Nemcev je NKVD deportirala v Sibirijo preko 15.000 Latvijcev, med njimi veliko žena in otrok. Ko se je po enem letu po radiu spet oglasila latvijska himna in so po mestu zaplapolale latvijske zastave, so bili ljudje navdušeni. Nemce so imeli za osvoboditelje, čeprav se je vedelo za njihova taborišča smrti. Kalniete pravi, da v tistem navdušenju Latvijcev ni prav nič motilo, da je poleg latvijske zastave povsod visela tudi rdeča nemška zastava s kljukastim križem. Šele kasneje so se zavedeli, da so od enega totalitarizma prišli pod drugega, domače himne ni bilo več in po mestu so visele samo še zastave s kljukastim križem in slike Adolfa Hitlerja.

Ljudje pripovedujejo in tudi Vencelj Dolenc to potrdi, da so gestapovci imeli škofjeloške domobrance pod stalno kontrolo. Nobene patrole iz mesta niso mogli poslati, ne da bi jih obvestili in dobili dovoljenje. Ko so prišli v kak hribovski zaselek ali na samotno kmetijo so od ljudi zvedeli, da so bili partizani o njihovem prihodu vnaprej obveščeni. Ker se je to večkrat ponovilo, je bilo očitno, da je v ozadju neka posebna povezava. Nekoliko več samos[Stran 025]tojnosti so imeli, ko so septembra ustanovili postojanko v Žabnici, novembra pa pri Muretu nad Sopotnico. Tu jih Nemci niso mogli popolnoma kontrolirati. Februarja 1945 je bila s pomočjo domobrancev iz Škofje Loke ustanovljena postojanka pri Sv. Križu nad Selci. V tej postojanki je bil tudi Jakob Pušar, Burjevčev iz Puštala, ki je poleti 1944 prišel domov z ruske fronte in kmalu pristopil k domobrancem. Partizani so Sv. Križ napadli z veliko premočjo. Ko so domobranci sprevideli, da ne bodo vzdržali, so se odločili za preboj in se rešili. Med izpadom je bil Jakob Pušar ranjen in je potem nekaj časa preživel v ljubljanski bolnišnici. Še pred koncem vojne se je vrnil med škofjeloške domobrance in z njimi šel na Koroško, od koder so ga 28. maja 1945 pripeljali nazaj v Škofjo Loko.

2.1.5. Zaključek

Poglejmo, kaj nam Enciklopedija Slovenije pove o Škofji Loki ob koncu druge svetovne vojne oziroma v tistih prvih mesecih po njej, ko je bilo tisočletno mesto priča dogodkov, o katerih je bilo pol stoletja prepovedano in še danes ni priporočljivo govoriti. Pod geslom Zgodovina Škofje Loke najdemo o tem en sam stavek, ki pa bolj zavaja, kot pojasnjuje: »V mesto je 10. 5. 1945 prišla enota JA.« Pod geslom Škofjeloško okrožje pa piše sledeče: » … izvoljeni NOO in zaledne vojaške enote so se pripravljali na prevzem oblasti. V zač. maja so pred 29. hercegovsko divizijo JA z nem. in domobranskimi enotami zbežale tudi nekatere domobranske družine.« Nas seveda predvsem zanimajo družine, ki so povezane z našo zgodbo.

Že dejstvo, da ES dogodek 14. marca 1944 še leta 1999 označuje kot spopad z organizatorji domobranstva, veliko pove. Kako je bilo s Pušarjevimi iz Puštala, ki so v tistem »spopadu« izgubili 17-letnega sina Filipa? Vemo, da je Jakob, ki je bil po vrnitvi z ruske fronte pri domobrancih, šel z njimi na Koroško. Naj tu povemo, da Pušarjevi od 15. marca 1944 dalje niso živeli doma v Puštalu, ampak so se zatekli k prijateljski družini v mesto. Hkrati z domobranci se je tedaj odpravilo proti Koroški tudi sedem članov družine, vendar so v Vetrinj prišli le oče, Janez, Marinka in Francka, mati, Marjan in Ana pa so v gneči zaostali in so se morali obrniti nazaj proti domu. Po prihodu s poti se ti trije niso upali vrniti domov, ampak so nekaj časa ostali neprijavljeni pri mamini sestri v Virlogu. Ko so se končno prijavili na komandi mesta, so jih poslali na stanovanje, kjer so živeli pred odhodom na Koroško in šele po nekaj tednih so smeli iti domov v Puštal.

Oče, Janez, Marinka in Francka so bili več kot en mesec v Vetrinju. Videli so vračanje domobrancev in občutili grozo, ko se je zvedelo, kam jih vozijo. Potem je prišel v taborišče Zdravko in uredil, da so lahko šli z njim v Althofen, kjer jim je priskrbel stanovanje in tudi nekaj zaslužka. Po nekaj letih sta se Janez in Francka vrnila v domovino, Marinka pa se je poročila s Slovencem, nekdanjim mobilizirancem v nemško vojsko, ki se po koncu vojne ni vrnil v Slovenijo. Kmalu sta dobila sina Filipa in se leta 1951 izselila v Avstralijo. Oče je živel pri Zdravkotu in njegovi družini ter po svojih močeh pomagal pri čevljarstvu. Ni se mu izpolnila želja, da bi še enkrat videl Škofjo Loko, ampak je leta 1967 umrl v Avstriji. Ohranjeno je pismo, ki ga je leta 1963 kot nekakšno oporoko pisal hčerki Pavli: »Ostanite trdni katoličani in ne dajte se preslepiti zmoti, ki ste jo dovolj spoznali in okusili. Jaz sem jo začel spoznavati že leta 1917 in sem ji bil takoj nasproten, sem jih pa kljub temu branil pred Nemci … Po tistem groznem poboju pri Bičku in Čiku smo ubranili Nemcem, da niso pred vsako hišo pobili po 100 ljudi, kot so hoteli gestapovci, kajti nihče naših ne bi zato oživel. Pobijalcem ne želim hudega, pač pa to, da bi pred smrtjo spoznali, kakšno[Stran 026] krivico so napravili nedolžnim žrtvam.«

Pravijo, da je bil Jakob Pušar mlajši zelo pogumen vojak. Že na ruski fronti se je izkazal, ko je iz hudega ognja izvlekel ranjenega tovariša in mu rešil življenje. Ko je 28. maja 1945 prišel z drugimi na loški grad, mu je morda pogum pomagal, da se ni bal udarcev in zaničevanja, da ga ni bilo groza pred smrtjo. V viharni noči pred praznikom Rešnjega Telesa so ga s 47 sotrpini odpeljali v Lovrenško grapo; tam, nedaleč od rojstne hiše na robu gozda sta se končala njegova hrabrost in njegovo trpljenje. Vencelj Dolenc, ki je s tiste poti na morišče pobegnil, je povedal, da je v skupini oseminštiridesetih zagotovo bil tudi Jakob Pušar. Ko so pred skoraj dvajsetimi leti tudi na Gorenjskem zavele pomladne sapice, je njegova sestra zaprosila na občini za dovoljenje, da so na grobišču lahko postavili križ.

Pavel Lavtar je bil tedaj, ko so mu vosovci pri Čiku ustrelili očeta, star pet let. Lavtarjevi, po domače Brojanovi, so imeli skromen dom v dolini pod cerkvijo sv. Barbare. Imeli so dve kravici in konja, s katerim je oče opravljal razne prevoze, pozimi pa kmetom vozil hlode na žago v Loko. Tudi partizani so ga prišli iskat za kak prevoz. Tedaj je bila mati zaskrbljena, dokler se ni vrnil. Bilo je nevarno zaradi Nemcev in poleg tega so partizani vedeli, da oče ni njihov. Božnarjevi, po domače Koparjevi, kjer je bil doma vosovec Janko, so bili njihovi sosedje. Pavel se spominja, kako je mati nekega dne očetu pripravljala nahrbtnik, da je šel v Škofjo Loko. Bilo je nenavadno, ko tudi zvečer ni prišel domov. Potem so šli na pogreb; bilo je veliko ljudi in mama je jokala. Doma je bilo prazno, ko ni bilo očeta. Dva meseca po očetovi smrti je Pavle dobil sestrico, ki je bila četrti otrok v Brojanovi družini. Na vrata je trkalo pomanjkanje, kajti ni bilo očeta, da bi kaj zaslužil. Po koncu vojne so bili sosedje veseli in ponosni na svojo zmago, Brojanovi pa v stiski in čisto sami. Poleg vsega drugega jih je prizadela še zaplemba premoženja, ki so jo izvedli leta 1946, češ da je oče sodeloval z okupatorjem. Zaradi toliko hudega, je mati Marija zbolela in junija 1951 umrla. Tako so ostali otroci brez obeh staršev. Od sosedov in vrstnikov je deček le redko slišal svoje ime, pač pa razne zaničevalne vzdevke, zato ga je bilo na dolgi poti v šolo ob potoku Hrastnica – skoraj 7 kilometrov v eno smer – večkrat strah. Njegovo otroštvo je usahnilo, ko se je komaj začelo. Več let kasneje mu je nekdo povedal, da je oče tisti večer svojega morilca prijazno ogovoril. Morda ni pomislil, s kakšnimi nameni prihaja, ali pa je upal, da ga bo z lepo besedo od njih odvrnil, toda mladi vosovec, ki so ga njegovi »učitelji« oropali mladosti in naredili za ubogljivo orodje Partije, se za lepo besedo ni zmenil, ni bil dovzeten zanjo.

Ljudski glas, ki se navadno ne moti, pripoveduje, da so imeli marca 1944 v Škofji Loki načrt odstraniti še več »organizatorjev domobranstva«. Zanimivo bi bilo videti, kaj o tem piše ali je morda pisalo v vosovskih in partijskih arhivih. 14. marca 1944 zvečer so bili še pri marsikateri hiši hribovski begunci in pa taki, ki so prišli v »varno mesto« samo prenočit. Zakaj so potemtakem za poseg izbrali ravno Bičkovo in Čikovo hišo? S katerekoli strani že pogledamo deseterico, ki so ji tam na krut način vzeli življenja, ne dobimo odgovora na to vprašanje. Tudi če pogledamo njihovo premoženjsko in socialno strukturo, naša jasnost ni nič večja: Brojanovi blizu praga revščine, kot bi rekli danes, Pustovrhovi pa malo nad njim. Kaj pa Bičkovi in Burjevčevi? Oba očeta sta bila čevljarja, že v letih, in pri Burjevcu je bilo kar 12 otrok. Politični nasprotniki? Torej je Partija izrabila odpor proti okupatorju za odstranitev političnih nasprotnikov. Pa otroci in ženske? Mar ne poznamo pravila, da je treba odstraniti celo družino, če je v njej znan en nasprotnik! V tisočletni dobi svoje zgodovine Škofja Loka podobnih dni, kot sta bila 9. februar in 14. marec 1944, ni doživela, vendar pa je bilo to le napoved velikega finala, ki je sledil po 28. maju 1945 in čigar sledi so odstranjevali nemški vojni ujetniki v poznem poletju 1945, ko so »urejali« grajsko dvorišče in bližnjo okolico grajskega obzidja.

Ko se bo letos po Mestnem trgu, Kopališki ulici in Spodnjem trgu tisočletnega mesta pomikal pasijonski sprevod, se bomo vsaj nekateri spomnili tudi dogodkov, ki so se tu dogodili pred 65 oziroma 64 leti – s prošnjo, naj se tudi nad nje razlije svetloba velikonočnega jutra.

3.1.1. O spominu

Nedavno tega mi je sošolec iz osnovne šole, kasneje univerzitetni profesor, poočital, kaj da se toliko spominjam preteklosti, in mi v osvetlitev moje napake navedel pogovor dveh dahavcev. Eden je govoril o trpljenju, ki ga je tam preživel, drug mu je pa rekel: »Jaz sem bil dve leti v Dachauu, ti se ga pa še sedaj nisi rešil.« Nad tem se vsekakor kaže zamisliti.

Vemo, da smo ljudje različni, vemo tudi, da je bil Dachau za različne ljudi različno huda izkušnja, nekaj malega nam je o tem v Zavezi povedal Nace Ahlin, tudi v spominih (Nace Ahlin, Med svojimi in tujci, Zaveza, št. 11). Vemo pa, da je grozotnost dogajanja v nekaterih taboriščih bila neupovedljivo velika in zanjo ni mogoče najti pravih besed, kot nam na primer razkriva zdaj aktualna knjiga Borisa Pahorja Nekropola. Ob obisku taborišča mu v nezadržnem toku prihajajo pred notranje oči dogodki in množica živih in mrtvih okostnjakov, med katerimi imajo nekateri ime in se posebej ustavi ob njih. Kljub takratni zavrženosti je njihovo trpljenje s spominjanjem, s to pripovedjo ostalo živo, sporočeno, povzdignjeno, posvečeno in ljudje se mu lahko poklonijo, naredi jih boljše, sočutne, doživijo katarzo ali pa tudi gredo hladno mimo, kakršni pač so. Če bi zmagal nacizem z vso svojo izključujočo ideologijo, bogvedi kako bi bilo: ali bi zločine tajili ali zviška upravičevali ali pa se z njimi celo hvalili, ker so tako uničili »nevredne elemente« – kakor bi najbolje kazalo. Najbrž ne bi pomislili, da so to bili ljudje, ki so imeli svoje človeško dostojanstvo, svojo domovino, oni pa so jim vse to vzeli, jih šteli za manj vredne in jih zločinsko morili. Tako čudno je namreč umerjen svet, tako hitro se privadi tudi zavrženim merilom in dejanjem, če opusti norme, ki so ga naredile kulturnega, in zapade svojim gonom. To smo pri nas že doživeli in še doživljamo. Da je težko prestopiti svoj prag razmišljanja, me potrjuje tudi Stojan Cirk v knjigi Dežela brez pravic (2008). Čeprav bridko izkuša samovoljnost, izključevalnost in zločinskost povojnega komunističnega sistema, mirno, brez razmisleka sprejme razlago o domobrancih kot kvizlingih in izdajalcih. Niti pomisli ne: kaj pa če ni vse čisto tako, kot pravijo, saj imam jaz s to oblastjo, ki so jo vzpostavili partizani oziroma partija, zelo zelo bridke izkušnje. Vsaj tako samospraševanje bi pričakovali, pa nič.

Mnoga zdajšnja odkritja zločinskih pomorov me sili, da ne zakopljem spominov, ne svojih in ne drugih, če mi jih zaupajo. Kakor se bodo stvari že razvijale, naj ostane zapisano, kar smo doživljali. Morda se ob tem vendar kdaj kdo ustavi in kaj pomisli, morda? Morda bomo zanj le kvizlingi in izdajalci, morda pa ljudje, ki so bili napadeni z dveh strani, ki so hoteli preživeti, še bolj pa ohraniti svoje vrednote, svoje norme, seveda če bodo globalizirani ljudje sploh še sposobni kaj takega dojeti.

To pot bom postavila na svetlo spomin na svojega očeta Alojzija Kozlevčarja in njegove brate Franceta, Jožeta in Antona ter vzporedno dogajanje za osvetlitev. Težko mi je govoriti o njih, ker jih s tem jemljem iz varnega zavetja svojega srca in jih izpostavljam javnosti, vendar naj bo zapisan tudi ta spomin, kakor bo že sprejet. Vem, da so nekateri trpeli še bolj na eni ali drugi strani takratne delitve, vendar je o kmečkih ljudeh razmeroma malo zapisanega in se mi zdi prav, da o njih kaj povem. Seveda je jasno, da delitev ni nastala kar naenkrat in da je imela korenine v predvojnem stanju in delovanju komunistov pri nas in v svetu. Za spoznavanje silovitosti in vsesplošne razpredenosti, zvitosti in večobraznosti tega delovanja je dobro prebrati Dvojno življenje Stephena Kocha (1995); zbornik Kriza revije »Dom in svet« leta 1937, ZRC 2001, ki ga je uredil Marjan Dolgan; Spomine Ladislava Bevca (2006) in še marsikaj drugega. Tedanji kmečki človek seveda ni mogel vedeti kaj več o tem, kot je bilo napisano v časopisih, če je bil nanje naročen, ali povedano v društvih, v katera je bil vključen. Moralne norme sta mu posredovala verski pouk in družinska vzgoja. V določenih okoliščinah se je, kolikor je mogel, odločal glede na svoje norme in dogajanje, kakor ga je mogel presoditi, in svojo samostojnost je navadno drago plačal.

3.1.2. Predvojno življenje naše družine

Domači kraj mojega očeta in stricev je Gorenje Brezovo. To je majhna vas, ki leži severozahodno od Višnje Gore na pobočju Kuclja. Enajst hiš je bilo pred vojno, enajst jih je še[Stran 028] sedaj, saj ni dosti prostora, ki bi bil primeren za poljedelstvo. Zdaj so vse hiše nove razen naše in pri vseh hišah hodijo v službo, kar zaradi asfaltirane ceste in avtomobilov ni težko; prve čase po vojni pa je bila pot do službe zaradi oddaljenosti od prometnih sredstev zelo naporna. Pred vojno in prvo leto vojne je hodil v službo na železnico le en vaščan, pa še ta se je ob prvi priložnosti preselil v Ljubljano. Pred vojno so morali poleg kmetijstva za preživetje opravljati še druge dejavnosti. Tako sta bila v vasi dva zidarja, kolar, kovač, krovec, čevljar, vrvar, doma so si izdelovali kmečko orodje in posodje. Štiri gospodinjstva niso imela zadostne vprežne živine in so si jo morala za težja opravila sposojati. Vsaka kolikor toliko primerna zaplata zemlje je bila lepo obdelana, vendar se v vasi ni pridelalo dovolj žita za kruh. Dokupovali so zlasti koruzo, ki včasih ni tako uspevala kot zdaj. Morali so res pridno delati in skromno živeti, da so shajali. Pred prvo svetovno vojno in tik po njej so mladi odhajali v Ameriko, in sicer so šli tja od petih hiš. Tudi dva gospodarja sta bila tam, da sta lahko izplačala svoje brate oziroma sestre. Pri petih hišah so bili moški gospodarji priženjeni. V prvi svetovni vojni sta padla dva vaščana: Kastelic Janez (št. 8) in Nograšek Jožef (št. 4), ki je bil gospodar. Njuni imeni sta napisani na spominski plošči na farni cerkvi.

Moj oče, Alojzij Kozlevčar, je domačijo prevzel 1923. leta po svojem očetu Janezu. Janeza je posvojil njegov stric Jožef Kozlevčar, ki je domačijo kupil na licitaciji 1823, bil pa je brez otrok. Oče Janez se je dvakrat poročil. V prvem zakonu je imel tri hčere in sina Janeza, ki je šel v Ameriko, v drugem pa štiri sinove in eno hčer. Druga žena, Francka Ziherl, je bila po hišnem izročilu zelo delavna, gospodarna, znala je brati, pisati in katekizem na pamet. Bila je čuteča žena, saj je dojila dojenčico iz vasi, ki ji je umrla mati. Ta dojenčica pa je še v pozni starosti zvesto pisala očetu Alojzu za praznike. Mama Francka je ob koncu prve svetovne vojne zbolela za špansko gripo. Bolezen jo je oslabila, tako da je dobila tuberkulozo in kmalu umrla.

Hiša je ostala brez gospodinje, saj je bila doma od sester le še Katarina, ki pa gospodinjstva ni zmogla. Tako je domačijo soglasno prevzel najstarejši – Alojz, takrat star 23 let. Imel je največ izkušenj, saj je moral s sedemnajstimi leti na soško fronto in odslužil je vojaški rok na Kosovu, kjer so delovali še arnavtski uporniki (komiti), o čemer je dosti pripovedoval, pa nismo imeli pravega posluha za njegove zgodbe. Posebno je poudarjal zadovoljstvo, da mu ni bilo treba sodelovati pri prodoru pri Kobaridu in moriji v neki šiptarski vasi zaradi delovanja komitov. Prvič ga je rešila materina [Stran 029]bolezen, zaradi nje so mu dali dopust, drugič pa so ga poslali z oslom po neki tovor. Ker je njegov oče bil že v letih, je moral prevzemati tudi gospodarska opravila. Naslednje leto se je poročil z Ano Omahen iz Dednega Dola. Poleg njiju so bili doma še oče, trije mlajši bratje in sestra Katarina. Živeli so zelo složno in nekatere je kar malo jezilo, da se niso nič prepirali. Najprej je umrl oče Janez, potem se je poročil brat Anton, druga dva brata in sestra pa so ostali pri hiši do konca. Vsi trije bratje so bili radi skupaj in razpravljali o tem, kar so slišali ali brali v Domoljubu ali Slovenskem domu. Mama jim je rekla triperesna deteljica. Bili so v veliko pomoč očetu, prijazni in potrpežljivi do nas otrok; prav zaradi njih je bilo naše otroštvo mnogo lepše, bolj zavarovano. Ni nas bilo strah beračev, ki so po navadi zmeraj ostajali čez noč pri nas, saj je bila naša hiša zadnja v vasi, in niso imeli kam naprej. Imeli smo posebno odejo zanje, poleti so spali na senu in so jim naročali, naj pazijo, da ne povzročijo požara, pozimi pa pri peči na klopi ali pa v hlevu. Mnoge so poznali in so prinesli razne novice. Včasih je prišel tudi kak brezposeln mlad človek in oče je rekel: »Vidiš, kakšni reveži so, ko nimajo dela. Služba je dobra, dokler jo imaš, ko jo izgubiš, si pa revež.«

Zgodilo se je, da je očetov brat v Ameriki umrl brez družine. Vsi bratje in sestre so po njem nepričakovano kar nekaj podedovali, ljudje pa so to sprejeli različno, kot je navada med ljudmi. Oče in mati sta bila dobra gospodarja: izplačala sta dote, nekaj pozidala in dokupila nekaj sveta. Oče je bil po duši kmet in je bil vesel sadov pridnega dela. Mnogo je takih stavkov, ki jih je pogosto izrekel, npr.: Poglej, kakšno nebo, kot bi ga umil, danes bo dobro sušilo; Poglej, kakšna zemlja, da bi jo lahko kar jedel; Poglej, kakšna pšenica, kot bi jo uglihal; Poglej, kakšna ajda, kot bi en dan zrasla itd. Zelo rad je imel živino in živina njega. Če je spregovoril v bližini hleva, so se voli oglasili. Navadno je imel dva para volov. Še v pozni starosti so njegovi sivci ubogljivo hodili za njim in se mu dali napregati. Če jih je pognal, so res dali vse od sebe. Kadar smo šli kupovat nove mlade vole, ni mogel skriti zadovoljstva, če je našel prave, in večkrat jih je tudi preplačal, kar seveda ni bilo najbolj pametno. Takrat je zmerom rekel: »Ali ne vidiš, kakšen je čez križ, na tako kost se obesi meso, vol mora imeti stegna, ne pa platnice, da ga dobro prodaš.« Oče je tudi urejal vse, kar je bilo potrebno z uradi, zdravnikom in šolo. Bil je veren človek, ne samo na zunaj. Doma je zmeraj molil naprej in tudi blagoslavljal o praznikih. Ko smo prišli z obhoda, je v hiši rekel: »Bog in ta sveti križ božji« in prostor ter ljudi v njem blagoslovil z blagoslovljeno vodo. Vedno je obredno svečano razrezal velikonočni žegen in poprtnik o Sv. treh kraljih. Rad se je pogovarjal o gospodarskih stvareh in o politiki, nikoli pa ni govoril neslanosti, to mu je bilo popolnoma tuje. Volil je Koroščevo stranko in bil zelo slovensko orientiran. »Pod Srbi ni nobenega reda,« je včasih rekel. O sodniku Jožetu Rusu je rekel: »Kmetov ni maral, samo za norca jih je imel; je bil pa že Zalokar čisto nekaj drugega.« Počasi smo prihajali otroci, sama dekleta, do vojne šest, med vojno pa še zadnja. Gotovo očetu ni bilo vseeno, ker ni imel moškega potomca, vendar je bil do nas skrben in prisrčen. Zaradi stricev se ni čutilo pomanjkanje moških.

V to življenje je udarila vojna. Sprva smo njeno bližino zaznali s pogostnimi orožnimi vajami, na katere so morali hoditi naši moški. Potem je prišla splošna mobilizacija in nemški in italijanski napad ter naš poraz. Naši moški so vsi prišli domov. Pri nas so se ustavljali vojaki, ki so se vračali bolj na skrivaj in prosili za civilno obleko, Bali so se Nemcev in Italijanov pa tudi jugoslovanske vojske, ne vem čisto zakaj, čeprav so moški šušljali o tem. Seveda primernih oblačil nismo imeli dovolj, pa če bi še tako radi ustregli.

3.1.3. Okupacija in začetek terorja

Potem je prišla okupacija. Meja med zasedbenima conama je tekla po vrhu Kuclja tako, da je bil sprva Leskovec še na nemški strani, vendar so kasneje dosegli, da je prišel v italijansko cono, saj je spadal v višenjsko faro. Nemci so namreč takoj pokazali roge in začeli preseljevati ljudi ob meji. V našo vas so Italijani potegnili telefonski kabel in pri Jurjevih sta se nastanila dva italijanska vojaka. Pred vhodom v Leskovec iz smeri Višnja Gora so postavili barako in nekakšno zaporo. Nekaj italijanskih vojakov je bilo tudi na Vrhu nad Višnjo Goro. Meja ni bila preveč zastražena in v nemško zasedbeno cono se je sprva dalo priti, čeprav bolj na skrivaj. Tako je šel moj oče na pogreb svoje sestre v Štango. Nemški graničarji so prihajali do najvišje domačije v naši vasi, do Koritarjevih, in kupovali jajca, si dali kaj popraviti pri čevljih, ker je bil oče čevljar, ali pa prosili, da so jim kaj zašili. Pod zimo pa so se razmere spremenile. Italijanske posadke so se umaknile v Višnjo Goro, Nemci pa so začeli utrjevati mejno črto z žičnato ograjo in minami. Tako so znali na skrivaj hoditi čez mejo le redki izvedenci iz Troščin, ki so zlasti v času, ko smo bili napol ali popolnoma osvobojeno ozemlje, »prišvercali« malo soli, sladkorja[Stran 030] ali kak košček mila in vžigalice, kar smo po skrivnih potih nosili od njih. Nekoga s Kalc je ubila mina, res je bilo nevarno. Po utrditvi mejne črte so nemški graničarji ostali na njihovi strani, italijanskih posadk ni bilo več, patruljirali iz Višnje Gore pa tudi niso. Tako je nastal prazen prostor za delovanje partizanov. V hišo so prihajali tuji moški, ki so prosili za kakšno jed, včasih tudi malo poležali na klopi pri peči in povpraševali za pot. O tem se ni govorilo in zlasti nam, otrokom, so zabičevali, da nič ne vemo, če bi nas kdo kaj vprašal. Čutili smo, da je nevarno. Hodili smo normalno v šolo v Višnjo Goro, vse do italijanske kapitulacije, in tudi birmo smo imeli poleti1943, k maši pa smo hodili kar v Leskovec, kamor je z nemške strani pribežal duhovnik Jakob Žust.

Pozimi in spomladi 1941/42 se je partizansko gibanje že zelo razmahnilo. Bazo so imeli v gozdu Pugled pri Podlipoglavu, kjer so urili svoje kadre. OF je imela že dobro organizacijo. Gorenje Brezovo je spadalo pod grosupeljsko okrožje in rajonski odbor Polica, obstajali pa so tudi terenski odbori. Po navedbi Milene Vrenčur in Ivana Križnarja v knjigi V navzkrižnem ognju 1997 naj bi našo vas zastopala Župančič Janez in Novakov sin. O tem piše tudi Stane Valentinčič v Zborniku občine Grosuplje IV v članku Rajon Šmarje in rajon Polica. Tedaj so že začeli z močno politično propagando po vaseh, ki sta jo opravljala na poliškem rajonu Lado Potokar in Stojan Šuligoj (Jope), pri priganjanju ljudi na te sestanke pa je pomagal Jože Smrekar in še kdo. Moški so zamerili, da jim grozijo s pištolami in »matildo«, če ne bodo izpolnjevali zahtev. Neoboroženi so morali hoditi v predhodnice in sodelovati pri raznih akcijah. Takrat se je že vedelo, da gre za komunistični projekt. Znane so bile že prve likvidacije, ki so ljudi zelo odbile. Neki mož s Spodnjega Brezovega mi je rekel, da mu je oče rekel, da ga rajši vidi mrtvega, kot pa da bi bil pri partizanih, ker pobijajo duhovnike. Govorili so tudi, da ljudi mučijo, zlasti ko so spomladi maja 1942 v Bliski vasi pri Polici zasliševali, mučili, pobili in v Kočmarjevem gozdu zakopali Ivana Pavčiča in Franceta Jakoša iz Bizovika ter očeta Franceta in sina Francija Jakoša ter Milka Cankarja iz Dobrunj. (Prim. poleg drugega France Ložar – Ivanka Kozlevčar, Spominski utrinki iz medvojnega Bizovika, Zaveza, št. 66)

3.1.4. V italijanskem zaporu

Naši moški pri takem projektu in z ljudmi, ki so ga vodili, niso imeli volje sodelovati, zato so postali moteči. Če bi očeta ubili, bi bila re[Stran 031]akcija ljudi negativna, saj mu ni bilo mogoče naprtiti nikakršnega sodelovanja z Italijani, kvečjemu odpor, tudi se ni nič takega zgodilo, da bi ga obsodili izdajstva. Zgodilo se je nekaj drugega. Aretirali so ga Italijani. V tem času je bilo namreč več partizanskih akcij, na katere Italijani v Višnji Gori niso reagirali, morda so bili simpatizerji komunistov ali pa je obstajal kak tih dogovor. Dne 23. 3. 1942 pa je prišlo do spopada med italijansko enoto tako imenovanih črnih srajc in 2. partizanskim bataljonom v bližini Podlipoglava, v katerem je padlo 8 italijanskih vojakov. To je bilo pa že tako dejanje, da ga ni bilo mogoče kar potlačiti. Dne 28. 3. 1942, na cvetno soboto, je šel oče Alojz z volmi v Žalno po remeljne – late, 21. marca je namreč peljal tja smreko na žago. Ko se je vračal skozi Višnjo Goro domov, so ga na prvem velikem ovinku (Korletovem) v Farovškem hribu zaustavili Italijani in ga aretirali. Živino in voz je moral pustiti, njega pa so vsega krvavega od pretepanja peljali v Sodnijo, nekdanji Auerspergov grad, v zapor. En vol je s tovorom še zvečer prišel domov, drugega so pa privezali k drevesu, menda so mislili, da ga bo mesar v Višnji Gori pripravljen ubiti, pa ni bilo tako, zato so ga spustili ali pa se je odtrgal in drugo jutro je sam prišel domov. Očeta niso dovolili obiskati in so ga hitro poslali v Ljubljano. Karabinjerjevo poročilo, ki je bilo hkrati obtožnica, se v slovenskem prevodu glasi (Original se nam je izgubil.):

Dne 29. marca 1942 smo mi, podpisani Capo Manipolo Nemoli Caetano, aretirali Kozlevčar Alojza, ker je osumljen sodelovanja in udeležbe v oboroženih tolpah. Že več časa vzbuja obnašanje Kozlevčarja sum, sami prebivalci dotičnega območja pa se bojijo maščevanja oboroženih čet in to prav zaradi Kozlevčarjevega vedenja. Od informatorja smo zvedeli, da se je aretiranec z neko bando 23. marca udeležil borb, ki so bile na Lipoglavu in v Podlipoglavu in mu je uspelo zbežati, ko so naše čete razčiščevale območje in so ga zasledovali trije grenadirji. Razen tega se je bahal, da je zbežal, ker ima še zdrave noge in dobro pozna terensko območje. Ko je aretiranec prišel do podrobnosti, je začel pripovedovati, da je še dobro prišel skoz samo s prasko na nosu, ki mu jo je napravila neka veja, ko je pasiral gozd. Ko se ga je vprašalo, kako si je prizadel to rano, je trdil, da je delal pred osmimi dnevi v gozdu in da mu je padla pri tej priliki veja na nos. Kozlevčar je osumljen, da je pripadal oboroženi tolpi in je sokriv pri umoru sedmih črnih srajc, dokazano je nasprotovanje italijanskim četam in širjenje revolucionarne propagande.

Taka obtožnica je bila v tistem času res smrtno nevarna, saj so že streljali talce. Jetnike so budili zgodaj zjutraj in nekega jutra so zbudili tudi njega. Vedel je, kaj to pomeni, in z veliko muko se je oblačil. Nato so ga vprašali za ime, pa ni bil pravi. Vedel pa je, kaj talci doživljajo, ko morajo nastopiti zadnjo pot. Obtožnico je dobil v roke 20. maja, razprava pa je bila 26. maja. Da je sploh prišlo do razprave, se je morala mama zelo potruditi in najeti odvetnika Vovka. S tem se je rešil možnosti, da ga ustrelijo kot talca. Svoji svakinji Minki, ki je bila v Ljubljani, je poslal sporočilo:

Sporočam Ti, da bom imel 26. t. m. razpravo. Gre za življenje in smrt. Prosim te, da greš k advokatu Vovku (Tavčarjeva 1), da me priporočiš, da bo ja zasigural priče, da pridejo zagotovo. Skomandiraj mi tudi obleko za razpravo in 200 Lit. To naj izroči pazniku. Prosim Te, če moreš Ti sama iti povedat domov, da bodo preskrbeli vse priče, katere so navedene, da me rešijo in dokažejo, da res nisem nič kriv. Naj gospod župnik pokliče te priče, da se pomenijo, da bodo vedele, za kaj gre. Dolžijo me, da sem bil 23. marca na Lipoglavu, da sem vodil tolpo, da sem bil tam ranjen. Vi vsi veste, da to ni nič res, kar me dolžijo. Da boste vedeli še bolj natančno, pa to prečitajte: 21. 3. sem smreko vozil na žago, to je bilo na soboto in takrat sem se pobil; 22. 3. sem bil pri maši (nedelja)[Stran 032] in je tudi lahko znano, da ste me videli, da sem bil pobit; 23. 3. sem bil doma in opravljal razna dela; 24. 3. sem vola gnal na Prevod; 25. 3. sem bil pri maši (Marijin praznik); 26. 3. smo sejali; 27. 3. sem bil pri maši (cvetni petek) pa listje smo grabili; 28. 3. so me aretirali, ko sem remeljne peljal domov …Za priče navaja soseda Ceglarja Antona, Miha Omahna, trgovca iz Višnje Gore, Suharebrnikovega očeta iz Dednega Dola, gospoda župnika Vidmarja in tudi vojaškega zdravnika.

O sami razpravi ni ohranjenega gradiva, verjetno je bil oproščen, a ne izpuščen. Ohranjena so tri odvetnikova pisma, v katerih izstavlja račun in pravi, da se obrača na kvesturo (policijo). V pismu 12. 6. sta zanimiva stavka: Pomirim Vas pa s tem, da se stalno zanimam za usodo Vašega moža, stalno povprašujem in prosim, naj se prošnji ugodi. Od vseh, kar sem jih imel, je vendar slučaj Vašega moža najbolj vreden upoštevanja in sem res uverjen, da ga bodo morali pač prej ali slej izpustiti.

Zanimivo je še zadnje ohranjeno odvetnikovo pismo z dne 6. julija, ki nekoliko nakazuje ozadje vse zadeve: Te dni sem ponovno interveniral pri upravi policije radi Vašega moža. Najprej nismo mogli dobiti aktov, vendar je ugotovljeno, da je Vaš mož sedaj v odvisnosti kvesture. Mislim, da se na uradu sedaj za stvar resnično zanimajo, ter upam, da bo v kratkem izpuščen. Z gospodom Omahnom sva ponovno govorila, da bosta prišla on in g. župan k meni, da gremo vsi trije intervenirat h gospodu visokemu komisarju. Škoda, da se to do danes ni izvršilo. Pa Vi poprosite ta dva gospoda, da prideta čim prej, to bo gotovo pomagalo do prejšnje izpustitve. Na vsak način pa meni, da zapor ne bo več dolgo trajal. Prosim Vas, ker gre za neko drugo stvar, ki se tudi tiče Vašega moža in je važna, da pridete čim prej k meni in prinesete s sabo nekaj denarja. Če Vi ne morete sem, pa pošljite kako zaupno osebo.

Kaj je mislil s to drugo stvarjo, ne vem, dejstvo pa je, da so hoteli dobiti čim več denarja, češ da morajo podkupiti tega ali onega in da so naši morali črtati posojilo, ki so ga dali trgovcu Omahnu, ko je bankrotiral, s tem naj bi poravnali stroške, ki da jih je imel, ko se je zavzemal za očeta. Izmišljena obtožnica, neki informator, čudna aretacija, saj Italijani sami niso mogli vedeti, kdo je, ne da bi jim kdo povedal, ko ga je videl peljati skozi Višnjo Goro, in vsi zapleti okoli izpustitve kažejo, da je bila zadeva bolj ali manj inscenirana. Za njo so stali ljudje, ki so se ga hoteli na ta način iznebiti. Očitki glede vedenja se morda nanašajo na to, da ni pozdravljal italijanske zastave, res pa je tudi to, da je lahko pred kom kaj neprevidnega izjavil proti Italijanom, sodelovanje pri napadu pri Podlipoglavu pa je bilo popolnoma izmišljeno.

