Zaveza št. 7

1.1.1.

Kakor so nas volitve zaposlovale prej, ko je bilo vse še ugibanje in smo v veliki meri stali pred neznanim, tako se ne moremo od njih ločiti sedaj, ko slovenske politične količine dobro poznamo. Čutimo, da moramo iz nanovo nastale politične topografije razbrati njen smisel in pomen za slovensko državo in slovenski narod: čutimo, da so nam volitve na neki način povedale, kaj smo in kdo smo. Poleg tega pa so volitve tudi nekakšen poizkus v političnem laboratoriju, ki nam lahko pove važne stvari o naših predvidevanjih in naših izhodiščih. Volitve imamo lahko za trenutek resnice, ne ontološke resnice, kaj družba v resnici je, ampak resnice, ki je v glavah ljudi, tega, kaj ljudje mislijo, da družba je.

In to je eden od poglavitnih razlogov, zakaj pišemo ta komentar. Morda je sedaj čas, da popravimo svoje mnenje o tem, kako Slovenci politično mislijo, pa tudi svoje mnenje o tem, kje je naše mesto na političnem loku.

Najprej, kako so ljudje glasovali? Proti vsemu pričakovanju ali pa proti vsej predvolilni politični retoriki – kaj so stranke v resnici mislile, ne vemo – se ljudje niso odločali pragmatično, ampak, recimo temu zaenkrat – svetovnonazorsko. Ljudje se niso odločali o tem, koliko je kdo obljubljal zgraditi cest ali bolnic ali zavetišč za stare, celo po tem ne, koliko je kdo zagotavljal, koliko novih delovnih mest bo odprl, saj se ve, da tu volja še daleč ni najvažnejša; mnogo bolj kot po teh stvareh so se ljudje odločali po tem, kaj si mislijo o svetu, o življenju, o zgodovini. Pri teh volitvah so se ljudje izrazili globinsko, če nam je dovoljeno, tako reči. Starejši volilci so se dali voditi svojim svetovnonazorskim vzgonom, pa tudi, v nič manjši meri in včasih v pokritosti s prvim, svoji zgodovinski vezanosti; pri mladih in najmlajših zgodovina ni imela prav velike besede, večjo je imel svetovni nazor, a le v toliko, kolikor so kje videli prisotnost ali odsotnost vrednot. Zato se je večina mladih odločila za levico, ker je v svojem laičnem instinktu tam, pravilno, slutila brezvrednostni svet poljubnosti. Nekoliko je pri tem prispevala tudi logika generacijske pripadnosti, zlasti za odločanje za mlade liberalne levičarje.

Stranke, ki so se osredotočile na konkretne programe, so dokazale, da te važne okoliščine niso predvidele. Najboljšo taktiko je izbral tisti, ki je govoril o konkretnih načrtih, a jih je uporabil predvsem za nosilce svetovnonazorskih sporočil.

Razmeroma dober dokaz za verjetnost naših trditev je zanimiva okoliščina, da volilno občinstvo raznih negativnih razkritij ni kaznovalo. Janševo knjigo je, v celoti ali deloma, prebralo do sto tisoč ljudi, cela vrsta ljudi je bila tam postavljena v zelo dvomljivo luč, a politične konsekvence so skoraj v celoti izostale. Ti in drugi primeri kažejo na to, da se večina ravna po naprej izdelanih gledanjih. Važno je nekaj drugega: slutnja, kakšen globinski svet neki kandidat ali neka stranka predstavljata.

Po tem uvodnem in po naše temeljnem spoznanju, si postavimo vprašanje, kateri je največji uspeh levice na letošnjih volitvah in v slovenski politiki sploh. Radi bi uveljavili misel, da so največji uspeh dosegli s tem, da jim je uspelo iz predvolilnega razmisleka izključiti preteklost. Levica, ki je po svojem izvoru skrajna levica, a se sedaj trudi, da ne bi tako delovala, je namreč s svojo totalitarno preteklostjo tako obremenjena, da se po nekem splošnem občutju za spodobnost na demokratičnem političnem polju ne bi bila smela pojaviti. To zveni večini ljudi kot pretiravanje, a je to samo zaradi ideološkega nasilja nad javnim prostorom. S tem nočemo reči, da smo proti temu, da se je pojavila, smo pa proti temu, da dobi demokratični mandat za prehod celotne družbe iz totalitarizma v demokracijo, a demokratično je to mogoče preprečiti samo tako, da jo postavimo v luč njene celotne zgodbe. Ker pa se je levica dobro zavedala, kaj bi se s tem zgodilo, je v silovitem propagandnem naskoku celotnega levega kulturnega in političnega spektra boj za avtentično zgodovino ožigosala za maščevanje, revanšizem, retrogradnost in kar je še podobnih ideo[Stran 002]loških izrazov. Pri tem je dosegla skoraj popoln uspeh.

S tem se je zgodilo~pravzaprav dvoje: levica se je povsem razbremenila in je v politični konkurenci nastopila brez vsake hipoteke, kar jo je delalo ne samo zelo uspešno, ampak je tudi ni sililo v razčiščevanje s seboj, kar ji je vzelo lepo priložnost, da se dokoplje do svoje prave podobe; s tem pa se je zmaličila tudi zavest o tem, kaj sedanjost je: na neki način se je sedanjost deaktualizirala in se spremenila v politično fikcijo, od nje je namreč odpadla določujoča značilnost, da namreč predstavlja izhod iz deformiranosti totalitarne preteklosti. Uspelo ji je nasprotnikom nagnati tak strah v kosti, da so verjeli, da bo že samo omenjanje preteklosti s strani volilcev kaznovano.

Ozrimo se sedaj na predvolilno politiko desnice, zlasti pa politiko Slovenske krščanske demokracije, ki ji pripada posebno mesto na desnici. Najprej mora vsak kolikor toliko objektiven opazovalec priznati, da je posebej s strani SKD bilo opravljeno veliko predvolilno delo. Po mestih in vaseh je bilo aktiviranih veliko število odborov na raznih ravneh, spomnimo se velikih in lepo obiskanih zborovanj, predsednik je s svojo letečo ekipo obiskal domala vsak večji slovenski kraj. Predvolilna strategija je bila po vsem videzu in tudi po izjavah strokovnjakov pravilno in vešče vodena in tudi nekaj denarja je bilo vloženega vanjo. Do tod vse prav, tu pa se začenjajo naši pomisleki.

Kje naj začnemo, da bomo zadeli na najvažnejšo žilo, ki je pripeljala do tako skromnega uspeha? Nekatere stvari izhajajo že iz tega, kar smo povedali do sedaj. Zdi se, ko vse premislimo, da je stranka bila za volitve duhovno nepripravljena, če smemo tako reči. V predvolilnem času se je posvetila mnogim opravilom, na najvažnejše pa ni dovolj mislila. Poglavitna reč je ta, da ni opravila potrebnih identifikacijskih razmislekov. Ni se dovolj posvetila tistemu zadnjemu in najvažnejšemu vprašanju, kaj je, kaj hoče in kateri je njen specifični prostor. Na to vprašanje bi si bila morala odgovoriti tako, da bi odgovor postal izvorni center njenih energij: da bi stranka kot stranka bila z njim prepojena, da bi postal last stranke in njenega v6denja. Predvsem pa po našem, ponovno problematiziranem prepričanju ni dobro precenila politične in duhovne fakture časa. Zato je – ponovno želimo povedati, da bi zaradi njenih naporov in moralne integritete radi tudi v kritiki obdržali določeno razdaljo, a je nekatere stvari vendarle treba povedati – zato je obtičala v okviru dveh praktičnih rešitev, ki sta ji onemogočili pravi polet. Ena stvar je bila to, čemur ne moremo reči drugače kot oportunizem. Gre za to, da si ni upala Slovencem povedati, za kaj pri teh volitvah gre. Da gre za moralno, politično in gospodarsko prenovo, ki jo bo mogoče izpeljati samo z naporom in delom, v svetu, kjer se bodo zavestno priznavale vrednote. Te stvari so se v najsplošnejših formulacijah omenjale, a ne s takim prepričanjem, ne tako radikalno, ne s tako urgentnostjo, da v poslušalcih ne bi bilo nobenega dvoma, da je to edina pot v prihodnost. Stranka se je bala, da bo volilce tako odbila, ljudje pa, kristjani in nekristjani, ki poznajo življenje, vedo, da je temu tako in so čakali na tako besedo. Ves tisti del slovenskega naroda, ki bodisi po tradiciji bodisi v moči lastne izkušnje in lastnega spoznanja, zlasti pa iz preprostega veselja do življenja, hoče in želi, da se življenje organizira na vrednotah, je čakal, da bo z govorniških tribun zaslišal besede, ki bi ga klicale, naj se združi za postavljanje takega sveta. Krščanski demokrati pa, se zdi, so se sveta zbrali in se ga niso upali seznaniti z resnico. S tem pa je bila načeta njihova identiteta. S tem je bila prizadeta tudi njihova mobilizacijska moč.

Figure 1. Množica

Druga praktična rešitev, ki je sledila, pa je bil pragmatizem. Tekmovala je z drugimi strankami, kaj bo zgradila, postavila, uredila, a te stvari ljudi, kljub vsemu vi[Stran 003]dezu, kot smo že omenili, niso odločilno zanimale. ,Posebna oblika pragmatizma je bila tudi, to, da so ali povabili ali sprejeli organizatorje predvolilne taktike iz tujine. To je stranka storila zato, ker ni imela takega lastnega in doživetega gledanja na zgodovino in sedanjost, da bi vedela, da sarrmo ona ve, v katerem duhu je treba te stvari organizirati. Tako pa so to delali tujci, ki našega sveta intimno ne poznajo, ga nimajo »v kosteh«, in je bila ta kampanja narejena zanje in ne za nas: perfektna mogoče, a ne za nas. Rešilno bi bilo samo to, da bi se vse besede združile v mogočen val, ki bi šel čez deželo in ustvarjal prostor za prenovo.

Še neke stvari ni bilo opaziti. Krščansko demokratska stranka je iz specifičnih zgodovinskih razlogov stranka s posebno slovensko odgovornostjo. Vemo, da se bo tu oglasilo mnogo in glasnih ugovorov, a ljudje, ki so pripravljeni razumeti, bodo gotovo razumeti, da za tem ni niti sledu hegemonizma. Je pa odgovornost. Naj se pove na glas: kristjani imamo za slovenski narod posebno odgovornost iz preprostega razloga, ker smo ga v veliki meri naredili takega kot je, pa tudi zato, ker se velika večina slovenskega naroda prišteva h krščanski kulturi. Odgovornost torej in ne oblast: nihče naj ne govori, da to ni realno izvedljiva razločljivost. In ravno te povečane zavestne odgovornosti pri vodilnih politikih SKD nismo opazili. Enostavno je ni bilo v njih: ne bi bilo treba o njej govoriti, a v njih bi po naši misli morala biti. Zavest poudarjene odgovornosti bi jim dala možnost prepričljivejšega nastopa. Tako pa se je zgodilo, kar se je zgodilo.

Ob zadnjih romunskih predsedniških volitvah smo imeli priliko slišati dopisnika BBC-ja, kako je z mikrofonom hodil po deželi od hiše do hiše in spraševal, koga bodo ljudje volili: Iliescuja, razume se, da Iliescuja. Gre v tovarno. Koga boste volili? Iliescuja, samo po sebi se razume, da bomo volili Iliescuja. Natanko isto se je ponovilo pri nas: romunski sindrom! Kaj je v jedru romunskega sindroma ali kaj ga nosi, je prezanimivo vprašanje za laika, kaj šele za sociologa, psihologa, antropologa. Ali ni se bati, da bomo iz tistih kotov dobili kakšen odgovor, tam se ubadajo s svojimi čudaškimi modeli in se za resnična vprašanja ne zanimajo. Morali bomo tvegati sami.

Poskusimo z naslednjim vprašanjem: Kdo je avtor fenomena Kučan? Ali je to Kučan sam ali pa je to kdo drug, recimo, ljudje ali čas? Kdor si je malo natančneje ogledal Kučanove nastope, kdor si je vzel čas in ocenil tistih nekaj dejanj, ki jih imamo lahko za politična, kdor se je s svinčnikom vsedel pred njegove govore, je nazadnje pristal pri ugotovitvi, da Kučan ne more biti oče svojega uspeha. Torej mora biti to nekdo drug?

Kučana in njemu podobne nosi domotožje za socializmom. Socializem je večna skušnjava človekova. Človek bi rad dosegel breztežnostno stanje, stanje poljubnosti, neodgovornosti in zavarovanosti. Da je treba vse to plačati s svobodo, to večine ne moti. Te sanje so tako močne, da trajajo še potem, ko jih življenje razbije; trajajo v spominu in domotožju. Kučan je znamenje, stičiščna točka, mesto simbolnega obstajanja v času pred brodolomom. Samo tako je mogoče racionalizirati pojav, ki sicer tolče ob našo pamet s svojo nerazložljivostjo.

Toda kar je v zasebnem svetu dopustno, postane, ko stopi v javnega, zelo vprašljivo. Kučan je prav zato, ker je mogoče nanj : fiksirati spomine na preteklost, ki jo je ravno treba preseči, moment retardacije prepotrebne družbene preobrazbe. Kučan namreč ni stvar privatne nostalgije, ampak javni človek prvega reda, ki ga visoka služba postavlja v svet vzornega in normativnega. Ob tem moramo povedati še nekaj. Nedvomna je Kučanova povezanost s preteklostjo, iz katere je sicer zaradi političnega preživetja izstopil, a je ni nikoli nedvoumno obsodil kot zablodo in prostor, v katerem se je jemala človeku ne samo svoboda, ampak tudi življenje. Prav zato visi na njem ta preteklost. Zato: kdorkoli je glasoval za Kučana, je udaril v obraz vsakega od tistih, katere so v preteklosti pošiljali v ječe in taborišča, ki so jih izrinjali na mesto drugo in tretjerazrednih prebivalcev države, ki so jim jemali čast in dobro ime in se niso smeli braniti. Mogoče, zelo verjetno, se sredi pozabljene zgodovine tega niso zavedali, a prav to se je dogajalo. Naj jih na to spomnimo.

Na volitvah 6. decembra 1992 je zmagala levica. Kakšna levica je to? Če jo postavimo v kontekst zgodovine slovenske levi[Stran 004]ce, potem bi bilo mogoče in potrebno postaviti tole razliko. Kakor je bila za predvojno levico razpoznavni znak utopična zavest, tako je sedanja levica pravo nasprotje predvojne, saj je zanjo značilno ne samo odsotnost vsake utopije, ampak tudi odsotnost apriornega vrednostnega sistema sploh. In kakor je ona v svoji utopičnosti postala ugoden teren za uveljavitev totalitarizma, tako od sedanje ne moremo pričakovati obnovitvenih dejanj, ki jih zahteva čas. Tako nas bo moderna slovenska levica uspešno uvedla v Evropo v tem smislu, da bomo kot Evropa, hladnokrvno opazovali klanje na Balkanu.

Nesreča, ki je prišla nad nas z volitvami je velika. Poleg vsega se je pojavila še ekstremna desnica, ki je s svojimi preprostimi stavki privabila mnogo ljudi, ki se navdušujejo nad lahkimi rešitvami. Na obzorju je še druga nevarnost. Lahko se namreč zgodi, da SKD s svojo že tako omajano identiteto, izgubi razsodnost povsem in stopi v koalicijsko vlado z mladimi levičarskimi liberalci. V tem primeru bi se zgodilo marsikaj, predvsem pa bi prišlo do popolne demoralizacije strankinega članstva in volilne baze na terenu, najhujše pa bi bilo to, da bi stranka s tem korakom prisilila slovenske katoličane, da bi nudili določeno moralno pokritje za vse, kar bi liberalna vladna večina počela. Tudi bi si s tako vezanostjo SKD jemala tisto prostost, ki jo bo absolutno potrebovala za svojo moralno in politično prenovo.

Velik udarec za prihodnje parlamentarno življenje bo tudi odsotnost stranke, ki se je v teh dveh letih izkazala za edino zares pogumno in dosledno politično skupino. To so Slovenski narodni demokrati, ki so bili, ko so se drugi vdajali polovičarstvu in oportunizmu, zvest glasnik narodovih demokratičnih interesov.

Z malo domišljije je bilo med volitvami mogoče čutiti, kako se nad politično sceno kaže maščevalni duh iz Dolskega. Zanimalo bi nas, če je katera od strank pomislila na tisto znano grško besedo nemezis. Mi smo, s4j smo v tem časniku že zdavnaj opozorili na to, da je bil razpust Demosa prvo zlo slovenske demokratske politike. Videti je, da je treba vse plačati. S to noto bi morda lahko končali to malce zagrenjeno povolilno pisanje. Dodali bi morda samo še to, da poguma ne smemo zgubiti. Saj ga tudi ne bomo. Ljudje božji, kaj je že vse bilo! Ali ni dal Hölderlin na čelo znane pesnitve tele stihe:

2.1.1.

Lepa in slikovita je pot od Ljubljane proti ribniški dolini. Med vzponom od Pijave gorice proti Turjaku vidimo na desni Kurešček z obnovljeno cerkvijo in vasi pod njim. Komaj zapustimo turjaško planoto, smo že v dolini, kjer nas pozdravi vas Rašica, rojstni kraj Primoža Trubarja. Še malo naprej in že imamo pred seboj Velike Lašče, kjer se dviga mogočna cerkev z dvema zvonikoma. Velike Lašče ležijo na prijaznem griču sredi kraške kotline, ki jo obkrožajo z gozdom poraščeni hribi. Na trgu pred cerkvijo je spomenik pisatelju Franu Levstiku, ki je bil rojen v Spodnjih Retjah. Prav nasproti cerkve se odcepi cesta na Podsmreko, kjer je bil doma Josip Stritar. Nehote se spomnimo njegove pesmi Turki na Slevici. Pohitimo dober kilometer po novi cesti proti Blokam in že smo pod hribom, na katerem nad celo okolico bedi vas Velika Slevica z Marijino cerkvijo. Z vrha tega hriba se nam odpre razgled na Malo Slevico, Dvorsko vas in Svetega Roka, na Karlovico in proti Lužarjem, ki so že na robu Bloške planote, za gozdom na drugi strani hriba pa slutimo Podsmreko, Ulako in Brankovo. Na obzorju vidimo na vzhodu Malo Goro in Grmado, nato Slemena s Sv. Gregorjem, Travno goro in Mokrec.

Ob spominu na Veliko Slevico in na turške čase so se Stritarju porodili verzi: »Grmade po gorah gore, v nebo njih plamen šviga! Privrel je Turek, koder gre, rohni, mori, požiga.« Ne vemo, kaj bi Stri[Stran 005]tar napisal, ko bi bil doživel drugo svetovno vojno ali revolucijo, vemo pa, da je bil ta čas za. Velike Lašče in okolico težji kot najhujši turški vpadi.

Pred drugo svetovno vojno je imela župnija Velike Lašče okrog tri tisoč župljanov. Občina Velike Lašče je pa zavzemala širše področje in je zato imela precej več prebivalcev. Leta 1938 je bil za velikolaškega župana izvoljen Ivan Paternost, izobražen in napreden kmet, ki je posebno skrbel za gospodarski razvoj. Bil je prepričan katoličan in član Slovenske ljudske stranke, vendar kot župan ni delal nobenih razlik med pristaši različnih strank. Sicer pa sta bili v njegovi občini pomembni le dve stranki: Slovenska ljudska stranka in Pucljeva Samostojna kmečka stranka. Delovanje strank je prišlo do izraza pri volitvah, drugače pa ni bilo posebno izrazito, čeprav je neko napetost med »klerikalci,» in »liberalci« bilo mogoče vedno čutiti. Samostojno kmečko stranko je ustanovil domačin Ivan Pucelj, ki sicer ni imel formalne izobrazbe, toda imel je izredno voljo in energijo, da se je sam poglabljal v knjige. Čeprav mesar in kmet, se je povzpel v polični vrh in bil nekaj časa celo minister za kmetijstvo v takratni beograjski vladi. Ko so leta 1927 na Veliki Slevici gradili vodovod, je Pucelj poskrbel za izdatno denarno pomoč. S tem je Veliko Slevico in tudi druge pridobil za svojo stranko. Nekateri pa seveda niso marali »strankarskega denarja», zato niso pristopili k vodovodni skupnosti. V neposredni bližini vodovoda so si tedaj zgradili vodnjake – kapnice.

Zelo razgibano’ je bilo v času med obema vojnama v Velikih Laščah prosvetno delo. V okviru prosvetnega društva so imeli študentje in dijaki poseben odsek, ki je usmerjal delovanje društva. Nekateri velikolaški študentje so tedaj v Ljubljani že prišli v stik s komunisti in se navzeli njihovih idej. Med člani prosvetnega društva je tako prišlo do trenj. Decembra leta 1940 so na občnem zboru društva obsodili komunistične ideje in komunistično usmerjene študente izključili iz društva. Izključeni so nato odšli k »Sokolu«, kjer so bili takoj sprejeti.

V tem času je bilo v trgu kar trinajst gostiln ali trinajst hudičevih kapelic, kakor jih je baje poimenoval župnik. Lastniki gostiln so skoraj vsi bili liberalci. Izjema je bil le »Vatikan«, zelo znana zadružna gostilna, kjer je pa imel vpliv tudi župnik in so vanjo zahajali celo nekateri izobraženci iz Ljubljane. Tako so tudi po tej poti prihajali v Velike Lašče levi in desni vetrovi in vplivali na krajevno klimo.

Aprila 1941 so Velike Lašče prišle pod Italijane. Nekateri Laščani so tedaj želeli, da bi njihov kraj zasedli Nemci, saj so od njih pričakovali gospodarski napredek pa tudi zavezništvo s Sovjetsko zvezo je morda govorilo njim v prid. Italijanov ljudje na splošno niso marali in so obsojali redke posameznike, za katere so mislili, da sodelujejo z njimi. V začetku so bili skoraj vsi za Osvobodilno fronto, saj so v njej videli organiziran odpor proti okupatorju. Z naklonjenostjo so spremljali prve partizane, ponekod so jim rekli četniki; nekoliko je ljudi motilo le to, da so med njimi opazili nekatere domačine, ki niso bili znani kot dobri in vestni delavci. Kaplan Franc Malovrh, ki je iz Ljubljane večkrat prišel v Velike Lašče in na Veliko Slevico, kjer je imel sorodnike, je govoril o nevarnosti komunizma, toda marsikdo tedaj ni verjel, da sta Osvobodilna fronta in komunizem v neposredni zvezi.

V noči med 6. in 7. januarjem 1942 so partizani napadli karabinjersko postojanko na Turjaku. Italijani so nato pri padlem partizanu, ki ga niso identificirali, našli beležko z nekaterimi podatki o delu OF v Velikih Laščah. Naslednji dan so zato zaprli 44 ljudi iz Velikih Lašč in okolice in jih 39 postavili pred vojaško sodišče, češ da so bili sodelovali pri napadu ali sicer pomagali upornikom«. Iz ovadbe, ki jo je tedaj napisal karabinjerski poveljnik v Velikih Laščah vojaškemu tožilstvu, je razvidno, da je vse Laščane smatral za upornike in sodelavce komunistov.

Prišel je 18. februar 1942. Lovski in gozdni čuvaj Nace Križman iz Borovca je opoldne prišel s svojega dnevnega obhoda. Kmalu za njim je po cesti od Blok prismučalo nekaj mlajših moških s puškami na ramah. Vpričo žene in šestih otrok je eden od njih ustrelil očeta Križmana. Vzeli so njegovo lovsko puško in odhiteli nazaj proti Blokam. Novica o Križmanovi smrti je ljudi vznemirila, posebne pozornosti ji pa niso posvetili.[Stran 006] Mislili so, da je bil Križman pač nekomu na poti kot gozdni in lovski čuvaj.

Mnogo bolj je ljudi pretresla vest o uboju osemindvajsetletnega Alojza Adamiča iz vasi Brankovo. 22. aprila ponoči so partizani prišli na Adamičevo domačijo, poklicali Lojzeta iz postelje in ga ubili. Lojze je bil predsednik fantovske Marijine družbe v Velikih Laščah in član Katoliške akcije. Pri ljudeh je bil povsod priljubljen. Pripravljali so mu slovesen pogreb, toda kmalu se je zvedelo, da OF prepoveduje udeležbo na pogrebu, češ da je bil Lojze ubit zato, ker je izdajal Italijanom. Kljub temu je prišlo na pogreb veliko ljudi, ki niso verjeli, da bi bil Lojze izdajalec.

Figure 2. Pogled na Velike Lašče od Svetega Roka

Mnogi so tedaj začutili, da je prišel čas usodne odločitve, da morajo kljub nevarnosti pokazati, da obsojajo uboj, da pri takem osvobajanju ne morejo sodelovati. Nekateri so bili prestrašeni in zaradi strahu niso pokazali svojega protesta. Bili pa so tudi taki, ki so verjeli, da pri Adamiču le ni bilo vse v redu. Pri njih so se že kazali znaki nečesa novega, o čemer sta se nekaj mesecev prej v Ljubljani pogovarjala Edvard Kocbek in njegov učenec iz Velikih Lašč, Jože Javoršek: »Četrta točka gesel Osvobodilne fronte jasno in odločno zahteva spremembo slovenskega narodnega značaja. Slovenski narodni značaj je izrazito krščanski ali celo prakrščanski, in če bomo svoj značaj v resnici spremenili, bomo morali iz njega predvsem iztrebiti osnovne značilnosti krščanstva, ki so menda ponižnost, skromnost, vdanost, dobrota, poštenost. Če se hočemo Slovenci rešiti, če hočemo vzeti svojo usodo v svoje roke in si pod soncem izbojevati svobodo, je treba zavreči osnovne vrline krščanstva, s katerimi so nas vse doslej uničevali … Katerakoli ideologija, ki v tem preobratu lahko pomaga, naj bo pozdravljena!« (J. Javoršek, Spomini na Slovence III, str. 93).

Na binkoštno soboto 23. maja zvečer so partizani prišli na Rašico. Iskali so župana Paternosta, trgovca Tomažina in njegovega sina Poldeta. Niso jih našli, saj so že vedeli, da so na spisku nezaželenih, zato niso spali doma. Dobili pa so doma dekleta, za katera so pravili, da imajo zveze z Italijani. Ustrelili so tri od njih: Kristino Jaklič, Marijo Mustavar in Marijo Prijatelj, ki je bila stara komaj 17 let.

Konec junija sta izginila gozdni čuvaj Pečnik in njegova žena, ki sta stanovala v gozdarski koči blizu Male Slevice. Baje je Pečnik nekaj časa sodeloval s partizani, zato se je najprej razširila govorica, da je skupaj z ženo odšel k njim v gozd. Italijani so zato konec julija med ofenzivo požgali njuno kočo. Nekaj mesecev kasneje pa je nekdo v gozdu blizu koče našel grob, v katerem sta bili trupli Pečnika in njegove žene.

V Velikih Laščah je bila močna italijanska posadka. Pomladi 1942 so se ji pridružile še manjše skupine vojakov, ki so se umaknili s Turjaka, Roba in Rašice. Svojo postojanko so utrdili z bunkerji in trg obdali z bodečo žico. V okolici so se večkrat pojavili partizani. Ko se je sredi junija večja skupina partizanov zadrževala v Dvorski vasi, so jih Italijani nekaj časa tolerirali, 24. junija pa so vas bombardirali z avioni in zasuli s topniškim ognjem iz Velikih Lašč. Skoraj vse hiše in gospodarska poslopja v Dvorski vasi so tedaj zgorela ali bila razbita. Tudi cerkev je bila poškodovana. Partizani so se pred Italijani umaknili. Vaščani Dvorske vasi so se razbežali na vse strani. Nekateri, med njimi tudi učitelj Nanut, so odšli k partizanom.

Val italijanske ofenzive je konec julija 1942 udaril tudi v okolico Velikih Lašč. Močne enote italijanske vojske so v ta namen pridrle od Iga. V soboto, 25. julija, so te enote prenočevale na Turjaku in na Rašici in drugi dan nadaljevale pohod. Kljub bližini Italijanov so partizani tisto noč prišli na Ulako in prijeli Grudnovo družino: očeta Franca, mater Angelo, sinove Alojzija, Gabrijela in Vinka, hčerki Marijo in Anico. Odvedli so jih proti Karlovici. Dveh starejših sinov niso našli in sta se tako rešila. Starejšo hčer Marijo je [Stran 007]domačin Jože Bavdek odvedel na svoj dom v Kaplanovo in jo zaprl v klet. Zjutraj so ga našli Italijani in ga takoj ustrelili, Marijo pa rešili iz kleti. Šest članov Grudnove družine so partizani postrelili onkraj Karlovice ob prvem svitu, ko so se od druge strani že bližali Italijani. Štirinajstletna Anica je bila po naključju zadeta samo v roko. Od strahu je omedlela in padla na tla. Partizani so pustili trupla ležati na robu gozda in se hitro umaknili. Anica se je čez nekaj časa zbudila iz nezavesti, se izkopala izpod trupel svojih najdražjih in vsa okrvavljena odtavala s kraja groze.

