Zaveza št. 71

1.1.1. Iz majhnega raste veliko

Da bi zaključila pogovor, ki ni minil brez zapletov in medsebojnega nasprotovanja, je rekla: »Jaz tako mislim.« Na to sem pripomnil: »Če misliš, da je dvakrat dve štiri, je ta stavek sprejemljiv; če pa misliš, da je dvakrat dve tri ali pet, bomo morali drugi ugovarjati. Če boš ta ugovor sprejela, bomo pogovor lahko nadaljevali, če ne, te bomo morali prositi, da prisedeš k eni od drugih miz, ali pa bomo to mi storili.« Ob neki drugi priložnosti sem se po telefonu pogovarjal z znancem, s katerim sva poleti 1945 skupaj preživela nekaj mesecev na Teharjah, in ob tem tvegal neko, že nekajkrat ponovljeno misel: da je od nekdanjih teharskih prebivalcev še kar nekaj živih, tudi takih, ki so malo več hodili v šolo in ki bi lahko kaj koristnega naredili za stvar, za katero ni mogoče, da je ne bi imeli za skupno, pa se ne potrudijo do Beethovnove 5, da bi tam vprašali, če se dogaja kaj takega, kjer bi lahko bili zraven. Pri tem pa, poleg mnogo drugih stvari, naš teharski arhiv leži že leta nedotaknjen. Znanec na oni strani žice je hotel moje kritične pripombe relativirati. Rekel je: »Moraš razumeti, ljudje smo različni.« Ob tem sem umolknil. Naučil sem se že zdavnaj, da ni pametno, vedno vsake stvari gnati do konca. Zato pa se mi besedi različnost in drugačnost nista nehali vrteti po glavi. Že res, da je različnost tista reč, ki daje zanimivost našemu skupnemu prebivanju, a spet ne čisto vsaka različnost. Če te zvečer v parku kdo udari po glavi in ti pobere denar, je to različnost ali drugačnost, s katero bi se redko kdo sprijaznil. »Moraš razumeti, ljudje smo različni.« Taka tolažba bi marsikoga prej razjezila kot pomirila.

Poleg vseh različnosti ali še pred vsemi različnostmi, stoji zahteva, da je človek človek. Obstaja tako imenovana norma normans – norma, ki normira in tako postavlja normalnost. Kadar ima kultura tako moč, da zagotavlja delovanje norme, ljudje mislijo, da je dvakrat dve štiri – v vseh brezštevilnih situacijah, ki jih prireja domiselnost sveta – in se vzdržujejo tega, da bi po parkih napadali ljudi in jim jemali denar – v vseh dobesedno brezštevilnih situacijah, ki jih uprizarja medčloveški svet. Tako se postavlja normalni svet. Kadar moramo življenju okoli sebe priznati normalnost, smo pomirjeni in zadovoljni – ne veseli, ampak zadovoljni, kar je več. Veselje je vedno kratkotrajna reč, zadovoljstvo pa lahko traja dolgo, včasih celo življenje.

Proti normalnosti je mogoče grešiti. Kadar so ti grehi zelo pogosti, zlasti pa zelo veliki in celo nesramni, se utegne zgoditi, da se stvari tako poslabšajo, da pravimo, da je svet s tečajev. S tem hočemo povedati, da ni nič tako kot bi moralo biti, kar je samo druga beseda za to, da svet in življenje nista več normalna. Kadar se količina nenormalnih odzivov v človekovem mišljenju in ravnanju tako poveča, da vzame svetu osnovno ravnotežje, tedaj se pojavi nevarnost, da nenadzorovana vrtilna sila ali vrtilni moment zavrti svet v katastrofo ali zgrmetje, kar beseda katastrofa izvorno pomeni. To je pomen fraze, da je svet s tečajev. Na 20. stoletje lahko gledamo tudi kot na učni teren, ki nam, če ga natančno rekonstruiramo, pokaže, kako se skraja sporadični in izjemni momenti nenormalnosti – ki jih je, kot smo rekli, vse mogoče zreducirati na nepokorščino aksiomu, da je dvakrat dve štiri, in aksiomu, da različnost ne sme segati v človekovo temeljno konstitucijo – kako se ti momenti nenadoma tako zgostijo, da je katastrofa neizbežna. Saj je 20. stoletje bilo velika katastrofa, mar ne? Saj smo še tako normalni, da to vidimo? Oglejmo si, poučeni od stoletja, ki je pravkar potonilo v preteklost, kakšno podobo daje scena, ki jo postavlja stoletje, ki ga začenjamo živeti.

Ko je ameriški predsednik v okviru evropske turneje obiskal tudi Slovenijo, so aktivisti stranke mladih Slovenije (SMS) pred ameriškim veleposlaništvom med drugim protestirali tudi proti »pokolu Indijancev«. Vsaj tolikšno krivdo, kot ga za zgodovinsko nasilje nad Indijanci nosita Bush starejši in Bush mlajši, nosi veliko ljudi, ki se sprehajajo po ljubljanskih ulicah, ne za pokol nad Indijanci, ampak za pokol nad Slovenci. Tisti mladeniči, ki so se namenili Amerikancem povedati, česa bi jih moralo biti sram, bi morda imeli do tega nekaj pravice, če bi se s podobnimi zahtevami oglasili kdaj prej pred katero od rezidenc nekdanje totalitarne nomenklature. Tako pa njihov nastop ni bil drugega, kot izraz nezrelosti in, na nekem majhnem izseku sicer, moralna obremenitev javnega prostora. (Delo, 11. 6. 2008)

To so, kakor smo rekli, dogodki zanemarljivega videza, a imajo to v sebi, da pred celotno družbo izpisujejo določen predznak.

[Stran 002]

V začetku junija je bila v Cankarjevem domu debatna prireditev o razpadu Jugoslavije. Na diskusijski podij so bili povabljeni Milan Kučan, dr. Božo Repe, dr. Spomenka Hribar, dr. Igor Lukšič in kot gost z juga dr. Budimir Lončar. O ideološki opredeljenosti nosilcev teh imen ni treba izgubljati časa in besedi. Zanimivo in po svoje pomembno pa je to, da je bil prireditelj večera Mladinski klub Društva pisateljev Slovenije. Kakor da bi bila najbolj naravna stvar, da DPS in njegov strokovni naraščaj spadata v postkomunitično duhovno in politično območje. Spet malenkost, boste rekli, in komaj omembe vredna stvar. A če jih je sto ali tisoč ali deset tisoč, ni mogoče, da ne bi zagotovili določene ideološke fakture družbe. Takšna je ta strategija tihega polaščanja. Če se stvari, ki so izvorno absurdne in žaljive, lansirajo načrtno, zlasti pa s tako hitrostjo, da jih ni mogoče registrirati – sprva samo nekatere od njih, potem pa sploh ne več – nastane nova normalnost: umetna, lažna, zlagana, tudi nenaravna in človekovi antropološki zasnovi neustrezna. Veča se tako človekova nepokritost s seboj, iz česar nastaja splošna družbena nevroza, za katero nihče več ne ve, od kod se je vzela in kako bi jo bilo mogoče sanirati.

Torej malenkosti, a vendar. Ko je igralec Aleksander Valič 29. oktobra v Mariboru prejemal Borštnikov prstan, so to slovesno dejanje z ozadja ilustrirali s posnetki iz nekega filma ali drame – iz neke komunistične agitke, v kateri je igralec nekoč nastopal – ki so prikazovali pijane belogardiste, ki razgrajajo v neki vaški gostilni. Bežna slika, ki se, prav zato, ker je neregistrirana stopila v gledalčevo notranjost, v njej toliko trdneje zasidra. In potem je vedno bolj tako, da se lahko vse zgodi in vse reče. In vedno bolj je tako, da nihče več ne postavlja nobenih vprašanj. Če je vse mogoče in vse dovoljeno, so vprašanja neprimerna in nesmiselna. Tako vedno več stvari vstopa v zavest posameznika in v zavest javnosti, ne da bi jih kdo legitimiral in se prepričal, če niso morda nesmiselne in celo ponarejene. Ko je bila pred meseci sestavljena peticija, ki je protestirala proti nasilju, ki v Sloveniji vlada nad mediji, in je pod njo dalo svoje podpise 531 časnikarjev, so nekateri, kakor so pozneje sami zagotavljali, to storili, ne da bi se prepričali, kaj podpisujejo. Tako nonšalantno so ti ljudje s to izjavo diskvalificirali samega sebe; ne da bi ob tem pomislili, da s tem postavljajo v čudno luč »četrto vejo oblasti« in da tako utegnejo omajati zaupanje v zanesljivost stanu, ki si je vzel za nalogo, da jamči integriteto javnega prostora.

Gre torej za pomembnost malenkostnih reči. Stranke nove koalicije so se v pogodbi, ki naj bi vodila njihovo štiriletno politično potovanje, izrekle tudi glede napisa »na grobovih po drugi svetovni vojni pobitih ljudi«. Ta naj bi se glasil: »Žrtve vojne in revolucionarnega nasilja.« In, čudno, nihče ni hotel v njem videti skrite doktrine: v tistih grobovih (ne grobiščih!) ne ležijo žrtve »revolucije«, ampak »žrtve revolucionarnega nasilja«. Revolucija po sebi je bila torej nekaj dobrega, imela pa je žal tudi trenutke, ko se je spozabila, vdala nasilju in pozabila na svoj prvinski plemeniti vzgon. Malenkost, na videz, a kako mogočna in ambiciozna misel se skriva v njej.

Res, malenkosti, a vsaka prinaša sporočilo, ki ima to v sebi, da propadlemu imperiju jemlje nekaj od tega, kar je bil – imperij zla. Iz poročila o projektu za raziskovanje medvojnih in povojnih žrtev (Dr. Vida Deželak Barič, Delo, 16. 10. 2008) smo izvedeli tudi to, da je bilo »število žrtev med pripadniki partizanskih enot skoraj 32.000«. Verjamemo, da so jih gospe, ki se ubadajo s tem projektom, naštele toliko: 32.000. Toda s katerimi izhodiščnimi kategorijami so jih štele in na podlagi kako zanesljivih dokumentov? Tega ne vemo, vemo, da jih toliko ni bilo in da – hote ali nehote – to število relativira število po vojni pomorjenih domobrancev.

1.1.2. Bolnica Franja in brezno Pri konfinu

Prehajamo na resnejše reči. Lani septembra je silovit hudournik porušil in odnesel muzejsko varovano partizansko bolnišnico v soteski Pasice. Takoj so se oglasili posamezniki in ustanove s predlogi in načrti, kako bolnišnico postaviti v stanje pred ujmo – spričo njene človeške in »izjemno memorialne vrednosti«. Še več. »Nujno je, da ob tem, ko obnavljamo Franjo, na mestu samem, poskrbimo tudi za celostno prezentacijo Franje kot bolnišnice, Franje kot spomenika in vseh tistih zgodb, ki sestavljajo njeno zgodovino.« Za vse to je potreben »informacijski center, v katerem bodo prostori, namenjeni razstavam, projekcijam, delavnicam itd.« (Delo, SP, 30. 8. 2008) Predlaganih je bilo več rešitev in na Ministrstvu za kulturo je bila ustanovljena posebna skupina pod predsedstvom dr. Vaska Simonitija, ki naj bi jih vse pregledala in izbrala najboljšo.

V hudi vnemi nihče ni pomislil na to, kar se je ob breznu Pri konfinu zgodilo junija 1945 in kar je letos 25. junija po spominski maši ob tem breznu Anica Benčina opisala takole:

[Stran 003]

»Ranjence so privlekli pred brezno, jih slekli, jim pobrali povoje in opornice in jih zverinsko pobili. V prvi jami je bilo 88 trupel, ki so jih pred nedavnim odkopali, drugo pa še ni odprto.« (Zaveza 70) To so bili sami težki ranjenci – takšni, ki se niso mogli premikati – drugi so v Lescah vlak zapustili in se s pomočjo prijateljev rešili čez Ljubelj. »Ranjence so pobijali tudi pri Brezarjevem breznu pri Podutiku, pri Koščevem breznu pri Igu, v Iškem Vintgarju«, je v svojem govoru še povedala Anica Benčina.

V Delovni sobotni prilogi (30. 8. 2008) stoji zapisana tudi misel Erneste Drole z novogoriškega zavoda za varovanje kulturne dediščine, da je bolnica Franja »simbol … sposobnosti podreditve lastne individualnosti kolektivu zaradi ohranjanja življenja sočloveka.« Misel, kakor je tu formulirana, samodejno vzbudi v človeku srhljivo občutje, da junija 1945 med partizani ni bilo nikogar, ki bi se uprl barbarskemu pobijanju in da so vsi podredili lastno individualnost kolektivu – za uničevanje življenja.

Avtor članka o bolnici Franja v citirani Delovi sobotni prilogi Milan Vogel je v svoj spis vključil tudi človeka iz Dolenjskega muzeja, ki je odgovoren za Kočevski rog, a je ta iz geografije tega kraja poznal samo Bazo 20 in dve partizanski bolnici.

Figure 1. Pozna jesen Mirko Kambič

Mi pa se sprašujemo, ali je po Konfinu še mogoče govoriti o Franji. Ali drugače, ali se je še mogoče sklicevati na okus. Vemo, da na novinarja Milana Vogla ni mogoče računati. Toda, saj so tu še ljudje z izrednimi kulturnimi izkaznicami – visoki uradniki iz zavodov za kulturno dediščino. Ali jih delo s kulturo iz časov pred boljševiškim pučem ni ničesar naučilo?

Gre torej tudi za spomin. Na to nas je s svojim pismom teden za tem, 6. 9. 2008, v spet v sobotni prilogi Dela spomnila prof. dr. Zora Konjajev, dr. med., v katerem nas je seznanila o sestanku partizanskih zdravnikov junija 1942 na Tisovcu v Suhi krajini. Ob tej priložnosti so se med drugim dogovorili tudi »za strogo spoštovanje mednarodnih konvencij o ravnanju s sovražnikovimi ranjenci, ki morajo biti deležni enakega zdravljenja kot[Stran 004] partizani«. Toda, kot na druge obljube, so tudi na tisovsko varianto Hipokratove prisege partizani pozabili – kaj pozabili, z barbarskimi orgijami so jo prelomili.

Imamo torej drobne in komaj opazne, a zato nikakor ne nepomembne stvari, ki sinergetsko ustvarjajo pretežno klimo v družbi. Imamo pa tudi stvari, ki bodisi zaradi svoje vsebine ali pa zato, ker se izrekajo na visokih mestih, delujejo šokantno, v tem pomenu, da ljudje onemijo in da se ne upajo dati besede lastnemu razumu. Tak primer smo imeli pri zadušitvi asociacijskega toka vprašanj, ki jih je sprožil, a ne dovolil primer partizanske bolnice Franja. Tak primer bi utegnili biti tudi nekateri nastopi predsednika države dr. Danila Türka.

1.1.3. Čakajoč na kopernikanski obrat

Nedavno, 16. 10. 2008, je imel direktor slovenske nacionalke Jože Možina z njim zanimiv intervju. Med drugim je bil predsednik naprošen, da poda svoje gledanje na čas po koncu vojne, »ko so bile človekove pravice najbolj radikalno kršene«, ko je bilo več deset tisoč ljudi pobitih brez sojenja in nimajo »ne priznanja in ne grobov«. Predsedniku se je zdel tisti čas – čas, ki ga je zakoličil z letnicama 1945 in 1953 – predvsem »žalosten«. Ali pa je žrtvam krivic iz tistega časa mogoče pomagati, je zanj »vprašanje«. Je pa za to, da se »vse skupaj pregleda in če se najdejo kakšni odgovorni za te kršitve, da se to pogleda in da se po potrebi uvedejo tudi kakšni sodni postopki«. Tu je predsednik prvič v tem razgovoru uvedel pojem odgovornosti, s čimer je, kakor bomo še videli, mislil na individualno ali osebno odgovornost, za katero so se odločili, kakor je opazil med nedavnim obiskom, tudi v Bosni. Tam so tudi v drugih ozirih nekoliko pred nami: tam se ve, »kdaj se je zločin zgodil in kdo so žrtve«. V Sloveniji pa še vse »poteka«, poleg tega pa je tu šlo za poboje »po koncu druge svetovne vojne, ko je bil svet s tečajev in ko se je tudi po Evropi marsikaj takega dogajalo«. Slovenski zločin bi torej za predsednika utegnil imeti neke olajševalne okoliščine, predvsem pa bo po toliko letih težje iskati individualne krivde. (Predsednik se je prijazno in razumevajoče zdržal vprašanja, kako je mogoče, da v Sloveniji v nasprotju z Bosno teh reči nimamo urejenih, saj se je tu zločin zgodil pol stoletja pred bosanskim. Krivci za to zamudo pa so znani, čeprav zvečine ne več živi. Ne samo znani, ampak tudi živi pa so njihovi politični dediči. A v te detajle se predsednik, kot rečeno, ni spuščal.) Načelno pa se je izjasnil, da »se vsem mrtvim prizna pietetno obravnavanje in da se jim zagotovi večni mir«. Kaj je z zadnjim besednim obratom mislil, ni čisto jasno, priznati pa moramo, da se dobro sliši. Krščansko!

Ko je Možina potem še enkrat poskusil prodreti z mislijo, da je položaj v Sloveniji nevzdržen, saj »imamo tu veliko grobišč – trenutno 581 – in veliko malih in velikih zločinov, hkrati pa nobenega zločinca«, se je predsednik ponovno ozrl na Bosno in predlagal, da se oprimemo rešitev, ki so jih uporabili tam, in končal: »Lahko izpeljemo ta sklep: treba je individualizirati odgovornost. Če se to da narediti, dajmo to narediti.« Vsi, ki nekoliko poznamo razmere v Sloveniji vemo, da bi ta zadnji stavek, če ga ne bi spregovoril predsednik države, ne bi bilo mogoče razumeti drugače kot norčevanje.

Velikega slovenskega zločina namreč ni mogoče »individualizirati«. Prvič ni nikogar, ki bi bil pripravljen to narediti – nemogoče je, da predsednik Türk tega ne bi vedel – drugič pa 99,99 % zločincev ni več tukaj – nemogoče je, da predsednik tudi tega ne bi vedel. Stvar, tako postavljena, je izgubila smisel. Nemogoče je, da tudi tega dr. Türk ne bi vedel. Ve pa tudi, ali moral bi vedeti to, kar vemo vsi, da so znane družbene in politične sile, v okviru katerih se je to moglo zgoditi. Katera ideja je ta zločin spočela, katera ideja je tiste, ki so se ji pridružili, naredila za zločince. To idejo je mogoče indentificirati in imenovati, a to je ravno tisto, kar hoče predsednik Türk z vso kontinuiteto na vsak način preprečiti: »V vsakem primeru pride do nekih obtoževanj, ki ustvarijo politične spore in politično napetost.« Ali ni tako, da brez »političnih sporov in političnih napetosti« ni demokracije? Razumemo, razumemo, tu gre za nekaj drugega. Čista misel, ki bi nujno prišla po »političnih sporih in političnih napetostih«, bi nekatere nujno postavila zunaj orbite legitimnega.

Predsednik Türk, se zdi, ve, da se mora človek premikati v skladu s prostorom, v katerem se nahaja: na parketu nacionalne televizije drugače kot na deskah kakega provincialnega odra. Ko je govoril v Prekmurju ob prazniku občine Puconci (Delo, 20. 10. 2008) je bil bolj sproščen in neposreden. Poslušalcem je zatrdil, da je bil v drugi svetovni vojni slovenski narod na pravi in zmagoviti strani, ki je spravila s sveta zločinsko ideologijo nacizma in fašizma. Predsednik očitno ni še nič slišal o »deljenem evropskem spominu«. Ena polovica Evrope se spominja zmage nad nacizmom in fašizmom in demokracije, ki je tej [Stran 005] zmagi sledila, druga polovica se tudi spominja zmage nad nacizmom in fašizmom, a se hkrati spominja tudi tega, da se je namesto pod nebom demokracije in človekovih pravic znašla pod oboki totalitarnega boljševizma, ki se je od premaganega nacizma in fašizma razlikoval predvsem v tem, da je imel daljši zgodovinski staž in bolj radikalno ideološko fakturo. Ta dvojnost spomina že deli Evropo, pravzaprav vedno bolj.

Tudi o tem bi predsednik moral kaj vedeti, saj mu poleg ostalih poročil verjetno prinesejo zjutraj na mizo tudi kake vesti o tem.

Figure 2. Zelenje, mladost in beli sneg Mirko Kambič

Tudi Slovenci smo v posesti »deljenega spomina«. Eni se spominjajo uspešnega boljševiškega puča, ki je nastopil v atraktivnem plašču narodnoosvobodilnega boja in tako z dvojno igro uspel in postavil pol stoletja trajajočo totalitarno državo v celotnem semantičnem kompleksu te besede. Drugi pa se spominjajo svojega nemogočega položaja med agresijo nacifašizma na eni strani in boljševizma na drugi: spominjajo se svojega izgubljenega boja za življenje, svobodo in kulturo, pridobljeno v civilizaciji; spominjajo se tega, kar poimenujemo z besedami Kočevski rog in Argentina. Dve zgodbi, dve vrsti ljudi, dvoje spominjanj. Partija je kodificirala svojo spominjanje v mit in ga utrdila z ideološko in policijsko represijo. Zgodba se je tako utrdila, zgodovine pa ni mogla in ne more razložiti: med njima obstaja nepomirljiv spor. Zato se boljševiški enobejevski mit zgodovine tako boji. Odkrito soočenje bi njegovo ptolemajsko fakturo uničilo. Nosilci drugega spominjanja pa se – deprivilegirani, ker jih je totalitarna država fizično zdecimirala in politično getoizirala – trudijo samo za eno stvar: za kopernikansko korekcijo ptolemajske politične astronomije. S tem, mislijo, bi bil postavljen teren za prihod resnice.

Predsednik države se je v svojem prekmurskem nastopu, pa tudi drugod, zelo trudil, da bi se obdržal ptolemajsko zasnovan spomin. Napore za kopernikansko posodobitev zgodovine je obsodil kot »poizkuse sprevračanja[Stran 006] zgodovinskih dejstev«. To svoje stališče je podprl z opozorilom, – da moramo glede teh tem »biti brez pretiranih čustev, z mirno mislijo, z vestjo in dostojanstvom zmagovalcev«. Svoje poslušalce je skratka pozival k ideološki politični korektnosti.

Ko je 7. oktobra varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik izročala predsedniku države letno poročilo svojega urada, je ta z zadovoljstvom pripomnil, da »pri nas nimamo dramatičnih množičnih kršitev«. Niti za hip ni pomislil na 581 večidel neraziskanih grobišč, ki res niso nastala včeraj, zato pa s tem, da so, nič manj ne kršijo človekovih pravic, tukaj in zdaj. Niti dr. Zdenka Čebašek Travnik niti dr. Danilo Türk se tega kartografskega podatka s tako mogočno moralno in politično spremljavo nista zavedla. Niti potem ne, ko je predsednik še potožil, da se v Sloveniji ne zavedamo »vrednosti, ki jo ima neodvisna institucija Varuha človekovih pravic«. (Delo, 8. 10. 2008). Niti malo ne dvomimo, da bi varuh človekovih pravic uveljavil »vrednost in neodvisnost« svoje institucije, če bi razgrnil velikopotezni načrt, da se žrtvam sto in sto grobišč – sto in sto zločinov – po domovini vrnejo pravice, ki so jim bile toliko časa tako grobo odrekane. Če pomislimo samo na to, da je še danes mogoče nekaznovano žaliti ljudi, nad katerimi je bilo izvršeno zadnje nasilje in ki po toliko letih še vedno ležijo zunaj človeške skupnost živih in mrtvih! Ali je potem čudno, da še vedno, kakor nam je letos po teharski spominski slovesnosti povedal vzdrževalec tamkajšnjega spominskega parka, na njegovo obrobje – pa tudi na njegovo območje – dovažajo cele tovornjake smeti. Ali ne zato, ker vedo, da se jim ne bo nič zgodilo? Le zakaj, vas vprašam, le zakaj?

1.1.4. Kočevski rog – kristalizacijska točka slovenske misli

Ko tipamo za odgovori na vsesplošno ravnodušnost, pomislimo, da nas ravno letos neka obletnica spominja na nek drug čas, ki nam lahko nekoliko razloži našega. Pred sedemdesetimi leti je med 9. in 10. novembrom minila noč, ki je pozneje dobila ime »kristalna noč«. Po Nemčiji so tedaj gorele sinagoge, v celoti jih je plamen uničil 1.400. Poleg tega so pomorili 91 Judov, 30.000 pa so jih aretirali in jih večidel poslali v koncentracijska taborišča, kar pomeni, da je bila prostost vzeta vsakemu četrtemu moškemu Judu v Nemčiji. Dogajale so se takšne nezaslišane reči, kot jo opisuje naslednje poročilo: »Ponoči so nas nagnali iz stanovanj v našo sinagogo. Tam so prisilili rabina, da je šel na prižnico in tam prebral nekaj poglavij iz Hitlerjeve knjige Mein Kampf.« To je skoraj nekaj takega kot je podgana v naročju brezjanske Marije. Tri leta prej so v Nürnbergu sprejeli protijudovske zakone, od katerih je bil eden tudi ta, da so Judje morali na rokavu nositi Davidovo zvezdo. Ljudje iz tvoje ulice so bili javno zaznamovani in izločeni! Kako so mogli ljudje to prenašati? Letos so v Londonu odkrili o tem nove, nekoč tja prinesene dokumente. Neki učitelj iz Frankfurta am Main je glede tega poročal: »Večina ljudi vse to nezainteresirano opazuje; en del se veseli, da so končno le začeli čistiti; še manjši del pa predstavljajo tisti, ki jih je sram. Do odkritega protesta pa se zdi, da ni prišlo.« (FAZ, 8. 11. 2008) Ali naj zdaj potegnemo slovenske paralele? Če gre za boljševiško nasilje nad slovenskimi katoličani, ki ga zaznamujemo z metaforo Kočevski rog in eksodus, je večina ljudi tudi tukaj nezainteresiranih, manjši del pa se veseli, da postboljševiki z nami tako spretno manipulirajo. Koliko pa je tistih, ki jih je sram? Poglejte kroge svojih prijateljev in znancev, pa boste videli, koliko je takih, ki jih je sram! Zdaj pa tole: kot za božje mline tudi za mline zgodovine pravijo, da meljejo počasi; tu pa so pohiteli; prej kot v enem letu so bili Nemci že v vojni, ki jih je stala 10 milijonov življenj in iz katere so Nemci izšli s krivdo, ki se preprosto ne bo pozabila – ne zato, ker je svet ne bi hotel pozabiti, ampak zato, ker je ni mogoče pozabiti. Kakšen kruh bomo pa Slovenci jedli, ko nam ga bodo začeli peči iz moke, ki jo bodo namleli kamni, ki se vrtijo zdaj? Ali sploh koga to zanima? Pa bi nas moralo, saj nam kar naprej govorijo, da moramo gledati v prihodnost!

Na tem mestu bi bilo smiselno opozoriti na stavek, ki sta ga vsak zase postavila Adorno in Lévinas: »Auschwitz je kristalizacijska točka vseh razmislekov.« Nič nam ne brani, celo prisiljeni se čutimo, da ta stavek prevedemo v slovenščino takole: »Kočevski rog je kristalizacijska točka vseh razmislekov.« A kaj naj bi to bilo, kristalizacijska točka? Očitno kraji ali čas, ko vse naše misli kristalizirajo – ko postanejo jasne in prozorne, ko se očistijo in izgubijo vse, kar vanje ne sodi, ko postanejo to, kar so. Ko lahko rečemo, da jih razumemo. V smislu tega stavka je torej tako, da mora vsaka misel na poti skozi Kočevski rog preizkusiti samo sebe, če je to, kar bi morala biti. Če je resnična.

Če v luči tega stavka pretehtamo misli, ki se v tem času potegujejo za konstitutivni status[Stran 007] v kulturi, potem bomo kmalu morali reči, da večina teh naših misli – pa tudi esejev, romanov, simfonij in tako naprej in tako naprej – ni šla skozi Kočevski rog in nima na sebi znakov, ki bi jim dajali pravico, da bi ponavljali Havlovo ambicijo: Živeti v resnici. Danes je tako, da jo vsemu, kar ne skristalizira v točki Kočevski rog, določena usoda Kronosa.

Figure 3. Zimski jez Simon Dan

Kočevski rog bi lahko postal etični katalizator narodove duhovnosti in kulture: razvodnica potokov, ki napajajo porečje hudega, in potokov, ki polnijo porečje dobrega; voda, ki[Stran 008] ohranjajo in pospešujejo življenje, in voda, v katerih živijo skriti encimi zla in iz katerih človek, ki hoče živeti, ne sme zajemati.

Tisti, ki hodijo v Kočevski rog, prihajajo na kraj, kjer ležijo tisti, ki so, če jih razumemo v izmerah sveta, izgubili. V tem pa je, paradoksno, njihova prednost, zakaj, kakor pravi münchenski filozof dr. Robert Spaemann, »premagani razume zgodovino in ne zmagovalec«. »Kdor je zmagal, mu je to dovolj in mu poleg tega ni treba še razumeti.« Kdor pa je bil tako zelo premagan, kakor so bili premagani ljudje, ki počivajo v Rogu, hočejo na vsak način in predvsem razumeti. Če torej hodimo na Kočevski rog in posedamo ob tistih, ki so izgubili, in poslušamo njihove pripovedi, tudi v nas priteka vedno večje razumetje. Tudi zmagovalca premagani bolje razume, kakor pa se razume sam. V tem je njegova superiorna prednost – za cel narod, za celotno kulturo. (Aufklärung heute, Der innere Widerspruch, R. Spaemann, str. 231) Če bomo hodili za vprašanji, ki jih postavlja premagani, se ne bomo vdajali utvaram, ampak bomo ostajali v strugi resničnosti in resnice.

Slovenska duhovna pokrajina, ki smo jo v nekaj potezah hoteli skicirati, ni vzpodbudna. Postopek, s katerim smo se lotili dela, se je sam od sebe izkazal za stopnjevanje. Najprej smo opazili skromne znake, ki sami ne pomenijo veliko in šele skupaj ustvarjajo atmosfero, potem pa nam je izbrana smer razmišljanja priklicala pred oči pomembnejša dejstva iz kulturnega in političnega življenja, ki nam ne dovoljujejo, da bi se zavedeli samega sebe v območju avtentične zgodovine. Sredi te, moralno še ne raziskane preteklosti, še vedno stoji Kočevki rog, ki se ga noče dotakniti spokorna misel tistih, ki so ga uprizorili. Stoji tam kot znamenje moralne in intelektualne intransingentnosti njegovih arhitektov. Vedo, da je Kočevski rog argument, ki ga po velikosti ne dosega noben drug. Vedo, da so varni, dokler bo molčal.

Dejstvo, da tako impozantna duhovna, kulturna in politična količina, kot je Kočevski rog, ostaja zunaj narodovega zanimanja, nas zadeva predvsem s svojo nerazumljivostjo. Če je res, kakor si mislimo, da njegova velikost nikomur ne dopušča, da ga ne bi videl, potem ne more biti drugače kot da za njim stoji neka zavestna odločitev – mnogih ljudi, velike večine ljudi. Odločitev, da jih kljub velikosti ne bo vznemirjal. A kaj ta odločitev pomeni? Ta odločitev pomeni, da se v domovini slovenskega naroda, v državi Sloveniji, lahko zgodi karkoli – dobesedno karkoli – ne da bi se našel kdo, ki bi mislil, da se mora odzvati; ki bi se čutil tako prizadetega in žaljenega, da ne bo mogel živeti, če bo molčal. Skratka, ta odločitev pomeni, da nobena stvar ni tako velika, tako dragocena, tako nepogrešljiva, tako sveta, da bi ji bila zajamčena intervencija, če bi ji kaj usodnega grozilo. Nobena stvar – dobesedno nobena stvar – nima tega vrednostnega statusa, da bi jo imeli za pogoj našega obstajanja.

V Sloveniji so se že godile zelo nenavadne reči, a jim razen tišine, ni sledilo nič. V takih primerih smo začutili toliko osamljenost in zapuščenost, da smo si rekli: Karkoli se lahko zgodi, pa ne bo nihče vstal in spregovoril: ne predsednik države, ne predsednik vlade, ne predsednik skupščine, ne predsednik vrhovnega sodišča, ne vrhovni državni tožilec, ne predsednik akademije znanosti in umetnosti, ne predsednik pisateljskega društva, ne varuh človekovih pravic, nihče ne bo vstal in spregovoril – morda tudi metropolit ne. Waste land, kakor bi rekel Eliot. Pusta, zapuščena zemlja!

1.1.5. Dva filma

Da ima Kočevski rog posebno mesto na skali postboljševiške pozornosti, o tem govori tudi dejstvo, da mu tudi po letu 1990 ni bila dana filmska upodobitev. V agitpropovski maniri ga ni bilo mogoče več uprizoriti, normalna verzija pa bi bila lahko za kontinuiteto usodna. Zato so se odločili, da ga bodo držali na obrobju ali celo zunaj legitimnega zanimanja. Slovesnost 8. julija 1990 je bila, če izvzamemo mašo, farsa, ki jo je slovenska Cerkev kljub svarilom NSZ dovolila. Po njej je nastopil molk, ki so ga prekinjale samo vsakoletne spominske slovesnosti, ki so se jih udeleževali predvsem ali zgolj neposredno prizadeti. Vse to so potrjevala omalovažujoča in žaljiva poročila v medijih. Odgovorni so poskrbeli, da so ustanove nacionalne kulture ostale neprizadete. Prebujene duhovne elite pa tako nismo imeli ne takrat ne pozneje. Nihče si ni hotel jemati osnovnega udobja.

Vse to je trajalo do letos, ko so estetski in moralni standardi že padli na tisto raven, ki je dajala utemeljeno upanje, da so se že izoblikovali ljudje, ki bodo znali postaviti Kočevski rog v tak filmski ambient, ki bo nevtraliziral ali celo osmešil jezik njegovega izvornega sporočila. To upanje je podpiralo tudi prepričanje, da je publika že toliko disciplinirana od poljubnih standardov postmoderne umetnosti, da ljudje sami ne bodo stikali za globljimi [Stran 009] pomeni Kočevskega roga, tudi če ga spustijo na filmsko platno.

To upanje se je v celoti izpolnilo, kot nam je prepričljivo dokazal film Pokrajina št. 2, ki ga je kot scenarist in kot režiser koncipiral Vinko Möderndorfer in so ga konec oktobra in v začetku novembra vrteli po kinomatografih. Kočevski rog sam je v filmu izrinjen na obrobje, na nekaj scen na začetku in na koncu filma. Več pa se film ukvarja s tem, kar naj bi bile njegove posledice. To so predvsem histerične reakcije nekdanjih izvajalcev Kočevskega roga nad izgubo nekih dokumentov, ki naj bi razkrivali njihovo vpletenost – nepotrebna nervoza nekdanjih prvoborcev. Nepotrebna, a ima za posledico pravi masaker med jeunes-se dor é e, ki jo sicer zanima predvsem sladko življenje postrevolucionarnega časa. Na to kažejo zadnje besede enega od njih, sicer glavnega junaka filma, ki kleči nad enim od brezen: »Hotel sem samo živeti.«

Figure 4. Zimska idila Mirko Kambič

Film torej ni o Kočevskem rogu, ampak o neki mladini, ki nima v sebi moči, da bi živela integralno življenje, ki je vedno tudi življenje iz zgodovine: o nekih asteničnih mladih ljudeh, ki ne znajo dorasti in najti odgovorno umestitev v družbo in življenje in jih od vsega še najbolj zanima ljubezen, ki pa s tega filmskega platna učinkuje kot pornografija.

Tisti fantje – neka druga mladina kot je ta, ki nastopa v filmu – ki so jih požrla brezna v Kočevskem rogu, so samo brezimni »izdajalci«.

Za to besedo izvemo iz filma, iz priložnostnih marginalij na internetu (www.kolosej.si) pa še vse ostalo, kar je kdaj stalo v standardnih politkomisarskih učbenikih: da so bili »izdajalci naroda«, da so bili »nacistični sodelavci«, da so bili »kvizlingi«, da jih je v »njihovem izdajstvu podpirala katoliška cerkev«, da so pa poleg vsega še breme sedanjih generacij, ki »s preteklostjo svojih dedov in očetov nimajo nič«.

To govorjenje, ki smo ga starejši ljudje morali poslušati skozi »dolgoletno komunistično vladavino«, nas navede na misel, da je ena od Möderndorferjevih didaskalij, ki pravi, da so »zamolčani grobovi velikokrat povod za različne, tudi politične manipulacije«, razmeroma sprejemljiv komentar k njegovemu lastnemu filmu.

[Stran 010]

Ime avtorja filma, deloma pa tudi njegov politični pristop, me je spomnil na neko srečanje v koncentracijskem taborišču Medvode daljnega leta 1950. Tja smo prišli nekateri preko vmesnega kočevskega Ferdrenga, nekateri pa naravnost iz Strnišča, ali po naše iz Šterntala, nekako sredi aprila ali maja 1950. Tam smo kmalu opazili majhno skupino treh ali štirih gospodov, ki so dajali drugačen videz kot ostali taboriščniki: držali so se zase, bili so nekoliko bolje oblečeni in so morda, o tem nisem popolnoma prepričan, imeli v baraki ne samo poseben kot, ampak tudi svojo sobo. Kolikor se spominjam, jim tudi ni bilo treba hoditi na delo. (Ostali smo gradili hidrocentralo, podnevi in ponoči.) Bili so nekakšna lagerska aristokracija. Z njim se nisem družil, sem pa kmalu izvedel, da so informbirojevci, kar me je nemalo presenetilo, saj jih med nami sicer ni bilo, vsaj do takrat ne. Govorilo se je, da jim je bila, bogve zaradi česa, morda zaradi osebnih znanstev, zaradi preteklih zaslug, morda zaradi pripravljenosti na sodelovanje ali pa zaradi česa drugega, izkazana milost, da dodeljeno kazen prebijejo, ne na Golem otoku, ampak v prijazni podalpski Sloveniji (kar v tistih okoliščinah ni bila majhna reč). Eden od tistih gospodov je bil Vinko Möderndorfer, najstarejši med njimi in, česar ni bilo mogoče spregledati, posebej spoštovan. Ko sem izvedel, da je znan kulturnik, sem ga tudi jaz gledal z večjim rešpektom.

Vendar me ime, ki je bilo povezano s tem filmom, ne bi povezalo s tistim srečanjem v Medvodah pred več kot pol stoletja, ko ne bi njegov nosilec tako gladko in takorekoč rutinsko skrunil imena ubogih ljudi, ki so pod boljševiškimi kroglami padali v brezna v Kočevskem rogu. To je pripomoglo, da se mi je vzpostavil asociacijski most med preteklostjo in sedanjostjo.

Potem pa je naneslo, da smo skoraj istočasno lahko videli poljski film Katin režiserja Andrzeja Wajde. Aprila in maja 1940 so Sovjeti, s streli v tilnik, pomorili 14.000 poljskih poklicnih in rezervnih oficirjev, ki so jeseni 1939 prišli v sovjetsko ujetništvo, poleg tega pa še nadaljnjih 10.000 predstavnikov poljske inteligence, ki so se tudi znašli v sovjetskih taboriščih. Ker so trupla najprej odkrili v Katinu pri Smolensku – že aprila 1943 so jih tam izkopali Nemci – so celotni zločin poimenovali po tem kraju, čeprav so tu ležali le pomorjeni oficirji iz taborišča Kozielsk, žrtve iz drugih dveh taborišč, iz Starobielska in Ostaškova, pa so mnogo pozneje našli na drugih krajih. Kadar torej govorimo o pomoru poljskih oficirjev, govorimo o katinskem zločinu ali, preprosto, o Katinu. (Gerd Kaiser, Katyn, Berlin 2002) Katin je bil velika poljska rana, ki je bila odprta več kot pol stoletja. Čeprav so vsi vedeli, da je umor izvedla sovjetska tajna služba, se je javno smelo govoriti samo o Nemcih kot o storilcih. Ljudje so bili v veliki stiski: izjavljati se je bilo treba, za resnico pa se je odločil samo tisti, ki je vzel nase pot v taborišče. Ljudje so seveda delali oboje, mnogi so se vdajali, mnogi pa so se tudi uprli – za veliko, veliko ceno. (Nekaj zgodb, kako so ljudje to jemali nase, smo videli v filmu.) Vladala je zlaganost. Glede tako velike reči, kot je smrt ljudi, ki so jim bili blizu, so morali lagati, kar je bilo neznosno ponižanje.

Poleg vsega so bili ljudje, ki so nad njimi izvajali nasilje, tudi Poljaki – poljski komunisti in pripadniki poljske tajne službe. Nasilje, ki se je dogajalo med vojno, se je nadaljevalo tudi po vojni – le da so ga izvajali drugi ljudje.

Wajdov film Katin je dal prostor, da so ti ljudje spregovorili. Osvobajajoča moč tega filma je v tem, da je resničen: od prizorov iz poljskih mest med prvo in drugo okupacijo, do enkadevejevskih maric, tako imenovanih »čornyh marus«, ki so vozile ujetnike iz Kozielska v Katin, do častnikov, ki so jih pred jamo vezali in do žrtev, ki so od strelov v tilnik padale v jame, vsakdo s svojimi besedami iz očenaša na ustnicah – z besedami, ki so komu bile posebno drage ali pa se jih je tisti hip slučajno spomnil. Iz ozadja pa vseskozi glasba, ki jo je že prej za Katin napisal Krzystor Penderecki.

Figure 5. Po novem snegu Mirko Kambič

Mati božja koželska

Jerzy Bazarewski

(Žalost zmagoslavja, Tine Debeljak, Svobodna Slovenija, Buenos Aires 1970)

Ena od razlik med Katinom in Kočevskim rogom je tudi ta, da so poljske oficirje streljali oblečene, z vsemi vojaškimi insignijami, zato so že Nemci lahko 1943 izdelali natančen poimenski seznam. To napako so pozneje popravili in o tem poučili tudi organizatorje Kočevskega roga. Slovenske domobrance so slekli, preden so jih morili. Pa tudi pobijali so jih s koli, pa tudi zobe so jim s kladivi izbijali, pa tudi sramotili so jih, česar vsega v filmu Katin nismo videli.

Na slovenskem filmu Pokrajina št. 2 je še ta posebnost, da se po njem utemeljeno sprašujemo, kakšna bo videti pokrajina št. 3 in pokrajina št. 4 in pokrajine, ki bodo sledile. Če bodo.

1.1.6. Britanci in Kočevski rog

Britanski novinar Andrew Roberts je v oceni knjige Po čem je dobro ime pisatelja Iana Mitchella zapisal, da se Britanci radi opravičujejo: da so se opravičili Ircem za »krompirjevo lakoto« in za »krvavo nedeljo«, in Indijcem za pokol v Amritsarju leta 1935. Zato, pravi, bi bilo prav, da ustanovijo posebno komisijo, ki bi raziskala »edini britanski vojni zločin« in presodila, če se morajo opravičiti tudi zanj.

[Stran 012]

Mišljena je britanska odločitev maja 1945 v Vetrinju, da vrnejo slovensko domobransko vojsko komunistični Jugoslaviji v smrt. Na tako komisijo je po procesu proti Tolstoju mislil tudi Nigel Nicolson, ki je bil maja 1945 obveščevalni častnik v britanskem 5. korpusu na Koroškem. V svojih spominih Dolgo življenje (str. 132) piše: »Veriga poveljevanja je segala od Churchila in Edena na Jalti do valižanskih gardistov, ki so zaklenili zadnji tovorni vagon na Podrožici. Predlog za preiskovalno komisijo sem dal svojemu poslancu Siru Patricku Maylewu, ki je bil takrat javni tožilec. Ta je moj predlog dal obrambnemu ministru Tomu Kingu in zunanjemu ministru Douglasu Hurdu. Oba sta odgovorila, da je to zdaj stvar zgodovinarjev in ne stvar vlade. Zdelo se mi je, da je s tem stvar zaključena«.

Kdo je bil kriv? Nikolai Tolstoy je dolžil Tobyja Lowa, šefa štaba 5. britanskega korpusa v Celovcu, poznejšega Lorda Aldingtona. Nigel Nicolson pa ni izvzel vrha britanske politike in armade. Glede Harolda Macmillana, tedanjega rezidenčnega ministra za Sredozemlje v Caserti, je v spominih zapisal, da ni izkoristil svojega vpliva, da bi preprečil ta nedvomno odvratni zločin in da je zato s svojo ravnodušnostjo, povezano z Aleksandrovo ležernostjo, kriv zanj. Posebej zameri Macmillanu, da ni svetoval Churchillu, »s katerim je dva dni na višku krize preživel v Chequersu«, naj prepreči pokol. Feldmaršalu Alexandru pa je očital nemarnost, da se ni potrudil, da bi razumel pravi pomen povelj, ki so se izdajala v njegovem imenu in da je odlašal s svojim obiskom v Avstriji, dokler vračanje ni bilo končano. Nicolson hoče povedati, da niso bili krivi samo vojaki in častniki, ki so, ko so se vagoni zaprli in so domobranci videli, kaj se je zgodilo, morali poslušati, »kako tolčejo po stenah vagonov in preklinjajo, ne partizanov, ampak nas, ki smo jih izdali in jim lagali, zdaj pa jih pošiljamo v gotovo smrt. Ta prizor se je ponavljal dan za dnem, dvakrat na dan. To je bilo najbolj grozno doživetje v mojem življenju.«

Že po kraljičinem odhodu 23. oktobra je v Odmevih Keith Miles, nekdanji britanski parlamentarec in sedanji predsednik Društva britansko-slovenskega prijateljstva vehementno trdil, da se »britanski oblasti in britanski vojski niti sanjalo ni – niti za trenutek ne – da se bodo zgodili ti množični pomori, to masovno ubijanje, ti maščevalni pomori po končani vojni«. V isti sapi, ko je Keith Miles govoril o »množični moriji in pokolih«, pa je že, kot da bi padel pod vpliv slovenske postboljševiške apologetike – začel govoriti o »napaki«, »da je takrat bila narejena napaka«.

Kapetan Nigel Nicolson je dan po postavitvi vetrinjskega taborišča zapisal v dnevnik: »Nihče od njih ne bo vrnjen, razen v gotovo smrt s strani Tita.« Ko pa se je nekaj dni prej, 7. maja, prebijal z vojsko na Koroško skozi Furlanijo, je tudi zapisal v dnevnik, da je opazil, da imajo partizani zajetih štirideset Italijanov in da jih bodo »skoraj gotovo postrelili«. Potem je še dodal: »Tak je njihov sloves.«

Poleg tega, da je Keith Miles blefiral z »napako«, ko je v resnici šlo za zločin najbolj zavržene vrste, je nespretno motovilil tudi s Churchillovim nedopustnim prestopom od Mihajlovića k Titu, s čimer je ta odločilno posegel v jugoslovansko državljansko vojno. Rekel je namreč, v tisti oddaji, da so bili Britanci leta 1940 sami v boju z nacistično Nemčijo in da je Churchill zato sklepal zavezništva s komerkoli, tudi s stalinistom Titom. Britanci so res stali sami na fronti z Nemčijo leta 1940 in leta 1941. Po Pearl Harbouru 7. decembra 1941 in potem ko je Hitler tri tedne za tem napovedal vojno ZDA, pa Churchill ne samo da ni bil sam, ampak je vedel, da je vojna dobljena. Zavezništva s Titom pa ni sklenil leta 1940 ali 1941 ali 1942, ampak jeseni 1943 dokončno pa 1944, ko sploh ni bil več ogrožen. To je storil zato, da je na Balkanu kompenziral koncesije, ki jih je Stalin dal Britancem v Grčiji. Vse skupaj je bila umazana politična igra, ki je, tudi po mednarodnem pravu, imela značaj zločina.

A pustimo sedaj Angleže. Naša zamera velja predvsem Slovencem, da nas niso podprli v naših naporih, da bi od Angležev dosegli obžalovanje. To nerazumevanje ima tako obremenjujočo vsebino, da ga ne moremo označiti drugače kot z izrazom, s katerim je nemški ustavni sodnik Ernest-Wolfgang Böckenförde in za njim že omenjeni filozof Robert Spaemann označil dejstvo, da so Nemci sprejeli po letu 1933 diskriminacijo Judov:

Ta beseda je Bürgerverrat – državljanska izdaja ali izdaja državljanov. Hočemo, da se ve: s tem, da nas niso podprli v najbolj pravični stvari, ki si jo je mogoče zamisliti, so nas izdali. Tako se temu reče in prav je, da se to ve.

Figure 6. Zimski pejsaž Mirko Kambič

Predsedniku države dr. Danilu Türku smo, kakor bomo dokumentirali na drugem mestu, pred obiskom poslali uradno vprašanje, ali je vetrinjski zaplet v agendi pogovorov med kraljičnim obiskom. Odgovora nismo dobili. Potem smo podobno pismo poslali Njenemu veličanstvu kraljici Elizabeti II, kopijo tega[Stran 014] pisma pa tudi nekaterim drugim slovenskim politikom, ne pa predsedniku, ker smo iz njegovega molka sklepali, da mu ni za razgovor z nami. Vseeno pa smo iz Türkove zdravice na večerji na Brdu razbrali reference na naše vprašanje. V nasprotju z gostjo, ki vojne in državljanske vojne niti omenila ni, se je predsednik skoraj v celoti zadržal ob tem času.

Naposled se moramo, čeprav je mučno, ustaviti za trenutek tudi ob tem, kaj vse so ob britanskem obisku napletali slovenski novinarji:

da vlada kraljica »predvsem z moralno avtoriteto«; da našim ljudem odleže, kadar je med njimi nekdo, ki mu ni treba »gledati pod prste in ugibati o skritem pomenu sleherne njegove besede«, da pa je tudi naš predsednik podobno »osvežujoče rojalističen, saj s puhlicami, s katerimi mu strežejo, opravi skoraj kraljevsko«;

da bomo kdaj tudi mi »izvolili suverena, ki bo vladal predvsem v moralnem smislu in na katerega bomo vsaj občasno, tudi ponosni; (Novinar je v galopu pozabil, da je eno vrstico prej naznanil, da takega že imamo.)

da svetovljanskost Anglije prav razumemo šele takrat, če jo primerjamo »z banalnostjo našega vsakdana, ki se izčrpava v majhnih političnih spletkah, nesmiselnih ideoloških debatah že tisočkrat prežvečenih tem in blaziranem nihilizmu – skratka v provincialnem stanju duha«;

da »ideološke razprave o dogodkih med drugo svetovno vojno nima smisla pogrevati«, (čeprav linearnost slovenskega razvoja »kazi ostra cenzura leta 1945« – ah kako blago, kako fino, kako obzirno!).