Oče je mislil, da bi ga lahko poslali v internacijo in v cenzuriranem pismu 22. 6. piše, da naj mu pošljejo suhe hruške, prepečenec, sladkor in slanino, če jo bo rabil. Pozdrave župniku, kaplanu, organistu in Mehoretu je dopisal tudi nekdanji višenjski kaplan Skobe, ki je bil očitno z očetom skupaj zaprt.

V tem času so se razmere hitro spreminjale in je bilo že težko priti v Ljubljano. Potrebno je bilo dovoljenje. Zaradi partizanskih akcij je bilo 13. 3. požgano Spodnje Brezovo, 18. 6. Pristava in čez teden dni koča na Polževem (Ivanka Kozlevčar, O medvojnih požigih in uničenjih v višenjski fari, Zaveza 46). Italijani so začeli ofenzivo in življenje se je ustavilo. Zato ni prav nič čudno, da mama ni mogla obiskat očeta za god (21. junij), kar v pismu oče obžaluje, in da je bilo težko zagotoviti priče. Moški so se večinoma skrivali tako zaradi Italijanov kakor zaradi partizanov in očetova brata mami nista mogla dosti pomagati. Na neki način je bil oče še najbolj varno spravljen v zaporu. Bil je čas največjega dela, pa so se večinoma mučile same ženske in mama je bila zraven še noseča. Očeta so izpustili šele v začetku oktobra, ko so se razmere malo[Stran 033] umirile in so Italijani nehali divjati. Tedaj so na Polici ustanovili vaške straže in tja sta šla stric France in tudi oče čez zimo, ker se doma ni čutil varnega. Jože je zaradi bolezni ostal doma, vendar se je po potrebi skrival.

Januarja 1943 je v vasi prišlo do spopada med partizanskimi brigadami in patruljami vaških stražarjev in dve hiši sta bili požgani (Ivanka Kozlevčar, Spopad na Gorenjem Brezovem 16. januarja 1943, Zaveza, št. 36). Gorenje Brezovo in sosednje vasi so tudi izropali. Pri nas so vzeli par volov, krompir, koline, moške obleke, pri drugih gospodinjstvih pa tudi kaj. Pustili so nekakšno potrdilo, ki ne navaja vseh stvari. Tri dni, ko so se brigade mudile v naših vaseh, so pojedle 8 volov. Iz tega se vidi, kakšno breme so bile partizanske brigade za prebivalstvo in kako hitro so bile izpraznjene zaloge.Ljudje tega niso mogli biti veseli. Če ne bi bilo vaških straž, bi se nad nami znesli še Italijani, ki so prihrumeli po odhodu brigad.

3.1.5. Po italijanski kapitulaciji

Do italijanske kapitulacije je bilo nekakšno ravnotežje. Podnevi so hodile patrulje vaških stražarjev, ponoči pa partizanske, vendar bolj neopazno. Gospodarji so podnevi delali doma, ponoči pa spali kje na skrivnem. Italijansko kapitulacijo so naši moški preživeli srečno. Oče in stric Jože sta bila doma, stric France pa se je rešil z boštanjskega gradu in tudi prišel domov. Do nemške ofenzive o vseh svetih 1943 so se skrivali doma, potem pa so odšli v Ljubljano. Oče je stanoval pri znancih, France in Jože pa sta šla k domobrancem. V Ljubljano se je umaknil tudi njihov brat Anton iz Pokojnice, ki mu je doma umrla žena in je s težkim srcem pustil enajstletnega sina samega. Delal je v delavnicah v Šentvidu, ker je znal delati z lesom.

Pozimi 1943/44 smo bili prepuščeni partizanom do junija 1944, ko so prišli v Višnjo Goro domobranci. Primanjkovalo je vsega, treba je bilo priti do kakšnega kilograma soli, sladkorja, do kvasa, vžigalic. Otroci smo oblačila prerasli ali raztrgali, hudo je bilo za čevlje. Veliko so predli predivo in volno. Iz grobega platna so delali vrhnja in spodnja oblačila, ki so zelo žulila. Doma so kuhali milo, ki je razjedalo roke, in iz prosene moke in mošta delali droži. Ženske so skrivaj hodile čez gmajno proti Ljubljani, tudi iz spodnje Dolenjske, in nosile težke nahrbtnike kakih živil, da bi jih zamenjale. Če so jih dobili partizani, so jim v najboljšem primeru vse pobrali ali pa jih kam odpeljali na zasliševanje. Enako nevarno je bilo nesti v mlin, zlasti pa zmleto domov, ker so ti kar hitro zaplenili. Prihajali so tudi rekvirirat, kot se je reklo. To je izgledalo takole. Ponoči so potrkali na vežna vrata, mama je morala odpreti ali so pa vdrli. Tako ponočno rekviriranje v velikem obsegu smo doživeli spomladi 1944 dvakrat; 12. 4. in 16. 4. Obakrat so pustili potrdilo z navedbo količine, čeprav niso nikoli tehtali in tudi napisali niso vsega. Sestra je morala napreči lojtrski voz, nanj so nanesli vreče žita iz kašče, koline itd. Nekoč so pobrali tudi tetine rjuhe in jih zmetali na kup sredi hiše. To se mi je zdelo nemogoče, ker mama ni pustila, da bi brskali po tetinih stvareh. Ko ni bilo nobenega v hiši, sem jih vzela in skrila. Ko se je glavni vrnil, je začel kričati, kje so rjuhe, in začel sumničiti tudi nekatere partizane. Mene je zaskrbelo, da bi jim kaj hudega naredil, zato sem šla po rjuhe in jih vrgla na kup. Sestra je morala peljati na Muljavo, potem je šla lahko domov. Zanimivo je, da so peljali kar po peš poti čez Farovški hrib, ker je bila cesta prekopana, kar bi se danes zdelo nemogoče. Obakrat so vzeli tudi po eno žival: enkrat vola, drugič junca.

Po prihodu domobrancev v Višnjo Goro junija 1944 se je življenje na našem hribu umirilo,[Stran 034] čeprav so še prihajale partizanske patrulje in so še lovili ženske, ki so z nahrbtniki hodile peš v Ljubljano in iz Ljubljane. Prihajalo je tudi do spopadov, vendar na Polževski planoti ali pa nižje na Dolenjskem. Moški še zmeraj niso spali doma.

Januarja 1945 je padel prvi domobranec iz naše vasi, Nograšek Jože. V spopadu je hotel rešiti ranjenega tovariša, pa je še njega zadelo. Dva njegova brata sta bila v nemškem ujetništvu, imel pa je še mlajšega brata, ki je bil le krajši čas pri domobrancih in se je po odhodu domobrancev precej časa skrival. V vasi je bilo do tega leta šest domobrancev: moja strica France in Jože, Nograšek Jože, Štibernik Franc in iz Mleščevega, ki tudi spada pod našo vas, Škufca Alojz in Štimec Feliks. V tem času pa so začeli mobilizirati tudi mladoletne. Ti so bili Škrjanc Ivan, Kastelic Alojz in Štibernik Anton.

3.1.6. V »svobodi«

V začetku maja 1945 so domobranci odšli iz Višnje Gore in z njimi tudi nekaj civilistov. Pripovedovali so, da se je stric Jože, ki je bil na Grosupljem pri oklopnem vlaku, prišel domov poslovit in je posebej naročil očetu, naj ostane doma pri družini. Da gredo na Koroško, je povedal, vendar on nič ne verjame Angležem, ker da so trgovci in bogvedi kako bo. Dali so mu hlebec kruha in morda še kaj. Mama so ga blagoslovili. Kar stal je pri hišnih vratih in ni mogel oditi, tako težko je bilo slovo. On ni bil človek, rojen za vojaka, večkrat je bil kaj bolan. Jože je bil vesel in čustven fant z zelo lepimi lasmi. Otroci smo ga radi česali in poslušali ob tem njegove zgodbe, tudi če so se ponavljale, imeli smo ga zelo radi. Jaz sem bila tedaj v Ljubljani, tudi od mene se je prišel poslovit in mi naročil, naj počakam, da se stvari umirijo, potem pa ob prvi priložnosti grem domov. Še vedno se ga spominjam, kako je odhajal z rahlo poskakujočo hojo, ki je bila zanj tako značilna. Stric France se ni prišel poslovit, ker gotovo ni imel možnosti. Bil je zanesljiv, vesten in premišljen fant, zelo je skrbel za dobrobit naše družine. Rad je imel snago in red in je pazil tudi na svojo urejenost in higijeno. Njegovo vedenje je bilo resno in zadržano, tako da smo otroci čutili spoštovanje pred njim. Oče je dosti dal na njegovo mnenje, ker je tudi precej bral. Rad bi študiral, pa ni imel možnosti in je bil vesel, da sem šla v gimnazijo. Podaril mi je spominsko knjigo. Po družinskem izročilu je bila njegova mama zelo navezana nanj. Stric Anton se ni mogel od nikogar posloviti, tudi od sina ne, ker je bil v Ljubljani. V mojem spominu živi še zmeraj tak, kot je sedel za našo mizo pod Marijino podobo in s sinkom ob sebi. Tudi on je imel zelo lepe lase in zobe. Znal je delati z lesom, zlasti stavbne stvari in si je prizadeval, da bi uredil svoj novi dom. Presrečen bi bil, ko bi videl, kako je njegove sanje uresničil s svojo družino njegov pogumni, delavni sin, ki je s trinajstimi leti postal sirota.

Ko sem prišla iz Ljubljane domov, je bil čas košnje in morali smo delati ženske in otroci, od jutra do večera, saj mlajših moških ni bilo. Nad ljudmi je ležala mora, kaj bo. Vključili so nas v poliški KLO in vsake toliko časa je kdo prišel in kaj popisoval. Zvedeli smo, da so na Polici tri likvidirali. Od nekod je prišel človek, ki je trdil, da domobrance vozijo v Kočevje. Ljudje so ga imeli za provokatorja. Potem se je govorilo, da so našli listke, ki da so jih metali z vlaka. Torej bo le nekaj na tem. Dobro se spominjam tegale dogodka. Kljub košnji smo zvečer vseeno molili rožni venec. Nenadoma nastane v veži strašen ravs, kot bi se psi za nekaj spopadli. Osupli smo obmolknili in se spogledali. Naša pogumna mama je vzela luč, šla v vežo, vse presvetila, pa ni bilo nič. Rekli smo: spomin je bil. Groza je popustila in[Stran 035] nadaljevali smo z molitvijo. Vsi smo na tihem mislili, da so morda pobili naše in se tiho razšli spat. Ni se bilo mogoče pogovarjati, pretežko je leglo na nas. Najbrž bi morali prižgati svečo in bedeti kakor pri mrliču.

Avgusta so trije mladoletni domobranci iz vasi prišli domov. Zaprti so bili v Škofovih zavodih v Šentvidu. Prišli so peš čez hribe. Bili so zdelani od poti, sestradani, da je obleka kar visela na njih, in brez volje za pogovor. Počasi se je le izvedelo, da so bili vrnjeni in da so polnoletni domobranci po vsej verjetnosti pobiti. Ljudje so vedeli, če so z mladoletnimi tako ravnali, kako so šele s polnoletnimi. Vseh pet polnoletnih domobrancev iz naše vasi se ni vrnilo. Počasi je ugasnilo upanje, da se bo morda le od kod kdo javil. Potem smo sprejeli, da so jih nekje pomorili, strica Jožeta najbrž v Kočevju, strica Franceta in Antona pa najbrž na Teharju, takrat še nismo vedeli za Hrastniški hrib in druga morišča. Niso šli sami v smrt, pa vendar nihče od domačih ni bil nikjer zraven na tej zadnji poti, vsaj malo za tolažbo in sočutje. Niso nam dali izmučenih mrtvih teles, da bi se poslovili od njih, pomolili pri njih, jih dostojno pokopali in s tem izkazati svoje spoštovanje, ljubezen. Bili so vendar ljudje, imeli so svoje starše, brate sestre, otroke, ki so stegovali roke za njimi. Res je, da od partizanov nismo pričakovali nič dobrega, saj smo vedeli, da jetnike pobijajo: ljudje so vedeli za Ajdovec, Turjak itd., vendar je bila resničnost prehuda.Težko nam je bilo prenašati, da so med nami ljudje, ki so zmožni vsakršnega nasilja in jim ni treba za nič odgovarjati. Težko je bilo prenašati ta zaničevanja in mučenja polni križev pot naših dragih. Težko je bilo prenašati zapovedani molk in vse psovke, ki so jih bili deležni. Tako dolgo že to traja in še ni videti konca. Vsaj imena so se s farnimi ploščami vrnila med nas. Pri nas smrtne letnice niso navedene na njih in se ne vidi nepojmljivi pomor po koncu vojne. Pred temi ploščami se jih lahko skupno spominjamo. Zaradi njih smo ostali živi mi, na to ne bi smeli nikoli pozabiti. Moje mnenje je, da bi bile dolenjske vasi brez domobrancev v celoti porušene, ljudje pa bi bili poslani v internacijo ali pa bi bili pobiti od ene ali druge strani, če bi se nadaljevale razmere, kakršne so bile pred italijansko ofenzivo ali med njo. Revolucija je bila namreč že v razmahu. Kdor je hotel vedeti, pa je lahko vedel, kaj se je dogajalo v Sovjetski zvezi, ki je bila našim revolucionarjem vzor, in da se ne bi ozirali na ljudi.

Naša družina tudi v tako imenovani svobodi ni imela miru. Ravno smo mlatili, ko so prišli aretirat očeta. Bila sta dva s puškami oborožena moška: eden iz Troščin, drugi s Police, domačina torej, tretji pa je bil še mlad, nam neznan in oborožen le s pištolo. Seveda smo bile vse ženske proti, da gre z njimi, ker smo vedele, kaj to pomeni. Bilo pa nas je takrat devet žensk pri hiši, sedem otrok, mama in teta Katarina, vse utrjene, in se ne bi kar tako dale. Eden od stražarjev nam je zaupno rekel, naj oče na poti čez gmajno proti Blečjemu Vrhu v Stari dolini pobegne po rebri navzdol, da bosta streljala nad njim in se bo rešil. Če to ne bo uspelo, ga bodo na Blečjem Vrhu bolj provizorično privezali k drevesu, in med tem ko bodo šli pit, naj pobegne. S tem se nas je hotel otresti. Če ubiješ bežečega, se je lažje izgovarjati, kot pa če ga ustreliš kar tako. Ko so videli, da zlepa ne bo šlo, so rekli, naj jim prinesemo pijačo. Potem so odšli. Najbrž so presodili, da kar tako streljati v množico ne morejo, bile smo same ženske in otroci in oba moška smo poznali; če bi pa hoteli očeta odvleči s silo, se nas zlepa ne bi rešili. Vse se je dogajalo podnevi, popoldne, in čeprav ni bilo nikjer videti nobenega človeka, so vaščani vendarle gotovo kukali iz skrivališč in opazovali, kaj se dogaja. Po tem smo dobili s Police namig, naj se oče skrije, če bi še kdo prišel, ker da je določen za likvidacijo. In res je neznani moški prišel še dvakrat sam, a se je oče obakrat pravočasno izmaknil. Jeseni[Stran 036] je prišla v vas vojska, ki je stražila Kucelj in razminirala mejo. Čudni možak, verjetno kak likvidator, se ni več oglasil. To je bil čas, ko smo polagoma postajali čedalje bolj osamljeni. Tako se godi človeku, ki je na črni listi. Bilo je neprijetno zlasti za moje starejše sestre, ki so jim vrstnike pobili, mlajši fantje, ki so doraščali, pa so postajali razpuščeni in so si iskali drugačno družbo. Imeli smo pretirano veliko oddajo in davke. Od vojske smo bili izčrpani, brez obleke, in ker so nas šteli za velike kmete, nam niso dajali tako imenovanih točk za oddane pridelke in živila, brez njih pa nismo dobili ničesar. Sestre so zopet vse zgarane tovorile nahrbtnike v Ljubljano, da bi živila zamenjale za nujne življenjske potrebščine in stara oblačila. Bili smo dotolčeni, kar smo si prizadevali vsaj malo prikriti. Najstarejša sestra se je poročila. S tem se je izognila brigadam in pritisku, naj gredo dekleta v tovarne. Potem se je začela še propaganda za zadruge in pritisk na večje kmete. Oče je, tak kot je bil, povedal na sestankih svoje mnenje. Za ženske se mu je zdelo neprimerno, da bi šle v brigado v kočevske gozdove, ker je podiranje in spravljanje lesa izrazito moško delo. Tudi nikakor ni hotel podpisati pristopne izjave za zadrugo, ki se je v teh hribovskih vaseh sploh ni bilo mogoče zamisliti. Vedel je, da kakor je že hudo, ti zemlja le daje vsaj skromen košček kruha, ki ti omogoča ohraniti hrbtenico in človeško dostojanstvo, zato jo je hotel ohraniti za otroke.

Upiranje ni ostalo nekaznovano. Avgusta 1949 so mojega očeta in še nekaj kmečkih gospodarjev poklicali na Grosuplje. Do februarja 1950 nismo vedeli, kaj je z njim in kje je. Tedaj pa smo dobili obvestilo, naj določene stvari pošljemo na določen naslov. Obvestilo se ni ohranilo. Spomnim pa se, da je mama zelo razmišljala, če bi dodala še kaj hrane. Zelo jo je skrbelo, če potem ne bo dobil ničesar. Iz odpustnice, ki se je ohranila, je razvidno, da je bil obsojen na 27 mesecev družbenokoristnega dela. Najprej je gradil Litostroj. Tam je bil zelo strog režim. Obsojenci niso smeli imeti nikakršnega stika z delavci, pa tudi delavci ne z njimi. Iz naše vasi je delal v Litostroju zidarski pomočnik Štibernik Alojz, ki je vedel, kako nas za očeta skrbi, pa si ni upal povedati, da ga je videl v Litostroju. Včasih je kdo vendarle vtaknil kakšen košček kruha pod kak kamen, da so ga neopazno vzeli, posebno neka kuharica je bila zelo iznajdljiva. Tisto zimo ga je zelo zeblo. Noge so si zavijali v cementne vreče. Oče je o razmerah v zaporu malo govoril. Rekel je samo, da je bilo dosti hujše kot v italijanskih zaporih. V knjigi Milka Mikola Osvobojeni gradimo, Dokumenti in pričevanja o povojnih delovnih taboriščih v Sloveniji 2006 pa je v uvodni študiji rečeno, da je bil režim v delovni skupini Litostroj posebno hud, kaznjence so stalno pretepali in ustrahovali. O izjemno hudih razmerah in mučenju v tej skupini govori tudi pričevanje Anice Logar (Pričevanje št. 16) v tej knjigi. Njen mož je bil zaprt v istem času kot moj oče in v istih taboriščih, torej sta trpela enake ali podobne stvari. O razmerah v taborišču ta pravi:

Delo na omenjenih deloviščih je bilo mučno in težaško. Ob skrajno pičli hrani – lakoti so morali presegati norme civilnih delavcev tudi za 100 procentov. Brigadirji in miličniki so z zaporniki zelo nečloveško ravnali, jih neusmiljeno pretepali, se izživljali nad njimi. Razmere so bile tako strašne, da so tisti zaporniki, ki so že preživeli Dachau, izjavljali, da so raje tam bili tri dni kot pa en dan pod komunistično internacijo poboljševalnega in družbeno koristnega dela. Iz avtentičnega kronološkega zapisa pokojnega moža o razmerah na prisilnem delu, navajam dogodek, ki je dobra ilustracija takratnih razmer. Pokojni mož je v Litostroju branil sotrpina pred špicljem, zato sta ga brigadir in miličnik za kazen zvlekla v nedograjen kletni prostor, poln človeških iztrebkov, ga butala z glavo v betonsko steno, metala po tleh, hodila po njem.

[Stran 037]

Kakšne so bile razmere pa lahko sklepamo tudi iz obeh pravilnikov, ki sta objavljena v tej knjigi kot dokumenta št. 54 in 55. V njih je bilo npr. zapovedano, da obsojenec tri mesece ne sme pisati domačim, kasneje pa le enkrat na mesec, če si to posebej zasluži, in tudi pošte od domačih ne sme dobiti. Isto velja za pakete. Za vsako odstopanje od pravil je bila zagrožena kazen.

Ko vse to prebiram in premišljujem o očetu, razumem, da nam ni mogel govoriti o tako ponižujočem ravnanju in ni bil kriv samo zapovedani molk. Morda je kaj povedal mami. Jaz sem tedaj v Ljubljani hodila v 7. gimnazijo, stanovala sem v internatu in sem bila sama s to bolečo izkušnjo, saj se je zdelo, da so vsa dekleta zadovoljna in brez problemov v novi družbi. Spominjam se, kako so na kamionih prevažali rjavo oblečene jetnike in kako sem ugibala, če je morda med njimi tudi moj oče, vendar v hitrem mimohodu ni bilo mogoče razločiti obrazov.

Spomladi so ga prestavili v Medvode na gradbišče za bodočo elektrarno. V omenjeni Mikolovi knjigi je dokument št. 53, v katerem Boris Kraigher ukinja delovno skupino za izvrševanje prisilnega upravnega ukrepa družbeno koristnega dela v Litostroju in jo premešča v Medvode. Dokument ima datum 14. april 1950. Nekako takrat je najbrž bil premeščen v Medvode tudi moj oče. Prvič je imel dovoljen obisk za binkošti 1950. To je bila takrat kar cela ekspedicija, ker vlak iz Višnje Gore zaradi podrtega mostu pri Loki še ni vozil brez prestopanja. Na obisk sta se odpravili starejši sestri, ki sta šli iz Ljubljane proti Medvodam kar peš, saj takrat ni bilo dobrih zvez. Spotoma ju je sprejel na voz neki voznik in jima olajšal pot. Ti sta prvi videli očeta. Potem smo lahko prihajali, mislim da vsak mesec, in tudi kaj prinesli. Jaz sem prišla na vrsto enkrat poleti. Obisk je potekal pred neko barako. Če se ne motim, je imela nadstrešek. Morali smo sesti vsak na svojo stran mize. Samo roke smo si dali. Bili smo ganjeni in v zadregi smo poskušali normalno govoriti. Nič resničnega se nismo mogli pogovarjati. Kaj pa bi govorili pred paznikom drugega kot o tem, kaj delamo in o zdravju. Seveda bi očeta zanimalo, kako v resnici živimo, kakšne težave imamo, nas pa, kaj mora delati, kako ravnajo z njim. Namesto veselja ob srečanju je bila med nami negotovost in žalost. Meni se je zdel v rjavih cunjah zelo postaran, shujšan, in ko je odhajal, je bil nekam upognjen, majhen in precej osivel. Nenadoma sem začutila spremenjen odnos do njega, nekakšno zaščitništvo, ki ga je prej on imel do nas. Po poti od taborišča smo molčale in požirale solze od sočutja in jeze, da so ga tako zdelali. Tudi o medvodskem taborišču oče ni pripovedoval. Kot nekaj pozitivnega je povedal samo to, da so imeli tuš in se je lahko umil, kar je bilo pri delu na gradbišču gotovo pomembno. Morda še to, kako so si želeli, da bi komu uspelo pobegniti čez mejo, da bi povedal, kako ravnajo z njimi. O delovnih taboriščih smo se v zadnjem času lahko poučili iz že omenjene knjige Milka Mikola. V njej je predstavil nastanek taborišč, predpise v zvezi z njimi in dejstvo, da so takrat zaradi kolektivizacije veliko kmetov obsodili na družbenokoristno delo ali pa so jih kazensko preganjali in jim zaplenili premoženje. Razmere v medvodskem taborišču, kot jih je sam doživljal, je opisal Stojan Cirk v knjigi Dežela brez pravic, ki je v slovenščini izšla 2008. leta. Šele po tej knjigi sem spoznala, kakšno hudo trpinčenje so morali prestajati brezpravni jetniki.

Iz Medvod je bil oče premeščen v Podgoro pri Šentvidu, kjer so gradili bloke. V Mikolovi knjigi je naveden v Dokumentu št. 58. To je Seznam kaznjencev na DKD na delovišču Št. Vid pri Ljubljani. Tam o njem piše: Kozlevčar Alojz, roj. 29. 6. 1900 Gornje Brezovo, stan. Gornje Brezovo št. 1, okraj Grosuplje, veliki kmet, aretiran od NU Grosuplje 12. 8. 1949 in kaznovan na 3 + 24 mesecev DKD radi sovražne propagande proti KOZ in propagande proti ljudski oblasti. Seznam nima datuma. Na vrsto za obisk na tem kraju sem prišla decembra[Stran 038] 1950. To je bilo po smrti mamine mame iz Dednega Dola. Smrtno jo je poškodoval paseči se sosedov vol, ki ga je hotela odgnati od svojih rož. Takrat je bilo pred Miklavžem še toplo in brez snega. Za Mater Božjo, ko smo jo pokopavali, pa je že zapadel visok sneg. Očetu smo to sporočili na dopisnici. Ko sva ga potem prišli z mlajšo sestro Julko obiskat, se je začudil in prestrašil, ker sva bili v črnem. Povedali sva mu o smrti stare mama, in da smo mu o tem pisali. Oče je pazniku rekel samo stavek: »Kako pa da nisem dobil pošte?« pa je paznik že vzrojil in rekel: »Konec obiska!« Očeta je odvlekel, midve pa sva poklapano odšli, saj še do sape nisva prišli. Hudo mi je bilo za takrat drobno Julko, ki je doživljala doma preganjanje mame, kot bomo še povedali. Tukaj pa ta surovi nastop proti očetu. Prehoditi je morala dolgo pot v mrazu, da je prišla do Ljubljane, da bi videla očeta, ki ga je zelo pogrešala, saj je imela komaj 14 let. Kasneje je oče povedal, da je bil ta miličnik Primorec in da so bili ti zelo neprizanesljivi. To doživetje mi je pokazalo, kako brezpraven je moj oče in kako neznatna stvar je bila lahko povod za kazen, pa tudi kako brezčutnim ljudem je podrejen, saj niso imeli nobenega usmiljenja do otroka. Iz tega taborišča je oče včasih omenil kakšno osebo z imenom, med drugim Rada Bordona, ki naj bi obljubil, da bo o življenju v taborišču pisal. Tega se je veselil.

Januarja 1951 je bilo če vendarle pogojno izpuščen. Kazen bi moral prestajati še do 18. 11. 1951. Dokument o pogojnem odpustu je ohranjen. V njem je zagroženo, da se pogojni odpust prekliče, če naredi nov prekršek zoper javni red in mir ali zapusti stalno bivališče brez dovoljenja pristojnega poverjeništva za notranje zadeve. V Mikolovi knjigi je Dokument št. 77, v katerem dr. Viktor Turnšek, polkovnik JA Simčič Marko, kap. JA Turk Franjo in Bajt Franc pošiljajo ministru za notranje zadeve seznam ljudi, za katere predlagajo pogojni odpust. Na tem seznamu je tudi moj oče. Naveden je pod št. 24 in o njem je rečeno: Kozlevčar Alojz, star 51 let, veliki kmet, poročen, je bil kaznovan z odločbo poverjeništva za notranje zadeve OLO Grosuplje, št. 1953 z dne 12. 8. 1949 in z odločbo komisije za kaznovanje prekrškov OLO Grosuplje št. 1197 z dne 13. 8 1949. Izrečen (mu je bil) prisilni upravni ukrep družbeno koristnega dela skupno na 27 mesecev zaradi kršitve zakona o prekrških zoper javni red in mir, ker je širil propagando proti ljudski oblasti in KOZ. Prisilni upravni ukrep je nastopil 12. 8. 1949 in mu isti poteče 12. 11. 1951. Še isti dan je bila izdana odločba ministrstva za notranje zadeve za odpust navedenih, na kateri je pod isto številko moj oče, podpisan pa je Boris Kraigher (Dokument št. 78 v omenjeni knjigi). Tedaj so namreč taborišča o družbenokoristnem delu začeli zapirati zaradi zunanjega pritiska.

Med očetovo odsotnostjo je bil velik pritisk na mamo. Takoj ko so očeta zaprli, je morala takrat doma najstarejša hči Minka iti v brigado. Niso hoteli upoštevati novih razmer. Pospraviti smo morali še krompir in druge pridelke in jih oddati za obvezno oddajo, imeli pa smo samo enega vola. Treba je bilo sejati za naslednje leto. Delali smo z vsemi močmi, tudi otroci, pri kaki stvari so nam pomagali nekateri vaščani. Jaz sem šla septembra naprej v šolo, doma so do vrnitve Minke iz brigade ostale le mama, ostarela teta, dvajsetletna Alojzija in šoloobvezni otroci. Najtežje je bilo za mamo. Nalagali so ji za tiste čase in razmere, ko nismo imeli gnojil in smo vse delali ročno, veliko obvezno oddajo, večjo kot drugim. Ohranjen je dokument, koliko žita bodo zahtevali od nje leta 1950: 1100 kg pšenice, 400 kg ovsa, 600 kg ječmena, 350 kg koruze. Plačati je morala 47.000 Din davka, kar je zneslo dobrih 7 učiteljskih plač in oddati še seno in drva. V prošnji za izpustitev očeta [Stran 039] navaja, da bi morala oddati še 1400 kg mesa, 70 kg masti in od dveh krav 3500 l mleka, da tega ne zmore pridelati z razpoložljivimi močmi. Njene prošnje za izpustitev očeta niso bile uslišane, kar kaže ohranjeni dokument z Ministrstva za notranje zadeve z dne17. julija 1950, ki se glasi: Na Vašo prošnjo z dne 27. 4. 1950, naslovljeno na maršala Tita, in na prošnjo z dne 5. 6. 1950, naslovljeno na tukajšnje ministrstvo, glede odpusta Vašega moža Kozlevčar Alojzija s prestajanja družbeno koristnega dela Vas obveščamo, da za enkrat še niso dani pogoji za predčasni odpust. Podpisan je načelnik oddelka Prijatelj Marjan.

Obsodili so tudi mamo, ker ni v polni meri izpolnjevala zahtev glede obvezne oddaje. Iz ohranjenega pisma odvetnika Franca Ženka z dne 12. 6. je razvidno, da je okrožno sodišče v Ljubljani njeni pritožbi v kazenski zadevi glede krompirja in mleka ugodilo in jo vrnilo okrajnemu sodišču Grosuplje v ponovni postopek. Očitno tudi druga razsodba ni bila nič prizanesljivejša. Iz maminega dopisa Kontrolni komisiji LRS 12 11. 1950 je razvidno, da je bila z odločbo OLO Grosuplje z dne 30. 10. 1950, op št. III. 2176/3–50 kaznovana s 7 tedni prisilnega dela. Mama navaja, kaj vse je oddala in prosi, da ji nastop kazni odložijo do moževe vrnitve. Vse kaže, da mama prošnje ni oddala, ker je original ohranjen doma in je na hrbtni strani napisano sledeče: Našo mater vedno zahtevate, naj se pride zapret. Mati je stara 50 let in hudo bolna. Zaradi tega bi prosili, naj se jo pomilosti, ker zaenkrat nikamor ne more. Nam se pa hudo zdi tako staro in bolno žensko vlačiti po zaporih.

Mama je bila dejansko zaprta dvakrat: prvič od 13. 12 1949 do 16. 1. 1950 in drugič, ko je v odpustnici naveden čas prestajanja kazni od 7. 2. 1951 do 4. 4. 1951 v kazensko poboljševalnem domu v Ljubljani. Prvič je bila klicana na OLO Grosuplje na zaslišanje, pa so jo pridržali, drugič pa se je šla zapret sama. Drugi zapor je odlašala, kolikor je mogla. Če so prišli ponjo, se je skrila. Potem ji je bilo tega dovolj. Na vsak način se je šla zapret pred očetovim odpustom, torej pred 18. januarjem. Sestra se spominja, da je oče rekel: »Ko bi bil jaz doma, bi se šel zapret namesto mame, ker sem zaporov že vajen.« Ohranjena je odpustnica Uprave kazensko poboljševalnega doma v Ljubljani, št. K 3/50 z dne 4. 4. 1951, v kateri je rečeno, da je bila v tem zaporu od 7. 2. 1951 do 4. 4. 1951, ko je bila po[Stran 040] nalogu Minota III izpuščena na prostost zaradi prestane kazni. Imenovana je bila kaznovana od okrajnega sodišča Grosuplje s sodbo z dne 24. 7. 1950, opr. št. K 3/50 na kazen 3 mesecev odvzema prostosti. Kaže, da mama kazni ni prestajala samo v tem domu, vendar o tem nimamo dokumentov. Spominjam se, da sem jo obiskala na ljubljanskem sodišču, kamor sem ji nesla perilo. Mama je bila tedaj zelo izčrpana in v starosti, ko imajo ženske dosti težav, vendar se je zmeraj pogumno držala, da bi nam dajala korajžo. Ni marala, da bi kdo videl njeno potrtost.

Končno so bili starši doma in življenje se je počasi umirjalo, vendar oče v sebi ni sprejemal nastalih razmer, bolele so ga vsemogoče barabije. Ko se je kasneje zdelo, da bo prišlo do večje blaginje, mi je zmeraj rekel: »Od takega gospodarjenja in dela ni mogoče tako dobro živeti, kot živijo nekateri. Boš videla, da se bo sesulo, ko nas bodo nehali Amerikanci podpirati.« Mlajši ljudje so se temu njegovemu prepričanju kar malo posmehovali. Zelo ga je prizadelo, ko je nekoč zvedel, na kakšen način so pobijali domobrance. Takrat je za kratek čas doživel živčni zlom, potem se je pomiril v sebi, bil je globoko veren.

Oče sprememb ni dočakal. Ni dočakal, da bi šel na grobišča pomorjenih domobrancev, in ni dočakal, da so se njegovi ljubljeni bratje vrnili v domačo faro vsaj na farnih ploščah. Umrl je na binkoštni ponedeljek 1983. Ležal je doma in lepo je bilo, da so se prišli zvečer od njega poslovit gospodarji iz soseščine. Edini od vseh petih bratov leži na domačem pokopališču in zraven njega naša pogumna, preizkušana mama, ki je umrla 12 let za njim. Vsi so morali dosti pretrpeti. Nam otrokom je ostal zgled njihove medsebojne povezanosti, zvestobe, velike delavnosti, osebne skromnosti, ljubezni do zemlje in pripravljenosti na žrtve za to, kar so jih učili njihovi starši. Lahko smo jim hvaležni in jih spoštujemo.

3.2.1.

Alojzij Vogelnik, Alojzij Maček in Boris Robič iz Radovljice so bili med mnogimi drugimi po osvoboditvi zaprti v begunjskih zaporih in konec junija likvidirani. Njihovi otroci še danes samo domnevajo, da so bili vrženi v eno od brezen na Jelovici. Videli bomo, da so njihove domneve napačne in žal še vedno samo ugibajo, kje trohnijo njihovi očetje. V članku bodo spregovorili sinova in hčerki Alojzija Vogelnika in Alojzija Mačka.

3.2.2. Alojz Vogelnik

»Morda se čudno sliši, da se svojega očeta vsak dan spominjam, čeprav je minilo več kot šestdeset let, odkar so ga umorili. Čim starejša sem, tem bolj ga spoštujem. Kljub mnogim hudobnim natolcevanjem in smrti očeta zaradi sovraštva nekaterih nisem v življenju niti za trenutek podvomila o njegovem poštenju, velikem domoljubju in nekaterih sposobnostih, ki so mu jih sovražniki zavidali. Čeprav sem junija 1945, ko sem ga zadnjikrat videla, imela šele dvanajst let, se dobro spominjam mnogih njegovih dejanj in besed, ki mi ga bodo za vedno ohranili v najlepšem spominu.« Tako je pričela najin pogovor o svojem očetu Alojzu Vogelniku njegova najmlajša hčerka Marija Vogelnik (1933).

Njen brat, leto starejši Alojz Vogelnik (1932), pa je o svojem očetu povedal: »Veliko lepih in živih spominov imam na očeta. Hotel je, da sem vedno ob njem, kadar je kaj delal. Skupaj sva ‘mizarila’, ker je bilo mizarstvo njegov konjiček. Ob naši tovarni pletenin smo imeli velik vrt s sadovnjakom in skupaj sva obrezovala sadno drevje; na travniku kosila in grabila. Tudi pri delu na vrtu sem bil z njim. Če mu nisem mogel pomagati, sem moral gledati, kako se kakšno stvar naredi. Tako me je marsičesa naučil, kar mi je kasneje v življenju prišlo prav.«

Alojz Vogelnik (11. maja 1902) iz Radovljice, po domače Legatov, je bil prvorojenec in določen za dediča na kmetiji. Bolj kot kmetovanje in gospodarjenje na domačem posestvu, ki ga je prepustil bratu Janezu, je mladega Lojza pritegnilo podjetništvo. Izučil se je mizarske obrti, toda mizarstvo mu je bilo vse življenje le konjiček, ki mu je prinašal mnoge koristi.

Poročil se je z Gabrijelo Bohinc (1908) z Brezij. Imela sta štiri otroke, prvi je po rojstvu umrl, druga je bila Jelica (1929), tretji Lojze (1932), leto za njim se je rodila Marija (1933).

