Zaveza št. 66 – Aktualnost Kočevskega roga (Justin Stanovnik)


§

Že nekaj let velja navada, da se obletna spominska slovesnost na Kočevskem rogu obhaja
na prvo nedeljo v juniju. To je zato, ker ta nedelja sovpada s časom, v katerem se
je leta 1945 tam dogajalo to, kar Kočevski rog pomeni. Upamo, da bodo tudi prihodnji
ljudje imeli ta čut v sebi in se držali te navade, čeprav ne dvomimo, da se bodo našli
tudi takšni, ki jim enotnost časa in kraja ne bo toliko pomenila, da se ji ne bi,
če bi tako naneslo, odpovedali. Poleg tega so bile do sedaj vse slovesnosti dopoldne.
Nova Slovenska zaveza se zelo trudi, da tudi tu ne bi prišlo do spremembe. Izhajamo
iz tega, da vemo, koga se na Rogu spominjamo in kakšen status je zanje imela nedelja,
ne njen popoldanski, ampak njen dopoldanski del. Velikost nedelje je bila neprimerljiva
s katerimkoli drugim časom: vsi dnevi so tekli v pričakovanju nanjo ali živeli od
njenega spomina. Čudež slovenske nedelje se je dogajal iz tedna v teden, a ni s ponavljanjem
ničesar izgubil; vedno je prihajal z začetno svežino in z njo očiščeval svet znotraj
in zunaj. In ker je bila nedelja tako velika in slovesna, si ljudje niso mogli predstavljati,
da je ne bi sprejemali zjutraj, ko je prihajala »skozi čista okna jutra«. V njeno
jutro ali njeno dopoldne so postavili to, kar so imeli za najsvetejše na svetu: farno
mašo. Vsi vemo, da je svet danes nekoliko drugačen, a zaradi ljudi, ki se jih na Rogu
spominjamo, moramo na vsak način spoštovati ta čas in to uro.

Čas je ena stvar, druga pa je mesto, ki ga ima Kočevski rog v horizontu sedanjih slovenskih
reči. Dveh strani se moramo tu dotakniti. Najprej je tu velikost Roga, ki je tako
izstopajoča, da ni mogoče, da je normalen človek ne bi registriral – ko pravimo normalen
človek, mislimo na človeka, ki je toliko seznanjen s svetom okoli sebe, da ve, da
so stvari, poleg vsega drugega, tudi velike in majhne, večje ali manjše: da imamo
visoka in nizka drevesa, ogromne palače in majhne hiše, velika in visoka gorovja in
majhne griče. Nič tako velikega, kot je Kočevski rog, se Slovencem ni zgodilo, odkar
nekoliko vemo zase.

Druga stvar, mimo katere ne moremo, pa je podoba, da Kočevski rog, kljub svoji presežni
velikosti še ni stopil v slovensko zavest. To je tako čudno, da nam, potem ko smo
pregledali vso skalo človeških defektov, ne preostane nič drugega, kot da se vprašamo,
kaj je z našo normalnostjo. Toda, se takoj popravimo, ali ljudje ne počnejo vsega,
kar se od ljudi pričakuje: ali ne hodijo v službo, ali ne kupujejo in prodajajo, ali
ne pišejo in berejo knjig, ali ne hodijo na koncerte, na festivale in v gledališča,
ali ne iščejo pravice na uradih in sodiščih, ali ne pišejo sožalnih pisem in svatbenih
čestitk? Vse to počnejo, a je vendar odločitev, da Kočevskega roga ne bodo videli,
tako nenavadna, da je ne moremo razložiti drugače kot z njihovo okrnjeno normalnostjo.
Nobenega izgovora ne najdemo, ki bi to dejstvo zmanjšal ali celo izbrisal. Saj je
zgodba, ki je vezana na Kočevski rog, nemalo vznemirljiva in pretresljiva; saj so
v njej nastopile sile, glede katerih tudi za bitje v stanju najbolj rudimentarne učlovečenosti
ne more ostati skrito, da so v tistih gozdovih priredile gigantski etični spopad med
dobrim in zlim – primarni spopad, v katerega je človek vpleten od začetka, spopad
med svetlobo in temo. Da se je tam zgodila, v najbolj zgoščeni obliki, temeljna drama
sveta. Nesprejemanje Kočevskega roga je odraz krize slovenskega duha – v tem, kar
v najgloblji osnovi je, v sposobnosti videnja in razločevanja. Slovenci očitno nismo
več subjekt, ki bi bil sposoben presojati svet v skladu z normami civilizacije, ki
že tisočletja postavlja in omogoča človeka v tem delu sveta. A od kod se je v nas
naselila ta oslabelost? Ali obstaja o tem kaj zapisanega, kakšna kronika, po kateri
bi mogli slediti narodovi moralni in etični patogenezi?