Tisto nedeljo dopoldne so Italijani okrog Karlovice postrelili še devet moških, v Lužarjih pa štiri. Večina postreljenih ni imela nobene zveze s partizani. Prišlo je namreč do spopada med partizani in Italijani, ki so zato imeli vzrok za represalije. Trije partizani so padli v spopadu ali pri umiku. Okrog 100 mož in fantov so Italijani tiste dni odpeljali v razna koncentracijska taborišča, zlasti na otok Rab, kjer jih je mnogo pomrlo zaradi lakote in raznih bolezni.

Figure 3. Velike Lašče. Trg pred župno cerkvijo

Kaj so zagrešili Grudnovi, da so jih tako kruto pobili? Oče Franc je bil kmet in sodni sluga v Velikih Laščah. Rad je pomagal z nasvetom in z delom, kjer je mogel. Mnogi v občini so ga zato poznali in spoštovali. Sin Gabrijel se je le nekaj tednov pred smrtjo vrnil iz italijanskega zapora. Bil je namreč med tistimi, ki so jih Italijani zaprli po napadu na Turjak 6. januarja 1942. Baje se je oče Gruden že prej bal Janeza Cente, ki je imel veliko besedo pri partizanih. Bal se je pa tudi Italijanov. Nekaj dni pred začetkom italijanske ofenzive so na Ulako prišli partizani in ukazali kmetom, da so na več krajih med Ulako in Velikimi Laščami prekopali cesto. Gruden je vedel, da se bodo Italijani zaradi tega znesli nad vaščani. Na njegov nasvet so vaščani po odhodu partizanov zasuli skopane jarke. S tem je vas rešil pred Italijani, pospešil pa izvršitev smrtne obsodbe, ki je bila verjetno že prej izrečena nad njim in njegovo družino.

V marsikateri slovenski vasi so se v tistih soparnih julijskih dneh odigravali podobni prizori. Ko so se Italijani približali va[Stran 008]si, so naleteli na prekopano in zasekano cesto. Partizani so jih napadli in se umaknili. Brez težav so nato Italijani prišli v vas in jo požgali. Če je bil v spopadu kak Italijan ubit, so takoj določili nekaj vaščanov za talce in jih postrelili, druge pa odpeljali v internacijo. Vaščane, ki so imeli pomisleke proti takemu načinu osvobodilnega boja, so odgnali partizani in jih pobili. Revolucija je začela svoj po

V Velikih Laščah je bilo po ofenzivi spet tako kot prej. Italijani so se držali v utrjeni postojanki. Le poredko in neradi so se podali ven iz žične ograje. Ljudje v okoliških vaseh so se vedno bali, da bo spet prišlo do spopada in da bodo Italijani zato pobijali in požigali. Bali so se pa tudi partizanov, saj se je govorilo, da je še precej ljudi na seznamu za likvidacijo. Janez Centa iz Karlovice je baje na Veliki Slevici grozil, da bodo partizani požgali vas, vse nasprotnike OF pa postrelili. Mnogi so zato ponoči bolj bedeli kot spali po raznih skrivališčih, pa tudi podnevi napetost ni popustila.

Nekaj tiste groze je dojel Jože Javoršek, ko se je junija 1942 kot partizan – predstavnik krščanskih socialistov v Pokrajinskem odboru OF – srečal s svojim očetom. Ker si v Velike Lašče ni upal, je poklical očeta k Sveti Trojici v Male Lašče. Kmalu je prišel. Nekaj časa je meril sina od vrha do tal, gledal njegovo uniformo in orožje, nato pa se je usulo iz njega: »Sem slišal, da morite duhovnike, da ste ubili gospoda Nahtigala, ki je bil nekdaj župnik v Laščah … In njegovega kaplana Franca Cvara. Ubili ste menda Henrika Novaka, kaplana v Hinjah, in Janka Komljanca, župnika iz Prečne … Si poznal Naceta Križmana iz Borovca? Lovskega čuvaja? Pobili ste ga. – Si poznal Lojza Adamiča iz Brankovega? Pobili ste ga. – Si poznal Janeza Pečnika iz Dvorske vasi? Pobili ste ga. Njega in njegovo ženo. – In na Rašici, če boš šel skoznjo, vprašaj, kaj so napravile Jakličeva, Mustavarjeva in Prijatljeva, da so jih pobili. O Bog se nas usmili! Bog se nas usmili!« Nato se je oče zgrudil na kolena in tako pretresljivo jokal, da ga ni bilo mogoče ustaviti. Oklepal se je sinovih nog in z glavo butal obnje in jokal, jokal. (J. Javoršek, Spomini na Slovence III., str. 124).

Iz dneva v dan so ljudje teže prenašali strah in napetost. Spoznali so, da od nikogar ne morejo pričakovati pomoči in zaščite. V takem ozračju je v Karlovici prišlo do spora med terencem Janezom Cento in nekaterimi sovaščani. Tako je nekega avgustovskega dne Nande Gorjup ustrelil Janeza Cento. Nekaj dni kasneje je v Karlovici in na Veliki Slevici nastopila vaška straža. Fantje so nekaj orožja imeli doma še od leta 1941, nekaj pa so ga dobili od Italijanov. Baje so bili na Veliki Slevici nekateri v začetku oboroženi samo z noži, ki so jih pritrdili na dolge palice. Kljub temu so se ljudje oddahnili, počutili so se bolj varne. – V samih Velikih Laščah ni bilo vaške straže. Nekako ob istem času kot v Karlovici in na Veliki Slevici so nastale vaške straže pri Sv. Gregorju, v Sodražici in v dobrepoljski dolini. Ker so partizani hoteli preprečiti nastanitev vaške straže v Lužarjih, so požgali cerkev svetega Ožbalta. Tako so obdržali svojo pot od Travne gore do Mokreca.

Figure 4. Velike Lašče. Še en pogled

Dr. Kolarič v knjigi o škofu Rožmanu navaja pismo, ki ga je leta 1965 o nastanku vaških straž pisal Miloš Stare dr. Mihi Kreku. Pravi, da vaških straž nihče ne bi mogel preprečiti. Komunisti so ustvarili tako stanje, da je bilo nemogoče drugače, kakor iti pot samoobrambe. Spominja se, kako ga je obiskal velikolaški župan Paternost in mu povedal, da nameravajo ustanoviti vaško stražo. Stare je županu dopovedoval, da je vendar nemogoče, da bi vzeli orožje od Italijanov. Navajal mu je tudi druge razloge proti ustanovitvi vaške straže. Zupan Paternost pa mu je rekel: »Gospod, vi tega ne razumete. Ko bi živeli na deželi, bi videli, da ne moremo drugače, ker nas bodo vse pobili.« Odšel je solznih oči, ker je imel občutek, da ga sogovornik ni razumel. M. Stare še dodaja: »In tako je bilo povsod, kjer so nastajale vaške straže.

[Stran 009]

Morali so se braniti, če so hoteli živeti« (Dr. Kolarič, Škof Rožman III., str 282).

Po ustanovitvi vaških straž se je življenje nekoliko umirilo. Pa ne za dolgo. Prišel je september 1943. Že prve dni po kapitulaciji Italije so se v Velikih Laščah začeli zbirati oddelki vaških straž iz dobrepoljske in ribniške doline. Prišli so tudi stražarji s Svetega Gregorja in iz Sodražice. Eden za drugim so odhajali na Turjak, kjer naj bi v mogočnem gradu našli varno zavetje in se reorganizirali. Partizani so obkolili Turjak in ga po večdnevnem obleganju zavzeli s pomočjo italijanskega težkega topništva. Nato se je od Turjaka proti Velikim Laščam razvila žalostna procesija. Okrog 600 ujetnikov, zvezanih z vrvmi in žico, so zmagovalci gnali v Velike Lašče in jih zaprli v skladišča na železniški postaji. Izmed njih so odbrali okrog 60 mož in fantov in jih 20. in 21. septembra postrelili v bližnjem gozdičku. Med ustreljenimi je bil tudi velikolaški zdravnik dr. Kožuh, ki so ga prijeli, ko je skrbel za ranjence na Turjaku. Skupaj z zdravnikom so ubili tudi Lojzeta Zalokarja, sodnika iz Velikih Lašč. Nekaj ujetnikov so tedaj izpustili, druge pa odgnali v Kočevje, kjer so jih obsodili na smrt na procesu ali pa pobili brez sodbe. Tako se je tragično končalo obdobje italijanske okupacije.

Konec novembra 1943 je bila v Velikih Laščah ustanovljena domobranska postojanka. Posadka je štela okrog 170 mož. V noči med 2. in 3. decembrom so jih napadle enote 14. divizije. Ko so branilci spoznali, da ne bodo vzdržali, so se odločili za izpad in umik. 80 se jih je prebilo proti Ljubljani. Nekateri so se poskrili po hišah, toda partizani so skoraj vse našli in postrelili. Postrelili so tudi več ranjenih domobrancev. Ranjenega Poldeta Vesela z Male Slevice so baje pobili s puškinim kopitom kar v ambulanti. Okrog 60 domobrancev je bilo tedaj pobitih. Med njimi jih je bilo 27 z Roba, precej iz Velikih Lašč, nekateri pa tudi od drugod. Tisto noč je izginil tudi župan Paternost. Nikoli se ni zvedelo za njegov grob.

Domobranci so se iz Ljubljane kmalu vrnili v Velike Lašče in obnovili postojanko. Maja 1945 so tudi oni odšli na Koroško. Angleži so jih nato izročili partizanom. Noč za nočjo so v začetku junija vozile kompozicije živinskih vagonov od Ljubljane proti Kočevju. Med potniki teh vagonov so bili tudi nekateri Velikolaščani. Tu in tam so ljudje ob progi našli listek, ki ga je odvrgel kdo od ujetnikov v upanju, da bo sporočilo prišlo v roke njegovih domačih. Kakšne občutke so imeli možje in fantje, ko so se mimo svojih domov peljali proti Kočevju!

Kar 142 mož in fantov je bilo iz župnije Velike Lašče pobitih še po koncu vojne! Ali se bo kdaj vedelo, kateri od njih počivajo v jamah Kočevskega Roga in kateri v okolici Teharij? V gozdičku nad nekdanjo železniško postajo Velike Lašče je še danes grob, v katerem ležijo kosti Matije Ivanca in Ivana Kraševca. Ivanc je bil med vojno poštar v Velikih Laščah. Po maju 1945 se je nekaj časa skrival, nato pa se je na prigovarjanje sorodnikov šel javit. Ubili so ga skupaj s Kraševcem, ki so ga prijeli doma na Žagi, ko se je komaj vrnil iz nemškega taborišča.

Leta 1986 ob 400-letnici Trubarjeve smrti je izšel Zbornik Velike Lašče, v katerem pa niti z besedico niso omenjeni tisti, ki so v Velikih Laščah in okolici med vojno in po vojni padli kot žrtve komunističnega nasilja. Kot da sploh niso umrli! Kot da niso živeli v teh krajih! Toda z molkom ni mogoče spremeniti resnice, da so bili to pošteni ljudje, ki so ljubili svoje domove in svojo župnijo. Kot je zgodovina ohranila spomin na turške vpade v tem delu slovenske zemlje, bo morala zabeležiti tudi medvojne in povojne dogodke tako, kot so se v resnici zgodili.

2.2.1. Ob 50-letnici napada na Ajdovec

Dogodki so se vrstili osem tednov, čisto in jasno kot v grški drami: umor, beg, upor, napad, poraz v ognju in smrt.

Prava zgodba se je začela jeseni 1942. V petek, 16. oktobra zjutraj, je skupina partizanov obkolila Vidrihovo hišo na Brezovi Rebri in priklicala na hišni prag župana Štefana. Ko se je prikazal, je počil strel. Zadet v prsi je imel še toliko moči, da je stekel mimo skednja v breg do sosedove hiše. Tam pa je obležal. Visoki in krepki štiridesetletnik je bil ponos ajdovske občine in z njim so se postavljali daleč naokoli. Celo na glavarstvu v Novem mestu so govorili: »Vprašajte ajdovskega župana, ta ve vse in vam bo razložil! «

Figure 5. Ajdovec

Še istega dne je samo z Brezove Rebri zbežalo v Žužemberk devet fantov. Pridružili so se vaškim stražarjem. Že 20. oktobra so tudi v Ajdovcu ustanovili postojanko vaške straže. Izbrali so prosvetni dom, imenovan po škofu Gnidovcu.

Posadka je štela okrog 60 ljudi, vodili so jo legisti iz Žužemberka. Stražarji so bili slabo oboroženi. Nosili so nerodne francoske puške, pa še teh ni bilo niti za polovico; imeli so dve strojnici in zaboj ročnih bomb. Pohajkovali so po vasi, hodili na patrole po bližnjih naseljih in imeli nekaj bežnih prask s partizani. Niso se posebej utrdili, niti oken niso zavarovali, le na drugi strani ceste pred domom so zložili dva metra visoko skladovnico drv.

V petek 11. decembra, so ob prvem mraku zalajali psi, vaščani pa so na obzorju zagledali nevarne sence. Bili so partizani Gubčeve brigade, ki so obkoljevali vas. Po deseti uri zvečer so udarili z vseh strani s puškami, strojnicami in ročnimi bombami. Brez odpora so zavzeli skladovnico drv, izpulili nekaj polen in si napravili strelne line. Dva stražarja sta zlezla v zvonik klicat pomoč, ostali pa so se še pravočasno zabarikadirali v Gnidovčevem domu.

Partizani so po lestvi zlezli v župnišče, pri tem naj bi župnikov brat vrgel vanje bombo in pobegnil. Župnišče so zažgali, zagorela sta tudi cerkev in zvonik. Stražarja sta zvonila na vso moč, da je odmevalo po dolini Krke prav do Novega mesta. Ogenj ju je pregnal. Skušala sta se rešiti po vrvi. Ko je ta pregorela, je prvi padel z višine in z zlomljeno nogo obležal, drugi pa je ujel strelovodno žico, splezal do tal, vrgel ročni bombi v partizane, ki so ga že grabili, in ušel v noč.

Pred svitom je zagorela tudi postojanka. Oblegani so se odločili za izpad, pri katerem je večina padla ali bila ujeta, ostali pa so se pred ognjem zatekli v klet in se pozneje predali. Popoldne je zagorela tudi šola.

Ujetih stražarjev je bilo osemindvajset. Gnali so jih na Brezovo Reber. Zasliševalci in verjetno tudi sodniki Avbelj, Brilej in Ambrožič so izrekli 21 smrtnih obsodb. V mraku so stražarje vodili po dva ali tri v bližnji gozd in jih postrelili.

Vaščani so se med napadom poskrili po kleteh in kamrah in ždeli v temi. Ko se je zdanilo in je streljanje potihnilo, so zagledali razdejanje: požgana poslopja, pred Gnidovčevim domom, iz katerega se je še kadilo, pa trupla padlih. Padle in [Stran 011]zgorele, 18 po številu, med njimi je bil tudi zvonar Dominik Jarc, ki je poškodovan obležal pod zvonikom, so v nedeljo, 13. decembra, pokopali na Selih, čez tri mesece pa zraven še pobite na Brezovi Rebri.

Taka je zgodba o Ajdovcu.

Državljanska vojna se je razbesnela v Sloveniji v času druge svetovne vojne in šele potem, ko so komunisti napadli tiste, ki se jim niso hoteli pridružiti. To so bili predvsem slovenski katoličani. Vaške straže so rasle kot gobe po dežju. Bile so slabo oborožene, nepovezane med seboj, brez vojaških izkušenj, in so zato kar klicale in vabile nasprotnika, naj se jih loti.

Ajdovec pa je vseeno mejnik v tej vojni. Pri njem so šli komunisti dlje od zloglasnega pisma »…duhovnike, študente, kulake v četah … «, saj je med zajetimi spadalo v to skupino samo nekaj »kulaških« sinov, pa so vseeno večino pokončali. Odločitev za eno ali drugo stran v državljanski vojni je veljala za dokončno in zato je bil obračun z nasprotnikom neusmiljen.

Zgorela ni samo postojanka, ampak tudi cerkev, župnišče, šola, torej celotno vaško središče, čeprav se v njih ni dogajalo nič, razen obupnega klica zvonov.

Ajdovec je zanimiv tudi zato, ker se je po njem sprožila propagandna vojna proti komunistom, češ da niso cerkve samo požgali, ampak tudi oskrunili. Omenjali so ga celo na spokorni procesiji na Rakovnik spomladi leta 1943.

Za nas pa je ob Ajdovcu pomembnejše, kako se je obnašala protikomunistična stran. Ob njenem ravnanju zasledimo neke zakonitosti, ki ji niso v hvalo in ki so morda značilne za politično in sploh javno delovanje katoličanov. To je pojav, ki bi mu lahko rekli nekompetentno ravnanje in pomanjkljiv občutek za odgovornost. Postavili bomo nekaj vprašanj in skušali najti ustrezne odgovore.

1. Ali je bila postojanka varna?

Uredili so jo v stavbi, ki ni bila posebej utrjena, imela je leseno ostrešje in strop, ki ju ni bilo težko zažgati. Skladovnice drv niso branili in je padla brez strela v roke napadalcev. Okrog postojanke ni bilo ovir, mreže bunkerjev, straž ali zased.

Kljub temu pa se je dalo v tem poslopju braniti pred napadalci nekaj ur, kar se je tudi zgodilo.

Figure 6. Cerkev v Ajdovcu, požgana decembra 1942

2. Ali bi bili stražarji morali računati, da bodo napadeni?

Postojanka sredi osvobojenega ozemlja je pomenila za partizane poseben izziv. Stražarji bi bili morali računati na napad. Kljub temu ni dokazov, da bi pomislili na to, da so se prenaglili in da bi [Stran 012]nameravali postojanko opustiti. Komandant posadke je odšel na dan napada v Žužemberk in pustil vojake same. Gotovo so vedeli, da se v bližini, zlasti pa ne tako daljni okolici zadržujejo večje partizanske enote. Ob napadu je bilo okrog Ajdovca najmanj desetkrat več napadalcev kot branilcev. Jasno je bilo, čigava bo zmaga. Tako se dela, napadeš takrat, kadar je uspeh zagotovljen!

Figure 7. Križ na Brezovi rebri, kjer so ležali pomorjeni 12. 12. 1942

3. Kako je bilo z obljubljeno pomočjo?

Pomoč naj bi bila obljubljena, zato tudi zvonjenje kot klic na pomoč, ni pa bila podrobneje dogovorjena. Ko bi se zanjo natančneje dogovorili, bi se izkazalo, ali je sploh izvedljiva. Zvonovi so se slišali še kam dlje kot do Žužemberka, Mirne Peči in Straže, kjer so bile postojanke, pomoči pa ni bilo od nikoder. O tem se ni nič pisalo. Objokovali so padle in pobite, prirejali procesije, resnejše analize o tem, zakaj tak poraz, pa ni bilo. V osem kilometrov oddaljenem Žužemberku je bilo nekaj sto italijanskih vojakov in najmanj sto vaških stražarjev. Podoba je, da so Italijani prepovedali kakršnokoli akcijo, s katero bi se dalo omiliti pritisk napadalca. Noči so se bali, slutili so pasti, branili so tudi vaškim stražarjem, da bi šli na pomoč. Pri Zafari so baje z orožjem zavrnili skupino, ki je na lastno pest hitela na pomoč. Svoje zaveznike so prevarali in prepustili usodi. Ne moremo trditi, da je šlo za zaroto. Res pa je bilo med njimi veliko komunistov, ki so že bili našli stik s partizani. Zato je možno, da je ta zveza delovala.

Figure 8. Grob ajdovskih žrtev na Selah

4. Če so bile okoliščine tako neugodne, zakaj so se sploh odločili za postojanko v Ajdovcu?

Zanimivo je namreč, da po njenem uničenju niso več mislili na to, da bi jo obnovili. Celo v jeseni leta 1944, ko so domobranci Dolenjsko in Notranjsko popolnoma obvladovali, se tega ni nihče domislil, čeprav bi bila za varnost prebivalcev koristna.

Odgovora ne vemo, lahko pa ga slutimo!

Uprli so se torej predvsem slovenski katoličani. Tem moramo priznati, da so kot posamezniki izvrstni, tako v poklicu kot v skrbi za družino, manj pa, kadar se spustijo v politični prostor. Ponavljamo vprašanje, ki zadeva katoliški svet že stoletja, od reformacije. Zakaj so katoličani v odločilnih trenutkih in dogajanjih večkrat manj uspešni kot njihovi nasprotniki? Ali ima pri tem kaj opraviti verska vzgoja, ki se prepočasi prilagaja duhu časa, ali prepričanje, da je v končni instanci vse v božjih rokah?

Samo drobec o tem, kako so se odzvali na Kocbekovo Razmišljanje o Španiji leta 1937. Osnovno sporočilo njegovega besedila je bilo, da republikanskih sil ne vodijo komunisti in da je končni cilj protifrankovske koalicije demokracija. Namesto da bi najboljši katoliški misleci pisali poglobljene študije, v katerih bi zlahka dokazali, da se Kocbek moti, so ga napadli, površno in frontalno, in ga izločili.

Med državljansko vojno bi bilo manj nesreč, če bi bilo ravnanje vodilnih, ki so radi poudarjali svojo krščansko držo, bolj odgovorno. Prav je, da so v Žužemberku prevzeli mlade fante, ki so se zatekli k njim, da si rešijo življenje, prav je, da so jih oborožili. Vendar jim ne moremo oprostiti, da so jih poslali v Ajdovec.

Zato se ne smemo čuditi, da je lani krščanska demokracija tako hitro pristala na razpad DEMOS-a, da je delovala tako bledo, ko je šlo za vprašanje splava v ustavi in da je tako zlahka pristala na proporcionalni volilni sistem in tako pomagala ustvariti zmedo, ki smo ji priča ob sedanjih volitvah. Bojim se, da bomo to kratkovidnost hudo plačali.

3.1.1. Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino, zbirka Izidor Cankar, fasc. 7

Ljubljanska provinca. Obstojita dve politični formaciji. Slovenska zaveza, v kateri so povezane vse stranke in skupine, ki stojijo na narodni in jugoslovanski osnovi. Druga formacija je komunistična osvobodilna fronta, ki zanika Jugoslavijo, narodnost pa priznava le v kolikor je potrebno v propagandne svrhe. Slovenska zaveza daje vso podporo vojaški organizaciji Draže Mihajloviča in je z njo v najožji povezanosti. Niti Slovenska zaveza niti nobena v njej vključena stranka ali skupina ne sodeluje v nobenem oziru z okupatorjem. To velja enako za Slovensko ljudsko stranko in vso katoliško skupnost, kakor tudi za napredni blok. Vsaka drugačna informacija, ki bi jo dobili, je lažna. Poudarjamo to tudi o posameznih vidnih predstavnikih, ki kljub direktnim ali indirektnim pozivom od strani okupatorjev niso klonili in se niso uklonili. Italijanski novinar Nicottera radi tega v radijskih govorih v ljubljanskem radiu dolži slovenske voditelje, da so krivi komunistične revolucije, ker niso hoteli sodelovati s fašistično Italijo. Konkretno navedemo nekaj primerov: dr. Natlačen in g. Pucelj po odstopu iz konsulte nista imela več stikov niti z vojaškimi niti civilnimi oblastmi okupatorja. G. Pucelj je v Laščah in sploh težko dobi dovoljenje za prihod v Ljubljano. Dr. Natlačen pa je že mesece pred smrtjo ostajal v svojem stanovanju, ker radi komunističnih groženj ni mogel na cesto. Okupator sam ga ni zaščitil. Dr. Natlačen pa ni hotel prositi za zaščito in tako je padel dne 13. oktobra v svojem stanovanju kot žrtev komunističnega atentatorja, ki je prišel na njegovo stanovanje preoblečen v duhovsko obleko. Nasproti dr. Natlačenovega stanovanja je gimnazija, sedaj kasarna polna vojaštva, pa je bil atentat izvršen in atentator do danes ni bil izsleden. Kot odgovor na atentat so le Italijani istega dne pred hišo dr. Natlačena ustrelili 24 komunistov odnosno simpatizerjev OF. Med njimi trgovce: Magdiča in Stepiča, žel. viš. uradnika Romavja, podravnatelja cestne železnice ing. Kresnika, profesorja Košaka itd. Kljub prošnjam Natlačenove žene naj tega ne storijo, je bilo to le izvršeno. Visoki komisar Grazioli je po smrti dr. Natlačena izjavil, da bo vsaj sedaj prišlo 10 do 15 uglednih Ljubljančanov in ker je padel dr. Natlačen, vsaj iz katoliških vrst. To pričakovanje Graziolija se ni izpolnilo in tudi sedaj še odklanjamo vsako sodelovanje, ki bi imelo kakršenkoli politični značaj. Delovanje dr. Natlačena je bilo v popolnem soglasju z direktivami Draže M. in pomeni njegova smrt veliko izgubo za ves slovenski rod. Dr. Kramar je istotako odklonil doslej vsako sodelovanje z okupatorji in bi mu vsak delal krivico, kdor bi trdil drugače. Njegovo delovanje je le v prid slovenski skupnosti. Dr. Adlešič je ponovno prosil, da se ga razreši županskih poslov, ko je videl, da ne more napraviti nič koristnega. Šele na četrto ali peto prošnjo je bil razrešen. Po razrešitvi se je prostovoljno umaknil v Italijo, ker je bil živčno strt in so mu komunisti grozili s smrtjo. Varnosti življenja pa v Ljubljani ni. Sedaj se nahaja nekje v Italiji, že več mesecev nimamo z njim stikov. General Rupnik je kot župan čisto nepomembna figura; sedi na občini in prisostvuje uradnim slovesnostim in pogrebom. Na prošnjo posameznikov opravi tudi kako intervencijo pri okupatorju. Škof. dr. Rožman se trudi in dela, da bi lajšal bedo doma in v koncentracijskih taboriščih in preprečeval krivice. Zastavlja v ta namen pri vojaških in civilnih oblasteh svojo avtoriteto. Od komunistov je že dolgo obsojen na smrt, ki grozijo, da bodo to izvršili, pa četudi pade petsto talcev. Zaščite pri Italijanih ni prosil, vendar so vojaške oblasti po smrti dr. Natlačena zastražile škofijski dvorec. Dr. Rožman je pred dvemi meseci začel organizirati dobrodelno akcijo pod imenom »Škofijski ordinarijat – dobrodelna pisarna». Sodelovali in podpirali so ga pri tem tudi zastopniki naprednega bloka. Koncem prejšnjega [Stran 014]meseca pa je bila ta akcija prepovedana z motivacijo, da nikjer v Italiji škofijski ordinarijati tega ne delajo. Od komunistov so obsojeni na smrt in stalno ogroženi najrazličnejši gospodje, predvsem iz katoliškega tabora. V zadnjem času so v tem oziru v največji nevarnosti gg. Avsenek, Marko Kranjc, Miloš Stare in drugi. Na Miloša Stareta je bil organiziran atentat, pa se je ponesrečil. Sodelovali so pri tem po nalogu skritih komunistov 16 in 17 letni. Nobeden od ogroženih nima nobenih stikov z okupatorjem in niti ne išče zaščite pri njem, ampak se skrije vsak, kakor ve in zna. Smrt katerega koli bi bila izguba za naš pokret.

Komunistična osvobodilna fronta je razdelila slovensko ljudstvo v dva tabora. Na eno stran ogromna večina naroda, ki je narodno zaveden, si želi združeno Slovenijo v federativni Jugoslaviji in pričakuje rešitev od Vas in vašega dela, od vlade, Draže M. in zaveznikov. Vsa ta večina slovenskega naroda je od komunističnega vodstva ožigosana kot izdajalci in belogardisti ter obsojena na iztrebljenje. Smrt doleti vsakogar, ki pride v roke partizanom in je osumljen, da je organizator Zaveze, Mihajloviča, najhujša pa je največkrat okolnost, da pripada katoliški skupnosti. Na drugi strani pa trdijo partizani, da so oni edino pravoverni in da bodo s pomočjo italijanskih in nemških komunistov sovjetizirali srednjo Evropo, ne priznajo ne vlade ne Mihajloviča in izjavljajo, da bodo streljali na vsakega Angleža ali Amerikanca, ki bi se pojavil na naši zemlji. Vse to delajo po navodilih kominterne in njihov prvi in glavni sovražnik je – Slovenski narod. Lansko leto so v začetku svojega pokreta pod lažno firmo osvobodilnega gibanja mnogo dobrih ljudi prevarili. Dobili smo informacije, da so v gozdovih pobili mnogo partizanov, ki so spoznali, da so bili prevareni in da gre za komunizem, ne za svobodo naroda. Tako smo v zadnjem času prejeli obvestila, da so pobili komunistični voditelji na terenu mnogo partizanov iz sokolskih vrst, ki bi se radi od njih ločili, ko so videli prevaro. Toda kdor je pri partizanih, mora postati komunist ali pa ga doleti neizogibna smrt.