Njegova žena je bila pletilja. S svojo sestro Katarino Bohinc, por. Mihelčič sta se izučili pletilstva pri teti Frančiški Novak iz Radovljice. V Radovljici in okolici je bilo več manjših pletilskih delavnic, poleg Novakove še Beblerjeva in Vidičeva. Podjetni Alojz in svakinja Katarina sta ustanovila lastno pletilstvo Bohinc-Vogelnik. Vsak je vložil enak delež kapitala; napravila sta pogodbo, da v primeru, če se razideta, delita denar, material in poštne stroške. Leta 1929 je bilo pletilstvo v polnem razmahu, zaposlenih je bilo 27 delavcev. Katarina Bohinc in njena sestra Gabrijela Vogelnik sta si delili vodstveno delo v delavnici in krojili, Alojz Vogelnik pa je vodil knjigovodstvo, računovodstvo, nabavljal material, sklepal kupčije s trgovci ter pošiljal pletenine na domači trg in v tujino. Bil je zelo uspešen in je izplačal svakinjo Katarino Bohinc s tem, da ji je leta 1941 sezidal hišo, ona pa je ostala še naprej zaposlena v pletilstvu, ki se je zdaj preimenovalo v pletilstvo Vogelnik.

Hčerka Marija se spominja, da je imel oče v načrtu, da bo čez leta zgradil pletilni delavnici prizidek: v pritličju bi bila trgovina, v nadstropju pa njihovo stanovanje, ker so do konca vojne živeli v najemniškem stanovanju. Pred vojno so namreč podjetniki in tovarnarji vlagali denar najprej v podjetje in skrbeli za plače delavcev, šele potem so lahko poskrbeli zase. Do konca vojne je zbral za prizidek potreben gradbeni material, vodovodne in električne instalacije.

Med vojno je Vogelnik še naprej ostal predan pletilstvu. Vojne razmere ga od dela niso odvrnile, kajti njegovi delavci so morali imeti zaslužek.

Pozimi, ko je oživela trgovina s pleteninami, se mu je pisarniško delo zavleklo pozno v noč in takrat je prenočeval kar v pisarni, tudi zaradi policijske ure. Vstajal je že ob štirih, da je zakuril peči. Še posebej med vojno so v pletilstvo od vsepovsod pošiljali obrabljene jopice in puloverje, da so spletli nove dele. Oče je skrbel za posel, nabavljal volno in občasno je odšel na službeno pot, največkrat v Celovec, kdaj tudi na Dunaj, sicer pa so trgovci največkrat prihajali k njemu. Mrzle gorenjske zime so prisilile tudi marsikaterega Nemca, da se je oglasil v Vogelnikovem podjetju in kupil pleten izdelek. V Radovljici je bilo veliko nemških uradnikov in gestapovcev. V celoti so zasedli nekdanje upravne prostore in zgradili tudi nekaj novih zgradb za stano[Stran 042]vanja uslužbencev. Naselje so poimenovali Neue Heimat – Nova domovina.

Gospa Marija Vogelnik, najmlajša hčerka tovarnarja pletenin, se spominja mnogih dogodkov, ki kažejo poštenje in dobroto njenega očeta, ob nemški okupaciji pa je spoznala njegovo domoljubje in narodno zavest.

»Partizanom je moj oče ostal naklonjen vso vojno, radodarno jih je podpiral s hrano, perilom in pleteninami. Partizani so bili za očeta preprosto ‘naši fantje’, kar naprej sem slišala ta izraz. Dobro se še spominjam pogovora, ko je mama očeta svarila, da bomo počasi ostali brez vsega, če misli kar vse razdati, ker so partizani kar naprej kaj potrebovali. Pa jo je dobrodušno zavrnil: ‘Veš Gabi, vsega bomo imeli zadosti, samo da Slovenci preživimo in se rešimo nemške okupacije.’ Ali pa: ‘Zdaj moramo pomagati našim fantom, zdaj se odloča o naši prihodnosti.’

Spomnim se jeseni, ko je oče kupil dve toni krompirja in vola, da je meso razdal potrebnim. Mama je večkrat naredila velike sklede krompirjeve solate, da smo jo nesli nemškim zapornikom, ki so gradili barake. Partizanom v gozd je s konjsko vprego vozil hrano in pletenine očetov brat Janez, ki je gospodaril na domačiji, čeprav je bil vselej v veliki nevarnosti, da ga izsledijo Nemci.

Brat hrani sporočilo komandanta Kokrškega odreda z datumom 7. 10. 1944: ‘Tovariš Vogelnik, tvoj dopis smo sprejeli, ter upoštevali tvoje misli. Upamo, da bomo stvar dobili. Prosimo, da nam še pošlješ take stvari; dobro bi bilo, če bi se kje dobilo blago za uniforme. Postalo je tudi precej mraz ter se priporočamo za čim več jop. Najlepša hvala za poslane stvari. Potrebovali bi dober fotoaparat in pisalni stroj. Sporoči nam, kje bi se to legalnim potom dobilo, oz. da nam pripraviš ti. Smrt fašizmu – svoboda narodu!’

Prepričana sem, da jim je oče v vsem ustregel in jim poslal tudi fotografski aparat in pisalni stroj.

Jeseni leta 1944 je moral oče ob prisilni mobilizaciji tudi sam v gozd. Ostal pa je le kratek čas. Poslali so ga domov z odpustnico, ki jo je hranil do konca vojne. Vzrok odpusta je bil po mnenju partizanskega komandanta, da jim bo oče bolj koristil, če se bo še naprej ukvarjal s pletilstvom.

Tako kot mnogi Radovljičani so tudi Vogelnikovi pomagali devetim internirancem in njihovim družinam v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau, Ravensbrück in Hammelburg ter izseljencem v Srbiji. Pošta se je dušila od številnih paketov, zato so Nemci izdali odlok, da sme poslati paket v Nemčijo le polnoleten sorodnik interniranca. Našega očeta to ni zadržalo in je pošiljal pakete kot sorodnik internirancev. Dobro se tudi spominjam pisma izseljenega zakonskega para iz Valjeva, ki sta naši mami, ki se je izdajala za sestro izseljenke, vesela sporočila, da se jima bo na pomlad 1944 rodil otroček, ki se ga zelo veselita.

Kljub prisilnim selitvam po vojni nam je uspelo ohraniti preko dvesto zahvalnih pisem internirancev in izseljencev skupaj s potrdili o poslanih paketih.

Oče ni ostal gluh za nobeno človeško stisko, toliko bolj, če je prizadela sorodnika. Njegova sestra Cilka por. Mertelj iz Slovenskega Javornika se je družila s partizani in jim pomagala. Ko so v zadnjem letu vojne imeli v šoli na Javorniku sestanek pristaši OF, jih je odkril Gestapo in vse zaprl v bunker, tudi očetovo sestro. Njenega moža in šestnajstletnega sina pa so zaprli v Begunje. Najmlajši sinček Marjan, tri tedne star dojenček, je ostal sam. Oče je takoj šel ponj, ga pripeljal k nam domov, da smo skrbeli zanj. Zelo sem[Stran 001] ga vzljubila, ga pestovala in hranila po steklenički. Kravje mleko je bilo zanj pretežko in veliko je bruhal. Oče je uvidel, da potrebuje dojenček mater. Zato je ob prvi priliki, ko je prišel v tovarno gestapovec Laske, izrabil priložnost in mu povedal za zaprto sestro. Laske je očeta takoj odpeljal s seboj na Javornik in še isti dan so očetovo sestro izpustili.

Rešil je tudi svojo delavko Ljudmilo Frelih, ki so jo Nemci zalotili na poti v gozd, ko je nesla hrano partizanom. Po vojni pa so očetu očitali, da se je družil z gestapovci.

3.2.3. Svoboda je, svoboda, naši fantje bodo prišli!

»Ko so ob koncu vojne Nemci odhajali,« pripoveduje dalje Vogelnikova hčerka, »so se morali moški, večinoma so bili le starejši, pridružiti t. i. Narodni straži, tudi naš oče. Noč in dan so stražiti stavbe Nove domovine, občine in drugih uradnih zgradb, ki so jih med vojno zasedali Nemci in ob odhodu v njih verjetno pustili pomembne dokumente. Točno kaj, koga in zakaj so morali možje stražiti, pa Radovljičani niso vedeli in jih tudi ni zanimalo.Pomembno je bilo le eno: osvoboditev!

Oče je na poslopje našega pletilstva izobesil belo zastavo, da bi s tem označil civilni objekt. Takrat je streljal na očeta terenec Slavko Trelc, a na srečo ga ni zadel. Zakaj je streljal, nam ni bilo nikoli jasno. Vedno je gledal na očeta zelo zviška in ga ni maral. Morda je bil očetu nevoščljiv? Gotovo pa je vedel to, česar oče ni, da namreč prihaja čas, ko bodo tovarne izročene v roke delavcem, njihovi lastniki pa pobiti.

Končno je prišlo jutro, ko so partizani vkorakali v mesto. ‘Naši fantje bodo prišli, Gabi,’ je oče naročal mami, ‘pristavi največji lonec čaja, da se bodo pogreli. Noč je bila mrzla in deževna.’ Takrat smo začasno prebivali kar v tovarni, kjer smo si zasilno uredili skromno bivališče, ker je bila 3. maja ob bombnem napadu na Radovljico močno poškodovana vila, kjer smo med vojno stanovali.

Prvi so prijahali partizani na konjih. Eden od njih je bil Martin Prešeren. Zmagoslavno se je oziral po množici. Pogled se mu je ustavil na očetu. Zaničljivo se je zadrl, da so slišali okoli stoječi: ‘Taki nas pa že ne bodo ‘vahtali’!’ Ta grožnja je prišla kasneje do ušes mami in nam otrokom, toda takrat si niti predstavljati nismo mogli, da prinaša s seboj smrtno obsodbo, ki jo je izrekel partizan, v Radovljici znan kot brezdelnež.«

»Pred tovarno, kjer smo ob osvoboditvi stanovali,« nadaljuje hčerka svoje spomine, »smo imeli cvetlično gredo. Oče nam je vedno govoril, da se moramo otroci naučiti delati; samo tako bomo lahko živeli in se znašli v življenju. Zato sem morala tisto dopoldne, 18. maja, opleti rože na gredi. Pozabila sem, kako se te rože imenujejo, bile so rdeče in še danes jih med vsemi rožami takoj prepoznam.

Naenkrat se na cesti ustavi črn avto. Iz njega stopijo trije moški, oblečeni v črne usnjene plašče in obuti v črne škornje. Še danes me stisne pri srcu, če koga vidim oblečenega v črn usnjen plašč. Nenavadno se mi je zdelo, da so tako osorno vprašali po očetu, takega nastopa nisem bila vajena. Povedala sem jim, da je oče še vedno v Novi domovini. Brez besed so se odpeljali. Kasneje smo zvedeli, da so tega dne, 18. maja, očeta odpeljali v zapor v Begunje.

Takoj naslednji dan je bil v našem pletilstvu izvršen popis celotnega zaseženega premoženja. Za začasnega upravitelja je bil nastavljen t. i. delegat Viktor Snoj, po poklicu učitelj risanja. V pravniškem jeziku se je temu reklo, da je prišla tovarna ‘pod sekvesturo’.[Stran 044] Za Snojem sta se v nekaj letih zvrstila še dva druga delegata.

Popisali so vse premičnine v delavnici od pletilnih strojev in zalog volne (1400 kg!) do šivank, pohištvo s pisalnimi stroji v pisarni, veliko vrednih predmetov na podstrešju in v skladišču. V tovarniški zgradbi, kjer smo stanovali po bombardiranju, je ostalo veliko naših stvari. V lopi na vrtu je oče hranil gradbeni les za načrtovano hišo, električno in vodovodno instalacijo. To si je menda vse prisvojil delegat v času, ko je bila mama od kapi zadeta v bolnici.

Med pisanjem zapisnika nepremičnin, ki ga je vodila mamina sestra Katarina Bohinc por. Mihelčič, je ta sredi zapisnika demonstrativno zapustila delavnico in se vanjo ni nikoli več vrnila.

Kasneje je bila tovarna z vsemi premičninami nacionalizirana, poleg nje pa še cvetlični in zelenjavni vrt, sadovnjak, gozdna parcela, precej lesa, očetova mizarska delavnica z vsem mizarskim orodjem, deske, bukova drva itd.«

Ali morda komu še vedno ni jasno, zakaj so po vojni pobijali ljudi kakršen je bil Alojz Vogelnik, in potrebovali čim več ovadb, da so pravi razlog zakrili?

»Zvedeli smo,« nadaljuje hčerka Marija, »da so 18. maja odpeljali tudi druge moške in jih zaprli. Zato se nam ni zdelo nič čudnega, da očeta ni bilo domov. Ko smo hodili zvečer od šmarnic, so se ženske celo šalile na ta račun, sčasoma pa se začele spraševati, zakaj neki so jih odpeljali. Konec maja so se začeli vračati eden za drugim. Toda našega očeta ni bilo. Samo trije se še niso vrnili. Poleg našega očeta so doma zaman pričakovali krojača Alojzija Mačka in veterinarja ter sanitarca Borisa Robiča. Postajali smo vznemirjeni in preplašeni. Bilo je že v drugi polovici junija, ko je mama zvedela, da je oče zaprt v Begunjah, nekateri pa so bili zaprti v Šentvidu, kot npr. organist Mihelčič.

Pričeli smo se spraševati, kako priti do očeta? Kako se prepričati, ali je res v begunjskem zaporu? Zakaj so ga zaprli? Edino rešitev smo videli v tem, da smo odšli v Begunje in hodili okrog kaznilnice – kot smo zgradbo takrat še vedno imenovali, pozneje so jo preimenovali v Begunjsko taborišče. Upali smo, da nas bo oče opazil in mi njega. V naši družini smo imeli svoj poseben žvižg in brat je ta žvižg nekajkrat ponovil. Oče se je takoj pojavil na oknu v prvem nadstropju, drugo po vrsti, ki je gledalo na cesto. Ni ga smel odpreti niti spregovoriti in nas je z mimiko in kretnjami spraševal, zakaj je zaprt, mi pa smo mu na enak način odgovarjali, da ne vemo. Čez dva dni smo spet prišli in ga z žvižgom poklicali k oknu. Ob njem so se pojavili tudi Maček in še nekaj zapornikov. Toda opazil nas je stražar in takoj streljal v zrak. Oče nam je namignil, naj gremo proč.«

Zadnjikrat sta se sin Lojzek in Vogelnikova žena pogovarjala z očetom 21. junija, ko so nekateri zaporniki kosili travo na letališču v Lescah. Mamo je nekdo obvestil, da je med njimi tudi njen mož. Sin se spominja:»Mama me je poslala na letališče, naj se prepričam, če je med kosci res naš atek. Skoraj vso pot sem tekel, da bi videl atka od blizu. Res sem ga zagledal na travniku in še hitreje stekel k njemu. Atek mi je naročil, naj grem po mamo, ker bi rad z njo govoril. Spet sem tekel domov in se vrnil z mamo. Kaj sta se pogovarjala z atkom, nisem slišal, mama je bila tiha vso pot domov. Še nekaj časa smo hodili pod okno kaznilnice in vsakič nam je atek s prstom na ustih pokazal, naj molčimo, kot je moral molčati on. Zadnjič sem atka videl 28. junija.«

Ko so prišli naslednjič, očeta ni bilo več k oknu. Po Radovljici so šepetali, da so ga ubili, toda o tem Vogelnikovim ni nihče črhnil besedice. Nekateri so jim govorili, da je pobegnil čez mejo, oni pa so še več let samo ugibali, kam je izginil. Tudi vsa ženina poizvedovanja so bila zaman. Pisala je na pristojne urade, na ministrstvo za pravosodje, poizvedovala za njim po zaporih in delovnih taboriščih po vsej Sloveniji. Prosila je in rotila, naj ji povedo, kje je njen mož in oče treh otrok, dokazovala nedolžnost in poštenje svojega moža in upravičeno izražala upanje, da imajo ona in otroci pravico zvedeti resnico o svojem očetu. Po vojni je bila Jelica stara 16, Lojzek 13 in Marija 12 let. To pravico sin in hčerka Marija še danes zaman pričakujeta.

Zaradi nezdravljenega visokega krvnega pritiska, stalne živčne napetosti in skrbi za preživetje je Vogelnikovo decembra 1945 zadela možganska kap. »Spominjam se,« pravi Marija, »kako sem bila preplašena in zaskrbljena, ko so nezavestno mamo odpeljali z rešilcem v Ljubljano, Jelica in Lojzek sta jo morala spremljati, jaz pa sem vso noč v strahu prebedela osamljena doma. Nekaj časa, dokler ni mama vsaj delno okrevala, je vso skrb za naju z bratom in nepokretno mamo prevzela najstarejša, Jelica, krhka in nežna deklica, toda izredno dobra in rahločutna. Že od nekdaj je bila naš družinski sonček, ljubljenka in ponos očeta. Vedno bolj sem spoznavala njeno ple[Stran 045]menitost, vztrajnost in trdno voljo, ko se je po mnogih težavah prebila do poklica, ki si ga je želela doseči.«

Vogelnikova je po nekaj letih okrevanja ponovno pričela s poskusi, da morda le kje izsledi moža. Leta 1950 je pisala Komisiji državne kontrole LRS, Uradu za pritožbe in predloge. Tokrat pa je le dočakala odgovor: »Sporočamo vam, da na osnovi podatkov, ki ste jih navedli v vlogi, nismo mogli ugotoviti, kam je bil poslan vaš mož.« Žal tega pristojni uradi niso mogli ugotoviti do danes.

Edino upanje je ostala ‘ekscelenca maršal Tito’ kot ga je Vogelnikova naslovila v pismu, ki ga je pisala maršalu ob njegovem obisku na Bledu 16. 8. 1952: »Vašo Ekscelenco prosim, da mi pomagate dobiti moža iz zapora,« piše potem, ko maršala na kratko seznani z usodo svojega moža. Nadalje ga prosi sredstev za preživetje, ker se zadeta od kapi (kar potrdi s priloženim zdravniškim spričevalom), ne more preživljati, otroci pa se sami šolajo. Pismo končna s prošnjo: »Ker vem, da ste, Ekscelenca, srčno dobri in ste že mnogim pomagali, zato se tudi jaz obračam do Vas v nadi na gotovo uslišanje.«

In res jo je pomočnik generalnega sekretarja vlade FNRJ uslišal z odgovorom že naslednji mesec: »U vezi molbe, kojom ste se obratili drugu Maršalu za pomilovanje Vašeg muža Vogelnik Alojza, izveštavamo Vas, da istu nismo mogli dostaviti na postupak nadležnom sudu, u smislu čl. 4 Zakona o davanju amnestija i pomilovanja, jer niste naveli koji je sud doneo presudu po njegovoj krivici. Smrt fašizmu – svoboda narodu!«

Ko bi Vogelnikova le kdaj izvedela »koji je sud doneo presudu«! Oktobra 1952 je takoj odpisala: »Ekscelenca Maršal Tito! Poizvedovala sem vsepovsod in predvsem na Javnem tožilstvu osebno. Vedno so me odpravili z obljubo, da bom pismeno obveščena. Čakam že sedmo leto, pa kljub ponovnim urgencam ne dobim nobenega obvestila … Prosim, da se ugotovi, kdaj in kateremu sodišču je bil predan in na kakšno kazen je bil obsojen. Naj se vendar upošteva skrb družine za moža in očeta, saj je to osnovni pogoj človečanskih pravic … Ekscelenca, na Vašo dobroto, ki naj ima razumevanje za moje trpljenje, prosim za rešitev te moje prošnje.«

Tokrat Vogelnikova ni dočakala odgovora in še manj rešitve prošnje, zato je za božič 1952 še zadnjikrat pisala maršalu: »Kot žena in mati treh otrok sem upravičena zvedeti za usodo moža … Naj se mi sporoči resnica taka, kot je: ali lahko pričakujem, da se moj mož vrne in kdaj. Ako pa ne živi več, mi sporočite, kje se nahaja njegov grob, da bodo vsaj otroci imeli spomin nanj … Pričakujem in prosim, da ta moja ponovna prošnja ne bo ostala neuslišana in se priporočam.«

Razumljivo, ostala je neuslišana, kajti odgovora ni nikoli dočakala.

Vendar do konca ni izgubila upanja, da izve za usodo svojega moža. Oktobra 1956 je pisala Okrajnemu ljudskemu odboru Kranj, Odseku za notranjo upravo in podala svoje zahteve v petih točkah. Četrta se glasi: »Ker moram na vsak način dognati po tolikih letih usodo svojega moža, prosim, da če je naslovu znano, naj mi odkrito sporoči kako in kaj, če pa ne, pa prosim, da mi sporoči, kam naj se obrnem, da dosežem to, kar mi po vsej pravici in po vseh zakonih pripada, da izvem za usodo svojega moža. Smrt fašizmu – Svoboda narodu!« To je bila njena zadnja prošnja, tudi tokrat brez odgovora.

Teden dni zatem je Gabrijela Vogelnik umrla. Podobno kot ona so desetletja po vojni s svojo bolečino druga za drugo umirale vdove in matere, ne da zvedele vsaj to, kam so zmetali[Stran 046] trupla njihovih mož in zakaj so jih pobili. Čas se izteka že njihovim otrokom …

3.2.4. Brezno ‘Pri sedmih križih’

»Šele leta 1959 je Minka Vrhunc, sestrična naše mame, povedala, da je bila v Begunjah zaprta skupaj z našim očetom,« nadaljuje Marija Vogelnik. »Spominjala se je, kako so očeta stradali in so mu zaporniki pomagali, da je prišel delat v kuhinjo, kjer je lahko jedel vsaj krompirjeve olupke ali oglodal kakšno kost. Ona je bila izpuščena iz zapora 28. junija, naš oče, Maček in Robič pa so bili po vsej verjetnosti ubiti dan kasneje, 29. junija. Ta dan so namreč prišli v Begunje Ivan Maček, Mitja Ribičič in šestnajstletni Tone Ferenc. Šepetalo se je, da so pričeli prazniti begunjske zapore. V zaporih širom Slovenije je primanjkovalo prostora. Vrhunčeva je sprva domnevala, da je bil takrat izpuščen tudi naš oče. A ni bil. Prav tako ne krojač Maček in sanitarec Robič. Šele kasneje je Vrhunčeva zvedela, da so jih ubili, a si ni upala govoriti o tem, še manj, da bi to povedala nam in Mačkovim.«

Slavko Trelc, pred vojno potujoči žagar s cirkularko, Stane Perc, nekdanji pek, ter Martin Prešeren, sin vrtnarja in brezdelnež, so bili po vojni dolga leta vodilni funkcionarji na radovljiški občini in vplivni člani različnih političnih organizacij. Prve mesece po vojni je predvsem ta trojica po mili volji odločala o življenju in smrti svojih osebnih in razrednih sovražnikov naroda.

Slavko Trelc si je kasneje postavil počitniško hišico na Jelovici in bil sosed Lojza Vogelnika, sina izginulega očeta Vogelnika. 30. novembra 1992 je sin Lojze na sodišču izjavil med drugim naslednje: »Slavko Trelc je moj sosed pri vikendu na Jelovici, v času po osvoboditvi je bil sekretar OF v Radovljici. Trelc Slavko pa mi je konkretno povedal, da je bil oče konec junija 1945 likvidiran, povedal mi je tudi imena likvidatorjev, povedal pa mi je tudi za očetov grob na Jelovici. Pri tem je izrazil svoje obžalovanje za vse, kar se je zgodilo. Trelc Slavko mi je navedeno povedal v letu 1970.

Tretja priča, od katere sem zvedel za očetovo smrt, pa je ing. Zupanc Jernej, gozdar iz Radovljice, ki je povedal, da je v svojem gozdu na Jelovici v breznu našel trupla, med njimi tudi truplo mojega očeta; zasul jih je z apnom in prstjo, na bližnjo bukev pa vrezal rimsko številko VI in letnico 1945 ter sedem križev, ker je bilo sedem trupel. Zupanc Jernej mi je to povedal leta 1971.

Ko sem zvedel od Trelca za smrt očeta, sem namreč poizvedoval, na čigavem zemljišču je brezno, v katerega so vrgli očeta. Pa sem zvedel, da je to zemljišče last Zupanc Jerneja. Ta mi je potem povedal, kar sem navedel. Zapanc je mojega očeta poznal in ga med trupli prepoznal.

Vse navedene priče so pokojne. Iz njihovih pripovedi, ki se med seboj skladajo, pa izhaja, da je oče umrl 29. 6. 1945. Na ta dan smo kasneje za obletnico smrti prižigali tudi svečke na njegovem grobu, ob breznu, ki smo ga poimenovali ‘Pri sedmih križih’.«

Istočasno z Vogelnikom sta izginila iz begunjskega zapora tudi Maček in Robič, zato so ljudje domnevali, da sta bila ubita in vržena v brezno skupaj z Vogelnikom. Ostale štiri žrtve brezna pa naj bi verjetno pripeljali od drugod. Brezno se nahaja na pol poti od Radovljice do počitniške hišice Lojzka Vogelnika na Goški ravni.

O tem poboju se je med ljudmi veliko govorilo, vse tajno in zavito v domneve, zato še danes kroži veliko srhljivih govoric. Žal bomo ob razpletu zgodbe morali ugotoviti, da nobena od navedenih govoric ni resnična.

Po letu 1992 je Marija Vogelnik dobila na vpogled različne dokumente iz raznih arhivov. Onemela je ob dejstvu, da sta leta 1946, torej več kot leto po očetovi smrti, javni tožilec za ljubljansko okrožje in tamkajšnja OZNA poizvedovala za Alojzom Vogelnikom in sporočala komisiji za upravo narodne imovine pri predsedstvu SNOS-a, da ostaja Alojz Vogelnik ‘neizvesten’. Uprava narodne imovine pri OLO Jesenice pa isti komisiji sporoča, da se Alojz Vogelnik leta 1946 še vedno nahaja v preiskovalnem zaporu (!) in jim ni znano, kakšen kazenski postopek se je proti njemu uvedel.

Ali iz teh dokumentov smemo sklepati, da so se ob množični moriji leta 1945 še leto po tem iskale likvidirane žrtve? In to ne zato, da se jih morda vpiše v mrliško knjigo (mrliški list je bil izdan šele po l. 1992 na zahtevo sina in hčerke Vogelnika), ampak da se čim prej pokrade njihovo premoženje, saj po izginulem podjetniku Vogelniku sprašuje komisija za upravo narodne imovine pri predsedstvu SNOS-a. Iz dokumentov ni razvidno, kdaj in katera komisija je končno le ugotovila, da je Vogelnik že več kot leto dni mrtev. Pod podpisom in žigom javnega tožilca, kjer ostaja Vogelnik ‘neizvesten’, je nekdo v lepem in čitljivem rokopisu pripisal: »Vogelnik Alojz odpeljan iz Begunjskih zaporov in v noči likvidiran 29. 6. 1945.« Zakaj in kje, to pa ni[Stran 047] bilo pomembno takrat, za duhovne dediče komunizma ni pomembno niti danes.

Kakšen absurd, da morajo otroci na sodišču sami dokazovati smrt očeta, čeprav o njej ne vedo ničesar in se lahko opirajo le na govorice ljudi! Kakšen cinizem, da so oni prisiljeni dokazovati zločine državi, ki jih je sama zakrivila, jih zavila v molk in laž, a hkrati edina hrani arhivske dokumente!

3.2.5. Ovadbe

Hčerka Marija in sin Lojze Vogelnik sta ob dolgotrajnem in mučnem iskanju dokumentov nehote izvedela tudi za vse ovadbe, ki so jih potrebovali predstavniki nove ljudske oblasti v Radovljici, da so se lahko čim prej za vedno znebili očeta in se polastili njegove tovarne, pletilstva Vogelnik. Mnogo let kasneje so pletilstvo preimenovali v Almiro. Kakšna ironija: tudi Almiro so duhovni dediči povojne oblasti pred nekaj leti dokončno in namerno uničili.

Takoj po zaplembi pletilstva Vogelnik je nova ljudska oblast potrebovala ovadbe. Eno je napisala delavka Vogelnikovega pletilstva Ljudmila Frelih z Brezij, ki se je med prvimi včlanila v ESZDMJ (verjetno Enotna socialistična zveza delovne mladine Jugoslavije). Frelihova je bila med vojno sposobna vodilna moč med delavkami in jo je lastnik Vogelnik zelo cenil. Verjetno so si novi oblastniki tudi zato izbrali njo za pisanje ovadbe, iz katere kar zaudarja smrad socialističnega duha nove dobe. Preberimo jo v celoti, brez popravkov.

»V obratu se je govorilo za časa okupacije in Jugoslavije slovensko. Za časa okupacije se je zadrževal neštetokrat zloglasni gestapovec Laski, krvnik slovenskega naroda. Zadrževal se je največ leta 1944, ko je bil Alojz Vogelnik doma zabit. Pred Slovenci se je skrival, dočim je bil gestapovec Laski vedno pri njem. Kaj sta debatirala, ne vemo. Med okupacijo smo vse tovarišice sabotirale, nismo hotele delati, zato nas je napadal z grožnjami. Gabrijela Vogelnik, da nas bo dala gestapu, da bomo šle v Begunje, isto nam je govoril njen mož Alojzij Vogelnik. Za časa Jugoslavije smo bile vse tovarišice plačane 2 in pol din, največ 3 din na uro. Zelo težko so se preživljale s to skromno plačo, dočim so oni obogateli zidali tovarno z delavskimi žulji. Stalno so nas priganjali in če je bila katera še tako pridna, jim nikdar ni zadosti naredila za tiste 2 din in pol na uro. Mnogokrat so nas izkoristili po cele noči, da smo jim morali delati brez vsakih procentov, da smo jim vse podelali pred raznimi prazniki, kakor pred božičem, potem pa so nas poslali na brezplačen dopust. Naši[Stran 048] šefi so zidali tovarno pletenin in krasno vilo, to je Bohinc/Vogelnik.

Živeli so sijajno. Mi smo jim delali oni pa so se zabavali po kavarnah, vozili na izlete v inozemstvo in z avtom z gospodom advokatom Šmajdom, z znanim organizatorjem bele garde.

Gornjo izjavo lahko potrdimo vse, ki smo v teh časih bile zaposlene. Smrt fašizmu – svoboda narodu.«

Ovadbo delavke Frelihove sta sin in hčerka Vogelnika zavrgla, ker sta dokazala, da je neresnična in napisana z namenom, da očrni njunega očeta.

Kako drugače se prebere pismo Ančke Ločniškar, ene od delavk v Vogelnikovem pletilstvu, ki je bila internirana v Altötting in so ji vso vojno Vogelnikovi pošiljali pakete. Ko se v enem od pisem zahvali za vse poslano, piše dalje: »Ali pri Vas še kaj delate v štrikariji? Ta teden, ko hodim tudi jaz v tovarno, sem stalno v mislih v Vaši delavnici. Vse brnenje strojev mi je kar lepa pesem od doma. Zamišljena strmim v vse to vrvenje in v duši mi vstajajo vsi lepi dnevi, preživeti v vaši delavnici. Sedaj šele se zavedam, koliko lepega je šlo mimo mene, ne da bi se zavedala. Prosim Vas, če se vrnem, če me slučajno ne bo zadelo najhujše, da me vzamete zopet nazaj v delavnico. Kako z veseljem bom delala, ker bom vedela zakaj … Jaz, ki imam še malega otroka, delam samo od enih do šestih popoldne. Ta čas otrok spi, ostali čas ga pa imajo v vrtcu. Če pa bom kdaj še pri Vas delala, bo pa že velik, in bi lahko cel dan delala. Upam, da bo še lepo.«

In kaj naj rečemo o ovadbi glede Vogelnikovega druženja z gestapovci? Spomnimo se, da je gestapovec Laske prišel v pletilstvo k Vogelniku po pleten izdelek in da ga je ta ob tej priliki prosil za svojo sestro Cilko Mertelj, ki so jo Nemci zaprli zaradi sodelovanja s partizani. Videli smo že, da je Laske takoj posredoval in sestro so izpustili. Po vojni so Vogelnika ovajali zaradi sodelovanja z gestapovci, njegova sestra Mertljeva pa se ni niti z besedico zavzela za svojega brata, ko so ga njeni ideološki somišljeniki imeli zaprtega v Begunjah. Tudi Vogelnikova sestra Johana, por. Kapus, vodilna komunistična aktivistka na Bledu, ni prav ničesar ukrenila, da bi izpustili iz zapora njenega brata.

Alojza Vogelnika so ovadili tudi zato, ker naj bi izdal partizana Viktorja Horvata, ki so ga Nemci zaprli v Begunje, mučili in iz Begunj poslali v Mauthausen. Toda Vogelniku krivde ni mogel nihče dokazati.

Z mrliškim listom je bilo končno po letu 1992 očetu Alojzu Vogelniku vrnjeno dobro ime in osebno dostojanstvo, kar sta po večletnih mučnih prizadevanjih dosegla njegova hčerka in sin. Hčerka je v številnih prošnjah in pritožbah morala dokazovati, da je bil oče likvidiran brez sodbe. S tem mu je bilo izbrisano ime izdajalca in je postal samo politični zapornik.

3.2.6. Uničili so nam lep dom, lepo družino

Ta tožba se kot refren ponavlja pri vdovah in otrocih ubitih mož in očetov. Videli smo, da je vdova s tremi nepreskrbljenimi otroki in od kapi zadeta ostala brez strehe nad glavo, brez sredstev za preživljanje, brez možnosti za zaposlitev. »Stanovanje nam je v svoji hiši odstopil plemeniti trgovec Janko Resman,« piše vdova Gabriela Vogelnik. »Otroci so hoteli v šolo in pomagalo mi ni nič drugega, kot da sem začela razprodajati razne stvari iz stanovanja, tudi prepotrebni šivalni stroj.

[Stran 049]

Ves čas, ko sem bila prizadeta od kapi, so me otroci učili delati osnovne gibe, hoditi, govoriti, jesti. Ko so po treh letih prvič zmogli priti z mano v park pred hišo, so nam že naslednji dan vdrli v stanovanje pri Resmanovih. Grozili so, da bodo streljali, ako ne odpremo vrat. Nismo jih hoteli odpreti, zato je Slavko Trelc vlomil skozi okno in pričeli so seliti naše stvari daleč ven iz mesta v zasilno stanovanje, in to kljub mojim prošnjam, da sem praktično nepokretna zaradi kapi. Oni pa so odgovorili, da si ne zaslužimo takega stanovanja.

Leta 1950 so nas hoteli seliti na Brezje, pa nas je rešil moj svak Mihelčič. Na srečo so se takrat iz njegove hiše izselili oficirji in je izpraznjene prostore ponudil nam. Vendar so nas čez nekaj časa hoteli ponovno seliti na Brezje. Takrat je moja starejša hčerka Jelica naredila prošnjo na notranje ministrstvo. Dobili smo odlok, da ne sme nihče več posegati v našo družino.«

Kako so se Vogelnikovi otroci prebijali skozi leta po osvoboditvi?

»Spet nam je pomagala naša dobrosrčna Jelica,« pravi njena sestra Marija. »Bila je izredno dekle. Končala je ekonomsko srednjo šolo in bila ves čas odlična dijakinja, ko je pri osemnajstih letih zbolela za rano na dvanajsterniku, čemur se ni bilo čuditi. Skoraj bi izkrvavela in tudi po operaciji je zaradi vnetja rane komaj preživela in dolgo okrevala. Ostala pa je še vedno odločna in se po okrevanju z vso vnemo lotila študija na višji šoli za medicinske sestre. Ekonomija je ni zanimala več, saj smo že zdavnaj opustili vsako misel, da bi se kdo od nas otrok zaposlil v ‘našem’ pletilstvu. Postala je cenjena in priljubljena medicinska sestra, ljubeča žena in mati več otrok. Žal pa so posledice bolezni iz mladosti ostale in umrla je mnogo prezgodaj.

Tudi meni se je že po enem letu uprla tekstilna šola v Kranju. Preveč je bilo hudih spominov, ko sem na praksi v delavnici sedla za pletilni stroj. S trdno voljo se mi je uspelo vpisati na učiteljišče in se prebiti do konca. Dobro sem čutila, da me je vsa leta spremljala skrajno negativna karakteristika. »Vogelnikova«, me je pri zadnji šolski uri vprašal profesor filozofije, »ali boste izdelali razred brez negativne ocene?« Začudena sem mu odgovorila, da bom. »Potem pa pridite pred kateder.« Od šoka niti ust nisem mogla odpreti, čeprav bi gotovo znala kaj povedati. Takrat so se sošolci postavili zame, tako da sem bila vprašana pred komisijo in dobila pozitivno oceno. Vendar sem v spričevalu imela iz filozofije samo zadostno.

Po diplomi sem pričakovala najhujše. Toda čudo: z dekretom sem bila nastavljena v Ra[Stran 050]dovljico z obrazložitvijo, da bom lahko živela z materjo in ji pomagala. Toda moje veselje je bilo kratkotrajno. Dobila sem ponoven, ponarejen dekret z ministrstva za šolstvo. Poslali smo me v vas daleč pod Kum, ki je bila takrat zaradi slabih prometnih zvez zame kot na koncu sveta in sem le redkokdaj lahko šla k materi, ki je, žal, kmalu zatem po ponovni kapi umrla.

Tudi v vasi pod Kumom, čeprav sem že zaslužila, sem še vedno trpela pomanjkanje in bila velikokrat lačna, saj daleč okrog ni bilo nobene trgovine, tista v vasi pa je bila zelo slabo oskrbovana. Toda bili smo vajeni velike skromnosti in vztrajnega dela. Kako prav je imel oče, ko je vedno trdil, da moramo znati delati, da se bomo lahko v življenju znašli.

