Zaveza št. 65

Z

1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Justin Stanovnik

1.1.1.

Samo umirajoče civilizacije se ne menijo za svoje mrtve.

Christopher Dawson, Bogovi revolucije

1.1.2. 1. Pokopavanje mrtvih – osnovno kulturno določilo človeka

Kar naprej govorimo o kulturi, zelo redko pa se ustavimo in pomislimo, kaj bi to utegnilo biti. Če bi se morali na hitrico odločiti, bi rekli, da je kultura vse tisto, kar mislimo, govorimo in delamo, ne da bi to zahtevala surova in kruta nujnost. In če bi se vprašanju še nekoliko prepustili, bi kmalu videli, da je tega zelo veliko – kljub vsemu. Nekoliko začudeni se zavemo, da smo ljudje le kulturna bitja. Še to se nam ob tem razkrije, da stvari, ki jih prištevamo h kulturi, niso enake: da so med njimi nekatere prvinske in človeka postavljajoče. Ljudje, ki se s temi stvarmi posebej ukvarjajo, so dognali, da je ena od prvih oblik človekovega kulturnega obstajanja pokopavanje mrtvih. Kulturnost teh dejanj je v priznanju, da je bitje, ki je nekdaj živelo, bilo človek in da še vedno je. Uveljavila se je misel, da človeka v njegovi človeškosti preprosto ni mogoče ukiniti. Mogoče ga je odstraniti, ukiniti pa ga ni mogoče.

Če pa je tako, kot nekateri trdijo, da je pokopavanje – na različne načine – prvinsko in začetno dejanje kulture, potem pa nekatere na videz vsakdanje reči strmo zrastejo. Navadili smo se že na to, da se v pogrebnih sprevodih vse vprek veselo razpravlja o tisočih stvareh, ki s tistim, ki ga spredaj nesejo v grob, nimajo niti najmanjše zveze. Pričakovati bi bilo, da se bodo ljudje molče skušali spomniti tega in onega iz življenja odhajajočega in ga tako še zadnjič upodobiti pred seboj. To bi bilo v soglasju s tistim, kar se je pred desettisoči leti morda enkrat prvič zgodilo. In če bi koga ob tem, kar se danes dogaja, obšla misel, da mora okoliščina, da je kultura začela razpadati natanko tam, kjer se je nekoč začela, nekaj pomeniti – nekaj, ob čemer bi se človek lahko tudi ustrašil – se temu ne bi čudili.

1.1.3. 2. Nepokopani mrtvi – farne spominske plošče

Posebej pa je vprašanje grobov in pokopavanja slovenska tema. Ko so se komunistični gverilci leta 1945 z zmago v državljanski vojni polastili države in jo spremenili v orodje totalitarne oblasti, so imeli še to v sebi, da se morajo zavezati z dejanji, ki ne bodo dopuščala vrnitve. Tedaj so se zgodile tiste reči. Na ljubljanski akropoli so razdrli pokopališče slovenske domobranske narodne vojske, na pokopališču mesta Ljubljane so razdejali grobove protagonistov narodovega duhovnega in političnega življenja, predvsem pa so v krvavi prvi junijski dekadi pomorili razorožene in vrnjene domobrance in njihove spremljevalce in spremljevalke. Govorica teh dejanj je bila jasna: mi, ki smo v stanju to storiti, smo v stanju storiti vse in bomo zato tu večno. Ton te govorice je bil takšen, da so ga razumeli vsi. In boljševiki ne bi bili boljševiki – se pravi, da se ne bi ravnali po svoji instinktivni nadarjenosti – če ne bi poskrbeli še za dvoje: dopustili so, da se je za zločin zvedelo in da je deloval, hkrati pa se o njem ni smelo govoriti, kar mu je podeljevalo skrivnostnost in obenem ukinjalo možnost, da bi ga kdo uporabil za moralni obračun s storilci.

Zapora spomina je trajala do leta 1990 – Kocbekov intermezzo leta 1975 je bil praktično brez vsakega pomena. Tedaj pa so se, kot pravi apostol Pavel v pismu Kološanom, odprla »vrata govora« in zločin je spregovoril. Obenem so mnogi začutili, da bi ljudem, ki so jih požrla brezna, če jih že pokopati ni več mogoče, postavili nekaj, kar bi nanje spominjalo. Nova Slovenska zaveza, ki se je ustanovila maja 1991, je kljub majhnosti imela toliko moči in prisebnosti, da je začutila važnost trenutka.

V njenem jedru so se oblikovala načela, ki naj bi vodila postavljanje spominskih znamenj. Vse naj bi bilo v skladu z življenjem in smrtjo tistih, ki naj bi jim bila posvečena. Že na prvi pogled naj bi bila drugačna, kot so bili boljševiški spomeniki, ki so z zlaganim patosom razkazovali svojo notranjo votlost. (Z ničemer ne bi boljševiki mogli pokazati bolj neovrgljivo, da so istega duha, kot so bili fašisti in nacisti.)

Poglavitna misel pa je bila, da sploh ne bi smeli biti spomeniki, ampak preproste plošče, na katerih bodo imena pomorjenih, imena vasi, iz katerih so prihajali, letnice rojstva in smrti in napis, ki naj bi povedal, kaj so ti ljudje bili, kaj so hoteli in kako se je mogla zgoditi ta nezaslišanost, da nimajo groba. Za te plošče smo predlagali ime »farne spominske plošče«, farne zato, ker so se imena najbolj naravno zbirala po farah, pa tudi zato, ker je bila fara temeljna kulturna in življenjska skupnost teh ljudi. Za informativni del napisa smo predlagali osnovne zgodovinske informacije, za posvetilni pa zlasti stihe pesnika Franceta Balantiča, ki je bil eden od njih in je pisal pesmi, ki jih ni mogoče brati, ne da bi človek pomislil, da jih je pisal njim v spomin (čeprav tega v resnici seveda ni mogel početi). Za plošče smo še predlagali, naj jih vdelajo v kaj, kar že obstaja: na stene cerkva, na zidove že obstoječih zgradb na pokopališču in sredi vasi, na zunanjo stran pokopališkega obzidja ali na kaka druga ozadja zgodovinskega značaja. Priporočili smo, naj jih postavijo tako, da se ne bo zdelo, da se razkazujejo, pa tudi skrivajo naj se ne. Same zase pa naj te plošče ne stojijo. Sami so stali že boljševiški spomeniki, ker so tisti, v katerih čast in slavo so stali, prišli iz nič in bili prekinitev zgodovine ali vdor v zgodovino. Ti, ki so bili na ploščah, pa so se bojevali za nadaljevanje zgodovine.

Poraz, ki so ga boljševiki doživeli leta 1990, je bil tako dokončen, da bi jih moral podreti. Spomin na prevare in zločine, s katerimi so zgradili stavbo, ki se je sedaj pred njihovimi očmi tako neslavno zrušila, bi jih morala potisniti v polje človeške resničnosti. Da se to ni zgodilo, nas je ponovno spomnilo, da so to drugačni ljudje: da so virtuozna realizacija in končni produkt tistega razvoja, ki se je pred mnogimi stoletji začel z Machiavellijem: z novo vrlino, ki pozablja tradicionalno vrlino in dopušča zgolj investicijo tehničnega razuma. Poraz ni dosegel njihove človeške snovi. Začeli so novo igro, kakor da se ni nič zgodilo. Že nekaj let so vedeli, kaj jih čaka, zato so že imeli pripravljen scenarij zanjo. Za naše razmere je važno še to, da niso imeli težav s pomočniki: kakor pri nastopu in vzponu so se tudi tu, iz pričakovanih in nepričakovanih strani, javljali številni sopotniki. Nemalo nas je presenetila solidarnost s sistemom, ki je pokončal toliko ljudi in pustil takšne ruševine.

Farne spominske plošče so doživljale različen sprejem. V krajih, kjer so jih postavili, so ljudje začutili, da so storili nekaj, kar jih pomirja. Na posvetilne dneve je bila vsa fara na nogah. Tudi obletnih spominskih nedelj se ljudje udeležujejo in čez leto vsaj ob nedeljah pred ploščami gorijo sveče. Čeprav ne prestavljajo resničnih grobov, se svojci ustavljajo pred njimi, kakor da bi to v resnici bili. Filoboljševiški mediji – kar pomeni večinski mediji – so jih ignorirali, a jih naravnost tudi napadali niso. Grob je grob in tudi tisti, ki jih plošče bolijo, imajo toliko pameti, da vejo, da kakršnikoli napadi ne bi bili oportuni, zato za svoje izživljanje raje poiščejo bolj sprejemljive načine.

1.1.4. 3. Skrunitev FSP – pamflet kolonizacija spomina

Med izjeme moramo šteti prispevek, ki sta ga za zbornik Janku Pleterskemu (ZRC SAZU, Lj. 2003) pripravila Breda Luthar in Oto Luthar. Iz besedila sledi, da ju farne spominske plošče zelo motijo, ker jima očitata take reči, ki jih le tako ne bi moglo biti, da tudi plošč ne bi bilo. Jezik je, vsaj v prvem delu, dokaj abstrakten in se v veliki meri dotika zadev, ki s ploščami samimi nimajo neposredne zveze. V celotnem besedilu nimata avtorja niti ene same razumevajoče besede za tiste, ki so plošče postavljali, in za tiste, ki so jim bile postavljene. Namesto da bi spoštljivo šla v sprevodu in moče premišljala, kakšna življenja so to bila, sta se posvečala samo eni misli: kje je na njih kako mesto, ki bi ga bilo mogoče napasti, in če jih ni, kako taka mesta izdelati. Kultura pokopavanja, o kateri smo povedali nekaj besedi v uvodu, v njiju ni bila tako močna, da bi spregovorila tudi takrat, kadar gre za ljudi, ki niso mogli skozi njun ideološki filter. V abstraktnih izrazih, ki vsaj za priložnostne bralce delujejo kot dokaj učinkovita mimikrija, je, ko jih razvijemo, toliko negativitete, da je od nje okuženo celotno besedilo.

Spričo tega, da so farne spominske plošče v celoti vzeto tako veliko kulturno dejanje – po svojem osnovnem namenu, deloma pa tudi po izvedbi – da bi se ga tudi še tako bulvarsko pisanje upalo dotikati samo s spoštovanjem, se takšno besedilo ne bi smelo pojaviti v zborniku, ki je izšel v okviru ZRC SAZU in je bil finančno podprt tudi od Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Od kdaj pa je SAZU prostor, iz katerega prihajajo napadi na temelje kulture?

Oglejmo si nekaj prvin tega pisanja, da upravičimo zgornje trditve. Ustavimo se že pri naslovu: Kolonizacija spomina. Zakaj sta avtorja izbrala to formulacijo: da hočejo postavljalci spominskih znamenj »kolonizirati« slovenski spomin. Kolonizacija pomeni nasilno polastitev nekega področja, ki tistim, ki se ga polaščajo, izvorno ne pripada. V današnjem jeziku pomenijo kolonizatorji tujce in vsiljivce. Ali krajani in farani niso stopili v prostor, ki jim od nekdaj in za zmeraj pripada? Ali niso s tem, da so svojim ljudem pomagali do spomina, naredili nekaj, kar tudi njim pripada? Ali niso tako eni in drugi na legitimnem terenu? Ali sta, končno, avtorja kdaj slišala za človekove pravice? Na farnih spominskih ploščah so samo tista imena, ki imajo pravico tam biti in so jih postavljalci imeli pravico tja napisati. Beseda kolonizacija je ideološka iznajdba – precej prozorna, tako da si nimamo kaj domišljati, če smo jo spregledali. A za vsem ostaja neodgovorjeno bistveno vprašanje: kako to, da avtorja, ko sta farnim spominskim ploščam očitala »kolonizacijo« spomina, nista pomislila – kako to, da ju beseda sama ni spomnila na to – da so boljševiki leta 1945, ko so se polastili oblasti, kolonizirali, ne samo spomin na mrtve, ampak celotni narodov spomin in to kolonizacijo zavarovali z vsemi institucijami totalitarne države? Kako to, da sta dovolila, da jima je ideološki avtizem presekal normalne asociativne poti?

Eden od vrhovnih

Figure 1. Eden od vrhovnih Tamino Petelinšek

Potem avtorja tudi ne govorita o farnih spominskih ploščah, ki je utečen, in če že kdo hoče, uradni naziv za spominske znamenja padlih in pobitih domobrancev in drugih žrtev boljševiške revolucije, ampak govorita, skoraj dosledno, o »domobranskih spomenikih«. Kdo jima je dovolil, da sta tako grobo in nasilno »kolonizirala« tuje spominsko področje? Kje sta se naučila boljševiških metod dajati norme svetu, ki ni njun? Na kateri ustanovi pa sta slišala, da zgodovinar lahko spremeni raziskovano realnost, da jo more potem interpretirati v skladu s svojo ideologijo? Ali ni to prirejanje stvarnosti za ideološko obdelavo? To je morda dovoljeno na kaki zasebni kliniki za zdravljenje boljeviškega poodstopnega sindroma, na ustanovi, ki živi od budžeta ministrstva za znanost, pa je to ne samo nedostojno, ampak tudi nedovoljeno.

Avtorja hočeta registracijo toliko časa prepovedanega spomina diskreditirati tudi tako, da v vsem vidita politično zaroto. »Nova politična elita« hoče »kolonizirati (spet, op. p.) interpretacijo preteklosti«. Prava vloga »domobranskih spomenikov« je v tem, da »prispevajo k radikalno preinterpretaciji pomena druge svetovne vojne«. Ali, kakor se izraža jezik, ki prihaja iz podjetja »Luthar in Luthar«, gre za »prepisovanje zgodovine«. Vsi vemo, kaj pomeni »prepisovati«, a tukaj imamo opraviti z neologizmom: »prepisovati zgodovino« pomeni zgodovino na novo pisati. (Kdo je takšen tujec v Jeruzalemu, da ne bi vedel, v katero veliko skupino sintagma »na novo pisati zgodovino« človeka nemudoma postavi?) Tudi v lutharščini ima ta izraz ne samo negativen pomen, ampak tudi svarilni naboj – na novo pisati zgodovino pomeni vedno in povsod potvarjati zgodovino. Toda če bi avtorja Luthar prej pogledala v SSKJ, bi našla, da »prepisovati« pomeni najprej »na novo, bolje pisati«. Tako je njuna iznajdba, če nam bo še naprej dovoljeno sklicevati se na SSKJ, nekakšen avtogol. A ona dva sta na svoj izum ponosna in ga rada uporabljata: »domobranski spomeniki« – res trdovratno – so sredstvo za »prepisovanje javnega diskurza«; tu gre za »prepisovanje javnega spomina«, poleg tega pa še za »mitologizacijo historičnih dogodkov«. Postavljalci spominskih znamenj sicer pravijo, da gre za »objektivni prikaz preteklosti«, toda, kje, gre za »politično inštrumentalizacijo povojnih pobojev domobrancev«.

Čeprav problem »kolaboracije« nima neposredne zveze s farnimi spominskimi ploščami, se dvojica Luthar dolgo vrti okoli tega pojma. Tu sta zelo stroga in ne dopuščata nobenih modifikacij in nobenih olajševalnih okoliščin. Ona dva vesta, kaj je kolaboracija, tu in drugod po Evropi. Tu ne bosta dovoljevala nobenih slepomišenj. Naj ne misli kdo, da se je v tej točki možno izgovarjati na »komunizem, revolucijo, odporniško gibanje«, pravi vir kolaboracije je »politični, moralni, ideološki projekt kolaborantov«; to je čista, od ničesar povzročena zavrženost, čista želja po sodelovanju z okupatorjem. Kaj tako premočrtnega, politkomisarskega, agitropovskega že od vojne sem ni bilo zapisanega. Bilo bi tragično, če tega ne bodo kje registrirali.

Tudi izraz »funkcionalna kolaboracija« ne pomeni nič stvarnega, ampak ko ga enkrat demistificiramo, jasno pokaže, da je nastal iz »političnega interesa«. Tem manj sta avtorja pripravljena popuščati pri tezi, da zahodnoevropsko pojmovanje kolaboracije ne velja za Slovenijo, kjer so bila specifične razmere. Tega ne bosta dovolila, ker bi to bilo »neznanstveno«. Za avtorja so vse razlike v politiki neznanstvene, mogoče, zaradi konzistentnosti, tudi v biologiji, ekonomiji, geologiji itd. Toda vseeno je res, da je bila samo v Sloveniji revolucija, da smo samo Slovenci že med vojno doživeli boljševiško agresijo, da je bil samo v Sloveniji enoletni boljševiški teror, ki je izsilil državljansko vojno. Stanje v vichyjski Franciji in v Sloveniji je neprimerljivo. Za razliko od Francije v Sloveniji ne obstaja »vichyjski sindrom«, razen ideološkega, ki so ga izdelali v laboratorijih KPS in vsilili Slovencem. V Sloveniji ni bilo nikogar, razen boljševikov, ki bi hotel izkoristiti vojno za reševanje kakega notranjega problema. Slovenci so, izvorno, hoteli samo eno: vojno preživeti, ostati živi in živi živeti naprej. Gverilo smo potrebovali samo zato, za kar gverila je: da žaljeni in ponižani narod ne obupa, Slovenci pa še zato, da bi korigirali rapalsko mejo. To je vse. Boljševiki pa so si vojno srčno želeli in storili vse, da jim ne bi neizkoriščena ušla.

Storitve boljševiške civilizacije

Figure 2. Storitve boljševiške civilizacije Arhiv Družine

Kar oba avtorja tega spisa, ki pred nami, ko ga prebiramo, vedno bolj dobiva podobo psevdoznanstvenega pamfleta, posebej določa, je nerefelektirana simpatija do svojega nazorskega kroga in antipatija do nasprotnega. Tako je komunistična boljševiška revolucija zgolj »projekt socialne emancipacije, modernizacije in sekularizacije«, torej nekakšna medla liberalno-socialna politična korektura. Tudi ni komunizem inherentno totalitaren, kot je na primer nacizem. (Mi podjetju Luthar in Luthar ne bi dali v izdelavo kake pomembne ekspertize, ker sta tako slabo poučena. Nacizem ni bil nič manj zločinski kot komunizem, totalitaren pa je bil manj kot komunizem, ker je ohranil zasebno lastnino. Ljudje z lastnino so vedno manj obvladljivi kot ljudje brez lastnine. Poleg tega pa je komunizem resneje mislil s socializmom kot ostala dva totalitarizma, fašizem in nacizem. Socializma pa ni brez načela razdeljevanja, ki nujno potrebuje nekoga, ki razdeljuje. Kdor pa razdeljuje, je boss ali Partija.) Torej je komunizem inherentno totalitaren, na primaren ali gospodarski način, nacizem tudi, a na politični ali sekundarni način.

Kakor sta avtorja do komunizma začetno pozitivno razpoložena, tako sta do katolištva negativno ali celo sovražno. Pravzaprav sploh ne govorita o katolištvu, ampak o klerikalizmu, o »antimodernem in antiliberalnem projektu slovenskega klerikalizma«. Ne da bi jima hoteli odgovarjati, naj omenimo samo to, da je »klerikalizem« jamčil človekove pravice, komunizem s svojim »emancipatoričnim projektom« pa jih je, takoj ko je prišel, nemudoma in v celoti ukinil.

Še na nekaj bi skoraj morali opozoriti: na globoko nezaupanje, ki ga avtorja gojita do dejstev. Eno takih dejstev je tudi »število žrtev pobojev«. Kako neznanstveno se uporablja ta podatek! To je zato, ker objektivno dejstvo zavaja – ideološko neopremljenega človeka objektivna dejstva nujno zapeljujejo. Objektivna dejstva imajo legitimno mesto samo, če so v rokah človeka, ki je v posesti primerne »družbene teorije«. Sicer pa so dejstva celo nevarna, ker idološko neprofiliranega človeka zavajajo. Šele prava teorija lahko opravi z dejstvi: lahko jih prizna, lahko jih relativira, lahko jih celo zanika. Dejstva so sumljiva, vse je v interpretaciji, če je seveda izpeljana v luči prave »družbene teorije«. Še več: dejstva brez prave interpretacije so »ahistorična in amoralna«. Dejstva so »historična« samo tedaj, če so v skladu s scenarijem, ki ga je zgodovini predpisala ustrezna teorija; če pa se dogajanje obravnava zunaj »teoretskega premisleka«, »izniči možnost etične in moralne presoje ter dogajanju, zgodovini odvzame njen pomen«.

Farna spominska plošča – Razkošje spomina

Figure 3. Farna spominska plošča – Razkošje spomina Mirko Kambič

Čeprav glede dejstev še zdaleč nismo taki pesimisti kot oba avtorja – dejstva so in ostanejo veliki biznis zgodovinarja, za zgodovinarja so arhivi zlatokopi in peskokopi – vendar mislimo, da je zgodovino treba le na nečem graditi in da imata v tem prav, samo da še zdaleč nista dovolj pazljiva, ne glede dejstev, ampak glede »družbene teorije«. Če so dejstva, tudi če so korektno najdena, interpretirana v luči zgrešene teorije, dobijo nemudoma značaj »ahistoričnosti in amoralnosti«. Za oba avtorja se bojimo, da sta se znašla v tem, za zgodovinarja brezupnem položaju. Problem je v tem, da je njuna družbena teorija zgrajena na enobeju, kar pomeni, da so vsa dejstva, s katerimi rokujeta, ptolemajsko nezadostna in celo »ahistorična in amoralna«. Želeli bi – a ne verjamemo, da obstaja velika možnost – da bi končno naredila kopernikanski obrat in tako omogočila svojim dejstvom bolj ustrezno življenje na drugi bolj moderni »družbeni teoriji«.

Kot smo že omenili, avtorja ne govorita o farnih spominskih ploščah, ampak o »spomenikih«, proti koncu pa vedno bolj o »artefaktih«. V prazgodovini je, domnevamo, smiselno govoriti o artefaktih, ker si zlahka predstavljamo, da se arheolog težko odloči, ali je kak kamen »izdelek« narave ali človekove roke. Za »spomenik« s konca drugega tisočletja pa ni razumnega dvoma, da ga je izdelal človek in ni nastal od strele ali dolgega deževja ali tektonskega premikanja tal. V vztrajni rabi besede »artefakt« vidimo svojstven stilizem s specifično konotacijo: avtorja hočeta povedati, da so ti izdelki »umetni«, v tem smislu, da ne izhajajo iz avtentične zgodovinske potrebe, ampak iz neke od zunaj vnesene volje, s posebnim namenom, ki z zgodovino kot zgodovino nima prave zveze. S svojo bistveno »narejenostjo« hočejo ta znamenja zgodovino prelisičiti. Nekje pravita, da ti »artefakti« prispevajo k »konstruiranju nacionalnih travm«. Nacionalna travma namreč ni posledica dejanskega dogodka – dogodka kot dogodka, umora kot umora – ampak različnega prikaza tega dogodka. Skratka, problem je v tem, da se dogodka sploh spominjamo.

Predvsem pa je teh »artefaktov« preveč. Vsak ki gre k maši ali pa se, če je že »emancipiran ali sekulariziran«, sprehodi po vaškem trgu ali cesti, se že tudi nujno sreča s »predelano interpretacijo nacionalne preteklosti«. Res jih je preveč, teh artefaktov!

In čeprav avtorja, saj se še spomnite, Sloveniji ne dovolita posebnega mesta – predvsem glede kolaboracije – ju vendar nervira dejstvo, da na Dolenjskem in Notranjskem ni kraja brez kakšnega tozadevnega artefakta, »s čimer se ne more primerjati nobena od trancizijskih držav«. Le zakaj, res! Podjetje Luthar in Luthar je včasih malce preveč neoprezno.

Na sploh pa menita avtorja, da ta znamenja »skupaj z drugimi javnimi jeziki skušajo uveljaviti novo narativizacijo (beseda in pol, res, op. p.) preteklosti«. Torej, kakor smo rekli na začetku, ne bi jih smelo biti. Že s tem, da so, namreč ne morejo, da ne bi bila »nova narativizacija preteklosti«.

Nekje proti koncu besedila avtorja – vedno znova občudujemo njuno uigranost – pravita: »Odporniško gibanje je v spomeniški pokrajini Nove Slovenske zaveze namreč izrecno interpretirano predvsem kot patološka epizoda nacionalne zgodovine.« Ko bi izraz »odporniško gibanje« dopolnila z izrazom »v aranžmaju KPS«, bi se s tem stavkom radi in v celoti strinjali. (Če vse premislimo, bi ta dodatek, kot zgodovinarja, čisto lahko koncedirala.)

1.1.5. 4. Intermezzo o stanju intelekta v odsotnosti skrivnosti

Ko preberemo tako besedilo, kot je Kolonizacija spomina, si pravimo: res, državljanska vojna še ni končana. Če farne spominske plošče, v tem, kar so, s svojim visokim človeškim, moralnim in političnim sporočilom, nimajo te moči v sebi, da bi tudi ljudi z nižjim odzivnim tkivom prisilile, če ne v razumevanje, pa vsaj v molčanje, potem to pomeni, da imajo mnogi poraz boljševizma za svoj poraz. Boljševizem očitno ni bil samo, kar je bil, v sebi in za sebe, ampak je bil obenem gravitacijsko središče mnogo širšega kroga ljudi, ki so mu pripadali, ne da bi morda zato prav vedeli. Šele ob njegovem zgrmetju so se zavedeli, čigavi so pravzaprav bili in koga so ljubili. Ob smrtih se to dogaja.

Slovenska državljanska vojna ni bila samo spopad dveh družbenih konceptov, ampak spopad najširših duhovnih dimenzij. Ljudje, ki so se odločali za boljševizem, se niso tako odločali, ker bi hoteli biti boljševiki, ampak zato, ker so instinktivno začutili, da je boljševizem nekaj, kar imajo lahko za svoje znamenje. To so zelo zapletene stvari, in ko dvigamo plast za plastjo, dobivamo občutek, da jih ne bo zmanjkalo. Prava težava pa je v tem, da naš čas te zapletenosti ne vidi. Ne vidi pa je zato, ker ga zapletenost ne vznemirja več. Za nas, sedanje ljudi, lahko rečemo, da nas je zapustil intelektualni športni instinkt. Le zakaj?

Morda zato, ker je iz našega sveta odšel fenomen skrivnosti. Definicija skrivnosti je nedoumljivost, a to nikakor ne pomeni, da ni prav zaradi tega izziv za intelektualno vpletanje. Skrivnost je neosvojljiva, a to dejstvo, tudi če ga intelekt prizna, ne pomeni, da ga ne občuti kot škandal. Skrivnost intelektu postavlja meje, obenem pa ga neprestano vabi, da se odpravlja na še ne opravljena potovanja. Naj bo že kakorkoli, ostane dejstvo, da je danes intelektualec duhovno neambiciozen. S tem pa ni rečeno, da izdelki, ki prihajajo iz teh kvartirjev, ne dajejo podobe neulovljive subtilnosti. To prav gotovo in mogoče bolj kot v preteklih dobah. A z neambicioznostjo smo hoteli pokazati na odsotnost neke norme, ki je v Evropi že obstajala: da sporočljivost spada k temeljni konstituciji intelektualnega dosežka. Če je sporočljivost v programu intelektualcev, pomeni, da jih ljudje brigajo ali da jih ljudje skrbijo. Od tu dalje se odpira dolga pot, a sedaj ne bomo stopili nanjo.

1.1.6. 5. Intermezzo o posledicah poraza slovenskega boljševizma

Ostanimo pri tem, da se težkih vprašanj ne dotikamo ali pa jih sploh ne vidimo. Kdo pa je na primer že povedal, zakaj so ljudje postajali boljševiki? Če se postavite na pravo mesto – v evropski duhovni pokrajini – boste prej ali slej nenadoma zagledali, da je postati boljševik nekaj zelo nenavadnega – nekaj šokantno nenavadnega. Pri najboljši volji ne vemo, od kod so mogle prihajati vzpodbude za to odločitev. In vendar so jo nekateri – pravzaprav zelo mnogi – naredili: tudi taki, ki so imeli vso miselno in moralno opremljenost, ki jo lahko da Evropa in ki bi jih lahko obvarovala pred tem norim dejanjem. Kako je mogoče, da se je to dogajalo?

To je ena od stvari, ki so izpeljane iz našega splošnega stanja, a nas konkretno zanima, zakaj Slovencem ne uspe vzpostaviti verodostojnega pogovora o revoluciji in državljanski vojni. Naše nerazumevanje še povečuje nesporno dejstvo, da poglavitne zgodovinske količine, ki so za tak pogovor potrebne, že pripravljene čakajo. Vse, kar bi tak pogovor lahko pripeljalo do konca, je znano, izmerjeno in stehtano. Na prvi pogled bi morda kdo rekel, da je problem v tem, da je vsaka od sil, ki so si v tem sporu stale nasproti, bila v dvojni ali, bolje, obojni vlogi: v vlogi zmagovalke in v vlogi poraženke. Boljševiki so bili 1945 zmagovalci, leta 1990 pa poraženci, katoličani pa so bili leta 1945 premagani, leta 1990 pa so zmagali. Oboji torej živijo v energetskem območju dveh spominov z nasprotnimi kazalci. Na hitrico bi torej lahko kdo rekel, da imamo tu nekakšen paralelizem – tudi v tem, da je vsaka od obeh sil v sporni identiteti. In da je prav to tisti razlog, ki onemogoča, da bi vsaka od njiju suvereno sprejela in priznala relevantna dejstva. Kdo bi tako lahko v tem videl nemoč obeh sil, da iz dveh gledanj sestavita eno. Če bi stvari res tako stale, bi bilo smiselno reči, da sta za nesporazum krivi obe stvari.

Vendar bi bil tak sklep napačen, ker ne bi upošteval neke temeljne razlike. V oboroženih spopadih velikih razmerij je namreč odločilen končni izid: ni važno, kdo dobi bitko, ampak je važno, kdo dobi vojno. Ta korektura pa zgornji paralelizem ukinja in vzpostavlja novo razmerje. Boljševiki so zmagali leta 1945 – a samo fizično in ne moralno, ker niso omogočili svobode, ki so jo vključevali v napoved vojne – leta 1990 pa so bili poraženi – fizično, ker družbeni red, ki so ga uvedli, ni vzdržal tekme z redom, nad katerim so leta 1945 zmagali, pa tudi moralno, ker z ničemer niso upravičili neznanskega števila žrtev, ki jih je njihov eksperiment zahteval. Katoličani pa so bili leta 1945 poraženi, fizično, ker so njihovi nasprotniki zmagali in uveljavili svoj red, a ne moralno, ker tu njihovi nasprotniki niso zmagali, kot smo rekli; leta 1990 pa so bili katoličani zmagovalci, faktično, ker se je družbeni red, za katerega so se bojevali, bil znova uveljavljen, pa tudi moralno, ker se je njihov duhovni koncept izkazal za superiornega. Razlika med boljševiki in katoličani je v tem, da so katoličani končni zmagovalci: da res niso dobili bitke, dobili pa so vojno; boljševiki pa so končni poraženci, ker so sicer dobili bitko – pa še to samo faktično in ne moralno –, izgubili pa so vojno v faktičnem in moralnem pomenu.

V luči te analize razumemo, zakaj pomenijo boljševiki problematično postavko pri sestavi besedila za mirovno pogodbo po državljanski vojni. Oni so namreč tisti, ki sedajo za mizo kot poraženci. Morali bodo prositi za odpis vojne škode in morali bodo prositi za abolicijo zločinov, ki jih vežejo v vseh treh kategorijah mednarodnega vojnega prava: zločini zoper mir, vojni zločini in zločini zoper človečnost. Vsi ti zločini bremenijo poražence v slovenski državljanski vojni. Perspektiva, ki se tako odpira za poražene boljševike, seveda ni lahko sprejemljiva – če ni nujna. In res ni nikogar, ki bi jih po tolikih letih mogel ali hotel prisiliti. To velja tudi za katoličane – za zmagovalce. Nekoč pa se bodo boljševiki morali vseeno ukloniti in, pod navedenimi pogoji, sesti za mizo. To bo takrat, ko se bosta narodova kultura in morala obnovili do te mere, da ne bodo več vzdržali njunega pogleda.

1.1.7. 6. Dolge sence preteklih vpletenosti (1)

A to še ne bo kmalu. Oglejmo si en primer, ki nam bo pokazal, zakaj. V nekem članku v ljubljanskem Dnevniku je lansko leto akademik dr. Tine Hribar – članek ima naslov Odpustimo tudi neodpustljivo – zapisal, da sta predsednik Nove Slovenske zaveze in urednik Zaveze »v zadnjih letih napadla že vse po vrsti; ne le oponente, ampak tudi ‘svoje’ ljudi: spomenik v Teharjah in napise, ki jih je zanj izbral frančiškanski teolog Edvard Kovač, kapelico v Rogu in njeno fresko, ki jo je ustvaril jezuitski teolog Marko Rupnik, spravne zvonove za grobišča, ki so bili oblikovani s soglasjem teologov v ustrezni komisiji, še prej razne spise Draga Jančarja, tudi uro evropske resnice za Slovence, v zadnji številki Zaveze pa je svoje slišal tudi Cukjati.«

Zgoraj naštete obsodbe gredo, razen ene, vse na račun urednika Zaveze. A to ni važno. Važna je središčna beseda v zgornjem navedku. To je glagol »napasti«. Pisec pravi, da sta omenjena gospoda razne ljudi »napadla«. Ob tej besedi bi se radi malce ustavili.

Glede napisov na Teharjah je bilo v Zavezi rečeno le to, da pogrešamo enega, ki bi povedal, kaj spomenik je in komu je postavljen – samo to. Kapelica v Rogu je bila v zavezi pohvaljena, s pripombo, da bi umorjenemu na mozaiku, ker je Kočevski Rog morišče, pripadalo središčno mesto – samo to. Za »zvonove«, ki so bili predlagani za morišča, pa je bilo v Zavezi povedano, da niso primerni, ker niso zvonovi, ampak naprave iz neke druge kulture. Tudi spisi Draga Jančarja in Franceta Cukljatija so bili v Zavezi vedno z veseljem sprejeti, s pripombo, da kak aspekt po mnenju NSZ ne ustreza resnici, do katere ima, ker je pač sodelovala v dogodkih, ki so vsebina njunih spisov, privilegiran dostop.

Nobeden od teh odzivov ni bil »napad«. A zakaj jih akademik Tine Hribar pospremi s to oznako?

Po naši misli poteka to, čemur pravimo pogovor, takole. Ljudje, ki se ga hočejo udeležiti, sedejo za mizo in postavljajo nanjo stavke, ki se jim zdijo relevantni za dogovorjeni predmet pogovora. Vsi si prizadevajo, da so stavki tako oblikovani, da jih vsi pri mizi ne samo razumejo, ampak tudi sprejmejo – to se pravi, da so prepričljivi ali celo kogentni. Praktično se to pravi, da so izdelani po normah, ki si jih je mišljenje postavilo in se jim pokori. Tako se argumenti polagajo na mizo in okoli sedeči jih sprejemajo v celoti ali pa pripominjajo, kaj bi bilo treba spremeniti, da bi to mogli storiti. Celotni postopek obvladuje samo »nenasilna sila boljšega argumenta«. Intervencije, ki jih udeleženci pogovora vlagajo v postopek, si nihče, če noče zapraviti »komunikacijske kompetentnosti«, ne upa označiti za »napad«. Zakaj je akademik dr. Tine Hribar neke pripombe, ki so bile narejene v komunikacijskem bontonu, označil za »napad«?

Nemalo smo se namučili s tem vprašanjem, nazadnje pa smo pristali pri misli, da je to mogoče razumeti le tako, da je Hribar preživel nekaj let – morda nekaj najbolj formativnih let – v miselnem krogu, ki mu niso ukazovale norme »javnega uma«, ampak posebna ezoterična miselnost, v kateri je nestrinjanje že veljalo za napad. Akademik dr. Tine Hribar gotovo ve, da pripombe, ki jih je imela NSZ na razne dogodke v njenem duhovnem in političnem okolju, niso bile »napad«. Toda od nekod je moral prinesti neke prvine, ki so se tudi tu samodejno uveljavile.

Obtoženi

Figure 4. Obtoženi Vlastja Simončič

Kako obremenjeni so ti ljudje še vedno – ne da bi seveda za to vedeli – zgovorno pripoveduje zgornji navedek, če ga še enkrat pogledamo nekoliko natančneje. Ko Hribar navaja napise, s katerimi je opremljen teharski spomenik in zameri NSZ, da je na njih opozorila na odsotnost neke prvine, si ni zastavil najbolj normalnega vprašanja, ki bi se moralo pojaviti v vsakem neustrojenem umu: »Zakaj pa niso v izdelavo in opremo spomenika, ki je v bistvu nagrobni spomenik, vključili NSZ, ki je društvo, katerega člani so svojci tistih, ki so od tam izginjali? Zakaj jim je bila brutalno odvzeta pravica, da o tem odloča ali soodloča? Ali niso bile tako kršene človekove pravice?« Kaj pa bi akademik dr. Tine Hribar rekel, če bi od nekod prišli neki ljudje in odločali, kakšen spomenik bo stal na njegovem družinskem grobu in kaj bo na njem pisalo? Tudi dr. Edvard Kovač bi lahko vprašal, kje pa so domači, če bi bil priseben.

Če svojci tisočev pomorjenih v Kočevskem Rogu mislijo, da mozaik, ki je narejen njim v spomin, ni v celoti tak, kot bi po njihovem umevanju moral biti, je to »napad«. V imenu česa odreka Tine Hribar ljudem pravico, da kaj rečejo o tem, kar stoji na grobiščih – pomislite, kakšne besede smo morali izumiti, da smo lahko dali imena stvaritvam boljševiške civilizacije – kjer nepokopani ležijo njihovi očetje, bratje, sinovi, prijatelji? V kateri dobi svojega življenja in v kateri neprisebnosti je Hribar dovolil, da mu je bila odvzeta tista normalnost, ki bi dovoljevala reči krščanskim ljudem, da gongi niso najbolj primerna znamenja za grobove, v katerih ležijo ljudje njihove vere; in da, če Drago Jančar in Franc Cukljati rečeta kdaj kaj takega, kar zadeva tudi druge, imajo ti drugi pravico k temu dajati pripombe. Da jim to dovoljujejo evropske uzance in se jim za to ni treba nikomur opravičevati.

1.1.8. 7. Dolge sence preteklih vpletenosti (2)

Gotovo so bralci že ugotovili, kam naši skromni napori merijo. Hoteli bi razumeti, zakaj ne moremo zadihati, zakaj se ne moremo osvoboditi, zakaj se ne moremo posvetiti življenju. Rekli smo že, da nas bremeni težka boljševiška hipoteka. Ko že mislimo, da so nekateri njeni nosilci z njo že opravili, pa nas presenetijo nenavadne recidive in nas opozorijo, da na katarzo nikoli niti resni mislili niso.

Tožniki znotraj

Figure 5. Tožniki znotraj Vlastja Simončič

Lani 11. junija je na obletni spominski slovesnosti na Kočevskem rogu maševal škof dr. France Perko in v prigodni pridigi začutil, da mora domobrancem, ki tam pomorjeni ležijo, povedati, da jim je zgodovina dala prav in da so zmagali. Čez štirinajst dni, 24. junija, je bil v sobotni prilogi Dela intervju z dr. Francetom Bučarjem. Neko astenično in preplašeno žurnalistično bitje mu je potožilo, da njegova generacija sicer želi izstopiti »iz vsepovsodnega ideološkega boja in delitve na partizane in domobrance … toda aktualna politika jih grobo vleče nazaj, takorekoč v grobove«. V odgovoru mu je Bučar pritrdil, da ga razume, da se mlajše generacije za »oslarije« starejših ne zanimajo, in da je tudi to res, da se te dileme zadnje čase »vse bolj profilirajo«. Potem pa dodaja: »Vemo, kdo to počne. In zakaj. Zame osebno je to strahota. Strahota! Pod oznako pravičnosti oziroma sprave se zagovarjajo nadaljnje delitve. Tako se skuša legitimizirati sedanji položaj. Takih pridig mladi ljudje ne bi smeli poslušati. To je bolezen.«

Ob tem se spomnimo, s kakšnim notranjim zadovoljstvom smo v osemdesetih letih brali Bučarjeve eseje v Novi reviji. Čim bolj smo videli, kaj hoče, tem bolj se mu je okoli glave izrisovala aureola izjemnega misleca in preroka. A ni minilo deset let – ne, ne, še prej – in so se pri njem pojavile recidive in začel se je njegov negotovi in mučni balet na vrvi med sedanjostjo in preteklostjo. Dr. France Bučar je »svojega življenja boljši del« investiral v podjetje, ki je bilo ustanovljeno za grosistično proizvodnjo nasilja in smrti. In ko mu je pozneje postajalo vedno bolj jasno, v kaj je bil izkoriščen njegov kapitalski vložek, je, ko se je ponudila prva priložnost, naredil vse, da bi to podjetje šlo v stečaj. Ne brez uspeha. A ko je že kazalo, da se bo njegova akcija uspešno zaključila, se mu je propadajoče podjetje, ki ga je nekoč pomagal postaviti, zasmililo in je začel, s kapitalom, ki mu je še ostal, kupovati njegove delnice. Ali bosta Možina in Dežman po Moči preživetja naredila še film Moč preteklosti?

1.1.9. 8. Kazen za neposlušnot – izguba jezika in politike

A mi moramo, vidite, govoriti predvsem o naši nemoči. Ta nemoč ima zgodovinske dimenzije: ne moremo narediti velikega obračuna in potem iti naprej – poučeni, izmodreni, zvesti, zaupajoči vase. Nekoč se bodo uslužbenci boljševiškega podjetja morali sprijazniti z bankrotom. Pozabiti bodo morali, da so bili nekoč silovita reč in se zavedati, da sedaj niso nič drugega kot ovira za vrnitev v normalnost. Čas jih je dohitel in jih dolgo ne bo pustil čakati. Za sedaj jim je vzel besedo, kar se kaže v tem, da nimajo ničesar povedati. Dr. Janez Stanovnik se iz tega rešuje tako, da si je omislil novo varianto Descartesa: »Govorim, torej sem« in na svojih stojnicah še naprej prodaja nesmisle. Dr. Spomenka Hribar nam tam, kjer bi morali poslušati bleščeče sociološke analize, jemlje veselje do življenja s kuhinjskimi predstavami. Vsak sram je šel od nje. Ali ne čutijo, da jih je čas dohitel – da jim je za petami?

Tožniki zunaj – (Na hrbtni strani te fotografije piše: Dachauski procesi
                        – Sindikalisti vpijejo »Smrt gestapovcem!«)

Figure 6. Tožniki zunaj – (Na hrbtni strani te fotografije piše: Dachauski procesi – Sindikalisti vpijejo »Smrt gestapovcem!«) Vlastja Simončič

A sedaj se z naglimi koraki bliže še druga stvar. Sedaj jim čas grozi tudi s tem, da jim bo vzel še politične poverilnice. V Zavezinih aktualnih komentarjih smo že enkrat ali dvakrat omenili, da bi boljševiki leta 1990, ko se je zrušil njihov imperij in jim je zgodovina prijazno ponudila ogledalo, da se v njem pogledajo, morali na vsak način oditi. Mislili smo tedaj, da spričo tega, kar so v zrcalu zagledali, človeško ne bodo vzdržali. Da so ostali, je bilo nekaj, česar si nikakor ne bi bili smeli privoščiti. Čas jim je to zameril in zdi se, da jih je ravno sedaj začel seznanjati s svojo zamero.

Nedavno je nekdo govoril o odhajanju eldeesovskih protagonistov iz stranke (štirje so odšli v matično poslovno hišo, šest pa se jih je odločilo, da bodo nekaj časa preživeli kar v svojem vikendu) in v tem videl razpad stranke. Mi mislimo, da je to odhajanje samo zunanji znak strankinega konca, vzroki pa so globje. Izkazalo se je, da ta stranka nima in nikoli ni imela političnega raison d’être: nikomur ni imela nič dati in nihče od nje ni ničesar pričakoval – se pravi nič temeljno političnega. V resnici ni bila nič drugega kot način obstajanja dela boljševiške nomenklature po izgubi monopola. Bila je votla od nekdaj in ta votlost se je sedaj začela oglašati. Mi mislimo, da je to oglašanje kazen za nekdanjo neposlušnost.

Važno pa je to, da je v enakem stanju tudi Pahorjeva socialna demokracija. Za razliko od LDS ima sicer trdnejši videz, a tisto, kar ji ga daje, ni robur njene politične substance, ampak nekaj, kar sicer deluje kot nekakšna učinkovina, s politiko kot politiko pa nima kaj opraviti. To, kar SD daje boljši videz, je dejstvo, da je v njej, kot nekdanji matici, ostalo močnejše in bolj konzistentno jedro boljševiškega spomina. To je počelo njene moči, a ni od sedanjosti ali celo prihodnosti, ampak od preteklosti – absolutno od preteklosti. Obsojenost tega spominskega jedra in političnega ohišja, v katerem se nahaja, je prav v tem, da je od preteklosti – da ne sedanjosti ne prihodnosti nima kaj dati. Za sedanjost ima samo še toliko moči, da je sposobno prirejati sumljive predstave. Na primer.

Za vsem vendar življenje

Figure 7. Za vsem vendar življenje Mirko Kambič

Ko je lanskega julija nekdanja partija zaključila ciklus svojih premen in postala socialdemokratska stranka, se je zgodilo nekaj, ob čemer bi si tisti del Slovenije, ki si domišlja, da ve, kaj se dogaja, moral postaviti alarmantna vprašanja. Kako se je to moglo zgoditi? Ko se je namreč po kongresih v Bruslju in Londonu leta 1903 ruska socialna demokracija kot članica II. socialistične internacionale razdelila na menjševike in boljševike, se je med njima, z nekaj presledki, vzpostavilo bojno razmerje, ki so ga pozneje Leninovi boljševiki razširili na socialdemokratsko mednarodno večino in marca 1919 v Moskvi ustanovili III. internacionalo boljševiških partij ali Kominterno. Naj to stanje ilustriram z neko novejšo peripetijo.

Ko je lani poleti veliki nemški pisatelj Günter Grass javno priznal, da je leta 1944 prostovoljno pristopil v Waffen-SS – vseeno moramo občudovati pogum, ki je bil potreben za to priznanje, zlasti če ga primerjamo z izvajalci povojnega slovenskega genocida, od katerih ni še nihče spregovoril – in po tem dejanju v raznih intervjujih veliko povedal o sebi. V enem (FAZ, 12. 8. 2006) se je spominjal tudi tega, da je po vojni delal v nekem rudniku, kjer so se delavci vedno oblikovali v tri skupine, v stare naciste, v komuniste in v socialdemokrate. Zanimivo se mu je zdelo, da so se v pogostih političnih prepirih redno postavili na eno stran nacisti in komunisti, na drugo pa socialdemokrati. S tem v zvezi je navedel tudi naslednje: »Weimarska republika je propadla seveda predvsem zaradi nacistov. Pa tudi zato, ker so komunisti in nacisti gnali isto reč. To je bila posledica kominternskega navodila iz Moskve, da je treba imeti za največje sovražnike socialdemokrate – komunisti so jim pravili »socialfašisti – in ne naciste.« V vseh boljševiških partijah je bil »socialdemokratizem« najbolj nevarna deviacija: zavračanje razrednega boja, opuščanje revolucionarnega načela, nerazumevanje demokratičnega centralizma in vdajanje meščanski imperialistični ideologiji. Tej deviaciji je bil napovedan neizprosen boj.

Prekrstilni kongres v Novi Gorici je, tako kakor je potekal, povedal dve stvari: eno o sebi in drugo o kulturi, v kateri je bil ta obred opravljen. O sebi so nekdanji boljševiki povedali, da nimajo nobenih higienskih zahtev do svoje nove istovetnosti, sicer bi pred vstopom v krstilnico opravili temeljit skupinski tuš. Kultura pa je – s tem, kakor se je odzvala na ta neverjetni dogodek – pokazala, da se, kar njo zadeva, v območju, ki ga kontrolirajo njene antene, lahko zgodi karkoli. Da mediji niso postavili nobenega vprašanja, nas ni tako presenetilo – ali si lahko predstavljate, da bi Marcel Štefančič jr. videl v tem kaj nenavadnega – ko pa je molčala tudi etablirana kulturna elita, smo se spomnili, da nas nekaj stane in da bi mogoče zmogli tudi brez nje, če je že tako.

Ta molk bi nas vse moral zelo skrbeti. Nakazuje namreč, da ne kultura ne politika čisto lahko ne bosta opazili temeljnega defekta nove socialdemokratske stranke: da tudi njej manjka izvorna politična snov, česar ne more skriti – oj jezik, jezik – niti govorjenje njenih protagonistov. Borut Pahor je mojster za izdelovanje stavkov. Vsak ima vse potrebne formalne pritikline, nima pa relevantne politične predikativnosti. Nima sporočila. Pahorjevi stavki niso pregnantni in niso težki. So zelo aerodinamični in elegantni, lepo letajo po zraku in delajo tam razne vaje, nikomur pa ne pride na misel, da bi kje pristal in začel opravljati svoje delo – rahlo jih imamo celo na sumu, da ne vedo prav, kaj bi počeli. S tem seveda na mislimo nič osebnega. Gospod Pahor je brez dvoma zelo sposoben in spodoben človek, le znašel se je v okolju, ki ga ne dopušča drugačnega. Znašel se je na čelu stranke, ki nima in verjetno nikoli več ne bo imela politike.

Celotna politična levica je v krizi: tista, ki se še imenuje LDS in tista, ki je v zgodovini nosila že razna imena, sedaj pa se je morda dokončno odločila, da bo socialdemokracija. Težava je v tem, da ji njena filogeneza ne dovoljuje, da bi bila politika. (Ne vemo zakaj, a te stvari so zelo blizu in zelo odmaknjene.) Za njeno moštvo se samo zdi, da so politiki. Tudi sami mislijo, da so politiki, v resnici – v duši – pa so aparatčiki. Zelo neradi jim to povemo, kljub vsemu, ker danes ni čas za aparatčike. (Morda kdaj še bo, a danes ni veliko povpraševanja po njih.) Pač pa je veliko povpraševanje po politikih. Zato bi jim, ker so Slovenci in zvečine simpatični ljudje, radi dali nasvet: naj se katapultirajo iz preteklosti – ker je bila zgrešena – na kak kraj, kjer bodo v miru opravili veliko samospraševanje, po katerem se bodo mogli odlepiti od tega, kar je bilo – res je bilo zgrešeno – in začeli, kot pravimo, novo življenje. Samo s tem se ne smejo zadovoljiti, da bi ostali takšni, kakor so sedaj. Takih prihodnjim volilcem nikakor ne bi priporočali. Zato, ker pod njihovo upravo država Slovenija, ki je tudi domovina slovenskega naroda, ne bi bila politeja.

Za vsem vendar življenje

Figure 8. Za vsem vendar življenje Mirko Kambič

2. Kako se je začelo

2.1. Janez Raztresen – Spomini 1916–2006

Janko Maček

2.1.1.

Pred kratkim so mi slučajno prišli v roke Spomini 1916–2006, ki jih je ob svoji 90-letnici »izdal« žažarski rojak Janez Raztresen. Še preden sem prelistal zajeten šop popisanih listov, sem ugotovil, da je njihova vsebina kot naročena za našo rubriko Kako se je začelo. Horjulski organizatorji OF so avtorja že spomladi 1942 skušali pridobiti za sodelovanje, vendar se jim ni vdal, medtem ko je njegov brat vabilo sprejel in pristopil k narodni zaščiti. Prav ta zaščita je potem preprečila, da partizani niso napadli Italijanov in tako rešila vas pred represalijami. Vendar nevarnosti še ni bilo konec. Raztresenovi so izvedeli, da so partizani na Suhorju v Beli krajini odpeljali in umorili tamkajšnjega župnika, njihovega sorodnika. Vest o ustanovitvi vaške straže v Šentjoštu je prišla tudi v Žažar in konec avgusta so Raztresen in še dva sovaščana odšli v Šentjošt s prošnjo, da bi jih prišli »mobilizirat«. Tako bi sami, predvsem pa njihovi domači, imeli izgovor pred partizani. Že pri prvem obisku Šentjošta se je Raztresen srečal s kapetanom Vidmarjem, ki ga je takoj povišal v poročnika. Okrog novega leta 1943 je Vidmar odločil, da tudi Žažar dobi vaško stražo, za njenega poveljnika pa postavil poročnika Raztresena. Rupe, v bližini žažarske vasi, kjer so se partizani v letu 1942 veliko zadrževali, naenkrat niso bile več varne. Torej dovolj razlogov, da smo zaprosili gospoda Raztresena za prispevek v našem Kako se je začelo. Povedal nam je, da na kaj takega sploh ni pomislil, saj je napisal spomine »za svojo dušo« in za sorodnike, vendar je bil pripravljen ustreči naši želji, za kar se mu iskreno zahvaljujemo.

2.1.2. Oj mladost ti moja, kam si šla, oj kje si?

Da bi bralci laže sledili Raztresenovi pripovedi, bomo za uvod povzeli po njegovih spominih nekaj podatkov o njegovem rodu in njegovi mladosti. Rojen je bil 30. novembra 1916 na skromni domačiji na obrobju Žažarja pri Vrhniki. Pri hiši se je po domače reklo pri Kofoju. Kofojevo bajto z malo zemlje je okrog leta 1910 kupil Janezov oče Pavel in se potem tu naselil. Prej je živel v Hlevnem Vrhu. Njegova prva žena je bila menda že kot dekle jetična, zato je po nekaj letih zakona umrla. Zapustila mu je štiri otroke, od katerih pa so trije že v otroških letih umrli. Leta 1916 se je Pavel znova poročil in potem sta bila rojena sinova Janez in štiri leta mlajši Peter.

V družini starega očeta v Hlevnem Vrhu so bili štirje sinovi: Pavel, Janez, Jože in Franc in dve hčeri: Tinca in Karlina. Stari oče je bil krojač in cerkovnik. Isto delo je opravljal tudi v Butajnovi v šentjoški fari, kjer je bila rojena večina otrok. Janez, doma so ga klicali Ivan, je šel v ljubljanske šole in leta 1919 pel novo mašo. Ko je za počitnice potoval domov v Hlevni Vrh, se je do Vrhnike pripeljal z vlakom, obiskal spotoma brata v Žažarju in nato pešačil naprej proti Podlipi in Smrečju. Žažarski Janez je bil tedaj še zelo majhen, vendar mu je ostalo v spominu, da je bil stric Ivan zelo zabaven.

Ko še ni izpolnil šest let, je Kofojev Janez začel hoditi v šolo. Enorazredna šola je bila v vasi v predelani kmečki hiši. Čeprav so bile vmes razne težave, je bil ob koncu šolskega leta odličen. V četrtem letniku so dobili novo učiteljico, ki je bila doma iz Blatne Brezovice. Prav ona je opozorila očeta Kofoja na sinovo nadarjenost in predlagala, naj ga pošlje v gimnazijo. Ker prehod iz žažarske enorazrednice na gimnazijo ni bil mogoč, se je moral Janez v peti razred vpisati na Vrhniki. Odslej je vsak dan pešačil pet kilometrov tja in prav toliko nazaj. Kljub temu je izdelal razred s prav dobrim uspehom.

Janezova starša tedaj nista imela nobenega stalnega zaslužka, šolanje v Ljubljani je pa bilo drago. Fant je bil star 13 let in bilo je že dogovorjeno, da bi šel za pastirja k nekemu kmetu na Koreno, sedaj pa ta skrb. V upanju, da bo obljubil kakšno pomoč, sta oče in Janez napisala pismo suhorskemu župniku. Šele po nekaj mesecih je prišel odgovor, naj se fant raje gre učit kake obrti. Janez je tedaj že obiskoval realno gimnazijo v Vegovi ulici v Ljubljani. Ker v Ljubljani ni imel stanovanja, je moral vsako jutro peš na vlak in popoldne spet nazaj. Poleg tega je bila železniška vozovnica draga in oče je že po nekaj dneh obupaval, da bo zmanjkalo denarja. K sreči je Janez opazil, kako so vrhniški dijaki pokazali sprevodniku samo neko izkaznico – mesečno karto, ki je bila veliko cenejša. S tem je bil rešen prvi del problema, drugega je pa rešila žažarska učiteljica, ki se je čutila soodgovorno za Janezovo šolanje. Ker je ocenila, da ob vsakodnevni hoji in vožnji iz Žažarja ne bo izdelal razreda, je pregovorila svoje starše, da so mu odstopili podstrešno sobico v Blatni Brezovici, od koder ni imel daleč na vlak. Razred je potem izdelal s prav dobrim uspehom. Vseh osem razredov je izdelal z dobrim in prav dobrim – brez popravnega izpita. Od petega do osmega razreda je bil njegov razrednik profesor Bajuk.

Predvojni Žažar

Figure 9. Predvojni Žažar

V času Janezovega šolanja v gimnaziji je nastopila huda gospodarska kriza, ki je prizadela tudi kmete. Oče, ki v domači vasi ni več dobil nobenega dela, je izvedel, da potrebujejo jeseniške železarne gozdne delavce. Odpravil se je na Jesenice in res dobil stalno zaposlitev. Bil je sicer ločen od družine, toda imel je reden zaslužek in od tedaj je dajal sinu 100 dinarjev mesečno za stanovanje v tesni in mračni podstrešni sobici na Starem trgu v Ljubljani. Kljub tej očetovi podpori pa je bil Janez, kot pravi sam, med najrevnejšimi sošolci. Kosilo in večerjo je sedem let dobival brezplačno na porti pri uršulinkah; edini pogoj je bil, da je ob koncu šolskega leta prinesel pokazat spričevalo o uspešno opravljenem razredu. Vsako jutro je v mlekarni nasproti stolnice dobil brezplačno skodelico mleka, v pekarni poleg trgovine Šumi ali pri Trčku ob Ljubljanici pa en dan ali dva dni star kruh. Tako se je preživljal in si poleg tega med počitnicami še privoščil kak izlet, kot je bil na primer tisti, ki sta ga naredila s prijateljem s klasične gimnazije po mali maturi. Želela sta videti morje, zato sta se z vlakom odpeljala do Kočevja, nato pa pešačila v Delnice in naprej proti morju. Reka je bila tedaj pod Italijo. Za pot od Kočevja do Sušaka sta potrebovala dva dni. Na Sušaku sta prespala v skoraj brezplačnem prenočišču Ferialnega saveza. Na povratku je Janez odšel k stricu na Suhor in tam ostal nekaj dni. Ni se najavil, zato sta bila stric in teta Tinca, ki je bila pri bratu župniku za kuharico, presenečena, ko sta ga zagledala.

Med Raztresenovimi gimnazijskimi sošolci je bil zelo uspešen Anton Vratuša, ki je študiral slavistiko in že pred vojno naredil diplomo ter dosegel tudi doktorat. V tretjem in četrtem razredu je bil med sošolci Franc Stadler, kasnejši vosovec, ki je ustrelil dr. Ehrlicha in bana Natlačena. Martina Krannerja se avtor spominja kot odličnega učenca in pripadnika Tomčevih mladcev, ki je tudi njega skušal pritegniti v organizacijo, vendar ni imel uspeha, ker se povabljeni ni strinjal z namenom in nekaterimi metodami mladčevskega dela. Razred je leta 1988 praznoval 50-letnico mature in leta 2005 je bilo od osemintridesetih maturantov živih še dvajset.