Vaške straže imamo v Ljubljanski provinci od začetka meseca avgusta dalje. Kako je prišlo do njih. Od lanske jeseni so nastopali po provinci partizanski oddelki. Njihovo število se je letošnjo pomlad povečalo in je znašalo par tisoč. Ti partizanski oddelki so izvajali nad prebivalstvom teror, kakršnega ne pozna slovenska zgodovina. Ker se je italijanska vojska umikala in jim prepustila večji del province, so ustanavljali vsepovsod sovjetske republike in prišl celo do Iga. V teh republikah so nasilno odvajali v gozdove ljudi, ropali, požigali in uničevali takozvano »belo gardo«. Po dosedanjih podatkih so pomorili v Ljubljanski provinci 1772 ljudi. Med temi so ženske, otroci, noseče matere, starčki, ugledni kmetje, duhovniki, župani, učiteljice itd. Duhovnikov so pomorili 14, od katerih jih je bilo 8 vnetih delavcev v Mihajlovićevi organizaciji, ostali pa zavedni Slovenci in dobri duhovniki. Župane so ubili 4, Tekavc, Št. Vid nad Cerknico, Brulc, Šmihel-Stopiče, Vidrih Štefan, Ajdovec, Bastič, Horjul. Vsi so bili organizatorji Slovenske zaveze. Pomorjenih je bilo mnogo celih družin in po ure in dneve mučeni na najokrutnejši način. Če so se kje pojavili potem Italijani, so partizani pobegnili, Italijani pa so požigali vasi, odvajali od kraja ljudi v konfinacijo in po cele družine z otroci, dojenčki in materami, ne da bi smeli vzeti s seboj najnujnejše. 15. julija se je pričela takozvana italijanska ofenziva s topovi, tanki, avijoni, in gorje je šlo vedno bolj po slovenski zemlji. Kljub temu, da je ljudstvo od partizanov pretrpelo toliko gorja, ni italijanski posadki izdajalo ničesar in odgovor je bil vedno, partizanov tu ni in jih ne poznamo. Pritisk Italijanov je bil še večji. Prva vaška straža se je ustanovila na St. Joštu nad Vrhniko začetkom avgusta. Partizani so v tej občini požgali 17 posestnikom in pobili preko 20 oseb, nekaj celih družin. Italijanske posadke ni bilo in so bili ljudje prepuščeni kom. terorju. Ne da bi koga vprašali, so šli k najbližji vojaški komandi, zaprosili za orožje, da si bodo branili dom in življenje in so tudi dobili orožje. Takoj za tem so isto storili v okolici Novega mesta in so tudi dobili orožje. Ljudstvo se je tega v obupu oprijelo in ko je prišlo še navodilo od Draže M., da naj si ljudstvo pribavi orožja od kogarkoli, je šlo ustanavljanje vaških straž naprej in danes je v provinci ca 3.500 oboroženih fantov in mož, ki po občinah skušajo vzdrževati red in mir, ter iščejo komunistične morilce, katerih posamezniki imajo na vesti od 50-70 umorov slovenskih ljudi. Okupa[Stran 015]tor se silno boji, da bi bila med temi stražami kaka organizacija ali povezanost ali kak stik s slovenskimi političnimi ljudmi. V tem slučaju bi seveda hotel razorožitev, ljudje orožja ne bi vrnili in zapadli bi v novo katastrofo. Nihče ne more očitati, da je v teh stražah kako sodelovanje z okupatorji. Kdor ni doživel »partizanske svobode«, ne more doumeti, kakšno trpljenje je prestalo podeželsko ljudstvo, ko so morale po cele tedne in mesece cele družine in vasi ponoči begati po gozdovih in se skrivati pred partizanskimi morilci. Naj se zgodi v bodočnosti kar hoče, ime partizan bo ostalo slovenskemu ljudstvu v najstrašnejšem spominu.

Statistični podatki. Po dosedanjih informacijah so Nemci na Štajerskem postrelili 1600 Slovencev. Na Gorenjskem pa preko 700. Italijani so v Ljubljanski provinci postrelili ca 1.000 Slovencev. V tem so všteti obsojenci, talci, partizani in pri represalijah pobiti vaščani. Partizani pa so pomorili v ljub. pokrajini 1.772 ljudi. Požganih je v ljublj. provinci preko 1.000 domov in preko 2.000 gospodarskih poslopij. To je v glavnem delo Italijanov, ker partizani so požigali razmeroma malo.

Vojaško sodišče. V Ljubljani redno posluje. Vendar je bilo v zadnjih dveh mesecih zelo malo smrtnih obsodb, večinoma so v slučajih, kjer je bila poprej smrtna obsodba, obtoženci sedaj obsojeni na dosmrtno ječo.

Koncentracijska taborišča. Se nahajajo še vedno v Gonarsu, v Trevisu, Padovi in na Rabu. Največje je na Rabu, kjer je preko 10.000 Slovencev in to otrok, žensk, moških, v gozdovih ujetih partizanov, nedolžnih družin, pobranih po vaseh, v pretežni večini kmečko prebivalstvo. Razmere so na Rabu najobupnejše. Prebivajo v šatorih brez zadostne obleke in odej, jesenski nalivi so jim ponoči odnašali šotore, prej pa so bili v prahu brez zadostne vode. Na posameznika pride vode 1 liter na dan za uživanje in za pranje. Za higijeno ni poskrebljeno nič in je nevarnost, da vsak čas nastopi epidemija kake bolezni. Sredi septembra jih je obiskal škof dr. Srebrnič. Na dan, ko je bil on tam, je ležalo na mrtvaškem odru 10 otrok. Štiri do pet dnevno pa ni nič izrednega. Če kaka mati tam rodi, je en mesec v takozvani bolnici, po 1 mesecu pa mora z otrokom pod šotor. Hrana je najslabša od vseh koncentrac. taborišč. Ko so bili tja prepeljani najprej partizani in komunisti, so si prilastili funkcije kuharjev, pomočnikov v pisarnah, nadzornikov itd. Te položaje izrabljajo še tam proti konfinirancem, ki niso komunističnega mišljenja. Škof dr. Rožman si mnogo prizadeva, da bi dobili iz konc. taborišč nazaj vsaj nedorastle otroke, ki niso v resnici ničesar krivi. Iz Gonarsa in ostalih taborišč pa je v zadnjih tednih prišlo domov kakih 300 dijakov, največ srednješolcev.

Ljubljanska straža. Ker tudi v Ljubljani italijanske oblasti ne morejo vpostaviti varnosti življenja, se tudi v Ljubljani snuje posebna straža v obliki podeželskih straž, ki bi dobila orožje, preprečila umore, ki so tako pogosti ter poiskala teroriste, ki pripravljajo tolikšno nesrečo. Je pač razpoloženje tako, da italijanskim oblastem ne daje informacij nihče, če pa informacije imajo, pa je akcija težka radi tega, ker so naši komunisti v zvezi z italijanskimi in ker imamo v Ljubljani tri italijanske oblasti. General Robotti izjavlja, da je vojska vse in da nima civilna oblast ničesar govoriti. Komisar Grazioli kot zastopnik civilne oblasti trdi obratno. Poleg tega ima še izjemno stališče fašistična milicija, ker je komandant mesta fašistični general. Karabinjerska komanda pa ima zopet neke vrste avtonomije.

V Primorju so italijanske oblasti v zadnjih tednih zaprle mnogo slovenske inteligence kot na primer: dr. Mermolja, dr. Kralj, dr. Pavlin, Bernarik itd.

H koncu poročila poudarjamo še to: edino upanje slovenskega naroda je v tem, da pričakuje rešitve od dela naše slovenske delegacije v Londonu in Ameriki, od naše vlade ter od zaveznikov. Povejte pa vsem v vladi in zaveznikom, da bo po tolikšnem trpljenju, ki ga doživlja slovenski narod, in takem doslednem odklanjanju okupatorjev strašno razočarano, če se ne bo uresničil naš končni cilj: prav vsi Slovenci in vse slovenske zemlje v združeni Sloveniji in združena Slovenija v obnovljeni federativni Jugoslaviji. To je edino plačilo, ki ga more dobiti slovenski narod.

To poročilo Vam pošilja Slovenska Zaveza, po katerem naročilu sestavil Prikazen.

Poročilo obsega štiri strani in ima šifro »12. november«. Pod to šifro potrdite prejem tega poročila.

4.1.1.

V nas je poseben čut, ki zahteva, da se imena izrednih ljudi ne smejo pozabiti. Kdo pa so izredni ljudje? Ob tem vprašanju vsi takoj pomislimo na ljudi, ki jih slavi zgodovina: slavni vojaki, politiki, gospodarstveniki, umetniki, veliki narodni vodniki in preroditelji, ljudje, ki so bili nekoč vsem na očeh zaradi svojih visokih služb in izrednih dejanj. Toda veliki ljudje niso samo tisti, ki jim to priznava zgodovina. Če imamo samo toliko velikih ljudi, kolikor jih zaide v šolske učbenike, kdo bo potem nosil dramo življenja v njegovi resničnosti?

Čas, ki ga živi človeštvo, ni nekaj enakomernega in enoličnega. Kak čas je tak, da mu takoj, ko pomislimo nanj, priznamo izrednost. Med stvarmi, ki jih izreden čas opravi, je tudi ta, da pokaže, iz kakšne snovi je posameznik. Izreden čas namreč zahteva od ljudi izrednih dejanj in vedno znova se izkaže, da jih nekateri zmorejo in drugi ne.

Tak izreden čas je bila za Slovence doba med 1941. in 1945. letom, ko smo bili vpleteni v dve vojni: v svetovno vojno velikih razmerij, sredi katere se je pa poleg tega pri nas razdivjala še najsrditejša vseh vojn, državljanska vojna. In če sedaj stopimo v tako imenovano malo življenje, v življenje, kakor se je odvijalo v vsaki vasi, v vsaki dolini, ki jo je zgrabil ta izredni čas, potem bomo poleg opustošenja, ki se nam bo pokazalo, videli še nekaj. Kakor da bi bil nekdo šel s kamnom preizkušnje in se dotikal ljudi, se je nenadoma izkazalo: Eni so bili usmiljeni, pa tudi razumni, modri in pametni. V njih je bila neka teža, ki ni dovolila, da bi jih dvignil veter in vrtinčil kot pleve, ampak so trdno stali tam, zvesti sebi in starodavni izkušnji svoje kulture. Lahko bi rekli, da so prestali osnovno preizkušnjo časa in ohranili človeško dostojanstvo. V drugih pa te teže ni bilo in so se dali najeti: kakor da ne bi imeli v sebi ničesar, s čimer bi se posvetovali, so dovolili, da so jih zgrabile velike obljube, in pri tem pozabili, da se s svetom in življenjem ne sme igrati. Toda o teh ne bomo govorili. Dobili so svoje nagrade, imeli svoj čas in sami najbolje vedo, če se je izplačalo.

A mi govorimo o izrednosti. Iščemo ljudi, ki bi jih lahko naredili za prebivalce mesta na gori. To bodo ljudje, ki niso reševali samo sebe, ampak so bili tudi luč za druge. Morda tega niso niti hoteli, toda v tem izrednem in temnem času so tako stali, da jih ni bilo mogoče ne videti. V resnici tako stojijo še danes, če imamo le oči za to. Naša želja je, da bi jih čim več ljudi zagledalo.

Kakor je znano, se je slovenska državljanska vojna začela z napadom na etablirano kulturo. Po kratki propagandni predigri so začeli komunisti, ki so se odločili, da bodo vojno izrabili za izvedbo svojega projekta, z umori. Od Dostojevskega dalje vemo, da ima umor središčno vlogo pri izvedbi tega projekta. Umor ima večkraten namen, predvsem pa je pomemben generator strahu. Z umorom se najbolj učinkovito uvede teror, teror. pa ustvari moralni vakuum, v katerem je mogoče obvladati ljudi, izvesti zamenjavo družbenega reda in vrednot. A nas sedaj zanimata dve drugi stvari.

Prvič je važno, kdo so ljudje, ki so določeni za prve žrtve revolucionarnega terorja. To so, tako nas je poučila slovenska državljanska vojna, nosilci vpeljanega reda in predstavniki uveljavljene misli, uveljavljene kulture. A to samo še ni dovolj. Ljudje, ki so najprej napadeni, imajo vedno še nekaj drugega; samo dejstvo, da so vezani na stari red, jih še ne bi bilo obsodilo. Obsojeni so šele potem, ko se ugotovi, da imajo dve moralni lastnosti: zvestobo in pogum. Kar jih dela za izredne ljudi in zaradi česar je prav, da prebivajo v mestu na gori, sta ravno zvestoba in pogum. Ko se vse ali umakne ali skloni k tlom, je vedno nekaj ljudi, ki iz nekega razloga tega ne naredijo. V njih je substanca, ki jim tega, čeprav še daleč niso rešeni strahu in skušnjav, enostavno ne dovoli. Če pravimo, da so pač iz take snovi, se dobro zavedamo, da s tem še ničesar ne razložimo. Prav malo pa pomagajo tudi druge razlage, razen če se nazadnje ne zatečemo k zadnji in pravimo, da za vsem stoji Bog, njegova volja in njegova milost. Ti ljudje so torej iz take snovi, da ne morejo drugače, ali pa so [Stran 017]izbrani, da nekaj izpričajo. V vsakem primeru pa je za nas, ki gledamo od zunaj, na njih nekaj aristokratskega, nekaj, kar nas navdaja s spoštovanjem. Še posebej, če pomislimo, da so svojo zvestobo in svoj pogum, pa naj prihajata že od koderkoli, plačali z življenjem.

Drugič pa opazimo določeno izrednost tudi v okolju, ki spremlja in opazuje te nenavadne ljudi in njihovo usodo. Ob umoru človeka, pri katerem v bistvu vsiu vedo, da je umor pravičnika, se namreč svet razdeli. Večina ravna tako, kot je bilo programirano: popade jih strah, ki ga občutek nemoči še veča. Sledi vdaja in molk, ki to vdajo potrjuje. A so še hujše stvari. V nekaterih se, ker so narejeni iz zelo enostavnih celic, po začetni grozi in odporu, počasi, ne da bi vedeli kdaj, naseli sprevržen rešpekt pred ljudmi, ki so v stanju za svoje cilje moriti. To se sliši paradoksno, a ni brez vsake logike, saj groza pred neznanim in še ne izkušenim vzbuja spoštovanje. Po umoru so torej nekateri bojijo, drugi pa postajajo vedno bolj žrtve mehanizmov, o katerih se jim niti sanja ne. Oboji pa utrjujejo oblast morilcev.

Kje pa je potem izrednost? Izrednost predstavljajo tisti ljudje, ne prav številni ljudje, ki sredi vsega tega ohranijo razumsko in moralno prisebnost, se ne ustrašijo tako zelo, da bi umolknili, obenem pa so preveč zdravi, da bi jih zlo omamilo. In to so ravno ljudje, ki vedo in, če je treba, tudi povedo: to je umor, kar se je zgodilo, je strašna krivica.

Scenarij, kakršnega smo prikazali zgoraj, se je med državljansko vojno, na svoj način pa tudi po njej, uresničil v prenekateri slovenski vasi in dolini. Bilo je mnogo klavrnosti, bilo je mnogo strahu. Bilo pa je tudi dosti velikih dejanj in nekaj ganljivo lepih ljudi. V Zavezi bi radi katero teh dejanj in katerega teh ljudi rešili pred pozabo.

Uvodoma smo rekli, da se je med državljansko vojno na posebno dramatičen način dokazalo, da smo ljudje pač iz različnih snovi. Toda ne bi želeli, da bi na tem izrazu ležala vsa teža. Veliko namreč pomeni tudi družina in njeno življenje. Zato bomo v teh nadaljevanjih pogosto govorili tudi o rodu, o tradiciji, o tem, kar preprosti ljudje mislijo, ko pravijo, da so pri tej in tej hiši že od nekdaj taki in taki ljudje. Mi bomo temu rekli kultura hiše in njenih ljudi. Ob tem bomo pogosto razgrinjali pred bralci svet, ki ga danes le redko srečamo, ki pa zanj vendar mislimo, da še ni izgubljen. Govorili bomo o tem, kako sta živela vas in dolina. Morali bomo spregovoriti o tem, kaj je bil na primer prosvetni dom in kaj so pomenile katoliške prosvetne, vzgojne in športne organizacije. Iz vsega se bo videlo, upam, da je v Sloveniji nekoč obstajalo pred vsem in nad vsem – veselje do življenja. In to, na čemer se je to veselje do življenja nezgrešljivo kazalo, je bilo veselje do sočloveka, dejstvo, da so se ljudje radi družili, da so bili preprosto radi skupaj.

4.2.1.

Veliki šmaren 1942 je datum, okoli katerega bomo skušali nanizati zgodbo dveh Brezovčanov: Janka in Zdravka Novaka. Skušali bomo povedati, kaj se je tega ali kak dan za tem zgodilo. Zanimalo nas bo tudi, v kakšnem okolju sta ta dva fanta zrastla. Posebej pa se bomo zadržali ob dejstvu, da sta bila člana dijaške Katoliške akcije ali Tomčevih mladcev. Pozneje pa bomo vključili še tretjega človeka, Vinka Severja, ki je bil zelo, a ne tako usodno, vpleten v to zgodbo.

Kaj se je zgodilo na velikega šmarna dan zvečer 1942 na Brezovici? Moralo je biti že pozno zvečer. Pri Novakovih – hiša je stala nedaleč od gasilskega doma – je nekdo z vrtne strani klical Janka in Zdravka. Fanta nad tem nista bila presenečena, ker sta v tem, ki je klical, prepoznala glas znanca iz vasi, s katerim sta se dosti družila. Ker je oni, ki je klical, hotel, da prideta ven, sta se oblekla in, ne da bi starše zbudila, stopila skozi zadnja vrata na vrt. Kaj se je takoj za tem zgodilo, se ne ve. Morda so ju že tam zgrabili, a je to le malo verjetno, ker bi pri tem lahko nastal hrup, ki ga komunisti zaradi italijanske bližine gotovo niso hoteli. Po drugi strani pa so se fantoma, [Stran 018]ki sta videla, kdo so nočni obiskovalci, gotovo zbudile hi4de slutnje. Ne ve se torej natanko, kako so se dogodki odvijali. Mogoče so jima rekli, naj gresta z njimi samo na pogovor v bližnji gozd, potem pa se je ta kratka pot daljšala in daljšala in se nazadnje končala v partizanskem taborišču na Ključu, na precej visokem, z gozdom poraslem vrhu med dobrovsko in pograjsko dolino. Patrola, ki ju je vodila na Ključ, poti očitno ni preveč dobro poznala, ker so nekje celo zašli. To je mlajši Zdravko, ki je tudi sicer bil iznajdljiv in priseben, izkoristil in ob neki priliki zašepetal bratu, naj zbežita. Toda Janko se ni mogel odločiti, malo zaradi drugačne narave, nekaj pa tudi zato, ker je nosil očala in se mu je zdelo, da bi ga to prehudo oviralo. Poleg tega pa je ves čas ponavljal sebi in bratu, da se nimata česa bati. Tako so končno le prišli na Ključ. Zaprli so ju v eno od barak. Ali so ju že tisto noč zaslišali, se ne ve. Nekaj sprejema je le moralo biti, saj so bili v taborišču tudi Jankovi znanci iz Ljubljane in z vlaka. Pozneje se je zvedelo, da so se bodisi tedaj bodisi kasneje zbrali in norčevali iz obeh bratov, zlasti iz Janka, ki je bil, kot bomo še povedali, resen in poglobljen fant. V baraki je Zdravko ponovil svoj predlog, da zbežita, spet brez uspeha.

Še tisto noč so komunisti pripeljali na Ključ tretjega Brezovčana. To je bil mizar Vinko Sever, po domače Andrejcov Vinko. Ta je bil starejši od obeh Novakovih fantov, od Jankota štiri, od Zdravka celo sedem let. Bil je tudi bolj izkušen in se je očitno bolje zavedal položaja. Zaprli so ga v isto barako. Kar naprej je dopovedoval fantoma: zbežita, glejta, da zbežita! Izrabita prvo priliko in zbežita! Nekoč med zasliševanjem so mu pokazali, kje bo ležal. Prostor je bil primeren za tri grobove. Tu na sredi med obema bo tvoj grob, ker si največji zločinec med vami. Sedaj so govorili z njim odkrito. Bili so prepričani, da mu bodo v tistem gozdu za zmeraj zaprli usta. Tako je zvedel, koga vse še nameravajo usmrtiti. Iz pogovorov tudi ni bilo težko uganiti, kdo od obiskovalcev je k hiši hodil za to, da bi kaj zvedel in poročal.

Kaj se je na Ključu dogajalo naslednji dan ali naslednja dva dneva, se ne ve. V župnijskih knjigah stoji kot smrtni dan obeh Novakovih fantov 16. avgust. Iz drugih okoliščin pa bi morda smeli sklepati tudi na to, da so ju ubili šele naslednji dan, 17. avgusta. Ljudje se iz Vinkovega pripovedovanja še spominjajo, kako je dostikrat pravil, da je bila tedaj na Ključu tudi neka partizanka, ki ga je že prej dobro poznala. Na dan sv. Roka, 16. avgusta, je morala s Ključa nekam oditi. Pred odhodom pa je še pokazala nanj in rekla: tega prihranite zame. Danes smo že tako daleč proč od tistega časa, da se nam upira verjeti tem rečem. A te reči so se, ne enkrat, v resnici dogajale. Dogajale so se nepopisne brutalnosti. Ko danes hodimo po pomladnih in jesenskih gozdovih in nas objema ali njihova svežina in mladost ali njihovo lepo umiranje in se spomnimo na te reči, si pravimo: saj to, ludje božji, je vendar nemogoče.

A naslednje jutro je prišlo do preobrata. Malo pred zajtrkom so prišli v barako po oba brata in ju odpeljali. Vinko je napeto poslušal. Kmalu sta v poletno jutro udarila dva strela. Sedaj je vedel, kaj ga čaka, vedel pa je tudi, kaj bo naredil. Pred barako sta bila dva stražarja. Ko so začeli deliti zajtrk, je eden vzel obe porciji in odšel. To je bila edina priložnost. Vinko je odprl vrata, skočil na stražarja in ga podrl, potem pa začel teči spreminjajoč smer po strmem bregu. Partizani so zavpili in začeli streljati. Eden od strelov ga je zadel v ramo. Začel je še hitreje teči, nazadnje se je skoraj valil po prepadnem bregu. Potem je dosegel dolino, morda je to bila Besenica. Bil je star 26 let in tekel je za življenje. Potem je malo pred Brezjem planil preko ozke dobrovske doline in se zagnal v severne bregove brezovških gozdov. Kljub smrtni utrujenosti se ni ustavil do vrha, pa tudi potem ne, ko je tekel že navzdol in prišel opotekajoč se v brezovško dolino Radne. Kaj je z njim? To je bila vendar dolina za njegovo vasjo, tisočkrat je bil tam in vendar ni vedel, kje je. Na bližnji njivi so delale ženske. Kje sem, je hotel vedeti. Na Brezovici, doma, so mu dopovedovale. Potem se je ulegel na tla in čutil, da prestani napori prihajajo za njim.

Potem je le prišel k sebi. Kaj sedaj? Ni mu kazalo drugega, kot da gre na karabinjersko postajo. A prej se je zgodilo še nekaj. Ravno tedaj so Italijani pri Brezovici prenavljali cesto. Med delavci, ki so tam delali, je zagledal tudi nekoga, za čigar ime je zvedel na Ključu. Popadel ga je [Stran 019]bes. Planil je in pozneje pripovedoval, da ne ve, kaj, bi z njim napravil, če ga ne bi zadržali.

Figure 9. Vinko Sever ob ponovnem obisku na Ključu

Italijani so ga »zaščitili« tako, da so ga poslali v Gonars. Mati mu je pošiljala tja pekete, dobil ni nobenega. Očitno je bil tudi tam deležen posebne pozornosti. Ko se o tem pogovarjamo, pravijo ljudje: med Italijani je bilo pač mnogo komunistov. Toliko so mu Italijani le dovolili, da je še pred odhodom v Italijo šel k Novakovi materi in povedal, kje ležita njena sinova. Potem je bilo konec upanja, ki ga je gojila vse od tistega nedeljskega jutra, ko je šla budit fanta k maši, pa je našla prazni postelji.

Potem ko se je Vinko vrnil iz Gonarsa, so šli nekega dne brezovški belogardisti na Ključ. Poleg grobov obeh bratov je bila tam še na pol zasuta jama, ki je bila namenjena njemu. Grobova obeh bratov so le toliko odkrili, da je Vinko vzel kos Jankove srajce in ga pokazal materi. Sedaj ni bilo mogoče več dvomiti. Odkopali so ju šele naslednjo pomlad in ju prenesli na brezovško pokopališče. Pogreb je bil 23. maja 1943. Bila je tam vsa fara. Mnogo se je jokalo, vse je bilo v črnem. Eni so žalovali zares, mnogi, kakor se je pozneje izkazalo, tudi ne. Taki smo ljudje, Bog se nas usmili.

Jankove in Zdravkove zgodbe je bilo tu konec. Vinko pa je potem še nosil sivo domobransko uniformo. Večji del službe je prebil na Štampetovem mostu nad Verdom. Preden je odšel maja 1945 na Koroško, se je zgodilo še tole: ko je nekoč prišel domov na obisk, je zvedel, da je črna roka ubila mlado terenko iz vasi, skoraj sosedo. Popadel ga je onemogel bes. Spomnil se je svoje zgodbe. »Ali bomo sedaj začeli mi tako delati kot komunisti dvainštiridesetega?«

Sreča je bila z njim še enkrat. Ko so ga Angleži z vlakom peljali proti Podrožici, je bil toliko priseben, da je uganil, kaj se dogaja. Skočil je in se rešil. Nedavno je umrl v Argentini.

Poskušajmo sedaj v nekaj črtah orisati te tri fante in okolje, iz katerega so zrastli in ga deloma tudi že sami ustvarjali.

Janko Novak (1919) je bil prvorojenec in Zdravko Novak (1923) drugorojenec v družini Janeza in Francke Novak na Brezovici. Oče Janez je bil Šimnov iz Vnanjih Goric, iz velike družine in ne prav velike kmetije. Še danes vedo ljudje povedati, da je veselje do knjig, ki je bilo tako značilno za brezovške Novake, prihajalo iz Šimnovega rodu v Vnanjih Goricah. Janez Novak (1897) je služil vojsko v avstrijski mornarici, po vojski pa ni šel domov, ampak je ostal v vojski in dobil najprej podčastniški in potem menda celo častniški čin. Leta 1919 se je poročil s Francko Remškar z velike Potokarjeve domačije na Brezovici. Tudi to je bila znana družina, zlasti po očetu, ki je bil cerkveni ključar in računovodja pri mlekarski zadrugi in zaradi tega in tudi zaradi svojega značaja in vedenja zelo ugleden in spoštovan človek. Zanimivo je, da je nova družina ostala na Brezovici. Janez Novak je večji del časa preživel v službi, v Šibeniku in Boki Kotorski. Domov je prihajal le za praznike in na dopust. Kako leto pred vojno se je upokojil in se za stalno naselil na Brezovici. Tu sta si medtem z ženo že zgradila hišo.

Novakovi so bili, lahko rečemo, cerkveni ljudje. Fanta sta od mladih nog hodila ministrirat, mati je bila pogosto pri maši tudi med tednom, samo po sebi se tudi razume, da je bila članica Marijine družbe. V takem okolju sta rastla fanta. Najstarejši Janko je bil poleg tega tudi ves v knjigah. Ljudje, ki so ga poznali, se spominjajo, da je pogosto govoril: Rad bi študiral, rad bi veliko znal. Po 4. razredu osnovne šole je šel v Ljubljano, na bežigrajsko gimnazijo, in tam 1937. maturiral. Bil je odličnjak. Po maturi je šel na filozofsko fakulteto. Študiral je [Stran 020]nemški jezik s književnostjo, primerjalno gramatiko indoevropskih jezikov, južnoslovansko književnost in angleški jezik. Diplomiral je 30. aprila 1941. Ko je prišel usodni 15. avgust 1942, se je že nekaj časa pripravljal na doktorat.