Brat Lojz je končal srednjo tehnično šolo, tako da se je preživljal z delom na kmetih in ves čas trpel pomanjkanje. Kjerkoli se je zaposlil, je znal poprijeti za delo. Večkrat so ga vabili, da se včlani v partijo. Še na misel mu ni prišlo, da bi na tak način izdal svojega očeta.«

Ni bilo lahko prestajati izgubo očeta, revščine in vsega hudega, ugotavljata Vogelnikova hčerka in sin. Toda kljub temu niso bili nesrečni, kot so še danes mnogi, ki jih je partijski sistem obsipal s številnimi privilegiji in ostajajo sužnji propadlega sistema in njegove laži.

3.2.7. Alojz Maček

Omenili smo že, da je istočasno kot Alojz Vogelnik izginil iz zapora v Begunjah krojač iz Radovljice Alojz Maček (21. 6. 1888). Zakaj pa je on prišel v zapor?

Alojz je bil invalid zaradi poškodbe noge v otroštvu.Takrat mu je nehala rasti in vse življenje je šepal. Zato se je izučil za krojača in postal eden najbolj cenjenih krojačev v Radovljici in okolici. Ko se je poročil z Antonijo Rabič (1900), je naučil šivanja še njo. Po opravljenem mojstrskem izpitu je odprla svojo šivalnico za ženska oblačila. Tako sta z možem imela vsak svojo delavnico na Linhartovem trgu, kjer sta imela tudi najemniško stanovanje. Mož Alojz je vodil računovodstvo za obe delavnici. Leta 1933 se jima je rodila hčerka Marija, 1935 pa sin Alojz.

»Med vojno sta neutrudno šivala naprej,« se spominja sin. »In to zelo veliko za partizane, posebno oče, ki je bil krojač. Največkrat so prinesle listke z merami za hlače kar mamine vajenke. K sreči je imel oče vso vojno na zalogi različne vrste kvalitetnih tkanin iz Anglije. Mama pa je šivala perilo in oblačila za ženske. Za kvalitetno šiviljstvo je zvedel tudi jeseniški gestapovec Druschke, ki je nekoč pripeljal k mami svojo ženo, da bi ji sešila obleko.

Mami so se od strahu tako tresle roke, da ji je s težavo ‘vzela mere’, mene, ki sem bil še otrok, pa so takoj zaprli v sobico ob delavnici, da ne bi morebiti pokazal v kmečko peč, kjer smo imeli skrite slovenske zastave in ilegalni partizanski tisk. Ko se je Druschke s svojim spremstvom odpeljal, so vajenke mami hitro prinesle baldrijanove kapljice za pomiritev.

Po kapitulaciji Italije je našo družino najbolj pretresla smrt očetovega sorodnika Toneta Trtnika iz Zadobrove pri Ljubljani in njegove žene. Bila sta znanca Ivana Mačka – Matije. Trtnikova sestra Marija, klicali smo jo Mici, je pribežala k nam, prijavili smo jo kot služkinjo in je do konca vojne živela pri nas.

Konec vojne nam je prinesel samo žalost. Tistega dne, ko so oboroženi partizani, večinoma domačini, prišli s kamionom po očeta in druge može, smo se otroci na travniku proti pokopališču brezskrbno igrali ‘med dvema ognjema’. Nenadoma je priteklo nekaj otrok, naj hitro pridem domov, ker mi bodo odpeljali očeta. Otroke je poslala mama, ker je hotela, da se poslovim od očeta. Ko sem pritekel, je[Stran 051] bil oče že na kamionu in najino slovo je bilo le bežno. Dobro sem si zapomnil oborožene in uniformirane partizane, ki so stražili kamion. Bili so domačini, eden je bil Vidic, drugi Kos.

Ko smo zvedeli, da so očeta odpeljali v Begunje, smo hodili pod okno njegove celice, dokler ga nismo zagledali pri oknu v prvem nadstropju levo od ceste. Moja 12-letna sestra Marija je večkrat s prijateljicami hodila pod okno ‘obiskovat’ očeta. Kako je bila vesela, ko ji je oče nekoč po nekom poslal češnje! Mami pa enkrat listič s sporočilom: »Ne vem, zakaj sem zaprt, bom pa kmalu doma.« Zadnjikrat smo ga videli 21. junija, ko je oče imel god in rojstni dan. Potem ga ni bilo več k oknu in za nas vse se je začelo mučno čakanje.

Trtnikova Mici se je po vojni vrnila domov na Zadobrovo. Mama jo je obvestila, da je oče zaprt. Mici je kmalu sporočila, da naš oče ni ničesar kriv in da se bo vrnil domov. Tako so ji povedali. Kdo, ni omenila. Verjetno je Mici mami svetovala, naj gre sama do Ivana Mačka – Matija v Ljubljano (z njim nismo bili v sorodstvu) in poizve za očetom. Trikrat je šla, pa so ji vselej Mačkovi uslužbenci, med njimi so bili nekateri Radovljičani, preprečili dostop do Mačka.

Na Dunaju je živela mamina sestra in ona je poizvedovala na mednarodnem Rdečem križu za očetom. Od tam je sprejela le kratko sporočilo, da je oče pogrešan. Verjetno je Rdeči križ poizvedoval za očetom na okraju v Radovljici. Mama je lepega dne dobila po pošti sporočilo na majhnem lističu papirja: ‘Na zemlji ga ni.’ Danes domnevamo, da so zaradi tega poizvedovanja ta listič poslali iz radovljiške občine.« Kakšno norčevanje iz smrti nedolžnega človeka, ki so ga hladnokrvno ustrelili! Kakšen odnos do vdove in obeh otrok – sirot!

3.2.8. Na zemlji ga ni!

»Še smo spraševali in čakali, vsak je govoril in modroval drugače. Morda pa le ni res, da ga ‘na zemlji več ni’? Pričakovanje pa je sčasoma pričelo zamirati. Bilo nam je, kot da bi ga v nas kdo ubijal. Kako brezsrčno so s tem sporočilom ubili upanje v mami in v nama s sestro! Mama je prenehala govoriti o očetu, ker je mislila, da nama bo lažje. Velikokrat je rekla: ‘Vsaka vojna vzame nedolžne žrtve. Tudi naš ata je bil eden od njih. Nikoli se ne maščujta, življenje se samo maščuje.’«

Videli smo, da je bil Alojz Maček invalid, saj je imel eno nogo 12 cm krajšo in je šepal. Vso vojno je pridno šival tudi za partizane, v politično življenje se ni vmešaval. V čem je bila torej njegova ‘krivda’, me je zanimalo. Sin Lojz domneva tole: »Krivda? Pobijali so vsevprek! Ni bilo treba, da si bil česa kriv. Nekaj let po vojni mi je človek, ki je bil v partizanih, povedal, kako so se v gozdu že med vojno pogovarjali, da bodo po osvoboditvi oni edini gospodarji. Ustanavljali bodo najrazličnejše zadruge, tudi krojaško. Takrat pa se je neki partizan, krojač iz Radovljice, oglasil: ‘Dokler bo Maček imel delavnico, ne bo zadruge.’ Vedeli so, kako dober krojač je moj oče, in da bodo ljudje še naprej nosili šivat le njemu.«

Problem so torej rešili tako, da so očeta likvidirali! V Radovljici pa krojaške zadruge kljub temu nikoli ni bilo.

Po letu 1992 je sin Lojz zvedel, da je bil oče vpisan v matično knjigo umrlih; verjetno takrat, ko je mednarodni Rdeči križ o njem poizvedoval. Vpisan je bil po odločbi Okrajnega sodišča na Jesenicah dne 2. 5. 1947, »s katero je bil imenovani razglašen za mrtvega. 01. 06. 1945 se smatra za dan, ki ga proglašeni ni preživel.« Ponovno norčevanje iz pokojnika, njegove žene, hčerke in sina. Vemo namreč, da so očeta zadnjikrat videli za njegov god 21. junija na oknu celice v Begunjah.

Lahko smo zgroženi ob ciničnem besednjaku odločbe Okrajnega sodišča, s katero je bil ‘imenovani razglašen za mrtvega’ na dan, ‘ki ga ni preživel’. Postal je zgolj številka v množici pobitih! Enostavno se izbere poljuben datum, ki se ‘smatra za dan, ki ga proglašeni ni preživel’! Kako so sploh mogli domačim na tak način pojasniti, kdaj je bil oče likvidiran! Zakaj? Kje? O tem pa lahko še danes le ugibajo.

3.2.9. Življenje sirot po vojni

Za dvanajstletno Marijo, desetletnega Lojza in njuno mamo se je pričelo popolnoma drugačno življenje. »Radovljičan, po rodu iz Krope, ki je hodil šivat po domovih, je v začetku poletja prišel v očetovo krojaško delavnico, vzel njegov šivalni stroj in pobral vso zalogo blaga in volnenega sukna. Mami so ‘odvzeli kolo za vojne potrebe’, lepo Puchovo kolo, ki si ga je težko prislužila. Mama je bila brez očeta nebogljena tudi zato, ker je ves čas vodil računovodstvo oče. Pravega dela ni bilo več. Po vojni so ljudje večinoma prenavljali stare stvari. Mama je bila dobra in poštena in se ni hotela okoristiti s svojim delom. Mnogim, ki so ostali kot ona brez moža in očeta, je šivala zastonj.«

Tako se tega obdobja spominja sin Lojz? »Oče je nekoč rekel: ‘Moj sin bo lepo oblečen!’ Ho[Stran 052]dil pa sem v cunjah. Najbolj sem trpel zaradi tega, ker nisem imel nobenega, da bi me usmerjal, mi nudil oporo in varnost. Bil sem nekakšen samorastnik in rad sem se potepal. Šola in učenje me nista zanimala.

Ko sem bil star petnajst let in v internatu v Ljubljani, sem se tam nalezel meningitis. Na srečo je bilo zdravljenje na infekcijski kliniki brezplačno tudi zame, mama pa je morala plačati prevoz s konjsko vprego v bolnico. Tudi ne vem, kako bi se pozdravil, če se ne bi zame zavzel očetov sorodnik dr. Vandot, ki je v vojni bolnici na skrivaj vzel injekcije streptomicina in mi jih vbrizgal. Tako mi bolezen ni pustila posledic, kot jih je ostalim. Mama je morala plačevati stroške za internat, drugi so prebivali v njem brezplačno.

Na Srednji tekstilni šoli v Kranju je bil moj ravnatelj prof. Črtomir Zorec. Nanj imam najlepše spomine, ker sem čutil, da mi profesor želi dobro, da me ima rad in me upošteva. Bilo mi je, kot da mi nadomešča očeta. Ko sem se zaposlil v Suknu v Žapužah, se mi je delo v nočni izmeni zdelo preveč naporno. Prof. Zorec mi je pomagal, da sem dobil službo kot tehnik na Srednji tekstilni šoli. Na šivalne stroje sem se dobro spoznal, saj sem jih že pred tem popravljal mami.

Moja zadnja služba je bila mesto tajnika na krajevni skupnosti v Radovljici. Z leti sem se navadil boriti za svoje pravice. Nisem se pustil opehariti, ko so stanovanje, ki je bilo dodeljeno meni, hoteli dati borcu. Preveč krivic sem prestal v otroštvu in mladosti.

Mama je imela šivalnico do leta 1961, ko je nehala šivati. Takrat obrtniki niso dobivali nobene pokojnine. Do pozne starosti je živela pri meni. Ničesar ji ni manjkalo, toda večkrat se s sestro sprašujeva, kako ji je bilo pri srcu: petinštirideset let je vse dneve samo šivala, pa je na starost ostala brez dinarja, brez pokojnine, brez stanovanja. Njeno je bilo samo to, kar je imela na sebi.

3.2.10. Kako se spominja povojnih let hčerka Marija por. Čop?

»Po vojni sem bila stara dvanajst let. Nisem mogla dojeti, da očeta ne bo več domov. Kako vesela sem bila tistih češenj, ki mi jih je po nekom poslal iz zapora v Begunjah. Iz dneva v dan sem upala, da se bo vrnil. Vsak dan sem hodila na železniško postajo in čakala vlak, ki je pripeljal iz Lesc. Ko se je ustavil, mi je srce skoraj zamrlo od napetega pričakovanja. Toda očeta ni in ni bilo. Sprva sem bila zelo razočarana, potem pa sem se tolažila, da bo enkrat že prišel. Pričela sem jemati s seboj še brata, ker ga nisem hotela prikrajšati za veselje, ko bova zagledala očeta izstopiti z vlaka. Stekla mu bova naproti in on naju bo objel. Ne vem več, kako dolgo sem hodila na postajo, če brata ni bilo v bližini, tudi sama. Morda pa ga res ne bo tako kmalu, če mama zaman poizveduje toliko časa? Bomo že pravočasno zvedeli, sem se tolažila. Še dolgo časa mi je vsak vlak, ki sem ga slišala prihajati na postajo, prinašal upanje, da se morda z njim vrača oče.

Življenje se mi je popolnoma spremenilo. Mama je vse dneve samo šivala, zato sem morala v celoti prevzeti gospodinjstvo in skrb za brata. Nisem znala zakuriti v štedilniku, ničesar skuhati. Pomagale so mi mamine znanke. Poleti so nam dobri ljudje nosili zelenjavo, ker z bratom nisva mogla sama obdelovati njive. Vsako soboto sem ribala in prala pri koritu. Drugi otroci so se igrali, jaz, sama še otrok, pa sem morala delati. Edini svetli žarek v tistem času je bil zame duhovnik Sekovanič, prijazen in dober gospod. Videl je mojo stisko in razumel, da sem otrok brez otroštva. Neko soboto, ko sem spet nesla h koritu splakovat oprano perilo, mi je za pranje ponudil pralnico v župnišču. Tja mi je potem vsakič prinesel majhno čokoladico in z mano prijazno poklepetal. Koliko mi je to pomenilo!

Toda težko otroštvo me je navadilo dela. Končala sem Višjo šolo za medicinske sestre, med šolanjem sem se sama preživljala z inštrukcijami. Zaposlila sem se v Radovljici in pričela s patronažnim delom. Zelo rada sem imela svoje delo in bila dejavna v vseh strokovnih društvih. Leta 1971 sem sprejela zlati znak Rdečega križa Jugoslavije in 1981 zlati sestrski znak.

Poročila sem se in kljub ukradeni mladosti, obremenjena s skrbmi in delom ter brez očetove vsestranske opore, sem vzgojila svoji hčerki za tiste vrednote, ki so mi jih od otroških let privzgajali moji dobri, plemeniti, pošteni in delavni starši. Zaradi njihove vzgoje sem kljub vsem težavam prerasla povojno zaznamovanost.

Vse življenje sva z bratom čutila, da sva zaznamovana. Najbolj boleče sem to občutila po letu 1971, ko je mož, po poklicu veterinar, prosil za službo na mejni inšpekciji na Jesenicah. Prošnjo so poslali v Beograd na ministrstvo za kmetijstvo. Bila je odbita. Torej so se spravili še na moža! Ne vem, kaj me je gnalo, da sem telefonirala na ministrstvo in vprašala, zakaj mož ne more dobiti službe.[Stran 053] ‘To je nešto u vezi sa vašom in njegovom prošlošču.’ Takoj sem razumela, da so skupaj z moževo prošnjo potovali v Beograd moja in moževa ‘karakteristika’. Šla sem na občino, da sem jim razložila, v čem je moja ‘krivda’ in zahtevala, naj ponovno pošljejo karakteristiko o meni in mojem poklicnem delu, o možu in njegovih poklicnih sposobnostih, in ne o mojem očetu. Stvar se je vlekla šest mesecev in z možem sva sama odpotovala v Beograd na ministrstvo. Tam so mi povedali, da je moja ‘krivda’ v tem, da so mi partizani ubili očeta in zato negativno vplivam na svojega moža! Medtem so iz Radovljice ponovno prišle karakteristike, verjetno boljše, ker je bil mož po mučni negotovosti končno nastavljen.

Zgodilo se je, da je kakšen turist z Bleda s svojim obolelim psom iskal pomoč pri možu. Že naslednji dan smo imeli na vratih policijo, ki je poizvedovala, zakaj je stal pred našo hišo avto s tujo registracijo, kaj je hotel lastnik avtomobila itd. Kako zelo smo bili ves čas nadzorovani še desetletja po vojni!«

Zadnji od trojice, ki je brez sledu izginil konec junija iz begunskega zapora, je bil sanitarni inšpektor in šofer rešilnega avtomobila, zelo spoštovan in ugleden Radovljičan, gospod Boris Robič. K ženi in štirinajstletnemu sinu Borisu se ni nikoli več vrnil. Žal njegov sin danes o tem noče dati nobenih izjav.

3.2.11. Resnica o breznu

Okoli brezna na Jelovici in domnevnih žrtev v njem so se v dolgih letih spletle različne govorice in ugibanja, kot smo lahko videli iz pričevanja Marije Vogelnik in njenega brata. Prisluhnimo še tistim, ki so dogodke ob breznu spremljali in se na lastne oči prepričali o njegovih žrtvah. Ti vedo, da trupel likvidiranih Vogelnika, Mačka in Robiča v tem breznu ni. Videli bomo, da se je zločin ob tem breznu zgodil več kot mesec dni pred likvidacijo omenjenih treh.

Bilo je na binkoštno soboto, 19. maja 1945 popoldne. Delopust je že odzvonilo. Dvorišča kmetij pridnih gospodarjev po Zgornjem Lancovem in v Voščah so bila pometena, veselega prazničnega razpoloženja bližnjega praznika pa ni bilo opaziti. Tišino spokojnega popoldneva sta ovijala tesnoba in strah, stalna spremljevalca tistih pomladnih dni po osvoboditvi.

Na vsem lepem se je zaslišalo brnenje avtomobila, ki se je vzpenjal po beli podeželski cesti mimo travnikov in polj do Gornjega Lancovega in naprej do Vošč. Zvedelo se je, da prihaja iz smeri Kranja. Vsi naokrog, brez izjeme, ki so videli ali samo slišali v tistih dneh avto na cesti proti gozdovom Jelovice, so vedeli, kaj to pomeni.

Okoliški kmetje so bili lastniki borštov po Jelovici, prehodili in poznali so vsako ped svojega gozda. Nekateri so že med vojno opazili sveže izkopane jame ali, bolje rečeno škrbine za skalami, zametane z vejami in prstjo. Okoli so se pasle muhe in širil se je smrad. Trupla sploh niso bila globoko pokopana in marsikoga so prepoznali. Toda groza je kmete prisilila k molku in vztrajno so molčali, čeprav so jih starši, katerih sin ali celo hčerka sta bila ‘pogrešana’, rotili, naj jim pokažejo ‘grob’.

Avto se je ustavil v Voščah pri Matuhu. Šest zvezanih moških se je ob stražarju s puško izmotalo iz njega, nato pa so jih odgnali k Taškarju, kjer je gospodaril Gabrijel Pesjak. Nobenim očem ni ušlo, da je nesrečnikov šest. Tam so jih zaprli v hlev, morda v svinjak. Spokojnost binkoštnega večera je za okoličane postala še bolj moreča. Marsikdo od njih se je spraševal: »Ali bom prišel tudi jaz na vrsto?«

Že zarana je bilo treba postoriti v hlevu pri živini. Iz podružne cerkvice sv. Lamberta je v prebujajoče binkoštno jutro 20. maja zazvonila zdravamarija. Tedaj so nekje iz gozda nad Voščami odjeknili streli brzostrelk. Zvonovi so po jutranji avemariji še nekaj časa klenkali, kot da bi hoteli ljudem naznaniti, naj z molitvijo pospremijo na drug svet pravkar pobite žrtve, ki so jih imeli ponoči zaprte v svinjaku.

Binkošti so bile velik praznik in ljudje niso hodili zdoma, čeprav so ob nedeljah šli večkrat v gozd ali poleti na planine, če so imeli živino na paši. Binkoštni ponedeljek pa je marsikoga zvabil v gozd. Vsi lastniki gozdov so vedeli za brezno v Zavrtcu nad Ledinico, kakih pol ure hoda od Vošč. Brezno je le nekaj metrov stran od poti, ki vodi čez Jelovico. Ne da bi vedeli drug za drugega, so v tistih dneh po binkoštni nedelji skrivaj šli do brezna in se prepričali o srhljivosti dogodka zarana na binkošno jutro.

Možje so povedali ženam in jim zabičali, naj pazijo, da odraščajoči otroci ne bi hodili tam okoli. Zdaj je postala za fante skrivnost še bolj mikavna in na skrivaj se jih je nekaj prikradlo do brezna. A jim je bilo takoj žal: »Kot da bi klali prašiče,« je mnogo let kasneje eden od njih s preprostostjo kmeta opisal okolico brezna. »Vse je bilo krvavo, po tleh so ležali šopi las in nekaj ogledalc.« Oddrveli so domov, groza jih je bilo.

[Stran 054]

Priča krvavemu dogodku binkoštnega jutra so bili na kmetiji pri Jurčku v Voščah. Gospodar je bil še pri kravah v hlevu, ko se pojavijo na dvorišču likvidatorji: trije iz Vošč in neki Primorec, ki ga gospodar ni poznal. Eden od njih je bil Gabrijel Pesjak, po domače Taškarjev ata. Za silo so si umili roke spotoma v potoku, zdaj so od gospodarja zahtevali še milo in vodo. Takoj je vedel, s kom ima opraviti, saj je slišal strele. Ni jim hotel dati mila. »Že prav, boš pa še ti šel za njimi!« Krvniki so takoj dobili milo, si temeljito izmili kri in bili brez skrbi, da bi jih kdo od Jurčkovih izdal. Saj so jim zagrozili, kaj jih čaka! Toda sčasoma se je pričelo po okolici šepetati o ‘Taškarjevem breznu’, saj se je razvedelo, da je Taškarjev ata likvidator. Lastnik boršta, kjer je brezno, je bil Bulovec iz Radovljice.

Novica o truplih v breznu je takoj obšla okolico in čez tri dni prišla na uho Dežmanovemu Matiju, po domače Šrajevemu atu iz Lancovega. Njegov sin Tona je bil med vojno pri partizanih. Nekje pri Davči so jih zajeli Nemci in Tona ustrelili. Vendar ata ni zaupal partizanom, zato se je hotel prepričati, da med trupli v breznu ni morda tudi Tonovo. Prosil je svojega prijatelja za pomoč pri tem podvigu.

Vzela sta vrv, svečo in pol litra žganja, ker sta vedela, da bo spust v brezno med trupla hudo delo. Najprej sta poskrbela za stražo. Eden od njunih sorodnikov je stražil na poti na Ledinici, drugi na poti, ki gre iz Kolnice. Če bi slišala koga prihajati, morata takoj priteči do brezna in obvestiti oba ‘jamarja’.

Prijatelj Šrajevega ata si je okoli pasu zavezal vrv in se spustil v brezno, Šrajev ata je zunaj držal vrv. Brezno je bilo šest do sedem metrov globoko. V njem je ležalo deblo, okoli debla pa trupla šestih mož. Na sebi so imeli samo spodnje perilo. Prijatelj Šrajevega ata je vsakemu posvetil v obraz. Spoznal je samo krojača, doma iz Kališ pri Dražgošah. Bil je brat Frelihove mame, po domače Podrtnikove iz Spodnjega Lancovega. Ostali so bili tujci. Iz Radovljice in okolice ni bil nihče! Prijatelj Šrajevega ata bi jih bil zagotovo prepoznal!

Približno čez teden dni je bila jama že zasuta s prstjo, vejami in kamenjem. Pol leta kasneje pa je bilo na deblu bukve ob jami vrezanih šest križev. Zagotovo jih ni naredil nobeden od okoliških kmetov, ker so se preveč bali. Menijo, da jih je vrezal kdo od likvidatorjev, ki se mu je morda prebudila vest, ali pa zato, da bi zaznamoval brezno.

Videli smo že, da je gospa Vogelnikova govorila o sedmih križih. Morda so govorice o sedmih truplih nastale zaradi tega, ker so že med vojno partizani vrgli v to brezno svojega soborca, ki ga je njegov tovariš sam ustrelil. Vendar so ga že med vojno partizani iz brezna izvlekli in pokopali v domači fari v Kamni Gorici kot žrtev okupatorja.

Pričujoča zgodba je prepričljiv dokaz, kako žalostno je, da morajo svojci še danes le ugibati, kje in kako so končali njihovi očetje. Kam so zmetali njihova trupla? Morda pa je Alojz Vogelnik tisti dan, 21. junija, ko je kosil travo na letališču in zadnjikrat govoril s sinom in ženo, pripravljal grob zase in svoje sotrpine?

Ljudje vedo, da so trupla pobitih iz begunjskega taborišča metali tudi v jarke Rupnikove linije, ki je potekala ob robu sedanje Dolenčeve kmetije, kjer se končuje letališče, pa tudi v jarkih, ki so jih med vojno morali kopati za zaklonišča nemških letal. Velikokrat so v povojnih letih na teh delih letališča ljudje prižigali svečke, čeprav so bili policaji zadolženi, da take ‘zlikovce’ preganjajo. Ljudem tudi ni ostalo skrito, da so pobite ‘pokopavali’ v Dvorski vasi ali zagrebli kar v bližini begunjskega taborišča.

Ob izkopu kosti, na katere so naleteli pri gradnji avtoceste v bližini letališča pri Lescah, je bivši predsednik Milan Kučan izrazil skrb zaradi pomanjkanja pietetnega odnosa do kosti po vojni pobitih. Ali so te lepe besede svojcem kaj pomagale, da so končno kaj več zvedeli o svojih pobitih očetih? Morda vsaj to, kam so jih postreljene zmetali?

Tudi njegov naslednik, Danilo Türk, tudi on po izobrazbi pravnik, samo leporeči in žali svojce, ki že od leta 1992 iščejo resnico in pravico po sodiščih. Naj bralec sam presodi ali tem nesrečnim ljudem lahko prinese vsaj kanček upanja citat njegovega govora ob 60. obletnici Splošne deklaracije človekovih pravic 10. decembra 2000. »Vodilna vloga Slovenske akademije znanosti in umetnosti je pri tem (raziskovanju naše preteklosti op. V. K.) zgodovinskega pomena. Nihče ni bolj poklican, nihče nima večje avtoritete, da razvije znanstveno in etično prepričljiva merila za presojo kršitev človekovih pravic v naši nedavni zgodovini.«

Ali ne razvija SAZU »znanstveno in etično prepričljivih meril« že od leta 1945? Ali jih bo v tem stoletju razvijala še naprej? Zakaj morajo svojci pobitih pri vsej svoji bolečini poslušati še tako poniglava poniževanja od svojega predsednika?!

3.3.1. Spomin na pokončnega in poštenega moža

Dogodilo se je v letu 1948 ali v začetku l. 1949. Vrstile so se sodbe v »imenu ljudstva«, ki se niso vršile z zaslišanjem obtoženega na sodišču, ampak na ulici ali na »terenu«. Ljudstvo, ki je bilo nahujskano in podkupljeno ali v strahu za svoje življenje in zaposlitev, je moralo »zahtevati« kazen za nedolžnega človeka, ki se ni mogel braniti proti zlaganim obtožbam. Po tem vzorcu so takrat sodili tudi našemu škofu Gregoriju Rožmanu v njegovi odsotnosti. Nekega jutra, ko smo prišli nič hudega sluteči uslužbenci takratne Mestne hranilnice v službo, nas je vodja sindikata takoj povabil v večji prostor, kjer bi morali podpisati »važno listino«. Vsi, od direktorja do snažilk, smo bili tam. Prebrali so nam že poprej napisano »izjavo«, ki je obrekovala in prikazovala škofa Rožmana kot največjega sovražnika naroda. Videla sem, da nas je bilo precej globoko osuplih in zgroženih, a smo molčali. Okrog podpisovanja se je zbralo res nekaj zagretih podpisnikov, večina pa je ostala v grobni tišini. Doma sem imela nezaposleno mater ter pet šoloobveznih bratov in sester, ki sva jim bili s starejšo sestro edini rednici. Oče je po vrnitvi iz Vetrinja ostal brez vseh pravic: pokojnine in volilne pravice – zgaran in uničen starček. Dvomim, da sem bila še kdaj v življenju pod takim pritiskom vesti – ne podpisati bi bil lahko razlog za izgubo službe. Ostala sem nekje zadaj in molila za razsvetljenje tako goreče, kot še nikdar. Takrat je vstal naš starejši in visoko cenjeni kolega Ivan Kunaver, ki je bil celo gimnazijski sošolec našega direktorja. »Sramota!« je rekel in odločnih korakov demonstrativno odšel ven. Ker so ga vsi spoštovali zaradi njegove poštenosti in pokončnosti, je tistim, ki so pobirali podpise, postalo nerodno. »Dovolj imamo podpisov, lahko gremo,« so se izmuznili ven. Ostali smo se globoko oddahnili in smo ganjeni gledali za njim, ki je imel doma številno nepreskrbljeno družino a si ni pomišljal delati po vesti. Kmalu za tem je bil prisilno upokojen z zelo slabo pokojnino.

Ko se je čez mnogo let moja najmlajša sestra poročila z njegovim sinom, sem bila te družinske povezave nadvse vesela.

3.4.1.

4.1.1.

Ryszard Kapuściński (1932–2007), poljski pisatelj in časnikar, je najprej za razne poljske agencije, nato pa kot samostojni poročevalec potoval po vseh celinah in poročal o vojnih spopadih, državnih udarih in revolucijah po drugi svetovni vojni. Bil je odličen poznavalec tretjega sveta in Sovjetske zveze. Od 1962 dalje je objavil številne potopisno-esejistične knjige. Med najpomembnejšimi so: »Cesarz« (1978, slov. prevod 1999, o Abesiniji Haileja Selassieja), »Szachinszach« (1982, o Iranu Reza Pahlavija) in »Imperium« (1993, potopis po bivši Sovjetski zvezi). Zadnja je bila na frankfurtskem knjižnem sejmu 1995 proglašena za knjigo leta. Iz nje objavljamo poglavje o Kolimi, pokrajini na skrajnem severovzhodu Sibirije, deželi najstrašnejših gulagov. Za prevod se zahvaljujemo Marku Kranjcu.

4.1.2.

Štiri dni sem čakal na letališču v Jakutsku, da bi moje letalo odletelo v Magadan. Na Kolimi so divjali snežni viharji, tam je menda vse zamedlo, zasulo, in zato so načrtovane polete odložili.

Tako je potovanje po Sibiriji.

Večina letališč je slabo osvetljena, letala ki letijo tam, so stara in se pogosto kvarijo, včasih je tudi treba kje tam, na robu kontinenta, čakati, da k letalom pripeljejo gorivo. Ves čas potovanja je človek napet, živčen, boji se, da bo zaradi teh nepričakovanih zastojev in zamud izgubil kako zvezo, kako rezervacijo in tedaj – drama, nesreča, katastrofa, kajti tu se ne da sitnariti, zamenjevati vozovnic, izbirati drugih terminov in tras, lahko samo obtičiš za cele tedne na slučajnem, neznanem in vedno prenatrpanem letališču, brez možnosti, da se hitro rešiš od tam (vse vozovnice so razprodane mesece naprej), in kaj boš ta čas napravil s seboj, kje boš stanoval, od česa živel?

Prav v takem položaju sem sedaj v Jakutsku. Vrniti v mesto se tudi ne morem, kaj če vihar na Kolimi hitro poneha? Če poneha, letalo takoj odleti, držati se ga moramo torej z rokami in nogami, kajti če zbeži, če odfrči – smo izgubljeni.

Preostane mi samo sedeti in čakati.

Seveda je strašno to brezdelje in neznosen dolgčas, to negibno sedenje v stanju miselne odrevenelosti, ko pravzaprav ne počneš nič, toda ali po drugi strani na tak pasivni in apatični način ne preživljajo svojega časa milijoni in milijoni ljudi na zemeljski obli? In to že leta, stoletja? Neodvisno od regij, kultur in ras? Dovolj je, da se v Južni Ameriki podamo v Ande ali se sprehodimo po prašnih uličicah Piure ali zaplujemo po reki Orinoko – povsod srečamo bedne, glinene vasice, zaselke in mesteca in vidimo, kako mnogo ljudi sedi po preddverjih hiš na kamnih in klopeh, nepremično sedi in ne dela pravzaprav nič. Pojdimo iz Južne Amerike v Afriko, obiščimo samotne oaze v Sahari in vasice črnih ribičev vzdolž Gvinejskega zaliva, obiščimo skrivnostne Pigmejce v džungli Konga, majhno zanikrno gnezdo Mwenzo v Zambiji, postavno pleme Dinka v Sudanu – povsod vidimo, da ljudje sedijo, od časa do časa izmenjajo kakšno besedo, zvečer se ogrejejo pri ognjišču, ampak pravzaprav ne počnejo nič, samo brezdelno in negibno sedijo, poleg tega so (lahko dopuščamo) v stanju miselne odrevenelosti. Ali je v Aziji drugače? Če gremo od Karačija do Lahoreja ali od Bombaja do Madrasa ali od Džakarte do Malanga – ali nas ne prizadene, ko vidimo, da tisoči, celo milijoni Pakistancev, Indijcev, Indonezijcev in drugih Azijcev brezdelno, nepremično sedijo in gledajo bogve kam? Poletimo na Filipine in na Samoo, oglejmo si neizmerna prostranstva Yukona ali eksotično Jamajko – povsod, povsod vidimo ljudi, ki negibno sede, cele ure, na starih stolih, na kosih desk, na plastičnih zabojčkih, v senci topolov in mangovcev, naslonjeni na zidove slumov, na plotove in okenske okvire, ne glede na dnevni in letni čas, na to, ali sije sonce ali dežuje, otopele in nikakršne ljudi, kakor bi bili v stanju kroničnega dremanja, ki pravzaprav ne delajo nič, čemijo tako brez volje in cilja, pa tudi (lahko sklepamo) pogreznjene v miselno otopelost.

Pa tu, okrog mene, na letališču v Jakutsku? Ali ni prav tako? Množica ljudi sedi brez besede, negibna, odrevenela množica, ki ne trene, ki, kot se mi zdi, niti ne diha. Nehajmo se torej razburjati in begati, nehajmo mučiti stevardese z vprašanji, na katera tako in tako nimajo odgovorov, in se po zgledu naših bratov in sester iz zaspane vasice San Juan pri Valdiviji, iz zaselkov v puščavi Gobi, izmučenih od vročine, in iz zasmetenih predmestij Širaza[Stran 057] negibno usedimo, glejmo vseeno kam in se vsako uro globlje pogrezajmo v stanje duševne odrevenelosti.

Po štirih dneh vihar na Kolimi potihne, zajetna stevardesa teka po dvorani, budi speče in glasno kriči: Magadan! Kdo gre v Magadan? Hitro, živčno zbiramo svoje torbe, vreče, pakete, kovčke, se zavijamo v šale, zapenjamo kožuhe in si natikamo kučme na glavo – brez reda hitimo proti letalu, ki takoj odpelje na startno stezo. Letimo. Poleg mene sedi ženska – leti obiskat sina, ki na Kolimi služi vojsko. Zaskrbljena je zaradi njegovih pisem, iz njih sklepa, da slabo prenaša dedovščino.

Ali sem že slišal za dedovščino? Da, slišal sem. To je sistem, s katerim se podoficirji in starejši letniki vojakov znašajo nad rekruti. Eden od malignih tumorjev, ki razjedajo Rdečo armado. Sovjetska družba, reducirana na obseg voda ali čete in oblečena v uniformo. Bistvo te družbe: izživljanje močnejšega nad šibkejšim. Rekrut je šibkejši, torej višji po činu ali starejši po stažu v armadi napravijo iz njega svojega sužnja, parijo, čistilca čevljev, pljuvalnik. Rekrut se mora odkupiti za vstop v novo, podivjano družbo, mora izgubiti osebnost in dostojanstvo. Zato rekruta maltretirajo, mučijo, lomijo, uničujejo. Tepejo ga in trpinčijo. Včasih ne zdrži mučenja in preganjanja, okrutnosti in terorja, poskusi zbežati ali napravi samomor. Rekrut, ki zdrži in prebije neusmiljeno samico dedovščine, bo živel z eno samo mislijo – rešiti se, maščevati se, dobiti zadoščenje za svoje trpljenje, za to, da so ga vlačili po blatu in mlakužah, da je moral vohati obujke kaprolov, ki so ga brcali s škornji v obraz. Toda kje si bo včerajšnji rekrut vzel zadoščenje? Komu bo jemal pakete od doma, komu bo razbil ledvice? Jasno – šibkejšemu od sebe, torej – novemu rekrutu.

Ta že tradicionalni, običajni sadizem je dobil danes novo hranivo, kajti v armadi so se razplamteli etnični in verski konflikti: Uzbek bije Tadžika, vod pravoslavnih (Rusi) se spopada z vodom muslimanov (Tatari), šamanist (Mordvinec) zasaja nož v pleča ateista (Nemca).

Zaskrbljene, obupane matere so se začele organizirati v razne zveze in društva, da bi prisilile vlado k boju z dedovščino. Srečamo jih lahko na raznih demonstracijah in v sprevodih, kako gredo in drže pred seboj dve fotografiji: na eni mlad fant na sliki, ki jo je pustil materi za spomin, ko je odšel v vojsko, na drugi isti obraz, ista glava – že v krsti. Če je mati dovolj premožna, so fotografije v okvirjih, pod steklom. Vidiš pa tudi revne ženske, ki nosijo slabe, razcefrane fotografije. Dež in sneg jih izpira in zabrisuje poteze mladih obrazov. Če se mimogrede za hip zaustavite, se vam ženska za to zahvali.

