Zaveza št. 67 – Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze (Justin Stanovnik)


Volitve ali demonstracija

V trimesečno obdobje zadnje, božične številke Zaveze za leto 2007 spadajo tudi volitve
predsednika Republike Slovenije za čas 2007-2012. Ker prvi krog (21. oktobra) ni prinesel
dokončnega rezultata, je sledil še drugi (11. novembra), v katerem je volilna tekma
potekala med Lojzetom Peterletom in Danilom Türkom. V njej je premočno, kot pravijo
športni novinarji, zmagal Danilo Türk. Razlika med zmagovalcem (68 %) in poražencem
(32 %) je bila tako vrtoglavo velika in nepričakovana, da je sprožila vrsto vprašanj,
kako je do nje prišlo. Nastal je občutek, da pomen teh volitev presega pomen rutinskega
demokratskega dejanja, s katerim se zamenja vodstvena garnitura države. Razumljivo
je, da smo začutili potrebo, da ugotovimo, na kakšno stanje nacije kaže njihova frapantna
nenavadnost. A preden se osredotočimo na volitve same, bi bilo primerno, da si ogledamo,
v kakšnem političnem, duhovnem in moralnem horizontu so potekale. Vzeli bomo v pretres
nekaj dogodkov, ki so mu dajali značaj. Vedno se moramo seveda zavedali izhodiščnega
dejstva, da se nahajamo v tranziciji in zato nobenega dogodka ne smemo prepustiti
samemu sebi, preden ga ne sprašamo, v kakšnem odnosu je do prehoda iz totalitarizma
v demokracijo – ali ga pospešuje ali ga zavira, ali njegovo traso osvetljuje ali zamegljuje.
Zelo moramo na to paziti, ker imamo opraviti z ljudmi boljseviškega navdiha, ki nimajo
ničesar, čemur bi se čutili zavezane in so zato mojstri dvojne igre. Zavezani so samo
sebi; nič razen njih samih ni predmet njihove skrbi.

Natlačena je obsodil narod

Tako so okoliščine, ki so spremljale petinšestdeseto obletnico umora bana dr. Marka
Natlačena, dosegle, da smo zagledali neka vprašanja in dileme, ki jih sicer mogoče
ne bi. Vzdramila nas je odločitev njegovih prijateljev, sorodnikov in krajanov, da
mu za jubilejno leto ne bodo postavili spomenika v njegovi rojstni vasi, kot so prvotno
nameravali. Začutili so, da v odsotnosti aktualne državne oblasti, ki je sodelovanje
na slovesnosti najprej obljubila, potem pa odpovedala, to dejanje ne bi bilo deležno
tiste visokosti, ki mu gre. V javnih nastopih, povezanih z Natlačenovim umorom, je
bil izrečen stavek, ki ga tudi ne bi tako zelo slišali, če se ne bi dogajale nenavadne
reči ob postavitvi tega spomenika. Avtor stavka je bil dr. Janez Stanovnik in se glasi:
»Natlačena je obsodil narod.« Brž ko smo stavek zaslišali, smo že vedeli, da ga je
mogel izreči samo človek, ki je zašel v tako stisko, da je moral tvegati korak v področje
vzhodno od evropskega idioma. A k temu se bomo še vrnili. Tu se poleg vsega narodu
pripisuje neko dejanje, za katero pri najboljši volji ne ve, kdaj ga je naredil ali
zagrešil. Kaj narod v takem primeru lahko naredi? Ali ima kake možnosti? Ali je kak
kraj ali kako mesto, na katerem bi lahko dvignil pravdo proti človeku, ki ga sedaj
dolži nezaslišanih reči in so o njem nekoč pravili, da je njegov oče.

Nazadnje torej ostanemo pri vprašanju, ali ima narod kak prostor ali kako instanco,
ki registrira stvari, ki se mu dogajajo, ali interpretira in ocenjuje besede, ki se
o njem izrekajo. Ali bi tak prostor lahko bila Akademija znanosti in umetnosti? Sedaj,
ko nam že kaki dve desetletji dopovedujejo, da smo postali nacija, se potem samodejno
spomnimo na državo in njeno ustavo. V kakšnem odnosu sta si narod in država? Vemo,
da nista istovetna, a vendarle. Ali je narod ustavna kategorija? Slišali smo, da ni.
A če človek – tudi človek, ki se nima sklicevati na kaj več kot na osnovno pismenost
– potem odpre Ustavo, najde v 3. členu tole: »Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in
neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe
.« Iz tega sledi, da je slovenski narod postavil slovensko državo, čeprav z njo ni
istoveten, saj ji je dal legitimititeto, brez katere ne bi mogla nastati. Slovenska
država je torej na poseben način stvar slovenskega naroda – lahko bi rekli njegova
država, čeprav ni samo njegova. Če ta analiza drži, potem se slovenski narod upravičeno
zanaša, da bo država tisti prostor, ki bo samodejno, kot referencialna ustanova, »registrirala
stvari, ki se mu dogajajo, in interpretirala besede, ki se o njem izrekajo«. Če je
tako, bi država – na primer Ustavno sodišče – morala zahtevati, da dr. Janez Stanovnik
pove, kdaj in kako je »narod obsodil dr. Marka Natlačena«. A stvar je dodatno zapletena.

Slovenski narodnoosvobodilni odbor je 16. septembra 1941 sprejel takoimenovani zaščitni
odlok, po katerem je izdajalec vsakdo, »kdor zaradi svoje ali pa sebične skupinske
koristi zbira in odvaja narodove sile«. Temu besedilu je Slovenski poročevalec 31.
januarja 1942 dal avtentično tolmačenje, »da se sankcije (smrtna kazen) omenjenega
zaščitnega odloka raztezajo na vsakogar, ki dela na to, da na ozemlju slovenskega
naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz slovenskih narodnoosvobodilnih čet in
Narodne zaščite pod političnim in vojaškim vodstvom Osvobodilne fronte«.

Praktično to pomeni, da je boljševiška partija preko OF Slovencem – z grožnjo smrtne
kazni – prepovedala organizirati rezistenco zunaj tiste, ki jo je vodila sama. Izvajanje
tega odloka je bilo poverjeno VOS. To organizacijo je Kardelj v pismu Titu 29. 3.
1942 označil takole: »Dejansko je ves aparat sestavljen iz članov Partije in tega
naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kontrole. Vodja VOS je bil direktno veza na
CK«.

S tem, da je partija narodu bistveno omejila samostojnost, je prenehal obstajati suo
iure. Po boljševiški zaplembi ali konfiskaciji je postal entiteta v upravi partije.
Če Stanovnik misli, da je Natlačena osodil na smrt ta narod, ima sicer prav, le da
narod ni bil več poslovno kompetenten. Njegove papirje je sestavljala in podopisovala
partija.

Avtentičen narod, narod, ki je rastel iz Brižinskih spomenikov, Trubarja, Prešerna,
Slomška, Cankarja, Kreka in Korošca, pa z obsodbo Natlačena ni mogel imeti nič, potem
pa, ko se je z rastočo močjo partije vedno bolj pogrezal v ilegalo, ni mogel protestirati
proti dejanjem, ki mu jih je partija obešala, do leta 1990, ko je mogel prvič po letu
1938 organizirati svobodne volitve. S temi volitvami je mogel ustvariti pogoje za
postavitev svobodne države, katere naloga je bila urejati njegove zadeve.