Mlajši Zdravko je bil drugačen. To je bil vesel mlad človek, športnik in primeren za poseganje v praktične stvari življenja. Ko so ga odpeljali, je imel za sabo že maturo.

Vse te stvari so pomembne, a najpomembnejše je naslednje. Novakova dva sta bila člana dijaške Katoliške akcije, bila sta Tomčeva mladca. Nemogoče je v nekaj stavkih povedati, kaj je to pomenilo, biti mladec. Težavnost je še večja zato, ker ima slovenska javnost o mladčevstvu popačeno sliko. Nasprotovalo se jim je hudo že pred vojno in med vojno, toda glavni razlog za popačeno sliko je naslednja okoliščina. Leta 1945 je bilo mladcev kakih 200, od teh jih je bilo 150 maja petinštiridesetega vrnjenih iz Vetrinja. Od njih ni praktično preživel nihče. Tako je bil prostor odprt, da se je o njih govorilo, karkoli se je komu poljubilo. Kajti njihovi kritiki iz levega katoliškega tabora in komunisti so ostali in ustvarjali sliko, ki je ostala in obveljala. S tem nikakor nočem reči, da je bila vsaka kritika neumestna. Toda silovitost, s katero so jih in jih napadajo, dokazuje, da priteka iz ideoloških virov. Šlo je za neko veliko odločitev, šlo je za to, kaj je čas od katoličanov zahteval.

Ko premišljujem, kaj bi izbral, da bi pokazal na to, kar jih je najbolj določalo, bi se morda odločil in rekel: To je bil rod, ki je hotel iz sebe nekaj narediti. Klesanje in oblikovanje je bil slog njihovega življenja. Poleg tega pa so to bili ljudje načel in zvestobe. Misel pri njih nikakor ni bila odsotna, a ni nikoli hodila na čelu. Umetnosti niso odklanjali, a so jo spremljali z določeno razdaljo. Več kot vse drugo je pri njih veljalo življenje, pri čemer mislimo na življenje po krščanskih načelih. Spoznali so, da se zoper kulturo krščanskega življenja zbirajo organizirane sile, in ko so premišljevali, kaj naj nasproti njim postavijo, se niso odločili za misel, ampak za načela in zvestobo. A tudi tu ni bila vse ena sama enostranost. Profesor Tomec je nekajkrat izjavil, ironično, da je nepismen. A pri tem ne smemo pozabiti, da je kar naprej tičal v Plečnikovi in Ušeničnikovi družbi. Še to bi morda rekel, da je za današnjega mladega človeka podoživeti lik mladca zunaj njegovih predstavnih možnosti. Ko sem kdaj že poskušal komu od mladih povedati, kaj so mladci bili, sem po nekaj stavkih umolknil. Videl sem, da ne gre. To tudi pove, kako zelo so se časi spremenili.

Figure 10. Brezovica. Naraščajnice dekliškega krožka

Komunisti so jih smrtno sovražili. Večina njihovih prvih žrtev so bili ravno člani Katoliške akcije, med njimi predvsem mladci. Seveda so jim vedno kaj obesili. Največkrat so pred ljudmi opravičevali umore s tem, da so pripravljali oborožen odpor zoper osvobodilno gibanje. Tako je bilo tudi na Brezovici. O tem moram nekaj več povedati.

V Zborniku, ki je bil posvečen prof. Tomcu (SKA, Buenos Aires, 1991), najdemo kar precej pričevanj, ki govore o tem, da se mladci niso smeli vključevati v politične organizacije, kaj šele, da bi se udeleževali oboroženega boja.

Nekateri, ki se jim je to zdelo nevzdržno in so se lotili organiziranja »nekomunističnih partizanov«, so bili nemudoma izključeni iz mladčevske organizacije. Ko je spomladi leta 1942 prof. Tomec ležal v bolnici smrtno bolan, so ga ravno nekateri od teh stražili, ker so se zanj pač bali. Glede tega je najbolj določen dr. Stanislav Mohorič (str. 152–160): »Profesor Tomec se je boril proti brezboštvu z argumenti in prepričevanjem. Do smrti prof. Tomca in še po njegovi smrti do konca oktobra po padcu Turjaka je veljalo strogo načelo, da je vsak član eo ipso izključen, če se vključi v oboroženo borbo proti partizanom.« Nekaj podobnega trdi tudi dr. Martin Kranner: »Celo v dobi po okupaciji in po nastopu OF naj bi se mladci ne angažirali aktivno. Če pa se je kdo hotel ali moral vključiti v aktivno delo, je moral odstopiti od mladcev. To se je zgodilo tudi meni. Prof. Tomec me je poklical in mi dejal, da je zvedel, da bi [Stran 021]bil potreben pri delu proti okupatorju (kot italijanski državljan sem namreč dobil lascia passare za kretanje iz Ljubljane v Italijo), toda da moram odstopiti od mladcev, če se odločim za tisto delo.«

Katoliška akcija in morda Tomčevi mladci posebej so bili namenjeni za izbrane ljudi. Večina fantov in deklet, zlasti deklet in žena, pa je bila v Marijini družbi. Po ukinitvi Orlov in Orlic leta 1929 je bil na tem področju nekaj časa prazen prostor. Potem pa so bili ustanovljeni za fante Fantovski odseki in za dekleta Dekliški krožki. Večina mladih ljudi se je vključila sem. Zajeto je bilo praktično vse. Najprej so bili to zelo mladi naraščajniki in naraščajnice, potem mladinci in mladenke, nazadnje fantje in članice. Družbeno in družabno življenje v fari je bilo zelo razvito. Njegove središče je bil prosvetni dom. Tu so peli, igrali in telovadili. Življenje je bilo razgibano, vedno je bilo kaj novega, ni minila nedelja brez kake prireditve. Predvsem in glavno pa je bilo to, da je mlad človek vedno imel kam iti. Ljudje, ki imajo v spominu tiste čase in jih primerjajo s sedanjimi, pravijo, da je kraj danes dolgočasen in pust. Meni pa se zdi posebno važno to, da so ljudje ustvarjali kulturo iz lastnih moči. Niso je najemali in plačevali. Fotografije, ki jih objavljamo v tem poročilu, bodo mogoče prinesle bralcem nekaj duha tistega časa.

Če upoštevamo zgornje ugotovitve, potem bomo laže razumeli, zakaj se po silovitem udaru komunistov na Brezovici v noči od 13. na 14. junij Novakov Janko in Zdravko in Vinko Sever niso umaknili. Tega dne so komunisti vdrli v Mravljetovo hišo in ubili očeta Antona in Sinova Franceta in Vinka, sina Antona pa odpeljali na Ključ in ga tam po mučenju čez nekaj dni ubili. Umor je bil izpeljan izredno brutalno in vsa fara je bila na nogah. Pripovedujejo, da je Novakova mama silila Janka, naj gre v Ljubljano, kjer bo bolj varen. A ta je kar naprej ponavljal: Nikomur nisem ničesar naredil, nikamor ne grem. Njegov in njegovih prijateljev položaj je bil v nekem smislu seveda brezrizhoden. Če ostanejo, je v nevarnosti njihovo življenje, če se umaknejo, bodo govorili: Glejte, nekaj imajo nad seboj, imajo razlog, da se bojijo, sicer ne bi bežali. In so se odločili, da ostanejo. Takrat so bili taki časi, da je smrt visela v zraku. Kdor se jih še dobro spominja, bo razumel, kaj mislim, če pravim, da to ni zgolj besedna podoba: smrt je bilo nekaj, kar je bilo mogoče vonjati. Ti občutni nas obhajajo, če beremo poslovilno pismo Vinka Mravljeta, pa tudi če pomislimo na zaključni stavek mladčevske molitve: »In mučeniška kri borcev Katoliške akcije naj bo seme novih uspehov in poroštvo zmage.«

Figure 11. Brezovica. Članice dekliškega krožka

[Stran 022]

Figure 12. Fantje in dekleta brezovške prosvete

V nevarnosti pa niso bili samo Janko Novak, Zdravko Novak in Vinko Sever. Katoliška akcija je bila na Brezovici razmeroma močna, zlasti Mladci. Mogoče pa je, da je bila tam organizirana tudi delavska Katoliška akcija. Govori se, da so komunisti iskali tudi druge, a jih niso našli, ker so se bili skrili bodisi na podstrešje bodisi kje na vrtu. Za nekatere pravijo, da so po cele tedne spali skriti v globokih razorih barjanskih njiv. Nobenega dvoma ni, da so imeli komunisti velik seznam. Vinko Sever je po pobegu pripovedoval, kaj je med zasliševanjem na Ključu zvedel. Tam so namreč govorili odkrito, ker so bili prepričani, da od teh, ki so jih bili pripeljali, nihče več ne bo spregovoril. A Vinku je to uspelo, zato je lahko ponovil imena, ki jih je slišal na Ključu.

Za konec povejmo še nekaj o tem, kaj se je zgodilo z ostalo Novakovo družino. Novakovima se je leta 1938 rodil še en sin. Dali so mu ime Matevž. Toda še preden je minila obletnica smrti obeh bratov, je zbolel za angino in so ga morali peljati v bolnico. Čez nekaj tednov so sporočili materi, da je ozdravel in da lahko pride ponj. Toda ko je prišla v bolnico, ga je tam našla mrtvega. V župnijskih knjigah na Novaki stoji datum smrti: 11. 7. 1943. Ta nenavadna okoliščina je bila povod za to, da so ljudje govorili: daleč seže njihova roka, povsod imajo svoje ljudi. Naj bo že kakorkoli, sedaj sta oče Janez in mati Francka ostala sama. Tako je prišel maj 1945. Oče Janez ni bil niti pri vaški straži niti pri domobrancih, zato se mu je zdelo, da nima razloga, da gre z drugimi na Koroško. Ostal je doma. Danes nihče točno ne ve več, kdaj so prišli ponj. Na vsak način še maja. Odpeljali so ga in nihče več ga ni videl. Bil je star 48 let.

Tako je nazadnje ostala mati sama. Ljudje pravijo, da je dosti jokala, posebno prva leta. Povečini je bila doma, zunaj so jo videli samo na poti od doma do cerkve. Vsak dan po maši je stopila še h grobu, ki je takoj za župnijsko cerkvijo. Tam jih je bolj živo videla pred seboj, pa tudi tako hudo ni bilo, ker je stala v senci velikega križa, ki stoji na tem pokopališču, če pomislim na to, posebej mogočno. Umrla je leta 1981.

Figure 13. Brezovška fantovska vrsta

5.1.1.

Josifu Brodskemu

Iz zbirke Platno (Plótno), Pariz, 1990, prevedel dr. Tone Pretnar

5.1.2.

Nedavno smo dobili vest, da je na Poljskem umrl dr. Tone Pretnar. Ko smo zvedeli za to nenadno smrt, je tudi nas obšla žalostna in sočutna misel: mlad človek je moral oditi, delaven in prijazen človek. Mi pa imamo še poseben razlog, da nam je žal za njim. Ko smo že nekajkrat potrkali na ugledna, pa tudi manj ugledna kulturniška vrata, da bi se dogovorili za prispevek, so z večine našli razloge, da so se vljudno izgovorili. Ko pa smo lani prosili dr. Pretnarja, da nam s plošče prevede poljsko narodno pesem Slovo od dekleta za proslavo v Rogu, nam je že čez nekaj dni poslal ne samo prevod, ampak tudi izvirno besedilo. In potem smo se dogovorili še za druge prevode. Naj nam bo dovoljeno, da se z enim od poslanih prevodov poklonimo njegovemu spominu.

5.2.1. Božična pastorala

5.2.2. Fantazija na božično temo

[Stran 025]

Figure 14. Vklenjena rast Vlastja Simončič

5.3.1.

Figure 15. Pesnica Marina Cvetajeva

Tu objavljamo nekaj pesmi iz zbirke Labodji tabor ruske pesnice Marine Cvetajeve. Med velikimi imeni ruske literature 20. stoletja stojita tudi dve ženski: Ana Ahmatova in Marina Cvetajeva. Prav njima je bilo naloženo, da pišeta poezijo, ki bo nosila to, čemur je Solženicin rekel »Volga ruskega trpljenja«. Prvenstvo res, zaradi širine duhovnega izkustva, pripada Ahmatovi, toda Cvetajeva jo prekaša po neposrednem odnosu do sveta, po radoživem predajanju življenju, zlasti pa po finem dotiku, ki ga dosega s svojim mojstrskim verzom. Bila je, kakor pravijo, glasbenica verza.

Cvetajeva nas priteguje s svojo tragično usodo. Njen mož Sergej Efron, s katerim se je poročila 1912. leta, se je pridružil beli armadi. Tudi Marina se je odločila proti revoluciji, kar neprikrito izražajo njene pesmi. Po porazu odide z možem v tujino, kjer si ustvari obilo stikov med literarnim svetom. Toda stvari so se zapletle. Mož je začel sodelovati s sovjetsko tajno službo, kar ni ostalo skrito; povezovali so ga celo z nekim političnim umorom. Marina se je znašla v popolni izolaciji. Leta 1939 se vrne v Rusijo, kamor sta bila že prej šla mož in hčerka Alija. En mesec po njenem prihodu aretirajo moža in mesec pozneje še hčerko. Leta 1941 moža ustrelijo, Marino pa s sinom Jurijem evakuirajo v tatarsko Jalabugo. Tu poleg vsega nastopijo še napetosti med njo in sinom. Zdi se ji, da življenja ne more več prenašati in ga nasilno konča. To je bilo 31. avgusta 1941. Leži v skupinskem grobu.

Cikel Labodji tabor (Lebedinnyj stan) sestavlja 60 pesmi, ki jih je Cvetajeva večinoma napisala v Moskvi med začetkom leta 1917 in koncem leta 1920 in jih tam tudi brala na literarnih večerih. Skoraj vse pesmi tega cikla so povezane z revolucionarnimi dogodki tedanjih dni, mogoče so posvečene protirevolucionarni Dobrovoljski armadi. Pomenijo žalostinko za »belimi labodi«, vojaki te armade, in obsodbo boljševikov ter vse ruske zgodovine, ki je privedla do revolucije. Po odhodu v inozemstvo je Cvetajeva nameravala v dvajsetih letih izdati cikel kot posebno knjigo; pod naslovom Labodji tabor je l. 1928 naveden v njeni bibliografiji kot »neizdana knjiga«. Do izdaje ni prišlo, posamezne pesmi so bile objavljene drugje. Cikel je izdal šele Gleb Struve v Münchnu l. 1957.

Za razumevanje pesmi je morda treba vedeti, da je Jaroslavna žena kneza Igorja in da je Perekop kraj na začetku Krimskega polotoka, kjer je bila novembra 1920 razbita Vranglova armada, kar je pomenilo konec Vranglove protirevolucionarne armade.

5.3.2. 61

5.3.3. 57

5.3.4. Don
17

I.

5.3.5. 30

5.3.6. 18

II.

6.1.1.

Od 9. do 11. oktobra 1943 se je v Kočevju odvijala predstava, ki je bila zrežirana tako, da je dajala vtis sodne obravnave, njena prava vloga pa je bila z idejo sodišča in sojenja v popolnem nasprotju. Take procese pozna zgodovina od nekdaj, toda cinizem, s katerim sta jih prirejaja fašistični in komunistični totalitarizem, je novost, s katero nam je postreglo to stoletje. Kar se je takrat dogajalo v Kočevju, je bil prvi stalinistični proces na naših tleh.

V osnovi civilnega sodnega dejanja sta dve stvari: prvič je tu zakon kot del celotnega pravnega sistema, drugič pa volja, da se ugotovi objektivna narava nekega dejanja in njegova skladnost ali neskladnost z zakonom.

Najprej zakon. Zakon ni slučajnostna domislica močnega posameznika ali skupine, ampak stojita za njim vsaj dve stvari, ki sta zunaj čiste volje in to voljo omejujeta. Najprej je tu preteklost, ki se je s svojo izkušnjo in mislijo oblikovala v civilizacijo. Pravo je proizvod civilizacije in je, dokler ostaja pravo, vezano na civilizacijo. Pravo, ki bi bilo v nasprotju s temeljnimi, pogosto nedefiniranimi in nenapisanimi normami civilizacije, bi bilo ravno ne-pravo. Tu se takoj pojavi vprašanje, ki naše razmišljanje posebej zadeva: kaj je treba reči o tako imenovanem revolucionarnem pravu? Po zgornjih ugotovitvah bi lahko rekli, da je izraz revolucionarno pravo protislovje, saj je revolucija izraz najradikalnejšega zanikanja preteklosti, ki je vendar temeljila na nekem pravu, ki je bilo, če je bilo pravo, v skladu s civilizacijo.

Toda malo natančnejši razmislek nam ne dovoljuje sprejeti zgornji sklep v tako enoumni obliki. Znani angleški pravni strokovnjak in politik lord Hailsham pravi, da oblast sicer res prihaja iz puškinih cevi, da je torej začetek oblasti nasilje, potem pa nastopita dva dejavnika, čas in življenje, ki to začetno nasilje normalizirata in zato nasilje civilizacije, v kateri se je rodilo, ne uniči, ampak ji da novo obliko. To je seveda možno samo zato, ker je to nasilje bilo takšno, da iz civilizacije ni v celoti izstopilo. Tako začetno nasilje je bila francoska revolucija. V njem je bila možnost, da je iz njega izšla moderna liberalna demokratična država in njeno pravo. Nasilje oktobrske revolucije je bilo drugačno. To nasilje je vseskozi ostalo nasilje, dokler ga zgodovina ni mogla več prenašati in ga je kot tujek izbljuvala. V tem nasilju ni bilo možnosti, da postane del civilizacije in njenega prava. Glede nasilja moramo torej reči, da ima, kakor ga načelno povsod zavračamo, v prvem primeru vendar neko upravičenost, ker omogoča nov razvoj, medtem ko v drugem primeru ostaja, dokler ga zgodovina trpi, nespremenjeno v svoji esencialni jalovosti. Ko se vse umiri, zgodovini ne preostaja drugega, kot da ga vpiše v svoje knjige pod rubriko množičnega terorizma. Tako je nasilje oktobrske revolucije in vseh revolucij, ki so bile zasnovane in izpeljane v njenih premisah. Tudi naše ali bolje rečeno, revolucije, ki se je odvijala na naših tleh. S tem, kar smo povedali, je okvirno tudi že označena pravna vrednost kočevskega procesa, ki je bil instrument te revolucije.

Pravo dobiva torej svojo legitimnost od preteklosti bodisi tako, da povzema njen civilizacijski kredo, bodisi preko kontinuitete političnih in kulturnih institucij. Drugi del legitimnosti pa dobiva, posebno moderno pravo, od uma. S to trditvijo smo se postavili v nasprotje s Hobbesovim pravnim nihilizmom, izraženim v stavku: Auctoritas, non veritas facit legem – Oblast je tista, ki dela zakon, ne resnica. Pravo je torej presvetlitev neke kot nered učinkujoče stvarnosti z umom. To je stara misel, ki ima svoje začetke v davnini, najkasneje pri grških modroslovcih. Platon in stoiki so skušali najti zvezo med zakoni in redom v kozmosu. Zakon ni odvisen od vladajoče moči, njegova veljava je v tem, da izraža razumno misel. Srednji vek je vse to prevzel, poudarek pa prestavil na pojem morale, sredi katere je beseda iustitia – pravičnost, ki se je tako globoko zarisala v evropsko zavest.

[Stran 029]

Pozitivno pravo ima osnovo v naravnem pravu, ki ga sankcionira ius divinum – božje pravo. To je velika zasluga srednjega veka: da je prevzel, izpopolnil in posredoval moderni pojem naravnega prava. Zaradi tega tudi moderna išče utemeljitve v naravnem pravu, a ne več preko božjega prava, ampak preko nujnih sorazmerij, ki so v naravi stvari. Lenin je seveda imel pravo, kakor tudi filozofijo sploh, za orožje v rokah proletariata v boju za komunizem. Pozneje so osnove »revolucionarne zakonitosti« in »socialistične zakonitosti« izpopolnjevali novi teoretiki, v praksi pa je največ prispeval tožilec Andrej Višinski. A za nas je pri vsem tem pomembno samo to, da je pravo kot prvina civilizacije vezana po umu in ni nikakor izraz poljubne volje. To ravno pa je bil kočevski proces: akt prevratniške volje neke skupine.

Partijski in partizanski apologeti bi hoteli, da vidimo legitimnost kočevskega procesa v tako imenovanem kočevskem zboru, za katerega je rekel Kidrič, da so na njem »prvič v zgodovini zbrani svobodno izvoljeni poslanci slovenskega ljudstva«, da je »preko zbora spregovorilo samo slovensko ljudstvo«. Temu je mogoče pritrditi samo v senci pušk. V resnici tam ni spregovorilo slovensko ljudstvo, ampak od partije poiskani in na zbor pripuščeni simpatizerji gibanja, ki naj bi partijo pripeljalo na oblast. Poleg »vsenarodnosti« je Josip Vidmar pripisal zboru še »demokratičnost« in ga pri tem ni čisto nič motilo, da se je tam o vsem odločalo »soglasno« in »brez diskusije«, da so potrjevali sklepe OF »brez pridržkov«, da so obsojali belo in plavo gardo »enodušno«. Če pomislimo, je to bila zgovorna uvertura v realsocialistično petdesetletje, ki ga je nekdo, verjetno po naročilu, evfemistično označil za enoumje. Tudi bi se lahko Vidmar, kot poznavalec ruske in sovjetske zgodovine, ob Kardeljevi zahtevi, da morajo vso oblast dobiti narodnoosvobodilni odbori, spomnil na Leninovo zahtevo: Vso oblast sovjetom! A tudi ko bi se bil spomnil, ga ta povezava verjetno takrat že ne bi bila več motila.

Če bi rekli, da je bil kočevski proces farsa, bi bila to napačna beseda. Prvič so bili tu pošteni in brezmočni ljudje na milost in nemilost izročeni rafiniranim in brezobzirnim voditeljem gibanja, ki se ni ustavljalo pred ničemer. Drugič pa tu ni šlo samo za ubijanje ljudi, ampak se je tu zgodil še uboj duha. To nam bo jasno, če pomislimo, da spada zakon med največje dosežke človeškega duha. Zakon je kánon – nekaj ravnega – in zaradi svoje ravnosti ne more upoštevati posameznika, njegovih nagibov, njegovega strahu in njegovega upanja, a mu vseeno zagotavlja svobodo, ker mu kaos spreminja v prostor predvidljivosti. In iz tega, tako visokega dosežka civilizacije so se takrat v Kočevju tako kruto norčevali.

Morda je tu prostor, da zaradi popolnosti slike posežemo malo v današnji čas. V nedeljo, 17. julija 1988, je Josip Vidmar na bralnem večeru slovenskih pisateljev izjavil, da je sojenje proti Janši in ostalim »ostuden dogodek«. Te besede so prisotni, ogorčeni nad tem, kar se je tiste dni dogajalo, pozdravili z »najbolj bučnim ploskanjem«. Govornik je še izrazil vero v »zmago pravične stvari«. Pri tem je še pristavil, da veruje, da bo zmaga, ki jo na koncu pričakuje, vsaj tako popolna, kot je bila zmaga v revoluciji.

S tem nastopom je Vidmar povedal marsikaj. Predvsem je čudno, da se ni spomnil, ko je omenjal zmago v revoluciji, da bo sedanja zmaga morala biti bolj »popolna« kot ona, če ne bo tudi ta rojevala »ostudnih dogodkov«. Poleg tega pa se zdi, da je to bil prvi proces v komunistični eri, za katerega se mu je zdelo primerno, da ga označi za ostudnega. In koliko jih je bilo in kakšnih! Nemih, zamolklo nemih; v strahu in šepetu pripovedovanih, javnih, a tako javnih, da je bila k njim pripuščena samo nahujskana in rabiatna sodrga, ki se je s smehom in provokacijami družila s sodniki in tožilci v napadu na nezaščitene žrtve, tako da je bil vsak argument izsmejan, vsako sklicevanje na dejstva in razum izžvižgano, vsak up na pravo in pravico že vnaprej udušen, ko so se sodne dvorane spremenile v beloplavkasti svet sovraštva, v umeten svet, iz katerega je bilo izgnano vse človeško, kjer je veljala ena sama zapoved: streti, uničiti, likvidirati – a še prej umazati, oblatiti, destruirati moralno in duhovno. In ko so se v teh prostorih dogajale te reči, je zunaj v prečudni dvojnosti mesta življenje teklo kot vedno: ljudje so hodili po opravkih, v službo, na trg, na obisk; tam notri pa so med tem, v tistih umetnih črnih luknjah civilizacije, ubijali ljudi, a tako, da so hkrati ubijali tudi pravico, pisano in ne[Stran 030]pisano, vse, kar si je človeštvo v znoju in naporu misli izbojevalo v stoletjih, na vse to je udarila težka pest nove, v nobenih pesmih, v nobenih prerokbah, v nobenih težkih morah slutene arogance. In čudno, nikoli se Josipu Vidmarju ni zdelo potrebno, da stopi na sredo trga in protestira proti tem ostudnim dogodkom.

A vendar: Resnica ni resnica zato, ker jo razglašajo na forumu. Resnica je resnica tudi takrat, kadar jo pet ljudi z bolečino v srcu nosi po mestu, je tudi takrat resnica, kadar je nobeden noče videti, ko si celo tisti, ki od njih poklic terja, da jo ne samo iščejo, ampak se tudi zanjo, če jo najdejo, postavijo, zakrivajo oči in se obračajo proč in nočejo videti, da se sredi med njimi dogaja nekaj strašnega, ne uboj v temni predmestni ulici, v zavetju teme in noči, ne uboj, ki je storjen v zavesti samozavrženosti zločina, ampak uboj na tribuni, ki je narejena za izrekanje pravice, v imenu ljudstva, tako da so sedaj ljudje, kot posamezniki in kot ljudstvo, vpleteni, da so tako rekoč sodniki, pri čemer se vsi zavedajo, na svojem dnu, da so krivi sodniki.

In posledice? Ljudje v zadnji plasti svojega samozavedanja nosijo to s seboj in jih to dela težke, zavest krivde jih dela, pa naj jo še tako odganjajo, brezčutne, nazadnje celo okrutne. Če hočejo zatolči glas soudeleženosti, ne smejo pustiti, da bi v njih rastlo kaj finejšega, ker bi jih to spominjalo. Treba se je varovati spomina. Treba ga je ubiti v sebi, pa tudi otrokom je treba preprečiti dohod do njega. Zato so naši ljudje brez spomina. Kar sprehodite se po ulicah mesta in prosite ljudi, da vam kaj povejo: o svojem rodu, zgodovini ali pa o tem, kaj o kaki stvari res mislijo. Ugasle oči, ki se bodo v vas zazrle, vam bodo povedale, da smo ljudstvo brez spomina in bistvenega vedenja.

Postali smo lahko ljudstvo, lahkomiselno ljudstvo. Predvsem nočemo živeti v zgodovini. Na ulice drvimo, kadar zapojejo pločevinasti bobni ne-zgodovine, ljudem pa, ki hočejo spregovoriti o zgodovini, prepovemo še enkrat odpreti usta, ker na naših programih piše, da je čas, ki ga živimo, rezerviran za opereto, ker

hočemo videz zgodovine, fausse histoire. In v tej blodni zamenjavi, v tem grotesknem disproporcu zaplešemo svoje smešne bojne plese, v pop ritmu in pred kulisami pozabljene zgodovine.

Vrnimo se sedaj h kočevskemu procesu, na začetek in izvor. Poleg vsega, kar smo rekli zgoraj, obremenjujeta kočevski proces dve okolnosti. Na tem procesu so sodili dvajsetim ljudem, ki so jih ujeli na Turjaku in v Grčaricah. Ujetnikov je bilo seveda mnogo več, čez tisoč. Od teh so jih brez sodbe pobili štiristopetdeset. Mogoče nekaj manj ali več. To dejstvo pa postavlja tisto predstavo ne samo v sredino krvave odrske scenerije, ampak tudi nedvoumno razkriva njen pravi pomen: dati legitimnost neki esencialno nelegitimni politiki. Mikuž pravi: »Sodišče se je popolnoma zavedalo, da bo vsebina njegovega dela segla daleč preko meja slovenske domovine.« Robert Conquest bi dejal: a show trial – proces na odrskih deskah.

