Zaveza št. 67 – Pokol po koncu vojne (Karl-Peter Schwarz)


§

(Frankfurter Allegemeine Zeitung, 18. okt. 2007)

V množičnem grobu, ki so ga našli v Sloveniji leže tisoči žrtev komunistov. Zločini
iz let po 1945 do danes odpirajo globoke rane.

§

Prvi napad se je dogodil pod zaščito teme, ko je vlak zapeljal v tunel. Orožje je
bil karbolinej, jedka tekočina, ki se v vrtnarstvu uporablja proti škodljivcem. »Škodljivec«,
ki so ga hoteli na ta način uničiti, je bil katoliški škof Anton Vovk. administrator
ljubljanske škofije, ki je bil na poti k blagoslovitvi orgel. Ko je v Novem mestu
zapustil vlak, ga je podivjana množica zmerjala in tolkla. Zrinili so ga nazaj v oddelek.
Tam so ga še naprej ogrožali. Nekdo ga je polil z bencinom in prižgal vžigalico. Hudo
poškodovanemu Vovku se je posrečilo, da si je slekel plašč. Odvedli so ga v čakalnico,
ga postavili na mizo in mu še naprej grozili, se mu posmehovali in ga psovali. Neki
zdravnik je poklical rešil-ca, toda množica je preprečila, da bi škofa prepeljali
v bolnišnico. Končno se je Vovk z istim vlakom vrnil v Ljubljano.V stolnici je pokleknil
pred oltarjem. Vsakdo v mestu je vedel, kaj se mu je zgodilo. To je bilo 20. januarja
1952. Tito je prelomil s Stalinom in Zahod mu je zato velikodušno spregledal številne
kršitve človekovih pravic v Jugoslaviji. Tokrat pa je šla Udba, komunistični Ge-stapo,
predaleč. Prišlo je do mednarodnih protestov in eden od storilcev je moral biti simbolično
žrtvovan. Človek, ki je škofa polil z bencinom, je bil postavljen pred sodišče in
zaradi »lahke telesne poškodbe« obsojen na deset dni zapora.

V ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine nenavadna razstava prikazuje »boj proti veri
in cerkvi«, ki ga je od 1945 do 1961 vodil komunistični režim v Sloveniji, in to bolj
brutalno kot kjerkoli drugje v Jugoslaviji. Od približno tisoč duhovnikov v Sloveniji
je bil postavljen pred sodišče vsak drugi. Devet jih je bilo obsojenih na smrt, nad
štirimi je bila smrtna obsodba izvršena. Dvanajst vojnih kuratov je bilo ustreljenih
brez sodnega postopka. Med duhovščino so infiltrirali agente in jo razcepili z režimskim
Cirilmetodijskim društvom (CMD), katerega člani so dobili številne privilegije. Absurdna
protiklerikalna propaganda je očitala Cerkvi sodelovanje s fašisti in s kominformom,
prišlo je do sodnih procesov proti frančiškanskemu in jezuitskemu redu ter drugim.
Zakaj se je sovraštvo komunistov proti Cerkvi razdivjalo prav v Sloveniji? Zgodovinarka
Tamara Griesser-Pečar, avtorica številnih knjig o komunistični represiji v svoji domovini
in tudi pričujoče razstave, pravi, da na to pravzaprav še ni našla zadovoljivega odgovora.
Celo ob vrhuncu terorja v zgodnjih petdesetih letih se je prištevalo h katoliški veri
več kot 80 odstotkov Slovencev.

Slovenija je nespravljena dežela. Število katoličanov se je od osamosvojitve leta
1991 zmanjšalo od 71 na 58 odstotkov in število neverujočih ter versko indiferentnih
stalno raste. Toda še zmeraj se politični tabori formirajo glede na odnos do vere
in vnemajo se hudi spopadi ob drugod že zdavnaj rešenih vprašanjih, kot je npr. verski
pouk v javnih šolah. Posebno jasno se to kaže ob primeru križa, katerega poškodovani
deli so razstavljeni v predprostoru razstave. Leta 1934 so ga postavili na Škrlatici,
enem najvišjih vrhov Julijskih Alp, v spomin »vsem žrtvam gora«. Avgusta 1945 je bil
prevrnjen v prepad. Dele križa so rešili in leta 1969 je bil križ obnovljen ter spet
postavljen na vrhu, a je bil vdrugič uničen. Ko so ga 1996 spet postavili, je slovenska
levica močno protestirala proti kršenju načela »ločitve Cerkve od države«. Potem je
križ tretjič končal v breznu.

Gotovo so reformacija in protireformacija, laicizem in klerikalizem zapustili v Sloveniji
močne sledove. Silovitost polemik, ki se opirajo na religiozne simbole, pa najbrž
temelji na tem, da narod še ni obvladal krvave državljanske vojne, ki je med drugo
svetovno vojno divjala v Sloveniji, razdeljeni med nemške, italijanske in madžarske
okupatorje. Titovi komunistični partizani so mo-nopolizirali odpor in so se bojevali
proti vsem, ki se jim niso brezpogojno podrejali. Katoliški in konservativni krogi
so se bolj bali zmage komunizma kot okupacijskih sil, za katere so predvidevali, da
bodo deželo tako in tako morale prejkoslej zapustiti. Na končuje obračunal Tito, takrat
še Stalinov zvesti učenec, z vsemi, za katere je mislil, da se mu utegnejo postaviti
po robu.

