Zaveza št. 68

Z

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Justin Stanovnik

1.1.1. Volitve ali plebiscit za demokracijo

Naslednjim trem številkam Zaveze bo skupno to, da bodo vse izšle v predvolilnem letu. Da se je predvolilno leto že začelo – ne samo koledarsko, ampak tudi politično – na to nas tako rekoč vsak dan kaj opozori. Potoki, ki polnijo glavno strugo predvolilnega dogajanja, pritekajo v glavnem z opozicijskih bregov, kar si je mogoče razlagati deloma s tem, da tu niso v zadregi za čas, predvsem pa z domnevo, da so se tu odločili investirati ves razpoložljivi čas in vse razpoložljive sile v to, da spet dobijo v roke krmilo države. Skratka, poudarjena prizadevnost v levih kvartirjih kaže na to, da se tu – po skrbno izdelanem in usklajenem načrtu – izvaja splošna mobilizacija. Da je ta odločitev bila zavestna in sprejeta po temeljitem in ponovnem pretresu, da je slutiti okoliščina, da je v tako strategijo vključeno tveganje: tako zgodnji začetek ni brez svojskih pasti, na kar nekoliko kaže Peterletov primer. Torej imamo kljub vsemu, ne nekaj predvolilnih mesecev, ampak celo predvolilno leto.

Vladna kompozicija je seveda v drugačnem položaju. Na eni strani ne razpolaga s takim razkošjem časa, saj mora predvsem vladati, ne samo lastni državi, ampak tudi Evropi (ne sicer na enak način, a spet ne brez dodatnih obremenitev, ki včasih narastejo do nevzdržnosti). Predvsem pa je aktualni vladni tabor vezan na drugačen slog predvolilnega zadržanja. Kar ta slog določa – njegova vzgonska miselna prvina – je državnotvornost. To ne pomeni popolne polemične vzdržnosti, na kar bi utegnil kdo pomisliti, ampak omejitev polemike na obrambo tistih postavk vladanja, ki zagotavljajo čim bolj brezhibno obratovanje države.

Teh nekaj uvodnih črt bi zadostovalo, če bi se zadovoljili s tem, kar je dosegljivo na prvi pogled in kar se vidi od zunaj. Na zunaj bodo tudi v Sloveniji jeseni volitve, ki bodo ali podaljšale mandat sedanji administraciji ali pa jo bodo zamenjale s kako drugo. Tako kakor povsod drugod. Če pa določenim znakom, ki jih zaradi njihove nenavadnosti kljub skritosti ni mogoče spregledati, dovolimo, da nas zaposlijo, zadenejo in vznemirijo do te mere, da bi jih radi sestavili v smiselno podobo – da bi jih, se pravi, razumeli – potem se pred nami, če je v nas dovolj odprtosti in pripravljenosti, počasi začne sestavljati slika s specifično slovensko pripovedjo. Nenadoma se nam odkrije, da pri nas ni tako kot povsod drugod. Začne nas skrbeti.

1.1.2. Slovenija – posttotalitarna demokracija

Ko to specifično slovensko pripoved razberemo in razumemo, se končno zavemo nekega stanja, za katero smo sicer že vseskozi vedeli, nismo pa vedeli, da je tako pomembno, da ga nikoli ne smemo izpustiti iz svojih razmislekov. To posebno dejstvo, to specifično zgodovino, je mogoče izraziti v stavku: Država Slovenija je posttotalitarna demokracija.

Ta okoliščina nas seznani s tem, da volitve v državi, kot je Slovenija, nikoli niso zgolj prostor potrjevanja ali menjavanja vodilnih garnitur, ampak hkrati vedno tudi prostor še nekega drugega in zelo drugačnega dogajanja, ki ga demokratični volilni mehanizem ne izključuje. V posttotalitarnih demokracijah so volitve zmeraj tudi svojevrstni plebiscit za demokracijo. Isti »grobi stroj zakonov« namreč lahko poganja ustanove pristno demokratične države in ustanove države, ki ima samo demokratično naličje.

V posttotalitarnih demokracijah morajo torej državljani biti opremljeni z neko politično kvalifikacijo, ki je državljanom etabliranih demokracij ni treba imeti. Če hočejo prispevati k utrjevanju demokratične kulture in demokratičnih tradicij, morajo znati razločevati med političnimi silami, ki jih žene avtentični demokratični duh in silami, ki tega duha nimajo. Demokratična tradicija se, kot že beseda pove, ne zgradi naenkrat – zlasti ne v primerih, kot je Slovenija, kjer je bilo iniciatorjem nekdanjega totalitarnega izstopa iz civilizacije po obnovi političnega življenja dovoljena udeležba v tem življenju brez vmesne karantene, med katero bi se pregledali njihovi osebni in skupinski dokumenti. Ta spregled – ali pa to zavestno tveganje – je imelo neslutene posledice tako za tiste, ki so totalitarni boljševiški sistem vzpostavili in servisirali, kakor tudi za tiste »široke ljudske množice«, ki so se temu sistemu najprej podrejale, potem pa so, ko je seminar, ki jim ga je priredila zgodovina, trajal dovolj dolgo, lekcijo razumele in se vključile v proces demokratične prenove.

Ne eni ne drugi niso bili takega duha, da bi v tem tveganju protagonistov demokratične obnove videli kretnjo, ki kaže v novo smer; niso v njem videli državniškega dejanja nove države, ampak so prvi, po začetnem oklevanju, spoznali, da se lahko mirno posvetijo reorganizaciji svojih sil, drugi pa so se prepustili udobnemu pozabljanju in začeli počasi verjeti, da to, skozi kar so šli, nazadnje ni bilo nič tako izrednega in nenavadnega. Tako so eni in drugi vstopili v demokratsko obdobje z nepristno zavestjo, le da so se eni tega zavedeli, drugi pa ne. Zdaj je torej tako, da eni v zavetju tega nesporazuma udejanjajo »novo politiko«, drugi pa se dajo kot nekoč spet izkoriščati.

V takem specifičnem stanju smo Slovenci pred dvema opraviloma, katerih težavnost ni mogoče preveličati: dokončati moramo ponovno naselitev v civilizaciji in postaviti prvo državo v zgodovini. Noben drug narod v Evropi ni v tako zahtevnem času. Njegovi pravi glasniki so zato tisti, ki nas rotijo, naj pridemo k sebi.

V obzorju našega vedenja ni nihče tako impresivno pokazal na megalitsko zahtevnost prehoda iz totalitarizma v demokracijo, kot je to storil ruski disident Andrej Sinjavski z vprašanjem: »Ali je mogoče spremeniti piramide v partenon?« Vedno znova se v tem prehajanju kaj zgodi, kar nas spomni na umestnost te izostrene formulacije.

1.1.3. Trije agenti zaprte družbe

V Sloveniji so se spletle okoliščine, spričo katerih bi izid jesenskih volitev lahko pomenil ugodne razmere za vzpostavitev nekega stanja, ki bi mu – po analogiji s Popperjevo »odprto družbo« – lahko rekli zaprta družba.

Znašli bi se lahko, ne v totalitarizmu, saj bi demokratične institucije – »grobi stroj njihovih zakonov« – še obratovale, a vseeno v družbi, v kateri bi se krog velikih kontrolnih družbenih faktorjev sklenil. Sklenila bi jih nova politika. K menedžmentu, kapitalu in medijem bi pristopila politika in se z njimi povezala v krog, v katerega od zunaj ne bi bilo mogoče vstopiti. V nekem smislu bi zadeva dobila značaj totalnosti – približka totalnosti, ki ga še omogoča forma demokratične politeje.

Izhajamo iz osnovne teze: menedžment, kapital in mediji so večinsko že ali še v rokah kontinuitete.

Menedžment. Nekateri poznavalci pravijo, da je Orwell dobil idejo za svoj negativni utopični roman 1984 iz knjige Jamesa Burnhama Menedžerska revolucija. Teza te knjige se glasi: čas socialističnih revolucij, ki so šle v znamenju upora proti kapitalistom, je mimo, ker moč ni več osredotočena v rokah kapitalistov, ampak je prešla v roke menedžerjev, ki svoje moči ne izvajajo več iz lastništva nad kapitalom, ampak iz lastništva nad znanjem, ki je potrebno za vodenje gospodarstva v dobi znanosti in tehnologije. Burnham še ugotavlja, da se je razred menedžerjev emancipiral, ne glede na to ali nastopa v kapitalističnih ali socialističnih družbah. Povsod je oblast prešla v roke upravljalcev ali menedžerjev. Razvoj po letu 1941, ko je bila knjiga napisana, ni šel v celoti v skladu z njenim scenarijem; osamosvojitev menedžerskega razreda ne v kapitalizmu ne v socializmu ni bila absolutna, res pa je tudi, da si ne partija ne kapital nista upala poljubno ravnati z resničnimi nosilci upravljalskega vedenja. Upravljalec ali vodstveni delavec je postal pomemben, morda najpomembnejši faktor gospodarske in preko gospodarske tudi vse splošne prosperitete. Za nas pa je seveda važno pri celi stvari to, da si je v totalitarnem socialističnem imperiju to izjemno vedenje praviloma lahko pridobil le tisti, ki ga je za to določila partija. Iz tega izhaja, da je v posttotalitarnih družbah menedžer politično vezan človek.

Kapital. Drugi člen v verigi, ki obvladuje družbo, je kapital. Brez njega ni menedžment nič, čeprav je, mogoče vedno bolj, tudi to res, da brez menedžmenta tudi kapital ni nič. A kar je važno, je to, da so v posttotalitarnih demokracijah tudi lastniki kapitala ljudje, ki izhajajo iz nekdanje boljševiške nomenklature ali pa so bili z njo povezani. Ko je boljševizem podal demisijo in je oblast prešla na sukcesijske sile demokracije, so nekdanji politični monopolisti imeli to ovedenost (pa tudi te infrastrukturne možnosti in strokovno opremljenost), da so se mogli aktivno in nemudoma vključiti v privatizacijske procese. Preprosto povedano, polastili so se, pod zelo ugodnimi pogoji, stečajne mase bankrotirane države. Začeli so se povezovati v kapitalske verige in tako vedno bolj monopolno obvladovali, kakor nekoč politiko, tako zdaj denarno sfero. V zakonsko zelo pomanjkljivo preciziranih razmerah je tranzicija moči iz politike na gospodarstvo lepo uspevala, dokler se ni končno rodila vratolomna ideja tako imenovanega menedžerskega odkupa, s čimer je bila podana možnost personalne unije med kapitalskim in menedžerskim razredom. Rodil se je novi posttotalitarni kapitalizem. Sledeč njegovi genezi in njegovi etični nevezanosti, mu bomo pravični le tako, če ga bomo, upoštevajoč zlasti njegovo družbeno vlogo, označili za divji kapitalizem.

Slovenija – Ravnine in planine

Figure 1. Slovenija – Ravnine in planine Simon Dan

Mediji. Tretji moment moči v postotalitarnih družbah – pa tudi v vseh drugih družbah – so velika informacijska in medijska središča. Kar ostaja tipično za posttotalitarno Slovenijo, je to, da so tudi mediji skoraj izključno v rokah regresivnih postboljševiških sil. Da so bili skoraj brez prestanka, lahko rečemo, skoraj brez prestanka.

Razpolaganje z mediji daje postboljševikom v roke enega najmočnejših vzvodov oblasti. Znanje, vsak dan potrjevani, nekoliko spremenjeni Lockov stavek: Česar ni v medijih, tega ni v glavah ljudi. Ali nekoliko radikalizirano povedano: Česar ni v medijih, tega ni. Nekoč so rekli: Saj piše v časopisih, bo že res. Danes pravijo: O tem se ne bomo prepirali, saj je bilo na televiziji. Stvari stoje tako, da zvečer na televiziji povejo ljudem, kaj je svet in kakšen mora biti človek, če hoče biti v skladu s svetom – se pravi, moderen – naslednji dan pa tako poučeni ljudje širijo svoje vedenje naprej v svojih okoljih. Ker torej velja, da tega, česar ni v medijih, enostavno ni, je biti v medijih življenjsko važno.

Mediji imajo svojo kapitalsko in svojo idejno ali sporočilno raven. Pri tem je treba povedati, da je druga raven skoraj v celoti odvisna od prve. To pomeni, da novinarji govorijo ali pišejo, kakor so plačani. A ne v celoti. Idejni ali sporočilni medijski kvartirji vselej ne proizvajajo po naročilu. Včasih segajo tudi v svoje izvore duhovnih energij in predstavljajo svet v svojem prelomu. A tudi to, kar nastane iz teh prizadevanj, skoraj vedno nosi znake proletarskega duha. Res, nenavadno. Ko je začel izginjati industrijski proletariat, se je proletarska bit sveta začela naseljevati v medijih. Posledica je ta, da tudi to, kar ni od volje kapitala, končno napenja jadra postboljševiške levice. V posttotalitarnih demokracijah obvlada medijski svet divji kapitalizem in nihilistični ali, bolje, skaotizirani novinarski razred.

Naj že tu vstavimo odlomek iz intervjuja, ki ga je tri tedne pred smrtjo dal Erich Fromm. Vprašanje: »V svoji knjigi Imeti in biti veliko govorite o pomembnosti informacije za demokracijo. Kakšna je vloga množičnih medijev v tem pogledu?« Odgovor: »Odgovor je enostaven. Naj nehajo lagati. Pika.« To so bile zadnje javne besede vplivnega nemško-ameriškega psihologa in sociologa, ki je hotel biti vezni člen med Freudom in Marxom. (Vodilna ideja imeti in biti je: Bolj ko rastemo v nadljudi, bolj nečloveški postajamo.)

Zavestnim posttotalitarnim demokratičnim silam je vse to bilo že od začetka bolj ali manj jasno, a so v takem položaju – zaradi tranzicijskih manir, za katere so se odločile, zaradi »žametnih revolucij«, zaradi raznih »državljanskih forumov«, zaradi raznih »odborov za človekove pravice« in tako dalje – da lahko obvladujejo regresivna družbena totalitarna vozlišča samo v skladu s svojimi konstitutivnimi zavezami.

1.1.4. Vloga politike v posttotalitarnih družbah

V takih razmerah dobi politika izstopajoč pomen. Če imajo izvorno demokratične sile v rokah parlamentarne vzvode oblasti, lahko do neke mere legalno obvladujejo momente družbene moči, o katerih smo govorili zgoraj. Če pa tega mandata nimajo, lahko kot opozicija samo nemočno protestirajo. To je tisti razlog, ki dela politiko v posttotalitarnih demokracijah neprimerno važnejšo kot v demokracijah, ki jim ta obremenilni atribut ne pritiče.

Kaj je politika? Med televizijskim intervjujem z Borutom Pahorjem 8. januarja 2008 je izpraševalec Lado Ambrožič izrekel sedanji vladi nenavaden očitek: »Politični podsistem je dominanten.« Stavek je nenavaden zato, ker se, brž ko ga zaslišimo, že začudimo, da ga je sploh mogoče izreči. Nazadnje ne gre tu za ne vem kako subtilne reči, ampak za nekaj osnovnega in začetniškega – za nekaj, o čemer ponavadi razčistijo v prvih razredih kake srednje novinarske šole. Politika je dominantna prav zato, ker ni podsistem, ampak tista družbena dejavnost, ki vsem drugim podeljuje enotnost tako, da jih koordinira v sistem. Politika je tisti miselni poseg v družbeno snov, ki posameznim prvinam dodeljuje mesta, ki jim v sistemu pripadajo, in hkrati tem mestom določa mere, ki jih sistem, kakor si ga je zamislila, dopušča. Norme, ki se jih mora politika pri tem držati, so ustava in zakoni. Predvsem pa razum – tako imenovani javni razum.

A zakaj je Lado Ambrožič videl politiko v vlogi podsistema (ki si je, če je v resnici podsistem, res nelegitimno prisvojil dominantno vlogo)? Zelo zanimivo, res. Ambrožičaje mogoče razumeti le tako, da ga vidimo izhajati iz neke daljne izučenosti – iz boljševiškega sistema. Boljševiška država ni sui iuris. Zato tudi nima svojega avtentičnega dominantnega sistemskega počela. Pravo politično počelo boljševiške države je zunaj nje. To je partija.

Mesto politike v boljševiški državi zaseda partija. Politika, ki je inkorporirana v virtualno državo – ki pa je zgolj instrument in nič iz sebe – pa je res nekak podsistem, ki, če si začne kaj domišljati in hoče postati »dominanten«, kot podsistem prestopi svoje meje in prava politika (partija) z njim nemudoma obračuna. (Cf. Primer tako imenovanih »štiriindvajsetih poslancev«.) A kako razumeti Lada Ambrožiča? Zakaj politiki ne dovoli dominantne vloge? Ali tega ne počne ravno zato, da ne bi mogla – s poverilnicami, ki jih ima od demokratske politeje – držati pod kontrolo menedžment, kapital in medije? Tako da bi menedžment, kapital in mediji lahko sami in suvereno kreirali svojo politiko, ker bi bila politika samo podsistem – nekaj relativnega? Na tako razlago nas napeljuje Pahorjev odziv na Ambrožičev stavek: »Politika hromi ustvarjalnost.« Katero ustvarjalnost? Menedžmenta, kapitala in medijev?

Iz povedanega sledi – dovolj jasno, upam – kako pomembne utegnejo biti jesenske volitve. Če bi boljševiška elita z novolevičarsldmi sopotniki, poleg centrov moči, ki jih že obvlada, dobila v roke še politične vzvode, bi se krog njene moči tako sklenil, da v prostor, ki bi ga ta krožnica omejevala, ne bi prodrla nobena kritika. Imeli bi zaprto družbo. Ne totalitarno, zakaj demokratske institucije bi še naprej obratovale, »grobi stroj« njihovih zakonov bi še naprej brnel, družba pa vseeno ne bi bila odprta, se pravi, izpostavljena celoti razuma. Ne bi bila normalna v evropskem pomenu te besede.

Gre za velike, lahko bi, ne da bi se bali očitkov, da pretiravamo, rekli, da gre za usodne reči. Lahko bi ponovili stavek, ki smo ga v tem komentarju že zapisali: to, kar se bo zgodilo jeseni, ne bodo volitve, ampak plebiscit za demokratično kulturo ali proti njej.

Ljubljana – Srce domovine

Figure 2. Ljubljana – Srce domovine Mirko Kambič

1.1.5. Degeneracija zaprte demokracije

Morda gre za tako osnovne stvari, da se jih v njihovi zadnji vrednosti niti ne zavedamo – da se jih ne zavedamo do te mere, da bi nas prebudile. Sile, ki so leta 1990 pod pritiskom zgodovine morale odstopiti, nas vedno bolj prepričujejo, da imajo do države, ki so jo zaradi političnega računa končno dopustile, dvojni odnos: da jo ljubijo in hkrati sovražijo – da jo poželjivo ljubijo in hočejo imeti kot nepogrešljivo orodje oblasti in jo obenem sovražijo, ker jih neprestano spominja na njihov kolosalni zgodovinski poraz in navdaja s poraznimi slutnjami zgodovinske nezadostnosti in odvečnosti.

Temeljna naklonjenost do države pa ni morda kaka estetska pomanjkljivost, ampak sega v jedro družbene ustvarjalnosti. Iz naklonjenosti – ali naj rečemo ljubezni – prihaja skrb, ki je samo druga beseda za odgovornost. Odgovornost pa je nekaj, česar ni mogoče hliniti – ali je ali je ni. Jezik to neizprosno pokaže. Naj bo kdo še tako verziran izdelovalec stavkov, če za njim ni izvorne misli, ki izhaja samo iz humusa osebne in moralne vpletenosti, je govorjenje prazno. Govor je nekaj snovnega, ne akustično snovnega, ampak etično snovnega; jezik je več kot vibriranje zraka, jezik je sporočanje v integralnem pomenu besede: kdor govori, sporoča, kdo je.

Naj nam bo dovoljeno povedano ilustrirati s prizorom iz našega javnega življenja. A ga moramo najprej na kratko uvesti. V romanu 1984 pravi Orwell, da je bilo v strašljivi angleški socialistični utopiji največja pohvala, ki jo je državljan lahko dobil, priznanje, da govori kot raca, da je dober duckspeaker: da so njegovi stavki narejeni iz samih pozitivnih, predvsem pa dovoljenih besedi, ne pomenijo pa nič. Zvečer 11. novembra 2007 je na nacionalni televiziji nastopila slovenska parlamentarna opozicija in uprizorila sceno, ki ni mogla, da nas ne bi spomnila na Orwella. Prizor je bil, kot pravimo, božanski in bi zaslužil, da ga opiše boljše pero, kot je to, ki ga drži roka, ki sestavlja te vrstice. Začel je Golobič in, kot vedno, briljantno izpeljal nalogo, ki si jo je zadal; ne da bi kdaj za milijoninko sekunde moral pomisliti, kaj bo povedal, je suvereno nizal besede, kakor da bi pred nami vlekel po platnu barvne poteze, v desetinah odtenkov, tako da smo nazadnje imeli pred sabo domiselno abstraktno slikarijo – ne da bi imeli najmanjši pojem, kaj bi utegnila pomeniti. Bilo je »super«, kakor pravi gospa iz mojega kioska, ampak, kot se reče, v žep ni bilo kaj dati. Za Golobičem je nastopila Katarina Kresal in nas v trenutku iztrgala iz občutja, v katero nas je zamaknil Golobič, in nas vsrkala v svojo umetnost. In že smo bili preusmerjeni, malo tudi zato, ker nekako nismo pričakovali, da bo kdo boljši od tega, ki je pravkar končal – ker niti v sanjah nismo kdaj pomislili, da je mogoče biti boljši. In to, čemur smo sedaj sledili, je bilo boljše – definitivno, kot pravimo. Golobičevi stavki so bili nekako vsi na isti višini in v svoji perfektnosti že rahlo, rahlo monotoni, med tem ko je Kresalova svoje stavke fino vezala v manjše enote, tako da je svojo predstavo skoraj neopazno, vendar zaznavno členila, vmes pa na rafinirano izbranih mestih vstavljala kratke, komaj zaznavne glasovne pentljice, ki bi jih kdo lahko razumel tudi tako, da se ji za trenutek korak ni hotel sprožiti, a smo že v naslednjem hipu – malce osramočeni – morali priznati, da ima vse »pod kontrolo« in da je bil tisti zastojček narejen iz čistega ekshibicijskega veselja, iz zavesti popolne gotovosti in suverenosti. Nastop v celoti je bil, kakor, da bi ga koncipiral domiseln režiser. Oba, Golobič, ki je svojo točko že opravil, in Pahor, ki ga je še čakala, sta vedela, da je tu sedaj »boljši« – il miglior fabro – a da se tu ne da nič narediti. Le da je Golobič to prenesel obvladano, mogoče si je mislil, da tako zelo spet ne zaostaja, Pahor pa je bil vidno deprimiran. Bil je v težkem položaju, po eni strani bi moral naskočiti rekord, ki je bil pravkar dosežen in mu aplavz v naših mislih še ni izzvenel, po drugi strani pa ga je temna slutnja, da tega spopada ne bo izbojeval sebi v prid, svarila, naj bo previden. Poleg tega – in to smo mu kljub vsemu šteli v dobro – pa se nam je za trenutek zazdelo, da mu nekaj – nek okus – brani spustiti se v tako tekmo. In res je potem svojo točko speljal v nizkem, pa skoraj dostojanstvenem ključu. Povedati pa seveda tudi sam ni imel kaj.

Zakaj ti ljudje nimajo kaj povedati, pa jim je suhoparno povedal premier Janez Janša na »vročem stolu« januarja letos, ko jih je seznanil z zelo preprosto in banalno resnico, »da nimajo programa«. Reči, ne za neko politično stranko, ampak za celo politično gibanje – za celo slovensko politično hemisfero – da nima programa, pa je hujša obsodba, kot če bi kdo rekel, da ga ni. Da je, kakor je potožil nad sabo Homerjev Ahil: áhthos aroúres – nekoristno breme zemlje. Če bi se torej zgodilo, da bi jesenske parlamentarne volitve dobila regresivna postboljševiška levica, bi to pomenilo za mlado državo v nastajanju, tri hude posledice: prvič, odsotnost politične ustvarjalnosti ali politična sterilnost ali politično brezvetrje; drugič, samoumevno nadaljevanje nekdanje totalitarne politične elite; in tretjič, nadaljevanje politične ulice, njenega nerazuma in njenega sovraštva.

1.1.6. Politična ustvarjalnost

Država Slovenija je na začetku svoje poti in potrebuje zato nadarjeno, prisebno in odgovorno politično elito. Ne bi bilo nerazumno, če bi se postavila v zavestno nasprotje boljševiški eliti, ki je postavila partijsko državo po drugi svetovni vojski. Ob tem nehote pomislimo na tiste tri ali štiri ljudi, ki so polagali temelje in kazali smernice povojni Evropi: Konrad Adenauer, Alcide De Gasperi, Robert Schuman, Paul Henri Spaak – delavci, vizionarji, ljudje stvariteljskega duha. Zlasti na začetku je treba institucijam države na čelo postavljati ljudi, ki jih bodo oblikovali v slogu visokega upravljalskega etosa. Prvo skrb je treba posvečati celotni vodstveni strukturi države.

V državah take velikosti kot je Slovenija, morajo posamezni segmenti družbenega in političnega življenja delovati z večjo intenzivnostjo, da ne rečemo forsirano. Servisiranje majhne države je seveda manj zahtevno kot servisiranje srednje ali velike, a ne manj zahtevno proporcionalno s številom prebivalcev. Ko se je torej ob predlogu novega zakona o odvetništvu začelo govoriti, da ministrstvo za pravosodje – torej država – želi to sfero »disciplinirati«, smo zatem takoj zaznali nerazumevanje ali pa celo zavestno odklanjanje tega temeljnega načela. Država ne opravlja svoje temeljne naloge, če dovoli, da družbena področja, nad katerimi ima kakršnokoli ingerenco, niso »disciplinirana« – niso pripravljena za razumno ali celo optimalno delovanje. To mora politika doseči na vseh področjih, zlasti v šolstvu, zdravstvu, v znanostih, najbolj pa seveda na svojem – najbolj mora država disciplinirati sebe. Bojimo se, da bomo izrazili mnenje velikega števila Slovencev, če bomo rekli, da je v Sloveniji še zelo veliko možnosti za povečanje funkcionalnosti celotnega sistema.

Čez most na obe strani

Figure 3. Čez most na obe strani Mirko Kambič

1.1.7. Kontinuiteta

Druga posledica eventualne zmage postboljševiške levice pa bi bilo nadaljevanje, utrjevanje prisotnosti nekdanje komunistične elite v idejnem in institucionalnem smislu. Ko je 29. 5. 2007 nekdanji predsednik Milan Kučan v televizijskem dnevniku reagiral na neko, nanj se nanašajočo izjavo premiera Janeza Janše, nas ni opozorila nase toliko vsebina, pač pa spremljajoče okoliščine njegovega nastopa, (ki jih ni bilo mogoče spregledati). Ni namreč govoril kot nekdanji predsednik – kot upokojenec z nekimi zakonsko določenimi ingerencami, a vendar upokojenec – ampak kot človek, ki ima oblast. (To se v jeziku in načinu hitro opazi.) Ni govoril z distanco, z rezervo, samoomejevalno, kot bi k njegovemu sedanjemu položaju sodilo, ampak decidirano, tako, kot je mogel govoriti nekoč, ko je bilo vsem že naprej jasno, da bo govoril resnico. Temu ustrezen je bil tudi aranžma, s katerim je nacionalka predstavila besede nekdanjega predsednika: kakor da jih izreka aktualni predsednik, kot da nikoli ne bo nehal biti predsednik. Prav nenavadno je na nas učinkovalo, da so oddajo (dnevnik ob 19. uri) začeli z njegovim nastopom in ga opremili z medijskim ambientom, ki gre prvemu človeku v državi. Niso ga uvrstili v drugi del oddaje, kamor bi po našem občutju spadal neki odziv na neko izjavo. To nenavadno gesto smo razumeli tako, da nacionalna televizija še vedno upošteva protokol postboljševiške ikonografije.

Ob tem je v naši zavesti dobilo vidnejši pomen tudi geslo, ki se intenzivno ponavlja v postboljševiških kvartirjih: »Tranzicija je končana; nismo več v tranziciji.« (To seveda ni res. Na nekem televizijskem omizju (30. 5. 2007) je dr. Sandra Bašič Hrvatin, strokovnjakinja za medije na FDV, izjavila: »Tranzicija se je šele začela.«) Če bi se namreč uveljavilo mnenje, da je tranzicija končana, bi se od nekaterih ljudi odselile asociacije, ki so jih imeli s prejšnjim sistemom. Lahko bi nastopali kot povsem dostojni ljudje in bi lahko uživali privilegij odsotne prisotnosti.

1.1.8. Medijsko enoumje in politika ulice

Tretja stvar, ki bi z zmago levice na jesenskih volitvah dobila potrditev in nov zagon, pa sta na eni strani medijsko enoumje z njegovo naraščajočo nepresvetljenostjo, na drugi pa samozavest politične ulice. Dejstvo, da polovica državljanov Republike Slovenije nima možnosti kupiti v kiosku zjutraj svojega časopisa, je temeljno dejstvo slovenske medijske resničnosti in v koničastem nasprotju s človekovo pravico do informiranosti in z demokratično zasnovo družbe, ki jo jamči Ustava, posebej 1. člen (Slovenija je demokratična republika.) in 5. člen (Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice). Polovica državljanov je torej brez svojega časopisa, druga polovica pa istočasno lahko izbira med bogatimi meniji. In vendar je 571 novinarjev in novinark podpisalo »peticijo zoper cenzuro in politični pritisk na novinarje«, ki skrbijo za te menije, in ta klic po intervenciji poslalo na nekaj sto evropskih kulturnih in političnih centrov. Ob to peticijo so se, ne glede na dejanske razmere in ustavne norme, postavili s svojo peticijo še »pesniki in pisatelji« (62), potem pa še »dramatiki, esejisti, uredniki in drugi intelektualci« (200), ki jim je bilo dovolj »zastraševanja in kaznovanja«. Če bi hotel kdo v slovenščini precizirati moralno in intelektualno izprevrženost tega stanja, bi se moral z jezikom zelo veliko ukvarjati, da bi našel v njem sredstvo, ki bi ga zadovoljilo.

Bralci Zaveze opisane razmere seveda poznajo, a vseeno nekaj kratkih in slučajnih sond. Na primer iz terena Delovih prilog Poleta in One. V prvi, ki si je vzela za nalogo, da pouči slovenski moški svet, kako je treba obračati plašč v postboljševizmu, da bo prav, novinar Jaka Lucu takole razvija svojo politično in pedagoško strategijo: da že sedemnajst let »panično bežimo pred nekim sistemom«, »kot, da nikoli ne bi bil del narodove zgodovine«. (Tudi nacizem je bil del nemške zgodovine in vendar svetujemo Nemcem, da še naprej bežijo pred njim. Naš novinar pa bi nas na našem begu pred boljševizmom najraje ustavil, morda pa celo poslal nazaj, če ni na njem ostalo kaj uporabnega za današnji čas, kaj takega kar se je ohranilo na primer v opuščenih vosovskih in udbovskih skladiščih.) Da se je nadalje Slovenija njemu osebno »že prej zdela svobodna«. (Do tega občutja ima novinar seveda vso pravico, a mora potem tudi priznati, da spada v tisto vrsto »political animals«, ki jih vzrejajo na totalitarnih farmah.) Da je nadalje »neki obskurni orgličar«, »ki je hotel postati predsednik«, »podaril cerkvi, kar je lahko le narodovega«. (»Obskurni orgličar« je bil predsednik prve demokratske slovenske vlade in je vedel – za kar bo novinar Jaka Lucu moral iti na poseben tečaj – da je Cerkev ločena od države, ni pa ločena od naroda.) (Polet, 24. 1. 2008)

Nemalo informativna je tudi sonda iz One (22. 1. 2008), v kateri nam njena urednica Sabina Obolnar razkriva – skoraj zaupno, na uho, bi lahko rekli – dvoje svojih radosti: Najprej jo z zanosom navdaja nepopustljivost slovenskih sindikalnih voditeljev, ki skupaj s proletariatom tolčejo revščino, v katero jih je tako brutalno vrgla inflacija, da so zdaj »stavko napovedali tudi upokojenci in slovenski diplomati«; drugi vir njenega veselja pa je v tem, da socialna bomba že tiktaka in da »socialna podhranjenost« tako narašča, da jo bo nekoč nekdo moral »okusiti in prebaviti«. »Hudo bo,« nam z užitkom zagotovi na koncu.

Nobenega dvoma tudi ni, da bi bila z zmago levice opogumljena tudi ulica. Naj pisec teh vrstic zaupa bralcem Zaveze, kaj se mu je oni dan primerilo – sredi bele Ljubljane. Grem, zgodaj zjutraj, po pločniku mimo bifejev na Ferantovem vrtu. Na neki točki me prehitita gospod in gospa srednjih let. Ko prideta vštric, pravi gospod, ostentativno poudarjeno, kakor da bi hotel, da ga slišim. (Ali me je spoznal ali ne, ne vem; včasih me na cesti kaka afežejevka uničujoče pogleda, kar za staro veteransko srce ne mine brez travme.) Gospod torej pravi: »To je zato, ker imamo cigansko državo. Kaj pa je Janša drugega kot cigan? Janša je največji cigan.« Ko je bil že dva metra pred mano, se znajdem in zavpijem: »Kaj pa govorite!« V naslednjem trenutku že zavije v enega od bifejev. Stopim za njim, mu dam roko in se predstavim. »Kdo pa ste vi?« ga vprašam. »Andrej.« »Kateri Andrej, v Sloveniji je nekaj tisoč Andrejev.« Med zobmi iztisne priimek. »Koliko ste pa stari?« »Šestinštirideset,« pravi. »Prestar, da bi smel biti tako neumen in premlad, da bi smel biti tako pokvarjen.«

Razpoloženi za razgovor

Figure 4. Razpoloženi za razgovor Mirko Kambič

Mlada država Slovenija je v bolj nezavidljivem položaju, kot se večina ljudi zaveda. To stanje traja že vse od njenega nastanka, ko pa je s 1. januarjem 2008 prevzela vodstvo EZ, se je kriza zaostrila do skrajnosti. Tisti, ki smo že nekaj časa na svetu, smo se spomnili na leto 1941. Kakor je bilo tedaj boljševikom vseeno, če pride do uničenja naroda, samo, da njim ne uide vojna, ne da bi jo izkoristili za dosego oblasti, tako je zdaj tistim, ki so pri njih opravili učno dobo, vseeno, ali Slovenija opravi svojo edinstveno izkušnjo uspešno ali neuspešno, samo, da si oni ustvarijo dobra izhodišča za prevzem oblasti, ki utegne, kakor smo videli v tem komentarju, dobiti epohalni značaj.

V položaju, kakršen je, v položaju, ko postboljševiškim agenturam, ki imajo že večinske vzvode v menedžmentu, kapitalu in medijih, manjkajo samo še vodilna mesta v političnih ustanovah države, v takem položaju imajo Slovenci, ki se zavedajo, da je od njih odvisno, ali bo država obstajala v obnebju avtentično demokratične kulture, dve pomembni ali celo odločilni možnosti:

Najprej smo vsi volilci. Volilec je tisti, ki gre, ko je treba, na volišče; tisti, ki ne dovoli, da bi mu politično dušo izdelovala zvečer televizija in zjutraj časopis, ampak jo izdela sam z lastno pametjo in z lastnim okusom in po lastni vesti. Volilec je človek, ki je pri sebi.

Pridne žanjice

Figure 5. Pridne žanjice Mirko Kambič

Drugič pa je treba vedeti, da ne obstaja samo moč močnih, ampak tudi moč nemočnih. Med 17. in 19. novembrom 2005 je v okviru avstrijskega pen kluba, diplomatske dunajske akademije in mesta Dunaj potekala konferenca, med katero se je med drugim razvil tudi intervju med Jirijem Grušo in Václavom

Havlom o nekem besedilu, ki ga je Havel objavil leta 1978, deset let po intervenciji bratskih armad Varšavskega pakta v Pragi leta 1968 in je imelo naslov: Poizkus živeti v resnici. O moči nemočnih. Pogovor na Dunaju je izdala slovenska založba Wieser v Celovcu leta 2006. Med pogovorom je Václav Havel povedal tudi tele znamenite besede (bralec mi morda ne bo zameril, če ga prosim, da jih dvakrat prebere):

Govoril sem o knjigi »Poskus živeti v resnici. O moči nemočnih«. Morda nisem omenil, kaj je bila osrednja misel te knjige, kaj je opogumilo disidente različnih dežel. V čem je bilo njeno dobro sporočilo. To sporočilo je bilo, da ima smisel tudi tisto, kar nima nobenega takojšnjega učinka. Pa tudi, da tega učinka ne moremo vnaprej izračunati in da moramo dobrim stvarem služiti preprosto zato, ker so dobre, in ne, ker se nam bodo morda nekoč izplačale in bomo nato čez deset let postali predsedniki. To je zelo pomembno in gotovo se lahko sam dobro spominjaš tistega čudovito osvobajajočega občutka, ki smo ga imeli v časih komunizma, če smo ravnali v skladu s prepričanjem in brezkompromisno, kaj podpisali ali podobno. Zmeraj smo imeli možnost izbire.

Zmeraj so bili tudi možni slabi kompromisi, možno se je bilo malo umakniti, nečesa ne povedati ali pustiti kaj neizrečeno.

Tisti, ki je izbral tako pot, je imel po eni strani enostavnejše življenje, hkrati pa tudi občutek, da ima nekako »lepljive« roke. Občutek nečesa neprijetnega. Ta občutek ga je mučil in stalno je občutil potrebo, da bi nekomu vse pojasnil. Kako pogosto sem srečeval kolege pisatelje, ki so mi brez konca in kraja razlagali, zakaj so podpisali manifest proti Listini 77, nakar sem jim vedno ponavljal: Zakaj mi to razlagaš, to je tvoja stvar. Zakaj hočeš svoj občutek lepljivosti prenesti name? Mislim, da bi prav ta izkušnja, torej izkušnja, da je smiselno služiti nečemu že samo zaradi načela, ker imam to za pravilno, mogla biti zdaj dobro sporočilo za tiste, ki si kje drugje zastavljajo vprašanje o smislu svojega ravnanja. Prav tu, v tem besedilu, sem poskusil njim, morda pa v glavnem sam sebi, razložiti, da ima to smisel.

1.1.9. Dva prostora – dvoje človekovih umestitev

Kako pomemben je pravkar navedeni odlomek iz Havlovega dunajskega intervjuja, ne bi tako dobro vedeli, ko ne bi pred kratkim imeli priliko v Novi reviji prebrati neko drugo besedilo. Gre za uvodnik Dušan Pirjevec in današnjost, ki ga je napisal filozof dr. Ivan Urbančič. Obe besedili govorita o eni in isti stvari, o razumetju človeka in njegove različne umeščenosti v svetu. Obe besedili nam dajeta možnost, da razvijemo dve paradigmi reševanja tega vprašanja; da ju soočimo in premislimo, kako katera ustreza ali ne ustreza biti človeka in sveta. Poglejmo najprej, na kratko, podobo Dušana Pirjevca, kakršno je za tridesetletnico smrti postavil pred nas Urbančič. Pri tem ne bomo omenjali tega, da je Urbančič zavezan svoji filozofiji, da Pirjevec zato ni samo akter realne zgodovine, ampak deluje na ukaz neke druge zgodovine, zgodovine biti, ki je edina merodajna in resnična, a nam žal nedostopna. Zato bomo sledili Pirjevcu, njegovim odločitvam in njegovim dejanjem le toliko, kolikor nam to omogoča naša izkustvena poučenost.

Urbančič nam pove, da Pirjevčevo zgodbo »bistveno zaznamujeta komunistična revolucija in partizanstvo«. Ker vemo, da ima partizanstvo podrejeno ali instrumentalno vlogo, nam ostane revolucija kot primarno in odločujoče dejstvo. Vprašanje revolucije je, pravi Urbančič, »vprašanje vseh njegovih vprašanj«. Kaj je revolucija, kako postane človek revolucionar? Ali je poklican? Na primer od biti? Morda, a kaj to pomeni? Ali tako, kakor je Prešerna poklicala poezija ali Mozarta glasbe ali Rodina kiparstvo? Nekateri revolucionarji se vdajajo taki razlagi, zlasti ker je post festum zelo udobna. Spomnimo se na Mitjo Ribičiča: »Revolucija je ukazala.« Če ta stavek nekajkrat obrnemo, se bo vedno spet ustavil v legi, kjer ga ne bomo mogli prebrati drugače kot: »Sami smo si ukazali. Sami smo se izbrali.« Za vsem torej nazadnje stoji odločitev. Urbančič vidi sicer izvor revolucije v evropski misli: »izvorišče komunistične revolucije je v sami zadevi velike filozofije« ali v »revolucionarnem uničenju obstoječega reda in vzpostavitev novega sveta«, torej v odporu proti krivičnemu socialnemu in političnemu sistemu. A mu kot odločilno dejstvo nazadnje ostane le posameznik s svojo osebnostjo in svojo naravo: »Od temeljnega stališča opazovalca namreč zavisi, kako in kaj se mu predstavi zgodovinski svet v celoti.« Obstajajo ljudje, v katerih se zgosti duhovni vzgon, ki jih prisili, da si pravijo: »edini svet je revolucija« in »revolucija je edina zgodovina«. In ko so v stanju to reči, jih prevzame vserazpoložljivost in vsepripravljenost; in »dionizična ekstatičnost«, ki jih ob tem prevzame pride kot potrdilo in zagotovilo. Revolucionar je torej človek, ki vidi svet, kakršnega hoče videti in ki se odloči, da bo postavil svet, kakršnega hoče postaviti. To je ena stvar, ki jo povzamemo po Urbančičevem orisu. (A nikjer ni rečeno, da je Urbančič hotel, da ga ravno tako razumemo.)

Druga stvar pa je ta, da je revolucionarjeva odločitev protislovna. Prej ali slej se izkaže, da je bila napačno koncipirana. Osnovna napaka je v tem, da se človek ne more v celoti uresničiti v modusu moči in volje. To je zato, ker je v moči in volji tendenca po nekončnosti, človek pa je končno bitje. V spopadu z nekončnostjo se končnost nujno zlomi. Nad vsemi stvarmi, ki so postavljene zgolj na moči in volji, visi že vnaprej sodba. To se je zgodilo tudi Pirjevcu. Urbančič navede nekaj njegovih izjav: »imel sem občutek, da sem se zlomil in odpovedal«, »spoznal sem, da nisem z vsem bistvom revolucionar,« »da nisem mogel doseči popolne identitete«. Urbančič mora nazadnje registrirati »nepopolno identiteto Pirjevca s Partijo, s komunizmom, z revolucijo, s partizanstvom«. Za to, kar smo mi hoteli s Pirjevčevim primerom pokazati, je povedano dovolj.

(V oklepaju samo še tri pripombe, ki pa z našim namenom sicer nimajo nobene zveze. Prvič, glede Urbančičeve omembe »Pirjevčevega preloma s partijo v začetku šestdesetih let«. Verjamemo, da so Pirjevčeva estetska in filozofska besedila, s katerimi je ta prelom izpovedal, vrhunska, a za prelom z nečim, kar je v zgodovinskem spominu ostalo kot partija, je potrebno izčrpnejše poročilo. Drugič pa ne moremo podpisati Urbančičevega stavka, da sta bila revolucija in partizanstvo »nujno stanje zgodovinskega človeka na slovenskem v tistem času«. Take trditve samo poglabljajo naše temeljne nesporazume. Tretjič pa stavku, da »človeku Boga niti iskati ni mogoče« postavljamo nasproti Waughov stavek: Man is meant to ask – Človek je zamišljen tako, da prosi. A, kot rečeno, to samo pod črto.)

Kar je važno, je to, da je postavljanje človeka na moči protislovno – ne samo na moči totalitarne partije, ampak tudi na moči liberalnega scientističnega upora.

Druga možnost, da človek doseže umeščenost na zemlji, ne samo, »v končni epohi svetovne zgodovine«, ampak vselej in povsod, pa je služenje. Na drugo nedeljo v letu A nam v cerkvi po berilu preberejo psalm 39 z odpevom:

Glej prihajam, da spolnim
Tvojo voljo, Gospod.

Ko nam ta verz preberejo, nas, še preden lahko rečemo, da smo ga razumeli, obide spoznanje, da so besede, iz katerih je sestavljen, prišle iz povsem drugega duha in drugega razumevanja človeka in njegove umeščenosti v svet, kot pa je bilo razumevanje, ki je dvignilo revolucionarja Dušana Pirjevca in njegove. Kar pa nas po premisleku tudi obide, pa je izvedljivost, uresničljivost, rešljivost programa, ki si ga človek v takem samorazumetju postavi. Izpolnjevanje božje volje je kompatibilno s človekovo končnostjo. To je tisto osnovno dejstvo, ki vzdržuje človeka v normalnosti. V tem samoumevanju človek zorje njivo, pokosi travnik, sezida hišo, postavi mesto, napiše zakon, sestavi pesem, gre na vojno, preboli bolezen, vstane zoper krivico, pretrpi smrt, nariše zemljevid vesolja in dela stvari, ki jih še nikoli nobeden ni poizkusil – vedno v zavesti, da je v senci Gospodove volje – pa tudi v njenem varstvu, pa tudi v njenih mejah. Izpolniti voljo, ki ni moja, vedno pomeni – iz sebe in po sebi – da se moram ozirati na kaj, kar nisem jaz.

Lepa žanjica

Figure 6. Lepa žanjica Mirko Kambič

Sklicujoč se na voljo Boga, se je pomladi leta 399 pred Kr. branil Sokrat pred svojimi atenskimi sodniki: »Možje Atenci, če bi tedaj, ko bi me od vas določeni častniki postavili na neko mesto – tako kot je bilo pri Potideji in pri Amfipolisu in pri Delionu – če bi tedaj tam, kot drugi vztrajal in tvegal smrt, ko pa bi me Bog postavil na neko mesto in mi dal neko nalogo, pa bi iz strahu pred smrtjo ali pred čim drugim zapustil to mesto, tedaj bi, možje Atenci, naredil nekaj zelo hudega.«

Ko Romano Guardini komentira to mesto iz Platonove Apologije, dostavlja: »To ni samo čut za dolžnost – že sam po sebi velik – to je tudi zavest duhovne in religiozne poslanosti. To sta pobožnost in pogumnost, povezana z doživetjem resnice.« (Romano Guardini, Der Tod des Sokrates, 54)

Nekatere ljudi pripelje odločitev, da bodo izpolnjevali božjo voljo, do točke, kjer je zanjo treba plačati največjo ceno. V starih Atenah so trije tožniki dosegli Sokratovo smrt, ker je hodil po mestu in preizkušal in opominjal Atence, kakor mu je naročil Bog. V našem času jih je takih bilo na tisoče, stotisoče in milijone. Eno, mlado munchensko študentko, smo videli v filmu Zadnji dnevi Sophie Scholl. Njeno zgodbo je ganljivo opisala v Zavezi 67 prof. Maja Ficko. Ena od tam objavljenih fotografij jo kaže, kako stoji pri oknu in gleda v pramen svetlobe, ki pada nanjo. Molitev, ki jo tam stoječa zmoli, nekaj ur preden jo obglavijo, se glasi takole:

Prosim te iz vsega srca,
kličem k tebi.
»Ti« ti kličem.
Čeprav o tebi ne vem ničesar dragega kot to,
da je samo v tebi moje odrešenje.
Prosim te,
ne obračaj se od mene, ljubi Bog, moj čudoviti oče.
Amen.

A kar je važno, je to, da je Sophie Scholl mogla tudi v tisti uri biti v identiteti. Eno s seboj.

Kaj so molili domobranci, vojaki slovenske narodne vojske, ko so jih gnali proti jaškom na Hrastniškem hribu in proti breznom v Kočevskem rogu, ne vemo. A molili so. Vemo, da so molili. In ali mislite, da bi bilo mogoče, da Bog v tisti molitvi, kakršnakoli naj je že bila, ne bi slišal: Glej, prihajam … Bili so v identiteti.

Slovenija – Naša zadnja gora; za njo se doline odprejo proti morju

Figure 7. Slovenija – Naša zadnja gora; za njo se doline odprejo proti morju Simon Dan

2. Kako se je začelo

2.1. Boj Meniševcev za golo življenje

Janko Maček

2.1.1.

O tem, kako se je začelo v Menišiji, na tem lepem koščku naše zemlje med Borovnico in Cerknico, ki so ga nekoč imeli na skrbi kartuzijanski menihi iz Bistre, smo v naši reviji že pisali. Kljub temu smo se odločili, da tudi tale sestavek posvetimo tej temi. Zgodovina komunističnega nasilja nad Meniševci in njihovega spontanega upora proti njemu je namreč tako pestra in za marsikoga še vedno boleča, da je zlepa še ne bomo izčrpali. K tej odločitvi nas je pa tudi vzpodbudilo srečanje s 97-letnim nekdanjim skrivačem iz Begunj in obisk Vodiške doline ter Mihčevega brezna v začetku lanskega poletja.

Ko sva se lani 21. junija v zgodnjem dopoldnevu s prijateljem pripeljala v Begunje, so naju gostitelji najprej povabili k Francu Vidmarju, ki se je leta 1945 od maja do avgusta skrival po okoliških gozdovih. Razmeroma čili 97-letnik nas je presenetil s svojim bistrim spominom. Njegova zgodba je takale: Ko so domobranci v začetku maja 1945 zapustili domače kraje, sta se odpravila na pot tudi Franc Vidmar in njegov svak Tone, ki sta bila do tedaj »pod zaščito« na Rakeku. Že v Ljubljani pa sta se odločila za povratek domov. Pešačila sta do Borovnice in naprej v Begunje. »Osvoboditelji« ju nikjer niso ustavili. Letak na križišču nad domačo vasjo, ki je pozival, naj se vsi moški določene starosti takoj javijo novi oblasti, ju je opozoril, naj podnevi ne hodita v vas. Zavlekla sta se v bližnje grmovje in počakala večera. Še isto noč sta potem odšla v gozd. Nekaj časa sta se skrivala v divji, skaloviti dolini, ki ji domačim pravijo Kakava. Hrano so jima od časa do časa prinesli domači, težava je pa bila z vodo, saj je ni bilo daleč naokoli. Ponjo sta hodila k studencu v Vodiški dolini. Zaradi vode so tja prihajali tudi drugi skrivači. Precej Meniševcev se je tedaj skrivalo in čakalo boljših časov. Naša skrivača sta verjela, da sta najbolj varna, če se skrivata sama, zato sta se kolikor mogoče izogibala srečanjem.

Kljub temu sta nekoč srečala Stanka Debevca, Kotovega iz Bezuljaka, ki se je skrival skupaj z Janezom Kranjcem. Debevec je bil pri domobrancih, vendar je ob njihovem odhodu na Koroško prišel domov, da bi bil v pomoč ženi, ki je pričakovala petega otroka. Kmalu po srečanju z Vidmarjem sta Debevec in Kranjc v Vodiški dolini padla v zasedo. Oba so ubili in zavlekli v jamo nedaleč od studenca. Ker je prvi del jame precej ozek in nekoliko poševen, se niso potrudili, da bi ju spravili na dno, ampak so ju pustili kar na prvi polici, komaj dva metra pod površjem. Še naprej so ostali v zasedi in čakali na nove žrtve. Nekega vročega dne, bilo je konec julija ali čisto na začetku avgusta, sta prišla po vodo tudi Vidmar in njegov svak. K studencu se je napotil samo Vidmar, spremljevalec pa je ostal zgoraj v grmovju. Ko je Vidmar stopil na čistino, ga je nenadoma obšla čudna slutnja. Previdno se je bližal vodi in napeto opazoval okolico. V oči ga je zbodel leskov grm v bližini studenca. Ali mu samo strah govori, da ga zadnjič še ni bilo? Nenadoma je opazil, da so veje grma močno zatrepetale, čeprav ni bilo nobenega vetra, in ena je celo padla na tla. Preblisnilo ga je, da je pred njim zaseda, in v trenutku se je obrnil v beg. Le na pol je slišal rafal puškomitraljeza in sikanje krogel okrog glave, vendar nobena ni zadela. Ni se zmenil za klice: »Stoj, stoj,« ampak bežal, kolikor sta mu strmina in grmovje dopuščala. Kmalu po tem dogodku sta se Vidmar in svak šla javit v Cerknico. Zaslišali so ju in spustili domov. Šele tedaj sta zvedela, da je večina skrivačev odšla čez mejo v Italijo, zvedela tudi, kaj se je zgodilo s Stankom Debevcem in Janezom Kranjcem. Seveda javno o Debevcu in Kranjcu ni nihče govoril. Pri Kotovih – Stanko je bil namreč lastnik majhne kmetije in oče petih otrok v starosti od sedem let navzdol, najmlajša hčerka je bila rojena dva meseca po očetovi smrti – so konec leta 1945 vse zaplenili, češ da je gospodar pobegnil na Koroško. Ko je mati kasneje zahtevala zemljo nazaj, so ji odgovarjali: »Naj se gospodar vrne, pa boste vse dobili.«

2.1.2. Začelo se je že pred letom 1941

Vidmarjevo zgodbo smo uporabili za uvod v tokratni Kako se je začelo. Gotovo bo kdo pomislil, da po svoji vsebini spada kam drugam, nam se je pa zdela prav primerna, da z njo predstavimo vsaj del razmer, do katerih je privedel štiriletni »osvobodilni boj«. Kako je potekal ta »osvobodilni boj«, da je v Menišiji sprožil še posebno izrazito »kmečko vstajo«, kot je nekdo poimenoval začetek protikomunistične samoobrambe?

Begunje – Na desni Bonačeva hiša, kjer so se dogajale poglavitne
                        begunjske reči

Figure 8. Begunje – Na desni Bonačeva hiša, kjer so se dogajale poglavitne begunjske reči

Zadnja leta pred drugo svetovno vojno je bilo življenje v Menišiji dokaj razgibano. Na Kožljeku in drugod ob Rupnikovi liniji so gradili vojaške utrdbe. Pri tej gradnji so dobili zaposlitev in zaslužek tudi domačini. Gospodarska kriza, ki se je začela po letu 1930, je bila s tem v precejšni meri ublažena. Kupna moč prebivalstva se je povečala in trgovine in gostilne so uspevale – tudi zaradi tujih delavcev. Malo pred začetkom okupacije so na Kožljeku začeli graditi še vodovod, dokončali pa so ga že med okupacijo.

Leta 1930 je bil v Begunjah dograjen prosvetni dom in nekako ob istem času je v kraj prišla učiteljica Anica Drobnič. Župnik Ježek jo je poznal že z Blok in je pričakoval, da bo poleg dela v šoli prevzela tudi službo organista in zborovodje v cerkvi ter razgibala delo prosvetnega društva. Ni se zmotil. Drobničeva svojega dela res ni omejila na šolo, temveč se je z vnemo posvetila tudi cerkvenemu petju in organizaciji prosvetnega društva. Leta 1932 so jo izvolili za tajnico društva in od tedaj je pisala tudi društveno kroniko, iz katere zvemo marsikaj o takratni meniševski mladini. Nekaj časa je skrbela za društveno knjižnico, predvsem pa vodila društveni pevski zbor, pomagala pri igrah, ki so jih prirejali, in po potrebi tudi predavala. Znano je njeno predavanje na občnem zboru leta 1940 O nalogah in smernicah katoliške prosvete, ko je med drugim povedala sledeče: »Naj bo ta Dom kraj, kjer se bodo naši ljudje vzgajali in izobraževali, da bodo kos težkim časom in preizkušnjam, ki nas bodo morda doletele.« Njene besede so bile tako rekoč preroške, saj je tako sama kot mnogi drugi člani društva le nekaj let kasneje postala žrtev boljševiške revolucije, ki je neusmiljeno udarila po Menišiji. Naj tu omenimo vsaj dva, o katerih nameravamo nekaj več povedati v naslednjih poglavjih: Janez Hiti je malo pred začetkom okupacije prevzel vodenje društvene knjižnice, Jože Kranjc iz Dobca se je učil kmetijskega zadružništva na Češkem in bil potem med vodilnimi člani begunjske zadruge, nekaj časa pa tudi predsednik Fantovskega odseka, ki je nadomestil v času diktature prepovedanega Orla. Naj tu opozorimo še na župnika Viktorja Turka, ki je prišel v Begunje leta 1938 po Ježkovi smrti in so ga leta 1943 po vdaji postojanke kljub drugačnim obljubam odpeljali v Kočevje in z mnogimi drugimi umorili. Vsi navedeni so si prizadevali, da bi Meniševce spodbudili k napredku in izobrazbi na temelju krščanskih vrednot. Že tedaj se je zlasti med delavci pri gradnji vojaških utrdb in krajevnega vodovoda pojavljala tudi druga smer, ki je sama sebe imela za napredno, saj je odklanjala krščanske vrednote in obljubljala osvoboditev izpod svetne in duhovske gosposke. Kasneje se je tem obljubam pridružila še osvoboditev izpod okupatorja in celo stopila na prvo mesto. Kdo je torej kriv za začetek razdora v Menišiji? Nekdo, ki vidi napredek in osvoboditev človeka predvsem v protikrščanstvu, bo seveda za razdor obtožil župnika, učiteljico in njune sodelavce, češ, da so med preproste ljudi uvajali klerikalno politiko, ki poleg sebe ni trpela nikogar drugega. Kdor pa s treznim premislekom sledi dogodkom, ki so se leta 1941 začeli v Menišiji, mora priti do drugačne ugotovitve.

Poroka Stanka Debevca in Ivane Brancelj

Figure 9. Poroka Stanka Debevca in Ivane Brancelj

Proti koncu poletja 1941 so se po Menišiji razširile govorice, da se v gozdovih zbirajo četniki, ki bodo kmalu udarili po Italijanih in jih pregnali iz dežele, nakar bo zavladal nov družbeni red, ki bo tudi malemu človeku omogočil dostojno življenje. Nobena skrivnost ni bila, da take novice prihajajo iz Cerknice ali pa s Kožljeka od delavcev pri vodovodu. V nedeljo, 19. oktobra 1941 zvečer je Borovniška partizanska četa v Bezuljaku napadla desetino starejših italijanskih vojakov, ki so rušili jugoslovanske obmejne utrdbe. Trije vojaki – delavci so bili v napadu mrtvi. Italijani so zato zaprli okrog trideset domačinov. Večina vaščanov Bezuljaka ni imela nobene zveze z napadalci, so pa vedeli, kdo je bil z njimi povezan, vendar so vztrajno molčali. Zaradi pomanjkanja dokazov so Italijani zaprte vaščane kmalu izpustili. Morda je k temu pripomoglo tudi to, da je župnik Turk naslednjo nedeljo s prižnice obsodil »škodljive podvige nerazsodnih ljudi« in pozval k pameti in molitvi. Verjetno ga je k temu spodbudilo pismo škofa Rožmana, ki ga je 24. oktobra 1941 naslovil na vse duhovnike v škofiji in v njem analiziral razmere v Sloveniji ter naročil, naj duhovniki vplivajo na ljudi, da se vzdrže vsega, kar bi oblastnike nagibalo k strožjim ukrepom. »Podvigi raznih osvobodilnih gibanj nerazsodnih ljudi v sedanjih razmerah narodu ne koristijo, pač pa mu hudo škodijo. Kdor res ljubi svoj narod, ne bo storil ničesar, kar narodu dejansko škoduje«. Pozival je tudi k molitvi: »Molite, kakor sta Mojzes in Aron molila za ljudstvo.« (Griesser Pečar – Dolinar, Rožmanov proces, str. 86 in 226.) Že pred tem je Rožman povabil k obhajanju prvih petkov. V Begunjah se je ta pobožnost zelo hitro uveljavila in ljudje so se je v velikem številu udeleževali. Slovenski poročevalec je »prve petke« razglasil za belogardistično propagando. Kljub temu sta – menda je bilo na pomlad 1942 – na ta dan prišla v begunjsko cerkev dva domača partizana v uniformi in oborožena pristopila k obhajilni mizi.

Decembra 1941 je neki partizan v Begunjah pri belem dnevu ustrelil 18-letnega dijaka Marjana Pregeljca, brata duhovnika Ivana, ki je imel novo mašo leta 1934. Potem se je govorilo, da je bil Pregeljc ustreljen po pomoti, da so bile tiste krogle namenjene njegovemu svaku trgovcu Medenu. Veliko let po vojni so nekateri Begunjčani še srečali bivšega partizana, ki je rad povedal, kako je ustrelil Marjana Pregeljca in še nekaj drugih. Niso mogli pozabiti, da je bil možak pri tej pripovedi tako sproščen, kot da govori o vremenu ali o dobri letini.

