1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1. 1989 – Nereflektirana drama
To, kar označujemo z letom 1989, je bilo nekaj najbolj navadnega in hkrati nekaj najbolj nenavadnega. Boljševiški totalitarni sistem je temeljil na premisah, ki so bile v takem nasprotju s tem, v kar se je ustalila narava evropskega človeka, da je bil njegov zlom samo vprašanje časa, hkrati pa ga je postavila in vzdrževala tako prisebna in nadarjena volja, da se je ustvaril videz, da tega časa še dolgo ne bo. V tej dvojnosti smo tedanji ljudje živeli: pričakovali smo konec in ga nismo pričakovali. Ko je Franc Popit nekoč v prvi polovici osemdesetih let stopil pred mikrofon beograjske skupščine in zavpil »Ali ne bo že kdo poskrbel za ta dinar?«, nismo prav videli, kako zelo je naiven in smešen. In ko je v drugi polovici osemdesetih let mladi Mihail Gorbačov, ki so ga postavili za sekretarja politbiroja sovjetske partije, začel z reformami – z glasnostjo in s perestrojko – nismo v tem videli tudi že konca, a bi bili lahko že zdavnaj vedeli, da boljševizma ni mogoče reformirati. Virtuoznost boljševiškega političnega obstajanja nas je tako zaslepila, da nismo opazili njegove osnovne nezadostnosti. In ko je potem novembra 1989 padel berlinski zid in so se za njim začele po vrsti vdajati tudi sovjetske depandanse v Srednji in Vzhodni Evropi in končno še matica sama, nam je bilo končno pokazano, da človek ni karkoli in da človeška družba le ni karkoli – da v laboratoriju zgodovine obstajajo končno neki predpisi, ki nekatere eksperimente dovoljujejo in nekaterih ne. Velikost leta 1989 je bila v tem, da bi v besedilu, ki je bilo v njem izpisano, človek lahko prebral, kaj je. Sesutje boljševizma je evropskega človeka povabilo na pot, s katero mu je bila omogočena vrnitev k sebi. Bolj kot vse drugo je bilo leto 1989 čas, ki je klical k temeljni evropski refleksiji. Minila je doba, ki je človeka vodila skozi največje skrajnosti, najbolj dramatična doba, ki si jo je mogoče zamisliti, a pravega pogovora o njej ni bilo.
Kaj se je zgodilo? Med tem, kako sta odšla fašizem in nacizem, in tem, kako je odšel boljševizem, je bila razlika, ki se nam je od začetka zdela nemalo čudna. Nad fašizmom in nacizmom so bile izrečene besede in opravljena dejanja, ki niso puščala nobenega dvoma, da se ju je mogoče spominjati samo z občutkom sramu ali pa z veseljem, da je njegov čas minil. Boljševizem pa takšne enoglasne obsodbe ni doživel in tisti, ki so stopili v njegovo službo, niso imeli za potrebno, da bi hodili s sklonjenimi glavami. Kljub vsej, ne podobnosti, ampak enakosti: v količini ponižanja, ki so ga ljudje morali prenašati; v skrajnosti laži, ki so jih morali izrekati in ki so jih vedno bolj spreminjale v nosilce dveh resnic, javne in zasebne, dokler končno niso več vedeli, kdaj so eno in kdaj drugo; v samovoljnosti in nadutosti aparata, ki v boljševizmu ni bila nič manjša kot v fašizmu in nacizmu, s to razliko, da boljševizem človeku ni dovolil biti lastnik in si tako zagotavljati minimalni delček samostojnosti. Kljub vsemu temu se boljševizem ni poslovil v taki sramoti, kakor sta to – upravičeno – morala storiti ostala dva totalitarna eksperimenta. Sramota, ki je zadela fašizem in nacizem, je – upravičeno – povzročila, da sta izginila, boljševizem pa je, v nekem važnem pomenu te besede, še vedno tu. To je zato, ker boljševizem ni samostojen pojav, ampak del zgodbe, ki še ni končana. Boljševizem sam je odšel, zgodba, v okviru katere je sploh mogel nastati, pa še ni bila povedana do konca.
1.1.2. Okvirna zgodba – evropski upor
To je zgodba o evropskem uporu, ki je bil tako začeten, tako od ničesar povzročen in avtonomen, da ga lahko primerjamo z uporom, v katerega se je dvignil človek v edenskem vrtu: Non serviam – Ne bom služil. Ko se je v 17. in 18. stoletju človek zavedel neznanskih potencialov uma, ni v njih zagledal ukaza, da mora z njimi služiti svetu, ampak je v njih zagledal možnost, da se sveta polasti. V tem je bilo bistvo pohujšanja: da je človek zagledal neko zgolj možnost in se zanjo odločil. Nazadnje je to morala biti odločitev. Človekov upor je bila odločitev v tem, da se je odtegnil integralni avtoriteti uma in priznal legitimnost samo tistim njegovim prvinam, ki so mu omogočile emancipacijo in samopostavitev.
Tako je Evropa stopila na novo pot. Človek, ki se je podal nanjo, se je umeval kot samega sebe postavljajoči subjekt – čutil se je avtonomnega, nikomur in ničemur nič dolžnega. Stavek, na katerem se je sedaj človek postavljal, je bil astronomsko oddaljen od stavka, ki ga je pol tisočletja pred Kristusom izrekel Heraklit iz Efeza in ga danes poznamo kot fragment 101 (po Dielsu): »Poiskal sem se.« Poiskati samega sebe pa pomeni: upoštevati vsako sled v sebi in zunaj sebe, ničemur ne odreči pozornosti, vsakemu srečanju pripisati možnost za povečanje poučenosti. Poiskanost v vsakem trenutku omogoča človeku biti svoboden, ker se je postavil v tem, kar je našel – ker je na poti samoiskanja izključil samovoljo in nasilje. Zato je vedno na odprtem prostoru in svoboden. Nasprotno pa človek, ki se postavlja – ki je samega sebe postavljajoči subjekt – ni nikoli zares svoboden, ker je bistveno vezan na manipulacijo s stvarmi, ki jih je izključil iz procesa samopostavitve – volja, s katero se je človek postavil, je, prav zato, ker je bila volja, nekatere stvari izključila. Te so ostale zunaj in sedaj omejujejo njegovo svobodo. Z njimi mora manipulirati; človek, ki mora manipulirati pa ni svoboden.
Evropski človek se je torej odpovedal svobodi in se odločil, da bo gospodoval, da bo gospodar. Da bi si zagotovil svoj novi status, si je omislil različne interpretacije sveta. To so zgodbe, ki jim pravimo ideologije. Ideologije so utemeljevalna besedila, ki trasirajo človekovo pot k absolutni emancipaciji in suverenosti. Da so ideologije mogle postati to, kar so hotele biti, so morale izključiti krščanstvo. Taka, v samem bistvu antikrščanska ideologija, je nosila francoski jakobinizem, ki je odgovoren za specifično razliko med francosko revolucijo in drugimi revolucijami 18. stoletja. To je razumljivo, zakaj samo če ni večnih zakonov, o katerih govori krščanstvo, lahko ljudje suvereno postavljajo svoje zakone. Družbo takih ljudi so obetali postaviti francoski jakobinci in tako družbo so dvesto let pozneje obljubljali postaviti z oktobrsko revolucijo 1917 Leninovi boljševiki, ki so se imeli za druge jakobince in neposredne dediče francoskih vzornikov. Tudi ti so hoteli pripeljati človeka iz »totalnega zla sedanjosti« v »totalno dobro prihodnosti«.
In ni čudno, če je emancipirani evropski človek gledal z velikimi pričakovanji na boljševiški eksperiment, ki so ga z oktobrskim pučem leta 1917 začeli izvajati v Rusiji. Tudi ni čudno, da so z razočaranjem in bolečino sprejeli, ko so izvajalci morali eksperiment prekiniti in napovedati bankrot. Tudi če so pogosto težko prenašali nenavadne in tuje manire, s katerimi so se izvajala dela v tistem laboratoriju, so vendarle verjeli, da se v tistih prostorih odloča njihova stvar. In čeprav so, kot se je nekdo izrazil, iz praktičnih razlogov denarnico modro nosili na desni, je njihovo srce vedno bílo na levi. Tudi ni čudno, da boljševikom, ko jih je doletelo, kar jih je doletelo, niso mogli odpovedati vse ljubezni.
Tako smo sedaj v stanju, s katerim smo začeli. Boljševizem se je onemogočil in njegova kartoteka je vse prej kot zgledna. Odprte apologetike nekako ni mogoče tvegati. A ljubezen, kakor je znano, vselej najde pota in načine. Za našo temo pa je pri vsem tem važno to, da sedaj nekoliko razumemo, zakaj boljševizem le počasi in z mnogo obotavljanja odhaja od nas; predvsem pa to, da zaradi mnogih samodejnih retencijskih manevrov v kulturi prostor ni tako čist, da bi mogli začeti veliko refleksijo, o kateri smo govorili.
1.1.3. Manevri za preprečitev refleksije – Evropa
Pojav seveda ni zgolj slovenski, ampak tudi evropski, kar samo potrjuje našo tezo, da je boljševizem del evropske zgodbe. Celo znani filozof Emmanuel Levinas je v bankrotu komunizma videl grožnjo za evropsko zavest o času, za zavest, »da čas vedno nekam pelje in da ima smisel«. Totalni fiasko komunizma je omajal gotovost te zavesti: »Sesutje sovjetskega sistema je, kljub nekaterim pozitivnim aspektom tega dogodka, vneslo nemir v globinske plasti evropske zavesti. Padec komunizma je omajal našo predstavo o zakonitosti zgodovine in nas vrnil nazaj na našo končnost in nepredvidljivost prihodnosti.« (Aleksander Smolar, 1989 – zgodovina in spomin, Transit 20, str. 25)
Isti avtor navaja na istem mestu Zygmunta Baumana, ki vidi v letu 1989 konec moderne, »ki jo je na najbolj jasen in najbolj radikalen način predstavljal marksizem«. Bauman pravi: »Kult družbenega inženiringa, drzne sanje modernosti in popolnega preoblikovanja narave so bile ravno v okviru komunizma in ne morda kapitalizma. Zaton te utopije pomeni istočasno zaton moderne, kakor se je zgodovinsko izoblikovala.« K temu bi lahko rekli, da se moderna ni končala leta 1989, ampak sto let prej, ko se je oblikovala totalitarna boljševiška ideologija; leta 1989 pa se je moderna v svoji politični fakturi ravno obnovila. Totalitarni boljševizem je zunaj legitimitete moderne – njen eksces. A celo sicer odlični Furet misli (na navedenem mestu), da je, potem ko je komunizem odpovedal, »zgodovina ponovno postala tunel, v katerega vstopa človek, ne da bi vedel, kam ga bodo njegova dejanja pripeljala«. S padcem komunizma človek ni vstopil v tunel, ampak nazaj v civilizacijo, ki je odprt prostor z jasnimi parametri in s tisočkrat preizkušenim védenjem, kaj iz česa sledi ali kaj čemu sledi. Civilizacija ni tunel, ampak aksiomatsko definiran prostor, zato ravno si je evropski človek v njem mogel urediti svoje domovanje – zato ravno se je lahko vrnil v civilizacijo kot v svojo hišo.
Toda pustimo velika imena kot sta Levinas in Furet. Spomladi je obiskala Slovenijo gospa Joke van der Leew-Roord – izgovori, kdor moreš – in je, ker je predsednica evropske zveze učiteljev zgodovine, svoj obisk posvetila tej dejavnosti. V nekem razgovoru (Ona, 20. 3.) je tako povedala, da pri poučevanju zgodovine priporoča multiperspektivnost – raznolikost pogledov na isto stvar. Za totalitarni komunistični čas, na primer, je treba poudariti tudi to, da je to bilo »obdobje večje socialne varnosti in razvoja pravic žensk«. Po njenem mnenju nikakor ne bi bilo prav, »če bi padec komunizma predstavljali le kot zmagovito zgodbo tistih, ki so ga premagali«. O tem sicer nimamo nobenih poročil, a srčno upamo, da sta se srečali z dr. Spomenko Hribar. Prepričani smo, da bi se na koncu objeli in druga drugo dolgo trepljali, (če ženske to delajo).
1.1.4. Manevri za preprečitev refleksije – Slovenija
Za Slovenijo pa velja ta posebnost, da se od komunizma trga zelo, zelo počasi, najbolj počasi od vseh primerljivih držav – od vseh držav nekdanjega socialističnega imperija. Leta 1990 je sicer zmagal reformni Demos (s pičlo večino 3 % v družbenopolitičnem zboru), a so že čez dve leti tako imenovane stranke nasledstva – stranke, na katere se je v delitvenem procesu razdelila boljševiška matica – z intrigo raznih levičarskih agentur spet dobile oblast in jo, s polletno prekinitvijo leta 2000, obdržale do jeseni 2004 – dvanajst let. V tem času so si postboljševiške elite skoraj nemoteno utrjevale oblast v državnih in nedržavnih ustanovah, zlasti v gospodarstvu in medijih. Nobeno od kričečih tranzicijskih vprašanj se v tem obdobju ni rešilo. Stanje državljanske vojne se je nadaljevalo, ob skoraj absolutni premoči sil novega totalitarizma. Tako stanje je simbolno podpiralo državno predsedstvo, ki je bilo od leta 1990 pa do danes neprekinjeno v rokah tranzicijske levice. V takih razmerah o kaki integralni demokratični prenovi seveda ne moremo govoriti, čeprav leva, postboljševiška in novolevičarska scena že nekaj časa vneto zatrjuje, da je tranzicija že končana. S tem, medijsko podprtim manevrom, hočejo pridobiti pristanek javnosti na novi stari sistem.
Po volitvah jeseni 2004 je bila sestavljena nova koalicija, ki je dajala nekaj upanja, da se bo tranzicija pospešila ali celo zaključila. Toda kmalu se je izkazalo, da vlada, s tako šibkim zaledjem v parlamentu, ne čuti, da ima v rokah poverilnice za korenitejše spremembe. Z gospodarskimi reformami si je skušala – in v tem tudi uspela – pridobiti avtoriteto opravilno sposobne administracije, v vprašanjih, ki bi lahko bila uvod v dokončanje državljanske vojne, pa je ostajala v sivi coni nedorečenosti. Za kaj več ni imela mandata. Zato retrogradne levičarske sile v dobršni meri obvladujejo površino družbe. Na zelo priseben, trenutnim razmeram prilegajoči se način!
Ko so na primer julija časopisi poročali o pokopu novih 465 identificiranih žrtev srebreniškega pokola v Potočarih, se pri tem ni nihče domislil, da bi ob tem omenil Kočevski rog, ne zato, da bi se izdelala kaka globlja primerjalna študija, ampak iz najbolj navadnega in naravnega kulturnega refleksa. In ko so časopisi omenjali, da sta zločinca Radovan Karadžić in Ratko Mladić na begu, se ob tem ni nihče spomnil, da, za razliko z bosanskimi, slovenskim zlikovcem sploh ni treba bežati, ker bi jih, če bi odpovedalo sodstvo, zavaroval varuh človekovih pravic. In ko je tisk sporočal, da demokratskim silam v srbskem parlamentu, ki so prišle tja po padcu Miloševića, še do danes ni uspelo zbrati dovolj glasov za resolucijo o obsodbi »strahotnega zločina« v Srebrenici, se ni nihče vprašal, kakšno je stanje glede tega v državnem zboru RS. In, ali je že kdaj kdo od slovenskih novinarjev govoril o »strahotnem zločinu« na Rogu?
Tako to gre. Ali kulturne in moralne asociacije, domnevno prisotne v slehernem človeku, kaj šele v novinarju, ti ljudje v sebi hote zatirajo, ali pa dejstev, ob katerih bi lahko nastajale, v njihovi zavesti sploh ni. Ko nas je Delova novinarka Saša Vidmajer (14. 7.) seznanjala z Razdeljenim spominom v srednjeevropskih državah, je govorila o Poljski, Romuniji, Estoniji – vedno z dvignjenim in razsvetljensko osveščenim kazalcem – ne da bi enkrat samkrat omenila Slovence, ki so nas – edine – boljševiki vpletli v revolucijo in državljansko vojno in je zato naša razdeljenost vsaj novinarsko zanimiva, če ne že, za slovenskega človeka, boleča. Toda pri nas je bila samo sterilno čista, od zaveznikov priznana enobe in kolaboracija! To je enunciacija takšnega pisanja, ne da bi bilo to kje expressis verbis povedano. Tako to gre.
Ko je nekdanji predsednik Milan Kučan sredi marca (16. 3.) govoril v Strunjanu o barbarskem napadu italijanskih fašistov na slovenske otroke – dva so ubili, ostale pa ranili – je poudaril, da se je tu zgodil »strahoten zločin«. Temu pritrjujemo. A zakaj ni 8. julija 1990 na Kočevskem Rogu uporabil tako jasnih besedi? Ni čudno, da se mu bralci in bralke v javnih pismih zahvaljujejo za tenkočutno roko, s katero je tako fino izpeljal prehod in dosegel samostojnost. (14. 7.) Jože Pučnik pa bo, če sledimo tem pismom, še »lep čas vnašal delitev, če ne razdor v slovensko nacionalno telo« in zato ne zasluži spomenika. (Marko Vreg, Delo, 23. 6.)
Te stvari nekoliko bolje razumemo, ko preberemo semantično interpretacijo pojma kontinuitete dr. Franceta Bučarja: »Kontinuiteta je nujno potrebna stvar, brez kontinuitete se življenje prekine. Kontinuiteta mora biti, za seboj pa potegne dobre in slabe stvari.« Tako ljudje z največjim možnim prestižem ustvarjajo lažno sliko totalitarne Slovenije: včasih malce neprijetna, v glavnem pa znosna družba, če pa pomislimo na »žensko vprašanje in socialno varnost« pa sploh. Ugledni ljudje! Katere besede bi morali uporabiti, da bi zadostili pokvarjenosti, ki izhaja iz stavka tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, da so se domobranci »bojevali proti osvobodilni vojski«? (Delo, 10. 3.) Odkod je ta gospod vzel toliko moči – se pravi, toliko arogantnosti –, da je ponovno žalil že tako strahotno žaljene ljudi?
Tako se počasi ustvarja vtis, da je bilo pravzaprav vse v redu – več ali manj. V televizijski oddaji o Valeriji Heybalovi tako nismo izvedeli, zakaj je po osvoboditvi leta 1945 odšla v Beograd in potem v Švico. Naša najboljša pevka! Avtorji so mislili, da bi preveč žalili totalitarni sistem, če bi nas obvestili, da je bila po »osvoboditvi« nekaj mesecev v delovnem taborišču v Kočevju in da potem zanjo ni bilo mesta v Ljubljani.
Sporadično se slišijo tudi drugačni glasovi – ravno za vzorec, da nas spomnijo, kako bi morali misliti o tatalitarni preteklosti. Ko je član vladne delovne skupine za nadzor Sove, nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek utemeljeval legitimnost vladnega nadzora nad njenimi ustanovami, je rekel tudi tole: »Očitno se stare sile bojijo kakršnekoli kontrole, ker je niso bile vajene, kar je s stališča razumevanja demokratičnih procesov, njihove legitimnosti in legalnosti, prav zastrašujoče.« Kratko in učinkovito oceno prehoda iz totalitarnega režima v demokracijo je podal ob problemih, ki so se pokazali v delovanju Sove, prof. dr. Rajko Pirnat: »Velika napaka je bila narejena leta 1993, ko je bila Sova (tedaj imenovana VIS) ustanovljena. Takrat je niso postavili čisto na novo, ampak je nastala s preoblikovanjem bivše Službe državne varnosti.« Tudi taki glasovi se slišijo, a jih je premalo, tako jasnih in glasnih, da bi mogli dajati značaj sliki, ki nastaja pred nami.
Podoba, ki smo jo tu z nekaj potezami skušali predstaviti, govori o tem, da Slovenci, kot nosilci narodne države, nismo dovolj dozoreli, da bi razumeli in znali povedati – v pravem pomenu te besede – kaj se je z nami zgodilo v preteklem stoletju. Tega si ne moremo razložiti drugače kot tako, da priznamo politično nedoraslost – nekaj najbolj poraznega, na kar je mogoče pomisliti v zvezi s kakim narodom. Totalitarna izkušnja ni nekaj, kar bi bilo mogoče prepustiti prebavnim mehanizmom zgodovine. Moramo se z njo spoprijeti zavestno. Moramo jo razstaviti na sestavne dele in ji tako odvzeti magijo, s katero nas je slepila, da smo se ji vdali in ji bili pokorni: z razumom moramo vzeti moč temu, kar smo si z nerazumom in v odsotnosti duha naložili. Če te zgodovinske naloženosti ne bomo sprejeli, bomo čisto lahko za to še plačevali – ne da bi tedaj, ko bomo odpirali listnico, prav vedeli, zakaj to delamo.
1.1.5. Tveganost odlašanja – Primer Poljske
Stanje bi bilo mogoče razložiti s primerom Poljske.
Ni se treba opirati na poročila, ki jih bralcem Dela dobavlja iz Varšave Ilija Marinkovič – ki je, mimogrede, očitno prezrl razliko, ki obstaja med pojmom dopisništva nekega časopisa in pojmom agenture poljske levice – da delimo z dobronamernimi opozorili iz drugih virov zaskrbljenost nad razmerami v tej državi, potem ko sta krmilo pred dvema letoma vzela v roke brata Kaczynski, eden kot premier, drugi kot predsednik države. Oba sta bila aktivna udeleženca protikomunističnega odpora in zato spoštovana in ugledna človeka. Toda stanje, ki sta ga našla v državi in ga v predvolilni kampanji obljubljala sanirati, sta se lotila na način, na katerem ni mogoče spregledati nervoze, ki državo vodi iz krize v krizo. Stvar je v tem, da hočeta spremeniti razmere v kratkem času. Od EU hočeta doseči priznanje katastrofalnih posledic, ki jih je za srednjo Evropo imela Jalta; doma pa hočeta radikalizirati prehod med komunistično preteklostjo in demokratično sedanjostjo. A tu so se v dvajsetih letih ustvarile razmere, ki se takim poizkusom upirajo.
Kako je bil zastavljen poljski prehod? Poljaki so se na leto 1989 predvsem zelo dolgo pripravljali. Vsi upori, od leta 1953 pa do ustanovitve sindikata Solidarnost avgusta 1980, so bili na zunaj sicer socialna gibanja delavcev, v resnici pa prava politična dejanja. Čeprav je bila Solidarnost – ki je že v nekaj mesecih po nastanku prerastla v politično organizacijo z deset milijoni članov – kot pravi Alexander Smolar (1989 – zgodovina in spomin, Transit 20, str. 15) v resnici ljudska vstaja za neodvisnost, svobodo in demokracijo, je le res, da so voditelji te velike sile vedeli, da za mejo ždijo sovjetski tanki in čakajo na povelje iz Moskve, da se začnejo premikati. Zato so ravnali zelo oprezno ali, kot so sami mislili, »odgovorno«. Za tako politiko so iznašli načelo »sama sebe omejujoča revolucija«. Disident Jacek Kuroń, vodja »informacijskega centra štrajka«, je v tem smislu izjavil, da Solidarnost sprejema vodilno vlogo partije. Kakor vemo, vse to ni nič pomagalo. Decembra 1981 je Jaruzelski objavil izredno stanje in Solidarnost ukinil.
Tudi v drugi rundi konec osemdesetih let se je Solidarnost držala samoomejevalnega načela. Na pogajanjih za »okroglo mizo« od februarja do aprila 1989 je že vnaprej dopustila komunistom polovico sedežev v sejmu in pristala na zahtevo komunistov, da so volitve že 4. junija, s čimer so ti hoteli onemogočiti demokratom, da se pripravijo nanje. Solidarnost je sicer sijajno zmagala, a v vladi, ki jo je sestavil Tadeusz Mazowiecki, so komunisti, spričo dogovorjene volilne zakonodaje, v njej obdržali ključna mesta. Poleg tega pa je Solidarnost v skladu s svojim samoomejevalnim načelom, izvolila Jaruzelskega za šefa države. Ob takem razvoju pravi A. Smolar (na navedenem mestu): »V poljskem letu 1989 ni bilo niti enega momenta, ki bi izrecno označeval konec komunizma in začetek demokracije«. In še: »Tak proces je težko slaviti kot revolucionarno vstajo, predvsem tudi zato, ker so se, ko je proces že tekel, tudi predstavniki Ancien régime radi postavljali s peresi demokratičnega prepričanja (čeprav so s svojo iniciativo za ‘okroglo mizo’ imeli prav tako malo namena posloviti se od oblasti, kot Gorbačov v Sovjetski zvezi).« Poljska desnica še danes trdi, da so sporazum za »okroglo mizo« pilotirali komunisti.
Že po teh nekaj potezah razumemo zvezo, ki jo je varšavska sociologinja Samanta Stecko (Kaj je ostalo od Solidarnosti, Transit 20, str. 168) potegnila med strategijo »okrogle mize« in sedanjostjo. »Zdi se, da je bilo ‘debeli črti’, ki jo je pod preteklost potegnil Mazowiecki, preveč žrtvovanega. Ta politika, katere namen je bil, Poljake spraviti s seboj, da bi jim bil omogočen nov začetek, je novo demokracijo sicer razbremenil zločinov in zablod komunistične ere, obenem pa ji je odvzel skrb za pozitivno dediščino upora. Politično zaukazano pozabljenje je pripeljalo do tega, da novi rod ne razume več svojih lastnih temeljev in počasi jemlje za samoumevno, kar si je bilo treba z muko izboriti.«
Pozitivna dediščina upora? Ko je Vaclav Havel leta 1999 v Varšavi sprejemal nagrado, ki mu jo je podelila Gazeta Wyborcza, je govoril o tem, da sta »Srednja in Vzhodna Evropa stali pred nalogo pripraviti ne samo sistemsko alternativo za propadajoči totalitarizem, ampak tudi za materialistično civilizacijo zapada z njegovo od logike trga obvladano demokracijo. Največje darilo, ki so ga te dežele prinesle Evropi, je izkušnja totalitarizma in upora proti totalitarizmu. Ta izkušnja pa uči, da se odgovornost in čista vest izplačata.« (Alexander Smolar, 1989 – zgodovina in spomin, Transit 20, str. 30) Nekaj podobnega je Aleksander Solženicin med svojim ameriškim izgnanstvom v znamenitem govoru na Harvardu leta 1987, govoreč o moralni in duhovni superiornosti Vzhodne Evrope, posebej Rusije, in o tem, da stalna nevarnost, ki ji je izpostavljeno življenje, dela značaje ljudi močnejše in globlje, rekel tudi naslednje: »Če bo Vzhod kdaj postal takšen, kot je Zahod, bo to izguba nečesa velikega in vrednega.« (A. Smolar, cit. delo, str. 25)
1.1.6. Nova Slovenska zaveza in javni govor
Nova Slovenska zaveza misli, da je za to, čemur smo rekli velika refleksija, potrebno določeno ozadje, čigar posebnost mora biti v tem, da je predvsem in v prvi vrsti normalno. (Ta, rahlo paradoksna zahteva izhaja iz dejstva, da skušamo napraviti obračun s časom, ki je bil, bolj kot vse drugo, nenormalen – zaradi tega ravno ni mogel nositi življenja, zaradi tega je ravno moral podati demisijo.) Zato že vseskozi pozivamo svoje nasprotnike, da se pokorijo normam racionalnega diskurza. Zagledali smo dve možnosti, ki smo ju spremenili v dve strategiji.
Najprej smo svoje sogovornike vljudno, a zato nič manj vroče in prizadeto, prosili, da pristanejo na to, da je dvakrat dve štiri ali na to, da je skozi točko zunaj premice mogoče potegniti eno samo vzporednico (kakor uči Evklidova geometrija). Zelo smo vztrajali na tem, da v tej točki dobimo njihov pristanek. Hoteli smo jih pridobiti za to, da bi, če bi se nam posrečilo kak neksus dogodkov razstaviti tako, da bi ga bilo potem mogoče zreducirati na enega od obeh zgornjih matematičnih aksiomov, da bi potem našo rešitev sprejeli. Drugi način pa je zadeval moralni ali estetski odziv na kako veliko, iz vse zgodovine izstopajoče dogajanje. Tu smo mislili predvsem na množični pokol slovenske domobranske vojske in njihovih spremljevalcev – na to, kar ponavadi označujejo z metaforo Kočevski rog. Mislili smo, da je velikost – to besedo smo največkrat uporabljali – tega pojava tako presežna, tako nad vsem drugim, da je ob njem upravičeno eno samo obstajanje – biti resničen. Da je tu kakršnokoli zatekanje k politkomisarski sofistiki nedovoljeno. Mislili smo, da je moralni vektor Kočevskega roga tako močan in silovit – lahko bi rekli tako brezpogojen in kogenten – da ga imamo lahko za transkript onih dveh matematičnih formulacij.
Toda tudi s temi prizadevanji praktično nismo in nimamo nobenih vidnih uspehov. Za boljševike, pa tudi za tiste, ki so obiskovali njihove propedevtske ustanove, se je znova in spet pokazalo, da so iz drugačne snovi. Potem ko jih je zgodovina že matirala, še vedno nočejo stran od šahovskih desk, upajoč, da se bo ponudila prilika za novo igro. Iznašli so novo metodo, ki je kljub absurdnosti – v naših postmodernih časih – začuda učinkovita. Kadar na argumente svojega nasprotnika nimajo kaj reči, se ne umaknejo, kakor v takih primerih zahteva bonton evropskega javnega dialoga, ampak z varianto Descartesovega stavka oznanjajo sebi in svetu: Govorimo, torej smo.
Poleg tega pa je še tako, da se s poglabljanjem krize, v kateri se nahajajo že dobrega četrt stoletja, veča nezadostnost njihovega govora. Ta se veča, veča pa se tudi njihova krčevita volja po obstajanju. Obstajajo za enkrat res še lahko, razumno obstajati pa ne morejo več. Nekateri pravijo »Grobovi tulijo« in mislijo s tem, da jih bo strašna govorica grobov pregnala od mikrofonov. Toda čeprav spada večina članov Nove Slovenske zaveze in njihovih prijateljev k generaciji, ki je bila, kakor pravi poljski pisatelj Szczepanski, »inficirana s smrtjo«, mislimo, da je za vsem še nekaj drugega. Prišel je nov čas in – čudno, čudno – iz megle se je začela počasi dvigati resnična podoba intrige neke demonske ideologije. »Laž je nesmrtna duša komunizma,« je Kolakowski nekoč strnil svoja razmišljanja o njegovih nastopih in besedilih, mi pa lahko dodamo, da ta duša živi, vsaj v Sloveniji, samo od kljubovanja, prave inventivnosti in veselja do življenja pa v tej duši ni več.
1.1.7. Govorimo, torej smo – Zgodba o totalitarni poškodovanosti
Te in druge misli so nas obhajale, ko smo listali po eni od najnovejših edicij ZZB NOB z naslovom Slovenski zbornik 2007. Vseh prispevkov seveda nismo prebrali, statističnih postopkov dr. Nika Toša in dr. Vlada Miheljaka se iz razumljivih razlogov nismo hoteli dotikati; prispevki o partizanskem zdravstvu so nam že po nekaj vrsticah povedali, da zasledujejo svoja specifična zanimanja in jih zato lahko preskočimo (če seveda odmislimo okoliščino, da nobeden od treh zdravnikov ni imel za primerno omeniti partizanskih pokolov domobranskih ranjencev). Nekaj besedil pa smo preleteli in se nekoliko dlje zadržali pri tistih točkah, ki so se izkazale za rekurentna mesta boljševiške spominske prakse. Nemalo smo se jim, kot smo že rekli, čudili in obžalovali, da jim ne moremo posvetiti več časa. Zdelo bi se nam zanimivo, če bi nam uspelo, da jih kategoriziramo in sistemsko urejene objavimo v knjigi, ki bi se lahko imenovala: Slovenski politični antibarbarus. Toda spričo skromnih moči, s katerimi razpolaga uredništvo zaveze, smo to ambicijo zavrgli in sklenili, da se omejimo na posamezne avtorje in izoliramo tista mesta, ki direktno ali indirektno upravičujejo naše trditve v uvodu k temu delu Komentarja.
Najprej pa načelno o naslovu, odnosno podnaslovu. Ta se glasi: Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodovem spominu. (Tako v ovojnem in glavnem podnaslovu, v kataložnem zapisu pa so narodov spomin spremenili v narodnega.) Kot naslov, je tudi podnaslov izrazito polaščevalski. Zbralo se je enainštirideset ljudi in slovesno – v naslovih – izjavilo, da je njihovo spominjanje nekega dogajanja že spominjanje vsega naroda.
To je tradicionalna boljševiška poteza, enakovredna na primer tisti, s katero se je partija leta 1941 polastila izključne pravice do rezistence. V tem polaščevalskem duhu je leta 1942 izšel Slovenski zbornik, petinšestdeset let pozneje pa Slovenski zbornik 2007. Torej: la lotta continua – boj gre naprej.
Že uvod daje slutiti, da knjiga ne bo napor k globljemu razumetju nekega časa, ampak zbornik proklamacij in ideoloških zaklinjanj. Take stavke je mogoče pisati o vsakem gibanju in zato za zahtevnega bralca, na primer za resnega zgodovinarja, ne pomenijo dobesedno nič. V uvodu je tudi že nekaj trditev, ki ne morejo, da ne bi iritirale bralca s svojo nedognanostjo. Ko na primer pisec pravi, da je Chirac obsodil holokavst kot »perverzijo duha in zločin proti resnici«, ni začutil, da ga tolče po zobeh zatajeni slovenski genocid. In ko smeši nekatere zgodovinarje, da »s spremembo političnega režima stoodstotno spreminjajo svoje ocene«, mu ne šine v glavo, da je to po totalitarnem režimu, ki se je poleg vsega še specifično utemeljeval na zgodovini, nujno in neizbežno.
Dr. Janko Pleterski že v naslovu svojega prispevka govori o »narodnoosvobodilnem boju«. Boju, ki je narodu prinesel polstoletno diktaturo totalitarnega tipa, pripisovati narodnoosvobodilnost, je napad na jezik ali zloraba jezika. Po maju 1945 so bili vsi evropski narodi osvobojeni italijanskega in nemškega okupatorja, razumljivo tudi slovenski; tako imenovani enobe je imel eno samo vlogo: da je preko rezistence poskrbel za specifično diferenco, ki je potem obvladovala povojno Slovenijo: totalitarna diktatura, ki je človek, ki govori katerega od človeških jezikov, ne more imeti za rezultat osvobodilnega boja. Taki manipulaciji z jezikom bi Chirac morda rekel »perverzija duha«.
Pleterski pripisuje slovenskim katoličanom začetni kolaborantski vzgon ali instinkt. Zato, pravi, je bila prisotnost komunistov zanje »najbolj dobrodošla in največja sreča«, saj sicer za svojo kolaboracijo ne bi imeli nobenega alibija. Tega, čemur Pleterski pravi kolaboracija, brez partizanov »na terenu« seveda ne bi bilo. Katoličani so bili skozi vso zgodovino nosilci slovenske kulturne, politične in narodne samobitnost. To je tako znano, da je moralo kdaj priti na ušesa tudi akademiku dr. Pleterskemu. Kaj ga torej žene? Od kod to sovraštvo? Ali komunisti res tako težko prenašajo svojo poraženost?
Da bi zmanjšal vlogo komunistov na čim manjšo možno mero, se Pleterski poslužuje raznih manevrov stilne profilakse. Za komuniste, »kolikor je njihovega delovanja bilo«, izvemo, da so kdaj pokazali, da imajo svoje »socialnorevolucionarne cilje« in da so se kateremu od njih kdaj pa kdaj »tudi približali«, a vse bolj slučajno in kakor v odsotnosti duha. Če ob tem pomislimo, da so tako med vojno kakor tudi po vojni z vso monstruoznostjo postavljali totalitarno boljševiško državo, z voljo, ki je presegala vse, kar se je kdaj v tej deželi hotelo, začutimo, da je moral pri tem preslišati obupno vpitje boginje Klio. Boginja Klio! Le kaj si je morala misliti ob »hudodelskem, prostovoljnem sodelovanju v vojskovanju držav, ki so napadle narod Slovencev«? Boginja Klio je izobražena gospa in veliko da na jezik. Betežnost te formulacije seveda ni slučajnost, ampak je nastala iz junaške volje za reševanje nerešljivih reči, ki se je nujno spremenila v muko. Eden njegovih reševalnih podvigov je tudi ta, da obstoj »demokratično nekontroliranih nosilcev komunističnega totalitarizma« razloži – in hkrati opraviči – z obstojem »nosilcev katolicističnega klerikalnega totalitarizma«. Izumi prof. Pleterskega bi res zaslužili večjo pozornost, kot jim jo more dati kratek zapis v Zavezi. Kateri nosilci totalitarizma pa so že bili kdaj demokratično kontrolirani? Bolj važno pa je tu seveda to, da za katoliški totalitarizem na svobodnem znanstvenem trgu ne bo našel kupca. Katoliška Slovenija, če ji kdo že hoče tako reči, je poznala delitev oblasti, pluralno demokracijo, tržno gospodarstvo in zasebno lastnino, pravno delovanje državnih institucij – kar vse so boljševiki nemudoma odpravili in s tem dokazali, da jim pritiče atribut totalitarizma. (Boljševiki pa v katoliški Sloveniji niso bili prepuščeni k upravljanju hiše, ker so trdili, da bodo, če dobijo moč, hišo zažgali. Dr. Pleterski bi moral to razumeti.)
Dr. Ljubo Bavcon je pravnik in je sklenil premisliti enobe v luči svoje stroke. Najprej pa je napravil red med knjigami, ki poročajo o stanju, ki ga bo izvedensko ocenil. To je naredil apodiktično in razsojevalsko. Knjige dr. Tamare Griesser Pečar prinašajo »izkrivljeno podobo o dejstvih«, knjige Marjana Žnidariča in dr. Petra Vodopivca pa poročajo »objektivno kritično in koncizno«. Toliko da vemo, komu se je dal informirati. Nazadnje pa je vendar tako, da nikoli nismo do kraja gotovi, ali je Bavcon sam, za svoje ideološke potrebe, posegal nazaj v medvojne razmere, ali pa je o njih bral v knjigah, ki o njih poročajo »objektivno kritično in koncizno«. Vemo pa vseeno, da tisti, ki trdi, da »na ozemlju Slovenije med drugo svetovno vojno ni potekala državljanska vojna«, to dela le tako da v svoji redakciji medvojne stvarnosti zamolči enoletno teroristično pripravo na boljševiško agresijo. Pa tudi, ko tega terorja ne bi bilo! Kdo more prisiliti ljudi, da se bodo bojevali proti eni obliki totalitarizma samo zato, da bodo izročeni drugemu. In ker ni bilo nobenega »osvobodilnega« terorja in nobene nujnosti braniti življenje in v tradiciji pridobljene kulture in ni bilo nobene državljanske vojne, je ostalo samo še »vsestransko sodelovanje domačih okupatorjevih pomagačev« z okupatorji – iz čistega veselja, iz čiste pokvarjenosti, iz čiste izdajalske sle. To je tistih duh, ki je Josipu Vidmarju dal govoriti o »nečisti krvi«, ki jo je treba odstraniti iz telesa. Nazadnje smo pri rasizmu. In vendar pravijo isti ljudje, da povojne moritve ne razumejo.
Obenem pa tudi pri Bavconu opažamo tiste pomanjkljivosti, ki jim podlegajo skoraj vsi, ki so se v tem zborniku odločili, da sporočijo narodu, kako se mora spominjati svoje preteklosti. Nagibamo se k temu, da bi to pomanjkljivost razumeli kot obliko totalitarne poškodovanosti – kot degeneracijo asociacijskih refleksov, ki jih narekuje normalni jezik, se pravi neideološki jezik. Ko nas Bavcon spominja na to, da ima prebivalstvo »pravico do upora, kadar postaneta tiranija in nasilje neznosna« (»po splošnih načelih civiliziranih narodov«), bi moral takoj razumeti, da mora tudi dolenjskim in notranjskim kmetom priznati pravico, da svoje puške legalizirajo pri okupatorju, ko sta »tiranija in nasilje postala neznosna«. Ali ko pravi »Jasno je, da se vsako politično in oboroženo gibanje bori za oblast«, ali ni s tem opravičil vsako nasilno prevratništvo, tudi SA in NSDAP, ki sta demontirala weimarsko republiko. Ko pravi Bavcon »jasno je«, hoče reči s tem, da ima vsako politično in oboroženo gibanje pravico, da se bori za oblast. Čisto vsako »politično in oboroženo gibanje« pa »po splošnih načelih civiliziranih narodov« nima pravice do oblasti. Italijanske Rdeče brigade, nemška Frakcija rdeče armade, bolivijska Sijajna pot, muslimanska Al Kaida, vsa ta gibanja te pravice na primer nimajo. Kaj je z Bavconovimi kulturnimi refleksi? Če praviš hiša, si vključil vse predmete tega sveta, ki se lahko potegujejo za status hiše; če si rekel bolečina, si postavil odprto polje za vse bolečine, kakršnekoli ali so bile ali bodo, bolečine vseh ljudi in vseh prvin stvarstva, ki ima ta privilegij, da čuti. Tako deluje jezik in treba se mu je pokoriti. Če je v slovenski kulturi te pokorščine vse manj, si to, vsaj deloma lahko razložimo s totalitarno poškodovanostjo.
Toda to so kljub vsemu finese, če jih primerjamo z okoliščinami, s katerimi Bavcon dokazuje, kako je enobe pridobival »tako legitimnost kakor postopoma tudi legalnost«. To je bil na primer 16. september 1941, ko je partija preko OF uzurpirala izključno pravico do rezistence in obenem napovedala na nepokorne odprt vosovski pogon. Zlasti pa vidi velik uspeh na poti do »legitimnosti in legalnosti« v kočevskem zboru oktobra 1943. Tam je neka samozvana vstajniška skupina sprejela določena ambiciozna besedila, ki niso imela nobene veljave razen tiste, ki jim ga je dajalo nasilje. A v središču te zgodbe je sodni proces, ki ga je partija sredi kočevskega zbora uprizorila svojim nasprotnikom. V samoti in gluhosti kočevskih gozdov jim je zrežirala pošastno norčijo, v kateri so dvajsetim – dozdevno bolj krivim – sodili in jih šestnajst usmrtili, nekaj sto – dozdevno manj krivih – pa so enostavno postrelili, ne da bi jim »sodili«. S tem so boljševiki dokazali, da ne poznajo razlike med sodnimi in nesodnimi usmrtitvami – da ta distinkcija prihaja iz neke druge kulture. Ko Bavcon na koncu obžaluje, da vrnjeni domobranci niso bili deležni »poštenega sojenja«, kot ga je partija zmogla v kočevski jeseni 1943, ampak so bili pomorjeni brez »sodbe«, začutimo, da smo prišli ne do roba mogočega, ampak do roba nemogočega. Kaj so morali ti pisci doživeti, da so se vdali taki arogantnosti?
Na koncu še o tem, da so bili domobranci, če je bil sporazum Tito-Šubašič legitimen, »dvakratni izdajalci«. Sporazum Tito-Šubašič ni bil legitimen. Morda je bil, spričo pravnih in političnih relacij tedanje stvarnosti, legalen, a legitimen ni mogel biti. Ko je kralj Peter II nanj pristal, je, čeprav je bil k temu prisiljen, naredil nekaj, kar mu je vzelo pravico, da bi bil kralj še naprej. Ko so Slovenci leta 1918 stopili v skupnost, ki se je pozneje imenovala Jugoslavija, so to storili, tako kot drugi tako imenovani jugoslovanski narodi, z neko nikjer zapisano predpostavko: da bo nova država ostala v okviru kulture, ki je veljala za tedanjo Evropo. S sporazumom Tito-Šubašič pa se je vzpostavilo stanje, za katero se je z vso možno gotovostjo vedelo, da bo končno pripeljalo Jugoslavijo v stanje, da bo v Evropi samo še geografsko. S tem dejanjem je suveren nehal biti suveren in njegovi državljani odvezani prisege in lojalnosti.
Dr. Božo Repe je problematiziral revizijo zgodovine in – res brez potrebe – ponovno vpraševal, zakaj je potrebna. Ne bomo mu razlagali! Sicer pa se ne moremo znebiti vtisa, da je nekoliko v zadregi. To sklepamo po tem, da se ne umiri in osredotoči na Slovenijo, ampak plava sem ter tja po bazenu in se, ko se že zdi, da se je obrnil k nekemu cilju, nenadoma zaradi ne vem katere domislice obrne in že ga vidimo čofotati nekam drugam. Z olajšanjem si torej včasih rečemo, pa se le vidi, da je profesor, a si že v naslednjem trenutku, če slučajno zadene na enobe, nadene skavtsko bluzo in začne komponirati v molu. Hkrati pa vidimo, da se tudi pri njem pojavljajo težave z asociacijami. Ko omeni Janševo zahtevo, naj vsak pometa pred svojim pragom, se, ne da bi pomislil na neko tradicijo, ki je to počela desetletja takorekoč institucionalno, razburi: »A kaj storiti, če nekdo pometa pred tvojim pragom, pred svojim precej bolj zasmetenim, pa ne?« In ko omeni, da so danes, v času vsesplošnega revizionizma, eni »bolj všečni oblasti (in zato primerni za razne funkcije)«, ne sliši, da ga jezik nazaj sprašuje, ali so bili takrat, ko je gospa Šentjurčeva izbirala kandiate za svoj zgodovinarski krožek na cekaju, vsi enako »všečni«.
A o teh stvareh govorimo zato, da pokažemo, kako utrudljiv postaja počasi ta zbornik. Zresnimo se spet, ko opazimo, da ima dr. Božo Repe optične probleme, nekakšne težave s perspektiviko. Medvojno dogajanje se mu prikazuje v naslednjem zaporedju: »okupacija – kolaboracija – odpor – revolucija«. Razpored dogajanj je seveda zelo važen, saj določa strukturo celotne zgodbe, a ta, o katerem govori Repe, gotovo ni tak kot nam ga je predstavil tukaj. Morda mu ga je sestavil kak Descartesov nagajivi genij, a mi se bolj nagibamo k hudobni misli, da je proizvod apologetične malverzacije. In namesto da bi pisec po tem nelepem dejanju po prstih odšel, nam, odhajajoč, še vrže čez ramo, da je tak razpored »kronološko dokazljiv«. Glede tega, da so tudi v Sloveniji tako kot v drugih državah, na Poljskem, v Franciji, v Italiji, v Grčiji, obstajali pogoji za »podobno raznolikost odpora«, mu ne moremo reči drugega kot to, da bi lahko vedel, da nima prav. Tako zelo je stvar jasna. Razlog je preprost in vsem znan: samo v Sloveniji, ponavljamo, samo v Sloveniji se je partija odločila, da bo izvedla revolucijo. Moramo se popraviti: ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Grčiji, a v Grčiji ji zavezniki tega niso dovolili, v Sloveniji pa ji niso samo dovolili, ampak so jo podprli in revolucijo omogočili. Arbitrarno ali geopolitično.
Mag. Janez Kocjančič ni prav dobro premislil stvari, ki jih je napisal, zato čutimo, da bi morali biti z njim prijazni. A trditev, da je tisto, kar je med vojno Slovence ločevalo, bila »odločitev za kolaboracijo in odločitev za NOB«, je kljub vsemu malce preveč preprosta. Zato mu tu ne moremo popuščati, čeprav ga žene sočutje (partizane »krivijo leta«, pa se morajo vseeno »po častnem boju« braniti »vojnih zločinov«) in čeprav je zapisan plemenitemu apriorizmu (misli namreč, še več, »globoko je prepričan«, da bi »moralo biti vrednotenje NOB sestavni del slovenske zavesti ter etične osnove za graditev naše narodne identitete in drže v prihodnosti«). V svojem razumevanju gre celo tako daleč, da je pripravljen napraviti partizane za neprištevne. Pravi, da so mu številni od njih zatrjevali, »da jih ogromna večina ni vedela za povojne poboje«. Kaj bi to lahko pomenilo? Ali to, da so komunistično oblast prenašali samo zato, ker niso vedeli za ta zločin? Če je tako, zakaj pa se niso uprli, ko so zanj izvedeli? Ali pa zanj še sedaj ne vedo, čeprav so zanj izvedeli? V pomenu, da ga prav ne razumejo, da ga ne vidijo v vsej njegovi velikosti? To je čisto mogoče, saj so se štiri leta vadili v soobstajanju z njim. Nazadnje so se zločina tako navadili, da ga sploh več ne vidijo. Če bi ga zares zagledali, ne bi mogli biti mirni!
Čeprav smo prej rekli, da nas njegova preprostost razorožuje, bi mu vseeno svetovali, da si v prihodnje prizanese z zapletenimi miselnimi postopki. Na primer: 1. da je partija ukinila politični pluralizem, »je bilo gotovo napačno«; 2. da je bila partija zato sebična, pa ne drži, saj je večina komunistov padla (v boju proti političnemu pluralizmu in za enopartijski sistem): 3. očitati tistim, ki so žrtvovali življenje za domovino (za odpravo političnega pluralizma in za uvedbo enopartijskega sistema), pa je »moralno zgrešeno«.
V besedilu dr. Vide Deželak Barič se nam zdi potrebno izpostaviti dva momenta. Prvi zadeva 16. september 1941. Tedaj je partija »monopolizirala pravico vodenja protiokupatorskega boja«. Toda, »takšni sklepi bi ostali brezpredmetni, če bi se v tistem času pojavila zunaj OF ustrezno močna vojaško-politična pobuda«. V tem stavku in v tej trditvi je vse odvisno od tega, kaj pomeni besedna zveza »ustrezno močna«. Po naši pameti – in to je za interpretacijo celotne dobe ključnega pomena – ta zveza ne more pomeniti drugega kot biti v stanju uporabiti ista sredstva, ki jih je uporabljala partija v razrednem boju. »Ustrezno močna pobuda« bi bila lahko samo pobuda nove partije, z isto stopnjo intransingentnosti, duhovne in akcijske. To pa bi bilo nesmiselno. Vsaka sila zunaj partije, ki bi nastopala na način partije, bi bila v protislovju s seboj.
Druga trditev, ki po vsem, kar se je zgodilo in kar vemo, ni dopustna, pa je ta, da OF »ne glede ne vodilno vlogo komunistov« in ne glede »na postopno manipulacijo njihove vloge in instrumentalizacijo te organizacije za revolucionarne cilje« ni mogoče »enačiti s komunizmom«. Zakaj ne? Zato, ker je v njej »potekalo tudi osvobodilno gibanje«. Govoriti v tem kontekstu o »osvobodilnem gibanju« je politična blasfemija in nedopustno ravnanje z jezikom. Tudi tedaj ne, če enobe razumemo v pomenu rezistence.
Pod zaglavjem Korenine slovenske državnosti se je dr. Ivan Kristan poglabljal v moralni, pravni in politični odnos med enobejem in revolucijo. V malokaterem besedilu tega zbornika smo naleteli na toliko nepremišljenosti kot v njegovem. Nekajkrat smo že pomislili, da bi Janez Stanovnik naredil prav, če bi ga pred začetnim zaletom nekoliko umiril, saj ni mogoče, da ga ne bi poznal. Tako pa je Kristan v apologetskem galopu podiral vse pred seboj. S stavkom, da se je »en del Slovencev odločil za sodelovanje z okupatorjem«, nam je vsem naredil veliko krivico, saj smo bili Slovenci, v evropskem merilu, najmanj kolaborantski narod. Morda tega ne ve dr. Ljubo Bavcon, ne verjamemo pa, da tega ne bi vedel dr. Božo Repe. Potem, da smo bili »kot narod obsojeni na iztrebljenje«. Seveda smo bili, a ne ravno naslednji dan, poleg tega pa je to slabo opravičilo za boljševike, da so nas nemudoma začeli iztrebljati še sami. Potem, da »Churchilla ni motilo«, da so komunisti dvignili vstajo. Naj gospod Kristan pusti Churchilla, saj je spomladi 1945 med drugim zapisal, da bi bil moral voditi boj s Titom, iz istih razlogov, kot ga je vodil s Hitlerjem. Potem, da so zavezniki hoteli, da se »povojna Evropa uredi na temeljih protifašizma«. Očitno zavezniki s »povojno Evropo« niso mislili Slovenije, saj so tu pomagali zmagati boljševizmu, ki je sam totalitaren in v najožjem sorodstvu s fašizmom. Potem, da revolucija doseže, da se »preživete norme in institucije umaknejo in nastajajo nove, naprednejše«. Za kakšne revolucije mogoče to velja, a ne za tisto, ki so jo izvedli v Sloveniji. Ko je zgodovina pol stoletja pozneje pobrala njihove papirje iz obtoka, je morala družba, počasi in z velikimi napori, začeti obnavljati vse odpravljene »norme in institucije«, začenši s trgom. (Mimogrede, zdi se nam tudi nekoliko neokusno, z Ušeničnikom in Pitamicem legitimirati boljševiško vstajo.)
A nadaljujmo. Kristan ponovi še stavek, ki je postal kanonični del enobejevskega recitala: »Družbene in politične spremembe v državi so se uveljavljale vzporedno z oboroženim bojem proti okupatorju in so bile temu podrejene.« Kot smo rekli, ima ta stavek značaj zgolj trditve. Zunaj ritualne dikcije, v odprtem tekstu, bi se moral glasiti: Revolucija – ne »družbene in politične spremembe« – se je uveljavljala preko boja z okupatorjem, ki je bil revoluciji podrejen. Tudi ta stavek je, tako kot stoji, samo trditev, a za razliko od citiranega resničen. Q. E. F. D. (Quod esset facile demonstrandum – Kar ne bi bilo težko dokazati.) Pa saj vsi vemo, mar ne?
Za dr. Kristana res mislimo, da bi se moral nekoliko umiriti med čakanjem na prehod čez reko – tam na bregu sedimo, čakajoč na svoj čoln, tudi mi – in premisliti to in ono. Na primer to, da je bila boljševiška revolucija tudi v Sloveniji abortus. Zato bi stavek »Slovenci smo lahko ponosni na svojo revolucijo med NOB, tako kot so Američani ponosni na svojo revolucijo pred 230 leti« vzbujal samo sočutje, ko ne bi pomenil prezira do tolikega trpljenja. Dosežki ameriške revolucije še danes po četrt tisočletja, stojijo, dosežkov slovenske boljševiške revolucije pa ni nikjer več, samo bolijo nas še zmerom zelo in bojimo se, da so nas kot narod za zmerom nekoliko poškodovali.
Od ostalih prispevkov smo se z nekoliko večjim pričakovanjem ustavili še pri besedilih, ki sta ju za blok Partizanski humanizem / Kultura in etika pripravila dr. Boris Paternu in dr. Matjaž Kmecl. »Z večjim pričakovanjem«, a nas je potem branje prepričalo, da tudi izdelka teh dveh avtorjev ne izstopata iz utrujajoče monotonije ideološko zasnovanega zbornika. Tudi ta dva avtorja nista premogla tistega spoštovanja do časa, ki je bil nabit s skrajnostmi, človeškimi, moralnimi, političnimi, da bi stopila v razdaljo, iz katere bi dosegla zadovoljivejše razumetje. Tudi če sta se odločila, da ne bosta prestopala meja apologetike, bi lahko čutila toliko usmiljenja do ljudi, ki so ta čas postavljali – do njunih ljudi, nazadnje – da bi o njih povedala kaj vrednega in izvirnega in jih skušala tako človeško odrešiti. Ko smo prišli tako do konca njunega branja, nas je minila volja, da bi se ob zborniku še naprej zadrževali.
1.1.8. Povojni teror z obeh strani
A ko smo knjigo hoteli že odložiti, so se nam oči ustavile – kakor po srečnem naključju – pri stavku, ki nas potem ni izpustil iz rok. Dr. Cvetka Hedžet Toth je namreč svoj spis končala s kratko mislijo o naši dobi in njeno odliko videla tudi v tem, da obsoja »povojni teror z obeh strani«. »Povojni teror z obeh strani« je res fina reč – predvsem zato, ker ga lahko ponudimo bralcem kot ključ za branje Zbornika.
2. Kako se je začelo
2.1. Politični umor Fanouša Emmerja
Janko Maček
2.1.1.
V poletnih mesecih, ko zaradi splošnega počitniškega razpoloženja primanjkuje resnih tem in tudi niso preveč zaželene, imajo mediji včasih problem, kaj bi ponudili svojim odjemalcem, da bi obdržali njihovo zanimanje. V letošnjem avgustu je vsaj del tega problema rešila vladna komisija za prikrita grobišča z odločitvijo, da poleg evidentiranja grobišč – kar 540 jih je že na seznamu – po daljšem presledku nadaljuje preiskavo nekdanjega protitankovskega jarka v tezenskem gozdu pri Mariboru in grobišč na Pohorju. Na Teznem naj bi bilo eno največjih povojnih grobišč v Evropi, ki po številu žrtev in verjetno še po čem presega Srebrenico. Sondiranje tezenskega jarka je pokazalo, da to niso le nedokazane domneve, ampak kruta resničnost.
V sobotni prilogi Dela smo prebrali, da je neki mariborski zgodovinar še pred desetimi leti trdil, da v tezenskem gozdu po vojni ni bilo pobojev. Bo morda sedaj vendarle spremenil svoje mnenje? Če so celo povojni poboji zaviti v tako meglo, v kakšni temi tičijo šele medvojni poboji, s katerimi je komunistična partija začela svoj pohod na oblast. Seveda je treba pripomniti, da ta megla in tema zapirata vidljivost tistim, ki ne želijo svetlobe, ki jim nepreglednost odgovarja. Kakšna je razlika med vosovskimi »justifikacijami« konec leta 1941 in poboji maja 1945 na Teznem? Mar lahko rečemo, da je bil dogodek 4. decembra 1941, ko so pri Stari cerkvi v Šiški ubili 23-letnega Fanouša Emmerja, o tem namreč nameravamo govoriti v današnjem Kako se je začelo, le ena od uvertur kasnejših komunističnih zločinov, med katere spada tudi tisti v tezenskem gozdu?