Takoj po maturi je oče Raztresen povedal svojemu študentu sledeče: »Jaz sem svojo dolžnost do tebe opravil. Sedaj sam glej, kako boš živel! Lemenat je brezplačen!« Čeprav je vedel, da starša želita, da bi šel v bogoslovje, se je Janez jeseni vpisal na gradbeni oddelek Tehnične fakultete. Ostalo pa je v glavnem pri vpisu, kajti za resen študij mu je manjkalo sredstev. Ker ni vložil prošnje za odložitev vojaškega roka, so ga januarja 1940 vpoklicali v enoletno šolo za letalske tehnične oficirje. Služil je v Pančevu, Kraljevu in Sarajevu. Ko se je januarja 1941 vrnil domov v Žažar, so se na obzorju že zbirali temni oblaki.

2.1.3. Kako se je začelo v Žažarju

Gotovo so za nas najbolj pomembna poglavja Raztresenovih spominov tista, ki govorijo o začetku komunistične revolucije v njegovem rojstnem kraju. Ker bi jih radi čim bolj približali našim bralcem, bomo bolj ali manj dobesedno povzeli nekatere opise dogodkov, ki se nam zdijo posebno važni.

Proti koncu leta 1941 se v Žažarju skoraj še ni vedelo za partizane, čeprav so v Lesu med Ulako in Samotorico že imeli šolsko taborišče. Jeseni 1941 se je Janez Raztresen spet vpisal na fakulteto, vendar, kot sam pove, ni imel pravega veselja za študij, ampak mu je bil to v glavnem čas nekakšnega čakanja na konec vojne. Med odsotnostjo zaradi služenja vojaškega roka je v Ljubljani izgubil svojo podstrešno sobico, zato je sedaj stanoval doma in le od časa do časa šel pogledat na fakulteto. Ljudje so govorili, da so se ponekod pojavili četniki. Mladi študent si je pod tem imenom predstavljal ostanke bivše jugoslovanske vojske. V Ljubljano in domov je navadno potoval preko Horjula. Ko se je nekega dne vračal domov in v Horjulu šel mimo Andrejkove hiše, ga je iz zamišljenosti predramilo trkanje po oknu. Ozrl se je in videl, da mu nekdo z roko daje znak, naj pride v hišo. V tej hiši sta bila doma Tine in Cene Logar. Tine je bil Janezov vrstnik, saj sta bila skupaj na vojaškem naboru na Vrhniki, doktor filozofije in univerzitetni profesor Cene, ki je tedaj v horjulski dolini že organiziral OF, pa je bil štiri leta starejši. »Z njima in drugimi horjulskimi študenti se nisem družil, kajti bili so kar eno uro hoda oddaljeni od Žažarja. S Tinetom in Cenetom sem se slučajno spoznal ob srečanjih na vlaku na začetku in ob koncu šolskih počitnic. Sprejel me je Cene in vprašal za moje mišljenje o vojni situaciji in o okupaciji. Odgovoril sem mu, da bodo kljub sedanjim neuspehom na koncu zmagale velesile: Anglija, Amerika in Rusija. Tisti čas so se namreč odvijali hudi boji pred Moskvo. Potrdil je, da bodo Nemci izgubili vojno, toda le pod pogojem, da se jim bodo vsi okupirani evropski narodi uprli z orožjem in sabotažami. Tudi Slovenci moramo prevzeti svoj delež v tem boju in ne samo čakati na rusko zmago. Obstaja že organizacija Osvobodilna fronta, kjer so združene vse nekdanje stranke in tudi oborožene skupine v gozdovih se že pripravljajo na boj. Začudil sem se, ko je dejal, da te oborožene skrivače lahko smatramo za sovjetske vojake. Te skupine se sedaj imenujejo partizani in ne četniki, kot jim ljudje napačno rečejo. Pripomnil sem, da bo tak boj zahteval velike žrtve med civilnim prebivalstvom, ki bo nezaščiteno in izpostavljeno represalijam. Odvrnil je, da žrtve morajo biti in da svoboda ne more biti podarjena. Na moje vprašanje, kakšna bo povojna ureditev Slovenije, je odgovoril, da bo Slovenija ena od zveznih republik, ki bodo segale od Vladivostoka do Trsta, Jugoslavija pa da je za vekomaj razpadla. Dodal je še, da se je treba v ta boj, ki bo vplival na konec vojne, takoj vključiti. Za slovo mi je dal ciklostirani primerek lista Slovenski poročevalec, ki naj ga pokažem zaupanja vrednim osebam.

Avtor Spominov 1916–2006

Figure 10. Avtor Spominov 1916–2006

Pozneje sem doma razmišljal o Cenetovih trditvah in prišel do prepričanja, da vse to vodi v hudo nevarnost. Po napadu na okupatorsko vojsko bo gotovo sledilo krvavo maščevanje. Iz radijskih poročil sem vedel, da so Nemci v Srbiji že zagrozili, da bodo streljali talce v razmerju deset proti ena. Pri nas bodo gorele vasi in streljali bodo nedolžne ljudi. Vse to pa zato, da bi pomagali Rusom. Izgledi za bližnji konec vojne, kot je to pisalo v Poročevalcu, so bili neverjetni. Nemci so se borili daleč v Rusiji – pred Moskvo, Angleži pa v Severni Afriki in pred tem so se komaj rešili nemške invazije. Po radiu London, ki sem ga redno poslušal ob petih popoldne, sem ujel opozorilo dr. Kuharja, naj se vzdržimo nepremišljenih oboroženih akcij, ki bi vodile v nesrečo. Sklenil sem, da ne bom poslušal Ceneta, ne bom pa oviral brata Petra, ki se je bil že povezal z OF.«

Zgodaj spomladi sta Stane Kavčič (Đuro) in Cene Logar v Žažarju ustanovila oddelek narodne zaščite. Moj brat Peter je bil določen za politkomisarja, Stanko Mlakar pa za komandirja. Naloga zaščite je bila zbirati orožje, denar in hrano za partizane. V Horjulu je v tem času neka partizanska skupina umorila meni nepoznanega malega trgovca Erbežnika. Nekaj dni pozneje sem na povratku iz Ljubljane vprašal Logarja za njegovo mnenje o tem. Odgovoril mi je približno takole: ,To je revolucija, žrtve morajo biti. Erbežnik je bil izdajalec. Tudi v Ljubljani se sedaj rešujejo izdajalcev.’ Potem mi je naročil, naj mu prihodnjič prinesem seznam sovaščanov, ki bi v prihodnosti lahko ovirali partizane oziroma njihov boj. (Spomini, str. 35)

Prvi strah pred Italijani so Žažarčani doživeli marca 1942. Nekega zgodnjega jutra so vojaki brez posebnega vzroka obkolili vas, pobrali vse moške od 16 do 50 leta in jih odpeljali izven vasi, kjer so jih legitimirali in preiskali, če bi bil med njimi kak tujec. Janez Raztresen je imel težave, ker mu je na osebni izkaznici pisalo, da je študent. Menili so, da bi moral biti študent sredi tedna v Ljubljani v šoli. Izpustili so ga šele, ko je duhovnik Pipp potrdil, da je fant doma v tej in tej hiši.

1. julija se je v Žažarju na pohodu na Gorenjsko ustavila druga grupa partizanskih odredov. Štab so imeli v taborišču na Rupah. Govorilo se je, da šteje skupina okrog 700 mož. Na Rupah so tedaj pobili večjo skupino Romov, vse berače, ki so slučajno bili v bližini, in menda še nekaj drugih oseb. Vaščani so s strahom pričakovali italijanski odgovor. Nekaj dni kasneje, ko so vsi partizani že zapustili Žažar in tudi Rupe, je italijansko topništvo z Vrhnike zgodaj zjutraj začelo obstreljevati vas. V neki hiši sta bili ubiti mati in dveletna hčerka. Vaščani – tudi žene in otroci – so bežali iz vasi, saj so pravilno sklepali, da je topniško obstreljevanje le priprava za prihod vojske. In res je bilo tako. Komaj so eksplodirale zadnje granate, je prihrumela v vas množica vojakov. Vse so preiskali in se znašali nad nič krivimi vaščani, ki so jih pričakali doma. Tri domačije so požgali, še na misel jim pa ni prišlo, da bi šli pogledat na Rupe.

Kak teden kasneje je neka manjša skupina partizanov porušila lesen mostiček na cesti Vrhnika – Ligojna, zatem pa na tej cesti iz zasede nad vasjo Ligojna napadla italijansko kolono. Italijani so se za to strašno maščevali. Kmalu po napadu je prišla iz Ljubljane specialna enota fašistov, ki so najprej postrelili nekaj kmetov iz Ligojne, nato pa požgali celo vas z okrog sto poslopji – skupaj z živino. Gost, črn dim se je valil vse do Ljubljane. V Spominih 1916 – 2006 beremo o tem še sledeče: »Ko sem tisti dan proti večeru od daleč opazoval pogorišče in se seznanil s celim dogajanjem tega dne, sem prišel do prepričanja, da je bil namen partizanskega napada predvsem prestrašiti vaščane in jih narediti brezdomce. Neke večje škode okupatorju taki napadi niso mogli napraviti. Tako je takrat ocenila to akcijo večina prebivalcev bližnjih vasi. Neprizadeti partizanski somišljeniki pa so verjetno sklepali, da se je šele sedaj začel pravi boj proti okupatorju. Prizadeti in ogroženi prebivalci se seveda niso strinjali s takim mišljenjem in to je bil glavni vzrok, da se je začelo širiti protipartizansko razpoloženje.« (Spomini, str. 39 )

Le malo je manjkalo, da bi se nekaj podobnega kot z Ligojno dogodilo tudi z vasjo Žažar. Skupina nekaj partizanov je »vpoklicala« žažarsko zaščito, da bi skupaj napadli Italijane, ki so se bližali vasi iz smeri Ligojna. Zaščitniki so takoj spoznali namen akcije: izzvati Italijane, da bi uničili vas. Po kratkem posvetu so se zaščitniki odločili, da maloštevilnim partizanom odvzamejo orožje in ga jim šele po odhodu Italijanov vrnejo. Tako so tudi naredili, niso pa računali s tem, da bodo partizani takoj, ko bodo spet imeli orožje, aretirali komandirja zaščite Mlakarja. Njegovo življenje je že viselo na nitki, ko se je slučajno pojavil Stane Kavčič in razsodil, da Mlakarjevo dejanje ni bilo sabotaža ampak nenamerna mladeniška nepremišljenost.

Skupina žažarskih vaških stražarjev

Figure 11. Skupina žažarskih vaških stražarjev

In še drug primer: Na najvišjem delu ceste Vrhnika – Horjul pri Ligojni je križišče, imenovano Razpotje; tu se odcepi cesta na Žažar. Na tem križišču so partizani postavili zasedo, v katero so bili vključeni žažarski zaščitniki in je bil zanjo odgovoren že omenjeni Stanko Mlakar. Partizani so se poskrili v gozdu nad zasedo, nekoliko dlje od ceste. Italijani so se pripeljali na odprtem tovornjaku, toda med njimi so bili pomešani civilisti, celo nekaj žensk. Mlakar zato ni dal povelja za napad in kamion je nemoteno odpeljal proti Horjulu. Partizani, med katerimi je bil tudi dr. Logar, so Mlakarja takoj aretirali. Dr. Logar je zahteval najstrožjo kazen po hitrem postopku. Spet je prišel Stane Kavčič in ga rešil gotove smrti (Spomini, str. 39).

Kmalu po odhodu druge grupe odredov na Gorenjsko je bila v Šentjoštu ustanovljena vaška straža. V Žažarju so za to in zlasti za napad na Šentjošt zvedeli od partizanov. Zvedeli so tudi, kaj so partizani naredili z nekaterimi podlipskimi zaščitniki, ki so baje nameravali oditi v Šentjošt. V Žažarju do tedaj niti Italijani niti partizani niso še nikogar ubili, bili pa so stalno v strahu, zlasti pred Italijani, kdaj bodo požgali vas in vaščane odgnali v internacijo ali celo v smrt. V tej stiski so Janez Raztresen in še dva sovaščana sklenili iti na razgovor v Šentjošt. To svojo pot so obdržali v največji tajnosti, saj je Raztresen niti svojemu bratu ni zaupal. Ko so v Šentjoštu povedali, kakšne skrbi imajo zaradi Italijanov, jim je Jakob Žakelj odgovoril, da jih Šentjoščani ne morejo zaščititi niti pred Italijani niti pred partizani, če bodo na svojo usodo čakali doma; naj se torej odločijo in pridejo v Šentjošt. V nadaljevanju Raztresen o tem takole piše: »Ta odločitev je bila za nas izredno težka. Prostovoljni odhod fantov v Šentjošt bi pomenil veliko nevarnost partizanskega maščevanja nad domačimi. Dogovorili smo se, da bo šentjoška vaška straža nekega dne v septembru iznenada obkolila Žažar in odgnala vse za orožje sposobne moške v Šentjošt. Tako se je tudi zgodilo. Čeprav so mogoče nepoučeni mislili, da je bila to prisilna mobilizacija, je dejansko bilo vse prostovoljno.« (Spomini, str. 41)

Omenjenemu razgovoru v Šentjoštu je prisostvoval tudi kapetan Vidmar, ki je Raztresena vprašal, ali je odslužil vojaški rok. Ko je zvedel, da je fant končal vojaško šolo kot rezervni narednik, ga je takoj povišal v poročnika. Naj naprej pripoveduje Raztresen sam: »V Šentjoštu smo ostali okoli tri mesece, to je do konca leta. V prvih dneh novega leta nas je Vidmar nepričakovano obvestil, da bo v Žažarju ustanovljena nova postojanka vaške straže. Sam o taki rešitvi nisem nikoli razmišljal. Stražarjev iz Žažarja je bilo premalo, da bi se mogli resno upirati hujšemu partizanskemu napadu. Za poveljnika postojanke je določil mene, čeprav si tega nisem želel. Okoli 6. januarja smo zasedli v Žažarju prazno šolsko poslopje in ga še isti dan utrdili. Postojanki je bilo dodeljenih tudi deset do petnajst stražarjev iz Podlipe in Vrzdenca. Kot orožje smo prinesli s seboj stare, dolge puške (fižolovke), Italijani pa so nam dali zastarel puškomitraljez in nekaj zabojev municije ter bomb. Zanimivo je, da so se takoj začeli prijavljati v postojanko razni skrivni partizanski simpatizerji, ki so iskali zaščito pred Italijani. Poseben primer je bil okoli 16 let star fant z Vrzdenca. Sprejel sem ga na prošnjo njegove matere, čeprav so mi nekateri v postojanki to odsvetovali. – Moje takratno prepričanje je bilo, da je medsebojna borba pravzaprav nepotrebna, ob napadu se pa lahko branimo. Važno je, da preživimo vojni čas. Tudi med nasprotniki partizanov je namreč vladalo trdno prepričanje, da bodo Nemci in Italijani izgubili vojno, da bodo zmagali zahodni zavezniki skupaj z Rusi. Trdno so bili prepričani, da bodo Slovenijo osvobodili zahodni zavezniki, ne pa Rusi ali celo partizani.« (Spomini, str. 44)

»Partizani so se po našem prihodu izogibali Žažarja in njegove okolice. Sumim, da so tedaj od svojih obveščevalcev v postojanki in zunaj nje zbirali podatke o naši oborožitvi in bojni pripravljenosti. Verjetno je njihovo vodstvo prišlo do prepričanja, da bo napad na postojanko relativno lahko delo. Mislim, da je bilo 2. februarja zvečer, ko sem že zaspal in so me zbudili, da partizani napadajo postojanko. Slišalo se je streljanje in eksplozije ročnih bomb. Nekateri so prej sumili, da imamo med seboj fante, ki se ne bodo borili proti partizanom. Toda pokazalo se je, da se ob neizzvanem napadu vsak človek brani.« Verjetno bi partizanom tedaj uspel hiter, nepričakovan napad, toda postojanka je bila obdana z žičnimi ovirami, ki so bile še osvetljene z vencem električnih žarnic. Zaradi prekinitve električnega toka je straža sprožila alarm. Braniti je bilo treba šolo in bližnjo hišo, v kateri je stanoval župnik Pipp in menda šest stražarjev. To hišo so napadalci hoteli zažgati in s tem bi bila ogrožena tudi šola. Toda počasni, stari mitraljez je to noč izjemno dobro deloval in preprečil partizanski načrt. Partizani so klicali imena svojih pristašev v postojanki in jih pozivali, naj se jim pridružijo, pa se nihče ni odzval. Ob zori so se napadalci nepričakovano umaknili. Branilci so se oddahnili, kajti zaloga njihove municije je bila že pri koncu.

Raztresen piše, da med branilci ni bilo ne mrtvih in ne ranjenih, za izgube nasprotne strani pa ne ve. Baje je tisto jutro sam Kidrič čakal na ujetnike iz Žažarja. Dober mesec po napadu na Žažar je kapetan Vidmar organiziral pohod proti partizanom, pri katerem pa žažarska posadka ni sodelovala. Dolomitski odred je tedaj utrpel velike izgube in zato zapustil področje, po vaseh od Rovt do Dobrove pa je bilo potem do kapitulacije Italije razmeroma mirno.

Tudi kot poveljnik vaške straže je Raztresen poslušal skriti radio in iz radijskih poročil je najprej zvedel za kapitulacijo Italije. »Smatral sem, da je napočil čas, da razpustim maloštevilno postojanko. Partizani so se na Dolenjskem oborožili z italijanskim orožjem, celo s topovi in tanki. Slabo oborožena postojanka bi bila za partizane lepa vaba, da pokažejo svojo moč. Stražarji, ki so se s svojim delovanjem proti partizanom eksponirali, so odšli k bolje oboroženi in motivirani vaški straži v Šentjošt, drugi pa, ki se niso čutili ogrožene, so odšli na svoje domove. Sam sem odšel k staršem in ob poslušanju radijskih novic čakal na razvoj dogodkov. (Spomini, str. 49)

2.1.4. Razgovor z avtorjem Spominov 1916 – 2006

Preden smo začeli razgovor, nas je 91-letni gospod Raztresen ponovno opozoril, da je napisal Spomine zase, za domače in za znance, zato je v njih opisal tudi nekatere osebe in dogodke, ki jih ne bi omenjal, če bi pisal za javnost. Pisati je začel šele, ko je leta 1996 kupil računalnik in je bil star že 80 let. Kljub temu smo prepričani, da so njegovi Spomini dragocen prispevek k zgodovini časa, o katerem se bomo pogovarjali v tem razgovoru.

Gospod Raztresen, pretežni del vaših Spominov je povezan z Žažarjem, vašo rojstno vasjo, ki ste ji tudi v času študija ostali zvesti. Kaj bi rekli o strankarski in verski pripadnosti sovaščanov med obema vojnama? Kaj je nagnilo tri žažarske kmete, da so šli v Žiri prosit Nemce, naj zasedejo vas?

Kolikor je meni znano, je bila po prvi svetovni vojni vas politično zelo enotna, ljudje pa relativno pobožni. Nedeljske maše so se redno udeleževali vsi prebivalci – delno v Podlipi, delno pa v Horjulu. Na volitvah so vedno 100 % glasovali za klerikalno (Koroščevo) stranko. Sumim, da je bil to tudi vzrok, da so okoli leta 1930 vrhniški liberalci odstranili Žažar iz vrhniške občine in ga pripojili horjulski, kjer je še danes. Vaščani so tedaj želeli ostati pod Vrhniko, saj so bile tam večje trgovine, uradi in železniška povezava z Ljubljano.

November 1942 – Pokop komunističnih žrtev iz Šentjošta – Pri prekopu
                        pomagali žažarski stražarji – Pogrebni obred sta vodila župnik Cvelbar in
                        žažarski duhovnik Viljem Pipp (levo)

Figure 12. November 1942 – Pokop komunističnih žrtev iz Šentjošta – Pri prekopu pomagali žažarski stražarji – Pogrebni obred sta vodila župnik Cvelbar in žažarski duhovnik Viljem Pipp (levo)

Od zaupne osebe sem šele po vojni izvedel, da so trije žažarski kmetje zaprosili pri Nemcih v Žireh za zasedbo Žažarja. O tem se pa med vojno v vasi ni govorilo, ker bi bilo to lahko zanje zelo neprijetno. Vsi trije kmetje so bili v prvi svetovni vojni avstrijski vojaki in so verjetno želeli, da bi se vrnila avstrijska oblast. Na splošno vaščani Italijanov že pred vojno niso marali, verjetno radi nekdanjih hudih bojev na soški fronti.

V Spominih omenjate, da v prvih mesecih okupacije ni bilo bistvenih sprememb. Kdaj ste v Žažarju prvič slišali za partizane?

Tudi med vojno so bili vaščani še nekako enotni. Domača oblast na občini se ni menjala, italijanski vojaki so bili še kar v redu, nevsiljivi. Skoraj neverjetno, vsi prebivalci so dobili živilske karte (za moko, testenine, riž, olje, sladkor in drugo). Ta mir je trajal samo kratek čas do zime leta 1941/42. Ko so se pojavili partizani, so Italijani zmanjšali in zaostrili izdajo kart. Vsak prebivalec se je moral na občini sam predstaviti tajniku in karabinjerjem. Ti so kontrolirali vsako osebo po osebnih izkaznicah. Po nekaj mesecih pa je bilo izdajanje živilskih kart za Žažarčane ukinjeno.

Na začetku hude zime, moralo je biti koncem leta 1941 ali na začetku leta 1942, smo v Žažarju videli prve partizane. Njihova manjša skupina se je utaborila v zaselku Jazba. Tu sta dve samotni kmetiji, po domače Štrajt in Jazbar, od Žažarja oddaljeni okoli pol ure hoda. Skupina treh partizanov, oborožena s puškami, se je večkrat javno pri belem dnevu kazala in sprehajala po vasi, obiskovali so gostilno in trgovino pri Blažu. Niso pa bili do vaščanov nasilni. Moralo je biti že v začetku pomladi 1942 leta, ko se je ta ali neka druga skupina utaborila na Rupah. Rupe ležijo blizu Jazbe, samo četrt ure hoda od najbližjega zaselka Kajndol s štirimi kmetijami, od Žažarja pa so oddaljene najmanj pol ure. Na Rupah je tedaj še stala samo ena nenaseljena, na pol podrta hiša, pri Fajfku, obdana z lepimi travniki, gmajno in gozdom. Rupe so bile tedaj soseskina last. Izgleda, da so jih partizani izbrali za prehodno, zasilno taborišče, v sredi poti med glavnim partizanskim taboriščem na Ključu in taboriščem v Vranjih pečeh. Pozneje, poleti 1942, se je to taborišče močno povečalo s prihodom okoli 700 partizanov 2. grupe odredov.

Kdaj je prišel v Žažar duhovnik Viljem Pipp, ki so ga Nemci pregnali iz Lučin?

Ne vem točno, kdaj je pregnani lučinski župnik prišel v Žažar. Verjetno ga je proti koncu poletja 1941 pripeljal podlipski župnik Tome. Nastanil se je s kuharico Marjanco v prazni hiši pri Balantu. Ko je zvedel, da imamo pri Kofoju radio, je kar redno več tednov prihajal ob 5. uri popoldne poslušat poročila radia London. Spočetka se je navduševal nad ruskimi uspehi na fronti in odobraval tudi partizanske akcije.

Nekega poletnega popoldneva leta 1942 je bil zelo razburjen. Povedal je, da je na sestanku pri škofu Rožmanu v Ljubljani zvedel, da je OF komunistična organizacija, ki ima namen prevzeti oblast in pripraviti vse za komunistično diktaturo. Katoličanom je s cerkvene strani prepovedano vsako sodelovanje. Od tega dne je Pipp le še redko prihajal na poslušanje radia. Med nedeljsko pridigo je ostro obsojal OF in prebral nekaj pastirskih pisem škofa Rožmana. Povedal je, da partizani ubijajo tudi duhovnike in da je med drugimi ubit moj stric Janez na Suhorju. Za ta umor smo tedaj prvič zvedeli ravno od njega.

Partizani so zvedeli za Pippove pridige in naročili nekemu soborcu, naj župnika likvidira. Ta fant je bil doma z Vrzdenca. Nameraval je izvršiti ukaz kar med Pippovo nedeljsko mašo v žažarski cerkvi. Toda ko se je muhal okoli cerkve, so ga iz zvonika opazili stražarji, ga ujeli in predali italijanski vojski v Horjulu. Ti so ga menda kot talca ustrelili nekje pri Borovnici. Pozneje se je govorilo, da so mu partizani naložili, da mora ubiti župnika za dokaz zvestobe.

Kdaj vas je dr. Cene Logar prvič povabil na razgovor? Pišete, da je prav to srečanje odločilno vplivalo na vašo nadaljnjo usodo. Ali lahko o tem še kaj poveste?

Kdaj je bil prvi sestanek med menoj in dr. Cenetom Logarjem? Točnega odgovora ne morem dati. V Spominih sem zapisal, da sva z Logarjem razpravljala med drugim tudi o hudih bojih pred Moskvo. To je moralo biti na začetku zime 1941/42. Cene je takrat zagovarjal Stalinovo direktivo, da naj se vsi okupirani narodi uprejo z gverilsko borbo.

Če se bi po tem sestanku ravnal po Cenetovih navodilih, bi to bilo brez dvoma usodno zame in vaščane Žažarja. Omenim naj še moja druga srečanja z Logarjem, ki niso omenjena v Spominih. Bil sem po vojni že nekaj let v službi in imel družino z dvema otrokoma. Sindikat Metalne je organiziral dopustovanje v Poreču ali Vrsarju. Na plaži mi dopustniki sporočijo, da me išče neki tujec. In res zagledam na plaži nekdanjega visokega partijskega delavca. Po pozdravu me vpraša, kako se upam družiti na plaži s tolikimi dopustniki, saj povsod vsakega nadzoruje udba. On da je ta problem z udbo rešil. Nabavil si je mali šotor opremljen s plinskim kuhalnikom. In sedaj potuje z ženo ob obali in si sam kuha. Na enem mestu se zadržuje največ dva dni, v tem kratkem času pa ga udba ne more izslediti. Priporočil mi je, da naj si tudi jaz organiziram tak dopust. Videl sem, da je izgubil stik z realnim življenjem.

Po več letih, ko je Logar že odslužil kazen na Golem otoku, me telefonsko pokliče na razgovor v Horjul. Izgleda, da je tedaj prišlo do spora med vodilnimi, kdo ima večje zasluge za organizacijo partizanstva v Dolomitih. Jaz bi naj podal nekakšno izjavo o tem. Seveda sem odklonil. Ob tej priliki sem mu še rekel, da partizanstvo sploh ni bilo potrebno. Tudi brez partizanov bi bili rešeni okupatorja. S to izjavo sem se mu zameril. Ni me več klical. Še danes se vsakemu partizanu ali partijcu hudo zameriš, če zatrjuješ, da je bilo njegovo partizanstvo nepotrebno.

Dr. Logar in Stane Kavčič sta spomladi 1942 v vasi organizirala narodno zaščito, ki je kasneje vsaj dvakrat preprečila napad na Italijane blizu vasi in jo s tem rešila represalije. Povejte kaj o tem!

V Spominih sem omenil, da sta spomladi 1942. leta dr. Logar in Kavčič na nekem tajnem sestanku določila mojega brata Petra in brata moje sedanje žene Stanka Mlakarja za vodenje vaške zaščite v vasi. Moj brat je bilo določen za politkomisarja, Mlakar pa za komandirja. Kavčič (Đuro) je potem pogosto obiskoval Žažar. Moj brat ga je zelo cenil, bil je popolnoma pod njegovim vplivom. Kavčič je bil dober organizator in izredno sposoben govornik. Dvakrat sem poslušal njegov govor v gasilskem domu. Znal je prepričati dvomljivce o upravičenosti partizanske borbe. Tudi sam sem takrat deloma odobraval partizansko borbo pod pogojem, da se to dogaja daleč stran od vasi.

Zasluga žažarske zaščite in Kavčiča v času italijanske okupacije je, da ni prišlo niti do enega umora domačinov niti do partizanskih rekvizicij, čeprav so bili nekateri vaščani odločno protipartizansko usmerjeni.

Pozneje je Mlakar dvakrat reševal vas, kar je že opisano v Spominih. To je bilo po mojem mogoče samo s pomočjo Kavčiča. Kavčič je bil vodja partizanskega okrožja od barja in Vrhnike do Rovt. Po mojem mišljenju je moral Mlakar v važnih odločitvah vedno zahtevati Kavčičevo intervencijo. Pozneje, že v vaških stražah so se nekateri stražarji (ti so bili nekaj mesecev pred tem še pod Mlakarjevim vodstvom v »zaščiti«) v medsebojnih pogovorih čudili Mlakarjevemu pogumu, da se je v tistem času, ko je bilo človeško življenje za partizane brez vsake vrednosti, uprl partizanom. To je bilo mogoče samo ob Kavčičevi zaslombi. Za več in točnejše podatke bi moral poiskati priče. Samo en zaščitnik in poznejši stražar še živi, vprašanje pa je, če mu spomin še deluje in bi hotel o teh dogodkih kaj več povedati.

V začetku marca 1942 so Italijani požgali Ulako pri Koreni. Koliko ste v Žažarju vedeli o tem?

Ulaka na Koreni je dokaj oddaljena od Žažarja. Partizani so takrat skoraj hermetično zaprli svoj »osvobojeni teritorij«. Novice so se tedaj počasi in negotovo širile. Kdaj je bila požgana Ulaka, smo zvedeli šele po daljšem času. Zvedeli pa smo hitro s partizanske strani, da so Italijani na Koreni ujeli dva partizana. Na Vrhniki so ju mučili z vlačenjem po cesti, privezana za avtomobil.

Kako ste vi sami in sovaščani občutili umor Bastičevih na Ljubgojni in druge umore v bližnji in daljni okolici? Kdaj ste zvedeli, da pobijajo ljudi tudi na Rupah, komaj pol ure od vasi?

Bastičeva sta morala biti umorjena v noči od sobote na nedeljo. Žažarski obiskovalci nedeljske maše v Horjulu so po povratku domov z ogorčenjem obsojali ta zločin. Nekateri so se opogumili in šli kropit mrtveca. Datuma umora ne vem.

Za umore na bližnjih Rupah smo zvedeli šele po daljšem času. Kdo se je takrat upal samo približati Rupam! Bilo pa je kmalu znano, da imajo partizani v taboriščih tudi morišča. Partizani so zaprli vse poti proti Rupam, vsakega, ki so ga srečali in ni imel res tehtnega razloga za pot, so odpeljali v taborišče in umorili. Tako so pobili vse berače in cigane, na katere so slučajno naleteli.

Zvedeli pa smo, da je bil na Rupah glavni likvidator neki Gad. Ta je menda z veseljem opravljal to delo. Pobijal ni s strelnim orožjem, bilo bi škoda municije, ki se je takrat težko dobila. Mučil je žrtve počasi z lesenimi koli. Morili so tudi ljudi iz okoliških vasi, npr. iz Horjula in Šentjošta. Vesti o Gadovih okrutnostih so verjetno širili tudi sami partizani, da bi prestrašili vaščane.

Kasneje so sorodniki pobitih odkopali trupla po gozdovih in jih odpeljali na domača pokopališča. Ko smo prišli žažarski stražarji jeseni 1942 v šentjoško postojanko, je bila že po nekaj dnevih naša prva naloga, da smo skupaj s šentjoškimi stražarji ob neznosnem smradu odkopali pobite Šentjoščane pri Kajndolu, med katerimi je bilo več še nedoraslih otrok. Trupla so potem na lojtrskih vozovih odpeljali v Šentjošt. Jaz sem takrat bil v bližini kot stražar v skupini, ki je ščitila odkopavanje pred partizani.

Koliko je še danes trupel na Rupah, ne ve nihče. Romi se za svoje mrtve ne brigajo. Na Rupah ni bil umorjen noben prebivalec Žažarja. Čigava naj bi bila sedaj skrb za morišče na Rupah?

Kdo je dal pobudo, da ste konec avgusta ali v začetku septembra obiskali Šentjošt in se dogovorili za vključitev v vaško stražo? Kako je v Žažarju odmeval poboj Podlipčanov med katerimi so bili tudi člani narodne zaščite?

Ne vem kdo je dal iniciativo za obisk šentjoške protipartizanske enote. Mogoče sem bil to jaz sam, lahko pa tudi eden od omenjenih spremljevalcev. Vedeli smo pa vsi trije, kaj nas čaka, če naš obisk odkrijejo partizani. Obisk je moral ostati in je ostal tajen. Mislim, da tudi drugi v vasi niso o našem obisku dolgo nič vedeli.

O umoru podlipskih fantov, ki so nameravali obiskati Šentjošt, sem jaz zvedel šele po več tednih. In to verjetno od brata Petra; v gostilno k Blažu nisem zahajal, le tam bi mogoče zvedel kaj več. Vaščani so umor podlipskih fantov zelo obsojali, saj so vse umorjene osebno dobro poznali.

Šentjošt poleti 1943 – Spredaj z leve Alojz Bastič, Ludvik in Franc
                        Kompare, zadaj z leve župan Maček, Franc Grdadolnik, Franc Kogovšek, kurat
                        Kunstelj, Pavel Žakelj, Janez Raztresen in skrajno desno Jakob Žakelj

Figure 13. Šentjošt poleti 1943 – Spredaj z leve Alojz Bastič, Ludvik in Franc Kompare, zadaj z leve župan Maček, Franc Grdadolnik, Franc Kogovšek, kurat Kunstelj, Pavel Žakelj, Janez Raztresen in skrajno desno Jakob Žakelj

Po nekako treh mesecih »služenja« v Šentjoštu vas je kapetan Vidmar določil za poveljnika novoustanovljene postojanke v Žažarju. V noči na svečnico 1943 je vaša postojanka vzdržala razmeroma hud partizanski napad. Kako se tega spominjate?

O partizanskem napadu na postojanko žažarskih stražarjev v šolskem poslopju sem pisal že v Spominih. Spominjam se, dobro, da sem razmišljal, kakšna bo naša usoda, če se partizanom napad posreči, in kaj se dogaja z domačimi v vasi, ki je bila v času napada zasedena od partizanov.

Kaj se je zgodilo z žažarsko vaško stražo ob kapitulaciji Italije?

V Spominih sem omenil, kako so se reševali žažarski stražarji po razpustu postojanke ob italijanski kapitulaciji (9. sept. 1943). Bolj eksponirani so se skrili ali odšli v Šentjošt, na Vrhniko ali v Borovnico. Podlipčani in Vrzdenčani so šli večinoma domov. Jaz sem ostal pri svojih starših. Pojavljali so se pogosto poznani domači partizani, med njimi je bil sedaj kot novinec že omenjeni fant z Vrzdenca. Ta je bil še nekaj tednov pred tem v žažarski vaški straži. Ker se je s poznanimi domačimi partizani navadno pogovarjal brat Peter, so potem mene pustili pri miru. Mislim, da so bili vsi ti partizani poznejši oznovci.

Ali nam lahko kaj več poveste o kapetanu Vidmarju, ki ste ga spoznali že pri prvem obisku Šentjošta?

Vidmar je bil po mojem mišljenju sposoben poveljnik. V pogovoru se ni spuščal v ideološke detajle o borbi. Ni kazal, da nekaterim stražarjem ne zaupa, kot se je to opazilo pri domačinih. V kraljevini je bil jugo-oficir, menda iz Primorske, član Sokola. To sem pred kratkim nekje prebral.

Kar nekaj teh vaših Spominov, kot na primer delo v Slovenskem domobranstvu, poveljevanje v Polhovem Gradcu, nesporazumi z Lojzom Bastičem, reševanje angleškega pilota, maj 1945 in oznovski zapori, skozi katere ste šli, je še ostalo za razpravo, ki pa bi presegla okvire našega običajnega Kako se je začelo. Morda jih bomo z vašo pomočjo pripravili za eno naslednjih številk.

Na začetku vašega gimnazijskega študija ste bili nekaj let starejši od sošolcev. Kljub težavam ste se uspešno vzpenjali od razreda do razreda. Po maturi ste se sicer vpisali na fakulteto, toda zaradi pomanjkanja materialnih sredstev kmalu odšli služit vojaški rok in dokončali vojaško šolo. Ob začetku vojne ste bili takorekoč zrel mož, zato vas besede dr. Logarja niso mogle prepričati, pa tudi do nasprotne strani ste bili kritični. Gotovo ste o bistvenih vprašanjih medvojnega časa tudi kasneje še razmišljali in jih kljub njihovi zapletenosti skušali razvozlati. Kaj menite danes o usodni odločitvi, da je ena stran – bolje rečeno komunistična partija – v najtežjem času slovenskega naroda začela krvavo revolucijo, druga stran pa je za upor proti temu sprejela pomoč okupatorja?

Pravijo, da so po bitki vsi generali pametni. Vprašanje se le postavlja, ali je bil sploh možen drugačen razplet dogodkov. Po mojem mišljenju NE!

Po razpadu Jugoslavije so si nekateri želeli nemške zasedbe, misleč, da bodo potem doživeli boljše čase. Toda ko so se z Gorenjske razširile vesti o preganjanju Slovencev, o streljanju talcev, o izgonu duhovnikov in učiteljev ter premožnih in vplivnih posameznikov v Srbijo in na Hrvaško, se je razpoloženje hitro menjalo. Velika večina je želela, da Nemci čim prej izgubijo vojno. Zato so na začetku podprli partizane. Predpostavljali so, da s tem vsaj malo prispevajo k nemškemu porazu. Neverjetno, kako je partiji v kratkem času uspelo v večini naših vasi organizirati narodno zaščito. Seveda so bili o komunizmu tiho. Tako ni bilo pričakovati, da bi takrat kmečki fantje šli v hosto v borbo proti še maloštevilnim partizanom, niso za to čutili potrebe. Pravi obraz je partija pokazala nekaj mesecev pozneje, v poletju leta 1942, z umori pomembnejših nasprotnikov.

Takoj na začetku partizanstva je njihovo vodstvo obljubljalo svojim borcem vse mogoče ugodnosti. S tem so pritegnili mestne nezadovoljneže. Tudi na kmetih z obljubami niso skoparili. Tako so že pozimi 1941/42 v gozdovih v Dolomitih (na Ključu) zbrali kar dosti borcev. Tudi okupator na Gorenjskem jim je močno pomagal s svojim brezobzirnim nasiljem. Ljudje so se umikali v gozd k partizanom, da bi si rešili življenje. Protipartizanski tabor pa ni imel kaj drugega ponuditi kot to, da naj vse ostane pri starem in se zato ni pripravil na boj s partizani. Verjetno so se bali, da se bi s tem začel bratomorni boj. Partija se bratomornega boja ni ustrašila. Pozneje je bilo že prepozno. Angleži so upoštevali le borbo partizanov proti okupatorju. Podprli so jih materialno in s propagando po radiu.

Posledice poznamo.

Že prve dni svobode ste prišli v oznovski zapor na Vrhniki in potem okusili trpljenje Šentvida in Kočevja. Kaj lahko bi se zgodilo, da bi tudi vas odpeljali na eno od morišč, kamor so tedaj vodili tisoče in tisoče. Kako danes kot devetdesetletnik gledate na tisto najusodnejše dogajanje slovenske zgodovine?

Sodim, da je bil leta 1945 namen takratnega partijskega vodstva in njegove Ozne pomoriti v Dolomitih čim več nasprotnikov, ostale pa s tem tako prestrašiti, da bodo ostali tihi in mirni kljub vsem krivicam, ki jih bodo še doletele. Pomorjeni so bili nekdanji protipartizanski borci (domobranci in četniki). Mnogo od pobitih pa sploh niso bili pravi naspotniki partizanov, nekateri so z njimi celo simpatizirali. Pri domobrancih so bili predvsem radi svoje lastne varnosti, ne pa radi idejne opredeljenosti. Bali so se okupatorskega in tudi partizanskega nasilja.

In bilanca vsega tega? V Žažarju je bilo umorjenih 23 oseb, to je 12,4 % vseh prebivalcev (185 po številu), verjetno največji odstotek v Dolomitih. Od mladeničev med 18 in 33 letom so ostali pri življenju samo 4 skrivači (od teh 2 v zaporu), 3 mladoletniki odpuščeni iz taborišč, 2 begunca, 2 domačina, 1 odpuščeni zapornik (pisec) in 1 partizan. Skoraj pri vsaki družini so na skrivaj žalovali za svojimi brati ali sinovi.

Ozna odnosno partija je tako lahko prevzela popolno oblast nad prestrašenimi prebivalci, brez težav so organizirali razne mitinge v svojo podporo in postavljali spomenike v svojo slavo …

Gospod Janez Raztresen, zahvaljujemo se vam, da ste nam dovolili vpogled v vaše Spomine in iskrena hvala za odgovore na naša dodatna vprašanja!

Naj ta nekoliko drugačen Kako se je začelo vsaj malo pripomore k odkrivanju resnice in h krepitvi verodostojnega zgodovinskega spomina.

3. Mesto na gori

3.1. Ivo Peršuh – Obletnica smrti

Slavko Žižek

3.1.1.

Časnik Slovenski dom je v četrtek, 28. maja 1942 objavil, da je »istega dne kakor pokojni univerzitetni profesor dr. Ehrlich in akademik Viktor Rojic postal žrtev zahrbtnega atentata tudi gospod Ivo Peršuh, uradnik Vzajemne zavarovalnice in po vseh naših krajih znani javni delavec ter prosvetni organizator. Sredi dela, v poslopju Vzajemne zavarovalnice so ga napadli zločinci ter ga smrtno nevarno ranili. To se je zgodilo komaj poldrugo uro po umoru prof. Ehrlicha in Rojica.« Nanju je 26. maja 1942 malo po osmi uri zjutraj na ploščadi pred Ljudsko kuhinjo v Streliški ulici v Ljubljani VOS naredila atentat. Ivo Peršuh pa je za posledicami atentata umrl naslednji dan popoldne v ljubljanski bolnišnici.

Izvršni odbor Osvobodilne fronte je 2. junija 1942 v Slovenskem poročevalcu objavil obširen komuniké, s katerim je javnosti v svojem besednjaku utemeljeval storjeni zločin. Za Iva Peršuha je ob koncu dodal, da je »pripadal isti kliki kakor dr. Ehrlich«.

Zapis, ki sledi, ne more v celoti ovrednotiti dela in življenja Iva Peršuha niti oceniti njegovega doprinosa takratnemu družbenemu in političnemu življenju na Slovenskem. Je zgolj poskus obuditve zgodovinskega spomina na tega plemenitega moža.

3.1.2.

Ivo Peršuh se je rodil 12. decembra 1898 v Zgornjih Lažah blizu Poljčan. Še isti dan je bil krščen v župnijski cerkvi Sv. Jerneja pri Ločah. Župnik Franc Zdolšek je v krstno knjigo zapisal ime Janez, kakor se je Ivo podpisoval vse do mature. Ivov oče Janez Peršuh, posestnik, je bil poročen s Frančiško, rojeno Šuc. Za Ivom so se jima rodili še Franc, Frančka, Leopold, Matevž, Nežika, Jože, Tonček, Pepca, Marija, Vida in Mimika. Danes živi samo še sestra Vida, rojena leta 1923. Matevž, Pepca, Marija in Mimika so umrli že kot dojenčki, Jože pa je kot otrok nesrečno utonil v Dravinji. Družina se je kmalu preselila v Majšperk, kjer je Ivo leta 1911 končal štirirazredno splošno državno ljudsko šolo.

Srednješolsko znanje je začel nabirati na klasični gimnaziji v Mariboru, kjer je v šolskem letu 1911/1912 končal prvi letnik. Naslednje šolsko leto se je prepisal v drugi letnik ljubljanske klasične gimnazije. Stanoval je v Dijaškem domu misijonske družbe na Taboru v Ljubljani. V tem času je že prišla do izraza njegova delavnost in nadarjenost. Bil je zelo aktiven v Marijini kongregaciji, kjer je bil načelnik evharističnega in pevskega odseka. Zelo dejaven je bil tudi v abstinenčnem krožku, kjer je večkrat predaval. Za blagajniškimi posli je kasneje prevzel delo predsednika. Začel je objavljati prispevke v Mentorju, ki je bil namenjen dijakom, in v Zlati dobi, namenjeni vzpodbujanju vzdržnosti od alkohola. Ljubezen do slovenstva je kazal tudi tako, da je v zapisnikih za drugimi popravljal nemška imena in izraze v slovenska. V podpisu je svojemu imenu Janez dodajal še evangelist.

Zlo prve svetovne vojne je poseglo tudi v življenje srednješolcev. Vojaške oblasti so že v petem razredu vpoklicale k vojakom nekatere dijake. Ivo je oblekel vojaško suknjo v mesecu maju 1916. Vodstvo šole je bilo do nabornikov razumevajoče in jim je z dodatnimi roki in izpiti pomagalo, da so lahko kolikor toliko normalno zaključili šolanje. Zrelostni izpit je opravil na prvi državni gimnaziji v Ljubljani 28. oktobra 1918. Na tem dokumentu je prvič vpisan kot Ivo in ne več Johann, kot je bilo ime Janez zapisano v nemščini. Morda ga je spremenil iz navdušenja nad političnimi spremembami.

Po koncu prve svetovne vojne je ostal prostovoljno v jugoslovanski armadi do konca leta 1919. V činu podporočnika je služil kot adjutant pri komandi mesta v Ljubljani in Celovcu. Konec tega leta je prosil komandanta Dravske divizijske oblasti za odpust iz vojaške službe, da bi se mogel posvetiti študiju medicine na novi medicinski fakulteti v Ljubljani. Starši niso imeli denarja, da bi ga pri tem podprli, zato je računal na obljubljeno državno denarno pomoč, ki pa je bila malenkostna oziroma je kasneje izostala. Imatrikulacijo je opravil 1. marca 1920. V tem času je že bil zaposlen pri Slovenski krščansko socialni zvezi (SKSZ) v Ljubljani, kjer so mu obljubili, da bo ob delu mogel tudi študirati. Prevzel je vodenje glavne pisarne. Prvič ga srečamo na seji SKSZ že v začetku februarja istega leta. Tukaj je delal vse do konca meseca marca 1922, ko je s svojo lepo berljivo pisavo napisal zadnji zapisnik. Če se je v domu pri lazaristih njegova delovna vnema in marljivost šele pričela kazati, se je v SKSZ močno razmahnila. Ob rednem delu je vodil dobršen del katoliško izobraževalne akcije po vsej Sloveniji, bil upravnik ljudskega odra – načelnik je bil v tem času Narte Velikonja – in aktivno deloval v Slovenski dijaški zvezi, kjer je bil nekaj časa tudi predsednik. Popolna vpetost v delo njegovemu študiju ni bila v korist. Sam je potožil, da se je zaradi prevelike zaposlenosti in prevelike odgovornosti njegov študij razblinil v nič. Ker mu gmotne razmere niso več omogočale bivanja v Ljubljani, se je za nekaj časa vrnil domov v Majšperk, od koder je pisal prošnje za delo na različne uradniške naslove. Še naprej se je ukvarjal z mislijo na študij. Kolebal je med pravom in teologijo ter slednje vpisal novembra leta 1923 in se za leto in pol preselil v ljubljansko bogoslovje. Zakaj ni dokončal študija, lahko le ugibamo. Bistrosti mu gotovo ni manjkalo, saj je imel v osnovni in srednji šoli večinoma odlične ocene. Po tem je misel na študij dokončno opustil. Za nekaj časa je dobil uradniško mesto pri Južni železnici, se leta 1927 zaposlil v celjskem dopisništvu Slovenca in nato v izpostavi Vzajemne zavarovalnice, ki ji je ostal zvest do smrti. Istega leta se je v Ljubljani, v cerkvi Srca Jezusovega, poročil z učiteljico Vido Dežman. Dežmanovi so bili znana ljubljanska družina. Vidina sestra Malka je bila poročena z dr. Miho Krekom. V času Ivovega službovanje v Celju se je zakoncema leta 1928 rodila hči Mirjam, dve leti kasneje pa sin Janez. Ves prosti čas v Celju je Ivo posvetil orlovski organizaciji, vodenju pevskega zbora in delu v Prosvetni zvezi, ki je nastala iz nekdanje SKSZ. Pokojni duhovnik Drago Oberžan, ki je v tistem času deloval v Celju, ga je ohranil v najlepšem spominu.

Konec leta 1931 se je družina Peršuh preselila v Ljubljano. Ivo je bil namreč premeščen na življenjski oddelek v palačo Vzajemne zavarovalnice na Miklošičevi cesti. Mogočna stavba, delo arhitekta Plečnika, je bila v tistem času ena pomembnejših gradenj v mestu. V spodnjih nadstropjih so bili poslovni in trgovski lokali ter nekateri večnamenski prostori, v zgornjih pa najemna stanovanja. Stavba je imela telovadnico, v pritličju pa kapelo Marije Pomočnice, imenovano tudi turistovska kapela, namenjeno predvsem nedeljskim izletnikom, ki so se zgodaj zjutraj odpravljali na pot. Vsako leto so v njej darovali sveto mašo za vse zavarovance. Ivo je uradoval v prvem nadstropju.

Častnik Ivo Peršuh

Figure 14. Častnik Ivo Peršuh

Trideseta leta prejšnjega stoletja so bila na Slovenskem leta množičnih katoliških kongresov in skupinskih shodov. Reči smemo, da skoraj nobena večja prireditev ni minila brez takšnega ali drugačnega Ivovega sodelovanja. Največji med temi prireditvami je bil gotovo vsejugoslovanski evharistični kongres leta 1935. Po obsegu in organizacijski zahtevnosti ga lahko primerjamo s papeževim obiskom Slovenije. Ivo je na tem kongresu prevzel delo vodje poročevalske službe z nalogo zbirati poročila o vseh prireditvah in dogodkih ter jih pripraviti za objavo. Z ekipo katoliških študentk in študentov, ki jih je vodil, so pripravili za debelo knjigo člankov in poročil o dogajanju pred njim in med kongresom. Prva in najpomembnejša naloga pa je bila propaganda za kongres in priprava nanj. Verjeti gre škofovim besedam, da so delo opravili dobro. Za potrebe kongresa so z Brezij v Ljubljano pripeljali podobo Marije Pomagaj. Na slovesni poti je Ivo ves čas spremljal podobo, ob Mihi Kreku, Francu Gabrovšku in še nekaterimi je bil podpisna priča in varuh prenosa.

Peršuhovi, mama Vida, Janez, Mirjam in oče Ivo

Figure 15. Peršuhovi, mama Vida, Janez, Mirjam in oče Ivo

Druga takšna velika prireditev je bil mednarodni kongres Kristusa Kralja leta 1939. Dogodek na tem kongresu, ki je mnogim ostal globoko v spominu, je bila izvedba Igre o kraljestvu božjem, ki jo je napisal prof. Niko Kuret. Igra je bila ob množici luči in zvokov izvedena zvečer na stadionu. V njej je nastopalo več kot 3000 oseb, k sodelovanju pa so bili pritegnjeni vsi navzoči. Glavni režiser je bil Ivo Peršuh. Besedilo igre je bilo potrebno tik pred izvedbo spremeniti. Državno cenzuro so najbrž zmotili določeni stavki, ki so bili preveč narodnostno obarvani. Vendar to ni zmedlo režiserja in nastopajočih. Ko je škof Rožman v sklepnem govoru izrekal zahvale je za igro dejal, da » … takšne igre naš narod še ni videl in ne igral … «.

Ob mnogih manj znanih dogodkih je Ivo pomembneje sodeloval še pri biserni maši škofa Jegliča, na njegovem pogrebu, kjer je prevzel rediteljsko službo na pokopališču, na pogrebu dr. Antona Korošca, s katerim sta bila v prijateljskih stikih, ob 20. obletnici smrti dr. Janeza Evangelista Kreka, kjer je bil glavni režiser spominske proslave in ob mednarodnem mladinskem taboru leta 1938, ki ga je priredila Zveza fantovskih odsekov (ZFO) in Zveza dekliških krožkov. ZFO je zrasla iz temeljev prepovedanega Orla in je bila posebna Ivova ljubezen. Organizacija je imela nalogo vzgajati fante v krščanskem duhu, jih pripravljati na vse življenjske naloge in preko športa skrbeti za zdravo telo. Fantje in dekleta so se na prireditvah pojavljali v ličnih krojih in želi občudovanje. Ivo je znotraj ZFO v Ljubljani vodil častno četo, ki je sodelovala na različnih sprejemih. Ob prihodu na kongres Kristusa Kralja je papeževemu legatu, kardinalu Hlondu, izrekel slovesen pozdrav. Zadolžen pa je bil tudi za tako imenovane »reditelje«, ki so imeli nalogo varovati politična zborovanja Jugoslovanske radikalne zajednice pred razbijači in provokatorji.

Vzajemna zavarovalnica je za svoje zavarovance izdajala mesečnik Naša moč. Časopis je tik pred drugo svetovno vojno izhajal na dvanajstih straneh v nakladi več kot sto tisoč izvodov, kar za tisti čas ni bilo zanemarljivo. Vsebina je bila sicer prilagojena potrebam zavarovalnice, vendar se je našlo dovolj prostora še za mnoge druge teme in obilico humorja. Za slednje je najbrž poskrbel Janko Mlakar. Vseh sedem let izhajanja je bil Ivo Peršuh glavni urednik. V časopisu je bila posebna rubrika Mlada moč namenjena mlajšim bralcem. Uredniku, ki se je tukaj podpisoval z »brat Ivo«, je bila posebno ljuba. Otrokom, svojim »dragim prijateljčkom« kot jih je imenoval, je na šaljiv in poučen način želel približati in privzgojiti čut za pravičnost, poštenost, ljubezen do domovine in krščanske vrednote.

Škof dr. Gregorij Rožman in Ivo Peršuh, čakajoč na kardinala Hlonda
                        (1935)

Figure 16. Škof dr. Gregorij Rožman in Ivo Peršuh, čakajoč na kardinala Hlonda (1935)

Peršuhovi so se po nekajkratnih selitvah in menjavah najemniških stanovanj v Ljubljani leta 1937 ustalili na Poljanski cesti 18. Hišo je kupila Vzajemna zavarovalnica in jim dodelila eno od dveh stanovanj v prizidanem tretjem nadstropju s pogledom proti cerkvi Sv. Jožefa, kamor so zahajali k maši. Ivo je postal tudi nekakšen oskrbnik stavbe. Po smrti staršev se je k Ivu v Ljubljano preselila njegova sestra Vida. Od brata je bila mlajša 25 let. V družini so jo vzeli za svojo. Še danes se spominja čudovitih družinskih praznovanj, ki sta jih Ivo in njegova žena pripravljala ob različnih praznikih za svoja otroka, pa tudi zanjo. Nikdar ni čutila, da bi med njimi delala kakšne razlike. V spominu ima tudi potovanja po Sloveniji, saj so brata kot dobrega govornika radi vabili na razna zborovanja. Nekoč so ga v valu navdušenja, čeprav ni bil na programu, fantje kar odnesli na oder. Ivova hči Mirjam ima svojo teto Vido v najlepšem spominu: »Čeprav je bila pet let starejša od mene, sva se sijajno razumeli. Bila mi je kot sestra.«

Z začetkom druge svetovne vojne so se pojavile nove skrbi. Iva so kot rezervnega častnika 8. marca 1941 poklicali na orožne vaje nekam v Slavonijo, od koder se je vrnil 21. aprila. Sestra Vida se spominja, da je iz protesta proti okupaciji še nekaj dni hodil naokoli v uniformi. Isti mesec je nadaljeval tudi z delom v Vzajemni zavarovalnici. Svoje »mlade prijateljčke« je podrezal: »Sedaj spet hodite v šolo. Hej ste se opekli! Tamle okoli velike noči ste mislili, da so nastopile večne počitnice. Pa ste morali kmalu spet v šolo in sedaj vas gledam, kako v potu svojih obrazkov postajate iz dneva v dan bolj učeni.«

Tako kot se je za mladino pričela šolska obveznost, se je za njega pričelo delo in pomoč pri organizaciji upora proti okupatorju. O boljševizmu je bil dovolj poučen in je vedel, da komunistom ni šlo v prvi vrsti za upor, ampak da narodovo nesrečo izrabijo za svoje revolucionarne cilje. S svojim organizacijskim znanjem in izkušnjami se je že spomladi 1941 priključil Slovenski legiji in prevzel nekatere zadolžitve. S Fanoušem Emmerjem je sodeloval pri organiziranju Jugoslovanske vojske v domovini in postal poveljnik le-te za mesto Ljubljana. Večina njegovih fantov iz ZFO se je vključila v ilegalo izven OF. Bil je tudi predstavnik Slovenske legije v štabu majorja Karla Novaka. Pričel je izdajati list Prebujena Slovenija, ki pa ga danes ni moč najti v Arhivu Slovenije niti ga ne navaja Bajec v svojem Pregledu časnikov in časopisov, ki so izhajali v letih 1937–1945. VOS je budno spremljala njegovo delo in gibanje. Ker je deloval med organizatorji politične akcije in vojaškega upora proti okupatorju izven OF, je izvedla nanj atentat.

Tistega torka, 26. maja 1942, se hči Mirjam spominja takole: »Ta dan zjutraj je bila prva novica, da je bil storjen atentat na prof. Ehrlicha in na akademika, ki ga je spremljal. Novica nas je zelo prizadela, zlasti ker smo vedeli, da sta bila z očetom velika prijatelja. Kmalu zatem sem morala na cesto. V veži me je srečala gospa Žebot in me vprašala, če že vemo. Odgovorila sem ji, da smo že zvedeli za profesorjevo smrt. Objela me je in dejala, naj se ne ustrašim, saj so streljali tudi na našega očeta. Prvo, kar sem izustila, je bilo vprašanje, če je mrtev. Ni mi vedela odgovoriti. Kot nora sem tekla do prve trgovine, kjer so imeli telefon. Klicala sem v Vzajemno zavarovalnico in zvedela, da so očeta ranjenega a še živega odpeljali v bolnico. Pohitela sem domov, kjer so že vedeli. Mama je ležala na kavču v šoku. Pokleknila sem poleg nje in jo skušala tolažiti, češ da je samo ranjen in da bo gotovo kmalu ozdravel.«

Atentat nanj sta izvršila dva pripadnika VOS, eden še mladoleten. Pri begu iz zavarovalnice je slednji izgubil življenje. Zatekel se je v trgovino Jeras s slaščicami, ki ni imela drugega izhoda na dvorišče. Danes je tam skoraj nespremenjena trgovina z živili. Plošča na zidu, ki jo je postavila povojna oblast, še zmeraj spominja na ta dogodek. Ker ga ni nihče identificiral, je bil Dušan Turk – Dule pokopan na Žalah kot neznana oseba. Danes ima označen grob na delu pokopališča, kjer so pokopani talci. V arhivu VOS je ohranjeno poročilo o dogodku, ki ga je leta 1951 napisal drugi atentator, Dušan Frank – Duško. Naveden je v celoti.