V Koželjskem grabnu je tedaj taboril Šercerjev bataljon in njegovi člani so bili redni gostje na Kožljeku. Nagovarjali so domače fante, naj se jim pridružijo, ti pa so že vedeli, kaj pomeni rdeča zvezda, in so bili skoraj enakega mišljenja: »Ne, v gozd pa ne gremo.« Neki partizan je v nekem takem razgovoru povedal: »Motite se, ko mislite da rešujete sebe in domačo vas, če se ne odzovete našim vabilom. Vaša usoda je kljub temu v naših rokah. Le nekaj strelov bomo na pravem kraju oddali na Italijane in Kožljek bo gorel.« Del te napovedi se je uresničil že februarja 1942. Zaradi visokega snega in hudega mraza so se partizani iz Koželjskega grabna premaknili v bližnje vasi. Bili so prepričani, da so v takem vremenu varni pred Italijani. Toda ti so se kljub zimi pojavili, pregnali partizane in požgali dve domačiji na Kožljeku, prizanesli pa niso niti Stražišču, Beču in Pikovniku.

Debevčevi (Kotovi) 15 let po očetovi smrti – Z leve Stanko, Majda, Jože,
                        mama, Iva in Tone

Figure 10. Debevčevi (Kotovi) 15 let po očetovi smrti – Z leve Stanko, Majda, Jože, mama, Iva in Tone

27. maj 1942 se je nagibal proti večeru. Koširjevi iz Dobca so se pravkar vrnili z njive, kjer so okopavali krompir, ko so se na dvorišču sosednje – Kranjčeve hiše pojavili partizani. Iskali so Jožeta Kranjca, ki smo ga že omenili kot vodilnega begunjskega zadružnika in člana Fantovskega odseka. Kmalu so ga odpeljali proti Bezuljaku. Čez nekaj časa je tekla za njimi tudi Jožetova starejša sestra Jerica. Ko so prišli do Bezuljaka, se je glavnina z Jožefom in Jerico ustavila na gornjem koncu vasi, nekaj članov patrulje pa je odšlo po Mira Koširja. Bil je že v postelji, saj je bil bolehen, toda moral se je takoj obleči in iti z njimi. Vsi skupaj so odšli proti Kožljeku. Ko so se približali vasi, je bilo že vse v temi in le pasji lajež je dokazoval, da vas ni izumrla. Na dvorišču Boštjanove domačije so se ustavili in vodja patrulje je ponovno ostro ukazal Jerici, naj se vrne domov. Ponovila je odgovor, ki ga je na podoben ukaz dala že prej: »Ne, kamor gre brat, grem tudi jaz!« Šele na bratovo prigovarjanje, naj uboga in prenoči pri znani družini na Kožljeku, je popustila. Nekoliko je postala, da se je kolona izgubila v noč, potem pa sedla v travo in prisluškovala. Čez nekaj časa je zaslišala lajanje psov v Stražišču. Tako so v Dobcu že naslednje jutro vedeli, da so partizani poleg Jožeta Kranjca vzeli tudi Mira Koširja in ju odpeljali proti Stražišču. Isto noč – izgleda, da je bila na delu še ena skupina – so se oglasili tudi v Begunjah pri trgovcu Matičiču, temeljito izpraznili njegovo trgovino, njega pa odpeljali s seboj. Po nekaj dneh sta se Kranjc in Matičič vrnila, Koširja pa ni bilo. Kranjc je povedal, da so bili v taborišču nad Zalo. Med vprašanji, ki so mu jih zasliševalci zastavili, je bilo tudi, kakšno mnenje ima o Koširju. Odgovoril je, da je dober in zaveden Slovenec, kmalu potem pa začutil, da ni prav odgovoril, da je prijatelju s tem odgovorom verjetno škodil. Ni dvoma, da »zaveden Slovenec«, kot ga je imel v mislih Jože Kranjc, zasliševalcem ni bil všeč, vendar bi Koširja najbrž obsodili tudi brez njegovega mnenja. Vsekakor pa ta dogodek lepo dokazuje, kako besede v določeni situaciji niso več imele svojega pomena. »Sodniki«, ki so sodili po odloku o zaščiti slovenskega naroda, so pod izrazom »zaveden Slovenec« razumeli nasprotnik OF in komunizma, kar je bilo za Mira Koširja in za marsikoga v tistem času usodno.

Poglejmo nekoliko, iz kakšne družine je izšel Miro Košir in kako je ta sprejela dejstvo, da se sin ni vrnil. Mirotov oče je bil doma pri Koširjevih, po domače Markovih v Dobcu. Postal je financar in v času stare Avstrije več let služboval v Trstu. Poročil se je s Tržačanko in imela sta tri sinove. Po očetovi upokojitvi je družina prišla v Dobec, med drugo svetovno vojno pa so stanovali v Bezuljaku. Sin Miro se je izučil za mizarja. Ker zaradi gospodarske krize ni imel zaposlitve, se je prijavil k orožnikom in dobil službo v Ribnici na Pohorju. Nemci so ga kmalu po zasedbi preselili na Hrvaško, okrog novega leta 1942 pa se je vrnil v Bezuljak, ki je bil pod Italijani. Malarija, ki jo je bil Miro prebolel med služenjem vojaškega roka, mu je pustila posledice, zato je bil večkrat bolan. Z Jožefom Kranjcem sta bila vrstnika in dobra prijatelja, oba sta bila letnik 1915 in ujemala sta se tudi v svetovnonazorskih pogledih.

Omenili smo, da je Jože Kranjc po povratku iz partizanskega »zapora« imel slab občutek, ker je zasliševalcem rekel, da je Miro zaveden Slovenec. Skrbelo ga je zanj in prav tako Markove, ki so bili sosedje Kranjčevih in v dobrih odnosih z njimi. Mirotovi domači dolgo niso verjeli, da bi se mu moglo kaj hudega pripetiti. Zlasti oče, ki je kot nekdanji »Tržačan« imel slabe spomine na Italijane in verjel, da jih bodo partizani v kratkem pregnali, se je takoj razjezil, če mu je kdo skušal dopovedati, da Miro ni več živ. Svoje so naredili tudi »obiski«, ki so se začeli nekaj dni po sinovem odhodu. Prišli so po njegove škornje, obleko, orožniško uniformo in podobno, češ da je vključen v njihovo enoto in vse to potrebuje. Skrbna mati je pomislila, da bi sin gotovo bil vesel kakega priboljška v hrani. Dogovorila se je z družino s Kožljeka, za katero je vedela, da je povezana z onimi v gozdu. Potem je nekajkrat hitela na obisk na Kožljek s polnim cekarjem, v katerem je bila steklenica kozjega mleka, košček prekajene svinjine, ki so jo Markovi ob košnji vzeli iz pepela, kos kruha in morda še kaj. Ko ji je sinova sestrična nekoč omenila, da Miro nič več ne potrebuje, se je hudo razjezila. Toda ob nekem obisku na Kožljeku so se ji oči odprle. Kot navadno je vstopila v kuhinjo, da bi gospodinji izročila priboljšek za sina. Ker je bila gospodinja trenutno nekje zunaj, se je malo razgledala in skozi priprta vrata shrambe opazila nekaj steklenic, v katerih je prinesla mleko. Takoj jih je prepoznala, saj je oče v njih dobil vino od prijatelja iz Trsta in so se ločile od drugih steklenic. Sedaj je vedela, da imajo prav tisti, ki govorijo, da Miro nič več ne potrebuje, vendar gospodinji tega ni pokazala. Na Kožljek pa po tistem ni več šla. Oče niti tedaj ni verjel, ampak se je jezil na neumne ženske privide. Verjel je šele, ko mu je Jože Kranjc pokazal pisno likvidacijsko povelje, ki so ga med drugimi papirji našli v praznem taborišču vaški stražarji iz Begunj. Ko so namreč izvedeli, da so partizani odšli iz Koželjskega grabna, so 9. septembra 1942 skupaj z otavsko vaško stražo odšli tja in Jože Kranjc se je po vrvi spustil v Krimsko jamo in se prepričal, da v njej res ležijo trupla begunjskih deklet in drugih žrtev. Slovenski dom je o tem pisal 26. septembra 1942 in jamo poimenoval za »brezno rdeče svobode«. Najbrž je to ime nastalo v glavi nekega novinarja, dejstvo pa je, da je bila Krimska jama po ožji in širši okolici že znana kot kraj groze in smrti.

Na primeru Mirotove družine vidimo, kako težko so nekateri spoznali pravi obraz komunistične Osvobodilne fronte. Italijanov niso marali in želeli so, da čimprej izginejo z naše zemlje, zato so bili pripravljeni podpreti vsak odpor proti njim. Tudi župnik Turk, ki je jeseni 1941 sicer s prižnice svaril pred nepremišljenimi dejanji, je nekaj časa simpatiziral z odporniki. Neki starejši Begunjčan se spominja, da se je glavni organizator OF iz Cerknice Ludvik Lovko večkrat ustavil pri župniku. Baje je nekaj časa tudi prejemal Slovenskega poročevalca. Tudi France Rot iz Župenega je bil v začetku naklonjen OF. Ljudje so ga poznali in cenili. Vedeli so, da je bil v jugoslovanski vojski podnarednik, zato so spomladi 1942 pričakovali, da jim bo pokazal pravo pot. Ko je France zvedel, da partizani pobijajo zavedne Slovence, je prekinil odnose z OF in bil kot izgubljen. Brez uspeha je iskal zvezo z nacionalno ilegalo. Ni se mogel sprijazniti z mislijo, da bi za samoobrambo vzel orožje od Italijanov.

Begunjsko prosvetno društvo z župnikom Turkom (1940)

Figure 11. Begunjsko prosvetno društvo z župnikom Turkom (1940)

2.1.3. Poboji – pri Krimski jami in drugi – povzročijo nastanek vaških straž

Druga grupa odredov ali vsaj njen del se je na pohodu na Gorenjsko ustavila tudi pri Krimski jami in v noči na 30. junij prešla železniško progo Verd–Logatec. Del njenega načrta za tisto noč je bil napad na vlak pri Verdu. S tem naj bi zamotili Italijane, glavnina pa bi med tem prešla progo. Proti pričakovanju so partizani v napadenem vlaku našli internirance in se potem z njimi vrnili nazaj proti Kožljeku. Na hitro so opravili med njimi nekakšno anketo in jih razdelili v tri skupine. Od skupine najbolj sumljivih so jih v naslednjih dneh 12 pobili. Pravzaprav je bil to prvi množični poboj – skupini 12 mladih fantov že lahko rečemo množica, mar ne – ki so ga zagrešili komunisti. Do tedaj so v glavnem pobijali posameznike, ponekod tudi več članov družine hkrati. Kaj so zagrešili ti fantje, da so jih obsodili na smrt? Je bila vredna smrti njihova odkrita izjava, da želijo iti domov?

Kakšna osvoboditev je to: rešijo te okupatorske internacije, kjer bi imel vsaj skromno možnost za preživetje, in ubijejo, ko izjaviš, da se želiš vrniti domov? In, da bi zabrisali sledove svojega početja, da slučajno ne bi kdo našel groba, te vržejo v Krimsko jamo!

Dober teden po poboju rešencev z vlaka so se spravili nad begunjska in okoliška dekleta. Znano je, kako so dekleta v Bezuljaku zavrnila italijanske vojake, ki so jih vabili na ples: »Me bomo plesale, ko boste vi odšli.« No, to in ono dekle je pa vendarle popustilo mikom kavalirjev in šlo z njimi. Ne bomo rekli, da je bila ta popustljivost vredna hvale, smrti pa zato tudi niso zaslužile. Še manj je bilo krivo dekle, ki je bila sestra ali samo prijateljica tiste, ki je šla z Italijani. Ivanka Purkat iz Otav je šla v Ljubljano obiskat brata in so jo zato obtožili kot izdajalko. Menda so prav njo prvo pahnili v Krimsko jamo. V Okoliševi knjigi Žrtve druge svetovne vojne tako najdemo podatke o sedmih dekletih in ženah, ki so v prvi polovici julija 1942 končale svojo pot v Krimski jami, češ da so izdajale Italijanom. Tega niti niso skrivali. Kadar so komu grozili, niso pozabili omeniti Krimske jame. Rotovi z Župenega so zaradi strahu pred nočnimi obiskovalci spali pri sosedu in ko so se neko jutro vrnili domov, jih je čakal listek s sporočilom: »Nocoj ste pobegnili, toda kmalu se boste znašli v Krimski jami!«

Begunjska vaška straža, kmalu po ustanovitvi

Figure 12. Begunjska vaška straža, kmalu po ustanovitvi

4. julija 1942 zgodaj zjutraj so partizani na Italijane, ki so se približali Kožljeku, oddali nekaj strelov in se umaknili. Italijani so obkolili vas, ukazali ljudem, naj iz hlevov spustijo živino, in začeli požigati. Že med zimsko hajko so požgali dve domačiji, sedaj pa so uničili vse ostalo. V svojem uničevalnem zanosu so postrelili tudi nekaj živine, ki je tavala po njivah in travnikih okrog vasi. Marsikateri vaščan se je tedaj spomnil napovedi izpred nekaj mesecev, da bo Kožljek gorel.

Območje od Kožljeka pa tja do Blok in Cerknice je tedaj veljalo za osvobojeno ozemlje, kjer je bila na hitro vzpostavljena nova oblast. Za Trojiško so uradovali v gradu Pajkovo, pri Sv. Vidu v nekdanji občinski pisarni, v Otavah pa kar pri Popitu, na domu bivšega orožnika. Nova oblast je ukazala prekopati ceste, jih zasekati z drevjem in določila, kje naj vaščani noč in dan stražijo, da jih Italijani ne bi presenetili. Tako so vidovski možje in fantje stražili na Pirmanskem vrhu, Otavčani pa na Stražiški Špici, od koder je bil razgled na več strani, tudi proti Begunjam.

Italijani potem v Otave niso prišli od Begunj, ampak od Rakitne. V ranem jutru 21. julija so se nenadoma pojavili v Gornjih Otavah, takoj po hišah pobrali vse moške in jih zaprli v podružnično cerkev. Pri 16-letni Pavli Knap iz Dolenjih Otav so našli dovolilnico za prehod meje osvobojenega ozemlja in dekle prisilili, da jim je povedala, kje jo je dobila. Bivši orožnik France Popit, ki je bil nekakšen komisar tega območja, je poleg drugega tudi izdajal dovolilnice za prehod meje. Knapovi je izdal dovolilnico za pot v Borovnico in ji hkrati naročil: »Dovolilnico potrebuješ zaradi naših patrol, Italijani je pa ne smejo videti, zato jo pri Strmcu skrij pod skalo in na povratku spet poberi.« Dekle se je ravnalo po tem navodilu, toda že blizu doma so jo ustavili Italijani in preiskali. V »pisarni« pri Popitu so menda potem našli še neke sezname. 24. julija so skupino dvajsetih otavskih mož in fantov odgnali proti Stražišču. Kmalu po izhodu iz vasi so postrelili prve in nato streljanje ponavljali, dokler jim ni zmanjkalo »internirancev«. Med postreljenimi sta bila tudi dva otavska učitelja. V Otavah so slišali streljanje, vendar jih ni vznemirilo, saj so Italijani pogosto streljali brez vsakega vzroka. 27. julija je prišla neka žena iz Stražišča in povedala, kaj je odkrila ob poti. Nenavaden vonj jo je namreč opozoril, da je pogledala od kod prihaja in videla, kaj se je zgodilo. Ker v Otavah skoraj ni bilo moških, je nekdo šel prosit za pomoč Župence. S tremi vozovi so šli proti Stražišču in pobrali trupla. Na otavskem pokopališču so skopali dve veliki jami in jih brez krst položili vanju. Le z rjuhami so jih pokrili in zasuli. Pri pokopu ni bilo duhovnika, saj v Begunje niso mogli, vidovskega župnika pa so partizani ubili 14. julija, ko je z njihovo dovolilnico šel v Cerknico. Niti v dneh, ko so bili Otavci zaprti v svoji cerkvi, niti ko so mrtvi ležali ob cesti proti Stražišču niti pri pogrebu ni bilo nobenega partizana. Le nekaj ur po pogrebu pa so prišli po 16-letno Pavlo Knap in njeno 50-letno mater, češ, da sta izdali otavske može in fante. Odgnali so ju proti Ržišču in čez nekaj dni vrgli v Mihčevo brezno.

Oktober 1942 – Jože Kranjc se spušča v Mihčevo brezno

Figure 13. Oktober 1942 – Jože Kranjc se spušča v Mihčevo brezno

27. julija zvečer se je nad Begunjami in okolico razbesnela nevihta. Med močnim grmenjem in bliskanjem je iz debelih, temnih oblakov lilo kot iz škafa in orkanski veter je lomil drevje. Med nevihto je v vasi zmanjkalo elektrike, zato so se ljudje spravili k počitku. Tudi pri Hitijevih, po domače Kovačevih, je bilo tako. Nenadoma se je glasovom nevihte pridružilo razbijanje po vratih in klici: »Odpri, hitro odpri!« Kovačevi so vedeli, kdo kliče. Starejši sinovi Janez, France in Vinko so hitro zlezli na podstrešje, oče pa je na pol oblečen stal v veži in okleval, kaj naj naredi. Medtem so se razletele šipe okna, ki je gledalo na dvorišče, in nasilni obiskovalci so poskakali v vežo. Svetili so si z baterijami. Takoj so zvezali očeta in ga silili, naj pove, kje so sinovi. Iskali so jih po vseh prostorih. Ne vemo natanko, kako so potem prišli fantje s podstrešja. Janeza in Franceta so zvezali, na Vinka pa so nekako pozabili. Ko so odprli vhodna vrata in jih začeli porivati na dvorišče, se jim je Janez iztrgal in skušal pobegniti mimo kovačije ter preko sosedovega dvorišča. Zadel ga je strel v trebuh in obležal je na sosedovem dvorišču. Eden izmed zasledovalcev je skočil k njemu in mu še z bajonetom prebodel vrat. Takoj po strelu so zasledovalci izginili iz vasi. Celo očeta so v naglici spustili, Franceta pa odpeljali s seboj. Bil je bos in v sami spodnji obleki. K umirajočemu Janezu so najprej prišli sosedovi in ga prenesli v svojo hišo. Janezova sestra je po razmočeni bližnjici skozi sadovnjake bosa tekla po župnika. Kmalu po župnikovem prihodu je Janez izdihnil. Očeta je vse to tako pretreslo, da se je onesvestil. Franceta so tri dni vlačili po gozdu, nato pa ga najbrž živega vrgli v Mihčevo brezno. Zgodbo o njegovem trpljenju in breznu je povedal mlad partizan, ki se je kasneje javil begunjski vaški straži.

Janeza so 28. julija zjutraj položili v krsto in prenesli v domačo hišo. Novica o njegovi smrti se je hitro razširila in s cele Menišije so ga prihajali kropit. Možje in fantje so potem v gručah stali sredi vasi in se pogovarjali. Vedeli so, da bi partizani tisto noč iz Begunj odgnali več mož in fantov, če jim načrtov ne bi prekrižal strel, ki je zadel Janeza. Tudi na Kožljeku so možje in fantje takoj stopili skupaj, ko je zjutraj neko dekle priteklo povedat, kaj se je ponoči zgodilo v Begunjah. Bili so soglasni, da je bolje, da se sami prijavijo za internacijo, kot da doma čakajo, kdaj jih bodo pobili partizani ali Italijani. Njihovi domovi so že tako bili požgani in uničeni. Ko je nekdo povedal, da so možje in fantje iz Bezuljaka in Dobca že v Begunjah, so se tudi sami odpravili na pot. Italijani so njihovo ponudbo za internacijo zavrnili: »Zakaj to? Ostanite doma in se branite. Dali vam bomo orožje, da se boste lahko sami branili.« Nastanek vaške straže v Begunjah in okoliških vaseh je bil izrazito spontan. Ljudje so dolgo prenašali pritiske z ene in z druge strani. Partizanom so pomagali na razne načine in o vsem molčali, od Italijanov itak nikoli niso pričakovali nič dobrega. Ko so v začetku julija požgali Kožljek, so vaščani trpeli in molčali, ko so proti koncu julija postrelili Otavce, so bili na robu obupa, toda kje naj iščejo pomoč? Ko so partizani sredi julija metali v Krimsko jamo njihova dekleta, so trpeli, hkrati pa celo imeli slab občutek, da so jih morda sami premalo trdo držali. Ko pa so zverinsko umorili Janeza in Franceta Hitija in nameravali umoriti še več najboljših faranov, je bila mera polna in ustanovile so se vaške straže.

Septembra 1943 so bile med postojankami vaških straž na Notranjskem, ki so jih partizani s pomočjo italijanskih topov prisilili k predaji, tudi Begunje. Kljub drugačnim obljubam so zmagovalci potem župnika Turka, poveljnika Vojsko, učiteljico Drobničevo in več drugih Begunjčanov odpeljali v Kočevje in pred ustrelitvijo zasliševali. Vsem so postavili tudi vprašanje o nastanku vaške straže. Zgodovinar Stane Okoliš je po raziskavi zapisnikov kočevskih zaslišanj pripravil razpravo za 26. številko Zaveze, iz katere smo vzeli nekaj odlomkov. Župnik Turk je med drugim povedal naslednje: »Okupacija po Italijanih me je močno presunila, kakor tudi vse moje farane, ker sem poznal postopanje Italijanov na Primorskem in poznal tudi naše ljudi. Bil sem prepričan, da ta okupacija ne bo trajna in da bo na kakršenkoli način prišla zmaga v roke Angležev, in to iz zgodovinskih razlogov. Do OF sem bil dobro razpoložen vse do lanskega leta – dobival sem tudi Poročevalca – dokler niso padli moji stanovski tovariši in nekaj mož, ki sem jih osebno poznal: župan Brulc v Šmihelu, Hrovat in Mišjak, Komljanec in Ehrlich. Vedel sem, da padajo naši najboljši.

Šestindevetdesetletni Franc Vidmar

Figure 14. Šestindevetdesetletni Franc Vidmar

Do organizacije vaške straže v Begunjah je prišlo po sili razmer. Ker ni bilo v kraju italijanske garnizije, tudi nismo dobivali hrane, vsaj maja meseca ne. Italijani so požgali Kožljek in grozili, da bodo požgali Bezuljak, Dobec in Begunje, ker smo vsi partizani. Ko so bile težave prevelike, so se fantje in možje zmenili, da gredo prostovoljno v internacijo, in so šli v Cerknico. 27. ali 28. julija sta bila usmrčena brata Hitija, tedaj smo pa vsi zgrabili kovčke in se odločili, da gremo vsi moški proč. 28. julija sem se oglasil na poziv pri kolonelu Seraglii, ki je bil to pot zelo prijazen. Izjavil je, da obžaluje besede, ki mi jih je govoril pri Medenu, da je bil takrat v zmoti in mislil, da smo vsi komunisti, sedaj pa ve, da to ni res, in nam je pripravljen dati orožje, da se bomo lahko branili. Naslednji dan so Italijani pripeljali v Begunje 30 pušk, še prej pa so z avtomobili pripeljali nazaj moške, ki so se javili za prostovoljno internacijo. Pri razdeljevanju pušk sta sodelovala trgovec Matičič in Kranjc Jože iz Dobca. Spiska zanesljivih in nezanesljivih ni bilo. Poveljstvo je najprej prevzel Kranjc Jože, nato Matičič. Ni bil namen organizirati belo gardo s kakšnimi jasnimi političnimi cilji, ampak samo vaško obrambo, ki naj brani imetje vasi in življenje vaščanov.« (Zaveza 26, str. 82.)

Ing. Vojska, kasnejši poveljnik begunjske vaške straže, je dal naslednjo izjavo: »Izhajam iz cerkovniške družine v Domžalah. Po prihodu Nemcev sem moral bežati, ker so mi domžalski Nemci kot zavednemu Slovencu grozili z maščevanjem. Pred vojno se politično nisem udejstvoval, ker se nisem strinjal z nedemokratičnimi oblikami političnega dela, bil pa sem zagret narodnjak in globok vernik. Na OF sem sprva gledal s simpatijo. Potem so se vanjo vmešali neresni elementi, kar sem opazoval v Begunjah (na Notranjskem), kjer sem kot gradbenik dobil službo. Spomladi 1942 sem opazoval člane terenskega odbora iz Dolenje vasi pri Cerknici, kako so hodili sekat v gozd, les prodali, pa denarja niso porabili za OF. Ko je bil naš narod v najhujši stiski, sem videl, kako so ti ljudje denar zapili, veseljačili po vasi in igrali s harmoniko. Ni mi bilo všeč, da so bile vse žage zaprte, destilacija Nemca Krammer Jožeta pa je smela nemoteno delati. Pri Sv. Vidu je bilo med ofenzivo 1942 več partizanov na pokopališču. Prišli so Italijani, partizani pa so nanje streljali, čeprav so kmetje prosili, naj gredo proč. Partizani so se nato umaknili, Italijani pa so iz vasi pobrali vse moške in jih (51) ustrelili. Italijani so pri Sv. Vidu našli tudi neke partizanske spiske o ljudeh iz Otav. Na podlagi teh spiskov so ustrelili 18 ljudi, med njimi oba učitelja. Nekaj ljudi so ubili tudi partizani, med njimi dve ženski, ki jih je italijanska straža zalotila s partizansko prepustnico. Ko sta jo pod grožnjami izdali Italijanom in povedali, kje sta jo dobili, sta bili nato od partizanov justificirani. Obsojal sem to postopanje. Povod za organizacijo bele garde pa je bil uboj Hitijevih fantov. Nekaj dni po ofenzivi leta 1942 so partizani obkolili vas in aretirali dva katoliška fanta Hiti Janeza in Franceta. Eden je poskušal pobegniti, pa so streljali za njim in ga nato zaklali, drugega so odpeljali in ga vrgli v Mihcovo brezno. Kasneje so ga od tam potegnili, pa na rokah ni imel nohtov. Drugi dan so šli ljudje iz vasi k Italijanom, da se bodo branili. Takrat mi ni bilo všeč, da so se ljudje oborožili, in sem se umaknil v Ljubljano. Po 14 dneh sem se vrnil v Dolenjo vas, kjer bele garde ni bilo. Decembra 1942 sem videl, da se ljudje med seboj pobijajo tudi zaradi osebnih razlogov. Da bi preprečil neumnosti in katastrofe, sem po nagovarjanju nekega ‘duhovnika’, ki je menda bogoslovec ali kaplan iz Ljubljane, odločil, da prevzamem komando postojanke v Begunjah. Mislil sem, da bom lahko storil več dobrega kot slabega.« (Zaveza 26, str. 86.)

Alojz Matičič je odgovoril takole: »Od začetka sem bil simpatizer in sem podpiral partizane. Okrog 17. maja 1942 so mi očitali, da sem njihov nasprotnik, in so me aretirali. Po zaslišanju so me po štirih dneh izpustili. Osumljen sem bil, da sem komandant bele garde. O tem pa jaz takrat nisem ničesar vedel. Dne 28. julija je pa bil slučaj Kovačevih in zaradi tega mi vest ni dopuščala, da bi stal ob strani.« – Vinko Hiti je izjavil sledeče: »Dva moja brata so usmrtili partizani, češ da sta izdajalca, pa kar jaz vem, nista nič izdajala. V belo gardo sem prišel tako, da drugače ni moglo biti. Partizani so nam rekli, naj gremo k njim, da bomo tam varni. Italijani so rekli, da vedo za vsakega posebej in da bodo vse družine spravili v internacijo, če gremo v gozd. V belo gardo niso silili nikogar, zlasti ne ing. Vojska. Nekateri možje v vasi niso bili zraven, ker pač niso hoteli. Drugače so bili med njimi tudi pristaši OF, celo terenci.« Kot zadnjo poglejmo še izjavo Franca Rota iz Župenega: »Iz Župejna sem šel v vaško stražo na Otave. Bil sem prisiljen pristopiti. Italijani so na Otavah, 5 minut oddaljeni vasi, ubili 22 fantov. Aprovizacije nismo dobivali. V gozd nisem mogel, ker sem moral gospodariti za bolehne starše. Ni mi preostalo drugega kot zagrabiti puško, ko so Italijani to zahtevali. Vas se je odločila spontano potem, ko je videla, da so to storili v Begunjah, in osnovala vaško stražo.« (Zaveza 26, str. 89.)

Ni dvoma, da so jetniki, ki so dali gornje odgovore, bili pod hudim pritiskom, saj so želeli ohraniti vsaj golo življenje, čast in poštenje sta jim pa narekovala, da govorijo resnico. Zgodovinar, ki je raziskal zapisnike zaslišanj, ugotavlja, da so zaslišanci večinoma navedli objektivne vzroke za vstop k vaškim stražam in obrambo pred komunističnim in italijanskim nasiljem. Zasliševalci so porabili veliko časa za ugotavljanje vzrokov nastanka vaških straž, kakor, da le ti ne bi bili razumljivi vsakemu normalnemu človeku. Seveda je bila skozi očala partije videti ta slika popolnoma drugačna in je v marsikateri glavi ostala takšna do današnjih dni.

2.1.4. Trpljenju ni videti konca

Za kolikor toliko popolno sliko begunjske polpretekle zgodovine moramo omeniti še dva dogodka: partizanski napad septembra 1942 in napad eno leto kasneje, po kapitulaciji Italije. V noči na 19. september 1942 so »osvobodilne« sile napadle Begunje. Vaški straži, ki se je utrdila v Bonačevi hiši, niso prišli do živega, so pa požgali več drugih hiš in gospodarskih poslopij, med njimi tudi Kovačevo hišo. Tako je France Hiti, ki ga je 30. oktobra 1942 vaška straža dvignila iz Mihčevega brezna, tistih nekaj ur pred pogrebom ležal na parah kar na dvorišču požgane domače hiše. Iz brezna so tedaj potegnili samo Franceta, trupla Knapovih dveh in Janeza Zalarja pa so še ostala v globini. Kaj je zagrešil mladi partizan, ki še ni izpolnil 18 let, da so ga njegovi lastni tovariši pahnili v brezno? V času italijanske ofenzive je prišel domov in terenci so bili takoj pozorni nanj. Morda je mislil le nekoliko počakati, da bi se italijanska vihra umirila ali premaknila drugam. Pastirji iz Bezuljaka so videli, kako ga je partizan – domačin spremljal po poti pod vasjo v gozd. Potem se je govorilo, da so ga obsodili zaradi dezerterstva.

14. septembra 1943 so partizanske enote obkolile Begunje. Podpiralo jih je italijansko topništvo. Ta dan je padlo največ granat okrog cerkve, župnišča in šole, vendar niso naredile posebne škode. Branilci so brez težav odbili nekaj napadov pehote. Noč je minila precej mirno, toda naslednji dan se je napad okrepil. Pojavila sta se tudi dva tanka. Topovska granata iz tanka je zadela zvonik farne cerkve in veliki zvon se je razletel na kosce. Opoldne so bila nekatera poslopja v vasi že močno poškodovana. Poveljstvo obrambe je bilo v Bonačevi hiši sredi vasi, toda zaradi močnega obstreljevanja je bila zveza med posameznimi obrambnimi položaji slaba in so bili večinoma prepuščeni samim sebi. Ko so napadalci ponudili pogajanja, se je ta neenotnost še posebno pokazala. Na spodnjem koncu vasi so se pojavile tudi neke ženske iz Cerknice in kričale, da je premirje že potrjeno. Ženske so tudi prepričevale župnika in poveljnika Vojsko, naj ustavita boj, da ne bo žrtev. Kakor hitro so na nekaterih obrambnih položajih ustavili ogenj, so napadalci vdrli v vas in obramba je bila zlomljena. Tako so se Begunje 15. septembra popoldne brez posebnih pogajanj predale.

Vaški straži v Bezuljaku in v Dobcu nista bili obkoljeni. Iz Dobca je patrulja odšla po pomoč v Borovnico in 16. septembra zgodaj zjutraj je močna skupina Borovničanov skupaj s patruljo prišla na Kožljek, kamor se je umaknila preostala vaška straža iz Dobca. Zvedeli so, da so Begunje padle že prejšnji dan popoldne in da so tudi vaško stražo v Bezuljaku zajeli partizani.

Takoj po »osvoboditvi« Begunj so prijeli župnika, učiteljico Drobničevo in še nekatere ter jih zaprli v Jagrovo hišo. Člane vaške straže so postrojili sredi vasi in med njimi iskali ing. Vojsko ter trgovca Matičiča. Ker ju niso našli, so zagrozili, da bodo vsako uro streljali talce, če se ne javita. Ko sta prišla iz skrivališča, so ju pridružili ostalim aretirancem, naslednji dan pa s tovornjakom odpeljali v Kočevje.

Znano je, da so precej jetnikov iz kočevskih zaporov postrelili v Mozlju, druge v Jelendolu pri Ribnici, precej begunjskih mož in fantov pa na Mačkovcu nad Iško. Župnika Turka so avgusta 1944 našli med drugimi žrtvami v grobišču blizu Grčaric.

Kdor bi po tragičnih dogodkih leta 1943 zaključil, da je meniševskega protikomunističnega odpora za vedno konec, bi se hudo zmotil. Res da v Begunjah ni bilo domobranske postojanke, vendar je po statističnih podatkih Okoliševe knjige bilo v občini Begunje še po 15. maju 1945 173 žrtev ali 53 % od skupnega števila 329. Ni potrebno razlagati, da so bile te žrtve spomladi in poleti 1945 izključno na protikomunistični strani, večinoma domobranci, vrnjeni iz Vetrinja na Teharje. 47. domobranska četa, ena od čet Rupnikovega bataljona, je bila sestavljena pretežno iz Meniševcev in drugih Notranjcev, vodil pa jo je tudi na njeni zadnji poti Jože Kranjc iz Dobca, ki se je jeseni 1942 spustil v Krimsko jamo in v Mihčevo brezno. Redki še živi iz te čete se spominjajo poveljnika, kako je na pol oblečen sedel na teharskem šodru in čakal, kdaj ga bodo poklicali za odhod na Hrastniški hrib. Očitno ga ob prihodu v Teharje niso odkrili, sicer bi ga že tedaj ubili z drugimi domobranskimi oficirji.

Kadarkoli razmišljamo o žrtvah komunističnega nasilja v obdobju po 15. maju 1945, nam stopijo pred oči meniševska dekleta in žene. Kje naj iščemo vzrok, da jih je v začetku maja 1945 toliko šlo z domobranci na Koroško in da so tudi one prišle v Teharje? Gotovo najprej pri Krimski jami in Mihčevem breznu. Ko so nekdanji »upravljalci« Krimske jame septembra 1943 ponekod prevzeli oblast, so spet pokazali, da se jih je treba bati. Turjak, Kočevje, Jelendol, Mačkovec, Pudob in jama Kozlovka ter drugi kraji so dovolj nazorno spregovorili o tem. Kar 19 deklet in žena naštejemo na seznamu žrtev begunjske občine, ki so šle skozi Teharje. Pa tudi doma ženam po maju 1945 ni bilo prizaneseno. Ivano Brezec, Dehinčevo mamo, o kateri pripoveduje njen vnuk Franc Turšič v knjigi Tomažičou Francel z Bajgn, ki jo je lansko leto izdal Muzej novejše zgodovine v Ljubljani, so oznovci ubili 8. julija 1945 ob cesti med Begunjami in Cerknico. Med teharskimi žrtvami naj posebej omenimo Oblakove, po domače Jurmanove iz Selščka. Štiri sestre: Antonija – rojena 1919, Angela – rojena 1920, Ljudmila – 1924, Ana – 1927 in dva brata: Alojzij – 1923 ter Anton – 1926 so bili vrnjeni iz Vetrinja in nobeden ni prišel domov.

O tem strašnem genocidu, o vseh teh žrtvah se skoraj pol stoletja ni smelo govoriti, še manj pa ob njihovih grobiščih, če se je zanje sploh vedelo, prižigati sveče. Miličniki so zlasti okrog praznika vseh svetih skrbno pazili, da se na nedovoljenem kraju ne bi pojavile sveče ali cvetje. Nekega novembrskega dopoldneva leta 1978 se je pri Hitijevih v Begunjah oglasil miličnik. Gospodar je delal v kovačiji in nekaj vaščanov je bilo z njim zaradi naročil. Miličniku je bilo nerodno nastopiti pred možmi, zato je potrkal na kuhinjska vrata in povedal gospodinji, kaj ga je prineslo. Pri Mihčevem breznu, globoko v gozdu, je za dan mrtvih gorelo nekaj svečk in nekdo je namignil, da so jih verjetno prinesli Hitijevi. Gospodinja mu je odgovorila, da oni zagotovo nimajo nič pri tem, saj so njihovega Franceta že leta 1942 dvignili iz brezna in pokopali na domačem pokopališču. Zapisal je njeno izjavo in odšel. Ni vedel, da je na videz brezbrižno gospodinjo spomnil na »grob« njenega očeta Stanka Debevca v Vodiški dolini. Vendar tedaj še ni bil čas, da bi kaj storili. Leta 1994 pa so šli, se spustili v jamo in po daljšem iskanju na prvi polici blizu vhoda našli dve človeški okostji. Ker je bil Debevec majhne in šibke postave, njegovega ni bilo težko prepoznati. Pobrali so njegove kosti, jih prenesli na pokopališče pri podružnični cerkvi Marije vnebovzete v Bezuljaku in tiho pokopali.

S tem so Debevčevi, po domače Kotovi iz Bezuljaka, končno dobili grob svojega očeta, ki je leta 1945 kot skrivač padel v Vodiški dolini, ko je šel po vodo. O Kotovi družini in njenem trpljenju bi lahko veliko povedali. Najmlajša hčerka Majda je bila rojena dva meseca po očetovi smrti. Konec leta 1945 so jim vse zaplenili, češ da je gospodar pobegnil. Ko je mati kasneje prosila, naj zaplembo prekličejo, so ji odgovarjali takole: »Če želiš zemljo nazaj, naj se mož vrne!« Garali so in bili pri tem večkrat lačni, toda mati je poskrbela, da so otroci imeli lepo otroštvo in mladost. Znala jim je prikriti svoje bolečine in skrbi, da jih z njimi ne bi zagrenila. Seveda jih je pa zato sama teže nosila. Ko so otroci nekoliko odrasli in že marsikaj razumeli, so mater spoštovali in ni jim bilo težko držati skupaj.

Dobec, ena od menišijskih vasi

Figure 15. Dobec, ena od menišijskih vasi

Marsikatera mati v Menišiji in po drugih krajih se je tedaj znašla v podobnih preizkušnjah. Ko je vse drugo odpovedalo, so vztrajale v človeško gledano skoraj nemogočih razmerah in skrbele za dom in družino. Vztrajale so – morda se tega niso niti zavedale – tudi namesto očetov in bratov, ki so izginili v jaških Hrastniškega hriba ali breznih Kočevskega roga ali v jami Vodiške doline, vztrajale tudi namesto deklet, ki so jih odpeljali s Teharij in jim genocidno preprečili, da bi postale nosilke življenja. Tak je bil pač tisti čas, čas nezaslišanega zla, pa tudi čas velike zvestobe in ljubezni.

3. Pripovedi

3.1. Kraljevo znamnje križ stoji

Vanja Kržan

3.1.1.

V kroniki župnije Dovje je župnik Franc Pečarič, ki je po smrti Jakoba Aljaža leta 1927 postal dovški župnik, dne 9. aprila 1941 zapisal: »Tega dne je bil spopad med graničarji in Italijani v Kranjski gori.« Spomnimo naj, da je Zgornjesavsko dolino najprej zasedla italijanska vojska, šele maja 1941 so jo dokončno okupirali Nemci. Komunisti so jih pozdravili kot prijatelje, saj je zanje veljal pakt Hitler-Stalin, popoln naslon na Sovjetsko Rusijo in pretrganje zvez z kapitalističnimi in imperialističnimi državami Anglijo, Francijo in Ameriko.

Do 9. maja so Nemci na Dovjem in v Mojstrani že vzpostavili svojo oblast. Na Dovjem so imeli orožniško postajo in v obeh naseljih svoje obmejne stražarje, ki so jim ljudje pravili graničarji.

9. maja so izselili župnika Pečariča. V Kroniki lahko preberemo njegov zapis: »Bilo mu je prosto dano, da se lahko preseli, kamor hoče, samo da ga ne bo na ozemlju, okupiranem od Nemcev. Gestapovski komandant mu je izjavil: ‘Wir werden Sie nicht mitschleppen; packen Sie zusammen soviel Sie können. Morgen um 9 Uhr müssen Sie in Radmannsdorf sein. Dort bekommen Sie einen Passierschein.’ (Ne bomo vas vzeli s seboj; vzemite s seboj prtljage, kolikor morete. Jutri ob devetih morate biti v Radovljici. Tam boste dobili potno dovolilnico.) Naslednji dan se je z vlakom odpeljal do Radovljice in naprej do Št. Vida, kjer je bila v neki gostilni stroga preiskava. Župniku so vzeli nekaj moke in masti, drugo so mu pustili vse, pač pa so župniku Janši vzeli ca. 4000 din. 14. maja je župnik dospel v Metliko, se naselil v proštiji, kjer je ostal do 14. junija 1945 skupno s služkinjo Ivano Cestnik.« Po vojni se je vrnil za župnika na Dovje in ostal tam do upokojiteve. Šolskega upravitelja Joža Serajnika Nemci niso izselili, saj se je z ženo zadnje dni marca 1941 preselil v Črenšovce.

Prebivalci obeh naselij prve mesece niso občutili kakšnega posebnega nasilja. Izseljencev ni bilo, fante in može v nemško vojsko so jemali kasneje. Takoj pa so Nemci pričeli z novačenjem v Volksbund, Hitlerjugend in Wehrmannschaft. Nemško nasilje se je pričelo šele po decembrski vstaji leta 1941, do

takrat je bilo na Dovjem in v Mojstrani »čisto mirno«, so mi povedali nekateri starejši ljudje.

OF si je zelo prizadevala, da bi ves narod organizirala v osvobodilno fronto. Skrbno so skrivali komunistični značaj te oganizacije. Niso se še imenovali partizani, ker so vedeli, da slovensko ljudstvo komunizem odklanja, in so se raje predstavljali kot kraljeve čete oziroma ‘četniki’. Novačenje za partizane ni rodilo uspeha. Zato so po Gorenjski konec 1941 začeli z agitacijo, da morajo vsi moški v gozdove, ker bo o božiču vojske konec. Na Jesenicah so se razširile govorice: »Ves Kranj je odšel v gozd,« v Bohinju: »500 tovarišev delavcev z Jesenic je hkrati odšlo v partizane.«

Na Dovjem so akcijo izvedli temeljito. Partizani so obkolili vas in prisilili moške, da so odšli v gozd. Zažgali so most na Belci, na cesto postavili zapreke in si drznili odpeljati v gozd tudi vojake z orožniške postaje na Dovjem. Kot da ne bi vedeli, da ta dejanja pri gestapu ne bodo ostala brez hudih posledic za obe vasi! V decembrskem mrazu so se dovški prisilni mobiliziranci nekaj dni in noči skrivali po gozdu, takoj po njihovem odhodu pa je okupatorjeva policija obkolila vas.

Preden povprašamo kakšnega domačina, kako se spominja teh hudih dni, si oglejmo, kaj o tem ve povedati nam že dobro znani pisec partizanskih dogodivščin Franc Konobelj – Slovenko v svoji knjigi Pod Možakljo in Karavankami so se uprli (Jesenice 1954).

»Akcijo sta si zamislila Stane Žagar in Jože Gregorčič in naj bi bila protiudarec nemškim načrtom – selitvam … 14. decembra 1941 se je začelo. Mrzla zimska noč naj bi odločila … Jesenice, Javornik, Žirovnica, Gorje, Bled – v vseh teh krajih se je ta dan nekaj pripravljalo. Posamezne skupine so se zbirale na raznih skritih krajih … Ne deset ali dvajset, več sto se jih je v teh decembrskih večerih pridružilo mladi partizanski vojski … Vsakdo je lahko čutil, da to ni več navadna, aktivistična akcija, ampak da je to že pravi upor, ki je prekrižal Nemcem vse račune.

Treba je bilo dvigniti tudi Gornjesavsko dolino. Načrt je bil pripravljen. Polde (Stražišar op. V. K.) je poslal Ivana Vovka – Živana (kasnejšega načelnika VOS-a za jeseniško okrožje, op. V. K.) in mene na Dovje.

17. decembra se je pričelo tudi na Dovjem in Mojstrani, kjer je bilo že vse pripravljeno. Pri Rabiču je bil pravi vojni štab. Vas je vrela. Po načrtu bi morali to noč razorožiti orožnike na Dovjem, zažgati most na Belci in zaustaviti železniški promet. Napasti je bilo treba tudi vojaško postojanko v Mojstrani, da bi oskrbeli nove borce z orožjem.

Ivan Vovk je odšel z nekaterimi tovariši nad orožnike. Akcija je izvrstno uspela. Nemška orožnika, ki sta večerjala v gostilni pri Ambrušču, sta bila hitro razorožena in se nista niti zavedela, ko je druga skupina že prijela komandirja Kacjanko na orožniški postaji pri Slugi. Na orožniški postaji je ostala le raztrgana Hitlerjeva slika in razbito pohištvo, orožniki pa so morali kot ujetniki s partizani.

Tudi v Mojstrani je bil načrt dobro pripravljen, a je spodletel. Nemški vojaki niso bili odsotni, kot je bilo sprva javljeno, ampak so pripravljeni pričakovali partizane.

Lojze Rabič je pripeljal skupino pred vojašnico, ko je padel nanj strel. Obležal je na mestu. Mlad in navdušen je bil za ideje osvobodilnega boja. Zaradi takega stanja so morali seveda od akcije odstopiti.

Janez Košir z ženo Marijo

Figure 16. Janez Košir z ženo Marijo

Zato pa je bilo na Dovjem živahneje. Posamezne skupine so se porazdelile na vse strani, podirale drevesa, zažgale most na Belci, zažgale brzojavne drogove in delali iz njih na progi zapreke.

Proti jutru pa sva se morala Vovk in jaz z novimi partizani hitro umakniti. Medtem, ko sem odšel z Dovžani v Dovške rovte, se je Vovk umaknil z Mojstrančani na Mežaklo. Zjutraj je bilo na Dovjem in v Mojstrani pusto in prazno, saj so doma ostale le ženske z otroki in starci. Okrog dvesto mož in fantov pa je odšlo v hribe. Ustanovljena je bila Triglavska četa in dovška dekleta so ji poklonila celo zastavo, ki jo ZB na Dovjem hrani še danes.

Nemci so pričeli z lepimi besedami vabiti Dovžane in Mojstrančane nazaj. Toda za temi besedami so se skrivale grožnje, ki so postajale vedno bolj očitne. Zagrozili so, da bodo požgali vas, če se orožniki ne vrnejo. Med Dovžani in Mojstrančani je nastal preplah, tako da je večina že po nekaj dneh odšla domov.

Nemci pa seveda niso držali svojih lepih in prijaznih besed. Ko jim je uspelo po končanih akcijah spraviti moške zopet v dolino, so pričeli 27. decembra 1941 z aretacijami. Do 8. januarja 1942 so aretirali devetdeset oseb. Od tega so jih 12. februarja 1942 devet ustrelili kot talce, ostale pa večinoma poslali v taborišča. Trideset se jih od tam ni več vrnilo – ostali so v nemških krematorijih.

Ta mesec bo ostal med najlepšimi stranmi v gorenjski partizanski kroniki, zakaj določil je usodo Gorenjske: prekrižal je načrte o izselitvi Slovencev s tega dela slovenskega ozemlja. Slavna dražgoška epopeja pa je potrdila nezlomljivo moč gorenjskih partizanov. Zamisli Jožeta Gregoriča in Staneta Žagarja so se uresničile prav v teh dneh in začrtale gorenjskemu človeku pot do svobode.« Tako Konobelj.

Njegove besede ne potrebujejo komentarja. Potrjujejo le dejstvo, da OF ni izbirala sredstev, da v mirni Zgornjesavski dolini zaneti revolucijo in državljansko vojno. Domačinom je hotela Nemce še bolj osovražiti, ljudi razdvojiti in ustrahovati ter si jih ubogljivo podrediti. Niso ji bili mar talci, tudi ji ne bi bilo mar, če bi bili obe vasici požgani. »Slavna dražgoška epopeja« je to potrdila. In spomin nanjo še danes slavijo!

Kako se spominja dovške vstaje, mi je pripovedovala domačinka Marica Zorman roj. Paulus (1925) iz Mojstrane, med vojno domačinka na Dovjem.

»Nocoj bo upor!« je tistega decembrskega dne pred Božičem padlo kot strela z jasnega neba in se kot blisk razširilo po vasi. »Pregnali bomo Nemce! Vojne bo konec! Vsi fantje in možje v gozdove!« Mnogi niso verjeli, morda le mladi fantje, taki kot je bil moj brat. Moja starejša sestra je tarnala: »To se ne bo dobro končalo. Kaj naj storimo?« Netilec upora v vasi je bil domačin Alojz Rabič.

Z vstajo so pričeli v Mojstrani. Fantje in možje so morali na Velik breg. Vendar so jih tam presenetili že zbrani nemški graničarji in patrulja. Prvi je streljal Alojz Rabič, graničarji pa so streljali nazaj. Rabič je obležal mrtev.

Na Dovjem smo slišali strele. Naši fantje in možje so to razumeli kot znamenje, da odidejo v gmajno in pričnejo vstajo. Aktivisti so zažgali most na Belci in nastavili na cesto zapreke. Nekaj privržencev vstaje je odšlo k Slugi, kjer je bila orožniška postaja, in odgnalo vse tri orožnike v gmajno. Komandir se je pisal Kacjanko, po rodu Avstrijec iz Koroške, zelo dober, pameten in pošten človek. Verjetno je prav on preprečil, da orožniki niso streljali in so se pustili odgnati v gozd.

Kmalu zatem so na Dovje prihrumeli nemški policisti na motorjih in v avtomobilih. Vsem je zastajal dih, že zaradi hrupa samega. Obkolili so vas in v smrtnem strahu smo čakali, kaj bo. Samo še molili smo lahko. Zbralo se je nekaj domačinov, starejših mož in šli so posredovat k Nemcem. Policisti so jim obljubili, da vasi ne bodo zažgali, če pripeljejo iz gozda nemške orožnike. Možje so odšli na Vrse do gošarjev in uspelo jim je pripeljati orožnike v vas. Po nekaj dneh in nočeh so se vrnili tudi fantje in možje, sestradani in prezebli. Hvala Bogu, Nemci so držali besedo in vasi niso požgali. Organizatorji vstaje se niso prikazali. Odnesli so zdravo kožo, večinoma ostali živi do konca vojne in zagospodovali po njej.

Do božiča je bil mir. Po praznikih pa so se lepega dne pojavili na železniški postaji v Mojstrani nemški policisti in legitimirali vse moške, ki so se vračali z dela v jeseniški tovarni. Večino so odgnali v zapor v Begunje in jih tam nekaj ustrelili kot talce, še več pa poslali v nemška taborišča, kjer jih je veliko pomrlo.

Tak je bil konec dovške vstaje. Vendar mnogi mladi fantje niso spregledali, tudi moj brat Karl ne. Hodili so v gmajno na sestanke, kjer so jih komunisti prevzgajali in navduševali za borbo, kot da ne bi bili vsi proti Nemcem. Z gmajne so se vračali spremenjeni. Nekatere manj zagrete fante in može so prišli gošarji iskat kar na travnik med košnjo ali na njivo in jih odpeljali s seboj v gmajno. Običajno je za njimi izginila vsaka sled. Gošarji so se potikali po svislih na Ravnah, po prostrani gmajni Karavank ali v bližnji globači pod Bvaščevo pečino. Če so zaslutili nevarnost, so jim težko dostopni predeli Karavank dajali skrivališče pred Nemci.« Tako razmišlja danes Zormanova Marica.

3.1.2. Kdo je Janez Košir?

Dovška vstaja pomeni začetek boljševistične revolucije, ki se je na Dovjem in Mojstrani razplamtela pozno jeseni leta 1943 tako kot drugod po Dolini. Že v 65. in 66. številki Zaveze smo se seznanili s Stanetom Križnarjem – Cirilom, strojevodjem z Jesenic, ki je od leta 1941 delal za OF, novembra 1943 pa je bil imenovan za komandirja vosovskih grup okraja Kranjska Gora. Jeseni 1943 so že delovale v Zgornjesavski dolini tri vosovske grupe in vsaka je štela od šest do osem vosovcev. Tretja grupa je delovala na območju od Belce do Hrušice, vanjo sta bili torej vključeni vasici Mojstrana in Dovje.

Eden znanih komunistov z Dovjega je bil Ivan Dovžan, po domače Bvaščev – kot se v gorenjskem narečju piše in govori. Doma je bil z velike kmetije, a mu kmetovanje že mlademu ni dišalo. Pred vojno se je zaposlil pri mornarici in zaradi njegovih komunističnih idej, ki so se ga hitro prijele, so ga predvojni komunisti poslali na šolanje v Rusijo. Ob začetku vojne je bil torej prekaljen komunist in jeseni 1943 med likvidatorji domačinov.

Verjetno je bil eden od njegovih prvih žrtev Janez Košir iz Mojstrane, posestnik, izšolan visokogorski vodnik ter lovec. Predvsem pa prvi slovenski alpinist, ki je preplezal Severno triglavsko steno. To je v Planinskem vestiku št. 12. letnik 1997 iz zanesljivih virov dokazal prof. Stanko Klinar v svojem članku »Devetdeset let slovenskega vzpona čez Steno«. Razumljivo, da je bila Stena že pred tem številnim domačinom velik izziv. Predvsem Trentarji in divji lovci je niso gledali samo od daleč.

Prof. Stanko Klinar piše: »Leta 1908 je domačin iz Mojstrane Janez Košir v družbi odličnih nemških plezalcev Jahna in Zimmra (nanju danes spominja v Steni Zimmer-Jahnov izstop) preplezal Nemški steber, smer prvopristopnikov izpred dveh let (1906 König, Reinl, Domenigg), smer, ki se pne čez čudovito napeto steno v vpadnici vrha, torej sredi Stene.

Odločilni dokaz, da je bil ta vzpon opravljen, je vpis v Koširjevi vodniški knjižici. Za ta vpis vse do danes ni vedel noben kronist; knjižica je bila dolgo shranjena na Koširjevem domu, nato deponirana v planinskem muzeju v Mojstrani, prelistal pa je ni nihče, zlasti ne z raziskovalnim zgodovinskim namenom. Prevod vpisa se glasi: »22. avgusta 1908 je Janez Košir v okviru poizvedovalne akcije za pogrešanim Karlom Wagnerjem z nama preplezal Severno steno Triglava. Celo turo je opravil z okovanimi čevlji, kar še posebej kaže na njegovo sposobnost. Z njegovim plezanjem sva bila zelo zadovoljna in ga lahko samo priporočiva.

Franz Zimmer, Avstrijski akademski klub, Gust. Jahn«

Prof. Klmar navaja dalje: »Iskanje Wagnerja je pomenilo preplezati Steno v osrednjem delu, ker se je Wagner napotil tja. S priporočilom na koncu verjetno merita podpisnika na domnevni Koširjev namen, da bi vodil kliente po tej smeri. (Košir je bil oblastveno potrjen gorski vodnik Slovenskega planinskega društva.) Košir pa tega namena očitno ni imel; iz njegove knjižice ni razvidno, da bi bil kasneje kdaj vodil po Steni. Za vse ostalo vodništvo pa je, kot pričajo zapisi v knjižici, požel veliko hvalo.« (Ohranjenje tudi faksimile »Izpričevala« za gorskega vodnika, izdanega leta 1906).

Koširjevi dvojčici Minka in Ivanka

Figure 17. Koširjevi dvojčici Minka in Ivanka

»Mojstranški domačini, Koširjevi prijatelji vodniki – reševalci, so vedeli, da je Košir Steno prejšnje leto, ko mu je bilo nepolnih dvajset let (rojen je bil 24. oktobra 1888), že preplezal, torej je bilo to splošno znano dejstvo.« Koširjev podvig je omenil tudi Jakob Aljaž v svojih Planinskih spominih . Najzanesljivejši kronist dr. Miha Potočnik pa priča (navajam iz članka prof. Klinarja): »Janez Košir, gorski vodnik in lovski čuvaj iz Mojstrane, mi je ne samo enkrat pravil, da je kot vodnik in nosač spremljal Jahna in Zimmra 21. avgusta (verjetno 22. avgusta) 1908 pri njunem vzponu po Konigovi smeri … Smer je popolnoma samostojno, nenavezan, preplezal. Kako naj bi med plezanjem opravljal vlogo nosača, ni jasno … Plezal je brez pomoči vrvi in v okovankah … Košir je bil dober in pogumen plezalec in visokogorski lovec … Pokazal nam je nadvse zanimiv prehod iz Nemškega stebra tik nad Oknom v kotel pod Malo Črno steno in nad Zimmer-Jahnov izstop … Tega prehoda do tedaj skalaši nismo poznali in nam nihče o njem pred Koširjem tudi ni pripovedoval.«

Košir za svoje dejanje ni užil posebne slave in se verjetno njegovega zgodovinskeg pomena niti ni prav zavedal. Toliko bolj nenavadno pa je, da ga po drugi svetovni vojni ni nihče ovrednotil. Jeseni 1943 se je namreč znašel na seznamu osumljenih in so ga komunisti kot izdajalca slovenskega naroda ustrelili.

Morda pa je bil osumljen še česa drugega? Evgen Lovšin v svoji knjigi Gorski vodnik v Julijskih Alpah (Planinski vestnik založba 1961) navaja sledeče: »Janez Košir je bil dober lovec, poznavalec gorskih skrivališč divjadi. V mladih letih mu priznavam pogum in pravilno duhovno usmerjenost. A na žalost je usodno grešil. V službi nemškega okupatorja je postal zaradi svoje izvedenosti v domačih gorah nevaren borcem narodnoosvobodilne vojne. Zato je bil sojen 28. oktobra 1943.« Pa si oglejmo, kako je bil »sojen«.

Minka, Ivanka in Ernest Dolžan, njun polbrat, ki se je 14-leten
                        ponesrečil v Stenarju

Figure 18. Minka, Ivanka in Ernest Dolžan, njun polbrat, ki se je 14-leten ponesrečil v Stenarju

Zapustimo Steno in se odpravimo na Koširjev rodni dom v Mojstrani, kjer je na kamnitem portalu vklesana častitljiva letnica 1807. Pročelje prenovljene hiše gleda na Steno in skalne vrhove okrog nje. Zidana je v alpskem slogu z lesenim gankom. S svojimi rokami ga je obnovil Koširjev vnuk Igor in s tem na neki način postavil spomenik rojstni hiši svojega deda, na katerega je zelo ponosen. Živi skupaj s svojo mamo, ki je hčerka Janeza Koširja. Prisluhnimo ji:

»Moji mami Mariji, domačinki iz Mojstrane, in očetu Janezu Koširju (roj. 24. oktobra 1888), sva se 9. julija 1922. rodili dvojčici, jaz sem Minka, sestra pa Ivanka. Imeli sva prelepo otroštvo in mladost. Če sem bila kdaj srečna, sem bila takrat. V najlepšem spominu imam izlete, ko naju je s sestro Ivanko ata peljal v Vrata v jagersko bajto. Bil je namreč izvrsten lovec in je pripravljal lovišča in vodil na lov nekatere predvojne ljubljanske veljake: industrijalca Lukmana, trgovca Souvana in Majerja. Midve sva bili medtem v bajti. Služkinje teh gospodov so naju razvajale z najboljšimi jedmi; potikali sva se po gozdu, nabirali jagode in uživali prostost, saj nama ni bilo treba pri nobenem delu pomagati. Gospod Souvan je za naju atu večkrat podaril blago iz svoje trgovine in na novo obleko sva bili hudo ponosni. In radi sva jih nosili, saj je bilo blago finejše kot tisto, ki ga je ata dobil iz Sukna v Žapužah, ko je zanj zamenjal volno naših ovac. Spominjam se tudi, da je ata pripravljal lovišča in vodil na lov po Mežakli in Radovni kralja Aleksandra, ki je imel svojo poletno kočo na Mežakli. Doma smo dolgo hranili kraljevo sliko z mladim Peterčkom. Spominjam se, da je imel ata veliko pušk in daljnogled.Velikokrat nam je pripovedoval, kako je preplezal Steno in da je bil prvi, ki mu je to uspelo. Ne vem, da bi jo še kdaj kasneje preplezal, ker je bil previden in je vedel, da s tem tvega življenje.