Država Slovenija bi torej – po našem mnenju preko Ustavnega sodišča – morala zavarovati
slovenski narod pred lažnimi obtožbami njenega nekdanjega »očeta«.

A pri vsej stvari je važno še nekaj drugega. Razumemo, da je Stanovnika njegov nenaravni
politični angažma privedel v stanje, ko lahko samo še govori, ne da bi mogel kaj povedati.
Če se je odločil, da bo državniško in človeško tako končal svojo kariero, je to končno
njegova stvar. A dejstvo, da se javni prostor vedno bolj polni z govorom, ki je samo
še flatus vocis – valovanje zvokov – in ne prinaša nobenih pomenov, ne starih ne novih, to je naša
skupna stvar in v tesni zvezi s političnim obredjem demokratične države, zlasti z
volitvami. Predvsem pa dejstvo, da tako stanje institucij, ki so zadolžene za higieno
javnega uma in javnega govora, niti malo ne vznemirja. Saj ni težko ugotoviti, komu
tako stanje ustreza, mar ne?

Tu pa so še druge stvari. Znano je, da so kandidata Danila Türka podprle leve stranke:
SD, LDS, ZARES, DESUS. Ne bomo se spuščali v podrobnosti, a vse naštete grupacije
imajo težave z identiteto: socialni demokrati so se preko prenoviteljev in združene
liste pretelovadili naravnost iz boljševiške partije, eldeesovci so se iz pomladka
partije prelevili v liberalce (le kakšne?), pripadniki ZARES so se po odhodu iz domače
hiše začasno naselili v družinskem vikendu na obrobju parlamenta, upokojenci pa se
kot stanovska stranka gotovo počutijo nekoliko tuje v politični strukturi slovenskega
parlamenta in so tam lahko samo zato, ker nihče ne postavlja neprijetnih vprašanj.
Za vse pa velja, da ne vemo točno, kaj so. Tranzicija je namreč način političnega
obstajanja, ki dopušča in celo honorira umetnost travestiranja.

In kaj ima vse to opraviti z umorom bana dr. Marka Natlačena?

Dejstvo, da se je vosovec Franc Štadler za atentat na Natlačena preoblekel v duhovniško
obleko, stopi tako iz območja teroristične ekspeditivnosti in dobi vseobsežen simbolen
pomen. Preobleka je bila osnovna strateška predpostavka medvojnega boljševiškega nastopa
v Sloveniji. Na odru. ki ga je postavila nacifašistična okupacija, so v primernih
kostumih kot travestiti zaigrali svojo igro. Brez pomena tudi ni, da se je morilec
odločil za duhovniško obleko. Kakor je talar dajal Štadlerju videz neškodljivosti
in dobronamernosti, tako niso boljševiki, ogrnjeni v plašč nacionalne rezistence,
nič hudega slutečemu in užaljenemu narodu prinašali nič drugega kot uteho.

Druga podobnost, tako zadeta in presenetljiva, da bi bila lahko delo domiselnega režiserja,
pa je naslednja. Terorist Štadler je 13. oktobra ob 8. uri zapustil pisarno Poštne
hranilnice, kjer je bil v službi – za kratek skok v mesto je prosil šefa – in se po
uspešno opravljeni misiji čez slabi dve uri vrnil v službo, si za silo izpral krvave
madeže, potem pa se je pridružil uslužbencem in se z njimi zgražal nad tem, kar so
pravkar naredili Natlačenu. (Novica seje bila kot blisk razširila po mestu.) Kardelj,
ki je istega dne prišel z Dolenjskega v Ljubljano, je že nekaj ur po atentatu pisal
Kidriču in Leskovšku v pograjske hribe. Bil je navdušen. Najbolj ga je radovalo, da
jo je

Slovenija

Figure 1. Slovenija Simon Dan

atentator »s pomočniki vred cel in živ pobrisal«. (V istem slogu se je izrazil o Kazimiru
Kukoviču, ki ga je VOS napadla pet dni prej, da je tudi on v bolnici istega dne »do
kraja poginil«.) Ni pa Kardelj tedaj seveda vedel, da se bo čez nekaj desetletij natanko
to zgodilo tudi z njegovo partijo: da bo tudi njej, potem ko bo morala dovoliti svobodne
volite, omogočeno, da jo bo nekaznovano »pobrisala«, a se čez »slabi dve uri« spet
vrnila v državne pisarne in se glasno zgražala nad tem, kar je sama petdeset let počela
z ljudmi. Rekli smo, da se zdi, kakor bi bil tu na delu spreten režiser. Seveda tu
ne gre za nobenega režiserja; tu gre za neminljivi boljševlški instinkt: da delajo
množične atentate, potem pa jo »pobrišejo«. Slovenski narod bi končno lahko to uvidel
in se odločil, da je bil en tak atentat dovolj.

Tudi zgornje podobe, dobljene po asociacijah na Natlačenov umor, niso brez povezave
z letošnjimi volitvami za predsednika države. Pripovedujejo o tem, od kod prihajajo
sile, ki so se odločilno vpletle vanje. Govorijo tudi o tem, kdo je v resnici zmagal.
Da to niso skromne sile, dokazuje njihov rezultat: kandidat, za katerim je stala boljševiška
levica, je, kot smo že omenili, dosegel skoraj 70 %. To niso bile volitve, to je bila
demonstracija. A o tem bomo še govorili.

Najnovejša redakcija mita

Ko raziskujemo, iz katerega humusa je rastla volja ljudi za nastop v tej demonstraciji,
ne moremo mimo knjige, ki je izšla nekaj dni, preden se je njeno sporočilo oglasilo
iz volilnih škatel. Ta knjiga je Rojstvo države dr. Franceta Bučarja. Ko jo preberemo,
si pravimo, da bi človek, kot je dr. Frane Bučar, lahko napisal drugačno knjigo, kot
je ta, ki je pred nami. Spoznanje, ki se odpre vsakemu avtorju na koncu miselne poti,
na katero se je bil odpravil s trdno voljo, da bo vsako domnevo, ki se mu bo porodila
med raziskavo, preizkusil v luči vseh dosegljivih dejstev in za končno sintezo ohranil
samo tiste hipoteze, ki bodo prestale soočenje z vsem, kar jim bo stopilo nasproti,
mora biti tako, da si bo nazadnje, ko bo to sintezo sestavil, lahko pomirjen rekel:
ne more biti drugače, ne more biti drugače. Tako spoznanje upravičeno primerjamo z lučjo, ki v prostoru, v katerem se prižge,
prežene temo in doseže, da zagledamo, po kateri poti sploh hodimo in, nekoliko tudi,
kam ta pot pelje. Takšne so knjige, ki zaslužijo to ime. Takšna knjiga bi lahko bila
Bučarjeva, a ni, ker nima dovolj spoštovanja do časa, v katerem so si tako silovite
reči stale nasproti in je v njem toliko življenj nedolžnih bilo pokončanih. Iz njegove
uvodne zahteve, da mora pisec za tako knjigo imeti »moralno legitimacijo«, izhaja,
da se je zavedal visokosti svoje naloge. Bučar to legitimacijo vsekakor ima, a jo
je že po prvih straneh nekam založil.