»Kot član VOS-a v Ljubljani sem spomladi leta 1942 spoznal tov. Turk Dušana – Duleta, kateri je bil takrat v naših krogih znan kot neustrašen in drzen borec proti okupatorju in domačim izdajalcem. Bil je še mlad, toda v kljub temu odločen in preudaren v dejanjih, dober organizator in vzor tovarištva. V svojem delovanju je izvršil veliko število akcij, od preiskav, zasledovanj pa do atentatov, oz. do izvršitve izrečenih kazni nad domačo in tujo reakcijo. Vseh njegovih akcij nisem poznal v podrobnosti, razen v toliko kolikor sem slišal v tovariških pogovorih na sestankih, kateri so se vršili v raznih krajih tedaj okupirane Ljubljane. Z njim sem izvršil samo eno akcijo in to maja meseca leta 1942. Dan pred akcijo smo se dobili na tedanjem stanovanju tov. Zore v Gradišču. Tu je bil Džidži (verjetno Silvo Hrast), Zora, Liza (verjetno Lidija Dermastia), Dušan in jaz. V kolikor se spominjam je nekaj časa za nami prišel tudi tov. Štefan (verjetno Edo Brajnik), kateri je Dušanu in meni izdal nalog, tov. Džidži pa navodila, kako naj se izvrši akcija za likvidacijo na smrt obsojenega izdajalca Peršuha, tedaj uslužbenega pri Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani. Po točnem razporedu in po preučitvi načrta sva se z Dušanom dogovorila, da se dobiva okoli 9.30 ure, pa zdaj ne vem ali v Gajevi ulici ali pa pred Dramo. V glavnem sva se ob dogovorjenem času dobila, sedla v naročeni avtomobil in se okoli 9.45 odpeljala v Vzajemno zavarovalnico. Avtomobil sva pustila pred vrati ter rekla šoferju, ki ga jaz nisem poznal, naj nas počaka in naj ne ugasne motorja. Vedela sva le toliko, da je šofer naš človek, in sva v nadi da bo vse v redu odšla na delo. V prvem nadstropju, kjer je imel poslovne prostore obsojeni Peršuh je bilo precej živahno, bilo je dosti strank, pa tudi uslužbencev. Ko sva vprašala kje se nahaja Peršuh, so nam takoj pokazali njegovo sobo, ter sva vstopila notri. Za mizo je sedel debelušni gospod, ter se zaupno pogovarjal z nekim drugim, za katerega pa nisva vedela kdo je. Oba sva se predstavila kot študenta, ter sva ga prosila, če bi hotel v nekem katoliškem listu objaviti nekaj naših člankov. Odgovoril je, da bi se to dalo narediti, toda da bo moral članke on preje videti oz. prebrati. Dušan je rekel da jih imava s seboj, ter segel v malho z roko, toda namesto člankov, sva oba naenkrat potegnila pištole in jih naperila presenečenemu Peršuhu v glavo. Kot bi trenil, sva sprožila, prvi Dušan, jaz pa za njim. Oddala sva v kolikor se spominjam 6 do 8 strelov, kateri so deloma zadeli Peršuha, deloma pa zid za njim. Situacija se je takoj spremenila. Kriki na pomoč in držite ubijalce so se razlegli po sobi in hodnikih palače Vzajemne zavarovalnice. Druga oseba, ki je bila navzoča v sobi, je takoj planila k vratom, hoteč zadržati naš beg. Ne vem točno ali sva tudi na njega streljala, vem pa sigurno, da sva ga z borbo odbila od vrat, ter se pognala po dolgem hodniku proti stopnicam in izhodu. Toda bilo je že pozno. Uslužbenci, verjetno tudi stranke so nam delali ovire, ter sva se le z veliko urnostjo in težavo prebila na stopnice, od tam v vežo in na cesto, kjer nas je čakala rešitev – avto. Toda ko sva prišla na cesto avtomobila ni bilo nikjer. Kaj sedaj, par besed glede umika, in že sva tekla vsak po eni strani Miklošičeve ulice. Jaz po desni, Dušan pa po levi strani. Pri prvem vhodu za Vzajemno zavarovalnico sem zginil s ceste v vežo, nato pa na majhno dvorišče in od tam v drugo vežo. Ko sem pribežal do prve veže sem opazil za menoj gručo ljudi, kateri so imeli namen ujeti me. Oddal sem dva strela v prvo vežo, nakar je nastala zmešnjava, kar mi je omogočilo beg skozi drugo vežo, od tam na zadnje dvorišče in od tam preko 3 metrskega (zidu) na travnik za Vzajemno palačo. Ko sem bežal preko travnika sem slišal strele na Miklošičevi cesti, kar mi je dalo povoda, da sem sumil, da z Dušanom ni nekaj v redu. Odhitel sem na tramvaj in domov, se preoblekel in se nato podal na stanovanje tov. Zore v Gradišče, od koder sem potem v spremstvu ne vem koga odšel k dr. Neubergerju na Vilharjevo cesto, kjer so mi previli praske, katere sem dobil sam ne vem kje. Tedaj sem tudi zvedel, da je moj tovariš, s katerim sem prvič in zadnjič (bil) na akciji padel, oz. da se je junaško branil v Jerasovi trgovini in si nato z zadnjim strelom končal svoje mlado, toda uspehov in junaštva polno življenje.«

Ivo Peršuh v družbi dr. Antona Korošca

Figure 17. Ivo Peršuh v družbi dr. Antona Korošca

Nekateri starejši uslužbenci, ki so bili takrat v poslopju, so o dogodku kasneje pripovedovali mlajšim kolegom današnje Zavarovalnice Triglav. Tako naj bi bil med begom obeh strelcev poškodovan tudi kip moža z mošnjo. Ta stoji še danes na istem mestu v avli prvega nadstropja in ima res vidne sledi strelov. Peršuh je umrl popoldne naslednjega dne. Zdravnik je zapisal, da je imel strelne rane glave, prsi, trebuha in desne nadlahti. Vida se spominja, da jo je brat pred smrtjo še tolažil. Pokopali so ga na Žalah, 30. maja, v družinski grob Dežmanovih, nasproti grobov misijonske družbe. V spremstvu treh duhovnikov ga je pokopal šentpetrski župnik Košmerlj. Škofa Rožmana tiste dni ni bilo v Ljubljani. Na pogrebu sta bila tudi takratni župan dr. Juro Adlešič in bivši ban dr. Marko Natlačen.

Med vojno je bilo življenje v Ljubljani zaradi vsesplošnega pomanjkanja zelo težko. Za družino je bilo še težje. Da bi prišla do potrebnih sredstev za preživetje dveh otrok, svakinje Vide in sebe, je mama Vida pričela prodajati stanovanjsko opremo. Pa ni bilo kupcev. Ivova sestra Vida je leta 1943 končala takratno Trgovsko akademijo. Njen razrednik je bil prof. Slodnjak. Med sošolci se je zelo čutila različna politična in nazorska usmerjenost. Sošolka Stana Brajnik je bila kasneje stenografka na kočevskem procesu. Da bi družini pomagala, se je Vida odselila in se sprva preživljala z inštrukcijami. Kasneje je dobila zaposlitev pri Socialni pomoči in Prehranjevalnem zavodu. Maja 1945 je trikrat odšla s kovčkom na železniški kolodvor, da bi se priključila reki beguncev, a si zmeraj zadnji hip premislila. Osvoboditelji so hitro ugotovili, da je Peršuhova. Že 23. maja so jo razrešili službenih dolžnosti pri Prehranjevalnem zavodu in jo napotili nazaj na Štajersko. Z ostalimi člani bratove družine se ni nikoli več videla. Ti so se umaknili na avstrijsko Koroško. Mirjam se spominja, da »me je 5. maja 1945 ob 11. uri dopoldan poklicala ena od hčera gospe Žebotove, mi zaupno razložila, kakšen je položaj, in mi svetovala, naj se z mamo in bratom za kakšnih 14 dni umaknemo iz Ljubljane, dokler se stvari ne uredijo. Zavedala sem se, da sem v nevarnosti, ker sem tudi jaz delovala na raznih protikomunističnih predavanjih. Vedela sem, da me ne čaka nič dobrega, če pridejo komunisti na oblast. Mama o tem sprva ni hotela nič slišati, vendar je na koncu le popustila, a dejala, da je vsa odgovornost moja. Na hitro smo pripravili nekaj suhe hrane in perila. Popoldan smo zaklenili stanovanje in odšli brez slovesa v negotovost in za zmeraj.«

Kardinal Hlond, škof Rožman in Ivo Peršuh leta 1939 v Ljubljani – Pozdrav
                        častne čete Zveze fantovskih odsekov

Figure 18. Kardinal Hlond, škof Rožman in Ivo Peršuh leta 1939 v Ljubljani – Pozdrav častne čete Zveze fantovskih odsekov

Nova oblast se je hitro polastila premoženja Peršuhovih. V stanovanje se je že septembra 1945 vselil partizanski kapetan. Okrajno sodišče v Ljubljani je še istega leta sklenilo, da se izreče zaplemba celokupne premične in nepremične imovine z utemeljitvijo, da je bil Ivo Peršuh kot narodni sovražnik ustreljen. Isti organ je sklenil enako tudi za ženo Vido Peršuh in dodal utemeljitev, da je imenovana sodelovala z okupatorjem in ob osvoboditvi pobegnila. Tako je prešlo v last FLRJ tudi nekaj več kot sedemsto knjig iz domače knjižnice. Upravi narodne imovine za glavno mesto Ljubljana se je z zaplembami tako mudilo, da so v potrebi po evidencah na župnijske urade v Ljubljani poslali zahtevo po seznamih »od ilegalcev ubitih ljudi«, kot so sami zapisali. Župnijski uradi so s pomočjo mrliških knjig te sezname omenjenemu naslovu posredovali in tako nehote pripomogli k hitrejšemu izvajanju ukrepov nacionalizacije premoženja »narodnih sovražnikov«.

Zanimiva je zgodba o Peršuhovem radioaparatu. Oznovci so morda brali Našo moč, kjer je veliko pisal o koristnosti radia in navduševal ljudi za uporabo, zato jim je bilo sumljivo, da ga ni bilo na popisu zaplenjenega imetja. Čez leto so ga našli pri hišni preiskavi, ki so jo napravili pri Ivovi svakinji Nuši. Aparat je nato dobil v »uporabo in odkup« tovariš Franc Kimovec – Žiga.

Atentator Dušan Turk – Dule

Figure 19. Atentator Dušan Turk – Dule

Do sprememb je prišlo tudi v Vzajemni zavarovalnici. Ta se je preimenovala v Zavarovalni zavod Slovenije in po tedanjih smernicah lastniško preoblikovala. Plečnikove stole in ostalo pohištvo so posamezniki odnesli ali pa je bilo zamenjano. Iz velike posvetovalne dvorane v prvem nadstropju so s stenske omare odstranili križ, dvorana pa je sicer ostala enako opremljena kot takrat, ko je devetletna Ivova hči Mirjam pred predsednikom Vzajemne zavarovalnice, kanonikom Ivanom Sušnikom, in množico uradništva žrebala zavarovalničine nagrajence. Manjkajoče Plečnikove stole so nadomestili z replikami. Turistovsko kapelo so predelali v pisarne, kipe pa prenesli v cerkev v Dražgoše. Mogočni kip sv. Florijana, ki je stal v vhodni veži, je obležal v kleti in ga je Plečnik čez čas uspel prepeljati v trnovsko župnišče. Boljše čase je dočakal šele leta 1989, ko ga je župnik Janez Pogačnik – v želji, da bi kip stal tam, za kamor ga je arhitekt namenil – za simbolično plačilo ponudil takratnemu vodstvu. Kip so obnovili, zastavo in križ zamenjali s helebardo in ga postavili na prvotno mesto.

Po vojni je bilo ime Iva Peršuha oklevetano, zato ga danes ni v Enciklopediji Slovenije in ne v leksikonih. Zapisano je le v nekaterih dokumentih, knjigah in časopisnih novicah. Ne najdemo ga niti na nagrobni plošči, saj so tudi njemu, po navodilih takratnega ministra za notranje zadeve Zorana Poliča, odvzeli pravico do groba. Ostal je le v spominu nekaterih in v srcih najbližjih. Kot da bi čutil težo prihajajočega časa, zvenijo njegove besede iz daljnega leta 1916, ki jih je napisal ob slovesu svojim prijateljem na Taboru. Takole jih je nagovoril: »Zvit je svet in gledal bo, da me zaplete v svoje peklenske mreže. Preljubi, spominjajte se me zato pogosto pri vaših molitvah. Vaše delo v Marijini kongregaciji in njenih odsekih mi bo sicer v tolažbo, a v pravo srečo mi bodo vaše molitve. Ljubezen, ki jo imate do mene, razkrivajte z molitvijo. Jaz vas nikoli ne pozabim.«

Na izrečeno mu lahko vzkliknemo z njegovim najljubšim pozdravom »Bog živi!«

Atentator Dušan Frank – Duško (levo) v družbi Silva Hrasta –
                        Džidžija

Figure 20. Atentator Dušan Frank – Duško (levo) v družbi Silva Hrasta – Džidžija

4. Pripovedi

4.1. Vaški obračuni v času nacizma in komunizma

Vanja Kržan

4.1.1.

Tudi tokrat je cilj moje poti Gorenjska. Podkoren, idilična gorska vasica z nekaj starimi, tipično gorenjskimi in bahavimi hišami, me je pozdravila v razkošnem pomladnem zelenju, stisnjena v ozki dolini Save Dolinke, zazrta v mogočne Julijce pred seboj. Ždi ob vznožju Karavank ob bistrem potoku, ki priteče iz njihovega osrčja. Pred vojno je bilo ob potoku kar nekaj žag, cvetela je trgovina z lesom. Za marsikaterega takratnega turista je bil Podkoren najlepši kraj pod soncem. Človek si težko predstavlja, da sta nemška okupacija, še bolj pa partizanski teror tako brutalno planila v to prelepo vasico z nekdaj prijaznimi domačijami.

Zdi se, da je to okolje preveč lepo za poslušanje žalostnih zgodb, ki butnejo vame! Kako je možno, da je uspelo partizanskemu gibanju med vojno in terorju po njej zasejati sovraštvo, strah in odtujenost med vaščani, ki se vleče vse do današnjih generacij? Ali res zaenkrat še ni možna sprava, ki bi osvetlila dogodke s strani zmagovalcev in poražencev ter očistila in umirila ene in druge. »Pustimo počivati umrle v miru,« mi je svetovala osemdesetletna vaščanka. »Za nas je stvar končana,« me je poučil predstavnih mlade generacije, čeprav se ni še nikoli zanimal za začetke ‘teh stvari’ in mu je vseeno, če ni poznal svojega ubitega starega ata. In še z mnogimi podobnimi modrovanji so umirjali mojo, verjetno preveč očitno prizadetost in vznemirjenje.

Razen enega sogovornika so vsi hoteli ostati ali anonimni ali niso ‘nič kaj dosti vedeli’ ali so bili odločeni, da ne spregovorijo. Razumem, da so bili večinoma med vojno še otroci, stari tri ali štiri leta ali rojeni šele po vojni in se dogodkov ne morejo spominjati. Toda neka gospa me je odpravila z besedami: »Ljudje hočemo imeti mir! Prej so šestdeset let gonili svojo resnico, vi pa zdaj hočete odkrivati drugo. Dajte nam že enkrat mir!«

Še vedno težko razumem, da mi nihče od sorodnikov, ki jim vojna in revolucija ni prizanesla, ni hotel niti pokazati, kaj šele posoditi za objavo fotografij sorodnikov. Še bolj nenavadno pa je, da mi niti fotografij predvojne ali povojne vasi ali fotografij, ki prikazujejo predvojno življenje na vasi, ni hotel nihče posoditi. Končno sem naletela na prijaznega gospoda, ki je ustregel moji želji. »Podkoren je majhna vas, vse se izve, mi pa se nočemo nobenemu zameriti,« so me poučevali.

Končno sem naletela na pokončnega domačina, ki je ustregel moji želji in mi posodil fotografije za objavo v Zavezi. Edini, ki ni hotel ostati anonimen in se ne boji povedati za ubitega očeta, je sedemdesetletnik z otroško in plemenito dušo. Žal pa prav on nima nobene fotografije, ker se je po smrti brata od doma odselil. Očeta, ki so mu ga ubili, se ne spominja, nanj ga ne spominja nobena fotografija.

Preden sploh začnem s pisanjem, me je neki Podkorenčan podučil, da moram najprej zarisati zgodovinski okvir. Vas se je ob začetku vojne razcepila na dve strani: eni, petokolonaši so se objemali z okupatorjem, drugi se niso. Župana v Kranjski Gori in v Ratečah sta bila oba za Nemce in oba sta imela še kopico somišljenikov. Kdo pa je bil za Nemce v Podkorenu, ni povedal. Ugotavlja, da prav zato še danes vsaka stran po svoje razlaga medvojne dogodke in interpretacija enih in drugih je zelo subjektivna. Ni pa povedal, kar sem tudi slišala v vasi, da so se ljudje razcepili zato, ker so bili eni za komunizem in revolucijo in so v njej sodelovali, drugi pa so bili proti revoluciji in terorju. Omenil mi je dogodek, ki ga od danes živečih ni nihče videl, o njem pa se sliši mnogo različic. Ko sem se seznanila z dogodkom, sem ugotovila, da je bila tudi njegova interpretacija različice dokaj subjektivna. Tej razcepljenosti na dvoje pa je treba dodati še ‘kup zakulisja’, je dodal. Verjetno je mislil na zahrbtne, zakulisne igrice, ni pa omenil bolečine in storjenih krivic tistim, ki so bili žrtve teh igric. Ali je premlevanje različic enega in istega dogodka pomembnejše od žrtev?

Druga stran pa trdi, da nihče ni dejansko delal z Nemci in bi npr. šel po njihovem naročilu v gozd in ustrelil tega ali onega gošarja ali jih izdajal Nemcem. Nemci so bili oblast in treba je bilo izpolniti njihove odločbe, kot jih je npr. moral kmet, če ga je v kraju nemška oblast imenovala npr. za referenta za prehrano.

Vojna sama po sebi v teh krajih ni bila huda, sta si edini obe strani. Druga stran trdi, da večinoma nobeden od gošarjev ni šel v gmajno iz prepričanja, da bo osvobodil Slovenijo. Odhajali so večinoma delomrzneži, pijančki, koristolovci pa tudi kakšen naiven idealist. Hudo pa se je pričelo po vojni. Morda preseneča trditev prve strani, da je bila večina tistih, ki so delali za okupatorja, po vojni nagrajena z dobrim življenjem, somišljeniki partizanov pa so bili po vojni izseljeni na Kočevsko. Po vojni so petokolonašem zemljo zaplenili, in ko so se vrnili iz povojnega izseljeništva na Kočevskem, jim je bila vrnjena, medtem ko so somišljenikom partizanov zemljo nacionalizirali in se jim zato ni mogla vrniti. (Morda se je to razlikovalo iz kraja v kraj in velja za Podkoren ali njegovo družino.) Druga stran pa meni, da je prav ta trditev zelo subjektivno interpretirana: po vojni so bili na Kočevsko izseljeni vsi, ki so imeli premoženje ali bili proti komunizmu, čeprav so med vojno hranili, obuvali in oblačili partizane ter hodili k njim na vezo, skrivaj trosili po vasi propagandni material, tudi če niso bili somišljeniki partizanov. Mnogi pa niso bili samo izseljeni, ampak po vojni zaprti in pobiti, na kar prva stran pozablja.

Podkoren, ki ga danes ni več

Figure 21. Podkoren, ki ga danes ni več

Naj pričevanja Korenčanov govorijo sama po sebi. Kot smo lahko že videli, so še danes polna trditev, vprašanj in domnev. Morda se bo v kakšnem pričevanju zrcalila tudi bolečina nazaceljenih ran in napravila na čitalca ‘nasprotne strani’ vtis ‘subjektivne interpretacije’. Zapisala bom to, kar so mi hoteli povedati poraženci revolucije, pa tudi to, kar sem prečitala v knjigi Joža Vidica, avtorja s strani zmagovalcev (Sedem krst za Ronkarjevo družino, Založba Borec, Ljubljana 1978). Naj bodo pričevanja osvetljena z ‘obeh strani’ in zato čim bolj objektivna.

4.1.2. Vaške zdrahe

Korenčani sami povejo, da vojne niso občutili tako boleče kot po drugih krajih Slovenije. Nad vasjo je v nekdanjem letovišču Zagrebčanov prebivalo nekaj nemških obmejnih stražarjev in carinikov, ki so jim domačini rekli colarji in niso izvajali kakšnega posebnega pritiska. Izseljeniški val nemških okupacijskih sil leta 1941 se Korenčanov ni dotaknil, posameznike so izseljevali ali zapirali kasneje, ko se je pojavilo partizanstvo. V prvih dveh letih vojne je bilo precej šibko. V hudi zimi 1942/43 partizanov ni bilo čutiti, gorata pobočja doline so bila za boj neprimerna. Tudi kakšnih diverzantskih akcij partizani niso izvajali, ker dolina s strmimi pobočji ni bila primerna za skrivanje. Največja bolečina domačinov je bila mobilizacija mladih fantov v nemško vojsko. Kakšnih štirinajst je bilo mobiliziranih, vrnila se jih je le polovica. Padlim in pokopanim v tuji zemlji so lahko domači šele pred leti vzidali spominsko ploščo na severni strani cerkve, poleg tiste iz prve svetovne vojne.

Ob začetku vojne je bil kmet Jože Gregori, po domače se je reklo pri Blaželnu, eden izmed znanih in vplivnih, predvsem pa poštenih vaščanov. Imel je družino s tremi hčerami in s sinom, pa grunt, svojo žago, gostilno in trgovino z lesom. Torej tipičen predstavnik ‘kulakov’, kot jih je ožigosal in obsodil na smrt revolucionarni Kardelj. Morda mu je na tihem zavidal kakšen delomrzneš ali pijanček. Gregori je bil velik poštenjak in z nikomur v sporu. Poštenje in lepo sožitje je pričakoval tudi od drugih. Poštenje je hotel privzgojiti sosedovemu fantu, Mihu Arihu. Njihovo posestvo je bilo manjše, zato je Mihov oče po malem mizaril in dal Miha v uk k mizarskemu mojstru. Skupaj s še enim vajencem je Miha hodil po deske na Blaželnovo žago.

Nekoč se je Miha pri svojemu mizarskemu mojstru pobahal: »Če potrebuješ deske, jih z lahkoto dobiš. Ko naložiš vse, ki jih je mojster naročil, zmečaš na vrh še nekaj desk in odpelješ.« V predvojnih časih se je temu reklo kraja in poštenje je bila cenjena vrlina. Blaželnov ata, gospodar žage je za te kraje zvedel od drugega vajenca pri mojstru. Stopil je do njega. Hotel je zvedeti, kdo je pripeljal deske z žage. Mojster je poklical oba vajenca. Blaželnov ata ju je zaslišal: »Koliko desk več sta vzela?« – »Nobene,« je bil Mihov odgovor. Na ponovno vprašanje je bil zopet njegov odgovor: »Nobene«. Blaželnov ata je obema primazal klofuto in šele potem je drugi vajenec priznal: »Nekaj več.« Miha pa še vedno tajil: »Nobene.« Zdaj je dobil nekaj več krepkih zaušnic s pojasnilom: » Da si boš zapomnil, da se ne laže in ne krade!« Taki so bili nekoč vzgojni ‘prijemi’. Pri nekaterih so se obnesli, pri Mihu ne.

Naslednja stvar, ki je skalila mirno sožitje obeh družin, so bile Arihove kokoši. Na Blaželnovi njivi je pričel kaliti ječmen. Vendar so cele zaplate ostajale prazne, ker so ječmen sproti pozobale Arihove kokoši, s kokljo in piščeti na čelu. Gospodar je opozoril Arihove, naj pazijo na kure. »Kure niso naše,« je bil vedno enak odgovor. »Pazite nanje, zaprite jih, ker bo na novo posejani ječmen zastrupljen.« Dejansko ga je Blaželnov ata namočil v strupeno kemikalijo in ker Arihovi kokoši še vedno niso zaprli in so se še naprej gostile z ječmenom, so poginile, s kokljo in piščeti vred.

4.1.3. Vdor partizanščine v vas

Ko je v Zgornjesavski dolini dokaj pozno pričelo nastajati partizansko gibanje pod vodstvom Ivana Krivca – Pavla, ki ni bil domačin, se jim je iz Podkorena pridružil med peščico drugih. Miha Arih in dobil partizansko ime Klemen. Njegova sestra Celestina je zapisala: »Vcepila sem mu ljubezen do gora, skupaj sva planinarila in se smučala. Brat se je razvil v odličnega plezalca, alpinista. Bil je član jeseniškega planinskega društva Skala. Pred vojno se ni vtikal s politiko, privlačila ga je le narava.« (Jože Vidic: Sedem krst za Ronkarjevo družino, Založba Borec 1978). Vendar smemo domnevati, kot bomo videli kasneje, da ga je partizanstvo kmalu posrkalo vase. Morda ga je med drugim za partizane navdušila tudi Celestina, ki je bila sama od vsega začetka somišljenica in sodelavka gošarjev v teh krajih in bila s kakšnim od njih zelo tesno povezana. Gotovo pa je Miha pri političnih urah v hosti kmalu sprevidel, da mu po vojni ne bo treba biti več za vajenca pri mizarskem mojstru. Nastopili bodo časi, ko bo premoženje kulakov pravično razdeljeno in njihova oblast nad zatiranimi uničena.

Po vsej verjetnosti ni Miha nikoli pozabil klofut lastnika žage in nesrečnih kokoši, ki so pokljuvale zastrupljena ječmenova zrna. Ko je v gmajni slišal za novo ideologijo, po kateri morajo biti kulaki iztrebljeni, lahko domnevamo, da je privolil v likvidacijo ‘kulaka’ Blaželnovega ata, ki ga je nekoč pred vojno oklofutal. Tudi doma pri Blaželnu so domnevali, da bi bil lahko nekdanji konflikt med atom in Mihom povod za povelje, da se ata likvidira.

Blaželnovi so imeli senožet v Karavankah in se tam večkrat srečevali z gošarji, ki so se potikali tam okrog. Vedno so jim pripeljali vse, kar so gošarji potrebovali in jim naročili. Domači sin je hodil tudi na veze k nekemu Mišku iz Bohinja, ki mu je dajal različen propagandni material, da ga je raztresal po vasi. Vendar je bilo to za gošarje vse premalo. Če si bil priden, sposoben in premožen, predvsem pa, če si imel nekaj več ali če te je imel kdo od partizanov na piki, nisi bil nikoli varen pred njimi.

Nekega zimskega večera leta 1943/1944 so trije gošarji stopili v domačijo pri Blaželnu. Mama in najmlajši sin sta bila v zgornjih prostorih, ata z dvema hčerkama pa spodaj v hiši. Obema so ukazali naj gresta ven. »Jaz sem likvidator jeseniško-bohinjskega odreda,« se je predstavil tisti s pištolo v roki. Po rodu je bil Jeseničan. »O vas imamo same slabe informacije,« se je začel likvidator zapletati v pogovor z Blaželnom. Ta je takoj uvidel, kakšne in čigave informacije utegne imeti. Povabil ga je za mizo in mu pojasnil vse v zvezi z ukradenimi deskami in zastrupljenimi kokošmi. »Če pa je tako,« je uvidel likvidator, »zaradi tega ne bom pobijal.« Ta ‘pomilostitev’ je bila svetla izjema pri njegovem morilskem početju, saj so svinčenke iz njegove pištole pokosile sovaščana, kot bomo videli kasneje.

Trg v Podkorenu – Korita pod lipo ni več

Figure 22. Trg v Podkorenu – Korita pod lipo ni več

Po vojni so Blaželnovim pustili kmetijo, vzeli pa žago in gostilno. Malo pred tem se je Blaželnov ata v gostilni srečal s svojim nekdanjim ‘likvidatorjem:’

Bil je zelo dobre volje, objel je Blaželnovega ata in mu rekel: »Tako vesel sem, da vas takrat nisem ustrelil.« Kasneje se nista nikoli več srečala.

Povrnimo se zopet k Mihu. V Podkorenu in bližnji okolici je veljal za vedno bolj ‘prekaljenega’ gošarja, saj je največkrat on vodil rekvizicije in fantom, če je bil kateri še doma, dajal povelja, da se jim pridružijo v hosti.

Zvečer 9. februarja 1944. je Miha s svojimi soborci skušal vdreti v hišo Franca Pečarja, po domače Sencovega ata iz Podkorena. Najprej si oglejmo, kaj je o tem zapisal Jože Vidic v omenjeni knjigi. Kdo mu je povedal o dogodkih tistega večera ni zapisal.

»Kmet Franc Pečar, po domače Senca, (pravilno Sencov ata ali pri Senc op. p.) iz Podkorena je bil dober gospodar, pobožen, varčen, celo skopuški. Hitlerjevemu režimu je bil ponižno vdan, ob nekaterih ukrepih pa kar zagret. Nemške oblasti so ga imenovale za referenta za prehrano.

Če je odgovoren za prehrano, potem naj poskrbi še za nas, smo modrovali in se napotili v vas. In tako smo nekega januarskega večera 1944 leta stopili v njegovo hišo.

Nahrbtniki so prazni, v želodcih se prepleta pajčevina, moč nam peša, smo potarnali gospodarju.

Ne dam ničesar, je zarobantil. Sami vzemite, kar potrebujete. Podpirati partizane je kaznivo dejanje.

Nekaj bomo pa že dali, ga je mirila sestra Neža. Počakajte, skuhala vam bom čaj z žganjem. V kuhinji je bilo prijetno toplo. Zunaj so se stražarji menjavali v kratkih presledkih. Senca se je navidezno pomiril in kar zanimiv je bil pogovor z njim.

Ko pridemo drugič, bomo mobilizirali dva vaša sinova, tretjega pa vam bomo pustili doma. Napoved ga je vznemirila. Medtem ko smo srebali čaj, se je mož živčno sprehajal gor in dol.

Hišo smo zapustili s polnimi nahrbtniki hrane.

Naslednjega dne nas je Senca prijavil policiji in orožnikom. Tekal je po vasi od hiše do hiše in rotil ljudi, naj Nemcem pomagajo uničiti partizane. O tem smo bili takoj obveščeni. Bil sem besen in začuden hkrati.

Gremo zopet k Sencu, sem dejal borcem in jim razložil namen akcije. Ponovno bomo pri njem napolnili nahrbtnike in njegova sinova mobilizirali v našo vojsko. Franca in tistega, ki je prišel na dopust. Starega pa bomo opozorili, naj ne bo tak in naj dobro premisli kaj dela.

9. februarja 1944 leta zvečer smo prišli na dvorišče njegove hiše. Na drugi strani ceste pelje glavna cesta Podkoren – Kranjska gora. Na tej cesti sem postavil stražo in zasedo.«

Ne spreglejmo torej grožnje partizanov, kot jo je navedel Vidic: »Ko pridemo drugič, bomo mobilizirali dva vaša sinova.« Mislili so na najstarejšega Franca in drugega sina Lojza. Kako razumeti grožnjo: »Starega bomo pa opozorili, « lahko samo domnevamo.

Preden nadaljujemo z dogodki tega večera pri Senc, kot o njih piše Vidic, naj pojasnim nekaj bistvenih stvari, o katerih sem slišala z ‘obeh strani’ današnjih Korenčanov. Na ‘eni strani’ so prepričani, da so prišli zvečer 9. februarja k Senc samo po hrano in ignorirajo ali ne vedo za dejstvo, da so prišli predvsem po oba sinova, najstarejšega Franca in po Lojza, ki je bil v nemški vojski in se je kakšen dan pred 9. februarjem vrnil na fronto, kjer je ob koncu vojne za las ušel smrti pri San Marinu v Italiji.

Z ‘druge strani’ pa sem slišala še to: Preden se je Lojzu iztekel dopust, so nekega večera prišli k gospodarju in sinu Francu, ki sta se mudila v hlevu, trije partizani in hoteli od gospodarja zagotovilo, da se Lojz ne bo vrnil na fronto, ampak se bo skupaj s Francom pridružil partizanom. Ko se je oče izgovarjal, da ne more jamčiti in se odločati namesto sina, so njemu in Francu zagrozili, da bosta plačala z glavo, če se bo Lojz vrnil na fronto, namesto da se pridruži partizanom. Ni znano, zakaj se je Lojz raje odločil za vrnitev na nemško fronto. Težko bi rekli, da je lahko oče sploh kaj vplival na Lojzovo odločitev. Kako to, da ta ni raje ostal v domačih gozdovih med gošarji?

Zato sta oče in Franc slutila, da so zvečer 9. februarja prišli partizani z namenom, da ju odpeljejo ali kar na mestu ubijejo, kajti Lojz se je nekaj dni pred tem vrnil na fronto. Nahrbtnike so si tako ali tako kar naprej basali in pri Senc bi bili presrečni, če bi se jih tudi tokrat lahko znebili zgolj s polnimi nahrbtniki, čeprav jim je živež vidno kopnel.

Ko so domači zaslišali butanje po vratih, si niso upali odpret. Zanašali so se, da bodo močna in masivna vrata vzdržala. Oče in Franc, ki sta bila v veži, sta nenadoma od zgoraj zaslišala žvenket razbite šipe, ki je zapirala gang. »Poglej, kaj je gor,« reče oče Francu. Ko ta pride gor, zagleda na gangu – Miha Ariha. Ta mu ukaže, da mora pred njim po stopnicah dol. Ko prideta v vežo, hoče Miha odpreti vrata, da bi v hišo vdrli partizani, ki so čakali zunaj. Ata plane k vratom in jih ne pusti odpreti. Z Mihom se spoprimeta in pri tem je Miha ranil ata z nožem. Partizani ustrelijo kar skozi vrata in krogla obtiči Sencovemu atu v trebuhu. Ata ali sin, ne ve se kdo, zagrabi sekiro in mahne Miha po glavi. Teta Neža, ki je zgoraj iz svoje kamre spremljala burno in glasno srhljivo dogajanje, odpre okno in na ves glas kliče na pomoč. Partizani, ki so še vedno čakali pred vrati, se prestrašijo in vržejo v hišo bombo, ki ob eksploziji hudo rani teto. Potem zbežijo v gozd. Obmejni nemški policisti takoj prihitijo, zaslišijo domače in naredijo zapisnik.

Sencovega ata in sina Franca so Nemci deportirali v neko nemško taborišče. Po vojni sta se skupaj z drugimi ubežniki izselila v Argentino, od koder se nista nikoli več vrnila.

Pa si prečitajmo dalje še Vidicov zapis: » Slišali so naš prihod. Še preden smo potrkali na vrata, so že ugasnile luči. Trkali smo in jih klicali. Tišina. Nihče se ni odzval. Tudi butanje po vratih ni pomagalo. Začetna živčnost se je stopnjevala do kipeče jeze. Zgrabili smo kol in skušali s silo odpreti vrata.

Zapah je bil trdnejši kot naša moč. Miha me je prijel za roko in potegnil na stran, da v hiši ne bi slišali ali skozi okno videli najinega pogovora.

Dobro poznam hišo, mi je zašepetal. (Miha je bil Lojzov prijatelj in stalni obiskovalec pri Senc, op. p.) . Zmuznil se bom noter in odprl vhodna vrata. Nisem spraševal, kako namerava to izvesti. Kot veverica je splezal po lesenih opornikih na balkon. Zanj to ni bilo težko, saj je bil kot planinec vajen plezati po pečinah. Na balkonu je razbil šipo in z notranje strani odklenil balkonska vrata. Znašel se je v prvem nadstropju hiše. Znotraj smo zaslišali glas: Kaj pa ti delaš tu, strel in ropot, kot da bi nekaj zgrmelo po stopnicah navzdol.

Skozi odprto okno so se na ves glas drle Sencova žena, sestra Neža in hčerka Marija in klicale Nemce na pomoč.

Miha nam ni odprl vrat. Nismo vedeli, zakaj ga ni več iz hiše. V daljavi so si Nemci z raketami dajali signale. Bližali so se nam. Vpitje iz zgornjega okna nam je paralo živce. Nekdo od borcev je vrgel bombo, ki je skozi okno priletela v zgornji hodnik in eksplodirala ter ranila Nežo. Vpitje je prenehalo, ženske so se nekam skrile.

Bilo je veliko snega, noč svetla. Umaknili smo se, prepričani da se je Miha kot domačin nekam skril. A ga nismo nikdar več videli.

Drugi dan smo zvedeli, da sta ga oče in sin, oba sta Franca, pričakala pod stopnicami. Eden ga je s sekiro zadel v vrat, drugi v obraz. Kmalu je izdihnil.«

Tudi o teh dogodkih, ki so se verjetno dogajali tako burno, da jim komaj sledimo in so jim bili priče samo Sencov ata, sin Franc in Miha, krožijo različice.

Zato si prečitajmo še nemško poročilo, ki ga iz Zbornika dokumentov NOV knj. VI / 1o str. 295 navaja tudi Jože Vidic: »Carinski komisariat v Kranjski gori je 9. II. 44 ob 23.30 sporočil: Danes ob 18.30 so banditi vdrli na kmetijo Franca Pečarja v Podkorenu in vrgli na domačine bombo. Njegova stara žena je bila hudo ranjena. Kmet se je branil s sekiro. Nekemu banditu, ki mu je grozil, da bo tudi njega ubil, je iztrgal puško in ga z njo udaril. Kmet je bil pri tem tudi sam hudo ranjen, zadela sta ga dva strela. Po izjavi njegove težko ranjene žene je bilo vsega okrog deset banditov.«

Tudi po tem poročilu nam ostajajo dogodki zastrti. Domačini so pravili, da je s sekiro zamahnil sin, oče pa je vzel njegovo krivdo nase.

Jože Vidic je v svoji knjigi »Sedem krst za Ronkarjevo družino« pripoved teh žalostnih dogodkov naslovil »Mihi Arihu so odsekali glavo«. Dokazano je, da mu je niso. Mož Mihove sestre Celestine je bil po vojni navzoč pri Mihovem prekopu in je videl, tako piše Celestina, »da je rezilo sekire udarilo brata od polovice nosu čez oko v čelo.« In še doda: »Vreznina na vratu se ni več poznala.«

Naravnost absurdno je, da poedinci v Podkorenu še danes z vso ihto trdijo in dokazujejo stvari, ki v bistvu sploh niso pomembne in jih nihče ni mogel videti, kot npr. to, da je moral Miha hoditi po stopnicah iz nadstropja v vežo pred Francom, ta pa za njim s sekiro, da ga je lažje mahnil po glavi.

Ali ni še nihče pomislil, da deset partizanov, oboroženih s kolom, puškami in bombami, ni tisti večer prišlo samo po hrano ali po prašiča, kot mi je nekdo skrivnostno zaupal. Ali ni najbolj verjetno, da so se hoteli očetu in Francu maščevati zaradi Lojza, izvršiti svojo grožnjo in oba ubiti, v hiši ali v gmajni? Kdo jim je dal to pravico? V imenu katere ‘nove oblasti’ so mlade nasilno odvlekli v hosto, da so se morali pridružiti partizanskemu početju? Zakaj so grozili s smrtjo in grožnje tudi uresničevali, če se kdo ni strinjal z njihovo oblastjo in nasiljem?

Za ‘obe strani’ sam po sebi tako žalosten dogodek pa danes nobenega več ne pretrese, kaj šele, da bi kdo pomislil na vzroke in namene. Čeprav sta oče in sin ušla smrti, ju je nesrečni dogodek zaznamoval za vse življenje, prav tako vso Sencovo družino. Oče in sin sta bila za vedno izgnana, preostalo družino so po vojni izselili v delovna taborišča na Kočevsko. Njihovo zemljo so jeseniški delavci, ali kot so to strokovno imenovali Ekonomija Železarne Jesenice obdelovali po svoje. Ko se je leta 1952 Sencovo mama s hčerko in sinom Jožom vrnila domov, so jim dovolili obdelovati zemljo, da so njive rešili propada, vrnjene taboriščnike pa fizičnega in psihičnega propada. Pa so jim bili vrnjenih njiv nekateri nevoščljivi. Leta in leta so jih obiskovali oznovci in jim kradli še tisti borni preostanek srčnega miru, ki jim ga je dajala vrnjena domačija.

Vsaj toliko kot Arihov Miha je bila v okolici poznana njegova sestra Celestina por. Kržišnik, ki si je zaradi očitnega sodelovanja in simpatiziranja z gošarji nakopala leta 1944 zapor v Begunjah. Zato so bili vaščani Podkorena nemalo začudeni, ko so jim Nemci lepega dne navdušeno pričeli deliti kopije listka z naslovom Moja skrivnost, ki jo je svojemu žepnemu robčku zaupala zapornica Celestina. Ali Celestina to, kar je zapisala na robček, resno misli ali pa se hlini, igra dvolično vlogo, dela za Nemce in komuniste hkrati ter si s tem rešuje kožo, so se spraševali vaščani. O njeni vlogi med vojno si še danes niso na jasnem, sicer pa si niso nikoli s tem belili glave.

Vsebina listka, ki so ga po Zgornjesavski dolini Nemci ponosno delili, češ, preberite si, kaj je komunizem, so ljudje prevedli v slovenščino. Celestina ga je naslovila: Moja skrivnost. Glasi se takole:

Družina Rasinger – Na levi Fric Rasinger, medvojni župan, ob njem brata
                        in sestra, spredaj mama Rozalija in oče Friderik

Figure 23. Družina Rasinger – Na levi Fric Rasinger, medvojni župan, ob njem brata in sestra, spredaj mama Rozalija in oče Friderik

»Iz kaznilnice Begunje je prišel prav redek dokument v naše roke. To je popisan žepni robec, ki je bil last na smrt obsojene rajonske tajnice Komunistične Partije gospe Celestine Kržišnik iz Podkorena. Še z dvema drugima ženskama je bila obsojena na smrt, pa sta jih nacistični upravni vodja (gavlajter) in šef civilne uprave pomilostila.

V samotni celici je popisala žepni robec. Službujoči uradnik jo je presenetil pri nenadni kontroli. Robec je skušala skriti, a ker je to uradnik opazil, je zahteval, da mu ga izroči. Z besedami »To je moja skrivnost«, se je tako krčevito branila, da so ji ga morali vzeti s silo.

Ta zelo redek dokument objavljamo v fotokopiji. Naj bi ta silni klic žene Celestine Kržišnik, ki je svojo domovino in slovenski narod tako ljubila, Gorenjcem končno odprl oči.

‘Domovina, mili kraj, Bog te varuj komunizma, naj te ne uniči zločinski raj, ki morilec je iz egoizma.

Oblast in jaz sva si popolnoma enaka. Oblast dokazuje, da misli dobro, a narod je zaslepljen in ne verjame (pa bo sprevidel, morda prepozno). Tudi jaz govorim nič drugega kot resnico, a mi oblast ne verjame, ker ima največkrat opravka z lažnivci, a se bo moja nedolžnost dokazala, to vem, čeprav prepozno.

Bog me je obdaril, da sem po srcu poštena, zato ti morilec že naprej oproščam umazano delo, saj ga boš izvršil zaradi svoje zaslepljenosti. Morda boš nekoč svojo zmoto sam sprevidel.

In da ne govorim o razočaranju nad komunizmom! So ubili mi brata, pa ne Nemci, ampak KP. Sem imela moža, ki me je ljubil, vem, da me danes ne mara zaradi KP. So me na smrt obsodili zaradi KP. So me pomilostili – kdo? Nemci! In ker me niso ustrelili, so me na smrt obsodili (brez zaslišanja) – kdo? KP, ki komaj čaka, da se pojavim na cesti, da izvrši zahrbtno delo.

Ta robec naj bo v slučaju moje smrti zadnji porok mojih misli, ki jih ne morem razkriti narodu, do katerega čutim več kot mati za sina – edinca.

Narode moj, kak zli duh te je obsedel, da postal si morilec lastnega brata in požigalec očetove hiše? Vem, tuja je zločinska roka posegla vmes in te preslepila, da ne vidiš pet prstov pred nosom.

Slovenci nimamo svoje kulture. Naši pradedje so jo šli iskat na sever, zakaj, da bi mi rušili njih težko delo. Rusi so egoisti, ker ne puste, da bi se od njihovih drobtin najedel lačni sozemljan.

Ali je to internacionala?

Imajo dosti neobdelane zemlje, pa ne privoščijo, da bi se oznojil na nji internacionalni sotrpin.«

1059–44

Iz Begunj so Celestino poslali v nemško koncentracijsko taborišče, od koder se je po vojni živa in zdrava vrnila in bila delegatka AFŽ za jeseniški okraj. In to taka zagrizena sovražnica komunizma! Mnoge ženske so spregledale njeno dvoličnost in so se jo izogibale. Vedelo se je tudi, da je v zaporu vohunila.

Nima pomena, da bi razglabljali, s kakšnim namenom je Celestina popisala svoj žepni robček s tako sovražnimi besedami proti KP. Nehote pa je z njimi razkrila nekaj drugega: dobro je vedela, da se KP ne bori za zmago nad nacizmom, ki je 1944 leta že tonil v poraz, ampak za oblast ‘Oblast in jaz sva si popolnoma enaka.’ In tudi to je vedela, da je KP ‘morilec iz egoizma’, ki bo zaslepljenemu narodu in domovini s svojo zmago in lažjo prinesel ‘zločinski raj’. Le pri kom in kje je lahko to izvedela? Ali lahko trdimo, da njen brat Miha, za katerega pravi, da ga je ‘vedno imela najrajši’, tega ni vedel, ko se je klatil po gmajni in sodeloval pri političnih sestankih? Ali ko je vdiral v domačije, da si nakrade hrane in prisili domače sinove, da se pridružijo ‘morilcu iz egoizma’, torej KP?

Domačini sami so povedali, da borbe z Nemci v Podkorenu niso poznali. Vosovec Justin Uršič iz Tunjic pri Kamniku je padel v napadu na nemško patruljo v Podkorenu en mesec pred Mihovo smrtjo; sekretar, prvoborec in organizator odpora v Zgornji Savski dolini Ivan Krivec pa en mesec po Mihovi smrti. Ti trije so edini padli partizani, ki imajo v tem kraju nagrobni spomenik.

Zmagovalci so poskrbeli, da Mihov kult še vedno živi. Vse tri borce so po vojni pokopali na vidnem in ločenem kraju od drugih grobov na pokopališču v Podkorenu. Jože Vidic je o tem zapisal: »Spominsko obeležje je skala, pri kateri so se sestajali podkorenški aktivisti s partizani. Skalo so vsi podkorenski kmetje pripeljali več kot kilometer daleč iz gozda, kjer ni poti. Vpregli so več kot dvajset parov živine, volov in konj. Pomagali so vsi vaščani, ki so bili tistega dne doma. Kjer bo Miha pokopan, mora biti skala, so govorili. Saj je bil skalaš! Verige okoli groba so skovali jeseniški železarji – planinci, kakor tudi bronasto ploščo z napisi.«

Spomin nanj živi, po njem se imenuje planinski, Mihov dom na Vršiču in Mihov smuk. Na njegovi rojstni hiši, ki je danes last angleškega državljana, je spominska plošča z njegovim imenom, datumom rojstva in smrti ter pripisom, da je bil ‘borec za svobodo’ in ‘ubit od izdajalca’ . ‘Slava mu.’

Njegov ‘izdajalec’, Sencov oče in sin hkrati, sta strohnela v daljni argentinski zemlji, potem ko sta leta in leta trpela zaradi domotožja in nepremišljenega dejanja ter zaman hrepenela, da bi še kdaj videla domače in rodni kraj. Izdajalca sta samo zato, ker sta v napadu branila svoje življenje in premoženje pred partizani in se jim nista hotela pridružiti v borbi za ‘zločinski raj’.

Videli smo že, da nasilja niso delali samo gošarji, ampak tudi likvidator jeseniško-bohinjskega odreda z Jesenic. Posledice tega nasilja sem sama ugotavljala, ko sem se spoznala s sedemdesetletnim sinom umorjenega Alojzija Gregorija (9. 6. 1899) po domače Hbincovega iz Podkorena. Poročen je bil s Terezijo roj. Pleš, po domače Krušenkovo. Rodila sta se jima sinova Janez (1932) in Lojz (1938). Mama se je med vojno odselila na svoj dom h Krušenk. Očetu pa je gospodinjila in pomagala pri kmečkih opravilih služkinja. Imeli so majhno kmetijo, zato je bil oče tudi cestar.

Hbincov ata Alojzij je bil po srcu dober človek, imel pa je dolg jezik. Po jezikavosti so ga poznali vsi v vasi. Vojna je sprožila tudi osebna obračunavanja. Nekateri so sprevideli, da bi jim pri tem prišla prav jezikavost Hbinvocega ata. Hujskali so ga, da je obrekoval ljudi s katerimi so bili sprti. Ata, nepremišljen in ponosen na svoj ‘pogum’, se ni zavedal, da so ga izrabljali v svoje namene, ko so govorili skozi njegova usta. S svojim dolgim jezikom je Korence tudi ustrahoval, da jih bo naznanil Nemcem. Naj kar vse izselijo v nemška taborišča, pa četudi po vojni ostanejo v Podkorenu le tri družine, jim je grozil. Razumljivo, da se je zato nekaterim hudo zameril in še danes kdo pravi, da je sodeloval z Nemci. A se tega Hbincov ata ni ustrašil. Sklenili so, da se ga za vedno znebijo. Vojne razmere so bile za medsebojna obračunavanja najbolj ugoden čas. Tako je Hbincov ata postal, ne da bi se tega zavedal, orodje v rokah podlih obrekljivcev in žrtev svojega neprizanesljivega jezika.

Nekega večera konec oktobra 1943. je vdrl v kuhinjo k Hbincu oborožen likvidator in nekaj partizanov. V kuhinji sta bila še služkinja in znanec Janez Podlipnik. Tako sta se prestrašila, da se nista mogla ganiti z mesta ali spraviti glasu iz ust. Likvidator je od Hbinca zahteval, naj gre iz kuhinje. Njega pa jezikavost in predrznost tudi tokrat nista zapustili. »Nikamor ne grem! Kar tukaj me ustrelite!« S tremi streli v glavo se je pri priči zgrudil mrtev.

Mama se je vrnila z enajstletnim Janezom in petletnim Lojzom nazaj na Hbincovo domačijo. Težko si predstavljamo, kako trdo delo za preživetje jih je čakalo. Z dvanajstimi leti je moral Janez delati v hlevu, vpregati živino, pomagati na njivi. Trdo otroštvo in mladost brez očeta, o katerem je poslušal kar naprej vse najslabše, tudi to, da je delal za Nemce, sta naredila iz njega vase zaprtega samorastnika, ki je moral kdaj pa kdaj zagrenjenost utapljati v alkoholu. Bil je po srcu dober, rad je imel svoje otroke in brata Lojza. Ta je bil nanj zelo navezan, saj mu je do neke mere nadomeščal očeta.

Lojz je zaradi podhranjenosti že kot dojenček zbolel. Postal je rahitičen, pri šestih letih je prebolel še otroško paralizo. Razumljivo, da brez vsake zdravniške pomoči ali terapije, brez otroških kolonij, v katerih so ‘partijska nebesa’ uživali otroci borcev in terencev. Vse življenje je ostal invalid manjše rasti in mlahavih mišic. S težavo hodi, prijem njegovih rok je nesiguren, s težavo in nerazločno govori. Pa sva se vendar zelo dobro sporazumela in z veseljem mi je pripovedal o očetu in revščini, ki so jo otepali po vojni.

»Jedli smo samo čompe in poleti solato.« (čompe pomenijo v gorenjskem dialektu krompir) »Pa trdo delali. Tudi jaz sem moral, kolikor sem mogel. Dobra dela delam, vsem pomagam, kar me kdo prosi, naredim. Nobenemu nisem nič računal. Eni mi kaj dajo, drugi nič. Vsakemu odpustim, Bog mi je priča, če Bog je. Morilca pa raje ne bi videl, čaprav vsakemu odpustim. Še živi, stanuje na Jesenicah. Križnar se piše. Pravijo, da je še šest drugih likvidiral. Štefetovega iz Kranjske gore je tudi takrat ustrelil. Žaloval sem za očetom, za mamo in za bratom, ki je padal po stopnicah in se ubil. Likvidatorja pa bo Bog sodil. Bolje je, da ga ne vidim, da ga sploh ne poznam. Vsakemu upam pogledati v oči. To je največ vredno. Raje vidim, da je Križnar ubil mojega očeta, kot da bi moj oče njega. Odpustiti je treba vse. Če misliš na to, kaj je bilo, je še slabše.

Vse življenje sem trdo delal. Ceste sem pometal, pozimi čistil sneg, posipal pesek, vse na roko, lopate nasajal. Še danes nobeden toliko ne dela kot delam jaz. Samo tristo evrov pokojnine imam. Vsak dan pometem ceste po vasi. Ob pol petih vstanem.

Sam sem si iz štale napravil svojo hišico, sam skopal temelje. Vedno sem sam: sam si skuham, sam jem, sam sedim na stolu pred kuhinjo, sam spim. Sam med praznimi stenami. Niti ene slike od očeta in mame nimam. Vse so ostale pri bratu doma.«

Lojzova iskrena in prisrčna izpoved govori sama po sebi. Bog na katerega prisega, če Bog je, mu daje srčni mir. Lojz, Bog z vami, sva si v slovo segla v roke.

Pred slovesom mu je razkazal Podkoren, peljal me je k svojemu prijatelju, a ga ni bilo doma. Pokazal mi je, kje je bil v prejšnjih časih pod lipo vaški vodnjak, kje so prodajali meso, danes so tam parkirani avtomobili. »Včasih je bilo lepše«, je potožil. Peljal me je še na pokopališče, na grob očeta, mame, brata. Vseh, ki so mu bili dragi in jih nima več. Skupaj sva zmolila Očenaš. Kot se po starem običaju ob grobu spodobi.

Nazaj grede sva srečalo ženo njegovega prijatelja. Spominja se Lojzovega očeta. »Dober človek je bil,« pravi. »Naša senožet je mejila na njegovo in otroci smo mu večkrat pomagati grabiti seno. Potem je vsakemu odrezal kos kruha. Prosili smo za krajec, ki je bil večji. In odrezal mi ga je.« – »Gospa, ali lahko v vašem imenu napišem, da je bil likvidirani Hbincov ata za vas dober človek?« sem jo vprašala. »Ne, tega pa ne! Mojega imena pa ne! Vi ne veste, kaj je vas. Ne veš, kdaj se komu zameriš.«

Naj gospo potolažim, da njeno ime ni zapisano. In vsi tisti, ki mi niso hoteli posoditi ene same fotografije predvojnega Podkorena, so lahko brez skrbi, da bi kakšno iz svoje zbirke zagledali v tej reviji. Tudi sorodniki omenjenih žrtev v tem članku lahko še naprej v miru živijo. Niti fotografije svojih ubitih svojcev niti svojih imen ne bodo našli v reviji.

»Naj končno že pride resnica na dan, ne glede na to komu v čast ali v obsodbo!« je pred nedavnim vzkliknil župnik iz Mokronoga ob simboličnem pokopu žrtev vojne in revolucije.

Kako prav je imel!

4.1.4. Boj za ‘zločinski raj’

Ne moremo se posloviti od Podkorena, ne da bi bežno omenili medvojnega župana Frica Rasingerja. Njegova starša Friderik in Rozalija Rasinger izhajata iz stare častitljive rodbine iz Podkorena, ki je tod živela že v 18. stoletju. Na stropni deščici dnevne sobe je vrezana letnica 1728. V času cesarice Marije Terezija je bila v njihovi hiši prva pošta in vse do druge svetovne vojne se je na dvorišču za hišo menjavala konjska vprega s koroške in kranjske strani.

Fric je imel še dva brata in sestro. Vsi so imeli visoko izobrazbo. Fric se je usposobil za lesnega trgovca. Imeli so žago in že pred vojno mercedes. Zaradi nemškega priimka in ugleda so mu bili naklonjeni tudi Nemci. Vendar je svoj ugled župan izrabljal v korist svojih občanov, med vojno še posebej aktivistov in partizanov, ki jih je moral ščititi in zagovarjati pred Nemci.

Ko se je leta 1942 ali 1943 znašla skupina kakih osmih aktivistov v zaporu v Begunjah, morda niso bili vsi Korenčani, je šel župan osebno na poveljstvo varnostne policije in varnostne službe na Bled in od tam je moral še na vrhovno poveljstvo v Celovec. Verjetno jih ni mogel rešiti smrti drugače, kot da je zanje jamčil, da se ne bodo borili proti Nemcem. Bili so oproščeni smrtne kazni, zato so jih poslali v nemško taborišče. Po vojni so se vsi živi vrnili.

Vendar se poveljstvo osvobodilnega gibanja za Gorenjsko ni strinjalo, da župan na tak način rešuje življenje aktivistom. Rešiti bi jih moral tako, da bi bili vsi takoj izpuščeni in bi lahko nadaljevali z narodnoosvobodilnim gibanjem. Župan pa s tem, da so bili poslani v nemška taborišča, ogroža že tako šibko osvobodilno gibanje v Zgornjesavski dolini.

Zato so konec leta 1944 sklenili, da se vplivnega župana z nemškim priimkom, z znanjem nemščine in s premoženjem znebijo. Vrh vsega pa njegovo posredovanje dokazuje, da sodeluje z Nemci.

Toda to ni bilo lahko delo. Vedeli so, da bi se s tem zamerili domačinom in si nakopali na glavo maščevanje Nemcev. Bali so se tudi za svoj ugled, saj so vedeli, da je župan med vsemi veljal za poštenjaka in pokončnega človeka. Zato so uporabili eno od svojih podlih in zahrbnih metod.

Razumljivo, da so že pred tem na svojo stran pridobili Rasingerjevega hlapca, ki je skrbel za konje. Zato je tisti večer hlapec zaprl psa in pustil odklenjena dvoriščna vrata. Partizani so zlahka navalili v hišo in našli župana bolnega, z visoko vročino v postelji. Prebrali so mu smrtno obsodbo. Tudi tokrat se je pokazal likvidator zelo razumevajoč in ga zaradi vročine niso ustrelili. Poskrbeli pa so, da je za njihov nočni obisk zvedel šef gestapa na Jesenicah, Druschke.

Res so čez nekaj dni prišli jeseniški gestapovci, aretirali župana in ga vklenjenega odpeljali na Jesenice na zaslišanje. Druschke je hotel zvedeti, kaj se je dogajalo tistega večera, ko so k njim vdrli partizani. Župan je povedal, da so ga hoteli ustreliti. Zakaj pa ni takoj naslednji dan na gestapo prijavil obiska partizanov? Župan se je izmikal, da so partizani in nekateri aktivisti sami domači fantje in tega ni mogel storiti. In če bi jih prijavil, ali ga ne bi ob naslednji priliki likvidirali? Druschke je sprevidel poniglavost partizanov in je županu zaupal, da je policiji nočni obisk partizanov prijavila Osvobodilna fronta. Župan je sprevidel, da je ukleščen med Osvobodilno fronto in partizani na eni strani in gestapom na drugi. Dvojne igre ni hotel igrati. Prostovoljno se je odrekel županovanju. Župan Podkorena je bil odslej do konca vojne Nemec Scheiba. Po vojni so ga partizani v Begunjah likvidirali.

