Zaveza št. 70

Z
[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Justin Stanovnik

1.1.1.

Še nekaj dni, pa bodo minili štirje meseci od letošnje spominske slovesnosti v Kočevskem Rogu. Štirje meseci niso ne vem kako velika doba, a se vseeno čudimo, da ni mogoče videti nobenih znakov, da bi se javni prostor odzval na tam oblikovane in sporočene predloge. Čudno se nam zdi to zato, ker so ti predlogi izražali, ne neko možnost, ampak edino možnost, da se razreši vprašanje, ki mu samo tako damo pravo mero, da ga označimo za slovensko vprašanje. Kljub ambicioznosti besed, ki so bile povedane preko mikrofonov letošnjega Roga – in kateri kraj bi se mogel bolj upravičeno potegovati za mesto izrekanja vrhovnih zadev nacije – kljub temu da njihovega moralnega in političnega dometa ni bilo mogoče spregledati, kljub vsemu temu se gladina slovenske javne misli ni vznemirila. To je bilo tako nenavadno, da bi se morali ustaviti in se začeti spraševati, kako je to sploh mogoče. Ne samo posamezniki, tudi najuglednejše institucije, ki jih ima narod za raziskovanje vitalnih področij svojega obstajanja, bi morale določiti čas in ljudi, ki bi identificirali vzrok našega duhovnega in moralnega absentizma. Intuitivni aparat posameznika in organizirana institucionalna misel bi morala storiti vse, da se dokopljeta, vsak v okviru svojih možnosti in svojih energij, do zadovoljivih odgovorov, kje ležijo vzroki, da nam je tako malo mar zase. Saj je bilo na nekem mestu povedano, kaj moramo narediti, da pridemo k sebi – na način, ki ni puščal nobenega dvoma, da je tisto, kar je bilo položeno pred ljudi, nekaj zadnjega; da za tistim ni ničesar več, da je za tistim samo še konec, samo še brezciljno tavanje naroda »od jutri do jutri in jutri, dokler ne doseže zadnjega zloga svojega zapisanega časa«, kot pravi na koncu Machbeth; tavanje naroda, ki ne ve, kaj je in kam hoče iti.

1.1.2. Brezpogojna nujnost politične sprave

V Kočevskem Rogu je bilo 1. junija letos povedano tudi to, daje za spravo – za to, da pridemo spet k sebi – potrebno priznanje ljudi, ki so uprizorili Kočevski Rog; ne zato, ker bi bila to naša domislica ali kaprica, ampak zato, ker brez priznanja sprava ne bi bila sprava; ne zaradi naše intransingentnosti, ampak samo po sebi, v tem, kar sprava je, če je. Tako, kakor je voda, če je, lahko samo mokra. Če bi bila suha, ne bi bila voda.

V Kočevskem Rogu je bilo torej najprej povedano – ne rečeno, ampak povedano – da je sprava ne samo potrebno ali nujno, ampak tisto brezpogojno dejanje, ki po sporu, ki je zavzel dimenzije državljanske vojne, edino more narodu podeliti notranjo suverenost – zmožnost in voljo suvereno razpolagati s seboj. Eden od primerov, ki jih je evropska zgodovina – iz propedevtičnih razlogov – dala na repertoar, je izostanek sprave po francoski državljanski vojni, povzročene po jakobinski revoluciji 1789. Ta notranja francoska vojna je zato trajala sto petdeset let, z revolucijama 1830 in 1848, s pariško komunino, s porazom v drugi svetovni vojni in z vichvjskim eksperimentom.

Brezpogojnost politične sprave izraža tudi zahteva po odprtosti prostora, ki jo nujno potrebuje narod, če hoče suvereno obstajati. Suverenost ni namreč kakršnokoli razpolaganje s seboj, ampak subjektu, ki hoče biti suveren, predpisuje racionalnost. Suverene odločitve so vedno tudi racionalne odločitve (ki pa so kljub temu seveda lahko tudi napačne). Za racionalnost pa velja, da se lahko vzpostavi samo v odprtem prostoru – v prostoru, ki je pregleden in ga je mogoče vidno obvladati; kjer se stvari vidijo tako, da je mogoče določiti razmerja, ki obstajajo med njimi. V narodu, ki mu ni uspelo sestaviti dokumentov za izdelavo mirovnega besedila za končanje državljanske vojne – v narodu, ki zato živi v stanju latentne državljanske vojne – pa te osnovne preglednosti ni. Saj si ljudje niti v tem niso edini, katera imena pripadajo posameznim stvarem – najvažnejšim stvarem povrhu vsega.

1.1.3. Latentna državljanska vojna in naraščajoča nemoč jezika

V stanju državljanske vojne – tudi če je to stanje latentno – se kultura ne more nemoteno posvetiti svojemu osnovnemu opravilu. Ne more proizvajati jezika, ki bi bil svoboden in organski nosilec duhovnosti. Nove besede sicer nastajajo, a nimajo – ker ne prihajajo iz kovnic, ki bi se podrejale skupnim normam – te moči, da bi naravno in ustvarjalno urejale promet miselne in duhovne menjave v narodu. V družbeni organizem, ki ga prehranjujejo heterogene energije osnovnega idioma, se [Stran 002] počasi in sprva neopazno vtihotapljajo prvine nerazumevanja, dokler se narod nazadnje ne znajde v stanju, da ne razume več samega sebe – ne da bi se tega prav zavedal in ne da bi vedel, da kolektivna nevroza, ki v takem nastaja in narašča, prihaja iz nekih temeljnih neporavnanih računov. Patološke spremembe, ki se tako začenjajo pojavljati v »mišljenju in čustvovanju« naroda, ostajajo v odsotnosti skupnega jezika – in s tem tudi skupne misli – vedno pogosteje neregistrirane in, kar je bolj usodno, brez možnosti preverjene družbene diagnostike.

V stanju, tako nakazanem, se na področjih, ki presegajo vsakodnevno banalno komunikacijo, ljudi bolj in bolj polašča občutek, da morejo vedno manj povedati. Da bi se rešili, ljudje več govorijo, povejo pa manj. Jezik izgublja povednost, ki je tista reč, zaradi katere sploh je. Kar nekaj časa smo nekateri potrebovali, da smo dognali, da stavek »Minister je vse očitke zavrnil« ne razumemo prav. Mislili smo, da je minister vse očitke analiziral in s primeri dokazal, zakaj ne držijo: da se 25. prejšnjega meseca ni mogel pogovarjati v avli Holiday Inn s Francko Ž., ker je tajnica v svojem poročilu za ta dan zapisala, da je ob tisti uri sprejel delegacijo Liberalne akademije in poslušal predloge, kako bi ministrstvo lahko podprlo njene plemenite cilje. Nič od tega. Če je minister kak očitek »zavrnil«, je rekel, da ne drži in nič več. To je seveda banalen primer. Toda koliko ljudi pa ve, kaj je »zahodni breg« ali pa »pas Gaze«? In koliko ljudi ve, ali naj knjigo, katere oceno so pravkar prebrali v časopisu, kupijo in zakaj. In koliko ljudi ve, ali naj, potem ko so poslušali oceno kakega filma, ve, zakaj naj bi šli v kino? A tudi zaradi tega se konec koncev ne bo svet podrl. Če pa novinar opazi, da je bilo tistih, ki so v nedeljo po prvi maši prišli iz cerkve, več kakor tistih, ki so ravno takrat tam mimo peljali pse na sprehod, in se ob tem ne vpraša, kako bo to videti, ko bo tistih, ki prihajajo iz cerkve, manj ali pa jih sploh ne bo več; ko bo veljalo, ne da se v nedeljo gre k maši, ampak da se v nedeljo vodi pse na zrak, kakšno mesto bo to – ali se ob tem ne bo še kaj drugega spremenilo, na kar še pomislimo ne. Ali bo to še mesto, v katerem bo mogoče živeti, ali pa bo to mesto, iz katerega bi se človek najraje izselil, če bi se imel kam?

Dokler mirovna pogodba po državljanski vojni ni podpisana in na neki način še traja, je nujno tudi to, da obstajajo predstavniki in dediči in politični potomci ene in druge strani. In, kar stvar še bolj zapleta, je skoraj nujno, da je ena stran močnejša (vplivnejša, prodornejša) kot druga. Pod tanko plastjo nezanesljivih manir je v taki družbi boj – slabo prikrit boj. V takem stanju je jezik sprva samo razdvojen, potem pa počasi degenerira v tem, kar je mogoče njegova središčna vloga: intuitivni in analitični prodor v bit in potem njegova poučenost in potem njegova povednost in sporočilnost. Kar iz tega sledi, je temeljna nezanesljivost. Ne ve se več, ali so prostori, ki jih tak jezik postavlja, hiše za prebivanje, kraji, kjer je človeku dobro in kjer je lahko doma, ali pa so prostori, ki jih je zgradil, varljive kulise, ki bodo ob prvi nevihti odpovedale.

1.1.4. Latentna državljanska vojna in naraščajoče sovraštvo in mržnja

Da ima razdvojeni narod razdvojen jezik, dve govorici, od katerih je vsaka vsaj deloma deformirana od zunajbitnih ideoloških vzgibov, je ena posledica narodovega vztrajanja v vojnem stanju s seboj, druga pa je mržnja in sovraštvo. Zaradi specifične pragmatike, po kateri je potekala pri nas državljanska vojna, je v Sloveniji danes veliko mržnje in sovraštva. Če hočemo to nekoliko bolje razumeti, moramo pomisliti na to, da je boljševiška iniciativa, ki je sprožila državljansko vojno v Sloveniji, imela ambicijo, polastiti se celega človeka. Govorjenje o razrednih interesih te ambicije niti približno ne dosega. Tisti, ki so boljševiški projekt vzeli za svojo stvar, so hoteli nekaj neznanskega, nekaj še ne slišanega, nekaj tako velikega, da so mislili, da se splača v to investirati tudi dušo. Kar hočemo s tem povedati, je to, da je potem, ko se je ta ambicija izkazala za blodno, potem ko je bilo zunaj vsakega dvoma, da jih je bit sveta izločila, potem ko je propadlo nekaj, v kar so vstopili brez ostanka, tako da njim samim ni ostalo ničesar – potem lahko razumemo, da je bil poraz, kako naj rečemo, uničujoč. Iz tega je prišlo veliko sovraštvo in velika mržnja. (A ne pri vseh enako, še daleč ne pri vseh enako, za čuda. O tem bi pozneje kazalo še kaj reči.)

Paul Berman je v reviji The New Republic (november in december 2005) naslanjajoč se na Glucksmanna in Sartra, za neke približno enake namene kot so naši, povedal tudi naslednje: »Ljudje se predajajo sovraštvu, ker ne prenašajo nemoči. Sovraštvo ima to v sebi, da jim daje občutek moči. Sovraštvo poživlja. Sovraštvo pomirja.«

Sovraštvo ima tudi to prednost, da ni treba hoditi ponj v kake politične lekarne, ampak nastaja v človeku avtogeno – v človeku, ki [Stran 003] nima v sebi racionalne ponižnosti, da bi se, kot vsem drugim resničnostim, podvrgel tudi zgodovini.

Prostor pod soncem

Figure 1. Prostor pod soncem Simon Dan

(Rekli smo, da sovraštvo ne nastaja v vseh enako. Praviloma nastaja v tistih, ki so se zapisali. To pa, čudno, niso bili protagonisti – ti so se od začetka izživljali v čisti manipulaciji – ampak preprosti ljudje, ki niso imeli nič razen ideje, ki so se ji, kot smo rekli, zapisali. Nekaj dni pred dnevom državnosti se je na trgu pred skupščino odigral prizor, ki bi ga lahko imeli za ilustracijo te misli. Pred mano je mimo maximarketovih izložb šla starejša gospa in se ustavila pri dveh policistih, ki sta tam stala in gledala, kako postavljajo odre za praznično slovesnost. In prav na te priprave je pokazala gospa in rekla: »Le kaj to potrebujemo? Mar bi meni dali malo večjo pokojnino [Stran 004] in vama malo večjo plačo. Kaj nam je tega treba.« Nobenega dvoma ni bilo, kaj je iz nje govorilo.)

1.1.5. Kaj je boljševizem

Tu je morda mesto, da vstavimo vložek o boljševizmu. Boljševizem je nenavadna reč. Tako nenavadna, da o njem – kar se je Zavezi že nekajkrat zdelo potrebno povedati – še ni bilo napisane prave knjige. Na tisoče knjig, si pravimo, imamo o njem, pa nobene prave. Še največ je o njem povedal – tudi to za bralce Zaveze ni nova misel – Dostojevski v romanu Besi, ki so izšli davnega leta 1872, skoraj pol stoletja preden je zanj bila iznajdena beseda. Nekoliko razložimo zadrego z razumetjem, če se za začetek odločimo za besedo eksces in pravimo, da je bil boljševizem svetovno-zgodovinski eksces gigantskih razmerij. Beseda eksces pomeni izstop iz tega, kar nam je znano, kar se dogaja in kar zato nekako pričakujemo. Nekatere stvari nas, ko pridejo, presenetijo, včasih nas celo šokirajo, a si po prvi zaprepaščenosti pravimo, da se tudi take reči dogajajo. To nas nekako pomiri. Ko smo se v nedeljo zjutraj, 6. aprila 1941, prebudili v vojno, smo bili nemalo zaprepadeni, a nas je kmalu dosegla misel, da so vojne tudi del našega sveta. Ko pa so boljševiki začeli s političnim terorjem, ko smo videli, da je umor postal sistemsko politično sredstvo, smo si rekli, da kaj takega še nikoli ni bilo. In ko smo za izvajalci, ki so stali za temi dejanji, zaslutili vserazpoložljivost, ki se je virtuozno gibala po skali vsega možnega, od najtanjše rafiniranosti do najbolj zavržene krutosti, ko smo začutili, da nevidni prsti manipulacije prirejajo svoje spretne plese po celotni klaviaturi človeških strasti, ko smo videli, da so to ljudje, kjer junaška zvestoba brez misli prehaja v čisto izdajstvo, pripravljenost na zadnjo žrtev v izkoriščanje posameznikov, skupin in vasi, ne da bi kdo od njih dovolil, da bi kanila kapljica sočutja v njegovo dejanje – ko so zločine ne samo delali sami, ampak so jih velikopotezno izzivali – in ko smo še videli, da se minucioznost taktičnega ukrepa brezhibno vklaplja v grandioznost velike strategije – tedaj smo si rekli, da kaj takega ljudje pač še niso videli. Na pročelju velike Palače, ki so jo tako zidali, smo počasi zagledali napisano besedo oblast. (Ta beseda seveda ni bila izpisana, namesto nje so tam stale druge besede, a mi smo se končno le naučili, kako jih moramo brati.)

Vsega v resnici nismo zagledali naenkrat. Šele na koncu, neverjetno, neverjetno. Šele na koncu – nikakor ne že takrat, ko je omet začel odpadati in je streha že puščala in se okna niso več prav zapirala, nikakor ne že tedaj, šele na koncu, ko je Palača na presenečenje in pohujšanje vseh začela pokati in se podirati, šele tedaj smo, ne razumeli, ampak nekoliko zaslutili, kaj je tu stalo in kaj se je tu podrlo. Še to bi morali tu povedati – in tu se začenja neka druga zgodba, nekakšen anti-klimaks – da Palača ni nikogar od arhitektov, graditeljev, investitorjev in vzdrževalcev pokopala pod seboj. Vsi so se pravočasno umaknili in začeli postavljati šotore po okoliških parkih, bolj na hitrico, kakor da bi vedeli, da ne bo za dolgo. Samo toliko da so imeli kam spraviti dragocenosti, ki so jih nosili iz podirajoče se stavbe: predvsem in v prvi vrsti vrednostne papirje in konvertibilno valuto, potem pa vse, kar je bilo iz zlata in drugih dragocenih kovin, intarzije iz diamantov in slonovine, umetnostne slike in vsakovrstne raritete. Vse, kar je bilo kaj vrednega, zakaj vedeli so, da je prišlo do menjave časa: minil je čas, ki gaje bilo mogoče obvladati z ideologijo in nasiljem, in nastopil je čas, ko bo ljudi in stvari treba kupovati – čas kapitala in, čudno, ljudem, ki so nekoč gradili Palačo, zamenjava vlog, ki je bila sedaj pred njimi, ni delala nobenih težav: z isto spretnostjo, s katero so nekoč vladali času tako, da so ga postavljali in mu ukazovali, z isto spretnostjo so se sedaj pripravljali, da mu vladajo tako, da ga upoštevajo v tem, kar je – da mu torej služijo. Nekoč so se času uprli, češ da njegove zakone poznajo bolje kot sam, potem pa, ko jih je čas za to predrznost kaznoval, so brez pomisleka pred njim pokleknili in mu ponudili dobre usluge, da kot majordomi upravljajo njegove zadeve. Tako čudni so bili rešenci iz Palače, da v njih ni bilo nobene zamere (nobene zamere pa ni bilo zato, ker v njih v resnici ni bilo nikoli nobene časti). V resnici so vedno razumeli eno samo besedo: oblast. Ne razumeli, morali bi reči kaj drugega. Oblast je bila beseda, na katero so se edino odzivali; tak je bil njihov resonančni prostor od začetka, takega so do konca izpopolnjevali. Kakor nekakšni odvisniki, kakor kakšni politični narkomani so se tudi sedaj postavili v vrsto za svojo dozo. Videli smo, kako to gre, mar ne?

1.1.6. Protislovna struktura boljševizma

Če si sedaj, po vsem, kar smo povedali, znova postavimo staro vprašanje, zakaj boljševizma prav ne razumemo, moramo k temu, kar[Stran 005][Stran 006] smo rekli o oblasti nekaj dodati. Zgodovinsko je boj za oblast temeljna figura boljševiškega nastopa, njegov izvorni vzgib pa je drug: v svojem intuitivnem spočetju je boljševizem Upor. V njem je človek zagledal možnost, da odpove službo, ki jo je opravljal v civilizaciji – da neha biti homo faber; človek, ki oblikuje svet v senci božjega plašča in postane homo manipulator, človek, ki snov, ki se je znašla pod njegovimi rokami, oblikuje po svoji podobi in svoji zamisli in postavi svet po v svojem nomosu. Oblast, čeprav se nam v boljševiški pragmatiki kaže v svoji primarnosti kot nekaj prvinskega, je vendar le posledica in nekaj drugotnega: človek ne more nastopati z naličjem boga, ne da bi bil v posesti oblasti z naličjem absolutnega. Boljševizem se je rodil kot ideja.

Pot

Figure 2. Pot Simon Dan

Za vprašanje, s katerim se ukvarjamo – nerazumljivost boljševizma – je ta ugotovitev pomembna zato, ker nas opozori, daje eden od obeh polov boljševiškega kozmosa po izvoru profetske narave. Kar bi bilo samo po sebi pričakovati, je to, da bi prav to dejstvo dovoljevalo samo prakso, ki bi tekla v slogu visoke askeze, kljub jakobinskemu radikalizmu in zločinu kot njegovem orodju. Toda prav konec boljševizma kot svetovnozgodovinskega ekscesa je boljševike odkril v neki povsem drugi predanosti – ne samo daleč od vsake askeze, ampak kot »bedne lakaje buržoazije«, ki brez sramu začenjajo banalno in vulgarno igro natanko tistega sveta, ki so ga hoteli razrušiti. Namesto da bi odšli v visokem slogu, namesto da bi na visokem koturnu prebrali tragiško poslovilno izjavo in se potem kot Prometej pognali v Tartaros politične pozabljenosti, so vzeli »ponižujočo pito«, ki jim jo je ponudila zgodovina, potem ko jim je odkazala mesto, ki jim po njenem mnenju pripada.

V nakazanem neskladju se po našem mnenju skriva rešitev boljševiške enigme: hkratno in istočasno soobstajanje izklučujočih se prvin človekovih možnosti – visokosti in nizkosti. »Hkratno in istočasno soobstajanje izključujočih se človekovih možnosti, visokosti in nizkosti«, je lahko reči, ni pa mogoče razumeti. Če pa ni mogoče razumeti, ali pa je to vendarle mogoče biti? Ali je človeku mogoče tako obstajati? Po vsem kar smo v 20. stoletju doživeli, nam ne ostane drugega, kot da pravimo, da je to mogoče; da je tudi tako mogoče človeku obstajati. Prav zato pa lahko tudi rečemo, da je boljševizem svetovnozgodovinski eksces – da kaj takega ni še nikoli nihče videl. To je bil eksces, katerega zunanji izraz je bil ta, daje pogubil sto milijonov ljudi, kot je izračunal Stephane Courtois. Kako se je to moglo zgoditi?

1.1.7. Hudobna zgodovina in njeni sodelavci

Kako se je to moglo zgoditi, nam pove odgovor, ki ga je v neki pozabljeni srbski vasi dal pravoslavni duhovnik sinu komunistu, ki je na enem od svojih redkih obiskov očetu hotel razložiti, kaj so komunisti rekoč: »Oče, mi smo zgodovina,« in mu je oče odgovoril: »Hudobna zgodovina ste, sinko.« S tem bi ta del zgodbe lahko končali. Toda, ne pozabite, da hočemo razložiti, zakaj je v Sloveniji tak odpor, da bi sestavili in podpisali dokumente za sklenitev miru po državljanski vojni.

Tudi slovenski komunisti so bili »hudobna zgodovina«. In tisti, ki so komunistom pomagali, da so postali realna zgodovina nekega naroda, bi morali vedeti, da so bili promotorji te »hudobne zgodovine«. Tu lahko ali celo moramo operirati z empiričnimi zgodovinskimi količinami. To so bili slovenski katoliški disidenti in slovenski liberalci. Brez njih komunisti ne bi postali zgodovina. To danes noče biti nobena obtožba, ampak zgolj konstatcija, ki ima v sebi dvoje močnih moralnih vektorjev: najprej je ta trditev resnična in zato povečuje zanesljivost našega vedenja o preteklosti, z njo se preteklost na nekem odločilnem sektorju, ki je sedaj prazen, lahko izpolni in objektivira; drugič pa to dejstvo, brž ko se naseli v zavesti katere od obeh skupin, nujno zahteva samopremislek, kateri so bili vzroki, da je odigrala to motno vlogo. Tako za človeka katoliškega kakor tudi za človeka liberalnega navdiha ovedenost, da je svojo politično moč investiral v agencijo hudobne zgodovine, ne more, če je pristna, obstajati dolgo, ne da bi začela postavljati zahtevna vprašanja. Za tem, da so levi katoličani in liberalci odigrali tako vlogo, je morala biti neka napaka, neka pomota, neka napačna izbira. Saj je vendar jasno, da so tako katoličani – pa četudi svojskega nagiba – kot tudi liberalci bili avtentična prvina evropske kulture. Kako se je torej moglo zgoditi, da so se odločili za protinaravni angažma, s katerim so omogočili nastop polstoletne hudobne zgodovine.

Ali ni najbolj naravno reči, da se, če smo povzročili karambol zgodovinskih razmerij, v katerem se je pogubilo veliko življenj, moramo posvetiti miselni obnovi dogodka in ugotoviti, katera nepravilna odločitev ali katera duhovna neprisebnost je imela tako usodne in nepopravljive posledice. Prepričani smo, da bi nekdanji Kocbekovci ali nekdanji Sokoli vsak zase, potem pa tudi skupaj, lahko s pridom priredili poučno ekskurzijo v preteklost, s katere bi se potem vrnili [Stran 007]z dragocenimi spoznanji zase in za vso narodovo skupnost. (Nemalo koristno bi bilo, če bi takšno ekskurzijo priredili tudi mi, ki pišemo te vrstice, in ljudje, za katere jih pišemo. Vsi bi se z nje vračali bogatejši, zase in za druge.)

V pričakovanju

Figure 3. V pričakovanju Simon Dan

1.1.8. Protislovna struktura kocbekovstva

Po takih vračanjih bi se nam počasi začelo najprej odpirati, kaj je kocbekovstvo. Včasih se namreč zgodi, da nam kak dogodek ali kako mnenje, ki ne skriva ambicije, da bi preraslo v nazor ali gibanje, vzbudi misel, da je to, čemur iz zgodovinskih razlogov pravimo kocbekovstvo, v resnici velika slovenska skušnjava. (Zgodovinsko kocbekovstvo je bilo usodno zaradi vojne; do karambola, o katerem smo govorili zgoraj, je prišlo, bi v podobi lahko rekli, zaradi poledice; če bi bila cesta suha, bi se tudi vožnja s kocbekovsko sproščenostjo in neodgovornostjo morda srečno končala.)

In kaj bi potemtakem kocbekovstvo utegnilo biti? Strukturno – a zares samo strukturno – se človek spomni na to, kar smo našli na boljševizmu. Tudi kocbekovstvo, ko ga nekoliko natančneje pogledamo, izkazuje heterogenost obeh svojih konstitutivnih polov. En pol Kocbekove miselnosti predstavlja visoka duhovnost krščanskega izvora – ni naša stvar, a to lahko ve vsak, da je Kocbek vseskozi bil in hotel biti kristjan. Drugi pol njegove intuicije pa predstavlja odsotnost nečesa, čemur ne moremo reči drugega kot razum, ki ga krščanstvo nikoli ni izločilo ne v teoriji ne v praksi. Krščanstvo je imelo in ima teologijo in filozofijo. Krščanstvo ima, kot pravi Benedikt XVI. helensko komponento. Kocbekova posebnost je bila v tem, da je dovolil, da se je v njem razraslo nezaupanje do helenske misli in se je zato izročil dejanju. V krščanstvu, ki ga je poznal v življenju, so očitno bila dejanja – saj je moral poznati Kreka, Korošca, Natlačena, Ehrlicha – ampak dejanja, na čelu katerih so stali ti možje, so bila preveč vsakdanja in banalna; niso bila dovolj zgodovinska, ekstatična, osvobajajoča, emancipatorna. Zato je dejanja spremenil v Dejanje in tako odprl[Stran 008] vrata krščanko kulturni in evropsko politični hereziji. Kakor boljševizem je tudi kocbekovstvo razumu nedostopno, ker je zlitje dveh polov s protislovno duhovno zasedenostjo. Ko prebiramo Kocbekova dela, nas obhajata veselje in muka – veselje ob njegovih intuitivnih prodorih v bit in muka ob njegovih kaotičnih umestitvah v svet. Kocbek je bil izkoriščan človek, a ker je iz krščanstva prinesel idejo žrtve, je na to, na nekem napačnem terenu, pristal. Na površini se je upiral, a je okope, ki jih je gradil, ker ni bil v identiteti s seboj, sproti rušil. Ko premišljujemo njegovo človeško usodo in njegovo klavrno zgodovinsko usodo – nikoli se je ni v celoti zavedal – pride končno pred nas misel, ki bi želeli, da bi se ji vsi uklonili in jo vsi sprejeli: svet je znosen le tako, da nad njegovimi zadevami stoji pamet – ne razum, ne ratio, ampak pámet, pisana z akutom kakor logos. Pamet, ki pomeni, kakor vemo, tudi spomin.

1.1.9. Kocbekovstvo – slovenska skušnjava

Razlog, da bi kocbekovstvo morali dati na nacionalni kulturni program, je ta, da ni nekaj efemernega, nekaj, kar pride in gre, ampak, kakor smo rekli, trajna slovenska skušnjava. To pa pomeni, da je tu in da se bo pojavljal v krajših ali daljših presledkih, v bolj ali manj akutni obliki. Lahko rečemo, da je permanentno prisoten, na kar kaže tudi dejstvo, da se takoj, ko se pojavi o njem kaka kritična misel, nemudoma oglasijo užaljeni branilci, ki, odvisno od vsakokratnih značajev, samo užaloščeni molčijo ali pa si demonstrativno trgajo oblačila. Očitno obstajajo ljudje, ki ne dovolijo, da bi se njihova ljubezen postavljala v kritično luč.

To je ena stvar, druga pa so valovi, ki jih z visokega morja v razna pristanišča na celini ženejo bodisi slučajni bodisi umetno vzbujeni vetrovi. Prvi letošnji aprilski vikend je v Lovranu zasedal Forum za dialog med vero in kulturo, ki ga je že četrtič pripravil Medškofijski odbor za kulturo. Govoriti so se namenili o škofu Gregoriju Rozmanu in njegovi vlogi med vojno. Ambicioznost podviga kaže slogan prireditve, za katerega je bil izbran evangeljski stavek Resnica vas bo osvobodila. Kronski mediator lovranske resnice o Rozmanu in njegovem času je bilo neko besedilo, ki ga je nadškofijski arhivar dr. France M. Dolinar plasiral kot Vovkovo pastirsko pismo duhovnikom za novo leto 1946: na to arhivsko intervencijo so se potem oglasili zgodovinarji in nezgodovinarji in opozorili na dokumentacijske pomanjkljivosti predlaganega pisma. Nas, ki nismo zgodovinarji, smo pa v življenju že morali kdaj prebrati in oceniti kako besedilo, nas pa je zdramila neka druga stvar. V njem je bilo preveč dobrega. V pismu naj bi Vovk kritiziral medvojne nastope duhovnikov tako, da jim je obesil po vrsti vse očitke, ki jih je o njih kdaj dal na program Agitprop. Dr. France M. Dolinar je mogoče preveč zgodovinar, da bi ga ta okoliščina posvarila. A preveč dobrega je preveč dobrega, to je že stara kmečka modrost. Prevelika prijaznost je bila vedno nekoliko sumljiva. A moderni na staro modrost pozabljajo. Tako je štirideset lovranskih zborovalcev podpisalo neko besedilo in ga označilo za resnico, ki jih je osvobodila, čeprav bi večina normalnih bralcev presodila, daje bilo prej agitpropovsko kot Vovkovo.

In kaj je pri tem kocbekovskega? Za nobenega od lovranskih medkulturnih premišljevalcev si ne upamo reči, da ni iskren pristaš in iskalec resnice, pameti pa konkretno v ta preizkus niso investirali mnogo. To je jasno vsem razen njim. Ne samo sumljiva odstotnost »pameti z akutom«, tudi ta konkretna okoliščina je kocbekovska. Zuviel des Guten – Preveč dobrega. Tudi pismo Milana Knepa (Družina, 27. 4. 08), kjer nam sporoča, da se njegovi ljudje, čeprav so doživeli »tragedijo na vetrinjskem polju in grozo roškega brezna«, niso zadrževali pri tem, pač pa so se »ukvarjali s tem, kako bi si življenje olajšali in olepšali«. Pretresljivo, res. Kaj pa popackana čast izdanih na Vetrinjskem polju in umirajočih v grozi roškega brezna? Čudno, čudno. A nas še bolj moti nekaj drugega. Kako to, da so se proklamirani krščanski ljudje mogli tako lahkotno poigravati z dobrim imenom ljudi, za katere vemo, da spadajo, če kdo, med ponižane in razžaljene. Tudi ta tankočutna brezobzirnost je kocbekovska.

Res, kaj pa drugi? Kako pa je z drugimi? V Literaturi 187-188 pravi eden Kocbekovih sinov o svoji mladosti tole: »Leto 1952 je bilo usodno. Družina je bila pahnjena v mračno brezno izoliranosti, osamljenosti, revščine, molka, prezrtosti, preteklosti. Totalitarni stroj nas je mečkal in ignoriral na vsakem koraku. Oče kot pesnik in partizan je bil potisnjen v inferno partijske zlobe, tovariške presranosti, satanske getoizacije.« Hudo, seveda. Kaj pa sto tisoč drugih družin, ki so prestajale enako usodo, morda še hujšo, in pri tem s tem, kar jih je sedaj uničevalo in poniževalo,[Stran 009] niso imeli nič in je vse prišlo nad nje. Saj ta okoliščina nekaj velja, kljub vsemu. Petnajst tisoč jih je bilo v koncentracijskih taboriščih, deset tisoč jih je moralo bežati, deset tisoč jih je bilo razlaščenih, na tisoče jih je stalo po sodnih dvoranah pred oznovci, ki so jih tožili in jim hkrati sodili. Kaj pa ti?

Široka obzorja

Figure 4. Široka obzorja Mirko Kambič

Da lovranski sindrom ni nekaj enkratnega, ampak nosi v sebi produktivno naravo, je pričakovana stvar, mogoče pa jo je tudi ilustrirati z analognimi primeri iz sedanje kulturne resničnosti. Tak primer je letošnji Zvon 2, v katerem je intervju z dr. Petrom Vodopivcem. V njem so, zdaj v vprašanjih, zdaj v odgovorih, nedorečenosti, ki so tu zato, da koristijo tistim, ki so sliko preteklosti izdelali že davno enkrat za vselej. Predvsem pa se neposredno ali posredno obtožujejo tisti, ki so po petdesetih letih prvič mogli nekaj malega povedati (spričo tega, da jih ni več, da so jih pobili; o tem nobene besede!). Na primer, da so komunisti po vojni meščanstvo zatrli zato, ker ni bilo pripravljeno na takojšnji oboroženi boj; da so komunisti verjeli, da vojna ne bo dolgo in so zato nepremišljeno pozivali na boj (politkomisarji so vedeli, zakaj morajo govoriti, da bo vojne čez nekaj tednov konec; komunisti pa so zelo premišljeno pozivali na boj, saj so vedeli, daje od »osvobodilnega boja« odvisen njihov revolucionarni projekt); da bi – kot je »prepričljivo dokazal Bučar« – »meščanski voditelji« z organizacijo svojega odpora komunistom preprečili konfiskacijo rezistence; da je prihajalo do izdajanja ilegalcev in partizanov, čemur so sledile likvidacije; da sedanja politika zlorablja idejna in ideološka vprašanja iz druge svetovne vojne (katera politika?); da se tako komunisti kot protikomunisti ne morejo odpovedati že vnaprej pripravljenim shemam; da se obnavljajo poenostavitve, da je vsa stvar bila v tem, da so bili na eni strani komunisti, na drugi pa protikomunisti; da so sedanje protikomunistične razlage ravno tako črno-bele, kot so bile nekdanje komunistične; da »oblastniki vseh barv« niso nič naredili za postavljanje obeležij (saj so praktično bili vseskozi na oblasti oblastniki »ene barve«). Vse je splošno, vse je pavšalno; vsi »politično« manipulirajo. In za pričo se vedno kličejo dr. France Bučar, dr. Spomenka Hribar in dr. Tine Hribar!

V Zvonu 3 imamo intervju z dr. Francetom Bučarjem. Iz njega spoznamo dr. Bučarja kot talentiranega koreografa za muziko, ki je[Stran 010] komponirana v ključu protislovja. Iz njegovih odgovorov smo izolirali tri takšne figure. Prva taka mojstrovina je zgodba o narodnem uporu, ki je bil tako veličasten »tektonski premik«, da se od njega »še do danes nismo opomogli«. Druga figura pripoveduje o državljanski vojni, ki se je končala leta 1990, a njeni konflikti še vedno spreminjajo politični prostor v »bojno polje«. Tretja pa nas spravlja v strah z vrtoglavimi protislovnimi zahtevami, ki jih ima avtor do politike: politika mora dovoliti, da se gospodarstvo in drugi podsistemi iztrgajo iz njenega objema, a mora vseeno obdržati vpliv nad njimi. To bo naredila, se glasi Bučarjev recept, le tako, da se bo odpovedala strankarstvu in se utemeljila »na splošno družbenem soglasju«.

Zvon je katoliška revija. Izdajajo jo tri sestrske Mohorjeve družbe, ki jih najbolj opredeljuje to, da so katoliške založbe. Če ta opredelitev kaj pomeni, potem bi človek mislil, da bodo v sedanjem zgodovinskem času usmerjale svojo dejavnost v to, da bi katoliškemu svetu po udarcih, ki jih je prejel v spopadu s totalitarnim boljševizmom, pomagale priti k sebi. Človek bi rekel, da bi bila ta zavest nekaj zelo pričakovanega in normalnega – pomagati katoliški substanci pri napornem vračanju k sebi. Jasno je, da v sedanjem času katoličane tepejo. Nikomur ni treba, da je zato histeričen. Toda vedeti moramo, da nas tepejo. Če bi se delali, da nas ne tepejo, bi to ne bila virtus, ampak mazohizem.

Katoliške revije in katoliške založbe danes lahko največ naredijo z eksaktnostjo in preciznostjo. Kar naprej je treba zasliševati sebe in druge; kar naprej se je treba spraševati, kaj kaj pomeni? Doseči moramo, da bodo iz naših prostorov odhajala besedila in sporočila, ki bodo dognana, precizna in zanesljiva. Od vsakega, ki pride pred naše mikrofone, moramo zahtevati, da se bo pokoril tem visokim normam.

1.1.10. Nedomišljenost in nezanesljivost liberalizma

Protislovnost kocbekovstva je ena stvar, druga pa je zgodba z liberalizmom, ki se je v kritičnem trenutku izkazal za šibki člen slovenstva. Tudi, ali predvsem, po njegovi zaslugi se je leto 1945 za Slovence izteklo v katastrofalno protislovje: rešili smo se dveh totalitarizmov, zagospodoval pa nam je tretji, ki je – v veliki meri zato, ker je bil dosežek avtohtonih slovenskih sil – uspešno nadaljeval delo prvih dveh. Kot kocbekovci tudi liberalci niso opravili temeljnega premisleka in dali temeljne ocene svoje nekdanje vloge. Tudi liberalci zato ne vedo, kaj so; kot za kocbekovce tudi za liberalce ne vemo, kaj lahko od njih pričakujemo.

Kot kocbekovci so tudi liberalci polni zgledne slovenske racionalnosti in pameti, kadar zidajo hišo ali menjajo avtomobil, če pa nanese pogovor na elemente, ki sestavljajo slovensko zgodbo 20. stoletja, pa jih normalni jezik zapusti in se jih polasti drug jezik, ki jih potem vodi od brezpotja do brezpotja, od katerih se vsako konča s tablo, na kateri piše: ni prehoda. V intervjuju na primer, ki ga je Boris Pahor dal reviji Reporter (23. 6. 08), pisatelj trdi, da v zvezi s »pokoli ne moremo govoriti o partizanstvu«. Tu da je šlo za »maščevanje zmagovite armade«. (Zakaj pa naj bi se ta armada »maščevala«? Ali za pokole, ki jih je sama prirejala med vojno?) Partizanstvo pa ni nič krivo. Kako bi ga sicer Kocbek mogel postavljati »na raven tako visokega dejanja«? Kako bi mogel z »argumentiranimi idejami« risati »sodelovanje med naprednimi kristjani in komunisti«? (Kako ne bi bralec opazil, koliko »pozitivne energije« je položene v te Kocbekove »argumentirane ideje«.) A vse je zamočila Partija, ki je »povozila samo sebe«, se pravi, ni držala svojih obljub, ni bila zvesta sama sebi, ni ji uspelo vztrajati v tem, kar je. (V resnici pa je bilo tako, da Partija samo sebe ni povozila, povozila pa je vse druge, kar je bil od začetka njen namen.)

Pahorjeva ljubezen do partizanstva in njegovega duhovnega utemeljitelja in pesnika poeta Kocbeka je tako velika, da vse zgodovinsko breme prelaga na povojno armado in Partijo, ki je – ali je bilo tega treba! – izdala samo sebe in odpovedala. Začetno partizanstvo, ki je bilo zveza med kristjani in Partijo, pa je bilo povsem v redu – kako bi ga sicer Kocbek mogel tako argumentirano utemeljevati. Prav. A tu se Pahor že znajde pred tisto tablo, le da je ne opazi. Mirno očita italijanskemu predsedniku, da govori samo o koncu in samo o fojbah, »nikoli pa se ne spomni na fašizem 20. stoletja«. Pahorjeva ušesa sprejemajo samo glasove določenih frekvenc. Ne sliši – ali bolje, ne sprejema – laikov iz tistih petsto ali šeststo morišč, na katerih se je zgostilo toliko bolečine, da bi jo najbolj nenasitni demoni sovraštva imeli dovolj za nekaj tisočletij. Kako to, da govori o fašizmu 20. stoletja, ne pomisli pa, da ne bo mogel živeti, če ne bo, kljub Kocbeku, govoril tudi o boljševizmu 20. stoletja?

[Stran 011]

Reka in človek na poti skozi labirint

Figure 5. Reka in človek na poti skozi labirint Mirko Kambič

[Stran 012]

Nastanek in potek slovenske državljanske vojne – njena moralna struktura – je bila takšna, da je pred nami nedvomno to, da je spravno breme – onus reconciliandi – na ramah nekdanjih boljševikov in tistih, ki so z njimi sodelovali ali kolaborirali. A ne samo, da ne eni ne drugi ne kažejo nobene pripravljenosti, da bi se podredili temu najbolj normalnemu ukazu, ampak dokazujejo v vseh svojih nastopih, da so trdno namenjeni še naprej vzdrževati klimo, ki spravne pogodbe ne bo dovolila. Pravzaprav se bojijo. Bojijo se, ker se dobro zavedajo, da spravne pogodbe ne bo mogoče sestaviti, ne da bi iz nje stopil njihov pravi obraz. Tako na zelo neugleden način podaljšujejo svoje politično življenje (ki pa ga v resnici že zdavnaj ni več). Oglejmo si, na nekaj primerih, kako to delajo, predvsem pa, kako malo pazijo na svoj ugled.

(Mogoče pa mislijo, da se to več ne dela.)

1.1.11. Postboljševiška strategija za ohranjanje državljanske vojne

Dr. Boris Paternu (Delo, 26. 4. 08) se na primer poteguje za »kulturo pozabe«. Domislica je odlična: sedaj, ko spomina ni več mogoče policijsko in partijsko obvladati, bi še najbolj kazalo, da se odpravi. Rešitev je radikalna in celostna. Kdo se bo mučil z apologetiko izgubljene stvari, ko pa se vse skupaj lahko pozabi. Sploh pa ni priporočljivo pretiravati z zgodovino, kot je učil že veliki Nietzsche. Zgodovina je tudi nekakšen kriterij, ki subjektu ali volji do moči povzroča same težave. (Ne smemo pozabiti, da so se tudi boljševiki – res da bolj na skrivaj in bolj sramežljivo – podrejali tej volji.) Od splošne amnezije ali izgube spomina bi prihajale razne koristi – »opravičevalci kolaboracije«, na primer, nas ne bi več nadlegovali »z grozljivimi ostanki pobitih«.

Klici k pozabljenju so lahko direktni, lahko pa nastopajo tudi v raznih embalažah in ne vznemirjajo ljudi s svojo preproščino. Dr. Spomenka Hribar zapiše v nekem pismu v Družini (»Refleksija ob neki pameti«) tudi tole: »Ko komunističnega sistema ni več, smo »ostali« samo ljudje, enakopravni državljani.« To je res, obenem pa ni res. Nekdanji komunisti in tisti, ki so z njimi kolaborirali, so pred zakonom enaki z vsemi drugimi, a so vendar tudi zadolženi, ker so vzdrževali sistem, za katerega ni mogoče reči, da ni bil zločinski. Čeprav jih zaradi tega nihče nikoli ne bo gnal pred sodišče, so zavezani pred narodom, predvsem pa pred tistimi desettisoči, za katerimi narod žaluje. Kar se tu priporoča, je moralna in kulturna nemarnost, proti kateri je treba kaj reči, čeprav ni veliko upanja na uspeh.

Diskreditirati spomin torej, potem pa tudi promptno intervenirati, če nastopijo razmere, ki odpirajo možnosti za celovitejšo analizo preteklosti, v kateri se ne bi bilo mogoče izogniti širšim ocenam in sodbam. Ko so pred tedni na slovenski nacionalki vrteli dokumentarec z naslovom Sodbi je bilo ime zločin, ki je govoril o odkritju v Tezenskem gozdu leta 1999, ko so čez protitankovki jarek gradili avtocesto in pri tem na dolžini 70 metrov odkrili 1179 okostij, je že kmalu na začetku nastopil tudi tedanji mariborski župan Boris Sovič in za dokumentarec prispeval naslednji kriptogram: »Nobenega razloga ni, da bi se iz tega ustvarjale nove afere. To je preprosto naš dolg do zgodovine, dolg do območja, dolg do ljudi in seveda kakršnokoli politiziranje, izrabljanje tega za dnevnopolitične cilje, se mi zdi, je popolnoma v nasprotju s pieteto, nasproti s tem dolžnim odnosom, ki ga moramo do preteklosti imeti, in ne nazadnje v nasprotju z razsežnostjo te velikanske tragedije, ki se je v 2. svetovni vojni in po vojni dogajala.« Kaj ti okorni stavki pomenijo, ni tako težko dešifrirati, vseeno pa bi bilo zanimivo videti, kako bi se slišali v »odprti slovenščini«. Profesorjem maturantskih razredov mariborskih gimnazij se tako odpira izzivalna priložnost, da preizkusijo bralne sposobnosti svojih dijakov. To bi bila zares imenitna hermenevtična vaja. (Istočasno bi tudi odkrili, v kateri meri je Sovičeva intervencija uspela. In brezštevilni drugi posegi te vrste.)

Primer, ki smo ga navedli, je pravzaprav pretresljiv, ukrep sam pa ni nobena izjema. Tudi aprilski zborovalci v Lovranu so, v skrbi za splošno kulturno profilakso, začutili, da morajo v lakonsko kratki zaključni izjavi poudariti, da »tragika medvojne slovenske zgodovine« »ne dovoljuje nikakršne instrumentalizacije škofa Rozmana in medvojnega dogajanja«.

Hermenevtični crux tega stavka je, kakor so bralci gotovo opazili, v besedi »instrumentalizacija«.

Tisti, ki največ prispevajo k družbeni klimi, ki se upira normalizaciji govora o državljanski vojni in možnosti njenega končanja, so novinarji. Bolj kot učitelji, pisatelji in duhovniki so novinarji tisti, ki vsak dan razložijo ljudem, kako je treba o svetu misliti. Na primer to, da si ga je čisto lahko misliti brez Kočevskega Roga. Da Kočevski Rog ostane »izbrisan«, jih ne moti, nasprotno, zelo se trudijo, da bi se izdelal nov zemljevid Slovenije, kjer ga ne bi bilo več. V Delu (2. 8. 08) je Branko Soban[Stran 013][Stran 0014] napovedal, da se bo po odhodu Radovana Karadžiča v Haag »omara z okostnjaki spet odprla in se bo spet govorilo o koncentracijskem taborišču Srebrenica«. Toda tu je tudi Čečenija in njena prestolnica Grozni. Novinar se zaskrbljeno sprašuje, ali bo kdaj poskrbljeno za »krivice in zločine«, ki so se zgodili tam. Nenavadno, da ob tem ni pomislil na Kočevski Rog, niti takrat ne, ko je zapisal, da so Rusi po čečenski kampanji najhujše vojne zločince razglasili za narodne heroje. Tako je novinar Branko Soban pokazal, kako lahko tudi novinarji, če so le dovolj vztrajni, pomagajo pri tem, da Kočevskega Roga nekoč res ne bo. V njem ga verjetno že sedaj ni. Čisto lahko, da ni tako pokvarjen, da bi ga zavestno zamolčal.

Žale

Figure 6. Žale Mirko Kambič

In kaj je hotela Slovenska tiskovna agencija povedati s tem, daje v svojem poročilu o letošnjem Rogu mislim, ki so jih tam povedali prireditelji, priložila še mnenje, ki ga ima o tem kraju predsednik Zveze združenj borcev. Kaj je STA hotela, tega ne vemo, vemo pa, kaj je s tem naredila: predsednika združbe ljudi, ki so Kočevski Rog najprej fizično omogočili, potem pa pol stoletja sodelovali pri ubijanju njegovega spomina, je uradna informativna ustanova demokratične Slovenije postavila za kontrolnega arbitra. Še nikoli se ni zgodilo, da bi koga od NSZ povabili za komentar h kaki partizanski slovesnosti! Poleg tega pa bi tudi STA sedaj že morala vedeti, da je pri dr. Janezu Stanovniku treba biti previden. Če pomislimo samo na njegove besede: »Ali naj se sedaj opravičujemo še za to, da smo zmagali!« (Ranka Ivelja, Dnevnik, 17.5.08) Za božjo voljo, saj niso zmagali! Kar jim je bilo dano, je bila iluzija zmage, ki so jo izkoristili za to, da so pomorili nekaj sto tisoč ljudi. Sicer pa so poraženci zgodovinskih dimenzij.

Eden od razlogov, da Kočevskega Roga ni v zavesti povprečnega Slovenca, je torej skoraj banalno dejstvo, da o njem nimamo fotografskih dokumentov. Partizani svojih zločinov niso fotografirali. Vsi smo že kdaj videli posnetke nemških eksekucij, na primer v Starem piskru v Celju, nismo pa še imeli priložnosti videti kakšnega posnetka partizanskih orgij na katerem od šeststo morišč, ki so registrirana po Sloveniji.

A fotografije so zelo važne, ne samo kot opora spominu, ampak tudi kot dokument – kot dokaz. Poleti 1944 se je skupini poljske rezistence posrečilo vtihotapiti v Auschwitz fotoaparat, s katerim je neki grški Jud, ki je delal v posebnem oddelku za oskrbovanje plinskih celic, naredil štiri fotografije in jih poslal čez žico. Čez tri leta so jih lahko uporabili pri nekem procesu v Krakovu. Nič takega ne bi mogel uporabiti javni tožilec v Ljubljani, če bi tam kdaj bil kak tak proces.

Vsa podoba je tudi, da ima kampanja za izrinjanje Kočevskega Roga iz slovenske zavesti na svoji strani tako pomembnega človeka kot je predsednik države dr. Danilo Türk. Gotovo tu ni mesto, da bi iz tega zornega kota analizirali vse njegove poglavitne nastope. Ustavimo se le pri dveh Türkovih tezah, ki se jim pri človeku, ki ima vse šole, nemalo čudimo.

Najprej sprava. Za spravo pravi dr. Turk, da se je v Sloveniji lotevamo nestrpno in »preveč politično« (Begunje na Gorenjskem, 27. 4. 08). Njegova teza je drugačna: »Sprava mora nastati v srcih ljudi.« Kako je s to rečjo? Sprava, kakor je tu mišljena, je poravnava po sporu, ki se imenuje državljanska vojna in je zato to spor politične narave. Iz tega sledi, da mora poravnava biti politična ali pa je ni. Toda predsednik jo potiska v zasebnost. »Vsak naj začne pri sebi. Vsak naj prizna svoje napake, potem pa naj vidi napuh pri drugem.« »Začnimo pri sebi.« To je »temeljni postulat«. Predsednik predlaga dislokacijo nečesa, kar je javno in politično na nekaj, kar je osebno in intimno; iz terena, ki je stvari lasten in na katerem je stvar rešljiva. To lahko vidi vsak. A zakaj predsednik to počne? Zakaj, ne vemo, objektivno pa je posledica samo ena. Ena od strani, med katerima naj bi prišlo do sprave, je svojo »resnico« v pol stoletni totalitarni diktaturi definirala in utrdila, drugi strani pa ne bi bilo dovoljeno, da to, na odprti demokratični sceni, stori končno tudi sama, ampak bi po tem receptu bila izgnana v slučajne svetove mnogih zasebnih zavesti. (TV SI, 5. 5. 08)

To je ena stvar, sprava. Druga pa je deformacija neke zgodovinske vzročne sheme: kaj sledi čemu. Najbrž je bila uporabljena v raznih govornih okoljih, mi jo bomo vzeli iz Türkovega govora na Rodiku (20. 7. 08). Njegova prva teza se glasi: »Brez fašizma in nacizma ne bi bilo 2. svetovne vojne, ne bi bilo povojnih obračunavanj s pravimi in domnevnimi vojnimi hudodelci.

Prav tako ne bi bilo prevlade stalinizma, nedemokratične komunistične oblasti in kršitev človekovih pravic.« Pohabljenost tega sklepa je povzročilo istovetenje prostora, v katerem se neko dejanje lahko zgodi ali pa tudi ne zgodi, z dejanjem samim. Ker se umor lahko izvede tudi z nožem, so vsi, ki posedujejo nož že morilci. Nacifašisti so, poleg Slovenije, okupirali tudi druge dežele, na primer Nizozemsko, Belgijo,[Stran 015] Dansko, Norveško, a je v teh deželah po vojni bilo nekaj obračunavanj z vojnimi hudodelci, a le s pravimi in ne »domnevnimi«, nikoli pa v njih ni bilo

»povojne prevlade stalinizma, nedemokratične komunistične oblasti in kršitev človekovih pravic«. Da so se pri nas uveljavile drugačne posledice druge svetovne vojne, je bilo zato, ker so nas poleg fašistov in nacistov napadli še tretji totalitarni hudodelci, ki so se v protislovnih mednarodnih razmerah polastili oblasti in jo držali, ne skozi petletno obdobje vroče vojne, ampak vseh petdeset let hladne vojne, ki je sledila. Med možnostjo in realizacijo možnosti je kljub vsemu treba ločiti in gospod predsednik se bo tega nekoč gotovo naučil.

Upamo, da se nam je tako posrečilo izolirati nekaj momentov, ki bodisi načrtno bodisi samodejno vstopajo v enotno fronto, katere edini namen je preprečiti, da bi se za sistematično reševanje zadev državljanske vojne uveljavili isti miselni pristopi, kot se uveljavljajo za reševanje drugih družbenih vprašanj. Za vsem, tako pri njihovem nastajanju kakor pri njihovem vzdrževanju stoji močna ideološka volja, ki jo vzdržuje deloma apetit po konkretni oblasti doma, deloma pa splošna evropska duhovna klima. Kar nas pri vsem vznemirja, je zmožnost popolnega ignoriranja vitalnih interesov domovine in Evrope, zlasti pa nonšalantna vzvišenost nad opozorili, ki prihajajo iz jezika in iz norm, kijih postavlja splošen okus.

Kako na primer je mogoče, da zgodovinar z akademskimi signaturami pravi, da je prav on, škof Rožman, »kot vplivna osebnost generiral konflikt med drugo svetovno vojno«? Ali da ga je šele spoznanje o »utopičnosti boljševizma«, ki mu je pripadal od dijaških let, navedlo, da seje lotil tudi drugih vprašanj, med drugim »slovenskega klerikalizma«. Ali ne bi bilo bolj razumno, da bi se lotil boljševizma, ki ga je prevaral.

V emisiji Studia City 6.5.08 je na novinarjevo vprašanje »kaj bi bilo, če bi se Cerkev v 2. svetovni vojni odločila drugače, kot se je«, vprašani odgovoril: »Če si zraven, lahko odločaš.« Kdo od tistih, ki je »bil zraven«, pa je kdaj v čem odločal? Tudi od tistih, ki so bili zraven množično, kot so bili liberalci in Primorci? Druga sekvenca v tem intervjuju pa je šla takole. »Kaj bi bilo, če ne bi imeli OF; če bi imeli samo tiste, ki so kolaborirali z okupatorjem?« Spet je vprašani požrl ponudeni nesmisel in odgovoril: »Vprašanje je, če bi Slovenci tedaj sploh še obstajali.« In tako dalje. Tako grejo stvari v tem političnem peskovniku.