Nekateri postavljajo to notranjo iznemoglost nazaj v leto 1941, ko so liberalci, krščanski
socialisti in kocbekovci, ki so se že bili izselili iz središča na periferijo civilizacije,
in tam, ko je prišla ura velike odločitve, niso bili v stanju vzdržati pritiska zgodovine
in so, zrahljani od lastnih utopij in nemočni pred revolucionarno hermenevtiko boljševiške
ideologije, pristali na avanturo, ki se je v krvi in plamenih sistematično vzpenjala
v Zločin na Rogu. In kakor se nikoli niso znali ustaviti in odreči nadaljnje sodelovanje,
ne leta 1942 ne 1943 ne 1945, ko je postajalo vedno bolj jasno, v kaj so se podali,
tako tudi leta 1990 ali kdaj pozneje – tudi danes – nimajo v sebi te moči, da bi vlogo,
ki so jo v tej strašni zgodbi igrali, imenovali z besedami, ki z njimi za te potrebe
razpolaga evropski idiom.

To je torej ena razlaga in, če bi jo sprejeli – kdo bi ji sicer mogel odrekati prepričljivosti
– bi morali videti razlog za molk o Rogu v spominu tistih, ki so bili tudi na Rogu
vseskozi zraven – vzročno in dejavno – ne da bi bili navzoči. In če pri tem upoštevamo
še to, da se spomin tudi podeduje, da prehaja od očetov na sinove, potem moramo dopustiti
možnost, da Slovencev, ki tako gledajo na Rog – v luči tega spomina, izvorno njihovega
ali prevzetega – še zdaleč ni malo. A vendar bi bilo razumno reči, da spomin, tako
doživljan in tako ohranjevan in tako razumljen, ni več glavna ovira, da bi Kočevski
rog stopil v slovensko zavest. Res še obstajajo neposredni izvajalci – redki, a vendar
– res še vedno, dostikrat na nepričakovanih krajih, izstopajo zapriseženi dediči boljševiškega
ideološkega imetja, res nas še vedno na vsak korak presenečajo nosilci sopotniškega
spomina, izvornega ali sprejetega, a čeprav je vse to res, čeprav vsi ti tvorijo sklenjeno
bariero okoli Kočevskega roga, nekakšen kulturni cordon sanitaire, čeprav je vse to res, ne bi bilo stvarno njim pripisovati odločilnega vpliva na
narodovo sprejetje ali nesprejetje Kočevskega roga.

Danes, šestdeset let potem, so prišli novi ljudje, ki v smislu vzročne vpletenost,
posredne ali neposredne, s Kočevskim rogom nimajo nič. To niso več ranjeni ljudje.
To so ljudje, ki jih videvamo na ulici, ko zjutraj grejo v službo ali se zvečer iz
nje vračajo; ali pa ljudje na kateri od drugih tisoč poti, po katerih kam odhaja ali
se od kod vrača tako imenovani večinski človek – novi slovenski slehernik. Najti moramo sedaj odgovor, zakaj novi večinski človek,
novi slehernik, hodi mimo Roga, kakor da ga ni. Še več, moramo biti natančni in se
vprašati, zakaj pred njim beži. To dela zato, ker čuti, da bi moral, če bi dovolil,
da pretresljiva moralna predstava boja med temo in svetlobo, za katero smo rekli,
da se je v našem času odigrala v gozdovih Kočevskega roga, stopi vanj, ker čuti, da
to ne bi bilo brez posledic – da bi se tedaj v njem oglasila zahteva, ki je z ničimer
ne bi mogel preglasiti: da mora postati drugačen, da se mora spremeniti. Vsi ti ljudje, novi ljudje, novi sleherniki, čutijo, da Kočevski rog skriva v sebi
zavratno nevarne sile za njihovo udobje. O Kočevskem rogu ne vedo veliko, a vseeno
z gotovostjo slutijo, da bi od vsakega, ki bi mu dovolil, da stopi vanj, zahteval
spreobrnjenje. Razumljivo. Kdor bi omogočil svojim očem, da se pred njimi zvrsti 12.000
mladih fantov, ranjenih, pohabljenih, z razbitimi zobmi, slečenih in še pred smrtjo
ponižanih, padajočih v črna brezna in tam umirajočih še ure in dneve, kdor bi te prizore
videl, tako da bi, kot pravimo, segli vanj, ne bi mogel preslišati zahteve, da se
spremeni in da postane drugačen. Tega se novi večinski človek, novi slehernik, boji:
da bi se moral spremeniti, da bi moral postati drugačen. Zato na spominske slovesnosti
na Kočevski rog ne prihaja deset ali dvajset tisoč ljudi, ampak desetkrat manj. Zato
jih ni tja, kar slutijo, da potem ne bi več šlo tako kot je prej. Vedo, da bi igralci
moralne drame z Roga metali na svet konture svojih senc in ga spreminjali v polje
etičnega odločanja.