Do tu torej sega naš moralni in politični domet, od predsednika do preprostega skribenta: Angleži naj se kar opravičujejo za Amritsar, za krvavo Veliko noč v Dublinu, za Dresden. Za Kočevski rog pa mi ne bomo tečnarili!

1.1.7. Enaindvajseti september

Slovenski enaindvajseti september seveda ni tako pomemben kot je ameriški četrti oktober. Nihče ne more sicer tega razvoja predvideti, a če bi prišel kdo in rekel, da bodo čez sto ali dvesto let Amerikanci izvolitev Obama primerjali s tako epohalnimi dogodki kot je bil sprejem Virginijske deklaracije 1776, mu ne bi odrekali razumnosti. Domet 21. septembra sicer ne seže čez meje Slovenije, za nas pa so bile te volitve ponovna potrditev nekega stanja – v okoliščinah, ko te ponovitve zares nismo več pričakovali. Stanje, ki so ga tudi te volitve spet potrdile, je neznana moč, ki jo ima boljševizem nad slovenskim človekom. Ta moč ali ta vpliv se je pokazal maja 1942, ko so boljševiški teroristi na Streliški ulici v Ljubljani ustrelili prof. dr. Lamberta Ehrlicha in je pokopovalec Ignacij Nadrah rekel, da več kot polovica Ljubljančanov ta umor odobrava. Ta moč ali ta vpliv se je pokazal aprila 1990, ko je Milan Kučan v drugem krogu z desetimi odstotki premagal dr. Jožeta Pučnika. Ta moč se je pokazala decembra 1990, ko je Demos plediral za to, da bi bila za plebiscitarno odločitev za samostojno Slovenijo dovolj že navadna večina, ker se je bal, da dvotretjinska večina ne bo dosežena, potem pa je stranka demokratične prenove teden pred glasovanjem izjavila, da plebiscit podpira – in je bil sprejet s skoraj 90 %. Da so se Slovenci mogli tako odločati, so se v vseh treh navedenih primerih morali ignorirati, prezreti, zatajiti, zanikati in iti preko dveh stvari, ki zanju skoraj ne moremo misliti, da ne bi bile v njih: nekaj, čemur pravimo občutje ali okus ali srce in nekaj, čemur pravimo normalna pamet – ne pamet v kakem visokem moralnem ali intelektualnem pomenu, ampak navadna pamet, ki pravi, naj ne hodimo ven brez dežnika, ker kaže, da se bo vsak čas ulilo; pamet torej, ki nas ohranja. Maja 1942 so na cesti izvedli atentat neki ljudje, za katere nihče ni vedel, od kod so se vzeli, na nekoga, ki je dvajset let živel v mestu in so vsi vedeli, kdo je in kaj dela; aprila 1990 so dali prednost človeku, ki je imel to v sebi, da je mogel začeti kariero v koridorjih totalitarne politične citadele, pred človekom, ki je zaradi vere v človeka in njegovo svobodo šel skozi zapore in tujino in to svobodo potem položil pred svoje ljudi, da bi se tudi oni zanjo odločili; decembra 1990 so se Slovenci podredili sugestiji sil, ki bi jo morali s prezirom in suvereno odkloniti. Kako si je mogoče to razložiti? Knjige, ki bi to hotela razložiti, še ni bilo napisane, tudi take razprave ali takega eseja še ni bilo napisanega. Vedeti moramo, da ta kultura ne postavlja več bistvenih vprašanj, odkar se je odločila, da bo zavrgla Boga. Da so se Slovenci mogli tako odločiti, so morali najprej obračunati s seboj.

Preko česa pa so Slovenci morali iti 21. septembra 2008, če so hoteli ostati v gravitacijskem območju ideološke zasvojenosti? Na večer pred volitvami je večinskemu Slovencu moralo biti jasno, da je vlada, ki jo je vodil Janez Janša, bila politična v integralnem pomenu te besede, kar pomeni, da je državo, ki jo je upravljala, mislila, in to, kar je o njej domislila, tudi uresničevala – v skladu z lo[Stran 015]giko vsakega prostora, za katerega vemo, da neke stvari dopušča bolj kakor druge, vseh pa nikoli v celoti. Vsi so vedeli – pa naj so si to že rekli ali ne – da je ta, ki je zdaj odhajala, bila vsestransko kompetentna administracija. Kljub vsem naporom opozicije in medijev, da se dosežki vlade relativirajo ali celo izničijo, so njene storitve nazadnje le prišle pred ljudi. Nikogar ni bilo, ki jih ne bi mogel videti. Nikogar ni bilo, ki jih ne bi videl. Kako to, da na volitvah tega, kar so videli, niso povedali – tako, kot se to na volitvah pove? Da so to mogli, so se morali spopasti s tem, kar so videli, to pa pomeni, da so se morali spopasti z razumom. Da so to storili, so morali zanikati razum, nekaj, s čimer demokratična politeja stoji in pade.

Figure 7. Zimska mogočnost Mirko Kambič

Razum je ena stvar, druga pa je splošno občutje ali okus, ki postavlja človeka v njegovi individualnosti in družbenosti. Ideološka zasvojenost je 21. septembra večinskemu volilcu ukazala, da presliši nekaj tako osnovnega kot sta splošno občutje in okus. Kakor so vsi vedeli za politično superiornost Janševe administracije, tako so tudi vsi vedeli, da je Resnica o Patrii nedovoljena predvolilna intriga, zaigrana v tujini v korist domače levice. Za normalnega človeka bi to morala biti odločilna okoliščina. V njem bi se moral odzvati temeljni človeški refleks, da je treba zavarovati človeka, ki se mu dela krivica. A ideološka zasvojenost tudi tega vzgiba ni dovoljevala. Kaj vse to pomeni? To pomeni predvsem to, da se pomladne stranke, pa naj nosijo že kakršnokoli ime, ne bodo uveljavile zunaj zgodovinske tranzicijske logike. Vsi liderji velikega pomladnega političnega gibanja so občasno – nekateri pa vse skozi – mislili, da se bo mogoče izogniti tej nalogi, ki jo je ta logika postavila in objavila. Deloma so bili v tem upravičeni, ker so morali postaviti državo. Janez Janša je v intervjuju v Dnevniku (13. 9. 2008) velikost tega podviga nekoliko nakazal: »Treba je bilo sprejeti odločitev za plebiscit v Demosovem poslanskem klubu, potrebno je bilo usklajevanje z opozicijo, da smo dosegli enotnost okoli zakona o plebiscitu, potrebno je bilo trdo garanje za pripravo na osamosvojitev in uspešno obrambo v vojni za Slovenijo. Opozicija je v tistih šestih mesecih od plebiscita do vojne leta 1991 glasovala proti vsem ključnim zakonom, ki so omogočili uspešno obrambo Slovenije. Torej sta bili dve eliti. Ena je delala in tvegala za osamosvoji[Stran 016]tev, druga pa je večinoma nagajala. Niso pa bili vsi takšni, tudi v takratni opoziciji je bilo nekaj iskrenih zagovornikov slovenske samostojnosti.«

Postaviti državo je ena stvar. Hujša in usodnejša pa je neka druga. Hujša je nezgodovinskost postavljalcev države. Niso vedeli – mogoče tudi hoteli niso vedeti – iz kakšne snovi je narod, za katerega, odnosno, s katerim so postavljali državo. Bili so tako zunaj zgodovine, da so si mogli sugerirati, da revolucije in državljanske vojne – ker ju niso sami doživeli – ni bilo. Niso vedeli, kaj je boljševizem in zato tudi niso vedeli, kaj pomeni, iz njega iziti. Mislili so, da lahko brez kazni ignorirajo Kočevski rog. Volitve 21. septembra so pokazale, da se brez postavke, ki se imenuje Kočevski rog, slovenski računi ne bodo izšli.

Pomen Kočevskega roga v sedanji politiki je v tem, da samo njegov jezik lahko reši Slovence ideološke zasvojenosti. Samo njegova presežna resnica bi to zmogla, če jo bomo končno tako razumeli, da bomo zanjo iznašli prave besede. Zaenkrat tega še ne znamo, ne demokratska pomladna politika ne katoliška skupnost. Zato oboji izgubljamo.

Figure 8. Svečnica Mirko Kambič

2.1.1.

Nova Slovenska zaveza je iz javnih občil zvedela, da je predsednik republike dr. Danilo Türk povabil angleško kraljico, naj z možem pride v Slovenijo na uraden obisk. Ob tem smo se spomnili, kako je predsednik samo nekaj dni prej ob obisku množičnega grobišča v Bosni izjavil, da je obvladovanje spomina na dogodke v Bosni nujno za vsako resno politično komunikacijo s to državo. Menimo, da to ne velja samo za Bosno ampak tudi za Slovenijo in zato smo v pismu z dne 25. septembra 2008 predsednika vprašali, za kakšna spravna dejanja in zagotovila se je dogovoril z angleškimi obiskovalci glede na angleško sodelovanje pri slovenskem genocidu leta 1945, ko so s Koroške s prevaro poslali v smrt 12.000 slovenskih vojakov.

Predsednikovega odgovora ni bilo, zato je Nova Slovenska zaveza 13. oktobra pisala naravnost na angleški dvor kraljici Elizabeti II in britansko stran opozorila na neporavnane dolgove iz preteklosti, zaradi katerih bo kraljičin državniški obisk za mnogo Slovencev težko sprejemljiv. Tudi z angleškega dvora nismo dobili nobenega odgovora.

O obojestranski vladarski naglušnosti smo s posebnim sporočilom še pred obiskom želeli obvestiti slovensko javnost. Slišnost Nove Slovenske zaveze pri slovenskih javnih glasilih pa ni nič boljša kot na kraljevskih dvorih. Razen Radia Ognjišče ni po našem vedenju sporočila o pismu angleški kraljici objavilo nobeno slovensko javno glasilo, po angleškem obiskuje o njem pisala vsaj DRUŽINA. Slišali pa so nas v tujini in tudi Angleži so zvedeli za naše pismo.

O potrebnosti angleškega opravičila za pomoč pri slovenskem holokavstu leta 1945 so angleškemu dvoru pisali tudi nekateri angleški poslanci in ugledne osebnosti. O tem so bili Angleži obveščeni tudi s člankoma v časopisih DAILY TELEGRAPH in INDEPENDENT, ki ju objavljamo v nadaljevanju skupaj s pismom predsedniku dr. Danilu Türku in kraljici Elizabeti II, da bo slovenska javnost lahko vsaj tako zvedela, kar so zamolčali naši in angleški kralji in javni mediji v Sloveniji. Ta molk pa je zelo glasen. Pove nam, da smo se nevarno približali boleči resnici. Poboj slovenske vojske leta 1945 je prevelik zločin, da bi si vladarja upala o njem razpravljati, čeprav sta se po izjavi dr. Danila Türka pogovarjala »o vsem mogočem«.

2.2.1.

Po koncu vojne so britanske čete zvabile 12.000 neoboroženih Slovencev v železniške vagone in jih poslale v smrt. Pokol vznemirja očividca, ki pravi, da bi Britanci končno morali to odkrito priznati.

Skoraj nič ne kazi lepote majhne jadranske republike Slovenije, kjer kraljica in princ Filip danes pričenjata svoj prvi državniški obisk. Pred sedemnajstimi leti se je skoraj brez prelivanja krvi iztrgala iz razpadajoče komunistične republike Jugoslavije in postala najbolj mirna in uspešna država v jugovzhodni Evropi.

In vendar, bil je čas, ko so gozdovi in gorska pobočja te slikovite države skrivali eno najmračnejših skrivnosti 20. stoletja. Stotine slovenskih družin so izgubile sorodnike v pokolu, ki se je dogodil pred britanskimi očmi, ko naj bi bila druga svetovna vojna že končana.

Glede na uradno britansko reakcijo bi mislili, da se pokol nikoli ni zgodil, toda 85-letni John Corsellis je bil tam kot 22-letni socialni delavec in je videl, kako so britanski častniki z lažjo zvabili v smrt 12.000 neoboroženih slovenskih domobrancev. Njegovo ogorčenje nad tem, kar je videl, se po več kot šestih desetletjih ni zmanjšalo in misli, da je čas, da Britanci svoje dejanje odkrito priznajo.

»Tako sem ogorčen zato, ker nihče v vladi ni nikoli priznal, da se je to zgodilo,« je včeraj dejal. »Mi smo o tem dosledno lagali, tako da je najmanj, kar lahko sedaj storimo, da povemo resnico in jo obžalujemo. To ni črno-bela stvar. Bili so oblečeni v uniforme, ki so jih priskrbeli Nemci, vendar niso bili del nemške armade in vdali so se Britancem. Zahtevali smo, da položijo orožje, in upravičeni so bili do zaščite po ženevski konvenciji.

Rekli smo jim, da bodo preseljeni v boljše taborišče v Italiji, v majhnem mestu severovzhodno od Benetk. Naložili smo jih na armadne tovornjake, prepeljali do najbližje železniške postaje in vkrcali v živinske vagone. Vagone so zaprli in Britanci so se umaknili. Ko so možje v vagonih pogledali skozi rešetke in videli, da se bližajo komunisti, so začeli kričati, kajti vedeli so, da jih bodo pobili, toda ničesar več niso mogli storiti.«

[Stran 018]

Slovenija je danes priljubljena turistična destinacija, močno različna od po vojni opustošene dežele, kakršna je bila leta 1945. Življenjski standard je višji kot v katerikoli bivši komunistični državi. Britanski ambasador, Tim Simmons, je dejal, da bo dvodnevni obisk kraljice in princa Filipa praznovanje obletnice sedemnajstih uspešnih let. V letih, ko je bila Slovenija del komunistične Jugoslavije, se o pokolih v tednih po nemški kapitulaciji ni smelo govoriti in komunistični partizani pod poveljstvom Josipa Broza – Tita so to skrbno nadzorovali. Po neodvisnosti pa je bila ustanovljena posebna komisija, da bi raziskala 383 množičnih grobišč.

Ko se je glas o Titovi krutosti razširil po Jugoslaviji, je bila gorska cesta iz Slovenije v Avstrijo zatrpana s stotisoči beguncev, nemških vojakov, ki so se skušali vrniti domov, ter velikim številom Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so podpirali pronemške režime in so se bali komunističnih represalij. Področje južne Avstrije, kjer so vsi ti hoteli dobiti zatočišče, je nadzorovalo 25.000 britanskih vojakov petega korpusa osme armade.

John Corsellis je delal pri kvekerski vojni bolnišnici, ki je skrbela za 6.000 slovenskih civilistov v Vetrinju v južni Avstriji. V sosednjem taborišču je bilo 12.000 Slovencev v uniformi. Ko se je razširila vest, da se selijo v Italijo, je nekaj sto žensk in otrok pod Corsellisovim varstvom prosilo, če lahko gredo z njimi. Strpali so jih v vagone z možmi in poslali v smrt.

Uniformirani Slovenci so bili domobranci, ki so jih oskrbovali in oborožili Nemci, vendar niso priznavali zvestobe Nemcem, ampak katoliški cerkvi in neodvisni slovenski državi. Smatrali so, da se bojujejo v državljanski vojni. Katoliški Slovenci so maja 1945 ustanovili kratkotrajno separatistično vlado, v praznem upanju, da bo britanska vojska zasedla njihovo domovino, preden bodo prišli komunisti. Toda Winston Churchill je sklenil s Stalinom zasebni dogovor, po katerem se je sovjetski diktator obvezal, da ne bo podpiral grških komunističnih gverilcev, Britanci pa bodo priznali Titove partizane kot zaveznike v boju proti fašizmu.

Osma armada je vrnila tudi tisoče srbskih in hrvatskih kolaboracionistov, ki so končali v istih množičnih grobovih kot Slovenci. Okrog 40.000 Rusov in Ukrajincev, ki so se bojevali za Nemce, pa je bilo izročenih Stalinovi policiji. Vprašanje o njihovi usodi je bilo sproženo na britanski desnici, toda nikoli uradno po konservativni stranki, kajti preveč odličnih konservativcev je bilo vpletenih v zadevo.

Kasnejši torijevski poslanec Nigel Nicholson je bil častnik v petem korpusu in je kasneje priznal, da je beguncem zavestno lagal, da bi jih pripravil do mirnega odhoda. Ko so ti spoznali, da so prevarani, je pravil, so »pričeli tolči po stenah vagonov in preklinjati, vendar ne partizanov, ampak nas, ki smo jih prevarali. Ta prizor se je ponavljal iz dneva v dan, vsak dan dvakrat. To je bila najgrozljivejša izkušnja v mojem življenju.«

Drugi kasnejši torijevski poslanec Toby Low je bil brigadir v petem korpusu. Napredoval je do podpredsednika konservativne stranke in je bil poplemeniten kot lord Aldington. Leta 1989 je tožil grofa Nikolaja Tolstoja, ruskega zgodovinarja z britanskim državljanstvom, ker je ta spisal brošuro, v kateri je Aldingtona obtožil sokrivde pri množičnem pomoru. Globa, na katero je bil Tolstoj obsojen, en in pol milijona funtov, je bila najvišja v britanski pravni zgodovini, a jo je evropsko apelacijsko sodišče zavrnilo. Še pomembnejša vodilna osebnost je bil kasnejši ministrski predsednik in lord Stockton, Harold Macmillan, Churchillov odposlanec na Balkanu v letu 1945, ki je obiskal glavni stan osme armade pet dni po dnevu zmage, ravno preden so se začela vračanja. Malo pred svojo smrtjo pri dvaindevetdesetih, leta 1986, je lord Stockton na skrajno neprijeten način kritiziral vlado Margaret Thatcher; Zveza konservativnih študentov se mu je maščevala s člankom v svojem časopisu, v katerem so predlagali, da bi morali lordu Stocktonu soditi kot vojnemu zločincu. Zaradi tega je bila Zveza razpuščena.

Marcus Ferrar, soavtor knjige o slovenskem pokolu, je dejal: »S Tolstojem je bilo narobe to, da je pretiraval. Macmillan je morda vedel, kaj se je dogajalo, in tega ni preprečil, toda glavni krivec za dejanje je bila armada, ki je hotela očistiti teren. Vprašanje je, zakaj so ti ljudje kolaborirali. Britanci so vražje dobro vedeli, da jih bodo pobili, a jih to sploh ni brigalo.«

»Slovensko prebivalstvo je glede tega vprašanja bolj ali manj razdeljeno na polovico. V Sloveniji je mnogo ljudi, ki so v teh pokolih izgubili starega očeta ali strica, so pa tudi drugi, ki se strinjajo s komunisti. Slovenci so danes naši prijatelji. Ne zaslužijo, da z njimi ravnamo podlo, ko ne priznamo, kaj se je zgodilo. Primerni izrazi obžalovanja bi bili sodobnim Britancem v čast. Kraljičin obisk v Sloveniji je priložnost, da se to uredi.«

Na vprašanje, ali so predvideni »izrazi obžalovanja«, je glasnik zunanjega ministrstva odgovoril: »Kratek odgovor je: ‘Ne’. Ni mi znano, da bi obstajale take namere.«

(The Independent, 21. oktober 2008)

2.3.1.

Prihodnji teden bo kraljica obiskala Slovenijo, očarljivo majhno deželo, ki se je v začetku devetdesetih let odcepila od komunistične Jugoslavije. Sedaj je ponovno zavzela svoje mesto v evropski civilizaciji.

Slovenci vabijo kraljico, naj se opraviči v imenu Britanije za vojni zločin, ki smo ga zagrešili leta 1945. V Slovenijo smo vrnili 12.000 protikomunistov, ki so se skupaj z Nemci borili proti Titovim partizanom, ne ker bi podpirali nacizem, ampak ker so mislili – vedoč, kaj se drugod dogaja – da je manj strašna izbira kot stalinizem.

Kasnejši minister laburistične vlade Tony Crosland, takrat častnik v armadi, je opisal vračanje kot »najbolj ogabno in hladnokrvno vojno dejanje, pri katerem je kadarkoli sodeloval.«

Može so s prevaro pripravili do vrnitve – mislili so, da gredo v Italijo – in skoraj vse so Titovi zločinci postrelili v nekaj tednih.

Slovenci, ki so nato živeli pod komunističnim jarmom 45 let, nam še zmeraj niso odpustili. Kraljičin »obžalujemo« bi to odpuščanje dosegel.

(Daily Telegraph, 18. 10. 08)

2.4.1.

Nova Slovenska zaveza ljubljana, 13. 10. 2008

SLO – Ljubljana, Beethovnova 5

VAŠE VELIČANSTVO KRALJICA ELIZABETA II BRITANSKA,

Nova Slovenska zaveza je idejna in politična naslednica Slovenske zaveze, tajne organizacije za koordinacijo demokratičnih političnih strank in nekomunističnih vojaških formacij v Sloveniji med drugo svetovno vojno. Njeno temeljno poslanstvo je varovati človeško dostojanstvo, čast in spomin na deset tisoče žrtev boljševiškega nasilja, ki so jih med vojno in po vojni v slovenskem genocidu umorili Titovi komunistični partizani.

Med temi žrtvami je tudi okrog 12.000 vojakov Slovenske narodne vojske, ki je bila sestavni del kraljeve Jugoslovanske vojske v domovini, in tudi mnogo njihovih družinskih članov. Vojaki in njihovi spremljevalci so se sredi maja 1945 v strahu pred zločinsko Titovo komunistično vojsko umaknili na avstrijsko Koroško in se tam predali v varstvo britanske 8. armade. Konec maja pa so angleški politiki in vojaški poveljniki te slovenske vojake in mnoge njihove spremljevalce v nasprotju s predpisi mednarodnega prava, nemoralno, s prevaro izročili njihovim preganjalcem, Titovim partizanom, ali – kot je ugotovljeno v nedavni izjavi treh cerkvenih komisij »Pax et iustitia«: »prisilno vrnili, čeprav so vedeli – ali pa bi lahko vedeli, – da bodo po izročitvi masovno pobiti« (Zagreb, 21. maja 2008). Tako se je tudi zgodilo.

To sramotno, nemoralno in protipravno dejanje britanske vlade in armade je jugoslovanskim boljševiškim teroristom omogočilo izvršitev množičnega zločina, omogočilo je tisoče grozovitih smrti in povzročilo je nepopisno trpljenje več sto tisoč Slovencev in stoletni narodni razdor. Velika Britanija se od te pomoči pri slovenskem genocidu nikoli ni javno distancirala ali jo obsodila in obžalovala. Jugoslovanskih totalitarnih oblasti nikoli ni vprašala, kaj se je zgodilo z njenimi nekdanjimi varovanci, nikoli ni poslala nobenih nadzornikov, kot bi jih morala. Nikoli se niti javno niti osebno prizadetim Slovencem ni opravičila za svoje nečastno dejanje do malega naroda. Niti v zadnjih 19 letih, ko so v Sloveniji za temi žrtvami vsako leto številne spominske slovesnosti, se nobene še nikoli ni javno udeležil noben predstavnik Velike Britanije. Na naša pisma pa britanska vlada ni niti odgovorila. To so žalostna dejstva in težko zgodovinsko breme na zavesti in na čustvih Slovencev, ko pomislijo na Veliko Britanijo. Teh čustev in takšnega stanja ne bi smel nihče prezreti, saj gre za temeljna človeška razmerja, za temeljne človekove pravice.

Pred dnevi smo iz časopisov zvedeli, da je vas, vaše veličanstvo kraljica Elizabeta II Britanska z vojvodo Edinburškim, slovenski predsednik republike dr. Danilo Türk povabil na uradni obisk Slovenije. Zaradi zgoraj prikazane rane iz še ne dokončane preteklosti smo ga vprašali, kako so pri tem povabilu upoštevani občutki in stališča prizadetega dela slovenskega naroda, ali si je izgovoril in zagotovil takšna spravna dejanja britanske strani, ki bodo omogočila nemoteč in za vse[Stran 020] Slovence sprejemljiv obisk britanskega suverena. Odgovora nismo prejeli. To pa pomeni, da ni nobenega takšnega dogovora in ni nobenega zagotovila, da bo britanski državniški obisk v Sloveniji, glede na dolgove in sence iz bližnje preteklosti, zgodovinsko moralen, državniško spodoben in politično opravičen.

V sedanjih političnih razmerah v Sloveniji, ko še vedno vlada delitev na prave državljane s privilegiji in priznanji »za revolucionarne zasluge« v obdobju komunističnega nasilja in na druge državljane z neprave strani, ki jim ne gredo vse človeške in državljanske pravice, ko od več tisoč komunističnih vojnih zločincev iz časa druge svetovne vojne niti eden še ni bil izročen pravosodju, pač pa bodo mnogi blesteli v sprejemnicah ob vašem prihodu, bo vaš obisk v postkomunistični Sloveniji, v kateri ni bilo nobene lustracije in nobene obsodbe totalitarnega sistema, uporabljen in zlorabljen samo za to, da se zločinska preteklost zakrije in komunistični terorizem prikaže kot prijateljski sodelavec najstarejše demokracije, sedanje postkomunistično stanje pa kot pravilno in normalno.

Zato vaš obisk brez predhodnih priprav, očiščenja in ureditve razmer in brez nujnih spravnih dejanj ni sprejemljiv. Poglobil bi narodni razdor in povečal ideološko sovraštvo med Slovenci, kateremu se doslej niti predsednik republike, ki z besedo in dejanji javno zagovarja komunistično preteklost in njeno sedanjo pojavnost, ni znal ali ni hotel odpovedati. Tudi vam in vaši državi obisk pri takšnih gostiteljih in v takšnih razmerah ne bi bil v častno korist. Še vedno nepriznanim in trpečim žrtvam boljševiškega nasilja pa bo pomenil nečloveški prezir, zanikanje pravičnosti in odpora proti nasilju ter odobravanje enega najhujših, še neizpetih totalitarizmov prejšnjega stoletja. Takšen razvoj še lahko spremenite!

Z globokim spoštovanjem!

Nova Slovenska zaveza

Anton Drobnič, predsednik

2.5.1.

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA
Ljubljana, 25. 9. 2008
Ljubljana, Beethovnova ulica 5

DR. DANILO TÜRK
predsednik republike

Spoštovani gospod predsednik!

Nova Slovenska zaveza – NSZ je društvo, katerega temeljna naloga je varovati človeško čast in spomin na Slovensko narodno vojsko, ki je bila zverinsko pomorjena v grozovitih časih boljševiškega nasilja potem, ko so spomladi leta 1945 angleški politiki in vojni poveljniki okrog 12.000 slovenskih vojakov s številnimi družinskimi spremljevalci, ki so jih najprej na Koroškem sprejeli v svoje varstvo, v nasprotju s predpisi mednarodnega prava s prevaro izročili zločinski jugoslovanski oblasti, ali – kot je ugotovljeno v zagrebški izjavi treh komisij Pravičnost in mir od 21. maja 2008 – »prisilno vrnili, čeprav so vedeli – ali pa bi lahko vedeli –, da bodo po izročitvi masovno pobiti«. To sramotno, nemoralno in protipravno dejanje britanske vlade in armade, ki je totalitarni Jugoslaviji omogočilo izvršitev genocida nad tisoči Slovencev in posledično povzročilo stoletni narodni razdor in nepopisno trpljenje več sto tisoč slovenskih ljudi, je težko breme za zavest in čustva velikega dela slovenskega naroda v razmerju do uradnih predstavnikov Velike Britanije. Ti se doslej niti z besedo niso opravičili ali kakorkoli izrazili obžalovanje za svoje sramotno dejanje proti malemu slovenskemu narodu.

Iz časopisov smo zvedeli, da ste na uradni obisk v Slovenijo povabili britansko kraljico Elizabeto II z vojvodo Edinburškim. Ob neporavnanem britanskem dolgu se zastavlja vprašanje, ali ste pri povabilu britanskega suverena kot predsednik vseh Slovencev upoštevali tudi občutke in stališča prizadetega dela slovenskega naroda in ste si izgovorili in zagotovili takšna dejanja britanske strani, da bo nameravam obisk nemoteč in sprejemljiv za vse Slovence. Samo tako bo britanski obisk zgodovinsko moralen in spodoben, s slovenske strani pa nemoten in sprejet brez zadržkov.

Spoštovani gospod predsednik, pričakujemo vaš odgovor, da bomo vedeli, ali so stvari ustrezno urejene.

S spoštovanjem!

Nova Slovenska zaveza

Anton Drobnič, predsednik

3.1.1.

V razmeroma kratkem času od zadnjega Kako se je začelo se je pri nas doma in v svetu marsikaj zgodilo. Kolumnist našega znanega dnevnika je zapisal, da sta se v volilni tekmi onkraj velike luže spopadli »dve Ameriki, na eni strani odprta, svetovljanska Amerika, takšna kot smo jo vedno imeli radi, na drugi zarukana, kmetavzarska.« Kaj bi lahko rekli o naši volilni kampanji? Vemo, da so se imeli tisti, ki so jo najbolj podjetno vodili, vedno za svetovljanske, nasprotni strani pa pripisovali same slabe lastnosti. Verjetno bo kdo pomislil, da bi bilo primerno, da bi v tej številki Zaveze namesto zgodbe izpred šestdesetih let našel sestavek o naših in o ameriških volitvah ali o svetovni finančni in gospodarski krizi, ki se že kaže tudi pri nas. Tak pomislek je lahko celo upravičen, toda nas obvezuje zaveza, da bomo v Zavezi skrbeli za verodostojen zgodovinski spomin in pomagali do uveljavitve resnice o naši polpretekli zgodovini. Kar ne moremo se znebiti občutka, da zadnje politične spremembe tej resnici ne bodo naklonjene. Pred kratkim je pri založbi Družina izšla knjiga – pravzaprav je to zbornik – Janko Kralj, utišani in pozabljeni slovenski politik (1898–1944). Glavni del je napisala Lučka Kralj Jerman, hčerka skozi dolgo dobo komunističnega totalitarizma zamolčanega primorskega politika, ki se je celo življenje boril proti fašizmu potem pa so njegov glas za več kot pol stoletja utišali tisti, ki se nam tako radi predstavljajo kot del protifašistične koalicije, dodanih pa je še nekaj spominskih in dokumentarnih prispevkov. Iz avtoričinega posvetila: Mojemu očetu in njegovim zvestim sodelavcem – razberemo, da bomo v knjigi poleg zgodbe o Janku Kralju in njegovi družini našli tudi precej natančno sliko življenja in trpljenja primorskih Slovencev, zlasti v času med obema vojnama in seveda med drugo svetovno vojno in revolucijo. Zdi se nam primerno, da vsaj del te slike predstavimo v našem Kako se je začelo.

V želji, da bi bila ta predstavitev čimbolj zanimiva, smo dodali tudi odlomek iz knjige Tatjane Rejec Partija in tigrovci, ki je leta 2006 izšla pri Slovenski matici in govori o tem, kako »so partizani julija 1943 likvidirali tigrovca dr. Maksa Rejca, ki je delal na Primorskem v okviru narodnoosvobodilnega gibanja. Leta 2003 je minilo 60 let od njegove smrti in mediji so bili polni 60-obletnic, njega se pa ni spomnil nihče.«

3.1.2. Janko Kralj – mladost in prvi posegi v javno življenje

Preden se poglobimo v zgodbo Janka Kralja in njegovega časa, ji skušajmo postaviti skromen zemljepisni in zgodovinski okvir. Do prve svetovne vojne je bila celotna Primorska z izjemo Benečije in Rezije vključena v avstrijski del habsburške monarhije. V narodnostnem pogleduje bilo to območje slovensko, le mestna jedra Trsta, Gorice in istrske obale so bila v večini italijanska. Izbruh prve svetovne vojne, še bolj pa Londonski sporazum aprila 1915, s katerim so Anglija, Francija in Rusija Italiji obljubile Primorsko in Istro v zameno za njeno vojaško udeležbo na njihovi strani, je bil usoden. 12. novembra 1920 je bila v Rapallu sklenjena dokončna pogodba o razmejitvi med Jugoslavijo in Italijo, ki je z manjšimi popravki potrdila določila Londonskega sporazuma. Italiji so tako pripadli celotna dotedanja Goriška – Gradiščanska, Trst z okolico, Istra, Postojnski in Idrijski okraj ter del občin Logatec, Planina in Grčarevec. Vse to ozemlje je dobilo skupno ime Julijska krajina. Po zanesljivih ocenah naj bi bilo tu več kot 500.000 Slovencev in Hrvatov. V naslednjih dvajsetih letih se je okoli 100.000 primorskih Slovencev in Hrvatov zateklo v Jugoslavijo, veliko pa jih je odšlo tudi v Argentino.

Italijanska uprava Julijske krajine je že v prvih letih pokazala nenaklonjenost do narodnih manjšin. Začel se je fašistični teror nad slovenskimi ljudmi in njihovim imetjem. Že julija 1920 je bil v Trstu požgan Narodni dom. Leta 1923 je bila s šolsko reformo uvedena italijanščina kot edini učni jezik na vseh šolali v državi, raba slovenščine na sodiščih je bila odpravljena leta 1925, v letih 1927 in 1928 so bila razpuščena slovenska društva in zadruge ter ukinjen ves slovenski tisk. Začelo se je sistematično poitalijančevanje krajevnih in osebnih imen ter celo nagrobnih kamnov. Leta 1926 je bilo ustanovljeno posebno sodišče za obrambo države, ki je kasneje večkrat sodilo slovenskim »upornikom« (Gortanov proces, I. tržaški proces 1930 in II. tržaški proces 1941). Slovenščina je bila prepovedana celo v medsebojnih razgovorih na cesti ali v javnih lokalih. »Edinost«, znana kot najbolj razširjen slovenski dnevnik, je nehala izhajati leta 1929.

Do nastopa fašizma so bili primorski Slovenci organizirani v katoliškem taboru, ki je[Stran 022] bil močnejši na Goriškem, in liberalnem, ki je prevladoval na Tržaškem. Oba je povezovalo društvo Edinost – kot nekakšna krovna organizacija Slovencev v Italiji. Po uvedbi fašistične diktature so slovenske organizacije delovale samo še v ilegali. Katoličani so v glavnem zagovarjali vztrajno kulturno in duhovno delo pri posameznikih, medtem ko so se liberalci ogrevali za oboroženo akcijo, so se pa med seboj dopolnjevali in antifašizem jih je povezoval v trdno skupnost. Ko se je začela v tridesetih letih tudi na Primorskem širiti komunistična ideologija, je imela na Tržaškem več uspeha kot na Goriškem. Aprila 1941 je Italija napadla Jugoslavijo in pomagala razkosati Slovenijo in ko se je tudi na Primorskem pojavila Osvobodilna fronta, so le redki v njej prepoznali orodje komunistične partije za kasnejši prevzem oblasti. »Za večino Primorcev je bila želja po osvoboditvi izpod narodnega zatiranja tako močna, da je vse ostalo potisnila v ozadje.« (Lučka Kralj Jerman, Janko Kralj, str. 23).

Figure 9. Dr. Janko Kralj leta 1925..Iz knjige Janko Kralj – utišani in pozabljeni slovenski politik, 1898–1944

Janko Kralj se je rodil 18. avgusta 1898 na Saksidu pri Dornberku na Vipavskem. Njegov oče Štefan je bil uslužbenec zavarovalnice. Mati Elizabeta Čargo, doma iz Kanala, je vodila malo gostilno in skrbela za družino. Poleg Janka, ki je bil predzadnji po vrsti, sta bila v družini še dva sinova in štiri hčere. Osnovno šolo je Janko obiskoval v Dornberku, gimnazijo pa v Gorici in v Ljubljani. Leta 1917 se je vpisal na pravno fakulteto v Gradcu, nadaljeval leta 1919 študij v Zagrebu, nato pa že prišel v Ljubljano. V Zagrebu je hkrati z njim študiral pravo kasnejši slovenski politik in minister Miha Krek.

Med študijem prava v Ljubljani se je Kralj že začel uveljavljati v javnem življenju. Sodeloval je v uredništvu Slovenca in postal vodilni član skupine, ki si je nadela ime Socialni klub in se lotila preučevanja socialnih vprašanj. Skupaj s Francem Žužkom je urejal dijaško glasilo Zora in v njem objavil nekaj odmevnih člankov, na katere je postal pozoren celo dr. Aleš Ušeničnik in o tem pisal v reviji Čas. Med katoliškimi dijaki je bil Kralj znan tudi po številnih predavanjih. Toda prišla je bolezen in prekinila njegovo vsestransko delavnost. Zdravil se je na Golniku in zdravniki so že skoraj obupali nad njim. Ko se je vrnil na Primorsko, se je zanj zavzel nekdanji katehet Ivan Rejec, tedaj župnik v Sv. Križu na Vipavskem. V tem času je Kralj sodeloval pri reviji Socialna misel, ki sta jo v Ljubljani izdajala Andrej Gosar in Franc Terseglav, bil pa je povezan tudi z Virgilom Ščekom, takratnim zastopnikom primorskih Slovencev v rimskem parlamentu.

Ko je za silo ozdravel, je sklenil dokončati pravne študije in odšel v Padovo. Tu je seveda vse potekalo v italijanščini, ki je tako poleg nemščine, hrvaščine in slovenščine postala četrti jezik njegovega univerzitetnega študija. Leta 1925 je zagovarjal disertacijo z naslovom Narava in pravne značilnosti Sovjetske federativne republike Rusije. O Kraljevem odnosu do krščanskega socializma in križarstva navaja avtorica daljše pismo dr. Franceta Perniška iz leta 1989, iz katerega povzemamo le nekaj glavnih podatkov: Dr. Janka Kralja osebno nisem poznal. Kar o njem vem, je iz pripovedovanja gospodov, ki so z njim delali … Mnogo smo se razgovarjali s prof. dr. Gosarjem, z g. urednikom Kremžarjem, prof. Tomcem, dr. Basajem in še z nekaterimi … Katoliški shodi 1892, 1902, 1906 in 1913 so dali katoliškemu socialnemu gibanju močan zagon. Po Krekovi smrti leta 1917 je nastala v katoliškem taboru globoka praznina. Novo radikalno levo gledanje na socialna vprašanja se je kazalo med delom katoliške študentovske in dijaške mladine. V katoliškem dijaškem listu Zora, ki je [Stran 023] ponovno začel izhajati leta 1918, so se že pojavili članki o socialnih vprašanjih, posebno vidna pisca sta bila Engelbert Besednjak in Janko Kralj, ki je bil v članku Do nove družbe izredno radikalen. Bil je prepričan, da bo socialistična družba prišla, vprašanje je le, ali bo krščanska. V jeseni 1919 je Kralj zbral okoli sebe skupino študentov, ki so bili nezadovoljni z akademskim klubom Danica. Lotili so se resnega študija socialnih problemov in skušali pridobiti somišljenike tudi med dijaki. Skupina si je privzela ime Socialni klub in k njej so spadali: jur. Kralj, jur. Franc Žužek, fil. Mirko Bitenc, jur. Leopold Eiletz, jur. Janez Lazar in dva dijaka osmošolca. Ko je Kralj zbolel in se Žužek poročil, se je skupina razšla. Zunaj študentovskih vrst je temu prvemu krščanskemu socializmu utiral pot dr. Andrej Gosar s sistematičnim obravnavanjem gospodarskih in socialnih vprašanj v publicistiki. Od leta 1922 do 1927 je izhajala mesečna revija Socialna misel, kjer so Kralj in drugi pisali o položaju katoliških političnih strank v Evropi, Fran Erjavec o začetkih delavskega gibanja na Slovenskem, Engelbert Besednjak pa o socializmu in komunizmu.

Dr. Janko Kralj se nad križarstvom in kockbekovstvom ni prav nič navduševal, ker je križarstvo bilo pri nas iz Nemčije importirana roba. Iz verskega gibanja je pod vplivom politikantov dr. Besednjaka, ki se je nazadnje ves predal diktatorju Aleksandru Karadžordževiču in mu pomagal razbijati SLS in katoliške organizacije, Aleša in Ivana Stanovnika, Tomaža Furlana in še nekaterih nastalo politično gibanje in se zateklo v krščansko socialistično JZS in v Krekovo mladino, ki je prva podlegla komunizmu. Tako Franc Pernišek leta 1989. (Lučka Kralj Jerman, Janko Kralj, str. 32-35)

3.1.3. Kraljeva odločitev za Primorsko

Rapalska pogodba je bila za Primorce dvakratna nesreča, najprej zaradi meje, ki je skoraj pol milijona Slovencev odtrgala od matične države, potem pa zato, ker slovenska manjšina v pogodbi sploh ni bila omenjena. Raznarodovalnemu nasilju italijanskih oblasti so se do leta 1928 upirali tudi s pomočjo lastnih političnih organizacij: stranke krščanskih socialcev, stranke narodnih liberalcev in stranke socialnih demokratov. Zadnji so prej imeli samostojno slovensko oziroma jugoslovansko stranko, septembra 1919 pa so se priključili italijanski socialistični stranki in kasneje novoustanovljeni komunistični stranki Italije. Voditelj liberalne Edinosti v Trstu je bil Josip Vilfan. Leta 1921 in 1924 je bil izvoljen v rimski parlament. Po razpustu Edinosti je leta 1928 odšel na Dunaj in se ni več vrnil na Primorsko. Poleg njega so bili vidni liberalci v Trstu še: dr. Lavo Čermelj, dr. Ivan Čok, dr. Just Pertot in dr. Boris Furlan, ki pa so emigrirali v Jugoslavijo.

Figure 10. Dr. Kralj in soproga Anica na otoku Lipari Iz citirane knjige

V vodstvu katoliškega tabora na Goriškem sta v letih 1921 do 1930 izstopala dr. Engelbert Besednjak in duhovnik Virgil Šček, vpliven je pa bil tudi župnik Ivan Rejec, ki je v socialnem pogledu sledil Kreku, v političnem pa Slovenski ljudski stranki. Virgil Šček je zastopal goriške Slovence v rimskem parlamentu od 1921 do 1924, dr. Besednjak pa od 1924 do 1929. Ko je fašizem onemogočil vsako javno delovanje, se je Besednjak leta 1930 umaknil v Jugoslavijo. Važen del katoliške organiziranosti na Goriškem je bil tudi Zbor svečenikov sv. Pavla, ustanovljen leta 1899 v Trstu, leta 1920 pa obnovljen na pobudo Virgila Ščeka in še nekaterih duhovnikov. Kanonik Rudolf Klinec je kasneje zapisal, da »je bila obnovitev Zbora svečenikov sv. Pavla zgodovinsko dejanje nepopisne važnosti za obstoj slovenske manjšine v Italiji«, saj je povezoval vse slovenske duhovnike, ki so bili v dobi fašizma pomemben dejavnik proti raznarodovanju.

Slovensko kulturno-prosvetno delovanje na Goriškem je prva leta po vojni doživelo velik razcvet; imeli so kar 187 katoliških društev in 30 liberalnih. Na tem področju je neumorno deloval Filip Terčelj, katehet v Alojzijevišču. V nekaj letih se je njegova Prosvetna zveza povzpela na 12.000 članov. Vidne uspehe je imela tudi Zadružna zveza. Vsepovsod so nastajale hranilnice in posojilnice, stavbne zadruge, konzumna društva, vinarske zadruge itn. Njihov cilj je bil, da bi se kmetje in delavci organizirali v zadružne skupine in se ne bi utapljali v italijanskem morju. Januarja 1922 je pod uredništvom Poldeta Kemperleta[Stran 024] začel izhajati Gospodarski list, ki je obravnaval gospodarska in socialna vprašanja. Pri Zboru svečenikov sv. Pavla je za ta vprašanja skrbel odsek za narodno in socialno politiko in v njihovem Zborniku je izšla vrsta člankov družboslovne vsebine. Leta 1928 je bilo v Zadružno zvezo v Gorici včlanjenih 170 zadrug, v Trstu pa 140. Januarja 1928 je goriški prefekt razpustil upravni odbor goriške Zadružne zveze in ji imenoval italijanskega komisarja, češ da je nezakonito podpirala slovenske prosvetne in verske ustanove. Leta 1930 je bila Zadružna zveza ukinjena.

Figure 11. Od leve dr. Anton Kacin, dr. J. Kralj in inž. Josip Rustja..Iz citirane knjige

Ko se je Kralj leta 1921 zaradi bolezni vrnil na Goriško, je takoj začel sodelovati pri znanstveni publikaciji Jadranski almanah. V začetku leta 1924 je postal član uredništva Goriške straže, ki je izhajala dvakrat tedensko. Pisal je predvsem uvodnike. V Primorskem biografskem leksikonu o tem takole piše: »Globoke in težko umljive ideje je znal povedati tako, da ga je lahko razumel vsak preprost človek. Kadar je pisal o pravicah Slovencev, je vedno poudaril, da je božja volja, da smo Slovenci, da živimo prav na tej zemlji, da velik narod majhnega ne sme ugonobiti, da država ni in ne sme biti vsemogočna.« (Janko Kralj, str. 49).

Pred volitvami 1924 se je Kralj udeleževal volilne kampanje. Z drugimi zastopniki je hodil na shode in večkrat tudi govoril. Z dr. Besednjakom in dr. Bitežnikom se je 3. aprila udeležil shoda na Dobrovem, ki pa so ga fašisti preprečili. Govorniki so bili v življenjski nevarnosti, ko je prišlo do streljanja. Leta 1925 je napisal knjižico Boji malega naroda, ki opisuje boj Ircev za neodvisnost in primerja njihovo težko usodo z usodo slovenskega naroda. Knjižica je bila zaplenjena. Do leta 1929 je bila to edina zaplemba knjige. Leta 1925 je Kralj doktoriral in že naslednje leto prevzel uredništvo izdaj Goriške Mohorjeve družbe. Bilo mu je tedaj 28 let in bil je že znan kot eden najbolj sposobnih voditeljev slovenske skupnosti na Goriškem. Postal je član političnega odbora krščansko-socialne skupine. Njegov delokrog pa ni bil omejen le na Goriško; znan je, na primer, njegov poseg v korist slovenskega bogoslužja v okolici Kopra in v Slovenski Benečiji na prošnjo mons. Trinka.

12. julija 1927 je bila na zborovanju fašističnih tajnikov obmejnih provinc v Trstu sprejeta posebna resolucija o raznarodovalnih ukrepih. Naštejmo le nekaj njenih točk: Slovanske učitelje je treba preseliti v notranjost države; verouk naj se poučuje samo v italijanščini; vlada naj razpusti vsa slovanska društva in zapleni njihovo premoženje; v slovenskih cerkvah naj se uvede italijanska pridiga in latinsko petje; vse slovanske časopise in publikacije naj se prepove, ukinejo naj se slovenske zadruge itn. Nekaj dni zatem je Mussolini resolucijo potrdil in oblast jo je začela dosledno izvajati. V letih 1927 do 1929 so razpustili nad 200 slovenskih zadrug, ukinjen je bil ves slovenski in hrvaški tisk in ob koncu leta 1928 oziroma v začetku 1929 so zaplenili preko 150.000 knjig.

Ni čudno, če so postali fašisti v tako zaostrenih razmerah pozorni tudi na Janka Kralja in njegovo delo. Tedaj je bil že dokončno odločen, da ostane med svojimi ljudmi na Primorskem. Ni bila skrivnost, da se je celo dr. Anton Korošec zanimal zanj in da bi ga v Ljubljani prav radi sprejeli. O tem govori tudi zaupno poročilo italijanske policije iz začetka leta 1929: »Iz zaupnega vira v Trstu: V Ljubljani se veliko govori o ukrepih goriške policije proti tamkajšnjim Slovencem, zlasti proti Tuti in Kralju. O slednjem se govori, da ga je nekaj dni pred konfinacijo obiskal Terseglav, urednik časopisa Slovenec iz Ljubljane, ki naj bi ga nagovarjal k begu v Jugoslavijo, kar pa da je Kralj zavrnil.« (Janko Kralj, str. 53)

8. maja 1928 je bil v Kojskem v Goriških Brdih pogreb župnika Alberta Lebana. Zbralo se je veliko ljudi in ob odprtem grobu je spregovoril tudi Janko Kralj. Pohvalil je župnikovo požrtvovalno skrb za narod, navzoče pa povabil, naj ga v tem posnemajo. To je vznemirilo fašiste, ki so že itak videli v Kralju nevarnega in nepoboljšljivega nasprotnika. Olja na ogenj je prililo še to, da je neki frančiškan na Sveti Gori v pridigi za alpince javno obsodil Kraljev govor v Kojskem. 4. decembra 1928 so Kralja aretirali in odpeljali v goriške zapore. Sam je proti aretaciji napisal pritožbo, ki pa[Stran 025] je bila zavrnjena z obrazložitvijo, češ da »je Kralj predstavnik slovenske nacionalistične struje v tej deželi in da je z vsemi sredstvi, zlasti še preko periodičnega tiska in knjig, ki jih je sam spisal, vršil propagando z namenom, da v tujerodnem ljudstvu ohrani navezanost na slovenski jezik in v njem podžiga nacionalistični duh. To dejavnost je sicer skrival za verskimi in kulturnimi cilji, vendar je z njo oviral delo državnih oblasti v njihovem poslanstvu razširjanja italijanskega jezika v šolah in družinah in doseganju postopne asimilacije ter mirnega sožitja slovanske in italijanske rase.« (Janko Kralj, str. 60)

Odvetnik, ki se je zavzel za Kralja, je zvedel, da ga bodo za pet let odpeljali v konfinacijo na otok Lipari. V zaporu v Vidmu bo moral počakati, da se zbere dovolj jetnikov. Ker je politični obtoženec bo seveda moral potovati skupaj z navadnimi zločinci, tatovi, sleparji itn. Prav na sveti večer so ga prepeljali iz Gorice v Videm in 5. januarja 1929 je že sporočil zaročenki Anici Simčič, da je srečno prispel na oddaljeni otok. Bila je namreč odločena, da se mu prostovoljno pridruži v konfinaciji in je že vložila prošnjo za dovoljenje za poroko. Slovenska skupina z Goriškega in Tržaškega na otoku je po prihodu Kralja štela šest članov: trije (dr. Sardoč, Tuta in Žerjav) so pripadali liberalni stranki, eden (Fabiani) socialistični, eden (Kralj) katoliški in eden (Turk) komunistični. Zadnji je bil preprost fant s Krasa. Janko Kralj in Anica Simčič sta se na otoku poročila 4. marca 1929. Čas konfinacije je bil za Kralja priprava za njegovo politično delo. Spoznal je italijansko opozicijo proti fašizmu, intelektualce raznih nazorov in strank, oni pa so zvedeli za preganjanje slovenske manjšine in njenih pravic. Vseh konfinirancev na otoku je namreč bilo okrog petsto, med njimi Ferruccio Parri, milanski profesor in po 2. svetovni vojni predsednik prve italijanske vlade.