Ko spremljamo primere, od katerih smo dva navedli, si pravimo: pod rokami jim razpada jezik, pa ničesar ne vidijo. Če pa vidijo, se še vprašamo, kakšne živce pa imajo, da lahko igrajo to igro? Prihajamo iz pokrajine, kjer težko prenašamo pokvarjenost, čeprav je tudi v naših krajih ne manjka. A četudi je res, da je tudi pri nas ne manjka, še vedno drži, da jo težko prenašamo. Čeprav jo čutimo okoli sebe in v nas, se nas kljub vsemu drži trdovratna vera, da je pokvarjenost pri nas ilegalno. Morda je tudi prišel čas, da začnemo govoriti odkrito. Še vedno se namreč nekoliko začudimo, če se kdo za to odloči. Tako kakor na primer oni dan, ko nam je dr. Vasko Simoniti povedal, da ga je »politična zgodovina« pripeljala do spoznanja, da je »levičarstvo le malomeščanska kaprica, za katero se skriva pohlep po oblasti in denarju«. A je čisto lahko, da to ni bila samo politična zgodovina, ampak tudi štiriletna praksa na ministrstvu za kulturo. (Delo, 14. 6. 08)

Nova Slovenska zaveza je z avtoriteto, ki jo ima – ne zaradi virtuoznosti svojega obstajanja, ampak zaradi visokosti ljudi, katerih pravdo je vzela nase in zaradi velikosti časa, skozi katerega je šla in ga hoče razumeti za vse Slovence – s to avtoriteto je letos na Rogu povedala dve stvari: da je sprava ne samo nujna, ampak brezpogojna za naš nadaljnji obstoj in da sprava ni možna brez priznanja tistih sil, ki so državljanski spor začele in ga vodile tako, da so se obremenile z vsemi tremi kategorijami zločina, ki jih je mednarodna pravna kultura kodificirala za vojaško politične spore. Breme spravne naloge je torej na boljševikih in na tistih, ki so iz kakršnihkoli razlogov svoj politični angažma peljali tako, da so prispevali k realizaciji boljševiškega projekta.

To pa pomeni, da bodo tako boljševiki in tisti, ki so stopili na traso njihove tradicije, morali končno stopiti iz somraka svojih utvar in slednjič stopiti na odprti prostor demokratične državljanske odgovornosti. Zato kličemo vsem, od najnižjih novinarjev do prvega človeka v državi: Nehajte. Naredite nekaj za Slovenijo!

2. Kako se je začelo

2.1. Leta trpljenja in preizkušenj Žnidaršičeve družine iz Krušč

Teodor Žnidaršič and Janko Maček

2.1.1.

[Stran 016]

Ko pomislimo na Notranjsko, nam navadno stopijo pred oči prostrani javorniški in snežniški gozdovi, Cerkniško jezero z mogočno Slivnico v bližini in Bloška planota, ki sega na severu in severozahodu do Svete Trojice in zaselkov vidovske fare. Iz Cerknice nas na Bloke popelje cesta, ki se v začetku drži potoka Cerkniščica, se kmalu nekoliko odmakne, da obišče Begunje, nato pa z enim krakom nadaljuje pot proti Rakitni, z drugim pa se pri Topolu vrne v dolino k Cerkniščici in se ne loči od nje do Lovranovega pod Sveto Trojico. Onkraj vasi Cajnarje se od naše ceste odcepi cesta k Svetemu Vidu, središču vidovske fare, ki je bilo nekoč tudi sedež občine. Komaj kilometer pred Cajnarji je vasica Krušče, kjer se bomo srečali z našim današnjim Kako se je začelo.

V lepem poletnem dopoldnevu vlada na nekdanji Žnidaršičevi domačiji v Kruščah nenavaden mir. Rahel vetrič, ki prihaja od mogočne Slivnice v ozadju in blaži sicer vroče sončne žarke, je skoraj neslišen in ne vznemirja bližnjega gozda, ki obkroža vasico. Le težko si predstavljamo, da je bila nekoč tu gostilna, kjer so se ustavljali številni »furmani«, kajti stara cesta je šla skozi vas, dokler je niso speljali ob vodi po dolini. Še teže si predstavljamo, da je pred šestdesetimi leti v teh mirnih krajih divjala krvava revolucija in hudo prizadela tudi Žnidaršičevo družino. Pa vendar nam najmlajši sin te družine sredi spokojne, skoraj idilične narave, odstira košček za koščkom polpretekle zgodovine in pred nami nastaja slika vasi v temnih barvah, nad njo pa krvavi sij namesto sonca.

Že poleti 1941 so začeli prihajati v te kraje nenavadni turisti kot Janez Hribar, France Popit, Ignac Voljč, španski borec Stane Semič, Tone Vidmar in drugi. Pri Sobotniku v Zavrhu so pomagali pri košnji, shajali so se pri Zakrajškovih na Ravniku in pri Kraševcu na Hribarjevem. Kot sad njihovega »kmetovanja« so na jesen 1941 nastale prve celice komunistične partije in odbori OF. Septembra 1941 je Ljubo Šercer v Mrharjevem mlinu v soteski Zale že vodil tečaj o partizanski gverili in 19. oktobraje bil partizanski napad na Lož in Bezuljak. Sledile so italijanske aretacije nič krivih ljudi in begunjski župnik Turk je javno posvaril farane, naj se izogibljejo nepremišljenim dejanjem. Kljub temu je verjetno tudi sam še simpatiziral s tistimi v gozdu, ker jih je imel za borce proti okupatorju. Ko pa so partizani začeli pobijati domače ljudi, ko so začeli groziti s Krimsko jamo, je postalo očitno, da se za njihovim osvobodilnim gibanjem skriva komunistična revolucija.

Nobena skrivnost ni, da je bila boljševiška revolucija v teh krajih še posebno krvava, tudi zato, ker je vzpodbudila silno krute italijanske represalije. V knjigi zgodovinarja Staneta Okoliša Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, najdemo na primer podatek, da je bilo v vidovski občini, ki je ob popisu leta 1941 štela 988 prebivalcev, vseh žrtev vojne in revolucije 215; od tega so kar 73 žrtev povzročili Italijani, 90 žrtev pa izhaja iz časa po 15. maju 1945, kar pomeni, da so jih povzročili domači »osvoboditelji«. Po isti statistiki je bilo v nekoliko večji begunjski občini pri 1776 prebivalcih 329 žrtev. Povzročitelji 233 žrtev so bili domači revolucionarji, ki so že poleti 1942 pometali več ljudi v Krimsko jamo in Mihčevo brezno, okrog 170 žrtev pa je moralo umreti po koncu vojne, večinoma po vrnitvi iz Vetrinja, med njimi precej deklet in žena.

Med zgodnjimi žrtvami revolucije tega področja je tudi več duhovnikov: vidovski župnik Žužek in župnik Franc Kanduč, ki je kot begunec pred Nemci živel v Grahovem, že leta 1942, begunjski župnik Turk in bloški župnik Hren jeseni 1943 – po kapitulaciji Italije, pa še starotrški kaplan Kramarič leta 1942 in župnik Pravhar iz Loškega potoka leta 1944.

To so dejstva, iz katerih skušamo vedno znova izluščiti odgovor na vprašanje, kako se je začelo. Pa prisluhnimo sedaj še našemu pričevalcu, kako seje začelo v Kruščah.

2.1.2. »Bili smo velika družina«

Žnidaršičevi, po domače Možakovi, so živeli v Kruščah – v Cajnarski dolini. Njihova vasica je bila majhna, saj je imela le tri domačije, spadala pa je pod faro in občino Sveti Vid nad Cerknico.

[Stran 017]

Vasica Krušče z Žniclaršičevo (Možakovo) domačijo

Figure 7. Vasica Krušče z Žniclaršičevo (Možakovo) domačijo

Oče Alojz, rojen leta 1897, je bil podjeten gospodar. Poleg kmetije je imel še gostilno in trgovino na drobno, bavil pa se je tudi s preprodajo lesa. Stara cesta Begunje – Bloke je bila speljana skozi Krušče in marsikateri »furman« se je ustavil pri Možakovih, da je okrepčal sebe in svoje konjiče. Hiša in hlev sta bila dovolj velika, da se je za utrujene vozarje našlo tudi prenočišče. Ko so malo pred drugo svetovno vojno speljali cesto po dolini pod vasjo, se je obisk gostilne občutno zmanjšal, vendar so pri hiši še imeli hlapca in deklo.

Alojz Žnidaršič se je leta 1921 poročil s Frančiško Debevec iz Bezuljaka pri Begunjah. Že naslednje leto je prijokal na svet sin Slavko, nato pa se je do leta 1937 rodilo še devet otrok: France, Jože, Fanika, Marica, Anica, ki je umrla stara tri leta, Štefka, Tonček, Cvetka in Teodor, ki so ga klicali Dore. Ni čudno torej, da naš pričevalec med svojim pripovedovanjem nekajkrat ponovi: »O, bili smo velika družina.« Oče je bil zaradi trgovine z lesom večkrat zdoma, zato je velik del vzgoje otrok nosila globoko verna mati. Seveda je pa očetova beseda pri hiši vedno imela svojo moč in veljavo. Član družine je bil tudi stari oče Anton; ob začetku druge svetovne vojne je bil star že preko osemdeset let in bolehen. Ena od očetovih sester je nekaj časa živela na sosednji domačiji v Kruščah, kasneje pa je vse to prepustila sinu in se preselila na Rakek, kjer je imela gostilno. Druga očetova sestra, teta Možakovih otrok, ime ji je bilo Tona, je bila poročena pri Cimpermanovih, po domače Anžkovih, v Topolu. Njo bomo še srečali ob koncu te zgodbe, kajti leta 1945 je bila vrnjena iz Vetrinja na Teharje in z drugimi meniševskimi dekleti in ženami končala svojo pot nekje na Hrastniškem hribu.

Zgodaj spomladi 1941 je bil oče Alojz vpoklican v enoto, ki naj bi branila utrdbe nedaleč od njegovega doma. Že prvi teden vojne je jugoslovanska vojska razpadla in tedaj je oče nekega večera pripeljal domov kakih deset mož svoje enote, da so se najedli in prenočili, naslednje jutro pa jih je pospremil v sosednje Reparje, kjer so pustili orožje in se preoblekli v civilne obleke. Oče je sicer vedel, da se Koroščeva sinova v Reparjih navdušujeta za Rusijo, ni pa razumel, zakaj se tako zanimata za orožje. Šele kasneje se mu je odprlo, zakaj so tedaj nekateri že imeli navodila za zbiranje orožja.

Zaradi italijanske zasedbe je bil oče potrt. Italijane je spoznal že v prvi svetovni vojni, ko je bil kot avstrijski vojak na italijanski fronti. Na splošno ljudje Italijanov niso marali. V Možakovo gostilno so leta 1941 zahajali Italijani od Svetega Vida, zlasti ob nedeljah. Bili so sila[Stran 018] prijazni, posebno do deklet in kako nedeljo popoldne z njimi tudi zaplesali. Neki oficirje začel osvajati natakarico, ki je bila doma iz vasi Gora. Ko je mati opazila, da je dekle več kot samo prijazno do oficirja, saj sta se včasih umaknila na vrt pod hišo in jih precej časa ni bilo nazaj, jo je resno posvarila. Tedaj je dekle povedalo, da to počne po nalogu mladinske organizacije SKOJ, da bi od Italijana izvlekla nekatere informacije.

Možakova domačija v Kruščah

Figure 8. Možakova domačija v Kruščah

Domačini so v gostilni debatirali tudi o Rusiji in o novi organizaciji OF. Vedeli so za ustanovitev odbora OF Cajnarje – Kremenca. Pobudnika ustanovitve sta bila Franc Korošec – Simon iz Reparjev in Franc Rudolf – Dore iz vasi Kremenca. O OF ljudje niso vedeli veliko, govorilo se je pa o odporu proti okupatorju in o revoluciji.

V jeseni 1941 je odbor OF pod vodstvom Franca Korošca in Franca Rudolfa začel zbirati hrano za borce OF, ki so na Bloško planoto prišli iz Ljubljane. Čeprav so organizatorji OF gledali na Žnidaršičeve z nezaupanjem, sta bila k zbiranju hrane povabljena tudi brata Slavko in France. Prvi sestanek so imeli na hribu Okroglica nad Reparji, od koder je bil lep razgled po okolici. Organizatorja sta zbranim pojasnila pomen zbiranja hrane in jih takoj vpisala v skojevsko organizacijo. Slavko in France sta potem doma skrivaj jemala klobase in meso in v večernih urah odhajala na zbirno mesto. Po zbrano hrano so prišli kurirji in jo odnesli. Oče je kmalu opazil, da v shrambi manjka precej klobas in mesa. Prepovedal je sinovoma, da bi še naprej nosila te dobrote za partizane, češ da se še ne ve, kaj so oni v resnici in za kaj se borijo. Povedal je, da ga govorjenje o belih in kulakih vse preveč spominja na komuniste v Rusiji. Čim sta brata nehala nositi hrano na zbirno mesto, ju je odbor OF izključil iz mladinske organizacije. Dore Žnidaršič je o tem takole povedal: »Možakovi smo tako dobili črno piko in večkrat smo slišali, da smo kulaki, verski fanatiki in beli. Kljub temu pa sta se brata še družila z vrstniki, somišljeniki OF.«

Zima 1941 – 1942 je bila huda in nekako do aprila 1942 je vladalo zatišje. Ko so pomladni vetrovi pobrali še zadnji sneg, sta Slavko in France kljub očetovemu nasprotovanju odšla k partizanom. Nekaj časa sta bila nekje na Blokah, potem pa so ju poslali v Dobrepoljsko dolino.

2.1.3. OF pokaže svoj pravi obraz

Nekega večera v začetku julija 1942 je Možakove, ki so se že spravljali k počitku, vznemirilo razbijanje po vratih in klici: »Odprite, odprite!« Ko je oče odprl, so takoj vstopili štirje partizani z naperjenimi puškami, ostali pa so obkolili hišo in hlev. Bili so iz okolice Cerknice in le dva je oče na videz poznal. Otroke so zrinili v gostinsko sobo, oče pa jim je moral pokazati kletne in podstrešne prostore. Iskali so orožje in nekakšne dokumente. Seveda niti orožja niti dokumentov ni bilo pri hiši, zato niso nič našli. Partizanski komandirje nato ukazal očetu, da mora iti z njimi, on pa se je uprl, da ne bo nikamor šel. Jezni poveljnik je zagrozil, da bo očeta ustrelil vpričo otrok, če ne bo ubogal. Oče, ki je vedel, kako so partizani pri Svetem Vidu umorili župana

Tekavca in dva njegova občinska sodelavca, je popustil.

Medtem so pobrali vso hrano, kolikor so je našli, in jo znosili na voz. Ko je neki partizan po nesreči ali morda namerno stresel po tleh vrečo fižola, gaje moral takoj pobrati. Iz hleva so vzeli dveletno telico in konja, da so ga vpregli v naloženi voz. Oče je moral z njimi in niso mu dovolili, da bi se poslovil od otrok. Za otroke je bilo to še bolj hudo, ker mame tedaj ni bilo doma; bila je v bolnišnici v Ljubljani zaradi operacije žolčnih kamnov. Sprva oče ni vedel, kam ga peljejo, kasneje pa je ugotovil, da so na poti proti Gornjim Otavam. Eden od spremljevalcev mu je med potjo predlagal, naj zbeži, in zagotovil, da bo streljal le v zrak. Oče ga je zavrnil, da ne bo bežal, saj se ne počuti krivega. Pred Otavami so mu zavezali oči, da ne bi videl, kod hodijo, vendar je čutil, da hodijo po gozdnem kolovozu navzdol. Okrog dveh ponoči so prišli v taborišče. Zaprli so ga v barako, kjer so sicer hranili hrano in drva. Drugi dan okrog poldneva so mu prinesli kosilo z mesom Možakove telice. Odklonil je hrano, češ naj jo pojejo fantje, ki so bolj potrebni kot on, in [Stran 019]vprašal, zakaj ga ne pokličejo na zaslišanje. Dobil je odgovor, da še čakajo nekaterih dokazov o njegovi krivdi.

Proti večeru je vendarle prišel ponj partizan in ga odvedel v drugo barako k politkomisarju. Na prvo vprašanje, zakaj je Italijanom zatožil Koroščeve iz Reparij, da so jim požgali hišo, je oče odgovoril, da nikoli ni nikogar tožil. Nato pa je zasliševalec prišel na dan s pravim razlogom, zakaj so očeta privedli v taborišče. Prestregli da so njegovo pismo, namenjeno Italijanom, z imeni partizanskih terencev begunjskega in cajnarskega območja. Ko je politkomisar s tem pismom pomahal očetu pred očmi, je ta takoj ugotovil, da so črke v pismu res take kot na njegovem pisalnem stroju, toda strešice na č, š in ž so drugačne. Na končuje zasliševalec ugotovil, da je bila prijava proti očetu lažna, in odločil, naj gre domov. Na poti iz taborišča naj bi ga pospremil partizan, ki so mu zaradi orjaške postave rekli gorila in je baje opravljal delo »likvidatorja«. Po srečnem naključju pa se je tedaj tam pojavil Jože Bečaj, sosed Koroščevih iz Reparjev, in se ponudil, da strica Žnidaršiča odpelje do Kožljeka. Še v taborišču je Bečaj očetu zavezal oči in ga potem vodil do vasi Kožljek. Med potjo mu je zaupal, kaj bi se z njim zgodilo, če bi bil njegov spremljevalec partizan gorila. Namesto proti Kožljeku, bi ga odpeljal h Krimski jami. Žal je Bečaj leta 1943 padel v soteski Iške pod Osredkom.

Oče je tisto noč prespal na Kožljeku. Zavedal se je, da je imel veliko srečo. Otroci so bili nepopisno veseli, ko se je po dveh dneh vrnil domov. Že naslednji dan sta se oglasila dva partizana in povedala, da bodo lažnega tožnika kaznovali. Oče pa je sumil, da so tisto pismo napisali Koroščevi, zato je dejal: »Mene ste izpustili, zato ni nobene potrebe za kaznovanje prijavitelja.« Ko mu je neki terenec zaupal, daje bil tisti obisk prevara, v resnici pa ga imajo še vedno na seznamu za »likvidacijo«, zato je najbolje, da se za nekaj časa umakne od doma, se je oče hitro odločil. Družina je zapustila svojo lepo domačijo v Kruščah in odšla v Cerknico. Z njo nje šel v begunstvo tudi 86-letni stari oče Anton.

Brata Slavko in France sta bila tedaj pri partizanih. Od kurirjev, ki so z Blok prihajali v Dobrepoljsko dolino, sta zvedela, da so očeta imeli v taborišču pri Krimski jami. Seveda ju je ta novica prizadela. Skupaj s Francetom je bil v enoti tudi bratranec Tone Cimperman, sin očetove sestre, ki je bila poročena v Topolu pri Begunjah, kot smo že omenili. Morda sta se preveč na glas pogovarjala o očetu Žnidaršiču ali pa jima v enoti že od začetka niso zaupali, zato sta dobila nalogo, naj ubijeta znanega gostilničarja v dolini. Večkrat se je zgodilo, da so morali pošteni mladi fantje na ta način dokazati svojo pripadnost revolucionarnemu gibanju in postali s tem za vedno zaznamovani. Poti nazaj zanje ni bilo več. France in Tone pa sta čutila, da ne moreta postati morilca, zato sta se izgovarjala, da tiste naloge ne moreta opraviti. Za izvršitev sta bila potem določena druga dva partizana. Iz razgovora s komandirjem sta bratranca spoznala, da sta v življenjski nevarnosti, in še isto noč zapustila enoto. Nekaj dni kasneje je od partizanov zbežal tudi brat Slavko. Tako so Znidaršičevi postali »izdajalci in belogardisti«. Po kapitulaciji Italije so se preselili na Rakek in stanovali v tetini hiši blizu cerkve.

Avstrijski vojak oče Alojz Žnidaršič

Figure 9. Avstrijski vojak oče Alojz Žnidaršič

Slavko in France sta šla k domobrancem. Ko je bil kasneje ustanovljen Rupnikov bataljon, sta bila pri tem bataljonu na Rakeku. Brat Jože je bil v šoli na Jesenicah, sestra Fanika pa se je šolala v Ljubljani. Oče je ves ta čas s konji prevažal les in opravljal druge usluge domačinom[Stran 020] ter tako služil kruh za pet mladoletnih otrok in bolnega očeta. Od časa do časa, kadar so domobranci imeli hajko proti Vidovskem in Blokam, ki je navadno trajala nekaj dni, so šli za kak dan domov in kaj postorili na polju, spravljali seno, obirali jabolka in podobno. Doma je bilo vse zanemarjeno in videlo se je, da so se zlasti pozimi v hiši zadrževali partizani.

Junij 1944 – Z desne Franc Lah, Samo Modic, Franc Žnidaršič, Slavko
                        Petrič, Anton Švigelj, Zakrajšek

Figure 10. Junij 1944 – Z desne Franc Lah, Samo Modic, Franc Žnidaršič, Slavko Petrič, Anton Švigelj, Zakrajšek

2.1.4. Partizanski napad na grahovo je prizadel tudi Žnidaršičevo družino

Pred kratkim je pri Družini izšla knjiga z naslovom Dano tisto uro. Njen avtor župnik Vinko Šega je bil pred 91 leti rojen v Grahovem. Po novi maši leta 1943 je zaradi vojnih razmer ostal doma in novembra 1943 doživel partizanski napad na grahovsko domobransko postojanko, v katerem je med mnogimi drugimi tragično umrl tudi pesnik France Balantič. Že na prvih straneh knjige zvemo, kako je prišlo do odpora proti OF: »Kmalu so začele padati prve žrtve komunistične revolucije. Oči so se nam začele odpirati, spoznali smo, da taka Osvobodilna fronta ne more biti naša pot. Kolikokrat so nam komunisti med vojno očitali, da nismo šli z narodom v boj proti okupatorju. V začetku smo bili vsi enotni za boj proti okupatorju, za pravo svobodo. Ker pa so komunisti vse drugače misleče, zlasti kristjane, odločno odklanjali in jih tudi pobijali, skupna pot ni bila več mogoča, po krivdi komunistične partije, ki se je oklicala za ‘edino vodilno silo’.«

»Vaške straže – tudi grahovska – so nastale kot obramba za golo preživetje«, pravi gospod Šega. Njegovega brata Lojzeta so Italijani poleti 1942 odpeljali na Rab in naslednjo pomlad je izčrpan od lakote umrl. Drugi brat France je pristopil k Vaški straži v Grahovem. En teden po novi maši, ga je brat poročil in tedaj je France prenehal biti vaški stražar. Zato se ob razpadu Italije ni umaknil pred partizani. Mislil je, da ga ne bodo preganjali, ker je bil že od meseca julija doma. Toda takoj po odhodu Italijanov so ga partizani odpeljali in ga kasneje po hudem mučenju med 70 drugimi žrtvami ubili na Mačkovcu.

30. septembra 1943 je mladi duhovnik Vinko v domačem kraju doživel nemško bombardi[Stran 021]ranje: »Razdejanje je bilo veliko, pobitih pa 24 ljudi. Nekemu štiriletnemu fantku je šrapnel odtrgal polovico glave, učiteljica Pavla Sedej, ki je še mene učila v osnovni šoli, je ležala mrtva sredi ceste pred šolo. Hiša na drugi strani ceste je bila kup ruševin, v kleti blizu šole so bila zasuta človeška trupla … « Še huje kot ob nemškem bombardiranju pa je bilo v Grahovem 23. novembra 1943 ob partizanskem napadu na komaj ustanovljeno domobransko postojanko. Vinko Šega je bil tisto noč v župnišču. Spominja se, da se je streljanje začelo okrog devetih zvečer: »Čez približno eno uro sem zaslišal, da je v vas pripeljal osebni avto. Mislil sem si, da morda le prihaja pomoč domobrancem. Pozneje sem zvedel, da so se pripeljali na pomoč komandant domobranske postojanke v Cerknici in z njim še dva ali trije domobranci. Pripovedovali so potem, da so bili okrog Grahovega trije obroči partizanov in da so tisti domobranski avto nalašč pustili v vas. Domobranci iz Cerknice skupaj s svojim komandantom so našli smrt v ognju zažgane postojanke v Grahovem … Vso noč sem hodil v župnišču od okna do okna, da bi dognal, kdo zmaguje. Nič nisem mogel ugotoviti, ker je bila tema nepredirno gosta.«

Štirje Žnidaršičevi

Figure 11. Štirje Žnidaršičevi

Ko se je končno zdanilo, je Vinko Šega šel na balkon, ki je bil nad glavnimi vrati, obrnjen proti cerkvi in domobranski postojanki: »Prizor je bil strašen: stavba je gorela s prasketaj očimi zublji; avto, ki je zvečer pripeljal domobrance iz Cerknice, je na vozovni vagi pred postojanko gorel z visokim plamenom naravnost proti nebu, kakor iztegnjene roke žrtev s prošnjo k Bogu za pomoč in usmiljenje … Dvignil sem roke in z balkona dal nesrečnim žrtvam božjo odvezo grehov.«

»Moralo je biti že zjutraj, ko se je skupina domobrancev odločila za izpad iz obkoljene postojanke. Ni se jim posrečil. Vse, mislim, da jih je bilo šest, so partizani postrelili in zložili v vrsto pred cerkvijo. Domobranci v postojanki so se vdali. Partizani so jih postavili v vrsto in jih gnali do stranskih vrat postojanke, ki je bila že vsa v ognju. Onstran vrat ob podboju je stal partizan z revolverjem v roki. Vsak ujetnik je moral stopiti na prag[Stran 022] goreče hiše. Rabelj ga je ustrelil in žrtev je padla v ogenj. Ujetniki so tako po vrsti padali v ogenj.«

Jesen 1945 v begunskem taborišču – Žnidaršičevi mama, oče in
                        Fanika

Figure 12. Jesen 1945 v begunskem taborišču – Žnidaršičevi mama, oče in Fanika

Iz zanimivega opisa grahovskih dogodkov, ki smo ga povzeli po knjigi Vinka Šege, seveda ne izvemo, kakšen udarec je tedaj zadel Žnidaršičevo družino iz Krušč. Zdelo se nam je primerno, da zgodbo našega pričevalca povežemo z opisom Vinka Šege, da bo bralec tako laže dojel zapletenost in grozoto tistega časa. »Splet nesrečnih okoliščin in človeške nepremišljenosti sta pripomogla, da smo tedaj izgubili brata Jožeta,« pravi naš pričevalec. Jože Žnidaršič, rojen 1925, ki je bil tedaj na Jesenicah in ni bil domobranec, se je 23. novembra 1943 pripeljal z vlakom na Rakek, da bi obiskal svoje domače. Komaj je Jože izstopil iz vlaka, je k njemu pristopil domobranski podoficir, sicer njegov znanec, in ga začel nagovarjati, naj gre z njim z avtom v Grahovo, da bodo pregnali partizane. Jože je imel pomisleke, nazadnje pa vendarle privolil. Ni bilo da bi stopil k staršem in jim povedal, kam odhaja. Ko bi se to zgodilo, bi oče nepremišljeno pot gotovo skušal preprečiti. Tako pa seje ta nesrečni pohod v Grahovo za vse udeležence tragično končal. Ko so partizani zapustili Grahovo, je z domobranci z Rakeka tja prišel tudi Jožetov brat France. Bratovo truplo, na katerem so bili vidni znaki mučenja, je slučajno našel za nekim plotom. Odpeljali so ga na Rakek in tam pokopali. Kljub tej boleči izgubi je verna mati opozarjala sinova Slavka in Franceta, ki sta bila domobranca, naj se ne maščujeta nad somišljeniki partizanov.

2.1.5. Konec vojne je prinesel novo gorje

Konec aprila 1945 so se domobranci na Rakeku pripravljali za umik. Ker je oče imel konje, so ga mobilizirali, da jim pelje pratež do Ljubljane. Kot jamstvo, da se bo oče iz Ljubljane vrnil na Rakek, je šla z njim tudi mati. Pa ni bilo tako. Preko Otav in Rakitne so prišli v Ljubljano, kjer se je očetu in mami pridružila še hči Fanika in skupno so nadaljevali pot proti Ljubelju. Večina domobrancev in beguncev je bila prepričana, da se umikajo le začasno in da se bodo s pomočjo Angležev kmalu vrnili. Seveda je ta »kmalu« za nekatere trajal nekaj let, za marsikoga pa celo življenje.

[Stran 023]

Farna spominska plošča pri Sv. Vidu – Tam so zapisani tudi
                        Žnidaršičevi

Figure 13. Farna spominska plošča pri Sv. Vidu – Tam so zapisani tudi Žnidaršičevi

Žnidaršičevi otroci in stari oče so ob odhodu staršev ostali pri teti Mariji na Rakeku. Žal se z njo niso preveč razumeli, saj je imela dva sinova pri partizanih: Franc je padel že leta 1942, Ivan pa 1943. Teta je dobro vedela, da se begunci ne bodo kmalu vrnili, zato je takoj po »osvoboditvi« ukazala svojim »podnajemnikom«!, naj pripravijo prtljago in jih z vozom odpeljala domov v Krušče. Stari oče je tedaj imel že 88 let in je bil priklenjen na posteljo. V pritličju domače hiše je že stanovala družina z dvema otrokoma, soba, kjer je bila nekoč trgovina pa je bila rezervirana za osnovno šolo, zato so se Žnidaršičevi naselili v nadstropju: v eni sobi stari oče, v drugi pa pet otrok. Teta seje na hitro poslovila in naročila Marici, naj skrbi za njenega očeta. Oče Anton, ki se s hčerjo Marijo nikoli ni razumel, ji je tudi ob tistem slovesu povedal nekaj hudih besed. Jeseni 1945 je stari oče umrl.

Otroci so bili tako čisto sami. Krajevna oblast jim je sicer določila varuha, vendar je glavno breme za njihovo preživetje padlo na sestro Marico, ki je bila že itak rahlega zdravja. To breme je bilo zanjo pretežko in jo je zaznamovalo za celo življenje. Poleg krompirja in zelja so imeli doma tudi mleko, kajti kravica, ki je bila z njimi v begunstvu v Cerknici in na Rakeku, jim je ostala zvesta in se z njimi vrnila v Krušče. Seveda je bilo pa zato treba tudi zanjo poskrbeti. Dore, ki je bil najmlajši od petih otrok, pravi, da so bili teti kasneje hvaležni, da jim je bilo prizanešeno z grozotami, ki so jih morali prestati otroci s Petrička. Obdržali so hišo in nekaj malega zemlje, trideset hektarov obdelovalne zemlje in gozda pa je sodišče v Postojni zaplenilo, ker »sta bila starša bega in sta pobegnila v inozemstvo«. Pomoči, ki jo je tedaj pošiljala UNRRA, Žnidaršičevi niso nikoli dobili, saj jo je KLO (krajevni ljudski odbor) Cajnarje razdelil med svoje somišljenike.

Spomladi 1946 se je iz begunstva vrnila sestra Fantka. Zaposlila se je v Ljubljani in tako materialno kot tudi moralno z dajanjem poguma pomagala mlajšim bratom in sestram v Kruščah. Jeseni 1946 sta se iz taborišča v Italiji vrnila tudi oče in mati. Najprej sta[Stran 024] se morala javiti na uradu za begunce v Kamniku, potem pa še na Udbi v Postojni. Udba je očeta in mater še nekaj časa skrivaj spremljala. Nekoč so prišli in preiskali celo hišo. Iskali so nekakšno emigrantsko literaturo. Precej papirjev so odnesli s seboj, med njimi tudi očetov dnevnik, kjer so bili opisani dogodki iz prve in druge svetovne vojne ter iz časa begunstva. Leta 1948 je oče dosegel pri sodišču, da so družini vrnili nekako polovico zaplenjene zemlje.

Oče in mati sta v Vetrinju na lastne oči videla, kako so Angleži vračali domobrance in civilne begunce v domovino. Med begunci v Vetrinju je bila tudi očetova sestra Tona, ki je bila poročena pri Cimpermanovih v Topolu pri Begunjah. Oče je sestro zaman prepričeval, naj počaka v Vetrinju, češ da ni nobene gotovosti, kam odhajajo domobranci. Tona ga je vedno zavrnila z besedami: »Kamor gredo moji fantje, grem tudi jaz.« Po pričevanju begunjskih deklet, ki so se vrnile iz Teharij, so jo nekega večera odpeljali z avtobusom, s katerim so navadno iz taborišča odvažali dekleta in žene. Vemo, kako je Alojz Opeka, ki so ga z drugimi domobranci pripeljali v Brnico, tam opazil tisti avtobus in takoj pomislil, da so z njim pripeljali tudi njegovo mamo in sestro Mimo. Tako domobrance kot tudi žene in dekleta je od tam čakal samo še vzpon na hrastniški hrib – v smrt.

Naš pričevalec se spominja, kako je mati vsa solzna pripovedovala o Slavku in Francetu. Slavko se je že preoblekel v civilno obleko in nameraval ostati na Koroškem, potem pa ubogal poziv domobranskega poveljstva, naj se vsi pripravijo za odhod v Italijo. Pri reorganizaciji v Vetrinju je bil dodeljen spremljevalni četi, ki je bila vrnjena preko Jesenic že v nedeljo 27. maja. Videli so ga še v Škofovih zavodih v Šentvidu, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. France je leta 1944 opravil podoficirski tečaj in v Vetrinju je dobil povišanje, kot menda večina domobranskih oficirjev in podoficirjev. Oče se nikoli ni mogel sprijazniti s tem, da so jim le malo pred izročitvijo v roke smrtnih sovražnikov povečevali čine. Po njegovem so Franceta tudi zato na Teharjah mučili in potem umorili na Hrastniškem hribu. Tudi če bi se z očetom glede nesmiselnosti tistega povečevanja činov strinjali, ostane dejstvo, daje bilo tako v Kočevskem rogu kot na Hrastniškem hribu pomorjenih na tisoče mladih fantov, ki niso imeli nobenega čina in jim ni bila dokazana nobena krivda.

Cajnarski terenci so se še nekaj let po koncu vojne trudili, da bi prizadeli Znidaršičeve. Nekoč so razširili vest, da so videli Franceta, ko je šel ob vodi pod Kruščami. Očeta je to zelo vznemirilo, saj je pomislil, da je sin morda še živ. Stare rane so se spet odprle. Otroci so drug za drugim odhajali v Ljubljano v službo in za vsakim je domača oblast poslala sporočilo, da je bila njegova družina med vojno na napačni strani. Marsikatero grenkobo so morali zaradi tega požreti, vendar je vseh šest preživelo in dočakalo boljše čase. Našo zgodbo smo začeli z očetom Alojzom, pa jo še zaključimo s spominom nanj: Bil je prava notranjska korenina, pretrpel je dve svetovni vojni, bil Maistrov borec, ljubezen do otrok in doma ga je nagnila, da se je iz taborišča v Italiji vrnil v rodne Krušče, čeprav je vedel, da ga tu čaka šikaniranje in boj za preživetje. Umrl je na svojem domu v starosti 84 let.

Čisto na koncu naj še povemo, da s tem zapisom nismo hoteli komentirati pisanja pokojnega Francija Strleta o Reparjih, Kruščah in o Žnidaršičevi družini. Nivo njegovega pisanja je tako nizek, da ne zasluži pozornosti. Kljub časovni odmaknjenosti prihajajo na dan vedno novi in novi dokazi, ki potrjujejo, da je bil glavni namen komunistične partije in njene OF že leta 1941 komunistična revolucija in uvedba totalitarnega sistema, ne pa boj proti okupatorju, ne pa boj za resnično osvoboditev in demokracijo. Torej je imel oče Alojz prav, ko je opozarjal sinove, da se še ne ve, kaj so partizani v resnici in za kaj se borijo. In Vinko Šega je mnogo let kasneje zapisal: »Spoznali smo, da taka Osvobodilna fronta ne more biti naša pot.«

[Stran 025]

2.2. Spomini na mojega očeta

Mara Cerar Hull and Marijan Smolik

2.2.1.

Na urednikovo prošnjo je gospa Mara Cerar Hull, ki živi v Clevelandu (ZDA), napisala svoje spomine na očeta Petra, ki je bil med vojno poveljnik domobranske postojanke v Domžalah. V nekaj odstavkih je strnila tisto, kar je v obliki povesti znano bralcem knjig Mohorjeve družbe. V Celju so namreč doslej izšli trije deli njenih romansiranih spominov na domačo družino: Poletje molka (= domžalska doba, 1995), Pot molka (= kamniška doba, 2002) in Pesem molka (= ljubljanska doba, 2007), v kateri je opisala tudi že nekaj dogodkov po tem, ko se je izselila za materjo v ZDA.

Ker je nekaj teh dogodkov sočasnih z mojo zgodovino med vojno, saj sem na domžalsko postojanko redno hodil po slovensko ljubljansko literaturo, npr. Slovenčevo knjižnico, ki nam je bila sicer na Gorenjskem neznana in nedostopna, in ker je nekaj teh dogodkov vključil v svojo zgodovino Domžal tudi Stane Stražar (Domžale, mesto pod Goričico, Domžale 1999, na str. 550 prav o tej literaturi), sem s soglasjem avtorice in urednika dodal nekaj odstavkov, ki se po obliki črk razlikujejo od osebnih spominov avtorice. Nekaj fotografij je prispevala avtorica, nekatere so iz Stražarjeve knjige in od drugod.

Gospa Mara je zapisala, da je bilo pri Cerarjevih (po domače pri Čebulu, v knjigah pa pri »Čebelarju«) sedem otrok. Stražar je v svoji knjigi v poglavju Beg pred svobodo (str. 555) nekoliko pomešano zapisal njihova imena. Bili so v resnici Peter, Jože, Helena, Marija, Ivana (Ana), Francka in France. Mama je leta 1945 v valu beguncev vzela s seboj v Avstrijo najstarejše tri in najmlajšega Franceta, Marijo (našo Maro, ki nosi v knjigah ime Mina), pa je mama prav tako kot Ano in bolehno Francko pustila pri tetah v Domžalah. Peter je bil pozneje vrnjen s Koroške in srečanje z njim v Domžalah po nasilni vrnitvi je sestra opisala v knjigi. Toliko kot uvod v zdaj napisane spomine.

2.2.2.

Moj oče Peter Cerar je bil z mojo materjo Frančiško lastnik kmetije v Domžalah. Že od malega je vedno hotel biti kmet, gospodar posestva, »kralj na svoji zemlji«, kot je rad povedal.

Peter Cerar je bil rojen leta 1904 na Rahnetovi domačiji v Spodnjih Domžalah, najstarejši sin Petra Cerarja, ki je leta 1915 padel na Karpatih. Njegov stari oče Andrej Cerar je bil leta 1865 izvoljen za domžalskega župana in je vodil občino devet let. »Za njegovega županovanja so bile sezidane velike domžalske slamnikarske tovarne,« je zapisal župnik Franc Bernik v knjigi Zgodovina fare Domžale (1923, str. 171). Pozneje je županske posle kot gerent prevzel njegov sin Franc Cerar, ki je vodil občino od aprila 1919 do maja 1921 (v stari Jugoslaviji je bil tako imenovan začasni predstojnik občinske uprave – Bernik, n. d. 173).

V mladih letih je bil moj oče navdušen gimnastik in telovadec. Učil se je pri mojstru Varšku – »zdrava duša v zdravem telesu« – in nastopal na prireditvah organizacije Orel, kamor je spadal že od zgodnjih let. »Skoraj ni bilo večje javne prireditve kjerkoli v Sloveniji, ki je bila v smislu in po načelih orlovstva, kjer bi ne bila, v večjem ali manjšem številu, zastopana tudi domžalska orlovska organizacija,« je tudi zapisal župnik Bernik. Leta 1921 je bil moj oče sedemnajstleten izvoljen za načelnika fantovskega odseka. Mnogo let je pri Orlu tudi učil mladince telovadbo. Prav tako je v sklopu organizacije Orel nastopal v prireditvah ljudskega odra.

Ker je bil naravno inteligenten, je župnik Bernik prigovarjal, da bi nadaljeval šolanje v Ljubljani, vendar je moj oče hotel biti samo obdelovalec zemlje. Vpisal se je in končal Kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu na Dolenjskem.

Moj oče Peter se je leta 1926 priženil na Čebulovo domačijo v Stobu (= južni del Domžal), kjer ni bilo moškega potomca. Njegova žena, moja mama Frančiška, je bila najstarejša hči Franceta in Ivane Jerman, katere oče je istega leta prav tako padel v svetovni vojni pri Gorici.

Čebulova domačija je bila velika kmetija, ki je obsegala dva »grunta«, kot so včasih rekli, oče pa jo je še povečal, ko je s svojo doto kupil nekaj hektarov zemlje.

(Stražar je na str. 172 zapisal): Od nekdanje premožne Čebulove domačije v Stobu, ki je ni več, je ostala kapelica, stoječa na nekakšnem otoku poti. Kapelica je stara, saj so jo leta 1825 že vrisali v kataster. Zgrajena je v zaprtem slogu, obrnjena je proti zahodu. Piramidna streha je pokrita z bobrovcem. V osrednji – globoki[Stran 026] – obokani niši je Marijin kip z Jezusom. Na zunanji severni steni je v plitki niši slika Kamenjanje sv. Štefana, na južnije sv. Anton in na hrbtni, proti Domžalam, sv. Martin. Prvotne slike so bile delo Franca Mrčuna iz Bišč, sedanje pa je leta 1989 naslikal in znamenje obnovil sosed Jože Tonig. Prvotni Marijin kip je že pred drugo svetovno vojno nekdo odnesel. Lepo vzdrževana Marijina kapelica poživlja in dopolnjuje del Stoba. V božiču sosedje v njej vsako leto postavijo jaslice.

Cerarjeva – Rahnetova družina leta 1914, dan pred odhodom očeta (mojega
                        starega očeta) na vojno. Moj oče Peter na skrajni desni

Figure 14. Cerarjeva – Rahnetova družina leta 1914, dan pred odhodom očeta (mojega starega očeta) na vojno. Moj oče Peter na skrajni desni

V Domžalah je bil oče tudi član obeh zadrug, Hranilnice in posojilnice ter Strojne zadruge, ki je kmetom nudila stroje, posebno mlatilnico ob času žetve.

Oče je bil moder, napreden gospodar, ki je vedno iskal načine, da bi izboljšal pridelke na kmetiji: gojil boljšo pšenico, bolj rodovitno deteljo, bolj donosen krompir. Sadil je nove pridelke, ki so prinašali večji dohodek. Že v poznih tridesetih letih je kupil novo kosilnico in sejalnico, prebiralnik za krompir in dozidal silos za krmo. Kmalu po poroki je tudi preuredil hišo, posebno kuhinjo, ki je postala naša glavna in najljubša soba. V zimskih mesecih je rad obdeloval les, sam je naredil sani (smuči ?) in sanke za otroke, delal igrače, povečal steljnik in prostor za prašiče. V načrtuje imel tudi celotno predelavo gospodarskega poslopja, kar pa mu je preprečila vojna.

Ob domačiji sta bila poleg zelenjavnega vrta tudi dva sadovnjaka, od katerih je enega sam zasadil. Vsako pomlad je vestno obrezal vsa drevesa in cepil nove vrste jabolk.

Bil je zelo vesten in delaven kmet. Delal je od jutra do večera in še čez. Spominjam se, kako sem v pomladnih in poletnih jutrih ob štirih zjutraj slišala njegovo budilko, ki me je vedno zbudila, ker je moja postelja stala prav na drugi strani stene, kjer je ropotala ura. Zbudila sem se in ga slišala, kako je takoj vstal, in se čudila, kako zmore tako hitro iz postelje, brez oklevanja, kajti sama sem bila precej počasna, lahko bi rekli zaspanka, ko so me zjutraj poklicali, naj vstanem.

V družini nas je bilo sedem otrok. Oče je bil prijazen, potrpežljiv ata, vedno pripravljen, da nas je poslušal, skrbno odgovarjal na naša[Stran 027] vprašanja, razlagal in nas učil. Rad pa je z nami igral tudi namizne igre, pripovedoval povesti, se smejal in velikokrat pel, na polju je rad žvižgal in na poti domov s polja smo včasih vsi trije, moj brat, oče in jaz žvižgali v kar prijetnih glasovih. Najbolj prijetno pa je bilo za nas mlajše otroke, ko nas je, posebno pozimi v dolgih večerih, nosil vse tri deklice, dve na rokah in eno na hrbtu po kuhinji sem in tja, ker je bila kuhinja kar precej velika, kot da gremo na sprehod. Bil je visok in žilav in tudi zelo močan človek, saj je lahko nesel dve 50-kilogramski vreči žita v kaščo – po stopnicah! – vsako na eni rami.

Svojo družino je Mara podrobneje opisala v avtobiografski povesti Poletje molka (Celje 1995), v kateri nosi ime Mina Čebelarjeva. Živeli so v mestu (= Domžalah), spominja pa se poletnih mesecev leta 1945, ko oče nastopa samo še v spominu (ubit je bil aprila 1945, deklice pa so živele pri teti Mici, ko po odločitvi novih domžalskih oblastnikov niso več smele biti v sicer prazni domači hiši.

Mara (= Mina) je hodila ob berglah, ker ji je že pred vojno nepreviden voznik tovornega avtomobila Bonačeve papirnice zlomil nogo, proteze pa ji po vojni niso hoteli napraviti. Mlajša sestra Ana je posebej težko občutila, da ni več mame pri njih, sestra Francka pa je doživljala občasne epileptične napade in so jo navadno vozile v ročnem vozičku.

To, sprva mirno življenje brez staršev, so prekinili novi oblastniki, ki so otroke odvzeli teti Mici in jih preselili v Otroški dom. Tedaj so ga še vodile šolske sestre in oskrbovale tudi stare in onemogle v Dobrodelnem domu. Iz Otroškega doma sta Marija in Ana v začetku šolskega leta 1945/46 spet začeli hoditi v domžalsko šolo. Spotoma sta vsak dan, ko sta šli mimo kovačije, doživljali preklinjanje in sramotenje zaradi svojega očeta, ki naj bi bil kriv smrti kovačevega sina. Mara (= Mina) je nato v Domžalah začela hoditi še v nižjo gimnazijo, ki so jo uredili iz prejšnje meščanske šole, nadaljevala pa jo je v Kamniku, kamor so oblastniki preselili Maro in

Ano. To pa je vsebina druge knjige Pot molka (Celje 2002). Francko so še nekaj let pustili pri sestrah v Domžalah, nato pa so jo preselili v dom zapitega tipa (najbrž Hrastovec) pri Sv. Lenartu v Slovenskih Goricah, kjer je umrla leta 1956 (dodatek avtorice pred natisom).

V Domžalah je doživela še nasilno smrt hišne prijateljice, učiteljice Tutte, ki je umrla zaradi pretepanja na postaji milice. Bile so še v Domžalah, ko se je ves obnemogel vrnil starejši brat Peter. Z materjo je bil na Koroškem, kjer se je »namesto očeta«, kot je rekel, pridružil domobrancem, bil z njimi vrnjen v Teharje, kot mladoletnik pa avgusta 1945 izpuščen. Pretresljiv je sestrin opis srečanja z njim. Pri teti se je spet okrepil, se izučil in izšolal ter še živi v Sloveniji. Mala Ana seveda v Kamniku ni smela biti v družbi starejše sestre, ki je vse to opisala. Mara (= Mina) je končno iz Kamnika prišla študirat v Ljubljano, doživljala težave na carini zaradi materinih pošiljk iz Amerike. To je popisala v tretji zgodbi: Pesem molka (Celje 2007). – Po tem dodatku iz objavljenih knjig se vrnem k zdaj napisanim spominom:

Koliko se je oče zanimal za politiko, vem le malo. Vem, da je bil leta 1936 izvoljen v občinski odbor in da je spadal v Slovensko ljudsko stranko. Ob času prepovedi vseh strank v diktaturi pa se je pridružil opozicijski stranki dr. Mačka, ki je »na svojo listo sprejela vse nasprotnike, ki so se mu hoteli pridružiti,« je zapisal župnik Bernik.

Kot katoličan je bil moj oče globoko veren. Za vso družino je bila vera in Cerkev in vse, kar je bilo povezano z verskim življenjem, pomembno, a tudi samoumevno. Vera ni bila nekaj, kar bi si ti ljudje, moji sorodniki, nadeli v nedeljo zjutraj. Živeli so v veri in živeti v veri jim je pomenilo živeti v upanju in ljubezni do bližnjega, pa tudi v naloženih dolžnostih. Vera jih je vodila v vseh življenjskih odločitvah. V očetovem domu so vsak večer molili rožni venec in stara mati Rahnetova je zvečer vedno čakala na tiste starejše otroke, ki so prihajali domov od sestankov, dramatskih vaj, telovadbe in drugih dejavnosti, ko so se začeli udejstvovati v društvih, da je potem tudi z njimi molila rožni venec. Molitev pred jedjo in po njej, pred začetkom dela in pred potovanji je bila dolgo uveljavljena navada. Tako smo molili tudi v naši družini. Vsak večer smo molili rožni venec, na polju se je ob zvonjenju delo ustavilo, da smo zmolili angelsko češčenje, ob glasu navčka smo molili za dušo umrlega. Nikdar nismo začeli jesti brez molitve. Res nismo veliko hodili na božja pota razen starih tet, vendar smo zvesto spoštovali nedelje in praznike, nedeljske popoldanske litanije, v maju bili pri šmarnicah, na veliki teden obiskali cerkev za molitev križevega pota, blagoslova velikonočnih jedi in velikonočne procesije. V vsem svojem življenju doma se spominjam samo na enkratno delo v nedeljo, ko je bila za ponedeljek napovedana huda nevihta in ves teden dež, oče pa je hotel rešiti seno.

Zato bi bilo nerazumljivo, če bi se oče odvrnil od vere v času največje preizkušnje, v času vojne in ob grozodejstvih, ki so se začela v[Stran 028] vojnem času. V začetku je bil naklonjen uporu, vendar ne v oboroženi obliki, ker je bil prepričan, da bi bila Slovenija preveč ogrožena, posebno ko so Nemci začeli streljati talce. Na dom so prihajala vedno nova vabila, celo po pošti, na sestanke, za pomoč, za ilegalo v partizanih. Prvo ali drugo leto vojne je vsaj enkrat poslal voz pšenice partizanom na prej določen prostor, ker je vedel, da so ljudje v gozdu v stiski. Potem so začela prihajati še poročila o umorih in mučenju. Ko je spoznal, da partizanske pohode v protifašistični borbi vodijo komunisti, in česa so zmožni, je vedel, da v takem uporu sam nima kaj iskati.

Oče na poti iz cerkve

Figure 15. Oče na poti iz cerkve

Ko je bil njegov prijatelj in svakov bratranec Stanko Rihtar leta 1943 ugrabljen in potem ubit, je oče zvedel, kje je zakopan, in z nekaj sorodniki in prijatelji odšel v gozd, našel njegov grob in ga pripeljal domov. Ko je Stanko v domači hiši ležal na parah, ga je prišlo veliko Domžalčanov kropit. Vsi so vedeli, kdo ga je pripeljal domov in kako oče gleda na ta umor. Oče je vedel, da je bil odtlej za vedno zaznamovan kot protirevolucionaren in protikomunističen človek. Tedaj je tudi začel pregovarjati druge Domžalčane, med njimi tudi kovačevega sina Tineta, naj ne hodijo v partizane.

Kovačeva in Čebulova (= Čebelarjeva) družini sta bili skoraj sosedi in že dolgo vrsto let v prijateljstvu. Kovačev sin Tine, ki je bil vpoklican v nemško vojsko, je prišel domov na dopust in se takrat poročil. Ni se vrnil v vojsko, ampak je odšel v partizane, čeprav ga je sosedov oče Peter pregovarjal, naj ne hodi.

Naslednji odstavki so iz knjige: Poletje molka (Celje 1995, 212-213), vendar je avtorica pred natisom opozorila, da ne more jamčiti, da se je vse prav tako dogajalo, kakor je zapisala po spominu v knjigi.

Ko je bila (leta 1944 v Domžalah) ustanovljena domobranska postojanka, je Peter vsakega partizanskega ubežnika spraševal o Tinetu. Kmalu je zvedel, da mu komunisti ne zaupajo, ker je izražal dvome nad resničnostjo osvobodilnega boja in postavljal preveč vprašanj o ideji revolucije. Začel je upati, da bo mladi kovač spoznal napako in se kmalu vrnil. Potem, ko seje vedno več partizanov odpovedalo partizanstvu, nekateri tudi zato, ker je bilo zaradi mraza življenje v gozdu nevzdržno, je v začetku februarja neki ubežnik med zasliševanjem povedal, da so Tineta ustrelili, ker ni izvršil povelja.

V upanju, da se partizan moti in ne da bi povedal svojemu prijatelju (kovaču), je naslednji dan s patruljo osmih mož in z ubežnikom odšel v hribe, kjer naj bi bila izvršena likvidacija … /… / Sledi so bile v novem snegu skoraj izgubljene … /…/ Že je dal povelje, da se vrnejo, /…/ ko je partizan opazil visečo pečino in drevesna debla, preluknjana s streli.

Začeli so kopati ob skali in odkrili štiri trupla, ki so bila pred kratkim v naglici in površno zasuta in ki so kljub mrazu že kazala znake razkroja. Vsi mrtvi so bili ustreljeni v glavo, med njimi tudi Tine; njihova trupla pa so bila gola. /… / Peter je poslal nekaj vojakov do najbližje kmetije po konje in voz. Zavili so trupla v odeje in jih prepeljali v Domžale. Ker so bila zmrznjena, so jih na pokopališču položili v mrtvaško kapelico.

Preden seje zvečer patrulja vrnila v mesto, je kovaču nekdo prišepnil, da je šel Čebelarjev Peter v gozd in tam ustrelil njegovega sina. /… /Kovač ni hotel videti trupla in ni šel za sinovim pogrebom. Ostal je v hiši in žaloval, jokal in ponoči kričal v prazni kovačnici, opuščal delo in prepovedal ženi, da bi govorila s sosedi. Odslovil je vse dobronamerne sorodnike in znance in se zaprl v lastno mučenje,[Stran 029] v svoj pekel. Tako mu je ostala samo še zagrenjenost in kričanje.

Nadaljujem s spomini, napisanimi za Zavezo:

Leta 1943 so nam partizani izropali hlev in odpeljali najboljšo živino, junija 1944 pa vdrli v hišo, ko očeta ni bilo doma. Tisto pomlad, potem ko je slišal, da ga je »ljudsko sodišče« obsodilo na smrt, je v strahu, da bi se komunisti maščevali celo nad otroki, poslal mojega najstarejšega brata Petra k znancem na Koroško za hlapca. Prav tisti teden sta bila z mlajšim bratom pri njem na obisku. Ko sta se čez nekaj dni vrnila, je oče dolge ure sedel za mizo z glavo v dlaneh in premišljeval.

Mislim, da se je v tistih dneh, ob spoznanju, da nista ne on in ne družina varna pred komunisti, odločil za ali proti varnostnim ukrepom, za ali proti domobranstvu. Ves mesec je tako med delom in opravki, zvečer in v jutranjih urah včasih stal ali sedel, nepremično zrl predse in tehtal razloge in pogoje za ali proti odkritemu nasprotovanju komunistom. Sama ga dotlej še nikdar nisem videla tako globoko zamišljenega, tako resnega in tudi tako žalostnega. Kot bi vedel, da bo s svojimi dejanji za vedno zarezal zase pot, po kateri bo moral iti do konca. Tako se je julija (1944) odločil, da v Domžalah ustanovi domobransko postojanko.