Ko vse premislimo, se moramo, neradi, odločiti, da Bučarjeva knjiga nastopa v funkciji
postboljševiške interpretacije zgodovine. Partija dopušča in celo želi, da se odkrijejo
vsa njena nasilna dejanja in vse njene intrige, da o njej izgine ves mitski spomin,
razen tega, da je konec koncev organizirala osvobodilni boj proti okupatorju in se
tako, sprejeta med zapadne zaveznike, uvrstila med zmagovalce druge svetovne vojne.
Njena zavržena dejanja, ki jih sploh ne taji, ji potem, ko jih je priznala, ne branijo
več, da se ne bi imela za polnopravni del civilizacije. Saj ta dejanja niso bila drugo
kot izraz odtujenosti od sebe, od tega, kar je resnično bilo v njej ves čas – od njenega
osvobodilnega vzgona. Ko je počela stvari, ki jih je počela, pravzaprav ni bila ona.
Kakor celo leta 1990 ni bila resnično ona, ko se je, v svoji še ne premagani odtujenosti,
ne ravno upirala osamosvojitvi, pač pa kazala do nje določeno rezerviranost. Potem
pa je prišla popolnoma k sebi, vstopila v areno demokratičnih sil in končno postala
to, kar je že vseskozi bila – garant narodove svobode, ne samo politične, ampak tudi
duhovne. Bučar ji gre pri tem na roke, saj v konturah doslej neznane in neslišane
precizije izrisuje njeno zavrženost, a partije, kot smo rekli, to ne vznemirja, saj
Bučar tolče po nečem, kar ni drugo kot stranspota njenega dialektičnega potovanja
skozi čas. Bučarje na videz njen kritik, v resnici pa njen skriti mag (zavestno ali
nezavestno). Partija je bila tista, ki je s svojo iniciativo odprla prostor, v katerem
se je mogla zgoditi velika zgodovina, ki je kulminirala v slovensko državo.

Pred ozadjem izostrene kritike komunizma Bučar lahko postavi naslednjo tezo: »Gre
za en sam sklenjen osvobodilni boj, ki se je začel z bojem proti okupatorju leta 1941
in končal z državno osamosvojitvijo kot svojim končnim ciljem.« Da je to temeljna
teza knjige, njeno sporočilo takorekoč, kaže emfaza, s katero jo Bučar znova postavi:
»Med cilji obeh osvobodilnih bojev dejansko ni nikakršne razlike.«

Oba boja sta potekala na različne načine in z različnimi sredstvi, njuna cilja pa
sta bila identična. Ta enotni cilj je bil: »svobodna Slovenija, pravna in demokratična«.
Bučarjeve oči so podrejene tako optiki, da ne vidijo nikakršne nepodobnosti med Slovenijo
1945 in Slovenijo 1990. Tudi to, kar se je dogajalo v prvi Sloveniji, je mogoče uskladiti
s pojmi svobode, prava in demokracije. V Izjavi SNOS z dne 19. februarja 1944 o pravicah
in dolžnostih slovenskega ljudstva, ki so jo podpisali boljševiki Vidmar, Kidrič,
Krivic in Stanovnik, stoji med drugim, da je »slovensko narodnoosvobodilno gibanje
po svoji vsebini globoko demokratično in pristno človečansko« in je zato zapisalo
na svoj prapor borbo za »zakonitost, enakopravnost ne glede na spol, narodnost in
raso, svobodo vesti, besede, tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti
in stanovanja«. Čisto mogoče, da Bučar misli, da je prva Slovenija te pravice tudi
uveljavila.

Avtor knjige veliko govori tudi o katoličanih, ki so se pridružili OF. S tem verjetno
misli na krščanske socialiste in kocbekovce. V vlogi, ki so jo odigrali, ne more,
da ne bi videl tragičnosti. Čeprav jih je izvorno gnal »osvobodilni duh«, so morali
pristati na Dolomitsko izjavo, ki jih je oropala polilične identitete, poleg tega
pa je njihov podpis na tem papirju pomenil »pristanek na bodočo komunistično Slovenijo«.
Toda odgovornost za ta podrejeni položaj ni na njih, ampak na »uradni konzervativni
katoliški politiki«. Nekje pravi, da je bilo uradno katoliško odklanjanje OF »v bistvu
napad na kristjane v OF«. Ti sami niso mogli ničesar storiti razen tega, »da bi v
celoti zapustili OF in s tem spremenili usodo Slovenije, ki je ob tedanji partijski
in katoliški politiki drsela v nemogoč položaj«. Če bi katoličani kot celota vstopili
v OF, bi tam »vse strateške pomembne odločitve morali sprejemati samo s soglasjem
katoliške strani, saj bi bil vsak njen del formalno med njenimi ustanovnimi člani«.
Za narodovo nesrečo je bila torej kriva »katoliška politika zunaj OF«. Bučar se očitno
še danes ne more odločiti, ali je bila partija revolucionarna ali legalistična.

Cerkev ni razumela političnega položaja, ker je bila ujeta v »teokratično politiko«,
v »teokratično upravljanje s slovenskim ljudstvom«. To je bilo z druge strani mogoče
zaradi »nerazvite narodne substance«. O katoličanih, ki so se uprli boljševiškemu
terorju, izreče Bučar zelo kratko in resolutno sodbo: »O taboru, ki se je postavil
na stran nemškega nacizma, hote ali nehote, ne gre izgubljati besedi. Doletela ga
je usoda premagancev. Če bi prevladal

Vodja

Figure 2. Vodja Tine Velikonja

v Sloveniji, bi enaka usoda doletela ves narod.« S tem, rahlo nerazumljivim in v politkomisarski
maniri izdelanim stavkom, hoče Bučar izoblikovati ideološko podobo svojega nasprotnika,
da ga lahko potem mirno prepusti uničenju.

Pisec nekje pravi, da se je z okupacijo postavila dilema: ali z okupatorjem ali proti
okupatorju. To je izmišljena dilema, izdelana v partijskih ideoloških kabinah. Bučar
se niti toliko ne potrudi, da bi registriral temeljno strukturo druge svetovne vojne.
Slovenci smo bili sicer okupirani, v resnici pa smo bili v vojni. Imeli smo begunsko
vlado v Londonu in je zato za nas obstajala ena sama možnost: enoten odpor proti okupatorju,
na način, kakor so ga realizirali ostali evropski narodi. Ta način pa ni dovoljeval
izkoriščanja rezistence za izvedbo komunistične revolucije. Boljševiki so evropsko
rezistenco ne samo sabotirali, ampak minirali. Ko so napadli svoj narod na način,
ki je nujno zahteval odpor, odnosno orambo, so rezistenco onemogočili. Ko torej boljševiki
ne bi nastopili, ne bi bilo nobenega »razkola ob okupaciji«. Ta razkol je bil, kot
vojna sama, prinesen od zunaj in je bil arbitrarno povzročen od neke prevratne skupine,
ki ne bi bil nič pomenila, ko je ne bi bili podprli liberalci in levi katoličani.
To je crux celotnega slovenskega problema. To bi tudi Bučar lahko vedel – kljub vsemu, kljub
vsemu! To zadržanje ima vse znake političnega zločina, in če bi imeli kaj v sebi,
bi se vsi, ki so kolaborirali s partijo, zanj lahko opravičili. In zelo bi morali
premisliti, katere besede bi uporabili, da bi jim bilo odpuščeno.