Soseda v letalu mi pripoveduje o mukah svojega sina šepetaje, na uho: izdaja namreč tajnost velike armade. Ne vem, ali je brala študijo Mihajlovskega o Dostojevskem. Stari, veliki tekst, napisan 1882. leta. Mihajlovski je bil ruski esejist, mislec. Zavračal je Dostojevskega, imenoval ga je »okrutni talent«, obenem pa je občudoval njegovo pronicljivost, njegov genij. Mihajlovski piše, da je Dostojevski odkril v človeku strašno lastnost – nepotrebno okrutnost. Da je človek nagnjen k temu, da zadaja drugemu trpljenje – brez vzroka in brez cilja. Človek muči sočloveka brez vsakega vzroka, samo zato, ker mu mučenje daje užitek, ki ga pa nikoli na glas ne prizna. Ta lastnost (okrutnost brez potrebe), povezana z oblastjo in napuhom, je ustvarila najokrutnejše tiranije na svetu. To je odkril Dostojevski, poudarja Mihajlovski, ki je v romanu »Stepančikovo in njegovi prebivalci« opisal majhno, provincialno kreaturo Foma Opiskina, mučitelja, pošast, tirana. »Dajte Fomu Opiskinu oblast Ivana Groznega ali Nerona,« piše Mihajlovski, »pa ne bo zaostajal za njima v ničemer in osupnil bo svet s svojimi zločini.« Več kot pol stoletja, preden se je Stalin utrdil v Kremlju in preden je Hitler prišel na oblast, je Dostojevski s preroško intuicijo v podobi Foma Opiskina upodobil prototip obeh teh tiranov.

[Stran 058]

Ko se izživlja nad svojimi žrtvami, Foma zadovoljuje svojo potrebo po tiraniziranju, mučenju, zadajanju bolečine. Foma je nepraktičen človek (»potrebuje to, kar je nepotrebno«), s tem, da zadaja drugim trpljenje, ne dosega nič – ni ga mogoče presojati v nobenih racionalnih, pragmatičnih kategorijah. Ne razmišlja o tem, da izživljanje nad ljudmi nima smisla in ne vodi nikamor – pomemben mu je sam proces izživljanja, samo tiraniziranje, izvrševanje okrutnosti zaradi okrutnosti. Bistvena za izvajalca je tu sama dejavnost mučenja drugih, samo sadistično udejstvovanje, sam obstoj okrutnosti. Foma »brez vsakega vzroka pretepa popolnoma nedolžnega človeka«. To mu povzroča ugodje in daje občutek absolutne oblasti. V tej čisti, neskaljeni neprizadetosti ob povzročanju trpljenja, ki jo je Mihajlovski opisal kot »nepotrebno okrutnost«, vidi veliko psihološko odkritje Dostojevskega.

A zakaj, se sprašuje Mihajlovski, so ljudje kot Foma Opiskin našli tako ugodno okolje zase prav v Rusiji? Zato, odgovarja, ker je »glavna lastnost Rusa, fiksirana v ruskem ljudstvu – neprestano stremljenje po trpljenju«. Tako je mogel biti samo Rus tisti, ki je opisal lik Foma, ki je odkril njegovo temno dušo, katero napolnjuje »neukrotljivi, samobitni bes«, ki nam je pokazal njegovo strašno, nepojmljivo podzemlje.

Pod krili letala se pomika bela, negibna ploskev, tu pa tam pretrgana s temnimi pegami gozdov, monotono in prazno prostranstvo, nizki griči v obliki ploskih, čokatih gomil – ničesar, na čemer bi bilo mogoče zadržati pogled, ničesar, kar bi pritegnilo pozornost. To je Kolima.

V Magadanu je od letališča do mesta več kot 50 kilometrov, k sreči sem ujel taksi, obtolčeno, rjavečo volgo. Od strahu mi je zlezlo srce v hlače, kajti nisem imel prepustnice za v mesto, bal sem se, da me zavrnejo, pa sem že tako dolgo razmišljal o tem, da bi prišel sem, da bi videl ta kraj, poleg Auschwitza najstrašnejši na svetu. Vozili smo se po zasneženi cesti, med vzpetinami, od časa do časa mimo redkih borovih gozdičev. Iz enega od teh sta naglo stopila dva mlada človeka s temnimi naočniki, v elegantnih, zahodnih plaščih z dvignjenima ovratnikoma. Tipa kot iz stereotipnega kriminalnega filma. Ustavila sta naju in vprašala, če ju vzameva v mesto. Šofer me je pogledal, a bil sem mnenja, da ni kaj premišljati in ju morava vzeti. Izkazalo se je, da ju je postal dobri angel, kajti deset kilometrov naprej je bila kontrolna točka in morali smo se ustaviti. Ko sem od daleč zagledal miličnike, sem snel in spravil očala. Tu nosijo stekla v rumenih ali rjavih plastičnih okvirih, moj okvir pa je kovinski, lahek, od daleč se vidi, da je tuj, ne od tod, in kadar hočem biti neopazen, spravim očala. V svojem bombažnem vatiranem jopiču in kučmi iz krzna severnega jelena sem bil videti kot kdo iz Omska ali iz Tomska. Zares, miličniki so se takoj pozanimali za tista dva s temnimi naočniki, začel se je prepir, prerekanje, prerivanje, izvlekli so ju iz avtomobila. Z eno besedo, tista dva mladeniča so zadržali, nama pa rekli, naj greva dalje.

Kavkaška mafija, je rekel o teh dveh zadržanih voznik taksija. Beseda »mafija« dela sedaj bliskovito kariero. Vedno pogosteje nadomešča besedo »narod«. Tam, kjer je nekoč živelo »v bratstvu in enotnosti« sto narodov, se je sedaj pojavilo sto mafij. Narodi so izginili, prenehali obstajati. Na njihovem mestu so se pojavile tri velike mafije – ruska, kavkaška in azijska. Te velike mafije se delijo na neskončno število manjših mafij. Obstajajo čečenske in gruzinske mafije, tatarske in uzbeške, čeljabinske in odeške. Te manjše mafije se delijo na še manjše, te spet na čisto majhne. Majhne, ampak strašne, oborožene s pištolami in noži. So mafije, ki delujejo v državnem merilu, v merilu republike, v merilu mesta, mestne četrti, v merilu ulice, vse do posameznega dvorišča. Geografija mafije je zelo komplicirana, kdo pa spada v kakšno mafijo – to drugi mafijci natančno vedo, ker je od tega odvisno njihovo življenje. Vse mafije imajo dve lastnosti: a) njihovi člani ne delajo, pa dobro živijo, in b) stalno obračunavajo med seboj. Krade, tihotapi ali obračunava – tako je vsakdanje življenje člana mafije.

Ta obsedenost z mafijo: obsesivno mišljenje v mafijskih kategorijah ni tako čisto brez vzroka, ima svoje globoke, tragične korenine. Velike kataklizme s konca dvajsetih let: svetovna vojna, oktober 1917, potem državljanska vojna in množična lakota – so v Rusiji milijonom otrok vzele starše in dom. Ti milijoni sirot, milijoni brezprizornih, so krožili po cestah vse države, po vaseh in mestih, iščoč hrane in strehe nad[Stran 059] glavo (kajti razlika je, če si lačen in brezdomec v Afriki ali v Rusiji; v Rusiji brez toplega kotička zmrzneš in umreš). Mnogo teh brezprizornih je živelo od kraje in ropa. Sčasoma so jih del vključili v NKVD, kjer so postali orodje stalinske represije, del pa se je spremenil v poklicne zločince – ti so bili kasneje v taboriščih desna roka enkavedejevskih paznikov in so terorizirali politične jetnike. Pomembno je merilo te patologije: v enem in v drugem primeru so bili to, skozi leta, milijoni ljudi. Dedje mnogih današnjih mafijcev v Rusiji so ti brezdomni in pogosto brezimni brezprizorni. Ni bilo lahko odtrgati se od svoje preteklosti, včasih pa naravnost nemogoče. Kdor je enkrat prišel v spor z oblastjo, ta je svoj konfliktni status zapustil sinu in vnuku. Prav to je specifika postsovjetske družbe v bivši ZSSR – da tam ne obstajajo kriminalni posamezniki ali elementi, ampak cela kriminalna plast ljudi, ki ima drugačen rodovnik in tradicijo kot ostalo prebivalstvo. Vsaka naslednja kriza – druga svetovna vojna, povojne čistke, korupcija epohe Brežnjeva, razpad ZSSR – je dopolnjevala in širila vrste te plasti.

O mafijah v imperiju bi lahko še dolgo razpravljali. Vznemirljiva tema, če se kdo zanjo zanima. Strastno, nenehno gledanje na svet kot na veliko, totalno mafijsko strukturo (Kdo se poskuša odcepiti od Gruzije? Abhaska mafija. Kdo napada Armence? Azerbejdžanska mafija. Itd.) ima še dva dodatna vira. Prvi je teorija zgodovine kot zarote, ki jo je stalinizem razširjal skozi desetletja (za vsem, kar se slabega dogaja, stoje zarote, organizacije, mafije), drugi pa je tradicija, praksa in klima splošne skrivnostnosti, ki je bila značilna za politično in družbeno življenje v tej državi. (Kdo je bil na vladi? Mafija Gorbačova. Kdo bo vladal v Kremlju čez nekaj let? Kaka druga mafija!)

V mestu me ni nihče več za nič vprašal. Čeprav je bila receptorka v hotelu »Magadan« neprijazna in me je (ne vem zakaj) očitajoče gledala, mi je dala svetlo in toplo sobo številka 256. Z okna sem videl zasneženo ulico in avtobusno postajo, dalje pa zid, za katerim je bila stara kaznilnica.

V Magadan lahko pripotuješ tudi tako kot ti trije Japonci od tekstilne firme v Sapporu, ki sem jih srečal v hotelu.

Ne vedo, kje so.

Trgujejo, klanjajo se, vljudni, čisti, učinkoviti. Hočejo prodati svoje tekstilno blago – to jih je privedlo sem. Lahko pa prideš tudi s čisto drugačno prtljago, kot so elegantne tkanine – to je s prtljago védenja o kraju, na katerem se prav zdaj pogovarjam z Japonci. Stvar je v tem, da stojimo na človeških kosteh. In če bi pod vtisom tega vedenja odskočili za korak ali celo stekli nekaj sto metrov stran, to ničesar ne bi spremenilo: povsod je pokopališče in samo pokopališče.

Magadan je prestolnica severovzhodnega področja Sibirije, imenovanega Kolima po tukajšnji reki Kolimi. Dežela hudega mraza, večnega ledu, teme – prazna, jalova, skoraj neposeljena zemlja, ki so jo nekdaj obiskovala le mala nomadska plemena – Čukči, Evenki, Jakuti. Kolima je zbudila zanimanje Moskve šele v našem stoletju, ko se je razširila vest, da je tam zlato. Jeseni 1929 so ob zalivu Nogajeva (Ohotsko morje, ki je del Pacifika) zgradili prvo bazo, naselje. Tak je bil začetek Magadana. Takrat je bilo mogoče priti sem samo po morju iz Vladivostoka ali Nahodke, po osem do desetdnevni plovbi proti severu.

11. novembra 1931 je CK VKP(b) sprejel sklep, da se na Kolimi ustanovi trust za pridobivanje zlata, srebra in drugih kovin – Dalstroj. Tri mesece kasneje v zaliv Nogajeva pripluje ladja »Sahalin«, s katero prispe prvi direktor Dalstroja – letonski komunist, general GPU, Edvard Berzin. Berzin ima takrat 38 let. Živel bo še pet let. S prihodom Berzina se začenja štetje pekla, ki bo pod imenom Kolima prišlo skupaj z Auschwitzem, Treblinko, Hirošimo in Vorkuto v zgodovino največjih grozot 20. stoletja. V vsakodnevni ruščini se je ime Kolima na prečudežen način spremenilo v besedo tolažbe. Kadar je res hudo, strašno, obupno, Rus namreč potolaži Rusa: Ne obupuj, na Kolimi je bilo še hujše!

Vendar pa so na ledenih pustinjah Kolime potrebovali za delo ljudi. Zato je Moskva hkrati z Dalstrojem ustanovila tam Upravo severovzhodnih taborišč za poboljševalno delo (USVITLag). Ta je imela ob Dalstroju enako vlogo kot koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau ob IG Farben – dobavljala je sužnje.

Začetek Magadana je obenem začetek velikega terorja Stalinove dobe. Milijoni ljudi padajo v ječe. V Ukrajini umira od gladu deset milijonov kmetov. Niso pa še vsi mrtvi. Neštevilne množice »kulakov« in drugih »sovražnikov ljudstva« bi lahko poslali na Kolimo, a ozko grlo je transport. Do Vladivostoka pelje ena sama železniška proga, samo nekaj ladij kroži od tam do pristana v Magadanu. Prav po tej poti poteka nepretrgano skozi 25 let prevoz živih človeških skeletov iz vsega imperija v Magadan.

Živih, pa tudi že mrtvih. Varlam Šalamov pripoveduje o ladji »Kim«, ki je v skladiščih prevažala tri tisoč jetnikov. Ko so se uprli, so[Stran 060] spremljevalci zalili skladišče z vodo. Bilo je štirideset stopinj pod ničlo. V Magadan so pripeljali zmrznjene grude. Druga ladja, ki je prevažala tisoče pregnancev, je zamrznila v arktičnem ledu. Priplula je do pristanišča čez leto – nihče od jetnikov ni bil več živ.

Ladja »Džurma«, ki je prevažala obsojene ženske, je priplula do Magadana. Veliko teh žensk že umira od gladu in izčrpanosti. Take ljudi, že v stanju počasne agonije, imenujejo v taboriščih dohodjage.

»Dohodjage so po vrsti prinesli na kopno na nosilih; razložili so jih po bregu v vrste, gotovo zato, da bi olajšali evidenco, da bi preprečili zmedo pri izdajanju mrliških listov. Ležale smo na kamenju in gledale za našo skupino, ki se je vlekla v mesto, kjer so jo čakale muke skupnega kopanja in dezinfekcije.« (Evgenija Ginzburg, »Strma stena«.)

Na transport so prihajali ljudje, že izčrpani po mesecih ječe, preiskave, lakote in pretepanja. Sledili so tedni trpljenja v natlačenih živinskih vagonih, v umazaniji, v blaznosti zaradi žeje (kajti niso jim dajali piti). Niso vedeli, kam gredo in kaj jih čaka na koncu poti. Tistega, ki je preživel ta pekel, so v Magadanu spehali v veliko etapno taborišče. Tu je bil trg sužnjev. Komandanti taborišč, nameščenih pri rudnikih, so prihajali in izbirali zase sužnje, ki so bili še najbolj fizično sposobni. Tisti od komandantov, ki je bil više na lestvici oblasti, si je izbral najmočnejše obsojence.

Lagerjev ali – kot jih tudi imenujejo – arktičnih taborišč smrti je bilo v Magadanu in na Kolimi sto šestdeset. Z leti so se obsojenci izmenjavali, ampak vsak trenutek je prebivalo v teh taboriščih okrog pol milijona ljudi. Od teh je tretjina umrla tam, drugi so, ko so prestali leta katorge, prišli na prostost kot fizični pohabljenci ali s trajnimi psihičnimi poškodbami. Kdor je preživel Magadan in Kolimo, nikoli več ni bil tisti kot nekdaj.

Lager je bila sadistično in hkrati precizno premišljena struktura, ki je imela za cilj uničenje in pokončanje človeka na tak način, da bi pred smrtjo izkusil najhujše ponižanje, trpljenje in muke. To je bila trnova mreža uničevanja, iz katere se človek, ko je enkrat padel vanjo, pogosto ni mogel rešiti. Sestavljena je bila iz naslednjih elementov:

mraz – oblečen v bedne in tanke cunje je obsojenec stalno trpel od mraza, zmrzoval;

lakota – mraz je občutil tem huje, ker je bil brez prestanka zverinsko, obsedeno lačen, za preživetje je imel samo kos kruha in vodo;

prisilno delo – lačen in premrl je moral težko, prisilno, nad svojimi močmi garati, kopati in s samokolnicami prevažati zemljo, tolči kamenje, sekati les;

pomanjkanje spanja – prezeblemu, lačnemu, izmučenemu od dela in najpogosteje bolnemu so kratili spanec. Dovoljeno je bilo kratko spanje, v ledeni baraki, na deskah, v cunjah, v katerih je delal;

umazanija – ni se smel umivati, sicer pa ni bilo mogoče ne kdaj ne kje, bil je pokrit s skorjo lepljive umazanije in potu, neznosno je smrdel in zaudarjal;

mrčes – ves čas ga je grizel mrčes. V cunjah so gnezdile uši, prične v barakah so bile polne stenic, poleti so ga mučili roji komarjev in strašnih sibirskih mušic, ki so napadale v celih oblakih;

sadizem NKVD – neprestano so se nad njim znašali oboroženi spremljevalci in stražarji – nadzorstvo NKVD. Kričali so, bili s pestmi v obraz, brcali, ščuvali nanj pse in ob najmanjšem povodu – streljali;

teror kriminalcev – politične kaznjence so terorizirali, jim kradli in se izživljali nad njimi kriminalci. Oni so dejansko vladali na nižji stopnji;

občutek krivice – psihična tortura je bilo prenašanje občutka najgloblje krivice. Vsi ti politični kaznjenci so bili čisto nedolžni, napravili niso nič hudega;

hrepenenje in strah – vse je mučilo hrepenenje po najbližjih, po domu (obsodbe so segale do 25 let), popolna odtrganost od sveta, neznani, zmeraj strašnejši jutrišnji dan, strah, da vsak dan lahko nastopi smrt.

»Strašno je gledati lager – je pisal Varlam Šalamov, ki je prebil v taboriščih dvajset let, od tega največ v Kolimi. – Nihče na svetu ne bi smel spoznati lagerjev. V izkušnji lagerja je vse negativno – prav do slednje minute. Človek postaja samo slabši. In ne more biti dru[Stran 061]gače. V lagerju je veliko takega, o čem človek ne bi smel vedeti. Toda ugledati dno življenja – to ni najstrašnejše. Najstrašnejše je, da to dno postane človekova lastnina, da je merilo za njegovo moralnost izposojeno iz lagerske izkušnje, da se prične v življenju uporabljati morala kriminalcev. Da si človekov razum prizadeva ne samo opravičiti te lagerske občutke, ampak jim tudi služiti.«

In dalje:

»Lager je bil za človeka velika preizkušnja značaja, navadne človeške moralnosti in devetindevetdeset odstotkov ljudi te preizkušnje ni vzdržalo. Obenem s tistimi, ki niso vzdržali, so umirali tudi tisti, ki so bili sposobni vzdržati in so si prizadevali, da bi bili boljši kot vsi drugi, trši do samih sebe … « (Varlam Šalamov, »Kolimske pripovedi«.)

1. decembra 1937 so Berzina odpoklicali v Moskvo. Stalin je menil, da je ta krvnik vendarle ravnal preveč milo, ukazal ga je aretirati in ustreliti. Istega 1. decembra pripluje v Magadan ladja »Nikolaj Ježov«, ki pripelje nova dva vladarja Kolime – direktorja Dalstroja polkovnika Karpa Pavlova (ustrelil se je leta 1956) in njegovega namestnika, šefa kolimskih taborišč smrti, polkovnika Stepana Garanina. Garanin ima 39 let. Živel bo še eno leto.

Garanin je črna legenda Kolime.

»Ivan Kuzmič, ali se spomnite Garanina?

Če se ga spomnim? Dobro. Videl sem ga od blizu, tako kot sedaj gledam tebe. Pregledoval je vrsto kaznjencev. In ni bil sam, s spremstvom. Preden se je pojavil, so sporočili po telefonu: morda pride k vam, da bo osebno pregledal taborišče. Bil je še v Magadanu, ko smo že morali stati v pozoru. Vse je bilo očiščeno, prebarvano, posuto z rumenim peskom. Komanda skače na vse strani, ne more obvladati živčnosti. Naenkrat šepet: prihajajo, prihajajo. Taboriščna vrata so na široko odprta. On se pelje skozi nje s svojo kolono – nekaj osebnih avtomobilov, nekaj tovornjakov z osebno stražo. Stopi iz prvega voza, spremstvo pa se bliskovito postavi obenj. Vsi z mavzerji, v kratkih kožuhih. On sam v medvedjem krznu. Strašen obraz. Pogled pijan in težak kot svinec. Komandant našega taborišča, major, priteče k njemu in raportira z drgetajočim glasom: »Tovariš komandant USVITLaga NKVD, pododdelek taborišča je pripravljen na pregled«. »Ali so tu kaznjenci, ki se izogibajo delu?« »So,« prestrašeno odgovori major. In iz vrste stopi kakih dvanajst ljudi. »Ah, tako, nočete delati, kurbini sinovi?« In že ima v roki pištolo. Bah! Bah! Bah! Položil je vse. Tiste, ki so se še premikali, je pokončalo spremstvo. »Ali so tu rekorderji, taki, ki presegajo normo? Udarniki?» »So, tovariš načelnik USVITLaga NKVD». Radostna, vesela vrsta udarnikov. Ti se nimajo česa bati. Garanin stopi s svojim spremstvom k njim, še vedno v roki mavzer s praznim nabojnikom. Ne da bi se obrnil, ga poda spremstvu za sabo. Od njih dobi novega, nabito pištolo, ki jo vtakne v lesen tok, a roke ne spusti z ročaja. »Kaj vi ste udarniki? Presegate norme?» »Da,« odgovorijo. On pa spet vpraša: »Sovražniki ljudstva presegajo norme? Hm … Vi prekleti sovražniki ljudstva! Take je treba likvidirati … « In spet: Bah! Bah! Bah! In spet leži deset ljudi v mlaki krvi. On pa, kot da bi se razveselil, oči se mu umirijo. Nasitil se je krvi. Komandant taborišča odvede drage, spoštovane goste v jedilnico na pripravljeno gostijo. In vesel je, da je sam ušel krogli. Kadar se je Garaninu zazdelo, je streljal tudi v komandante lagerjev. Strašna je bila samovolja, ko je bil načelnik Garanin. Ljudje so padali kot muhe.« (Anatolij Žigulin, »Črno kamenje«.)

Garanin je postrelil po nekaj, po več kot deset, včasih pa tudi po več deset ljudi na dan. Medtem ko je moril, se je smejal ali prepeval vesele častuške. Berija ga je ukazal ustreliti hitro in neznano zakaj, menda kot japonskega vohuna. Lahko pa celo domnevamo, da ta čvrsti, postavni silak, sin beloruskega kmeta, sploh ni vedel, da obstaja taka država, Japonska.

Ko sem prispel v Magadan, sem imel s seboj tri telefonske številke. Poklical sem. Prvi telefon – mlad moški glas je odgovoril, da je ta ženska že umrla. Drugi – tišina, nihče ne vzdigne slušalke. Zavrtel sem tretjo številko: 23344. Odzval se je nizek, prijeten glas. Predstavil sem se in zaslišal tako prijazen, celo radosten odgovor, kot da bi tisti na drugem koncu linije (osebno ga nisem poznal) že leta čakal na moj obisk. Dogovorila sva se za srečanje. Poskusil si bom kje izposoditi terensko vozilo, da bi se lahko malo popeljala, kaj pogledala.

Zjutraj je pripeljal zelen gazik. Šofirala je ženska, ki je povedala, da ima 47 let. Čudno, toda nisem si zapomnil njenega imena (morda ga sploh ni povedala), samo to starost. 47-letnica je bila masivna, krepka ženska, na kateri je bilo vse potisnjeno naprej, izboklo, izbuljeno, predvsem oči in prsi. Imela je močna, silna ramena in ne morem si predstavljati mer moškega, ob katerem bi se počutila plaho, šibko bitje. Nič (in mislim, da tudi nihče) se ji ne bi moglo upreti.

Ob voznici je sedel moj včerajšnji sogovornik Albert Miltahutdinov, pisatelj, ki je preživel na[Stran 062] Kolimi vse odraslo življenje – nad 30 let – in se tu ukvarjal s pisanjem, pa tudi z geografijo tega dela Sibirije. (Ker je bilo včasih mogoče priti na Kolimo samo od morske strani, se je uveljavilo govorjenje o njej kot o otoku, kar je še bolj poudarilo izolacijo tega kraja od ostalega sveta. Kdor je odhajal s Kolime, je govoril: grem na kontinent.)

Gremo! Je rekla spraševaje-ukazovaje 47-letnica. Komaj smo krenili, se je začela navduševati nad Romuni. Krasni fantje, ti Romuni, je vpila. Ceausescuju so odsekali glavo! (Čeprav je bilo to že davno, je še vedno napravljalo nanjo vtis.) Kdaj bomo vzeli glave tistim, ki sedijo v Kremlju?

Naenkrat – odsekati glave. Pomislil sem: sem na Kolimi, tu se tako govori. Niso me presenečale samo njene besede, ampak tudi dejstvo, da je, držeč volan z eno roko, z drugo pokazala, kako je treba odrezati glavo, čeprav smo se vozili po ulici s tako strašnimi luknjami, kotanjami in razpokami, da sem se počutil kot astronavt v breztežni komori – peljal sem se, ne vedoč, kje imam glavo, kje noge, kajti avto se je zdaj postavljal navpično, kot bi startal v nebo, zdaj letel v brezdanji prepad.

A 47-letnica ni skrbela za cesto, imela je pomembnejši problem. »Ah, kako so nas vlekli za nos!« je govorila z besom. »Kako so nas vlekli za nos!« Njena silovitost, njen bes, vsi topovi njenega sovraštva so bili usmerjeni v Kremelj. Tam so bili tisti, ki so 47 let delali iz nje idiotko, ko so razglašali nekakšne izmišljene stvari, v katere so ji ukazovali verovati.

»A mi jim bomo pokazali!« se je opajala s svojo zaslepljujočo, gnevno vizijo.

Prispeli smo v zaliv Nogajeva in se ustavili ob vodi, ob zapuščenih, rjavečih barkah. To je kraj simbol, kraj dokument s tako težo, kot vhod v taborišče v Auschwitzu ali železniška rampa v Treblinki. Ta zaliv, ta vrata in ta rampa so tri različne scenografije iste scene: vhoda v pekel.

Od milijonov ljudi, ki so jih izvrgli na ta kamniti, z gramozom posuti breg, na katerem stojimo sedaj, se trije milijoni nikoli več niso vrnili.

Zaliv je videti kot veliko jezero z mirno, sivorjavo površino. Vhod vanj z Ohotskega morja, ki ga loči od Japonske, je tako ozek, da, kot pravijo, celo ob viharjih tu ni velikih valov. Od vseh strani je videti temno sive, skoraj črne gore s položnimi pobočji, gole, brez sledu zelenja, kot že zdavnaj zapuščeni nasipi premoga ali žlindre. Mračen svet, monoton, mrtev, brez dreves, brez ptic. Videti ni nobenega gibanja, slišati ni nobenih glasov. Oblaki nizki, plazeči se po zemlji, zmeraj kot bi se vlekli v naši smeri, na nas. To okolje vzbuja skrajno obnašanje, tu lahko pobesniš, zblazniš ali zapadeš v najhujšo depresijo; najteže je ohraniti normalnost in vero, da je narava lahko dobrohotna, da se nas noče znebiti. Na takem kraju, kot je Kolima, se narava pobrati z rabljem, pomaga mu uničevati nemočne in nedolžne žrtve, je na uslugo zločincem, klečeplazi se pred njimi in jim podaja zmeraj nove naprave za torturo – strašen mraz, ledene viharje, nadstropja visok sneg, ogromne, neprehodne zimske pustinje.

V ta zaliv so torej prihajale ladje in vozile v svojih trebuhih natlačene kaznjence, polmrtve od lakote in pomanjkanja zraka. Tisti, ki so se še premikali, so prišli na breg po mostičku. Takrat so pravzaprav prvič ugledali zaliv. Prvi vtis je zapisan v desetinah spominov: od tu se nikoli ne vrača. Razvrstili so jih v kolone. Začelo se je štetje jetnikov. Veliko stražarjev je bilo pravzaprav nepismenih, seštevanje večjih števil jim je povzročalo velikanske težave. Apel je trajal ure. Polgoli pregnanci so stali nepremično, bičali so jih viharji, snežilo je. Nazadnje se je razleglo običajno svarilo spremljevalcev: Korak v levo ali korak v desno velja za poskus bega – streljamo brez svarila! Ta formula je bila enaka na vsem ozemlju ZSSR. Dvestomilijonsko ljudstvo je moralo korakati v strnjeni koloni v zaukazani smeri. Vsak odmik v levo ali v desno je pomenil smrt.

Vrh zaliva so jih zdaj gnali po glavni ulici Magadana, v kateri danes stoji moj hotel. To je bila prva ulica v mestu. Zgradil jo je Berzin in ji dal svoje ime – šefi NKVD so dajali svoja imena mestom, trgom, tovarnam, šolam, in počasi (ali pa celo – hitro) je tako nastajal pravi NKVD-land. Leta 1935 je Berzin odprl v Magadanu Park kulture in ga imenoval po[Stran 063] svojem predpostavljenem, šefu NKVD, Jagodi. Čez tri leta sta bila tako Berzin kot Jagoda ustreljena. Ulico Berzina so preimenovali v ulico Stalina, Park Jagode pa je dobil ime novega šefa NKVD – Ježova. Leto kasneje so ustrelili Ježova in park je dobil ime Stalina. Leta 1956 so Stalinovo ulico zamenjali z Marksovo, Stalinov park pa so preimenovali v Leninovega. Za koliko časa, ne vemo. Mestni svet pa je vendar prišel na dobro idejo in daje ulicam nepolitična imena. Imamo torej Časopisno, Poštno, Garažno, Obrežno ulico. Kajti časopisi, pošta, garaže in nabrežja bodo zmeraj.

Izmučene kolone so, ko so prešle Berzinovo-Stalinovo ulico, izginjale za vrati tranzitnih taborišč, ki jih je bilo v mestu in najbližji okolici več. V Magadanu je bilo do nedavna komaj nekaj zidanih stavb in vse mesto, sestavljeno iz številnih lesenih hišic, nad katerimi so se dvigali stražni stolpi, je bilo videti kot veliko taborišče, raztreseno po pobočjih, pozimi zasuto v snegu, poleti toneče v blatu.

Čez nekaj dni so šle kaznjenske kolone dalje, gnalo jih je kričanje stražarjev, puškina kopita, popadljivi psi. Najpomembnejše je bilo priti do cilja, kajti tistega, ki je opešal in padel, so pobili. Kolone so se pomikale v globino Kolime, do njim določenih taborišč in primitivnih, z lopatami in krampi izkopanih rudnikov zlata, platine, srebra, svinca, urana. Odhajale so iz Magadana včasih vsak dan, včasih vsak teden, skozi desetine let, ena za drugo, stota za stoto, tisoča za tisočo, šle do določenih mest po tej edini cesti – Severni – in ena za drugo izginjale v večni, gosti in mrzli megli.

Albert, sem vprašal, ali lahko vidimo nekdanja taborišča? Od zaliva smo se zapeljali gor, po poti jetnikov, v mesto.

47-letnica je preklinjala krajevno birokracijo. Glejte, Magadan in država Aljaska sta navezala sodelovanje. Za dva tedna so povabili skupino ameriških otrok. Vsak otrok naj bi stanoval pri kaki ruski družini. V mestu je prišlo do vojne, kajti vsak je hotel imeti takega otroka pri sebi. Očitno tu ni šlo samo za malega Američana, čeprav so ljudje tu izredno radodarni. Šlo je za to, da se je pri tistem, ki mu je bil priznan tak prekomorski gost, takoj pričelo z prenovo hiše, barvanjem sten, privijanjem žarnic na stopniščih, vstavljanjem šip v okna, popravljanjem kanalizacije, popravilom pip, zamenjavo umivalnikov in banj, oljenjem ključavnic in tečajev na vratih. Prav nekdo iz bloka, v katerem je stanovala 47-letnica, je prosil za malega jenkija, ampak, kot je povedala med vzkliki, smehom in kletvicami, je dal premajhno podkupnino. Zato je stopnišče še naprej temno in ni tople vode.

Sploh se težko živi.

Prebivalec Magadana K. I. Ivanenko se v pismu svojemu časopisu pritožuje: »Pred nekaj dnevi sem v časopisu »Krestjanka» prebral svoj horoskop, iz katerega je bilo razvidno, da obstaja verjetnost, da se mi bo posrečilo kupiti nekaj dragega, a uporabnega. Torej sem se postavil pred vrata trgovine »Melodija«, še preden so jo odprli, v upanju, da bom kupil televizor. Žal se mi ni posrečilo. Zraven pa je trgovina z obutvijo, torej hitim kupit čevlje. Žal, tudi tu se mi ni posrečilo. Potem sem šel v tri trgovine z živili – nikjer ni bilo krompirja. Začel sem hoditi od trgovine do trgovine, da bi kupil karkoli, četudi ne bi bilo drago in posebno potrebno, a nikjer ničesar nisem dobil. Nazadnje sem se znašel v trgovini št. 13, splošno znani pod imenom »Tri svinje«. Prodajali so pivo. Kaj pa še! Izkazalo se je, da prodajajo pivo samo tistim, ki prinesejo od doma s seboj vrček.« (»Magadanskaja pravda«, 27. IV. 1990.)

Ni se nam bilo treba peljati daleč. Prazna taborišča so ostala v starih četrtih, ob zasneženih ulicah brez pločnikov in svetilk. Del jih je bil spremenjen v nekakšna skladišča. Ostalo razpada in propada. Še stoje, vidiš jih zdaj tu, zdaj tam, stražne stolpe, krive, nagnjene, trohneče. V snegu in blatu leže razbita vrata, plotovi in stebri, že brez žice – to so pokradli. Večino barak so razdrli zaradi lesa, za kurjavo, nekaj jih še stoji, a so prazne, brez vrat in oken.

Povsod, v Vorkuti, v Norilsku, v Magadanu te prizadeva beda taboriščnega sveta, skrajna, beraška beda, nesposobna, zanikrna začasnost, zanemarjenost in primitivizem. To je svet, skrpucan iz letev in cunj, zbit z zarjavelimi žeblji z navadno sekiro, povezan s konopljeno vrvico, stisnjen s kakršnokoli žico.

[Stran 064]

Da bi se zabrisali sledovi zločina, tu ni treba ničesar razbijati, razstavljati, metati na prosto. Polovica arhipelaga GULAG je že potonila v močvirjih in blatu. Polovico lagerjev v Sibiriji je zarasel gozd, poti do njih so izprale pomladne vode. V mestih že stoje na prostoru nekdanjih taborišč nove četrti, tovarne, športni stadioni.

Če se bo poleti kdo peljal prek Kolime po Severni cesti v Karamken, Strelko, Boljševik, in bo vedel, kje so bivša taborišča, skrita za gozdovi in griči, bo našel tam kupe trohnečih drogov, kosov železnih tračnic, ostanke gline, iz katere je bila zgrajena kuhinja. Težko, da bi našel kak predmet, ki bi bil uporaben – tam ne bo niti žlice niti skodele, krampa niti lopate, opeke niti deske, vse to so pobrali še kaznjenci ali njihovi stražarji ali pa kasneje krajevni prebivalci, kajti vsaka od teh stvari ima tu svojo ceno, svojo vrednost.

Čez nekaj let bo taboriščni svet zabrisal za sabo še zadnje sledi.

Albert, sem spet vprašal, ali v Magadanu ni ostalo nič iz tistih let? Nobenih materialnih pričevanj?

Zamislil se je. Pravzaprav nič, je povedal po trenutku. Sedež Dalstroja je bil porušen. Kasarne NKVD – porušene. Preiskovalni zapor – porušen. Povsod že stoje nove hiše ali pa tam potekajo nove ulice.

Stoji pa še ena hiša, ta se je ohranila, ker leži nekoliko vstran, skrita med bloki stanovanjske soseske. To je nekdanji Dom za politično šolanje kadrov NKVD kolimskih taborišč.

Vzpenjajoč se po ogromnih kupih snega smo odšli k tej hiši. Je nadstropna, stara in se zdi precej majhna. V glavni dvorani je nekaj čez deset učenk, bledih in resnih, zbrano vadilo baletne figure.

Prav v tej dvorani so potekala posvetovanja morilcev. Tu so določali pogostost in obseg eksekucij. Sem so prihajali Garanin in Pavlov, Nikišov in Jegorov, stotine drugih, ki so imeli še vroče cevi pištol.

Pred njihovimi očmi, z njihovo pomočjo, včasih pa tudi po njihovi roki so umrli trije milijoni ljudi.

Hodili smo po prazni stavbi. »Pa tu?« sem vprašal Alberta, in mu pokazal neka vrata.

Za vrati je bilo stranišče rabljev. Srednje velika soba. Nobenih školjk. Samo v neravnih betonskih tleh šest ovalnih odprtin. Sive stene, polne rjavih madežev. Polomljena vodovodna pipa.

»Je to vse, kar je ostalo, Albert?« »To je vse,« je odgovoril.