27. maja 1929 je na otok popolnoma nepričakovano prispelo obvestilo, da je Kralj pomiloščen. Zdi se, da je oni frančiškan preklical svojo obtožbo. Malo prej pa je bil tudi podpisan konkordat med Vatikanom in Mussolinijem; Kraljevi prijatelji so to izkoristili in dosegli pomilostitev. Vrnitev v Gorico je bila za Kralja in njegovo ženo uvod v nove skrbi in preizkušnje. V dokumentih goriške prefekture je bil Janko Kralj označen kot bivši politični pregnanec (ex confinato politico), večkrat pa celo kot slovanski iredentist. Za dobo desetih let so mu odvzeli potni list. Tako on kot njegova družina so bili odtlej pod strogim fašističnim nadzorom.

3.1.4. Obdobje povečanega fašističnega pritiska

Obdobje po letu 1928 je bilo za primorske Slovence izredno težko. Slovenščina je bila povsod v javnosti prepovedana. Tudi navadni ljudje, ki osebno niso sodelovali pri podtalnem delu ali pri sabotažnih akcijah, so že zaradi svoje narodne pripadnosti in jezika živeli pod stalnim pritiskom in grožnjo fizičnega nasilja. Za nekatere je bilo nasilje tudi usodno, na primer za goriškega organista in skladatelja Lojzeta Bratuža, ki so ga črnosrajčniki prisilili, da je pil strojno olje in potem umrl zaradi zastrupitve. Vse več je bilo konfinacij in drugih policijskih ukrepov. Pred posebnim sodiščem za obrambo države se je v letih 1926 do 1943 znašlo 544 slovenskih in hrvaških obtožencev. Posebno odmevna sta bila I. in II. tržaški proces. Na prvem, leta 1930, so bile izrečene štiri smrtne obsodbe in ustreljeni so bili: Franc Marušič, Ferdo Bidovec, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič.

Zaradi teh razmer se je večina slovenskih primorskih politikov odločila za odhod v Jugoslavijo ali v Avstrijo, dr. Janko Kralj pa je ostal in vztrajal pri svojem delu. Kmalu so ga izbrali za Besednjakovega naslednika. Zanj je bil tudi Šček, čeprav se v marsičem nista ujemala. Izkazalo se je, da res zna voditi organizacijo in tudi pristaši liberalnega tabora so mu priznali voditeljske sposobnosti.

Fašistični prefekt Carlo Tiengo je leta 1930 ob nastopu svoje službe v Gorici napovedal, da bo dosegel odstavitev nadškofa Sedeja, ki je bil zaradi zavzemanja za pravice Slovencev trn v peti fašistične oblasti. Znano je Sedejevo prizadevanje za pouk verouka v materinščini. Ko je šolsko ministrstvo omejilo uporabo slovenščine pri verouku na prve tri razrede osnovne šole, so slovenski duhovniki verouk za višje razrede prenesli v cerkve. Nadškof je ta ukrep brez pridržkov podprl, nato pa skupaj s tržaškim škofom Fogarjem in poreško-puljskim škofom Pederzollijem poslal Mussoliniju spomenico, naj zaščiti verski pouk v cerkvah. 18. januarja 1929 je nadškof Sedej izdal pastirsko pismo o krščanskem nauku v materinem jeziku. Na vsak njegov nastop v obrambo manjšinskih pravic so fašisti odgovorili z novimi napadi in zahtevami po odstopu. Nadškof se je sicer modro branil, toda stalna napetost je spodkopala njegovo zdravje in oktobra 1931 je papežu ponudil svoj odstop. Fašist Tiengo je s tem izpolnil svoje poslanstvo v Gorici in decembra 1932 odšel v Trst, kjer je svojo gonjo nadaljeval proti tamkajšnjemu škofu Alojziju Fogarju. Komaj en mesec po svojem odstopu je nadškof[Stran 026] Sedej umrl. Njegovo smrt je verjetno pospešila novica, da je Sveti sedež za administratorja nadškofije imenoval zagrizenega italijanskega nacionalista Giovanija Sirottija.

Figure 12. Polde Kemperle, časnikar, tesni sodelavec dr. J. Kralja..Iz citirane knjige

Janko Kralj je bil z nadškofom Sedejem močno povezan, zato je Slovencem neprijazne spremembe na nadškofijskem sedežu živo občutil. Obdobje Sirottijeve uprave je bilo najbolj temno v zgodovini slovenskih katoličanov na Goriškem. Prepovedano je bilo slovensko petje zunaj cerkvenih prostorov, prepovedani so bili celo slovenski napisi na nagrobnih kamnih. Na dnevnem redu so bili policijski opomini in konfinacije slovenskih duhovnikov. Sirotti se je slepo držal navodil fašističnih oblasti, poleg tega pa je prikazal slovensko in furlansko duhovščino pri civilnih in pri cerkvenih oblasteh v tako negativni luči, da njihove prošnje in klici na pomoč poslej v Vatikanu niso imeli nobenega učinka. Slovenski verniki so doživeli pohujšanje in njihovo zaupanje v cerkveno oblast je bilo omajano. Kralj in njegovi so se zelo trudili, da bi v Vatikanu ublažili udarce, ki so prihajali z goriške nadškofije, toda uspehi so bili pičli, saj marsikateri vatikanski uradnik za slovenske probleme ni imel razumevanja. Vendar Kralj ni odnehal. V Vatikan je hodil sam ali pa je s spomenicami in pismi tja pošiljal dr. Teofila Simčiča, ki je bil izobražen in primerno uglajen za tako delo. V prizadevanju za italijanizacijo je šel msgr. Sirotti tako daleč, da je zahteval, naj bo pogovorni jezik v goriškem semenišču samo italijanščina. V to kritično situacijo je posegel tržaški škof Fogar, kar pa mu je še poslabšalo že tako težak položaj. Očitali so mu, da je semenišče v Gorici po njegovi zaslugi postalo »glavno poveljstvo slovenskega iredentizma«. Končno so tudi v Vatikanu spoznali, da ravnanje administratorja Sirottija vodi krajevno Cerkev v slepo ulico. Poklicali so ga v Rim na zagovor in 25. julija 1934 je bil za goriškega nadškofa imenovan msgr. Cario Margotti.

Kralj je bil dokaj povezan s slovenskimi duhovniki na Primorskem, saj je nanje lahko računal, ker so živeli na terenu med ljudmi, po drugi strani pa jim je kot pravnik pomagal, ko so prišli v težave s fašističnimi oblastmi. Bil je njihov branilec, soudeležen v trpljenju in krivicah, ki so jih duhovniki, on sam in njegovi sodelavci prenašali.

V svoji knjigi Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe je dr. Rudolf Klinec zapisal, da »gre dr. Janku Kralju, ki je svoje življenje posvetil delu za versko in slovensko stvar, bistvena zasluga, da je Goriška Mohorjeva družba v fašistični burji in viharju ostala pri življenju«. Čeprav bi bilo zanimivo pregledati podrobnosti Kraljevega dolgoletnega dela pri tej družbi, ki je kmalu prevzela vodilno vlogo med knjižnimi podjetji na Primorskem, se bomo tu omejili na nekaj glavnih podatkov. Njen dejanski ustanovitelj je bil nadškof Sedej. Kot cerkvena bratovščina je bila podrejena cerkveni oblasti in prav to ji je omogočilo preživetje v času hudega fašističnega pritiska. Leta 1926, ko je Kralj prevzel uredništvo njenih knjižnih izdaj, je štela že 18.000 članov. Ko so se v Ljubljani začeli preveč glasno zgražati nad italijanskim preganjanjem družbe, je odbor poslal dr. Kralja, naj opozori uredništva ljubljanskih listov k previdnosti pri objavljanju poročil s Primorske, ki bi lahko škodovala posameznikom in ustanovi kot taki. Seveda Kraljeva dejavnost oblastem ni ostala prikrita. Goriški karabinjerji so ga v svojih poročilih označili kot »faktotuma« Mohorjeve družbe. In res se Kralj ni omejeval samo na uredniške posle, ampak je skrbel tudi za pravno zaščito, za povezavo s cerkveno in civilno oblastjo, iskal sotrudnikov in bil v stalni zvezi s pisatelji, pesniki in celo z nekaterimi tedaj znanimi likovniki. Ko so konec 1928 Kralja pregnali na otok Lipari, je osrednji odbor za urednika imenoval dr. Kacina, takoj po vrnitvi iz konfinacije pa je Kralj spet pre[Stran 027]vzel tvegano in odgovorno delo pri Mohorjevi. Vrstili so se procesi in policijski postopki proti urednikom, prepovedi in zaplembe knjig. Leta 1931 sta bila dr. Kralj in njegov sodelavec obsojena na dva meseca ječe in na plačilo 200 lir globe. S smrtjo nadškofa Sedeja je Mohorjeva izgubila svojega zaščitnika in pokrovitelja. Administrator Sirotti ni imel nobenega razumevanja zanjo, vendar je Kralj vztrajal pri svojem delu. Ko ni bilo mogoče nič drugega, so izdali kak molitvenik ali cerkveno pesmarico. Kljub težkim razmeram je Goriška Mohorjeva v letih 1925 do 1940 poslala med ljudi kar 1.010.500 knjig in s tem opravila ogromno delo.

Figure 13. Župnik Ivan Rejec – Olje Toneta Kralja Iz citirane knjige

3.1.5. Razkol v krščansko-socialnih vrstah

Prvo leto po odhodu dr. Besednjaka v Jugoslavijo je v krščansko-socialni skupini še vladala sloga, potem pa so se začela huda trenja. Počasi sta nastajali dve skupini: Kraljeva in druga, ki jo je od daleč iz Beograda vodil dr. Besednjak, neposredno pa Šček. O razlogih, ki so privedli do razkola, je veliko napisanega. Dr. Besednjak je kljub svoji odmaknjenosti od vsakodnevnih dogajanj na Primorskem hotel pri vsem imeti prvo besedo, Kralj pa je zahteval, naj bo vodstvo v rokah ljudi na terenu. Tisti, ki so se dan za dnem izpostavljali nevarnosti konfinacije in zapora, so po njegovem mnenju najbolj znali presoditi položaj in previdno ter konspirativno ukrepati. Uspešnost posameznih akcij je bila marsikdaj odvisna od hitrih in preudarnih odločitev. Virgil Šček se je s Kraljem, ki mu dr. Besednjak ni nikoli priznal vodstva krščanskih socialcev, popolnoma razšel leta 1935.

Pomemben vzrok spora je seveda bilo vprašanje naslonitve manjšinske politike na Vatikan. V tem pogleduje bil dr. Kralj nepopustljiv. Po njegovem mnenju je bil Sveti sedež edini možni zagovornik manjšine pri rimski oblasti, Šček in Besednjak pa sta se od te posredniške vloge vedno bolj odmikala, češ da je tudi cerkvena hierarhija podlegla vplivu italijanskega nacionalizma. Kot močan razlog spora navajajo poznavalci tako imenovani Zadružni fond ali Zafo, ki bi ga na kratko takole opisali: Po prvi svetovni vojni je Zadružna zveza v Gorici, ki je imela okrog 170 zadrug, zašla v finančne težave in dr. Besednjak je nekje dobil večjo vsoto nepovratnega denarja, s katerim naj bi stanje saniral. Ta denar je tudi po odhodu v Beograd ostal v njegovih rokah. Ko je goriški prefekt na čelo Zadružne zveze postavil svojega komisarja, je ta zahteval, da zadruge kot članice poravnajo primanjkljaj zveze. Zadruga, ki tega ni zmogla, je propadla. Na zahteve, naj dovoli uporabo denarja za rešitev zadrug, dr. Besednjak ni niti odgovoril.

Ko so nasprotniki proti Kralju sprožili še razne lažnive obtožbe in normalno delo v organizaciji skoraj ni bilo več mogoče, je dr. Kralj s sodelavci zaprosil dr. Antona Korošca za arbitražo, »da se obnovi enotnost skupine za težke čase, ki so se bližali«. Dr. Korošec je posredništvo sprejel, razsodil pa v Besednjakovo korist, češ da je Kraljevo zadržanje »lomilo slogo«. Glede Zadružnega fonda je bilo zapisano dobesedno: »Ravno tako moram odobravati njegovo (Besednjakovo) postopanje v zadevi Zafo.« Za Kralja in njegovo skupino je bila Koroščeva odločitev nerazumljiva in krivična. Stanko Žerjal je leta 1993 o tem izjavil sledeče: »Arbitražo smo smatrali za sad Besednjakove spretnosti, sad nepoučenosti in prenagljenosti.« (Janko Kralj, str. 118) Kljub razočaranju pa so Kralj in njegova skupina sprejeli odločitev in jo pisno potrdili takole: »Lojalno smo Vaš nasvet za obnovo enotnosti in discipline v organizaciji sprejeli ter smo zato Glavni politični odbor v Gorici razpustili. Sporočili smo ta sklep predsedniku Izvršnega odbora v Trstu obenem s predlogom, naj se vodilne osebe obeh bivših skupin sestanejo in določijo načrt za skupno delo.« (Janko Kralj, str. 117) Do[Stran 028] poenotenja kljub temu ni prišlo. Kraljevi nasprotniki namreč niso pristali na razgovore, ampak zahtevali njegovo izključitev iz organizacije in stalno ponavljali, da itak dela samo iz osebnih razlogov. Kraljev sodelavec in prijatelj Ivan Rejec je o tem zapisal sledeče: »Ko se že celo desetletje stalno ločita v krščanskih vrstah ti dve grupaciji, je naravno, da so pri tem tudi osebe pomembni činitelji, a odločilne na naši strani niso osebe, odločali so važni občestveni interesi, najbolj pa ideje, ki že sedaj vodijo duhove, a jih bodo še usodneje vodile pri delu, ki ga bo zlasti duhovščini zapovedljivo nalagala taka bodočnost, kakršno si obetamo.« (Janko Kralj, str. 118) Kot se je zvedelo, je dr. Korošec omenjeno razsodbo kmalu obžaloval in tudi spremenil svoj odnos do Besednjaka. Ni mu pa ostalo časa za kaj drugega, saj je nekaj mesecev kasneje umrl. Pismo, ki ga je Kraljeva skupina 1. junija 1940 pisala dr. Korošcu in v njem zavrnila vse očitke, se doslej ni našlo, čeprav je tak dokument menda bil v njegovi zapuščini, kopija pa zagotovo v zakopanem in izginulem Kraljevem arhivu političnega dela pod fašizmom na Primorskem.

Figure 14. Dr. Filip Terčelj Iz knjige Palme mučeništva

Ko je leta 1937 – po sklenitvi sporazuma med Stojadinovičem in Ciano pritisk na manjšino nekoliko popustil, je oživela misel na ustanovitev Primorskega narodnega sveta. Čeprav so bili njuni odnosi že zrahljani, je dr. Kralj avgusta 1937 o tem pisal dr. Besednjaku: »Virgil želi narodni svet s štirimi enakopravnimi enotami (Trst, Gorica, Ti, Čok, to je liberalna struja na terenu, naša struja na terenu in oba odgovarjajoča štaba v Jugoslaviji). V vseh splošnih zadevah bi imel ta svet odločati sporazumno. Imel bi statut.« (Janko Kralj, str. 120) Kralj pri ustanovitvi sveta ni sodeloval, ker je že prej prišlo do zaostritve spora. Kaj je privedlo do tega? Vsekakor ni želel sodelovati z ljudmi, ki za podtalno delovanje niso bili zreli. Previdnost, pridobivanje zvez in izpeljava pobud so bile nesporne odlike njegovega dela. Največja ovira za Kraljev pristop k Narodnemu svetu je pa bilo to, da so se liberalci vse bolj zbliževali s komunisti. Ko je bila namreč na kongresu Komunistične internacionale sprejeta odločitev za Ljudsko fronto, je tudi komunistična stranka Italije naredila korak v to smer in sklenila akcijski pakt z narodno-revolucionarnim gibanjem Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Do tedaj komunistov na narodnem polju ni bilo in tudi leta 1935 se stvari bistveno niso spremenile. Ljudska fronta je bila zamisel Komunistične internacionale, nikakor pa ne jugoslovansko in še manj slovensko gibanje. Kralj, ki je toliko let uspešno vodil podtalno gibanje krščanskih socialcev, se ni mogel kar tako vključiti v novo organizacijo, od katere ni pričakoval nič dobrega.

Podobne pomisleke je imel tudi pesnik in socialist Stanko Vuk, čigar oče je bil član Narodnega sveta. Septembra 1940 je Stanko pisal dr. Besednjaku v Beograd: »Akademik Pinko Tomažič je postal vodja liberalne dijaške grupe v ulici sv. Frančiška, a dejansko je bil vodja slovenske komunistične stranke v Julijski krajini. Njegova taktika je bila jasna: skriti celo svoje gibanje za nacionalne vrste, obenem pa iskati novih somišljenikov med liberalno mladino. Ta taktika, ki je bila prosojna kot voda, se mu je deloma obnesla in postala nevarna vsemu slovenskemu gibanju v Trstu.« (Janko Kralj, str. 122) Zanimivo je, da je sodelovanje z Ljudsko fronto podpiral tudi Ščekov somišljenik Ivo Juvančič. Ko so se konec leta 1940 začele aretacije in se naslednje leto končale s tržaškim procesom, je bil aretiran tudi Stanko Vuk in obsojen na 15 let ječe. V tržaških zaporih je tedaj pristalo več članov Narodnega sveta. Do septembra 1941 je bilo zaprtih že 149 oseb; med njimi so bili liberalni voditelji dr. Dorče Sardoč, dr. Avgust Sfiligoj in dr. Lavo Čermelj, od komunistov pa Pinko Tomažič. Na II. tržaškem procesu je stalo pred sodiščem 60 obtožencev, enajstim – med njimi sta bila dr. Besednjak in dr. Čok – so pa sodili v odsotnosti. Dne 14. decembra 1941 je bila razglašena sod[Stran 029]ba, s katero je bilo 9 obtožencev obsojenih na smrt, 47 na različne zaporne kazni, 4 pa so bili oproščeni. Še istega dne so Čermelju, Kavsu, Šardoču in Ščuki spremenili smrtno kazen v dosmrtno ječo, Vadnala, Tomažiča, Bobka, Kosa in Ivančiča pa so naslednji dan ustrelili na openskem strelišču.

Dr. Kralj je veliko pomagal obtožencem na procesu leta 1941 in se trudil za pomilostitev obsojenih, pa vendar so mu nekateri v zvezi s tem pripisali vse najslabše. Dr. Kacin je zapisal, da je Kralj organiziral obrambo, čeprav sam ni opravljal odvetniških poslov. Obrambo je po njegovem posredovanju prevzel znani rimski odvetnik Casinelli, ki je tudi dosegel pomilostitev štirih obtožencev, kljub prizadevanju pa ni uspel, da bi bili vsi rešeni smrtne kazni. Pri posredovanju za obtožence v Vatikanu in v Rimu je veliko pomagal tudi nekdanji tržaški škof Fogar, ki je moral leta 1936 zaradi fašističnega pritiska zapustiti Trst in je potem živel v Rimu, bil pa še vedno povezan s primorskimi Slovenci in še posebno z dr. Kraljem.

3.1.6. Komunistična revolucija pod plaščem osvobodilnega boja

Za primorske Slovence se politične razmere po aprilu 1941 niso skoraj nič spremenile. Rapalska meja je ostala v veljavi, nadaljeval se je raznarodovalni fašistični pritisk in pripravljal se je II. tržaški proces. Ko se je leta 1942 tudi na Primorskem pojavila OF, je naletela na sila ugoden teren. Ljudje so bili naveličani fašističnega zatiranja in so hrepeneli po svobodi. Partija je poslala na Primorsko več sposobnih organizatorjev. Dr. Aleš Bebler, dr. Joža Vilfan ml., profesor France Škerlj in dr. Boris Kraigher so le nekatera imena. Matija Tratnik je leta 1951 v koledarju Svobodne Slovenije v Argentini takole zapisal: »Začela se je silovita, zelo pretkana propaganda nove ideje, a pod plaščem narodne osvoboditve. Ali je kaj čudnega, da so se svobode in življenja žejni Primorci z vsem srcem oklenili nove organizacije! Saj je bilo splošno razpoloženje tako, da bi se vdali komurkoli, ki bi jim obljubil, da jih reši fašizma in Italije. To je psihološko dejstvo. Kdor je bil takrat na Primorskem, bo ta pojav zlahka razumel. Masa nikoli ne tehta, kaj je prav ali narobe, in nikoli ne misli na posledice. Množica sprejema in odloča s srcem, srce pa je vpilo po svobodi in človeških pravicah. Zato je bila vsaka svarilna beseda redkih ljudi, ki so za narodnimi gesli takoj spoznali rdečo nevarnost – dr. Janko Kralj, Polde Kemperle, dr. Mirko Brumat, Ivo Bric itd. – kot bob ob steno, ljudstvo je drlo v naročje OF in se ni hotelo strezniti.« (Janko Kralj, str. 153)

Figure 15. Odvetnik dr. Teofil Simčič Iz citirane knjige

Janko Kralj se je ob pojavu OF opredelil proti revoluciji in to tudi odločno povedal. Ker je komunizem dobro poznal, je vedel da bo skušal izkoristiti vojne razmere za pripravo na kasnejši prevzem oblasti. Vedel je, da Italija in Nemčija kot okupatorski sili ogrožata Slovence, vendar je v skladu s slovenskimi demokratičnimi strankami in jugoslovansko vlado v emigraciji menil, da je treba na vsesplošni oboroženi odpor počakati. Povezal se je z Ljubljano, vstopil v Slovensko ljudsko stranko, ki je bila njegovemu prepričanju najbližja in postal voditelj pokrajinske SLS za Primorsko. Poleg njega so bili v odboru še dr. Anton Kacin, Polde Kemperle in Peter Šorli. Kralj je bil prepričan, da bi vsi Slovenci morali obsoditi politične umore, kot je bil na primer umor dr. Ehrlicha in dr. Natlačena. Znano je, da je Kralj kmalu po ustanovitvi OF srečal v Ljubljani na Tromostovju Edvarda Kocbeka, ki mu je navdušeno govoril o novi osvobodilni organizaciji. Kralj mu je skušal dopovedati, da to gibanje ni narodno ampak revolucionarno, komunistično in internacionalno in ga opozoril na posledice. Po vrnitvi v Gorico je Kralj pripovedoval, da Kocbek ni doumel bistva komunistične revolucije, in se spraševal, koliko ljudi bo potegnil za seboj. (Janko Kralj, str. 155)

Kralj in njegovi sodelavci so ljudi opozarjali na usodne posledice komunizma. To opozarjanje je partija kmalu razglasila za ustanavljanje bele garde, v isti sapi pa trdila, da je[Stran 030] na Primorskem še ni. Bebler je konec leta 1942 dobil od Kardelja direktivo, da je treba nujno nekaj ukreniti s Kraljem in začeti močno propagando proti beli gardi. (Janko Kralj, str. 156) V Zavezi smo že pisali o tem, kako je Kardelj svaril Beblerja pred četniki, ko so se konec leta 1942 komaj začeli zbirati na Zaplani in menda do kapitulacije Italije niti niso prestopili rapalske meje. – Najbrž ni treba pojasnjevati, kaj je pomenilo Kardeljevo navodilo, da je treba s Kraljem nekaj ukreniti. Zdenko Zavadlav, ki je bil leta 1942 v Gorici kot skojevec od začetka povezan s komunisti in kasneje tudi vključen v VOS, je povedal, da so pripravljali likvidacijo Kralja in Kemperleta. To se tedaj ni zgodilo. Lahko si mislimo, da je komunistično vodstvo presodilo, da bi se preveč ljudi odvrnilo od njih, če bi umorili človeka, ki je bil tako velik Slovenec in protifašist. Vendar je bilo pred septembrom 1943 na Primorskem kar nekaj žrtev komunističnega terorja. Bralcem Zaveze je znan Ivo Bric iz Dornberka, oče sedmih otrok. Bil je povezan s Kraljem in opravljal tajniške posle pri pokrajinskem odboru SLS za Primorsko. V knjigi o Janku Kralju mu je posvečenih kar nekaj strani, zato ne bo odveč, če se ga tudi tu spomnimo z nekaj stavki.

Figure 16. Tržaško-koprski škof msgr. Luigi Fogàr Iz citirane knjige

Italijanske oblasti so Iva Brica že leta 1918 zaprle kot nezanesljivega. Njegovo delo pod fašizmom je bilo predvsem kulturnega značaja, zavedal se je, da mora braniti narodne pravice manjšine, predvsem jezik. Imel je bogato knjižnico s 500 slovenskimi knjigami, ki jih je posojal, organiziral je dramsko društvo in vsako leto pripravil vsaj dve igri. Po letu 1927, ko so bila slovenska društva prepovedana, je deloval ilegalno. Bil je soorganizator skupnih romanj na Svete Višarje, Vitovlje in Log pri Vipavi ter izletov, na katerih so se zaupniki pogovarjali in navduševali za nadaljnje delo med ljudstvom. Italijanska policija je vedela, da je povezan z voditelji slovenskega podtalnega gibanja, ga stalno nadzorovala in pošiljala poročila notranjemu ministrstvu. Junija 1936 je bil »zaradi protidržavnega delovanja« obsojen na pet let konfinacije. Njegovi prijatelji, zlasti dr. Kralj, so dosegli, da mu je bila kazen znižana na tri leta, nato pa je bil leta 1937 pomiloščen. Vrnil se je domov, vendar so ga še vedno nadzorovali. Aprila 1941 so ga spet zaprli in internirali kot »slovenskega iredentista«.

Med vojno je Ivo Bric odklonil sodelovanje z OF. Po političnem prepričanju je bil krščanski socialec in zgodaj je spoznal, kaj se skriva za OF. Potem pa se je zgodilo, da so njega, ki je toliko let na svojih plečih nosil velik delež boja proti fašizmu, umorili domači ljudje. 2. junija 1943 sta ga med delom na polju ustrelila dva partizana. Bric je slutil, kaj se bo z njim zgodilo, ni pa pričakoval, da bosta njegovi mladi hčeri le nekaj mesecev kasneje šli v Gorico po pet krst za njegovi sestri Jožefo in Angelo, za svaka Andreja Suliča in nečakinji Zorko (22 let) in Marijo Sulič (14 let), ki so jih partizani pobili v noči na 18. september 1943.

3.1.7. Zaključek

Kapitulacija Italije za Primorsko ni pomenila osvoboditve, saj so jo zasedli Nemci. Znašla se je v težkem položaju: na eni strani jo je stiskal nemški okupator, na drugi strani pa komunistična revolucija, ki je tedaj dobila nov zagon. Ni dvoma, da so bile med vojno simpatije Janka Kralja in njegovega kroga na strani zahodnih zaveznikov – Angležev in Američanov. Z njihovo pomočjo naj bi Primorci dosegli svoj temeljni politični cilj: priključitev vseh primorskih dežel Zedinjeni Sloveniji in svobodni demokratični Jugoslaviji. Kralj, ki se je bal tako Nemcev kot partizanov, se je 9. septembra na hitro umaknil v Rim. Po nekaterih pričevanjih se je za to odločil tudi[Stran 031] odbor stranke, ki je videl v tem možnost, da se Kralj poveže z zavezniki in jih informira o stanju slovenske manjšine pod Italijo. Preden je odšel na pot, je skupaj z župnikom Staničem iz Podgore in še z nekim fantom, ki ga je župnik priporočil kot popolnoma zanesljivega, zakopal v železno skrinjo spravljen arhiv političnega dela od leta 193o do septembra 1943. Po vojni je ta arhiv izginil. Partizanom je zanj povedal omenjeni fant, ki se jim je proti koncu vojne pridružil. Z očetom je odšel v Rim tudi 13-letni sin Aleš. Pred Nemci se je Kralj v Rimu skrival. Naselil se je v hiši Slovenskih šolskih sester na Via dei Colli.

O Kraljevem malo več kot enoletnem delovanju v Rimu bi lahko napisali cel sestavek, vendar bomo tu omenili le nekaj dogodkov, ki se nam zdijo važni. 20. januarja 1944 je bil Kralj sprejet v osebno avdienco pri papežu Piju XII. Drugi udeleženec te avdience dr. Ciril Žebot piše o tem v knjigi Neminljiva Slovenija: »Kot sva bila dogovorjena, je najprej dr. Kralj v nekaj močnih potezah – govoril je lepo italijanščino – naslikal slovensko žaloigro v drugi svetovni vojni, jaz pa sem dodal nekaj misli … Papež je naročil, naj kmalu prineseva na državno tajništvo spomenici o obeh zadevah.« (Janko Kralj, str. 176) V avgustu 1944 se je sestal v Rimu s Krekom in sodelavci Izidor Cankar in o tem zapisal sledeče: »12. avgust. Konferenca v Rimu: Krek, Ahčin, Avsenek, pozneje Kralj z Goriškega. Njih odgovor na naše predloge: Partizanstvo = komunizem, in to je primarno zlo, naš največji sovražnik. Nismo krivi sedanjega stanja (Krek). Mi branimo svoje življenje; kaj Primorje, kaj čast naroda, če bodo vsi ljudje pobiti (Avsenek). Vse ljudstvo je proti partizanom in domobranci so po Haagu dovoljena institucija (Kralj).« Po kasnejši Krekovi razlagi je bil namen Cankarjevega obiska doseči, da bi se domobranci in vse druge protikomunistične organizacije brezpogojno priključili partizanom. Krek naj bi nastopil kot posrednik. Na konferenci to ni bilo sprejeto in Krek je dal Cankarju tudi daljšo pismeno obrazložitev: »Stanje v Sloveniji je posledica revolucije in sovražne okupacije / … / Brezpogojna predaja domobrancev in drugih demokratičnih sil je nemogoča reč. Enoten nastop vseh oboroženih sil, ki ostanejo vsaka v svoji formaciji, vse pa se podrede zavezniškemu poveljstvu, je edina rešitev, pa tudi skrajnost, do katere moremo iti v sodelovanju s komunističnimi partizani,« (Janko Kralj, str. 181, 182)

Figure 17. Kraljevi otroci od desne Ančica, Tomek in Lučka v Gorici 1946..Iz citirane knjige

30. oktobra 1944 je Kralj v dogovoru z dr. Krekom pisal mons. Francu Gabrovšku v ZDA: Slovensko-hrvaško prebivalstvo v Primorju je prvi čas (od spomladi 1942 do 8. septembra 1943) v splošnem partizanstvo ugodno sprejelo, misleč, da je to slovensko narodno-vojaško gibanje proti Italiji. Slovenska duhovščina se je v tej dobi razcepila: na pristaše SLS, ki so sledili dokazom iz Kranjske in »sredince«, ki so zagovarjali idejo, da je mogoč sporazum s komunisti. Po 8. septembru 1943, ko so partizani odkrito pokazali komunistična načela in začeli pobijati pristaše SLS in pristaše sredincev (v trgu Cerkno so 16. II. 1944 ustrelili kaplana Piščanca in Slugo in 13 drugih sredincev) so nekateri voditelji sredine nastopili proti partizanom in se izrekli za Mihailovića … Prosimo in rotimo Vas, podprite v Ameriki to tezo – pri vladi in pri vojaških faktorjih – Julijska krajina pod angloameriško upravo naj dobi sosvete iz krogov antifašističnih, demokratskih, antikomunističnih elementov, ki so ta narod vodili v antifašistični borbi – 320 duhovnikov in 600 laiških zaupnikov SLS skozi 22 let … Šef italijanske Kom. Partije Togliatti je na seji vlade zagotovil, da je že vplival na Stalina, naj da Titu nalog, da Jugoslavija opusti aspiracije na Trst. Z nacionalistično Jugoslavijo ne bi mogli doseči koncesij, a potom Rusije bomo Trst ohranili / … / Churchill vodi politiko skrajnega, ciničnega umikanja in žrtvovanja antikom. elementov, prijateljev in borcev za demokracijo, dopušča pokol 10 tisočev prijateljev, medtem pa naš narod skupaj s poljskim, baltiškimi narodi, s Slovaki, s Srbskim narodom itn. tvori pravi »antemurale christianitatis«. (Janko Kralj, str. 188, 190)

27. decembra 1944 je dr. Kralj zaradi hude pljučnice nepričakovano umrl in na Silvestrovo so ga slovesno pokopali na rimskem pokopališču Campo Verano. Žena in trije otroci, ki so v jeseni 1943 kmalu za njim odšli iz Gorice in potem živeli pri znancih v bergamskih hribih, so za njegovo smrt zvedeli šele po koncu vojne maja 1945. Pozimi 1948 so oznovci prijeli Aleša na jugoslovanski meji in ga odpeljali v ljubljanske zapore. Mati in preostali otroci[Stran 032] se zato v Gorici niso več počutili varne in so spomladi istega leta emigrirali v Argentino.

V pismu, ki ga je dr. Kralj oktobra 1944 pisal mons. Gabrovšku v ZDA, omenja primorske sredince, ki zagovarjajo kompromis s komunisti. Vodil jih je dr. Besednjak iz Beograda. Zanimivo je, da je Besednjak prav na Silvestrovo 1944, na dan Kraljevega pogreba v Rimu, pisal pismo svojim primorskim sredincem, naj se pridružijo OF in partizanom in poskušajo preprečiti razvoj domobranstva, obenem pa izrazil zaupanje v Tita in njegovo politiko. Da pa mu nova oblast v Beogradu kljub temu ni zaupala, dokazuje Kardeljeva depeša Kidriču z dne 31. avgusta 1945: »K Tebi bosta prišla Bitežnik in Besednjak. Budno pazite nanju, zaposlite ju z nečim. Bilo bi bolje, da v angleško cono ne gresta, zlasti ne pustite, da bi prirejala duhovniško konferenco. Organizirajte Vi duhovniško konferenco, ki bo nastopila za Trst.« (Janko Kralj, str. 313) Besednjak se je vrnil na Primorsko šele leta 1950, ostal pa je še naprej povezan z Beogradom, kar je seveda nujno vplivalo na njegovo življenje in delo.

Figure 18. Ivo Bric s svojimi tremi sestrami – Angela Zorn (+ 1943), Ivo Bric, Francka Bric, Jožefa Sulič (+ 1943)

Koliko – če sploh – je bil dr. Kralj povezan z organizacijo Tigr? Vemo, da je bil načelno proti vsakemu nasilju in da je s svojimi zvezami ter pravniškimi izkušnjami pomagal vsem, ki so imeli težave s fašističnimi oblastmi. Ali je torej imel kako zvezo z Maksom Rejcem, ki je bil 9 let mlajši od njega in se je razmeroma zgodaj umaknil čez mejo? Maks Rejec je bil rojen leta 1907 v Zalogu pri Tolminu. Njegov oče je bil kovač in družina je bila narodno zelo zavedna. Maksov starejši brat Albert je študiral pravo, toda zaradi bolezni je opustil študij in potem prevzel razne dolžnosti pri goriškem društvu Edinost, pri Zvezi prosvetnih društev in tudi pri organizaciji Tigr. Maks je leta 1925 dokončal učiteljišče v Tolminu in se pridružil starejšemu bratu pri delu v Gorici. Tigrovi zaupniki so prihajali na dom Rejčevih v Zalogu po tisk in razna obvestila. Februarja 1929 je Albert v najhujši zimi preko bohinjskih hribov zbežal v Slovenijo. V Ljubljani so ga kmalu pritegnili v izvršni odbor Tigra: Danilo Zelen je bil vojaški vodja, on pa politični in organizacijski.

Ko je spomladi istega leta tudi Maksu grozil italijanski zapor, se je še on umaknil v Jugoslavijo. Potem je študiral pravo v Beogradu in v Zagrebu in po diplomi leta 1937 dobil službo v Ljubljani kot pripravnik v pisarni dr. Draga Marušiča. Leta 1940 je na pravni fakulteti dunajske univerze doktoriral na temo Zakonodaja Reicha in novi principi oblasti. V času bivanja na Dunaju je bil po nalogu Tigra povezan z angleško obveščevalno službo. Malo pred italijansko okupacijo Slovenije se je dr. Rejec poročil z dr. Leljo Novak, ki jo je spoznal med študijem v Zagrebu. V Ljubljani je pisal v Sodobnost in pred volitvami 1938 nekaj mesecev urejal tednik Tabor, glasilo Združene opozicije, kjer so nastopili tudi komunisti, vendar ne pod svojim imenom. Bil je med podpisniki izjave Kaj hočemo, ki jo je oktobra 1939 izdala Zveza delovnega ljudstva – Slovenska ljudska fronta. Med 96 podpisniki te izjave sta bila tudi Franc Leskošek in Ivan Bratko. Ni čudno, da ga je tedaj Partija snubila, naj postane njen član, on pa vabila kljub svojim levičarskim simpatijam ni sprejel. Ker je bil Maks Rejec na I. tržaškem procesu in na Jelinčičevem procesu obsojen kot »pobegli«, je bil po okupaciji Ljubljane v nevarnosti. Umaknil se je najprej na Gorenjsko, nato pa na samotno tigrovsko kmetijo družine Kenda v hribih nad Knežo v Baški grapi. Domača hči Lucija Kenda je bila prijateljica Maksovih sester Ivanke in Micke. Kendova kmetija se je leta 1942 med prvimi v Baški grapi vključila v OF in tako je tudi Maks Rejec začel sodelovati s partizani. Tatjana Rejec je v knjigi Partija in tigrovci o tem takole zapisala: »Prvi znani ohranjeni dokumenti Maksa Rejca o njegovem političnem delovanju v partizanih izvirajo iz januarja 1943. Njegov delokrog je obsegal okolico Tolmina, Baško grapo in Šentviško planoto. To so sorazmerno dolga,[Stran 033] na roko pisana poročila o njegovem delu, namenjena Dušanu Pirjevcu – Ahacu, članu PK za Primorsko. V njih poroča o sestankih, kako je pridobival ljudi za politiko OF, pa tudi o dvomih ljudi in njihovem strahu pred fašisti. Poleg tega razberemo iz njih, da je v tistem času že doumel, da so mu partizani sovražni, da ga sumničijo, da jim je nasproten, da ne deluje oziroma premalo deluje v njihovem duhu. Na vse kriplje se trudi, da bi jih pomiril.« (Tatjana Rejec, Partija in tigrovci, str. 37)

Zakaj je bilo partijsko vodstvo na Primorskem, ki mu je načeloval Aleš Bebler, tako nezaupljivo do Rejca? Najbližji Rejčevi sodelavci so bili malo izobraženi, zato se niso dobro počutili poleg dr. Toneta, kot so ga ironično imenovali. Tako se je Albin Kovač – Jaka Baški, ki je Rejca po nalogu Partije tudi nadzoroval, nekoč opravičeval Pirjevcu, da je »samo delavec z enim razredom osnovne šole in zato nima koncipialnih zmožnosti kot dr. Tone.«

Rejčevo ilegalno ime je namreč bilo Tone Mladen. Leta 1943 je bila vse bližja »angleška nevarnost«. Angleži bi partizanom že samo s svojo navzočnostjo lahko pokvarili načrte o prevzemu oblasti po končani vojni. Bebler se je bal, da bi bil tigrovec Rejec v tem primeru na strani Angležev. Bilo je tudi znano, da ni član Partije. V začetku februarja 1943 je dobil Rejec nalog, naj vzpostavi tesnejše stike z Ilko Devetak Bignami. Prvo zvezo z njo je vzpostavil tolminski čevljar Šavli, prvi sekretar KPS za Tolminsko, toda ona je za nadaljnje in poglobljene stike zahtevala intelektualca. Bila je doma v meščanski družini v Tolminu in leta 1923 se je poročila z italijanskim poklicnim vojakom Riccardom Bignamijem, ki je v začetku druge svetovne vojne imel čin generala. Živela je v Rimu, a se je med vojno večinoma zadrževala pri sorodnikih v Tolminu, otrok namreč ni imela. Preko Maksa Rejca je dajala partizanom važne podatke, ki jih je dobivala iz najvišjih vojaških krogov. Za vodstvo revolucije je bila ta zveza silno pomembna, zato se je celo Kardelj zanimal zanjo. V Ljubljani so bili že zgodaj mnenja, da Rejec za to zvezo ni primeren, vendar pokrajinski voditelji niso tvegali hitre spremembe, saj bi Devetakova lahko vsak trenutek odpovedala sodelovanje.

4. junija 1943 sta Tone Curk in Mirko Bračič, prvi kot načelnik Obveščevalnega centra drugi pa kot komandant Pokrajinske operativne cone, v pismu Pokrajinskemu komiteju KPS za Primorsko sporočila ugotovitve preiskave o političnem delavcu tov. Mladenu, da vodi anglofilsko politiko, da je na terenu vsiljiv in nepriljubljen pri masah, da je v vasi Praprotno zaradi nedovoljne konspiracije povzročil aretacijo dveh tovarišic itn. »Vse to daje vtis, da je tov. Mladen zelo nevaren, škodljiv in nezanesljiv človek, ki v sebi nekaj skriva. Tembolj, ker je bil in je verjetno še sedaj član teroristične organizacije dr. Čoka, pri kateri je tajnik Mladenov brat / … / Pridržali ga bomo v naši edinici do vaših nadaljnjih navodil.« (Tatjana Rejec, Partija in tigrovci, str. 49) Ta obtožnica je Beblerju zadoščala, da je Maksa Rejca obsodil na smrt. Po mnenju avtorice knjige Partija in tigrovci se je odločil izvršiti obsodbo v času Kvedrovega in Brajnikovega obiska po razgovoru z njima, torej v soglasju s CK KPS. To naj bi bilo med 2. in 15. julijem 1943. Tako je moral dr. Maks Rejec umreti, star komaj 36 let. »Dobiti pečat anglofila je bila takrat nevarna reč, pravi dr. France Škerl, ki v svoji (neobjavljeni) zgodovini NOB Primorske sicer omenja Rejca, ne upa si pa še v sedemdesetih letih povedati, da so partizani Maksa Rejca likvidirali.« (Tatjana Rejec, Partija in tigrovci, str. 59)

Figure 19. Maks Rejec v Beogradu 1934 Iz citirane knjige

Čisto za konec pa samo še dve vprašanji: Zakaj je dr. Janko Kralj na Primorskem še danes zamolčan? O dr. Filipu Terčelju smo v naši zgodbi povedali, kako je v času po prvi svetovni vojni na Goriškem organiziral slovenska prosvetna društva. 7. januarja 1946 so ga v bližini Davče ubili oznovci. Zakaj niti letos, osemnajst let po uradnem padcu totalitarizma, nima domovinske pravice med svojimi rojaki?

3.2.1.

4.1.1.

Sem Marija Mandelj (1930) iz Ivančne Gorice in zelo rada berem Zavezo. Med vojno je naša družina živela v Marinči vasi, občina Zagradec, sedaj občina Ivančna Gorica. Po domače se je pri nas reklo pri Bašetovih. Zahvaljujem se vam za trud, ko pišete o zamolčanih, a resničnih dogodkih. Hvala Bogu, da je prišla demokracija in o resnici lahko pišete. Zvedela se bo še druga stran zgodovine. Srčno želim, da bi ostali zdravi in še dolgo pisali.

Na ves glas bi zavpila, da so partizanski voditelji prvi sodelovali z okupatorjem, najprej z Italijani, potem z Nemci, še prej pa so se povezali z ruskimi komunisti. Vaški stražarji, legisti in kasneje domobranci so samo branili življenja, premoženje in domove. Pred partizansko morijo se bo človek branil, čeprav bo dobil palico od sovražnika. Tudi v Suhi krajini so bili skoraj vsi pri vaških stražarjih, legiji in postali potem domobranci. Za Dolenjsko in Suho krajino so značilni t. i. skrivači, ki niso hoteli k partizanom. Kogar so partizani izsledili, so ga vzeli s sabo v gozd, in veliko jih je bilo pobitih v partizanskih ‘borbah’. Vsaka vas je imela le enega ali dva partizana. Hitro smo jih prepoznali, tudi po obleki. Niso imeli enakih uniform kot italijanski in nemški vojaki. Največkrat so bili oblečeni v uniformo stare jugoslovanske vojske: samo hlače in običajen suknjič ali pa samo suknjič uniforme in navadne hlače. Vseh vojakov sem se bala, najbolj partizanov.

Po naravi sem bila odločna in neustrašna deklica. Ko mi je bilo dvanajst ali trinajst let, sem morala dvema partizanoma sama peljati voz z dvema konjema do Kuželjevca. Eden od partizanov je bil z mano nesramen. Pa sem mu kar zabrusila: »Mir, če ne bom voz prevrnila!« – »Pankrt! Zate se borim, pa boš takole z mano!« – »Jaz bi bila tudi rada doma, pa moram za vas delati!« Ko smo prišli do Kuželjevca, je bila že tema. Tam so na voz naložili municijo. Zdaj se je najhujše šele začelo. Bila je že tema in pot iz Kuželjevca je peljala po klancu navzdol. Z muko sem držala oba konja za uzdo, eden od partizanov je hodil spredaj, drugi zadaj in zaviral težki voz. V Zagradcu so znosili težke zaboje in sama sem se pozno ponoči vrnila domov. To ni bila moja edina pot. Tudi starejši brat je velikokrat fural za partizane.

Partizanom so najbolj pomagali terenci. Iz Ljubljane so hodili razni vohuni in se skrivali. Zdenka Kidrič je popisovala, katere družine je treba izgnati v Kočevje in koliko otrok ima vsaka družina. Enkrat je bila v Ratejcu blizu Ambrusa. Bili sta dve hiši na samem, skoraj v gozdu. Terenka iz Zagradca M. H. ji je narekovala imena družin in njihovih otrok. Terenci so dobro poznali vse vasi in družine. Ratenčeva mama je bila ravno takrat v hiši in slišala za družine, ki jih je terenka narekovala Zdenki Kidričevi. Ni si mogla kaj in se je vmešala: »Teh družin pa ne smete izgnat! Pa zdaj ko bo zima! Pustiti otroke, dekleta in mame doma!« Ratenčevo mamo sta Kidričeva in terenka spodili iz hiše. Mama je pa sina poslala v hišo. Bil je star deset let. Igra naj se pri peči in posluša, mu je naročila Njega so pustili notri. On je meni to povedal, danes je že pokojni.

Tudi Boris Kidrič je hodil po Suhi krajini in naprej proti kočevskim gozdovom predavat partizanom in terencem. Za vse skrivne poti je vedel in za zanesljive terence, ki so ga vodili. Nič čudnega, da so Italijani in potem Nemci bombardirali in požigali vasi, po katerih so se klatili partizani in terenci. Hinje in Žvirče pa so požgali partizani sami, potem ko so iz njihovih domov segnali domačine.

Niso pa bili vsi partizani in terenci slabi. Eden je našemu atu svetoval, naj se za kake dva dni umakne od doma. »Ti si meni vole pozdravil, zdaj ti jaz rešujem življenje. Glej, da me ne boš kdaj izdal. Prišla bo nemška ofenziva. Ti imaš dva sinova pri belih in partizani te nameravajo ubiti.« To je bil moj starejši brat Francelj (1924) in polbrat, mamin nezakonski sin, Lojze Žitnik. Ata je takoj zbežal k bratrancu skupaj s šestnajstletnim bratom Minčetom (1927). Čez dva dni sta se vrnila domov. Starejša sestra je ata, skritega na vozu slame, odpeljala do Litije in od tam se je z vlakom odpeljal v Ljubljano. Čez nekaj časa se je zaposlil kot delavec na železniški postaji. Sestra je komajda odpeljala voz s skritim atom čez vrt, že so prišli partizani in spraševali po njem. Mama jim je povedala napačno smer. Preiskali so hišo, hlev in gospodarsko poslopje in vso nač stražili. Če ne bi bil ata takoj bežal, bi ga partizani vzeli in ubili, pa nemško ofenzivo krivili. To je bilo 31. oktobra 1943. Prvega novembra so že prišli[Stran 036] Nemci in nam niso nič hudega naredili. Malo so se ustavili in šli naprej.

Figure 20. Marija Mandelj

Minče se je moral še naprej skrivati pred partizani. Veliko je pomagal pogorelcem, ki so za silo obnavljali domove, kasneje se je do konca vojne za nekaj mesecev pridružil domobrancem. Brat Francelj je bil sprva skrivač, nato legist in končno domobranec. Ata mu je odsvetovel, da bi šel z ostalimi na Turjak, zato se je skrival doma, potem pa se pridružil domobrancem in bil v Ljubljani pri prometni milici. Najstarejšega Lojza so Italijani poslali v Padovo v internacijo, ker so ga ovadili partizani. V Slovenijo se je vrnil šele leta 1958.

Mnogi partizani pa so še po vojni ostali zelo slabi. Naša mama so po vojni prosili daljnega sorodnika, partizanskega majorja, za brata Francija, ker ga ni bilo domov in so mama najprej mislili, da je kje zaprt. Pa ji je hladnokrvno odgovoril: »V gozdu je še dosti prostora.«

4.1.2. »Niste vredni, da ostanete na našem osvobojenem ozemlju!«

V Zavezi ste že opisovali, kako so partizani 1944. iz Suhe krajine in Dolenjske izganjali v Kočevje celotne družine z njihovih domov. Bilo jih je zelo veliko. Samo iz naše okolice, kolikor vem jaz, je bilo izgnanih sedemnajst družin z dojenčki in starčki vred.