2.1.2. Prvi meseci okupacije
Ko govorimo o letu 1941 in o okupaciji pri nas, pri tem seveda mislimo predvsem na Ljubljansko pokrajino, včasih kar na hitro zaključimo, da v začetku ni bilo posebnih sprememb. Ker sta župan in župnik večinoma ostala na svojem mestu, je življenje vsaj v glavnem teklo po starih tirnicah. V Šentjoštu so se na primer pripravljali na novo mašo domačina Romana Malavašiča. Ob večerih in nedeljskih popoldnevih so se mladi zbirali v Prosvetnem domu, imeli pevske vaje, pletli vence in pripravljali vse potrebno za slovesnost. Sodelovali so tudi učitelji. Očitno Protiimperialistična oziroma Osvobodilna fronta tedaj še ni pritiskala nanje. – Prosvetno društvo na Petkovcu pri Rovtah je za poletje 1941 naštudiralo neko igro. Karabinjerjem so prijavili, da je prireditev v okviru cerkvene slovesnosti, in vse je bilo v redu. Zataknilo pa se je malo kasneje, ko so petkovški fantje pred neko poroko postavljali mlaje in kot vedno hoteli na vrh pritrditi zastavo. Še preden so dvignili prvi mlaj, so se pojavili karabinjerji in jih opozorili, da takih mlajev ne smejo postaviti, ker barve na zastavah niso prave. Ruparski France jim je dopovedoval, da drugih zastav na Petkovcu nimajo, vendar niso popustili. Konec je bil tak, da so fantje postavili mlaje brez zastav, France je pa moral po svatbi v Rovte na zaslišanje. – V Stranski vasi pri Semiču so Italijani na visoko lipo v bližini postojanke obesili italijansko zastavo, ki pa je bila napoti domačim fantom. Dogovorili so se in neke noči so jo sneli, namesto nje pa obesili jugoslovansko. Zjutraj so Italijani zagnali vik in krik. Takoj so odstranili zastavo in začeli iskati krivce. Tedaj pa je nastopil profesor Oven, ki je za silo govoril italijansko. Uspelo mu je prepričati Italijane, da so to naredili neki zlikovci s Hrvaškega, saj vse domače fante on osebno pozna in jamči zanje. (Zaveza št. 20, str. 12).
Profesor Oven je pred okupacijo poučeval v gimnaziji na Ptuju. Nemci so ga kot zavzetega narodnoobrambnega delavca imeli na posebnem seznamu, zato so ga iskali takoj po zasedbi. Ker je to pričakoval, se je pravočasno umaknil in brez večjih težav prebil v rojstno Belo krajino, kjer so gospodarili Italijani. Znano je, da so Nemci že nekaj tednov po prihodu v Slovenijo začeli preseljevati duhovnike, učitelje in druge izobražence, pa tudi zavedne kmete in obrtnike. Center za preseljevanje Gorenjcev v Srbijo je bil v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Med tedaj preseljenimi je bil tudi jeseniški odvetnik Aleš Stanovnik, ki pa se je kmalu vrnil in se naselil v Ljubljani. Komuniste so Nemci pustili pri miru, nekateri so jim celo pomagali pri preseljevanju; so se pač držali navodil Kominterne, ki je spoštovala dogovor o prijateljstvu med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Marsikateri Gorenjec ali Štajerec se je že pred selitvijo umaknil v Ljubljansko pokrajino, drugi pa so tja prišli iz izgnanstva, ko so z dokumenti dokazali, da je njihov rojstni kraj na italijanskem zasedbenem področju. Študenti, ki so študirali v Ljubljani, za poletne počitnice 1941 niso šli domov na Gorenjsko ali Štajersko, ker so se bali, da bi jih Nemci zadržali. Ljubljanska pokrajina je tako postala Slovenija v malem, saj so bili tu zbrani ljudje z vseh koncev in precej med njimi je bilo izobraženih. Italijani so vse to tolerirali, zato je marsikdo v tem videl možnost za kolikor toliko znosno preživetje okupacije, ki so jo pa itak skoraj vsi imeli za začasno.
Če skozi to prizmo pogledamo takratne razmere, laže razumemo Natlačenovo taktiziranje z Italijani in sodelovanje v sosvetu (konzulti), ki so ga postavili in o katerem je Alojzij Kuhar leta 1943 pisal škofu Rožmanu, da so jim »Angleži že v Jeruzalemu prinesli Natlačena na dilci«. Pri svojih usodnih odločitvah je bil slovenski ban zelo osamljen: zveza z Beogradom je bila ob prvem bombardiranju prekinjena, vojska je razpadla in Hrvati so vzpostavili svojo »nezavisno« državo. V teh razmerah si je ban postavil za cilj čim bolj zmanjšati število človeških in materialnih žrtev. Verjetno je ta cilj imel pred očmi tudi tedaj, ko je odklonil ustanovitev ilegalne slovenske vlade, kot je predlagal dr. Ehrlich po povratku z juga, kjer mu ni uspelo oditi z jugoslovansko vlado v tujino. Na Natlačena je na nek način padla tudi odgovornost, da komunisti ob napadu na Jugoslavijo niso bili vključeni v Narodni svet, čeprav so se za to, vsaj na videz, potegovali. Niso mu pa šteli v dobro, da je pred prihodom okupatorjev ukazal uničiti policijske sezname komunistov. Še danes nekateri za to nočejo vedeti, zgodovinar dr. Boris Mlakar pa v razpravi Slovenci in leto 1941 pove, da je dal ban Natlačen pred prihodom okupatorjev uničiti vse zaupne spise, med drugimi tudi spise in kartoteke, ki so zadevale delovanje komunistov: »Ob raznih prilikah se je to pripisovalo tudi prizadevanjem podbana dr. Stanka Majcna ali celo komisarja Vladimirja Kanteta, toda iz povojnega pričevanja policijskega šefa dr. Lovra Hacina je razvidno, da je to kljub začetnemu nihanju in kljub nasprotovanju samega Hacina odredil prav Natlačen. Ključni del Hacinovega pričevanja, ki je zanimiv tudi iz drugih razlogov, se glasi: ‘Jaz (Natlačen, op. pisca) sem vso zadevo premislil, zato izdaj nalog, da se uničijo prav vsi spisi zaupnega značaja, tudi spisi glede komunistov, kajti komunisti se bodo borili za domovino!’ V rokopisu O dogodkih med vojsko in revolucijo na Notranjskem je leta 1963 tudi Vinko Fortuna potrdil, da je kot žandarmerijski poveljnik sežgal zaupne spise in kartoteke komunistov v Novem mestu.« (Prispevki za novejšo zgodovino, april 2001, str. 116)
Zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič, ki v pravkar omenjenem zborniku obravnava temo Vloga in značaj Osvobodilne fronte slovenskega naroda, pove, da je KPS v začetku okupacije štela okrog 1200 članov in tako ni bila najštevilčnejša skupina v Fronti; ob ustanovitvi je bila Fronta protiimperialistična, to je »usmerjena tako proti nemško – italijanskemu imperializmu kakor proti propagandi angleško – amerikanskih imperialistov, ki se trudijo ohraniti kapitalizem in imperializem, to se pravi izvor in pogoje za nacionalno zatiranje«. Glede na dejstvo, da so bili komunisti s Kidričem na čelu pobudniki ustanovitve Fronte, je le-ta nujno dobila pečat njihovih idejnopolitičnih opredelitev. Slovenski poročevalec je bil nekoč partijsko glasilo na ljudskofrontnih izhodiščih, v maju 1941 pa so ga komunisti obnovili kot glasilo PIF in kasneje je postal glasilo OF, šele v septembru 1941 pa dobil označbo: Informacijski vestnik Osvobodilne fronte. Značilno je tudi, da Fronta ob ustanovitvi ni izdala proglasa v lastnem imenu, pač pa v imenu KPS in se v njem posebej obrača na komuniste, češ da je politika meščanskih strank doživela popoln polom in da je edino KPS poklicana voditi osvobodilni boj slovenskega naroda do njegove zmage. Upanje za uresničitev tega cilja pa vidi predvsem v obstoju »orjaške in nepremagljive sile dvestomilijonskega sovjetskega ljudstva, ki z boljševiško partijo na čelu in pod genialnim vodstvom velikega Stalina gradi komunizem in uresničuje ideale najnaprednejših duhov človeštva«. (Prispevki – april 2001, str. 162)
Že uvodni članek prve številke obnovljenega Slovenskega poročevalca Naša nesreča in naša vera ostro obsoja »kapitalistično gospodo, ki je s svojo koruptno politiko izpodkopala obrambo Jugoslavije«, in napoveduje, da »se je preteklost prelomila«, da bo na razvalinah imperializma nastal nov svet, svet brez izkoriščanja delovnih ljudi in zatiranja narodov. – Seveda so bile vse te velike besede zgolj mahanje po zraku, dokler Stalin in Kominterna po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo nista poklicala k osvobodilnemu boju proti fašizmu. Tedaj je PIF postala Osvobodilna fronta slovenskega naroda, Anglija in ZDA pa njeni protifašistični zaveznici. Ime Osvobodilna fronta slovenskega naroda se prvič pojavi v Slovenskem poročevalcu od 28. junija 1941 v članku Gigantski boj za svobodo narodov.
Od tedaj naprej se »osvobodilni« film odvija z neverjetno naglico. V avgustu 1941 v Ljubljani ustanovijo VOS – varnostno obveščevalno službo. Za njen rojstni dan bi lahko veljal 15. avgust 1941, ko je Kardelj povabil na razgovor Zdenko Kidrič in Franca Ravbarja – Viteza. Z njima se je posvetoval o organizaciji in načinu dela obveščevalne varnostne službe. Dogovorili so se o razdelitvi dela in nalog. Kasneje je VOS vodil kolegij oziroma centralna komisija VOS, ki so jo sestavljali Zdenka Kidrič, Edo Brajnik, dr. Vito Kraigher in nekaj časa tudi Franc Ravbar. (Dr. T. Griesser-Pečar, Razdvojeni narod, str. 367) Tako imenovani zavezniki OF pri ustanovitvi VOS niso imeli nobene besede. Drugo pomembno dejanje tega časa se je zgodilo v septembru, ko se je Vrhovni plenum OF preimenoval v Slovenski narodno osvobodilni odbor in med drugim izdal Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev. Po tem odloku je bil odpor proti okupatorju dovoljen le v okviru OF, kakršnokoli organiziranje in združevanje izven OF pa je bilo proglašeno za izdajstvo, ki se kaznuje s smrtjo. O tem odločajo posebna sodišča in zasliševanje krivcev ni potrebno. Pritožbe proti odločbam teh sodišč niso možne. Partija je s tem uvedla monopol nad odporom proti okupatorju in »uzakonila« pobijanje političnih nasprotnikov. Začeli so se atentati, pa ne na okupatorje, ampak na komunistom nasprotne Slovence.
18. septembra 1941 so partizani pri Rašici napadli nemške geodete. Nemci so zato požgali vas, njene prebivalce pa izselili. Del rašiške partizanske čete je potem prišel na Samotorico nad Horjulom in organiziral šolsko taborišče. V Horjulu je tedaj pod neposrednim Kidričevim vodstvom dr. Cene Logar organiziral partijo in OF in s pomočjo iz Ljubljane skrbel za taborišče na Samotorici. Od tu je bil v začetku decembra izveden napad na železniški most pri Preserju, ki je imel zelo težke posledice za okoliške prebivalce. Taborišče na Samotorici pa je delovalo do marca 1942, ko so partizani z nekonspirativnim obnašanjem sami priklicali Italijane.
Kako so komunisti uspeli monopolizirati pravico vodenja odpora proti okupatorju? So bili res edini, ki so na tem področju nekaj naredili? Kaj so med tem počele predvojne politične stranke? So bile res popolnoma nedejavne? V Slovenski ljudski stranki so se začele priprave za formiranje tajnih oddelkov že aprila 1941; v programu so imeli zbiranje orožja in priprave za oborožen odpor ob primernem času, zbiranje vojaških informacij za zaveznike in širjenje zavezniške propagande. Konec leta 1941 naj bi Slovenska legija, tako se je namreč imenovala ta ilegalna organizacija, imela 5000 pripadnikov, kasneje pa celo 8000. – Sokolsko legijo je v začetku avgusta 1941 ustanovilo nekaj vidnejših sokolov, ki se niso hoteli priključiti OF. Ko je bila najmočnejša, je ta skupina štela okrog 900 članov in med njenimi poveljniki je bil tudi Pavle Vošnar–Vidmar. – Čeprav je bila Narodna legija ilegalna organizacija večih manjših strank in skupin kot Samostojne demokratske stranke, Katoliške sredine, Stare in nove pravde, je bila najšibkejša. Štela je le nekaj deset članov. Pojavila se je že junija 1941 kot organizacija Pobratim in potem skoraj dve leti delovala pod tem imenom. Vodila sta jo Tone Krošelj in Milan Bano. Slovensko narodno gibanje je med ilegalnimi organizacijami demokratične strani manj znano. Morda zato, ker je delovalo le kratek čas. Pa vendar bomo v naslednjih poglavjih zvedeli o njem nekaj več, saj je bil z njim povezan ing. Fanouš Emmer, kateremu je posvečen ta sestavek. 4. decembra 1941 so ga pred cerkvijo sv. Jerneja v Šiški ustrelili vosovci in v komunikeju o njegovi smrti je Slovenski poročevalec prvič uporabil ime »bela garda«.
2.1.3. O življenju in delu Fanouša Emmerja
Še največ spominov na Franca Emmerja najdemo v zapiskih Pavla Ranta. Poznala sta se že v Kranju, kjer sta preživela otroška in mladostna leta, hkrati pribežala pred Nemci v Ljubljano in bila potem do Emmerjeve prezgodnje smrti tesna sodelavca. Ni dvoma, da je Emmer naredil na Ranta močan vtis, zato se ga je tudi v Argentini pogosto spominjal in ob spominu nanj razmišljal o prvih mesecih okupacije leta 1941. Kot dolgoletni urednik Vestnika, glasila slovenskih protikomunističnih borcev, je imel priliko, da je nekdanjemu prijatelju večkrat posvetil kako manjšo iskrico, ob vsaki okrogli obletnici smrti pa tudi daljše razmišljanje, kjer je ovekovečil marsikatero podrobnost o njegovem življenju in delu. Kranjski župnik in dekan Matija Škrbec je leta 1951 – ob desetletnici Emmerjeve smrti pripravil daljši zapis in ga objavil v 4. zvezku publikacije Rdeča zver pijana krvi, ki jo je izdajala Ameriška domovina. Kljub temu, da je Emmerja osebno poznal, je zbral še nekaj gradiva, da bi, kot pravi sam, podal objektivno sliko njegovega dela in smrti, predvsem pa branil njegovo dobro ime, ki so ga komunisti skušali na vse načine umazati.
S pomočjo obeh omenjenih piscev poglejmo sedaj tudi mi nekaj podatkov iz življenja in dela mladega moža, ki je padel kot ena prvih žrtev komunistične revolucije v Sloveniji. Franc Emmer je bil rojen 26. julija 1918 v Kranju. Njegov oče, inženir Franc Emmer, po rodu Čeh, ki si je izbral Slovenijo za svojo drugo domovino, je bil vodja tehničnega oddelka pri okrajnem glavarstvu v Kranju. Dekan Škrbec je o njem zapisal, da je »bil pravi narodnjak češkega kova, naprednjak in odločen sokol, v vsem svojem nastopu dostojen in strpen tudi do oseb drugačnega svetovnega nazora«. Mati je bila iz znane kranjske družine Šavnikovih. Šavniki so bili strankarsko precej nevtralni, vendar pa verni in narodno zavedni. Mladi Franc, doma so ga klicali Fanouš, je po končani realni gimnaziji v Kranju odšel na Češko, v domovino svojega očeta, študirat montanistiko (rudarstvo). Po nemškem vdoru na Češko se je vrnil domov in nadaljeval študij na tehničnem oddelku ljubljanske univerze. Ko je bila na cvetno nedeljo 1941 napadena tudi Jugoslavija, je po navodilih iz Ljubljane organiziral samostojno četo kranjskih prostovoljcev, ki naj bi se skupno z jugoslovansko vojsko umaknili v notranjost države in od tam v inozemstvo, če bi bilo potrebno. Zbral je okrog sebe mlade navdušence raznih poklicev, prepričanj in političnih pripadnosti; le komunistov, ki jih v industrijskem Kranju ni manjkalo, menda ni bilo med njimi. So pač zaradi nemško-sovjetskega prijateljstva imeli drugačna navodila. Naključje je hotelo, da sta si tedaj v Kranju stala nasproti Fanouš Emmer in dr. Vilfan, ki sta si bila bratranca, vendar različnega političnega prepričanja in pripadnosti.
Razpad jugoslovanske vojske in hitra nemška ter italijanska zasedba so preprečili uresničitev pogumnih načrtov kranjske mladine. 5. maja 1941 je bil zadnji dan, ko so Nemci še dovoljevali brez posebnih dovoljenj prehod preko začasnega bloka pri Šentvidu. Nekateri Gorenjci so tedaj zapustili domove in se umaknili v Ljubljano. Pavle Rant piše, da je le dan ali dva kasneje srečal v Ljubljani Fanouša. Ugotovila sta, da stanujeta v isti ulici. Fanouš, ki je bil že prej povezan z organizacijo četnikov, je bil poln načrtov za odpor proti okupatorju. V Ljubljani je bilo tedaj zbranih precej bivših jugoslovanskih oficirjev, ki jih je že od prej poznal. Tako je tudi Rant že pred koncem maja 1941 spoznal Danila Koprivica, Marijana Strniša, Milana Kranjca, Mira Stamenkoviča, Juleta Višiča in še nekatere iz ljubljanske oficirske skupine. Več dela kot z oficirji, ki so se v glavnem organizirali sami, sta pa imela s študenti. Preko trnovskega kaplana Marjana Kremžarja je Emmer pridobil za svoje delo nekaj članov Katoliške akcije kot brata Danila in Jela Capudra, Franceta Kremžarja in še nekatere. O njih je pohvalno povedal, da »takih fantov še svoj živ dan ni srečal.« Manj sreče je imel z levo usmerjenimi študenti, saj so nekateri kmalu odšli v OF in s seboj odnesli tudi podatke o Emmerju in njegovi organizaciji. Znani imeni med temi sta Tone Brecelj, najmlajši sin dr. Antona Breclja, in Franci Kosmač. Preko njih je Emmer dobil stik s samim vrhom OF, hkrati pa tudi neposredno odkril svoje načrte. V začetku je hotel navezati svojo ilegalo na bivši stranki SLS in JNS, vendar je kmalu spoznal, da to ne bo mogoče, zato se je odločil za Slovensko narodno gibanje, ki ga imajo nekateri za Glavačevo organizacijo. Toda več o tem nekoliko kasneje.
Skoraj gotovo je Emmer v začetku verjel, da bo tudi komuniste mogoče pridobiti za skupno ilegalno delo ob upoštevanju navodil jugoslovanske begunske vlade. Vendar je razmeroma zgodaj začutil, da resnično sodelovanje s komunisti ne bo nikoli mogoče. Nekaj tega spoznanja je dobil tudi iz razgovorov s sestrično Jelo Vilfan. Kljub temu se je še oklepal upanja, da se komunisti v času največje narodne stiske ne bodo obrnili proti lastnim ljudem. Mislil je, da je še čas za ukrepanje, zato se je vrgel na organizacijo mladine, da bi s tem naredil protiutež komunističnim oddelkom. Značilno za to njegovo delo je, da je navezal stike z različnimi skupinami. Ko je zvedel, da se Stara pravda nagiba k vstopu v OF, je šel k njim na razgovor in jih skušal odvrniti od tega koraka. Rant pove, da so ponudili sodelovanje tudi Stražarjem. Odgovor je prinesel Casar v spremstvu Leskovarja, češ, »da bi bilo dobro še malo počakati, da vidimo razvoj«. Rant in Emmer sta bila skupaj pri Zarjanih in pri Milošu Staretu, ki je pokazal veliko razumevanja.
Ker je Marjan Kremžar kmalu odšel v Srbijo in so ga četniki tam ubili, je njegovo vlogo pri organizaciji prevzel kaplan Franc Glavač. V knjigi Belogardizem – prva izdaja je izšla junija 1951 »ob deseti obletnici vstaje slovenskega naroda zoper fašistične osvajalce« – nosi 7. poglavje naslov Skupina kaplana Glavača. Že prvi stavek tega poglavja, ki se glasi: »Najradikalnejša in najagilnejša klerofašistična skupina v boju proti narodnoosvobodilnemu gibanju je že od konca pomladi 1941 bilo tako imenovano Slovensko narodno gibanje, ki ga je organiziral in vodil kaplan Franc Glavač. Kmalu se mu je pridružil ing. Fanouš Emmer z družbo aktivnih jugoslovanskih oficirjev in fašistov iz nacionalističnih krogov.« (str. 123) – pokaže, kako daleč od prave zgodovine je to poročilo. Nato nadaljuje, da je Glavač kmalu po okupaciji zvedel, kako hitro se širi OF, ki jo je ustanovila komunistična partija, in takoj prešel v obrambo in napad. »Pri tem se je povezal s skupino ing. Fanouša Emmerja.« Nato navaja pripoved Borisa Laha, enega od Emmerjevih oficirjev, ki se je pa kasneje pridružil partizanom, Alojzija Kreka, s katerim se je Emmer res pogovarjal, in drugih ter zaključi: »Vodstvo te tajne izdajalske skupine sta si delila Glavač in Emmer. Za njima so stali klerikalni finančniki in politični vrhovi z dr. Natlačenom na čelu, ki so ju bogato podpirali z denarjem in jima dajali politična navodila,« in tako naprej v stilu Sajeta in njegovega Belogardizma. Ne mislimo »popravljati« vseh teh Sajetovih izmišlij, moramo pa pripomniti, da se OF takoj po okupaciji ni širila, saj je še ni bilo, zato se Emmer, ki najbrž še ni bil povezan z Glavačem, ni boril proti njej, ampak mislil na odpor proti okupatorju, ko pride primeren čas. Ker pa so komunisti vse glasneje govorili, da imajo samo oni pravico predstavljati narod in ga voditi v odpor, je začel razmišljati, kam bo to pripeljalo.
Poglejmo še kratek odlomek iz Belogardizma o povezanosti med Staro pravdo in Emmerjevo skupino. »Skupina Stare pravde, ki se je zbirala okrog ing. Črtomira Nagodeta – Dihurja, je pristala na vabilo in vstopila v Osvobodilno fronto, da bi v njej učinkoviteje razbijala borbeno slovensko enotnost. Zato se je trudila, da bi v sami Osvobodilni fronti poleg ostalega rovarjenja razpihnila papirnato diskusijo o načrtih za bodočnost in z njimi zamenjala skrb za oboroženo osvobodilno borbo. Nagodetova skupina je v Osvobodilni fronti rovarila po navodilih gestapovskega agenta ing. Fanouša Emmerja, kar je njegov sodelavec kaplan Glavač kasneje priznal. (Belogardizem, str. 117) Kakšne laži! Le kako bi Emmer dajal navodila Nagodetu, ki je bil veliko starejši in imel izdelan pogled na politiko in gospodarstvo.
Ing. Emmerja se v svoji Leseni žlici spominja tudi Juš Kozak. Takole piše na strani 67: »Neko nedeljo v avgustu sta me obiskala nečak pobeglega ministra Kreka in Emmer, ki ga dotlej še nisem poznal. Pripovedovala sta mi, da sta prepotovala razne kraje po Dolenjskem in se prepričala, da je slovenska organizacija zelo šibka. Hodila sta po župniščih in poizvedovala. Izjavila sta, da sta proti starejšim politikom, tako tudi proti banu Natlačenu, ki ga je treba izločiti. Mladina mora prevzeti vodstvo. Kmalu sta posegla v debato sinova in načela vprašanje marksistov v borbi. Emmer se je odločno uprl vsakemu sodelovanju z marksisti. Pogovori so se zasukali v to smer. Emmer se je protivil na vse kriplje, čeprav je v debati s fanti prišel večkrat v zagato. Nazadnje je žolčno in fanatično, da so se mu zaiskrile oči, izjavil, da z marksisti ne bo pod nobenim pogojem sodeloval. Takrat sem ga videl prvič in zadnjič, dokler nisem zvedel, da so ga pri šišenski cerkvi smrtno zadeli. Značilno je, da so truplo prepeljali v Kranj in da mu je na grobu govoril gestapovec.« V izdaji iz leta 1993 je k zadnjemu stavku sledeča opomba: Da bi mu na grobu v Kranju govoril gestapovec, ne drži. – Prim. Pavle Rant, Koledar Svobodne Slovenije 1951, str. 151.
Emmer in njegovi so se kar nekaj časa ukvarjali z mislijo, kako bi prišli do manjše tiskarne. Ciklostilni aparati jim namreč niso zadoščali. Končno so le prišli do tiskarne in začeli delati. Tehnično vodstvo sta prevzela France Kremžar mlajši in Sule Tomažič. Pred 6. septembrom – rojstnim dnem kralja Petra II. – so že natisnili nekaj tisoč izvodov letaka s kraljevo sliko in krajšim besedilom. Nekako ob istem času so izdali tudi več tisoč izvodov trosilnih lističev z geslom: Zbirajte se okrog Londona! Rant pravi, da OF do tedaj še ni izvedla nobene listkovne akcije v tolikšnem obsegu. Po sodelavcih Breclju in Kosmaču je Emmer to »literaturo« pošiljal tudi vodilnim komunistom, s čimer je zelo verjetno pospešil njihove ukrepe proti sebi, ni jih pa odvrnil od začrtanih ciljev.
Drugi večji podvig, ki se ga je Emmer s sodelavci lotil v poletju 1941, je bila radijska postaja. Izvedeli so, da je postaja, ki so se je nekoč posluževali agenti angleške obveščevalne službe, izginila in verjetno prišla v roke OF. Ni znano, zakaj so jo novi lastniki prenesli na podstrešje gimnazije v Vegovi ulici, saj so v poslopju že bili Italijani. Morda so mislili, da bo tako bolj varna. Danilo Capuder je imel srečo, da je temu prišel na sled in 19. avgusta zjutraj so se on, Rant in Emmer odpravili v akcijo. Brez težav so prišli na podstrešje realke in »v dobre pol ure smo jo imeli. Dobro uro nas je zamotilo demontiranje, še malo pospravljanje in pojavila sta se ‘aktivista’, dotedanja upravnika postaje. Stvar je potekla mirneje kot smo sprva mislili: bržkone so revolverji v naših rokah (Rant in sodelavca so jih našli pri postaji, op. J. Maček) vzpodbudno vplivali na Milana in Herzoga, da smo se dostojno pomenili. Preden se je Ljubljana znašla sredi prve delovne ure v uradih, je bila postaja že v varnih rokah«. (Koledar Svobodne Slovenije 1951, str. 151) Spravili so jo najprej v trnovskem župnišču, kjer je prostor preskrbel Franc Kremžar ml., nato jo pa postopoma prenesli na Zaplano. Operaterja Milana Boltarja in Emila Herzoga so ob srečanju na podstrešju realke vprašali, ali bi hotela nadaljevati svoje delo. Boltar je sprejel ponudbo in nato pripravil postajo za oddajanje pod novim gospodarjem. Ni pa dela dokončal do 1. decembra, kot so se dogovorili. Rant meni, da je Boltar po vsej verjetnosti še naprej obdržal stike z OF in pripomogel, da je KP zvedela za postajo na Zaplani in jo pred božičem 1941 denuncirala Italijanom. (Vestnik 1961, 11-12, str. 303)
2.1.4. Morilski streli pri cerkvi sv. Jerneja
Ko so gospodarja kmetije na Čebinah v aprilskem jutru 1937 po nočnem zasedanju, na katerem je Kardelj razglasil ustanovitev komunistične partije Slovenije, vprašali, koga je gostil ponoči, je odgovoril, da je imel nekaj turistov. Ni čudno, da je Emmer še poleti 1941 mislil, da tistih »nekaj turistov« ne more bistveno vplivati na tok dogodkov v okupirani Sloveniji. Toda že septembra je zvedel, da Partija in OF »uzakonjata« monopol nad odporom proti okupatorju. Nekateri oficirji so bili mnenja, da je treba proti temu ukrepati, in so zahtevali orožje. Rant piše, da se je Emmer tedaj obrnil na Natlačena, ki ga je odločno zavrnil, da to ne pride v poštev, da Slovenci političnih problemov med seboj na tak način ne bomo reševali. To je bil čas, ko je partija že vežbala svoje atentatorje v kleti Štepičeve gostilne v Šiški. V avgustovski noči od sobote na nedeljo so Edo Brajnik in njegovi pomočniki na daljnovod na Vodnikovi cesti pri šoli v Zgornji Šiški razobesili rdečo zastavo s srpom in kladivom. Naslednje jutro – v nedeljo – se je pod zastavo zbralo veliko ljudi. Italijani so bili divji, ker rdečega znamenja niso mogli sneti. Šele okrog poldneva so mestni gasilci pripeljali veliko lestev in rešili situacijo. Vosovec, ki je ta dogodek kasneje popisal, je zaključil, da je »akcija z zastavo moralno zelo pozitivno vplivala na ljudi.« (AS III, 302 – 9) Vprašajmo se, kakšen pomen je imela komunistična zastava nad Ljubljano sredi poletja 1941. Je kdo izmed gledalcev tedaj pomislil oziroma bi sploh mogel pomisliti, da bo štiriletni italijansko – nemški okupaciji sledilo skoraj pol stoletja komunističnega totalitarizma?
Omenili smo, da je Emmer hotel z organiziranjem demokratične mladine postaviti protiutež napovedanemu komunističnemu monopolu. V ta namen je nameraval razširiti delovanje tudi preko meja Ljubljanske pokrajine. Za Gorenjsko je že imel kandidata, bivšega aktivnega poročnika Juleta Višiča, ki je bil pripravljen oditi na delo takoj, čim dobi ustrezne dokumente. Prav tu pa je Emmer zašel v past. Pri svoji agitaciji med mladimi je spoznal tudi dva študenta ljubljanske trgovske akademije. Oba sta se bolj kot s študijem ukvarjala s prekupčevanjem z markami in lirami in bila menda pri tem povezana tudi z gestapovci. V stiski, kako dobiti dokumente za Višiča, se je Emmer obrnil nanju, čeprav so ga prijatelji svarili. Velika želja, da bi čimprej imel svoje ljudi na Gorenjskem, je ohromila njegovo previdnost. Prišel je odgovor, naj bi se Emmer sam sestal s »predstavnikom« gestapa in se o vsem konkretno dogovoril. Ta »predstavnik« je v resnici bil Edo Brajnik, član VOSa. Emmer je predlog sprejel, čeprav je imel tiste dni veliko dela, med drugim je tudi zaključeval univerzitetni študij. Za kraj sestanka je bil najprej določen hotel Miklič. Vosovec je sicer prišel v hotel, toda tam je že sedel šef policije Hacin, ki bi ga lahko spoznal. Tako ta dan ni prišlo do srečanja. Drugi dan sta se »predstavnik« in Emmer vendarle dobila pred kavarno Evropa in se dogovorila, da se naslednji dan ob dveh popoldne srečata pred staro cerkvijo v Šiški. Za ta morilski podvig je prostor ob cerkvi sv. Jerneja obkolilo šest vosovcev. Emmer je bil ustreljen pred nosom italijanske patrulje, ki se je po prvih strelih umaknila.
Precej podroben opis atentata na Fanouša Emmerja najdemo v Belogardizmu in avtor Saje pove, da ga je sestavil po pripovedi Eda Brajnika – Štefana. Pavel Rant pa je v Koledarju Svobodne Slovenije 1951 takole zapisal: »Za staro šišensko cerkvijo, na eni značilnih ljubljanskih cest, je Fanouš 4. decembra ob pol dveh popoldne omahnil, ko je zastonj poskušal z golimi rokami izbiti atentatorju revolver iz rok in odbiti iz cevi drdrajoče krogle. Padel je nekaj dni zatem, ko je sredi najhujšega dela v ilegali končal diplomsko delo in postal inženir.« Ob dvajsetletnici Emmerjeve smrti je pa v Vestniku še dodal: » Dan po smrti je prišel k nam Albert Ilovar, ki je dotlej sodeloval pri OF. Zaradi tega zločina je OF zapustil in od tedaj delal v narodnem taboru, dokler ga Gestapo ni prijel in poslal v Dachau, kjer je umrl. K meni je prišel tudi Jože Brejc, češ da ga pošilja Kocbek z naročilom, naj bi se odločil, ali preneham z dosedanjim delom in grem v OF ali pa nadaljujem, kar pomeni iti po Emmerjevi poti. Z Brejcem sva se ponovno dobila 29. januarja 1942 v Unionu, kjer sem mu povedal, da bomo delali naprej proti KP, zavedajoč se posledic, ki nas utegnejo doleteti. (Vestnik 1961, 11-12, str. 306)
Dnevnik Slovenec je šele 10. decembra – na dan pogreba – v rubriki Drobne novice takole objavil Emmerjevo smrt: »V Ljubljani je nenadoma umrl montanistični inženir Emmer Fanouš. Za njim žalujejo oče ing. Franc Emmer, višji tehnični svetnik, ter mati Ana, rojena Šavnik, ki živita zdaj v Kranju in sta v rajnem izgubila edinega sina. Njegovo truplo leži na Žalah v kapelici sv. Nikolaja, kjer ga bodo v sredo ob enajstih dopoldne blagoslovili ter prepeljali v Kranj, kjer bo ob štirih popoldne pokopan.« – Blagoslov na Žalah je opravil dekan Škrbec, ki je Emmerja osebno poznal, kot smo že omenili. Malo prej sta se slučajno srečala v Ljubljani in Emmer je tedaj potožil, da se mora skrivati, ker so ga komunisti ovadili Italijanom. Kot duhovnik mu je tedaj priporočil, naj bo pripravljen na vse. V zvezi s kleveto, da je Emmerju v Kranju ob odprtem grobu govoril gestapovec, ki jo je v Leseni žlici ponovil tudi Kozak, Škrbec pojasni, da je ob grobu nenaprošen spregovoril nekaj besed le nemški duhovnik Beuke, ki je opravil pogrebni obred. (Rdeča zver … 4, str. 16)
Vsi, ki so tedaj v Ljubljani in v Ljubljanski pokrajini padli pod komunističnimi streli, so »umrli nenadoma«. Tako je pisalo tudi za sindikalista Vrankarja, ki so ga 6. decembra ustrelili v Mostah. Italijanska cenzura ni dovolila pisati kaj več. Zato je toliko bolj padlo v oči uradno sporočilo OF, ki ga je 9. decembra 1941 pod naslovom Agent gestapa, pete kolone in protinarodne zarote – justificiran objavil Slovenski poročevalec: »Informacijski urad OF sporoča: Obveščevalna služba OF, ki je stalno za petami agentom Ovre, Gestapa, protinarodnih zarotnikov in pete kolone, je že pred časom dognala, da razvija po Ljubljani veliko aktivnost agent in provokator Gestapa Fanoš Emer. Nadaljnja poizvedovanja so ugotovila, da je dala Gestapo Fanošu Emerju posebno nalogo, naj se udejstvuje v protinarodni ‘beli gardi’ in naj s pomočjo ‘bele garde’ organizira teroristična dejanja proti aktivistom OF. Fanoš Emer je zasnoval in izvršil v krogu ‘bele garde’ naslednje zločine:
1. Skupno s kaplanom Glavačem je pripravljal umor uglednega katolika, ki ni sporazumen z akcijo ‘bele garde’.
2. Na najetega človeka, ki je dobil za pripravljeni umor že naprej izplačano nagrado 500 Lit, pa kasneje umora ni hotel izvršiti, je bil v bližini Polhovega Gradca po nalogu Fanoša izveden napad z namenom umora. Napadeni se je rešil s težkimi ranami.
3. Fanoš Emer je pripravljal umor profesorja Ehrlicha. Ta umor je zasnoval zato, da bi ga ‘bela garda’ lahko naprtila OF v splošnem in Komunistični partiji posebej.
4. Z istim namenom je pripravljal Fanoš Emer poboj Casarja in Žebota. Tudi pri tem je računal, da bo krivda padla na OF, ker sta Casar in Žebot njena znana nasprotnika. Hkrati pa je skušal s tem pripraviti Casarja in Žebota do popolne enotnosti s svojo organizacijo, češ da so vsi enako izpostavljeni terorju OF. Emerjevi agenti, ki bi morali do nezavesti pretepsti Casarja in Žebota, so dobili nalogo, naj pobitima vtaknejo v žepe grozilna pisma oziroma obsodbo OF.
5. Fanoš Emer je pripravljal umor treh aktivistov OF. V ta namen je najel večje število kriminalnih tipov, katerim je dal predujem po 200 Lit.
6. Denunciral je večje število zavednih Slovencev.
Zaradi izvršenih in pripravljenih zločinov nad slovenskim narodom in njegovim osvobodilnim gibanjem je posebno sodišče za zaščito naroda obsodilo Fanoša Emerja na smrt. Justifikacija je bila izvršena dne 4. decembra popoldne pri stari cerkvi v Šiški.
Zločini Fanoša Emerja niso značilni samo za metode Gestapa, temveč prav tako za namere in sredstva protinarodne ‘bele garde’. Ni še sicer povsem dognano, če je dr. Natlačen vedel, da je Fanoš Emer agent Gestapa. Dognano pa je, da se je Natlačen z njim sestajal in mu izplačeval velike vsote. Emer je prejemal denar še iz nekega drugega zelo uglednega vira, ki ga bomo po potrebi objavili. Da Emer pripravlja umor uglednega katolika, ki ni sporazumen z akcijo ‘bele garde’ in umore aktivistov OF, je vodstvo ‘bele garde’ vedelo. Teh umorov Emer ni pripravljal samo po nalogu Gestapa, temveč tudi po nalogu ‘bele garde’. Emer se je sploh pečal z dejanji povsem kriminalnega značaja. Znani vlom pri Praprotniku je izvršil on. Izvedel ga je iz dveh razlogov: 1. je moral po nalogu svojih gospodarjev, katerih sodelavec je narodni izdajalec Praprotnik sam, izmakniti Praprotniku neke dokumente; 2. pa je za svojo osebno porabo odnesel iz Praprotnikove blagajne nekaj tisoč lir. Pred kratkim se je Emer sprl z nekim drugim vojaškim organizatorjem ‘bele garde’. Ker so mu tla pod nogami postajala prevroča, je sklenil oditi za nekaj časa v Nemčijo. Dva agenta Gestapa sta imela nalog izročiti Emerju nove legitimacije.
Obveščevalni službi OF so znane še druge zanimive podrobnosti, ki osvetljujejo protinarodne in kriminalne zločine ‘bele garde’. Objavili jih bomo v primernem času.«
Namerno smo v našo zgodbo vključili celotno besedilo komunikeja o »justifikaciji« Fanouša Emmerja, da bi bralci začutili vso sprevrženost tega poročanja. Kar devetkrat je v poročilu omenjena bela garda. Kako naj razumemo, kaj in kdo je pravzaprav ta »zloglasna, protinarodna in kriminalna bela garda«? Na eni strani slovenski narod, to je OF in partija, na drugi strani pa protinarodna bela garda – vse kar ni v OF ali ji morda celo nasprotuje.
V isti številki Slovenskega poročevalca je objavljeno tudi pismo Vrhovnega štaba narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije z dne 17. novembra 1941 Izvršnemu odboru Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki se začne takole: »Glede na sedanje dogodke v Srbiji, kjer je prišlo do oboroženega spopada med partizanskimi oddelki in četniškimi oddelki Draže Mihajloviča, smatramo za potrebno sporočiti Vam kot političnemu predstavništvu slovenskega naroda naslednje.« Sledi obširna razlaga, kako se partizanski štab že dolgo trudi za sporazum z Mihajlovičevimi četniki. Mihajlovič se je stalno izmikal, češ, da je za oborožen odpor še prezgodaj, je pa obljubil nekakšno lojalnost. Partizani so medtem osvobodili velik del Srbije in na tem področju tolerirali tudi četnike, zato so predlagali ustanovitev skupnega operativnega štaba in vzpostavitev civilne oblasti. Četniki so predlog odklonili in začeli najprej z napadi na posamezne partizane, v noči na 2. november pa organizirano napadli Užice, Ivanjico in še nekatera mesta, ki so jih imeli v rokah partizani. Partizani so prešli v protinapad in kmalu stisnili četnike v nekaj vasi. Dobili so dokaze, da Mihajlovič po eni strani prikazuje Londonu, kako se bori proti Nemcem, po drugi pa od Nediča in Nemcev jemlje denar za boj proti komunistom. Partizanski štab bo sicer še poskušal pregovoriti Mihajloviča in ga pridobiti za sodelovanje, vendar je upanje za uspeh pogajanj skromno. Ko obveščajo o teh dogodkih, opozarjajo na budnost, da se kaj podobnega ne bi zgodilo tudi v Sloveniji.
Slovenski komunisti so konec leta 1941 imeli le malo partizanskih oddelkov, vendar so bili v nekem oziru v prednosti pred Srbijo, ker so imeli »zakonsko« podlago za odstranjevanje političnih nasprotnikov. Na tej podlagi so »justificirali« tudi Fanouša Emmerja. Zanj se je vedelo, da je bil že pred okupacijo povezan s četniško organizacijo, vedelo se je, da so bili njegovi oficirji privrženci polkovnika Mihajloviča, pa vendar v obvestilu o »justifikaciji« to ni niti z besedico omenjeno. Zdelo se jim je bolj zanesljivo, da ga prikažejo kot gestapovca in protinarodnega zarotnika – belogardista.
2.1.5. Zaključek
V predhodnem poglavju smo navedli celoten tekst obvestila, ki ga je Informacijski urad OF objavil po uboju Fanouša Emmerja. Čeprav je sprevrženost tega sporočila že od daleč vidna, ne bo odveč, če mu dodamo nekaj pojasnil in opomb. »Ugleden katolik«, čigar umor naj bi Emmer načrtoval in zanj že plačal morilca, naj bi bil dr. Aleš Stanovnik. Baje je Emmer iskal zvezo z njim, da bi ga skušal odvrniti od sodelovanja z OF. Znano je, da so Aleša Stanovnika 2. junija 1942 kot talca ustrelili Italijani, ki so teden pred tem popolnoma nepričakovano odkrili njegovo skrivališče v Ljubljani. Celo Jože Brejc (Javoršek) je verjel, da so ga izdali komunisti sami: »S Tomažem (Janezom Tomincem) sva se pogovarjala o nenavadni aretaciji Aleša Stanovnika. Tomaž je globoko prepričan, da so ga izdali komunisti. Živ krst – razen neke vosovke – ni vedel, kje stanuje. In ko so ga zasliševali, so mu na policiji povedali izredno natanko, kaj dela, kakšno funkcijo ima v OF, kakšna so njegova stališča do Cerkve, do partije, do Italije, kakšne so njegove zveze in kaj vse je že doslej zagrešil zoper italijanske zakone. Aleš se je v zaporu moralno podrl, ker je spregledal, da ga niso mogli izdati drugi kakor komunisti. Preveč jim je bil nevaren. Med krščanskimi socialisti je bil vsekakor najbistrejši in politično najbolj nadarjen človek. Bil pa ni samo politično nadarjen, ampak tudi moder. A ko so komunisti ugotovili, da z njim ne bodo mogli pometati kot z drugimi, so se ga znebili. Jaz ne vem, kaj bi si mislil o Tomaževem poročilu. Vem samo to, da me je Boris Kraigher svaril pred Alešem Stanovnikom in pred Marjanom Brecljem. – A ko sem Kocbeku poročal, kar mi je povedal Tomaž, je bil zgrožen. Prosil me je, naj za božjo voljo Tomaževih pričevanj nikomur ne posredujem. ‘Nobenega smisla nima s podatki, ki o njih ne veš ali so resnični ali ne, motiti harmonijo, ki vlada med nami.’ Tako je rekel in jaz sem molčal, čeprav se mi je duša trgala od groze.« ( Spomini na Slovence III., str.122)
Kot piše Pavel Rant, se je Emmer želel povezati s Stražarji, ki so pa to odklonili. Ni dvoma, da je bila Partija o tem obveščena. Ali se jim je zato zdelo primerno, da Emmerju naprtijo pripravljanje umora Ehrlicha, Casarja in Žebota? Zakaj pa so nekaj mesecev kasneje Ehrlicha ubili sami? Hkrati z njim so načrtovali tudi uboj Žebota, zato so v naprej pripravljenem sporočilu zapisali, da sta bila »justificirana« Ehrlich in Žebot, kasneje pa popravili, da je bil Ehrlichov spremljevalec študent Rojic. Kakšen motiv bi mogel imeti Emmer, da bi se spravil nad sam vrh stražarskega gibanja? Samo zato, da bi potem obdolžil komuniste? Res pa je, da so imeli komunisti Stražarje in KA za največje nasprotnike, kar je v idejnem pogledu vsekakor držalo. Govorjenje o beli gardi in prerivanju med političnim skupinicami je verjetno imelo tudi namen zavesti Italijane in odvrniti njihovo pozornost od OF. Povezovanje Emmerja z Natlačenom in njegovimi finančnimi podporami ni bilo škodljivo zanj, ki je bil že mrtev, pač pa za Natlačena, saj je zbujalo dvome tako pri domačih ljudeh kot pri okupatorski oblasti, ki mu že itak ni zaupala.
Zelo zanimiv se nam zdi opis, kako naj bi Emmerjevi agenti dobili navodilo, naj ubitemu Casarju in Žebotu vtaknejo v žep grozilno pismo oziroma obsodbo OF. Ko beremo ta del komunikeja, nam stopi pred oči neka druga slika: V zgodnjem jutru 7. maja 1942 leži na cesti blizu Podklanca onkraj Rovt mlado dekle, Francka Mravlje. Ponoči so jo tam ustrelili partizani zaradi zveze z italijanskim oficirjem. Karel Leskovec, tudi sam partizan, je kasneje ta dogodek opisal v knjigi Križpotja in povedal tudi, da je mrtvo dekle imelo na prsih papir s sporočilom: Tako se bo zgodilo vsakemu, ki bo izdajal slovenski narod! Domačin pa, ki je zjutraj prvi prišel do trupla, se spominja, da je imela za plaščem zataknjen listič z napisom OF. Nas seveda zanima, od kod podobnost med obravnavanim komunikejem in sporočilom na Franckinem truplu. Ni dvoma, da so v obeh primerih sledovi iste šole.
Torej »Emmer se je sploh pečal z dejanji povsem kriminalnega značaja«, zato ni čudno, če je vlomil pri »narodnem izdajalcu Avgustu Praprotniku, in mu izmaknil neke dokumente in denar za svojo osebno porabo«. No, tega istega industrialca Praprotnika so vosovci ustrelili 20. februarja 1942 pri belem dnevu na Tavčarjevi cesti v Ljubljani. Dejansko sta Partija in VOS v razmeroma kratkem času na ta ali oni način spravili s poti skoraj vse, ki naj bi bili v nevarnosti pred Emmerjem.
Ni res, da »se je Emmer nameraval za nekaj časa umakniti v Nemčijo zaradi spora z nekim vojaškim organizatorjem bele garde«, res pa je iskal dokumente za Juleta Višiča, ki naj bi šel organizirat Gorenjce. Pri tem je bil Emmer premalo previden in je zašel v vosovsko past. Dvomimo, da so bili Emmer in njegovi na tekočem glede takratnih razmer na Gorenjskem. Samo ugibamo lahko, kaj bi lahko naredil Višič, ko se je v Poljanski dolini že pripravljala vstaja. Kako bi na njegov prihod reagirala Partija oziroma partizani. Ne smemo pozabiti, da so bile na Gorenjskem že pred decembrsko vstajo tudi »likvidacije«. Bi organizatorji vstaje naredili z njim podobno kot z radijsko postajo na Zaplani?
Ni dvoma, da je Emmerjevo gibanje imelo v začetku izrazit protiokupatorski značaj. Poleg akcije Tigra v maju 1941 na Mali gori pri Ribnici je bilo prvo, ki je tedaj začelo konkretne priprave za odpor proti okupatorju. Bilo je sicer maloštevilno, vendar pomembno, saj so bili vanj vključeni oficirji in podoficirji bivše jugoslovanske vojske, menda jih je tedaj samo v Ljubljani bilo okrog tisoč, in študenti. Hudo sprevržene in krivične so obtožbe, da je bil Emmer gestapovec in belogardist, da se je družil s kriminalnimi tipi in podobno. Ko so se z gestapom ali z italijanskimi generali dogovarjali komunisti, so bile to hvale in občudovanja vredne taktične poteze, če se je pa česa podobnega lotil kdo z demokratičnega brega, je bil takoj obtožen kolaboracije in narodnega izdajstva.
Po Emmerjevi smrti ali morda že prej je Ernest Tomec, ki je vodil dijaško in študentsko KA in do konca vztrajal na tem, da se njeni člani ne smejo politično udejstvovati, od fantov, ki so se vključili v Slovensko narodno gibanje, zahteval, naj se odločijo ali za eno ali za drugo. Nekateri so tedaj izstopili iz KA, drugi pa so opustili politično delovanje. Italijani so bili tudi po zaslugi Partije že nekaj časa pozorni na bivše oficirje in podoficirje, ko pa jim je OF po pošti poslala pozive, naj se vključijo v partizansko vojsko, so se odločili za aretacijo. Po domovih so pobrali več kot tisoč oficirjev in podoficirjev in jih odpeljali v posebno taborišče v Italijo. OF se je s tem znebila nevarnega potencialnega nasprotnika. Ko so se v drugi polovici leta 1942 začele ustanavljati protikomunistične vaške straže, je bilo med njimi le malo poklicnih častnikov.
Letos mineva šestdeset let od umora Fanouša Emmerja. Njegov morilec je kot narodni heroj in nosilec važnih državnih funkcij dobil prostor že v 1. zvezku Slovenske enciklopedije, medtem ko Emmer, ki bi glede na svoj priimek tudi spadal tja, sploh ni bil omenjen. V 16. – dodatnem zvezku je bilo to popravljeno, pa kljub temu bi bil verjetno danes celo marsikateri zgodovinar v zadregi, kaj naj pove o njem. Zelo verjetno je, da bi z nekoliko lepšimi besedami ponovil opis, ki ga je uvedel že Franček Saje in ga je skoraj pol stoletja ponavljala uradna zgodovina. Takih ali podobnih problemov ni imel Tine Debeljak, ki je leta 1949 v Argentini izdal Veliko črno mašo za pobite Slovence in se v njej spomnil tudi Fanouša Emmerja. Zdi se nam prav, da ob šestdeseti obletnici smrti osvežimo spomin na njemu posvečene verze in z njimi zaključimo to razmišljanje:
Pal je prvi pred cerkvijo mučenika Jerneja:
2.2. Sv. Gregor
Tone Oblak
2.2.1. Sv. Gregor so Slemena in Slemena sv. Gregor
Sv. Gregor je uradni naziv naše župnije, tako se je reklo tudi občini, dokler smo jo imeli. Ozemlje, na katerem se razprostira župnija in se je tudi občina, pa so Slemena. Zdaj je tako, da kadar govorimo o Sv. Gregorju, mislimo na Slemena. V Krajevnem leksikonu Slovenije piše, da je »Sv. Gregor (725 m, 54 preb.) gručasta vas, središče Slemen na jugu Velikolaščanske pokrajine. Stoji na razglednem vrhu, kjer je razvodje med ponikalnicama Rašico in Bistrico. V kmetijstvu prevladuje živinoreja. V vasi je župnijska cerkev sv. Gregorja Velikega. Pri Sv. Gregorju se je rodil Janez Evangelist Krek (1865–1917).« Prav bi bilo, če bi napisali, da krasi glavni oltar slika Matevža Langusa iz 1832, zlasti pa ne bi smeli pozabiti fresk iz 16. stoletja v podružnični cerkvi sv. Urha v Maršičih z znamenito Lisico romarico: naslikana je lisica z romarsko palico v roki, s papeško kapo na glavi, iz žepa pa ji visi glava ukradene kokoši.
Saj smo Gregorci trmasti in zagnani, nikoli pa nam ni padlo na um, da bi uničevali svojo dediščino, čeprav protestantsko.
Če bi šli gledat, kaj piše za našo vas Graben (740 m, 25 preb.), ki ni niti km oddaljena od farnega središča, bi naleteli na podoben zapis, povrhu pa na podatek, da je najvišje naselje v Slemenih. Najvišja trigonometrična točka na Slemenih, kota 753, je na gričku za Ilijevo, to je našo hišo, in v njeni bližini imamo postavljen kozolec. Tam sem se rodil 4. maja 1923. leta kot drugi otrok, leto starejši je bil brat Stanko, za menoj pa še sedem. Srednje velika kmetija, oče je tudi trgoval z lesom, po veliki krizi po l. 1930, ko je Evropo preplavil poceni ruski les, pa se je posvečal predvsem kmetiji in nam otrokom, pa tudi politiki. Že stari oče se je ukvarjal z njo in bil celo župan, oče pa kar nekaj mandatov občinski odbornik, seveda na listi Ljudske stranke. Ta je na Slemenih vedno zmagovala. Imeli smo toliko zemlje, da so nam hodili ljudje pomagat za plačilo, par konj, vsaj štiri krave in pet prašičev. Brat Stanko je študiral farmacijo, mene pa je oče nameraval poslati na kmetijsko šolo na Grmu. Vojna nam je prekrižala načrte, ne toliko italijanska okupacija, ki smo jo komaj čutili, ampak revolucija. Na Slemenih Italijanov ni bilo, prvo karabinjersko postajo so imeli v Sodražici in se za nas niso brigali. O tem sem že pisal in je mojo zgodbo objavil Ivo Žajdela, zdaj samo bolj podrobno.
Slemena so od nekdaj veljala za klerikalna. Občino so nam vzeli ljubljanski liberalci, ko so prišli do besede, ter jo razdelili med Velike Lašče in Sodražico. Kasneje smo prišli pod Ribnico. Pred vojno je živelo v 21-ih vaseh naše fare nad 600 ljudi, zdaj pa samo še 460. Še ko smo bili trije Ilijevi fantje, Stanko, Tone in Vinko Oblak še kratkohlačniki, smo bili povsod zraven. Spominjam se proslave ob 60-letnici dr. Antona Korošca, takrat je bil ravno v konfinaciji. Streljali smo s topičem, kurili kres, obešali slovenske zastave na drevesa in eno celo narisali na gasilski dom. Kmalu po tistem je bila tudi birma in smo postavili visok mlaj s slovensko zastavo na vrhu krošnje. Prihajali so žandarji, plezali po drevesih in snemali zastave, do onemoglega streljali na zastavo na mlaju, dokler je niso razcefrali, narisane zastave na gasilskem domu pa so se lotili kar s krampom.
2.2.2. Ob potu svojega obraza
Skrbno smo obdelovali zemljo, redili živino, prevažali s parom konj. Marsikje je bilo tako strmo, da je moral eden pri oranju paziti samo na to, da brazda ni padala nazaj. Pridelovali smo koruzo, krompir, oves, ječmen, ajdo. Osnovno šolo sem končal, ko sem bil star 14 let, potem pa sem delal na kmetiji in veliko vozaril. Večeri pa so bili za druženje in kulturno dejavnost, pri katerem smo imeli glavno besedo sicer fantje, a tudi dekleta niso stala ob strani. Vse družabno življenje se je odvijalo pri Sv. Gregorju, ki je bil pravo središče. V njem skoraj ni bilo pravih prebivalcev, pač pa cerkev z župniščem, prosvetni dom, šola, gasilski dom ter Oblakova trgovina in gostilna. Imeli smo lepo knjižnico, gasilsko društvo, pevski krožek, igralsko družino; igre so bile na štefanovo, na binkoštni ponedeljek in še nekajkrat, ljudje so jih prihajali gledat iz Velikih Lašč, Sodražice in Ribnice. Prosvetni dom z veliko dvorano stoji še danes. Na strehi je nosil ponosni napis GREGORJEV DOM. Seveda smo imeli tudi telovadno društvo. Uradno sta bila to fantovski odsek in dekliški krožek, po naše pa smo bili orli in orlice. Tudi Sokola so skušali ustanoviti pri nas, pa ni bilo pravega zanimanja, čeprav so nas celo v šoli nagovarjali, naj se vpišemo. Dvorazredna šola je ponosno nosila ploščo s sporočilom, da se je v tej hiši rodil Janez E. Krek. Otrok nas je bilo skoraj sto in je moral biti pouk v dveh izmenah, v vsakem prostoru po dva razreda. Danes je v nižjih razredih osnovne šole, ki jo imamo v nekdanjem prosvetnem domu, pol manj otrok, otroke višjih razredov pa vozijo v Sodražico. Tudi stare šole ni več, saj so jo okrog 1. oktobra 1943 skupaj s prosvetnim domom požgali partizani. Dom smo naslednje leto obnovili, s šolo pa je bilo konec. Morali so jo podreti in zdaj na njenem mestu stoji gasilni dom. Dokaz, kako trpežni smo Gregorčani in kako pri srcu nam je bil naš dom, je njegovo popravilo sredi vojne vihre. Leta 1944 smo prav iz opekarne Vič pri Ljubljani tovorili strešnike, da smo prekrili njegovo streho. Z vozovi z opeko smo se pridružili nemškim oskrbovalnim konvojem, ki so vozili na Dolenjsko hrano za prebivalce. Krekovo ploščo je eden od domačinov shranil in skril. Leta 1984, torej še v svinčenih časih, so jo kljub nasprotovanju občinskih veljakov pritrdili na šolo, nekdanji prosvetni dom, slovesno odkrili in blagoslovili.
Ob kapitulaciji Jugoslavije aprila 1941 se je na veliki petek valila čez Slemena poražena vojska. Umikala se je proti Ribnici in naprej na Hrvaško. Vozili so težke topove, ki so marsikje na naših poteh in cestah obtičali. Vojaki so nas prisilili, da smo jim jih pomagali riniti v breg. Pri nas niso odmetavali orožja, pač pa v Sodražici, kjer je bile te robe na kupe. Fantje smo si je nabrali, da smo komaj nosili. Sam sem vzel dve mavzerici in streliva zanju. Doma smo orožje poskrili. Spominjam pa se, da je bil naš ata kot član občinskega odbora pooblaščen, da je nadziral razdeljevanje hrane, ki jo je vojska pustila. Bilo je ogromno jajc, moke, masla, prepečenca in druge hrane. Atova zasluga je, da je vsak faran dobil pravičen delež.