S seboj imam dve knjigi: Varlama Šalamova »Kolimske pripovedi« in »Veliko čistko« Aleksandra Weissberga-Cibulskega. Pritegne nas primerjava obeh avtorjev, njunih svetovnih nazorov in stališč. Ta primerjava omogoča, da vsaj malo proniknemo v rusko mišljenje, v njegovo skrivnostnost in specifičnost. Obe knjigi sta pripovedni dokument o isti izkušnji žrtve boljševiške represije, a kako sta različna duševna svetova njunih avtorjev!

Oba spadata v isto generacijo (Weissberg je bil rojen 1901, Šalamov 1907). Oba sta bila aretirana 1937. leta (Šalamov že drugič, v Moskvi, Weissberg v Harkovu, kjer je delal kot pogodbeni inženir). Oba je tlačila, stiskala, mučila, zatirala NKVD. Popolnoma nedolžna, čista, poštena človeka.

Tu pa se začenjajo razlike.

Vprašanje je naslednje: kaj bo prevladalo v nas, odločalo o našem odnosu do življenja, do stvarnosti? Civilizacija, tradicija, v kateri smo zrasli, ali tudi vera, ideologija, ki jo imamo in izpovedujemo?

Avstrijec Weissberg je človek Zahoda, vzgojen v duhu kartezijanskega racionalizma, v duhu globokega in kritičnega razmišljanja.

Šalamov je Rus z dušo in telesom, nikdar ni prišel iz Rusije, z zahodno mislijo se je srečeval le sporadično, vse v njem je od začetka do konca rusko.

Istočasno je človek Zahoda, Weissberg, vnet in prepričan komunist; človek Rusije, kateremu je Moskva »najbližje mesto na svetu«, Šalamov, pa je globok protikomunist.

Kako se vsak od njiju odziva na svoj položaj žrtve barbarskih represij, »nepotrebne okrutnosti«, na ves moreči svet stalinskih čistk, ječ, taborišč, eksekucij?

Weissberg je prepričan, da je padel v norišnico, da so preiskovalni oficirji NKVD blazni, da je Sovjetska zveza Stalinove dobe svet norosti, paranoje, absurda. »To, kar se dogaja tu« – piše – »je popolnoma brez smisla, to so ekscesi poživinjenega aparata, ki se rogajo vsaki racionalni interpretaciji«. Ali: »Prijel sem se za glavo. Ali sem prišel v norišnico?« Ali: »Kajti vse je najčistejša norost. Preprosto nimam besed, da bi to karakteriziral.« Leta 1937: »Prišlo je do tekmovanja v blaznosti«. Itd., itd. Pri tem tistikrat niti za trenutek ne odstopa od svojih prepričanj: »Sem nemški komunist,« vrže v obraz preiskovalnemu oficirju, »in v to državo sem prišel, da bi so[Stran 065]deloval pri izgradnji socializma. Sem patriot Sovjetske zveze.«

Prepričan, da je v blaznici, da je v pošastni pokrajini norosti in surealistične paranoje, se Weissberg ne zlomi, njegov razum zahodnega racionalista v najstrašnejših razmerah natlačenih, umazanih in krvavih ječ intenzivno dela – išče racionalno, razsodno razlago tega, kar se dogaja okrog njega. V vsaki celici, v katero ga pahnejo, poskuša Weissberg diskutirati, spraševati, hoče izmenjavati mnenja.

Toda njegovi ruski tovariši v nesreči prav na Weissberga gledajo kot na norca! »Kaj se greš?« govorijo. »Kaj si hočeš tu priboriti? Trpi in tiho sedi!«

Med tema dvema stališčem ni nikake komunikacije, nobenega jezika. Zato ne vem, ali bi se Weissberg in Šalamov lahko sporazumela.

Kajti za Šalamova je vse, kar ga obkroža, del naravnega sveta. Taborišča spadajo k naravnemu redu, ne pa k človeškemu. Ali se lahko človek upira temu, da je nastopil hud mraz ali da je prišla strašna povodenj? Če je prišla povodenj, pa kdo začne groziti reki, povedo, da je nor, da je ušel iz blaznice. Če je prišla povodenj, je treba zlesti na najvišje drevo in potrpežljivo čakati, da voda uplahne. To je racionalnost, to je edino razsodno ravnanje. Če je človek padel v taborišče, se ne sme upirati, kajti za to ga ustrelijo, živeti mora tako, da preživi. Morda voda v reki kdaj uplahne, morda te iz taborišča kdaj izpustijo. Nič več se ne da narediti in tudi ni treba.

V »Kolimskih pripovedih« svet onstran lagerskih žic pravzaprav ne obstaja. Vest o koncu druge svetovne vojne pride sem z zamudo in ne napravi nobenega vtisa. Resnični in edini svet je taborišče. Taborišče je zapletena in logična struktura. Zakaj je Weissberg v vsem tem videl absurd? Ko bi bil lager absurd, bi se takoj razletel. Logika lagerja je morilska logika, je drugačna racionalnost kot tista, ki jo je iskal avstrijski inženir komunist.

Tako je razum Šalamova racionalen in logičen, razum Weissberga pa je zmeden, izgubljen v abstrakcijah.

»Vsako vmešavanje v to, kar prinaša usoda, v voljo bogov, je bilo nekaj, kar se ne spodobi in je v nasprotju s kodeksom lagerskega vedenja,« se spominja Šalamov. In kdor sodi, da je mogoče ravnati drugače, ta se nikoli ni dotaknil resničnega dna življenja, nikoli mu ni bilo treba dogorevati v »svetu brez junakov«.

Ta razlika med stališčema Šalamova in Weissberga do sveta represije, »drugega sveta« (Herling-Grudziński), v katerega so bili potisnjeni, morda pojasni največji ruski filozof Vladimir Solovjov: »Nasprotje med dvema kulturama – vzhodno in zahodno – se je ostro zarisovalo že v zgodnji dobi človeške zgodovine. Če je Vzhod gradil temelje svoje kulture na brezpogojnem podrejanju človeka višji sili, nadnaravnosti, je bil nasprotno na Zahodu človek prepuščen lastni invenciji, ki mu je dopuščala široko samoniklo dejavnost.«

Po ulicah Magadana hodiš po globokih hodnikih, vkopanih v snegu. Ozko je, pri srečevanju se je treba zaustaviti, spustiti drugega mimo. Včasih se mi tako pripeti, da se zaustavim iz oči v oči s kakim starim moškim. Zmeraj, zmeraj se mi tedaj zastavi vprašanje: Pa vi, kdo ste bili? Rabelj ali žrtev?

A zakaj me to zanima in vznemirja? Zakaj ne zmorem gledati na tega človeka običajno, brez te neznosne in vsiljive radovednosti? Ko pa bi vendar zbral toliko poguma in mu zastavil to vprašanje in bi bil on odkrit, bi lahko slišal odgovor: Glejte, pred sabo imate tako rablja kot žrtev.

To je tudi bila značilnost stalinizma, da se v veliko primerih ne da ločiti teh dveh vlog. Nekdo je bil najprej preiskovalni oficir, potem je sedel in bil pretepen, po obsodbi je prišel ven in se je maščeval itd. To je bil svet zaprtega kroga, iz katerega je bil izhod en sam: smrt. To je bila strašna igra, v kateri so izgubljali vsi.

Spustil sem se daleč, k zalivu. Tu ni bilo več slišati mesta. Predvsem ni bilo slišati Kolime. Nekje za hribi, ki se spuščajo do zaliva, v tišini in temi leže njeni mrtvi. V enih od spominov sem bral, da večni mraz Kolime tako konzervira trupla, da obrazi pokopanih ohranijo celo svoj izraz. Obrazi ljudi, ki so videli to, česar človek ne bi smel videti, kot opozarja Šalamov.

Pomislil sem na grozljivo nekoristnost trpljenja. Ljubezen zapušča za seboj svoje sadove – to so naslednji rodovi, ki prihajajo na svet, trajanje človeštva. A trpljenje? Tako velik del človeškega življenja, mučen in najtežji, mineva in ne pušča sledov. Ko bi zbrali energijo trpljenja, ki so jo tu dali od sebe milijoni ljudi, in jo spremenili v ustvarjalno silo, bi bilo mogoče narediti iz našega planeta cvetoč vrt.

A kaj je ostalo?

Zarjaveli ladijski trupi, trohneči stražni stolpi, globoke jame, iz katerih so nekdaj pridobivali nekakšno rudo. Mračna, mrtva praznota. Nikjer nikogar, kajti izmučene kolone so že šle mimo in izginile v večni mrzli megli.

5.1.1.

[Stran 067]

5.2.1.

Gruče, kdove odkod vse, se zgrinjajo v nepregledno množico. Že tri tedne turobno, hladno, deževno vreme. Mokra podrast, razmočene poti. Tudi ta dan lije kot za stavo.

Preblisk slutnje, da je navzočim, tako vsaj od daleč okušati senco trpljenja njihovih najbližjih, ki so na eni od teh poti prestajali svoj križev pot.

Molitev s tem imenom zveni grozljivo vpričo brezna, kamor so padala izmučena in prestreljena telesa slovenskih premagancev po koncu druge svetovne vojne.

Smreke, povejte, kaj ste videle na tem kraju?

Smreke, kaj ste videle na tem kraju?

Ni vas močil le dež, vaših korenin ni napajala le voda z neba, pojila vas je tudi kri umorjenih …

Danes je tu zbrana tihota in mir. Najvišji predstavnik slovenske Cerkve se ne utrudi vabiti k odpuščanju in spravi. Njegov brat v škofovstvu se mu pridružuje z zgledom čiste, nedolžne Žrtve.

Smreke, povejte, kaj ste videle na tem kraju?

Smreke, kaj ste vedele na tem kraju?

Starejši, žilav moški sleče jopič, z njim ogrne enega od otrok, ki so z njim. Čez čas mu eden od njih v naročju zaspi. Vsake toliko časa ga ljubeče pogleda v obraz. Tudi poljubi ga, rahlo, da bi ga ne zbudil.

Zakaj je danes tu?

Se je prišel zahvalit, da se je, od koder že, srečno rešil; poklonit spominu tovarišev, ki jim je bila pretrgana nit življenja?

Smreke, povejte, kaj ste videle na tem kraju?

Smreke, povejte, kaj ste videle na tem kraju?

Eden od mož zagozden med skale in korenine – daleč od drugih – kar naprej jemlje robec iz žepa in si z njim briše oči.

Čez čas pride zraven še drug, sivolas mož. Obsedi. Ne za dolgo. Sname očala z nosu in gre z roko čez oči. Ne le enkrat …

Ko intonirajo himno pomorjene vojske, vstane in dostojanstveno obmiruje. Obotavljaje se, stori enako tudi prvi.

Smreke, povejte, kaj ste videle na tem kraju?

Smreke, povejte kaj ste videle na tem kraju?

Enemu od mladih spremljevalcev morda njihovega starega očeta je najbrž dolgčas. Igra se z vejo mlade leske. Najraje bi zaklicala, naj tega ne počne, saj je grm zrasel iz tal, ki jih je škropila kri tolikerih. Zadrhtim, ko ugledam zlomljeno vejo: podobo strtih, polomljenih teles.

Smreke, povejte, kaj ste videle na tem kraju?

Smreke, povejte, kaj ste videle na tem kraju?

Grem po tisto vejo in jo prinesem na avtobus. Trgam še sveže zelene listke z nje in jih poklanjam udeležencem v spomin na častitljivo sveto daritev.

Skozi okno avtobusa v zavetju trave ugledam drobno jagodo. Rdečo kapljo krvi. Čigave? Pobitih Slovencev? Ali Tvoja, Gospod?

Smreke, pripovedujte, kaj ste videle na tem kraju?

Smreke, pripovedujte, kaj ste videle na tem kraju?

5.3.1.

8. februarja pred dobrim poldrugim stoletjem se je dopolnilo življenje človeku, ki mu je bilo dano izrekati besede, kot jih ni bilo dano ne prej in ne pozneje nikomur od tistih, ki so bili rojeni v ta jezik. Zato je 8. februar po pravici praznik slovenske besede in slovenske kulture. Na ta dan se ustavimo, da v slovesnem miru in tišini poslušamo besede svojega pesnika. Dovolimo, da njegove besede stopajo v nas in nas s svojo nenasilno močjo popeljejo v prostore naše najgloblje resničnosti. In v tistih prostorih vstajajo, potem ko je utihnil ves zunanji hrup, resnična vprašanja: predvsem, morda ne najprej, a gotovo predvsem, vprašanje, kaj je naše življenje. Veliki Prešernov sodobnik italijanski pesnik Leopardi je v »Nočni pesmi blodečega azijskega pastirja« to vprašanje dal izreči preprostemu nomadu in ga tako uveljavil kot osnovno vprašanje slehernega človeka: Kaj je življenje ubogega pastirja? Kam gre moja blodeča pot?

Tu smo pri jedru vprašanja o kulturi. Mnogo stvari se poteguje za to, da bi nosile to visoko ime: kultura. Tiskajo se časopisi, revije in knjige; večer za večerom nas vabijo gledališča na svoje predstave, če se sprehodite po mestu, vas bo za vsakim vogalom tak ali drugačen napis opozoril, da je v mestu odprta nova razstava, nova glasbena ali plesna prireditev: In vse to hoče biti kultura. In če v kakem odročnem kraju začnejo predvajati filme, pravijo, da je to kulturni dosežek. Za vsem tem je veliko napora, pogosto veliko domiselnosti in nadarjenosti, včasih celo navdiha. Toda če za vsem ni onega vprašanja, ki je vprašanje po smislu in ki hoče vedeti, kaj je življenje ubogega pastirja, potem v vseh mnogih dejanjih, ki jim pravimo kultura, ni tistega duha, ki bi nas notranje prevzel in vznemiril naše najtanjše strune, da bi kot živa človeška bitja zabrneli v resničnosti.

Vsa velika umetnost in vsa velika kulturna dejanja imajo to v sebi, da se potem, ko so se nas dotaknila, naseli v nas mir. Od kod ta mir? Glejte, ko smo slišali ali prebrali tako velike reči, kot je Prešernovo Slovo od mladosti ali Murnova pesem o ajdi ali Balantičeva pesem o pokopališču na hribu, začutimo, da so te stvari tako brez razpoke ali raze, tako na poseben način cele in popolne, da stojijo pred nami v tako neponovljivi in dovršeni enkratnosti, da jim ni mogoče ničesar ne dodati ne odvzeti, vemo hkrati tudi, da so te stvari znamenja, ki nam sporočajo, da je tudi svet, v katerem je nekaterim ljudem bilo dano to popolnost ustvariti, lahko samo svet, ki ga nosi smisel. Velika umetnost je znamenje za smiselnost sveta. To je razlog, da nas kliče z glasom, ki se mu ni mogoče ustavljati. Sedaj torej vemo, zakaj velika dela umetnosti ne razpadejo: zato, ker so tako cela, da čas nima kam natočiti svoje jedke tekočine. Zato ostajajo. Prihajajo in odhajajo barbari, prihajajo in odhajajo vojske, prihajajo in odhajajo bolezni, ta dela pa ostajajo; za hip jih zastre stiska časa, a se potem pokažejo spet in nam svetijo. Pesnica Sapfo je pred dva tisoč šeststo leti na nekem jonskem otoku zapela dva stiha o zvezdi večernici: O večernica, ti, ki vse, kar je jutranja zarja razposlala po svetu, pokličeš nazaj, ovco pokličeš in kozo, otroka pripelješ k materi nazaj! Ko ta dva verza preberemo po tolikem času, si pravimo: da, to je podoba našega življenja. In potem si še pravimo tako popolna je ta podoba, da bo govorila vsakemu času in vsakemu človeku. Angleški kronist Beda je pred tisoč tristo leti napisal prelepo zgodbo iz časa pokristjanjevanja Anglije. Potem, ko so kralj in plemiči poslušali misijonarjeve besede, vstane eden od knezov in pravi: O kralj, kakor če bi vrabec priletel v to svetlo in toplo dvorano in bi po kratkem in varnem bivanju tukaj spet odletel na drugem koncu v temo, v neznano, v sneg in vihar, tako je naše življenje: za trenutek je tu, ne vemo pa, kaj je bilo prej in kaj bo potem. Zato nauk tega moža, ki nam prinaša nekaj gotovosti, zasluži, da mu sledimo. In spet si pravimo, ko vse premislimo, da je ta podoba tako resnična, da nikoli ne bo izgubila te moči, da bi pripovedovala o človekovi usodi. Naj se znanost še tako razvije, naj potujemo s še bolj fantastično hitrostjo, naj gremo na rob vesolja, če je kje kak rob, vedno bo ostala resnica, ki jo tako neprekosljivo pripoveduje podoba o ptici, ki se za trenutek znajde v svetlobi in toploti in naslednji hip že izgine v temo, iz katere je tudi prišla. Tu smo sedaj v stičišču vseh vprašanj in nič čudnega ni, če je pred nami tudi že neka druga slika: skromen prizor, na zunaj neznaten, ne nekem najbolj navadnem kraju galilejske planjave, ko med dvanajsterimi vstane Peter in pravi Učeniku: kam naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja. Skromen prizor in čisto navaden kraj, smo rekli, a v tistih besedah začutimo energijo, ki tem besedam zagotavlja, da se bo človek z njimi odzival na svojo usodo do konca.

[Stran 070]

Kadar torej govorimo o kulturi, smo zmeraj v središču stvari. Če kak čas ali kaka doba to središče dosega in če poleg tega ni prišlo do zamenjave, tako da bi se poljubna točka razglasila za središče, pravo središče pa pozabilo, tedaj pravimo, da ta čas stoji v znamenju visoke kulture. To se kaže tako, da tedaj nastajajo dela – narejena z besedo, z glasom ali podobo – ki so tako cela, da kljubujejo vsakemu času.

Toda iz tiste energije, ki se s postavljanjem pravih vprašanj ustvarja tam v središču, se ne oblikujejo samo dela visoke in praznične kulture. Tista energija sega tudi na ulice in v hiše našega mesta, povsod tja, kjer je in živi konkretni človek, bodisi sam bodisi z drugimi. Moč prave kulture je ravno v tem, da oblikuje življenje slehernega dne. Od kulture je odvisno, kako se ljudje srečujemo, kaj si drug o drugem mislimo: ali smo drug drugega veseli in smo radi skupaj, ali pa smo brezbrižni in do nikogar ničesar ne čutimo. Ko pridete v tuje mesto in imate oči za to, boste prvi dan vedeli, iz katere osnovne misli živijo ljudje, ki hodijo po ulicah mimo nas, ki posedajo po parkih, ki postavljajo jed pred vas na mizo in vam dajejo papirje po uradih. Teh stvari se preprosto ne da skriti, te stvari sijejo z naših obrazov. Nadškof Rode nam je pred mnogimi leti povedal, kaj je doživel, ko je izstopil na železniški postaji v Madridu: po prvih korakih mu je bilo jasno, da je prišel v mesto veselih in radostnih mladih ljudi.

Človekovo vedenje ima zagoneten izvor, prav gotovo pa ne prihaja od tega, da veliko imaš. Še najbolj veseli so tisti, ki ne vedo natanko, zakaj so veseli. A če veselje ne prihaja od obilnega imetja in velike moči, je na nečem vendarle zrastlo! To lahko rečemo, da ga ne bi bilo, in ga ni, če ni v nas osnovnega ravnotežja, ki se je ustavilo tako, da smo ali brali prave besede ali poslušali pravo muziko ali gledali prave podobe in like. To pa je ravno kultura.

Veselje je ena reč, čeprav je očarljiva in osvajajoča. Drugo pa je pamet. Pamet ni samo stvar naših računov, naložb in obrestnih mer, ne kaže se samo v donosni službi in iskanju prijateljev z visokimi zvezami. Čez to pamet sicer ne bomo veliko govorili, a sedaj mislimo na neko drugo. V mestu, kakor veste, kar naprej vstajajo novi preroki: eni polagajo roke na ljudi in pravijo, da zdravijo, drugi oznanjajo konec sveta, tretji pa nasprotno trdijo, da bo svet večen in brez vsega hudega, a le, če ga bodo izključno uredili oni. In spet je odvisno od kulture, oziroma od pameti, ki iz nje nastaja, ali bodo ljudje noro letali za temi preroki ali pa bodo raje modro pustili, da bodo nazadnje pobrali svojo robo in odšli drugam. Pameti, o kateri sedaj govorimo, bi pravzaprav morali reči politična pamet, za katero boste morda priznali, da je blago, ki ga v mestu močno primanjkuje.

A če ta pamet raste iz splošne kulture, raste neka druga še bolj, le da ta kaže svoj blagodejni vpliv ne na mestnem trgu, ampak v tišini človekove notranjosti. To je pravzaprav posebna moč, ki človeku brani, da bi se povsem prepustil trenutku, bodisi da je ta trenutek prišel na krilih razsipne sreče bodisi da se je iz teme pred njim izluščil sivi obup. Neko nedeljo, ne vem ravno, katero, nam v cerkvi preberejo tudi tisto pismo apostola Pavla, v katerem stojijo besede: Vi pa se smejte, kakor da se ne bi smejali, in jokajte, kakor da ne bi jokali: kajti podoba tega sveta preide. Kdor te besede lahko sprejme ali pa jih ima na neki način že v sebi, je v posesti te pameti. S posebnim zadoščenjem lahko sedaj povemo, da je Prešeren napisal nekaj zelo podobnega. Mislimo na tisti tolažljivi verz iz uvodnega soneta v Krst pri Savici. Dan jasni, dan oblačni v noči mine!

Nikoli torej ne bi smeli pozabiti, da kultura ni samo to, kar se dogaja po kulturnih ustanovah, ampak je tudi in predvsem način kako obstaja, živi nemirni svet ljudi. Ko potujete po deželi in vidite, da so sredi vasi postavili visok stanovanjski blok, vedite, da ga je postavila arogantna volja neukih ljudi, ki so iz ne vem kakšne zamere hoteli udariti lepoto katere slovenskih dolin; in kadar bodo s televizijskega zaslona govorili stavke, ki tolčejo ob izkušnje večine ljudi, vedite, da ste v deželi, kjer si ljudje, ki so tu zato, da razbirajo resničnost sveta in jo sporočajo, jemljejo pravico, da jo potvarjajo.

Kultura je torej tu in sedaj in vsak dan, a je samo takrat, če so globoko v središču postavljajo vprašanja, ki zadevajo bistvo stvari. Če pa tega spraševanja tam ni, potem je ta živi svet naše vsakdanje resničnosti prepuščen sebi, da se razpušča v kaotičen svet poljubnosti.

Ko na Prešernov dan slavimo kulturo in pojemo hvalo njenim velikim delom, za katera smo rekli, da so s svojo polnostjo in celostjo znamenja, da je svet smiseln, moramo povedati še to, da je naša kultura krščanska kultura. To je pomembna ugotovitev, ne samo zato, ker s tem pokažemo na njeno zadnjo utemeljitev, ampak tudi zato, ker tako spomnimo na naročilo, ki ga krščanstvo daje[Stran 071][Stran 072] svojim ljudem, da morajo namreč svet in življenje sprejeti, nekako tako kot vrt, ki ga je treba obdelovati. Nepregledna množica ljudi to naročilo sprejema že dva tisoč let, zato lahko rečemo, da je naš svet sprejet in obdelan. Ta ukaz, da moramo svet sprejeti in obdelovati, bi bil seveda kratke sape, če ne bi stal na veri, ki ni v središču sveta, kakor kultura, ampak ga presega. Ker je danes slovesen dan, tudi o tej veri lahko spregovorimo na slovesen način. Tako na primer, kakor je to storil angleški pisatelj konvertit Chesterton v knjigi Večni človek: »Ko bi bila ta vera zmotna, bi trajala komaj en dan; ko bi bila samo ekstaza, bi človek rekel, da taka ekstaza ne bi mogla trajati več kot eno uro. Traja pa dva tisoč let: in svet v njej je bolj svetel, bolj zdrav v svojih nagibih in bolj veder spričo usode in smrti kot svet zunaj nje.«

Nekoč je veljalo, da so tisti, ki lahko prikimajo tem besedam, za kulturo izgubljeni. Sedanji čas vedno bolj razločno opozarja na to, da bo samo z njihovo pomočjo mogoče prepričati ljudi, da bodo svet sprejeli, obdelovali in varovali.

Beseda kultura pa pomeni v slovenščini prav to: gojiti, obdelovati in varovati.

Iz revije Duhovno življenje, februar–marec 2005

6.1.1. Predlog za spremembo zakona o žrtvah vojnega nasilja

Postkomunistični Socialni demokrati (SD) so pohiteli, si že na začetku svoje nove vlade kljub globalni gospodarski krizi vzeli čas za ideologijo in pripravili spremembo Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Dali so jo v razpravo parlamentarnim strankam, seveda tudi »prizadetim« borcem NOB. Preživelim žrtvam partizanskega nasilja in njihovim legitimnim predstavnikom niso ničesar povedali ali pokazali, zlasti pa jih niso ničesar vprašali.

Prvotni zakon o žrtvah vojnega nasilja so postkomunisti sprejeli leta 1995 v sklopu t. im. vojnih zakonov skupaj z zakonom o vojnih invalidih in zakonom o vojnih veteranih. Kasneje je bil večkrat spremenjen, vendar je pod strogim nadzorom varuhov ideologije »ves čas ohranil svoj prvotni namen« (Uvod), da določi okoliščine za trajno vzdrževanje narodnega razdora po ideološko-političnem merilu boljševiške revolucije z imenom: »sodelavci okupatorja«. Tako se hvalijo predlagatelji sedanje spremembe, ki prav tako skrbno ohranja ta prvotni in temeljni namen in ga še dodatno potrjuje.

Nastanek samostojne in neodvisne Slovenije temelji na političnem in vojaškem odporu proti sodobnim totalitarnim sistemom, predvsem na odporu proti totalitarni komunistični Jugoslaviji (3. odst. preambule Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije), sveti pridobitvi t. im. narodno-osvobodilnega boja. V nasprotju z nekdanjo Jugoslavijo, ki je bila pristen sad t. im. narodno-osvobodilnega boja oziroma boljševiške revolucije, je samostojna Slovenija pravna in socialna država (2. člen Ustave RS). Nasledniki nekdanje zločinske Komunistične partije so se ustrašili, da bi ustavna načela začeli jemati zares. Zato se na vse mogoče načine trudijo, da bi vsaj v praksi obdržali nekdanji »socialistični red« in po tem redu ukazani in izvedeni idejno-politični narodni razdor, delitev na »pravo« in napačno stran. Doslej jim to ni bilo težko, saj so razen nepomembnih izjem tudi po osamosvojitvi Slovenije imeli vso oblast v svojih rokah. Zato so za mejo narodnega razdora in trajnega družbenega sovraštva obdržali kar stare in preizkušene mejnike iz časa boljševiške revolucije: »narodno-osvobodilni boj« in »sodelovanje z okupatorjem«.

V popolnem nasprotju z očitnimi zgodovinskimi dejstvi, ki so splošno znana in jih izrecno priznavajo tudi udeleženci t. i. NOB, niti dosedanji zakon niti predlagana sprememba ne poznata in ne vesta za boljševiško revolucijo in revolucionarno nasilje, ki ga je v Sloveniji s pomočjo partizanov in pod krinko boja proti okupatorju zavzeto izvajala Komunistična partija med drugo svetovno vojno. Za avtorje zakona in predlaganih sprememb je pomembna samo angelska maska in ne hudičev obraz pod masko, so pomembni samo ubogljivi igralci pred kulisami in ne revolucionarni režiserji za odrom, kot bi dejala njihova poznavalka Spomenka Hribar. »Revolucija pa je bila in še kakšna!« je pred dvema letoma na posvetovanju parlamentarnih strank o podobnem predlogu spremembe zakona »nevednemu« poslancu Francetu Žnidaršiču zaklical Janez Stanovnik, predsednik ZZB. Ali kot je pred leti udaril prav tako sloveč oblikovalec revolucije major Mitja Ribičič – Ciril: »Kdor ne razume, da je šlo za revolucijo, ta ničesar ne razume!« ali občudovalec revolucije Edvard Kocbek: »Šlo je zadnjo resničnost tega sveta, za last in oblast!« Dr. France Bučar, ki rad bobu reče bob, pa je prikazovanje boljševiške revolucije za narodno-osvobodilni boj preprosto imenoval »velika prevara«.

Predlagatelj spremembe zakona je stranka, ki je pravna, politična in kadrovska naslednica zločinske Komunistične partije Slovenije, organizatorke in voditeljice revolucije, ki je zakrivila in povzročila slovenski holokavst. Pisci predloga po majorju Mitji ne razumejo ničesar, ker ne smejo ali nočejo vedeti, da je šlo za revolucijo. V parlament prihajajo kot slepi in gluhi. Tudi skozi okno parlamenta ne pogledajo, zato ne vidijo največjega ljubljanskega spomenika – spomenika revoluciji niti grobnice najslavnejših revolucionarjev pod oknom parlamenta. So edini tujci v Jeruzalemu, zato njihov predlog ne ve niti za revolucijo niti za žrtve revolucionarnega nasilja. Pozna samo žrtve vojnega nasilja, čeprav pisci sprememb, njihovi politiki in novinarji vneto razlagajo, da se s predlogom zakonsko varstvo razširja tudi na žrtve partizanskega nasilja.

[Stran 074]

Žrtve partizanskega nasilja so vendar v veliki večini žrtve revolucionarnega nasilja, žrtve umorov, ki so jih partizani, njihovi politični komisarji in člani Varnostno obveščevalne službe pod vodstvom internacionalnih komunistov hote in načrtno izvajali proti idejno ali politično drugače mislečim Slovencem. Predlog za spremembo zakona pa za žrtve partizanskega nasilja priznava samo »žrtve vojaških aktivnosti partizanskih enot« (Uvod), torej samo žrtve vojnega nasilja. O žrtvah partizanskega nasilja predlog govori samo v kontekstu »žrtev zavezniškega bombardiranja« (Uvod), torej samo o naključnih, nehotenih stranskih žrtvah partizanskih vojaških aktivnosti. Takšnih žrtev je bilo zelo malo, kot je bilo malo partizanskih vojaških aktivnosti. Velika večina civilnih žrtev pa je bila cilj hotenega in načrtnega revolucionarnega nasilja, partizanskih morilskih aktivnosti. Teh tudi predlagana zakonska novela še naprej ne priznava. Revolucije v slovenskih zakonih pač ni in je ne sme biti, edina izjema so številne izredne pokojnine, ki jih zakon priznava borcem za »revolucionarne zasluge«.

Na prvi pogled se res zdi, da novi drugi odstavek 1. člena priznava status žrtve nasilja vsem »civilnim osebam, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil«, med katere naj bi spadale tudi partizanske enote. Pozoren pa je treba biti na uvodne besede tega odstavka, ki pravi, da ta razširitev velja samo »v primerih, določenih v 2.a členu tega zakona«. V 2.a členu določeni primeri pa so samo otroci ubitih ali pogrešanih vojakov in od doma pregnane osebe. Civilne osebe, ki so jih umorili partizani, njihovi otroci, žene in drugi bližnji sorodniki, niso navedeni v 2.a členu, zato jim tudi novi zakon ne bo priznal varstva, ki gre žrtvam nasilja. Drugačne trditve predlagateljev so lažne.

Tudi pri žrtvah vojnega nasilja, torej pri žrtvah vojaških aktivnosti partizanskih enot daje predlagana sprememba status žrtve vojnega nasilja samo otrokom staršev, ki so bili ubiti ali pogrešani »kot pripadniki katerekoli oborožene sile« (prva alinea 2.a člena). Ubiti ali pogrešani vojaki sami in njihovi preživeli zakonci tudi po predlagani spremembi nimajo nobenih pravic. Prav tako ne starši ubitih oziroma pogrešanih vojakov, njihovi bratje, morebitni posvojenci in podobno. Samo otroci, pa še pri teh je resen dvom, ali beseda otroci pomeni vse potomce v prvem kolenu ali samo potomce do 14. leta starosti, ali samo še žive ali tudi že umrle otroke. Jasnost in na[Stran 075]tančnost pač ni odlika predlaganega zakona, vso skrb so predlagatelji posvetili ideološko-politični neoporečnosti in zvestobi zamolčani revoluciji!

Kot že rečeno, tudi otroci civilnih oseb, ki so jih med vojno umorili partizanski revolucionarji, po novem zakonu ne bodo deležni nobenih pravic. Seveda tudi ne sami umorjeni Slovenci – teh je okoli 5000 – , njihovi preživeli zakonci, starši, bratje ali sestre in druge, od žrtev revolucije odvisne osebe. Vseh teh pa je velika večina med žrtvami partizanskega nasilja. Govorjenje predlagateljev, da je bistveni namen predlagane zakonske spremembe izpolnitev odločbe ustavnega sodišča in varstvo vseh otrok, je torej čista prevara in prikazovani namen temeljito izigran.

Varstva po novem zakonu ne bo deležna nobena od več tisoč umorjenih žrtev partizanskega revolucionarnega nasilja ali njihovih otrok, ampak po besedah novele samo nekaj otrok padlih vojakov. Ker pa pripadnikov medvojnih nekomunističnih oboroženih enot, kot so bili vaški stražarji, domobranci in četniki, postkomunistični vladarji ne priznajo za vojake (gl. Zakon o vojnih grobiščih, Zakon o vojnih veteranih, Zakon o vojnih invalidih), se bo tudi trditev predlagateljev o razširitvi zakonskega varstva na otroke padlih vojakov lahko pokazala samo kot podla prevara. Zakonsko varstvo žrtev nasilja se v resnici ne bo razširilo na nobeno žrtev partizanskega nasilja in na nobenega otroka teh žrtev. Pravi boljševiški rasizem, v katerem se vsebinsko prelivata komunizem in nacizem.

Ideološko mejo trajnega narodnega sovraštva, ki je označena s psovko političnih komisarjev »sodelavci okupatorja« in je v sedanjem zakonu uporabljena dvakrat, predlagana novela ponovi še dvakrat, da je nikakor ni mogoče spregledati. Še več, v novem tretjem odstavku 1. člena in v apologetskem 6. členu zakona iz statusa žrtev niso izključeni samo sodelavci okupatorja, ampak so avtorji v svoji sveti vnemi za utrditev trajnega narodnega sovraštva izključitev iznajdljivo raztegnili še na »sodelovanje s … sodelavci okupatorja«, torej na sodelavce sodelavcev (tretji odstavek 1. člena in 6. člen). Bujni dosežek bolnega uma in ideološkega sovraštva! Da bi se ohranilo, je sovraštvo treba množiti in razširjati, ne omejevati! Partija, ki je vedno živela od načrtnega razrednega sovraštva, to tehniko izredno obvlada.

»Sodelavec okupatorja« ali »sodelovanje z okupatorjem« je izrazito ideološko – političen pojem iz obdobja boljševiške revolucije in totalitarne Jugoslavije. Je pravno popolnoma nedoločen, njegova vsebina in doseg sta prepuščena poljubni razlagi vsakokratnega uporabnika (lex incerta). Zato je bil skrajno zlorabljen, na njegovi podlagi je bilo izrečenih na tisoče krivičnih sodb na vseh ravneh »narodne« oblasti, ki jih morajo sedanje pravne oblasti razveljavljati, država pa plačevati odškodnino. Pravno je ta pojem nezakonit in neuporaben tako zaradi pomenske nedoločenosti in poljubnosti uporabe kot zaradi neštetih dejanskih zlorab v totalitarni Jugoslaviji, ki so ga naredile za najbolj trdo mejo družbenega sovraštva in narodnega razdora.

Kazenski zakonik nekdanje Kraljevine Jugoslavije, ki je za Slovence veljal med drugo svetovno vojno in še po njej, takšnega pojma ali takšnega kaznivega dejanja ni poznal. Kot kaznivo dejanje je poznal samo natančno določeno obliko službe v sovražni vojski in pomoči sovražniku, ne okupatorju kot začasni zakoniti oblasti. Kljub temu nekdanji komunisti, zastavo nosi prvi predsednik republike Milan Kučan, neopredeljeno »sodelovanje z okupatorjem« stalno enačijo z množičnimi umori, ko javno ponavljajo veliko politično in strokovno laž: »Zločin je zločin!« V resnici je razlika med temi »zločini« ogromna, saj sodelovanje z okupatorjem največkrat sploh ni zločin, včasih pa je takšno sodelovanje ne samo življenjsko nujno ali za obstoj naroda potrebno in koristno, ampak po mednarodnih vojnih konvencijah za okupirano prebivalstvo celo pravno obvezno. Kadar pa je kot pomoč sovražniku vendar kaznivo, Kučanovo enačenje z množičnimi umori zanika že velika razlika v teži predpisanih kazni.

Naš sedanji Kazenski zakonik (KZ-1, Ur. l. št. 55/08), ki velja od 1. 11. 2008 dalje, ne pozna splošnega kaznivega dejanja sodelovanja z okupatorjem kar tako, kot se komu zdi. Pozna pa kaznivi dejanji službe v sovražnikovi vojski (368. člen) s kaznijo zapora do deset let in pomoči sovražniku (370. člen) s kaznijo zapora do pet let, pri katerem gre za sodelovanje pri nezakonitih ukrepih zoper prebivalstvo ali pa za gospodarsko ali politično sodelovanje s sovražnikom. Pregon za ta kazniva dejanja zastara v dvajsetih oziroma desetih letih (90. člen). Množične umore pa sedanji kazenski zakonik uvršča v kaznivo dejanja genocida (100. člen), v hudodelstva zoper človečnost (101. člen) in v kazniva dejanja vojnih hudodelstev (102. člen). Za ta dejanja je predpisana bistveno težja kazen: od petnajst do trideset let zapora ali dosmrtni zapor (46. člen). Kazenski pregon za ta kazniva dejanja tudi nikoli ne zastara (95. člen).