Župan Fric Rasinger bi se bil lahko že med vojno izselil v Nemčijo, ali zbežal po vojni. Vendar ni in je konec vojne z mirno vestjo dočakal doma. Z obtožbo, da med NOB ni podprl šibkega partizanskega gibanja v Zgornjesavski dolini, ampak ga celo zaviral, so partizani njega in njegovega brata z ženama, njegovega ostarelega oče in mamo, poslali v delovno taborišče na Kočevsko, podobno kot še mnogo drugih družin iz te doline.

To žalostno poglavje o izgonu družin po vojni iz Zgornjesavske doline na Kočevsko si bomo ogledali v prihodnji številki. Skupaj s povojnimi likvidacijami jasno spričuje to, kar mi je povedal domačin: »Med vojno ni bilo tako hudo, hudo se je začelo po vojni. Smrt in grozo in sovraštvo so sejali. In razdor. To občutimo še danes.«

4.2. Dvainšestdeset let kasneje

Janko Maček

4.2.1.

Mnogi so prepričani, da je pomlad najlepši čas v letu. Vsa narava se po dolgih mesecih hladne zime prebudi v novo življenje. Ali se ne zgodi vedno znova čudež, ko po »žilah« dreves zakroži življenjski sok in se spet odenejo v cvetje in zelenje. Nekoč, ko se je večina Slovencev preživljala z obdelovanjem zemlje, je bila pomlad čas sajenja in setve. Ljudje so bili tesneje povezani z zemljo, lahko bi rekli, da so bili navezani nanjo. Zato je bilo še bolj nenavadno, ko je sredi pomladi 1945 zaradi strahu pred komunističnimi osvoboditelji na tisoče teh na zemljo navezanih ljudi zapustilo svoje domačije in se podalo na pot v tujino. Nevarnost in strah sta bila tako velika, da so vezi, s katerimi jih je priklepala nase domača zemlja, naenkrat popustile in jih je skrbelo samo še za ohranitev golega življenja. Njihovo zaupanje v zahodno demokracijo je bilo izredno veliko, zato niso niti pomislili, da bi jih Angleži, ki so jih imeli za glavne predstavnike te demokracije, prevarali in izdali. Od njih so pričakovali zaščito pred totalitarnim režimom, ki so se mu tri leta upirali in je zdaj prevzel oblast v deželi. Toda Angleži so se izkazali za nevredne zaupanja, saj so jih konec maja 1945 s prevaro – govorili so, da jih bodo odpeljali v Italijo – vrnili v roke totalitarnih nasprotnikov.

Ne bomo izgubljali časa z opisom dveh poti, po katerih so vračali naše ljudi v domovino oziroma na dve glavni morišči: Kočevski rog in Hrastniški hrib, ampak se bomo osredotočili na Hrastniški hrib ali Stari Hrastnik, kot ta kraj še imenujejo nekateri. Kdor ni sam nikoli bil na Hrastniškem hribu, si težko predstavlja, kako je izgledalo, ko so zmagovalci vodili svoje žrtve kot klavno živino na pobočje hriba. Noč za nočjo so se v prvi polovici junija ustavljali kamioni v Brnici in odlagali svoj tovor. Potem so jih – skupino za skupino, pretepene, bose in gole – gonili po strmi poti na pobočje hriba, od koder se je slišalo streljanje. Kaki dve uri pred tem so jih po imenu in priimku poklicali s tistega šodra v teharskem taborišču. Zdaj niso več imeli imena, bili so samo še »svinje bele« in bilo je določeno, da bodo v osrčju hriba, na katerega so se z muko vzpenjali, izginila ne samo njihova prestreljena telesa, ampak tudi njihova imena in spomin nanje. Med njimi so bili možje in fantje iz šentjernejske doline pa iz tihih notranjskih vasi, s polhograjskih hribov in drugi. Med njimi so bila tudi dekleta in žene – precej bi jih lahko našteli po imenu – in največ jih je bilo z Menišije, kjer so jih že poleti 1942 metali v Krimsko jamo.

Ob spominu na Krimsko jamo pomislimo na začetek nove tehnologije za pokopavanje mrtvih, ki so jo tedaj uvedli prinašalci novega družbenega reda. Seveda je bila Krimska jama, kar se števila mrtvih tiče, prava malenkost napram Staremu Hrastniku. Ali to ne dokazuje, da so s širjenjem revolucije, ali če hočete ljudske oblasti, dobivali vse bolj natančne obrise tudi načrti za dokončno odstranitev političnih in idejnih nasprotnikov. Ni dvoma, da so bili povojni poboji že prej predvideni in načrtovani, pa naj danes še tako govorijo, da slovenski partizani pri tem niso imeli nič opraviti.

O tem vprašanju pa tudi o splošni zgodovini Starega Hrastnika in Hrastniškega hriba je v Zavezi obširno pisal dr. Tine Velikonja, ki je prehodil Hrastniški hrib vzdolž in povprek, primerjal njegovo sedanje površje z opisom rešencev, ki so od tu pobegnili, se povzpel na okoliške vrhove in ugotavljal spremembe, ki so jih naredili na pobočju po letu 1945, ko so skušali zakriti grobove oziroma preprečiti, da sesedanje terena in prodiranje blatne brozge iz jam ob deževju ne bi odkrivalo človeških kosti. Med številnimi obiski Hrastnika in tega hriba je naletel na domačine, ki so poznali zgodovino Starega Hrastnika od časa, ko je tu nastal rudnik premoga pa do usodnih dni po koncu druge svetovne vojne, ko so ga zmagovalci uporabili za hitro in varno odstranitev nasprotnikov. (Zaveza št. 46, 47 in 62)

Od treh rešencev – Janez Ozimek iz Roženpelja pri Dobrniču in Anton Petkovšek iz Rovt sta pobegnila po streljanju iz jame, Alojz Opeka pa se je iztrgal rabljem tik pred jamo – je samo zadnji dočakal osamosvojitev Slovenije. Ko je Opeka jeseni 1993 po tolikih letih spet prišel na Hrastniški hrib, je samo zmajeval z glavo in govoril: »Sama gmajna je bila, tole je pa gozd.« Če ne bi bilo Pustove kapelice in kozolca sploh ne bi verjel, da je res prišel na kraj, od koder je pred slabega pol stoletja pobegnil.

Alojz Opeka je umrl lani 6. aprila v Buenos Airesu. Dobra dva meseca kasneje, 9. junija 2006, je umrla še njegova žena Marija, rojena Marolt. Prav je, da se jih ob obletnici njune smrti in ob spominu na tisoče smrti na Hrastniškem hribu spomnimo tudi v Zavezi. Lansko leto je pri Mohorjevi družbi izšel prevod knjige Combattant de l’esperance – Bojevnik upanja, ki jo je s pomočjo francoskih prijateljev napisal in izdal Alojzov sin Peter, znani misijonar in zaščitnik najrevnejših ljudi na Madagaskarju. V knjigi je nekaj strani posvetil tudi svojemu očetu in njegovi rešitvi s Hrastniškega hriba. Lazarist Rok Gajšek, ki od leta 1970 misijonari med Malgaši in je že vrsto let neposredni sodelavec Petra Opeke, je leta 1998 obiskal njegove starše v Argentini. Oče Alojz mu je ob tej priliki pripovedoval tudi o trpljenju v teharskem taborišču in o rešitvi s Hrastniškega hriba. Pater Gajšek je vse to zabeležil in tako je ohranjeno še eno pričevanje o Opekovem begu in rešitvi.

Pa pojdimo kar po vrsti. Alojz Opeka je bil rojen leta 1913 v kmečki družini v vasi Topol pri Begunjah na Notranjskem. Izučil se je za zidarja in pred drugo svetovno vojno delal pri gradnji utrdb Rupnikove linije. Vemo, da je v Begunjah razmeroma zgodaj nastala vaška straža, h kateri sta pristopila tudi Alojz Opeka in njegov brat Tone. Tretjega brata – 33-letnega Ivana – so že pred nastankom vaške straže ustrelili Italijani zaradi nepomembnega partizanskega napada v bližini vasi. Alojz in Tone sta bila kasneje domobranca. Še pred »osvoboditvijo« so morali tudi oče, mati in sestra zapustiti dom in bežati v Velike Lašče. Maja 1945 so vsi prišli v Vetrinj in bili potem preko Pliberka vrnjeni na Teharje. Alojz in Tone sta menda bila oba zunaj na šodru, vendar nista vedela drug za drugega, oče, mati in sestra pa so bili v baraki med civilisti. Ko je Alojz neko jutro šel v umivalnico po vodo, je tam srečal mamo. Povedala mu je, da so ponoči odpeljali Mimo. Naslednje jutro je na isti poti srečal očeta in zvedel, da so odpeljali tudi mamo. Njega so poklicali v noči na 8. junij. Že na Teharjah, preden so jih zrinili na kamion, so ga zvezali skupaj s prijateljem Jožetom Turšičem iz Bezuljaka. Skupaj sta v Brnici z drugimi čakala na tisto žalostno procesijo na Hrastniški hrib. Ko so se potem vzpenjali na hrib, je tudi Alojz molil kot mnogi drugi, vendar hkrati mislil, kako bi ušel. Celo pot po strmini ni bilo prave prilike. Šele ko sta bila že skoraj na vrsti za streljanje, je Alojz dregnil sotrpina: »Jože, beži,« in odrinil stražarja ob sebi. Skušali so ga vreči na tla in zadržati, on pa se jim je iztrgal in bežal. Streljali so za njim, pa ga niso zadeli, ker je bežal skoraj leže med grmovjem, kot se je menda sam izrazil.

Po desetih dneh in nočeh je Opeka prišel v domači kraj na Notranjskem in se pridružil ostalim skrivačem. Ko je pripovedoval, kaj vse je doživel in kako je pobegnil, so mnogi mislili, da se mu je od vsega hudega zmešalo. Tone Opeka je ostal v taborišču in 21. junija pobegnil s skupino domobrancev, med katerimi sta bila tudi Janez Zdešar in Ivan Korošec. Toneta so na begu ujeli, ga pripeljali nazaj v taborišče in po mučenju ubili. Očeta so po amnestiji spustili domov. Zaradi prestanega trpljenja je zelo oslabel in doma kmalu umrl.

Peter Opeka mašuje na Hrastniškem hribu

Figure 24. Peter Opeka mašuje na Hrastniškem hribu

Po prihodu v Italijo je Alojz živel v taborišču in tam spoznal bodočo življenjsko sopotnico Marijo Marolt. Avgusta 1946 sta se poročila v božjepotnem svetišču v Lorettu. Prva hčerka Bernarda se jima je rodila še pred odhodom v Argentino. Januarja 1948 so Opekovi s skupino slovenskih beguncev prispeli v Buenos Aires in še isto leto je v njihovem skromnem novem domu prijokal na svet sin Peter, sedanji misijonar na Madagaskarju, v naslednjih letih pa še pet hčera in en sin. Oče, po poklicu zidar, je lastnoročno postavil dom za svojo družino in skrbel zanjo s svojim delom. Do pozne starosti je delal kot zidarski mojster, največ v Buenos Airesu in okolici, v začetku pa tudi po drugih krajih nove domovine.

V že omenjeni knjigi Bojevnik upanja pripoveduje misijonar Opeka o svojem očetu, o njegovi rešitvi izpred jame smrti, pa tudi o njegovem poklicnem delu, pri katerem mu je nekaj let tudi sam pomagal in se ob tem naučil zidanja. Seveda tedaj še ni slutil, da mu bo to znanje na Madagaskarju še kako potrebno in koristno. Ko sta starša mladega, nekoliko vihravega fanta poslala v šolo k očetom lazaristom, nista imela pri tem nobenih drugih načrtov kot to, da bi ga ta šola nekoliko zresnila in utrdila v veri. Toda Peter je vzel vse zares, postal redovnik in leta 1975 pel v Argentini novo mašo. Pri misijonskem delu med Malgaši je opravljal različne naloge, najbolj znan pa je postal zaradi Akamasoe. Kaj to pomeni? Ko je postal predstojnik semenišča v glavnem mestu Antananarive, je na velikem odlagališču odpadkov na robu mesta odkril neverjetno bedo. Kakih sto družin je brskalo po trohnečih in smrdečih odpadkih in iskalo v njih ostanke hrane in druge uporabne stvari. To je bilo njihovo delo in njihov zaslužek, mnogi pa so med temi odpadki tudi »stanovali«. Sklenil jim je vrniti človeško dostojanstvo. Začel jih je obiskovati in se pogovarjati z njimi. Ko je zbral nekaj denarja, je zunaj mesta kupil zemljo in jim jo izročil v obdelavo, saj so mnogi nekoč bili kmetje, potem pa zaradi različnih vzrokov obubožali. Za druge je odprl kamnolom. Izdelovali so stavbne kamne, gramoz in tlakovce in te izdelke prodajali gradbenim podjetjem. Tudi sam je delal z njimi, kolikor mu je čas dopuščal, jih učil in vzpodbujal. Kot zidar je z njimi načrtoval prve zidane hiše, ki so zamenjale prejšnje ute iz plastike in kartona. Tako je nastala prva vas Akamasoa. Po petnajstih letih je že 17 takih vasi z okrog 2000 hišami in 15.000 prebivalci. Več tisoč otrok, ki so nekoč živeli v človeka nevrednih razmerah na smetišču, sedaj redno hodi v šolo.

Ko je Alojz Opeka po več kot štiridesetih letih spet obiskal Hrastniški hrib, se je spomnil zaobljube, da bo v zahvalo za svojo rešitev tu postavil križ ali kapelico. Nekaj časa se je ukvarjal z mislijo, da bi obnovil zanemarjeno kapelico žalostne Matere Božje, vendar se je pokazalo, da zlepa ne bo dobil potrebnih dovoljenj. Po daljšem oklevanju se je odločil in predlagal sinu Petru, da v ta namen postavi kapelico na Madagaskarju. Seveda mu je poslal tudi primerno vsoto denarja za zidavo. Peter je očetov predlog obrazložil domačinom, ki so ga navdušeno sprejeli in pri gradnji veliko pomagali s prostovoljnim delom. Oče Alojz je bil že od doma vajen častiti Sveto družino, zato se ji je tudi pri begu s Hrastniškega hriba priporočal in bil prepričan v njeno pomoč. Tako so se dogovorili, da bo kapelica v Antananarive, ki pa je nazadnje postala kar cerkev, posvečena Sveti družini. Domači umetnik je v njej naslikal primerno podobo: na sredi Jezus, ki tolče kamenje, v ozadju kamnolom, kjer delajo nekdanji smetiščarji, na desni Marija, na levi pa sveti Jožef, zidar. Vsak prvi petek v mesecu ima misijonar Peter pri kapeli mašo, ki se je udeleži veliko ljudi. Lani ob smrti očeta Alojza se je tu k maši zadušnici zbralo kakih 8.000 ljudi, nekaj manj pa dva meseca kasneje ob smrti mame Marije.

Novomašnik Peter Opeka (1975)

Figure 25. Novomašnik Peter Opeka (1975)

Ob zaključku tega razmišljanja se še nekoliko pomudimo pri Hrastniškem hribu, na katerega bi lahko obrnili Balantičevo pesem Nekje pokopališče je na hribu. Koliko potencialnih očetov, kot je bil Alojz Opeka, ali vsaj podobnih, je izginilo na tem hribu, pa ne samo očetov, tudi mater. Da, med njimi so bile tudi matere, ki so tedaj nosile otroka pod srcem, pa jim ni bilo prizaneseno. Kaj vse bi lahko oni in one ter njihovi potomci naredili za domovino, za novo slovensko državo, morda nekateri tudi za bedne Afričane, če bi jim pustili živeti. Kakšna slepota in sovraštvo sta gnala izvajalce k temu genocidnemu dejanju! In kaj je sledilo? Skoraj pol stoletja komunističnega totalitarizma.

Družina Alojza Opeka (manjka ena od hčerk)

Figure 26. Družina Alojza Opeka (manjka ena od hčerk)

Vsako leto se okrog 27. aprila, ki je bil nekoč praznik ustanovitve OF, sedaj je pa Dan upora proti okupatorju, razvname debata o tako imenovanem osvobodilnem boju in kolaboraciji, ki seveda ne more mimo medvojnih in povojnih pobojev. Vsako leto znova slišimo, da je OF združila vse Slovence in jih povedla v boj za osvoboditev domovine. Ker so okupatorjevi somišljeniki – kolaboranti ta boj ovirali, je bilo treba že med vojno nastopiti proti njim in tu tiči tudi pravi vzrok povojnih pobojev. Seveda pa so ti poboji vredni vse obsodbe in je zanje odgovorna jugoslovanska vojska, ne pa slovenski partizani. Odgovor na te trditve je znan: OF oziroma PIF je od vsega začetka vodila komunistična partija, ki je že avgusta 1941 ustanovila VOS in začela pobijati politične ter idejne nasprotnike. Glavni cilj partije je bila vzpostavitev njene totalitarne oblasti, kar se je večkrat očitno pokazalo že med vojno, še bolj pa po njej. Če ne bi bilo tega, ne bi bilo niti vaških straž niti domobrancev in ne bi mogli govoriti o kolaboraciji.

In kdo so bili tisti, ki so popravljali in zategovali vezi Alojzu Opeki in ga držali na poti na Hrastniški hrib? Slišal jih je govoriti in kleti slovensko. Kdo je vodil teharsko taborišče in že mesece prej pripravljal sezname in načrte za veliki povojni obračun? Pa tudi, ko bi bil ukaz za povojne poboje res prišel od drugod, zakaj je VOS začela »likvidacije« že leta 1941 in zakaj so partizani pobijali domače ljudi že pred nastankom vaških straž?

Dvainšestdeset let bo kmalu od tistih junijskih noči, ko so se vzpenjale na Hrastniški hrib procesije na smrt obsojenih trpinov in izginjale pod njegovo površje. Dolga doba je to in čas bi že bil za dogovor in spravo. Kdaj se bo na našem »smetišču« zgodovine pojavil combattant de l’esperance – junak upanja in nas povedel v Akamasoo, v kolikor toliko normalno življenje? Čutimo, da se s Hrastniškega hriba dviga k nebu za to na tisoče prošenj, hkrati pa slišimo tudi svarilo: Sprava – da, toda najprej priznanje resnice!

4.3. Dopustniška odisejada

Vincenc Udovč

4.3.1.

V spomin na Vincenca Udovča (1928–2007), enega od ustanovnih članov Nove Slovenske zaveze, ki je 16. aprila 2007 podlegel daljši hudi bolezni, objavljamo njegove spomine na preživljanje 28-dnevnega ranjeniškega dopusta v januarju 1945.

4.3.2.

V nedeljo, 10. decembra 1944 proti večeru, sem bil s patruljo 20 mož na Slivnici (1114 m) nad Cerknico. Tik pod vrhom je partizanska zaseda pričakala patruljo in v polminutnem streljanju smo bili ranjeni Jože Krivec (umrl v bolnišnici), Franc Jakoš (ostal invalid) in jaz (v nogo). Zdravil sem se v vojaški bolnišnici v Mostah v Ljubljani. Na silvestrovo, 31. decembra 1944, so me iz bolnišnice odpustili z naročilom, naj se še isti dan javim na superkomisiji v Srednji tehnični šoli na Aškerčevi cesti. Po pregledu mi je superkomisija za okrevanje odobrila ranjeniški dopust do vključno 28. januarja 1945 in mi izdala tudi »objavo« za prevoz in bivanje zunaj enote.

Najprej sem odšel v Baragovo semenišče za Bežigradom, kjer so takrat živeli begunci in gimnazijci šentviške gimnazije, med drugimi tudi moja sestra in brat. Obiska sta bila vesela, saj se že nekaj časa nismo videli. Sestra je prav ta dan dobila strešno opeko za našo rojstno hišo na Podliscu pri Dobrniču. Ker opeke ni bilo mogoče odpeljati iz Ljubljane, je bilo treba tovornjak začasno razložiti na prostoru ob semenišču. Da bi voznik čim prej odšel naprej, sem se pojavil kot naročen za pomoč pri razkladanju. V snegu in mrazu sem nato kljub bolečinam ta dan in še na novo leto 1945 prenašal opeko na odrejeno mesto. Sestra mi je oskrbela hrano in prenočišče v semenišču. Imel sem namen, da se zvečer s »tržačanom« odpeljem do Rakeka in vrnem v svojo enoto v Cerknici. Ko pa mi je sestra povedala, da bo naslednji dan šla na Dolenjsko, da bi okoli Šentvida–Stične nakupila živila za stanovalce v semenišču, mi je predlagala: »Če moreš, pojdi z menoj! Imaš možnost nadaljevati pot do Občin. Tam je sedaj domobranska postojanka.« Hitro sem se odločil, da poskusim obiskati domače na Podliscu. Prenočil sem spet v semenišču in večerjal enako kot prejšnji večer: repo s fižolom.

Naslednje jutro, 2. januarja 1945, sva se s sestro odpeljala z vlakom do Grosupljega in nadaljevala pot peš čez Stehan, kjer je bilo okrog 30 cm snega. Že pred poldnem sva bila v Šentvidu. Sestra je poskrbela za malico, nato sem zakoračil proti Občinam. Snežna odeja je bila vedno debelejša. Na Medvedjeku sem pri najbližji hiši prosil za malo vode. Tedaj je za menoj pripeljala domobranska avtokolona. Z enega od kamionov me je nekdo poklical po imenu. Bil je Bingočev France iz Lokev pri Dobrniču. Ker so kamioni po polževo lezli čez jarek na prekopani cesti, sem se pognal proti rokam, ki so molele s tovornjak, in že sem bil na tovornjaku. Vprašanja znancev so kar deževala, a že po kakem kilometru vožnje je zapokalo. Kolona treh vojaških vozil je padla v partizansko obcestno zasedo. Kamioni so pospešili vožnjo in sklonjeni smo pričakovali najhujše. A neverjetno! V našem kamionu ni bil ranjen nihče in tudi druga dva kamiona sta srečno ušla. Verjetno je mraz opravil svoje, saj je nasprotnik moral biti do kosti premražen, z otrplimi rokami pa je težko zadeti cilj.

Po kakem kilometru in pol je kolona prišla v vas Plusko, ki je bila že pod kontrolo domobrancev z Občin. Prisrčno smo se poslovili z znanci, ki so se odpeljali naprej proti Novemu mestu. Zavil sem na prostrano dvorišče Rajteljčeve domačije in naletel na stražarja. Na kratko mi je povedal, da Občine že od prejšnje noči napadajo močne partizanske enote. Med Občinami in Plusko je bilo namreč pomembno križišče cest Ljubljana–Novo mesto in Čatež–Žužemberk. Trenutno je bilo mirno, ker so branitelji zjutraj naredili izpad in prišli napadalcem za hrbet ter ob prodoru čez vas Grmado celo zaplenili partizanski top.

Na Občinah sem takoj srečal dobrega znanca Urščevega Lojza iz Knežje vasi. Bil je mlajši in je kot civilist pribežal v varstvo domobrancev. Domobrancev ni bilo videti. Tičali so na svojih obrambnih položajih. Ker se je že mračilo, sem vprašal pri Pakarjevih za prenočišče. Radi so mi dovolili, da sem prespal v hlevu na slami. Šele sedaj sem začutil lakoto in bolečine v ranjeni nogi.

Kmalu je začelo pokati kot za stavo. Poleg strelov iz lahkega orožja je bilo slišati številne eksplozije min in granat. Počutil sem se nemočnega, ker sem bil brez orožja, a zaupal sem fantom 31. in 32. stotnije, ki so jih šteli med najboljše. Nisem pa pomislil, da so že mesec dni nenehno na nogah in torej preutrujeni. Vendar fantje na položajih in jaz v hlevu smo napad zdržali. Z dnem so se partizani do naslednjega večera spet umaknili na varno razdaljo. Jaz sem napačno sklepal, da se bodo po neuspelih napadih dveh noči umaknili nazaj v Suho krajino. Ta zmota bi me že čez slabo uro skoraj stala glavo.

Zjutraj, 3. januarja 1945, sem se izkopal iz slame in se prestrašeni družini zahvalil za prenočišče. Počasi sem jo ubral mimo ponoči najhuje obstreljevanega bunkerja proti vasi Luža. Namenjen sem bil v nižje ležečo Knežjo vas k Jurčkovim, s katerimi sta bili naši hiši že od nekdaj v dobrih stikih. Upal sem pri njih dobiti zajtrk in izvedeti kaj o domačih, oddaljenih le kake 3 kilometre. Vojaki so mi pot odsvetovali, češ da ni varno. Sredi vasi Luža sem se zaman oziral po znanih hišah, a ni bilo nikogar zunaj. Zakoračil sem na v useku strmo padajočo pot proti Knežji vasi. Za menoj se je pojavilo še 5 do 6 poznanih domobrancev, ki niso pripadali posadki na Občinah in so prav tako onkraj Knežje vasi v Kamenju in Selcah hoteli obiskati svojce. Tako sem se znašel na čelu skupine. Knežja vas se je pokazala kot na dlani. Iz dimnikov se je kadilo in že sem se videl v topli Jurčkovi hiši pri zajtrku, saj sem bil tešč še od prejšnjega dneva. Takrat pa so se izpod najbližjega toplarja – Urščevega v Knežji vasi – po nas usuli streli. Na tem mestu je tri tedne prej (9. decembra 1944) zadet iz Knežje vasi padel poveljnik bataljona stotnik Meničanin. Vrgli smo se na tla in se splazili nazaj proti useku. Za prvo hišo, Novakovo v Luži, smo se zbrali in ugotovili, da nihče ni ranjen, le zajtrk je šel po zlu. Sploh pa sem se brez orožja sam sebi zdel kar smešen. V tem je zaropotalo tudi na drugem bregu, na malovaški Tičnici pri Krušnem Vrhu. Branilci Občin so spet naredili izpad.

Napotil sem se nazaj na Občine. Med potjo sem premišljeval, kako bi nas partizani zlahka pobili, ko bi nas spustili bliže. Najbrž so bili prepričani, da smo samo predhodnica kake večje enote. Vojakom v bunkerju sem bil primoran priznati, da je bilo njihovo opozorilo na mestu. Na robu vasi sem na Slivarjevem dvorišču srečal skupino domobrancev, ki so pravkar s Tičnice prinesli mrtvega soborca. Padel je na izpadu proti Krušnemu Vrhu. Celo spoznal sem ga, bil je hlapec pri Cebljevih v Koritih pri Dobrniču. Hip nato so prinesli še dva padla domobranca. Vse tri naj bi odpeljali v matično postojanko Meničaninovega bataljona v Šentvidu. Takoj sem ugotovil, da brez orožja v tem negotovem času tukaj nimam kaj iskati in da se moram najprej vrniti v Cerknico. S prevozom padlih se mi je ponudila priložnost prevoza iz Občin do Šentvida. Na Občinah bi bilo sicer treba previti rano na nogi, a ni bilo časa. Pod Medvedjekom so nas spet napadli, vendar iz večje razdalje, od Stehanje vasi. Pri Šentvidu sem zapustil skupino in se peš napotil proti Višnji gori. Do noči sem prepešačil Stehan in prišel v Grosuplje. Zvečer me je oklepni vlak odpeljal v Ljubljano. Pozno ponoči sem potrkal v Baragovem semenišču, kjer mi je sestra spet preskrbela prenočišče, za večerjo pa le kos kruha in čaj.

4. januarja 1945 sem čez dan ostal pri sestri. Pri kosilu sem spoznal, da je prehrana borna, o ogrevanju sob pa ni bilo niti misliti. Pozno zvečer sem sedel na vlak in se odpeljal proti Rakeku. Bilo je že čez polnoč, ko sem izstopil in še v trdi noči prišel v Cerknico. Soborci so me sprejeli prijateljsko in spraševanju ni bilo konca. Nisem pozabil povedati, kaj se dogaja na Dolenjskem in v kakšnem »zosu« sem se znašel tam.

5. januarja 1945 sem poveljstvu predložil potrdilo superkomisije in odobrili so mi, da bolniški dopust lahko izkoristim na relaciji Cerknica–Ljubljana–Novo mesto. Do večera sem uredil vse potrebne formalnosti in si pripravil potne dokumente.

Naslednji dan, 6. januarja 1945, sem ob štirih zjutraj v naglici prisedel na sani za Rakek in na mizi pozabil pripravljene potne dokumente. Z Rakeka sem se v toplem »pulmanu« udobno odpeljal proti Ljubljani. V Notranjih Goricah je prišel v vagon nemški vojaški kontrolor. Segel sem v žep, a dokumentov ni bilo, ostali so na mizi v Cerknici. Nemec sicer ni delal težav, a bal sem se zapletov na postaji v Ljubljani, zato sem sklenil izstopiti na Brezovici, kjer sem poznal poročnika Franca Čelešnika. Zvedel sem, da je poveljnik stotnije v vasi Jezero pri Podpeči, kjer pripravljajo drva. Vzel sem pot pod noge in se v snegu napotil proti Podpeči. Poročnika sem res našel v pisarni in hitro mi je naredil potno »objavo«, a sedaj je bilo treba spet peš nazaj. V Notranjih Goricah sem na železniški postaji izvedel, da vlaka ne bo do noči. Kljub sneženju sem se kar peš napotil v Ljubljano. Pozno zvečer nisem hotel vznemirjati sestre, zato sem zavil v »prehodno« 20. stotnijo v Realki na Vegovi cesti. Naletel sem na soseda Pepeta Kužnika, Podliščkovega, ki je bil dežurni stotnije. Potarnal sem, da sem še tešč, in preskrbel mi je kos komisa ter posteljo. Dogovorila sva se, naj me zbudi zjutraj ob petih.

Zjutraj, 7. januarja 1945, sem se zahvalil in se hitro odpravil na postajo. Z oklepnim vlakom sem se okrog sedmih odpeljal do Grosupljega in nadaljeval peš po zasneženi cesti čez Stehan in skozi Višnjo Goro proti Občinam. Mislil sem se zglasiti pri znancih v Šentvidu, a zaradi močnega sneženja se je pot zavlekla in da bi še pred nočjo prišel skozi hosto na Medvedjeku, sem to misel opustil. Res sem še pred mrakom dospel na Občine in zvedel, da so partizani končno prenehali z napadi. Odšel sem dalje do Knežje vasi in že v mraku potrkal pri Jurčkovih. Presenečena Jurčkova mati me je sprejela ljubeznivo. Določili so mi ležišče na krušni peči in me povabili na večerjo skupaj z družino. Bil sem še tešč, lačen, žejen in utrujen.

Prenos ranjenca

Figure 27. Prenos ranjenca

Drugo jutro, 8. januarja 1945, so mi spet postregli z zeljem in ajdovimi žganci ter mlekom. Končno sem prišel malo k sebi. Odšel sem na Občine, da so mi previli rano na nogi. Vojaki so mi pripovedovali, kako hudi so bili boji v preteklih dneh. 4. januarja so priletela celo letala in bombardirala Občine ter bližnje vasi Stehanjo vas in Krušni Vrh ter jih zažgala. Po podatkih dnevnika 7. korpusa NOV za 7. jan. 1945 je samo 15. divizija imela od 01. do 07. jan. 1945 naslednje izgube: 40 mrtvih, 110 ranjenih in 60 pogrešanih. Izgubila je havbico 75 mm,3 težke brede, 2 šarca, 2 brena in 1 piat. Razgovor z odgovornimi sem izkoristil za dogovor, da se bom lahko priključeval njihovim patruljam proti Dobrniču, da bi na Podliscu obiskal svoje domače: mater in staro mater, 11-letno sestro in 7-letnega brata.

Obdobje od 9. do vključno 27. januarja 1945 sem želel preživeti pri Jurčkovih v Knežji vasi, a spet sem naivno delal račun brez krčmarja, tokrat brez partizanov. Pri Jurčkovih sem se počutil kot doma. Imel sem prenočišče na peči in za tiste čase dobro hrano. Menil sem, da so se partizani sprijaznili, da postojanke na Občinah ne morejo zavzeti.

Na vsak način sem želel čim prej obiskati domačo hišo na Podliscu. V ta namen sem vsak dan prežal na domobransko patrolo proti Dobrniču, da bi šel z njo do Podlisca, se ustavil doma in se z njo spet vrnil v Knežjo vas. Želja se mi je izpolnila verjetno 10. januarja 1945. Kolona vojakov je prišla od Male vasi. Oprtal sem puško in strelivo in se priključil na rep kolone. Bilo je okrog osmih zjutraj in mraz, da je pokalo drevje v hosti. Z mislimi sem bil že doma.

Prešli smo kneško hosto Simaj in se pojavili nad vasjo Železno. Vas se imenuje Železno zaradi železne rude, ki so jo nekoč kopali tukaj in odvažali v fužine na Dvoru pri Žužemberku in celo v Zagradec. Zemlja v tej okolici je rdečkasta in slabo rodovitna. Skozi to dolgo razkropljeno vas pelje cesta v dolžini enega kilometra in se nato spušča v rodovitno dobrniško dolino. Poznal sem vsako hišo. Večina fantov je bila pri domobrancih. Že smo prišli na Ravne, vas s tremi hišami. Hosta se spušča z obeh strani skoraj do ceste. Tukaj se konča vznožje Lisca, visokega 565 metrov. Nekdaj se mi je zdel visok, zdaj mi je izgledal nizek, saj sem na Notranjskem in Primorskem prehodil Javornike in Slivnico (1114 m), ki so precej višji.

Na vrhu blagega klančka se je že pokazal zvonik farne cerkve v Dobrniču, ki ga je delno zakrivala prav naša hruška. Za tem sem med drevjem zagledal tudi domačo hišo. Srce je začelo utripati hitreje. Izstopil sem iz kolone in že stal pred domačimi durmi. Brez trkanja sem skozi vežo stopil v »hišo«. Veselo sem pozdravil mater, staro mater ter sestrico in bratca. A začetno radost je kmalu zakrila žalost. Stara mati mi je solzna potožila, da že od novembra leži. Imela je 69 let. Nismo slutili, da je na smrtni postelji. Ko sem se meseca novembra (dva meseca prej) mudil pri Stični, sem domov sporočil, da bom naslednjega dne na dogovorjenem mestu čakal koga od domačih, ker bom nato odšel proti Ljubljani. Da bi me videla, se je za obisk odločila stara mati, ki me je imela posebno rada. Poti je bilo za dobre štiri ure, a mati je bila slabotna in je za pot porabila pet ur. Spričo tega je srečanje zamudila ravno za toliko, da sem že odšel in se nisva videla. Žalostna in potrta se je vrnila domov. Deset ur peš hoje je bilo zaman, razen tega jo je ves čas močil dež. Premočena se je privlekla domov, legla in ni več vstala.

Besede so stekle sem in tja in se navadno končale: »Da bi se vendar že končala ta vojna morija!« Mati je hotela iti nekam na posodo po kos kruha, da bi mi postregla. Zavrnil sem jo, da nisem potreben ničesar. Tožila je, da ni vsaj nekaj živil skrila. Partizani so namreč napad na Občine izkoristili tudi za pobiranje živeža z živino vred. Skratka, domače sem našel v veliki bedi. Najbolj se mi je smilila stara mati, ki je nemočno ležala in gledala samo mene. Obšlo me je grenko spoznanje, da je zbolela zaradi mene. Hitro sem skočil še v Gorenjo vas obiskat Brlogovo mater, ki mi je v otroških letih večkrat dala kruha. Zelo se me je razveselila. A kaj, ko se je že pokazala patrulja, ki se je iz Dobrniča vračala proti Podliscu. Brlogova mati me je opomnila: »Vinko, takoj moraš nazaj, tukaj je nevarno!« Nisem verjel, pa sem se vendarle napotil nazaj proti domači hiši. Tudi doma me je mati takoj opozorila: »Vinko! Domobranci so že pri Ravnah! Takoj moraš za njimi! Tukaj je vsakih pet minut druga vojska. Nevarno je !« Nisem mogel verjeti, a materi nisem maral oporekati. Res sem se hitro odpravil za patruljo. Hvala Bogu, da sem ubogal!

Ne vede, da preži nevarnost, sem na vrhu Ciganovega klančka opazil rep kolone, ki se je že pomikal iz Raven proti Železnemu. Hitel sem mimo grmovite hoste, ki je na levi strani segala skoraj do ceste. Grmovje je skrivalo manjši jarek, po katerem se je vila steza proti vasem Kamenje, Selca in naprej. V Železnem sem dohitel patruljo in izvedel, da je pred 20 minutami po omenjeni stezi proti Ravnam šla večja partizanska enota, 45 do 50 mož VDV, oblečenih v bele halje. Izvedel sem tudi, da se je patrulja tako hitro vrnila iz Dobrniča, ker je aretirala in vodila s seboj aktivistko Stano Štupar, Prebitkovo. Med tem pogovorom so vedevejevci prišli iz hoste na cesto in hiteli proti Dobrniču.

Vodnik je takoj ukazal odvesti aretiranko na Občine, patrulja pa je krenila nazaj proti Dobrniču. Nisem vedel, kaj naj storim. Pridružil sem se patrulji in spet prišel do domače hiše. Takoj, ko sem stopil v »hišo«, me je mati s sklenjenimi rokami prosila, naj za božjo voljo odidem za vojaki. Razburjeno je povedala: »Komaj si prej odnesel pete, je že potrkal na hišna vrata partizan in odločno zahteval skodelo mlačnega mleka za ranjenca«. Mleko je bilo edino, kar so imeli, kajti drugo so že prej vzeli partizani. Mati je bila prepričana, da me imajo ujetega. Segrela je mleko, ga odnesla ven in gledala, kje me bo ugledala zvezanega. Povedala je, da je ranjenec ležal na nosilih sredi ceste. Nosači so jezno govorili, da so imeli »belčke« tako rekoč na muhi. Prepričani so bili, da je naša patrulja samo predhodnica večje enote za nami in da sem jaz kurir med obema enotama. Napada niso tvegali, ker so morali ranjenca čim prej spraviti v bolnišnico. Res je prišel sosed s sanmi, nakar so odhiteli proti Dobrniču. »Stokrat hvala Bogu, da te vidim in takoj pojdi za vojaki,« je sklenila mati.

Odhitel sem za kolono. Vodnik je izvedel, da so vedevejevci odšli proti Artmanji vasi. Ranjenca so verjetno odpeljali v bolnišnico Ostri Vrh, ki jo je vodil zdravnik-kirurg iz Nove Zelandije. Prišel je k partizanom kot angleška pomoč. Menda je po vojni doma napisal knjigo »Gverilski kirurg«. Patrulja se je nato usmerila skozi Gorenjo vas in Stranje proti Grmadi in po grebenu proti Luži in Občinam. Na Občinah sem se poslovil in se vrnil v Knežjo vas.

Zvečer, ko sem legel, nisem mogel zaspati. Še vedno sem bil pod vtisom nevarnosti na Ravnah … Smilili so se mi domači. Jurčkovi so imeli vsa živila poskrita in so jih dnevno previdno jemali iz skrivališča. Zato niso gladovali. O sebi sem sprevidel, kako bi se nevede skoraj ujel v past na Ravnah, a sem se ji prav tako nevede izognil. Ko ne bi bil takoj reagiral na materino svarilo, bi se z vedevejevci srečali med Ravnami in Podliscem, ali pa bi me zalotili kar doma. Sklenil sem biti bolj previden. V Knežji vasi sta bili samo dve hiši za nasprotno stran, a ta večer sem razmišljal tudi o tem, kajti bil sem dva kilometra zunaj postojanke na Občinah in ob morebitni izdaji bi me kaj lahko prijeli ali ubili. Skratka to noč sem spal bolj malo.

Naslednje dni sem preživljal tako, da sem redno hodil previjat nogo na Občine. Rana se mi je kar dobro celila. Jurčkovi so mi bili res zelo naklonjeni. Seveda sem izkoristil vsako priložnost in s patruljami hodil proti Dobrniču. Tako sem bil večkrat doma. Domači so si po partizanski rekviziciji nekoliko opomogli, kajti pomagali so jim dobri ljudje. Stara mati je ležala in kazalo je vse slabše. Rada bi govorila z menoj, pa ni več zmogla, zato me je venomer samo gledala. Mraz in globok sneg sta stiskala pokrajino. Dnevi mojega ranjeniškega dopusta so tekli kar nemoteno, a neke noči se je zapletlo.

Ležal sem pri Jurčkovih na peči. Ob sebi sem imel uniformo, puško z opasnikom pa v kotu za vrati. Noči so bile mirne, saj je veljala policijska ura. Nekoč, malo pred polnočjo, pa je nekdo potrkal na hišne duri in glasno zahteval: »Odprite!« Jurčkov oče je nemo vstal in šel odpret. Zaslišal sem govorjenje, a nisem ničesar razumel. Prepričan sem bil, da je kak vaščan prišel prosit za pomoč pri telitvi krave. Za vsak primer sem zlezel s peči in zgrabil puško. Nato sem zaslišal zapiranje vrat in v snegu škripajoče korake, ki so se oddaljevali. V tem hipu je v »hišo« stopil oče in mi ves iz sebe dejal: »Vinko, opravi se in beži! Samo hitro beži! Bila sta dva partizana z avtomati. Beži, ker ne maram, da te dobijo pri nas! Beži skozi Lužo na Občine, tam bo varno!«

Naglo sem odšel skozi stranska vrata s puško v rokah in se previdno napotil proti višje ležeči vasi Luža. Na peči sem bil razgret, zunanji mraz pa mi je kmalu prišel do kosti. Vzpenjal sem se proti Luži in premišljeval, ali je sploh varno sredi noči priti na Občine. Na bloku proti Luži je bil najbolj izpostavljen bunker. Razpoznavnih znakov nisem poznal, zato sem sklenil ostati do jutra nekje na Luži. Našel sem polodprto šupo in v njej koruzno slamo. Stisnil sem se vanjo, stopical na mestu in počel vse mogoče, da bi se ogrel, a vseeno me je hudo zeblo. Po dolgi noči sem le dočakal tako zaželeno jutro in videl, da sem prenočeval v Kislevi šupi. Odšel sem proti Občinam. Daleč pred bunkerjem sem začel glasno kašljati, da sem stražarja opozoril nase. Povedal sem mu, kaj se je zgodilo in ga prosil, da bi se v bunkerju malo pogrel. Rade volje mi je dovolil. Čez čas sem odšel v vas in spet vprašal pri Pakarjevih za prenočišče v »štali«. Sprejeli so me in tukaj sem nato prenočeval na varnem ter hodil na kosilo v Knežjo vas, kjer sem navadno ostal do večerje.

Še isti dan sem se pred poldnem vrnil k Jurčkovim in najprej vprašal očeta, kaj se je ponoči dogajalo v veži. Oče je povedal, da sta dva partizana spraševala za varen prehod preko »vel’ke ceste« in zahtevala, da jima gre kazat pot. Rešilo ga je močno tresenje glave, ker je bil invalid. »Vel’ka cesta« so domačini imenovali magistralo Ljubljana–Novo mesto.

Odslej sem torej prenočeval na Občinah in s patrolami hodil domov. Tak način preživljanja dopusta mi je bil kar po volji. Najbolj me je skrbela bolezen stare matere, ker je bila iz dneva v dan slabša, a na smrt le nisem pomislil. Okrog 15. januarja 1945 so potekali težki boji pri Žužemberku, zato sem se spet počutil bolj varnega in sem nekajkrat ostal doma po ves dan. Domov in nazaj na Občine pa sem vendar hodil le podnevi. Tiste dni je v samem Dobrniču vlasovec ustrelil domobranca Alojza Pekolja iz Artmanje vasi. Vlasovska enota je na poti iz Žužemberka prenočila v Dobrniču. Pekolj je bil na poti iz Občin proti domu malo prezgoden, še preden se je popolnoma zdanilo, in vlasovski stražar ga je pri Trlepovi hiši kratkomalo ustrelil. Bili so pač Azijati.

Posameznih datumov si nisem zapomnil vse do 25. januarja 1945. Ta dan pa mi je ostal v spominu za vse življenje. Tisto noč sem spal slabo. Kar nekaj mi je velevalo, naj grem domov na Podlisec bolj zgodaj. Še v trdi temi sem ob znanem bunkerju pri Luži zapustil blok in prišel domov že ob jutranji zarji. Bilo je popolnoma jasno in zelo mrzlo. Kmalu za menoj je prišla po cesti mimo naše hiše večja domobranska enota. Nekdo je potrkal na vrata. Bil je moj stric Alojz Udovč iz Težke Vode. Oglasil se je spotoma, ko je njegova domobranska enota pešačila proti Žužemberku. Sedel je na zapeček, mati pa mu je skuhala čaj, saj mu drugega ni imela dati. Med pogovorom sem večkrat pogledal staro mater. Brez besed je neprestano gledala vame. Po slabe pol ure je stric odšel za svojo enoto, kjer je bil orožar, proti Žužemberku. Pospremil sem ga do Dobrniča. Toda pri gasilskem domu pred Dobrničem je za nama prisopihal sosedov fantič – Lizmanov Lojz – in povedal, da je stara mati umrla. Komaj sem mogel verjeti.

S stricem sva se na hitro poslovila in odhitela vsak na svojo stran. Ob vstopu v »hišo« sem zagledal žalosten prizor: stara mati je negibno gledala proti meni, a bila je mrtva. Treba je bilo pripraviti mrtvaški oder – »pare«. Pomagat so prišli sosedje. Sveče za ta namen so bile že od nekdaj spravljene v skrinji – za kogar koli bi bilo treba. Dobri ljudje so obljubili speči kruh, kajti pri čutju ob mrliču je bila navada, da so bili ljudje ob polnoči po molitvi postreženi. Mati pa je poskrbela za lipov čaj.

Sklenil sem to noč prečuti doma, četudi ni bilo povsem varno. Čutil sem, da sem to dolžan storiti, saj je stara mati zbolela od poti, ko je šla obiskat mene v Stično. Od takratnega jesenskega dežja se je prehladila in obležala. Očital sem si, da sem delno kriv za njeno prerano smrt in ta očitek me spremlja vse življenje.

Po prečuti noči sem zjutraj šel na dvorišče in v hlev, da bi videl, kako je okrog hiše. Ob tnalu ni bilo nasekanih kaj prida drv, saj je ob takem mrazu krušna peč porabila veliko kurjave, zato sem ta dan posvetil sekanju drv. Sekira je bila »primerno« skrhana, torej se je morala mati pri sekanju kar dobro mučiti. Tako sem ves dan pridno mahal s sekiro in si tako nekoliko omilil bolečino. Zvečer sem spet ostal doma in to noč nalagal v peč tudi večje klade, da bi zgorevale počasneje. Noč se mi je zdela dolga, še zlasti potem, ko so proti jutru drugi ljudje odhajali.

27. januarja 1945 je bil zgodaj zjutraj pogreb stare matere. Ker mi je naslednji dan potekel ranjeniški dopust, sem moral še pred koncem pogreba oditi na pot. Potrt sem oprtal puško in zapustil prazno hišo ter odhitel proti 7 do 8 ur oddaljenem Grosuplju, da bi zvečer ujel oklepni vlak, ki bi me odpeljal proti Ljubljani. Od doma do Ciganovega klančka sem se oziral nazaj in se poslavljal od domačega kraja, meneč, da ga morda vidim zadnjič. V Knežji vasi sem se zahvalil Jurčkovim in hitel dalje. K sreči topot ni bilo posebnih težav razen utrudljive hoje.

Na obhodu

Figure 28. Na obhodu

V Ljubljano sem prišel v mraku. Moral sem se oglasiti v Baragovem semenišču, da sem obvestil sestro in brata o dogodkih doma. Sestra me je peljala v kuhinjo in spet sem dobil krožnik kisle repe s fižolom. Brata nisem mogel dobiti, ker je bilo že prepozno. Ko sem sestri povedal, da je stara mati umrla, so jo zalile solze. Preskrbela mi je sobo in uro budilko, ki me je zbudila ob štirih zjutraj. Preden sem odhitel na kolodvor, sem se poslovil, ne vedoč, kdaj se bomo spet videli.

Vlak proti Trstu je imel veliko zamudo. Končno smo le krenili in kmalu zapustili zadnje hiše na Viču ter hiteli čez Barje proti Borovnici. Spominjal sem se šesttedenskega urjenja na Vrhniki in okolici ter blagroval kraje, ki so v nasprotju z dolenjskimi kljub vojni bili skoraj neprizadeti. Čez popravljeni Štampetov most in logaške hoste je vlak kmalu prevozil Planinsko polje in se ustavil na Rakeku. V bližnji oštariji sem zvrnil kozarček žganega in zakoračil proti Cerknici. Rakek sem imel v lepem spominu, ker smo v prejšnjem poletju in jeseni imeli svoje oporišče v veliki Lavričevi hiši na križpotju. Pred Cerknico sem uprl oči v mogočno Slivnico, ki bi vedela marsikaj povedati o bojih in spopadih na svojem grebenu in pobočjih. Pravočasno sem dospel v Cerknico in se javil poveljstvu, da me je ponovno uvrstilo v moštvo 48. stotnije Rupnikovega bataljona. Dogodivščin polna dopustniška odisejada je potekla. Spet se je nadaljevalo redno vsakodnevno izpolnjevanje vojaških dolžnosti.

5. Iskanja in besede

5.1. Popotnik

France Papež

Srečal sem ga v letih,
ko je hodil po Ljubljanskem polju
in po obrobnih gozdovih;
svoje otroke je vodil na grad
in v Rožno dolino.
Poznal je Zasavje
in vse prijazno gričevje
tja proti Dolenjski,
kjer so cerkve in graščine
(kjer smo se bojevali
za svobodo domovine).
Vse je obšel in poznal –
zdaj ga ni več,
odšel je,
a vem, da je tudi tam
že vse prehodil
in da pozna vsa polja in gozdove,
vse cerkve in graščine.
Popotnik

Figure 29. Popotnik Mirko Kambič

6. Slovenske teme – poletje 2007

6.1. Škandal umetnikove svetosti

Justin Stanovnik

6.1.1.

Nekateri spori, ki vznikajo v javnosti, imajo to na sebi, da so kulturno produktivni. Tisti, ki se vanje vpletajo, namreč ne izražajo samo svojega odnosa do konkretnega vprašanja, ki je predmet razprave, ampak, dostikrat nehote, razkrivajo duhovna in politična ozadja, iz katerih njihova stališča organsko izhajajo. Nekaj, kar je posamično in enkratno, se tako nujno spremeni v nekaj, kar je splošno. V tem je produktivnost takih razprav in polemik. Idejne možnosti, s katerimi razpolaga čas, se ob neki konkretni odločitvi – preko ljudi, ki se z njimi identificirajo – nujno zavejo, kaj so in kakšni so njihovi konkretni-zgodovinski potenciali. Po takšnem javnem dogodku razumno pričakujemo, da bo čas nekoliko bolj razumel samega sebe.

Ko je predlog, naj bi Cerkev začela razmišljati o tem, da bi arhitekta Plečnika razglasila za blaženega, postal širše znan, se seveda lahko ne bi zgodilo nič. Saj postopki, ki so potrebni za to, da kdo dobi pravico do takega naslova, spadajo med rutinska opravila Katoliške cerkve. Ta vest je postala dogodek šele takrat, ko je del javnosti dal vedeti, da ga je misel, da bi se to utegnilo zgoditi, šokirala. Nekaj, kar bi lahko šlo mimo, ne da bi se antene časa sploh vznemirile, je postalo predmet hrupnega in srditega razpravljanja. Spor so, kot rečeno, začeli in vodili nasprotniki.

Med njimi so bili najprej tisti, ki se zelo slabo počutijo, če izpustijo kako možnost, da pokažejo, kako zelo jim gre Cerkev na živce in kako veseli so, če jim da priložnost, da nastopijo. Ker to zvečine niso preveč izbirčni ljudje, se zadovoljijo s prvimi besedami, ki jim pridejo na misel – vse v slogu, ki so ga uvedli ustanovni očetje slovenskega liberalizma in v Slovenskem narodu dali obilo napotkov in rešitev, kako je mogoče v praksi udejanjati njegova načela. (Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti na izpopolnitve, ki so jih slovenski liberalci doživeli v revoluciji in na orožje, ki so se ga tam naučili sukati.) Ker prispevki iz teh kvartirjev – pričakovano – niso, razen resentimenta, prinesli nobenih produktivnih prvin, se bomo v nadaljevanju tega besedila pri njih ustavili samo toliko, da jih bomo na koncu z nekaj stavki – njihovimi – na kratko in v oklepaju predstavili.

Nekaj čisto drugega pa je odziv na možnost Plečnikove krščanske promocije, ki ga je prispeval Drago Jančar (Delo, SP, 17. 3. 2007) Predvsem zato, ker nam to zadržano besedilo – v skladu z našo osnovno mislijo – dovoljuje, da izstopimo iz njegovega konkretnega okvira v tisto duhovno območje, iz katerega Jančar izhaja in se obenem vprašamo, kaj si o energijah, ki tu nastajajo, smemo misliti in kakšen svet obetajo postaviti. To misel bi lahko postavili tudi drugače: v kolikšni meri se protagonisti, ki tam nastopajo, zavedajo, da so dileme, med katerimi se odločajo, temeljne dileme sedanjega slovenskega in evropskega časa.

Jančarja je predlog za Plečnikovo beatifikacijo spravil v nezadovoljstvo in ga navdal s strahom za kulturo v najširšem pomenu besede. Kar njegovi stavki nezgrešljivo nakazujejo, je huda slutnja, da bi táko, nekoliko nasilno dejanje Cerkve, porušilo red, v katerega so se v razvoju civilizacije ujele temeljne človekove reči. Umetnost in svetost mu pomenita dve stvari, ki zanju ni naravno in normalno, da bi soobstajali v konkretnem človeku. Ko vse, kar je v njegovem eseju manj pomembno, odmislimo in damo na stran, stopi iz njega za nas eno samo vprašanje: kaj je pravzaprav to, svetost?

Najprej svetost, uresničena v posameznem človeku, ki jo, priznano od kake ustanove kot je Katoliška cerkev, imenujemo svetništvo. Glede svetnikov sem nekoč imel, kako naj temu rečem, nekakšne težave. Lahko bi bile tudi velike, če bi jim posvečal dovolj pozornosti, a je nisem, deloma zato, ker sem imel dovolj drugih, deloma pa zato, ker se mi stvar, okoli katere so se nabirale, kljub vsemu ni zdela tako zelo pomembna. Zato je v sebi nisem obnavljal in težave zato niso dosegle velikosti, kakršno bi lahko. Težave pa so nastajale zato, ker je bilo moje razumevanje svetosti takšno, da je nujno vodilo v zagato. Mislil sem namreč, da je bistvo svetosti popolnost. In puncto popolnosti pa zanjo velja predvsem to, da je ni, da je zlasti v človeku ni. Poznal sem nekaj ljudi, ki so se mi zdeli izredni in sem jih, kot tudi večina drugih, občudoval, a brez pomanjkljivosti niso bili. Kaj je torej s svetniki, ki naj bi bili popolni? S tistimi možmi in ženami, o katerih je pisalo v Mohorjevi zbirki Življenje svetnikov in smo jo dobivali v roke tudi kmečki ljudje? Kaj je z njimi? Lahko bi torej nastale težave, a jim, iz razlogov, ki sem jih navedel, tega nisem omogočil.

Potem pa se je zgodila neka stvar, pravzparav ne ena, ampak dve. Prva je bila povezana s smrtjo Albanke matere Terezije, ki je po Indiji vrsto let počela nenavadne reči. Umrla v Kalkuti 5. septembra 1997, pokopali pa so jo dober teden za tem, 13. septembra, »z vsemi državniškimi častmi«. K temu je spadal tudi poseben pogrebni obred. Njeno krsto so ure in ure nosili po ulicah Kalkute, z enega kraja na neki drug kraj, morda iz cerkve v samostan, v katerem so jo imeli pokopati. Vse je prenašala televizija in stvar je, kot sem rekel, trajala ure in ure. Počasi je vse postalo malo enolično, a smo, bogve zakaj, vztrajali, vmes pa so nam prihajale na misel razne reči. Jaz sem pomislil na naslednje: Albanska nuna, ki je pozneje postala mati Terezija, zelo verjetno ni bila edina žena, ki je šla na cesto, pobrala prvega onemoglega reveža, ga odnesla pod streho in mu dala jesti, a nobena od njih ni postala »mati Terezija«. Samo ta Albanka. Svetnica torej ni postala zato – že takrat se je govorilo, da je ali da bo svetnica, čeprav je bila dejansko za blaženo razglašena šele šest let pozneje – ker je bila popolna, brez napake, zraven pa še spretna, iznajdljiva, odločna in vztrajna, ampak zato, ker je bila izvoljena, izbrana, z eno besedo sprejeta. Svetniki so torej izbrani ljudje. To je bilo novo razumevanje in imelo je to prednost, da se ni bilo treba bati, da se bo znašlo v protislovju. Poleg tega pa je bilo to razumevanje podprto še od nekega drugega, širšega, tudi empiričnega spoznanja: da svetu na sploh ne vlada izonomija – zakon enakosti – ampak različne obdarovanosti in poklicanosti.

Druga stvar, ki se je izšla v isto rešitev kot prva, pa je bila povezana s papežem Janezom Pavlom II. Njegova uspešnost in nenavadni vpliv sta me kljub vsemu skraja nekoliko čudila. Včasih sem prebral kako njegovo krajše besedilo, a ne zmorem reči, da bi me katero tako prevzelo, kot sta me predikativna intenzivnost in stilna odličnost stavkov, ki sta jih pisala Pij XII ali Pavel VI. A se je njegova veljavnost z leti vedno bolj večala in, kot se je zdelo, prerasla vse. Tudi tega si nisem znal razložiti drugače kot z izvoljenostjo. (Noben osebni šarm in noben moralni kredit poljske zgodovine ni zadostoval.) Tu ne mislim prvenstveno na nenavadni razplet atentata na Trgu sv. Petra 13. maja 1981, ampak na to, kako je umiral.

To umiranje je bilo nekaj tako neznanskega, da se moramo čuditi, da se o tem več ne govori. Z njim je namreč uprizoril nekaj, kar je bilo koničasto v nasprotju z duhom in občutjem postmoderne. Bolan in nadložen je umiral pred celim svetom – koliko let – dve, tri ali štiri? Ni se skril v Monte Cassino ali v kak drug samostan. Odločil se je, da bo storil nekaj, kar bi v vsakem drugem primeru ljudje imeli za težko pohujšanje in neznosno spotiko, ob pogledu nanj pa si ni nihče upal ničesar reči. Ne samo, da se ni skrival, ampak je celo iskal priložnosti, da pokaže svojo slabotnost. Ko je že čisto odpovedal, je še prihajal pred ljudi. In nihče si ni upal ničesar reči. Tudi Janez Čuček, ki je v sedemdestih letih šel v Argentino in je, ko je tam videl, da slovenstvo še živi, po vrnitvi napisal slovito knjigo Sramota umira počasi, ni izkoristil priložnsoti, da bi napisal kjnjigo Sramota umira počasi II. Nihče si ni upal ničesar reči, tudi Vlado Miheljak, nesporni talent za arogantnost, je bil, kolikor mi je znano, tiho. In potem ko je umrl, 2. 4. 05 ga je v tistih dneh, ko so čakali na pogreb, 8. 4. 05 prišlo kropit toliko ljudi, da jih Rim še ni videl, drugi milijoni in milijoni pa so se od Filipinov do Brazilije zbirali po trgih in stadionih na žalnih mašah. Nihče nam še ni povedal, kaj je ta nenavadna smrt pomenila. (S Freudom se seveda da vse razložiti, a je ravno to, da se da vse razložiti, sumljivo.)