Potem, ko je ata zbežal v Ljubljano, smo ga zelo pogrešali. Naš ata Jože Mandelj (1895) in mama Terezija roj. Žitnik (1888) sta bila zelo delavna in sta nas že majhne otroke učila delati. Starši so nam privzgojili pridnost in poštenost. Pri nas se ni lagalo, ni se kradlo. Ata je bil moder in podjeten gospodar. Imeli smo dva konja in prevažal je les, daleč naokoli pa je slovel kot zdravilec živine, ker je to znanje dobil od svojega očeta. Imeli smo srednje veliko kmetijo in poleg dveh konj še junce, krave, pujske, pa zajce in kokoši. Težko si predstavljate, kakšno breme je bilo delo na taki kmetiji brez očeta in treh bratov. Doma smo ostali le mama, starejša sestra Rezka (1921), jaz in dvanajstletni brat Ciril (1932). Zadnje leto vojne smo imeli v kašči 90 mernikov pšenice. Ta, ki nam je moral voziti v mlin v Žužemberk, je rekel mami, da še nikoli ni videl v kašči toliko pšenice in tako lepe. Imeli smo dobre njive in pomladi smo bogato pognojili. Pšenico smo želi in otepali ročno, vsak snop posebej in otroci smo morali na požeti njivi pobrati vsak klas. Tako so mama rekli, da bomo imeli kaj jesti mi, ata in bratje, ko se bodo vrnili domov. Toda večino moke so zvozili v Bazo 20 v kočevske gozdove za partizane. Doma pa lačni in brez vsega.

6. septembra 1944 leta smo izkopavali krompir na njivi: mama, najstarejša sestra, triindvajsetletna Rezka, jaz in najmlajši brat, dvanajstletni Ciril. Ob pol enih se na robu njive pojavi partizan. Zavpije: »Domov!« Mama so nam rekli: »Kar delajte naprej! Grem sama. Morda jim bo treba kaj skuhati ali kaj dati. Bom že prišla nazaj.” Partizan še enkrat zavpije: »Vsi domov!« In že je puško držal za strel. Odšli smo še mi trije, partizan pa za nami s puško v roki. Nek drug partizan je stražil z mitraljezom na sosednji njivi. Ali so se bali, da bomo zbežali? Mama, dve dekleti in otrok? Ko pridemo domov, je nekaj partizanov že vdrlo v našo hišo in so kradli. Eden je na ognjišču cvrl jajca, naša seveda. Partizan, ki nas je prišel iskat na njivo, reče mami: »Deset minut časa vam dam, da vzamete kakšno stvar s seboj, potem morate vsi z nami!« Mama so rekli: »Mi nismo nikomur nič naredili, kar je bilo treba dajati, smo dali, še več kot drugi v vasi. To je moja rojstna hiša in ne gremo nikamor!« In se usedejo za mizo in pričnejo jokati. Mi trije otroci smo stali zraven mame in vsi jokali. Kam nas bodo odpeljali, niso hoteli povedati.

Partizani nas naženejo ven in nič nismo vzeli s seboj, ker smo tisti čas jokali. Iz naše vasi so izgnali še eno družino s šetimi otroki, najmlajši je imeli dve leti, stara mama šestinsedemdeset let.[Stran 037] Potem nas ženejo čez most na Krki v Veliko Globoko. Tam se nam pridružta še Damjanova mama in hčerka.

Figure 21. Ata Jože in mama Terezija Mandelj

Hodili smo do večera in prišli do Ratejca. Vas je bila v gozdu. Nagnali so nas na senik. Napravili smo si prostor med snopi prosa in polegli na gola tla. Partizani so zaukazali: »Vsi tiho! Samo otroci lahko jokajo.« Potem so se zanimali:» Kje so punce?« Mama mu je odgovorila: »Tu so sami otroci,« in skrbno prekrila s senom postavno sestro Francko. Zunaj so partizani kurili ogenj in se zabavali. Večkrat nas je kdo prišel nadzorovat in svetil po nas z baterijo.

Naslednji dan zjutraj so prignali še druge izgnance, ki so jih vzeli zvečer. Ti reveži so hodili celo noč, bile so skoraj same žene, otroci in starček, ki je bil tudi vojak v prvi svetovni vojni kot moj oče.

Iz Ratejca so nas vse skupaj gnali oboroženi partizani kar po celem skozi hosto do ceste, ki pelje do Poloma in dalje v Kočevje. Tam so se od nas ‘poslovili’ in politkomisar nam je naredil ‘govor’. Pravzaprav je bilo zmerjanje po partizansko, z vsemi psovkami in klevetami, pa ne bom tega pisala. Pozabila pa tudi ne. Rekli so nam, da moramo v Kočevje: »Niste vredni, da bi bili na osvobojenem ozemlju. Pojdite v Kočevje k svojim belčkom. Če priženete k nam svoje može, očete, brate, se lahko vrnete domov. Če pa se vrne kdo od vas sam, bo ustreljen.«

Kakšen strah smo imeli, da bodo za nami streljali! Kaj pa, če nas partizani pričakajo v kočevskih gozdovih in vse pobijejo? Oba dneva smo samo molili. Še danes slišim starčka, ki je rekel ženi: »Mici, moli, morda smo samo še pol ure živi!« Vso pot smo molili ali molčali. Nič pogovarjali. Med potjo je bilo treba otroke nositi. Bili smo lačni, žejni, žalostni, v strahu, ožuljenih nog, žulji so se predrli, skoraj vsi smo šepali, na koncu smo samo še počasi lezli. Bili smo brez nogavic, obuti v stare šolne. Spominjam se desetletnega dečka, ki je na ramah nosil dve in pol letno punčko. Omagal je in jo stresel z ramen. Obsedela je na tleh, ni še sama hodila, pa sem si jo naložila na rame, čeprav sem na obe nogi šepala in mi je vsak korak povzročil novo bolečino. Neka mama je hodila s culo prek ramen in mislila sem, da ima v njej hrano in cunje. Na vsaki strani sta seji za krilo držala majhna otroka. Šele v Kočevju sem videla, da je v culi nosila dojenčka, pa se vso pot ni oglasil.

Starček je rekel: »Ne vemo, kako daleč je še do Kočevja, morda bo že prej noč. Tam bodo pa še oni streljali na nas, ker ne bodo vedeli, kdo smo.« V Kočevju so bili Nemci in domobranci. Zato sta šla starček in še neka ženska naprej, da bosta prišla v Kočevje še pred nočjo. Povedala bosta, da pridemo še mi. Odlomil je palico in neka ženska je dala ruto, ki je bila najbolj bela, da bo tam mahal pred stražarjem. Starček nam je še naročil: »Pazite, da koga ne izgubite!« Otroci in matere smo ostali sami sredi kočevskih gozdov.

V poznih večernih urah smo prišepali do bodeče žične ograje pred Kočevjem. Tam so nas pričakali s konjsko vprego in nas odpeljali v Kočevje. Pripeljali so nas do neke hiše blizu cerkve. Domobranci so nam prinesli riž in žlice. Čeprav dva dni nismo nič jedli in pili, smo le malo pojedli, več kot polovica hrane je ostala. Preveč smo bili utrujeni in prestrašeni. Otroci smo polegli kar po tleh, eden zraven drugega in zaspali kot ubiti.

Ob petih zjutraj je pričelo zvoniti v cerkvi, ker je bila ob šestih maša. Bil je osmi september, mala maša. Mama so nas otroke zbudili, da gremo k sveti maši, v zahvalo, da smo še živi. Bili smo oblečeni v delavne obleke, kot smo jih imeli na njivi. Zakmašna obleka je ostala doma. Cerkev je bila še prazna. Stisnili smo [Stran 038]se v kot pod korom na ženski strani. Pogledovala sem mamo, sestro in druge ljudi. Mama je bila tako žalostna, da se mi je ves čas smilila. Kmalu so ljudje napolnili cerkev. Tudi Nemci in domobranci so prišli, vsi odkriti in brez pušk. To se mi je zdelo nenavadno. Nobenih razlik ni bilo več med nami! Med povzdigovanjem smo vsi pokleknili. V tišini se je zaslišal zvonček. Takrat me je malo popustil strah: vojaki klečijo, vsa cerkev kleči in se je slišal samo zvonček. Vedela sem, da se mi ta trenutek ni treba bati ničesar. Ker smo bili slabo oblečeni, smo počakali, da so vsi odšli ven, mi smo odšli iz cerkve zadnji. Spet smo bili prestrašeni. Pred cerkvijo smo morali vsi počakati. Potem je imel župan Kočevja govor. Bil je Slovenec. Povedal je, da smo mi novi izgnanci, ki smo prišli pozno prejšnji večer in da je med nami trimesečni dojenček, tisti, ki je bil vso pot v culi, in šestinsedemdestletni starček. Tukaj smo zato, ker imamo brate ali očete pri domobrancih ali pa ima kdo od naših očetov večjo kmetijo. »Ničesar nimajo, samo obleko na sebi,« je rekel okrog stoječim ljudem. »Zato prosim, da jim pomagate, kolikor kdo more. Tukaj med nami so.« Vsi so nas pogledali, spet me je bilo strah, ker nismo imeli zakmašne obleke. Starejša gospa pristopi k meni in mi da dve liri, imela je solzne oči. Morda sta bili tisti dve liri vse, kar je imela. Takrat je škatlica vžigalic stala pol lire.

Figure 22. Domobranci – Prvi z leve stoji Minče

Odšli smo v hišo, kjer smo ponoči spali. Malo pred poldnem je prišlo nekaj ljudi. Eden je rekel: »Z menoj naj gresta jest dva.« Drugi je rekel, naj gredo z njim trije ali štirje. Potem je mlad fant rekel: »Z menoj naj gre sedem ljudi.« V družinah smo se držali skupaj in z njim nas je odšlo kar deset, mi štirje in še ena družina.

Na dolgi mizi je bila velika skleda in sedem žlic. Zmolili smo očenaš in vsi so pograbili žlice. Za nas tri ni bilo žlic, le gledali smo, kako hitijo drugi jesti. Samo še pol sklede hrane je bilo: v kropu je plaval kakšen fižol in košček krompirja. Pa pride gospodinja, vidi da trije otroci samo gledamo, nekaj glasno zajamra in gre ven. Verjetno je mislila, da jih pride jest samo sedem. Vrne se nazaj in prinese še tri žlice. Ena je bila tako velika kot majhna zajemalka. Da jo ženski, ki je sedela zraven mene, ona pa naj mi da svojo žlico. Toda, skleda je bila že prazna! Le še za nekaj žlic vode je bilo na dnu, nobenega fižola ali koščka krompirja. Pa še tiste vode nam niso pustili, z nami vred so hiteli zajemati. Takrat sem videla, da tudi med izgnanci ni prave solidarnosti.

[Stran 039]

V Kočevju smo šli k nemškemu zdravniku, jaz zaradi ožuljenih, krvavih nog. Čez nekaj časa smo odšli v Grosuplje. Ceste so bile prekopane in vozili smo se dva dni. Sedela sem ob Nemcu, ki je imel ob sebi mitraljez, tudi domobranci so bili vsi oboroženi. Počutila sem se varna, čeprav me je bilo pušk in streljanja zelo strah. Prenočili smo v Pijavi Gorici. V Grosupljem so nas dali v gasilski dom, spet smo spali kar po tleh, brez vsega. Čez nekaj dni so rekli, da moramo iz doma ven. Če bo kje kakšen požar, bomo gasilcem samo v napoto.

Šli smo prenočevat v Koščakovo štalo. Tam smo bili kakšen mesec. Ker so iz župnišča Nemci odšli, je bila ena soba prazna. Naj gremo mi tja, so rekli, da ne bomo v štali. V sobi je bil pograd in nekaj slame. Šli smo spat na tisto slamo in dobili uši. Kako smo bili obupani, lahko ve samo tisti, ki je to doživel. Kako naj odpravimo uši, če pa nismo imeli nobenega sredstva za to. Edina stvar je bil petrolej. Brata so ostrigli, medve s sestro in mama pa smo imele dolge kite. Obleko in kombineže smo prekuhali.

Čez tri mesece so se Nemci vrnili v župnišče in pozimi 1945 smo morali iz župnišča ven. Potem smo dobili prostorček v Finkovem mlinu. Bilo je tako mrzlo in od vlage vlažno, da so bila cementna tla poledenela. Brat se je po njih drsal.

Ko smo še živeli v Koščakovi stali, sva s sestro hodili pomagat ljudem pobirat krompir z njive. Ko sva pobirali pri Rusovih, so na njivo pripeljali malico s kočijo. Bilo nas je okrog trideset delavk in Rusovi hlapci. Spet je zame zmanjkal kos kruha, ne enkrat, večkrat. Morda je katera od dninaric vzela dva kosa. Krompir so izkopali strojno, domov so ga vozili več dni. Me smo ga pobirale z rokami in greble po zemlji in kamenju, zato sem večkrat imela krvave roke.

V Grosupljem sva z bratom Cirilom hodila v šolo. Eno uro na teden smo imeli še nemščino. Za božič 1944 so slovenske učiteljice z učenci pripravljale božično igrico. Učili so se cel mesec. Zadnji dan mi reče učiteljica: »Ti pa tudi pridi gledat igrico.« – »Bom prišla, pa mama tudi in ata in sestra in brat,« sem ji navdušeno povedala. »Ti pridi pol ure prej, boš nekaj pomagala,« mi še reče učiteljica. Rekla sem ji: »Saj ne bom nič znala.« Vedela sem, da so se sošolci učili cel mesec. Pa mi reče: »Saj ne bo treba nič govoriti.« – »Potem pa pridem.«

Kako veliko presenečenje me je čakalo! Med vsemi učenkami na šoli so me učiteljice izbrale za Marijo pri sveti družini. Bila sem zelo lepa. Oblekle so me v belo obleko, razpustile kite in počesale razpuščene lase. Pa so se pokazala ušesa, krastova od petroleja zaradi uši v laseh. Čez glavo so mi dale modro ogrinjalo, v roke pa dojenčka, tržaško celuloidno punčko, ki gleda. Na odru je bilo malo slame in klečala sem zraven. Začela so me boleti kolena, da sem vsa drgetala, tudi od strahu, ali bom vzdržala do konca predstave, ali bom morda storila kaj narobe? Učiteljica pa je tako dolgo urejevala mene in Jezuščka! Potem pa reče: »Takole bodi, dokler ne pridem k tebi.« Sprostila sem se ob pogledu na dekle, ki je igralo sv. Jožefa in so ji privezovali brado. Tako je bila smešna, da sem se morala nasmehniti. Po predstavi mi je učiteljica rekla, da me je takrat sploh prvikrat videla nasmejati. Ko so prižgali reflektorje, so me naenkrat nehala boleti kolena, lahko bi klečala še celo noč. Strah je naenkrat minil.

Figure 23. Domobranec Francelj Mandelj

Ljudje v dvorani Sokolskega doma so bili natrpani kot vžigalice v škatlici. Bili so Grosupeljčani, begunci, Nemci, domobranci in tisti, ki so hodili v domobransko postojanko čez noč, ker je bilo doma prenevarno. Moj oče so tudi prišli, ker so takrat večkrat prišli iz Ljubljane in nam pomagali pri kmečkem delu. Povedal nam je, da je imel med predstavo nemški vojak solzne oči. Domnevali so, da je[Stran 040] morda doma imel družino, on pa je bil daleč od doma na božični večer. Mama so po igri ves čas molčali.

Figure 24. Sestri Marija (levo) in Rezka

Naš ata so nas vedno bodrili: »Molimo, ker smo vsaj živi.« Rekli so: »Oče Job, svetopisemski mož, je bil ob vse: ob lepe hčere, sinove in ob vse premoženje. In je vztrajal kljub satanovim skušnjavam; ni zatajil Boga, ampak je govoril: Bog je dal, Bog je vzel, češčeno bodi njegovo ime.« V ata smo imeli zaupanje. Verjeli smo mu, kar je rekel.

V Grosupljem so nam kasneje dali karte za živež. Pa ga je bilo tako malo, da ga je čez pol meseca zmanjkalo, kljub temu da so starši z njim zelo varčevali.

Spomladi 1945 nam je mamina sestrična odstopila hišico na Muljavi. Zdaj smo bili blizu našega doma, le nekaj kilometrov proč. Večkrat smo šli peš domov po kako kmečko orodje. Konec maja 1945 nam je ena od terenk ali afežejevk rekla, da se smemo vrniti domov. Šli smo. Toda doma je bilo vse pokradeno, šipe v oknih razbite, vrata polomljena. Kmečko orodje so vse pokradli. Česar niso vzeli partizani, so vzeli največ sosedje in terenci. Vsejali smo koruzo, pa je nismo imeli s čim okopati. Mama so mi rekli: »Pojdi prosit k sosedovim, če posodijo motiko. Soseda je bila terenka. Rekla je sinu, mojemu nekdanjemu sošolcu Ivanu, naj mi prinese motiko. Prinesel jo je, pa mu reče: »Ne te, pojdi po drugo.« Ni hotel iti. Pa reče meni: »Zvečer jo moraš prinesti nazaj!« – »Bom,« sem ji rekla in sem šla. Moja mama so vzeli v roke motiko in rekli: »To je moja motika!« A zvečer sem jo nesla nazaj, tako smo se jih bali.

Drugi dan mi mama rečejo: »Pojdi še enkrat prosit in reci, da nismo vsega okopali. « Zdaj je šla soseda sama po motiko in prinesla njihovo, tako izrabljeno kot plevka. Še večkrat sem šla prosit, ali motike naše mame niso nikoli več posodili. Danes sosedovih ni več na svetu.

Kaj je z brati, nismo vedeli. Po vojni so očeta zaprli v Novo mesto. Po nekaj tednih so ga spustili skupaj s sosedom, ki je imel sina domobranca. Komaj sta se privlekla peš domov, trideset kilometrov daleč. Hodila sta po skritih poteh, ker bi ju lahko ubili, kot se je to zgodilo mnogim, ki so jih spustili. Ata so razlastili in mu odvzeli volilno pravico. Leta 1946 so naredili prošnjo, da bi dobili posestvo nazaj. Prepisali so na nas otroke, gozda pa ne. Ata ni nič dobil.

Francelj je končal v Kočevskem rogu, Lojza je šel ata leta 1955 iskat v Padovo, ker je bil zaradi posledic Gonarsa tako bolan, da ni mogel sam na pot in je po nekaj letih umrl. Mama in ata nista mogla preboleti, da ne bosta mogla nikoli pokopati svojega sina Francija. Spominjam se, kolikokrat je ata jokal na grobu najstarejšega sina, ki je 1938 petnajstleten umrl zaradi pljučnice. ‘Za njega vsaj vem, da je tukaj pokopan, za Francija pa ne bom nikoli vedel.’ Tudi jaz sem jokala, pa sem se obračala vstran, da ne bi ata videl mojih solza in bil še bolj žalosten.

Do nas se je slišalo bobnenje, ko so minirali v Kočevskem rogu jame s trupli. Ljudje so sprva mislili: ‘Najbrž delajo ceste.’ Toda takoj zatem se je pričelo skrivaj šepetati, da pobijajo domobrance. Nekaj jih je namreč ušlo z vlaka, ko je v klanec proti Čušperku vlakovodja zaprl paro in upočasnil vlak. Eden od njih je bil Tone Tekavc, doma blizu Muljave. Domačijo so imeli na samem in se je osem let skrival doma, ne ga bi ga kdo izdal. Nekaj pa se jih je rešilo celo iz jame, kot npr. Milan Zajec iz Velikega Gabra, pet njegovih bratov pa je končalo v jami. Rešil se je tudi Franc Kozina, doma blizu Ribnice. Taki so povedali in kot blisk se je po vsej Dolenjski in Suhi krajini razvedelo, kaj se dogaja v kočevskih gozdovih.

Minče se je čez čas po skrivnih poteh vrnil iz Teharij, ker je bil kot mladoleten izpuščen. Zvedel je, da med potjo pobijajo. Nazadnje se je skrival pri sorodnikih na senu in mama je zvedela zanj. Šla je ponj in že na dvorišču gla[Stran 041]sno spraševala: »Kje je moj sin?« Minče mi je kasneje povedal, da so bile to najlepše besede, ki jih je v življenju slišal. Čez leta mi je povedal kakšno malenkost o svojem prestanem trpljenju in mučenju vodilnih domobrancev na Teharjah. Takrat se mu je obraz tako grozno spremenil, postal je čisto drugačen, da si ga sama nikoli nisem upala ničesar spraševati.

Nekaj pa je bilo dobrih ljudi. Atova sestra nam je dala majhno kravo, da smo imeli vsaj mleko doma. Po vojni nam niso dali kart za živež. Bili smo kot plevel, ki ga je treba uničiti. Popisali so vojno škodo, a dobili nismo nič. Prvo službo sem dobila šele 1958 leta v mlekarni v Ivančni Gorici.

Figure 25. Leto 1947 – Z desne Minče, Marija, ata, mama, Ciril z ženo

Vse to sem napisala, kot se spominjam iz otroških let pred 64 leti. Zame so ti spomini še danes zelo živi. Če bi živele še tiste matere, s katerimi smo bili skupaj izgnani, bi vedele povedati več. Hvala Bogu in vam vsem, da pišete o zamolčani resnici.

Pa še nekaj bom povedala. Naša družina se je leta 1925 ali 1926 posvetila Srcu Jezusovemu kot vsa fara. Ata je kupil sliki Marijinega in Jezusovega Srca. Mama so takrat zelo zboleli in zaobljubili so se, da bodo postavili znamenje s kipom Marijinega Srca, če bodo ozdraveli. Tako se je tudi zgodilo. Ko smo se vrnili iz izgnanstva v Kočevju in je bilo vse pokradeno in razbito, je v kotu hiše visel le križ in ob njem sliki Jezusovega in Marijinega Srca. Vedeli smo: njuna ljubezen nas je pripeljala domov. Pričeli smo živeti na novo, čeprav je bilo vse drugače kot pred vojno. Drugačni smo bili tudi mi.

Figure 26. Oče v pogovora z nekim turistom

4.2.1.

Naša družina je bežala pred partizani z doma na Čušperku pri Grosupljem v soboto, 5. maja leta 1945. Bežali smo brez posebnega pripravljanja. Na sam ta dan smo še delali na polju, na njivah, imenovanih V policah. Ko sva prišla okrog četrte ure s sestro Micko domov, sva razložila voz. Na njem sva imela nekaj orodja – to je brano in motike. To orodje sva takoj zložila in spravila pod streho. Takoj po tem pride ata iz hiše in pove, da naj hitro pripravimo voz, ker moramo iti od doma – bežati. Bližal se je konec druge svetovne vojne in vse vojaštvo je začelo odhajati. Nemška in tudi domobranska vojska. Bližala se je naglo partizanska Titova vojska in zaradi tega je sledila ta nagla odločitev – iti od doma v tujino preko naše slovenske meje.

Bežala je cela družina. To je naš ata, rojen 1895, naša bolna mama, rojena 1888, sestre Micka, rojena 1920, Ančka, rojena 1921, in Angelca, rojena 1934, in jaz, Tone, ki sem bil rojen leta 1930. Z nami so bežali še gospa Angela Mohar, žena mojega bratranca, in gospod Anton Potokar, zraven pa še gospod Drobnič iz Slivnice. Ti trije so se nam pridružili že na poti v Grosuplje.

Naša vprežna živina je bila bolj skromna. Imeli smo le enega vola in enega mladega konja, ki nam ga je posodil neki kmet s Krke. Ta vprežna živina nam je služila za domača dela in končno je tudi šla z nami na dolgo pot preko Ljubelja na Koroško v Celovec.

Največja skrb nas je obšla, ko smo morali vzeti s seboj na pot našo bolno mamo. Pripravili smo skromno ležišče na lojtrnem vozu in jo naložili. S seboj pa smo vzeli le nekaj malega, najbolj potrebnega. Vseh stvari se nismo mogli spomniti in ocenili bi lahko, da smo šli praznih rok. Glavna naša skrb je bila, da si rešimo življenje.

Ko je bila ura že preko šestih popoldan, smo imeli na vozu našo mamo in nekaj malenkosti za na pot. Preden smo pognali živino in krenili z vozom, je stopil ata pred vprežno živino, naredil z bičem (gajžlo) na tleh znamenje križa in izgovoril besede: »Sveti križ božji!«.

Tako smo odrinili od doma. Med potjo so nas nekateri ljudje gledali in opazovali. Kakšne so bile misli teh ljudi, sovaščanov, in kaj so nam želeli za na pot, ne vem. Prepričan pa sem bil, da so bili zelo različnega mnenja. Vse to sem opazoval, ko sem šel spredaj z volom in konjem že skozi vas Račno. Tako smo se ata, Micka, Ančka, Angelca in jaz poslavljali od rojstnega kraja. Mimogrede smo gledali na griček Kopanj in se v duhu priporočali kopanjski Materi božji za srečno pot. Ne bom pozabil trenutka, ko smo šli mimo Kopinove (Palčarjeve) hiše v Veliki Račni. Kopinov ata nas je videl in je vprašal mojega ata: »Lojze, ali bežiš?« Ata je odgovoril: »Tako je, bežim, saj je tudi sveti Jožef bežal s svojo družino!« Potem smo nadaljevali pot do Grosuplja. Tam smo se ustavili pri Bedenčičevih in bili tam čez noč. Drugi dan zjutraj, 6. maja, smo nadaljevali pot do Ljubljane. Ko smo prišli v Ljubljano, smo ustavili na dvorišču neke gostilne na Dolenjski cesti. Ne vem več, kako se je imenovala. Tam smo se ustavili predvsem iz razloga, kaj bo z našo bolno mamo. Ata je dobil nekega zdravnika, ki je bolno mamo pregledal. Rekel je in nam svetoval: »Ne vozite je nikamor, ker je težko bolna in vam lahko vsak trenutek umre!« Zaradi tega smo morali pustiti drago mamo v Ljubljani pri sorodnikih. To slovo je bilo težko in nepozabno. Ko smo to opravili, smo nadaljevali pot skozi Ljubljano proti Šentvidu in Gorenjski. Omeniti moram, da so bili ti dnevi, ko smo bili na poti v begunstvo, neznosni. To je izgledalo kot sodni dan. Na cestah je bilo vse polno ljudi vseh vrst – civilistov in vojaštva. Obrazi teh ljudi so bili žalostni in zaskrbljeni.

Ko smo prišli v Šentvid nad Ljubljano, smo opazili, kako se begunci vračajo nazaj. Na meji na bloku je bila nemška straža in vsakega, ki je prišel do straže, je ta enostavno zavrnila in moral je iti nazaj proti Ljubljani. Ko smo to videli, smo jih vprašali, zakaj gredo nazaj in odgovorili so nam, da Nemci ne pustijo naprej. Neki begunec – po njegovi govorici sem ugotovil, da je moral biti Ribničan, je rekel: »Ne hodite gori, boste že videli, kaj je tam!« Naš ata pa je rekel: »Naj bo, kar hoče! Mi gremo naprej!«

Ko smo končno tudi mi prišli do bloka na meji in nemške straže, je stražar zavpil: »Halt, Ausweis bitte!« Ata se je hitro znašel – segel je v žep po denarnico in vzel ven neki papir. Stražar pogleda tisti papir, ki naj bi bil dovoljenje za prekoračitev meje in reče: »Gut«, odprl je ograjo z bodečo žico in smo tako nadaljevali pot proti Gorenjski sami, saj je stražar za nami spet zaprl tisto ograjo in so se vsi drugi morali vračati nazaj proti Ljubljani, kakor smo videli. Koliko časa je še bila zaprta[Stran 043] meja, ne vem, vsekakor je pa zanimivo, kaj je bil tisti papir, ki ga je ata pokazal in nemški stražar pogledal. Kot smo ugotovili, je bilo le dovoljenje, da se pelješ z vlakom iz Ljubljane v Čušperk. Papir pa je imel žig s kljukastim križem in to je imelo veljavo. Verjetno tisti stražar ni bil pravi Nemec – moral je biti kake druge narodnosti – in je slabo znal nemško. Zanj je vse pomenil pravi nemški žig s kljukastim križem.

Nadaljevali smo pot proti Gorenjski. Prišli smo do vasi Mavčiče. Ustavili smo se na Drakslerjevi domačiji in tam prenočili. Drakslerjevi so bili zelo prijazni, istočasno pa so bili tudi zelo zaskrbljeni in niso vedeli, kako bo tudi z njimi. To je bilo dne 7. maja, ko smo odšli iz vasi Mavčiče in nadaljevali pot skozi mesto Kranj do Tržiča. Tistega 7. maja je imel naš ata 50 let. Prenočili smo pod nekim skromnim nastrešjem. Zgodaj zjutraj 8. maja smo nadaljevali težko pot po hudem klancu do Ljubelja in nato skozi predor na koroško stran. Ta pot od Tržiča do predora je bila zelo težka zaradi hudega klanca. Vol in konj sta bila zelo utrujena. Pomagali smo vleči voz: imeli smo s seboj dolgo vrv, s katero smo pomagali vleči voz v klanec. Tudi drugi ljudje so večkrat priskočili na pomoč, da smo tako prispeli do predora. Naš voz je bil vedno počasnejši kot drugi, saj so drugi imeli boljšo vprežno živino, to je konje. Prehitevali so nas in še posebej tovornjaki z vojaštvom. Vedno smo morali voziti po skrajni desni strani, čisto pri kraju ceste. Še posebej je bila težavna pot skozi predor. Cesta ni bila tlakovana, pač pa blatna in mokra z velikimi lužami skozi cel predor. V predoru je bilo zelo temno – bilo je le nekaj majhnih žarnic, ki pa niso dajale veliko svetlobe. V glavnem smo videli, kakšna je notranjost predora le, ko so nas prehitevali tovornjaki in nam s svojimi žarometi osvetlili predor. Končno smo prišli skozenj na koroško stran. Po strmi poti – cesti navzdol smo previdno nadaljevali potovanje proti Borovljam.

Figure 27. Čušperk – Podržajeva domačija

Žal nismo mogli priti daleč zaradi tako velikega prometa vojaških tovornjakov in pešcev. Prenočiti smo morali ob cesti na nekem ovinku pod milim nebom do 9. maja 1945.

Omeniti moram, da sta dotlej spremljala naš voz gospod Potokar in gospod Drobnič s Slivnice. Zvezo z njima pa smo izgubili takoj, ko smo prišli skozi predor na koroško stran. Oba sta imela namreč svoji kolesi in sta lahko šla hitreje naprej. Prišla sta prej do Borovelj in[Stran 044] mostu na Dravi, kjer so ju ujeli partizani. Potem pa sta bila oba zaprta v Škofovih zavodih in sta tam veliko pretrpela.

Figure 28. Oče Alojzij Podržaj

Ko smo nadaljevali pot proti Borovljam do dravskega mostu, je šla naša vožnja z volom in konjem zelo počasi, ker ima cesta na koroški strani veliko klancev navzdol in tudi navzgor. Zaradi veliko ovir na poti – vojaštva, vozil, beguncev in splošnega nereda – ni bilo mogoče priti do dravskega mostu. Večerilo se je že in spet smo šli z glavne ceste kakih 500 metrov vstran. Prišli smo do nekega kmeta – vrtnarja. Bil je gospodar in koroški Nemec in nam je rade volje dal streho za prenočitev v poslopju, kjer je imel poljedelske stroje, saj je videl, da smo izgnanci. Bil je uvideven, a z njim govoriti kaj prida nismo mogli, saj nismo znali jezika. Pri njem smo prenočevali do 11. maja zjutraj. Ta noč pa v tem kraju ni bila nič kaj varna, saj se je kmalu potem začela borba med partizani in domobranci. S partizani, ki so bili že na Koroškem, se je spopadel Rupnikov bataljon. Domobranci so razbili partizansko zasedo.

Tako smo se 11. maja spet napotili proti dravskemu mostu. Po prihodu nazaj na glavno cesto smo že srečali domobrance, ko pa smo z velikimi težavami zaradi velikega prometa le prišli blizu dravskega mostu, smo pri tisti gostilni videli veliko ljudi, pobitih od partizanov. Nas je skrbelo, kje sta gospod Anton Potokar in gospod Drobnič, ki sta šla skupaj s kolesi naprej. Na tistem vrtu je bilo več grobov. V njih so bili navadno po trije v eni jami. Zakopani so bili čisto plitvo – mrtve je pokrivala le ped zemlje. Odkopali in pregledali smo več grobov, a ugotovili smo, da tam ni bilo nobenega od teh dveh.

Dravski most so stražili Angleži. Prekoračili smo ga še isti dan in nadaljevali pot proti Žihpolju. Tam smo naleteli na veliko angleške vojske, oborožene z oklepnimi vozili. Razoroževali so vse: Nemce, domobrance, Hrvate in Srbe. Bil je to žalosten trenutek. Angleže smo imeli za zaveznike, pa smo bili izdani. Resnica je bila, da se je vse dogajalo, kakor so sklenili leta 1944 v Jalti predsedniki treh velesil: Roosevelt, Churchill in Stalin. Po mojem so trgovali s krvjo poštenih narodov.

Naše potovanje proti Vetrinju in Celovcu je bilo vse težje. Nič nismo vedeli in šli smo mimo križišča, kjer je pot zavila proti Vetrinju, kjer so se zbirali begunci. Na tistem križišču je stala angleška policija in usmerjala promet. Vse gibanje na cesti v križišču je osvetljevala velika električna žarnica. Za vetrinjsko taborišče bi bilo treba zaviti na levo, mi pa smo vozili vedno čisto pri kraju desne strani ceste in tako smo zgrešili vetrinjsko taborišče. Šli smo še kakšen kilometer naprej od tega križišča in nazadnje ustavili pred neko hišo. Ata je rekel, da moramo zdaj nekaj ukreniti – bilo je 11. maja ob pol polnoči. Ata je pozvonil pri tisti hiši, gospodar je vstal in vprašal, kaj hočemo. Ata je najprej vprašal: »Können Sie slowenisch?« A je bil tam koroški Slovenec in odgovoril je po slovensko. Bil je zelo prijazen. Povedali smo mu, kakšen problem imamo: da imamo voz in družino in da rabimo prostor za prenočitev do jutri. Takoj je ta gospodar odprl velika vrata na dvorišče in nam dal prostor v poslopju za poljedelske stroje. Tudi ta gospodar je bil vrtnar. Pri njem smo prespali do jutra 12. maja 1945. Zjutraj pa smo dobili nasvet od dobrega koroškega Slovenca, kam naj se zatečemo. Dal nam je dve možnosti: ena je bila v mestu Celovec – v Elizabetinem kloštru na Velikovški cesti št. 17. Rekel nam je: »Ta samostan ima svojo bolnico in veliko kmetijo. Tam boste gotovo dobili delo za toliko časa, da se stvari uredijo.« Druga možnost pa je bila, da gremo naprej, izven Celovca. Ta gospod nam je razložil, kako pridemo iz mesta po glavni cesti proti Šentvidu ob Glini. Na kilometru 5 te ceste je treba zaviti levo z glavne ceste na manjšo pot, ki pelje v vas, kjer so večji kmetje, in tam boste gotovo lahko[Stran 045] dobili delo. Tako smo tudi storili in takoj tam kakih 200 m stran je bil hrastov gozdiček z dobro senco. Tam smo se ustavili, da smo se odpočili in napojili vola in konja. Ob tej poti je tekel potoček z lepo, čisto in hladno vodo. Tisti dan, 12. maja 1945, je bil najbolj vroč od vseh dni našega potovanja. Z roba gozdička, kjer smo se ustavili, se je videla kak kilometer oddaljena vas. Ata je rekel: »Vi počakajte tukaj, jaz grem naprej s kolesom v vas, da si malo ogledam, kako je v tisti vasi.«

Res je šel s kolesom v vas, si ogledal, kakšne so hiše, in tudi na splošno, da bomo vedeli, kako se bo treba tam predstaviti. Mi, ki smo tam počivali, smo gledali proti vasi. Ko smo videli, da se ata s kolesom vrača, smo bili veseli. Pa žal, se ni bilo kaj veseliti. Gospa Angela Mohar, ki je hodila z nami, je rekla: »Kar pojdimo naprej, atu naproti!« Ko pa smo ravnokar odpeljali iz tistega gozdiča, se kar naenkrat pripeljejo trije partizani s prikolico. Takoj so nas spoznali in vedeli, da smo begunci. Ustavili so se in rekli: »Aha, vi ste pa ‘ta beli’! Takoj obrnite, gremo na komando!« Partizani so imeli stražo nekje na robu tiste vasi in so nas videli z daljnogledom. Bili so tako hitri, da so ata, ki se je na kolesu vračal iz vasi, med potjo prehiteli in nas že peljali od gozdička proti glavni cesti. Takrat se je pripeljal ata in se je peljal kar mimo nas. Prepričan sem, da je bila v tem trenutku božja previdnost in Marijino varstvo z nami. Ko smo čakali in vedeli, da se bo ata vsak hip pripeljal do nas, smo bili vsi tiho. Nihče od nas se ni oglasil in spregovoril z atom. Ata se je pripeljal do križišča in stopil v senco pod neki hrast, obrnil je kolo navzgor, kot bi ga popravljal. Bil je previden in vedel je, če se izda, ga bodo prijeli. Počakal je tam toliko časa, da je videl, kam nas bosta partizana, oborožena z brzostrelkama, peljala. Ko pa je videl, da smo šli proti Šentvidu ob Glini, je pa šel nazaj v Celovec. Ko se je pripeljal tja, je potem povedal, je šel tja, kjer je bila največja cerkev. To pa je bila ravno škofijska cerkev. Pozvonil je. Na vrata je prišel pater Odilo Gajšek. Ata je tega gospoda poznal še iz Ljubljane. Ta ga je vprašal: »Gospod Podržaj, kaj pa vi tukaj delate?« Ata je odgovoril: »Glejte, partizani so mi zaplenili voz z živino in aretirali družino! Kaj bi se dalo storiti?« Pater Odilo je samo rekel: »Dobro. Se gremo pritožit na angleško komando! Povedali bomo, da vam je to naredila jugoslovanska vojska.« In sta šla. Tam je pater Odilo Gajšek povedal, kaj se je zgodilo. Angleški oficir je na list napisal po angleško, da je tukaj britansko ozemlje in da jugoslovanske čete nimajo pravice aretirati. Papir je bil podpisan in na njem žig britanske armade. Ko je ata dobil ta papir od Angležev po posredovanju patra Odila Gajška, se je vrnil nazaj po isti cesti, ki pelje v Šentvid ob Glini.

Figure 29. Mama Ana Podržaj 1888–1945

Medtem sta nas partizana, oborožena z brzostrelkama, peljala že na partizansko komando. Zanimivo je, da je bila ta prav pri božjepotni cerkvi Gospe Svete. Tam so nas začeli zasliševati. Spraševali so nas, od kod smo in zakaj bežimo. Na ta vprašanja nismo dali nobenega odgovora, a njim je bilo vseeno jasno, da smo »ta beli« in da se umikamo pred partizani. Zelo nas je skrbelo, kaj bodo z nami naredili. Najprej so pregledali voz. Ker smo imeli tudi nekaj hrane za domobrance, ki smo jo mimogrede naložili v Grosupljem, so nam vso hrano pobrali, tako da je bil voz izpraznjen. Potem so se med seboj pogovarjali, a nisem mogel slišati kaj. Zelo smo bili zaskrbljeni, kaj bo. Po izpraznjenju voza in po končanem zasliševanju smo čakali, kaj bo. Bili smo v skrbeh, pa se nam je približal še en partizan. Še on je začel spraševati: »Od kod ste pa vi? Kje ste doma?« Povedal sem, da smo s Čušperka. Vprašal je: »Čigavi pa?« Povedal sem, da smo Podržajevi. »A tako. Saj vašo hišo in vas poznam in sem že bil pri vas.« Izkazalo se je, da je bil ta partizan po poklicu železničar, ki je spremljal tovorne vlake na zavori. Kadar se je v Čušperku kaj več nakladalo na vagone – hlode iz gozdov ali apno iz[Stran 046] naših apnenic – so prišli ti železničarji k nam na malico. Poznali so nas in so imeli o nas kar dobro mnenje. Očitno tudi ta partizan, nekdanji železničar. Ko smo se še nekaj časa tako pogovarjali, je potem rekel svojemu komandantu, da nas pozna in da nima smisla, da nas zadržujejo. Rekel je še: »Domov pojdite, od koder ste prišli!«

Ko je to rekel, smo začutili olajšanje. Takoj za tem pa so nas izpustili in smo spet šli nazaj po glavni cesti proti Celovcu. V tistem času pa se je ata že vračal iz Celovca zopet po isti cesti proti Šentvidu ob Glini s tistim papirjem, ki ga je dobil po posredovanju p. Gajška od Angležev. Zanimivo je bilo, da smo se z atom zopet našli na istem križišču, kjer smo se razšli pri kilometru 5. V tem trenutku, ko smo se spet srečali, smo se še bolj oddahnili. Spet smo bili skupaj. Dolg teden je bil že za nami, poln velikih skrbi, a se je hvala Bogu vse dobro končalo.

Zdaj smo tudi videli, da naše iskanje zavetišča po tej drugi možnosti, ki nam jo je predlagal tisti koroški Slovenec, ni rodilo uspeha. Morali smo se vrniti k tisti prvi, ki je bila v mestu Celovcu, torej Elisabethinenkloster, Volktermarkter Strasse No. 17 – Velikovška c. 17, Celovec. Po vsem, kar se nam je pripetilo, smo šli kar naravnost do tega samostana. Ko smo prišli tja, je bilo okrog osme ure zvečer. Bil je še dan in imeli smo srečo, da so nas sprejeli. Na vprašanja, ki so nam jih v samostanu postavili, je bilo treba povedati, da smo pregnanci. Vse to je veljalo in je bilo res. V tem samostanu smo kot begunci ostali od 12. maja 1945 do 5. februarja 1946. Dobili smo takoj delo. Midva z atom sva delala na polju in na splošno vsa kmetijska dela, Ančka in Angelca sta bili zaposleni v kuhinji, Micka pa je delala v pralnici. Tam se je pralo perilo iz bolnice, ker je ta imela polno vojakov ranjencev. Takšno delo smo opravljali ves čas našega bivanja v tem samostanu.

Približno v štirih dneh smo že dobili zvezo s taboriščem v Vetrinju, kjer so se zbirali domobranci in tudi civilisti. V vetrinjskem taborišču je bilo tudi težko. Vse je bilo na prostem pod milim nebom. Vsak si je moral pomagati, kakor si je pač mogel. Ljudje so si napravili skromne šotore, delali so si strehe iz smrekovega lubja. Bila je sreča, da so bile smreke prav takrat že muževne in so se dale lupiti. Za preživetje je prišlo vse prav: stare odeje, celtne, stara vojaška oprema. Ljudje so se znašli vsak po svojih zmožnostih in sposobnostih, pa tudi pomagali so si med seboj. To je bilo, kar zadeva nastanitev. Bil je pa tudi velik problem v zvezi s hrano. Pojedlo se je vse, kar se je moglo dobiti. Tudi konje, mule … V taborišče Vetrinj smo peljali tudi našega vola, s katerim smo prišli na Koroško. V taborišču sem bil le en dan, takrat ko smo gnali našega vola za begunce. Taboriščna hrana je bila zelo revna, vendar se je bilo treba z njo zadovoljiti, to je predvsem s tistim, kar so nam dali Angleži.

V taborišču Vetrinj sta bila tudi moja brata kot domobranca. Z njima sem govoril, njuna zgodba je bila približno enaka kot naša. Treba se je bilo umakniti in oditi na tuje brez posebne priprave in načrta. Po vsem tem pa je sledila še nezaslišana tragedija, ko so Angleži začeli vračati razoroženo domobransko vojsko. Vsi smo mislili, da jih bodo odpeljali v Italijo in preselili v taborišče tam. Tako so govorili Angleži, a vse to je bila laž, odpeljali so jih nazaj v Slovenijo, v Titovino.

Sam sem prišel na obisk v Vetrinj na Svetega rešnjega telesa dan, ko so odhajali zadnji transporti domobrancev. Moj brat Lojze je šel ravno na ta dan in sva se poslovila. Rekel mi je, da jim ni jasno, če jih peljejo v Italijo, vseeno pa se bo držal svoje čete in gre z njimi. Potem pa se je znašel na Teharjah. Tam so domobranci morali prestati in pretrpeti nečloveško poniževanje, lakoto, mučenje in smrt. Ko so odpeljali domobrance, so ostali samo še civilisti z družinami. Tudi ti so bili v nevarnosti, da jih vrnejo v Titovino. Da pa niso bili vrnjeni še civilisti z družinami, gre zasluga zdravniku dr. Meršolu. Znal je angleško, ker je v Severni Ameriki študiral in se je tako lahko pogovarjal s taboriščno oblastjo. Dr. Meršol je naredil vse, kar je mogel, da niso bili vrnjeni v Titovino še civilisti.

Po vsem tem pa so začeli Angleži preseljevati še civilne begunce. Naselili so jih po različnih krajih na Koroškem in Tirolskem. To so bili Spittal ob Dravi, Šentvid ob Glini, Kellerberg, Peggez. Vsepovsod je bilo mogoče najti slovenske begunce. Sam sem prišel v taborišče v Špitalu. Tam smo živeli v barakah. Bilo je staro taborišče, zgrajeno med vojno in namenjeno za vojne ujetnike. Naša družina je dobila stanovanje v baraki štev. 16, soba 1. Stanovali smo skupaj ata, Micka, Ančka, Angelca in jaz. Postelje so bile trinadstropne, lesene, zbite skupaj iz navadnih desk. Ležišče je bilo zelo preprosto – slamnjača, deke in rjuhe. Ker ni bilo tudi drugih potrebnih stvari, smo laže prenašali tudi to. Hrana je bila slaba in smo jo hodili iskat v skupno taboriščno kuhinjo; to se je ponavljalo vsa leta našega bivanja v taborišču. Če si je kdo hotel hrano kako[Stran 047] izboljšati, si je bilo treba posebej pomagati. Midva z atom sva delala košare (korbe), rete in rešeta. To se je dalo prodati ali zamenjati za hrano na koroških kmetijah, npr. za moko in špeh. Tako smo si lahko večkrat skuhali žgance. To pa je bil tudi ves priboljšek, ki smo si ga znali pridobiti. Kdor pa ni poznal praktičnega domačega dela, se je moral zadovoljiti samo s taboriščno hrano.

Ves material za košare in rete je bilo treba iskati izven taborišča, kjer je rasla leščevina. Jaz sem hodil s kolesom po vitrnike. S teh leščevih palic je bilo treba nadreti vitre, potem pa vsako vitro posebej očistiti in obrezah, da je bila pripravljena in uporabna za pletenje. Poleg tega sem hodil v taboriščno kmetijsko šolo. Napravil sem oba letnika in izdelal s prav dobro oceno. Ko je bilo kmetijske šole konec, sem šel v obrtno šolo kovinarstva in tako sem ostal pri kovinarstvu vse do danes. Kadar sem imel še kaj prostega časa, sem hodil delat tudi na koroško kmetijo, ki je bila kakih tri kilometre stran od taborišča. Tam pa se je bilo treba prilagoditi koroškim navadam. Orali smo z volmi. Koroška vprega pa je taka, da voli ne vlečejo z jarmom, ampak rinejo z glavo. To je tako, da lesen drog, pritrjen voloma na čelo, privezan z jermeni za rogove, povezuje par volov, ki potem rineta, namesto da bi vlekla. Tako sem že kar poznal koroško kmečko delo. Taboriščne oblasti so skrbele, da so bili ljudje na katerikoli način zaposleni, kar je bilo dobro. Naša Angelca je tudi hodila v gimnazijo in se pridno učila. Micka je dobila zaposlitev na koroških kmetijah, Ančka pa je opravljala različna dela po taborišču.

Taboriščno življenje je bilo na splošno kar dobro organizirano. Med begunci je bilo veliko izobražencev in sposobnih ljudi. Veliko je bilo duhovnikov, profesorjev, zdravnikov in obrtnikov ter navadnih ljudi. Duhovniki so skrbeli za versko življenje. Imeli smo dnevno svete maše v taboriščni kapeli ves čas našega taboriščnega življenja. Za mladino so v tem verskem pogledu skrbeli predvsem salezijanski duhovniki, ki so nas zbirali v taboriščnem mladinskem domu. Profesorji in učitelji so skrbeli za šolstvo in so svoje delo posvetili mladini. Prav tako je bilo poskrbljeno za kulturno življenje. V taboriščni gledališki dvorani so se pripravljale igre in koncerti. Imeli smo tudi skavtsko organizacijo in jaz sem tudi njen član. Razvito smo imeli tudi športno življenje, npr. nogomet, odbojka … a pri tem nisem mogel veliko sodelovati zaradi moje leve noge, ki me je vedno bolela.

Tako sem nekako in do neke mere priklical v spomin doživetja od 5. maja 1945, ko smo šli od doma kot begunci v tujino, do zadnjega dne bivanja v taborišču Spittal ob Dravi na Koroškem, do 1. januarja 1949, ko smo šli iz tega taborišča in nas z vlakom odpeljali do Torina v Italiji, kjer smo čakali do 17. januarja 1949, ko je bil ravno moj god. Iz Torina smo se odpeljali v Genovo. Tam smo se vkrcali na staro vojaško ladjo Villard H. Holbrook, ki nas je odpeljala v Argentino. Prišli smo prav v Buenos Aires 5. februarja 1949.

Tudi za čas našega bivanja v Argentini bi bilo dobro zbrati in napisati spomine, da bi se vedelo, kako je tam potekalo naše življenje.

11. julij 2008

5.1.1.

[Stran 049]

Figure 30. Čas nekdanjih slovenskih nedelj Fran Krašovec

5.2.1.

V tridesetih letih preteklega stoletja je angleški nobelovec in eden najpomembnejših pesniških glasov moderne Evrope Thomas Stearns Eliot za neki festival napisal dramo o mučeništvu canterburyjskega nadškofa Thomasa Becketa z naslovom Umor v katedrali. Becketova smrt je bila posledica njegovega vztrajanja na pravicah Cerkve nasproti kralju Henriku II., ki mu je nekoč služil kot kancler. Štiri dni po tej pridigi, ki jo je imel na Sveti dan leta 1170, so prišli štirje plemiči in ga umorili pred oltarjem, od koder je govoril. Bralcev Zaveze ni treba spominjati na to, da imajo utemeljene razloge, da to besedilo dobro preberejo. Za dobro branje pa velja pravilo: enkrat ni nobenkrat.

»Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.«

Štirinajsta vrstica drugega poglavja iz evangelija po sv. Luku.