[Stran 076]

Zločin torej niti približno ni enak drugemu zločinu, kot se priduša Milan Kučan in njegovi postkomunisti, sodelovanje z okupatorjem kar tako pa sploh ni prepovedano dejanje, kaj šele zločin, kot so ga izumili partizanski ideologi. Okupator je po mednarodnem vojnem pravu začasna zakonita oblast tudi v primeru, ko je zasedbo tuje dežele dosegel s prepovedano, zločinsko agresijo, kot se je to zgodilo v Sloveniji leta 1941. Po haaških vojnih konvencijah je okupator v okupirani deželi dolžan skrbeti za javno varnost, za varnost življenja, zdravja in premoženja okupiranega prebivalstva. Pri izvrševanju teh dolžnosti so prebivalci ne samo upravičeni, ampak celo dolžni sodelovati z okupatorjem. Kričanje postkomunistov, da je zločin vsako sodelovanje z okupatorjem, je zato zanikanje mednarodnega prava in odrekanje pravice do preživetja v hudih časih vojne tudi pod premočnim okupatorjem. Namenjeno je neosveščenim in ustrahovanim ljudem. S takšnim kričanjem skušajo skriti ali vsaj zamegliti strašne zločine, ki so jih počeli z lažnim izgovorom na sodelovanje z okupatorjem že v prvem letu okupacije in revolucije, ko so umorili okrog 1500 neoboroženih Slovencev, čeprav še ni bilo nobenega »belogardista«, kar je povzročilo nastanek samoobrambnih vaških straž za obrambo proti komunističnim zločincem.

Prav tak namen in učinek ima tudi sedanje vztrajanje predlagateljev spremembe zakona o žrtvah vojnega nasilja pri izključitvi »sodelavcev okupatorja« iz statusa varovanih žrtev medvojnega nasilja. S takšno izključitvijo ohranjajo prvotni in temeljni namen zakona o ideološki delitvi na naše in one druge, na tiste na pravi strani in one na okupatorjevi strani, ohranjajo in še dodatno utrjujejo delitev ljudstva in narodni razdor, vse z namenom ohraniti oblast in privilegije, pridobljene z nasiljem in zločini njihovih idejnih in političnih prednikov. Zato v nobenem zakonu nikakor ne sme biti revolucije, morajo pa biti sodelavci okupatorja!

Zakon, ki je po svojem pravem namenu v funkciji socialne države, se tako spreminja v kazenski zakon za vse nasprotnike t.im. narodno-osvobodilnega boja oz. boljševiške revolucije. Predpisuje sankcije za dejanja in stanja pred 70 leti, ki niso bila niti prepovedana, kaj šele kazniva, ne samo za »storilce«, ampak tudi sankcije za njihove otroke in otrok otroke. Komunistično institucionalno sovraštvo se ne meni niti za zastaranje niti za amnestijo! Kaj drugega pričakovati od ljudi boljševiške revolucije, ki je izstopila iz evropske civilizacije, od ljudi, pravno ali moralno in politično odgovornih za grozljive umore, ki brez vsakega sramu sami pišejo zakone o statusu svojih žrtev in brez občutka odvratne nespodobnosti po svojih prvakih javno razglašajo, da bodo svoj sramotni zakon tudi sami sprejeli. Pridigajo pa o demokraciji in o drugačni politiki!

Njihova politika je res drugačna. Prejšnja vlada je pred dvema letoma predlagala pravno povsem nepristranski in ideološko nevtralen predlog za spremembo zakona, ki je enako upošteval vse žrtve vsakega nasilja katerekoli oborožene enote. Lahko bi ga tudi sprejela, vendar ga ni hotela sprejeti s preglasovanjem naslednikov in zagovornikov morilcev, ki so sprejemu nasprotovali. Nova vlada pa javno grozi, da bo svoj pristranski in ideološki zakon sprejela tudi sama s preglasovanjem, s preglasovanjem žrtev. Tukaj pa smo že blizu totalitarne »ljudske demokracije«!

6.2.1.

Izgleda, da sem nekakšen magnet za velike dogodke, morda bi celo lahko rekla katastrofe. Ali pa ti dogodki oziroma katastrofe privlačijo mene. Vse je odvisno, s katerega konca gledaš na stvar. Takih dogodkov je bilo kar nekaj, pa se ta trenutek vseh ne spomnim. Zato bom navedla samo kakšnega, za primer. Bila sem v Nemčiji, ko so na olimpiadi v Münchnu Palestinci pobili Izraelske športnike. Malo je manjkalo, da nisem bila na enem od dvojčkov v New Yorku, ko se je zgodil 11. september. Bila pa sem čisto blizu. Bila sem na poti v New Orleans, ko je tam pustošila Katrina, tako me je pa samo oplazila s skrajnim robom. In bila sem v Ameriki – čisto blizu prizorišča, ko so inavgurirali »prvega temnopoltega predsednika«. Za to zadnje sicer ne morem trditi, da je katastrofa (njegove prve poteze so bile, milo rečeno, malo mimo), je bil pa velik dogodek, vsaj mediji so ga že ves čas tako prikazovali, predvsem pa je bil to velik »zamorski žur«. Tudi v naši hiši (pri hčeri v Ameriki) se je nabralo kar precej zamorcev in smo skupaj gledali dogajanje na televiziji. Pravzaprav mi ni čisto jasno, zakaj so prišli televizijo gledat k nam, morda zato, ker imamo silno velik ekran in so bile vse stvari videti še večje in veličastnejše. Odrasli so kot vkopani strmeli v ekran in od časa do časa zaploskali. Otroci pa so se na smrt dolgočasili. Moja vnukinja Zala je jokala in rekla, da tega filma že ne bo gledala in je nekajkrat uspela razsuti računalnik, kajti to ni navaden televizor ampak samo ekran, ki je povezan z računalnikom, preko katerega krmiliš vso mogočo mašinerijo, ki si jo lahko zamisliš, med drugim tudi televizijo. Midva z možem sva nekaj časa spremljala prenos, ker pa se vse skupaj vleklo in vleklo, kajti med to ceremonijo se mora prejšnji predsednik izseliti in Belo hišo morajo popolnoma počistiti, pobeliti in kaj vem, kaj še vse, sva odšla v svojo sobo in se hotela lotiti kakšnega dela. Pa je prihrumel zet s celo gručo otrok, ki so potem v najini sobi na navadnem televizorju gledali risanke. Seveda s kakšnim resnim delom ni bilo nič, postala sva varuški.

Spet sem zabluzila, kar je pravzaprav moja stara navada. Hotela sem poudariti medijski vpliv na to, kakšno razsežnost ima oziroma dobi nek dogodek. Že eno leto so mediji kovali dobičke na račun bližajočih se volitev. Najprej je šlo za to, kdo bo kandidat Demokratov, ki so ponujali spremembe, ali bo kandidat prvi Afroameričan, ali bo prva ženska. Potem pa so seveda spremljali vsako besedo obeh »glavnih« protagonistov, za druge kandidate se mediji ne zanimajo in zato nimajo nobenih šans, da bi bili izvoljeni, čeprav edino oni zares ponujajo ali, bolje rečeno, pomenijo spremembo. … Ampak vprašanje je, ali je komu zares za spremembe. Kakšne spremembe? To je pravzaprav najpomembnejše vprašanje. Vsak bi rad, da bi se kaj spremenilo, vendar bi vsak rad nekaj drugega. Če pa naredimo presek teh želja, potem je najbolje, da se ne spremeni nič ali pa da gre samo za kakšne kozmetične popravke, iz katerih mediji potem naredijo – iz muhe slona.

Moja snaha, Američanka, je volila Neitherja, ki dejansko pomeni spremembo, izhod iz pingponga med Demokrati in Republikanci in ki ni povezan in podprt z nekim kapitalskim lobijem, ima sveže ideje in želi delovati v dobro vseh ljudi. Namreč, med obema glavnima strankama ni kakšnih bistvenih ali velikih razlik, vsaj ko poslušaš soočenja, jih ni videti. Bolj gre za različne poglede in izražanje, pa za detajle, v katerih se najbrž skriva hudič. Kajti ljudje v resnici ne marajo sprememb. Vsaj velikih ne. Pa čeprav bi bile spremembe na bolje. Kakorkoli že, pred dnevi sem jo vprašala, mojo snaho namreč, kako je zadovoljna z novim predsednikom in spremembami, ki jih je prinesel, je rekla, da čaka na te spremembe in da jo skrbi, da bo čez leto, dve ali tri še vedno čakala nanje.

Pri nas je na neki način podobno, kar se tiče sprememb, seveda. Glavni moto teh volitev so bile spremembe, ki naj bi jih prinesla zamenjava politične opcije na oblasti. Vsakomur bi moralo biti jasno, da če se bo že kaj spremenilo, bodo spremenili tisto, kar je prejšnja vlada premaknila naprej, vsaj po mojem mnenju, bodo zdaj premaknili nazaj.

Pravzaprav smo v Sloveniji v naši kratki zgodovini doživeli kar nekaj dokaj korenitih sprememb. Predvsem mislim tukaj na osamosvojitev. Čeprav so bili tako rekoč vsi Slovenci za osamosvojitev, vlada, ki je to izpeljala, ni imela dolgega veka. Potem se je pojavila Drnovškova vlada. Drnovšek je bil mojster v spremembah, da ni sprememb, zato je vladal, dokler se ni odločil, da prestopi na[Stran 078] drugo stopničko. Njegov naslednik Rop ni imel pojma, kako se to dela in za kaj sploh gre in je stvar zamočil … Janša je pa precej bolje obvladal zadevo, vendar je kljub temu hotel napraviti nekaj sprememb, nekaj jih je tudi izvedel – prevzem evra in prehod v schengensko območje, pa še nekaj reform. Seveda pa je imel tudi medije proti sebi, tako kot osamosvojitvena vlada, zato so njegove spremembe izzvenele negativno, pa čeprav so nam nekatere močno olajšale življenje. Ampak ker so spremembe zoprne že same po sebi, so skupaj z medijsko gonjo postale prava nočna mora. In spet »smo« na volitvah glasovali za »spremembe«.

Sedaj je na potezi Pahor. Ubogi revež ima smolo, da se je pojavil ob napačnem času. S svojim leporečenjem, prijaznostjo, voljo za dogovarjanje tako s partnerji kot z opozicijo, željo vsem ustreči bi mu v drugačnih okoliščinah najbrž uspelo, če ne bi bil nekako zmeden, da pravi čas ne opazi, da se za njegovim hrbtom dogajajo vse mogoče reči. Čeprav bi mu to moralo biti že vnaprej jasno, saj je v svojo vlado in v svoj kabinet postavil ljudi, ki ne leporečijo, ki niso prijazni, ki so se pripravljeni z vsakomer, ki ni njihov, boriti na najbolj umazan način, ne z besedami, ampak na nož. Ki jim ni važna strokovnost in kompetentnost in izkušenost, ampak samo politična pripadnost. Ki se niso pripravljeni pogovarjati z nikomer, ki ni iz njihove politične opcije. Niso ga pripravljeni niti poslušati. Samo napadajo. Pa čeprav je treba argumente skonstruirati. Pahorjeva stranka je namreč razpeta med skrajno levico (naj bi se zavzemala za delavce, saj so sindikati na njeni strani, podpirajo jo praktično vse nevladne organizacije – vsaj tiste, ki so uradno priznane) in skrajno desnico (velika večina kapitalskih mogotcev je njenih članov ali vsaj simpatizerjev).

Pa kljub vsemu temu bi še nekako šlo. Če … Problem je recesija in to globalna. Ko je treba nekaj narediti. Besede, še tako lepe, segajoče v dušo in srce, ne bodo pomagale. Treba bo nekaj spremeniti. Ampak nikakor ne na način, ki se ga je lotila ta vlada. Žal bomo zapitek, kot vedno, plačali mi vsi. In veliko vprašanje je, če bo Pahorju z lepimi besedami in medijem z napadom na opozicijo uspelo prepričati ljudi, da so lahko srečni, da imajo tako sposobne ljudi na krmilu države, kajti če bi vladal kdo drug, bi bilo še veliko veliko slabše.

Kot sem že rekla, vsi so glasovali za spremembe, Slovenci in Američani. Pa zdaj imamo, imajo, kar smo, so hoteli.

Pobožno upam, da se bomo nekako izvlekli, da nam bo šlo dobro. Prav tako upam, da bo šlo dobro tudi Ameriki. Kajti, če gre dobro Ameriki, gre dobro še komu drugemu. Njihovi »vohunski« sateliti poslikajo ves svet in tako vedo, kaj se dogaja. Ko je nekdanja Sovjetska zveza zavpila na pomoč zaradi lakote, ki se je pojavila v deželi, so bile ameriške ladje s pšenico že nekaj časa na poti. Naša generacija pa je to po drugi svetovni vojni občutila na lastni koži. Bili smo lačni, ampak brez ameriške pomoči bi stradali. Naj za konec povem, da sem bila neizmerno presenečena, šokirana, ko sem v (zlatih) sedemdesetih letih izvedela, da še vedno dobivajo vse šole (morda tudi vrtci ali kdo drug) iz Amerike mleko v prahu in še druge reči, skratka pomoč.

7.1.1.

Člani Slovenske škofovske konference, spoštovani gospodje!

S tem pisanjem vas želimo seznaniti z našim gledanjem na mesto, ki ga imajo v slovenski zavesti različna dogajanja, ki jih v enoto povezujemo z metaforo Kočevski Rog. Duhovne, moralne, kulturne in politične razmere, ki obstajajo v Sloveniji že vse od teh dogodkov, so takšne, da niso omogočile, da bi se Kočevski Rog naselil v naši zavesti v pomenu, ki bi ustrezal njegovi, zgodovinsko presežni velikosti. Dve stvari branita, da bi slovenska zavest mogla sprejeti Kočevski Rog v njegovih prvinskih razsežnostih: na eni strani je to stanje duha, ki bi mu lahko rekli totalitarna poškodovanost, na drugi pa postmoderni relativizem, ki ne dovoljuje, da bi se nujno pokorili pripovedi, pa naj bo še tako neznanskega obsega in pomena. S tem, da slovenska misel ni registrirala velikega umora, je ta misel povedala o sebi reči, ki bi se jih morali zelo ustrašiti.

Kaj pa ta misel sploh lahko še razume, če zmore neprizadeta obstajati ob takšni velikosti? Kaj pa ljudje sploh morejo še razumeti? Zakaj pa hodijo na koncerte in v gledališča, poslušat simfonije in gledat tragedije? Ali ni vse to le družabni kič, če je Kočevski Rog lahko zunaj dometa njihove duhovne senzibilnosti? Kam pa je šlo usmiljenje, ki postavlja človeka od začetka, kakor nas poučuje zgodba o usmiljenem Samarijanu? Ali nam ostaja samo še solidarnost, ki ostaja nekaj zunanjega in se notranjega človeka ne dotakne? Kakšni ljudje – kakšen narod – pa smo, da smo mogli, ne po težkih notranjih bojih, ampak z nemarno in sito gesto poriniti na rob zavesti, če ne čez, spomin na to, kar bi moralo biti kriterij slehernega narodovega samozavedanja? Ali bo nekoč tako, da se ne bomo ničesar več spominjali? Ali bomo postali ali že postajamo – narod, ki mu bosta inventar njegovega spomina določali slučajnost in poljubnost? Narod, ki mu je vseeno, kaj je, in narod, ki v odsotnosti temeljnega spomina ne bo več zmogel povedati ne sebi na drugim, kaj hoče biti? Ali ni že nekoliko tako? Ali ne čutite že prvih obrisov tega stanja?

Kako pretresljive reči se dogajajo, bi vam lahko ponazorili s semantično genezo pojma prezir. Prezirati izvorno pomeni gledati čez, ne-videti ali celo hoteti ne-videti. In ko enkrat to traja dovolj dolgo, tako dolgo, da postane navada ali celo norma, potem nenadoma obvelja, da je kaj videti nespodobno in nedostojno. Nekaj, kar od začetka samo opaziti nismo hoteli, je nazadnje obveljalo za predmet prezira – simpliciter.

Ko se je v nedeljo 14. oktobra lani Saul Friedländer zahvaljeval za Mirovno nagrado nemškega knjigotrštva (vsi vemo, za kaj jo je prejel), je rekel: »Glasovi ljudi, ki so stali pred uničenjem, nas še danes ganejo predvsem zaradi svoje popolne nemoči, zaradi svoje brezkrivdnosti, zaradi svoje skrajne samote in odsotnosti vsakega upanja.« In ko prihajajo s Kočevskega Roga, s Hrastniškega hriba, iz Brezigarjevega brezna glasovi »popolne nemoči in zadnje samote,« kdo jih sliši? Kdo od tistih, ki jim tako rekoč vsak dan podeljujejo nagrade za imenitna dela, ljudje, obdarjeni z esprit de finesse? Koliko strun, tako finih in tako tenkih, se v teh ljudeh zatrese ob strašnem zboru tisočerih in tisočerih predsmrtnih krikov? Kako je moglo priti do tega? Po naravni poti ne. Po naravi človek ni tak. Ali stoji za tem kaka odločitev? Kakšna zapisanost? Skoraj si ne upamo več misliti naprej.

Zakaj vam vse to pripovedujemo? Zato, ker smo katoličani zavezani, da se tej zaroti upremo – da nanjo pokažemo in se ji upremo. Samo katoličani smo danes v posesti besedil, v posesti poučenosti, ki nam omogoča videti duhovno izrojenost, ki lega na Slovenijo. Ali mar ni mogoče tako, da nam je Kočevski Rog bil milostno dan zato, da bi ob njegovi velikosti prišli k sebi. Saj bo prihodnost terjala mogoče predvsem to, da bomo pri sebi: zvesti, pametni, modri – boljši ljudje, ljudje za vse čase. Ali ni več kot deset tisoč mladih ljudi sprejelo vlogo, ki jim jo je predvidel scenarij za to strašno dramo zato, da mi, potem ko jo v spominu obnovimo, odidemo na svoje kraje, vedoč, kaj se pravi živeti, kaj se pravi obstajati v zgodovini. Ali je kdo, ki se upa reči, da nazadnje ni tako?

In v kakšnem času smo? Kakšen svet se je ustvaril? Takšen, če ga hočemo označiti z eno njegovih potez, v katerem je ubijanje lastnih potomcev postalo prvina, ki je bila dvignjena v katalog[Stran 080] človekovih pravic! Iz izkustva vemo, da se v življenju in zgodovini nekatere stvari kaznujejo. Neke nedelje nam v cerkvi preberejo tudi tole vrstico iz prvega pisma Tesaloničanom: »Ko bodo govorili ‘mir in varnost’ jim pride nagla poguba … «. Pax et securitas – mir in varnost – če ti dve besedi povemo v nekoliko modernizirani obliki, v obliki, v kateri so ju izgovarjali nekaj stoletij pozneje – peace and security – se znajdemo zlovešče blizu moderni evropski politični retoriki. Res, kaj čaka to civilizacijo? Ob tem vprašanju ne bi bila nerazumna misel, da smo bili posvarjeni. Ali drugače: moramo priti k sebi, moramo postati boljši ljudje.

Tudi ni nerazumna misel, da bi to lahko dosegli tako, da bi Kočevski Rog postal središče naše pozornosti. Zato vam, cenjeni slovenski škofje, pošiljam to besedilo. Ne kakor da vi tega ne bi samo vedeli, ampak zato, da vidite, da niso tako redki, ki to od vas pričakujejo. Če na veliki petek rimski škof in papež vesoljne Cerkve gre v Kolosej in tam obhodi štirinajst postaj križevega pota, bi se nam zdelo primerno, da bi se to zgodilo tudi v slovenskem Koloseju. Da bi ga tako priznali za kraj Bolečine – komaj to besedo izgovorimo, že vemo, da ne vemo, kaj govorimo – in kraj slavnega Mučeništva. In če bi vsako prvo nedeljo v juniju prišlo na Kočevski Rog deset tisoč ljudi, bi jih bilo dovolj, da bi poučenost, ki bi jo odnesli s seboj, duhovno tako razvnela deželo, da bi se začela na novo postavljati.

To bi bilo tedaj, če bi Kočevski Rog postal vseslovenski romarski kraj. Vsi lahko nekaj naredimo za to, nihče pa toliko kakor vi. S tem pisanjem smo vam hoteli povedati, da to ni stvar, o kateri bi se lahko šele odločali.

7.2.1.

Spoštovani gospod prof. Stanovnik!

Dne 1. aprila 2008 ste se v imenu društva Nova slovenska zaveza z memorandumom o Kočevskem Rogu obrnili na člane Slovenske škofovske konference (SŠK), v katerem predlagate, da bi škofje Kočevski Rog razglasili za vseslovenski romarski kraj.

Člani SŠK smo o Vaši pobudi govorili na 42. redni seji SŠK, dne 14. maja 2008 v Ilirski Bistrici in na 43. redni seji SŠK, dne 16. junija 2008 v Ljubljani.

Opažamo, da je družba, v kateri živimo, močno zaznamovana z nestrpnostjo, ki se javno izraža v medijih in na spletnih forumih. Menimo, da je potrebno slovesnosti v spomin in na čast žrtev med- in povojnega nasilja povezati s sedanjim trenutkom – z zavzemanjem za resnico, spravo, pravičnost in mir. Z dolžnim spoštovanjem do preteklosti in pravičnim presojanjem med- in povojnih dogodkov zastopamo stališče, da morajo biti spominske slovesnosti brez političnega pridiha v sozvočju s širšo sodobno vsebino s središčnim poudarkom na spoštovanju sleherne človeške osebe. Nova slovenska zaveza ima pri tem pomembno vlogo.

Škofje želimo bolj kot osrednje spominsko središče na slovenskih tleh izpostaviti vrednoto življenja nasploh. Slovenci običajno obiskujemo tiste kraje spomina na nasilno pobite, za katere predvidevamo, da tam počivajo posmrtni ostanki naših domačih. Zaradi tega smo se škofje odločili, da bo vsaka škofija – upoštevajoč dosedanjo prakso, ko ima več škofij vsako leto junija že utečene slovesnosti – avtonomno izbrala osrednji kraj spomina na žrtve vojnega in povojnega nasilja. Brezje kot narodno svetišče predstavljajo najprimernejši kraj sprave in molitve.

Želimo si, da bi spominske slovesnosti v prihodnje potekale ob sobotah in ne ob nedeljah predvsem zaradi duhovnikov, ki se zaradi obveznosti v domačih župnijah tovrstnih prireditev ne morejo udeleževati.

Pri delu Vam želim Božjega blagoslova in Vas lepo pozdravljam!

msgr. Alojz Uran

predsednik SŠK

7.3.1.

Po novi določbi o zastaranju ponovljenega kazenskega postopka bo najkasneje do 1. oktobra letos končan kazenski postopek proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu. Malo kasneje, 16. novembra pa bo minilo 50 let od njegove smrti.

Nova Slovenska zaveza je zato njegovima naslednikoma ljubljanskemu nadškofu in metropolitu msgr. Alojzu Uranu in novomeškemu škofu msgr. Andreju Glavanu, Slovenski škofovski konferenci in patrom frančiškanom v Lemontu v ZDA, ki varujejo škofov grob, dne 20. januarja 2009 poslala spomenico z vzpodbudo za prenos škofovih posmrtnih ostankov domov v Ljubljano. Besedilo spomenice je objavljeno spodaj. Doslej še nismo prejeli odgovora.

7.3.2.

Velecenjeni gospod
msgr. ALOJZ URAN
ljubljanski nadškof in metropolit,
predsednik Slov. škof. konference
Ljubljana, 20. januarja 2009

Letos jeseni, natančno 16. novembra 2009, bo minilo 50 let od smrti ljubljanskega škofa in velikega kanclerja Teološke fakultete v Ljubljani dr. Gregorija Rožmana. Obenem bo jeseni najkasneje 1. 10. 2009, v skladu z novim kazenskim zakonom dokončno ustavljen montirani kazenski postopek, ki ga je proti škofu vodila nekdanja komunistična totalitarna oblast. Ustavitev 63-letnega preganjanja pol stoletja po smrti preganjanega škofa, enega od vaših velikih prednikov, je nedvomno skrajni čas za temeljni premislek o njegovem življenju in delu v dobi najtežjih preizkušenj in trpljenja slovenskega naroda, o njegovem pomenu za ljubljansko škofijo in njene vernike. Prepričani smo, da boste letos tako v ljubljanski nadškofiji in v novomeški škofiji kot v vsej slovenski Cerkvi, ki jo usmerja Slovenska škofovska konferenca, temu premisleku dali tako potreben teološki in zgodovinski poudarek kot nujen organizacijski okvir, zlasti pa ustrezno duhovno pripravo in zagon.

Posebej pa bi radi opozorili na dejstvo, da je škof dr. Gregorij Rožman tudi po 50 letih še vedno pokopan v tuji zemlji, tam daleč v ameriškem Lemontu, kjer njegov grob obišče le malo Slovencev. S stališča osnovne človeške spodobnosti, pradavne kulture in verske zvestobe je zadnji čas, da že drugi rod vernikov po smrti škofa Rožmana in že peti njegov škofovski naslednik njegove posmrtne ostanke preneseta domov v svobodno in samostojno Slovenijo in jih pokopljeta med njegovimi verniki in njegovimi duhovniki na ljubljanskem pokopališču pri Sv. Križu, kjer bo njegov grob lahko našel in obiskal vsak Slovenec.

Zelo nekrščansko in nekulturno bi bilo, za voditelje pa nečastno, če bi se jeseni 50. obletnice Rožmanove smrti morali v Ljubljani spominjati samo ob njegovi sliki, saj v škofijskem mestu nima še nobenega javnega spomenika ali javne spominske plošče. Nečastno zlasti zato, ker za prenos škofovih posmrtnih ostankov v domovino ni nobenih niti pravnih niti dejanskih ovir ali zadržkov razen nepotrebnega in tako za pokojnega škofa in sedanjo Cerkev kot za vernike in narod žaljivega obzira do škofovih obrekovalcev in zločinskih preganjalcev, nerazumljivega obzira do brezobzirnih nasprotnikov škofa, vernikov in Cerkve.

Ob spominu na škofa Rožmana ne smemo prezreti niti napovedi Slovenske škofovske konference, da bo prihodnje leto v Ljubljani vsenarodni evharistični kongres, na katerega je povabljen in pričakovan tudi papež Benedikt XVI. Zadnji slovenski evharistični kongres je bil tik pred drugo svetovno vojno, pripravil in vodil ga je prav škof dr. Gregorij Rožman. Kaj bodo o tem vernikom, narodu in svetu pa tudi samemu papežu povedali prireditelji in voditelji prihodnjega kongresa, kako se bodo izgovorili, če bo Rožmanov grob še vedno pozabljen v tujini? Molčati o škofu Rožmanu ne bo več mogoče!

[Stran 082]

Zaradi vsega povedanega je Nova slovenska zaveza, ki je nosilka avtentičnega spomina na slovenski odpor proti komunistični revoluciji, prepričana, da se je potrebno takoj odločiti in pravočasno pripraviti vse, kar je nujno tako na duhovnem, verskem in informacijskem kot na pravnem, družbenem in organizacijskem področju, da bomo škofove zemeljske ostanke lahko še pred 16. novembrom 2009 prenesli v domovino in jih pokopali, kot se spodobi in je pravično.

Spoštovani gospod nadškof in predsednik slovenske konference! Prosimo vas, da z našo prošnjo in pričakovanjem seznanite tudi druge vaše sodelavce in člane Slovenske škofovske konference. Novomeškemu škofu gospodu Andreju Glavanu, ki je tudi Rožmanov naslednik na delu nekdanje ljubljanske škofije, pa sami pošiljamo izvod te pobude, enako tudi frančiškanom v Lemontu.

Prosimo, da bi Bog blagoslovil to naše in – prepričani smo – tudi vaše delo in prizadevanje in vse vodil po pravi poti proti dobremu cilju!

Z iskrenimi pozdravi in spoštovanjem!

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA

predsednik Anton Drobnič

7.4.1.

8.1.1.

V petek, 6. junija 2008, sta senator Martin Mejstřik in Jana Hybášková, članica Evropskega parlamenta, predstavila angleško in češko verzijo Praške deklaracije, ki jo je sprejela mednarodna konferenca Evropska vest in komunizem, ki je potekala od 2. do 3. junija 2008 v senatu Češke republike.

Konferenco je gostil senatni komite za vzgojo, znanost, kulturo, človekove pravice in peticije pod okriljem Alexandra Vondra, namestnika predsednika vlade Češke republike za evropske zadeve.

V preambuli postavlja Praška deklaracija nujno zahtevo po soočenju s komunistično ideologijo in s preteklimi in sedanjimi komunističnimi režimi v evropskem in mednarodnem merilu. Deklaracija ugotavlja, da je komunistična ideologija neposredno odgovorna za zločine proti človečnosti; da obstajajo bistvene sličnosti med nacizmom in komunizmom; da mnogi storilci komunističnih zločinov še niso bili postavljeni pred sodišče; da se mnoge komunistične partije še niso opravičile za svoje zločine in da imajo milijonske žrtve komunizma isto pravico do priznanj kot žrtve nacizma. Deklaracija tudi ugotavlja, da petina človeštva še vedno trpi v težkih življenjskih pogojih, ki so jih uveljavile različne komunistične diktature.

Praška deklaracija, ki je naslovljena na vse evropske narode in na vse evropske politične institucije, vštevši vlade in parlamente držav, Evropski parlament, Evropsko komisijo, Svet Evrope in druga pomembnejša mednarodna telesa, je oblikovala devetnajst zahtev.

Sklenjeno je tudi bilo, da bo drugo plenarno zasedanje Evropskega parlamenta marca 2009 postavilo na dnevni red točko Evropska vest in komunizem. Tudi, da bo 18. marca 2009 Evropski parlament organiziral javno debato z delovnim naslovom Evropska vest in zločini totalitarnega komunizma: dvajset let po tem.

8.2.1.

Upoštevajoč plemenito in demokratično prihodnost evropskega doma in:

– ker družbe, ki zanemarjajo preteklost, nimajo prihodnosti;

– ker Evropa ne bo združena, dokler ne bo sposobna spet združiti svoje zgodovine, prepoznati komunizem in nacizem kot skupno dediščino ter izpeljejo pošteno in temeljito razpravo o vseh totalitarnih zločinih preteklega stoletja;

– ker je komunistična ideologija neposredno odgovorna za zločine proti človeštvu;

– ker je slaba vest, ki izvira iz komunizma, težko breme za prihodnost Evrope in za naše otroke;

– ker različno ocenjevanje komunizma še vedno lahko deli Evropo na »zahodno« in »vzhodno«;

– ker je bilo evropsko združevanje neposreden odgovor na vojne in nasilja, ki so jih izzvali totalitarni sistemi po kontinentu;

– ker naj bo zavest o zločinih proti človečnosti, ki jih povzročijo komunistični režimi po vsej celini, prisotna v vseh evropskih spominih v enakem obsegu kot zločini nacističnih režimov;

– ker so bistvene podobnosti med nacizmom in komunizmom v njunem grozo vzbujajočem in strašnem značaju in njunih zločinih proti človečnosti;

– ker je zločine komunizma potrebno še kaznovati in obsoditi s pravnega, moralnega in političnega pa tudi zgodovinskega vidika;

– ker so te zločine opravičevali v imenu teorije razrednega boja in načela diktature »proletariata« z uporabo terorja kot metode za ohranitev diktature;

[Stran 084]

– ker so komunistično ideologijo graditelji imperijev v Evropi in Aziji uporabljali kot orodje za dosego svojih ekspanzionističnih ciljev;

– ker mnogi zločinci, ki so zagrešili zločine v imenu komunizma, še vedno niso bili obsojeni in njihove žrtve še niso dobile odškodnin;

– ker je zagotavljanje objektivne izčrpne informacije o totalitarni komunistični preteklosti, ki vodi k globljemu razumevanju totalitarne komunistične preteklosti, nujen pogoj za pošteno prihodnje povezovanje vseh evropskih narodov;

– ker dokončna sprava vseh evropskih narodov ni možna brez osredotočenega in poglobljenega napora, da bi ugotovili resnico in izboljšali spomin;

– ker je potrebno komunistično preteklost Evrope temeljito predelati tako v akademskih krogih kot v širši javnosti, naj imajo prihodnje generacije omogočen dostop do informacij o komunizmu;

– ker je v različnih delih sveta preživelo le nekaj totalitarnih komunističnih režimov, ki pa kljub vsemu nadzirajo približno petino svetovnega prebivalstva, se oklepajo oblasti in zločinsko delujejo ter močno škodujejo blagostanju svojih narodov;

– ker se v mnogih deželah, čeprav komunistične partije ne vladajo, niso javno distancirali od zločinov komunističnih režimov niti jih niso obsodili;

– ker je Praga eno od mest, ki je živelo tako pod oblastjo nacionalsocializma kot komunizma.

In ker verjamemo, da imajo milijoni žrtev komunizma in njihove družine pravico, da užijejo pravno zaščito, sočutje, razumevanje in priznanje za svoje trpljenje prav tako kot žrtve nacionalsocializma in da so politično upoštevane,

udeleženci Praške konference »Evropska vest in komunizem«,

– upoštevaje resolucijo Evropskega parlamenta ob šestdeseti obletnici konca 2. svetovne vojne v Evropi 8. maja 1945, z dne 12. maja 2005;

– upoštevaje Resolucijo 1481 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 26. januarja 2006;

– upoštevaje resolucijo XVI. kongresa evropskih ljudskih strank z dne 5. februarja 2004, ki poziva k ustanovitvi neodvisnega strokovnega telesa za zbiranje in oceno informacij o kršenju človekovih pravic pod totalitarnim komunizmom in spodbuja ustanovitev spominskega muzeja žrtev komunizma;

– upoštevaje resolucije o komunističnih zločinih, ki so jih sprejeli nacionalni parlamenti;

– upoštevaje izkušnjo Komisije za resnico in spravo v Južni Afriki;

– upoštevaje izkušnjo memorialnih inštitutov in spomenikov na Poljskem, v Nemčiji, Slovaški, Republiki Češki, Združenih državah Amerike in muzejev okupacije v Litvi, Latviji, Estoniji ter Hiše terorja na Madžarskem;

– upoštevaje sedanje in prihodnja predsedovanja v EU in Svetu Evrope;

– upoštevaje dejstvo, da je leta 2009 dvajsetletnica razpada komunizma v Vzhodni in Srednji Evropi kot tudi pokola na Trgu nebeškega miru v Pekingu,

zahtevamo:

1. doseganje vseevropskega sporazuma o tem, da sta bila tako nacizem kot komunizem totalitarna režima, ki ju je treba soditi po njunih strašnih uničevalnih dosežkih zaradi politik sistematične politične uporabe skrajnih oblik nasilja, zatiranja vseh državljanskih in človekovih pravic, začenjanja napadalnih vojn kot neločljivega dela njihovih ideologij, zaradi iztrebljanja in preseljevanja celih narodov in skupin prebivalstva; in kot taka ju moramo smatrati kot največji nesreči, ki sta uničili 20. stoletje;

2. priznanje, da bi morali v opozorilo prihodnjih generacijam mnoge zločine, ki so jih zagrešili v imenu komunizma, kaznovati kot zločine proti človeštvu na enak način, kot so bili nacistični zločini kaznovani na nürnberških procesih;

3. oblikovanje skupnega pristopa do zločinov totalitarnih režimov, med drugimi tudi komu[Stran 085]nističnih, in krepitev vseevropske zavesti o komunističnih zločinih, da bi jasneje določili skupen odnos do zločinov komunističnih režimov;

4. uvedbo zakonodaje, ki bi omogočila sodiščem, da bi sodili in obsodili hudodelce komunističnih zločinov in odškodovali žrtve komunizma;

5. zagotovitev načela enake obravnave in nediskriminacije žrtev vseh totalitarnih režimov;

6. evropski in mednarodni pritisk za učinkovito obsodbo preteklih komunističnih režimov in učinkovit boj proti komunističnim zločinom, ki še trajajo;

7. priznanje komunizma kot sestavnega dela skupne in strašne evropske skupne zgodovine;

8. sprejetje panevropske odgovornosti za zločine komunizma;

9. sprejem 23. avgusta, ko je bil podpisan pakt Hitler-Stalin, znan kot pakt Molotov-Ribbentrop, kot dneva spomina na žrtve tako nacističnih kot komunističnih totalitarnih režimov na isti način, kot se Evropa 27. januarja spominja žrtev holokavsta;

10. odgovorno ravnanje nacionalnih parlamentov pri spoznavanju komunističnih zločinov kot zločinov proti človečnosti, ki naj vodi k ustrezni zakonodaji in parlamentarnemu nadzorovanju take zakonodaje;

11. učinkovite javne razprave o reklamnih in političnih zlorabah komunističnih simbolov;

12. nadaljevanje razprav o žrtvah totalitarnih režimov pri Evropski komisiji, da bi jih zbrali v poročilih Komisije;

13. vzpostavljanje neodvisnih ekspertnih komitejev v evropskih državah, ki so jim vladali totalitarni komunistični režimi, ki imajo nalogo, da zbirajo in pridobivajo podatke o kršenju človekovih pravic pod totalitarnimi komunističnimi režimi na nacionalni ravni in v tesnem sodelovanju s komitejem ekspertov Sveta Evrope;

14. zagotavljanje jasnega mednarodnega pravnega okvira, ki se tiče svobodnega in neomejenega dostopa do arhivov, ki vsebujejo informacije o zločinih komunizma;

15. vzpostavljanje Inštituta za evropski spomin in vest, ki bi bil tako A) evropski raziskovalni inštitut za raziskave totalitarizma, ki razvija znanstvene in izobraževalne projekte in podpira mrežo nacionalnih raziskovalnih inštitutov, specializiranih za totalitarno izkušnjo, B) panevropski muzej/spomenik žrtvam vseh totalitarnih režimov, da bi se spominjali žrtev teh režimov in krepili zavest o zločinih, ki so jih ti režimi povzročili;

16. organiziranje mednarodne konference o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi z udeležbo predstavnikov vlad, parlamentarcev, znanstvenikov, strokovnjakov in nevladnih organizacij z rezultati, ki bi jih predstavili po vsem svetu;

17. popravljanje in pregled evropskih zgodovinskih učbenikov, da bi se otroci lahko učili o komunističnih režimih in se jih zavedali na enak način, kot jih učijo oceniti nacistične zločine, v vseevropski in temeljiti razpravi o zgodovini komunizma in njegovi dediščini;

18. skupno obeleževanje dvajsetletnice padca berlinskega zidu in pokola na Trgu nebeškega miru.