A vrnimo se k Jančarju. Rekli smo, da nas njegov esej, ko ga preberemo, zadrži z vprašanjem, kaj je svetost. Svetosti Jančar, se zdi, ne zanika, ne zanika same po sebi, ne dopušča pa možnosti, da bi soobstajala skupaj z »umetniško intuicijo« v človeku, ki je kot umetnik ustvarjalec par excellence. Beseda, ki jo Jančar uporablja za dar ustvarjalnost je »presežek«. Toda tudi za vero, kot pravi katekizem Katoliške cerkve, je potrebna milost – in kaj je milost drugega kot »presežek«? Da je Plečnik v duhovniku pred oltarjem videl »posrednika med Bogom in ljudmi«, ni bila posledica njegovega »krepostnega življenja«, kot misli Jančar, da misli Cerkev, ampak posledica milosti, ki je poseben »presežek«, kot v resnici misli Cerkev. Krepost življenja je pravzaprav samo pogoj – nekaka spremljajoča okoliščina. Kakor vera ne izhaja samo iz metafizičnih teoremov, tako tudi pesniki »ne delajo, kar delajo, iz pameti (sophia), ampak iz neke narave in polaščeni od božanstva«, kot pravi nekje Platon. Enthousiazontes – polaščeni od božanstva. Ko slišimo metafore »molitve belo veslanje« (Balantič) ali »za jezdecem sedi temna skrb« (Horac) nekoliko vemo, kaj pomenijo, ker razumemo jezik, v katerem so bila izdelane, a nihče nam ni v stanju ponuditi postopka, po katerem so bile narejene. Preden je metafora ustvarjena, je preprosto ni, v nobenem pomeu besede biti. Niti tako je ni, da bi in nuce ali potencialno obstajala v kaki proceduri. Jančarjevo pohujšanje torej po našem mnenju ne izhaja iz problematike, iz stvari, ampak od nekod drugod, verjetno iz časa. V tem ravno pa vidimo produktivnost njegovega odziva.

Zdi se, da Jančar ni začutil nuje, lastne avtonomnemu intelektu, da bi vzpostavil razdaljo do svojega časa, zajetega v specifični fakturi svoje izbire. Od tod vtis, ki ga včasih dobimo, da ni razločil stvari, ki jih je mogoče razločiti. Na primer, ko je opozarjal na nevarnost, da bi zaradi beatifikacije umetnikovo »življenje postalo pomembnejše od njegove umetnosti«, kar je izpeljal iz splošnega uvida, da si ustvarjalec želi, »da bi se ljudje ukvarjaliz njegovo ustvarjalnostjo, ne pa z njegovim življenjem«. Toda če gre za krščanskega umetnika, je možna še druga interpretacija. Če si za trenutek prikličete v spomin katero od prilik Nove zaveze, boste kmalu prišli do zaključka, da je bil Jezus iz Nazareta ustvarjalec in umetnik, hkrati pa ni hotel ničesar od svojega življenja skriti, ampak je želel, da postane zgled, kako je treba živeti. Razumljivo je torej, da bo umetnik, ki živi v območju krščanske obveščenosti, vsaj do neke mere hotel oblikovati tudi svoje življenje – da bo, kakor njegova umetnost, tudi njegovo življenje oblikovano.

Včasih se Jančar – komaj moremo to razumeti – nevarno približa meji, kjer se neha esejistika in začenja žurnalizem. Ko na primer predvideva neznosnost tega, da bo odslej morda treba govoriti »blaženi Jože Plečnik« ali »sveti Jože Plečnik«. Toda tisti, ki berejo knjige, vedo, da se v njih večkrat najde Avguštin kot sv. Avguštin in večkrat Tomaž Akvinski kot sv. Tomaž Akvinski. Torej, kakor je nekoč nekdo rekel, »brez panike«. »Strokovnjaki za beatifikacijo« verjetno tudi ne bodo imeli hujših težav »s komunstičnimi, se pravi ateističnimi simboli na nekateih njegovih spomenikih«, ker jih bodo lahko kompenzirali z neko zgodbo, ki jo bom sedaj povedal in jo bodo gotovo poznali tudi oni.

Jože Plečnik se je, kot znano, med vojno gibal v družbi nekaterih, sicer prominentnih katoličanov, ki so bili naklonjeni komunistični OF. Na njihovo stran se je nagnil tudi Plečnik. Njegov poglavitni izvajalec stavbenik Matko Curk je gledal na to stvar drugače in arhitektu to tudi povedal. Toda že v prvem letu po vojni je arhitekt nekoč stopil k stavbeniku in rekel: »Gospod Curk, vi ste imeli prav in ne jaz.« Hčerka pokojnega stavbenika se spominja, da se je oče večkrat in z veseljem vračal k tej zgodbi. Da Plečnikovo priznanje ni tako samoumevno, ve pisec teh vrstic, ki je znanec nekaterih izprašanih Kocbekovcev, ki poznajo njegove pretekle in sedanje zadeve, a še ni slišal kaj podobnega. Mirno lahko rečemo, da je Plečnik v tem oziru redka, če ne absolutna izjema. Že ta, sama po sebi ne tako pomembna zadeva, kaže na njegovo izjemnost.

Še na nekaj pomislimo ob branju Jančarjevega spisa Umetnost in herojska krepost. Na to, da se je, verjetno nevede, znašel v zanimivi družbi. Čeprav zgodbe ne morem dokumentirati, bom vseeno nanjo opozoril, ker mislim, da na poseben način osvetljuje mesto, ki ga ima Plečnik v slovenskem prostoru. Pred kakimi dvajsetimi leti, verjetno še pred pariško razstavo, sta na ljubljanski televiziji nastopila dva znana umetnostna teoretika in zgodovinarja dr. Nace Šumi in prof. Stane Bernik in govorila tudi – mogoče zgolj – o Plečniku. Veliko sem si prizadeval, da bi v arhivu TV Slovenija dobil posnetek tega nastopa, a se je izkazalo, da ga ni več, ker so ga »prekrili« z neko drugo snovjo. A natanko se spomnim, ne samo, da je ta nastop bil, ampak tudi v kaj je izzvenel. Oba visoka gospoda sta Plečnika odklonila. Strinjala sta se v tem, da je Plečnik stvar preteklosti in si ne za sedanjost ne za prihodnost od njega nimamo kaj obetati. (Čisto lahko pa je billo še kaj drugega.) Paralelizem, ki se tu izrisuje se mi zdi zanimiv in – za mores sedanje in morda celotne slovenske kulture – tudi poučen. Dokazuje namreč, da se Jančar moti, če misli, da je mogoče razglasiti za irrelevantno samo Plečnikovo krščanstvo: to je mogoče storiti tudi za njegovo umetnost. Mogoče pa je celo tako, da Jančar ni do kraja dosleden in imata ona dva gospoda bolj prav: če namreč zavrneš Plečnikovo krščanstvo, potem skoraj ne moreš, da ne bi vzpostavil kritičnega razmerja tudi do njegove umetnosti. Čisto lahko bo kdaj še prišel čas, ko bodo to brez olepšavanja naredili.

Plečnikovo svetniško svetost Jančar razume kot skandalon – kot pohujšanje. Umetnik je vendar predvsem ustvarjalec in kot demiurg nekakšen konkurent božanstvu. Kako naj bo torej svetnik! Zato se verjetno – kot prepričan demokrat – ni vznemiril, ko je slišal za Favstino Kowalsko ali Mario Goretti, in se verjetno ne bi, če bi slišal, da se je Cerkev odločila za beatifikacijski postopek za učiteljici Marico Nartnik ali Anico Drobnič ali pa za služkinjo Karolino Jakša. Toda umetnik, s svojo prometejsko naravo! To se mu zdi škandalozno. Ali se motimo ali pa iz ozadja res slišimo volterjansko melodijo: »Nikoli nismo imeli namena prosvetljevati čevljarjev in služkinj, te prepuščamo apostolom.«

Čakajoč na vznemirljivo vožnjo

Figure 30. Čakajoč na vznemirljivo vožnjo Mirko Kambič

Intervencija Draga Jančarja, kultiviranega misleca in nadarjenega esejista – izpod njegovega peresa je prišlo najboljše, kar je bilo povedanega o slovenski tranziciji – smo rekli in to ostaja, da je produktivna, ker nas sili, da si postavimo globlja, morda celo temeljna vprašanja o sedanjem času. O tem pozneje še morda nekaj besed, sedaj pa na kratko o tem, kako je tudi mogoče govoriti o Plečniku in njegovem svetništvu. (Kar smo, če se spomnite, obljubili).

Za ilustracijo tega segmenta slovenske kulture se nam takorekoč ponuja televizijska oddaja Preverjeno (POP TV, 27. 3. 2007). Tu so s predlogom za Plečnikovo beatifikacijo opravili na način, za katerega je težko biti natančen in obenem ne žaljiv. Najprej avtorica oddaje, ki je že na začetku dala vedeti, da se ne strinja, da bi »po svetu najbolj znanega Slovenca Jožeta Plečnika razglasil za svetnika«. Sama da si ga težko predstavlja kot svetnika, javnost pa se boji, da se ga bo Cerkev polastila. Pa tudi, kakšno korist naj bi imeli od tega?« Ali naj bi s sprehodom po Tromostovju bili kaj bliže Bogu? »Ali bo Ljubljana sedaj postala romarsko središče?« Nič manj vznemirjen ni bil dr. Peter Krečič, direktor Arhitekturnega muzeja. Njegov strah je bil, razumljivo, strokovno obarvan. Zbal se je, »da bi bilo lahko zaradi vmešavanja Cerkve raziskovanje Plečnika precej onemogočeno«. Zelo nelagodno se je ob novici, kaj s Plečnikom namerava Cerkev, počutil tudi arhitekt Andrej Hrausky. Kako je samo po arhitektovi smrti z njegovo dediščino ravnal njegov – tudi duhovski – nečak. Ko je »izginilo precej stvari« in je bilo »odstranjeno vse tisto, kar bi Plečnika moglo prikazati v čudni luči«. Sicer pa Cerkev nikoli ni mislila na njegovo svetost. Glavno ji je bilo, da je delal zastonj. Na to, kako so ga spoštovali, kaže ravnanje z njegovo dediščino. Kaj so naredili samo z njegovim zvonikom v Železnikih ali z njegovim tabernakljem v Komendi! Najbolj posrečeno pa se je taktirki programa Alenki Arko podredila Marija Vogelnik Grofenauer. (Najbrž Grafenauer; ne Ivan ne Bogo ne Irena ne Niko niso dovolj, da bi na POP pravilno izgovarjali to ime.) Ona »o njegovi popolni pobožnosti, predanosti Bogu in iskanju navdiha v trpljenju, kot zatrjuje Cerkev, ne ve ničesar«. Da »o tem niso nikoli slišali«. Da niso »nikoli slišali, da bi kdaj h kaki maši šel, nikoli.« Da je bil »enostaven, topel človek«. »(Kar je za gospo Marijo Vogelnik Grafenauer dovolj močan dokaz, da ni mogel hoditi k maši.)

Posebej pa se je gospa razvnela, ko se je domislila, s kakšnim elanom je postavljal partizanske spomenike, »s kakšnim zanosom, veseljem in predanostjo«. In ko so jo na koncu vprašali, kaj bi Plečnik sam sodil o tem, kar zdaj namerava Cerkev, se je po kratkem premisleku rešila v stavek: »Norca bi se iz tega delal.«

In sedaj nekaj splošnih misli o slovenskem in evropskem času.

To, kar smo evropski ljudje doživeli v preteklem stoletju, ne bi smelo iti mimo nas, ne da bi bilo deležno vse pozornosti, ki jo premore človek. Če je res to, na kar so nas opozorili nekateri vrhunski misleci, med drugimi Hannah Arendt, da je »totalitarizem končni proizvod samo sebe uničujoče moderne«, potem moramo na vsak način zagledati tisto vodilno prvino v moderni misli in praksi, ki je povzročila, da se je na koncu ideja, ki je človeku obetala največje poveličanje, spremenila v monstrum. Katera je bila tista bistvena neprisebnost, ki je dovolila, da je najrazumnejši in najsvobodnejši človek pripeljal samega sebe v to smrtno nevarno skrajnost? Na tej poti nazadnje obstanemo ob vprašanju: kaj je človek, kaj sme človek misliti o sebi, kdaj je človek najbolj pri sebi? Ali takrat, kadar se zagleda kot »samega sebe postavljajoči subjekt«, ali takrat, kadar zagleda samega sebe kot nekaj, kar je treba rešiti in preprečiti, da se ne zgubi zunaj tega, kar je. Ti dve možnosti torej obstajata: da se človek vidi bistveno avtonomnega ali bistveno odgovornega.

Kulture, ki postavljajo avtonomnega človeka, so do odločanja v zadevah, ki človeka moralno, kulturno in politično opredeljujejo, manj zadržane kot kulture, ki se utemeljujejo na odgovornosti. Ali, če ostanemo v okviru evropskih reminiscenc, avtonomni človek se laže odloči za utopijo kot odgovorni človek. In če sedaj premislimo še to, kako je prišlo do velike evropske katastrofe, potem bomo morali priznati, da se na razponu med avtonomnim in odgovornim človekom odigravajo bistvene zadeve civilizacije.

Če se kdo z gornjo analizo strinja, potem ne bi smel imeti težav z naslednjim sklepom.

Do Katoliške cerkve, če se sedaj vrnemo k naši temi, je tudi za tiste, ki so zunaj nje, razumno možen en sam odnos: želja, da bi bila čim bolj to, kar po svoji izvorni konstituciji je. Odklanjanje je sicer možno – spomnimo se na človekove pravice – a ga, posebej po Evropi 20. stol., ni mogoče upravičiti. Katoliški krščanski kozmos je treba, kot eno od jamstev civilizacije, torej dopuščati in v njegovi prosperiteti videti dobro znamenje.

Drago Jančar bi se s povedanim verjetno strinjal. »Kulturni boj«, ki obvladuje velik del javnega življenja, se mu zdi vreden vsega obžalovanja. A vendar. Že način, kako razume saniranje tega stanja, nam vzbuja pomisleke. Nekje namreč pravi, da bi bilo dobro, če bi »namesto besne sekularno-klerkialne shizme dobili razprave, ki nas združujejo.« Govoriti o sekularno-klerikalni shizmi kar tako po našem mnenju ni dovolj, ker je to dogajanje, zlasti v našem času, pretežno enosmerno. In potem, kakšni pa smo, če moramo sporna vprašanja reševati tako, da se jim izogibamo. S premirjem namreč samo potrjujemo, da obstaja bojno stanje. Veliko bolje bi bilo, dogovoriti se za demokratične pravila, odpreti igro na odprti mizi in jo igrati brez histerije, z možnostjo pred očmi, da kdaj kdo kako rundo tudi izgubi. Prednost tega načina je ta, da se nekatere reči prej ali slej razčistijo. Na primer.

Jančar nekje (Delo, 9. 4. 2005) občudujoče omenja poljsko Cerkev in jo potem primerja z našo: »Naša Cerkev je bila pritisnjena k tlom, zapredena je bila v travme vojnih in povojnih dogodkov, od nje ni bilo mogoče ničesar pričakovati.« Pustimo vse drugo in se ustavimo pri tem, da od slovenske Cerkve ni bilo mogoče ničesar pričakovati. Ničesar pričakovati? Kljub bedi, takšni in drugačni, je slovenska Cerkev storila najmanj to, da je vztrajala. Vsaj trideset odstotkov Slovencev je vzelo nase drugo – in tretjerazrednost in vsako nedeljo hodilo k maši. Tam so se prepuščali kulturi, ki jih je ohranjala tako drugačne, da so leta 1990 dosegli, da je Demos zmagal – s tremi odstotki večine. Razumno je reči, da brez njihovega drugačnega kulturnega obstajanja – brez njihove specifične pajdeje – Demosu to ne bi uspelo. In res je tudi, da bi bilo, če Demos ne bi zmagal, še marsikaj drugače. Reči, da od slovenske Cerkve ni bilo mogoče ničesar pričakovati, nikakor ni dovolj premišljeno.

A kljub vsemu ne smemo pozabiti poglavitnega. Dragu Jančarju se moramo zahvaliti, da nas je s svojo gloso o Plečnikovem svetništvu spomnil na to, iz česa živi naš čas. Zdi se, da je naš čas – tako smo zaslutili tudi iz Jančarjevega besedila – takšen, da krščanski kozmos sicer prizna – že zaradi učinkovitosti človekovih pravic ne more drugače – a tako, da mu odreja mesto na skrajni periferiji. Od tam je samo še korak do praznine in izginotja. To stanje je povezano s slutnjami mnogih ljudi.

Čakajoč na bralca

Figure 31. Čakajoč na bralca Mirko Kambič

V ameriški reviji The New Criterion (november 2006) sem z zanimanjem prebral zadnji odstavek eseja Človeški rod pisatelja Paula Johnsona. Zadnje vrstice grejo takole: »Jasno mi je, da se človek nahaja med nadaljevanjem svojega negotovega obstanka in med breznom samouničenja. Mislim, da bo o naši usodi odločala velikost duhovne vere, ki jo bomo obdržali v življenju, da si bomo z njo mogli svetiti in se ob njej greti.«

Te vrstice so me pripravile do tega, da sem prebral cel esej in v njem našel še odstavek, ki nekoliko spominja na prizor pred kölnsko katedralo, ki ga je v svojem Delovnem prispevku opisal Jančar, poleg tega pa ilustrira, kaj je Johnson mislil s »plamenom duhovne vere«: »Nedavno sem imel to veselje, da sem lahko slikal mogočno zahodno fasado katedrale v Strasbourgu. To plemenito zgradbo obkroža parada zgodovine in napredka, ki ga je dosegla sekularizirana Evropa: modernistične steklene in jeklene stavbe, neizrekljivo grde in odvratne. V njih se nahajajo Evropski parlament, Sodišče za človekove pravice, mednarodni to in ono, in seveda na tisoče uradnikov komaj razpoznavnega videza. Tu je nastanjena osnovna mašinerija, ki je nedavno hotela podtakniti Evropi ustavo, ki je zamolčevala njeno krščansko preteklost. Sredi tega moralnega kaosa pa je katedrala, ki so jo v medsebojnem sodelovanju zgradili Evropejci. Najprej so v enaki meri zanjo napravili načrte Francozi in Nemci, potem pa so jo spet skupaj pet dolgih stoletij poslikavali v pobožnosti in spoštljivem čaščenju. To je stavba, ki je skoraj organsko zrastla pod obokom vsem skupne religije.

Davnega leta 1983 sem polhohrajskemu župniku Danijelu Kaštrunu pisal naslednje pismo. Naklonjenega bralca prosim, da poišče v sebi še nekaj potrpežljivosti in ga prebere. Močno verjamem, da bo na koncu razumel, zakaj sem ga pridružil temu pisanju, čeprav na videz nima nobene zveze s kritiko poizkusa neke beatifikacije. A s tem še ni konec mojih zahtev – ali bolje, mojih želja. Na strani te Zaveze boste našli pesem novogrškega pesnika Kavafisa Čakanje na barbare, ki jo je na našo prošnjo posebej za to priliko prevedla prof. Ksenja Geister. Kot moje pismo tudi ta pesem spada v sklop tega pisanja, a nisem imel srca, da bi stala že tu. Zdelo bi se mi preveč boleče.

Dragi gospod župnik!

Že eno leto se pripravljam, da Vam napišem tole pismo. Nekajkrat sem že hotel sesti za pisalno mizo, a se v zadnjem trenutku le nisem mogel odločiti; nekaj mi je branilo, najbrž je to bila bojazen, da misel, ki sem Vam jo hotel sporočiti, še ni povsem gotova, da različni osnutki, ki so se sprožali v meni, še niso dobili tiste zanesljive oblike in teže, da bi kateri od njih povedal prav tisto, kar mislim, da bi tisto, kar mislim, ne bilo nekaj drugega kot tisto, ker se je bilo v resnici zgodilo. Hotel sem Vam namreč sporočiti nekaj misli o nečem, kar se je zgodilo. Hotel sem se zavarovati pred tem, da bi v dogodek vnesel kaj takega, česar v njem ni bilo, pa tudi pred tem, da bi mi naravna in razumna opreznost na drugi strani ne preprečila, da bi dogodek videl v vsej njegovi resničnosti, se pravi ne samo kot enkraten fizični dogodek, ki pride in gre, ampak v njegovem pravem pomenu, v tem, kar ga dviga na raven znamenja. Vseskozi sem se namreč dobro zavedal, da ima dogodek, ki mi je dal toliko opraviti, v sebi neko govorico, ki je morda res ni slišalo vsako uho, za tiste pa, ki so jo slišali, je govorila o nekih usodnih rečeh, dotikala se je središčnih stvari našega obstajanja. In prav to govorico sem hotel razvozlati. Še danes ne vem zagotovo, če sem jo prav razumel in v celoti, če mi kaj od nje le ni ostalo skrito, pa bi, če bi se kako pojasnilo, prispevalo k njeni pravični razlagi. K stvari!

Stvar se je zgodila pri vas, v vašem kraju, natančneje na Gori ali pri sv. Lovrencu, kakor se tudi reče. Na vrhu te gore – ni ravno ne vem kako velika, je pa strma in tudi malce skalnata, tako da ji po pravici pravimo gora – na njenem vrhu je mična cerkvica, ravno prav velika, ravno prav bela, z ravno pravim nagibom strehe, ravno prav obrnjena, kakor da bi bila dolgo premišljevala, kakšna naj bo, da se ji ne bo kdaj očitalo, da ne razume kraja, kamor se je bila namenila, da se postavi. Ta gora, predvsem, seveda, njen vrh, je na poseben način krščanski kraj. O tem ne priča samo cerkvica, ampak tudi njen patron sv. Lovrenc, za katerega je znano, da so ga naši predniki častili predvsem na krajih, ki so jih lahko povezovali s kakim zgodovinskim spominom, na nečem, kar so že bili našli, ko so prišli v naše kraje. Sem gor so se namreč v davnini zatekali ljudje pred ljudstvi, ki so se tu skozi preko razmajanih meja rimskega imperija valila proti Italiji. Tu, na višini, so upali ohraniti svoja življenja pa tudi svoje krščanstvo. Pozneje so s te gore kresovi naznanjali, da prihaja v deželo Turek; tu so sprejemali in oddajali svarilna znamenja, da je treba bežati ali pa se pripraviti na obrambo. Tu je zvonilo proti toči, od tu je ljudi klical plat zvona, če se je kje v dolini pokazal ogenj, bodisi iz hiše ali hleva ali kozolca. Sv. Lovrenc je sredi med ljudmi, od vsepovsod si ga videl in slišal; če je kmet preslišal domači zvon, ga je glas z gore poklical, da je čas za molitev: in človek v dolini se je vzravnal, si obrisal čelo, se odkril in molil. Glasovom, ki so visoko gori hiteli čez dolino, se je od spodaj, od zemlje, od njiv in senožeti, odzivala Zdrava Marija. In če so za dušo pokojnika hoteli storiti kaj posebnega, so dali zvoniti tudi na Gori. Smemo torej reči, da je ta gora na poseben način krščanski kraj.

Enkrat na leto, sredi avgusta, ko sv. Lovrenc praznuje svoj god, pa je ta gora deležna še posebne pozornosti. To ni navadno žegnanje, kot ga sicer praznujejo podružnice pograjske fare. K sv. Lovrencu gre namreč vse. Ljudje z bregov, ki se bočijo v obe Božni, Veliko in Malo; tisti, ki so si postavili kmetije ob potokih, ki pošiljajo hudourne vode v dolino Male vode; iz vasi dalje po dolini, ki jo je na svoji poti v svet izbojevala in obdelala Gradaščica; pa tudi iz zaselkov in samotnih bajt, ki se na skrajnih grebenih in hrbtih, ki določajo obzorje te doline, že ozirajo v veliki svet. Prihajajo, seveda, tudi taki, ki sicer redko zaidejo v te kraje, ljudje iz horjulske in dobravske strani, pa tudi iz mesta.

In prav na tak dan se je zgodilo to, o čemer se Vam pripravljam pisati že celo leto. Množici kristjanov sem se pridružil tudi jaz. Do hiše, ki je kakih pet minut pod cerkvijo in ki se je za tisti dan spremenila v gostišče, smo šli skupaj. Nekateri so tu zavili v hišo in tam ostali. Prav. Drugi smo nadaljevali pot do vrha. Za obzidjem, ki tesno oklepa cerkvico, smo počakali, da je pozvonilo k maši. Tedaj smo se spet razdelili; nekateri smo stopili v cerkev, nekateri pa so ostali zunaj, na tistem malem prostoru med cerkvijo in nizkim obzidjem, ki se na določenem mestu tako približa cerkvenim zidovom, da je vmes komaj možen prehod, drugod spet se od nje malo odmakne, a nikjer ne več kot za dva, tri metre. Treba je tudi povedati, da so zaradi hude vročine bila odprta vsa okna pa tudi vrata, tako glavna kakor tudi tista, skozi katera je mogoče priti v malo zakristijico. Začela se je maša; iz malega kora v ozadju cerkve so se plaho oglasili pevci, mašnik je začel izgovarjati vstopne molitve. In tu, glejte, se začenja moja zgodba. To je sedaj tisti dogodek. Začudilo me je najprej to, da tisti, ki so ostali zunaj – bili pa so zaradi specifičnih razmer, ki sem jih že nakazal, praktično vključeni v cerkveni prostor – niso z ničemer pokazali, da vedo, kaj se v cerkvi dogaja. Še kar naprej so si pripovedovali šale, se smejali, klicali drug drugega po imenu in si glasno razlagali in dopovedovali, kaj je kaj po dolini polhograjski. Ta izletniški semenj je praktično brez ovir prehajal v cerkev in se enakopravno mešal med duhovnikove molitve in dušil pevske poizkuse s kora. Malo me je začudilo, pravim, ali, sem si rekel, ko bo duhovnik začel brati berila in evangelij, se bo vse lepo umirilo, vse to je le majhna nerodnost, ljudje ne morejo kar na lepem iz sveta svojih zadev. A moje upanje se ni uresničilo, ne med branjem svetih besedil ne med pridigo, ki je temu sledila. Sedaj se nisem samo čudil, ampak sem si že začel zastavljati razna vprašanja. Videl sem, kako se duhovnik s pridigo muči, saj so med njegove stavke vdirali vsakršni stavki veselih pogovorov ljudi – za katere sem rekel, da res niso bili v cerkvi, a se tudi ne bi moglo reči, da so zunaj nje. Le zakaj ne gre ven in jih prosi, da utihnejo ali da se umaknejo malo pod obzidje, sem se spraševal. Kako da vse to prenaša? Kaj pa če se jih boji? Ne da bi ga napadli, seveda, ampak da bi se mu smejali. Mogoče pa se jim samo boji zameriti, tako da bi pretrgali še to rahlo vez z njim in Cerkvijo? Takšne stvari sem se spraševal in obenem gojil še eno upanje. Napeto sem namreč čakal, kaj se bo zgodilo med povzdigovanjem. Moje upanje se je opiralo na dve stvari. Vedel sem, da med spremenjenjem kruha in vina dvakrat na kratko pozvoni. To jih bo, sem si mislil, prav gotovo prebudilo. Drugič pa sem vedel, da so tisti ljudje zunaj katoličani, ki so po vsej verjetnosti imeli krščanske starše in krščansko šolo, in če človeku od vsega tega kaj ostane, je to gotovo spoštovanje, in če ne spoštovanje, vsaj strah pred svetim, pravzaprav pred najsvetejšim. V skrajnem primeru, sem si govoril, se bo sprožil kulturni refleks; spregovorili bodo skladi, ki so se naložili v veri štiridesetih rodov, če ne drugega se bo oglasila v atavistični substrat spremenjena vera krščanskega tisočletja. Prišlo je povzdigovanje, nekdo je res dvakrat zamajal zvon, duhovnik je izgovoril obredne besede, v cerkvi je zavladala tišina – zunaj pa se ni spremenilo nič! Med ljudi, ki so, eni na kolenih, drugi stoje, hoteli biti del skrivnosti, ki je bil trenutek poln, je groteskno in brutalno tolkel profani svet: ljudje so govorili, nekdo se je smejal, vmes se je od časa do časa zaslišal glas otroške trobente. Moj Bog, sem si rekel, ali je to mogoče? Tisoč let so ljudje po teh krajih poklekali pred Bogom, verujoč, da je skrit v malem koščku kruha, poklekali so pred Njim v cerkvi, ob poti, kadar so Ga nesli k umirajočemu, med procesijo, ko je blagoslavljal njihova polja, čakali so Ga v muki zadnje ure, da gre z njimi skozi strašni veliki prehod. Tisoč let! Kakšen kolosalen spomin! V petdesetih letih, kaj v petdesetih, v tridesetih, še manj, v dvajsetih letih so pozabili vero svojega rodu. V kolikem času, sem se v strahu spraševal, pa bodo pozabili svoj narod, svojo slovensko besedo? Koliko let bo moralo preteči, da se jim bo začel zapletati jezik ob besedah, ki jih je naučila mati, če se kako izkaže, da so druge bolj koristne, da te prej nasitijo, da jih izgovarjajo tisti, ki so veljavnejši in močnejši.

Tako je šlo vse do konca. Dva svetova sta bila tisti dan na Gori: eden glasen in hrupen, v omami nekakšne moči, v posesti varljivih vzvodov sveta, pripravljen da, ne v prometejskem uporu ali v bolečini obupa, ampak z vsakdanjo, sito gesto odrine sveto; ki mu sveto tako malo pomeni, da ga lahko ignorira, a mu ni več sveto tudi nič drugega, tudi ne človek, ki ob njem kleči in moli; drugi pa, še verujoč, še upajoč, a malo plašen in negotov, z bremenom preteklosti in prihodnosti na ramah, z enim ušesom poslušajoč one zunaj, nikoli povsem varen pred njimi, zmeraj malo v strahu, kdaj ga zadene katera od smrtonosnih besedi, ki jih izgovarjajo oni zunaj, a spet poln vere, ki mu jo vlivajo besede svetih knjig, in potolažen spričo obljub, da bo On, ki vanj veruje, z njim do konca sveta. Kakor sveča v vetru se mi je zdel ta svet, ko sem ga tako gledal, včasih se mi je zazdelo, da je nenaden sunek vetra že odnesel s sabo plamen, a se je naslednji trenutek stenj spet razžaril in zagorel. Spraševal sem se: kaj bi morali storiti, da bi ta plamen gorel bolj veselo in bolj pogumno.

Upam, gospod župnik, da sem prav zbral svoje misli. Morda ste opazili, da nisem govoril o tistih, ki so ostali v gostišču. Njim namreč ne zamerim, oni ne spadajo v dogodek. Odločili so se za svojo krožnico – ali pa jih je vanjo kaj vrglo – in sedaj se prepuščajo njenim silam in njeni logiki. A spoštovanja do svetega je toliko ostalo v njih, da se mu rajši ne bližajo. V dogodek spada samo tisto, kar se je zgodilo prav na vrhu. Bistvo dogodka je v tem, in samo v tem, da se je lahko zgodil, da je slovenski človek postal igralec v njem: da mu je to dopustila njegova duša. Če vse premislimo, bomo kmalu videli, da dogodek ne meče luči samo na vero in vernost, da zadeva vso kulturo v njenem najširšem in najglobljem smislu. Vprašanja vstajajo kar sama: Ali še govorimo en jezik? Kaj se sploh pravi, govoriti en jezik? Ali kot narod še nosimo v sebi osnovno substanco izročila? Ali nas še ganejo iste reči? Ali se še lahko hkrati in skupaj navdušimo, skupaj veselimo in skupaj jokamo? Ali smo še v stanju uresničiti eno samo pristno in avtentično skupno dejanje?

Kaj je resnica dogodka na gori? Ali je samo »abominatio desolutionis in loco sancto«? Ali je bolje, da nanj pozabimo, ali pa moramo, nasprotno, o njem razmišljati? Mislim, da bi morali mnogo razmišljati o njem. Ne zato, da bi koga obsojali ali izključevali, ampak da bi se razumeli. Da bi kot ljudstvo zmogli ta napor, da bi znova in spet razumeli najpomembnejše in najgloblje besede svojega jezika; da bi ta postal en jezik enega ljudstva, od vseh razumljen. Ne tako, da bi morali vsi v vse besede verovati, vse pa bi morali razumeti.

Na misel mi prihaja prizor iz filma Andrej Rubljov znamenitega ruskega režiserja Tarkovskega. V njem nastopa tudi uporni kijevski knez, ki se hoče v odsotnosti svojega brata polastiti knežjega prestola. Na pomoč pokliče Tatare; z njihovo pomočjo osvoji mesto, nazadnje zavzame tudi cerkev, v katero so se bili zatekli branilci. Ko pomorijo vse, kar je živega, in opustošijo cerkev, vidimo, kako ruski knez razlaga tatarskemu kanu, kaj pomenijo posamezne freske po stenah. Potem prideta tudi do Jezusovega rojstva. »To je Devica, ki je rodila Sina,« pravi Rus. »Kako naj bo devica, če je rodila sina?« Iz tatarjevega odgovora zveni malo začudenje malo cinizem. Barbarstvo Tatarjevo je v tem, da ne razume besed civilizirane govorice, pa tudi to, da ni posvečen v skrivnosti tuje kulture.

Vse moramo storiti, da bodo naši ljudje razumeli besede, ki je iz njih sezidana hiša našega jezika. Potrpežljivo in vztrajno moramo razlagati te besede, moramo jih vabiti, naj pridejo, moramo jih celo prositi. Vsi so namreč naši ljudje. Zakaj če se enkrat ne bomo več razumeli, dogodek na Gori ne bo več nobena izjema.

Lepo pozdravljeni!

6.2. Vetrinj obtožuje Veliko Britanijo

Justin Stanovnik

6.2.1. Doklej bo vzdržala britanska arogantnost

Enote slovenske domobranske narodne vojske so se v začetku maja 1945 predale na avstrijskem Koroškem britanski armadi. Vojaki so oddali orožje, v zameno pa jim je bil zagotovljen azil. Že 13. maja pa je bil v Celovcu na sestanku med Haroldom Macmillanom, rezidencialnem ministrom britanske vlade za Sredozemlje, in šefom štaba britanskega 5. korpusa Tobyjem Lowom sklenjen sporazum o vrnitvi slovenskih domobrancev jugoslovanski komunistični partizanski vojski. Že naslednji dan, 14. maja, je general Brian Robertson, šef administracije v štabu feldmaršala Alexandra v Caserti, podpisal povelje o izvedbi tega dogovora. Temu je nekoliko pozneje – natanko se ne ve, kdaj – sledil ukaz generala Tobyja Lowa, načelnika štaba 5. korpusa v Celovcu, o podrobnem potekanju vračanja. Ta ukaz je pozneje dobil ime »ukaz – prevara«, ker je izrecno zahteval, da izročanci ne smejo izvedeti, kam jih vračajo. Slovence, vojake in njihove civilne spremljevalce, so začeli odvažati v nedeljo 27. maja, končali pa so v četrtek 31. maja. Večina raziskovalcev tega dogajanja se strinja, da je bilo vseh tako vrnjenih najmanj dvanajst tisoč. Skoraj vse, okoli 95 %, so jih partizani v dneh med 1. in 10. junijem genocidno pokončali.

Spričo teh okoliščin stoji genocid, v katerega se je za Slovence iztekla druga svetovna vojna, v dvojni luči: zanj si delita krivdo boljševiška gverila, ki se je v državljanski vojni v sodelovanju z Angleži polastila države, in Velika Britanija, ki je ta genocidni zločin logistično in organizacijsko omogočila.

Pozneje se je veliko govorilo in pisalo o tem, kdo natanko si je »celovško zaroto«, kakor je to podjetje imenoval Nikolai Tolstoy, zamislil in kdo nosi krivdo, da so se njena določila tako velikopotezno uresničila. Ali je bil glavni krivec general Toby Low ali minister Harold Macmillan ali pa Alexandrov štab z generalom Robertsom na čelu. Vprašanje je tudi, v kakšni pravno-moralni luči se pokažejo visoki častniki 5. britanskega korpusa, ki so domobrance, vedoč, da jih pošiljajo v smrt, izročali partizanom, saj je bilo v povojnem sodstvu sprejeto načelo, da sklicevanje na povelja nikogar krivdno ne odvezuje. Tudi ni povsem jasno, kakšno vlogo je igral feldmaršal Alexander, za katerega je malo verjetno, da ne bi vedel za Robertsonovo povelje, in bi ga zvečer 14. maja, še preden je bilo odposlano, lahko ustavil. In nazadnje, ali je verjeti, da bi se vse to moglo dogajati brez vednosti predsednika vlade Winstona Churchilla, zlasti da ne bi krivcev poklical na odgovornost, če je res, kot pravi Ian Mitchell, da je v zimi 1944/1945 spoznal, da se je Titu treba upreti »skoraj iz istih razlogov, kakor se je bilo treba Hitlerju«. (The Cost of a Reputation, str. 15)

V »največji sodni bitki druge polovice dvajsetega stoletja«, ki se je odvijala med Nikolaiem Tolstoyem in Lordom Aldingtonom, nekdanjim generalom Tobyjem Lowom, in se je končala novembra 1989, je britanska justica odvezala vsake krivde tako britansko armado kot tudi britansko politiko – s tem, da je tožnika Nikolaia Tolstoya obsodila na globo milijon in pol funtov, katere zastrašujoča višina ni mogla skriti ustrahovalnih pedagoških ciljev: Right or not right – my contry. Prav ali ne prav – moja država. Robert Harris, uvodničar v Mitchellovo knjigo Koliko stane dobro ime, ki govori o okoliščinah te pomembne sodne obravnave, končuje z mislijo, da je zgodovina preveč pomembna, da bi jo prepuščali advokatom. Mi se s to mislijo strinjamo, pripominjamo pa, da se tudi na zgodovinarje ni zanesti, o čemer nas obilno prepričuje slovenska scena. A drugega nimamo. Moramo jih čakati, da pridejo k sebi, dotlej pa ne pozabiti tega, kar vemo. Ne vemo sicer, kdo od britanskih vojakov in politikov je z žaljivo arogantnostjo omogočil to veliko slovensko nesrečo, dobro pa vemo, da so to bili Britanci. Ne bomo jim tega pozabili. Nikoli jim tega ne bomo mogli pozabiti. Med nami in Britanci je velika zamera.

Novembra 2004 je britanska kraljica Elizabeta II obiskala Nemčijo. Takrat so se angleški časopisi razpisali o tem, ali bi se med državnim obiskom kraljica morala opravičiti za bobmardiranje Dresdena, s čimer bi seveda priznala, da je bil uničevalni letalski napad v noči na 14. februar 1945 nekaj, kar se ne bi bilo smelo zgoditi. Mesto je bilo popolnoma razrušeno in v njem je umrlo najmanj petdeset tisoč ljudi – zvečine beguncev z Vzhoda, ki so se zatekli v mesto. Zdi se, da še danes ni do kraja jasno, zakaj so se Britanci odločili za takšen demostrativen napad. Churchill ga je pozneje baje obžaloval in zatrjeval, da zadaj ni bilo nobenega posebnega namena – da je zanj bil Dresden »samo ime na zemljevidu«. Časopisi so bili zvečine mnenja, da se Velika Britanija nima za kaj opravičevati, saj so »Nemci Hitlerja izvolili, ga leta in leta prenašali in holokavst brez pomoči tisočev vojakov, uradnikov in železničarjev ne bi bil mogoč«. Vendar je kraljica vseeno darovala večjo vsoto za obnovo cerkve Naše Ljube Gospe v Dresdenu, v Berlinu pa je prisostvovala na dobrodelnem koncertu v ta namen (FAZ, 2. nov. 2004)

Proti Ljubelju

Figure 32. Proti Ljubelju

Čeprav med Slovenci in Nemci ni nobene primerjave – mi smo bili napadeni od dveh sil, ki sta v 20. stoletju grozili uničiti civilizacijo, od nacizma in boljševizma, Nemci pa so prvi napad izvedli sami, drugega pa omogočili – je vendar tudi za nas zgornja zgodba poučna. V tem namreč, kako ravnajo z nami.

Leta 2005, 11. oktobra, je westminstrski nadškof C. M. O’Connor pisal predsedniku britanske vlade Tonyju Blairu iz Rima pismo, v katerem je stalo tudi naslednje: »Pišem Vam iz Rima, s škofovske sinode, kjer sta prišla k meni dva katoliška nadškofa iz Slovenije v zvezi s knjigo, ki bo izšla v drugi polovici meseca in navaja tragične dogodke, ki so se zgodili maja 1945 v britanski coni zasedene Avstrije … Kakih dvanajst tisoč slovenskih katoliških vojakov, ki so se umikali pred prihodom komunistov tako, da so se zatekli v Avstrijo, so Britanci naložili na vlak, češ da jih peljejo v Rim, v resnici pa so jih poslali v Slovenijo. Ko so ti vojaki tja prispeli, so nad njimi izvedli pokol.

Oba nadškofa bi bila vesela, če bi vlada Njenega Veličanstva priznala, da se je ta tragedija zgodila in naredila kakšno kretnjo obžalovanja. Povedala sta mi, da bi to zelo pripomoglo k blažitvi bolečine, ki je še vedno živa v srcih mnogih Slovencev, kar brez dvoma slabo vpliva na podobo naše države v njihovi zavesti.«

V odgovoru na kardinalovo pismo, je Blair med drugim zapisal: »Druga svetovna vojna in čas po njej sta za mnoge Evropejce vseh narodnosti in političnih nazorov pomenila tragedijo. Dobro razumem bolečine, ki jih toliki še čutijo – po vseh teh letih in po vseh novih informacijah. Vendar prinaša vsaka nova raziskava večje razumevanje teh dogodkov. Prav je, da se, ko se Evropa spominja trpljenja, skozi katero so v tedanjem času šli vsi narodi, tudi mi spominjamo tragedije, ki je zadela slovenski narod.«

Vsakomur je jasno, da to ni noben odgovor. Če pa je to diplomacija, je slaba diplomacija. Spet: prav ali ne prav … Kakor je Daily Mirror zapisal v dresdenskem primeru: »Britanci, ki redko začnejo kako vojno, vedno pa vedo, kako jo je treba končati, se nimajo česa sramovati.« V našem primeru so jo končali z zločinom. (FAZ, 2. nov. 2004) Nekdo je nekje zapisal: »Do naroda, ki je celemu svetu vsilil svoj jezik, je treba biti oprezen.« Angleži so brez dvoma kulturen in civilizatoren narod, nekatere reči pa si je vseeno dobro zapisati v spomin.

Vetrinj

Figure 33. Vetrinj

Na primer upor v mestu Amricar v severnoindijskem Punjabu aprila leta 1919, ki ga je general Reginald Dyer zatrl tako, da je četam ukazal streljati na množico, ki se ni hotela raziti: tako je ubil 279 in ranil 1208 ljudi. To dejanje so sicer nekateri kritizirali, lordska zbornica pa ga je odobrila, češ da je general na ta način zagotovil britansko oblast nad pokrajino.

Britanci so v petdesetih letih preteklega stoletja skušali nevtralizirati upor v Keniji (Mau – Mau) na način, za katerega je eden poznejših pisateljev Anderson moral reči, da je Kenija postala »brutalna policijska država«. Postavljena so bila koncentracijska taborišča, v katerih z ljudmi niso ravnali mnogo bolje kot v nemških taboriščih druge svetovne vojne. Isti pisatelj pravi, da je britanska vlada, ki se je »eno desetletje prej bojevala proti tiraniji, sedaj sama postala tiranska«. Vojna je potekala tako, da je na 95 pobitih Evropejcev, bilo pokončanih 20.000 Afričanov. Pri vsem pa tudi ni nepomembno, da so bili britanski intelektualci do teh zločinov »sramotno zadržani«. Čisto drugače kot Sartre in Camus, ki sta glasno protestirala proti ponašanju francoske vojske v Alžiriji.

V predstavitvi viktorijanskega pisatelja Charlesa Kingsleya pravi John Derbyshire (The New Criterion, september 2006), da iz njegovih knjig diha »nepremagljiva superiornost Angležev nad vsemi drugimi narodi« in da se, ko odložiš katero od njih, sprašuješ, »če viktorijanski Angleži niso morda rasa vesoljskih tujcev«. Potem ko nas pisec eseja podrobno seznani s pisateljevimi odobravajočimi odzivi na nekatera groba in nasilna dejanja angleške kolonialne uprave, smo pripravljeni sprejeti takšne ocene.

S povedanim nočemo reči, da Angleži niso veliko prispevali k civiliziranju sveta, ki so ga kolonizirali. Hočemo le pokazati, česa vsega so tudi zmožni. Pri tem ne smemo pozabiti, da so ustvarili imperij – po Rimljanih je samo njim to uspelo – v rokavicah: tako, da so umazane reči dajali izvrševati drugim. Najbolj pa se pri tem čudimo, da so jih naši predvojni in medvojni politiki poznali tako slabo. Tako zelo slabo! Verjeli so v predstavo, ki so si jo ustvarili o Angležih kot o brezgrajnih in neomajnih gentlemanih. Najbrž so zelo slabo poznali zgodovino. Niti tega niso nikoli vedeli – ali pa so že pozabili – da so Angleži (v sodelovanju s Francozi in Rusi) 26. aprila 1915 v Londonu z Italijo podpisali pogodbo, da bo v enem mesecu stopila na stran Antante in da bo za plačilo dobila »neodrešene vzhodne pokrajine«, v katere je bilo vključeno tudi ozemlje, ki se mu je pozneje reklo »rapalska Slovenija«. Naši politiki niso vedeli, da so Angleži imeli za prvo načelo imeprialne politike plačevanje s tujo valuto.

Pri vsem tem ne bomo imeli za slučaj, da so med drugo svetovno vojno Angleži zahtevali od Balkana več kot od kogarkoli drugega; večji angažma in večje žrtve kot od kateregakoli kolonialnega plemena. Temu se ne čudimo, izvedenost v imperialni politiki jih je naučila, kaj smejo od koga zahtevati. Tudi ni čudno, da so tako odkazano vlogo z obema rokama sprejeli naši boljševiki, saj jih edine ni brigala cena, ki jo bodo ljudje morali plačati – tudi oni so trgovali z izposojenim denarjem. Čudno pa je kljub vsemu to, da so ljudje bili pripravljeni natopiti v igri s tem scenarijem. Mihajlović je s svojim »Vi bi se borili do zadnjega Srba« ostal v manjšini.

Občutek izkoriščanja in izdaje so imeli tudi drugi. V intervjuju, ki ga je imel Timothy Garton Ash z Adamom Michnikom (Encounter, februar 1985) je Michnik glede odnosa, ki ga je imel Zahod do Poljske, rekel tole: »Na Poljskem vlada kompleks izdanosti. Zmerom se bojimo, da nas bo zahod izdal. Ta kompleks ima zgodovinske korenine. Tako je bilo v času delitve Poljske, tako je bilo v napoleonski dobi, tako je bilo v času narodnih vstaj, tako je bilo na Jalti.«

Približno take stavke bi lahko napisal tudi informiran opazovalec slovenske preteklosti. O londonski kupčiji leta 1915 smo že govorili. Sledila je Churchillova medvojna prekinitev zavezništva z nacionalno rezistenco in sklenitev pakta z boljševiško gverilo. Kar tako, za nič! (S pripovedkami o nemških divizijah, ki naj bi jih boljševiki vezali na Balkan, smo v Zavezi že opravili s pomočjo angleškega stratega Johna Keegana.) Toda ta prestop – bolje, ta izdaja – je bil napad na evropski red. Napad na osnovno dostojnost. In potem Vetrinj, kraj slovenske žalosti, mogoče celo začetek narodovega umiranja! In, kakor da ne bi bilo že vsega dovolj, nazadnje še Blejski sporazum leta 1946, s katerim je OZNA od Angležev dobila možnost, da po koroških taboriščih maltretira slovenske politične begunce. Po vsem, s čimer so nas prizadeli maja 1945, so nam Angleži naredili še to.

Lord Aldington (nekdanji general Toby Low)

Figure 34. Lord Aldington (nekdanji general Toby Low)

In kako so Poljaki na to reagirali? Poglejmo, kako Michnik nadaljuje: z upori leta 1956 in leta 1970, s smrtjo ladjedelniških delavcev na Baltiku in rudarjev v Wujeku, z žrtvami, ki so padle v Novi Huti in Lublinu, s Solidarnostjo, z Gibanjem za obrambo državljanskih pravic in Komitejem za obrambo delavcev, s smrtjo očeta Jerzyja Popeluszka. Michnik povzame dogodke, ki jih našteje, takole: »V naši državi so se dogajale in se dogajajo stvari, ki ne zadevajo samo prihodnosti Poljske, ampak tudi prihodnost naše celine in mogoče še več.«

Tudi v tej točki se jim Slovenci lahko pridružimo. Nismo bili prvi narod v Evropi, ki je doživel boljševiško agresijo, bili pa smo prvi, ki smo se ji uprli. To je važno povedati zato, ker se lahko ne bi – ker bi se čisto lahko zgodilo, da bi nam za to zmanjkalo poguma. Ne vemo še, kaj se bo z nami v zgodovini zgodilo, a to bo šlo z nami: da smo vzdržali boljševiški teror in se mu uprli, ko je bil v zenitu moči in ko ga je gnala potisna moč, ki so jo sestavljale energije še ne preizkušene ideologije in naklonjenost vse »progresivne« Evrope. Zato tudi mi pravimo: nikomur tega ne bomo dovolili pozabiti, ne v domovini ne zunaj domovine. Znanosti, ki se ukvarjajo s človeškimi zadevami, še niso izumile merske enote za bolečino, kakor jo je izumila fizika za merjenje sil, ki delujejo v svetu materije. Zato za vlogo, ki smo jo opravili v zgodovini, ne moremo dati eksaktnega izračuna. Za tiste pa, ki imajo takega duha, da jih doseže beseda, pa lahko povemo: Cena, ki smo jo za ta upor morali plačati, je bila ta, da smo, ko je prva domovina izgubila svobodo, bili prisiljeni postaviti novo, če smo jo hoteli imeti svobodno; pa tudi ta, da smo izgubili šestnajst tisoč mladih fantov, od katerih jih je samo manjši del padel v boju, druge pa so slovenski partizani v ekstazi tiste zavrženosti, ki se hrani iz napuha in zblojene vere, zvezane in nemočne, pokončali. Tako drago je Slovence stala njihova prisebnost. Če bo Evropa kdaj hotela priti k sebi, bo morala te reči premisliti in jim dati pravo mesto. Evropa mora imeti dobro trgovino, zgraditi pa se na trgovini ne bo mogla. Če bo hotela na čem stati, močna in svobodna, se bo morala spomniti na to, kar je predlagal naš pesnik: očetov naših imenitna dela.

Angleži se ne zavedajo moralnih in političnih razsežnosti tega, kar so storili v Vetrinju. Vraščenost v tradicijo imperialne politike, jim ne dovoljuje, da bi stopile vanje v vsej velikosti. Toda to, kar danes stoji pred vrati in terja odgovore, nista več samo morala in politika, ampak novo pravo s svojimi mednarodnimi ingerencami. Njegova prednost je v tem, da je formalno: da se za stvari, ki so vanj vključene, ve, kaj je kaj. Da se ve, kaj je vmešavanje v državljansko vojno druge države, kar je Velika Britanija počela v odnosu do Jugoslavije med drugo svetovno vojno; in da se ve, kaj pomeni izpostavljanje vojnih ujetnikov gotovi smrti. Za ti dve stvari se ve, kaj pomenita in nobeno izgovarjanje na moralno, kulturno in politično nepismenost ne more biti izgovor.

V odnosu do Jugoslavije – in s tem tudi do Slovenije – je Velika Britanija torej storila dve nedopustni dejanji: s svojo intervencijo je zagotovila v državljanski vojni zmago boljševikom in s tem vzpostavila stanje, spričo katerega moramo reči, da se je tako bojevala proti enemu agresivnemu totalitarizmu, da je omogočila prihod drugega agresivnega totalitarizma; drugič pa je agresivnemu totalitarizmu, ki mu je omogočila zmago, potem ko se je vse končalo, izročila vojake, ki so se v državljanski vojni bojevali na strani demokracije – za kar se je bojevala tudi Velika Britanija – da jih je mogel genocidno pokončati. To pa je politika – če ji smemo tako teči – ki je bila ne samo protislovna, ampak tudi v nasprotju z moralnimi načeli, ki so se uveljavila v razvoju civilizacije; danes pa moramo tudi reči, da je bila to politika v nasprotju s pravnimi normami, ki jih je civilizacija oblikovala in sankcionirala. V takem moralnem, političnem in pravnem položaju je danes Velika Britanija. Enkrat se bo morala spoprijeti s svojimi dolgovi.

Nikolai Tolstoy se pogovarja s Francem Dejakom

Figure 35. Nikolai Tolstoy se pogovarja s Francem Dejakom

K temu ji lahko nemalo pomagajo tudi slovenski evropski poslanci. Duh demokratične Slovenije jih obvezuje, da – s sredstvi, ki jih imajo na razpolago – izsilijo od Velike Britanije, da uredi svoje osnovne knjige – tudi v imenu nove Evrope. Jasno je, da danes, šestdeset let potem, ne gre za drugo kot za priznanje in postavitev simbolnega znamenja.

Priznanje pa bo seveda moralo biti zgodovinsko utemeljeno, iskreno in tako glasno, da ga bo slišala in razumela vsa Evropa; in simbolno znamenje bo moralo biti tako nedvoumno in tako trajno, da bo moglo prevzeti vlogo učinkovitega zgodovinskega pomnika. Če država Slovenija tega ne bo izterjala, ne bo mogla reči, da je svobodna in samostojna. Da je država.

6.3. Civilne in politične odgovornosti katoličanov

Benedikt XVI.

6.3.1.

Četrtega narodnega shoda italijanske Cerkve lani oktobra v Veroni se je udeležil tudi papež Benedikt XVI. in imel na udeležence daljši nagovor. Poglavje, ki govori o državljanski in politični odgovornosti katoličanov, smo se odločili posredovati tudi bralcem Zaveze. Besedilo je prijazno prevedel prof. dr. Atilij Rakar.

6.3.2.

Vaš simpozij se je upravičeno lotil tudi državljanske teme, to je vprašanj civilnih in političnih odgovornosti katoličanov. Saj je Kristus prišel reševat realnega in konkretnega človeka, ki živi v zgodovini in v skupnosti; zato sta krščanstvo in Cerkev imela od samega začetka tudi razsežnost in valenco javnosti. Kot sem pisal v Encikliki Deus caritas est (Cfr nn. 28–29) o odnosih med religijo in politiko, je Jezus Kristus prinesel bistveno novost, ki je odprla pot v bolj human in svobodnejši svet z ločevanjem med državo in Cerkvijo in načelom njune recipročne neodvisnosti, z ločevanjem tega, kar je cesarjevo, in tega, kar pripada Bogu. (Cfr Mt 22, 21). Že sama verska svoboda, ta univerzalna vrednota, še posebej nujna v današnjem svetu, ima tu historične korenine. Cerkev torej ni in nima namena postati političen dejavnik. Istočasno pa ima globok interes za dobrobit politične skupnosti, duša katere je pravičnost, in ji na dvojnem nivoju nudi svoj specifični doprinos. Krščanska vera namreč očiščuje razum in mu pomaga biti to, kar je; s svojo socialno doktrino, temelječo na tem, kar je v skladu z naravo vsakega človeškega bitja, pa Cerkev pripomore k temu, da to, kar je pravično, lahko postane učinkovito prepoznavno in nato tudi realizirano. Za to so seveda nepogrešljive moralne in duhovne energije, ki omogočajo dajanje prednosti zahtevam pravice pred osebnimi koristmi ali koristmi kake družbene kategorije ali države: tu se ponovno odpira Cerkvi zelo obsežen prostor skrbi za ukoreninjenje teh energij v zavesti ljudi, za njihovo gojitev in njihovo krepitev. Neposredna naloga dela na političnem področju za izgradnjo pravičnega reda v družbi torej ni naloga Cerkve kot take, ampak je naloga laičnih vernikov, ki delujejo kot državljani na svojo odgovornost: gre za eno od nalog največjega pomena, h kateri so italijanski laični kristjani pozvani, da se ji posvetijo s predanostjo in pogumom, razsvetljeni od luči vere in učiteljstva Cerkve ter spodbujeni od Kristusove ljubezni.

Danes zahtevajo posebno pozornost in izredno angažiranje veliki izzivi razmer, v katerih široke dele človeške družine ogrožajo vojne in terorizem, glad in žeja, ter nekatere strahotne epidemije. Z enako odločnostjo in jasnostjo namenov pa se je treba zoperstaviti tudi tveganju sprejetja političnih in zakonodajnih odločitev, ki nasprotujejo temeljnim vrednotam ter antropološkim in etičnim načelom, zakoreninjenim v naravi človekove biti, še posebej v pogledu varstva človeškega življenja v vseh njegovih fazah od spočetja do naravne smrti, in v pogledu promocije družine temelječe na zakonu, z odklanjanjem uvajanja v javni red druge oblike združevanja, ki bi prispevale k njeni destabilizaciji in zatemnitvi svojstva, ki označuje družino in njeno nenadomestljivo družbeno funkcijo. Odkrito in pogumno pričevanje, ki so ga Cerkev in italijanski katoličani v tem pogledu dali in ga dajejo, je dragocena usluga Italiji, koristna in spodbudna tudi za mnoge druge narode.

Konstantin P. Kavafis

6.4. Pričakovanje barbarov

6.4.1.

– Kaj čakamo vsi skupaj zbrani na trgu?

Barbari naj bi prispeli danes.

– Zakaj takšna nedejavnost v senatu?

Zakaj senatorji sedijo in ne sprejemajo zakonov?

Ker danes pridejo barbari.

Zakaj bi senatorji še sprejemali zakone?

Barbari bodo postavljali zakone, ko pridejo.

– Zakaj je naš cesar tako zgodaj vstal

in sedi zgoraj na prestolu pri glavnih mestnih vratih

ves svečan s krono na glavi?

Zato ker danes pridejo barbari.

In cesar čaka, da sprejme njihovega poveljnika.

Posebej je pripravljen, da mu izroči pergament.

Tja je zanj napisal mnogo častnih naslovov in imenovanj.

– Zakaj so naša dva konzula in pretorji

prišli na cesto v šrkrlatno izvezenih togah?

Zakaj nosijo zapestnice s tolikimi ametisti

in prstane s sijajnimi, bleščečimi smaragdi?

Zakaj v rokah držijo danes dragocene palice,

s čudovitim srebrnim in zlatim okrasom?

Ker danes pridejo barbari;

in takšne reči očarajo barbare.

– In zakaj naši zaslužni govorniki ne pridejo kot zmeraj,

da bi držali svoje govore in povedali, kar mislijo?

Zato ker danes pridejo barbari;

in njim gredo na živce leporečje in govorance.

Zakaj pa kar naenkrat ta nemir

in zmeda? (Kako resni so postali obrazi).