Po navedbah v Stražarjevi knjigi (str. 548) se je to zgodilo 8. avgusta 1944 (isti podatek ima tudi Aleš Nose v svoji knjigi: Domobranci zdravo – Bog daj. Protikomunistične enote na Slovenskem

1942-1945. Ljubljana (Modrijan) 2008, Postojanke Gorenjskega domobranstva, str. 299-301, pod št. 17.

Ko se je spet začel šolski pouk, je Mara (v knjigi Mina) s sošolko Moro in sestro Ano vsako jutro mimo kovačeve hiše hitela v domžalsko šolo. Takole se po desetletjih spominja te poti v knjigi Poletje molka, str. 173:

Pred kovačijo je stal kovač. Za njim je videla temno notranjost kovačnice s komaj zaznavnim ognjem pod mehom. Oblike ognjišča so bile v mraku zabrisane.

»Prekleti Čebelar!« je zavpil kovač. »Prekleti Peter Čebelar in vsi njegovi otroci! Prekleta Čebelarjeva družina! Ubil mi je sina! Preklinjam vse Čebelarjeve. Do konca, do konca življenja!«

Ana je poskočila kakor prestrašena žival in začela teči. Tudi drugi otroci so pospešili korake, dokler niso tudi oni tekli. Mara je začela hoditi hitreje, prehitela Mino in nato tudi sama tekla … Mina je hodila, kakor hitro je z berglami mogla. Hodila je s hitrostjo, ki je ni bila vajena, in zavestno pazila na korake. Nujno je hotela obdržati ravnotežje.

Tridesetea leta – Cerarjevi na ljubljanskem velesejmu – mati, oče in
                        sinova Peter in Jože

Figure 16. Tridesetea leta – Cerarjevi na ljubljanskem velesejmu – mati, oče in sinova Peter in Jože

V svojih spominih je samo omenila očetovo smrt aprila 1945. Stražar jo je v svoji knjigi (str. 554) podrobneje opisal takole:

V aprilu 1945 so domobranci na postojanko prejeli več opozoril iz Homca, da se v okolici skrivajo vedevejevci. Peter Cerar, poveljnik domžalske postojanke, je 16. aprila 1945 povabil kakšnih sedem prostovoljcev, da so šli z njim v Nožice. Ko so prišli do hiše Alfonza Avblja s partizanskim imenom Savo, ni dal povelja, da bi jo obkolili, ampak je kar sam potrkal na vrata.

Poveljnik najbrž ni predvideval, daje bil komandir okrožne čete VDV Alfonz Avbelj Savo doma. Pri oknu sta se pokazali dve punčki, ki sta trdili, da sta sami doma. Ker je še naprej trkal in vztrajal, da morata odpreti, je k oknu prišla mama, ki je po dolgem obotavljanju odprla vrata. Peter je Ivanu Rodetu naročil, da naj pregleda podstrešje, sam pa se je odločil za pritličje. Ko je Peter začel odpirati vrata v sobo, kjer so bili[Stran 030] štirje partizani, je Savo vanj sprožil rafal iz brzostrelke in ga smrtno ranil v trebuh. Medtem ko je domobrance prizadela poveljnikova nesreča in so ga reševali iz hiše, so partizani vrgli nekaj bomb skozi okno in ušli … Med streljanjem domobrancev za partizani je bil Savo ranjen v uho in hrbet, drugi partizani pa samo v hrbet. Nemci iz Volčjega Potoka so pri prehodu čez Kamniško Bistrico enemu partizanu z dumdum kroglo poškodovali koleno. Iz bojazni, da bi ga dobili živega, se je sam ustrelil.

Kmalu po prvih strelih so se v Nožicah pojavili tudi Nemci, ki so streljanje najbrž slišali. Petra so dali v avtomobil in ga peljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je 19. aprila ponoči umrl. Ena Savova sestra je med bojem ušla, mamo in drugo sestro pa so aretirali. Najprej so ju odpeljali v Domžale, nato pa v kamniške zapore, kjer sta umrli.

Svoje spomine na očetovo smrt sklepa Mara s stavkom: Vedel je, da ne bo nikdar preživel vojne. – Pokopali so ga na domžalskem pokopališču. V knjigi je opisala tudi, da je sestra iz Otroškega vrtca nekoč peljala otroke na pokopališče ob cerkvi, kjer je bil tudi očetov grob, a brez napisa. Hčer je pretreslo, ko je ne grobu videla človeški iztrebek, znamenje, da njenega očeta nekdo še po smrti na tak način zaničuje. Teta je grob potem očistila.

Kljub temu novemu dokazu, kako je oče Peter in vsa njegova družina v Domžalah na slabem glasu, je hči vendar zmogla dejanje odpuščanja, ko je stari kovač umiral (Poletje molka 255):

Kovačeva mati je prišla dekle iskat v šolo, naj gre z njo k umirajočemu, pri katerem je že bil duhovnik, ker da za srečno smrt potrebuje samo še njeno odpuščanje: Oh, Mina, pridi! Tine umira. Moraš mu odpustiti. Ne bo mogel umreti, dokler mu ne odpustiš, je prijela dekletovo roko in jo začela vleči proti izhodu …

Oh Minca, pohitiva! Nima več veliko časa in kaplan mu ne bo dal odveze, dokler mu ne odpustiš, dokler te pred njim ne prosi odpuščanja.

Mina ji je sledila po hodniku in ven iz poslopja. Habjanova (= Kovačeva) jo je držala z močnim in trdim prijemom obupanca in jo skoraj vlekla za seboj po cesti mimo pekarne, ob ograji vila in v svojo hišo. Kovač je res nato spokojno umrl.

Za javno potrditev te sprave je kovačeva mati pregovorila Moro (Mino v knjigi), naj gre z njo tudi za pogrebom. V knjigi (str. 270-271) je opisala ta pogreb: Počasi so stopale. Habjanova

(= mati) na sredi, mlada vdova in Mina ob njej, vsaka na eni strani.

Gospa Mara Cerar je svoje nove spomine na očeta končala z njegovo smrtjo, ki jo je slutil, kot je zapisala, poznejše dogodke pa sem povzel po njenih knjigah in zgodovini Domžal Staneta Stražarja.

Avtorica je pregledala, kar sem napisal v zvezi s kovačevo smrtjo, pa je zdaj sporočila naslednje:

To pripoved sem podala bolj dramatično, kar je bilo potrebno za pregled njegove spreobrnitve oziroma kesanja. Kovač je namreč umrl leto pozneje, kot je navedeno v knjigi.

Naj povem, kako so se stvari v resnici odvijale tiste dni ali ure: Kovačeva žena me je res iskala po Domžalah in letala’ od šole do moje tete Mici. Klicala je ljudem, naj me poiščejo, ker mu duhovnik ne bo dal odveze, dokler me kovač sam ne prosi za odpuščanje. Ko so ji povedali, da nisem več v Domžalah, ampak v Kamniku, je hotela, da gre nekdo v Kamnik in me pripelje v Domžale, da bom ob kovačevi smrtni postelji, vendar ne vem, če je kdo res prišel v Kamnik. Tega mi tam niso povedali, slišala pa sem, daje kovač umrl.

Ko sem tako ob koncu šolskega leta za poletne počitnice prišla k teti Mici in od kolodvora po Ljubljanski cesti hodila mimo kovačnice, me je kovačeva žena čakala ob vrtni ograji. Poklicala me je in čakala, da sem prišla do ograje. »To veš, da je naš ata umrl,« je povedala. Potem mi je nadaljevala z vso pripovedjo, kako ji je župnik, potem ko so ga klicali, sporočil, da njen mož ne bo prej prejel odveze, dokler me kovač sam ne prosi za odpuščanje, da je ‘letala’ (njene besede) po Domžalah in me iskala, daje nazadnje na ponovne prošnje vendar prišel kaplan in od kovača zahteval, da je pred vsemi prisotnimi ženi naročil, naj me v njegovem imenu prosi za odpuščanje, preden mu je dal odvezo. Potem je z istimi besedami, kot so v knjigi, zaprosila: »Saj mu odpustiš, kajne, … ker ni mislil, te ni hotel tako žaliti … « Tudi vse drugo, kako sta bila z očetom prijatelja, kakor brata; kako so mu zastrupili srce; kako jih je moj oče dobro poznal, bolj kot vsi drugi; če mislim, da mu je tudi moj oče odpustil, ko ga je tako obdolžil … ker mu je sam nekoč rekel: sina si mi ubil; kako je hotela pred vsem svetom pokazati, da njen mož ni bil tak … da mu je bilo vedno žal, da je hotela, da bi šli midve skupaj za pogrebom, … da se je tako bala, da bo trpel na drugem svetu … Skozi vse to me je držala za roko in me nazadnje objela.

[Stran 031]

Otroški dom v Domžalah

Figure 17. Otroški dom v Domžalah

Takrat sem bila v takem šoku nad njeno pripovedjo, da sem samo kimala (spomnim se, da sem ponavljala: seveda, seveda, saj razumem) in sem šele potem, na poti, začela jokati.

Čez nekaj dni, doma, pri Mici, sem spoznala, da me je kovačeva namerno čakala pred hišo (ker bi vedno lahko prišla k Mici) samo zato, da je pred vsemi (če so bili kaki ljudje na cesti, niti ne vem) javno pokazala na spravo in povedala, kar mi je povedala. In me objela, da bi vsi vedeli, da je spolnila obljubo.

2.2.3.

Morda je prav, da sporočim tudi o drugih otrocih, kar mi je avtorica zapisala: Jože je leta 1952 utonil v Ameriki, Helena je poročena v New Yorku, Ivana (Ana) in France sta samska in živita v Clevelandu. Podoba ene izmed družin, ki so bile žrtve vojne in revolucije, je tako skoraj popolna.

[Stran 032]

3. Pripovedi

3.1. Radovna – zakleta v konspirativni molk

Vanja Kržan

3.1.1.

Ko sem snovala zgodbo za 68. številko Zaveze in se mudila v Mojstrani, mi je pogled preko zadnjih robov Mežaklje večkrat poromal proti jugovzhodu v dolino Radovne. Do takrat še nikoli nisem bila tam, ko pa sem prebrala topel in prisrčen opis njenih lepot in zanimivosti, ki jih je v knjigi »Po enosmerni poti« opisal domačin Franc Skumavc, po domače Požrvov, rojen v Zgornji Radovni leta 1926, sem sklenila, da se o njeni lepoti prepričam sama.

Takoj, ko preko sedla skrajnega zahodnega roba Mežaklje prideš do Zgornje Radovne, se proti jugozahodu odpreta dolini Kot in Krma, nad njima pa gospodarijo vrhovi Julijcev s Triglavom. Potem se dolina proti jugovzhodu zoži med robovi Mežaklje in Pokljuke do Srednje in Spodnje Radovne in konča z naseljem Krnico. Od tam je le še rahel klanec proti Zgornjim Gorjam, ko pogled nese daleč po Gorenjski proti Bledu, Radovljici vse do Karavank.

Bistra rečica Radovna pozdravi popotnika nekje na pol poti. Tu šele je konec kamenja in grušča, ki so ga ledeniki in nalivi naplavili iz dolin Krme in Kota. V Radovni, »čisti kot solza,« so najokusnejše postrvi »tostran nebeških vrat«, pred vojno so bile samo za kraljevo mizo, po vojni pa ni bilo dosti drugače, ugotavlja Franc Skumavc.

Malo naprej od Srednje Radovne so kopali kredo za izdelovanje porcelana, zato se tam pravi Na kredi. Vse do Krnice vodi pot zdaj skozi gozd, zdaj po lepih travnikih in mimo rovt. Eden od njih je Frčkov rovt. Na pol poti med Srednjo in Spodnjo Radovno se pravi pri Debelem kamnu, kjer je na vsaki strani pota po ena velika skala. Imena teh krajev bomo v nadaljevanju zgodbe še omenili.

Že med vojno je bila dolina redko poseljena. V Zgorni Radovni je bilo osem ali devet polkmetov – kajžarjev in tri bajte. Kajže, danes prenovljene, se ponašajo s častitljivo starostjo, Požrvova bo čez dvajset let dočakala tristoto obletnico. V Srednji Radovni sta bili dve močni kmetiji, v Spodnji pa je bila tu in tam kakšna bajta.

Po njivah je bilo rodovitne zemlje le za dobro ped in še ta je bila pomešana s kamenjem in peskom. Ko je dež spral kamenje, je bila zemlja bolj bela kot črna. Če je orač močneje pritisnil plug, je zaropotalo in iz brazde je vrgel rumen grušč.

Sejali so le rž in ajdo, ker zaradi mrzlih vetrov s triglavskega ledenika pšenica ni uspevala. Tudi koruza ne. Koruzno moko za polento, žgance in močnik so kupovali. Za krompir pa je bila zemlja kot nalašč: rahla in pomešana s peskom in kamenjem. Pridelek je bil obilen, okus krompirja prvovrsten. Navadno je že padala slana, ko so ga pobirali, včasih ga je komu pokril celo sneg.

Ni bilo lahko preživljati številnih družin na skopi zemlji in majhnih posestih. Vsak gospodar je moral najti kak dodaten vir dohodkov. Bili so gorski vodniki in nosači, lovski gonjači, drvarji, gozdarji in oglarji, med vojnama predvsem gozdni delavci in delavci Na kredi. Požrvov ata je bil lovski čuvaj, eden najbolj izkušenih in najboljših lovcev. Imenitnike predvojnega kraljevega dvora in kralja je vodil na lov na gamse, srnjake, lisice, kune zlatice in belice. Vzeli so s seboj le rogove za trofeje, meso je ostalo družini. Kasneje je bil ata še žandar v Mojstrani.

Mirno in zadovoljno so živeli »radenčani« kot so jim pravili na Dovjem in v Mojstrani, kamor se upravno prišteva Zgornja Radovna. Za Gorjance pa so bili »radovnčani« in pod njihovo upravo sta spadali Srednja in Spodnja Radovna. Še danes je tako.

Vse to in še veliko drugega sem izvedela o Radovni in njenih ljudeh iz knjige Franca Skumavca. Predvsem pa veliko lepega o njegovem atu, mami in stari materi.

Podobno me je s toplino in veliko ljubeznijo do rodne grude in njenih ljudi navdala zbirka črtic Toneta Polde iz Krnic, majhnega naselja, ko že zapustimo dolino Radovne proti Gorjam.

Pred tem o Radovni nisem vedela skoraj ničesar. Slišala sem le, da so med vojno v Radovni oziroma na Mežaklji in Pokljuki komunisti pobijali. Za nemški požig Radovne sem zvedela že v osnovni šoli. To dvoje mi je ležalo na srcu, ko sem stala letos pomladi v Gornji Radovni pred Psnakovo gostilno od koder je najlepši razgled proti Krmi in Julijcem. Žal nisem prišla z namenom, da se naužijem nje[Stran 033]nih lepot. Hotela sem zvedeti, kaj se je med vojno dogajalo v Radovni.

Zgornja Rodovna pomladi – V ozadju Srednja gora

Figure 18. Zgornja Rodovna pomladi – V ozadju Srednja gora

Ko sem leta 1950 hodla v četrti razred osnovne šole na Jesenicah, smo praznovali peto obletnico osvoboditve. Nekdanji veličasten Krekov dom, ki so ga pred vojno zgradili z velikim številom prostovoljnih delovnih ur in z denarnimi prispevki mnogih, ki jim je kultura in prosveta nekaj pomenila, je bil že preimenovan v Titov dom. (Danes z njega odpada omet, pročelje je uničeno.) Učiteljica nam je povedala, da bo v njem za obletnico osvoboditve velika proslava in da bo moral nastopiti tudi naš razred. Vneto smo se pripravljali. Večina učencev smo bili statisti, le nekaj jih bo nastopilo z deklamacijami. Po mnogih vajah je končno prišel slovesen večer nastopa. Deklice smo bile zbrane v skupinico ob kraju odra in v rokah držale šopke travniških rož, s katerimi bomo na koncu obsule naše sošolce – zmagovite partizane, ki bodo prikorakali na oder. Čeprav sem ob nastopu vso svojo pozornost namenila temu končnemu prizoru in sem navdušeno metala rožico za rožico svojemu izbranemu sošolcu – partizanu, se prav dobro spominjam, kako so me pretresle kulise požgane vasice Radovne v ozadju in deklamacija moje sošolke, ki je z jasnim, razločnim glasom deklamirala pesem z naslovom Požgana Radovna. Takrat mi je usoda te vasice, ki so jo z ljudmi vred zažgali Nemci, prvič stopila v zavest, čeprav še dolgo nisem vedela, kje je ta vasica in kaj se je med vojno dogajalo v dolini Radovne.

Pred tremi leti me je omemba te doline ponovno vznemirila. Gospa Anica Zeletel roj. Resman iz Radovljice mi je pravila svoje spomine iz vojne, ki sem jih objavila v Zavezi št. 60 pod naslovom Zgodbe izpod Jelovice. Duhovnikov ni bilo, zato je g. Hiti, župnik iz Lesc zbral skupino primernih deklet, da so pripravljale otroke na prvo sv. obhajilo. Anica je vedela, da je zato v smrtni nevarnosti pred komunisti, a bila je tako naivna, daje kljub temu želela partizanom dopovedati, da s poučevanjem ne dela nič slabega. Takole mi je takrat povedala: »Kmalu me je Radoveljčanka Kapusova Milka ponovno povabila na zmenek, tokrat v Radovno. Nič hudega, če ne vem, kje je to, saj bo šla z menoj neka teren[Stran 034]ka. Pravili so ji Tetka. Zagovarjala me bo pri partizanih, mi je zagotavljala Milka, saj vendar ne delam nič slabega, mi je zagotavljala tudi Milka. Tokrat sem bila takoj pripravljena oditi s Tetko, ker sem hotela sama prepričati partizane, da resnično delam s poučevanjem samo dobro. Končno bi zaradi verouka imela mir pred njimi. S Kapusovo Milko sva določili dan odhoda in ona ga je javila Tetki.

Hiša v Rodovni

Figure 19. Hiša v Rodovni Stanko Klinar

Bližala se je nedelja prvega obhajila, zato mi je gospod Hiti sporočil, da bo prišel spraševat otroke in to prav tisti dan, ko sva bili s Tetko zmenjeni za Radovno. Povedala sem mu, da moram takrat v Radovno, ker imam tam opravek. Osupnil je in me vprašal, če vem, kje je dolina Radovne in kaj se tam dogaja. Ne enega in ne drugega nisem vedela. Povedal mi je, da je bil kaplan v Gorjah in dobro ve, da se v tem času v Radovni na veliko pobija. Zatrjevala sem mu, da moram tja in prepričati gošarje o mojem dobronamernem poučevanju otrok. Prav trmasto sem vztrajala pri svojem.

Toda tudi gospod Hiti ni odnehal. Uvidel je, da me mora na lep način prisiliti, da v Radovno pod nobenim pogojem ne bom šla. Skoraj slovesno mi je govoril nekako takole: ‘Gospodična Anica, vi verujete v Boga, ki nam je dal deset zapovedi, zato jim pravimo Božje zapovedi. Peta se glasi: Ne ubijaj! Ker spoštujete svoje življenje, ki vam ga je podaril Bog, ne smete dopustiti, da vas ubijejo. Zato vas peta zapoved zavezuje pred Bogom, da mi obljubite, da v Radovno ne greste.’ Poznal me je in vedel, da obljube ne bom prelomila. To se je zgodila proti koncu julija 1944. Ponovno sem občutila, kako me Bog in njegova Mati skoraj čudežno ohranjata pri življenju.«

Ali lahko kdo reče, da se je gospod Hiti Anici lagal ? Ali da ji JE prepovedal oditi v Radovno zaradi svojih kapric? Prav gotovo da ne. Morda le tega ni vedel, da niso pobijali le v Radovni, ampak predvsem na Mežaklji, kjer je dosti kraških jam.

Kdo mi bo o tem vedel povedati kaj več?

Ko sem se pred Psnakovo gostilno v Zgornji Radovni srečala z nekdanjim gospodarjem Lojzom Lipovcem (1928), po domače s Psnakovim atom, bi tudi on raje videl, da bi prišla v Radovno le na izlet in občudovat njene lepote, ne pa z namenom, da izvem od njega, kar se spomni o dogodkih med vojno. Imela sva občutek, kot da bi komunistična revolucija oskrunila lepoto te doline in izigrala dobroto njenih ljudi. Franc Skumavc se v omenjeni knjigi spominja besed svoje matere, ko je ob[Stran 035] lepem poletnem večeru pogledala preko dehtečega polja in gorskih pobočij proti Rimski cesti in zvezdnatemu nebu in vzdihnila: »O, kako lep je Bog ustvaril svet, postavil pa take norce nanj.«

Z leve proti desni Marija Seljak, Helena Rekar (obe zažgani), Majda Šanca
                        in Rozka Seljak

Figure 20. Z leve proti desni Marija Seljak, Helena Rekar (obe zažgani), Majda Šanca in Rozka Seljak

Partizani so se delili na tiste, ki so imeli poštene namene in so še pridružili OF iz čistega idealizma in narodne zavesti – med njimi so bili tudi mnogi katoličani – in na tiste, ki so bili v srcu pokvarjeni. Tako mi je pričel pripovedovati Lojz Lipovec. Na Mežaklo k partizanom so prišli vsi lenuhi in delomrzneži, ki so v jeseniški tovarni pred vojno večkrat stavkali, kjub temu da so imeli visoke plače. In prav oni so postali vodilni med partizani in pripadniki VOS-a. Idealizma in tovarištva je bilo konec. Ali ni bilo podobno tudi pri Nemcih? Gestapo je imel med SS-ovci pokvarjence in zločince, medtem ko so bili v nemški vojski tudi dobri ljudje.

Ko so se pojavili prvi nemški vojaki na Dovjem in v Mojstrani, so jih ljudje sprejeli dosti bolj naklonjeno kot teden prej italijansko vojsko. Mržnja do Italijanov je ostala v ljudeh še iz časa prve svetovne vojne. Nemci pa so jih spominjali na »dobre stare čase« Avstro-Ogrske, na Marijo Terezijo in Franca Jožefa. Starejši ljudje so skoraj vsi znali nemško.

V Radovno je prišla šele čez kak mesec po pričetku vojne skupina petih ali šestih mož v zelenih nemških uniformah. Pri Požrvovih so ravno kopali jarek za vodno napeljavo, se spominja Franc Skumavec. Ustavili so se za kako minuto in eden je rekel: »Zdej bote pa dobro mele.« Nato so šli naprej proti Psnaku. Pri Buharju so imeli svojo postojanko in med njimi je bilo veliko Korošcev, ki so za silo obvladali slovenščino. Večkrat so se ustavile nemške patrulje pri Požrvovih. Ob skodelici mleka in kosu rženega kruha so se z gospodarjem zapletli v pogovor, ki se je največkrat sukal okrog lova, nikdar ni prišla na vrsto politika ali vojna.

Šele poleti 1942 so se partizani v večjem številu pojavili v gozdovih na Mežaklji, Pokljuki in Jelovici. Z zaselki, s posameznimi poslopji, seniki, predvsem pa obširnimi gozdovi, so vse tri planote vsa leta vojne nudile partizanom zavetišče in skrivališče. Do konca vojne razen njih in Nemcev ni bilo v Radovni nobenih drugih oboroženih sil, npr. domobrancev. Prav tako med Nemci in partizani ni bilo nobenih bojev, trdi Franc Skumavc.

[Stran 036]

Rekar Terezija (1906), sežgana v Radovni 20. septembra 1944

Figure 21. Rekar Terezija (1906), sežgana v Radovni 20. septembra 1944

S pobijanjem so, podobno kot drugod, pričeli Slovenci že prve mesece okupacije. Tako kot v začetku vojne v Radovni tudi v Gorjah ni bilo čutiti posebne mržnje do Nemcev. Kovač Florijan Ulčar je odobraval njihov smisel za red in natančnost. Komunisti, ki so se poleti 1941 že pričeli organizirati, so vedeli, da morajo ljudem Nemce osovražiti. V domači hiši je komunistični likvidator Andrej Žvan avgusta 1941 Ulčarja ustrelil. Tega dogodka se danes spominjajo vsi starejši Gorjanci in takratni otroci žrtev komunističnega nasilja. Ulčarja so govorice razglasile za izdajalca. Mnogi so verjeli, nihče pa ni vedel, da je bil ta strel nekakšen uvodni akord v množično pobijanje med vojno in po njej ter pričetek revolucije. Ivan Jan – Srečko o Ulčarjevi likvidaciji takole zapiše: »V noči od 25. na 26. avgust so partizani prvič uresničili grožnjo s smrtno kaznijo za vse ‘izvržke’, ki so bili pripravljeni za judeževe groše pljuniti na svojo narodno čast in nacističnim krvolokom pomagati pri zasledovanju partizanov in pristašev osvobodilnega gibanja. V tej noči so ustrelili prvega kaznovanega izdajalca Ulčarja, kovača iz Gorij. Dva dni za tem so Nemci kot povračilni ukrep ustrelili pet talcev, ki so jih pripeljali iz Begunj« (Med Gorenjskimi partizani, Kranj 1956).

Za pristaše osvobodilnega gibanja je bilo streljanje nedolžnih talcev »pomembna prelomnica«, kot je zapisal Ivan Jan – Srečko (Boj pod Triglavom, Zbornik, Gorje pri Bledu 1966,

Gorenjski tisk Kranj). Prelomnica tudi za domačine. Ves dan so zgroženi in prestrašeni hodili gledat trupla talcev, privezana h kolom. Med talci so bili trije domačim iz Gorij. Takrat so Nemce zasovražili in se jih pričeli bati.

Prvi, takrat še redki komunisti, ki so se zbirati na Pokljuki in Mežaklji (Ulčar partizana verjetno še videl ni), so se po tem dogodku poskrili, nam dalje pojasnjuje Ivan Jan. »Obveščevalna mreža, sicer še rahla in neorganizirana, je poskrbela, da so v tistih dneh ušli nemškim zankam brata Kocjančič in potem Anton Amrožič – Rado, eden prvih organizatorjev OF in KP v gorjansko-blejski okolici ter Ivan Bassaneze. Priključili so se partizanom na Pokljuki.«

Naslednji udar revolucionarjev je bila t. i. decembrska vstaja. Prebivalce Gorij, okolice Gorij vse do Bohinja in sam Bohinj z okolico, bi kmalu zadela usoda »decembrske vstaje« kot se je to zgodilo na Dovjem in v Mojstrani (Zaveza št. 68). Tudi gorjanski in bohinjski komunisti so s propagando hoteli prepričati večino ljudi, da je Nemčija poražena, da bo vojske kmalu konec, zato naj ljudje zgrabijo za orožje in odidejo v gozdove. Na srečo se komunistom bohinjska vstaja ni posrečila, sicer bi bili še tukajšnji možje in fantje že decembra 1941 množično odvedeni v begunjske zapore, v Dachau ali ustreljeni.

Psnakov Lojz je prepričan, da se je z ustrelitvijo petih nedolžnih talcev pričelo sovraštvo do Nemcev tudi v Radovni. Zanimivo je, da se niti on niti mnogi drugi še danes ne vprašajo, zakaj so pričeli pobijati domačini in to ne Nemcev, temveč svoje sosede, znance, rojake. Na to, da so s tem pristaši t. i. osvobodilnega gibanja pričeli z revolucijo, še pomislili niso. Morda je še danes ne priznajo.

Po streljanju talcev se je sovraštvo do Nemcev samo še stopnjevalo. Marca 1943 so Nemci nekaj vaščanov iz Radovne poslali v Dachau. Tudi v begunjskem zaporu se je kdo znašel. Julija 1943 je bilo vpoklicanih v nemško vojsko pet mladih fantov iz Radovne. Kar trije so padli po nemških bojiščih, vrnila sta se le dva. Poleg Požrvovega Franca le še Gogalov Franci.

V Radovni so vsi simpatizirali in sodelovali s partizani. Precej fantov je odšlo v partizane. Pridobivali so mlada dekleta, da so z njimi sodelovale, in fantiče, da so bili njihovi obveščevalci. Za svoje delo in podporo so vsi domačini dobili priznanje na partizanskem spomeniku v Srednji Radovni: »Prebivalci Radovne so podpirali partizane že leta 1941, leta 1943 pa je vsa vas aktivno sodelovala pri od[Stran 037]poru proti nemškemu okupatorju.« Seveda, tudi kakšna izjema se je našla. Znano je, da so blizu Psnakove žage v grmovju našli truplo ubite Marjete Rekar iz Zgornje Radovne. To se je zgodilo januarja 1943. Ko je enkrat, podobno kot že tolikokrat prej, oddala pošto za gestapo, so pošto prestregli in jo kmalu za tem likvidirali. Njen sin je padel pri partizanih. Baje je tudi ona spočetka delala za partizane, pa so jo Nemci zaprli v Begunje, pridobili zase in izpustili.

Tudi so vsi v Radovni partizane hranili. »Za Požrvovo hišo je bila partizanska steza,« piše Požrvov sin Franc Skumavc. »Zlasti v zadnji zimi in na pomlad leta 1945 so se oglašale večje skupine partizanov – včasih premočenih in premraženih, skoraj vedno lačnih. Ne samo to: včasih je isti dan prišla naokrog tudi lačna in žejna nemška patrulja. Mati mi je pozneje pripovedovala, kako je bila prepričana, da se je kruh kar čudežno množil, ko ga je kos za kosom rezala od velikih hlebov. Prav tako se je godilo z mlekom.

Ker je bila za vsako pomoč partizanom zagrožena smrtna kazen, je res čudež, da so ljudje v takih razmerah ostali pri življenju. Nekoč so mater klicali na Bled na zaslišanje. Osumljena je bila, da je partizanom dala teleta. Čudila se je, kako pogumno se je zagovarjala, ker ga je res dala. Šele ko je prišla domov, so se ji začela tresti kolena.«

Psnakov Lojz je l. 1943 pri šestnajstih letih postal kurir. Kurirske poti so iz Cerkna preko

Jelovice, Pokljuke in Radovne vodile v Karavanke in naprej na Koroško. Naj kot zanimivost povem, da so pred vojno iz Primorske preko Črne prsti, Radovne do Bele peči in na Višarje romali ljudje k višarski Materi Božji. Skumavčev Franc ve povedati: »Božja pota, zlasti

Marijina, so igrala veliko vlogo v življenju naših prednikov. Tja se niso zatekali le iz verskih nagibov ali ob nadlogah v življenju. Romali so tudi iz bolj naravnih razlogov. Ker niso poznali počitnic, kot jih imamo mi, so hodili na božja pota tudi za razvedrilo ali iz družabnih nagibov.

Tudi pred poroko mojih staršev je božja pot odigrala pomembno vlogo.«

Na pročelju 250 let stare Psnakove hiše sta še danes dve freski, ena upodablja višarsko Mater Božjo, ki naj bi romarjem kazala pot na Višarje. V spodnjem desnem kotu pa so v letih po vojni namestili partizansko obeležje, da je v hiši delovala relejna kurirska postaja G – 8. Med vojno so romanja skozi Radovno do Višarij zamrla. Zdaj je Radovna postala ‘romarska’ pot mnogih požrtvovalnih in idealnih mladih fantov – kurirjev. Tudi 16-letni Psnakov Lojz se je znašel med njimi.

Rekar Helena, hči Antona (1922) in Terezije Rekar, sežgana v Radovni
                        septembra 1944

Figure 22. Rekar Helena, hči Antona (1922) in Terezije Rekar, sežgana v Radovni septembra 1944

V Radovni in na Mežaklji so bile skupno tri kurirske postaje. Lojz je deloval v postaji G – 8. Med seboj so bile vse tri močno povezane. Kurirji so raznašali pošto in manjše pakete, namenjene v bolnico Pavlo na Mežaklji ali v Franjo na Primorskem. Pa tudi partizanski tisk, saj je bila v skrivališču na Mežaklji partizanska tehnika. Ko je bila septembra 1944 splošna mobilizacija, je pričela delovati t. i. transportna linija. Kurirji te linije so vodili mobilizirane može preko Mežaklje in Jelovice v razne partizanske odrede in brigade. Kurirji so se srečevali na javkah; o dogajanjih v partizanskih štabih niso bili seznanjeni, še manj o partizanskih likvidacijah na Mežaklji in v Radovni, npr. pri Debelem kamnu, kjer so med drugimi ubili nekdanjega orožnika Svobodo iz Gorij.

Psnakov Lojz še danes o likvidacijah ne ve ničesar. Zatrdil mi je, da so se kurirji morali strogo držati konspiracije: čim manj si vedel, tem bolje je bilo; najbolje pa, da nisi ničesar vedel, še manj, da bi se za kaj zanimal, najmanj pa za likvidacije. »Nisi smel biti radoveden in razgledan. Če si se preveč zanimal, so te poslali v brigado … « Ni mi mogel odgovoriti na vprašanje, ali je bil strah župnika Hitija, da bi utegnili v Radovni partizani likvidirati Resmanovo Anico, upravičen ali ne.

Nek drug domačin mi je omenil, da je bilo ob nedeljah popoldne v Radovni zelo živahno. Kuririji so vodili partizane do sorodnikov, ki so jih obiskali; ali pa so kuririji sprejemali[Stran 038] od sorodnikov za partizane pošto in pakete. »V Radovno si Nemci sploh niso več upali,« je bahavo dodal.

Partizani so imeli Radovno za osvobojeno ozemlje. V Enciklopediji Slovenije piše, da so pomladi 1944 partizani prepovedali Nemcem izvoz lesa. Nekaj partizanov je 27. maja 1944 pobilo nemško stražo in uničili so električno centralo v Spodnji Radovni.

V partizanskem štabu na Mežaklji so se sestajali aktivisti jeseniškega okrožja OF in drugih organizacij, kot so bili VDV, SKOJ in okrožni komite. Nastanjeni so bili v desetih novo zgrajenih barakah. To izvemo od Franca Konoblja – Slovenka (Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli, Jesenice 1954). V zadnjem letu vojne, tako pravijo domačini, je nemška patrulja le občasno prišla v Radovno, mnogi vojaki so bili že starejši in še vedno je bilo med njimi veliko Korošcev.

3.1.2. Nemški zločin

Kaj pa mi danes lahko pove Psnakov ata, nekdanji kurir, o nemškem požigu Srednje Radovne zgodaj zjutraj 20. septembra 1944. leta, ko so zgorele vse hiše z nedolžnimi vaščani vred. Strahoten zločin okupatorja, ki sem ga zaznala že dekletce na šolski proslavi!

»O požigu se ni nič govorilo, niti slutili nismo, da so Nemci kaj takega nameravali,« pripoveduje Lojz. »Tisto noč sem spal doma. Ko smo se prebudili, bila je še tema, se je proti Zgornji Radovni valil gost dim. Nedolgo zatem je prihitel v vas delavec iz Srednje Radovne, Kos se je pisal. Nemci požigajo Srednjo Radovno! je šlo od ene domačije do druge. Kos je bil že buden, ko je zaslišal ropot avtomobilov in nemške vojake, ki so obkoljevali vas. Posrečilo se mu je pravočasno pobegniti.

Kasneje smo zvedeli, da vsi niso imeli take sreče. Iz Mežaklje so partizani in nekateri kurirji z daljnogledi opazovali dogajanje v dolinici pod njimi! Videli so dekle, ki je skušalo pobegniti, a so ji Nemci prestrelili noge in jo vrgli v ogenj! Slišalo se je le malo strelov, zato so sklepali, da ljudje niso mogli bežati in so živi zgoreli ali se v dimu zadušili. Ko so po vojni eno od hiš obnavljali, so v peči našli lobanjo gospodarja. Ena od njegovih hčera je zgorela v postelji, drugi je uspelo pobegniti. Takoj pred vstopom v vas, danes je na novo pozidana, stoji kot spomenik ohranjeno zidovje ene od pogorelih domačij, to je bila Smolejeva, in ob njej spominska plošča z napisom in imeni požganih. Lahko si vse to ogledate, je prijazno končal pripoved Psnakov Lojz.

S tem mi je dal tudi vedeti, da ne more odgovoriti na moje vprašanje, zakaj so Nemci vas požgali. Ali je bil ta zločinski požig vasi z ljudmi vred eden od nemških povračilnih ukrepov na partizanska izzivanja, kot se je to redno dogajalo med NOB?

»Čeprav tega nemškega zločina ne more opravičiti prav nobena stvar, se ne morem znebiti vtisa, da so imeli Nemci razlog za to dejanje, čeprav preveč strahotno,« sem hotela od Psnaka zvedeti še to. Že vnaprej sem namreč vedela, da pravega razloga za požig iz napisa na spominski plošči ne bom mogla razbrati. »Vse to boste lahko prebrali na spomeniku,« me je ponovno zavrnil

Psnakov. Zdaj razumem, da se Psnakov Lojz konspirativnemu molku, ki mu je zaprisegel v kuririskih letih in živel v njem vse življenje, ne bo nikoli odpovedal.

Nekaj o dogodkih strašnega požiga mi je povedala tudi domačinka Kristina Lipovec, po domače se je reklo pri Gašperju iz Zgornje Radovne. Takrat je bila stara dvanajst let. Njen brat Stanko, ki je drvaril, se je z volovsko vprego mudil v bližini Srednje Radovne en teden pred nemškim požigom vasi. Takrat so na Frčkovem rovtu partizani iz zasede napadli Nemce, ki so peljali drva iz Srednje Radovne. Komaj je poskrbel, da je spravil na varno vola, že so mu nad glavo pričele frčati krogle iz partizanskega mitraljeza. Brat se je po drugi poti nemudoma vrnil domov in ni vedel, kako se je napad končal.

Vedela mi je povedati, da je iz goreče vasi teden dni po tem napadu poleg Kosa uspelo pobegniti tudi Šancovi Majdi in njeni prijateljici Seljakovi Rozki, po domače Klemenčkovi. Obe sta bili sodelavki partizanov. Šancovi so bili lastniki Krede in tisto noč so Majdini starši prespali na Bledu. Po vojni so še naprej ostali lastniki. Pangerčevi, imeli so eno najpremožnejših kmetij, pa so noč prespali nekje zunaj. Nemci so jim porušili hišo že naslednji dan po partizanskem napadu. Pangerčeva hiša je bila vso vojno partizansko zatočišče. Sin in hčerka sta bila pri partizanih.

Ker je bil Psnakov Lojz skop v pripovedi, Kristana Lipovec pa ve le določene stvari, ki jih je slišala od ljudi, bom nekaj o usodi tistih nesrečnikov, ki jih omenjata, citirala iz že omenjene knjige Boj pod Triglavom ( Zbornik 1941– 1945, Gorje pri Bledu 1966, Gorenjski tisk Kranj). Avtorji različnih člankov so večinoma nekdanji borci.

Jože Koželj – Gašper v svojem članku med drugim piše: »Dne 20. septembra 1944 že ob treh zjutraj je Srednjo Radovno obkolilo ka[Stran 039]kih štiristo Nemcev. Vse presenečene stanovalce so nagnali iz stanovanj. V že minirano Pangerčevo hišo so pripeljali Volkovo iz Lazov, ki je služila pri Klemenu , ter njeno 15-letno nečakinjo, Pangerčevega pastirja Rada Štajerja in Jožeta Vončino, ki je bil pastir pri Klemenu, in zažgali hišo, da so zgoreli v njej.« Naj omenim, da sta oba pastirčka imela komaj štirinajst let in sta bila vso vojno partizanska obveščevalca!

Začasni grob radovniških žrtev pri Tončkovi hiši

Figure 23. Začasni grob radovniških žrtev pri Tončkovi hiši

»Majda Šanca in Rozka Seljak sta na pol oblečeni pobegnili in stekli k vodi. Že ju je hotel nemški vojak ustreliti, pa mu je brzostrelka odpovedala. Tam blizu je stal nemški oficir, ki sta se ga na smrt upehani dekleti trdo oklenili in tako ostali živi; kdo ve, zakaj ju oficir ni pustil ustreliti. Odgnali so ju na Bled v Park hotel, potlej pa izpustili. Očeta Klemenčka so našli v kmečki peči lastne domačije. Najbrž seje skril vanjo pred podivjanimi Nemci, medtem ko je hči Marica zgorela v postelji.« Imela je šestnajst let in je bila tako kot sestra Rozka partizanska aktivistka.

Pretresljiv je tudi primer Tončka Rekarja, po domače se je reklo pri Tončku, očeta sedmih otrok; starejša Tonček in Jože sta bila pri partizanih. O tej družini mi je povedala prav tako Kristina Lipovec. »Ob požigu vasi je bil oče zdoma, v Kotu je pripravljal drva, da je kaj zaslužil. V Srednji Radovni sta bili dve veliki kmetiji, ostali vaščani so bili večinoma gozdni delavci. V Kotu je imel Rekarjev ata majhno kolibo, da je lahko prespal. Vsak dan mu je od doma v Srednji Radovni, tri ure hoda, prinašala hrano njegova desetletna hčerkica Francka. Dobro se je spominjam, bila je drobna deklica. Tistega dne, 20. septembra, je ni bilo. Ata je zaskrbelo. Prišel je do nas: ‘Francke ni’, je povedal. Zelo ga je skrbelo in je spraševal, če se je morda spotoma Francka ustavila pri nas. Naš sosed, Biščkov ata, mu je rekel: ‘Je nikoli več ne bo! Vsi so pogoreli!’ Kdo vsi? Tončkova žena Reza in otroci: 22-letna Helena, 10-letna Francka, petletni Vinko, triletni Viktor in devetmesečni Primož. Tončkov ata je kar sedel in nas nepremično gledal. Naš ata mu je govoril, da lahko pride vsak dan k nam jest in tudi prespi lahko pri nas. Nič ni Tončkov ata odgovoril. Bilo je že pozno zvečer, ko se je nenadoma dvignil in odšel ven.

Mislili smo, da gre na stranišče. Pa ga ni bilo nazaj. Nikjer ga nismo našli. Mislili smo, da je iz strahu pobegnil, ker lahko Nemci požgejo še Zgornjo Radovno. Ampak doživel je le šok. Morda se mu je zmešalo. Cel teden ga ni nihče videl. Čez sedem dni pa je pričel vpiti z vrha Srednje gore nad našo hišo. Takoj so ga šli moški iskat in ga prinesli na nosilih. Sami so jih naredili v gozdu. Tončkov ata je tako oslabel, ker ves teden ni nič jedel. Ostal je pri nas, dokler ni prišel malo k sebi. Potem pa je spet šel nazaj na Srednjo goro, kjer je imel kolibo in nosili smo mu jesti. Ves čas je ostal kar gor. Ko je bilo vojske konec, mu je ata govoril: ‘Vojske je konec, pridi zdaj dol.’ Ni verjel in ni prišel. Šele ko je prišel iz gozda njegov sin Jože, ga je ta prepričal, da je vojske res konec. Ampak ‘domov’ v Srednjo Radovno se Tončkov ata ni več vrnil. Naš ata mu je podaril majhno parcelo, da si je na njej zgradil leseno bajtico. Sin Jože je dobil vojno odškodnino, da si je postavil na pogorišču nov dom.«

Skupaj z Rekarjevo družino je zgorela še njihova stara mama Zefa. Kakšna ironija! Po rodu je bila Nemka in niti slovensko ni dobro znala. V vsej dolini Radovne so jo poznali. Če jo je bolel zob, se spominja Požrvov Franc, je zavila lica v veliko ruto in kadila pipo. V najlepšem jutru si jo srečal z dežnikom pod pazduho. »Delam vreme; če vzamem s seboj dežnik, gotovo ne bo dežja,« je dejala.

Zvedela sem še, da so pred zažigom Nemci pripeljali v Rekarjevo hišo družino Janka Šetine, kmeta v Srednji Radovni, njegovo ženo,[Stran 040] 19-letno hčerko Pepco in 18-letnega sina Janka. Hišo so minirali in skupaj z obema družinama zažgali.

Ob koncu vojne se je iz gozda vrnil samo Rekarjev sin Jože, starejšega Tončka ni bilo. Ta udarec je ata ponovno zelo prizadel. V omenjeni knjigi Boj pod Triglavom, je poleg fotografije sina Tončka iz otroških let in rojstnih podatkov enostavno zapisano: »Razglašen za mrtvega 9. maja 1945, kraj smrti neznan.« Ali se je Tonček morda preveč zanimal, zakaj so septembra 1944 partizani napadli Nemce, izzvali njihovo strahotno maščevanje, da je izgubil mamo, bratce, sestri in dom? Ali pa ga je celo zanimalo, zakaj partizani tega gorja niso preprečili? Po vojni se je Jože skrivaj veliko zanimal za okoliščine bratove smrti, vsaj za njegov grob bi rad zvedel. Pa ni zvedel nikoli ničesar.

Nekaj časa je Tončkov ata še samotaril, ko pa si je postavil leseno kolibo v Zgornji Radovni pod Srednjo goro, se je poročil. V zakonu sta se mu rodila sin in hčerka. Sina so krstili za Tončka, hčerko za Heleno. Odrasla sta, toda prav nikoli jima ata ni govoril o nesreči, ki ga je tako hudo prizadela. Tudi jima ni nikoli omenil skrivnostne smrti njunega polbrata. Kadar je Jože obiskal ata, sta se zaprla v sobo in se dolgo pogovarjala. Vedno na samem in pritajeno, da nihče ne bi ujel kake besede. Do konca življenja.

3.1.3. Prikrivanje resnice

Od Psnakovih sem se takoj odpeljala v Srednjo Radovno pred spomenik, kamor me je dobrohotno napotil Psnakov ata. Prebrala sem na njem besedilo in obstala pred uganko. Tudi bralci boste lahko le ugibali, zakaj je v resnici prišlo do požiga. Takole piše: »11. 9. 1944. so prišli s štirimi pari konj z Bleda v Srednjo Radovno po drva nemški vojaki. Partizanski mitraljezec jih je prestregel in ubil dva konja. Zajeta sta bila dva nemška vojaka. Naslednji dan so Nemci domačine nagnali na Frčkovo, kjer sta ležala ubita konja. Z grožnjo o poboju vseh prebivalcev Radovne so v roku osmih dni zahtevali vrnitev vojakov. Ker se nista vrnila, so Nemci in njihovi domači pomagači 20. 9. 1944. iz maščevanja Radovno zažgali . V 12 požganih hišah je zgorelo 24 domačinov. Najmlajši je bil star 7 mesecev, najstarejši pa 81 let. Na tragedijo Radovne spominjajo ostanki požgane Smolejeve domačije in spomenik žrtvam, odkrit leta

1961.«

Gotovo se boste tudi vi najprej vprašali, kaj se je zgodilo z »zajetima« nemškima vojakoma? Zakaj se v roku osmih dni kljub strašni nemški grožnji nista vrnila? Zakaj partizani niso posvarili domačinov, da dveh nemških vojakov ne morejo vrniti?

Spet sem se morala zadovoljiti le z domnevami posameznih domačinov, npr.: Partizani so hoteli napraviti kupčijo: za zajeta nemška vojaka naj bi gestapo iz Begunj odpustil določeno število jetnikov. Zakaj se niso mogli pogoditi? Zakaj se partizani niso držali besede, saj so vedeli za nemški maščevalni bes? Kot da jim ne bi bilo mar življenja nedolžnih ljudi, ki so jih ves čas zvesto v vsem podpirali?

Druga domneva je, da so partizani od zajetih Nemcev hoteli, da se jima pridružita v hosti. Kaj se je tam zgodilo, ne vedo.

Končno sem naletela na nekdanjega domačina iz Srednje Radovne, ki se je verjetno najbolj približal resnici. Povedal mi je sledeče: »Med napadom so se nemški vojaki poskrili za vozovi. Dva so partizani zajeli, eden od njiju je bil med napadom ranjen. Odpeljali so ju na Pokljuko. Ranjenec je kmalu podlegel ranam, drugi paje hotel med potjo zbežati in so ga na begu ustrelili.« Na koncu pa je še dodal: »Zakaj pa so nam prišli krast drva?«

Prav ta opomba mi je dala največ misliti. Ali so bila tista polena več vredna kot človeška življenja in požgane domačije? Ali so torej napadli Nemce iz čiste arogance in nadutosti. Zakaj so izzvali Nemce k maščevanju nad prebivalci Radovne, saj so vsi domačini delali zanje in imeli sinove in hčere v gmajni. Čigava pa so bila drva, mi je povedal nekdo tretji. Posekana so bila v Krmi, na tistem gozdnem pobočju Pokljuke, ki je danes vrnjeno cerkvi. Torej so bila cerkvena last.

Nekdanja prebivalka iz Gorij mi je povedala, da je bil med prebivalci Srednje Radovne in partizani sklenjen dogovor, da Nemcev ne bodo napadali, ker so se vaščani bali nemškega maščevanja. Toda dogovora se partizani niso držali. Med napadom so bili celo pijani.

Nikoli ne bom mogla razumeti, zakaj partizani niso upoštevali prošenj njim naklonjenih domačinov, naj ne napadajo Nemcev. Ali jim tudi za svoje ljudi ni bilo nič mar?

Odgovora na vprašanje, kaj se je v resnici zgodilo z zajetima Nemcema in zakaj požig vasi, nisem iskala le pri domačinih. Pobrskala sem še v Enciklopediji Slovenije, izdani leta 1996, ko bi morali iz časovne razdalje dogodki postati bolj pregledni in kričijo po resnici. Toda žal spet ista uganka. Vprega osmih konj, ki so jo spremljali nemški vojaki, ki so prišli po drva,[Stran 041] se v Enciklopediji spremeni v »patruljo bataljona Brandenburg«. Takole lahko preberemo: »Ko je 11. septembra prišla patrulja bataljona Brandenburg po drva v Srednjo Radovno, so partizani dva konja ustrelili in dva vojaka odvedli.« In ponovno smo pred isto uganko o »odvedenih« vojakih, kajti o njuni nadaljni usodi besedilo spet molči. Zamolči pa tudi to, da so naslednji dan Nemci zagrozili s pobojem vseh domačinov, če se v roku osmih dni odvedena nemška vojaka ne vrneta! Takole beremo naprej: »Nemška enota je naslednjega dne 1 hišo požgala, vaščani pa so se pred sovražnikom umaknili. V noči na 20. september je okupatorski bataljon z Bleda razstrelil in požgal 12 domačij, v katerih je zgorelo 24 domačinov, med njimi več otrok (najmlajši star 7 mesecev). Okupatorje požgal tudi senike na Pernikih, naropano blago in živino pa odpeljal.« Od kod le se je vzelo teh 24 domačinov, lahko ponovno ugibamo, če pred tem preberemo, da so se

»pred sovražnikom umaknili.«

Med Radovničani so se kasneje slišali očitki, zakaj partizani niso branili vaščanov pred nemškim napadom. Danes nam je znano, da partizani nikoli niso v borbi zaščitili prebivalcev pred okupatorjem, nemškim ali italijanskim. Partizani so dobro vedeli, da se bodo čez osem dni prišli Nemci maščevat nad domačini, ker jim »odvedenih« nemških vojakov ne bodo mogli izročiti. Toda partizani si s tem niso belili glave, niso hoteli ‘vznemirjati’ vaščanov, ker so slutili, da bi s tem priznanjem dregnili v osje gnezdo. Hladnokrvno so se umaknili v svoje bunkerje na Mežaklji. Zjutraj pa so z daljnogledi opazovali strahoten zločin v dolinici pod njimi in prisluškovali obupanim krikom domačinov.

Ali bi lahko vse te uganke in domneve, ki nam jih v zameno za resnična dejstva enobejevska zgodovina še danes brezsramno poriva pod nos, rešili s trditvijo, ki jo sicer težko izrečem: domačije in nedolžni ljudje v njih so zgoreli tudi po krivdi tistih partizanov, ki so jih sprva v Radovni vsi imeli za borce proti okupatorju, kasneje pa je kdo le sprevidel, da mnogi med njimi niso nič boljši od SS-ovcev.

V Enciklopediji je tudi zapisano, da je Tretji minersko – 1944 zajel v Radovni nemško patruljo in 17. maja prepovedal izvoz lesa. Kakšno prazno hvalisanje: okupatorju prepovedovati! Po isti logiki bi lahko OF Nemcem in Italijanom že maja 1941 prepovedala okupacijo. Lahko pa bi OF vsaj zaščitila civilno prebivalstvo pred nasiljem okupatorja, namesto da ga je nasilju celo izpostavljala! Ne enkrat, nič kolikokrat!

Spomenik žrtvam Srednje Rodovne

Figure 24. Spomenik žrtvam Srednje Rodovne

Oglejmo si še, kaj je o katastrofi v Radovni zapisal eden od takratnih borcev Krišpin Ogris – Pero v že omenjeni knjigi Boj pod Triglavom. »Srednja Radovna je bila za partizane nekakšno osvobojeno ozemlje in pomembno križišče. V tej dolini najbrž nikoli več ne bo tako živahno, kakor je bilo takrat. Nemcev nismo videli že dolgo. Zasede so prihajale le do Krnice. Ob cesti je bilo zloženih več metrov drv, last gozdne uprave. Septembra 1944 so se Nemci spomnili na ta drva in se pripeljali ponje s štirimi pari konj. Ko so odhajali z naloženimi vozmi, jih je na Frčkovem prestregel naš mitraljezec. Ubil je dva konja, dva vojaka iz brandenburških vrst pa se nista vrnila v svojo enoto. Zaradi tega napada je pozneje prišel oddelek vojakov. Minirali so Pangerčevo hišo, dve drugi pa so hoteli požgati. Vse ljudi, kolikor so jih sploh še dobili, so odgnali na Frčkovo, kjer sta ležala ubita konja. Oficir jim je govoril ter grozil : Če v osmih dneh vojakov ne vrnete v njuno enoto, bomo pobili vse prebivalce.

Znana nam je bila okupatorjeva okrutnost, vendar te grožnje le nismo jemali resno. Dne 19. septembra me je še obiskal org. sektretar oblastega komiteja Jaka Štucin – Cvetko in mi sporočil, da bo zvečer važna seja OK. Ker sem težko hodil, je sejo sklical kar v mojem stanovanju. Zvečer pa smo si le premislili in raje odšli v bunker, kjer smo se čutili varnejše. Seja je trajala do druge ure ponoči. Navsezgodaj pa smo že zaslišali brnenje avtomobi[Stran 042]lov. Hitro smo vstali in vse listine spravili na varno. Vasica je bila že obkoljena. Kmalu smo zaslišali prve strele in ženske krike … Zvečer smo ugotovili, da so zločinski policisti požgali vseh dvanajst hiš z gospodarskimi poslopji. Samo v skednjih dveh kmetij je bilo nad 160 voz krme, sena, otave in slame.« Po tem opisu Krišpin Ogris konča s stavkom: »Tedaj se je okrožni komite preselil na Pokljuko, v Lemovce, kjer je dočakal tudi osvoboditev.«

Anton Rekar

Figure 25. Anton Rekar

Zdaj šele lahko bolje razumemo dogajanje in mišljenje med vodilnimi partizani v pričakovanju nemškega maščevanja: grožnje niso jemali resno; zaradi varnosti so se po izteku osmih dni skrili v bunker in med važno in dolgo sejo okrožnega komiteja sklenili, da se komite preseli na Pokljuko, kjer so verjetno še naprej sestankovali do konca vojne. Krišpin Ogris – Pero je gornjemu sestavku dal naslov »Srednja Radovna – naš dom in naša rana«. Cinizem brez primere, kajne?