5.2.2.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Dragi otroci Božji. Moj nagovor to božično jutro bo zelo kratek. Želim le, da bi v svojih srcih premišljali globok pomen in skrivnost naših božičnih maš. Kadarkoli darujemo mašo, ponovimo trpljenje in smrt našega Gospoda, na božični dan pa praznujemo njegovo rojstvo. Tako se veselimo njegovega prihoda v odrešitev ljudi in obenem darujemo Bogu njegovo telo in kri kot žrtev v zadoščenje za grehe sveta. Prav v tej minuli noči se je pastirjem v Betlehemu prikazala množica nebeških trum, pojoč »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji«; prav tokrat v vsem letu praznujemo rojstvo našega Gospoda in njegovo trpljenje in smrt na križu. Preljubi! V očeh sveta je to nekaj nenavadnega. Kdo na svetu se bo iz istega vzroka hkrati žalostil in veselil? Ali bo namreč veselje podleglo žalosti ali pa se bo žalost umaknila pred veseljem. Samo v tej naši krščanski skrivnosti se moremo hkrati veseliti in žalostih. Premislite za trenutek pomen besede »mir«. Ali se vam ne zdi čudno, da so angeli oznanili mir, ko se je svet vendar nenehoma vojskoval in trepetal v strahu pred vojskami? Ali mislite, da je bil angelski glas zmoten in da je bila obljuba goljufija in prevara?

Glejte, kako je naš Gospod govoril o miru. Svojim učencem je dejal: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.« Ali je mislil mir kakor mi: angleško kraljestvo v miru s svojimi sosedi, plemiči v miru s kraljem, posestnik, ki mirno prešteva svoj dohodek pri pometenem ognjišču, z najboljšim vinom na mizi za prijatelja, in žena, ki prepeva z otroki? Tisti možje, njegovi učenci, niso poznali tega; odšli so na daljno potovanje, trpeli na kopnem in na morju, bili mučeni, zaprti, razočarani in umrli mučeniške smrti. Kaj je torej hotel reči? Če vprašate to, se spomnite, da je dejal: » … ne kakor ga daje svet, ga vam jaz dam.« Svojim učencem je dal mir, a ne mir, kakor ga svet daje.

Figure 31. Umor Thomasa Becketa v canterburyjski katedrali – Rokopis iz leta 1200

Preudarite še to, na kar niste verjetno nikdar pomislili. Na božič praznujemo ne samo rojstvo in smrt našega Gospoda – naslednji dan praznujemo mučeništvo njegovega prvega mučenca svetega Štefana. Mislite, da rojstvu Kristusovemu sledi dan prvega mučenca slučajno? Nika[Stran 051]kor. Prav kakor se hkrati veselimo in žalujemo ob rojstvu in trpljenju našega Gospoda, tako se tudi – v manjši podobi – veselimo in žalujemo ob smrti mučencev. Žalujemo, ker so trpeli zaradi grehov sveta, veselimo se, ker je nova duša prišteta med nebeške svetnike v slavo Božjo in v odrešenje ljudi.

Ljubi! Mučenca si ne predstavljamo samo kot dobrega kristjana, ki so ga ubili, ker je bil kristjan – to bi bilo vredno samo obžalovanja. Ne mislimo o njem le kot o dobrem kristjanu, ki je bil sprejet v družbo svetnikov – tega bi se bilo le veseliti. Naše žalovanje in naše veselje pa nista, kot ju pozna svet. Krščansko mučeništvo ni nikdar slučaj, kajti svetniki se ne delajo slučajno. Še manj je krščansko mučeništvo posledica človekovega namena biti svetnik, kakor se človek lahko hote ali načrtno postavi za vladarja. Mučeništvo je vedno dar Božji iz ljubezni do ljudi, da bi jih posvaril in jih pripeljal nazaj na svoja pota.

Nikdar ni namera človekova, kajti resnični mučenec postane orodje Božje, ki se s svojo voljo prepusti Božji volji in ne želi zase ničesar, niti ne slave mučeništva. Tako, kot na zemlji Cerkev hkrati žaluje in se veseli na način, ki ga svet ne more razumeti, so tudi v nebesih svetniki tako povišani, ker so se najbolj ponižali. Niso, kot jih mi vidimo – ampak so v luči Boga, od katerega prejemajo svojo bit.

Danes sem vam govoril, dragi otroci Božji, o mučencih preteklosti in vas prosim, da bi se spomnili posebno našega canterburyjskega mučenca, blaženega nadškofa Elphega. Primerno je, da se na dan Kristusovega rojstva spominjamo, kakšen je Mir, ki ga je prinesel. In ne upam, dragi, da vam bom še kdaj pridigal, kajti mogoče je, da boste v kratkem dobili novega mučenca in najbrž ne zadnjega. Obdržite v srcih te besede in mislite nanje ob svojem času. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

(T. S. Eliot, Umor v katedrali, prevedel France Papež.)

5.3.1.

San Justo, 13. avgusta 1988

Govor ob 45-letnici smrti pesnika Franceta Balantiča

Predsednik odbora staršev šole Franceta Balantiča in režiser današnje prireditve sta me naprosila, da ob tej priložnosti, ko proslavljate 45-letnico smrti Franceta Balantiča, nekaj povem o njem.

Najprej sem si mislil, kaj naj bi jaz, ki nisem literat, govoril o pesniku, ki ga sicer dobro poznam in cenim kot enega največjih naše literature; takoj nato pa sem pomislil, da mi je vendar ta pesnik, na način kot bom povedal, bolj blizu kot kak drug. Blizu po svoji življenjski usodi in celo, se boste čudili, zelo blizu po mojih družinskih vezeh.

Svet je majhen, to že vemo, naš mali slovenski svet še posebno.

Moj tast, dr. Tine Debeljak, je bil tisti, ki je Balantiča odkril in bil njegov mentor. Prvi je izdal zbirko njegovih pesmi in potem, ko je bil Balantič prepovedano ime v Sloveniji, to zbirko znova izdal v emigraciji. Prvi je kritično ocenil njegovo delo in mu dal veljavo, katero danes že nihče več ne zanikuje, tudi v domovini ne.

Na to družinsko vez sta mislila gospoda, ki sta me povabila, da predavam, menila tudi, da bom jaz imel najlažji dostop do gradiva o pesniku in nista se zmotila. Debeljak bi bil seveda najbolj primeren, da danes stoji na tem mestu, a kot veste, na žalost to ni več mogoče zaradi njegovih let.

A glejte, še drugi družinski spomini me povezujejo z Balantičem. Lahko povem to zanimivost, da sem po svoji mami iz družine Benkovič, sosed družine Balantič na robu mesta Kamnik. Le sadovnjak je vmes. Moja mati, moji strici in tete (po domače Tomanovi) in Balantiči (po domače Joškovčevi) so bili prijatelji iz otroških let in sošolci. Naneslo je celo, da je bil moj oče birmanski boter Francetu Balantiču. Bolje rečeno, bil je namestnik botre, tete moje mame, Minke Benkovič por. Senica, iz Domžal, znane dobrotnice, ki jo imajo še mnogi, tudi med nami v Argentini, v najlepšem spominu.

Tako sta v mojem družinskem albumu dve fotografiji s Francetove birme, kjer na vrtu pred[Stran 052] Balantičevo hišo sedijo moji starši (takrat še neporočeni), birmanec France, njegova sestra, botra Senica in še nekateri sorodniki. Res lep spomin.

Ko sem pripravljal to predavanje in prebiral razno gradivo, sem zasledil še mnoge, vsaj zame zanimive podatke, ki kažejo na prijateljske vezi med družinama Benkovič in Balantič. Recimo tele:

– družina Balantičeve matere je tudi bila soseda Benkovičev;

– Balantičeva mati je bila kot dekle hišna pomočnica pri teti moje mame, kasnejši birmanski botri;

– ko se je družina Balantič morala na hitro izseliti iz hiše, kjer so dotlej živeli, so dobili začasno bivališče v bližnji hiši, last Senicovih.

In ko sem že pri teh družinskih asociacijah, naj omenim tudi to: France Balantič je rad igral na odru, in sicer v gledaliških igrah, ki jih je prirejalo kamniško dijaško počitniško društvo. Tako je igral tudi v igrah mojega očeta. Moj oče je bil namreč zelo aktiven član omenjenega društva. Med drugim je uredil za tiste čase kar luksuzen društveni zbornik »Na bregovih Bistrice«, ki sem ga rad prebiral kot otrok. Da bi razumeli to očetovo navdušenje nad kamniškim kulturnim življenjem, naj pripomnim, da je imel Joža Vombergar (sicer po rodu iz Cerkelj), v Kamniku nevesto, Marjanco Benkovič, kasneje mojo mamo.

Pa še to: duhovni vodja kamniškega društva je bil duhovnik Vilko Fajdiga. Njemu sem po vojski več let ministriral v cerkvici v Kosezah pri Ljubljani, in ko smo se, zapozneli emigranti iz leta 1954, družini Debeljak in Vombergar, odpravljali na pot v Argentino, je imel za nas mašo za srečno vožnjo.

To so družinski spomini in anekdote. Naj ilustrirajo to, kar sem že prej rekel, kako je naš slovenski svet majhen, kako so življenjska pota Slovencev iz različnih krajev, celo različnih celin in generacij, med seboj prepletena, da smo Slovenci doma in po svetu ena sama velika družina, na različne načine povezana, bodisi krvno ali duhovno, s prijateljskimi vezmi.

Zdi se mi primerno in pomembno, da se teh vezi zavedajo in jih pomnijo naši otroci, naši potomci. To bi bil en način, kako se jaz osebno, po svojih družinskih vezeh in spominih, približam pesniku Francetu Balantiču kot človeku.

A še veliko skupnega je, kar me bliža in veže z Balantičem. Ne nazadnje najina skupna ljubezen do Kamnika in kamniških gora, posebno Male in Velike planine, kamor sva hodila na nepozabne počitnice; se vozila z istim znamenitim vlakom, kamniško »račko«; hodila v isto šolo, klasično gimnazijo v Ljubljani, ko je ta še bila najboljša in najresnejša gimnazija na Slovenskem, seveda z razliko skoraj 20 let.

Nisem literat, literarni kritik ali izvedenec. Ne morem govoriti o Balantičevi pesniški obliki, razvoju sloga in izraznosti. A s tem še ni rečeno, da ne bi imel posluha za lepo, živo slovensko besedo, poezijo. Že kot mladostnik sem bral Balantičeve pesmi in se jih učil na pamet, na lastno pobudo, kar verjetno še danes počno starejši najstniki in zaljubljenci, ki jim slovenska beseda še seže do srca.

Morem pa se mu približati po vsebini njegovih pesmi in življenjski usodi. Morem podoživljati stisko mladega človeka kot kristjana, razpetega med zavestjo grešnosti in božjega otroštva, in kot Slovenca, vrženega v srhljivi vojni čas in v »prelom svetov«, povzročen od trojne okupacije in istočasne družbene revolucije, kar je bila edinstvena situacija v vsej takratni Evropi.

France Balantič je bil po naravi tih, vase zamaknjen (introvertiran) človek, izrazito občutljive, lirične in pasivne narave. Zelo intenzivno je doživljal svoje notranje duhovno življenje, hkrati pa imel posluh za problematiko svoje dobe, »nečistega časa«; vendar je njegova pesem daleč od socialne, revolucijske in okupacijske poezije. Zaradi vojnih grozot, ki jih je doživljal, pa je bil notranje zelo pretresen in strt. Če dodam še, da je bil vse svoje kratko življenje bolehen za pljučnico in potem tudi za jetiko, ni čudno, da je njegov osnovni pesniški ton bolj žalosten kot optimističen.

Tematika Balantičeve poezije se giblje med ljubezenskim in religioznim doživetjem, med upom in obupom, spušča se v prepade in višine človeške duše z osebno prizadetostjo, ki domala fizično zadeva pozornega bralca, med katere se štejem. Blizu mi je njegova poezija, polna podob iz pastirsko kmečkega sveta, iz narave in krajev, ki sem jih kot otrok pogosto obiskoval in doživljal. Čeprav nimam globlje literarne formacije, občudujem popolnost njegove pesniške oblike, rime, metrike, bogastva prispodob in svežine jezika. Nobena beseda ni odveč, nobena rima ni slaba, noben verz. Težko si predstavljam, da je vso to lepoto in doživetost mogel podati pesnik, ki je umrl še skoraj otrok.

[Stran 053]

Kar pa najbolj presune današnjega bralca njegovih pesmi in vzbuja srh, pa je grozljivi privid neizbežne skorajšnje smrti v ognju, kar se je zgodilo, kot je napovedal, ko še ni izpolnil 22 let. Tu človek onemi. Odveč je vsakršen racionalen pristop. Ne da se razložiti z boleznijo ne z zgodovinsko nujnostjo. Religiozen človek tu skloni glavo pred neumljivo skrivnostjo.

Slovenski politični emigranti, ki smo izšli kot taktični premaganci v stalinistični revoluciji, proslavljamo Franceta Balantiča kot svojega, »našega« pesnika, čeprav si ga ne lastimo. A vendar pesnika, ki simbolizira, po neumljivi božji previdnosti, usodo vaških stražarjev in domobrancev. Zato je razumljivo, da smo se ga vedno spominjali ob obletnicah smrti, poimenovali po njem svoje ustanove, recimo vašo šolo ali društvo pisateljev, dvakrat izdali zbirko njegovih pesmi. Večina naših izobražencev je obravnavala pesnika iz svojega zornega kota, tako poleg Debeljaka še France Papež, sošolec Nikolaj Jeločnik, Marijan Marolt, Vladimir Kos, Frido Beznik in drugi. Ostali smo mu zvesti in bomo naprej, dokler Balantič ne bo vrnjen domovini v vsej svoji pravi podobi.

Skušam se postaviti v Balantičev položaj, v njegov prostor in čas, čas do sedaj najhujših razmer in odločitev za naš narod. Skušam razumeti njegovo odločitev, da stopi med vaške stražarje, on, ki je bil po naravi plah, občutljiv, skratka, nevojaški tip človeka, a vendar globok kristjan in zaveden Slovenec.

Naj sam pove, kako se je odločil; citiram njegove lastne besede: »Pravi red more prinesti le krščanstvo s svojo zapovedjo ljubezni. Vsi drugi nauki nosijo v sebi kal zla, zato prej ali slej rode zlo«. »Prišel sem do prepričanja, da je borba proti komunizmu ne le dovoljena, ampak celo nujno potrebna.« (Kritik v domovini, Mitja Mejak, tu namerno potvori Balantičeve besede, češ, da je trdil, da je dovoljeno pobijati komuniste, kar je bistveno nekaj drugega). In še: »Dolgo sem iskal, sedaj pa sem prišel čisto na jasno, sedaj vem, kaj je prav.« Do sem njegove besede.

Vendar ne poznamo nobene Balantičeve pesmi ali verza propagandnega značaja. Ni opeval mesijanskih vizij in utopij, ne sovraštva do nasprotnikov, česar so polne poezije partizanskih pesnikov.

Balantičeva zavest pravilnosti mišljenja in odločitve ni imela razultata v politični in vojaški zmagi. Iz njegovih pesmi je celo slutiti bližajočo se tragedijo. A Balantič je izbral edino moško pot. Španski rek pravi: »Es de hombres defender las causas perdidas«. Vredno moža je, zavzemati se za zgubljeno pravdo, kadar je ta poštena, pravična in legitimna.

Po vsem tem je odveč govoriti o spornih vojaških strategijah in kombinacijah ali o tem, kaj je bilo sklenjeno v Teheranu in Jalti. Sicer pa, zgodovina druge svetovne vojne in vsega, kar je z njo v zvezi, še ni napisana.

Po več kot 40 letih so v Sloveniji končno izdali celotno zbirko pesmi Franceta Balantiča. Doslej ni bil priznan, ne zato, ker bi pel izrecno protikomunistične ali domobranske pesmi, ampak samo zato, ker je padel na nasprotni strani sedanjih oblastnikov.

Urednik zbirke pravi v uvodu: »Ne moremo Balantičeve lirike kratkomalo zamolčali ali preskočiti. Ta lirika prestavlja vrednoto v slovenskem pesniškem izročilu. Če bi poskušali tajiti to dejstvo, bi ravnali predvsem zoper lastno kulturno vrednot in načelo o spoštovanju slehernega resničnega umetniškega dejanja.«

In vendar so to počeli skozi 40 let. Leta 1966 so zbirko že natisnili, pa potem uničili.

Izdajo Balantičevih pesmi spremlja kritika, ki sicer priznava vrednost njegove poezije, pa je istočasno opremljena z vsem arzenalom boljševiškega slovarja zmerjanj in sramotenj. Do kdaj bodo v Sloveniji izdajali knjige naših pisateljev ali sploh pisali o njih, ne da bi jih hkrati sramotili kot ljudi, ki so se uprli komunizmu, ker so si predstavljali družbeno ureditev na demokratski način, v skladu s krščanskimi načeli? Nobenega razumevanja do teh, kaj šele prizanesljivosti in sočutja! Kritik Mitja Mejak si privošči celo to perverzno travestijo, da z lastnimi Balantičevimi besedami skuša utemeljiti nujnost in samoumevnost revolucije.

Človeka zgrabi sveta jeza, ko to bere. Vsi, ki so doslej pisali v domovini o Balantiču, se vedno in dosledno spotaknejo ob njegovi politični odločitvi, in to še danes, ko je vsem evidentno, kam je pripeljal komunizem, stalinizem, realsocializem, samoupravni socializem, in kakor ga že imenujejo.

Naj si dovolim ob tem kratek ekskurz: iz otroških let se spominjam zgodbe o možu in ženi, ki sta se prepirala o tem, ali se trava reže ali striže. Mož je trdil, da se reže, žena pa, da se striže. Ko se tako med potjo prepirata, prideta do brvi čez potok. Mož v jezi pahne ženo v vodo in zavpije: »Reže se, reže!« Žena pa že[Stran 054] skoraj utopljena, le še roko moli iz vode in striže s prsti.

Oprostite, ne morem drugače, kot da tako ilustriram zadrtost ljudi, ki jih slaba vest žene, da še danes opravičujejo odločitve ali institucije, ki so pripeljale do položaja, ki ga sicer danes tako močno kritizirajo.

Ubogi Balantič! S svojo grozno smrtjo je plačal svojo zvestobo Bogu in slovenstvu, proti brezbožnemu in breznarodnemu komunizmu v stalinski varianti, edini poznani v tistem času. Kaj bi pravil o večini takratnih slovenskih pesnikov in pisateljev, ki so bili na boljševiški strani, mnogi zavestno kot glavni tvorci in pospeševalci revolucije, drugi nevede ali sprenevedajoči se: Vsak naj opravi s svojo vestjo!

Kakšna groza tistih dni! Prijatelje, vrstnike, pesnike je »prelom časov« razmetal in razporedil: Balantiča med vaške stražarje, Hribovška med domobrance, Remica med četnike, Brejca (alias Javorška) med partizane, Šmita v nemško vojsko. Vsi dobri pesniki, prijatelji, so si stopili v nasprotje z orožjem v rokah, kot borci revolucije in protirevolucije.

Bog daj, da se to ne bi nikdar več zgodilo med Slovenci! Da ne bi nihče več pisal o bratih Slovencih kot »hlapcih, ki cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo, da bi nas v uporu vse pobralo … «

Samo milijon nas je Slovencev, dober milijon …

Iskal sem (za konec) Balantičev verz, ki bi predlagal kak slovenski program za sedanjost ali prihodnost, pa ga nisem našel. Je morda v tem veličina Balantiča, prav v tem, da ga nihče ne more uporabiti za kakršenkoli partikularen ali utilitaren namen, pa je vendarle vsem blizu? Blizu kot pesnik eksistenčne tesnobe in ogroženosti v silni stiski časa, pesnik vedno nove, vsem zapovedane duhovne poglobitve?

Tako si drznem približati pesniku jaz, v bojazni, da so moje besede neprimerne, v zavesti, da so nedorasle njegovi veličini.

Naj se nam približa sedaj on sam s svojo poezijo, v predstavitvi naših mladih recitatorjev.

Odprimo srca veličini Balantičevega pesniškega genija!

6.1.1.

»V življenju še nisem videla tako poštene vlade. Potem pa sem si še rekla: Te volitve bodo slovensko spričevalo.«

Marija Smuk, Bukovžlak, 5. oktober 2008

6.1.2.

Že veliko let hodim na Teharje, v tako Savinjsko dolino kot letos pa še nisem pripeljal. Kakor da bi nas hotela za kaj poplačati ali za kaj potolažiti: modro nebo brez enega samega madeža ali smeti, na obrobju pa plavi hribi, za spoznanje bolj temni, in vse čisto, kakor da bi nevidna metla šla čez nebo in zemljo. Da je bilo jutro hladno in je šele visoko sonce svet malo ogrelo, se je nekako skladalo s to vsesplošno pospravljenostjo. Ni čudno, da je vse to stopilo v nas in da smo tudi mi prišli na kraj bolj urejeni in bolj pripravljeni za spomin in razmislek.

Tako tudi ni čudno, da sem po prihodu imel nekaj zanimivih, v globino segajočih pogovorov in srečanj. Prišel sem pravzaprav zelo zgodaj, ni bilo dosti čez deveto, in pred mano sta bili še dve uri, med katerima sem imel priložnost izvedeti, kakšni ljudje so letos prišli na Teharje – se pravi, katero življenje jih je prikovalo na ta kraj tako zelo, da ga ne morejo pozabiti.

V začetku nas je bilo zelo malo, komaj kdo. Zato se zapletam v pogovor s prvim, ki ga dohitim na mostovžu, ki pelje proti spomeniku. Ni iz teh krajev. Doma je sicer iz Ajdovščine, življenje pa je preživel v Nemčiji, v vasi Hirben pri Heidenheimu v pokrajini Baden-Würtenberg. Tu si je pri koncernu Siemens-Bosch našel delo, pri katerem je zaslužil toliko, da je sezidal hišo, ki jo je potem pustil otrokom, sam pa je z ženo šel živet na Koroško v bližino Globasnice, kjer si je tudi postavil hišo. Kaj pa Teharje? Ob tem vprašanju se mu glas zatrese, zato hodiva nekaj časa molče po tisti stezi proti oltarju. Potem izvem: tu sta ostala brat in sestra. Brat je bil domobranec v Hotedršici, od koder je maja 1945 odšel na Koroško, z njim pa tudi sestra Pepca (1925). Nato pa, konec meseca, čez Slovenj Gradec in Velenje v Celje in sem v Bukovžlak. Povem mu, da brat in sestra za gotovo nista tukaj, ampak na hribu med Brnico in Hrastnikom, kamor so partizani odvažali ne samo domobrance,

ampak tudi dekleta. Doma v Ajdovščini so že avgusta, ko so se vrnili nekateri mladoletni domobranci, izvedeli, da ju ne bo več. Mihael je ostal doma, leta 1955 pa se je odločil, da gre čez mejo. Gotovo kje pri Gorici? Ne, ne čez Gorenjsko v Avstrijo. Pokaže mi roki: na zapestju se mu še danes vidita dva obroča. Na meji so ga ujeli, a jim je še istega dne, z zvezanimi rokami, ušel. Potem spregovoriva še nekaj besedi o Bavarcih, ki so mu pomagali, da si je sezidal hišo, in papežu Ratzingerju, za katerega oba meniva, da je tako, kakor da bi Slovenec postal papež – da je človek iste kulture, kakor smo jo nekoč imeli mi. Potem pa še neizogibni: Kaj pa 21. september? Oh, ljudje so pijani in zasvojeni z ideologijo. »Od pijače se strezniš, od ideologije pa ne.« Ko še pove, da je naročen za Zavezo, se domeniva, da se v kratkem, zaradi zgodbe, še slišiva.

Med tem je ob spomeniku – pravzaprav ob njegovi kripti, kjer je oltar – vedno več ljudi. Po lesenem mostovžu, ki pelje od vhoda sem gor, prihajajo že skoraj zdržema. Ozrem se okoli sebe in obide me občutek, da sem med znanimi obrazi. Ko mi prvi, ki se nanj obrnem, pove, da so s Petkovca, vidim, da se nisem zmotil. Petkovec pri Rovtah, to je tako, kakor da bi bil doma. Tu so ljudje z istimi izkušnjami. Na farni spominski plošči v Rovtah, na kateri so zapisana tudi imena pomorjenih s Petkovca, je 265 imen po vojni pokončanih ljudi. Kaj to pomeni, spoznam šele, ko mi to stanje prevedejo v neki drugi jezik: da to število pomeni 80 % vseh moških od petnajstega do tridesetega leta. Moja prva sogovornica je Ivanka Koprivec, rojena Hladnik. (Ime, ki me takoj prestavi v Argentino, kjer je duhovnik Janez Hladnik s Petkovca, predvojni misijonar med slovenskimi Argentinci, bistveno pripomogel, da je slovenska politična emigracija po letu 1945 postavila svojo nadomestno domovino, svobodno Slovenijo – komaj predstavljivo veliko delo, ki mu je dr. Irene Mislej v ES žrtvovala štiri vrstice!) Že iz prvih besedi se vidi, iz kakšne družine prihaja. Govoriva o porazu demokratskih sil 21. septembra. Kako se je to moglo zgoditi? V tem sva si edina. To se je moglo zgoditi zaradi presežne moči medijev. To je zato, ker slovensko dušo mojstrijo – ne vzgajajo, ampak mojstrijo mediji. To delajo prvič že zaradi svoje narave,[Stran 056] zaradi nedozorelosti svojega umevanja, zaradi načina svojega nastopa torej, potem pa tudi zaradi svojega ideološkega vzgona. Poleg vsega, ali bolje, nad vsem pa Slovenijo obvladuje somrak medijskega ekskluzivizma ali odsotnost medijskega pluralizma, ki je že dosegel velikost demokratične blokade. Polovica slovenskih volilcev ne more zjutraj v kiosku kupiti svojega časopisa, kar pomeni, da so izročeni medijski karanteni. Ali da so zaprti v medijski geto. Dokler se to ne bo spremenilo – in to se dolgo ne bo spremenilo, ker je za spremembo take vrste potrebna ali velika kapitalska ali pa presežna politična moč – ostaja odločilno vprašanje, katere so tiste duhovne in politične sile, ki imajo v sebi to pripravljenost, to voljo in to prisebnost, da bi slovenstvo mogle in hotele vzdržati kljub tako mogočnim nasprotnikom, kot so mediji, v orbiti normalnosti. Vse se steče v eno samo vprašanje: kako se zoperstaviti katastrofalni medijski pajdeji. Gre torej za dvoje: za register izvornih civilizacijskih sil in za to, čemur z eno besedo lahko rečemo jezik. Gre za jezik v integralnem pomenu besede. Tako sva govorila s to gospo ali, bolje, v take besede sem prevajal njene temne slutnje.

Figure 32. Teharski pogovori Andrej Zgonc

Gre za tako velike reči, da lahko tvegamo in rečemo, da gre za narodovo dušo. Kako je ta boj za narodovo dušo potekal, pred tem nam je nekoliko odgrnil zastor drugi teharski obiskovalec iz te vasi: Hieronim Kavčič. Ko se je njegov oče leta 1945 vrnil iz Škofovih zavodov v Šentvidu, je prinesel s sabo strah. Zbral je svoje otroke in jim rekel: »Otroci, teh ljudi se bojte. Ti ljudje so zmožni vsega. In tiho bodite. Če boste govorili, bodo prišli in nas vse pobili.« Ničesar ni povedal o tem, kako je tam bilo, samo to je venomer ponavljal. Tako velik vtis je naredila nanj vserazpoložljivost tistih, ki so nekaj mesecev imeli oblast nad njim. (Iz tega lahko razumemo, kako je začetni veliki umor šokiral ves narod – za dobo, ki bo morda imela razsežnost zgodovinskega trajanja. Iz presežnosti začetnega terorja je nastala poškodovanost, ki bo imela zgodovinske dimenzije.) Kavčičeva mama pa, nasprotno, ni molčala. Pripovedovala je, kako je bilo med vojno in za kaj gre danes. Črnih bukev niso skrili ali sežgali in pri hiši so že kmalu imeli Vetrinjsko tragedijo. Vse to so otroci brali in ko so začeli hoditi v šolo, je tu že bila mati: »Otroci, ne verjemite tega, kar vas učijo v šoli. Zgodovina je to, o čemer pripovedujem jaz in kar piše v teh knjigah.« Tako je tekel tisti boj, ki ga je vodila neka slovenska mati, s svetom, ki se je postavljal tam zunaj. Koliko takih bojev je bilo! Ali je bil kje kak kronist, ki jih je videl in zapisoval? Ali imamo Slovenci kake knjige, ki[Stran 057] bi nas za zmerom spominjale, kako je potekala nevidna fronta med slovensko krščansko družino in boljševiško državo, na toliki krvi, na toliki prevari in toliko zločinih postavljeno? Seveda mlade zanima, kar opaža tudi Hieronim Kavčič, predvsem, kako bodo živeli sedaj in v prihodnje. To je naravno in prav. Toda, če ne bodo ohranili slovenske in katoliške duše, tudi živeti ne bodo mogli. Če mladi ne bodo dovolili, da jih bo oblikovala zgodovina, še ne pomeni, da jih nič ne bo oblikovalo. Človeka vedno kaj oblikuje. Najhuje je, če ne ve, kaj ga oblikuje. Najhuje je, če ne ve, v kaj se spreminja.

Pogovori pred začetkom spominske slovesnosti so zanimivi tudi zato, ker iz njih prihaja, na koliko različnih načinov so ljudje vezani na Teharje in koga vse prva oktobrska nedelja vsako leto pokliče na ta kraj. Tako je tu med drugimi tudi samostanski brat Frančišek Starič iz Stične. Ni bilo časa, da bi ga vprašal, kaj ga je pred devetimi leti nagnilo – v tem primeru bi lahko upravičeno rekel, poklicalo – da je prišel iz Argentine, pustil tam starše, brata in tri sestre in izbral novo družino v stiškem samostanu. Res, bogve kaj: za vsako odločitvijo te vrste stoji posebna zgodba ali posebna povest … Ampak danes se je sem pripeljal zaradi dveh stricev iz moravške Prikrnice, ki sta šla tu skozi in eden od njiju tu tudi ostal. To sta bila Anton in Mavric Kopač, Anton kmečki človek in pri domobrancih le nekaj mesecev – zato je tudi prišel domov – Mavric pa organist in mladinski organizator, kar je bil, kot misli cisterijanec Starič, razlog, da so ga obdržali in umorili. (Na nič takega niso partizani tiste prve dni mislili. Hoteli so samo eno: z velikim umorom postaviti tako trdne temelje boljševiške države, da se za večno ne bi mogli odtrgati od njih – tudi tedaj ne, če bi se stavba, zgrajena na njih, sesula. Za to pa so potrebovali le nekaj deset tisoč ljudi, to je vse; nekaj deset tisoč ljudi, razdeljenih v brezdušne kategorije, to je vse.) In 21. september, ga še vprašam. Ljudje bi morali iti na volišča, mi odgovori. Absentizem je, posebej za katoličane, neopravičljiv.

Nato se obrnem in z očmi iščem novo žrtev. Ne traja dolgo. Ne daleč od sebe zagledam deklico, ki bi utegnila biti istih let, kot sem bil sam, ko sem leta 1945 bil nekaj mesecev prebivalec tega kraja. Stopim do nje in odkrijem, da je to Ana Marija Treven iz Smrečja. (Če ne veste, kje je Smrečje, vam lahko povem, da je to najprimernejši kraj, če hočete imeti pred sabo celotno Barje med Vrhniko in Ljubljano. Če se boste potrudili in ga poiskali, vam zagotavljam, da boste tja še šli, ker boste hoteli še enkrat videti tiste tri cerkvice, ki kot tri svečke gorijo pod krimskimi in menišijskimi gozdovi na desni, in potem polja in njive do gozdov na levi, kjer se v dveh Ligojnah, v Veliki in Mali, spet iz dveh cerkva trikrat na dan oglašajo zvonovi na zvonjenje na oni strani. In ko boste tako gledali ta svet pod seboj, ne boste, če imate kaj zgodovinske domišljije, zgrešili rimske legije, ki bo korakala od Navporta do Emone po cesti, ki so jo zgradili inženirci, ki so pravkar posebej prišli iz Rima (zraven pa še, okuženi z velemestnim prevratništvom, dvignili v upor obe legiji, stacionirani na Vrhniki).

Preden začnem pogovor, preizkusim svojo hipotezo in ugotovim, da je deklica eno leto mlajša kot sem bil takrat jaz – da sem se malo zmotil. Ko pa se potem izkaže, da hodi v gimnazijo v Želimlje, jo vprašam, če je pridna učenka. »Trudim se, da bi bila.« Te besede zbudijo v meni nekdanjega učitelja: da je danes veliko razkošje biti mlad, če je le kdo zares živ in rad misli; to je zato, ker se zdi, da so vsenaokrog same nerešene reči in da vse čaka na odgovor; v resnici pa sta tako slovenska kakor tudi evropska zgodba že dokončani in se ve – kar je najbolj važno – kaj iz česa nastane, tako v Sloveniji kakor v Evropi; vse je torej jasno, le da obstajajo sile, tako v Sloveniji kakor v Evropi, ki ne dovolijo, da bi se rezultati zapisali in javno razglasili, tako, da bi zanje vedela mesto in vas; v obeh laboratorijih, v slovenskem in evropskem, so poglavitne stvari izmerjene in stehtane, tako da ne ostaja nobena nevednost glede tega, kako velike in kako majhne so bile stvari, za katere je tekel nekoč boj, pa tudi kako veliki in majhni so bili ljudje, ki so se v ta boj vpletli, bodisi kot napadalci bodisi kot branilci; za to gre danes, te rezultate najti in uveljaviti. Zato je danes biti mlad in amiciozen »ena zelo fina reč«. Opazovati, brati, misliti – takšne, ki imajo veselje do tega, kliče danes svet.

Tu moj monolog k sreči prekine gospa, ki stoji v bližini – verjetno dekličina mati. Njej se zdi, da človeka najbolj postavlja zgodovina. Zgodovina človeku pove, od kod prihaja in kaj je. Nam, ki smo tu, zgodovina pove, da smo Slovenci in katoličani. Zgodovina človeka tudi prebudi v to, da je zares to, kar je. Vzdržim se ponovnega samogovora in si mislim pri sebi: Kako novolevičarski nasledniki nekdanjih boljševikov natanko vedo, kakšno »politiko« morajo voditi. Potem ko je življenje zavrglo nasilje in ideologijo kot dve počeli boljševiške postavitve, so novolevičarji, izmodreni, šli v nasprotja tega, kar so bili nekoč: sedaj postavljajo individualistično in destruirano[Stran 058] družbo. Vedo, da je po propadu boljševiškega monolita mogoče postaviti oblast samo v družbi, ki je izgubila normalno duhovno, družbeno in politično kohezijo. Tu se vplete v pogovor gospod Treven in doda misel, da današnja družba ni duhovno vodena in da njena prevladujoča kultura nima oblikovalnega značaja, ker je ne vodijo vrednostno vidiki; ker se ne utemeljuje na razmisleku, kaj je vredno. Ko tudi sedaj vprašam, kaj si mislijo o letošnjem 21. septembru, ponudi gospa pametno misel, da volitve ne bi smele biti veljavne, če se jih ne udeleži vsaj 80 % volilnih upravičencev. Misli tudi, da bi Nova Slovenija morala iti med ljudi in razviti svojo prenovitveno dejavnost. Zelo sem se strinjal.

Ko poslušam trezne misli in predloge, ki o njihovi koristnosti in domišljenosti ne gre dvomiti, še pomislim, da Trevnovi izhajajo, po očetu, iz Rovt, iz tako imenovane Doline, iz družine, ki ji je Teharje vzelo šest sinov.

Na teharsko spominsko slovesnost prihajajo tudi ljudje, ki jih ne žene spomin na nobenega konkretnega človeka, ampak sočutje do vseh teh mladih ljudi, ki so bili pohojeni in poteptani na travniku življenja, še preden so mogli prav vzcveteti. Takšna sta tudi Egon Jemec in njegova žena Vera. »To je bolečina še od takrat, ko se je vse to dogajalo.« Tedaj so živeli blizu Brezarjevega brezna in videli, kako so žrtve tja vodili. To je ostalo. In 21. september? Vlada je delala, pozabila pa to, da bi na to, kar je naredila, tudi opozarjala. Ni imela časa za to. Tudi finska intriga je bila izumljena zato, da v predvolilnih nastopih ne bi bilo časa za uspehe, ki bi jih aktualna vlada lahko postavljala pred ljudi.

Zanimanje mi nato vzbudi gospod, ki se sprehaja sam med drevesi na robu množice. Stopim do njega. Videti je, da ni pričakoval nikogar, a se vseeno prijazno odzove. Tudi on prihaja iz krajev, ki jih razmeroma dobro poznam – iz podlipske doline. Prihaja vsako leto, zaradi očeta, ki so ga tukaj še videli, potem pa nihče več nikjer. Bil je še mlad, letnik 1920, kovač, ki se je v Podlipo preselil iz Šentjošta. Zvem še, da je bil rodbinsko povezan s Povžarjevo hišo nad Horjulom, od koder je bil doma tudi horjulski župan Ivan Bastič, očetov stari oče, ki so ga boljševiški gverilci kruto umorili junija 1942. Sedaj pa Anton Bastarda vsako jesen hodi v Teharje, da se tam v spominu snide z očetom, ki je moral tako mlad umreti. In volitve? »Državljan mora na volišče.« Sam niti enih še ni zamudil.

Potem se namenim proti tlakovani potki, ki pelje proti oltarju. Tu pa me čaka prenesečenje. Od vhoda v park prihaja naša zvesta prijateljica iz Litije Lojzka Ovnik, v spremstvu gospe, za katero se je videlo, da je tu zato, da ji pomaga. Prisrčno se pozdravimo, potem pa izvem, da je spremljevalka Marija Smuk, tudi iz Litije, ki je potem povedala tista dva stavka, ki sta se mi zdela tako ključna, da sem ju dal na čelo teh pogovorov. Obe sta izid volitev boleče občutili. Marija je Janši v podporo napisala tudi pismo, a ne oddala. Po volitvah pa sta obe nakdanjemu premierju še enkrat pisali – in to pot pismo tudi oddali – in zapisali: »Ni vse, kar je slabo, tudi za Vas slabo.« Marija je tudi človek, ki v dogajanju sveta vidi božjo previdnost. »Kaj bomo govorili. Vlade nazadnje postavlja Bog.« Ta vera in to zaupanje me spomni na kraj, kjer stojimo – na deset tisoč slovenskih mučencev. Na to se takoj odzove Marija: »Že v osnovni šoli, ko sem prvič slišala, koliko žrtev je bilo v Sloveniji, sem se v sebi spraševala, zakaj ravno v Sloveniji. Veliko sem morala na to misliti, vprašati se pa nisem upala nikogar, ker sem bila takšna ‘boječka’. Zakaj ravno pri nas več kot drugod? To mi ni dalo miru.« Ob tem sem pri sebi pomislil, da bi rad videl tisto podporno pismo Janši.

Priznali boste mogoče, da sem v tistih borih dveh urah kar nekaj izvedel in srečal kar nekaj ljudi, ki se jih je splačalo predstaviti. Med zadnjimi je bila Kačeva Vlasta, žena gospoda Kača, ki ga kot vodilnega človeka krajevne skupnosti Bukovžlak poznam že vrsto let. Z gospo sva se dotaknila tega in onega, kako je bilo včasih in kako je danes. »Še danes se stvari nagibajo na eno stran.« Zelo pohvalno se je izrazila o županu Bojanu Šrotu, kar nisem slišal brez temnega spomina. Ko smo pred nekaj leti izvedeli, da je vstopil v zvezo borcev, smo si mislili: Kako more župan mesta, ki ima na svojem obrobju kraj, kot je Teharje, postati član take organizacije? Še danes tega ne razumem. A ona: da je veliko naredil za Celje, za univerzo, za to, da imajo ljudje delo. Prav, a naši pomisleki ostajajo. Vse ima sicer svojo ceno, a na nekatere človek pač ne pristane. Potem pa se ji je zdelo potrebno, da spregovori še o pokojnem teharskem župniku Rozmanu: da teharskega spominskega prostora ne bi bilo takšnega, kakršen je, brez tega imenitnega človeka. Ne bi se mogel bolj strinjati. Spomnim se ga iz tistih let, ko smo šele začeli prihajati na Teharje: njegove prijaznosti, njegove pripravljenosti, njegove zavzetosti. Bog mu daj dobro, pomislim – kakor vedno, kadar nanese beseda nanj – tudi to pot.

Sedaj pa se še pojavijo prvi znaki, da se bo zdaj zdaj začela maša. Kakor drugi se tudi jaz[Stran 059] zberem, da bom pri tej, ki mi je posebno draga, primerno »zraven«. Po svoje sem zadovoljen. Srečal sem nekaj starih in ljubih znancev, srečal tudi nekaj novih, ki jih bom rad prištel mednje. Slišal sem veliko vzpodbudnih stvari, pa tudi nekaj manj spodbudnih. Na primer, da otroci mnogim ne dovolijo, da bi vnukom govorili, kako je bilo takrat, ko so morili dobre ljudi. Da jim ne dovolijo! Mojbog, pomislim, saj jih nosijo iz hiše, še preden umrejo! Kaj to pomeni za našo prihodnost? Od nekod zaslišim stari sinajski ukaz: Spoštuj očeta in mater, da … ! A namesto konca zaslišim zvonček, ki oznani, da se bodo sedaj izrekale velike obljube in opravljala odrešujoča dejanja. V njih bodo naši pomisleki prešli v neko drugo stanje. Od oltarja sem pride: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen, odgovorimo. Potem pa se začne to, za kar smo pravzaprav prišli.

Figure 33. Samotni grob na Križni gori – Ne samo Teharje, na tisoče in tisoče takih markacij je boljševiški eksperiment zarisal v slovensko zemljo..Andrej Zgonc

6.2.1.

Drage sestre in dragi bratje!

Spet je leto naokoli in mi smo v tem lepem jesenskem dnevu tukaj zbrani na Teharjah za našo spominsko mašo za vse tiste, ki so od tod odšli v smrt. Še posebej lepo pozdravljam vas, ki ste prišli od daleč sem na Teharje, v bližino Celja. Naša zvestoba spominom vseh naših rajnih, še posebej tistih, ki so umrli v takih nenavadnih, izjemnih okoliščinah, naša zvestoba je znamenje in posledica, sad naše vere. Naše vere in našega zaupanja, da rajni živijo, ker je Bog Bog življenja in ljubezni, in ne smrti. S to vero v srcu bomo sedaj obhajali najsvetejšo daritev in pridružili Jezusovi daritvi, Jezusovemu trpljenju in njegovi smrti, pa tudi njegovemu vstajenju vse naše rajne, posebno še tiste, zaradi katerih smo danes tukaj.

In da bi lahko vsi skupaj sedaj te svete skrivnosti vredno obhajali, prosimo Gospoda, naj nam odpusti vse, kar v našem življenju ni bilo prav, saj vse to iskreno priznavamo in obžalujemo.

6.3.1.

Drage sestre in dragi bratje!

V našo deželo se je spet vrnila jesen in mi smo ponovno zbrani na to prvo nedeljo v mesecu oktobru – na rožnovensko nedeljo – zbrani na enem od najbolj žalostnih krajev naše domovine, od koder so bili tisoči odpeljani v smrt in pomorjeni. Na smrt niso bili obsojeni zaradi ugotovljene krivde, ampak ker so bili – ali pa bi samo utegnili biti – drugačnega prepričanja. Vprašanje dejanske osebne krivde ali nedolžnosti tukaj ni bilo pomembno.

Kakor so bile teharske žrtve – če tako s skupnim imenom poimenujem tisoče najrazličnejših življenjskih zgodb in usod – teharske žrtve tukaj oropane svojega življenja in dostojanstva, so bile oropane tudi svojega dobrega imena in spomina dolga desetletja vse do leta, ko jih je začetek demokracije v Sloveniji priklical nazaj v naš javni spomin in naše javne molitve. Poprej je pred njihovo podobo brlela lučka le v tihem in bolečem spominu njihovih mater in očetov, sester in bratov, sinov in hčera, sorodnikov in prijateljev. Njihovo ime se ni smelo izreči v javni besedi in molitvi, kraja njihovega trpljenja ni smel obsijati plamen sveč in olepšati šopek rož, kakor lahko to danes. Danes stoji tukaj mogočen spomenik in prav je tako. Mi pa se zbiramo vsako leto na tem kraju, da s sveto mašo kot edinstvenim spominom na trpljenje in smrt nedolžnega Božjega Sina njegovi odrešujoči smrti in vstajenju pridružimo vse, katerih življenje je moralo po človeški krivdi – in sovraštvu – končati tukaj oziroma na moriščih, kamor so jih od tod odvažali.

Teharje, žal, prav nič ne zaostaja za drugimi svetovno znanimi taborišči smrti, ki jih je vedno preveč, ki jih ni nikoli manjkalo. Zato pa je potrebno, da se tudi za Teharje in druge take kraje v naši domovini s podobnim moralnim madežem izreče tudi na najvišjem mestu v državi vsa resnica o odgovornosti zanje, kakor se je to zgodilo, ali pa se dogaja, v primeru drugih madežev na vesti človeštva. Pomislimo samo na Srebrenico.

Največ, kar trenutno premore naše javno mnenje, je sočutje z bolečino in trpljenjem žrtev in njihovih svojcev. Spomenik, ki stoji tukaj, je poklon trpljenju, poklon trpečim in umirajočim, katerih smrt je povezana s tem krajem. To ni zanemarljivo, a je le prvi korak. Če hočemo obveljati za moralen narod in pravno državo, ne more biti več resnic o tem, ali se je tukaj zgodil zločin ali ne in kdo je seveda zanj odgovoren. Ne more biti nobenega političnega ali kakega drugega opravičila za moralno nesprejemljivo dejanje. Tudi ne more biti – in dejansko ni – zločinov brez zločincev. Tukaj gre tudi za sodni zaostanek in to za sodni zaostanek posebne vrste. Teharske in druge žrtve pobojev po drugi svetovni vojni trkajo na vrata naših ustanov za varstvo pravičnosti in čakajo na besedo o svoji nedolžnosti in na povrnitev dobrega imena, tako kakor nemočna vdova v evangeliju, ki smo mu prisluhnili.

Figure 34. Škof dr. Anton Stres s. Aleša Stritar

V evangeliju, kot smo slišali, Jezus obljublja zmago pravice. Reče o Bogu: »Hitro jim bo pomagal do pravice!« To je naše upanje, ki ima temelj v veri, da dobri Bog vodi naše korake in tek človeške zgodovine ter bo v svoji pravičnosti, usmiljenju in dobroti na koncu imel zadnjo besedo. To upanje ostaja v vseh razočaranjih naša temeljna opora. Verujemo v Božje kraljestvo in njegovo zmago, zato nikoli ne obupujemo, ampak vztrajamo v vseh prizadevanjih, za katere iskreno in pred Bogom verjamemo, da so poštena, pravična in dobra za nas in za vse ljudi. Pot v obljubljeno deželo pravice in resnice je lahko strma in ima lahko tudi dolge ovinke. Tako, kakor potovanje Izraelcev skozi puščavo. Toda ne bo se izgubila v puščavi laži, krivic in smrti. Njen cilj je zagotovljen z Jezusovim vstajenjem, ki je temelj naše vere in našega upanja, pa tudi naše vztrajnosti in življenjskega poguma.

Drage sestre in dragi bratje, zbrali smo se k molitvi, ker verujemo v Božje usmiljenje in odpuščanje, prosimo tudi za odpuščanje žrtvam in njihovim rabljem. In to delamo iz zavesti, da se bomo pred neskončno svetim Bogom vsi razodeli in razkrili kot grešniki, a bomo deležni njegovega usmiljenja in odpu[Stran 061]ščanja. Naš pogled ni obrnjen nazaj, obrnjen je naprej: v spravo in mirno sožitje vseh prebivalcev naše lepe domovine. Naše vsakoletno srečanje tukaj na Teharjah ima ta namen in mora vedno bolj dobivati to vsebino. Ko gledamo zablodam zadnje vojne in revolucije in časa po njej v oči, se zavedamo, da so grešne silnice, ki so v tistem ugodnem trenutku zase pripeljale do dejanj, ki jih mora danes obžalovati ves narod, navzoče tudi v nas in bodo tako dolgo, dokler bo človek grešnik in si bo hotel z nasiljem krčiti pot do svojih ciljev. Tudi danes je velikokrat teptana pravica do dobrega imena, dokler resnična krivda ni dokazana. Tudi danes se dogajajo krivice in poteka brezobziren boj za oblast, ki se ne ustavi pred nobenim moralnim pomislekom. Tudi danes obstaja nasilje vsake vrste, in telesno, fizično nasilje mogoče ni vedno najbolj kruto in ne prizadene najgloblje. Tako bo, dokler ne bo Bog – Bog, in ne ljudje – vzpostavil novega neba in nove zemlje, kjer bo prebivala pravičnost in bomo živeli tudi mi z novim duhom in novim srcem. Tedaj bomo živeli v miru in spravi. Ker to verujemo in v to trdno upamo, si že sedaj prizadevamo za vse to in vse to pričujemo s svojim drugačnim ravnanjem, ko se trudimo živeti v Jezusovi besedi, v medsebojnem spoštovanju, pravičnem sožitju in sodelovanju. Amen.

Figure 35. Teharje, 5. oktobra 2008 Andrej Zgonc

6.4.1.

Teharje – zadnja postaja križevega pota prodanih domobrancev, ponižanje poštenih žena in deklet, bolečina mater, ki so jim trgali otroke iz naročja, teharski otroci. Vse to so Teharje in še več. Po izmučenih truplih, tu in na širšem celjskem območju hodimo, se vozimo, vsak dan, brez pomisleka, brez obžalovanja. Ko so pobijali naše ljudi, so ubijali slovensko dušo. Dragi naši mučenci, prosite za slovenski narod!

V čast in spomin pobitim, pa tudi vsem, ki so trpeli tu v Teharjah ali doma v naših družinah, je namenjena današnja slovesnost. Kot se svetemu kraju spodobi, bomo posamezne nastope spremljali tiho, brez ploskanja in na koncu skupaj zapeli pesem Moja domovina.

6.5.1.

Lepo vse pozdravljam!

