Zaveza št. 67 – Škofova homilija (Anton Stres)


§

Drage sestre in dragi bratje!

Leto za letom se zbiramo v tem jesenskem času na prvo nedeljo v oktobru na območju
nekdanjega taborišča, od koder so bili po končani drugi svetovni vojni tisoči ljudi
odpeljani na razna bližnja morišča in pomorjeni. Brez sodbe, brez najmanjše možnosti,
da bi branili svojo čast, svoje dobro ime in svoje življenje. Za enega temeljnih moralnih
in civilizacijskih načel velja pravilo, da velja vsakdo za nedolžnega, dokler mu krivda
ni dokazana. Tudi to človekovo pravico je režim poteptal takrat in jo nato teptal
vsa leta svojega obstoja.

Toda resnica prihaja na dan. Prihaja pa vedno bolj zastrašujoča. Čeprav smo marsikaj
slutili, nas otipljiva dejstva na novo presunejo in naše najbolj črne slutnje kruto
in neusmiljeno potrjujejo. Število odkritih morišč po naši domovini narašča, s tem
pa narašča število žrtev, ki jih skrivajo.

Vse to nas potrjuje v tem našem že ustaljenem pravilu, da se enkrat na leto zberemo
tukaj na Teharjah, kjer molimo za žrtve, pa tudi za zločince, ki so te morije povzročili.
Molimo za spreobrnjenje, molimo za milost sprave, molimo za to, da bi v našem osebnem
in javnem življenju dokončno zavladala Resnica in Pravica, ki sta neločljivi spremljevalki
Božjega kraljestva in njegove pravičnosti. »Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo,
in skritega, kar se ne bo spoznalo«, pravi Jezus v enem od svojih znanih govorov.
Če ne prej, na sodni dan, ob poslednji sodbi. Toda za nas same, za naše današnje sožitje,
za naše medčloveške odnose in za našo prihodnost, je zelo pomembno in naravnost odločilno,
da na to razkritje resnice in na to ponovno vzpostavitev pravičnosti, ki je bila poteptana
in je oskrunjena z vsakim zločinom, ne čakamo do poslednjega dne. Upanje poslednje
vzpostavitve Božjega kraljestva in njegove pravičnosti na dan poslednje sodbe nas
spodbuja in priganja, da se za pravičnost in resnico bojujemo in trudimo, saj vemo,
da bo poslednja beseda pripadla njima.

Zato se nikakor ne moremo strinjati s tistimi, ki odkrivanje zakritih in zamolčanih
grobišč ter ugotavljanje zgodovinske resnice o povojnih zločinih označujejo z omalovažujočim
in prezirljivim nazivom »preštevanje kosti«. Ta nedopustna in prezirljiva cinična
besedna zveza razodeva skrajen prezir do žrtev povojnih zločinov, zato je tako govorjenje
samo nesprejemljivo in nedopustno. Tudi to je tisti tako imenovani »sovražni govor«,
ki ga danes na splošno obsojamo in odklanjamo, ki pa ga je že davno pred nami zelo
jasno obsodil Jezus Kristus v govoru, ki smo ga slišali v evangeliju. »Vsak, kdor
se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodiščem. Kdor pa reče bratu ›tepec‹, zasluži,
da pride pred veliki zbor; in kdor mu reče ›norec‹ zasluži, da pride v peklenski ogenj.«
Kaj bi Šele Jezus rekel o tistih,

Govori celjski škof Anton Stres

Figure 48. Govori celjski škof Anton Stres Tamino Petelinšek

ki mrtve, ki po nedolžnem pobite in njihove spoštovanja vredne posmrtne ostanke in
vse to imenujejo »preštevanje kosti«.

Skromni posmrtni ostanki, ki jih najdevamo v doslej zamolčanih grobiščih, niso brezimne
kosti. Tu gre za ljudi, moške, ženske in otroke z imenom in priimkom, za osebe z neodtujljivim
človeškim dostojanstvom, ki so imele in še imajo pravico do temeljnega človeškega
spoštovanja in časti, pravico do dobrega imena, pravico do groba in pravico, da veljajo
za nedolžne, dokler se jim krivda ne dokaže. Zato danes s tega mesta tukaj na Teharjah,
posvečenega s krvjo in trpljenjem več tisoč nedolžnih ljudi, protestiram proti tej
podli besedni zvezi »preštevanje kosti«, ki se še vse prevečkrat sliši in bere v našem
javnem govorjenju in pisanju. Te besedne zveze ne bo uporabljal noben politik ali
novinar, pravzaprav noben človek, ki ima toliko vesti in moralnega čuta, da zna razlikovati
med dobrim in zlim, med tistim, kar je moralno dopustno in kar je moralno prepovedano.
Kdor si še danes drzne uporabljati te besede, ni dojel grozote povojnega zločina in
mu z omalovaževanjem tega, kar se je zgodilo, pravzaprav pritrjuje. Ljudje, ki so
takrat brez vsake dokazane krivde izgubili življenje, si zaslužijo spoštovanje, sočutje
in blag spomin, ki ga vsako verno srce pospremi z molitvijo zanje in zase ter za nas
vse, za našo spravo, enotnost, sodelovanje in spoštljivo sožitje.

Drage sestre in dragi bratje! Nas je danes sem pripeljalo in tukaj združilo ravno
to: potreba, ki jo čutimo, da po zločinih, ki so se zgodili pred desetletji, in neresnicah,
lažeh in prikrivanjih, ki so jim sledili, tudi na zunaj pokažemo, kar čutimo v srcu:
spoštovanje in ljubezen do umrlih, željo po življenju v državi, kjer bosta vladali
Resnica in Pravičnost, ter molitev in prošnjo k Vsemogočnemu in Usmiljenemu Bogu,
da se tudi nad rajnimi, ki so umrli bodisi tukaj ali na moriščih po Sloveniji, uresniči
obljuba iz berila, ki smo mu prisluhnili: »Zato so pred Božjim prestolom in noč in
dan in služijo Bogu v njegovem svetišču; in on, ki sedi na prestolu, bo razpel svoj
šotor nad njimi in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči.« Amen.

Teharje 2007

Figure 49. Teharje 2007 Andrej Zgonc

Date: 2011