Na spominski slovesnosti ob 60-letnici požiga Radovne konec septembra 2004, ki jo je verjetno organizirala Zveza borcev iz Gorij, je bil slavnostni govornik zgodovinar dr. Božo Repe, po rodu iz Gorij. Morda bomo pa po šestdesetih letih končno le izvedeli resnico, sem upala. Toda še vedno ne! V članku novinarke Renate Škrjanc z naslovom Pomnik nesmiselnega nasilja v Gorenjskem glasu lahko preberemo povzetek Repetovega govora. Po njegovem so se Nemci maščevali domačinom v požgani Radovni »za dva ubita konja«. Dveh »odvedenih« oziroma »zajetih« nemških vojakov, ki se nista »vrnila v svojo enoto« sploh ne omenja več! Tudi ne grožnje okupatorja!

In še naprej navaja novinarka povzetek Repetovega govora: »Poudaril je, da je šlo v krajih, kot je Radovna, za eksistenčni boj, za zaustavitev izseljevanja, prisilne mobilizacije in germanizacije, za preživetje in za ohranitev rodu«. Ali so vosovci, knojevci, vedevejevci in drugi junaki OF v barakah po Mežaklji in z daljnogledi v rokah k temu kaj prispevali? Ali so s 24 nedolžnimi žrtvami, tudi otrok in mladih, kaj prispevali »za ohranitev rodu«?

Predsednik krajevnega odbora Zveze borcev Gorje Božo Pančur pa je posvaril, da je spomin na »krvavi dogodek hkrati opomin, da se slovenskemu narodu, če ne bo spravljen, enoten in svoboden, to lahko spet ponovi«, navaja novinarka. Kljub temu, da še nismo spravljeni in enotni, upamo, da se nam »to« ne bo ponovilo. (Pančur verjetno misli na »krvavi dogodek« ob požaru.) Ponavljajo pa se laži, zavajanja, prikrivanje resnice, krivice, psihično nasilje. Resnično žalostna dediščina, ki nam jo zapuščajo revolucionarji in njihovi idejni nasledniki in priskledniki. Kaj pa je do zdaj storila Zveza borcev, da bi bil slovenski narod »spravljen, enoten in svoboden«, kot je ob spomeniku v Radovni svaril Božo Pančur? Kako dolgo še bomo poslušali tako govorjenje?

3.1.4. Po vojni

Videli smo, da je Lojz Lipovec, po domače Psnakov, s šestnajstimi leti postal partizanski kurir. Po vojni je zbolel za tuberkulozo. Pozdravil se je in iskal zaposlitev kot mnogi drugi, ki so pomagali osvobajati domovino. Mnogi drugi so jo dobili, on ne, ker se ni vpisal v partijo in ker je že zaradi tradicije občasno hodil ob nedeljah k maši. Postal je nosač na Kredarico. Kljub težki bolezni, ki ga je doletela pred leti, je današnji osemdesetletnik še vedno delaven in krepak.

Kaj pa Franc Skumavc, po domače Požrvov? V svoji knjigi »Po enosmerni poti« opiše vse strahote nemške fronte in ruskega ujetništva, srečno vrnitev, mnoga ustrahovanja in zaslišanja ter končno ponižujoče služenje vojaškega roka v JLA. Ob tem spozna, da v domovini ne bo mogel uresničiti svojega življenjskega[Stran 043] sna, da bi postal duhovnik. Skrivaj pobegne na Koroško in končno v Kanado, kjer je bil po letih študija posvečen v duhovnika in ostal tam do svoje smrti.

Kaj pa njegovi domači, ki so vsa vojna leta rezali zalogaje kruha od velikega rženega hleba lačnim, premraženim in mokrim partizanom, pa tudi nemškim vojakom? In mnogo živine in drugih stvari so darovali partizanom.

Odprimo omenjeno knjigo in preberimo, kaj nam piše o tem sin Franc: »Naj bo tu mimogrede povedano, kako je po atovi smrti mama pripovedovala, da ga je videla jokati samo enkrat v življenju in to leta 1950. Takrat sem jaz izginil neznano kam, ne da bi komu črhnil besedo, kam grem. Šele čez nekaj dni so dobili vest o meni iz Avstrije. Poleti 3. junija je brat Marijan utonil v Ljubljani, star 20 let. V jeseni pa je oblast terjala toliko mleka in drugih pridelkov, da jih nikakor ni bilo mogoče dati. Ko so tedaj še atu grozili, da ga bodo poslali na prisilno delo v Kočevje (72 let starega), če ne izpolni zahtev, se je razjokal. Moj bratranec Janez Rabič, Pucov iz Mojstrane, eden najbolj zaslužnih in junaških partizanov na Gorenjskem, poštenjak, vedno pripravljen vsakemu pomagati, je šel posredovat zanj s kolesom iz Mojstrane na Krajevni urad v Radovljico. Trdno prepričan, da bo uspel vse urediti, je skušal dopovedati, da so Požrvovi med vojno veliko žrtvovali za partizane, jim dali mnogo živine in drugih stvari, poleg tega, kar so morali dajati Nemcem, ter da zato zdaj ni bilo dovolj mleka za obvezno oddajo. Dobil je odgovor: »Če ne bi imeli, ne bi mogli dajati.« Kakšen »odgovor«! Neverjetno, a vendar res! K sreči so nekje dobili 15.000 dinarjev v zameno za oddajo: en sam dan, preden bi moral ata v Kočevje!

3.2. Potovanje v Titovo jugoslavijo

Alojzij Pozelnik

3.2.1.

S slovensko narodno vojsko sem se tudi jaz umaknil pred partizansko premočjo v varstvo zavezniške vojske na Koroško. Od tam, z Vetrinja, kjer je bila slovenska narodna vojska nastanjena, je po angleškem povelju odšel prvi transport, v katerem sem bil tudi jaz, dne 27. 5. 1945. V ta transport so bile odrejene po večini samo neborbene enote. Kam gremo, ni nihče od nas nič točnega vedel. Govorili pa smo med seboj, da gremo v Italijo, zato smo bili kar pri korajži. Približno do osme ure smo se vkrcali na kamione in se začeli pomikati proti kolodvoru v Podrožci. Tukaj smo bili približno uro v ograjenem, od angleških vojakov zastraženem, prostoru. Angleški vojaki so pri nas vršili preiskavo zaradi orožja, pa ni bilo opaziti, da bi ga pri kom dobili. Nato so nas vodili na kolodvor, nas naložili na vlak, kjer smo čakali, da so drugič pripeljali moštvo iz Vetrinja. Z nami je bilo okrog 200 srbskih četnikov, od katerih je eden vprašal vlakovodja, kam vlak pelje. Odgovor je bil, da v Slovenijo proti Ljubljani. Zato so začeli Srbi protestirati, da v Titovino ne gredo. Pričeli so bežati, ker pa so Angleži uporabili orožje, se je posrečilo ubežati samo dvema četnikoma, ki sta, kakor smo pozneje zvedeli, šla nazaj v Vetrinj, da rešita druge s tem, da povesta, kam smo se mi odpeljali. Ko se je vse pomirilo, so vagone zaprli. Kmalu so pripeljali še drugo skupino, ki so jo tudi naložili, nato je vlak odpeljal. Približno do polovice druge postaje so nas spremljali angleški vojaki. Ko se je vlak ustavil, so se neopaženo izmenjali, kakor da bi se spremenili v partizane. Ta predaja je bila okrog 15. ure in vlak nas je spet odpeljal dalje. Takoj po prevzemu so partizani stopili v akcijo. Hodili so od vagona do vagona in nas vse obiskali. Pobirali so nam vse vredne stvari, sezuvali čevlje, slačili obleke in kar je bilo pač komu všeč. Ni bil pa noben partizan brez brzostrelke in gumijevke v rokah. Ko so nas pozdravljali z nesramnimi psovkami in kletvicami, so obenem padali krepki udarci po glavah. Najhuje je bilo dati opasač. Čim boljši je bil, hujši udarec je z njim imetnik dobil po glavi. Nekomu se je od udarca vlila kri iz nosa in jo je moral polizati, češ da ne sme biti krvav v vagonu. Tako so se hitro množili ranjenci. Spočetka smo se bali, eden bolj kot drugi, skrivali smo se drug za drugega, nihče ni hotel biti pri vratih, a smo se kmalu privadili. Do

Jesenic smo še vedno imeli upanje, da bomo morda krenili proti Beljaku. Ko smo pa videli, da se peljemo proti Ljubljani, smo bili kot omamljeni od razočaranja. Nastala je tišina in vsak je razmišljal svoje. Tako smo se pripeljali okrog 19. ure v Kranj. Ko se je vlak ustavil, smo zaslišali zopet novo pozdravljanje. Bil je strašen sprejem. Ko so odprli vagone, so se iz zadnje strani na vagone vsuli partizani z gumijevkami v rokah in gorje je bilo tistim, ki so se tiščali v ozadju. Na kolodvoru nas je čakala velika množica partizanov in civilistov, ki so kričali: »Ste prišli pravici v roke, švabobranci, slovenski izdajalci, pobi[Stran 044]jalci,« itd. Ob cesti je stal partizanski kordon, straža pa nas je spremljala na obeh straneh na vsaka dva koraka. Bilo je vpitja in streljanja kot v največji borbi. Vodili so nas na severovzhodno stan Kranja, kjer so bile barake, napolnjene z Nemci in slovenskimi civilisti. Tam smo bili na prostem, v ograjenem in dobro zastraženem prostoru. Med potjo so povpraševali po njim bolj poznanim osebam, npr. za generalom Rupnikom, podpolkovnikom Šturmom, kapelanoma Grumom in Pircem, poročnikom Hlebcem, policijskim komisarjem Lohom, Dolinarjem in za drugimi, ki so jim bili posebno pri srcu. Ko smo šli na odrejeno mesto, smo bili kakor na razstavi. Shajali so se namreč sami partizanski oficirji z gumijevkami v rokah in ni ga bilo med nami, ki je ne bi okusil. Dobro so si nas privoščili. Bili pa so partizanom nekateri fantje poznani. Te so skoraj do mrtvega pretepali v pričo nas po dvakrat ali trikrat na dan; jih povabili v pisarne, pretepli do nezavesti, jih zdravili in tako naprej ponavljali. Strašne so bile noči, ko so nas neprestano pretepali, vpili nad nami in z orožjem grozili. Zgodilo se je, da je našel partizanski kapetan svojega brata in mu je bila prva beseda v pozdrav: »Prasec, zdaj pa boš dobil, kar si zaslužil.« In res je prejel plačilo v Kočevskem Rogu. Dne 28. 5. zjutraj so nam pobrali hrano, ki smo jo imeli s seboj in vse druge vrednosti ter ločili od nas oficirje in podoficirje. Jesti smo dobili vsak dan kozarček juhe iz pesnega listja. Dne 29. 5. ob 21. uri so privedli slovenske topničarje, ki so jih prav tako neusmiljeno pretepali in preganjali do 5. ure zjutraj. Ko je nekdo omagal, so ga pred postrojem ustrelili. Dne 31. 5. so klicali mladoletnike in vse tiste, ki so pobegnili od partizanov ali se dali zajeti od domobrancev. Niso pa se vsi taki odzvali, ker so se nekateri posvetovali s partizani, seveda s kakim takim, ki je bil šele na novo mobiliziran, in ti so jim svetovali, da bo za mladoletnike bolje, slabše pa bo za pobegle partizane, ker da jih imajo za dezerterje. Poznal sem nekoga od tistih, ki so se na ta poziv javili, pa je bil pozneje s poročnikom Hlebcem usmrčen. Proti večeru so ostalo moštvo formirali v bataljone in čete. Za komandante so odredili naše fante in jim zapovedali, da so oni odgovorni za red in da nikogar ne zmanjka. Dali so nalog, da moramo biti zjutraj do 7. ure pripravljeni na odhod, da gremo nekam na delo. Isti večer je prišel med nas neki partizanski kapetan, in ko smo videli, da se je voljan pogovarjati z nami, smo stopili okrog njega in se spustili v debato. Nekdo izmed naših fantov ga je vprašal, kaj on misli, da bo z nami. Rekel je, da se nam ni treba nič bati, ker da ne morejo brez nas obnoviti Jugoslavije, da je z nami vsa inteligenca, da pa so pri njih vsi nižji in višji oficirji sami hlapci, ki sploh nimajo pojma o uradovanju. Govoril je, da bo sojen le tisti, ki ima krvave roke. In to le največ eno leto dela. Ostali pa bodo šli na svoje domove. Izjavil je, da je bil pri četnikih in da mu je dobro znano, kdaj smo mi s četniki vred propadli.

Dne 1. 6. 1945 okrog 7. ure je prikorakal en bataljon do zob oboroženih partizanov za spremstvo. Ko je bila straža razporejena, smo krenili proti kolodvoru. Kakor vsak dan so tudi sedaj nad nami krožila angleška letala. Izgledalo je, da so nas hoteli partizani skriti , ker pa to ni bilo mogoče, so na ustavili za toliko časa, da so letala odletela. Potem so nas vkrcali na vlak, s katerim smo se peljali do Medvod. Zaradi porušenega mostu smo šli iz Medvod do Šentvida peš. Na dvorišče zavoda smo prišli okrog 13. ure. Tudi tukaj so nas oficirji željno ogledovali. Med njimi sem jih nekaj poznal. Ob 16. uri pa so nas spet vkrcali na vlak in smo se peljali do ljubljanske mestne klavnice. Ker je bil dolenjski most porušen, smo morali prestopiti čez most za pešce na drugo stran Ljubljanice, kjer nas je spet čakal vlak. Ob progi na mostu je stal kordon partizanov z orožjem in gumijevkami. Prehod je bile zelo ozek, tako da so nekateri od navala in sile popadali in niso mogli vstati, zato smo hodili kar po njih. Bili so zelo obupni trenutki. Okrog 19. ure je z dobro zastraženimi in zaplombiranimi vagoni odpeljal vlak proti Kočevju. Vozil je tako počasi, da smo prišli šele zjutraj 2. 6. ob 5. uri zjutraj v Kočevje. Tukaj so nas izkrcali in odvedli v gimnazijo. Čim so nas natlačili po sobah, so takoj začeli z zelo natančno preiskavo. Najstrožje je bilo glede lir, nožev in britev. Govorili so, da bomo zaslišani od domačih delegatov, da oni niso taki kot domobranci, ki bi pobijali ljudi in da so vse premilo ravnali z nami, da smo si vse hujše zaslužili. Takoj po končani preiskavi so vodili po dvajset mož v skupinah v zadnji dve hiši na desno pri bloku proti Dolgi vasi. Na vrsto je prišla tudi naša soba, ki je bila predzadnja. Čim smo stopili v hišo, smo že vedeli, da smo na zadnji poti. Zagledali smo polno pritličje nahrbtnikov in videli, da jih je že precej odšlo pred nami. Morali smo v prvo nadstropje in zopet v preiskavo, kjer so nas pregledali, da ne bi imel kdo v obleki všitega denarja. Ko smo morali tudi mi odmetati nahrbtnike, je vprašal nekdo od nas, kako bomo brez opreme. Dobil je odgovor, da bomo v taborišču dobili vsega dosti. Nato so nam zvezali z žico roke za hrbet in še po dva moža skupaj, rekoč, da sta dva od nas pobegnila in da nas morajo zato zvezati, da pa bomo v ta[Stran 045][Stran 046]borišču zopet prosti. Ko smo zvezani čakali na odhod, sem videl moža, ki sem ga osebno poznal, da je šel prosit partizanskega kapetana za pomilostitev, češ da ni nič zakrivil, da je bil samo v mizarski delavnici in da ima ženo in majhne otroke. Na vse to mu je kapetan odgovoril z gumijevko po glavi, tako da se je mož onesvestil, potem pa ga je še surovo suval s čevlji. Ko je kmalu ozdravil, so ga zvezali skupaj z bratom in ju z nami odpeljali. Kmalu nato smo prišli na vrsto za kamione, ki jih je okrog sedem neprestano vozilo. Ker si nismo mogli sami dosti pomagati, so zapeljali kamione prav do stopnic, tako da smo lažje vstopili. Na kamionu se nas je peljalo 40 mož, morali smo klečati naprej sklonjeni z glavami dol, da ni mogel nihče videti, kam se peljemo. Moštvo se je voljno pokoravalo, vdano molilo in se pripravljalo na najhuje. Le tu in tam se je slišalo jokanje posameznikov, ki pa so zato dobili s puškinimi kopiti po glavah, da je moral vsak takoj obmolkniti. Vozili smo se približno 50 minut po cesti skozi Šalkovo vas proti Kočevskemu Rogu. Med potjo je bilo čutiti, da smo se peljali mimo dveh morišč, pri tretjem pa smo se sami ustavili. Ko so nas spehali s kamiona, je eden izmed partizanov s kleščami še tesneje privil vezi na roki, čeprav smo bili že prej tako tesno zvezani, da so bile roke čisto modre in jih sploh nisem več čutil. Nato sem moral s tovarišem, ki je bil z menoj zvezan sesti, da so nam čevlje zrezali z nog. Prerezal mi je tudi nogavico, ampak noge, hvala Bogu, mi ni ranil. Potem so nas zvezali še po sedem parov skupaj tako tesno, da se nismo mogli niti prestopiti. Vse okoli nas je bila straža, mož pri možu, z brzostrelkami in pištolami. Tisti, ki so z nami opravljali, so imeli rokave zavihane, v rokah pištole in nože, nekateri pa kole približno kot roka debele in poldrugi meter dolge, ki so bili na koncu že scefrani od udarcev. Od pretesnega vezanja nam ni bilo mogoče hitro stopiti do jame, zato so nas neusmiljeno pretepali, da so nekateri padli v nezavest in smo jih kar s seboj vlekli. Do jame je bilo približno 40 korakov, vodilo pa nas je 14 mož. Ker smo ves čas molili, so nas partizani še posebej zasmehovali, češ, naj le molimo k Bogu, da nam pomagata škof Rozman in general Rupnik. Med potjo je bilo opaziti, da so imeli partizani po skupinah vsak svoje delo. Nekateri so nosili tudi apno, s katerim so posipavali mrtve. Streljali so jih v jami s pištolami v tilnik in je neprestano pokalo, kakor bi počasi štel. Včasih je zaropotala tudi brzostrelka. Nekateri partizani so tudi klali z noži, kakor si je pač kdo zaželel. Meni je nekdo od spremljevalcev obetal, da me bo ravno on zaklal. Imel je krvav nož v roki kakor mesar. Pri jami pa ne morem drugače reči, kakor da me je sam Bog rešil. Bil sem zelo mirnih živcev, malokdaj tako in nisem nič mislil na to, da bi me usmrtili, in tudi ne, da bi pobegnil. Pred jamo sem lahkomiselno ganil z roko in si desno roko rešil vezi. Ker smo bili skupaj zvezani z jermeni, sem zrahljal jermen in se je cela skupina razpustila. Ko je partizan to opazil, nas je drugič še trdneje zvezal, jaz pa sem dal roko na hrbet, tako da sem samo markiral vezanje. Ko sem videl, da se partizan moti s pretepanjem, sem zopet zrahljal vez in skupina se je zopet razsula. Levo roko, ki je bila zvezana s tovariševo desno, sem tudi potegnil iz žice in rekel tovarišu: »Zbogom France, jaz grem, kar bo, pa bo.« Rekel mi je: »Lojze, ne!« Vse to se je vršilo v sekundah. Bilo je okrog 15. ure, ko sem v hipu zagledal, da na stezi, ki je vodila mimo, ni bilo partizana, čeprav je straža stala mož pri možu in sta tudi na vsaki strani steze stala po en partizan. Naglo sem skočil mimo njih. To je bilo v majhnem bukovem gozdu v dolinici. Po tleh je bila tu obleka, tam spet čevlji. Z božjimi podobicami in rožnimi venci je bilo kar nastlano okoli jame. Ko sem šel dalje po stezici, sem prišel v drugo dolino, ki je bila zasekana s suhimi bukvami in preraščena z robido. Ker se mi je suhljad pod nogami lomila, sem v bližini trikrat padel in se zapletel v goščo. Pri prvem padcu sem slišal klice: »Stoj.« Zasledovalec tudi ni imel lahke poti. Ko sem moral iz doline preplezati hribček in skalo, mi je bil blizu in je izstrelil tri rafale za menoj. Krogle niso padale v bližino mene. Ko sem prišel čez hribček in nato navzdol, sem bil kmalu na cesti, kjer so stali kamioni in na njih partizani. Ker mi ni kazalo iti nazaj, sem moral naprej. Tu sem rožni venec, ki sem ga pobral takoj po pobegu iz jame, vzel v roki in šel dalje. Bil sem bos in sem tako naglo smuknil pod kamion, da me partizani niso opazili. Prišel sem čez cesto zopet v dolino, potem pa sem moral v hrib. Ko sem prišel do polovice hriba, sem zagledal človeka, ki se mi je umaknil za bukev in sem posumil, da je morda straža. Ni mu bilo opaziti puške, a vseeno sem krenil na desno, tako da sem prišel nad njega in opazil, daje bil najbrž civilist, ki je opazoval, kaj se je v dolini dogajalo. Tisti dan je bil oblačen, zato nisem mogel najti prave smeri. Šel sem samo toliko daleč, da se ni preblizu slišalo pokanje. Ko je prišla noč, sem legel med skale in tako prespal do jutra. Dne 3. 6. 1945 so me prebudile tri srne, ki so mi bile prav domače. Ko sem molil rožni venec, se mi je bližala po moji sledi lisica. Tudi naslednji dan je bil oblačen in se po soncu nisem mogel orientirati. Hodil sem ves dan in[Stran 047] ob 16. uri spet prišel na hribček pri morišču. Streljanje je bilo tako kot prejšnji dan, vpitje pa je bilo močnejše, slišal sem tudi ženski glas. Čeprav me je skrbelo, kako bo s hrano, sem vseeno moral nedaleč od tukaj prespati. Dne 4. 6. 1945 sem nadaljeval svojo pot in tudi ta dan se je slišalo pokanje na morišču. Ko se je razjasnilo, sem videl, da sem prvi dan hodil v napačno smer. Huda je bila lakota, a še hujša žeja in vročina. Opešan sem bil tako, da sem vsakih deset korakov moral počivati. Jedel sem gozdno deteljico, ki pa mi ni šla prav v tek. Noge sem imel tako otekle, da jih sploh nisem čutil. Ko sem šel mimo starih partizanskih taborišč, sem našel v stari konzervni škatli malo deževnice, s katero sem se vsaj malo odžejal. Zvečer sem prišel v prvo vas in prosil za malo mleka. Ljudje so se me ustrašili in sem s težavo izprosil od njih kozarec mleka in vode, da sem se je napil. Šel sem dalje in nedaleč od tam prespal. Dne 5. 6. sem hodil še z večjo težavo, kar naravnost čez hribe, ker je bilo bolj skrito pred partizani. Hodil sem ves dan, šel skozi dve vasi, a v njih ni bilo nobenega človeka. Voda je bila povsod pokvarjena, v njej so plavale mrtve podgane, žabe in belouške, a vendar sem se je pošteno napil. Pozno zvečer sem prišel do vasi, ki mi je bila poznana in sem šel prosit živeža, a sem s težavo dobil malo mleka, ker je bila partizanska postojanka pet minut iz vasi. Zato sem moral naglo oditi in sem v bližini spet prespal. Dne 6. 6. sem šel dalje in okrog ene ure spet prišel v neko vas, kjer so mi pa lepo postregli, tako da jih ne bom nikdar pozabil. Zvečer sem prišel v domačo vas. Bil sem tako opešan, da me domači niso spoznali. Tako sem si rešil golo življenje.

Slovenija

Figure 26. Slovenija Mirko Kambič

Vse se je vršilo brez vsakega zasliševanja in sodbe. Vlak, s katerim smo se vozili, je štel 32 vagonov in se je vozilo v njem točno 1500 mož. Po izjavah železničarjev je peljalo v Kočevje devet vlakov, od katerih je bilo pet vlakov Srbov in ustašev, štirje pa slovenskih vojakov in civilistov. Vsak vlak je štel najmanj 10 vagonov, največ pa 37. Po izjavah Janeza Lunderja, partizanskega kapetana iz Dol. Poljan, je padlo v Kočevskem Rogu 21.000 žrtev. Pozneje, ko sem bil doma, sem slišal od kočevskih civilistov, da so v Kočevskem Rogu jame, ki so bile polne mrličev, polili tudi z bencinom in zažgali.

Prosim tudi tole: Naj nihče ne dvomi, da je to resnica. Kar sem sam videl, lahko trdim in tudi dokažem na licu mesta. Bil sem ves čas trezen in pri polni zavesti. Opisujem pa rajši bolj pičlo kakor obilno.

Servigliano, dne 12. 10. 1945

3.3. Vojak v tuji vojski

Milan Nograšek

3.3.1.

30. 7. 1943, ko sem bil star sedemnajst let, sem šel k vojakom v Laindetaju (blizu Brna) na Češkem. Tam smo vadili samo z lopatami. Neznosno so nas gnali. Fantje so od napora in izmučenosti jokali. Nikoli nismo korakali, zmeraj smo morali teči. Tam sem bil tri mesece.

Nato sem šel v Dunajsko Novo mesto, kjer je bila protiletalska enota, ki so jo sestavljali mladi fantje – stari 15 let. Tam sem ostal 3 mesece. Zidali smo jedilnico. Potem so nas poslali v

Mistelbach, kjer smo bili vojaki, saj smo dobili puške. Bilo pa je kar dobro.

30. 7. 1944 smo šli na fronto na Poljsko v bližini Krakova in Tarnova. Iz Poljske smo se umikali nazaj proti Slovaški. Takrat se je vojna končala.

7. maja 1945 sem zadnjič jedel konjski golaž. Vzel sem ga dvakrat, da sem bil sit. Od takrat naprej sem bil lačen, dokler nisem 24. 11. 1945 prišel domov. Nato sem šel v gozd. Bilo je popoldne. Postavil sem minomet in tam prespal. Pošteno me je zeblo. 8. maja sem bil še tam. 9. maja ob 11. uri je prišel gor po grapi komandant čete in začel vpiti, da je vsega konec, da gremo naprej. Čudno se mi je zdelo, da bo sredi dneva premik, do zdaj smo se zmeraj premikali ponoči. Ko sem prišel v vas, je bilo tam že kakšnih 20 vojakov. Ti so prihajali z vseh stani. Zmeraj več nas je bilo. Nato pa je prišel komandant in prebral, da je vojne konec in da se bomo borili skupaj z Američani proti Rusom. Nisem razumel, kaj to pomeni. Ko se je znočilo, smo šli naprej. Prespali smo v neki šoli. Zjutraj, 10. maja, je prišel komandant in nam povedal, da je konec vojne, da gre vsak, kamor hoče. Kako je bilo to grozno! Kam naj grem? Vsi smo tavali sem in tja. Nato sva se srečala z nekim Slovencem in sva šla skupaj v neko vas. Tam sva ljudem povedala, da sva iz Jugoslavije,[Stran 048] da ne bi šla rada v rusko ujetništvo, da bi tukaj delala pri kakšnem kmetu. Vzela naju je neka ženska. Šla sva k njej v hišo. Rekla je, da nama bo prinesla kruh. Midva sva čakala, ženske pa ni bilo od nikoder. Pa sva pomislila, da če koga pripelje, naju bodo pobili. Tako sva šla nazaj v vojaško kolono.

Milan Nograšek

Figure 27. Milan Nograšek

Samo dva dni sem taval sem in tja kot ovca brez pastirja. 12. maja 1945 so me Rusi ujeli na Slovaškem v bližini Trnave. Rekli so, naj pridem gor na travnik. Tam je že bilo kakih 200 vojakov. Popoldne ob petih sem se ulegel na tla in zaspal. Ko sem se zjutraj zbudil, nas je bilo okoli 5000. Nato smo šli na cesto in smo začeli marširati. En ruski vojak je jezdil na čelu kolone, drugi je bil na koncu. Marširali smo do noči, 5 dni. Hranili so nas tako, da je mimo peljal tovornjak, s katerega so metali koščke kruha. Vsi ga niso dobili. Podnevi so nam Slovaki prinašali vodo, pa Rusi niso dovolili, da bi jo pili. Ko se je stemnilo, so dovolili, da so nam dali vodo. To so bili samo moški, ženske so se Rusov bale. Veliko ujetnikov je pomrlo.

17. maja sem prišel v taborišče Trnava na Slovaškem. Tam sem po 10 dneh dobil eno zajemalko kuhane koruze. En mesec sem ostal tam in vsak dan sem dobil samo eno zajemalko kuhane koruze in košček kruha. Vsak dan je šlo 2000 ujetnikov na vlak za Rusijo. Vsak dan jih je toliko prišlo v taborišče. Pri vhodu je bila nemška godba na pihala. Ves dan je igrala. To so bili prav tako ujetniki. Taborišče je bilo v velikem samostanu. Patre so nagnali ven. Nam so rekli, da smo internacionalci, da bomo šli domov. Pa se to ni zgodilo. Ravno tako smo šli v Rusijo. Videl sem vlak z živinskimi vagoni. V njem so bili otroci in ženske. Šli so nazaj domov v Nemčijo.

Nato smo šli v Bratislavo. Tam smo dobili eno zajemalko debelo mlete koruze na dan. Po 14 dneh smo šli na transport za Rusijo. To je bilo 5. 7. 1945. Nihče ni vedel, kam nas peljejo. Vlak je drvel. Vsak tretji dan se je ustavil, da je lokomotiva dobila vodo in premog. Takrat smo dobili eno vedro ješprenja in eno vedro vode za 45 ljudi. Bili smo zaprti v vagonih, prepreženih z bodečo žico. V tleh vagona smo imeli luknjo, da smo šli lahko na stran. Ko smo prišli v Budimpešto na Madžarskem, so na postaji čakale ženske in klicale svoje može. Rusi niso dovolili, da bi se približale vagonom, od daleč so vpile, vendar so se spoznali. Ko smo se peljali naprej, so Madžari ušli iz vagonov. Nato se je vlak ustavil. Ruski vojaki so šli v vas in pripeljali toliko civilistov, kolikor ujetnikov je ušlo. V vsakem vagonu je bil eden od ujetnikov poveljnik.

Vse tiste, ki so jim ušli Madžari, so takoj ustrelili. Tisti, ki smo imeli od vojske kakšen košček kruha in kakšno konzervo, smo preživeli, drugi so večinoma pomrli.

Ko smo se pripeljali do reke Volge, je vlak ustavil. Tam je bil še en vlak vlasovcev. (General Vlasov se je uprl Stalinu.) Vsi tisti vojaki so šli v težke rudnike v Sibirijo. Oni so imeli samo 400 g juhe na dan, drugi ujetniki pa 600 g. Noben vlak ni šel podnevi čez reko Volgo, vsi so šli ponoči. Kakšen je bil most, ne vem, saj nisem nič videl.

Ko smo se peljali čez gorovje Ural, sem videl majhno jezero. Na njem sta se v čolnu peljala dva moža. Eden je igral harmoniko. Melodija je bila taka, kot da bi igral Slovenec.

Ko smo se pripeljali v Omsk, to je glavno mesto Sibirije, je vlak ustavil. Gledal sem skozi špranjo. Bile so same tračnice, druga pri drugi v neskončnost. Ne vem, kako velika je bila železniška postaja. Ko smo se pripeljali do mesta Čeljabinsk, so nas od tam peljali v puščavo kakšnih 8- do 10.000 kilometrov proč. 3. 8 1945 sem stopil na sibirska tla. Nihče ni mogel hoditi. Vsi smo popadali na tla, ker smo bili en mesec zaprti v vagonih. Komandir nas je pustil pri miru. Ko smo prišli k sebi, smo šli v taborišče. Hodili smo ka[Stran 049]kšno uro. Taborišče je bilo tako kot v Nemčiji – vse je bilo prepreženo z bodečo žico, stolpi z lučmi. Vse to je bilo brez pomena, kam pa naj bi ušel v to puščavo. Madžari so ušli, pa so čez tri dni prišli nazaj. Takoj so jih postrelili. V tem taborišču ni bilo nobene vode niti stranišča. Zunaj je bil skopan jarek za stranišče. Na stran sem šel tako samo enkrat na teden. To blato je bilo kot konjska figa. Nič ni smrdelo. Konjska figa se drži skupaj, to pa je razpadlo, tako slabo hrano smo imeli. Baraka je bila velika, brez oken. Ni bilo nobenega poda. Na tleh je bil samo gramoz (šoder). Na njem smo imeli deske, na tistih smo spali, brez vsake odeje, samo čevlje sem sezul. Zjutraj ob petih smo vstajali in smo dobili eno zajemalko črne ameriške kaše in en košček kruha. Kruh je bil takšen kot goba, ki jo imajo otroci v šolah za brisanje table. Če si ga stisnil, je prišla iz njega voda. Dobil sem ga enkrat na dan. To je bilo dobro, da sem ga dobil tako malo. To ni bila pšenica. V tem kraju ni bilo pitne vode, bila je nafta, pomešana z vodo. Pokrajina je bila velika kot Evropa. To vodo so prekuhavali. Zmeraj smo pili vročo vodo. Bila je vsa cinkasta. Na površini je plavala nafta. Dobili smo jo samo dvakrat na dan po eno skodelico. V rudniku, kjer smo delali, smo bili dvanajst ali trinajst ur. Bili smo brez hrane. Vsak dan sta eden ali dva umrla. Pa so prišli štirje delavci, ga prijeli in odnesli kakih 300 do 500 metrov stran in ga vrgli v grmovje. Nikoli niso nikogar pokopali. Nobene lopate niso imeli pri sebi. Pojedla ga je kakšna žival. Če bi kdo prišel in mu dal košček kruha in eno skodelico mleka, bi ostal. Pa tega ne bi bilo. Ko smo zvečer prišli v taborišče, smo spet dobili eno zajemalko črne ameriške kaše. Vsa hrana je bila iz Amerike. To je bilo dvakrat na dan. Nikoli nič drugega, zmeraj enaka hrana.

Tu ni rasla nobena smreka in nobena bukev, samo jelševo grmovje. Ni bilo nobene ceste, nobene živali. Bili so ljudje, stari od 20 do 40 let, tako moški in ženske. Videl sem žensko, ki ni imela ne krila ne hlač. Imela je samo vrečo ameriškega Unrrinega paketa ovito okrog pasu. Bila je še mlada. Vse ženske v taborišču so bile brez modrčkov in brez spodnjih hlač. Vse so bile oblečene kot moški. Če bi katera rodila, bi otroka uničili.

Tu so znanstveniki leta 1937 odkrili rudnik premoga, nato so naredili železnico in postavili barake in naselili ljudi. V tem rudniku so bili samo ameriški stroji. Bager je bil tako velik, da je naenkrat dvignil 6 kubičnih metrov zemlje. Tu je bil dnevni kop. Vso zemljo so vozili proč. Kakšnih 100 metrov globoko na drugi strani je stal vlak in bil napeljan tekoči trak. Nanj so nametavali premog. Ko se je napolnil, so odpeljali. Mi smo prestavljali progo. V Rusiji so bili za vojake in ujetnike samo živinski vagoni, potniškega vlaka ni bilo, ga nisem videl. Eden od vojakov meje vprašal, od kod sem doma. Rekel sem, da iz Jugoslavije, pa ni nič vedel. Rekel sem, da sem iz Evrope, pa tudi ni nič vedel. Vprašal me je, če je pri nas sonce. Pa sem mu rekel, da bolj sveti kot tu, pa ni tudi nič vedel. Potem sem ga vprašal, od kod je doma. Rekel je, da iz Leningrada. Vedel je samo to, da je tam, kjer on živi, zemlja in sonce, drugod je vesolje. Bil je mlad fant, star kakšnih 20 let.

Vojaška slika – Milan Nograšek 1943

Figure 28. Vojaška slika – Milan Nograšek 1943

Tu so bile majhne njive krompirja in zelja, ki so jih stražili. Na koncu njive je stala ženska z brzostrelko. Enkrat smo šli plet zelje. Poveljevala je ženska. Mi smo v sredini vse zelje potrgali in pojedli. To so bile same vehe. Ni bilo nobene glave. Ženska nas je potem zelo zmerjala. Konec septembra je padel sneg. Pa smo šli kopat krompir brez motik, samo steblo sem potegnil, ki je gledalo iz snega. Tri četrt krompirja je ostalo v zemlji. Prosili smo stražarja, da nam je dovolil, da smo ga malo skuhali in pojedli. Ko smo šli domov, smo[Stran 050] ga pobrali in dajali v žepe. Ko smo se peljali mimo vojašnice, smo morali krompir zmetati iz žepov. Pojedli so ga vojaki, saj so bili enako lačni kot mi.

Govorili so nam, da bo prišla mrzla zima, 50 do 60 stopinj pod ničlo. Mi pa nismo imeli ne obleke ne odej. Če bi prišel mraz do 30 stopinj, bi vsi zmrznili. Delavci so rekli komandirju rudnika, kaj je z nami, da tako umiramo. Prišel nas je pogledat. Rekel je, da smo lačni, da moramo dobiti hrano. In se je zgodilo. Vsak dan smo od dvanajstih do dveh dobili en košček kruha in za en ocvirk slanine. Takoj sem rekel, naj mu Bog da nebesa, saj je priznal, da smo tudi mi ljudje. Ko smo dobili to hrano, sem šel jaz čez pet dni domov. Sicer smo bili samo nekakšen odpadek, ki se ne popravlja, se samo odstrani. V našem taboru sem videl enega, ki ni imel nobene skodelice ne žlice, samo pest je nastavil, pa mu je na roke vlil kašo. Ker je stekla na tla, ga čez en teden ni bilo več. Moral je umreti. Brez hrane ni mogel živeti. V nemških taboriščih si dobil žlico in skodelico, tu pa nič.

Tu v Sibiriji so bile vse lokomotive na elektriko, zaradi mraza je bilo vse prepreženo z elektriko. Stebri pa so bili samo leseni.

6. oktobra 1945 smo šli domov samo “internacional«, to smo bili iz vseh evropskih držav. Samo Nemci so ostali tam. Cel dan smo bili brez hrane. Ko smo sedli na vlak, smo dobili enega slanika, vode pa nič. Nikoli prej in ne potem. To je bila sama sol. Zaprli so nas v vagone in vlak je drvel 5 dni. Tudi za minuto se nismo ustavili. V vagonu je bila popolna tišina, brez govorjenja. Rekli smo, da gremo domov. Niso pa povedali v kakšen dom. Vsi smo imeli v sebi, da gremo v večni dom. Ko smo se pripeljali do Celjabinska in smo šli iz vagonov, smo vsi popadali po tleh. Če bi se peljali še kakšna dva dni, bi bilo vse končano. Veliko jih je ostalo v vagonih. Te so zmetali ven, ne vem kje. Dali so nam malo kruha in vodo. Nato smo šli na drug vlak za Evropo. 5 dni smo bili brez hrane in vode. Komandanta sta se prepirala. Eden je rekel, da moramo biti svobodni, drugi da ne. Pa je zmagal prvi. Na vsaki postaji smo šli ven iz vagonov. Ko smo se pripeljali do Evrope, so na vseh postajah čakali civilisti in so nam dajali hrano.

Ko sem prišel iz Madžarske v Subotico, so nas vse zaslišali, od kod smo doma. Dobili so vse podatke, kaj so naši očetje. Tiste, ki so bili proti partizanom, so v Subotici postrelili. Vprašali smo, kje so. Rekli so, da so šli v drugo taborišče.

Tako seje končalo. 24. novembra 1945 sem prišel domov.

V taborišču je bilo samo šest Slovencev. Ko smo šli domov, je bil eden bolan in nam je 1. 11. 1945 umrl v Romuniji. Bili so Štajerci. Vsi starejši od mene. O nikomer nisem nič vedel. Če si lačen, te nič ne zanima. Najbrž ni nihče več živ. Smo pa Slovenci med najbolj trdnimi na svetu.

Rečeno je bilo, da se moram, ko pridem domov, takoj javiti na občino. Drugi dan sem se javil.

Tam me je možakar začel spraševati, kdaj sem šel k vojakom in kje sem bil. Jaz sem mu vse povedal. Vprašal meje, kdaj sem se dal ujeti Rusom. Rekel sem, da ne, če se je dal kdo ujeti, so ga ubili. Kdo se bo ukvarjal z ujetnikom! Ko je to slišal, je vstal in bi me najraje ustrelil kar v pisarni. Nato sem šel domov. Takoj sem bil pod nadzorom Udbe. Če bi bil prišel domov dva meseca prej, bi šel takoj v kočevske jame. Potem je bilo to že vse prepovedano. Nisem imel nobene pravice. Kar sem prosil, so mi odklonili. Nisem dobil nobenega posojila. Velikokrat sem bil poklican na policijo. V Kamniku, Ljubljani in Kranju so me zasliševali. Po 20 letih sem bil poklican v Ljubljano na notranjo upravo. Neka ženska mi je povedala, da sem bil 20 let pod kontrolo Udbe. Takrat se je to končalo.

Na milijone ljudi je pomrlo v sibirskih taboriščih zaradi lakote. Vsa taborišča so bila brez zdravnikov. Nihče ni bil bolan več kot dva dni. Prišli so, ga odnesli in vrgli v grmovje. Stalin je bil največji strateg za uničevanje ljudi v zgodovini človeštva. 1000 let se ne bo rodil takšen, kot je bil Stalin.

[Stran 051]

4. Aktualnosti

4.1. Orlovski Stadion za Bežigradom

Marijan Smolik

4.1.1.

V zadnjem času je več zanimanja in pisanja o Stadionu za Bežigradom v Ljubljani, ki ga pisci različno imenujejo: Bežigrajski, Plečnikov, Ljubljanski, kar je sicer vse prav, a označuje le delno resnico. Morda bo koristno, če osvetlimo njegov začetek pred desetletji, ko je splošno veljal za orlovski Stadion.

Njegovo zgodovino in pomen je leta 1940 opisal telovadec Ivo Kermavner (1897-1970), načelnik Jugoslovanske Orlovske zveze, pod naslovom »Naš Stadion« v knjigi »Naš Bežigrad v luči zgodovine, kulture, gospodarstva« (str. 78-83), ki jo je založila Stavbna zadruga »Bežigrajski dom«, uredila pa sta jo bežigrajska gimnazijska profesorja Vilko Fajdiga (katehet) in France Jesenovec (slavist). Pozdravne besede knjigi in Bežigradu sta napisala ljubljanski škof dr. Gregorij Rozman, ki je prav takrat na prostoru nekdanjega ljubljanskega pokopališča pri Sv. Krištofu zidal novo Baragovo semenišče, in župan dr. Juro Adlešič.

Kermavner je zapisal, daje Stadion »last vseh katoliških slovenskih fantov in deklet«, ker po smrti kralja Aleksandra leta 1934 ni bilo več Orlov.

Kermavner je najprej opisal prostor, na katerem je takrat že stal Stadion:

»Ko so hodili Posavci pred svetovno vojno v Ljubljano in ko so meščani hodili na izlet na Jezico, ni nihče slutil, da bo iz zapuščene jame med Dunajsko in Vodovodno cesto zraven topničarske vojašnice nastala mogočna stavba, ponos vsega slovenskega naroda, naš prekrasni Stadion. Smeti so odlagali v tej jami, kjer so nekoč kopali gramoz in kjer se je pozneje kak kosec spomnil, da je treba pokositi travo, ki je tamkaj rastla.« (str. 78-79) Zaradi bližine smodnišnice tam niso hoteli zidati hiš, kakor so jih v drugih manjših jamah bliže mesta.

V reviji Mladost, glasilu slovenskih Orlov, je bil v 16. letniku leta 1923 (str. 120-121) objavljen načrt za zgraditev trajnega telovadišča v Ljubljani, ki so ga po grških objektih za šport imenovali stadion. Ker se je zanimanje za šport povečevalo, so sklenili, »kako bi se dalo zgraditi trajno telovadišče, pravi grški stadion, prvi v Sloveniji, ki bi delal čast orlovski organizaciji, njeni podjetnosti, požrtvovalnosti in naprednosti. Mislili smo: za tisti denar, s katerim postavimo ob potrebi ogromne lesene tribune, ki jih moramo nato zopet podirati in morda z izgubo prodajati, zgradimo pol trajnega stadija.« Osnovali so posebno Stavbno zadrugo Stadion, ki naj bi ga zgradila. V najem so za »dolgo dobo let« vzeli svet ob Dunajski cesti, »ki ima to prednost, da je pogreznjen za nekaj metrov v zemljo, rob pa tvori že naravne tribune«, kar je pocenilo gradnjo. Načrt za stadion je izdelal »odličen arhitekt« (=Jože Plečnik). Objavili so ga v isti reviji že takrat, pozneje pa še večkrat, tudi v Ilustriranem Slovencu (1936, 62). Za gradnjo je zadruga seveda potrebovala denar, ki so ga začeli takoj zbirati med člani in članicami Orla. Zlasti bližnje pa so povabili, naj sodelujejo s prostovoljnim delom (kulukom, kakor so takrat uporabljali arabsko besedo za tako tlako): »Sto in sto rok rabimo in imamo jih po naših orlovskih odsekih … Nikogar ne silimo, čast pa zahteva, da izvršimo, kar smo začeli … Bog živi orlovski kuluk! Stadion je velika preizkušnja naše discipliniranosti, naše moči in vztrajnosti, je pa tudi naša častna zadeva. Pred očmi cele Slovenije smo začeli z zgradbo, ki bo prva v naši državi (= Jugoslaviji), vsa Slovenija – nam naklonjena in nenaklonjena – bo zrla na nas, če bomo dovršili, kar smo začeli. Po stadionu nas bodo merili: ali smo res to, kar pravimo, ali pa so samo velike besede.« Tudi orlice so sodelovale pri teh akcijah. Njihova revija Vigred je o tem večkrat poročala.

Še nedograjeni Stadion je že služil svojemu namenu.

Prva zemeljska dela so omogočila, da je že leta 1923 na zravnanem terenu bodočega stadiona lepo uspel peti Katolišld shod (prejšnji so bili na manjšem alojzijeviškem vrtu ali na Kongresnem trgu), na katerem so 26. avgusta z velikim telovadnim nastopom sodelovali tudi orli in orlice. V naslednjem letniku Mladosti (1924, str. 20) je predsednik Orlovske podzveze dr. Jože Basaj (1887-1973) zapisal: »Kdo bo gradil Stadion? Tisti, komur bo Stadion služil; tisti, ki si bo s Stadionom postavil trajen spomenik. To pa je katoliško slovensko ljudstvo in v prvi vrsti katoliška slovenska mladina (v tem članku so začeli pisati Stadion z veliko začetnico, op. M. S.).

[Stran 052]

Širiti je treba zavest, da mora za Stadion vsak naš človek nekaj prispevati.« Kljub gospodarskim stiskam naj ne bi bili slabši kot naši predniki, ki so postavili toliko cerkva, ki so trajni spomeniki njihove in naše vere.

Nadaljevanje gradnje Stadiona, na katerem so načrtovali več velikih prireditev v naslednjih letih, je zahtevalo nova sredstva, ki naj bi jih Zadrugi Stadion pomagali zbirati tudi orli in orlice. Po svojih odsekih naj bi vplačevali zadružne deleže, da bo tako Stadion prišel v orlovske roke. »Vsakdo mora vedeti, kaj je Stadion … Kdor vplača osnovni kamen (= 1000 Din), bo za celo življenje dobil pravico do brezplačnega vstopa na vse prireditve, ki se bodo vršile na Stadionu.« (str. 57) Dr. Basaj je v več številkah spodbijal ugovore in malodušnost glede nabiranja darov. V novembrski številki je zapisal, da se tudi časovno mudi: »Moramo vsaj v glavnih obrisih dograditi Stadion za slovanski orlovski tabor v avgustu 1925. Vse delo vodi Stavbna zadruga Stadion v Ljubljani, član zadruge in s tem tudi upravičen do soodločanja pa postane vsak, ki vplača en delež, to je 100 Din. Stadion bo last zadruge, torej njenih članov, in če bodo v večini orli člani zadruge, bo Stadion last orlov … Stadion je za nas orle tako važen, da moramo imeti pri njem odločilno besedo.« (str. 150)

Omenjeni Tretji slovanski orlovski tabor so napovedali za dneve od 14. do 17. avgusta 1925, pokrovitelja sta bila oba slovenska škofa Anton Bonaventura Jeglič in Andrej Karlin (Mladost 1925, 30). Bil je v dneh 14., 15. in 16. avgusta in pokazal velik telovadni napredek. V slavnostnem sprevodu je korakalo 1500 orlov in 850 orlic v brezhibnih krojih, beremo na str. 192-196 v pri nas komaj znani Zgodovini slovenskega Orla, ki jo je napisal France Pernišek, izšla pa je 1969 v Buenos Airesu kot izdaja Slovenske kulturne akcije s posvetilom: »Slovenski mladini ob 60-letnici nasilnega razpusta slovenskega Orla.« Dr. Basaj je na občnem zboru Orlovske podzveze 17. 9. 1925 (Mladost 1925, 161-167) poročal, da zbiralna akcija ni potekala brez ovir. Zadružne deleže bodo še naprej zbirali, v letu 1926 pa bodo organizirali tudi »efektno loterijo« za Stadion (Mladost 1926, 8). Zelo dobro je uspela, v letu 1928 so napovedali še novo loterijo, spet so prodali vse srečke. V Mladosti 1926,10 so javno zapisali tudi ime in pomen »genijalnega arhitekta in profesorja Josipa Plečnika«. Takrat so bili postavljeni že ograjni zidovi, ki zapirajo ves prostor. V vsaki številki revije Mladost leta 1927 je bil na platnicah reproduciran tudi njegov portal.

Na prostoru Stadiona je bila 27. junija 1926 javna telovadba, na kateri so nastopile tudi orlice. Prav tako spet 3. julija 1927. Od 28. junija do 1. julija 1928 je bil na njem Slovenski orlovski tabor. Za sklep v nedeljo 1. julija je po Ljubljani od Ljudskega doma na Streliški ulici do Stadiona korakalo 2397 orlov in orlic v novih krojih po zamisli J. Plečnika (Pernišek 211), gledalcev na tribunah pa je bilo 15.000. Sv. mašo z ljudskim petjem je dopoldne daroval škof Jeglič, popoldne pa je bil telovadni nastop ob sklepu Orlovskega tabora.

Aprilska številka zadnjega letnika Mladosti 1929 je bila posvečena novo imenovanemu ljubljanskemu pomožnemu škofu s pravico nasledstva (koadjutorju) dr. Gregoriju Rozmanu, ki je bil dolgoletni član predsedstva Jugoslovanske in Slovenske orlovske zveze. Izrazili so mu »veselje, spoštovanje in hvaležnost, zvestobo in vdanost«, ko je Orlom napisal vrsto vzgojnih člankov. Škof se je od Orlov poslovil v julijski številki Mladosti. Pesem Alojzija Mava pa tudi z zunanjo grafično podobo izraža škofu njihovo hvaležnost (Mladost 1929, 74).

V času šestojanuarske diktature (1929-1934) je bil Orel razpuščen, zato (pa morda tudi zaradi gospodarske krize) niso več nadaljevali z gradnjo Stadiona po Plečnikovih načrtih. V zadnji številki revije Mladost je bil decembra 1929 objavljen Aleksandrov zakon o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije, ki je v čl. 12 odločal, da se ukinejo vsa »dosedanja društva za telesno in moralno vzgojo«, če se ne vključijo v Sokol. Namesto Mladosti je z novim letom 1930 začel izhajati list Kres z enakim podnaslovom Fantovski list, a v njem ni bilo več poročil ali spodbud za nadaljevanja dela pri Stadionu.

Na Stadionu pa so se v naslednjih letih dogajala različna slovesna praznovanja, ki jih moram vsaj omeniti, ker so še živo v spominu starejših bralcev Zaveze:

Leta 1933 je bila na njem slovesna proslavitev 1900-letnice našega Odrešenja, ki so jo združili z biserno mašo takrat naslovnega nadškofa Jegliča. V Kresu so ob tem zapisali: »To pot so se zbrali na štadionskem (!) prostoru možje in fantje, žene in dekleta z vseh strani slovenske domovine. V množicah je živela misel, da smo sinovi in hčere katoliškega slovenskega naroda.«

(str. 153)

Za II. jugoslovanski evharistični kongres poleti 1935 so uredili zidane sedeže na treh straneh tribun in postavili veličastno tribuno[Stran 053] na zahodni strani. To je bilo tudi nekakšno simbolično znamenje konca diktature. Katoliška mladina se je spet lahko organizirala v novi Zvezi fantovskih odsekov (ZFO) in Zvezi dekliških krožkov (ZDK). Nove kroje za fante in dekleta je zasnoval mladi arhitekt Marjan Šorli (Pernišek 242-245).

Stadion so spet napolnili za mladinski tabor leta 1938 in za mednarodni mladinski tabor leta 1939, ko so 29. junija ob dvajsetletnici Jugoslavije telovadno nastopili fantje in dekleta.

Urejevanje Stadiona so dokončali do VI. mednarodnega kongresa Kristusa Kralja 1939, ko je bil v zraku že strah pred novo vojno.

Ob verskih kongresih so verni obiskovalci zasedli ne samo tribune, ampak tudi areno, kjer so našli prostor desettisoči, ki so dejavno sodelovali z molitvijo, ljudskim petjem in prejemanjem sv. obhajila. Tako je bilo tudi 30. julija 1939 med dopoldansko sv. mašo kardinala legata Avgusta Hlonda.

Višek dotlej nevidenega na Stadionu je bila pred sklepom kongresa Kristusa Kralja 29. julija večerna Igra o kraljestvu božjem, ki jo je spisal Niko Kuret, režiral Ivo Peršuh, režiser zborov pa je bil Davorin Petančič. Vsi udeleženci smo besedilo veličastne množične igre s petjem, glasbo in svetlobnimi efekti dobili v knjižici (49 str), ki je bila hkrati vstopnica, da smo lahko sodelovali z vzkliki in petjem. Nismo pa vedeli, da so bili glede te igre pred izvedbo zapleti glede vsebine, ker je Kraljeva banska uprava dovolila uprizoritev šele 10. julija, kot piše na knjižici, prvotno drugačno besedilo pa je bilo tudi tiskano v posebni knjižici (40 str.) Ohranil jo je katehet dr. Janez Oražem in je zdaj v Zbirki slovenskega verskega tiska v Semeniški knjižnici v Ljubljani (verjetno tudi kje drugod). Tukaj seveda lahko le opozorim na glavno razliko, ki je v drugem delu, ko je avtor ob stran Antikrista postavil personificirane »naglavne grehe« napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jezo in lenobo. V prvi varianti je bilo npr. agitatorjem Antikrista položeno v usta besedilo: »Proletarci vseh dežel – združite se!« in še: »Razpihajte pepel! Razplamtite žerjavico!«, »Naj udari gnev na dan – do tistih – ki vas izrabljajo!« Naštevali so tudi vrste orožja v 18. prizoru, ki je v izvedenem besedilu seveda spremenjeno. Nadangel Mihael je vodil vse, ki so se upirali Antikristu in hoteli ostati zvesti Bogu.

Ker pišem to za Zavezo, ko je bila v nedeljo 1. junija 2008 v Kočevskem rogu vsakoletna spominska slovesnost, mi prihaja na misel, koliko tistih mladih, ki zdaj ležijo v različnih grobiščih, je samo šest let prej navdušeno sodelovalo pri tej igri in na kongresu.