Da bi pisec mogel razviti apologetiko boljševiške rezistence, je moral ideološko prirediti
ne samo strukturo celotne vojne, ampak tudi danosti, ki so se uveljavile v Sloveniji.
Poleg tega pa je moral ponarediti moralne izkaznice sil, ki so bile udeležene v državljanski
vojni, ki je nastala po boljševiški agresiji. Ko je totalitarna država postala dejstvo,
so sile, ki so sodelovale pri njenem nastanku, namesto da bi se uprle in popravile,
kar so storile, raje pobirale bonitete, ki so padale s totalitarne mize. V Sloveniji
ni bilo – z eno ali dvema izjemoma – disidentov. Zato je Bučarjeva trditev, da je
bil »duh upora in samozavesti, ki se je skoval med vojno«, tisti, ki je komunistom
iztrgal samostojno državo, morala biti iz nečesa zvita – mogoče iz trte. Nasprotno,
z nastopom totalitarne države se je začelo nekaj, česar prej praktično nismo poznali:
začela se je vsesplošna kolaboracija. Zato smo tako poškodovan narod, kot so ad oculos pokazale volitve.

Že zelo površen pogled na Slovenski zbornik MCMXLV, DZ 1945, nas opozori na nekaj
mest, ki nam te klavrne razmere ilustrirajo.

Na primer: Bogo Grafenauer, OF v slovenskem narodnem razvoju: »Končno nam pa analiza dosedanjega slovenskega razvoja dokazuje še neizogibno nujnost,
da je slovenski narodnoosvobodilni boj nujno morala kot osrednja in najmočnejša gonilna
sila voditi slovenska komunistična partija. Ta je namreč najdoslednejša zastopnica
najmočnejšega in najnaprednejšega sodobnega življenjskega sloga, ki se je razvil v
Sovjetski Rusiji. Videli smo, da je tudi v preteklosti vsako tako gibanje rodilo Slovencem
pozitivne sadove. OF pod vodstvom komunistične partije je dalo večjega od vseh prejšnjih.
Ustvarila je slovenski narod v pravem pomenu besede.« (poudarek avtorjev)

Ali na primer: Edvard Kocbek. Osvobodilni boj in svetovni nazor: »Poleg tega so na Slovenskem dejansko ustvarjeni pogoji za osnovno človeško ubranost.«

Ali na primer: Lojze Ude, Verska komisija: »Pri nas Slovencih tudi protiverske propagande ne vodi nihče.«

Apologetski tenor knjige se kaže tudi v tem, da pisec domala ne omenja političnih
umorov, posameznih, skupinskih in množičnih, ki so se razdivjali po medvojni in povojni
Sloveniji. Zdi se, da je ali take čudi, da se ga nasilje, kri in trpljenje ne dotakne
– komaj verjetno -, ali pa je začutil, da bi, če bi dovolil, da bi te stvari vstopale
vanj v vsej človeški zahtevnosti, moral napisati drugačno knjigo. Res, kako je mogoče,
da njegova človeška občutljivost ni ob tem močneje vzvalovala. Ko je bil zgodovinar
Tony Judt v nekem nedavnem intervjuju vprašan, ali je z naslovom zadnjega poglavja
svoje velike knjige Po vojni, ki mu je dal naslov Spomini iz mrtvašnice, hotel povedati, da so ti spomini temelj nove Evrope, odgovoril: »Holokavst je velikanskega
pomena za identiteto Zapadne Evrope.« Ob tem se vprašamo, kdaj se bo slovenska elita
zavedela, da je to, čemur z metaforo pravimo Kočevski Rog, velikanskega pomena za
identiteto slovenskega naroda. Kako to, da Kočevski Rog ostaja neopazen, saj vpije,
mar ne? Saj vpije! Ali je kdo že premislil, koliko tvegamo, ko tega vpitja nočemo
slišati?

Krščanstvo – ovira za polastitev družbe

Druga stvar, ki je volitve spremenila v demonstracijo slovenske vdaje postboljševiški
hegemoniji, pa je sovraštvo do krščanstva in

Cerkve – sovraštvo, ki presega vse možne racionalne razloge in zato ne moremo reči,
da ga razumemo. Samo je, samo vsepovsod je! Ko so po volitvah novinarji hodili po
cestah in z mikrofoni lovili ljudi in jih spraševali, zakaj so volili, kakor so volili,
je vsak drugi ali tretji odgovoril nekaj od naslednjega: Nočem, da bi Cerkev vodila
našo državo. To smo se najbolj bali, da bi Cerkev vse dobila nazaj. Cerkev se je preveč
vmešavala v državo.

Nikoli ne bomo vedeli, kje so bili ti stavki narejeni ali katera sestavina slovenske
duše jih je izrekala, vemo pa, da so bili vzpodbujevani. Vemo, da je naš slovenski
čas izdelal prostor zanje. Evropsko razumevanje države in Cerkve jih ne opravičuje.
O tem je neki znani evropski sociolog nedavno rekel tole: »Evropski vzorec soobstajanja
med državo in Cerkvijo temelji tradicionalno na medsebojnem omejevanju. Ta vzorec
temelji na določeni politični tradiciji in na določeni religiji. Krščanstvo se je
– kar ga dviga nad vse druge religije – že zelo zgodaj povezalo s filozofijo in si
tako pridobilo možnost kritične refleksije. Iz tega se je razvilo osnovno razmerje:
država omejuje samo sebe z ustavo, Cerkev omejuje samo sebe s svojim teološkim samorazumetjem.«
A čeprav so odnosi načelno čisti, so pri nas napadi na krščanstvo in Cerkev tako pogosti
in tako rabiatni, da dajejo pečat sedanjemu slovenskemu času.

Sabina Obolnar, urednica Delove priloge Ona, je 18. septembra uporabila uvod te publikacije
za obračun s papeževem obiskom v Avstriji. Ko besedilo preberemo, pomislimo, kako
bi Benedikt XVI. to gospo šele vrgel iz tira, če bi obiskal Slovenijo, če jo je, ko
g aje gledala na sosedovem dvorišču tako rekoč, tako zdelal. Kot ženski – varčni,
je videti – ji ne moremo zameriti, da jo je vznemirila njegova oprava, vredna »nekaj
tisoč evrov«. Huje se ji je zdelo to, da je Evropejcem »žugal«, da je, čeprav sam
»silovito modno oblečen«, cinično oznanjal uboštvo in si izmišljal druge neokusnosti,
ki so potem »v paketu grmele z dunajskih prižnic«. Šel je tako daleč, da se je vtikal
v zasebno življenje katoličanov in jim predlagal, da kdaj »preberejo deset božjih
zapovedi«. Tako je manipuliral z ubogimi avstrijskimi katoličani, zlasti in posebej
pa takrat, ko se je neznanstveno vtikal v evolucijo. Šele ko je začel lamentirati
nad pomanjkanjem resnice v današnjem svetu, se je gospe Obolnar – ali Obolnarjevi,
varneje bo Obolnar – zazdelo, da bi se lahko strinjala – a le »pogojno«! To se pravi,
ko ga ne bi imela na sumu, da mož, škandalozno, misli na svojo resnico. Če bi govorili
na primer o več resnicah, kot to dela