Po srcu je bil zelo dober. Ko je odrl in razrezal divjačino, nama je rekel: ‘Zdaj pa bosta meso znosili revežem.’ S sestro sva znosili in to ničkolikokrat. Bil je veren in ob nedeljah smo vedno šli najprej k maši, šele nato v Vrata.

Seveda pa ni samo lovil in vodil hribolazce. Imeli smo nekaj njiv, nekaj živine, ovac in gozd, ki ga je bilo tudi treba oskrbovati. Na Kladju smo imeli rovt, pomladi smo travnike čistili, poleti kosili in delavcev nam ni nikoli zmanjkalo. Pomagali so nam mnogi, ki jim je ata pozimi klal živino, jo odiral in razsekaval.

Med prvo svetovno vojno je bil ata vojak v Galiciji. Večkrat nam je pripovedoval o komunizmu in trdil je: ‘Če k nam pride komunizem, bomo lačni. Še krompirja ne bomo imeli.’ Njegovo protikomunistično držo so vsi poznali, saj je odkrito govoril proti komunizmu. Ko se je pričela vojna, svojega mnenja ni niti malo spremenil. Nasprotno, ob dovški vstaji decembra 1941, ko so vse može in fante prisilil, da so šli v gmajno, češ da bo vojne v kratkem konec in bodo partizani premagali Nemce, je v svoji kmečki pameti modroval : ‘Če bi bili v Beljaku Rusi, pred Ljubljano pa Amerikanci, potem bi verjal, da bo vojne vsak čas konec in da bodo zmagali Amerikanci. Takrat bi šel tudi jaz v gmajno.’

V Mojstrani in na Dovjem so imeli postojanko nemški graničarji, na Dovjem pa je bila še nemška vojaška komanda, vendar do dovške vstaje vojne nismo preveč občutili. Ata je večkrat vodil na lov nemške vojake, saj se kljub vojni svoji lovski strasti ni mogel odpovedati.«

Ali je bilo za Koširja usodno tudi druženje z Nemci na lovu? Gotovo so mu to nekateri zamerili. Vendar domačini še danes vedo povedati o tesni povezanosti med Nemci v vojaški komandi na Dovjem ter med gošarji in terenci. Nemci so bili vedno obveščeni, kdaj bodo hodili gošarji po vasi, da jih vaščani oskrbijo s hrano, in takrat se na vasi ni smel pojaviti noben nemški vojak. Iz neznanega razloga je nekoč eden od njih prekršil dogovor, prišel na vas in pijan gošar ga je ustrelil.

Verjetno so komunisti Janezu Koširju zamerili tudi njegovo druženje z Andrejem Nočem. Bil je domačin s Koroške Bele in se je pred vojno izučil za čevljarja v Mojstrani; rad je hodil s Koširjem na lov. Ko je odprl svojo čevljarsko delavnico na Koroški Beli zadnja leta pred vojno, mu je Košir prodajal živalske kože. Bil je zelo sposoben, sam je tudi risal modele za čevlje. Ob pričetku vojne sta ga pritegnila nemški red in disciplina, tudi zato, ker se mu je služenje predvojne vojaščine v odročnih, zanikrnih krajih Srbije in Makedonije do kraja zamerilo. Po značaju ni bil stanoviten in načelen. Vedno so ga privlačevala lepa dekleta, tudi že potem, ko je bil poročen, privlačila ga je tudi urejena nemška uniforma.

Med vojno ga krpanje starih čevljev ni več zanimalo. Vedno bolj je lezel v dolgove. Zaposlil se je pri nemški Werkschutz, tovarniški zaščiti na Javorniku, danes bi rekli, da je bil eden od varnostnikov. Toda kmalu mu je bilo tudi to premalo. Pridružil se je esesovcem in si gizdalinsko oblekel njihovo uniformo. Ves čas je ohranjal stike z Janezom Koširjem, občasno hodil z njim na lov in vodil nemške planince po hribih. Za gorskega vodiča so ga najemali tudi nemški vojaki v svojih hajkah, ker je dobro poznal teren. Vso vojno se mu ni skrivil las; bil je sorodnik partizana in likvidatorja Franca Konoblja – Slovenka. Morda je ob koncu vojne pri Nemcih vohunil za partizane, in je takrat tudi Druschke – poveljnik gestapa na Jesenicah – podvomil v verodostojnost Nočeve privrženosti esesovcem. Prav gotovo Janezu Koširju njegovo občasno druženje z Nočem ni bilo v prid.

Koširjeva hčerka nadaljuje: »Ata je vedno bolj slutil nevarnost, ki mu preti s strani komunistov. Ko so zahtevali od njega puško, jim je dal dve, mama jim je morala dati še atov daljnogled. Pa se je takoj našel domačin, ki je javil Nemcem, da imajo partizani Koširjevo puško in daljnogled. In tako se je Janez Košir znašel z zaporu v Begunjah. Toda ta Janez Košir ni bil naš ata, v Mojstrani je namreč imel soimenjaka, po domače Kobarjevega. Ko so sprevideli Nemci pomoto, so Kobarjevega kmalu izpustili. Ata je pričel slutiti, da bi se ga partizani radi znebili. Dobro je vedel, kaj se dogaja v Ljubljanski pokrajini, na Dolenjskem, v Suhi krajini, v Beli krajini.

Navadil se je, da je zvečer, preden je legel, prislonil puško ob steno v bližini postelje. Tudi podnevi je bil na preži. Če ga je kdo poklical pred oknom, je vedno najprej skrivaj pogledal od strani, kdo je zunaj. Počutil se je ogroženega, vedel je, da se je tisto jesen, leta 1943, pričelo pobijati po Dolini.

Konec oktobra je šel ata z družbo na lov na Erjavčev rovt v Mlinci nad Dovjem. Nenadoma so naleteli na domačina z Dovjega, Bvaščevega Ivana, ki je sedel pod brinovim grmom. Ko jih je zagledal, se je v trenutku spustil v tak dir, da še nikoli niso videli tako hitro teči kakšnega človeka. Lovci so za njim izstrelili nekaj strelov, a ga nobeden ni zadel.

Ata mi je pravil o tem dogodku kakšen dan kasneje, ko je prekrival streho na dovški šoli in sem mu podajala opeke. Verjetno ga je postajalo strah. Takrat sem tudi sama občutila tesnobo in pomislila, da nam s strani domačinov preti večja nevarnost kot od Nemcev.

Od takrat je minilo le nekaj dni, bilo je 28. oktobra 1943, štiri dni po atovem rojstnem dnevu, ko je ata zvečer po šesti uri v kuhinji bral knjigo. Zaslišali smo močno trkanje po vratih. Sestra Ivanka je šla odpret. Pred vrati so stali trije oboroženi moški, eden od njih je bil Ivan Dovžan, Bvaščev z Dovjega. Zahteval je ata. Če ne bi šel ata ven, bi vdrli v kuhinjo. Slišala sem, kako je Bvaščev vprašal ata: ‘Ali si bil ali nisi bil?’ Morda je mislil na streljanje na Erjavčevem rovtu. ‘Stokrat prisežem, da nisem bil,’ sem slišala ata. Potem pa je takoj počilo in ata se je mrtev sesedel na stol ob vratih v klet. Bvaščev ga je ustrelil v glavo. Z mamo sva pritekli v vežo, nekaj trenutkov za tem še sosedje in nemški vojaki, ki so slišali strel. Ata je bil oblit s krvjo in – mrtev.

Od takrat naprej je bilo pri nas razsulo. Otepale smo se z revščino do konca vojne in še dolgo po njej. Po vojni sem se poročila, imela veliko otrok in tolkli smo revščino naprej. Najhujše pa je bilo to, da smo bile po atovi smrti zaznamovane kot izdajalke. In prav tako vsi moji otroci,« je končala pripoved gospa Minka, hčerka Janeza Koširja.

Minkin sin, rojen 1957, mi je to potrdil: »Odraščali smo v hudi revščini. Še hujše pa je bilo, da smo prezir in sovraštvo občutili tudi mi, vnuki Janeza Koširja. Ko smo odraščali, smo kar naprej poslušali zbadanje: Tvoj stari ata je bil izdajalec!’ ‘Delal je za Nemce!’ ‘Družil se je z ‘raztrganci’!’ in pri tem verjetno mislili na Andreja Noča.

Ničkolikokrat sem slišal: ‘Tak si kot ‘ta star Košir’! In to od ljudi, ki so bili med vojno še otroci ali ata še poznali niso. Molčal sem in trpel. Ko sem nekoč povedal stari mami o teh očitkih, mi je rekla: ‘Vprašaj tistega, ali je pozabil, koliko mesa je pojedel, ki jim ga je dajal tvoj stari ata, jaz pa sem jim ga nosila.’

Mama nam je o njem pripovedovala vse dobro, tudi to, kako je prvi preplezal Steno, da bi rešil ponesrečenca, nemškega plezalca Wagnerja. Leta 1909 je pomagal reševati mrtvega Wilhelma Lassa, leta 1931 pa avstrijskega alpinista Fritza Tuna, ki je padel v Nemškem stebru približno tam, kjer se je smrtno ponesrečil Lass.

Zdaj smo vsi skupaj občutili na lastni koži, kako prav je imel stari ata, ko je že ob dovški vstaji obsodil prevaro komunizma in cilje OF. Tudi zaradi tega smo ga občudovali, čim starejši smo bili, in ne le zato, ker je bil odličen gorski vodnik in prvi, ki je preplezal Steno.

Vedno bolj sem bil prepričan, kako prav je imel stari ata, da komunistom ni ničesar verjel. In koliko drugih so še pobili med vojno in po vojni in to samo v teh dveh, takrat majhnih vaseh! Pa niti ne vem za vse.«

Likvidator Janeza Koširja, Ivan Dovžan Bvaščev, je po pripovedovanju domačinov baje zakrivil strašno smrt Francka, sina Francija Izda, po domače Mazenkovega iz Mojstrane. Njegovo zvezano truplo so našli na mravljišču, kjer so ga mravlje obžrle. Franckov oče se je jokal, kadar je to pripovedoval. Francek je bil njegov edini sin. Morda se je Bvaščev znesel nad njim samo zato, ker je Francek gošarje presenetil v gmajni in so se bali, da jih ne bi izdal. Bvaščev je veljal za velikega strahopetca.

Bicarjevega Francija iz Mojstrane so samo obstrelili. Krogla mu je šla skozi usta. Slišal je tovariša, ki je spremljal likvidatorja, naj mu da »še en šus«. Ta ga je zavrnil, češ da je Francelj že mrtev.

Toda to je samo nekaj primerov, so mi pravili domačini. Vseh svinjarij, ki so jih med vojno in po vojni počeli gošarji, se ne da opisati.

3.1.3. Šestnajstletni pastirček – žrtev revolucije

Oglejmo si pobliže, kdo je bil Ivan Dovžan in Bvaščeva družina. Pri Bvaščevih na Dovjem je bila lepa kmetija. Vendar Ivanu delo na kmetiji ni dišalo, kot smo že videli, in se je s svojimi pajdaši kmalu po pričetku vojne raje potikal po gmajni in se skrival. Ko se je med ljudmi pričelo govoriti o gošarjih, so se preimenovali v ‘mrharje’, da bi ostali čim bolj v tajnosti.

Ivan je bil dobro preskrbljen. Njegova sestra Mara, srčno dobra ženska, je skrbela tudi za to, da brat in njegovi tovariši v gozdu niso bili nikoli lačni. Največkrat jim je nosil hrano in morda kdaj tudi pošto Bvaščev pastirček Jožko, ob pričetku vojne star štirinajst let, bodisi v svisli, bodisi v skrivališče pod Bvaščevo skalo, ki ji domačini pravijo pečina.

Običajno so gošarji zahtevali in kradli hrano od vseh. Izvohali so celo meso drobnice, ki so ga domačini skrivali v ledeno mrzlih karavanških studencih. Znano jim je, kako so gošarji jedli in popivali, veselo prepevali partizanske pesmi, medtem ko je velika večina domačinov trdo delala, mnogi pa po dovški vstaji umirali v nemških taboriščih, družine ustreljenih talcev pa v revščini in strahu životarile. Na Ravnah, kot se imenujejo senožeti in lazi pod Bvaščevo skalo (danes so nekateri predeli že poraščeni in svisli podrte), so domačini v svislih hranili seno in zato tudi pozimi prihajali ponj; pomladi so travnike čistili, poleti kosili, jeseni pa pasli drobnico in krave. S seboj so morali nositi hrano, puščali so živež v svislih in gošarji so jim ga kradli. Nemci na orožniški postaji in obmejni graničarji so poznali domačine in vedeli za hojo na senožeti ob vsakem letnem času, zato pri njih niso vzbujali posebenega suma. Nemški komandir Kacjanko je bil zelo preudaren in domačinom naklonjen.

Janez Košir na lovu

Figure 19. Janez Košir na lovu

Kdo pa je bil Bvaščev pastirček Jožek? Da je ‘Bvaščev’, se ga je prijelo zato, ker je nazadnje služil za pastirja pri njih. Pisal se je Rekar in je leta 1939 kot dvanajstletni fantič prišel iz Zgornjih Gorij pri Bledu. Njegov oče Matevž in mama Helena Rekar sta imela šest otrok. Najstarejši je bil Martin, sledili so mu Gizela, nato pa Jože (1927), Janez (1928), Matevž (1930) in najmlajša Ivanka. Mama je zbolela za levkemijo in umrla, ko je bila Ivanka stara dve leti, Jože pa sedem. Najstarejša Gizela, komaj desetletna deklica, je morala poprijeti za gospodinjstvo in s pomočjo dobrih ljudi in očeta ji je to nekako uspevelo.

Oče je bil zaposlen kot miner na Bledu in ko je kralj Peter gradil ‘naselje’ na Mežakli (kot so ljudje pravili počitniškim hišicam kralja in njegovega osebja), je oče postal miner na kraljevem gradbišču, kasneje mu je iz Gorij nosil pošto. Dobro je zaslužil, otroci so uživali kraljevo gostoljubje, kraljeve kuharice so vselej poskrbele, da so bili Rekarjevi otroci – sirote brez matere – postrežem in siti. Kralj je vsem otrokom oskrbel ‘zakmašne’ mornariške obleke. Na ta otroška leta hranijo najlepše spomine. Takrat so bili v resnici najsrečnejši.

Žal pa je nenadoma zbolel še oče. Dobil je meningitis, ki je bil takrat neozdravljiv. Nekajkrat so mu iz glave punktirali gnoj, toda vnetje je napredovalo, bolečine so postajale neznosne in očetu se je omračil um. Pod posteljo si je dal razstrelivo, ga aktiviral in skupaj s posteljo je razneslo še očeta. Takrat se je pisalo leto 1939.

Otroci so ostali sirote in morali so služit. Enajstletni Janez je odšel za pastirja na Prihode, župnija Sv. Križ (danes Planina pod Golico), k daljnemu družinskemu sorodniku kmetu Virmanu, po domače Germonu in bil pri njih pastir. Najstarejši Martin je šel služit h kmetu Lipovcu, po domače h Kosmatu, prav tako na Prihode. Matevž je bil premlad, imel je komaj osem let, zato so ga dali v sirotišnico, kasneje se je šel učit za sedlarja k Tilešu v Mojstrano.

V Mojstrano so poslali tudi dvanajstletnega Joža. Najstarejši domačini se ga še danes spominjajo. Bil je droben fantič, vedno nasmejan in prijazen. Na glavi je nosil pastirski klobuček s pokončnim peresom. Morda je zato zanje še danes Jožko, kot so mu takrat vsi pravili. Sprva je služil za pastirja v Radovni, zatem verjetno še pri kmetu v Mojstrani, ob pričetku vojne se je znašel na Dovjem pri Bvaščevih.

Toda zdaj ni bil več samo pastir: ne da bi se Jožko tega zavedal, je ta družina pastirčka pahnila v vseuničujoče brezno komunizma in postal je njegova žrtev. Pri Bvaščevih ni le pasel ovac, velikokrat je moral nositi hrano, morda tudi kakšno pošto Bvaščevemu Ivanu, njegovemu bratu in njuni tovarišiji, ki se je potikala po svislih in gmajni nad Dovjim. Ali je sploh kdo zaslutil nevarnost, ki je pretila pastirčku, osamljeni siroti brez zavarovanosti doma, staršev ali katerega od svojih domačih, ki je v vsem moral vedno le ubogati svoje gospodarje? Tudi Bvaščevega Ivana, ki je jeseni 1943 postal gospodar nad življenjem ljudi.

»Pri Bvaščevih prav gotovo ni bil lačen, saj so imeli veliko kmetijo,« se danes spominja domačinka Zormanova Marica. »Toda pastir je vedno samo pastir. Zato Jožko ni prav nič okleval, ko ga je Anclova mama z Dovjega pregovarjala, naj pride služit k njim: bolje se mu bo godilo, lepše mu bo, mu je obljubljala. Morda je ona uvidela, da bi bilo bolje, da komunisti fantiča ne zapletajo v svoje posle. Jožko se je opogumil in prosil Bvaščevo gospodinjo Maro, če mu dovoli oditi. Mara ga ni kaj dosti pregovarjala, nasprotno, rekla mu je, naj kar gre k Anclovim, še prej pa bo naslednji dan na senožet odnesel hrano Ivanu in njegovi tovarišiji. To je Jožko povedal mojemu bratu Vaclavu, pravili smo mu Veni, ker sta bila prijatelja in sta skupaj pasla. Naslednji dan je Jožko še zadnjikrat odnesel hrano Bvaščevemu. Pastirček se nikoli več ni vrnil … «

To se je zgodilo pozno jeseni 1943, ko se je pričelo v Zgornjesavski dolini množično pobijanje ljudi, ki so ogrožali revolucionarno gibanje, ki so ga v mirno, idilično dolino zanesli boljševiki. Ali ga je res ogrožal nebogljeni pastir? Kdo ga je spravil s poti? Na kakšen način je izginil? Na vsa vprašanja še danes ni odgovora.

Težko verjememo, da bi bila zgolj pastirčkova odpoved službe pri Bvaščevi Mari razlog njegove smrti; bolj verjetno so se nedolžnega fantiča znebili zato, ker je preveč dobro vedel za globačo pod pečino in druga skrivališča Bvaščevega Ivana in ostalih gošarskih pajdašev. So se bali, da bi jih izdal? Ali da bi ‘nova’ pastirjeva gospodinja, Anclova mama, zvabila iz pastirčka, kar je vedel o njih? Dovžani in Mojstrančani so ga takoj pogrešili. Pa jim Bvaščeva gospodinja Mara ni vedela povedati nič drugega kot to, da se tistega dne ni vrnil s senožeti. Za njenim hrbtom pa se je pričelo sčasoma marsikaj šepetati.

Po jeseni in zimi leta 1943/44 , ko je zakrvavela Zgornjesavska dolina, so ljudje s strahom, ki ga doslej niso poznali, dočakali pomlad.

»Pod Bvaščevo pečjo smo imeli majhen travnik, za kravo sena, in svisli na njem,« nadaljuje svoje žalostne spomine gospa Zormanova. »Danes je tam vse zaraščeno. Maja smo šli mama, brat Veni in jaz čistit travnik. Pograbili smo listje in porezali grmičevje. Ko smo vse postorili, sva z bratom prosila mamo, če smeva po šmarnice, ki so rasle na majhni skali pod Bvaščevo pečino. Vedela sva zanje, ker sva jih tam nabirala vsako leto. Dovolila nama je in stekla sva ponje. Že sva se vračala vsak s svojim šopkom, prečkala grušč pod Bvaščevo skalo, kar se Veni nenadoma ustavi in pobere nekaj s tal. ‘Poglej,’ mi pravi. V roki je držal visok čevelj. ‘Saj to je Jožkov čevelj!’ Iz njega potegne še nogavico, ki se v razpadajočih koščih usipa na tla. Strmiva, molčiva, kam s čevljem? Veni ga odvrže, hitiva do mame in – molčiva. O tem sploh nisva mogla in si nisva upala spregovoriti. Tudi doma, ne takrat in še dolgo kasneje ne, ji nisva črhnila besedice. Med vojno je bilo vse ena sama skrivnost in strah.

Poleti smo šli na ta travnik grabit seno. Ves čas sva mislila samo na čevelj in najino skrivnost. ‘Greva še tja gor malo pogledat,’ sva rekla mami. Oba sva vedela kam. Stečeva proti kraju, kjer sva našla čevelj. Morala sva mimo Bvaščevih svisli, da sva prišla pod pečino. Danes je tam vse zaraščeno. Svisli so imele spodaj hlev, ob strani pa majhno lopo za listje, zaprto z vrati. Na vratih zagledava s črnimi črkami zapisano: Tu počiva Rekarjev Jože. Pod napisom je bil narisan visok čevelj, ki je bil s sprednjim delom obrnjen proti pečini. Napis je bil na vratih še dolgo let po vojni, po vasi pa so se razširile govorice, da so Jožka pahnili čez pečino. Če bi ga ustrelili, bi strel odmeval daleč naokoli. Na kakšne ostanke kosti nisva nikoli naletela, saj je bilo tam okoli dosti divjadi.«

Ne ve se kdaj in kateremu od bratov pastirčka Jožka je prvemu prišlo na uho, da je njihov brat nenadoma izginil. Raztepeni so bili na vse strani. Kaj bi sploh mogli takrat storiti? Tvegati, da pobijejo še njih? Niti za okoliščine bratove nasilne smrti niso zvedeli nikoli. Da pa partizani pobijajo, jim ni bilo tuje. Najstarejšega Jožkovega brata Martina, ki je služil pri Komatu na Prihodih, so partizani še mladoletnega odpeljali v gmajno, pa jim je po enem tednu zaradi vsega hudega pobegnil in šel rajši v nemško vojsko.

Le eden od Rekarjevih bratov, leto mlajši Janez, je po dolgih letih po vojni zgolj po golem naključju zvedel za drobec skrivnosti, ki ovija Jožkovo izginotje. Leta 1957 se je Janez skupaj s Skumavčevim Janezom z Dovjega zdravil na Golniku zaradi tuberkuloze. Ležala sta v isti sobi. Beseda je dala besedo, in Skumavčev mu je zaupal, da sta bila s pastirčkom Jožkom dobra prijatelja, ker sta po gmajni skupaj pasla drobnico. Naslednjo pomlad po Jožkovem izginotju so pastirji našli pod pečjo njegove čevlje. Pravili so, da tudi nekaj kosti, kar pa je malo verjetno.

Skumavčev je vedel le to, kar je ljudem povedala Bvaščeva Mara: »Moja brata Ivan in Kristl sta se skrivala pred Nemci v svislih. Naš pastir Jožko jim je nosil hrano. Tistega dne sva šla skupaj po seno v rovt. Vračala sva se že, ko sem se spomnila, da sem pozabila v svislih volneno deko. Poslala sem pastirja ponjo, sama pa šla naprej v dolino. Jožka ni bilo nazaj.«

To pa je tudi vse, kar se danes ve …

Jožkov brat Janez je hotel priti resnici do dna. Skupaj z mlajšim bratom Matevžem sta se dolgo let po vojni odpravila v Mojstrano k Bvaščevemu Ivanu, ki je imel pisarno na krajevnem ljudskem odboru v Mojstrani. Janez Rekar se danes takole spominja obiska: »Prišla sva k njemu v pisarno in povedala, da sva brata Rekarjevega Joža, ki je bil med vojno pastir na njihovi domačiji, pri njegovi sestri Mari. Zelo se je prestrašil in je samo pogledoval po nama, če imava morda ob sebi pištolo. Nič ni odgovoril na najino vprašanje. V nekaj kratkih, odsekanih besedah nama je naročil, naj greva k Tilešu. Tam nama bo Tileševa mama nekaj izročila. Mislila sva si, morda pa bo ona kaj več vedela?

Odšla sva k Tilešu. Ne da bi kaj dosti govorila, nama je mama takoj izročila list papirja. Z velikimi črkami je na njem pisalo SPOMENICA. Šele doma, ko sva si list natančno ogledala in večkrat prebrala, kaj na njem piše, sva spoznala vso prevaro. Zakaj so naju tako nizkotno odpravili, saj nisva hotela nič drugega kot le izvedeti resnico o najinem bratu,« se z grenkobo spominja Janez.

Zakonca Matevž in Helena Rekar iz Zgornjih Gorij

Figure 20. Zakonca Matevž in Helena Rekar iz Zgornjih Gorij

Spomenico sta Jožetu Rekarju izdala Prezidij ljudske skupščine LRS s podpisom predsednika Josipa Vidmarja in Zveza borcev narodnoosvobodilne vojne s podpisanim Ivanom Mačkom »v večen spomin na žrtev terorja fašističnih okupatorjev in njihovih hlapcev«. Datirana je z dne 29. novembra 1950. Spomenico je Jože Rekar dobil zato, ker je »za časa narodnoosvobodilne vojne in ljudske revolucije v letih 1941–1945 padel kot žrtev fašističnega terorja«.

Po tem pojasnilu sledi nadaljna obrazložitev: »Hvaležna domovina, osvobojena po junaški borbi ljudstva pod vodstvom Komunistične partije in tovariša Tita, ne bo nikdar pozabila mučeniških žrtev, ki je na njih kosteh zgrajena svoboda in neodvisnost narodov Federativne republike Jugoslavije.«

Torej to je vse, kar so zvedeli pastirčkovi bratje o njegovi smrti! In to besedilo jim je edino pojasnilo in spomin nanj! Kadar se je Janez peljal z avtom mimo Dovjega, je ženi prav vsakokrat pokazal na pečino: »Poglej, z nje so pahnili v smrt mojega brata.« Janez in njegova žena lahko prižigata svečo le ob spomeniku padlih borcev, na katerem je med borci za svobodo z zlatimi črkami vklesano tudi ime pastirja Joža Rekarja. Spomenik je zunaj obzidja dovškega pokopališča.

Fantiči pred šolo v Zgornjih Gorjah – Drugi z leve Janez Rekar, v ozadju
                        morda njegov brat Jožko

Figure 21. Fantiči pred šolo v Zgornjih Gorjah – Drugi z leve Janez Rekar, v ozadju morda njegov brat Jožko

3.1.4. Križ na vrhu pečine

Kako je bilo z Ivanom Dovžanom Bvaščevim po vojni? Zgradil si je lepo hišo, ne na Dovjem, ampak v Mojstrani, ker je po vojni postala center ljudske oblasti. Ali je bila njegova služba na krajevnem ljudskem odboru tako donosna, so se spraševali domačini. Morda pa si je hišo deloma prislužil tudi tako, da je ob nedeljah stal na pokopališču in nadzoroval, kdo gre v cerkev? Vedno je nosil temna očala, hodil s prekrižanimi rokami na hrbtu in občasno trzal z glavo v stran.

Poročil se je, a v zakonu ni bil obdarjen z otroki, zato sta z ženo posvojila deklico. Zdi se, da je bila njegova velika bolečina, da sam ni imel otrok; velikokrat je hodil pestovat vnučka svojega brata na Dovje. Skoraj vsak dan je obiskal sestro Maro. Imela ga je srčno rada, nikoli mu ni rekla žal besede, sprejela je vso njegovo težko preteklost in – skupaj z njim – molčala.

Maja 1989 je nenadoma izginil. Leta 1990 so našli truplo nekega utopljenca na obali pri Pulju. Kako so ugotovili, da je truplo Ivanovo, danes živeči sorodniki ne vedo. Žaro so pripeljali na Dovje in jo nekega dopoldneva pokopali brez vsakih slovesnosti in žalnega obreda. »Zagrebli so ga kot psa,« se je takrat izrazil njegov nečak, »saj še to ne vemo, če smo pokopali pravega.« Kakršno življenje, takšna smrt, so modrovali domačini.

Po vojni je Ivanova sestra Mara prevzela Bvaščevo kmetijo in se s pridnim in trdim delom sama pehala na njej. Dobro je gospodarila in njeno posestvo je bilo tudi po vojni eno najlepših. Poročila se je in imela štiri otroke, dve hčerki in dva sinova, Tončka in Kristla. Julija 1949, ko so iz Doline ponovno selili družine na Kočevsko, se je tudi ona znašla na vlaku izgnanih družin Zgornjesavske doline s tremi majhnimi otroki: Marica je bila rojena 1946, Tonček 1947, Kristl 1949. Sedeča na kupu prtljage, nametane v živinski vagon, je mesec in pol starega dojenčka stiskala k sebi kot »sv. Marija« je rekla takrat trinajstletna Janševa Marija, po domače Potokarjeva, ki so bili izgnani skupaj z Maro.

Kako to, da njen tako vplivni brat Ivan ni zastavil besede zanjo in njene tri otročke, saj ga je med vojno oskrbovala, hranila njega in še mnoge druge gošarje? Zaradi tega se je že med vojno znašla v zaporu v Begunjah in bila od tam poslana v taborišče Ravensbrück. In vse to zaradi svoje pomoči bratu in njegovi tovarišiji v gmajni. Poleg tega je skupaj z bratom, ki ga je imela iskreno rada, vse življenje ostala zavezana molku.

Sredi mehkih pobočij devetdesetmetrsko vladarsko čelo Bvaščeve skale

Figure 22. Sredi mehkih pobočij devetdesetmetrsko vladarsko čelo Bvaščeve skale Stanko Klinar

Pisalo se je leto 2003. Tega leta je po težki bolezni umrl Marin sin, šestinpetdesetletni Tonček. Že pred njegovo smrtjo se je njegov brat Kristl ukvarjal z mislijo, da postavi vrh Bvaščeve skale križ v spomin na ubitega nedolžnega pastirčka. O tej želji je večkrat govoril ženi in župniku. Vedel je, da ga je pahnil v smrt njegov stric Ivan, nikoli pa niso sorodniki zvedeli za okoliščine in vzrok njegove smrti. To je za vedno ostala skrivnost med stricem Ivanom in njihovo mamo Maro. Vedeli so tudi to, da pastirček ni bil edina žrtev strica Ivana. Ali se je zato zgrnilo nad Bvaščeve toliko gorja? Kdaj bo konec nesreč, saj zgleda, kot da bi nad družino viselo prekletsvo? Naj bo križ znamenje sprave njihove družine z Bogom in odpuščanja za vse hudo, ki ga je njihov stric sejal med vojno. Naj končno živim in mrtvim prinese mir. Po smrti brata Tončka naj bo še spomin nanj. Žal pa je Kristla prehitela tragična smrt … Pod sabo ga je pokopal traktor.

Eno leto po njegovi smrti leta 2004 pa je na vrhu skale že stal velik lesen križ, večji in lepši, kakršnega si je zamislil pokojni Kristl. Dovški ‘triglavski župnik’ France Urbanija je namreč čutil dolžnost, da uresniči srčno željo mrtvega Kristla. Namesto manjšega in železnega, kakršnega si je zamišljal Kristl, je postavil velikega in lesenega. Od zamisli križa pa do postavitve na vrhu pečine so pomagali številni farani in ljudje blage volje.

V Kristlu je zorela misel na križ že od takrat, ko je domačin Rado Baloh na svoji senožeti na Ravnah blizu Bvaščeve skale, s pomočjo župnika Urbanija, domiselno razpostavil postaje križevega pota, kot si jih je župnik zamislil: na deblih posekanih in okleščenih smrek so pritrjene majhne lesene kapelice z napisi, ki predstavljajo postaje križevega pota. Dvanajsta postaja je masiven lesen križ z izrezljano Kristusovo glavo na stičišču obeh tramov, pod njim lesena miza za daritev svete maše in sveče …

Križ na Bvaščevi skali

Figure 23. Križ na Bvaščevi skali

Križev pot je izdelal mizar domačin v svoji delavnici na senožeti, malo niže pod Balohovo. ‘Stroka’ njegovega izdelka ne bi uvrstila med umetnine, vredne posebnega občudovanja. Njegova vrednost je v tem, da so ga ustvarili ljudje iz notranjih vzgibov z občutkom za sveto in lepo ter z vero v odrešenje grešnega človeka. Namestili so ga v kulisje narave, največje umetnine same po sebi, v bližino izvira studenčka. Iz lesenega koritca lahko zajameš bistro vodo in se odžejaš … »Obiskal si zemljo in ji dal obilje, z mnogimi rečmi si jo obogatil. Božji potok je poln vode … « (Ps 65, 10).

Rado je postavil križev pot v spomin na svojega tragično umrlega dvajsetletnega sina edinca. Skupaj z njim sta umrli še dve mladi dekleti z Dovjega. V njihov avto je treščil do kraja opit voznik. Ali nam res manjka pristno veselje do življenja in ne znamo več zajemati iz neusiljivega studenca žive vode? Zakaj je malo kasneje obupal nad življenjem mizar, ki je z veliko ljubeznijo izdelal postaje križevega pota in se v delavnici – obesil? Se mu je zazdel križ lastnega življenja preveč težak in ga ni zmogel preložiti na rame Odrešenika?

Janez Rekar, brat s pečine pahnjenega pastirčka, se danes more le še z bolniške postelje zazreti na fotografijo strme stene s križem na vrhu. Bolečina nad krivično smrtjo nedolžnega brata je še vedno živa, ob pogledu na križ pa je v njem enako živa vera v zmago nad hudobijo in krivico. Vsako spravno dejanje, vsaka molitev ob postajah križevega pota na eno od postnih nedelj, obuja vero tudi v odrešenje slovenskega naroda zaradi storjenih zločinov med vojno in po vojni.

Tudi še po vojni … Domačini se spominjajo, kako je nenadoma izginil Kosov Albin. Bil je skojevec, a se ni strinjal s pobijanjem. Zaposlen je bil v jeseniški železarni. S sinom sta na ‘šiht’ hodila skupaj, ker sta imela isto izmeno. Lepega dne očeta ni bilo iz tovarne. Sin se je sam z vlakom pripeljal domov. Mama je moledovala in ga priganjala, da je odšel na policijo spraševat po očetu. Nič niso vedeli in so ga odpeljali na karavlo pod Golico. Kje je ata, je spraševal še graničarje. Dobil je kratek in tehten odgovor: »Ti gremo pokazat, kje smo ga, samo potem tudi tebe ne bo nazaj!« Razširili so lažne govorice, da je njegov oče vodil ljudi čez mejo.

Ko so se ob koncu vojne skozi te kraje umikali nemški vojaki in skupaj z njimi zdravniško osebje z Golnika, so jih partizani streljali v bližini Mlačce, ob poti v Radovno. Leta 1970 se je nad Mežaklo razbesnelo neurje, naliv je napolnil vse podzemske rove in struge, ki so naplavile toliko kosti, da so jih morali odstraniti in ni znano, kam so jih zmetali.

Blejski jamarji so okrog leta 1980 raziskovali kraške rove na Mežakli in bili zgroženi: ‘odkrivali’ so same preluknjane lobanje.

Ko sem se odpeljala z Dovjega, sem pozorno ogledovala pečino, da bi morda videla križ. S ceste se ga ne opazi. Toda križ stoji! In bo obstal! Ko so med vojno podrli križ na Škrlatici in ga vrgli po skalah, je naš znani visokogornik Jaka Čop pomodroval: »Kdor podira križ, podira sebe!«

4. Ujetništvo in nevarno vračanje

4.1. Ujetništvo

Janez Prosen

4.1.1.

Pri dobrih dvajsetih letih starosti se je končalo moje devetnajstmesečno služenje v tuji vojski. Zaključil sem ga v Argoullesu v Franciji. Tam sem se ob umiku nemške vojske predal francoskim partizanom. Po nekaj dneh bivanja v šoli pri družini učitelja Evg. Maillarda, ki je bil hkrati ravnatelj šole in načelnik skupine odpora Liberation ter župan v mestecu Argoulles, me je dne 7. septembra 1944 sam odpeljal v ujetništvo in me izročil francoski policiji. Z nama sta bila tudi dva ruska oficirja, ki sta bila zajeta v Stalingradu po obkolitvi V. von Paulusove armade. Domnevam, da sta se preoblekla, preden sta prišla do francoskih partizanov. Bila sta namreč v civilni obleki. Nisem imel občutka, da bi ju načelnik skupine odpora posebej cenil in spoštoval. Neprimerno večjo pozornost je posvetil meni, čeprav sem še vedno nosil nemško uniformo. Še danes sem hvaležen in zadovoljen, da sem imel pri pobegu iz nemške vojske toliko sreče in da sem srečal ljudi, ki so me v takratnih razmerah hoteli in zmogli razumeti. Takoj na začetku moram priznati in poudariti, da tudi sicer v Franciji nisem nikoli in nikjer doživel šikaniranja, kakršnega bi pričakoval kot vojak sovražne države. Vse je bilo v mejah strpnosti in normalnih človeških odnosov. Prezir do Nemcev je sicer obstajal vsepovsod, kar je povem razumljivo, saj so Nemci globoko ponižali francoski narod z nepričakovano hitro zmago na začetku vojne.

Zame so se težji dnevi začeli šele, ko me je načelnik skupine odpora Liberation po ukazu vojnih oblasti izročil policiji. Po tem ukazu so morali vse zajete osebe, ki niso imele francoskega državljanstva, izročiti zbirališčem vojnih ujetnikov. Že prva noč je bila težka. Francoski orožniki so nas vodili več kilometrov daleč, čez zemljišče nekdanjega izstrelišča V-1. Tu ni bilo žive duše. Celo področje je bilo popolnoma zravnano z zemljo. Ni bilo ne cest ne poti, pač pa sami lijaki, ki so jih napravile bombe, ki so jih letala zmetala na ta kraj. Glede na veliko število zajetih nemških vojakov nas v tem kraju ni bilo veliko, vendar dovolj, da smo imeli občutek prevelike natrpanosti in tesnobe v edini zgradbi, ki je še stala v tem kraju. Pokrita je bila z betonsko ploščo. V dolžino je merila kakih osem in v širino približno tri metre. V ta prostor so natrpali več kot sto ujetnikov. Celo noč je močno deževalo, zato je bilo prav, da so nas spravili v pokrit prostor. Zaspati ni bilo mogoče. Naslanjali smo se drug na drugega in dremali. Zjutraj so nas prepeljali v večje taborišče z dvema tovornjakoma, ki sta nas čakala na mestu, kamor je bil še možen dostop z avtomobili. Novo taborišče je bilo oddaljeno kakih petdeset do šestdeset kilometrov od izstrelišča, na katerem smo prebedeli prvo noč. To zbirališče je bilo na veliki njivi, na kateri je pred tem raslo žito. Ograjeno je bilo z bodečo žico in stražnimi stolpi. Tudi tukaj je močno deževalo. Zaradi velike množice ujetnikov in zaradi neprestanega deževja je bilo na njivi mnogo blata. Gazili smo ga do gležnjev, na nekaterih mestih tudi čez. Ugotovil sem, kako napak sem ravnal, ko sem pustil šotorsko krilo pri družini, ki me je prijazno sprejela. Prvi dnevi ujetništva v Franciji so bili res prelepi in so me zavedli. Moje takratno ravnanje se mi je maščevalo. Prisiljen sem bil, da sem poiskal streho pri drugih ujetnikih, ki so šotorska krila obdržali. Pri tem iskanju sem srečal podoficirja iz naše čete, ki je ostal v koloni umikajoče vojske, dokler je bilo mogoče. Povedal mi je, kaj vse je doživel. Bil je »trd« Nemec, ki je do zadnjega upal na rešitev. Tudi med umikanjem ni izgubil zaupanja. Šele ko je spoznal, da so popolnoma obkoljeni, da ni več nobene rešitve in da z vseh strani tanki gazijo vse, kar je bilo na poti: živino, vozove in ljudi, se je zavedel in se zatekel v obcestni jarek, da ga tanki niso pomendrali. Z njim se je uspelo rešiti še nekaj drugih vojakov, vendar iz najine čete nisva srečala nobenega več.

Življenje v Franciji po prihodu v zbirno taborišče ni bilo prijetno. Hrana je bila slaba in pičla. Štirje ujetniki smo dobili četrtkilogramsko mesno konzervo, da smo jo razdelili in pojedli z nekaj piškotom podobnimi vojaškimi kruhki. Primanjkovalo je celo pitne vode. Tudi vode za osebno higieno ujetnikov ni bilo. Več dni se sploh nismo umili. Po preteku enega tedna so se pojavile omotičnost in omedlevice. Marsikomu se je zavrtelo v glavi, ko je vstal, da je moral sesti nazaj in si nabrati novih moči, če se je hotel obdržati pokonci.

Neprestano so dovažali nove ujetnike in zbirališče je bilo že podobno mravljišču. Skupina Slovencev je na začetku štela nekaj manj kot dvajset Gorenjcev in se je postopoma povečevala. Na francoskih tleh smo ostali še približno teden dni, nakar so nas s tovornjaki prepeljali na obalo kanala La Manche pred Doverska vrata. Tu smo se vkrcali na manjše ladje, s katerimi so nas prepeljali na angleški otok. Plovba je trajala približno tri ure. Za nekatere je bila kar zahtevna, kajti vreme je bilo vetrovno. Zaradi majhnih ladij smo bili valovom še toliko bolj izpostavljeni. Čeprav ni šlo za daljšo vožnjo, so nekateri dobili morsko bolezen in močno bruhali.

Po izkrcanju na angleških tleh so nas odvedli na omreženo zemljišče in nam v letališkem hangarju postregli z dobrim golažem in belim kruhom. Golaž so nam obljubili že v Franciji, kjer tople hrane nismo dobili že polne tri tedne in več. Po dobrem in obilnem obroku so nas odvedli na železniško postajo in prepeljali v drugo taborišče ob konjskem dirkališču, blizu Londona (imena se ne spominjam). Tu so nas namestili v velike pločevinaste lope, kjer je bilo zelo veliko ujetnikov raznih narodnosti. Slovenci – bilo nas je kakih osemdeset – smo dobili posebno lopo. Vsak ujetnik je dobil svojo posteljo in pribor za osebno higieno. Dobili smo tudi ujetniško številko (moja je bila T 534669) in dopisnico, s katero smo se lahko oglasili svojim domačim. Na dopisnici je bilo opozorilo, da gre za prehodno taborišče štev. 4611 in da naj prejemnik ne odgovarja, dokler ujetnik ne sporoči dokončnega naslova. Dopisnico sem napisal 4. oktobra 1944 in jo poslal očetu in mami s sporočilom, da sem zdrav; da pogosto mislim nanju in zanju molim; da tudi njima želim zdravje in ju iz srca pozdravljam. V tem taborišču smo se dobro počutili. Po zajtrku smo vsak dan urejali bivalno-spalni prostor, brisali prah po oknih, vratih in stenah ter poskrbeli za odstranitev nesnage pred vhodom. Za to delo je bilo vsak dan zadolženo določeno število ujetnikov, ki smo se menjavali. Po opravljenem delu je bil vsak dan »apel«. Zbrali smo se na dvorišču in pozdravili nov dan. Po nekaj dneh smo dobili inšpekcijo, v kateri je sodelovalo več visokih častnikov. Opravila je ogled taborišča, kontrolo pogojev nastanitve in razmer, ki so vladale v taborišču. Opravila je tudi nekaj razgovorov z narodnimi zastopniki, ki smo jih sami izbrali. Ob prihodu inšpekcije smo se postavili v zbor in jih pozdravili. V urejenih vrstah smo ostali, dokler je trajala kontrola – gotovo več kot eno uro. Ko je bila kontrola končana, se je komisija vrnila pred zbor. Komandant je javno pohvalil našo lopo in dodal, naj vsi ujetniki vzamejo za vzor Slovence, ki so komaj nekaj dni v tem taborišču, pa so svoj prostor najbolje in najlepše uredili.

Po dvotedenskem bivanju v prehodnem taborišču so vse ujetnike, ki smo bili doma iz nekdanje Jugoslavije, prepeljali na Škotsko. Med potjo smo opazovali lepe zgradbe in urejena mesta, velike tovarne in zanimivo pokrajino. Poseben vtis je name napravil velikanski železniški most na severu Anglije, zgrajen čez morske rokave in zalive iz samega železa. Njegova skupna dolžina meri nekaj kilometrov. Ustavili smo se v Woodhouselyju pri Edinburghu, od koder so nas prepeljali s tovornimi avtomobili v veliko mednarodno taborišče vojnih ujetnikov na Škotskem. Ob lepem vremenu smo nekaj tednov odhajali na delo h kmetom, kjer smo opravljali razna jesenska kmetijska dela in se dobro počutili. Občutek se je poslabšal, ko je začelo deževati. Deževno vreme je trajalo skoraj tri tedne. Zaradi tega je postalo življenje v taborišču težko. Čeprav je bil teren rahlo nagnjen, je bilo v njem zaradi velikega števila ujetnikov ogromno blata. Jugoslovani (pretežno Slovenci – bilo nas je skupaj okoli 1300 do 1400) smo imeli svojo kuhinjo. Hrana je bila dobra in za brezdelje zadosti močna. Bližajoča zima nas je vedno bolj skrbela. Pogosto smo se pogovarjali o slovenskih politikih, ki so delovali v kraljevi vladi v Londonu. Oni so zanesljivo vedeli za nas, saj so nam v taborišče prek Rdečega križa poslali nekaj toplih oblačil.

Zadnje dni oktobra so prišli v taborišče trije predstavniki Jugoslavije, od katerih sta dva zastopala kralja, tretji pa Tita oziroma partizansko vojsko. Kraljeva predstavnika sta bila v civilni obleki, major Evgen Ravnikar, ki je zastopal partizansko stran, pa je nosil uniformo. Vsi trije so nastopili pred zborom s krajšimi govori in povedali, da je med kraljevo vlado v Londonu in partizansko komando v domovini prišlo do sporazuma, ki sta ga sklenila in podpisala na otoku Visu dne 16. junija 1944 dr. Ivan Šubašič, predsednik takratne jugoslovanske vlade v Londonu, in Josip Broz – Tito, predsednik NKOJ. Major Evgen Ravnikar nas je opozoril, da ne smemo pozabiti, da smo bili v nemški vojski in da je za nas zadnja priložnost, da popravimo svojo napako, ki smo jo storili z odzivom na vpoklic v nemško vojsko. Opozorilo je bilo ostro. Njegov govor je povzročil kar nekaj strahu med nami in otežil našo odločitev. Nekaj fantov se zaradi ostrine njegovih besed kar ni moglo odločiti za podpis. Dobili smo dva do tri dni časa za premislek. S podpisovanjem smo začeli dne 1. novembra 1944; sam sem izjavo podpisal dne 2. novembra. Vsi pristopne izjave niso podpisali; tisti pa, ki smo jo, smo čez nekaj dni dobili nove obleke in kmalu zapustili taborišče. Takrat nam je bilo rečeno, da odhajamo najprej v Egipt, kjer bomo deležni nekaj priprav, nato pa – ko bo vojna že končana – se bomo vrnili v domovino.

Odhoda iz taborišča smo bili vsi veseli. Zopet smo se odpravili na vlak in se z njim prepeljali na jug Anglije. Tu so nas razporedili po stanovanjskih hišah v Liegh on Sea pri Londonu. Na poti z železniške postaje smo med korakanjem po mestu prepevali slovenske pesmi. Meščani so se ustavljali in poslušali naše petje. To so bili najlepši dnevi moje medvojne odsotnosti z doma. Hrana je bila dobra. Prejemali smo plačo. Z denarjem, ki smo ga zaslužili, smo kupili spodnje perilo, nogavice, rokavice in podobno, kar nam je v Liki prišlo zelo prav, ker je bil tam še sneg in mraz, ko smo v drugi polovici marca prišli tja.

Slovenski fantje v nemški vojski v Franciji – V sredini Vinko
                        Miklavčič

Figure 24. Slovenski fantje v nemški vojski v Franciji – V sredini Vinko Miklavčič

V Liegh on Sea smo doživeli dve eksploziji V-1, ki so jih Nemci usmerjali na otok. Bombi sta eksplodirali v neposredni bližini naše nastanitve in povzročili preplah in kar nekaj strahu tudi med nami. Sicer pa je bilo življenje v tem kraju mirno, če ne upoštevamo razhajanja med podpisniki izjave o pristopu v jugoslovansko vojsko, do katerega je prišlo že nekaj dni po nastanitvi v tem predmestju.

Začelo se je z nagovarjanjem, naj prišijemo na kape rdeče peterokrake zvezde. Vsi tega nismo bili pripravljeni takoj storiti, zato smo se na zbornem mestu nekaj dni srečevali z različnimi kapami – eni z zvezdo, drugi brez nje. Vprašanje: »kapa z ali kapa brez zvezde« je trajalo le toliko časa, dokler niso pristaši vključitve v Titovo vojsko pregnali skupine kralju vdanih oficirjev bivše jugoslovanske vojske in s tem odstranili njihov vpliv. Ko je bilo to dejanje neke noči opravljeno, je bila zaukazana namestitev spornih zvezd. Od takrat naprej smo jih nosili vsi.

Organizacijsko je naša enota, ki takrat še ni imela svojega imena, spadala pod komando čehoslovaške vojske. Odgovorni vodja čehoslovaških enot za naš okoliš je bil polkovnik Peter Novak. Enota, sestavljena iz Čehoslovakov in Slovencev, je dajala videz urejenosti in discipliniranosti. Vsak član je dobil neke vrste legitimacijo, na kateri je bila vpisana številka vojnega ujetnika (v mojem primeru: A-543669 – PROSEN JANEZ, izdano 23. 11. 1944 s podpisom COLONEL PETR NOVAK, CO. the Depot of CZEHOSLOVAK ARMY). Odnosi s češko komando, njihovimi oficirji in vojaki so bili dobri. Pogosto smo se srečavali v njihovi kantini in pili dobro temno pivo. Ali je bilo to pivo dejansko češkega izvora, ne vem, bilo pa je zelo dobro.

Med podpisniki o pristopu v jugoslovansko vojsko je bilo kar nekaj fantov, ki se jih je polaščal strah pred vrnitvijo v domovino; nekaj, ki pristopnic sploh niso podpisali, jih je ostalo na Škotskem, nekaj pa jih je bilo z nami, ki smo bili že preoblečeni. Med slednjimi sem v ujetniškem taborišču že v Franciji srečal študenta Vinka Miklavčiča z Malenskega vrha nad Škofjo Loko, ki sem ga osebno poznal že pred tem. Prvič sva se srečala v zahodni Franciji v mestu Nantes, kjer smo čakali na nov razpored. Prve dni maja 1943 sva bila skupaj s še petnajstimi Slovenci poslana v mestece Bourgneuf en Retz, kjer smo imeli dvomesečne vojaške vaje, nato pa v Tourcoing, predmestje Lilla ob belgijski meji. Bil je urejen in prijeten fant, prijazen do vseh in globoko veren. Imel je smisel za risanje in portretiranje. Bil je razgledan, saj je imel dokončano srednjo šolo – (učiteljišče?). Med prostim časom smo se radi družili z njim. Večkrat nam je govoril o odnosih med narodi, o zmagi pravice nad krivico in o svobodni Sloveniji skupaj s Primorsko in Koroško, do katere naj bi prišlo po končani vojni. Pred našim dokončnim odhodom iz Anglije se je odločil, da se ne bo vrnil v domovino. Ko smo odhajali, je ostal v Liegh on Sea. Nikoli več ga nisem srečal. Spominjam pa se, da sem med poizvedbami, ki so jih svojci pogrešanih po koncu vojne naslavljali na razne naslove, zasledil tudi poizvedbo njegovih sorodnikov. Takrat sem delal kot administrator v Organizacijskem oddelku Štaba IV. armije v Ljubljani. Spominjam se tudi odgovora na poizvedbo, ki je prispela na razpis. V odgovoru je pisalo, da je bil Vinko Miklavčič nazadnje zapažen v okolici Splita. Pomeni, da se je kasneje premislil in se odločil za vrnitev v domovino. Kaj se je z njim zgodilo, ne vem. Žal mi je zanj!

Njemu v spomin objavljam sliko skupinice prijateljev, ki jo je on sam napravil prvi mesec po prihodu v Bourgnef, kjer smo izvajali dvomesečne vojaške vaje. Slika je nastala na dvorišču bivše šole. Stojimo od leve proti desni Franc Pintar iz Selške doline, Janez Peternelj z Javorij nad Škofjo Loko, (pogrešani) Vinko Miklavčič z Malenskega Vrha nad Škofjo Loko, Janez Prosen iz Lučin in Škofic iz Mengša. Vsem, ki danes še živite, moj iskren pozdrav!

4.2. Izginili so brez sledu

Janko Maček

4.2.1.

Proti koncu Prosenovega sestavka Ujetništvo zbudi našo pozornost nenavaden problem, do katerega je prišlo novembra 1944 med slovenskimi prostovoljci za jugoslovansko osvobodilno vojsko v londonskem predmestju Lee on Sea. Kmalu po prihodu iz taborišča Woodhousely na Škotskem so dobili nove angleške uniforme in nekateri so na kape takoj prisili rdečo zvezdo, večina pa tega kljub nagovarjanju ni naredila. Tedaj so bili poleg partizanskih oficirjev med njimi tudi še kraljevi oficirji. Neko jutro so pa opazili, da kraljevih oficirjev ni več, in tedaj so dobili ukaz, naj vsi prišijejo rdeče zvezde. Nekaterih fantov, ki so se že na Škotskem težko odločili, so se ponovno polastili pomisleki glede vrnitve v domovino. Tako je razmišljal Vinko Miklavčič, ki ga je Prosen osebno poznal. Verjetno so tedaj tudi nekateri drugi preveč očitno pokazali svoje negodovanje in s tem obrnili nase pozornost nekaterih tovarišev. Prav o Miklavčiču in dveh njegovih consortes (tovariših v usodi) bi tu radi nekaj povedali, še prej pa poglejmo nekaj splošnih podatkov o tem, kako so se slovenski fantje kot »prekomorci« vračali v domovino.

4.2.2. Prekomorske brigade

O prekomorskih brigadah vemo razmeroma malo, pa vendar je bilo vanje vključenih veliko Slovencev, zlasti Primorcev. Zakaj? Z uveljavljanjem fašizma v Italiji so se na zasedenem področju množili tudi ukrepi proti Slovencem. V šolskem letu 1927/28 je bilo zaključeno poitalijančevanje slovenskih šol. Načrtno so zatirali slovenske gospodarske in kulturne organizacije, zavedne Slovence pa obsojali na zaporne kazni in konfinacijo. Nič bolje se ni godilo istrskim Hrvatom.

Že leta 1921 so italijanske oblasti na Primorskem uvedle obvezno vojaško službo. Naše fante so večinoma pošiljali na služenje v notranjost ali na jug Italije, zlasti na Sardinijo. Sardinija je postala znana tudi po tako imenovanih disciplinskih bataljonih in konfinacijah. V času priprav za napad na Jugoslavijo so mobilizirali veliko primorskih Slovencev in jih načrtno pošiljali na jug. Po nekem podatku je tako bilo jeseni 1940 na Sardiniji okrog 6.000 primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov, precej pa jih je tedaj prišlo tudi v Kalabrijo in na Sicilijo. V italijanski vojski in mornarici naj bi leta 1941 služilo okrog 25.000 primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov, vsaj toliko pa jih je bilo po raznih kazenskih in delovnih enotah. Mnoge od teh so potem poslali na razna bojišča od Grčije in Severne Afrike do Rusije, na katerih je Italija doživela hude poraze. Med ogromnim številom vojakov, ki so jih na primer Italijani izgubili v Severni Afriki, je bilo okrog 12.000 primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov.

Žirovska farna spominska plošča

Figure 25. Žirovska farna spominska plošča

8. septembra 1943 je Italija kapitulirala, že prej pa je prišlo do padca fašizma. Zavezniki so 10. julija zasedli Sicilijo, v začetku septembra so se pa izkrcali na samem italijanskem škornju pri Reggio Calabria in potem naglo prodirali proti severu ter spotoma osvobajali Slovence in druge Jugoslovane, ki so bili tu v vojaških delovnih enotah ali kazenskih taboriščih. 3. oktobra 1943 je v Bari priplula ladja Bakar in z njo partizanska vojaška misija, ki je vzpostavila stike z zavezniki in med osvobojenimi Slovenci in drugimi začela pridobivati prostovoljce. Ni imela težkega dela, saj so bili mnogi organizirani že pred njenim prihodom. To delo so opravili partijci in nekdanji španski borci, ki so se kot mobiliziranci ali kaznjenci znašli v Južni Italiji. V Carbonari pri Bariju je bila tedaj tudi enota kraljeve vojske ali četnikov, ki so z neprikritim nezadovoljstvom opazovali zbiranje svojih političnih nasprotnikov. Zavezniki se za to nekaj časa niso zmenili. Za 7. november 1943, ko je bila Prva prekomorska brigada že zbrana v Carbonari, so nameravali v taborišču proslaviti 26-letnico oktobrske revolucije. Ko je bilo že vse nared za začetek slovesnosti, so se pojavili zavezniški vojaki in naperili orožje na postrojene brigadirje, aretirali pa so tudi njihov narodnoosvobodilni odbor. S proslavo seveda ni bilo nič, odborniki pa so bili približno en teden zaprti v Bariju in nato so jih izgnali. Posredovala je partizanska vojaška misija, menda je prišlo posredovanje tudi z Visa, in končni rezultat je bil, da so zavezniki določili taborišče Gravina, kakih 50 km od Barija, za glavno zbirališče prostovoljcev za Titovo vojsko. Do decembra 1943 sta bili potem ustanovljeni poleg 1. še 2. in 3. prekomorska brigada. Med 25. novembrom in 17. decembrom 1943 sta ladji Bakar in angleška Royal navy prepeljali na dalmatinske otoke preko 2.000 pripadnikov 1. in 2. prekomorske brigade, ki so jih Angleži pred odhodom oblekli in oborožili. (Albert Klun, Domovinaje ena, Prvi in drugi del.)

V letu 1944 sta se potem v Južni Italiji zbrali še dve prekomorski brigadi in bili prepeljani na drugo stran Jadrana. Nas seveda najbolj zanima nastanek in pot Pete prekomorske brigade. Njeno moštvo so sestavljali slovenski fantje, ki so jih Nemci mobilizirali na Gorenjskem in Štajerskem ter po urjenju poslali na francosko obalo, da bi jo branili pred zavezniško invazijo. Ko je potem prišlo do invazije, so se mnogi sami predali, druge pa so zavezniki ujeli. Iz Prosenove pripovedi vemo, kako je potem prišel v ujetniško taborišče na Škotsko in nazaj v Lee on Sea.

Nadaljevanje zgodbe povzemamo po katalogu ob 50-letnici Pete prekomorske brigade, ki ga je junija 1994 izdal Muzej novejše zgodovine v Celju. 11. decembra se je brigada v Liverpoolu vkrcala na ladjo, s katero so odpluli v Neapelj, nato pa z vlakom nadaljevali pot v Gravino. Tam so že pred tem bili številni Slovenci, ki so prišli iz Južne Francije, Italije, Alžirije in celo z Bližnjega vzhoda ter iz Grčije, bodisi kot nekdanji mobiliziranci v italijanski vojski bodisi kot nekdanji interniranci v italijanskih koncentracijskih taboriščih. V glavnem so bili to primorski Slovenci, ki so kasneje deloma tudi prišli v sestav brigade. Uradno je bila brigada ustanovljena 23. decembra 1944, ko so v Splitu oblikovali štab brigade, v katerem je bil Stane Mahne komandant, Silvo Hrovat politični komisar, Rado Bordon pa kulturni referent. »Pokazalo se je, da brigadi primanjkuje izkušenega partizanskega vojaškega in političnega kadra. Zato so pomoč dobili pri štabu 3. prekomorske brigade ter pri mestnem vojaškem poveljstvu v Splitu, v katerem je bilo več slovenskih oficirjev, dobro podkovanih v vojaškem in političnem pogledu. Štab se je odločil, da brigada ostane v Dalmaciji, dokler njeni pripadniki ne bodo dovolj vojaško in politično usposobljeni za odhod v Slovenijo in za uspešno delovanje na domačih tleh.« (Katalog str. 16.)