Za današnjo spominsko slovesnost bi morala pripraviti kratek nagovor in nanizati nekaj času primernih misli. Ob delu s starimi spisi pa mi je oko in srce pritegnila v orumenelih papirjih zapisana zgodba, ki je zgovornejša in prepričljivejša od vseh mojih misli.

Skrita zgodba se dogaja leta 1945. Ko so 9. maja ob prvem svitu Ljubljano zapustili zadnji vojaki Slovenske narodne vojske, domobranci, je vanjo iz vrhniške smeri najprej prihrumela 29. hercegovska muslimanska brigada, kasneje pa iz dolenjske smeri še domači partizani. Med hrupnim veseljačenjem in bratenjem vojakov in njihovih civilnih zaveznikov, pa so Ljubljano molče prepredle in nepredušno zaprle enote OZNE, boljševiške tajne policije. Njene skupine so hodile od vrat do vrat in vdirale v stanovanja znanih in neznanih meščanov. Za njimi so zijala razmetana in oropana stanovanja ter jok otrok, ki so ostali brez nasilno vzetih družinskih članov.

Tako so prihrumeli tudi v stanovanje 54-letnega slovenskega pravnika in pisatelja, invalida in očeta desetih otrok Narteja Velikonje. Odvlekli so ga v svoje tajne zapore in za njim se je zgubila vsaka sled. Pojavil se je šele v soboto 23. junija med 11 obdolženci, s katerimi ni imel ničesar skupnega, v montiranem procesu pred boljševiškim vojaškim sodiščem v Ljubljani. Stari papirji razkrivajo tri pretresljive slike:

Prva slika kaže tulečo drhal na prostoru pred ljubljansko sodno palačo, dopolnjeno s kričečimi zvočniki, in krvoločno množico v sodni dvorani. Za sodniško mizo razkošno sedi vrsta bleščeče zlikanih oficirjev, ovešenih z zlatimi odlikovanji, s predsednikom kapetanom Bogomirjem Bogatajem na čelu. Pred njimi je 11 bledih in izmučenih obtožencev v povaljanih in zamazanih oblačilih, ob strani pa dva prestrašena zagovornika za vseh 11 obtožencev.

Javni tožilec Slovenije major Jernej Stante kot težka strojnica zdrdra obtožnico po vseh pravilih propagande in ustrahovanja ter konča: »Kakšne dokaze nudimo za njihovo krivdo? Razdejana domovina, milijon slovenskega ljudstva, vsa Jugoslavija, vsa Evropa in ves svet so priče njihovih zločinov.« Kapitalni dokazi boljševiškega sodstva!

Figure 36. Govori Lidija Grbec s. Aleša Stritar

Med vsemi obtoženci, nekoč mogočnimi veljaki, se naš skromni pisatelj, ki mu obtožnica očita, da je bil idejni vodja nasprotnikov revolucije, zagovarja brez izvijanja, povsem jasno in odločno. Vse predsednikove očitke pogumno zavrne: »Jaz sem bil zmerom zoper zločin. In sem tudi danes. – Če je Srbija čakala na osvoboditev 500 let, zakaj potem ne bi mi čakali vsaj 5 let. – Potem sem pa mislil: To je komunizem! In komunizem ne more zmagati. – Ko sem pa zvedel za OF, da jo vodijo komunisti, sem rekel: Zraven me ni! – Bolele so me goriške meje. In sem rekel: Anglija ne bo mignila s prstom in bomo morali sami zasesti meje. Zato moramo čakati in ne se med seboj boriti. – V ideologiji se nisem zmotil, ampak pri svoji taktiki. – Če upoštevamo armado, ki dela nemire, sem delal napačno, nisem pa delal napačno v duhu katoliške in humanitarne misli. – Nisem gradil na zločinu, ampak proti njemu. – Ustanovitev vaške straže sem odobraval. – Imel sem navodilo (za dodeljevanje podpore revežem) od Rupnika. Tega navodilo sem se držal zvesto iz lastnega prepričanja.«

Naslednji dan so bili vsi obtoženci obsojeni na smrtno kazen s streljanjem, na trajno izgubo državljanskih pravic in na zaplembo premoženja. Višje vojaško sodišče je sodbo takoj za vse obtožence v celoti potrdilo. Izvršili so jo v ponedeljek 25. junija.

Drugo sliko kaže pismo, ki ga je teden dni kasneje napisala Ivanka, žena obsojenega književnika. Preko naslovnika v Rimu je bilo pismo namenjeno tudi njenim otrokom, ki so se – razen dveh najmlajših – že pred rdečo zasedbo Ljubljane razšli neznano kam po svetu. Skušala bom ujeti in pokazati bolečino

[Stran 063]

in bogastvo zapisanih misli. Tako je pisala:

»Tako si želim, da bi ti vedel, kaj se pri nas godi, kaj se je meni zgodilo in bi to povedal tudi svojim otrokom. – Vse žene, ki imajo zaprte može, molijo, da bi se njih možje tako zagovarjali, kot se je zagovarjal Narte, da bi tako jasno in odkrito pričali za zvestobo Bogu in Cerkvi. Narte je umrl kot mučenec. Ne vem kje, ne vem kako. Ves tisti strašni dan 25. junija sem se trudila, da bi se mogla od njega posloviti. Uspelo mi je, da sem prišla prav do predsedstva sodišča in do državnega tožilca. Videla sem vso strahotno razdejanje, ki ga povzroči v dušah komunizem, videla sem ljudi popolnoma brez Boga in brez srca, videla sem prav od blizu sovraštvo do vsega, kar je božje in kar ni komunistično. Tako silno sem se zbala sovraštva, da sem samo molila, naj Bog vse blagoslovi in razsvetli. Tako težko je to in mnogo sem se borila. Nočem sovražiti, nočem, da bi sovražili moji otroci, zato sem Bogu hvaležna, da jih sedaj ni tukaj, in bojim se jim povedati vso krutost, s katero se je vse to zgodilo.

Figure 37. Teharje, 5. oktobra 2008 Blaža Cedilnik

Niso me pustili k njemu, niti mu hoteli dati mojega pisma; niso mu pustili duhovnika, niso mi dali mrtvega, niso mi povedali, kje je njegov grob. Tako sem si želela vsaj besedo od njega, če ga že videti nisem smela. Želela sem si njegov rožni venec in prosila za to duhovnika, če bi mu uspelo priti do njega. Ko je prispel p. Angelik – on je imel največ upanja priti do obsojencev – po dolgih intervencijah ob pol sedmih z vsemi dovoljenji na sodišče, so mu rekli, da je že izvršeno, pa je bila tudi to laž. Umorili so ga ob tričetrt na osem.

Borila sem se sama s seboj, kakor sem vedela in znala, bala sem se sama sebe in ljudi in vse delala nekako nagonsko. – Ko sem videla, kako so vse žene, ki imajo može zaprte, skrušene in obupane, mi je le uspelo, da sem se nekoliko umirila in skušala tudi druge dvigati in tolažiti. Pomagala mi je telesna slabost. Neprestano se mi je temnilo pred očmi, bilo mi je slabo in srce mi ni dalo miru. Ko sem prišla potem domov, sem mislila, da bom zbolela in nobenega odpora ni bilo v meni.

Potem sem začela brskati po predalih in med Nartejevimi zapiski našla priloženo izjavo. Ne vem, kdaj je to pisal, tudi ne vem zakaj. A meni je bilo to v tistem trenutku pravo razode[Stran 064]tje: Mnogo sem razumela in tista strašni teža, ki me je hoteli zlomiti, je odpadla. Morda boš mislil, da je to literatura, bila je literatura, a bolj ko premišljam zadnje leto njegovega življenja, bolj vem, da je bil to njegov program in zato je imel take uspehe pri Zimski pomoči, zato je tako fanatično nastopal, pisal in govoril. Zato je zadnje dni tolikokrat ponavljal, da je treba postaviti zgled.

Bog je njegovo ponudbo sprejel. On ga je vodil, On ga je podpiral, smel je postaviti zgled kot malokateri.«

Ta slika bolečine in ljubezni se razteza še v druge višave, vendar jo končajmo tukaj, da bomo videli še brutalno sliko iz tretje listine, iz izjave, ki jo je ravno 45 let kasneje eden od udeležencev tedanjega dogajanja pod imenom »Erjavec« dal znani raziskovalki totalitarne preteklosti Alenki Puhar. Takole piše:

Koncem maja 1945 sem bil kot SKOJ-evec sprejet v enote JA, in sicer v prištabske edinice KNOJ-a. Na oni usodni dan smo nekako ob 17.30 vsi razpoložljivi vojaki dobili ukaz, da se skupaj s predpostavljenim javimo kot varstvo v zaporih na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Odšlo nas je nekako 7 do 8 vojakov. Točnega števila se ne spomnim. Tam smo na dvorišču že videli kamione in nekaj ljudi v unformah. Začeli so z vkrcavanjem obsojencev, katerih pa nisem poznal. Med njimije bila tudi ena ženska. Niso bili vklenjeni. Ko so bili na kamionu, je nekdo ukazal, da se posedejo ob stranicah kamiona, mi pa smo morali stati oboroženi med njimi. – Kamioni so odpeljali iz zaporov na Miklošičevi in prišli do strelišča na Rudniku v Ljubljani na Dolenjski cesti. Tam so kamioni zapeljali na teren strelišča, kjer je bila nekako 30 do 35 metrov od središčnice strelišča izkopana jama cca 3x3x2 metra, pomaknjena cca 4 metre v desno.

Ko so kamioni prišli na strelišče, sem slišal pogovor med nekim moškim in mojim predpostavljenim: NAREDITE MI USLUGO IN PREBERITE MOJO KNJIGO – VIŠARSKA POLENA! Ta mu je odgovoril: BOM! Ker smo bili doma naročeni na »Slovenske večernice«, sem to knjigo poznal in sem vedel, da govori pisatelj te knjige – g. Narte Velikonja.

Nas so razpostavili okoli po terenu, da smo varovali teren, likvidacije so bile posamezne od strani uniformirancev – menda OZN-e. Od jame sem stal nekako 30 metrov, prišel je k jami neki gospod v sivi obleki in z izrazito srebrnimi okvirji očal in pred jamo je snel očala, ponudil jih je človeku, ki ga je spremljal do jame, ta jih je zagnal v jamo. Pa obnašanju obsojenca sem opazil, kako ga je to pretreslo, bolj kot bližnja smrt.

Po toliko letih mi še vedno ta večer lebdi pred očmi, nekatere stvari niso več tako jasne, vendar vedno znova se pojavlja vprašanje: KAM SO NAS ZAPELJALI NAŠI VODITELJI?

Figure 38. Teharje, 5. oktobra 2008 s. Aleša Stritar

Tudi Ivanka Velikonja je do svoje smrti vpraševala in njeni otroci, od katerih sta dva že odšla k očetu, še danes po 18 letih svobode in neodvisnosti ne vedo, kam naj položijo šopek cvetja in kje naj očetu prižgejo svečko na grob. Celo sodne spise je rdeča oblast skrila in sodbe nikoli ni videl niti obsojeni pisatelj Narte Velikonja niti njegovi domači. Tudi v samostojni Sloveniji prošnja za njegovo rehabilitacijo že dvanajsto leto brez rešitve leži na sodišču.

Kako resnična se ob tej skriti zgodbi pokaže beseda prof. Justina Stanovnika: »Katoličani smo za to, da nas tolčejo!«

6.6.1.

Spoštovani,

danes smo se že devetnajstič zbrali na kraju, v katerega je bolj kot kjerkoli v Sloveniji posegla človeška roka in ga spremenila do nerazpoznavnosti. Ko sem se vzpenjal na ploščad, na kateri je stalo nekdanje taborišče, sem razmišljal, kaj je od prvotnega sploh ostalo: ostala je samo dolinica, ki jo zapira prva pregrada, za hip se nam odpre proti jugu, preden zavijemo na desno navzgor, in del ceste, po kateri se pripeljemo do sem. Samo sto metrov grape in 500 metrov ceste ob sedanjem drevoredu borovcev oziroma cipres. Ta cesta je tekla takrat znotraj taborišča, tik ob najbolj zahodnih barakah (ob baraki A), bolj zahodno je bila samo sanitarna baraka z umivalnico in straniščem, takoj za njo pa se je svet strmo prevesil v grapo. Prav to je cesta, na kateri so kot sivozeleni hrošči čakali tovornjaki na svoj plen in se, potem ko so ga dobili, izgubili v noč.

Pa se ob tem razdejanju vprašujemo, kakšen smisel ima sploh spominjanje na tisti čas na kraju, ki ga skoraj več ni. Krasi ga sicer spomenik z vencem, za katerega se nismo dogovorili, ali pomeni črko ornega, torej zadnjo črko grške abecede in s tem konec življenja, ali pa gre za avreolo zmagoslavja, na katerem pa ne piše, kaj se je tukaj dogajalo pred 63-imi leti, še celo ne svetopisemski citati, pa če jih še tako pozorno prebiramo.

Najprej bi rekel, da je treba imeti do Teharij veliko spoštovanje. Bil je prostor velike bolečine, tako telesne kot duhovne, torej prostor mučenja in strašne žalitve človeka. V prvi vrsti mislim seveda na ljudi, ki so v nečloveških razmerah čakali, da jih odpeljejo na morišče. Bolečina in žalitev. Bolečina je po taki definiciji (vidite v slovarju napisane) neugodni telesni občutek, vendar je še vse nekaj več. V resnici je ni mogoče opisati z jezikom, sploh ne bi vedeli, kaj to je, če ne bi imeli osebnih izkušenj z njo. Bolečina zaprtih za mrežo tega taborišča je bila presežna.

Mislim pa tudi na druge. V naslednji številki Zaveze bo objavljena zgodba devetletne deklice, ki je prišla v taborišče skupaj z mamo. Na celjskem kolodvoru so partizani odpirali samo po en vagon in na ljudi, ki so lezli iz njega, sta se vsula ogenj in žveplo. Pobesneli obrazi sovraštva, udarci in vpitje ljudi: »Postrelite jih, vse postrelite!« Pa je potem vprašala mamo, ali to boli, če te ustrelijo. Nič o smrti, samo strah pred bolečino.

Figure 39. Govori Tine Velikonja Blaža Cedilnik

Zase lahko rečem, da je bila najbolj neznosna lakota, kasneje pa strah pred smrtjo. Slutili smo, da prihaja, saj je bilo jasno, da nas bo ob nikakršni hrani vsak čas konec. Ko sem kasneje poslušal zgodbe o razmerah v Dachauu in Mauthausnu, so se mi zdele podobne teharskim, dokler nisem izvedel, da jih je bilo veliko v teh taboriščih, ki so preživelo eno leto in celo več. V teharskem taborišču se kaj takega ne bi moglo zgoditi. Največ tri mesece. Ko so nas izpustili, je bilo pred nami ob tistem režimu največ nekaj tednov življenja.

Zakaj se moramo torej Teharij in drugih krajev spominjati? Vodilni češki književnik Milan Kundera je pozimi 1968–1969, torej nekaj mesecev po tistem, ko so ruski tanki zatrli praško pomlad, v svojem eseju Češka usoda napisal tole: »Veliki narodi, kot je Sovjetska zveza, imajo svoj obstoj in svojo mednarodno veljavo zagotovljeno že zaradi svojega števila. Ni se jim treba ubadati z vprašanjem svoje upravičenosti, da sploh so, in z utemeljevanjem svoje eksistence, ampak so tu s svojo učinkovito samoumevnostjo. Majhen narod, ki hoče imeti svoj pomen, pa se mora kreirati vsak dan. V trenutku, ko neha ustvarjati vrednote, izgubi pravico do obstoja. Majhen narod se mora vsak dan znova iznajti.«

[Stran 066]

In ko se vprašujemo, kje se znajdemo in kje se postavljamo, se postavljamo na takih krajih. Zakaj se Teharij spominjamo kot nečesa, kar nas postavlja? Po Auschwitzu so se Judje vpraševali, kje pa je bil Bog, ali je po Auschwitzu mogoče eksistirati kot človek ali pa je treba vse skupaj zavreči in živeti v tri dni. Marsikdo preživelih se je odločil za samomor. A pri Slovencih smo se izkazali. V Vetrinju, ko se je razvedelo, kaj se je zgodilo z domobranci, da so jih namreč vrnili partizanom, se v tistem obupu, ki ga je opisalo preprosto kmečko dekle z klicem: »Ali že ne bo sodni dan!«, torej niso uprli, se niso odpovedali krščanstvu, ker smo bili Slovenci tako izdani, ampak so se zgrnili v vetrinjsko samostansko cerkev po tolažbo in pomoč.

Tudi zaprti na Teharjah smo se na nek način izkazali. Tisti, ki so jih odvažali, so vstajali, kakor so jih klicali po imenu, se z velikim dostojanstvom bližali zasliševalni mizi in se mirno pustili vezati. Oficirji, ki so jih na celjskem kolodvoru pozivali, naj se javijo, so strumno vstajali in se postavljali v skupino. V naši baraki, kjer nas je bilo v naši sobi zgnetenih sto mladih fantov, nihče ni hodil tožarit in ovajat na poveljstvo, govorili smo svobodno, nikogar se nismo bali, lačni smo bili, da bog pomagaj, molili smo vsak dan. Lahko rečem, da je taka slava mladosti. Ko se spominjamo Teharij, čutimo, da ni bilo z naše strani nič nečastnega.

Figure 40. Teharje, 5. oktobra 2008 s. Aleša Stritar

Skratka, več slovenska zemlja ni mogla narediti, kot da je bila mučeniška. Kaj pa nasprotna stran? O tem govori eden od listkov, ki so jih po Ehrlichovem umoru trosili naokrog: »Zavedni Slovenci! Zapomnite si one, ki bi se udeležili pogreba očeta denunciacije Ehrlicha. Zmaga je blizu! Pričakujmo jo očiščeni vseh odpadnikov!«

Slovenci se lahko postavljamo tudi s tem, da smo se komunizmu uprli. Lahko se ne bi in bi se pač pustili pobijati. Celo to drži, da bi bilo potem manj žrtev. France Tomšič iz Dobrepolja, vaški stražar in domobranec, zdaj živi v Ameriki, je na vprašanje, zakaj so se ti vaški stražarji na Turjaku tako slabo izkazali, odgovoril: »Nismo bili nobena vojska, mi smo bili kmečka vstaja!« Tak teror je bil pred tem, da bi lahko ljudi popolnoma ohromil, pa jih ni. Uprli so se in ustanovili vaške staže in tudi to nas postavlja kot narod.

Kaj pa letošnji 21. september? Ali nas je pokazal kot zrele ljudi? Pa že volitve leta 1990, ali je bil izvoljen za predsednika človek, ki je investiral svoje življenje v demokracijo in normalno državo, ali pa človek, ki je svoje življenje investiral v organizacijo, ki je mogla obstajati le, če demokracije in normal[Stran 067]ne države ni bilo. Pučnik ali Kučan. Letošnje volitve so med drugim pokazale, da je veliko katoličanov ostalo doma in tako dalo priložnost političnim potomcem tistih, ki so postavili Teharje in boljševiško državo, da politično pogubijo tistega, ki je bil nedvomno jamstvo, da bo Slovenija zorela v prostor demokratične kulture? Koliko jih je ostalo doma? Kateri zli duh ali katera hudobija jim je preprečila kretnjo, ki jo je 21. september zahteval od svobodnega in dostojnega človeka? Še več, nekateri so se naivno prodali za skledo leče in volili tiste, ki so obljubljali raj na zemlji. Pa nas je že Janez Evangelist Krek svaril, da nam nobeden ne bo nič dal in da si bomo morali vse prislužiti sami.

Ko se spominjam predvolilnih obljub levega trojčka in zlasti Desusa, mi prihaja na misel šala iz zbirke mojega očeta Anekdote. O njem je govorila moja predgovornica.

Dva se pogovarjata. »Ti, goveja juha, dunajski zrezek in tenstan krompir, polna skleda solate, polič vina, torta pa še kava, turška, vse za en dinar, kaj ni to poceni!« »Ja, to je pa zares poceni, kje pa to imajo? »Nikjer, a poceni je vseeno!«

Slovenci smo nasedli obljubam o najnižji pokojnini tisoč in najnižji plači dva tisoč evrov, polni zaposlenosti in drugim čarovnijam, ki so napovedovale socialno državo. Krasna zamisel, a kaj, ko zanjo, za izpolnitev vseh njenih programov, vedno zmanjka denarja in ga bo žal tudi sedaj. Za socialno državo je treba prej zgraditi uspešno gospodarstvo, o tem pa pred volitvami nismo veliko slišali.

Naj končam bolj pesniško. Ali ognjenih stebrov bolečine, ki so se v stoletju velike preizkušnje tu na Teharjah, Starem Hrastniku in šeststo mestih domovine dvignili v nebo, ni bilo dovolj, da bi nam učinkovito prepovedovali živeti drugače kot svobodno in dostojno in odgovorno – kot zrel narod? Ali more Slovenija, potem ko je postala mučeniška, še kaj narediti za nas ? Ali bi mogla Slovenija storiti za nas kaj večjega od tega, da je postala mučeniška.

6.7.1.

V imenu Nove Slovenske zaveze in župnije Teharje se zahvalim vsem, ki so pripravili današnjo slovesnost in pri njej kakorkoli sodelovali.

Iskrena hvala celjskemu škofu dr. Antonu Stresu in duhovnikom, ki so z njim somaševali. Prisrčna hvala nastopajočim; solista sta bila Andreja Zakonjšek–Krt in Primož Krt;

pel je Župnijski pevski zbor Teharje, ki ga vodi Pavel Šuhel; govorila sta Lidija Grbec in dr. Tine Velikonja. In od srca hvala vsem vam, ki ohranjate spomin na naše mučence. Naj naša misel in molitev dosežeta vse, ki so tu trpeli in bili pomorjeni.

V slovo in pozdrav zapojmo – Moja domovina.

Figure 41. Marija Zgonc Blaža Cedilnik

7.1.1. Teharje v očeh otroka

Majhen namig, da bo leto 1945 posebno leto, je Milka Ogrin dobila že 2. maja. To je bil njen godovni dan, kar ni bilo nič tako izrednega, nenavadno pa je bilo to, da se je oče tega dne posebej zanjo pripeljal z Rakeka z voščili in pomarančami. Milka tega ni ravno pričakovala, prav velikega pomena pa poudarku, ki se je očetu zdelo, da ga mora dati hčerkinemu prazniku, tudi ni pripisovala. Težje pa si je razložila to, kar je tri dni za tem doživela v domači farni cerkvi na Vrhniki. Bila je prva sobota in Ogrinovi z Verda, ki so se je zvesto držali, so šli k maši – vsi, ki so bili pri hiši, stara mama Micka, mama Zalka, teta Tončka in seveda Milka. Čudno pa je bilo to, da ni bilo nikjer duhovnikov, ne župnika oziroma dekana ne obeh kaplanov. Kaj pa je sedaj to?

Čudila se je v resnici seveda samo Milka, starejše ženske pa so že nekaj vedele, da bodo tisti, ki niso skrivali svojega mnenja o stvareh, ki so se zadnja leta dogajala okoli njih, morali za nekaj časa proč. Ogrinovi so mislili, da bodo to lahko naredili tako, da bodo za par dni šli v Ljubljano, kjer je v Strossmayerjevi z družino živela očetova sestra. V ta namen je v veži že čakalo nekaj prtljage. Toda skoraj v trenutku se je vse obrnilo drugače. Izkazalo se je, da bo njihova ljubljanska rešitev dobila razsežnosti, ki bodo prešle najprej v begunstvo in nazadnje – v smrt. A tega tedaj še niso vedeli. Vse to je bilo tiste majske sobote milostno skrito v prihodnosti.

Ko so prišle iz cerkve, jih je doma že čakal oče. Za trenutek se mu je posrečilo skočiti domov iz Rupnikovega bataljona, ki je v noči s petka na soboto z Rakeka preko menišijskih gozdov dosegel barjanske vasi. Sporočil je družini, da se Ljubljana ne zdi več varna in bo treba za nekaj dni zapustiti domovino. Spričo te napovedi so potem ženske popotno prtljago nekoliko povečale in vsi so odšli na pot. Hišo so enostavno zaklenili in ključ pustili pri sosedu. Ali so šli kar peš? Da, kar peš.

Oče, ki je v Rupnikovem bataljonu opravljal delo skladiščnika in zato ni imel operativnih zadolžitev, je zelo verjetno to pot nastopil skupaj z družino. Do Brezovice so šli po »cesarski cesti«, tu pa so zavili na desno in, že proti večeru, prispeli v Notranje Gorice. Tja so šli zato, ker so tam bile nekatere bataljonske edinice. Do sem so, kot rečeno, z vso prtljago šli peš, tu pa so domobranci mobilizirali vozove in konje. Potem pa so še pred nočjo znova krenili na pot, najprej nazaj na Brezovico, od tu pa čez Podsmreko in Razore na Dobrovo, kjer so preživeli noč. (Hotel sem že reči »prenočili«, a mi zven, ki ga ima ta beseda, prav ne ustreza.) Ko se je iz noči potem rodil dan, je bil ta dan nedelja. Begunci so bili v dobrovski cerkvi pri maši. Vasi in ceste so bile polne vojaštva. Na Dobrovi je bilo največ srbskih prostovoljcev, ki so imeli strateško nalogo, da branijo dolino, ki pelje od te vasi proti zahodu. Begunci pa so se spet odpravili na pot. Sedaj seveda že zdavnaj niso bili več sami. V vsaki vasi so v popotno kolono, ki so jo sestavljale vojaške enote z vozmi in pratežem, pa tudi civilisti, peš, na kolesih in na vozovih, vstopali novi ljudje, spet peš in na kolesih in na vozovih. Sedaj se po cestah proti Kranju že niso več pomikale posamezne skupine, ampak se je že vse zlilo v eno samo reko, ki je zdaj hitreje zdaj počasneje tekla proti severu.

Ogrinovi seveda niso bili med samimi tujci. Z njimi so hodili – če so imeli srečo, se tudi vozili – Oblakovi s Stare ceste – Slikarjevi po domače – oče, mati in štirje otroci, Janez in Rafael že starejša od Ogrinove Milke, ki ji je tedaj manjkal kak mesec, da bi jih imela devet, Simon in Miha pa sta bila mlajša, Miha pravzaprav še pravi otročaj. Potem so bili tu otroci domobranskega častnika Kavčiča, Rija, Edo in Janez, ki jih bomo še srečali. K vrhniški skupini so spadali tudi Dobrovoljcovi s Stare ceste ali Špenglerjevi, kakor so jim rekli, oče s sinom Jožetom in že odraslo hčerko Minko, ki se je bomo tudi še spomnili. Od Dobrovoljcovih je bil tu tudi očetov brat krojač Martin z dvema hčerkama, ki pa ni živel na Vrhniki, ampak v eni od bližnjih vasi. Omenjamo ga zato, ker bomo tudi o njem morali še nekaj reči. Med odraslimi sta bili vidnejši Dora Korenčan, ki je bila zaposlena na občini, in njena mati, posebej pa Joža Šiberl, tudi s Stare ceste, ki je imela to v sebi, da se je vedno znašla tam, kjer je bila[Stran 069] potrebna pomoč. Med ljudmi, ki so bežali, je bilo še več Vrhničanov, tudi bolj znanih, a ti, ki smo jih omenili, se še danes zvrstijo pred Milkinimi očmi, če pomisli na tisto nenavadno potovanje.

Figure 42. Stara mama Marija Ogrin med vojno

Potovanje je bilo res nenavadno, čisto nekaj drugega, kot je bilo vsakoletno romanje na Žalostno goro pri Preserju. Milka se je imela čemu čuditi. Seveda se devetletni otrok – mogoče pa tudi nihče drug v tej dolgi procesiji – ni zavedal, da je delček velike množice, ki se je odločila za pot, na kakršno se slovenski človek v tisočletni zgodovini še ni odpravil. Tudi kdaj prej je že bilo tako, da so morali ljudje od doma, da bi si rešili življenje – ko se je na primer razširil glas, da gredo Turki. A se je tedaj vse godilo v območju znanih domačih krajev: segnali so živino in znosili imetje v skrito in težko dostopno gozdno grapo ali pa so se zaupali v varstvo kake trdneje postavljene taborske cerkve. Tu pa je bilo toliko ljudi, da se človek ni mogel ubraniti vtisa, da gredo vsi – da se seli vsa dežela. To je bil nenavaden občutek. A ne samo, kar je bilo zunaj – kupi orožja ob cesti, puške, brzostrelke, strojnice, množica bomb in granat, neprestano streljanje, posamično in skupinsko, ponoči poleg vsega še rakete, ki so od časa do časa razsvetljevale nebo in opozarjale te, ki so bili na poti, in tiste, ki so ostajali doma in nemo opazovali to velikansko premikanje, da se godijo nenavadne reči – ne samo, kar je bilo zunaj. Vso to pisano in raznovrstno množico je nekaj gnalo, občutek, ki ga večina niti ne bi znala izraziti – da gre za življenje. To je bilo znotraj, nezavedno, a vendar vseprisotno, to, kar je to raznolikost, ki se je nudila očem, spreminjala v eno samo enotno dogajanje. Da občutje, ki je poganjalo ta neznanski človeški stroj, ni bilo nobena utvara, ampak tisto prvinsko vedenje, ki nastaja v človeku iz nezavednih slutenjskih energij, še preden mu pamet da dokončno podobo, to je pokazala prihodnost, ki je bila tedaj, na tisti poti proti severu, pred to veliko celoto, pa tudi pred vsakim posameznikom, ki je to celoto sestavljal, milostno skrita. Teharje, Hrastniški hrib, Kočevski Rog, Kucja dolina – ta geografija ni nikomur od njih takrat pomenila še nič.

Milkine devetletne pameti te stvari niso vznemirjale, ne tiste, ki so se odvijale zunaj, ne tiste, ki so nastajale in ostajale znotraj. Bila je otrok in so jo zaposlovale reči, ki so šle mimo odraslih povsem neopažene. Kar se je njej zdelo vredno pozornosti, je bil nezaslišan prizor, ko je nekje na poti mimo nje prijezdil vrhniški kaplan Kraljič. Gospod kaplan, pa na konju! Čému pa je to sedaj podobno? Ta slika jo je tako šokirala, da ji še sedaj pride najprej pred oči, kadar jo spomin zanese v tisti čas.

Tako je tekla tista pot naprej. Za Tržičem so se začeli ljubeljski klanci in pokazalo se je, da je en par konj za en voz premalo. Posebno, ko jim ni bilo dovoljeno iti skozi za silo dokončani predor pod vrhom in so morali na prej čez prelaz. Tu ni bilo dovolj, da so vozove razbremenili prtljage, morali so si pomagati s priprego. Tako je šlo, z muko ljudi in živali in počasi, počasi. A končno so le bili čez in potem ni bilo posebnih težav navzdol do Borovelj in potem čez dravski most naprej proti Celovcu, kjer so, kak kilometer pred mestom, zavili na levo na Vetrinjsko polje. Tam je stala velikanska samostanska cerkev, ob njej nekaj bajerjev, potem pa širno polje naprej do obrobja gozdov in na desno proti Celovcu, en sam odprt prostor, kjer so Slovenci začeli postavljati svoj Vetrinj: iz nasekanih vej, iz odej, če je kdo katero prinesel s seboj. In kako so postavljali to mesto? Vsak je imel nekaj, eden sekiro, drugi kramp, tretji žebelj ali vrv, tako, da so vsi imeli vse. Tako je bilo [Stran 070] takrat: bedo sveta je sprejemalo pod streho razkošje srca.

Figure 43. Oče Franc Ogrin med vojno

Treba je bilo seveda tudi jesti. Ogrinovi so bili v tem pogledu razmeroma preskrbljeni, na kar je mislil oče, ki se je od časa do časa pojavil s kakšno koristno rečjo. Angleži, ki so begunce sprejeli, seveda niso dali ničesar. Le, ko je Milka zbolela za krvavo grižo, je mati v njihovi kuhinji dobila nekaj prepečenca, ki se je izkazal za uspešno zdravilo. Poleg tega je kmalu začelo deževati in ni in ni hotelo nehati. Toda begunci so si vseeno, kljub tistemu blatu, urejevali osnovne reči, pri tem pa zvesto hodili k maši, in ker je bil maj, k šmarnicam. Slovenci na Vetrinjskem polju, šest tisoč ljudi v civilu in dvanajst tisoč ljudi v uniformah Slovenske narodne vojske, so živeli zgledno – morali bi reči junaško. Mogoče nobena begunska skupina v tedanji Evropi – ki je bila begunska Evropa – ni v svoji bedi pokazala toliko ponosa in toliko dostojanstva. Toda Britancem ni to pomenilo nič. Tedaj še nismo vedeli, s kom imamo opraviti. Kakor so nas izdali med vojno, tako, da so se vmešali v našo državljansko vojno, tako so nas izdali tedaj, ko so svoj azil spremenili v izhodiščno bazo za transporte smrti. Uresničili pa so svojo izdajo na način, ki je ponižujoč za vsakega človeka, za vojaka, posebej za častnika, pa samouničujoč in nedopusten – svojo izdajo so izpeljali z lažjo.

Prve domobrance so iz Vetrinja začeli voziti v nedeljo, 27. maja. Rupnikov bataljon je prišel na vrsto v sredo, 30. maja. Z vsakim konvojem je šlo tudi nekaj ljudi v civilu: ponavadi sorodniki domobrancev, matere, očetje, žene, dekleta, otroci. Pri Rupnikovem bataljonu je bilo tega spremstva veliko več kot sicer. To je nekoliko nenavadno, saj je znano, da se je v sredo že šušljalo, da transporti iz Vetrinja ne odhajajo v Italijo, ampak v boljševiško Jugoslavijo. Na to kaže tudi okoliščina, ki jo je Milka sama doživela ali pa ji je o tem kdaj pozneje pripovedovala stara mati. Ta je namreč hotela sina pregovoriti, naj se izogne transportu. Ponudila je, da mu v ta namen preskrbi civilno obleko. Franc Ogrin, ki je na Koroškem že spet imel svoje mesto v bataljonskem starešinstvu, pa ji je odgovoril, da poveljuje mladim fantom in da jih nikakor in pod nobenim pogojem ne misli zapustiti. Da so se kljub določeni nelagodnosti potem Ogrinove ženske vseeno odločila, da gredo z domobranci, kaže na to, da takim govoricam le niso prav verjele.

Tako so v sredo, 30. maja, šli vsi na pot. Ker niso dobro poznali krajev, dolgo časa niso vedeli, da se ne peljejo v Palmanovo, ampak v Pliberk. Tu so jih Britanci spravili s kamionov in jih, zbrane na travniku pred železniško postajo, stražili, dokler jim partizani za ograjo niso dali znamenja, da jih lahko sprejmejo. V nekaj minutah so potem bili v njihovih rokah. Gneča v živinskih vagonih, kamor so jih segnali, posebej domobrance, posebej civiliste, je bila nepopisna. Partizani so delali samo eno reč: jemali so, kar se je dalo vzeti. Kjer se je vlak ustavil, so se pojavili v vagonih s tem edinim namenom. Transport so do Celja spremljali južnaki, ki posebnih ideoloških interesov niso imeli. Pač pa drugačne. Enkrat se je zgodilo nekaj, kar si pozneje Milka ni mogla razložiti drugače kot poizkus posilstva. Ženske so se sicer reševale tako, da so hlinile nezavest. Milka nekaterih stvari tudi sicer ni razumela. Med drugim tega, da je mati na vsem lepem v tisti gneči odprla torbo in skozi luknjo na dnu vagona začela tlačiti zlatnino in srebrnino, kolikor je je zidarjeva družina imela. (Nekatere stvari je mati Zalka hranila še iz tistih let, ki jih je preživela kot služkinja pri družini znanega zobozdravnika dr. Pucherja na Gregorčičevi v Ljubljani. Marsikaj je tedaj skozi tisto odprtino šlo v nič, med drugim tudi zlata verižica, ki jo je Milka dobila od krstnega botra dr. Pucherja.)

[Stran 071]

Figure 44. Zidar Franc Ogrin (sedi v sredini)

Vlak je vozil vso noč, in ker se je med potjo le redko ustavljal, že v zgodnjih dopoldanskih urah zapeljal na celjsko postajo. Tu so Ogrinovi šli skozi vse tisto, kar je bilo o tem prihodu že velikokrat povedano. Ko so od zunaj odprli vrata vagona, so izmučeni potniki morali poskakati na tla in Milka se ob tem spomni samo nečesa: množice pobesnelih obrazov in vpitja – od vsepovsod samo vpitje. Iz glasov, ki so s postaje in od ceste onstran nje butali vanje, je deklica mogla razločiti eno samo zahtevo: postrelite jih, vse postrelite! Ta beseda se je tako zapičila vanjo, da je že tam ali pa pozneje med potjo vprašala mamo: »Ali boli, če te ustrelijo?«

To je en prizor, ki se oblikuje pred Milko, če jo kaj napelje, da pomisli na tisti prihod v Celje, drugi pa je temu nasproten, kakor da bi domiseln režiser hotel pokazati, v katerem temeljnem nasprotju bo odslej teklo slovensko življenje: da bodo sredi sovraštva vedno tudi sile, ki bodo ohranjale prastare obrede svetosti. Ko se je ta žalostna procesija izmučenih in prestrašenih ljudi začela pomikati proti Bukovžlaku onstran Teharij, je po pločniku nasproti pritekla skupina belo oblečenih deklic, ki so, v košaricah noseč drobne cvetne glavice, hitele, da bi jih trosile v procesiji pred Najsvetejšim. Zdelo se je, da so sedaj, ko so se srečale s to drugo procesijo, še bolj pohitele, ker so želele biti čimprej mimo tega trpljenja, ne vedoč, da je del istega misterija, ki so ga šle častit tudi same. Milka je že toliko vedela o teh rečeh, da jo je ta prizor spomnil na to, da je to praznik Sv. Rešnjega telesa. A ona se sedaj ni mogla ustavljati ob njem. Ona je bila vključena v svojo procesijo.

Od celjskega kolodvora do teharskega taborišča ni bilo tako zelo daleč, a množica, ki je šla v to smer, se je pomikala zelo neenakomerno, včasih so morali teči, potem pa se je zgodilo kaj nepredvidenega, da so se morali ustaviti in čakati. Begunci in ujetniki so morali hoditi po sredi ceste, ob straneh pa so jih na določenih razdaljah spremljali partizanski stražarji, večina peš, nekateri tudi na konjih. Skoraj vsi so imeli v rokah opasače in z njimi pretepali tiste, ki so jim prišli pod roke, zlasti, če je kdo zaostajal. Starejši ljudje so se teže umikali, poleg tega pa so bili tu nekateri domobranci z nezaceljenimi ranami, ki so jih dobili v bojih na Ljubelju. Tudi ti so bili vedno med zadnjimi. Vse pa je spremljalo vpitje in zmerjanje – v jeziku, za katerega ni bilo nobenega dvoma, da je slovenski, a ga Milka še svoj živ dan ni slišala. Zato pa ni nič manj vedela, kaj pomeni. Partizani se niso mogli nasititi. Zdelo se je, da njihove besede vedno nekoliko zaostajajo za njihovim sovraštvom. Dajali so vtis, da jim je jezik premalo. Čeprav so izumili nove besede, je jezik le izhajal iz nekega drugega časa in jih ni hotel prav sprejeti: njegova zgradba, njegov ritem in njegova melodija – vse to se je upiralo temu, za kar se je jezik uporabljal tu.

Zato so tako tepli, zato so tudi ubijali – že tu sedaj, že med potjo. Milko je še dolgo spremljala naslednja slika. Nekdo, ali je bil domobranec ali navaden človek, tega se ne spominja več, je stopil korak stran od ceste, da bi šel na stranišče. Partizan, ki je to videl, je stopil obenj in ga ustrelil naravnost v čelo. Človek se je zgrudil in kri mu je v trenutku zalila obraz.

Povedali smo že, da so morali ljudje del te poti tudi preteči. Za mamo Zalko in njena dva kovčka je to bilo preveč; najprej ji je padel z rok eden in čez nekaj sto metrov še drugi – v enem je imela obleko, v drugem pa perilo, oba sta ostala v Celju. Tudi so bili mnogi sedaj že bosi, ne samo domobranci, ki so jim pobrali, če so nosili kaj vrednega – ne samo čevlje, ampak tudi hlače in bluze. Bosa je večino te poti naredila tudi stara mama. Njene deformirane kosti tudi copat, ki jih je oče prinesel iz tržiške tovarne usnja, niso mogle držati na sebi, če je hotela teči. In teči je morala.

V Bukovžlaku so zavili s ceste na desno in po dvesto metrih že bili pri vhodu v taborišče. Očeta so strpali med ostale domobrance na grušč med dvema barakama v zgornjem delu taborišča, civiliste, moške in ženske, pa v prvo barako za vhodom na levo. Domobranci nekaj dni tudi vode niso dobili, baraka s civilisti pa je vodo imela in jo dajala, če ni bilo v bližini stražarjev, tudi domobrancem za žico. Poleg tega so otrokom že prvi večer dali nekaj zdrobove juhe. Ponjo so morali na zgornji konec taborišča, kjer je stala kuhinja in komandna baraka. To je omogočilo Milki,[Stran 072] da je videla, česar večina drugih ni. Tam so stali ali ležali z razbitimi obrazi tisti domobranski častniki in podčastniki, ki so se na poziv javili že na celjski postaji. Potem pa so jih hitro, še pred drugimi, odpeljali v Teharje. Kako so preživeli čas, ki so ga drugi prebili na poti, je Milka sedaj imela priliko videti. A očeta ni opazila med njimi. Ko pa se je vrnila v barako, je izvedela, da so ga ženske med tem že odkrile za ograjo. Napotila se je tja s svojim zdrobom. »Pojej tole.« »Kar ti pojej.« Oče jo je samo gledal. Bila je edinka.

Figure 45. Mama Zalka pred 1935, ko je bila še kuharica pri Pucherjevih v Ljubljani

Potem sta sledila dva dogodka, o katerih na tak ali drug način govorijo vsi teharski poročevalci, in ki sta oba zajela tudi Ogrinove ženske, eden Tončko, drugi pa mamo Zalko. Prvega je doživela tudi Milka, ko pa se je zgodil drugi, je že ni bilo več v Teharjah.

Iz Teharij so ženske vozili na morišče na Hrastniški hrib dvakrat, prvič že kmalu, še v času prvih desetih dni, ko so še vsak večer dvakrat odvažali tja tudi domobrance – enkrat ob enajstih zvečer, drugič pa ob dveh ponoči – potem pa kakih deset dni pozneje, še sredi junija. Tudi način, kako so obe skupini izbrali, je bil različen.

Prvič jih sploh niso izbirali, ampak so jih nekega večera, ko so se vračale od večerje – tako imenovane – enostavno oddelili od vrste – koliko? Morda sto, morda malo manj – in jih odpeljali neznano kam. (Uporabili so pri tem podobno laž, kot malo prej Britanci v Vetrinju: da bodo domobranci tam, kamor jih vozijo, potrebovali tudi dekleta, da bodo zanje skrbela; ni čudno, da so se razveselila.) Da pa je bil ta prvi odhod že v prvem tednu, še med glavnim odvažanjem domobrancev, lahko sklepamo po tem, da je Lojze Opeka, ki se mu je posrečilo zbežati s hrastniškega morišča, pri kmetu Pustu v Brnici opazil plav avtobus, ko je ravno obračal nazaj proti Celju – plav pa je bil tudi avtobus, ki je dekleta odpeljal s Teharij. Milka se spominja, da je bila v to prvo skupino zajeta tudi mama, a so jo poslali nato nazaj v barako, ker je bila stara že več kot štirideset let. (Za to skupino so uveljavili samo en kriterij: starost od šestnajst do štirideset.) Stara mama, izmodrena z vetrinjsko izkušnjo, lepim obljubam partizanov ni verjela in je za hčerko Tončko nautolažljivo jokala.

Ko pa so z drugo skupino odpeljali tudi mamo, Milke že ni bilo več v Teharjah. Zgodilo pa se je to kmalu za tem, že nekaj dni po odhodu otrok k Petričku. Žensk to pot niso oddelili na slepo, ampak so jih klicali po imenu. Baje so sprva poklicali tudi staro mamo, a so jo pozneje poslali nazaj v barako, ker je ni bilo mogoče stlačiti v avtobus. Oče Ogrin je z velikega dvorišča budno spremljal vse, kar se je dogajalo pred barako, v kateri so bili njegovi, in je zato gotovo videl, kako so odpeljali Tončko, ker je to bilo podnevi, kako so odpeljali ženo, pa verjetno ni videl, ker se je to zgodilo ponoči. Gotovo pa je opazil drugo jutro, da je ni več, če ne drugače, mu je to povedala mati.

Če so v Teharjah za mamo vedeli po imenu, je vmes očitno že posegel domači kraj. Potem so se glede tega širile različne govorice: da sta za vsako smrt za vsako vas ali za vsako občino morala podpisati dva člana krajevne boljševiške strukture; da sta vsako vrnitev morala odobriti dva človeka iz vaške terenske mreže. Kako natanko je to šlo, ne vemo. Nekdanja komunistična oblast je te reči zavestno skrivala, sedanji demokratični pa se ni zdelo oportuno, da usmeri svoje znanstvene ustanove, da to raziščejo. Da so Ogrinovo mamo neke noči poklicali v nekem taborišču, imenovanem po nekem štajerskem kraju, za[Stran 075] katerega še v življenju slišala ni; da so jo tam poklicali in odpeljali na bregove nad Hrastnikom in tam umorili, za to so bili odgovorni glasovi, ki so prišli z Vrhnike. Namesto odgovorni bi morali reči, da jo imajo ti glasovi na vesti. Kako pa so se ti ljudje morali počutiti, če so se kdaj pozneje ti glasovi oglasili in začeli govoriti?

Figure 46. Teta Tončka Ogrin pred vojno

Po Milko in druge otroke so prišli partizani in partizanke že nekaj dni za tem, ko so odpeljali Tončko. Prizoru, ki se je tedaj odigraval na Teharjah, bi pravično podobo lahko dala samo moč velikega umetnika, slikarja, glasbenika, pripovednika. Jok otrok se je mešal z vpitjem mater, ki so se jih oklepale z močjo, ki so jo matere še vedno imele. Milka ima še sedaj v ušesih ukaz: Streljaj, če ne gre drugače! Nazadnje je zmagala sila, otroke so spravili v avtobus in jih odpeljali k Petričku. Še prej pa se je zgodilo nekaj, česar Milka pač ne bo pozabila do konca svojih dni. Oče, za katerega smo rekli, da je od daleč pozorno spremljal vsako dogajanje pred žensko barako, je seveda opazil, kaj se dogaja s hčerko. Kako je prišel čez žico, Milka ne ve, ampak kar naenkrat je bil pri njej in jo poljubljal in objemal, poljubljal in objemal. Še danes ima pred očmi njegov porasli, shujšani obraz. Potem so jo z drugimi vred odpeljali, kaj pa se je dogajalo z očetom, seveda ne ve. Lahko si samo misli.

Figure 47. Tončka in Milka Ogrin na poti proti farni cerkvi na škofov sprejem

Zgodbo o otrocih s Petrička sedaj nekoliko poznamo iz knjige in iz televizijskega filma. Milka je imela tam nekaj družbe: tu so bili Kavčičevi trije, Dobrovoljcov Jože, Oblakovih štirih pa ni bilo, ker so njihove starše vračali preko Kranja in so bili sedaj v taborišču v Škofovih zavodih. Bili so seveda predvsem zelo lačni. Učiteljica, ki jih je prihajala poučevat iz Celja, je včasih prinesla kakšen kruh, a kaj je bilo to za toliko ust. Peljali so jih v gozd, da bi nabirali borovnice, a so otroci kar sedeli, tako čisto brez moči so bili. Tudi Milka se seveda spominja hudobne »črne vdove« ali Katjuše, kakor tudi misli, da so ji pravili. Ob dopoldnevih so ure in ure čakali, da bi sonce prišlo do določene smreke, ko je bil čas za kosilo. Če je deževalo, pa so včasih šli ven, da bi jim prej »zrastli lasje.« (Zaradi uši so jih ostrigli na balin.)

Od vsega pa je otroke najbolj prizadela šala, s katero so se z njimi poigrali. Nekega dne so[Stran 074] jim naročili, naj pišejo staršem. To je bil žarek upanja in otroci so celo dopoldne sestavljali stavke in iz stavkov pisma. Čez nekaj dni pa so ta pisma odkrili na smetišču na robu bližnjega gozda. Nihče danes ne ve več, kako so se počutili otroci, ko so med raztresenimi listi, ki so se vsi začenjali Dragi oče, Ljuba mama, vsak iskali svojega. Otroci te reči dojemajo drugače. Ko so brskali po smeteh za tistimi papirji, je vanje prihajalo spoznanje, ki jih potem nikoli več ni zapustilo. Vedno bolj so vedeli, da očeta in mame ni več. To ni bila nobena nova in posebna bolečina, samo svet se je spremenil v veliko praznino.

Figure 48. Zaplemba – Predmeti naj bi bili »izločeni iz zaplembe«, a je zadnjih pet stara mara morala odplačati.

Ko je Milka 6. julija na celjskem kolodvoru zagledala staro mamo, je poletela k njej in postavila prvo in edino vprašanje: »Kje je mami?« Stara mama ji najprej ni odgovorila, saj je tudi spoznala ni. Mislila si je, kot je pozneje pripovedovala, kaj da hoče ta fantek od nje. Šele potem je v shujšanem »fantku« brez las zagledala svojo Milko. In tedaj je tudi odgovorila na tisto vprašanje: »Mami je doma.«

V začetku julija so v Teharjih začeli prazniti barako s civilisti (tistimi, ki so bili takrat še živi). Najprej so začeli izpuščati po skupinah, moške in nato še ženske. Če je kdo imel koga pri Petričku, so tedaj tudi tega pripeljali na celjski kolodvor. Tako sta se spet dobili tudi Ogrinova stara mati in Milka. Ko sta zvečer prispeli v Ljubljano, razumljivo nista nadaljevali poti na Vrhniko, ampak sta raje šli k hčerki oziroma teti na Strossmayerjevo in šele čez nekaj dni na Verd.