2.2.3. Rop, požig, umor
Idile je bilo konec spomladi leta 1942, ko so nas začeli obiskovati partizani. Slemena so bila odmaknjena od glavnih cest in železnice, zato so se pri nas čutili varne. Stalnih partizanov je bilo malo, a so se obnašali kot gospodarji, jemali živila, obleko in živino. Vedeli smo, da morajo živeti in se nismo preveč pritoževali. Potem so se začeli širiti vesti o umorih. Ne o umorih ljudi nekje daleč, ampak takih, ki smo jih vsaj na videz poznali in imeli z njimi opravka. Slemena so bila prepredena s potmi, srečavali smo se na vsakem koraku, čeznje se je dalo zlahka in hitro priti v Velike Lašče, Sodražico ali Ribnico. Nekateri so hodili peš celo v Ljubljano. Na Dolenjskem in Notranjskem smo bili vajeni, da so se na veselici fantje stepli zaradi dekleta in si pomagali celo z noži, iz Loške doline je bil doma celo slavni razbojnik Hace, tudi do kakega umora iz jeze ali ljubosumja je prišlo. A zdaj je šlo za nekaj drugega. Srečavati smo se začeli na umori iz političnih razlogov, kar je bilo za nas nerazumljivo, krivično, zlasti pa nevarno.
Med prvimi so ustrelili gozdnega in lovskega čuvaja Ignacija Križmana, očeta šestih otrok. Zgodilo se je 18. februarja 1942 v dolinici severno od nas v vasi Borovec, ki leži ob cesti, ki pelje iz Velikih Lašč na Bloke. Kar s smučmi so se pripeljali z Blok. Daki je bil tisti. Med prvimi so šli v partizane divji lovci in ti so imeli Križmana v želodcu. Da je izdajal, vprašujem se samo, kaj naj bi izdal. Bila je zima 1941, ko partizanov skoraj ni bilo, o čem drugem pa bi sploh lahko poročal.
Marca smo izvedeli za umor študentov Franca Župca in Jaroslava Kiklja sredi Ljubljane, aprila pa se je začelo zares po vsem ozemlju Ljubljanske pokrajine. Skoraj ni bilo dneva, da se ne bi kaj slišalo, tam so tega in tam so onega. April, maj, junij in julij 1942 so bili štirje krvavi meseci, v katerih so se izživljali tako partizani kot italijanski okupatorji. Teh mesecev ne bomo pozabili, dokler bomo živi, kot ne Velikega Osolnika in povojnih pobojev. Na eni strani revolucionarni teror, na drugi slepi povračilni okupatorjevi ukrepi, s katerimi se je znašal nad nekrivim civilnim prebivalstvom. Nekaj je bilo treba ukreniti.
Na Slemenih je treščilo 22. aprila 1942 leta. V vasi Krnče, dober km od nas, je bil pri Tomaževih ustreljen gospodar Jože Zabukovec, oče sedmih otrok. Rad je zahajal na sejme, včasih je tudi pregloboko pogledal v kozarec. Morilec se je kasno popoldne kot samotni potnik v nenavadnem dežnem plašču pojavil na Grabnu in vprašal za Krnče. Ustrežljivo smo mu pokazali pot. Nekaj sto metrov od farne cerkve navzdol proti severozahodu sta Andol in Krnče, vsak z nekaj hišami, med njima je cesta. Ustavil se je v Andolu in se pogovarjal z Gorjupom, ki je stal na balkonu domače hiše. V tistem sta oba zagledala Tomaževega, kako prihaja navzgor po poti, bil je na sejmu v Velikih Laščah. Nekaj časa sta še govorila, potem pa se je neznanec poslovil in se napotil čez cesto. Na Zabukovčevo ženo, ki se je odpravljala krmit prašiče, je naletel v veži. Vprašal je za moža in z roko mu je pokazala kuhinjo. Zabukovec je sedel za mizo in se zavzeto loteval regrata s krompirjem. Morilec se mu je neopažen približal in ga od zadaj ustrelil v glavo, da je omahnil na mizo. Z ženo sta se ponovno srečala, ko je odhajal iz hiše, ona pa s hleva: »Moža sem vam ustrelil!«, ji je dejal in mirno odšel svojo pot. Ni mu čisto verjela, saj strelov ni slišala. Za moža je najprej menila, da spi. Potegnila ga je, pa je padel po tleh. Trije streli v glavo. Ni bil takoj mrtev. Hropel je, položili so ga v posteljo, vendar je bilo jasno, da mu ni pomoči. Prišli so sosedje in bedeli ob njem. Sosed Jože Korošec, terenec, za katerega smo vedeli, da je imel prste zraven, je norel in se držal za glavo: »Kaj se je naredlo, kaj se je naredlo!« Okrog enajstih ponoči je trdo potrkalo na vrata. Neradi in na ponovne grožnje so jih domači odklenili in na pragu zagledali partizane, pet ali šest v civilnih oblekah. »Roke v vis!«. Nekaj so morali slišati, da gospodar ni mrtev. Ljudi so postavili v eno vrsto, posebno sumljiv jim je bil Jože Malnar, šuštar, ki je bil prav tako velik po postavi in suh kot ustreljeni gospodar, ki pa ga niso videli, ker so ga prisotni zakrivali. Šuštarja so hoteli kar počiti in s težavo jim je dopovedal, da ni Tomažev. Zabukovec je umrl opolnoči. Govorilo se je, da ga je ustrelil Daki, kar pa ne drži. Ta je moril naslednjega dne, 23. aprila, po Vidovski planoti, ko je lastnoročno ustrelil vidovskega župana Jožeta Tekavca in dva občinska odbornika. Zabukovčev morilec je nosil partizansko ime Abi in je bil doma z Brezovice pri Ljubljani. Po vojni se je priženil v Žimarice pri Sodražici. No, partizanska skupina je vedela za orožje, ki so ga ob kapitulaciji Jugoslavije z volmi pripeljali Bločani in stresli na travnik pri Krnčah. Domačini so orožje pobrali, granate pa ves dan metali po bregu, da je pokalo kot na sejmu. Partizani so vedeli, kdo je vzel orožje. Spet delo domačih terencev. Čeprav je bila polnoč, so prisilili Janeza Adamiča iz Andola, da jih je peljal v gozd in jim je izročil na smreki skrito puško in prav tam zakopan zaboj z strelivom. Gorjupov Korl je moral po mitraljez. Ko so se poslavljali, so partizani baje rekli zbranim pri mrliču, naj javijo Italijanom v Velike Lašče, da ga je ustrelila roka pravice. Jože Korošec, terenec in Zabukovčev sosed, je imel silno moč. Ko je Adamiča iz Andola obdolžil, da je izdajalec, ga je moral ta na kolenih prositi odpuščanja, da ga je črtal se seznama. Korošec se je skupaj s sinom znašel na Rabu, se po kapitulaciji vrnil, ponj so prišli domobranci in ga ustrelili.
V tistem času se je zgodilo na Slemenih še nekaj reči, ki so nam dale misliti. Ne vem, katero nedeljo je bilo, ko so nas partizani po popoldanskem krščanskem nauku pričakali pred cerkvijo, nas odgnali na vrt Oblakove gostilne in zastražili. Držali so nam govore. Niso skrivali, da nas nočejo pridobiti zase, ampak zastrašiti. Govorili so nemarno, zmerjali in pretili, vključevali srbske kletvice. No, nekaj od njih smo poznali, sami postopači in faloti. Miting se je vlekel in vlekel. Napočil je čas za krmljenje živine, otroci so tožili, da so lačni, pa niso imeli posluha za naše prošnje. Šele pozno popoldne so nas izpustili.
Pa konfiskacija v gostilni in trgovini pri Oblakovih. Bili so zelo verna družina, zelo sposobna, France je imel veletrgovino na Rakeku, drugi je bil zobozdravnik v Ljubljani, Jože je bil zobotehnik, Ciril duhovnik. Micka je vodila trgovino in gostilno, Nežka je pomagala materi Magdaleni, ki je bila takrat še živa. Nežkin mož je bil v Ameriki in si prihranil nekaj denarja. K njim sta rada zahajal oba duhovnika, skupaj so igrali tarok. Nekega večera so jih presenetili partizani: »Roke v vis, nemaš da mrdaš, pucati čemo!«, naperjeno orožje, neusmiljeno ropanje. Pripeljali so se štirimi vozovi in pobrali v trgovini vse, kar je bilo videti uporabno, in jo izropali, da so ostale samo prazne stene in police.
Kaj se bomo taki vojski pridružili? Fantje se nismo več upali spati doma. Zvečer smo vzeli odeje in se izgubili v gozdu. Slišale so se tudi grožnje, da nam bodo pobrali duhovnika. Imeli smo dva, dolgoletnega župnika Franca Krumpestarja, ki je bil star skoraj 80 let, in njegovega pomočnika, Leona Kristanca, ki je pribežal pred Nemci s Prežganja. Kristanc je imel posluh za naše slutnje in strah. Nič nam ni branil, ko smo sklenili, da se organiziramo. Poiskali smo orožje, ki smo ga bili skrili ob razpadu Jugoslavije in začeli patruljirati po vasicah. Bali smo se tako italijanskih patrulj kot partizanskih. Nobena organizacija nismo bili, enostavno smo sklenili, da se bomo branili in se udarili z vsakim, ki nam bo zastavil pot. V tem času so nam partizani grozili z mobilizacijo, širili pa so se tudi glasovi, da bodo Italijani prišli na Slemena in vse poslali v internacijo. Prav v tistem času se je zgodilo, da so hoteli partizani vdreti v župnišče, razbili so že vhodna vrata, pa smo jih pregnali.
Maja meseca je moralo biti in ne junija, ko smo poslali v Sodražico študenta Toneta Modica po pomoč. Karabinjerji so namreč že 28. maja 1942 Sodražico zapustili in se preselili v Ribnico. Toneta zato, ker je znal italijansko. Zglasil se je na karabinjerski postaji in razložil, kakšen je položaj. Vaščani so izpostavljeni partizanom na milost in nemilost. Prosijo za dovoljenje, da nosijo svoje orožje in se branijo sami, če jim ga Italijani ne dajo. Debelo so ga gledali, nekaj zapisali, pa nič. Italijanska taktika je bila strahopetna. Kot okupatorji bi morali vzdrževati red in mir, pa so se povsod, kjer postalo zanje vroče, umaknili v večje naselje.
Čim so torej karabinjerji 28. maja 1942 odšli, so se še istega dne pojavili v Sodražici partizani in jo »osvobodili«. Že naslednjega dne so prišli po Franceta Kozina iz Zapotoka. Bil je bister kmečki fant, opravljeno je imel kmetijsko šolo na Grmu in užival zlasti med fanti velik ugled. Odpeljali so ga v Sodražico, obsodili na smrt, 30. maja pod Boncarjem ustrelili in zagrebli, prav tam kjer so dan prej potolkli 15 ciganov. Kot veste, so Kozinovi kasneje, bilo je že po roški ofenzivi, Franceta izkopali in slovesno pokopali pri Sv. Marku. Kaj hujšega kot to. Čez teden dni so se nanje spravili partizani, pobili očeta, mater in sina Janeza. Hromega Janeza sem ga dobro poznal, saj sem mu nosil ure v popravilo.
Po zasedbi Sodražice so pregnali s stanovanja Franceta in Marico Novak, oba učitelja. France se je umaknil v Ljubljano, Marica pa k svojcem v Hrovačo. Tam so prišli ponjo ponoči 3. junija. Hoteli so Franceta, ker njega ni bilo, pa vzeli njegovo ženo. Čeprav je bila v devetem mesecu nosečnosti, vsak čas naj bi rodila, so jo odpeljali in umorili. Ob njeni smrti so se širile vesti, da si je morala sama izkopati grob in da jih je na kolenih prosila, naj jo pustijo živeti vsaj do poroda, pa so jo vseeno pobili. Prišel je čas, ko jim je bilo vseeno, kaj govore o njih. Vsemu svetu so sporočili, da jim nobena reč ni sveta in se pred ničemer ne bodo ustavili.
Od umorov samo še o Kozlerjevem gozdnem in lovskem čuvaju Jožetu Pečniku in njegovi ženi Ani, ker je nenavaden. Živela sta v gozdni koči pri Junčjem, dober kilometer od gregorske cerkve. Proti koncu junija 1942 sta nenadoma izginila. Govorili so, da sta odšla v partizane, ravno tisti, za katere se je kasneje izkazalo, da so bili zraven. Niso ju partizani, ampak lastnoročno terenski odbor OF. Takrat je imel absolutno oblast. Glavno besedo so imeli divji lovci. Pečnik je bil strog in če jih je zalotil pri dejanju, ni poznal odpustka. Celo do Maršičev so se slišali vpitje in kriki. Kar s koli so ju potolkli. Pravi ritualni umor. V jeseni istega leta so odkrili njun grob četrt ure hoda od njune koče. Izkopali so ju gregorski vaški stražarji, poškodbe so bile značilne, pokopana sta bila v Velikih Laščah.
2.2.4. Roška ofenziva je izbila sodu dno
Roška ofenziva, ki se je uradno začela 16. julija 1942, je bila pri Sv. Gregorju prav taka kot drugod na ozemlju Ljubljanske pokrajine. Nobena ofenziva seveda, ime so si izmislili partizani, kot ofenzivo so jo seveda razglašali tudi Italijani. Bolj jim je prijalo lomastenje po slovenski zemlji kot umiranje na ruski fronti, kamor so jih hoteli poslati. V resnici je bil to zločinski pohod okupatorjeve vojske, ki se je spravljala na nemočno in nekrivo civilno prebivalstvo, požigala vasi, streljala talce, ostale vaščane pa odvažala na Rab. Napredovala je tako počasi in tako glasno, da so se partizani lahko pred njo vedno pravočasno umaknili, obenem pa dovolj vidno, da so lahko nanjo streljali varno iz zasede, potem pa v beg. V vsej ofenzivi, ki je trajala dober mesec, po partizanski verziji pa štiri mesece, ni bilo niti enega resnega spopada. Žrtve so bile skoraj izključno na strani civilnega prebivalstva. Tako so na Jakobovo nedeljo 26. julija popoldne na lojtrskih vozeh pripeljali iz Karlovice na pokopališče v Velikih Laščah v nepobarvanih krstah 16 mrličev, med katerimi ni bilo niti enega partizana. Slemena so istega dne napadali tako, da se je z Ortneka navzgor na čelu italijanske kolone pripeljal oficir na motorju. Partizani, ki so se zadnje mesece pogosto ustavljali na gori, so ga pričakali pred vasjo, spustili rafal iz mitraljeza in pobegnili. Motor je bil uničen, Italijan pa na srečo nepoškodovan. S tem je bil boj za Slemena končan, in to na srečo Gregorčanov, namreč. Ko je italijanska soldateska pridrvela v vas, je na Sv. Gregorju, Andolu in Krnčah pobrala vse mlajše moške, kakih dvajset po številu, in jih postavila ob cerkveni zid. A preden so padli streli, je pritekel iz cerkve stari župnik s štolo okrog vratu, asistiral mu je kaplan Kristanc, pokleknil pred poveljnikom in izprosil, da zajetih niso ustrelili, ampak poslali v internacijo na Rab. Če bi bil oficir na motorju ranjen ali celo mrtev, ne bi pomagala nobena prošnja. Čeprav niso našli nobenega partizana, so ostale moške, ki so jih pobrali po Slemenih in drugod, odpeljali v Ribnico. Bilo nas je najmanj sto, zaprli so nas v kasarno, odkoder so nas vozili pet tednov v Žlebič, da smo v Kozlerjevi hosti sekali drevje ob železniški progi, 100 m na vsako stran. Po tistem, bilo je v začetku septembra, pa je prišla v naše barake skupina italijanskih oficirjev. Spomnili so nas na našo prošnjo po orožju in dovoljenju za obrambo. Če smo še pripravljeni vzeti orožje, ga bomo dobili, sicer pa bomo šli v internacijo. Izpustili so nas in poslali h karabinjerjem, ki so se v tem času vrnili v Sodražico. Gregorčani smo se vsi odločili za orožje, bilo nas je 45. Karabinjerji so nam dali znane francoske dolginke na tri strele in tri metke, priložili pa še strojnico, ki smo jo postavili v zvonik gregorske cerkve. Namestili smo se v prosvetnem domu in zasedli tudi polovico šole. Otroci so imeli zato pouk samo dvakrat tedensko. Okrog vsega smo napeljali bodečo žico, v eno od žic ponoči priključili elektriko, izkopali bunkerje, najmanj šest jih je bilo. Tako visoki so bili, da smo v njih lahko stali. Čez ceste smo postavili španske jezdece. Hvalili smo se, da imamo veliko orožja, med drugim tudi težkega. Nikoli nas niso napadli, postojanke v naši okolici pa pogosto. Imeli smo dober položaj na griču, z juga se sploh ne bi dalo napadati po tisti strmini, ponoči pa so nam hodili pomagat starejši fantje in možje iz okoliških vasi, ker se niso upali spati doma. Stražili so, mlajši pa šli v patrulje. Ponoči smo bili na postojanki, čez dan pa pomagali na svojih kmetijah. Italijani nam niso čisto zaupali. Ko so videli, da delujemo resno in so razmere varne, so poslali nekaj svojih vojakov, med njimi tudi zveznega oficirja. Poveljnik postojanke je bil študent medicine Lojze Arko.
V tistem času partizani niso imeli na Slemenih kaj iskati. Še več, od Gregorja smo hodili v skupinah po dvajset in več za teden dni na Goro nad Sodražico. Tam so imeli partizani prehodno pot med Notranjsko in Suho krajino. Menjavali smo se z vaškimi stražarji iz drugih postojank. Od tam smo hodili tudi v Loški Potok, tako da smo imeli vse pod nadzorom. V jeseni in pozimi leta 1942 in prvo polovico leta 1943 do kapitulacije Italije smo imeli red.
2.2.5. Kapitulacija Italije
O dogajanju po 8. septembru 1943, ko je kapitulirala Italija, samo na kratko. Naprej smo na Slemenih pobrali orožje, ki so ga pustili Italijani, kolikor ga je kdo mogel nositi. V nedeljo 12. septembra smo odšli pod poveljstvom Jožeta Lavriča, doma iz Žužemberka, na Turjak. Tam nam ni bilo všeč in smo se pridružili skupini, ki se je umaknila na Zapotok. Del gregorskih stražarjev so poslali proti Golemu, med njimi sem bil tudi jaz, večji del pa na Veliki Osolnik. Pri tisti polomiji okrog vasi in cerkvice na vrhu hriba 14. in 15. septembra 1943 se je pokazalo, kako so imeli gregorske fante v želodcu. Od 23 pomorjenih pred cerkvijo na vrhu hriba jih je bila kar 12 od Sv. Gregorja.
2.2.6. Brat Stanko (1922–1943)
Ustavil bi se samo še pri leto starejšem bratu Stankotu, študentu farmacije. Ko so univerzo zaprli, je prišel domov in z menoj vred vstopil v gregorsko vaško stražo. Potem se je 14. septembra 1943 znašel na Velikem Osolniku, bil ujet in med tistimi, ki so jih odredili za ustrelitev. Pa se je med partizani našel študent, ki ga je poznal in ga potegnil iz vrste. Mobiliziran je bil v partizansko vojsko. Po napadu na Grahovo 24. novembra je skušal na Radleku pobegniti. Ranili so ga in ujeli, obsodili na smrt in ustrelili.
O tem ne bi pripovedoval, če se ne bi zgodile še dve reči. Mene ni bilo doma, na Golem so me takrat ujeli, odpeljali v Kočevje, kjer sem bil ob nemški ofenzivi rešen in postal najprej domobranec na postojanki na Rudniku pri Ljubljani, kasneje pa vojak velikolaškega bataljona. O tem posebna zgodba. Še istega dne, torej 24. novembra 1943, je potrkala na hišna vrata na Grabnu neznana ženska in začela: »Prihajam s slabo novico. Vašega sina Stankota so partizani pri nas na Radleku ubili. Vem, kje je njegov grob.« Materi ni bilo treba dvakrat reči, hlapec je zapregel zapravljivčka in odšla sta na pot, našla grob, domačini so jima pomagali mrliča odkopati in naložiti na voz. Ko sta ga pripeljala domov, so ga uredili in položili v hiši na mrtvaški oder, da so ga domačini lahko hodili kropit, 28. novembra pa cerkveno pokopali na gregorskem pokopališču.
Kaj hujšega kot to. Z živimi se je še dalo kaj urediti, pri mrtvih pa partizani niso poznali šale. Če so umorjeni ostali skriti in zakopani ter so svojci o njih molčali, je šlo. Saj to se je pokazalo po vojni, ko se je o pobojih samo šepetalo. Že čez teden dni, na Miklavžev večer ob desetih zvečer so prišli. Pripeljala jih je domača terenka. Dva dni prej so napadli Velike Lašče in uničili tamkajšnjo domobransko postojanko, glavnina se je že odpravila proti Kočevju in ga 8. decembra 1943 začela napadati. Pri nas se jim ni mudilo. Ropali so vso noč. Do vrha so napolnili štiri vozove. Pobrali so oba konja in voz, eno vprego so vzeli pri sosedu, druge dve dobili drugod na Slemenih, pet prašičev so kar postrelili, ravno prav so bili rejeni in naslednje dni naj bi bile koline, in jih zmetali na voz. Nazadnje so pripeli na vozove petero govedi. Vzeli so vsa živila, ves letni pridelek žita, tega smo imeli veliko in različnega, saj smo obdelali vsako ped zemlje, skratka, vse, kar se je dalo odnesti, tako da smo bili ob vsa oblačila, celo spodnje perilo in posteljnino, očetu so celo slekli suknjič. Če ne bi pomagali sosedje, bi hodili nagi. Šele na Miklavža ob treh popoldne so se odpravili stran.
2.2.7. Epilog
Od 600 prebivalcev gregorske fare jih je umrlo 17 kot vaških stražarjev, od tega jih je bilo 12 ustreljenih na Velikem Osolniku, in 50 domobrancev, od tega 46 pobitih po vojni. Kako pa je bilo z menoj, kako sem se leta 1944 znašel v patrulji z Vinkom Levstikom, zaradi katere so ga nekaj deset let preganjali na sodišču, kako smo nekateri ob koncu vojne ostali doma in čakali Angleže ter se čez nekaj mesecev prebili na Tržaško, pa ob drugi priliki!
3. Pripovedi
3.1. V dolini smrtne sence
Vanja Kržan
3.1.1.
Nemci so med vojno grozili domačinom Zgornjesavske doline – med katerimi se bomo mudili tudi danes –, da jih bodo izselili v Sibirijo in naselili v teh krajih Nemce. Ta Dolina, so rekli, je preveč lepa zanje. Načrt velike Nemčije je propadel, Slovenci smo, hvala Bogu, ostali na svoji zemlji.
Širom Slovenije, tudi ljudem te Doline, so po zmagi revolucije zagospodovali hlapci velikega Stalina. Tem je uspelo, da so med Slovence za dolgo let naselili Sibirijo, tudi v srca mnogih iz Zgornjesavske doline. Boljševiki so si utrjevali svoj novi položaj zmagovalcev. Že med vojno je njihova strategija tako pretkano razpredla svoje mreže, da si je podredila vsako ped slovenske zemlje, prodrla do najmanjše vasice in zaselka, vdrla v vsako hišo in bajto ter prerešetala vsakogar, do zadnjega člana družine. Pred njo se ni moglo skriti nobeno občutje, nobeno mišljenje. Prilaščala si je srce in misel ter vsakogar, ki je čutil in mislil drugače, je proglasila za sovražnika naroda. V tem je bil njen nepremagljivi osvajalni pohod, njena silovita ofenzivna moč, ki se je po vojni še razbohotila.
Vedno znova se čudimo, kako je boljševikom to uspelo. Saj vemo, bomo rekli, z načrtnim terorjem in nasiljem, pa s pomočjo ovaduhov, z vosovci in s terenci. Po vojni pa še s knojevci in oznovci. Kako genialni so bili vodilni boljševiki, da so zasnovali tako precizen, do konca izdelan in vsemogočen aparat, ki je toliko let brezhibno deloval. Kakšno množico sodelavcev so potrebovali! Tudi hladokrvnih morilcev in mučiteljev! Kakšni ljudje so bili vsi ti? Žal nam še nobeden od današnjih sociologov in psihologov ni dal odgovora na to vprašanje.
Scenarij strahovlade in morije med vojno, in še bolj po njej, je bil po vsej domovini enak. Vdrl je tudi v to idilično gorenjsko dolino, pravijo, da v eno najlepših alpskih dolin v Evropi. Med domačine iz Rateč, Podkorena, Kranjske Gore in Gozda Martuljka je zavela ledena, smrtonosna Sibirija. V Mojstrani in na Dovjem se bomo pomudili kdaj drugič.
Povojna posebnost te Doline je bila v tem, da je tod živelo veliko priseljencev iz Koroške, saj sta imeli Dolina in Koroška v preteklih stoletjih živahne stike. Družine z nemškimi priimki so naenkrat postale zelo nevarne in nezaželene, njihovi člani naj bi bili nemčurji in gestapovski agentje. Izdajalec je postal vsak, kdor je z Nemci govoril nemško, takih pa je bilo v Dolini med starejšimi veliko. Poleg tega je bila Dolina obmejni pas in zato za povojno oblast še posebej občutljivo področje, ki ga je bilo treba ne le močno zastražiti in neprodušno zapreti z železno zaveso, ampak tudi temeljito ‘očistiti’ vseh nevarnih ‘elementov’.
Boljševiki so temelje oblasti pričeli postavljati že med vojno. Pomudimo se zato za nekaj časa še ob dogodkih med vojno.
Iz knjige Sedem krst za Ronkarjevo družino (Borec, 1978) avtorja Joža Vidica izvemo, da je bil štiriindvajsetletni strojevodja Stane Križnar – Ciril z Jesenic novemba 1943 imenovan za komandirja vosovskih grup okraja Kranjska Gora. Omenili smo ga že v prejšnji številki Zaveze.
Pred tem si ga zlahka predstavljamo v lokomotivi vlaka, ki je trikrat na dan sopihal z Jesenic v Dolino in nazaj. Iz Doline je vozil delavce na ‘šiht’ v jeseniško tovarno in s ‘šihta’ domov. Na vsaki postaji sta se strojevodja in kurjač običajno nagnila iz lokomotive in gledala domače obraze svojih potnikov. Ob nedeljah so se v zakmašnih oblekah vozili na obisk k svojim sorodnikom iz ene vasice v drugo.V vseh letnih časih je strojevodja Stane iz lokomotive lahko opazoval življenje vasic: pomladi orače, ki so trdo držali za plug in ga rili čim globje v zemljo, saj je dajala skromen pridelek; poleti kosce, grabljice in žanjice, ki so se preznojeni veselili pridelka; jeseni upognjene hrbte žena in mož, ki so izkopavali ‘čompe’, pulili repo, pa kakšnega pastirja na travniku; pozimi je z lokomotive spremljal voznike sani, naložene z lesom, ter spokojnost zasneženih domačij, ovitih v tenak modrikast dim iznad dimnikov.
Toda nenadoma, že od leta 1941, ko je Stane Križnar pričel delati za OF, in še bolj po njegovem imenovanju za komandirja vosovskih grup, je njegov pogled na svet in ljudi postal drugačen. Zakaj so zanj postali drugačni nekateri ljudje, tako drugačni, da jih je lastnoročno umoril? Po kakšnih merilih so izbirali svoje žrtve terenci, ovaduhi, aktivisti in vosovci? Niso se borili s puško v roki proti Nemcem, ki so se polastili lepe Doline in krojili življenjske usode njenih ljudi, ki jih je gestapo zapiral v begunjske zapore ali izganjal v nemška taborišča. Ali je Križnarja zato, ker je postal hladnokrven ubijalec Dolincev, OF nagradila s povišanjem v komandirja vosovskih grup?
Strojevodja Stane Križnar se spominja: »Z novim imenovanjem, delom in nalogami, ki me s tem v zvezi čakajo, me je seznanil član OK VOS Jesenice Franc Benigar – Mihajlo. Drugi vosovci bodo prišli za teboj, mi je dejal. Pojdi na teren Kranjske Gore in skušaj od tamkajšnih partizanov /Vidic jih našteje osem, med njimi naj omenimo Ivana Jana – Srečka/ formirati grupo VOS. Nekaj dni sem bil edini vosovec v okraju in komandir grup, ki jih še nikjer ni bilo. Potem so začeli prihajati bodisi k VOS ali k terenskim delavcem /našteje ponovno osem imen/ še nekateri drugi.«
»Skladno z navodili OK VOS Jesenice sem formiral tri grupe: prva je delovala na terenu Rateče–Podkoren, druga od Kranjske Gore do Belce, in tretja od Belce do Hrušice. Grupe so štele od šest do osem vosovcev. Vdirali smo tudi na Koroško.« O umorih in svojih žrtvah Križnar ne napiše ničesar.
Komaj trideset kilometrov dolgo dolino z osmimi vasicami je odslej ustrahovalo in pobijalo od osemnajst do štiriindvajset vosovcev! Kako temeljito in zavzeto je s svojim ‘delom in nalogami’ pričel Stane Križnar, smo se lahko prepričali že v prejšnji številki Zaveze, ko je s tremi streli v glavo obležal v domači kuhinji pri večerju domačin Alojz Gregori (1904), po domače Hbincov ata iz Podkorena. To se je zgodilo zadnje dni oktobra 1943. Zaradi svojega predrznega jezika si je nakopal med domačini nekaj sovražnikov, ki so ga ovadili za nemčurja.
Dober mesec dni po njegovem umoru je VOS v Kranjski gori umorila dimnikarskega mojstra Martina Štefeta (5. 11. 1876). Doma je bil iz Laškega in se je v Gradcu izučil dimnikarstva. Leta 1925 se je poročil z osemnajst let mlajšo Ano, roj. Gajsar, iz Rogatca. Imela sta se zelo rada, oba sta bila pridna in podjetna, in ko sta prišla v Kranjsko Goro s trebuhom za kruhom, sta po nekaj letih dela odkupila na licitaciji veliko hišo. Martin je vedel, da v tem kraju ne bo služil kruha samo z dimnikarstvom, ker je bila Kranjska Gora že pred vojno znano letovišče. Ana je bila izučena kuharica in z leti sta s pridnostjo iz hiše ustvarila ‘Pension Mojstrovka’. V pritličju hiše sta uredila restavracijo s kuhinjo, v prvem in drugem nadstropju so bile sobe za goste z dvajsetimi do tridesetimi ležišči. Še posebej zaradi dobre kuhinje, kar je bila zasluga žene Ane, je letovišče kmalu zaslovelo.
Martin je imel nezakonskega sina Franca Bolho (1914). Z dvanajstimi leti je iz Laškega prišel k očetu v Kranjsko Goro, zakonca sta ga posinovila in Ana ga je vzljubila kot svojega sina. Svojih otrok nista imela. Franc se je pri očetu izučil za dimnikarja in kmalu postal zanesljiv očetov pomočnik.
Med vojno je letovišče za domače goste zamrlo. Štefetova sta morala vzeti na stanovanje in hrano nemške železničarje. Ana je znala dobro nemško in madžarsko ter se z njimi zlahka sporazumevala. Nemci so jo oskrbeli z živežom, ki ga je na skrivaj pošiljala v gozd partizanom kot vsi domačini. Zadnje leto vojne je pri Štefetu postalo zelo živahno, ker so Nemci vanj vselili nemške otroke iz porušenega Berlina, nekateri so bili že sirote. Ana je materinsko skrbela zanje in se trudila, da bi jim ob praznikih ali za Miklavžev večer nudila toplo domačnost.
Dovolj razlogov torej, da je Štefe postal ‘nemčur’ in ‘gestapovski petokolonaš’.
Vidic v omenjeni knjigi piše, da je bil Štefe »znan izdajalec« in se je že pred vojno »udeleževal nacističnih sestankov petokolonašov.« Tudi dva Štefetova soseda sta morala vzeti na stanovanje nemške otroke, pa nista dobila naziva ‘nemčurjev’. Zakaj to razlikovanje?
Na Miklavžev večer, 6. decembra 1943, sta stopila v Štefetovo hišo dva vosovca, nadaljuje Vidic. »Štefe, z nama,« sta ukazala. »Iz hiše je šel kar v copatah. Vosovca sta v rokah nosila njegove čevlje, ker sta se s ‘plenom’ morala hitro umakniti iz vasi. Šele v Pišenci sta mu dala čevlje. Na zaslišanju je priznal, da je zaupnik gestapa. Prosil in prosil je milosti, a je sodišče razsodilo: Štefeta se obsodi na smrt z ustrelitvijo. Dolg domovini je bil poravnan, pravici zadoščeno.«
Kakšen starejši domačin pa danes ve povedati drugače. Po aretaciji so ga odgnali brez copat proti Srednjemu Vrhu. Čevlje so mu že prej ukradli. Žena in sin sta zvedela, da so ga imeli nekaj časa zaprtega v kranjskogorski šoli, nato so ga po Savi, da bi zabrisali sledi, odgnali do Martuljka in od tam v Srednji Vrh, kjer so imeli vosovci in terenci svoj logor, kot postojanki rečejo v teh krajih. Bil je nedaleč od domačije kmeta Franca Robiča, po domače Kocjanovega, iz Srednjega Vrha. Kaj so zasliševali Štefeta in česa krivili, bi lahko povedal še živeči takratni lovec in partizan Mirko Košir, ki je bil prisoten pri zaslišanju. Iz logorja so Štefeta odgnali proti grabnu Jurica. Tisti, ki je hodil za njim, menda naj bi bil Košir, ga je nad grabnom ustrelil v tilnik, da se je Štefe skotalil v graben. Skrb za kopanje groba v zamrznjenem snegu je tako odpadla. Kasneje, ko je sneg skopnel, ga je v grabnu našel lastnik bližnjega zemljišča Franc Robič in truplo prekril s kamenjem, da ga je zavaroval pred lisicami. O tem Štefetovi ženi in sinu ni nikoli črhnil besedice.
Kasneje tudi Štefetovi vnuki niso zvedeli za okoliščine smrti, uradnega dokumenta o smrti še danes nimajo. »Kot da bi stari ata izpuhtel v zrak«, pravi vnukinja Zorica Tavčar. Edino partizan Matija Cvetek – Mišo je Štefetovemu sinu Francu povedal, da so očeta ustrelili in ga pokopali pod neko smreko. Teh pa je v Srednjem Vrhu ogromno. Za kamnito gomilo, kjer naj bi ležalo očetovo truplo, niso nikoli slišali. Večkrat pa so od koga slišali, da oče ni bil ničesar kriv in so ga ubili po nedolžnem.
Ko je vnukinja že po smrti stare mame in starega očeta vsepovsod iskala dokumente, ki bi domačim osvetlili izginotje starega ata, so naleteli na dokument, ki omenja vzroke umora: Martin Štefe je bil ubit, ker se je »udinjal Nemcem«, imel na stanovanju nemške železničarje in nemške otroke. V tem dokumentu so omenjeni Košir, ki je pričal proti Štefetu, pa še Ivan Zalokar – Tonček in Miha Arih. Iz dokumenta je tudi razvidno, da je Štefeta ovajal njegov dimnikarski pomočnik.
Ob umoru je bilo letovišče v lasti umorjenega Martina Štefeta, »nemčurja in petokolonaša«. Po vojni je Ozna hišo takoj zaplenila, ženo in sina pa so hoteli izgnati. Toda Ana se jim je neustrašno uprla: »Povejte, kaj sem vam naredila! Če ste mi ubili moža, dajte še mene! Iz hiše pa ne grem!« Oznovci so odšli in se čez nekaj časa vrnili. Dovolili so ženi, da lahko ostane podnajemnica s sobico in kuhinjo. V ostale prostore lepega letovišča pa so se naselili oznovski oficirji z družinami. Ko so se z leti odselili, so hišo naselili južnjaki.
Ana je za sobico in kuhinjo v lastni hiši vsa leta plačevala najemnino. Do pozne starosti je kuhala in vodila kuhinje v raznih letoviščih po Kranjski Gori, še potem, ko zaradi oteklih nog in sesedene hrbtenice ni mogla več stati, le še sedeti in dajati navodila. Pokojnine ni imela.
V šestdesetih letih so v Kranjsko Goro pričeli zahajati nemški turisti. Lepega dne se pojavijo v vasi neznane nemške gospe in iščejo Ano Štefe. To je bilo veselja in objemanja, ko so se prepoznale. Bile so nekdanje deklice, ki so med vojno našle drugi dom v Štefetovem letovišču. »Meine Mutti!« je ena od njih radostno vzklikala. To je bil sad Štefetovega »udinjanja« Nemcem med vojno. Pred dvajsetimi leti so zaradi tega Štefeta zahrbtno ustrelili, v šestdesetih letih pa so se Nemcem, kot je rekel domačin, »vsi natakarji do tal klanjali in upravniki letovišč na široko odpirali vrata«, in to ne zaradi gostoljubja, ampak zaradi nemških mark.
Martinov sin Franc Štefe je iz Kranjske Gore odšel za vedno. Njegovo dimnikarsko območje je postala Radovljica z okolico. Ko so se mu pridružili še štirje pomočniki, ga je razširil od Golnika do Brnika. Dom si je ustvaril v Olševku. Ko je Štefetova žena Ana povsem onemogla, se je preselila k njim, izkazovala ljubezen sinu, snahi ter vnukom in oni njej. Izdihnila je v naročju Zoričinega moža.
Vnukinja Zorica konča svoje razmišljanje: »Stara mama ni nikoli nehala žalovati. Kljub dobrohotnosti so ji večkrat odpovedali živci, da je planila v neutolažljiv jok. Ob obletnici poroke ali za rojstni dan starega ata je v kuhinji prižgala belo svečo. Vedno tudi na Miklavžev večer in zraven jokala. Edina uteha ji je bil naš družinski grob v Olševku. Na ploščo smo vklesali tudi ime starega ata, da je lahko prižigala sveče, molila in jokala, če že tega ni mogla ob pravem grobu svojega moža. Želela je, da jo pokopljemo v Olševku, ne v Kranjski Gori.«
Še preden je bil Stane Križnar novembra imenovan za komandirja vosovcev, se je izkazal pri umoru Ivana Zupana (3. 2. 1894), po domače Pintarjevega ata, iz Spodnjih Rut pri Martuljku. V Rute se je priženil iz Vetrna pri Golniku in postal gospodar na kmetiji svoje žene. Po nekaj letih zakona je umrla in mu zapustila tri otroke. Ivan se je ponovno poročil z Ivano Jereb (1904) in rodilo se jima je še sedem otrok. Omenimo naj le drugorojenko iz drugega zakona Lucijo, por. Smolej (25. 11. 1930), iz Spodnjih Rut v Martuljku.
O mami pove, da je bila zelo dobra in je sprejela sirote, kot da bi bili njeni otroci. Za ata pa je rekla, kar vedo povedati tudi nekateri drugi, da je bil zelo veren in pobožen. Skromno so živeli, trdo delali in veliko molili. Niso čutili, da bi karkoli pogrešali, čeprav so težko živeli. Vojno so najbolj občutili na samem začetku, ko je Dolino preplavila italijanska in srbska vojska. Eni ali drugi so streljali v hlev in ga zažgali. Družina se je zatekla k znancem v Srednji Vrh; ko so se vrnili, so se skrivali doma v ‘kevdru’. Ko je mama prišla nekoč v kuhinjo pogret mleko za najmlajše, je streljal nanjo italijanski vojak, a se je k sreči krogla ustavila v vogalu hiše. To so edini trpki spomini na vojna leta do leta 1943.
Na dan vseh svetih se je družina z vlakom odpeljala na pokopališče v Kranjsko Goro. Vračali so se ob petih popoldne. Ko so šli čez most, nedaleč od železniške postaje, je ata na koncu mostu opazil tri tuje može. »Verjetno so zamudili vlak,« je ata rekel otrokom. Nobeden od njih ni bil domačin.
Prišli so domov, mama je šla kuhat večerjo; nekaj otrok je bilo v hiši, nekaj v kuhinji. Ata je do večerje legel na posteljo v hiši. Po večerji bodo, kot je bilo takrat v navadi, odmolili za duše v vicah vse tri dele rožnega venca. Otroci, ki so čakali na večerjo v kuhinji, so kake pol ure po tem, ko so prišli domov, nenadoma opazili postave onih treh mož z mostu. Prišli so izza vogala in zavili mimo kuhinjskega okna do prednjih vrat. Vrata so bila odklenjena in naenkrat so se tuji možje pojavili v kuhinji. Vprašali so za ata. Takoj jih je obšla zla slutnja. Vsa Dolina je vedela, da so dva dni pred tem v Podkorenu ustrelili Hbincovega ata.
Zupanova hčerka Lucija se spominja: »Takoj sem posumila, da ti trije neznani moški niso zamudili vlaka, ampak so prežali na ata, kdaj se bo vrnil. Verjetno si je moral morilec ata dobro ogledati in sta mu ga spremljevalca na mostu pokazala.
Videli so, da ga v kuhinji ni, zato so odšli skozi vežo proti hiši, jaz pa za njimi. Ata je ležal na postelji nasproti vrat. Takoj je bil na nogah. Za menoj so se prikradi v hišo še mlajši brat in sestrice. Neznance sem videla od strani, ker smo se vsi otroci nagnetli ob peči. Oni trije so obstali blizu vrat. Po obrazih se jih ne spominjam, dobro pa imam pred očmi njihove postave: dva sta bila oblečena v rjavi obleki, tretji pa v modro in na glavi je imel klobuk.
»Kje imaš pištolo?« je ta vprašal očeta. »Pištolo?« se začudi ata. »Zadnjikrat sem jo imel v rokah, ko sem bil pred pričetkom vojne na orožnih vajah.« »Skrivaš jo,« se zadere na ata. »Pojdi ponjo v zgornje prostore, gotovo jo tam skrivaš.« Ata je bil preveč pošten, da bi kdaj lagal. Ni hotel oditi in ni se ganil z mesta ob postelji v kotu sobe. Gotovo ga je tudi strah prikoval na mesto. V napeti tišini so nenadoma, drug za drugim počili streli. Kot iz uma smo z grozo dojemali prizor: ata se je zgrudil na tla ob postelji in gledali smo vanj kot v prikazen. Počasi je ob njem polzela kri in se zbirala v lužo na podu. Trije možje so hladnokrvno odšli, še prej pa mami zagrozili, da dve uri ne sme nobenemu javiti atove smrti: niti policiji niti zdravniku ali duhovniku.«
Verjetno se tudi brez tega ukaza tisto noč ne bi nihče ganil iz hiše. Bil je en sam vek in tarnanje. Sam Bog ve, kaj je takrat občutila mama, ko se je nanjo sesulo breme vdove s tolikimi sirotami. Bila je v osmem mesecu nosečnosti. Zadnji otrok, deklica Irma, se je rodila za božič 1943, dva meseca po očetovi smrti.
Ata tisto noč ni potreboval zdravniške pomoči: ena krogla je obtičala v vratih kamre, druga v spodnji stranici postelje, kar s tremi streli v senca pa so ata smrtno zadeli. Tudi ni potreboval duhovnika, saj je bil dan vseh svetih. Ivan Zupan in skupaj z njim vsa družina, so se tisti dan že pri mašni daritvi in v molitvi za rajne v duhu pomudili v večnosti.
Pred božjega sodnika so ga tisto noč pospremili vekanje otrok, ki so se nagnetli okrog matere, obup, strah in groza. Ata je bil v nezavesti kakšno uro. Položili so ga na klop ob peči. Kolikokrat že so ob večerih pokleknili ob kmečki peči in zmolili rožni venec skupaj z atom. Da, moliti morajo: to je bilo edino, kar so tisto noč vedeli, da lahko storijo in po svojem izkustvu spoznali, da morajo storiti. Edino to jim je lahko ohranilo jasno misel in dalo notranjo moč. Prižgali so svečo za umirajoče, ob vzglavje postavilo razpelo. Tako so umirali ljudje iz roda v rod. Kdaj točno je ata izdihnil, niso vedeli.
Po vojni so Smolejeve hčerke poizvedovale, kdo so bili morilci njihovega ata. Ali morda zaradi ‘revanšizma’ kot danes novodobni boljševiki oznanjajo? Sploh ne, ker jim prav nič ne zavidajo težke vesti, ki mori mnoge ubijalce. Hoteli so zvedeti resnico, ker so nagonsko čutili, da je to njihova pravica. Toda uradno potrjene resnice niso zvedeli nikoli in vedo, da je nikoli ne bodo. Govorice o morilcu njihovega ata so jim pritekale po kapljicah.
Po vojni je Lucija spraševala partizanko iz Martuljka, kdo je ustrelil njihovega ata in zakaj, a je trdovratno molčala. Zdi se, da bo mnoge, ki so se vrnili po vojni iz gozda, do konca vezala zakletev molka. Lucijina znanka Pepa Robič, po domače Lahova iz Srednjega Vrha, ji je obljubljala, da bo povedala za likvidatorja, a je prej umrla. Končno so hčere s skupnimi poizvedovanji razkrile skrivnostno trojko. Sestavljali so jo Ivan Jan, Stane Križnar in Cvetek, po rodu iz Bohinja, s partizanskim imenom Miško. Za Križnarja je zvedela tudi Lucijina sestra Ivanka, ki je bila po vojni zaposlena pri železnici. Spoznali so Ivana Jana, tistega, ki je v modri obleki s klobukom na glavi sprožil pet strelov v svojo žrtev. Ali je ta gospod v modrem in s klobukom na glavi oznanjal prihod rdeče buržoazije na oblast že leta 1943? O tem ni dvoma.
Lucija ga je ponovno videla in si ga dobro ogledala nekaj let po vojni, ko si je Ivan Jan na nekdanjem posestvu najstarejšega Zupanovega sina Janeza (1925) kupil parcelo in si na njej zgradil počitniško hišo. Ne bi ga prepoznala, na likvidatorja pa so jo takoj, ko ga je zagledala, spominjala Janova drža in postava. Svobodno, v svobodni domovini, se je sprehajal okrog njihove domačije. Celo nekdanja partizanka in komunistka Celestina Arih, sestra partizana Miha Ariha iz Podkorena, s katerima smo se seznanili v prejšnji številki Zaveze, je oponesla Janu: »Ata si jim ustrelil, pa si upaš na njihovem svetu graditi hišo!« Pa kdo bi se menil za to! Na svoji zemlji svoj gospod!
Drugi spremljevalec morilca Jana je bil Matija Cvetek – Miško iz Bohinja, po poklicu mesar. Izkazal se je zelo človeško čuteč. Z leti so pri Zupanovih zvedeli, da je bil on tisti, ki se je kakih deset dni po umoru njihovega ata oglasil pri njih doma. Oblečen je bil v lovsko obleko in je na okensko polico v veži položil bankovec za deset mark: »To naj bo za moje reveže!«
Danes si ne predstavljamo, kakšni reveži so bili vojne sirote brez očeta in vdove brez mož in gospodarjev. O vojnih sirotah očetov, ki so jih umorili vosovci in njim podobni, se sploh ni govorilo, še manj pisalo, preprosto jih ni bilo in jih še vedno ni, kot da so skupaj z očeti izginili z obličja zemlje. Bili so brez živilskih kart in raznih bonov, brez doklad, o otroških ali zdravstvenih kolonijah so lahko le sanjali, če so sploh vedeli zanje. Skupaj z materami so garali na zemlji, da so preživeli, se kasneje izučili kakšnega poklica ali pa tudi ne, ker za šolanje ni bilo denarja. Povsod so bili zapostavljeni, istočasno pa izkoriščani do konca, s tako visokimi dajatvami, da so si morali trgati od ust. ‘Prostovoljno’ so morali v delovne brigade, čeprav so bili tako rekoč bosi in nagi.
Lucija se spominja, da so dan na dan otepali koruzne žgance s krompirjem, ker jim je primanjkovalo koruzne moke; čeznje je mama polila malo olja s praženo čebulo, zabele ni bilo. Dan na dan, leto za letom. Kljub lakoti se jim je jed skorajda zagnusila, a nekaj so morali jesti. Mama je na kmetiji garala šestinpetdeset let; po vojni je morala sama preživeti številno družino in se prebijati iz dneva v dan kot je vedela in znala. Kmečka žena in mati, ki je vzgojila in vzredila deset otrok, si ni zaslužila prebite pare pokojnine! Saj se nismo zato borili! Naj pokojnine uživajo vosovci in borci. Naj jim blagostanje prinese srčni mir in zadovoljstvo!
3.1.2. V dolini smrtne sence zasije luč svobode
V uvodu smo že omenili, da se bomo bolj kot ob nekaterih medvojnih dogodkih, ki smo jih zgoraj le bežno preleteli, ustavili še v prvih letih po vojni. Morda bomo vsaj malo zaslutili, da je svoboda v Dolini še bolj silovito kot med vojno sejala smrt in izgnanstvo, strah in grozo, jok in bolečino.
Začnimo kar v Ratečah. V Ratečah so zaprli gostilničarja Franca Kajžarja, ki je v zaporu umrl, verjetno od mučenja ali bolezni. Dvakratna nevarnost je grozila ‘državi nevarnim’ lastnikom gostiln. Ali so si teh hoteli polastiti novi oblastniki, ali pa je gostilničar v pogovorih z gosti preveč svobodno in neprevidno izražal svoje mišljenje in so ga ovaduhi prijavili. Med vojno so morali postreči tudi Nemcem in si s tem nakopali naziv nemčurja ali celo gestapovskih agentov. Po vojni je bilo mogoče vse in nihče ni vedel, kdaj in s čim je postal državi ‘nevaren element’. Take pa je bilo treba čim prej odstraniti.
Franc Bačnar, med vojno partizan, doma iz Idrije, je bil po vojni poslan v Tamar za vodjo obmejne karavle. V Ratečah se je spoznal z domačinko, ki je z njim zanosila. Morda so Franca zato prestavili na drugo službeno mesto v Ljubljano. Vendar je skrivaj še vedno obiskoval svoje dekle. Ko se je 6. oktobra 1946 ob enajstih zvečer pripeljal z vlakom v Rateče, so ga knojevci pričakali in ker se na povelje Stoj! ni ustavil, so ga ustrelili. Če so sploh povelje dali, ali pa so streljali takoj.
Dva domačina sta bila ustreljena v bližini vasi. Eden od njiju je bil petnajstletni fant, po domače Ferjancov. Bilo je tik ob koncu vojne. Njihova domačija je bila na današnji italijanski strani proti Belopeškim jezerom. V okolici je bilo iz časa Avstro-Ogrske tudi nekaj nemških domačij. Ko je proti večeru gnal živino s pašnika proti domu, je od daleč zagledal nekaj partizanov. Ni se menil zanje in gnal naprej. V bližini jezer so imeli svojo postojanko Nemci. Ali jih bo fant izdal Nemcem, so se partizani takoj prestrašili. Treba mu je to preprečiti, za vsak slučaj. Odšli so za fantom in ga prijeli. Ali je opazil partizane? Ali ve za Nemce? Nič ne pomaga nedolžnemu fantu njegovo dokazovanje. Nemce videva, sem in tja tudi partizane. Ne meni se ne za ene ne za druge, v letih vojne se je navadil obojih. Vendar, pastir mora umreti, so sklenili potepuški partizanski strahopetci. Pa še jamo naj si poba sam izkoplje. Ko si je obupan fant izkopal svoj grob, so ga ustrelili.
Drugi, ustreljen v bližini vasi, je bil Anton Petrič (21. 12. 1909), po domače Favančev Tone iz Rateč. Pred vojno je bil znan tekač na smučeh, član jugoslovanske reprezentance in mednarodni prvak v Zakopanih v teku na 30 km. Poleti pa hribolazec in velik prijatelj planinca in fotografa Jaka Čopa z Jesenic. Po političnem prepričanju je bil krščanski socialist, poštenjak, idealist in v svojem socialnem prepričanju tako dosleden, da je med vojno odklonil karto za hčerkico, ki so jih delili Nemci za hrano. Menil je, da jo kdo drug bolj potrebuje.
Med vojno se je poročil z Anico Gregori (1920) iz Podkorena in prva deklica Vera se je staršema rodila leta 1943, druga Nada pa maja 1945. Pred vojno je bil poštni uslužbenec na Bledu, med vojno v Beljaku. Po izobrazbi je bil strojni tehnik s končano Srednjo tehnično šolo v Ljubljani, na Dunaju se je usposobil za telefonista in bil tudi sicer zelo razgledan, ker je veliko bral. Včasih je svojemu nečaku Jožu Gregoriju, ki je hodil v Beljak v gimnazijo, zložil kakšno šaljivo pesem, kjer je kazal svoj iskrivi duh in razumevanje za stiske mladega dijaka.
Partizani so ga pridobili za sodelovanje in postal je organizator upora na Koroškem, nekakšen pokrajinski komisar, in delil med Korošci partizansko literaturo. Njegovo partizansko ime je bilo Smuk. Nemci so ga leta 1944 aretirali in poslali v Dachau, od koder pa je med bombnim napadom ušel, ko je delal na prostem. Pri begu je pomagal še prijatelju Aleksandru, ki je bil koroški Slovenec. Oba sta se srečno vrnila domov. Po vojni je bil še naprej zaposlen v Beljaku in naše oblasti so mu dale dovolilnico za prost prehod čez mejo na slovenski strani. Žena in domači so mu prigovarjali, naj si najde zaposlitev v domačem kraju, časi so nevarni, deklici majhni. Bil je že odločen, da se zaposli doma, le nekaj stvari mora še urediti, je pojasnil tastu.
Toda uredil jih ni nikoli. V nedeljo popoldne, 12. maja 1946, se je vračal v Beljak. V nahrbtnik si je dal nekaj hrane in sveže perilo. Mejo v bližini vasi je vedno prepešačil in na Koroškem sedel na vlak do Beljaka.
Čez dva dni so iz Beljaka telefonirali tajniku rateške občine Jožu Osvaldu, zakaj ni Toneta v službo. Takoj je zaslutil, da je nekaj hudo narobe. Mož je vendar v nedeljo popoldne odšel, mu je povedala Tonetova žena. Odšla sta v štab knojevcev, ki se je po vojni naselil v nekdaj privatni hiši v vasi. Njihov vodja je bil knojevski oficir Tresoglav z Jesenic, tovarniški delavec, ki je nekoliko škilil.
Klobčič se je začel odvijati, toda sprva se je razjasnila samo najbolj očitna stvar, da so Toneta ustrelili knojevci. Podrobnosti so prihajale na dan šele kasneje, sumničenja so dobila opravičenje šele po več letih.
Nedaleč od vasi, tik pred mejo, na delu senožeti, ki se imenuje Pintbaševa starka, pod češnjo ob hlevu, je Toneta tisto nedeljo popoldne knojevec, ime ni pomembno, ustrelil v prsi. Še živega so knojevci odvlekli v stometrski obmejni pas in ga tam pokončali z rafalom v glavo in pustili ležati dva dni. Ženi so povedali razlog za umor: ob klicu Stoj! se ni hotel ustaviti. Zakaj se ne bi ustavil, saj ni imel razloga za beg, v žepu je imel dovolilnico in mejo je doslej redno prehajal.
Truplo so na dvorišče pripeljali z vozom domači. Ostrmela je vsa vas. Takih dogodkov so bili vajeni le kdaj v vojnem času. Potem šele so prišli knojevci in hoteli, da oni pokopljejo Toneta z vsemi dolžnimi častmi in zastavami. Energična vdova jih je zavrnila. Pogreb bo krščanski, z duhovnikom! Kje je ostal možev nahrbtnik, kdo mu je snel poročni prstan, uro, se je čudila žena. Mrtvemu so vse to pokradli. Iz Ljubljane je prišla posebna komisija in ‘raziskovala’ umor. S seboj so pripeljali celo izvedenca, nekega ruskega oficirja. Pa niso ničesar ugotovili.
Zdaj šele so spregovorili tudi domačini: Tadejev Jože je povedal, da so tisto noč knojevci popivali v gostilni. Sosedov pastir, Brancov Jok, je slišal strel in vzklik: Marija, pomagaj! Nikoli več ga niso domači pripravili do tega, da bi gnal na pašo. Vaška klepetulja Reza, ki je rada pogledala v kozarec in tihotapila čez mejo, se je skupaj s Tonetom tisto nedeljsko popoldne namenila čez mejo. Kako je ona prišla do dovolilnice, če jo je sploh imela, ne ve nihče. Vprašala je knojevce, katero pot naj ubereta, ker sta bili dve poti. Knojevci so Tonetu zatrdili: »Ta pot je varna, po drugi ne hodi, smo jo minirali. Varovali te bomo na tej,« so mu rekli. (Mejni prehodi so bili minirani zaradi ubežnikov.) Tone, poštenjak, ki je vsakemu verjel, je šel po ‘varovani’ poti – v smrt. Reza je bila pretkana in knojevcem ni verjela. Šla je po ‘minirani’ in se živa vrnila.
Tonetovi domači in znanci, ki jim je zaupal, so sklepali pravilno: Tone je vedel za veliko nepravilnosti, ki jih ni odobraval, o njih glasno govoril in se zavzemal za pravico. Ali pa ga preprosto niso več potrebovali. Po vojni je bilo uradno rečeno, da je bil dvojni agent, delal naj bi za Angleže.
Vdova se je tolažila, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Če mu je bila smrt namenjena, je bila smrt z ustrelitvijo za njenega moža dobra rešitev, prava milost. Groza jo je obšla ob misli, da bi ga zaprli v Begunje in ga tam tako mučili, kot so enega od Kristanovih sinov iz Žapuž, ki je bil pilot. Baje je prišla zanj pomilostitev od maršalata (Kristanovi so med vojno zelo veliko pomagali partizanom, ker so imeli tekstilno tovarno), toda izpuščen ni bil nikoli. Zaradi mučenja je bil povsem iznakažen. Vlekel se je po kolenih, podplate je imel zaradi pretepanja razmesarjene. Z rokami ni mogel ničesar, molel jih je kvišku, ker so mu populili vse nohte. Takega si verjetno niso upali izpustiti in so ga v Begunjah sami ubili.
Tonetova vdova je nekaj let dan na dan trepetala, kdaj jo bodo z deklicama vred izgnali na Kočevsko, kamor so v letih 1947 in 1949 pregnali številne družine iz Zgornjesavske doline. Zaposlitve dolgo ni dobila, pomagala je doma na očetovem posestvu, da je z deklicama preživela.