Sodba je že spisana

Figure 3. Sodba je že spisana Vlastja Simončič

dr. Spomenka Hribar, bi bila seveda druga stvar. Papež Benedikt XVI. je seveda govoril
o resnici, ki nosi človeka – takega človeka, ki je bil v stanju postaviti in nositi
civilizacijo. V 20. stoletju smo šli skozi take skrajnosti, da bi morali to razumeti.
Pokazano nam je bilo, da je civilizacija tudi prostor, v katerem nastopajo od časa
do časa besi – vedno bolj čutimo, da jim je Dostojevski dal pravo ime – in se spustijo
s svetom v igro, ki jo je koncipirala dramaturgija laži in zločina. Po vsem, skozi
kar smo šli, bi nas papeževo vztrajanje na resnici, moralo notranje zaposliti. A očitno
obstajajo ljudje, ki jih, če česa ne razumejo, zgrabi paničen strah, da z njimi manipulirajo.
Zato se zatekajo k preprostejšim naukom.

Po papežu je Avstrijo obiskal dalajlama in zamorjeni Avstrijci so spet zaživeli. Pokazal
jim je zanesljivo pot do sreče – azijsko pot, zgrajeno na znanosti. O tem nas je poučila
druga Delova novinarka Barbara Kramžar. Takole pravi: »Znanstveno merjenje predelov
možganov, kjer naj bi domoval občutek za srečo, je namreč pokazalo, da je ta predel
najbolj razvit pri budističnih menihih, še posebno pri tistih, ki veliko meditirajo,
spremembe pa se menda kmalu pokažejo tudi pri začetnikih«. To, vidite, pa je nekaj
čisto drugega, kot je papeževo besedičenje »brez lastnega zgleda« ali pa tega, kar
od časa do časa »spesni« na Brezjah kardinal Rode. Za tem stoji znanost!

Veliko ljudi je letošnji Veliki šmaren presenetil. Romarske kraje – tudi manjše –
je obiskalo na deset tisoče ljudi. Kaj to v resnici pomeni, ne vemo prav dobro, vemo
pa, da so bili novinarji, ki se uvrščajo za postboljševiške prapore, pohujšani. Kako
zelo so bili ranjeni, so poizkušali izrazili v svojih poročilih in priložnostnih razmišljanjih:
da se je Cerkev »znova odločno zavihtela na politični oder«: da »zahteva zase vse.
kar ji prej ni bilo dovoljeno« (pisec, nasprotno, bi očitno rad nazaj vse, kar mu
je prej bilo dovoljeno); da so ljudje prav nedisciplinirano prihajali od vsepovsod
in da se je celo na odročnem Ptuju slišalo »dolenjsko zategovanje«; da so »nabijali
vsi zvonovi krščanstva«; da so vsepovsod ponujali »zaščitno blagovno znamko Križanega«;
da je to bil »vrhunec klerikalne marketinške operacije«; da sploh ni bilo »nikjer
miru«. Ker škofi v pridigah niso uporabljali besedi, ki bi jih bilo mogoče politično
interpretirati, so se frustrirani novinarji zatekli k nekdanjemu kardinalu Rodetu
in slovenski Cerkvi dajali za zgled Mehiko, kjer duhovnikom, hvalabogu, ni dovoljeno
voliti. Neposredno zvezo z volitvami pa ima namigovanje na totalitarni značaj, ki
ga imajo Krščanska demokracija, Karitas in Opus Dei. (Delo: Branko Soban. Franc Milošič,
16. 8.: Dnevnik: Ervin Hladnik-Milharčič, 16. 8.)

Napadi na krščansko kulturo niso ustvarili samo ugodnega ozračja za zmago kandidatov,
ki jih je protežirala kontinuiteta, ampak razkrivajo tudi protidemokratični vzgon
novo-levičarskih zelotov. S tem so nam povedali tudi to, česar nikakor niso hoteli:
da žalujejo za časi, ko represija boljševiškega totalitarizma krščanstvu ni dovoljevala
vstopa v javni prostor. Svojo, iz drobovja izhajajočo mržnjo do krščanstva so mogli
tešiti – ker ga že v nobenem primeru niso mogli uničiti – le tako, da so ga videli
sistematično zatiranega in po-niževanega. V tem so videli osnovni pogoj za uspešno
politiko svojih gospodarjev – pa tudi za svoj duševni mir.

Protikrščanski impetus slovenske novolevičarske žurnalistike presega vlogo, ki jo
kažejo reference na pravkar minule volitve. Njegove energije so večje in globlje.
V potisnih silah njegovega vzgona je zaobseženo to, kar je lastno vsakemu barbarstvu:
nezmožnost soobstajanja s počelom kulture. Kultura namreč pomeni gojenje, oblikovanje,
samoobvladovanje, skratka, manifestacijo človekovih ustvarjalnih sil. Naj nam bo dovoljeno
za ilustracijo te točke poklicati na pomoč Gunhild Kübler, prevajalko poezije ene
od treh, štirih največjih pesnic vseh časov Emily Dickinson. V uvodu k dvojezični
izdaji njenih pesmi pravi: »Danes živimo v hitrih, mrzlih časih. Ne samo da nam je
postalo sumljivo vsako poudarjanje čustev, ampak so naši jeziki na tem, da se počasi
izpraznijo. Nekatere besede, kot je na primer duša, je zunaj organizirane religije komaj še mogoče uporabiti. Vedno teže postaja s tako
izpraznjenim jezikom dvigniti se nad potrebe gole vsakdanjosti.« (Emily Dickinson,
Poems – Gedichte, str. 544)

Degenerativni procesi v kulturi so se že tako razširili, da nismo več sposobni postavljati
si velikopoteznih vprašanj. Priče smo redukciji relevantnega sveta na perspektivo
mravlje. Ko je že navedena Sabina Obolnar govorila o umoru Gorazda Čamernika pred
diskoteko Global (Ona, 16. okt.) in izrazila upanje oziroma zahtevo, da končno izvemo,
»zaradi koga je moral umreti 20-letni Gorazd«, se v njej ni sprožila najpreprostejša
kulturna asociacija, ki bi jo spomnila na to, da bi morala še mnogo glasneje zahtevati,
da končno izvemo, zaradi koga je moralo umreti v prvih desetih dneh junija 1945 12.000
fantov, ki niso bili dosti starejši, če sploh, od Gorazda Čamernika. Toda podoba je,
da je duhovno vezje, ki bi omogočilo, da bi se v njej to vprašanje pojavilo, že odmrlo.
A pri vsej stvari je zares važno nekaj drugega. Ne Sabina Obolnar ne noben drug in
sploh nihče, ki je o tej stvari spregovoril v javnosti, ni postavil najbolj naravnega
vprašanja: Zakaj pa so varnostniki sploh potrebni? Ali je normalno, da na primer zabave
varujejo varnostniki? Predsednik zbornice za posebno varovanje, Marjan Pišek, nam
je zaupal, da »panoga v Sloveniji zaposluje 6.000 ljudi«. Kje pa smo, kakšno državo
oziroma ljudi pa imamo, bi se lahko vprašali s Ciceronom. Sabina Obolnar ni začutila
v sebi niti nastavka tega vprašanja. Če bi ga, bi seji papeževi nagovori v Avstriji
mogoče pokazali v drugačni luči. Kakšno družbo pa nam bodo nazadnje ustvarile te gospe?
Tako, da bo v restavraciji poleg natakarja ob tvoji mizi stal še varnostnik? Čisto
mogoče je, da je religija tista prvina družbene zavesti, ki preko kulturnih transmisij
pogojuje obstoj celostnih vprašanj. Tega ne vemo izkustveno, ker družbe povsem zunaj
dometa religije še ni bilo. Mogoče bodo ljudje to nekoč vedeli. Le upati smemo, da
ne bo prepozno.