»Ko se je (brigada) dokončno uredila in se uspešno preizkusila v raznih manjših bojnih akcijah, se je začela pripravljati za končni pohod v Slovenijo. Tedaj je bilo v sestavi brigade 2350 mož, bila je ena od najmočnejših slovenskih brigad. 17. marca 1945 je krenila na pot, ko se je z vlačilci prebijala čez Podgorski kanal in pri Obrovcu zavila preko Velebita.« (Katalog str. 20.)

4.2.3. Zakaj so jih imeli za nevarne?

Albert Klun je dal knjigi o prekomorskih brigadah naslov Domovina je ena – po Župančičevem verzu: Domovina je ena, nam vsem dodeljena. Ni dvoma, da so se tega zavedali tudi fantje, ki so se v Angliji kljub močnim pomislekom odločili za vstop v Peto prekomorsko brigado. Ta zavest je bila očitno močnejša od pomislekov, niso se pa zavedali nevarnosti, ki jim je pretila. Žal, vemo zelo malo o njihovi usodi po prihodu v Dalmacijo, predvsem pa nimamo nobenih dokumentov. Naše vedenje in tudi ta zapis sta v tem pogledu omejena na pripoved njihovih sokrajanov in sorodnikov. Nekaj več gotovosti je pri ugotavljanju njihovega življenja pred mobilizacijo v nemško vojsko, ki v precejšnji meri lahko odgovori na vprašanje, zakaj so jih imeli za nevarne.

Začeli bomo pri Vinku Miklavčiču oziroma nadaljevali Prosenovo pripoved o njem. Rojen je bil leta 1924 v trdni kmečki hiši, po domače pri Martinovih na Dolenji Ravni blizu Malenskega Vrha. Znani profesor in duhovnik Maks Miklavčič je bil njegov stric. V družini je bilo osem otrok. Sestra Vinkove mame, po poklicu učiteljica, je bila poročena z zdravnikom dr. Justinom. Samo po sebi je bilo umevno, da je bil zdravnikov dom v Šentvidu nad Ljubljano zatočišče Martinovih otrok: Vinka in dveh sester, ki so se odločili za ljubljanske šole. Poleg stanovanja so tu dobili tudi skrbno, vendar neprisiljeno krščansko vzgojo. Sicer so pa bili tudi v domačem okolju deležni živahne prosvetne dejavnosti. V Poljanah – Ravan in Malenski Vrh sta spadala pod Poljane – sta bila orlovsko društvo in kasnejša Zveza fantovskih odsekov in dekliških krožkov zelo dejavna. Veliko zaslug pri tem je imela dolgoletna učiteljica na Malenskem Vrhu, ena tistih šolnikov, ki niso skrbeli samo za otroke, ampak tudi za kulturno podobo celotnega kraja. Vinko je v četrt ure oddaljeno malensko šolo hodil igrat harmonij. Pravijo, da je bil tudi pesnik. Žal nam ni uspelo dobiti nobenega njegovega zapisa, le njegova sorodnica nam je povedala naslednje verze, ki si jih je zapomnila in je prepričana, da so njegovi:

Moja duša je bila kot bel golob,
ki hrepenel je v dalje večerne,
a ko so zaplale mu peroti nemirne,
padel zadet je od tujih zlob.

Koliko šolanja je Vinko opravil pred aprilom 1941 oziroma pred začetkom okupacije? Koliko mu je še manjkalo, da bi bil učitelj? Kako je bilo z njegovim šolanjem po nemški zasedbi Gorenjske? Podatek, da je delal v krajevnem uradu – nekdanji občinski pisarni na Javorjah – govori za to, da je bil nekaj časa doma. Sklepamo, da je prišel na krajevni urad po smrti javorskega župana Janeza Peternelja, ki so ga partizani ubili leta 1942. Verjetno je bil mobiliziran v prvih mesecih 1943 in Prosen se je potem srečal z njim v Franciji in imel priliko slišati njegove razprave. Med drugim naj bi Vinko tedaj govoril o svobodni Sloveniji, združeni s Primorsko in Koroško, do katere bo prišlo po koncu vojne. Čeprav je imel resne pomisleke proti vključitvi v Titovo vojsko, naj bi bil v Lee on Sea med tistimi, ki so čakali na ladjo, nato pa se sled izgubi.

Iz raznih pripovedi vemo, da so domači začeli poizvedovati, ko sina nekaj mesecev po koncu vojne ni bilo od nikoder in prav tako nobenega sporočila o njem. Večina poizvedb je bila neuspešnih, le na eno je menda prišel odgovor, da so ga videli nekje v okolici Splita. V času volitev 1945 se je na Malenskem Vrhu mudil oddelek knojevcev. Njihova naloga je bila skrbeti za varen potek volitev v blegoškem pogorju. Eden od knojevcev se je v pogovoru z domačini zanimal za Miklavčičeve in za Vinka. Ko so mu povedali, da že nekaj časa neuspešno poizvedujejo za njim, se je »izkašljal«, da ve, kako je bilo z njim: »Malo pred koncem vojne je bil v brigadi v Splitu. Očitno se ni mogel sprijazniti z novo stvarnostjo, zato je začel organizirati nekaj po svoje in že imel okrog sebe skupino fantov, ki so razmišljali podobno kot on. Razumljivo je, da so mu prišli na sled in da so ga ustavili.« Ne vemo, koliko resnice je bilo v tej pripovedi. Težko namreč verjamemo, da bi bilo kakršnokoli nasprotno organiziranje tedaj sploh možno, verjamemo pa, da so v Vinkotu zaradi te ali one neprevidne besede odkrili nepoboljšljivega nasprotnika, ki bi lahko okužil še druge, in ga zato odstranili.

O Seljakovi, po domače Homčevi družini iz Žirov smo pisali v 60. številki Zaveze. Oče Janez je bil leta 1936 izvoljen za žirovskega župana in to breme je nosil tudi v času okupacije. V družini je bilo 12 otrok: 6 sinov in 6 hčera. Najstarejši sin Vojko je imel leta 1943 novo mašo. Po aprilu 1941 zaradi Nemcev ni več prihajal domov, zato je tudi novo mašo pel na Zaplani pri Vrhniki. 9. maja 1943 zvečer so partizani nameravali mobilizirati Janeza (1921) in Marjana (1922), ki sta že imela pozive za nemško vojsko. Niso ju našli in Marjan se je kmalu potem odzval nemškemu vpoklicu, Janez pa se je za nekaj časa umaknil na italijansko stran meje. 29. novembra 1943 so partizani na Dobračevi ustrelili Janeza Zajca, po domače Anžeta. Za Žiri je bil to pravi šok. Precej Žirovcev je že pred pogrebom odšlo na varno: čevljarji v Kranj, nekateri pa v Rovte k domobrancem. Ko je bila okrog novega leta 1944 ustanovljena domobranska postojanka v Gorenji vasi, so žirovski fantje iz Rovt odšli tja in Janez Seljak je postal poveljnik postojanke. Kasneje se je vključil tudi France Seljak (1928), ki je bil do tedaj doma. Spomladi 1944 so zaradi strahu pred partizani šle od doma tri Seljakove: Slavka, Julka in Francka. Oče Janez je od oktobra 1943, ko so Nemci zapustili Žiri, uradoval v Škofji Loki. Kar od tu je v začetku maja 1945 šel na Koroško, šla pa sta tudi domobranca Janez in France ter Slavka in Ana. Oče, oba sinova in Slavka so bili potem vrnjeni v Škofjo Loko in Janeza so s prvo skupino odpeljali na morišče. Ostali trije so prišli v Šentvid, domov pa se je vrnila le Slavka.

Marijan Seljak iz Stare vasi

Figure 26. Marijan Seljak iz Stare vasi

Vse te podatke naštevamo zaradi Marjana Seljaka, ki je kot nemški vojak v Franciji prišel v angleško ujetništvo in decembra 1944 kot prostovoljec v Split. Domači, kolikor jih je še bilo doma, so nekaj časa upali, da se bo Marjan vrnil. Potem je od nekod pricurljala vest, da je bil v prekomorski brigadi v Splitu in da je poseben kurir iz Žirov prinesel karakteristiko, ki ga je pokopala. Domačini še danes vedo, da je bil tisti kurir Stanko Ponamarenko, sin enega ruskih emigrantov, ki so se po prvi svetovni vojni naselili v Žireh. Stanko je že zgodaj šel k partizanom, bil mesec ali dva pri četnikih na Opalah, nato pa spet pri partizanih. Težko si predstavljamo, da bi kurir samo zaradi Marjanove karakteristike tedaj potoval v Split, lahko pa bi bila njegova pot povezana še z drugimi opravki, možno bi bilo tudi, da bi že prej bil v Dalmaciji, saj katalog Pete prekomorske brigade pove, da so bili pri poveljstvu v Splitu vsestransko podkovani Slovenci. Da je bil Marjan res v Splitu, je potrdil tudi Jože Kogovšek, doma z Mravljišča pri Veharšah, ki je kot nekdanji italijanski vojak že pred prihodom Slovencev iz Anglije bil v Gravini. Jožetova teta je bila poročena pri Jureču v Brekovicah, zato je nečak Jože večkrat prišel tja in kar nekaj vedel o Žirovcih. Njegov bratranec Rado Jurca se dobro spominja, kako je večkrat pripovedoval o Marjanu Seljaku. Ko je Ponamarenko prinesel neko pošto iz domačega kraja, so postrojili enoto, postavili Marjana pred zbor in mu našteli vse njegove grehe, ki pravzaprav niso bili njegovi: oče nemški župan, en brat domobranski poveljnik, drugi brat župnik in tako naprej. Po eni verziji so ga že tedaj obsodili na smrt, po drugi pa samo povedali, da je prestavljen v drugo enoto. In tedaj se je iz vrste oglasil Alojz Primožič: »Če gre Marjan Seljak drugam, naj grem tudi jaz! Kamor gre on, grem tudi jaz.« Niso mu branili in tako sta oba izginila.

Kogovšek je vedel, da je na njegovem domu na Mravljišču postojanka primorskih domobrancev, zato ga je zelo skrbelo, da so v Splitu tudi to zvedeli in da bodo tudi njega poklicali pred zbor. Vendar se nič takega ni zgodilo. Potem je z brigado odšel proti Sloveniji in se udeležil bojev z ustaši. V Liki jih je presenetil oster mraz, in ker ni imel primerne obutve, je dobil hude ozebline na nogah. Morali so mu amputirati nekaj prstov in pozneje je nosil ortopedske čevlje kot trajen spomin na prekomorsko brigado.

Alojz Primožič je bil rojen leta 1908 v Žireh. Izučil se je za krojača in opravljal obrt na svojem domu. Njegov brat Jože je bil čevljar in je tudi delal doma. Lepo sta se razumela in nobeden ni mislil na ženitev. Alojz je pogosto prihajal na obisk k Zajčevim, saj so bili sosedje. Leta 1943 so ga Nemci poklicali na tečaj za orožnike. Opravil ga je v Šentvidu nad Ljubljano, nato pa bil kot orožnik razporejen v Gorje pri Bledu. Alfonz Zajec še hrani njegova pisma, ki jih je v tem času pisal sosedom. Iz njih lahko razberemo marsikaj o Alojzovem značaju, o njegovi poštenosti in skromnosti. Svojih gospodarjev, ki jim je prisiljen služil, ni maral, obsojal je pa tudi zločine »osvoboditeljev«. Ko je izvedel za umor soseda Zajca, je družini z daljšim pismom izrekel sožalje. Zadnje njegovo pismo iz Gorij nosi datum 10. marec 1944. Sklepamo, da je bil potem poslan v Francijo, kjer je ob invaziji prišel v angleško ujetništvo.

Alojz Primožič iz Dobračeve

Figure 27. Alojz Primožič iz Dobračeve

Omenili smo, da je Jože Kogovšek na pohodu skozi Liko dobil hude ozebline. Vendar mraz ni bil najhujše zlo, s katerim se je morala brigada na tej poti spoprijeti. Večje zlo sta bili ustaški postojanki Bilaj in Gospić. Zlasti Gospić je bil trd oreh, saj navajajo, da so imeli »petoprekomorci« tu okrog 160 mrtvih in ranjenih. Brigada je 5. aprila zapustila Gospić in odšla naprej proti Ogulinu. 17. aprila je po posebej pripravljenem mostišču pri Vinici prekoračila Kolpo in vstopila v Slovenijo. Bila je potrebna počitka, vendar so jo takoj poslali proti domobrancem. Pred spopadom pri Podturnu je menda prišlo do zanimivega besednega dvoboja: Domobranci so prekomorce nagovarjali, naj prestopijo k njim. Pozneje so v brigadi zvedeli, da so bili domobranci obveščeni o njihovem prihodu, zato so med svoje razširili vest, da prihaja angleška vojska, ki se jim bo priključila. Že 20. aprila 1945 je bila Peta prekomorska v Črmošnjicah razformirana. Njeno moštvo so porazdelili med starejše partizanske brigade. Med opravičili za razformiranje je bilo tudi to, da so prekomorci mlada enota in zato bo koristno, če zaživijo skupaj s prekaljenimi partizani in se ob tem politično preoblikujejo. (Katalog in Albert Klun, Domovina je ena.)

4.2.4. Zaključek

Avtor kataloga Peta prekomorska brigada zapiše, da je nemogoče našteti vse padle borce brigade, in doda: »Sicer pa je seznam še danes vprašljiv. Že primer prebegov k zaveznikom nas prepričuje v to. V takratnem kaosu, ko so slovenski vojaki bežali na drugo stran (invazija na Normandijo), jih je mnogo padlo in se je za njimi izgubila vsaka sled, največ pa jih je seveda padlo, ko so se s sovražnikom spopadali na jugoslovanskih tleh.« (Katalog, str. 30 in 31.) Nehote se tu vprašamo, ali bi bilo mogoče našteti vse »likvidirance« prekomorskih brigad, ki jih ne omenja nobena monografija in ne katalog? Bi v zaprašenih arhivskih mapah našli kako poročilo o Vinku Miklavčiču ali morda celo njegovo obsodbo, če je bila kdaj napisana? Bi našli kak podatek o Seljaku, Primožiču in drugih »sumljivih« prostovoljcih, če so to sploh bili prostovoljci?

Brigada se je smatrala za ustanovljeno, ko je bil določen njen štab in razpored po enotah, ko so bili imenovani politični komisarji in njihovi namestniki, ko so bili določeni pooblaščeni oficirji OZNE. Prekomorske brigade glede tega niso bile nobena izjema, zato tudi niso mogle biti izjema pri iskanju in odkrivanju notranjega sovražnika. Slovenci, nekdanji nemški mobiliziranci, ki so prišli v Dalmacijo v angleških uniformah, so bili sumljivi kljub rdečim zvezdam na kapah, kot so bili sumljivi padalci, ki jih je letalo pripeljalo na Primorsko iz zavezniške baze v Egiptu. Partija in njena OZNA sta bedeli nad vsem. Marjan Seljak je bil sumljiv zaradi očeta župana in brata domobranca in zaradi podobnih povezav so bili krivi tudi drugi. Totalitarno nasilje je tako zameglilo svetlo sliko domovine, ki jo je večina slovenskih fantov »prekomorcev« nosila v srcih na fronti in v ujetništvu do prihoda na domača tla.

5. Veterani

5.1. Spomni na moje domobranstvo

Ivan Petrič and Ivanka Kozlevčar

5.1.1.

Kadar berem ali zapisujem spominske pripovedi, si zmeraj nadvse želim, da bi bile skladne z resnico, to je z dejstvi oziroma dogodki, kakor so bili. Za pripovedi o medvojnem in povojnem dogajanju je to še toliko bolj pomembno, ker je bila toliko časa v vezavi ideološka zapora. Zmagovita Stran je gradila »lepo« podobo svoje preteklosti in vse grdobije pripisovala drugi strani, da so ljudje tudi danes sposobni padati v bolj ali manj dirigirane histerije, ne da bi se ustavili, pomislili in se vprašali, kaj je pa pravzaprav res, kaj pa tiči zadaj, kaj pa v resnici hočemo. Kdor hoče le malo pogledati v predvojno, medvojno in povojno pisanje, lahko vidi, na kakšen način se je vzbujalo in stopnjevalo vseh vrst sovraštvo in kam je to pripeljalo, potem naj se vpraša, če je pripravljen to početi tudi zdaj po vseh teh izkušnjah. Zato je prav, da se za objektivnejšo podobo časa in ljudi zapisujejo mnoge izkušnje, ne pa da obstoja le uradna, vsakokratnim oblastnim potrebam všečna predstavitev. O tem sem pred kratkim brala v romanu Čingiza Ajtmatova Dan, daljši od življenja besede zasliševalca, ki se mi zdijo kar podobne mišljenju pri nas. Takole pravi zasliševalec Abutalipu, ki meni, da mora svoje vedenje in spoznanje dobrega in zla, resnice in laži zapisati in posredovati otrokom: »V zgodovinskem pogledu se v življenju lahko pripeti najrazličnejše. Kaj vse in kako se je že zgodilo! Toda pomembno se je spominjati in narisati preteklost ustno in še toliko bolj pismeno tako, kot je primerno zdaj, kot mi potrebujemo. Tistega, kar nam ne koristi, se ne sme spominjati. Če se ne držiš tega, pomeni, da se lotevaš sovražnega delovanja.«

Nič novega, tudi pri nas je bilo spominjanje »nekoristnih stvari« preganjano. Tudi pri nas naj bodo nekateri še vedno le izdajalci in kolaboranti.

In vendar, kakor je prebiranje in zametavanje določenih spominov nevarno, je še bolj nevarno ubijanje sposobnosti spominjanja, saj ta sposobnost normalnega človeka dela človeškega, ker je sposoben ohranjati tudi svojo osebno človeško zgodovino in svoje dostojanstvo. Naj o tem dodam misel iz prej navedene knjige: »Veliko lažje je ujetniku vzeti glavo ali mu povzročiti karkoli hudega, da bi ga ustrahovali, kot pa odvzeti človeku spomin, pokvariti njegov razum in s koreninami izruvati tisto, kar živi v njem do zadnjega diha in je njegova edina dragocenost, drugim nedostopna, ki umre hkrati z njim. Toda nomadski Žuanžuani, ki so iz mračnih globin svoje zgodovine prinesli najbolj okrutno obliko barbarstva, so posegli tudi v to skrivno človekovo bistvo. Našli so način, da so sužnjem odvzeli njihov živi spomin in s tem zagrešili zoper človeško naravo najhujšega izmed predstavljivih in nepredstavljivih zločinov.«

Ali nismo priče tudi uničenosti te človekove lastnosti, do katere je prišlo iz različnih okrutnosti ter sprevrženosti, in zdi se, da je ni mogoče več oživiti in da ni rešitve?

O tem sem premišljevala, ko so mi prišli v roke spomini Ivana Petriča s Trate pri Velesovem. Da bi jih laže razumela, sem zraven prebirala še knjigo Alojzija Kališnika Občina Cerklje na Gorenjskem med okupacijo in revolucijo, ki govori o teh krajih, in obiskala kraj sam.

Petričevi imajo lepo urejeno in obnovljeno domačijo ob cesti. Povsod se vidi delo, razumnost in medsebojno razumevanje. Brez prijazne razpoložljivosti Petričevega sina za vsakršno delo domačija ne bi mogla danes tako dihati. Žlahtnost jim daje staro geslo moli in delaj. V pogovoru se takoj opazi, da vsak prosti čas porabijo za branje in da so s sodobnim dogajanjem na tekočem. Medvojni in povojni čas je v njihovem spominu še zelo živ in gospodar Ivan je pripravil pripoved o svojem doživljanju tega časa, ki je tu navedena.

5.1.2.

Doma sem s Trate pri Velesovem pod Krvavcem. V družini smo bili štirje otroci, poleg mene še tri dekleta: Ani, Mari in Angelca. Moja mladost je bila zaznamovana z boleznijo. Pri sedmih letih mi je umrla mama za rakom. Oče se je ponovno poročil in naša dobra krušna mama je pomagala očetu z doto in pridnim delom, da se je izkopal iz gmotnih težav. Tudi jaz sem bil v otroških letih bolehen. Vsak prehlad se je razvil v pljučnico, tako da včasih po več mesecev nisem šel v šolo. Oče je bil razgledan kmet, odbornik v šenčurski občini in prijatelj župana Antona Umnika. Ob šenčurskih dogodkih 22. maja 1932, ko so pristaši Antona Korošca in prepovedane Slovenske ljudske stranke ob njegovi 60-letnici izražali nezadovoljstvo s centralističnim režimom in zahtevali samostojnost Slovenije, je bil skupaj z Umnikom interniran. (O teh dogodkih je v Zavezi št. 33 pisal Janko Maček v članku Slovenski katoliški politiki v boju z Beogradom in Moskvo.) Tega se dobro spominjam, ker je paket zanj pripravila soseda, naša mama je bila namreč tedaj v bolnici. Bili smo krščansko usmerjeni in narodno zelo zavedni.

Trata, na desni velesovska cerkev in samostan

Figure 28. Trata, na desni velesovska cerkev in samostan

Ob okupaciji so našo družino Nemci sprva pustili pri miru, vzeli pa so nam učitelje in duhovnike in začeli povsod vsiljevati nemščino. V Velesovem je nekaj časa do smrti junija 1943 smel maševati upokojeni župnik Jožef Brešar, ki je stanoval na Trati pri nas, po vojni pa je pri nas 8 let stanoval upokojeni duhovnik Franc Pfajfer, ki je umrl v visoki starosti. Spominjam se, kako so neko noč najbolj zanesljive obvestili, da bo ponoči maša in priložnost za spoved. Vse je bilo tajno. Kasneje so imeli maše domobranski kurati. Nemci so odstavili ugledne župane, tako Antona Umnika v Šenčurju, ki so ga partizani 3. sept. 1942 ubili pred vsemi pri Brodarjevih v Hrastju. Gospodarju Janezu Brodarju in sinu je uspelo pobegniti. Partizani so v tem času pobili veliko uglednih ljudi, ki so jih obdolžili organiziranja bele garde, o kateri tedaj še ni bilo sledu. (O tem glej zgoraj citirani članek in še Janko Maček, Komunisti udarijo po gorenjskih županih, Zaveza, št. 34.) Najbolj je vse družine prizadevala nemška mobilizacija, saj so vedeli, da gredo fantje skoraj gotovo v smrt, in na drugi strani partizanstvo. Partizani niso le pobili dosti uglednih ljudi, povzročili so tudi nemške represalije, zlasti streljanje talcev in zapiranje ljudi. Do poletja 1942 so jih ustrelili že okoli 500. Bolj razgledani ljudje so zlasti po pobojih vedeli, za kaj pri partizanih gre, vendar si niso mogli pomagati. Vsaka neprevidna izjava je bila kaznovana s smrtjo. (Taka je bila npr. usoda tesarja Jožefa Jenka iz Zgornjega Brnika, ki so ga ubili na domu 6. avgusta 1942, zapustil je 8 otrok.)

Oče je bil do partizanov skeptičen že od začetka, ker so šli najprej k partizanom predvsem fantje, ki so veljali bolj za delomrzneže, potem so pa začeli prisiljevati še druge. Sprva so se skrivali po hišah in dajati smo jim morali

hrano in jih tudi skrivati. Tako je bilo tudi pri nas, saj ni bilo mogoče drugače, med njimi so bili namreč tudi domači ljudje. Oboje je bilo zelo nevarno.

Podružnična cerkev Sv. Marjete na Trati

Figure 29. Podružnična cerkev Sv. Marjete na Trati

Nekako smo se prebili do poletja 1943. Moja bolezen se še ni popravila. Zdravil me je dr. Bohinc v Cerkljah. Ko me je oče julija 1943 peljal k njemu, mu je rekel, da se bo umaknil na Koroško v Celovec, midva pa naj se sama znajdeva, kje se bom zdravil. Med vojno se je marsikdo umaknil na Koroško. Oče se je spomnil prijatelja Žagarja, ki je živel v Celovcu, in že naslednji dan sva šla k njemu. Bil me je pripravljen takoj sprejeti, vendar sem se moral vrniti po obleko, a sem že naslednji dan šel v Celovec. Do mene so bili zelo prijazni. Gospodar je bil lesni trgovec, gospodinja pa Nemka, vendar zelo dobrosrčna. Niso bili verni, gnali so se za zaslužkom, nikakor pa niso bili naklonjeni Hitlerju. Največ sem se ukvarjal z njihovo še ne dve leti staro hčerkico, ki se je zelo navezala name, tako, da sem nadomeščal varuško. Takrat sem imel 16 let. Vsakih 14 dni me je gospod vozil v bolnico, da sem dobival ustrezna zdravila. Ko me je po pol leta zadnjič peljal, je zdravnik rekel, da sploh nimam več nobenih znakov, da bi bil kdaj bolan na pljučih. Gotovo je bilo dobro, da sem zamenjal zrak.

Prišlo je poletje 1944. leta, pa sem prosil gospodinjo, da bi šel domov. Branila mi je, naj ne hodim, ker da so pri nas banditi. Domov sem prišel prve dni avgusta. Sestre so mi povedale, da so ravno tisti dan zjutraj prišli cerkljanski domobranci in odpeljali očeta in pet vaščanov, češ da so dobili ponoči na sosedovem vrtu seznam odbornikov OF. To so podtaknili komunisti, da so se iznebili malo bolj vplivnih ljudi. Takoj so jih odvedli v Begunje v zapor, od tam pa je bil interniran v Dachau. Mislil sem se vrniti na Koroško, pa so ravno pri sosedu mlatili in so me prosili za pomoč. Ko pridem popoldne domov z mlačve, se prikažejo domobranci iz Voklega mobilizirat. Domačim sem naročil, naj rečejo, da nisem doma, da sem v Lahovčah pri stricu. Stric je bil tam domobranski podkomandir. Zagrozili so, če se ne oglasim naslednji dan do dvanajstih, bodo družino izselili. Ko so odšli, sem šel s kolesom k stricu v Lahovče in mu povedal, kako da je. Ostal sem kar pri njem, kar je sporočil v Voklo. Takoj naslednji teden pa so partizani mobilizirali vse fante moje starosti v vasi, samo jaz in še en fant sva se izmuznila. Nekaj dni smo jaz in še trije mladi v Lahovčah samo stražili. Na postojanki so bili sami domačini, veliko družinskih očetov. Bili so uslužni in blage duše, nas mlade so imeli radi in so nas vedno zagovarjali, in ščitili, zato smo jih tudi mi spoštovali. Bili smo šele v sedemnajstem letu.

V jeseni je prišlo povelje, da smo šli mladi na šolanje na Brdo pri Predosljah. Zima 1944/45 je bila izredno mrzla, z veliko snega. Urjenje v hudem mrazu na ribnikih, ki so bili zamrznjeni, je bilo naporno. Oficirje smo imeli stroge, menda so bili tisti, ki so ostali živi na Turjaku. Na Brdu smo bili do 10. januarja, nato smo se vrnili v Lahovče, takoj naslednji teden pa smo šli v Stranje (Zgornje Stranje). Naselili smo se v gostilno in pošta je bila tudi v bližnjem poslopju. Ob njem je hrupno tekla voda v Bistrici. Ko sem bil na straži, sem si mislil, da je nemogoče, da bi slišal, če bi kdo prišel, in bi me prav lahko kar zagrabil.

Iz Stranj smo večkrat hodili na dolge patrulje. Ena pot je vodila na Brezje pri Mekinjah, dalje na Gozd in naprej v Šmartno v Tuhinju, čez hribe v Krašnjo in do Limbarske gore in nazaj; druga pa se je začela proti Sv. Primožu in Črni, čez hribe do Kozjaka in naprej v Moravče, od tam pa do Laz in nato mimo Doba, Radomelj v Stranje. Večno smo bili na pohodu. Kolikor se spomnim, je bila večina ljudi prijaznih in naklonjenih. Postregli so nam s hrano in pijačo. Rekli so nam, da nam sami dajo, partizani pa jim ukradejo, tudi če potem njim nič ne ostane. Ljudje po tistih hribih so bili pošteni in reveži zaradi vojne.

Dobro se spomnim 13. februarja, ko je bil pustni torek. Komandir nam je rekel, da smo prosti in gremo lahko po svoje. Bili smo štirje iste starosti. Vpraševali so, če je komu kaj znano v tem koncu ali če pozna kakšne ljudi. Povedal sem, da imam sorodnike na Šenturški Gori. Takoj smo bili za to, da gremo tja. Šli smo ob 11. uri skozi Sidraž, tako, da smo bili kar hitro na cilju. Sorodnike sem imel pri štirih hišah. Seveda smo obiskali vse, čeprav sem vedel, da sta bili dve hiši na partizanski strani. Povsod so nam postregli, največ pa s pijačo, ki je pa nismo bili vajeni. Zjutraj na pepelnico sem se prebudil na svoji postelji, oblečen, v eni roki sem držal puško, v drugi pa vrečko s štirimi krofi. Ko smo prišli fantje skupaj, smo se spraševali, kako smo prišli nazaj. To smo vedeli, da smo šli pred nočjo od tam, kako smo pa potem hodili, pa nobeden ni mogel ugotoviti. Rekli smo si, če bi bili Šenturščani hudobni, bi sporočili partizanom, da bi nas polovili in nam pobrali orožje. Na srečo se je dobro končalo.

Ko sem bil še v Lahovčah, smo šli enkrat na Šenturško Goro in naprej k Sv. Lenartu proti Stranjam. Tam vmes je zaselek Slevo iz treh hiš. Bilo je silno mrzlo, da je sneg držal, in megla, da se ni nikamor videlo. Kar zaslišimo jok, ker so pri neki hiši partizani vzeli kravo in jo kar tam klali. Takrat so šli naši na juriš v dolino, partizani pa ven. Bilo je kar nekaj partizanov mrtvih, nekaj smo jih pa ujeli, pa so takoj prišli Nemci iz Kamnika in so jih vzeli. Dva sva bila mlada in sva morala biti ves čas na straži, dokler se ni borba končala. Ujeli so tudi ranjeno partizanko. Niso je hoteli dati Nemcem, pač pa so jo pripeljali v Lahovče in jo dali v oskrbo neki partizanski hiši, naš zdravnik jo je pa hodil zdravit. Kako je bilo pa potem, ne vem, ker sem bil premeščen v Stranje.

Petnajstega februarja je prišlo obvestilo, da so Angleži na Veliko planino odvrgli veliko količino municije za partizane. V hribih je bilo še veliko snega. Šli smo do Črne in mimo Kališča, da smo prišli do cilja. Bilo je veliko lesenih zabojev, težkih približno po trideset kilogramov. Nas je bilo okoli 20, tako da smo dobili vsak po enega. Še sreča da je bil sneg in smo jih lahko vlekli kar po snegu do doline, potem smo pa dobili prevoz, do postojanke. Takrat sem videl Veliko planino vso požgano.

Ivan Petrič (1946)

Figure 30. Ivan Petrič (1946)

23. februarja nas je šlo kakih 20 v Tuhinj. Ko smo prišli v Šmartno, se je že stemnilo. Ustavili smo se pri neki hiši in gospodinja nas je vprašala, kam gremo. Ko je komandir rekel, da naprej v Laze, nas je prosila, naj nikar ne hodimo tja, ker je nevarno, tam da so po večini partizanski ljudje. Vseeno smo šli in prišli na Laze okoli devete ure, ljudje so v glavnem že spali. Komandir nas je razdelil, da smo se utaborili v štiri hiše, seveda smo postavili straže. Zjutraj ob štirih so napadli partizani vse štiri hiše hkrati. Iz moje hiše so vsi zbežali, edino jaz sem ostal, ker sem pravkar prišel s straže. Bila je tema in zmeda, da nisem mogel najti svojih stvari, in sem ostal v hiši. Borba še ni bila končana, ko je prišel domobranec iz Šenčurja in mi rekel, da ve, kje se bova lahko prebila iz vasi. Šla sva drug za drugim: on pred menoj kakih 10 metrov. Bil sem še na zadnji stopnici, ko zakliče nekdo geslo in že poči. Domobranec obleži mrtev. Dobro sem razločil, da sta stopila k njemu partizana, in mu vzela bluzo in škornje. Šel sem nazaj v izbo, kjer sta ležala lastnika. Že zvečer sta povedala, da sta sama, hčerka pa da je v Kamniku. Vstala sta, dvignila slamnjačo, da sem legel na deske, me pokrila z njo in legla nanjo. Razmišljal sem, če pridejo partizani, bosta gotovo povedala zame. Ležal sem kako uro, ko zaslišim naše, ki so prišli po mrtvega in iskat pogrešane. Čudili so se, kako sem ostal živ, ker so partizani preiskali vse hiše. Takrat so bili 3 naši ubiti, 4 ranjeni in 3 ujeti. To je bila žalostna sobota, na sv. Matija dan, 24. februarja. Nismo poslušali svaril. Po vojni sem obiskal ta kraj. Pri hiši, kjer sem bil, se je reklo pri Grošelnu.

Birma – Na sliki je še mama, ki je umrla še istega leta (26. 9. 1934) – V
                        prvi vrsti z leve otroci Ana, Mari, Ivan in Angelca, sedita oče Janez in
                        mama Angela – V drugi vrsti z leve botra Katarina Novak, boter Martin Novak,
                        mamina sestra Ančka Novak in botra Marija Kosec

Figure 31. Birma – Na sliki je še mama, ki je umrla še istega leta (26. 9. 1934) – V prvi vrsti z leve otroci Ana, Mari, Ivan in Angelca, sedita oče Janez in mama Angela – V drugi vrsti z leve botra Katarina Novak, boter Martin Novak, mamina sestra Ančka Novak in botra Marija Kosec

Spominjam se še, kako smo 17. marca imeli mašo v farni cerkvi sv. Neže na Selih. S seboj smo imeli kurata in naši fantje so šli v zvonik pritrkavat. Bila je tiha sobota in že kar toplo in suho, da so ljudje že trebili na poljih in senožetih. Ko so zaslišali zvonjenje, jih je veliko prišlo k maši: eni od doma, eni pa kar od dela, tako da je stalo okoli cerkve veliko motik in drugega orodja. Ljudje so bili dobre volje, kljub temu da je bilo župnišče požgano in mežnarija tudi. Žalostna podoba: tako lepa narava, pa toliko uničenih domov in poslopij.

Družina Ivana Petriča – Mama Jera Jenko, žena Ana Petrič s hčerko Miro in
                        Ivan Petrič s sinom Janezom

Figure 32. Družina Ivana Petriča – Mama Jera Jenko, žena Ana Petrič s hčerko Miro in Ivan Petrič s sinom Janezom

Aprila smo še veliko hodili po okoliških hribih. Prvega maja pa smo se preselili v osnovno šolo v Mekinjah. Ko smo šli 9. maja na Stari grad, je prišlo povelje, da se moramo čim prej vrniti, ker se je treba umakniti na Koroško. Takoj smo jaz in še trije drugi vzeli kolesa in se odpeljali. Vozil sem hitro, tako da sem se mimo Podgorja peljal sam. Slišal sem strele, pa nisem mislil, da so namenjeni meni, drugi trije za menoj so že težko ušli. Najprej sem šel na postojanko v Lahovče, pa je bilo že vse prazno, nato skozi Šenčur, Britof, Predoslje – nikjer nikogar. Vse je že odšlo. Na poti proti Goricam pa sem došel svoje sestre in sosede, ki so šle z vozom in konjem (doma je ostala le mama, da je skrbela za živino) in še isti dan smo prišli v Sebenje. Tam smo prenočili v nekem sadovnjaku. Naslednji dan, 10. maja (vnebohod), smo šli malo naprej, da smo bili že pred Tržičem, ko so nas popoldne napadli partizani v hrbet iz smeri Kovorja. Nastala je panika. Prišlo je povelje, naj gredo ženske in otroci peš naprej, meni pa so dodelili konja in voz, tako da sem prišel ponoči do Podljubelja. Partizani so nas celo noč obstreljevali, zjutraj je pa prišlo povelje, naj gremo hitro brez vsega naprej, drugače nas bodo partizani ujeli in pobili. To je bilo 11. maja. Potem sem šel peš skozi tunel, bila je že noč, v tunelu pa še bolj temno, zjutraj sem se znašel na drugi strani.

Ko sem šel malo naprej, sem videl na bregu malo od ceste studenec. Trije so pili vodo. Ko so oni šli naprej, sem se napil še sam in zaspal pri studencu. Verjetno sem spal kar nekaj ur. Ko sem se zbudil, nisem vedel, kje sem in kam naj grem. Dobil sem nekega domobranca, da me je spravil na pravi tir. Ponoči sem prišel do Borovelj in dohitel zadnje v koloni. Naslednji dan, 12. maja, smo šli iz Borovelj, in to zelo počasi, kar mi je ustrezalo, ker sem bil popolnoma izmučen, tako da smo do Drave prišli naslednji dan, to je 13. maja. Ob Dravi sem oddal puško Angležem. Počasi smo se premikali proti Vetrinjskemu polju, lačni in žejni, saj smo vse izgubili, in prišli tja 15. maja zjutraj. Tam sem našel sestre in znance. Ležali smo na zemlji, ne da bi imeli kaj obleči ali se s čim pokriti. Na binkoštno nedeljo 20. maja je bilo, ko so mi sestre rekle, naj grem k vojski, ker je tam vsaj za hrano poskrbljeno. Hrano, ki so jo prinesle sestre, smo namreč že porabili.

Tako sem šel na binkoštni ponedeljek med vojake, naslednji ponedeljek, 28. maja, pa so mojo skupino že poslali v Jugoslavijo. Vsi so govorili, da gremo v Italijo, meni pa je bila proga znana in sem vedel, da gremo v napačno smer. Pri Šentjanžu so nas ustavili in Angleži so nas natančno pretipali in preiskali. Potem je prišel vlak z živinskimi vagoni. Natrpali so nas po štirideset in več v en vagon. Ko smo se odpeljali naprej, sem jim pa rekel, da gremo v Jugoslavijo, ker sem opazil partizane na strehi in ob vagonu. Drugi so trdili, da nas morajo gotovo spremljati do Italije. Ko smo prišli iz tunela na Hrušico, se je vlak ustavil. Vrata so se odprla in partizani so rjoveč kakor zverine planili med nas ter mahali s pištolami in puškinimi kopiti vsevprek. Nemogoče je popisati, kakšna groza je bila, ko so nas preiskovali in nam pobirali ure, nalivna peresa, denarnice, in kar se je kateremu dalo odtrgati. Zunaj so vpijoč klicali znance po imenih. To je trajalo kake pol ure, potem je vlak odpeljal proti Kranju. Ne da se povedati, kakšen obup nas je spremljal. Eni so bili že hudo pretepeni, redkokateri ni bil buškast. V Kranju smo stali samo 20 minut, da so izsledili še nekatere znance in jih odvedli neznano kam.

Še isti dan smo prispeli v Škofjo Loko oziroma na Trato. Tam so se vrata vagonov zopet odprla. Groza in strah! Vpitje hujše kot pri zverini. Ko smo skakali iz vagonov, so stali na vsaki strani po trije partizani, s puškinimi kopiti samo mlatili, ne glede kam je priletelo. Postavili so nas v vrsto po štiri in šli smo proti gradu z vseh strani obkoljeni z zverinami, ki so ves čas rjovele in vpile: »Zdaj vas pa le imamo!« Domačine so po imenih klicali iz vrste in pretepali. Bila je že tema, ko smo prišli v grad. Tam so nas razdelili po sobah in ločili po postojankah, da so lažje obračunavali z znanci. Nemogoče je opisati, kaj se je godilo z domačini. Takoj prvo noč in potem vseskozi so hodili nad svoje žrtve. Hrane in vode nismo dobili tri dni, četrti dan so nam dali malo sparjene vode, pa še tiste nismo mogli zaužiti, ker so bili rablji ob koloni in so nas ves čas tepli, posebno znance. To se je dogajalo vse do 14. junija, ko so nas odgnali v Šentvid. Malo pred nočjo smo odšli peš iz Loke, v Šentvid smo prišli ob eni ponoči 15. junija, to je ravno na sv. Vida dan. Tam so nas porazdelili po sobah. Še zmeraj so nas pretepali, zasmehovali in na vse mogoče načine šikanirali. Kot v Loki so tudi tu partizani hodili iskat znance, ki so potem izginili. Ko so nas ta mlade dali v veliko sobo, nas je bilo kakih 80 v sobi. Nekdo iz Žirov je rekel, da pozna nekega bogoslovca med nami, pa bogoslovca naslednji dan že ni bilo več. Tudi mi je ta fant iz Žirov rekel, da bodo njega gotovo ubili, ker so doma premožni in so jih zato sovražili. Zdi se mi, da je tudi Bučar hodil po sobah, vsaj tak obraz je nekdo imel. Tako so izginevali fantje noč za nočjo, tako da nas je na koncu od 80 ostalo le še 6. Opazili smo tudi, da so domobrance ponoči nalagali na kamione in jih odvažali. Prišla je vest, da jih vozijo na delo na Kočevsko.

V ponedeljek 30. julija so nas zunaj v parku slikali, in to dvakrat: naravnost in od strani. Nismo vedeli, kaj to pomeni. Potem je prišel 7. avgust, na torek smo bili izpuščeni. Pri izhodu smo se našli trije znanci, ki smo šli skupaj čez Tacen in Šmartno in prišli do Povodja. Pri domačiji Robov je bil pred hišo gospodar. Poklical nas je in nam dal kruha, ker je vedel, od kod gremo. Komaj smo kruh pojedli in prišli dobrih 100 metrov od hiše, sta stala na cesti dva partizana, Slovenca. Govorila sta tudi malo po srbsko in bila zelo pijana. Najprej sta vzela izpustnice, nato pa nas začela pretepati. Eden je mene vlekel malo nazaj v gozd, me zbil na tla, kar ni bilo težko, in brcal s čevlji, največ v glavo, tako da mi je razbil čeljusti. Ko me je že dobro zdelal in je klečal na meni, je začel iskati nož, pa ga ni našel. Pijan je bil tako, da mu je teklo iz ust. Izmuznil sem se izpod njega in ušel, on pa tega zaradi pijanosti najbrž niti opazil ni. Nekaj časa sem počival na njivi v žitu, da sem mogel iti naprej. S kakšno težavo sem hodil proti Vodicam, pove to, da sem porabil do Vodic kar tri ure. Ko sem prišel do Vodic, je bil sredi ceste pri šoli partizan, ki me je ustavil in mi rekel: »Kje so te pa tako zdelali?« Nič nisem odgovoril, saj nisem mogel. Pa me je še vprašal, če grem domov. Spravil sem iz sebe, da bom ostal v Vodicah, kjer imam tete. Odgovoril mi je, da je to prav. Gotovo je vedel, kakšne namere imajo še naprej. Ko sem prišel do tete, je bilo že polnoči. Grozno se me je ustrašila, ker sem bil ves krvav. Jesti nisem mogel. Zjutraj je šla do druge tete, pri kateri so imeli konja, da so me peljali domov. Doma se me je oče zelo prestrašil, sam je prišel pet dni prej iz dachavskega taborišča, kjer je bil približno eno leto. Rekel je, da česa takega tudi v Dachauu ni videl. Bil je sila izčrpan in slaboten. Menila sva se, kako je bilo v zaporih, pa je rekel za sebe, da bi morda zdržal še kak mesec, jaz pa da tudi en teden ne več. Oba skupaj sva tehtala 82 kilogramov.

Bil sem tako prestrašen, da sploh nisem hotel k zdravniku. Jesti nisem mogel, samo pil sem po slamici. Trajalo je pol leta, da sem si toliko opomogel, da sem jedel spasirano hrano, vendar sem bil še ves rumen in zatekel. Bolehal sem celi dve leti in nisem bil zmožen za nobeno delo. Odborniki so dobro pazili, kdaj bom sposoben za vojake, tako so me 17. septembra 1947 vpoklicali k vojakom, kjer sem bil 26 mesecev, tako da sem prišel domov 5. decembra 1949. leta. Tudi potem še nisem imel miru. Še trikrat so me klicali na orožne vaje, dvakrat sem moral na tečaj. Vseskozi so nas kontrolirali. Ni nam bilo lahko.

5.1.3.

Ivan Petrič je po spletu okoliščin ostal živ, mnogi fantje, ki so bili po amnestiji izpuščeni, pa niso nikoli prišli domov. Pobili so jih na poti, sestradane in izmučene, mnogokrat ob hudem mučenju in brez strelnega orožja. V omenjeni knjigi o žrtvah v občini Cerklje je 16 fantov, ki so tako izginili iz te skupnosti. Moj Bog, 16 rosno mladih fantov. Pri vseh je omenjena Vodiška gmajna. Iz pripovedi Ivana Petriča je razvidno, da so oblastniki vedeli, kaj se tam dogaja. Taki pomori so bili morda celo naročeni, zaželeni ali vsaj dovoljeni. Šlo je za hudo prevaro oziroma dvoličnost. Amnestija, ki je zajela že tako majhno število domobrancev, je bila v tem primeru velika laž, krinka, ki naj bi kazala velikodušnost, za njo pa se je skrival zločin. Kako ne bi vedeli, da so teh 16 fantov izpustili, domov pa niso prišli. Če so znali poiskati vsakega, če je bilo v njihovem interesu, kako da niso v mirnem času ugotoviti, da teh fantov ni, in poiskali njihove morilce in jih kaznovali, če so znali tako okrutno kaznovati domobrance. Ali je kaj čudnega, če se je človek v takih razmerah počutil popolnoma nezaščitenega in nemočnega, saj teh zločinov še omenjati ni smel. V že omenjeni knjigi Ajtmatova sem prebrala stavek, ki me je zelo pretresel: »Če ti imetje poberejo, ne propadeš, preživiš. Duša pa ostane pohojena in se nikoli več ne zravna.« Ne bi smelo biti tako, ne bi smelo ostati tako.

6. Iskanja in besede

6.1. Oče govori sinu

Ivanka Kozlevčar

6.1.1.

Sin moj, bodi drevo in ne ptica;
drevo raste v globino,
trdno se oklepa grude,
v njej črpa moč.
Drevo ne beži pred viharjem;
bori se z njim, mu kljubuje
in vsaka pomlad celi mu rane.
Drevo razpira roke za ptice,
sprejema jih trudne v varno naročje,
da s pesmijo spletajo gnezda.
Sin moj, ne dopusti, da dom ti bo prazen,
napolni ga z novim življenjem.
Ne jemlji Križanega iz kota,
ki videl si mater sklepati roke
in mene klečati pred njim;
njegov pečat nosiš na čelu.
Blodečim odpira dom vrata,
v njem najdejo kruh in molitev.
Sin moj, ne zapuščaj dežele očetov,
ki veš, kako so trpeli zanjo,
kam vse so jih položili vanjo,
ki hraniš jim v srcu spomin.
Ne puli iz nje korenin,
ne trgaj vezi iz davnin;
razdajaj ji svoje moči,
nihče je ne more ljubiti kot ti.
Poslušaj, sin, in prejmi moj blagoslov.
Sin moj, bodi drevo

Figure 33. Sin moj, bodi drevo France Gorše

6.2. List iz dnevnika

Mirko Javornik

6.2.1.

V tej številki Zaveze zaključujemo objavljanje dopisovanja med Danielom Šerkom in Mirkom Javornikom. Za boljšo osvetlitev Mirka Javornika in predvojnega časa se nam zdi primerno, da ponatisnemo njegovo pričevanje List iz dnevnika, ki ima datum 22. maj 1935, izšlo pa je v zbirki Pero in čas 1940.

Leta 1935 je bil v Barceloni kongres Mednarodnega PEN, ki so se ga udeležili tudi slovenski književniki kot delegati Slovenskega centra PEN. Med njimi sta bila Josip Vidmar in Mirko Javornik. Javornik je bil tedaj že precej uveljavljen pisatelj in prav to leto je izšlo njegovo obsežnejše knjižno delo Pomlad v Palestini. Bil je očitno nadarjen in razgledan pisatelj s smislom za opazovanje, s primerno miselno ostrino in zaznavanjem razmer, pa tudi z odličnim obvladanjem jezika. Vidmar je v njem videl osebo, za katero se mu je zdelo vredno potruditi, da bi jo spravil pod svoje okrilje. Imel je sposobnost uvideti, kdo dobro piše. Javornik je bil nad njegovim snubljenjem ogorčen in je ostal raje brez ponujanih ugodnosti in svoboden. Da pa je o tem v tistem času pisal, je bilo pogumno dejanje, saj si je s tem zaprl mnoga vrata, kajti Vidmar je imel pomembno besedo pri nekaterih liberalnih revijah in v kulturnem življenju sploh. Kasneje je napravil blestečo kariero. Bil je med ustanovitelji OF, spomladi 1942 je odšel k partizanom, bil predsednik IOOF in SNOS, predsednik Prezidija ljudske skupščine Slovenije, član Sveta federacije SFRJ (1967–74), član Predsedstva SRS (1974–82), redni član SAZU (od 1949 do smrti) ter predsednik SAZU (1952–1976) in pri vseh funkcijah uvajal praktične razmere, kot bi dejal Cankar.

Kaj pa Mirko Javornik? Moral je v emigracijo in si služiti kruh s trdim delom, kot je razvidno iz njegovih pisem. To mu je onemogočalo, da bi razvijal svoje darove. Ni bilo več domače grude, v kateri bi črpal moč, preveč je bil vraščen vanjo, da bi mogel polno živeti drugje. Ni pa zavrgel svojih nazorov, ostal je pokončen in svoboden.

6.2.2.

Barcelona, 22. maja 1935.

»Iznova ga vzame hudič s seboj na zelo visoko goro, mu pokaže vsa kraljestva sveta in njih slavo in mu pravi: ‘Vse to ti dam, če padeš predme in me moliš.’«

Sv. Matej 4, 8–10.

»Vaš literarni razvoj mi zadnje čase vzbuja resne skrbi. Trikrat sem se pripravil, da bi začel brati ‘Srečanja z nepoznanimi’ in napisal potem oceno, s katero sem vas hotel v slovenski literaturi postaviti na mesto, ki vam zatrdno pripada. Jaz sem na vas izmed vseh mladih največ dal, ker vidim v vas ne le dar, temveč tudi širino, izobrazbo, obzorje in slog. To sem zapisal že v prvi oceni vaših stvari. Hvalil sem vas, ker sem upal, da se boste otresli svoje vzgoje, tradicije in nesvobodnosti, ki se je kazala v vašem pisanju tedaj, kar je razumljivo. Zaradi tega sem vas tudi potegnil v svoj krog, vas spravil v Pen-klub in vam izkazoval vso naklonjenost, kakor se mi je zdelo, da jo zaslužite.

A ko sem začel brati uvod v ‘Srečanja’, sem se začel bati za vas. Ostanki vaše katoliške vzgoje in nesvobodnosti udarjajo v tej knjigi na dan močneje in ostreje, kakor je bilo to prej. Zdi se mi, da ste zdrsnili daleč nazaj. Ne vem, če vam lanska pot v Palestino ni več škodila, kakor koristila. Prašna verska šara ondi je obudila v vas staro, privzgojeno sentimentalnost, kateri kar ne morete biti kos, čeprav se pogosto vidno silite k temu. Bojim se, brati to knjigo naprej, ker se mi zdi, da me bo razočarala in potrdila moje zle slutnje.

Dolgo sem se pripravljal na ta razgovor z vami. V ljubljanskem literarnem in splošnem okolju ni bilo nikoli prilike za to. Posebno zaradi tega ne, ker se preveč vrtite v družbah, ki niso za vas. Umetnik mora občevati samo z ljudmi svoje vrste. Vi pa se družite s temi in onimi, celo s športniki. Vse to mora kvarno vplivati na vašo literaturo. Prav zaradi tega, ker sem hotel dobiti nemoteno priliko za tak pogovor, sem vam tudi tako prigovarjal, da pojdite v Barcelono. Tudi je dobro, da potujete enkrat spodobno; ne sami, temveč z ljudmi, ki so svobodni, ki znajo svet gledati pravilno in jih ne ovirajo tradicijski in drugačni vplivi.

Hotel sem to stvar načeti že v Genovi, ko sva imela sobo skupaj, toda zdelo se mi je, da niste tedaj bili posebno ubrani. Danes ste tu na Montserratu, v tej visoki mednarodni družbi videli, kaj se pravi, biti priznan pisatelj.

Sami ste do zdaj, upam, spoznali, da more v naši književnosti imeti veljavo samo tisti pisatelj, ki je dobil ugodno oceno od mene in od mojega kroga. Drugi vas lahko zametajo ali hvalijo – in vas nekateri celo preveč hvalijo – velja pa le tisto, kar zapišem jaz. To pravico in prednost sem si priboril, ker zagovarjam v umetnosti in kritiki načelo, da gre v vsej človekovi dejavnosti prvenstvo umetnosti ter da je za njeno veljavo in za ceno vsakega umetnika prvi pogoj, da sta povsem svobodna, da ne služita nobeni tendenci in da nista vezana po nobeni dogmi ali nazoru.

Vi se do take svobodnosti in s tem do prave umetnosti sami ne boste mogli priboriti. To zame drži. Potrebujete nekoga, ki bi vas vodil, ker sami ne čutite, kdaj ste v pisanju svobodni in kdaj ne, to so posledice vaše katoliške vzgoje, katerih se sami ne boste mogli otresti. Če se jih ne boste otresli, ne boste nikoli priznan umetnik, pa bodite še tako sposobni in na videz, bodisi po motivih, bodisi po izrazu, še tako svobodni. Finžgar in Pregelj sta vam zgled za to.

Frankfurt – David in Goljat

Figure 34. Frankfurt – David in Goljat

Jaz sem pripravljen, biti vam vodnik. Pripravljen sem zaradi tega, ker bi vas bilo škoda, če ne bi šli po pravilni poti. Seveda prvi pogoj za to je, da me boste v vsem poslušali. S svojim delom sem dokazal, da v umetnostnih vprašanjih ne poznam nobene sebičnosti ali klikarstva. Gre mi samo za tisto, kar je v umetnosti najsvetejše in najčistejše: za svobodnost. Pomagati pri Slovencih taki umetnosti do zmage, to sem si postavil za cilj.

Zaradi tega sem pripravljen, pomagati tudi vam z vsem prizadevanjem. Ker sami še ne razlikujete svobode od nesvobode, je neogibno potrebno, da vam vsako večjo stvar, ki jo napišete, kdo pregleda in, v kolikor ne bi ustrezala temu edino pravemu in edino možnemu načelu o umetnosti, popravi. Mislim, da bi bilo dobro, če bi ti nalogo prevzel jaz. Morda boste rekli, da bi to okrnjevalo vašo pisateljsko svobodo. Toda ne smete zamenjavati moje ponudbe s kako cenzuro, kakor ste je bili morda navajeni drugod. Pomagati komu do čiste, svobodne umetnosti, ni cenzura, temveč vzgoja. To ni nič slabega ali sramotnega. Tudi Goethe je dajal svoje spise v pregled in popravilo. In – poglejte Miška Kranjca. Z njim sva se dogovorila prav tako. Pregledam in popravim vsako njegovo delo in Kranjec je danes priznan pisatelj, človek z imenom, vodilno pero med rodom, kateremu pripadate tudi vi. Zdi se mi, da bi vi iz splošnih razlogov še prej zaslužili tako usodo in je boste tudi deležni, če moj predlog sprejmete. V popravilo ne zahtevam od vas nič drugega kakor to, da ne boste literarno sodelovali pri nobeni skupini in pri nobenem listu razen pri tistih, kjer sodelujem in odločam jaz.

Simpatično mi je pri vas tudi, da ste eden redkih naših pisateljev, ki živite samo od peresa. Če bova shajala tako, kakor bi jaz rad, boste na boljšem tudi glede dohodkov. Mislil bom na vas tudi v tem in vam skušal preskrbeti možnosti povsod, kjer imam kaj besede: pri gledališču, da boste prevajali, pri matici, pri bratovi založbi. Povsod boste dobili za svoje delo spodobno plačilo, ne miloščine, kakor ste je bili navajeni dozdaj pri raznih zakotnih založništvih. Tudi to je stvar, ki vam jo velja premisliti ob tem mojem predlogu. Če ga sprejmete, boste pridobili vse in se vam bo uresničil sen, ki ga morate imeti: da bi postali velik pisatelj. Če ne – «

Mir po odločitvi

Figure 35. Mir po odločitvi

Josip Vidmar je ta trenutek najbrž pogledal moj čudni, morda presenečeno strmeči obraz, zakaj beseda, ki mu je vse do zdaj gladko tekla, se mu je zataknila, ko da se je zaletela ob kamen. Morda se je vnaprej tako zaveroval v svojo zmago pri meni, da se je šele na koncu zdrznil in se vprašal, če se ni morda prenaglil; če me morda le ni tako do konca premeril, da bi lahko vrgel vame svoj trnek zares. Zdaj je umolknil in se skozi mokro okno avtomobila navidez hladno, malomarno zazrl v prazno, čez ljudi, kakor stori ponavadi tedaj, kadar je v zadregi.

Ne vem, kaj je bilo ta trenutek na mojem obrazu. Vem samo, kaj je bilo v duši: presenečenje, razočaranje, kos bridkosti, celo obupa. Toda izza vsega tega je že bodlo nekaj zmagovitega: spoznanje, da se je spet razkrinkal in podrl malik, še preden se je utegnil povzpeti pri meni na prestol.

Že pol leta mi je Vidmar obljubljal važen in resen pogovor. Odlašal je z njim, zdaj vem zakaj. Ni bil še prepričan, če ga lahko tvega. Bil sem mu preveč oddaljen, preveč samosvoj, preveč zakrknjen v molčanju o umetnosti in o svojem pisanju ter nezaupljiv tako, da me je krstil za lisjaka. A nisem bil lisjak, ne prevejanec, ne špekulant, temveč samo nekam kmečko pošten in sramežljiv. Kadar sem ga slišal, kako je v vsakdanji, narejeni druščini govoril velike besede o umetnosti in umetnikovem poslanstvu, mi je bilo nerodno, da bi bil najrajši udaril po mizi in zavpil, da laže.

Občutek je bil povsem podoben občutku, ki se mi nehote porodi, kadar slišim posvetnega človeka, kako na glas govori o svojem občevanju z Bogom, o svojih dobrih delih in o zasluženju. Tak človek govori preračunano in meri na korist; torej je kramar in malo prida.

Prebral sem vse, kar je Vidmar pisal o umetnosti, in prebral vse njegove ocene še tedaj, ko ga nisem poznal iz oči v oči. V začetku se mi je zdelo, da bi res on utegnil kazati pot slovenski umetnosti kot apostol svobode, pobijalec ozkosti, borilec proti vezem, malikovalec lepote, priznavalec sleherne sposobnosti, človek širokih pogledov in širokih prijemov, idealist brez namenov in brez računov, skratka tisti, ki bo nagnal vse mešetarje iz templja.

Ko sem ga prebiral dalje, so me začele motiti njegove preveč bobneče besede, za katerimi nisem mogel začutiti človeka in njegove strasti. Zdelo se mi je, da ni mlad, ker se že sumljivo vrti v skoraj slepem krogu in v svojem boju za svobodo udarja samo po tisti strani, kjer je vezi, sence in tendence najmanj – po idealizmu, pri katerem ga je motilo, da je pač katoliški. Razglašal se je za spoznavalca stvarnosti, a je v isti sapi zanikal vrsto bistvenih stvarnosti in jim ni odrekal le umetniške upravičenosti, temveč celo življenjsko. Nevarnosti, ki so grozile naši umetnosti z drugih strani in jo vse bolj podjarmljale ne samo z duhovnimi, marveč celo s prijemljivimi okovi, ni maral videti.

Življenje me je naučilo, biti nezaupljiv do slehernega malika. Človeka sem imel vsakega za slabega, dokler se nisem ob dejanjih prepričal, da je dober. Maliku sem vsakemu pogledal pod noge in povečini so bile zmeraj lončene. Pustil sem ga, malokdaj sem ga šel podirat, ker sta me mladost in umetnost gnali po važnejših potih. Zdaj vem, da to ni bilo prav.

In tako sem zdvomil o Vidmarju, še preden sem prvič govoril z njim. Ko sem ga že poznal in me je začel z vsemi silami vleči v svoj krog, sta se mi nezavedna sodba in občutek, ki sem ju začel dobivati o njem, potrdila in krepila.