Letos poleti so v južnem predmestju Maribora, drugega največjega slovenskega mesta,
pričeli odkopavati zasuti protitankovski jarek iz druge svetovne vojne. Že dolgo je
bilo znano, da je v tezenskem gozdu množično grobišče. Leta 1999 so ob gradnji južne
obvoznice odkopali del jarka, v katerem je bilo 1179 trupel – bili so pretežno hrvaški,
srbski in črnogorski vojaki, ki so jih komunistični odredi smrti pokosili s strojnicami
in zasuli, pa tudi nemški vojaki in pripadniki nemške manjšine ter civilne žrtve političnih
čistk v Hrvaški in Sloveniji. Družba za avtoceste je nato izsilila, da so nadaljevali
z gradnjo, in vlada v Ljubljani, ki so jo takrat še sestavljale leve stranke, proti
temu ni imela pomislekov, čeprav je bilo zelo verjetno, da se v jarku, ki je dolg
poldrugi kilometer in širok približno štiri metre, nahaja še tisoče trupel.

Zadnje raziskave so pokazale, da leži tam najmanj petnajst tisoč, morda pa celo več
kot dvajset tisoč trupel. Protitankovski jarek je bil zelo prikladen za množične poboje,
dovolj je bilo obenj postaviti vojne ujetnike in civiliste, jih pokositi s strojnico
in trupla zasuti. Odkar so postale znane raziskave pod vodstvom slovenskega zgodovinarja
Mitje Ferenca, se oglaša zmeraj več očividcev, ki pričajo o dogodkih maja 1945. Eksekucije
so trajale tedne, žrtve so dovažali s tovornjaki in jih postrelili. Na mnogih kosteh
so še ostanki žic, s katerimi so bili ujetniki zvezani. V začetku septembra je konservativna
vlada v Ljubljani odločila, da bodo ob mariborskem množičnem grobišču postavili spomenik.

V Srebrenici, tako so pravili do sedaj, se je dogodil največji pokol po koncu druge
svetovne vojne. Titovi zločini pa so še mnogo večji kot grozodejstva, za katera so
odgovorni Miloševič, Mladič in Karadžič.

Skriti zločini

Figure 58. Skriti zločini Bara Remec

Že novembra 1944 so bili Američani v Rimu informirani o partizanskih seznamih za poboje
v Sloveniji. Takoj po nemškem umiku naj bi likvidirali

15 000 potencialnih nasprotnikov režima iz Ljubljane, 50 000 iz Trsta in

41 000 iz drugih delov dežele. Do sedaj je bilo v mali Sloveniji odkritih 540 množičnih
grobišč. Samo v mariborskem protitankovskem jarku je pokopanih dvakrat toliko ljudi
kot v Srebrenici, med njim: najbrž tisoči beguncev, ki so jih Britanci v Pliberku
(Koroško) izročili partizanom. Domnevajo, da so v zasutih bombnih lijakih na jugu
mesta kot tudi na Pohorju, hribovju blizu Maribora, še mnoga množična grobišča. Epicenter
komunističnega terorja v Evropi, pravi Jože Dežman, vodja komisije za množična grobišča
pri slovenski vladi in ravnatelj Muzeja za novejšo zgodovino, je bil v Sloveniji.

V boju proti Cerkvi se je nadaljevalo izločanje potencialnih nasprotnikov režima,
kajti Cerkev je bila, kot je slovensko notranje ministrstvo ugotovilo novembra 1945,
»hrbtenica opozicije«, edina organizacija, ki se je še lahko obdržala zunaj sfere
komunistične oblasti. V pastirskem pismu si je jugoslovanska škofovska konferenca
septembra 1945 upala ožigosati »odkrito preganjanje Cerkve« in se mu v ostrem pismu
Titu upreti. Tito je to ocenjeval kot »vrsto uradne vojne napovedi« in njegova partija
je ustrezno ravnala. V Sloveniji so totalitarno poglavje Titove diktature in še posebej
delež, ki so ga imeli pri njej slovenski komunisti, dolga leta bagatelizirali, zamolčevali
in tabuizirali. Ne nazadnje po zaslugi prizadevanja zgodovinarjev, kot sta Griesser-Pečarjeva
in Dežman, se to sedaj začenja spreminjati.

Trdnjavska utrdba Kluže nad Sočo - Pod to fotogrqfijoje avtor zapisal: V
                        slikovitih slovenskih gorah si je težko predstavljati strahote soške fronte.
                        Še teže pa si je, bi dodali mi v slikoviti Sloveniji predstavljati strahote
                        boljševiške revolucije. Kako naj dopovemo mladim, da so se sredi te lepote
                        mogle zgoditi.

Figure 59. Trdnjavska utrdba Kluže nad Sočo – Pod to fotogrqfijoje avtor zapisal:
V slikovitih slovenskih gorah si je težko predstavljati strahote soške fronte. Še
teže pa si je, bi dodali mi v slikoviti Sloveniji predstavljati strahote boljševiške
revolucije. Kako naj dopovemo mladim, da so se sredi te lepote mogle zgoditi.

Date: 2011