Tu sta našli velik nered: v hiši je sedaj živela tuja družina in nekaj partizank. Partizanke so kmalu odšle, a se je bilo treba za hišo vendarle bojevati – za vsako sobo posebej. Poglavitna skrb je bila seveda na stari materi. V pomoč so jim bili sosedje, pri katerih so Ogrinovi 5. maja pustili ključe. Tam so jim marsikaj rešili, ko so videli, da hiša prehaja v tuje roke. Najdragocenejši je bil šivalni stroj. (Kako bo pa šivilja Tončka šivala, ko se vrne, če ne bo stroja, so si mislili.). Tako se je stari mami in Milki svet nazorno pokazal, kakšen je: eni so iz hiše odnesli, kar se je dalo (pri Ogrinovih so imeli sto rjuh), drugi pa so prihajali, če morda česa ne potrebujeta. Spet so se najbolj izkazali revni. Ali pa tisti, ki so se sedaj znašli v nemilosti. Takšni so bili nekdanji trgovci Malavašiči, zlasti mati, ki je za Milko poslala raznovrstno blago: žamet in barhant za obleko, kotenino za perilo in odeje.

Pomagati so hoteli tudi drugi. Tako je Popitova mati dala po znancih vedeti, da je pripravljena najti za Milko mesto v kakem domu ali internatu. Sedaj pa je stara mati, kot pravi Milka, »ponorela«. Ali ji potem, ko so ji pokončali sina in hčer in snaho, hočejo sedaj vzeti še »tega otroka«!

Milka se je rada učila in si je srčno želela postati učiteljica. A to ji ni bilo dovoljeno. Zato se je izučila za šiviljo kot teta Tončka. Poleg[Stran 075] tega se je tudi kmalu poročila – že pri devetnajstih.

Očeta Franca Ogrina, nekdanjega narednika v Rupnikovem bataljonu, pa so s Teharij odpeljali šele 22. ali 23. ali celo 24. junija skupaj z drugimi vojaki in častniki in podčastniki (tistimi, ki jih do tedaj še niso odkrili). Zakaj tako pozno, skoraj štirinajst dni za največjo prvo skupino? Malo pred 10. junijem so kamioni, ki so domobrance vozili s Teharij na morišče na Hrastniški hrib, odšli v Ljubljano, kjer so jih rabili za potrebe kongresa AFŽ, ki je potekal ravno tiste dni. Po kongresu pa teh kamionov iz nekih razlogov niso pripeljali nazaj in kakih 1.200 domobrancev je čakalo na grušču med drugo in tretjo barako v zgornjem delu taborišča na svojo zadnjo pot. Tam so na pol živi od žeje in lakote, v vročini podnevi, v mrazu ponoči, v dežju in soncu ležali in bili vedno manj živi. V noči na 21. junij pa je štirinajst mladih fantov le zbralo toliko moči, da so tvegali pobeg čez žico. Trem od njih je uspelo, ostale pa so polovili in jih pobili ali na mestu ali pa so jih pripeljali nazaj v taborišče in jih tam mučili in nato pred vsemi pokončali. Franc Ogrin se pobega ni udeležil. Pač pa so ga v eni od treh naslednjih noči na kamionih, ki so jih na hitrico od nekod pripeljali, odpeljali na Hrastniški hrib in ga z drugimi vred tam ubili.

Figure 49. Otroci s Petrička – (Mag 48/2007)

Tako sedaj na tistem hribu med Brnico in Hrastnikom ležijo trije Ogrinovi, trije Milkini ljudje: oče Franc, mama Zalka in teta Tončka. Vsi so morali napraviti tisto pot od kmeta Pusta, kjer so se kamioni ustavljali, najprej nekaj sto metrov proti zapadu po položnem kolovozu, na prvem robu pa ostro na desno in navkreber do travnate ravninice, od koder so se strmo v breg začeli vrstiti prazni in zevajoči rudniški jaški. Celo pot so jih spremljali rafali strojnic in brzostrelk in jim kazali pot, hkrati pa oznanjali, kaj jih čaka, ko pridejo na cilj.

Ko so ob različnih časih vsak zase hodili to pot, na kaj so takrat mislili? Ali ob taki uri človek sploh na kaj misli? Naj bo že kakorkoli, tiste poti so bile tako neznanske, da lahko o njih samo tako kaj povemo, če pravimo, da so bile svete.

PS.: Bralcem smo dolžni še tri informacije. Oblakovi otroci, kot smo že omenili, niso bili v Teharjih, ampak v Škofovih zavodih v Šentvidu in so vsi prišli domov. Kavčičevi otroci pa so bili pri Petričku, kamor so jih prišli iskat sorodniki z Jesenic in jim priskrbeli nekakšen dom. Brata Dobrovoljcovega očeta, Martina, ki je bil med civilisti, pa so tam v baraki sredi drugih ustrelili, ker so pri njem našli škarje. (Mogoče je bil ta dogodek povezan z begom, ki smo ga omenili.)

Dobrovoljcovo Minko pa so odpeljali hkrati z Ogrinovo Tončko na Hrastniški hrib in tam umorili. Bog daj vsem večni mir in pokoj!

7.2.1. Smrt v Teharjah

Po italijanski kapitulaciji se je revolucija in z njo državljanska vojna razplamtela tudi na Primorskem. Ljudje, ki so s trdim delom garali za svoj vsakdanji kruh, da so preživeli sebe in svoje družine, so počasi spoznavali, da se partizani ne borijo za osvoboditev Slovenije in njihove rodne Primorske, ki jo je že dve desetletji pred tem strahoval fašizem.

Partizani so se pojavljali že pred jesenjo 1943. Ljudje so takoj opazili, da imajo na kapah prišite majhne slovenske zastavice. Primorcem so že te vzbujale upanje na svobodno Slovenijo. Po italijanski kapitulaciji pa so ljudje opazili usodne spremembe. Zastavice na partizanskih kapah so zamenjale rdeče zvezde. Partizani so prirejali mitinge z navdušenimi govorci in vsi ljudje so jih sprva z veseljem hodili poslušat. Toda večine njihovi govori niso prepričali in so se potrti vračali domov. Pričeli so se spraševati, kaj se skriva za njihovimi govori, kaj za njihovimi grožnjami, češ da se jim domobranci nočejo pridružiti. Ugibali so, videli to, slišali ono. Mnogi pa so le molčali. Župnik v Podkraju pri Colu, Štefan Gnjezda, ki se je sprva kot vsi Primorci navduševal za OF, je opozarjal farane: »Za vsem tem se nekaj skriva.« Ljudje so mu pričeli verjeti.

Še preden so se ovedli, da jim partizani ne prinašajo osvoboditve, ki bi jih rešila fašizma, so zvedeli zdaj za tega, zdaj za onega, ki je bil ustreljen. Praznili so se hlevi, pa ne vsem enako, enemu so odpeljali do zadnje glave živine, drugemu pa je ostala v hlevu vsa živina. Ko so še bili pod italijansko okupacijo, so italijanski oblastniki pri obveznih oddajah živine jemali vsem enako: vsakemu na leto kravo ali bika z ozirom na velikost kmetije. Tudi do jeseni 1943 se to ni spremenilo. Ali bo zdaj slabše kot med italijansko okupacijo? Se bo življenje v celoti spremenilo? To nam bo pomagala razjasniti pripoved Mihaela Bajca (1936). Že takoj ob predstavitvi me je opomnil, da se njihova družina piše Bajec, medtem ko so Italijani pri potujčevanju priimkov vse, ki so se pisali kot oni, spremenili v Bajce.

Njegov oče Janez Bajec (1900) je bil vdovec s tremi majhnimi otroki, eden je kmalu umrl, ostala sta mu Ivan (1926) in Pepca (1924). Sorodniki so mu pomagali, da si je našel dobro ženo in ljubečo mater malemu Ivanu in Pepci. Poročil se je s Katarino Tomažin (1900) V zakonu Katarine in Janeza so se rodili še Ivanka (1932), Mihael (1936) in Ančka (1939). Katarina je bila srčno dobra ženska, vse otroke je imela enako rada in vsi otroci so živeli kot rodni bratje in sestre. Otroci pravijo, da je bila zanje bolj dobra kot oče. Pri njih se je po domače reklo pri Mihcu.

Živeli so v Trševju, dva kilometra v hribu nad Podkrajem pri Colu. Skozi Trševje in Hrušico je vodila rimska pot in njihova domačija je bila stara več stoletij, saj je imela hišno številko 2, mi je ponosno povedal Mihael Bajec. Številko 1 je nosila hiša v Hrušici. Še dalje mi je pripovedoval Mihael:

»Do zgodnje pomladi 1944 smo vsi živeli doma, dela je bilo za vse dosti. Imeli smo deset glav živine, nekaj njiv, ki so bile kamnite in so dajale slab pridelek, le krompirje na njih dobro uspevel. Koruzo je večkrat uničila slana, ki je padla celo maja. Nič manj prizanesljiva ni bila burja. Tudi fižol, bob in celo nekaj pšenice smo pridelali. Vsi otroci smo morali trdo delati in le s trdim delom sem kasneje v življenju uspel. Kruh so nam dajali gozdovi grofa Windischgretza, mi smo jim pravili ‘firštovi’ gozdovi. Oče je imel dva konja in je z njima vozil les iz gozda do žage v Ajdovščino ali v Gorico. Kamioni so se pojavili kasneje, toda dela v gozdu je bilo še vedno dovolj; včasih je do dve sto delavcev naenkrat pripravljalo les za oglarske kope. Za delo v gozdu sem bil še premajhen, toda porabili so me za pastirja. Ko sem imel šest let, sem prvikrat gnal na pašo s starim očetom, ki je rekel, da me bo navadil. Šel je le enkrat, naslednji dan je bila nedelja, in ker je bil stari oče pri maši, sem ostal na paši sam. Skrbelo me je, kako bom našel pot, da priženem krave domov. Pa so v mojo veliko srečo in začudenje krave same poznale pot in zvečer smo se skupaj vrnili domov. Bil sem ponosen in od takrat sem hodil na pašo sam. Pasli smo z dovoljenjem ‘firšta’ v njegovih gozdovih.

Med italijansko okupacijo smo mirno živeli. Vsako leto smo morali pri obvezni oddaji dati ali kravo ali bika. Zvečer so po naselju hodili vojaki in opazarjali na zatemnitev. Vsa obvestila smo vedno dobivali ob nedeljah pred cerkvijo, kjer jih je prebral eden od občinskih mož. Lepe nedelje konec avgusta 1943 se pojavi pred cerkvijo partizan. Ljudje so takoj opazili, da nosi kapo z rdečo zvezdo. Razglasil je, da kdor živine v tistem letu še ni oddal Italijanom, jo bo dal partizanom. Mi smo jo[Stran 077] že dali, sosed Vrabec še ne. Toda iz njegovega hleva je bilo škoda vsake krave, ena je bila breja, druga preveč lepa. Partizane je napotil k nam. ‘Kar k Mihcu pojdite, ta jih ima več!’ Prišli so, odvezali od jasli brejo junico in jo odpeljali. Kasneje smo zvedeli, da je sosed postal terenec. Po rodu ni bil iz Trševja, priženil se je iz Logatca. Hišno ime pri Tomažu je spremenil in odslej se je pri hiši reklo pri Vrabcu, kot se je on pisal. Do prihoda partizanov smo živeli v dobrih sosedskih odnosih.

Po tistem sta se oče in sosed sprla. Od takrat naprej so se pri nas pojavljali partizani, dokler nista bila hlev in klet popolnoma prazna. Do zadnjega repa so nam odpeljali živino, do zadnjega krompirja in fižola spraznili klet. Na zimo smo ostali brez vsega. Spominjam se partizana, ki je v nahrbtniku odnesel celo kislo zelje in mu je po zadnjici odtekala zelnica.

S pomočjo dobrih ljudi smo lačni nekako pretolkli zimo in pomladi upali na dobro letino. Toda namesto upanja se nas je polastil obup. Partizani so prišli po očeta in ga odpeljali s seboj na Trnovo, a jim je kmalu ušel. Za njim so odpeljali brata Ivana in tudi ta jim je ušel. Iz maščevanja so prišli še po sestro Pepco, da jo ubijejo, a se jih je na srečo tudi ona rešila. Videli smo, da ne moremo več ostati doma. Klet in hlev sta bila ponovno prazna, še hujše je bilo spoznanje, da nismo več varni pred partizani in brez zaščite pred njihovim nasiljem. Po nas in še po enajst drugih družin so prišli domobranci iz Logatca in Hotedršice.

Figure 50. Podkraj pri Colu

Ko je oče pobegnil od partizanov, je že pred nami odšel k kmetu Erjavcu na Hotedršico in delal vsa kmečka dela. Tudi jaz, takrat sedemletni Mihče, kot so me domači klicali, bi bil rad pri Erjavcu, pa se je oče verjetno bal, da ne bi kar dva odžirala kruha Erjavčevim s kopico majhnih otrok. Zato me je poslal h gospodarju Jakobu, po domače se je reklo pri Kmetu. Nekaj časa mi je pomagala dvanajstletna sestrica Ivanka. Komaj z osmimi leti sem moral opravljati vsa kmečka dela, ki sem jih zmogel, kidati gnoj itd.«

Mali Mihče je zdaj na lastni koži bridko okušal in nekoliko dojemal, zakaj morajo domobranci, sami kmečki fantje in gospodarji, pred partizani braniti svoje premoženje in svoja življenja. Njegov otroški svet je bil oropan vsega otroško lepega, kajti v njem so zaživeli le partizani kot vir vsega hudega in zastrašujočega. Zdaj, ko niso bili več skupaj doma, ga je bilo vsega še bolj strah. Ni vedel, kaj je otroštvo, zamenjalo ga je le trdo kmečko delo na kmetiji pri tujem gospodarju in neprestan strah pred partizani, pa pred streljanjem med partizani in domobranci.

[Stran 078]

Figure 51. Mihael Bajec pri šestnajstih

»Živel sem ‘pasje življenje’«, pravi danes Mihael Bajec. » V meni je bil en sam strah, ena sama žalost. V svoji otroški pameti sem krivil očeta, da smo morali zapustiti dom. Vseeno bi mi bilo, če bi samo enkrat na dan jedel močnik, samo, da bi ostali skupaj doma. Ne vem, kje sem slišal, da so na Tirolskem rabili gozdne delavce. Lahko bi odšli tja, sem si mislil, toda oče ni bil za to, zanj sta bili domačija in domovina prvi. Saj bo enkrat vojne konec, se je tolažil in bo spet vse dobro.«

Mama je odšla v Gorenjo vas pri Logatcu k svojemu mlajšemu, še neporočenemu bratu Francu Tomažinu na njegovo kmetijo, reklo se je pri Nehčivcu. Tudi on je bil pri domobrancih in je ponoči stražil železniško postajo v Logatcu. Najmlajša, šestletna Ančka je bila z mamo, dvanajstletna Ivanka, ki je nekaj časa služila, je kmalu prišla k mami.

Stari oče je ostal doma, s svojega doma ne bo hodil nikamor, ne bo se umikal pred nikomur, tudi pred partizani ne, je vztrajal. Zato sta občasno hodila k njemu Mihče in Ivanka, da mu je kuhala in gospodinjila. Pa so še ponj prišli partizani iz maščevanja, ker jim je nazadnje ušla tudi Pepca in odgnali 77-letnega starčka na Goro v Tihi dolini. Še z nekaterimi drugimi možmi so ga zaprli v nek kravji hlev. Mihče je tako ostal sam doma v Trševju, z vsemi svojimi strahovi in žalostjo. Partizani so čez nekaj časa spodili starega očeta domov in takrat se je s težkim srcem le vdal, da zapusti svojo domačijo. Domobranci so prišli z vozom ponj in ga pripeljali k Mihčevi mami v Logatec. Tam je januarja 1945 umrl.

Kaj se je dogajalo z najstarejšima, dvajsetletno Pepco in osemnajstletnim Ivanom, ki nas kot žrtvi v Teharjih najbolj zanimata? Pepca je bila za deklo pri Habjanu na Hotedršici, zadnje mesece vojne pa je pred vsem hudim, ki se je dogajalo v Hotedršici, pribežala k mami v Gorenjo vas pri Logatcu. O burnem medvojnem dogajanju v Hotedršici je bilo v Zavezi že marsikaj napisano. Naj tokrat omenim le to, kar sta mi povedala njun brat Mihael Bajec in sestra Ivanka Bajec por. Repič in nam bo pomagalo osvetliti žalostni konec njune sestre Pepce in brata Ivana.

Poboji partizanov in ropanje se je pričelo v Hotedršici že leta 1942. Takrat so med drugimi ubili tudi brata gospodarja Jakoba, po domače Kmetovega, kjer je služil osemletni Mihče. Vaški stražarji in kasneje domobranci so morali vas obdati z bodečo žico, v vasi pa so naredili pet bunkarjev, zakritih z zemljo in obdanih z lesom. Mihael se spominja govoric, da so partizani kar petkrat napadli te domobranske postojanke, a so domobranci vse napade zdržali. Nič čudnega, da je mali Mihče v srahu trepetal, ko je poslušal streljanje med partizanskimi napadi in obrambo domobrancev.

»Za veliko noč 1943. je bil Ivan vpoklican v italijansko vojsko,« se spominja dalje Mihael. »Bil je nekje v bližini Rima. Po razpadu Italije se je vrnil. Ko so jeseni 1943 partizani nasilno pobirali može in fante, je tudi Ivan moral z njimi. Po treh tednih je pobegnil. Ko je prišel domov, je očetu povedal: ‘Veš tata, partizani so ustrelili tvojega znanca iz Pivke, s katerim sta skupaj vozila les. Pri teh norcih pa že ne bom ostal!’ Takrat smo vsi imeli italijansko državljanstvo in Ivan je dobil službo v tovarni v Trstu. Amerikanci so tovarno bombardirali in vsi delavci bi morali delat v Nemčijo. Ko je oče to zvedel, se je odpeljal v Trst. ‘Kar z mano v Hotedršico pojdi. Kaj bi hodil v Nemčijo. Dosti dela boš imel.’ Verjetno bi ostal živ, če bi mu ata dovolil v Nemčijo. Tako pa je Ivan prišel v Hotedršico in ostal skupaj z očetom pri Erjavcu, toda le kake dva, tri tedne. Pri Erjavcu je bil eden od petih domobranskih bunkerjev. Razumljivo, da Ivan ni mogel ostati pri Erjavcu. Ob prigovarjanju domačih fantov domobrancev je sprevidel, da je njegovo mesto pri njih. Večkrat je prišel k mami v[Stran 079] Gorenjo vas pri Logatcu, da mu je oprala in pokrpala perilo ter ga še nahranila.

Zadnje tedne vojne so morali domobranci skupaj z Nemci proti Trstu, da bi zadrževali prodiranje Angležev in IV armade proti Primorski. Na dan odhoda je Ivan zbolel in nemški zdravnik je odločil, da ostane doma. IV. armado so sestavljali sami primorski fantje, domoljubi, ki so jih bili Italijani poslali na bojišča v Afriko. Ko so prodirali proti Sloveniji, so mislili, da se borijo proti Nemcem in Italijanom, dejansko pa so pomagali komunistom do zmage. Angleži so jih dobro oborožili s tanki in avioni. Skupaj z Angleži so prišli do Ajdovščine. Kot zmagovalci so odvrgli orožje in se pridružili partizanom. Toda ne vsi. Mnogi so sprevideli, da so se borili za zmago komunizma in se odločili za beg.Takrat sem večkrat slišal, kako so pravili: ‘Treba je pobegniti na zapad! Na zapad!’ S tem so mislili na beg v Italijo in mnogi, med njimi vsi četniki, so tja res pobegnili in se rešili, ker iz Italije niso vračali ubežnikov.

Zadnjikrat sem Ivana videl 2. maja. Prišel je k mami v Logatec in ji povedal, da odhaja z domobranci na Koroško. Verjetno niti slutila ni, da odhaja v smrt, nasprotno. Upala je, da se bodo kmalu spet videli. Pa smo Ivana takrat videli zadnjikrat. Prosil me je, da sem ga pospremil proti Hotedršici. Moral sem kot izvidnik hoditi naprej in oprezovati za partizani, saj je pot proti Kalcam vodila po gmajni. Če bi ga presenetili, bi bila to zanj smrt,« se spominja brat Mihael.

Kaj pa Pepca? O njej mi je nekaj povedala njena mlajša sestra Ivanka. »Oba, Ivan in Pepca sta naju, sestri in brata Mihča, imela zelo rada in mi njiju. Bili smo kot rodni bratje in sestre. Ivan je bil do nas vljuden, ker je bil fin fant in po srcu zelo dober. Vedno je nam mlajšim pri delu rad pomagal in sploh je imel rad otroke. Zadnji spomin nanj imam, ko je prišel k mami v Logatec in ji povedal, da odhaja z drugimi domobranci na Koroško. Še dobro, da nismo vedeli, da ga zadnjikrat vidimo.

Sestra Pepca je bila zelo pridno dekle, verna in častilka Marije, saj je bila tudi članica Marijine družbe. Z Ivanom in njo smo bili zelo prijatelji. Tudi mama, čeprav je bila njuna mačeha, je imela oba tako rada kot nas tri in onadva mamo rajši kot očeta. Mama je bila dobra, mirna in preudarna ženska, vedela je, da Ivan in Pepca morata imeti nekaj denarja zase, in kadar je prodala kakšnega prašička ali kaj drugega, jima je dala denar, da sta si lahko kaj kupila.

Stari oče, Pepca in Mihče so bili avgusta 1944 doma v Trševju. Treba je bilo pokositi otavo. Partizani so med košnjo prišli na travnik in odpeljali Pepco iz maščevanja, ker sta jim ušla oče in Ivan. Vedeli so, da je verno dekle in zato ne bo nikoli z njimi sodelovala. Zelo verjetno bi jo ubili. Prignali so jo do hiše, kjer je živela njena prijateljica Marička Srebot, po domače se je reklo pri Mlakcu. Nekaj partizanov je stražilo hišo, nekaj jih je odšlo še po druge može in fante. Takoj sta se Pepca in Marička z očmi sporazumeli. Pepca ji je namignila, da bi rada ušla, Marička je z očmi pomigala proti oknu v majhni sobici. Pepca je prosila partizane, ki so sedeli pred hišo in jo stražili, če gre lahko malo v hišo, k prijateljici po slovo. V trenutku je pobegnila skozi okno. Kar več ur je hodila do Logatca k mami, in ker se je plazila skozi grmovje, je prišla do mame vsa raztrgana.

Potem je služila v Hotedršici, zadnje tedne vojne je pomagala mami na stričevi kmetiji v Gorenji vasi pri Logatcu. V prostem času se je družila s prijateljico iz Trševja, Erjavčevo Mici, ki je tudi pobegnila od partizanov, potem pa služila v Habjanovi gostilni v Hotedršici. Ko so zadnje dneve vojne že vdirali partizani proti Logatcu, je Erjavčeva Mici prišla k Pepci v Gorenjo vas pri Logatcu. Rekla ji je: ‘Nekam se bomo morale umakniti pred partizani. Ali misliš, da so pozabili, da so naju hoteli ubiti, pa sva jima ušli? Pojdiva skupaj z domobranci na Koroško.’ Obe sta domače fante dobro poznali. Pa še Ivan in mnogi sorodniki, znanci in sosedi iz domačega Trševja in okolice so odhajali z Rupnikovim udarnim bataljonom. Pepca se je hitro odločila in skupaj z Mici sta z domobranci odšli na Koroško.

In to zadnji trenutek. Ko so prve dni maja prišli partizani v Logatec, so takoj začeli pobijati skupaj s terenci. Prva je bila mama Frančiška Nagode, po domače se je reklo pri Jožefu; bila je vdova z osmimi otroki! Najstarejša Tine in Niko sta bila pri domobrancih in že tudi odšla na Koroško. Mladoletni Niko je bil vrnjen, Tine je končal v Teharjah. Mlajše sestre Francka (1929), Micka (1930) in Rezka (1932) so bile moje prijateljice. Prosile so me, naj pridem k njim prespat, ker smo se vse zelo bale. Doma so bili le še mlajši bratci, vsi trije še otroci: Franc, Štefan in Jernej. Zvečer je mama v štali napajala nekaj ur staro teličko, potem pa je še ona legla k počitku. Ponoči nas je prebudilo razbijanje po vratih in vpitje: ‘Kurba bela, ven pridi!’ Mama je bila tako pogumna, da jim je odprla vrata, saj bi sicer vdrli. Zvlekli so jo ven na dvorišče, me pa smo bile vse tako prestrašene, da smo po[Stran 080]skakale skozi okno in se poskrile v vrtu po grmovju. Mamo so najprej pretepli, potem pa smo slišali strel. ‘Mamo so ustrelili,’ smo zajokale. Kasneje smo zvedeli, da jo je ustrelil domačin iz Logatca, Štefucov Tone, kot se je govorilo. Ko je vse potihnilo in smo slutile, da so morilci odšli, smo se prihulile do dvorišča in zagledale mrtvo mamo, ki je ležala na dvorišču v krvi. Uboge punce so mamo odnesle v kuhinjo, zrinile skupaj dve klopi in jo položile nanju. Tako je ležala vso noč. Jokale smo in strmele v mamo. Šele zjutraj so prišli sosedje in jo dali na mrtvaški oder. Nobeden od njih si ponoči ni upal blizu, čeprav so vsi slišali vpitje in nazadnje strel. Takrat sem bila pomirjena, da sta odšla brat Ivan in sestra Pepca še pravočasno na Koroško.« Tako se konca vojne in odhoda brata Ivana in sestre Pepce spominja njuna sestra Ivanka.

Figure 52. Ivan Bajec

Nekaj časa se ni vedelo, kje so domobranci, kje dekleta in žene, ki so odšle z njimi. Ali bodo še kdaj prišli domov? Ko so se avgusta vrnili mladoletni domobranci, ki so jih po amnestiji vrnili s Teharij, pa se je naenkrat razvedelo: večina domobrancev, žena, deklet in otrok, so bili s Koroške vrnjeni v Teharje, od tam pa so jih vsako noč odvažali s tovornjaki na morišča. V Trševju so to povedali mladoletni domobranci: Leskovec Jože, po domače Javorničkov, Srebot Miro po domače Mlakcov, Bajec Franc, po domače Tišlerjev in Leskovec Ivan, po domače Jerčkov. Mihaelovega in Ivankinega brata Ivana, sestro Pepco in njeno prijateljico Erjavčevo Mici so domači fantje še videli na Teharjih, a jih je na lepem zmanjkalo. Prav tako veliko znancev iz Hotedršice. Pri Kmetu, kjer je Mihče služil med vojno, sta dva sinova odšla na Koroško: Vinko je bil vrnjen v Teharje in ubit, Jakobu se je posrečilo zbežati v Italijo in od tam v Ameriko, enega od njunih bratov so ubili partizani v Hotedršici že leta 1942, kot smo videli. Habjanovi so odšli na Koroško, vendar se niso vrnili v Teharje, ampak odšli v Italijo.

Prepustimo spet besedo Mihaelu, bratu umorjenega Ivana in Pepce. »Po vojni smo se najprej vrnili domov oče, najmlajša sedemletna sestrica Ančka in jaz. Mama in Ivanka sta se vrnili šele jeseni. Vse poletje sta še ostali na kmetiji maminega brata v Gorenji vasi pri Logatcu, ker je bil ta zaprt v Kočevju. Spominjam se, kako sva s sestrico vlekla navkreber voziček s krompirjem in moko. Doma ni bilo ničesar, vse, kar se je dalo odnesti, je bilo pokradeno. Toda bili smo spet doma. Spet je bil ob meni oče, mama bo kmalu. Na podu je bilo še nekaj sena od lanske košnje, oče je iz Logatca pripeljal brejo kravo in zgledalo je, da bomo sčasoma na novo zaživeli. Zadnji dan maja je krava povrgla telička in oba s sestrico sva se zelo razveselila. Krompir je ozelenel, v nedeljo 15. julija se je začela košnja. Oče me je poslal na pod po seno za kravo, kar zaslišim tuje moške glasove in že zagledam pet partizanov, ki so prišli po očeta: ‘Z nami morate!’ Samo to, za naju s sestrico se nihče še zmenil ni. Spet sta me popadla strah in ena sama žalost. Stopil sem pred hišo in gledal za očetom, ki je z možmi odhajal po klancu. Gledal, kot da ne morem doumeti, kaj se dogaja. Odpeljali so tudi kravo. Ostal sem čisto sam v hiši, po Ančko je kmalu za tem prišla mama in jo odpeljala s seboj v Logatec. Eden je moral biti doma, da čuva domačijo. Razen mene, takrat sem bil star devet let, ni bilo nikogar. Zakaj moram še vedno trepetati pred tujimi možmi? Zakaj mi zastane srce, če koga od njih samo zagledam ali zaslišim?

Oče je spotoma naročil 80-letni ženici, pri Jagru se je reklo pri hiši, naj me vsake toliko časa pride malo pogledat. In res je včasih prišla in mi skuhala močnik ali mi prinesla kakšen krompir. Toda vse dolge dneve in večere sem bil čisto sam! Ne da se povedati, kako strah me je bilo! Strah me je moril še vsa nadaljna leta. Lepega dne sem se spet ustrašil partizanov, ki so prišli po seno za partizanske konje v Ajdovščini. Vaščan Čebokelj jim[Stran 081] je kazal, pri kateri hiši naj ga poberejo. Pri nas so pobrali vsega in še pokosili senožet, ki je oče ni utegnil, ker so ga prej odpeljali. Do konca je prišla pokosit mama, ki je najela dva kosca. Bila je prepričana, da očeta ne bo več domov. Takrat je kar na lepem koga zmanjkalo. Ko se je mama vrnila v Logatec, sem bil spet sam s svojimi strahovi, prepuščen samemu sebi. Ne spominjam se več, ali sem se kaj umival ali preoblačil. Verjetno ne. Vem pa, da sem bil vedno lačen, a to ni bilo najhuje. Najhujši je bil strah.

Nekega dne mi je Jagrova mama prišla povedat: ‘Fantek, pojdi v Podkraj, tam dajejo na osebo malo ječmenove kaše in fižola.’ Vzel sem nahrbnik in odšel. ‘Koliko vas je?’ so me doli vprašali. Saj so vendar vedeli! Takrat nisem znal niti šteti, saj sem med vojno le tri mesece hodil v italijansko šolo. Strah me je spreletel od glave do konca prstov. A sem le pričel naštevati: ‘Mama, tata, Ivan, Pepca, Ivanka, jaz, Ančka.’ ‘No,’ je eden od tistih pri vreči fižola povzdignil glas, ‘Ivan in Pepca pa nič več ne potrebujeta.’ Dobro sem poznal tega moškega, bil je očetov bratranec in celo moj krstni boter J. K.! Zdaj je bil terenec. Toda tega takrat še nisem vedel, tudi ne, kaj pomeni, da Ivan in Pepca ničesar več ne potrebujeta.

Šele kasneje v najstniških letih sem pričel iz pogovorov odraslih razumevati, kako je delovala povojna ljudska oblast in ljudsko sodišče. ‘Nikoli še ni bilo take pravice na svetu, da sodi narod sam,’ sem slišal govorice. In po kakšnem zakonu so sodili? ‘Kar je kdo zaslužil, to dobi!’ so trdili. Ko smo zvedeli za smrt Ivana in Pepce pa Mici in še za mnogo drugih iz naših krajev, iz Hotedršice in Logatca, sem počasi in z leti pričel dojemati hudodelsko ‘pravico’ povojnih oblastnikov. Mislil sem si: ‘Le s čim si je naš Ivan zaslužil in dobil smrtno kazen, pa naša dobra Pepca in njena prijateljica Mici in vsi, ki sem jih poznal? S čim so si jo zaslužili in zakaj so jo dobili, smrtno kazen, je dolgo časa glodalo v meni. Kakšna krivica, kakšna laž! Saj sem vendar dobro poznal Ivana in Pepco in ju imel rad z otroško ljubeznijo mlajšega brata. In vsi, ki so ju poznali, so ju imeli radi! Čim bolj sem odraščal, tem večji odpor do krivic, laži in nasilja sem čutil v sebi.’

Ko sem se kasneje pogovarjal s štirimi omenjenimi vrnjenimi mladoletnimi domobranci iz Podkraja, sem razumel še marsikaj drugega. Ti so povedali, da so videli Ivana in Pepco ter njeno prijateljico Erjavčevo Mici v Teharjih, a jih lepega dne ni bilo več. Pravili so, kako je tam delovalo ‘sodišče’. V baraki ob odprtem oknu je stala miza, za njo so sedeli oboroženi možje. Mimo okna so hodili odbrani jetniki, vsak je povedal svoje ime, kraj, od koder prihaja in kako dolgo je bil pri domobrancih. Ti podatki so šli v vasi, od koder so domobranci prihajali. Tam so terenci podpisali smrtne kazni. To dobro vem, ker sem poznal iz Podkraja tri vaščane, vem za imena in priimke vseh treh. Vsi trije imajo isti priimek in dva tudi isto ime. Moj boter J. K. in njegov sin M. K. in še tretji iz Podkraja, M. K., z istim imenom in priimkom kot sin mojega botra. Prav oni so podpisali smrtne kazni, tudi nekaterim mladoletnim. Ali pa so celo posamezni terenci iz vasi prišli v Teharje ‘sodit’ kot npr. moj krstni boter J. K. Prav ta mi je povedal, da Ivan in Pepca ničesar več ne potrebujeta. Kako pa bi drugače vedel za njuno smrt?!

Da so podpisovali smrtne kazni po vaseh, vem tudi od vaščana Srebotovega Mira, po domače se je reklo pri Mlakcu. Lojz je bil najstarejši, potem je bil Pavle, Miro je bil od njih najmlajši. Vsi trije so bili v Teharjih. Lojz je imel nižji čin in vsi s čini so bili za krvnike v Teharjih še posebej zanimivi. Kdor od jetnikov je izdal koga s činom, so mu obljubili, da bo takoj izpuščen. Lojza je nekdo izdal. Pretepli so ga skoraj do smrti. Vsi domači fantje pa so zanikali, da bi imel Lojz kakšen čin, zato so ustrelili izdajalca. Lojz pri zaslišanju za kraj bivanja ni povedal naše vasi, ampak Vodice pri Gorici. (Dejansko je bil doma iz Vodic pri Podkraju, ki so spadale pod okraj Gorica). Bratoma je zabičal: ‘Fantje, mi se ne poznamo več.’ Ker Vodic pri Gorici niso našli in tako niso mogli od krajevnega terenca dobiti nalog za ustrelitev, so ga iz Teharij izpustili, prav tako Mira zaradi mladoletnosti, Pavla pa ubili. Lojz in Miro sta se skupaj peljala do Logatca, vozne karte za vlak so jim dali v Teharjih. Lojz je dobil karto do Gorice, a se je peljal do Trsta. V taborišču za begunce so ga zaslišali in trdil je, da je iz Vodic pri Gorici. ‘Jih ni,’ so vztrajali oni. ‘Pa so’ je trdil Lojz. Spustili so ga, a je ostal dolgo časa v bolnici v Gorici, ker je bil ves pretolčen. V Trstu ga je srečala moja sestra Ivanka in še nekaj deklet, ki so tja nosile maslo in jajca ter jih zamenjale za moko in koruzni zdrob. Ni jih prepoznal, ker je bil zelo kratkoviden, takrat pa še ves zabuhel od udarcev. Ustrašil se jih je, ker je mislil, da so terenke. Po zdravljenju je odšel v Argentino.

Ko je nekoč obiskal že samostojno Slovenijo, je šel tudi v Teharje in pokazal kraj, kjer so zverinsko mučili in umorili moža njegove tete, Martina Puca iz Podkraja. Imel je višji čin in bil dober vojak že v prvi svetovni vojni.

[Stran 082]

Eden od Pucovih sinov je bil domobranski ranjenec na vlaku in bil umorjen z ostalimi ranjenci s tega vlaka. Drugi se je rešil v Italijo. Doma je ostalo še nekaj nepreskrbljenih otrok.

Vsi mladoletni domobranci iz Podkraja so ostali živi, ker so vedeli, da morajo domov po skrivnih poteh. Niso se vračali po nekdanji rimski poti preko Hrušice, kjer so jih dejansko pričakovali vaški ubijalski terenci. Šli so po stranskih poteh do Hotedršice in dalje skozi Traven gozd.«

Figure 53. Pepca Bajec

»Naj se vrnem nazaj v prvo leto po vojni,« pripoveduje dalje Mihael. »Oče se je vrnil iz zapora jeseni, mama in obe sestri pa iz Logatca. Ivanki sem povedal, kaj mi je rekel boter J. K. v Podkraju, ko sem šel po fižol in ječmenovo kašo: ‘Onadva ne potrebujeta več.’ Te besede so mi ves čas rojile po glavi. Oče, mama in Ivanka pa so že zvedeli od vrnjenih domobrancev, da so v Teharjih vse ostale pobili. Mi in še mnogi drugi smo dajali za maše. To je bil edini način, da smo lahko pokazali svojo žalost. Morali smo molčati in trpeti sami zase. V tistem času nam je oče večkrat povedal, da je neke poletne noči jasno zaslišal pred oknom Pepčin glas, trkanje po šipi in njen krik. Zdaj je vedel, da so jo takrat ubili.

Šele jeseni 1947 sem lahko šel v šolo. Bil sem star enajst let in nisem ničesar znal, saj sem bil med vojno le tri mesece v prvem razredu. Učitelj in sošolci so me zasmehovali in zapostavljali. Spet sem občutil sam strah: bal sem se učitelja, ki me je postavil pred tablo in spraševal. Nisem znal odgovarjati in tepel me je s palico. Drugim je učiteljica delila dobrote iz UNRA paketov, jaz nisem dobil ničesar. S štirinajstim letom sem šolo pustil in se eno zimo neprijavljen učil mizarstva. Da bi se česa izučil in prišel do kakšnega poklica, ni bilo misliti. Oče je vedno govoril: ‘Doma je dosti dela.’ Res ga je bilo in garali smo, da smo preživeli in zmogli obvezne dajatve. Spoznaval sem, da so se oblastniki na vse mogoče načine dobesedno trudili, da bi nas uničili, gospodarsko in psihično. Uničili nas niso, saj smo vsi preživeli.

Za vse življenje sem si poškodoval hrbtenico. Ko sem bil star kakih štirinajst ali petnajst let, smo v gozdu s cepinom ‘pajsali’ les. Zamahnil sem s cepinom po hlodu, da bi ga povlekel, pa je cepin verjetno udaril na grčo, odskoči ven, mene pa je z vso silo, ki sem jo namenil, da izvlečem hlod, vrglo na trtico. Ne vem, kako sem si takrat poškodoval hrbtenico, zdravnika nismo poznali, socialnega zavarovanja nismo imeli! Od takrat naprej se nisem mogel več pripogibati. Še danes opravljam določena dela na kolenih. Zatem sem si zlomil nogo, a se mi je kost zarastla brez mavca.«

Tudi sestri Ivanka in Ančka se spominjata, da so samo trdo delali in tolkli revščino. Najhujše pa je bilo to, da so povsod, kamor so šli, hodili še vedno s strahom, kot da jim kdo sledi za petami.

7.2.2. Beg v svobodo

Mladi Mihael je težko preboleval nasilno smrt brata, sestre, nekaterih sorodnikov, sosedov in znancev. Ni mogel pozabiti hudobije terencev in se sprijazniti s krivicami, zatiranjem in zlobo povojnih oblastnikov. Še vedno ga je utesnjeval strah, kot da se ne more povsem umiriti in sprostiti. Bilo mu je devetnajst let. Ali naj s temi bremeni na srcu životari do konca življenja? Kako naj si s težaškim delom doma, ki je bilo samo za preživljanje, sploh prisluži kakšen dinar? Imel je čebele in si je z njimi in s kakšnim priložnostnim delom prihranil nekaj denarja. Lahko bi si kupil kolo in kakšen kos obleke in konec bi bilo njegovega ‘premoženja’. Pred njim, mladim fantom, se je odpirala brezizgledna prihodnost brez možnosti šolanja in zaposlitve.

[Stran 083]

Za mali šmaren 8. septembra 1955 je odšel s štirimi prijatelji na romanje na Sveto goro. Med potjo so se pričeli pogovarjati, da bi zbežali čez mejo in to kmalu. Bliža se jesen, vrhove Karavank utegne prekriti sneg. Življenje onstran nje se je Mihaelu zazdelo kot odrešenje vsega prestanega trpljenja, predvsem pa je videl možnost za delo in boljši zaslužek. Pred njim se je odpiralo samostojno in svobodno življenje, ko bo lahko sam odločal o sebi in svoji prihodnosti. Misli na beg so ga tako zelo zaposlile, da je na ponedeljek po Marijinem prazniku imel nenavadne sanje, ki se jih še danes živo spominja. Vse, kar mu je bilo v sanjah naročeno in prikazano je sprejel kot Božje sporočilo, vodilo njegovega nadaljnega življenja. V sanjah se mu je v nekakšnem videnju prikazal nenavadno visok moški, lahko bi ga narisal, kakšen je bil. Ogovoril ga je: »Sin moj, pokazal ti bom pot.« Videl jo je, bežal je po njej in ta pot ga je preko neverjetnih ovir pripeljala v svobodo. Nazadnje mu moški pokaže še obe plošči z desetimi božjimi zapovedmi in mu naroči: »Teh ne pozabi!«

Po teh sanjah je bil še bolj odločen in pogumen. S prijatelji so določili dan pobega, 25. september ob enajstih ponoči. Cilj poti so bile Jesenice in od tam naravnost čez Karavanke na Koroško. Zakaj prav na Koroško in ne v Italijo? Tisti čas so iz Italije ubežnike množično vračali, iz Avstrije pa ne. Morda pa je misel na Koroško tlela v Mihaelu že od leta 1945? Takrat so eni s Koroške odhajali v smrt, drugi v širni svet, v svobodo! Stavil je na življenje ali smrt. Rajši umre, kot da bi ga pripeljali nazaj v Slovenijo živega. Upanje na svobodno življenje, na življenje brez strahu, krivic in ponižanj, je bilo močnejše od strahu pred smrtjo. »Prvič v življenju sem se čutil svobodnega in osvobojen strahu, ko sem bil na varnem čez mejo,« ugotavlja danes Mihael Bajec.

V nedeljo 25. septembra zvečer so se štirje ubežniki zbrali v vaški gostilni na Colu, kot že velikokrat. Mihaelovi prijatelji Janez, Mario in Ančka so bili domačini iz Cola. Mihael Ančke ni pregovarjal, da bi šla z njim. Sama se je odločila. Mihael se spominja: »Tisti večer smo peli same domoljubne pesmi. Tudi tisto ‘Bog ve, katera domovina me bo v grob dajala’. In še veliko narodnih. Vsi smo imeli solzne oči.« O tem ne dvomim, kajti gospod Mihael je imel solze v očeh tudi takrat, ko mi je to pripovedoval. »Doma nismo nikomur povedali, da odhajamo. Vedel sem, da me bo oče zvečer iskal na Colu, ker me ne bo domov. In prav sem imel. Prišel je na Col in javil na policijo, da me ni. Ni pa si mislil, da nameravamo pobegniti čez mejo. Da bi se izognil srečanju z očetom, sem ob enajstih zvečer šel peš do Logatca in zjutraj z avtobusom do Ljubljane. Drugi so odšli kar s Cola z avtobusom do Ljubljane. Kupili smo vozovnice za vlak do Jesenic.

Figure 54. Mihael Bajec po prihodu v Nemčijo

V vlaku se je skozi naš vagon kar nekajkrat sprehodil miličnik in nam vsakič pregledi vozne karte in osebne izkaznice. Ustrašili smo se, da smo zanje sumljivi. Na Jesenice smo se pripeljali malo pred drugo uro, v ponedeljek 26. septembra. Nismo izstopili na peronu, ker smo se bali, da bi nas pričakal miličnik in aretiral. Kar preko tirov na nasprotno stran perona in desno od železniške postaje smo hitro in prihuljeno odšli. Nobenega načrta poti nismo naredili, na nobenem zemljevidu označili poti, ki nas bo popeljala čez Karavanke. Vedno sem se znal dobro orientirati v naravi in vedel le to, da se moram držati severa.

Hodili smo hitro, ne vem kje, na zemljevidu ne bi vedel pokazati poti. Nekje smo se ločili in prijatelja Janez in Mario sta odšla bolj vzhodno. S prijateljico Ančko sva ostala sama.

[Stran 084]

Figure 55. Po odhodu Mihaela – Z leve sestra Ančka, ata, mama, sestra Ivanka z možem

Morda bomo manj sumljivi, če ne bomo hodili vsi štirje skupaj. Vreme je bilo kot nalašč za planince: lepo, sončno, brez vsakega oblačka. Nisem vedel, koliko časa bova potrebovala do meje. Cilj poti so bili vedno vrhovi hribov, da sem lahko oprezoval, če nama sledijo in bi v nevarnosti pobegnil navzdol. Hodila sva kar počez čez gozd. Ali bova do noči prišla do meje? Kako bom vedel, kje je meja? Ura je bila že šest zvečer. Še je bilo svetlo in še kakšno uro bo, potem se bo začelo mračiti. Še bolj sva hitela in končno zagledala nekaj fantov, bolj pastirsko oblečenih in domnevala sva, da so verjetno planšarji. Tudi nekaj krav se je paslo. Ti bodo že vedeli, kako daleč je še do meje in naju pravilno usmerili. Vprašam jih. »Ali vidita tamle zgoraj borovce?« so nama rekli in z roko pokazali navzgor v hrib. »Tam, ob tistih borovcih je meja.« Torej nama je uspelo, sem se razveselil. Takoj so vedeli, da hočeva pobegniti. Eden od njih je še rekel: »Imata pa srečo. Ni pet minut tega, ko je šla ob meji patrulja.« Niti za hip nisem podvomil, da ti fantje ne bi bili planšarji ali da bi bil kdo od njih vohun.

Prideva do borovcev in zagledava tablo z napisom: Strogo prepovedano prestopiti državno mejo. Zelo sva bila vesela, ko sva prebrala ta napis. Kakšna ironija! Nič me ni zaskrbela prepoved, cilj poti je bil dosežen, čeprav je bil v tistih trenutkih za naju strogo prepovedan. Nisva se ustavljala, pustila sva tablo in borovce za sabo in hitela po hribu navzgor. Kje se bova ustavila, kje prespala, nisva mislila, bova že kako, saj sva že v Avstriji, v svobodi! Vedno bolj daleč od naših miličnikov in graničarjev! Kot nalašč zagledava pod vrhom hriba senik. Morda je bil dva, tri kilometre oddaljen od meje. Bolj imenitnega prenočišča si ne bi mogla želeti. Zarila sva se v seno in v trenutku sem zaspal kot ubit, saj že prejšnjo noč nisem spal in prepešačil od Cola do Logatca. Danes se mi zdi, da je eden od planšarjev povedal, da je pod vrhom hriba senik in dostavil: »Ne hodita notri!«

Sredi noči nenadoma zaslišim : ‘Diž se! Kde sta još dva?’ Svetijo z baterijami in spet komanda: ‘Ruke na ledža!’ Uklenili so mi jih z verigo in zaklenili s ključavnico. Ančki ne. Zlezli smo s senika in odšli po stezi ob robu hriba. Joj, kako težko in neokretno se gibljem z uklenjenima rokama. Videl sem, da naju žene kar pet graničarjev, morda je bil med njimi kakšen miličnik. Dva sta šla pred menoj, vsak s puško na rami, za menoj je hodila Ančka, za nami pa še trije, drug za drugim, ti pa z brzostrelkami. Pričeli smo hoditi. Ne v svobodo, nazaj v suženjstvo, zdaj še z verigami uklenjen. Ali si nisem v tem mesecu tolikokrat ponavljal: Stavim na življenje ali smrt. Raje v smrt kot nazaj v domovino in zapor. Edina rešitev v tem trenutku je beg. Toda kako z uklenj enimi rokami? Hodili smo že kakih dve sto metrov. Zdaj! Ne vem odkod mi je prišla taka moč, da sem si z vso silo, ki sem jo premogel, izruval levico iz verige. V hipu sem začutil, da sem si posnel debelo plast kože in se mi je po dlani vlila kri, a kri mi je omogočila, da sem si lažje iztrgal levico iz verige. Zdaj imam obe roki prosti, čeprav mi je na desnici zabingljala veriga s ključavnico vred. Zdaj lahko zbežim! Vedno sem bil dober v teku in pri devetnajstih uren kot zajec.

Skokoma sem se vrgel po skoraj navpični strmini desno od poti, na levi je bil hrib, in divje zdirjal navzdol. Zaslišal sem Ančko, da je zajokala in me poklicala, v naslednjem hipu pa strele iz pušk in mitraljezov. Okrog mene so sikale krogle v vse smeri, a me začuda nobena ni zadela. Tako divje sem dirjal, da sem se nenadoma z vso silo zaletel v deblo drevesa, tik nad mojo glavo se je v deblo zapičila krogla. Noč je bila jasna in svetla, zdi se mi, da je svetila luna, in lahko bi razločil debla, a jih v diru nisem videl. In spet sem s tako silo treščil v enega, da sem že mislil, da je konec sveta. Morda sem od močnega udarca za hip izgubil zavest. Streli so potihnili in zaslišal sem, da moji stražarji tečejo nazaj po poti od koder so naju prignali. Mislili so, da se bom pred njimi vrnil na pot in jim utekel. Klicali so mi, naj se jim predam, drugače bodo streljali. Toda vedel sem, da so že vse naboje postrelili.

Ne smem več dirjati naprej v globino, kajti tečem proti jugu, nazaj v Jugoslavijo. To sem[Stran 085] dobro vedel, zaradi svojega izrednega občutka za orientacijo. Ubral sem jo nazaj po bregu navzgor, pritečem na pot in se vržem po strmini navzdol levo od poti, proti severu. Stražarji, ki so tekli po poti naprej, so me zaslišali. Diagonalno sta se dva spustila v dir za menoj. Zaslutil sem, da jima ne utečem. Vrgel sem se na tla in se prihulil pod dva nizka borovca. Podnevi bi me gotovo opazila, saj sta bila le kakih dvajset ali trideset metrov proč. Slišal sem njuno govorjenje, a ga nisem razločil. Ko sta se čez nekaj časa umaknila, sem se spet pognal po strmini navzdol, toda zaslišala sta me, zato sem jih že v naslednjem trenutku spet imel za petami. Ali jima bom mogel uteči?