Živeti v resnici

Tu ne moremo mimo vprašanja, zakaj si zavestno postavljamo meje – ne postavljajo nam
jih drugi, postavljamo si jih sami. Kdaj smo ideal integralnega človeka zamenjali
za ideal limitiranega človeka? Ko je ocenjevalna žirija podelila dokumentarcu Otroci s Petrička prvo nagrado, je svojo gesto upravičila tudi s tem, da »film nikakor ne more postati
objekt politične instrumentalizacije«. Izraz »politična instrumentalizacija« v preprosti
slovenščini pomeni, da iz njega ne izhaja, kdo so bili ljudje, ki so zagrešili tisti
zločin zoper človeštvo, od kod so prišli in kakšno vlogo so tudi sicer odigrali v
zgodovini. A zakaj taka samozaščita: veste, saj ne mislimo nič hudega. Ali si lahko zamislite na svetu žirijo, ki bi utemeljila nagrado dokumentarcu o
Auschwitzu s tem, da je njegova odlika v tem, da »nikakor ne more postati objekt politične
instrumentalizacije«.

V intervjuju z Miranom Zupaničem, avtorjem dokumentarca Otroci s Petrička, je urednica kulturnega bloka Dela Ženja Leiler (20. okt.) sicer z zadovoljstvom
ugotovila, da je vedno več filmov in knjig, ki presegajo črno-bele predstave, »politični
prostor in tudi prostor javne intelektualne debate pa še kar naprej vztraja pri hranjenju
enih in drugih okopov«. Kaj to pomeni, »branjenje enih in drugih okopov«? Ali smo
v istem položaju? Ali urednica, ki nas tolikokrat potolaži s kulturnim besedilom,
v tem primeru ni opazila razlike med jezikom Borca, TV 15, Svobodne misli. Zbornikov
1945 in 2007 na eni strani in na primer Zaveze na drugi? Celostna interpretacija ni
možna zunaj zgodovinskih koordinat.

Obtoženci so že izbrani

Figure 4. Obtoženci so že izbrani Vlastja Simončič

Vse priznanje pa gre avtorici intervjuja za to, da je omogočila Miranu Zupaniču povedati
besede, katerih odličnost ne zaostaja, v neki drugi kategoriji, za odličnostjo njegovega
filma. Rekel je naslednje: »Vendar pa je televizija, vsaj pri nas, nagnjena k temu,
da družbene napetosti, ki jih dokumentarec lahko identificira, blaži. Morda je to
dediščina socialističnega programskega koncepta, ko je bila televizija kot velik likalnik,
ki mora vse družbene gube polikati v lep, raven prt brez madežev. Zase lahko rečem,
da sem imel pri urednikih nacionalne televizije vedno podporo. Vendar pa so tudi oni
ujeti v sistem, ki preprosto ne dopušča ekscesa. Ekscesa v smislu, da bi mi, gledalci,
videli nekaj, česar sicer ne vidimo, razmišljali o nečem, o čemer drugače ne razmišljamo,
in morda celo kaj od tega razumeli.«

Gre torej za osnovno dilemo: živeti v laži ali živeti v resnici. Ko je Václav Havel
svojim ljudem pokazal pot iz totalitarizma, je postavil prvo geslo: Živeti v resnici. Ko so leta 1988 ljudje dneve in dneve demonstrirali pred kasarnami na Roški cesti,
smo bili ob tem vsi prebujeni in srečni, a še danes ne vemo, kaj jih je takrat pravzaprav
gnalo. Ali je bila to volja, živeti v resnici? Stran od Balkana, to že; ven iz totalitarne zgradbe, ki se je podirala, to že. Toda
živeti v resnici? Že čez nekaj let so – morda taisti ljudje – dokazovali, da je tisto
moralo biti nekaj drugega.

Take misli nam prihajajo, ko se izpostavljamo vprašanju, kdo je postavil prostor,
v katerem so na teh volitvah zmagali ljudje, ki se tako zelo trudijo, da ne bi stopili
na pobočja, ki nanje sije resnica – ki se s tako strastjo in s tako iznajdljivostjo
ženejo za tem, da bi ostali v svetu dvojnih senc.

Prezir do ponižanih in žaljenih

Evald Flisarje pisatelj z renomejem, ki ga je že pripeljal na mesto predsednika pisateljskega
društva. V Literarni obrekovalnici (Delo, 5. sept.) pa se je njegova občutljivost
razodela tako, da je možnost nacionalne katastrofe videl v tem, da »zdrsnemo v brezno
absurda, ki je zazijalo pod nami ob preštevanju nedavno odkritih trupel v tezenskem
strelnem jarku«. Soočati se moramo z »obsedenostjo manjšine (morda zgolj peščice posameznikov),
ki skuša z brskanjem po kosteh … skovati kapital za to ali ono opcijo na domačem političnem
prizorišču«. Velika večina sedanjih Slovencev nima s tem, »kar se je godilo med vojno
in takoj povojni«, nič. Vse, kar bi dopustil pobitim žrtvam, je »skromen nagrobni
spomenik, na katerem bi pisalo: naj počiva v miru«. V zadnji

Mi smo bili kmečka vstaja

Figure 5. Mi smo bili kmečka vstaja

analizi je tako govorjenje »zdrs v brezno«, ki se imenuje denunciacija Antigone. Nekaj
podobnega je za 60-letnico priključitve Primorske k matični domovini Sloveniji rekel
dr. Janez Stanovnik: »doma premetavamo kosti in delamo iz tega politični šov«. (Delo,
10. sept.) Toda dr. Janez Stanovnik se je 40 let kalil v boljševiški partiji in je
sedaj predsednik organizacije partizanov, Evald Flisar pa je pisatelj. Kaj je pisatelj?
Sprijaznili smo se s tem, da je pisatelj lahko tudi zločinec, ki po boljšem spoznanju
(skrbno zaklenjenem v zasebnosti srca) piše visoke moralne humanistične traktate.
Sedaj pa vemo, da je pisatelj lahko tudi človek, ki ni v stanju premisliti zgodovine
svojega naroda – zgodovine jezika, ki je osnovno orodje njegovega poklica. Mogoče
bo Flisar na katerem od svojih naslednjih obiskov na Sumatri – v inspirativnem ambientu
pragozdov – našel misel, ki mu bo povedala, da je nerazumetje zgodovine defekt, ki
bi mu utegnil vzeti moralni status pisatelja.