Zakaj se hitro praznijo ulice in trgi

in se vsi vračajo domov tako zaskrbljeni?

Ker se je znočilo in barbari niso prišli.

In nekaj ljudi je prispelo z meje

in povedalo, da barbarov sploh ni več.

Kaj bomo sedaj počeli brez barbarov?

Ti ljudje so bili nekakšna rešitev.

Prevedla Ksenja Geister

7. Slovenska duhovna in politična drama 20. stoletja

7.1. Uvod

7.1.1.

V petek, 20. aprila, so v Cankarjevem domu Slovenski katoliški izobraženci skupaj z založniško hišo Družino predstavili knjigo Slovenska duhovna in politična drama 20. stoletja. Knjiga je zbornik devetih predavanj, prebranih na simpoziju, ki so ga prav tam leto prej, 15. oktobra 2005, organizirali Slovenski katoliški izobraženci z namenom, da razišče in osvetli usodna dogajanja preteklega stoletja in vlogo, ki so jo v njih imeli slovenski katoličani. Poleg škofa dr. Franca Perka, ki je za zbornik napisal uvodno razmišljanje, se je predstavitve udeležilo vseh devet predavateljev. Štirje od njih so prebrali posebej pripravljena besedila. Te Zaveza sedaj objavlja, ker želi nekoliko seznaniti širšo javnost, o čem se je tistega večera tam govorilo.

7.2. Sredina minulega stoletja in slovenski katoličani

Justin Stanovnik

7.2.1.

Dejstvo, da slovenski katoličani šele šestdeset let po vojni lahko javno premislimo, kaj je ta

vojna bila in kakšno vlogo smo v njej imeli, že samo veliko pove, v kakšnem času smo živeli. Na dobrih stopetdesetih straneh, ki jih knjiga Slovenska duhovna in politična drama 20. stol. ima, je sedaj to razloženo na tako konzistenten in celosten način, da bi temu besedilu lahko pripisali značaj izjave.

V petih predstavitvenih minutah v svojem prispevku ne bom mogel ničesar dokazovati. Povedal bom lahko le, o čem moj esej govori, in dodal še kako spremno misel. Za to se opravičujem in vas prosim, da trditvam, tu postavljenim, izkažete naklonjenost tako, da jih z začetno simpatijo sprejmete in vzporedite s svojim védenjem. Vsi moramo biti zelo natančni, zakaj o stvari, o kateri danes tu govorimo, je bilo izdelanih in izrečenih toliko laži in potvarjanj, kot mogoče o nobeni drugi v naši zgodovini.

Druga svetovna vojna je bila vojna za civilizacijo. Še nobena evropska vojna ni bila takšna.

Totalitarizem se je skušal polastiti duše evropskega človeka in izsiliti njegov izstop iz dosežene kulture. Take vojne še ni bilo. V tej vojni smo Slovenci imeli posebno mesto. Skoraj istočasno smo bili napadeni od treh realizacij totalitarne ideologije in njenih državnih in vojaških nosilcev. Razlika med njimi je bila le ta, da sta fašizem in nacizem udarila od zunaj, boljševizem sicer tudi, saj je imel organizacijsko in ideološko središče v Moskvi, a s silami, ki so se kot peta kolona že prej zbrala od znotraj. Totalitarna agresija se je najprej razvila v evropsko vojno, ta pa v svetovno. Končala pa se je po šestih letih nepopisnega trpljenja s porazom fašizma in nacizma, po petdesetih letih, tudi nepopisnega trpljenja, pa še s porazom boljševizma.

Druga svetovna vojna je bila torej vojna s totalitarizmi za civilizacijo in ni trajala šest let, ampak petdeset – skoraj do meseca natan čno – ko se je, po etapnem porazu fašizma in nacizma, s padcem berlinskega zidu sesul še boljševizem. Slovenski katoličani smo bili vseskozi v moralni logiki te vojne. Toda med tem ko so se s fašizmom in nacizmom vojskovale velike svetovne demokracije, smo bili v obrambi pred boljševiško agresijo dolga štiri leta sami. Ko so namreč boljševiki napadli slovenski narod, da bi ga uporabili za svoj totalitarni projekt, so napadli katoličane, ker so vedeli, da ga ne bodo mogli osvojiti, dokler ne bodo eliminirali katoličanov kot duhovne in politične sile.

Bolj katoličanov za narodovo samobitnost in obstajanje v civilizaciji ni potekal brez protislovja. Prvič so se mogli braniti pred boljševiško agresijo le tako, da so svoj boj, če niso hoteli spravljati naroda v eksistencialno nevarnost, registrirali pri okupatorju. To protislovje je imelo katastrofalne posledice. Slovenski politik Franc Gabrovšek jih je februarja 1944 v Ameriki lapidarno takole povzel: »Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpijo na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Mi nismo v vladi in z vlado, smo proti komunizmu, torej v očeh Amerikancev in Angležev nič. In vendar smo mi proti fašizmu in vendar smo mi za zaveznike in vendar imamo mi doma večino za seboj in vendar imamo mi prav. Toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja.«

Drugo protislovje pa je bilo v tem, da so boljševiški projekt podprli liberalni tabor in levi

katoličani s krščanskimi socialisti in kocbekovci. Kako pomembno je to bilo, bomo razumeli,

če pomislimo, da boljševiki kljub mednarodnim simpatijam brez te soudeležbe ne bi uspeli.

Posledica temeljnih nesporazumov, ki so rastli iz tega dvojnega protislovja, je bil poraz katoliških sil maja 1945, ki so ga katoličani morali plačati z genocidno uničenostjo svoje vojske – ki je bila vojska predvojne SLS –, z eksodusom nacionalno, kulturno in religiozno zavednih sil in z izgubo človekovih in državljanskih pravic za pol stoletja. Te so pravzaprav

izgubili vsi, katoličani pa so posebej postali še državljani drugega in tretjega reda.

Še to, kako smo katoličani bojevali svoj boj. Dr. Peter Celestin Jelenec je leta 1965 v neki

anketi ta boj koncizno opisal takole: »Vsi smo ljudje. Tudi na naši strani se je med okupacijo

zgodilo nekaj stvari, o katerih bi raje videli, da se ne bi bile zgodile. Razlika pa je v tem:

kar je bila na naši strani neljuba izjema v podivjanem času, je bil pri komunistih premišljen

sistem. Vsi smo grešni ljudje, komunisti pa so hudodelci.«

Justin Stanovnik

Figure 36. Justin Stanovnik

Tako je katoličane ocenil predvojni predsednik socialdemokratske stranke. A zgodba s tem še

ni končana. Nadaljevala se je s tako imenovano hladno vojno. Kljub nasilju boljševiške totalitarne države je namreč trideset odstotkov Slovencev še vedno vzdrževalo redne stike s Cerkvijo. In Cerkev je bila edina, ki je legalno in javno – s tem, da je bila – zanikala totalnost totalitarne države. V njej so katoličani duhovno obstajali na način, ki je bil koničasto nasproten duhu vladajoče ideologije. In ko je boljševizem devedesetega moral ponuditi demisijo, so katoličani – zaradi svoje kulturne pajdeje – svojo drugačno poučenost politično investirali v Demos. Brez Demosa pa samostojne slovenske države ne bi bilo. Nekoč tako spektakularno in dokončno premagani so katoličani Slovencem, za katere so bili odgovorni, izkazali tudi to uslugo.

O stvareh, ki jih tu izpostavljam, bi želel posebej poudariti, da nimajo značaja apologije, ampak značaj faktografije. Če zahtevamo, da se ta dejstva javno priznajo, ni to zato, ker so nam v prid, ampak zato, ker je priznanje teh dejstev potrebno za konec sedanjega nasilja. To, kar se danes dogaja v delu politike in v večinskih medijih, je še vedno nasilje. Dokler vlada v državi nasilje, ki mu sodne, parlamentarne in vladne institucije ne morejo parirati, smo še vedno v državljanski vojni. Da bi se to stanje končalo, mora parlament demokratične države izdelati osnutek pogodbe za končanje državljanske vojne in ga sprejeti v svoji kompetenci ali dati na referendum. Dokler slovenska politika ne bo dosegla, da se veliki politični zločini formulirajo in obsodijo in dokler ne doseže, da s tolikimi žrtvami podprti napori za obstajanje v civilizaciji ne dobijo formalnega priznanja, Republika Slovenija ne bo demokratična država, ne bo pravna država, ne bo država človekovih pravic. Katoličani morajo – zaradi svojega osnovnega dostojanstva, od države, ki so ji omogočili sestanek, zahtevati, da končno odpravi njihovo drugorazrednost.

To je ena stvar – stvar politike. Katoličani imamo pravico, da postanemo državljani. Ko sem

nekoč govoril z neko slovensko zgodovinarko o naši podrejeni vlogi (o nepokopanih množicah pobitih mrtvih, o nerehabilitiranih žrtvah partijskih procesov itd.) mi je odgovorila, v paleolitski maniri: Gorje premaganim. Očitno do gospe, sem ob tem pomislil, še ni prodrla vest, kdo je bil v resnici premagan. Toda, premagani ali nepremagani, pustimo to. Važno je, kar pravi Cloten v Shakespearovi igri Cymbeline (1. prizor, 3. dejanje): Ne bomo plačevali za to, da lahko nosimo svoje nosove.

To je, kot sem rekel, politika. Poleg tega pa je še področje duha. Če bomo katoličani prisebni

in kaj vredni, bomo Sloveniji in Evropi ohranjali to, kar je v središču naše poučenosti. In kaj je to? Nekateri zelo korektni in zelo natančni misleci – Leo Strauss, Eric Voegelin, predvsem pa Hannah Arendt – so razumeli totalitarizem kot »končni produkt samo sebe uničujoče moderne«. Zakaj je moderna končala v totalitarizmu? Zato, ker je izhajala iz uvida, da človek, ko se zazre vase, zagleda tam »samega sebe postavljajoči subjekt«. Samega sebe postavljajoči subjekt je bil tudi Kidrič, ki ga je Kocbek (ne moremo se odločiti ali z večjo zavistjo ali večjimi občudovanjem) opisal kot »žrebca, ki plane v zgodovino«. To je samega sebe postavljajoči subjekt.

Katoliška kultura ni naklonjena takemu uzretju. Iz besedil, ki so jo oblikovala dva tisoč let,

izhaja nekaj drugega. Ko krščanski človek pogleda vase, zagleda ne samega sebe postavljajoči

subjekt, ampak bitje, ki ga je treba predvsem rešiti – bitje, ki se lahko izgubi in ga je treba rešiti. V resnici je ta misel še starejša. Skoraj natančno štiristo let pred Kristusom je Sokrat opominjal svoje atenske sodnike, da je skrb za dušo ali skrb za sebe človekova največja skrb (Apologija, 29E). Ta skrb pa postavlja povsem drugo kulturo, kot je bila tista, ki je bila podlaga moderni: ne poljubna avtonomija subjekta, ampak reševanje sebe ali reševanje človeka. Če omenimo še to, da je bila ta misel zelo blizu češkemu filozofu Janu Patočki, ki je leta 1977 po dolgem policijskem zaslišanju umrl in je torej nastopil v scenariju, ki ni bil nepodoben tistemu, v katerem so morali nastopati premnogi slovenski katoličani (čeprav zelo verjetno ni bil praktičen kristjan), bomo pokazali na njene možnosti za prihodnost: Kako je mogoče rešiti aporijo moderne.

A za konec bi rad – kot boste videli, ne brez razloga – navedel še utrinek iz Platonovega dialoga Gorgias. V njem Sokrat pove neko misel, ki blesti v središču celotnega besedila (479 D). Takole pravi: »Drugo največje zlo po velikosti med vsemi je delati krivico. Delati krivico in zato ne biti kaznovan, pa je največja in prva od vseh zlih stvari.« S tem stavkom pa smo, kot ste gotovo opazili, spet v politiki – prav v sredini sedanje slovenske politike.

7.3. Komunistična partija Slovenije od 1920 do 1940

Janez Zdešar

7.3.1.

Zgodovina KPS med obema vojnama je zgodovina revolucionarne stranke, ki hoče z oboroženim nasiljem prevzeti totalitarno oblast.

11. aprila 1920 se je KPS a svojem ustanovnem občnem zboru priključila Socialistični delavski stranki Jugoslavije (komunistov), SDSJ(k), s središčem v Beogradu, in se z njo vred na kongresu v Vukovarju od 20. do 25. junija 1920 preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije.

V celoti je sprejela skupni statut, katerega prvi člen pravi:

»Komunistička partija Jugoslavije, kao član treće, komunističke internacionale, ima za cilj, da putem nepomirljive klasne borbe, kroz diktaturu proletariata, izvrši potpuno oslobođenje radničke klase i svih potištenih slojeva radnog naroda zavođenjem komunističkog društva namjesto kapitalističnog.«

Vukovarski program s svojo programsko revolucionarno in totalitarno postavitvijo ciljev ter včlanjenjem v Kominterno je ostal v veljavi do 1948, še po zmagi revolucije 1945.

V zgodovini revolucionarne dejavnosti slovenske in jugoslovanske KP med obema vojnama si sledita dve dobi, prva od 1920 do 1929, druga do 1941.

Prvo dobo označuje predvsem nasilni revolucionarni zagon, ki upa, da bo boljševiška revolucija v nekaj letih s pomočjo SZ in pod vodstvom Kominterne zajela vso Evropo. Dvignejo se komunistični upori, stavke, oboroženi spopadi. Tudi Jugoslaviji in Sloveniji ni prizaneseno. Vlada v Beogradu zato z OBZNANO 29. decembra 1920 prepove KP Jugoslavije in jo 2. avgusta 1921 tudi razpusti, potem ko je 29. junija 1921 komunistični likvidator Spasoje Stejić v Beogradu poskušal atentat na regenta Aleksandra, 20. julija 1921 pa komunist Alija Alijagić v Delnicah ustrelil notranjega ministra Milorada Draškovića.

Janez Zdešar

Figure 37. Janez Zdešar

Druga doba od 1929 do 1941 je zaznamovana predvsem z novimi in pomlajenimi kadri, z notranjo reorganizacijo, s šolanjem kadrov v Moskvi pod okriljem Kominterne, z udeležbo svojih članov in privržencev 1936 do 1939 v španski vojni (»španski borci«) ter od 1935 naprej v Sloveniji z rovarjenjem Ljudske fronte.

Za obe dobi – vsakih nekaj let – so značilni redni oboroženi poskusi revolucionarnega prevzetja oblasti. Naj spomnim na Zaloško cesto 1920 v Ljubljani, organiziranje »Proletarskih akcijskih čet« = PAČ 1923 v Sloveniji, Trbovlje 1924, oklic revolucije 1929, Mariborsko afero 1932, ter od Tita pripravljeno in od Kominterne prepovedano revolucijo 1940 v Jugoslaviji.

Partija z oklici in pozivi revolucij in vstaj ni imela sreče, bili so nedomišljeni, »nestrokovni« izbruhi in posledica ideološkega fundamentalizma. Brez resnejših priprav, v politični zaletavosti in iracionalnosti, si je partija sama svoje poraze pripravljala in zaslužila. Zato je tudi ne moremo imeti za normalno »politično stranko«, čeprav se je sama tako imenovala, – temveč za iz tujine vodeno teroristično organizacijo, ki nikdar ni bila številčno močna.

Leta 1920 je KPJ v Sloveniji štela čez 12.000 članov, a je nato število padlo na nekaj desetin (!). Po nekaj letih se je število dvignilo, a ob koncu leta 1928 spet upadlo, tik pred Aleksandrovo diktaturo, ko je partija štela 196 članov. Sredi leta 1933 jih je bilo okoli 600, 1934 ob Goričanah so jih našteli 328, pred Čebinami 1937 le še okoli 250. Nato se je število dvigalo, sredi leta 1940 ob Vinjah jih je bilo 650, do konca istega leta že okoli 900. Na začetku vojne, aprila 1941, naj bi bilo že več kot 1.200 članov

7.3.2. *

Načelen odnos partije do Cerkve razviden iz »Dela«, uradnega partijskega glasila, v članku Cerkev in fašizem, leta 1932:

»Danes se bije boj dveh svetov … Cerkev se v tem boju postavlja na stran krvavega fašizma. Komunisti moramo imeti to dejstvo pred očmi in posebno v Sloveniji, kjer je vpliv cerkve še velik, neumorno in vztrajno voditi boj proti temu sovražniku …«

Partijska protiverska in proticerkvena propaganda se je stopnjevala: iz verske sovražnosti je prehajala v kriminalne prestopke in teroristična dejanja. Najbolj očitno se je to pokazalo pri podiranjih evharističnih križev ter požigih poslopij vidnejših predstavnikov SLS oz. JRZ.

Leta do okupacije 1941 je zaznamovalo – med drugim – komunistično ljudskofrontno gibanje (Ljudska fronta, Slovenska fronta, Slovenska ljudska fronta – LF, SF, SLF). To gibanje se je z akcijami in propagando razbohotilo »pod različnimi imeni z vzponi in upadi, z izstopanjem enih in vključevanju drugih skupin«.

Ljudsko fronto je ukazala nova, spremenjena taktika Kominterne, sprejeta na 7. kongresu v Moskvi od 25. julija do 21. avgusta 1935. Sovjetska Zveza se je namreč prek Kominterne hotela rešiti vedno hujše zunanjepolitične izolacije. Zato je prepovedala sovražne izpade do socialdemokratskih strank v Zahodni Evropi, kjer so bile na oblasti, in jih pozvala k skupni borbi proti fašizmu. Nastopila je doba antifašizma, razglašanje svetovne revolucije je utihnilo, o ilegalnem delovanju kompartij po svetu ni bilo več govora, prav tako ničesar več slišati o razbijanju versajskih držav v Evropi in ustanavljanju delavsko-kmečkih podonavskih republik. Na površje se je vzdignila taktika ponujene roke sodelovanja in povezave s skupinami in političnimi organizacijami – tudi idejno nasprotne strani – ter z njihovo pomočjo v akcijski povezanosti priti na oblast.

Tudi v Sloveniji. Teoretik in taktik Slovenske ljudske fronte je postal Kardelj, tedaj predavatelj na komunističnih šolah v Moskvi. Navajam:

»Slovenska fronta ne more biti fronta, če ne dobi množičnega razmaha in ne objame temeljnih slovenskih množic. Osnovne slovenske množice pa so katoliške množice.«

Tako se je glasila osnovna teza, ki jo je še z drugimi razmišljanji in navodili iz Moskve zapisal in poslal junija 1936 Jožetu Vilfanu v Slovenijo:

»Kako bi prišli do osnovnih slovenskih množic? … Prišli bodemo do njih preko akcij za osnovne slovenske zahteve. Akcije so pot, ki vodi v množice …«

Nato: »Prišli bodemo do osnovnih slovenskih množic preko JSZ (Jugoslovanske strokovne zveze = »krščanski socialisti«, op. p.)

Končno: »Prišli bodemo končno do temeljnih množic z delom v JRZ. Po mojem mišljenju je treba aktivizirati tiste aktiviste bivše SLS, ki se ne strinjajo z JRZ …«

Ljudskofrontna politika in agitacija je dosegla višek na čebinskem sestanku. Z njim se je začela nova doba partijske dejavnosti, ki je osebno povezana s Kardeljem in njegovo kominternsko zagnanostjo: difamiranje nasprotnikov, podtikanje sebičnih namenov, grobo in hujskaško pisanje postajajo orožje politične diskusije. Komunistična stranka samo sebe identificira z narodom, njeni politični strankarski nasprotniki so zato sovražniki naroda oz. izdajalci.

Ljudska fronta je imela v Sloveniji nekaj uspehov, a glavni cilj, pridobitev katoliških množic, ni bil dosežen.

Več sreče je imela partija pri krščanskih socialistih, Jugoslovanski strokovni zvezi, JSZ, ki so se zaradi komunistične infiltracije in uspešnega diferenciranja akcijsko in idejno partiji vedno bolj približevali, se z njo združevali – in obenem oddaljevali od prvotne Krekove krščansko-socialne zamisli. Konec junija 1940 so se domenili, da Komunistični partiji Slovenije ponudijo sodelovanje in zavezništvo v tem razburkanem času. Pooblastili so Toneta Fajfarja in Lojzeta Hartmana, naj navežeta stike z vodstvom KPS in ponudita sporazum.

Partija je ponudbo sprejela. Krščanski socialisti so naredili politični skupinski samomor in prenehali biti samostojna idejno-politična in sindikalno organizirana sila na Slovenskem.

7.3.3. *

Slovenska komunistična partija oz. slovenski komunisti so bili v vsem obdobju med obema vojnama vključeni v neslovensko centralo v tuji državi, v imperialistični in boljševiški Sovjetski zvezi. Ta povezava je temeljila na direktni podložnosti in odvisnosti.

Gledano z organizacijskega vidika je bilo delovanje slovenskih komunistov v tem obdobju ilegalno, pollegalno in legalno. Delovanje sleherne komunistične partije ima zato od vseh početkov tudi značaj zarotniškega, podtalnega delovanja, ki je bilo pogosto vabljivo zlasti za mlade avanturiste izrazito meščanskega porekla. Ilegalno delovanje partije je bilo vnaprej hoteno in načrtovano, ni bilo nujna posledica državne prepovedi ali praktičnega onemogočanja javnega delovanja. V ilegalnem delovanju se je partija pripravljala na možnosti, ki jih je bilo treba v revoluciji sami čimbolj uspešno izrabiti. Čistke v partiji niso bile zgolj posledica ali »zdravljenje« nekega nenormalnega stanja, temveč pogosto instrument za preprečitev določenega razvoja ali notranjih zarot.

Marsikoga iz vodilnega kadra se je polaščala patološka preganjavica, prišlo je do medsebojnih komaj še razumljivih obtoževanj sektašenja, levega ali desnega frakcionaštva, trockizma, pol–trockizma (!), likvidatorstva, revizionizma, oportunizma, nacionalnih odklonov itd: notranja zgodovina KPJ in KPS je zgodovina prepirov in rivalstva.

Seveda je članstvo zaradi tega postalo idejno negotovo, razklano in dezorientirano. Notranja »proletarska demokracija«, značilna za prvo povojno dobo, je izginila, volitve v notranje partijske gremije so nadomestili diktati vodstva. Neprestane spremembe taktike so prav tako neugodno vplivale na idejno usmerjenost članstva. Razen tega so navodila iz vodstev prihajala v Slovenijo z zamudo, dodatno zmedo je povzročalo dejstvo, da so bila kar tri vodstvena središča.

Partijska, predvsem tiskana propaganda se vse to obdobje poslužuje nekaterih stalnih elementov, ki postajajo stereotipi. Pristopi k prikazovanju mednarodnega in notranjepolitičnega položaja so izrazito manihejski, dvopolni, opis situacij pozna le črno in belo barvo, dobro in zlo, komunizem in kapitalizem, materializem in idealizem: tertium non datur. V nasprotju s temnimi silami, ki so na vladi in imajo oblast in kapital, se partija bori za spremembo družbe, ki bo prinesla pravico in svobodo najprej delavnemu ljudstvu, nato vsem državljanom. Partija se bori za kruh in za mir, se bori proti grozečemu vojnemu požaru, zlasti pa proti imperializmu in fašizmu.

Antifašizem postane v teku časa poglavitna stalnica kominternske propagande in njenih sekcij po svetu. Kar ni komunistično, je fašistično – to je osnovna propagandna trditev. In posledično: vse, kar je protikomunistično, je seveda fašistično.

KP Jugoslavije od začetka ni imela interesa za narodna vprašanja in probleme, bila je pristašinja trdega unitarizma in pojmovanja poenotene in ene Jugoslavije z enim samim narodom. Na pritisk Kominterne je 1924 opustila to tezo in se opredelila za secesionizem: versajsko Jugoslavijo je treba razbiti in ustvariti na podlagi narodnostnega načela federativno delavsko-kmečko republiko Jugoslavijo, s pravico do odcepitve posameznih narodov. To tezo je partija zastopala 11 let, do splitskega plenuma 1935, ko se je spet na zahtevo Kominterne opredelila za obstoj Jugoslavije, in v letih do 1941 propagirala Jugoslavijo z vlado »ljudske demokracije«, s tesno oz. popolno naslonitvijo na SZ. Vprašanje obstoja ali neobstoja versajske Jugoslavije nikoli ni bilo vprašanje politične etike, to se pravi, postavljeno z vidika utemeljenosti slovenskih nacionalnih pravic in interesov. To velja za vse omenjene faze, unitarizem do 1924, razbijanje do 1935, spet za Jugoslavijo od 1935, in še za nihanja in programske nejasnosti glede Jugoslavije po 1941 do 1. AVNOJ-a 1942, ko gre spet za Jugoslavijo, a »novo« in komunistično.

Popolna organizacijska, programska in ideološka povezanost, odvisnost in podrejenost slovenskih komunistov Sovjetski zvezi, Kominterni in KP Jugoslavije se jasno in dokončno izrazi tik pred vojno, v resoluciji, sklepu in poteku 3. konference KPS v Vinjah, junija 1940. Pozdravne telegrame pošljejo Stalinu, državnemu vodji SZ, Dimitrovu, generalnemu sekratarju Kominterne, ter najvišjemu partijskemu forumu v domovini, CK-ju KPJ, trem predstavnikom sil, katerim so podrejeni. Kot predstavnik Kominterne nastopa Tito. V Sklepu pa se Komunistična partija Slovenije avtodefinira kot »sestavina celotne Komunistične stranke Jugoslavije«, »pod vodstvom centralnega odbora KSJ in KI, Kominterne«.

V času, ko je bila Slovenija življenjsko ogrožena od nemškega in italijanskega nacifašizma, niti leto dni po imperialistični zasedbi Poljske in sovjetizaciji baltskih držav, naj bi Slovenci iskali rešitev pri Sovjetski Rusiji, partnerici totalitarne hitlerjanske Nemčije. Doma pa naj bi z revolucijo, načrtovano od Tita za jesen 1940, uvedli ljudsko demokracijo po sovjetsko-ruskem zgledu.

7.4. Katoliška dilema med drugo svetovno vojno

Anton Drobnič

7.4.1.

V svojem prispevku o dilemah, ki jih je druga svetovna vojna postavila pred katoliške Slovence, sem izhajal iz dejstva, da je bila druga svetovna vojna za razliko od prve bistveno drugačna. To ni bila vojna velesil za ozemlja, bila je spopad demokracije s totalitarizmom, bila je vojna z etično podlago.

V prvi tretjini, ko sta bila Hitler in Stalin še zaveznika, je bila takšna slika čista in jasna. Ko je Stalin po nemškem napadu moral prestopiti na stran zahodnih demokracij in se je proti nacističnemu totalitarizmu bojevala zahodno-sovjetska, to je demokratično-totalitarna zveza, pa so se stvari zapletle in pogledi zameglili. To idejno protislovje vojnega zavezništva je tudi slovenskim katoličanom povzročilo usodne težave, ko je po nacistični okupaciji slovenska komunistična partija navidezno oklicala narodnoosvobodilni boj proti okupatorju, v resnici pa organizirala »ljudsko osvobodilni boj«, to je razredni boj ali nasilno družbeno in politično revolucijo.

Slovenci so se, razbiti na tri okupatorska področja, nenadoma znašli pod nacionalnim nasiljem tujih okupatorjev in pod še hujšim idejnim in političnim nasiljem domačih boljševiških revolucionarjev. Boljševiški napad, skrit pod masko boja proti okupatorju, je med slovenskimi katoličani povzročil usoden razkol. Del njih, ki jih je s komunisti družila ideja socializma, je z navdušenjem sprejel akcijo komunistov in njihovo vodstvo, kar jih je že čez dve leti privedlo tudi v formalno podrejenost komunistom in nato v popolno ukinitev, ki praktično traja vse do danes.

Anton Drobnič

Figure 38. Anton Drobnič

Drugi del slovenskih katoličanov je spregledal komunistično prevaro in odklonil sodelovanje pri njej. Zato so se znašli ne samo pod silnim komunističnim propagandnim in političnim ognjem z očitki izdajstva in nedopustne kolaboracije, ampak že v drugi polovici leta 1941, zlasti pa v prvi polovici leta 1942 tudi neposredno pod noži in kroglami partizanskih in vosovskih likvidatorjev.

Po 15 mesecih neoviranega divjanja, ko je bilo na majhnem območju tedanje Ljubljanske pokrajine umorjenih že več kot tisoč uglednih in poštenih Slovencev, zlasti vernih katoličanov, je brez Mahniča ali škofa Rožmana, brez Ehrlicha ali profesorja Tomca, ki jih sedanji zagovorniki boljševiške prevare obupno kličejo na pomoč, na slovenskem podeželju spontano, brez ukaza kakšnega centra in brez kakšnega političnega programa nastala samoobramba v obliki vaških straž. Čista obramba nezavarovanega prebivalstva pred divjanjem organiziranih morilcev.

»Jaz se bom branil!« je bil odločen sklep ustrahovanih slovenskih katoličanov. Ne odločitev ali ukaz njihovih cerkvenih ali svetnih voditeljev, bila je odločitev hudo prizadetih in ogroženih posameznikov, preprostih kmetov in posameznih vasi, ki v silni stiski med tujimi in domačimi nasilniki, med strelišči za talce in brigadnimi morišči niso imeli več nobenega drugega učinkovitega in častnega izhoda.

Ni bilo težko spoznati komunistične prevare in boljševiškega napada na slovenski narod. Težko je bilo to spoznanje javno razglasiti, še težje je bilo temu spoznanju dejavno slediti in se »bratskemu« zlu z orožjem upreti. Upreti se terorju, ne glede pod kakšnim imenom in od koga prihaja, braniti svoje družine in svoje vasi pred nasiljem kogarkoli, to je bila velika slovenska odločitev v zmedenih razmerah druge svetovne vojne. To je bila odločitev, vredna trajnega spoštovanja in častnega spomina.

7.5. Odnos komunistične oblasti do Cerkve in katoličanov v Sloveniji

Tamara Griesser-Pečar

7.5.1.

V svojem prispevku sem zelo na kratko skicirala nasilje nad predstavniki katoliške Cerkve na Slovenskem in verniki. Predvsem je »ljudsko oblast« motilo dejstvo, da katoliške Cerkve zaradi velikega vpliva med pretežno vernim narodom ni mogla zatreti, kot je zatrla celotno politično opozicijo. Tako je Cerkev ostala edina organizirana sila izven komunistične partije in do prevrata 1990/1991 za komunistično oblast notranji sovražnik številka ena. Že v poročilu notranjega ministrstva novembra 1945 je označena kot »hrbtenica reakcije« in te ocene totalitarna oblast ni spremenila. Še v zadnjem Priročniku za delo milice iz leta 1985 katoliško Cerkev opredeljuje kot poglavitnega notranjega sovražnika in ji zaradi tega posveča veliko pozornost. Od t.i. »osvoboditve« pa vse do resnične osvoboditve je »ljudska oblast« budno spremljala predstavnike Cerkve in vidne katoliške laike. Načelo o »ločitvi Cerkve in države«, ki ga je določila jugoslovanska ustava z dne 21. 1.1946, je bilo v preteklosti – tako je enotno ugotovila tudi Mešana krovna komisija Rimskokatoliške cerkve in vlade republike Slovenije leta 1996 – »razumljeno predvsem v negativnem smislu izločitve cerkve iz javnega življenja.« In tako jo razume marsikdo še danes … Kot je pred kratkim na posvetu na SAZU poudaril Dr. Ivan Štuhec, je v javnosti pravica do neverovanja postavljena nad pravico do verovanja in izpovedovanja vere.

Tamara Griesser-Pečar

Figure 39. Tamara Griesser-Pečar

Cilj komunistične oblasti je torej bil notranjega sovražnika, če že ne odpraviti, vsaj v očeh vernikov moralno onemogočiti in s tem čimbolj znižati njegov vpliv. »Ljudska oblast« je začela takoj po vojni ukrepati proti Cerkvi kot instituciji in posameznim duhovnikom, redovnikom in redovnicam: s hišnimi preiskavami, s stanovanjskim utesnjevanjem, brisanjem z volilnih list, omejevanjem verouka, ukinjanjem cerkvenih šol, z agrarno reformo in nacionalizacijo, z omejevanjem verskega tiska. Sestre so morale zapustiti bolnišnice, sirotišnice, domove za onemogle, čeprav za njih ni bilo nadomestitve.

Komunistična oblast je začela takoj množično zapirati svoje nasprotnike, tudi duhovnike, redovnike in številne vernike. V preiskavi, med procesom in v zaporu so bile kršitve človekovih pravic na dnevnem redu. V nasprotju s pravnimi državami je bilo v Jugoslaviji sodstvo v rokah vladajoče partije in je uresničevalo samo njene cilje. Ustavno sodišče je leta 1998 ugotovilo: »Zgodovinsko priznano je, da je takratna oblast izrabila sodstvo v svoje politične namene.« V času najhujšega nasilja nad Cerkvijo (1945–1961) so »ljudska sodišča« kazensko obsodila 429 duhovnikov in redovnikov, 339 na zaporne kazni in 73 na denarne kazni. Kar devetim duhovnikom je bila izrečena smrtna kazen in štirikrat je bila tudi izvršena. Pravne norme, ki so veljale v demokratičnih državah, niso igrale nobene vloge. Sodišče ni upoštevalo ne prič in ne gradiva v prid obrambe, tudi ne motivov dejanj. Obtožnice so bile popolnoma skonstruirane, slonile so pogosto na ponaredbah. Številne so bile tudi administrativne kazni, do leta 1961 jih je bilo 1450.

Komunistična oblast je skušala Cerkev tudi ekonomsko uničiti: z zaplembami pri sodbah, z agrarno reformo, z razlastitvami itd. Posebni instrument prisile so bili davki. Državni sekretar Mitja Ribičič je v strogo zaupnem pismu leta 1954 poučil svoje podrejene, da je »pravilno obdavčevanje duhovščine … eden izmed osnovnih instrumentov za izvajanje ekonomskega pritiska na duhovščino … Ekonomski pritisk je bil doslej najuspešnejši za izvajanje diferenciacije.«

Oblast je sistematično nadzorovala vernike – predvsem tiste, ki so imeli odgovorne službe ali bili zaposleni v državnih službah. Pod posebnim nadzorstvom so bili predvsem učitelji in profesorji. Marksistično ateistična ideologija je bila temelj vsega izobraževanja in vzgajanja. Sadove tega vzgajanja žanjemo še danes. Za mnoge je vera še vedno, kot se je izrazil koprski škof Janez Jenko oktobra 1978, »bolezen« oz. »škodljiv pojav preteklosti …«.

8. Iz arhiva Nove Slovenske zaveze

8.1. Dopisovanje med Danielom Šerkom in Mirkom Javornikom II

Ivanka Kozlevčar

8.1.1.

V prejšnji Zavezi je bil predstavljen zadnji del dopisovanja med Danielom Šerkom in Mirkom Javornikom, tukaj pa so prikazana pisma iz začetka njune emigracije. Ohranjena so le Javornikova pisma, in to v rokopisu, ni pa Šerkovih odgovorov, ker so bili verjetno tudi rokopisni in tako Šerko ni imel kopij, ki bi jih hranil. V prejšnji številki objavljena korespondenca je namreč vsa pisana na stroj in dopisovalca sta si očitno delala kopije. Vsa pisma so zelo skrbno ohranjena, kar kaže, da se je Šerko zavedal njihove dokumentarne in kulturne vrednosti, saj jim je pri vseh selitvah moral posvečati dosti skrbi. Tudi papir je v prvih pismih slab, ker so bile pač take razmere, in zelo občutljiv. Prvo tukaj objavljeno pismo nima navedenega kraja, verjetno je pisano s Koroškega, ima pa datum 15. VII. 1945, druga pisma pa so pisana iz taborišča v Riccionu in zadnje iz tega taborišča ima datum 11. III. 1946. Včasih česa ni bilo mogoče prebrati ali pa prečrkovanje ni zanesljivo, kar velja zlasti za imena, take primere zaznamuje vprašaj (?). Tri pike v oglatem oklepaju pomenijo, da je kaj izpuščeno, zlasti če je stvar zelo osebna. Dostavki so v poševnem tisku.

Pisma izražajo bolečino ob tragediji, ki je zadela domobrance; zavest, da je dolgoročno bila odločitev kljub vsemu prava in da se bo komunizem prej ali slej zrušil; nezadovoljstvo z delom oziroma nedelom vodstva, zlasti Miha Kreka, in nezaupanje vanj, zlasti ga moti njegov odnos do domobranstva, glede katerega je hotel biti pred zavezniki »čist«; spoznanje, kako usoden je ta čas za Slovence in morebitno slovensko samostojnost, zato takoj začne delovati, kolikor je v njegovi moči, in odklanja Krekovo jugoslovansko usmeritev. Prikazujejo pa tudi čisto vsakdanje težave taboriščnega življenja in borbo za preživetje, medsebojne razprtije med raznimi skupinami in druge nečednosti. V zraku je bil strah pred morebitnimi izročitvami in oznovskimi ugrabitvami, pa tudi skrb za domače, ki so ostali na drugi strani meje.Včasih se pokaže oster odnos do duhovščine, ki je bil značilen za Voduškovo in Kocbekovo literarno druščino in krščanske socialiste. Mirko Javornik, Drago Ulaga, Aleš Stanovnik, Ruda Jurčec, Marjan Brecelj in drugi so bili nekdaj prijatelji. Ruda Jurčec, Mirko Javornik in Cene Logar so imeli skupno stanovanje, ki so ga imenovali kolhoz, kakor pravi Šerko. V tridesetih letih »je bilo moderno biti rdeč«, za Javornika pa je bila prelomna udeležba na kongresu PEN klubov v Barceloni 1935. leta, kakor je bilo že povedano, in Javornik je potem odločno odklanjal totalitarni komunizem.

Ta pisma so pomembna za osvetlitev prve etape emigracije, škoda pa je, da ne vsebujejo še popisa samega umika iz Ljubljane in prvih dni oziroma tednov na Koroškem, kakor jih je doživljal Javornik, kar bi bilo glede na njegovo politično razgledanost gotovo zanimivo in glede na njegovo neprizanesljivost pristno.

Dragi Dano – stara sablja!

15. VII. 1945

Rad bi pisal trenutku in tragiki primerno, pa sem po drugi strani spet vesel, da Ti lahko pišem v zavesti, da se je vsa naša kompanija nekam dobro in cela prerinila, da bomo morda le lahko ustvarili nekaj zametkov za bodoče pametne in zavedne Slovence. Zdajle sva z Ludvikom priromala iz Lienza, kjer sva obiskala lager – tam je zdaj precej Slovencev, med njimi so iz naše in rakovske (?) občine. Govoril sem s Tonetom, njegovim bratom Lojzom, z dekleti. Bili so me zelo veseli, dasi me v uniformi spočetka ni nihče spoznal. […] Včeraj sva z Ludvikom spravila na varno v (?) Vuka (Vuk Rupnik, domobranski poveljnik) in njegovo ženo – kar z oklepnim avtom. Povej njegovim fantom, če jih je kaj tam. V Lienzu so zdaj jokali, ko so zvedeli za to novico.

Pred dvema dnevoma jo je na lepem in nepričakovano primahal nazaj France (France Zupan, sodelavec pri Slovenskem domu). Zelo hitro, da bi si ne bil nikoli mislil. In kar je v tej duševni in pregrozni mizeriji najvažnejše – prinesel je flašo žganega. Tega sem ponajveč jaz udušil, tako da sem bil sposoben poslušati njegovo pripovedovanje samo o poti tja grede do Verone. Potem sem bil trd. Zdelo se mi je kakor zveličanje po tolikšnem času – govoril sem angleško ko vidva, prisilil Škota, ki prinaša ta pisma, da se je še on napil in potem dve uri spal na nekem nespodobnem kraju. Mene so spravili v posteljo, a ob štirih popoldne sem zdivjal, se preoblekel v civil, tekel z neko druščino do 1000 metrov višine do slapa, kjer sem se slekel in šel pamet hladit. Od tam naprej se spominjam, pa me ni nič sram. Navsezadnje – kaj bi človek naredil vse, da bi se dokopal do pozabljenja. Površnost, četudi narejena, žvižganje na svet in na ljudi, ki se cijazijo po njem, pijača to so vse dobri pripomočki, da ostaneš pri sebi in človek.

Morda se Ti bo zdelo neumno, da Ti ne pišem problemov, učenih reči in napovedi, toda razlogi za to so: 1. videli se bomo kmalu, čimprej, gotovo pa v mesecu dni; 2. resne reči sta Ti povedala Franci (Danielov brat) in France in meni zdaj ni, da bi pisal sinteze, ko je vse tako preprosto in jasno: #Ne meč, pregnala nas je sreča kriva.« Kriva sreča – to so prvaki in modrijani in pismouki, ki so krivi, da smo žal mi imeli prav v svojih napovedih – da bi ne bili imeli! Če nam ta nauk ne bo pomagal, potem si napišem samo še nagrobni napis, da smo zaradi zvestobe papežu, iluzijam in prvakom po lastni neumnosti šli po gobe, ker si nismo pustili pomagati.

Toda čeprav se Ti bodo zdele te stvari malo iz tira in paradoksne, povem Ti, da me nekaj ni zapustilo: vera, da smo imeli in da bomo imeli prav. To nas je dosti veljalo in nas bo še, toda šlo bo tako, kakor čutimo, da mora iti. In za nagrado, četudi morda edino, bomo imeli zavest, da smo živeli in delali po svoje, to je prav in herojsko. Marsikaj, kar je včasih bilo le bobneča beseda, katero te je bilo sram izgovoriti, se je zdaj v bolečini in grozi izkristaliziralo v bistvo, ki nam nekaj pove: domovina, smrt, ljubezen, junaštvo.

Saj ne boš zameril, da Ti pišem samo priložnostno filozofijo. Je samo zate, konkretne reči je povedal že France, drugo se bomo pogovarjali ob snidenju. Če dobiš to pismo o pravem času, to je do petka 20. VII., zberi vse novice, kar se jih je nabralo od Francetovega odhoda in kar sta jih prinesla iz Rima, zlasti pa če imaš kaj iz Ljubljane o mojih in Tvojih. Saj razumeš, kako mi je, dasi ne maram nikomur o tem govoriti. Če Te pismo ujame, napiši odgovor, zberi vso pošto za lagerje na Koroškem in se s Francijem v soboto 21.VII. zaflosajta v Benetke, kjer se boste ob 11. uri dobili z našim Škotom Karlom, ki ga Franci pozna. Izročita mu vse, ker bo 23. šel nazaj sem, in mu pomagajte kupiti spomine za njegovo ljubezen tukaj. Fant si je vzel nalašč dopust, da nese pošto tja dol.

Političnih novic veste tam dol več kot mi. Razmerje med Titovino in Angleži se zapleta. Angleški poslanik je protestiral proti pisanju Titovih listov o preganjanju Slovencev na Koroškem in v Trstu. Londonski radio je sinoči napadel Jugoslavijo. To ni odločilno, je pa razveseljivo in kaže, da moramo zdaj začeti kovati naše železo – Slovenijo. Jaz druge rešitve ne vidim in je tudi ni. Jugoslavija – taka ali taka – pomeni za nas razlikovanje, ki ga ne bi več preživeli.

Jaz sem tu zdaj poleg gole skrbi za preživetje pomagal, kolikor sem mogel. Pravzaprav Ludvik (Ludvik Klakočer, urednik pri Slovenskem domu, sodelavec pri tržaškem radiu) še več. Če bi njega postavili v Rim na vrh, bi našo stvar speljal, če jo sploh kdo more. Poleg tega sem čakal, da se poniglavci izdivjajo. Dogodki so pokazali, koliko so sposobni in pogumni – nič. Zdaj ko sem ugotovil, da nihče ne dela nič ali zelo malo, da si nihče ne upa zagrabiti tam, kjer so vse možnosti: v propagandi po zavezniškem tisku, da vsi čakajo, da nam bo kaj z neba padlo in se zanašajo na neke skrivnostne sile, ki da so na delu – zdaj sem se odločil za štart brez ozira na levo in desno. Vidim, da je po legi in usmerjenosti Treviso najboljša baza, zato bomo zavili tja. Ni treba o tem govoriti, razen zanesljivim možem.

Morda veš kako novico o moji sestri Mimi? Ona bi nam zelo pomagala pri zvezah za čez, ker je obmejnega posla vajena.

Pozdravi vse ožje rojake in sploh vse ljudi, ki me poznajo in se jih zdaj ne spomnim. Pozdrav Franciju, Padarju (?) in Šviglju ter Kesslerjevemu sorodstvu, ki bo itak dobilo od Jožeta (Jože Kessler) dosti pošte. Pozdravi Lenarčiča, če upaš, da bi mu moj pozdrav vsaj malo posolil sivo pamet. Pozdravi Košička (Jože Košiček, kaplan v Cerknici), če ga vidiš. Njegovo vedenje in nedelo me preseneča.

Zdaj še enkrat pozdrav Tebi od Iva, Ludvika, Slavca, Ančke, bratov Zupanov, Vuka in žene in seveda od mene. Komaj čakam, kdaj ga bomo po slovensko zvrnili kozarec ali dva, dosti pozabili in se še več reči spomnili in skovali.

Tvoj Mirko

Draga prijatelja!

Riccione, 28. novebra 1945

Hvala za obakratne pozdrave s poti. Vesel sem, da ste se kolikor toliko varno in trdno usedli in boste začeli živeti. Prosita novic: jih je dosti in malo, s kakršnimi merili pač človek meri. Začel bom sam s seboj, potem pa povedal še kaj drugega.

Mesec dni dolgi obisk v Rimu je bil glede kakega bodočega dela jalov, kakor sem pričakoval, sicer pa poučen. Krek (dr. Miha Krek) me je sprejel na skoraj dveurni pogovor, kjer mi je najprej povedal svoj previdni zunanjepolitični kliše, ki sem ga že poznal iz nekaj drugih primerov: »Delati za kakršno koli samostojno Slovenijo je norost. To se pravi, delati za nekaj, kar ni nič. Jaz ne morem nikogar angažirati za kakršno koli stalno delo, ker nimam sredstev. Zaradi tega tudi ne morem tu vzdrževati nobene politične ali propagandne pisarne. Kadar kaj potrebujem, prosim koga, da mi naredi. Če vas bom potreboval, vas bom že poklical. Glavna naloga nas vseh je zdaj, da si zagotovimo eksistenco.« To je bila vsa modrost, s katero me je vedel osrečiti. Ker ne angažira od sposobnih ljudi niti nikogar od tistih, ki so v Rimu, mi je jasno, kakšna je njegova taktika: ne pustiti nikomur, da bi se v emigraciji poleg njega z delom uveljavil ter mu s tem postal konkurent. Ne zaposli niti Debeljaka (dr. Tine Debeljak, kulturni delavec, pesnik, prevajalec, kritik, urednik) niti Rude (dr. Ruda Jurčec, novinar, pisatelj, urednik med drugim Slovenca in v emigraciji Meddobja) niti drugih, celo članov Narodnega odbora ne. (Mimogrede dr. Bajlec in dr. Jelenc sta končala svojo politično pot v Rimu v študentskem zavetišču na Via Reno, kjer so Slovaki dali našim akademikom nekaj praznih sob, da lahko spe. Zdaj oba suverena zastopnika naroda mečejo tudi od tam, ne da bi Krek kaj storil za njiju.) Konec oktobra je bil tu dr. Adlešič (dr. Juro Adlešič, pravnik, zadnji predvojni ljubljanski župan), ki je potoval na konferenco SLS v Rim, in mi je povedal, da je od Kreka dobil enak odgovor, ko se mu je ponudil za kakršno koli delo. Povsem me je v mojih slutnjah in vtisih potrdil tudi Ruda, ki je sicer uradno z Narodnim odborom, zasebno pa ima, kakor sem čutil, vsega do grla in je v svojih sodbah tako oster, kakor da ne bi bil klerikalni lord. Z njim sem bil dosti skupaj in mi je rimsko politiko ali nepolitiko zelo nazorno prikazal, morda se še sam ni zavedel kako. Moj vtis je: Unionska klet, postavljena v Rim. Omizja, pri katerih se zvečer zbirajo prestižni krogi v pričakovanju nekega čudeža, si pripovedujejo novice iz listov in radia, se nazadnje napijejo in skregajo. Nisem mislil, da je tako porazno. Krekov princip je: ne se zameriti Srbom. Če kaj delamo za Slovenijo, pa pride Jugoslavija, ne bomo mogli tam igrati vloge. Jugoslavija in Jugoslavija, vem zakaj: edino v stari Jugoslaviji bi on lahko igral vlogo, drugje ne. Nanjo ga veže največ materialna eksistenca. […]

Razgovori s Francijem v Serviglianu, ki niso bili samo epikurejski, kakor je oznanil Dano v Trstu, so mi rodili sklep, da bom za vsako ceno zatrl sleherni negativizem. Toda pot v Rim in vtisi ljudi, ki žive tam ali so šli do Kreka z isto voljo kakor jaz, so mi žal dali prav. Da bosta videla, kako je, Vama bom navedel nekaj primerov. Do mojega prihoda v Rim ni nihče izvohal, da je bil tam mesec dni knez Hugo Windischgraetz, ki je v Vatikanu in povsod – zlasti pri Amerikancih – silovito delal za ustanovitev avtonomne jadranske federacije s Trstom in zaledjem. (Vsa poznejša politika Anglo-Američanov v Julijski krajini priča, da taka rešitev tržaškega problema zaveznikom najbolj leži in da to avtonomijo via facti uvajajo. To bi kazalo, da je mož imel uspeh.) Jaz sem za njegovo delo zvedel iz ameriških listov, ki so dostopni vsakemu, a kdo od naših ljudi jih bere. Iskal sem moža, a je prav dva dni prej odšel v Trst. Aviziral sem Ludvika (Ludvik Klakočer, urednik pri Slovenskem domu, glasbenik, kulturni delavec), naj se zanima za stvar.

Cela vrsta naših ljudi je mesece dolgo stanovala v isti hiši kakor bivši avstrijski kancler dr. Schuschnigg, pa se nikomur ni zdelo vredno – brez ozira na položaj Avstrije zaradi Slovencev – da bi stopil do njega in se kaj pogovoril. Jaz sem takoj dobil datum za razgovor, žal je mož nekaj dni prej moral na kliniko, toda dogovor velja še zdaj.

Dobil sem v roke ameriške katoliške liste od srede septembra. Še vedno govore o izdajalski beli gardi, dasi sedi v Chicagu Gabrovšek (Franc Gabrovšek, duhovnik in politik, med vojno zastopnik SLS v tujini), Krekov pooblaščenec za Ameriko. V pismu, ki ga je poslal Kreku 15. sept., toži, da je položaj, kakor je bil, in da vsi katoličani ne marširajo z nami. Lepo, a kdo je kriv. Ameriški slovenski katoliški listi nimajo niti Črnih bukev niti podatkov o tem, kaj je bilo pri nas. V Kanalu pri Gorici je neki ameriški Slovenec za kurata. Ta je opozoril Slovence v Ameriki, kako je s titovščino. Zdaj zbira ves mogoči material za članke, predavanja itd. Kaj naj pričakujemo od takih ljudi in takih voditeljev. Obisk v Rimu mi je vzel poslednje iluzije in me razvezal vseh ozirov, zlasti ko sem videl, da se je Krek na življenje in smrt povezal z eno kliko, namesto da bi bil ostal izven struj ter tako postal res voditelj.

Iz Rima sem odšel za nekaj dni v Servigliano, kjer so se nadaljevale običajne klerikalne in duhovske prijaznosti, ki sem jih v Rimu doživel zadosti. Ker sem imel še en cilj – Trst, sem jo brž mahnil na sever. V Riccionu sem dobil Staneta, Franceta Zupana in pa pošto od Ludvika in doma, naj zaenkrat ne hodim v Trst. Zato sem kljub vsem dobrim sklepom obsedel v lagerju. Naredil sem prav, da nisem rinil gor. Štirinajst dni potem so s ceste sneli dr. Martelanca (Ivan Martelanc, pravnik, 1944 se vključil v primorsko domobranstvo, pomagal organizirati slov. šolstvo na Tržaškem. Po vojni ga je jugosl. tajna služba z ženo vred ugrabila in ju umorila.) ter inženirja Martinjaka (?). Danes smo zvedeli, da so v Udinah pri belem dnevu odpeljali Krenerja (Franc Krener, poklicni oficir, sodeloval s K. Novakom, Narodni odbor ga je imenoval za poveljnika Slovenske narodne vojske) in nekega Burjo – plavogardista, titovci seveda.

Vse vtise iz Rima sem sporočil prijateljem, zlasti pa Ludviku in Binetu Mozetiču (?). Po trojnem pristanku smo se zedinili: popoln prelom s starimi, obračun z njimi tu v emigraciji, izdelava pozitivnega političnega programa, konkretno delo za našo stvar v vseh oblikah, zlasti v Ameriki. Najboljše središče za tako delo je Riccione. Predsednik je Kessler (Jože Kessler). Živimo, kakor hočemo, kontrole, bodisi moralne, politične ali verske, ni, demokracija kakor v Švejkovi norišnici. Podkomandant, angleški pijanec, nam je dal čez taboriščni list. Ves material plača on, izkupiček je pa naš. Edino, česar pogrešam, je pisalni stroj. Marsikaj bi bil naredil, če bi ga bil imel. Iz Ljubljane ga ne morem dobiti, tu pa nam dajo za nekaj ur na teden na posodo staro kripo s tremi tastaturami, da naredimo list. List bomo počasi v nekaj številkah naredili za žarišče zdrave pameti. Vsi smo dobili veselje. Prva številka je bila v nekaj minutah pokupljena. Spravljal bom po eno številko za vaju. Tu živimo vsi štirje v eni sobi, ki smo si jo opremili z lastno iznajdljivostjo, tako da jo hodi ves lager občudovat. Delamo vsi dosti. Zdaj smo ustvarili vsaj neko delovno jedro – to je začetek. Strah pri starih je velik. Sklicali so konferenco stranke v Rimu, sklenili kompromis z nekaterimi posamezniki, ki so na to komaj čakali, vzeli nekaj novih ljudi v odbor, postavili Kreka za predsednika Narodnega odbora ter 29. oktobra 1945 sprejeli izjavo, v kateri je najvažnejši odstavek tale: »Podpisane stranke (SLS, JNS in socialisti) odklanjajo vsako sodelovanje in tudi vsako razpravljanje ali dogovarjanje z OF ali AVNOJ, pripravljene pa so stopiti v razgovore s komunistično partijo.« Izjavo je prinesla serviglianska Zedinjena Slovenija 11. XI. Kakšen efekt je imela na ljudi, si lahko mislita, saj smo vsi tukaj v begunstvu zato, ker se s partijo kot edino silo v OF nismo marali dogovarjati. Podpisali so to reč: Krek in Bajlec (Franc Bajlec) za SLS, (?) in Zajc za JNS, (?) za socialiste.

Glede zunanje politike nam je vse bolj jasno, kakšna usodna napaka je bila vztrajati na Jugoslaviji potem, ko je postala ruska. Najbolj tipičen primer je glede tega Italija, katere šanse so danes, ko je še sovražna država, večje kot šanse Jugoslavije. Danes že ona obtožuje Jugoslavijo in zavezniški tisk ji je na razpolago. Ravnanje zaveznikov v Julijski krajni priča, kako strašno bomo Slovenci zaradi navidezne priženitve Trsta najebali. Na Koroškem so po nalogu zaveznikov razpustili OF, češ da je delala za odcepitev Koroške od Avstrije. Velika udeležba pri volitvah za Tita je udarec za nas v Ameriki in Angliji. Avstrijci v Gradcu z lepaki zahtevajo ozemlje do Save zase, najbrž proti volji zaveznikov. Glede Hrvatov in njihovega stališča do Jugoslavije mi ni nič jasnega. Krek mi je na to vprašanje dejal: »Saj to je tisto, da dr. Maček (zastopnik Hrvatov v begunski vladi) niti v zasebnih pismih, ki jih piše, ne zavzame stališča do kralja in Jugoslavije, dasi govori o vsem drugem.« Dejstvo je, da imajo Hrvati, ustaši ali ne, pri zaveznikih najlažje stališče in položaj. Ko sem bil v Rimu, je papež sprejel v izredni avdijenci prof. Žanka, bivšega Pavelićevega propagandnega ministra, in dr. Horvata, bivšega rektorja zagrebške univerze. Izročila sta mu drzno in nesramno spomenico v obrambo ustaštva in Pavelića (Spomenico sem dobil od Hrvatov na vpogled in imam ekscerpt.) Papež mu je dejal, da so v Vatikanu prepričani, da bo Hrvaška samostojna. Hrvatje so potem prišli k Rupniku (Leon Rupnik, general, predsednik pokrajinske uprave med vojno), ko je bil v (?), in ga vrtili: »Za božjo voljo, kaj pa mislite Slovenci, da tako trmasto vztrajate na kralju in Jugoslaviji. Storite vendar kaj za svojo samostojnost, če ne utegnete postati nekoč navadna avstrijska provinca.«

Ker sem se Vama namenil napisati dokaj izčrpno in zato obširno reč, nisem oddal pisma pred nekaj dnevi, ko sem ga moral zaradi drugega dela prekiniti. Zato pišem danes naprej. Med tem časom, ko sem nehal, smo doživeli republiko in odziv nanjo, ki je za nas trenutno slab: prvič zaradi tega, ker položaj za vojno s Sovjeti še ni zrel in drugič, ker se zavezniki tu zunaj nimajo na koga nasloniti. Niti po sedmih mesecih emigracije se jugoslovanski politiki v emigraciji niso mogli zediniti niti v toliko, da bi bili zakoniti zastopniki Srbov, Hrvatov in Slovencev dali vsaj eno skupno izjavo. Dali so nekaj izjav zastopniki raznih strank in to je vse. Jaz se temu ne čudim, opozicija je res taka, kakor trdi Tito: brez programa, brez enotnosti, brez cilja. Edini so si opozicionalci in emigrantje v tem, da so proti Titu. A to ni noben program, ker so po večini proti ne zaradi ideje ali naroda, marveč zato ker so izgubili korita. Zaradi vsega tega sodim, da se bo emigracija podaljšala, kar je v človeškem oziru za nas neprijetno, sicer pa za Slovence pozitivno, ker bomo le prišli do razčiščenja in ozdravljenja od jugoslovanskih iluzij in do dela. Vzpodbudo mi je dalo tudi poročilo dr. C. Žebota, ki je bil pri Mačku. Ta mu je dejal, da ima zagotovila, da bodo zavezniki Titovo vprašanje radikalno reševali. Kdaj, ni povedal. Po vojni z Rusijo pa bodo likvidirali vse versajske tvorbe: Jugoslavijo, Češkoslovaško, bivšo Poljsko – kot večnarodno državo – in ustanovili federacijo enakopravnih evropskih narodov, ne sedanjih držav – recimo za nas »Intermarizem«. (»Intermarium« naj bi se imenovala zamišljena zveza srednjeevropskih držav!) To so tolažilne perspektive, če jih gledamo brezosebno. Podobno sporočilo je od Mačka dobil tudi Krek. Treba se je pripravljati za takrat s programi in silami, ker stari svet in stari ljudje tedaj ne bodo mogli več igrati vlog. V zvezi z vsem tem je majhen dogodek, ki potrjuje vse, kar sem napisal prej. V Rimu so pred 14-imi dnevi aretirali šefa kraljeve vojaške misije polkovnika Vukotića. To misijo so Amerikanci tolerirali navzlic črni borzi in škandalom, ki so jih delali srbski oficirji, zlasti tedaj, ko sem bil jaz v Rimu. Zdaj so odkrili, da je misija imela urejeno veliko ponarejevalnico dokumentov (angleških), dovolilnic za vozila, gume, bencin, hrano itd. Udeleženi so tudi nekateri politiki. Grozi aretacija dr. Topalovića. V zvezi s tem so zaprli tudi v Nemčiji in Avstriji ca 300 kraljevih oficirjev. Za Rupnika ne morem točno zvedeti, kam so ga – na intervencijo Žitka (?) – odpeljali. Baje naj bi bil v nekem nemškem lagerju v južni Italiji.