Danes je bolečina, ki sta jo v življenju občutili deklici, pokopana v skritih kotičkih njunih src. Starejša hčerka Vera Kopavnik pravi: »Izgubo očeta otrok občuti v duši. Spominjam se samo trenutkov, ko je ležal na mrtvaškem odru, morda zato, ker v spominu ostanejo globoki vtisi. Gotovo so se vtisnili vame žalost in jok mame in domačih. Pravili so mi, da sem na vsak način hotela pobožati mrtvega očeta po obrazu, a mi mama ni dovolila. Tega se danes ne spominjam.
Ko sem odraščala, so me večkrat obšli občutki, kot da očetu zamerim, da se je toliko ukvarjal s politiko, namesto da bi raje več časa posvečal nama s sestro. Še vedno mi je hudo ob misli, da so ga tuji ljudje poznali, midvi s sestro pa ne.
Ko sva bili starejši, sva zvedeli za knojevskega oficirja Tresoglava. Ali bi nama lahko on kaj več povedal o smrti najinega očeta? Sestra je bila zaposlena v banki in opazila je, da je v banko zahajal nek Tresoglav, ki je malce škilil. Nekoč se je odločila in ga vprašala: “Ali ste bili vi leta 1946 oficir Knoja v Ratečah?” Mož je debelo gledal, nič odgovoril in urno odšel. Sestra ga je drugič ponovno vprašala: “Ali ste poznali Antona Petriča iz Rateč?” Pogledal jo je še bolj debelo in od takrat ga ni bilo nikoli več v banko.«
To pa je tudi vse, kar mi je lahko o svojem očetu in njegovi smrti povedala hčerka Vera Kopavnik iz Rateč. Toda oni so vsaj zvedeli, da so očeta ustrelili in so ga lahko pokopali na domačem pokopališču. To takrat ni bilo običajno.
Brata Leopolda (1909) in nekoliko starejšega Alojza Kerštanja (morda 1907) iz Rateč so takoj ob koncu vojne z več drugimi odpeljali in nista se več vrnila. Kam sta za vedno izginila, domači niso nikoli izvedeli. Njuna mama je bila Nemka in sinova sta bila rojena v Nemčiji, oče pa je bil Slovenec, zato sta se oba sinova preselila v Rateče, si poiskala zaslužek in si ustvarila družino.
Leopold je bil izučen ključavničar in se je zaposlil v jeseniški železarni, med vojno pa v bližnji Beli Peči v Italiji. Bil je zelo priden in delaven, tako da je začel pred vojno zidati hišo za svojo mlado družinico. Hčerka Marija je bila rojena leta 1935, Leopoldina pa 1939. Brat Alojz Kerštanj je bil čevljar. Tudi on je imel hčerko in sina Lojza približno istih let, kot sta bili Marija in Leopoldina.
Pričela se je vojna in Leopoldu kljub pridnosti ni uspelo končati hiše. Z nekaterimi drugimi sta bila oba brata vpoklicana v SA oddelek nemške vojske. Zadolženi so bili za nekakšno civilno zaščito v vasi. Bilo jih je več in Marija se spominja, da so nosili umazano rumene uniforme. Spet drugi so bili vpoklicani v Wermacht in so varovali jeseniško tovarno pred partizanskimi sabotažami.
Hčerki Marija, še manj Leopoldina, ne vesta kaj dosti več o očetu. Tik pred koncem vojne, sta bila njun oče in njegov brat mobilizirana k partizanom in skupaj z njimi sta odšla na Koroško. Maja 1945 so ju z mnogimi drugimi vrnili preko Korenskega sedla na Poljane. Mama je za to izvedela in odšla k njemu na Poljane. Od tam je po znanki poslala sporočilo obema deklicama, naj še onidve hitro prideta na Poljane, da bosta videli očeta. Tam so ga videle zadnjikrat in niso slutile, da je bilo to srečanje slovo za vedno.
Ujetnike so strpali na vlak in odpeljali, verjetno do Jesenic. Čez kakšen mesec je ženi nekdo iz Kurje vasi na Jesenicah sporočil, da je videl očeta med drugimi ujetniki, ko so šli čez most nekam na delo in da so zaprti v Kosovi graščini. Tam je bil verjetno tudi brat Alojz. Žena se je z obema deklicama nemudoma odpeljala na Jesenice in šle so poizvedovat pred zapor. Pa ni zvedela nič drugega kot to, kar ji je zabrusil stražar zaporov v Kosovi graščini: »Baba, daj mir, drugače boš šla še ti noter!« Z leti so pričele doumevati, da se oče ne bo nikoli vrnil. Edino to so še zvedele o očetu, da je tisti stroj, ki ga je oče v tovarni upravljal, še nekaj časa nosil tablico z njegovim imenom.
Za domače se je pričelo življenje zaznamovanih. Marija se spominja preiskav po hiši in straže pred hišo. Preiskovali, kradli in stražili so domačini! Mama je pričela sklepati, da so očeta spravili proč njegovi osebni sovražniki. Zaposliti se ni mogla nikjer. S hrano jim je pomagal stric, da so nekako preživele. Živilskih kart niso imeli. »Bili smo veliki reveži!« pove preprosto Marija. »Pa tako zelo nesrečni. Ko je mama pričela moliti, jo je zgrabil jok, potem pa še naju s sestro. Oh, koliko smo prejokale takrat!« se še danes s trepetajočim glasom spominja Marija. »Hišo sem lahko do konca zgradila šele jaz, ko sem se poročila. S sestro sva imeli srečo, da sva se lahko izučili poklica. Na šolanje sploh nisva mogli pomisliti.«
Uradno so po mnogih pisnih poizvedovanjih izvedeli, da je »potemtakem verjetno, da imenovani ni več živ« šele leta 1956, ko jim je Okrajno sodišče v Radovljici poslalo ‘Uvedbo postopanja v svrho proglasitve mrtvim.’
‘Uvedba’ se je dobesedno glasila: »Kerštanj Leopold, sin Janeza in Terezije roj. Muller, roj. 3.7.1909 v Nemčiji, poročen, Slovenec, državljan FLRJ, nazadnje stanujoč v Ratečah št. 111, je bil maja 1945 mobiliziran v JLA ter nato 23. maja 1945. po vojaških oblasteh aretiran v Kranjski gori ter je od tega časa dalje pogrešan.
Ker je potemtakem verjetno, da imenovani ni več živ, se uvede na prošnjo njegove žene Kerštanj Marije roj. Tof, gospodinje iz Rateč št. 111, postopanje v svrho proglasitve mrtvim ter se izda poziv, poročati v roku 3 mesecev po objavi oglasa podpisanemu sodišču ali obenem postavljenemu skrbniku tov. Gostiču Milanu, uslužbencu Okrajnega sodišča v Radovljici, komur je o pogrešancu kaj znanega. Po poteku tega roka in po sprejemu dokazov bo sodišče odločilo o predlogu. Okrajno sodišče v Radovljici, 7.12.1956. Sodnik Krištof Vlado l.r.«
S takimi in podobnimi pisarijami na pol pismenih uslužbencev so se povojna sodišča norčevala iz vdov in sirot, da njihov »pogrešani« mož in oče »potemtakem verjetno ni več živ«.
3.1.3. Podkoren
Tisti, ki so se živi vrnili iz povojnih zaporov Ozne, so imeli veliko srečo. V prejšnji številki Zaveze smo omenili Joža Gregorija, po domače Blaželnovega ata iz Podkorena, ki je ušel medvojnemu umoru. Po vojni so ga aretirali in brez pojasnila dobesedno pahnili v klet pri trgovcu Mežeku na Jesenicah, kjer je imela Ozna svoje zapore. Zasliševali so ga, če je delal za Nemce. Dokazal je nasprotno in si drznil vprašati, zakaj je zaprt: »Tiho bodi, drugače te bomo ustrelili!«
Spominja se oznovca v škornjih, ki ga je zasliševal. Objesno, s prekrižanimi nogami na pisalni mizi, mu je ta vrgel v obraz: »Če bi jaz imel toliko na vesti kot ti, bi se obesil na prvo telegrafsko ‘štango’!« Blaželnov ata pa mu je mirno in dostojanstveno odvrnil: »Jaz se pa ne bom.«
Po šestih mesecih so ga izpustili iz Mežekove kleti, celice brez svetlobe, z golimi ležišči, zbitih iz desk. Do konca življenja je ostal pošten in pokončen. Taki so ostali tudi njegovi sin in tri hčerke.
Po vojni so v Podkorenu aretirali tudi znanega mizarskega mojstra. Kje je končal, se ne ve. Domnevajo, da je moral umreti samo zato, ker je imel nemško ime in priimek. Ime mu je bilo Gottlieb, pisal se je Hartlieb. Bil je nezakonski otrok, ki ga je mama prinesla iz Nemčije. Mama se je poročila z mizarjem Šlibarjem z Jesenic in tako je Gottlieb dobil krušnega očeta. Ko se je pri njem izučil za mizarja, je najel mizarsko delavnico kranjskogorskega župana Frica Rasingerja iz Podkorena. Bil je priden in sposoben mizar. Poročil se je s Slovenko. Otrok z ženo nista imela. Po aretaciji moža so njo verjetno izgnali na Korensko sedlo, kot mnogo drugih, ki so se jih hoteli znebiti. Morali so zapustiti domovino in oditi v tujino kot mnogo drugih, ki jih je za vedno pogoltnila tujina.
Rateče so žal ‘znane’ tudi po tem, ker so po vojni veliko nemških ujetnikov, ki so se vračali iz nemških taborišč, pobili že kar v Ratečah, da ne govorimo o mnogih, ki so hoteli pobegniti čez mejo ali so bili tega samo osumljeni.
3.1.4. Kranjska gora
V Kranjski gori ni bilo družine, ki bi bila po vojni tako prizadeta, kot je bila Oitzlova. Bili so znana kranjskogorska družina s šestnajstimi otroki, štirje so umrli že v otroških letih. Kljub dvanajstim otrokom je bila družina v nekaj letih po vojni dobesedno izbrisana. Kar je ostalo živih, so se razpršili po svetu.
Njihov oče Miha (1867) in mama Ana, roj. Arnold, sta bila koroška Slovenca, oče po rodu iz Borovelj. Šla sta s trebuhom za kruhom in se končno naselila v Kranjski Gori, kjer sta kupila veliko staro hišo. Oče Miha je bil znan lovec in postal je oskrbnik lovskega revirja od Kranjske Gore do Mojstrane. Njegova izrazita, naprej štrleča brada je že na zunaj predstavljala odločen, drzen in nepopustljiv značaj. Njegova dolžnost je bila tudi nadzor nad divjimi lovci, ki jih med vojno ni manjkalo, čeprav so si upali v gozd zaradi gošarjev le nekateri lovci. Mama Ana je bila pravo nasprotje očeta: vesela, družabna in utelešena dobrota.
Lov se je priljubil tudi nekaterim Mihovim sinovom, ki so pomagali očetu. Zlahka razumemo, da je nepopustljivi preganjalec divjih lovcev oče Miha Oitzl že pred vojno, zlasti pa med vojno postal zelo osovražen. Eden od sinov, ki je bil nekoč z njim na lovu, je ustrelil v skalo, da bi pregnal divjega lovca. Pa je nastal po vasi in v jeseniški tovarni, kjer je sin delal, vik in krik, češ, da je delček skale skorajda ubil divjega lovca, še več, Mihov sin ga je hotel ustreliti.
Oče Oitzl je govoril dobro nemško in že to je bilo v vojnem času zelo sumljivo. Danes kdo od vnukov domneva, da je ded Miha kdaj pa kdaj peljal na lov tudi kakšnega Nemca. Toda to je le domneva, kajti oče Oitzl je umrl že leta 1942. Videli bomo, da je bila to njegova velika sreča, saj bi ga umorili že med vojno, po vojni pa zanesljivo mučili do smrti.
Po vojni so celotno družino z vsemi Mihovimi sinovi in hčerkami razglasili za nemškutarje in izdajalce. Prišel je čas maščevanja. Smrt izdajalcem naroda!
Eden od Mihovih sinov Hugo Oitzl (25. 9. 1910) se je izučil za mesarja in delal v mesariji na Korenskem sedlu, kasneje se je zaposlil v tovarni, postal delovodja in tam delal med vojno. Bil je poročen in oče sina in hčerke.
Kmalu po osvoboditvi so se nekega jutra v hiši pojavili oznovci v temnih plaščih in usnjenih škornjih ter Huga aretirali. Spomin na usnjene plašče in škornje je takratnim otrokom še danes grozljiv. Ne spominjajo se, da bi jim med vojno kdo od gestapovcev pognal tak strah v kosti, kot so jim ga po vojni oznovci, ki so množično aretirali in za vedno odgnali njihove očete. Hugova hčerka Meri se spominja, kako so ob aretaciji oznovci dvigovali deske na podu pred štalo. Živeli so v stari hiši deda Miha. Le kaj bi lahko tam našli, tega hčerka ne ve.
»Po tistem, ko so odpeljali očeta,« pripoveduje Hugova hčerka, »so oznovci stalno hodili ponoči k mami in jo nagovarjali, da bi zanje delala. Tega nisem razumela. Vsakič, ko so prišli, sem bila prepričana, da so prišli po mamo in bodo odpeljali še njo. Saj bi jo lahko. Nikoli ne bom mogla opisati, kako zelo sem se bala zanjo in bila prestrašena. Vse življenje do smrti, me bodo moreče spremljali spomini na tisti čas. Mama ni bila prestrašena nič manj.«
Hugo Oitzl se ni nikoli vrnil. Žena je dolgo poizvedovala za njim. Zvedela je za znanca, ki je bil pravnik v Ljubljani, in mu pisala, če lahko dobi uraden dokument, ali je mož Hugo še živ ali mrtev. Od njega je dobila uradno potrdilo, da je od decembra 1945 pogrešan. Sprevidela je, da je biti pogrešan pomeni v takratnem pravniško-oznovskem jeziku biti mrtev. Kdaj je umrl, kje in zakaj, tega pa sploh ni več poizvedovala, ker je vedela, da je to zaman.
Vse ostalo je lahko le ugibala ali sklepala po pripovedovanju ljudi, ki so ga poznali ali slučajno prišli z njim v stik. Po pripovedovanju nekoga naj bi bil Hugo Oitzl zaprt v Begunjah. Nekoč naj bi se prostovoljno javil za izkop večje jame, ki jo je potrebovala uprava zaporov za pobite. Hugo je tako postal živa priča pobijanja v Begunjah, zato je moral umreti še on.
Hugo je bil prijeten moški: vesel, dobrodušen in zelo družaben. Prijatelji, domači, nečaki in nečakinje, vsi so ga imeli radi in on njih. V družbi s prijatelji je rad kvartal in zato kdaj ponočeval. In naneslo je, da je nekajkrat v tovarni zamudil ‘šiht’. Pa se je izgovoril: »Za Nemce sem moral nekaj delati.« Tak odgovor se mu je zdel najbolj prepričljiv. Po vojni je mnogim domačinom, nekdanjim Hugovim kolegom in sodelavcem v tovarni prišlo prav vse, tudi ti izmišljeni izgovori, samo da so nekdanjega kolega lažje ovajali.
Vsi, ki so se pisali Oitzl, in teh ni bilo malo, so bili zaznamovani. Tudi Hugov sin in hčerka. Ko je prišel sin k vojakom, so predpostavljeni takoj postali nanj pozorni. Na srečo pa je imel pametnega komandirja. Nekoč mu je ta zaupal: »Mislil sem, da bom dobil kriminalca, tako grozne stvari so mi o tebi napisali iz Kranjske Gore.« Hčerka je zapustila domači kraj že s štirinajstimi leti in se zaposlila. Mislila si je, da v tujem kraju ne vedo za Oitzlove. Pa jo je srečala domačinka in ji zabrusila: »Torej tukaj si zdaj, ti, otrok fašista!« Tako so o njenem očetu, ki ga je imela tako zelo rada, govorili domačini v Kranjski Gori.
Hubert Oitzl (1904), šest let starejši Hugov brat, po značaju ni bil tak veseljak kot Hugo, v družbo pa je prav tako kot vsi Oitzlovi sinovi rad zahajal. Bog ve, koliko ovaduhov je bilo med njihovimi kolegi, pa oni v svoji prostodušnosti in poštenju tega niso vedeli.
Tudi on je bil lovski čuvaj. Zaposlil ga je Ljubljančan Julius Winkler, ki je imel v najemu lovski revir v Hlebanjevih gozdovih v Srednjem Vrhu. Ko je postal Srednji Vrh središče partizanstva in postojanka Vosa, je Hubert zaslutil nevarnost, odpovedal je službo in se na kmetiji ženinega doma ukvarjal s kmetijstvom. En teden pred koncem vojne so njega in še mnogo drugih, večinoma takih, ki so jih Nemci med vojno mobilizirali v SA, partizani odpeljali na Koroško s pretvezo, da grejo osvobajat Koroško. Po osvoboditvi so jih prignali nazaj in odpeljali z vlakom neznano kam. Nikoli ni dobila družina uradnega pojasnila o izginotju ali smrti Huberta. Ko je žena poizvedovala za njim, ji je politični funkcionar iz Ljubljane modro pojasnil: »V Sloveniji ga ni, ven pa ni odšel.« Šele kasneje so domači zvedeli, da je bil ‘pogrešan’ in verjetno odpeljan v Kočevski rog.
Hubert je imel sina Norberta (1931) in hčerko Marijo. Norbert je imel izredno veselje in smisel za elektriko. Po srednji šoli se je vpisal na fakulteto za elektrotehniko v Ljubljani. Po treh mesecih so morali študentje na zdravniški pregled, če bodo zmožni opravljati delo elektroinženirja. Zdravnik je ugotovil, da se Norbertu preveč potijo roke, zato ne bo sposoben za to delo. Moral se je izpisati. Edino pot je videl v pobegu čez mejo. Domačini so poznali v Karavankah vsako skrito stezico, ki jih bo, če jim bo sreča mila, varno pripeljala v svobodo, kjer bi imeli več možnosti, da uresničijo mladostne upe in načrte. Pobeg mu je uspel, elektroinženir je postal po trudu in naporih v Kanadi. Poročil se je s Slovenko in si ustvaril družino. Vsako leto se vrača v Kranjsko Goro in še danes pravi: »Če bi me pustili študirati v Ljubljani, ne bi nikoli odšel v tujino.«
Hubertova hčerka Marija je končala gimnazijo, ko sta se okrog leta 1950 skupaj z zaročencem, študentom veterine Milošem, odločila, da pobegneta čez mejo. On je srečno prišel že na drugo stran meje, njo pa so zalotili graničarji, jo ujeli in uklenili. Miloš je videl, da je Marija ujeta, prišel je nazaj in pustil, da so graničarji uklenili še njega. Marijo so poslali v zapor v Dob, njega pa v Gotenico, kjer so ga strahotno mučili. Tam je samemu sebi prisegel, da bo ponovno pobegnil, če bo sploh kdaj prišel živ iz zapora. Začuda, ostal je živ in ponovno pobegnil, sam, brez Marije. Vsak zase sta si ustvarila svoje življenje, on v tujini, ona doma, a srečna nista bila nikoli.
Vidimo torej, da trpljenje ni zaznamovalo le sinov ata Miha Oitzla, ampak še njegove vnuke in vnukinje, ki so se takrat pisali Oitzl in ostali v Sloveniji.
Oitzlovega sina Emila (1906) so obtožili, da je pomagal ljudem čez mejo. Zaprli so ga v ljubljanske zapore, kjer je umrl zaradi tuberkuloze.
Najstarejša Oitzlova hčerka Ana (1892) je po vojni ostala sama, brez moža. Pregnali so jo v Avstrijo.
Riharda Oitzla (1908) so kljub temu, da je bil od rojstva epileptik, za nekaj časa zaprli v taborišče Litostroj v Ljubljani.
Oitzlov drugorojeni sin Miha (1893) je živel v Martuljku. Imel je sina Gusteljna, hčerko Helo in Valentina. Gustelj (1928) je že s petnajstimi leti postal zagret član komunistične organizacije Zveza mladine, iz katere se je formiral SKOJ. Še ne šestnajstleten se je leta 1944 pridružil partizanom v borbi za svobodo. Oče Miha, takrat star enainpetdeset let, je dobro vedel, kdo so partizani in za kaj se borijo. V skrbi za sina se je pridružil partizanom še sam. Partizani mu niso nikoli zaupali, prav tako ne sinu, in vedeli so, da ne bosta nikoli njihova. Ali so kdaj iskali možnosti, da se ju znebijo?
Morda se jim je ponudila prilika 9. marca 1944. Partizani, vosovci in terenci so imeli svoj logor v Mali Pišnici. Sklenili so, da se umaknejo na »sončno stran Karavank«. Pred tem so določili, da pošljejo Gusteljna in očeta Miha na vezo k terenskemu delavcu in aktivistu Andreju Tarmanu v Log, v vasico med Kranjsko Goro in Martuljkom. Sin Gustelj pravi: »Oče je nenadoma zbolel, na licih se mu je pojavil rdeč madež, kot nekakšen šen. Zato se je partijski sekretar Ivan Krivec ponudil, da gre namesto očeta na vezo on in jaz z njim, ker se mora s Tarmanom marsikaj dogovoriti. Krivca sem zelo spoštoval, bil je poštenjak in do mene je bil vedno dober kot da bi mi bil oče. Tudi zdaj sem ga občudoval, da se je ponudil za pot namesto očeta. Odšla sva okrog enih popoldne.
Ves čas sva hodila po gozdu. Prišla sva skoraj do sotočja Velike in Male Pišnice v bližino hotela Erika. Nenadoma naju je presenetila nemška obmejna patrulja. Težko bi rekel, da sva padla v zasedo, saj so bile nemške obmejne patrulje pogosto na pohodih. Krivec je bil oborožen le z majhno pištolo s sedmimi naboji. Uvidel je, da bi bila vsaka obramba brezupna, živ v roke pa Nemcem ni hotel pasti. Vedel je, da ga čaka zasliševanje, mučenje in smrt v Begunjah. Izdajalec pa ni hotel biti. Zato se je sam ustrelil v glavo. Jaz sem pričel nagonsko bežati, a sem se po nekaj korakih vrgel v sneg in obležal. Nemci so me vklenili in odpeljali v štab nemške vojske, ki je bil v vili Tatjana. Še prej so me fotografirali ob truplu ustreljenega Krivca. V štabu so mi grozili, da jim moram pokazati pot do partizanskega logorja, če pa nas bodo med potjo napadli partizani ali bi se Nemcem karkoli drugega zgodilo, me bodo ustrelili.
Čez kaki dve uri so po isti poti prišli za nama ostali partizani in aktivisti. Na kraju, kjer so naju Nemci zajeli, so opazili steptan sneg, krvave madeže in v snegu moja sončna očala. Zaslutili so nevarnost, se obrnili in odšli nazaj v logor. Zvečer so utrujeni zaspali, oče pa je od samih skrbi in zlih slutenj vso noč hodil pred logorjem in stražil. Proti jutru se je odpravil do melišča in v jutranjem svitu opazil kolono kakih dvajset Nemcev. Hodili so po delu poti, kjer je bil z obeh strani prepad in en sam partizan z mitraljezom bi lahko pokosil vse po vrsti. Partizani, vosovci in aktivisti pa so v koči mirno spali.
Oče se je urno vrnil, prebudil partizane, in ker je kot lovec poznal vse skrite poti in kotičke, jih je pravočasno rešil in napotil na varno. Ko se je zdanilo, smo prišli v bližino logorja. Bil je prazen. Nemci so pobrali vso partizansko literaturo in velike količine hrane. Natovorili so me z dvema nahrbtnikoma. Enega sem nosil zadaj, drugega spredaj. Tako natovorjen sem se mukoma privlekel nazaj do nemškega štaba v Kranjski Gori.
Odpeljali so me v Begunje in ponovno zasliševali. Zatrjeval sem jim, da nič ne vem, saj mi partizani niso ničesar zaupali.«
Verjetno so mlečnozobemu partizanu Gustlju Nemci to zlahka verjeli. Sklenili so, da morajo na vsak način dobiti v roke in zaslišati njegovega očeta Miha. On jim bo lahko povedal kaj več. Ko je ta zvedel, da je sin še živ in v zaporu v Begunjah, se je javil Nemcem. Verjetno jih je prepričal, da se je znašel med partizani samo zato, ker je bil v skrbeh za mladoletnega sina. Ne vemo pa, koliko je Gustljev oče Miha vedel za spletke vosovcev in aktivistov. Ali je bil on tisti, ki bi moral namesto Krivca pasti v roke Nemcem, ali pa so vosovci namenoma poslali v smrt Krivca. O tem, da so partizani stregli po življenju najprej njemu samemu, ni dvomil. Nekateri domačini pa še danes domnevajo, da je bil pošteni in idejam predani Ivan Krivec žrtev OF.
Na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila 1944 so Oitzlovega Miha in sina pomilostili, toda poslali so ju v delovno taborišče v Lienz. Sprva so hoteli Gustlja poslati v nemško mladinsko prevzgojno taborišče. Oče je imel vrh glave, da so mu sina prevzgajali v SKOJ-u in v partizanih, zdaj naj ga prevzgajajo še nacisti! Dosegel je, da je sin odšel z njim v Lienz. Oče je delal v gozdarstvu, Gustelj pa je na kmetiji opravljal vsa priložnostna dela. Po vojni sta se oba srečno vrnila.
Toda v svobodni domovini se je Miha takoj znašel za zapahi v Šentvidu. Obsojen je bil na šest let prisilnega dela zaradi sodelovanja z Nemci, a čez nekaj časa je bil izpuščen. Potem je bil ponovno zaprt v zaporih ljubljanske sodnije. Leta 1949 so ga v Ljubljani zaprli še tretjič in ga šestdesetletnega poslali v delovno brigado v Beograd, od tam pa v delovno brigado v Ribnico. Preden so ga dokončno izpustili, so ga še enkrat poklicali na ljubljansko sodnijo.
Povojna oblast je kaznovala še druge člane družine. Mamo, Gustlja, sestro in mlajšega brata Valentina so leta 1947 izgnali za nekaj let na Kočevsko. Najmlajši Valentin je od tam ušel in srečno zbežal čez mejo na Koroško.
Zelo pretresljiva je povojna življenjska pot Oitzlovega sina Andreja (1905) in zadnja leta stare mame Ane. Andrej, njegova žena Anica in njune tri deklice Andreja, Meta in Nuša so živeli na domu starih staršev Miha in Ane Oitzl. Najstarejša hčerka Andreja še danes podoživlja trpljenje in strah, ki so ga prestajali leta in leta po vojni. Od trenutka, ko so aretirali in odpeljali njenega očeta Andreja Oitzla, je bilo njihovo srečno družinsko življenje za vedno uničeno. Prisluhnimo njenim trpkim spominom.
»Stari oče Miha je umrl 1942. To je bila zanj in vse nas prava sreča, kajti danes vemo, da bi ga po vojni na najbolj okruten način pobili in še prej mučili. Stara mama je bila duša in srce vseh Oitzlov, svojih sinov in hčera in nas vnukov. Vsi smo jo imeli zelo radi, vedno je bila vedra in veselega značaja. Vse se je vrtelo okrog nje. Bila jo je ena sama dobrota: hranila je cigane in berače, pomagala sosedom in bolnim, vedela za vse reveže in jim pomagala. Na štedilniku je bil vedno lonec juhe iz divjačine in dobil jo je vsak, ki je prišel v hišo.
Moj oče Andrej Oitzl je delal kot lovec na Koroškem. Kolegi so mu prigovarjali, naj ne hodi domov, časi so nevarni, dva njegova brata sta že izginila, tretji sedi v zaporu. »Saj nisem nič naredil,« je bil Andrejev odgovor in vrnil se je domov v Kranjsko Goro k ženi in deklicam. Novembra 1945 ob enajstih zvečer so priropotali v hišo knojevci v vojaških uniformah. Vhodna vrata so zastražili z velikim psom. Ropot, vpitje in jokanje je takoj spravilo na noge tudi mene. Vsi vprek smo jokali, midvi s sestrico le še hlipali in se tresli od strahu. Še danes me ob spominu na tisti večer stisne pri srcu in nerada obujam te trenutke groze. Prišli so po našega očeta in staro mamo Ano, izčrpano sedemdesetletno mater šestnajstih otrok. V pol ure sta morala vzeti najnujnejše. Odgnali so ju in nikoli ne bom mogla povedati, kako smo bili obupani in prestrašeni. Atovo sobo so zapečatili in na vrata prilepili velik list z opozorilom, da je soba z vso imovino zaplenjena po tem in tem zakonu. Kdor bo odstranil pečat, bo kaznovan s smrtjo. Smrt fašizmu – svoboda narodu!
Na železniški postaji so izgnance natrpali v živinske vagone, vlak odpeljali v Rateče in ga postavili na slepi tir. Tam so ga polnili z novimi izgnanci iz Rateč in Podkorena. Čez tri dni so ga odpeljali proti Jesenicam in na vsaki postaji pobirali domačine. Vsa Dolina je bila pretresena in spominjam se, kako smo jokali, ko smo zvedeli za ubogega fantiča iz Rateč. Odgnali so mu očeta in mater, on pa je šel peš po progi za vlakom in vso pot jokal, klical mamo in očeta, tekel in jokal.
Od trenutka, ko so odpeljali očeta in staro mamo, se je življenje za vedno spremenilo. Z mamo smo živele v stalni napetosti in strahu. Bila sem najstarejša, stara sem bila deset let, Meta sedem, najmlajša Nuša pa šele devet mesecev. Ves čas sva kot senci hodili za mamo, tako sva se bali, da nama še njo odpeljejo. Na to je računala tudi mama. Nekoč se je pojavila pred mano s tremi vrečkami in mi pričela naročati: »Ta vrečka je zate, tale za Meto in tale za Nušo.« Taka tesnoba me je popadla, da nisem mogla odpreti ust in sem z grozo strmela v vrečke.
Čez nekaj dni je mama zvedela, da so na Jesenicah izgnance z vlaka natrpali v Titov dom, tako so preimenovali Krekov dom. Takoj se je odpeljala na Jesenice in hotela do komandanta. Stražar ji je zagrozil: »Ako ne ideš, pucat ču!« – »Ti samo pucaj, pucanje je tvoj hleb!« ga je mama zavrnila. Veliko si je upala. A do očeta ni prišla.
Potem je mama slišala, da so nekatere odpeljali v Kočevski rog, očeta in staro mamo pa s kamioni do Maribora. Od tam so jih peš nagnali v neke hribe in dolgo časa so hodili navkreber. Stara mama se je komaj še vlekla in prosila je stražarja, naj jo pokonča, ker ne more več. Ata si jo je naložil na hrbet in z znancem Rabičem iz Mojstrane sta jo izmenoma nosila. Prišli so do avstrijske meje. »Pojdite kamor hočete,« so jih nagnali stražarji, »če pa se bo kdo samo obrnil nazaj, ga bomo ustrelili.«
Ušivi, premraženi, mokri, izstradani in izmučeni so pritavali do nekega logorja v Avstriji. Vso pot čez hribe sta ata in Rabič nosila staro mamo. En mesec so bili v taborišču, da so prišli k sebi. Po enem mesecu so morali taborišče zapustiti in vsak je odšel, kamor je vedel in znal. Mi smo imeli sorodnike v Radni vasi. Ata in stara mama sta se nekako prebila do tja in ostala pri njih eno leto. Mama je zvedela, da sta tam, in naslovila je prošnjo na župana, Bobkovega Miha, če se sme stara mama vrniti. Prošnjo je odklonil. Takrat je bila občina tudi v Martuljku. Naši znanci so prosili še tamkajšnjega občinskega moža, če sme stara mama domov. Ta je dovolil. Stara mama se je vrnila in tri leta kasneje je od izčrpanosti in žalosti mirno umrla, kot umirajo dobre in plemenite matere.
Ata je ostal na Koroškem deset let. Spominjam se nekega prvega maja, ki so ga vsako leto proslavljali na Poljanah pod Korenskim sedlom. Za praznovanje je vedel tudi ata in mama mu je verjetno pisala, da bi se videli ob meji. Ata je lahko prišel čisto do meje, me pa le do gostilne Pristavc daleč proč od meje. A med nami je bila neporaščena ravnina. Napenjale smo oči in zagledale v daljave neko drobno postavo. Mama je povedala, da je to ata in navdušene smo mu dolgo časa mahale. Tako smo tisto leto praznovale prvi maj. Živel prvi maj!
Po tistem je ata nekoč dobil dovoljenje, stalno je pisal prošnje, da nas lahko za konec tedna obišče. Težko smo si predstavljale, da se bo to res zgodilo. Joj, koliko smo v dolgih letih prejokale, še posebej za praznike. Jok je najmočnejši spomin na moje otroštvo. Z mešanimi občutki strahu in radosti smo pričakale petek. Nuša ga ni še nikoli videla, a toliko je slišala o atku in videla našo radost, da ga je še ona vsa srečna objemala in nobena si ga ni mogla nagledati.
Kakšni dve uri po atovem prihodu se je pojavil na vratih neznan moški. Povedal je očetu, da ga bo naslednji dan v Veliki jami, v kotanji med Martuljkom in Srednjim Vrhom, pričakal neki moški, da se bosta z atom nekaj pogovorila. Kot bi odrezal, je bilo naše radosti v trenutku konec. Vsi smo dobro vedeli, kaj to pomeni. Ata je takoj sklenil, da bo naslednji dan še pred dogovorjenim časom za sestanek z neznancem odšel nazaj na Koroško. Zagotavljale smo mu, naj se ne boji, da ga bomo vse pospremile do meje. Res smo ga, toda bilo nas je tako zelo strah! Samo oprezale smo, kdaj se bo pred nami izza kakšnega grma pojavil neznan moški, nam zaprl pot in nam odpeljal ata. Kako smo se oddahnile, ko smo mu objokane mahale čez mejo v slovo!
Po desetih letih atovega izgnanstva je mama pričela pisati na maršalat prošnje za očetovo vrnitev. Odgovor se je glasil: Andrej Oitzl je bil nemški sodelavec in se mu ne dovoli, da se vrne. Lahko pa se izseli žena in obe mladoletni hčerki, jaz pa sem bila takrat že polnoletna in dovoljenja ne morem dobiti. Mama je naredila prošnjo za izselitev. Mera njenega psihičnega in fizičnega trpljenja je bila polna: strašno je trpela zaradi osamljenosti brez očeta, sama je redila živino in obdelovala polje. Iz srca sem ji privoščila, ko je bila prošnja ugodno rešena. Toda ob odhodu smo spet vse jokale. Čutile smo, da nobena ni srečna. In nikoli več nismo bile iz srca srečne. To slovo nas je za vedno ločilo.
Ata je bil zaposlen pri avstrijskem gozdnem podjetju na Koroškem in se je v desetih letih navadil na svoj način življenja. Mama je vzela v najem neko zapuščeno mitnico, naredila s svojo pridnostjo in podjetnostjo iz nje gostilno in kljub izčrpanosti spet delala od jutra do pozne noči. Sestri sta pognali korenine na rodnem domu v Kranjski Gori, zato jima nov kraj, novi ljudje in drugačen način življenja ni bil nikoli več dom, ki sta ga imeli v otroštvu v Kranjski Gori. Postali smo še bolj razklani ljudje.
Ko sem se poročila, sem bila vesela, da sem se znebila priimka Oitzl, ker so me tolikokrat zaradi njega sramotili. Toda to ni bilo nič v primerjavi s tem, da so uničili našo in vse Oitzlove družine.«
Ne moremo zapustiti Kranjske Gore, ne da bi se poslovili od še ene povojne žrtve te vasi, Joža Lavtižarja (23. 3. 1908).
Pred vojno je bil pilot jugoslovanske vojske. Ob propadu Jugoslavije je ostal doma, kjer je preživel vsa vojna leta. Doma so imeli trgovino, gostilno in pekarijo. Poročen je bil z Dragico, roj. Oman, in leta 1948 se jima je rodila deklica Jana.
Množičnim povojnim aretacijam ni ušel Jožev znanec Vojtek Budinek, trgovec iz Kranjske Gore. Jože Vidic ga v omenjeni knjigi Sedem krst za Ronkarjevo družino pohvali, da je med vojno večkrat pripeljal s konjsko vprego in sanmi partizanom v gozd naročeno blago! Dobesedno piše: »Zvečer sem Vojteka na dogovorjenem kraju čakal s 15 borci, vosovci in terenci. Bili smo kot na trnih. Bo ali ne bo prišel, smo ugibali in napenjali ušesa in oči, da bi slišali kak šum in videli kako senco v bližini. Naj ga zlomek, če me je prevaral in izdal. Sekunde in minute so se vlekle. Slišim dobro? Da, sopihanje konj in škripanje sani po zmrzlem snegu se že sliši. Hrana je prispela, trgovec je bil mož beseda.«
Oči in ušesa je verjetno bolj napenjal Vojtek, saj bi nemška patrulja, če bi ga presenetila ponoči v gozdu, takoj vedela, komu pelje voz hrane. To bi ga stalo življenje, partizani pa bi jo medtem popihali v gozd. Toda Vojtek je bil mož beseda.
Zakaj torej so ga aretirali, se je vedno bolj vznemirjal Vojtekov znanec Jože Lavtižar? Bilo je že več kot tri leta po vojni in pomorjenih ter zaprtih je bilo že ogromno Dolincev, ki jih je poznal. Jože je s strahom pričakoval, kdaj bodo prišli udbovci ponj, kot da bi slutil, da že stegujejo svoje lovke tudi po njem.
Udba je bila prepričana, da deluje tako tajno in ima ljudi že tako ustrahovane, da izza železne zavese o njenih hudodelstvih ne more zvedeti nihče. 30. novembra 1947 pa jo je spravila v bes slovenska oddaja radia Celovec, ki je poročala, da komunistični banditi izseljujejo družine iz Zgornjesavske doline. V roke jim mora priti živ tisti ‘izdajalec naroda’, ki širi v emigracijo ‘sovražno propagando’. Kdo bi to bil? Od takrat naprej je Udba mrzlično iskala ‘sovražnika’ in ‘izdajalca’. Morda bi bil ta Jože Lavtižar, predvojni pilot, ki se med redkimi v Dolini spozna na radio oddajnik in telefonijo. Morda ima oddajnik celo doma? Lepega dne so udbovci pobunkali pri Lavtižarjevih, toda Jože jih ni čakal. Pobegnil je skozi straniščno okno. Nekaj časa se je skrival pri sestrični Zori v Čošelnovem mlinu v Podkorenu in snoval načrt, da pobegne čez mejo. Drugega izhoda ni videl. Zadrževala ga je le misel na ženo in njuno nekajmesečno deklico.
Udbi nikoli ni zmanjkalo najpodlejših načinov, da doseže svoje cilje, pa naj stane kar hoče. Ker niso dobili Joža, so zaprli ženo Dragico in ji od prsi odtrgali deklico. Vklenjeno so odpeljali in še prej premetali vse stanovanje. Mimogrede so še marsikaj pokradli. Oddajnika niso našli. Do smrti je žena trdila, da ni vedela, da bi mož sploh kje skrival oddajnik.
Sestrična je Joži takoj povedala, da so Dragico zaprli. Novica ga je strla, saj je vedel, da žena trpi zaradi njega. Javil se je policiji in takoj so ga zaprli v udbovski zapor pri trgovcu Mežeku na Jesenicah. Nič ne bomo pretiravali, če bomo rekli, da je bil ta zapor za Joža dolge mesece strašna mučilnica.
Dragico z devetmesečno deklico Jano so izgnali na Kočevsko v drugem izseljeniškem valu družin iz Doline poleti 1949. Naselili so ju v nekdanjem konjskem hlevu v Moravi, požgani kočevski vasi. Preživljala se je s tem, kar je ‘zaslužila’ na karte. Če je ne bi enkrat na teden obiskovali domači in ji prinesli hrane, bi z deklico težko preživeli. Oskrbeli so jo tudi z drvmi, ki so jih šli domači napraviti v hosto. Toda zgolj hrana ni pomagala. Toliko je trpela zaradi izgnanstva, osamljenosti in skrbi za moža, da so se domači bali zanjo. Izprosili so dovoljenje, da se je lahko Dragičina sestra Katra Oman prostovoljno naselila z njo v hlevu in bila do konca ob njej.
Toda vrnimo se v Mežekovo mučilnico k Dragičinemu možu Joži. Joževi sestri Vidi in sorodnici Angelci so dovolili, da sta v pisarno na Udbo nosili za Joža sveže perilo in odnašali umazanega. Morda so računali, da bodo kdaj med perilom našli kakšno sporočilo Joža ali domačih. Prihajali sta z velikim strahom in kar se da hitro odšli. Lahko si mislimo, kako so domači trpeli, ko so prali s perila krvave proge, ki so jih puščali sledovi udarcev s pendrekom. Kako dolgo še ga bodo mučili? Kaj vendar hočejo izsiliti iz njega?
Kot strela z jasnega je mednje udarilo sporočilo z Udbe, da je Jože naredil samomor. Domači so obvestili tudi Dragico v Kočevje. V spremstvu mladega udbovca, oblečenega v civilno obleko, je lahko prišla na jeseniško železniško postajo. Če bi na vsak način hotela videti mrtvega moža v krsti, jo lahko njen udbovski spremljevalec pelje v mrtvašnico na jeseniškem pokopališču in ji ga pokaže. Ne sme pa oditi domov v Kranjsko Goro, tam prespati in počakati na pogreb. Za pogrebom ne sme! Tako je povedal udbovec domačim, ko so ti prišli na železniško postajo. Dragica ni hotela videti mrtvega moža, do konca obupana je ostala na postaji in neutolažljivo jokala. Udbovec je pokazal toliko sočutja, da se je za nekaj časa umaknil od nesrečnih Dragice in njenih domačih: Angelce, Joževega brata Dančija in sestre Lidije. Sklenili so, da se gredo sami poslovit od mrtvega Joža. Udbovec je moral ostati na postaji pri Dragici.
Trojica je prišla v mrtvašnico sama, brez spremstva udbovca. Opazili so, da krsta še ni zaprta. Danči je dvignil pokrov in z grozo so se zastrmeli v Joževo truplo na slami, ki je bila nastlana v krsti. Vsa krvava je bila pod truplom. Na truplu so bili poleg mrtvaških modric madeži strnjene krvi. Na dlaneh so bile od lisic narejene globoke vdolbine. Verjetno je Jože ob mučenju vlekel lisice narazen, a so se še bolj stiskale in mu sčasoma naredile vdolbine. Pa so rekli, da je naredil samomor! Z vklenjenimi rokami?
Morda pa le! Okrog vratu je imel jekleno žico. Toda ni bila zvita v obliki kakšne zanke ali kavlja, na stičišču sta bila oba konca spojena z nekaj zavoji. Morda pa so ga mučili tudi tako, da so privijali žico in ga dušili? Pa so jo enkrat premočno zadrgnili okrog vratu, pritisnila je na žilo in Jože je bil mrtev. Videli in vedeli so dovolj, še preveč!
Odšli so na postajo s svinčeno težkimi srci. Dragica se je medtem morala vrniti. Na postaji je ni bilo več. Morda je bilo še bolj prav tako. Kakšno bi bilo po vseh vtisih ob Joževi krsti njihovo slovo?
Pred pogrebom je bilo treba oskrbeti še mrliški list. Na Udbi so zahtevali, da gredo do jeseniškega zdravnika dr. Brandstetterja. Napisal je, da je bil vzrok smrti samomor. Ali bi si kaj drugega sploh upal zapisati? Trupla si po vsej verjetnosti ni šel ogledat. Navedel je datum smrti, 25. 9. 1949.
Ko se je iz zapora pri Mežeku vrnil domačin Fric Grilc, je domačim povedal, da je Jože umiral v celici od ponedeljka do srede, ker je bil tako pretepen in mučen.
V Kranjsko Goro je prispela zaprta krsta. Veliko ljudi je prišlo na pogreb. Dragica je s svojimi solzami kropila mrtvega moža in ga pokopavala sama s svojo osirotelo deklico v konjskem hlevu v Moravi. Ko se je vrnila iz izgnanstva na Kočevskem, je do konca življenja delila bolečino in osamljenost le s fotografijo svojega moža v pilotski uniformi, ki ga je v njej oživljala vedno goreča sveča.
Vso Dolino je Joževa smrt zelo pretresla. Starejši, ki se ga še spominjajo, in mnogi, ki so slišali za zgodbo o njegovem mučenju – zgodbi o samomoru ni nihče verjel – so še danes pretreseni in ogorčeni. Priimek Lavtižar je med njimi še posebno boleče prisoten.
Kakor nikjer v Sloveniji tudi te pripovedi domačinov iz Zgornjesavske doline nimajo epiloga. Vse ostajajo neizrečene. Ljudje, ki so mi jih pripovedovali, na koncu umolknejo, kot da bi še vedno čakali na besedo tolažbe, na pojasnilo, opravičilo za storjene krivice, na priznanje resnice, obsodbo zločinov, na nasmeh pravice. Prazno govoričenje današnjih arogantnih postkomunistov, po srcu še vedno boljševikov, jim ne vliva nobenega upanja, da bodo to kdaj dočakali.
Verjetno nismo pretiravali, ko smo to prelepo alpsko dolino v vojnem in še posebej v povojnem času spremenili v dolino smrtne sence. Še po tolikih letih se ljudje ob spominu na tiste čase zjokajo, še vedno jim v bolečini zamre beseda na ustih in jim občutki tesnobe oklenejo srca.
3.2. Spominski utrinki iz medvojnega Bizovika
France Ložar and Ivanka Kozlevčar
3.2.1.
Ljudi, ki so žive priče nekaterih medvojnih dogodkov, je čedalje manj, pa še tisti večkrat neradi spregovorijo za javnost, včasih zaradi skromnosti, včasih se nočejo izpostavljati, včasih pa zaradi starosti tega ne zmorejo več. France Ložar iz Hrušice oziroma Bizovika gotovo ni tiste vrste mož, ki bi se skrival v mišjo luknjo in ki bi svoje mnenje ohranjal zase, res pa je, da sodbe in mnenja raje dobro premisli, preden pride z njimi na dan, potem pa za njimi tudi stoji. Že videz kaže trdnega človeka, ki mu trdo delo ni tuje, ni se šparal, kot se reče, od mladih nog je služil zemlji, znal pa je biti tudi gospodar in je kljub neugodnim povojnim razmeram stal sredi življenja.
Odraščal je na trdni domačiji ob štirih sestrah, materi in očetu, ki je bil v tem času dobrunjski podžupan in cerkveni ključar v Bizoviku. Oče je od 1941. leta zaradi bolezni župana moral opravljati županske posle. Sina je povsod jemal s seboj in ga tako uvajal v delo, življenje in probleme tistega časa, tako se je učil življenjske modrosti v očetovi šoli. O stvareh so se doma pogovarjali, tako da so otroci lahko sledili očetovemu razmišljanju in njegovim odločitvam ter bolje razumevali dogodke. Ob začetku vojne je imel France enajst let in je samo zaradi navedenih okoliščin lahko marsikaj bolje ohranil v svojem spominu, o določenih dogodkih pa je še dolgo razmišljal in zbiral drobce, da bi jih zložil v pravo celoto. O teh dogodkih sva se pogovarjala na njegovem domu. Z nama je bil Boris Svetek, ki z bolečino zbira vse podatke, ki bi mogli osvetliti hude obtožbe o njegovem očetu na urhovskem procesu, na katerem je bil obsojen na smrt. Poskušala sva se omejevati na tiste dogodke, pri katerih je vsak spomin dragocen, da bi se približali njihovi resnični podobi. O dogajanju v deželici pod Urhom je namreč že veliko povedanega, od knjige Štefanije Ravnikar – Podbevšek, Sv. Urh (1966), do Ivana Korošca, Sv. Urh – Druga plat zvona (1991), ali Karla Wolbanka – Jožefa Kočarja, Rekviem za organista (1998), in Franceta Ložarja, Bizovik, ti vas domača, le kdo je tebe ljubil (1994). Namen pogovora ni bil, da bi pregledovala prejšnje trditve in jih primerjala s spomini, spominski tok naj bi bil spontan, kakor živi v pripovedovalcu, ki je povedano sam doživljal, zato prepuščam besedo njemu.
3.2.2. Začetek okupacije in prve komunistične žrtve
Ob začetku vojne je bil moj oče na orožnih vajah na Rakeku. Še v Avstro-Ogrski je bil podoficir. Domov je prišel na veliki petek. Naša mama je bila vsa v strahu, kaj bo. No, v nedeljo smo šli na veliko noč v Ljubljano h gorvstajenju, kot smo govorili, in sem videl prvič italijanske vojake v cerkvi. Bili so tisti s črnimi cofi, ni jih bilo veliko. Samo prve dni so bili v Ljubljani fašisti, nato so pa prevladali navadni vojaki. Potem sem vojake videval v Bizoviku, ko so hodili k potoku lovit ribe ali pa so prihajali po mleko in jajca. Bizovik je bil pod Italijani, čeprav bi zaradi pakta Stalin-Hitler komunisti spočetka raje bili pod Nemci, tudi zaradi njegovega proticerkvenega stališča. Ko so leta 1942 Ljubljano ogradili z mrežo, je bil Bizovik prvi kraj zunaj mreže, Hrušica je bila pa še znotraj mreže. Že jeseni leta 1941 se je začel čutiti močen pritisk komunističnih terencev.
Prva žrtev v naši vasi je bila Ivanka Hribar, po domače Andrejčetova. Njo je aprila 1941 neki domačin s Fužin na bizoviškem polju zaklal in jo zakopal v kup gnoja na njivi, ki je bil napeljan čez zimo, kot je bila navada. No, ko je šel Kregarjev hlapec razpeljevat gnoj, jo je takoj našel. Moj oče je takrat vršil dolžnosti dobrunjskega župana, zato so ga poklicali, pa tudi karabinjerje, seveda. Oče mi je naročil iti po konja pa po voz in smo jo odpeljali v mrtvašnico k cerkvi v Bizovik. Naslednji dan jo je njena mama, ki je bila Rusinja, umivala in je naštela 24 vbodljajev z nožem. Ivanka je bila najstarejši otrok v družini. Oče je bil vojni ujetnik v Rusiji, pa se je tam oženil. Enega otroka sta imela že v Rusiji, vendar je umrl med potjo domov. Ivanka se je rodila doma. Bila je frizerka, stara 18 let. Za Italijane pa vsi vemo, kako niso bili nič pravi. Z briljantino namazani so dišali in radi hodili k frizerju. Ali je imela kaj z njimi ali ne, kdo ve, obsodili so jo pač, da je ljubimkala z Italijani. Terenci so se bali, da ne bi izdala karkoli, pa so jo tako grozovito likvidirali. Ti so namreč potem raztrosili govorice, da je bila italijanska ljubica. Tako so izrabili protiitalijansko razpoloženje ljudi. Ljudje so bili zmedeni, kaj je zdaj to. Ženska, razumete, ni moški, ni vojak, lahko bi bilo tudi kaj osebnega. Moj oče je bil razgledan možakar, poznal je politično situacijo, vedel je, za kaj gre, in je bil zelo previden. Ja, zelo previden.
Dogodek, ki je jasno pokazal pripravljenost na uporabo vsakršnih metod za ustrahovanje protikomunistov, je bila ugrabitev učiteljiščnika in organista Ivana Pavčiča, po domače Mežnarjevega iz Bizovika. Bil je mladec, član dijaške Katoliške akcije, dejaven v Prosvetnem domu v Hrušici in pri mladini priljubljen. Jaz sem bil med njegovimi naraščajniki. Po umoru Župca je vedel, da tudi njega čaka nekaj takega. V nedeljo 17. maja je popoldne po šmarnicah v Bizoviku šel še proti Sv. Urhu, da bi tam orglal, kakor je obljubil. Z njim je šel njegov bizoviški prijatelj Tone Jakoš. Ker sta imela še čas, sta se ustavila pri Trnavčevih, kjer je imel Tone strica Franceta Jakoša in bratrance. Trnavčeva domačija in še dve hiši so bile tedaj nekakšen zaselek Dobrunj in zato je bila tam akcija ugrabitve prav lahko izvedljiva. Ob prihodu sta bili doma le mati in hči in te štiri so najprej aretirali. Potem so aretirali še gospodarja Franca Trnavca, ki je prihitel domov, in po prihodu z Urha še Tonetovega brata Franceta, Trnavčevega sina Francija in telovadnega učitelja Milka Cankarja. Tako so odpeljali dva Bizovičana: Ivana Pavčiča in Franceta Jakoša, ter tri Dobrunjčane: očeta Franceta in sina Francija Jakoša s Trnave in Milka Cankarja, na Polico, kjer so jih mučili, umorili in zakopali v Kočmarjevem gozdu. Tone Jakoš jim je ušel. Med partizani, ki so jih stražili, so bili vaščani iz Bizovika, med mučitelji pa Vinko Mojškerc. No, dejanje je bilo popolnoma politično in je ljudem razločno pokazalo, da ne gre le za nasprotovanje okupatorjem, ampak za nekaj čisto drugega. Okupatorjev tako ni nobeden maral in kakšnega sodelovanja z njimi ubitim ni bilo mogoče pripisovati. Vse kaže, da so vedeli, da se pripravlja ilegalna skupina, ki ni bila povezana s partizani, na odhod na teren, in so ugrabljene imeli za njene člane. Zato so jih tudi tako kruto zasliševali in spraševali po orožju. Bile so take razmere, da ni bilo mogoče ničesar prikriti, in jasno se je pokazalo, da komunisti ne bodo trpeli nobenega drugega odpora kot svojega.
3.2.3. Med dvema ognjema
Mladina v Bizoviku je bila tedaj na visoki kulturni ravni, udejstvovala se je v katoliško usmerjenem Prosvetnem društvu. V Bizoviku sta prevladala Fantovski odsek in Dekliški krožek. Šentpetrski župnik, v čigar pristojnost je spadal Bizovik, je 1934. zgradil prosvetni dom in ga podaril bizoviški cerkvi, da ne bi prišel v napačne roke. Na tem področju je v tem času zlasti na območju Vevč imela zelo razvito svojo mrežo Komunistična partija, ki si je prizadevala vriniti svoje člane v vsa društva. Treba se je spomniti, da so od tu izhajali Matija Maček, Kardeljeva žena Pepca in drugi revolucionarji in da so v Vevčah preizkušali svojo moč s štrajki.
No, pritisk se je stopnjeval. Še isto leto (1942) so vaški terenci ob mlačvi pšenice avgusta meseca pobrali kmetom vse žito. Zvečer je kar od hiše do hiše prišla vest, da morajo zapreti pse. Potem pridejo terenci, domači, vaščani, vsi so vedeli, koliko žita je kdo imel, in so ga samo toliko pustili, kolikor je bilo za seme. Izgovor je bil, da gre za partizansko vojsko. V resnici je bilo pa vse za terenske družine. Že ko se je pšenica še sušila v kozolcih, so kradli, hodili so klasje strič. Pa so kmečki fantje hodili ponoči »vahtat«, da bi jim kaj ostalo. In tako je bilo tudi pri nas. Jaz sem bil takrat še mlad, pa sem hotel biti zmeraj na tekočem. Pri nas doma se je govorilo zmeraj. Zato smo vsi vse lahko slišali. Takole so fantje ponoči hodili vahtat in enkrat so mojega soseda Franca Jagra, kolega Ivana Pavčiča, hoteli komunisti ugrabiti, ampak jim je ušel. Potlej je pa rekel doma očetu: »Ne grem več, pa če vso pšenico poberejo.« Vedel je, kaj so naredili z onimi, ki so jih ugrabili. Ja, vsak dan je bilo hujše. Ljudje so se bali, za vsakega se je vedelo, kako je opredeljen. No, jaz in oče sva velikokrat ob večerih hodila spat v Hrušico čez blok. Pred mrakom pred policijsko uro sva šla peš, kolesa so prepovedali, pa smo pri kolegu spali, dokler niso prišli vaški stražarji. Moj oče je bil na smrt obsojen že med vojno. Vaški stražarji so našli v bunkerju seznam ljudi, ki jih je treba likvidirati, in so ga opozorili. Že sam je predvideval tako.
Septembra 1941 je prišel v Bizovik duhovnik Janez Črnilec. Bil je župnik v Cerkljah na Gorenjskem. Nemci so ga izgnali v Srbijo. Vrnil se je na skrivaj in se javil v Ljubljani. Bilo je več takih duhovnikov. Moj oče je bil cerkveni ključar. Dokler ni bilo bloka, je ob nedeljah v Bizovik hodil maševat prof. Samsa. Bizovik je bil podružnica Svetega Petra v Ljubljani. Imeli smo kar stalnega voznika za profesorja. Ko je bil blok, je bilo tega konec. Bili smo brez maše. Ko je moj oče zvedel za begunske duhovnike, je z župnikom Alojzijem Košmerljem šel k škofu prosit za duhovnika. Škof je rekel: »Ja, lahko ga dobite, samo morate mu preskrbeti stanovanje in organizirati prehrano.« No, in v Bizoviku so to naredili, pa smo imeli vsak dan mašo. Jaz sem bil pa ministrant, že prej me je Ivan Pavčič pritegnil. Še brati nisem znal, pa me je on tiste besede naučil. Me je hudo rad imel.
Deležni smo bili tudi hudih italijanskih represalij. Prva blokada je bila konec avgusta 1942, ko so partizani zažgali papirnico v Vevčah. V naši vasi so odpeljali nekaj ljudi v internacijo, med njimi tudi našega hlapca, ki je imel komaj 19 let. Ravno ječmen smo devali v kozolec, ko so ga aretirali. Potem je pa še njegovo delo padlo na moja ramena. Na smrt so obsodili dobrunjskega pomožnega tajnika Ivana Brajerja (Matjačevega) in moj oče in župnik sta se dosti trudila, da so mu kazen spremenili v dosmrtno ječo. Končal je po koncu vojne v Teharjah.