Peter Kolšek ni pisatelj, ampak pesnik (ki si sicer služi vsakodnevno brašno kot Delov
novinar, kulturni, seveda). Tudi njega, »kot večino kompetentnih ljudi«, dejstvo,
da so »avgusta izvensodno pokončani in nepietetno zakopani mrtveci s pomočjo komisije
za prikrita grobišča prilezli iz štajerskih rovov«

(poudaril pisec uvodnika), kot pripadnika »s popkulturnimi in digitalnimi dražljaji«
prepojene generacije, ni vrglo iz ravnotežja. Ni ga prizadelo bolj kot malo večje
»monsumsko deževje«. Politično je namreč ta zadeva »več kot postana«. Sploh se imajo
s temi stvarmi pravico ukvarjati samo tisti, ki so jih doživeli. Tudi rojeni po Auschwitzu
in Stalinovi Sibiriji se za te reči niso menili, čeprav se je »duh obojega, pomešan
s katranom prenove, še plazil za sivimi vogali«. Pesnik! Najbolj pa ga, kot pesnika
seveda, bolijo spremljajoče okoliščine: zlonamerno širjenje naše katastrofične podobe
in »diskreditacija slovenskega partizanstva«, ki stoji za vsem in je pravi namen tega
početja. K sreči grejo klevete, kot je tista, da je Slovenija največje evropsko grobišče
druge svetovne vojne, mimo brez pravega odmeva. Hvalabogu, saj to ni slogan, s katerim
bi lahko šli v veliki svet, poleg tega pa se doma umetno vzdržuje ozračje državljanske
vojne. Na koncu se znajdemo ob stavku, ki ga, nenapisanega, preberemo takole: za nedisciplinirane
ljudi, ki nekaj govorijo o množičnih partizanskih zločinih, bi bil še najbolj priporočljiv
ponovni »zdrs« v totatlitarizem – v naloženo askezo totalitarnega molka.

Govorimo o tem, kako se z vedno novimi injekcijami vzdržuje stanje, ki ga je ustvarilo

Prve žrtve

Figure 6. Prve žrtve Franc Hrovat

petdesetletno ideološko nasilje. Število ljudi, ki sodelujejo v teh akcijah, je impozantno.
Še bolj važno pa je to, da se, kakor med vojno, tudi sedaj pred ničemer ne ustavijo
– tudi ne pred mrtvimi in njihovimi grobovi. In gospodje iz agencije za posvečenost
mrtvih, v njenem nadzornem odboru sedi, če se prav ne motimo, tudi akademik dr. Tine
Hribar, pri tem molčijo. Tudi takrat, kadar se izza okopov poženejo pesniki in pisatelji
– pastirji besede. Vsi oziri so padli, vse, kar nas je Evropa naučila v dvatisoč letih,
je šlo rakom žvižgat, ribam gost. Cilj je en sam: držati ljudi v magnetnem polju ideologije,
kjer bodo vedno dosegljivi za impulze novolevičarskih elit.

Postavljanje ideološkega prostora

V eno od vaj za vzdrževanje tega stanja se je spremenila tudi Tarča, oddaja na nacionalni
televiziji 10. oktobra, ki je hotela govoriti o Zakonu o žrtvah vojnega nasilja. Oddaja
je tekla tako, da o stvári sami gledalci na koncu nismo vedeli nič več kot na začetku,
v ušesih pa so nam odmevale neke besede in formulacije, ki so se kot skrbno narejeni
šivi pojavljale v tkanini in se sestavljale v nezgrešljiv vzorec z ideološkim sporočilom.
Kar naprej se je govorilo o partizanih in Angloameričanih kot o enem pojmu, nič pa
o tem, ali so partizani izvajali tudi teror nad Slovenci kot zavezniki Angloameričanov:
o tem, da je bilo nasilje okupatorja nelegitimno, nasilje tistih, ki so se borili
za svobodo, pa legitimno, pri čemer se nikomur, tudi voditeljici ne, ni zdelo vredno,
da bi dešifriral besedo »svoboda«; vmes pa kar naprej o kolaboracionistih in izdajalcih
– po spremljajočem fotografskem materialu ni bilo nobenega dvoma, da so to bili domobranci
– ki morajo biti izključeni iz zakonodaje, ki ureja zadeve žrtev. Da bi zagotovila
ideološko fakturo oddaje, je voditeljica Lidija Hren na koncu še enkrat vprašala navzoče,
če je prav razumela njihova stališča, »da med žrtve vojnega nasilja ne sodijo pripadniki
domobranske vojske in izdajalci, da je kolaboracija izključena«. V takem ključu je
tekel ta večer. In takih večerov je bilo v naših sedemnajstih letih nekaj tisoč; če
pa vzamemo v poštev celotno kariero totalitarne Slovenije, pa na desettisoče in stotisoče.
To dejstvo nam nekoliko razloži, zakaj so ljudje na predsedniških volitvah volili,
kakor so volili. S tem pa nikakor nočemo reči, da bi si Slovenci zaradi njih smeli
dovolili, da se nam vzame duhovni status političnega ljudstva! Tudi ne, če upoštevamo
kampanjo, ki je tekla, kakor jo je intoniral Mitja Gaspari, ko so ga vprašali, kakor
razume medvojni čas: »Eni so se odločili za domovino, drugi pa so se odločili drugače.«
Drugače – to se pravi, proti domovini. Saj bi morali vedeti, da tako pokvarjenega stavka niso že dolgo slišali – kljub
vsemu.

Volitve

Pomen letošnjih predsedniških volitev ni v razporeditvi moči v državi, ampak v tem.
da so razkrile, kakšna je slovenska politična družba (body politic). Njihova vrednost
– pa tudi zanimivost – je v tem, da so pokazale, kakšno stopnjo demokratske emancipacije
smo dosegli ali, drugače povedano, do kakšne

Naščuvani oblaki nad cerkvijo

Figure 7. Naščuvani oblaki nad cerkvijo Mirko Kambič

mere smo sanirali svojo totalitarno poškodovanost. Jemati jih moramo torej kot dobrodošel
eksperiment, ki nam bo, če bomo njegove vrednosti prav izračunali, povedal, do katere
mere smo upravičeni misliti, da smo pri sebi. (Predstavljamo si, da si dr. Igor Lukšič
že mane roke v pričakovanju vznemirljivega dela. Upamo tudi, da bo to pot svoje sodelavce
za medijsko delo plačal po sindikalnih načelih.)

Preden pridemo k bistvu, je treba le povedati, da so bile to volitve, ki so jih, kot
pričakovano, izpeljali mediji. Imamo sicer republiško volilno komisijo, a je to končno
samo pisarna. Novinarji, zlasti televizijski, pa so določali miselne okvire, v katere
so kandidati vdano vstopali in od tam pridno odgovarjali na vprašanja. Vprašanja pa
so novinarji postavljali takšna, kakršna so mogla nastati v dometu misli, s katero
razpolagajo, in takšna, ki so skrbela zato, da kandidati ne bi mogli načenjati globljih
vprašanj naroda in države. Bilo nam je ob tem, kakor da prisostvujemo zaključnemu
izpitu na tečaju za državne hišnike. Le na POP TV so se nekoliko razvneli ob Rozmanu
in Janši, potem pa so tudi oni padli nazaj v splošno duhovno letargijo. Videlo se
je tudi, da novinarjem ni do šale. Dajali so podobo hudih učiteljic, s kakim hudim
nadu-čiteljem vmes. Če omenim za ilustracijo samo to, da je gospa s POP TV, govoreč
o Peterletovem porazu, pripomnila, da mora biti njegova žena »precej poklapana«. Tako
je to potekalo.