Mladost 1929, št. 4, str. 74

Figure 29. Mladost 1929, št. 4, str. 74

Na tem stadionu so se med zadnjo vojno dogajale tudi stvari, ki niso bile v zvezi z orlovstvom in o katerih je bilo že veliko zapisanega, zato ne čutim dolžnosti, da bi kaj pisal o tem.

Morda bo ta strnjeni pogled v zgodovino slovenskega orlovstva spodbudil katero od naših založb, da bi oskrbela ponatis knjige Franca Perniška: Zgodovina slovenskega Orla, ki je najbrž doslej edini podrobnejši pregled tega zanimivega obdobja naše zgodovine. Slikovno gradivo je prevzeto iz takratnih objav, oba kongresa pa sta seveda dokumentirana v posebnih knjigah z bogatim slikovnim gradivom, a tu ni prostora za vse.

[Stran 054]

Orlovski kuluk (Mladost, 1923, 8/123, foto: Avgust
                        Zaletel)

Figure 30. Orlovski kuluk (Mladost, 1923, 8/123, foto: Avgust Zaletel)
Kongres Kristusa Kralja 1939. Prapori Zveze fantovskih odsekov

Figure 31. Kongres Kristusa Kralja 1939. Prapori Zveze fantovskih odsekov

[Stran 055]

Kongres Kristusa Kralja 1939. Članice dekliških krožkov

Figure 32. Kongres Kristusa Kralja 1939. Članice dekliških krožkov
Kongres Kristusa Kralja 1939. Pogled s tribune proti areni Stadiona med
                        mladinsko prireditvijo

Figure 33. Kongres Kristusa Kralja 1939. Pogled s tribune proti areni Stadiona med mladinsko prireditvijo
[Stran 056]

5. Iskanja in besede

5.1. Iz Voranca, drame Daneta Zajca

Dane Zajc

5.1.1.

Ko se razkadijo meglice,
vidim domačijo na vrhu gore,
trdno domačijo s trdnimi poslopji.
Takrat si mislim:
Dokler bom videl dim nad tvojo streho,
tudi v moji peči ne ugasne ogenj.
Dokler bo v tvojih piskrih vrelo mleko,
tudi moje hiše ne odnesejo metulji ognja.
In bi zavpil ti, od veselja ti zaklical,
čez široko dolino bi zavpil: Si še?
Se še držiš na svislih hriba?
O še prižigaš luč v glavi hriba,
še je mirno moje srce,
ko vidim, da sva dva na višinah,
dva na samoti, dva, ki kljubujeva
postavam, ki se kradejo okoli naju,
ki naju vohajo. A tudi tebe?
Tudi tebe zalezujejo? Tudi tebi brskajo po hiši,
tudi tebi razmetavajo beračijo hribovsko?
A tudi ti visiš na nitki, ki jo vsak trenutek lahko
prestrižejo njihove zlovešče škarje?

[Stran 057]

Dane Zajc

Figure 34. Dane Zajc Mirko Kambič
[Stran 058]

6. Svet razklan na dvoje

6.1.

Aleksander Solženicin

6.1.1.

V svojem znamenitem harvardskem govoru je nobelovec Aleksander Solženicin opozoril Evropo in Ameriko na nekatere probleme, ki so še danes, trideset let pozneje, enako žgoči. Solženicin je živo čutil, da sta Evropa in Amerika »v istem čolnu«, kakor se je pred tedni na slovenski nacionalki izrazil veleposlanik Ernest Petrič. Spričo te aktualnosti smo se odločili, da s tem govorom seznanimo tudi bralce Zaveze. Besedilo je priskrbel naš ameriški prijatelj Edi Gobec. Težave z dolžino smo rešili tako, da smo iz prvega, večjega dela povzeli poglavitne misli, zadnji, krajši in tematsko zaključeni del pa prevedli v celoti. Prvo delo je opravil JANKO MAČEK, drugega pa KATARINA BOGATAJ GRADIŠNIK. Obema smo ponovno in radi hvaležni.

6.1.2. Življenje in delo Aleksandra Solženicina

3. avgusta letos je v Moskvi v 89. letu življenja umrl najpomembnejši ruski pisatelj 20. stoletja Aleksander Solženicin. Njegov oče Isaj je bil oficir carske vojske, po rodu s Kavkaza. Aleksander je bil rojen leta 1918 kot peti otrok v družini in še pred rojstvom je izgubil očeta. Mati, ki se ni nikoli več poročila, je v težkih razmerah skrbela za otroke. Skrivaj jih je vzgajala v pravoslavni veri in navajala k branju ruske literature. Kljub temu je Aleksander v času šolanja postal komsomolec in marksist. Študiral je matematiko, dopisno pa tudi filozofijo, zgodovino in literaturo. Čas druge svetovne vojne je preživel na fronti kot topniški oficir. Tu je postal kritičen do političnih komisarjev in režima nasploh. Proti koncu druge svetovne vojne so ga na fronti aretirali in odpeljali v Moskvo. Bilje obsojen na osem let taborišča. Prav ta leta hudega trpljenja in ponižanja pa so bila zanj čas velikega zorenja in globokih spoznanj.

Po prestanem taborišču je Solženicin živel v izgnanstvu na jugu Kazahstana. Bil je zaposlen kot računovodja zadružne trgovine in učitelj matematike na osnovni šoli. Začel se je ukvarjati s pisanjem in leta 1962 je izšel njegov roman En dan v življenju Denisa Denisoviča, ki je bil pravi šok, saj je bilo prvič, da je nekdo spregovoril o življenju v taboriščih. Čeprav so bila v Sovjetski zvezi vsa Solženicinova dela prepovedana, je za ta roman leta 1970 dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Podelitve se ni udeležil, ker se je bal, da mu bodo preprečili vrnitev v domovino, ki je nikakor ni hotel zapustiti. Nagrado je prevzel šele leta 1974, po izgonu iz Sovjetske zveze. Najpomembnejše njegovo delo pa je dokumentarni roman Arhipelag Gulag, s katerim »je postavil spomenik vsem, ki niso mogli preživeti, da bi to povedali«, kot je sam zapisal. Ko je leta 1973 pretihotapil na Zahod prvi del tega velikega romana, so oblasti v Moskvi pobesnele, mu odvzele državljanstvo in ga izgnale iz države. Na Zahodu je do leta 1976 končal še drugi in tretji del, nato pa se z družino preselil v ZDA, kjer je potem živel do vrnitve v domovino leta 1994. Že dolgo pred svojo resnično vrnitvijo se je vračal domov s svojimi knjigami, ki so jih tihotapili po različnih kanalih in so dosegale visoke cene, primerljive le s ceno prav tako pretihotapljenega Svetega pisma.

6.1.3. Solženicinovo predavanje na Harvardu v Zda

8. junija 1978 je imel veliki oporečnik, pisatelj in Nobelov nagrajenec, ki je bil tedaj že znan kot »vest Rusije in človeštva«, odmevno predavanje na Harvardu. Hladna vojna je bila tedaj sicer že končana, vendar je med Zahodom in Vzhodom še zijal globok prepad. Predavatelj se je tega dobro zavedal hkrati pa imel pred očmi, da govori ameriškim poslušalcem. Kljub tridesetletni časovni odmaknjenosti je marsikatera misel njegovega predavanja še danes aktualna, druge pa je treba pogledati skozi prizmo tedanjih razmer. Prvi del predavanja bomo skušali predstaviti z nekaj povzetki in citati kot uvod v natančno prevedeni drugi del.

Predavanje se začne z mislijo o razdvojenosti, razklanosti sveta, kjer si stojita nasproti dve velesili, ki lahko vsak trenutek uničita druga drugo. Zmotno je misliti, da je ta razdvojenost le politična in da jo je mogoče odpraviti z diplomatskimi pogajanji in z uravnoteženjem oboroženih sil. Ta nevarni prepad je namreč mnogo globlji in sega tudi na druga področja življenja.

– Govorimo o tako imenovanem tretjem svetu. Vsaka stara, globoko zakoreninjena kultura, posebno če obvladuje široko področje, oblikuje avtonomen svet. Pod tako kategorijo je tisoč let spadala Rusija, vendar je Zahod sistematično zanikal njen avtonomni značaj in je zato nikoli ni razumel, kot tudi danes ne razume njene ujetosti v komunizem.

[Stran 059]

Tesnoba zaradi razdvojenosti sveta je sprožila teorijo o pomnjenju med vodilnimi zahodnimi državami in Sovjetsko zvezo. Ta teorija je pomirjujoča, žal pa ne upošteva dejstva različnosti svetov, da ni mogoče enega spremeniti v drugega, ne da bi uporabili silo. Poleg tega pa zbližanje pogojuje tudi sprejem pomanjkljivosti druge strani, kar pa ni zaželeno.

Zahodni svet kot celota in kot posameznik je izgubil svoj civilni pogum – v vsaki deželi, vsaki vladi, vsaki politični stranki in v Združenih narodih. Pešanje poguma je posebno vidno med vodilnimi skupinami in intelektualno elito, kar daje vtis pešanja poguma v celotni družbi. Ali bo kdo opozoril, da upadanje poguma že od starih časov naprej velja za začetek konca?

Z ustanovitvijo modernih zahodnih držav je bilo uveljavljeno načelo, naj bo oblast v službi človeka in naj bo človek svoboden, da doseže srečo. Desetletja tehničnega in socialnega napredka so ustvarila družbo blaginje. »Vendar pa so v tem procesu spregledali sledeči psihološki detajl: stalna želja imeti več in živeti bolje in prizadevanje za dosego tega na marsikaterem zahodnem obrazu zariše skrbi in celo potrtost. – Večini ljudi je zagotovljeno blagostanje, o katerem njih očetje in dedje niso mogli niti sanjati.« Ker so se ljudje navezali na te dobrine, niso več pripravljeni tvegati za obrambo splošnih vrednot in podobno. Celo biologija pozna primere, ko stalna ekstremna varnost in blagostanje škodljivo vplivata na organizem.

Zahodna družba si je postavila svojim ciljem primerno organizacijo, temelječo na črki zakona. Meje človekovih pravic so določene z zakonskimi predpisi, ki pa so zelo splošni in ljudje so postali izredno spretni pri njihovi razlagi in uporabi. Pripravljenost, da bi se kdo odrekel svojim pravicam, se zdi skoraj absurdna. Večina se spušča do skrajnih meja zakonskih okvirov. Proizvajalec prehrambenega izdelka, na primer, zastruplja izdelek, da mu poveča rok trajanja, in je opravičen s tem, da imajo ljudje pravico, da takega izdelka ne kupijo. »Celo svoje življenje sem prebil pod komunističnim režimom in vem, daje brezpravje nekaj groznega, toda tudi družba, ki pozna samo zakone je vprašljiva. Črka zakona je preveč hladna, da bi blagodejno vplivala na družbo. Kadarkoli v življenju prevladajo legalistični odnosi, nastane vzdušje moralnega povprečja, ki ohromi plemenite človeške nagibe. Obramba individualnih pravic je dosegla take ekstreme, da se družba kot celota ne more več braniti proti določenim posameznikom. Na Zahodu bi se bilo treba zavzeti za spoštovanje človekovih dolžnosti, ne pa za spoštovanje pravic. Destruktivna in neodgovorna svoboda je zavzela ogromen prostor. (Pedofilstvo, pornografija, kriminal in nasilje). Protiutež proti temu naj bi bila v tem, da imajo mladi pravico, da ne gledajo oziroma ne sprejmejo. Legalistično organizirano življenje je s tem pokazalo svojo nesposobnost za obrambo pred zlom.

In kaj bomo rekli o temni sferi kriminalitete kot take? Zakonski okviri (posebno v ZDA) so toliko široki, da spodbujajo ne samo svobodo posameznika, ampak tudi nekatere individualne zločine. Krivec navadno ostane nekaznovan. Ko oblast resno nastopi proti terorizmu, jo javno mnenje takoj napade zaradi omejevanja civilnih pravic teroristov.

Pa še nekaj o medijih, ki uživajo najširšo svobodo. In kakšna je ta svoboda? Tudi tukaj je glavna skrb, da ne bi prestopili meje zakona. Nobene moralne odgovornosti ni za sprevrženost ali neuravnoteženost. Kakšno odgovornost ima novinar do bralca oziroma do zgodovine? Koliko primerov javnega priznanja ali popravka poznamo? Saj bi to škodilo prodaji! Narod je lahko žrtev take napake, novinar pa se vedno izvleče in samozavestno nadaljuje svoje neodgovorno delo.

Koliko nezrelih, površnih in zavajajočih sodb, ki bralca begajo in niso nikoli verificirane, je objavljenih vsak dan! Tako lahko vidimo heroiziranje teroristov ali razkrivanje skrivnosti, ki se nanašajo na narodno obrambo, ali nesramno vdiranje v zasebnost javnih oseb pod sloganom, da ima vsak pravico vedeti. Toda to je napačen slogan, značilen za napačno dobo, kajti ljudje imajo tudi pravico ne vedeti, pravico, da njihove duše niso obtežene s čenčami, nesmisli in praznim govorjenjem. Naglica in površnost sta duševni bolezni 20. stoletja in bolj kot kjerkoli drugje se kažeta v medijih. Mediji so postali najmočnejša sila Zahoda, močnejša kot zakonodaja. Na komunističnem Vzhodu je novinar, preprosto rečeno, državni uradnik. Toda kdo je zahodnim novinarjem dal njihovo moč in komu so odgovorni?

Nekoga, ki pride z Vzhoda, kjer so mediji popolnoma enotni pa čaka še eno presenečenje. Postopoma namreč odkrije, da je vsem medijem skupen neki trend, ki bi ga lahko imenovali moda. Modni trendi so brez cenzure skrbno ločeni od nemodnih; nič ni prepovedano, toda če ni v modi, bo le težko prišlo v medije. Ni nobenega opaznega pritiska kot na Vzhodu, pa vendar mnogi neodvisno misleči ljudje ne morejo dati svojega prispevka javnemu življenju.

[Stran 060]

Pa še nekaj besed o socializmu. Na splošno velja, da Zahod kljub kaotični inflaciji zadnjih let celemu svetu kaže pot uspešnega ekonomskega razvoja. Seveda pa niso vsi ljudje zadovoljni s svojo družbo. Očitajo ji, da je obtičala pod nivojem razvoja, ki ga je doseglo človeštvo. Del teh nezadovoljnežev seje zatekel v socializem, ki pa je napačna in nevarna ideja. »Upam, da me nihče od navzočih ne bo osumil, da kritiziram zahodni sistem, ker bi kot alternativo rad ponudil socializem. Ker sem ga okusil na lastni koži, je ta nevarnost izključena. Znani sovjetski matematik Šafarevič, član Sovjetske akademije znanosti, je napisal briljantno knjigo z naslovom Socializem; to je globoka analiza, ki dokazuje, da vsak socializem vodi k destrukciji človeškega duha in propadu človeštva.

Toda če bi me kdo vprašal, ali bi predlagal sedanji zahodni sistem za mojo deželo, bi odgovoril negativno. Ne, ne bi ga priporočil. V času velikega trpljenja je naša dežela dosegla intenziven duhovni razvoj, da duhovno izpraznjeni zahodni sistem zanjo ne more biti zanimiv. Seveda družba ne more ostati v brezpravju, kot je trenutno naša dežela, vendar bi bilo zanjo poniževalno sprejeti vašo legalistično uglajenost. Po tolikih letih trpljenja človeška duša pričakuje nekaj višjega, čistejšega in toplejšega.«

Zaključimo ta povzetek s Solženicinovo mislijo, ki sicer ni iz predavanja na Harvardu, je pa aktualna za nas in za naš čas: »Ne bo se odprla nobena pot (za ureditev Rusije), dokler bo komunistična – leninistična partija še imela kakršenkoli vpliv v gospodarskem in političnem življenju in dokler ne bo zapustila vodstva na vseh področjih in krajih našega življenja. In želeti je, da se to ne zgodi po kakšnem zunanjem posegu, temveč kot posledica javnega priznanja krivde in kesanja.«

6.1.4. Izgubljena moč volje

In vendar – nobeno orožje, naj bo še tako silno, ne more pomagati Zahodu, dokler ta ne premaga dejstva, da je izgubil moč volje. V stanju psihološke opešanosti postane orožje breme za tisto stran, ki popušča. Da se ubraniš, moraš biti pripravljen tudi umreti; maloje take pripravljenosti v družbi, ki je bila vzrejena v kultu gmotne blaginje. Tedaj ne preostaja nič drugega kakor popuščanje, poskusi, pridobivati čas, in izdajstvo. Tako so na sramotni Beograjski konferenci svobodni zahodni diplomati v svoji šibkosti odstopili od linije, na kateri

zasužnjeni člani helsinških skupin žrtvujejo svoje življenje.

Zahodno mišljenje je postalo konservativno; položaj na svetu naj za vsako ceno ostane, kakršen je, tu ne sme priti do sprememb. Ta izčrpavajoči se status quo je simptom družbe, ki je v svojem razvoju prišla do konca. Toda človek mora biti slep, če ne vidi, da oceani nič več ne pripadajo Zahodu, pri tem ko se kopno pod njegovo oblastjo vztrajno krči. Dve tako imenovani svetovni vojni (te dve še zdaleč nista imeli svetovnih razsežnosti, še ne) sta pomenili notranje samouničenje malega, naprednega Zahoda, ki si je tako sam pripravil konec. Naslednja vojna (ki ne bo nujno atomska in tudi ne verjamem, da bo) prav lahko za vselej pokoplje zahodno civilizacijo.

Spričo take nevarnosti, s takimi zgodovinskimi vrednotami v naši preteklosti, pri tako visoki ravni uresničene svobode in očitne privrženosti svobodi – kako je mogoče do take mere izgubiti voljo do obrambe?

6.1.5. Humanizem in njegove posledice

Kako je prišlo do tako neugodnega razmerja sil? Kako da se je Zahod od svojega zmagovitega pohoda izpridil do svoje sedanje bolehnosti? So bili v njegovem razvoju usodni preobrati in izgubljene smeri? Kaže, da ni bilo tako. Zahod je družbeno vztrajno napredoval v skladu s svojimi razglaševanimi namerami, oprt na bleščeč tehnični napredek. In nato se je čisto iznenada znašel v svojem sedanjem klavrnem stanju.

To pomeni, da mora biti napaka pri korenini, prav v temelju človekovega mišljenja v minulih stoletjih. S tem mislim na prevladujoči zahodni pogled na svet, ki se je najprej rodil v renesansi in našel svoj politični izraz v dobi razsvetljenstva. Postal je temelj vladanja ter družbene vede in opredelimo ga lahko kot racionalistični humanizem ali humanistično avtonomijo: kot razglašeno in uveljavljeno neodvisnost človeka od sleherne višje sile nad njim. Lahko bi ga imenovali tudi antropocentrizem, ki vidi človeka kot središče vsega, kar obstaja.

[Stran 061]

Preobrat, ki ga je prinesla renesansa, je bil očitno zgodovinsko neogiben. Srednji vek je prišel do naravnega konca od izčrpanosti, ko je postal neznosen z nasilnim zatiranjem človekove telesne narave v prid duhovni. Tedaj smo pač obrnili duhu hrbet in z nezmerno in nebrzdano vnemo sprejeli vse, kar je materialno. Ta novi način mišljerga, ki nam je vsilil svoje vodstvo, ni dopuščal obstoja zla prav v človekovi notranjosti, pa tudi ni videl nobene višje naloge kakor dosego sreče na zemlji. Moderno zahodno civilizacijo je utemeljil na nevarni težnji k čaščenju človeka in njegovih gmotnih potreb. Vse, kar je onkraj čutnega ugodja in kopičenja gmotnih dobrin, vse druge človekove potrebe in značilnosti bolj tankočutne in višje narave, vse to je ostalo zunaj območja, kateremu velja pozornost družbenih sistemov, kakor da človeško življenje ne bi imelo nobenega višjega smisla. To je omogočilo dostop zlu, ki v naših dneh doteka neovirano in nenehno. Samo svoboda niti najmanj ne rešuje problemov človeškega življenja in celo dodaja kar nekaj novih.

Aleksander Solženicin

Figure 35. Aleksander Solženicin

Vendar pa so bile v zgodnjih demokracijah, kakršna je bila ameriška demokracija ob času svojega rojstva, zagotovljene vse individualne človekove pravice, ker je človek božja stvaritev. Se pravi, svoboda je bila posamezniku dodeljena pogojno, s predpostavko njegove stalne religiozne odgovornosti. Taka je bila dediščina predhodnih tisoč let. Pred dvesto ali celo pred petdeset leti bi se v Ameriki zdelo čisto nemogoče, da bi bila lahko posamezniku dodeljena brezmejna svoboda kratko malo zato, da bi zadovoljeval svoje nagone ali muhavosti. Pozneje pa so bile vse take omejitve vsepovsod na Zahodu zavržene; prišla je popolna osvoboditev od moralne dediščine krščanskih stoletij z njihovimi nakopičenimi skladi milosti in žrtve. Državni sistemi so postajali čedalje bolj in do kraja materialistični. Zahod je končal tako, da je resnično, včasih celo pretirano, uveljavil človekove pravice, toda človekov čut za odgovornost do Boga in družbe je postajal čedalje bolj meglen. V minulih desetletjihje legalistično sebični vidik zahodnega stališča in mišljenja dosegel svojo končno razsežnost in svet se je zvijal v hudi duhovni krizi in politični brezizhodnosti. Vsi poveličevani tehnični dosežki Napredka, z osvojitvijo vesolja vred, ne morejo nadomestiti moralne revščine dvajsetega stoletja, kakršne si še v devetnajstem stoletju nihče ne bi bil mogel predstavljati.

6.1.6. Nepričakovano sorodstvo

Ko je humanizem v teku svojega razvoja postajal vse bolj materialističen, je postajal čedalje bolj dovzeten za špekulacije in manipulacije najprej socializma in nato komunizma. In tako je Karl

Marx leta 1844 lahko rekel, da je »komunizem naturalizirani humanizem«.

Izkazalo se je, da ta trditev ni bila povsem nesmiselna. Zares vidimo v temeljih razduhovljenega humanizma in socializma mnoge iste kamne: brezmejni materializem; osvobojenost od religije in religiozne odgovornosti, ki pod komunističnimi režimi doseže stopnjo protiverske diktature; usreditev na družbene strukture z navidezno znanstvenimi stališči. (To je tipično za razsvetljenstvo v 18. stoletju kakor tudi za marksizem.) Ni naključje, da se vse prazne obljube in prisege nanašajo na Človeka z veliko začetnico in na njegovo zemeljsko srečo. Na prvi pogled se to zdi grda primerjava: ali ne gre za skupne poteze v mišljenju in načinu življenja današnjega Zahoda in današnjega Vzhoda? Vendar taka je logika materialističnega razvoja.

Tudi medsebojno razmerje je takšno, da se tok materializma, ki je najbolj na levi, zmerom izteče tako, daje močnejši, privlačnejši in bolj zmagovit, ker je pač doslednejši. Humanizem brez svoje krščanske dediščine se v taki tekmi ne more upirati. Ta proces zapažamo v minulih stoletjih in zlasti v minulih desetletjih v svetovni razsežnosti, ko postaja položaj vedno bolj dramatičen. Liberalizem je bil neogibno izpodrinjen od radikalizma, radikalizemje moral podleči socializmu in[Stran 062] socializem se nikakor ni mogel upirati komunizmu. Komunistični režim na Vzhodu je lahko zdržal in se širil zavoljo navdušene podpore pri velikanskem številu zahodnih intelektualcev, ki so se mu čutili sorodni in hudodelstev komunizma niso marali videti. Ko niso mogli več tako, so jih skušali opravičevati. V naših vzhodnih deželah je komunizem doživel popoln ideološki poraz; je ničen in manj ko ničen. Toda zahodni intelektualci še vedno gledajo nanj z zanimanjem in razumevanjem in prav zavoljo tega se Zahod tako neznansko težko postavi po robu Vzhodu.

6.1.7. Pred preobratom

Na tem mestu ne bom razpravljal o primeru razdejanja v svetovni vojni in o spremembah, ki jih to povzroči v družbi. Dokler se vsako jutro prebujamo pod miroljubnim soncem, moramo živeti vsakdanje življenje. Obstaja pa neko razdejanje, ki se napoveduje že kar nekaj časa. V mislih imam porazno stanje razduhovljene in brezbožne humanistične zavesti.

Za tako zavest je človek preskusni kamen pri presojanju in vrednotenju vseh stvari na zemlji. Nepopolni človek, ki ni nikoli brez napuha, sebičnosti, nevoščljivosti, nečimrnosti in ducata drugih napak. Zdaj doživljamo posledice napak, ki na začetku popotovanja niso bile zapažene. Na poti od renesanse do naših dni smo obogatili našo izkušnjo, izgubili pa smo pojem Najvišjega Popolnega Bitja, ki je poprej brzdalo naše strasti in našo neodgovornost. Preveč upanja smo stavili na politične in družbene reforme, potem pa smo spoznali, da smo oropani naše najdragocenejše lastnine: našega duhovnega življenja. Na Vzhodu ga uničujejo postopki in mahinacije vladajoče stranke. Na Zahodu težijo komercialni interesi k temu, da bi ga zadušili. V tem je resnična kriza. Razklanost v svetu je manj zastrašujoča kakor bolezen, ki pesti njegove glavne dele.

Če bi humanizem imel prav, ko razglaša, da se človek rodi za to, da bi bil srečen, ne bi bil rojen za to, da umre. Ker je njegovo telo obsojeno na to, da bo umrlo, mora biti njegova naloga na zemlji očitno bolj duhovne narave. Ne more biti neomejeno uživanje vsakdanjega življenja. Ne more biti iskanje najboljših načinov, da si pridobi gmotne dobrine in jih potem veselo kar najbolj izkoristi. Biti mora izpolnjevanje nenehne resne dolžnosti, tako da more človekovo življenjsko popotovanje postati izkušnja moralne rasti, tako da more človek zapustiti življenje kot boljše človeško bitje od tistega, ki ga je začelo. Nujno je treba preveriti tabelo široko razprostrtih človeških vrednot. Njena sedanja oporečnost je osupljiva. Ni mogoče, da bi bila ocena predsednikovega dela poenostavljena na vprašanje, koliko denarja kdo zasluži ali na neomejeno dostopnost bencina. Samo prostovoljna, navdihnjena samoomejitev lahko vzdigne človeka nad svetovni tok materializma.

Bilo bi nazadovanje, če bi se danes oklepali okostenelih obrazov razsvetljenstva. Družbeni dogmatizem nas pušča povsem nemočne pred preskušnjami našega časa.

Tudi če nam je prizaneseno z vojnim razdejanjem, se bo moralo naše življenje spremeniti, če hočemo življenje rešiti pred samouničenjem. Ne moremo se izogniti preverjanju temeljnih opredelitev človeškega življenja in človeške družbe. Ali drži, da je človek vzvišen nad vsem? Ali ni nad njim nobenega Najvišjega Duha? Ali je prav, da mora človekovo življenje in družbene dejavnosti vnaprej določati predvsem materialni razmah? Ali je dopustno tak razmah spodbujati na škodo naše duhovne integritete?

Če svet še ni prišel do svojega konca, pa se je približal pomembnemu preobratu v zgodovini, ki je po učinkovanju enakovreden preobratu iz srednjega veka v renesanso. Ta bo od nas zahteval duhovni zagon, povzpeti se bomo morali na novo vizionarno višino, na novo raven življenja, kjer naša telesna narava ne bo prekleta kakor v srednjem veku, in kar je še celo bolj pomembno, naše duhovno bitje ne bo poteptano kakor v moderni dobi. To vzdigovanje kvišku bo podobno vzpenjanju na naslednjo antropološko stopnjo. Nikomur na zemlji ne preostaja druga izbira kakor – kvišku.

(Besedila znamenitih govorov na harvardski univerzi.)

[Stran 063]

6.2. Obletna srečanja za žrtve protikomunističnega odpora

Ivanka Kozlevčar

6.2.1.

Za nami je prvi del srečanj v spomin žrtvam protikomunističnega odpora, ki jih organizira Nova

Slovenska zaveza: srečanje na Hrastniškem hribu, v Rogu in na Lajšali. Na teh srečanjih je najpomembnejši del sveta maša s petjem. Gre pravzaprav za obletne maše, kot jih darujejo družine v spomin svojim pokojnim. Na njih se člani družine in sorodstva dobijo, da skupaj molijo in se spominjajo svojih dragih, po maši pa se ob srečanjih o njih tudi pogovarjajo, osvetljujejo njihovo mesto v svojem življenju in izmenjavajo misli o življenju, o aktualnem dogajanju. Pogosto se vprašajo, npr. kaj bi oče ali mati rekla ob tem ali onem, kaj bi v določenih okoliščinah naredila, kako sta razmišljala ipd.

Omenjena osrednja srečanja niso take družinske narave in se dogajajo v naravnem okolju, na krajih, kjer je bilo pobitih največ ljudi, ob znamenjih, ki jih je postavil zdajšnji rod, bolj ali manj domišljeno, in nanja naj bi prihajali ljudje iz vse Slovenije. To naj bi bili dragoceni romarski kraji zaradi nepredstavljivega trpljenja žrtev, pa tudi razlogov, zaradi katerih so se uprli. Temu primerni so tudi nagovori in pogovori na njih. Ne govori se o posameznih osebah, pač pa o množici, ki je bila v tako kratkem času in na tako okruten način pokončana. Nujno se razmišlja o ujmi, ki je tako ali drugače prizadela vse ljudi, in seveda o tem, kdo so bili ljudje, ki so zločin izvršili, in ljudje, nad katerim je bil ta izvršen, kako so ti ljudje razmišljali in delovali, kakšni so bili njihovi postopki in cilji; kakšne so bile razmere in okoliščine, v katerih je do tega prišlo; razbira se posledice v vseh plasteh narodovega življenja in se poskuša osvetliti dogajanje v našem času, da bi razkrili jedra, ki bi lahko kdaj prinesla novo tragedijo.

Doživeli smo in doživljamo, da je v določenih okoliščinah vse mogoče, da padejo vse meje in se zlo razbohoti čez vse mere, da se zdi, kot da ni več ljudi, ki dobro v srcu mislijo. Vendar, hvala Bogu, ni tako, kot da deluje davna OBLJUBA NEKOGA, in normalno življenje po vsem trpljenju vedno znova premaga uničenje. Pomembno se je spominjati, da se zlo oblači v lepe besede in mamljive obljube, ki privabijo veliko ljudi, cele narode, in tako dobi moč. Naj navedem razmišljanje Janeza Jezerska, v preteklem spopadu zmagovalca, v knjigi Arhipelag Goli (Cankarjeva založba 1989). »Moje misli so blodile daleč v preteklost, v mladost, ko sem se srečal s partijo, ko sem se ogrel za njene ideje, ko sem živel samo za našo stvar, kot smo rekli takrat, za svobodo, za pravico slehernega, da lahko odkrito pove, kaj misli. V trenutkih, ko je ista partija tako surovo obračunavala z menoj, sem se spraševal, kaj me je preslepilo, da sem se tako navdušil zanjo, da sem bil pripravljen žrtvovati življenje. Sem res samo zaradi mladostne neizkušenosti spregledal, da se bije boj za oblast nekaterih, ne ljudskih množic ali delavskega razreda? Sedaj sem okusil na lastni koži, kako neusmiljeno znajo nastopiti nekateri proti vsem, ki so jim v napoto ali jih samo ne potrebujejo več, kaj vse je mogoče spraviti pod skupni imenovalec razrednih sovražnikov in izdajalcev ljudstva. Vrnilo se je odrešujoče občutje osvobojenega nevernika in z njim trpko občutje spoznanja, ki je prišlo zame prepozno.«

Naj ob tem za primerjavo navedem, kako je vlogo prvega v slovenski Cerkvi v svojem času pojmoval škof Gregorij Rozman, ki je v očeh tedanje oblasti veljal za zločinca. Na dan njegovega pogreba 23. nov. 1959 je bilo v Lemontu prebrano njegovo pismo, ki je od 9. nov. 1945 čakalo zapečateno. V njem pravi: »Povem Vam skrivnost, ki je doslej še nihče ne ve – niti moj spovednik ne – menda mi Bog to ne bo štel v zlo, da jo odkrijem. Ko sem silno težko sprejel crucis pondus ob posvečenju, v tistih slavnostnih urah je bila moja duša zavita v vihar – temnih slutenj – od tod moje škofovsko geslo – tedaj sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo božje v dušah in v zunanjem svetu med verniki ne trpi zaradi moje nesposobnosti in nevrednosti nobene škode. Tedaj sem Bogu daroval tudi sledeče: naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in krivično slika in naj ostane tak spomin name v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi kraljestvo božje rastlo, se utrjevalo v dušah, samo da bi se čim več duš zveličalo, samo da bi božja čast rastla in se večala.« (Božja beseda. Versld mesečnik, Toronto 1.1. 1960, str. 4)

Njegovi žlahtni skromnosti v tem pismu ni kaj dodati. Kako rodovitno in spoštljivo pa mi sprejemamo njegovo podaritev, je pa tudi naša stvar in o tem moramo razmišljati.

Poleg vseslovenskih spominskih srečanj imamo spominske obletne maše tudi po mnogih farah, zlasti tam, kjer so farani sprejeli žrtve svoje fare s farnimi ploščami v svoje občestvo. Ta srečanja so bolj podobna družinskim obletnim mašam. Pokojniki imajo ime in priimek in povedano je, iz katerega kraja je kdo. Takoj po odkritju spominskih plošč so jih še mnogi hranili v svojem spominu in so o njih vedeli mnogo povedati.[Stran 064] Živi so bili še bratje, sestre, če že njihovi starši ne več. Zavedati se pa moramo, da rod, ki je z njimi živel, odhaja, ostali bodo le daljni sorodniki in rojaki; ti pa bodo lahko ohranjali le izročilo, ki jim ga bomo mi zapustili, zato je tako pomembno, da o vsakem kaj povemo in so brošure s fotografijami in osnovnimi podatki, ki so jih izdali v nekaterih krajih, zelo primerne, ker bodo še dolgo omogočale pogovore o pokojnih.

Farne spominske plošče

Figure 36. Farne spominske plošče

Za ohranjanje spomina so obletne maše po župnijah zelo dragocene in hkrati najlepše možno spominjanje. Potekajo pa lahko na določen način. Za primer bom predstavila, kako je v Višnji Gori.

Prispevek za mašo dá navadno eden od sorodnikov, lahko bi ga dala tudi vsako leto druga vas ali pa tisti vaščani, ki čutijo povezavo z žrtvami, kar bi imelo večjo simbolno vrednost. Gre za zelo majhen prispevek in pri tem ni bilo nikoli težav. Sama sveta maša je navadno na nedeljo po spominskem srečanju v Rogu. Tako se lahko spominjajo svojih tudi tisti, ki v Rog ne morejo iti. Pred začetkom sv. maše postavijo pred oltarno mizo ikebano in toliko prižganih sveč, kot je vasi, tako se pokaže na udeleženost vseh vasi. Na začetku duhovnik pove namen sv. daritve in kakšno duhovno misel. Z namenom je uglašena tudi pridiga. Po maši vzamejo možje, predstavniki vasi, vsak svojo svečo, kaka ženska pa ikebano in se postavijo v sprevod, za njimi gredo mašni strežniki in duhovnik in nato še verniki in se vsi razvrstijo pred farnimi ploščami. Tja dajo rože in sveče, duhovnik opravi molitve, pevski zbor zapoje nekaj primernih pesmi in nekdo pove v krajšem govoru še nekaj misli. Sodelujoči gredo nato v župnijsko dvorano na skromno okrepčilo, ljudje se pa še malo pogovorijo.

Pri tem spominjanju je poudarek na sveti maši, na duhovni povezanosti s pokojnimi. Bili so verni fantje. V Višnji Gori je bilo v tistem času okoli sto fantov članov Marijine družbe, dva sta bila bogoslovca, nekateri so peli pri cerkvenem fantovskem in mešanem zboru ali sodelovali pri godbi. Nad sto jih je napisanih na ploščah. Upamo, da so umirali kljub grozotni preizkušnji krščansko, saj so take zglede imeli doma, in da imamo v njih priprošnjike pri Bogu. Tega velikega zaklada bi se morali zavedati, da ne bi stali na majavih nogah.

Ali je bila škofova žrtev in žrtev teh fantov zaman, se včasih sprašujemo, ko moramo prenašati vsemogoče obtožbe, natolcevanje, pa tudi resnične napake. V zunanjem svetu, kot pravi Rozman, božje kraljestvo kar raste, cerkveni objekti so obnovljeni ali se obnavljajo, verskih prireditev je dosti, verski tisk bogat, v družbenem življenju pa ima bolj malo besede in verouk zajame malo otrok. Drugo pa je božje kraljestvo v dušah. Čedalje manj ljudi je praktičnih vernikov in čedalje več versko brezbrižnih in omejenih samo na svoje dobro. Na kakšno žrtev ali darovanje je pripravljen sodobni človek, tudi o tem mora razmisliti vsak pri sebi na spominskih srečanjih.

[Stran 065]

7. Aktualistika

7.1. Obsodba zločinske preteklosti v trojni izjavi

Anton Drobnič

7.1.1.

Ustanovitev samostojne in neodvisne Republike Slovenije je bila utemeljena na ugotovitvi, da je naša prejšnja država Jugoslavija, sad medvojnega boljševiškega nasilja, bila totalitarna, pravno neurejena država, ki je hudo kršila človekove pravice in pravice narodov in jim ni omogočala političnega in gospodarskega razvoja. Ta dejstva so bila 21. junija 1991 zapisana v Temeljno ustavno listino o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije in ta temeljna ugotovitev od samega začetka določa uradni pogled naše države na polpreteklo zgodovino našega naroda. To je naš lastni, notranji razlog za obsodbo nekdanjega zločinskega sistema, njegovih nosilcev in njegovega medvojnega izvora, pa tudi za odpravo njegovih učinkov, ki so v nasprotju s splošnimi pravnimi in moralnimi načeli, kot jih priznavajo mednarodna skupnost in civilizirani narodi.

Zunanji razlog, da mora naša država obsoditi nekdanji državni in družbeni sistem, odpraviti posledice boljševiškega terorizma in kaznovati zločince so mednarodni predpisi, zlasti konvencije o vojnih zločinih in zločinih zoper človečnost in tudi resoluciji skupščine Sveta Evrope št. 1096 in 1481, s katerima je takšna obsodba in odprava posledic od držav članic izrecno zahtevana. Poleg teh pravnih dokumentov obsodbo totalitarnega komunizma zahteva tudi politična resolucija Kongresa Evropske ljudske stranke – EPP v Bruslju 5. februarja 2004.

Kljub jasnim in odločnim pravnim in političnim zahtevam mednarodne skupnosti je Slovenija na tem področju naredila zelo malo, morda najmanj med vsemi iz nekdanjega komunističnega sveta. Razen že navedene temeljne ugotovitve v ustanovitvenem aktu samostojne Slovenije o totalitarnosti nekdanje Jugoslavije in nekaterih zakonov, ki samo deloma odpravljajo zločinske posledice, zlasti premoženjske, bistvenega premika v Sloveniji ni bilo. Državo in javnost še naprej v veliki meri obvladujejo nekdanji komunisti in njihovi dediči, nobene lustracije ni bilo, niti eden od številnih vojnih zločincev ni bil predan v kazenski pregon, pomorjeni nasprotniki še naprej brez imen in grobov ležijo v breznih in gozdnih grapah, niti mrtve niti žive žrtve boljševizma še vedno nimajo vseh ustavnih pravic, njihovi krvniki pa so še vedno nagrajeni za »revolucionarne zasluge«, kot imenujejo partizanske zločine. Komunistična prevara je res velika, slepota ljudstva je res strašna! Država Slovenija niti po dveh rodovih ni sposobna, da bi obsodila in dosledno odpravila vsaj očitne posledice boljševiškega napada in polstoletne diktature.

Med skupnostmi, ki so bile prve in največje žrtve boljševiškega napada in dolgoletne komunistične diktature, je poleg države bila Katoliška Cerkev in njene ustanove, njeni številni duhovniki in verniki. Pričakovanje, da vsaj Katoliška Cerkev v Sloveniji ob pravem času razločno in odločno opredelila in podala svoj pogled na obdobje boljševiškega nasilja, se zato zdi več kot upravičeno. Dejansko pa stvari niso bile tako jasne in razumljive. Samo za ilustracijo: v čast največjega jugoslovanskega zločinca, morilca in preganjalca slovenskih katoličanov Josipa Broza so ob njegovi smrti glasno zadoneli vsi ljubljanski zvonovi. V spomin in čast njegovih žrtev se kaj takega še ni zgodilo!

Nova Slovenska zaveza je tako v javnih nastopih kot v raznih listinah in pogovorih večkrat spodbujala razmišljanja o skupni opredelitvi cerkvenega vodstva do totalitarne preteklosti v Sloveniji in opozarjala na nujnost jasne obsodbe boljševiškega napada na slovenski narod v času sovražne okupacije. Predlagala je celo, da bi po dolgih desetletjih začeli s pripravami za nov slovenski katoliški shod, ki bi razjasnil pogled na preteklo stoletje totalitarizma in očistil pot naprej.

Pismo predsedniku Slovenske škofovske konference mariborskemu škofu dr. Francu

Krambergerju z dne 8. 8. 2005 je NSZ končala s pozivom:» … sprožite razpravo o teh vprašanjih tudi pri Slovenski škofovski konferenci in njenih ustanovah, kajti po šestdesetih letih je čas, da se ta huda izkušnja slovenskega naroda, katoličanov in Cerkve zaokroži z jasnimi opredelitvami in na podlagi trdnih stališč išče pot v prihodnost.«

V memorandumu z dne 29. 3. 2008 o Kočevskem Rogu je NSZ pisala Slovenski škofovski konferenci: »S tem pisanjem vas želimo seznaniti z našim gledanjem na mesto, ki ga imajo v slovenski zavesti različna dogajanja,[Stran 066] ki jih v enoto povezujemo z metaforo Kočevski Rog. Duhovne, moralne, kulturne in politične razmere, ki obstajajo v Sloveniji že vse od teh dogodkov, so takšne, da niso omogočile, da bi se Kočevski Rog naselil v naši zavesti v pomenu, ki bi ustrezal njegovi zgodovinsko presežni velikosti. Dve stvari branita, da bi slovenska zavest mogla sprejeti Kočevski Rog v njegovih prvinskih razsežnostih: na eni strani je to stanje duha, ki bi mu lahko rekli totalitarna poškodovanost, na drugi pa postmoderni relativizem, ki ne dovoljuje, da bi se nujno pokorili pripovedi, pa naj bo še tako neznanskega obsega in pomena. S tem, da slovenska misel ni registrirala velikega umora, je ta misel povedala o sebi reči, ki bi se jih morali zelo ustrašiti.«

Pridobitev narodnoosvobodilnega boja – Oznovec toži, oznovec sodi

Figure 37. Pridobitev narodnoosvobodilnega boja – Oznovec toži, oznovec sodi Vlastja Simončič

V cerkvenih krogih je bilo nekaj razmišljanj in poskusov, da bi prišli do nujno potrebne skupne izjave o naši boljševiški preteklosti. Tako so pri Slovenski škofovski konferenci že marca 1995 obravnavali osnutek skupne izjave o pogledu na medvojno in povojno totalitarno obdobje. Kakšnega vidnega uspeha teh prizadevanj pa nismo dočakali, čeprav so slovenski škofje posamezno dajali številne izjave, ki so dokaj enotno in jasno govorile o nedavni preteklosti. Tudi v zadnjem letu smo slišali ali brali toliko jasnih in skladnih škofovskih izjav, da bi bile dobro izhodišče za izjavo cerkvenega vodstva o bližnji preteklosti. Te pa razen dveh izjav Komisije pravičnost in mir iz leta 1999 in 2001 vendar ni bilo.

Letos spomladi smo iz sredstev javnega obveščanja izvedeli, da so tri komisije »Pravičnost in mir« hrvaške, slovenske in bosansko-hercegovske škofovske konference dne 13. maja 2008 v Zagrebu podpisale in objavile izjavo »Pravica do pokopa in dolžnost pietete«. V slovenskem prevodu jo je pod naslovom »Izjava treh Komisij pravičnost in mir o medvojnih in povojnih dogodkih« dne 25. 5. 2008 objavila Družina.

Dobre in koristne strani te izjave je opisal in komentiral že Bogomir Štefanič ml. v članku »Za spravo in odpuščanje«, ki je objavljen v zgoraj navedeni številki Družine. Zato se bomo tukaj ozrli samo na nekatere druge, bolj dvomljive navedbe in vprašanja, ki jih vzbuja kritično branje te skupne izjave.

V uvodu komisije navajajo, da izjavo izdajajo v skladu z Deklaracijo o obsodbi zločinov, storjenih v času komunističnega režima od 1945 do 1990, ki jo je leta 2006 izdal Hrvaški zbor, in z Zakonom o vojnih grobiščih, ki ga je leta 2003 sprejel slovenski Državni zbor. Že to kaže, da se izjava treh komisij ukvarja samo s povojnimi zločini in žrtvami, saj hrvaška deklaracija že z naslovom kaže, da gre samo za povojne zločine. Tudi slovenski Zakon o vojnih grobiščih, ki ga je sprejela postkomunistična koalicija ob pomoči kramarske Slovenske ljudske stranke, govori samo o povojnih »usmrtitvah in dogodkih« in ne pozna zločinov in grobišč medvojnega partizanskega nasilja. Zakaj Cerkev, ki je ločena od države, svoje izjave podreja in usklajuje s slabimi, lažnivimi državnimi akti? O laži in protiustavni ter nečloveški diskriminaciji mrtvih kot nesprejemljivi podlagi Zakona o vojnih grobiščih je bilo že mnogo povedanega in zapisanega tako v časopisih in revijah (n.pr. Zaveza, Ampak, Demokracija), tudi v Družini, ne samo od katoliških piscev, ampak tudi od nasprotnih, kot je dr. Tine Hribar in drugi. Nujna sprememba tega lažnivega zakona že več let čaka v državnem zboru, vendar ji postkomunistične stranke in njihovi sopotniki v vladni koaliciji, zagovorniki trajnega sovraštva, nikakor ne pustijo v življenje. Cerkvena[Stran 067] izjava pa takšen zloglasni zakon vzame za svoje izhodišče, za svojo referenčno točko!

Eden izmed hudobnih obredov holjševiške justice

Figure 38. Eden izmed hudobnih obredov holjševiške justice Vlastja Simončič

Tudi drugače je zelo vprašljivo, zakaj so tri komisije, kot v uvodu navajajo, svojo moralno dolžnost, da dajo izjavo, čutile samo glede na resolucije Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, njena opozorila, poudarke in priporočila. Ali Katoliška Cerkev sama v sebi in iz sebe nima več toliko moralne moči, vedenja in spoznanja kot pretežno liberalni Svet Evrope, da mora svoje izjave izvajati, jih zagovarjati in opirati na njegove resolucije? Vemo, čudna se nam zdijo pota Gospodova, vendar nismo prepričani, da so to njegova pota! Ali tri komisije niso našle nobene cerkvene listine, da bi jo navedle za podlago svoje izjave, niti misli iz Svetega pisma ali vsaj katere od božjih zapovedi? Zakaj so teologi opustili teologijo in se oprli le na pravo in politiko?

Izjava omenja vojne, politične ali uradniške pripadnike različnih struktur, »ki so v vojni sodelovale s totalitarnimi silami in so nasprotovale partizanskemu gibanju«. V Sloveniji ni bilo nobene strukture, ki bi sodelovala »s totalitarnimi silami«. Z Nemci in Italijani v Sloveniji ni razen komunistov nihče sodeloval zato, ker so bili totalitarna sila, ampak samo zato, ker so bili začasno edina legalna oblast, ki je bila po mednarodnem pravu dolžna skrbeti za varnost ljudi in premoženja. Tudi ni bilo nobenih struktur, ki bi kar tako »nasprotovale partizanskemu gibanju«. Pač pa je najprej spontano in nato organizirano nastal odpor proti grozovitemu partizanskemu nasilju in zločinom nad domačimi prebivalci, proti boljševiškemu napadu na slovenski narod in njegovo civilizacijo, proti komunistični zločinski revoluciji.

Izjava navaja, da so po partizanskem zavzetju posameznega področja »brez sodnih postopkov največji davek na številnih moriščih plačali predvsem Hrvati in pripadniki drugih narodov «. Zakaj izjava obravnava samo povojne zločine in ne tudi in zlasti tistih na začetku vojne in med vojno? V Sloveniji so bili številni partizanski zločini in boljševiško nasilje v začetku vojne, to je v prvem letu okupacije, odločilni za nastanek odpora proti revolucionarnemu nasilju in za oblikovanje protikomunističnih oboroženih enot. Tudi ni nobenega razloga, da izjava pozna samo zločine »brez sodnih postopkov«, ko komunistični sodni umori niso bili nič manj zločinski, ampak samo še bolj zastrašujoči in sramotni. Zakaj slovenske žrtve boljševizma v izjavi niso omenjene po imenu tako kot hrvaške, ampak[Stran 068] so skrite med »pripadnike drugih narodov«, je posebno vprašanje slovenski komisiji. Tudi besede »plačali so največji davek na številnih moriščih« je nepotrebna zameglitev in izogibanje pravemu imenovanju množičnih umorov.

Veseli diktator – Zločini se ga niso dotaknili

Figure 39. Veseli diktator – Zločini se ga niso dotaknili Vlastja Simončič

Izjava govori tudi o pripadnikih »poražene slovenske vojske«. Slovenska narodna vojska, druge razen komunističnih partizanov ni bilo, ni bila poražena. Če kdo trdi drugače, bi moral povedati, v kateri bitki, kdaj in kje je bila poražena. Slovenska narodna vojska se je brez boja in zato brez poraza ali zmage umaknila pred premočno Jugoslovansko armado v Italijo in na Koroško pod zaščito zahodnih zaveznikov. Ne gre torej za poraženo, ampak za komunistom po angleški prevari izdano slovensko vojsko.

Izjava pravi, da je komunistični režim »v tem času«, torej po okupaciji, »izvajal teror in represijo nad lastnimi narodi kot t. i. “drugo fazo revolucije”«. To velja za Hrvaško in BiH, nikakor pa ne za Slovenijo. V Sloveniji se je nasilje kot druga faza revolucije začela že na začetku sovražne okupacije in ne šele po njenem koncu, formalno 16. septembra 1941 z razglasitvijo komunističnega monopola nad odporom proti okupatorju in z obsodbo vseh, ki se ne pokoravajo komunistični Osvobodilni fronti, za narodne izdajalce, ki jih čaka smrtna kazen, dejansko pa že prej s partizanskimi in VOS-ovskimi grozovitimi umori zlasti vernih Slovencev, tudi številnih duhovnikov, kar je prvi vrh doseglo že spomladi 1942 in drugega jeseni 1943.

Izjava omenja zločine »lokalnih zaveznikov« fašizma in nacizma. Tudi to lahko velja samo za Hrvaško, kjer je formalno neodvisna ustaška država bila zaveznik držav fašistično – nacistične osi. V Sloveniji ni bilo nobenih vlad in nobenih nacističnih zaveznikov. Smeli bi govoriti samo o zločinih domačih varnostnih enot.

Izjava dalje govori, da so za storjene zločine odgovorni tudi »vodje poraženih režimov, ki so zapovedali umik stotisočem vojakom in civilistov, sami pa so pobegnili in pustili brezglavo vojsko in begunce njihovi na žalost predvidljivi usodi«. Ni videti, da bi to imelo kakšno zvezo s Slovenijo. V Sloveniji, ki je bila razdeljena na tri, malo celo na četrtega, hrvaškega okupatorja, med vojno ni bilo nobene samostojne države ali vlade, kot je to bilo na Hrvaškem, kjer so med vojno imeli svojo državo in vlado. Zato tudi ni bilo vodij režima, ki bi ukazali umik in nato pobegnili. Tudi »partizanskih[Stran 069] nacionalistično motiviranih zločinov«, ki jih navaja izjava in so bili tipični za Hrvaško in BiH, v Sloveniji med vojno – z izjemo nekaj sto ciganov – ni bilo. V Sloveniji so partizani pod slovenskim poveljstvom morili Slovence iz ideoloških in političnih motivov. Ideološko motivirani zločini pa se v Sloveniji niso »začeli že pred zaključkom vojne«, kot navaja izjava, ampak že kar na začetku vojne leta 1941.

Izjava treh komisij na koncu odločno obsoja vse tri totalitarizme in pravi, da so tako storili mnogi dobri ljudje, tudi redovniki, duhovniki in škofje, »posebej zagrebški nadškof bl. Alojzij Stepinac, mostarski škof Alojzij Mišic in generalni vikar ljubljanske škofije Anton Vovk«. Komisija še opozarja, da je »očiščenje spomina krščanska dolžnost«. Ali so zaradi »očiščenja spomina« po krščanski dolžnosti zamolčali zasramovanega škofa dr. Gregorija Rozmana in ga nadomestili z, v zadnjem času manj oblatenim, generalnim vikarjem Antonom Vovkom? Ali je Rozman, ki je kot edini škof v zasedeni Evropi pri fašističnem okupatorju pisno ugovarjal njegovemu nasilju, premalo obsojal totalitarizem? Najbrž pa gre le za to, da hoče izjava očistiti spomin samo na povojno nasilje, ko škofa Rozmana ni bilo več tukaj. O medvojnih dogodkih ima Hrvaška zaradi ustaštva in nacionalističnega nasilja pač precej razlogov za molk.

Še marsikaj bi se dalo reči o izjavi treh komisij, vendar je za potrebno spoznanje dovolj povedanega. Očitno je, da so izjavo sestavili hrvaški avtorji po hrvaških razmerah in potrebah. Slovenijo in Slovence so samo tu in tam formalno vstavili brez prave vsebine in znanja o naši polpretekli zgodovini. Ta pa je bila v mnogih stvareh bistveno drugačna od hrvaške. Že dejstvo, da na Hrvaškem med vojno ni bilo sistematične boljševistične revolucije in zato tudi ne Vaških straž in Slovenskih domobrancev, imeli pa so vsaj formalno svojo državo, vojsko in policijo, povsem spreminja tako medvojna kot povojna razmerja in dogodke. Že zaradi teh razlik Slovenija potrebuje drugačen pristop in drugačno obsodbo komunistične preteklosti.

Podpis slovenske komisije na trojni izjavi zato razumemo le kot podporo hrvaški komisiji. Na pravo in resnično obsodbo komunističnih zločinov v Sloveniji pa bomo morali še čakati, ne samo na državno, tudi na cerkveno.

7.2. Kaj smemo izvedeti o poboju domobrancev v pokrajinskem muzeju Kočevje in v srednjih šolah?

Urška Eniko

7.2.1.