Sredi septembra je bila druga blokada. Takrat je bila nedelja. Bil sem pri prvi maši ob šestih. Ko smo šli ob sedmih ven, so bili pred cerkvijo Italijani in so nas odgnali na sredo vasi, kjer je zdaj gasilski dom. Po hišah so delali preiskave. Nas so tam imeli do dvanajstih. Med tem časom so pa ujeli Lada Mojškerca, po domače Koruznikovega, ki je bežal od doma pred Italijani. Aretirali so ga. Drugega, Emila Hlebša, po domače Hrvatovega, ki je bil doma iz Zgornje Hrušice, pa je prišel v soboto zvečer od partizanov k sestri v Bizovik, da bi se preoblekel in prespal ter se zjutraj pravočasno vrnil, so dobili, ker je bila vas obkoljena. Pri Smukarjevih so našli očeta v skrivališču, medtem ko sta sinova terenca, ki sta noč prespala na sosedovem toplarju, lahko videla, kako so Italijani prihajali na tisti vrt in našli očeta skritega. To je bil znak, da nekaj ne štima, kajne, če se je skril, potlej so pa obtožili Ivana Habiča (Goščevega) in Marijo Pavčič (Mežnarjevo), da sta ga onadva pokazala, ampak to je čista laž. Privedli so še Alojza Janežiča (Jožetovega) in Rudolfa Loboda (Drajtkovega), tako da so takrat 5 moških – trije so bili že poročeni, dva pa še fanta – postavili ob pol dvanajstih dvajset metrov od mene v vrsto za postreliti. Lado Mojškerc je iz vrste zbežal po stezi in potem v Dobrunje. Italijani so tekli za njim in spotoma streljali. Kakih dvesto metrov je bilo brez hiš. Uspelo mu je. Pri prvi hiši je zavil takoj za hišo na dvorišče, tam so imeli pod na kamnih, da je bil pol metra od tal. Zraven je bil pa pes pripet, pes čuvaj. Italijani pridirjajo do hiše, pa vidijo, da pes laja v pod za onim, ki je zlezel pod pod. Pes ga je izdal, čeprav so po vojni rekli, da ga je kmet. Ta takrat še vedel ni, za kaj gre. Ampak pes ga je izdal, ko je lajal. Italijani so bili pozorni, pa so ga pod podom ustrelili. Druge so ustrelili tam, kjer so jih postavili v vrsto. Tega pa so pripeljali na dirici in ga položili zraven drugih. Še zdaj ga vidim, kako je imel srajco pomečkano proti glavi, ker so ga za noge potegnili izpod poda. Bilo je grozno, saj smo vendar vse te može poznali, bili so vaščani. Še kake pol ure smo morali stati tam, potem so jih pa nekaj določili za internacijo, nekaj pa so nas izpustili domov.
Te blokade so naredile na ljudi grozen vtis. O, strah, veste, kakšen strah. Zdaj pa poglejte v Bizoviku: strah pred Italijani, strah pred partizani. Ponoči so prihajali partizani po živino in drugo, podnevi so nas strahovali Italijani.
3.2.4. Ustanovitev postojanke vaških straž
Po tej blokadi septembra meseca, v ponedeljek popoldne – vem, ker smo mi orali krompir – smo ob ene petih šli z njive domov z vozom in krompirjem po Bizoviški cesti proti Bizoviku. Ta cesta je bila zaprta, samo Litijska je bila prepustna. Kar vidim od bloka na Litijski cesti prihajati vojake v strelcih po polju mimo pokopališča. Kaj pa je zdaj to? Bo spet kakšna blokada? Kakšna vojska je to? V Bizoviku so se ustavili kakih pet hiš nad nami pod Brajerjevim toplerjem. Tam so bili tri dni. Potem smo pa že zvedeli, da so vaški stražarji. Prišli so iz Savelj, pripeljal jih je pa Gabrijel Capuder, sin profesorja Capudra s poljanske gimnazije. Potlej so pa prišli k nam na konec našega vrta. Tam je bila še za Avstro-Ogrske vaška klavnica, zidana stavba. Tam so bili pa en teden. Začeli so mobilizirati vaške fante, 20 let stare, ki še niso bili v vojski. Učili so jih korakati, kar so znali že iz športnega udejstvovanja v Prosvetnem domu, in ravnanja s puškami. Potem so šli pa v gasilski dom pod cerkvijo, spet v napačen kraj za odpor. Potem so se preselili kake dvesto metrov višje v gostilno pri Babniku (pri Rekarju po domače). Zdaj jih je pa že bilo toliko, da je bila ena soba premalo, zato so se pa razpolovili. Ena polovica je ostala v gostilni, druga je šla na drugi konec vasi v novo enonadstropno stavbo. Spodaj je bila še nedograjena, stanovanje na vrhu je bilo pa že izdelano. Lastnik hiše Janez Levec, po domače Ižančev, je šel domov k materi, zato so zasedli vrhnje stanovanje in v njem utrdili okna. V Bizoviku so se mladi fantje morali aktivirati in so bili stalno na postojanki, poročeni pa so morali prihajati vsako drugo noč. Tako smo bili vsaj na varnem. Z očetom sva zmeraj hodila skupaj prenočevat tako v Hrušico kot na postojanko, pa še danes ne vem, zakaj. Očetu sem zaupal, že ve, kaj je zame dobro.
Pred partizanskim napadom na postojanko v noči z 21. na 22. oktober so stražarji zaprli Vrbinčeve, po domače Zavastnikove, iz Bizovika. Najmlajši sin Tone z vzdevkom Nebošme je bil pri partizanih, dva sinova, Jože in France, pa nista bila več doma. Moj oče je bil na njivi, ko je to zvedel. Veste, takrat so šle novice hitro od ust do ust. Ne veste, kakšnega pomena so bile. Tisti večer je imel iti na postojanko k Babniku, kjer so jih imeli zaprte. Pri Babniku sta bili dve gostilniški sobi, v prvi sobi so bili fantje, v salonu pa Vrbinčevi. Oče pa ni hotel k fantom. Razumete, zaprti so bili le vaščani, to je hudo. Šel je kar v kuhinjo. Bilo mu je mučno, da so stražarji začeli nastopati proti vaščanom, domačim ljudem. Hoteli so pretrgati kurirsko zvezo. V kuhinji je bil Capuder in ga je vprašal: » Kaj pa ti tukajle, zakaj pa ne greš notri?«
»Nerodno mi je, ne,« je odgovoril oče. Vrbinc je bil starejši kot on.
»Taki so za pobiti,« se je zjezil Capuder.
»E fantje, ne tako, ne tako delati,« je rekel moj oče. »Oče pa mati nista nič kriva, če je sin v partizanih. Ne delajte grobov! Za te grobove, ki jih boste vi naredili, bomo mi odgovarjali. Ko bo konec vojne, boste šli, mi bomo pa ostali, smo vaščani, mi tukaj živimo! Za te grobove bomo morali mi odgovarjati.«
Pa mu je Capuder vrgel puško: »Pa ti bodi komandant!«
»Ne, jaz nisem za to poklican. Dajmo se premišljeno pogovarjati,« ga je miril oče.
Potlej je bil pa napad na postojanko. Tisti večer me oče ni vzel s sabo. Pri Babniku je bila trietažna hiša. S ceste je bil vhod v gostilno in trgovino. Na koncu hiše je bila pa pot na dvorišče in v klet. Nad gostilno so imeli leseno in gor je bilo stanovanje za družino. Ko so partizani začeli napadati in so hišo zažgali, so šli stražarji v klet, zapornike pa so izpustili pri malih vratih. Capuder jim je rekel: »Zdaj pa kar pojdite k svojim!« Partizani pa s cestne strani niso imeli pregleda in so mislili, da so naredili izpad, pa so užgali po njih. Med gostilno in dobrega pol metra oddaljeno Drčarjevo hišo je padel oče Vrbinc, hči je ranjena prišla na travnik in tam izkrvavela, mati pa je živa prišla domov in odšla v partizane. V kleti so ugotovili, da so Babnikovi pozabili zgoraj šestletno Ivico. Moj oče je bil načelnik gasilcev. Pograbil je deko in tekel ponjo. Vsi so ostali živi, le Viktor Habič, po domače Goščev, je bil lažje ranjen. Partizani so mislili, da so zgoreli, in odšli.
Dva stražarja, France in Alojz Prepeluh, sta bila to noč doma, ker sta bila prosta. S seboj sta imela dolgi francoski puški na tri naboje in ju pustila v veži za vrati. Partizani so prišli tja in so puški videli. Fanta sta zvečer, ko je začelo pokati in nista mogla več nikamor, šla po lojtri pod streho, kjer so bile prav zgoraj položene deske. Partizani so hišo zažgali in bi se zadušila, če ne bi ob štirih odšli in ne bi lilo kot iz škafa. Ker so puški našli, fantov pa ne, so s sabo vzeli hčerko in mater, oče je bil pa to noč pri stražarjih. Mati je imela šen na nogi, zato je šepala, pa so jo na koncu vasi pri Kopitarju vrgli v graben, hčerko so pa odpeljali s seboj. Na Orlah so jo domačini še videli, potem naj bi jo peljali proti Grosuplju in tam nekje v Šmarju so jo pa umorili.
Po tem napadu je bil župnik Črnilec tako živčno uničen, da je prosil škofa za premestitev. Ko so vaščani le vztrajali, da hočejo imeti svojega duhovnika, jim je pa poslal Petra Križaja, ki je kot vojni kurat skrbel tudi za vaščane. Po tem napadu so za vaške stražarje sezidali utrjeno stavbo pol v zemlji pol nad zemljo na Lazarjevem griču. Zidarjev je bilo takrat v Bizoviku dosti in so imeli v nekaj dneh stavbo sezidano. V njej je bila kakih 20 metrov dolga dvorana in na obeh straneh so bila ležišča. Še danes se čudim, s kakšno energijo so morali takrat delati.V Bizoviku je šlo 6 fantov k partizanom pa dve ženski. Pri vaških stražarjih jih je bilo pa okrog 80. Tako je bilo razmerje takrat, ki pa ni bilo čisto pravo, saj so se med stražarje skrili tudi terenci, ker so bili tako na varnem. Spomnim se Jurjevega Albina. Velik in močan je bil, da te ga je bilo strah, zidar in mizar po poklicu, na stražo si pa ni upal iti, zmeraj je dal za štefan vina, da je šel kdo namesto njega. Njegov nečak je bil komunist Vinko Mojškerc, po domače Ačkov Vine, ki je bil pri umoru Ivana Pavčiča. Tak je bil predpis, da so morali biti vsi moški vključeni. V Bizoviku so bili oproščeni samo trije: Anton Kušar, po domače Kavternk, ker je delal v tovarni vojaškega pomena, in železničarja Rajko Koleša in Marko Omahen, predvojni komunist.
Bilo je neki večer ali že 43. leta ali pa še decembra 42. leta, z očetom sva ležala v postojanki prec ob stopnicah na desni strani spodaj. Pa pride ob ene enajstih dežurni, ki je bil Pevčev iz Bizovika, in reče mojemu očetu: »Oče, deko čez glavo!« Vprašal sem: »Kaj je pa to?« »Tiho bodi, ne vem,« mi je šepnil. Pa pride noter Capuder in vpraša: »Kdo je od kmetov?« Pa se dol nekje na sredi oglasi Andrej Pleško, po domače Vrbinc.
»Alo auf, domov po konja, pa dva stražarja z njim!« Na koncu doline proti Orlam gor je patrulja, ki je šla z Orl, ujela dva partizana, ki sta bila v civilu. Eden je bil jugoslovanski kapetan. Za kapetana niso vedeli, kam spada, ali k partizanom ali k četnikom, on se je še lovil ali pa je morda že vršil dolžnosti. Razumete, nekaj je bilo, pa enega spremljevalca je imel s sabo. Ta dva so ujeli, poznali ju niso, pa so ju hoteli odgnati na postojanko. Mislili so, da sta kurirja ali pa karkoli. No, ko so prišli do kraja, kjer se dolina razširi in so zagledali prve hiše, sta pa hotela pobegniti in so ju na begu ustrelili. Del patrulje je šel na postojanko poročat, kaj da je, del pa je ostal. Dežurni komandir je poslal ponje voz in ponoči so ju pripeljali v mrtvašnico. Potlej so pa ugotavljali, kaj so. Kapetan je imel precej denarja pri sebi.To se pravi, da je bil že pri četnikih, da je tam dobil denar. Dali so ga v trugo iz surovih desk, onega drugega so pa verjetno pokopali brez truge. Kapetana sta prišli odkopat žena pa hčerka kmalu spomladi, marca meseca, in ga prekopali na Žale. To je bil Lesjak, znani oficir jugoslovanske vojske.
Tukaj je treba povedati še, da sta bila med tistimi, ki so ostali pri pobitih, oče Borisa Svetka Alojz Svetek in Jože Bricelj, po domače Bajtarjev, ki je bil komunist. Ta je na urhovskem procesu obtožil Svetka, da je že na vozu ustrelil enega od obeh, ker je dal od sebe znak življenja, kar je bilo za Svetkovo obsodbo usodno. To ni bilo res. Takšno dejanje pa bi bilo tudi nesmiselno, saj niso vedeli, za kakšne ljudi pravzaprav gre.Take obtožbe so bile za montirane procese značilne, saj so bile vse druge priče mrtve ali onemogočene.
3.2.5. Italijanska kapitulacija in ustanovitev domobranske postojanke pri Sv. Urhu
Prišel je 8. september 1943. Na ta dan je bila maša zvečer še ob sedmih. Maševal je Peter Križaj, jaz sem pa ministriral. Ko je bilo konec maše, je povedal, da je Italija kapitulirala. Naročil je, naj bomo čimbolj doma. Posadka vaških stražarjev je odšla iz Bizovika proti Turjaku. Istočasno sta odšli tudi posadki iz Dobrunj. Na območju Dobrunj sta bili namreč dve posadki. Prva je bila pod Sv. Urhom na ravnem proti Ljubljanici, kjer si je Mežnarjev sin s Sv. Urha postavil avtokleparsko delavnico, tam sta poveljevala Lojze Dežman in Ivan Korošec, druga pa je bila organizirana dva meseca pred kapitulacijo Italije pri Sv. Urhu, tam je poveljeval Ivan Habič. Pri Sv. Urhu je bila ob cerkvi majhna kmetija, imeli so dve kravici. Isti večer, kot je bil napad na Bizovik, so partizani domačijo požgali. Ko so Mežnarjevi na Urhu obnovili poslopja, so tudi tam osnovali postojanko.
Po odhodu vaških straž smo bili spet prepuščeni sami sebi. Nemci so še isti dan zasedli blok. Zvečer 8. septembra greva midva z očetom spet peš na blok, da bi prenočila v Hrušici. Zahtevali so dovolilnico za v mesto. Imela sva italijansko, za Nemce pa to ni več veljalo, niso naju pustili čez blok. Moj oče je pa znal nemško, saj je bil štiri leta v avstrijski vojski. Komandirju je obrazložil situacijo. Ta je telefoniral v štab in so naju s kamionom odpeljali v Domobransko kasarno, ko je bilo že tema. Polno dvorišče v kasarni nas je bilo. To je bil tak čas takrat, da se ne da s pravimi besedami opisati na kratko. Zdaj smo se bali partizanov dosti bolj kot prej Italijanov. O Nemcih smo vedeli, da so izseljevali ljudi. Nasilje nastane, ko se enkrat usidrajo, ne pa prvi dan. Šofer naju je peljal h komandantu. Moj oče se je z njim pogovoril, pa sva prespala v kasarni. Najina perspektiva je bila priti zjutraj domov še pred dnevom, v mraku, zaradi ljudi. Ne smejo videti, da se moj oče vozi z nemškim kamionom. Precej bi si mislili kaj slabega. Dobila sva res prepustnico in hodila spat v Ljubljano.
Zdaj pridemo pa na Urha. Prvo nedeljo po osmem septembru me je oče poslal v Podmolnik v mlin k Dolinarju. Sam si ni upal iti, pa je mene poslal. Z menoj je šel pa sosedov sin Jaki Jager, po domače Kovačev, ki je bil štiri leta starejši od mene in se je pred kratkim izučil za mizarja. V mlinu vse opraviva in greva nazaj, pa pravi Jaki meni: »Pojdiva čez Orle domov.« Jaz te poti nisem poznal, ker tam nismo imeli sveta, Jaki jo je pa poznal in rad bi zvedel, kaj je z našimi fanti, ker je bil med njimi njegov brat. Prideva na Orle. Ustaviva se pri dveh hišah, kjer je imel Jaki sorodnike, pri Prenku in pri Novaku. Nič nisva zvedela. Nato sva se vračala po dobrunjski strani po cesti, ki vodi na Urha. Takrat sem bil prvič na Urhu. Ob pol dveh sva šla od doma, bilo je kakih pol petih popoldne, ko sva bila na Urhu. Pot je bila pa blatna, rjava rjavica, ilovica. »Ejdun,« sem rekel, »kaj bo pa zdaj moj oče rekel, kod sem hodil, ko imam taka kolesa. Cesta tja, kamor me je poslal, je suha, ne!« »Ne sekiraj se, ko bova prišla na Urha, jih bova opucala,« je tolažil. Pa sva res prišla do Urha, do ovinka, kjer zdaj stoji grobnica. Tam je stala lipa. Tam na ovinku sva se ustavila, pa sva natrgala travo in s koles obrisala blato. To je trajalo kakih deset minut, kar pride za hrbtom izvidnica treh vaških stražarjev. Na muli prijaha Čarmanov Peter, mitraljazec je bil pri vaških stražarjih in tudi na muli je držal mitraljez v naročju. Imel je pa eno nogo od kolena dol povito s povojem. Na eni strani je bil Filip Lampič, po domače Blekarjev, tudi vaščan, na drugi strani pa ne vem, kdo je bil.
Midva sva se začudila. Ti fantje so bili prej na postojanki vaški stražarji, zdaj pa samo ti trije tukajle. Naju so poznali, pa smo šli malo naprej ene pet minut, pa pride za nami kolona. Dohiteli so naju, na Orlah pa ni nobeden vedel zanje. To so bili naši vaščani, ne celotna posadka, ampak Dobrunjčani in Bizovičani kombinirani skupaj. Na čelu kolone sta bila Lojze Dežman in Ivan Korošec. Če zdajle zamižim, jih vidim pred sabo: brzostrelke čez prsi in v škornjih do kolena. Za njima pa po dva in dva vaščani, vsi poznani. Pri Mežnarjevi hiši se ustavijo in dajo voljno, to je bilo kakih petdeset metrov pred nama. Midva prepeljeva teh pedeset metrov do Mežnarjeve hiše, pa Dežman stopi na cesto: »Fanta, vidva nikamor. Dve uri bosta tukajle počakala.« Jaz sem bil takrat star 13 let, o vojaščini nisem imel nobenega pojma. Varnost je le varnost, dve uri nisva smela nikamor, dokler se fantje niso preoblekli, preobuli pa povečerjali.
»A vidiš, France, zdaj je pa igra končana, zdaj bom pa očetu moral povedati, kje sem bil. Sem mu hotel prikriti, da sem šel na Orle izzivat nesrečo, pa še čudno novico bom prinesel domov,« sem si mislil sam pri sebi.
Oče je bil v skrbeh zame, kaj ne bo, tema je bila. Vse sem mu povedal. Oče je pa rekel: »Samo tiho bodi. Samo tiho bodi, nobenemu nič.« Tako so bili vaški stražarji od tiste nedelje na Urhu. Seveda se pred partizani niso mogli skriti. V soboto 18. septembra je bil pa napad na Urha. Orali smo za pšenico, za setev. Takrat je bilo v Bizoviku 17 kmetov, ki so se preživljali samo s kmetijo. Tisti dan je vse oralo za pšenico. Zdaj sem na njivi sam, nobenega ni, včasih je bilo pa vse živo. Ob ene štirih je začelo pokati. Orači po njivah so začeli odpenjati pluge, pa domov s konji. Midva sva se ustavila. Kaj pa zdaj? Oče malo gleda okoli sebe. Kake 500 metrov od doma sva orala. Oče je rekel: »Pa pojdiva še dvakrat naokoli.« Zakaj je to rekel, takrat nisem vedel, zdaj vem. Oče si ni upal iti domov. Bolj varen se je čutil sredi polja, 500 metrov do doma pa 500 metrov do bloka. Če bi šel domov, bi ne videl, izza katerega vogala kaj pride; na sredi polja bi se pa lahko umaknil proti bloku. Tako sva ostala skozi na njivi, dokler je pokalo. Urh ni padel in partizani so imeli hude izgube.
O tem napadu so različne verzije: eno verzijo opisuje Korošec, drugo Podbevškova, meni pa je tretjo verzijo povedal Lojze Zrimšek z Orl, ki je bil zraven. Postojanka bi se najbrž ne bila obdržala, če ne bi bilo naključja. Ampak saj je vsaka stvar taka, božji prst je povsod zraven. Tisto soboto popoldne je nekaj fantov šlo v patruljo proti Lipoglavu, drugim pa je bilo ukazano očistiti orožje, da se ne bi dolgočasili in uhajali domov. S Turjaka so prinesli nov mitraljez. Ko so ga očistili in sestavili, so ga hoteli preizkusiti, če deluje, in spustili so rafal. Partizani, ki so skrivaj v tišini lezli proti vrhu, so mislili, da so jih opazili, in so odgovorili. Takrat so tudi na Urhu planili k orožju in se začeli braniti. Naval je bil tako hud, da so se fantje že začeli umikati po rovih s položajev, ampak Dežman jih je ves penast priganjal, naj vztrajajo. Torej je bil Dežman na postojanki in ne v patrulji, ki se je vrnila od Lipoglava napadalcem za hrbet in jih zmedla. Neki Svetek iz Zadvora je trdil, da je videl, kako so šli Nemci iz Vevč na pomoč. To ni verjetno, ker je bila v Vevčah morda kaka desetina Nemcev in bi bilo nerazumno, da bi postojanko pustili prazno. S takimi variantami so hoteli opravičiti hud poraz dveh brigad. Lojze Dežman je imel nedvomno bogate izkušnje z bojevanjem, saj je bil na začetku v ilegalnem Štajerskem bataljonu. S Turjaka je odšel s prostovoljci domačini, ker je vedel, da so tam v pasti. Gotovo je znal dobro voditi obrambo in Sv. Urh ni padel. Konec oktobra se je ponesrečil s topom. Pod Lipoglavom so namreč partizanom zaplenili italijanski top, s katerim so hoteli streljati na Urha. Dežman je bil artilerijski podnarednik, pa se je spoznal na topove. Naredil pa je napako, ker je topovsko cev napak naravnal, zato je granata zadela vejo in eksplodirala. Bil je na mestu mrtev.
Posadka na Urhu se je obdržala do konca. Podbevškova pripisuje zlasti skupini, ki je prišla s Turjaka, mnoge uboje. Nisem bil zraven, ampak živel sem spodaj pod Urhom. Vem, da so trije naši vaščani izginili. Videl sem le, kako sta dva stražarja peljala soseda, Bertel Jakopin se je pisal, po stezi mimo naše hiše. Za te sem prepričan, da so ostali na Urhu. O tem bi se rad pogovoril s Korošcem, pa ni bilo mogoče, ni lahko govoriti o tem, se malo razlikujeva, zame so bili vendarle vaščani. Spomladi 1944 se je posadka na Urhu zamenjala, večina je šla v prekomando v Rupnikov udarni bataljon. Na Urha so pa prišli mladi fantje, ki so jih mobilizirali po Dolenjskem. Te posadke ne obremenjuje nobeden, ne Podbevškova ne kdo drug.
3.2.6. Prihod »osvoboditeljev«
Prišel je maj 1945. Fantje so se umaknili na Koroško. Oče je bil na seznamu za likvidacijo, zato ga je mama prosila, naj se umakne vsaj za nekaj časa, da se vse umiri. Sosed, Jakijev oče, je zapregel konja, jaz, oče, sestra in druge vaščanke pa smo dali na voz najnujnejše stvari in v nedeljo 5. maja okoli 6. ure zvečer smo pognali. No, in smo bežali. Strah je bil velik, aaaaaa! Pridemo na Črnuče, pa nas straža ni pustila čez most. Do šestih je bil možen prehod za civile, po šesti pa samo za vojaštvo. Kaj pa zdaj? Obrnili smo lojtrski voz, poln prtljage, in šli 500 metrov nazaj na Ježico na dom moje mame. Konja smo dali v štalo in ljudje so tam prespali pod streho. Stari oče je bil še živ. Takrat je bil star 82 let. Jaz pa oče sva šla k njemu v hišo. Stari oče je bil v Avstro-Ogrski župan. Bil je inteligenten po naravi. Nekaj časa sem ju poslušal, potlej sem pa zaspal. Trdno sem prepričan, da mojega očeta ne bi mogel nobeden prepričati, ko se je on enkrat odločil, on je sam razmišljal. In zjutraj je bila ura sedem, ko smo napregli konje. Pridemo vsi skupaj na dvorišče, pa pravi: »Jaz grem nazaj, jaz ne morem doma pustiti družine.«
»Kaj čem pa jaz?« sem vprašal.
»Kakor se boš odločil.«
Sestra, ki je bila dve leti starejša, se je odločila za naprej.
Jaz sem se navadil, da sem bil skozi pri očetu kot njegova senca. Nazaj sta šli tudi dve sestrični, drugi so šli pa naprej na Koroško. V ponedeljek smo se ustavili v Štepanji vasi pri prijateljih, ker se nismo upali v Bizovik. Pod kozolcem smo imeli skrite konje, spali smo pa pri Jurčku. V torek greva oče pa jaz domov peš, na Orlah je bila borba. Oče je napregel konja pa je šel na občino v Dobrunje pogledat, kakšno je stanje, jaz pa sem z drugim konjem šel v Štepanjo vas sosedu povedat, kakšno je stanje doma. No, pridem nazaj do Hribarja, pa me Nemec ustavi na cesti. Pri Hribarju so nalagali meso na federvoziček. So imeli pa enega konja, ki je šepal. Izpregli so mi mojega konja in ga zamenjali za šepastega. Pa sem z drugim konjem prišel domov. Zvečer sva šla spet v Štepanjo vas spat. V tisti hiši je bil fant pri domobrancih, po poklicu je bil farmacevt, magister. V torek zvečer je prišel domov s kolesom.
»Mene so domov poslali, se pravi, da se ponoči še ne bomo umaknili,« je povedal. V sredo zjutraj ob sedmih se napravi v domobransko uniformo, na kolo, pride na cesto: od Hrušice proti Štepanji vasi pa že partizani. On pa s kolesom nazaj na dvorišče: »Partizani grejo, partizani grejo!« Pa se je hitro preoblekel v civil. Mi pa izpod toplerja s strahom gledamo. Civili so jim šli z zastavo naproti. Midva napreževa konja in greva po Trpinčevi ob Ljubljanici in poljskih poteh domov.
V Bizoviku je ostalo kakih šest fantov domobrancev doma, pa Alojz Svetek, ki je imel štiri sinove in nosečo ženo in se je umaknil le k bratu na Kodeljevo, dokler bi se stvari ne umirile, pa še en drug kmet Franc Jesih (po domače Ukec), ki je imel sina pa hčer in nosečo ženo. Potem je prišla uredba, da se morajo javiti. Nekatere so likvidirali po hitrem postopku. Matija Lampič (po domače Blekarjev) in Franc Jesih (po domače Ukec) sta bila na seznamu tistih, ki so bili zaprti na Poljanskem nasipu in bili že 2. junija ob 11. zvečer odpeljani v smrt. (Prim. Tone Ferenc, Po 40 letih končno potrjeno, da so mrtvi, Delo, 13. junij 1991.) Nekatere so pobili po hitrem postopku, o drugih so pa še presojali.
3.2.7. Mačkova ideja za ovekovečenje Svetega Urha
Avgusta l945 je Mačku prišla ideja za Urha, ko je bila vsa morija v glavnem že končana. Sv. Urh je blizu Ljubljane in bi tja lahko vodili mladino in ji ga prikazovali kot domobransko morišče in tako odvračali pozornost od svojih morišč. Zadrega je bila, ker so bili malo prepozni in so bili domobranci in stražarji, ki so bili kdaj na Urhu, že vsi pobiti. Ostal jim je Alojz Svetek, ki je bil sicer vaški stražar v Bizoviku, potem pa je bil v službi kot intendant na bloku, z Urhom pa ni imel nobene zveze. Ženini sorodniki so bili propartizanski, zato so mu hoteli prizanesti. Drugi je bil duhovnik Peter Križaj, ki tudi ni bil na Urhu, in Gustelj Cankar, ki je bil kot mladoleten izpuščen s Teharij. Te so med drugimi porabili za urhovski proces. Vendar se tukaj ne bom ustavljal pri njem.
Začela se je strašna propaganda in v Bizoviku se je razplamtelo tako sovraštvo, da se ne da opisati. Najhujši so bili tisti, ki so hoteli dokazati, da so bili prisiljeni v kakršnokoli sodelovanje z vaškimi stražami. Kar naenkrat jih je bilo tri četrt za partizane.
Navedene tri so nekajkrat pripeljali na Urha, jih pretepali, zmerjali, pljuvali in naščuvali podivjane krajane, da so šli gor. Vse to je bilo potrebno za ustvarjanje mita domobranskega morišča na Sv. Urhu. Ne bom trdil, da niso domobranci nobenega ubili, sem prepričan, da so, a ne v taki količini, kot vpijejo, vendar pa nobenega tistega, to lahko trdim z vso odločnostjo, ki smo jih mi odkopavali oktobra 1945.
To je bilo pa takole. V prvi polovici oktobra je oče dobil poziv od krajevnega odbora, da mora biti v ponedeljek zjutraj z lopato na Urhu. In v nedeljo je oče rekel meni: »Na Urha moram z lopato odkopavat, se bi ti upal iti namesto mene. Sva oba Franceta. Ko pokličejo, pa se ti javi.« »Upam,« sem mu rekel. Oče je vedel, kaj se mu vse lahko zgodi, saj je bilo znano, da je desno usmerjen, in vsi so ga poznali. Vedel je, kaj so delali s Svetkom, lahko bi naščuvali ljudi tudi nanj.
Pa sem šel jaz namesto očeta, saj sem bil za svoja leta kar močan. Tako, mislim, je bilo tam gori ene trideset ljudi z lopatami, sami iz takšnih desno usmerjenih družin: Mežnarjevi dve, Matjačeva Pavla, Mrkovčeva Francka, Hribarjeva Pavla in drugi. Gori je bila komisija in so nas klicali po imenu. Potlej so nam pa pokazali, kje bomo kopali, in povedali, kaj bomo kopali. Zdaj pa poglejte. Jaz sem prej rekel, kje sem voz pucal, kje je tista lipa stala. Tam zraven nje zdaj stoji tista grobnica. Okrog postojanke so potegnili mrežo in grobnica bi bila znotraj te mreže. Ravno tam, kjer sva stala z vozom, je šla rampa za odpiranje. Od mreže dol pa je prostor, malo večji kot naše dvorišče, gozdna jasa takrat, položna, brez drevja, s travo zaraščena, ampak le petdeset metrov od postojanke, od štaba, od cerkve, no. Na njej pa grob do groba. Sama logika mora povedati, poslušajte, če bi jaz bil na postojanki in v takem položaju, pa bi jih pripeljali, da bi jih postrelili, jih gotovo ne bi streljal in pokopaval kar pred pragom. Tega bi noben butelj ne naredil. Če so ubili kakšnega, ga je patrola odpeljala višje gor v hrib. Tega nobeden nikoli ni našel. Luis Adamič je dal v Ameriki izjavo, ko je bil tukajle 1945. leta, da je na Urhu 4 km do Orl gozd in grob do groba. Takrat so res naredili grob do groba, ampak na omenjeni jasi, in kdo je bil tisti, ki je to naredil? No, in na tej jasi smo mi izkopavali. Jaz pa Kodričev Francelj iz Sostrega sva delala skupaj. Je bil toliko star kot jaz in je imel dva brata pri domobrancih. Doma so bile pa še tri ali štiri sestre. No, sva skupaj kopala. Komisija je pokazala, kje kopati. Grobov nismo odkopavali po vrsti, da si nismo bili v napoto. Vsak grob je bil zaznamovan z zastavico. Na grobovih ni bilo trave, pa tudi med grobovi ne, ker so jo porezali pri zasipanju. Saj ni bilo treba kopati globoko, kakega pol metra. Sama lopata ti je povedala, ali je bil material zraščen ali pa rahel. Če je bil zraščen material, se je sama lopata odbila. Ko si prišel do trupla, so že stali ljudje okoli in gledali, kaj bomo odkopali. Moral si biti zelo previden, če si malo preveč zasadil lopato, si jo že dobil s porajkljem po hrbtu ali pa z marelo, pa zmerjali so nas in pljuvali. Takrat je ravno tako vreme bilo, da je majčkeno rosilo. Vsi ljudje so imeli robce na ustih, smrdelo je, mi smo pa morali trupla očistiti z golimi rokami. Meni je Mežnarjeva Mici dala brinove jagode, pa sem jih žvečil. Ko sva truplo s Kodričevim očistila, sva šla v cerkev po trugo. V cerkvi so mladi razbijali oltarje in jo praznili. Na desni strani, kjer so bile prej klopi, so bile zložene oštevilčene truge dva metra ali več visoko ena na drugi. Bile so smrekove, neobdelane. Polne krste smo zlagali v prečne vrste, ki smo jih začeli delati pri glavnem oltarju. K jami sva nesla trugo oba. Ko so ženske truplo odkopale in očistile, sva morala tudi zanje iti po trugo, ga dati vanjo pa trugo zapreti in jo odnesti v cerkev. To so delali moški, ženske niso nič prekladale. To je trajalo 10 dni. Ta peti ali šesti dan, ko smo prišli gor, vam povem, se je čez prag iz cerkve ven že cedila zelena, smrdljiva tekočina od trupel. Ljudje, ki smo jih odkopavali, so bili takšni, da bi vsakega lahko spoznal po obleki: po puloverju, po hlačah, po spodnjem perilu ali po čevljih. Tudi obrazi so bili še celi. Ti niso mogli biti v zemlji več kot pol leta. Vsa množica civilov, ki je hodila okoli nas, ni v tem času nikogar prepoznala, čeprav so se vrstili okrog njih, kot bi hodili kropit. No takrat, ko smo odkopavali, ni bil čas, da bi premišljal, zakaj to delamo. Pozneje sem pa poštudiral, kaj je takrat to bilo. Ta trupla so bila pripeljana od drugod in naštimana tukajle za to priliko. Niso bila v zemlji več kot pol leta. Tudi Šentpavelce, ki so jih pobili junija meseca 1945, pa so njihov grob ženske odkrile, so skrivaj odkopali in prepeljali po vsej verjetnost sem. (Prim. Vanja Kržan, Mi pa oznanjamo Kristusa Križanega, Zaveza št. 42.) Govorili so, da so trupla pregledali sodni izvedenci. Res sta bila tam dva splošna zdravnika, eden se je pisal Jenko, drugi pa Gregorčič, pa v mojem času nista pogledala nobenega trupla. Bral sem zapisnik, ki ga je prinesla Nada Krmec iz Polja. Novembra meseca naj bi komisija ugotavljala identiteto. En mesec naj bi ležali v krstah v cerkvi, iz katerih se je že po nekaj dneh vse cedilo, tako da je zelena voda tekla čez cerkveni prag. To je laž. Nemški vojni ujetniki so takrat, ko smo mi izkopavali, kopali jamo tam, kjer je zdaj grobnica, stražili so jih knojevci. Mi smo izkopavali 10 dni. Petek je bil, ko se pripeljeta dva osebna avtomobila. V enem so bili sami civili, v drugem pa sami oficirji. Pride eden tja do nas in ukaže: »Vsi civili domov! Je nalog prišel.« Ne vem, zakaj to. Verjetno so se ustrašili, da ne bi kdo od nas koga spoznal, saj so bili mrtvi prepoznavni, kot sem že rekel. Bili so samo od zemlje, drugače je bilo pa še vse skupaj, obrazi so bili samo od zemlje. Potem so pa vse to menda v jamo zložili. V tisti grobnici, to si pa upam v javnosti povedati in z vso gotovostjo lahko trdim, ima samo eden pravo ime: Franc Mojškerc, pa še ta je žrtev komunizma. Ubila ga je Udba 1948. leta. (Prim. France Ložar, Matjaževa vojska 1945–1950, Demokracija 2007, št. 31, str. 63.) To je pa že druga zgodba, tako kot urhovski proces.
No, o Urhu sem že tudi govoril. Leta 1991 je bilo javljeno, da bo v Dvorani španskih borcev razprava o Urhu. Tine Velikonja jo je organiziral in me povabil, da bi kaj povedal o njem. Prejšnji večer, preden sem šel spat, sem si rekel, ampak jaz še nikoli nisem bil za mikrofonom. Kaj vem, kako bo. Samo kako bom začel, samo tisto sem premišljeval v postelji. In ravno tako se je zgodilo. Naprej je govoril Tone Ferenc. Potem je hotel govoriti še neki gorenjski domobranec, pa še nekdo drugi. Pa ga je ustavil Velikonja: »Ne, danes hočemo mi razpravljati o Urhu. Kdor je bil na Urhu ali pa o Urhu kaj ve, ta naj pove.« Prav tako, kot sem si predstavljal. Ko pridem pred mikrofon, se jim predstavim in povem, da sem eden tistih, ki so odkopavali, in celo zgodbo. Pa so mi ploskali tudi komunisti. Pa je eden vprašal: »Ali ploskate žrtvam?« »Ne,« so rekli, »ampak, da si je eden upal povedati. Napišite to.« No, in zdaj bo to napisano.
Vidite, Urh je bil, tak kot je bil, insceniran, Mačkov načrt. Jaz sem bil po vsem tem prvič na Urhu po odkritju spominske plošče v Šentpavlu, ki je bilo junija 1990. Naslednjo nedeljo je imel pater Vid mašo pred cerkvijo na Urhu. Jaz sem prišel toliko prej, da sem šel v cerkev gledat eksponate. Levo stran sem vso dobro pregledal, desne pa nisem, ker se je začela maša. Leta 1991 smo prišli iz Kočevskega Roga pa na Urha, tudi maša je bila. Takrat je Tine Velikonja, ne vem, kje sem jaz bil, ker sem pri taki stvari precej zraven, še z dvema drugima vse te eksponate znesel v cerkvi na kup. Verjetno je bilo takrat, ko smo bili po maši pri župniku. Potlej je bil pa cel hudič. Velikonja je moral hoditi na zagovor. No, potlej so borci odnehali, pa so eksponate odpeljali v muzej. Leta 1991 je prišel zakon o denacionalizaciji in pater Vid je dobil cerkev nazaj.
No vidite, tako je moje vedenje o Urhu.
3.2.8.
Dolgo in tekoče je pripovedoval, in ko je nehal, ni bil videti preveč utrujen. Upamo, da bo lahko povedal še kakšen spominski utrinek, čeprav nima dosti časa, ker je še zmeraj vsestransko dejaven. Upamo tudi, da bodo takšna pričevanja prispevala k razkrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju.
4. Domobranske zgodbe
4.1. Skozi nevarnosti končno domov
Janez Prosen
4.1.1.
Slavko Prosen (1928-1964) se je, tako kot drugi mladeniči njegovega letnika ter drugi moški, ki so bili sposobni za vojaško službo in so po prisilni mobilizaciji v nemško vojsko še ostali doma, vključil v sestav domobranske posadke v Lučinah v Poljanski dolini, ki je bila ustanovljena proti koncu leta 1943. Bil je pravzaprav še otrok, star komaj nekaj mesecev nad petnajst let. V postojanki je ostal kot vojak do konca vojne. Opravljal je službo stražarja neposredno v postojanki v Lučinah ali v bunkerju na Selevški Planini. Ob koncu druge svetovne vojne se je skupaj z drugimi lučinskimi domobranci umaknil na Koroško. V domovino je bil vrnjen zadnje dni meseca maja 1945. Ker Slavka danes ni več med živimi, bom na podlagi svojih osebnih doživetij z njim v dneh po vrnitvi iz Vetrinja na Koroškem in po pripovedi gospoda Stanislava Burjeka, rojenega 10. decembra 1926 v Brebovnici št. 23, stalno bivajočega v Račevi št. 15, pošta 4226 Žiri, ki je bil skupaj z njim v postojanki v Lučinah, navedel nekaj dogodkov, ki so se mu dogodili po umiku na Koroško, oziroma po vrnitvi v domovino. Gospod Burjek pripoveduje takole: »Na pot umika iz naše vasi smo lučinski domobranci, nekaj družin in drugih domačinov krenili v ponedeljek, dne 7. maja 1945. Umik je bil izveden peš prek Zadobja, Sivke in Pasje ravni v Škofjo Loko ter naprej proti Kranju. Do Kranja ni bilo posebnih težav niti zaprek. Iz Kranja smo se usmerili proti Tržiču in v vasi Križe doživeli prvi spopad. Padlo je več granat, na umikajoče pa je bil odprt tudi močan ogenj iz strojnic. Naslednje težave so nastopile pri predoru Ljubelj in na prelazu čez Karavanke. Prehrana med umikom je bila za lučinsko skupino odvisna od tega, kar si je posameznik vzel s seboj od doma. V Vetrinju smo se utaborili na prostem. Dan je bil podoben dnevu: čakanje, pogovori in poslušanje obljub in načrtov. Prehrana v taborišču je bila zelo skromna – enolončnica brez kruha. Vsak dan smo čakali, da nas bodo Angleži prepeljali v Italijo, kjer naj bi se znova oblikovale vojaške enote, sposobne za nove operacije. O tem se je v taborišču vsak dan govorilo. Osemindvajsetega maja smo res dočakali odhod. V taborišče so angleški vojaki pripeljali kamione, na katere smo vstopili in pod stražo in strogim vojaškim nadzorom so nas prepeljali v Podrožico, kjer so nas strpali v živinske vagone in izročili Titovim partizanom, da so nas spremljali na poti v domovino. Ustavili smo se na Jesenicah in nato na železniški postaji v Škofji Loki. Od tu smo šli peš na škofjeloški grad in po nekaj dneh naprej v Šentvid nad Ljubljano, kjer smo nekateri dne 6. avgusta 1945 dočakali splošno amnestijo. Mnogi med nami so bili pred tem odpeljani v neznano – danes vemo, da so bili pobiti in da njihova trupla počivajo v množičnih grobiščih, ki so raztresena po vsej naši domovini. Tisti, ki smo do tega dne še ostali živi, smo bili izpuščeni na prostost, vendar ne vsi. Spominjam se, da so po že objavljeni amnestiji odvedli iz sobe, v kateri sva bila oba s Slavkom, sotrpina Cirila Buha – Kovkarjevega iz Zadobja, ki se ni več vrnil v sobo in tudi kasneje ni prišel domov. Skupaj s Cirilom so odvedli iz sobe tudi nekega fanta iz Žirov, ki se ni več vrnil. Njegovega imena se ne spominjam.
Hrana v šentviškem taborišču je bila skrajno slaba, predvsem pa nezadostna za ohranjanje normalnega telesnega stanja zapornikov, zato so nekateri vidno hirali. V dvajsetih dneh smo dobili samo enkrat košček kruha. Načrtno telesno in duševno izčrpavanje je opazno dosegalo svoj cilj. Nekateri izmed zapornikov so bili popolnoma izčrpani in onemogli, med njimi tudi Slavko; drugi so zboleli; dobili so razne izpuščaje, angino in podobne bolezni. Osmega avgusta 1945 med deseto in enajsto uro smo nekateri končno dočakali odpust iz taborišča. Ko smo dobili odpustnice, smo veseli zapustili žično ograjo in se v skupinah napotili na glavno cesto, ki pelje na Gorenjsko. Med potjo nismo smeli ogledovati okoli sebe. To je bilo strogo prepovedano. Na glavni cesti smo se razšli in se oblikovali v manjše skupine po kraju naše pripadnosti. Sam sem hodil v skupini s Hieronimom Nagodetom z Golega vrha ter Andrejem in Jožetom Mlinarjem iz Brebovnice. Šli smo po glavni cesti proti Medvodam in srečali več ljudi, ki so nas zasmehovali in nam grozili s stisnjenimi pestmi. Zato smo iskali stranske poti za reko Soro in ob Poljanski Sori naprej v Poljansko dolino. Prenočili smo v neki baraki v Žabji vasi, kjer smo na kmetiji dobili suh kruh in mleko. Rekli so nam, naj zjutraj čim prej odidemo, čeprav smo bili na smrt utrujeni. Nato smo se ustavili v Todražu pri Trohovi Francki, ki nas je lepo sprejela in pogostila s kruhom in namazom, da smo zmogli še zadnje kilometre do doma. Ko sem prišel domov, sem našel v postelji bolno in zaskrbljeno mamo, ki je čakala še na sina Ceneta. Povedal sem ji, da ni več živ; nazadnje sem ga videl zvezanega na škofjeloškem gradu. Po vrnitvi domov sem bil tudi sam dalj časa bolan in močno izčrpan, a sem se kljub temu moral javljati na občimi v Gorenji vasi, kjer so nas razporejali na razna udarniška dela. Prosil sem za službo, vendar je bila moja prošnja povsod zavrnjena, ker sem bil domobranec.« Tako Stanislav Burjek.
Ko je skupina, v kateri je bil tudi gospod Burjek, prišla do glavne ceste in se počasi pomikala mino poslopja, v katerem je bil takrat nameščen Organizacijski oddelek XV. udarne divizije, v katerega sem spadal, sem med opazovanjem mimoidočih opazil znane obraze rojakov iz domače župnije. Ne da bi pomislil na mogoče posledice, sem stekel do njih, jih pozdravil in jim izročil nekaj koscev kruha, ki sem jih imel v omari. Občutil sem njihovo veselje nad srečanjem in hvaležnost za drobce kruha, ki so ga dobili; opazil pa sem tudi njihovo opotekajočo hojo. Zaskrbelo me je, kako bodo ti ljudje zmogli pot do doma, ki je – za rojake iz naše vasi – merila nad 50 km. To pot so morali prehoditi peš, kajti takrat – in še dolgo potem – v našo vas ni bilo nobenih prometnih zvez. Gospod Burjek pripoveduje: »Hodili smo počasi, se večkrat ustavili in počivali ter pili vodo iz studencev in potokov, na katere smo naleteli. Dobre žene so nam med potjo dajale suhe skorje kruha, da smo vsaj malo potešili lakoto in si nabirali novih moči. Nekateri med nami so bili povsem izčrpani in niso več mogli sami hoditi. Eden takih, ki sem ga poznal, je bil Franc Kržišnik – Razorjevcov oče iz Zadobja.«
Razorjevcov oče je bil rojen 26. avgusta 1895 in je po pripovedi hčerke Angele med potjo v Mednem popolnoma omagal, zato je potreboval pomoč, ki sta mu jo nudila sovaščana Pavel Dolenc – Brložnkov iz Zadobja, ki sedaj živi v Žireh, Dražgoška cesta št. 13, in njegov sosed. Ker oče ni mogel nadaljevati poti, so njegovi sotrpini pri neki hiši v Mednem prosili, da so ga sprejeli in zanj skrbeli, dokler ga niso njegovi domači po dveh dneh s kmečkim vozom odpeljali domov, kjer je zaradi popolne izčrpanosti dne 13. avgusta 1945 umrl in bil dne 15. avgusta 1945 pokopan na farnem pokopališču v Lučinah.
V prvih dneh avgusta 1945 so moji domači dobili sporočilo, da je brat Slavko zaprt v Škofovih zavodih. Sestra Lojzka je takoj, ko so doma izvedeli za to novico, prišla k meni v Šentvid, kjer sem služil vojsko v XV. udarni diviziji, kamor sem bil razporejen po razpustu Pete prekomorske brigade, dva dni po prehodu slovensko-hrvaške meje pri Vinici ob Kolpi, in mi predlagala, da skupaj obiščeva brata. Odšla sva do zaporov v Škofovih zavodih. Pred vhodom je stal stražar – slovenski partizan, ki je naju ustavil in vprašal, kaj iščeva. Povedal sem mu, da želiva obiskati brata, ki je bil vrnjen s Koroškega kot domobranec. Že sredi prvega stavka me je stražar grobo prekinil in ostro zavrnil: »Kako je mogoče, da se kot partizan zanimaš za belogardista, pa čeprav gre za tvojega rodnega brata. Kaj, je res mogoče, da v tebi ni toliko ponosa, da bi se temu odpovedal? Če hočeš dobro sebi, se poberi od tod kolikor mogoče hitro, da ne bo prepozno!« Zavrnitve, kakršno sva s sestro doživela, nisem pričakoval, ker podobnega sovraštva med soborci moje enote nisem opazil, čeprav sem bil dotlej že skoraj deset mesecev v partizanih (do razpusta Pete prekomorske brigade v zadnjih desetih dneh aprila 1945 med borci te brigade, v kateri so bili pretežno bivši ujetniki nemške vojske, kasneje pa med »starimi« partizani XV. udarne divizije). Ta dan sem občutil, da je bilo razpoloženje med vojaki, ki so bili izbrani za varovanje zapornikov in taborišč, skrajno zaostreno. Prezir in sovraštvo do domačih ljudi, ki so bili sicer v nasprotnem taboru, kakršnega sem takrat občutil, me je pretresel. Nisem mogel doumeti, da sva s sestro to doživela. Ne da bi kaj ugovarjala, sva odšla. Sestro sem prosil, naj mami in očetu pove, kaj sva doživela in kako grobo sva bila zavrnjena.
Lojzka je odšla domov, ne da bi dosegla cilj, zaradi katerega je prišla v Šentvid. Že čez nekaj dni se je zopet vrnila. Povedala je, da so doma dobili novo sporočilo, da je brat Slavko zelo bolan in da popolnoma izčrpan leži v Splošni bolnici v Ljubljani. Sporočilo sta domačim posredovali dve gospe, Ljubljančanki, ki sta prišli peš več kot petintrideset kilometrov daleč, da sta lahko obvestili svojce o usihajočem mladem življenju njima neznanega domobranca. »Če ga želite še videti živega, priporočava, da se nemudoma odpravite na pot in ga obiščete,« sta dejali. Njuno dejanje je bilo veliko delo usmiljenja, še posebej zato, ker fanta, njegovih staršev in drugih sorodnikov zagotovo nista poznali. Naše družine dotlej nista še nikoli srečali, vsaj ne tako, da bi se naši domači tega zavedali. Kaj ju je vodilo, da sta bili pripravljeni opraviti tako zahtevno in takrat tudi nevarno pot, nismo nikoli ugotovili, saj plemenitih gospa kasneje nismo več srečali. Nihče ju tudi ni poznal, sami se pa nista predstavili. Nismo vedeli za njuni imeni. Ko sta odhajali, nista pustili svojega naslova, da bi se jima pozneje mogli zahvaliti za njuno uslugo, trud in požrtvovalnost. Dolžnost zahvale smo čutili vsi, zlasti brat po uspešnem okrevanju. Lepo in prav bi bilo, če bi ju pozneje mogli vsaj pisno obvestiti, kako je potekalo zdravljenje in okrevanje, predvsem pa sporočiti, da je bil brat z njuno pomočjo rešen gotove smrti. Naše želje in obenem dolžnosti zahvale nismo mogli izpolniti. Če katera od obeh dobrotnic danes še živi, ji velja naša topla zahvala in iskren Bog povrni!
S sestro sva odšla v bolnico in poiskala sobo, v kateri naj bi ležal najin brat. Vstopila sva v veliko bolniško sobo z okoli petdesetimi posteljami. Dvakrat sva obšla vse postelje po levi in desni strani sobe, a brata nisva našla. Obrnila sva se na sestro usmiljenko, ki je prav takrat prišla v sobo in jo vprašala za posteljo Slavka Prosena, ki naj bi bil v tej sobi, kot sva izvedela pri vratarju. Brez razmišljanja je odgovorila, da je njegova postelja sedma po vrsti na desni strani od vhodnih vrat. Ustavila sva se pred to posteljo in se zgrozila. Nič čudnega, če pri najinem dvojnem obhodu brata nisva spoznala. Bil je bled kot stena, brez las na glavi, z udrtimi očmi in lici. Oči je imel zaprte. Prepričana sva bila, da spi. Ko sva se mu približala in se ga dotaknila, je odprl oči in ostal nem in brez znakov zanimanja, kot da naju ni prepoznal. Ustnice so se mu sicer rahlo premikale, vendar glasu nisva slišala. Bil je tako slaboten, da glasu ni mogel izsiliti iz sebe. Opazovala sva ga še naprej in ugotovila, da se mu zobje majejo in da je za gornjo čeljustjo v ustih opazna odprtina. Večkrat sva ponovila, kdo sva. Rahlo je premaknil glavo, vendar ni pokazal nobenega znaka, ki bi pomenil, da naju pozna. Pripovedovala sva mu, kako sva zvedela za njegovo stanje in kje se nahaja. Vse je ostalo brez odmeva. Ob njem sva ostala še kakšnih deset minut. Ko sva videla, da nama ne sledi in da je skrajno utrujen, sva odšla, ne da bi se poslovila. Obrnila sva se na sestro usmiljenko, ki je bila še vedno v sobi. Povedala sva ji najine vtise in jo vprašala za njeno mnenje. Glede na stanje, v kakršnem sva brata našla, nisva pričakovala nič vzpodbudnega. Potrdila je, da je stanje skrajno resno in da je po njenem mnenju edina možnost za preživetje transfuzija, ki bi morda še rešila njegovo mlado življenje. Svetovala je, naj čimprej najdeva nekoga, ki bi bil pripravljen darovati kri, kajti bolnica nima nikakršnih zalog. Izrazil sem pripravljenost, da sam dam potrebno kri bratu, če je le kakšna možnost za to. Vedel sem, da imam krvno skupino “0”, RH faktor neg, ter da kri lahko darujem vsakomur. To so mi povedali na zdravstvenem pregledu v nemški vojski, ko so ugotavljali krvne skupine, preden smo odšli v operativne enote. To sem usmiljenki povedal. Obljubila mi je, da se bo pogovorila z zdravnikom. Naročila mi je, naj se med deveto in deseto uro naslednjega dne oglasim pri njej, da bom izvedel, kakšne so možnosti. S sestro sva se ji zahvalila za nasvet, prijaznost in pripravljenost na pomoč.
Naslednji dan zjutraj sem odšel do svojega komandirja, kapetana Zdenka Šonaja iz Veržeja na Štajerskem, ki mi je bil prvi predpostavljeni, mu vse po resnici povedal ter ga prosil, da mi odobri odsotnost. Brez oklevanja in brez pripomb ali kakršnegakoli spraševanja mi je dovolil odhod. Poiskal sem sestro v mestu, kjer je prenočila, da sva skupaj odšla v bolnico. Ko sva srečala usmiljenko, s katero sva se prejšnji dan dogovarjala, sva izvedela, da je vse urejeno. Določeno je bilo, da bodo pomagali bratu z neposredno transfuzijo. Poseg je bil predviden ob 13. uri. Počakala sva na hodniku pred bolniško sobo. Po nekaj urah so pripeljali brata na bolniški postelji in mi rekli, naj grem za njimi. Ulegel sem se na mizico poleg bratove postelje. Nastavili so cevko iz moje v bratovo roko ter iskali ustrezno žilo, pri čemer so imeli na bratovi roki velike težave. Njegova roka je bila sama kost in koža. Nikjer ni bilo opaznega znaka, kjer bi bilo mogoče sklepati, da bodo žilo našli. Iglo so vtikali na več mestih in kar naprej ugotavljali, da niso uspeli. Končno je vbod uspel in direktna transfuzija naj bi se pričela. Odstranili so zaporo na cevki, ki je naju povezovala in kmalu ugotovili, da bratovo telo ne sprejema krvi. Odklopili so cevko na vbodni igli bratove roke in kri je z močnim curkom pritekla iz cevke, ki je bila vsajena na vbodni igli moje roke, dokler pretoka niso prekinili. Transfuzijo so nadaljevali s črpalko. Odstranili so cevko in nastavili črpalko na iglo v moji roki, jo napolnili in prenesli na iglo, ki je bila vsajena v vbod na bratovi roki. Pri tem so kar nekaj krvi izgubili. Zaradi težav, ki so nastale pri transfuziji, me je obšel strah in hkrati dvom, ali se bo transfuzija srečno končala. Bal sem se, da bi pri prenašanju krvi s črpalko prihajalo do mešanja krvi in zraka, saj kot laik mislim, da bi to lahko imelo usodne posledice. Hvala Bogu! Transfuzija je končno – kljub vsem težavam – uspela. »Prenesli« so domala en liter krvi, koliko jo je sprejelo bratovo telo, ne vem.
Po opravljeni transfuziji so brata prepeljali v bolniško sobo, mene pa napotili na hodnik, kjer sem se ulegel na »voziček« in po njihovem navodilu ostal na njem kake pol ure. Ko sem potem vstal, se mi je stemnilo pred očmi in rahlo zavrtelo v glavi. Še malo sem počakal, nato pa sva s sestro zapustila bolnico. Pred odhodom smo se dogovorili, da lahko pridem na ponovni odvzem čez tri tedne, med tem pa bo bolnica sama poskrbela vsaj še za eno vmesno transfuzijo.
Med potjo iz bolnice sva se s sestro ustavila v ljubljanski stolnici. Pokleknila sva pred milostno podobo Marije Pomagaj, ki tedaj še ni bila vrnjena božjepotni cerkvi na Brezjah, od koder je bila med vojno prenesena v ljubljansko stolnico. Priporočila sva brata v Marijino varstvo in prosila za njegovo zdravje in okrevanje. Prepričana sva bila, da je bila molitev – poleg transfuzije – bratu takrat najbolj potrebna. Tisti dan sem se pred podobo brezjanske Matere božje zaobljubil, da bom sleherni dan zvečer pred spanjem molil zdravamarijo za bratovo zdravje in njegovo rešitev pred prezgodnjo smrtjo. Priznam, da sem to svojo zaobljubo po Slavkovi ozdravitvi nekajkrat pozabil opraviti, vendar jo držim še danes, čeprav brata že dolgo ni več med nami.
Dva dni po opravljeni transfuziji sem brata v bolnici ponovno obiskal in dobil občutek, da se njegovo zdravstveno stanje popravlja. S komaj razumljivim glasom mi je povedal, da je že med transfuzijo občutil toploto in mravljinčenje po telesu ter da ima občutek, da se mu moči vračajo.