Nič manj pa te predstave ne obsoja neka druga okolnost. Po 8. septembru 1943 se je iz Slovenije umikalo na deset tisoče Italijanov: vojakov, visokih oficirjev in uradnikov. To so bili ljudje, ki so določali in streljali talce, požigali vasi in pri tem vsevprek pobijali ljudi, tudi ženske, otroke in starce, kot pravimo, na tisoče ljudi odvažali v taborišča, ki so bila, o tem se malo ve, uničevalna taborišča v tehničnem pomenu besede. Taki ljudje so torej bili med njimi, generali, koloneli, sodniki, pravi vojni zločinci, a partizanska ali komunistična pravica ni prignala pred sodišče niti enega samega. Ubijali so samo Slovence, nekatere tako žaljivo, da so jim pred smrtjo zaigrali proces.

Na koncu se je zgodilo še tole: Vseh sedemnajst na smrt obsojenih obtožencev se je obrnilo za pomilostitev na Izvršni odbor OF. Tam so, kot znano, sedeli ljudje finega občutja in dodelane misli: Vidmar, Kocbek … Že takoj drugi dan po procesu, 12. oktobra, so se odločili in izjavili, da je bila sodba »z juridičnega stališča popolnoma v redu« in prošnji niso ugodili.

6.2.1.

Kočevski proces je žalostno, vendar nespremenljivo dejstvo v zgodovini slovenskega naroda. Za razumevanje vprašanja o legalnosti oziroma nelegalnosti tega procesa si moramo najprej ogledati bistvene elemente dogajanja, ki je do njega pripeljalo.

Osvobodilna fronta slovenskega naroda pod vodstvom komunistov je kmalu po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo (22. junij 1941), skupaj s komunističnimi organizacijami v drugih delih okupirane Jugoslavije, razglasila začetek oboroženega boja proti okupatorjem. Osnovni namen tega boja je bil vojaško pomagati ogroženi Sovjetski zvezi, veliki materi komunizma. Komunistično odporniško gibanje je računalo na podporo »širokih množic prebivalstva«, nezadovoljnega z okupacijo svoje domovine.

Poleti 1941 so v Sloveniji nastajale partizanske čete, ki pa se niso resneje angažirale v boju proti sovražnikovi policiji in vojski. Njihove akcije so bile v glavnem omejene na raznovrstne oblike diverzij. Pomembnejša vojaška sila je slovensko partizanstvo postalo šele jeseni 1941, spomladi naslednjega leta pa je bil zlasti v Ljubljanski pokrajini že velik del odročnega podeželja v partizanskih rokah.

Nastanek in razvoj Osvobodilne fronte je spremljalo nenavadno dejstvo, da se leta nikakor ni zadovoljila z vlogo odporniškega gibanja, ampak je hotela postati nova oblast slovenskega naroda. Osnovni namen je bil jasen: Komunistična partija je v skladu s svojo revolucionarno doktrino nameravala prevzeti oblast na ozemlju Jugoslavije, v okviru možnega že v vojnem času, da bi po vojni toliko lažje ustanovila eno ali več sovjetskih republik. Podobno kot je v osvobodilnem boju proti okupatorjem izkoristila in zlorabila domoljubno naravnanost prebivalstva na ljubo napadeni Sovjetski zvezi (),ne glede na žrtve(,, ~)žrtve morajo biti«), je hotela po vojni vzpostaviti diktaturo proletariata nad osvobojenim prebivalstvom. Vendar je tovrstne namene sprva skrivala pod domoljubnimi parolami in megleno revolucionarnimi izjavami (»naj se staro ne povrne«).

»Dialektično nujnost« uvajanja nove oblasti med vojno je v govoru ob tridesetletnici ustanovitve Komunistične partije Jugoslavije Moša Pijade na kratko omenil z besedami: »KPJ je takoj spočetka jasno spoznala, da je za končni uspeh ljudskega boja nujna potreba, razbiti stari aparat državne oblasti ter postaviti na njegovo mesto organe nove, ljudske oblasti. Nobena druga KP v zasedenem delu Evrope ni imela moči, da bi to storila. « Podobno je pisal tudi Edvard Kardelj: Med vojno so bile porušene pozicije reakcionarnih kapitalističnih klik, katerim je bilo onemogočeno postaviti spet ono diktaturo, ki je bila tako značilna za staro Jugoslavijo. Organom državne oblasti ljudstvo ni zaupalo, ker so sodišča, okrajna načelstva, občine, orožniki itd. bili v službi okupatorja, ker so bili poprej izdajalci protiljudske oblasti, opora diktatorskih režimov.« Za komuniste je bila torej legalno postavljena predvojna oblast protiljudska, kar je s stališča njihove revolucionarne usmerjenosti razumljivo. Nikakor pa ne drži, da bi se ta oblast po okupaciji Jugoslavije iz koristoljubnih motivov postavila na stran okupatorjev. Za komuniste je bila izdajalska tudi begunska vlada v Londonu, čeprav so se konec zime 1945 na Churchillovo zahtevo morali sporazumeti z njo; s strani komunistov je pri tem šlo le za taktiziranje.

Ob okupaciji in razkosanju Slovenije se nemški, madžarski in italijanski okupatorji niso držali haaških konvencij o nedotakljivosti stare civilne oblasti. Nemci in Madžari so na svojih delih slovenskega ozemlja uvedli novo civilno oblast in v njo vključili nekaj njim lojalnih uradnikov prejšnje oblasti. Italijani so ravnali bolj spretno, hoteč si pridobiti simpatije slovenskega prebivalstva. 3. maja 1941 so okupirane Dolenjsko, Notranjsko in Ljubljano priključili Italji, vendar so te dežele pod imenom Ljubljanska pokrajina uživale dokajšnjo avtonomijo. Predvojni župani in občinske uprave so ostali na svojih mestih in kmalu postali kot izdajalci tarča napadov Osvobodilne fronte. Kljub temu, da je bilo normalno delovanje civilne oblasti okupiranemu prebivalstvu samo v korist!

[Stran 032]

Komunistična ljudska oblast na Slovenskem se je formalno začela 16. septembra 1941, ko se je Vrhovni plenum Osvobodilne fronte na svojem tretjem zasedanju proglasil za Slovenski narodnoosvobodilni odbor, »najvišji slovenski predstavniški organ«. Boris Kidrič je glede te nove funkcije vodstva odporniškega gibanja dal pojasnilo, češ da je do takrat Osvobodilna fronta dobila že prve znake oblasti, ker so ljudje poslušali in izpolnjevali njene ukaze in navodila.

V neskladju z demokratičnim načinom izbiranja oblasti je torej vodstvo Osvobodilne fronte samo sebe imenovalo za oblast nad slovenskim narodom, nekako po leninistični dialektiki o vlogi politične avantgarde, ki spoznava in uveljavlja tudi nezavedne interese ljudstva in ga vodi v lepšo prihodnost. Slovenski narodnoosvobodilni odbor je potem še na isti seji sprejel prve štiri odloke, odlok o vključitvi slovenskih partizanskih čet v narodnoosvobodilne enote Jugoslavije, odlok o zaščiti slovenskega naroda, predvsem z ustanovitvijo Varnostnoobveščevalne službe, odlok o narodnem davku in odlok o narodnem posojilu. Varnostnoobveščevalna služba je dejansko delovala že pred omenjenim odlokom in je bila še naprej podrejena vodstvu partije in ne vodstvu Osvobodilne fronte, pa tudi narodni davek se je pobiral, preden je bilo to z odlokom določeno.

Slovenski narodnoosvobodilni odbor je potem prek svojih izvršnih organov in komisij vladal in delil pravico Slovencem. Na kočevskem zboru nepopolno in ljudskodemokratično izvoljenih zastopnikov slovenskega naroda (začetek oktobra 1943) si je partizanska oblast skušala nadeti sijaj parlamentarno postavljene oblasti.

Posebej zanimiv primer delovanja ljudske oblasti je partizansko sodstvo. V demokratičnih ureditvah je oblast sodnikov del legitimne oblasti, pri partizanski oblasti pa je bil ključni problem prav njena nelegitimnost. Metod Mikuž piše, da je bilo v bistvu »vse sodstvo med NOB partizansko vojaško sodstvo, čeprav lahko govorimo o začasnem civilnem sodstvu že od pozne jeseni 1944… Na seji Izvršilnega odbora Osvobodilne fronte so bili 16. 6. 1942 zarisani prvi obrisi sodstva z ustanovitvijo »vojaških« sodišč z revolucionarnim značajem. Izvršilni odbor Osvobodilne fronte je zaradi vedno pogostejših pojavov bele garde prepustil sodstvo štabom bataljonov. Obtožnico je praviloma sestavil bataljonski obveščevalec, danes bi rekli udbovec, sodil pa je štab bataljona. V posebno težkih primerih je aretirani moral biti odveden v štab grupe odredov. Sredi poletja 1942 je partizanska oblast sklenila, da bodo civilne osebe izvzete izpod vojaškega sodstva in jim bo sodila za to izbrana sodna komisija pri Izvršilnem odboru Osvobodilne fronte.

Odnos vodstva Osvobodilne fronte do tako imenovanih narodnih izdajalcev je v zvezi s Kočevskim procesom vreden posebne pozornosti. Že na ustanovnem sestanku Protiimperialistične fronte (27. aprila 1941) je bila predvsem po Kidričevi zaslugi sprejeta ugotovitev, da bodo »ljudje in krogi, ki so odgovorni za poraz in zasužnjenje, postali opora tujim zatiralcem«. Zato je bilo vodstvo partije že od začetka sovražno razpoloženo do Jugoslovanske vojske v domovini. Metod Mikuž piše: »Na propagando londonskega radia je Centralni komite Komunistične partije Slovenije gledal z nezaupanjem in je pravilno sklepal, da je Mihailovičeva naloga ohranjati na terenu kontinuiteto bivše jugoslovanske vojske, ki bo začela operirati ‘ob pravem času’ po navodilih z zahodno reakcijo povezane begunske jugoslovanske vlade v Londonu«.

Komunistom ni bila po volji »izdajalska politika čakanja« tako imenovanih sredinskih krogov, ki bi, če bi se uveljavila, preprečila množično umiranje Slovencev na bojiščih, internaciji in moriščih za talce. V skladu s to politiko bi Slovenci udarili po okupatorjih šele, ko bi se približala zavezniška vojska.

Na četrtem zasedanju Vrhovnega plenuma alias Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora 1. novembra 1941 je bil izdelan program Osvobodilne fronte, imenovan tudi temeljne točke. Makso Šnuderl piše o tem takole: »Temeljne točke v zvezi s tolmačenjem Izvršilnega odbora Osvobodilne fronte z dne 31. januarja 1942 dajejo pravni temelj slovenski narodni osvobodilni partizanski vojski kot edino dopustni slovenski oboroženi formaciji.« Osvobodilna fronta si je po uzurpaciji oblati nad slovenskim narodom [Stran 033]prilastila tudi izključno pravico do ustanavljanja oboroženih sil.

Sedaj še poglejmo, kako se je postopalo z vojaškimi in političnimi nasprotniki med Slovenci. Za ujete pripadnike vaških straž je bila predvidena smrt brez rednega kazenskega postopka, čeprav je Edvard Kardelj v znanem pismu predlagal ustrelitev samo oficirjev, duhovnikov, premožnejših kmetov in inteligence. V primeru suma o sodelovanju pri organiziranju vaških straž je sprva veljal predpis, da četne ali zaščitne komande v naglem postopku zadevo preiščejo ter izrečejo in izvršijo sodbo.

Tako smo na kratko prikazali idejne in formalne temelje, na katere se je opirala partizanska justica v boju proti vaškim stražam in tudi proti nekomunističnim ilegalnim skupinam in organizacijam. Ugotovili smo, da je bila revolucionarna ideologija, prekrita z »osvoboditveno mistiko«, osnova za preganjanje vsakovrstnih nasprotnikov. Med Slovenci si je nasprotnike zaradi svoje ozkosti in brezkompromisnosti ustvarjala Osvobodilna fronta sama.

Na Kočevskem procesu sta bili pred sodiščem dve osnovni skupini oseb, obtoženih narodnega izdajstva. V prvo skupino lahko uvrstimo nekatere organizatorje in vodje vaških straž, tako imenovanih belogardistov. Večinoma so bili zajeti na turjaškem gradu, kamor so se umaknili s svojimi enotami po kapitulaciji Italije. V drugi skupini so bili tako imenovani plavogardisti, vojaški poveljniki odreda kraljeve vojske v domovini, ki se je predal partizanom v vasi Grčarice.

Vaške straže so nastajale od pomladi 1942 dalje, predvsem zaradi partizanskega terorja nad kmeti, pojavov tako imenovanega vojvodstva in komunistične propagande na ozemljih pod partizansko oblastjo. Metod Mikuš piše: »Ker so se … začele na osvobojenem ozemlju, predvsem na Dolenjskem, pojavljati nepravilnosti, ki so jih zakrivili nižji aktivisti Osvobodilne fronte in manjše partizanske enote, med drugim likvidacije duhovnikov, ki niso bili organizatorji bele garde, so akcije bele garde navidezno rasle«

Partizanski teror na podeželju opisujeta v svojih knjigah tudi Tone Ferenc in Jože Javoršek. V Ljubljani je Varnostnoobveščevalna služba izvajala diverzije in atentate na drugače misleče in tako prispevala svoj delež k protipartizanskemu razpoloženju mnogih Slovencev. Iz navedenih razlogov je vodstvo Slovenske ljudske stranke zaprosilo italijansko okupacijsko oblast za pomoč pri ustanavljanju oboroženih vaških straž in za nekatere druge ukrepe.

S partizansko zmago v Grčaricah je propadel poizkus, da bi manjše jedro nekomunističnega odporniškega gibanja oboroženo in pripravljeno pričakalo bližanje zavezniških sil. V Grčaricah ujeti borci, med njimi je bilo precej izobražencev, beguncev s Štajerske, so bili skoraj vsi pobiti brez procesa.

Podobna usoda je doletela tudi veliko na Turjaku in drugje zajetih vaških stražarjev. Cinizem Kočevskega procesa je bil mnogokraten: nelegalno sodišče je sodilo po revolucionarnem pravu za zločin, ki ga izbrani obtoženci objektivno niso zagrešili, medtem pa so se nedaleč stran dogajale eksekucije številnih ujetnikov, očitno nevrednih, da bi doživeli ta pravno neveljavni sodni spektakel.

6.3.1.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je ozemlje tako imenovane Ljubljanske pokrajine, ki je bilo dotlej pod italijansko okupacijo, postalo svobodno. Manjša izjema je bil samo ozek pas ob južni železnici, ki so jo že 23. avgusta zasedli Nemci. Osvobojeno ozemlje so v začetku obvladovale slovenske vojaške sile: protikomunistična slovenska narodna vojska, ki so jo sestavljale predvsem enote Slovenske legije in manjše enote slovenskih četnikov, in partizanske enote pod vodstvom komunistov. Partizanska vojska, okrepljena z mobiliziranci, ni niti pomislila na skupen nastop vseh slovenskih sil proti grozeči nemški okupaciji, ampak je ne[Stran 034]mudoma z vsemi silami napadla postojanke protikomunističnih enot, ki so bile večinoma v večjih rsaseljih in oborožene z lahkim orožjem. S podporo italijanskega topništva je v štirinajstih dneh uspela razbiti večino protikomunističnih sil in 1e kakšna tretjina teh enot se je obdržala in obranila Ljubljano in ozemlje okrog Kostanjevice na Krki. Konec septembra 1943 je tako skoraj vse osvobojeno ozemlje prišlo pod oblast Komunistične partije Slovenije, podrejene Komunistični internacionali.

V skladu s svojim prevratniškim programom in zanikanjem obstoječe državne, družbene in pravne ureditve je partija na osvojenem ozernlju začela organizirati svojo revolucionarno oblast. Pri tem se ji je zlasti mudilo postaviti in utrditi glavni opornik vsake komunistične diktature – revolucionarno kazensko sodstvo.

Komunistična partija Slovenije je že s prvimi odloki Osvobodilne fronte, ki jo je vodila, pokazala, da se pripravlja predvsem za boj proti svojim idejnim nasprotnikom. Že septembra 1941 je razglasila svoj monopol nad organizacijo boja proti okupatorju in za narodnega izdajalca proglasila vsakogar, ki se ji ne bi podvrgel. Za tako narejene »narodne izdajalce« je z odlokom SNOO o zaščiti slovenskega naroda določila smrtno kazen. Sojenje je bilo ustno, naglo in tajno. Zaslišanje krivca ni bilo potrebno, pritožbe proti sodbi ni bilo. Vse sojenje se je zato skrčilo na golo ubijanje, ki ga je izvrševala tajna Varnostno obveščevalna služba – VOS. Ta je bila neposredno podrejena vodstvu KPS in sestavljena izključno iz njenih najbolj zanesljivih in strogo preverjenih članov.

To je bila tipična oblika revolucionarnega sodstva. Bistvena in že med vojno hvaljena značilnost tega sodstva je bil »politični pristop«, poslovanje in izrekanje sodb po trenutnih političnih potrebah odvisno od politične linije, ki jo je določalo komunistično vodstvo OF, nevezanost tega sodstva na stalno obvezne zakonske norme. Tako je specifičnost revolucionarnega sodstva na zboru partizanskih pravnikov oktobra 1943, torej prav v času kočevskega procesa označil njegov glavni organizator dr. Vito Kraigher, kasnejši prvi javni tožilec.

Septembra 1943, ko je bilo zaradi kapitulacije Italije in njenega prestopa na stran zaveznikov mogoče pričakovati hiter konec vojne, se je KPS s svojo OF hotela čim hitreje pripraviti na prevzem oblasti po vojni. Zato je pred mednarodno javnostjo morala prikazati sebe kot edinega nasprotnika okupatorja, svoje revolucionarno nasilje pa kot boj proti okupatorju in njegovim pomagačem. To je bilo mogoče doseči samo tako, da je idejne in vojaške nasprotnike revolucije oklevetala kot okupatorjeve politične in vojne sodelavce, begunsko londonsko vlado pa kot njihovega podpornika.

Zaradi takšne politične potrebe je partija organizirala in izvedla kočevski proces proti voditeljem slovenske narodne vojske v času, ko je osvobojenemu delu Slovenije grozila nova, sedaj nemška okupacija.

Povod za kočevski proces je bil padec zadnjih protikomunističnih postojank na Turjaku in v Grčaricah in zajetje večjega števila oficirjev in vojakov Slovenske legije in slovenskih četnikov. Več sto zajetih so brez sojenja zverinsko pobili na Turjaku, v Velikih Laščah, pri Mozju, v Jelendolu, pri Glažuti in drugod. Za »vojaške voditelje in organizatorje« protikomunističnih oboroženih formacij pa so zaradi velikega političnega pomena pripravili spektakularen kazenski proces v Kočevju.

Priprave na proces so trajale skoraj cel mesec. Vodila jih je VOS pod nadzorstvom dr. Vita Kraigherja, bivšega odvetniškega pripravnika. Obtožnico proti 21 obtožencem je dne 8. 10. 1943 vložil vojaški tožilec Jernej Stante, ki je bil pred vojno odvetnik v Celju.

Sodilo je »izredno vojaško sodišče«, ki je bilo ustanovljeno z odlokom glavnega štaba NOV in POS. Predsednik tega sodišča je bil dr. Anton Kržišnik, bivši sodnik upravnega sodišča v Ce1ju. Za člane sodišča so bili imenovani dr. Teodor Tominšek, bivši tajnik vrhovnega sodišča v Ljubljani, Bojan Polak-Stjenka, komandant brigade, Andrej Cetinski-Lev, komandant bataljona, in Ivan Puc-Don, partizan. Zapisnikar je bil dr. Žiga Vodušek- Šimen, za branilce obtožencev so bili postavljeni Boris Kocjančič, dr. Martin Briški in dr. Branko Premrou, vsi trije pravniki. Sodelovala sta še stenografa Stane Krašovec-Albin in Stana Brajnik.

[Stran 035]

Obravnava se je začela 9. oktobra 1943 ob pol desetih zvečer v kino dvorani Sokolskega doma v Kočevju. Trajala je dve noči v navzočnosti več sto terencev in partizanov, ki so med obravnavo kriče izražali svoje odobravanje ali negodovanje. Obravnava je bila končana 11. oktobra 1943 ob šestih zjutraj. Sodišče je vse obtožence – razen Gabrijela Jesenovca, čigar zadeva je bila izločena iz obravnave – spoznalo za krive »narodnega izdajstva«: 16 jih je obsodilo na smrtno kazen, 4 pa na kazen prisilnega dela. Sodniki so vse obsodbe sprejeli soglasno, samo obsodba Antona Šinkarja za eno od petih dejanj iz obtožnice je bila sprejeta z večino treh članov, ker sta ji nasprotovala dr. Kržišnik in dr. Tominšek.

Vsi obtoženci so bili obsojeni, ker so med italijansko okupacijo »pripadali narodnoizdajalskim organizacijam in vojaškim formacijam bodisi ustanovljenim bodisi toleriranim in podpiranim od okupacijske oblasti v svrho utrditve te oblasti na slovenskem ozemlju ter borbe proti Osvobodilni fronti slovenskega naroda in NOV in POS kot edinim borcem za osvoboditev slovenskega naroda.« Za vsakega obtoženca je še navedeno, v katerih organizacijah je sodeloval in s čim naj bi izvršil narodno izdajstvo.

Na smrt so bili obsojeni žand. poročnik Marjan Sterniša, kapetan I. klase Pavel Vošnar, žand. podnarednik Mladen Milovanovič, duhovnik Anton Šinkar, duhovnik Franc Malovrh, uradnik Rudolf Marinčič, trg. pomočnik Ivan Lisac, uradnik Ljubolnir Konečnik, uradnik Marjan Končan, uradnik Drago Tomažič, trg. vajenec Vladimir Kien, delavec Jože Štepec, krojaški pomočnik Franc Murn, delavec Franc Mihelič, abiturient Gabrijel Capuder in šofer Viktor Habič.

Na prisilno delo brez omejitve trajanja pa so bili obsojeni: poročnik Stanko Not, duhovnik Jakob Mavec, delavec Marjan Jerman in študent Marjan Bačnik.

Obsojenci niso imeli pravice do pritožbe proti sodbi. Ta jim je bila sporočena samo ustno. Pismeni izdatek sodbe jim ni bil dan, saj je bil napravljen šele koncem novembra 1943, ko so bili obsojenci že pobiti.

Od. treh zagovornikov, ki so vsi bili enomesečni partizani, naj bi vsak branil po

sedem obtožencev. Na obravnavi se je njihovo delo omejilo na zastavljanje redkih vprašanj in na omenjanje nekaterih olajševalnih okoliščin pri posameznih obdolžencih. Bistvenih pravnih in dejanskih vprašanj se niso dotaknili, saj si o »narodnem izdajstvu« obtožencev niso upali niti dvomiti, ampak so ga obtožencem celo sami očitali.

Kočevska sodba ne navaja nobenega procesnega predpisa, po katerem je bilo izvedeno sojenje, niti nobenega kazenskega zakona, po katerem je sodišče ugotovilo kaznivo dejanje in izreklo kazen. Presednik tega izrednega sodišča se je leta 1963 celo pohvalil, da je bila šele v sodbi, ki je bila izrečena na kočevskem procesu, prvič podana jasna definicija pojmov narodnega izdajstva in narodno izdajalske organizacije in je bila prvič jasno opredeljena kazenska odgovornost za pripadanje taki organizaciji. Sodišče je torej postopalo in sodilo po »revolucionarnem pravu«, po načelih »revolucionarne zakonitosti«, kot so kasneje pojasnili glavni akterji tega procesa. To pomeni, da je sodišče sodilo po trenutni politični potrebi, po politični liniji, ki jo je določalo komunistično vodstvo revolucije, in po ostrini, ki jo je določala tajna VOS. Zato je obrazložitev sodbe izrazito in izključno politična.

Politični značaj revolucionarnega sodstva, ki ga je izvajala OF, je na konferenci predstojnikov partizanskih pravosodnih ustanov dne 12. decembra 1944 v Črnomlju potrdil organizator kočevskega procesa dr. Vito Kraigher z besedami: »Naši vojaški sodniki morajo biti del OF. Morajo prevzeti vso politiko, ne le kot del politične zavesti, temveč kot del sodne prakse. Vsebina borbe proti peti koloni je baš v tem, da izvršuje borbo politično sodstvo, ki se mu mora sodna praksa podrediti.» »Tempo in ostrina, ki jo diktira OZNA, so merodajna za sodišča. «

Za kočevski proces je značilno, da med obtoženci ni bilo niti enega pripadnika okupatorskih sil, nobenega italijanskega generala ali oficirja, krivega za neštete vojne zločine nad slovenskim prebivalstvom, čeprav so partizani takrat zajeli skoraj vso italijansko okupatorsko armado z generali in fašisti vred. Sodili in pobili so samo Slovence, italijanske generale in druge vojne zločince so izpustili [Stran 036]in jih galantno pospremili proti njihovi domovini. To dokazuje, za kaj je tedaj v resnici šlo.

V kočevski sodbi razredna revolucija in njeni cilji seveda niso bili omenjeni, saj je bil ta teatralni proces organiziran prav zato, da se pred domačo in svetovno javnostjo prikrije vse bolj očiten komunistični značaj OF in prevratniški nameni njenega boja. Zato so sodniki storili vse, da bi dejanja obtožencev prikazali kot podporo tujim okupatorjem in prikrili njihov resnični protikomunistični in protirevolucionarni namen in značaj. Zato bi ta sodba bila resnična samo tedaj, če bi bila resnična trditev, da med vojno 1941 – v Sloveniji ni bilo nobene revolucije. Revolucija pa je bila in kočevski proces je bil v sociološkem pogledu le ena njenih najbolj perfidnih in krvavih oblik.

V pravnem pogledu nima kočevski proces in na njem izrečena sodba nobene zakonske podlage. Takšen kazenski proces bi lahko opravilo samo na podlagi zakona postavljeno sodišče. Izredno vojaško sodišče v Kočevju ni bilo pravno sodišče, saj ni bilo postavljeno na podlagi zakona in ne imenovano od zakonitega državnega organa.- Imenovalo in postavilo ga je vojaško poveljstvo oboroženih sil, ki so se borile proti zakoniti vladi in proti obstoječemu pravnemu redu in državni ureditvi.

Sodba, ki je bila izrečena na kočevskem procesu, torej ni bila pravna sodba, ni bila zakonita sodba. Bila je samo revolucionarni ukrep proti idejnim in političnim nasprotnikom revolucije, samo sredstvo organiziranega terorja proti drugače opredeljenim, učinkovito orožje v brezobzirnem boju za totalno prisvojitev oblasti. Zato kočevska sodba iz oktobra 1943 ni sodba, ampak je v pravni obliki izvršen zločin.

6.4.1.

Zbrala nas je Jožica Titan. Človek z izjemno energijo. Vztrajna in nikdar slabe volje. Ona je tista, ki nas spodbuja in žene naprej. Dokumentacijo, ki jo je zbrala in ki jo še zmeraj vneto zbira, je že stokrat prefotokopirala, nobene nove informacije, do katere se prikoplje, ne obdrži samo zase. Pisma z njenega naslova romajo po vsej Sloveniji in seveda tudi v tujino. Sicer smo se pa organizirali tudi drugače. Pridružili smo se Društvu za zamolčane grobove, dvainpetdeset nas za zdaj je, in imenujemo se pododbor Grčarice.

Po tistem, ko je bilo v Delu objavljeno pismo, v katerem sem Bojana Polaka spraševala, ali kaj ve vsaj o medvojnih pobojih, če že s povojnimi ni bil (pravočasno) seznanjen, so me ljudje nekaj časa spraševali, »ali ti je odgovoril?« Ne, ni mi odgovoril. Po drugem pismu, prav tako objavljenem v časopisu, so me spraševali, »ali si izvedela, kje leži?» Ne, nihče mi ne pove, kam so ga zakopali. Kam so ga porinili in zasuli.

Ne vem natanko, kdaj sem se prepustila iskanju svojega očeta. Takrat, ko mi je nekdo pisal, naletel sem na človeka, ki ga je likvidiral, ubil, ustrelil, in vedi, da trpi zaradi tega ter se kesa, me ni niti malo pretreslo. Zadnje besede, ki naj bi jih izrekel, namreč nekaj o njegovih dveh otrocih, torej meni in bratu, so se mi zdele kot tista »čuvajte mi Jugoslavijo«. Rekel naj bi namreč, naj se ne maščujejo nad nama. Sama nad sabo sem bila zgrožena, kako malo me je ta likvidator ali kar je že bil, zanimal. Kar videla sem se, kako vstopam v njegovo delovno sobo – kjer za pisalno mizo v slabi slovenščini piše spomine – kako me z grozo v očeh pogleda, jaz pa nič. Samo da sem vas videla, pa adijo, rečem. Kaj pa naj bi? Ga nahrulila? To so resnično situacije, ki so videti življenjske samo v gledališču, na filmu ali pa v knjigi. No, ta mož je menda [Stran 037]pred časom umrl. In če je bil pravi, potem sem ga pravzaprav poznal.a. Prek njegove žene, ki je bila nekakšna afežejevka ali heroina, zaradi česar so me ob neki obletnici kot dežurno poslali za njo v toplice, naj kaj prazničnega napišem o njej. Zdaj se sprašujem, ali je vedela, s kom govori. Mogoče takrat ni vedela, ko pa je tekst izšel, ji je mož najbrž rekel, no, to je pa hči tistega Marinčiča … Ženska je tistega ponedeljka – kljub temu, da je od takrat minilo sto let, vem, da je bil ponedeljek – protestirala pri uredniku. Mene ni poklicala. In ne vem več, ali je dosegla, da so objavili še en tekst o njej. Gotovo je.