Do sedaj veljavni učni načrt za pouk zgodovine v gimnazijah iz leta 1998, ki pa s šolskim letom 2008/09 ne velja več, med svojimi cilji, ki bi jih morali osvojiti dijaki, nikjer ne zapiše, da bi bilo potrebno poznati dogodke, ki so povezani s Kočevskim Rogom junija 1945. Edini cilj, na katerega bi lahko navezali genocid nad Slovenci, je tisti, ki pravi, da dijak pojasni ustanovitev slovenskega domobranstva, njegov razvoj in konec. Ta isti učni načrt pa zapiše še, da je ena od učnih vsebin »obračun z nasprotniki (poboji nasprotnikov brez sodnih procesov) in razne oblike maščevanja (primerjava z zahodno Evropo)«. Pričakovali bi, vsaj tisti, ki smo zadolženi, da dijake pripeljemo do zastavljenega cilja, da nam bo razloženo za čigave nasprotnike gre. Začudeni smo, ko ugotovimo, da omenjena vsebina in cilj nista navedena v standardu znanja, kjer se beseda domobranec niti enkrat ne pojavi. Standardi znanja zapišejo le, da dijak »pozna glavne revolucionarne procese pri nas ob koncu vojne (agrarna reforma, nacionalizacija)«. Samo to in nič drugega. So pisci učnega načrta pozabili, da je bilo ob koncu vojne pomorjenih vsaj 12.000 Slovencev in da je to tudi revolucionarni proces? Mislimo, da niso. Še marsikaj bi se dalo reči o zapisanem, še najmanj, kar lahko ugotovimo pa je, da vsebina, cilj in standard znanja niso usklajeni, a to ni naš današnji namen. Mora pa nas čuditi in skrbeti, da nikjer ne zasledimo besednih zvez »poboj domobrancev« in »genocid nad domobranci« ali »genocid nad Slovenci«. Skrbeti nas mora tudi zato, ker je bil to učni načrt, ki je postavil smernice za izobraževanje gimnazijcev, bodoče slovenske elite.

Da bi uresničili vsaj del zgoraj zapisanega cilja, se pravi tisti del, ki pravi, da dijak spozna konec domobranstva, smo obiskali Pokra[Stran 070]jinski muzej Kočevje, saj smo sklepali, da je ravno muzej institucija, ki je poklicana, da nam pove, kako so potekali posamezni zgodovinski dogodki. Kateri muzej, če ne ta,ki je postavljen le slabih devet kilometrov od kraja, kjer so se vršili »obračuni z nasprotniki«, pa nam lahko najverjetneje prikaže te obračune, tako, kot so se zgodili, v vsej svoji številčnosti in tragičnosti?

Samota sredi mesta

Figure 40. Samota sredi mesta Mirko Kambič

Če že ni muzeja o dogodkih v Kočevskem Rogu, smo si mislili, bo pa v Pokrajinskem muzeju

Kočevje vsaj ena stalna razstava. Pa smo se zelo zmotili, kajti tudi te ni.

Zelo smo bili začudeni in tudi prizadeti, ko smo si ogledali razstavo, ki bi vendarle lahko kaj povedala na našo temo in nosi naslov »Narod si bo pisal sodbo sam, Slovenija od ideje do države«, ki je bila postavljena ob 55-letnici zasedanja zbora odposlancev slovenskega naroda in o kateri je na spletni stani muzeja takole zapisano: »Na prvi tovrstni muzejski predstavitvi v Sloveniji so predstavljena stoletna prizadevanja slovenskega naroda za samostojno in neodvisno državo. S pomočjo zgodovinskih dokumentov, fotografskega, filmskega in muzejskega gradiva so prikazani ključni dogodki, procesi in osebnosti za oblikovanje, graditev, osamosvojitev in nastanek samostojne države Slovenije« (www.mpk-kocevje.si). Ogledali smo si vseh šestindvajset panojev in tudi drugo razstavno gradivo, a o naši tokrat obravnavani temi izvedeli le nekaj stavkov, pa še z njimi si nismo mogli prav veliko pomagati. Na panoju z naslovom

Slovenci v letih 1943-45 smo prebrali: »Ob koncu vojne so se vojaki Slovenskega domobranstva umaknili na Koroško in v Furlanijo. Angleške vojaške oblasti so jih iz Avstrije konec maja 1945 začele vračati v Slovenijo, kjer so jih zaprli v zbirna taborišča. Po zaslišanju so jih del izpustili, del poslali na prisilno delo ali v zapore, večino pa brez rednega sodnega postopka usmrtili.«

Besedilu je priložena slika, ki prikazuje vrnjene domobrance na Jelenovem klancu v Kranju. In to je vse, vse, Kočevki Rog ni niti omenjen. Ali mogoče dogodki v Kočevskem Rogu ne ustrezajo tematiki, ki jo prikazuje razstava in so jo tako lepo opisali ne samo[Stran 071] na spletni strani, ampak tudi v spremljajočem katalogu, kjer pa zopet lahko preberemo samo zgoraj citirani stavek? Ne vemo tudi, zakaj je zapisano »redni sodni postopek«, saj bi zadostovalo samo sodni postopek, lahko pa bi seveda pomislili, da če že ni bilo rednega sodnega postopka, pa je bil vendarle kakšen drugi. Torej bi pričakovali, da nam povedo, s kakšnim sodnim postopkom so bili usmrčeni.

Mogoče gre v stavku, ki smo ga vzeli pod drobnogled in o katerem bi lahko še kaj zapisali, vendarle samo za napako, kajti na uvodnem panoju, ki nas kronološko popelje po razstavi, je zapisano, daje bilo maja in junija 1945 na ozemlju Slovenije brez sodnih postopkov usmrčenih okrog 10 000 oseb slovenske narodnosti. Tukaj so torej izpuščeni »redni sodni postopki«, bi pa nas ob tem zanimalo, kakšno število še sodi v domeno »okrog 10 000«. Mogoče 12 000? Še nekaj smo opazili, pri naši sicer slabi matematiki. Na istem uvodnem panoju piše, daje maja 1945 ozemlje Slovenije zapustilo okrog 20 000 Slovencev, od tega 6 000 civilistov, in okrog 25 000 pripadnikov nemške manjšine. Kdo so potem Slovenci, ki niso civilisti in jih je kar 14 000?

Že ob koncu razstave smo na panoju z naslovom Pot samostojne države Slovenije prebrali še eno zelo zanimivo besedilo, iz katerega citiramo le en stavek: »Pod množičnim grobiščem žrtev povojnih pobojev v Kočevskem Rogu je potekala spravna slovesnost.« Stavek nas je pritegnil zato, ker nismo nikjer na razstavi izvedeli o množičnem grobišču v Kočevskem Rogu. Množično grobišče lahko le sami, če imamo izredno sposobnost povezovanja in še to ob zelo natančnem ogledu razstave, povežemo s stavkom, ki pravi, da so večino brez rednih sodnih postopkov usmrtili. Dijaki pa tega gotovo ne zmorejo.

V celotnem muzeju pa smo vendarle za en sam trenutek lahko videli sliko jame, spomenika in kapele pod Krenom ter slišali besedno zvezo »množični poboj«, in sicer pri ogledu diaprojekcije z naslovom Kočevska – dežela gozdov. Diaprojekcija s 66 diapozitivi zajema polurno predstavitev zgodovine in geografije Kočevske in z enim samim diapozitivom prikaže množično grobišče pod Krenom. Strokovni komentar ob prikazanem, ki nam ga ponudi muzej pove, da je bila Kočevska po vojni tudi prizorišče množičnih pobojev. Še enkrat moramo zapisati, samo to in nič drugega.

Ob vsem tem se moramo vprašati: Kako je mogoča taka nenormalnost? Ali smo sploh še v civilizaciji? Ne bi tako usodni dogodki, kot so se zgodili v Kočevskem Rogu, ki v svoji grozljivosti in tudi veličastnosti nimajo primere v naši zgodovini, zaslužili svojo razstavo? Ali ni genocid Slovencev nad Slovenci tako nedoumljiv dogodek, da bi mu bilo potrebno postaviti svoj muzej?

Je res mogoče, da tega nihče noče videti, če pa so to celo nekateri dijaki opazili. Nekdo mi je prav potožil: »Zakaj pa nočejo pokazati, kaj se je tu dogajalo?« Ali bi lahko povedal lepše in preprostejše, kot z vprašanjem »zakaj nočejo«? Tudi mi vprašujemo, zakaj nočejo?

Zakaj je muzej tako slep? Zakaj ne raziskuje in prikaže, kaj se je dogajalo v Kočevskem Rogu po načelih, zapisanih v Kodeksu, ki pomenijo temelj muzejskega dela ne le za člane in članice Mednarodnega muzejskega sveta (ICOM), ampak (kot so zapisali v slovenskem odboru ICOM-a), postaja zavezujoč za vse slovenske muzealke in muzealce. Kodeks je izdelan tako, da daje splošne etične smernice za delovanje muzejev. Slovenski odbor je bil celo med prvimi ICOM-ovimi nacionalnimi odbori, ki je izdal najnovejši Kodeks (april 2005), (http://slovenia.icom.museum/icom_ kodeks.html), kjer je pod poglavji 3.1 in 4.2 zapisano:

»Zbiralna politika muzeja mora jasno poudariti pomen zbirk kot temeljih dokazov. Zagotoviti mora, da je pri tem ne vodijo trenutni trendi ali muzejske navade.«

»Muzeji morajo zagotoviti, da so informacije, ki jih predstavljajo na predstavitvah in razstavah, utemeljene in natančne in da ustrezno upoštevajo predstavljene skupine in verovanja.« Čudno, čudno.

Nemalo smo bili zopet presenečeni, ko smo v zloženki, s katero se predstavlja muzej, med drugim prebrali, da je del poslanstva muzeja tudi, da predstavlja nepogrešljiv vir spoznavanja preteklosti in razumevanja sedanjosti Kočevja in Kočevske. Naše vprašanje ob tem plemenitem poslanstvu bi bilo: neprecenljiv vir katere oziroma čigave preteklosti naj predstavlja muzej?

Ne moremo, da ne bi na tem mestu omenili Grka Lukiana (120-180 po Kr.), ki je s svojo mislijo, da je stvari treba sporočati takšne, kakor so se zgodile, zgodovinarjem pokazal vodilno smer pri raziskovanju zgodovine. Premišljevali smo o tem in sklenili, da bi bilo potrebno, da zgodovinarji prisežejo na Lukiana, tako kot zdravniki na Hipokrata.

Seveda upamo, da nam v muzeju ne bodo zamerili, da na tem mestu ne hvalimo ostalih[Stran 072] razstav, ki smo jih sicer opazili in si jih z veseljem ogledali in so prav gotovo pripravljene z veliko truda in znanja, a v našem sestavku smo pozornost usmerili le na tokrat obravnavano temo.

Nadalje smo se v muzeju pozanimali, če bi nas oni, če bi se seveda predhodno najavili, peljali do morišč v Rogu in nam tam kaj razložili in pojasnili. Povedano nam je bilo, da oni tega ne delajo, da pa je za tovrstna vodstva pristojen Center za promocijo in razvoj turizma občine Kočevje (CPRTK). Lahko pa se obrnemo še na Dolenjski muzej v Novem mestu, ki nam bo razkazal Bazo 20, kar pa seveda ni v dometu tokratne tematike.

Dali smo se kar dvakrat poučiti, ker nismo mogli dojeti, da je za razlago dogodkov, ki so se zgodili v Rogu, pristojen turistični center. Šli smo tja in se zopet čudili.

Izvedeli smo, da nimajo nobenega gradiva o moriščih v Kočevskem Rogu, ker se jim zdi nepietetno tržiti mrtve, da pa imajo na spletni strani kar nekaj pisnega in slikovnega gradiva na to temo. Pogledali smo spletno stran CPRTK-ja (www.kocevje.si) in res našli kar celo stran opisa dogodkov od konca vojne do pobojev v Rogu, ter stran in pol o grobišču pod Krenom.

Zdaj nas lahko še bolj čudi, kako to, da nekaj tega nimajo tudi v prostorih CPRTK-ja, saj bi tako do podatkov lahko prišli tudi tisti, ki niso vešči iskanja po internetu.

So pa v svojo zloženko, prospekt, kjer nas pozdravljajo v naročju kočevske pokrajine, vendarle zapisali, »petnajst postaj križevega pota Slovencev, delo akademskega kiparja Staneta Jarma, nas popelje v tišino in skrivnost Kočevskega Roga … «. So tri pike postavljene zato, da si sami domislimo, kaj bi bila ta skrivnost, ali zato, ker je nepietetno, kot so rekli, tržiti mrtve?

Na CPRTK-u so nam še povedali, da ogleda morišč in grobišč nimajo v svoji ponudbi, da pa se prilagodijo želji strank in jih popeljejo tudi tja, če tako želijo. Ponavadi skupine tja popelje gospod, kočevski Nemec, ki poda verodostojno razlago dogodkov, to je tista razlaga, kije zapisana v Enciklopediji Slovenije. Seveda ne vemo natanko, kaj razloži omenjeni gospod, a bomo enkrat z veseljem poslušali. Smo pa od CPRTK-a prijazno dobili tekst v dolžini približno ene tipkane strani, Id služi omenjenemu gospodu pri razlagi in nam pojasnjuje dogodke od konca vojne do poboja slovenskih domobrancev. Objavljamo samo tisti del, kjer je omenjen tudi Kočevski Rog, komentar pa tokrat prepuščamo našim bralcem.

Varuh

Figure 41. Varuh Tamino Petelinšek

»Taborišča za sprejem in obravnavo vrnjenih osebje upravljala OZNA za Slovenijo, varovali pa so jih vojaki KNOJ-a. Pripadniki OZNE so ujetnike kratko zasliševali in zapisnike pošiljali načelstvu slovenske OZNE (vodil ga je Ivan Maček Matija), kjer je komisija ali morda celo posameznik razvrščal zaslišance v skupine A, B ali C (slednja je pomenila usmrtitev). Določene za usmrtitev so navadno zvečer odpeljali na kraj usmrtitve: iz Teharja z avtomobili do opuščenih rudniških rovov pri Hrastniku, iz Šentvida pa z vlakom do Kočevja in naprej s kamioni do kraških brezen v Kočevskem Rogu, med katerimi je najbolj znano pod Krenom. Po podatkih je mogoče sklepati, da so konec maja in v začetku junija 1945 tako usmrtili okoli 7500 vrnjenih domobrancev in civilistov. Jetnikom iz skupine A in B so sodila vojaška sodišča. Večinoma so bili obsojeni na časovne kazni z zaplembo premoženja, vendar so po odloku predsedstva AVNOJ-a z dne 3. 8. 1945 večino obsojencev izpustili. Nekatere od njih so nato izvensodno usmrtili po odločitvi krajevnih nosilcev oblasti«.

[Stran 0073]

Natanko bo treba premisliti

Figure 42. Natanko bo treba premisliti Mirko Kambič

[Stran 074]

Otroško srce

Figure 43. Otroško srce Mirko Kambič

Mimogrede smo se postavili še v vlogo popotnika, ki pride v Kočevje in se v želji, da bi se poučil o Kočevski, upravičeno odpravi v muzej in na CPRTK. Seveda ne moremo zanikati, da ga ne sprejmejo prijazni uslužbenci, tako kot so sprejeli nas, in da ne izve marsikaj zanimivega. O tem, da so skozi Kočevje po koncu vojne vodili osramočeno in ponižano slovensko narodno vojsko, domobrance deset dni natovarjali na kamione, jih pretepali, pobijali in metali v brezna, ki se pričenjajo že devet kilometrov od Kočevja, pa ničesar, razen dveh ali treh stavkov v muzeju. Ničesar, niti ene same slike, ne v muzeju ne na CPRTK-ju, razen diapozitiva, ki zdrvi mimo nas v nekaj sekundah. Niti enega samega obeležja v Kočevju. Ničesar. Kakšna nedoumljiva nenormalnost!

Vrnimo se na začetek našega razmišljanja in poglejmo še enkrat v srednješolsko zgodovino.

Kaj se v slovenskih srednjih šolah izve o poboju domobrancev? Ne vemo, ne moremo vedeti, sploh ne sedaj, ko je bil zaradi prenove gimnazij, februarja 2008, sprejet nov učni načrt.

Pregledali smo načrt za splošno gimnazijo in ugotovili, da bodo lahko gimnazijci o poboju domobrancev kaj izvedeli ali pa tudi ne. Načrt namreč ni več zasnovan kronološko, ampak tako, da zajema izbrane zgodovinske pojave, ki so razdeljeni na več tem, za vsak letnik tri obvezne in štiri izbirne, izmed katerih učitelj izbere eno ali dve. Za različne tipe gimnazij pa so, glede na število razpoložljivih ur, ki so namenjene zgodovini, učni načrti nekoliko spremenjeni. Cilji so zasnovani zelo široko in nudijo učiteljem možnost različnih interpretacij in tudi možnost obravnave različnih zgodovinskih vsebin, tako da je predvsem od učiteljev odvisno, kaj bodo dijaki izvedeli.

Dogodki, ki so se zgodili na Slovenskem maja in junija 1945, po našem vedenju sodijo pod obvezno temo »razvoj slovenskega naroda v 20. stoletju«. Cilji pa so zasnovani takole: dijaki ključne dogodke, pojave in procese iz slovenske zgodovine 20. stoletja umestijo v ustrezen prostor in čas; dijaki razvijajo pozitiven odnos do spoštovanja človekovih pravic, enakosti, tolerance in demokracije in obsodijo primere množičnega kršenja človekovih pravic, a izpostavijo tudi pozitivne vplive znotraj slovenskega naroda in med sosednjimi narodi.

[Stran 075]

Naj se še tako trudimo, zadnjega cilja ne razumemo, vidimo pa, da lahko učitelj izbere različne ključne dogodke in razloži različne primere množičnega kršenja človekovih pravic, pač po lastni presoji. Poboj domobrancev lahko razloži, lahko le omeni ali pa popolnoma zamolči. Našli bi še nekaj ciljev pod izbirnimi temami, ki pa so podobno zastavljeni.

Poskušali smo preračunati, koliko časa lahko učitelji posvetijo dogodkom sredi leta 1945 in ugotovili, da če se držijo učnega načrta, niti ene same ure ne. Tudi to nas mora skrbeti.

Glede na učni načrt se zdi, kar pa je seveda čudno in zaskrbljujoče, da lahko dijaki izvedo o povojnih pobojih na srednjih štiriletnih strokovnih šolah ravno toliko kot na gimnazijah.

Dosedanji učni načrt (iz leta 2001) je zapisal podoben cilj, ki smo si ga ogledali že na začetku sestavka, namreč, da »dijaki poznajo politične ukrepe, ki so omogočili volilno zmago novi partijski oblasti, in opišejo obračun z nasprotniki v vojni ter s povojno opozicijo«. Iz izkušenj sicer vemo, da poznati in opisati v tem kontekstu pomeni le to, da dijaki zgolj v dveh ali treh stavkih opišejo, kar je navedeno v cilju.

Novi učni načrt, ki je bil sprejet 2007 in ga šole morajo sprejeti s prihajajočim šolskim letom, pa podobno kot v gimnaziji ne prinaša kronološkega pregleda, ampak tematskega. Nekatere teme so obvezne, med njimi tudi tema Slovenci in Evropa v prvem desetletju po drugi svetovni vojni, druge izbirne. V navedeni temi je zapisan cilj, da »dijak primerja odnos zmagovalcev do poražencev pri nas in v nekaterih drugih evropskih državah«. Zraven je dopisan primer aktivnosti in priporočilo, da dijak »poišče informacijo o razlogih za dolgo časa zamolčano zgodovino (povojna grobišča)«. Gimnazijski načrt je sicer zapisan na drug način, vendar tega stavka tam ni zaslediti. Zopet nas mora skrbeti.

Predvidevamo, da večina učiteljev uporablja pri svojih razlagah veljavne učbenike, zato nas je zanimalo, kaj tam piše o genocidu nad Slovenci. Pogledali smo tri obstoječe učbenike in našli tako malo zapisanega o poboju domobrancev, da lahko besedila v celoti prepišemo in jih prepuščamo v vašo oceno. Dr. Božo Repe v učbeniku za 4. letnik gimnazij pod poglavjem obračun z nasprotniki piše: »Obenem z onemogočanjem večstrankarskega sistema je nova oblast ostro obračunavala s preživelimi nasprotniki narodnoosvobodilnega gibanja in nasprotniki novega režima.

Po vsej državi so potekali sodni procesi proti nacističnim vojnim zločincem, sodelavcem okupatorja in funkcionarjem kvizlinških vlad (Draži Mihailoviću, pomembnejšim ustašem itd.), pripadnikom cerkvene hierarhije (škofu Gregoriju Rozmanu, nadškofu Alojziju Stepincu) in opozicijskim politikom (Dragoljubu Jovanoviću). Sojenja so v glavnem imela tudi politično ozadje. Procesi naj bi zastrašili nasprotnike in pokazali moč nove oblasti ter razkrinkavali, kot so temu tedaj rekli, protiljudskost prejšnega režima. Sodbe so navadno pomenile tudi zaplembo premoženja, ki je postalo državna last. Največkrat pa so obračunavanja potekala brez sodišč. Britanske vojaške oblasti so Jugoslovanski armadi konec maja 1954 izročile nekaj deset tisoč domobrancev, ustašev, del četnikov itd., ki so se bili skupaj s številnimi civilisti umaknili na Koroško. Večino vrnjenih vojakov so potem jugoslovanske oblasti dale pobiti po raznih krajih v Sloveniji in na Hrvaškem. Ocene o številu izročenih in pobitih so, kot je značilno pri vseh vojnih žrtvah, sicer različne, najbolj ekstremne pa govorijo celo o 500 tisoč pobitih.« (Božo Repe:

Sodobna zgodovina, Zgodovina za 4. letnik gimnazij, Modrijan, 2006, str. 241-242). Besedilu sta priloženi sliki vrnjenih domobrancev na Jelenovem klancu v Kranju in taborišča v Strnišču, pod katero je zapisano, da je bilo med vojno nemško delovno taborišče, po vojni pa so ga spremenili v taborišče za Nemce, politične zapornike in sodelavce okupatorja.

Avtor učbenika za štiriletne strokovne šole Stane Berzelak je še bolj kratek, a vendarle omeni Kočevki Rog: »Obračun z nasprotniki se je začel že takoj po koncu vojne. Del čez mejo pobeglih domobrancev in drugih vojakov je namreč poveljstvo britanskih čet s Koroške poslalo nazaj v Jugoslavijo. Konec maja in junija 1945 so večino teh ujetnikov (po ocenah od 8 tisoč do 12 tisoč) postrelili v Teharju, v Kočevskem rogu in drugod. Vidnim sodelavcem okupatorjev so javno sodili. Sodni procesi so bili organizirani za: Mileta Budaka in še nekatere ustaške funkcionarje, četniškega vodjo Dražo Mihailovića, avgusta 1946 za slovenske kolaboracionaliste Leona Rupnika, Lovra Hacina in ljubljanskega škofa Gregorija Rozmana, septembra pa še za hrvaškega nadškoga Alojzija Stepinca.« (Stane Berzelak: Zgodovina 2 za tehniške in druge strokovne šole, Modrijan, 1998, str. 180)

Ne vemo, pa bi zelo radi izvedeli, zakaj se je avtorju zdelo smiselno, da je v najnovejši[Stran 076] izdaji učbenika za strokovne šole svoj tekst spremenil in nekje »izgubil« tudi številke umorjenih. Takole pravi: »Začela se je teden dni trajajoča »vojna po vojni«, ki se je končala v Mežiški dolini. Jugoslovanska vojska je namreč na Poljani pri Prevaljah in v Libučah pri Pliberku 14. in

15. maja dokončno ustavila, premagala in prisilila k vdaji velik del nemške vojske in drugih kvizlinških enot. Tiste, ki so se prebili dalje na Koroško, so ustavili Britanci in jih, predvsem

Hrvate in Slovence, vrnili v jugoslovansko ujetništvo. Njihovo usodo skrivajo znana in neznana grobišča v Kočevskem rogu, na Teharju in v drugih slovenskih krajih. Tako se je 15. maja 1945 na slovenskem Koroškem končala druga svetovna vojna v Evropi.« (Stane Berzelak: Zgodovina 2 za tehniške in druge strokovne šole, Modrijan, 2002, str. 143-144)

Avtorja še enega učbenika za gimnazije pa o naši temi kar molčita (Ervin Dolenc in Aleš Gabrič: Zgodovina 4, Učbenik za 4. letnik gimnazije, DZS, 2002).

Za konec poglejmo še, kaj je potrebno vedeti o poboju slovenskih domobrancev na maturi, se pravi, kaj in koliko naj pozna tisti del bodoče elite, ki opravlja zrelostni izpit iz zgodovine.

Matura je sestavljena tako, da se za vsako šolsko leto razpiše deset različnih vsebinskih sklopov, od tega pet iz slovenske zgodovine. Na maturi pa se preverja znanje le iz dveh sklopov, enega obče in enega iz slovenske zgodovine. Tema, s katero se danes ukvarjamo, sodi v sklop Slovenci v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni in se je na maturi nekajkrat pojavila, zadnjič leta 2005. Na povojne poboje se je nanašalo eno samo vprašanje, in sicer: »Največkrat pa je obračunavanje potekalo izvensodno. Imenujte pripadnike slovenskih enot, ki so nastale po kapitulaciji Italije in so sodelovale z nemško vojsko v boju zoper partizansko gibanje. Kakšna je bila usoda večine izmed njih.« (Zgodovina: Izpitna pola 2, sreda 8. 6. 2005, vprašanje 6) Popoln odgovor, ki dijaku prinese maksimalno število točk in je naveden v navodilih za ocenjevanje, je, da so se pripadniki slovenskih kvizlinških enot imenovali domobranci in da jih je bila večina po vojni pobita.

To je torej eden in edini stavek o slovenskem genocidu, s katerim gimnazijci uspešno opravijo maturo. Ne želimo se ponavljati, a zares nas mora skrbeti.

Ko smo pregledovali starejše maturitetne pole, pa smo vendarle odkrili, da so v letih 1999-2004 na eni poli pričakovali tudi, da dijaki navedejo, da je bila večina vrnjenih domobrancev v izvensodnih procesih pobita v raznih krajih Slovenije (Kočevski Rog, opuščeni jaški zasavskih premogovnikov). Ker nas je zapisani podatek, da dijaki vendarle imenujejo Kočevski Rog, že kar razveselil, se moramo na koncu začuditi še sami nad sabo. Bomo res kar dopustili, da je to vse, kar naši mladi izvedo o tako usodnih dogodkih?

Ne glede na vse zapisano, pa ne moremo zanikati, da je učitelj tisti, ki ima največji vpliv na to, koliko in kako dijaki izvedo o genocidu nad Slovenci. Upamo in želimo, da so učitelji zgodovine taki, da so razmislili Lukianov stavek in sprejeli njegovo normo ter opustili predolgo časa uveljavljeno načelo, da je zgodovina le paradna disciplina vladajoče ideologije.

[Stran 077]

7.3. Kritika vlade

Blaža Cedilnik

7.3.1.

Skoraj ves čas, kar imamo samostojno Slovenijo, smo imeli nekakšno rdečo oblast – na vseh odgovornih položajih so bili ljudje, ki so bili tam že za časa samoupravnega socializma, ali pa tisti, ki so se v omenjenem času šolali za takšne položaje, šolali na rdečih fakultetah ali delali doktorate iz pluralizma samoupravnih interesov. Zadnje čase pa prihajajo na odgovorne položaje že tisti, ki so takrat lulali v rdeče pleničke. In večina ljudi tega niti ne opazi. Mediji jih pač predstavljajo kot mlade obetavne strokovnjake, neobremenjene s komunizmom in še bolj neobremenjene z medvojnimi in povojnimi zločini.

Sedmo silo so v samoupravnem socializmu sestavljali družbeno-politični delavci, ki pa seveda svojih voditeljev in botrov niso (mogli, smeli, hoteli … ) kritizirali razen, kadar je kakšen padel v nemilost pri najvišjih voditeljih in je bil potem odžagan. In pogosto je izgledalo tako, kot da so imeli novinarji kaj pri tem. Ampak vsakomur, ki ni imel čisto opranih možganov, je bilo jasno, kaj je bilo prej, ali kura ali jajce, oziroma, ali so določeno osebo najprej okritizirali novinarji ali je bila vnaprej odpisana od vrhovnih tovarišev, od tistih, ki so še trdno sedeli v sedlu ali na tronu, in so potem novinarje uporabili (zlorabili) ali pa so jim ponudili priložnost, da se izkažejo kot tisti, ki držijo oblasti ogledalo, kot raziskovalni novinarji, kot profesionalci, ki se borijo za resnico. Seveda so tudi tiste fakultete, kjer se šolajo novinarji, ostale pod budnim očesom partije, pardon, saj partije ni več, pač ostale so pod budnim očesom in pika.

Ko se je pričel proces osamosvajanja Slovenije, so bili novinarji totalno zmedeni in so se nekaj časa obnašali skoraj profesionalno. O dogodkih so samo poročali, brez posebnih komentarjev, nekako odsotno, skoraj bi lahko rekla prestrašeno, ker niso imeli pravih navodil svojih botrov, ki so bili tudi zmedeni in prestrašeni. Ampak kmalu se je pokazalo, kam pes taco moli, pokazalo se je, da se komunistom in njihovim hlapcem ne bo nič hudega zgodilo, da imajo še vedno vse niti v rokah – in novinarji so se sprostili in začeli po starem. Začeli so udrihati po nasprotnikih komunizma ali kar je že iz komunizma nastalo in iskali notranje sovražnike ali kakor so jih že imenovali, skratka, življenje novinarjev je postalo spet »normalno«. In vsemu temu se je reklo demokracija in profesionalnost novinarjev.

Ko se je pojavila Bajukova vlada, smo končno imeli »demokracijo«, končno so novinarji gledali vladi pod kiklo, končno so mediji kritizirali oblast kot se šika. Žal samo nekaj mesecev. Potem je šlo spet vse po starem. Vsi mediji od a do ž so samo tolkli po opoziciji, ki je bila kriva za vse. Kako bi lepo živeli, če ne bi imeli opozicije, ali, kot so rekli sami oni nekdanji predsednik države, če bi imeli žlahtno opozicijo. Pa pravzaprav ne vem, kaj natančno je mislil s tem. Morda to, da bi bila opozicija v žlahti z oblastjo, se pravi, da bi malo bolj zardevala, ali kaj.

Zadnja štiri leta imamo spet »demokracijo«. Sedma sila ves čas z vsemi topovi tolče po oblasti in ji gleda pod kiklo. Seveda so glavne kanone prihranili za predvolilni čas, kajti ne sme se zgoditi, da bi ta vlada dobila še en mandat. Kajti že to, da so uspešno prestali celoten mandat in uspešno vodili evropsko zvezo, je čisto preveč. Še en mandat, in morda bi bili še bolj uspešni, bog-ve kaj bi jim vse še uspelo izpeljati, morda bi jim uspelo celo narediti taprave pokrajine, morda spraviti skozi vojne zakone ali pa zatreti sodnike, ki hočejo imeti plače kot poslanci in ministri, pri tem pa niso podvrženi nikakršni možnosti zamenjave ali interpelacije – če to ni absolutna oblast, pa nič nočem.

Tudi sama bi imela kaj očitati tej vladi in njenemu šefu. Šefu, da ni izpeljal določenih zadev, da je popustil opoziciji, da je odslovil dva najbolj pokončna ministra po moji presoji, Zupana in

Drobniča. Ne vem, če mu je to kaj prida koristilo … Vladi pa bi očitala predvsem to, da niso uspeli narediti reda v slovenskem medijskem prostoru, skratka, da niso uspeli vzpodbuditi nastanka dnevnika, ki bi uravnotežil situacijo pri nas. Da bi imeli časopis, ki bi pisal o stvareh tako, kot so se zgodile, ki bi objavljal tistim, ki jim noben časopis noče objavljati.

V Demokraciji z dne 3. 4. 2008 dr. Peter Jambrek pod naslovom Čas za razbitje enoumja razmišlja o dogajanjih ob predstavitvi knjige Medijska in človekova (ne)svoboda. Urednik Janez Jerovšek je povzel osrednje sporočilo[Stran 078] v omenjeni knjigi objavljenih študij: »Nepluralnost slovenskih medijev vsekakor ni skladna z evropskimi demokratičnimi standardi … « Urednik Andrej Aplenc pa je definiral slovenski politični prostor oziroma naravo slovenskega »levega« monopola: »V slovenski politični govorici je treba razumeti, da levica dejansko pomeni kapitalsko etablirano (ultra)desnico, katere predhodnica je bila komunistična partija, desnica pa pomeni skupek strank, ki so nastale po osamosvojitvi Slovenije in imajo različne politične in svetovno nazorske usmeritve tako kot drugod po Evropi.«

Se popolnoma strinjam z gospodom Aplencem. Ha, v tem grmu pa ne tiči zajec, ampak hudič. Če bi torej imeli »desni« medij, oziroma »desni« časopis, bi ta pokrival domala ves politični prostor (razen ultradesnice), kar pomeni, da bi bolj ali manj kontroliral, nadziral in kritiziral oblast kakršnekoli barve. Potem bi imeli pa tako situacijo, da bi rdečo (uporabljam izraza rdeč in nerdeč; kajti z izrazoma levi in desni bi se zapletla in nihče ne bi vedel, kaj imam v mislih) oblast kritiziral samo »desni« dnevnik, nerdečo oblast pa bi kritiziral »desni« dnevnik in vsi ostali časopisi. Potem bi se seveda vprašali: Katera oblast je torej boljša? Jasno, rdeča. Torej do te ugotovitve pridemo z enostavnim miselnim eksperimentom in zanjo sploh ne rabimo novega dnevnika in se lahko prihrani kar precej »denarja davkoplačevalcev«.

V prej omenjenem članku je priobčena misel, ki je bila izrečena na predstavitveni okrogli mizi in se mi zdi skrajno religiozna ali pa znanstvena fantastika, kakor hočete: »Že en sam medij – v mislih imam seveda dnevni časopis – bi imel v rokah prevratno moč svobodne misli in svobodne besede. Čeprav majhen in osamljen, bi postavil nova neodvisna merila slovenskega javnega dialoga.«

Postavlja se še drugo vprašanje: Kako naj bi tak časopis odprl oči ljudem z opranimi možgani? Izšla je cela vrsta knjig, za katere bi človek pričakoval, da bodo to storile, pa niso. Bile so preprosto ignorirane, preprosto jih ni bilo. Tak časopis bi brali seveda tisti, ki imamo kolikor toliko neoprane ali, če hočete, »umazane« možgane. Pa smo spet tam, kjer smo bili in kjer smo. In spet lahko parafraziram besede iz slovenske ljudske pravljice: Niso še vzniknila semena, iz katerih bi zrasle smreke, iz katerih bi mizarji stesali zibelke, v katerih bi spali otroci, ki bodo gledali v svet z odprtimi očmi, ki bodo razmišljali z lastno glavo, ki si ne bodo pustili prati možganov in ne bodo slepo ponavljali tega, kar jim trosijo rdeči oblastniki in njihovi mediji.

[Stran 079]

8. Kočevski Rog 2008

8.1. Uvod v slovesnost

Ivan Rampre

8.1.1.

Na grobišču pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v nedeljo, 1. junija 2008, devetnajsta obletna maša za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja. Slovesno mašo je daroval novomeški škof msgr. Andrej Glavan, ob njem pa je somaševalo še 14 duhovnikov.

Uro pred začetkom svete maše je bila molitev rožnega venca. Pri breznu, ob častni straži slovenske vojske, sta v imenu Republike Slovenije položila spominska venca predsednik Državnega zbora Republike Slovenije dr. France Cukjati in dr. Andrej Bajuk, minister za finance Vlade Republike Slovenije. Vence so položili tudi predstavniki drugih slovenskih strank in posamezniki.

Ob 11 uri je bila sveta maša. Zbrano množico je na začetku maše nagovoril domači župnik Gnidovec, v pridigi pa novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Med mašo in v spominskem programu po maši so peli združeni pevski zbori dekanije Žužemberk iz župnij Ambrus, Zagradec in Žužemberk, vodil jih je Robi Kohek. Maši je sledila spominska slovesnost.

8.2. Uvod v mašo

Anton Gnidovec

8.2.1.

Spoštovani bratje in sestre, ljubezen do bratov, katerih kosti počivajo v tej zemlji, nas vsako leto zbere v Kočevskem Rogu. Spominjali se jih bomo v molitvi, molili za njihovo rešitev in zveličanje, obenem pa se bomo še z bolj gorečo molitvijo obrnili s prošnjo za vse, ki so povzročali zlo in velike bolečine drugim ljudem. Obenem se bomo spomnili vseh tistih – s posebnim spoštovanjem – ki ste dolga desetletja po vojni v srcu zaradi krivic nosili veliko bolečino. Zbrali smo se, ne na kakem političnem shodu, ampak pri Gospodovi daritvi, kjer vlada duh ljubezni, spoštovanja, usmiljenja in sprave.

Dogodki, ki so se zgodili tukaj, porajajo v srcu človeka velikansko vprašanje o smislu našega bivanja, o smislu trpljenja, o smislu vsega. Odgovor nam podaja ta čudoviti mozaik p. Rupnika, ki se zaključi z mislijo: delež pri odrešenju zemlje in človeštva. Vse žrtve, ki so bile tukaj po nedolžnem, so delež pri odrešenju, tudi vaše bolečine so delež pri odrešenju.

Prosimo Gospoda, naj vsem grehe odpusti.

8.3. Sovraštvo do mrtvih in pobitih se ne pomiri

Andrej Glavan

8.3.1.

Spoštovani sobratje duhovniki, spoštovani gospod predsednik Državnega zbora z nekaterimi poslanci Državnega zbora, predstavnik Vlade, gospod minister Bajuk, predstavniki Nove Slovenske zaveze, predvsem pa pozdravljeni svojci vseh tistih, ki ležijo pobiti v nekoč prikritih, a tudi še danes povečini neraziskanih grobiščih tu po širnih kočevskih gozdovih in sirom Slovenije. Ti grobovi so oskrunili, po drugi strani pa tudi posvetili našo slovensko zemljo, naš raj pod Triglavom. Spet smo se zbrali k spominski spravni maši in molitvi tu na kraju strašnega zločina, ki je postal simbol in pojem vseh drugih 550 morišč po Sloveniji, od Hrušice do Krakovskega gozda, od Koroške, Teznega do Kočevja.

»Velika je moč spomina, o Bog, silno velika, svetišče, veličastno in brezmejno. Kdo mu pride do dna? In vendar je to sila mojega duha in del mojega bistva, le da sam ne zaobjamem vsega kar sem.« S to molitvijo veliki sv. Avguštin kaže na veličino – moč, ki jo ima spomin v našem življenju. V jeruzalemskem muzeju in obeležju na žrtve judovskega holokavsta drugi svetovni vojni, je v simbolični žari s pepelom iz krematorijev zapisano Skrivnost je v spominjanju. Spomin je dolžnost do tistih, ki so pomrli. Spomin je potre[Stran 080]ben, da bi se kaj takega nikoli več ne ponovilo.

Škof Andrej Glavan

Figure 44. Škof Andrej Glavan Gašper Furman

Danes, na zunanjo slovesnost praznika Jezusovega Srca, se spominjamo Jezusove smrti, njegovega darovanja iz ljubezni za spravo grešnega človeštva z Bogom, v zadoščenje za grehe vsakega človeka. Od tedaj ko je zastalo in bilo prebodeno Jezusovo Srce, ki je vase sprejelo temo sveta, njegov greh; Srce, ki se je v popolni zapuščenosti predalo Očetu, v Očetove roke, odkar je bilo prebodeno srce, ki je postalo vir življenja in odpuščajoče ljubezni, moremo verovati, da Kristus svojemu odrešilnemu trpljenju pridružuje vsako naše trpljenje, tudi trpljenje teh, ki so bili žrtve revolucije in se danes spominjamo njihove mučeniške smrti, ki se je zgodila po večini prav v teh dneh od 1. do 10. junija 1945. Prosili bomo danes to Jezusovo Srce, da nam omehča kamnita srca. Vsem! Da bi znali odpuščati po Jezusovem zgledu sedemdeset krat sedemkrat in da bi tisti, ki imajo mnogi še vedno kamnito srce, polno obsojanja, polno besed o izdajalcih, da bi spoznali: vsi, prav vsi, so bili domobranci, branilci domov, svojega naroda, svojih družin.

Zakaj je moralo priti do tega strašnega izdajstva in bratomornega zločina?

Ključ je v besedah »revolucija« in posledično državljanska vojna. Ljudje, ki se jim dotedanji svet ni zdel sprejemljiv, so pod vodstvom Komunistične partije sklenili, da ga bodo, ko bodo prišli na oblast, spremenili, poboljšali, da bo bolj pravičen, da bodo naredili bolj popolnega. Nesreča pa je bila v tem, da so ti ljudje s prevzgojo, s propagando, zmaličili svoje srce, ki jim je dovoljevalo za te cilje ubijati, ubijati tudi nedolžne. Vedeli so, da bodo dosegli svoje cilje le, če bodo odstranili staro in vlili ljudem neko novo zavest. Zato so že na začetku vojne pobili na stotine pokončnih, lahko rečemo najboljših ljudi, za katere so vedeli, da bodo branili s strani revolucije ogrožene vrednote, ki so bile v njihovih očeh osebnega in narodnega pomena. Tako je prišlo do protirevolucije. Če bi ti, ki so tu pokojni, molče gledali, kaj se dogaja, in ničesar storili, da od komunizma ogrožene vrednote branijo, bi se izneverili svojemu jasnemu notranjemu klicu. Žal na krivice niso odgovorili vedno – to moramo priznati – v evangeljskem duhu, kar je bilo seveda v samoobrambi zelo težko. Georg Rendel, angleški veleposlanik pri jugoslovanski begunski vladi v Londonu, je zapisal v spominih o Slovencih: »Slovenci so majhen a zelo kulturen in morda edini zares katoliški narod v Evropi.« To narodovo identiteto je skušala braniti duhovna elita našega naroda in se uprla komunistični revoluciji, ki je začela svoj pohod za uresničitev svojih ciljev pod krinko boja proti okupatorju. Da je temu tako, povedo zgodovinsko dokazane odločitve Komunistične partije, da ne bo šla v boj z okupatorjem, če ne bo upanja na zmago revolucije.

Našo slovensko deželo je tako poleg zla okupacije, ki pa ni zahtevala toliko žrtev kot revolucija, zajel mrzel val, ki je ohladil človeška srca, razdrl, zamrznil medsebojno zaupanje, razdrl medsosedske odnose, sprostil nagone nasilja, v srca ljudi pa vlil strup, sovraštvo, rušenja, mučenja, ki ni popustil oziroma se je še bolj razdivjal po vojni, o čemer pričajo povsod posejana grobišča. Ta bes se je znašal celo nad nedolžnimi otroci, kar nam na tako pretresljiv in prepričljiv način govori film Otroci s Petrička. Ob gledanju tega filma je redko katero oko ostalo brez solza. Ta bes se je še desetletja znašal nad celimi predeli in pokrajinami. Naj omenim samo Suho krajino, ki so jo najprej okupator, nato še partizani med vojno uničili, izropali, po vojni pa desetletja niso smeli dobiti ne vodovoda in ponekod tudi elektrike ne.

[Stran 081]

V letu družine, ki smo ga v Sloveniji obhajali v tem minulem pastoralnem letu, ko ugotavljamo, kako ranjene in razkrojene so mnoge naše družine, kakšna strašna demografska suša je zajela slovenski narod, je treba povedati tudi to: zaradi množice pobitih, ki so bili večinoma mladi možje in neporočeni fantje, o čemer nam govorijo vse plošče zamolčanim žrtvam po naših župnijah, zaradi vseh, ki jih je strah pred komunističnim terorjem pognal v tujino, doživlja naš narod še danes demografski primanjkljaj. Koliko krščanskih in najbrž številnih družin bi imel slovenski narod, če ne bi prišlo do te množične morije krščanskih fantov. Tako pa nam manjkajo danes cele generacije njihovih otrok, vnukov in pravnukov.

Zaupajmo danes Jezusovemu Srcu to našo slovensko bolečino in te nezaceljene rane. Medtem ko so si povsod po Evropi celo nekoč najhujši nasprotniki v vojnah že podali roke, se pri nas to sovraštvo do mrtvih in nekdanjih pobitih nasprotnikov in vseh, ki so bili z njimi povezani, nikakor ne pomiri. Samo »posvečenim« žrtvam je bilo dovoljeno postaviti spomenike, zaradi mednarodnih predpisov celo obeležja okupatorjem, domačim civilnim žrtvam in pobiti domobranski vojski pa so vzeli celo pravico do groba. Revolucionarji, nekdanji krvniki in celo njihovi potomci in duhovni dediči pa uživajo vse mogoče privilegije. Zakonodaja, pravičnejša tudi do žrtev revolucije, tako civilnih kot potomcev pomorjenih domobrancev, pa ne more in ne more prodreti in zaživeti.

Slovenija tako še vedno ostaja kot eno samo polje smrti. To lahko delno spremenimo in moramo spremeniti slej ko prej, če bomo sprejeli brez ideološkega razlikovanja vse mrtve, jih pietetno pokopali, si odpustili in od tedaj potem za vse molili. Upam, daje to naša skupna želja in prošnja pri tem spravnem bogoslužju. Položimo jo v usmiljeno Božje srce, ki je sprava za grehe vseh ljudi. Nas pa naj navdihuje, da bomo znali in mogli z Božjo pomočjo v spravnem duhu to tudi uresničiti. Amen.

8.4. Kaj ni človeško čutiti usmiljenje in sočutje in žalost?

Neža Perko

8.4.1.

Prijateljica moje mame me je prosila, naj nekaj povem na današnjem srečanju. Prihajam iz generacije, ki se ji povojni čas zdi le neka oddaljena preteklost. Moja generacija ni doživela druge svetovne vojne, moja generacija o povojnih pobojih ne ve veliko. Tudi sama ne vem veliko povedati o terorju, ki se je zgodil v povojnem času; nekaj malega sem si zapomnila od stare mame, ki mi je kot otroku večkrat pripovedovala svoje spomine, a takrat se mi je vse to zdelo kot žalostna pravljica.

Neža Perko

Figure 45. Neža Perko Gašper Furman

Kasneje, ko sem odraščala in začela razmišljati s svojo glavo, sem prebrala kar nekaj knjig in zgrozila sem se nad tem, kaj se je zgodilo. Koliko ljudi je moralo umreti. Zakaj? Bolj od same smrti pa me vedno znova pretresa odnos mojih vrstnikov (vsaj nekaterih) do tega grozovitega dejstva zgodovine, njihova – naj si izposodim izraz znanega slovenskega esejista in pisatelja – cinična distanca. Zanima me, kaj se danes dogaja s slovensko družbo; moja izkušnja je takšna, da skorajda ne čutim več socialnega čuta med ljudmi, še več, celo čudak si, če ga imaš. Mama mi je vedno govorila: »Kolikor znaš, toliko veljaš.« Jaz pa sem vprašala: »Znaš – kaj?« Iz izkušenj sem se naučila, da je bolj pomembno veljati kot znati – vsaj večini mojih vrstnikov.

[Stran 082]

In če v družbi postaja pomembno samo še to, kako naj se potem mladi ukvarjajo z zgodovino, ki ni del njihovega življenja, kako naj imajo odnos do ljudi, ki so pokopani v jamah po vsej Sloveniji? Kako naj čutijo pieteto do umrlih? Cinično odgovarjajo – moji vrstniki seveda – na takšna vprašanja in ponavljajo nedokazane trditve in klevete, ki jih vsak dan, vsa leta poslušajo preko medijev. Hja, manjka samo še (in oprostite mi, ker grem tako daleč s cinizmom): »Ker to niso bili ljudje.« Kaj ni človeško čutiti usmiljenje, sočutje, žalost? Kaj ni človeško, če se pokloniš spominu na umrlega človeka? Kaj ne gre za človeka, za ljudi? Ne morem razumeti, kako lahko nekdo pri tridesetih reče, da ga to ne zanima, ker s tem nima nič. Ali pa zgolj ponavlja besede, ki jih je slišal od svojih staršev, na televiziji … prav do tega bi se morali ograditi, vzpostaviti kritično distanco, si ustvariti svoje mnenje na podlagi lastnega razumevanja, prebiranja, znanja …

Moj oče skrbi za svojo prvo vnukinjo, mojo nečakinjo, ki je stara dve leti in pol. Tako zelo je navezan nanjo, daje prejšnji teden sanjal, da sta šla skupaj v gore, kjer jo je izgubil. Od strahu, kaj storiti, kako jo najti, ali se ji je kaj zgodilo, se je ves prepoten zbudil iz sanj. Ko je dojel, da je sanjal, je začel jokati. Iz odgovornosti, iz ljubezni, ki jo čuti do tega otroka. Sprašujem se, kaj danes čutijo tisti, ki so tako ljubili te ljudi, ki so umrli? In – kaj so čutili, kaj čutijo tisti, ki so te ljudi pobijali?

Pred enim letom sem se preselila v Logatec, v katerem živi veliko družin s podobno žalostno izkušnjo – svojim ušesom nisem mogla verjeti, ko sem poslušala zgodbe starejšega gospoda o tem, kaj se je v tistih krajih dogajalo, koliko mladih fantov so zverinsko pobili. In v teh krajih živijo tudi tisti, ki so bili, ki so, na drugi strani, ki so verjeli, da gre samo za osvobajanje države … Zdi se, da je slovenska družba razdeljena v dva tabora, da ne znamo več izstopiti iz te razdeljenosti in da nas to obremenjuje. Ali pa se tega sploh ne zavedamo. Kot otrok si ne izbereš staršev, tudi tega ne, del katere družine boš; boš v družini, ki pripada tej ali oni strani? Lahko pa si izbereš, kakšen človek boš, kakšna bo tvoja prihodnost, kakšen bo tvoj odnos do preteklosti, pa če je še tako meglena in grda.

Jaz sem si izbrala rahločutnost, izbrala sem človeškost; pravzaprav je to tudi najbolj preprosto – ne potrebuješ vedenja o zgodovini, potrebuješ samo srce, ki čuti sočutje do umrlih in mir. Če imaš takšno srce, je prav, da prideš na tako sveto mesto.

8.5. Naša dolžnost je, da smo priče in pričamo

Breda Kavčič

8.5.1.

Bližala seje pomlad leta 1945. Kdo se je ne bi veselil?

Vojne bo konec. Zavladal bo mir. Šli bomo delat na polja in travnike in zaživeli življenje kot se spodobi.

Pa se je ta prelepi mesec maj sprevrgel v čisto nekaj drugega. Namesto, da bi ljudje hodili k šmarnicam častit Kraljico majnika, je moral velik del ljudstva zapustiti svoje domove in družine. Kdo jih je v to prisilil? Partizani, komunisti, ki so že med vojno ubijali in se znašali nad drugače mislečimi.

To so bili časi, ko so po naših vaseh živele številne družine – 10, 12, 14, 16 otrok. Bog povrni našim staršem, da so nas toliko imeli. Prav iz teh družin je bilo veliko fantov v vrstah vaških stražarjev in domobrancev. Naša vas Šentjošt je med vojno in po njej izgubila 165 ljudi. Še več se jih je ob koncu vojne umaknilo na Koroško, misleč, da se bodo kmalu vrnili. Vrnili so se, vendar ne na svoje domove, ampak v naročje smrti. Dekleta so ostala na Koroškem, razen ene mame. Ta se je z možem domobrancem vrnila v Teharje. Tam so jo partizani pokončali, čeprav je bila visoko noseča. Možje in fantje domobranci iz Šentjošta so bili prepeljani v Teharje in pobiti na Hrastniškem hribu. Med njimi je bilo pet bratov Kavčič, starih od 19 do 24 let. To so bili bratje mojega moža.

Kot 4-letna se vojne bolj malo spominjam. V spominu pa hranim podobo svojega ata, ko je avgusta leta 1945 prišel ves shujšan, skrušen in živčno bolan iz kočevskega zapora. Mama je prav v tem času rodila desetega otroka. Starejši dve hčeri sta že odšli na Koroško. Tudi ata je hotel, da bi odšla na Koroško vsa družina, a ga je mama od tega odvrnila, saj je bila v zadnjem mesecu nosečnosti. Ostali smo doma. Ata se je potem skrival pri neki dobri družini. Na prvi poziv[Stran 083] se ni šel javit. Med tistimi, ki so se javili ob prvem pozivu, so v Logatcu pobili vse može in fante iz naših krajev. Ata se je javil drugič. Iz Logatca je bil prepeljan v Ljubljano in nato v Kočevje. Doma smo ostali sami otroci, z mamo. Najstarejši sinje bil star 15 let. Ob vrnitvi iz zapora je moral ata vsako noč hoditi v gozd na mesto, ki so mu ga določili terenci. Živel je v stalnem strahu in je zaradi neživljenjskih pritiskov živčno zbolel. Odločili smo se, da se odpravimo k Mariji Pomagaj na Brezje in jo prosimo za pomoč. Na romanju smo eno noč prespali na nekem hlevu. Ata je vso noč blodil. Govoril je: »Tam so partizani, ubili me bodo!« A Marija nas je uslišala in je atu povrnila zdravje. Zahvalili smo se ji s sliko Marije Pomagaj, ki še danes krasi Marijin oltar na Brezjah. Po atovi ozdravitvi je mama še rodila otroke. Mlajši bratje in sestre niso imeli možnosti spoznati starejših dveh sester, ki sta medtem že odšli na Koroško in od tam v Ameriko. Prvič in zadnjič, torej samo enkrat v življenju smo bili kot 13-članska družina zbrani leta 1974, ko je imel mlajši brat novo mašo in sta na obisk iz Amerike prišli tudi obe sestri, takrat že s svojimi družinami. Bogu hvala za ta blagoslovljeni dan.

Breda Kavčič

Figure 46. Breda Kavčič Gašper Furman

Vas Šentjošt se po dolgih letih obnavlja, čeprav so jo v času Titove vladavine zatirali na vse možne načine. Tudi številne mlade družine, ki pomlajujejo našo vas, so vzor drugim slovenskim krajem. V letu 1995 smo postavili Kapelo mučencev, v spomin na pobite duhovnike, bogoslovce, domobrance, mame in nedolžne otroke, ki so jih pobili partizani. Z besedo in zgledom želimo mlademu rodu pokazati, da nas iskanje resnice osvobaja in nam omogoča živeti v medsebojnem sožitju. Roke trpečih in umorjenih se niso dvignile nad krvnike, njihove roke so sklenjene k molitvi in prošnji k Bogu. Naša dolžnost pa je, da ostajamo priče in pričamo svetu o časih, ki so s krutostjo pretrgali mnoge niti življenja. Niso pa mogli uničiti duha, ki je rasel iz trpljenja in zaupanja v božjo moč in božjo voljo. Izprosimo si blagoslova pri naših mučencih in ostanimo zvesti idealom, za katere so ti darovali svoja življenja.

Vsako leto rada obiščem Kočevski Rog. Hvaležna sem vsem, predvsem pa Novi Slovenski zavezi, ki skrbi, da se na tem posvečenem kraju darujejo maše in izvede lep kulturni program. Prav ob njeni spodbudi, so se postavila spominska obeležja po številnih slovenskih krajih in se prav tako opravljajo spominske slovesnosti. Predvsem pa je njena zasluga, da v svojem glasilu Zaveza stalno objavlja zapise, pričevanja, komentarje in razmišljanja o naši polpretekli zgodovini. Njeno poslanstvo v slovenskem prostoru je edinstveno in nepogrešljivo, saj vztraja v svojem delu ne glede na številne negativne odzive v slovenskih medijih in javnosti. Bodimo drug drugemu v oporo in pomoč in ustvarjajmo zdrave temelje za prihodnje rodove.

[Stran 084]

8.6. Brez priznanja ne bo šlo

Justin Stanovnik

8.6.1.