Teden dni po opisanem dogodku je bila vojaška enota, v kateri sem služil, premeščena iz Šentvida v Litijo. Premestitev mi je povzročila kar nekaj dodatnih skrbi, saj se je zaradi tega povečala razdalja, ki bo ob naslednji transfuziji zahtevala nekaj daljšo odsotnost, kot bi to bilo potrebno, če bi enota ostala v Šentvidu. Kljub temu sem dan pred dogovorjenim datumom ponovno odšel k poveljniku in ga prosil za odobritev izostanka. Tudi tega mi je dovolil, še več, odobril mi je dva dni dopusta. Naslednjega dne zjutraj sem odšel na železniško postajo in se z vlakom odpeljal v Ljubljano. Tja sem prispel okoli pol osme ure. Odšel sem neposredno v bolnico z namenom, da še pred novo transfuzijo obiščem brata in se z njim pogovorim o njegovem počutju in zdravstvenem stanju. Zelo me je zanimalo, če je prva transfuzija pomagala in če je med tem dobil še drugo in morda celo tretjo, kot so mi obljubili. Zaradi tega sem komaj čakal na najino ponovno srečanje. Z velikim zaupanjem v srcu sem hitel proti Zaloški cesti, kjer sem doživel prijetno presenečenje. Zvedel sem, da je bil brat že prejšnji dan odpuščen iz bolnice in da je odšel domov. V bolnici so mi tudi povedali, da je med tem dobil še dve transfuziji; eno je priskrbela bolnica sama, drugo je dobil od prostovoljnega darovalca. Vse tri transfuzije so mu pomagale, da si je neverjetno hitro opomogel in dosegel tolikšen napredek, da je bil še pred pretekom celega meseca po prvi transfuziji odpuščen domov. Njegovo neverjetno hitro okrevanje je bilo zame veliko, zelo veliko presenečenje. Tako hitrega napredka nikakor nisem mogel pričakovati. Niti verjeti nisem mogel, da je vse to res. Zame je bil to ČUDEŽ! In o tem sem prepričan še danes, čeprav je brat zaradi prometne nesreče na poti z dela že čez dobrih devetnajst let moral tako nepričakovano končati svoje življenje.
Bratova pot domov, po odpustu iz bolnice, me je vedno bolj skrbela. Nisem se mogel premagati, da ne bi odšel za njim. Takrat se je namreč pogosto dogodilo, da so posamezniki, ki so se vračali, prav na poti domov izginili v neznano. Poizvedel sem za prometne zveze, ki bi jih mogel uporabiti v smeri proti Vrhniki, Horjulu ali Polhovemu Gradcu oziroma proti Škofji Loki. Ko sem ugotovil, da nekaj ur ne morem računati na javna prevozna sredstva in da z delnim prevozom ne bi veliko pridobil, sem se odločil za pešpot. Vstopil sem na mestni tramvaj, se odpeljal na Vič in po več urah pešačenja prišel domov. Vstopil sem v dnevno sobo domače hiše in našel brata ob kmečki mizi, s pastirskim klobukom na glavi. Objela sva se in se dolgo stiskala. Bratove telesne moči so bile sicer zelo zelo skromne, vendar je bil stisk prijeten in ganljiv. Dolgo sva se gledala brez besed in bila srečna, da sva oba zopet doma. Naposled sem ga vprašal, kako je zmogel premagati razdaljo med Ljubljano in rojstno vasjo. Povedal mi je, da je potoval z vlakom do Škofje Loke, od tam naprej pa s kmečkim vozom, ki ga je slučajno odkril na loški železniški postaji in je bil namenjen v Poljansko dolino. Vožnja je bila sicer zelo naporna, pa kljub temu boljša kot pešačenje. Na vozu je občutil vsak tresljaj in teh je bilo veliko. Občutil je tudi bolečine in veliko praznino v trebušni votlini. Pogosto si je pomagal z rokami in blažil tresljaje. Neprestano je stiskal zobe, se trudil in vztrajal, dokler se voz ni ustavil. Na poti iz Gorenje Dobrave proti Lučinam, ki jo je opravil peš, je srečal več znanih ljudi, v glavnem ženske in nekaj starejših moških. Nihče ga ni prepoznal. Slehernemu, s katerim je spregovoril kakšno besedo, se je moral predstaviti. Tudi v domači vasi je srečal Žerovcovo Micko, s katero sta se pogosto videvala, preden je odšel na Koroško, pa ga tudi ona ni spoznala. Ko se je približal Žerovcovi domačiji, je Micka ravno prečkala dvorišče in šla proti vhodu v hlev. Pozdravil jo je: »Dober večer, Micka!« Odzdravila mu je in vprašala: »Kam ste namenjeni tik pred nočjo?« Vikala ga je, kar je bilo nenavadno, zato je bil prepričan, da ga tudi ona ni spoznala. »Domov grem, saj me vendar poznaš, ali ne, Micka?« »Ne, ne poznam vas,« je dejala Micka. »Ja vendar no, Droskov Slavko sem in domov grem. Prestal sem Kalvarijo, ki so mi jo naložili, in zdaj grem domov – hvala Bogu!« Vabila ga je v hišo, pa se je zahvalil, češ da ni več daleč do doma. »Zmogel bom!«
Slavko je tako – po petih mesecih – zopet prišel domov. Bil je izčrpan, a nepopisno vesel, da je zopet doma. Vse domače – mamo in ata ter tri sestre – je srečal še tisti večer, mene pa naslednji dan popoldne, ko sem prvič v življenju celo pot iz Ljubljane do Lučin prehodil peš.
Po končanem pomenku sva odšla iz sobe, poiskala starše in sestre, ki so bili na njivi, da smo se skupaj veselili našega prvega skupnega, družinskega srečanja po končani vojni. Bil je to res lep dan, za nas vse poln hvaležnosti in veselja, da se je vse srečno izteklo, čeprav je bilo vmes veliko preizkušenj in gorja. Naša družina je bila zopet v polni sestavi zbrana ob domačem ognjišču. Nihče ni manjkal, hvala Bogu! V vasi je bilo le malo družin tako srečnih, da po končani vojni niso pogrešali nobenega družinskega člana. Marsikje jih je manjkalo več, veliko več, v nekaj družinah tudi do pet.
Za konec naj še povem, da je župnija Lučine med drugo svetovno vojno in neposredno po njej izgubila veliko mladih, sposobnih fantov, gospodarjev in drugih rojakov ženskega in moškega spola. Na farni plošči, ki je bila postavljena njim v spomin v začetku junija 1995, je vpisanih petinsedemdeset žrtev. Pri tem je pet imen izpuščenih, ker sorodniki niso dovolili vpisa njihovih imen. Vojna je torej v naši župniji zahtevala velik krvni davek – kar osemdeset človeških življenj, kar predstavlja več kot dvanajst odstotkov vseh njenih predvojnih prebivalcev.
4.2. Vrnitev v tujo domovino
Anton Drobnič
4.2.1.
V Vetrinju, kamor sem s svojo skupino prišel 12. maja 1945 popoldne, smo nekdanji Slovenski domobranci in drugi pripadniki nekomunističnih enot, tedaj vojaki Slovenske narodne vojske, živeli vsak dan bolj urejeno vojaško življenje. Naša četa je bila vključena v 3. bataljon ljubljanske divizije SNV, poveljnik bataljona je bil kapetan Miloš Šabič, oficir jugoslovanske vojske, ki se je jeseni 1942 s svojo enoto prebil iz obleganega Suhorja, nazadnje pa je bil domobranski poveljnik v Borovnici. Vojaško urjenje, čiščenje, urejanje taborišča, prosto popoldne, dnevno povelje …
Potem se je nepričakovano začelo. Najprej je 25. maja odšel oddelek srbskih vojakov, ki je taboril poleg nas. Slišali smo, da so trije pribežali nazaj in povedali, da so partizanom ušli iz Kranja. Vse tri pribežnike je angleška vojaška policija prijela in jih odpeljala. Med moštvom je završalo. Nastal je prvi preplah. V naših dnevnih novicah, ki smo jih dobivali na razmnoženih listih, se je pojavilo sporočilo, da bomo odšli v Italijo, v Palmanovo, kjer je veliko vojaško taborišče, v katerem se zbira jugoslovanska nekomunistična vojska.
V nekaj dneh so začeli odhajati tudi domobranci. Pripeljali so se angleški tovornjaki in odpeljali določeno enoto. Kam, ni vedel nihče. Razširila se je novica, da je stotnik Vuk Rupnik poslal za njimi posebno kolesarsko izvidnico, ki pa je prišla samo do Podrožce, zvedela, da naše nalagajo na vagone, nihče pa ne ve, kam jih odvažajo. Tako smo še vedno živeli v nejasnosti, kaj se v resnici dogaja, čeravno so angleški tovornjaki naše enote odvažali vsak dan. Odhajali so tudi proti vzhodu, vendar smo se tolažili, da gre vseeno za prevoz preko Beljaka v Italijo, morda nenavaden zaradi uničenih prog.
Predzadnje popoldne pred naših odhodom, t.j. v ponedeljek 28. maja, smo imeli sestanek članov Katoliške akcije. Najstarejši med nami so nam povedali, da po ne povsem gotovih vesteh naše vojake vozijo v Jugoslavijo, da pa pravih dokazov ni. Spomnili so nas, naj vemo, kaj so delali komunisti, kako so pobijali. Vendar so zdaj že drugačne razmere, zdaj je mir, in prave nevarnosti, da bi kar vse pobili, ni, čeprav tega ni mogoče povsem izključiti. Če nas bodo vrnili nazaj v Jugoslavijo, bodo najbrž nekatere ubili, nekatere poslali na prisilno delo, marsikdo bo tam izgubil življenje, ampak kot člani Katoliške akcije se ne smemo izolirati. Kamor gredo vsi drugi, gremo tudi mi.
Zvečer 29. maja po šmarnicah nas je poveljnik bataljona v dnevnem povelju obvestil, da zjutraj odhaja naš bataljon. Povedal je, da je slišal govorice o vračanju v Jugoslavijo. Obljubil je, da nas bo obvestil, če bo zvedel kaj bolj jasnega in otipljivega o tem, da se bomo lahko razšli in se reševali.
V sredo 30. maja zjutraj okrog 6. ure so nam ukazali, naj vzamemo svoje stvari, in nas poklicali v zbor. Postavili smo se na bližnji travnik in čakali. Pripeljali so tovornjaki, šest ali osem hkrati. Nič posebnega ni bilo, nobene straže, nobene vojaške policije. Tovornjaki so bili odprti, brez ponjav. Šele med vožnjo smo videli, da se pred nami in za nami pelje angleška vojaška policija. Zanimalo nas je, kam bomo zavili, ali na levo v Celovec ali na desno proti Dravi. Zavili smo na desno in se prvič ustrašili. Ko smo po prehodu čez Dravo spet zavili na desno, smo se nekoliko potolažili, ker smo bili usmerjeni proti Beljaku in Italiji.
Ob vznožju majhnega griča v Podgorju (Maria Elend) so se tovornjaki ustavili. Zgoraj smo ugledali poslopja železniške postaje. Ukazali so nam s tovornjakov in nas usmerili na tisti griček, ki pa je bil ograjen s plotom. Takrat smo opazili, da je na vrhu griča angleška straža s strojnico, kar je na nas delovalo tesnobno. Prišla sta dva angleška oficirja in spraševala, ali ima kdo še kakšno orožje ali zemljevid, vendar kakšne natančne preiskave ni bilo. Tudi to je na nas delovalo nespodbudno, nam dalo misliti, da se nekaj dogaja, da smo se znašli v nekih neprijetnih postopkih. Vmes so prihajali naši še z naslednjih tovornjakov, tako da je vse skupaj trajalo kar nekaj časa.
Na lepem je sledilo povelje, naj se v gosjem redu premaknemo proti postajnim stavbam. Prišli smo do železniških tirov, kjer so stali živinski vagoni. Nagnali so nas vanje, ob njih pa je stala angleška straža, vendar hujšega strahu še nismo občutili, ker so bili okrog nas Angleži. Vagone so zaprli. Stal sem pri okencu in opazoval, kaj se dogaja zunaj. Naenkrat sem zagledal, da se angleški stražarji umikajo proti poslopjem, od tam pa prihajajo drugi vojaki z brzostrelkami, naperjenimi za strel. Ko so se približali, sem videl, da imajo na kapah rdeče zvezde. Hitro sem obvestil ostale v vagonu. V tem me je nekdo od zunaj opazil in zavpil: Sedi dole! Takoj smo vedeli, da so zunaj partizanske, neslovenske enote. Pozneje smo ugotavljali, da so bili bolgarski vojaki.
Takrat nam je postalo jasno, da smo v rokah sovražnika. Morda bi še lahko ušli z vlaka, ki je proti Podrožci vozil precej počasi. Toda še vedno je v nas tlelo upanje, da nas bodo čez Jesenice in Bohinj odpeljali v Italijo. Pa so se oglasili drugi, ki so vedeli, da je Bohinjski predor uničen, da torej ne moremo v tisto smer. V vagonu, kjer so bili tudi naši oficirji, se nismo nič pogovarjali o kakšnem begu. Ko smo se pripeljali na Podrožco, smo videli ob angleških vojakih tudi partizane. Vlak se je za kratek čas ustavil in partizani so vstopili v vagone. Med vožnjo skozi tunel smo v temi metali skozi okno odvečne predmete, izkaznice in drugo, kar bi lahko bilo nevarno.
Ko smo pri Hrušici prišli iz tunela, se je vlak ustavil in ob njem so se pojavili slovenski partizanski oficirji. Vstopili so v vagone, ogledovali so nas, da bi odkrili kakšen znan obraz, tega in onega so tudi odpeljali. Oficirji so bili manj ostri kot navadni partizani, ki so od nas zahtevali razne predmete, denar, ure, nalivna peresa, tudi čevlje in obleke. Oficirji so se držali vzvišeno, naduto, zmerjali so nas, niso pa z nami fizično obračunavali.
Vlak se je kmalu premaknil priti Jesenicam, v vsakem vagonu pa so ostali po trije partizani. Na jeseniški postaji smo se ustavili le kratko, odrinili naprej in okrog petih popoldne zapeljali na kranjsko železniško postajo. Hitro so nas nagnali iz vagonov. Morali smo se urediti v vrste po šest. Okrog nas je bilo polno stražarjev s strojnicami. Nižji oficirji so tulili na nas, nas zmerjali in pretepali, višji oficirji so bili bolj oholi, vzvišeni kot zmagovalci. Posamezne domobrance so klicali iz vrst, vendar tam tega še ni bilo veliko.
Hitro so nas odgnali s postaje proti vzhodu. Na majhnem nasipu, ko smo prihajali na cesto, se je moj brat sklonil, ko da se je spotaknil, in v tisti pesek skril svojo birmansko žepno uro. Po glavni cesti smo stopali proti Savi in tik pred začasnim, lesenim mostom smo videli nekaj tovornjakov s partizani, ki so z desne strani prihajali na cesto, in na enem od tovornjakov opazili sobojevnika Žagarja iz Prezida, ki je v našo domobransko četo prišel, ko je ušel od partizanov ali bil morda zajet. Z nami je prišel v Vetrinj, po kakšnih desetih dneh pa izginil. Ko smo ga ugledali na partizanskem tovornjaku, smo se počutili nelagodno, vendar nas ni spoznal, vsaj pokazal tega ni.
Korakali smo čez most, zavili po Jelenovem klancu navzgor skozi mesto. V primerjavi s tistim, kar so drugi pripovedovali o svojih doživljajih ob vrnitvi skozi Celje ali tudi skozi Kranj, se ne spomnim, da bi nas kdo od domačih prebivalcev zmerjal ali zasramoval. Na ulici je bilo precej ljudi, gledali so nas s pločnikov, nihče pa se ni znašal nad nami, tako da smo mirno prišli do barak na Zlatem polju, na desni strani ceste, na prostoru, kjer zdaj stoji poslopje zavarovalnice Triglav. Občutki na tej kratki poti so bili dokaj tesnobni, čutili smo strah, kaj bo z nami. Videli smo, da nas vodijo do zob oboroženi partizani, videli smo njihovo surovo vedenje do nas, tako da je upanje splahnelo in bili smo pripravljeni na najhujše, na smrt.
Na dvorišču so nas postavili s hrbti ob žični ograji v smeri proti mestu. Na nekoliko višjem prostoru ob baraki, ki je bila postavljena pravokotno na cesto Kranj–Kokrica, so bili razvrščeni partizanski oficirji, okrog nas pa je bilo polno stražarjev, na vsaka dva metra, kup mitraljezov in brzostrelk. Pobeg je bil nemogoč.
Najprej je partizanski oficir zahteval, naj se javi nekdo od naših oficirjev. Iz vrste je stopil naš poveljnik kapetan Miloš Šabič in partizanski oficir mu je ukazal, naj nas prešteje in mu poroča. Po izvršenem ukazu se je kapetan vrnil v našo vrsto. Sledila je uvodna pridiga, neskončno zmerjanje o izdajalstvu in sramoti. Nato rezek ukaz, da moramo v treh minutah oddati vse, kar kakorkoli diši po orožju, tudi če ni več uporabno, sicer bo ustreljen vsak, pri katerem bodo dobili kaj takega. Hiteli smo iskati po žepih in nahrbtnikih, če je kje kaj ostalo. Tedaj se je za našimi hrbti oglasil stražar z druge strani žične ograje, poklical oficirja in mu povedal, da je v ograji našel nek sumljiv zavitek. Oficir je takoj zahteval, naj se javi tisti, ki je stvar odložil. Spet je postavil rok treh minut in ker se ni nihče javil, je odredil dvajset nas najbližjih za ustrelitev. Med nami je bil tudi kapetan Šabič, študent medicine Langus, moj brat Stanislav, brata Marjan in Franci Mohorič in moj sošolec Lojze Ferjan. Oficir je dal še enkrat dve minuti, naj se krivec javi, sicer nas bodo postrelili. Vtem je nekdo zinil, da so tisto tam pustili že tisti pred nami, da to ni naše. Partizanski poveljnik je ugovor sprejel tako, da je določil za ustrelitev prvih deset na čelu naše skupine. Spet je dal nekaj minut za odgovor. Četudi se ni nihče javil, se ni zgodilo nič, vse je ostalo le pri grožnji, ki pa nas je temeljito pretresla in postavila v kruto resničnost.
Zgodilo pa se je nekaj drugega. Eden izmed naših vojakov je izročil partizanu neko malenkost, ki jo je našel v nahrbtniku. Takoj so ga odgnali za barako in slišali smo strele iz brzostrelke. Kasneje so govorili, da se je moral uleči in z rafalom naj bi ga pokončali. Tako smo vedeli, da nismo vredni nič, pravzaprav manj ko muhe. Pa tudi, da partizanske obljube, da se ne bo nič hudega zgodilo, ne veljajo nič.
Sledilo je ponovno klicanje naših oficirjev. Postavili so jih ob barako nasproti nam, vendar za vrsto partizanskih veljakov. Na sredini je stal naš kurat in ta nam je za partizanskimi hrbti na skrivaj dal vesoljno odvezo. Tako smo dobili tudi s te strani potrdilo, da je čas skrajno resen, da smo na koncu in naj od partizanov ničesar dobrega ne pričakujemo. Naše oficirje so odpeljali in nismo jih več videli. Mi smo ostali na svojih mestih, ko pa se je znočilo, smo polegli po zemlji. Bilo je tesno, ležali smo tesno drug ob drugem. Ponoči nas je zajela močna nevihta, treskalo je, grmelo, naliv nas je premočil do kože. Nismo se smeli niti ganiti, tudi na stranišče nismo smeli.
Zjutraj smo vstali vsi blatni in mokri, nad nami pa se je bočilo modro nebo kot umito. Od vseh strani se je slišalo praznično zvonjenje, bil je praznik Svetega Rešnjega telesa. Znašli smo se v strašnem nasprotju: mi blatni in mokri, lačni, nekje na koncu življenja, na drugi strani pa sončna pomladna narava in velik krščanski praznik s slovesnim zvonjenjem. Marjan Mohorič je tedaj odšel na stranišče in vrnil se je brez goste brade, v naglici se je obril. Nič mu ni pomagalo!
Začeli so nas deliti po skupinah. Najprej so poklicali podoficirje in jih odpeljali, nato so prišli na vrsto tisti, ki so bili tudi v partizanih. Kar nas je ostalo, so nas klicali po letih rojstva. Takrat je mene in prijatelja Ferjana, ki sva imela v vojaških izkaznicah napačni rojstni letnici 1927 namesto pravilno 1928, postalo strah. V hudi duševni in časovni stiski – šlo je za kakšno minuto – nisva vedela, kaj storiti: povedati pravo ali lažno letnico rojstva. Nazadnje sva se odločila, da poveva pravo letnico, da naju ne bodo dobili na laži, le vojaški izkaznici, ki sva ju še hranila, morava skriti. Izkaznici sva hitro vrgla v bližnji jarek, ki je služil za stranišče, in javila sva se za letnik 1928. To nama je rešilo življenje, čeravno tega takrat nisva mogla vedeti. Kot letnik 1927 bi bila takrat po partizansko že polnoletna in bi šla naravnost v smrt, v brezno. Mladoletniki pa so bili večinoma pomiloščeni razen tistih, ki so jih posebej poiskali in usmrtili kot npr. mojega sošolca Aljoša Basaja, ali pa so jih že na poti domov umorili terenci.
Prav na tem kraju sem čez deset in več let nekajkrat sedel za konferenčno mizo zavarovalnice Triglav skupaj z vodjem kranjske podružnice in drugimi zvestimi sodelavci totalitarnega sistema. Vedno me je pretreslo, ko sem se spomnil tega usodnega trenutka na poti iz Vetrinja. Še bolj pa me pretrese, kadar stojim pred breznom na Kočevskem rogu, kajti od strahotne smrti v jami me je ločila samo minuta.
Odpeljali so nas v eno izmed barak ob cesti, levo od vhoda. Tam smo ostali do 14. junija. Usedel sem se v eno od ozkih omar in iz dolgočasja skušal na stranico napisati grško abecedo, da bi preizkusil spomin. Poleg mene je bil tudi Tone Golež. Sicer pa se iz štirinajstdnevnega bivanja v tej baraki ne spominjam ničesar drugega. Vem samo, da smo bili strašansko lačni in da so nas žrle uši. Dobivali smo poparjeno staro in smrdljivo zelenjavo, kruha nič, razen dvakrat po košček koruznega.
V nedeljo 3. junija zjutraj nekaj po 6. uri, ko sem šel na stranišče v drugo barako, sem na sredi dvorišča zagledal v vrste postavljene domobrance. Videl sem jih samo v hrbte. V zadnji vrsti nekje na sredini sem zagledal svojega brata Stanislava. Pri povratku sem napravil rahel ovinek proti njemu in se mu sklonjen skrivaj približal. Vprašal sem, kaj se dogaja. Povedal je, da so jih opolnoči nagnali na dvorišče, jih na kratko popisali, od takrat naprej pa so morali tu stati. Partizanski stražar me je opazil in zakričal, ali hočem iti še jaz zraven. Po njegovem glasu sva spoznala, da je grožnja huda. Stisnil sem bratu roko in stekel v svojo barako. Čez približno pol ure so skupino z dvorišča odgnali proti mestu. Brata nismo nikoli več videli. Iz zadnjih bratovih besed sem razumel, da so domobrance popisali, preden so jih postrelili.
Mojo skupino so 14. junija zjutraj po glavni cesti iz Kranja odgnali proti Ljubljani. Nobenih podrobnosti se ne spominjam, le nekje sredi Sorškega polja, ko je nekdo moral na stranišče, smo si začeli šepetati, da bi se tu dalo pobegniti. To je bilo tudi prvič, da smo se pogovarjali o begu, vendar smo se zavedali, da smo za taka dejanja telesno prešibki, saj smo se komaj vlekli po cesti in smo do Šentvida prišli šele okrog šestih popoldne popolnoma onemogli.
Pri cerkvi smo zavili proti Škofovim zavodom in se ustavili na zelenici desno pred glavnim vhodom. Tam se je nemudoma začelo pretepanje, mučenje in sramotenje. Prihajali so oficirji, partizani, terenci, spraševali so za tega, za onega po imenih. Eni so samo iskali obraze, in če so koga spoznali, so ga odvlekli iz skupine. Drugi so spraševali, kdo je iz Logatca, kdo je iz Trebnjega, še posebej kdo je iz Bele krajine. Spomnim se Belokranjca iz naše čete, visokega, pridnega in poštenega, malo nerodnega fanta z nemškim priimkom. Javil se je in so ga surovo pretepali in mučili. Strašljivo in za nas skrajno ponižujoče je bilo to, da so partizani klicali nas, da smo morali pretepati svoje tovariše. Če domobranec ni dovolj močno udarjal po domobrancu, je potem partizan strašno pretepel oba. Mirno smo čakali na smrt, oni pa so nas vedno znova poniževali. Mene k sreči ni nihče poklical k temu opravilu, dobival sem le naključne brce in udarce, ki so padali kar povprek.
Še isti večer so nas nagnali v stavbo Škofovih zavodov, menda zato, ker so imeli premalo stražarjev za zadosten nadzor. Stlačili so nas v veliko dvorano v pritličju in strašljiv povratek iz Vetrinja je bil končan.
4.3. Mavrica
4.3.1.
Katarina Fistrovič
5. Iskanja in besede
5.1. Kmet govori Bogu
Alojz Gradnik
5.1.1.
5.2. Ljubezen
Giovanni Guareschi
5.2.1.
Kaj pa dekleta? Ne, nobenih deklet. Ko gre za malo razgrajanja v gostilni, za petje, sem zmeraj pripravljen. Drugega nič. Jaz že imam svoje dekle, ki me vsak večer čaka na Tovarniški cesti ob tretjem brzojavnem drogu.
Bilo mi je štirinajst let, vračal sem se domov s kolesom po Tovarniški cesti. Od nekega zidka se je stegovala veja ringloja, pa sem se nekoč ustavil.
S polja se je prikazalo dekle s košaro v roki, poklical sem jo. Moralo ji je biti kakih devetnajst let, bila je namreč veliko večja od mene in lepe rasti.
»Ti, bodi mi za lestev,« sem ji rekel. Dekle je odložila košaro in jaz sem se dvignil na njene rame.
Veja je bila prepolna, srajco sem si napolnil z rumenimi sadeži.
»Raztegni predpasnik, da si jih razdeliva na pol,« sem dejal dekletu.
Dekle je odvrnila, da ni treba.
»Ali ne maraš za ringloje?« sem vprašal.
»Rada jih imam, ampak jaz si jih lahko naberem, kadar hočem,« je pojasnila. »Drevo je moje, jaz stanujem tam.«
Tedaj sem imel štirinajst let in sem nosil hlače do pod kolen, toda bil sem zidarski pomočnik in se nisem nikogar bal. Ona je bila veliko višja od mene in izrazito ženskih oblik.
»Ti se norčuješ iz ljudi,« sem ji vzkliknil in jo grdo pogledal. »Toda jaz te lahko premlatim, dolginka grda!« Ni se zganila.
Čez dva večera sem jo srečal na isti cesti.
»Zdravo, dolginka!« sem zaklical. Potem sem se ji spakoval z usti. Sedaj se ne bi znal več, tedaj pa sem to delal bolje kot delovodja, ki se je bil naučil tega v Neaplju.
Še druge krati sem jo srečal, a je nisem več ogovoril, končno pa mi je nekega večera pošlo potrpljenje, skočil sem s kolesa in ji zaprl pot.
»Ali bi se dalo zvedeti, zakaj me tako gledaš?« sem jo vprašal in si vrgel ščitnik kape čisto vstran. Dekle je odprla na široko dvoje kot studenčnica jasnih oči, dvoje takih oči, kot jih nisem bil še nikoli videl.
»Saj te ne gledam,« je plaho odgovorila.
Spet sem sedel na kolo.
»Drži se, dolginka!« sem ji zaklical, »jaz se ne šalim«.
Teden dni zatem sem jo zagledal od daleč, hodila je pred mano ob nekem fantu, pograbila me je strašna jeza. Dvignil sem se na pedale in pognal kot obsedenec, dva metra pred mladeničem sem zavil, in ko sem peljal tik njega, sem ga sunil z ramenom, da se je prilepil k tlom in obležal, kakor je bil dolg in širok, figovemu olupku podoben.
Zaslišal sem ga za sabo, mater mi je zmerjal. Tedaj sem stopil na noge in prislonil kolo na brzojavni drog ob kupu proda. Videl sem ga, da teče proti meni kot nor: imel je dvajset let in bi me bil lahko raztreščil z enim samim udarcem pesti. Toda jaz sem bil zidarski pomočnik in se nisem bal nikogar. Ob pravem trenutku sem mu pognal kamen in ga zadel naravnost v obraz.
Moj oče je bil izjemen mehanik, če je imel francoza v rokah, se je razbežala vsa vas, toda tudi moj oče je naredil na levo krog, če je videl, da mi je uspelo pobrati kamen, in je počakal, da sem zaspal, šele potem me je naklestil. Pa je bil moj oče! Zamislite si tega butca. Zalil sem mu obraz s krvjo, potem, ko se mi je zazdelo, sem zajahal kolo in jo popihal.
Dva večera sem se držal bolj na daleč, tretji večer pa sem se vrnil na Tovarniško ulico, in kakor hitro sem zagledal dekle, sem jo dohitel in se spustil s kolesa po amerikansko, to se pravi, odskočil sem s sedla nazaj.
Dandanes so fantje na kolesu smešni: imajo blatnike, zvonce, zavore, električne luči, menjalnike brzine in še kaj! Moje kolo znamke Frera je bilo prekrito z rjastimi oblogami, pa sploh nisem stopil z njega na trgu pred šestnajstimi stopnicami, ampak sem zgrabil za krmilo po Gerbijavo in zletel čez kot strela.
Spustil sem se s kolesom in se znašel pred dekletom, iz torbe, ki mi je visela na krmilu, sem izvlekel zidarsko kladivo. »Če te še dobim z drugim, razbijem glavo tebi in njemu,« sem rekel.
Dekle me je pogledala s tistimi svojimi nesrečnimi kot studenčnica jasnimi očmi.
»Zakaj mi tako govoriš?« me je tiho vprašala. Tega nisem vedel, pa kaj potem?
»Zato pač,« sem odgovoril. »Ti se boš sprehajala sama ali pa z mano.«
»Jaz imam devetnajst let, ti pa kvečjemu štirinajst,« je rekla dekle. »Ko bi jih imel vsaj osemnajst, bi bila stvar povsem druga. Sedaj sem jaz ženska, ti pa si pobič.«
»Počakaj, da jih bom imel osemnajst,« sem zakričal. »In pazi se, da se ne prikažeš s kom drugim, ali pa bo po tebi.«
Tedaj sem bil zidarski pomočnik in se nisem ničesar bal: ko sem slišal govoriti o ženskah, sem se pobral in sem šel proč. Figo mi je bilo mar za ženske, tista pa se ni smela spozabljati z drugimi.
Štiri leta sem jo srečeval skoraj vsak večer razen ob nedeljah. Zmeraj je bila tam na Tovarniški cesti, naslonjena na tretji brzojavni drog. Ko je deževalo, je bila pod svojim običajnim dežnikom.
Niti enkrat samkrat se nisem ustavil.
»Zdravo,« sem jo pozdravljal, ko sem vozil mimo.
»Zdravo,« mi je odgovarjala.
Na dan, ko sem dopolnil osemnajst let, sem stopil s kolesa.
»Osemnajst let imam,« sem ji rekel. »Zdaj se lahko sprehajaš z mano. Če se narediš neumno, ti razbijem glavo.«
Tedaj je imela ona triindvajset let, postala je prava ženska, imela pa je še vedno iste kot studenčnica jasne oči in še vedno je govorila tiho kot prej.
»Ti imaš osemnajst let,« mi je odgovorila, »ampak jaz pa jih imam triindvajset. Fantje bi me napadli s kamenjem, če bi me videli s tako mladim.«
Spustil sem kolo na tla, pobral ploščat kamen in rekel:
»Ali vidiš tisti izolator, prvega na tretjem drogu?«
Prikimala je.
Zadel sem ga v polno, ostal je samo še kot črv gol železni oprimek.
»Tako bodo morali znati fantje,« sem rekel, »preden naju bodo nažgali s kamenjem.«
»Rekla sem kar tako,« je pojasnilo dekle. »Ne spodobi se, da bi ženska hodila okrog z mladoletnikom. Ko bi bil vsaj vojaščino opravil!«
Ščitnik na kapi sem si obrnil čisto na levo:
»Dekle moje, pa ne da bi me imela za naivno punčko? Ko bom opravil vojaščino, bom imel enaindvajset let, ti pa šestindvajset in boš spet začela s svojo pesmijo.
»Ne,« je odvrnila, »razlika med osemnajst in triindvajset je eno, med enaindvajset in šestindvajset pa drugo. Bolj greš naprej, manj šteje razlika v letih. Za moškega je vseeno, ali jih ima enaindvajset ali šestindvajset.«
Zdelo se mi je, da prav sklepa, a jaz nisem bil eden tistih, ki jih lahko vlečeš za nos.
»Torej bova spet govorila o stvari, ko bom končal vojaščino,« sem rekel in skočil na kolo. »Ampak pazi se, če te ne najdem, ko se vrnem, ti bom prišel razbit glavo, pa četudi boš pod posteljo svojega očeta.«
Vsak večer sem jo videval stati ob tretjem brzojavnem drogu, a nisem nikoli stopil s kolesa. Pozdravljal sem jo »Dober večer« in ona mi je odzdravljala »Dober večer«. Ko so me vpoklicali, sem ji zakričal:
»Jutri grem k vojakom«.
»Nasvidenje,« je odvrnila.
Sedaj ne gre, da bi pripovedoval vse o svojem vojaškem življenju: prestal sem osemnajst mesecev vojaščine, a sem bil v vojski prav tak kot doma. Kake tri mesece so me po vojaško prevzgajali, saj so me vsak večer zaprli ali pa so mi prepovedali izhod.
Kakor hitro je minilo tistih osemnajst mesecev, so me poslali domov.
Prišel sem pozno popoldne, in ne da bi se preoblekel, sem skočil na kolo in se popeljal na Tovarniško cesto.
Če bi se ona spet izgovarjala, bi jo tako premlatil s kolesom po hrbtu, da bi bilo po njej.
Že se je počasi temnilo, hitel sem kot strela in razmišljal, kje za vraga jo bom našel. Pa mi je ni bilo treba čisto nič iskati, saj me je čakala prav tam ob tretjem brzojavnem drogu.
Čisto taka je bila kot prej in oči so bile iste, popolnoma enake.
Stopil sem prednjo.
»Končal sem,« sem ji rekel in ji pokazal odpustnico. »Tu Italija sedi in to pomeni neomejeni odpust, če pa Italija na odpustnici stoji, pomeni začasni odpust.«
»To je zares lepo,« je odvrnila dekle.
Hitel sem kot božja strela in grlo se mi je osušilo.
»Ali bi se moglo dobiti nekaj ringlojev od tistikrat?« sem jo vprašal.
Dekle je vzdihnila:
»Res mi je žal, ampak drevo je zgorelo«.
»Zgorelo?« sem se začudil. »Od kdaj pa ringloji gorijo?«
»Bilo je pred šestimi meseci,« je odvrnila. »Neke noči je zagorelo v seniku in pogorela je hiša in vse drevje na vrtu kot vžigalice. Pogorelo je vse, po dveh urah je ostalo samo še zidovje. Ali ga vidiš?«
Pogledal sem do konca in sem videl ostanek črnega zidu z oknom, ki je gledalo v rdečo nebo.
»Kaj pa ti?« sem vprašal.
»Tudi jaz,« je vzdihnila, »tudi jaz kot vse drugo. Kupček pepela in konec z gašenjem.«
Pogledal sem dekle, ki je slonela na brzojavnem drogu, zastrmel sem se vanjo in skozi njen obraz in skozi njeno telo sem videl žile lesenega droga in travo v jarku.
Položil sem ji prst na čelo in se dotaknil brzojavnega droga.
»Ali te je zabolelo?« sem vprašal.
»Nič ni zabolelo.«
Obmolknila sva za nekaj časa, medtem se je barva neba spreminjala v čedalje bolj zamolklo rdečo.
Nazadnje sem vprašal: »In kaj zdaj?«
»Čakala sem te,« je vzdihnila, »ker sem ti hotela pokazati, da krivda ni moja. Ali sedaj lahko grem?«
Jaz sem imel tedaj enaindvajset let in sem salutiral ob topu kalibra 75. Ko so me dekleta zagledala, da prihajam, so se zravnala, kot da bi bila v vojaški paradi in bi prihajal mimo general; gledala so me, dokler me je doseglo oko.
»In sedaj?« je tiho ponovila dekle.
»Ali naj grem?«
»Ne,« sem ji odgovoril. »Počakala boš, da bom končal to drugo službo. Ne boš me prinašala okrog, ljubica moja.«
»Dobro,« je rekla dekle. In zdelo se mi je, da se je nasmehnila.
Toda jaz nisem nič kaj za te neumnosti in sem takoj spet sedel na kolo.
Sedaj je minilo že dvanajst let, odkar se videvava vsak večer. Peljem se mimo in niti ne stopim s kolesa.
»Zdravo.«
»Zdravo.«
Ali razumete? Če je treba zapeti v gostilni ali malo porazgrajati, sem vedno pripravljen. Drugega nič, jaz imam že svoje dekle. Čaka me vsak večer na Tovarniški cesti ob tretjem brzojavnem drogu.
(Besedilo je prevedla Iva Srebotnjak)
6. Kočevski rog 2007
6.1. Aktualnost Kočevskega roga
Justin Stanovnik
6.1.1.
Že nekaj let velja navada, da se obletna spominska slovesnost na Kočevskem rogu obhaja na prvo nedeljo v juniju. To je zato, ker ta nedelja sovpada s časom, v katerem se je leta 1945 tam dogajalo to, kar Kočevski rog pomeni. Upamo, da bodo tudi prihodnji ljudje imeli ta čut v sebi in se držali te navade, čeprav ne dvomimo, da se bodo našli tudi takšni, ki jim enotnost časa in kraja ne bo toliko pomenila, da se ji ne bi, če bi tako naneslo, odpovedali. Poleg tega so bile do sedaj vse slovesnosti dopoldne. Nova Slovenska zaveza se zelo trudi, da tudi tu ne bi prišlo do spremembe. Izhajamo iz tega, da vemo, koga se na Rogu spominjamo in kakšen status je zanje imela nedelja, ne njen popoldanski, ampak njen dopoldanski del. Velikost nedelje je bila neprimerljiva s katerimkoli drugim časom: vsi dnevi so tekli v pričakovanju nanjo ali živeli od njenega spomina. Čudež slovenske nedelje se je dogajal iz tedna v teden, a ni s ponavljanjem ničesar izgubil; vedno je prihajal z začetno svežino in z njo očiščeval svet znotraj in zunaj. In ker je bila nedelja tako velika in slovesna, si ljudje niso mogli predstavljati, da je ne bi sprejemali zjutraj, ko je prihajala »skozi čista okna jutra«. V njeno jutro ali njeno dopoldne so postavili to, kar so imeli za najsvetejše na svetu: farno mašo. Vsi vemo, da je svet danes nekoliko drugačen, a zaradi ljudi, ki se jih na Rogu spominjamo, moramo na vsak način spoštovati ta čas in to uro.
Čas je ena stvar, druga pa je mesto, ki ga ima Kočevski rog v horizontu sedanjih slovenskih reči. Dveh strani se moramo tu dotakniti. Najprej je tu velikost Roga, ki je tako izstopajoča, da ni mogoče, da je normalen človek ne bi registriral – ko pravimo normalen človek, mislimo na človeka, ki je toliko seznanjen s svetom okoli sebe, da ve, da so stvari, poleg vsega drugega, tudi velike in majhne, večje ali manjše: da imamo visoka in nizka drevesa, ogromne palače in majhne hiše, velika in visoka gorovja in majhne griče. Nič tako velikega, kot je Kočevski rog, se Slovencem ni zgodilo, odkar nekoliko vemo zase.
Druga stvar, mimo katere ne moremo, pa je podoba, da Kočevski rog, kljub svoji presežni velikosti še ni stopil v slovensko zavest. To je tako čudno, da nam, potem ko smo pregledali vso skalo človeških defektov, ne preostane nič drugega, kot da se vprašamo, kaj je z našo normalnostjo. Toda, se takoj popravimo, ali ljudje ne počnejo vsega, kar se od ljudi pričakuje: ali ne hodijo v službo, ali ne kupujejo in prodajajo, ali ne pišejo in berejo knjig, ali ne hodijo na koncerte, na festivale in v gledališča, ali ne iščejo pravice na uradih in sodiščih, ali ne pišejo sožalnih pisem in svatbenih čestitk? Vse to počnejo, a je vendar odločitev, da Kočevskega roga ne bodo videli, tako nenavadna, da je ne moremo razložiti drugače kot z njihovo okrnjeno normalnostjo. Nobenega izgovora ne najdemo, ki bi to dejstvo zmanjšal ali celo izbrisal. Saj je zgodba, ki je vezana na Kočevski rog, nemalo vznemirljiva in pretresljiva; saj so v njej nastopile sile, glede katerih tudi za bitje v stanju najbolj rudimentarne učlovečenosti ne more ostati skrito, da so v tistih gozdovih priredile gigantski etični spopad med dobrim in zlim – primarni spopad, v katerega je človek vpleten od začetka, spopad med svetlobo in temo. Da se je tam zgodila, v najbolj zgoščeni obliki, temeljna drama sveta. Nesprejemanje Kočevskega roga je odraz krize slovenskega duha – v tem, kar v najgloblji osnovi je, v sposobnosti videnja in razločevanja. Slovenci očitno nismo več subjekt, ki bi bil sposoben presojati svet v skladu z normami civilizacije, ki že tisočletja postavlja in omogoča človeka v tem delu sveta. A od kod se je v nas naselila ta oslabelost? Ali obstaja o tem kaj zapisanega, kakšna kronika, po kateri bi mogli slediti narodovi moralni in etični patogenezi?
Nekateri postavljajo to notranjo iznemoglost nazaj v leto 1941, ko so liberalci, krščanski socialisti in kocbekovci, ki so se že bili izselili iz središča na periferijo civilizacije, in tam, ko je prišla ura velike odločitve, niso bili v stanju vzdržati pritiska zgodovine in so, zrahljani od lastnih utopij in nemočni pred revolucionarno hermenevtiko boljševiške ideologije, pristali na avanturo, ki se je v krvi in plamenih sistematično vzpenjala v Zločin na Rogu. In kakor se nikoli niso znali ustaviti in odreči nadaljnje sodelovanje, ne leta 1942 ne 1943 ne 1945, ko je postajalo vedno bolj jasno, v kaj so se podali, tako tudi leta 1990 ali kdaj pozneje – tudi danes – nimajo v sebi te moči, da bi vlogo, ki so jo v tej strašni zgodbi igrali, imenovali z besedami, ki z njimi za te potrebe razpolaga evropski idiom.
To je torej ena razlaga in, če bi jo sprejeli – kdo bi ji sicer mogel odrekati prepričljivosti – bi morali videti razlog za molk o Rogu v spominu tistih, ki so bili tudi na Rogu vseskozi zraven – vzročno in dejavno – ne da bi bili navzoči. In če pri tem upoštevamo še to, da se spomin tudi podeduje, da prehaja od očetov na sinove, potem moramo dopustiti možnost, da Slovencev, ki tako gledajo na Rog – v luči tega spomina, izvorno njihovega ali prevzetega – še zdaleč ni malo. A vendar bi bilo razumno reči, da spomin, tako doživljan in tako ohranjevan in tako razumljen, ni več glavna ovira, da bi Kočevski rog stopil v slovensko zavest. Res še obstajajo neposredni izvajalci – redki, a vendar – res še vedno, dostikrat na nepričakovanih krajih, izstopajo zapriseženi dediči boljševiškega ideološkega imetja, res nas še vedno na vsak korak presenečajo nosilci sopotniškega spomina, izvornega ali sprejetega, a čeprav je vse to res, čeprav vsi ti tvorijo sklenjeno bariero okoli Kočevskega roga, nekakšen kulturni cordon sanitaire, čeprav je vse to res, ne bi bilo stvarno njim pripisovati odločilnega vpliva na narodovo sprejetje ali nesprejetje Kočevskega roga.
Danes, šestdeset let potem, so prišli novi ljudje, ki v smislu vzročne vpletenost, posredne ali neposredne, s Kočevskim rogom nimajo nič. To niso več ranjeni ljudje. To so ljudje, ki jih videvamo na ulici, ko zjutraj grejo v službo ali se zvečer iz nje vračajo; ali pa ljudje na kateri od drugih tisoč poti, po katerih kam odhaja ali se od kod vrača tako imenovani večinski človek – novi slovenski slehernik. Najti moramo sedaj odgovor, zakaj novi večinski človek, novi slehernik, hodi mimo Roga, kakor da ga ni. Še več, moramo biti natančni in se vprašati, zakaj pred njim beži. To dela zato, ker čuti, da bi moral, če bi dovolil, da pretresljiva moralna predstava boja med temo in svetlobo, za katero smo rekli, da se je v našem času odigrala v gozdovih Kočevskega roga, stopi vanj, ker čuti, da to ne bi bilo brez posledic – da bi se tedaj v njem oglasila zahteva, ki je z ničimer ne bi mogel preglasiti: da mora postati drugačen, da se mora spremeniti. Vsi ti ljudje, novi ljudje, novi sleherniki, čutijo, da Kočevski rog skriva v sebi zavratno nevarne sile za njihovo udobje. O Kočevskem rogu ne vedo veliko, a vseeno z gotovostjo slutijo, da bi od vsakega, ki bi mu dovolil, da stopi vanj, zahteval spreobrnjenje. Razumljivo. Kdor bi omogočil svojim očem, da se pred njimi zvrsti 12.000 mladih fantov, ranjenih, pohabljenih, z razbitimi zobmi, slečenih in še pred smrtjo ponižanih, padajočih v črna brezna in tam umirajočih še ure in dneve, kdor bi te prizore videl, tako da bi, kot pravimo, segli vanj, ne bi mogel preslišati zahteve, da se spremeni in da postane drugačen. Tega se novi večinski človek, novi slehernik, boji: da bi se moral spremeniti, da bi moral postati drugačen. Zato na spominske slovesnosti na Kočevski rog ne prihaja deset ali dvajset tisoč ljudi, ampak desetkrat manj. Zato jih ni tja, kar slutijo, da potem ne bi več šlo tako kot je prej. Vedo, da bi igralci moralne drame z Roga metali na svet konture svojih senc in ga spreminjali v polje etičnega odločanja.
Ob tem se samodejno spomnim na neko pripoved poljskega nobelovca Czeslawa Milosza iz časa, ko je predaval slovanske literature v Berkeleyu v Kaliforniji: »Študentje so mi včasih očitali, da sem reakcionar, ker sem jim govoril, da verjamem v razlikovanje med dobrim in zlim, med resnico in lažjo. Rekel sem tudi, da za nas, po vsem, kar smo doživeli in izkusili v našem delu Evrope, ta razlika ni nikakršna poljubna stvar. Spoznali smo to razliko izkustveno, ko smo se srečavali z lažjo, ko nas je laž takorekoč obdajala – in to, kar so totalitarni režimi, predvsem komunizem, tu dosegli, je bilo na zavidljivi višini. Šele ko to sami zasledite, ko to začutite na lastni koži, šele tedaj lahko ločite med resnico in lažjo, med dobrim in zlim. To odkritje imam za velik in grenak privilegij naše Srednje in Vzhodne Evrope.« Saj se strinjate, mar ne, da pesnika Milosza Slovenci zelo dobro razumemo.
Kar hočem povedati, je to, da imamo Slovenci v Kočevskem rogu velike možnosti. Nič pretiranega ne bom povedal, če rečem, da je to kraj, na katerem se kot narod lahko spet poiščemo. Zato bi moralo postati slovensko geslo: Pojdite v Rog, tam se boste spet našli. Če kdo čuti, da so ljudje v nevarnosti in bi jim rad kaj povedal, naj reče: Pojdite na Rog, tam boste izvedeli, kaj ste. In če kdo čuti, da bi bil rad učitelj drugim, naj jim tudi to reče, in tisti, ki bi morali biti narodovi učitelji, pa niso, tudi oni naj tako govorijo: Pojdite na Rog, tam se boste našli. Dvanajst tisoč ljudi je umrlo, da boste mogli to narediti. In če bi kdo hotel izpeljati sedanje ljudi – nove slehernike – iz relativizma in nihilizma, naj jim ne neha govoriti: Pojdite v Kočevski rog, tam boste izvedeli, da obstaja resnica. In če Cerkev čuti, da so katoličani v nevarnosti, zakaj jim ne neha kar naprej govoriti: Pojdite na Rog, tam boste izvedeli, kaj je vaša vera. Tam ležijo naši mučenci.
Heraklit iz Efeza je skoraj natanko pred 2500 leti mislil, da lahko o sebi pove nekaj zelo visokega. Rekel je: »Poiskal sem se.« (Diels, fr. 101) Poiskati sebe je resnično velika ambicija ali pa velik dosežek: točka, na kateri se začne človekova svoboda. Kar sem govoril o Kočevskem rogu, saj veste, mar ne, ni nobena iluzija, nobena fikcija, nobena utvara; njegove duhovne in moralne energije so tako dejanske kakor katerakoli druga postavka realnega sveta okoli nas. Ali ne bi torej ta kraj, potem ko bi ga našli, lahko postal točka, na kateri bi se zavedeli, kaj smo? Tako da bi si, odhajajoč, lahko rekli: »Poiskali smo se.«
6.2. Pogovori na Rogu
Justin Stanovnik
6.2.1.
Kakor vsako leto sem tu že zelo zgodaj, kmalu po osmi. Rad bi, ne da bi mi bil čas kar naprej za petami, v miru s kom izmenjal kako besedo o našem prihajanju na Rog. Čeprav je do maše še daleč, je tu že dosti ljudi. To so tisti, ki imajo Rog za romarski kraj. Tu so tako zgodaj, da se morejo vključiti v ritem množične molitve, v kateri je vedno prostor za misli in spomine, ki prihajajo in odhajajo po neki svoji, bogve od česa vodeni logiki; prostor tudi za dojemanje ljudi naokoli, za katere veš, bolj kot za katerokoli drugo družbo na tem svetu, da so takšni kakor ti, da so tvoji. Skozi zelene veje pada na nas glas prvega molilca nekje od vrha, na levi in desni, zgoraj in spodaj pa še mu odzivajo drugi glasovi, živi in mladi, stari in utrujeni, pričakujoči in vdani, ki na svoje različne načine prispevajo h kompoziciji molitve, ki se staplja z gozdom naokoli v veliko roško doživetje.
Prav, a jaz imam svoje delo. Zadržujem se na obrobju, da sem čim manj moteč. Prva, ki jo nagovorim, je Iva Zalar. Ko je bila še doma na Kožljeku, se je pisala Turšič. Oče Janez je bil v Rupnikovem bataljonu, ne več tako mlad. Ko je leta 1945 odšel, je Iva bila stara dve leti, njen mlajši brat pa se je rodil šele deset dni po tem. Kakšna slovesa so to bila, pomislim. Nihče ni pričakoval, da bodo za zmerom. Mož Edi je z Otav. Potem začnem: Ali je tole tu že last vsega naroda? (Hotel sem, da bi bilo to vprašanje vodilni motiv letošnjih pogovorov.) Ni še, ni še. Ko sem potem to vprašanje še nekajkrat postavil, sem dobival enake odgovore: enoumje je predolgo trajalo, mediji so na drugi strani. Že, ampak zakaj ljudje hvalijo stari red? To se je res za vprašati, to se je res za vprašati, pravita oba.
Na majhnem prostoru med dvema skalama stojita Ivan in Frančiška Baš, mož in žena. Ko izvem, da sta soseda našega Franca Ložarja, člana izvršilnega odbora NSZ in njegove žene Marije, ki s svojimi svakinjami tako domiselno in uspešno spravlja med svet naše publikacije, zlasti Zavezo, se spustim v krajši razgovor. Že po dveh stavkih vidim, da stoji za njima velika zgodba (Ali jo bo kdo zapisal? Mi bomo kmalu odšli, in ali se bo našel kdo, ki bo začutil, da morajo te reči na neki način ostati med ljudmi – da se bo vedelo?) Oče Tomaž je bil v legiji, a ne pri domobrancih, v Vetrinj pa je vseeno odšel in se potem preko Šentvida vrnil domov. Tu so ga nemudoma aretirali, skupaj z ženo, in oba vključili v enega od tedanjih procesov. Oče je bil v zaporih deset let in mati pet; zaprli so tudi sestro Marijo, devetindvajsetletnico, a ne takoj, ampak so počakali, da je dopolnila sedemnajst let. Potem so jo enostavno priključili staršema, ne da bi za to kdaj dobila kakšne papirje. Leta 1951 sta se skupaj z mamo vrnili domov. Otroke, Ivana in mlajši sestrici, pa so potaknili po raznih zavodih. Ivana v Marijanišče, potem pa v Hiralnico na Vidovdanski cesti, sestri pa v Titove zavode na Pokopališki ulici v Mostah. Ali so na otroke hoteli vplivati, ali so jih nasilno spreobračali? Ivana so v srednji šoli posadili tako, da je sedel med samimi skojevci. »Toda jaz sem vedel, za kaj gre.« Tudi tisti skojevci se niso obnesli. Vedeli so, kako je z Ivanovo družino, in se jim ni dalo sodelovati.
Odpravim se dalje in ustavim deklico, ki hoče mimo mene. Na hitrico izvem, da je to Terezija, stara deset let, iz Krške vasi; tudi, da jo je z bratcem pripeljal oče. Ali veš, zakaj hodimo sem? Zato, ker so tukaj morili ljudi in jih pehali v jame. Kdo? Domačini. Kateri domačini? Partizani. Komaj to doženeva, se nama pridruži oče: Boštjan Žgajnar, tudi iz Krške vasi, seveda. Sem prihaja zaradi maminega očeta Antona Koželja z Dobrave. Njegova pot je bila tipična za mnogo notranjskih in dolenjskih kmetov: najprej taborišče Rab, potem nekaj mesecev skrivanja doma, potem pa, k partizanom seveda ne, torej k legistom. Ker potem ni bil pri domobrancih, maja 1945 ostane doma, a se ne skriva, čeprav mu je tako svetovano. Potem pride aretacija in izginotje. Morda sploh ne leži na Rogu. Bili so glasovi, da ga je nekdo še videl nekje pri Zidanem mostu. (Le kje so ga pokončali? Kako razvejena je bila ta morilska boljševiška mašinerija!) Spet vprašam: Zakaj je tako, da se ljudje tako malo zanimajo za te reči? Zato, ker se te stvari ne prilegajo sedanji miselnosti. Danes je na programu zabava. Ali ste opazili, kako se poslavljamo? Uživajte! Potem pa so tu mediji, ki se nas bolj in bolj polaščajo. Naša mama je ob postu še zapirala televizijo, če pa je bilo na ekranu kaj takega, česar po njenem mnenju otroci ne bi smeli gledati, pa tudi sicer. Kdo bo držal tekmo s televizijo? Več knjig bi moralo prihajati med ljudi. Zgodbe, ki jih prinašajo s sabo ljudje, ki prihajajo v Kočevski rog, bi morali vsi poznati tako, kakor so včasih poznali narodno pesem. Poslovimo se: Bog vas živi, družinica.
Gospa Albina je doma iz Žužemberka. Leta 1945 sta izginila dva njena brata, Franc (1920) in Tone (1925); enega so iz Teharij odpeljali na Hrastniški hrib, drugi pa bi moral biti nekje tukaj. Kako so to izvedeli? Po domačih ljudeh. Ko je prišlo do očeta in matere, da ju ne bo več, sta samo jokala in jokala. Albina je bila takrat stara sedem let, a se še natanko spomni, kako je bilo tisto popoldne. Mizo v izbi so pogrnili z belim prtom, nanjo postavili križ in na vsako stran po eno svečo, potem pa vsi pokleknili na sredo sobe in molili. Tako so pri Lubetovih v Žužemberku že leta 1945 pokopali oba sinova. Za trenutek se mi pred očmi izriše prizor. Ali se je še kje tako zgodilo?
Albina je sedaj že petdeset let v Ljubljani. V tem času se je marsikaj spremenilo. O teh rečeh je z otroci težko govoriti, če ne nemogoče. »To je minilo, sedaj so drugi časi.« Tako grejo te reči. To je sedaj ločnica časa: mladi niso več pripravljeni nositi zgodovine. Prvič se je zgodilo, da mladi niso več sposobni jemati nase zgodovine. Spomnim se na Eneja, ki je iz goreče Troje odnesel hromega očeta Anhiza in s tem pridobil naklonjenost bogov, da mu je bilo dano postaviti veliko zgodovino. Sedanji otroci pa se tu ločujejo: eni dovolijo staršem govoriti o svojem življenju, drugi ne. Tu teče sedaj bistvena ločnica: med tistimi, ki so določeni za nosilce prihodnosti, in tistimi, ki se bodo, kot nezgodovinski ljudje, izgubili v brezobličnosti neidentitete. (Kakor mi je na ne vem katerem postanku letos na Rogu rekla neka gospa: »Jaz sem že dostikrat rekla, ne vem, koga bodo na pomoč poklicali, samo da bo vse tako, kakor je bilo.« Dobro sem jo razumel. Hotela je reči, da so boljševiki mojstri zgodovinskih trikov. Enega so zaigrali anno mirabili, leta 1990. Ali bo nezgodovinska mladina vedela, za kaj gre, ko bodo zaigrali novega?)