Kmalu sem moral spoznati, da sta on in njegovo delo steklen grad, ki se blešči od daleč in zmeraj le od sonca; to je, od tuje, ne od lastne svetlobe. Če bi se mu pa človek približal, bi videl, da je vse prozorno in da za steklom ni ničesar. Če bi udaril po njem, bi se ves sijaj in soj sesul. Toda udariti se ni upal nihče, preveč jih je slepilo in bilo jih je tega zlaganega bleska strah. In vsakdo se je bal nevarnosti: Vidmar je, da še sam ni vedel kako, postal v slovenski književnosti odločujoči bog. Ljudje so se v desetih letih navadili, da mora vsak pisatelj dobiti poslednje potrjenje od njega, drugače ni pravi, kaj šele velik. In vse se je razvilo do takega nesmila, da je pisatelje delal resnične in prave on, to je kritik, ne pa njihovo delo. Literarna »javnost« se ni vprašala, kaj kdo piše, temveč, kaj o njem in o njegovem delu pravi Vidmar.

Večkrat sem ga vprašal, kako da si je za umetniški poklic izbral kritiko, ki je po mojem drugotna umetnostna panoga, če ne še manj, saj živi vedno le od umetnin, od tujega dela, od tuje sence. Nikdar mi ni odgovoril naravnost, zmeraj je začel poveličevati kritiko kot najbistvenejšo reč v umetnosti.

Razlagal mi je, da je naša književnost tako borna in svetovnim zahtevam tako malo kos zaradi tega, ker nismo imeli prave kritike. Odgovarjal sem mu, da sta Prešeren in Cankar zrasla brez kritike in celo ob njenem zaviranju. Prvi pogoj za dobro književnost so veliki umetniki in velika dela, kritika pisatelje in njihovo delo samo postavlja na pravo mesto v času, v vsebinskem in v oblikovnem razvoju. Noben kritik ne more iz malovrednega dela narediti mojstrovine. O tem priča vsa zgodovina naše književnosti, ko je čas podrl toliko veličin, ki so jih kritiki umetno, iz tega ali onega razloga ustvarili. Tako utegne biti tudi z današnjimi veličinami, kakor se je izkazalo še zdaj za razne Podbevške in druge, sem mu dejal. Ob takih mojih pripombah se je najin razgovor o kritiki in njenem pomenu zmeraj nehal.

Ni bilo dolgo, pa sem si bil na jasnem, zakaj se je Vidmar oklenil kritike in zakaj ji je skušal umetno ustvariti tako veljavo. Manjkalo mu je resnične umetniške tvornosti, ni bil umetnik. V umetnost ga je potegnila mladost, kakor potegne toliko drugih, ki ostanejo, če so dovolj razsodni in do sebe kritični, pač večni sopotniki in dragoceni prijatelji umetnosti in umetnikov. On se je pa zagrizel v prepričanje, da je umetnik. To je bila največja zmota v njegovem življenju in, žal, največja zmota v naši literaturi. Dvomim, da je ne bi bil sam in že zgodaj spoznal, zakaj kadar je skušal pisati kaj prvotnega, to je, biti umetnik v dejanju, mu je spodletelo. (Najzgovornejši in najprepričljivejši polom je doživel s knjigo o Otonu Župančiču, v kateri je kot umetnik hotel podati podobo umetnika, pa je napisal le šolska, dasi na videz, po slogu, globoka in zapletena premišljanja ne o Župančičevi poeziji, temveč o posameznih njegovih pesmih. Pripis.)

Toda ni odnehal. Častihlepje in deset let, ki jih je preživel v tej zmoti, mu ni dalo nazaj. Ker ni bil tisto, kar je mislil, da je, se je hotel vsaj zdeti, da je. Če mu ni bilo samemu dano, biti umetnik, je hotel postati še več: ustvarjalec umetnikov. Zato se je zagrizel v kritiko in hotel po njej priti do cilja.

A kritika sama ni bila dovolj. Moči in vplivu gole kritike bi se umetnik lahko izvil bodisi s silo svojega dela, bodisi s kritiko drugih. Vidmar je za dosego svojega cilja potreboval še zunanje moči in oblasti, ki bi umetnike delala tudi tvarno odvisne od njegove milosti. Ko je z lastno revijo doživel polom, se je polotil »Zvona«, za njim »Sodobnosti«, postal je tajnik »Slovenske matice«, odbornik »Pen-kluba«, dramaturg v gledališču. Na osvajanje je šel po načrtu in z neomajno voljo.

Potem je začel ustvarjati pisatelje. Ustvarjal jih je s tem, da je v starejšem rodu pobijal vse, kar je bilo večjega; da je brezobzirno obračunaval z drugimi kritiki in idejnimi nasprotniki; da je molčal o tistem, kar je bilo nesporno; da se ni dotaknil tistih, ki bi mu utegnili biti nevarni. Nato je vrgel oči na prihajajoči rod. Poiskal je iz njega tiste, ki so kazali dar, ter njihove začetke povzdigoval tako, kakor zrelih del ni nikoli hvalil. Začel je mlade ljudi omreževati s priznanjem, z možnostmi, z zaslužkom, s svojo družbo, z razglašanjem svojega idealizma, doslednosti in umetniške neizprosnosti. Začetnikom so se na stežaj odprla vrata in odprla blagajne velikih založb. Miško Kranjec si je po petih knjigah kupil hišo in posestvo ter igral prekmurskega Hamsuna. Drugi so zasloveli v gledališču, tretji drugače.

Jaz sem prišel v njegov krog tedaj, ko je najtrdneje sedel na prestolu. Bil sem že nezaupljiv, njegova hvala in njegova prijaznost sta se mi zdeli sumljivi. Njemu pa so bile moje oči nekam preveč predirne. Moj molk je skušal v družbi smešiti z besedami o strahu pred ljudmi in pred svetom, o alojzijevstvu, o vezeh iz vzgoje in okolja. Toda v vse to sam ni verjel. Večkrat se mi je zdelo, da se opravičuje zaradi tega ali onega dejanja. Ko sem moral napisati razgovor za njegovo knjigo o Župančiču, mi je zatrjeval, da šesttedenske počitnice, ki jih je jeseni 1934 prebil s pesnikom na Notranjskem, niso niti drobec vplivale na knjigo; nasprotno, da je prav zaradi tega skupnega, zaupnega, vsakdanjega življenja z Župančičem še bolj sposoben strogo ločiti pesnikovo človeško osebnost od njegovega dela in da bo Župančičevo podobo ustvaril samo iz tega! Vprašal sem ga, kako da v svoji knjigi niti z besedo ne omenja »Veronike Deseniške«, ki jo je ob izidu tako kričeče in temeljito odklonil. Odgovoril je, da zaradi tega ne, ker so edino pesmi pravi izraz Župančičeve umetnosti, »Veronika« je le ponesrečen skok iz pesnikovega pravega kraljestva. V resnici se je »Veroniki« izognil, ker je vedel, da je prav nekdanja obsodba tega dela veliki kamen spotike in življenjsko nasprotje med njim in med pesnikom. Ker je pa po tistih počitnicah prišel v gledališče, ki ga je vodil Župančič, za dramaturga, mi je bilo jasno, zakaj se je »Veronike«, največje Župančičeve pesnitve, tako nerazumljivo ognil. Nihče v slovenski književnosti ni Otona Župančiča s kritiko tako udaril, kakor ga je Vidmar – in nihče mu ni potem napisal tako brezpogojne hvalnice, tako načičkane apoteoze, kakor mu jo je Josip Vidmar.

Ko sem se vprašal, če je to neizprosna načelna in kritična doslednost, sem obogatel za novo spoznanje o tem človeku. In videl sem še nekaj: Vidmar se je po poskusu z »Veroniko« takoj zavedel, da je Župančičeva senca tolikšna, da bi on v njej brž izginil, če bi se zaletaval vanjo. Čemu izginiti, če se pa da v tej senci in od nje bleščeče živeti? Od tedaj je bil Župančič zanj, za velikega, doslednega, neizprosnega kritika, nedotakljiv. Vidmar se je iz drznega napadalca te veličine spremenil v njenega zagrizenega in ljubosumnega branilca. Če bi bil to storil kdo drugi, bi si bil zaslužil naslov špekulanta …

Bil je dovolj bister, da je mojo nezaupljivost naglo uganil. Skušal jo je pobijati in razpršiti. Bil mi je nerazumljivo naklonjen in prizanesljiv. Hvalil me je in mi puščal dokaj lastnih sodb, a vse le zaradi tega, ker je bil že sklenil, spregovoriti z menoj odločilno besedo. To je zaradi njegovih načrtov in ciljev bilo tudi neogibno. Za vsem se je skrival prevejan račun. Zmotil se je le v toliko, ker je menil, da se mu bo posrečilo. Ni slutil, da sem jaz bil že pred to potjo v Španijo glede njega, glede njegovega dela in glede njegovih ciljev na jasnem in da sem svoje že sklenil: iti spet svoja pota, kakor sem jih bil vajen hoditi že prej, pa četudi tvegam, da bom ostal sam in pozabljen.

Kar sem ob njem doživljal na tej poti, me je v spoznanjih in sklepih še potrdilo.

Ko smo pred nekaj dnevi stali v pretresljivem mraku milanske stolnice, smo vsi molčali kakor pred veliko skrivnostjo. Njena veličina in veličina vere, ki jo je postavila, je tolikšna, da človeka posesa vase, kakor posesa sonce drobce prahu. Samo on je govoril in je celo vedel, kaj ni prav in kako bi bilo boljše. Čutil je, da je v tem veličastju enkrat celo on, večno središče, nepomemben in se je zbal za svoje bistvo: za videz, da je. Drugi smo strmeli, kakor moraš strmeti pred neznansko, vesoljno resnico, on pa je moral govoriti in ni niti čutil, da je majhen in smešen.

Danes na Montserratu je tudi govoril. Vozili smo se ob rebrih najpošastnejše, najnerazumljivejše gore, kar sem jih dozdaj videl. Pogled ob čudnih, oblih, gladkih kamnitih stebrih navzgor je govoril o nedosegljivih ciljih in višinah, iz brezen spodaj se je v človeku režal obup. Ni bilo moči drugega, ko stisniti se v majhni, premikajoči se, viseči prostor v vzpenjači ter strmeti v gladko, mokro sivino, ki je polzela mimo in bila v podrobnostih še strašnejša kakor v celoti. Čutil si samo, da bi izginil kakor odkrhnjen drobec, pa se poženi navzgor, ali strmoglavi navzdol. Čutil si strah in nebogljenost, kakor ju človek čuti, kadar je povsem blizu nerazumljivemu veličastju in prvotni, neukročeni moči narave.

Vidmar je tudi tu govoril, dasi vem, da ga je moralo biti strah. Moral je dokazovati, da on tudi v takih trenutkih ne izgine, temveč se vedno mora zdeti, da je. In ta videz je moči ohranjati samo z besedami.

In ko smo se vračali ter s svete gore po strmih vijugah padali v meglena brezna, ki jih ni hotelo biti konec, je začel odločilni, usodni pogovor z menoj. Pravzaprav je bil samogovor, zakaj jaz ves čas nisem črhnil, kakor da sem izgubljen nekam povsem drugam.

Kako bi tudi? Človek, na katerega sem nekoč le dal; mož, ki je pri nas povsod veljal za čistega, nepodkupljivega, premočrtnega, nesebičnega služabnika lepote in njenega branilca, mi je v tistih velikih trenutkih ponudil najgršo kupčijo, kakršne ne le da nisem v svojih kratkih letih doživel, temveč si je tudi misliti nisem mogel. Nihče izmed tistih, ki so jih Vidmar in njegovi zmerjali za ozke, za zvezane, za mračne, za nesvobodne, za nečiste, mi ni nikoli namignil, ali rekel: »Vse to – slavo uspeh, priznanje, veličino, zlato – ti dam, če predme padeš … «

Če bi bil jaz satan, bi za izkušanje nikoli ne izbral druge gore, kakor je ta. Vidmar je sicer dober režiser, toda na to kuliso zatrdno ni mislil, saj je vso pot tja in nazaj čutil eno samo skrb: ali se mu bo posrečilo.

Ni se mu posrečilo!

V tistih kratkih minutah, ko me je skušal in mi čaral pred oči kraljestva in slavo svojega sveta, so se megle pod nami na mah razklale. Počastnost tistega, kar je bilo še malo prej okoli nas, je ostala nad meglo in izginila.

Spodaj se je odprl svetal svet brez tesnob. Po njem je nešteto prostih poti bežalo na vse strani v življenje. Vabile so, naj uberem, katero hočem. Bliskoma me je zajelo sonce in nič manj bliskoma me je prešinilo poslednje, odločilno spoznanje o steklenem maliku, ki je ves droban in neznaten sedel poleg mene ter nemirno čakal odgovora.

Čakal je zastonj do konca poti. In če je kdaj čutil, da je molk končan, odločilen in kričeč odgovor, je čutil zdaj.

Ločila sva se molče. Kako bi se drugače, ko je pa tako neizpodbitno vedel, kako in kaj je zdaj z nama.

Tudi jaz sem vedel in vem zdaj, ko pišem te nemirne vrste. Vem, kaj me čaka, ko sem si nakopal na vrat velikega malika, ki ga povrh vsega jezi, da mi je nezavedno razgalil svoje lončene noge in mi razodel, da je vse njegovo delo le slepilo, ki naj zakriva sebičen pohlep po moči in veličini. Čaka me zaničevanje, zamolčevanje, napadanje, obrekovanje, podtikanje, vse, kar je hudega in grdega. Čakajo me zaprta vrata in zanikavanje, očitki in sumničenja, posmeh in ugibanja, nerazumevanje, razočaranja in osamljenost vsepovsod. Čaka me boj z zmajem, ki ima nešteto glav …

A čemu bi mi bilo bridko? Spoznanje je vredno bolečine, katero je rodilo. Naj bo še toliko pregraj in ovir, svet, življenje in umetnost so pred mano odprti, kakor so bili. Treba se je samo vzdigniti nad pritlikave megle, pa je vse spet široko in prosto. Treba je biti, ne zdeti, se, da si …

Morda oni misli, da sem ostal sam, kakor sem sam to pozno, mračno uro v tujem mestu, in da sem ostal golih rok. Ne, nisem sam! Imam dve orožji, s katerima se da zmagati: pero, ki mi ga lahko izbije iz rok samo Bog, in čas, ki bo peresu pomagal trgati krinke ter kazati ljudi in malike v njihovi resnični podobi in v njihovi pravi veljavi!

6.3. Laž in njen ženin

Fran Milčinski

6.3.1.

Zgodilo se je, Laž se je neki večer preobjedla, ponoči ni mogla spati, pa je premišljevala, kako grdo je pokvarjen svet, da ji že noče več vsega verjeti odkraja; premišljevala je in je prišla slednjič do tega konca in sklepa, da se bo omožila. Omožena ženska – tako je modrovala – ima vendarle več veljave pri ljudeh kakor samica.

Laž se je torej ozirala po ženinu. In res, iztaknila je moža, ta ji je bil posebno všeč, ker je imel lasuljo, umetne zobe in lepo kratke noge kakor ona. Ime mu je bilo Prilažič in hitro sta bila bot, da mu je najprej prestati izkušnjo, potem pa bodi poroka.

Laž gre in stopi v krčmo, tam so sedeli kmetje pri polnem bokalu in so tarnali o slabih časih. Laž sede za mizo, naroči si vina in kruha pa jo vprašajo kmetje: »Mati, od daleč prihajate, kaj je novega po svetu?«

Laž odgovori: »Kaj bo novega? Nič posebnega! Le kokoš sem videla čuda veliko, z eno nogo je stala pod Grintovci, z drugo nogo pod Gorjanci in je pila vodo iz Save.«

Kmetje so zabučali v smeh in kričali vprek: »To je laž, kosmata laž!« – Laž je bila jezna, pozabila je plačati in je odšla.

Za njo pride, kakor sta se bila zmenila, v isto krčmo Prilažič. Pil je svojo merico pa še njega vprašajo po novicah.

»Drugega ne vem,« je rekel: »jajce sem videl, bilo je tako veliko kakor hiša, devet kovačev ga je z dleti odpiralo, v vsej deželi ga bo dosti za cvrtje.«

Kmetje staknejo glave vkupa in reko: »Nemara je to jajce zlegla ona kokoš, ki je o nji pravila ženska.« In vprašali so Prilažiča, ali ni videl tudi kokoši, ki je zlegla to jajce. Prilažič je odgovoril, da ne, – kmetje pa so modro pokimali z glavo in mu povedali: »Kokoš, ki je zlegla to jajce, je čuda velika; z eno nogo stoji pod Grintavci, z drugo pod Gorjanci in pije vodo iz Save.« Pa so vse verjeli.

Pride Laž na svoji poti v drugo krčmo. Tudi tu se zgodi, da jo vprašajo po novicah.

»Kaj bo novega,« je odgovorila, »nič posebnega! Zelnato glavo sem videla, tako je bila velika, da so tesači po lestvi plezali nanjo.«

»Lažeš,« so rekli kmetje, »tako debelih laži ne bomo poslušali; glej, da se nam izgubiš izpred oči!« Laž se je užaljena dvignila in je odšla.

Zmaj

Figure 36. Zmaj Mirko Kambič

Od gole jeze je še maseljc s seboj odnesla in kozarec.

Kmalu za njo pride v krčmo Prilažič. Tudi njega pobarajo, kaj je novega.

Prilažič malo pomisli in pove: »Pero sem videl, možje, bogve katerega zelišča je bilo! To pero je bilo tako veliko, da je pet vozov stalo pod njim.«

Kmetje se spogledajo in eden reče: »Bilo je zelnato pero.«

»Ne vem,« odgovori Prilažič, »za zelnato bi bilo nemara preveliko!«

»Zelnato je bilo, zelnato,« silijo kmetje, »mi to dobro vemo, nič novega nam nisi povedal, o tem zelju smo že čuli!«

Prilažič je prosil zamere, da jim ni mogel z boljšo novico postreči, in se je poslovil. Kmetje pa so vse verjeli.

Lažje prišla še v tretjo krčmo. Tudi tukaj hoté vedeti, kaj je kaj novega po božjem svetu, in Laž jim pove, da je videla goreti morje; sto oralov ga je zgorelo noter do tal. – Ti kmetje pa so bili vroče krvi in kar koj so se razvneli. »Kaj, s takimi lažmi bi nas imela za norce?« so rekli. »Počakaj no, mi ti pokažemo!« in prijela sta jo dva pod pazduho, tretji je pomagal z nogo in že je frčala uboga Laž čez prag na cesto.

Kmetje se niso še pomirili, pa pride mednje Prilažič. Vljudno jim vošči dober dan, sede, potem jih pa vpraša, kaj jih je tako razburilo. Kmetje mu hite povedati, kako jim je zanikrna ženščina hotela natvesti goreče morje, pa so ji koj pokazali, po čem so laži.

Prilažič jim pritrdi in jih pohvali, trčili so s kozarci in pili in potem jim je povedal, kaj je srečal na cesti: dolgo, dolgo vrsto težkih pariških voz, vsi so bili visoko obloženi s pečenimi ribami; kaj menijo, od kod so bile ribe?

Kmetje so pomislili in nazadnje uganili: »Nemara je pa ženska le govorila resnico, da je gorelo morje.«

»Kako bo morje gorelo,« je ugovarjal Prilažič, »ko je mokro!«

A kmetje so se zopet razvnemali. »Od kod pa so bli vozovi pečenih rib, kaj, če ne iz gorečega morja?« so kričali, in ker je Prilažič le majal z glavo, so ga v svoji togoti na eno, dve vrgli na plan. – Prilažič se je ročno pobral in je hitel za Lažjo. Konec vasi ga je čakala in smejoč sta si segla v roko; izkušnja je bila prestana!

In gospodična Laž in gospod Prilažič sta se poročila, živela sta srčeno in ugledno in sta imela mnogo, mnogo, mnogo otrok. –

7. Slovenske teme – marec 2008

7.1. Vojni zakoni ob Pahorjevih besedah

Anton Drobnič

7.1.1.

Predsednik stranke Socialnih demokratov, prvak opozicije in samooklicani predsednik nove slovenske vlade Borut Pahor kot enega svojih glavnih političnih gesel stalno ponavlja, da ne priznava delitve na »naše« in »vaše«, da bo vodil politiko enakopravnosti vseh državljanov, ali, kot že dolgo oznanjajo njegovi politični bratje v LDS, »Vsi drugačni, vsi enakopravni!«.

Čez tri leta bo minilo že 70 let, odkar so Pahorjevi politični predniki, voditelji Komunistične partije Slovenije, v preobleki t. im. Osvobodilne fronte dne 16. septembra 1941 z zloglasnim »Odlokom o zaščiti slovenskega naroda« Slovence razdelili na »naše« in »vaše«, na partiji pokorne in poslušne, ki zaslužijo, kot bi rekel Edvard Kocbek, »poslednjo resničnost tega sveta, last in oblast«, in one druge, ki bi si drznili delati in ukrepati mimo partije, živeti izven okvirov, ki jih je določala komunistična partija s svojo Osvobodilno fronto. Ti so bili, ne glede na njihova resnična dejanja, vnaprej razglašeni za »narodne izdajalce« in vnaprej obsojeni na smrt.

Ta ideološka delitev ni ostala na papirju. V režiji slovenskih boljševikov je takoj postala krvava resničnost in usoda slovenskega naroda. Že v nadaljnjih desetih mesecih do konca julija 1942 so partizanski komisarji in tajna boljševiška VOS mučili in umorili čez tisoč partiji neposlušnih »narodnih izdajalcev«, neoboroženih fantov in deklet, otrok in starcev, celotnih družin, številnih duhovnikov itd. S tem so dosegli, da so se napadeni in ogroženi Slovenci zbrali v samoobrambne Vaške straže in kasneje v Slovensko domobranstvo, kar vse je končno privedlo do slovenske državljanske vojne, do krvavega razdora, ki ga je za stalno utrdil slovenski povojni genocid in polstoletno državno nasilje boljševiške Jugoslavije.

Po sprejemu Ustave Republike Slovenije je prvi predsednik Državnega zbora RS dr. France Bučar v nastopnem govoru napovedal konec državljanske vojne. Prvi hip smo mislili, da misli resno in da napoveduje konec narodnega razdora, za kar bi se s svojim tedanjim ugledom lahko uspešno zavzel. Že v nadaljevanju svojega govora, kasneje še bolj jasno v drugih govorjenih in pisanih besedilih pa je povedal, da si slovensko narodno spravo zamišlja podobno kot »spravna Spomenka« in »borci NOB«: Mi smo bili na zmagovalni strani, zato imamo samo mi pravico govoriti in vladati, nasprotniki pa naj končno umolknejo. Ni pomembno, kaj so storili, bili so pač na napačni strani. Ne po svojih delih, po svoji stranki bodo spoznani!

Razen kratkega obdobja DEMOS-ove vlade so nekdanji boljševiki in njihova mladež pod vodstvom najvišjih komunističnih voditeljev v nekdanji socialistični Sloveniji in Jugoslaviji Milana Kučana in Janeza Drnovška, kljub ustavni enakopravnosti, ki ne pozna nobene delitve na »zmagovalce« in »nasprotnike«, na pravo in napačno stran, utrdili in zavarovali privilegije zmagovalcev boljševiške revolucije in zakonsko potrdili državljansko manjvrednost in brezpravnost mrtvih in živih nasprotnikov revolucionarnega terorja. To je še posebej očitno v t. im. vojnih zakonih, kamor spadajo zlasti Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZŽVN), Zakon o vojnih grobiščih (ZVG), Zakon o vojnih veteranih (ZVV), Zakon o vojnih invalidih (ZVI) in Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPBVZ). Poglejmo na hitro, kako so nekdanji boljševiki, ki jih vodi »socialni demokrat« Borut Pahor, in njihovi sodelavci zakonsko uredili in potrdili narodni razdor.

ZPBVZ (sprejet 3. 7. 1998, spremenjen 17. 11. 2006, prečiščeno besedilo potrjeno 1. 2. 2007) priznava vse pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po predpisih nekdanje komunistične Jugoslavije različnim vrstam vojaških zavarovancev, državljanom Republike Slovenije in tujcem, prav tako tudi vse »pravice vojaških zavarovancev – borcev NOV ter njihovih družinskih članov« (13. člen). V Republiki Sloveniji torej vse pokojninske in invalidske pravice in privilegije, ki jih je brez števila, uživajo tudi tisoči partizanskih in vosovskih morilcev in njihovih pomočnikov, tisoči povojnih državnih teroristov, nešteti tuji in domači revolucionarni nasilniki, ker v Sloveniji kljub resolucijam Sveta Evrope ni bila izvedena niti najmanjša lustracija in zmanjšanje privilegijev nekdanjih zločinskih oblastnikov. Nasprotno pa o kakšnih pokojninskih ali invalidskih pravicah udeležencev samoobrambnega odpora proti boljševiškemu napadu na slovenski narod ni niti najmanjšega sledu. Na slovenski zakonodajni ravni boljševiškega napada na Slovenijo ni bilo, zato tudi ni bilo obrambe proti boljševiškemu nasilju. Morda pa so pristojni oblastniki menili, da za takšne pravice ni več nobenega upravičenca, saj so takoj po vojni, torej pravočasno umorili vse ranjence in invalide iz vrst odpora, preden so lahko ustvarili svoje družine. Priročno za komunistične borce in zelo sramotno za Republiko Slovenijo!

ZVI (sprejet 17. 10. 1995) določa pravice vojaških vojnih invalidov, vojaških mirnodobnih invalidov in civilnih invalidov vojne. Kot vojaški vojni invalid je opredeljena oseba, »ki je dobila okvaro zdravja pri opravljanju vojaških ali drugih dolžnosti za cilje obrambe ali varnosti Republike Slovenije, ter oseba, ki je dobila okvaro zdravja v enakih okoliščinah v bojih za obrambo slovenske severne meje (1918 in 1919), kot udeleženec narodnoosvobobodilne vojne Slovenije (1941–1945) ali ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo (1991)« (2. člen). V prehodnih določbah so urejene pravice vojakov JLA, pravice vojnih invalidov, priznane pred osamosvojitvijo Slovenije, in pravice vojnih invalidov in članov družin padlih borcev narodnoosvobodilne vojne Jugoslavije v Sloveniji, Italiji in Avstriji. O invalidih – udeležencih medvojnega protiboljševiškega odpora v Sloveniji v zapletenem in nejasnem besedilu pa očitno ni niti besede. Če je kakšen tak invalid preživel genocidni pomor leta 1945, je ostal brez pravic in je še vedno izven zakona, da družin pomorjenih invalidov in ranjencev niti ne omenjamo.

ZVV (sprejet 6. 11. 1992, spremenjen 27. 12. 1999, 4. 8. 2003 in 11. 4. 2006, prečiščeno besedilo potrjeno 31. 5. 2006) je status vojnega veterana priznal številnim vrstam vojaških in civilnih udeležencev slovenske osamosvojitvene vojne, udeležencem bojev za slovensko severno mejo, slovenskim vojnim dobrovoljcem iz balkanskih vojn 1912–1918, pripadnikom bivše kraljeve jugoslovanske vojske, ki so šli v ujetništvo. Vojni veteran je tudi »borec in drugi udeleženec narodnoosvobodilne vojne Slovenije«, kakor tudi Slovenci v drugih revolucijah in v zavezniških vojskah (2. člen). Vojni veteran je tudi pripadnik organizacije TIGR, Slovenci, ki so se z orožjem uprli totalitarnemu boljševiškemu nasilju, pa so izven zakona, niso priznani za vojne veterane. Da ne bi prišlo do kakšne »izdajalske« pomote, zakon dodaja še v praksi neštetokrat preizkušen, magičen urok, vreden nekdanjih političnih komisarjev: »… za vojnega veterana ne šteje oseba, ki je prostovoljno ali poklicno sodelovala na strani agresoija« (4. člen). Kljub hudi pravni nejasnosti ta socialistična zarotitev v praksi zanesljivo izključi od kakršnekoli pravice vse medvojne slovenske vojake, ki se niso pokoravali komunistični partiji in njenemu odloku iz septembra 1941. Ta zločinski boljševiški odlok tako zanesljivo učinkuje tudi v tretjem tisočletju v demokratični in pravni Sloveniji.

ZVG (sprejet 19. 6. 2003) določa: »Vojaška grobišča so grobišča vojaških oseb, padlih v vojni ali umrlih med vojno zaradi vojnih dogodkov na ozemlju Republike Slovenije«, kamor štejejo tudi »grobišča tujih armad« (2. člen), ne glede na to, ali so bile zavezniške ali okupatorske. Ta opredelitev zajema tudi redka medvojna pokopališča Vaških stražarjev, Slovenskih domobrancev in četnikov (JVD), vendar nasledniki komunistične diktature pripadnikom teh vojaških formacij ne priznavajo statusa vojaških oseb, čemur v nasprotju z mednarodnimi konvencijami sledijo tudi upravni organi, ki ta pokopališča zanikajo in jih puščajo boljševiško razdejana in oskrunjena (n. pr. domobransko pokopališče na Orlovem vrhu v Ljubljani).

Načelna širina zakona pa izgine v naslednjih členih, kjer so določbe o »grobiščih žrtev vojne«, ki se delijo na »grobišča civilnih oseb, umrlih ali usmrčenih med vojno zaradi vojnih dogodkov na ozemlju Republike Slovenije« (3. člen) in grobišča oseb, ki so bile po vojni »po obsodbi ali po izvensodnem postopku usmrčene od organov ali predstavnikov tedanje oblasti na ozemlju Republike Slovenije« (4. člen). Tukaj vlada megla, gola laž in sprenevedanje. Grobišč medvojnih žrtev boljševiškega partizanskega nasilja – niti civilnih niti vojaških – sploh ni videti. So samo žrtve zaradi vojnih dogodkov, žrtev zaradi revolucionarnega nasilja ni, če jih lažno ne prištejemo med žrtve zaradi vojnih dogodkov. Tudi grobišč po vojni v slovenskem genocidu zločinsko pomorjenih vojaških in civilnih nasprotnikov boljševiškega nasilja zakon ne pozna, če jih lažno ne štejemo med osebe, s smrtjo kaznovane po nekem uradnem pravnem postopku. To sprenevedanje, megla in laži so ponovljene tudi v nadaljevanju zakona, zlasti pri določbi o označevanju vojnih grobišč (16. člen). Zlobno norčevanje iz pomorjenih Slovencev!

ZŽVN (sprejet 29. 1. 2003, do 10. 1. 2003 osemkrat spremenjen) je žrtev vojnega nasilja načeloma opredelil kot državljana, »ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresoija ali njunih sodelavcev« (1. člen). Zakon je že v naslovu izključil žrtve revolucije, s tem besedilom pa je izrecno uzakonil delitev žrtev vojnega nasilja na »naše« in »vaše«, ko priznava samo žrtve nasilja ene vojskujoče se strani, ne pa vseh žrtev nasilja vseh bojujočih se strani. To je še posebej boleče in zavržno, kadar gre za državljansko vojno, za oborožen spopad različnih strani istega naroda, kot je bilo v Sloveniji med vojno. Namesto, da bi zakon 60 let po državljanskem spopadu skušal pogasiti uničujoče sovraštvo, še pravno utrjuje in podaljšuje narodni razdor. Pa vendar nam davno načelo pravičnosti in sočutja naroča, da so vse žrtve nasilja, pri katerem same niso bile aktivno udeležene, vredne usmiljenja in pomoči. Slovenski ZŽVN te prastare kulture ne pozna, saj so ga pisali in sprejeli zagovorniki boljševiškega izstopa iz civilizacije.

Zakon na odločilnem mestu uporablja staro boljševiško sintagmo »okupator, agresor ali njuni sodelavci«. »Sodelavci okupatorja« je propagandno politični izraz, je pravno prazen in povsem neopredeljen pojem, je politično in propagandno geslo, ki je bilo v zadnjih 65 letih glavno politično orodje medvojnega boljševiškega napada na slovenski narod in povojnega terorističnega totalitarnega sistema in njegovih zagovornikov, neštetokrat ideološko, politično in sodno zlorabljeno za umore in preganjanje več deset tisoč idejnih in političnih nasprotnikov boljševiške revolucije, za opravičevanje zločinskega nasilja partizanskih enot nad Slovenci in za izmikanje partizanskih voditeljev kazenski odgovornosti za genocid, za vojne zločine in zločine zoper človečnost, zlorabljeno tudi za 60-letno zanikanje žrtev komunističnega partizanskega nasilja. Označba »sodelavci okupatorja« je sinonim za komunistično nasilje nad Slovenci in sinonim za totalni narodni razdor, ki ga je povzročil pojav boljševiškega nasilja nad slovenskim narodom na pogorišču sovražne okupacije in po njej.

Popolna izključitev žrtev partizanskega nasilja, ki je določena že v 1. členu, je ponovljena v 6. členu še v negativni obliki z že znanim komunističnim urokom: »… za žrtev vojnega nasilja po tem zakonu se ne šteje oseba, ki je prostovoljno ali poklicno sodelovala na strani agresorja«. Povsem nejasno je, za kakšno sodelovanje gre. S kom na strani agresorja? Ali je mišljeno vsako, tudi po mednarodnem pravu dolžno ali pa nujno sodelovanje z okupatorjem, ki je začasna legalna oblast? Ali je mišljeno potrebno ali za prebivalce koristno sodelovanje pekov, mlekarjev, zdravnikov, poštarjev, policistov, učiteljev itd? Ali je mišljeno tudi moralno spotakljivo ali samo zločinsko, t. j. po kazenskem zakonu prepovedano sodelovanje? Avtorji se očitno zanašajo na prakso, ki jo po boljševiškem načelu o več resnicah že 60 let zagotavljajo politkomisarji intelektualnega in moralnega formata »Fric Novak«, »major Mitja« ali »gobar Stane«. Tak zakon je seveda smrt za pravno državo.

Vsi navedeni krivični in protiustavni zakoni so bili sprejeti, ko je Sloveniji vladala koalicija, v kateri je bila tudi stranka Boruta Pahorja, nekomunističnemu delu Slovencev najbolj sovražna ZVG in ZŽVN celo tedaj, ko je on sam predsedoval Državnemu zboru RS. Vsa dolga leta njihove oblasti Socialni demokrati Boruta Pahorja niti on sam niso dali ustreznega predloga za odpravo krivičnih zakonov. Šele potem, ko je Ustavno sodišče RS po dolgoletnem zavlačevanju vendar odločilo, da je ZŽVN protiustaven, in je koalicijska SDS vložila predlog za ustrezno spremembo tega zakona, so se zganili tudi Pahorjevi ideološki inšpektorji. V svetlobi Pahorjevih zagotovil o pogledu v prihodnost in o opustitvi delitve na »naše« in »vaše« si oglejmo ta zapozneli odziv.

Pahorjevi Socialni demokrati so skupaj s še nekaterimi drugimi političnimi strankami najprej zavrnili predlog SDS, ki je zelo jasno in brez opletanja priznal status žrtve vojnega nasilja vsem civilnim osebam, ki so trpele nezakonito nasilje katere koli oborožene vojaške sile. Nato je Pahorjev strokovnjak za vse čase in za vse sisteme, še posebej strokovnjak za diktaturo proletariata, poznano kot »ljudska demokracija«, Miran Potrč sestavil nov predlog za spremembo ZŽVN. Njegov predlog, ki protiustavnost ZŽVN še razširja in utrjuje, dobro kaže razmerje med besedami SD in njihovimi dejanji.

Predlog SD vsestransko zlorabljeni pojem »sodelavci okupatorja« ohranja v nespremenjenem 1. členu, ki bi po njihovem predlogu postal prvi odstavek 1. člena novega ZŽVN, potem pa ta zloglasni pojem še dvakrat ponovi v predlaganem drugem in tretjem odstavku 1. člena, v nadaljevanju pa še v že obstoječem 2. in 6. členu ZŽVN. Vsaj petkrat naj bi torej novi zakon poudaril to, v zadnjem stoletju največkrat izrečeno psovko za del slovenskega naroda, to laž, s katero je boljševiška partija usodno razklala slovenski narod, to obtožbo, s katero je totalitarna partija in država storila Slovencem največ nasilja in krivic.

Z besedami, ki so vzrok in opravičilo za vse nasilje partizanov, ni mogoče definirati zakona o žrtvah njihovega nasilja. S takšno politično in ideološko označbo, ki se je drži krvava zgodovina, ni mogoče delati zakonov v pravni državi, s takšno delitvijo žrtev nasilja glede na storilce ni mogoče v socialni državi izdajati zakonov s socialnega področja. Kaj takega lahko predlagajo samo tisti, ki jim ne gre za žrtve nasilja kot socialno vprašanje, ampak jim gre le za ohranjanje narodnega razdora, za ideološke delitve, saj jim samo to ohranja prigrabljene privilegije.

Besede »sodelavci okupatorja« tudi pravno ne morejo biti del zakonskega besedila, ker gre za povsem neopredeljen, poljubno širok in neštetokrat zlorabljen pojem. Zakon s takimi izrazi je nedoločen in nejasen (lex incerta), zato je v pravni državi protiustaven in nedopusten. Menim, da SD pri tem besedilu vztrajajo prav zaradi njegove nedoločenosti in nejasnosti, ki dopušča poljubno razlago, zlasti tudi takšno razlago bližnje zgodovine, kot jo je zapisala totalitarna partija.

Žrtve po določbi prvega odstavka 1. člena predlaganega novega zakona so splošne, normalne žrtve brez posebnih omejitev, ker so »naše« žrtve, žrtve naših nasprotnikov, ki so zločinci že sami po sebi. Žrtve po določbi predlaganega drugega odstavka 1. člena pa niso navadne, takšne, kot tiste iz prvega odstavka, ampak so, žrtve »v posebnih primerih«, posebne žrtve, vsekakor samo »izjeme« (2.a člen), ker so žrtve našega nasilja, žrtve naših oboroženih enot. Te pa so bile najbolj pravične, humane in nenasilne. Nasilja sploh niso bile sposobne, če so ga kdaj »izjemoma, v posebnih primerih« le zagrešile, je to nasilje bilo upravičeno, nujno in koristno. Žrtve partizanskega nasilja so torej samo izjema, zato jih ni mogoče prišteti k »našim« iz prvega odstavka 1. člena, ampak jihje treba označiti kot izjemo v posebnem odstavku in jih omejiti s posebnimi določbami.

Posebna žrtev iz drugega odstavka 1. člena bo lahko samo tisti, »ki je bil kot civilna oseba izpostavljen nasilnim dejanjem … «. Za »naše« žrtve iz prvega odstavka 1. člena ni nobene takšne omejitve, žrtve nasilja so vsi, ki so bili izpostavljeni nasilju okupatorja, tako civilne kot vojaške osebe. Za civilno osebo po predlaganem drugem odstavku pa se šteje tisti, ki »ni bil pripadnik okupatorja ali njegovih sodelavcev«. Pripadniki »drugih oboroženih sil« pa se lahko štejejo kot civilne osebe.

Posebna, izjemna žrtev partizanskega nasilja je lahko samo »otrok, katerega starš je umrl, bil ubit ali pogrešan kot pripadnik katerekoli oborožene sile« (2.a člen). Za otroke po zakonu veljajo osebe do 14. leta starosti. Po 62 letih od konca vojne takšnih otrok v vojni ubitih ali pogrešanih staršev že davno ni več.

Posebne žrtve so še osebe, ki so morale bežati od doma zaradi že izvršenega požiga, porušenja in podobno. Osebe iz 2.a člena ne morejo biti žrtve nasilja kot drugi begunci, izgnanci, taboriščniki, zaporniki, delovni deportiranci, interniranci ali ukradeni otroci (prvi odstavek 2. člena).

Po predlaganem drugem odstavku 1. člena in 2.a členu osebe, ki so jih ubile ali umorile, mučile ali pohabile »druge oborožene sile«, torej tudi nobena oseba, ki so jo likvidirali partizani, narodna zaščita ali VOS ni žrtev vojnega nasilja. Miran Potrč in SD osebe, ki so jih umorili partizani in njihovi krvniki, očitno štejejo za kazensko obsojene sodelavce okupatorja in vojne zločince, kot je določil 28. člena Zakona o zaplembah in izvrševanju zaplemb iz leta 1945. Kaj zato, če je Ustavno sodišče RS ta zakon razveljavilo kot nasproten načelom, ki jih priznavajo civilizirani narodi in mednarodna skupnost! Partija ga je sprejela in za partijo še vedno velja, saj partija se vendar ni nikoli štela za del civilizacije ali mednarodne skupnosti. Nasledniki partije in partizanski borci ta zakon tudi vsakodnevno uporabljajo, ko umore svojih idejnih nasprotnikov razglašajo za justifikacije narodnih izdajalcev. Pri njih pač ne velja: Kdor je zločinec, bo kaznovan, ampak velja nasprotno: Kdor je bil umorjen (kaznovan), je zločinec, narodni izdajalec!

Predlog SD ohranja v sedanjem besedilu tudi negativno izključitev po določbi 6. člena, čeprav je jeseni 2006 prav Miran Potrč predlagal črtanje tega člena kot praktično nepomembnega. Miran Potrč skuša ohranitev tega člena opravičiti s sklicevanjem na sintagmo »je poklicno sodeloval z okupatorjem«, ki po njegovem izključitev statusa žrtve omejuje na majhno število oseb. Ob dejstvu, da zakon ne določa pravne opredelitve in vsebine »sodelovanja z okupatorjem«, v resnici beseda »poklicno« ničesar ne pojasni in izključitve ne napravi obrobne. Nasprotno, izključitev statusa žrtve zelo razširi, kajti tako peki kot mesarji, poštarji in železničarji, zdravniki in cestni pometači, učitelji in profesorji in še mnogi drugi so z okupatorjem poklicno sodelovali. Zato ne morejo dobiti statusa žrtve vojnega nasilja! Na drugi strani slovenski domobranci, na katere ob besedah »sodelavec okupatorja« bebavo pokaže vsaka afežejevska poslanka ali efdevejevski novinar, vsekakor niso bili poklicni vojaki.

Sicer pa predlog SD domobrance, četnike in druge neboljševiške bojevnike izključuje iz statusa žrtev vojnega nasilja z določbami drugega in tretjega odstavka 1. člena, kot je bilo že povedano. Zakaj potem Miran Potrč in Borut Pahor še potrebujeta sedanji 6. člen? Očitno ne za žrtve vojnega nasilja, ampak zgolj za zakonsko potrditev temeljnega gesla narodnega razdora o »sodelavcih okupatorja«, torej za nadaljevanje razdora med Slovenci po postkomunistični potrebi, po sli za ohranitev z nasiljem uplenjenih privilegijev!

Že sedaj veljavni ZŽVN je pravno skrpucalo, da malo takih tako v tehničnem kot v vsebinskem pogledu. Skrpucalo dopolniti s še večjim skrpucalom, neustavni zakon popravljati s še bolj neustavno novelo, je katastrofa pravne države! Ker gre za socialni zakon, je to tudi katastrofa socialne države. Po zakonu, kot ga predlaga SD, položaj žrtev partizanskega nasilja določa drugo in drugačno besedilo kot položaj žrtev okupatorjevega nasilja. To besedilo je še mnogo bolj zapleteno in nejasno kot sedanje besedilo. Zato bo po predlogu SD samo zelo redko kdo med prizadetimi od partizanskega nasilja dejansko dobil status žrtve. Ob številnih zakonskih omejitvah, nejasnosti in zapletenosti zakonskih določb bo to uspelo tako redkim, da takšnega zakona sploh ni potrebno sprejeti. Žrtve partizanskega nasilja bodo preživele tudi brez njega, saj velika večina tako ne bi ničesar dobila. Bile bi samo ponovno ponižane, kar je očiten namen predlagateljev.

Predlagatelji so tako zelo zavezani svoji partijski dolžnosti, da ohranijo partizanski mit čistega in herojskega boja proti okupatorju in zakrijejo boljševiško nasilje nad slovenskim narodom, da so v ta namen poleg drugih neumnosti v svojem predlogu celo zatajili ime partizanov in mitske NOB. Kjer se govori o nasilju, ne smejo biti partizani niti omenjeni. Zato so jih skrili pod sintagmo »druge oborožene enote«, te pa so definirali kar z okupatorjem kot »ne okupator«. Zgrešeno bi bilo misliti, da je temu kriva miselna ali izrazna revščina avtorjev. Ne, gre za prefinjeno potezo, ki kaže, kaj je pravi namen predlagatelja: Ne priznanje pravic doslej krivično in protiustavno zamolčanih žrtev partizanskega nasilja, ampak zavarovanje nasilnikov, njihovih privilegijev in celotnega totalitarnega nasledstva, čeprav s podaljšanjem uničujočega in usodnega narodnega razdora.

S predlogom SD zato nikakor ni mogoče izpolniti zahteve Ustavnega sodišča RS, da je treba žrtvam enakega nasilja zagotoviti enak položaj ne glede na to, katera oborožena sila je nasilje povzročila. Predlagane spremembe in tisto, kar ni predlagano za spremembo, bi še naprej vzdrževalo očitno neenakost žrtev nasilja v zakonu, kar je v nasprotju z ustavno temeljno človekovo pravico. Predlagane določbe bi bile neustavne tudi zaradi izrazite vsebinske nejasnosti in nerazločnosti, pa tudi zaradi pravno tehnične zmedenosti in neuporabnosti.

Vsekakor pa predlog SD za novelo ZŽVN tako z besedami kot z vsebino skrbno in zanesljivo vzdržuje zgodovinski narodni razdor ter ohranja in utrjuje totalitarni pogled na preteklo stoletje. Dela torej prav tisto, kar Borut Pahor gostobesedno zanika in obsoja. Ohranja lažno preteklost, da bi si zagotovil privilegirano prihodnost. Vsaj glede vojnih zakonov za Boruta Pahorja in njegovo SD velja isto kot za nekdanje komuniste: eno so besede, drugo pa dejanja! Kadar je v interesu delavske avantgarde, ni treba, da se dejanja skladajo z besedami.

Treba pa se je tudi vprašati, zakaj bi pravice žrtev partizanskega nasilja določali po kroju in željah nasilnikov, njihovih dedičev in zagovornikov? In zakaj ideološko povsem nevtralne novele vladne koalicije ne bi sprejeli s preglasovanjem, kot je izjavil predsednik vlade, predlog SD pa bi lahko sprejeli celo s preglasovanjem samih žrtev nasilja. Treba je torej sprejeti ustaven, politično in ideološko nepristranski predlog vladne koalicije ali pa vsaj o žrtvah partizanskega nasilja ne sprejemati nobenih določb brez njihovega soglasja. Rajši bodo še naprej žrtve nasilja brez pravic kot ljudje brez ponosa in časti! Sloveniji pa ni treba dajati novega madeža, dovolj je dosedanjih, ki jih še ni bilo mogoče odstraniti.

Morda bodo kmalu to sprejeli tudi Borut Pahor in njegovi prijatelji, ki bi se radi otresli boljševiške zapuščine, saj bo končno vendar treba doseči neki mirovni sporazum, dejanja zmeriti z besedami in začeti civilizirano življenje brez uzakonjenega sovraštva in delitve iz leta 1941.

7.2. Refleksije ob neki pameti
(ki bi se kdaj lahko izpostavila tudi kakemu pravemu vprašanju)

Justin Stanovnik

7.2.1. Na lovu za pohujšanjem

V zadnji številki revije 2000 si je dr. Spomenka Hribar veliko prizadela, da bi nam posredovala vtis, ki ga je nanjo naredil škof dr. France Perko na televizijski oddaji o procesu zoper škofa dr. Gregorija Rožmana. Kar jo je vznemirilo, je bil njegov pogled. Bila je zgrožena. Bil je ta pogled poln »sovraštva«, pogled, ki »ubija«. Avtorici je bilo mnogo do tega, da, kakor ona, tudi mi ne bi ostali neprizadeti.

V ta namen je naredila nekaj zahtevnih miselnih premetov. Le s težavo jim sledimo: da je bilo »sovraštvo«, ki je prihajalo iz njegovega »pogleda«, tako »zlovešče«, da ni moglo biti samo »osebno«, ampak je moglo biti takšno zato, ker je bilo v njem nekaj metafizičnega. S to impozantno besedo je hotela morda povedati, da sovraštvo, ki je prihajalo iz škofovih oči, ni bilo nekaj naključnega – nekaj, kar pride in gre – ampak je imelo na sebi globoke intelektualne in mogoče tudi institucionalne korenine. Hotela je reči, da prihaja iz sveta, ki je tudi sicer sovražen. Posebej pa je zamerila škofu, da je sovražnemu pogledu dodal še sovražne besede, ki jih je namenil nasproti sedečemu državljanu »drugačnega ideološkega in političnega prepričanja«. Rekel je: »Vi vsi imate oprane možgane.« To si je upal reči dr. Janezu Stanovniku, ki je »svoje prepričanje vendarle izkusil, potrdil in osebno izživel v vojni«.

7.2.2. Sošolci

Nadškofa Franceta Perka nekoliko bolj poznam, ker sva v šolskih letih 1947/48 in 1948/49 skupaj hodila v 7. in 8. razred klasične gimnazije v Ljubljani. Takrat so bili taki časi, da se dijaki nismo kdovekoliko družili med sabo, smo se pa toliko bolj opazovali, ker smo hoteli dognati, kakšen človek kdo je. Za Franceta smo kmalu videli, da se njegovih dejanj in besedi drži tehtnost, lahko bi rekel, tudi zrelost. Takrat so te reči nekaj pomenile in počasi si je, ne da bi se zato posebej prizadeval, pridobil med dijaki in, kakor je bilo videti, tudi med profesorji, določen rešpekt. Nemajhno vlogo je ob tem imela tudi okoliščina, da je bil dober učenec. Snov je ne samo znal, ampak jo je tudi prezentiral na način, ki smo ga vsi opazili in priznali. Preko bežnih srečanj nam je kmalu postalo jasno, da ni samo krščanske orientacije, ampak tudi zavesten pripadnik katoliške kulture v najširšem pomenu te besede. Hotel je razumeti njeno preteklost in njene možnosti za sedanjost in prihodnost. Z eno besedo, bil je človek, ki je v okviru dijaške poučenosti kazal ambicije, da postavi zavestnega človeka. Zunaj šole se, kot rečeno, nismo dosti dobivali, spomnim pa se nekega prizora iz razreda. V osmi nas je učila zgodovino prof. Ida Merhar. Imeli smo jo za neznosno levičarko. Ali je bila to zares ali pa je bila samo iz take snovi, da je rada in z lahkoto igrala vlogo, ki jo je takrat odrejala učiteljem nastajajoča boljševiška država: vse, kar je bilo prej, je bilo po njenem eno samo nasilje in hlapčevstvo, sedaj pa je nastopila aurea aetas – zlata doba. Neko uro nas je profesorica poučila, da Slovenci v Avstriji »nismo imeli nobenih in prav nobenih pravic«. Ob tem dvigne Perko roko in, na naše nemajhno veselje, vpraša: »Tovarišica profesor, kako naj razumem ta stavek, ko je vendar znano, da so celo rimski sužnji imeli neke pravice?« Kako se je ta pripetljaj končal, ne vem, spominjam pa se nečesa drugega. (Potem, ko so me skupaj z drugimi šestimi dijaki – mene en dan pred maturo – aretirali in sem se po dveh mesecih na udbi znašel v kocentracijskem taborišču Strnišče, sem tisto poletje in tisto jesen delal v gramoznici. Ni nam bilo lahko. Jesti smo dobivali toliko, da je bilo ime, norme so bile visoke in gori nad jamo so stali miličniki z brzostrelkami in vpili na nas. In v takem se je pogosto dogodilo to, kar bi vam rad sedaj povedal. Kopali smo dravski prod in ga nalagali na vagončke. In ko smo z lopatami suvali v tiste kugle in se včasih komaj držali na nogah, mi je spomin pogosto prinesel na ušesa glas profesorice Ide Merhar: »Samo Sovjetska zveza … « To je bil njen rekurentni stavek, kateremu je vedno sledilo recitiranje zaslug, ki jih je imela SZ za pravice posameznikov in narodov. In kadar sem tako zaslišal njen pločevinasti meščanski glas – »pločevinasti meščanski glas« je seveda moja interpretacija – se je v meni samodejno sprožila vrsta zelo neprijaznih besedi, ki jih tukaj, razumljivo, ne morem ponoviti. Ne upam se jih ponoviti tudi zato, ker slutim, kako bi nanje reagirala dr. Spomenka Hribar. V njih bi slišala sovraštvo, ne osebno, kje pa, ampak zlovešče in metafizično, predvsem pa ubijalsko, uperjeno v nedolžnega človeka, »v sodržavljanko drugačnega ideološkega in političnega prepričanja«, sicer pa nič krivega človeka. Nič me ne bi rešilo pred to obsodbo. Tudi ne nadaljevanje te zgodbe. Ko sem namreč kakih deset let pozneje sam učil na Ravnah na Koroškem, so tam nekoč imeli kongres slovenski zgodovinarji. Med skupnim kosilom v restavraciji sem pri sosednji mizi zagledal tudi prof. Merharjevo. Že se mi je utrnila misel, da je to mogoče prilika, da ji povem, kaj se mi je dogajalo v Strnišču. A sem, ko sem jo tako gledal s strani, začutil, da tega ne smem narediti. Še danes se mi zdi dobro, da je tista skušnjava ostala nerealizirana. (Ko bi le vedno bilo tako!) A pred strogo dr. Hribarjevo me tudi ta okoliščina ne bi rešila.)

V sodni dvorani

Figure 37. V sodni dvorani Vlastja Simončič

Kot sem že omenil, s Francetom nismo kdovekaj drugovali. Med zimskimi počitnicami v osmi šoli pa sem na povratku s kratkega obiska pri sestri v Kočevju v Dobrepolju stopil z vlaka in se napotil po cesti čez hočevske gozdove v dolino Krke. Tam sem hotel obiskati Franceta, da bi videl, kje živi, in spoznal njegove ljudi. A ko sem stopil v hišo na Krki, sem razočaran ugotovil, da razen mame in sestre – bila je mislim, učiteljiščnica – ni doma nikogar. To je bila ena reč. Potem pa sem tudi kmalu opazil, da moje govorjenje nekako ne pada na prava tla. Pričakoval sem namreč, da sem prišel med svoje ljudi in da lahko neženirano odprem tudi svojo politično dušo. A tu, kot rečeno, nekaj ni bilo v redu. Kljub prijaznosti in gostoljubnosti in ustrežljivosti, sem opazil, da moje besede zbujajo prej nelagodje kot pa navdušenje, (ki sem ga ponavadi v svojih krogih žel in puncto državljanska vojna). Celo pot do Stične sem pozneje na to mislil in sprejemal in zavračal razne možnosti. S Francetom o tem nisva nikoli govorila – pravzaprav do današnjega dne. Od strani pa sem potem, ne da bi kaj raziskoval, le izvedel, da je bila njihova hiša med vojno, kakor smo takrat rekli, partizanska. Ali ta izraz dosega stanje, kakršno je v resnici bilo, ne vem, ne gre pa dvomiti, da je kazal v pravo smer. Tudi tu tega ne bi omenjal, ko ne bi bilo važno za nadaljevanje moje pripovedi.

Tudi po srednji šoli se s Francetom nisem srečeval, razen slučajno in poredko. Seveda smo vsi vedeli, kaj mu je udba skuhala po končani vojaščini, a ni bilo nikoli priložnosti, da bi nam kaj natančnejšega povedal o svojem skoraj triletnem zaporu. Šele ko je dr. Tamara Griesser Pečar pred tremi leti objavila impozantno knjigo Cerkev na zatožni klopi, smo v njej lahko prebrali, kaj se je z njim dogajalo od januarja 1955 do konca leta 1957, in tako izvedeli, da je njegov zapor spadal med najtežje duhovniške. Tudi pozneje smo za Franceta slišali le takrat, kadar se je skrbno nadzorovana gladina totalitarnega morja rahlo vzvalovila, kot na primer ob kaki akciji profesorjev teološke fakultete. Slučajno sem bil leta 1986 tudi v druščini v trnovskem župnišču, ko nam je sporočil, da ga nameravajo postaviti na čelo beograjske nadškofije.

Tožniki

Figure 38. Tožniki Vlastja Simončič

7.2.3. Kaj se pravi razumeti

Po ustanovitvi Nove Slovenske zaveze pa se je začelo postavljanje farnih spominskih plošč, zlasti pa obhajanje spominskih slovesnosti v Kočevskem rogu, na Teharjah, na Turjaku, na Lajšah in drugod. NSZ je nekajkrat povabila tudi škofa Perka, da je tam maševal, leta 2003 na Turjaku, leta 2004 in 2006 pa v Kočevskem rogu. Izjave, ki jih je ob tem dajal, zlasti pa pridige, so nas nemalo presenetile. O državljanski vojni in o boljševiški agresiji na slovensko tradicionalno kulturo Perko, se zdi, prej ni veliko govoril ali pisal. Tu pa je obe zgodovinski dejstvi opremil s tako intelektualno in moralno precizijo, da smo začutili, da mora biti za tem neko posebno zagledanje in nek poseben uvid. Ko smo ga poslušali, nas je obhajalo zadovoljstvo – ne veselje, ampak zadovoljstvo, kar je več. To je človek, ki razume, smo si rekli. Nemajhna tolažba je bila v tem, da smo lahko tako govorili. Tudi smo začutili, da tu govori priviligirano razumetje, da to, kar tu poslušamo, ni rezultat analitične askeze, ampak je posledica najgloblje duhovne energije, ki se hrani iz sočutja in usmiljenja.

Razumetje. Naj s kratko skico razložim, kaj mislim s to besedo. Nekoč sem neki gospe pripovedoval, kaj se mi je med drugim pripetilo v Teharjah.

Ko smo prišli v taborišče, smo morali vse, kar smo nosili s sabo, oddati, zlasti seveda nahrbtnike. Če nas je bilo domobrancev 4.500, je bilo toliko tudi nahrbtnikov. Naredil se je velik kup, prava gora, ki so jo pozneje znosili v kleti komandne barake. Ko nas je nazadnje ostalo v taborišču samo nekaj sto mlajših od 18 let, so nas nekoč peljali tja in nam, kako naj rečem, ukazali ali dovolili, da vsak vzame enega. Ko sem pozneje svojega v baraki razvezal, sem v njem našel dve dragocenosti: zavojček piškotov in Balantičeve poezije (tisto drobno knjižico, ki jo je za veliko noč leta 1944 izdal dr. Tine Debeljak). V nahrbtniku ni bilo nič takega, iz česar bi mogel razbrati, kdo od tedaj že pomorjenih fantovje bil nekoč njegov lastnik. Zato ne takrat ne kdaj pozneje nisem vedel, komu se imam zahvaliti za Balantiča in tiste piškote. Samo to vem danes – česar takrat še nisem – da leži med štirimi tisoči v enem od jaškov na Hrastniškem hribu. Morda še to, da mi je Balantič dal misliti, da je bil dijak kot jaz. V svoji pripovedi sem priznal še to, da sem Balantiča enkrat pozneje med eno od mnogih študentskih selitev izgubil in zapravil. Največjo dragocenost, ki sem jo kdaj imel!

Ko sem nehal, sem jo pogledal in videl, da ji po licih tečejo solze: nad nesrečnim fantom na hrastniškem hribu in nad mojo bedo. Na čuden in nejasen način sem v njenem razumetju videl odrešenje in bil zanj hvaležen. Tu pa te solze omenjam zato, da bi nekoliko razložil, kaj mislim, ko pravim razumetje.

Obtoženec

Figure 39. Obtoženec Vlastja Simončič

7.2.4. Dopustiti spomin in jezik

Najgloblja razumetja pridejo sama od sebe. Eno se je moralo v zadnjih dvajsetih letih zgoditi tudi v škofu Perku. Ko je v oddaji, ki naj bi osvetlila vlogo škofa dr. Gregorija Rožmana, videl, kako se ljudje, ki sedijo na nasprotni strani – »sodržavljani drugačnega ideološkega in političnega prepričanja« – pripravljajo, da ponovijo že tisočkrat uprizorjeni ritual laži in blatenja, je v njem silovito spregovorilo razumetje, ki ga je v Kočevskem rogu junija 2006 takole izrazil: »Pravi zmagovalci so tisti, ki so kakor Kristus znali sprejeti žrtev, ne da bi žrtvovali drugega.« Zagledal je moralno izprevrženost, da se tisti, ki so si nekoč prisvojili nedovoljeno oblast nad ljudmi tako, da so žrtvovali druge – na tisoče in deset tisoče drugih – in se potem niso pokoravali ukazom zgodovine, ki jim je vzela poverilnice in jih odslovila, in se niso izselili v pokrajine »vzhodno od raja«, kakor jim je bilo naročeno, ampak so se – po tolikih letih, po tolikem porazu, po tolikem zločinu – vrnili in po »sodržavljavnih drugačnega ideološkega in političnega prepričanja« začenjajo staro igro. Ko je videl to neposlušnost in to odsotnost sramu, ko je videl, da se bo sedaj tu spet ponovilo nekaj temeljno nedovoljenega, so mu zažarele oči »kot pri splašeni orlici«, kot pravi Puškin v Preroku. Da, Spomenka Hribarje prav videla, le da ni prav razumela. Ko je Franc Perko leta 1957 v boljševiškem zaporu končeval svojo drugo teologijo, ali pa kako leto pozneje, je Spomenka Hribar opravljala zadnje duhovne priprave, da bi bila vredna stopiti v boljševiško partijo. Tam se je naučila takih umetelnosti, da je v Perkovih očeh mogla odčitati ne ogorčenje pravičnega človeka, ampak »sovraštvo, ki ubija«.