Spoštovani gospod škof, duhovniki somaševalci, odlični predstavniki visokih ustanov republike, zastopniki civilnega življenja, gospe in gospodje, dragi prijatelji! V imenu Nove Slovenske zaveze vas vse pozdravljam, posebno tiste, ki že devetnajst let prihajate sem, mnogi vsako leto teže, a vendar prihajate, ker vas žene usmiljenje do tisočev mladih ljudi, ki se jim je tu zgodila največja krivica.

Tuje bil narejen zločin, ne nad enim posameznikom, ne nad mnogimi posamezniki, ampak zločin nad narodom. Velikost tega kraja – ali velikost dogajanja, ki se ga na tem kraju spominjamo – je zaobsežen v tej besedi: zločin nad narodom. Zato ne prihajamo sem samo tisti, ki mislimo, da leži tu ali kdo od naših ali kdo od tistih, ki smo jih poznali, ampak vsi, ki zavestno govorimo jezik tega naroda, ki zavestno nosimo v sebi njegov zgodovinski spomin in ki zavestno obstajamo na tej zemlji. Zakaj nobena stvar nas ne bi mogla bolj vznemiriti kot ta nezaslišanost, da so od nekod prišli ljudje, ne kateri od tistih, pred katerimi smo se morali stoletja braniti, ampak ljudje, s katerimi smo še malo prej zajemali iz iste sklede in smo mislili, da so takšni kakor smo sami, a so se nenadoma spremenili v tujce – zato sem rekel, da so od nekod prišli – in uprizorili nad nami dejanje, ki ga moremo zajeti le tako, da mu pravimo zločin nad celim narodom.

Bili so to nenavadni ljudje. Nekaj so nosili v sebi in ko so potem še brali neke knjige, se je tisto, kar so nosili v sebi, srečalo s tistim, kar je v tistih knjigah pisalo, in so si v trenutku sebevidnosti rekli: To sem jaz. Tako so se izrekali drug za drugim. In ko je prišel ugoden čas, so ga zagledali in začeli uresničevati, kar so nosili v sebi in kar je pisalo v tistih knjigah. Res so bili izredni ljudje, predvsem pa nesrečni. Mi, ki stojimo na tem kraju, bi morali vedeti, kaj hočem s to besedo povedati:

Njihova izrednost je bila tudi v tem, da od tistih tisočev, ki so servisirali medvojni boljševiški teror, in od tistih desettisočev, ki so iz partijskih pisarn ali na terenu izoblikovali mrko geografijo Kočevskega Roga – tistih 570 morišč, ki so kot njegove izpostave skrbele za velikopotezno industrijo smrti – da nobeden od tistih tisočev in desettisočev do konca življenja ni povedal, koga so dekleta na Hrastniškem hribu pred smrtjo klicala, katere besede so izgovarjali fantje, preden so popadali v ta brezna v dolgotrajno umiranje. Tako posebni ljudje so to bili in, kakor smo rekli, nesrečni.

Res so boljševiki, potem ko so se polastili države, te, za katere se je vedelo, da bodo odslej težko gledali svoje roke, posebej plačevali. To je bila nekakšna uteha. Poleg tega so jih posajali na prva mesta, so jim pripenjali medalje. To je tudi bilo nekaj. Tako je šlo do konca. In nikoli nismo ničesar izvedeli. Res so bili nenavadni ljudje.

Kaj pa ti, ki ležijo tukaj? Naj ponovno opišem njihovo zgodbo s tremi, štirimi stavki, ki so jih izrekli preprosti ljudje in stojijo kot moto k posameznim dejanjem njihove drame.

Najprej stavek, ki ga je v dnevnik napisal učiteljiščnik Vinko Mravlje iz Brezovice: »Iz pograjskih hribov diha groza.« 12. junija (1942) je ta groza stopila v njihovo hišo. Dva dni zatem je Lojz Bastič, poznejši domobranski stotnik, ko je stal v domači hiši – tedaj je bil tudi že sam v smrtni nevarnosti – pred krstama umorjenega očeta in matere, povedal stavek, ki je razložil celo gibanje. Rekel je: »Jaz se bom branil.« Mnogo pozneje je France Tomšič iz Dobrepolja takole razložil, zakaj so stražarji slabo branili Turjak: »Mi nismo bili vojska, mi smo bili kmečka vstaja.« Približno v istem času je Škindrova Fanika iz Gradeža, ki so ji dva brata ubili že drugi dan po padcu Turjaka, enega pa pozneje v Jelendolu, takole označila obe strani: »Naši niso bili dovolj krvoločni.« – to besedo je rabila: ‘niso bili dovolj krvoločni’ – »Oni iz hriba pa so bili takšni, da takšnih ni bilo še nikoli nikjer.« In ko se je na vetrinjskem polju izvedelo, da so Angleži izročili domobrance partizanom, je neko preprosto slovensko dekle zavpilo: »Ali ne bo že sodni dan!« Kot bi imela magnetno iglo genialnega pesnika, je poiskala edino podobo v jeziku, ki je bila vredna tiste ure.

Tako je šla tragedija naroda, ki je bil napaden od tujih in od svojih ljudi, ki je moral biti hkrati v vojni in revoluciji.

Prvič smo bili tu 8. julija 1990. Ali se je od tedaj kaj spremenilo? Nič se ni spremenilo. Naj vam predstavim dva prizora iz naše sedanjosti in boste videli, zakaj se nič ne spremeni.

Letos marca se je varuhinja človekovih pravic v nekem intervjuju pohvalila, da je po njenem posredovanju »vlada sprejela sklep o spomin[Stran 085]skem dnevu za žrtve holokavsta«. Prav, seveda prav. A kako to, da ni pomislila na genocid v Kočevskem Rogu, ki je nazadnje na področju njene moralne jurisdikcije? Kako, da je ni vznemiril molk Kočevskega Roga? Saj kriči, mar ne? Saj bi ga morala slišati! Takih primerov je sto in tisoč. Ali razumete, zakaj se nič ne spremeni?

Justin Stanovnik

Figure 47. Justin Stanovnik Gašper Furman

27. aprila je v Begunjah na Gorenjskem imel praznični govor predsednik republike. V izbrani dikciji v New Yorku izšolanega diplomata nam je dokazoval in dokazal: da še ni naredil kopernikanskega obrata in da še vedno tiči v ptolemajski politični astronomiji, ki jo je uzakonila partija. Vztrajal je na enobeju, s katerim ni mogoče razložiti nobenega od relevantnih fenomenov slovenskega 20. stoletja, revolucije, ki da je izhodišče za razumetje vseh bistvenih reči, pa ni omenil. Ni začutil, da se mora pokoriti kopernikanski modernosti, ampak je slavil upor, kakor da bi bil katera od tistih rezistenc, ki jih je organizirala civilizirana Evropa. Razglasil je, da je ta upor šel v znamenju »svobode, poguma, iznajdljivosti in kulture«. Kakor je bil ta upor od vsega začetka koncipiran, je s tem povedal, da je bil tudi Kočevski Rog – ki ga previdno ni omenil – proizvod »svobode, poguma, iznajdljivosti in kulture«. Ali sedaj razumete, zakaj se nič ne spreminja?

Z naše strani pa naj tukaj povemo dve stvari. Prvič, vse moramo storiti, da se tisti, ki so se tako pregrešili nad sinovi in hčerami tega naroda, osvobodijo svoje krivde. Zločin, ki so ga ti ljudje naredili, je bil po obsegu in namenu zločin proti narodu in ima na sebi genocidne razsežnosti. Tu se je zgodilo presežno zlo, ki ne zastara, ne pravno ne moralno in ne zgodovinsko. Tako je sedaj nekaj med nami in v nas in bo tukaj med nami in v nas in ne bomo svobodni in celi, dokler ne naredimo določenih reči. Ljudje smo, vsi smo ljudje in imamo to moč in razpolagamo z znanjem in vedenjem, da lahko to naredimo. Vsi smo tudi Slovenci, kar pomeni samo to, da moramo to brezpogojno narediti. Toda povejmo še drugo stvar. Brez priznanja tistih, ki so Kočevski Rog in vse, kar ga je omogočilo, zamislili in uresničili, spravnih papirjev ne bo mogoče podpisati. Prvo vprašanje se torej glasi: Kaj moremo storiti, da bomo mogli podpisati mirovno pogodbo po koncu državljanske vojne?

Državljanska vojna se v mnogočem razlikuje od meddržavne vojne, a je vseeno tudi vojna, zato lahko analogno tudi zanjo uporabimo določila, ki veljajo za vojne sploh – tudi mednarodno vojno pravo. Leta 1945, 8. avgusta, se je v Londonu sešla zavezniška komisija za postavitev mednarodnega vojnega sodstva in se dogovorila za tri temeljna načela tega pravnega organizma. Ta načela so: prvič: zločini zoper mir, ki vključujejo načrtovanje in izvajanje agresivne vojne; drugič: vojni zločini, kamor spadajo kršitve vojnih zakonov in običajev; tretjič: zločini zoper človečnost, ki zadevajo nasilje nad prebivalstvom. Po teh načelih so delovala vsa mednarodna sodišča po vojni.

Že na prvi pogled je jasno, da jurisdikcija tako imenovane Londonske listine zajema tudi nastop slovenske boljševiške partije. Prvič: glede zločina zoper mir velja, da smo Slovenci do druge svetovne vojne živeli v miru s seboj. Bili smo kulturno in politično različni, a nismo bili v vojni. Ko ne bi bilo boljševiške komunistične partije, v Sloveniji ne bi bilo državljanske vojne. To je bilo prvič. Drugič, vojni zločini. Z ubijanjem in maltretiranjem civilnega prebivalstva in vojnih ujetnikov, s plenjenjem in požiganjem hiš in vasi, so se komunistični partizani obremenili v skoraj napredstavljivem obsegu. Tretjič, zločini zoper človečnost. Teh zločinov komunisti niso delali samo med vojno in takoj po vojni, ampak tudi vso povojno dobo, ko je totalitarna[Stran 086] država ukinila človekove pravice in uzakonila preganjanje na politični in religiozni osnovi. Kaj torej storiti?

Kakor smo rekli, brez priznanja ni izhoda iz sedanjega stanja. Brez priznanja sprava ni mogoča – sama po sebi, v nomosu osnovne konstitucije sveta in človeka in njegove družbe. Pametno bi si bilo ogledati, kako so to reševali v drugih primerljivih okoljih. Ponekod so se odločili za poseben poravnalni mehanizem, ki temelji na formuli: oprostitev za priznanje, se pravi, najprej priznanje in potem oprostitev. Mi si tega postopka ne zamišljamo osebno, ampak politično. Državni zbor bi moral izdelati poseben pravno preciziran in politično dogovorjen ritual, ki bi obsegal dva dela. V prvem delu bi s posebnim zakonom določeni predstavniki ustanov, organizacij in združenj, ki bi jim zgodovinske povezave dajale legitimiteto, da govorijo v imenu nekdanje partije in organizacij, ki jih je partija ustanovila za izvedbo svojega projekta – da bi ti ljudje, brez pridržkov in odkrito in v celoti izpovedali in navedli in priznali svoja zavržena dejanja in zavržena dejanja tistih, v imenu katerih bi govorili. V drugem delu pa bi ustanove države, ki postavljajo njeno demokratično legitimiteto, to priznanje sprejele in izrekle oprostitev. Oprostitev za zmeraj. Zagotovljeno bi moralo biti, da bi bil tako prvi kakor drugi del izpeljan jasno, nedvoumno, zavezujoče in dokončno.

Dokler se to – v tej ali v kaki drugi obliki – ne bo zgodilo, bo nad nekdanjimi boljševiki in nad njihovimi različnimi političnimi sopotniki in zavezniki, pa najsi so si o sebi takrat ali pa pozneje mislili že karkoli, visel Zločin, ki jim ne bo dovoljeval, da bi bili v resnici prosti.

Mogoče se bo komu zdelo čudno, da prihajamo s to zahtevo. To smo storili s premislekom. Svet ne sme izgubiti osnovne dostojnosti. Zdaj dodajamo še to: če bi se zgodilo, da bi kdaj v prihodnosti kdo v svojem ali našem imenu podpisoval kakšne papirje, ne da bi bili upoštevani in izpolnjeni temeljni pogoji, ki smo jih tu navedli, naj se ve, da bo to nasilje in pred zgodovino nično. Naj si kdo od vas to zapomni, da bo vsaj kdo vedel; če bi do tega prišlo. Preveč je že bilo nedostojnosti na tem svetu, preveč nedostojnosti nad tem krajem posebej! To je nekakšen testament, saj razumete?

Nazadnje – to je res treba še enkrat povedati – ne dovolite, da vam potvarjajo zgodovino. Ne dovolite, da bi vas izdelovali v nekaj drugega, kot ste. Če hočemo živeti v osnovni dostojnosti, jim tega ne smemo dovoliti: če hočemo hoditi pokonci, če hočemo nositi visoko ime državljanov. In še to. Če vas otroci prekinjajo, ko govorite o tem, kar ste doživeli, ne dovolite jim tega. Če se boste vdali in umolknili, vam bodo nekoč zamerili. Prišel bo čas, ko vam bodo očitali, da jim niste pripovedovali o teh tukaj, ki so bili nekoč najbolj bedni od bednih, potem pa je stopila vanje ta moč, da lahko svetijo mnogim. Mogoče bo kdaj kaka generacija, potem ko bo spoznala, da ne more več živeti, obtoževala naš čas: Zakaj nam niso povedali? Zakaj nam niso povedali!

Nazadnje naj se še enkrat zahvalim tistim, ki težko prihajate, pa ste letos še prišli in boste prišli tudi drugo leto, če boste mogli. Zahvaljeni. Zahvaljeni posebej tisti, ki vas ti, ki tukaj ležijo, morda niso pričakovali, pa ste vseeno prišli. Zahvaljeni! Posebna hvala pa gre vam, gospod škof, ki ste prišli in brali mašo na tem strašnem in svetem kraju. Tudi, če se nič od tega, o čemer sem prej govoril, ne bi izpolnilo, lahko, potem ko se je tukaj brala sveta maša, gremo domov potolaženi. Vedno bo tako.

Kljub vsemu bo vedno tako!

8.7. Sklepne besede

Marija Zgonc

8.7.1.

Za slovo vas vse pozdravljam, dragi prijatelji, romarji v Kočevskem Rogu. Na to slovensko Golgoto bomo še vedno prihajali z bolečino, ki je še nismo izjokali. Svet kraj je Kočevski Rog; blagoslovljen in posvečen s krvjo mož in fantov iz naših družin, iz naših vasi in mest, iz našega naroda. Branili so svoje družine. Pa niso padli v boju; bili so pobiti. Tu se bomo zbirali njim v spomin, v spomin družinam, ki jih ni in jih tako zelo manjka v naši domovini.

Preden se poslovimo od Kočevskega Roga, se v imenu Nove Slovenske zaveze, Družine in župnije Kočevje zahvalim vsem, ki so pripravili današnjo slovesnost in pri njej sodelovali.

Iskrena hvala novomeškemu škofu monsignorju Andreju Glavanu in vsem duhovnikom, ki so z njim somaševali. Prisrčna hvala nastopajočim. Solisti so bili: sopranistka[Stran 087] Anamarija Lazarevič, baritonist Ivan Arnšek, trobentač Gorazd Buh in združeni pevski zbori dekanije Žužemberk iz župnij Ambrus, Zagradec in Žužemberk, ki jih vodi Robi Kohek.

Govorili so: Neža Perko, Breda Kavčič in prof. Justin Stanovnik. Za udeležbo se lepo zahvalim predsedniku slovenskega parlamenta dr. Francu Cukjatiju, predstavniku slovenske Vlade ministru dr. Andreju Bajuku, poslancem in predstavnikom naših političnih strank. Ko se zahvalim vsem, ki ohranjate spomin in zvestobo našim mučencem, kličem »na svidenje!« Kako so si naše mame dolga leta želele iti v Kočevski Rog in druga morišča, poljubile bi zemljo, pod katero so slutile sina, moža, brata! Zato smo zavezani tem romanjem. Morda bomo nekoč izjokali svoje nakopičeno gorje.

Zapojmo še Mojo domovino.

Marija Zgonc

Figure 48. Marija Zgonc Gašper Furman

8.8. Tebi

8.8.1.

Nihče ne ve, da te imam rada.
Tega ne vedo mehki zvoki večera,
saj je moja ljubezen
svetloba brez odmeva.
Tega ne ve ptica na veji,
saj je moja ljubezen
Roža brez peruti.
Tega ne vedo morski valovi,
saj je moja ljubezen
sprehajalec brez čolna.
Nihče ne ve, da te imam rada,
razen mene,
ki sem brez tebe
odmev brez zvoka,
perut brez ptice
in čoln brez morja.

Katarina Fistrovič

[Stran 088]

9. Spominska slovesnost ob jami Pri konfinu

9.1. Morili so ranjene in nemočne

Anica Benčina

9.1.1.

Od leta 2001 se napraznik državnosti, 25. junija, zbiramo pri spominski maši pri breznu Pri konfinu nad Grčaricami. Vsako leto pride več ljudi. Tudi letos je bilo tako. Sveto mašo so darovali dekan Anton Berčan, dolenjevaški župnik Branko Potočnik in salezijanec Stane Okorn. Slovesnosti se je udeležil tudi župan Jože Levstek in predstavniki krajevne skupnosti. Mašo je s petjem spremljal pevski zbor iz Dolenje vasi pod občutljivo roko Feliksa Podgorelca, ki je maši dodal še poseben spominski program.

Brezno Pri konfinu sta dve jami. Eno so odprli in iz nje izkopali posmrtne ostanke žrtev. To je bilo leta 2006. Odslej prihaja sem veliko ljudi, zlasti k spominskim dejanjem, ki jih tu prireja Katoliška cerkev. Kaj jih žene, če ne veliko usmiljenje? Ali so bili kje še kaki bolj ubogi ljudje. Komunistična država, ki so jo postavili partizani, je tu dokazala, da zmore dejanja, ki presegajo vsako človekovo zločinskost. S tem so si za vselej vzeli možnost, da bi se kdaj mogli opravičiti. Kako zelo ti ljudje prezirajo jezik, da še vedno lahko govorijo o bolnici Franja!

9.1.2.

Pozdravljeni in zahvaljeni vsi, ki ste se prišli poklonit spominu vseh tistih, ki so v tej dolini umrli strašne smrti.

Trpljenje in zločin, ki sta se tu zgodila, je tako velika, da človek ne najde pravih besed, da bi to opisal.

Sem smo prišli, ker se spominjamo in ne bomo pozabili.

»Spomin je znak notranjega življenja,
zahteven je do sebe, zvest resnici,
je stroga mera in zalet hotenja.
Je nepremičen, kakor mestna vrata,
je hiter kakor duh podoben ptici.«

Spominjamo se, da so pred koncem druge svetovne vojne množice vojakov, civilistov in ranjencev bežale pred tako imenovanimi osvoboditelji. Tudi ranjenci, bolniki in invalidi so se umikali. Največ se jih je umaknilo z večjim številom sanitetnih vlakov. Vendar pa jim ni uspelo priti čez mejo. Partizani in Nemci so se dogovorili, da bodo v Žirovnici zadržani vsi Slovenci in domobranci, Nemcem, okupatorjem, pa bodo dovolili pot naprej proti Jesenicam in naprej na Koroško. Dr. Meršol je dosegel, da je en transport odpeljal nazaj v Lesce, od koder so se poskušali rešiti vsi tisti, ki so se lahko gibali. Mnogim se je posrečilo priti na Koroško. Niso pa vsi od njih ostali živi, saj so bili mnogi vrnjeni in z ostalimi pobiti. Vsi težki ranjenci pa so bili zajeti in odpeljani v Škofjo Loko, od tam pa v taborišče v Škofovih zavodih. Ranjenci, bolniki in invalidi, ki so se po koncu vojne znašli v taboriščih ali v bolnicah, so ne glede na zdravstveno stanje doživeli isto usodo kot ostale žrtve pobojev. Ranjence so pobijali pri Brezarjevemu breznu pri Podutiku, Koščevem breznu pri Igu, v Iškem Vintgarju in tu v obeh breznih Pri konfinu.

Junij 1945

»Junijske noči so kratke,
spokojen mir,
v jutru se zasliši ptičje petje.
Pa prihrumi kamion in avtobus.
Strahoten krik in jok in stok.
Kaj takega svet še ni videl,
da brat moril bi brata,
ki je brez moči ranjen in bolan.
Počasi se vse umiri,
le ogenj prasketa, saj odstranjujejo sledi.«

Ranjence so privlekli pred brezno, jih slekli, pobrali povoje in opornice in jih zverinsko pobili. V prvi jami je bilo 88 trupel, ki so jih pred nedavnim odkopali, druga pa še ni odprta.

Da so žrtve po 60 letih odkopali, imajo zasluge pogumni ljudje, kot dr. Lovro Šturm, pravosodni minister, direktor Muzeja novejše zgodovine zgodovinar Jože Dežman, člani Nove Slovenske zaveze in tisti, ki si prizadevajo za od[Stran 089]kritje in spoštovanje tudi tistih žrtev, ki jih je povzročila komunistična totalitarna oblast.

Brezno Pri konfinu 25. junija 2008

Figure 49. Brezno Pri konfinu 25. junija 2008

Vsi ti zločini so se dogajali v tako imenovani svobodni državi po končani vojni. Partizanska oblast ni spoštovala konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki. Po tej konvenciji je prepovedano raniti ali usmrtiti sovražnika, ki je odložil orožje in nima več sredstev, da bi se branil. Vojni ujetniki uživajo posebno varstvo. Prepovedano je vsakršno nasilje, izvajanje represalij in žalitve. Ranjenci pa uživajo posebno zaščito in varstvo.

Množični poboji lastnih državljanov so bili zavestno in hoteno dejanje komunistične države, ki jo je vodila KP. Na izredno krut način so bila odvzeta življenja, tudi tistim, ki so bili bolni, ranjeni in popolnoma nemočni. Ti zločini so skrajno zavržena dejanja, vsega obsojanja in prezira vredna.

Po nasilnem prevzemu oblasti po zmagi revolucije je bila značilna strahovlada in brutalno fizično nasilje. Oblast je temeljila na ustrahovanju ljudi. Zdajšnja generacija to težko razume.

Vendar je bilo res, da je strah paraliziral ljudi do te meje, da se niso upali o dogodkih govoriti. Starši so spregovorili šele potem, ko so mislili, da so otroci zaspali. A vedno nismo spali, zato smo tudi slišali. Vedeli pa smo, da moramo pred drugimi molčati, saj smo večkrat slišali, da je tega ali onega vzela noč, ker ni bil tiho.

V vsem obdobju 1945–1990 so bile grobo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine.

Naj naštejem:

– pravica do življenja,

– pravica živeti brez strahu,

– prepoved mučenja,

– svoboda do zasebne lastnine,

– svoboda verskih skupnosti,

– človekovo dostojanstvo in varstvo človekove osebnosti,

– neodvisnost sodstva,

– pravica do poštenega sojenja,

– svoboda gibanja,

– svoboda vesti in prepričanja,

– svoboda izražanja in svoboda tiska,

– svoboda političnega zborovanja,

– svoboda izobraževanja,

– pravica vedeti.

[Stran 090]

Nepredstavljivo je bilo trpljenje mladih fantov, ki so jih po teh bregovih vlekli do jam.

Morilci so bili prepričani, da so z njimi za vedno opravili. V jame so nametali velike skale, vse to kamenje, ki je tukaj zloženo, pa tudi mnogo lesa, hlodov. Vendar pa teža v jame zmetanega materiala ni bila dovolj velika, da bi prikrila zločin.

Zločin je postajal vedno večji, saj je kar naprej prizadeval svojce pomorjenih, saj niso smeli vedeti, kje ležijo njihovi dragi, niso smeli o njih govoriti in za njimi žalovati.

Najbrž pa so tudi tisti, ki so tu morili, zaslišali z dna jame:

Zakaj ste tako kruto morili?
Kaj sem vam storil?
Nič zagrešil nisem.
Ste potešili si morilsko slo?
Kdo vas je postavil za sodnike?
Kako boste živeli s tako velikim grehom?
Naj Bog se vas usmili.

Prav je, da se tu zbiramo na praznik državnosti, saj so življenja, ki so bila tu darovana, postavljena na oltar domovine. Tudi oni so pripomogli, da smo dobili svojo domovino.

Prejšnja država Jugoslavija ni bila domovina vseh, nekaterim je bila kruta mačeha. In sedaj jo imamo, svojo domovino. Bodimo ponosni nanjo in jo imejmo radi in ne jokajmo za mačeho.

Tudi oni, ki so bili tu umorjeni, so si želeli svojo domovino. Tako kot Cankar, ki je dejal: »Ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en sam utrip srcaje stisnjeno vse: MATI-DOMO-VINA-BOG.«

Imeli so radi svojo domovino kot Gregorčič:

»Oj mati moja domovina,
ti moja skrb in bolečina, ljubezen moja ti edina,
Bog čuvaj dobrotljivi te,
Bog živi te, Bog živi te!«

In od te domovine pričakujemo, da bo priznala človekove pravice vsem, da bo obsodila komunistični totalitarizem, da bo poskrbela za čast in dobro ime vseh, ki so bili pomorjeni, da si bo še naprej prizadevala, da bo odkrila vsa grobišča. In če je le mogoče, poskrbela za dostojen pokop mrtvih in našla resnico.

Vsi, ki smo tu zbrani, to obljubo damo:

»Mi ne bomo vas pustili same,
rast molitev naša bo dajala,
žetev nova bo iz jam pognala,
iz grobov bo temnih vstal nov rod.«

Nasvidenje ob letu, če ne prej.

[Stran 091]

10. Meje okusa

10.1. Slike žrtev – slike storilcev

Petra Terhoven

10.1.1. Fotografije kot medij leve teroristične samopolnomočnosti v Nemčiji in Ntaliji v sedemdesetih letih

10.1.2. Slike terorja – teror slik

Zgodovinska znanost je medtem tudi v Nemčiji sprejela izziv tako imenovane ironic ali tudi visual turn. Razmeroma še mlado spoznanje, da slike nikakor ne odsevajo zgodovine pasivno, ampak – nasprotno – pomenijo lastna področja učinkovanja na političnem polju, da s tem nekako zgodovino naredijo, se je medtem izrazilo v množici inovativnih vprašanj. Za zgodovinsko usmerjeno raziskovanje terorizma velja ta ugotovitev vsekakor v zelo omejeni meri, čeprav smo terorizem že zelo zgodaj spoznali kot destruktivno strategijo in včasih tudi pretirano zreducirali na ta aspekt. Wolfgang Kraushaar je popolnoma pravilno opozoril na to, da fizična uporaba nasilja proti konkretni, individualni žrtvi vedno ostaja nekako nezmanjšljivo jedro terorističnih akcij, grožnja z nasiljem, to je razširjanje terorističnega sporočila z mediji, je s tem nujno sekundarna. Vsekakor je obžalovanja vredno, da knjiga, ki jo je pred kratkim izdal Kraushaar, 1415 strani obsegajoči zbornik prispevkov k zgodovini »Frakcije Rdeče armade«, ki lahko velja za občudovanja vreden vrhunec današnjega znanja o levo usmerjenem terorizmu v Zvezni republiki, nima niti ene slike. Kajti dinamiko evropskega levičarskega terorizma sedemdesetih let si je brez učinkovanja slik, ki jih je ta posredno ali neposredno proizvajal in milijonkratno reproduciral, le težko predstavljati. Predvsem pa ni mogoče najučinkovitejših in najbolj znanih slik tega vsebinsko vsekakor bogatega korpusa, namreč posnetkov s silo odvedenih predstavnikov osovraženega ‘sistema’ v rokah ugrabiteljev enostransko zreducirati na njihove propagandne, tj. ‘sekundarne’ aspekte. Tudi če je fotografski aparat najuspešnejše sredstvo množičnih medijev za zvišanje učinka terorističnega nasilja, je pritisk na sprožilec vendarle hkrati tudi sredstvo za ponižanje in uničenje žrtve, proglašene z nasprotnika, in s tem tudi že del samega nasilnega akta.

Če gre v naslednjem za namerno ustvarjanje in razširjanje fotografij ugrabljenih kot za teroristično komunikacijsko strategijo, moramo vedeti, da je mesto slik na presečišču med demonstriranim in izvedenim nasiljem. To tvori ozadje, pred katerim se moramo vprašati po zavestnih ali morda nezavestnih intencijah, ki jih akterji zasledujejo s temi fotografijami – pa tudi po tem, kako naj njihove posnetke umestimo v zgodovino terorističnih strategij. Poleg tega je treba pojasniti izredno fascinacijo, ki vse do danes izhaja iz teh fotografij, in je naredila predvsem slike v evropskem kontekstu najprominentnejših žrtev, Schleyerja in Mora, za ikone ‘svinčenega časa’.

Razširitev pogleda preko obzorja Zvezne republike ne izhaja samo iz prizadevanja, da bi se kvantitativno povečal korpus razpoložljivih virov. Mnogo bolj izhajamo iz dejstva, da je zgodovino levega terorizma mogoče brati tudi kot mnogoplastni transnacionalni komunikacijski proces, katerega kompleksni mehanizmi funkcioniranja se komaj dajo popolnoma dojeti iz nacionalne perspektive. Podobno kot družbeni pretresi, ki jih je povzročilo gibanje leta 1968, so bila tudi nasilja v sledečem času, pa tudi nasprotne reakcije, ki so jih ta izzvala, mednarodni medijski dogodki. Na vseh udeleženskih ravneh – tako pri nasilnih skupinah samih kot pri njim nasprotujočih politikih in državnih varnostnih organih – je treba izhajati od transnacionalnega vpliva, tako pozitivnega kot negativnega, pa naj je bil posledica neposrednih stikov ali pa posredovanja medijev. Za obojestransko zanimanje je pri tem značilna tako tekmovalnost kot tudi zmeraj gostobesedno izpričana solidarnost. Koncepte, strategije in ideje, ki so bili predmet prenosa, pa so poleg tega v deželah prejemnicah filtrirali, popačili ali preinterpretirali glede na kulturni, socialni ali politični kontekst. Kot bo treba še prikazati, so šle ravno slike – po ne povsem razvidnih poteh – prek meja in so vplivale na zaznavanje drugih, pa tudi na oceno lastnih opcij delovanja.

[Stran 092]

Hans-Marttn Schleyer (26. 9. 1977)

Figure 50. Hans-Marttn Schleyer (26. 9. 1977)

10.1.3. Germania docet?

»Teror po nemško« se je glasil naslov v reviji Der Spiegel pomladi 1978, potem ko je oddelek Rdečih brigad ugrabil petkratnega italijanskega ministrskega predsednika Alda Mora. Na ozadju ‘nemške’ jeseni (Deutscher Herbst) pred nekaj meseci in môre ob ugrabitvi Schleyerja je bilo dogajanja v Rimu za nemške opazovalce prava ponovitev zgodovine – vtis, ki nastaja ne nazadnje zaradi presenetljive vzporednosti teh slik. Na slikah v časnikih so si bili kraji dogajanja v Kölnu in Rimu z demoliranimi avtomobili in pobitimi, z rjuhami pogrnjenimi telesnimi čuvaji preveč podobni. »Strahotno podobne« so si bile slike ugrabljenih, ki so jih tako tukaj kot tam ugrabitelji sami posredovali medijem, in te slike so nemški časopisi takoj tiskali eno poleg druge. Z nemškega gledišča so morali rdeči brigadisti učinkovati kot posnemovalci, in ni slučaj, da se je v omenjenem članku »Der Spiegel« razpisal o domnevah o možnem sodelovanju RAF pri tem »kidnappingu po nemško«.

Čisto drugače, kot se tu sugerira, ugrabitve oseb v začetku niso bile del bojne strategije nemških levičarskih revolucionarjev, pač pa so spadale k praksi njihovih tovarišev južno od Alp. Italijani se pri priročniku za bodoče mestne gverilce Cariosa Marighellasa, ki je bil pri skrajni levici v Zahodni Evropi v začetku 70. let zelo priljubljen, niso le slučajno zanimali posebno za tiste odlomke, v katerih je šlo za ugrabitev tako imenovanih »sovražnikov revolucije« zaradi propagande in izsiljevanja. To je bil delikt, ki je bil Italijanom dobro znan iz delovanja sardinskih banditskih skupin in tudi mafije, in ga je bilo možno prevzeti brez večjih težav. Za nas je posebno zanimivo dejstvo, da se pri tem preinterpretiranju sistematizira in ritualizira propagandna strategija, ki so jo do pike natančno preizkusili že južnoameriški gverilci: množična medijska popularizacija polaroidnih fotografij ugrabljenih žrtev v tako imenovanih ljudskih ječah. Vzorci iz Latinske Amerike, predvsem iz Urugvaja, pa so v italijanskem primeru privedli do pomembne brutalizacije in politizacije.

Medtem ko tupamari slikajo svoje žrtve pri bolj nedolžnih vsakdanjih opravkih – pri pisanju, branju, jedi – ali kot so 1971. ugrabljenega britanskega veleposlanika Geoffreva Jacksona slikali pred zvezdno dekoracijo organizacije, pomenijo analogne slike v Italiji performativno polaščanje žrtve oziroma vizualiziranje fantazije storilcev o lastni vsemogočnosti in prevladi. To velja že za prvo osebno ugrabitev, takrat delo še večinoma neznane Brigate rosse spomladi 1972, ki se je izkazala za zgled dolgi vrsti politično motiviranih ugrabitev, in to ne samo v Italiji. Potem ko so brigadisti najprej pri delavstvu v Milanu pritegnili pozornost predvsem z napadi na predmete, kot so privatni avtomobili nepriljubljenih menedžerjev, pa so kmalu zatem ugrabili Idalga Macchiarinija, enega vodilnih uslužbencev tovarne Sit-Siemens. Vrgli so ga na tovornjak, tam so planili nanj trije storilci in ga pretepli, čez pol ure pa so ga na milanski periferiji spet izpustili. Zvečer so tiskovni agenciji ANSA poleg izčrpne utemeljitve tega dejanja poslali fotografijo, ki kaže Macchiarinija v rokah ugrabiteljev.

»Rdeče brigade – ugrizni in izgini! Nič ne ostane nekaznovano! Enega od teh zadeni, da se jih sto vzgoji! Vso oblast oboroženemu ljudstvu!« so se glasile parole na kartonu, ki so ga ugrabljenemu obesili okrog vratu. Tudi brez okrepitve z agresivnim besedilom kaže fotografirana scena izredno brutalnost. Vidimo človeka v sklonjeni drži, ki mu grozijo z dvema pištolama. Ena je od strani nastavljena na njegov obraz in vidno pritiska na lice. Druga je naperjena s kratke razdalje v glavo in pritegne s svojo cevjo razprti pogled ogroženega močneje kot objektiv kamere prav iz bližine, kar nujno veže pozornost opazovalca na pištolo na robu slike, in cev se zaradi svoje sence za steni zdi podvojena. Mučitelji se pojavijo le kot črni prividi; eden od njih je stegnil roko v sliko, da bi se prepričal, ali je okrog vratu žrtve obešeni karton z opazovalca fotografije čitljiv.

[Stran 093]

Mario Moretti, eden od ugrabiteljev, se je kasneje spomnil: »Bilo je težko fotografirati, bili smo štirje (v dostavnem avtu), eden nad drugim v prostoru, manjšem od kvadratnega metra. In jaz se nisem izkazal niti kot kak nedeljski fotograf. Ampak fotografija je bila smisel akcije, namreč pokazati v naših rokah šefa z velikim kartonom v ospredju, na katerem so bila napisana gesla oborožene propagande.« In njegov sostorilec Alberto Franceschini je dopolnil: »Hoteli smo opozoriti, da je Macchiarmi samo prvi na dolgem seznamu. Vsi, veliki in mali šefi, naj se čutijo ogrožene, naj se bojijo, če so sami na cesti, naj v vsakem delavcu vidijo sovražnika, ki se ga morajo bati in ga spoštovati!« Ta, na Macchiariniju preizkušena »oborožena propaganda«, je bila naslovljena na dve skupini, katerima so z isto sliko posredovali različna, v sebi se dopolnjujoča sporočila. Na eni strani je bila neprikrita grožnja skupnosti »velikih in malih šefov«, ki jo je predstavljal Macchiarmi, na drugi pa poziv delavcem, naj se z ugrabitelji identificirajo. Tudi parole na kartonu, ki zavzemajo več kot polovico cele fotografije, so naslovljene tako na prijatelja kot na sovražnika. Medtem ko je veljalo tako grozeče kot nedoločeno »Niente resterà impunito« padronom, so bili pozvani potencialni simpatizerji s citati Maa (»mordi e fuggi«) in Lenina (»colpiscine uno per educarne cento«), da iz voajerjev postanejo akterji. Tudi ikonografsko so si iniciatorji akcije s povezavo z avtoritetami iz preteklosti poskusili priskrbeti legitimnost in identiteto. Tako identificira Franceschini fotografirano orožje ne samo ponosno kot »browning nekega starega partizana«, ampak za zglede polaroidnih posnetkov ne navaja ustreznih posnetkov iz latinskoameriškega gverilskega boja, ampak »fotografije iz partizanske vojne« »fašistov s tablicami okrog vratu«. Znano je, da so italijanski levičarski teroristi kot svojo najvažnejšo povezavo vedno prikazovali zgodovinski antifašizem, za katerega resnično vodilo so imeli proletarsko revolucijo, ki so jo reakcionarne sile preprečile. Dejansko ima Macchiarinijeva fotografija več skupnega s kontekstom italijanske državljanske vojne kot z manj učinkovitimi polaroidi tupamarov.

Vsekakor brigadisti niso mogli tako ponosno gledati v fotografski aparat kot njihovi samozvani predniki v preteklosti; to se je zgodilo pred usmrtitvijo bivšega fašističnega strankinega tajnika province Turin, Solara, na vislicah. V naslednjih mesecih so Brigate rosse vzpostavile razmerje do divjih čistk, ljudskih tribunalov in spontanega obračunavanja neposredno po vojni s pomočjo nadaljnjih spektakularnih simboličnih dejanj. Turinska ugrabljena žrtev Bruno Labate, tajnik desničarskega sindikata Cisnal, je bil prav tako fotografiran ne samo s plakatom okrog vratu, ampak pred tem od brigadistov na gladko ostrižen, oblika javnega ponižanja, kakršnemu so bile 1945/46 v vsej Evropi izpostavljene ženske, katerim so očitali, da so imele med nemško zasedbo ljubezenske odnose z vojaki vermahta. Brigate rosse niso hotele člana sindikata Labateja samo javno denuncirati kot fašističnega kolaboracionista, ampak z ‘žensko’ kaznijo dodatno ponižati. Učinek je moral biti toliko bolj dolgotrajen, ko so ugrabitelji člana sindikata pustili z verigami privezanega na tovarniška vrata, kjer je moral ostrižen več kot eno uro čakati na svojo rešitev.

Aldo Moro v »ljudskem zaporu« (18. 3. 1978)

Figure 51. Aldo Moro v »ljudskem zaporu« (18. 3. 1978)

V začetku se je zdelo, da bo imela ta binarna logika razrednobojne propagande vsaj delni uspeh, ker je imela hkrati opraviti s ponovnim razvnemanjem neofašističnega nasilja in nič zmanjšano učinkovitostjo rezistenčne paradigme v politični kulturi države. »Bliskovita ugrabitev« Macchiarinija je požela aplavz tako v milanskih tovarnah kot tudi pri nekaterih glasnikih zunaj parlamentarne levice, npr. pri levoradikalnem organu »Lotta continua«, ki je soglašal s »poslej trdno voljo ljudskih množic, da vodijo razredni boj tudi z nasiljem in onkraj legalnosti.« Sprejemljivost fotografije je bila s tem brez dvoma povečana, tako da je bilo opazovalcem v času objave jasno, da je bil Macchiarini že spet na svobodi, da je šlo torej pri fotografirani usmrtitvi le za[Stran 094] povsem simboličen akt. Tako je bilo očitno možno fotografijo razumeti kot drastično, ampak realno nekrvavo svarilo »tistim tam gori«, kot vizualno šele pred kratkim tudi v komunistični stranki odpravljeno retoriko revolucije in razrednega boja.

Geoffrey Jackson kot ujetnik Tupamarov, 1971

Figure 52. Geoffrey Jackson kot ujetnik Tupamarov, 1971

Vendar so tudi na nasprotni strani razumeli signal, ki sta ga pomenila fotografski aparat in revolver. Pištola na sencih Idalga Macchiarinija je spremenila Rdeče brigade. »Zdaj nismo bili več za policijo in karabinjerje nekaj mladoletnikov brez prihodnosti, ampak skupina, ki širi strah,« je spet povzel Alberto Franceschini dejstvo, da samovoljno izbrani razredni sovražnik sprejema slikovno formulirano bojno napoved in sili njene avtorje ob zaostritvi represalij v ilegalo. Tudi če je bila narejena ena sama fotografija in se ni streljalo z nobenim orožjem, narašča s tem »slikovnih aktom«, kot je Horst Bredekamp imenoval dejstva, ki ustvarjajo povezavo med dejanjem in sliko, od samooklicanih revolucionarjev izhajajoči potencial groženj in nasilja. Ugrabitev Macchiarinija za njihovo fotografsko dokumentacijo je mogoče interpretirati kot prasceno italijanskega levičarskega terorizma – ne samo zaradi tega, ker je nato postal ritual ugrabitev, zaslišanj v »ljudskih« zaporih in snemanje obveznih fotografij zaščitni znak za Brigate rosse (BR). Orožje, ki je v imenu skrajno selektivno adaptirane in trivializirane ideologije uperjeno v nemočnega, kratko malo v za sovražnika ljudstva proglašenega človeka, z največjo možno jasnostjo simbolizira vse, kar pomenijo BR kot zgodovinska skupina. Drugače formulirano: eskalacija levo usmerjenega terorističnega nasilja je obstajala kot podtekst, kot realna možnost in morda celo kot javna samoumevna dolžnost BR v tem poprejšnjem fotografskem aktu, tudi če je prišlo do njenega prvega namenskega atentata šele čez leta. Ni bil slučajno isti Mario Moretti tisti, ki je fotografiral Idalga Macchiarinija in šest let kasneje Alda Mora, pri čemer pa ni, kot je znano v primeru Mora, ostal samo pri tem, da je pritisnil na sprožilec fotoaparata. Med obema slikama je 16 ugrabitev, 32 umorov in 65 ranjenih. Skupaj so v Italiji do leta 1983 BR in druge rivalne levo usmerjene teroristične skupine ubil 179 ljudi, medtem ko je levi teror v Nemčijo zahteval v istem času 41 smrtnih žrtev.

V resnici dejstvo, da za revolucionarni subjekt izbrano delavstvo sicer ni sprejelo akcij brigadistov čisto brez vojeristične škodoželjnosti, v veliki večini pa ni bilo voljno slediti pozivu k oboroženemu boju proti padronom, na strani Rdečih brigad ni vodilo k opustitvi nasilja, ampak k brutaliziranju in razširjanju akcijskega radija prek območja tovarn. Prvi izraz nove strategije, da se zdaj usmerijo na državo in njene predstavnike, je bila spektakularna ugrabitev preiskovalnega sodnika Maria Sossija aprila 1974 v Genovi.

Polaroid, ki so ga tokrat poslali na redakcije večjih časnikov v deželi, in ki so ga ti prinesli na naslovnih straneh, spominja na fotografije Macchiarinija, kaže pa tudi signifikantne razlike. Pogleda na tega človeka opazovalcem niso zastrli s plakati, politične parole, predvsem novi strateški kredo »prenesti boj v srce države«, so bile napisane samo na steni poleg talca. To da sklepati na obstoj trdnega oporišča, opozarja pa prav tako kot zastava organizacije na levem robu fotografije na porast logistične moči. Z ozirom na dejstvo, da je bil Sossi v času, ko so sliko objavili, še v rokah ugrabiteljev, tem ni bilo treba razkazovati orožja, da bi poudarili nameravano sporočilo, posebno še, ker so bile sledi zadanega nasilja na obrazu ujetnika, ki resignirano gleda v fotoaparat, zadosti jasne.

Drugače kot pri Macchiarinijevi ugrabitvi, katere edini namen je bila fotografija, je bila minuciozno načrtovana nasilna ugrabitev Maria Sossija združena s konkretnimi zahtevami, ki pa so bile objavljene šele po večdnevnem ugibanju. Kot ceno za sodnikovo življenje so BR zahtevale, da izpustijo osem članov levoekstremne organizacije »22. oktober«, ki jih je Sossi obsodil na zaporne kazni. Ustrezno je fotografija tudi deloma spremenila svojo funkcijo: sicer je telo talca spet fungiralo kot neprostovoljni nosilec političnega sporočila in ne nazadnje tudi kot človeška trofeja. Fotografija pa ni služila samo za demonstracijo[Stran 095] lastne moči in za ponižanje nasprotnika, temveč po vzoru kriminalno motiviranih primerov ugrabitev prvič tudi kot dokaz, da je telo žrtve nepoškodovano. To pa je bilo povezano z javno grožnjo, da bo ugrabljeni na tako imenovanem ‘ljudskem procesu’ obsojen na smrt. Kljub močni retoriki v besedi in sliki se je ugrabitev talca končala nekrvavo. Žrtev so končno izpustili brez konkretne protiusluge; že sodno sklenjeno zamenjavo ujetnikov je v zadnji minuti preprečil z vetom najvišji državni tožilec Francesco Coco. Kljub neuspehu ob primerjavi s prvotnimi zahtevami je teh pet tednov Sossijeve ugrabitve, v reševanje le-te se je vključil celo papež, prineslo skupini ogromno publiciteto.

10.1.4. Italia docet

Ni se čuditi, da so taktični uspehi Italijanov – četudi vedno le relativni – naredili vtis na enako razpoložene skupine severno od Alp, posebno še, ker je nemški tisk o tem obsežno poročal. Že javno ponižanje Bruna Labateja je bilo nekaterim hamburškim levičarjem povod, da so zahtevali po italijanskem zgledu menjavo strategije RAF v smislu približevanja »razrednim bojem v Zahodni Nemčiji.«

Nazadnje pa ni RAF, ampak »Gibanje 2. junij« izvedlo v začetku 1975 prvo politično motivirano ugrabitev v zgodovini Zvezne republike – kot trdi Albert Franceschini, po temeljitem posvetovanju z italijanskimi tovariši. »Mi smo jim razložili svoj način postopka in oni so ga kopirali pri ugrabitvi CDU-jevskega župana v Berlinu, Petra Lorenza. Čeprav Nemci sami kot svoje učitelje izrecno navajajo samo tupamarose, lahko verjamemo, da je prevzem južnoameriške taktike v evropskem kontekstu znatno olajšal tvegani manever v Zvezni republiki.« Franceschini pa zamolči, da se je »2. junij« učil tudi iz neuspehov Italijanov – po slabih uspehih brigadistov so Nemci uspešno vztrajali na tem, da se na televiziji vidi odhod prisilno osvobojenih jetnikov. Kot je znano, pa pri Lorenzu ni šlo za tedanjega župana, kakor je Franceschini pomotoma domneval, ampak za kandidata opozicijske CDU, in ravno iz te konstelacije izvira za ta primer ugrabitve specifična dinamika. Kot je »2. junij« popolnoma pravilno predvideval, situacija volilnega boja ni samo znatno zvišala pritiska na odgovorne pri odločanju, bila je tudi idealno ozadje za slikovno politiko skupine. Ugrabitelji so fotografirali Lorenza »alf italiana« z obeskom na prsih, ki je kazal obenem z volilnimi plakati povsod po berlinskih ulicah kandidata v spodnji majici in brez očal kot nemočnega »ujetnika gibanja 2. junij«.

Idalgo Macchiarini (3. 3. 1972)

Figure 53. Idalgo Macchiarini (3. 3. 1972)

Spiegel ni zamudil prilike in je prinesel obe sliki, plakat volilnega boja in fotografijo teroristov, eno poleg druge, za primerjavo, kajti Lorenz je postavljal temo notranje varnosti v središče svoje volilne kampanje. Zdaj je bil portretiran po vzorcu, ki ga je razvila kriminalistika za vizualni prikaz obdolžencev – fotografija je učinkovala kot zmes policijske in bolniške fotografije. Medtem ko je bil Lorenz na volilnem plakatu nadnaravno velika inkarnacija samozavestnega individua, ki se volivcem priporoča kot neustrašen zaščitnik svojega mesta, so ga njegovi ugrabitelji degradirali na objekt brez moči. Pod napisom »Ugrabitev je naredila brazgotine« je časopis »Zeit« kasneje navajal prijatelje ugrabljenega Petra Lorenza z besedami: »Ogroženje njegovega življenja in tudi ta poniževalna slika, ki kaže njega, vedno elegantnega, zdravega in žarečega moža, kot nebogljenega, zmedenega in prizadetega, bo za vedno pustilo sledove.« Dejansko fotografija Lorenza vsiljivo nazorno kaže, da lahko podoba nasilno dejanje ne samo dokumentira, temveč tudi konstruira in zapusti tudi stalne brazgotine tako kot fizična poškodba, zlasti ker je bila ta slika lahko narejena le ob naperjeni brzostrelki. Zlokobno kombinacijo psihičnega in fizičnega terorja so prakticirale Brigate rosse, ko so od 1975 ugrabljencem, še na pol zaslepljenim[Stran 096] od bliska polaroidne kamere, izstrelili več krogel v noge, preden so ranjence prepustili samim sebi.

Giuseppe Solaro pred usmrtitvijo s strani pripadnikov rezistence pomladi
                        1945

Figure 54. Giuseppe Solaro pred usmrtitvijo s strani pripadnikov rezistence pomladi 1945

10.1.5. Slike žrtev – slike storilcev

Drugače kot v Italiji levo usmerjeni teroristi v Zvezni republiki tudi v času po Lorenzu niso bili zmeraj opremljeni s kamero. »Za nas poteka komunikacija z levico še vedno preko besed,« pravi pri pogledu nazaj bivša rafovka Astrid Proll. »Naša propagandistična sredstva brez izjeme še danes učinkujejo starinsko. Moči slik nismo nikoli poskusili prav uporabiti. Fotografij smo se bali! RAF ni imela niti filmske kamere niti arhiva slik.« Dejansko so bile najprej izključno samo sekundarne slike, ki so jih izdelale preiskovalne oblasti in zastopniki medijev, tiste, ki so določale javno zaznavanje ustanovne generacije RAF. Šele ko je postal najnujnejši cilj skupine, da osvobodi od leta 1974 v Stammheimu zaprte ideologe, so se spomnili, kako je »Gibanje 2. junij« uspešno izvajalo pritisk na zvezno vlado, in se odločili – po neuspešni krvavi zasedbi stockholmskega veleposlaništva – za osebno ugrabitev »kot za ljudstvo učinkovito obliko modernega terorizma«, kot je to formuliral Thomas Scheffler: »zelo poosebljena človeška drama«, ki »se dotakne občutljivega stičišča narodne politike: konflikta etike osebne bližine … in neosebne logike državnih ozirov«. Da so pa mogli dramatičnost kar se da stopnjevati, je RAF sedaj prvič sama posnela »centralne signaturne slike dogodka« pri ugrabitvi Schleyerja. Da pa pri tem ni šlo le za to, da se oblasti posreduje – po streljanju v Kölnu brez dvoma potreben – dokaz, da Schleyer živi, ampak predvsem za to, da se javnosti pokaže osebno območje žrtve, dokazuje predvsem dejstvo, da so predsednika delodajalcev (kar se je že prej zgodilo Petru Lorezu) pred kamero slekli prav do srajce. Tako je ključna osebnost nemškega gospodarstva izgubila vse atribute svoje moči in bila zreducirana na ranljivo privatno telo – kot piše časopis »Bild«: »Slika, da bi se človek zjokal«.

Tipično je, da je dobil tudi Aldo Moro neposredno po prihodu v ‘ljudsko ječo’ ukaz, naj odloži suknjič in kravato, da bi optično pred očmi vseh poudarili uspeli padec s prestola enega najmogočnejših mož italijanske republike. Slika je bila zamišljena kot overovljenje drastičnega obračanja v razmerju moči, kar se je pa kasneje izkazalo kot varljivo. Herbert Kremp je v »Weltu« zelo posrečeno povedal o perfektni »izstrelitvi slike iz okvirja« kot o najvažnejši skupni točki pri ugrabitvi Schleyerja in Mora.

A tudi nemški ugrabitelji so s svojo politiko slik zgrešili cilj, čeprav so – novum v zgodovini evropskega levičarskega terorizma – prvič poleg polaroidne kamere uporabili tudi videokamero in pri tem posneli tudi glas. »Mi smo pri tem upali,« tako kasneje ‘snemalec’ Peter-Jürgen Boock, »da če ima žrtev obraz in glas in govori ljudem, se pritisk precej bolj poveča kot npr. pri polaroidnih fotografijah, na katerih nekdo sedi in drži časopis pred svojim trebuhom.« Brez dvoma so slike ugrabljenega Schleyerja v nemški javnosti, ki je bila kljub Lorenzu veliko manj vajena teh vrst zločina in tudi slik kot italijanska, treščile kot bomba. Sugestija zaradi bližine žrtve, ki so jo povzročile fotografije in še bolj trakovi z video posnetki (v nasprotju z zahtevami ugrabiteljev dostopni samo za člane kriznega štaba), je povzročila pri odločujočih naslovnikih – zvezni vladi na eni, potencialnih simpatizerjih na drugi strani – ravno nasprotje od tega, kar so si obetali storilci za kamero. Pri odgovornih v Bonnu je bila zagrenjenost in ogorčenje nad slikami, ki so jih občutili kot škandal, močnejša kot sočutje z žrtvijo, kar je še nadalje zmanjšalo možnost za nemilitaristični zaključek ugrabiteljske drame. Tudi za levico se je spremenil ‘šef kapitalistov z SS-ovsko preteklostjo’ pred tekočo kamero v »moža bolečin« (Broeler) – tudi če se je v tistem času kdo upal tako brez prizanašanja javno izraziti kot glavni urednik pariške »Liberation«. »Kratki video film RAF-a, ki ga je dobila ‘Libération’, je grozen,« je izjavil Serge July 18. 10. 1977. »Mogočni, trdi Schleyer, ki spontano zbuja gnus, je sedaj uničen, bojazljiv, shujšan – še slabše: posebne zoom-[Stran 097]tehnike podvržejo njegov obraz neki vrsti optičnega terorizma. Po tem filmu učinkuje Schleyer bolj simpatično kot prej: ta človek je blizu smrti in to se vidi. Izgleda kot vsak drug talec v kaki vojni.« Posamezni prelepljeni plakati v Nemčiji, na katerih je bila fotografija ugrabljenega prezidenta delodajalcev komentirana z besedami »Proč z napačnim sočutjem«, je treba pač prej interpretirati kot izraz skrajnosti znotraj zelo izolirane, zaskrbljene scene simpatizerjev.