Nenadoma pred menoj zazija praznina. Pred seboj zagledam globel, na dnu zaslišim šumenje vode Če bom okleval le nekaj trenutkov, bosta preganjalca za menoj. Skočim v globino in kakih sto metrov ali še več drsim po samem kamenju skoraj navpično v globino: zdaj po zadnjici, zdaj po hrbtu me nosi navzdol v globel. Kamenje se usipa za menoj in pred menoj. Drsim mimo skal in dreves, ki so polomljena ležala proti dnu globeli. Da me le ne bi vrglo z glavo naprej, da ne treščim v kakšno skalo. Ne vem, kaj me je ustavilo, toda končno sem obsedel malo pred dnom globeli z vodo. Ozrem se kvišku. Iz nje ne po eni ne po drugi skoraj navpični strmini drsečega kamenja ne prilezem nikdar več.

Zdaj šele lahko prisluhnem, kje sta obstala moja zasledovalca. Zaslišim njuno govorjenje na vrhu globeli. Vedela sta, da zanju ni rešitve, če mi sledita. Gotovo sta domnevala, da sem se ob brezglavem skoku v globino ubil ali pa kasneje, ko sem se kotalil po kamenju. (Kasneje sem zvedel, da so domov sporočili, da sem mrtev.) Bila je še tema, morda je bila ura približno pet zjutraj. Negibno sem ležal in čakal. Čez nekaj časa ju nisem več slišal. Verjetno sta se morala umakniti tudi zato, ker nista imela pravice, da rovarita na ozemlju Avstrije, bili pa smo že nekaj kilometrov v njenem območju. Sicer pa se naši takratni obmejni stražarji za to niso kaj dosti menili, zlasti ponoči ne.

Bilo je okrog šeste zjutraj in pričelo se je daniti. Razgledujem se okrog sebe: navzgor je nemogoče, skoraj navpične kamnite stene globeli so kakih sto metrov visoke. Lahko se priplazim le do dna globeli in po vodi nadaljujem pot. Gotovo je to struga hudournika saj ob vodi ležijo debla in veje dreves. V veliko pomoč so mi. Oprijemam se jih, da lahko ležem navzdol, saj po navpični strmini z drsečim kamenjem ne bi mogel. Pridem do vode. Ležem na tla in pijem, pijem, kot še nikoli v življenju. Le malo sem se umiril in se ves čas s strahom oziral naokoli, če mi kdo od preganjalcev sledi. Zdaj se dani, lahko bi me zagledali na dnu globeli v potoku. Bredem po vodi navzdol, kakor hitro se je dalo Premočen sem do kože, strgan, popraskan, z oteklinami na čelu, z razmesarjeno levo dlanjo. Toda spet, o groza, nepremagljiva ovira!

Voda se v navpični gladki steni kakih pet metrov globoko spusti v slap in pada v tolmun. Slap je edini izhod iz globeli, v katero sem ujet! Drugega izhoda ni. Iz globeli ne priplezam nikoli! Kaj zdaj? Edina rešitev je skok v slap! Nisem vedel, ali pridem iz tolmuna pod slapom živ ali mrtev. Kako bom sploh prišel ven, če ostanem živ? Tolmun so obdajale same navpične skale. Odločim se in skočim v slap! Zgrabi me silovit tok in me vrže na drugi strani tolmuna ven! Kakšna sreča! Noge so se mi tresle, ne vem ali zaradi strahu ali napora. Od same sreče, da sem ostal živ in cel, zmorem dosti hitro hoditi naprej . Voda ni bila več tako globoka in tok se je umirjal. Opazil sem, da je struga zavijala proti levi in ustrašil sem se, da me ne bi voda pripeljala nazaj v Jugoslavijo. Kasneje sem zvedel, da je bil moj strah odveč, kajti voda je pritekla v dolino nekaj kilometrov naprej od tam, kjer sem prišel v dolino jaz in se izlivala v Dravo.

Globel ni bila več tako visoka, lahko sem priplezal iz struge, toda pred seboj zagledam hrib. Če sem premagal vse ovire, ki so me doslej spremljale na poti, bom brez težav še ta hrib, sem si mislil. Pognal sem se spet kar počez po hosti navzgor in z vrha hriba zagledal dolino pod seboj. Ali bom zdaj končno na cilju svoje poti? Spustim se po hribu dol in ura bila je kakih devet zjutraj, ko v daljavi zagledam nekaj hiš in žensko, ki je pasla živino. Tako toplo mi je postalo pri srcu, da se ne more povedati.

Ženska je bila starejša. Naravnost proti njej sem šel. Le kaj si je mogla misliti o meni, ko me je zagledala upehanega, mokrega, raztrganega in opraskanega, z modrico in buškami na čelu, pa z verigo in ključavnico, ki mi je bingljala z desnice. ‘Ali sem v Avstriji?’ sem jo vprašal. ‘Ja, ja,’ mi je prostodušno odgovorila. Tudi če ji ne bi povedal, da sem zbežal čez mejo, bi verjetno to sama uganila. Nič kaj dosti začudenja ni pokazala. Vprašal sem jo, kje bi dobil jesti. Pokazala mi je hišo, kar tja naj pojdem, tam so dobri ljudje, mi je rekla. Pridem, potrkam, povem, kdo me[Stran 086] pošilja, in prosim jesti. Zadnji košček kruha sem pojedel že v Ljubljani. Gospodinja, tudi ta Korošica in Slovenka, se ob pogledu name ni prestrašila. Prijazno me je povabila v hišo in mi odrezala velik kos rženega hlebca in ga na debelo namazala z zaseko. Dobro se tega spominjam, ker pri nas doma nismo nikoli mazali zabele na kruh. Pojedel sem in še prosil. Vprašal sem, kje je policija. Povedala mi je za hišo in tudi to, da se ta vas imenuje Podgorje. Grem do hiše, kjer je stanoval policaj. Na vrata pride moški, civilno oblečen in me povabi v hišo, tam mi njegova žena spet postreže s kruhom, zaseko in še z jabolčnikom! Medtem si mož obleče uniformo, vzame kolo in odideva na orožniško postajo v Podrožco. Čez deset minut z enim od policajev sedeva na avtobus, ki naju je pripeljal v Beljak. Rekel mi je, naj sedem na zadnji sedež, on je ostal spredaj. V Beljaku je hodil daleč pred mano, jaz sem mu sledil. Kasneje sem se šele zbrihtal zakaj. Sramoval se me je, ker sem bil tako razcapan in kazal golo zadnjico.

Figure 56. K zlati maši škofa Rožmana v Köfelarju leta 1957 – V ospredja Mihael Bajec

V Beljaku na policijski postaji sem moral podpisati, da bom ostal tri tedne v zaporu, dejansko sem bil le dva tedna. Tri dni sem samo spal, zbudili so me le za zajtrk, kosilo in večerjo. Po treh dneh so me vse kosti in mišice pričele strašno boleti. V teh štirinajstih dneh so na policiji zbirali podatke o meni in ostalih ubežnikih, saj nas je bilo vseh skupaj zelo veliko, tudi iz drugih krajev Jugoslavije. Kriminalce so vračali nazaj.

Policaji, ki sem jim na meji pobegnil, so me proglasili v Sloveniji za mrtvega in doma so dali zame za maše. Sestra Ančka mi je kasneje povedala, kako je očeta večkrat videla jokati. Izgubil je že prvega sina Ivana, zdaj še mene. Žalovali so, dokler niso prejeli od mene prvega pisma. Leta kasneje, ko sem bil že v Nemčiji, pa sem od miličnikov s Cola dobil sporočilo: ‘Ušel si nam, toda tako dolgo ti bomo sledili, da te bomo dobili.’ V Essnu me je nekdo na cesti fotografiral in mi grozil s policijo. Govoril je slovensko. Nisem ga poznal. Iz Cola in Podkraja sem večkrat dobil pošto od neznanih ljudi z zasmehljivo vsebino, zato da bi me še naprej ustrahovali in mi pokazali, da vedo, kje se nahajam. Iz pisem domačih sem zvedel, da so prijateljico Ančko obsodili na dve leti zapora. Prijatelja, ki sta v Karavankah izbrala drugo pot, pa sta po treh dneh tavanja in skrivanja tudi srečno prišla na Koroško, v Sele.

Eden od zapornikov v Beljaku mi je posodil šivanko, iz svojih raztrganih oblačil sem povlekel nekaj nitk in sem toliko pokrpal hlače, da nisem več kazal gole zadnjice. Po dveh tednih zapora v Beljaku, ko sem dodobra prišel k sebi, so me policaji odpeljali na borzo dela.

[Stran 087]

Tja so prihajali mnogi kmetje in iskali delovno silo. Delo na kmetih me je veselilo in takoj sva se z enim od kmetov zmenila, da pridem k njemu. Podpisala sva pogodbo, čeprav nisem vedel, kaj podpisujem. Nisem znal nemško, kmet pa ne slovensko. Bil je lastnik ene od petih velikih hribovskih kmetij nad Milštatskim jezerom pri Spittalu. Imel je 70 hektarov gozda, veliko orne zemlje in travnikov ter 45 glav živine: 30 molznih krav, 8 konj. Delal sem kot črna žival. Tudi znanje mizarstva sem koristno uporabil, tako da so okna in vrata svinjskega hleva zdržala do danes, ko na kmetiji gospodari eden od kmetovih sinov. Lačen nisem bil, dobro so me hranili, toda sprva sem zaslužil malo. Potem se je kmet zbal, da si ne bi poiskal nove zaposlitve in mi je vsak mesec višal plačilo. Prijatelju iz Trševja sem takojh vrnil denar, ki mi ga je posodil pred begom. Čeprav sem rad delal pri kmetu in mi je zadnji mesec plačal 800 šilingov, sem želel postati samostojen. Ne morem ostati vse življenje za hlapca pri tujih ljudeh. Na borzi za delo v Beljaku so nam tudi povedali, da moramo čim prej zapustiti Avstrijo. Pri kmetu sem se seznanil s dvema kočevskima Nemcema, ki sta mu postavljala svinjak. Povedala sta mi, da Nemci iščejo delavce za rudnik v Essnu.

Želja po samostojnosti me je po treh mesecih dela pri kmetu prignala v Essen. Tam sem ostal 28 mesecev, nato sem se zaposlil v Metalware Fabrik pri Ulmu. Tudi tukaj sem pridno delal. Delavnik sem si podaljšal od sedmih zjutraj do štirih popoldne in delal tudi ob sobotah. Tedensko sem imel 65-urni delavnik. Sčasoma sem si zaželel, da bi imel svoj dom. Če nimam več svoje domovine, naj imam vsaj svojo streho nad glavo. Kupil sem si staro hišo in jo sam, z lastnimi rokami obnovil. Poročil sem se s Slovenko in si z njo ustvaril družino.

Leta 1966 sem dobil nemško državljanstvo in šele takrat sem si upal obiskati domače v Sloveniji. Na mejnem prehodu v Gorici so me dolgo zadržali. Gledali so sezname z naslovi sumljivh oseb, dve debeli knjigi. Mojega imena niso našli, razumljivo, saj so me proglasili za mrtvega. Končno me je miličnik vprašal, kje sem bil rojen. ‘V Italiji,’ sem hitro odgovoril, saj je bila fara Col ob mojem rojstvu pod Italijo. Potem šele so mi dovolili, da sem se lahko odpeljal v Slovenijo.

Od takrat naprej nisem šel več v Slovenijo, tako me je prizadel ta dogodek z jugoslovanskimi miličniki na mejnem prehodu. Kot da bi bil kakšen kriminalec! Lahko bi me tudi odpeljali v zapor, takrat je bilo vse mogoče. Ko je prišel v veljavo zakon, da lahko jugoslovansko – nemški državljani izbrišemo svoje jugoslovansko državljanstvo, sva se oba z ženo izbisala, morala pa sva istočasno izbrisati še najinega sina in hčerko. Za vsak izbris, tudi za oba otroka, sva plačala po 1000 mark! Najbolj ponužujoče pa je bilo to, da so se po uradih iz nas norčevali. Pošiljali so nas iz enega urada v drugega, od enega okenca do drugega; če ni bilo uradnih ur tisti dan, so bile prejšnji ali bodo naslednji dan itd.

Bridko mi je bilo pri srcu ob spoznanju, kakšna mačeha mi je domovina. Toda potreboval sem izbris in denar, samo da bom imel končno enkrat mir pred svojo rodno domovino, iz katere sem moral zbežati, da sem se rešil vseh strahov, zaničevanj in zaživel svobodno življenje, ter s svojo pridnostjo in delavnostjo našel primerno zaposlitev in dostojen zaslužek. Eno pa sem si takrat zaželel: V slovenski zemlji hočem biti pokopan, a ne v Sloveniji.

Po naši osamosvojitvi sem si v Podjuni na Koroškem kupil parcelo brez dedičev, ki se v enem letu ni prodala nobenemu sorodniku ali domačinu, nobeden od občinskih mož pa ni nasprotoval, da jo kupim jaz. Ponovno sem zavihal rokave, se vozil iz Nemčije in vse sam zidal, sam napravil vrata in okna. In spet brez posojila.

7.2.3.

Lična hišica med tolikimi drugimi v Podjuni še v pozni jeseni z rožami na oknih in v vrtu, s hišno kapelico ob vhodu tiho priča o domoljubju in narodni zavesti njegovega gospodarja in žene. In hkrati o trpljenju in bridkosti Slovenca, ki je bil prisiljen, da si ustvari dom v tuji deželi, a želi biti pokopan v slovenski, koroški zemlji. Kako dolgo bo še slovenska ? Ali bo spomin na Slovence, ki so tod živeli, ostajal le še na nagrobnikih s slovenskimi imeni in priimki?

8.1.1.

Zakaj se septembra, letos je bilo to zadnjo septembrsko nedeljo, zbiramo ob Krimski jami, bralci veste, saj je bilo o tem v Zavezi že marsikaj napisanega. Ne bomo se ponavljali in opisovali zgodovinskih dogodkov, želeli pa bi vas opozoriti na nekaj opažanj, ki so letos še posebej pritegnila našo pozornost.

Prav na začetku, ko ste se ob jami še zbirali, smo zagledali in prepoznali vas, ki prihajate že mnogo let, vsako leto znova. Spoznali smo, da ste ostali zvesti, da ste taki ljudje, ki pridete, kljub temu, da vam stalno govorijo, naj pozabite in naj ne odpirate starih ran.

Prihajate kljub temu, da vas, tako kot je nas pred nekaj dnevi nekdo, in ravno to smo se spomnili, ko smo gledali kako prihajate k jami, vprašal, zakaj vedno znova odpirate stare rane, zakaj vedno znova trobite svojo zgodbo. Ko smo kasneje poslušali pridigo in dva govora, ki bi jih morali slišati tudi taki, ki za Krimsko jamo še slišali niso, smo se vprašali in sprašujemo tudi tiste, ki nam vedno znova očitajo: Kje pa tako trobimo? Prav iskati nas je treba, če hočete do nas. Kdaj ste nazadnje videli člana NSZ na televiziji ali ga na radiu slišali govoriti o domobrancih ali drugih žrtvah revolucionarnega nasilja? Kdaj ste prebrali kaj v časopisih, razen nekaj malega v dveh ali treh časnikih? Je Zaveza za vas res tako veliko trobilo, ko pa je baje za levičarje nek »zakoten časnik«, kot v reviji Demokracija (39, str. 11) ugotavlja dr. Janez Jerovšek. Kje nas torej videvate in poslušate, da se vam zdi, da stalno trobimo in odpiramo stare rane?

To bi res radi vedeli. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, koliko Slovencev je sploh že slišalo za Krimsko jamo, če stalno govorimo in trobimo o polpreteklih časih.

Prihajate kljub temu, da vam, to vemo iz lastnih izkušenj, govorijo tudi, naj pustite vse skupaj, saj je že dolgo tega. Torej vas prepričujejo, naj boste taki ljudje, da boste pustili, da bodo pomorjeni večno poniževani in poimenovani z izdajalci, kot smo lahko slišali tudi v novem slovenskem filmu, ki se trenutno vrti po Ljubljani. Za take ljudi vas torej imajo, za take, da boste molčali o tako strahotnem zločinu. Taki pa, kot smo ugotovili, niste. Vidite, to smo zagledali v vas, ki prihajate vsako leto znova. Zagledali smo, da ste taki ljudje, ki ne pozabite, čeprav je že dolgo tega, da ste taki ljudje, ki kljub stalnemu poniževanju in zasmehovanju prihajate in vemo, da boste še prihajali. Hvaležni smo vam, da niste pozabili in da ste spomin ohranili tudi za nas mlajše, ki bi bili popolnoma napačno vzgojeni, če ne bi bilo vas. Opravljate veličastno delo.

Druga stvar, ki nas je zelo pritegnila, pa je pridiga, ki je tako izjemno lepa, da jo z dovoljenjem avtorja, borovniškega župnika Janeza Šilarja v celoti objavljamo. Objavljamo jo za tiste, ki ste jo že slišali, da jo boste lahko ponovno doživeli in tudi za tiste, ki vas ni bilo in bi si želeli, da jo preberete in razmislite.

Verjamemo, da boste vsi v njej našli veliko snovi za premišljevanje. Nam je še posebej drago, da je za nas in tudi za žrtve, tako smo začutili, te besede izrekel duhovnik. Zahvaljujemo se župniku, ki nam je jasno in brez sprenevedanja povedal, kaj in kako se je začelo, kdo so žrtve in predvsem kakšna je njihova vloga pri nastanku naše Slovenije. Kaj takega redko slišimo.

Takole je povedal borovniški župnik.

8.1.2.

Spoštovani navzoči!

Zopet smo se zbrali ob Krimski jami pri obletni sveti maši za pobite nedolžne žrtve, katerih zemeljski ostanki ležijo v tem breznu in po mnogih breznih po vsej naši domovini Sloveniji. Molili in prosili bomo za vse te žrtve in zanje darovali najsvetejšo daritev, če so jo še potrebni. Še bolj pa bomo obhajali evharistično daritev v duhu zmagovite velikonočne skrivnosti. Prvi kristjani so se radi zbirali na grobovih mučencev. Tam so utrjevali svojo vero in svojo zvestobo Bogu in Cerkvi prav z izrednim zgledom bratov in sester, ki se niso uklonili duhovnemu in telesnemu zlu, ki je želelo iz njih in njihovega življenja iztrgati vrednote vere, resnice in poštenja. Ostali so zvesti tudi za ceno svojega življenja. Zato njihova molitev in daritev ni bila predvsem zadostilna, za odpuščanje gre[Stran 089]hov, ampak slavljenje zmage tam, kjer se je zdelo, da je vse poraženo. V luči vere so spoznavali, da se vsak zemeljski navidezni poraz prelije v zmago vstajenja.

Tudi ob grobiščih tisočev nedolžnih ljudi, tudi pobitih v tej jami, nekako čutimo enako. Tu ležijo resnični slovenski mučenci. Uprli so se brezboštvu, uprli zlu, ki je želelo uničiti ali spremeniti njihove navade, njihove družine in vse vrednote za katere so bili trdno prepričani, da se zanje splača živeti. Uprli so se tuji in uvoženi ideologiji, ki je nato desetletja, pol stoletja dolgo, svinčeno vladala Sloveniji, uprli so se komunističnemu brezbožnemu totalitarizmu. Zato v njih vidimo resnične pričevalce za vero in za demokratično ureditev Slovenije. Menim, da je svobodna, demokratična in samostojna Slovenija, kljub polstoletnemu zamiku, zrasla tudi in morda celo predvsem iz te njihove pokončnosti in žrtve. Ob tem se spomnim besed svojega spoštovanega, sedaj že pokojnega profesorja dr. Antona Strleta, ki je dejal: toliko duhovnih poklicev, ki jih ima sedaj slovenska Cerkev (bila so sedemdeseta leta prejšnjega stoletja), je zraslo iz molitev in trpljenja mnogih, tudi vseh duhovnikov po zaporih in prisilnih delovnih taboriščih.

Na usodo umorjenih glejmo z očmi vere, kot sv. Janez evangelist v svojem videnju na otoku Patmosu. Tu je velika množica, ki je ni moč prešteti. Oblečeni so v bela oblačila s palmami v rokah. V smrt so šli skozi strahotne stiske, z vprašanji brez odgovora. Samo v veri so zmogli izgovarjati presveta imena Jezusa in Marije in celo moliti za krvnike. Ob breznih in jamah so ostale vidne sledi njihove vere: rožni venci, križci in podobice.

Sedaj so pred božjim prestolom, kjer noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču. Jagnje, ki je bilo žrtvovano, jih vodi k izvirom žive vode in Bog je obrisal vse solze z njihovih izmučenih obrazov.

Ti naši umorjeni bratje in sestre sedaj prosijo pred Bogom za tisto, za kar so dali svoja mlada življenja: za zvestobo Kristusu in Cerkvi v slovenskem narodu, za temeljne vrednote evropske kulture. Izgubili so svoja življenja za Kristusa in sedaj so z njim v večni slavi. V svojem življenju in smrti so se ravnali po Gospodovi besedi: Če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj. Zakaj, kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo našel.

[Stran 090]

Njihovo življenje je v mnogočem lahko za nas zgled. Potrebno bi bilo in je že čas, da vrednote, za katere so bili pripravljeni umreti naši mučenci začnemo uresničevati. Ali niso prav dogodki pretekle nedelje znamenje časa za vse kristjane?

Zato pa: uprimo se zlu, laži, podtikanjem in napadanju Cerkve s prizadevanjem za dosledno življenje po evangeliju. Ne bodimo kristjani samo v cerkvi in na katoliških shodih. Vrednote krščanstva je treba živeti v vsakdanjem življenju, doma, v službi in kjerkoli smo.

Poglobimo svojo vero in življenje po njej z molitvijo, prejemanjem zakramentov in poslušnostjo božji besedi. Nedelja naj zopet postane dan za Gospoda. Bogkov kot v naših domovih in stanovanjih naj bo spet kraj posvečenega in vsakodnevnega srečevanja družine in posameznikov.

Predvsem pa živimo v edinosti in si zanjo posebej prizadevajmo. Amen.

Figure 57. Vsakoletna maša ob Krimski jami

8.1.3.

Še enkrat se moramo zahvaliti, da smo slišali resnico, za katero vemo, da ni le stvar prepričanja, kot je v svojih spisih zapisal nemški filozof Bonhoeffer, ampak stvar pravega spoznanja in resnega tehtanja resničnih razmer. Zapomnimo si to, ko bomo spet in spet poslušali, da opravljamo določene stvari samo iz prepričanja.

Pridigo puščamo vam v premišljevanje, komentirali bomo le še en podatek, ki nam je bil posredovan v pridigi, namreč, da so bila sedemdeseta leta zelo bogata z duhovnimi poklici. Zelo nas je zanimalo, kako je s to rečjo, zato smo malo preračunavali podatke, ki so zbrani v letopisih slovenskih škofij. Preštevali smo posvečene duhovnike in redovnike vse od leta 1928 in ugotovili da je bilo obdobje od 1968 pa tja do 1980 res nekaj posebnega, saj je bilo posvečenih vsako leto, razen v letih 1978 in 1970 več kot 35 duhovnikov in redovnikov, v letih 1971, 1973 in 1975 pa jih je bilo celo več kot 50.

Za primerjavo naj povemo, da je število posvečenih v ostalih letih, ki smo jih pregledali, z nekaterimi izjemami med 10 in 20.

Od kod se je vzelo toliko duhovnikov, rojenih prav v letih vojne in tik po njej? V tem obdobju je bilo rojenih več kot 20 bodočih duhovnikov na leto, to pomeni, z nekaterimi izjemami vsaj deset duhovnikov več kot v ostalih letih. Največ jih je bilo rojenih leta 1947 in sicer kar 39, leta 1945 in 1947 pa po 29. Našli smo celo nekoga, ki je bil rojen v Suhorju ravno v usodnih dneh, ko so morili domobrance.

Z našim nezadostnim znanjem seveda ne moremo ponuditi druge razlage, kot jo je povedal že župnik v svoji pridigi, namreč, da so množični duhovni poklici zrasli iz molitve in trpljenja, ki ga je povzročil, to dodajamo mi, boljševiški režim. Vse tiste, ki se ne bodo strinjali z našo interpretacijo, naprošamo, da nam razložijo svoje morebitne ugotovitve, posebej bomo veseli, če se bo analize lotil kakšen strokovnjak in nas poučil, kaj se je zgodilo v omenjenih letih, da so dala toliko duhovnih poklicev. Če bi bilo potrebno smo pripravljeni priskrbeti celo letnice in kraje rojstev za vse posvečene duhovnike, da analitikom, ki bodo vedeli kaj potarnati čez moč molitve in trpljenja, olajšamo zamudno delo.

V kolikor ne bomo deležni kakšne druge razlage, bomo še naprej verjeli, da ima molitev čudežno moč in bomo prihajali na posvečene kraje, tudi k Krimski jami.

9.1.1.

Pred dnevi mi je v roke prišla knjižica z naslovom SS. TRINITATIS, ki na slabih stotih straneh opisuje in v številnih slikah upodablja 200 let Župnije Sv. Trojica na Blokah. Prispevke več prizadevnih avtorjev je uredila in v lep šopek povezala Marija Žgajnar, izdala pa Župnija Sv. Trojica. Na začetku je zapisan namen knjižice: »da se kljub majhnosti zavemo svoje veličine in pomembnosti pri oblikovanju zgodovine človeštva in pri popolni izvršitvi odrešenjskega načrta Vsemogočnega«.

V uvodu nam urednica pojasni odločitev založnika, »da predstavimo samo ključne stvan in dogodke«, s posameznimi izvlečki iz kronike pa »nam poskušajo vsaj malo nakazati razmere, v katerih so živeli Trojičani v preteklih dveh stoletjih«. Župnik Lojze Hostnik je dodal željo, »da tudi krščansko življenje naše generacije pusti vreden pečat prihodnjim rodovom«. Pristne želje in obetaven program!

V knjižici najprej spoznamo listino turjaškega grofa o ustanovitvi župnije leta 1808 in predstavitev župnije, ki obsega kar 20 vasi in zaselkov in je pred dobrim stoletjem štela okrog 1000 prebivalcev. Danes jih šteje okrog 250, kar skuša deloma pojasniti zapis: »Tudi druga svetovna vojna je pustila globoke rane v naši župniji, saj je terjala več kot 100 žrtev«. V nadaljevanju je opis nastanka, lege in oblike župnijske cerkve Sv. Trojice s številnimi podrobnostmi tudi iz najnovejšega časa: nove klopi, oltar proti ljudstvu, ambon, omara iz cerkve pri Fari, obnova električne napeljave, obnova križa na pokopališču, večne luči, nova banderca, električno zvonjenje itd. Podrobno je opisana tudi podružnica Sv. Urha, pri kateri so celo zapisali, da sta cerkev leta 1994 pobelila »Tone in Jože Klučar, Velike Bloke 45«, in podružnica Sv. Miklavža na Ulaki z enakim zapisom o beljenju in s podatkom, da je podružnično bandero shranjeno pri Sveti Trojici. Podobno natančno so opisane in upodobljene kapelice, kipi in številni križi v župniji, dušni pastirji in duhovno življenje, pastoralno in gospodarsko delovanje župnije in statistika.

Pri koncu knjige so v časovnem zaporedju prikazani številni dogodki iz Župnijske kronike od hudega neurja v juliju leta 1852, preko romanj, prihodov in odhodov duhovnikov, velike suše leta 1904, visokega snega, zbiranja mleka, razsajanju škrlatinke leta 1911, ko so umrli trije otroci naenkrat, avgustovske slane leta 1912, vojaških vaj, mobilizacije nekaj Trojičanov leta 1914, tresenja zemlje zaradi topov na soški fronti, tatvine oltarnih prtov, otroškega kašlja, ki je razsajal oktobra 1938, do dolge ostre zime leta 1940 … nato pa zopet od hude zime in gripe leta 1959, preko obilnega snega leta 1969, blagoslovitve lipe leta 1991 do televizijskega prenosa sv. maše maja 2001.

Da, prav ste brali, od zime 1940 do zime 1959, dolgih 20 let se v trojiškl fari – če bi sodili po izvlečkih iz Župnijske kronike – ni zgodila nobena ključna stvar ali dogodek, ki bi nam vsaj malo nakazala razmere, v katerih so Trojičani živeli v najhujšem in najusodnejšem času slovenske zgodovine. Razen dvomljive začetne pripombe, da je druga svetovna vojna v trojiški župniji terjala več kot 100 žrtev. (Nobene ni terjala druga svetovna vojna, vzela jih je boljševiška NOB!). V tej knjigi – drugače zanimivi in poučni – druge svetovne vojne ni, ni sovražne okupacije, zlasti pa ničesar ni o komunistični revoluciji in o neposrednih in posrednih žrtvah partizanskega nasilja, o spontanem in junaškem ljudskem odporu proti boljševiškemu napadu na slovenski narod, ko je trpel pod zločinsko okupacijo. Zgodovina trojiške župnije se neha z zimo leta 1940, zopet se pojavi z zimo leta 1959, vendar tudi potem z zelo očitnimi luknjami, v katere so – logično – izginile ključne stvari in dogodki, povezani z zamolčanim totalitarnim dvajsetletjem.

Kako je mogoče, da pri zelo podrobnem opisu župnijske cerkve in drugih cerkvenih objektov od beljenja, klopi, elektrifikacije in celo lipe pred cerkvijo naprej nihče na beli cerkveni steni ni videl treh velikih, črnih farnih spominskih plošč z množico imen, čeprav so bile postavljene med prvimi farnimi spominskimi ploščami v Sloveniji? Postavljene in blagoslovljene med veliko slovesnostjo z udeležbo množice vernikov. Na njih so zapisane skoraj vse od 50 neposrednih žrtev partizanskega medvojnega in povojnega nasilja iz skoraj vseh vasi in zaselkov trojiške fare. Ali kako je mogoče, da ni nihče omenil vsaj drugih 53 posrednih žrtev revolucije iz teh krajev? Ali vsi ti ne spadajo med »ljudi, ki so sestavljali[Stran 092] mozaik v življenju naše župnije,« kot je zapisano na začetku knjige?

Revolucija v preobleki NOB je torej kar 14 % vseh prebivalcev župnije uničila v štirih letih in to prebivalcev v najbolj obetavni starosti od 18 do 30 let, vendar to dejstvo ni bilo vredno omembe v župnijski zgodovini. Izginilo je v popolnem molku in praznoti. Celo materialne posledice tega strašnega dejstva, kot so farne spominske plošče, so izročene molku in pozabi.

Ni mogoče razumeti, daje n. pr. beljenje cerkve ključni dogodek, pomemben neposredno za versko življenje župnije, postavitev farnih spominskih plošč za 50 žrtev nasilja pa spomina nepotrebna in nevredna malenkost. Izven mer človeškega uma je zapis, da je bila nekoč huda zima in so zaradi škrlatinke umrli trije otroci v primerjavi z zamolčano revolucijo in nasilno smrtjo čez 100 mladih in zdravih Trojičanov. Kje so pisci knjige dobili svojo mero za izbor ključnih razmer in dogodkov, s katerimi so prikazali preteklo življenje Trojičanov?

Ob spoznanju, da je iz knjige izpuščeno obdobje največje nesreče tako župnije kot vsega slovenskega naroda, obdobje boljševiškega nasilja in junaškega ljudskega odpora in obrambe pred tem nasiljem, se bralca polasti misel, da je želja po zavedanju »naše veličine in pomembnosti pri oblikovanju zgodovine«, zapisana na začetku, popolna utvara. Če se ne zavedamo, da je spontani odpor slovenskih kmečkih fantov in mož proti mednarodnemu komunističnemu terorizmu med sovražno okupacijo zgodovinsko dejanje brez primerjave v tedanji okupirani Evropi, se svoje veličine in pomembnosti ne bomo zavedali nikoli. Če se ne zavedamo, da so farne spominske plošče znamenja našega največjega duhovnega bogastva, naših mučencev, zakladnica misli in dejstev, v katerih in s katerimi živi in deluje naša generacija in bodo iz njih živeli še mnogi rodovi, dokler bo slovenski narod povezan s krščansko vero, če ne razumemo, da čez 100 mrtvih faranov pomeni nepredstavljivo tisočletno nesrečo, ampak vse to ni vredno besede, je nesmiselno pričakovati, da bomo prihodnjim rodovom pustili kakršenkoli pečat ali znamenje. Po takšni poti ne bomo dosegli zgodovine!

Vprašanje je samo, kaj je vzrok takšnega, človeško in strokovno nerazumljivega molka in praznine v drugače lepi in prijazni knjigi. Pri iskanju odgovora nam lahko pomaga žalostno dejstvo, da molk o bistvenih stvareh slovenske nedavne zgodovine, ni posebnost opisane knjige. Tudi ni redkost, ampak je splošno duhovno, tako kulturno kot politično in pravno, ne prav redko tudi versko stanje duha na Slovenskem. Vzrokov za takšno izkrivljeno stanje je več, med njimi so lahko tudi neznanje, strah, in sovraštvo. V spornem primeru knjižice SS. TRINITATIS nikakor ne gre za neznanje. Pisci so res mlajši, ki zamolčanih časov najbrž niso sami doživljali, vendar neznanje ne bi pustilo tako natančno in sistematično odmerjene praznine, kot je očitna v tej knjigi. Strah pred resnico, ki bi zbudila sovraštvo, je možen vzrok, vendar malo verjeten, saj sovraštvo tudi prej ni spalo in so ga pisci najbrž že navajeni.

Zamisliti bi se dalo tudi, da pisci obravnavane knjige ne znajo razločiti bolj in manj resnih stvari in so zato usodne dogodke in dejstva izpustili bolj slučajno kot namerno. Bolj verjetno je nasprotno. Bistvenih dejstev nedavne zgodovine in usodnih časov župnije niso zamolčali, ker bi jih imeli za nepomembne in lahkotne, ampak zato, ker so se zavedali neznanske teže tega spomina. Zamolčanih dogodkov in dejstev ni mogoče razumno razložiti, kajti neštetih grozovitih zločinov ni mogoče z ničemer opravičiti. Zato je o teh dogodkih in o tistih časih težko govoriti, najlaže je molčati. Teža spomina je tako velika, da mnogi obmolknejo: zgodovinarji, pisatelji, politiki, pravniki, včasih tudi duhovniki.

Molk pa seveda ni rešitev. Težkih spominov ne smemo pokriti z molkom, ki nas bo razjedal v temni noči, narodu pa bo postal kamen spotike v času preizkušnje. Moramo jih osvetliti s spoštljivo resnico in olajšati s poštenim zapisom. Vsaj enkrat letno se vsi, ki smo nosilci tega spomina, slovesno zberimo pred farnimi spominskimi ploščami. Le tako bodo tudi najtežji spomini postali dragocen del našega duhovnega bogastva, zavedli se bomo naše veličine in pomembnosti tako v človeški zgodovini kot pri odrešenjskem načrtu Vsemogočnega. Molk bi bil naša duhovna smrt.

9.2.1.

Pojdimo malo nazaj, v »dobre stare čase«. Spomnimo se malo na govore ob proslavah ali ob kakršnih koli priložnostih že. Ne glede na vsebino dogodka, pa čeprav je šlo za odprtje kulturnega doma ali nove ceste. Po prvih uvodnih besedah, ki so se morda res dotikale dogodka samega, so prišle na vrsto besede: » … se osvrnemo na NOB … revolucijo … « Pa poglejmo še mi malo nazaj v tiste čase. Partija si z namenom, da se zavihti na oblast, ni izbirala sredstev. Uzurpirala si je pravico do tako imenovanega odpora proti okupatorju. Pobijala – eliminirala – je vse tiste, ki so imeli velik vpliv na ljudi, ki so imeli voditeljske sposobnosti in ki niso bili »njihovi«. To nam je seveda vsem dobro znano. Pa vendar je treba to imeti ves čas v mislih, ko opazujemo in skušamo razumeti današnje dogajanje pri nas.

Torej, prišlo je do zamenjave oblasti. Spet so prišle na krmilo stranke in ljudje, ki so nastale iz različnih grupacij iz komunističnega režima. Medtem so se seveda nič koliko krat preimenovale in preoblikovale in so na ta način skušale zabrisati svoje poreklo. In predsednik vlade je postal Pahor, lep, mlad, pa ne tako zagorel kot Obama, ampak to se da urediti z malo boljšim solarijem. Če so Amerikanci padli na reklo »Čas je za spremembe«, ni vrag, da ne bi tudi Slovenci. Ampak razlika med Pahorjem in Janšo je bila kljub visoki medijski podpori prvemu neznatna. Torej je bilo treba izkoristiti vsako možnost, ki jo je bilo mogoče najti. Poleg, ne fizične, ampak politične eliminacije vseh tistih, ki so uspešno vodili državo in celo Evropsko zvezo zadnja štiri leta, poleg tega, da se je zminimiziralo, ali še bolje, izničilo vse uspehe, ki jih je tako imenovana desna vlada dosegla, je bilo treba nabrati še združbo, ki bi lahko pridobila tistih nekaj manjkajočih glasov za zmago. Saj se spomnimo združbe, v kateri so bili Kučan, Bučar, Spomenka Hribar, Jankovič, … , ki so nas prepričevali, da je čas za spremembe.

Seveda so nekaj tudi sami »desničarji« zamočili. Posebej je treba tu omeniti Novo Slovenijo, ki se je razcepila tik pred volitvami, izogibala se je spornih vprašanj, ni bila prepoznavna, pa o tem mogoče kdaj drugič. Za povrh se je še predsednik države, predsednik vseh Slovencev (če verjete, bi rekli Štajerci), popolnoma »nepolitično« postavil na stran »sprememb«. Pa še volilne komisije so morda dodale kakšen glas. Pa, da ne pozabim, Pahor je leporečil, da smo imeli kar lepljiva ušesa. In rezultat volitev je bil pač, kakršen je bil. Razlika minimalna, ampak zmaga. Saj ni važno, kolikšna je razlika. Ha. Tako je govorila Breda Pečan, ko je vodila za nekaj glasov v Izoli. Ko pa je za nekaj glasov izgubila, je bila pa povsem druga muzika. In tu je tudi tako. Ko je Boštjan Turk na nekem pogovoru izjavil, da gre za tehnično razliko, so vsi planili po njem. Kar malo se zabavam ob misli, da bi bil volilni rezultat obrnjen. Kako bi vsi mediji pisali o tej minimalni razliki, kako lahko nekdo vlada vsem ljudem, če pa pravzaprav nima mandata oziroma ima mandat s tako majhno večino in tako naprej.

Pravzaprav sem se čisto brez potrebe na dolgo in široko razgovorila o volitvah, ko pa tako ali tako vemo, kako je vse skupaj potekalo in kakšen je rezultat. Se pač zgodi. Če smo vojno preživeli, bomo pa še mir, pravi moj mož.

Problem ali pa, bolje povedano, hudič je v posledicah, ki jih bodo imele te volitve. Blagor ubogim na duhu. Moji možgani pa kar nekaj meljejo in delajo projekcije. Bolj ko berem, bolj ko poslušam, bolj se mi te projekcije utrjujejo. Mediji so navdušeni nad »spremembo«, novinarji (bivši družbeno politični delavci) pričakujejo svobodo tiska, ki jim je bila zadnja štiri leta baje okrnjena, radijci in televizijci (seveda ne vsi) pričakujejo spremembo Zakona o RTV (spet v smislu večje svobode govora in avtonomnosti), sindikati računajo, da bo nova vlada bolje poskrbela za delavce, ljudje pa bodo tako in tako pozabili, za kaj je pravzaprav šlo.

Govorila sem torej o Pahorju, ki je neizmerno spravljiv in prilagodljiv in strpen in željan povezovanja z vsemi. Pravi, da bo upošteval tudi opozicijo, zamenjave na vodilnih mestih bodo le zaradi napak, nesposobnosti in nekompetence, govori o združevanju, govori o tem, da je konec delitve na naše in vaše, upošteval bo civilno družbo, skratka, lepe besede, da bi človeka skoraj prevzelo. Ampak, spet je tukaj ta ampak, v njegovih vrstah so ljudje, ki imajo strupen jezik, ki govorijo in delajo v diametralnem nasprotju z njegovimi besedami. Ki napadajo vsakogar, ki ni »naš«. Ki napadajo Cerkev, če se oglasi ali ne. Pa NOB je ostala svetinja in protikomunisti so edini izločeni tako, kot da jih sploh ni.

Kakšna je torej nova strategija?

Nekako se je pričakovalo, da bo sedaj v tej naši ljubi domovini vse gladko in brez konfliktov,[Stran 094] ker so vse veje oblasti iz istega vica, iz iste politične opcije. Pa se je takoj zataknilo – vsaj tako gledajo vsi na ta dogodek okrog Rupla. Predsednik države Türk ne more pozabiti na dobre stare čase enoumja; tudi sam bi bil rad nekakšen Tito, še rajši pa monarh – ima neizmerne aristokratske ambicije. In tako je zavrnil večino predlaganih kandidatov za veleposlanike, med njimi, kot je vsem znano, Rupla. Komaj dobro se je začela silna debata o tem, ali ima to moč, ali je ravnal pravilno in v skladu z ustavo, ga je že Pahor imenoval za svojega svetovalca in posebnega odposlanca za zunanje zadeve, kar je vzdignilo še več prahu kot Türkova zavrnitev, češ da mu ne zaupa. Ampak prav v tem je vic nove strategije. Sodelovanje z vsemi, tudi s politiki iz nasprotnega tabora. Seveda je vprašanje, kakšna pooblastila bo imel Rupel. Po moje ne posebno velikih. Ampak Pahor se bo s takimi navideznimi potezami pokazal velikega državnika in naslednji mandat ali pa celo več naslednjih mandatov, mu bo zagotovljen. In ko bo kandidiral za predsednika države, kar se bo vsekakor prej ali slej zgodilo, bo zmagal na celi črti. Takega človeka smo rabili. Širokega, strpnega, prijaznega do vseh, pripravljenega na sodelovanje z vsemi. Vsakdo ima znanja in izkušnje, ki se jih da s pridom uporabiti in bi bilo škoda, če jih ne bi, pravi. Njegovi volkovi pa bodo delali po svoje – še naprej bodo pljuvali po vseh, ki niso »naši« in nanje zlivali golide gnoja. Vsak bo delal in govoril po svoji vesti, saj jim vendar ne more ukazati, kaj naj delajo in govorijo, bo rekel. Kot je rekel Tito tujim novinarjem, na vprašanje, zakaj smo nehali tiskati opozicijski časopis – pri nas vlada ljudstvo – tiskarji so štrajkali, ker niso hoteli več tiskati tega časopisa – ne morem jim ukazati, da ga morajo.

Torej »desna opcija« dolgo ne bo več dobila priložnosti.

9.3.1.

Pisalo se je leto 2010.V Podlesku v Beli krajini se je na slavju v spomin NOB zbrala silna množica ljudi. Zvrstilo se je več govornikov. Vsi po vrsti so tako kot vedno govorili o nedvomni veličini in neoporečnosti NOB. Med govorniki je bil tudi predsednik ZB, saj je bil to vendar njegov praznik. Poočital je nekdanjemu predsedniku vlade in nekaterim drugim, da raznašajo laži o krvavih rokah članov ZB. Z veliko ogorčenostjo je zavračal vsako izkrivljeno podobo o NOB in njenih borcih. Podprl ga je hrup množice, ki je izražal mržnjo in sovraštvo, do takih izrojencev, ki si upajo mazati veličastno podobo NOB.

»Naj pokažejo koga iz naših vrst, ki bi imel s krvjo omadeževane roke«, se je hudoval predsednik ZB. »Vsi nosilci tega veličastnega boja že večinoma uživajo svoj mir. Naša borba proti okupatorju, domačim izdajalcem in razrednemu sovražniku je bila enkratna in neomajna, takšno so sprejeli tudi naši zahodni zavezniki, da o tovariški podpori z vzhoda sploh ne govorim. Bili smo na pravi strani in smo še sedaj, z majhnimi popravki smo zmeraj na pravi strani, ker poznamo dialektiko. Tu imam škaf vode in pred vso javnostjo sem pripravljen umiti roke vsakemu iz naših vrst, če bi jih res bremenila kri«.

Življenje pa je že tako naravnano, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidenega. Na obrob

ju množice je bila skupina ljudi, ki so bolj zase kot za množico izražali nestrinjanje z brezmadežno podobo NOB, kot jo je oznanjal predsednik. Množica okrog njih jih je silovito zavračala. Toda tej skupinici se je s kar opazno glasnostjo pridružilo celo nekaj pripadnikov iz vrst ZB. Glasno so pritrjevali vsemu, kar je izražala oporečniška skupinica. Nezaslišanost, da so se nečlanom pridružili posamezniki iz enotne, moralno nedotakljive ZB, je vnesla v množico nemir. Kako tudi ne: nenadoma bi morali razmišljati s svojo glavo in presojati s svojo pametjo, kako je s temi rečmi. Tega pa že dolgo niso počeli, zato tega tudi niso bili zmožni. Lastno razmišljanje in presojanje jim je postalo tuje, prenaporno, tudi nevarno, saj so drugi mislili namesto njih, zato pa tudi odvečno. Dovolj so jim bile mitingaške parole.

»Vse večne čase ne boste mogli trapiti slovenske javnosti, ki ste jo že pohabili, da zločinov med vojno in tistih po njej ni zagrešila NOV in njeni pripadniki, ki so člani ZB. Tega menda niso storile neke sile iz vesolja in se potem spet vrnile tja. Saj smo vendar morali plačevati za vse »zasluge« konkretnim ljudem, ki so opravili ta posel, da so lahko zavladali konkretni ljudje v vsem veličastju. Toliko ljudi ni moglo izginiti, ne da bi imel kdo krvave roke«, so stresali svoj gnev v omenjeni skupini.

[Stran 095]

»S tisto količino kropa v vašem škafu ne boste sprali krvavih sledov z naših rok. Da bi jih očedili in hkrati oprali naše duše, bi potrebovali bazene vode. Naših rok brez učinkovitih detergentov ne boste očistili. Kazale bodo vašo nepripravljenost, da zadevo izročite javnemu servisu, ki ima vso opremo in pooblastila za tako dejavnost«, je govoril eden od starih članov, ki nosi breme že predolgo, da bi ga mogel še naprej. »Vsi člani ZB smo vedeli za medvojne in povojne morije, ki jih je opravljala NOV. Vedeli smo tudi za strinjanje zahodnih zaveznikov s takim početjem, pa smo vse ubogljivo prikrivali. Okrog 500 morišč je dovolj jasen dokaz, kaj imajo pripadniki ZB v svoji garderobi. Iz naše vesti ste napravili kup kamenja, ki ste ga z lahkoto lučali v vsakogar, ki bi poskušal razkrinkati vaše obupno početje, da bi prikrili breme, ki vas teži.«

Ljudske množice, ki jim je sposobnost lastnega razmišljanja že zdavnaj zakrnela, so se kot vedno prepustile črednemu nagonu večine članov ZB in uprizorile pravo olimpiado pritlehnosti. Ob taki podpori množice je predsednik ZB ponovno rutinsko segel v svoj arzenal in se izprsil: »Naša borba proti okupatorju je bila pravična in vodena pravilno, kar so potrjevali tudi zahodni zavezniki,« je prekinil obtoževanje nezadovoljne skupine.

Spet so se oglasili protestniki: »To pot ne govorite o domačih izdajalcih, ker dobro veste, kdo so bili prvi in najhujši domači izdajalci. To so bili ideološki zakrknjenci, ki so se šli v deželo gorja izpopolnjevat v veščini, kako se ugonablja narod. Ta veščina je bila za civilizacijo pogubna. Slušatelji iz teh akademij so potem vodili NOB. Brez pridobljenih pogledov na hudodelstva, brez sovraštva in laži bi NOB nikamor ne prišla.«

Ljudska množica je zagnala hrup, da se je vznemirilo celo listje na drevju. Predsednika je obšla zavest, da se ob taki podpori lahko razbremeni vseh sprenevedanj, ki so bila zaukazana od osamosvojitve naprej. Odločno je nadaljeval: »O kakšnih zakrknjencih govorite! To so bili ljudje najvišjih moralnih kategorij, ki so šli proučevat zakonitosti pri izgradnji pravične družbe v deželo vseh popolnosti. Vsi so razglašeni za narodne heroje. NOB se lahko ponaša s tem, da so jo vodili ti izurjenci. Vsa zahodna kulturna srenja: pisatelji, univerzitetni profesorji, filozofi itd., so hodili občudovat razmere v deželi popolnosti, v Sovjetiji. Celo tako razsvetljen duh kot Bernard Shaw, večkratni udeleženec ekskurzij v Sovjetijo, je ob vsej razkošnosti nove ideologije deportacije, poboje, organizirano lakoto in pogin več milijonov poveličeval kot zmago razuma. Čemu bi potem našim herojem odrekali pravico, da se izpopolnijo v veščinah, ki jih je občudoval Shaw.«

Skupina, ki je ugovarjala, je bila čedalje bolj izolirana, vendar pa tudi bolj glasna: »Vaša borba proti okupatorju je bila samo krinka za to, da ste lahko izvajali masakre nad nedolžnim prebivalstvom svojega rodu. Žal je bilo to tudi zahodnim zaveznikom všeč. Dokler ne boste postavili pravih domačih izdajalcev na mesta, ki jim v slovenski zgodovini pripadajo, vam ves mitingaški hrup ne bo odgnal težav, ki vas bremenijo.«

Predsednik, ki je vedel, da mu sprenevedanje ni več potrebno, je uporabil besede, ki jih je pred kakimi dvajsetimi leti povedal eden od njegovih v Mladini: Še premalo smo jih pobili. Tako huda izjava nestrpnosti, pa mu še do tega dne ni bilo treba odgovarjati zanjo.

Pravovernim predstavnikom ZB se je zdel predsednik še preveč mlačen. Eden od njih je stopil na oder in ga začel dopolnjevati: »Mi smo se borili proti okupatorju, ki je pobijal naše ljudi. Čemu bi ta posel prepuščali njemu, ko smo ga pa mi znali učinkoviteje in okrutneje opravljati. Pregnali smo okupatorje, doma pa uredili vse tako, da sta hrupnost in molk urejala življenje na Slovenskem … «

Nič se ni spremenilo, so mislili tisti v oporečniški skupini, kot da smo v letu 1945. Tako je, če pamet okameni in srce zamrzne.