Tudi omizja učenih analitikov, ki so jih razni studii klicali, da bi nam razložili
globlji pomen volitev, se niso dala prav prebuditi in so se raje zadrževala v nizkem
ključu. Nekoliko nas je presenetil Makarovič: »Ne bo tako pomembno to, kaj se bo dogajalo,
ampak kakšna bo konstrukcija tega, kar se bo dogajalo.« Torej interpretacija.

In kaj so volitve povedale o Slovencih? Povedale so. da se nismo postali politična
družba, ki ima sebe v svoji lasti. Izkazalo se je, da smo v lasti drugega. Bistveni
premik od leta 1990 še ni bil narejen. Ko je takrat Demos pripravljal prebiscit, se
je zelo potegoval za to, da bi zadostovala navadna večina. Razpoloženje med ljudmi
je bilo takšno, da se jim je še ta zdela komaj dosegljiva. Marsikdo se še spomni,
da so predstavniki kontinuitete hodili v parlamentu pred mikrofon in se norčevali
iz Demosovih poslancev: Kako malo zaupate svojemu ljudstvu! Potem pa seje dobrih deset
dni pred volitvami zgodilo nekaj, kar nas je temeljito streznilo. Komunisti so opustili

Slovenija 1991

Figure 8. Slovenija 1991 Damir Sedlak

svojo dotedanjo dvoumno politiko in se deklarativno izrekli za samostojnost – in plebiscit
je bil izglasovan s skoraj 90 %. To je bil zlovešči znak, kako trdno imajo v rokah
slovensko dušo. Zares verjeti pa tega niti tedaj nismo mogli. Moralo je potem slediti
še mnogo dokazov, da smo končno uvideli, kako poškodovan narod smo Slovenci izšli
iz totalitarizma. Sedemnajst let pozneje se je na nekih volitvah pokazalo nekaj podobnega.
Kandidat, ki ga je takorekoč v zadnjem trenutku podprla postboljševiška levica, ni
sicer dobil 90 %, dobil pa jih je 70 %. Na neki način in iz nekih razlogov čar še
ni minil. Nobena realnost ni odvrnila ljudi, da ne bi sledili tistim, ki so vezani
na totalitarno tradicijo. Ni zmagal Danilo Tiirk, zmagala je levica, kot je po volitvah
zmagoslavno zaklical Pavle Gantar.

Nobena izkušnja ni pomagala, nobeno pohujšanje. Popolnoma so ljudje pozabili, da so
se tisti, ki so nekoč živeli od ideologije (s katero so se polastili države in jo
izkoriščali), potem ko je država zaradi brezobzirnega izkoriščanja bankrotirala, polastili
stečajne mase in se spremenili v kapitaliste. Kot smešne žrtve političnega mazohizma
so jih še naprej nagrajevali. Politika je postala farsa.

Peterle je v kampanjo uvedel osamosvojitev in ustanovitev države – in ni uspel. Ali
ni to čudno? Kako to, da se ljudje niso pozitivno odzvali na to, da imamo svojo državo.
Še nekaj minut prej si na tako razkošje niti pomisliti nismo upali. Od te zavesti
bi vendar lahko živeli – če bi kaj dali nase, če bi imeli kaj spoštovanja do sebe.
Od kod ta indiferentnost? Spet seje izkazalo, da ne živimo iz svoje pameti, ampak
iz premetenosti tistih, ki so nas imeli nekoč v lasti. Oni pa to državo sovražijo,
ker jih neprestano spominja na zgodovinski poraz. Mrzijo jo, a hkrati dopuščajo, ker
jo potrebujejo – ne zato, ker je prostor narodovega prebivanja, ampak zato, ker je
zaželjeno orodje moči. Ko pa so prišli tisti. ki so državo postavili, in prosili ljudi,
naj jim omogočijo, da bodo mogli poskrbeti za to, da bi njene osnovne institucije
v polno zaživele, so jih ljudje ignorirali in se uklonili volji tistih, ki države
ne marajo.

Nadalje. V tednu pred volitvami je nacionalka predvajala dva dokumentarca: ponovila
je Moč preživetja in premierno predstavila Otroke s Petrička. Ko smo ju gledali, smo si rekli, to sta dva moralna sunka, ki nikakor ne bosta ostala
brez posledic. Njuno sporo-

Marija s plaščem

Figure 9. Marija s plaščem Simon Dan

čilo je bilo takšno, da bi se »kamen razklo«, Slovencev pa, kakor se je pozneje pokazalo,
nista premaknila. Po teh dveh večerih se je dramatično pokazalo, kdo je kdo, a nič.
A zakaj se tako čudimo? Ali ne vemo iz svoje izkušnje, da so v zgodovini možne dobe.
ki tečejo zunaj razuma – kakor da bi se bil razum iz njih izselil; da obstajajo črne
luknje ne samo v neskončnih in strašljivih prostorih vesolja, ampak tudi v zgodovini,
ki je čas človekovega prebivanja na zemlji.

Nemci se lahko postavljajo z največjimi imeni v literaturi, filozofiji, glasbi, zgodovinopisju;
polovico vseh Nobelovih nagrajencev v znanosti je bilo nekoč njihovih: in vendar so
leta 1933 s 40 % izvolili Hitlerja, čeprav je bil nor in je to lahko vsakdo videl.
In ko je po anšlusu 1938 prišel na Dunaj, ga je pozdravilo dva milijona Avstrijcev.
Ko je dan po priključitvi poznejši obirski župnik Tomaž Holmar kot običajno stopil
v vaško gostilno in pozdravil Grüss Gott, so kmetje vstali in po hitlerjansko stegnili
roke: Gospod župnik, odslej bomo tako pozdravljali. In ko je vikar Ignacij Nadrah
na ljubljanskih Žalah pokopaval dr. Lamberta Ehrlicha, ki so ga 26. maja 1942 umorili
vosovci, je izrekel besede, ob katerih človeka še danes spreleti čuden mraz: Dve tretjini
Ljubljančanov odobrava ta umor. Neki ljudje brez legitimacije so na cesti umorili
človeka, za katerega so vsi vedeli, kdo je, in je imel vse legitimacije, pa ljudje
niso bili toliko pri sebi, da bi vprašali morilce: Kdo pa ste vi, da si to upate?
Kdo pa vam je dal to pravico? Najbolj naravno vprašanje na svetu! Nekaj jih je obsedlo,
da niso bili več pri sebi. Po Sloveniji je okoli 600 morišč. Na vsako od njih so vezani
dvoji ljudje: tisti, ki so morili, in tisti, ki so jih morili. Ali drugače povedano:
zločinci in mučenci. Vsi ti kraji so nova slovenska znamenja, ki nas nemo sprašujejo:
Kam se bo Slovenija obrnila, v katero smer bo šla? Kateri od zgoraj omenjeni vrsti
ljudi se bo dala voditi? Pred bolj resno dilemo v zgodovini še nismo stali. Ko vse
premislimo, nam ostane naslednje: Volitve oktobra in novembra letos so bile velika
učna ura.

Date: 2011