10.1.6. Mučenci

Dve leti pred tem »komunikativnim porazom storilcev« je levica v tu- in inozemstvu na politiko slik po sili revolucionarjev še ‘prav’ reagirala in je povezovala slike, ki sta jih lansirala v javnost odvetnika RAF Groenwold in Croissant in prikazujejo avtopsijo v zaporu sestradanega Holgerja Meinsa, s slikami mrtvih žrtev v koncentracijskih taboriščih. Da je bila grozna fotografija objavljena kot trofeja in namenski »dokaz moči« na pobudo vpletenih oblasti, je nedavno nastalo napačno tolmačenje, ki se ga da odriniti v območje mita. »To je vendar slika iz taborišča. In če sedaj govorim o posebnem postopku, potem je to že beseda, ki spada v to zvezo,« je prav nasprotno Groenwold v pogovoru z nekim švicarskim žurnalistom fotografijo namerno vključil v medijsko kampanjo odvetnikov, po njuni zaslugi je zavračanje hrane zaprtih prvakov RAF šele doseglo zunanji učinek. Izjave zapornikov o gladovni stavki, v kateri kar mrgoli besedišča iz koncentracijskih taborišč, so učinkovito pripravile zgrešeno analogijo med »ikonami uničenja« (Cornelia Brink) in med najbolj zmedenim slikovnim dokumentom (samo) uničuj oče se ideologije RAF. »V Buchenwaldu, Auschwitzu, Ravensbrücku, Sachsenhausenu in drugih taboriščih so mrtvi tako izgledali,« je Inge Viett poskušala razložiti »silno jezo« ob smrti Meinsa, ki je nastala na začetku pri hladnokrvnem umoru prezidenta berlinske sodnijske zbornice von Drenkmanna s strani »Gibanja 2. junij«. Hans-Joachim Klein je po svojem izstopu iz teroristične scene dal na zapisnik, da je dolgo nosil pri sebi eno od obdukcijskih fotografij mrtvega Meinsa, »da ne bi dopustil, da se sovraštvo zmanjšuje«. Zasluga dobrih mednarodnih zvez odvetnikov RAF-a je pač bila, daje slika dosegla naslovno stran časopisa »Liberation« kot tudi stene na postajah pariškega metroja. Tako so tam stokrat razmnožene pozivale k uporu proti dozdevnim novim taboriščem v sosednji državi in igrale za politično socializacijo bodočih članov na nasilje pripravljene »Action direct« očividno ne neznatno vlogo. Tudi Albertu Franceschiniju je prišel med gladovno stavko v nekem zaporu sardinskega Nuora ob pogledu na lastno telo na misel »Holger Meins«: (…) pred seboj vidim sliko, on v mrliški veži z zijajočo odprtino po avtopsiji.

Jaz nočem umreti!« Italijanski simpatizerji RAF-a so reagirali na smrt Meinsa z atentati na nemške objekte v Italiji, med drugim na nemški konzulat v Firencah – anticipiranje neprimerno močnejše reakcije na samomor ujetnikov v Stemmheimu nekako tri leta kasneje. Tudi ustanovitelj BR Renato Curcio je v izčrpnem odprtem pismu protestiral proti »hladnokrvnemu umoru tovariša Holgerja Meinsa«. »Represalije« proti von Drenkmannu pa zanj niso »nič škandaloznega. Nasprotno, to je važna etapa v procesu rekonstrukcije RAF-a«. V Nemčiji je bilo razširjanje obdukcijske slike Meinsa omejeno na ožji krog rafovskih simpatizerjev, mogoče zaradi moraličnih pomislekov medijev. Širšo javnost je dosegla le pretresljiva, a nikakor asociacije na nacionalsocializem evocirajoča slika (prej odtujujoča Kristusova ikona) od lakote umrlega na mrtvaški postelji, s čimer je Stern morbidno dogajanje skušal izrabiti za povišanje naklade – menda ob velikodušnem nakazilu na konto odvetnikov RAF-a.

Mario Sossi v »ljudskem zaporu« aprila 1974

Figure 55. Mario Sossi v »ljudskem zaporu« aprila 1974

[Stran 098]

Medtem ko se je RAF-u v primeru Holgerja Meinsa brez dvoma s svojim mrličem posrečilo izvajati pritisk na levico v deželi, pa se njen račun v primeru Schlayerja, ki so ga hoteli predstaviti kot storilca, ni izšel. Možno je, da ima to opraviti z zgodovinsko utemeljeno dispozicijo levih v Nemčiji, v kar se bo treba še bolj poglobiti, češ da je prej mogoče mobilizirati ob občutku krivde oziroma mehanizmu viktimiziranja kot z demonstrativnimi triumfalnimi gestami in pozami zmagovalcev. »Idejo, njega (Schleyerja) fotografirati z njegovo SS-ovsko številko in s tablico ‘Ujetnik svoje lastne zgodovine’ so vsekakor ugrabitelji, besede pri dejanju udeleženega Stefana Wisniewskega, ‘hitro ovrgli’ – verjetno predvsem zato, ker žrtev ni smela izgubiti pri nasprotni strani ‘svoje vrednosti za zamenjavo’.«

Pred ozadjem »lastne zgodovine« je marsikateri sodobnik povezoval prav namerna poniževalna dejanja, ki so jih levičarski teroristi izvajali na svojih žrtvah, s prakso difamiranja v Tretjem rajhu. V Nemčiji niso po 1945 nobene slike fašistov in ‘nemških ljubic’ na sramotilnem odru zastrle spomina na to, da je bilo označevanje tako imenovanih ‘sovražnikov ljudstva’ s tablicami in perpetuiranje njihove sramote s fotografijami pristna nacistična praksa, ki sicer izvira iz zgodnjega novega veka, a so jo s sramotilnimi tablami oživili v razmerah 20. stoletja. Najprej je bila mišljena za Jude in tako imenovane ‘skrunitelje rase’ v Nemčiji, a je postala ta oblika masivnega psihičnega nasilja v teku vojne v vsej zasedeni Evropi – tudi v Italiji – znamenje teroristične oblasti Nemcev. Val obračunavanja in maščevanja, ki se je po koncu vojne razlil čez prizadete države, je pomenil tudi prisvojitev in preinterpretiranje te poniževalne in izključevalne prakse, ki je bila zdaj obrnjena proti kolaborantom.

V času, ko so ugrabili Mora, in še prej, so se tudi v Italiji vrinile druge slike čez stare antifašistične ikone. Tako je bil pogled na ugrabljenega prezidenta DC filtriran z impresijami s prizorišča ugrabitev v Via Fani. Dejstvo, da so tornandosi BR odstrelili s poti pet telesnih čuvajev, da so se lahko polastili telesa njihovega delodajalca, so mogli malokateri abstrahirati – kljub tu in tam zadržani škodoželjnosti pri ujetništvu moža, ki je veljal vedno za imunega pred napadi. Ampak diskreditiranje storilcev s »pretresljivimi fotografijami« (Barthes) ali »udarnimi slikami« (Aby Warburg) ni imelo enake teže kot neuspeh Morovega brezupnega truda, da pripravi svoje strankarske prijatelje z množico osebnih pisem, pa tudi z intenziteto svojega pogleda do tega, da zapuste svojo trdo linijo proti ugrabiteljem.

Paradoksno pa kamera ni delovala samo kot instrument poniževanja, ampak je služila portretirancu tudi za uveljavljanje, celo za trmasto demonstracijo dejstva ‘Še sem živ’ – vsekakor v varianti levičarskega terorizma, pri kateri je bilo identificiranje zavestno izbrane žrtve posebno v Italiji visoko vrednoteno ob distanciranju do slepo udrihajočega desničarskega terorja. Z utrujenim, ampak tudi z zastrašujoče naravnim, skoraj ciničnim pogledom se ozre Aldo Moro na zadnji fotografiji pred svojo smrtjo v obraz ne samo svojim morilcem, ampak v prenesenem smislu tudi odgovornim zunaj zapora, ki so njegovo življenje manj vrednotili kot državne ozire – »Moro assassinato?«, »Moro umorjen?« je prinesel rimski dnevnik »La Repubblica« naslov dan poprej. Že objava prve fotografije s prestola vrženega državnika neposredno po ugrabitvi je služila komentatorjem prav vsake politične barve za proglasitev vsekakor neprostovoljnega mučenca za svetnika. Pod napisom »Stoično dostojanstvo« je komentiral »Corriere della sera« dozdevno mirnost ugrabljenca: »Morda lahko le kak laicist resnično dojame, da more samo nekdo, ki je veren, ki živi resnično v miru s svojo vestjo, najti moč, da pogleda te brezvestneže na ta nezamenljivi način. Danes naj se vsi Italijani poglobijo le v to fotografijo, v to lekcijo časti, drže in stila brez primere.«

10.1.7. Signali

Človek lahko teži k temu, da pozabi, da so med dogodki in po njih milijonkrat producirane ikone ‘svinčenega časa’ imele tudi dodatne tekste, ki so jih mogli dešifrirati samo svojci žrtev – privatna dimenzija domačega telesa, s katerim so bili v tesnem stiku in je zdaj postalo nedosegljivo.

»Strašno,« označi Schleyerjeva vdova kasneje konfrontacijo s fotografijami in videotrakovi svojega moža v ‘ljudskem zaporu’, in Karl-Heinz Schütz, namestnik deželnega predsednika berlinske CDU, se je po ugrabitvi Petra Lorenza posebej peljal k njegovi družini, da jo je obzirno pripravil na objavo polaroida pri večernih televizijskih poročilih: »Tu pride v televiziji foto očeta, to je strašno … Ampak maroge pred očmi so sence fotokopije, ne hematomi.« Naravno so se vsi portretirani vedno[Stran 099] zavedali, da bodo njihovi bližnji družinski člani morali – ali mogli slike videti. »Moj prvi znak življenja sem oddal v torek zjutraj s sliko in pismom, predvsem da vas pomirim,« je pisal Hans-Martin Schleyer kot talec iz zapora svojemu sinu Eberhardu. Tudi Mario Sossi je prosil svoje ugrabitelje, ker ni imel ogledala, če sme videti fotografijo, ki so jo neposredno pred tem naredili: »No ja, nisem ravno v najboljši formi, sem si mislil, pa kljub vsemu bo fotografija pripomogla, da se bodo Grazia in deklice pomirile, ker sem bil še pri življenju.« Pred tem se je Sossi branil, da pred zastavo BR, kot so v začetku zahtevali, pozira kleče. Dejansko je njegova žena razumela sliko kot začetek krhkega dialoga in sklenila, da ga bo nadaljevala z enakimi sredstvi. V upanju, da bodo ugrabitelji njenemu možu dopustili dnevno časopisje, je sprejela prošnjo nekega fotoreporterja za slikovno reportažo, da bi mogla pokazati sebe in svojo hčerko pred kamero vedro in mirno. »Fotografije, na katerih jočem, ne bodo teroristi nikoli dobili.«

Tudi za Hans-Martina Schleyerja je bil objektiv kamere vsaj začasno pot h ponovni pridobitvi suverenosti. »Dobro je, da se morem obrniti direktno na odgovorne,« je izjavil predsednik BDI na prvem rafovskem video posnetku 9. septembra 1977. Nadalje se mu je tudi posrečilo, da je spet zadobil osebno dostojanstvo s tem, da je namesto samo v spodnji majici in trenirki nastopal v srajci in obleki; zelo verjetno to ni bilo samo taktično popuščanje ugrabiteljev, ampak tudi izraz ugleda, ki si ga je Schleyer znal pridobiti v ujetništvu tudi pri svojih stražarjih.

10.1.8. Živi mrlič – ali: »It could be me«

Na tu analiziranih fotografijah so videti ljudje, ogroženi od smrti, katerih eksekucija ali tudi neeksekucija je v rokah njihovih fotografov. S tem postane oblast, ki jo ima vsak fotograf nad svojim modelom, absolutna. Jedro s sliko posredovanega sporočila je bila brez dvoma demonstracija te absolutne oblasti samozvanih sodnikov nad življenjem in smrtjo.

Da so imeli tudi lovci na teroriste znatno potrebo po slikovnih trofejah, ki so se dale pokazati, kaže dejstvo, da so portreti zaprtih ali usmrčenih pripadnikov skupine na zloglasnih kolektivnih tiralicah enostavno prečrtani. Ne nazadnje postane ta politika s slikami jasna tudi pri fotografijah uporniških rafovskih članov pri aretacijah ali soočenjih, ki so jih preiskovalci z veliko samoumevnostjo posredovali tisku in televiziji. Nasilni moment, ki ga vsebuje vsaka proti volji portretiranca narejena slika, je na teh posnetkih očiten. Pri vsem brez dvoma pristno občuteni obup prizadetih ob izgubi prostosti in konfrontaciji z državno oblastjo pa so ta nasilni moment forsirali tudi zavestno, da so ga mogli politično izrabiti in spet enkrat manifestirati dozdevno fašistoidni značaj ‘sistema’. Politično demonstracijo je pokazal tudi kolektivni upor skoraj vseh nemških levičarskih teroristov proti prisilni proceduri za obvezno policijsko fotografijo, kar so poskusili spodkopati z grotesknim spakovanjem. Pri tem je šlo za nemočen poskus pri obrambi pravice do lastne slike – pravice, ki so jo lastnim s smrtjo ogroženim žrtvam sistematično odrekali.

Lorenz kot volilni kandidat in kot ujetnik »Gibanja 2. junij« februarja
                        1975

Figure 56. Lorenz kot volilni kandidat in kot ujetnik »Gibanja 2. junij« februarja 1975

Dejansko je fascinacija, ki je bila posledica večinoma slabe kvalitete na široko razposlanih, tehnično bornih črno-belih fotografij ugrabljencev, ki so bile ravno zaradi tega za takratne opazovalce visoko avtentične, pač izhajala predvsem iz negotovosti nadaljnje usode očitno smrti zapisanih pred kamero – fascinacija, v kateri sta se neločljivo prepletali zvedavost in moralna groza. Ali se bo nesrečnež v ‘ljudskem zaporu’ še mogel vrniti k svoji prejšnji eksistenci, ki so jo mediji ilustrirali istočasno s številnimi fotografijami iz privatnega in poklicnega življenja? Dobiti poročilo o smrti je pomenilo po eni strani popustitev napetosti, po drugi pa simbolično vsebinsko izpolnitev prej objavljenih fotografij kot zadnji dokument pred smrtjo, ki je sedaj postala gotovost – avra, ki jo imajo slike še danes. V zadnjem triumfu nad osovraženim sistemom se je posrečilo Andreasu Baaderju, Gudruni Ensslin in Jan-Carlu Raspeju, da so sami naredili zadnje portrete pred smrtjo (smrt so si sami izvolili) – z minox kamero, ki so jo še pred smrtonosnim orožjem v močno zavarovani trakt v Stuttgart-Stammheimu pretihotapili noter in tudi ven.

[Stran 100]

»Terorizem,« tako je pred kratkim formuliral Herfried Munkler, »predstavlja obliko vojskovanja, pri kateri pomeni borba z orožjem pogonsko kolo za pravi boj s slikami.« Da oboje komplementarno spada skupaj, ko predstavlja terorizem že od nekdaj »telesno politiko« (Bredekamp), bi moralo postati jasno. Islamski teroristi današnjih dni so to komunikacijsko strategijo privedli do začasnega viška, ko so tudi eksekucijo vključno z njeno atmosfero groze in obupa naredili za motiv slike. Obstaja pa tudi za to zgled iz konteksta evropskega levičarskega terorizma, četudi kot simptom razpada in končno veljavne politične degeneracije. Ena skupinica med tem v več tekmovalnih struj razcepljene Brigate rosse je leta 1981 ugrabila brata »pentita« Patrizia Pecija, ki je kot prva glavna priča v velikem stilu pričal pred sodiščem proti svojim bivšim tovarišem, in ga je umorila pred tekočo kamero.

»Morte ai traditori«, smrt izdajalcem, so napisali njegovi morilci na steno za žrtvijo. Po zgledu mafioznih tajnih združenj je bil tu družinski član za bratovo izdajo skupnosti kaznovan s smrtjo, pri čemer je fotografskemu zabeleženju eksekucije pripadla važna funkcija zastraševanja tovarišev, ki bi bili pripravljeni pričati.

Pri islamskih teroristih pa je težko v dejanju spoznati propagando za neko stvar – »smoter zločina je v opazovanju slike«, pri čemer gledalec postane ali »začuden sokrivec«, kot je formuliral Horst Bredekamp, ali celo, po Petru Waldmannu, »soudeleženec občutkov maščevanja, očiščevanja ali omnipotentnosti«, ki so z eksekucijo povezani. Pazljivost gledalcev naj bo pri tem dejansko izsiljena z zavestnim prelomom zahodnih konvencij in namenskim prekoračenjem vizualnih kodov. Samo po sebi se razume, da nimajo sem privedene žrtve niti najmanjše možnosti za kakršnokoli individualno uveljavljanje; pred očmi vseh bodo psihično in fizično uničene. Gerhard Paul je te »teleeksekucije« interpretiral najprej kot zadnjo stopnjo eskalacije vojne s slikami, pri kateri skušajo islamski fundamentalisti in vojska USA nadkriliti drug drugega kot v kaki »vizualni oboroževalni spirali« z vedno bolj groznimi prizori nasilja. Lahko pa gledamo na te ikone ‘svinčenega časa’ tudi v mnogo širšem kontekstu: kot na – četudi samovoljne, brezsmiselne, z ničimer opravičljive – odgovore na mrtvega Chéja, izkrvavelega Benna Ohnesorga ali s strelom v glavo umorjenega vietkongovca na cestah v Saigonu.

»Pustimo,« pravi Susan Sontag, »da pridejo te grozne slike nad nas. Tudi če so samo markacija in večjega dela realnosti, na katero se nanašajo, niti ne morejo zaobjeti, jim pripada važna funkcija. Slike pravijo: ljudje znajo druge prizadeti – morda čisto prostovoljno, celo navdušeno, samopravičniško. Ne pozabite tega.«

Prevedel Valentin Klinar

[Stran 101]

11. Ob 70. izdaji Zaveze

11.1. Ob 70. izdaji Zaveze

11.1.1.

Zaveza se je rodila že davno, ko so ob zelo posebnih dogodkih, nekateri spoznali in začutili, daje potrebno ohraniti spomin na nedoumljivo boleče dogodke med in po drugi svetovni vojni in predvsem govoriti in pisati resnico, njena prva številka pa je, vemo zakaj, izšla šele leta 1991. Zelo mogočna je zaveza, ki sojo sklenili pisci, verjetno vsak po svoje in na svoj način in so jo nosili v sebi mnogo, mnogo let, kajti šele ob prvi številki so jo začeli razodevati tudi nam.

Opazili smo, kako veliko truda, volje, znanja in spoznanja, od tehničnih opravil do težaškega pisanja, je uredništvo vložilo prav v vsako številko. Nepredstavljivo je, da nam nekaj ljudi zmore vsako leto pripraviti štiri številke. Štiri številke, ki nam ne prinašajo samo branja, ampak predvsem premišljevanja in prav vsaka ima neko nepojasnjeno lastnost, da nas zna nagovarjati vedno znova in znova in nam celo osmišljati sedanjost. Ko začutimo, kolikšna ljubezen in kakšna zaveza je stkana v Zavezah, spoznamo, da je za nas dar, za katerega moramo biti posebej hvaležni. Ne le, da Zaveza skrbi za poseben jezik, ki se ga je potrebno naučiti brati, kajti drugje ga ne moremo najti, nam razodeva tudi neizmerno ljubezen do slovenskega človeka, domovine in resnice, predvsem resnice.

Bralci smo hvaležni, da smemo biti del Zaveze, čeprav samo sprejemamo, kar nam je, to posebej čutimo, s strani NSZ in uredništva vsako leto štirikrat podarjeno. Podarjeno v večno zavezo. Vsaj malo se lahko oddolžimo le tako, da ohranimo zavezo in jo posredujemo naprej.

Nekje nas uredništvo nagovori z besedami Bog vas živi. Če smemo to ponoviti, ker te besede res ne sme vsakdo zapisati, se zahvaljujemo uredništvu in prav posebej uredniku z ravno njemu tako dragimi besedami: Bog Vas živi.

Hvaležni bralci

[Stran 102]

11.2. Vigilija

Brane Senegačnik

11.2.1.

Ni dovolj molčati.
Pregloboko so pokopane zvezde.
Prevečkrat so bile ustreljene duše.
Treba je dihati molk,če hočemo sploh še dihati.
Naše besede,
naša telesa,
naše misli
naj dihajo v dolgi noči resnice.
Stopimo v pokrajine molka:
naj živost njegovih gozdov,
naj mnogolikost njegovih zalivov,
naj barva njegovega neba
podaljšajo naše slutnje
do tja, kamor same ne zmorejo.
Da se ne izgubimo.
Odtisnimo v molk
obraze mrtvih.
Da jih ne pozabimo.
Da bo od njihovih potez
vse polno pomena.
Vsaka nema ura
vaj sveti
z njihovim plamenom.

[Stran 103]

Oblikujmo iz molka posode:
za prepovedane solze in notranji jok.
Vsak po meri svojega življenja.
Dajmo drug drugemu piti smisel
v dolgi noči resnice.
Zgradimo iz molka hiše in mesto.
Da bodo v njem prebivale tudi sence.
Da bodo besede v njem varovale svet.
Oblikujmo svoj molk.
Dihajmo ga.
Glejmo se v njem.
Dajmo ga drug drugemu.
Da ga bomo imeli v izobilju.
Opne naših besed,
opne naših teles,
opne naših mislih
naj utripljejo
v njem.
Da nam spet zraste srce.
Da se ne izgubimo,
ko brodimo
vsak zase
skozi leta
po dolgi noči resnice.

[Stran 104]

Pablo Casals

Figure 57. Pablo Casals
[Stran 105]

12. Pogledi

12.1. Še ena refleksija na Perkov »zlovešč« pogled

Majda Lampič

12.1.1.

Na sliki je Pablo Casals, eden najmarkantnejših umetnikov 20. stoletja, tudi na političnem odru nepodkupljiv, s svojim edinim orožjem violončelom. (Več v njegovih spominih: Licht und Schatte auf einem langen Weg, samo v nemškem jeziku nad 18 ponatisov.)

Kaj vidimo v tem umetnikovem pogledu?

Človek, ki ni »od tega le sveta«, vidi polno živosti, globoke pristne zavzetosti, skratka: vidi človeka, ki se zaveda svojega poslanstva in ga neposredno izraža – od zanosa do svete jeze.

Tako je dozorel nadškof Perko; ni imel več časal za leporečenje. Vsi vemo, da je povedal prav, ampak iz neke prerahločutne obzirnosti ne moremo take neposrednosti.

Človek, ki pa je »od tega le sveta«, vidi v tem pogledu nekaj neznanega, grozečega.

Leto 1945

Figure 58. Leto 1945

Na osnovni šoli, kjer sem poučevala, nisem smela v glasbeni učilnici obesiti na steno te slike, ker se je ravnatelj ustrašil globoke strastnosti.

Med vojno se je namreč pri nas pojavil nov, povsem nestrasten hladno preračunan, kar programiran zločin. In po vojni. Če ni šlo drugače, tudi insceniran. Pojav hladu, nebrižnosti v odnosih, v umetnosti, doživljajo mnogi kot moderen in silno nobel občutek. Jančarjeva »cinična distanca« ima torej dolge korenine. To je »ta pravo«.

Nekaj podobnega je začutil bivši taboriščnik Primo Levi: »Tu smo dobili prve udarce: to je bilo tako nekaj novega, nesmiselnega, da nismo občutili bolečine ne na telesu ne v duši. Občutili smo le globoko začudenje: kako lahko pretepaš človeka brez vsake jeze?« (Primo Levi: Ali je to človek? Str. 12)

13. Ugovori

13.1. Pismo varuhinje človekovih pravic RS

13.1.1.

Prof. Justin Stanovnik odgovorni urednik glasila Zaveza

Ljubljana, 19. junija 2008

Spoštovani!

Na podlagi 26. člena zakona o medijih (Zmed, Uradni list RS, št. 35/2001) vam posredujemo zahtevek za popravek informacij v prispevku v Zavezi št. 69 na strani 4. Prosim, da priloženo pojasnilo objavite skladno z določili Zmed.

»Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek – Travnik zavrača neutemeljene in žaljive navedbe urednika glasila Zaveza, zapisane v istoimenovani reviji številka 69, naj po njenem prepričanju pobiti v Kočevskem Rogu ne bi bili vredni posebnega spominskega dne. Gospod Justin Stanovnik varuhinje ni nikoli povprašal za mnenje o tem. Omenjanje njenega zavzemanja za obeležitev spominskega dne za žrtve holokavsta ima zelo jasno ozadje. Varuhinja je velikokrat vabljena na razne prireditve ali slovesnosti kot častna gostja. Takšnim vabilom se odzove praviloma takrat, ko oceni, da država na določenem področju še ni storila pričakovanega. Ob takih priložnostih se običajno izpostavijo nerešena vprašanja določene skupine ljudi, kar varuhinja sprejme kot pobudo. Ena takšnih pobud je bila povezana s sklepom o razglasitvi (mednarodnega) spominskega dneva na žrtve holokavsta, s katerim je vlada po mnenju pobudnikov nerazumno dolgo odlašala. Varuhinja je zato vprašanje o tem naslovila na vlado, ki jo je kmalu zatem obvestila, da je bil sklep sprejet.

Na slovesnost v spomin na pobite v Kočevskem Rogu varuhinja ni bila povabljena. Ne glede na to, pa odločno obsoja vse izvensodne poboje po končani drugi svetovni vojni. Morda bo za bralce Zaveze zanimiva vsebina govora varuhinje ob 63. letnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, kjer je bila slavnostna govornica. Govor je objavljen na spletni strani www.varuh-rs.si.«

Nataša Kuzmič

Vodja odnosov z javnostmi

13.2. Odgovor urednika Zaveze

Justin Stanovnik

13.2.1.

Dr. Zdenka Čebašek – Travnik

Varuhinja človekovih pravic RS

Ljubljana

Spoštovana gospa,od vodje Vašega urada za odnose z javnostmi sem dobil zahtevek za popravek informacij, danih v Zavezi 69.

V uvodniku, kjer se citirano mesto nahaja, sem hotel z raziskavo duhovne in politične scene v Sloveniji najti vzroke, zakaj dogajanja, ki jih metaforično poimenujemo s sintagmo Kočevski Rog, ne najdejo ustreznega mesta v slovenski zavesti. Na enega od vzrokov me je opozorila tudi časopisna vest, da je vlada Republike Slovenije po posredovanju varuhinje človekovih pravic razglasila spominski dan za žrtve holokavsta. Za slovensko zavest je to bila novica, iz katere je Kočevski Rog, kot pravimo, vpil s svojo odsotnostjo: za ene kot škandal, za druge kot indirektno zagotovilo njegove marginalnosti.

To sporočilo je bilo posebno učinkovito zato, ker je bilo, prvič, indirektno – ni hotelo docirati – in ker je, drugič, prihajalo z mesta, ki je po mnenju državljanov opremljeno s subtilno moralno občutljivostjo in z intenzivnimi senzorji družbene pravičnosti.

Vodja Vašega cenjenega urada obtožuje urednika Zaveze, da »varuhinje ni nikdar vprašal za mnenje o tem«, ali »pobiti v Kočevskem Rogu ne bi bili vredni posebnega spominskega dne«. Prepričan sem, da osebno odklanjate potrebo po taki intervenciji in nikakor ne potrebujete raznih »prireditev in slovesnosti«, da bi Vas spominjale na eno največjih ran, ki je bila zadana slovenstvu od začetka. Zakaj sem o tem tako zelo prepričan? Če tega vedenja ne bi bilo v Vas, v tem, kar ste – v tem, da ste varuhinja človekovih pravic – potem bi morali pač reči, da niste kvalificirani za opravljanje tega poslanstva v tem zgodovinskem in družbenem okolju. Stvar, o kateri govorim, je človeško tako prestresljiva, moralno tako brezdanja in miselno tako visoka in zahtevna, da ne bi smelo biti stvari, ki bi bila v Vas bolj žgoče prisotna kot ta. Za katerega Slovenca pa bi smeli reči, da se mu godi večja krivica, kakor se godi tistim, ki trohnijo v šeststo posameznih in množičnih grobiščih, ne da bi bila nad njimi kdaj izrečena odrešilna beseda človeške moralne in politične sodbe?

Trdno upam, da tega besedila, preden je odšlo iz Vaše pisarne, niste prebrali in pregledali. Kako bi se sicer moglo zgoditi, da ne bi sledilo človeškemu refleksu in se za umanjkanje varuhinje človekovih pravic v zadevi Kočevski Rog ne bi raje opravičilo kot pa da me arogantno obtožuje »neutemeljenih in žaljivih navedb«.

PS: Vaša pisarna mi tudi sporoča, da varuhinja »odločno obsoja vse izvensodne poboje po končani drugi svetovni vojni«. To z zadovoljstvom sprejemamo, a se obenem sprašujemo, zakaj svojo obsodbo tako dosledno zadržuje »in pectore«. Mogoče strokovni in politični klimi v Vaši pisarni tudi ne bi škodilo, če njenim prebivalcem s svoje strani sporočimo, da v totalitarni državi, če gre za politične umore, ni razlike med sodnimi in zunajsodnimi poboji, s pripombo, da zunajsodni poboji poškodujejo samo človeško tkivo, sodni pa tudi drugoceno tkivo pravne kulture.

S spoštovanjem!

Justin Stanovnik (urednik Zaveze)

13.3. Odgovor predsednika Nove Slovenske zaveze

Anton Drobnič

13.3.1.

Ljubljana, 25. 7. 2008

Dr. Zdenka Čebašek – Travnik

Varuhinja človekovih pravic

V odgovor na naše videnje vašega javnega zadržanja do žrtev komunističnega nasilja v Sloveniji, ki je zapisano v 69. št. revije ZAVEZA, je v dopisu vašega urada z dne 19. 6. 2008 navedeno, da se varuhinja odziva na pobude, ki jih dobi, ko je kot častna gostja povabljena na razne prireditve, katerih se udeleži, »ko oceni, da država na določenem področju še ni storila pričakovanega«. In še: »Na slovesnost v spomin na pobite v Kočevskem Rogu varuhinja ni bila povabljena.«

Sporočamo vam, da so javna obvestila in povabila na spominsko slovesnost v Kočevskem Rogu (naslednja bo prvo soboto v mesecu juniju 2009), na Teharjah (naslednja bo v nedeljo 5. oktobra 2008 ob 11. uri) in na številne druge po vsej Sloveniji, tudi v Ljubljani so letno vsaj tri, za vse redno objavljena v sredstvih javnega obveščanja, drugače pa so glavne slovesnosti že mnogo let ob stalnih dnevih. Posebnih »častnih gostov« pa na žalni prireditvi pač ne more biti, kot jih ni na pogrebu. Na vašo prijavo pa vam v Kočevskem Rogu lahko zagotovimo manj oviran dostop po protokolarni poti.

Iz poudarka v vašem pismu, da na slovesnost v Kočevskem Rogu niste bili povabljeni, bi logično sledil sklep, da je to razlog za vaš molk o tisočih medvojnih in povojnih žrtev boljševiškega nasilja v Sloveniji, mrtvih in živih, ki jih država še ni priznala in za katere še nihče ni bil sodno preganjan. Upamo, da niste mislili tako, kot je zapisano, saj prav vaša zadnja javna dejanja dokazujejo nasprotno, da se znate in morete odzvati in izvajati svoje zakonske pristojnosti tudi brez povabila ali pobude prizadetih, po lastni presoji in uradni dolžnosti. Tudi v vaši javni izjavi z dne 14. 7. 2008 na polemiko v Odmevih javne televizije ste to jasno povedali: » varuhu zakon daje[Stran 108] pooblastilo, da lahko vedno, »ne glede na vrsto ali stopnjo postopka, ki je v teku« posreduje svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin« (25. člen ZVarCP). Tega pač ni mogoče razumeti drugače, kot da za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin lahko vedno ukrepate, tako na pobudo kot brez nje, na povabilo ali brez povabila. Čemu potem poudarek, da na prireditev v Kočevskem Rogu niste bili povabljeni?

Glede na navedbe v vašem pismu bi razlog za molk lahko bila samo še vaša ocena, da je država na področju zločinov proti človeštvu, storjenih v boljševiški revoluciji, storila že vse pričakovano: Poiskala in obsodila je zločince, izkopala, identificirala in dostojno pokopala je vse umorjene, še živim žrtvam je vrnila in zagotovila človeško čast in spoštovanje ter jim povrnila škodo, ukinila je pravno in dejansko delitev državljanov na privilegirane »na pravi strani« in na zapostavljene na napačni strani itd. Ali bi takšni oceni mogli verjeti?

Res in očitno je le, da v vašem pismu niste odgovorili na vprašanje, zakaj vaš molk ob človeško tako krivičnim, pravno in moralno tako perečih, narodnostno in državniško pa tako razkrajajočih dejstvih, kot sta medvojno in povojno komunistično nasilje in slovenski holokavst. Pol Slovenije čaka na vaše ukrepe in vaš glas ali pa na pojasnilo vašega molka.

Pismo še zagotavlja, da odločno obsojate vse izvensodne poboje po končani drugi svetovni vojni.

O tem ne dvomimo, toda to ničesar ne pomeni, saj množične umore vendar obsoja vsak kolikor toliko priseben človek in za to ni treba biti varuh človekovih pravic. Je pa ta stavek izdajalski, zastavlja več vprašanj, kot daje odgovorov: Zakaj obsojate samo izvensodne poboje, ko tudi sodni umori niso bili nič manj krivični? In zakaj obsojate samo poboje po končani drugi svetovni vojni? Ali menite, da so tisoči umorov neoboroženih oseb izven vojaških spopadov med vojno storjeni v skladu s človekovimi pravicami? Prepričani smo, da ne, vendar pa taka »obsodba« jasno izdaja svoje poreklo v enakih izjavah »vojakov revolucije«, ki zagovarjajo svoje zločine, kar pa ne kaže na samostojen premislek neodvisnega varuha človekovih pravic.

V pismu nam vaši sodelavci kot zanimivo za bralce ZAVEZE priporočajo vsebino vašega govora v taborišču na Ljubelju. Žal, ni posebej zanimiva, saj govori o zverinstvih in tujih žrtvah nacistov, kar beremo in poslušamo že dolga desetletja, ničesar pa ne reče o uradno še vedno zamolčanem divjanju boljševiške revolucije in njenih žrtvah v Sloveniji. Sodeč po govoru na Ljubelju takšnih žrtev v Sloveniji ni bilo. Prav ta kričeči molk je bil razlog za naše vprašanje v 69. št. revije ZAVEZA. Pričakujemo, da nam boste nanj vendarle odgovorili.

S spoštovanjem!

Nova Slovenska Zaveza

Anton Drobnič, predsednik

[Stran 109]

14. Prispelo zadnji hip

14.1. Prispelo zadnji hip

Anton Mlakar

14.1.1.

Uredniška pripomba

Ljudje se spominjamo svoje preteklosti na različne načine. Nekatere nekoč v življenju obide občutek, da je vse, kar se jim je pripetilo, mogoče sestaviti v veliko zgodbo – in napišejo spomine, ki potem izidejo v bolj ali manj debeli knjigi. Pri drugih pa preteklost stopa v spomin po drobcih – ob vseh mogočih časih, ne samo takrat, ko so nagnjeni k refleksiji, na sprehodu skozi park ali ko grejo za pogrebom dragega prijatelja, ampak tudi takrat ko človek to najmanj pričakuje, ko se slučajno in brez kakega ugotovljivega razloga ustavi ob oknu ali pa sredi hrupne druščine, ko bi človek najmanj pričakoval, da ga bo kaka stvar iztrgala iz sedanjosti in ga prestavila v preteklost. In potem slika, ki mu je tako nepoklicana stopila pred oči, nekaj dni hodi za njim, dokler človek ne spozna, da je to zato, ker je tista slika ali prizor odgovor na nekaj, kar je že dolgo iskal, ali pa opomin, da bo moral končno dati neki odgovor, za katerega je tudi podzavestno že dolgo čutil, da ga je dolžan in da ga bo le moral dati.

Včasih se človek ustavi ob kakem izseku iz preteklosti, ker instinktivno čuti, da mu bodo tisti dogodek ali tisto dejanje ali tiste besede, če bo le dovolj priseben in vztrajen, pomagale razumeti čas, ki je bil čas njegovega življenja. Ne samo čas, ampak tudi sebe znotraj tega časa. In to je mogoče tista poglavitna reč: preden odidemo, nam je vsem zaukazano, da izrečemo besedo o sebi. Zreli in normalni ljudje nosijo to zahtevo v sebi.

Arhitekt Tone Mlakar ni napisal, kolikor vemo, spominov o sebi, ki bi potem izšli v bolj ali manj debeli knjigi. Zelo pa ga je zanimalo, zakaj se je čas, ki ga je moral živeti, sestavil v natanko takšno obliko, v kakršno se je. Zato se je oziral v preteklost z očmi, v katerih se je svetilo to vprašanje. Nekaj prizorov, ki jih je tako zagledal, je zapisal. Nekaj jih je, sestavljena in napisana kot pisma, potem shranil in našel še o pravem času, da jih je uredništvo moglo pripeti k zadnjim stranem jubilejne sedemdesete številke. To je storil zato, ker je mislil, da nam bo s temi fragmenti lahko nekaj povedal. Mislimo, da se ni motil.

14.2.

14.2.1. Demos v Žireh

V prvem letu Demosa, ko se je pogrezalo kraljestvo Partije in so širom dežele pognale celice Demosa, smo v Loki dobili pošiljko iz Ljubljane – debelo rolo lepakov z nalogo, da jih razpečamo po svojem okolišu. Razdelili smo letake, nabavili lepilo in čopiče ter šli na delo. Prevzel sem Poljansko dolino do Žirov. Na videz je bila akcija malo tvegana, saj še nismo imeli pluralnega parlamenta, ki bi nam dajal pobudo in zaščito.

V Žireh sem se ustavil pri starih znancih, a moram povedati, da sem bil kar razočaran. Duh Partije je še obvladoval žirovsko sosesko.

Sedim pri razgledanem znancu, ki mi je takoj povedal, da je ideološko že oddan, česar mu seveda nisem zameril – petinštirideset let je svoje naredilo! So pa Žiri veljale za močno oporišče NOB. Pred vojno so imele Sokola in Orla in vzorno kulturno življenje. K tej tradiciji dodam še zgodbo izpred I. svetovne vojne. Leta 1912 je iz Trsta – verjetno po posredovanju Idrije – bila poslana ekipa tržaške Social demokratske stranke Avstrije s ciljem ustanovitve stranke v Žireh. Odposlance je prevzel moj ded po mamini strani, ki se je leto prej vrnil iz Amerike – tja je odšel kot pobožni Tomaž Oblak, vračal se je kot socialdemokrat.

Ko je gostilničar Katrnik zaradi župnikove grožnje odpovedal prostor za zborovanje, je ded na kratko rešil zadrego: »Gremo pa kar k nam domov!« – sprejel goste in vaščane pod svojo streho.

Otročad se je morala po maši stisniti v kamro, v kateri sem bil rojen devet let kasneje. Francka, moja bodoča mama, je v radovednosti vprašalo svojo mater: »Kdo pa so gospodje v hiši?«

»Ja, veš, to so gospodje iz Trsta,« se je glasil odgovor. Eden je bil Edbin Kristan, drugi s Kranjskega pa Ivan Cankar.

No, naj Vam ta vložek iz daljnih let malo pomaga razumeti utrip starih Žirov.

Anton Mlakar, maj 2008

14.2.2. Profesorji

Mislim, da je najtežja uganka naših premišljevanj o II. svetovni vojni in z njo povezani usodi slovenskega naroda ta – kako je bilo mogoče zgodovini komuniste speljati na oder zmage.

[Stran 110]

– Prva stvar je nedvomno okupacija. Že sama po sebi, travmatična izguba domovine, časti, iluzij in premoženj. Sprojektirana že v času nekdanje Avstrije, zrafinirana do peklenskih oblik in vsebine.

– Drugo: z okupatorjem so stopili na dan njegovi pomagači; le deset dni je bilo treba in v Sarajevu je bila podpisana vojaška predaja – generali in divizije zapuščajo peš zgubljeno državo.

– Tretjič: Komunistična partija Jugoslavije je mukoma s sovjetsko pomočjo preživela obdobje Obznane. Preganjana doma, okregana pred Kominterno, a v dokaz pravovernosti pošlje mlade člane v Španijo. Španske revolucije ni rešila, a od tam se vračajo kadri za revolucijo doma.

Napetost v Evropi ob Hitlerjevih gromovnih govorih narašča, a tedanja jugoslovanska družba z dvorom na čelu (neporavnani računi zaradi carja) ni dozorela do tolerance, da bi črtala zakon Obznane, da bi sprejela pluralizem. Obznana nikoli ni bila preklicana, a Partija se ob novem vodstvu (prihaja Valter) ponovno krepi, presegajoč stara načela Kominteme in dočaka res trenutek, ki ga ni smela zamuditi. Čeprav v neprijetni zadregi (paket Hitler–Stalin), stopi aprila na plan z novo platformo: OF.

Sredi vojnih dni smo, Wermacht se umika na vseh frontah, vojna sreča se smehlja zavezniškemu orožju. Pomoč vlade Združenih držav botruje zmagam v Evropi, Afriki in Aziji. Stalin v Kremlju se čuti dolžnega, hvaležnega Ameriki in tako milostno dovoli intervju z ameriškim novinarjem in vstop v posvečeni Kremelj.

V osrednji voj. Tehniki DK. Korpusa na Cerkljanskem se izteka delovni dan – fantje več ali manj vlečejo na ušesa poročila RSJ in Radio London. Sedim na klopi ob krušni peči, a na njej je po večerji lenaril dopisnik Partizanskega dnevnika Martin Kokolj. Od njega dnevnik ni imel veliko gradiva, kasneje sem pogruntal, da je bil poslan v našo sredo bolj kot OZNA, da bi bedel nad klimo v tehniki. Kasneje pomladi l. 1945je padel kot mnogo drugih iz naše srede na Vojskem.

Glas iz radij. aparata opozori na Stalinov intervju, pa postanemo bolj pozorni. Ob koncu pogovora smo slišali nekako takole: »Dobro – vaša država je na ateistični doktrini, a v tej vojni ste partner z demokratičnim svetom; ali kaj mislite na urejanje odnosov z Vatikanom … «

»Da,« odgovori Stalin »tudi o tem že razmišljamo!«

V izbi tišina, nakar se s peči oglasi Martin in zatuli: »Kurba, Stalin!«

Jaz takrat še nisem bil posvečen v ideološki svet boljševizma, a sem v hipu dojel: Poglejte, celo Stalin nas bo prodal. Da, Stalin – prej s Hitlerjem, nakar s plutokracijo, sedaj pa še Vatikan …

Kdo je bil M. Kokolj? No, eden mnogih profesorjev ljubljanskih srednjih šol, ki so bili dodatno še kulturniki (Kozaki, Kocbeki, Vidmar), tudi kavarniški levi, ki so srkali marksistično učenost; poleti 1941 stopijo v OF, pomladi 1942 že ustanavljajo za Krimom boljševistično oblast – pa gredo tako daleč, da jih sam Bevc (Kardelj) pred veliko poletno ofenzivo okrega: »Ne prehitevajte!«

Po koncu vojne jih nihče ne ovira, da služijo veliki stvari socializma, dokler nekateri od njih ne pristanejo na Golem otoku; spet kruta izdaja evangelija – kar naenkrat smo izenačeni. Namreč: pred Udbo, v slovenskih zaporih, kjer čakamo sodbo. Vidim jih, smilijo se mi – pred Udbo izenačeni s kulaki,frajerji, farji, cigani, markosovci, vidalijevci in skesanimi partizani (moja species).

Mimo mene so tekom poletja in jeseni v centralnih zaporih UDV 1949 šli zastopniki kmečkega in meščanskega stanu, baptistični škof, cigani ter bojevnild italijanske, grške in francoske partije in skesani partizani.

In danes, kje so? Ja, med nami, pod novimi simboli in prapori, v sanjah in spominih, stari bojevniki, menjajoč se v vrsti, da pokleknejo pred usodo, ali pa pred tronom Najvišjega.

Anton Mlakar, avg. 2000

14.2.3. Vojna se začenja

Moreči vonj vojne je napolnil Slovenijo in našo širšo domovino Jugoslavijo. Kolesje države se ustavlja in vsak čas bo tu nekaj novega, neznanega – a gotovo ne dobrega.

Na veliki petek popoldne okrog 3h se skozi dolino do Žirov vali množica vojakov – divizija Macerata oprezno napreduje in zaseda našo dolino. V naši vasi se manjši oddelek pehote ustavi in napoti čez Soro na tratarsko stran, zasede šolo in se zabije med zidove. Glavnina prodira proti

Loki in Kranju, kamor dospejo še istega dne zvečer.

Do same velike noči jih skoraj ni bilo čutiti. Samo praznovanje je bilo sicer močno skaljeno, a ne spomnim se več, ali je župnik pridigal mimo sprejetje dejstev ali se je držal običajne liturgije.

[Stran 111]

Na vel. ponedeljek, bilo je ravno med kosilom, se zatresejo šipe v oknih, vstanem od mize in pogledam proti cesti, kaj se dogaja. Večja kolona tovornjakov sivo zelene barve Wehrmachta ropota proti mostu, zapelje čezenj proti šoli. Gotovo so zapeli telefoni med italijansko in nemško komando, rezultat pa je bil tak: Nemci ostanejo, Italijani se dvignejo in peš odkorakajo proti Ljubljani.

Istega dne je v sosednjih Poljanah po maši sedela v gostilni »Na kamnu« družba žejnih pivcev in komentirala dogodke tedna vojne. Prav tedaj je skozi vas hrumela ista kolona tovornjakov, pivci stegnejo vratove proti oknom – pa se sliši glas: »Janez – poglej jih!« »Ja, kaj vendar?« odgovori sosed. »Ja, Janez – ti pa so naši vendar!«

»Aaaa, ja … «

Kolona zdrdra proti naši vasi, pivska družba utihne, se dvigne in se počasi poslovi od omizja.

Nekdo ali marsikdo je bil zadovoljen …

In kdo je bil ta vaščan, ki je Janeza dvignil, da je pogledal skozi okno? Bil je mož, ki se je zvesto držal navodil Kominterne – Hitler in Stalin v bratskem objemu sanjata o delitvi Evrope – a teh sanj bo samo še dva meseca.

Janezov kamerad postane še tisto poletje močna partijska živina.

Anton Mlakar, maj 2005

14.2.4. Škofja Loka

Že večkrat sem Vam telefonično pripovedoval, da sva po vsakem branju nove številke N. Z. popolnoma enakih misli – in to že odkar se poznava. Pravzaprav, če sem odkrit – od tedaj, ko sem leta 1945 od aprila do 12. junija ležal kot ranjen partizan v voj. bolnišnici Semirario minore – Ospedale militare v moji dragi Gorici, takrat še pod oblastjo Republike Salo.

Ob moji postelji so neko jutro položili med rjuhe ranjenca, ki je na vse pretege stokal in preklinjal, pa ne po italijansko, temveč špansko. Veste, stanje ranjencev, ki jih zdravniki za silo zaflikajo in prepustijo usmiljenkam, je poleg zdravilnega spanja, ki ga bojevniki le redko uživajo, čas za globoko razmišljanje o sebi, vojni, politiki, ljubezni in sovraštvu.

Izkaže se, da je ranjeni vojščak Frankove »Blaue division«, ki ga je partizanska krogla zadela nekje v Trnovskem gozdu. V nemški šprahi sem ga ogovoril, da mu rentačenje ne bo pomagalo, pa me vpraša: »In kaj si ti?« Pa mu odvrnem: »Poglej, kaj piše na črni tabli nad glavo.« Pa prebere: »Antonio Mlakar – ribello! Also partizan. Jawohl – no dann – hier meine Hand … siamo tutti ribelli!«

Ko je plava divizija v Donbasu doživela svojo Berezino, ji ni bil usojen zmagoviti povratek v domovino, ampak žalostna usoda Wehrmachta – ušiva taborišča, špitali, in če je šlo po sreči: repatriacija.

Srečanje tega dne s Špancemje bilo zame usodno. Ni bila to metamorfoza Savel – Pavel, saj kot šef enote IX. Korpusa NOV nisem bil partijec (edini), torej rečeno bolj svoboden kot partijci, pa sem jih kasneje vse do izbruha Informbiroja v zaporu še neštetokrat slišal: zakaj se nisi sam ustrelil?

Ja – zakaj. Zakaj je moralo biti ravno dvajseto stoletje kaznovano, ki je preseglo meje razuma: vojna od l. 1914 do 1918, pa fašizem v Italiji, nacizem v Nemčiji, komunizem v Rusiji, a vse to kronano z vojno 1939–1945.

Po dolgem premišljanju na besedo zakaj, me je preblisk popeljal k »hevreki«, v megleni spomin na pomlad l. 1941. Naenkrat – Jugoslavije ni več; tu je odslej Tretji rajh – pol Evrope mu leži pred nogami. Vaški odbor Sokola je snel s stene kraljevo sliko, tja je obesil Hitlerjevo. Na poslednji seji je bilo pod točko razno: pljuvanje v firerja. Torej – začenjajo se novi časi

Srčiko vaških fantov, ki še niso bili vojaki, sem vodil jaz – bili smo štirje – menda edini maturant v dolini. Srednji vaški sloj – kmetje, obrtniki in učiteljstvo je bil patriotično naravnan, še toliko bolj mi mladi, ki nismo poznali stare Avstrije. To poznavanje ni bilo negativno, zreli ljudje so spoštljivo govorili o starih časih, bolj pod kritiko je bilo srbsko vodstvo.

Krizna leta, politična napetost v Evropi, italijansko marširanje po Afriki, objestne grožnje hitlerjanskega rajha so zbližale vaško srenjo – a marsikomu je to stanje šlo na roke – od … ??? … do pričakovanja. A o tem nismo mi mladi prav nič vedeli; šele medvojna in povojna dogajanja so razkričala družbeno stanje tega tesnobnega časa.

Bil je junijski večer prvega vojnega leta; naša mlada družba sedi v topli pekami gostilničarja in peka S. Š. Denarja pri hiši ni manjkalo, zato nas tamladi pogosto vabi na večerne posvete in malice. Na[Stran 112]enkrat se mali S. stegne, preseka prijetno vzdušje in pravi: »Fantje, ste za to, da ubijemo Micnika!«

Nas tri je vprašanje močno presenetilo; za hip družbica onemi, med spogledovanjem pa se oglasi najmlajši V-o: »Dajmo ga!«

Ja, kaj takega še nisem doživel; med nami mladimi – pa take misli. So ja starejši od mene, ima pa le malo maturo, D-u trgovsko šolo, a V-o, nezakonski fant, le osnovno šolo, doma pa bajta za dve kravi, živi od priložnostnega dela – a osuplo je to, da je Micnik njegov nezakonski oče …

»Ne,« rečem odločno jaz in prepričam ostale, da odklonimo to dejanje, ki bi bilo takrat še brez pomena in Bog ne daj, da bi se kaj podobnega lotili. Razšli so se s sklepom, da je tako dejanje čisti umor, ne pa junaštvo.

A dogodek tega večera me je preganjal vso vojno. Torej, le nismo ljudje vsi enaki. Pa zakaj?

Naša vas je postala l. 1939 center osrednjega sektorja Rupnikove linije in prav pri sosedovih je bil ta štab. Tako sem med počitnicami spoznal glavnega akterja – izvajalca ing. Dukiča ter šefa projekta generala Rupnika. Za dolino se začenjajo novi časi. Velika utrjevalna delo so pritegnila v dolino množico delavcev, pa tudi mnogi domačini so našli dobro delo. Novi utrip dopolnjujejo enote po montažnih barakah.

V tem vrvežu se skrivajo:

– obveščevalna služba Dravske divizije

– špijonaža, predvsem italijanska

– aktivisti KPS–KPJin prav ti slednji so na vseh sektorjih!

A zakaj je bil kot žrtev nakazan mehanik Micnik? Ni skrival simpatij do nemške tehnike (hodil je v Gradec v stroj. šole); sedaj je vodil remontne delavnice vojaške baze v Škofji Loki. Očitno ga je KPS osumila dela za tujo tajno službo. V naši vasi so med tehniki in šoferji švigali aktivisti partije in po navodilih iz Ljubljane »sortirali« družbeno okolje v senci vojne nevarnosti. Tako po moji sedanji presoji S-o in V-o prideta pod neposredni vpliv Partije.

Nadaljnja usoda: Jaz in D-u sva seljena že 2. jul. 1941 v Srbijo, prav tako S-o, in to v Užice, od koder še isto leto pobegne v Slovenijo. V partizanih konča v enotah KNOJ-a (VDV brigada). V-o po dražgoški »bitki« deluje kot terenec, konča v OZNi. D-u živi kot izgnanec na Kosovem v službi rudnika svinca. Po prihodu Rdeče armade v Srbijo mobiliziran (okt. 1944). Kot Titov vojak pade pozimi l. 1945 na Sremski fronti. Ostal sem samo jaz, čeprav 30. marca 1945 težko ranjen od Nemcev, ujet naslednji dan od četnikov liškega korpusa na Vipavskem, na Veliko noč predan v ujetništvo republ. Salo v Gorici in 2. moja 1945 je Gorica »osvobojena«. S trdo voljo po dolgem celjenju ran dočakam za veliko noč 1946 srečanje s Plečnikom in tako končam ta študij.

In če se vrnem k glavni temi: po letih študija, dela pri slovenskem filmu in poslanstvu arhitekta na ledini Gorenjske, z bolestjo prenašajoč zatiranje Svobodne misli s strani Partije, ki sem ji nevede pomagal do oblasti (ne kot Kocbek), premišljujem takole: kal ideološkega sovraštva je bila ponekod zasejana že pred vojno, drugod pa med vojno, le redko kje ni vzklila. S-o sam mi je po vojni, v času tržaške krize, v pijanosti izpovedal umor kmečkega veljaka, ne vedoč, da je umorjeni bil moj sorodnik.

Prej omenjeni Micnik res ni dolgo živel; njegovo mater starko so partizani ubili, našli so jo v gozdu pri nabiranju borovnic. Bližnji kmet je moral v Gorenjo vas sporočiti sosedom, da so prišli ponjo. Ko je ležala na parah, so vaščani sporočili v Škofjo Loko sinu Lojzu Micniku, da mati ni več med živimi. Še isti večerje Micnik prišel kropit mater; ko je stopil bliže k mrtvi materi je počil strel in sin se je mrtev zgrudil ob svečah na tla. Naslednji dan so vaščani spremili na britof dve krsti, žrtvi komunističnega terorja.

Toliko spoštovani g. profesor – vzel sem si čas, da Vam s tem pismom malo pomagam pri odkrivanju in razlagi vojnih, predvojnih in povojnih časov. Nekdanji liberalci so bili enaki in dobri ljudje. Naši učitelji, pa naši profesorji na Realki (Vegova ul.) so nas usmerjali v dobroto, čast in poštenost. Tretji ljudje so hodili po svoje in res pomladi l. 1941 dočakali svoj čas; nekateri od teh čez štiri leta celo svoj triumf.

Pripis: Ker sem večino mladih let prebil v šolah, nisem imel toliko vpogleda v »katoliški tabor« naše doline. Bili smo vseskozi prijatelji, a izgnanstvo l. 1942 je pretrgalo moje tople stike s sovaščani. Pečat vojne – opredelitvi niso ušli. Tako ni čudno, da so po vojni vaščani komentirali: »Glej ga – partizan – pa gre za procesijo!«

Anton Mlakar, julij 2007

Dodaj komentar