Kar se tiče osebnih zadev, ni dosti. Za gonjo se ne menim več. Trenutno mi očitajo samo avstrijakanstvo, dalje, da imamo »domovci« s sabo 3 milijone lir; Basaj pa je smatral za vredno, da piše v Ljubljano, da mislijo komunisti nas od Doma poklicati nazaj, ker nas rabijo. Torej skušajo doma stari operirati s tistim šlagerjem, ki nas lahko očrni tam: zveze s komunisti. To mi je pisala žena, ki pravi glede »naših« ljudi v Lj. takole: »Jaz sem od njih deležna tistega, kar ti v tujini. Niti tega mi ne marajo priznati, da trpim in da mi je hudo. Če so druge pregnali z doma, so reve, meni niti tega ne rečejo.«

Ludvik se zdaj že mesec dni ne oglasi, ne vem, kako to. Njegova žena je bila v Trstu, prav tako o vseh svetih Staretova (Miloša Stareta), da smo do tedaj imeli kar dobre zveze. Jaz bom zdaj skušal iz Amerike, kjer so ta leta priobčili v listih dosti mojih stvari, dobiti kaj denarja, potem pa ženo dobiti sem, zakaj mora se ji goditi po vražje. […]

Če utegneta, mi kaj pišita. Jaz se bom oglasil takoj, ko dobim kako pošto od Ludvika. Po čem so v Milanu pisalni stroji?

Lepe pozdrave vsem trem

Vaš Mirko

P.S. Glede UNRRA-e . V Rimu je prevzela prve Slovence. Morali so dokazati, da so bili pod okupacijo preganjani, da so bili v Italiji pred 1. majem in da niso bežali pred Titom.

Draga prijatelja!

Riccione, 7. jan. 1946

Včeraj so jo prisekali iz Servigliana Johan (Johan Švigelj, Šerkov gozdar) in njegovi, ki pojdejo jutri naprej, da Vama nesejo to pismo. Nad poštnimi zvezami sem namreč obupal. Pisal sem Vama že dve dolgi pismi z vsemi novicami, za božič pa voščila, a se zdi, da nista dobila ničesar, ker ni nobenega glasu od Vaju. Da bi jo mahnil do Vas, se kar ne morem odločiti. Zdaj imam tu dosti različnega dela, najprej list, od katerega Vama pošiljam zadnje številke. Delamo ga stari tiči od Slovenskega doma in je deležen enake usode kakor njegov prednik v Ljubljani, po katerem se skuša ravnati, kar se tiče poglavja o resnici in zdravi pameti. To se pravi, da ima dosti zamer, pa še več prijateljev. Žal imamo naklado omejeno, ker nam material zanj dajejo f … plutokrati. Sicer bi ga morali pošiljati po vsej Italiji. Zdaj gre v Senigalijo, Servigliano, Jesi (?), Bologno, Modeno, Rim, Trst in Napoli. En izvod pa se špara za Vaju. Zunanjepolitične novice bosta zvedela iz njega. Drugih, razen teh, skoraj ni. Iz Rima sem zvedel, da v Vatikanu računajo s splošnim evropskim preobratom za konec letošnjega leta. V Jugoslaviji da se bo preobrnilo ne zaradi zunanje intervencije, marveč zaradi gospodarskega pritiska od zunaj in kadra znotraj. So zelo optimistični. Mi zdaj trenutno nismo tako zelo, ker so prav zdajle odpeljali iz tukajšnjega nemškega lagerja proti Jugoslaviji generala Mušickega, pred dnevi pa smo na pol zanesljivo brali v lastnih listih, da je Rupnika prevzela Titova vojaška misija v Trstu. Kaže, da bodo Angleži zdaj izpolnili obljubo, da bodo izročili 20 jugoslovanskih »vojnih krivcev«, dano pred volitvami. Jugoslavija je zdaj bila edina zavezniška država, kateri niso doslej izročili nobenega zahtevanega. Da jim na seji Združenih narodov v Londonu ne bi delala škandala, so to storili zdaj, in pa, da bi Tita pripravili do tega, da prizna razne prejšnje jugoslovanske gospodarske obveznosti, ki so velike. Zanje je to majhna reč, za nas pa … Hudo je, ker bo ta reč demoralizirala ljudi doma. Veliko so krivi naši politiki, ki niso za nobenega od teh poštenjakov niti s prstom zmignili, nasprotno najbrž še pomagali, da se znebe popularnih tekmecev. Zanima me, če bo izročen Pavelić (Ante Pavelić, predsednik hrvatske države med drugo svetovno vojno). Zanj so Titu odgovorili, da ne vedo, kje je. Tako sem vsaj bral v Pravici. Jasno, da človeka vsaka taka reč preplaši in mu je žal, da je v lagerju, in to pod pravim imenom. No, pa upajmo, da hujšega, kakor je bilo, pač ne bo. Tu smo zdaj Ivo, France, Stane in Kessler, ki je predsednik lagerja. Jemo sijajno, ni primere s kakim Monigom ali Serviglianom. Jaz tehtam že 62 kilogramov, namesto običajnih 52. Manjka nam samo tobak, ker nimamo denarja. Edini dohodki, ki jih zdaj imamo, so od lista. Dobiš povprečno 100 lir na teden.

Božič smo praznovali materialno tako, kakor bi ga doma ne. Malo nam je bilo hudo, pa smo bolečino brž zamorili z običajnim zdravilom. Bomba je bilo silvestrovanje. Šli smo spat na novega leta ob devetih. Pričakovali smo Ludvika in Rudo, pa ni bilo nobenega in smo se na njiju in na vaju spominjali ter nam s tem dali novo causo bibendi.

Drugače pa vsi dosti delamo: pišemo, študiramo in se sijajno razumemo. Tudi lager smo spravili na zadovoljivo ter demokratično višino. Je res fletno. Imamo vsak teden kino, vrtijo nam ga Germani iz sosednjega lagerja. Dvakrat na teden je črna kava in ples. Imamo bar – liter za 75 lir – in slovito gostilno Podmornica, kjer je kapitan Ciril Kočevar. Če bi bila vsa družba skupaj, bi bilo bogovsko. Saj ti bo Švigelj več povedal. Stane je šel po novem letu v Trst po liste, informacije, na razgovor z Ludvikom, iskat zvez z Ljubljano, ki so zdaj zelo skope in težavne, in nesel je pakete, če jih bo mogel poslati v Ljubljano. Danes pričakujemo iz Rima Žebota za neko določeno posvetovanje in čez kak mesec dni bomo dali, če pojde vse po sreči, kaj slišati od sebe. […] Ne zamerita, da sem danes preveč čenčav in nič literaren. Včeraj smo junačili z Begunjci, Johanom in Ličetom, pa sem danes nekam f … stvaren in se mi vse skupaj neumno zdi. Včeraj je prišla Mima na obisk in prinesla karto od žene, ki je kar tja v tri dni pisala za božič Versarijevim (?), pa je prišlo pred dvema dnevoma in tako vem, da je doma še vse v redu. Zdaj bova z Mimo pisala kot Versarija, toliko da bomo drug za drugega vedeli. Včeraj sem dobil pismo od Vitala (Vital Vodušek, Agnin brat) iz Amerike: nekaj jamranja, nekaj fajmoštrovske tolažbe in sporočilo, da si ne more ustvariti sodbe. Je v precepu, ker je toliko naredil za svinjarijo, katere žrtev so zdaj prav njegovi ljudje. Zdaj ga bom temeljito strojil, ker sem dobil zvezo za letalsko pošto. Pisal sem tudi Gabrovšku za posredovanje, ker imam pri ameriških listih še iz dobrih časov 1000 dolarjev honorarja, če bom kaj dobil. Če mi rata, bom jaz začel kako podjetje, npr. privatni sanatorij za politike … Tu se zdaj pa zdaj kateri od njih zaleti. Z nekaterimi smo navezali gostilniške stike, zlasti z liberalci, ki kar strmijo, kakšni fejst fantje smo. […] Predstavljali so si nas kot zverine, pa vidijo, da smo naravnost spodobni. Rudolfu Žitniku pravimo kar stric. Zadnjič smo jih na moč frapirali. Imeli so nekak kongres in so sestavljali dve noči dolgo resolucijo. Niso imeli ne stroja ne papirja, pa smo jim mi vse dali brez kakih načelnih pomislekov …

Pikantno za Vaju bo, da so za Titove volitve izdali ljubljanski kulturniki poziv, naj gre vse volit. Med njimi je bil podpisan tudi naš prijatelj Jože Sodja, tisti, ki je za božič 1943 sestavljal protikomunistično spomenico, bil vodilen pri KA itd. Mi smo vedno rekli, da je capin, čeprav je škof in drugi dosti dal nanj […]

Ves čas, ko pišem, čutim v duhu Danovo moralno oko, kako sumljivo šteje, kolikokrat omenjam krok in oštarijo. Bodi potolažen, Dano, vedi: »tvoj sinko je pal, ali vselej je vstal« in stoji jako solidno … Včasih ga boli srce, pa kaj bi bili sentimentalni. Spomnite se včasih name, ki Vas vse tri, posebno gospo, lepo lepo pozdravljam.

Vaš Mirko

[…]

Draga dečka!

Riccione 21, I. 1946

Prejel obe pismi. Hvala lepa […] Žal mi je, da Vama posel ne gre tako, kakor bi bilo prav. Toda po mojem je bolje počasi, pa solidno ali pa rajši celo nič, kakor pa kaka srbska posla […]

Iz Rima ni posebnih novic. Kar je politikov in nepolitikov doli, so se po večini javili Angležem za stražarje kasarn, rekviriranih vil, skladišč itd. Med to vojsko je tudi Miloš Stare (dr. Miloš Stare, pravnik, politik, funkcionar SLS, nazadnje njen predsednik) in cela vrsta drugih velikih imen. Drugi so pričeli uganjati običajne lumparije iz denarja ameriških podpor, ki ga je prišlo do zdaj 10.000 dolarjev, a ne dajo glasu o njem. Krek vodi naprej politiko čakanja, nedela iz ozirov na Srbe. Razočaranje nad njim je tudi v Rimu precejšnje. Mož je izgubil tri četrt tistega, kar je imel pred osmimi meseci. Glede izročitve Rupnika in drugih mi pravijo Srbi, da so to »jugoslovanska posla« raznih »čistih« generalov in politikov, ki da so bili od Angležev vprašani, če so ti ljudje kolaboracionisti in če zaslužijo izročitev. Dejstvo je, da so to edini generali, ki niso bili velesrbi in centralisti ter so morebitno federacijo vzeli pošteno. Drugi je ne, zato verjamem, da bi utegnilo za temi govoricami res kaj biti. Konec meseca pojde v Ameriko šest študentov stražarjev (stražarji, radikalno katoliško usmerjeni akademiki, ki jih je vodil Ehrlich) študirat, ko da mi potrebujemo v Ameriki študirajočih ljudi, ne pa propagandistov. Večina izmed njih jezika ne zna. Življenje tu v Riccionu je tako, kot je bilo takrat, ko je odhajal Švigelj. Prilagam Vama naš list, iz njega bosta izvedela vse, kar je važno. Lepe pozdrave Vama in gospe

Vaš Mirko

Dragi Dano!

Riccione, 7. II. 1946.

V pričakovanju obiska Vama to pot ne bom dosti divanil, marveč pošiljam samo cajtenge […] Tu je že teden dni Čiro (Čiro Šoukal), ki jo je prisekal s Koroškega v iluziji, da bo lahko od tu dosegel po juridični poti preklic izgona zase in za mamo. Kakor da je tak izgon nekaj, čemur lahko oporekaš s pravnega stališča. Povedati prav dosti ne ve, se je bolj zase tiščal. Je še vedno tri četrt na oni strani in se vprašuje samo, kdo je kriv, da je toliko ljudi v emigraciji. Namreč, kdo od nas. Na Koroškem je govoričil, da je bilo vse naše delo zgrešeno itd., kot da bi bil trenutni zunanji uspeh kriterij za pravilnost ali nepravilnost nekega dela. Zame osebno je govoril, da je povsem zgrešena moja politična, življenjska in osebna linija; da se nisem razumel z ženo, da sem imel druge ženske in podobno. Jaz sem mu, že preden je prišel sem, napisal dolgo pismo z obračunom ter ga po Dolencu poslal gor, pa sta se pismo in naslovnik križala. Drugače se vede tako, da če ne bi izgnali tudi njegove mame, bi vsi mislili, da je kak oglednik. Pri ljudeh, ki ga ne poznajo, bo tudi tak vtis naredil, zlasti zdaj ko so komunisti že organizirali, npr. v Serviglianu, propagandno akcijo – raztresajo letake, biltene itd.

Druga važna osebnost tu je Krener, ki so ga Angleži izpustili. Sam pravi, da so ga prijeli, ker so ga sumili, da organizira v Udinah komunizem. Kaj je res, ne vem; drži pa, da je hodil z neko zagrizeno furlansko komunistko. Tu ga ljudje po strani gledajo in se bojim kakih izbruhov. Jože mu je že svetoval, naj gre rajši kam k svojim. Krenerja skrbi samo, kje bi dobil skupaj ekipo za preferans in izmed domobrancev purša. Sicer je tukaj zdaj zaradi debat v Londonu glede vojnih zločincev, beguncev itd. dokaj nervoze. Kaj bo, ne vem. Odvisno bo od raznih kupčij med hudičem in Belcebubom.

Lepe pozdrave mamici, Johanu in oglasita se kmalu.

Vaš Mirko

Draga Dano in Franci!

Riccione, 22. II. 1946.

Prejel sem obe Vajini pismi in, kakor vidim, je vse nekako v redu. Čiro je bil tu 14 dni. […] Političnega ni povedal dosti. Kocbek je ostal na svoji katoliški liniji, kar ga je zdaj veljalo mesto – izpadel je iz vlade v Beogradu in mislim, da gre nezadržno naproti usodi, ki je namenjena sleherni pripregi komunizma, slehernemu Kerenskemu. Če ne bo takoj ušel, bo prej ali slej končal v ječi, če ne še kje drugje. Sploh so krščanski socialisti vsi sila zagrenjeni, ker ne igrajo nobene vloge več. Pravosodni minister dr. Pokorn (dr. Jože Pokorn, pravnik in ekonomist, prvi povojni pravosodni minister) je že krivoverec, drži linijo s Partijo samo še Marjan Brecelj. Kako dolgo bo njemu uspevalo, je vprašanje. Cela vrsta drugih je danes odločno nasprotna, samo nimajo poguma, da bi izvajali posledice. Pino Mlakar živi v Münchnu. Bil je član Titove repatriacijske komisije. Vabili so ga domov, a je pisal Kocbeku, naj mu odkrito kot prijatelj pove, ali je po njegovem v Jugoslaviji svoboda ali ne. Očitno ni dobil pravega odgovora, zakaj ostal je tam. Če bi se mož vrgel na umetnost in prišel z njo v Italijo, bi bil narejen človek in bi se mu svet odprl spričo vsega švindla, ki ga zganjajo baletniki v Italiji, in spričo zanimanja, ki tukaj velja plesu. Jaz sem sklenil, če dobim zanesljivo pot, da bom Kocbeku pisal in mu svetoval, naj zbeži. Če bi za vodstvo slovenskega gibanja v tujini dobili človeka, ki je bil od prvega dne v gozdu, bi to pomenilo toliko kot zmago. […]

V politiki – naši – je trenutno zatišje. Po aretacijah v Nemčiji ter izročitvi nadaljnjih 18 ljudi so voditelji zelo posrani. O tem priča naval na Riccione. Prišla sta se vpisat definitivno Žitnik (Rudolf Žitnik, urednik pri Slovencu) in dr. Zajc. Drugi so najavljeni. Žitnik je zadnjič hotel z »majorjem« Glušičem v Nemčijo. Pred Brennerjem ju je ustavil angleški oficir ter jima svetoval, naj se vrneta in čim prej slečeta uniformo, če hočeta sebi dobro. Te epolete pričajo, da spadata v »isto tolpo banditov, s katero imamo opravka v Nemčiji.« Jasno da sta razumela.

Trenutno je glavni emigrantski problem denar iz Amerike. Glavno bosta izvedela iz lista. Razen tega je naš odbor poslal Socialnemu odboru v Rimu dolgo spomenico v tej zadevi. […]

Druga novica je ta, da so Angleži pred 14 dnevi odstavili v Serviglianu Žitka ter ga izgnali v Senigalio. Izgovarjal se je, da je bil izvoljen itd. Anglež mu je dejal: »Saj prav zato, ker vem, kako ste bili izvoljeni, sem vas odstavil.« Razglasil je, da bo razpisal nove volitve, a da dr. Žitko pri njih ne sme kandidirati. Torej je raja le dobila malo zadoščenja.

Drugače smo tu dokaj zaposleni. Jaz učim angleščino, delam list, pišem, tako da odbijem osemurnik kar dobro. France uči fiziko in je tajnik odbora, Jože govori, Stane študira in vrti razmnoževalnik. Veseli me, da Vama je list všeč. Tudi Ludvik ga hvali. Pravi, da je to edino pozitivno delo vse emigracije. Kar se tiče obleke, je tu tako: do zdaj smo vsi dobili po eno srajco. Zdaj obetajo še eno ter brisačo in pa kompletno poletno obleko s čevlji. […]

Zanima me, koliko velja skromno življenje v Vaših krajih, za vsak slučaj. […]

Lepe pozdrave mamici, Šviglju in seveda Vama od mene in od vseh.

Vaš Mirko

Draga Dano in Franci!

[…] Dobil sem preko Trsta nekaj novic iz Cerknice. Vaše, Pogačnikovo, Ronkota Jožeta so delili, kakor je bilo treba pričakovati. Kaj so naredili z mojim, ne vem, pač pa so mama doli. Francka je še v Ljubljani, si še ne upa tja. Kakor pravi Čiro, sta mu mama in ona tožili, da sem pač jaz kriv, zlasti s tistim govorom, ki sem ga imel na domobrance. Kaj hočemo! Razveseljiva novica je pa ta, da so delili tudi begunjskemu »Slovanu« in da je od zlodeja razočaran, češ da je on vedno bil za to, da se drugim deli, toda v Banatu in drugod, ne pri nas. Jasno! (?) je v Trstu. Menda malo cvirna – v službi je pri Glasu zaveznikov, pa mi je sporočil, naj mu vendar kaj pišemo. To je najboljše znamenje, da mu je pusto. Seveda, prav hudo korajžen ni nikoli bil, zdaj je pa v Trstu bolj v ? . Pred 14 dnevi so odpeljali dr. Šmajda, bivšega tajnika Narodnega odbora. Razneslo se je isto pred tednom dni za Srečka Baraga, a se je izkazalo, da so ga odvedli Angleži, baje v »varstvo«. Prijeli so pod sumom zvez z OZNO tudi nekega Kovača, ki je bil po Ilovarju (?) obveščevalec na domobranskem štabu.Tu je posredoval skoraj vso pošto s Koroške in Italije na ono stran ter bil zaupnik NO in naše partije v Trstu. Angleži so pri njem dobili ogromno odprtih pisem in denarja, pa neko kartoteko, kakšno, ne vem. Tisti človek je bil meni sumljiv na oko prvič, ko sem ga videl. Bomo videli, kaj in kako bo.

Ozna je pričela plesati tudi tod okoli. Zasledili so tu dva agenta s ponarejenimi legitimacijami. Enega so prijeli v Cattolici, osem kilometrov od tod. Dobili so pri njem kompleten seznam ljudi v našem taborišču, celo s psevdonimi. Dobil ga je, kakor kaže, od neke ženske za noč ljubezni. Mož se je pisal (?) in je bil doma iz Litije. Še dva taka primera, pa jim bodo izbili voljo po tem športu iz zadnjih udov.

Glede naših upov na spremembo bi dejal, da zdaj, tudi če gledam realistično, niso več tako neutemeljeni. Stvar gre navzlic motečim podrobnostim proti končnemu obračunu – takemu ali takemu. AA (Anglo-Američani) so začeli kazati zobe. Stara Rooseveltovka, ki smo ji mi iz Ricciona poslali pismeno čestitko za njen nastop v prid beguncev na londonskem zasedanju Organizacije združenih narodov, je izjavila, da se begunsko vprašanje pred septembrom ne bo reševalo. Glede jugoslovanskih beguncev je dejala, da se bodo do tedaj že lahko mirno vrnili, ker se bo položaj doma brez vojske zasukal tako, da bo to mogoče. Odgovornost za to napoved prepuščam njej. Res pa je, da novi serviglianski komandant ne mara nikomur – in teh je zdaj zaradi sistema precej – dati dovoljenja za vrnitev, češ, saj se boste čez pet mesecev itak vsi lahko vrnili in takrat bo varno. […]

Čiro je bil v Gorici in v Trstu. Opravil ni nič – ni dobil ne dela ne kake zveze za čez. […] Pač pa je zvedel, da so v teku upa polna prizadevanja za njegovo in mamino vrnitev. On se bo ob prvi priliki vrnil. Torej vesta, koliko je ura. Jaz sem z njim dosti govoril. […] V bistvu obsoja samo nas, komunizma, ki je kriv našega dela in naših napak, nikdar. Zanj je dobra stvar tista, ki uspe. Če bi bili mi uspeli, bi bili pač veliki ljudje tudi zanj. Prav na dnu njegovega filozofiranja je drobcen, poniglav materializem, ki se boji sleherne žrtve na račun lastnega udobja. Ne rečem, da je slab človek ali pokvarjen, pač pa podpovprečno mero majhen in mu je spričo neke doslednosti nerodno, dasi tega ne mara priznati in vso stvar omalovažuje. […]

Od doma – iz Ljubljane – ne dobim nobene pošte, dasi poskušam na legalne in druge načine. Drugi vsi dobe, jaz nimam sreče. Ne vem, kaj bi to bilo. Lepe pozdrave Vama in Johanu

Vaš Mirko

Dragi Franci!

Riccione, 29. III. 1946

[…] Kakor običajno bosta tudi to pot javno politiko brala iz lista. Izza kulis bi veljalo povedati naslednje. Pred tednom dni se je na lepem zglasil pri meni poglavar Stražarjev dr. Čiro Žebot. Prav za prav ne tako na lepem: jaz sem mu dal prav razločno sporočiti, da sem njegovih obljub sit in da vidim, da nas samo vleče, da ne moremo sami začeti s kakim delom. Na to je prišel in sva imela dolge pogovore, katerih jedro je bilo: Krek zaradi naslonitve na najožjo klerikalno kliko izgublja na vseh straneh in dobiva od povsod nezaupnice. Merodajna angleška sodba o njem – to imam jaz potrjeno naravnost iz angleškega vira – je: v najbolj kritičnem času najbolj nesposoben predstavnik Slovencev; človek, ki misli, da je greh, če bi za svojo domovino kdaj tvegal kakšno zahtevo. Kot politik pasiven, nerealen in čvekač! Tako Angleži, ki moža poznajo. Kaže, da je na enako linijo prišel tudi Vatikan, zakaj drugače si težko razlagam, da bi bili stražarji (k samostojni slovenski državi usmerjena Ehrlichova akademska skupina), po bistvu nagnjeni k slehernemu kompromisu zaradi neke imaginarne »katoliške skupnosti«, ki je ni več nikjer, prišli do naslednjih spoznanj:

1. Politično smo Slovenci že izgubili po zaslugi pasivnih voditeljev dve rundi, ko bi bili morda lahko dobili svoje ozemlje, samostojnost in, kar je najvažnejše, svobodo brez Tita.

2. Stari voditelji so zapravili vse šanse, vztrajajo pri fantomu Jugoslavije, namesto da bi vsaj zdaj postavili slovenske zahteve.

3. Zaradi njihove nemoralne notranje politike ni možen več noben kompromis niti ne kako sožitje v obliki notranje – v stranki organizirane – opozicije.

4. Zaradi tega je treba združiti vse mlade sile, ustanoviti akcijski odbor, ki bo stoloval v Rimu, delal slovensko zunanjo in notranjo politiko ter predstavljal novo politično zastopstvo slovenskih interesov.

Do istih spoznanj smo mi prišli že kdaj, toda prav zaradi stražarskega oklevanja ni bilo moči začeti ničesar. Zdaj pa je vsa stvar dobila prvi konkretni izraz v tem, da so bile zavezniški komisiji v Trstu poslane zahteve in predlogi za širšo rešitev slovenskega vprašanja. Ne da bi mi kaj vedeli, da so stražarji kaj storili, smo poslali Ludviku, ki mislim, da je tolmač pri komisiji, neko principialno stvar, na katero naj on Angleže in Amerikance opozori. Istočasno so pa oni v Rimu osnovali Akcijski odbor za neodvisno slovensko državo ter poslali zavezniški komisiji, to se pravi angleškemu in ameriškemu zastopniku v njej, formalen predlog z naslednjo vsebino. Zdaj se določa bodoča meja med Jugoslavijo in Italijo oziroma Slovenijo. Iz umetno ustvarjenega razpoloženja, ki ga ustvarja na eni strani italijanska, na drugi strani Titova, to je sovjetska propaganda, se ne vidi bistvo problema, za katerega gre: da ne gre tu za italijanske ali jugoslovanske pravice, temveč za usodo slovenskega naroda in za ponovno delitev slovenskega ozemlja zaradi slovenskih nacionalnih pravic, z ozirom na Atlantsko listino, zaradi miru na tem delu Evrope, za preprečitev nevarnih trenj med Romani, Germani in Slovani je nujno potrebno, da se to vprašanje rešuje ne kot italijansko-jugoslovanski obmejni spor, temveč kot vprašanje glede pravične rešitve naše bodoče usode. Edina taka rešitev je ustanovitev povsem neodvisne slovenske države, v katero naj pride vse ozemlje, naseljeno po Slovencih, in pa tisto, ki vanjo spada iz gospodarskih, geografsko- prometnih in drugih razlogov, vključno Trst, Gorica, Beljak in Celovec.

Spomenica je dobro sestavljena in dobro prevedena. Podpisali so jo ljudje, ki so formalno nekompromitirani: bivši poslanec Špindler (Vekoslav Špindler, liberalni politik, publicist, deloval v Mariboru), kot ena prvih žrtev gestapa v Sloveniji, in zadnji voditelji Fran Erjavec, publicist in bivši poslanec, ki je bil v italijanski internaciji od 1941. leta (po vojni živel in deloval v tujini); dr. Ciril Žebot, predsednik osrednje slovenske mladinske katoliške organizacije Pax Romana, sin poslanca, ki je umrl v Dachauu, itd. Mislim, da je v Trstu podpisal še Ribnikar (Adolf Ribnikar, politik, časnikar, soustanovitelj Jutra, urednik Mariborskega večernika Jutra) in socialist (?). Stvar je šla v Trst in na vodilne ameriške in angleške politične in cerkvene osebnosti. Druga stopnja bo objava teh zahtev v zavezniškem tisku. Kakšen bo efekt, ne vem; važno je eno: naše maksimalne zahteva so bile vendar enkrat postavljene pred mednarodnim forumom, ki jih bo moral vsaj registrirati, če drugega ne. To je po mojem največje in edino politično dejanje v emigraciji.

Zaradi vsega tega, to se pravi, zaradi dela, se bo treba premakniti v center. Žebot je s tem predlogom prišel tudi sem. Zdi se, da bodo v kratkem tudi sredstva za to, da se ne bo treba trapiti po kakih pasjih službah, marveč spet dihati zrak, ki ga je bil človek včasih vajen: borba, tveganje, svet in morda celo uspeh. Toda do velike noči se ne premaknem nikamor, če ne bi bila prav huda sila – ta praznik bi še rad slavil po naše, ker razen Vaju pričakujem tudi Ludvika in Marto.

To bi za zdaj bila poglavitna novica. Druga zanimivost bi bila pismo p. Kazimirja Zakrajška iz Amerike pred tremi tedni. V njem pravi, da je javno mnenje v Ameriki povsem zrelo za vojno in da utegne priti do usodnih dogodkov, še preden bo dobil odgovor na to pismo. Isto reč vemo iz švicarskih virov: javno mnenje v USA je treba držati nazaj, tako je divje na Sovjete. Zame je prej ali slej konflikt neizbežen, ker ga prinaša notranja logika današnjih imperializmov. Z njim – zakaj o končnem izidu ne dvomim – bodo vsa vprašanja, tudi naša, končno rešena in urejena tako, kakor je prav. O poteku konflikta so naši rimski modrijani eni in drugi iz nekega misterioznega vira informirani tako, da bodo v začetku ogromni sovjetski uspehi: Sovjeti v Franciji, na Kanalu, na Pirenejih, na Padu ali celo na Apeninih. Papež bo bežal iz Rima. Jaz nisem ravno tako natančen: zdi se mi, da bosta odločali dve stvari kakor vselej: notranje razdejanje, ki je v Rusiji večje kakor v kateri koli državi na svetu, in pa prostor, zakaj zadeva se utegne odločati v Aziji. Prostor je požrl Napoleona, Hitlerja in bo požrl Džugašvilija. Če bo pa treba še enkrat bežati – tudi prav. Izgubiti nimamo več kaj, dasi jaz za zdaj v to še ne morem verjeti. Tudi drugi ne. […]

Še to: v Rimu so zelo pobiti zaradi ugrabitve dr. Šmajda in zaradi Rösenerjeve izročitve. Šmajd je vedel vse temne kolaboracionistične pole »čistih« ljudi iz Narodnega odbora ter zapiske o vsem vedno nosil s sabo. Enako Rösener. Ne eden ne drugi ne bosta molčala. Tako bo prišlo na dan vse. In ker je Krek v svoji modrosti malo prevzel vodstvo »čistih«, bo senca, ki se je je tako bal, padla tudi nanj. Pa se je pri zaveznikih samo bal očitka, da bi imel kakršno koli zvezo s kolaboracionalizmom svojih prijateljev v domovini. […]

To pot bom pismo poslal posebej, list posebej, ker se mi zdi, da nekdo našo pošto voha. Ker grem jutri v Bologno, bom pismo oddal od ondi. Lepe pozdrave vsem, zlasti mamici Vaš

Mirko

9. Žalost razpadanja

9.1. Titova Jugoslavija in njena zapuščina

Tine Velikonja

9.1.1.

Ne bi rekel, da sem rinil vanje, zvečine so se mi sami postavljali na pot, le nekaj sem jih moral poiskati. Gre za spomenike, posvečene slavnim dogodkom in junaškim ljudem iz obdobja NOB in Titove Jugoslavije. Predlani in lani sem sklenil obuditi spomine na nekdanje čase in kraje ter se zato z ženo Igo odpravil na pot. Zanimala sta me predvsem Beograd in Trebinje, v katerih sem leta 1955 služil vojaški rok, ter Primošten, kamor smo v letih 1978 do 1984 hodili na dopust. Titovi Jugoslaviji, ki se je razglašala za deželo delavcev in kmetov (morda še delovne inteligence), za zibelko bratstva in edinstva med narodi, nisem nikoli verjel. Že po zgodbi, kako je nastala, sem vedel, da ni tisto, za kar se predstavlja in kakršna se razkazuje svetu. Vse je bilo obrnjeno na glavo, svoboda je bila tiranija, enakost je pomenila privilegije, zgodovina je bila laž. Nikoli je nisem imel za svojo, nisem se ji prodal, zlasti pa nisem nasedel hohštaplerskim nastopom njenega vedno bolj senilnega maršala.

Na potovanju po nekdanji državi sem naletel na spremembe, ki bi me morale navdati s privoščljivostjo, pa sem ob njih začutil melanholijo, kot da so mi vzeli nekaj, kar je bilo del mojega življenja. Jugoslavijo kot državno tvorbo sem imel vseeno rad. Leta 1918 nas je rešila, brez nje bi se Slovenci utopili v germanskem in italijanskem morju. Nič bolje je ne bi odnesli, kot so jo Slovenci na avstrijskem Koroškem in Beneški Sloveniji na italijanski strani. Nadutih Avstrijcev in gostobesednih Italijanov sem bil hitro sit. Jugoslavija pa je bila še kar in je obetala, da bo šlo na boljše. Tisti, ki nam ni bila všeče njena ureditev, smo se potegnili v notranjo emigracijo in živeli po svoje. Na strokovnem področju sem tesno sodeloval z jugoslovanskimi kolegi in spletel z njimi pristna prijateljstva, bolj tesna celo, kot sem jih imel s slovenskimi.

Zlasti od leta 1980 do 1990, torej zadnjih deset let, sem jemal s seboj tudi ženo Igo in hčerki Urško in Mojco, rojeni leta 1978 in 1979. Postal sem slovenski posebnež, podobno kot je Peterle s svojimi orglicami. Ženi so začeli praviti »kongresna mami«, še kasneje pa so me kolegi iz nekdanjih republik, s katerimi sem ohranil stike, vpraševali, »kako su ove djevočice«. Sicer imam z ženo Igo težave povsod, kjer naju ne poznajo. Mlajša je 17 let, videti pa je še bolj, kot je v resnici, sam pa ne skrivam niti enega dne. Tako mi je redovnica v muzeju dala kompliment: »Imate zgodnu hčerku.«. Ko se na morju po popoldanskem spancu priklatim na plažo, kjer se Iga cvre že ves dan, me debelo gledajo in ugibajo, kaj imam z njo. Ko sem deklice vozil v vrtec, so se ženske vpraševale, kaj sem jim, oče ali dedek. Večina se je odločila za drugo različico. V gostišču na Širokem Brijegu naju je lastnica prijazno vpraševala, ali sva iz istega kraja. Nikakor se ji ni posvetilo, da imava kaj več med sabo.

9.1.2. September 2005

Po bosenski magistrali mimo Bihača in Ključa hitro prispeva v Jajce. Ne bom razlagal, kakšno razdejanje je pustila zadnja vojna, Bosanska krajina je zapuščena, večina hiš je požganih, nikjer ni videti žive duše. Pred nekaj leti so se po travnikih pasli tropi ovac, zdaj pa še tega ne. Življenje se je ohranilo samo v mestih, med katerimi je tudi Jajce. Hotel v centru urejajo. Priznam, da pri iskanju dvorane, v kateri je bilo 29. in 30. 11. 1943 2. zasedanje Avnoja, nisem najbolj prizadeven. Nerodno mi je vpraševati, kje je. V resnici mi sploh ni zanjo, želim samo videti, v kakšnem stanju se nahaja. Takrat so naplahtali Josipa Vidmarja, da je Tita, kljub temu da ni imel skoraj nobenih vojaških izkušenj, predlagal za maršala. Ko se sprehajam po mestnem središču, sem prepričan, da bom kar padel vanjo, pa ni nič. Drugo jutro švigneva mimo Travnika do Sarajeva kot puščica. Vtis je, da je preveč na novo zgrajenih džamij, v Sarajeva sva jih samo s pokopališča Jarčedoli naštela sedemnajst, pa je videti od tam samo vzhodni del mesta. Vse so kot iz škatlice in se slabo ujemajo z zanemarjeno okolico. Druga značilnost so blokovska naselja, pred katerimi so prav povsod, tudi v Sarajevu in v Beogradu, skladovnice drv, pripravljenih za zimo. Kaže, da centralna kurjava ne deluje. Po dolini Drine se vije drzna in slikovita cesta, pol v predorih, pol po viaduktih. V FOČI, ki so jo preimenovali v SRBINJE, si ogledava novo džamijo in spomenik: »Srbskim junakom in vojnim žrtvam, 616 po številu, ki so umrli za Republiko srbsko v domovinski vojni 1991–1995«. Vprašujem za partizanske spomenike, pa nihče ne ve zanje. Potem pa incident. Iga fotografira razvaline v središču mesta, ko se je skoraj fizično loti domačin: »A tako, tole podrtijo hočeš pokazati svetu, nič pa naših spomenikov in hiš!« Hoče ji iztrgati aparat, pa mu ne uspe. Hitro jo pobereva proč.

Tjentiše

Figure 40. Tjentiše Tine Velikonja

Zares se ustaviva na Tjentišu, prizorišču slavne bitke na Sutjeski. Partizani so se leta 1943 dogovarjali z Nemci o nenapadanju in Tito ni mogel verjeti, da bo ofenziva tako huda. Zato se ni pravočasno umaknil. Glavnino s štabom vred so Nemci in Italijani obkolili. Tito je deloval tako zmedeno in prestrašeno, da je za las manjkalo, da ni izgubil glave. Zadnji hip ga je rešil Koča Popović in ga povedel čez Zelengoro na varno. Pred štiridesetimi leti, ko sem se vračal s Pelješca, je na tej livadi v srcu gorskih velikanov mrgolelo obiskovalcev. Komaj smo našli prostor za parkiranje, zdaj sva sama. Betonski spomenik (arh. Miodrag Živković) kljubuje času, od daleč je videti nedotaknjen in se pravljično ujema s prostorom, trava je prav tako zelena kot nekoč, lepo je pokošena, ko pa prideš zraven, ti ne uide, da so spomenik slabo gradili in železje prekrili s pretanko plastjo betona. Na vseh koncih sili ven zarjavelo železo. Zadaj na oltarju sredi ovenelih vencev listina, na kateri piše, da »makedonski komunisti polagajo denarce kot simbolno darilo na oltar junakov«. Res je tam kupček najmanj sto kovancev po deset par. En, dva, tri se znajdejo v mojem žepu. Zdaj v domači vitrini skupaj z drugimi malimi toplimi predmeti krasijo prostor. Na robu jase stojijo med drevjem mogočna poslopja za nekaj tisoč ljudi. Služila so za sprejem gostov, za prenočišča, za tabore socialistične mladine, tu se je dolga leta dogajala Jugoslavija v malem. Zdaj so stavbe požgane, izropane, brez oken, nikjer žive duše. Le na cesti skromen kiosk, kjer prodajajo spominke.

Trebinje je za Mostarjem največje hercegovsko mesto, znano pa precej manj. Mnogi Slovenci so v njem služili vojaški rok. Ko je stara Avstrija leta 1878 zasedla Bosno in si jo leta 1908 priključila, je postalo Trebinje pomembna postojanka na meji s Črno goro in Turčijo. Zato so ga dobro utrdili, po hribih postavili trdnjave, v mestu pa kasarno za pet tisoč vojakov. Leta 1955 je tam delovala šola rezervnih pehotnih oficirjev. Lepo in prijazno mesto, skozi katerega se vije bistra reka. Prepevali smo: »Trebišnjico, ti si reko malo, za vojnika ti bi dušu dalo«. In res je bilo tako. Po oficirski šoli v Beogradu sem vojaški rok nadaljeval kot zdravnik v garnizijski ambulanti v Trebinju, šel sem tudi na taborjenje in na marš mimo Bileće do Gackega. Vedno ni šlo gladko. Nekoč me je poklicala za obisk na domu naveličana ženska. Babnici ni bilo nič, samo dolgčas. Na listič sem napisal, da obisk ni bil potreben. V hipu se je zganila vsa komanda, kako da nisem vedel, da gre za družino narodnega heroja Save Kovačevića. Kapetan Muhamedagić, vodja ambulante, je bil ves podelan, major, vodja sanitetske službe pa je rohnel, da so se tresli zidovi. Ker ženski zares ni bilo nič in sem vztrajal pri svojem, se je vihar polegel, madež na meni pa ostal. Čez nekaj dni se je pojavil v ambulanti neznani oficir in začel brez besed stikati po omarah. Pa ga ustavim, da tega ne more početi kar tako, naj se predstavi in pokaže dovoljenje, poleg tega pa moti naše delo. Napihnil se je, da je oficir KOS-a, vojaške obveščevalne službe, in ima pravico delati, kot se mu zdi potrebno. Mene ni ganilo, pokazal sem mu vrata in ga nagnal. Vsega sem imel dovolj in pričakoval sem, da me bodo zaprli. Pavle Kogej in France Perko sta sedela v vojnem zaporu za manjše grehe. A ravno tisto leto je bilo najmehkejše. V Sovjetski zvezi se je življenje obrnilo na glavo, Hruščev je javno obsodil mrtvega Stalina, da je ukazal poboj poljskih oficirjev v Katynu, tudi naše je začela mučiti vest in vojska je onemela.

Trebinje

Figure 41. Trebinje Tine Velikonja

Spomenik NOB in glave osmih narodnih herojev v mestnem parku so morali postaviti kasneje, po letu 1960. Glavni spomenik, ki ga je obraslo bogato drevje, so si zdaj prisvojili mladi in prostor nastlali s steklenicami in čiki. Sredi belega dne posedajo po stopnicah in se zalivajo s sumljivo tekočino. Tri glave herojev so še na podstavkih, drugih pet je izginilo, med njimi tudi glava Save Kovačevića. Na drugi strani parka pade v oči na novo postavljeni kip kralja Petra I., družbo pa mu dela kip pesnika Jovana Dučića.

Ko so Avstrijci zgradili vojašnico, so mesto napolnili novi ljudje, zvečine Srbi. Leta 1955, ko sem služil vojsko, je bilo staro mesto, skrito za obzidjem, muslimansko. Tja vojaki nismo zahajali, pač pa v novi del, ki je bil srbski. Arslanagićev most so iz pet km oddaljene Lastve zaradi gradnje hidrocentrale na Trebišnjici preselili na vzhodni del mesta. Pod Miloševićem je postalo Trebinje središče srbske vstaje v Hercegovini. Zdaj so v starem delu lokali in trgovinice, muslimanov ni videti. Osmanpaševno džamijo, ki so jo podrli, so morali postaviti na novo. Za Trebinje sem izvedel takrat, ko sem prebiral poročila o topovih JNA, ki so od tod tolkli po Dubrovniku. Na griču Gračanica stoji nova pravoslavna cerkev, v kateri je pokopan Jovan Dučić. V stari Jugoslaviji je bil veleposlanik v ZDA in tam umrl. Zelo je čaščen. Šele zdaj so njegove ostanke prepeljali v domovino in na njegovem grobu zgradili to cerkev.

Primošten nama pripravi presenečenje. Hotel Azalejo, kot se imenuje sedaj, prej so bili to hoteli Zora, Slava in Raduča, so Hrvati prodali Madžarom, ti pa so ga v enem letu popolnoma obnovili in modernizirali. Novo pohištvo, televizorji, klimatizacija, hrane in pijače na pretek, vse vključeno v počitniški paket. Samo vrata odpreš in že si na plaži. Cerkvica še vedno kraljuje na vrhu griča, ki je bil nekoč otok, na pokopališču okoli nje poseda zvečer mlado in staro, največ ljudi se nabere ob sončnem zahodu. Stari župnik je poln notranjega ognja in znan po vehementnih nedeljskih pridigah.

Za pot domov izbereva Kninsko magistralo. Gračac. V parku razdejan partizanski spomenik, nasproti pa novi, posvečen hrvaškim braniteljem.

Gračac

Figure 42. Gračac Tine Velikonja

Ob cesti proti GOSPIĆU v Ličkem Ribniku oklepnik s spominsko ploščo, posvečeno padlemu hrvaškemu vojaku:

Hrvatska je iznad svega. Samo Bog je

od nje veći a hrvatski narod preći.

V GOSPIĆU pred občinsko stavbo spomenik padlim v domovinski vojni, o partizanih ne duha ne sluha.

9.1.3. Junij 2006

Spet Primošten. Ker meniva, da v predsezoni ne bo gneče, izbereva avtocesto Karlovac–Split. Kakšna zmota. Pred predoroma skozi Malo Kapelo in Sv. Rok čakava skupaj skoraj tri ure. Nikogar ni bilo, da bi nas pravočasno usmeril na vzporedne ceste, ujeta sva v morju pločevine, cesta se vzpenja in je treba kar naprej speljevati v klanec. Za nazaj modro izbereva cesto mimo Knina do Bosanskega Petrovca in naprej po bosenski magistrali do Bihača. Kmalu za Bosanskim Grahovom kraško polje z osamelim spomenikom ob cesti. Napisna plošča je odtrgana, da ne veva, komu v čast je bila postavljena, na vsak način gre za partizanski spomenik. Splošni pojav je, da je na spomenikih odstranjeno, ukradeno, izropano vse, kar je kovinsko.

Drvar

Figure 43. Drvar Tine Velikonja

Drvar je dobesedno razhajkan. Na severni strani prvotnega naselja so zgradili km dolgo vrsto značilnih socialističnih blokov z balkoni, kjer sušijo perilo in redijo kokoši, pred vsakim blokom pa gora drv. Nekoč bogata lesna industrija peša. V središču mesta naletiva na razpadajočo hišo z napisom, da je oktobra 1942 na tem kraju »tovariš Tito predal bojno zastavo II. proletarski brigadi«. Z avtom se odpeljeva do »Titove špilje«, po kateri je bil nekdanji Drvar znan. Servisna poslopja na vznožju so uničena, izropana, pot v breg je zanemarjena, dobro se moram oprijemati jeklene vrvi, da ne zdrsnem v prepad. Hišica, kjer je bil glavni štab in v kateri je Tito gostil tudi našega Ivana Mačka, je videti nova. Res je na njej napis, da jo je 1. maja 2006 postavila ameriška »bratska zajednica« kot darilo jugoslovanskim partizanom. No, »desant na Drvar«, 25. maja 1944, je bilo zadnje vojaško dejanje tovariša Tita na celini. Podobno kot na Sutjeski se je tudi tu obnašal panično, pravili so, da se je ob prvih padalcih, ki so se prikazali na nebu, brezglavo spustil po strmi poti do potoka na podnožju hriba in se skril pod most. Na silo so ga še pravi čas izvlekli ven, vodili navzgor in pripeljali na varno. Zatekel se je na otok Vis, kjer so ga varovali Angleži, od tam je izginil in se pojavil v Moskvi, kjer je preklical vse, kar je obljubil. Med drugim je pozabil na večstrankarski sistem in demokratične volitve po končani vojni. No, oktobra 1944 se je že sprehajal po osvobojenem Beogradu.

Bosanski Petrovac ima dve novi džamiji, zanimivo pokopališče s spomenikom Bošnjakom, ki so padli v boju s srbsko vojsko oz. JNA, družbo mu dela doprsni kip partizanskega pesnika Skenderja Kulenovića. Kilometer od mesteca proti Bihaču mogočen spomenik z raztegnjenimi kraki, za katerega ni mogoče razbrati, komu je namenjen, saj so z njega pokradli vse, kar je dišalo po kovini.

9.1.4. September 2006

Odhajava v Beograd, kamor naju je povabil arhitekt Dragoljub Mićović-Mićo, eden redkih preživelih članov 20-tisoč glave množice črnogorskih in srbskih četnikov ter njihovih spremljevalcev, ki so se od 1. januarja 1945 štiri mesece prebijali skozi partizanske in ustaške zasede in ob koncu vojne padli v partizanske roke v Radečah, Rimskih Toplicah, Kamniku in na Libuškem polju že na avstrijskem Koroškem. V zgodovino Libuška gmajna ne bo prišla, ampak namesto nje nemški Bleiburg. Tudi njegove žrtve bodo ostale bleiburške žrtve. Mićovićeva skupina 1.500 ljudi je bila zaprta v šoli v Dolu pri Hrastniku, 19. maja 1945 so ga starega 15 let skupaj z drugimi mladoletnimi moškimi in vsemi ženskami razen nekaj izjem izpustili, za ostalih 1.300 pa domnevamo, da so jih naslednje dni pobili na Starem Hrastniku. Teden dni za njimi, 2. junija 1945, so na isti kraj pripeljali prve domobrance s Teharij, med katerimi so bili tudi oficirji iz posutega bunkerja.

Bosanski Petrovac

Figure 44. Bosanski Petrovac Tine Velikonja

V Beogradu ostaneva tri dni. Mesto šteje že milijon prebivalcev. Njegova lega je izjemna, vtis imaš, da stoji podobno kot Rim na sedmih gričih, ki so znatno bolj izraziti in razgibani kot rimski. Veliko zelenja, polno parkov, na ulicah pa sama mladina, lepo oblečena, dekleta brhka in vitka, fantje krepki in zdravi. Prehodiva ga po dolgem in počez in iščeva ostanke preteklosti. Na Titov grob seveda ne greva. Z ulicami so napravili red, tako je Maršala Tita postala Kralja Milana, Bulevar Revolucije Bulevar kralja Aleksandra, Trg Marksa i Lenina Trg Nikole Pašića, Moše Pijade Dečanska, Narodnog fronta Kraljice Natalije, Lole Ribara Svetogorska, Proleterskih brigada Krunska, 29. novembra Bulevar despota Stefana, Generala Ždanova Branimirova. 7. jula Kralja Petra Prvog. ipd. Presunila naju je velikost Hrama sv. Save in razkošnost opreme. Oblagajo ga z belim marmorjem oz. granitom. Veliko dela jih še čaka. V cerkveni ladji skladovnica obdelanih kamnov, večina je skrita v zabojih, na katerih piše Marmor Hotavlje. Dobro se nama zdi, da so izbrali slovensko podjetje. No, najinemu razigranemu gostitelju se je samo enkrat pomračilo čelo, na Kalemegdanu namreč pred grobnico, v kateri so pokopani Ivo Lola Ribar, Moša Pijade, Djuro Djakovič in Ivan Milutinović. Isto je povedal, kar čutimo tudi mi ob grobnici herojev sredi Ljubljane, da grobovi spadajo na pokopališče.

Po treh dneh brezskrbnega pohajkovanja, ki nam ga Mićo popestri z gostijo na ladjici na Donavi in z večerjo v Skadarliji, ponovno na pot. Štiri dni časa imava, da se pripeljeva v Primošten. V Čačku občudujeva mogočno Mercatorjevo trgovino, v Užicah se spraviva na strmo pokopališče pred mestom. Na nagrobnikih so zarisane peterokrake zvezde, čeprav je očitno, da ne gre za partizane. Najin gostitelj nama je svetoval Ravno Goro, kjer stojita spomenik Draži Mihajloviću in hram v njegovo čast. Premisliva se in skleneva, da greva raje v Srebrenico. Na poti do Bajine Bašte se povzpneva na 805 m visoko Kadinjačo z mogočnim spomenikom branilcem Užiške republike (arh. Miodrag Živković). Zgodilo se je 29. novembra 1941, ko je na tem kraju pri obrambi Užiške republike padel ves Delavski bataljon. Zanimivo je, kot izvemo z napisa, da je spomenik 23. septembra 1979 odkril Tito, torej leto pred smrtjo. Mogočno delo, ki pa je žal zapuščeno, spet sva edina, ki se zanimava zanj. Podobno kot na Sutjeski je beton slabe kvalitete, glazura odpada. Za primerjavo so temelji stebrov za stolpe na nekdanji nemški meji na grebenu med Toškim Čelom in Šentvidom po 65-ih letih kot novi. Nedaleč stran v drevju gostišče, iz katerega odmeva glasba, čeprav ni videti, da bi imelo kaj gostov, veliko parkirišče pred njim je prazno.

Kadinjača

Figure 45. Kadinjača Tine Velikonja

O Srebrenici sem pisal posebej, zdaj se vračava čez planino Taro in nadaljujeva proti VIŠEGRADU. Tudi ta cesta je nova, moderna, zgraditi so jo morali v zadnjih letih skupne države. Primerjava jo s cesto mimo Žužemberka, ki jo krpamo in širimo že najmanj deset let. Res je denar tekel po Savi navzdol. Ustaviva se in prespiva v Višegradu. Stari most Mehmeda Sokolovića so zaprli za motorni promet, zdaj se da lagodno sprehajati po njem. Drina je že jezero zaradi pregrade za hidrocentralo v Bajini Bašti. V centru mesta nova spomenika, prvi je posvečen Ivu Andriću, drugi srbskim osvoboditeljem. Vprašujem mimoidoče, kje je partizanski spomenik, pa me debelo gledajo in odkimavajo z glavo.

Mićo nama je svetoval, naj si ogledava Rudo, odkoder je doma. Prav od tam, s tromeje med Srbijo, Bosno in Črno Goro, se je januarja 1945 podal na pot proti Sloveniji. Odločiva se za enodnevni izlet v to mestece na Limu. Ni nama žal, ne zaradi kraja samega, ampak zaradi soteske, skozi katero se mora prebiti reka Lim, preden se izlije v Drino. Za Rudo smo se učili, da je bila v njem v jeseni 1941 ustanovljena I. proletarska brigada. V resnici je bilo mestece med vojno zvečine v četniških rokah. Ravno takrat pa so jih pregnali Italijani, od nekod se je pojavil Tito in hokus-pokus ustvaril zgodovino. Res stoji sredi skaženega kraja spomenik, na njem pa iz obledelih črk komaj razbereš, komu je namenjen. Bolj živ je novi spomenik z napisom: »Da se ne zaborave, poginulim srpskim borcima u otadžbinskom ratu 1992–1995«. Na zgornjem robu petnadstropni bloki z značilnimi skladovnicami drv pred hišo.

Rogatica

Figure 46. Rogatica Tine Velikonja

Na poti proti Sarajevu se ustaviva v Rogatici. Partizanski spomenik na trgu je izropan, v samem centru sktoji spominska kapela, posvečena padlim v domovinski vojni 1991–1996:

»Samo buktinjama zbori se u tmini

u zrcalu mača budučnost se slika

preko groblja idu puti veličini

slava, to je strašno sunce mučenika

(Jovan Dučić)

Sarajevo ni samo glavno mesto, ampak je posesalo tudi vse bogastvo dežele, vanj se je zgrnilo, kar leze in gre v Bosni in Hercegovini. Ogledujeva si znamenitosti, kot da bi bila prvič v tem mestu. A vsakokrat je drugače. Na steni častitljive džamiji pred Baščaršijo napis:

»Zahvaljujuči Alahu završena je opravka i adaptacija Gazi-Husrevbegove džamije i pratećih objekata od sredstava koja je donirala vlada bratske Kraljevine Saudijske Arabije.« 06.07.1998 g.

Neretva

Figure 47. Neretva Tine Velikonja

Glavno pokopališče je Bare, tam so pokopani tudi najvišji bosenski revolucionarji in politiki. Njihovi grobovi so za naše razmere skromni, nič večji kot drugi, le na lepšem kraju. Naju pritegne pokopališče Jorčedoli na vzhodnem delu mesta. Treba je v hrib. Od tam naštejeva 17 džamij. Ni ti čisto jasno, zakaj toliko pokopališč, potem pa izveš, da muslimanov ni dovoljeno kremirati. Vsak mora dobiti pravi grob. Iščeva partizanske spomenike. Edinega zaslediva ob gorski cesti na pobočju Trebevića, ko se peljeva na Jahorino in naprej v Pale. Spomenik je monumentalen, vendar tako preraščen z grmovjem in trnjem, obenem pa gleda proti mestu, da ga ni mogoče ujeti v aparat.

Skozi Jablanico sem se peljal že večkrat, nikoli pa si nisem vzel časa, da bi si ogledal most čez Neretvo. V bitki ob Neretvi februarja in marca 1943 je igral glavno vlogo. Partizani so nalašč opustili gverilsko in se šli frontno vojevanje. S tem so želeli impresionirati zaveznike, kar jim je tudi uspelo. Vse svoje bitke so proglasili za bitke za ranjence. S tem so poudarjali njihov humani značaj. Za razliko od slovenske partizanske sanitete, ki je postavljala skrite bolnišnice, kar pa je zahtevalo izjemno organizacijo in konspiracijo, so drugod ranjence vlačili s seboj. Ob Neretvi naj bi se jih takrat nabralo kar štiri tisoč. Tito seveda takrat ni prelisičil nikogar, ampak napravil usodno napako in dal podreti železniški most čez reko, s tem pa si zaprl izhod v Vzhodno Bosno. Potem pa se je izkazalo, da je umik izvedljiv samo v to smer. V vodo so morali pometati vse težko orožje. Kako se je dalo po pontonskem mostu, postavljenim nad porušenim, prenašati ranjence, pa bog pomagaj! Kar deset dni, od 6. do 15. 3. 1943, so se mučili z njimi.

Mostar – Partizansko pokopališče

Figure 48. Mostar – Partizansko pokopališče Tine Velikonja

Odcep proti mostu zgrešim in moram nazaj. V mestecu je sejem in se celo peš komaj prebijeva do reke. Most je ostal po snemanju filma Neretva, samo kopija prvotnega. Čez reko je bil napeljan na njenem najožjem delu, kjer je najbolj deroča, nad pravo sotesko. Od mostu strmo tiči v reki samo njegova vzhodna polovica, zahodno je voda potegnila vase. Po stezi se s težavo prebijeva do brega. Staro železo. Zgoraj železniška kompozicija kot spomenik in mogočni »Muzej bitke za ranjenike«, ki žalostno sameva.

Mostar si ogledava po dolgem in počez. Grozljiva je razdelitvena črta, ki teče od severa proti jugu ob desnem bregu Neretve. Na zahodu hrvaški, na vzhodu muslimanski del. Na obeh straneh požgane palače in stanovanjski bloki, kot bi šla čez invazija v Normandiji. Sredi ruševin spomenik zahvale Španiji z imeni vojakov, ki so padli kot člani mirovne misije v zadnji vojni. Stari most čez Neretvo spet stoji, kamen na kamen, precizno in kvalitetno, tudi ulice v mestnem jedru so dobile nova imena, nekatera so naravnost osupljiva: Kardinala Stepinca, dr. Ante Starčevića, Blejburških žrtava, Kralja Krešimira IV, Kralja Budimira, Kralja Zvonimira, Kralja Tomislava, Kneza Domagoja, Kneza Višeslava, Kraljice Katarine, Dr. Mile Budaka itd. Pred mestno hišo novi spomenik, posvečen padlim v domovinski vojni.

Naletiva na dva spomenika partizanske preteklosti. Sredi mesta je »Spomenik palim rodoljubima v NOR-u«. Tako piše v »Hercegovini«, knjigi, ki je izšla leta 1980. Videti je kot vodnjak oz. vodomet, seveda brez vode, v sredini polovična roža z betonskimi listi. Napisne plošče so odstranjene oz. pokradene. Sledeč načrtu mesta prideva na partizansko pokopališče (arh. Bogdan Bogdanović). Ogromen kompleks, ki zajema dober hektar površine. Na vsakem nagrobniku ime padlega partizana, vsaj tisoč jih je, a zvečine so razbiti ali prevrnjeni. Tudi sicer je kraj zanemarjen. Mostarčani so si ga izbrali za pasje sprehajališče, očitno pa slabo skrbijo za njihove iztrebke. Skrbno morava paziti, kje hodiva. Na vseh koncih razmetane pločevinke, črepinje razbitih steklenic in papir. Katastrofa. Prebiram opis, kakšen je bil videti spomenik: »Vodne kaskade žuborijo med kamnitimi ornamenti in motivi, med nagrobniki in reliefi, simbolično izvirajo sredi kamnitega neba, kjer so ti ljudje z lastnimi življenji dokazali predanost svobodi.« Vprašam prvega sprehajalca, kako da to trpijo. Lakonično odvrne, da mladim ni mogoče prepovedati, da bi hodili sem, ne da se jih nadzirati, na pokopališču se zadržujejo predvsem ponoči, popivajo in se veselijo, na spomenik in njegove kamne se spravljajo iz dolgočasja, ne iz hudobije.