V svojem pamfletu pravi Spomenka Hribar, da je škof namenil svojo pozornost predvsem Janezu Stanovniku. Čisto lahko, da je prav njegova prisotnost opozorila Perka še na drugo postboljševiško iznajdbo, ki ga je dodatno vznemirila. Prav Stanovnik ga je lahko, kakor bomo videli, spomnil na to, da spričo njihove nove strategije jezik pospešeno prehaja v stanje, ki ga ne usposablja več za to, da bi opravljal svojo temeljno vlogo, ki je sporočilnost. Ko so boljševiki namreč opazili, da jim je zgodovina odpovedala podnajemniško pogodbo, so hkrati zagledali, da so ostali praznih rok: da nimajo ničesar, s čimer bi upravičili svoj katastrofalni angažma v zgodovini. Ni jim preostalo drugega – če so že na vsak način hoteli ostati – kot da relativirajo logos, s katerim jezik stoji in pade, in suvereno govorijo naprej. Zgolj govorijo. In ker jezik zaradi takšne postboljševiške prakse in prakse novolevičarskih sopotnikov vedno bolj izgublja svojo uravnalno družbeno vlogo (možno je reči vse in karkoli, ne da bi vedeli, kdaj je kdo tudi kaj povedal), ni nobene garancije, da bo stavek, pa naj bo še tako evklidsko izdelan in še v takem sozvočju z empirično resničnostjo, sprejet in bo mogel opraviti svojo sporočilno vlogo. Ker je torej tako, je razumljivo, da v kulturo v celoti vdira nevroza, ki se polašča zlasti tistih, ki so življenjsko odvisni od resnice, ki mislijo, da morajo na vsak način imeti možnost, da kaj povejo. To je tisti ozir, spričo katerega lahko razumemo Perka. Nenadoma se je zavedel, da ne more računati na jezik.

Sedaj pa za ilustracijo nekaj Stanovnikovih besednih rešitev oziroma nerešitev. Kaj na svetu more pomeniti na primer trditev, da je »Natlačena obsodil narod«? Ali se je tristo tisoč Slovencev v ta namen zbralo na Kongresnem trgu v Ljubljani? Ali so morda organizirali vsenarodno dopisno sejo? Ali kaj nadalje pomeni stavek, da je škof Rožman »glavni krivec za bratomorijo v Sloveniji?« (Dobrnič, 15. 10.) Ali da je »OF bila pluralistična« (Brežice, 27. 10.), kar dokazuje dejstvo, »da sem jaz na primer bil krščanski socialist in ne komunist«. Do kdaj? Ali da za povojne poboje ni bila kriva »komunistična povojna oblast, ampak državna oblast«? (oktober 07) Ali pa odgovor, ki ga je dal Aleksandru Zornu na očitek, da je ZZB simbol nekdanjega totalitarnega režima: »Partizanstvo nima nikake povezave s totalitarnim režimom.« (28. 8. 07) (Mokra tla nimajo nobene zveze z dežjem, ki je padal celo noč.) Ali ko je protestiral proti temu, da je kdo »zlorabil partizanstvo za lastno polastitev oblasti«; da je to »neumno in neresnično«. Ali ko je sicer priznaval, da so »komunisti pozneje z manipulacijami in mahinacijami druge izrinili in sami prevzeli oblast«, a dodal, »da se nas to ne tiče«. Kako to, da se Stanovnika to ne tiče, saj je bil konec vojne že dve leti komunist, če je res, da je stopil v partijo po Dolomitski izjavi in je v skladu s svojo predpostavko »z manipulacijami in mahinacijami« pomagal »izrivati druge«. Torej se ga boljševiška konfiskacija oblasti le nekoliko »tiče«. Ali barbarska denunciacija Antigone: »Doma premetavamo kosti in delamo iz tega politični šov.« (Delo, 10. 9. 07)

Slovenija 27. junija 1991

Figure 40. Slovenija 27. junija 1991 Tadej Bratok

Naštete Stanovnikove rešitve kažejo na dvoje: na popoln brezup, na položaj, ko človek odvrže vsak sram, obenem pa na krčevito voljo, oklepati se vseh vzvodov časa, še potem, ko je zgodovina kot zadnja instanca že zdavnaj izrekla obsodbo nad tabo; še potem, ko je vse prestopilo zadnje meje dostojnosti, zakaj preveč je bilo krvi, s katero je zgodovina napisala svoje odpovedne dokumente, in preveč nasilja. Ali so možgani, ki dovoljujejo človeku tak način obstajanja, »oprani« ali pa bi bilo zanje treba iznajti kak drug izraz, ne vem. V Stanovnikovem primeru bi si dovolil pripomniti, da mu ponuja celo ugodnost žrtve nekega higienskega postopka, čeprav njegovi nastopi kažejo, da ni bil in ni samo žrtev.

7.2.5. Mahnič in postboljševiška strategija

Bilo bi nadalje zelo čudno – če ne že skoraj nemogoče – da dr. Spomenka Hribar s svojimi refleksijami ne bi zajela tudi škofa dr. Antona Mahniča. Le kaj bi ta gospa brez njega? (Morda se bo kdaj tega zavedela in poskrbela na primer za izdajo njegovih zbranih spisov.) Glede tega vprašanja bi tvegali naslednje misli. Liberalizem je konstitutivni del civilizacije. A je kot počelo kritike vezan na kaj, kar je mogoče kritizirati ali kritično relativirati. Z drugo besedo, liberalizem ne more biti sam. Če postane sam, se iz kritiške ustvarjalnosti spremeni v nihilističnega uničevalca. Slovenski liberalizem je že kmalu začel kazati tendenco po totalnem obvladovanju kulture in družbe. Ali je Mahnič to videl ali samo slutil, ne vem, vsekakor pa je skušal doseči, da liberalizem ostane v konstitutivnih okvirih civilizacije. Leto 1941, ko se je liberalizem odločil, da podpre boljševiški projekt, je dalo Mahniču prav.

Frankfurter Allgemeine je 17. decembra lani poročal o obnovljenem zanimanju za liberalizem v Franciji in za njegovo kritično oceno, pa tudi o knjigah, ki strežejo temu zanimanju. Ena od njih (Marcel Gauchet, Le crise du libéralisme), pravi poročevalec, pripoveduje o krizi liberalizma, ki je po tristo letih uspešnega zorenja nastala na prelomu 19. in 20. stoletja. »Napaka je bila v tem, da so njegovi vodilni duhovi mislili, da so s svojo teorijo v stanju stopiti v stopinje, ki jih je puščala za sabo religija. Ta je bila sicer kot institucija oslabljena, je pa še naprej, z obljubo enotnosti ideje in sveta, oblikovala splošno zavest. Ob tem pa so predstavniki liberalizma verjeli, da lahko postrežejo z integralnim in koherentnim osnutkom sveta. Dejstvo, da to ni bilo mogoče, smo plačali z revolucijami in totalitarnimi sistemi 20. stoletja.« (Moj poudarek) Druga knjiga (Pierre Zaoui, Le libéralisme est-il une sauvagerie?) pa, spet po besedah poročevalca, odgovarja na naslovno vprašanje (Ali je liberalizem barbarstvo?): »Da, če ne gradi na ničemer drugem kot na lastnih predpostavkah.«

Vedno bolj se nagibamo k misli, da težave dr. Spomenke Hribar izhajajo iz dejstva, da je preblizu stvarem (morda tudi kot ženska; a kaj bomo govorili, pomislimo samo na Angelo Vode). Iz Kamniške Bistrice ne boš videl Kamniških Alp, če pa stopiš na Ljubljanski grad in imaš srečo (na kak jasen zimski dopoldan), jih boš imel pred sabo v celoti. Tako bi tudi Spomenka Hribar, preden bi se spet kdaj odločila za opazovanje revolucije in državljanske vojne, ravnala modro, če bi stopila nekaj sto metrov nazaj in si tako zagotovila celovitejši razgled (kar seveda tudi ne bi minilo brez nevarnosti, saj bi tako lahko zagledala, takorekoč »v perspektivi«, tudi sebe, kar, kakor vsi vemo, ni vedno najbolj osrečujoče). Mi seveda ne razpolagamo z njenimi očmi, a bi bili vseeno veseli, če bi si pridobila to rešilno razdaljo in presodila tri ali štiri slovenske reči:

7.2.6. Iz prioritetne liste slovenskih razmislekov

Ena od njih je boljševizem. Še vedno namreč ne vemo, kaj je boljševizem. O tem še ni napisana prava knjiga – kaj šele dokončna knjiga. Zunanja dejstva so seveda znana, a kaj je bilo znotraj, katera misel, ali bolje, katera hibris ga je spočela? Nihče nam tega še ni povedal, mogoče se nihče o tem še zares vprašal ni. Pomislite, skozenj smo šli, pol stoletja smo živeli v svetu, ki so ga postavljali njegovi oligarhi, pa ga vendar ne poznamo toliko, da bi smeli reči, da ga razumemo. Tako čudna reč je to, tako v nasprotju s tem, kar je človek kdaj mislil, da je človek; toliko ljudi – tudi Slovencev – se je identificiralo z njim, da bi morali dati na program vprašanje nove antropologije. Kaj je človek?

Drugo nič manj vznemirljivo vprašanje pa je, zakaj so samo slovenski boljševiki v času okupacije izvedli agresijo na svoj narod. Seveda vemo, da je to bila zadnja brezobzirnost in zadnja aroganca, a od kod so jo jemali? V kaj so se spremenili – v kakšno snov – da so mogli to narediti? Mogoče bi ob tem kazalo narediti metodično redukcijo in vprašanje omejiti na Kardelja. Kdo je to bil, Edvard Kardelj? Mnogi Slovenci – povsem neupravičeno – zamahnejo z roko, če slučajno pade njegovo ime. Vendar upamo, da je med bralci le kdo, ki z nami misli, da je Kardelj uresničil najčistejši boljševiški fenotip – ne samo v Sloveniji. In o Kardelju, spet, ni napisane nobene knjige – nobene prave knjige. Seveda gospe Hribarjeve ne bi smeli obremenjevati, da se sama spopade s tem, tako zahtevnim in delikatnim delom, a če bi ji uspelo sestavit team – če bi na primer pridobila zakonca Luthar, da bi se, namesto da se izčrpavata v denunciranju spominskih plošč za genocidno pomorjenimi domobranci, vsaj za nekaj časa posvetita predlaganemu vprašanju – potem bi se nekaj dalo narediti.

Možnost, da o Slovencih kaj bistvenega odkrijemo, nam da je tudi novinar Janez Čuček s svojimi unikatnimi sposobnostmi. Ta izredni človek je enkrat v sedemdesetih letih obiskal Argentino – zanimivo bi bilo izvedeti, kdo mu je plačal potne stroške – da bi videl, kako stojijo stvari s slovensko politično emigracijo. Ko je opazil, da še kar je, je po vrnitvi svoje odkritje opisal v knjigi Sramota umira počasi. Da bi se med dr. Spomenko Hribar in novinarjem Janezom Čučkom lahko razvilo izvirno in plodno sodelovanje, da je slutiti sama avtorica našega pamfleta, ki je prodrla še malo dlje od Čučka, saj je našla že vzrok za kljubovalno slovensko argentinsko trajanje. Ta vzrok je sovraštvo. »Izločence iz domovine,« je ugotovila, »je prav sovraštvo obdržalo pri življenju, fizičnem in narodnostnem.« To bi bila torej kar dobra naveza, a vprašanja, ki nas tako intrigira, vseeno ne bi izolirala, kaj šele nanj odgovorila. Vprašanje se glasi: »Ali se je že kdaj v kakem od boljševikov okupiranem narodu Vzhodne in Srednje Evrope, ki ima politično emigracijo, našel kdo, ki je hotel na terenu odkriti, ali še obstaja, in ko jo je našel še živo, ob vrnitvi napisal knjigo Sramota umira počasi? Res bi bilo zanimivo izvedeti, ali je kaka Romunka, Madžarka, Poljakinja, Latvijka, Ukrajinka ali Armenka rodila takega junaka. Ali smo tudi v tem edini?

Slovenija 27. junija 1991

Figure 41. Slovenija 27. junija 1991 Tadej Bratok

K preciziranju slovenskega etnograma bi nemalo prispelo tudi vedenje, zakaj so slovenski liberalci in katoliški disidenti tako celovito in tako brez notranjih težav podprli boljševiško agresijo na tisti del lastnega naroda, ki je vztrajal na tradicionalni duhovni in politični kulturi. Zakaj je Boris Kidrič jeseni leta 1942 mogel o liberalcih zapisati: »Ne smatrajo se za politično organizacijo. Brez pomisleka priznavajo avantgardno vlogo in politično vodstvo KP. Svojim so dovolili in jim celo priporočajo, da vstopajo v partijo.« In kako to, da je isti Kidrič, lahko o krščanskih socialistih zapisal, da »priznavajo avantgardno vlogo partije in se odrekajo ustanovitvi lastne politične stranke« in da jih imajo komunisti, posebno ob nastopu bele garde, za »zlato jamo«. Od kod ta želja po smrti, odkod ta vesela in navdušena pot v samomor? Ali je še kje v Evropi bilo tako? Kaj je s Slovenci?

Ta vprašanja nas vodijo k zadnji stvari, za katero se priporočamo dr. Hribarjevi, da jo razišče. Zakaj smo Slovenci na volitvah aprila 1990 izvolili Milana Kučana, nekdanjega partijskega šefa, in ne Jožeta Pučnika, demokrata in disidenta? Odkod ta infantilnost? Ali je koga zaradi tega sram? Ali je koga sram!

7.2.7. Videti sebe v perspektivi

Ko človek še enkrat prebere pamflet Refleksija ob pogledu, ki ubija, se vpraša, ali je sploh smiselno pred človeka, ki je bil zmožen sestaviti tako besedilo, polagati vprašanja, ki smo jih navedli zgodaj. Ali je sploh kaj upanja? Malo, malo!

Preveč je v tej gospe avtoinsceniranosti. »In kaj naj storim jaz, nesrečnica, ki že trideset let sanjam o spravi? Pišem o njej, prepričujem, razlagam, zarotujem! Ne vem. Najbrž to, kar sem delala doslej: prepričujem, razlagam, zarotujem! Kaj pa naj?!« Samopoveličevanje pod palerino spokorne romance! In iz česa je stkana halja, ki se skriva pod tem plaščem? To je nekoliko jasno vsakomur, ki spremlja njeno oznanjevanje zadnjih deset, petnajst let.

Preveč je ta gospa tudi žaljiva. Ali to ve? Ali se sploh sliši? Zanjo je že velik napredek, »da imajo sedaj ljudje možnost pristopa do grobov svojih dragih – četudi v množičnih grobiščih; prej namreč še to ni bilo dovoljeno«. Ali se sliši, kako je kondenscentna in žaljiva? Ali nimate dovolj? Ali vam ni dosti, da lahko hodite v Rog, na Teharje, h Krimski jami? Kaj pa hočete še več?

In nazadnje vprašanje krivde. Tu se je gospa Hribarjeva dvignila tako visoko in pokazalo tako neomadeževano ideološko korektnost, da bi jo katerakoli boljševiška komisija predlagala za nagrado. Poslušajte: » … dokler bo slovenska katoliška cerkev celo inicirala in poglabljala sovraštvo, namesto, da bi se za svoja medvojna dejanja opravičila in jih obžalovala … «! Žrtev je kriva! Zgrabite žrtev! Žrtev naj prosi za odpuščanje! (Pa tudi: Katoliška cerkev se v slovenščini piše z veliko začetnico; tako zahteva Pravopis, ki je normativna knjiga, a dr. Spomenka Hribar ima tudi tu svoje norme.)

Dr. Spomenka Hribar se na nekem mestu v svojih Refleksijah razveseli ob misli, da kljub vsemu »grška Antigona zmaguje«. Mogoče je ob tem nekoliko pomislila tudi nase. Spomnimo se le tega, kako jo je pokojni trnovski župnik v Družini razglašal za slovensko Antigono. Bog mu daj dobro, pravimo kmečki ljudje, a se vendar ob tem spomnimo na neke stavke, ki jih je povedala o teh, ki naj bi jim bila Antigona. Na primer: »To so bile pomožne čete okupatorja in nič drugega.« (Delo, 12. 3. 2003) Ali ko je protestirala proti temu, da bi tudi domobranci (»tisti, ki so še živi«) dobili odškodnino: »Oni so dobili plačo in, da se nekoliko cinično izrazim, niso plačevali v bolniško blagajno.« (Radio SI 1, 11. 10. 2005) Ali bolj direktno: » … mnogo komunistov je padlo v borbi, ne samo z okupatorjem, ampak tudi z izdajalci, če uporabim to besedo, ali pa s kolaboranti.« (TV SI 1, 12. 3. 2002) Ne da se zanikati, da je te besede izgovarjala Antigona, ki so jo poslali iz agencije za posvečenost mrtvih in poniževanje živih. To pa jo postavlja v resno nevarnost – če se ne bo postavila v tako veliko razdaljo, da jo bodo dosegla prava vprašanja – da se ji bo nazadnje posrečilo postaviti karikaturo ene najsvetlejših ikon civilizacije.

Nedavno sem bil na obisku pri škofu dr. Francetu Perku v eni od bolniških sob duhovniškega doma na Lepem potu v Ljubljani. Bilo je to na tisto soboto, ko je Sobotna priloga Dela objavila tudi neko refleksijo – oceno pravnika dr. Šmidovnika o Bučarjevi knjigi Rojstvo države. Povedal sem mu, kaj si o obojem mislim. Perko me je poslušal, potem pa pripomnil: »Nekoč so bili v zgodovini, sedaj nadaljujejo v mitu.« Kako res, sem pomislil. Komaj jih je zgodovina nagnala iz svojih prostorov, že jim izvedenci pripravljajo prostore v depandansi za mite.

7.3. Vprašanje rezistence v slovenskem protikomunističnem taboru

Jože Pavlič

7.3.1.

Pogosto slišimo v javnosti in v strokovnih krogih, med zgodovinarji in politiki, da je bila usodna napaka slovenske desnice med drugo svetovno vojno v tem, da ni šla v rezistenco proti okupatorju takoj, kot so storili komunisti. Očitajo ji, da se je odločila za čakanje, namesto za takojšnjo akcijo. Še posebej pa je deležna kritike in zamere, ker je nazadnje z okupatorjem celo sodelovala. Če bi šla desnica v odpor proti okupatorju takoj, kot so šli komunisti s svojimi zavezniki, bi le-tem preprečila prevzem oblasti in jih prisilila k sodelovanju, pravijo.

Kot je bilo s strani razumnih in kompetentnih ljudi že večkrat povedano, tudi mi mislimo, da je ta teza slepa, popolnoma nedomišljena ali nedobronamerna manipulacija. Njeni postavljavci ne upoštevajo takratnih razmer ali jih pa namerno ignorirajo. Že vedo, zakaj. Preprosto si ne moremo predstavljati, da bi šel lahko razmišljujoč človek mimo vseh danes dostopnih relevantnih virov, pričevanj, argumentov in še posebej izkušenj, ki jih s komunizmom imamo, in trdil nekaj, kar je v nasprotju z zdravo pametjo in resnico.

Iz zgodovinskih virov je razvidno, da je slovenska katoliška kakor tudi liberalna stran zavestno pripravljala odpor proti okupatorju prej kot komunisti, ki so imeli težave s Protiimperialistično fronto in z zavezništvom med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Komunisti so se zganili in šli v organiziran odpor šele po napadu Hitlerja na njihovo »pravo« domovino Sovjetsko zvezo oziroma po pozivu Komunistične internacionale, ki je zagnala preplah. Takrat pa so namesto protiimperialistične nemudoma ustanovili Osvobodilno fronto. Če so šli v organizacijo odpora, so šli z mislijo na revolucijo in prevzem oblasti, saj po duši sploh niso bili rodoljubi, kar so pokazali in še kažejo s svojimi dejanji. Komunisti, ki so organizirali oborožen odpor proti okupatorju v Sloveniji za časa okupacije, so bili internacionalisti, istočasno pa teroristi, ki so se hoteli polastiti predvsem oblasti, da bi potem lahko uvedli diktaturo v skladu s programom svoje utopične ideologije. Kot manjšina brez zakonitih pooblastil so hoteli dobiti oblast v svoje roke, ne glede na ceno, škodo in žrtve, ki naj bi jih utrpel narod. Ustvarili so vzdušje terorja in to je bil potem njihov čas za ribarjenje v kalnem. Tako je lahko prišla do izraza fanatična volja do oblasti in lahko so prakticirali svoje teoretično znanje, bili svoj revolucionarni boj ne glede na sredstva in žrtve. Bili so globoko indoktrinirani, zagrizeni, nepopustljivi, vešči ilegale in dela v njej in mnogi dobro seznanjeni z orožjem ter preizkušeni v bojih v Španiji. Ni jim bila tuja konspiracija, imeli so jekleno organizacijo, red in neusmiljeno disciplino, mednarodne povezave in neznansko mero brezobzirnosti. Lahko so šli preko vsega. Stali so takorekoč zunaj civilizacije, zunaj vseh norm, ki jih je ta postavila v tisočletjih. Samovoljno in popolnoma nelegitimno so si, čeprav takrat neznatna manjšina v narodu, uzurpirali pravico, da odločajo o vsem, vodijo na svojo roko upor proti okupatorju, ljudstvu pa prepustijo posledice takšnih sebičnih odločitev. Da bi bila mera nesramnosti in brezobzirne oblastiželjnosti polna, so že takoj v jeseni 1941 organi njihove OF sprejeli odlok, ki komurkoli zunaj organizacije OF prepoveduje pod smrtno kaznijo kakršenkoli samostojen nastop proti okupatorju, ob tem pa so ustanovili še svojo varnostno-obveščevalno službo VOS, ki je imela poleg drugega nalogo uresničevati smrtne kazni nad ljudmi, ki bi se pregrešili proti navedenemu odloku, torej preprosto ubijati (»likvidirati«) ljudi, za katere je partija menila, da bi utegnili biti njeni potencialni nasprotniki. Teror je postal neznosen vsakdanjik. Ljudje so nezaščiteni umirali, in to naši slovenski ljudje v času, ko ni padel še noben italijanski vojak. Okupator pa ljudi ni znal ali ni hotel zaščititi.

V takem trenutku in pod takimi pogoji naj bi torej šla protikomunistična stran v neodgovorno rezistenco – svojo lastno ali na strani komunistov, kar zahtevajo nekateri današnji kritiki.

Rekli smo že, da se je tudi protikomunistična stran pripravljala na odpor proti okupatorju. To je delala preudarno in odgovorno, v strogi ilegali. Pripravljala se je za odpor v tistem trenutku, ko okupator ne bi bil več na vrhuncu svoje moči in ne bi več obstajala nevarnost za popolno uničenje dežele in iztrebljenje ljudstva, kar bi se seveda zgodilo, če bi se slovenski narod naenkrat totalno in nepremišljeno uprl. Ob totalni represiji, uničenju civilnega prebivalstva in vsega materialnega premoženja bi tudi za gverilo ne ostalo nič za njen obstanek in preživetje. Kar dober primer, kaj se lahko zgodi ob taki vstaji, je varšavska vstaja.

Protikomunistična Stran je stanje videla zelo realno: ni imela kakih utopičnih sanj o možnosti zmage nad okupatorjem kar tako, niti si ni delala utvar, da bi se dalo sodelovati demokratično in enakopravno s komunisti. Dobro je poznala njihove teroristične ambicije in metode. Dejansko je bila potisnjena v nemogoč položaj. Ni imela nobene izbire. Tudi, če bi z uporom okupatorju komuniste prehitela, bi se komunisti svojemu cilju ne odrekli, ne bi spoštovali dogovorov in nikoli ne bi igrali poštene igre, nasprotno, storili bi vse, da bi sabotirali in uničili osvobodilni boj nasprotne strani, kar so itak počeli, ko so se protikomunisti samo pripravljali nanj. Streljali so njihove vodje, organizatorje in člane, jih izdajali okupatorju in na vse načine onemogočali njihove priprave na upor.

Protikomunistična rezistenca bi imela izglede za uspeh le v primeru, če bi se lahko pojavila v sorazmerju z močjo okupatorja in ob mednarodni podpori, taki ali drugačni, kot so jo vedno imeli partizani. Se pravi, na Jadranski obali bi se morali izkrcati Zavezniki in preprečiti vdor rdeče armade z vzhoda, ki je komunistom omogočila zmago.

Slovenska znamenja

Figure 42. Slovenska znamenja Simon Dan

Če pa kljub vedenju, da se je protikomunistična stran odgovorno pripravljala na odpor, prezremo tehtnost njenih razlogov za obotavljanje in čakanje na pravi čas za akcijo in predpostavimo njeno slabotnost, neenotnost ali celo nesposobnost, nam nič ne more govoriti v prid odločnega in takojšnjega upora proti takratnemu okupatorju. Po načelu zdrave pameti bi bilo to nerazumno in neskončno škodljivo dejanje. Primer, ki našo misel potrjuje, so zrele demokratične države Zahodne Evrope pod nemško okupacijo, ki so lepo počakale na osvoboditev s strani zaveznikov in niso po nepotrebnem tvegale rušenj in smrti.

Pri nas se kar naprej ponavljajo trditve, kako bi Slovenci kot narod izginili, če se ne bi uprli; narod obsojen na smrt in tako naprej! Poceni tolažba za tiste, ki so se toliko pregrešili nad narodom. Ali »osvoboditev« z diktaturo s »socialistično« revolucijo odtehta sto tisoč slovenskih žrtev in šeststo povojnih grobišč … Morda bi kot narod izginili, a le, če bi okupatorjem uspelo zmagati. Pa smo dobro vedeli, da jim ne bo. Obsojeni so bili na poraz, če ne zaradi svojega trdoživega in močnega nasprotnika, pa zaradi svoje zmotne ideologije, iluzije o večvrednosti rase, ki je bila na moč podobna utopiji komunistične ideologije. Ena kot druga sta vstopili v nekakšen protinaravni svet, ki ne dopušča normalnosti in ne omogoča življenja.

Ko smo povedali, kaj si mislimo o drugi možni rezistenci v drugi svetovni vojni pri nas, si ne moremo kaj, da ne bi ob tem opozorili bralce na zanimivo in nadvse poučno knjigo, ki je leta 2006 izšla pri Slovenski matici. Nosi naslov Partija in tigrovci, napisala pa jo je Tatjana Rejec. Preberite jo! Govori o narodnoosvobodilnem boju primorskih Slovencev v času pred drugo svetovno vojno in med njo. Tragični junaki zgodbe so tigrovci – rodoljubi in borci za svobodo – in tam živeči slovenski ljudje, ki so njihov boj vzeli za svojega.

Slovenska znamenja

Figure 43. Slovenska znamenja Simon Dan

Tigrovci so bili narodno zelo zavedni, pogumni in pošteni. Kot veliki rodoljubi niso mogli sprejeti italijanskega fašističnega zatiranja Slovencev. Uprli so se kmalu potem, ko se je po krivični Rapalski pogodbi pojavil na Primorskem italijanski fašistični okupator in začel zatirati slovensko besedo. Ustanovili so svojo protiitalijansko in protifašistično organizacijo TIGR. Bojevali so se za pravice Slovencev pod Italijo. Italijani so nekatere odkrili, aretirali, zaprli in konfinirali, nekaj pa so jih obsodili tudi na smrt in ustrelili (bazoviške in druge žrtve). TIGR je bil zgolj ilegalna organizacija rodoljubov in ni bil politična stranka. Kot bojevniki za svobodo in pravice Slovencev v takratnih razmerah niso imeli možnosti za uspeh. Vendar jih je gnala stiska in silno rodoljubje in se niso mogli sprijazniti z italijansko okupacijo in nasiljem. Po razkritju so se morali tisti, ki so še ostali na svobodi in so bili na begu, potuhniti ali umakniti v Jugoslavijo. Vendar sta jim ostala pogum in vztrajnost. Tisti, ki so se umaknili v Jugoslavijo, so še naprej prehajali mejo in poskušali opravljati sabotaže in zbirati orožje. Ko je Italija okupirala Ljubljansko pokrajino, so bili spet v nevarnosti. Nujen je bil umik naprej ali pa ilegala. Zato ni čudno, da so bili prvi partizani v Sloveniji prav tigrovci (Zelen in drugi na Mali gori pri Ribnici). Tudi vsi drugi tigrovci so se prej ali slej prav tako priključili partizanskim enotam. Tja jih je očitno vodila njihova rodoljubna zavest in borbenost, predvsem pa prepričanje, da se bodo v partizanih lahko naprej pošteno in uspešno borili proti fašističnim zavojevalcem.

Žal se ni izteklo vse tako, kot so upali. Bili so pravi rodoljubi in mislili so, da so v partizanih našli prav takšne rodoljube in borce za narodno osvoboditev. Žal ni bilo tako. Partizani primarno sploh niso bili ustanovljeni v ta namen. Bili so zgolj instrument partije. Tigrovce in njihovo organizacijo so imeli za nevarne in nezanesljive: izhajali so vendar iz nekega drugega duhovnega sveta. Njihova rodoljubnost jim očitno ni ustrezala, dolžili so jih anglofilstva, ker so imeli pred vojno nekaj stikov z Angleži, morda jih je motila tudi njihova uporniška izkušnja, v kateri so sami hoteli obdržati absolutni primat. Kdo ve. Enostavno niso šli v njihov duhovni okvir in nikoli jih niso vzeli za svoje, čeprav so se tigrovci zelo trudili, da bi jim ustregli. Večina jih je razumela bistvene premise partizanstva in so skoraj vsi tudi stopili v partijo, postali v njej celo funkcionarji, a nič jim ni pomagalo. Ostali so na drugi strani, vedno sumljivi in nezanesljivi. Komunisti so jih izkoristili, kolikor se je dalo, potem pa so se jih postopoma znebili. Pogosto na zelo podle načine. Zahrbtno so jih umorili, enega tukaj, drugega tam. Živih je ostalo bolj malo, morda le tisti, ki so bili posebej klečeplazni in s pravim proletarskim pedigrejem, to je tisti, ki so vzeli za svojo tudi komunistično moralo in metode delovanja.

Avtorica knjige natančno popisuje zgodbe posameznih tigrovcev, bilo bi nemogoče in brez smisla, da bi jih tukaj ponavljal. V knjigi Partija in tigrovci je avtorica to odlično narejeno.

Podrobno je raziskala vse dogajanje v zvezi z njimi, analizirala vire in dokumente ter nam jih predstavila. Razkrila je prikrito in načrtno postopanje posameznih partijskih akterjev, zločinsko in zavestno odstranjevanje posameznih ljudi ob sramotnem prikrivanju dejstev in zvračanju krivde na druge. Iz njenih prizadevnih raziskovanj se pokaže v jasni luči vse potuhnjeno sprenevedanje akterjev tistega časa, sprenevedanje in laži, ki trajajo še danes, pa tudi nesramno prisvajanje Tigrovih zaslug, te še včeraj za komuniste takozvane »teroristične« organizacije.

Avtorica v svoji knjigi sicer eksplicitno ne govori o tem, kako komunisti niso dopustili nobeni organizaciji samostojnega upora proti okupatorju, vendar iz konteksta njenih izvajanj pridemo do tega, kako se je Partija bala ljudi in jih neskončno sovražila, če bi se ji hoteli postaviti ob bok. Že najmanjši in še tako nedolžen upor mimo njih je bil pri njej brez kredita. Še več, nosilci takega upora so bili obsojeni na eliminacijo, na smrt in absolutno uničenje. Tveganja pri partiji nikoli ni bilo. Da bi KPS ostala edina zaslužna za zmago in edina upravičena do oblasti, se je od svojih sopotnikov vedno znala distancirati. Tako je tudi skrbno uničevala tigrovce in brisala sledove za njimi. Le Partija naj bi bila prava smer in edina pot, ki lahko vodi narod v svobodo in blagostanje. Komunisti so polni sami sebe, nestrpni do drugačnih. Njihova strategija temelji zgolj na sovraštvu in popolni nenačelnosti. Umor jim je zelo prikladen način, da se nasprotnika iznebijo. Poimenujejo ga »likvidacija«, kar pa ne pomeni umor kot tak, pač pa popolna odstranitev človeka, izbris, odstranitev tudi iz spomina, da so zaprti vsi računi, ko nikakršnih obveznosti in skrbi ni več.

Tako bi o komunizmu in komunistih, o partizanih in tigrovcih, o njihovi poti in usodi ali o njihovem deležu v naši slovenski zgodovini lahko še razmišljali ali ugibali to in ono, pa nam zmanjkuje prostora. Mislim, da se moramo vrniti na začetek našega razmišljanja in z usodo tigrovcev sklenimo misel.

Slovenske protikomunistične rezistence ni bilo, ker je ni moglo biti in bi tudi bila nesmiselna. Kot je bilo kljub dobri volji tigrovcev nemogoče in nesmiselno sodelovanje med tigrovci in partizani, tako in še toliko bolj bi bilo nemogoče in kontraproduktivno kakršnokoli sodelovanje med slovenskimi protikomunisti in komunisti, ki so stali v nepomirljivem nasprotju po moralni in politični plati. Protikomunistična stran je bitko izgubila. V konstelaciji političnih sil in geografije leta 1945 bi jo v vsakem primeru, tudi če bi kljub nemožnosti izbire, kot smo ugotovili zgoraj, vseeno izbrala aktiven oborožen odpor. Odprto ostaja samo vprašanje žrtev: več ali manj. Prepričani smo, da bi jih bilo mnogo več, če ne celo izginotje naroda. Ponovimo lahko le, da so šle komunističnim partizanom po vojni razmere tako na roko, da so se svojih nasprotnikov znebili po mnogo lažji poti. Kot na krožniku so jim jih razorožene servirali Angleži in preostala jim je samo še rutinska naloga: pomor nemočnih ujetnikov. Mrtvim so vzeli ime in grob, živim pa naj bi zabrisali spomin. Vendar je spomin med živimi le ostal, saj je narodova rana pregloboka: imamo sto tisoč mrtvih v drugi svetovni vojni in po njej, nad šeststo prikritih grobišč po naši mali deželi in na tisoče ljudi v tujini, ki so za nas za vedno izgubljeni … kaj še več hočejo komunistični privrženci?!

Slovenska znamenja

Figure 44. Slovenska znamenja Tamino Petelinšek

7.3.2. Pripomba:

V Glasniku Slovenske matice za leto 2005/2007 je na strani 241 objavljeno pismo zahvale tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, v katerem se zahvaljuje avtorici Tatjani Rejec za poslani izvod »izredno pomembne knjige« Partija in tigrovci. Čestita ji za ogromno opravljenega dela pri raziskavah in pravi, da je knjiga izredno dragocena. Upa pa, da bodo mladi še pripravili komentarje k posameznim poglavjem in prikazali, »kako človeško, narodno in politično zrel je bil upor tigrovstva in kako fanatično hladen in zločinski poseg komunistov proti plemenitim osebam, ki so se bile pripravljene žrtvovati za svobodo narodnega občestva.«

Kot pa nam je znano iz nekaterih dosedanjih Pahorjevih izjav drugod, mož danes še vseeno silno ceni partizanski boj in nikakor ne more razumeti, zakaj so se morali slovenski protikomunisti zateči po pomoč k okupatorju. Morda tudi on verjame in misli, da to ne bi bilo treba, če bi šli tudi slovenski protikomunisti v rezistenco. Razmere v medvojni Sloveniji so bile res zapletene in težko jih je razumeti tistim, ki slovenske komunistične revolucije v okviru NOV niso doživeli in tudi ne razumeli, kakšni so bili komunisti in kakšen je bil narodnoosvobodilni boj npr. na Dolenjskem, Notranjskem ali v Ljubljani.

7.4. Farne spominske plošče

Tine Velikonja

7.4.1.

Ko smo si leta 1991 zastavili, da bomo v vsaki župniji na območju ljubljanske nadškofije postavili farno spominsko ploščo, na kateri bodo napisana imena umrlih nasilne smrti na protikomunistični strani, smo se zavedali, da naloga ne bo lahka. Župnij je okrog tristo. Vendar je na začetku kar vrelo. Popisovanje umrlih je sicer zahtevalo skrb in natančnost, pa je kar šlo, saj smo dobili popisovalce skoraj za vsako vas, vendar ne povsod. Bilo je skoraj pol stoletja po dogajanju. Izginile so cele družine tako, ali so bile pobite, preživeli pa zapustili domači kraj in se razpršili po svetu, marsikje je pričala o njih samo opustela in propadajoča kmetija.

O delu, o tem kako napredujemo, smo večkrat poročali, najbolj podrobno v knjigah Farne spominske plošče. V prvi, izdani leta 1995, smo zajeli 83 župnij s 7.392 imeni, v drugi 71 župnij z 4.813 imeni. Desetletno delo in 12.284 imen.

Na videz nam je ostalo samo še, da poiščemo tri do štiri tisoč preostalih imen, jih damo vklesati na plošče in bo delo opravljeno, skupno 16.000 imen v 200 župnijah. Napravili smo seznam župnij, ki bi prišle v poštev. Sem spadajo vse župnije na ozemlju nekdanje Ljubljanske pokrajine, zraven pa še večina župnij na Gorenjskem, Notranjskem in Dolenjskem, vključno z Belo krajino.

Do danes smo postavili farne spominske plošče še v sledečih župnijah nadškofije Ljubljana in škofije Novo mesto. Ploščo pripravljamo tudi v Godoviču, ki spada v škofijo Koper.

A. NADŠKOFIJA LJUBLJANA

Postavljene farne spominske plošče po l. 2000

Blagovica

Češnjice

Gorice

Krašnja

Lom

Moravče

Naklo

Peče

Podlipa

Radomlje

Rova

Sv. Duh pri Škofji Loki

Šentožbolt

Turjak

Vrhpolje

Farne spominske plošče v pripravi

Breznica

Grahovo

Jezersko

Križe

Leše

Mavčiče

Planina pri Rakeku

Smlednik

Sora

Sorica

Stara Loka

Školja Loka

Škofja Loka–Suha

Tržič

Tržič–Bistrica Unec

B. ŠKOFIJA NOVO MESTO

Po l. 2000 postavljene farne spominske plošče

Adlešiči

Brusnice

Črmošnjice

Dragatuš

Mirna Peč

Mokronog

Podzemelj

Radovica

Semič

Stari trg ob Kolpi

Suhor

Šmarjeta Tržišče

Farne plošče v pripravi

Dole pri Litiji

Fara pri Kočevju

Novo mesto – Sv. Janez

Osilnica

Soteska

Sv. Križ – Gabrovka

Vavta vas

Pripravljamo tretjo knjigo farnih spominskih plošč, v kateri bodo objavljena tudi imena žrtev iz tistih župnij, kjer zaenkrat še nimajo postavljene plošče, je pa sestavljen seznam. Tak seznam so, denimo, izdali v občini Kamnik za vseh svojih petnajst župnij. Če bo šlo vse po sreči, bo knjiga kot zaključek našega dela izšla v jeseni leta 2009.

8. Iz arhiva Zaveze

8.1. Dopisovanje med Šerkom in Javornikom (4)

Ivanka Kozlevčar

8.1.1. Nadaljevanje in konec

Dragi vsi trije! Trst, 18. avg. 1954

Vaše sporočilce je mene presenetilo tako, kakor bo najbrž moje pismo Vas, ker sleherni izmed nas misli, da je bolj ali manj drugi kriv dolgega molka. Jaz bom najprej pojasnil s svoje strani, kako in kaj.

Aprila 1952 sem pisal zadnje dolgo pismo Danu na naslov v Buenos Airesu. Glasu nanj ni bilo, verjetno ni prišlo, ker ni bilo priporočeno. V začetku junija taistega leta sem prav tako na dolgo pisal Rudu Jurčecu s prošnjo, naj pismo spravi v roke tudi Vam ter mi pošlje Vaš naslov. Odgovoril mi je z zlatarsko skopimi in praznimi vrsticami, naslova ni sporočil, pismo je pa po stari navadi romalo na važnejše politične forume, kakor ste pa Vi in naslova mi tudi ni poslal. Potem sem dobil razglednico s sporočilom o koncentraciji vsega Vašega pionirskega kolektiva v Salti, seveda brez naslova, kje ste. Aprila lani je bil tu Bine Mozetič, kateremu sem naročil pozdrave za Vas s prošnjo, da pošljite naslov, katerega sem zdaj vendarle dobil. Poslednje zakasnitve od Vašega sporočila je krivo to, da smo imeli zadnja dva meseca vrsto obiskov. / … /

Drugi vzroki, zaradi katerih sem zanemaril vse pisanje, ne samo tistega Vam, so psihološki in človeški in spadajo v okvir novic, katere Vam bom v tem pismu skušal na hitro roko nametati.

Zadnji dve leti sem doživel več osebnih razočaranj kakor pa menda prej v desetih. Veste, kaj se pravi navzlic vsemu lastnemu notranjemu odporu in navzlic vsej osnovni nejevernosti spoznati po neizpodbitnih dejstvih, da je najboljši prijatelj, s katerim smo bili pol življenja v delu in težnjah zvezani na življenje in smrt ter si pomagali v vseh čudnih položajih revolucije in emigracije, ves čas, kar je v Trstu, agent Ozne. To je Ludvik. Vem, da boste ob tem vsi trije prav tako nejeverni in se boste smejali, kakor sem se do pred nekaj meseci jaz, toda zdaj se ne morem več.

Pred dvema letoma je pobegnil v Trst major Ozne Winkler, ki je imel na skrbi Primorsko in Trst. Začele so se širiti govorice, da je zaveznikom izročil seznam vseh tržaških agentov in obveščevalcev svoje ustanove. Med prvimi na njem naj bi bil Ludvik. Naši politični »prijatelji« vseh vrst, tudi protikomunisti, so to novico takoj vrgli na vse štiri vetrove, zlasti zato da bi padlo čim več senc name kot njegovega najboljšega prijatelja, po tisti stari logiki: »kar je oče, to je sin«. Kaj si hočeš udobnejšega načina za politično in moralno likvidacijo tolikim ljudem nadležnega Javornika in njegove brezkompromisnosti, kakor bi bile zveze z Ozno. Resnejši ljudje, bodisi Slovenci bodisi Amerikanci in celo kak Anglež, pa so me začeli svariti pred vsako zaupnostjo z njim.

Jaz sem vse skupaj vzel za obrekovanje in se boril zanj kakor ris, zakaj čustvo, logika in – žal namišljeno – poznanje njegovega značaja ter duševnosti so odločno govorili proti takim sumom. / … / Ludvik je od tedaj postajal vedno bolj zaprt, nedostopen in nervozen. Imel je vrsto živčnih zlomov. Med nama je zrasel nekak steklen zid, preko katerega stara, zaupna prijateljska beseda ni mogla več. Povsem se je oddaljil iz naše družbe, kolikor je je še. Dejal mi je samo še, naj prvo besedo v njej prevzamem spet jaz, češ da on ni več za to. Do tedaj je bil nesporni kapo on. Hkrati je začel na moč forsirati nastope tržaških in ljubljanskih titovcev na radiu, kjer je še vedno šef glasbenega oddelka, ter s tem dosti pripomogel, da se je naša postaja zelo zistovetila s Koprom in Ljubljano, če odštejemo poročila, ki jih jaz kljub zaveznikom, kljub politiki filotitovskih prostovoljcev v slovenskem vodstvu postaje in kljub sabotaži ljudi v lastnem uradu skušam držati kolikor toliko na stari liniji.

Moram pa reči, da jaz, ki bi moral biti prvi in najbolj zaželeni plen takšnega Ludovikovega dela, nisem nikjer zasledil česa, kar bi bilo v mojo škodo. Vendar sem nehote postal do njega previden in sem mu zaupal samo še nepomembne stvari. Vrh tega sem pa začel iskati dejstev ter razmišljati o nekaterih čudnih dogodkih iz prvih let njegovega bivanja v Trstu, zlasti o njegovi patološki nervoznosti leta 1947, ki ga je dvakrat prignala k meni v Rim in je hotel za vsako ceno proč iz Trsta, tudi v Argentino. Takrat mi je zaupal, da ga drži Ozna zaradi nekaterih neprevidnosti pri iskanju zvez z njo – po naročilu Amerikancev – tako v krempljih, da ga bo onemogočila.

Verjetno so mu grozili tudi z likvidacijo, če ne bo pariral, on je pa, kakor sem pozneje večkrat spoznal, kar se tiče lastnega kadavra, velik zajec. / … /

Ameriški major, o katerem sem govoril prej, mi je pa v začetku julija z dejstvi, imeni in datumi razpršil vse objektivne dvome o Ludviku ter potrdil resničnost vsega tistega, proti čemur sem se dve leti boril. Dejstev ni mogoče zanikati, naj se čustvo in izkušnja še tako upirata. Jaz ga imam sicer še vedno za prijatelja, ki ni nikoli odpovedal in ki mi vsaj hote ni mogel storiti ničesar zalega, toda kako mi je zaradi tega iz sto razlogov hudo, rajši ne govorim. / … /

Moral sem pisanje za dan pretrgati: včeraj popoldne sva šla z Agno pozdravljat Tineta Debeljaka in Jožeta Vombergarja ženi, ki sta z družinami potovali v Argentino. Obe sta polni nekega iracionalnega prepričanja – kakor vedno bolj večina ljudi na oni strani – da bo v kratkem prišlo do spremembe. Ta vera, ki nima navsezadnje nobenega zunanjega prijemljivega temelja, je na las podobna tisti, s katero so ljudje leta 1944 tako za trdno pričakovali konca vojne. Do letos tega pri razgovorih z ljudmi, ki hodijo sem, nisem opazil.

Druga stvar, ki sta jo povedali, je razočaranje ljudi tam gori nad političnim nedelom stare krekovske emigracije; skrb, kdo bi bil sposoben prevzeti oblast, ko pade Tito, in pa presenečenje, da je v Trstu toliko emigrantov sklenilo kompromis s komunisti, vzelo spet jugoslovansko državljanstvo ter hodi na obiske in počitnice v Slovenijo. To je tudi ena žalostnih plati razvoja v Trstu, zlasti še, ker se mora vsakdo, ki kaj od njih dobi, obvezati, da bo delal zanje, to je za Ozno. / … / Mislim, da bo takih, ki se držimo, kmalu manj kot prstov na eni roki. Danes je ni vTrstu ene nekomunistične družbe ali omizja, kjer bi Ozna ne imela svojega neposrednega ali pa vsaj posrednega zaupnika. Nekaj je tega krivo zamočvirjenje zaradi dobrega življenja tukaj, zaradi česar je večina izgubila pogum za kako nadaljnje tveganje, če se stanje v Trstu spremeni tako, da tukaj ne bo več eksistence. Po drugi strani podlegajo ljudje titovskim frazam o potrebi po skupnosti vseh Slovencev tukaj, o tem, da samo matična država lahko ščiti tudi begunce; vabilom za vrnitev z vsemi mogočimi jamstvi in obljubami; zagotovilom, da bodo vsem za službe, ki so jih imeli tukaj, priznali doma pokojnino. Toda prej ali slej vsakogar postavijo pred izbiro: ali bo delal zanje ali naj računa s posledicami.

To je v veliki meri uspeh Jožeta Zemljaka, ki kot opolnomočeni minister vodi titovsko zastopstvo tukaj že od leta 1950. Ker večino tržaških emigrantskih razumnikov osebno pozna, je dobil za glavno nalogo to. Režim doma se boji vsakega emigranta bolj, kakor si pa to mislimo, zlasti v Trstu, kjer živimo navsezadnje med lastnimi ljudmi in ustvarjamo opozicijo na lastnih tleh. Strah pred tem je tudi eden glavnih vzrokov, da Jugoslavija tako sili na likvidacijo Svobodnega tržaškega ozemlja. Pred nekaj meseci je Kardelj v ožjem krogu priznal, da rajši vidijo, da ima Trst Italija, kakor pa da bi se tukaj ustvarjalo drugačno slovenstvo, kakor pa je njihovo.

Zaradi tega so napeli zadnji dve leti vse sile, da bi čim več ljudi pridobili ali za vrnitev ali pa vsaj zase, tako, da so kompromitirani in ne morejo imeti več nobenega vpliva. Svoje emisarje so pošiljali prav k vsem, celo k meni. Precej pri vsem pomaga tudi tržaška jugoslovenarska zagamanost vseh, razen kominformističnih Slovencev. Vsi ločijo med režimom in Jugoslavijo, ko da je ta danes kaj drugega kot režim. Jaz sem menda edini, ki načelno ne grem na nobeno njihovo niti kulturno prireditev, ki jih je zadnja leta ogromno. Skoraj ga ni tedna, da ne bi tukaj gostovala kaka glasbena ali druga umetnostna skupina, solisti, pevci, igralci, drama, opera itd. Edino izjemo sem napravil, ko je bila tukaj ljubljanska Opera, a še to zgolj zaradi Valensa /Voduška/, ki ga je kot direktorja silno zanimala moja sodba o njenem nivoju. Moram reči, da mi je še za to žal, zakaj bil sem predmet take oznovske in druge pozornosti, da mi je bilo na moč zoprno. Marsikdo je najbrž z zadoščenjem ugotavljal, da tudi jaz nisem več tako neodjenljiv … / … /

Zemljak me navzlic staremu otroškemu, zavodarskemu, študentskemu in ostalemu tovarištvu ne mara poznati. Prejšnje čase smo na zavezniških »parties« večkrat trčili skupaj, a se je vedno obrnil vstran v strahu, da naju ne bi predstavili. Tudi na cesti je bežal pred menoj. Jože Ronko je bil parkrat pri njem, a se je pogovoru o meni vedno izvil. Jaz bi ga rad dobil samo za toliko, da bi mu rekel, čemu se me boji, če je pa on zmagal!

Zgodbo, kako je Agna dobila dovoljenje za izselitev, najbrž veste. Kakor tolikokrat je tudi to pot v mojem življenju igrala vlogo sreča, ki me pravzaprav ni še nikoli izdala, čeprav je ženska.

Agna je bila lani za počitnice z otroki, mamo in Francko ob Bohinjskem jezeru v običajnem seniku, sredi same titovske gospode, bodisi iz žlahte bodisi druge. 14. avgusta so ji povedali, da je prišel k Zlatorogu Tito s Kardeljem in vsem svojim dvorom. Bog ji je dal bliskovito misel, da bi poslala otroke prosit ga za dovoljenje. Agnica, ki je bolj boječa, si ni upala, Alenka in Mirko pa sta s šopom ciklam in ponavljajoč Agnina navodila, kaj naj rečeta, hladnokrvno koračila mimo straž do mize, kjer je mož sedel. Pozdravila sta ga in mu rekla, da imata veliko prošnjo do njega: če bi lahko šli k očetu. Tito je vprašal, kje sem. Rekla sta, da v Trstu na radiu. Tedaj se je oglasi Kardelj, da jih pozna, da sta otroka časnikarja Mirka Javornika. Tito je vprašal še, koliko jih je in če je mama v službi. Potem je dejal: »Boste šli«, in sicer po slovensko, kot da bi vedel, kaj sem. Nato jih je prevzel eden njegovih tajnikov zaradi podatkov. Onadva sta pa že od daleč vpila Agni in Agnici: »Je dovolil«. Tajnik je dejal, da bo v tednu dni imela potni list, zakaj če Tito kaj obljubi, je vedno tako.

Toda trajalo je še tri mesece, preden se je zgodilo. /Boris/ Kraigher, Marinko, Šentjurčeva in drugi ljubljanski prvaki so storili vse, da bi stvar preprečili. Hoteli so Agno izmučiti, da bi se naveličala spraševati; hoteli so jo pripraviti do kake neprevidne izjave, da bi se izkazala nevredno; pregovarjali so jo, naj se rajši vrnem jaz, češ da me zelo cenijo in bi me silno potrebovali doma. Morala je zagroziti, da bo pisala pač v Beograd, kako izpolnjujejo Titovo obljubo. To je zaleglo.

Hkrati so začeli napadati mene, posebno med tržaško krizo po osmem oktobru. Kraigher me je silovito zdeloval po radiu iz Kopra, češ da sem kot edini zavzel v tem času protijugoslovansko stališče ter dajal ne vem kakšne izjave – in tako dalje. Hoteli so z javno gonjo dokazati, da ne zaslužim tega, čeprav je Tito obljubil.

Jaz sem vedel, da bo šlo pri vsem skupaj za to, ali bodo zmagali partijski pomisleki ali Titova beseda. Nisem verjel, da pridejo, dokler jih nisem zagledal na postaji. Ko mi je Agna sporočila, nisem povedal nikomur, niti Ludviku, samo Humarju (Tega se vsaj Franci spominja iz Rima; nazadnje je vodil vso emigracijo za Argentino. 1948 je dobil štipendijo čikaškega kardinala Stritcha, končal tam univerzo, nato šel doktorirat v Washington, kjer je študiral z dvema letalskima generaloma, ki sta mu dobila službo v svojem ministrstvu. V jeseni 1952 je prišel v misiji letalskega ministrstva v Trst, kjer je prav za prav edini moj prijatelj / … / )

Molčal sem zaradi tega, ker bi nihče ne verjel, če bi ta verzija prišla od mene, in pustil, da se je novica razširila po Trstu iz titovskih virov. To ni trajalo dolgo, zakaj po Ljubljani in Sloveniji je šlo kot ogenj, titovci pa so to izkoristili kot reklamo, češ kako znajo biti oni lojalni in fair celo do takih nasprotnikov, kakor sem jaz.

Ko je Agna imela potni list, sem se šele spravil na delo in na reševanje problemov. Teh ni bilo malo. A imel sem povsod srečo. Po osmem oktobru lani so morale amerikanske rodbine iz Trsta in tako je bilo na razpolago precej stanovanj, posebno na Opčinah. Tja si ni upal seliti nihče, zakaj tri kilometre proč je bila tedaj Titova vojska. Jaz sem vedel, da s tistim ropotanjem o vdoru v Trst ne bo nič, in sem šel iskat tja. Dobil sem štirisobno stanovanje v drugem nadstropju patricijske vile s parkom, opremljeno, s kopalnico in vsem drugim za 30.000 lir, kar bi sicer stalo 70.000. Ker sem se spoprijaznil z gospodarjem, Judom in sionistom, ki je bil v Palestini takrat ko jaz, in mu nesel svojo knjigo o njej, je bil tako navdušen, da mi je znižal na 20.000. Tako mi je literatura spet enkrat pomagala, seveda pri tujcu. Uredil sem vse, kar se je dalo, vzel dopust in čakal 2. decembra. Z Agno sva bila zmenjena, da pridejo z opoldanskim Orientom, a da bo še telegrafirala. Telegrama pa ni bilo. Tisto dopoldne sem šel, ker je bil pač lep dan in sem bil na dopustu, na sprehod do openske postaje – prve na našem ozemlju. Verjel sem morda 5%, da pridejo. Bil sem nervozen, da sem postal sumljiv policiji. Ko so zvedeli, kdo sem in za kaj gre, je bila stvar senzacija za vse obmejno osebje. Vlak je prišel minuto prej, ko bi moral. V prvem vagonu jih je bilo na oknu vseh pet! Spoznali so me v hipu, ko sem zagnal klobuk v zrak, ter tekel vzporedno z vlakom čakat, da bo opravljen pregled. Čez pet minut smo bili skupaj, in tako se je skoraj po devetih letih začelo novo življenje, za katero je bilo tako malo verjetnosti, da ga bom še kdaj deležen. Toda neka nerazumljiva vera me je držala v Trstu, dasi nisem imel nobenih stvarnih razlogov zanjo. / … /

Ko smo prišli s postaje domov, je pod vrati čakal telegram. Po zadnji prijaznosti Ozne je hodil iz Ljubljane – nujno – tri dni …

Nedeljo pred njihovim prihodom sem dobil na stanovanju, za katero ni vedel v Trstu nihče, obisk oznovskega odposlanca iz Ljubljane. Prinesel mi je zbegano Agnino pismo, ki ga je, kakor je povedala, morala napisati na Ozni v Ljubljani na diktat, da če hočem, da bomo spet vsi skupaj, naj uredim svoje razmerje z domovino … Šlo je za izsiljevanje v poslednjem trenutku.

Kako sem opravil to, je daljša zgodba in naj ostane, poleg drugih številnih novic, za prihodnjič. Pisal Vam bom takoj spet, ko dobim sporočilo, da ste prejeli to pismo. Zdaj zares, zakaj zdaj tudi Agna skrbi, da ne bom starih, tako redkih prijateljev več za dolgo pozabljal.

Vsi, posebno jaz, Vas iz srca pozdravljamo v starem duhu in starih upih!

Vaš Mirko

8.1.2.

Dragi Mirko! 21. 11. 1954

Že lep čas je od tega, kar sem prejel Tvoje dolgo pismo in na katero sem Ti takoj poslal dve besedi in potrdil prejem. Z odgovorom sem odlašal in odlašal, pa ne iz malomarnosti ali lenobe, ampak radi pomanjkanja časa, ker res menda nisem bil še nikoli tako zaposlen, kakor sem sedaj tu. Julija sem bil po treh letih v Buenos Airesu, kjer sem videl vse stare skupne prijatelje in vsi so me naravnost napadali s spraševanjem po Tebi, in če kaj pišeš. Tako torej nismo bili edini, ki smo ostali brez Tvojih vesti. Sedaj je že en mesec in pol tam Franci, in če govori o Tvojem pismu, je to gotovo prava senzacija med vsemi, s katerimi smo nekoč skupaj junačili. / … /

Pa nekaj o nas in to bo menda tudi vse, kar ti bom mogel od tu poročati. Mamica in Franci sta že več kot dve leti v Argentini tu v Salti, kjer smo si kupili majhno hišico, kjer živi ona, dočim je Franci v službi pri žveplenem rudniku 4200m visoko v Andih in je trenutno, kot sem že omenil, službeno v Buenos Airesu. Jaz sam sem pa že skoraj štiri leta v gozdu 60 km od železnice in 160 od Salte ter se grem s starim Mikoličem gotovo enega od najbolj divjih pionirjev vseh slovenskih beguncev. Saj ni da bi Ti našteval vse, ker bi mi ratalo predolgo in naj le povem, da smo sem v to goščavo privlekli strašno železno pošast /20.000 kg/, ki jo kurimo, da nam vrti kolesja, krčili gozd, speljevali 2 km daleč vodo, postavljali barake za žago in delavce, kopali vodnjake s pitno vodo in se sploh pečali z raznimi sličnimi deli, ki jih je nekoč sicer v drugih časih že stari Robinzon opravljal. Prva leta so bila težka, da ne rečem zelo težka, sedaj se nam pa nekam odpira in se vse še nekako prav vrti, predvsem ker smo dobili pred par meseci iz Nemčije lepe stroje, ki smo jih zamenjali za onega, ki smo ga imeli tam kupljenega, če se še spominjaš, še izza medvojnega časa. Kar se tiče mašinerije, smo že kar lepo opremljeni in je le škoda, da zemlja, na kateri smo se že toliko prepotili, ni naša. Pa to pri delu ne moti in je bolj sentimentalnega pomena. Franci ima tam, kjer je, lepo mesto, le kompanija se maje, in če bo šla k vragu, nemara ne bo več iskal nove službe, ker do tedaj bom nemara že jaz toliko naprej, da njegova plača ne bo več tako bistvena in da bova imela tu dela dovolj. Zdravi smo, hvala Bogu, vsi in vesel sem, da ste tudi pri Vas, posebno Ti, po fotografiji sodeč, izgledaš izvrstno in menda nisi bil še nikoli tako pri sebi, kot si sedaj.