A komaj se ozrem okoli, zagledam prizor, ki mi iz glave prežene mračne misli. Tu sta dve družini v tradicionalni sestavi: oče, mati in otroci. Ko slišim imena Sveti Trije kralji, Hlevni Vrh, takoj vem, v kakšni pokrajini jih moram videti: velike jase sredi gozdov, pašniki in travniki, hiše s strmimi tolminskimi strehami, mogočni kozolci s tipičnimi zidanimi oporniki – to je ta svet. Ni mi neznan, ne po duhu ne po miselnosti. Iz mnogih od teh hiš je leta 1945 odšlo po nekaj fantov, ne da bi se kdaj vrnili: po dva, po trije, po štirje, po pet. Vedno bolj mi je jasno, zakaj je moral boljševizem te hiše tako opustošiti. A tu sta sedaj ti dve skupinici, ki govorita – že s tem, da sta – da se je ta svet obdržal, da je obstal, da je preživel. Mlada gospa Rezika mi pove, da ima tu šest stricev, tri po očetovi in tri po materini strani. (Zelo verjetno so na Hrastniškem hribu, a to sedaj ni važno.) In ko vprašam, kaj bi bilo treba storiti, da bi več ljudi duhovno živelo od Kočevskega roga, se namesto odgovora ozre po otrocih naokoli. Seveda sem jo razumel. Ko pa je potem še rekla, da pri njih doma radi berejo Zavezo, pa seveda ni vedela, kaj je s tem naredila. Ni se zavedala, da je izrekla najlepši stavek, ki ga je mogoče povedati v slovenščini. Hvala!
Kočevski rog ima eno dušo in eno srce, ljudje, ki to dušo sestavljajo, pa so imeli ali imajo tako različna življenja, da se temu, ko jih zaslutimo, ne moremo dovolj načuditi.
Recimo tisto, o katerem je pripovedovala gospa Ana Šlajt. Sedaj živi v Ljubljani, a je doma iz vasi Šerjuče, »prav izpod Limbarske gore«. Pisali so se Kunaver, oče je bil Franc. Začelo se je v Begunjah, kjer je bil oče zaprt, skupaj s tetinim možem, kmetom iz iste vasi. Nekdo ga je izdal, da pomaga partizanom. (Pri Kunaverjevih so imeli mlin.) Ne ve se, kaj bi bilo z njim, da ju ni rešil neki nemški oficir. Vrnila sta se domov, a tu so nastopili partizani. Prišli so ponju, da bi ju spravili na Dolenjsko. A ni šlo, »Sava je bila previsoka«. Spet sta prišla domov, a sta sedaj vzela stvar v svoje roke in šla k domobrancem v Domžale. To pa je bil vzrok ali sovzrok za to, kar se je s Kunaverjevimi in družino njene tete zgodilo na vernih duš dan zvečer leta 1944. Tistega večera je zelo deževalo in veter, ki je vlekel čez dan, se je na večer razbesnel v vihar. Pri Kunaverjevih se je krava pripravljala na tele, zato sta bili Ana (10) in njena pet let starejša sestra pri njej v hlevu, mati je bila v mlinu, mlajša brata, še otroka, pa sta že spala. Okoli šestih so v hlev stopili partizani. Vodil jih je nekdo, za katerega misli Ana – pa tudi nekateri drugi – da je bil Mitja Ribičič. »Sedaj, ko ga večkrat vidim na televiziji, se mi sedanja slika vedno bolj pokriva s sliko, ki jo nosim v spominu.« Ukazali so nam, da gremo z njimi. Ničesar nam niso dovolili vzeti s sabo. (Mati je stekla po nekatere reči, pa so nam potem še tisto pobrali.) Sredi vasi nas je že čakala teta, tudi s šestimi otroki. Spravili so nas na voz, ki ga je vozil eden od kmetov iz vasi. Peljali so nas do Studenca pri Domžalah, tu pa so nas izložili. Še vedno je deževalo, zato smo potrkali na okna dveh bližnjih hiš. Niso nam odprli, »bil je tedaj namreč velik strah«. Iz nekega kozolca smo potem potegnili nekaj koruzne slame in na njej prebili noč. Drugi dan pa ljudje pokonci: Zakaj pa niste povedali, kdo ste, vse bi vam dali. V Domžalah jih je sprejela očetova sestra. V sobi štiri krat štiri je pol leta preživelo šest otrok, dve odrasli ženski in še dva dojenčka. Maja 1945 sta Kunaverjeva oče in mati z dvema starejšima hčerkama odšla na Koroško, mlajši otroci pa so ostali pri starih starših. Ker jim hiše niso zaplenili, so se oni s Koroškega 1947. vrnili domov. Spet so zaživeli skupaj v hiši, ki je bila tri leta prazna – pa tudi izpraznjena.
Potem sem imel še nekaj, zame zelo važnih pogovorov. Na primer z gospodom Francem in gospo Ido Velkavrh iz Ljubljane. Franc mi pove dve besedi o stricu Ivanu Severju iz Kleč. Bil je domobranec na domobranski postojanki v Klečah. Leta 1945 je šel na Koroško, v Tržiču pa se mu je sredi vsega tistega uprlo in se je obrnil domov. Mislil je, da se mu ne more nič zgoditi. Takoj so ga aretirali in poslali v Šentvid, kjer ga je mati potem skozi ograjo še enkrat videla. Potem ga je pogoltnilo eno od brezen, verjetno Brezarjevo. Bil je kmečki fant, star enaindvajset let. »Takih je bilo dvanajst tisoč,« pripomnim. »Ali smemo reči, da imajo mesto v slovenskem spominu,« še vprašam. »Ne, sploh ne,« odvrne sogovornik in doda: »Kam to pelje, ne vem; kam to pelje, ne vem.«
Moj čas pred mašo se je počasi iztekal. Ker se mi je začelo muditi, sem nekaterim le stisnil roko ali jih na daleč in bežno pozdravil. Med njimi so bili nekateri zelo informirani ljudje, ki bi za bralce Zaveze imeli kaj povedati, na primer gospa Vrhnjakova iz Pameč pri Slovenjgradcu in zobozdravnik Blaž Knez iz Cerknice, pa tudi drugi. Nekoliko pa se moram zadržati, mislim, pri svojem zadnjem srečanju.
Nekoliko tudi zato, ker je gospod, s katerim sem zaključil letošnje razgovore na Rogu, ostal neidentificiran. »Kako se pišete, prosim?« »Ali je to važno?« Priznam, da ni, a vseeno. In zakaj prihaja. Odvrne, da tukaj nima »svojih« ljudi. Zakaj pa potem. »Vsi so Slovenci.« Iz stavka zadiši po solidarnosti. Vprašam ga zato, ali se mu zdi pametno, koristno, potrebno – z eno besedo, prav – razločevati med besedama usmiljenje in solidarnost. Dal mi je vedeti, da se mu nobena od obeh besed ne zdi prav primerna in da bi se sam, če bi se že moral, raje odločil za »spoštovanje«. Tako sva nekaj časa dlakocepila s tem simpatičnim gospodom, potem pa sem spet povzel temo o usmiljenju. Opozoril sem ga na Tavčarja in na jezik naših očetov, ki mu beseda usmiljenje – še bolj pa to, kar pomeni – ni bila tuja. Tedaj me prekine: »To so bili drugi časi.« Ker mi je beseda draga – odsotnost usmiljenja imam za signaturo postmodernega časa – sem se odločil, da se ne umaknem. Najprej sem mu pomolil pod nos starega Avguština: da čas ni nekaj zunaj nas, ampak da smo čas ljudje. Razni časi so samo izgovor za temeljno neodgovornost do sveta in zgodovine. Če ne bomo kar naprej in vsak dan sproti ustvarjali kulture, v kateri bo vedno tudi kaj takega, kar bi hoteli imeti za zmerom, potem ne bomo več v stanju nositi civilizacije. Za kako važno stvar gre, sem mu skušal predočiti s tem, da ima civilizacija eno samo alternativo: to je barbarstvo. Na vsak način moramo obdržati civilizacijo. Obdržala se bo samo tako, da bo dovolj takih ljudi, ki bodo hoteli biti »ljudje za vse čase«. Ne vem, ali sem bil uspešen ali ne – že zelo dolgo je, od kar nisem več učitelj – a okoliščina, da je med razgovorom vstal izza drevesa, za katerem je sedel, sem vzel za dobro znamenje.
Zgoraj ob oltarju polagajo vence. Dr. Janez Gril napoveduje odličnike, ki v imenu ustanov in organizacij, ki jih zastopajo, opravljajo svoja ritualna politična in civilna dejanja. Vsak venec pozdravi častna straža vojakov. Iz svojega rekorderja zaslišim misel, ki se mi je ob tem znašla v glavi. »Slišijo se rezka povelja. Danes rezka povelja častnih stražarjev, nekoč rezka povelja morilcev. Danes častna straža, nekoč morilci. Ali ni to zgodovina. In kaj je to zgodovina, če ne neka volja, ki vse, kar se zgodi v času, postavi na pravo mesto.« Kočevski rog je dokaz za to.
6.3. Drugi pa so trpeli in upali
Andrej Glavan
6.3.1.
Spoštovani sobratje v duhovniški službi, med njimi oktet duhovnikov, ki nam bo pri sveti maši prepeval, dragi bratje in sestre, dragi gospod predsednik državnega zbora, nekateri ministri in poslanci državnega zbora, dragi bratje in sestre, ki ste prišli k tej maši, da obudite spomin, predvsem pa da skupaj molimo za vse, ki so našli zadnji dom tukaj v kočevskih gozdovih!
Vsako leto nas zbere v začetku junija. Danes nas je praznik Svete Trojice v tej katedrali naših mučencev, slovenskih mučencev. Praznik Svete Trojice – sam po sebi nam govori, da smo ustvarjeni za ljubezen, da bi nas nekoč vse združila popolna Kristusova ljubezen, da bi se združili in zbrali za tisto neskaljeno veselje, o katerem je pela pravkar pesem po berilu. Bog Oče nas je za ta cilj ustvaril, Bog Sin, ki je prišel na svet zaradi nas in našega zveličanja, nas je odrešil in odprl vrata v to večno življenje, in Sveti Duh nas na tej poti posvečuje, krepi in tolaži. Ta pot je velikokrat težka, naporna, skrivenčena, polna žrtev in celo bojev, kar nam dokazuje končno tudi kočevska zgodba.
Dovolite, da obudim v začetku prav spomin nanjo.
Večina med nami se spomni roških smrtnih senc že iz svojega otroštva, ko nismo smeli govoriti o strašnem zločinu, ki se je v prvi polovici junija, pravzaprav že koncu maja in v juniju 1945 zgodil v teh samotnih gozdovih in ko se desetletja dolgo nismo smeli spominjati svojih dragih, obiskovati njihovih grobišč in jim ob robu temnih brezen prižigati sveč in objokovati njihovo žalostno in kruto usodo.
Zamolčana in prepovedana resnica o zločinu, ki so ga zagrešili zmagovalci v bratomornem spopadu mesec dni po koncu druge svetovne vojne, je bila velika krivica. Najbolj so jo občutili svojci pobitih žrtev. Zaukazani molk je trajal dolgo, predolgo, več kot dolga tri desetletja. Eni so se že veselili, da je z mrtvimi za vedno pokopana tudi resnica o njihovi smrti, drugi so pa trpeli in upali, da bo resnica kljub vsemu enkrat le prišla na dan in v javnost.
Takšnih grenkih in žalostnih izkušenj in bolečin se spominjajo mnogi, najbrž vsakdo izmed nas, kar se nas je danes zbralo na tem posvečenem kraju. Eni ste jih doživljali kot odraščajoči mladi ljudje ob izgubi svojih najdražjih, očeta, brata, moža, strica in drugih sorodnikov, drugi smo jih spoznali kot otroci ob pogledih na starše in druge svojce, ki so v nemi bolečini pretakali solze in vili roke v nemi bolečini in jih sklepali k molitvi. Veliko je bilo teh žrtev. Popoldne imam še birmo v župniji Stopiče. Mimogrede sem ta teden videl 264 imen v eni sami v župniji z dva tisoč prebivalci. Med njimi mnogi, ali pa morda večina od teh počivajo nekje tu v roških breznih.
Pisalo se je leto 1990, ko je bila 8. julija na tem kraju prvič simbolna pogrebna maša. Ob takrat zelo veliki udeležbi – pravijo okrog 30.000 ljudi – jo je vodil tedanji ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar in po maši blagoslovil ta kamnita kraška brezna, v katerih počivajo posmrtni ostanki pobitih žrtev srbske, hrvaške, pa seveda slovenske narodnosti. Za vse pobite in njihove ubijalce, za vse žive, ene in druge, verne in neverne je bila opravljena spravna daritev, vsi smo bili povabljeni k spravi in k odpuščanju.
To je res prva naloga Cerkve in ta njena vloga je še posebej prišla do izraza prav tedaj, ob prvi spravni slovesnosti. Ne pozabimo, oboji, žrtve in večina njihovih krvnikov, so bili sinovi Cerkve. Mnogokrat so bili krščeni ob istih krstnih kamnih, hodili so v iste cerkve k maši, skupaj prepevali na vasi in skupaj počeli tudi mladostne vragolije. Zaradi komunizma in revolucije, ki je bila doslej največji zločin nad slovenskim narodom, pa so eni začeli pobijati druge, drugi so se začeli braniti in bratomorna vojna je zahtevala žrtve na obeh straneh. Na koncu, že v miru, pa se je zgodil zločin, katerega žrtve objokujemo še danes.
Bolečina izgube in krivice je ostala in ostaja, vendar ni več tako boleča, pekoča, kot je bila nekdaj … Naše spominjanje postaja bolj umirjeno in spokojno. Vedno bolj se spreminja v molitev, ki zaobjema vse, žrtve in njihove krvnike in jih priporoča božji odpuščajoči ljubezni.
Odpustili smo in odpuščamo so besede, ki so bile na tem mestu že velikokrat izrečene in še bodo tudi v prihodnje. So povabilo Cerkve, da verni ljudje po Jezusovem zgledu prvi ponudimo roko sprave vsem, ki so neposredno ali posredno sodelovali pri zločinu ali pa pri njegovem prikrivanju in opravičevanju. In prav je tako.
K takšni življenjski drži nas vabi tudi mozaična poslikava kapele, ki jo je pred dvema letoma tu dovršil naš veliki umetnik in rojak, p. Marko Rupnik, ki živi in dela v Rimu. V besedi in sliki je predstavil bistvo cerkvenega nauka o odrešenju: Jezusovo trpljenje in smrt sta po božji volji postala vir in sredstvo odrešenja in novega življenja v Bogu. Kdor svoje trpljenje in smrt pridruži Jezusovemu trpljenju in smrti, postane deležen njegovega odrešenja in življenja. Še več, postane sodelavec pri odrešenju sveta. »V zvestobi preživeto trpljenje in iz ljubezni darovana življenja so seme upanja in novosti, blagoslov za ves narod«.
Božji Sin, ki ga je Oče poslal v ta razdvojeni svet, je naše grehe nosil na Kalvarijo. Tudi krivdo onih, ki so na tem mestu zagrešili strašen zločin. Za vse ljudi je umrl na križu, da bi vse odrešil. Če se le pokesamo in svojo krivdo izročimo Gospodu. Molimo sami zase in za druge, da bi zmogli vsak dan znova odpuščati in si prizadevati za spravo in delati za mir med nami, v našem narodu in povsod po svetu. To nam naročajo tudi pobite žrtve, ki počivajo v roških jamah ali drugod po slovenski zemlji. Kar 500 je teh grobišč. K temu nas ob 50-letnici rimske pogodbe obvezuje tudi zgled duhovnih očetov združene Evrope. Kot so si nekdanji stoletja nepomirljivi nasprotniki, kot so si tisti, ki so si včasih stali v nasprotnih strelskih jarkih, segli v roke, si odpustili in podpisali, da želijo graditi skupni evropski dom. Zato naj bi si prizadevali tudi mi. Žal pa pri nas moramo poslušati in ugotavljati velikokrat nasprotno. Nikjer v Evropi ni toliko proslav in obujanja medvojnih dogodkov kot pri nas. Samo po sebi ne bi bilo to nič narobe. Najhuje je to, da se to stalno zlorablja za razdvajanje in prenašanje sovraštva na vnuke in pravnuke. Hvala Bogu, da imamo tudi že svetle zglede. Poznamo številne primere, da so bili očetje nasprotniki, sinovi pa danes v medsebojnem spoštovanju lepo sodelujejo in delajo za dobro naše domovine. To nam vliva upanje, da bo naša slovenska Antigona morda končno le pokopala svojega Polinejka.
To je tudi sporočilo in naročilo božje besede, ki smo jo brali pri današnji maši. Prosimo, da bi trpljenje naših slovenskih mučencev, molitve, ki so jih imeli mnogokrat na ustih, ko so umirali, da bi se uresničilo to naše upanje. Naj se vendar že enkrat pretrga zagrinjalo, da, skoraj še železna zavesa, ki nas Slovence ločuje! Na razstavi »Prikrito in očem zakrito«, ki smo jo imeli v Novem mestu, od petka pa je odprta v Pokrajinskem muzeju Kočevje – in je tudi danes odprta – me je najbolj pretresla cela grmada križev in ostankov rožnih vencev, ki so jih našli v jamah naših pobitih, naših žrtev.
Naj na koncu omenim še to, da bo prihodnjo nedeljo, 10. junija, minilo leto dni, odkar je bila razglašena novomeška škofija. Vanjo sodi tudi kočevska, z župnijo Kočevje in tudi s to spominsko kapelo Pod Krenom. Naša skupna skrb in dolžnost je, da bomo naredili vse potrebno, da bo ta posvečena zemlja ostala romarski kraj, kamor bodo še dolgo prihajali ljudje iz vse Slovenije. Da bi se spominjali pobitih domobrancev in vojakov drugih narodov in tudi civilnih žrtev revolucionarnega nasilja in bratomorne vojne ter molili za mir in spravo v slovenskem narodu in povsod po svetu. Škofija bo naredila vse, kar je v njeni moči in pristojnosti. Zato vabim vse k sodelovanju in pomoči. Amen.
6.4. Kje ležite: Tone, Lojze, Jernej, France, Nace!
Franc Kastelic
6.4.1.
Hvala ti, Slovenija, da mi pustiš misliti s svojo glavo, hvala ti, moja domovina, da mi dovoliš prihajati na ta kraj. Vse to nam 50 let ni bilo dovoljeno. Kajti ta kraj je bil tesno zaprt, možgane pa so nam prali, če so plombe popustile.
Hvala in večen spomin vam, v teh breznih in drugod po naši domovini pobiti mučenci! Pol stoletja so kalila vaša zrna. Saj ni čudno, padla so namreč med skale in trnje.
Kuge, lakote in vojske, reši nas!
Kočevje, Rog, kraj nesrečnega imena!
Kdo more razumeti!?
Tja, v prvo leto po vojni sega moje življenje. Spomin pa v prva petdeseta leta tako, da se dobro spominjam zažiga škofa Vovka v naši bližini, pa tudi jugoslovansko-italijanskega barantanja za Trst. Taki dogodki so tudi na otroško odraščajočo dušo imeli svoj vpliv. V šoli smo opevali partijo in revolucijo in se pozdravljali z besedico »zdravo«. Ta pozdrav mi je bil vedno tuj in hladen, ker je bila v ozadju stisnjena pest in mrk pogled. To je bil pozdrav tovarišev v uradih in strogih učiteljic. Doma na kmetiji, bili smo številna družina, smo morali kar trdo delati za preživetje in visoke davke, ki so bili višji kot nekajkratna desetina, tako da je bilo vsako leto treba samo za davke vzrediti kar nekaj prašičev, pa še kakšno živinče. Če niso bili davki pravočasno plačani, je ljudska oblast poslala rubežnika. Davkarija je bila nenasitna in neusmiljena. Pa so nas starši vedno učili spoštovati delo in domovino. Seveda, osnova vsega je pa bila preprosta in trdna vera, saj brez nje tistikrat niti ne bi vzdržali.
Tista leta, takoj po vojni, je bilo iz tukajšnje kočevske smeri tja proti Trebnjemu in Novemu mestu pogosto slišati močno bobnenje in detonacije. Ugibali smo, kaj naj bi to pomenilo. Eni so govorili, da gradijo ceste, drugi so šušljali, da minirajo brezna, kamor so pometali pobite žrtve. To so bile zle slutnje.
Praznik vseh svetih je bil v tistih časih vsako leto močno zaznamovan. Najbolj se ga spominjam po tem, da so si takrat skoraj vse žene v fari nadele črne rute. Žalovale so, kot se je takrat govorilo, za pogrešanimi sinovi, možmi, brati … Ob takih dneh se je spet veliko šušljalo po Kočevju. To je dajalo slutiti, da so se tam dogajale hude reči. Šepetaje je pricurljala vest iz tujine o rešencu iz brezna. Nato smo skrivaj dobili tudi pisno pričevanje in dvomov ni bilo več. Pričevanja so med ljudmi še povečala bolečino in strah.
V šoli pa so nas v Kočevju učili pri zgodovini o slavnem zboru odposlancev, pri zemljepisu pa o bogastvu gozda in o kočevskem medvedu. In nič več.
Kočevski rog.
Skrivnostni kraj.
Tam si je izbrana elita zgradila imperij in širna lovišča z žulji in krvjo razčlovečenega človeka.
Kočevje, Rog! Kraj trpljenja, kamor so sredi poletja 1944 pregnali moje strice in tete in staro mamo, potem ko so jim že v začetku decembra 1942 doma na pragu v Ajdovcu ubili očeta. In kjer so prav tako sredi poletja 1944 štiri mesece po hostah vlačili mojo mamo, da jim je kuhala, sušila seno in tolkla kamenje po kolovozih. Dobesedno so jo odtrgali od sedmih otrok, od katerih sta bili najmlajši dvojčici stari komaj pet mesecev. To sta bili moji sestri.
Kočevski rog, kraj groze!
Le v katerem breznu počivajo moji strici: Tone, Lojze, Jernej, France in Nace?
Pošteni fantje so bili. Nobenemu okupatorju niso služili. Samo dom in svoje prepričanje so branili. Nihče jim ni dokazal nobene krivde.
Kočevski rog. Posvečeni kraj. A ne le z vodo. Z vodo in krvjo tisoč in tisoč žrtev, mučencev.
Zato z vsem spoštovanjem prihajam k tebi, Kočevski rog.
Kuge, lakote in vojske.
Štiri leta je trajala vojska. In tujec je zapustil našo deželo. Na pogorišču dežele se je nato razbohotila in pet desetletij razsajala kuga nekega režima in laži, ki je pustila hude posledice. Ta se je sesula sama vase in v deželo je prišla lakota. Lakota po resnici.
Sestra, brat! Če si storilec, priznaj! Če si žrtev, odpusti!
In ne pozabiva!
Pa ne zameri! Kaj pravi Pismo, kako bereš?
Resnica vas bo osvobodila.
Kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod!
6.5. Jasna ločnica med totalitarizmom in demokracijo
Mojca Kucler Dolinar
6.5.1.
Dragi prijatelji, s temi verzi Ajde Trontelj bi se lahko od vas poslovila. Zato, ker obstajajo stvari, ki jih zmore povedati samo tišina. Tišina ni samo razkošen hip, je večna luč in njeno trepetanje. Tako je zapisal France Balantič kot nalašč za svete trenutke v Kočevskem rogu. Pa je dolžnost včasih pomembnejša od intimnega občutenja.
Na nek način bi lahko molčala tudi zato, ker delam v politiki in sem nehote soodgovorna za to, da v naši deželi postajajo besede o spravi, resnici in pravici prazne. Prazne postajajo celo besede, kot so umor, poboji, množični umori. Poslušamo jih in jih ne slišimo. Tukaj bi iz še tako prilagodljivega politika moral stopiti človek in se zavzeti.
Kaj?!
Kako?!
Moji rojaki?
Tudi bratje drugih narodnosti?
Mučeni in pobiti?
Brez kančka humanosti?
Brez sojenja?
Brez razlage?
Brez imen?
Brez grobov?
Brez obvestila domačim?
Na desettisoče jih je bilo?
To so stvari, ki pri človeku s količkaj zdravim moralnim kompasom presegajo vsako politično in ideološko oznako. Tukaj smo pri samih vrednostnih temeljih, na katerih slonijo vse civilizacije, vredne tega imena. In ponosna sem na to, če se smem zavzeti za človeka, ki je bil brez možnosti obrambe ubit.
Zato danes ne bom samo nemo prisluškovala misteriju mučeništva.
Dragi prijatelji, Evropa je zibelka demokratičnih vrednot. In prav znotraj njenega civilizacijskega okvira so se zgodili najbolj nasilni totalitarni sistemi: nacizem, fašizem in komunizem. Ni čudno, da nas to navdaja z nelagodjem, celo s sramom. Vendar si zaradi tega ne smemo zatiskati oči. Zaradi sokrivde ne smemo odlašati z jasno ločnico med demokracijo in totalitarizmom. Zaradi tega ne smemo podaljševati pogubnih vplivov najhujšega in najdaljšega izmed njih. Petdeset let režima je pustilo posledice vsepovsod. Tudi v mentaliteti ljudi.
V Rogu nam ni treba naštevati, zakaj je bil pretekli režim zločinski. Česa podobnega slovenska zgodovina ne pomni. Niti po številu smrtnih žrtev niti po obsegu nepreglednega števila zločinov nad živimi: od izgona od doma in kraje osebne lastnine do zapiranja in ustrahovanja skozi desetletja; da ne govorimo o izgubljenem slovenskem ozemlju, opustošenju gospodarstva in maličenju slovenskega značaja.
Spadam v mlajšo generacijo in ni mi bilo treba doživljati vojnih in povojnih grozot. Vendar čutim, da razlike še vedno ostajajo. Po mojem je resnica tista osnova, na kateri bomo lahko gradili spravo, ki je nujna za lepo prihodnost nas vseh. Veselim sem tega, da nisem edina, ki tako razmišlja. Avtorica pesmi, ki smo jo slišali na začetku, je deset let mlajša od mene, pa je natančno zaznala bistvo problematike. Tišina brezen, tišina gozdov neizprosno kaže s prstom na resnico. Z njo se bodo naša grla sprostila, sprava in pravičnost pa se bosta dobili svojo vsebino.
6.6. Misliti s svojo glavo
Anton Drobnič
6.6.1.
Spoštovani gospod škof, spoštovani duhovniki, spoštovani gospod predsednik državnega zbora, spoštovani gospod minister, dragi poslanci in državni sekretarji, spoštovani romarji!
Pri breznu pod Krenom smo zbrani že sedemnajstič po prvi spominski slovesnosti 8. julija davnega leta 1990. Sedemnajst let je minilo, kaj smo v tem času dosegli in kje smo sedaj?
Predvsem se je Slovenija v tem času s kratko, a ostro vojno osamosvojila izpod mogočnega jarma totalitarne Jugoslavije in postala svobodna država, država svobodnih ljudi. Sprejeta je bila v članstvo svetovne organizacije Združenih narodov. Vrnila se je v Evropo in postala polnopraven član Evropske zveze. Svojo varnost si je zagotovila z vstopom v severnoatlantsko obrambno skupnost – NATO, v kateri častno sodeluje tudi s svojimi vojaškimi enotami. Svoje gospodarstvo je utrdila s sprejemom evra kot skupnega evropskega denarja. Od nikogar ni resno ogrožena in tudi sama nikogar ne ogroža. Živi v miru z vsemi bližnjimi in daljnimi sosedami. Čez eno leto bo celo predsedovala vsej Evropski zvezi.
Notranje se je Slovenija ustavno preobrazila v parlamentarno republiko, v pravno in socialno skupnost enakopravnih državljanov. Javno izražanje idejnih, političnih in verskih mnenj in opredelitev je svobodno, zagotovljena je svoboda združevanja in civilne pobude. Vlada in parlament zlasti v zadnjih letih pospešeno odpravljata stare napake in zablode ter sprejemata nove predpise, ki na sodoben način urejajo družbeno življenje. Gospodarstvo vidno napreduje in gospodarska pobuda je vedno bolj živahna. Kultura živi in se razvija svobodno in tudi raznovrstno. Življenjska raven prebivalcev Slovenije se je vidno dvignila in počasi se vrača sproščenost in veselje do življenja kljub temnim oblakom, ki jih tudi k nam zanašajo splošna globalizacija in grozeče spremembe podnebja. Upanje vse bolj dobiva realno podlago.
Naša pravda za medvojni in povojni slovenski odpor proti boljševiškemu napadu in revolucionarnemu nasilju je v tem času napredovala, postala je javna in prepoznavna, vendar še vedno ni končana. Kljub nespremenjenemu sovraštvu nekdanjih totalitarnih sil in kljub stalnemu nasprotovanju malomarnih nevednežev počasi, vendar vztrajno zapuščamo komunistično kraljestvo laži in prevare. Skoraj molče, ker nimamo svojih sredstev javnega obveščanja in ne svojih politikov, smo odkrivali partizanske mite, komunistične laži in prevare. Odkrivali smo vedno nova skrita grobišča, znanih jih je že čez 500, na farnih spominskih ploščah smo dali javno ime skritim žrtvam komunističnega »osvobajanja«, ki jih je že čez 12.000. Pisali smo o častnem boju slovenskega naroda, ki se je pod jarmom okupacije prvi z orožjem uprl oboroženemu napadu mednarodnega terorizma. In smo mirno čakali, da bosta čas in razvoj misli pristojnim državnim in družbenim dejavnikom prinesla ustrezno spoznanje in zbudila za narodno pomirjenje potrebna dejanja.
Umirjanje družbenih nasprotij in uspešno delovanje nove vlade pa je namesto zadovoljstva vseh vzbudilo strah pri naslednikih nekdanjih totalitarnih oblasti in organizacij. Nekdanji komunisti v različnih današnjih preoblekah, ki so mojstri laži in prevare – njihov nekdanji in sedanji vodja temu pravi »več resnic« – so tako dolgo in zagnano razlagali, da politični nasprotniki niso sposobni vladati in bo zato nova vlada propadla v nekaj mesecih, da so nalagali sami sebe. Sami sebe so prepričali, da je njihova propaganda postala resnica.
Pravo spoznanje je prišlo pozno, prišlo pa je v grozljivi razsežnosti. Ne samo, da nova vlada ni padla, ampak še vedno deluje uspešno in brez hudih napak. Razpadla in sesula pa se je največja in najbolj mogočna opozicijska politična stranka. Sedaj pa je vlada odkrila in onemogočila še njihovo zadnjo, najbolj nevarno utrdbo v Slovenski obveščevalni in varnostni agenciji, kjer so delovali ostanki predhodnic VOS-a, OZNE in UDV. To so od poletja 1941 dalje bila osrednja zločinska legla pod neposrednim in izključnim nadzorom Komunistične partije in njenih naslednic.
Spoznanje, da nova demokratična vlada uspešno nadaljuje svoje delo, da niti vsestransko razdiralno delo opozicije ni rodilo nobenega sadu in na obzorju kljub trajnim napovedim ni videti predčasnih volitev, dejstvo, da se je v hipu sesula nosilka njihovih upov, je naslednike totalitarnega sistema silno prestrašilo. Vsi po vrsti in enoglasno so zakričali o strahu, o vzdušju tesnobe in nelagodja, o silnih pritiskih in kratenju svobode. Ko je vlada prodrla še v njihove zadnje, najbolj nevarne položaje v SOVI, se je strah dedičev in zagovornikov totalitarne preteklosti povečal prav do nerazsodnosti. Neizmeren strah pred razkrivanjem zločinske preteklosti, strah pred dejstvi!
Kadar so pridobitve boljševiške revolucije v resni nevarnosti, se z avtoriteto nekdanjega predsednika republike oglasi zadnji vodja komunističnega totalitarnega sistema v Sloveniji. Tudi po posegu vlade v SOVO je Milan Kučan začutil to nujo. Kot drugi njegovi somišljeniki je izrazil strah pred delovanjem vlade in njenemu predsedniku brez sramu ponudil lekcijo o demokraciji. Še posebej je predsednika Janeza Janšo obsodil, da si hoče prilastiti vse vzvode oblasti, zlasti pa dobiti nadzor nad pravosodjem, ker je rekel, da ima vlada zanesljive dokaze za nezakonitosti v SOVI.
Nekdanji partijski vodja se je zopet izkazal s praktično uporabo svoje zmedene misli o več resnicah, ki je populistična izvedenka temeljnega marksističnega načela, da je resnica tisto, kar trenutno koristi avantgardi delavskega razreda, to je komunistični partiji: danes to, jutri ono drugo. Janša ne bi smel govoriti, preden se ni izreklo pravosodje, Kučan pa lahko obtoži Janšo, da si prisvaja oblast nad pravosodjem, čeprav pravosodje tudi tega ni ugotovilo. Janša naj bi s sklicevanjem na dokaze izvajal pritisk na pravosodje in si ga skušal podrediti. Predsednika republike dr. Janeza Drnovška, ki je samo nekaj dni prej izjavil, da sicer ne ve, kaj se je dogajalo, ve pa, da njegov svetovalec in njegova tajnica nista kršila zakonov in za njuno nedolžnost da roko v ogenj, pa njegov partijski in predsedniški kolega Milan Kučan ni nič slišal in ga ni nič obtožil, da izvaja pritisk na pravosodje, ki dejanja svetovalca in tajnice šele preiskuje. Več resnic, za tebe ena, za mene druga, kakor koristi partiji oziroma njenim svečenikom!
Ko predsednik vlade Janez Janša odgovori predsedniku republike Janezu Drnovšku na njegove obtožbe, se Milan Kučan ogorčeno sprašuje: Če ni dovoljeno govoriti predsedniku republike, komu je potem še dovoljeno? Ko Janez Janša odgovori Milanu Kučanu, ta vzroji, da njemu Janša ne bo jemal besede. Ne neposredno, jasno, ampak tako mimogrede, potuhnjeno v obliki vprašanja poslušalcu podtakne lažno predstavo, da predsednik vlade nekdanjemu in sedanjemu predsedniku republike onemogoča svobodo govora. V nerazsodnem strahu pred resnico, ki jo po dolgih desetletjih laži in prevare odločno odkriva sedanja vlada, tako Kučan kot Drnovšek vztrajata pri novi laži o prepovedi govora, čeprav vsi ljudje vidijo, da govorita, kadar hočeta, kolikor hočeta in kar hočeta, da javna občila objavljajo in ponavljajo vse, kar sta povedala ali napisala pametnega ali neumnega.
Zlasti sedanji predsednik republike piše in govori tako svobodno, da se niti sam več ne nadzira, koliko so njegove besede še sprejemljive in primerne za najvišjega predstavnika slovenske države. Obožuje rastline, obožuje živali, ljudi pa deli po nižji in višji zavesti, na negativce in pozitivce, ter prvim, med katere prišteva tudi predsednika vlade, ne prizna niti človeškega imena, z drugimi pa se giblje že v bližini komaj premaganih »nadljudi«. Ustanove države, ki ji predseduje, zmerja z obrekovalci. Na široko razlaga, v kakšni hudi revščini sedaj – po njegovi dvanajstletni vladavini – živijo Slovenci. Celo on sam naj bi bil revež, ki mu stroške za tujega zdravilca plača država. Jadikuje nad usodo delavcev, ki niso zaščiteni, on pa zaposlene kar po pošti meče na cesto. Vse po pravilu: kar je dovoljeno meni, ni dovoljeno tebi.
Čeprav predsednika priznavata mnogo resnic in jih zagovarjata po trenutni potrebi, pa niti nekdanji niti sedanji še nista srečala resnice o medvojnem partizanskem nasilju nad Slovenci, ki so bili drugačnega prepričanja in so se samoobrambno uprli boljševiškemu napadu na slovenski narod. Čeprav imata posluh in besedo za neštete preganjane in brezpravne po vsem svetu, za vse »drugačne«, samo da niso navadni ljudje, še nista zastavila svoje besede in ugleda za številne žrtve partizanskega nasilja, žive ali mrtve, ki so kljub drugačni odločbi ustavnega sodišča še vedno izven zakona in še vedno veljajo za narodne sovražnike in vojne zločince. Če bi se predsednika republike s svojim vplivom res zavzela za človekove pravice vseh Slovencev, tudi za tiste, ki so pred 65. leti nasprotovali nasilju njune partije, bi bilo protiustavnega razlikovanja in zatiranja množice Slovencev že davno konec.
Vseh 17 let, odkar se zbiramo na tem kraju, se predsednika nista resno zavzela ne za medvojne žrtve partizanskega nasilja, ki je pripeljalo do samoobrambnega slovenskega odpora in državljanskega spopada, ne za žrtve povojnih pobojev in ne za kaznovanje vojnih zločincev. Zato so medvojni zločini še vedno zamolčani, povojni pa neraziskani in človeška trupla še vedno ležijo po jamah in grapah. Šestdeset let po vojni, ko so se po svetu že spravili vsi največji sovražniki, slovenska predsednika nista razen praznih besed storila še ničesar učinkovitega za slovensko pomiritev. Razdor ni nič manjši, tako predsednika kot nekdanji partizani se obnašajo sovražno, v najboljšem primeru pa komedijantsko. Vsa leta ponavljajo besede komunističnih politkomisarjev o zločinski kolaboraciji in narodnem izdajstvu, lažejo, da so domobranci prisegli Hitlerju, in častijo svoje zločinske politične prednike, njihovo zločinsko preteklost pa hočejo uveljaviti kot predhodnika in temelj samostojne Slovenije. Z drugače mislečimi pa se nočejo niti pogovarjati.
Bistveno boljšega stanja ne moremo pričakovati niti od Boruta Pahorja, ki ga za novega predsednika ponuja leva stran. Razen lepšega obraza in praznih besed še ni pokazal in zlasti ne storil nič takega, kar bi vidno odstopalo od neustavnega razlikovanja, ki sta ga v zvezi z nedavno preteklostjo z besedo in dejanji, pa zlasti z nedejanji, vzdržala dosedanja predsednika republike.
V takšnih razmerah moramo preživeli udeleženci slovenskega odpora, še žive žrtve komunističnega nasilja in svojci mrtvih in pobitih, vsi demokrati in nasprotniki vseh totalitarnih sistemov od fašističnih in nacističnih do komunističnih, vsi pošteni ljudje ostati budni. Dobro moramo poslušati in gledati, predvsem pa misliti s svojo glavo in se pred odločanjem sami prepričati, koliko so vredne lepe in medene besede sedanjih zagovornikov in častilcev nekdanjega partizanskega nasilja in komunističnih nasilnikov. Laž in prevara, pravilo o več resnicah je podlaga sovraštva, je nespremenljivo bistvo boljševiške misli in dela. Vse tiste, ki odkrivajo zločinske laži, da bi vsi živeli v resnici in pravici, zato odločno podprimo tudi mi, ki se vsako leto zbiramo na tem tihem kraju vpijoče krivice, na nemem kraju zgovornih dejstev. Spomnimo se: tukaj so ljudi morili
6.7. Sklepne besede
Marija Zgonc
6.7.1.
Preden se poslovimo in zapojemo pesem »Moja domovina«, se v imenu Nove Slovenske zaveze, Družine in župnije Kočevje zahvalim vsem, ki so pripravili današnjo slovesnost in pri njej sodelovali.
Iskrena hvala novomeškemu škofu msgr. Andreju Glavanu in vsem duhovnikom, ki so z njim somaševali.
Prisrčna zahvala nastopajočim: solistki gospe Renati Klančič in duhovniškemu oktetu »Oremus«, ki ga vodi g. Janez Rihtaršič, in trobentaču g. Gorazdu Buhu. Govorili so: g. Franc Kastelic, poslanka Nove Slovenije gospa Mojca Kucler – Dolinar in predsednik Nove Slovenske zaveze g. Anton Drobnič. Za udeležbo se zahvalim tudi vsem predstavnikom našega političnega življenja.
In hvala od srca vsem vam, ki ohranjate zvestobo in spomin na naše mučence. V slovo in pozdrav zapojmo vsem, ki jih še danes pogrešamo: Moja domovina.
7. Slovenske teme – september 2007
7.1. Kdo je uprizoril 13. oktober 1942
Slavko Žižek
7.1.1.
Umor bivšega bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena je bil zadnji odmevnejši vosovski umor med drugo svetovno vojno v okupirani Ljubljani. Atentator, preoblečen v duhovnika, ga je 13.10.1942 ustrelil na njegovem domu. Umorjeni je bil takrat brez javnih funkcij, vendar je še zmeraj veljal za politično avtoriteto. Kot pripadnik meščanskega tabora je bil za komunistično partijo zelo moteč. Lahko da je bil v kakšni politični zadevi nespreten, gotovo pa ni bil izdajalec slovenskega naroda, kar so mu očitali komunisti. Od krutega dogodka, zaradi katerega je italijanski okupator ustrelil 24 talcev, mineva letos 65 let.
7.1.2.
»Kako gledate na likv(idacijo) Na(tlačena), mi mislimo da. Prosimo odgovora.« S temi besedami končuje v Ljubljani 24. 9. 1942 svoje obširno poročilo Krištofu Marjeta – Zdenka Kidrič, voditeljica kolegija VOS (varnostno obveščevalne službe). Krištof – Edvard Kardelj se je takrat nahajal v bližini Lipoglava. Pozitiven odgovor je moral prispeti dokaj hitro, saj je Edo Brajnik, takratni vodja varnostnih grup, katerih člani so ob pomoči sledilcev in obveščevalcev izvrševali operativne akcije in likvidacije, že v začetku oktobra o nameri obvestil varnostnika, ki je bil s strani CK predlagan za izvršitev atentata. Vosovci, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi atentata, so po vojni za potrebe arhiva pripovedovali oziroma zapisali spomine. Dokument z naslovom »Razgovor o pripravah in akciji na Natlačen dr. Marka 13.10. 42« se nahaja v arhivu VOS. Naveden je v celoti.
»Tov. Lidija (Lidija Dermastija – Liza, obveščevalka VOS v sledilni skupini; op.S .Ž.) pripoveduje:
›Sklep, da se izvrši akcija na Natlačena, je bil sprejet septembra meseca 1942. leta. Že po dobljenih podatkih kaj dela in predstavlja Natlačen, je bilo potrebno, da se ugotovi, kdo prihaja k njemu, kdaj, in tako dokončno določi kraj in čas akcije, ki naj bi se izvršila v najkrajšem času. V ta namen se je organizirala grupa iz tovarišic v glavnem, ker so le-te najbolj bile primerna za opazovanje. Grupo so sestavljali Darja, Nuša (domnevno Nuša Pirjevec, obveščevalka VOS v specialni obveščevalni službi; op. S.Ž.), Jože (Jože Rojc – Lado, obveščevalec VOS v sledilni skupini. Hišo Natlačenovih je po navodilu Lidije Dermastia opazoval iz stanovanja sester Marije in Slave Podbršček na Ciril-Metodovi ulici 23. Pred tem je bil zadolžen za sledenje advokata Miloša Stareta; op.S.Ž.), Miša in Lidija. Opazovanje se je vršilo z vzhodnega in zapadnega dela Ciril-Metodove ulice, kjer je Natlačen stanoval. Zmenili smo se pri ›Desetem bratu‹ (gostilna Fortuna na Vodovodni cesti 26 v Ljubljani. V hiši je bil bunker za bivanje in sestajanje vosovcev; op .S. Ž.), kjer je Štefan (Edo Brajnik – Štefan; op. S. Ž.) dal nalogo, da se to izvrši. Kontrola se je vršila od policijske ure do policijske ure, v kolikor je bilo to možno z ozirom na akcije Italijanov in z ozirom na to, da je bila v poljanski gimnaziji komanda karabinjerjev za zapadni del Ljubljane, na sami Poljanski cesti pa sedež bataljona ›M‹. Sicer pa se je kontrola vršila preko celega dne. Glavna kontrola se je vršila na vogalu Zrinjske c. in Ciril-Metodove in na drugem vogalu v stanovanju neke frontovke. Tu se je morala kontrola za nekaj časa prekiniti, ker so me ljudje poznali in se spraševali, kaj tu delam. Opazovanje je trajalo vse do same akcije. Tako se je ugotovilo, da Natlačen ne sprejema obiskov do 3/4 ure na 9, da nima posebnega spremstva od Italijanov niti se ne vozi z avtom. Tako smo prišli do zaključka, da se akcija izvrši v Natlačenovem stanovanju pred 8.45 uro. Potem se je postavilo vprašanje stavbe. To ni bilo težko, ker sem hišo poznala, pač pa se je postavilo vprašanje koliko ima Natlačen osebnega zavarovanja. Naša obveščevalna je ugotovila, da ima samo enega agenta, kar pa se je potem ugotovilo, da ima še enega v samem stanovanju. Predvideli smo tudi, kje naj bi se človek, ki bi akcijo izvršil, umikal. Mislili smo, da bi se umikal – vračal po stopnišču in potem na južni strani skočil čez plot na cesto, kar pa se je v sami akciji spremenilo, ker si je Pepe (Franc Stadler – Pepe; op. S. Ž.) moral sam utirati pot zaradi agenta v hiši, za katerega nismo vedeli. Akcija se ni kompromitirala in je uspela brez posebnih žrtev, razen nesrečnega legitimiranja, zaradi katerega smo izgubili Jožeta.‹ (Jože Rojc – Lado je vršil opazovanje Natlačenove hiše iz sobe, ki sta jo sestri Podbršček morali oddati v najem nekemu italijanskemu oficirju. Ker ga je le ta v stanovanju nehote srečal, mu je postal sumljiv, zato je z opazovanjem prekinil; op. S. Ž.)
Tov. Miša pripoveduje: ›Opazovanja samega se ne spominjam več točno. Sedaj se spominjam momenta, ko sem tam okrog hodila in se morala umakniti zaradi ljudi, katerim sem postala sumljiva. Izkoristila sem svoje dijaštvo in dober odnos s šolskim slugo h kateremu sem odšla, ne vem več točno s kakšnim izgovorom, in sem z njegovega stanovanja in med pogovorom z njegovimi domačimi se razgledovala po ulici. Čakati sem morala, da nekdo pride iz hiše. Bil je Levičnik. Boljše se spominjam tega, ko sem morala narisati načrt Natlačenove hiše in bližnje okolice – vrata, okna, ograje med ulicami, kje so stezice, vrtovi sosednih hiš in ograje, kakšne so te ograje, če je živa meja, koliko je prehodna, itd. V ta namen sem šla večkrat ob zelo različnih urah in več dni – morda 14 dni, mimo in vsakikrat zabeležila novo ugotovitev na osnovno skico, ki sem si jo naredila že v začetku. Tako sem posebej obravnavala možnost prehoda na ulico s severozapada, ali mimo cerkve na Zrinjskega cesto, itd. Te podatke sem oddajala Lidiji ali Štefanu vedno sproti.‹
Tov. Lidija: ›Med pripravami je bilo tudi pismo, ki naj bi ga izročil Natlačenu ›obiskovalec‹. Z ozirom na to, da so mi bile poznane razmere, klerikalne navade, itd., mi je bila dana naloga, da to jaz izvršim, da pripravim pismo. V tem pa sem zašla že v banalnost in uporabljala izraze, ki jih navadno laiki ne uporabljajo. Tako sem pismo naslovila ›Gospodu eminenci Marku Natlačenu‹. Podpisan je bil trebanjski dekan Tomažič, ker smo vedeli, da se je ta dekan obračal na Natlačena za pomoč v boju proti partizanom. To pismo sem sestavljala nekaj dni. Napisano pa je bil v sami noči pred akcijo in je na Natlačena, vsaj v prvem momentu, kar je bilo zanj usodno, naredilo precejšen vtis.‹
Pripoveduje tov. Pepe: ›Na polju za rižarno na Linhartovi cesti smo se v odprtem bunkerju sestajali VOS-ovci in kovali naše načrte. Prav tako me je nekega dne povabil Štefan, da grem z njim za rižarno k Trontelju, ker se imava nekaj pomeniti. Od rižarne sva šla po polju in se usedla tam na travo. Štefan mi je začel pripovedovati. Meni se še ›sanjalo‹ ni, da bi tu šlo za Natlačena in da naj bi to akcijo jaz izvršil. Štefan mi je najprej opisal pomen in delo Natlačena, njegovo vlogo, ki jo igra v borbi proti NOB in gibanju sploh in potem rekel, da je CK prišel do zaključka, da sem edino jaz sposoben, da izvršim akcijo nanj. Bil sem takoj pripravljen sprejeti to dolžnost. Takoj mi je obrazložil načrt in me vprašal, koga bi vzeli za zaščito. Predlagal sem tov. Luko, (domnevno Jože Šiška – Luka; op. S. Ž.), ker se mi je zdel najbolj primeren, sem ga najbolj poznal kot najbolj vztrajnega. Že takoj sem se začel psihološko pripravljati na akcijo. Istočasno me je vprašal Štefan, kdaj bi bilo najbolj primerno izvršiti akcijo. Izbral sem si 13. oktober. Najin razgovor pa je bil 6 dni prej, t.j. bilo v četrtek, akcija pa je bila potem v torek. Menil sem, da je najbolj, da se vse skupaj čim preje izvrši. Štefan mi je povedal, da bo poleg Luke sodelovala tudi Lidija, ki mi bo vse povedala, ker sam nisem prav nič vedel o Natlačenu, hiši in okolici. Ko sem to zvedel mi je bilo tudi lažje, ker sem Lidijo dobro poznal in ji zaupal. Istočasno pa tudi smatral, če tu sodelujejo tovarišice, potem tudi sam ne morem biti strahopeten. Sploh mi je sodelovanje Lidije vlilo precej morale. Z Lidijo sem potem imel stalen kontakt, da me je seznanila s podrobnostmi načrta hiše in okolice in kako naj bi se akcija izvršila, kakor tudi z nazivi duhovnika, ki ga naj bi predstavljal. Tudi ponoči sem mislil na vse in sem zelo malo spal. Potem je bilo pred menoj tudi vprašanje obleke. Stopil sem v stik z Mavričem, ki mi je obleko naredil v najkrajšem času. Naredil mi je kolar in plašč. Črno obleko sem imel svojo. Klobuk pa sva kupovala skupaj z Ackotom (Franjo Kroupa – Acko, obveščevalec in borec varnostne grupe VOS v Ljubljani; op. S. Ž.) in prehodila vse ljubljanske trgovine, končno pa sva ga dobila v Židovski ulici za 60 Lit. Glede orožja sem imel najraje ›beretto‹, ker sem smatral, da je najbolj sigurna. Acko tudi pravi, da je za to akcijo izbiral orožje.‹
Tov. Acko pripoveduje: ›Dopoldne sem šel v založbo (založba so imenovali Narodni muzej v Ljubljani, v katerem je imela VOS skrivno skladišče orožja, katerega glavni organizator je bil Jože Šiška – Luka; op. S. Ž.) po tri pištole in sicer dve ›beretti‹ in eno efenko. S Pepetom sva bila zmenjena, da pride k meni popoldne, da si izbere. Izbral si je eno ›beretto‹, ki jo je že poznal po številki iz prejšnjih akcij. Spominjam se, da sem ga prosil, da vzame še eno pištolo, vendar je trdovratno moj predlog odklonil. Tako je vzel samo eno pištolo, ki jo je že poznal, ostali dve pa sem potem nesel nazaj v založbo.‹
Prihod na dogovorjeno mesto 13. 10. pripoveduje tov. Lidija: ›Na dan 13. 10. smo bili zmenjeni, da se sestanemo ob 8. uri zjutraj na Strmem potu. Spominjam se, da sem šla precej zgodaj od doma. Za sestanek je bil določen kraj ob lesenem plotu pred ovinkom. Tja bi morali priti in tudi so Pepe, Luka, Miša in jaz, Acko pa pripeljati orožje. Miša in jaz sva tam Pepeta dokončno odpravili. Jaz
sem odšla zelo zgodaj od doma iz same nervoze in nestrpnosti in tudi zato, da bi bilo čim manj upadljivo, ker so me ljudje na tem terenu poznali. Med potjo nisem imela neprilik. Acko je pripeljal s tricikljem dve kangli od mleka, v eni je imel orožje. Pepe je prišel popolnoma pripravljen. Imel je na vrh obleke svetel plašč, ki ga je tukaj odložil. Z Mišo sva mu privezali še kolar. Bil je nervozen in mu ni bilo všeč, da ga toliko popravljava. Potem je počasi odšel, pa tudi mi po dogovorjenem planu na svoja mesta. Nekaj časa sem šla za Pepetom kakih 20 korakov tako, da sem ga imela pred seboj. Ko je potem zavil v Zrinjskega ulico, sem šla nazaj na Ulico stare pravde in v sosedno ulico, da sem lahko videla, kdaj bo Pepe vstopil v Natlačenovo hišo. Pred vhodom ga je ustavil agent in z njim nekaj spregovoril, potem pa vstopil v hišo. Ko sem videla, da je srečno vstopil, sem odšla nazaj na vogal Zrinjskega ul., kjer sem srečala dr. Avčina, ki je vprašal, če morda njega čakam. Ker sem mu odgovorila, da ne, je odšel, jaz pa v Strossmayerjevo ulico in v Streliško. Nekako na sredi poti sem zaslišala strele in pogledala na uro. Bilo je točno 2 min. do pol 9 ure. Takrat sem se umaknila in kaj se je potem na licu mesta dogajalo, ne vem.‹
Pripoveduje tov. Miša: ›Jaz sem šla v primerni oddaljenosti na vogal Zrinjskega ulice oz. Jožefove cerkve na konec župnišča. Hodila sem sem in tja. Spominjam se, da je prišel mimo moj katehet Jaklič, ki me nikdar ni ogovarjal, toda ob tej priliki se je ustavil in nekaj spraševal. Silno sem bila nervozna zaradi tega. Istočasno sem opazovala proti Natlačenovi hiši in videla, kako je vstopil Pepe. Nestrpno sem čakala kdaj bo Jaklič odšel. K sreči se je kmalu poslovil in v tem sem že slišala strel. Jaklič je šel mirno naprej brez kakšnega ustavljanja. To nam tudi kaže, kako so bili naši živci napeti, da smo slišali strele, dočim – konkretno Jaklič – tega ni slišal. Jaz sem potem šla nekoliko po Zrinjskega cesti naprej, se zopet vrnila, da sem bila v primerni razdalji z Lukom.‹
Pripoveduje Acko: ›Ko sem oddal orožje na Strmi poti in sprejel Pepetov dežni plašč, sem se odpeljal s triciklom na meni določen kraj, ki je bil na vogalu Zrinjskega ulice in Ulice stare pravde tako, da sem videl vse dogajanje na obeh ulicah. Čez kakih 5–10 min., točno več ne vem, ker so bile minute v teh trenutkih silno dolge, sem zaslišal strel, toda le enega in ne oba, kot sta bila dejansko izstreljena. Ljudje na cesti se absolutno niso zmenili za ta pok. Ko sem odhajal s svojega mesta, sem opazil Luka, ki je stal tik ob vhodu v cerkev, in opazil, da je imel pod plaščem mavzer pištolo s kopitom.‹
Pripoveduje tov. Pepe: ›Na akcijo sem šel popolnoma pripravljen. Prej sem še bil eno uro v službi. Šef je bil toliko dober, da me je pustil med delovnim časom ven, in če bi prišle kakšne informacije, zakaj me ni, da bi se izgovoril. Zato mi je bilo lažje oditi iz pisarne – Poštne hranilnice. Ob tej akciji je bil izreden primer, da sem šel iz pisarne že ob 8. uri. Ne vem več točno, ali sem šel direktno na dogovorjeno mesto, ali sem še šel izpit dva dcl vina. Tako sem prišel na Strmi pot, kjer so me že čakali. Slekel sem si moj plašč, ki sem ga imel povrh duhovniškega. Lidija in Miša sta mi dali še kolar. Ni mi bilo prav, da sta me toliko popravljali, ker sem bil le nervozen, kakor pred vsako akcijo. Potem sem le šel po Strossmayerjevi cesti in ko sem zavil v Ciril-Metodovo, sem zagledal stražarja, ki je stražil pri poljanski gimnaziji. Sam pri sebi sem si rekel – če me ta ne bo opazil, bo vse dobro. Ker sem bil oblečen v duhovnika, nisem vzbudil pri njemu pozornosti, pa tudi sam sem bil takoj bolj pomirjen. Tako sem prišel do Natlačenove hiše. Vrata so bila zaklenjena. Pozvonil sem. V tem sem se popolnoma umiril. Potrebna je bila popolna koncentracija misli, ker bi lahko vsaka najmanjša napaka bila usodna. Ko sem pozvonil, je prišla k oknu služkinja Natlačena, kateri sem se na njeno vprašanje predstavil in rekel, da me je poslal trebanjski župnik s pismom, ki ga moram osebno oddati g. Natlačenu. Čez nekaj trenutkov mi je prišla odpret. Ti trenutki so bili silno dolgi. Ko sem prestopil vrata, sem moral še po parih stopnicah v visoko pritličje in v notranje prostore. V tem sem se že orientiral, ker po samem opisu še nisem mogel vsega vedeti. Orientiral
sem se na poljansko gimnazijo in tako v naprej izračunal kako se bom umikal po izvršeni akciji, da ne bi padel naravnost pred stražarja, ki sem ga prej srečal. Pomočnica me je peljala v predsobo Natlačena, kamor je kmalu prišla žena Natlačena, kateri sem se predstavil kot kaplan trebanjskega dekana, ki me je sem poslal s pismom za g. Natlačena. Z njo sem nekaj časa razgovarjal. Vprašala me je kakšna je situacija na Dolenjskem glede ›naših‹. Povedal sem ji, da so imeli tam ›naši‹ veliko uspeha, ki so skoraj vse partizane uničili. To jo je silno razveselilo in sem si s tem pridobil simpatije pri njej. Posebej me je še vprašala, če ›bomo‹ uničili partizane, kar sem seveda pritrdil. Kmalu pa je Natlačen prišel dol in je naju žena pustila same v sobi. Tudi njemu sem se predstavil, kaj sem in od kod, da je važno, saj se moram takoj vrniti, in to z njegovim odgovorom na pismo, ki mu ga prinašam. Zdelo se mi je, da je on veliko bolj resen in previden, kakor pa njegova žena. Ko je pismo pogledal je bil resen in zaskrbljen in sem se moral tudi jaz tako zadržati. Nisem smel pokazati kakšnega strahu in sem se moral držati zelo sveto in resno. Vse sem naredil, le klobuk sem pozabil sneti z glave. To tudi delno namerno, da bi me ne spoznali, ker so si duhovniki le precej podobni. Običajno sem imel lase počesane na prečo, za to priliko pa sem si jih počesal nazaj. (In očala brez dioptrije – v dokumentu dodano s svinčnikom;op. S. Ž.) Natlačen je potem vzel pismo in stopil naprej k mizi tako, da sem bil jaz oddaljen kake 4 metre od njega. Nekaj časa sem še čakal, da se je usedel, odprl pismo in začel čitati. V tem sem pristopil za tri, štiri korake bližje in že oddal prvi strel v glavo, ki je že bil smrtonosen, vendar sem oddal še enega ›tolažilnega‹ v vrat. Seveda je Natlačen takoj omahnil na mizo. Že pri prvem strelu sem zaslišal ženo Natlačena, ki je skozi okno začela vpiti na pomoč: ›Aiuto Italiani!‹, itd. Jaz sem takoj zapustil sobo in šel skozi vrata. Vedel sem, da moram iti iz hiše na dvorišče in preko ograje na cesto. Ko sem tekel po stopnicah navzdol, sem šel prenizko in zašel v klet, kar sem opazil po zaklenjenih vratih. Skočil sem nazaj. Pri vratih je že navalil name sin Marko in žena Natlačena, za hrbet pa mi je še stopila služkinja. Sedaj se je začela borba za osvoboditev mene samega. Umik je bil težak. Začel se je pravi pretep. Sin je navalil name. Rešil sem se ga z udarcem s pištolo na čelo. Z leve strani me je držala žena Natlačena in vlačila za lase. V tem je sin spet vstal. Opazil sem, da mi pištola ne dela, levo roko pa tudi nisem imel prosto, ker je na njej visela Natlačenova, za menoj pa je bila služkinja. Tako nisem mogel pištole repetirati, da bi odstranil metek, ki se je verjetno zakačil. Čim sem to videl, sem Markota še enkrat močno udaril, da je precej daleč padel, istočasno pa se še osvobodil žene in služkinje s tem, sem jih vrgel na tla. Obrnil sem se proti kuhinji od tam v kabinet, ki je bil poleg. Tu je sedela neka stara ženska – mati, odprl hitro okno in skočil ven. Pri tem skoku sem se že na samem oknu precej močno opraskal, potem pa še ranil dlani, ker sem se ujel na roke. V hiši pri pretepu sem izgubil aktovko, očala, klobuk in še šop las. Hitro sem stekel proti ograji. Za menoj je šel volčjak, kateremu sem v zadnjem trenutku ušel na ograjo in jo preskočil. V tem sem se že orientiral, kje sem. Šel sem na Zrinjskega cesto in proti Ulici stare pravde, kjer me je že čakal Acko. Odpeljala sva se za gradom, kjer sem odvrgel kolar, in to ravno, kot sem pozneje zvedel, pred sedež mladinskega komiteta, in se preoblekel v svoj plašč. Peljala sva se do Opekarske ul. in Gradaščice, kjer sem si umil roke in zmil kri, ki mi je tekla iz ran. Potem sva šla z Ackotom nazaj po Groharjevi do Bleiweisove ceste do križišča Tržaške kjer sem iz tricikla izstopil. Z Ackotom sva se zmenila, da se dobiva pri njem na domu v Gradišču, kjer sem za pomirjenje – po moji stari navadi – popil kavo. Tako sem se potem popolnoma miren napotil nazaj v pisarno. Med potjo sem srečal Tonjo, ki me je ogovoril: ›Ali že veš kaj je novega? Natlačena so ubili.‹ Temu sem se ›prav na hudirjevo začudil‹. Tonja sploh ni mislil, da bi mogel biti soudeležen. Pripomnil sem še, da bo sedaj verjetno hudič in jih bodo na ta račun precej naših pobili. Ves preplašen je Tonja nadaljeval pot. Ko sem prišel nazaj v Poštno hranilnico v službo, je že vse govorilo o Natlačenovi akciji. Ker sem bil še vedno krvav od prask, sem se šel umit in potem normalno nadaljeval s svojim pisarniškim delom. Nihče ni vedel, niti sumil, kje sem bil. Le Darinka, ki je delala v ekspeditu, ki me je tudi malo več poznala, je morda na tihem sumila, da bi mogoče bil kako soudeležen. Kake pol ure za tem, ko sem se vrnil v pisarno, je prišel Štefan in me poklical ven. Objel me je in vprašal, če je vse v redu. Drugega mu nisem mogel tedaj odgovoriti kot le pritrdil, da je vse prav. Še me je objemal in spraševal. Tedaj nisva nič govorila in mu nisem razlagal kako in kaj je bilo. V pisarni sem delal naprej in poslušal komentarje o tej akciji. Bil sem vedno pripravljen, da bi odšel, če bi kaj prišlo ven o tej akciji, pa ni bilo nič.‹
Kakšni so bili občutki posameznikov, ki so se udeležili akcije. Pripoveduje tov. Lidija: ›Meni je bilo vsekakor manj težko, kakor pa Pepetu, ki je akcijo dejansko izvršil. Take akcije so ljudi psihološko silno izmučile – nestrpnost, nervoza, človeka uničuje. Meni je bilo težko, ker sem Natlačena in družino dobro poznala. Res težko pa mi je bilo potem popoldne, ko sem morala z mamo k Natlačenovim točiti solze in hliniti žalost kot človek, ki o vsem skupaj nič ne ve, čeprav so podatki prišli prav od tukaj. Vsaka akcija je pustila nekaj v človeku. Meni osebno ni bilo težko niti ko se je akcija pripravljala niti, ko se je izvršila, ampak po njej. Ravno zaradi tega sem potem šla nazaj – in tudi pri drugih akcijah – gledat, kakšen je bil učinek akcije. Nekak ›firbec‹ je bil v meni, ki se ga nisem zavedala in me je vlekel nazaj na lice mesta. Po sami akciji so Italijani najprej zaprli blok Zrinjska cesta–Streliška in potem nazaj Strossmayerjeva c.–Poljanska c.–Rdeča hiša do Ljubljanice. V ta blok sem tudi zašla in so me pri Reichovi tovarni prvič legitimirali. Popoldne, ko sem šla čez Ljubljanico, so me spet legitimirali in z ostalimi, ki so jih prav tako dobili, odpeljali v št. petersko kasarno, kjer so pregledovali dokumente. Ta aretacija se je izvršila že po kondolaciji pri Natlačenovih, kamor sem šla z materjo. Ob tej priliki je Natlačenova tudi izjavila: ›Tega človeka, ki je to naredil, dobro poznam in ga bom dobila.‹ 14 dni po tem sva šla s Pepetom po Puharjevi ulici proti Tivoliju, in ko prideva za Ilirijo, gredo proti nam Natlačenova žena s sinom Markom in še neko žensko. Umakniti se nisva mogla. Tudi Pepeta nisem na to opozorila, ampak samo čakala kaj bo. Ko smo šli skoraj že vštric, sem jih pozdravila. Natlačenova je še enkrat pogledala za nama brez posebnega zanimanja, torej Pepeta ni spoznala, čeprav je prej trdila, da ga prav dobro pozna. To bi bilo tudi težko, ker je bila situacija ob akciji precej zmešana in si ni mogla zapomniti fizionomije. Tedaj sem tudi Pepetu povedala, koga sva srečala, in kaj je izjavila Natlačenova žena.‹
Pripoveduje tov. Pepe: ›Najbolj sem se bal tega, da bi ne srečal kakšnega znanca, ko sem šel na akcijo, ali ko sem se vračal, posebno souslužbenca. Mene so v Ljubljani mnogi poznali. Pri tej akciji pa nisem bil dobro maskiran, razen očal. Pri drugih akcijah sem bil boljše maskiran, da me še najboljši znanci niso spoznali. Tega sem se tudi vedno držal, ker bi sicer lahko kdaj nastradal. Na terenih okoli Natlačenovih me ljudje niso toliko poznali niti jaz njih, drugače pa bi bilo v centru ali v Šiški. Precej težka je bila kriza, ki sem jo v tej akciji preživljal. Vedel sem, da me kontrolirajo, še posebno v sami Poštni hranilnici. Drugače se v OF nisem smel udejstvovati ne v hranilnici, ne na terenu, prav zaradi akcij. Že po osvoboditvi, ko sem pregledoval material iz vojne, sem videl, da je bila situacija okoli mene precej tesna. V arhivu je bilo: Stadler Franc, uradnik Poštne hranilnice, zagrizen član OF, član teroristične organizacije, izredno spreten, na ulicah se sestaja z raznimi ženskami, izredno spretno se umika aretacijam itd. V Ljubljani sem se nahajal do junija 1943 in vse skozi vršil službo razen zadnja dva meseca, ko sem s ponarejenim zdravniškim spričevalom imel bolniški dopust.‹
Pripoveduje Miša: ›Potem je Luka prišel do mene. Spremljala sem ga do Muzeja, kjer je oddal orožje. Šla sva okoli grada do ›Desetega brata‹ na sestanek, kjer pa še nikogar ni bilo. Potem sem šla po Tyrševi cesti, kjer sem srečala neko znanko, ki me je takoj vprašala, kaj se je zgodilo. Potem sem šla v Šiško. Popoldne me je prav tako, kot Lidijo, mikalo iti nazaj pogledati kako vse skupaj izgleda. Šla sem z neko tovarišico Miro. Peljali sva se s tramvajem. Na moj predlog sva se peljali še eno postajo naprej od Pošte, kamor smo imele namen oditi, in zaradi tega padle v italijansko zasedo. Tedaj sem že bila ilegalka. S seboj sem imela le delavsko knjižico, oz. legitimacijo Dopolavora. Medve z Miro nisva znali ničesar italijanskega. Prva sortacija aretiranih je bila pri Urbancu. Pri tem je oficir navidez dal Miro na stran, kjer so jih takoj izpuščali. Jaz sem s svojo legitimacijo se upirala, a brez uspeha. V tem so pripeljali novo grupo ljudi, ki je Italijane odvrnila od pozornosti na nas, kar sem izkoristila in prešla na drugo stran in bila tako izpuščena.‹
Pripoveduje Pepe: ›Borba, ki sem jo vodil v hiši z Natlačenovo ženo, sinom in služkinjo, ki so planili na mene, je bila precej težka. Osvoboditi sem se uspel le zato, ker sem bil dovolj fizično močan, pa tudi spreten, sicer bi lahko pošteno nastradal. Treba je bilo dovolj sile in prisotnosti. Poleg tega pa je bilo tudi rečeno, da sina ne smem streljati, razen v slučaju silobrana, kar pa tudi ne bi mogel izvršiti, kar nisem mogel pištole repetirati, ko se je metek zakačil.‹
Tov. Acko pripoveduje: ›Po akciji, ko sem se vrnil domov, sem se preoblekel in šel takoj spet na cesto s triciklom in s pravimi, oz. napolnjenimi kanglami z mlekom. To že z ozirom na to, ker sem bil menda edini tisti dan, ki se je vozil po mestu, in da sem opravil posel. Ustavljali so me znanci in me spraševali, če sem že slišal, da so Natlačena ubili. V začetku sem se čudil in rekel, da sedaj bodo gotovo spet pobirali ljudi in jih odpeljali v internacijo. Odgovarjal sem pač tako, kakšnega človeka po mišljenju sem imel pred seboj. Če sem vedel, da simpatizira z okupatorjem, sem se zgražal, apolitičnim pa odgovarjal, da ni prav, ker bodo spet bili streljani talci. Opoldne pa sem že vzel na znanje, da je Natlačen ubit. Znanci so me tudi popoldan, ko sem se spet vozil po mestu s triciklom, opozarjali, naj se ne vozim s triciklom, ker je nevarno. Italijanska policija je izdajala dovoljenja za vožnjo s triciklom, ker je 1. aprila leta 1942 prepovedala njihovo uporabo, kakor tudi navadnih dvokoles. Meni je mogoče lažje dobiti dovoljenje, ker sem imel nemško legitimacijo kot sudetski Čeh.‹
Tov. Lidija tukaj pripomni, da je bilo potrebno izkoristiti vsak moment, da so naši ljudje dobili dovoljenja za uporabo ali izkoriščanje prevoznih sredstev ali drugega.«
Tako so umor bana Natlačena videli in doživeli morilec in njegovi sodelavci. Kako pa so njegovo smrt doživeli njegovi domači, lahko preberemo v 14. številki Zaveze, v prispevku Tineta Velikonje, kjer spomin na nesrečni dogodek opisujeta banova sinova Marko in Tone.