Tu si ne morem kaj, da ne bi opisala še ene izkušnje, ki bi mi bila, vsaj v takšni obliki, prihranjena, če bi ne imela poklica, kakršnega imam. Ko sem namreč hotela svojega Domna spraviti v vrtec, se je izkazalo, da je to nemogoče. Nihče ga ni hotel vzeti, v nobenem vrtcu ga niso marali, v nobeni Ijubljanski občini ni bilo prostora zanj. Bilo je res nenavadno, kajti niti Mitja Gorjup, ki ga je za glavnega urednika Dela postavil Mitja Ribičič, ni uspel, ko je posredoval zame. Ha, nune, za katere mi je nekdo povedal, da nekje na Pleteršnikovi skrbijo za otroke, so me odslovile že z okna … Skratka, lotevala se me je preganjavica, in bolj ko sem si govorila, to je slučaj, to je slučaj, bolj sem bila prepričana, da ni. Ampak, kaj potem je? Pač, pomislila sem, tvoj oče je posredi, ne moreš pričakovati, da se ti to nikjer ne bo poznalo. Ampak da bi me hoteli kaznovati – prizadeti tam, kjer je človek najbolj občutljiv, tega nisem verjela. Bolje, nisem verjela, da so dovolj inteligentni, da vejo, kje me bodo najbolj prizadeli. Poleg tega pa, zakaj bi me pa sploh morali prizadeti.

Res ni bil moj oče posredi. Vsaj ne neposredno. Prste je imel vmes človek, ki je »bil blizu« mojemu očetu. V navalu besa – ne obupa – sem se napovedala kolegu, ki je imel v službi »čez« partijo (otroka ne morem spraviti v vrtec, zato se bom vpisala v partijo, kaj moram narediti za to, sem mu rekla, on pa, prinesi eno fotografijo), nato pa sedla za telefon in začela klicati vse ženske po vrsti: Lidijo Šentjurc, Vido Tomšič in kar jih je še bilo takšnih. Šla sem od vrha navzdol. Oglasila se je šele, ta je dobra, zdaj se sploh ne spomnim več, kako se je pisala, ah ja, Tina Tomlje. Najprej mi je »oddržala« lekcijo, kako se piše« v časopis – vsekakor ne tako, kot to počnem jaz – nato pa obljubila, da bo naredila, kar je v njeni moči. Naslednjega jutra so me klicali iz nekega vrtca, naj pridem, da uredimo, kar je treba. Ravnateljica, še zmeraj vem, da se je pisala Mušič, mi je rekla: povedala vam bom po pravici, nobena si vas ni upala vzeti, ker smo imele takšno navodilo, in tudi zdaj, ko naj bi vas izučilo in ste dobili svojo lekcijo, sem edina, ki si vas upam nakopati na vrat … (Nekdo ji je rekel, da si bo z mano nakopala hudiča na vrat, njej pa se je vseeno zdelo, da gre samo za triletnega otroka in nič drugega.) V partijo se mi torej ni bilo treba vpisovati.

Kdo je »izdal« takšno strašno navodilo? Mimogrede, ob tej priložnosti sem si izmislila življenjsko modrost, ki so jo gotovo iznašli že drugi. Samo ženska lahko zares prizadene žensko, kajti samo ona ve, kje je ženska najbolj občutljiva. Da mojega otroka nihče ne sme sprejeti, tako je odločila neka ženska. Ravnateljica enega od ljubljanskih vrtcev. Zakaj? V redakcijo je nekoč prišla mlada ženska, medicinska sestra, ki jo je ravnateljica vrtca, v katerem je službovala in tudi stanovala, z majhnim otrokom (in pohištvom) vred postavila na cesto. Bila je dovolj obupana, da je mislila, če to povem javnosti, bom našla pravico in zadoščenje. Njeno zgodbo sem potem napisala jaz. Ko smo jo objavili, je na uredništvo prispelo pismo. »Očrnjena« ravnateljica je sporočala, da je spomeničarka in da ima »kot taka« zveze na vrhu, se pravi, avtorica članka, ki je naperjen zoper njo, bo že še spoznala, s kom ima opraviti. In sem res spoznala. Ne takrat ne pozneje mi niti na misel ni prišlo, da bi šla in poiskala to spomeničarsko ravnateljico. Kaj pa naj bi ji rekla? Kaj naredila? Ko zdaj brskam za primerno grdo besedo, mi ne pride na misel nobena. Dovolj grda.

Najbrž je posredi tudi strah. Namreč pred soočenjem s svojim rabljem. Strah pred tem, da bo tisti, ki je, kaj vem s kakšnim orožjem, meril v tvojega očeta ali pa dal ukaz, naj ga slečejo do nagega, vržejo na kamion, odpeljejo, vržejo dol, postavijo pred jamo in naredijo, da sam pade vanjo, na obraz, vznak, vseeno, kako, a če je le mogoče, mrtev, do tebe NESRAMEN. Ta strah je močnejši od želje po maščevalnosti. Ta strah pred »nesramnostmi« bi bilo treba premagati.

[Stran 038]

Figure 16. Sokoli pred vhodom na viško pokopališče. Rudi Marinčič četri z leve

Nad ta strah bi bilo treba iti z nesramnostmi. Ne morem si predstavljati, kaj bi rekel Milan Kučan, ki v svojih govorih »blebeče« nekaj o prihodnosti, v imenu katere nehajmo brskati po preteklosti, če bi šla in razkopala grob njegovih staršev (na fotografiji v njegovem osebnem predvolilnem časopisu Predsednik sem ga videla), pobrala njihove kosti in jih odnesla neznano kam. To bi pač bila nesramnost. In morbidno. Kot bi bilo nesramno, če bi šla, pa »magari« zdaj, sedemnajst let pozneje, k tisti ravnateljici in ji rekla, gospa, zataknite si vi tiste vaše spomenice v … To bi jo pač iztirilo. Ampak tega se mi niti napisati ne ljubi do konca, kaj šele, da bi takšno »domislico« komu vrgla v obraz …

Glede grobov. Oziroma tistih nekaj pedi zemlje, pod katero ležijo. Nihče noče povedati, kam so jih odgnali, da so jih postrelili in zakopali. Bojan Polak z junaškim vzdevkom Stenka ponavlja samo eno: da do leta 1956, zdi se mi, da 1956, ni nič vedel. Kako naj, res, potem ve, kam so dali trupla. Tega ne razumem. Lahko bi prišel, on ali pa kdo drug, in mi čisto po tihem povedal, tja pojdite, tam smo jih. Nikomur ne bi povedala, kdo je izdajalec. In nič ne bi razkopavali, zakaj pa, saj svojega očeta nisem poznala, ko je bil živ, kako naj ga prepoznam zdaj, ko je že skoraj pol stoletja mrtev.

Smešno, iščemo nekakšne zasute jame in sploh ne vemo, koga iščemo. Okrog tristo imen ali mož leži na Kočevskem, okrog Grčaric in drugod, ampak imen poznamo le nekaj deset. Obstaja razlaga, da so jih, po slovensko pedantni, pisali na listke, listke pa metali v steklene buče, ki so jih potem zamašili s katranom in prav tako zakopali. Če bi našli te buče, bi našli imena. Lahko si predstavljam vojaka, kako si je postavil vegasto in črvivo mizo v bližino jame, sedel na razmajan stol in skrbno, sproti začel zapisovati imena, ki so padala v jamo. Najprej v jamo, potem v bučo. Ali pa narobe. Potem smo tudi izvedeli, da seznam z okrog [Stran 039]

Figure 17. Rudi Marinčič v Vitanju 1936

tristo imeni leži v predalu pisalne mize zgodovinarja z imenom Tone Ferenc. Ki da bo napisal zgodovino, kar pa ne gre hitro. Namreč pisanje zgodovine. In zanimivo, tudi k njemu si nihče od nas nekako ne upa iti. Ter mu reči, gospod, nam posodite seznam, samo v fotokopirnico skočimo in že vam ga vrnemo. Radi bi namreč že enkrat izvedeli, kdo so bili ti ljudje, za katere vemo samo to, da jih je bilo okrog tristo … Bojimo se, da bo nesramen. Ali on sploh ve, da bi mi radi imeli ta »njegov« seznam!? Se sprašujem.

Nisem še končala z grobovi. Našla sem kraj, kamor so zasuli mojega očeta. Čeprav ni gotovo, da je bila prav to tista jama. Nekaj korakov stran sta namreč še dve jami. Ali tri jame. Kdo mi je zaupal skrivnost? Davorin Žitnik, ki ni takšne sreče kot jaz (moj oče je bil obsojen na kočevskem procesu, zato ni o tem, kdaj so ga usmrtili, nobenega dvoma, se pravi, vse je dokumentirano … ), je spoznal Bogomirja Štefaniča, in ta nam je potem »vse« pokazal … Štefanič, ki je iskal sledi za enim ali dvema duhovnikoma, je pri tem našel tudi druge. Zgodba je takšnale. Mesece in mesece je »nadlegoval» nekega Špeliča, ki je bil svoje dni partizan, pozneje pa je postal duhovnik, avtorja avtobiografske knjižice Vrnil sem se k svojemu očetu (ta oče, če ga prav razumem, naj bi bil njegov bog). »Samega procesa nimam v spominu, ker nisem neposredno sodeloval niti pri zavarovanju,« piše. Dobro pa se spominjam, da smo dobili (ena četa) nalogo, da smo štiri dni kopali za vasjo Mozelj, nekaj kilometrov iz Kočevja, štiri globoke oglate jame. Sedaj bi težko določil, kako velike so bile te jame, morda 4 krat 4 metre, morda malo manj ali več. Skopali smo več jam. Komisarji so nam rekli, da pripravljamo skrivališče za razni vojni material, da ga skrijemo, ker se pričakuje nemški vdor.« No, to so te jame.

Moja je na jasi in je ni opaziti. Robove, ki jih je naredila človeška roka, opaziš le, če te kdo na to opozori. Davorin in njegova soproga imata svečo. Naj jo res prižgemo? Je varno? Kaj če povzročimo gozdni požar! Stojim tam in se sprašujem, kakšne občutke bi morala zdajle imeti. Nič mi ni, nič me ne boli. Ogledujem si panoramo. Lep razgled. Pod menoj vse plavo od neba, za menoj vse zeleno od gozda. Upam, da jih niso pustili gledati vse to. Da so bili tukaj ponoči. S takšno sliko v očeh bi bilo namreč težko zapustiti življenje.

Duhovnik Špelič se je dolgo obotavljal, preden se je odločil in prišel v Kočevje k Štefaniču. Štefanič ga je najprej vodil po krajih, za katere je bil prepričan, da niso pravi. No, duhovnik se ni dal speljati. Ne, tukaj ni bilo, je govoril, spominjam se, da je bila jasa, s katere si videl cerkveni zvonik in vas okrog njega. Tako sta našla, kar sta iskala.

Bogomir Štefanič nam pripoveduje o dveh domačinih, za katera ima upanje, da mu bosta prej ko slej povedala, kako je bilo. A se nočeta in nočeta zlomiti, pravi. Tistega od obeh, ki pije, je hotel že nekajkrat še bolj napiti, a glej čudež, pijanček se je vsakič streznil natanko pri tistem kozarcu, ki bi mu utegnil »škoditi«. Nisem tako neumen, vem, kaj hočeš od mene, reče pijano in spet pove, da je bil samo šofer kamiona. Medtem ko je oni drugi kamione, s katerimi so rinili nad Mozelj in drugam, samo popravljal … Prepričana sem, da mednarodna komisija za vojne zločine, ki je pravkar začela raziskovati vukovarsko polje, v katerega so zakopali kaj vem koliko ljudi, ne bo ugotovila, kdo so bili zločinci. Ali dokazala, da se je zgodil zločin.

A pustimo zdaj to. Naš znanec Štefanič, mož, ki se sicer ukvarja z živalmi (je veterinar), očitno že lep čas prostovoljno opravlja tudi »službo« vodiča po grobovih, ki to niso. Pripoveduje o neki kmečki ženski, ki ji je pokazal kraj, kamor so zasuli njenih pet (zdi se mi, da je rekel pet) sinov in moža. Celo večnost je klečala tam, pravi, in molčala. Ko je vstala, ni bila nič več videti žalostna. Narobe. Obrnila se je k njemu in mu rekla: »naj[Stran 040]srečnejši človek na svetu sem … « To je rekla in se pomirjena odpravila domov.

Ne morem reči, da sem bila srečna, ko so mi našli kraj, kjer bi lahko bil moj grob. Kaj šele, da bi bila najsrečnejša. Zdelo se mi je pač, naredila si, kar je bilo treba narediti, hči takšne stvari o svojem očetu mora vedeti. Njegovo ženo, mojo mamo, so nekako preveč utrudili, da bi se trudila in iskala nekaj, česar naj ne bi bilo. Zato je skupaj s svojimi in očetovimi bližnjimi sklenila, da bo družina hodila na njegov grob na viško pokopališče. In tako je tudi bilo. No, ob pripovedi o ženski, ki je bila najsrečnejši človek na svetu, ko je lahko pokleknila in pomolila na kraju, kamor so zakopali njene »zločinske« otroke in moža, mi je postalo nekaj za zmeraj jasno. Ljudje kot je ona ne »izkopujejo kosti«, sprava jih ne zanima, še manj »popravljanje krivic«. Samo to, kje so njihovi mrtvi, hočejo vedeti. In glej, ravno tega jim nočejo »izdati«. Da se ne bi izdali? Češ, vemo, saj smo jih videli, kako so popadali? Saj smo jih streljali?

Pri iskanju sem spoznala nekaj ljudi. Največ prek telefona. In prav čudni občutki me obidejo vsakič, ko se javi kdo, ki reče, moj oče ali moj brat ali moj kdor koli je bil z vašim očetom, ko so jih pobili. Z vašim očetom, ko so jih zajeli. Z vašim očetom, ko so jih slačili. Z vašim očetom, ko so jih pretepali. Moj oče je bil takrat prav tako na Grčaricah, mi pravi nekdo, ampak ne vem, ali je padel ali je bil samo ranjen in si je življenje vzel sam. Vem samo, da so ga prekopali in da zdaj sicer leži na pokopališču, toda ravno tam stoji tabla z napisom Odlaganje smeti prepovedano. In naj si sin še tako prizadeva, te table nočejo odstraniti. Pa mi pred kratkim pridejo v roke papirji (pošlje mi jih seveda Jožica Titan), v katerih piše, »izgube oblegancev so bile: 10 padlih … Novak, kateremu je odtrgalo nogo in se je potem sam zabodel … « Dokument je dobila na ministrstvu za notranje zadeve in se konča s pripisom, »poročilo je informator podal 9. novembra,« seveda 1943. Medtem ko je bil pismu, ki ga je od nekega zgodovinarja dobila Irena Jakus, sestra Bogomila Jakusa, priložena fotokopija »seznama izkopanih trupel« z dne 12. 8. 1944. Tam piše: 1) neznanec, strel v glavo, modra črtasta srajca, 2) neznanec, strel v dimlje, plavi robec belo pikčast, 3) podnarednik Marin Edo, ubit od bombe, 4) kapetan Kranjc Milan, ranjen v prsa od granate, 5) »Štefan«, Štajerc, ubit od granate, 6) Novak iz Št. Petra pri Novem mestu, ubit od granate, 7) dijak Marjan iz Ljubljane, 8) nepoznan, strel v glavo.« Pri dijaku je nekdo zapisal, da je bil to lahko Ferlin Marjan, lahko pa tudi Bogomil Jakus … Kakor koli, zgodovinar je njegovi sestri sporočil, da »nikjer nisem zasledil imena Vašega brata, obstajajo pa še nekatere odprte možnosti, vendar zaenkrat res nimam časa … «

Figure 18. Sokolsko društvo. Rudi Marinčič drugi z leve v prvi vrsti. Njegova brata Ivan in Milko prvi in četri v drugi vrsti

Zakaj sem iz kupa gradiva oziroma dokumentov, ki jih imam pred seboj na mizi, prepisala prav tega, resnično ne vem. Najbrž me je prizadela ta redkobesednost in prvo, drugo, tretje in osmo … truplo.

Sem sodi tudi papir, ki že kar prhni od skrbnega shranjevanja. Poslali so ga materi Jožice Titan. Na njem piše, da ji nakazujejo 1000 din odškodnine za spomeniško varstvo. Njen sin Marjan Bačnik je bil namreč odličen atlet in zmagovalec na pomembnih državnih tekmovanjih. Od tod najbrž odškodnina za spomeniško varstvo. Ali kaj?!

Pri nas doma o očetu nihče ni govoril. Več sem vedela o njegovih bratih. Razen dveh so vsi pravočasno odšli v tujino. Najmlajši, Milko, ki je bil prav tako na Grčaricah, verjetno leži … Ne vem še zagotovo, kje. Od bratranca sem pred kratkim slišala, da smo na Viču, v Marinčičevi hiši, kot jo imenujemo še danes, imeli skrito tiskarno, kjer smo tiskali časopis. Skrita je bila v kleti. Smešno, kako se izražam: »smo imeli«. No, ko sem začela hoditi v šolo, sem si ustvarila tole zgodbo: mojega očeta so ustrelili kot talca, zato nihče ne govori o njem, in ker ni pobegnil, je junak. Ali drugače povedano: ta[Stran 041]lec je oseba, ki jo ustrelijo, ker noče misliti tako, kot mislijo drugi, torej je bil moj oče junak, saj se je dal raje ustreliti, kot da bi spremenil svoje mnenje. Tako preprosto na življenje in smrt gledajo pač samo otroci.

Ta Polak, imenovan Stenka, mi je usojen. Toliko njemu podobnih je, toda prav nanj sem postala pozorna pred leti, ko je nastopil na neki okrogli mizi, kjer so prvič javno spregovorili o povojnih zločinih. Da se me po tistem »pozivu», naj pove, kako je bilo pa s poboji med vojno (če je na tiste po vojni pozabil), boji, lahko razumem. Prav tako kot tudi ne verjamem, da je ljudem, ki sem jih zaradi njega dobila na vrat (s pismi, tudi anonimnimi), on »dal povelje«, utišajte jo. Ne, »njegovi« ljudje jemljejo svojega nekdanjega vodjo ali tovariša v zaščito samoiniciativno. Zato, ker s tem sami sebi dokazujejo, da tudi

oni pri tem niso nič imeli. Sami sebe prepričujejo, da so ravnali prav, kajti za nič na svetu ne bi hoteli zdaj, ko je že zdavnaj vse mimo, spoznati, da si jih je nekdo, tepčke in naivneže, lepo sposodil. Najhuje je spoznati, kako neumen si. In to potem, ko si v imenu te neumnosti na primer postrelil nekaj ljudi. Najbrž gre tukaj tudi za Boga. Nanj se sicer ne spoznam, ampak po pismih, o katerih govorim, vidim, da so se ga ljudje začeli bati. Da mu hočejo pravočasno dopovedati, da niso vedeli, kaj so delali. Kar pomeni, da niso nič krivi.

Ta časopis mi je ponudil priložnost, da razmišljam, in to zdaj s pridom izkoriščam. Postaja mi laže pri srcu, še malo, pa bom lahko rekla kot tista ženska, ko je nehala moliti (ali kar je že delala, ko je klečala tako dolgo, medtem ko jo je Štefanič čakal). Vsekakor drži, da še nikoli nisem toliko govorila o svojem očetu … Če sem sploh kdaj kaj govorila o njem.

No, da je strašni Stenka izgubil razsodnost – ščepec razsodnosti – dokazuje njegov obisk v notranjepolitični redakciji časopisa, pri katerem sem v službi. Možakar je zaradi mene in meni podobnih čisto malo vendarle postal nervozen. Prek Društva slovenskih novinarjev se je – sam ali pa je to namesto njega storil nekdo drug – najavil mojemu kolegu in prijatelju Vinku Vasletu, češ da bi se rad pogovoril z njim. Vasle, ki sem ga takorekoč na kolenih prosila, naj Polaka sprejme in ga posluša, ker če njega ne zanima, kaj mu ima povedati, to divje zanima mene, je torej na Društvo sporočil: naj me pokliče, saj ve, kje me najde. Čez čas ga je res poklical in Vasle kot Vasle se je gladko »pustil obiskati« kar na svojem službenem mestu, to je v redakciji, ki je samo nekaj stopnic niže od moje kulture. Bila sem zares huda nanj, ko mi je povedal, da je že bil pri njem oziroma da mu ni prišlo na misel, da bi me poklical … Kaj je prišel možakar na Delo povedat? Da ni res, da je na Polajnarjevi komisiji trdil, kako ni vedel za povojne zločine, da mu ni lahko, ker ga ljudje in njegovi otroci sprašujejo, ali je res lagal in še nekaj v zvezi z mano, kar sem pa pozabila. Če bi prišel to povedat meni, eno nadstropje više, ne bi bila NESRAMNA do njega.

Sama sem presenečena, ko ugotavljam, v kakšni tesni zvezi je vse skupaj z mojim poklicem! Pri delu pri Delu v resnici nikdar, kadar sem jo skupila, nisem občutila, da sem hči svojega očeta. Kar naredim (»narobe«), naredim narobe iz srca, ker sem prepričana, da imam prav. Pa četudi nihče ne misli tako kot jaz. Redkokdaj mi je kdo rekel, »pa ravno vi z vašim očetom«. Ampak moj oče in njegova prepričanost v svoj prav je v meni in tu ni kaj. Trenutno so časi taki, da je takšna drža še kar cenjena. Hočem reči, moji uredniki nimajo nič proti temu, če pišem narobe … R je za Rudolf, tako je ime mojemu očetu.

7.1.1.

Tema, ki prihaja v zadnjih časih vse bolj v ospredje, je narodna sprava. Zdi se, da obstaja vsesplošno soglasje in želja, da bi se odpravila globoka nasprotja, ki so zazijala med Slovenci. Sprava je v resnici plemenita stvar, humana in krščanska krepost, pa tudi zelo pogumno dejanje. Proglasitev neodvisnosti Slovenije, uresničenje tisočletnega sna, je bila rojena v ozračju evforije. Takrat se mi je zdelo, da si tudi politična emigracija glasno prizadeva za skorajšnjo spravo.

Mene osebno ta vznesenost ni zagrabila in ideja sprave se mi je že takrat zdela nedomišljena in dvomljiva. Obdržal sem do nje kritično distanco in to tudi povedal. Kot politični emigrant sem bil v zadnjih letih večkrat v Sloveniji, kljub uradni »prepovedi« politične emigracije: morilcem ne moreš ponuditi roke. Ne zavedam se, da bi bil med svojimi obiski v Sloveniji kakemu morilcu ponudil roko, in tega tudi v bodoče ne nameravam storiti. Takrat tudi nikoli nisem pomislil na spravo, toda od proglasitve slovenske suverenosti dalje me ta misel preganja in mi ne da miru. Včasih človeka prevzame kaka misel: na nek način je ves čas prisotna, zdaj bolj, zdaj manj zavestno, prihaja in odhaja. Toda počasi začne dobivati bolj določno obliko, preseneča te in v mnogih premišljevanjih in samogovorih se spreminja v besedo in stavek. Tu pa se pokaže okornost jezika, ko poskušaš povedati stavek, ki bo natančno izrazil tvojo misel. Zdi se mi kot napeta igra, razvozlati neki simbol v vsej njegovi paradoksnosti in semantični večplastnosti, ga raztolmačiti na način freudovske analize sanj in ga tako razumeti. Ali ni nekaj gorostasnega reči, da neki simbol razumeš, če ti o njem pripoveduje nekdo drug? In tu nastopi problem: če hočemo simbol razumeti, morajo jezikovni pomeni biti analogni. Če pa so dvoumni ali pa si nasprotujejo, potem ni sporazumevanja ne komunikacije, kajti vsak od obeh besednikov razume pod isto besedo nekaj povsem drugega. Toda kako naj to vem?

Neki človek ali neka določena skupina ljudi ponudi drugemu človeku ali drugi skupini spravo. Na to ni mogoče odgovoriti z da ali ne, kajti najprej je tu hermenevtična naloga, ki je v tem, da se analizira jezikovna raba vsakokratnega drugega. Tu je semantika določene besede še historična, kar pomeni, da vsaka stran z isto besedo izrazi svojo lastno, čisto drugače doživeto in razumljeno zgodovino. In sedaj predlagam dialektično medigro, ki komunistom gotovo ne bo tuja in ki ji želim posvetiti malo več prostora. Pri tem mislim na igralca in protiigralca, ki sta priklenjena drug na drugega. Pri Heglu sta to gospodar in hlapec, pri Marxu pa kapitalist in proletarec.

Oba pola si stojita v odnosu kategorialne odvisnosti: se izključujeta, se pravi, se medsebojno negirata, hkrati pa se predpostavljata. Dialektični proces se tu izteka v obojestransko »odpravo«: in to je ravno sprava. To sicer ni več Marx, temveč ruski marksist in vodilni filozof Deborin (1931 obsojen od Stalina), ki si je že v dvajsetih letih daljnovidno prizadeval za spravo med antagonistoma v tedanji sovjetski družbi. Takrat je Deborin Stalina hudo podcenjeval. Tema sprave torej ni nova, po 60 letih se le na novo pojavlja. Vsak kategorijski par pa je dialektičen le tedaj, če vsak od obeh najprej prizna, kaj v resnici je: leta 1945 sta bila še dva antagonista, storilec in žrtev, zakaj prvi je drugega ubil. In tu se že kaže, kako resen je problem: priznati zgodovinsko dejanje, ki je hkrati zgodovinska resnica.

Toda tu se že oddaljujemo od Marxove dialektike. Ostajamo pa dialektiki, s pripombo, da model Marxove historične dialektike kot model boja proletariata in kapitalistov ni veljal niti za Rusijo 1917 niti pozneje za katerokoli vzhodnoevropsko državo. Namen mojih razglabljanj ni, rekonstruirati slovensko državljansko vojno, njen pomen in dialektični domet tega pomena. Kar tu trenutno lahko trdim, je samo to, da te dialektične strukture ni bilo in da ni bilo nobene dialektične polarizacije. Šlo je le za boljševistični prevzem oblati po šola[Stran 043]nih kadrih komunistične partije s podporo širokih ljudskih množic, ki so ta prevzem skraja imele za boj proti tuji zasedbi. Na dru.gi strani pa imamo od jeseni 1943 slovenske domobrance, borce proti samovolji partizanov. Ni bilo nikakršnih proletarcev in ne kapitalistov. Na obeh straneh so bili kmečki ljudje, ljudje srednjega sloja in intelektualci. Iz dobrih in zanesljivih virov informacij vem, da je bil ekspliciten namen komunistične partije, slovenske domobrance taktično prisiliti v sodelovanje z nemškimi zasedbenimi oblastmi, kar jim je le delno uspelo, namreč samo v boju proti partizanom. To zgodovinsko obdobje na novo obdelati in izdelati, bo naloga prihodnjih zgodovinarjev, ki se bodo otresli vnaprej izdelanih ideoloških razlag.

Sicer pa je Marx, drugače kot Lenin, Stalin in Tito, videl končni smoter negativitete gonilne sile proletariata ne v uničenju nasprotnika, ampak v njegovi »odpravi« v tem smislu, da proletariat kot razred ukine samega sebe in kapitalista kot razred in ustvari nekaj novega, tretjega, komunistično družbo. Ideja strumno organizirane boljševistične partije poklicnih revolucionarjev je bila Marxu popolnoma tuja. To je ustvaril Lenin. Stalin pa jo je razvil in izpopolnil. Tudi KP Jugoslavije je bila pod Titom prisotna na vseh področjih življenja. Pri takšni, z vso oblastjo opremljeni, vseprisotnosti partije odpove seveda vsaka dialektika.