Kot sem Ti nekoč menda že pisal in sedaj ne vem, če si pismo dobil, je velika, res velika škoda, da si zapustil literaturo. Tu imam Pero in čas in prebiram in prebiram. Ono prastaro o Benetkah, Padovi, sejmu in zemlji ob jezeru so, vsaj za mene, če morem biti radi Tebe objektiven, gotovo ene najboljših stvari, ki so se napisale od 30. leta naprej. Pa ta uboga literatura, ki jo drsajo sedaj zunaj in menda doma tudi! Ti pa, ki si zdaleka nad vsemi temi tiči, molčiš. Prosim, pošlji mi Tabor, saj to je menda vse, kar imaš 12 let nazaj in še to je menda le politika.

Kaj nameravaš sedaj, ko bo, kot izgleda, s Trstom konec? V USA k Mimi in očetu?

Ne dlakocepi in ne glej, kdo je komu pismo dolžan, tudi ne tehtaj pisem po njihovi obsežnosti, od tu se težko kaj piše razen o »poslih«, mašinah in ev. še o materi prirodi, kar pa skoraj ne spada v pisma. Da bi pa pisal tako, kot se reče, sam iz sebe kot pesnik, pa ne znam.

Najlepše pozdrave vsem Tvojim, predvsem Agni, saj otroci me ne poznajo, razen mogoče Agica, h kateri naj pripomnim, da je škoda, da sem prišel že do štiridesetih in v Ameriko. Ja, koliko je pa to dekletce pravzaprav že staro in je v resnici tudi tako fletno kot na fotografiji? Mirko, Mirko, staramo se, vsaj Ti, saj jo boš že v par letih ženil.

Če utegneš in če se Ti količkaj da, piši kmalu! Pozdrave

Tvoj Dano

8.1.3.

Trst, 23. dec. 1954

Dragi Dano in vsi skupaj!

Tvoje pismo je prišlo, prav ko sem Ti hotel spet pisati. Potem so nastopile neke komplikacije v zvezi z mojo službo in preden se je vse skupaj razjasnilo, je preteklo spet nekaj tednov, tako da žal ne boš imel mojega odgovora za božič. Vidi se, da res pionirite – Tvoje sporočilo je hodilo po zraku celih devet dni. / … /

Ne vem, če sem Ti posebej zabičil, a mislim, da si zgodbo o Ludviku obdržal za Vaš domači krog. V Buenos Airesu so o stvari nedvomno informirani s svoje strani – saj so tam, v USA in v Kanadi, še o meni širili laži, kako se pripravljam z razvito zastavo korakati nazaj v Ljubljano.

Celo Edvard, ki me vendar dovolj pozna, po strani sprašuje v Trstu, če je res. Ni in ne bo, tudi če bi imel poginiti. Pred kratkim sem tudi javno razpršil vse dvome, ki jih glede tega širijo o meni titovci in stari klerikalci, vsak iz svojega interesa. Primorski dnevnik me je oktobra spet enkrat po gozdovniško napadel zaradi kolaboracionalizma in drugih neumnosti izza vojne ter me skušal prikazati kot nekakšno pošast, ki se je mora vsak Slovenec ogibati. Jaz sem odgovoril v Katoliškem glasu čisto na kratko: če sem res tako ničvredno strašilo, kako da sta mi predsednik ljubljanske vlade Kraigher ter policijski minister /Mitja/ Ribičič še 11. septembra letos poslala svojega zaupnika z nujnim vabilom, naj se vrnem domov ali pa se jim pridružim v Trstu. Oni da so me vedno imeli in me še imajo za poštenega človeka in dobrega Slovenca, ki bi lahko ogromno koristil. Nudijo mi zato vse možnosti za kakršnokoli delo in mi celo zagotavljajo, da bo v tem primeru moje ime šlo častno v zgodovino … Lahko si misliš, kako sem se smejal, ko mi je mož iz gozda trikrat ponavljal te naučene besede. Poslal sem ga seveda k sto vragom in upam, da bom odslej imel mir. Malce me moti samo to, da je tukaj na Opčinah prišel kmalu potem v sosednjo vilo stanovat uradnik titovskega konzulata, ki rad gleda podnevi in ponoči čez naš plot. / … /

Kar se tiče moje literature: pišem veliko in v starem stilu za radio, kjer se moje stvari odražajo od drugih prav tako, kakor so se v Ljubljani. Imam že za debelo knjigo aktualnih esejev iz svetovne in domače kulturne ter umetnostne problematike, literarnih reportaž ter prav toliko tako imenovane čiste literature: novel, prikazov, razpoloženj in celo poezije. Večina oziroma prav vse je šlo v javnost po radiu, deloma pa pri raznih prireditvah. Žal nimam nobene možnosti publiciranja, razen v samozaložbi, za katero mi manjka denarja. / … /

Kar se tiče možnosti za objavljanje, si zdaj precej obetam od Meddobja. Povabili so me k sodelovanju takoj, toda za prvo številko sem hotel počakati, da bom videl, kako in kaj bo vse skupaj. Za drugo sem pripravljal novelo – borbeno, protikomunistično v stilu Srečanj, toda zadržala me je sprememba v Trstu, da jim je še nisem poslal, dasi me na moč rote, ker so zlasti za prozo v škripcih. Toda če ne gre, ne gre. Za tretjo številko upam, da se bom spodobno predstavil. / … /

Pobudo, da sem se zadnji dve leti bolj vrgel v pisanje in literaturo, mi je dalo zlasti enomesečno bivanje leta 1952 v Parizu. Tam sem po čudovitem naključju odkril katalonskega slikarja Grau Sala, s katerim sem bil toliko skupaj leta 1935 v Barceloni, in sem mislil, da ga ni več. V neki galeriji na Mont Martreu sem zasledil nekaj njegovih slik in dobil naslov, drugi dan pa sem pri založniku Ogrizku zvedel, da je mož stalni ilustrator njegovih potopisnih izdaj in eden vodilnih modnih slikarjev v Parizu. Našel sem ga na Montparnassu, kjer ima trinadstropno stanovanje in atelje. On in Ogrizek sta mi takoj odprla pot v tisto pravo pariško kulturno in družabno življenje, o katerem sem sicer bral v revijah. / … /

Zdaj še nekaj o našem življenju tukaj, ki je zdaj staro v skupnosti že leto dni. Stanujemo na Opčinah v stari vili, ki spominja po stavbi in parku na Vaše vlastelinstvo v Cerknici. / … / Ob nedeljah hodimo dosti ven, ker je polno možnosti za sprehode, najrajši na gmajno. Poleti smo šli za ves dan v Sesljan, kjer sva se po španski rajži 1935 šla midva gospodo ter delala sive lase mamici. / … /

Sprememba oblasti se za zdaj malo pozna, razen da so se tržaški Italijani znašli iz nacionalističnega vpitja v gospodarski krizi. Trst je pod zavezniki poleg Marshallovega načrta in drugih podpor dobil še vsako leto 12 milijonov dolarjev, ki so jih vojaki pustili naravnost pri ljudeh: po gostilnah, lokalih, pri obrtnikih, ženskah in drugih potrebnih. Zdaj je vsega tega konec, ne glede na dejstvo, da je na vsakega ameriškega vojaka stalno služil poldrugi, večinoma slovenski civilist. Trst je imel doslej 470 samo barov, ki so zdaj vedno bolj prazni. Opčine vse to še zlasti čutijo. Začel se je veliki eksodus v Avstralijo, kamor romajo poleg domačinov posebno begunci, ki jih je letos toliko kakor nikoli poprej. Povprečno beži zdaj v Trst, Italijo in Avstrijo dnevno okoli 80 ljudi samo iz Slovenije. Od tu gre vse v Avstralijo, ki je za zdaj skoraj brezpogojno odprta. / … /

Italijanske vojske skoraj ni videti. Vojaki nimajo denarja, po drugi strani je pa tudi disciplina drugačna kakor pri savojcih. Razlika med tistimi Italijani, ki smo jih spoznali med okupacijo, in med temi je velika. Tudi vedejo se skrajno obzirno. Vidi se, da je zdaj v obratu generacija, ki ne pozna več fašizma. / … / Tudi tisti kritični dnevi ob prevzemanju oblasti in ob raznih slovesnostih pri obisku predsednika republike in vlade so šli tako mimo, da ne bi spričo prejšnje nacionalistične razdraženosti nihče pričakoval. Če je človek objektiven, mora priznati, da bi Slovenci ne bili mogli bolje odrezati, zlasti ker so se vsi, zlasti pa titovci, bali samo, da ne bi prišli pod Tita. Sprememb na zunaj še ni bilo nobenih, kvečjemu ta, da so odpravili blok pri Devinu in da so se podražile nekatere cigarete. / … /

Nedržavljani smo ostali vsi v službi in kaže, da tudi bomo. Italijani se strogo drže določila, da Svobodno tržaško ozemlje de iure še obstaja in zato bo kljub njihovi upravi zanj veljal poseben status. Ne bodo storili, kakor pravijo, ničesar, kar bi kazalo na uradno uvajanje njihove suverenitete na Trst. S tem si hočejo ohraniti proste roke za zahteve po Istri, kadar bo prišel čas za to. Slovenci bodo nedvomno ohranili to, kar imajo in kar so jim prav za prav dali že Nemci po septembru 1943. Bistvenega novega pod zavezniki tako niso dobili. Ali bo kaj več, kot to določa londonski sporazum, bo odvisno od tega, kaj bo svojim Italijanom dala Jugoslavija. / … /

Zame samega se je s prvim decembrom materialni položaj poslabšal za dvajset tisoč lir mesečno. Delal sem vseh teh sedem let na radiu, ki je poldržavna ustanova, s posebno delovno pogodbo po vzoru industrije ter z lastnim proračunom, nastanjen sem bil pa pri zavezniški vojaški upravi kot državni uradnik. Na radio sem bil samo dodeljen. Dobival sem tam razliko v plači, ki bi mi pripadala, če bi bil na radiu nastavljen. Sicer so mi ves čas obljubljali, da bom preveden za stalno tja, do dejanske premestitve pa kljub letošnjemu formalnemu sklepu ni prišlo. Zdaj smo se morali vsi dodeljenci vrniti pod upravo, pri kateri smo nameščeni, jaz konkretno na Tiskovni in informacijski oddelek vladnega komisarja za Trst ter sem tako izgubil razliko. Imam sicer zagotovila, da pridem v kratkem definitivno nazaj na radio ali pa menda za šefa slovenskega oddelka pri informacijah, toda od zagotovil do dejanj je tukaj po navadi dolga pot. Na kako odgovorno mesto bi sicer nerad šel; v takem položaju je najboljše brezimno delo, samo če bi mogel kako drugače in čim ceneje izenačiti prejemke s prejšnjimi, drugače bom moral preveč garati postrani. Vsekakor je moj namen ostati čim dlje tukaj; to se pravi, dokler bo kaj v vsakem oziru spodobnih možnosti za obstanek. Drugače se bom razgledal kod po Evropi, zlasti v Nemčiji, ki bo čez nekaj let tako in tako spet vodila in bo posebno za nas Slovence važno, da smo z Nemci prijatelji, zakaj oni nam bodo v znatni meri krojili usodo. Če to ne bo šlo, bi se zanimal morda za Avstrijo, ker bi me radi dobili na Koroško za urednika listov in za vodstvo kulturnega dela, le da je tam življenjski standard zelo nizek. V skrajnem primeru bi šel v USA, kjer se je Mirna /Javornikova sestra/ zasidrala tako, da bi se bolje ne bila mogla, ter nam in drugim znanim ogromno pošilja. / … /

Ljudi iz Ljubljane sem zadnja tri leta srečal precej, tako da se jim je bilo treba skoraj ogibati. Letos je bil tukaj Valens Vodušek, ki je direkor Opere, ko so junija gostovali deset dni vTrstu na prostem. / … / Septembra je bil tukaj drugi Agnin brat Raša / Vodušek/, ki je profesor na montanistiki in eden glavnih strokovnjakov za vrtanja v Jugoslaviji. Šel je na mednarodni kongres geofizikov v Rim kot uradni delegat, pa kar z rukzakom in v isti srajci, v kateri sem ga zadnjič videl pred devetimi leti. Poleg njiju sem govoril večkrat z / Mihom/ Malešem, / Božidarjem/ Jakcem, /Rikom/ Debenjakom, /Karlom/ Putrihom, Ukmarjem, ženo (igralko Boltarjevo), raznimi igralci in drugimi lačenbergarji, ki so hodili na naš radio služit lire, da so jih lahko zapravili v Upimu za zobne ščetke, metle ipd. Literati se eni izogibljejo mene, drugih pa jaz: Koblarja, Finžgarja, Izidorja Cankarja itd. Stalno je bežal pred mano kot pred kugo stari kompanjon Jože Zemljak, zdaj opolnomočeni minister, dasi je z vsemi drugimi znanci, tudi s Pepetom Ronkom, večkrat govoril. Pred dvema mesecema so ga poklicali iz Trsta v Beograd in se mu bo nedvomno tožilo po štirih letih lepega, korupcije in kupčij polnega življenja. / … /

Cerknica je pred mesecem dni postala mesto; tam komandirata še vedno največ Sežonova Johana in Mima Klopčarjeva. V gospodarstvu in politiki so na vrhu sami tujci, glavne domače komuniste, ki so bili vsi moskvičani, so odrinili. Je pa Cerknica še vedno »izgrajen« kraj, iz katerega nihče ne beži. Jaz vem v vseh teh letih samo za Jurčkovega Pepeta, ki je zdaj pri Bat’i v Kanadi; za mojega soseda Zajčka sina Janeza – tistega, kije 1942. imel nalogo ubiti me, pa je čez 9 let prijokal lepega dne k meni na radio; in pa Cibkovega Matije mlajšega fanta, ki je v redu in je zdaj v Kanadi. Tudi v Trst Cerkljani ne hodijo. Z Rakeka pride še kdo. / … /

Cesarjeva gospa so si pred smrtjo strašno želeli videti Agno in otroke. Sporočili so ji po Edvardovi mami in tako jih je šla vsa moja družina z mamo vred zadnjič obiskat. Bili so zelo veseli; jaz tudi, ko sem zvedel, da smo jim še mi malce olajšali zadnje zapuščene ure.

Če moreš, piši kaj. Nas vse prav tako zanima, kako je z Vami, kakor Vas v obratnem smislu. Če imaš kako fotografijo o pionirjenju, Franci pa o džungli, mi jo pošlji. Tudi jaz Ti jih bom nekaj napravil prav v kratkem.

Vsi skupaj, posebno pa jaz, Vam želimo srečno novo leto. Brž ko si bosta opomogla – toda po povprečnih, ne po Šerkovih merilih – naj se kateri prikaže v Evropo. Prvi iz Argentine je prišel Liče /Urankar/, nato pa lani Bine /Mozetič/, s katerim smo bili precej skupaj. Zdaj je vrsta na Vaju, zakaj kakor sklepam iz Tvoje opombe, se zavedaš, da »hladna jesen že prihaja« in vse tisto, kar je z njo v zvezi. Tu je lepih in v redu nevest dovolj, pa še temperament imajo malo popravljen z jugom, da so za pravega Slovenca kakor nalašč. Garati samo za to, da živiš, zdaj nima več smisla. Ko sem se junija 1952 vozil iz Milana čez Novaro proti Turinu, se je bila ravno razgnala nevihta, tako da sem na moč lepo videl Mottarone in Monte Roso. Spomnil sem se tistih mesecev ob jezeru in mi je bilo žal, da ste šli iz Pallanze. Mislim, da ne bi bili nič slabše odrezali, če bi bili ostali tam. Škoda!

Zdaj pa vsi skupaj lepo pozdravljeni. Franci, Ti pa sporoči, kaj si kaj videl in slišal v Buenos Airesu, ter mi okarakteriziraj dejanje in nehanje znanih ljudi.

Vaš stari Mirko

8.1.4.

Trst, 11. dec. 1956

Dragi mi vsi trije!

Natanko po letu dni se Vam spet oglašam. Vzrok presledka je zmeraj isti: Čakanje, kdaj bo toliko časa, da bom lahko napisal veliko pismo. Tega seveda, kakor veste, nikoli ni in tako je boljše zdaj vsaj nekaj kakor nič, s prošnjo, da se ravnajte tudi Vi po tem.

Najprej Vam seveda voščim lep božič, prav tako Agna in otroci. Da likvidiram nje: je vse zdravo in v redu: Agna ima dosti dela, kakor je to že njena navada. Agnica je letos maturirala, Alenči hodi v prvo višjo gimnazijo, Mirko pa v drugo nižjo; po naše bi se temu reklo v drugo in četrto. Mirko je zelo živ, bister in nabrit, skratka »cel oče«, le da sem jaz v njegovih letih imel pod kapo celega Maya v nemščini, se šel politiko in deset drugih stvari, o katerih se njemu ne mara sanjati. To so po mojem po eni strani posledice socializma, ki ga je brusil do devetega leta, po drugi pa dobrega življenja.

Bil sem prepričan, da se bom Vam za letošnji božič že oglasil iz USA. S koncem lanskega leta sem namreč kot nedržavljan izgubil službo v Tiskovnem uradu italijanskega vladnega komisarijata za Trst, ki me je podedoval od podobne zavezniške ustanove. Obljubljali so mi službo na radiu, ki je zdaj napol zasebna ustanova ter so torej dobre plače in stalnost zagotovljene. Toda tja sredi marca letos se je vse skupaj izkazalo za potegavščino in zaradi tega sem se, čeprav težko, odločil za emigracijo, seveda vedno računajoč, da se ji odpovem, če dobim kjerkoli v Evropi kako pametno možnost. Prijavil sem se za USA in so vse pripravljalne neumnosti hitro potekale, potem pa so julija kar na lepem ustavili izdajanje vizumov, ker so po običajni korupciji in protekciji dajali prednost Istranom, ki so italijanski državljani ter bi na begunsko kvoto za Trst sploh ne smeli imeti dostopa. Če bi bili prej povedali, kako je, bi bil že dobil kakega botra, tako pa se ni dalo napraviti nič kakor čakati, da se bodo izpolnile obljube o novem vselitvenem zakonu ali vsaj o podaljšanju sedanjega, ko se snide novi Eisenhowerjev parlament po novem letu. Za sponzorja nam je Agnin brat Vrtal, ki je župnik v San Franciscu, in bi šli verjetno tja, zakaj v Kaliforniji je ogromno možnosti, pa malo Slovencev in še manj njihovih političnih klik ter fajmoštrovske diktature in kontrole. Če mi padejo Združene države v vodo, bom napravil nad čezmorjem križ, zakaj po vseh informacijah, ki jih imam, človeku moje vrste drugam ne gre hodit kakor tja.

Navzlic uradni brezposelnosti, ki traja zdaj že ravno leto dni, mi ni bilo še nikdar boljše, kar sem zdoma. Moje požvižgavanje na denar in nekam slepo zaupanje v staro vlačugo srečo me je najprej reševalo od mesca do meseca: vedno so na radiu potrebovali kakšno pomoč za nadomeščanje bolnih in dopustnikov, da se mi ni bilo treba dotakniti odpravnine, ki sem jo dobil ob odpustu. Maja je šel v Ameriko dotedanji šef dramske sekcije in so v stiski začasno poklicali na njegovo mesto mene. Prišel sem v čisto literarno delo: sestava programov, izbiranje iger in nadzorstvo nad izvajanjem, poleg priprave rokopisov. Za to dobim 70.000 lir; vse, kar napišem ali prevedem ali priredim, je plačano posebej. Ker imam škarje in platno v rokah jaz, ustvarjam kakor gospod Bog brado najprej samemu sebi, in pridem po tej poti vsaj na 120.000 mesečno, kar je tudi v današnjih časih za Italijo lep denar. Ker imam dela, pravzaprav kolikor ga hočem, tudi izven radia, živimo v redu in se mi je prvič, kar smo skupaj, zgodilo, da sem družino lahko poslal za tri mesece na letovišče v Žabnice pod S. Višarjami, na preprosto sicer, toda vendar v planinah. Prvič v življenju se mi je tudi zdaj zgodilo, da sem pa tja nesem kak denar v hranilnico. Ker sem dobil eno odpravnino leta 1954, ko so odšli zavezniki, in drugo lani, imam navzlic vsemu na strani kak poldrugi milijon lir; to je za leto dni v redu in brezskrbnega življenja, če bi ostal popolnoma brez vsega. Če bi bil kolikor toliko prepričan, da bo stvar trajala daljši čas, je ne zamenjam z ničimer. Živim izključno od pisanja in prevajanja, kar je svojevrstno zadoščenje – kakor takrat, v začenjajočih časih, ko sva z Danoni križarila nad Atlantido. Vsako soboto pritovorim domov dve kjantarici dobrega vina, po navadi bardolino ali chiaretto ali pa frascatti in potem napravimo šmaus /gostijo/, kakor v tistih lepih časih v Pallanzi. Zdaj, ko je meja odprta za mali promet, znosijo ljudje z one strani vseh mogočih dobrin po nizki ceni in tako imam v kleti že lepo število steklenic letošnjega terana, ki je tako gost in tako dober, kakor ga ljudje še nikdar ne pomnijo. Z Agno se Vas ob takih prilikah pogosto spominjava in si želiva, da bi se dobili takole kako soboto tukaj pri nas ob peči, ko zunaj zavija burja, mi bi se pa greli z bukovino in črnino … A tudi dejansko se mi ne zdi nemogoče, da ne bi kateri od Vaju skočil za kak mesec sem čez morje – mislim, da sta zdaj že toliko na nogah, da bi si to lahko privoščili. Če z našo emigracijo ne bo nič, bom začel proti pomladi res pritiskati v tem smislu na Vas. Še meni se včasih zahoče kake širše Evrope, kakor pa je tukaj, kjer je je navsezadnje dovolj, in moram skočiti vsaj do Rima, da se malo prevetrim. Kako mora biti šele Vam! Torej mislite na to! Živeti se splača za tisto življenje, ki ga imaš sam v oblasti, ne?

Če ne bo s selitvijo v USA nič, se bavim z mislijo, da bi šli morda v Avstrijo. Če bi dobil od Nemcev vojno odškodnino za tisto, kar mi je pogorelo v Cerknici – prošnjo sem napravil – bi bil na konju in bi kupil tam kako tujskoprometno reč v kraju, ki je v modi pozimi in poleti. Šel bi se hotelirja, zraven pisal – in kaj bi hotel človek še več?

Kako je z mojim pisanjem, vidite iz Meddobja. Do česa drugega ne pridem, a saj je tudi to nekaj. Imam pa v načrtu velik, zanimiv in skoraj do kraja izdelan roman, ki bi bil, upam, nekaj drugega, kakor je tisto, čemur daje oznako Zorko Simčič, ko pravi, da večina naših literatov doma in zunaj le »vadi slovenščino«, ne pa piše. Za radio sem Potni list predelal v dramo in je bil prvič oddajan letos marca, drugič bo pa januarja 1957. Imel je uspeh kakor v reviji, prav tako Rdeče rože, ki so bile na sporedu letos julija. Poleg tega je na sporedu skoraj vsak mesec kak moj prevod, v glavnem Nestroy, ki ga Evropa prav letos na novo odkriva in je dunajski Burgtheater imel ob letošnjih slavnostnih tednih ogromen uspeh z Einen Jux will er sich machen. Jaz sem ga izbrskal po sili razmer, ker imamo na radiu pod Italijani vražji red, kar se tiče avtorizacij in avtorskih pravic; ne da se več krasti, kakor so delali vseh deset let pod zavezniki, kar je seveda zelo dobro za nas avtorje, zakaj zdaj morajo vsako vrsto plačati. Drugič je pisanje za radio važno zaradi tega, ker ostaja človeku ime popularno doma, kjer nas vse posluša. Tako vedo v Ljubljani za vsako vrsto, ki jo napišem.

Poleti, ko sem Zorku / Simčiču/ pošiljal honorar za njegov Krst pri Savici ter /Stanku/ Kocipru za Svitanje, ki sem ju bil dal na program naše postaje, sem zaradi kamuflaže nabasal v pismo nekaj svojih reportaž o izletu v Pariz leta 1952. Naročil sem, da je za Vas namesto pisma; upam, da ste dobili. Je najbrž prej romalo po vseh kulturniških rokah v Buenos Airesu, a mislim, da je nazadnje le končalo pri Vas, ne? Toliko, da imate vsaj kaj glasu o meni.

Družbe tukaj ni več nobene in je jaz, odkar nisem več sam, tudi ne iščem in niti ne pogrešam. Precej ljudi je šlo po svetu, drugi se tišče zase. Prej, ko smo se vsi potikali po raznih študentovskih sobah, smo si želeli, da bi vsaj kateri od nas imel stanovanje, kjer bi se lahko shajali in poradovali. Zdaj nas je takih več, a nima nihče več potrebe. / … /

Kakor sem rekel, se je naše število tu v Trstu precej zredčilo. Z lanskim in letošnjim šolskim letom je ostalo precej profesorjev in učiteljev nedržavljanov brez službe in so pač hiteli na vse strani. Šel je Martin Globočnik, ki se ga zatrdno spomnita iz Ricciona in vrsta drugih. Ostal je še France /Zupan/, ki vleče od leta do leta, in Vili Lenassi, ki je bil na klasični nekaj let Francijev sošolec, pa Ludvik /Klakočer/. / … /

Ne vem, kako ste kaj poučeni o Cerknici; verjetno da dobro. Če ne, Vam bom o priliki poslal kake izrezke iz ljubljanskih časopisov. Poleti je bila tukaj nekaj dni naša Francka / Javornikova sestra/ , ki tudi ne ve dosti, ker se ne briga. Da se je stanje tam precej spremenilo, priča dejstvo, da so med njenim obiskom naša mama, ki so bili nekje na Uncu, šli za nekaj dni v Cerknico, pa se ni nihče več obregal obnje. Pred nekaj leti so jih takoj aretirali. / … /

Pred tremi tedni je nevidno in neslišno prišel v Trst /Miha/ Krek. Prignala ga je skrb, kaj bo z materjo Jugoslavijo, če bi po madžarskem zgledu tudi tam kaj izbruhnilo. Po svoji navadi in da bi opravičil svoje nedelo, je dajal zelo malodušne izjave. Razen treh najbolj fanatičnih duhovnikov ni hotel govoriti z nikomer, da bi zvedel, kako in kaj. Dejal je, da še ni srečal na svetu nikogar, ki bi mu povedal, kaj prav za prav ljudje doma hočejo. V videmsko taborišče, kamor vsak dan beži po deset ali dvajset ljudi iz Slovenije, pa ni maral, da bi to zvedel. Jaz bi mu tudi lahko precej povedal, zakaj govorim z marsikom. Zadnjič sem zvedel od nekega literarnega partijca, da je madžarska revolucija položaj v Jugoslaviji, in zlasti v Sloveniji, tako omajala, kakor se nam še sanja ne. V Partiji in vladi je popolna zmeda in skoraj nor strah pred tem, kar mora po njihovem neizogibno priti tudi pri nas. Bojijo se, da bo zdaj zdaj izbruhnilo splošno klanje in obračunavanje in se samo boje. Tito je takoj drugi dan po vstaji v Budimpešti pribežal na Brione in tičal s Kardeljem in Popovičem tam mesec dni. Bal se je vsega, vsega: domače vstaje, ob kateri bi Hrvati takoj oklicali neodvisnost; posega Sovjetov, ki bi njega prvega odstavili, če ne obesili; morebitnega pohoda zahodnjakov čez jugoslovansko ozemlje na Madžarsko … in tako dalje. Na radio dobivamo izjave raznih delavskih in drugih revolucionarnih svetov iz Slovenije s prošnjo, naj jih objavimo, česar seveda zaradi dobre soseščine ne delamo. Tito je takoj v začetku novembra poslal / Sergeja/ Vilfana v Švico urejat denarne zadeve vse vodilne klape, če bo morala ta v emigracijo … Skratka, začelo se je in po mojem ne bo dolgo, ko se bo tudi pri nas. Djilas je imel prav, ko je, tik preden so ga zaprli, izjavil, da je madžarska vstaja začetek konca komunizma. Ni časa, da bi razlagal, zakaj se tudi meni zdi tako; toda včasih se mi zdi, da bi utegnil pričakati spremembo kje bliže kot v Ameriki. In rečem, da bi mi ne bilo preveč žal. Krstili me boste spet za nepoboljšljivega optimista, a sem dejansko le krut realist in sicer tako daleč, da računam celo z iracionalnimi stvarmi, ki jih ni v programih in sistemih, a ki najprej prevržejo vse, kakor se je izkazalo na Madžarskem.

Pišem Vam priporočeno, in če boste kaj odgovarjali – čakam na obljubljeno Francijevo dolgo storijo – napravite tudi Vi tako. Lani, ko ste imeli pri Vas vroče vreme, je letalsko pismo iz Salte hodilo v Trst pet tednov. Katero se je morda pa celo izgubilo, kakor se je Skobernetovo, ki mi je sporočalo Jožetovo /Jože Kessler?/ smrt, tako da sem zanjo izvedel šele iz Koroške kronike šest tednov pozneje. Kako me je novica o tem potrla, ne bom pravil; saj veste, kakšni prijatelji smo bili. / … /. Škoda za Jožeta; s tremi takimi, kakor je bil on, bi si upal marsikaj obrniti. Škoda je bilo le, da se je pogreznil v Argentino. Ne vem, kako je to, a ne morem, da si mi ne bi vsi, ki ste tam, zdeli kar malo rajnki …

Za konec Vas vse skupaj še enkrat pozdravljam s prošnjo, da se mi kaj oglasite. Tako se bomo v novem letu eni in drugi poboljšali, kar se tiče pisanja.

Vaš stari Miro

8.1.5.

24. jan. 1957

Dragi Mirko!

Dobro da si v božičnem pismu odpravil obveznost velikih pisem, ker bi sicer še lep čas čakal, da bi prišel do obljubljenega poročila, ki sem ga resnično vsaj petkrat začel, pa iz strahu pred težo naloge vedno pustil. Nekako kot Ti svoj roman, ki se Ti je spočel ob flaši šnopsa, pritovorjeni iz Italije, in v polnost dozorel drugi dan pod slapom mrzle vode v Lengholzu ali tam nekje in o katerem trdiš, da je sedaj dokončno zastavljen.

Menda sem Ti zadnjič pisal iz Paragvaja, to je vsaj pet let nazaj. Od tam sem pisal, kar sem pisal, ker sedaj sem podrobnosti pozabil in ne bi vedel več kaj povedati. So pa spomini na one mlačne noči prej ko slej prijetni in včasih me prime, da bi se še enkrat zapeljal tja pogledat, če je res tako, kot se mi je nekoč zdelo. Nemara se je pa tudi tam spremenilo, ker v različnih dobah življenja eno in isto stvar drugače vidimo in je npr. stric Alfred v svojih poznih letih trdil, da je bilo Grahovo takrat, ko se je ženil, kot en sam sončni cvet, sedaj pa pozabljena vas z gnojnico po gasah.

Leta mojega gorništva – ne vem, zakaj mi je ta beseda, skovana v Buenos Airesu, tako tečna, da me skomina – so bila tako tako. Tistega, kar sem imel v domišljiji, to je divje vrhove s tisočmetrskimi prepadi, z lučjo in senco ter kondorjem – kot velika misel – nad breznom, nisem videl. Zadnjega pač: visel je pribit za peroti na vratih kolibe in se sušil za muzej ali gimnazijo kakega premožnejšega naroda. Torej nič krvne zveze s soncem; bolj tako kot kožuh in naftalin. Svet tam gori v Andih je, kot da ne bi bil na zemlji. Še najbolj je podoben ilustracijam Lune, kot jih prinašajo nemške revije v zvezi z v. Braunom in s skorajšnjim poletom nanjo. Po ogromnih planotah se tepejo sape, noseč pesek s seboj, in zavijajo okrog krtinam podobnih ugaslih ognjenikov. Zelenja ni in ne dežja; vse je rjavkasto sivo, otožnost starosti in bol neplodnosti. Tri leta sem kopal žveplo, potem pa je kompanija z nežnim imenom La Betty zašla v plačilne težave in kot naj konkretnejši spomin mi je ostala pravda za skoraj enoletno plačo.

Sedaj začenjam že drugo leto kot samostojen gospod, ne sicer toliko kot tak na zunaj, pač pa notranje prost, ker razen davkariji ne tlačanim nobenemu več. Pa ne misli, da sva z Danotom že zopet »vampca«. Pot do tega poklica je še dolga in tistega, »da je šel v Ameriko, si nabral tolarjev in mu je grela devica na starost noge«, ni več. Vendar pa je tu odločno več prostora in možnosti in se da še vedno napraviti v enem življenju to, za kar so rabile doma generacije. Če nama rata, kar sva si zamislila, bova spravila skupaj v prihodnji petletki dostojno fabriko. Sicer je že žaga sedaj, ko sva montirala nemške stroje, do katerih sva se po desetletnem pričkanju le prikopala, in s tem, kar sva tu kupila, med najmodernejšimi tu na severu ter sva po kvaliteti obdelave prva v Salti. Vendar pa je treba iti naprej in se dokončno industrializirati sedaj, ko je še čas. Novi »gringoti« vedno bolj šarijo tu okoli in ti so žilavi kot vsak, ki je lačen. Teorija o Ubermensch-u mi je bila doma bogokletna; sedaj sem pa prepričan, da je bela evropska rasa absolutno dominantna, kajti kar koli je tu dobrega in lepega, je delo ljudi s stare zemlje. V ostalem pa kažejo Argentino takšno, kot je, najbolje njene znamke: debel jarec z zavitimi rogmi etc. Za sivobrade profesorje in njih zaključene družbe pa nima ne smisla ne prostora. Tu bi moral še Einstein odpreti branjarijo, da bi on in njegove misli lahko živeli. V tem smislu je tvoja odločitev za USA popolnoma na mestu, čeprav tudi tam sije menda eno samo sonce – dolar. Za vsak slučaj pa je mesto škribana še nezasedeno.

Tvoj ponovni literarni nastop toplo pozdravljava. Vse, kar si napisal v Meddobje, je dobro, le tisto o Šentjurčevi mi ni bilo všeč, čeprav je scena s psi odlična. Sicer pa je v emigrantskem tisku, kot sam veš, ena sama črna mizerija. »Zori noč vesela« je da Bog pomagaj, dasiravno je hotela mamica zaradi stavka, »da so vdove velike reve«, Maroltu čestitati. V pesništvu je gotovo najmanj slaba Ljerka Lavrenčič – polsestrična. Na najini ponočni kišti pa leže prej ko slej le resni možje: Koestler s svojo biografijo, Pregelj, Flaubert, Ti s Peresom in časom in Dorritovo najmlajšo, da si včasih z njo srce pogrejeva. Kafkova Pisma Mileni mi ne gredo. Grad pa da po tretjem branju slutiti, daje tam odzad morda le nekaj. / … /

Vse tri nas res veseli, da si dobil Agno in otroke čez mejo. Tudi novica o bančnem računu je bila gorko sprejeta. Kakor sicer nimam želja po Evropi, so se mi misli pa le ustavile ob Tvoji peči, burji in trebušastih spremljevalkah. Kult sobote tudi tu ni pozabljen in smo ga prinesli kot dobri emigranti semena s seboj, le da nas ne božajo ob tem svetem obredu dobre sape, ki diše po brinju in domu, ampak tuje in brezdomne iz Mato Grosso ali Patagonije, odvisno pač, od kod vlečejo. Misel na birtijo v Tirolah ali na Oberštajerskem je hvale vredna. Tudi midva včasih zibljeva željo, da bi enkrat kasneje, ko se bova do dobra sestarala, kupila tam v kaki grapi kos gozda in mežikala v preteklost. S Španijo pa ni nič, čeprav nam je Franko po srcu vrezan. Mene v Evropo vsaj kot turista ne bo; Danotu se pa toži po Italiji in se bo nekega dne odpravil na pot.

Dragi moj, piši, saj Te je Bog za to zacahnal in ne čakaj naju, ki se s to rečjo več ne pečava. Pozdravi lepo Agno in otroke, ki so se Ti lepo razrasli in ima sin že na fotografiji bistro očetovo oko.

Tvoj Franci

8.1.6.

Dragi mi vsi trije! Trst, 11. dec. 1957

Morda bo leto le še tako počasi teklo, da Vas to sporočilo dohiti še v njem. Nekam hitro se je obrnilo, saj se mi zdi, da sem Francijevo pismo dobil šele včeraj, a zdaj vidim, da je bilo konec januarja …

Najprej torej lep božič in prav tako novo leto od mene in od vseh. Mi bomo obojega čakali še kar v Trstu, ker pametne možnosti, da bi se kam premaknili, ni bilo letos nobene, potrebe pa, hvala Bogu, tudi ne prevelike. Zame je skoraj kazalo, da utegnem biti v Parizu, in sicer kot nekak podravnatelj ali kompanjon Ogrizkove založbe, a se je stvar zaradi njegove velike prezaposlenosti za zdaj še zavlekla. Do te možnosti, ki je bila to leto najbolj zanimiva, je prišlo takole.

Proti koncu septembra je bil tri dni tukaj Edvard /Pogačnik/. V Parizu je obiskal tudi Ogrizka, s katerim se menda poznata še iz Maribora. Mož mu je tarnal, da je preveč obložen z delom in tudi malce slabega zdravja. Zaradi tega bi nujno potreboval zanesljivega človeka, ki bi mu odvzel vsaj polovico posla z založbo, da bi se sam ubadal le z večjimi načrti. Tožil je, da strokovnjaka in Slovenca za to ne dobi; z drugimi ima menda pa slabe izkušnje. Edvard mu je omenil mene, nakar se je Ogrizek udaril po glavi, kako da se ni spomnil na to. Naročil je Edvardu, naj me v Trstu poišče, jaz pa naj mu potem takoj pišem, kako in kaj. Mesec dni potem je dospel njegov odgovor, da me bo za začetek decembra povabil v Pariz, da se do dobrega zmeniva, samo prej mora spraviti pod streho dogovor z Evropsko zvezo za potovalni priročnik evropskega značaja, ki bi ga za začetek tiskal milijon izvodov. No in tako še čakam vabila. Čakanje mi delno prav pride, ker imam tukaj čez glavo delovnih obveznosti na radiu in drugod, ki bi jih rad prej izpolnil, največ zaradi denarja. Po drugi strani se mi vleče stvar s potnim listom, toda mislim, da bo tja do konca januarja vse jasno. Če mi bo nudil dobre pogoje in znatno boljše materialne možnosti, kakor jih imam tukaj, bom sprejel, saj bi bil tak posel, in to v Evropi ter vrh vsega še v Parizu, zame skoraj idealen. Zahteval bom dosti, ker je zadnji dve leti, kar dobivam precej priznanj od tujcev, lastna cena tudi v mojih očeh dokaj zrasla. Družino bi za prve čase pustil tukaj, ker bo v Parizu težko za stanovanje in pa zaradi šole. Ker bom v primeru, da se z Ogrizkom zmeniva, verjetno precej potoval, ne bo zaradi obiskov tako hudo, in izgovoril si bom tudi pošten dopust za poleti. / … /

Drugače se moj življenjski položaj od zadnjega pisma ni dosti spremenil, dasi so titovci tudi letos napenjali vse sile, da bi me zrinili od dela pri radiu, in so pri tem imeli tudi take pomočnike, o katerih bi si tega ne mislil. Toda radio me po eni strani zelo potrebuje, po drugi sem pa tudi za odločujoče Lahe tako znan človek, da se boje škandala, če bi ustregli ljubljanskim in tukajšnjim intrigantom. Zaslužim rajši boljše, kakor sem pred letom dni, seveda sem do vratu v delu. Plus pri njem je ta, da če že ni literatura, pa zelo diši po njej in me potreba po materialu sili, da tudi sam pišem, še več pa seveda prevajam. Italijanski avtorji zahtevajo od radia, da mora poskrbeti za sloveščino takega prevajalca, ki njihovega dela ne bo spacal in ki uživa v domači literaturi tak sloves, kakor ga oni v italijanski. In tako skoraj ob vsaki priliki radio sporoči kot prevajalca mene, ki dobivam potem knjige s posvetili, zahvale in drugo, kar mi seveda vse služi za reklamo, brez katere tudi v naši obrti ne gre. Po drugi strani pa si človek tako dobiva nove zveze, ki tudi ne veš, kdaj bodo prav prišle.

No, in tako smo po zaslugi vsega tega tudi letos v redu živeli, vloga v banki je dobila nekaj mladičev, Agna z otroki je bila tri mesece in pol na počitnicah pod Sv. Višarjami, kjer sem tudi jaz prebil v presledkih vsaj poldrugi mesec. Pet tednov je bila tam tudi Francka, ki je po vrnitvi šla po mamo v Bohinj, kamor jih je oddala za tisti čas; pa je pisala,da se ji na oni strani Triglava še malo ne zdi tako lepo, kakor je na tej. In res. Če bi Dano prišel v Evropo, bova na vsak način skočila tudi tja. S počitnic sta tudi obe sliki, ki ju prilagam. Ena je z vrha Lovca (2006 m) pri Višarjah, na kateri smo s Francko, Alenko in Mirkom, druga pa družinski portret brez očeta, ki je slikal, da boste videli, kako se razvijamo. Iz Žabnic smo s Francko in sami delali ture na Mangart, pod Montaž, na Ojsternik, ki je že na avstrijski strani; potem smo se peljali v Benetke in v Verono, kjer smo v areni gledali Carmen in drugo. Jaz sem imel literarno opraviti večkrat v Benetkah: razstave, obisk Lawrenca Oliviera in Vivien Leigh, ki sta s svojo skupino uprizorila najbolj nemogočo in krvavo Shakespearovo dramo Titus Andronicus, a tako, da sem bil še jaz, stari gledališki in filmski skeptik, ne le presenečen, marveč navdušen in sem po malem spet začel verjeti, da je teater umetnost. Septembra sem bil za radio na filmskem festivalu, kjer sem se pa brž naveličal »sejma ničevosti in mladega mesa«. Vrh tega me moti množični turizem, ki je ubil v Italiji sleherno samoto in s tem pol lepote; vse pocenil in s tem marsičemu ukradel zanimivost. (Olivier je z dramo o Titu Andronicu, ki pobije sam tri četrt svojih neštetih otrok ter vse bližnje in daljno sorodstvo, gostoval tudi v titovini, kjer mu je pravi Tito precej zameril, da je prišel prav s tem čudnim delom, a se mu je zviti Anglež zmazal z izgovorom, da je hotel njemu pokazati tisto Shakespearovo dramo, ki je ni videl še noben drug vladar na svetu … )

Francka mi je prinesla spet običajno vabilo od UDB-e, naj se vendar že spametujem in se vrnem domov, češ da je zdaj zadnja prilika in da me domovina čaka z odprtimi rokami … Naročil sem ji, naj odgovori, da mi morajo poprej vrniti vse, kar so mi pobrali, in mi poravnati vso škodo, ki sem jo ta leta pretrpel zaradi njih. Od tedaj ni več nobenega glasu. Bojim se pa, da Francka drugo leto ne bo več dobila potnega lista. / … /

Od kvalitetnejših znancev je bil sredi marca tukaj Pino Mlakar z ženo in smo prebili lep in zanimiv dan skupaj. Prišla sta v Trst, ker je tukaj nastopala z neko slovito pariško baletno skupino – ki je bila letos tudi v Buenos Airesu – njuna hčerka Veronika, čudovito lepo, genialno in temperamentno dekle. Jaz sem pisal o njenem in njene skupine nastopu kritiko za radio. (Tudi tukaj sem, kakor nekdaj v Ljubljani, edini »strokovnjak«, ki zna kaj kolikor toliko pametnega napisati o umetniškem plesu in sem na ta račun videl vse večje balete sveta.) Odkril sem ju čisto po naključju, ko sem čakal na intervju z Veroniko, pa sem najprej naletel na njiju. Uro za tem sem že na razmetanem odru, polnem pretegujočih se senc, prevajal šefu skupine, slavnemu Miloradu Miškoviću, kritike iz italijanskih listov in se tako na mah znašel v svojevrstnem in po svoje čudovitem plesalskem svetu. V skupini je bil tudi izvrsten fant z nemogočim in mednarodno ostudno zvenečim imenom Šparemblek. Kakor vem, so ljudje s tako nemuzičnimi priimki doma samo na Jezerci. In tako sem odkril, da je Milko Šparemblek, ki se baleti po svetu tudi tepo zanj, doma v tem našem raju in da je celo nečak moje sošolke Francke Markcove, ki mi je bila včasih zelo všeč. Pravil mi je ganljive stvari: oče je železničar v Zagrebu, kjer je končal fant slavistiko, potem stopil v gledališko baletno šolo, dobil čez nekaj let francosko štipendijo in se po nekaj mesecih razmahnil v Parizu in po vsej Evropi. Domov noče iti, ker bi moral k vojakom, s čimer bi bilo njegove kariere konec. / … /

Pino Mlakar je bil snidenja z mano silno vesel. Po njem sem dobil posredni stik s Kocbekom, ki je že od Strahu in poguma dalje v kotu in pasivno čaka svoj čas. Ima pa za sabo vso slovensko opozicijo in bi bil lahko naš Djilas, če bi imel pol toliko poguma, kakor ga je pokazal v pisanju. Pred dvema letoma je bil nekaj mesecev v Parizu, a ga je bilo svobode tukaj strah in se je vrnil domov s pretvezo, da pač spada samo v Slovenijo, kjer mu je pisana usoda. Seveda leta 1955 še ni bilo ne Poljske ne Madžarske, ki sta tudi morali vplivati nanj. Mlakar mi je obljubil, da bo na dolgo govoril z njim, preden bo spet prišel v Italijo. Za počitnice je imel priti z jadrnico do Ancone, kjer bi ga počakal jaz, nakar bi jadrali ob obali do Trsta. Preskrbel sem mu tudi že potrebne pomorske karte, potem pa ni mogel, ker je moral poleti gostovati z opernim baletom v Nemčiji in po mili domovini na raznih festivalih / … /

Drugače je zlasti zadnji mesec tu na tisoče ljudi iz Slovenije. Prihajajo za dva dni na sindikalne izlete, prodajajo meso, klobase in cigarete, da si kaj nakupijo, in še stradajo poleg. / … /

Moje šanse v domovini pa tudi sicer rastejo. Pred nekaj meseci je izšla druga izdaja Zgodovine slovenske književnosti, ki jo je napisal bledi Rakovec Stanko Janež. Prva izdaja je bila tako na liniji, da ni imela niti /Ivana/ Preglja, ne ničesar, kar diši po duhovnem ekspresionizmu in idealizmu. Zaradi tega je bilo med njimi samimi toliko kritike, da so drugo izdajo temeljito predelali in dopolnili, tako da je vsaj kot material na mestu. Od »protiljudskih« pisateljev so vzeli vanjo / Franceta/ Balantiča, ki mu dajo vse priznanje kot pesniku, a ga prikažejo kot žrtev zlih belogardističnih vplivov. Drugi je Tine Debeljak, kateremu so napisali na koncu, da živi kot belogardistični begunec v Buenos Airesu; kot tretjega pa so počastili mene. Moram reči, da zelo objektivno. Dali so mi celo stran; več kakor marsikateremu lastnemu sodobniku. Citirajo celo tisto slovito Vidmarjevo kritiko, ki govori o »roki, katera bo prijemala gmoto in odlagala bisere«. Na drugem mestu pa so me prišteli med najboljše slovenske prevajalce. Edina linijska omemba je, da sem bil med vojno urednik kolaboracionističnega dnevnika Slovenski dom, česar itak nisem nikoli tajil. Na koncu pravijo, da živim kot politični emigrant v Trstu. Knjigo sem seveda z velikim veseljem spravil pod nos tistim, ki me skušajo tukaj izpodnašati s tem, da veljam doma za takega in takega človeka. Seveda je bilo marsikomu hudo narobe, ko sem mu takole ukradel poslednji argument. Pod roko pa so moje knjige na oni strani tako iskane, da bi jih moral dati ponatisniti, če bi hotel z njimi postreči vsem, ki bi jih radi. Vsebina in slog veljata še vedno zlasti med mladimi literati kot novost, ki je ni nihče presegel. Brž ko se bom spravil na gospodarsko trdnejšo, to je trajnejšo, vejo, bom izdal v samozaložbi v enem samem majhnem zvezku na najtanjšem papirju vse, kar sem napisal doslej. Tekste imam k sreči vse v rokah.

Zdaj boste rekli: kaj pa novo pisanje? Dejal sem že, da marsikaj vrednega napišem za radio, bodisi v dramski bodisi drugi obliki. Zdaj objavljamo tukaj družinsko revijo Mladika, ki ne vem, če ste jo že videli. Za prvo in drugo številko sem po Vajinih pismih sestavil prikaz o odiseji slovenske emigrantske družine, ki se po sto prigodah spet združi in postavi na noge. Namen je bil pokazati, kako je Slovenec, če je pravi, kos svetu in življenju in se uveljavi. Iz pisem sem eliminiral samo zgolj osebne stvari, vse drugo sem pustil in nisem pripisal niti črke. Po navdušenju, s katerim so ljudje Vašo storijo brali, sem videl, da znata tudi Vidva krepko pisati, a da sta prav tako lena kakor po Vajini sodbi jaz. Imel sem malce slabo vest, ker Vas nisem poprej vprašal za dovoljenje, toda ideja mi je prišla zadnji hip, po drugi strani sem jo pa prenaglo povedal drugim in tako sem moral stvar pripraviti čez noč. Priobčil sem tudi edini fotografiji iz Salte, ki ste mi ju poslali. Zdaj mi sporočite, če so Vam iz Buenos Airesa revijo poslali, kakor sem naročil, če ne, Vam jo bom poslal jaz, pa še kaj drugega za branje. Tudi sicer povejte, če bi potrebovali kake knjige. Dano se zatrdno ni odpovedal stari strasti knjižničarjenja. V Ljubljani je izšla lepa in dobra Vipotnikova pesniška zbirka Drevo na samem, morda najboljše pesmi po vojni; tukaj pa zbirka Beličičevih novelic.

Kar se sicer moje literature tiče, pripravljam knjigo novel po vzoru Srečanj ter iz motivov po letu 1945 pod naslovom Nepotrebni cvet in pa roman, ki mu bom najbrž dal naslov Simfonija v sivem – problem emigracije in boja proti komunizmu v dramatični in pretresljivi široko razpredeni zgodbi, ki se konča z edinim logičnim dejanjem: z atentatom na diktatorja za sprožitev usode.

Do zaljučka, da mora tako biti in da je to edina pot, pride ne Slovenec, marveč njegov brat Amerikanec … To dvoje bi bilo najbolj blizu in konkretno. Že leta pa mislim na nekakšno svojevrstno avtobiografijo Jaz in vse, z dogodki osvetljena življenjska spoznanja o vsem, kar mi je bilo kot človeku dosegljivega v prijemljivem in neprijemljivem svetu: daljave, prostor, zvok, ljubezen, tragika, strah veličina, nesreča, zemlja, nebo. Za prvo dvoje bi potreboval dva meseca miru in samote, za drugo pa seveda več, oziroma je zamisel taka, da bi nujno moral pisati v presledkih. Najpametneje bi bilo, da bi se založbi v Buenos Airesu zavezal za termin; potem je človek prisiljen napisati. Žal ti potem vse skupaj poskrbi naglica, katere se vedno bolj bojim, zakaj tudi sam sem plen tistega nujnega razvoja, da je človeka vedno bolj strah in skrb napisati nedognano besedo. Nalašč si ne omislim slovenskih črk na pisalni stroj, da sem prisiljen prav vsako, še tako nepomembno stvar znova prebrati, že zaradi kljukic. To je sicer pogosto muka, a je koristna.

Hudo je samo to, da moram vedno loviti čas za rep. Danes sem vstal o pol petih, kakor je to skoraj po navadi. Najprej sem iz nekih starih motivov, ki sem jih napisal pred leti za povezavo koncerta božičnih pesmi, skoval Pesem o božični pesmi v štirih kiticah; to je štiri kratke novelice, da bo za božično Mladiko. Nato sem na hitro priredil za radio, kjer je moči računati samo na slušni element, Gregorinovo /Edvard Gregorin/ božično igro Kralj z neba, da jo bodo posneli na trak za sveti večer. Potem sem moral v mesto, kjer je bilo treba pripravljati program dramskih oddaj za četrtletje april – junij 1957. Vmes neizogibni ljudje, sestanek z bivšim domobranskim majorjem Maksom Kunstljem, ki je bil s svojo četo 1945 vrnjen s Koroškega, a ga je rešila žena – Makedonka, ki je sestrična žene Vukmanovića Tempa. Kunstlju, bratu Načeta, bivšega kurata, ki je zdaj v Londonu, se je po dvanajstih letih prvič posrečilo priti z nekim sindikatom ven in je najprej poiskal mene. Šla sva na kosilo, ki se je zavleklo za štiri ure, a mi ni žal: prvi človek z one strani, ki sili, da je treba nekaj začeti vsaj pripravljati, zakaj stanje doma po njegovem zori in je Jugoslavija tako trhla, da bi še ene Madžarske ne prenesla. Povedal mi je, da je takih pogumnih ljudi, kakor je on, cel roj in samo čakajo kakega namiga ali navodila od zunaj. On je bil prvi v tem, kakor je bil Pino Mlakar prvi, ki mi je tudi v Kocbekovem imenu naročal, da Bog varuj, da bi se kdo od vidnih ljudi vračal domov, zdaj ko smo na predvečer zadnjega dejanja, da imamo kot emigrantje sila veliko in sila važno nalogo, ki jo moramo opraviti tu zunaj.

No, in zdaj na večer pišem v naglici Vam, ki ste prvi izmed šestdesetih, katerim se moram za božič vsaj na kratko oddolžiti, ker so se me vsi spomnili lani. Veliki večini ne bo mogoče ustreči drugače kakor s fotografijo iz Lovca in desetimi vrsticami na njej. Tako sem dober za teden dni: ponoči in podnevi. Kakor vedno bo zatrdno prišlo vmes marsikaj nepričakovanega in nepotrebnega, da bo še bolj tesna za čas.

Klakočer /Ludvik/ je za veliko noč šel v Avstralijo, kjer je za korektorja pri nekem listu. Zadnje leto je bil sila živčen in meni ni rekel niti besede v slovo. Ko je odšel, so mi tisti, s katerimi je še govoril, pravili, da je mene delal krivega, da ni mogel v Združene države, in je tudi druge svaril pred mano, ki imam take nevarne zveze, da vsakomur lahko preprečim, da bi kam šel – sebi pa nisem mogel pomagati, da ne bi bil obsedel tukaj … / … /

Družinskih novic ni posebnih: Agnica je končala gimnazijo, zdaj študira angleščino in strojepisje poleg kuhe; mala dva hodita v peto in tretjo gimnazijo. Agna ima vedno preveč dela, da jo je treba sem pa tja poterorizirati. O Vas se pogosto menimo in zaključek vsakega pogovora je, da bi kdo prišel v Evropo, dokler smo še tukaj. Danota je Franci lani obljubil. Zdaj imate pri Vas leno sezono – kaj če bi skočil za mesec ali dva čez morje? Imeli se bomo nebeško. Dokler boš v Trstu ne bo stalo nič, razen ekstra pijača; za sproti imam terana in drugega vedno nekaj baterij doma. Gledali bomo Nanos in ob jasnem tudi Javornik ter se pomenili neznansko tistega, kar se pisati ne da. Torej – korajžo!

Zdaj še enkrat sto pozdravov od Agne in od otrok. Z mano pa tako veste, kako mi je zdajle pri srcu. Menda tako kakor Edvardu, ko sem mu na nekem popivanju govoril v cerkljanščini o loškem gradu, malnu in senožeti …

Vaš stari Mirko

8.1.7.

Dragi Dano! Trst,30. jun. 1958

Odgovarjam Ti z zamudo, ki jo je nekaj zakrivilo dejstvo, da nisem bil v Trstu; nekaj pričakovanje Ogrizkovega poziva, naj pridem v Pariz, in priprave, ki so s tem v zvezi / … /

Iščem in iščem prvo številko lanske Mladike, da bi Vam jo poslal, a je ne dobim, če bi jo z zlatom plačal. Prvo smo tiskali iz previdnosti samo v 600 izvodih, naslednjo v 1000, sedaj pa smo prišli na 1500. Marsikdo, ki jo ima, je ne mara odstopiti prav zaradi tiste reportaže o Vaši odiseji, spet drugi so jo poslali v Slovenijo. Jaz tudi, med drugim en izvod po Dragu Ulagi Čirotu /Čiro Šoukal, sodnik, delal v Jugoslovanski tiskarni/, tako da sem tudi sam ostal brez te usodne prve številke in seveda tudi brez rokopisa. Zdaj sem poslal na lov za njo študente; Brž ko mi jo izslede, boste dobili oba letnika. Že leto dni me zanjo terja Mima, ker se tudi v Združenih državah ljudje, ki Vas poznajo, zelo zanimajo za stvar. / … /

France /Zupan/ je umrl 30. aprila, a ker sta ga hčerki hoteli pokopati v Ljubljani, smo morali čakati s pogrebom do 30. maja, ker je bil titovski konzulat zaradi prvega maja 4 dni zaprt in ni bilo mogoče opraviti prej potrebnih formalnosti. Pogreb je bil zelo velik. Nabrali smo denar za stroške in še nekaj za dekletci, da ne bi ostali čisto praznih rok. Jaz sem z njim dolgo govoril na veliko soboto, tri tedne, preden je umrl. Bil je dobro razpoložen, kar je bilo pri njem zadnje leto vedno redkejše. Zlasti je bilo joj, če si se dotaknil njegove bolezni, češ kaj te briga, saj nisem še tako na psu! Jaz sem mu prejšnje čase skušal večkrat omeniti kako novo najdbo v zdravljenju diabetesa, zlasti jemanje insulina v tabletah, toda sem vedno slabo naletel, čeprav sem nalašč zaradi njega te stvari pozorno spremljal v ameriških revijah. Francetu so odpovedovale noge, ker je tkivo hromelo zaradi tisočev in tisočev vbodov za injekcije. Razen tega je imel uničene ledvice in nazadnje ga je prijemala vodenica. Od Ludvikovega odhoda dalje je bolj sameval in ga ni bilo mogoče dobiti v staro družbo, kar je je še bilo. Na Ludvika je bil zelo navezan in si je od njega tudi edinega dal kaj reči ali svetovati. Ludvikje bil tudi kriv, da se je zadnji dve leti France oddaljil od mene. Jaz nisem maral dosti siliti, le kadar sem ga videl, sem ga vabil, naj pride kaj k nam, a se je vedno izgovoril tako ali tako. Na koncu si je obetal rešitve samo od zdravilnih rož, a sam ni vedel kakšnih in kje bi jih bilo mogoče dobiti. Prav tiste dni, ko je bil na koncu, se je vozila skozi Trst na neki izlet njegova sestra, ki ni nič vedela, da je tako slab. Ko se je vračala in ga hotela obiskati, ga je dobila že mrtvega. Pred časom ga je potrlo tudi to, ker večja hčerka ni marala slišati, da bi ostali pri njem tukaj. Tudi sicer sta mu bili dokaj odtujeni. Štangel, Gregorin, Jože – on je že četrti iz ekipe Slovenskega doma. Nič kaj zavidljiva perspektiva … Škoda ga je; tu je veljal za enega najbolj vestnih in sposobnih profesorjev. Napisal je tudi nekaj učnih knjig in veliko prevajal za radio, zlasti zadnji dve leti, ko sem imel besedo pri razdeljevanju iger za prevod jaz.

Franc Dolenc je že od začetka marca zaprt in mu pripravljajo proces. Za božič je bil tukaj, štirinajst dni za Dragom Ulagom, z običajnim dvodnevnim izletom. Sva veliko govorila, k sreči nič takega, kar bi mu moglo škoditi, ker sem jaz bil do njega le precej previden. Za veliko noč je bil tukaj dopisnik Politike Milanovič, ki se ga morda kdo od Vaju še spomni od Slovenskega doma, kjer je bil redni gost. Ta mi je povedal, kako in kaj je z njim. Jaz sem takoj zvedel, da so ga zaprli, a nisem si mogel misliti, zakaj. Bal sem se, da zaradi mene. V resnici je bila stvar docela drugačna. France je bil že nekaj let korektor pri Slovenskem poročevalcu. Pred marčnimi volitvami je UDBA zahtevala od njega, naj bi v tiskarni agitiral za udeležbo, da bi ugotovil, kateri uslužbenci so v opoziciji, ter o tem poročal. Mož se je pa uprl. Nekaj dni za tem so ga prišli aretirat. Čiro in Milanovič sta mu takoj najela Ljubo Prennerjevo za zagovornico. Ta je iz obtožnice razvidela, da mu pripravljajo proces ne zaradi omenjenega greha, temveč, kakor je pri njih navada, za tisto, kar naj bi bil počel kot poveljnik vaške straže v Mali Loki leta 1943 … Dobili so vrsto prič, da je zakrivil internacijo toliko in toliko ljudi ter smrt nekega partizana. On je pa navedel vrsto drugih prič, ki so izpovedale, da je, nasprotno, ljudi reševal itd. Da je stvar povsem inscenirana, se vidi iz tega, ker ga niso teh stvari obdolžili, ko se je vrnil v Ljubljano, kakor bi bilo logično. Postaviti ga pa pred sodišče zaradi volitev tudi ne morejo, ker bi jim škodilo. Milanovič je napovedal, da bo dobil kakega pol leta. / … /

Bi Vama res svetoval, da bi skočila malo v Evropo. Če ne bosta zdaj, ne bosta najbrž nikoli več. Če bom ostal v Parizu, Vam bom zaradi tega takoj pisal, da se bosta vedela kje zglasiti. Torej korajžo! Zdaj najlepše pozdrave od vseh mojih in posebno od Vašega starega

Mirota

8.1.8.