Udeleženci praške konference »Evropska vest in komunizem« nagovarjamo vse narode Evrope, vse evropske politične ustanove, tudi nacionalne vlade, parlamente, Evropski parlament, Evropsko komisijo, Svet Evrope in druge ustrezne mednarodne ustanove ter jih pozivamo, naj sprejmejo ideje in pozive te Praške izjave in jih vključijo v izvedljive ukrepe in v politike.

Praga, 3. junija 2008,

Senat parlamenta Češke republike

8.3.1.

Leto 1989 je bilo polno pomembnih dogodkov: januarja so se madžarski komunisti odpovedali svojemu političnemu monopolu; februarja sta vlada in opozicija v Varšavi sedli za »okroglo mizo«; junija je kitajska armada v Pekingu pobila tisoče študentov, da bi zadušila mirne proteste; julija in avgusta se je prek nemških veleposlaništev v Pragi, Varšavi in Budimpešti pričel množični beg državljanov Vzhodne Nemčije na Zahod; novembra je padel zid, režima v Češkoslovaški in Bolgariji sta se zrušila; decembra so ustrelili romunskega diktatorja Ceauşescuja z ženo Eleno. Dvajset let pozneje se vrsti ena spominska prireditev za drugo. Toda kako danes Evropa v resnici ravna s komunistično dediščino?

V Ljubljani, glavnem mestu majhne Slovenije, je deset zgodovinarjev »Študijskega centra za narodno spravo« v začetku januarja zaman čakalo na izplačilo svojih plač. Zadržal jih je Aleš Zalar, pravosodni minister nove leve vlade. Tovrstne ustanove obstajajo skoraj v vseh postkomunističnih državah. Slovensko je šele v preteklem letu ustanovila konservativna vlada Janeza Janše. Prej so imeli samo majhen oddelek za popravo krivic pri pravosodnem ministrstvu, ki se je ukvarjal s sporadičnim razkrivanjem zločinov režima. Novi, pravno neodvisni in personalno okrepljeni inštitut je dobil nalogo, da sistematično zajema in proučuje dokumente, ki so jih v Sloveniji pustili fašizem, nacizem in komunizem. Sredstva za to je odobrila vlada, pravosodno ministrstvo pa jih je upravljalo.

To je delovalo toliko časa, dokler so vladali konservativci. Novi pravosodni minister pa pripada liberalnodemokratski LDS, ki je izšla iz komunistične mladinske organizacije. Njemu in njegovim tovarišem ni šlo v račun, da zgodovinarji študijskega centra niso puščali nobenega dvoma, da se nameravajo ukvarjati tudi s komunističnimi zločini, z množičnimi poboji vojnih ujetnikov in civilistov, ki so jih zagrešili Titovi partizani, ki so malo Slovenijo spremenili v evropska »polja smrti«, z montiranimi procesi in s preganjanjem Cerkve. Obstajala je nevarnost, da bodo inštitut sploh razpustili. Socialdemokratski predsednik vlade Borut Pahor, ki se mu je zadeva nazadnje le zazdela pretirana, je moral poseči vmes, da bi jo razrešil. Ali bodo zgodovinarji sedaj res smeli neovirano delati, je zapisano v zvezdah.

Na politični odpor naletijo skoraj vse tovrstne ustanove. »Slovaški inštitut za nacionalni spomin« se je moral braniti pred srditimi napadi vladne koalicije, ker je odprl dostop do aktov Državne varnostne službe StB, vnesel v omrežje imena tisočev nekdanjih agentov in informantov ter ovadil javnemu tožilstvu domnevne komunistične zločince. Poskusi desnoradikalne slovaške narodne stranke, da bi inštitut povsem ukinili ali omejili na proučevanje madžarizacije Slovakov v 19. stoletju, so zaradi pogumnega odpora direktorja inštituta Ivana Petranskega k sreči propadli.

V Pragi so nasprotniki »Inštituta za proučevanje totalitarnega režima« izkoristili afero s pisateljem Milan Kundero za splošni napad s ciljem, da se znebijo direktorja Petra Žačka. Sodelavec inštituta je Kunderi v tedniku »Respekt« dokazal, da je leta 1950 naznanil kurirja odporniškega gibanja. Čeprav je preiskava potrdila pristnost policijskega zaznamka, so inštitutu očitali »sistematični lov na čarovnice«. Tovrstni napadi pogosto izhajajo od domačih zgodovinarjev, ki se boje za obstanek monopola levičarskega razlaganja zgodovine. V češki republiki je Jan Křen odrekel mladim znanstvenikom z inštituta strokovno usposobljenost in ugovarjal posebno temu, da nekdanji komunisti, kot on, na njem ne smejo zavzemati vodilnih položajev. V Sloveniji je stari marksist Božo Repe denunciral študijski center kot »desni marksizem«. Oba tadva zgodovinarja sta odlično povezana s kolegi na nemških univerzah.

Sploh obstaja presenetljiva podobnost med podobama, ki sta si jih Vzhod in Zahod ustvarila o času med 1945 in 1989. Pri hearingu o »zločinih totalitarnga režima«, ki ga je slovensko predsedstvo EU preteklega aprila organiziralo v Bruslju, je dejala prejšnja letonska zunanja ministrica Sandra Kalniete, da ne more biti nobenega govora o deideologiziranju zgodovine – dejansko se nadaljujejo politični boji prejšnjega stoletja. Ta predstava evropskega Zahoda temelji na dveh stebrih: na zmagi nad nacizmom in na nemško-francoski spravi kot jedru evropske združitve. Šele z razširitvijo EU so zahodni Evropejci odkrili, da leto 1945 za Vzhod nikakor bi bilo »magično leto« osvoboditve.

Spoznanje, da je bila graditev evropske hiše ne nazadnje omogočena s tem, da je Zahod izročil Vzhod Stalinu, je boleče, zato se to poglavje z vsemi svojimi posledicami na Za[Stran 087][Stran 088]hodu zelo rado zamolčuje. Starim elitam v postkomunističnih državah to zelo ustreza. Tam tako storilci kot sopotniki pokrivajo zločine komunističnih režimov s tančico pozabe. Samo objava aktov Stasija lahko tudi po dvajsetih letih ogroža še desettisoče postkomunističnih karier. Skupščina članice EU Slovenije se še do danes ni mogla prebiti niti do verbalne obsodbe komunizma. Zdi se, da v Bruslju to nikogar ne moti. Za milijone žrtev terorja in njihove organizacije pa je ta zarota molka nesprejemljiva. Politiki, zgodovinarji in pravniki, ki se ne morejo sprijazniti s tem, da bi se pet desetletij totalitarne vladavine samo enostavno arhiviralo, imajo še zmeraj težko stališče. Najhujši poraz do sedaj so doživeli v Romuniji, kjer je ustavno sodišče »Nacionalnemu svetu za proučevanje arhivov Securitate« prepovedalo razkritje nekdanjih agentov Securitate s težko razumljivo utemeljitvijo, da romunska ustava ne dopušča nobenih »posebnih sodišč«.

Na povabilo Marianne Birthler so se inštituti iz sedmih držav decembra v Berlinu dogovorili za tesno mednarodno sodelovanje. Poleti prejšnjega leta sprejeta »Praška deklaracija« se poleg tega zavzema za ustanovitev evropskega inštituta za totalitarne študije in za skupni evropski spominski center. Te pobude imajo za cilj doseči, da bi se komunistični zločini v kolektivnem spominu zasidrali prav tako močno kot nacistični. Andreja Valič, vodja ljubljanskega študijskega centra, pa ima za prav tako pomemben stranski učinek – zaščito pred »političnimi poskusi, da bi nam zamašili usta«.

Članek je bil objavljen 1. februarja letos v Frankfurter Allgemeine Zeitung.
Prevedel Marko Kranjec

9.1.1.

Volitve in predvolilne kampanje veliko povedo o vsaki državi. Ta dogajanja imajo širši pomen in so zato bolj zanimiva v velikih državah, saj ne vplivajo le na njihovo notranjepolitično podobo, ampak tudi na njihovo vplivno območje; pri največjih državah je to ves svet. Pri tem ne gre le za to, kako ena ali druga politična opcija v primeru zmage dejansko vlada, marveč tudi za simbolno sporočilo svetu. Sporočilo volilnim telesom drugih držav je predvsem, ali so se odločili za desnico ali so izbrali levico.

9.1.2.

Po drugi strani se je morda vredno, z nekaj resignacije, spomniti, kaj je nekoč rekel Henry Kissinger, svetovalec za državno varnost in državni sekretar pod predsednikoma Nixonom in Fordom: »Kvalitete, ki so potrebne za to, da postane nekdo predsednik Združenih držav, so nezdružljive s kvalitetami, ki so potrebne za dobrega predsednika Združenih držav.« Dober predsednik, ki ne spada v Kissingerjevo kategorijo, po našem mnenju lahko pomembno vpliva na stanje duha v svoji državi.

9.1.3. —

Maja letos bodo v Nemčiji volitve novega zveznega predsednika.

Nemčija je ena od tistih velikih držav, katerih notranjepolitično dogajanje ima vpliv na velik del sveta, gotovo pa na vso Evropo. Zanjo velja, da spada med države z dolgo demokratično tradicijo in pravo demokracijo. Zato so osnovne dileme, ki se pojavijo v Nemčiji, tudi dileme velikega dela demokratičnega sveta.

Zvezni predsednik (Bundespräsident) v Nemčiji je državni poglavar, najvišji državni organ, ki predstavlja svojo državo in njene državljane. Za obdobje petih let ga voli zvezna skupščina (Bundesversammlung), ki jo sestavljajo člani zveznega parlamenta (Bundestaga) in deželnih parlamentov (Landtagov). 23. maja letos bo volila novega zveznega predsednika 13. zvezna skupščina.

Sedanji nemški predsednik je Horst Köhler, ki je kot kandidat CDU/CSU (Christlich-Demokratische Union/Christlich-Soziale Union, Krščansko demokratska zveza/Krščansko socialna zveza) zmagal na volitvah leta 2004. Njegova glavna protikandidatka, ki jo je predlagala SPD (Sozialdemokratische Partei Deutschlands, Nemška socialdemokratska stranka) je bila takrat Gesine Schwan, znanstvenica s področja političnih ved in nekdanja predsednica Evropske univerze Viadrina v Frankfurtu na Odri. Ista kandidata si bosta stala nasproti tudi na letošnjih volitvah.

Stranka levice (Die Linke) je predlagala igralca Petra Sodanna, ki pa nima pravih možnosti, da bi bil izvoljen.

Polovico zvezne skupščine sestavlja 612 zveznih poslancev, drugo polovico poslanci, ki jih izvolijo deželni parlamenti. Zvezni kabinet je 21. januarja letos na predlog ministra za notranje zadeve (ki prihaja iz vrst CDU) določil, koliko poslancev mora v zvezno skupščino poslati vsaka od 16 deželnih skupščin. Njihova porazdelitev se določa glede na število prebivalcev v zveznih deželah in glede na zastopanost strank v posameznih deželnih zborih.

Na letošnjih volitvah bodo imele stranke CDU, CSU in FDP (Freie Demokratische Partei, Svobodna demokratska stranka), ki so se izrekle za ponovno izvolitev zveznega predsednika Horsta Köhlerja, v zvezni skupščini 606 članov. SPD, Stranka levice in Zeleni bodo imeli skupaj 601 poslanca.

Poleg tega pripada zvezni skupščini še 17 članov. Od tega jih odpade 10 na »svobodne volivce« bavarske deželne skupščine, nekateri člani te skupine so se izrekli za Köhlerja. V treh deželnih skupščinah bodo izbrali skupaj pet delegatov skrajno desnih strank NPD (Nationaldemokratische Partei Deutschlands, Narodnodemokratska stranka Nemčije) in DVU (Deutsche Volksunion, Nemška ljudska zveza). Iz vrst Bundestaga prihajata v zvezno skupščino še dva nestrankarska poslanca. Eden je bil prej član CDU/CSU,[Stran 091] drugi Levice. V dveh deželnih parlamentih mora enega poslanca določiti žreb. V Berlinu bo odločil med poslancema Stranke levice in Zelenih, v Spodnji Saški pa med članom SPD in Zelenih.

V prvih dveh krogih volitev v zvezni skupščini je potrebna absolutna večina od 1224 poslance, tj. 613 poslancev. Potem je dovolj navadna večina.

Na političnem polju imajo med navadnimi ljudmi vsi kandidati svoje podpornike, ki verjetno v veliki meri sovpadajo s podporniki strank, ki so jih predlagale. Ker pa predsednika voli skupščina, doslej pri predsedniških volitvah ni bilo predvolilnih kampanj, v kateri bi kandidati nagovarjali vse ljudi, in tudi sedanji predsednik se je izrekel proti kakršnikoli kampanji. Saj si mora zmagoviti kandidat zagotoviti večinsko podporo strankarsko opredeljenih zveznih in deželnih parlamentarcev. Horst Köhler je doslej edini nemški predsednik, ki kot predsedniški kandidat ni imel in nima vnaprej zagotovljene večinske podpore zvezne skupščine. Že na prejšnjih volitvah leta 2004 je za Gesine Schwan volil del poslancev CDU/CSU in FDP.

Zaradi negotovosti izida pa predvolilna kampanja dejansko poteka že mesece, saj se nobena politična stran noče in ne more odreči boju za tako pomembno politično funkcijo.

9.1.4. —

Nenavadnost kandidature Gesine Schwan, zaradi katere je nastal ta zapis, je v tem, da se v svojih nazorih in stališčih kaže kot nenavadno tradicionalistična in konservativna osebnost, čeprav jo je kot kandidatko izbrala in jo podpira SPD, tj. leva, v družbenih pogledih liberalna stranka. Tako je osnovni problem njene kandidature, kako ohraniti politične glasove svoje baze, ne da bi se izneverila svojim konservativnim pogledom, in obratno, kako bi jih lahko predstavila tako prepričljivo in v takem presežku, da bi pridobila glasove iz nasprotnega tabora, ki ga nagovarja tudi njen konservativni protikandidat.

Z njeno kandidaturo so se v Nemčiji pojavile številne teme, ob katerih je moral vsak kandidat predstaviti svoje poglede in stališča; ti se zdijo zanimivi tudi za nas in našo politično pokrajino. Zato bi radi v pričujočem prispevku povedali nekaj besed o kandidatki SPD Gesini Schwan in o knjigi »Biti sam ni dovolj« (Allein ist nicht genug, Herder Verlag 2007) s podnaslovom »Za novo kulturo sožitja« (Für eine neue Kultur der Gemeinsamkeit). Knjigo je po pogovorih z Gesine Schwan napisala novinarka revije Die Zeit Susanne Gaschke.

9.1.5. —

Povejmo na začetku nekaj podatkov iz življenja Gesine Schwan. Rojena je bila leta 1943 v Berlinu. Njen oče je bil učitelj, mati pa socialna delavka (Fürsorgerin). Velik vpliv na vso njeno poznejšo življenjsko pot je imelo šolanje na francoski gimnaziji v Berlinu, kjer so imeli prvi dve leti intenziven pouk francoščine, nato pa vse predmete v tem jeziku. Pri dvanajstih letih je šla v okviru dijaške izmenjave v Francijo, kjer je preživela nekaj tednov v veliki kmečki družini.

Leta 1962 se je vpisala na študij romanistike in zgodovine na Svobodni univerzi v Berlinu (Freie Universität Berlin), po selitvi v Freiburg pa se je odločila za študij političnih ved, filozofije in teologije. Takrat se je, kot nekonfesionalen odrasel človek, po temeljitem premisleku odločila za vstop v katoliško cerkev (starši otrok niso dali krstiti).

Mati Gesine Schwan je bila doma iz Gornje Šlezije. Pripadala je nemški manjšini, ki se je v njenem kraju (Lubliniec) dobro razumela s poljsko okolico. V času, ko je Nemčija z bolečino sprejemala izgubo ozemelj na vzhodu, ki so pripadla Poljski, se je Gesine Schwan odločila, da bolje spozna poljsko kulturo in se nauči poljskega jezika. Za njen pogled na svet in vse njeno poznejše znanstveno delo je bilo pomembno, da ji je mentor kot temo za doktorsko disertacijo predlagal Leszka Kolakowskega. Tako je, pravi, »od znotraj« spoznala tega poljskega filozofa in logiko, po kateri je prešel od angažiranega komunista do prepričanega revizionista marksizma. Ko je pripravljala disertacijo, je bila večkrat na študijskih obiskih v Varšavi in Krakovu. Leta 1971 je postala docentka na Oddelku za politične vede, 1977 pa profesorica za politične znanosti na Institutu Otto Suhr na Svobodni univerzi v Berlinu. Leta 1999 je kandidirala za predsednico te univerze, a je bil izvoljen njen protikandidat. Sama je istega leta postala predsednica Evropske univerze Viadrina v Frankfurtu na Odri. Kot znanstvenica se je ukvarjala s teorijami socializma, posebej marksizma, pa tudi s povsem filozofskimi vprašanji.

[Stran 092]

Politična pot Gesine Schwan se je začela v času študentskih gibanj in nemirov v šestdesetih letih. Leta 1972 je vstopila v SPD in pozdravila nemško priznanje meje na Odri in Nisi s Poljsko (v času kanclerja Willyja Brandta). Hkrati je bila kritična do nemške in zahodne popustljivosti pri ideološkem vrednotenju vzhodnih komunističnih režimov. Zato so jo izključili iz komisije za temeljne vrednote pri SPD.

Leta 2004 jo je Gerhard Schröder, tedanji nemški kancler in šef SPD, izbral za predsedniško kandidatko stranke. V času močnega upada priljubljenosti SPD jo je potegnil kakor neke vrste »čudežno orožje iz klobuka«. Od takrat je postala v Nemčiji znan in prepoznaven politik.

Gesine Schwan pravi, da sta optimizem in zaupanje njeni najboljši, a tudi najbolj naporni značajski potezi. Pri tem vedno pripoveduje, da prihaja njeno zaupanje najprej iz vere, ker je prepričana, da je »v božjem stvarstvu vključena obljuba, da človeško življenje ni brez smisla in obsojeno na neuspeh.« Ta smisel pa vidi v vsaki pozornosti do drugih ljudi in razkriva »resnico svoje vere v skoraj vsakem pogovoru z drugimi«.

Drugi vir zaupanja, pravi Gesine Schwan, je njena življenjska izkušnja. Prvič se je poročila z Alexandrom Schwanom, konservativnim znanstvenikom s področja političnih ved, s katerim je delno skupaj objavljala znanstvena dela. Mož je po hudi bolezni umrl, ko ji je bilo 45 let. V letih po njegovi smrti je, kakor pripoveduje sama, preživljala čas obupa, osamljenosti, občutkov krivde, da sama še naprej živi, in depresije. Z leti je bolečina pojenjala. Gesini Schwan se je posrečilo »oživeti« in znova se je poročila. Izkušnja, da je bolečina popustila, da se je mogoče rešiti iz takega življenjskega brezna in se odpreti za novo življenje, jo je – pripoveduje – napolnila z začudenjem in hkrati veseljem, samozavestjo in novim upanjem in zaupanjem.

Gesine Schwan ne poznamo dovolj, da bi jo izčrpno predstavili. V tem kratkem zapisu tudi ni dovolj prostora, da bi se ustavili ob vseh, po našem mnenju, zanimivih pogledih predsedniške kandidatke, ki jih je predstavila v svoji knjigi. Radi pa bi omenili nekatere, ki se nam zdijo bolj pomembni in aktualni tudi za nas. Posebej njeno poudarjanje, da je treba videti stvari v znanosti, gospodarstvu in politiki v njihovi kulturni dimenziji.

9.1.6. —

1. V luči zadnje svetovne gospodarske in finančne krize se nam zdijo zanimiva stališča Gesine Schwan o socialni državi, ki jih je zagovarjala že pred nastopom krize. Je izrazit nasprotnik neoliberalne ekonomske politike, ki je z zadnjo krizo doživela ne le moralni, ampak tudi praktični gospodarski, finančni in politični polom.

Zanjo je bilo osnovno zgodovinsko vprašanje socialdemokracije, kako je mogoče socialna nasprotja in krivice razvijajoče se kapitalistične industrijske družbe premagati tako, da bi lahko vsi ljudje živeli svobodno in smiselno življenje. Velik del socialdemokracije, tudi zunaj Nemčije, ni verjel v možnost, da bi bilo mogoče pod streho demokratične države ustvariti socialno demokracijo, ki bi lahko premagala ostra socialna nasprotja nereguliranega kapitalističnega gospodarstva v prid izenačenju in demokratični soudeležbi vseh državljanov pri delitvi dobrin. Pravi, da se družba sooča s protislovjem, ko gospodarstvo iz svoje logike dojema človeka le kot produkcijsko sredstvo in kot potrošnika, kot sredstvo za svoj cilj, medtem ko dojema politika človeka kot lasten cilj in mora zaradi njega samega dosegati izboljšave. Pogosto se ta napetost – pri mnogih neoliberalcih – rešuje v korist čiste instrumentalizacije človeka (z navideznim argumentom, da je to nujnost stvari samih, če hočemo, da gospodarstvo cveti). Socialdemokrati vedo, pravi Gesine Schwan, da bo to razmerje napetosti vedno obstojalo. Vsaj ona pa se ne pusti prepričati, da se iz družbenega odločanja lahko enostavno izloči en pol družbe in se prepusti oblast drugemu. Prepričana je, da ima tako stališče za sabo široko, večinsko družbeno podporo. Kajti nihče ne bi zares hotel prepustiti izključno moč oblikovanja gospodarstva ekonomiji, ki vidi absolutni ratio v dobičku.

Gesine Schwan se skupaj z Marion Dönhoff sprašuje: »Kako je prišlo do tega, da je danes ves [družbeni] interes osredotočen na gospodarstvo in da je duhovno, kulturno, človeško, ki je vendar ustvarilo bistvo Evrope, potisnjeno na rob?« Zanjo je pravilen le en odgovor, namreč, da tudi v ekonomskih teorijah in nastopih zastopnikov kapitala velja moda. Tako modo je mogoče spremeniti le s stalnim, vztrajnim argumentiranjem in diskutiranjem in z vzgledi za drugačno obnašanje, ki se najdejo vedno in povsod. Na podjetniški strani mora priti v modo in postati mora »in« zavzemati se za svobodno,[Stran 093] pravično in demokratično politiko. »Vse je odvisno od ljudi – od vsakega posameznika med nami.«

2. Seveda izraža Gesine Schwan svoje stališče tudi o medijih. Mediji in tisti, ki medije ustvarjajo, morajo vedeti, da nastopajo z »izposojeno« močjo in vplivom kot upravljavec stvari v družbi. Uživajo množico privilegijev, a nimajo – drugače kakor politika – nobene lastne demokratične legitimacije. To ne pomeni, da ne smejo imeti mnenja, nasprotno, jih pa obvezuje, da zelo natančno premislijo, kako predstavljajo dogodke in procese in kakšne učinke sprožajo s svojim pisanjem.

Pri tem gre vedno za merila. Pri vsej upravičeni kritiki neuspelih političnih projektov, pri vsem veselju ob škandalih in za škandaliziranje morajo novinarji upoštevati tudi vprašanje: Kakšne so bile razmere v Nemčiji pred sto leti? in: V kateri pomembni državi sveta so danes boljše? Le primerjava s prej in z drugje je primerna za to, da se prikliče v spomin realistična razmerja nekega problema.

Kaj je torej potrebno storiti na področju medijev? Potrebni so novinarski profesionalci, ki so demokratično osveščeni, in budna institucionalizirana samokritika. Pred vsem pa velja tudi: razsvetljena publika se mora braniti pred poročanjem medijev in si mora sama zgraditi pojem za velikostni red, v katerem se gibljejo škandali in »škandali« ter zgode in nezgode demokracije. Bolj ko je javnost kritična in diferencirana, več možnosti ima dobra politika. V tem leži pomembna posredovalna naloga medijev.

3. Kako doseči družbene spremembe na bolje? Kot politik Gesine Schwan obljublja, da si bo prizadevala za spremembe na bolje. Pravi: » … v naši državi s težko zgodovino in z dediščino težavnih mentalitet nam ostajajo predvsem tri področja, za katera bi morali skrbeti – mogoče niti ne s podrobnimi, konkretnimi načrti za delovanje, marveč tako, da dosežemo soglasje o tem, kje leže razvojne možnosti.« Meni, da so ta tri področja: sfera privatnih odnosov med moškimi in ženskami, ki potrebujejo določeno novo obravnavo; izobraževanje, predvsem področje univerz, ki je hkrati ključ za mnoge družbene izboljšave in ključ za institucije, ki jih je prizadela izguba zaupanja in pomena; ter vera, brez katere se po njenem prepričanju tako posameznik kakor celotna družba veliko teže sooča z življenjem, predvsem z dobrim življenjem.

Posebej nenavadna, vsekakor za kandidatko leve SPD, je Gesine Schwan v svojem pojmovanju vere. Sama je znanstvenica, vendar s tem vere ne izloča ne iz svojega življenja ne iz dela. Nasprotno, glede vloge vere v odnosu do znanosti postavlja zelo provokativno tezo. Pravi, da je znanost, kakor funkcionira danes, sicer po zakonu svobodna, dejansko pa ne, saj je iz različnih razlogov podvržena posamičnim pogledom in interesom in je zato zgrešila celostni značaj iskalke resnice. Popolnoma provokativno, pravzaprav nezaslišano, zveni njena formulacija, da potrebuje znanost za svojo osvoboditev religijo, da bi se lahko spet podredila absolutnemu in vseobsegajočemu iskanju resnice in tako premagala svojo partikularnost.

Njena razlaga te teze je, da znanost ne deluje v praznem prostoru, marveč na univerzah in v državnih in privatnih raziskovalnih institucijah. Znanstveno raziskovanje se odvija v prepletenosti in tekmovanju ustanov po vsem svetu. Na izbiro raziskovalnih tem in na to, kaj se uvršča v poučevanje, vpliva mnogo dejavnikov. Gesine Schwan pravi, da bi bilo naivno pričakovati, da bo igrala pri delu znanstvenikov odločilno vlogo njihova radovednost. Delovanje in s tem izbiro raziskovalnih tem določajo tisti, ki raziskovanje financirajo. Daleč najpomembnejši vidik znanstvenega dela je postala njegova rentabilnost. Zaradi pomanjkanja državnega denarja so univerze in druge znanstvene ustanove vse bolj navezane na privatne finančne vire. Investicije se morajo »splačati«, in to hitro. Posledica tega je, da je znanost instrumentalizirana v ekonomske namene; tako postaja vse bolj specializirana in partikularizirana ter izgublja celostni značaj področja resnice o stvareh.

Ob tem postavlja Gesine Schwan nenavadno trditev: ker je vera utemeljena na transcendentni zahtevi po resnici, je sposobna zaščititi znanost pred dejavniki, ki ožijo njeno delovanje. To po njenem ni vrnitev na predrazsvetljensko razumevanje vere, ampak nasprotno, razsvetljenje je ugotovitev, da je znanost prešibka, da bi sama uveljavila zavezanost k resnici.

9.1.7. —

Kar smo povedali o Gesini Schwan, ima zgolj namen, da poudarimo, kako nenavadna so njena stališča glede na to, da je kandidatka liberalne levice, in kako konservativna sta[Stran 094]lišča je mogoče izreči v nemškem političnem prostoru, ne da bi jih mediji zaradi ideološkega nestrinjanja z avtorico raztrgali. Hkrati to pomeni, da so nekatera konservativna stališča, ki zadevajo temeljne vrednote, v Nemčiji načelno, ideološko, sprejemljiva tudi za levico. Vernost Gesine Schwan in njeno zagovarjanje v javnosti, celo na (za današnji čas) zares provokativen način, na primer ne vzbujata pohujšanja in zahtev po ideološki izključitvi.

Nemci od zveznega predsednika večinsko pričakujejo, da deluje nadstrankarsko, da združuje narod v pomembnih moralnopolitičnih vprašanjih in da v kriznih razmerah vzpodbuja k dobrim rešitvam. Zvezni predsednik ni več predvsem varuh ustavnosti, marveč varuh politične morale.

Seveda so kandidatura in stališča Gesine Schwan vzbudili dokaj buren odziv v politiki in v medijih.

Vprašanje, ki se je zastavilo, je bilo, kako si upa kot kandidatka levice računati na zmago, ne da bi se odpovedala svojim (konservativnim) stališčem. Desnica bo dala glasove svojemu kandidatu (Köhlerju), razen če ne bi šla Gesine Schwan v svoji konservativni drži še dlje od njega. Levica jo bo v celoti podprla le, če svoja stališča omili ali celo spremeni. V tem primeru pa Gesine Schwan izda samo sebe in vrednote, ki jih zastopa in brani.

9.1.8. —

Tako se je junija lani oglasil Jens Reich, znani borec za človekove pravice iz časa razpada NDR, in v Frankfurter allgemeine Zeitung objavil prispevek z naslovom »Ali moramo Gesini Schwan želeti neuspeh?« (Soll man Gesine Schwan das Scheitern wünschen?)

Avtor trdi, da je Gesine Schwan pred nerešljivo dilemo. Vsak kandidat za nemškega predsednika mora izreči enoznačno, jasno, brez pridržkov in za vsakogar razumljivo obsodbo dveh zgodovinskih dogajanj: nacizma do leta 1945 ter stalinske tiranije in njenih nasledkov do leta 1991. Glede prvega Gesine Schwan nima težav. Glede drugega sklopa pa je po Reichovem mnenju pred problemom, če hoče biti sprejemljiva za levico. Če hoče, da jo levica voli, bo imela z njo javne pogovore. Toda če bo na zgoraj omenjene probleme nemške zgodovine (odgovornost političnih elit SED [Sozialistische Einheitspartei Deutschlands] in njenih naslednikov od 1945 do konca Sovjetske zveze) odgovarjala brez »če« in »toda«, z vso jasnostjo, brez zamolčevanja in leporečja, potem je poslanci levice v zvezni skupščini zaradi svojega članstva in svojih privržencev ne bodo mogli in ne hoteli voliti. Zato je treba Gesini Schwan »zaželeti neuspeh«.

Gesine Schwan je velikokrat pojasnjevala svoj odnos do nemške levice in njenih zgodovinskih hipotek. Njen odgovor na Reichove očitke je nekako tak.

Levica ni preprosto kontinuiteta z SED, saj je za to mnogo preveč heterogena. In zato se je tudi tako mnogoplastno razvila. Iskanje podpore na levici vzbuja neugodje in meče s stališča politične morale neko centralno vprašanje. GS pravi, da si mora sama zastaviti to vprašanje z ozirom na tiste, ki so trpeli v Bautznu (Bautzen je bil v NDR znan po zaporih za politične jetnike). To pomeni, da mora videti, ali njen odgovor ne ustreza le teoretičnim, filozofskim zahtevam, ampak izraža tudi potrebno empatijo do tistih ljudi, ki so jih (v Bautznu) uničili ali so prišli od tam s trajnimi poškodbami. Ob tem poudarja, da spoštuje, če kdo, ki ima za sabo take izkušnje, sedaj pravi: s tistimi z levice ne morem in nočem imeti nič.

To pomeni, da marsikdo noče imeti nič niti z njo. Gesine Schwan pravi, da to razume in ne bi hotela zahtevati česa drugega od tistega, ki se s tem zavzema za neko osnovno stališče, ki ga je pridobil v življenju. Saj ne more pričakovati, da se vsak približa tej problematiki kot politični filozof. Računati je treba tudi z ljudmi, ki pravijo: to se mi ne zdi prav, o tem sploh ne bom več diskutiral. Vendar pa je treba v javni dimenziji razlikovati med moralno, pravno in politično ravnijo. To zornemu kotu, ki izvira iz življenjske izkušnje, ne jemlje legitimnosti. Ga pa dopolnjuje z nekim javnim zornim kotom, ki ni nič manj legitimen.

Gesine Schwan pravi, da se ji pri pridobivanju glasov levice zastavlja moralno vprašanje, ki je v tem: ali s tem, ko bi bila rada izvoljena tudi z glasovi levice, naknadno legitimira ali bagatelizira nemoralno obnašanje. Trdi, da ne dela tega. Od Kanta naprej se razlikuje med moralo in politiko. Ne zahtevamo, pravi, da so vsi, ki so dejavni v politiki, neoporečni ljudje. To bi vodilo v »teror kreposti«, ki se ne zahteva od nobene stran[Stran 095]ke. Kljub temu pa se zastavlja vprašanje o minimalnih standardih morale, ki se jih je treba držati, tako da politični posel ne postane sprevržen in z javnim delovanjem ne legitimira nemorale.

Na vprašanje, kako je mogoče zagotavljati minimalne standarde v politiki, Gesine Schwan odgovarja, da na tej točki pride v igro pravo. Pravo je tisti minimalni standard, ki ga javno zahtevamo. Ni pa mogoče zahtevati, da bi bili vsi na enak način motivirani za to, da vzdržujejo pravo. Toda pravo se mora vzdrževati; pri tem zadošča, da se ne izplača kršiti zakonov. To pa tudi pomeni, da se dogajajo moralni prestopki, ki niso pravno sankcionirani in zato za različna vprašanja političnega oblikovanja niso odločilni. GS priznava, da to za nekoga, ki je sedel v Bautznu, ne more biti osrečujoče. Bärbel Bohley (znana vzhodnonemška disidentka) je v tem smislu dejala, da so »hoteli pravičnost, pa so dobili pravno državo«. Vendar bi se svobodna država, ki bi ravnala drugače, kmalu sama ukinila. Kljub temu moralna vprašanja niso nekaj nepomembnega, z njimi se je treba ukvarjati, in sicer tako, da odločajo boljši argumenti.

Včasih se je težko izogniti očitku, da je v politiki mnogo cinizma. Gesine Schwan pravi, da je narobe, če se politiki vedno podtika samo cinizem, saj se tako ne da ustvariti zaupanja. V politiki gre za zapletene procese dogovarjanja, pri čemer se borbeni način pogosto proglaša za škandal. Mnenjska razhajanja pa so v demokraciji teoretično legitimirana. Nesoglasja niso nikakršna nesreča demokracije. Skrb za razlikovanje različnih stališč spada med najpomembnejše vire za gradnjo zaupanja. Gesine Schwan pravi, da pri svoji kandidaturi stavi ravno na zmožnost razlikovanja: pridobivati glasove tudi na levici in hkrati javno razpravljati o tem, kar se ji zdi pri njej nesprejemljivo. Toliko diferenciranja mora biti mogočega, če politika ni le gola izmenjava parol.

9.1.9. —

Gesine Schwan je kot kandidatka levice s svojimi stališči nenavadna osebnost. Njena privlačnost se zdi v tem, da v liberalnem svetu, ki svoje vrednote pogosto sproti prilagaja dnevnim potrebam, zagovarja neke trajne univerzalne vrednote sredi političnega liberalnega pola in argumentira, zakaj je to prava razvojna pot tako za posameznike kakor za družbo kot celoto. Pri tem skuša igrati povezovalno vlogo, ki ne ločuje ljudi po politični pripadnosti, ampak poskuša razpravljati o bolj temeljnih stvareh.

Menimo, da je njena kandidatura zanimiva tudi za našo stvarnost in naše razmere, predvsem glede tega, kakšne temeljne vrednote se nam zdijo pomembne in sprejemljive. Gesine Schwan zagovarja neideološke in neločevalne. Za nas je poučno dejstvo, da obstaja politični prostor, v katerem je neka Gesine Schwan, sicer s socialnodemokratično politično naravnanostjo, a s povsem konservativnim temeljnim svetovnim nazorom, ki ga zavzeto razglaša, lahko predsedniška kandidatka socialne demokracije.

10.1.1.

Januarja se je od nas poslovila mlada pesnica Katarina Fištrovič. Pustila nam je malo pesmi, a so vse bile izdelane iz najfinejše poetske snovi. Skrbno jih bomo zarovarovali, posebno tiste, ki nam jih je poslala v objavo. Bila je naša draga prijateljica. Kaj naj rečemo? Bog ti daj dobro, Katarina!

10.2.1.