Poleg tega pa so partijski ideologi dialektiko formalizirali, pri čemer so dialektične kategorije postale formalno logične, sholastične kategorije, kar dokazuje že enostavna semantična analiza osnovnih dialektičnih kategorij. Še več: s tem, da so se formalizirale dialektične kategorije, ki predstavljajo svojevrstno gibanje biti, se je uvedla tudi statika ali status quo. In to ima izrazito socialno-političen pomen: s formaliziranjem dialektične logike postane dialektični materializem reakcionarna filozofija in legitimacija neomejene moči in samovolje. Historični subjekt kot nosilni pojem znotraj dialektike in kot osrednja os dialektičnega kategorialnega sistema se s tem znajde znotraj čiste logike mišljenja, spoznavne teorije in metodologije.

Tvorec te nove filozofije, ki nima z Marxom nič več opraviti, je postal Stalin – sicer močno inspiriran po F. Engelsu – s tem, ko je obsodil Buharina in Deborina 1. 1931. Od tedaj mu sledijo vsi ruski učenjaki na filozofskem institutu in univerzah, zato se v naslednjih 60 letih v uradnem nauku ni nič omembe vrednega zgodilo. To je filozofska podlaga in upravičenje stalinizma.

Seveda stalinizem ni samo totalitarna, v praksi uresničena filozofija oziroma ideologija, stalinizem ni zgolj na oblast naravnan pojav. Stalinizem je tudi edinstven zgodovinski fenomen, kajti specifičnost stalinizma je v njegovem utemeljevanju upravičenosti do totalitarizma. In to je njegova povezanost ne z marksizmom ampak s proletariatom: dejstvo, da je v imenu proletariata in po ukazu proletariata zgradil proti istemu proletariatu »diktaturo proletariata«, je zgodovinski cinizem. To je povsem »amoralna« in človeka prezirajoča ideologija, v kateri vrednote in vrednotenje ni podrejeno nobeni meri, ampak služi samo vsakokratnim interesom vodje. Toda stalinizma ne smemo omejevati samo na sovjetsko zvezo: vsi drugi »socialistični« sistemi so ga sprejeli v njegovem polnem razcvetu, tako kot so bili v njegovem duhu šolani njihovi voditelji. Titov prelom s Stalinom nikakor ni bil prelom s stalinizmom. V tem kontekstu je vredno omeniti majhno jugoslovansko filozofsko, bolje akademsko, skupino »Praxis«, ki je bila zaradi svoje kritične naravnanosti vedno pod pritiskom; morda pa so jo trpeli bolj kot blažilo jugoslovanske variante stalinizma, ki ga je zgradil Tito.

Že Lenin, posebno pa Stalin, Tito in drugi so si s strahovlado, umori in represalijami zgradili »citadelo« zase in sebi vdano elito. Uspelo jim je vzgojiti ceh kolaborantov, ki so se arogantno proslavljali kot narodni junaki. Dosegli so nemogoče: moralno dekadenco in korupcijo s pomočjo oportunizma mas in njihovega strahu. Ne le to: tudi po padcu komunizma je ta ceh še vedno tu in živi. Zdi se, da so ti ljudje razvili strategijo preživetja tako, da so v desetletjih prevzgoje, kvarjenja in strahu inficirali in pervertirali etično čutenje narodov in ljudstev. Tiste pa, ki so se pogumno upirali in se niso dali inficirati, so ubijali, preganjali, zlomili, onesposobili, prisilili k molku. Vtis je, da so pozicije tega ceha[Stran 044] – proti pričakovanju – dobro zacementirane. Povsod vlada bojazen, splošna nemoč, nihče se jih žie upa niti dotakniti, kaj šele spraviti z oblasti. Tabu komunizma še ni zlomljen.

Problem nacionalne sprave postane še bolj zapleten, če si od blizu ogledamo usodo žrtev ne glede na njihovo nasprotno ideološko naravnanost. Komunisti, ki razumejo spravo kot pozabo, z zavestnim cinizmom podcenjujejo resnost te problematike in še naprej prezirajo človeško dostojanstvo. Dejstvo, da hočejo že drugič zmagati in vladati, se mi zdi perverzno in zunaj vsake pietete. Nočejo vedeti, da je grozno mučenje in uboj kakih 12000 slovenskih domobrancev leta 1945 zapustilo pri preživelih pravo nacionalno travmo. V življenju rešenih je bilo to močno in pretresljivo doživetje tako globoko, da niso bili v stanju, da bi na to ustrezno reagirali, kar je pri mnogih od njih imelo trajne psihične patogene posledice. Razen tega je preživele zajela globoka žalost. Večina od njih je izgubila najbližje svojce: može, očete, sinove, brate. Pri mnogih so rane ostale nezaceljene, pri drugih pa je žalost sčasoma ugasnila, ker so se naučili prenašati izgubo, ki so jo utrpeli, ne da bi jo pozabili. Muka žalovanja, to je psihično ločevanje od drage izgubljene osebe, je vedno povezana z bolečim spominjanjem.

Večina rešenih je v strahu in brezizglednosti nekaj let hirala v begunskih taboriščih. Sledila je emigracija preko morja, kjer jih je čakal vsakodnevni boj za novo ekonomsko eksistenco; večina od njih je delala več let v tovarnah, naučiti se je bilo treba novega poklica, novega jezika, težave so bile s prilagajanjem v novem svetu in v iskanju nove identitete. Preganjanci v domovini pa so imeli svojo lastno, težko in človeka nevredno usodo, ki je tudi nje za vedno zaznamovala.

Ne moremo drugače, kot da zgodovinsko obdobje 1942 -1990 označimo kot čas slovenske narodne tragedije. Tudi zgodovinarji, pa naj bodo še tako enostranski, bodo le s težavo našli kaj pozitivnega v grozljivem komunističnem eksperimentu. Danes je še prezgodaj, da bi lahko izmerili vso usodnost komunistične zapuščine. Vendar se mi že postavljajo nekatera vprašanja: kako je mogoče, da se je tako perfektno zgrajen, skozi 40 let oblikovan in uveljavljen, na ustrahovanju in ovajanju temelječ totalitarni sistem tako nenadoma zrušil vase, in kako je to, da so se nosilci tega sistema, ki so bili v njem izšolani in bili obdani z ogromno močjo in privilegiji, čez noč prelevili v nove demokrate? Odgovor je pri roki: v demokraciji so odkrili nove, moderne, civilizirane vzvode oblasti in dostop do novih privilegijev. Kajti tudi demokracija temelji na oblasti, tudi demokracija ustvarja privilegije in je tudi umazana in koruptna. Zdi se, da so v teh negativnih aspektih demokratične ureditve našli to, kar so že leta in leta imeli.

V ospredju te razprave stoji spomin na zgodovinski dogodek: okrutno mučenje in umor neoboroženih slovenskih domobrancev in travmatična rešitev tisočev njihovih svojcev, pa tudi nekaj domobrancev, ki je temu sledila.

Od takrat je preteklo več desetletij in čas je spremenil duhovno podobo emigrantov: starejša emigracija je pomrla, prišlo je do zamenjave generacij. V bolečini in obvladovanju svojih problemov, v padanju in vstajanju, so širili svoja obzorja in zoreli. Sovraštva in maščevalnosti na njih ni več. Eno pa so vsi ohranili: spomin. Vsakega junija se s slovesnimi narodnimi in verskimi dejanji spominjajo svojih mrtvih. Mnoge žive priče tistega časa, preživeli iz Kočevskega Roga, Teharij in drugih morišč, poročajo o teh pokolih.

Od 1990. leta dovoljena romanja na morišča in grobove v Kočevskem Rogu dajejo spominu nov pomen: pretreseni, v tihi molitvi, ob petju in žalnih govorih objemajo ljudje prvič sveto in posvečeno zemljo, ki prekriva kosti naših iznakaženih, mučenih in pobitih bratov. Nenadoma stopijo predme, oživijo slike mojega spomina. In ta spomin, to že lahko rečem, je težko prenesti. Toda v tem religioznem spominu ni v nikomer od nas, ki smo tam, ne maščevanja ne sovraštva. Je pa tam zapoved in ukaz naših mrtvih, naj jih nikoli ne pozabimo, naj se jih vedno spominjamo. Ko zapustimo te jame, naše življenje ne teče več tako enostavno kot prej. V sebi zasledim resnobo, s katero tako kot drugi sprejemam to preteklost kot središče naše slovenske zgodovine. Brez tega spominjanja ni avtentične slovenske zgodovine. Ali taka [Stran 045]sploh kdaj bo? Čas dela za komuniste: s pozabljanjem slovenskega holokavsta.

Naša žalna romanja naj ne bi postala novo blažilo za nekdanjo nomenklaturo v novi »demokratski» preobleki, zakaj slutnje o tej prikriti nameri se ne morem znebiti: široka javnost se sploh ne zmeni za ta žalna romanja, večji del slovenskega ljudstva ostaja strahotno neprizadet. Pretresen ugotavljam, da je o vsem tem bilo v medijih samo kratko sporočilo, kakor da gre za prometno nesrečo, in življenje gre naprej, preprosto naprej, življenje stare nomenklature. Sumljivo se mi tudi zdi, da uradno ni več nobene »politične« emigracije. Iz tega sklepam, da nas hoče nekdanja nomenklatura samo izkoristiti, spremeniti v orodje, da bi dokumentirala v tujini svoje nove »demokratične« namene. Sam se imam še vedno za » političnega« emigranta, saj doslej še nisem zasledil nobenih vidnih in otipljivih korakov v smeri nove ocene preteklosti.

Tu mi prihaja na misel zgodovinski govor nemškega zveznega predsednika R. von Weizsäckerja 8. maja 1985, ko je rekel: »Življenjsko važno je očuvati spomin, kajti kdor zapira oči pred preteklostjo, je slep za sedanjost. Kdor se noče spominjati nečloveškosti, bo ponovno dovzeten za nove nevarnosti okužb. Sprave brez spomina ne more biti. Če bi hoteli pozabiti, kar se je bilo zgodilo, namesto da bi se tega spominjali, bi s tem uničili začetke sprave.«

Pri teh razmišljanjih mi gre predvsem za eno stvar: za spomin. Tu. se podajamo v psihoanalitične kategorije, ki so postale politične kategorije.

Odpor proti spominjanju s strani komunistov ima en sam zakaj: odpor proti krivdi, za katero stoji skupinska odgovornost. In ta obrambni mehanizem, ki se izraža v,zanikanju in odrivanju zgodovine, odraža velikanski strah, ki ga je treba čimprej obrzdati. Tajenje zgodovine bo lažje zato, ker se dogaja v skupnosti.

Nemški psihoanalitik A. Mitscherlich razlikuje tri oblike reagiranja, s katerimi je mogoče odvračati od sebe strašno breme krivde. Najprej je tu izrazita otrplost čutov, ki nakazuje emocionalno klavzuro. Preteklosti je odvzeta resničnost. To v naslednji stopnji omogoči, da se brez kakršnihkoli znakov užaljenega ponosa identificiraš z zmagovalci, torej demokrati. Takšna zamenjava identitete ti pomaga, da se uspešno braniš pred občutkom prizadetosti, hkrati pa uvaja tretjo stopnjo, ki jo predstavlja manija zapiranja oči pred tem, kar se je zgodilo, in siloviti napori skupnosti po obnovi. Kar pa zadeva Slovence, se temu pridruži še srčna želja po sprejemu in vključitvi v demokratično in civilizirano evropsko skupnost.

Semantika sprave nas na koncu pripelje do spomina: v njem sta prisotna dva nasprotnika iz leta 1945. Eden od njiju se je uveljavil s tem, da je drugega ubil. Toda spomin ga je dohitel, ne more mu več uiti, pa naj ga še tako taji. Ubiti zdaj stoji pred njim, gol a dostojanstven, kajti dostojanstva mu ni mogel vzeti. In ravno to dostojanstvo je iz njega naredilo novo, naravnost neverjetno bitje, bitje brez sovraštva in maščevalnosti. Da bi se lahko srečala v spravi, bi moral tisti, ki ga je ubil, to priznati, se pokesati in prositi za odpuščanje.

7.2.1. Sprava, samostojna demokratična Slovenija in kakšen spomin

Ko se je v Sloveniji začelo »postavljati spomenik vsem padlim za domovino«, »šteti kosti« oziroma »rožljati s kostmi«, skoraj ni bilo družbe (tu mislim na kolege, znance, prijatelje, ki se najdejo skupaj ob klepetu), kjer se ne bi o tem

razpravljalo. In seveda napovedovalo, kaj se bo v nadaljevanju zgodilo.

Kadar sem se znašla v taki situaciji, sem bila navadno edina, za katero so vedeli, da so tudi kosti njenega očeta neznano kje na ta način dobile svoje zadnje [Stran 046]počivališče. Seveda je vse močno zanimalo, kaj mislim o spravi, kako si predstavljam nadaljevanje te zgodbe; kaj naj bi se zgodilo, da bi bilo po mojem pravici zadoščeno, in seveda, če čutim zadoščenje, sladkost maščevanja in podobno. Ni mi bilo težko odgovoriti. Nobeno maščevanje mi ne bo vrnilo očeta, ne let, ki sem jih prebila brez njega; ne bo spremenilo trenutkov, ko sem ga najbolj pogrešala, ne izbrisalo krivic in ne nadoknadilo težav, ki sem jih imela, ker ga nisem imela in ker je bil domobranec. Te stvari so za mano, so del mojega odraščanja; odrasti pa po moje pomeni vzeti nase stvari takšne kot so, kot svojo kožo, je rekel Dane Zajc na slavnosti ob podelitvi Prešernovih nagrad.

In kaj je ostalo od mojega očeta. Spomin iz najrosnejših let, ko se večina otrok še ničesar ne spominja, nekaj slik, nekaj njegovih pesmi, ime v krstnem listu. Pa vzrok, da nisem dobila štipendije v šoli, da nisem bila sprejeta na klasično gimnazijo. Pa materino pripovedovanje (pa ne preveč pogosto, ker je bilo zanjo preboleče) in pripovedovanje posameznih ljudi, ki so se ga spominjali. Vsega skupaj komaj kaj, tako malo, da bi človek skoraj ne verjel, da je sploh kdaj živel. Potem pa se je pojavila knjiga »Spomini na težke dni«. In iz nje je stopil ves živ, sicer za hip, vendar me je globoko pretreslo to srečanje. In preko te knjige sem spoznala ljudi, ki so z njim delili usodne trenutke življenja.

Zato imam nekaj zahtev, pa bolj zaradi svojih otrok in otrok drugih kot zaradi sebe. In te zahteve, se mi zdi, so pogoj, da zaživimo svobodno in demokratično v pravem pomenu besede, ne v izkrivljenem in zlorabljenem, kot so nas te besede bombardirale vsa leta iz šolskih učbenikov, vseh vrst medijev, slavnostnih govorov ob najrazličnejših priložnostih.

Moje zahteve so še vedno: simbolni pogreb mojega očeta in vseh, ki niso imeli pogreba in nimajo ne groba ne imena; pravica, da izvem, kje je bil ubit in ime morilca – več kot verjetno je, da tega točno ne bom nikoli zvedela, vendar naj se ugotovi, kar se pač da; naredijo naj se seznami pobitih za posamezne kraje ter povedo imena njihovih morilcev in organizatorjev poboja; simbolni proces proti morilcem, da se ugotovi krivda in da se moralno obsodijo organizatorji pobojev.

Kaj pa misliš o izjemnih pokojninah, o vilah, vikendih in drugem premoženju, ki so ga dobili nekateri za zasluge za narod? To pa so večinoma bili, če že ne organizatorji pobojev, pa vsaj tisti, ki so zadevo podpirali ali vsaj tiho odobravali. Tat ni samo tisti, ki dejansko krade, ampak tudi tisti, ki drži žakelj. Mislim in upam, da nihče ni dobil izjemne pokojnine samo za sodelovanje pri pobojih domobrancev in najrazličnejših »sovražnikov«. Izjemne pokojnine so dobili predvsem zaradi svojega izjemnega prispevka k svobodi, ki ni bila svoboda, k demokraciji, ki ni bila demokracija, k socializmu, ki ni bil socializem, k izgradnji bogate družbe, ki je bila revna kot cerkvena miš, h gospodarskim gigantom, ki prinašajo pošastne izgube in se sesuvajo kot domine in obremenjujejo našo mlado državo z armado brezposelnih. Glede na to, da imajo izjemne pokojnine za nekaj, česar ne samo, da niso storili, ampak so storili nekaj temu popolnoma nasprotnega, nikakor nimajo pravice ne do izjemnih pokojnin ne do podarjenega premoženja.

Poleg tega so bili projektanti in graditelji samoupravljanja, kjer se je odgovornost lepo razpršila po kolektivu, po ljudeh, ki so imeli občutek, da počnejo nekaj silno pomembnega, da sodelujejo pri napredku družbe, v resnici pa so prevzemali nase del odgovornosti za zgrešene investicije, neustrezne naložbe, neprimerne programe. (Ali ni škoda tistih lepih časov: zapreš štacuno, se pravi, ustaviš stroj ali zakleneš pisalno mizo in greš lepo na sestanek oziroma zbor; tam malo poslušaš, malo dremlješ, včasih dvigneš roko; ker je sestanek dolg, ima odmor s kavico in klepetom, ki se zavleče, medtem pa ti dinarčki kapljajo v denarnico?) Glede na to, da se socializem s takim ali drugačnim okrasnim pridevkom nikjer na svetu ni izkazal gospodarsko učinkovitega, čeprav so se še nedavno gospodarstveniki z vsega sveta hodili učit k nam, k samemu izviru v vseh ozirih najboljšega in najnaprednejšega družbenega sistema na svetu, pa tudi na nobenem drugem področju ne, nikakor ne smemo njegovih utemeljiteljev, tvorcev in organizatorjev še naprej nagrajevati za njihovo »izjemno uspešnosti«. Tudi univerza bi morala, če bi se hotela [Stran 047]brez sramu pogledati v ogledalo, kot je zapisal Menart ob svojem prevodu Villona, prevetriti diplome in doktorate, ki so razvijali in dokazovali uspešnost samoupravnega socializma.

Skorajda ne poznam nikogar, ki ne bi od malega sanjal o plebiscitu., kjer se bo odločalo o odcepitvi od Jugoslavije. Vsi smo sanjali o tem, kako bo, ko bomo začeli na svoje, v majhni, uspešni Sloveniji, ki bo temeljila na čistih računih, poštenosti, svobodi, demokraciji. Toda kako naj pričakujemo, da nas bodo tisti, ki so nas pripeljali v to godljo (češ da nas peljejo v obljubljeno deželo), iz nje tudi rešili?

Da se ne zamerim kakemu ministru (sedaj je svoboda in demokracija in moraš paziti, kaj govoriš, bi rekel moj ata »socialistični kulak«), bom navedla drug primer. Moj sin si ni hotel nadeti pionirske rute in kape in ni hotel glasno ponavljati pionirske zaobljube (nimam nič pri tem – poleg tega pa se je celodnevna šola hvalila, da se bodo vsega naučili v šoli, vse naredili v šoli, doma se bomo samo malo poigrali, pogovorili, šli na sprehod, v kino), pa je učiteljica naju z možem uradno poklicala v šolo, ne da bi navedla vzrok. Ustrašila sem se tako, da mi je srce hotelo uiti. Mož je bil, kot so možje navadno v takih primerih, na službenem potovanju, torej sem morala sama tja. Sleherno vlakno v meni je trepetalo v neznani bojazni, kaj lahko sedemleten otrok naredi takega, da ti grozijo s policijsko privedbo. Še bolj tesno mi je bilo, ko me je učiteljica odpeljala v ravnateljevo pisarno in poklicala ravnatelja, psihologinjo in še nekatere, ki so v krogu posedli okoli mene. Ko mi je učiteljica z močno povišanim tonom povedala za vzrok in začela vpiti name, kako nisem pripravila otroka na najpomembnejši dogodek v njegovem življenju, sem mislila, da me bo razneslo od olajšanja. Bila sem tiho, da ne bi še bolj škodovala svojemu otroku. Kako se je vse skupaj izteklo, pa je druga, zelo dolga zgodba. Ta učiteljica je danes ena lokalnih voditeljev Demosa.

Pa smo spet nazaj pri narodni spravi. Spomenka Hribar je s spravo stopila iz anonimnosti, prišlo je do pompozne prireditve v Kočevskem Rogu, potem pa so začeli vsi, vključno z njo, vpiti: »Tako. Sedaj je konec državljanske vojne. Sprava je dejstvo. Ne preštevajmo kosti! Kar je bilo, je bilo! Ne glejmo nazaj, glejmo naprej!« In smo začeli znova. Z istimi ljudmi; ne ravno s prvo bojno vrsto, ampak z drugo, ki se je vsa leta pripravljala, da zamenja prvo. Med izmenjavo garnitur pa so spretno izrabili krščanske demokrate kot resnično nevarne za nadaljevanje vladavine starega sistema, seveda v drugačni obleki, pa vendar. Ubogi Peterle je kriv za vse, kar je dolga leta gnilo od znotraj. Spominja me na sina, ki podeduje zapito kmetijo: hiša se podira, streha pušča, hlev prazen, polja zanemarjena, hipoteke na kmetiji, dolgovi pri sosedih. Gara kot konj, vendar, če obdeluje polje, se mu hiša seseda; če kupi živino ali odplačuje hipoteko, vpijejo sosedje, kdaj bo njim vrnil; potem se pojavilo še bratje, ki so dobili bogate deleže, ko je še kaj bilo, in ga kritizirajo, češ da je nesposoben; da bo vse skupaj propadlo zaradi njegove nesposobnosti.

Pa smo spet pri spravi. Dokler ne bomo počistili za nazaj, ne bomo mogli naprej. Čisti računi, dobri prijatelji. Zakaj so proti temu? Ker bi se pri tem razgalili, saj vse kaže, ne samo izjemne pokojnine, kdo še vedno lahko poje: »Na Slovenskem smo mi gospodar!«

Miloš Mikeln je v svojem Kratkem priročniku za vladanje opisal, kako se da razbiti monokracija: sta dve varianti: ali splezaš po njej na vrh in jo od tam razsuješ ali pa zgradiš svoj vrh in jo presežeš. Prva varianta ni nikomur uspela, ker se je vsak pri plezanju po družbeni lestvici na komunistični vrh tako spremenil, izpridil, da ni bil več sposoben tega dejanja, oziroma se ni več spomnil, zakaj je pravzaprav plezal na vrh. Drugo pot pa jih je ubralo več. Kramberger si je zgradil že kar lep hribček, pa ga je »neki pijan lovec, ki mu je šel Krambi na živce,« ustrelil. Precej visok stolp so zgradili krščanski demokrati, pa kaj, ko je stari vrh še vedno tako visok, da jih lahko veselo polivajo z gnojnico. Vendar, čeprav ne mislim nikoli postati njihov član, navijam čisto po športno zanje. Da bi jim uspelo. Uspelo zgraditi Babilonski stolp prej, preden se bo našel kak »bog«, ki jim bo zmešal jezike. Pa bomo spet tam. Ena velika ravnina, sredi nje pa visok stolp komunistične elite. Pod krinko večstrankarske in parlamentarne demokracije pod geslom: Vsi za enega, eden za vse!

7.3.1.

Nekdanji družbeni ureditvi pravijo nekateri zdaj enoumje. Vprašam: kdo je podtaknil ta izraz? Jaz ga odklanjam! Gre za sistem, ki ga opisujem v naslovu tega članka, torej zopet za realsocialistično olepšavo nekega pojma.

Nekdanji sistem. se kljub ustavnemu določilu, da je Slovenija socialna, demokratična in pravna država – po zakonu vztrajnosti – nadaljuje na vseh področjih, najbolj pa v gospodarstvu. Zakaj najbolj tu? In predvsem tu? Vodilne strukture so obdržale v svojih rokah vse, saj kdor »drži za med, prste liže«. Partija je namreč vodilnim strukturam v gospodarstvu dala imuniteto, saj brez soglasja ZK v podjetju zoper kršitelje ni bilo mogoče uvesti kazenskega postopka. Partija takega soglasja seveda skoraj nikoli ni dala. Edino merilo je bila zvestoba Zvezi komunistov. Če je direktor le preveč zavozil podjetje ali ga celo okradel, je za nagrado prišel na boljše mesto. Seveda drugam. Njegove grehe je pokrila reorganizacija, največkrat z združitvijo z dobro stoječim podjetjem. Bilo je tozdiranje in detozdiranje, uničevanje dokumentov, siva ekonomija, bile so nepokrite menice. Izgubo je pokrila družbena skupnost – delavstvo.

Praktično nedotakljive strukture delajo in mislijo po starem, saj drugače ne znajo. Partijci (kakšni komunisti neki!) so postali najhujši in najbolj grabežljivi kapitalisti, saj ne mislijo na koristi podjetja in delavcev. Mesece in mesece se posvetujejo med seboj, kako bi prigrabili zase ne samo vsa dobra podjetja ampak tudi najboljša delovna mesta – zase, za svoje sorodnike, prijatelje in znance. Proizvodnja jim ni mar: nasprotno, » zaupne« plače zajedajo substanco podjetja, pospešujejo stečaje, delavci pa morajo na cesto. Prigrabljena denarna sredstva pa preusmerjajo v svoja podjetja, največkrat v inozemstvu. Dogajajo se nenavadne reči: pridni in strokovni delavci so na najrazličnejše načine šikanirani (ocenjevanje uspešnosti!) tudi z disciplinskimi postopki. Slabi delavci in kimavci ostajajo. Mnogo vodilnih nima sposobnosti in ustrezne izobrazbe; mandat jim je že potekel, novih razpisov pa ni. Mladi strokovnjaki nimajo nobenih priložnosti za ustrezno zaposlitev. Zopet odhajajo v tujino.

Vse to se dogaja tukaj in pred našimi očmi. Institucije so hladne, čeprav bi lahko pri korenini zatrle to anarhično stanje. S čim? Prav z zloglasnim »Markovičevim zakonom«!

V javnosti se namreč uveljavlja mnenje, da se ne da nič storiti. Kako je s to rečjo?

Vprašujem se, kje so pravna, ekonomska in druge fakultete? Kje je Svet za varstvo pravic, kje dobro plačani vladni organi: Urad za žensko politiko, razne komisije in odbori? Ali SDK, inšpekcije, preiskovalni in pravosodni organi ne znajo ali nočejo ukrepati? SDK! Kje so obtičale neštete prijave zoper kršitelje v podjetjih? V javnost je bila vržena premetena trditev, da je vsega kriv tako imenovani Markovičev zakon o podjetjih. Pravosodni minister Kozinc je v intervjuju za Delo celo izjavil, da je za stanje kriva prejšnja vlada, ki tega zakona ni odpravila. Pravosodni minister si take nestrokovne izjave ne bi smel privoščiti. Ali zakona ni prebral ali pa ga ni razumel. Res je Markovičev zakon doživel v dveh letih kar štiri spremembe, vendar je tudi to zelo spremenjeno in obsekano besedilo zadostna podlaga za zakonito in pošteno upravljanje podjetij. Zdaj pa se današnji prebarvanci, ki so zakon sprejeli, licemersko izgovarjajo na Markoviča. Še več! Preprečili so celo moratorij na ta zakon, ki ga je predlagala Peterletova vlada.

Ne glede na vsa sprenevedanja, pa Markovičev zakon določa: Podjetja morajo poslovati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji in poslovno moralo. Organi upravljanja so v družbenih podjetjih delavski sveti. Podjetje upravljajo delavci. Ti predstavljajo lastnika. V podjetjih z mešano lastnino veljajo enaka načela. Kaj pa se je zgodilo? Na zvit način so se začela zlorabljati določila istega zakona o posebnih pooblastilih direktorjev v vodenju poslov, ne pa v razpolaganju z družbeno imovino. Kar naenkrat naj bi direktorji postali delodajalci. Zavedena javnost misli, da pojem »podjetje« pomeni direktorja, ta pa tudi tako ravna, in jih pušča v zmoti. Vendar tudi drugi zakoni (npr. o delovnih razmerjih) ostro [Stran 049]ločijo pojma: organizacije in delodajalci. Po dosedanjih predpisih so delodajalci samo lastniki zasebnih podjetij. Vsa divja privatizacija izvira iz teh napačnih temeljev, prav tako ropi in druge malverzacije, kot na primer by pass podjetja.

Kaj pa sindikati? Bivši monopolni ZSSS – svobodni sindikati – se v javnih medijih pojavljajo kot zagovorniki delavcev, v samih podjetjih pa držijo z direktorji. S težavo se prebijajo drugi sindikati, ki največkrat naletijo na nepremostljive ovire prav zaradi ZSSS. Načelo pluralnosti sindikatov si s težavo utira pot. Kot naša mlada demokracija.