Popinsko Polje

Figure 49. Popinsko Polje Tine Velikonja

PRIMOŠTEN je še bolj blesteč kot lansko leto. Najbolj zahodno stavbo so opremili izjemno razkošno in nama kot stalnima gostoma prav tam dodelili sobo. Šele ko sva se vrnila v Slovenija, sva prebrala v časopisih, da so kmalu nato pripravili srečanje znanih evropskih politikov.

Za povratek izbereva Kninsko magistralo. V LJIGU eden redkih nedotaknjenih partizanskih spomenikov, le na podstavek je nekdo za šalo napisal letnico 1991.

Na Popinskem Polju pri kraju Otrić, pri odcepu v Donji Lapac in Srb, stoji monumentalni spomenik, posvečen partizanom, ki so padli na tem kraju pozimi leta 1944. Obtolčen, pozabljen. Nekaj km naprej ob cesti še en partizanski spomenik, na njem plošče pokradene, zato tudi nisva mogla izvedeti, kaj slavi.

9.1.5. Zaključek

Tako kot ni mogel nositi življenja komunizem, ker je bil osnovan na trhlih in zlaganih temeljih, so kratkega veka tudi pomniki o njegovi prisotnosti in delovanju. V državah, ki so nastale po razpadu Titove Jugoslavije, so z njimi pretežno opravili. Poraz Miloševićevih idej in JNA je pomenil tudi končni poraz komunizma na jugoslovanskih tleh. Vojaki JNA so dejansko isti partizani, ki so se leta 1945 polastili Jugoslavije in jo za 45 let zaprli za železno zaveso. Skoraj pol stoletja je trajalo, preden smo se ga znebili. Kljub temu pa ni prav, da pomniki, ki pričajo o tistem času, v takem obsegu in tako hitro propadajo ali se uničujejo. Vemo, da je pri tem veliko prispevala vojna vihra med leti 1991–1995, ki je divjala mimo njih in ko se je dalo brez kazni početi karkoli. Del zgodovine so in naj ostanejo, vsaj tisti, ki nosijo sporočilo in imajo umetniško vrednost, zlasti pa naj se nihče ne dotika grobov.

Tudi v Sloveniji razmišljamo o tem, da bi nekaj najbolj nesmiselnih spomenikov preselili na ustreznejši kraj, nepomembne pa odstranili. Sarkofag s heroji pred Narodnim muzejem spada na pokopališče, Kardeljev in Kidričev kip v vojni muzej, Spomenik revolucije pa naj ostane, da je ne bomo pozabili. Nekaj je bilo že govora o selitvi, a hitro zamrlo. Razumljivo je tudi, zakaj. Akcija bi izzvala nepopisne proteste na slovenski levici, zlasti med borci, saj bi šlo »za poseg v pridobljene pravice«. Pa bi šlo samo za redukcijo, za povratek na normalno stanje. Imamo namreč štiri tisoč partizanskih spomenikov, ki imajo status grobišča, in dva tisoč, ki imajo status kulturnega spomenika. Danes dobesedno onesnažujejo slovensko pokrajino in dajejo vtis, da Slovenci sploh nimamo druge zgodovine in je enobe vse, kar imamo povedati o sebi in kar lahko razkazujemo.

Samo v Sloveniji je nekdanjim komunistom posrečil manever, da so se tako temeljito skrili za NOB, da jim ne moremo do živega. Citiral bom Justina Stanovnika (Stane Okoliš in sod., Slovenska duhovna in politična drama 20. stoletja, Družina, 2007, 152):

»V celoti gledano so komunisti spoznali, da partija in revolucija ne dajeta več legitimnosti, zato ju je treba zreducirati na neljubo akcidenco, izpostaviti in dvigniti pa »tisto večino, ki se je opredeljevala in tudi dejansko bojevala za ideale NOB« in nam zapustila »duhovne in moralne vrednote, na katerih naj bi slonela tudi sedanja in bodoča ureditev«. (Dr. France Bučar, Delo, 18. 6.). Cilj tega drugega dela manevra je bil, odnosno je ta, da se postkomunisti etablirajo kot dediči enobeja. Enobe je bila čista rezistenca – čisti upor proti okupatorju – in ni imela nobene notranje zveze z boljševizmom. Zato tudi ni bilo nobene boljševiške agresije na slovenski narod. Kdo pa naj bi jo izvedel? Partija kot neentiteta? Enobe kot neideološka večina Slovencev? Kaj pa štirinajsttisoč pomorjenih slovenskih fantov in šesttisoč izgnanih Slovencev? Fikcija, revanšistična fikcija.«

Slovenija je s svojimi šest tisoč nedotaknjenimi spomeniki iz dobe enobe in komunističnega totalitarizma edina enklava na evropskem zemljevidu, ki ostaja pri starem, neljuba dediščina nam je ostala na grbi in dolgo bo trajalo, preden se je bomo znebili, tudi Titove ulice v Mariboru, Titovega kipa v središču Velenja ter Kardeljevega in Kidričevega kipa pred Cankarjevim domom v Ljubljani.

10. Po branju

10.1. Solženicinovo razočaranje nad Zahodom

Marijan Smolik

10.1.1.

Ruskega pisatelja Aleksandra Isajeviča Solženicina našim bralcem ni treba posebej predstavljati, ker je kar precej njegovih knjig prevedenih v slovenščino. Njegova knjiga, v kateri opisuje svojo skušnjo z zahodnim svobodnim svetom potem ko so ga leta 1974 izgnali iz Sovjetske zveze, pa se je našemu uredniku zdela tako pomembna, da bi njeno vsebino rad predstavil v Zavezi.

V nemškem prevodu ima knjiga naslov Zwischen zwei Mühlsteinen, Mein Leben im Exil. Založba Herbig, München 2005. (Ruski izvirnik je izšel leta 2004) Podobo, da živi kakor med mlinskima kamnoma, ker so ga preganjali na vzhodu, na zahodu pa tudi ni našel pravega miru, v knjigi večkrat razlaga. Seveda ni mogoče na nekaj straneh povzeti vsebine knjige, ki ima nad 400 strani. Pri pisanju se je ravnal po zaporedju dogodkov, kakor jih je doživljal, nekaj podatkov iz otroštva in življenja v Rusiji pa je dodal proti koncu, ko je moral zavračati lažnivo pisanje, ki so ga izdajali o njem v tem času v domovini in tujini, da bi ga očrnili pred tistimi, ki so mu dajali zavetje.

Solženicin se je rodil 11. decembra 1918 v Kislovodsku na Kavkazu. V potvorjenih podatkih so pisali, da je bil doma v družini banditov in tatov, zato je opisal tudi svoje sorodnike po očetovi in materini strani (str. 349–351; zdi se mi koristno navajati strani iz predstavljene knjige, kar pomenijo številke v oklepajih), česar pa tu ne povzemam. Njegova fotografija kaže zaraslo brazgotino na čelu, ki jo je dobil, ko je v šoli priletel na rob mize, kritiki pa so celo navajali mnenje nekega zdravnika, da je avtor podedoval manjvrednostni kompleks, zato je napadalen in častihlepen (359). V sramotilni knjigi je bilo napisano, da je ta zdravnik na fronti leta 1944 zamenjal kirurški skalpel za brzostrelko, Solženicin pa je povedal, da je takrat šele študiral medicino.

Solženicinova vojaška služba v domovinski vojni je bila povezana z njegovo izobrazbo matematika in fizika. Kot stotnik je januarja 1945 v Vzhodni Prusiji vodil topniški oddelek in so jih Nemci skoraj zajeli, a je uspel rešiti topove iz nemškega obroča. Resnica je bila zelo drugačna od tiste, ki so jo opisovali v ruski sramotilni knjigi. Vsi so bili predlagani za odlikovanje, vendar so Solženicina iz Moskve ukazali aretirati, ker so prestregli njegovo pismo, v katerem je kritiziral Stalinove vojaške sposobnosti (367). Osem let v zaporih in taboriščih je popisal v knjigi Otočje Gulaga, svojo bolezen v knjigi Rakov oddelek, nekaj tudi v knjigi Teliček in hrast, kritiki pa so te podatke po svoje prikrojili. Leta 1953–1956 je preživel v izgnanstvu v Kazahstanu, uradno pa je bil rehabilitiran 6. februarja 1957. Kar je napisal v teh letih, seveda ni moglo iziti v tisku, prvi spis, objavljen v domovini leta 1962, je bil En dan v življenju Ivana Denisoviča. Bil je sprejet v Društvo pisateljev, ker pa so naslednje knjige (Prvi krog in Rakov oddelek) skrivaj razmnoževali kot Samizdat, tiskane pa so izhajale v tujini, so ga leta 1969 iz Društva izključili. Leta 1970 so mu dodelili Nobelovo nagrado, vendar takrat ni šel ponjo. V teh letih je razpadel tudi njegov prvi zakon z Natalijo Rešetovskajo, s katero je bil poročen 25 let, skupaj pa sta živela 15 let. Na koncu svojih spominov obžaluje, da se je pustila vključiti v sramotenje svojega nekdanjega moža. Napisala je celo knjižico zoper njega, ki so jo v ruščini in prevodih širili po svetu. Sovjetska policija je pridobila tudi njegovega nekdanjega sozapornika Witkeviča, da je javno pisal, kako Solženicin pretirava in da v taboriščih ni bilo tako hudo (335). Z lažmi in potvorbami so hoteli umazati njegov ugled, ki ga je užival na Zahodu. Skoraj v šali je zapisal, kako je morala cela ekipa pet let študirati tri zvezke Otočja Gulaga, da so zmogli napisati lažnivo knjigo, ki jo je podpisal slovaški avtor Tomaš Rezač (Moskva 1978). Ni mogoče, da bi tu povzemal obširne opombe, ki so dodane posameznim odstavkom spominov.

Dne 13. februarja 1974 so našega avtorja z letalom prepeljali iz Moskve v Nemčijo, kjer je prvo zavetje dobil v bližini Kölna pri pisatelju Heinrichu Böllu. Njegova druga soproga Alja (Natalija) je z otroki ostala v Moskvi, policija je sicer preiskala stanovanje, vendar so stvari ostale tam, kakor mu je po telefonu lahko sporočila. Pri znancu v Nemčiji se je počutil kakor na majavih tleh, zlasti pa ga je motila množica časnikarjev, ki so izvedeli, da je tam in ga začeli oblegati, celo iz Amerike so prileteli in ga niso več pustili pri miru. Ker je znal nemško še iz vojnih časov in je prebiral tudi nemške pisatelje in pesnike, si je ves čas prizadeval, da ne bi zasovražil Nemcev kot naroda, saj mu je celo v vojni pogled na nemške ujetnike zbujal sočutje.

Nemška država mu je ponudila, da bi lahko ostal v Nemčiji, a je odklonil, ker je hotel živeti v švicarskem Zürichu. Ker mu je policija že v letalu izročila nekaj nemških mark, je znanka lahko zanje kupila dve progasti srajci, ki sta ga spominjali na jetniško obleko. Z vlakom se je odpeljal v Švico, pred odhodom pa je še utegnil strmeti v obrise kölnske katedrale. Ker so časnikarji izvedeli, s katerim vlakom potuje, so ga na vmesnih postajah fotografirali in ga prosili za avtograme v knjigi Arhipel (Otočje) Gulag. V Zürichu ga je pričakala množica in zastopnika založbe Scherz, ki je izdala nemški prevod Otočja.

Oblegali ga niso samo časnikarji, katerim ni hotel dajati izjav, ker si je želel le miru. Rekel jim je, da so še slabši od sovjetske tajne policije KGB. Na str. 11 spominov je že zapisal, da se z zahodnimi množičnimi mediji ni mogel dobro razumeti, a je to trajalo tudi v naslednjih letih. Prihajali pa so od vsepovsod tudi znanci in prijatelji, med njimi Rusi, ki so prej pribežali na Zahod, tudi Nikita Struwe iz Pariza (18), njegov zaupnik za tisk knjig na Zahodu.

V Zürichu je bil gost pri družini župana Widmerja. Ogledal si je tudi Leninovo stanovanje, ker je prav takrat pisal poglavje o njem za knjigo o revoluciji Oktober 16. V časopisih so seveda zapisali, da se je šel »poklonit Leninu« (20). Privolil je le v pogovor za Associated Press, saj se je zavedal, da mu je le svetovna slava omogočila, da je svoboden prišel na Zahod. Čeprav še ni imel stalnega naslova, ga je že zasipala pošta: pisma, brzojavke, knjige, ki so jih pošiljali z vsega sveta.

Želel je iti v Skandinavijo, peljal se je z vlakom in na Danskem so ga slovesno sprejeli, z ladjo nato v Oslo, kjer ga je pričakala nova množica. Tam je izvedel, da so domači v miru. V Švico se je vrnil spet z vlakom, ker je želel videti čim več sveta (28). V Zürichu je najel pol hiše, kjer bo prostor za družino, ko bodo prišli za njim. Odkrili so, kje stanuje in spet ni imel miru. V ZDA so v senatu predlagali, da bi mu dali častno državljanstvo, pa se je zahvalil in na edini ruski pisalni stroj, ki ga je našel, natipkal odgovor, da se nikomur ne pusti privezati, ker da je njegov poklic svobodno pisanje (395). Kot pravoslaven ruski kristjan je prišel tudi v stik z obema ruskima cerkvama v zahodnih deželah, tisto, ki je priznavala moskovskega patriarha in tisto v tujini (34). Po telefonu je bil stalno v zvezi z ženo Aljo. Pripravljali so se na selitev in 29. marca 1974 je bila družina spet skupaj: žena Alja, otroci Dimitrij, Jermolaj, Ignacij in 6 mesecev stari Štefan. Widmerjeva soproga jih je spremljala na sprehode; v mesto niso nikoli šli brez spremstva odraslih, saj so se bali, da bi jih KGB (sovjetska tajna policija) hotela ugrabiti (56). Oče je neutrudno pisal in korigiral drugi del Otočja Gulag, ki so ga v francoščini tiskali v Parizu za založbo YMCA Press.

Figure 50.

V Švici je tudi uredil glede honorarjev za tuje izdaje svojih del, ki naj se stekajo v poseben bančni sklad za podpiranje ruskih političnih zapornikov: Ruski družbeni podporni sklad za preganjane in njihove družine (81). Pozneje se je izkazalo, da niso naredili te ustanove (fundacije) popolnoma v skladu s švicarskimi predpisi in so avtorja hoteli obdavčiti za vse prejete honorarje (303) Prijatelji so mu pripeljali iz domovine rešeni osebni arhiv z dragocenim gradivom. V Italiji je dobil nagrado in naj bi šel osebno ponjo (70), a švicarski predsednik Furgler ga je povabil v Bern in tam je izvedel, da bo vsa družina dobila švicarske potne liste. Bil je v 56 letu starosti, sklenil je, da ne ostane v Švici, ampak da se bo preselil v Kanado. Konec julija je iz Norveške dobil drugi del arhiva, tretjega pa naj bi jeseni dobil iz ZDA (76).

Prijatelj glasbenik Rostropovič (prav te dni, ko to pišem, je umrl) mu je v goste pripeljal dunajskega kardinala Königa, ki ga je nagovarjal za skupno prizadevanje s katoličani.

Solženicinovo pismo sovjetski vladi so sprejeli v domovini skoraj brez odmeva, saj ga tam niso objavili, nemški časopis der Spiegel pa je razglasil, da Solženicin pripravlja sodni proces zoper svojo domovino, vendar je pošteno objavil tudi njegov popravek (404).

Do jeseni je mirno pisal, potem pa ga je zmotila prošnja, naj bi podprl Sacharova, ki naj bi prejel Nobelovo nagrado za mir (82). Ugotovil je napake v prevodih svojih knjig, ker ni dovolj nadziral prevajalcev. Z Widmerjevimi se je peljal v švicarske gore in tudi čez mejo v Italijo, kjer so morali na meji čakati, da so mu prinesli knjige, ker so hoteli imeti njegov podpis. V soteski so videli ruski napis na kraju, kjer so ruski vojaki pod maršalom Suvorovim trpeli in umirali leta 1799: kako nesmiselne so žrtve tako daleč od doma (škoda, da ni vedel za rusko kapelico pod Vršičem!). Ko so se vrnili, so izvedeli, da mu je senat ZDA podelil častno državljanstvo, v parlamentu pa so to zavlačevali zlasti zaradi nasprotovanja Kissingerja, da ne bi izzivali Sovjetov. Moral je nastopiti v švicarski TV (93). Tudi doma je sprejel skupino časnikarjev, da bi predstavil knjižico o razmerah v domovini, a je bilo za zahodno pamet nemogoče razumeti tamkajšnje razmere: zapisal si je, da se zahod ne more vživeti v notranje ruske težave (95). Ruski emigranti so pričakovali hitre spremembe v domovini in niso sprejeli njegovega povabila, naj »ne živijo z lažjo« (96).

Iz Oxforda so mu ponudili častni doktorat, ni šel ponj, pač pa decembra na Švedsko po Nobelovo nagrado. Z vlakom se mu je posrečilo priti skoraj neopažen, podelitev je bila za več nagrajencev hkrati, mladi kralj je prvič nastopil v tej vlogi. Odpadle so zastave nagrajencev, namesto sovjetske himne so zaigrali koračnico iz Ruslana in Ljudmile. Solženicinov zahvalni govor so natisnili in prebrali že dve leti prej, ko osebno ni bil navzoč, zdaj je povedal le kratek nagovor pred kraljem. Njegov glas sta Radio Svoboda in BBC prenesla tudi v domovino (101). Naslednji dan (11.decembra) se je udeležil obeda v kraljevi palači, nato je imel še tiskovno konferenco, s katero pa spet ni bil zadovoljen.

Domov grede je v Frankfurtu v Nemčiji obiskal antiboljševiško zvezo NTS, ki je združevala različne generacije emigrantov. Morda bi kdo podrobneje ob njegovem daljšem premišljevanju o usodi emigrantov (103–105) lahko primerjal usodo slovenskih emigrantov po letu 1945.

Ob vrnitvi v Zürich mu je gostitelj izročil pismo policije za tujce, kjer so mu razložili, da ne bi smel imeti tiskovne konference doma brez dovoljenja oblasti, ker je politično nastopal kot kritik sovjetske oblasti, kot tujec pa tega ne sme. Solženicina je to zelo razburilo, češ, kako more kaj takega predpisovati najbolj svobodna država (106). To pismo ga je samo utrdilo v sklepu, da ne ostane v Evropi, kar je sicer že dokončno sklenil. Policiji se je opravičil, da nikakor ni ščuval k nasilju zoper Sovjete. Ker je prav tu študiral življenje Lenina v Švici, jim je podrobil podatek, da je Lenin nekoč v istem mestu spodbujal vse evropske narode, naj zrušijo svoje države (107). V spominih je navedel še primer švicarske trgovske uslužbenke, prevajalke, ki so jo odpustili iz službe zato, ker je sovjetskega kupca vprašala če bere Solženicina. Spominjal se je tudi, kako so sovjetske ujetnike po letu 1945 evropske države vračale v Sovjetsko zvezo, tam pa so jih pregnali v Sibirijo, ker da so se okužili z zahodno miselnostjo (v Butirki je bil z njimi skupaj zaprt (108).

Iz Švice se je še peljal na obisk v Francijo, kjer je živelo veliko ruskih emigrantov iz različnih obdobij, a najstarejše je obiskal samo na pokopališčih. Bil je tudi v skromni pariški tiskarni, kjer so tiskali njegove ruske in francoske knjige v založbi YMCA Press (=Young Men’s Christian Association), ustanovljene že leta 1924. V ruskih izdajah je bilo precej napak, ker niso imeli pravih korektorjev. Naklade so bile velike: prvi zvezek Otočja Gulag so natisnili v 50.000 izvodih kljub skromnim tehničnim možnostim (114). Tiskali so tudi knjigo Teliček in hrast, ker je bil avtor mnenja, da »poročilo z bojišča« učinkuje le takoj, ne pozneje (115). Doma je spet pisal, kljub zimi in mrazu, Leninov portret na steni, pod katerim je pisal, se mu je kazal kot učlovečeni satan, obsojeni zločinec, od bolezni smrtno zadet. Rad bi imel ta obraz natisnjen na ovitku, vendar je presodil, da bi s tem odbil ruske emigrante in bi knjige sploh ne hoteli brati.

Spomladi se je že pripravljal na selitev v Ameriko, a bolj na skrivaj pred KGB, ki ga je povsod zasledovala. V Parizu je ob izidu francoskega prevoda knjige Teliček in hrast hotel knjigo osebno predstaviti, zato sta se z ženo peljala po Franciji, nazaj grede pa sta slučajno našla De Gaullov grob z velikim križem na griču. Ob velikih vojaških pokopališčih iz obeh vojn je premišljeval, koliko grobov je v Rusiji, pa jih nihče ne oskrbuje, tu pa je našel celo ruskega diakona v kapeli na takem pokopališču (120).

Znanec ga je nato za nekaj dni peljal v Italijo, kjer pa so ga motili zidovi popisani s parolami, srpi in kladivi, kakor da bo vsak čas revolucija, tudi množice turistov so ga motile in mislil je, kako mora biti to šele v poletnem času. V Provansi je v neki knjigarni v izložbi videl tudi svoji knjigi Otočje Gulag in Teliček in hrast, vedel je, da je tam precej ruskih beguncev (127).

Polet v Kanado mu ni bil po volji, ker bi raje potoval z ladjo, a te so vozili samo komunistični prevozniki, to pa spet ni bilo zanj (133). Bil je star 57 let, hotel je najti tam samotno hišo, kjer bi v miru pisal, ne da bi se spuščal v politiko. Na letalu je zasnoval in spisal članek »Tretja svetovna vojna« (134). Zdelo se mu je, da bi moral Zahod učinkovito preprečiti komunizmu nadaljnja osvajanja, ko so mu že prepustili velik del Evrope. Skrb za lastne uspehe je Evropejcem onemogočala rešitev množic v Aziji, Afriki, Latinski Ameriki. Stevardeso je prosil, da je pismo s člankom oddala na pošto po vrnitvi v Švico, ker je vedel, da je kanadska pošta počasna.

V knjigi je podrobno opisal zaplete z izdajanjem svojih knjig na Zahodu, kamor so rokopise skrivaj prenašali celo brez njegovega privoljenja. Ni mu šlo v glavo, da na Zahodu vse ocenjujejo skozi denar – profit, doma pa so zastonj tipkali debele knjige v samizdatu, jih nato skrivaj prenašali na Zahod, tam pa so jih neovirano brez avtorjevega dovoljenja in plačila ustreznega honorarja tiskali (147–187, tu tega nisem mogel povzemati).

Kanada se mu je ob pristanku v Montreal zdela čudna, na letališču pa ga je sprejel Rus, sodelavec letališča in tako so brez zapletov prišli do cerkve sv. Petra in Pavla in pravoslavnega škofa Silvestra. Škofu je zaupal svojo željo, da bi si nekje kupil hišico v miru. Njegov prihod pa so izvrtali študentje, ga fotografirali in novico predali medijem, tako da ni več mogel imeti miru pred reporterji. Objavili so celo njegovo željo, da bi kupil hišo. Ker se ni mogel več skriti, je za Veliko noč sestavil voščilo Ukrajincem, saj je imel sam ukrajinsko kri v sebi. Samo zasebno je govoril tudi s predsednikom Trudeaujem, pa je tudi to prišlo v časopise (190). Vozil se je po Kanadi, bil je svoboden, tudi denar je imel, a ni našel miru (193). Sredi maja se je naveličal iskati, prosil je Aljo, naj brez otrok pride iz Züricha. Odpeljala sta se na zahod z ekspresnim vlakom, ki pa ni bil hiter, vendar ni bilo treba prestopati; razočaran je bil, ker se komaj kdo tam še vozi z vlakom, čeprav imajo posebne oddelke za eno osebo z vsem udobjem. Kot otrok je vzljubil vlak, zato se je tudi zdaj peljal z njim do pacifiške obale. Na Alasko sta se peljala z ameriško ladjo, vzdušje je bilo drugačno od kanadskega, začela sta sanjati, da bi morda več miru našla v ZDA kot v Kanadi.

Na Alaski so ju sprejeli ruski duhovniki, škof je bil kot deček med vojno prisilni delavec v Nemčiji in je nato prišel k rojakom Rusom v Francijo (196), nato študiral teologijo na ruski akademiji v ZDA in postal škof. Njegov predhodnik je prostovoljno iz Irkutska prišel k ruskim izseljencem. Še v maju je bilo hladno, z letalom sta poletela v San Francisco in tudi tam našla ruske rojake in vernike.

Teden dni sta posvetila ruskemu gradivu v institutu Hoover, seveda ga je pa ponoči motila hrupna glasba v soseščini: študentska mladina je divje plesala, pila, za njimi so ostali kupi smeti. Ob enih ponoči pa je nastal popoln mir, študentje so sami pospravili smeti v vreče. Na poljih z jagodami v soseščini sta našla ruske kmečke delavke, ki so se rodile v Bukovini, preko Sibirije in Kitajske so se izselile v Brazilijo, nato pa prišle v ZDA. Ves čas so ohranile pravoslavno vero in rusko zavest. Njihovi otroci so seveda že pod ameriškim vplivom, a v domovih je vse rusko in po starem (202). V tem juniju 1975 je premišljeval o ruskem okolju in koliko življenja je še pred njim: spomnil se je, da je nekoč v taborišču sanjal, da bo umrl 13. junija 1975. Takrat se mu je zdelo to neskončno daleč, a zapisal si je datum, zdaj pa je ugotovil, da je ta dan že mimo. Ta spomin je hotel preživeti v samostanu, ker je bil petek po Vnebohodu (204). Ponovno je dobil vabilo, naj pride v Harward po častni doktorat, a je spet prosil za preložitev (uresničilo se je to šele leta 1978). Za konec junija so ga vabili v New York in Washington, čeprav se še nikjer ni ustalil. Z vlakom se je iz Vancouvra vrnil v Kanado. V Winnipegu je obiskal ukrajinsko diasporo (2 milijona, a različne smeri in cerkve), niso bili bojeviti, a čakali so, da bo Ukrajina samostojna. Z Rusi vred so se pa bali vojne za samostojnost. Tudi on se je še iz taborišča spominjal napetosti med obema narodoma (208).

Odločil se je, da ne ostane v Kanadi. Moral je v Washington, kjer se je v ruskem samostanu pripravljal za predavanja. Tam je bila tudi ruska tiskarna, povsod so visele carjeve slike. Bil je trdno prepričan, da komunizem ne bo večen, ko pa je pripravljal predavanje, ni vedel, ali lahko računa na podporo, če bi javnost pozival k napadu nanj. Pripravil je dve predavanji, eno o sovjetski državi, drugo pa o komunizmu (210).

Ob prihodu v Washington je najprej opazil velik tempelj mormonov in veliko črnih prebivalcev, povedali so mu, da so se belci izselili na deželo. Bival je v hotelu Hilton, s policijo pred vrati in z vsem udobjem, a zdelo se mu je, da je v zaporu, v kakršnih živijo tukaj politiki, ki vodijo množice, a so zato brez pravega stika z njimi. S težavo je dobil dobrega prevajalca, ki dela za Združene narode, neka gospa ni prevzela te naloge, najbrž je bila prosovjetsko usmerjena, kakor je večina prevajalcev iz ruščine.

Pripravil si je listke s temami, ki jih je mislil obravnavati. Govor je poslušalo kakih 2.000 ljudi med njimi tudi diplomati. Zelo čudno se mu je zdelo, da so pred govorom imeli javno pojedino kar vpričo poslušalcev (212). Javno se je pozdravil z dvema nekdanjima zapornikoma (Aleksander Dolgan in Litavec Simas Kudirka), ki zdaj svobodna živita v ZDA – seveda poslušalci, ki nikdar niso doživeli policijskih zasliševanj in zaporov, niso mogli razumeti, kaj jim je pomenil ta pozdrav. Ko je govoril, je računal na solidarnost ameriških sindikatov, ki so vedno sočustvovali s trpečimi v Sovjetski zvezi, vendar ni dovolj upošteval, da se je pravkar končala vojna v Vietnamu in so vsi mislili samo nanjo. Zdaj, ko to piše po več letih, prizna, da takrat ni vedel za zakon iz leta 1989, ki med tistimi, ki so jih komunisti zatirali, niso bili navedeni Rusi sami. Tudi mu zdaj ZDA ne pomeni več takega zaveznika, kot je mislil takrat, ko je govoril (243). Njegova govora pa nista dosegla rojakov v SZ, ker radio o tem ni izčrpno poročal. Med poslušalci tudi ni bilo povabljenih voditeljev, ker niso hoteli škodovati dobrim odnosom med ZDA in SZ (naj bi jim prepovedal sam Kissinger). Na koncertu se je srečal z Rostropovičem, obiskal je tudi Kongresno knjižnico.

V New Yorku je bival visoko nad mestom, kar se mu je zdelo nečloveško, in tudi tu ga je čuvala policija (245). Navdušeno je govoril 9. julija 1975, zdelo pa se mu je, da je nekako zaprt brez zraka. Sindikati so oba govora razmnožili v 11 milijonih izvodih, KGB pa je prav takrat začela razširjati Solženicinov potvorjen življenjepis. Žena Alja je odletela nazaj k otrokom. Na TV je nastopil v politični oddaji, a je šele pozneje izvedel, da so njegove besede prekinjali z reklamo za modrčke. Bili so štirje časnikarji in on (216). Naslednji dan je bila nova oddaja ob izidu knjige Glasovi iz podzemlja, prodali so zelo veliko izvodov. Novinarka pa ni vodila pogovora o knjigi, ampak o ameriški politiki in Kissingerju. Ker so mediji predvajali samo te odstavke, je protestiral in pozneje so vključili v program tudi odstavke o knjigi. Dva tedna je bil v ZDA, a so ga v tisku povsem napačno predstavili, da spodbuja h križarski vojni za osvoboditev domovine (217), saj sploh ni rekel ali nakazal, da bo v atomski vojni uničena tudi Rusija. Hotel je vendar samo to, naj Zahod ne podpira zatiralcev svobode. Še huje so njegove besede pokvarili za radijske oddaje Glasa Amerike.

Brzojavno so ga povabili na srečanje s 25 kongresniki, ki so to želeli, zato je spet z vlakom šel v Washington, spotoma napisal govor zanje in jim 15. julija govoril. Ko je leta 1978 pisal te spomine, se mu je zdelo, da ne bi več mogel govoriti tako mirno kot takrat. Na koncu se je objel z Rostropovičevima hčerama, v tisku pa so zapisali, da sta bili sodelavki Bele hiše (219)! Odklonil je ponujeno zasebno srečanje s Kissingerjem. Ni še našel primerne hiše, ki bi jo rad kupil in po treh mesecih se je vrnil v Švico, da bi nekaj časa še živel z družino.

Na obisk ga je takrat povabil liechtensteinski knez. Solženicin mu je bil hvaležen, ker je leta 1945 sprejel ruske begunce iz Nemčije, ki so jih drugi izročali Stalinu. V tem okolju se je bolje počutil kot v brezdušni Ameriki brez zgodovine (224). Dva policijska uradnika sta ga prišla svarit pred sovjetskimi vohuni med češkimi izseljenci v Švici (225). Za čas počitnic mu je prijatelj Widmer najel hišo v bližini Basla, kjer bo lahko mirno pisal, čeprav ne bo imel tudi družine ob sebi. Kot plaz se mu je vsipalo na papir (227). Časopisi so ga dražili z izmišljenimi ali ponarejenimi poročili o tem, kaj je v Ameriki govoril, italijanski in nemški časopisi pa so to vneto ponavljali. Ker ni hotel sprejemati obiskov, so raznesli novico, da je v depresiji, njegov zastopnik v ZDA pa je le kupil primerno zemljišče in otroci so se že veselili, da bodo končno vsi skupaj. Zapisal je, da ne ve, kateri zmaj (hybris) mu je bolj nevaren, vzhodni ali zahodni, saj ni mogel prenašati zahodnega pravdanja in zaslužkarstva (236).

Želel je še obiskati Španijo, kjer je tedaj umrl general Franco. Kot študent je seveda simpatiziral z republikanci, zdaj pa je občudoval Franca, da je uspel mirno izročiti oblast mlademu kralju (237). Preko Francije je bolj na skrivaj šel v Anglijo, obiskoval prijatelje, ki jih še nikoli ni videl. Dal je tudi intervju za BBC (241), ki so ga pozneje še ponavljali. Ko se je vračal prek Francije, je v Parizu tudi dajal različne izjave.

Na poti v Španijo so doživeli neurje, kar pa je sprejel kot dobro znamenje. Pokrajina se mu je zdela revna, berači pred cerkvami, občudoval je simbol upora Alcazar, o katerem so nekoč toliko pisali (Slovenec se ob tem spomni tragedije na Turjaku), kjer je vse obnovljeno, mladina pa ob tem ne čuti ničesar posebnega več (247). Dogovorjen je bil za pogovor v TV. V vojni je bilo veliko krvi, toda koliko več bi je bilo, če bi zmagali republikanci. Zdaj imajo diktaturo, toda kakšno v primerjavi z vzhodnimi!

Na poti jih je prehitela in ustavila policija, rekli so mu, da hoče kralj govoriti z njim. Spremljal ga je prevajalec, zato je kar na listek napisal, da bi se mu podrl ves načrt in da je že na TV povedal, kar je mislil. Kralju je zaželel vso srečo in pogum, da bi Španijo in Evropo obranil pred zmago levice. Policist je iz svojega vozila sporočil ta odgovor in dobil zagotovilo, da kralj to sprejema in da jih ne bodo več ustavljali (254). V Barceloni je že bral, kako so ga levi časopisi napadali zaradi tega, kar je povedal, ljudje, ki so ga spoznali, pa so ga hvalili. V Franciji so doživeli stavko vinogradnikov, ki so počrnili vse krajevne table. To je svoboda!

V Švici so vse uredili za pot v ZDA, spet bo šel najprej sam, žena z otroki pa šele, ko bo našel prostor. Po dveh letih se je za vedno poslovil od Züricha in od Evrope. Takoj je šel v Vermont na kupljeno zemljišče in bil zadovoljen z njim, čeprav bo treba še zidati in vse pripraviti za zimske mesece. Spet je šel študirat v knjižnico instituta Hoover. Novo bivališče je imenoval Pri petih potokih. Dva meseca je delal v knjižnici, kjer je našel veliko gradiva za svoje pisanje, slučajno pa mu je star ruski emigrant izročil vezan ruski časopis s podatki in slikami vseh, ki jih je opisoval (267): niti v Moskvi niso imeli tako popolnega izvoda.

Odpovedati je moral vabilo na govor v izraelskem parlamentu, a je pismo potovalo dva meseca in so bili seveda tam vsi razočarani. Moral je urediti svojo stalno preselitev v ZDA, njegov prihod je sovpadel z dvestoletnico ZDA – rasel bo z novim stoletjem. Razočaran pa je bil nad delavci, ker je imel vtis, da delajo tako malomarno kot v ruskih taboriščih. Vse načrte za preurejanje so morali dati v potrditev in šele septembra so zares začeli zidati. Ker pa je v leseni hiši uspel veliko napisati, mu je to popravilo slab vtis ob zidanju (272). Obe hiši, eno za pisanje, drugo za družino, je dal povezati z 20 metrov dolgim pokritim hodnikom, zavarovanim pred dežjem in mrazom – z dovoljenji za tak poseg pa so bile težave (»Svobodni svet!«).

Občutil je potrebo, da bi se v tej samoti zavaroval, ker je vsak lahko prišel do njega, vendar na zahodu niso mogli razumeti, kako se počuti nekdo, ki ga KGB stalno zasleduje, saj je prav na zahodu lahko delovala popolnoma svobodno (275). Selitev iz Züricha so lahko prikrili, ker so le najožji znanci vedeli, da jih ne bo več nazaj. Tam so pustili tudi vse pohištvo, prepeljali so le pisalno mizo, ki jo je dobil še iz St.Peterburga. Kljub temu je bila vsa prtljaga papirja in knjig v 120 težkih zabojih. Prav tako neopaženo je 30. julija tudi žena z otroki in Aljino materjo neopaženo prišla v ZDA. Ograjo okrog posestva so zaklenili 7. septembra, naslednji dan pa je v tisku eksplodirala novica, da se je Solženicin vselil v ZDA (277). Časnikarji so ga seveda takoj začeli oblegati, preletavali so jih celo s helikopterjem. Rahlo žično mrežo so razglasili za ograjo iz bodeče žice, za katero da Solženicin živi kot v Gulagu. Niso razumeli, da pisatelj potrebuje mir. Ker so od sosedov slišali, da je na posestvu tudi bajer, so se razpisali, da se je poboržujil in da ima celo plavalni bazen. In to naj bo demokracija, če ne smemo živeti v domačem miru (278)! Po vsem svetu je pisalo, da je v ograji električni tok, ruski emigranti, ki niso mogli do njega, so mu na listek napisali: »Za koliko si prodal Rusijo?« Tudi Stalinova hči je nasedla pravljici o električni ograji z bodečo žico, čeprav je svojo hčer znala dobro varovati pred nevšečnostmi.

Figure 51.

V Švici so bili užaljeni ob novici, da so kar ušli. Priznava, da bi jim moral napisati prijazno pismo, preden je bomba eksplodirala. Zapisal je, da so mu prav v Švici prepovedali dajati politične izjave in kako bi mogel napisati, do so bežali pred KGB, ki jih je povsod oblegala. Z novimi sosedi je le navezal dobre stike in tudi v glavno mesto države Vermont je šel, da bi ustanovil založbo za izdajanje raziskav o novejši ruski zgodovini.

Bila bi hčerinska družba, povezana z njegovo švicarsko fundacijo. Z ženo sta nameravala izdati njegova dela v 20 zvezkih, saj je stalno dopolnjeval Otočje Gulaga, na tisk pa so čakale igre in filmski scenariji. Žena bi besedila lahko stavila kar doma na računalniku, s prijateljevo družino bi zmogli vse to založniško delo (283). Druga zbirka knjig bi bila Vseruska knjižnica spominov – emigrante je spodbujal k pisanju, dokler so še živi (tudi za Slovence koristen napotek!) Pošto so še vedno dobivali preko Bostona, ker so se bali kakšne nevarne pošiljke z razstrelivom, če bi bila naslovljena prav nanj. Pozimi 1976/77 je bila hiša pod streho, on pa je samo pisal, pisal (285).Tako intenzivno je nameraval pisati tri, štiri leta, trdno pa je upal, da bo še lahko pisal, ko se bo vrnil v Rusijo. Zahodna politika, novinarstvo in gospodarstvo mu je bila vedno večja motnja, Solženicin pa jim je postajal odveč, nerazumljen (288). Zavijal se je v molk. Podrobno je opisal, kako so z denarjem pomagali rojakom, ki so zbežali na zahod in tistim, ki so trpeli doma (289/290). Aleksander Ginzburg je bil glavni člen v tem pretakanju denarja, ki je bilo uradno seveda kaznivo. Zveze so pokrivale tudi Ukrajino, Litvo in baptiste, ker pa se je povezal s Helsinškim komitejem za človekove pravice, si je nakopal nov zapor. Solženicin je seveda pisal proteste, Alja je potovala celo v Evropo, da je spodbujala k protestiranju, SZ pa ji je zato oktobra 1976 odvzela državljanstvo (294).

Gore pisem jim je pomagala prebirati Rusinja Irena Ilovajskaja, ki so jo spoznali v Švici in je prišla k njim v ZDA. Bila je tiskovna referentka, prevajalka in hkrati učiteljica otrok, ki jih prvo leto niso poslali v angleško šolo, najprej so se morali naučiti brati in to kar doma.

V Švici je oblast pripravila novo težavo Solženicinu, ki je honorar za Otočje Gulag prejemal na račun ustanove v Švico, na nakazila pa so pripisali še njegovo ime. Prisodili so mu skoraj 4 milijone švicarskih frankov zaostalih davkov. Švicarski upravitelj ustanove dr. Heeb je v začetku ta način plačevanja sporočil vsem založbam in posel je stekel brez težav. Ves čas so tudi neovirano nakazovali podporo tistim, ki so bili do nje upravičeni. Zdaj pa so ugotovili, da Solženicin ni napisal posebne darilne pogodbe: postal je kriv utaje davkov! To je občutil kot zahodni mlinski kamen, ki ga skuša streti, kakor ga je že prej stiskal sovjetski. Očital si je, da je ravnal kot bedak in osel (299). Pisanje davkarije pa so izvohali v züriškem socialističnem časopisu. Po vsej Evropi so se razpisali, kako Solženicin krade, glas je prišel tudi v Rusijo, kjer pa so mislili, da je ves fond izgubljen, zaplenjen. Pošteni ljudje so sporočili, da je podporo prejemalo 707 družin (301). KGB pa je prav takrat že eno leto imela Ginzburga v postopku – čudovito sta oba mlinska kamna sodelovala! Ko se je vse to dogajalo, pa je rokopis knjige Marec 17 narastel na štiri zvezke (302).

Švicarski škandal je razrešil šele nov strokovnjak, ko so predložili skrivno dopisovanje še iz SZ, da imajo pravico do honorarjev samo tisti, in njihove družine, ki jih oblast preganja. Več kot leto dni je trajalo to reševanje, hvaležen pa je zapisal, da je samo Švica bila zmožna preusmerjati denar do revežev v SZ. (Nisem povzel drobnega opisovanja na str. 308–318, kako so v SZ zoper njega objavljali ponarejene dokumente, ki naj bi dokazali, da je Solženicin pravzaprav tajni agent KGB). Na koncu tega dela svojih spominov je v skrbeh zapisal: Kdo bo vodil svobodno Rusijo, ko komunizem propade, vendar Solženicina v dvomih rešuje delo, ki ga opravlja s pisanjem in ga ima še za veliko let (319).

Otroci so doraščali: vsako jutro so fantje z očetom molili, da bi jim Bog dopustil vrnitev v domovino. Po svojem nekdanjem ruskem učbeniku jih je učil matematike, vmes korigiral, kar je žena vnesla v računalnik. Poleti so se kopali v potoku, že drugo leto so bili v Vermontu. Pozimi 1978 so ga vabili, naj bi imel predavanje ob sklepu študijskega leta na Harvardu. Tokrat je sprejel. Ker se je že štiri leta na zahodu boril zoper komunizem, ni hotel ponavljati, o čemer je že govoril, ampak je sklenil ožigosati pomanjkljivosti in slabosti zahoda (381). Govor je izjemoma napisal, prevajalka ga je prosila, naj omili ostrino, a ni hotel. Govor so že vnaprej napovedali in šele pozneje je izvedel, da so od njega pričakovali zahvalo za zahodno pomoč beguncem – torej protikomunističen govor. Večer pred govorom je bil s tujimi državniki povabljen na večerjo, poslušalo je kakih 20.000 ljudi, študentov, tujih in domačih gostov. Vse je bilo na prostem, pod platneno streho so bili samo gostje in govorniki. Drugi so pozneje vztrajali kljub dežju. Rektor je čestital absolventom, častni doktorat so prejeli on, predsednika Botsvane in Izraela ter danski antropolog Erik Erikson.

Solženicina so sprejeli z ovacijami, govoril je (s prevajanjem) uro dolgo, zvočniki so nesli njegove besede do vseh kotov parka. Vmes so mu ploskali, posebno ko je govoril, da se je treba otresti materializma. Prosili so ga za besedilo govora, razmnožili so ga v kakih 2000 izvodih nato pa se je začela bitka z iztrganimi citati v tisku v ZDA in v tujini. TV je snemala, Glas Amerike pa je oddajal tudi izvirnik v Rusijo. Naslednja dva meseca je trajalo odmevanje v tisku, kritika je bila komaj v zvezi z njegovim govorom, ki je imel naslov »Razkosani svet«, da je napačno vse presojati samo z zahodnega zornega kota, ki temelji predvsem na pravnem načelu, ki grozi z okamenelostjo, moralni principi komaj segajo v politiko, v gospodarstvo pa skoraj nič. Svobodoljubnost se je skoraj povsod izrodila v razvratnost, torej v smeri zlega. Zavest, da je človek odgovoren Bogu in tudi bližnjemu, je skoraj izginila. Človekove pravice so tako poudarjene, da pravice družbe kar izginejo (324). Javna občila niso predmet volitev, pa imajo vendar več vpliva kot zakonodajna, izvršna in sodna oblast. V tisku prevladuje politična moda, ne pa mnenjska svoboda (prav te izjave so mu posebej zamerili). Kopičenje bogastva je bolj upoštevano in zaželeno kakor vse drugo, ubija pa značaj in pogum, voljo do obrambe, tudi proti naraščajočemu terorizmu. Korenine tega so že v razsvetljenstvu, racionalističnem humanizmu, v tem, da je človek središče vsega in nad njim ni nobene sile. Brezverni humanizem je skupen zahodni družbi in komunizmu, zato zahodni inteligenti simpatizirajo z njim. Moralna kriza je posledica tega, da je politično in socialno dobilo prevlado nad Enim in Večnim. Treba je spremeniti skalo moralnih vrednot: nihče na svetu ne more najti drugega izhoda kot navzgor!

Mediji so iz govora povzeli nebistveno, predvsem so ga kritizirali, popolnoma pa prezrli najvažnejše (325). V več časopisih je bral nasvet: če vam tu ni všeč, pa pojdite. Zapisal si je, kako je pred tem predavanjem mislil, da živi v deželi, kjer svobodno poveš kar misliš, zdaj pa je spoznal, da tudi demokracija pričakuje prilizovanje (326). Niti veliki časopisi niso objavili celotnega besedila, ampak le odlomke, ki so jih lahko napadali, češ, kako more Rus razumeti nas? Pričakovali so zahvalo za to, da so mu tiskali knjige. Pisali so celo, da je hotel groziti z vesoljno sodbo, našli pa so se tudi časopisi, ki so ga hvalili, da je upal povedati resnico naravnost (330).

Odklonil je, da bi govoril tudi vojakom v Westpointu, ker bi to v Rusiji razumeli kot spodbujanje vojne proti domovini (331).

Naslednje strani spominov sem že povzel v začetku, kjer sem navajal blatenje avtorjevega življenja v različnih tiskanih izdajah, ki so jih širili v Rusiji in po svetu. Osnovno besedilo se konča na str. 387. V dodatku so na str. 388–415 besedila dokumentov, na katera se v besedilu sklicuje, na str. 414–422 pa so podrobne opombe k posameznim delom besedila. Knjigi je dodano tudi abecedno osebno kazalo (423–429). Lahko samo upamo, da bo tudi slovenski prevod spominov na ameriška leta oskrbela kaka založba. V knjigi seveda še ni zapisano, da se je leta 1994 res lahko vrnil v Rusijo.

11. Aktualni dodatek

11.1. Pranje NOB kot poprava krivic

Anton Drobnič

11.1.1.

Na zahtevo Ustavnega sodišča Republike Slovenije je Državni zbor RS jeseni 2005 spremenil določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in z določbo 20. člena sprememb ponovno uvedel pravico obsojencev, njihovih zagovornikov in v zakonu določenih sorodnikov, da lahko sami, brez posredovanja državnega tožilstva vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper nezakonite sodbe, izdane v totalitarnem komunističnem sistemu. O tej spremembi smo podrobneje pisali v ZAVEZI št. 59 iz decembra 2005. Že tedaj smo opozorili, da sprememba ZKP ne velja za vse krivične kazenske sodbe, ampak da je veljavnost omejena samo na sodbe zaradi natančno določenih kaznivih dejanj oziroma samo na sodbe po določenih kazenskih zakonih. Časovno je bila veljavnost 20. člena sprememb omejena do konca leta 2008. Glede upravičencev pa je bila pravica do zahteve za varstvo zakonitosti razširjena na sorodnike do tretjega kolena (nečaki in nečakinje) in na predstojnike verskih skupnosti za duhovnike in redovnike ali redovnice.

Že ob sprejemu 20. člena sprememb ZKP je nastalo vprašanje, ali je omejitev pravice do zahteve za varstvo zakonitosti samo za nekatere, v zakonu določene sodbe v skladu z ustavo, ali ni v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Zakaj obsojenci ali njihovi sorodniki in verski predstojniki z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko izpodbijajo samo nekatere krivične sodbe in zakaj ne vseh krivičnih sodb?

To neenakost krivično obsojenih je sedaj uradno ugotovilo Ustavno sodišče RS s svojo odločbo št. U-I-24/04 z dne 20.4.2007. Ugotovilo je, da je določba 20. člena spremembe ZKP v neskladju z Ustavo RS, ker je pravico, da zahtevajo varstvo zakonitosti, omejila samo na nekatere obsojence oziroma na nekatere sodbe. Določba 20. člena sprememb ZKP je sicer ostala v veljavi, zato obsojenci, njihovi potomci in predstojniki verskih skupnosti lahko še naprej vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče pa je naložilo državnemu zboru, naj v šestih mesecih odpravi neustavno zakonsko omejitev in omogoči pravico do vložitve zahteve vsem obsojencem za vse krivične obsodbe, tudi tistim, katerim sporni 20. člen te pravice ne daje. Pravice do poprave krivic po določbi 20. člena mora torej državni zbor razširiti na vse obsojence in ne ukiniti.

Takšna odločba ustavnega sodišča je seveda pravilno in pohvalno dejanje. To hvalevredno dejanje na področju poprave krivic pa je ustavno sodišče izvršilo na način, ki vzbuja resen dvom v njegovo pravilnost na mnogo širšem in za prihodnost slovenskega naroda in njegove države mnogo bolj pomembnem področju, kot je poprava individualnih krivic, to je na področju pravne identitete samostojne slovenske države.

Zgoraj opisano odločbo je ustavno sodišče sprejelo v postopku, ki ga je uvedlo na podlagi pobude Vide Svetek iz Ljubljane za presojo ustavnosti treh partizanskih »zakonov«, na podlagi katerih je bil oktobra 1943 izveden zloglasni »Kočevski proces« in oče pobudnice »obsojen« na smrt in umorjen: Sklep Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte slovenskega naroda, da se konstituira v Slovenski narodni osvobodilni odbor z dne 16.9.1941, Odlok slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev z dne 16.9.1941 in Pravilnik za organizacijo, poslovanje in postopek brigadnih in odrednih vojaških sodišč z dne 5.8.1943.

Tako imenovana Osvobodilna fronta ni bila država in njen vrhovni plenum ni bil ustavodajna ali zakonodajna državna oblast. Zato njuni »predpisi« niso bili državni predpisi, zlasti ne predpisi države, ki bi bila pravna predhodnica Republike Slovenije, in bi tako spadali v kakršnokoli pristojnost Ustavnega sodišča RS. V Sloveniji je vse do konca druge svetovne vojne veljala ustava Kraljevine Jugoslavije, njeni zakoni in njen pravni red. Partizanski akti so bili predpisi ilegalne teroristične organizacije, ki je pod krinko upora proti okupatorju izvajala boljševiško revolucionarno nasilje nad slovenskim narodom.

Pobuda Vide Svetek, naj ustavno sodišče oceni ustavnost treh medvojnih aktov, ki jih je izdala komunistična politična organizacija, je sama s seboj v nasprotju. Ustavno sodišče ni pristojno za presojo aktov političnih organizacij. Če pa bi jih presojalo, bi pomenilo, da jim priznava značaj državnih predpisov, njihovemu izdajatelju pa status državnega zakonodajnega organa. Zahteva, naj ustavno sodišče presodi ustavnost političnega akta, torej pomeni priznanje, da ima politični akt značaj državnega zakona, zakona, ki je sicer protiustaven in v nasprotju z načeli, ki jih priznavajo civilizirani narodi, vendar ga je izdala zakonita državna oblast. Pobuda Vide Svetek torej dejansko pomeni zahtevo, naj ustavno sodišče partizansko Osvobodilno fronto prizna za državno oblast. Dvomimo, da se je pobudnica tega zavedala.

Ustavno sodišče je pobudo formalno zavrnilo, vendar ne zato, ker gre za akte politične organizacije, ki ne spadajo pod presojo ustavnega sodišča, ampak zaradi pomanjkanja pravnega interesa na strani pobudnice. S tem je partizanskim aktom molče priznalo značaj državnih zakonov in Osvobodilni fronti status državne oblasti.

Še več, ustavno sodišče je pobudo Vide Svetek spremenilo v predlog za oceno ustavnosti 20. člena sprememb ZKP o podaljšanju roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper krivične sodbe in ugotovilo neustavnost te določbe. V obrazložitvi svoje odločbe je izrecno navedlo, da bo pobudnica po dopolnjenem 20. členu sprememb ZKP, kakor je naložilo ustavno sodišče, lahko brez državnega tožilstva, ki za zahtevo ni našlo zakonitega razloga, sama vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper »sodbo«, ki je bila zoper njenega očeta izdana na »Kočevskem procesu« leta 1943, ali kot ustavno sodišče izrecno navaja zoper »sodbo medvojne oblasti«.

Ustavno sodišče je torej zahtevo za popravo krivic, povzročenih z medvojnim revolucionarnim nasiljem, ki ga je izvajala ilegalna teroristična organizacija, izkoristilo za to, da je prav to nasilje ustavno pravno opredelilo kot izvrševanje zakonite državne oblasti in prav tej komunistični teroristični organizaciji priznalo pravni status države. Zločinske ukaze za neštete grozovite umore in preganjanje idejnih in političnih nasprotnikov komunističnega nasilja je ustavno sodišče spoznalo za pravnomočne kazenske sodbe državnih sodišč, katerih zakonitost in pravilnost bi morala presojati sedanja državna sodišča.

Namesto, da bi vztrajalo pri odpravi krivic vsem žrtvam vojnega in revolucionarnega nasilja z že ukazano spremembo politično in pravno pristranskega Zakona o žrtvah vojnega nasilja, je Ustavno sodišče RS z opisano manipulacijo očistilo t. im. OF in NOB kakršnekoli sistemske nezakonitosti in nasilja, jima v nasprotju s tedaj veljavnim ustavnim redom in mednarodnim pravom priznalo status zakonite državne oblasti, grozovite poboje in druge zločine nad domačimi prebivalci pa spravilo med morebitne pravne napake, ki jih bodo v postopku varstva zakonitosti odpravila sedanja sodišča.

S takšno odločitvijo ustavno sodišče zanika potrebo, da bi se Republika Slovenija ravnala po zahtevah Evropskega sveta o obsodbi komunističnega brezpravnega nasilja, češ da tega v Sloveniji ni bilo. Iz ustavne vloge varuha ustave se je dvignilo na položaj ustavodajalca, varuha totalitarnega boljševiškega nasilja med drugo svetovno vojno in Velikega brata, gospodarja zgodovine. Podporo za takšno samovoljnost pa ima ustavno sodišče v neučinkovitosti in pasivnosti Državnega zbora RS, ki se v nasprotju z zahtevami Skupščine Evropskega sveta ni jasno opredelil do polpreteklega totalitarnega režima in noče popraviti protiustavnih »vojnih zakonov«.

12. Za osvežitev spomina

12.1. Iz poročila izvršnega odbora OF Borisa Kidriča decembra 1942 centralnemu komiteju komunistične partije Jugoslavije

12.1.1. Odnosi v OF

Jedro OF sestavljajo KP, Sokoli in krščanski socialisti. S Sokoli so sklenjeni najdaljnosežnejši sporazumi. Ne smatrajo se za politično organizacijo, brez pomislekov priznavajo avantgardno vlogo in politično vodstvo KP. Svojim so dovolili in jim priporočajo, da stopajo v partijo. V drobnih praktičnih vprašanjih se vendarle pogosto kaže njihova tendenca, da bi se KP »glajhšaltala« z OF. Ta tendenca za sedaj ni nevarna in se jo lahko postopoma v vseh posameznih primerih odstranjuje. Obstojijo vsi pogoji, da gredo Sokoli z nami celo v poslednjo etapo: 1. ker je njihovo borbeno jedro že zajeto v partiji; 2. ker je njihovo sedanje vodstvo najbolj energično prelomilo s prejšnjim »jugoslovanskim« vodstvom; 3. ker so izrazito sovjetofilsko razpoloženi. – Socialno Sokoli predstavljajo tiste plebejske malomeščanske množice, ki se lahko v sedanjih splošnih pogojih kapitalističnega razvoja uporabijo kot rezerva proletariata.

Kar se krščanskih socialistov tiče – je perspektiva manj jasna. Socialno so izraz revolucionarnih – demokratičnih procesov v katoliških slovenskih množicah. Razpoloženi so iskreno sovjetofilsko. Nekaj jasnih »zahodnih« tendenc pri njih sedaj ni. Priznavajo avantgardno vlogo partije in se odrekajo ustanovitvi lastne politične stranke. (Sicer tega razumljivo nikomur ne postavljamo kot pogoj sodelovanja v OF.) Praktično se vendarle izpreminjajo v neko novo krščansko-socialistično stranko. Trenja na terenu so z njimi najpogostejša. Programatično so za sovjetski režim. Njihovo vodstvo meni, da bo s svojo revolucionarnostjo dokazalo, da vera ni škodljiva za sovjetsko oblast. V ugodnih pogojih bo lahko krščansko-socialistična skupina šla z nami celo v poslednjo etapo. Istočasno je treba imeti pred očmi, da lahko prav ta skupina naši buržoaziji služi v odločilnih trenutkih kot rezerva, okrog katere se bo zbrala vsa reakcija. Da utrdimo pozicije za nas ugodnih procesov v tej skupini, se zelo trudimo za odbor delavske enotnosti, kjer sodelujejo tudi njihovi delavci, ki jih je še vedno nekaj.

V sedanjem položaju oboroženega nastopa bele garde in njene demagogije s katoliško vero – so krščanski socialisti za nas prava »zlata jama«.

Hegemonija partije v OF je še vedno popolnoma zagotovljena. Vojska, tehnika in Varnostna služba so v naših rokah. Terenski odbori so v glavnem v naših rokah, zaradi tega ker je partija najbolj aktvina in vzdržljiva. Politične in organizacijske zveze Izvršnega odbora OF s terenom so tudi v naših rokah. (Peter je sekretar IO, zradne zveze z okrožnimi odbori OF vzdržujejo partizanske patrulje ali partijska tehnika.) Linijo CK smo doslej v Izvršnem odboru še vedno v celoti izvedli. Seveda se v zvezi z novimi težavami našega dela in z bližnjim koncem množe tudi težave z zavezniki, vendar je stvar še vedno trdna.

CK KPS misli, da je na sedanji stopnji našega boja od partije odvisno, ali bo znala zadržati svoje zaveznike in istočasno utrditi svoje pozicije.

Smrt fašizmu – svobodo narodu!

(Jesen 1942, str. 574–575)

Dodaj komentar