Dragi Edvard, Washington, 17. marec 1967

dejstvo, da je prišla gora k Mohamedu namesto narobe, me je tako dregnilo v mojo slabo vest, da Ti odgovarjam pol ure po prejemu Tvojega pisma. Ne pišem, razen na vsakih nekaj mesecev Rudu Jurčecu v Argentino, prav nikomur, a drugi tudi meni ne. Za tiste, katerim bi rad nekaj povedal, skoraj nikoli ni časa, a ko je presledek daljši od leta, se snovi nabere toliko, da človek obupa. Objektivni vzrok, ki me kolikor toliko opravičuje za molk, je v tem, da sem prišel v USA vsaj deset let za vsemi drugimi in sem se moral v življenju že tretjič iz nič postavljati na noge ter ustvarjati novo življenje sebi in svojim. Pomagal mi tukaj ni pri tem nihče – večina ni mogla, tisti, ki bi lahko, niso hoteli. Izjema so bili bežni nasveti Di Domenica, za katerega sem ob prvem obisku v Washingtonu decembra 1960 zvedel, da je tukaj, in ga obiskal; pa eden mlajših površnih prijateljev iz Rima, na katerega se je tedanji šef prevajalskega oddelka pri Agency for International Development tik prej obrnil z vprašanjem, če ve za koga, ki bi znal jugoslovanske jezike. Najprej sem mislil za družino v San Francisco, a ko se je pokazala ta možnost in ko sem po obiskih v New Yorku, Clevelandu in Chicagu uvidel, da bi me življenje v soseskah slovenskega proletariata, tudi intelektualnega, zadušilo, sem sklenil ostati v Washingtonu. Moral sem opraviti začetne in poznejše skušnje iz simultanega in konsekutivnega prevajanja, čakati na clearence – ta služba velja za tako imenovano sensitive position – in na kontrakt, tako da so me poslali na prvo pot s skupino titovskih agronomov šele avgusta 1961 iz Washingtona, povsem neizkušenega, v severozahodni Texas, Kansas in Nebrasko. Ker sem naredil vtis solidnega človeka in solidnega znanja, sem že tedaj dobil pogodbo tudi za delo s State Departementom, kamor so me po letu dni potovanj s skupinami potem končno prevrgli, tako da od jeseni 1962 spremljam samo posameznike. To je seveda dosti bolj zahtevno in kočljivo delo, ker gre za ljudi, ki so doma v Partiji ali v upravi na visokih mestih. Program, po katerem prihajajo sem, se imenuje Foreign Leader Program, in sem moral pred nastopom najprej v poseben enomesečni tečaj, ki je obsegal vse, kar si moreš misliti: od zgodovine jazza do psihologije rdečega človeka. / … /

Služba je kontraktualna, se pravi, da sem plačan, kadar sem na nalogu ali opravljam kako prevajalsko delo za State Departement / … / Mislim, da zanimivejše in svojim težnjam bolj odgovarjajoče službe ne bi mogel dobiti, če bi jo še tako iskal. Imam za sabo nad milijon kilometrov Amerike, katero kot pokrajino in po ljudeh poznam od Slovencev, pa tudi od večine Amerikancev najbolje. / … /

Edini minus je seveda v tem, da sem toliko zdoma. Toda otroci so veliki in žena tudi dela. Razen tega je med potovanji vedno dovolj presledka, da opravim svoje tukaj. Posrečilo se mi je, da sem Alenko in Mira spravil skozi univerzo, kar me je štiri leta stalo povprečno 4.000 dolarjev na leto. Alenka je zdaj že v službi pri National Academy of Science in je bila že trikrat po nekaj mesecev v Evropi, lani prvič tudi v Sloveniji. Miro je lani diplomiral iz elektronike na Catholic University tukaj in je takoj dobil službo, še ne 22 let star, pri General Electric v Clevelandu. Pred mesecem dni se je poročil. Imeli smo ohcet, po zaslugi nevestinih staršev, Italijanov od Rima, kakor je še nisem doživel, in drugi Slovenci v Washingtonu tudi ne: s šestimi družicami in šestimi drugi, skoraj tristo svati, orglami in solisti in celo posebnim papeževim blagoslovom, ki ne morem dognati, kdo bi ga bil zakrivil, da se je še meni, staremu skeptiku in ciniku, sem pa tja milo storilo ob misli, kaj vse nam ni bilo dano. Drugič Ti bom poslal kako sliko, zdaj imamo šele vzorce, ki gredo iz rok v roke. Zase bi bil seveda rajši videl, da bi bil fant vzel Slovenko, a tu jih ni. Drugam po Ameriki jih ni utegnil hoditi iskat, ker je študiral ko neumen, zraven pa še delal. Italijanska snaha mi je všeč zlasti zaradi tega, ker ta rod tukaj najdlje ohrani svoje tradicije, posebno družinske. V nedeljo se bom za do velike noči peljal z njima v Cleveland, največ zato, da bom vendar že enkrat obiskal vso žlahto po mamini strani, česar doslej nisem mogel. Zdaj končuje tam enoletni obisk Tavžljeva Micka, vdova po brivcu Nikolu, pa bi rad videl še njo – v četrti gimnaziji sem bil nesmrtno zaljubljen vanjo / … /

Druga prednost tega mojega sedanjega dela, ki se ga mislim še nekaj časa držati, je v tem, da poznam Jugoslavijo, stanje v njej in miselnost njenega vladajočega razreda tako, kakor zlepa ne kdo drug. Če človek skoraj živi noč in dan dva meseca s še tako zakonspiriranim članom Centralnega komiteja, ima ogromno prilike za opazovanje, govorjenje, debate, prepire in delanje zaključkov, ker dobiš prakso za diskretno izzivanje k razodetjem vseh vrst, političnih in človeških. Morda je poglavitno spoznanje, do katerega sem pri tem prišel, da se komunizmu ni posrečilo spremeniti osnov človekove nature in bistva, kar se bo izkazalo za njegov glavni in končni poraz. Čut za osebno lastnino je na primer pri teh ljudeh stokrat izrazitejši in pogosto brutalen kakor pri nas. Razredne razlike, izvirajoče iz dejstva, da je sreča v tem, da imaš nekaj, česar drugi nima, so tam neprimerno večje in kričeče kakor v zavrženem kapitalizmu. To seveda taje, a na vprašanje, če so v jugoslovanskem socializmu družbeni razredi, se pravi boljši ljudje in proletarci, odgovarjajo, da jih ni, so samo državljani z večjimi in manjšimi dohodki. Toda kadar ti prvaki ocenjujejo drug drugega, že pravijo: »O, ta je pa bogat človek!«

Šlo bi predaleč, če bi se spustil v podrobnejšo analizo novega razreda in novega človeka v Jugoslaviji. Politično dobiva ta temeljni poraz komunizma izraza v vse hujših nacionalnih nasprotjih – tudi nacionalizem, to je težnja po čim večjih pravicah in tvarnih koristih za lastno jezikovno in tradicijsko skupino, je ena od osnovnih potez človekove narave. Ta nacionalizem je danes močnejši, kakor je kdaj koli v zgodovini Jugoslavije bil, ker je zaostren po brezobzirnem materializmu, ki ga včasih le ni bilo toliko, kakor so po njem zaostreni tudi navadni človeški odnosi. Vodilna plast nima več nobenega ideala razen oblasti za vsako ceno, a tudi oblast /pojmuje/ le kot orodje za razkošno in brezskrbno življenje, in to njeni vodilni zastopniki, ki jih srečujem, brez sramu priznavajo.

Z dozdanjih poti sem prinesel 15 debelih knjig zapiskov o opazovanju dežele in ljudi, pa končnih spoznanj o Jugoslaviji. To je svojski material za bodoče pisanje. Za zdaj ne morem uporabljati nič, ker sem obvezan za vse, kar bi napisal in bi tudi malo zaudarjalo po zvezi s službo, prositi clearence State Department, ki ga pa v nobenem primeru ne da, tudi zaradi tega ne, ker dosti stvari zanima najprej nje in so lahko zelo dragocene za usmerjanje ameriške politike do komunističnega bloka. Jugoslavija je za ves vzhodni blok tisto, kar je Hongkong za Kitajsko – klirinški center informacij v eno in drugo smer. Od predsednika vrhovnega sodišča Jugoslavije, moža iz Titovega najožjega kroga, ki je najbolj užival, če je lahko razodeval svojo važnost in informiranost, sem zvedel za povsem nov načrt svetovnega komunizma glede osvojitve USA, ki ga dogodki leta po tem od črke do črke potrjujejo. Iz pogovorov med senatorjem Fulbrihtom, Kennanom ter našim vrhovnim sodnikom Warrenom ter med nekaterimi vodilnimi titovci sem State Departementu lahko napisal točno sliko o delu, načrtih in ciljih ameriške liberalne levice ter o njenem, dejal bi, hlapčevskem in veleizdajalskem paktiranju s sovjetskim blokom, ki je v glavnem krivo za nadaljevanje vojne v Vietnamu ter sovjetsko neodjenljivost glede kakršnega koli popuščanja na katerem koli področju svetovne politike. / … /

Drugo vsakdanje domače življenje poteka tako, kakor pač poteka v podobnem socialnem položaju vsakomur. Ni več vprašanje kaj, temveč kako – dolgočasje obilja. / … / Urejeno imamo zaradi slik, knjig in godb tako slovensko, da se temu čudijo celo tisti, ki prihajajo iz Slovenije / … / Pri nas doma nihče ne spregovori angleške besede, čeprav vsi delamo v angleškem okolju. Žal ni povsod tako; celo intelektualci, kar smo Slovenci tukaj, razen nekaj kuharic na ambasadah, vsi, se iz občutka neke nerazumljive manjvrednosti prilagajajo tako, da celo mož in žena, ki sta diplomirala na ljubljanski univerzi, med sabo govorita angleško, na primer Žebotova. Otroci ne znajo niti besede slovensko in jih je sram razumeti. Jaz njim in drugim podobnim svežim narodno zavest s pripovedovanjem, da ne bi imel take službe, če ne bi znal tako zavrženega jezika, kakor je slovenski. / … /

Pišem Ti vse te stvari, kakor so, ne da bi se hotel postavljati, temveč da boš imel približno sliko, kako je z mano. Tisti, ki so mi nevoščljivi, da sem si pomagal prej in bolje ko oni, pisarijo v Trst, v Evropo in najbrž domov, kako nezadovoljen da sem; da nimam stalne službe; da mi je slabo in podobno. Kaj podobnega si najbrž tudi Ti slišal, a ni res. Če Te bo kdaj zaneslo sem – zakaj ne bi prišla s Ksenijo za prihodnji dopust? – boš sam videl. Edina stvar, ki nam greni sicer dobro in zadovoljno življenje, je nesreča najstarejše. Trpljenje od komunističnih učiteljic doma, ki so ji grozile, kaj bodo storili z mano, če me dobe v roke; podobne situacije od titovskih profesoric v Trstu, pa prvo razočaranje tukaj, ko je šlo vsem štirim v San Franciscu trdo za delo – svak duhoven pri vsem svojem bogastvu in zvezah ni pomagal niti toliko kakor drugim povsem tujim – vse to jo je vrglo iz tira in v vrsto živčnih zlomov, da je zdaj že nad tri leta v bolnišnici. Prihaja domov samo za vikende, a vidnega izboljšanja ni nobenega. Je bolna samo deset odstotkov ter ji manjka samo volje do ozdravljenja in do življenja in do kakršnekoli aktivnosti. Tudi sama se tega zaveda, a ne zmore spremembe. Jaz se skušam vdati, a docela se človek ne more; žena pa še manj.

Naj bo za prvič dovolj. Videl boš vsaj, da imam dobro voljo. Zanimalo bi me zvedeti kaj več o Cerknici – kako so bili ljudje do Tebe. Kako daleč je Bath od Toronta? Tam sem bil tri dni pred dvema letoma pri Čekutu.

Lepo pozdravljam Ksenijo, o kateri in o Tebi se dostikrat pogovarjam s Tinco. Prav take pozdrave Tebi.

Tvoj stari, čeprav molčeči Miro

9. Kučanova švicarska intervencija

9.1. Uvod

9.1.1.

Leta 2005 (7. 10.) je Neue Zürcher Zeitung objavila članek z naslovom Mračna dediščina Titove dobe v Sloveniji. Nanj se je slab mesec pozneje (2. 11.) odzval tedaj že nekdanji predsednik države Milan Kučan z besedilom Boj slovenskih partizanov, ki naj bi trditve izvornega besedila korigiralo tako, da bi jih postavilo v perspektivo komunistične spominske doktrine. Čeprav je od objave obeh besedil kmalu že tri leta, uredništvo Zaveze meni, da nobeno od njiju ni izgubilo ničesar od nekdanje aktualnosti: začetni članek nas je prijetno presenetil s svojo celostjo (na dobrih treh straneh so navedena skoraj vsa relevantna dejstva neke dolge zgodovine) in s svojo objektivnostjo; Kučanovo besedilo pa nas ponovno navda z rešpektom do intransingentnosti nekdanjega partijskega odličnika in z njegovo virtuozno bravuro pri aranžiranju zgodovinskih dejstev. Najprej smo že hoteli nekaj njegovih izumov izolirati in odkriti njihov notranji mehanizem, a smo potem videli, da ga moramo prepustiti bralcem. Zdelo se nam je, da jim ne smemo jemati veselja, ki nastaja ob lastnem odkrivanju, pa tudi ne pravice, da doživijo človeško in moralno ogorčenje nad tem, kako se njihova zgodovina – oni sami – predstavljajo svetu. Slovenci bodo Kučanovo besedilo razumeli, tujci pa čisto lahko ne. Niso se izučili branja takih besedil. Ni se jim bilo treba.

9.2. Mračna dediščina Titove dobe v Sloveniji

Neue Zürcher Zeitung

9.2.1.

Tito je po zmagi svojih partizanov leta 1945 brezobzirno vsilil svojo oblast. V Sloveniji je tajna policija v množičnih pobojih desettisoče pognala v smrt. O tem se zdaj, petnajst let po koncu komunistične enopartijske oblasti, več ne molči.

9.2.2.

Ekr. Tisto, kar se je odigralo v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno, se je tam dolgo prikazovalo izključno z vidika zmagovalca. Na eni strani so bili to junaški liki Tita in srčnih partizanov, ki so okupatorje uspešno potolkli, na drugi strani mrki fašistični kolaboranti in sovražniki ljudstva. »Odpor in kolaboracija«, »revolucija in protirevolucija« – tako se je glasila shematična delitev.

9.2.3. Ideološki boj

Zgodovinska resničnost je bila seveda daleč bolj zapletena. Tudi v Sloveniji. Jugoslavijo so leta 1941 po nemškem napadu in hitri zmagi Nemčije in njenih zaveznic razkosali. Sever Slovenije so zasedle nemške čete, jug (in k temu je spadalo tudi glavno mesto Ljubljana) pa italijanske. Manjši delež na vzhodu, Prekmurje, so zasedli Madžari. Domačinov, ki bi simpatizirali s silami osi, skoraj ni bilo, toliko manj, ker so te sile načrtovale priključitev zasedenih ozemelj. Protirevolucionarne stranke katoliškega in liberalnega tabora, ki so pred vojno obvladovale politično sceno v deželi, so zatrdno računale na zmago zaveznikov, so ostale zveste kraljevi jugoslovanski vladi v izgnanstvu. Odpor proti okupatorjem so odklonile. Ta bi, po njihovem mnenju, zgolj izzval množične povračilne ukrepe, ki bi ogrozili obstoj maloštevilnega slovenskega naroda.

Osvobodilna fronta (OF) pa, ki so jo osnovali slovenski komunisti in druge leve grupacije, se je odločila za oborožen odpor. Tako kot vsesplošnemu jugoslovanskemu odporniškemu gibanju, ki sta ga vodila Tito in komunistična partija, tudi OF ni šlo zgolj za boj proti okupatorjem, pač pa prav toliko za revolucionarno preoblikovanje dežele. Kdor se ni solidariziral z OF, je veljal za sovražnika. Partizani so rekvirirali tujo lastnino, silili mnoge, da so proti svoji volji stopili v njihove vrste, in ubijali dejanske in domnevne politične nasprotnike. Ta nasilna dejanja so prisilila protikomunistični tabor v taktično in pogojno kolaboracijo, najprej z Italijani, nato z Nemci. V italijanski zasedbeni coni so nastale »vaške straže«, mnoge na pobudo katoliških duhovnikov, ki so svoje kraje želeli obvarovati tako pred partizani kot pred represalijami okupatorjev. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so partizani vaške straže onemogočili, stražarje bodisi pobili bodisi vključili v svoje delovne bataljone ali partizanske enote.

Tisti, ki so se rešili, so tvorili jedro na novo ustanovljenega domobranstva. Pod tem imenom je že pred prvo svetovno vojno, še v cesarsko-kraljevih časih, delovala v Sloveniji deželna hramba. Sedanji domobranci, ki so do konca vojne zbrali v svojih vrstah 15.000 mož, so se enako kot vaške straže rekrutirali iz katoliških in protikomunističnih krogov. Drugače kot hrvaškim ustašem Slovenskim domobrancem ni bilo mogoče pripisovati kakršnekoli fašistične ideologije. Pač pa jih je prisega, ki so jo na nemški pritisk javno izpovedali 20. aprila 1944 – simbolno pomenljivo je bil za to izbran Hitlerjev rojstni dan – ožigosala kot kolaborante in jih tudi v očeh zahodnih zaveznikov napravila za sumljive. Vrh tega tudi pri Nemcih niso uživali kakega brezmejnega zaupanja. Nekaj domobrancev so Nemci zaradi zvez z britanskimi in ameriškimi tajnimi službami celo zaprli in poslali v koncentracijsko taborišče Dachau. Tudi jim niso dovolili ustanavljati večjih samostojnih enot in niso jih opremili s težkim orožjem. Ostali so v okviru nemške poveljniške strukture in so bili podrejeni ukazom določenega SS-Obersturmführerja.

9.2.4. Hladnokrvni poboj nasprotnikov

Tisto, kar se je v Sloveniji in vsej Jugoslaviji odigralo po Titovi zmagi leta 1945, ni bilo samo maščevanje, pač pa hladnokrvni poboj ljudi, ki bi se utegnili upirati vzpostavitvi komunistične ureditve. Del slovenskih domobrancev so zajeli še v Sloveniji, več kot 10.000 pa se jih je v poslednjih dneh vojne skupaj z umikajočimi se nemškimi četami zateklo v Avstrijo. Toda v naslednjih tednih so jih Britanci predali jugoslovanski narodnoosvobodilni vojski, skupaj s pripadniki hrvaške ustaške milice in hrvaške armade – pripadniki slednje so se prav tako imenovali domobranci – in skupaj s srbskimi in črnogorskimi četniki, ki so prav tako pribežali na Koroško. Tistih domobrancev pa, ki so se predali Britancem v Italiji, niso vrnili partizanom v Jugoslavijo.

Večino domobrancev so v naslednjih tednih postrelili. Ista usoda je doletela tiste Hrvate, Srbe in Črnogorce, ki so skupaj z njimi padli v ujetništvo, kot tudi pripadnike italijanske in nemške manjšine. Veliko jih je umrlo tudi zaradi obupnih razmer v taboriščih, zaradi lakote in bolezni. Žrtve so pred ustrelitvijo večinoma brutalno pretepali in izropali – iz ust so jim populili ali polomili zlate zobe – trupla pa so nato zmetali v kraška brezna ali jame ali rudniške jaške; vhod v le-te so nato razstrelili in tako onemogočili dostop; zagrebli so jih tudi v tankovske jarke, v gozdovih in drugod.

Ozna, ustanovljena 1944 kot tajna policija, ki se je pretežno rekrutirala iz članov komunistične partije, ni bila odgovorna samo za te poboje, marveč tudi za preganjanje civilnih »razrednih sovražnikov«. Že med vojno je sestavila sezname »sovražnih elementov«. Koliko ljudi je bilo na ta način pomorjenih leta 1945 in 1946, še danes ni docela ugotovljeno. Samo slovenske žrtve ocenjujejo na 12.000 do 13.000 – pri tem se spomnimo, da je prebivalstvo Slovenije leta 1948 štelo 1,4 milijona. K žrtvam je treba prišteti še desettisoče drugih Jugoslovanov. Do zdaj je bilo ugotovljenih okrog 400 množičnih grobišč. V zadnjih letih vedno znova prihaja do pretresljivih najdb. Na začetku leta 2002 na primer, so blizu Slovenske Bistrice, okoli 110 km severovzhodno od Ljubljane, v nekdanjem letalskem zaklonišču naleteli na več kot 400 žrtev vseh starosti in obeh spolov, ki so jih pomorili januarja 1946.

9.2.5. Tabuji padajo

Desetletja so se ti dogodki skrivali pod plaščem molka. Tito in partija sta določila, kako je treba tisto obdobje politično korektno ovrednotiti. Vse nekomunistične sile v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno so bile predstavljene kot »kontrarevolucija«, vendar njenih motivov niso nikoli podrobneje pojasnili. Uradno se je zgodovinski spomin nanašal zgolj na mrtve na zmagoviti strani. Dežela je bila posejana s spomeniki »narodnoosvobodilnega boja« in partizanskimi pokopališči.

Grobišča onih drugih niso bila samo zamolčana, pač pa so se na vse načine prikrivala, skušalo se je zabrisati njihovo nahajališče in onemogočiti dostop. Ravnico v Teharjah pri Celju, na primer, kjer je stalo taborišče, ki je štelo na tisoče smrtnih žrtev, so uporabili kot deponijo za strupene industrijske odpadke.

Prvi si je drznil o teh dogodkih javno spregovoriti leta 1975 pisatelj Edvard Kocbek, ki se je med vojno kot krščanski socialist pridružil OF, in sicer v nekem intervjuju, ki je izšel v Trstu. Po Titovi smrti leta 1980 so začeli tabuji padati in to ne le v Sloveniji, marveč povsod po Jugoslaviji. Toda medtem ko so v drugih jugoslovanskih republikah nacionalistični politiki nerazčiščeno preteklost usmerjali proti drugim narodnostnim skupinam, je v Sloveniji, kjer spor med drugo svetovno vojno ni imel etničnega temveč politični značaj, prišlo predvsem do polarizacije v novem večstrankarskem sistemu.

Tiste stranke, ki so po koncu enopartijske oblasti nastale kot opozicija proti staremu političnemu establišmentu, so že od vsega začetka zahtevale rehabilitacijo žrtev na protirevolucionarni strani. Nekateri politiki v teh strankah izhajajo iz domobranskih družin, tako tudi sedanji ministrski predsednik Janez Janša, čigar oče se je leta 1945 kot osemnajstletni mladenič za las izognil usmrtitvi. Tudi katoliška Cerkev in organizacije kot na primer Društvo za ureditev zamolčanih grobov so se zavzele za razjasnitev tedanjih časov in za spoštljiv spomin na žrtve.

Politikom, ki so izšli iz nekdanje komunistične partije ali njenih mladinskih organizacij, mnogi očitajo, da ne kažejo nobenega zanimanja za kakršnokoli obsežnejšo razčlenitev tistih časov. Dejstvo, da se je Milan Kučan, nekdanji šef komunistične stranke, udeležil kot predsednik Slovenije spominske slovesnosti za žrtve množičnih pobojev, so mnogi ocenili kot čisto površinsko gesto. V resnici ni videti, da bi se bil Kučan v celoti ločil od svojega titoističnega zgodovinskega lika iz let svoje visoke funkcije, vsaj tako je mogoče povzeti še v zadnjem letu iz nekaterih njegovih izjav v zvezi s pripravami na parlamentarne volitve.

9.2.6. Obtožba zoper Ribičiča

Mnoge spominske plošče na cerkvenih stenah spominjajo sedaj na žrtve. Največja množična grobišča kot Teharje in Kočevski Rog so uradno obeležena kot spominski kraji. Vsakoletne spominske slovesnosti so se v ljudski zavesti ukoreninile kot del javnega življenja in stojijo trdno poleg 27. aprila, ki je ostalina partizanskega kulta in se je v Sloveniji obdržal kot državni praznik. Sedanja vlada pripravlja zakon, ki bo s pravnega vidika izenačil vse žrtve vojnega in povojnega nasilja. Medtem so oživeli tudi oblastni organi kazenskega pregona. Mnogi storilci, med njimi tudi komandanti, so bili v svojih partizanskih letih še mladeniči, in nekateri so danes še živi.

Državno pravobranilstvo trenutno preverja, če zbrani dokazi in pravna podlaga zadoščajo za vložitev obtožbe zoper Mitjo Ribičiča. Danes 86-letni Ribičič je desetletja dolgo igral vplivno vlogo v slovenski in jugoslovanski politiki – od 1969 do 1971 je bil jugoslovanski ministrski predsednik – tik po vojni pa je bil namestnik šefa slovenske Ozne.

9.3. Boj slovenskih partizanov – odporniško gibanje kot moralno upravičeno, legitimno dejanje

Milan Kučan

9.3.1.

V naslednjem prispevku zavzema nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan stališče do članka »Mračni konec Titovega obdobja v Sloveniji«, ki je izšel v NZZ 7. oktobra. Orisuje svoj pogled na dogodke med drugo svetovno vojno in v času takoj po njej. Avtor prispevka v NZZ je zapisal, da se Kučan ni povsem osvobodil titoistične podobe zgodovine iz svojih funkcionarskih let.

9.3.2.

Razmeroma pozno sem zvedel za članek »Mračni konec Titovega obdobja v Sloveniji« (NZZ 7. 10. 2005). Njegov pisec v njem obravnava dogodke na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno in v času neposredno po njej. Ta leta sodijo med najbolj boleča v celotni slovenski zgodovini. Celo danes, po več ko pol stoletja, pomenijo ti dogodki žal še vedno enega najglobljih jarkov v slovenski politiki in terjajo prav zaradi svoje občutljivosti razsežno razlago in umestitev v zgodovinski kontekst, brez poenostavljanja in enostranosti.

9.3.3. Zgodovinska dejstva

Iz spoštovanja do »Neue Zürcher Zeitung« in njenih bralcev se oglašam z repliko k članku, v katerem sem omenjen tudi jaz kot nekdanji predsednik države republike Slovenije. Ne zavoljo polemike, temveč kot opozorilo, da je v Sloveniji mogoč tudi drugačen način gledanja na tedanje dogodke.

Članek interpretira nekatera moja ravnanja in stališča. Zato bi rad že vnaprej jasno povedal, da je bila in je še nadalje vodilna misel mojega delovanja, ustvariti predpostavke za tvorno sožitje prebivalstva v mladi slovenski državi in preseči medsebojna nasprotja, pred katera nas je postavila zgodovina sredi minulega stoletja. Iskal sem izhod iz ločujočih nasprotij preteklosti, predvsem tistih iz vojne in povojne dobe, ki so jih zaznamovale totalitarne ideologije 20. stoletja, surovost zasedbe, neprilike odporništva, zapletene razmere v Sloveniji med vojno, kolaboracija z zasedbeno oblastjo, ideološka zaslepljenost in revolucionarna opojenost z nasiljem v vrstah zmagovalcev po vojni. Prvi pogoj za premagovanje nasprotij je poznanje zgodovinskih dejstev, ki morajo biti integralna sestavina nacionalnega zgodovinskega spomina, iz katerega ne sme biti nič izbrisano ali zamolčano. To pa pomeni tudi, da visoko cenimo vrednote, kakor so svoboda, varovanje človekovega dostojanstva in človekovih pravic, tiste vrednote torej, ki so jih slovenski partizani branili in obranili pred napadalci. Te vrednote so bile vzori v boju demokratičnih zaveznikov, katerega sestavni del je bilo tudi slovensko partizansko gibanje.

Že zdavnaj so minili časi, ko so v Sloveniji poznali samo črno-belo podobo svoje vojne zgodovine. Proces raziskovanja svoje lastne preteklosti v njeni celoti se je začel že v socializmu, denimo v osemdesetih letih z rehabilitacijo žrtev »dachauskih procesov«, v katerih je revolucionarna povojna oblast obračunavala z domnevnimi nasprotniki iz svojih lastnih vrst v montiranih procesih, in v zgodnjih devetdesetih letih s spravno slovesnostjo, ki sva jo vodila tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar in jaz na prizorišču množičnih pobojev v Kočevskem rogu.

9.3.4. Koraki k spravi

Ta proces je samostojna Slovenija nadaljevala z vrsto postopkov za popravo krivic, s postopki za rehabilitacijo žrtev montiranih procesov, z reprivatizacijo in vračanjem premoženja, razlaščenega po vojni, s temeljitim raziskovanjem zgodovinskega dejanja, z označevanjem grobišč in s številnimi spominskimi slovesnostmi. Ni mogoče zanikovati, da so današnje, predvsem mlajše generacije Slovencev in tudi oblast, ne glede na njeno politično pripadnost, vložile veliko materialnega in duhovnega prizadevanja v proces sprave. Ta spravni proces naj bi omogočil, da bi zmogli vzeti nase celotno breme dogodkov med vojno, povezanih z vojno, in po njej, ne glede na to, kako boleče bi to utegnilo biti za posameznike ali za posamezne skupine. Mi Slovenci potemtakem spadamo med tiste evropske narode, ki svojo zgodovino v celoti sprejemajo in s tem tudi v Sloveniji udejanjajo nosilno podlago za prihodnost Evrope in vrednot, na katerih temelji proces njenega povezovanja in sprave.

V tem procesu sem sodeloval kot prvi predsednik samostojne slovenske države, pa tudi že poprej. Globoko sem prepričan, da sprava ne pride sama od sebe, temveč le z dejavnim iskanjem na poti, na kateri se učimo spoznavanja in razumevanja, sprejemanja in odpuščanja.

Milan Kučan, častni gost Generacije znanosti VIII

Figure 45. Milan Kučan, častni gost Generacije znanosti VIII (Ona, 5. 3. 2002)

9.3.5. Nobenega opravičila za kolaboracijo

Ne vem, katere od mojih izjav pred parlamentarnimi volitvami so imeli v mislih sogovorniki pisca tega članka, ki naj bi izpričevale, da »se nisem osvobodil titoistične podobe zgodovine«, in zavoljo katerih nekateri dvomijo o odkritosrčnosti vseh tistih, ki so bili politično dejavni že v prejšnjem socialističnem sistemu. S tem se sploh ne želim ukvarjati. Res pa drži, da ostajam zvest prepričanju, da je bilo odporniško gibanje Slovencev vseh družbenih slojev in političnih taborov, ki so se branili pred zatiranjem posameznika in naroda, ki so ga hoteli italijanski, nemški in madžarski okupatorji zbrisati s svetovnega zemljevida, nekaj velikega.

Tudi krvava, maščevalna dejanja predstavnikov revolucionarne oblasti po vojni ne morejo okrniti te veličine. Odporništvo je bilo moralno utemeljeno, legitimno dejanje. Še naprej sem prepričan o tem, da tudi v tedanjih prevladujočih razmerah, usodnih za slovenski narod, ni bilo nikakršnega opravičila za oboroženo kolaboracijo z okupatorji, tudi ne za »taktično in pogojno«, ki bi čakala na to, da bodo drugi premagali nacizem in fašizem. Kolaboracija je bila skrajno nemoralno dejanje. Tako so kolaboracijo svojih rojakov pojmovali tudi v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, na Norveškem in v drugih zasedenih deželah. Vsaka druga interpretacija bi pomenila prevrednotenje tistih vrednot, ki so zapisane v temelje današnje Evrope kot dosežek zmage zaveznikov, tudi slovenskih partizanov.

Mislim, da se bo proces natančnega raziskovanja in preudarjanja o vzrokih za to, da so se v Evropi 20. stoletja odrekali temeljem humanizma, nadaljeval, tudi v Sloveniji. Kar se tiče množičnih pobojev med vojno in po vojni, je bilo moje stališče vedno to, da zločin ostaja zločin in da enega zločina ni mogoče opravičevati z drugim. Hkrati pa ostajam prav tako prepričan o tem, da med vrednote moderne Evrope spada tudi načelo, da posameznikov ne more obsoditi politika, ampak morejo to samo sodišča na podlagi demokratičnih zakonov. Sleherno drugačno ravnanje bi pomenilo, da se vnovič zaide na tista zgrešena pota, ki so pripeljala do najstrašnejših nasilnih dejanj 20. stoletja.

10. Po branju

10.1. Povojno koncentracijsko taborišče v Borovnici

Lojze Gosar

10.1.1.

Italijanska knjižna založba Paoline – Editoriale Libri je v letošnjem letu izdala knjigo Giannija Barrala1 z naslovom: »Borovnica ’45. Spomini italijanskega oficirja«. Avtor zgodovinskega okvira knjige je Raoul Pupo. Knjiga je izšla v sodelovanju z združenjem Concordia et Pax Gorizia–Nova gorica, in pod pokroviteljstvom Province ter občine Gorica v Italiji.

Knjiga je za nas novost iz različnih zornih kotov, tako da je razmeroma težko v kratkem zapisu podati njena temeljna sporočila.

Avtor Gianni Barral izhaja iz hribovskih vasi Piemonta (Alpi Cozie) v zaledju Torina. Študiral je jezike in tik pred vojno v Franciji poučeval italijanščino.

Po začetku vojne je bil mobiliziran v italijansko vojsko, se izšolal za poročnika in bil skupaj z bataljonom iz Cunea julija leta 1942 poslan na rusko fronto, kjer je imel tudi priložnost, da se seznani z lokalnim prebivalstvom, posebej še, ker so ga zanimali slovanski jeziki. Pokazala pa se je možnost za pridobitev krajše štipendije za študij in tako se je ob začetku zime po šestdnevnem potovanju vrnil domov preko Ljubljane, ki je nanj naredila zelo lep vtis. Ko je januarja 1943 pretekel njegov študijski dopust in vrnitev na rusko fronto ni bila več možna, so ga poslali preko Podbrda na Knežo. Imel je lepo priložnost, da se bliže seznani s slovenskim jezikom in njegovo slovnico. Tu pa se je tudi seznanil s svojo bodočo ženo Jelko2 iz Kneže. Tik pred italijansko kapitulacijo 8. septembra 1943 je bila njegova enota premeščena v Bolzano. Februarja 1944 ga je italijanski kapetan Mognasci, ki ga je poznal od prej, povabil, da se priključi enoti, ki bo nadzorovala Zgornje Posočje. Tako se je spet znašel v dolini Bače in seveda v bližini svoje zaročenke, ki je s strani partizanov dobila ukaz, naj prekine stike z njim.

Tudi če ne razmišljamo o njegovih osebnih razlogih za vključitev v to vojaško enoto, dobimo vtis, da smo vsaj v osrednjem delu Slovenije razmeroma slabo seznanjeni s tem, kaj se je dogajalo z italijanskimi vojaškimi enotami po kapitulaciji 8 septembra. Prevladuje nekakšno splošno prepričanje, da so po kapitulaciji sodelovali z Nemci samo fašisti, a videti je, da ni bilo tako. Dejstvo, da je do konca vojne na tem območju delovala italijanska enota v boju s partizani, pa je v drugih delih Slovenije razmeroma malo poznano.

Italijanski vojaki, ki so se predali partizanom med koncem aprila in začetkom maja 1945 v dolini Soče, so imeli zelo različne predstave o tem, kakšna usoda jih čaka. Nekateri so se upravičeno bali partizanskih represalij in bi si rajši z borbo odprli pot do Furlanske nižine ter se predali Angloameričanom. Nemci pa so se glede na svoje izkušnje z Balkana in tega območja zelo trdovratno upirali v upanju, da se bodo na zahodu lahko predali Angloameričanom, ki bi bili za njih edino upanje rešitve. Morda je manj znano, da so se Nemci, ki so bili v gradu pri Svetem Justu v Trstu, odločno upirali do prihoda Novozelandčanov in so se jim takoj predali.

Barralovo enoto so na Tolminskem zajeli partizani in jo po nekaj dneh internacije v tolminski vojašnici ‘spremljali’ čez Kolovrat z izgovorom, da jih po najkrajši poti vrnejo domov. Barral je zaslutil pravi namen pohoda, zato je izkoristil prvo nepazljivost spremljevalcev in v meglenem dnevu pobegnil v gozd ter se po nekaj dneh skrivanja in bega čez dolino Zadlaščice prebil do dekletovega doma na Kneži. Zaradi razmer v vasi se je prostovoljno javil na ‘ljudski odbor’ na Mostu na Soči, od koder so ga s ‘transportom’ odpeljali na Goriško. Potem se je začela skrajno mučna pot preko taborišča v Vipavi proti taborišču Dol pri Borovnici, kamor je prišel 23. maja 1945. Značilen za to pot je njegov zapis iz vasi Orehek na Vipavskem: »V Orehku so nas vaške žene gledale, kot da gredo mimo umirajoči. Nekatere so tiho jokale. Eni od njih pa je ušla beseda: »Ubožci«. Eden od stražarjev se je obrnil k ženi, dvignil puško in zavpil: »Ubožci«? Pomislite, kaj bi ti ubožci sedaj naredili z nami, če bi zmagali.« Žene so kot okamenele gledale z očmi, polnimi sočutja, ki je ogrelo srca ujetnikov«.

V spominih Giannija Barrala dalje piše, da je hrana zadostovala bolj za odlaganje smrti, kot pa, da bi ujetnike ohranili pri življenju. Eden od stražarjev, ki mu je bilo ime Savi pa je izjavil, da je zločin pustiti, da ljudje na ta način umirajo; drugi pa so med preklinjanjem škodoželjno zatrjevali, da je prav, da Italijani plačajo zasluženo kazen, kakor tudi, da je težko preskrbeti dovolj hrane. Na koncu pa je Savi zakričal: »Če jih ne moremo prehraniti, pa pustite, naj gredo ali pa jih pobijte, niti zveri se ne pušča umirati od lakote.«

Ko je vodstvo taborišča v Borovnici ugotovilo, da Barral zna slovensko in da se spozna na administrativne posle, je dobil delo v pisarni, kar mu je tudi verjetno rešilo življenje. Tako je postal administrator komande taborišča vojnih ujetnikov v Borovnici.

Knjiga skuša razmeroma objektivno presojati medvojne razmere na tem območju. Opisuje tudi dogodke po napadu partizanov na preserski železniški most, v katerem so padli štirje italijanski vojaki. Poudarja, da so Italijani kljub protestu škofa Rožmana zaradi tega na ljubljanskem sodišču obsodili na smrt šestnajst ljudi. Nato so sledile množične deportacije prebivalcev v italijanska taborišča Gonars, Visco in v najbolj zloglasno taborišče na Rabu.

V majhnem kraju Borovnici so se tako prepletale niti različnih tragedij. Avtor pravi, da po njegovem mišljenju med nasilji vojnih let in novimi povojnimi zločini v Borovnici ni neposredne povezave. So pa prav prišle barake, ki so jih postavili Italijani pri obnovi borovniškega viadukta. Taborišče je tako naraščalo in je končno imelo kakih deset barak različnih velikosti poleg nekaj kamnitih stavb za poveljstvo in stražarje. V vsaki baraki, ki so bile dolge 50 do 60 m in široke 10 m, je bivalo kakih dvesto do tristo jetnikov. Od 23. maja do 10. julija so prihajale v Borovnico različne skupine ujetnikov, prva skupina je štela kakih 2000 oseb. Sledila jim je skupina 800 oseb, ki so jih 10. junija pripeljali iz Kopra. Taborišče je bilo najbolj polno v prvih desetih dneh julija, ko je bilo po nekaterih ocenah v taborišču prisotnih kakih tri tisoč tristo oseb. Večinoma je šlo za vojaške osebe, čeprav niso bili vsi zajeti, ko so še imeli orožje. Nekaj sto je morda bilo bivših vojaških internirancev v Nemčiji, ki so bili osvobojeni ali pa so pobegnili iz nemških taborišč, po razsulu nacističnega režima so pa bili zajeti na poti v Italijo. Civilisti, ki so jih aretirali v Julijski Benečiji, so bili večinoma zaprti drugje v ječah in za to pripravljenih taboriščih. Vendar se zdi, da so nekateri od njih končali prav v Borovnici in tam ostali – seveda kdor je preživel do 10. julija.

Že junija se začenjajo repatriacije, najbolj intenzivno pa po 11. juliju, ko so hkrati izpustili 500 oseb, potem pa sledijo manjše skupine, druga večja skupina je bila izpuščena 6. avgusta, potem pa še druge.

V jeseni 1945 je ostalo le še med 300 do 400 jetnikov, katerih število se je znižalo na okoli 200, ko so maja 1946 taborišče uradno zaprli. Verjetno je, da je določeno število ujetnikov ostalo v taborišču tudi po njegovem zaprtju. Skozi taborišče pa so šli tudi številni drugi ujetniki, v času ko je bila Borovnica tudi zbirališče za repatriacijo ali preselitev v druge zapore. Seveda pa bi bilo skoraj nemogoče njihovo število točno oceniti.

Po besedah avtorja pa obstajajo tudi dokazi o drugi, najbolj dramatični plati življenja v taborišču. Predvsem gre za različne oblike mučenja in kaznovanja, ki so jih izvajali čuvaji. Številne priče govore o kolu in nekakšnem lesenem trikotniku. Zdi pa se, pa da so čuvaji v jeseni 1945 iznašli še tri prav tako smrtonosne oblike. Razlogi za kaznovanje naj bi bili poskusi bega, ki pa jih je bilo zelo malo zaradi prevelike izčrpanosti ujetnikov, in pa manjše kraje, kot na primer košček masla, ki ga je eden od ujetnikov na poti z dela vzel z neke police in so ga zato ustrelili. Umirali so predvsem zaradi lakote in bolezni, ki so bile toliko bolj nevarne, ker je bil šele v drugi polovici junija v taborišču nemški zdravnik, ki so se mu pozneje pridružili še štirje drugi, zdravil pa skoraj ni bilo. Situacija se ni izboljšala niti, ko so konec junija v Škofji Loki odprli bolnišnico za vojne ujetnike. Priče pa govore o tej bolnišnici bolj kot o pokopališču ali bolnišnici smrti. Drugi vzroki smrti pa so bile dokaj pogoste nesreče pri delu, zaradi katerih smo mnogi postali invalidi, in pa streljanje, kot je bilo že omenjeno. Barral piše, da mu je upravnik taborišča večkrat dal listek z imenom, ki naj ga izbriše iz seznama.

Skoraj nemogoče je oceniti skupno število žrtev. Često so govorili o petsto žrtvah med ubitimi in umrlimi zaradi lakote, toda manjkajo točni podatki. Prav tako ni mogoče ugotoviti, koliko tistih italijanskih ujetnikov, ki so bili izpuščeni in so se vrnili v domovino, je kasneje umrlo zaradi posledic razmer v taborišču.

Zelo težko je točneje rekonstruirati dogajanje v taborišču, ker je izginila vsa dokumentacija, ki je obstajala v upravi taborišča. Samo delno jo lahko nadomestijo spomini ujetnikov. Barral neverjetno točno opisuje dogajanje in lokacije s skicami. (Glej priloženo skico taborišča v Borovnici.)

Italijanske vojne ujetnike, ki so bili zaprti med leti 1944 in 1947, lahko delimo v tri skupine.

Skica lokacije koncentracijskega taborišča v Dolu pri Borovnici

Figure 46. Skica lokacije koncentracijskega taborišča v Dolu pri Borovnici

V prvi skupini so pripadniki vojaških, paravojaških enot in policije, ki so bili zajeti na

ozemlju Julijske krajine od konca aprila do prvih dni maja 1945.

V drugo, večjo skupino štejemo italijanske vojake, ki so po kapitulaciji jeseni 1943 padli v roke Nemcem. Postopoma, kot je napredovalo osvobajanje dežele, so iz nemškega ujetništva prihajali v jugoslovansko ujetništvo.

V tretji skupini pa so tisti, ki so jih zajeli Nemci po 8. septembru in so bili internirani v Nemčiji ali na drugih okupiranih ozemljih. Ko je propadel nacizem in so bili osvobojeni, so iskali pot domov preko Jugoslavije. Tako so jih ponovno aretirali partizani. Pri tem je bila v njihovo škodo uporabljena naslednja logika:

Bivši deportiranci pripadajo tisti italijanski vojski, ki je okupirala Jugoslavijo do jeseni 1943. Zato morajo »sodelovati« s svojim delom pri obnovi države, ki so jo prej porušili.

Po mnenju avtorja bi bilo izredno težko oceniti število Italijanov, ki so izginili maja 1945. Lahko rečemo samo, da je v prvih povojnih mesecih prišlo iz Jugoslavije v Italijo kakih 35 000 italijanskih vojakov, med katerimi pa mnogi niso bili ujetniki, ampak vojaki, ki so se vključili v jugoslovanske partizanske enote. Po podatkih mednarodnega rdečega križa se zdi, da je bilo oktobra 1945 v Jugoslaviji še 17 000 italijanskih ujetnikov, januarja 1946 še 1200, februarja 1947 pa okoli 1000. Septembra istega leta preneha vračanje in za družine tistih, ki se niso vrnili, sledijo dolga leta molka, iskanja, iluzij in bolečine.

Ena od značilnosti Barralovih spominov je, da že na začetku knjige navaja točna imena slovenskih krajev, da je vseskozi razvidna njegova naklonjenost slovenskemu narodu, ki ga je vzljubil, in jeziku, ga zato tudi dobro obvlada.

Združenje Concordia et Pax, ki povezuje Slovence in Italijane v Gorici in Novi Gorici, v zaključnem poglavju knjige izraža potrebo po pomiritvi in spravi in pozdravlja vsak predlog za boljše poznanje dejstev in dogajanj, ki so pogosto bila razlog za maščevanje, nasilje in preganjanje.

Tragedije druge svetovne vojne – ki se je začela z invazijo v druge dežele z namenom njihove okupacije – so v Gorici in na Goriškem našle plodna tla za krivice in nečlovečnost.

Združenje Concordia et Pax je 15. oktobra 2005 priredilo v Borovnici srečanje, na katerem je govoril tudi predsednik državnega zbora Slovenije dr. France Cukjati, ki je v svojem nagovoru med drugim rekel tudi:

»Draga Borovnica, spoštovani gostje združenja Concordia et Pax, bili so časi ko je italijanska beseda prinašala v te kraje strah in trpljenje. Bili so tudi časi, ko je slovenska zemlja prinašala italijanskim ujetnikom, ponižanje in smrt. Ne gledamo na to, kaj je bilo prej in kaj je bilo pozneje, zločin nad človekom zahteva enako in odločno obsodbo. Danes pa, dragi prijatelji, lahko na tem kraju spet poslušamo italijansko besedo. To ni več beseda poniževanja in sovraštva, pač pa prijateljstva, spoštovanja in razumevanja za trpljenje naših ljudi, od katerih se mnogi niso vrnili iz Gonarsa ali z Raba.

Še beseda razumevanja za trpljenje mladih Italijanov, ki jih je fašizem nasilno mobiliziral in poslal umirat v tuje dežele. Podobno so tudi mnogi naši ljudje bili mobilizirani in poslani na rusko fronto, s katere se nikoli niso vrnili. Tako v Sloveniji kot v Italiji. Hvala združenju Concordia et Pax, ki se trudi zaceliti šestdeset let trajajoče rane.«

10.1.2. * * *

Če se nekoliko globlje zamislimo o vsebini knjige in taborišču v Borovnici, za katerega je presenetljivo, da je razen v neposredni okolici zanj vedelo zelo malo ljudi, vidimo, da je opisani primer le eden od množice takih ali drugačnih morišč in zaporov v Sloveniji. Vedno bolj se kaže potreba, da pozorno spremljamo vedno nova odkritja morišč in da ne delamo nobene razlike glede narodnosti in pripadnosti pobitih. Ko so bila prav te dni objavljena poročila o najnovejših odkritjih množičnih morišč v Teznem pri Mariboru, so se z različnih strani pojavile pisane ali izrečene pripombe, katerih sporočilo je nekako naslednje: »Saj so dobili, kar so si zaslužili«. Kolikor mi je znano, je v Nemčiji kaznivo zagovarjati zločinska dejanja, ki jih je zagrešil nacizem. Podobno bi moralo veljati tudi pri nas za zločine predstavnikov povojne oblasti.

Ko so na praznik Marijinega vnebovzetja slovenski škofje opozorili na temeljne vrednote, na spoštovanje človekovega življenja in da je po zgledu papeža Janez Pavla II. potrebno »očistiti zgodovinski spomin«, kar pomeni »spoznati in priznati resnico, prositi za odpuščanje in odpustiti, za vse žrtve pa opraviti pietetno dejanje«, pa smo spet priča napadom na Cerkev, češ da se vmešava v politiko.

11. In memoriam

11.1. Tolminski puntar Danilo

Anton Drobnič

11.1.1.

Za posledicami kapi je v torek, 5. februarja, v bolnišnici v Šempetru umrl zlatomašnik Danilo Cimprič …

DRUŽINA 17. 2. 2008

11.1.2.

V časopisnem obvestilu o Danilovi smrti je tudi zapisano: »Med študijem teologije v Ljubljani so ga oznovci silili, da bi sprejel službo vohuna v bogoslovju. Ker na sodelovanje ni pristal, so ga zaprli, dostikrat zasliševali, a nikoli obsodili. Prestal je nekaj več kot tri leta zapora (1948–1952), in sicer na štirinajstih različnih krajih.«

Jeseni 1949 se je v jetniškem taborišču v Strnišču pri Ptuju znašla tudi desetina slovenskih bogoslovcev, največ Štajercev. Med njimi so bili nedavno umrli kanonik Franci Zdolšek, že prej umrli župnik Feliks Zajec, tedaj že diakon, in tudi primorski bogoslovec, jetniški veteran Danilo Cimprič iz Volč pri Tolminu, rojen 1. novembra 1924 v družini z osmimi otroki.

Kdaj sva se v taborišču z Danilom bliže spoznala, mi spomin več ne pove. Težko pa bi pozabil na njegove značilne dogodivščine, čeprav njihovo zaporedje v moji glavi ni zanesljivo ohranjeno. Oba sva bila v mladinski brigadi, večinoma sva skupaj hodila na delo in skupaj delala, največ v veliki gramoznici, kjer smo gramoz kopali tudi ponoči in ga nakladali na male vagončke, in v mali gramoznici, severno od tovarne, iz katere so gramoz odvažali okoliški kmetje s furmanskimi konji in vozovi.

Danilo je bil navzven zelo čustvene narave. Najrajši je govoril o svoji mami in polglasno – na glas ni bilo dovoljeno – prepeval italijansko pesem »Mamma, son’ tanto felice«. In res je bil srečen, zelo srečen človek, čeprav tega na zunaj ni bilo tako razločno videti in se te sreče najbrž niti sam ni dobro zavedal. Neprestano je bil v gibanju, fizičnem ali miselnem, v vsaki nesreči je znal skrbeti za druge in razveseljevati svoje bližnje. To gibanje in skrb je nakazovala že njegova postava. Zdelo se mi je, da je vedno nagnjen malo naprej, da vedno pregleduje okolico in se nikoli ne zamakne čisto vase. Če ni bilo drugega, je pa molil, veliko je molil za svoje bližnje, za svoje sotrpine v taborišču, za sošolce, za domovino … Ko so zvečer ugasnile luči in so drugi utrujeni zaspali, je Danilo v temi pokleknil ob svojem pogradu in molil, še mene, ki sem bil na sosednjem pogradu, je pritegnil k molitvi rožnega venca.

S čustvi je znal tudi malo pretiravati. Povedal mi je, kako ga je nekoč v semenišču pokaral rektor dr. Janez Oražem, moj bloški rojak, ki mu je bilo kazanje čustev hitro odveč. Sredi belega dne ga je dobil vrh stopnišča v prvem nadstropju, ko je klečal pred Marijinim oltarčkom in zamaknjeno dvigoval sklenjeni roki proti oltarčku. »Beži, beži Danilo, kako boš pa videti kot župnik na kmetih!«, ga je opomnil izkušeni profesor.

Danilo je bil pravi mojster za skrivno pošto, med okoli 500 jetniki verjetno najboljši. Mimo miličnikov je v taborišče prinesel številna pisma in celo manjše zavoje. Mimogrede je tudi poskrbel, da so pisma, ki smo mu jih izročili, hitro prišla iz taborišča. Pisma smo navadno napisali na koščke papirja, iztrganega iz cementnih vreč, ki so tudi drugače bile izredno koristna stvar, edina stvar, ki smo jo imeli v zadostni količini. Iz teh vreč smo si z nitko, s katero so bile vreče zašite, sešili telovnike, odeje, nogavice ipd. Tudi pri teh opravilih je bil Danilo zelo pripraven.

Danilo je za poštne pomočnike največ uporabljal kmete, ki so vozili gramoz. Posebej zanesljiv Danilov poštarje bil voznik Jeza, nekje od Sv. Lovrenca na Dravskem polju, katerega brat je bil tudi duhovnik. To sorodstvo je bilo tudi nevarno, saj je UDV zaradi tega nanj bila bolj pozorna. Večkrat so ga pregledali in nekoč so pri njemu našli tudi moje pismo. Vrgli so me v bunker pod upravo taborišča. Po eni od takšnih kazni me je pomočnik upravnika, neki Jože Dolinar, ki je bil pooblaščenec UDV, izpustil iz kleti z ukazom, da mu čez nekaj dni prinesem poročilo, o čem so se moji tovariši pogovarjali. Ko smo se zopet videli, sem Danilu in nato še trem ali štirim drugim, s katerimi smo bili skupaj na delu, rekel, naj pazijo, kaj bodo govorili, ker bo UDV takoj vse izvedela. Začudeno so me gledali in spraševali, kdo je vohun. »Jaz!« sem jim zaklical in pokazal košček papirja in ostanek svinčnika, kar sem dobil od udbovca. Potem smo se dogovorili in na ukazani večer je Dolinar prejel listek, na katerem je bilo kratko zapisano:

Danilo Cimprič govori o svoji mami. B. B. se pogovarja o rožah – Kasneje sem ga kot odvetnik zastopal v sosedski pravdi zaradi rožic! C. C. pripoveduje o knjigah. Č. Č. govori o pticah, D. D. se zanima za zvezde.

Ko je udbovski pooblaščenec to prebral, je izbruhnila huda nevihta: Ti bom jaz dal eno prekleto mamico, boš kmalu slišal ptičke peti, bemti tisoč rožic, marš v bunker, tam boš lahko vso noč zvezdice štel! Tako se je moja dobro zastavljena obveščevalna kariera naglo končala v kleti na mrzlem betonu. Danilo in drugi pa so bili v skrbeh, kaj se je ali se še bo zgodilo po mojem vohunskem poročilu. Kasneje je bilo še mnogo smeha na račun nadutega udbovca.

Danilov največji in najbolj tvegan podvig je bilo obhajilo za jetnike na veliki četrtek zvečer. Že prej mi je povedal za dogovor z mariborsko škofijo, da mu bodo po zaupni osebi – to je najbrž bil voznik Jeza – na veliko sredo dopoldne na tovarniško gradbišče, kjer smo tedaj kopali 5 m globok jarek za kanalizacijo, dostavili posvečene hostije. Nikomur drugemu ni tega povedal, niti diakonu Feliksu Zajcu ne. Meni pa je zaupal kot staremu prijatelju, čeprav sem bil mlajši. Morda zato, ker sem po značaju in zadržanju bil njegovo nasprotje.

Ko smo na veliko sredo zjutraj šli iz taborišča na delo, je bil Danilo razburjen in silno zaskrbljen. Miril sem ga, vendar brez pravega uspeha. Dopoldne po deseti uri je splezal iz globokega jarka, kjer sva delala, in prosil miličnika, naj mu dovoli iti na stranišče. To je bila edina možnost, da se je nekaj metrov oddaljil od miličnika. Spotoma je pobral posodico s hostijami, ki je bila skrita na dogovorjenem mestu. Ob vrnitvi je šepetal: Boga nosim! Bil je zelo vznemirjen in ves živčen. Miril sem ga v strahu, da se ne bi izdal.

Miličniki tega niso opazili in srečno smo se vrnili v taborišče. Tudi osebnega pregleda, ki so ga nenapovedano večkrat izvrševali, takrat ni bilo. Danilo je posodico z okrog dvajsetimi posvečenimi hostijami skrivaj zaupal v hrambo taboriščnemu zdravniku polkovniku dr. Justinu, ki je na začetku barake imel majhno sobo z nekaj škatlicami zdravil. V eno teh škatlic je skril hostije in tam vso noč klečal in molil. Takšni so bili nekoč močni ljudje!

Za Danila je tedaj prišel najtežji čas: za hostije v taborišču je moral povedati diakonu Feliksu

Zajcu, ki je po pravilih edini v taborišču imel pravico obhajati. Feliks ni bil navdušen nad Danilovim dejanjem, ki bi lahko pripeljalo do oskrunjenja, vendar se obhajanju ni mogel in ni hotel izogniti. Po večerji, ko smo imeli pravico iti po vodo in na stranišče, smo posebej obveščeni v temi stopali za vrata v prvo barako, kjer je Feliks Zajec delil obhajilo. Vse se je končalo srečno in v veliko zadovoljstvo obhajanih, še posebej v veselje Danila Cimpriča, ki si je izredno velikonočno darilo sojetnikom sam zamislil in ga sam uresničil.

Še kaj bi bilo mogoče povedati, vendar naj zgodbo končam z dogodkom, ki našega prijatelja Danila pokaže še v drugačni, bolj moški luči. Ob prehodu zime na pomlad so nam ukazali, naj se preselimo v drugo barako. Vse popoldne in ves večer smo čistili staro sobo in urejali novo. Končali smo okrog enajste ure zvečer, ugasnili luči in utrujeni takoj zaspali. Že čez pol ure, so se luči prižgale in s pogradov nas je vrgel ukaz: »Vsi od postelj na sredo sobe, dvignite roke!« Kapetan Mikec se je z miličniki pognal k našim ležiščem, ki smo jih pravkar za silo uredili. Vse cunje in cementne vreče, ki smo jih imeli za odeje, in vso zdrobljeno slamo so zmetali na tla. Iskali so prepovedane stvari. Našli so številne nože, cigaretne ustnike, barvne kamne in okraske iz njih ter druge izdelke jetniške ustvarjalnosti. Meni, ki sem spal na spodnjem ležišču, je uspelo skriti nož, skritih dolarjev pa tudi tokrat niso opazili.

Bolj nesrečno se je končalo pri Danilu. Njegov pograd je stal pol metra vstran od mojega, tudi on je imel ležišče spodaj. Ob skoku s postelje je Danilo rešil nekaj malenkosti, tudi majhen nož. Hudoben primorski narednik pa je pod deskami, ki so Danilu služile za vzglavje, našel pravo orožarno. Danilo je tam hranil list žage za kovino, na katerem je ena stran bila zbrušena kot nož, železno kljuko za vrata in zarjavelo zidarsko spono z ošiljenima konicama. Še jaz sem ostrmel, narednik pa je vse to zmagoslavno izročil kapetanu Mikcu. Danilo se ni nič ustrašil, tudi zgodilo se mu tedaj ni nič hudega. Vsi pa smo ga še nekaj dni »občudovali«.

Tak je bil Danilo, na zemlji vedno delaven in povsod na mnoge načine koristen. Zato si je kot jetnik in kot duhovnik zaslužil pokoj v božji slavi. Še vedno pa bo gledal, ali je treba pri rajskem vhodu kaj posredovati, ko bomo skušali priti za njim.

Dodaj komentar