Edvard Kardelj je na sam dan umora dr. Marka Natlačena, preoblečen v železničarja, skrivaj prišel v Ljubljano. Še isti dan je iz bunkerja, ki je bil v hiši dr. Mavricija Neubergerja na Vilharjevi cesti, napisal Kidriču in Leskošku pismo in jima med drugim »prav pošteno razveseljen« sporočil, da je »opravil delo novinec. Novinec – toda opravil je pošteno.« Morda takrat Kardelj še ni vedel, da Franc Stadler – Pepe ni bil nikakršen novinec, ampak dobro izkušen varnostnik VOS, ki je pred tem sodeloval v več akcijah, med drugim tudi pri umoru dr. Lamberta Ehrlicha, maja istega leta. Verjetno so ga o »novincu« kasneje podrobneje informirali, saj je Stadlerja konec novembra 1942 v pismu Francu Leskošku, ki se je takrat nahajal v Dolomitih, predlagal za odlikovanje. Franc Stadler – Pepe je bil leta 1952 razglašen za narodnega heroja in se kot udbovec upokojil leta 1965. Leta 2000 je umrl v Ljubljani.
Odprto ostaja vprašanje, zakaj dr. Marko Natlačen ni bolje poskrbel za svojo osebno varnost ali zakaj tega ni storil kdo iz njegove okolice. Glede na številne umore, ki so se v letu 1942 v Ljubljani pa tudi izven nje že zgodili, je bilo moč slutiti, da je njegovo življenje v nevarnosti, zato je opustitev ukrepov za zagotavljanje njegove varnosti naravnost nerazumljiva.
Natlačenovi so že pred drugo svetovno vojno imeli družinski grob na ljubljanskih Žalah. Umorjenega bana so pokopali k posmrtnim ostankom njegove prve žene in dveh sinov. Tako kot mnogi drugi je bil tudi ta grob po vojni oskrunjen in posmrtni ostanki odpeljani neznano kam. Leta 2005 je dal sin Tone ob svojem obisku v Sloveniji na pokopališču postaviti kenotaf. Mirko Kovač je v knjižici, ki jo je izdal ob sto dvajset letnici rojstva bana Natlačena (dr. Marko Natlačen se je rodil 24. aprila 1886 v Mančah pri Vipavi), zapisal besede banovega sina Toneta: »Ob očetovem spominskem grobu so se mi odprle stare rane. Kako je tako lepa, tako izobražena in krščansko vzgojena dežela kot Slovenija mogla ustvariti toliko gorja, toliko nedolžnih in nepotrebnih žrtev, toliko trpljenja, razdejanja in toliko sovraštva. In kako to, da je še danes toliko ljudi, ki ne morejo ali nočejo pogledati pod krov NOB. Poštene ljudi pa, ki niso dali usmrtiti niti enega človeka, ampak so se trudili samo zato, da olajšajo trpljenje in škodo naroda, pa dolžijo izdajstva in kolaboracije.«
Enciklopedija Slovenije je namenila zapisu o banu Marku Natlačenu le 28 vrstic v primerjavi s tremi stranmi namenjenimi Kardelju. Upati je, da vrednotenje življenja in dela bana Natlačena ne bo temeljilo na partijskih ocenah, ampak da ga bo zgodovinopisje objektivno umestilo v slovenski prostor in čas.
7.2. Slovenija novega štetja
Justin Stanovnik
7.2.1.
Zato je treba slediti skupnemu. Toda čeprav je beseda (lógos) vsem skupna, večina ljudi živi tako, kakor da bi vsak imel svoj način razumevanja.
Heraklit , fr. 2, (Diels, 1/77)
7.2.2.
Letos aprila je za petindvajsetletnico izhajanja izšla jubilejna tristota številka Nove revije. V njej so vidni tvorci te publikacije, sedanji in pretekli, povedali nekaj misli o njej, o njenem pomenu v preteklosti in njenih možnosti za prihodnost, pa tudi o času, ki ga je skušala razumeti in mu vtisniti svojo podobo. Revije so vse od vstopa intelektualcev v zgodovino opravljale dvojno vlogo. Bile so organizacijsko in akcijsko središče posameznih skupin in hkrati prostor, v katerem so se oblikovala njihova nova gledanja. Kulturna in politična zgodovina preteklih dveh evropskih stoletij je organsko povezana z nastankom revij, z njihovo krajšo ali daljšo, bolj ali manj uspešno kariero. Okoli Nove revije so se že nabrali atributi, ki jo, na tem področju, postavljajo med najvišje dosežke, ki jih je inventariziral narodov spomin. Če je eden takih dosežkov Stritarjev dunajski Zvon, potem mu enakovredno stoji ob strani Nova revija, postavljena v neki povsem drug zgodovinski ambient, zasnovana z nekimi povsem drugimi ambicijami. Morda bo te vrstice bral tudi kdo, ki se s to vzporeditvijo ne bo strinjal in bi hotel, da dobi Nova revija prednostno mesto. Ne bi se mu ne vem kako upirali. Kar je namreč Nova revija hotela, ni bilo nič manj kot to, da se Slovenci, po desetletnem kroženju po orbiti še ne izkušenega in še ne doživetega tujstva, vrnemo k sebi in k svoji civilizaciji. Kaj tako velikega ni bilo še nikomur naloženo, k čemu tako zahtevnemu še nobeni slovenski ljudje niso bili poklicani.
Razumljivo in pričakovano bi bilo, da bi možje – in žene – ki so se temu klicu odzvali, po četrt stoletja hoteli premisliti, kakšna se v perspektivi kaže prehojena pot. Ali so bili cilji prav postavljeni in ali so hodili za njimi tako zvesto in modro, da si ne samo nimajo kaj očitati, ampak se lahko izročijo razkošju zadovoljstva. Vendar, če bi pregledali dolžino njihovih pogledov nazaj in dolžino njihovih pogledov naprej, bi našli, da je za večino bolj vznemirljiva prihodnost kot preteklost. Predvsem pa jih seveda zanima sedanjost. Ko vse malo premislimo, vidimo, da se tako pomen njihovih besedil prej poveča kot zmanjša.
Od petnajstih članov uredništva, ki so v treh blokih – Vidiki, Krogi navznoter – krogi navzven, Forum – beseda urednikov – vzeli nase nalogo, da premislijo fenomen Nova revija – da premislijo sebe – bi vsakdo zaslužil, da ga občinstvo opazi in skuša razumeti, kaj je hotel povedati. Da smo se pri Zavezi odločili, da nekoliko natančneje in bolj pozorno preberemo samo besedilo akademika dr. Tineta Hribarja, ni odločalo nič drugega kot ekonomičnost, ki jo zahtevajo naše skromne moči, poleg tega pa še velikopoteznost, pa tudi dvomljivost in celo nevarnost izhodišč, ki jih pisec postavlja pred Slovence. Nekoliko bolj smo se zadržali še pri besedilu dr. Iva Urbančiča, ki je govoril o prikritem – »neovedenem« – nihilizmu dobe, kar nas nikakor ni pustilo neprizadete, a so nas sintagme, kot so – v variacijah – »bistveno-bitno mišljenje« in »epohalna resnica biti bivajočega«, prepričale, da je to jezik, ki ga kakih 110 % do 120 % Slovencev ne bi razumelo in da je zato bolj pametno, da v tej zadevi počakamo na koga s finejšimi orodji – miglior fabro.
Ostali smo torej z esejem akademika dr. Tineta Hribarja, ki nosi »epohalen« naslov Drugi začetek. Že tukaj moramo priznati, da smo z njim imeli nemajhne težave predvsem zaradi njegove zgradbe, ki nam, zaradi množice majhnih balkonov, teras in izpustov, pa tudi vseh mogočih prizidkov, ni in ni hotela povedati, čemu je bila postavljena – ko smo že mislili, da smo na neki sledi, nas je kaka nova prvina poslala nazaj na začetek. Videlo se je, da se je graditelj lotil svojega dela z nekimi nerazrešenimi negativitetami, ki so kot nekakšni vozli ovirale njegovo misel, da bi mirneje potovala k zastavljenemu cilju. Ker avtorja nekoliko poznamo, vemo, da je opremljen z znanjem in veščinami, ki bi lahko bile izhodišče za boljši izdelek, sam s seboj bolj skladen, bralcu prijaznejši. Ko se bomo pozneje z nekaj stavki dotaknili posameznih gradbenih domislekov, ki jih je avtor, gnan od nekih ne dovolj izprašanih in ne dovolj reflektiranih vzgibov, v svoji naredbi dodajal, nam bo mogoče okoliščina, ki smo jo tu nakazali, bolj jasna.
Najprej pa seveda ne smemo prezreti Hribarjevega zadovoljstva nad dosežki Nove revije, saj je izpolnila »vse temeljne cilje«. Projekt Nove revije ima v avtorjevih očeh pravico ne samo, da se imenuje zgodba o uspehu, ampak mnogo več. Dosegla je namreč to, da »že sedaj prevzemamo vodenje Evropske unije«, čeprav bomo formalno to vlogo prevzeli šele prihodnje leto. Naše vodstvo torej ni samo zadeva rutinske menjave na vrhu Unije, ampak smo duhovno in vrednostno že v evropskem vodstvu. Hribar nam daje slutiti, da smo to zrelost, ki je predvsem neko novo temeljno védenje, dosegli s postopki, ki so se izpeljali – ki so bili sploh mogoči – samo v aranžmaju Nove revije.
Gre namreč za neke reči, ki jih ostala Evropa v glavnem že prakticira, a jih ne razume tako dobro kakor mi. Gre za nič manj kot za novo ero – za novo štetje, kot smo nakazali v naslovu. Gre za drugo renesanso, pravi akademik Hribar. Kdo pa to še ve? To ni navaden čas, to je krisis – čas usodnih in epohalnih odločitev. Kdo pa še to ve? Če samo pomislimo, kako daljnosežne napake so naredili utemeljitelji prve renesanse, ki so se za osvežitev civilizacije ozrli v antiko in tam videli samo Platona! Posledica je bila ta, da krščanstvo »s platonizmom na teološki ravni že več kot dve tisočletji konstituira metafiziko, iz katere izvira nihilizem«.
Sedaj je nastopil čas za drugo možnost, za drugo renesanso. Kako bi mogli, po toliki izučenosti, preslišati ukaz, da moramo biti skrajno, skoraj nečloveško pazljivi? Če je bila prva renesansa uvod v nihilizem, v kaj bo pripeljala druga?
Akademik Hribar se je izročil manihejskemu umevanju sveta. Svetovno dobro in svetovno zlo sta se soočila z doslej neznano ostrino. Na eni strani je »prostor prostosti duha«, ki ga postavlja »svetovni etos«, ki je hkrati etos »etos smrtnega bitja« – torej brez transcendence, ki tako nevarno vabi v nihilistično metafiziko. Na drugi strani pa je »volja do moči«, ki se v politiki in ekonomiji javlja neprikrito, v svetovnih religijah pa prikrito. Svetovnih religij, ki veljajo za »razodete«, v resnici pa izhajajo iz pravrednot človeštva, so se namreč polastile Cerkve s svojimi kleriki. Zgodovinskim religijam pravi Hribar »klerične« – verjetno bi namesto izraza »kleričen«, ki ga pravopis ne pozna, bolj ustrezal izraz »kleriški« – in vidi v tem svojstvu razlog za njihovo povampirjenje. Njihova resnična moč je v duhovni manipulaciji s pomočjo religioznih resnic. V sedanjem času se ta vzorec, prek intenzivnega medverskega dogovarjanja, globalizira v enoten sistem duhovnega nadziranja in obvladovanja. V stikih, ki jih navezuje sedanji papež z drugimi predstavniki drugih religij – čemur bi v navadnem jeziku rekli ekumensko prizadevanje – zlasti mohamedanskimi, vidi Hribar rafinirano tkanje mreže za klerikalizacijo sveta, v katerem bo politika končno morala slediti direktivam dostojanstvenikov raznih Cerkva. Ni čudno, da se je Hribar, iščoč pravi izraz za to globalno intrigo, ustavil pri izrazu »kolaboracija« – tako ljubem, tako domačem, tako preizkušenem.
Na eni strani imamo torej svet svobode brez institucij, na drugi pa institucije brez svobode. V specifični optiki Hribarjeve duhovne avanture se ta nasprotja zreducirajo na eno samo: na eni strani svetovni etos izvorne človekove duhovnosti, na drugi pa svet polaščevalskih institucij kleriškega katolištva. Uspeh druge renesanse, slovenske in evropske, vidi Hribar v zmagi prvega počela. Zdi se, da se je odločil, da mu posveti vse svoje neskromne sile. Glavna ovira na poti do duhovne prostosti sveta pa je Katoliška cerkev. Écrasez l’infame – Potolcite nesramnico!
To je torej sedaj »osnovna evropska dilema«: ali naj Evropa še naprej črpa iz »krščanskih korenin, torej tudi iz korenin klerikalnega biblijskega monoteizma in njegovih poobčevalnih in izobčevalnih pretenzij«, ali pa naj se regenerira na podlagi »civilne religije in svetovnega etosa«? Praktično govorjeno, se to pravi: ali bo premoglo vatikansko vsiljevanje krščanskih korenin ali pa promotorji »nove evropske renesanse«? Gre torej za epohalne reči: za novo ero, za novo štetje, za novo človeštvo.
Tako pa smo sedaj tudi že pri jedru stvari. Sedaj je mogoče čas, da povemo, kaj je akademik dr. Tine Hribar v razponu svetovnozgodovinskih dilem, kakor bi utegnil reči Ivo Urbančič; ne kakršnega se vidi sam, ampak kako bi mi lahko opisali mesto, na katerem ga vidimo.
To, zaradi česar je Hribar napovedal krščanstvu »boj poslednji«, ni samo transcendentalna narava tega nauka, ampak predvsem njegova zgodovinskost. To je tisto, kar jemlje človeštvu njegovo »duhovno prostost«. Tudi transcendentalni oziri seveda, a najbolj odločilen je vstop krščanstva v zgodovino – prevzemanje odgovornosti za zgodovino. Način slehernega vstopanja v zgodovino je ustanova, tudi krščanskega. In obratno, način vsakega izstopanja iz zgodovine je izstop iz ustanove. Ustanova je instrument zgodovine, razumljene in nerazumljene. Odnos do ustanove je kriterij evropskega obstajanja, ker je ustanova konstituent civilizacije – njena forma. Zato ni čudno, da je boj – v zadnjih nekaj stoletjih – za evropsko avtentičnost šel v znamenju boja za ustanovo. Vse kaže, da se bo v tem znamenju tudi nadaljeval in končno odločil.
Ustanova je normalen način človekovega obstajanja zato, ker je človek družbeno ali politično bitje in zato, ker je človek bitje, ki je opremljeno z razumom. To dvoje je o človeku povedal neki zelo star in zelo vpliven gospod. Iz strateških razlogov pa je evropska emancipacija skušala onemogočiti ustanovo tako, da jo je predstavila kot sredstvo konservativnega družbenega nasilja in duhovne nesvobode. V resnici pa je ustanova, kljub temu, da je forma – ali pa prav zato – s človekom soobstojna: eîdos človeka in eîdos ustanove se sodopolnjujeta. V zgodovini so se vse nove zamisli o človeku in družbi, če so le bile v skladu s tem, kako človek je in kako svet je, slej ali prej uravnotežile in formalizirale v ustanovo. In vse zamisli o človeku in družbi, ki so nastale brez ontološke legitimacije, niso ali nikoli doživele ozgodovinjenja ali pa so se materializirale v divje ustanove – ki pa jih je zgodovina prej ali slej vzela iz obtoka.
Po vsem tem lahko rečemo, da bomo Hribarjev upor proti ustanovam – tudi in morda predvsem proti Katoliški cerkvi – razumeli v pravi velikosti, če ga bomo razumeli kot izstop iz zgodovine. To pa je eno najbolj nevarnih odločitev, ki se ji človek lahko zapiše. Ko namreč človek stopi iz zgodovine, se nujno znajde v utopiji. Glede utopije pa je tako, mar ne, da nismo nobeni zeleni novinci. Zato se nemalo čudimo, da v času, ko nam še ni uspelo pokopati vseh milijonov in milijonov ljudi, ki jih je pokončala utopija, ki je pravkar minila – ko jih v Sloveniji pokopavati še prav začeli nismo – že pojavljajo ljudje, ki so si vzeli za življenjski cilj, koncipirati in uveljaviti nove. Kot da bi imeli pravico do nedolžnosti prvega jutra – po vseh praktičnih seminarjih, ki jim jih je priredila zgodovina! Kaj pa se bo zgodilo s »svetovnim etosom« in s »svetostjo življenja«, ko se ju bodo polastili zlikovci, opremljeni z dialektiko, ki je danes še zunaj domišljije, nekoč pa jo bo nekdo iznašel in z njo napadel najfinejše tkivo človeštva? Kakšne pošasti pa se bodo skotile iz »svetovnega etosa« in »svetosti življenja«? Ali ni tudi utopija, ki je pravkar minil njen čas, obljubljala velikih reči – dokončno osvoboditev, popolno realizacijo generičnega človeka – tega, kar človek je – končala pa se je z zločini, katerih velikost šele slutimo? Kaj pa so boljševiki naredili iz Hegla in Marxa! Ampak, bo kdo rekel, v Heglu in Marxu so bile za to neke možnosti. V »svetovnem etosu« in »svetosti življenja« so tudi. Ko bodo vstali »aus dem Abgrund falsche Propheten«, bodo s »svetovnim etosom« in »svetostjo življenja« delali čudeže. Docet historia.
Toliko na sploh. Rekli pa smo, da je Hribar svoje načelne misli o novi duhovni konstituciji sveta pospremil z vsakovrstnimi aluzijami na konkretno sedanjost. Z njimi je hotel ilustrirati svoja izhodišča – pravilnost svojih novih odkritij. Mi smo tega veseli (kakor ima navado reči predsedniški kandidat Lojze Peterle) ker jih lahko izkoristimo za preizkus njegovih izhodišč, kakšne možnosti mu dajejo pri ocenjevanju stanja empiričnega sveta – vsem bolj ali manj dostopnega in
preverljivega.
Kako protislovna je »svetost življenja« kot idejno in etično jedro nove civilne religije, se vidi iz Hribarjevega vztrajanja na odpravi smrtne kazni in hkratnega dovoljevanja ubijanja še nerojenega življenja. Na eni strani ima kazen za uboj že rojenega človeka za »državni zločin«, na drugi strani pa naj dopuščanje ali nedopuščanje še nerojenega otroka regulira svobodna vest. Nekonsistentnost »svetosti življenja« je tako na dlani: varuje že rojenega človeka (zločinca), ne varuje pa nerojenega človeka, ki s svetom nima še nič. Njena protislovnost je v tem, da enkrat arbitrarno dovoljuje, kar drugič arbitrarno prepoveduje. Tako se »svetost življenja« izkaže za ideološko domislico nove, nekleriške Cerkve in dokazuje tako, da zaradi svoje protislovnosti nikoli ne bo mogla predstavljati konsistentne zasnove sveta.
Hribar potem še razširi svojo invektivo na napore Cerkve za zaščito nerojenih otrok. Pravi, da v nekaterih katoliških državah ne dovoljujejo svobodno odločati, katerim otrokom bodo pustili, da se rodijo, in katerim ne. To da je »državna kontrola nad vestjo državljanov«. Hribar tu uporabi staro metodo, po kateri je treba najprej prirediti stvarnost in jo potem interpretirati. Država se ne briga za vest državljanov – to ji Hribar podtika – pač pa ne dovoljuje ubijanja človeka (tudi če še ni rojen). Ko država – preko svojih sodišč – na primer obsodi novinarja, da je vede širil neresnične stvari o določenih ljudeh, tega ne dela zaradi kontrole nad novinarjevo vestjo, ampak zaradi zavarovanja integritete svojih državljanov. Države ne briga vest, državo brigajo dejanja. To velja za državo. S Hribarjem pa ni čisto tako. Pri njegovem odnosu do države nima vest kaj opraviti. Nikdo ne zahteva, da Hribar ljubi državo in njene zakone, pač pa jih mora izpolnjevati. Tukaj vest nima kaj iskati. V povsem drugačnem položaju pa je Hribar kot konstituent narodove kulturne elite. Tu ima vso besedo vest (država pa nobene). To je zato, ker je kultura duhovna zgradba, ki je ni mogoče postaviti razen v nomosu svobode in vesti. Tu je treba vésti dovoliti, da regulira človekova dejanja in človekove napore glede tega, ali so dobri ali slabi. To je za kulturo bistvene važnosti, a mora to razločevanje potekati v normi vesti – svobodne, a ne nevezane. Prispevati h kulturi, ki v inventar človekovih pravic vključuje svobodo ubijati potomce, je tako zelo slabo, da tega evropski človek ne bi prenesel, ko se ne bi bil že zdavnaj katapultiral v orbito moralnega relativizma – ko ne bi bil z emancipacijo izdelal očal, ki mu to omogočajo. Kdor pa je v stanju, da si ta očala kdaj sname, se znajde pred prizorom, ki bi mu bil kos samo kak novi Apokalipto.
Kako malo doktrina o »svetovnem etosu« in »svetosti življenja« smrtnega bitja varuje človeka, ki si vzame za nalogo razumeti in normirati svet, kaže tudi mesto v Hribarjevem besedilu, kjer pravi, da so »za upadanje števila novorojenčkov, ki smo mu žal zaradi neustrezne demografske politike podvrženi tudi Slovenci, razlogi drugod«, in ne opazi, da v skladu s to dikcijo razlogi niso nikjer drugod kot v »neustrezni demografski politiki«. Zunaj dikcije, ki si jo je izbral, pa je jasno, da so razlogi drugod, tudi v stanju duha, ki ga že nekaj desetletij izdeluje slovenska kulturna elita. Kaj pa je narodova kultura drugega kot to, kar si narod o sebi misli?
Tudi pripomba, ki sledi odkritju, da se v »državah, v katerih katolicizem prevladuje tudi politično«, prepovedi o svobodnem odločanju o rojstvu otrok redno pridruži še zahteva po ponovni uvedbo smrtne kazni, je preveč žurnalistična in premalo analitična za slovesni značaj jubilejne številke revije. Avtor namreč pravi: »Ponovno bi radi ubijali v imenu Življenja.« To seveda ni noben argument, to je stavek iz prepone.
Posebno mesto, ki ga moramo prebrati v luči začetnih postavk evropske civilne religije, je tudi Hribarjeva ocena referenduma o umetnem oplojevanju neporočenih žensk. Hribar ga ostro zavrne in pravi, da je to bilo »najsramotnejše vseslovensko glasovanje doslej«, saj je bil to »referendum o življenju oziroma o neživljenju«. Rezultat, v katerega se je referendum iztekel, se mu zdi najprej krivičen, ker preprečuje zanositev nekaterim ženskam, a je dobro na njem to, da je pokazal, kako abotno je, sklicevati se na »religiozne temelje razumevaja svetosti življenja«. Tu imamo naposled neposredno konfrontacijo dveh pojmovanj »svetosti življenja«: svetost življenja, umevana v »prostosti duha« – po našem mnenju nihilistično – in svetost življenja, kot ga razume krščanstvo.
Po Hribarjevem mnenju so se Slovenci s tem, da niso dovolili neporočenim ženskam umetne zanositve, obrnili proti »svetosti življenja« in »proti rojstvu toliko in toliko otrok«. Ob tem bi lahko rekli dve stvari. Ko Hribar označi referendum za »najsramotnejše vseslovensko glasovanje doslej«, bi lahko opazil, ko bi mu bil prisoten horizont slovenskih sramot, da se je na volitvah aprila 1990, na katerih je bil za prvega predsednika demokratične Slovenije s šestdesetimi procenti izvoljen nekdanji partijski šef Milan Kučan, v tekmi z nekdanjim disidentom in pregnancem Jožetom Pučnikom, zgodila sramota, ki bi lahko z referendumsko uspešno tekmovala. Pa ni opazil, ker se je naučil svojo pozornost selektivno usmerjati. Drugič pa bi se Tine Hribar, ko govori o rojevanju otrok, lahko spomnil na »dostojanstvo človeka«, ki ga sam navaja kot eno od »temeljnih vrednot svetovnega etosa«. Ni pomislil, da so se Slovenci spomnili ravno na dostojanstvo človeka, ko so odklonili takšno »reprodukcijo«. Morda tudi ni slišal Ivana Mamića, poslanca državnega zbora, ki je na seji 19. 6. 2001 takole zaključil svoj pledoaje proti zakonu: »Apeliral bi na to, da postavimo človeka na mesto, ki mu gre.« (Aktualni predsednik države Milan Kučan pa je na tiskovni konferenci teden pred referendumom posredno sporočil, da bo sam sicer glasoval za obstoječo novelo, zraven pa pripomnil, da je treba biti »zelo občutljiv«. Zakaj gre za možnost, da se z »odločitvijo države poseže v pravice posameznika«. Ne bi bilo potrebno, a vseeno: ne gre za odločitev države, ampak za odločitev državljanov; posamezniki imajo do nekaterih stvari pravico,
do drugih pa ne; in če državljani na legitimen način v legitimni zadevi odločijo, da posamezniki do določenih reči nimajo pravice, potem je pač nimajo. Tu nimamo nasilja države, ampak »nasilje« demokratične večine. (Kar je samo po sebi lahko seveda tudi problem.)
Nadalje »svetovni etos« in »svetost življenja« naročata dr. Hribarju, kako mora gledati na nedavno sprejeti zakon o verski svobodi. Hribar mu zameri veliko stvari: zgodovinsko regresivnost, protimoderni vzgon. V resnici pa vsi vemo, da je zakon o verski svobodi tranzicijski politično-pravni akt, ki je bil nujno potreben za normalizacijo odnosov med verskimi skupnostmi in državo. Ko ne bi bilo boljševiške totalitarne diktature, ki je v verskih skupnostih, zlasti v Katoliški cerkvi, videla vir svoje moralne negacije, tak zakon ne bi bil potreben. Katoličani, ki so v totalitarizmu edini udejanjali javno drugačnost, so bili pod nenehnim nadzorom represivnih ustanov boljševiške države. Zato je demokratična država – zgodilo se je to šele v drugem desetletju njenega obstoja – morala to stanje s posebnim zakonom evropeizirati.
Hribar je to preprosto in neodložljivo dejanje proglasil za vrnitev v predmoderno. Kaj ga je k temu gnalo? Ali kaka regula civilne religije? Ali pa njegov ěthos, za katerega je rekel stari Heraklit, da je človekov demon?
Zakon o verski svobodi se zdi Hribarju nesprejemljiv zlasti zato, ker dovoljuje verskim skupnostim – spet je tu mišljena predvsem Katoliška cerkev – organizirati zasebne šole. Strah ga je, da verske šole ne bodo temeljile na »vrednotah svetovnega etosa«, čeprav si ne moremo predstavljati, da bi mu bilo neznano, da je Jegličeva katoliška gimnazija, ki je temeljila na krščanskem etosu, hkrati opozarjala in tako gojila tudi »vrednote svetovnega etosa« – v zanesljivi zgodovinski obliki. Danes pa imajo zasebne, zlasti katoliške šole posebno vlogo, ki nam stopi pred oči, če pomislimo na dvoje. Za sedanjo šolo je treba reči, da ni pri sebi – da ni to, kar bi morala biti. Šola je šola takrat, kadar mladega človeka v zadostni meri seznani s svetom – z njegovo resničnostjo in njegovimi perspektivami – in ga opremi z izobrazbeno in moralno aparaturo, ki mu bo omogočila vožnjo brez večjih karambolov. Današnja šola nima tega v sebi, da bi mogla opravljati to vlogo. Še vedno se ji poznajo totalitarne okvare, novolevičarski nihilizem, ki je nasledil nekdanjo ideologijo, pa ji ne dovoli vrnitve v normalne okvire. Poleg tega je tu še dejstvo, da to stanje najgloblje prizadeva katoličane. Če hočejo obnoviti kulturno samobitnost, morajo imeti vsaj nekaj šol na vseh ravneh izobraževanja. Pravico do tega jim dajejo evropske norme, posebej pa še moralni kredit, ki so si ga pridobili s tem, da so bili desetletja in desetletja tista javnost, ki je relativirala totalnost totalitarne države. Visoka cena, ki so jo katoličani za to zadržanje morali plačati, brani dostojnemu človeku, da bi jim to pravico odrekal. Toda dr. Tine Hribar je očitno človek, ki se temu vzgonu lahko upre: na primer tako, da promotorje zasebnega katoliškega šolstva spreminja v »sovražnike laične družbe«.
Kako malo previdnosti in rezerve zahtevajo od Hribarja idejna izhodišča, ki jih poizkuša promovirati v tem besedilu, kaže tudi trditev – ob kateri takoj pomislimo, da bi jo, preden jo je poslal v javnost, moral dati v ponovni postopek – da so se vse velike vojne 20. stoletja odvijale pod »obnebjem biblijske supercivilizacije«. Vse velike vojne 20. stoletja so res bile takšne, da bi jim lahko ali pa celo morali reči evropske vojne. Obenem pa za Evropo 20. stoletja ne moremo reči, da je bila »pod obnebjem biblijske supercivilizacije«. Za dejanja, ki jih je Evropa tega stoletja uprizorila, ne moremo reči, da je bila biblijska civilizacija zanje kriva do te mere, da bi bila
odgovorna. Ozvezdja, ki so stala nad to Evropo, so žarela v energiji jakobinskega upora, nacionalne in romantične samopoveličanosti in ničejanske duhovne nadutosti. Evropa, ki jo označujemo s kraji, kot so na primer Auschwitz, Katin, Kočevski Rog, se je mogla uresničiti šele potem, ko je bila storjena hybris – veliki prestop meje med tem, kar človeku gre, in tem, kar človeku ne gre.
Czeslaw Milosz se je v debati po nekem predavanju (Europa und die Folgen, Castelgendolfo Gespräche 1987, str. 328) dotaknil vprašanja, ali je krščanska Evropa odgovorna za holokavst. Malo pred tem je namreč to vprašanje zaostril avtor filma Šoah Claude Lanzmann, ki je stal za tezo, da je bil genocid nad Judi posledica krščanskega antisemitizma. Tudi urednik nekega kalifornijskega časopisa, za katerega je Milosz dajal intervju, je bil mnenja, da ima Lanzmann prav. »Poizkusil sem mu pojasniti, zakaj imam to tezo za napačno. Prvič je v Evropi že najmanj dve stoletji opaziti proces relativizacije in razkristjanjenja, kar je torej potekalo pred genocidom nad Judi. Največjo odgovornost sta po mojem mnenju nosila naravoslovje in tehnika s svojim kvantitativnim obravnavanjem narave in človeka. Pri vsem krščanskem antisemitizmu ni bilo še nikoli tako, da bi se človeška bitja obravnavala zgolj kot statistične enote, ki jih je mogoče enostavno izbrisati.«
Pod kako silovitim pritiskom a tergo je Hribar moral biti, nekoliko zaslutimo iz še enega stavka v tem kontekstu, da je namreč bilo »ubijanje v imenu Boga ne samo dovoljeno, ampak tudi zapovedano«. To, česar sem se dotaknil sedaj, po vsej podobi spada v teologijo in bi bilo mogoče bolj pametno, da bi se umaknil. A bi ta stavek le rad opremil z neko zgodovinsko pripombo, ki bi ga utegnila postaviti v drugo perspektivo. Domobranci so se bojevali za to, da bi Slovenija ostala v civilizaciji, kakor se je ustvarila v zgodovini. Hoteli so, da se po vojni obnovi Slovenija v razvitosti tistih razsežnosti, ki so in nuce obstajale že pred vojno: zasebna lastnina, tržno gospodarstvo, pluralna demokracija, pa tudi svoboda vesti in človekove pravice. Ker so se domobranci bojevali proti brezbožnemu boljševizmu, so pri tem imeli v mislih tudi Slovenijo, v kateri bodo lahko svobodno udejanjali krščansko prepričanje in krščansko kulturo. In ker so bili vojaki in so se bojevali, so tudi ubijali. Zato so njihovi nasprotniki to izkoristili, naredili retorični quid pro quo in jim naprtili – Tine Hribar bi, če bi tako naneslo, to naredil še danes – da ubijajo »za Boga« ali »v imenu Boga«. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Domobranci niso ubijali »v imenu Boga«, ampak v imenu sebe in svoje napadene in ogrožene svobode – osnovne svobode, moramo dodati.
Zato slovenska državljanska vojna ni bila verska vojna, za kar so jo nekateri hoteli narediti, ampak je bila politična vojna v izvornem pomenu te besede – vojna za polis. Šlo je za temeljne atribute človekovega obstajanja na zemlji: za svobodo misli in besede. Resničnost tega stavka so boljševiki dokazovali pol stoletja, potem ko so domobranci prvi del vojne izgubili.
Hribar nadaljuje s trditvijo, da »prostost duha« danes ogrožata dve duhovni regresiji: k Tomažu Akvinskemu in Karlu Marxu. Ta vzporeditev je sicer nevzdržna, a nas zanima aktualna vrednost tomistične tradicije. O tem obstajajo mnenja zelo kompetentnih ljudi, ki so koničasto nasprotna Hribarjevim. Alasdair Macintyre (Whose Justice? Which Rationality? 1988, str. 402/403) pravi o tem naslednje: » … tisti, ki so se uspešno prebili skozi vprašanja pravičnosti in praktične racionalnosti, izhajajoč iz osnov, ki jih je zgradil najprej Aristotel in potem Akvinec, imajo vse razloge, da trdijo, da se je racionalnost njihove tradicije potrdila ob srečanjih z drugimi tradicijami.« Tudi John Gray (Enlightenment’s Wake. 1955, str. 151) odobravajoče navaja Macintyrovo mnenje o superiornosti tomistične tradicije: »Macintyre uveljavlja koncept raziskovanja, ki je, izrecno tomističen po izvoru in navdihu, eksplicitno vezan na tradicijo, a se njegova superiorna racionalnost izkazuje v tem, da rešuje težave, ki jih rojevajo, ne da bi jih bile v stanju tudi reševati, druge, rivalne tradicije.« O relevantnosti tomističnega pristopa v sedanjem času pa, nadaljujoč, pravi naslednje: »Modernistični projekt prosvetljenstva je ostal, čeprav je v mnogih točkah prekinil s klasično in srednjeveško predmoderno mislijo, v stiku z njo v njenem univerzalizmu in v njeni utemeljujoči in predstavljajoči racionalnosti. Predmoderni pogled na svet, kakor se nahaja tako pri Aristotelu kakor pri Akvincu, je pogled, ki tako razume človekove moralne kategorije, da so sposobne slediti strukturi stvari v svetu in v katerih človekov razum mikrokozmično odseva red v kozmosu. Moderni pogled na svet prevzema od klasične zahodne tradicije koncept misli, po katerem ta zrcali ali predstavlja svet in po katerem racionalnost temelji na univerzalnih utemeljitvah. To je koncept misli, ki se je uveljavil tako v klasični zahodni filozofiji kakor tudi v krščanstvu do današnjih dni.« (Prav tam, 152)
V boju proti nihilizmu Hribar krščanstvu ne pripisuje nobenih možnosti. To je zato, ker se je povezalo s platonizmom in tako postavilo podlago za nadaljevanje metafizike, »iz katere izhaja nihilizem«. Krščanstvo razumeva sebe seveda drugače. Helenska filozofija je z avtoriteto misli samo podprla njegovo inherentno univerzalistično naravo. Lani 12. septembra je papež Benedikt XVI. v predavanju na univerzi v Regensburgu razložil, z avtoriteto profesorja in prvega človeka Cerkve, kako bistvena je ta zveza za krščanstvo, nekoč in danes. (V Zavezi 63 smo objavili slovenski prevod, v upanju, da ga bo mnogo Slovencev, ne prebralo, ampak premislilo. Med bralce bi povabili tudi akademika dr. Tineta Hribarja, če se mu seveda ne graja, ker je stvar katoliška.)
Navedeni münchenski filozof Robert Spaemann je v že citiranem delu (str. 319) o tej tematiki, opirajoč se na Bergsonovo razlikovanje med »zaprto religijo« in »odprto religijo«, rekel, da se zaprta religija utemeljuje na običaju in tradiciji, zato je zaprta religija partikularistična. »Navdih odprte religije pa je preroški in univerzalističen. Če se je evropsko krščanstvo vedno znova uprlo nevarnosti, da bi postalo zaprta religija, potem je to bilo predvsem na temelju svoje prejšnje simbioze z grško filozofijo, z njenim logosom in njeno voljo do spoznanja počel.«
To, česar se Hribar dotakne na koncu svojega eseja, smo za konec prihranili tudi mi, čeprav smo bili že na tem, da se stvari, sploh ne dotikamo. Gre namreč za nekaj, kar zadeva vsakega človeka, pastirja pod Triglavom in člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti: gre za okus. Kaj se je torej zgodilo s Hribarjem in njegovim okusom v razredčenih sferah svetovnega etosa, se sprašujemo. Naredil je namreč neko vzporedbo, ki je človek – posebej mogoče človek-Slovenec – ne bi smel narediti. Način, kako so pokopali Silva Pluta in Metoda Trobca, je pojasnil z načinom, kako so po vojni morili slovenske domobrance. Silvo Plut in Metod Trobec sta bila zločinca. (Tako je ugotovilo neko od ljudi postavljeno sodišče; kaj to pomeni v tistem jeziku, ki je nad nami in ga mi ne razumemo v celoti, ne vemo, a v človeških merah sta bila, z zadnjo človeško avtoriteto, spoznana za zločinca; za kristjana – čisto mogoče pa za vsakogar – je tako, da ima, kakor pravi Evelyn Waugh, zadnjega človeka za bolj vrednega božjega zanimanja kot sebe, saj nikoli ne ve, kaj v končni veljavnosti je.) Torej Silvo Plut in Metod Trobec sta bila zločinca in, po merilih, ki veljajo za vzporedbe, so bili zločinci tudi domobranci. Nerodno nekolikanj je le to, da so jih tako pokončali.
Hribar domobrance dopušča samo v toliko, v kolikor so mrtvi. Živih ne mara, mogoče bi bilo celo sklepati, da jih sovraži. Sedaj nekoliko vemo, kaj pomeni »posvečenost mrtvih«: posvečenost mrtvih je nekaj, ob čemer brez težav obstaja zavrženost živih. Tako smo sedaj pri eni od novih zapovedi: ljubi mrtve in sovraži žive (ne vedno, se razume, le če ne grejo v tvoj koncept). Nova Slovenska zaveza se že šestnajst let trudi, da bi za domobrance uveljavila pravično podobo, in je za to deležna vsakega prekletstva. To je zato, ker mnogi, po Hribarjevem receptu, domobrance sovražijo, kolikor so živi. (Zunaj Hribarjevega recepta jih sovražijo tudi mrtve.) A kako naj bodo živi, potem ko so mrtvi, če ne v zgodovini! Poleg tega je Nova Slovenska zaveza naredila vse, da dobijo »nagrobnik, se pravi, nagrobno spominsko znamenje z imenom pokopanega«, a zato praktično od nikoder ni dobila nobenega priznanja, tudi od akademika dr. Tineta Hribarja ne, ki je opolnomočeni agent gibanja za posvečenost mrtvih. Kakor da bi njeni člani počeli nekaj nedostojnega, nekaj kar ni za javnost.
Tako smo se dotaknili nekaj momentov izkustvenega sveta, ki jih je Hribar interpretiral tako, da so mu lahko služili za aktualizacijo njegove nove duhovne evropske politike. Njihova empirična narava nam ni pustila skrito, da so Hribarjeve ideološke premise nezadostne: za interpretacijo sveta, kaj šele za njegovo postavitev. Najmanj nezadostna, če pa pomislimo na njihovo vrtoglavo ambicioznost, pa začutimo, da bi se morali zateči k drugemu jeziku.
7.2.3. Upor
Služenje inupor sta dve besedi za dvoje možnosti, ki jih imamo na svetu. Velika večina ljudi se
odloči za prvo možnost. To storijo predvsem zato, ker stvari so in ker svet je; ob tem čutijo, da služenje naravno izhaja iz biti in bivanja, iz tega, da kaj je. Večina ljudi je normalnih v tem pogledu, da – brez natančnega premisleka ali pa sploh brez premisleka – v sebi vedo, da sveta, prav zato, ker je, ni mogoče pustiti na cedilu. Ta nezavedni premislek – če smemo uporabiti protislovje – jih potiska v odločitev, da se vključijo v svet, ne glede na to, kakšen je. Nekateri so potem za to tudi nagrajeni, z mirom, ki v njih razpenja svoje šotore, včasih pa tudi z izrednimi in nepričakovanimi tolažbami. To jim daje občutek, da so na pravi poti – občutek, ki počasi preide v védenje, ki je tako zanesljivo, da vzdrži tudi takrat, kadar smisel sveta izginja v disonanco.
Z večino je tako. Večina ljudi pristaja na svet. Včasih pa se zgodi, da dobi svet v očeh kakega človeka podobo, ki mu pravi, da ga ne more sprejeti ali celo ne sme sprejeti. Ne sprejeti je premalo, čuti, da ga mora zavreči. Ker pa svet zaradi tega še ne preneha obstajati, je ta človek sedaj v uporu. Živeti v uporu, pomeni, živeti v najglobljem tujstvu. To je upor, živeti v tujstvu.
V 4. poglavju 5. knjige 1. zvezka Bratov Karamazovih pisatelja F. M. Dostojevskega smo priča pogovoru med bratoma Ivanom in Aljošo. Ivan hoče razložiti Aljoši, zakaj sveta, kakršen je, ne more sprejeti. Preveč je v njem trpljenja, in kar je huje, prenašajo ga nedolžni, tudi in mogoče predvsem otroci. Ivan opiše nekaj primerov, ki nas, kadar jih preberemo, vedno spet pretresejo (a se ob tem zavemo, da bi 20. stol. lahko pokazalo še kaj bolj rafiniranega). Ivan ve, da bi za to, da se svet spet sestavi in dobi smisel, bilo potrebno odpuščanje. Toda Ivan odpuščanja ne dopušča in ne dovoljuje. Stvari, ki jih je opisal, so takšne, da bi bilo odpuščanje nemoralno. Pisatelj zaključi pogovor:
»To je upor,« je tiho in s pobešenimi očmi spregovoril Aljoša.
Tako bi bilo mogoče to stanje razrešiti? Za Dostojevskega vemo, kako ga je razrešil. Kakor je znano, je v nekem pismu zapisal: »Tudi če bi vedel, da govori resnica proti Kristusu, bi se odločil za Kristusa.« To nas pripelje k misli, da vera v Kristusa lahko »tolče vsak argument«. (Tudi Urbančičev »prikriti nihilizem dobe«.) Ivanova rešitev je drugačna. V navedenem pogovoru z Aljošo pravi nekje: »Rajši imam svoje nemaščevano trpljenje in svoje neutolažljivo ogorčenje, pa bodisi, da nimam prav.«
Tako imamo sedaj dve rešitvi. Dostojevski: Kristus, in s tem smisel, tudi če nimam prav. Ivan: upor, in s tem nesmisel, tudi če nimam prav. Tudi če sta obe odločitvi diametralno nasprotni, sta enaki v tem, da sta obe odločitvi, v radikalnem pomenu besede. Dodatek »tudi če nimam prav« daje obema stališčema status čiste odločitve. Tako dobi ta beseda osrednji pomen, zdi se, da je nanjo vezana človekova usoda. Odločiti se moramo, ker smo, kakor pravi Pascal, »vkrcani«. To je cena, kdo bi rekel, strašna cena za našo človeškost.
Količina bolečine nedolžnih v svetu je en razlog za upor. Drugi pa je tisti, ki ga je v drami Disident Arnož in njegovi prikazal pisatelj Drago Jančar. To je ena najbolj žalostnih slovenskih iger, a v svoji preprosti monumentalnosti tudi ena najglobljih (ob Smoletovi Antigoni in Zajčevem Vorancu). Ta
igra je tako pretresljiva zato, ker v njej gledamo propad preroka, ali bolje, človeka, ki se ima za preroka. Propade zato – propad ni samo zunanji, ampak tu tudi notranji – ker se je postavil za preroka in ni bil izbran. Ni nastal zato, ker bi lahko rekel, Položil si mi v usta novo pesem, ampak se je izbral sam. V tem je njegova tragičnost: da je postavil samega sebe.
Ni preizkusil glasov, ki so ga vabili na pot uporništva, ali so pristni ali ne, ampak jih je sprejel kakor tisti, ki jih je že od nekdaj hotel slišati. Ko so ga torej na neki slovenski gmajni obstopile čarovnice in zaplesale okoli njega čarni krog in mu pele pesmi z zapeljivimi besedami, je verjel takoj: da bo samosvoj, da bo velik, da bo govoril resnico do poslednjega konca, da bo svoje ljudi popeljal v odpadništvo in herezijo, da se bo njegov vpliv čutil, da se ga bodo bali mogočniki zemlje.
Toda ko poslušamo njegove govore v Ljubljani in potem v Ameriki, čutimo, da nimajo pravega sporočila. Nekako že vemo, da nikoli ne bo napisal Knjige, ki jo od njega pričakujejo njegovi verni in ki bi bila enakovredna tisti, na katero se sklicujejo njegovi zoprniki. Zunanji propad je potem samo spremljava njegovi notranji nezadostnosti. Nazadnje se mu ljudje, ki jih je hotel narediti za svoje učence, uprejo tako, da zapustijo njegovo vodstvo in se obrnejo k tistim, ki se razumejo na ta svet. Njegova vdaja je sedaj popolna. Na koncu samo še onemoglo prikimava tistim, ki sedaj dajejo norme.
Z Arnožem je Jančar naredil to, kar je v tem času moral nekdo narediti: pokazal je ničevost uporništva – njegovo futilnost in avtodestrukcijo. Pokazal je, da s pesmijo, ki so jo tako sladko pele Sirene časa, ni nič. Toda ker je umetnik, je svojega junaka, nosilca te kolektivne utvare, upodobil tako, da ga nismo mogli gledati brez usmiljenja – usmiljenja tudi do sebe in človekove zmotljivosti.
Mogoče se bo bralec začudil, a prav za konec bi bilo prav, da se, ne brez zveze s tem, o čemer sedaj govorimo, spomnimo na neko daljno postavo, ki se je zasvetila v zarji prve renesanse, človeka, ki je bil »katoličan in tomist do zadnjega vlakna«, Florentinca Girolama Savonarola. S svojim mučeništvom je pokazal, kako je treba živeti uporništvo v odgovornosti do zgodovine. Ni bil človek samo za svoj čas. Bil je človek za vse čase.