Takšna je razlaga pravnih pojmov. Kaj pa moralna načela? Ugotavljamo namreč, da je nekaterim vseeno, drugi pa pravijo, saj vsi tako delajo! Mencinger opravičuje krajo s »spontanim lastninjenjem«. Mnogi se izgovarjajo: če kradejo drugi, kradimo še mi. Sicer pa ne gre za krajo, saj krademo družbi. Zgrešeno! Sedma božja zapoved pravi: Ne kradi! Prepoved je jedrnata in veljavna. Kraja sama je prepovedana, ne glede na to, komu kradeš. Vsi poznamo rek: Tat ni samo tisti, ki krade, ampak tudi tisti, ki mu vrečo drži. Prav tako škodljiva je brezbrižnost nekaterih, češ da se mene to ne tiče. Star latinski pregovor pravi: Če sosedu gori stena, tebi gori!

To spoznanje in te izkušnje sem pridobila pri svojem sindikalnem delu. Za svoje trditve imam zanesljivo pravno utemeljitev, za opisano stanje pa ogromno dokazov. Zato moramo preprečiti, da bi zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij zopet zlorabile vladajoče strukture v podjetjih. Preoblikovati se namreč morajo podjetja, podjetja pa upravljajo delavci. Predlogi preoblikovanja morajo biti obravnavani skupaj z delavci in sindikati, strokovne službe pa morajo pripraviti strokovno podlago za odločanje, ne pa odločati. Določene pravice imajo tudi delničarji, razveljaviti pa je potrebno divje privatizacije.

Kako priti iz močvare? Vsak naj opravi svojo dolžnost, ker nam nič ne bo padlo z neba. Ne sme obveljati miselnost, naj izhod poiščejo drugi. Kdo pa? Zakaj ne mi, skupaj z drugimi? Kjer bomo začeli z mezincem, bodo drugi poprijeli z obema rokama. Kaplja izpodje skalo, ne s silo, pač pa s čestim padanjem.

7.4.1.

Zdi se, da o življenju pesnika Balantiča vemo vse, kar je mogoče vedeti. Malo je verjetno, da se bo iz sveta neznanega pokazalo še kaj, potem ko je čezenj šlo skrbno oko in neutrudna zbirateljska roka profesorja Pibernika. Toda ali vemo že tudi, kdo je Balantič, ali bolje, kaj je Balantič?

Če bo hotela slovenska kultura odgovoriti na to vprašanje, bodo njeni delavci, bodoči pisci razprav, disertacij in monografij, morali ob pozornem in vdanem branju čakati, da se jim odkrije odgovor na dve temeljni vprašanji: kaj je Balantič naredil s snovjo, ki ji pravimo slovenski jezik, kaj je naredil s tem, kar je že našel, in katero od možnosti, ki so v tej snovi, je uresničil; potem pa še, in to je glavno, kateri duh ga je vodil, katero zgodbo sveta je izbral in povedal.

Prav kmalu se bo pokazalo – in se je pravzaprav že – da Balantič ni samo poeta maior – velik pesnik – ampak tudi slovenski klasik: da ga bomo torej vedno brali in študirali, ker bomo hoteli ostati v soju njegove specifično slovenske in univerzalne kulture.

Danes pa se bom tu pred vami skušal dotakniti dveh vprašanj, ki ju narekujeta Balantičevo življenje in Balantičeva poezija.

Naj začnem takole. V Balantičevem svetu so besede, ki jih takoj prepoznamo kot krščanske besede. Take besede so Bog, molitev, psalmi predpomladni – a tega sploh ni treba posebej dokazovati. Vendar je to začetni vzrok za naše vprašanje: Ali je Balantič krščanski pesnik?

Najprej moramo morda povedati, da so temeljno gradivo Balantičeve poezije besede našega skupnega človeškega sveta. Tako slišimo besede trta, pšenica, cvet ko[Stran 050]stanja, ognjeni zublji, jesen, pomlad, sonce, večer, jutro, zemlja, svetloba, tema. A te stvari ne ležijo pred nami v svoji fenomenalni istovetnosti, kot zgolj prvine našega življenjskega sveta: tudi ne ostajajo v zaprtem svetu ekonomije metafor, temveč zapuščajo tako rekoč, ne da bi izgubile svojo zemeljskost, ta svet in postajajo poetska prvina za neki novi svet. Postajajo snov, iz katere bo ta novi svet zgrajen, čeprav je res tudi, da so dobile svojo drugačnost prav zato, ker so bile pritegnjene – da ne rečem dvignjene – v ta svet.

In kaj je ta svet? Ta svet je drama; zgodba, ki jo Balantič pripoveduje, je namreč drama. In kot pri vsaki drami imamo dva pola. Najprej je tu svet v svoji najsilnejši varianti – v ljubezni. Tu srečujemo razkošja vrance, zenic vriskanje, zublje ust, halje svilenih sanj. A te stvari niso to, za kar se izdajajo. V njihovi sredici je smrt. In smrt je ravno drugi pol Balantičeve drame. Najprej smrt kot zlo in uničenje. Pesnik pravi: že davno oskrunil roke sem s smrtjo. Potem pa smrt vedno bolj postaja nekaj drugega, vedno bolj izgublja podobo nesmisla in konca, nič več ni prebivalka »blaznega gradu«, ampak postaja svoje lastno nasprotje, postane – pomislimo na prvi pol – ljubezen, a čista in poveličana, pot, ki naj popelje pesnika »na sinji prod«. To je Balantičeva duhovna kozmologija. Sredi nje stoji njena ključna beseda in hkrati osrednja beseda Balantičeve poezije: darovanje. Ko vse premislimo in pregledamo, se nam odkrije, da je to darovanje sprejetje smrti, nič drugega kot sprejetje smrti. Tu se srečamo s prastarimi podobami: pesnik pravi o sebi, da drhti kot žrtveni kozlič.

Pesnik v celoti sprejema to kozmološko igro, ne zdi se mu samo resnična, ampak tudi upravičena in pomirjujoča. Zakaj na dnu vsega je Bog:

Ti, jezero, neskončno hladni vali,

šele pri Tebi vse se umiri.

Dve podobi peljeta pesnika k Smrti, ki je Ljubezen, ki je Bog: svetloba in ogenj. Ti dve podobi kliče pesnik vedno pogosteje, kot prvini videnja in očiščevanja.

A, še enkrat, sredi vsega je darovanje. Vse resnično teče v znamenju darovanja: človeška ljubezen, kristološka daritev v obredu katoliške maše, zadnji scenarij kozmične drame. Pesnik je tu v dvojni vlogi: je vanjo vpleten, hkrati pa videc in pripovedovalec ali, z drugimi besedami, pesnik. Zavest, da nosi v sebi to moč, ga navdaja s čudenjem in srečo:

In vendar si za pevca me izvolil!

In spet:

V pijanost me potaplja ta Tvoj dar!

Če prvine, o katerih smo govorili, povežemo in postavimo v pravo zaporedje in razmerje, lahko brez sence nasilja ali sile izpeljemo sklep, da je Balantič ne samo krščanski pesnik, ampak krščanski pesnik par excellence.

A takoj moramo dodati nekaj zelo važnega. Balantič je lahko krščanski pesnik, ker ni hotel biti krščanski pesnik. Če bi namreč to hotel – če bi to sploh bilo mogoče – bi se v trenutku zrušila njegova poezija: nehal bi biti pesnik in bi postal govornik ali oznanjevalec ali pridigar. Balantič je bil krščanski pesnik zato, ker je preprosto bil krščanski pesnik, ker kot pesnik ni mogel biti drugega kot to, kar je bil. Tega ni mogoče deliti. Med Balantičem pesnikom in Balantičem kristjanom je vinculum substantiale – vez istosnovnosti – tako da si enega brez drugega ne moremo predstavljati ali misliti.

Drugo vprašanje pa je povezano z dejstvom, da je Balantič nosil domobransko uniformo in da je v tej uniformi tudi umrl. Zato ni neumestno vprašanje: Ali je bil Balantič domobranski pesnik?

Kot je znano, se iz Balantičeve poezije ne vidi, da je bil vojak. V ohranjenih pesmih ni mogoče najti niti najmanjšega vlakenca, ki bi kazalo na to dejstvo, ki sicer tudi za Balantiča ni moglo biti čisto obrobno. Tudi če je po Gonarskih sonetih še kaj pisal – malo verjetno se nam zdi, da ni – in so se potem te pesmi izgubile, se nam le zdi, da imamo, sodeč po pesmih, ki so tu, pravico misliti, da tudi tam ne bi našli takih znakov. Ali smo tako že našli odgovor na naše vprašanje?

Ko bi se za domobrance končala vojna tako, da bi zmagali, ali pa tako, da bi umirali vsak svojo smrt v diaspori, ne bi imeli nobene pravice reči, da je bil Balantič, spričo okoliščin, domobranski pesnik. A za domobrance se državljanska [Stran 051]vojska ni tako končala. Zanje se je vojna končala tako, da so jih sovražniki dobili zvezane v roke in jih pobili, praktično vse in naenkrat, v enkratnem kolektivnem dejanju. To dejstvo pa stvar v celoti spremeni. Kako?

Vsakemu bralcu je že ob prvem stiku z Balantičem jasno, da je to pesnik ognja in smrti. Ob malo bolj natančnem branju pa kmalu spoznamo tudi, kakšen je Balantičev odnos do smrti, da jo namreč sprejema. Temu sprejetju pravi Balantič darovanje, pri čemer dobiva zanj ta izraz posebno širino in globino v kontekstu religiozne krščanske drame. Torej imamo tu to troje: ogenj, smrt, darovanje. Sedaj pomislimo še na dejstvo, da se je to, o čemer je Balantič pel, presenetljivo uresničilo na njem samem, pri čemer je povsem izključeno, da bi pesnik, ko je pel v podobah ognja in smrti, zavestno mislil na svojo prihodnjo usodo.

Zakaj so domobranci doživeli takšno usodo, je zgodovinsko mogoče razlagati na različne načine. V okviru religiozne drame pa tega ni mogoče razložiti in misliti drugače kot v območju pojma daritve. Nihče namreč ne dvomi, da so domobranci kot kristjani sprejemali božjo voljo in se ji dajali na razpolago; da so obstajanje na svetu v načelu imeli za darovanje, tako v življenju kot v smrti. Smrt je zadnje in najgloblje določilo slovenskih domobrancev: to je njihov razpoznavni znak, po tem bodo v zgodovini vedno izstopali, po tem bodo za vekomaj drugačni od svojih sovražnikov. Nazadnje imamo torej tudi tu, kot pri Balantiču, te tri stvari: ogenj – očiščevalno vlogo ognja imajo tu predsmrtne muke – smrt in darovanje. Reči smemo torej, da Balantičeva poezija anticipira usodo domobrancev in da je tako utemeljen naš odgovor, da je Balantič domobranski pesnik.

Seveda z dodatkom! Balantič je mogel postati domobranski pesnik samo zato, ker tega ni hotel. Ko bi bil to hotel, se bi bila njegova poezija zrušila v nič. To, da je Balantič nosil domobransko uniformo, je povsem zunanja reč in logike našega sklepa v ničemer ne podpira.

Toda, kako zelo je Balantičeva poezija v logiki domobranske usode, zlasti njihove smrti, potrjuje naslednji odlomek, ki ga imamo po pravici že sedaj za najlepšo žalostinko, ki bo kdaj napisana tem ljudem:

Nova slovenska zaveza se že nekaj časa trudi, da bi slovenske fare leta 1945 pobite domobrance popisale in njihova imena zapisale na plošče, ki bi potem visele na krajih, ki so za to primerni. Žal moramo ugotavljati, da brez velikega uspeha. Biznis je, se zdi, že zelo izpil duše slovenskih ljudi. Toda če bi se kje le odločili, potem gotovo ne bodo našli ničesar boljšega, da dodajo tem ploščam, kot so tile Balantičevi stihi, ki jih je, se zdi, napisal, kot da bi vedel, zanje:

Vsi prsti trepetajo po piščali,

glasovi tihi božajo roko,

tako rad segel bi v globoko dno,

kjer brez glasu so bratje obležali.

8.1.1.

Misel, ki je vodila Novo slovensko zavezo, da je predlagala, naj se po farah popišejo in napišejo imena domobrancev in drugih, ki so v prvih povojnih dneh obležali v jamah in breznih po vsej Sloveniji, je bila ta, da bo kmalu prepozno za to opravilo. Generacija njihovih vrstnikov počasi odhaja, mlajši rod pa jih ni poznal, le pripovedovati je morda čul o njih. To pa že ni več tako zanesljivo, saj morajo biti imena umorjenih, ravno zaradi njihove žalostne usode, resnično prava. Tu ne sme biti nobene pomote ne pri imenu ne v letnici rojstva.

Dolenjska in Notranjska, ki sta najbolj trpeli v slovenski državljanski vojni, sta [Stran 052]izgubili največ svojih sinov. Zato sta se tudi prvi lotili tega popisovanja.

Ambruška fara je med prvimi dokončala to veliko delo. Sedem vasi, ki jo sestavljajo, je popisalo svoje mrtve, 173 jih je bilo, in jih vklesalo na velike črne plošče. Le dve imeni manjkata. Zakaj? Strah ali sram?

Odkritje in blagoslov teh plošč sta bila 18. oktobra 1992.

Ves oktober tega leta je bil deževen. Tudi ta nedelja ni bila drugačna, precej mrzla in deževna. Slovesnost se je imela začeti z mašo ob 11. uri dopoldne.

Peljali smo se preko Ivančne gorice proti župni cerkvi Sv. Jerneja z imeni pobitih domobrance v Ambrusu. Pot se vije skozi gozdove in gozdove. Pravijo, da se v teh gozdovih zlahka izgubiš. Prav isti občutek smo imeli, ko smo se kak mesec pozneje peljali v Ambrus z druge strani, od Velikih Lašč. Suha krajina pravijo tem krajem. Življenje na tej skopi zemlji je moralo biti težko. Med vojno pa sta še dva pobirala svoj davek: okupator in »osvoboditelj«. Ni čudno, da se je začetno navdušenje za partizane skoraj povsod začelo sprevračati v strah in odpor. Ne moreš začeti osvobodilne borbe z umori svojih lastnih ljudi.

Figure 19. Župna cerkev Sv. Jerneja z imeni pobitih domobrancev

V Ambrus smo prišli dovolj zgodaj, da smo si lahko še pred mašo ogledali ploščo na cerkvenem zidu. Cerkev sv. Jerneja v Ambrusu je velika in lepa. Na zunanji steni je štirioglata sončna ura. Okoli nje je v nenavadnem vrstnem redu narisanih vseh 12 simbolov živalskega kroga. Napis nad uro pravi: ne veste ne ure ne dneva, pod njo pa: vsaka rani – zadnja usmrti in sličici zibelke in krste. In prav pod to sončno uro so vzidane plošče. Ne bi mogli najti primernejšega mesta zanje.

Velike črne plošče so bile lepo obrobljene z ozkim zelenim vencem. Imena mladih mož in fantov so razporejena po vaseh, ki sestavljajo ambruško faro: Višnje, Ambrus, Bakerc, Brezavi dol, Kal, Kamni vrh, Primča vas. Pretresljivo je bilo brati ponavljajoča se imena na plošči, kot da so bile pobite cele družine, očetje, bratje, bratranci. Ob vsakem imenu stoji letnica rojstva in smrti. Pri 134 imenih je letnica smrti 1945. To so imena vrnjenih in pomorjenih domobrancev. Napis nad njihovimi imeni pa se glasi: Tukaj so zbrana imena mož in fantov tega kraja. Mnogi od teh so padli v boju, še več pa jih je bilo izdanih in pomorjenih. Za njihove grobove se ne ve. Z vsem spoštovanjem in bolečino jih zato sprejema domači kraj.

Napis je sicer primeren, le da nihče od teh, ki so napisani na veliki plošči, ni padel v boju. Tujec, ki nič ne ve o nas, ne bo razumel, kdo so bili ti možje ne zakaj so bili pomorjeni. Tisto, kar jih je zgodovinsko določalo, namreč odpor proti komunizmu, ni omenjeno.

Poleg velike plošče je še manjša plošča s 37 imeni tistih, ki so padli med vojno. Pod njo pa napis: Ne pozabimo njihovih imen in besed, ki so jih izgovarjali v življenju in ob smrti: Mati, domovina, Bog. Pacem in Domino. Pod ploščami ob eerkvenem zidu so bile položene rože in prižgane sveče. Celoten vtis je bil zelo lep.

Potem smo šli v cerkev k maši. Cerkev je bila polna, a verjetno je takšna vsako nedeljo. Zelo lepo je pel cerkveni pevski zbor. Tudi g. župnik v svoji pridigi ni nič omenjal posebnosti te nedelje, šele pred obhajilom je povedal, da bo po maši [Stran 053]blagoslov plošče na farni cerkvi in kaj to za faro pomeni. Po maši, ko je g. župnik odšel v zakristijo, se je pred oltarjem razvrstil moški zbor in zapel dve pesmi: Zabučale gore in Doberdob. Potem pa smo šli vsi skupaj z g. župnikom iz cerkve in se razporedili pred ploščo.

G. župnik je ploščo blagoslovil, cerkveni zbor je zapel še nekaj pesmi in slovesnost je bila končana. Brez govorov in deklamacij, kar je dajalo vsemu še bolj resen značaj.

Opravljena je bila velika stvar: možje in fantje, ki leže bogve kje, so se na simboličen način vrnili v domači kraj. Njihova imena so zapisana, njihov spomin je ohranjen.

Naj jim bo lahka zemlja slovenska, kjerkoli že ležijo!

Figure 20. Sprejela in počastila jih je domača cerkev

8.2.1.

Ljudje smo takšni, da se včasih ogrejemo in zavzamemo za kako nepomembno in vsakdanjo reč, včasih pa puščamo, da gredo mimo nas stvari z veliko moralno ali kulturno ali politično težo, in jim ne dovolimo, da bi nas nagovorile s svojo resnobo.

Takšna reč so tudi farne spominske plošče. Mislimo, da ne bi bilo prav, če bi skrivali svoje razočaranje. Upali smo, da se bo mnogo ljudi oglasilo na naše povabilo, da se organizirajo farni in vaški odbori in začnejo zbirati imena in prostor, kamor bi plošče postavili. Ne samo svojci pobitih, cele fare, smo mislili, bodo vzele postavljanje plošč za svoje delo. Upali smo, da bodo, ko smo jih na to spomnili in se je tudi nebo razjasnilo, vsaj deloma, nenadoma začutili neznosnost krivice, ki se je toliko let delala tem ubogim in častivrednim ljudem, in uvideli z nujnostjo, ki ne dopušča nobenega odlašanja, da je to krivico treba popraviti, dokler je še čas. Oglasili so se, res, a malo, mnogo premalo. To je naša prva bolečina in to je prva stvar, ki jo moramo glasno povedati.

Potem pa gre tudi za to, kako naj se te stvari opravijo. Mislili smo, da se bo to tako opravilo, da bo dobilo značaj velikega slovenskega dejanja. To pa se pravi, da bodo te plošče takšne, tako oblikovane, tako postavljene, s takimi besedami opremljene, da se bo takoj, že na zunaj, preden se bo mimoidoči vanje poglobil, videlo, da je v njih en duh in eno sporočilo. Z drugimi besedami, da bodo spomin, spoštovanje in žalost, ki spremlja to postavljanje, šli čez deželo v enem ritmu. Tako pa mnogokje hočejo te stvari opraviti po svoje, tako da se tudi tu kaže naša duhovna in kulturna razbitost. Jasno je, da se mora postavljanje plošč prilagajati krajevnim razmeram, a v poglavitnih potezah morajo izražati eno[Stran 054]ten koncept. Taka enotnost je najboljši znak, da je v deželi kultura.

Figure 21. Kam bodo postavili spominsko ploščo

Te osnovne postavke pa so naslednje: 1. da imamo plošče in ne kakega drugega znamenja; 2. da so te plošče pritrjene na zid ali steno, ki je za to posebej narejena ali posebej oblikovana; 3. da so na ploščah izpisana posebej imena padlih ali pomorjenih med vojno in posebej imena pomorjenih po vojni, vselej zbrana po vaseh in opremljena z letnico rojstva in smrti, vsako z obojno letnico; 4. da je na plošči ali poleg plošče zgodovinski napis, ki ima ta namen, da tam irnenovane počasti in pove, kdo so bili. Pozivamo vse, ki so prizadeti in vse, ki imajo pri tem kak vpliv, da osvojijo besedilo, ki smo ga že nekajkrat objavili in ga tu še enkrat objavljamo.

A. Za fare, kjer bodo na ploščah samo tisti, ki so bili pobiti in pomorjeni 1945, po koncu vojne:

NA TEJ PLOŠČI (teh ploščah) BEREŠ IMENA MOŽ IN FANTOV TE FARE VOJAKOV SLOVENSKE NARODNE VOJSKE BORCEV PROTI KOMUNIZMU NISO PADLI V BOJU BILI SO IZDANI IN POMORJENI NE VE SE KJE LEŽIJO ZATO JIH Z BOLEČINO IN SPOŠTOVANJEM SPREJEMA DOMAČI KRAJ DOKLER BO SLOVENSKI ČLOVEK HODIL TOD MIMO NE BODO POZABLJENA NJIHOVA IMENA IN BESEDE KI SO JIH IZGOVARJALI V ŽIVLJENJU IN SMRTI

BOG NAROD DOMOVINA

PACEM IN DOMINO

V DRUGEM LETU SAMOSTOJNE SLOVENSKE DRŽAVE POSTAVILI FARANI …

B. Za fare, kjer bodo na ploščah tudi pomorjeni in ubiti med vojno, predlagamo, da se postavi na začetek zgoraj navedenega besedila naslednje:

NA TEJ PLŠČI (teh ploščah) BEREŠ IMENA MOŽ IN ŽENA TE FARE KI SO UMRLI KOT ŽRTVE KOMUNIZMA IN POČIVAJO NA TEM IN DRUGIH POKOPALIŠČIH POLEG TEGA IN POSEBEJ PA SO TU ZAPISANA IMENA MOŽ IN FANTOV TE FARE KI NISO PADLI V BOJU BILI SO IZDANI IN POMORJENI IN SE NE VE KJE LEŽIJO ZATO JIH Z BOLEČINO IN SPOŠTOVANJEM SPREJEMA DOMAČI KRAJ DOKLER BO SLOVENSKI ČLOVEK HODIL TOD MIMO NE BODO POZABLJENA NJIHOVA IMENA IN BESEDE KI SO JIH IZGOVARJALI V ŽIVLJENJU IN SMRTI

BOG NAROD DOMOVINA

PACEM IN DOMINO

V DRUGEM LETU SAMOSTOJNE SLOVENSKE DRŽAVE POSTAVILI FARANI …

C. Če je na ploščah poleg tega še kaj prostora, predlagamo, da se vanj vpišejo naslednji Balantičevi verzi:

VSI PRSTI TREPETAJO PO PIŠČALI,

GLASOVI TIHI BOŽAJO ROKO,

TAKO RAD SEGEL BI V GLOBOKO DNO,

KJER BREZ GLASU SO BRATJE OBLEŽALI.

Še enkrat prosimo vse, ki imajo pri tem kaj besede, da storijo vse, da se zgornje besedilo povsod osvoji. Zlasti pa duhovne gospode po farah, naj zastavijo za to svojo besedo. Brez njihove pomoči se zamisel spominskih plošč ne bo mogla uresničiti; pa naj poskrbijo še, da bo vse okusno in spoštljivo.

[Stran 055]

Nazadnje bi želeli še to, da farni odbori pred končno realizacijo pokličejo koga od Nove slovenske zaveze (Ljubljana, Gospodinjska 4, tel. 552-644). Pogosto kaka malenkost neprijetno kazi sicer dobro, pa tudi drago zamisel. Naj vam

ne bo žal še tega truda. Upam, da smo bili jasni. Lepo vas pozdravljamo in vam želimo veliko uspeha, hkrati pa vam čestitamo, da ste se lotili dela, ki vam bo, ko ga boste opravili, v trajno zadovoljstvo.

8.3.1.

Voljenim organom Nove slovenske zaveze poteka dvoletni mandat. Zato bo občni zbor, ki ga bomo sklicali v začetku leta 1993, zelo pomemben in v marsičem odločilen za prihodnost NSZ, zlasti za njegovo nadaljnjo usmeritev. Moral bo oceniti dosedanje dokumente NSZ (Pravila, programske zasnove) in jih po potrebi spremeniti oziroma dopolniti, oceniti dosedanje delo društva ter izvoliti nove organe društva, to je predsednika in podpredsednika, tajnika društva, izvršni odbor, nadzorni odbor ter častno razsodišče.

Figure 22. Le kakšno nit nam plete

Člani sedanjih organov društva se zavedamo pomanjkljivosti, ki so izstopale v preteklem obdobju in jih bomo tudi izpostavili na zboru. Pričakujemo pa tudi mnenja, stališča pa tudi pripombe in utemeljeno kritiko s strani članov.

Na zboru bomo nujno obravnavali tudi člansko in kadrovsko problematiko. Posebej bomo kritično izpostavili vprašanje članstva, zlasti mladine. Težko je namreč razumeti, da je še vedno tako veliko tistih, ki jim je društvo namenjeno, pa tako nezainteresirano stojijo ob strani. Normalno bi bilo, da bi se vojaški in civilni udeleženci protikomunističnega odpora v državljanski vojni in tudi njihovi potomci, včlanili v NSZ kot organizacijo, ki si v zelo težkih pogojih prizadeva za njihov enakopravni položaj v naši družbi ter popravo prav njim storjenih krivic.

Prav tako bomo izpostavili problematiko sodelovanja članov pri izvajanju nalog društva. Naloge so se namreč tako povečale, da jih dosedanji sodelavci sami ne zmorejo več.

Zato vabimo vse člane NSZ, da v obdobju do občnega zbora razmišljajo o tej problematiki in pripravijo za zbor konkretne predloge in pobude za uspešnejše včlanjevanje tudi mladine in razmislijo vsak o svoji osebni odgovornosti za aktivno sodelovanje v okviru svojih možnosti in sposobnosti. Na občnem zboru bomo morali posvetiti veliko pozornosti tudi izboru ljudi, ki naj bi vodili društvo naprej, zlasti pa pomlajevanju in vključevanju mladih v organe društva, ki bodo morali že v naslednjih letih prevzeti krmilo društva. Tudi v tem pogledu vabimo člane, da predvidijo in predlagajo med drugim tudi mlajše člane za vodilna telesa društva.

Člani Nove slovenske zaveze so že na lanskem občnem zboru izražali željo, da bi v glasilu NSZ objavljali tudi več informacij o delu društva in njegovih organov pa tu[Stran 056]di o drugih zadevah, ki bi lahko zanimale člane. Enake želje izražajo tudi v pismih društvu ter dostavljajo tudi že svoje tekstualne prispevke s predlogi za objavo, kakor tudi besedila podobna »pismom bralcev«, ki jih poznamo iz dnevnega časopisja.

Ker je naša revija po programskih zasnovah namenjena ne samo članom društva pač pa celotni slovenski javnosti, dosedaj takih prispevkov nismo objavljali.

Pri tem smo se zavedali, da je to z ene strani pomanjkljivost našega glasila, z druge strani pa nujnost, saj smo hoteli z njim pritegniti čim širši krog, tudi zahtevnejših bralcev in s tem izboljšati tudi materialno osnovo za kritje visokih stroškov izdajanja glasila.

Vendar Izvršni odbor in uredništvo glasila nista mogla mimo utemeljenih zahtev članov. Odločila sta se, da bo NSZ z letom 1993 pričela izdajati tudi posebno prilogo ZAVEZE, ki bo namenjena samo članom. Prejemali jo bodo kot poseben vložek v glasilu ZAVEZA.

V prilogi bo z ene strani društvo objavljalo informacije o vsem, kar se bo v NSZ dogajalo, podajalo bo predloge, pobude in stališča, objavljalo vabila, razpise, prireditve ipd., z druge strani pa bodo člani objavljali svoje prispevke, tako predloge, pobude, poročila o delu območnih odborov, literarne prispevke (prozne in pesniške), prispevke s področja osebnih in članskih zadev, pričevanja, dokumente, vprašanja in odgovore. Tako naj bi priloga vsebovala vse tisto, kar bi lahko strnili v stavek: »Mi med seboj«.

Uredništvo priloge vabi zato vse člane NSZ, da osvojijo to prilogo kot čisto svojo in se odprejo ter povedo drug drugemu in društvu vse, kar jih teži oziroma želijo povedati. V zvezi s tem uredništvo vabi vse člane, da s svojimi prispevki pomagajo sooblikovati prilogo, da bi se tako med seboj povezovali, zbliževali, spoznavali in tudi krepili zavest pripadnosti NSZ in njenim idealom.

Poskusite, pričakujemo vaše prispevke že za 1. številko ZAVEZE v letu 1993, ki morajo biti poslani na naslov NSZ s pripisom: Za prilogo Zaveze«.