Kočevski križ

Figure 47. Kočevski križ Ivo Žajdela

Ob tem se samodejno spomnim na neko pripoved poljskega nobelovca Czeslawa Milosza
iz časa, ko je predaval slovanske literature v Berkeleyu v Kaliforniji: »Študentje
so mi včasih očitali, da sem reakcionar, ker sem jim govoril, da verjamem v razlikovanje
med dobrim in zlim, med resnico in lažjo. Rekel sem tudi, da za nas, po vsem, kar
smo doživeli in izkusili v našem delu Evrope, ta razlika ni nikakršna poljubna stvar.
Spoznali smo to razliko izkustveno, ko smo se srečavali z lažjo, ko nas je laž takorekoč
obdajala – in to, kar so totalitarni režimi, predvsem komunizem, tu dosegli, je bilo
na zavidljivi višini. Šele ko to sami zasledite, ko to začutite na lastni koži, šele
tedaj lahko ločite med resnico in lažjo, med dobrim in zlim. To odkritje imam za velik
in grenak privilegij naše Srednje in Vzhodne Evrope.« Saj se strinjate, mar ne, da
pesnika Milosza Slovenci zelo dobro razumemo.

Kočevski rog 2007

Figure 48. Kočevski rog 2007 Tamino Petelinšek

Kar hočem povedati, je to, da imamo Slovenci v Kočevskem rogu velike možnosti. Nič
pretiranega ne bom povedal, če rečem, da je to kraj, na katerem se kot narod lahko
spet poiščemo. Zato bi moralo postati slovensko geslo: Pojdite v Rog, tam se boste
spet našli. Če kdo čuti, da so ljudje v nevarnosti in bi jim rad kaj povedal, naj
reče: Pojdite na Rog, tam boste izvedeli, kaj ste. In če kdo čuti, da bi bil rad učitelj
drugim, naj jim tudi to reče, in tisti, ki bi morali biti narodovi učitelji, pa niso,
tudi oni naj tako govorijo: Pojdite na Rog, tam se boste našli. Dvanajst tisoč ljudi
je umrlo, da boste mogli to narediti. In če bi kdo hotel izpeljati sedanje ljudi –
nove slehernike – iz relativizma in nihilizma, naj jim ne neha govoriti: Pojdite v
Kočevski rog, tam boste izvedeli, da obstaja resnica. In če Cerkev čuti, da so katoličani
v nevarnosti, zakaj jim ne neha kar naprej govoriti: Pojdite na Rog, tam boste izvedeli,
kaj je vaša vera. Tam ležijo naši mučenci.

Heraklit iz Efeza je skoraj natanko pred 2500 leti mislil, da lahko o sebi pove nekaj
zelo visokega. Rekel je: »Poiskal sem se.« (Diels, fr. 101) Poiskati sebe je resnično
velika ambicija ali pa velik dosežek: točka, na kateri se začne človekova svoboda.
Kar sem govoril o Kočevskem rogu, saj veste, mar ne, ni nobena iluzija, nobena fikcija,
nobena utvara; njegove duhovne in moralne energije so tako dejanske kakor katerakoli
druga postavka realnega sveta okoli nas. Ali ne bi torej ta kraj, potem ko bi ga našli,
lahko postal točka, na kateri bi se zavedeli, kaj smo? Tako da bi si, odhajajoč, lahko
rekli: »Poiskali smo se.«

Date: 2011